Zbornik

R E F E R A T OV MLADEGA FORUMA

XXI. KONGRES

Mladega foruma Socialnih demokratov

28. maj 2016, Ljubljana

KAZALO Socialdemokratska vizija in delovanje v luči preteklosti in prihodnosti .................................................. 3

Od prenoviteljev do danes .................................................................................................................. 4

Delavsko-izobraževalna društva in socialdemorkatsko gibanje 19. stol. .......................................... 23

Ločitev cerkve od države ................................................................................................................... 33

Mednarodno socialistično delovanje ............................................................................................... 46

Družba pred velikimi izzivi ..................................................................................................................... 64

Varnostna tveganja v regiji ................................................................................................................ 65

Pogledi na nekatera ekonomska vprašanja ....................................................................................... 79

Univerzalni temeljni dohodek v luči recipročnosti in pravičnosti ..................................................... 92

Sovražni govor (hate speech) – splošno o sovražnem govoru in pojav le tega v sloveniji .............. 100

Mladi smo gonilna sila progresivnosti ................................................................................................. 110

Konvencionalna politična participacija mladih ................................................................................ 111

Mladi in kmetijska politika .............................................................................................................. 122

Kritika bolonjske reforme ................................................................................................................ 134

SOCIALDEMOKRATSKA VIZIJA IN DELOVANJE V LUČI

PRETEKLOSTI IN PRIHODNOSTI

OD PRENOVITELJEV DO DANES PRIMOŽ SOBAN

UVOD

Zgodovina strank je slovenskem prostoru razmeroma neraziskano področje. Razlogi za to so

različni najpomembnejši pa je zagotovo šibka demokratična tradicija. Pri slednji Slovenci

nimamo tako bogate tradicije kot denimo Britanci ali Američani, zato posledično nimamo

tudi strank z več kot stoletno tradicijo kot so denimo laburisti ali konservativci v Veliki

Britaniji. Zato je še toliko bolj pomembno, da ne zanemarimo še tisto malega kar smo

Slovenci imeli strankarskega življenja v svoji zgodovini. Omembe vreden dejavnik v politični

zgodovini slovenskega naroda je bila tudi socialdemokratska ideja, čeprav ni igrala tako

pomembne vloge kot denimo liberalni predvsem pa katoliški (klerikalni) tabor.

Socialdemokratska ideja je seveda tesno povezana z delavskim gibanjem. Delavsko gibanje

se je v okviru izobraževalnih društev (npr. v Ljubljani in Mariboru) začelo razvijati že od konca

šestdesetih let 19. stoletja. Gonilna sila delavskega gibanja je bilo sprva socialno ogroženo

obrtništvo. Med njimi so bila v začetku še razširjena liberalna načela samopomoči Hermanna

Schultze-Delitzscha, kmalu pa so prevladala načela državne pomoči Ferdinanda Lassala. 1

Po letu 1874 je začela sprva upešna delavska organizacija pod pritiski policijskega nasilja in

gospodarske krize razpadati. Delavska društva so spet oživela v osemdesetih letih. Tedaj so

se delavci v Avstriji že razcepili na zmerno in radikalno skupino. Prvi so si še naprej prizadevali

z legalnimi sredstvi spremeniti obstoječo družbeno ureditev, radikalni delavci pa so,

naprotno, hoteli to doseči po nasilni poti. V Avstriji so se nasprotja med zmernimi in radikali

zgladila šele na kongresu Avstrijske socialnodemokratske stranke, ki je potekal v Heinfeldu

od 30. decembra 1888 do 1. januarja 1889. V okviru te stranke so delovali tudi slovenski

socialni demokrati. Ko se je Avstrijska socialnodemokratska stranka začela deliti na

posamezne nacionalne stranke je bila 15. in 16. avgusta 1896 v Ljubljani ustanovljena

Jugoslovanska socialnodemokratska stranka (JSDS). Do razpada habsburške monarhije so

bili njeni najpomembnejši voditelji Etbin in Anton Kristan, Albin Prepeluh, Melhior Čobal in

Josip Kopač. 2

1 Jasna Fischer (ur.), Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja

Republike Slovenije (Ljubljana, 2005), str. 34. (dalje Fischer, Slovenska novjša zgodovina). 2 Prav tam, str. 34.

Podobno kot druge socialdemokratske stranke tudi jugoslovanska ni zanikala

parlamentarizma, temveč se je zavzemala za splošno, enako, neposredno in tajno volilno

pravico za oba spola kot eno izmed najpomembnejših sredstev agitacije in organizacijskega

dela. Njen temeljni namen pa je bil na podlagi razrednega boja spremeniti obstoječi

kapitalistični gospodarski red in ga nadomestiti s skupnim lastništvom proizvajalnih sredstev.

V skladu z načelnim negativnim socialdemokratskim stališčem do vere in političnega

delovanja duhovščine je ostro nasprotovala katoliškemu gibanju. Zaradi svoje mednarodne

razredne usmeritve je pri narodnem vprašanju na prvo mesto postavljala svojo mednarodno

usmeritev, hkrati pa je tudi poudarjala, da še zdaleč ni breznarodna ali protinarodna. 3

Po koncu prve svetovne so se pod vplivom oktobrske revolucije in globoke

družbenoekonomske krize kot posledice vojne zradikalizirala tudi družbena gibanja med

Slovenci. To se je kazalo tudi v postopnem oblikovanju in krepitivi notranje opozicije JSDS, ki

se je krepila od spomladi 1919 in se ostrila predvsem ob vprašanju ministerializma, to je

sodelovanja stranke v meščanskih vladah. V Deželni vladi v Ljubljani so socialdemokrati imeli

dva predstavnika. To sta bila Albin Prepeluh in Anton Kristan, ki je avgusta 1919 postal tudi

minister v osrednji vladi Ljube Davidovića. Jedro opozicije so sestavljali inž. Anton Štebi,

Dragotin Gustinčič, Lovro Klemenčič, Rudolf Golouh, dr. Milan Lemež, Marcel in Jaka Žorga,

Josip Petrič in drugi. 4

Nastanek Kraljevine SHS je slovenske socialdemokrate logično usmeril k povezovanju z

jugoslovanskim delavskim gibanjem. Toda proces proces povezovanja marksističnega

delavskega gibanja v jugoslovanskem okviru ter njegova notranja diferenciacija sta na

Slovenskem potekala drugače kot v drugih pokrajinah. Združitvenega (»velikonočnega«)

kongresa, ki je potekal od 20. do 23. aprila 1919 v Beogradu in na katerem so se

socialdemokratske stranke iz Srbije, Bosne in Hercegovine ter leva krila socialdemokratskih

strank Hrvaške in Vojvodine združila v komunistično stranko, se JSDS ni udeležila, saj ni

sprejemala nekaterih političnih izhodišč; predvsem se ni bila pripravljena odreči sodelovanju

z meščansko oblastjo oziroma vrniti ministerialistične politike. Kot posledica je bila na zgoraj

3 Prav tam, str. 34. 4 Fischer, Slovenska novejša zgodovina, str. 232.

omenjenem kongresu ustanovljena Socialistična delavska stranka Jugoslavije (komunistov)

(SDSJ(k)), katere končni cilj je bil osvoboditev delavskega razreda in vzpostavitev

socialistične družbe. 5

JSDS je vztrajala pri sodelovanju z meščanskimi strankami, zato je opozicija sklenila stopiti

na lastno politično pot in s tem ločila radikalno komunistično smer od socialdemokratske. To

se je zgodilo dne 2. marca 1920, ko je ljubljanska okrožna organizacija JSDS, v kateri je bila

večina levičarjev, izstopila iz JSDS, se razglasila za del na novo ustanovljene Delavske

socialistične stranke Slovenije (DSSS) in začela izdajati list Ujedinjenje. Stranka se je idejno

gibala med sredinstvom in komunizmom in je v kratkem času pritegnila znatno število

krajevnih organizacij JSDS, tako da je na zboru zaupnikov 14. marca že sprejela sklep o sklicu

kongresa stranke. Prvi kongres DSSS 11. aprila 1920 je bil hkrati tudi zadnji kongres te stranke

preghodnega značaja in prvi kongres nove komunistične stranke na Slovenskem (sčasoma se

je uveljavilo ime komunistična partija). Stranka se je na istem kongresu združila z SDSJ(k),

kasnejšo Komunistično partijo Jugoslavije. Leta 1937 je bila bila ustanovljena še Komunistična

partija Slovenije (KPS), katere pravna naslednica je današnja SD. 6

OD KOMUNISTIČNE PARTIJE PREK ZVEZE KOMUNISTOV DO PRENOVITELJEV

KPS oz. KPJ je po 2. svetovni vojni prevzela oblast in vladala vse do leta 1990. V tem času je

njena politika nihala med »konservativno« in »liberalno« usmeritvijo. Slednja je najbolj prišla

do izraza v času Staneta Kavčiča predsednika Izvršnega sveta Socialistične republike

Slovenije med leti 1967-1972. Kavčič se je zavzemal usmeritev Slovenije v gospodarske

panoge kot so turizem, bančništvo in promet, kar je bilo v nasprotju s komunističnim

poudarjanjem težke industrije kot osrednje gospodarske panoge. Poudarjal je tudi večje

gospodarsko sodelovanje z Zahodno Evropo. Zaradi teh konceptualnih razhajanj je prišel v

spor s Kardeljem, kar ga je leta 1972 stalo mesta predsednika slovenskega izvršnega sveta. S

Kavčičevim odhodom iz slovenske politike je bila liberalna struja znotraj ZKS vse do druge

polovice osemdesetih potisnjena v ozadje.

5 Prav tam, str. 232. 6 Fischer, Slovenska novejša zgodovina, str. 233.

Odločilen premik v vrhovih slovenske politike je bil storjen leta 1986, ko so imele vse tri

osrednje politične organizacije (ZSMS, ZKS, SZDLS) svoje kongrese. X. kongres ZKS je bil

aprila 1986 v Cankarjevem domu v Ljubljani Na njem pa delegati niso zgolj po tradiciji o

vsebinsko nedorečenih predlogih resolucije, temveč so zahtevali tudi odgovore na povsem

konkretna vprašanja. Največ jih je bilo s področja gospodarstva, npr. zakaj imajo uspešna

podjetja težave pri preskrbi z repromaterialom, zakaj je uvoz nujno potrebnih izdelkov

težaven tudi za tistega, ki ima za to dovolj denarja, zakaj so ljudje ob povsem nerazumljivih

carinskih predpisih prisiljeni v tihotapljenje izdelkov in koliko časa bodo morali uspešnejši še

trpeti zaradi napak drugih. Med političnimi temami je bilo mogoče slišati mnenje, da se o tem,

zakaj se slovenska mladina ne vpisuje v vojaške šole, ni treba spraševati vse dotlej, dokler

vojska ne bo upoštevala njihovih želja. Da tudi v ZKS ne bo več nedotakljivih je bilo opaziti v

nasprotovanjih stališčem nekaterih vodilnih članov ZKS, ki so nasprotovali ekološkemu

gibanju in pravici delavcev do stavke. 7

Na tem kongresu je bil za novega predsednika predsedstva centralnega komiteja ZKS izvoljen

Milan Kučan. Čeprav je bil v svoji sklepni besedi sicer pazljiv pri izbiri besed, so bile te kljub

temu precej bolj realne od nabuhlosti obljub prejšnjih let. V poskusu dialoga s »krizologi« je

nakazal je nakazal, da bo nova politična usmeritev upoštevala tedanjo realnost in se ne bo

zatekala k preživetim idejnim obrazcem včerajšnjega sveta. »Soočeni smo s krizo, eno

najglobljih doslej. To si moramo priznati,« je dejal Kučan in menil, da »ni nobenega opravičila,

da branimo obstoječe stanje. Takšna konservativna težnja more samo izzvati odpor tistih, ki

se s svojim položajem v družbi glede možnosti vpliva na odločitve o pogojih in rezultatih dela,

glede udeležbe, v družbenem bogastvu in družbeni moči, glede lastne usode ne morejo in ne

želijo sprijazniti. To so zlasti delavci in mladina.« 8

Zveza komunistov Slovenije je liberalnejše poglede na družbeno problematiko že od svojega

IX. kongresa leta 1982, ko je »trdorokega« Franca Popita na položaju predsednika

predsedstva centralnega komiteja ZKS zamenjal Andrej Marinc, še večji premik pa je bil

storjen s Kučanovim vodstvom. Slovenski komunisti so se za reformo svoje organizacije,

7 Fischer, Slovenska novejša zgodovina, str. 1164. 8 Prav tam, str. 1164.

imenovali so jo prenova, formalno opredelili že na X. kongresu ZKS. V Kučanoven obdobju je

ZKS zaradi razlik v pogledih na urejanje odnosov v Jugoslaviji, kot so se pokazale zlasti v

primerjavi s srbskim partijskim vodstvom, ki ga je po letu 1986 vodil Slobodan Milošević, po

8. seji centralnega ZK Srbije septembra 1987, ko je odstranil liberalnejše in manj

nacionalistično usmerjene politike, pa se je še utrdil na vodilnem položaju, je ZKS tudi zaradi

upiranja miloševićizmu dobila značaj bolj odprte, liberalnejše in bolj slovensko nacionalno

zavzete komunistične organizacije. Milan Kučan je že ob nastopu svoje funkcije predstavil

zasnove prenove, v resnici pa se je ZKS zanjo odločila na konferenci aprila 1988. Prenovitvene

dejavnosti pa so pospešili in stopnjevali v kongresnem letu 1989. Konferenca ZKS je kot

poglavitne naloge partije postavila spreminjanje ustave, gospodarske reforme in nujno

prenovo samoupravnega socializma, vendar je kot pogoja za postavila demokratizacijo ter

racionalizacijo ekonomije, države in politike. Če je bilo leta 1986 še vprašanje, kakšen

socializem želimo, se je Kučan na konferenci leta 1988 že vprašal »ali sploh socializem.« 9

Spomladi 1989 je bil med članstvom ZKS v razpravi dokument o prenovi z naslovom »Za

bogato življenje, za socializem po meri človeka«. Glede temeljnih postavk družbenega

sistema so slovenski komunisti izražali predvsem drugačne poglede kot so bili zvezni partijski

pogledi; glede demokracije se je ZKS zavzemala za politično svobodo, za enakost ekonomske

in politične demokracije, avtonomijo civilne družbe in za pravno državo; glede političnega

pluralizma je ZKS zagovarjala pravico do političnega združevanja, tj. strankarstvo ter pravico

do svobodnih, tajnih in neposrednih volitev. 10

Po konferenci ZKS aprila 1988 je prenova nekoliko zastala, kajti aktualnejše je postalo

vprašanje, povezano z aretacijo in nato s sodnim procesom »četverici« pred vojaškim

sodiščem. ZKS se je znašla med dvema mlinskima kamnoma: na eni strani je bila slovenska

javnost ozroma Odbor za zaščito človekovih pravic kot način pritiska na oblast, kater

poglavitni del je bila partija, na drugi strani pa sta bila zvezna oblast in JLA, ki sta vse

dogajanje, tako partijsko prenoviteljsko kot zahteve civilno-družbenih skupin v Sloveniji,

označevali za protirevolucijo. Na vodstvo ZKS sta zvezno partijsko vodstvo in in vrh armade

9 Fischer, Slovenska novejša zgodovina, str. 1178. 10 Fischer, Slovenska novejša zgodovina, str. 1179.

pritiskala, naj represivno ukrepa, vendar je vodstvo ZKS takšno možnost zavrnilo. V povezavi

s procesom proti »četverici« so iz ZKS izstopili številni levi intelektualci, to pa je bil hud udarec

za proces partijske prenove. Izstopili so namreč družboslovci in humanisti, dejavni v

Marksističnem centru, ki so bili hkrati vez med oblastjo in alternativo oziroma politično

opozicijo, ki je nastajala v civilni družbi. 11

V ZKS se je začel spreminjati tudi pogled na Jugoslavijo. To so spodbudili dogodki v Črni gori,

kjer je pod vplivom zahtev t.i. mitingašev odstopilo tamkajšnje politično vodstvo. Mitingaši

so bili zelo protislovensko usmerjeni. Kučan je zato zaradi mitingaškega načina reševanja

političnih razmer v državi povedal: »Jasno je treba povedati, da za vsako Jugoslavijo nismo,

ne za tako, kot se sedaj v nekaterih delih Jugoslavije ponuja, ne za centralistično in

unitaristično.« Do takrat so namreč v vodstvu ZKS menili, da je Jugoslavija »naša država in

naša perspektiva«, hkrati pa so bili za priznavanje razlik med narodi ter za priznavanje

individualnosti posameznika in naroda. Temeljno načelo delovanja jugoslovanske države naj

bi bilo urejanje vseh zadev v republiki, torej je bil poudarjen pomen posameznih republik,

federacija pa bi morala temeljiti na enakopravnosti. Naprotovali so uveljavitvi načela »en

človek, en glas«, ker bi to pomenilo prevlado številčno največjega, srbskega naroda v

Jugoslaviji. 12

Ob vseh »zunanjih napadih« je ZKS zaradi svojega prenoviteljstva doživljala tudi notranja

trenja. Na eni strani so razmere v Jugoslaviji in Sloveniji zahtevale čim hitrejše spremembe

ZKS in njenega položaja, na drugi pa so nekateri želeli zavreti ta proces. Prenoviteljstvu so

nasprotovali nekateri starejši partijski funkcionarji. Prenoviteljstvu so nasprotovali nekateri

starejši partijski funkcionarji. Že konec februarja 1989 se Kučan sešel z več starejšimi

partijskimi funkcionarji, pobudo za to pa je še pred zborovanjem v Cankarjevem domu dal

France Popit, zato »da slišimo, kako mislite vi v predsedstvu CK ZKS Slovenije voditi politiko.«

Pogovor je izvenel kot »mi-vi«, partijsko vodstvo na eni in starejši funkcionarji na drugi strani,

in ti so vodstvu ZKS, predvsem pa Kučanu izrekli »tovariško kritiko.« Izjavljali so, da so za

napredek, vendar brez strank, za pluralizem v okviru SZDL. Popit je bil proti temu, da bi se

11 Fischer, Slovenska novejša zgodovina, str. 1193. 12 Fischer, Slovenska novejša zgodovina, str. 1194.

ZKS odrekla svojemu monopolnemu položaju v družbi in državi ter s tem ustvarila prazen

politični prostor. Kritičen pa je bil tudi do odnosa ZKS do socializma in samoupravljanja, saj

naj ga bi v prenoviteljskih načrtih zapostavljala in zanemarjala. Še bolj kritičen do

prenoviteljstva pa je bil Popit konec avgusta 1989 v pismu vodstvu ZKS, v katerem je sporočil,

da izstopa iz centralnega komiteja ZKS, ker »ni pripravljen nositi odgovornosti za posledice

prenove Zveze komunistov Slovenije,« saj so bili po njegovem rezultati prenove

»zaskrbljujoči. 13

Ker je bil zaradi krize v državi sklican predčasen zvezni partijski kongres, je bil konec

decembra 1989 pod geslom »Evropa zdaj« tudi XI. kongres ZKS. Od dotedanjih partijskih

kongresov se je razlikoval tudi navzven. Na njem niso igrali Internacionale, hkrati pa je bila

predstavljena nova, t.i. celostna podoba ZKS; izpuščena je bila tradicionalna rdeča barva,

rdečo zvezdo je zamenjala »evropska« rumena na »evropskem« modrem polju. Milan Kučan

je svoj kongresni govor začel z ugotovitvijo: »Zveza komunistov Slovenije prihaja na svoj

enajsti kongres kot edina komunistična stranka na oblasti, ki se je brez pritiska demonstracij

in množičnega gneva svojih sodržavljanov odločila za stankarski pluralizem in napovedala

demokratične volitve.« Volitve so bile po njegovem mnenju »korak iz običajne liberalizacije

socializma k nastajanju demokratičnega reda,« ob tem pa je opozoril, da lahko ZKS na

volitvah tudi izgubi. 14

Še pred kongresom je bil članstvu in javnosti predstavljen osnutek novega programa z

naslovom »Evropa zdaj« in s podnaslovom Z Jugoslavijo k Evropi, s katerim so predstavili

»podobo prihodnosti Slovenije in Jugoslavije kot jo vidimo komunisti.« Program je v 17

vsebinskih razdelkih v kratkih tezah opredelil poglede slovenskih komunistov na temeljne

cilje in vrednote: na demokracijo, demokratični socializem, politični pluralizem, politični

sistem, Jugoslavijo, gospodarstvo, ekologijo, socialno politiko, kulturo, izobraževanje,

znanost, šport, pravico do različnosti, svobodo obveščanja, obrambo in na prevrednotenje

zunanje politike. Ciril Ribičič, ki je vodil priprave programskega dokumenta, pri kateri so

sodelovali tudi nečlani Zveze komunistov, med njimi tudi mariborski naslovni škof dr.

13 Fischer, Slovenska novejša zgodovina, str. 1195. 14 Prav tam, str. 1195.

Vekoslav Grmič, je geslo Evropa zdaj! pojasnil kot korak naprej od socializma po meri človeka,

kar je bila usmeritev konference aprila 1988, pa tudi poglavitno vodilo prenoviteljstva. 15

Program je opustil tudi zakoreninjen nazorski odporproti verujočim in je tudi tem omogočal

vstop v prenovljeno ZKS. Poleg tega so razmišljali o spremembi imena organizacije oz.

stranke slovenskih komunistov, saj so se želeli tudi z imenom poistovetiti s socialisti in

pretrgati s položajem in vlogo državne partije. ZKS je ime dopolnila dva meseca pozneje, ko

so slovenski pretrgali vse politične vezi z organizacijo jugoslovanskih komunistov. Postala je

ZKS-Stranka demokratične prenove. Kongres je sprejel sklep, da bo program Evropa zdaj!

podlaga za program ZKS. Na kongresu je bil za novega predsednika predsedstva centralnega

komiteja ZKS izvoljen profesor Pravne fakultete Univerze v Ljubljani Ciril Ribičič. 16

Ribičič je bil vodja delegacije, ki je ZKS zastopala na XIV. kongresu ZKJ, ki pa so ga slovenski

komunisti predčasno zapustili, saj večina delegatov ni sprejela njihovih predlogov za

demokratično reformo ZKJ. Po odhodu s kongresa je Zveza komunistov Slovenije postala

samostojna, samo slovenska stranka. Priprave na volilni boj so že dokaj prenovljeni slovenski

komunisti začeli s konferenco, ki je bila pravzaprav ustanovni kongres nove stranke. Na njej

je bil hkrati sklenjen proces, poimenovan prenoviteljstvo. Ob koncu konference je predsednik

stranke Ciril Ribičič dokončno poudaril, da ZKS »dokončno izgublja svoj poseben položaj in

vnaprejšnjo zaslombo države. Postaja stranka demokratične prenove, ki je kot vsaka

normalna politična stranka odvisna samo od podpore, volje, lojalnosti in občutka pripadnosti

njenih organizacij, članov in simpatizerjev.« Formalno se je ZKS-SDP s tem izenačila z

drugimi strankami, ki so se že pripravljale na volitve. V volilnem programu »Evropa zdaj« se

je predstavila kot stranka s socialističnim programom v katerem je volivcem obljubljalanovo

slovensko ustavo, ki bo zagotavljala demokracijo, varnost, varstvo človekovih pravic,

konfederalni položaj Slovenije, večstrankarsko demokracijo, podjetništvo, poštenost do

preteklosti, »zeleno, človeku prijazno Slovenijo, socialno varnost itd. 17

15 Fischer, Slovenska novejša zgodovina, str. 1196. 16 Prav tam, str. 1196. 17 Fischer, Slovenska novejša zgodovina, str. 1286-1287.

Volitve 1990 in obdobje osamosvojitve ter mednarodnega priznanja

Volilna kampanja za volitve leta 1990 je bila sicer razmeroma mirna, a je v njej vseeno bilo

nekaj nizkih udarcev strank koalicije Demos zlasti do ZKS-SDP. V t.i. plakatni aferi je Pučnikov

volilni štab natisnil plakat s »poštenimi socialdemokrati« in »poštenimi komunisti«, na njem

pa sta bila med komunističnimi diktatorji navedena tudi Ciril Ribičič in Milan Kučan. Slednji je

sicer bil zmagovalec volitev za predsednika predsedstva Republike Slovenije. Poleg njega pa

so za to mesto kandidirali še Jože Pučnik, Marko Demšar in Ivan Kramberger. Med strankam

je na volitvah v družbenopolitični zbor Skupščine Republike Slovenija sicer z 17,28% glasov

(14 mandatov) zmagala ZKS-SDP vendar ni imela nikakršnih možnosti, da bi sestavila vlado

saj so večino osvojile stranke koalicije Demos (Slovenski krščanski demokrati, Slovenska

kmečka zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Zeleni Slovenije, Slovenska

demokratična zveza, Slovenska obrtniška stranka). Poleg ZKS-SDP sta bili poleg nje v

opoziciji še iz ZSMS preoblikovana Liberalna stranka ter iz SZDL preoblikovana Socialistična

zveza Slovenije (kasnejša Socialistična stranka Slovenije). V družbenopolitični zbor so iz

stranke ZKS-SDP bili izvoljeni naslednji poslanci: Štefan Korošec, Božo Kuharič, Miran Potrč,

Sonja Lokar, Lev Kreft, Borut Pahor, Drago Plešivčnik, Ciril Ribičič, Milan Balažic, Janez

Kocijančič, Peter Bekeš, Emil Milan Pintar, Franci Pivec, Franc Pipan. 18

Deset let in štirje dnevi po smrti Josipa Broza-Tita se je na tleh avnojske Jugoslavije 9. maja

1990 sestal prvo izvoljeni demokratični parlament. Uvodne razparave so potekale v znamenju

številnih medsebojni obtožb, novopečena opozicija pa je s salvami smeha pospremila vsak

spodrsljaj poslancev zmagovite koalicije, ki niso znali ravnati z glasovalnimi napravami. Del

medijev, zlasti televizija, se je priključil ironizaciji nove oblasti, in si je tako nakopal njen srd.

Tedaj je Janez Janša prvič razburkal slovensko javnost z izjavo, da so si nekateri uredniki na

televiziji s svojim načinom poročanja pripravili svoj labodji spev. Olje na ogenj pa je prilil še

poslanec Slovenske kmečke zveze Janko Halb, ki je prebral telegram Demosa iz Pomurja,

naslovljen na Kučana, Pučnika in Staneta Graha (direktorja in glavnega urednika televizije):

»Kot očeta naroda vas prosimo, da nemudoma poskrbite za zamenjavo nekaterih odgovornih

18 Dragan Potočnik, Prve večstrankarske volitve na Slovenskem. V: Studia Historica Slovenica, letnik 7, št. 1-2

(Maribor, 2007), str. 120.

urednikov na TV Ljubljana ter nekaterih slovenskih novinarjev, ki poročajo o delu slovenskega

parlamenta.« 19

Miran Potrč je parlamentarno dogajanje v letu 1990 opisal z naslednjimi besedami:

»Pričakoval sem, da se bomo skupaj osredotočili na naloge v korist ljudi. Pričakoval sem, da

se bo povečala vloga znanosti in stroke. Da bodo v novem parlamentu prevladovali

argumenti, ne pa po direktivah vodstev strank oddani glasovi. Pričakoval sem vsaj nekaj

priznanja stranki in ljudem, ki smo miren prehod v večstrankarstvo pomagali odločilno

uveljaviti. Doživel pa sem predvsem težnje po obračunu s preteklostjo, borbo za oblast in

osebne koristi posameznikov in skupin nove oblasti, ignoranco do vseh nasprotnih

argumentov in diskvalifikacije.« 20

V obodobju osamosvajanja je ZKS-SDP julija 1990 ustanovila svojo vlado v senci, ki jo je vodil

Emil Milan Pintar. Veliko pozornosti je bilo posvečene predvsem vprašanju slovenske

osamosvojitve in prihodnosti Jugoslavije kot take, ki pa ga na tem mestu ne bi podrobneje

opisoval. Omeniti velja predvsem podporo Zakonu o plebiscitu, ki je določal da bo plebiscit

uspešen, če bo ZA glasovala večina vseh volilnih upravičencev. ZKS-SDP je bila po volitvah v

nekakšni izolaciji, saj sta se je izogibali tudi preostali dve opozicijski stranki, tako da z njima

ni mogla sklepati dolgoročnejših dogovorov. 27. oktobra 1990 je imela v Novi Gorici svoj XII.

in s tem zadnji kongres ZKS, ki je bil hkrati prvi kongres Stranke demokratične prenove, kot

se je tedaj poimenovala. Dobila je tudi novo identiteto; dr. Ciril Ribičič, ki je bil vnovič izvoljen

za predsednika jo je opredelil kot socialdemokratsko stranko, ker se je namesto za zamenjavo

nelastninskega koncepta zavzemala za pluralizem lastnine, namesto za revolucijo se je

zavzemala za postopno reformo in namesto za diktaturo proletariata za za parlamentarno

demokracijo. 21

Po razpadu Demosa konec leta 1991 je pričela razpadati tudi Peterletova vlada. Najprej je

sredi februarja 1992 skupina dvanajstih neodvisnih poslancev vložila zahtevo po izglasovanju

19 Miloš Mikeln (ur.), Slovenija 1990: Kronika slovenskega prelomnega leta v besedi in sliki (Ljubljana, 1991),

str.81 in 97 (dalje Mikeln, Slovenija 1990). 20 Mikeln, Slovenija 1990, str. 81. 21 Fischer, Slovenska novejša zgodovina, str. 1365.

konstruktivne nezaupnice Peterletovi vladi. Za novega predsednika vlade so mag. Marka

Voljča, tedaj vodjo oddelka Svetovne banke za Srednjo Ameriko in Panamo, vendar za

izvolitev tedaj ni dobil potrebnega števila glasov; zmanjkalo mu je šest glasov (115 ZA, 106

PROTI). Po glasovanju, v katerem so Voljča poleg opozicijskih strank podprli tudi poslanci

nekdanjega Demosa, predvsem poslanci Demokratske stranke (liberalnega dela razpadle

Slovenske demokratične zveze), je vlada postala manjšinska. Predsedniki strank vladne

koalicije so zato konec februarja odločili, naj Peterle povabi k sodelovanju v vladi tudi

opozicijski stranki Liberalno demokratsko stranko in Socialistično stranko Slovenije. Obe

stranki sta vstop v vlado zavrnili, zato je začela vladna koalicija razmišljati o novem

mandatarju . Slovenska ljudska stranka je predlagala dr. Jožeta Pučnika, vendar druge

stranke vladne koalicije niso bile navdušene za ta predlog, saj so Slovenski krščanski

demokrati, Narodni demokrati in Liberalna stranka še vedno podpirali Peterletovo vlado. 22

O prevzemu mandatarstva so začeli razmišljati v Demokratski stranki, v začetku marca pa so

predsedniki treh strank nekdanjega Demosa, tj. Socialdemokratske stranke Slovenije,

Zelenih Slovenije in Demokratske stranke, ter Socialistične stranke sklenili k sodelovanju

povabiti še Slovensko ljudsko stranko. Nastala je t.i sredinska koalicija 6+1. Nova koalicija pa

se ni mogla dogovoriti glede mandatarja, tako da je bilo za zasedbo tega položaja več

predlogov. Kandidata za mandatarja so iskali do konca marca, ko je Igor Bavčar privolil, da ga

kot mandatarja predlagajo skupščini. Podpirale so ga štiri stranke, t.i koalicija 4+1 (DS, ZS,

SDSS, SSS). Istega dne 25 marca 1992, je Liberalno demokratska stranka (LDS) sporočila, da

je njen kandidat za mandatarja Janez Drnovšek, ki je bil prav med pogajanji o kandidatu za

mandatarja na II. kongresu stranke izvoljen tudi za predsednika stranke. A stranke koalicije

4+1 so še vedno vztrajale pri Bavčarju kot kandidatu za mandatarja, medtem ko se stranke

koalicije 6+1 niso mogle dogovoriti kdo naj bo njihov kandidat. 23

LDS je 27. marca vložila v skupščinski postopek kandidaturo Janeza Drnovška za mandatarja

vlade. O kandidaturi Bavčarja za mandatarja so poslanci glasovali 8. aprila; zanj je glasovalo

98 poslancev, to je 23 premalo. Prav na dan glasovanja o Bavčarjevem mandatarstvu je

kandidaturo dr. Ludvika Toplaka za mandatarja vložila tudi Slovenska ljudska stranka.

Naslednje glasovanje o kandidaturi Drnovška za predsednika vlade – ta je nameraval vlado s

22 Fischer, Slovenska novejša zgodovina, str. 1366. 23 Prav tam, str. 1366.

skoraj vsemi strankami v parlamentu, tudi s Stranko demokratične prenove – je bilo 22. aprila

1992. Janez Drnovšek je dobil 126 glasov, to pa je zadostovalo za zamenjavo Lojzeta

Peterleta na čelu slovenske vlade. S tem je bilo konec vlade, ki je bila dediščina Demosa.

Drnovšek, novi predsednik LDS, je sestavil vlado t.i. male koalicije. Sestavljali so jo: Liberalno

demokratska stranka, Socialdemokratska stranka Slovenije, Zeleni Slovenije, Socialistična

stranka Slovenije in Demokratska stranka. SDP kot edina stranka, ki je bila za časa Demosove

vlade v opoziciji ni bila povabljena v vlado, saj so socialisti menili, »da mora biti vlada strogo

sredinska.« To je bil tudi začetek Drnovškove ere. 24

Volitve in politično dogajanje med leti 1992-1996

Na prvih volitvah v državni zbor 6. decembra 1992 je nastopilo kar 25 strank. Velika

zmagovalka prvih državnozborskih volitev je bila LDS, stranka aktualnega predsednika vlade

Drnovška je osvojila 23% glasov. S svojimi slogani »Slovenija. Zgodba o uspehu« in »Ne levo,

ne desno. Na bolje«, ki so bili prvič predstavljeni na t.i. jumbo plakatih je poudarjala

optimistično zazrtost v prihodnost, kot garancijo volivcem pa izpostavljala svojega

priljubljenega in uspešnega premierja Drnovška. Poleg LDS je uspelo tedaj skromen

parlamentarni prag treh osvojenih mandatov prestopiti še sedmim strankam. Prvi

zasledovalci krščanski demokrati so zaostali za več kot 8 odstotnih točk, Združena lista pa le

malo manj. Drugo- in tretjeuvrščeni stranki sta si bili idejno najbolj oddaljeni, saj je prva

poosebljala novo družbeno vlogo vere in Cerkve, druga pa po poti sodobne

socialdemokracije. Po mnenju analitikov je bila največje presenečenje prvih volitev

četrtouvrščena Slovenska nacionalna stranka Zmaga Jelinčiča, ki je prejela več kot 10%

glasov. S populističnim geslom »Naredimo to deželo spet slovensko« je zavračala

»balkanizacijo« in se zavzemala za neenakopravno obravnavo »bivših južnjakov.« Njeni

nastopi in govorica so bili šovistični, a očitno državljanom ljubi. 25

24 Fischer, Slovenska novejša zgodovina, str. 1367. 25 Jure Gašparič, Državni zbor 1992-2012: o slovenskem parlamentarizmu (Ljubljana: Inštitut za novejšo

zgodovino, 2012), str. 55 (dalje Gašparič, Državni zbor)

Slovenska ljudska stranka Marjana Podobnika, ki se je razglašala za dediča historične

predvojne SLS Antona Korošca, je osvojila nekaj manj kot 10% glasov. Idejno je bila blizu

SKD, programsko pa je poudarjala zlasti »človeka« in »kmeta.« Zeleni Dušana Pluta so prejeli

3,7% glasov, le malo manj od Demokratske stranke Igorja Bavčarja, enega od intelektualnih

jeder nekdanjega Demosa. Zgolj 5 % je bil zanje poraz. Še manj pičlih 3,3% glasov, je prejela

SDSS prvega demosovca Jožeta Pučnika, ki je komaj prestopilo parlamentarni prag. 26

Z delitvijo mandatov je LDS tako dobila 22 poslanskih sedežev, SKD 15, Združena lista 14

(izvoljeni so bili mag. Franc Avberšek, Dušan Bavdek, dr. Rado Bohinc, Franc (Feri) Horvat,

Jože Jagodnik, mag. Janez Kocijančič, dr. Lev Kreft, dr. Mateja Kožuh Novak, Franc

Lipoglavšek, Borut Pahor, Miloš Pavlica, Breda Pečan, Miran Potrč, dr. Ciril Ribičič, Ivan

Sisinger), SNS 12, SLS 10, Demokrati 6, Zeleni 5 in SDSS 4. 27

Mandatar za sestavo vlade je bil Janez Drnovšek. Slednji je v pogajanjih za sestavo vlade

pokazal vso svojo pogajalsko spretnost, saj mu je v koalicijo uspelo poleg LDS-a zvabiti še

SKD, Združeno listo in SDSS. Strank pri tem ni združeval enoten koalicijski dogovor, marveč

separatni pogodbi, ki jih je mandatar sklenil s krščanskimi demokrati in SDSS ter z Združeno

listo. Koalicija je tako imela skupaj solidno parlamentarno večino 55 glasov. Programske

smernice vlade pa naj bi bila prizadevanja za trdno gospodarstvo in stabilen denar,

izenačevanje pravil igre v ekonomskem in pravnem sistemu z evropskimi pravili, pospešeno

odpiranje novih trgov in s tem novih delovnih mest ter seveda privatizacija gospodarstva z

ustreznimi socialnimi mehanizmi v prehodnem obdobju. ZLSD se je v tem času najbolj

izpostavila s stališčem glede uvedbe neobveznega predmeta Verstva in etika v 8. in 9. razredu

osnovne šole. Proti temu zakonu je tedaj ostro nastopil poslanec in podpredsednik državnega

zbora Lev Kreft. Janko Prunk je njegov nastop ocenil kot protikrščanskega s protiverskim

ideološkim nabojem, ki le težko zdrži filozofsko, hermenevtično in logično kritiko. Zakon je

bil kljub nasprotovanju ZLSD na koncu sprejet. 28

26 Gašparič, Državni zbor, str. 57. 27 Prav tam, str. 57. 28 Janko Prunk (ur), Dvajset let slovenske države (Ljubljana 2011), str. 45.

Mandatno obdobje 1992-1996 je bilo sicer zelo turbulentno, tako na političnem kot na

socialnem področju. Število brezposelnih je bilo leta 1993 130.000. V tem času so bile del

političnega vsakadana tudi številne afere, ki so bile posledica »divje privatizacije.« Najbolj

odmevne afere so bile afera Hit, orožarska afera in afera Depala vas. Natančne vsebine teh

dogodkov na tem mestu ne bi obnavljal, saj je bilo o njih v zadnjih letih napisanih kar precej

knjig. Dotaknil se bom le razpleta afere Depala vas.

Zgodaj spomladi 1994 je postajalo politično ozračje vse bolj naelektreno. Po pričevanju

poslanca Iva Hvalice je »napetost rasla«, saj so postajala levodesna razhajanja vse bolj očitna

Osrednje figure spora so bile premier Drnovšek in predsednik Kučan na eni ter minister za

obrambo iz vrst SDSS Janša na drugi strani, polja spopada pa obrambni proračun in zakon o

obrambi. Dogajanje je doseglo vrelišče 21. marca 1994 ko je varnostni organ ministrstva za

obrambo pri Depali vasi nasilno aretiral domnevnega vohuna, ki je bil tajni policijski

sodelavec. Afera Depala vas je postala osrednji politični dogodek. Čeprav tudi vse okoliščine

dogodka sprva niso bile je premier pragmatično predlaga razrešitev ministra Janše.

Predsednik državnega zbora Herman Rigelnik je 28. marca ob petih popoldne sklical izredno

sejo parlamenta, ki naj bi odločila o Drnovškovem predlogu. 29

V začetku je najprej šef vlade Drnovšek razložil svoj predlog. V umirjenem tonu je jasno

poudaril, da Janša po njegovim ni neposredno odgovoren za dogodek, njegova je objektivna

odgovornost za celoten obrambni resor, ki je očitno posegal v človekove pravice. Opozoril je

tudi na širši politični kontekst zamenjave, o katerem se je ves čas vneto šušljalo, kako bi naj

dejansko šlo v zadevi za »politično motivirano dejanje, da želim v imenu politične levice, ki jo

simbolizira predsednik Kučan, obračunati s politično desnico, ki jo v zadnjem času simbolizira

minister Janša.« V nadaljevanju govora je še poudaril da želi razmejiti med posledicami tega

dejanja za pravno državo in razmerjem političnih sil v Sloveniji ter povedal še da si želi, da bi

v prihodnje zmanjšali politično polarizacijo v dobro reševanja vseh najtežjih gospodarskih in

političnih vprašanj. 30

29 Gašparič, Državni zbor, str. 65. 30 Gašparič, Državni zbor, str. 66.

Razprava, ki je sledila je bila precej drugačna od siceršnjih; bila je izjemno nabita s političnimi

čustvi in daleč presegala zgolj obravnavo politične odgovornosti nekega ministra. Govorniki

so omenjali vprašanja politične preteklosti, spletkarska ozadja, levo-desna politična razmerja

in razmišljali o samem bistvu slovenske demokracije. Situacija je bila blizu vrelišča, v poslopju

parlamenta so bili tudi pripadniki specialne enote policije. Le redki govorniki, kakor Miran

Potrč so pozivali k umirjanju situacije. Poslanka Irena Oman je Drnovšku očitala da želi zakriti

»vse udbomafijske posle, vezi itd., ampak vsega tega kar so povedali moji kolegi, ne bom

ponavljala /.../ Janez Janša je narodni junak in če tega ne verjamete, stopite pred parlament

in poglejte. Prepričana sem, da gospod Drnovšek narodni junak ni.« 31

Janez Janša pa je v svoj zagovor povedal: »Porušeno bo minimalno ravnotežje v družbi, ki je

v tranziciji in seveda bo vse tisto, kar se je do sedaj govorilo o mehkem prehodu, nekih

dolgoročnih reformah in tako dalje, odpadlo kot neka zelo prozorna krinka.« Govor je zaključil

z naslednjimi besedami: »Spoštovane gospe in gospodje, je danes in bo jutri.« Socialno-

gospodarska problematika je naposled razdvojila tudi koalicijska partnerja LDS in ZLSD.

Razrešitev »sanatorja Tama«, gospodarskega ministra Maksa Tajnikarja iz vrst ZLSD, in zlasti

sprememba pokojninske zakonodaje sta bili v začetku leta 1996 povod za izstop ZLSD iz

vlade. 32

Ključni dogodek med leti 1992-1996, ki je zaznamoval prihodnost stranke je bila vsekakor

združitev SDP, Socialdemokratske unije, Delavske stranke in dveh močnih struj iz

Socialistične stranke in DESUS-a v enotno stranko Združena lista socialnih demokratov

katere predsednik je postal Janez Kocijančič. Stranke so se združile 29. maja 1993.

Volitve in politično dogajanje med leti 1996-2000

Predvolilno ozračje v Sloveniji jeseni 1996 je bilo maelektreno in nazorsko razdeljeno. Druge

volitve v državni zbor so potekale 10. novembra 1996. Kljub napetemu ozračju je bila volilna

kampanja precej blaga. Prva vladna stranka Drnovškova LDS, je volivce nagovarjala z

31 Prav tam, str. 66. 32 Gašparič, Dražvni zbor str. 66-69.

optimistično in pozitivno kampanjo, utelešeno v sloganu »2000 Gremo!« Njen pristop je bil

razgiban v ospredju je bil seveda premier, ob njem pa tudi njegov pes Artur, ki je celo nastopal

v lastnem televizijskem spotu. Opozicijska SDS Janeza Janše se je zatekla k negativnemu

konceptu in poudarjala zaskrbljujoče plati prejšnjega mandata, berzposelnost, revščino in

socialno problematiko. ZLSD se je odločila za sproščen nastop in kot »edina rokenrol stranka«

izdala cede partizanskih pesmi v rock izvedbi. Na glasbo je v kampanji stavila tudi SLS, saj je

njen predsednik Marjan Podobnik sam prepeval »Jaz bi te polubu rad.« SLS je sicer za namene

kampanje posnela tudi pesem z naslovom »Za Slovenijo z ljubeznijo.« SKD Lojzeta Peterleta

je bila v najtežji situaciji; kot vladna stranka se je potegovala za volivce, nenaklonjene vladi. S

precej robato kampanjo, kjer je bil ob Peterletu v ospredju slogan »Stojimo za svojimi

besedami«, je skušala napade vlade naprtiti stranki LDS, uspehe pa sebi. Upoštevaje rezultat

se zdi, da pri tem ni bila uspešna, da so volivci kvečjemu razmišljali obratno. 33

Največ glasov na volitvah je ponovno prejela LDS s 27,01% (25 mandatov), sledile pa so SLS,

ki je osvojila 19,38% (19 mandatov), SDS 16, 13% (16 mandatov), SKD 9, 62% (10 mandatov),

ZLSD 9,03% (9 mandatov- izvoljeni so bili Samo Bevk, Franc (Feri) Horvat, Jože Jagodnik,

Bojan Kontič, Aurelio Juri, Borut Pahor, Miran Potrč, Ciril Ribičič, Boris Sovič in Janko Veber).

Poleg naštetih sta se v parlament prebili še DeSUS s 4,32 % (5 mandatov) in SNS s 3, 22% (4

mandati). 34

ZLSD je v tem mandatu delovala v opoziciji in svoja stališča pogosto izražala ob »ideoloških«

temah kot sta bili npr. lustracija in vračanje gozdov Cerkvi. Z notranjepolitičnega vidika je bil

buren predvsem začetek in konec mandata. Na začetku je javnost razburil poslanec Ciril

Pucko, ki je prestopil iz poslanske skupine SKD v poslansko skupino LDS ter s tem omogočil

mandatarstvo dr. Janezu Drnovšku. A je njegova koalicija leta 2000 razpadla, saj se je SLS

skupaj s SKD in SLS povezala v novo koalicijo in ustoličila vlado pod vodstvom dr. Andreja

Bajuka. Na tem mestu teh dogodkov ne bi podrobneje opisoval saj za to nimam več prostora.

Osredotočil se bom le na razpravo o lustraciji.

33 Gašparič, Državni zbor, str. 72. 34 Prav tam, str. 72.

Dvopolnost parlamenta se je kljub koaliciji med LDS in SLS pokazala konec leta 1997. Tedaj

je parlament razpravljal o predlogu resolucije o protipravnem delovanju komunističnega

totalitarnega režima, ki sta ga pripravila opozicijska poslanca Lojze Peterle in Janez Janša.

Sama resolucija je sicer izhajala iz obče sprejemljivih civilacijskih načel, »da noben narod

nobena družba ali država na more preživeti ali stabilno in zdravo živeti, če se odpove

spoštovanju človekovega dostojanstva, temeljnim moralnim načelom, kulturo-civilizacijskim

standardom demokratičnosti in pravnosti.« 35

Pri razpravi o lustraciji je na svoj račun prišel poslanec SDS Ivo Hvalica, ki je hotel na vsak način

dokazati, da je v Sloveniji obstajal trdoživ in uvožen komunizem: »Slovenija torej ni bila satelit

Sovjetske zveze, pa vendar ima Slovenija Dedka Mraza; iz Sibirije je prišel, tega nismo dobili,

vam zagotavljam, ne iz Italije, ne iz Avstrije, ne iz Madžarske in niti ne iz Hrvaške-iz Sibirije.

Sibirija je pa bila v Sovjetski zvezi, razen če negirate to geografsko danost. Ampak po drugi

strani je tu še nekaj zanimivega. Kateri komunizem je pa bil bolj trdoživ? Torej, mi smo bili v

jugoslovanski federaciji, torej smo bili podvrženi srbskemu komunizmu; toda srbski

komunizem je preživel ruskega (mišljen je Miloševićev režim v Srbiji op. a.), sedaj je vendar

hujši, ta je bolj trd! Ta traja in bo še trajal./.../ Torej kakšna razlika je vendar med srbskim in

ruskim komunizmom, če že hočete trditi, da nismo bili v sovjetski sferi. Torej jaz trdim in bom

sedaj poskušal na zelo preprostem primeru dokazati, da je bil srbski komunizem hujši in da je

hujši od sovjetskega. /.../ Jaz še nisem slišal, da bi v Pragi plesali za časa sovjetskega imperija

kazačok (ruski ljudski ples op. a.) na cesti, med tem, ko se je v Ljubljani plesalo srbsko kolo.

Gospod Potrč je plesal na neki ploščadi, obstaja fotografija, srbsko kolo, ne polko, srbsko

kolo, to je nedvoumno, dokumenti obstajajo! Dnevnik ima eno rubriko Slika ne laže, naj bi

tudi nekatere slike iz preteklega časa objavili in bi videli. Srbsko kolo! Kakšna polka!« 36

Miran Potrč je v svoji knjigi Klic k razumu o lustraciji zapisal naslednje: »Ali so bili res slabi vse

tovarne, ki smo jih zgradili, in vsa delovna mesta, ki smo jih ustvarili, da so lahko imeli

zaposlitev vsi naši delovni ljudje? Ali je bilo narobe, da so bile socialne razlike bistveno manjše

kot so danes in je bila vsem zagotovljena visoka raven socialne varnosti? Ali je bilo napak da

so se lahko vsi šolali Ali so bile brez vrednosti vse naše diplome in naše kulturne stvaritve, pa

35 Gašparič, Državni zbor, str. 83. 36 Gašparič, Državni zbor, str. 84-85.

čeprav je morda kje in kdaj delovala tudi cenzura? Tudi to je del teh od Demosovih strank

zaničevanih 45 let, ki jij ni mogoče zajeti s pojmom brezpravni talitarizem – ki je bil

nelegitimen, torej osovražen od ljudi, vreden zaničevanja in v posameznih elementih svojega

delovanja celo zločinski – kar neargumentirano in sovražno govorijo predvem pomembni

predstavniki SDS pa tudi nekateri drugi. Take posplošitve kljub storjenim napakam niso

objektivne in poštene. 37

Pomemben dogodek za ZLSD v obdobje med leti 1996-2000 je bila nedvomno izvolitev

Boruta Pahorja za predsednika stranke na tretjem kongresu ZLSD leta 1997. Borut Pahor je

stranki predsedoval vse 8. kongresa v Kočevju, 2. junija 2012 ko ga je v drugem krogu

premagal dr. Igor Lukšič. O Pahorju je Potrč zapisal naslednje: »S svojim izjemnim nastopom

in retoričnimi sposobnostmi si je ustvaril in utrdil ugled nespornega liderja socialne

demokracije v Sloveniji, tako da sta se v javnosti ustvarila vtis in nesporno prepričanje, da sta

javni ugled in volilni uspeh staranke v največji meri odvisni od njega. /../ Borut Pahor je tako

dobro desetletje poosebljal politiko in delovanje socialne demokracije v Sloveniji. Zavestno

je prenehal vzdrževati kakršnekoli delovne in osebe stike z bivšimi predsedniki in vplivnimi

člani stranke. To je odpiralo stranko novim generacijam, saj je bilo v njej vedno več mladih

članov, ustvarjalo pa tudi nezadovoljstvo in osip pri generaciji starejših članov, posebej pri

udeležencih NOB.« 38

37 Miran Potrč, Klic k razumu:spomini (Ljubljana, 2014), str. 233 (dalje Potrč, Klic k razumu). 38 Potrč, Klic k razumu, str. 283-284.

DELAVSKO-IZOBRAŽEVALNA DRUŠTVA IN SOCIALDEMORKATSKO GIBANJE 19. STOL. ŽIGA ŠTAJNBAHER

Uvodna misel

Referat prikazuje razvoj delavskega gibanja marksistične smeri na spodnjem (slovenskem)

Štajerskem, to je na tistem ozemlju, ki je bilo do konca Prve svetovne vojne pod vladavino

Habsburžanov in kronovino dežele Štajerske. V referatu sem se omejil zgolj na delavsko

gibanje socialdemokratske usmeritve in deloma kršanskosocialne usmeritve. Spodnja

Štajerska je bila v 19. stol. socialdemokratsko vezana na sožitje slovenskega in nemškega

življa. Socialdemokratska stranka je bila edina stranka organizirana na tleh celotnega

avstrijskega dela monarhije. Na nacionalno mešanem ozemlju je bila večina agrarnega

prebivalstva slovensko govorečega, večina prebivalcev mest pa nemško. Ob industrijalizaciji

mest in prihodu južne železnice so mesta in industrijski objekti potrebovali delavce. To je bilo

obdobje priseljevanja podeželskega prebivalstva v urbana središča in prvih zametkov

delavskega gibanja, ki je z leti naraščalo ter preraslo v socialdemokratsko in sindikalno

gibanje. Stičišče dveh kultur se je odražalo v kulturnem, gospodarskem in navsezadnje tudi

v političnem življenju. Proces germanizacije, vse večji pritiski s severa so se prav tako odražali

v delavskem gibanju na Spodnjem Štajerskem. V prepletu teh silnic je bil položaj delavstva

sila zanimiv.

Med prvimi Maribor

Delavsko gibanje se je na Spodnjem Štajerskem najprej razvilo v Mariboru, kjer je že leta 1868

bilo v obratu južnih železnic več kot 2000 delavcev. Avgust 1868 je bil za mariborsko

delavstvo prelomen. 18. vodji mariborskih delavcev (pobudnikov) se je 2. avgusta 1868 zbralo

na vrtu gostile Adolfa Pritza, kjer so formirali svojo prvo izobraževalno (delavsko) društvo ter

za 23. avgust 1868 napovedalo shod. Kartinova pivnica je pokala po šivih. Več kot 100

delavcev je pozdravilo ustanovitev društva in za predsednika izvolilo Franza Wiestlerja. Franz

Wiesthaler je bil prvih 5 let duša mariborskega delavskega izobraževalnega društva.

Marburger Zeitung je ustanovitev društva pospremil z besedami delavcev: "Edino vzgoja

duha in značaja osvobaja." Delavci so društvo uporabljali za izobraževanje članstva na mnogih

področjih od religije, gospodarstva, do vprašanj pravice delavcev in politike. Društveno

izobraževanje jih je pripeljalo do spoznanja, da so lahko kot delavci in kot državljani zahtevali

veliko več kot so dotlej s pravicami tudi imeli. Ob ustanovitvi so sodelovali tudi predstavniki

delavskega izobraževalnega društva iz Gradca. Prav tako je mariborsko društvo oblikovalo t.i.

Invalidsko blagajno za ponesrečene delavce. Že v novembru 1868 so ustanovili Konzumno

društvo (Socialna trgovina), ki je skrbelo za cenena živila in dobrine za mariborske delavce.39

Prelomnica politčnega delovanja

Na shodu, 26. januarja 1869 je delavsko izobraževalno društvo izvedlo svojo prvo politično

akcijo. Podprli so izvedbo 9. dunajskega delavskega shoda ter zahtevali odpravo prisilnih

delavnic ter svobodo združevanja. 16. maja 1969 so priredili shod mariborskega in graškega

društva na katerem so predstavili poročilo o stanju delavstva, ki ga je pred tem v parlamentu

na dunaju predstavil predsednik mariborskega društva. Ob tem so se na shodu zavzeli za

jasno in načelno prepoved dela otrok, splošno osnovnošolsko obveznost ter za vzpostavitev

tovarniških inšpektorjev. Shod je sprejel resolucijo s katero se je zavzel za neomejeno

združevanje, časovno opredeljen delavnik, odprava dela žensk in otrok v tovarnah in ukinitev

prisilne delavnice. Delavcem v Zeltweg so poslali pozdrave s pripisom: "Vztrajajte pod

zastavo socialnedemokracije in zmaga bo naša!" Delavstvo tistega časa je bilo pod silnim

vplivom t.i. lassallovstva, le ta pa je bil pod močnim vplivom revolucije 1848.40

Mariborsko delavstvo je bilo še posebej pod vplivom nacionalizma, ki je v narodnostno

mešani skupnosti dobival več privržencev kot drugje. Tako so v društvu dajali poseben

poudarek na pomenu internacionalizma. V društvu so še posebej opozarjali na poskuse

političnega katolicizma, ki si je prizadeval za vzpostavitev katoliškega delavskega društva.

Vsekakor se je društvo sila solidariziralo in krepilo značaj internacionalizma. V polju popolne

politične svobode so si člani društva prizadevali za nacionalne pravice ter se zavedali pomena

mednacionalne enakosti, politične enakopravnosti in izboljašnje socialnega položaja. Ob tem

so kot primer navajali švicarsko zvezo.41

39 Franc Rozman, Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1979, str. 89. 40 Franc Rozman, Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1979, str. 90. 41 Franc Rozman, Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1979, str. 91-92.

Slovenec Roman Jug je pozival delavce obeh narodnosti, da se ne pustijo hujskaškemu nasilju

ter skupaj strnjeo vrste za delavski boj in politične in socialne pravice delavcev. Tako so že

junija 1969 sprejeli resolucijo o splošni volilni pravici kot najvišji politični pravici ter vojaški

obveznosti kot politični dolžnosti. Vsakdo, ki je dopolnil 20 let bi moral imeti pasivno in

aktivno volilno pravico. 22. avgusta 1869 so mariborski delavci v Gambrinosuvi pivnici

ustanovili splošno bolniško in invalidsko blagajno. Namen blagajne je bil podpirati moške in

ženske v času bolniške in invalidnosti za prvih 26. tednov.42

Prva obletnica delovanja

Društvo je ob prvi obletnici delovanja sklicalo t.i. Ljudski shod, kjer naj bi sprejeli resolucijo o

socialni demokraciji. Občinska oblast je shod prepovedala. Za tako potezo se je oblast

odločila, ker je socialdemokratsko stremljenje smatrala za državi nevaren značaj. Društvo je

svoj nadnacionalni značaj pokazalo, 21. septemra 1869 ko je nad vhodom v pivnico vihrala

rdeča zastava ob njej pa levo in desno še slovenska in nemška narodnostna zastava. V dvorani

so pričetek svečane proslave odprli z železniško godbe iz mariborske kolonije. Svečano

besedo je imel predsednik, nad govroniki pa je visela Lassallova slika. Enoglasno so govroniki

govorili o delavskih pravicah in predvsem o splošni volilni pravici. Vrstili so se še pozivi k

enotnosti in bratsvu. Prve obletnice so se udeležili gostje iz delavskega društva iz Slovenske

bistrice in Gradca. Prav tako pa je društvo prejelo mnoge brzojavke s čestitkami. Mariborsko

delavstvo pa je z zadovoljstvom pozdravilo sklepe po okrepljenih stikih s prvo

internacionalo.43

Leto 1970 je bilo za mariborsko društvo in delavska društva po Avstriji sila burno. 18. julija

1870 so si na shodu drznili okrcati delovanje in organiziranostmonarhije. Govorniki so s tem

zapečatili delovanje društva, ki je bilo v avgustu 1970 prepovedano in ukinjeno ker naj bi

delovalo proti državi in delovalo izključno politično. Domala nevrjetno je, da je oblast

prepovedala delovanje društev po avstrijskem delu monarhije, ker si je to prizadevalo za

širjenje načel socialnedemokracije. Ob tem je nedvomno vplivalo na prepoved delovanja

42 Franc Rozman, Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1979, str. 91-92. 43 Franc Rozman, Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1979, str. 92-93.

društva organiziranje dveh štrajkov. Štrajka pekov in krojačev, ki so terjali pravične mezde.

Medtem ko so se peki sporazumeli, so krojači boljše mezde dosegli s silo.44

Uspešni štrajki

Peki so zahtevali: 1. dvig tedenskih plač za 50 odstokov, pravico do zajtrka in uvedbo nočne

malice ter pod točko 2. odpravo nagovora, pod točko 3. čiste delavnice, ogrevane spalnice, za

vsakega delavca svojo posteljo in menajvo posteljnine vsakih 14 dni, pod točko 4. prepoved

najemanja vajencev preden dopolnijo 16. leto, pod točko 5. 16. lotov mesa in 14. dnevni

odpovedni rok. Vse zahteve so aprila 1970 delodajalci odobrili.45

Istočasno je potekalo krojaško mezdno gibanje, ki je prešlo v stavko. 18. aprila 1970 so na

shodu v pivnici Gambrinus postavili zahteve: 1. dvig mezd za 50 odstokov, ob nedeljah in

praznikih pa za 70 odstokov, pod točko 2. vsak pomočnik naj spi zunaj hiše svojega vajenca;

pod točko 3. mojstri smejo delati samo doma, pod točko 4. delavnice morajo biti dovolj

prostorne in čiste, pod točko 5. zaslužek naj se izplačuje vsako soboto zvečer, pod točko 6.

krojači ki niso mojstri ne smejo imeti vajencev, pod točko 7. vajenci naj se uporabljajo samo

za strokovno delo, pod točko 8. občinski odbor naj ustanovi obrtno nadaljevalno šolo. Sledili

so mučni tedni usklajevanj in dogovarjanj. Mnogi delodajalci so popustili, večina ne. Splošna

stavka je bila neizbežna. pričela se je 26. aprila 1870. To je bila tudi prva organizirana stavka v

Mariboru. Stavko so s skupnim dogovorom in psoredovanjem občinskih oblasti zaključili 25.

julija 1870.46

Socialdemorkatska pomlad 1871

Avstrijska socialna demokracija si je v programu zadala zaščito delavstva, malih obrtnikov,

kmetov in zatiranih slojev. 27. februarja 1971 so mariborski socialnidemokrati psoalli na Dunaj

resolucijo v kateri so si prizadevali za splošno volilno pravico pri 20. letih, tajno glasovanje in

44 Franc Rozman, Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1979, str. 93-94. 45 Franc Rozman, Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1979, str. 94-95. 46 Franc Rozman, Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1979, str. 95-96.

t.i, poslansko dieto, volitve ob dela prostih dnevih, svoboden in poceni tisk, neomejeno

pravico združevanja in pravico zborovanj.47

Razvoj pred in po 1894

Zgodovinski razvoj socialne demokracije na Spodnjem Štajerskem do leta 1914 razdelimo na

dve obdobji. Prvo obdobje je obdobje združevanj istomislečih v okvirih različnih društev in

skupin, ki niso nujno bile med seboj homogeno povezane, ampak so delovale veliko bolj

ohlapno in lokalno. Drugo obdobje oz. obdobje nastajanja socialdemokratske stranke tudi na

naših tleh je nedvomno povezano z obodbjem po letu 1869, ko je delavstvo pridobivalo na

pomenu in moči. Samo gibanje pa je jasno kazalo svojo razdeljenost, na bolj raikalno smer in

tisto veliko bolj zmerno. Viktor Adler je nedvomno uspel povezato obe smeri v eno stranko in

s tem omogočil njeno formalno prizanje s strani države. Ni dvoma da je obdobje dobrih 40 let

delovanja znotraj avstrijskega dela monarhije. Splošna volilna pravica uvedena leta 1907 je bil

mejnik socialdemokratskih prizadevanj. Danes samoumevna pravica je bila v štajerskih

socialdemoratskih krogih prepoznana že davnega leta 1968, ko so delovali še pod Delvskim

izobraževalnim društvom Maribor.48

Za Celje in okolico, pravzaprav celotno savinjsko dolino lahko mirno rečemo, da je ohlapno

združevanje delavcev obstajalo že pred letom 1890, ko so formalizirali svoje delovanje pod

delvskim izobraževalnim društvom Celje. Hotel Strauss je v decemberskih dneh 1890 pokal

po šivih, ko je celjsko delavstvo formaliziralo svojo dejavnost. Thomas Marenig je postal prvi

predsednik. Formalizacija društva je bil pravzaprav ponovni zagon poprej ukinjenega društva

celjskih delavcev v letu 1875.49

Trboveljčani so društvo ustanovili leta 1891 in imeli že avgusta istega leta shod s več kot 2000

podporniki. Med bolj odmevnimi shodi trboveljskih delavcev je bil nedvomno shod leta 1891,

47 Franc Rozman, Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1979, str. 100; Steiner, Die Arbeiterbewegung, Dunaj 1911, str. 60-61; Klaus Berchtold, Österreichische Partie-Programme 1868-1966, str. Dunaj 1967, str. 111; Marburger Zeitung, 3. marec 1871; Volkswille, št. 13, 1. april 1871. 48 Franc Rozman, Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1979, str. 96-98. 49 Franc Rozman, Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1979, str. 98-99.

ko so hujskači motili miren shod slovensko-nemškega delavstva. Pravzaprav doma noben do

shodov delavstva na predvečer Prve svetovne vojne ni minil z vnašanjem mednacionalnih

trenj med pripadnike obeh narodov. Ob tem so shode organizirali tudi v Rimskih toplicah in

po manjših krajih, vse z namenom ozaveščanja delavcev o njihovih temeljnih pravicah.50

Leto 1892 je bila prelomnica na Štajerskem. Po III. kongresu socialdemokrtske stranke, so

štajerski socialnidemokrati sklicali svojo I. konferenco (za velikonočne praznike) na kateri so

želeli postavili deželno vodstvo stranke ter začrtli program delovanja. Konferenco je deželna

oblast prepovedala, s strahom po nasilju, a z argumentom da gre za hujskanje delavstva zoper

lastnike. I. konferenco so tako izpeljali še le 25. in 26. decembra istega leta. Zbralo se je 85

delegatk in delegatov iz več kot 15 krajev. Ostali so bili gostje, ki so prišli iz dunajske centralne

stranke, iz Tirolske in Voralerberga ter predstvaniki slovenskega delavstva iz Trsta. Na

konferenci stranke je bilo določeno: "Da se v deželno blagajno stranke odvaja 50%, med tem

ko se 15% odvaja v blagajno centrale stranke." Ob tem so si v stranki zavzeli za izdajanje

glasila "Arbeiterwille" tudi v slovenskem jeziku. Stranka je sprejela tudi stališče, da bi

slovenski delavski list krepil mednacionalno delovanje in povezovanje slovenskega in

nemškega delavsta na Štajerskem ter da ustanovitev lista v slovenskem jeziku ne sme ostati

zgolj formalnost.51

Stranka je v tistem času še posebej krepila svoje delovanje s tematikami vezanimi na mlade,

kmečko prebivalstvo, mlade obrtnike in delavce. Stranka je od leta 1892 do 1894 povečala

svoje delovanje na lokalni ravni za več kot 55%. Domala ni bilo mesta ali trga, kjer stranka ne

bi imela prepoznanega delovanja. Spomladi leta 1894 si je stranka zadala boj za splošno in

enako volilno pravico. 1. maj 1894 je bil v socialdemokratskih krogih na Spodnjem Štajerskem

obeležen svečano. O njem so poročali celo na Dunaju. na prvomajskem shodu so enoglasno

naslavljali boj zoper nacionalizem, kapitalizem in militarizem. Za najšibkejše so se zavzeli, da

se morajo izoblikovati zadruge, kjer bodo ljudje nabavljali dobrine po nizkih cenah, brez

oderuških marž. Prvomajske proslave so pompozno proslavili delavci v Velenju, Trbovljah,

50 Arbeiterwille, 5. 1. 1893. 51 Deutsche Wacht, 1. 4. 1894; deutsche wacht, 21. 4. 1894.

Zabukovici in Hrastniku. Že v letu 1894 je bila Štajerska deželna strankina organizacija

najbolje deželno organizirana stranka SD na tleh avstrijskega dela monarhije.52

7. oktobra 1894 je bil v Zagorju delavski shod. Shoda se je udeležilo okoli 200 delavcev. Časnik

Slovenec je Zagorje poimenoval za trdnjavo socialnedemoracije na Kranjskem. Že čez dober

teden se je shod odvil v Celju, natančneje v gostilni Skalna klet. Na njem so govorili o splošni

volilni pravici in sprejeli resolucijo o splošni volislni pravici. Nedelja, 14. oktobra je bila nedelja

socialdemorkatskih shodov v vseh deželah avstrijskega dela monrahije. Na shodih so še

posebej zahtevali splošno volilno pravico. Shodov se je takrat udeležila velika večina

nižjekvalificrianih dealvcev in rokodelcev.53

V letih 1894-1896 so se že pričela snovati kršansko-socialna društva. prvo takih je na

slovenskem Štajerskem bilo ustanovljeno v Žalcu, dne 27. januraja 1895, že 1. julija 1895 pa

tudi v Mariboru. Najenostavneje razvoj teh društev povežemo s porajajočimi krašanskimi

socialisti. Društveno življenje sredine 90. let 19. stol. je bilo sila razgibano in živahno. Prvo

nedelejo po veliki noči (na belo nedeljo) 1895 so krščasnki-socialci imel shod v Grižah pri

Žalcu. slavnsotni govorci in lokalni župnik so poudarili pomen boja za socialne pravice in si

prizadevali za splošno volilno pravico. 300 udeležencev je govorce bučno pozdravilo.54

Na deželni ravni so se štajerski sodrugi zbrali na strokovni konferenci 29. in 30. junija 1895,

tudi to pot v Gradcu. Zbralo se je 53 delegatov, ki so predstavljali 24 organizacij, od tega 14

zunaj Gradca. Glavna točka konferenca je bila pretres strokovnega dela. Govorniki so v

referatih poudrajali, da je število članstva in organizacij naraščalo. To so pripisovali

centraliziranosti organiziranja stranke na Štajerskem. Junija 1895 je bilo 34 organizacij s več

kot 4000 člani. Najbolj pohvalno je bilo organiziranje socialdemokratkse stranke v Zasavju s

52 Franc Rozman, Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem, Državna založba Slovenije, str. 100. 53 Franc Rozman, Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem, Državna založba Slovenije, str. 101; Slovenec, št. 230, 8. 10. 1894. 54 Deutsche Wacht, 14. 2. 1895; Rozman: Razvoj socialističnega..., str. 102.

kar 1330 člani. Vsebolj se je šiirl duh konzumnih, nabavnih in drugih zadrug. Ob tem so sklenili,

da se ne prijavljenih štrajkov ne udeležijo.55

Prelom Socialnih demokratov je bila III. deželna koneferenca v Gradcu leta 1895. Zbralo se je

preko 80 delegatov. V svečano okrašeni dvorani je zraven Lassallovega portreta videl tudi

portret Karla Marxa. Konferenci so posvetili posebno pozornost kar kaže tudi na

nekajmesečne predprirpave. V sklepi konference je bilo jasno poudarjeno, da je potrebno

tkati organizacijsko mrežo socialdemorkatkse stranke po terenu. Istega leta je bil v mariboru

sklican velik shod, katerega so se udeležili tudi predstaviki socialdemokrtskih krogov iz

samega Dunaja. Tako je udeležence nagovoril dr. Engelbert Pernerstorfer. Na shodu so

govorili o političnem položaju in volilni reformi. Shoda se je, kot je takrat poročal Arbeiter

Zeitung udeležilo preko 1000 ljudi. Na shodu so obravnavali vpliv francoske revolucije,

pomlad narodov in vpliv reakcije na vodenje takratne Avstro-Ogrske. nasprotovali so volilni

pravici, ki je povezana s plačevanjem davkov. Tako so še posebej poudarili zavzemanje za

splošno volilno pravico.56

Začetek Jugoslovanske socialdemokratske stranke

V letu 1896 je prišlo do ustanovitve Jugoslovanske socialdemokratske stranke in s to

ustanovitvijo so se pričeli javni spori, kdo bo dobil organizacijsko pristojnot nad celjskim

okrožjem. Graška deželna socialna demokracija ali JSDS. I. shod JSDS je bil dobro

predstavljen v Delavcu in Svobodi. Poudarili so, da se volitev za deželni zbor še ne morejo

udeležiti, ker so za njih preslabi. Prva okrajna konferenca je bila v Celju, 20. septembra 1896

na kateri so detaljno razpravljali o utrjevanju JSDS na Štajerskem. Na konforenci je bilo

zastopanih 10 krajev: Celje, Trbovlje, Sevnica, Zabukovica, Griže, Žale, Štore, Velenje in

Zagorje.57

55 Rozman: Razvoj socialističnega..., str. 103-104; Arbeiter Zeitung, št. 159, 12. 6. 1895; Arbeiter Zeitung, št. 159, 3. 7. 1895. 56 Rozman: Razvoj socialističnega..., str. 105-106; Arbeiter Zeitung, št. 282, 14. 10. 1895. 57 Rozman: Razvoj..., str. 106 - 107, Arbeiterwille, št. 34, 20. 8. 1986.

Na dnevnem redu so bila poročila delegatov, organizacija, taktika, shod jugoslovanskih

socialdemokratov - ustanovni kongres JSDS, volilna reforma in seveda razno. Na Štajerskem

je Drofenik vložil največ napora v organiziranje kmečkega prebivalstva v vrstah JSDS. Ob tem

je predlagal tudi agrarno resolucijo, ki ni bila sprejeta. JSDS je aktivno delal na agitaciji in

ustvarjanju mreže ter graditvi stranke. Vsekakor so bili celjski JSDSjevci najbolj veseli, da niso

več plačevali članarine dunajski centrali, ampak predstavništvu v Ljubljani.58

Zaključek

Razvoj socialne demokracije na slovenskih tleh je nedvomno pogojen s strankarskim

življenjem avstrijskega dela monarhije. Izobraževalna in delavska društva 70. let 19. stol. so

bili zametki stranke, ki je zastopala sloje prebivalstva, ki z razvojem industrijskih krajev ni imel

svojega političnega predstavnika.

Glede na potek bojev med slovenstvom in nemštvom na slovenskem je domala neverjetno,

da so boji med narodoma ostajali v ozadju. Nad nacionalni pomen problemom so znali v

stranki, dati tudi v časih, ki so nedvomno bili prežeti s pomladjo narodov iz takrat ne tako

davnega leta 1848. Voditelji socialdemokratske stranke, JSDS in porajajočih izobraževalnih

in delavskih gibanj so bili več kot intuziasti. Pravi borci in znanilci boljših časov. Še sanjalo se

jim ni, da bodo čez dobra 3 desetletja v Rusiji prišli na oblast njihovi kolegi iz radikalne levice

(komunsiti), da bo 20. stol. še kako prepredeno s socialističnim bojem in vsekakor

ugotavljamo, da bi mnoge resolucije poznega 19. stol. lahko mirno prekopirali v današnji čas.

Delu čast in oblast!

58 Delavec, št. 31, 20. 5. 1896.

LOČITEV CERKVE OD DRŽAVE Andrej Omerzel

Mladi forum Socialnih demokratov bo v mandatu 2016 - 2018 aktivno sodeloval pri zelo

perečih tematikah. Ena izmed vidnejših bo uresničitev oziroma prestavitev iz de iure sfere v

de facto sfero 7. člena Ustave Republike Slovenije, ki pravi, da so verske skupnosti ločene od

države. Dotaknili se bomo še enega člana Ustave Republike Slovenije in sicer 14. člen, ki

določa, da smo pred zakonom vsi enaki. Dejstvo ločitve Cerkve od države je posledica

francoske revolucije iz leta 1789. Ker se Mladi forum Socialnih demokratov zavede teže te

revolucije in dobrih stvari, ki nam jih je prinesla, želimo, da se ločitev spoštuje in izvaja v

praksi. V tem referatu Vam bomo pokazali dejstva, kako se 7. In 14. člen Ustave Republike

Slovenije zavestno kršita. Priložili bomo tudi nekatere rešitve oziroma predloge za

normaliziranja stanja.

Sociolog religije Srečo Dragoš, ki je v svojem prispevku v reviji Teorija in Praksa že leta 2001

takole zapisal: »Za dosego konsenza je večja možnost, da se uskladimo o tem, kako ločenost

med obema sferama izpeljati, kot pa o tem, zakaj je ločitev sploh potrebna in kakšen je njen

smisel. Če bi razpravo o realizaciji abstraktne norme o ločitvi osredotočali predvsem na njeno

vsebino in razloge (torej na vprašanje ‘zakaj’), potem lahko pričakujemo, da se bo potenciral

predvsem disenz, ki ga na tej načelni ravni nikoli ni bilo mogoče zares preseči, saj je v

izhodišču vrednotno pogojen.«

Kot prvo Vam bomo pokazali premoženje Cerkve na globalni ravni in v Republiki Sloveniji.

Razložili vam bomo financiranje dejavnosti Cerkve s strani države. Izpostavili bomo tudi

vpetost Cerkve v gospodarstvo, predvsem v posle, ki so v nasprotju z nauki, ki jih poučujejo

že dva mileniuma.

PREMOŽENJE KATOLIŠKE CERKVE:

Globalna raven:

V javnosti krožijo številke o bogastvu katoliške cerkve. Številke so različne, v našem primeru

smo vzeli najmanjše, ki jih Cerkev ni nikoli zanikala. Vrednosti so zaokrožene v ameriških

dolarjih.

ZDA: 600 milijard

Nemčija: 300 milijard

Francija: 230 milijard

Brazilija: 200 milijard

Španija: 160 milijard

Mehika: 155 milijard

Belgija: 105 milijard

Kanada: 90 milijard

Avstrija: 80 milijard

Argentina: 80 milijard

Poljska: 74 milijard

Kolumbija: 70 milijard

Filipini: 60 milijard

Irska: 47 milijard

Čile: 43 milijard

Peru: 38 milijard

Madžarska: 33 milijard

Nizozemska: 33 milijard

Portugalska: 33 milijard

Venezuela: 27 milijard

Švica: 26 milijard

Velika Britanija: 24 milijard

Avstralija: 20 milijard

Skupaj pridemo na 2.528 milijard ameriških dolarjev.

V samo 23 državah po svetu je cerkveno bogastvo vredno najmanj 2.528 milijard dolarjev. Pa

še ta številka je zelo nizka, saj je vrednost cerkvenih nepremičnin v Italiji približno 1.200

milijard evrov, kar pomeni, da je skupna številka okoli 4.000 milijard dolarjev. Domnevati pa

je še, da so ocene cerkvenega premoženja tudi v drugih državah dokaj nizko postavljene, zato

bi bilo mogoče k omenjeni številki dodati še veliko milijard. K vsemu temu pa je potrebno

dodati še vrednost cerkvenega premoženja v državah, ki niso zajete v zgornji tabeli. Teh držav

pa je še kakšnih 150, kar k skupni vrednosti cerkvenega premoženja prinese še več 100 milijard

dolarjev. Tako bi lahko bila vrednost celotnega cerkvenega premoženja po svetu vsaj 5.000

milijard dolarjev. Umetniški zakladi in arhivi pri tem niso upoštevani.

Zlato je za cerkev “božja” valuta in krasi praktično vsako cerkev. Katoliška cerkev je največji

posamični imetnik zlata in obvladuje okoli 60.000 metričnih ton zlata, kar je dvakrat več od

uradnih zlatih svetovnih rezerv. Vrednost cerkvenega zlata se ocenjuje na več kot 1.200

milijard dolarjev. Cerkev samo kakšnih 20% zlata hrani v uradnih rezervah in to večinoma v

ameriški centralni banki in v bankah v Švici, Nemčiji, Italiji in Franciji.

Ogromno zlata je cerkev pokradla v Južni Ameriki in ga prepeljala v Evropo. Kot poroča

kronist Bartolomej iz Las Casas, so zaradi zlata najokrutneje poklali na milijone Indijancev.

Mnogo tega zlata se nahaja v cerkvah in ni bilo vrnjeno lastnikom. S prvim zlatom kot plenom

iz Južne Amerike je dal papež Aleksander VI. v Santa Maria Maggiore v Rimu okrasiti in

opremiti strop s simbolom svoje družine. 20 ton zlata v lističih je na oltarju katedrale v Sevilji,

kardinal Cisner je dal narediti skoraj tri metre visoko monštranco iz zlata in jo podaril katedrali

v Toledu.

Cerkev ima kot vidimo ogromno premoženja. V kolikor bi samo nekaj procentov tega

premoženja prodali in namenili pomoči potrebnim, bi se stanje na globalni ravni drastično

spremenilo.

Slovenija:

V Sloveniji se premoženje Cerkve, skupaj s povezanimi organizacijami in solastništvom v

številnih podjetjih, ocenjuje na več kot milijardo evrov (800 milijonov ima samo v dolgu) in je

največji lastnik zasebnega prava. V lasti ima tudi osem desetin vse kulturne dediščine v

Republiki Sloveniji. Temelj premoženja Rimskokatoliške cerkve so bile od nekdaj

nepremičnine. In teh ima tudi v Sloveniji veliko. Po podatkih iz baze geodetskega urada, v

katerem so ocenjevali vrednost slovenskih nepremičnin, stavbe iz zemljišče Zavoda sv.

Stanislava vredne več kot 13 milijonov evrov, dom za ostarele sv. Lenarta v Lenartu 7,7

milijona, mariborski Slomškov zavod 6,5 milijona, kompleks mariborske nadškofije dober

milijon manj, toliko tudi kompleks v središču Ljubljane ob Krekovem trgu in Poljanski cesti,

poslopje ljubljanske nadškofije pa v geodetskem uradu cenijo na 3,75 milijona evrov.

Ob tem ima Cerkev v lasti še več tisoč drugih objektov (5. 000) ter približno 30.000 hektarov

gozdov in 15.000 hektarov kmetijskih zemljišč. Cerkev bi lahko z prodajo lesa na letni ravni

zaslužila tudi preko 10 000 000 EUR. Cerkev je v Republiki Sloveniji oproščena za plačilo za

uporabo stavbnega zemljišča za verske objekte, davka na dediščino in darila. V Mladem

forumu Socialnih demokratov ne vidimo razloga, zakaj ima Cerkev vse te privilegije. Pripravili

bomo predloge zakonov, ki bodo to stanje popravili.

FINANCIRANJE CERKVE V REPUBLIKI SLOVENIJI:

Država mora biti versko nevtralna, če ima v ustavi zapisana takšna določila, kot jih ima

Republika Slovenija. Če država financira delovanje neke verske skupnosti, katere cilj je

širjenje vere, nevtralnosti ni več. In koliko državnega, torej javnega denarja, gre za

financiranje tako imenovane katoliške sfere? V Republiki Sloveniji imamo dve nadškofiji, pet

škofij, skoraj 800 župnij, katoliško vzgojo in izobraževanje od vrtcev do fakultete, množico

zavodov, redov, društev in podjetij ter seveda dobrodelno vejo Cerkve Karitas. Dohodki

Cerkve so bili vedno skrivnostni. Veliko se namreč posluje z gotovino, denar iz nabirk, plačil

za krste, obhajila, birme, poroke, pogrebe, maše in podobno prav tako ni nikjer prikazan, saj

Cerkev iz tega ne plačuje davkov. S spletno aplikacijo za spremljanje izdatkov javnih institucij

Supervizor smo v Mladem forumu Socialnih demokratov ugotovili vsaj to, koliko javnega

denarja dobijo različni deli katoliške sfere.

Številke so zelo visoke. Največji cerkveni prejemnik javnega denarja je Zavod sv. Stanislava v

Ljubljani, kjer delujeta tudi škofijska gimnazija in Radio Ognjišče. V letih od 2003 do 2011 je

dobil 25 milijonov evrov. Več kot pol manj, 12 milijonov, je dobil mariborski Zavod Antona

Martina Slomška, kjer delujejo katoliški vrtec, glasbena in baletna šola, gimnazija ter dijaški

in študentski dom. Zelo veliko so prejeli še številni drugi katoliški zavodi: sv. Frančiška blizu

Škofljice devet milijonov, enako vsoto škofijska gimnazija Vipava, Zavod sv. Terezije blizu

Vidma na Dolenjskem, kjer je dom za ostarele, je dobil tri milijone in pol ter tri milijone Zavod

sv. Cirila in Metoda v Beltincih, kjer prav tako deluje dom za starejše.

Tudi škofije so si v zadnjih osmih letih iz javne malhe lepo opomogle. Največ, 15 milijonov, je

dobila mariborska, ljubljanska sedem milijonov, več kot milijon sta dobila še koprska škofija

in Slovenska škofovska konferenca, po 2 in 1,3 milijona evrov. Brez denarja niso ostale niti

župnije. Sicer ni nobena dobila več kot milijon evrov, vendar so si v izolski iz javnih jasli

postregli z 800.000 evri, viški v Ljubljani s 700.000, mestni celjski s 600.000 evri, Župnija dol

pri Ljubljani je dobila okroglega pol milijona.

Tudi v drugih delih katoliške sfere je veliko prejemnikov več kot milijona evrov javnega

denarja v letih od 2003 do 2011. Med njimi so Konferenca redovnih ustanov Slovenije s 4,2

milijona, slovenska Karitas in Zavod Pelikan Karitas s po 3,8 milijona, Društvo Mohorjeva

družba 2,4 milijona in katoliški skavti z 1,2 milijona evri. Pri tem je treba poudariti, da pri vseh

vsotah ne gre samo za dotacije, saj je država z javnim denarjem od Cerkve kupila nekatere

nepremičnine in plačala nekatere storitve.

Skupni znesek je dobre 100 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja!

SISTEMI FINANCIRANJA CERKVE PO EVROPI:

Zaradi različnih zgodovinskih vplivov in kulturnih posebnosti so se v evropskih državah

izoblikovali različni načini financiranja cerkve, cerkvenih ustanov in dejavnosti. Ohranila sta

se dva bistvena sistema, ki odražata odnos države do verskih skupnosti:

Sistem, v katerem država financira Cerkev, njene dejavnosti in ljudi v cerkvenih službah

(Belgija, Luksemburg, Grčija)

Sistem, v katerem pripadniki sami financirajo Cerkev. Vernike v tem sistemu veže dolžnost

podpirati Cerkev in ji pomagati pri bogoslužju, dostojnem vzdrževanju cerkvenih služb,

dobrodelnosti itd. Katoliška Cerkev ima tudi pravico zahtevati od vernikov, kar potrebuje za

namene, ki so ji lastni. Znotraj tega sistema so se v državah EU izoblikovali štirje načini

financiranja Cerkve s strani njenih vernikov:

1. Sistem nabirk, tako imenovani kolekt, ki je značilen za Francijo, Portugalsko, Irsko,

Nizozemsko in tudi za ZDA,

2. Sistem obvezne cerkvene dajatve, ki je značilen za Avstrijo: verniki oddajo dajatev Cerkvi,

3. Obvezni cerkveni davek za vse pripadnike Cerkve: davek pobira država v imenu Cerkve in

zanjo: ta sistem je značilen za Nemčijo, nekatere švicarske kantone in skandinavske države,

4. Druge oblike dajatev, ki jih upoštevajo davčne službe pri odmeri osebnega davka: v Italiji

lahko vernik nakaže vsoto 0.8 % od osebnih dohodkov za cerkev ali druge humanitarne

organizacije. Tudi španski sistem je podoben, na Madžarskem pa velja pravilo 1 %.

Navedeni načini se po navadi delno kombinirajo z različnimi državnimi subvencijami.

VPETOST CERKVE V SLOVENSKO GOSPODARSTVO

Kako se je vse skupaj začelo? Leta 1992 je škofovska konferenca imenovala posebno skupino

izvedencev, zadolženih za ustanovitev banke. Izvedenci so znanje o poslovanju cerkvene

banke pridobili zlasti na Bavarskem. Skupino izvedencev so sestavljali ekonomi mariborske,

ljubljanske in koprske škofije, predstavniki rodovnih skupnosti in izseljenskih duhovnikov.

Gradivo, s katerim se je skupina izvedencev obračala na potencialne delničarje, je med drugim

najavljalo: "Z združenimi sredstvi bomo lahko 'podpirali' projekte, ki so za Cerkev na Slovenskem

pomembnega značaja." Hkrati je gradivo nakazovalo dolgoročno vizijo: "Banka bo imela

pomembno vlogo pri postavitvi novih gospodarskih temeljev za prihodnje delovanje Cerkve na

Slovenskem." Banka naj bi po eni strani obračala denar župnij, škofij in redovnih skupnost. Po

drugi strani pa so že ob ustanavljanju banke računali na denacionalizacijske obveznice, ki bi

jih za premoženje, odvzeto po vojni, dobila RKC. "S tem bo banka kot dober gospodar

strokovno gospodarila v interesu lastnika," je pisalo v gradivu, ki je nastalo ob ustanavljanju

banke. Leta 1993 je banka dobila tudi ime - Krekova banka. In začela je poslovati.

Drugi korak pri izgradnji gospodarskih temeljev RKC je bil logično nadaljevanje ustanovitve

banke. Leta 1994 je bila ustanovljena Krekova družba za upravljanje. Krekovo družbo so sicer

ustanovile fizične osebe, vendar so te fizične osebe pretežno predstavljale posamezne

cerkveno-pravne osebe, torej škofije, župnije in redovne skupnosti. Krekova družba je ena

številnih družb, ki so se leta 1994 ukvarjale z zbiranjem certifikatov. Krekova družba sicer ni

sodila med največje družbe za upravljanje investicijskih skladov, posebne pozornosti pa je bila

deležna, ker je dobila pravico za nakup 20 odstotkov časopisne hiše Delo. Družbe za

upravljanje so namreč tedaj sklenile nekakšen kartelni dogovor in so, namesto da bi za delnice

licitirali, te med seboj razdelile kar z loterijo. Delnice Časopisnega podjetja Delo so tedaj

sodile med glavne zadetke na loteriji.

Krekova banka in Krekova družba za upravljanje sta bili povezani prek članov upravnega

oziroma nadzornega sveta. Tako posle Krekove banke kot Krekove družbe za upravljanje je

nadzoroval, denimo, Mirko Krašovec, podjetni ekonom mariborske škofije.

Leta 2002 so se vezi med Krekovo banko in rimskokatoliško cerkvijo delno pretrgale.

Avstrijska bančna skupina Raiffeisen Zentralbank je namreč objavila ponudbo za prevzem

Krekove banke. Aprila 2002 je avstrijska bančna skupina kupila 97 odstotkov delnic Krekove

banke, za ta delež pa je odštela dobrih 35 milijonov evrov. Res pa je, da je Mirko Krašovec,

duhovni oče Krekove banke, ostal član nadzornega sveta Raiffeisen Krekove banke. Če nič

drugega položaj v nadzornem svetu zagotavlja dober pregled nad dogajanji v poslovnem

svetu.

RKC je s prodajo Krekove banke nedvomno naredila dober posel. Hkrati pa je že imela

pripravljeno tudi gospodarsko infrastrukturo, da je lahko izkupiček reinvestirala.

Leta 1997 je namreč mariborska škofija ustanovila podjetje Gospodarstvo Rast. Ključna

osebnost podjetja Gospodarstvo Rast je spet ekonom mariborske škofije Mirko Krašovec,

sicer tudi direktor podjetja. Novembra je Gospodarstvo Rast objavilo prevzemno ponudbo za

nakup holdinga Zvon Ena, ki je nastal po preoblikovanju PID-a Zvon Ena, s katerim je

upravljala Krekova DZU.

Sicer pa v tem trenutku Gospodarstvo Rast obvladuje 6.411.338 delnic holdinga Zvon Ena.

Torej ima Gospodarstvo Rast v holdingu Zvon Ena naloženih za dobrih 12 milijard delnic.

Povedano drugače: gre za 50 milijonov evrov. Če vemo, da so prvi dokumenti o ustanovitvi

Krekove banke izhajali iz predpostavke, da bi morali delničarji zbrali pet milijonov mark

ustanovnega kapitala, ugotovimo, da je ekonomska podstat RKC v dobrem ducatu let res

lepo rasla.

Kakšen vpliv v slovenski ekonomiji je Gospodarstvo Rast pridobilo s tem, ko je prevzelo slabih

52 odstotkov holdinga Zvon Ena? V dneh, ko je podjetje Gospodarstvo Rast prevzemalo

holding Zvon Ena, je ta finančna družba objavila ponudbo za prevzem družbe Belinka. V

zadnjih dneh novembra, po koncu prevzemne ponudbe, je holding Zvon Ena obvladoval

nekoliko manj kot 40 odstotkov Belinke.

Holding Zvon Ena ima pomembne naložbe še v Heliosu, kranjski Savi, Lesnini, celjski

Cinkarni, Hotelih Bernardin, Banki Celje, holdingu Infond ter v Krekovi družbi za upravljanje.

Med perspektivne naložbe holdinga Zvon Ena sodi ustanovitev telekomunikacijskega

podjetja T 2. Družba T 2 je v stoodstotni lasti holdinga Zvon Ena, zanimiva pa je zato, ker,

med drugim, ponuja storitve VDSL - VDSL je ena od hitrih verzij interneta. V preteklosti je bil

uspeh telekomunikacijskih podjetij med drugim povezan tudi z vprašanjem, ali Telekom

ostalim ponudnikom omogoča korekten dostop do Telekomovih kablov in druge

infrastrukture. Zanimivo bo videti, kako bo Telekom obravnaval družbo T 2. Sicer pa je T 2 je

zanimiva tudi zaradi ponudbe TV programov. Izbor TV programov, objavljen na spletni strani

družbe, je, hm, presenetljivo liberalen. V množični ponudbi lahko najdete tudi pol ducata

programov za odrasle. Glede na lastniško strukturo si ne moremo kaj, da ne bi dodali pikre

opazke: ko gre za biznis, se lahko kapital oplaja tudi ob pomoči pornografije.

Upravljanje gospodarstva

Lastniške povezave so en od mehanizmov, s katerim RKC krepi svojo materialno bazo. Ob

neposrednih lastniških povezavah pa obstajajo tudi bolj subtilne poti širjenja vliva. V zadnjem

letu lahko opazujemo, da člani uprave holdinga Zvon Ena zasedajo presenetljivo veliko

položajev v nadzornih svetih podjetij, četudi v teh podjetjih nimajo večjih lastniških deležev.

Člane uprave holdinga Zvon Ena srečamo v nadzornih svetih Mercatorja, Abanke, Heliosa,

Belinke, Cinkarne Celje, Pivovarne Laško, Hotelov Bernardin in Term Olimje. Sodelovanje v

nadzornih svetih po eni strani zagotavlja vpliv, po drugi strani pa zagotavlja zlasti boljši

pregled nad dogajanji v poslovnem svetu.

Potni listi

Ob holdingu Zvon Ena velja omeniti sestrsko družbo, holding Zvon Dva. Oba holdinga sta

nastala preoblikovanju PID-ov, s katerimi je upravljala Krekova družba. Vendar se holdinga

razlikujeta. Če je v holdingu Zvon Ena mariborska škofija prek podjetja Gospodarstvo Rast

večinska lastnica, je lastniška struktura v holdingu Zvon Dva bolj razpršena. Slabi dve tretjini

holdinga obvladujejo mali delničarji, četrtina delnic pa je v lasti gospodarskih družb, ki so

povezane z RKC.

Tudi holding Zvon Dva ima pomembne lastniške deleže v par perspektivnih gospodarskih

družbah. Omeniti velja družbo Cetis Graf, prek katere holding Zvon Ena obvladuje

pomemben lastniški delež celjskega Cetisa. Pred dnevi je državna revizijska komisija

ugotovila, da je bila ponudba podjetja Cetis za izdelavo biometričnih potnih listov brezhibna,

zato si lahko dober posel obetajo tudi lastniki, torej holding Zvon Dva.

Holding Zvon Dva ima v družbi Cetis zagotovljen neposredni vpliv, saj dva člana uprave sedita

v Cetisovem nadzornem svetu. Hkrati pa ima holding Zvon Dva upravljavski vpliv še v založbi

Mladinska knjiga in velenjskem gradbenem podjetju Vegrad. Holding Zvon Dva ima

pomemben lastniški delež še v tovarni papirja Goričane.

Tržna kapitalizacija holdinga Zvona Dva (tržna kapitalizacija je produkt trenutne vrednosti

delnice in števila vseh delnic) znaša dobrih 21 milijonov evrov. Ponovimo: večji institucionalni

lastniki, povezani z RKC, imajo v lasti četrtino delnic holdinga Zvon Dva.

Dobrih 13 let zatem, ko se je slovenska RKC začela intenzivneje ukvarjati z gospodarsko

dejavnostjo, lahko ocenimo, da so gospodarski temelji postavljeni. Če govorimo o

gospodarskih temeljih, s tem ne mislimo na založniško dejavnost, s katero se je RKC ukvarjala

že pred letom 1990, ali na pridelavo pleterskega sadjevca ter stiškega sira. Gospodarski

temelji RKC so zgrajeni predvsem iz finančnega kapitala.

Vsi poznamo, kako se je končala zgodba z Zvonom 1 in Zvonom 2. Cerkev je kot večinski

lastnik opeharila več kot 60. 000 malih delničarjev, večina izmed njih so pripadniki Cerkve. V

kolikor je Cerkev bila pripravljena pustiti na cedilu svoje podanike, kaj se bi šele zgodilo z

navadno rajo?

REŠITVE:

Mladi forum Socialnih demokratov bo predlagal nov sistem financiranja Cerkve v Republiki

Sloveniji s strani države, po vzoru francoskega financiranja Cerkve (pripadniki sami

financirajo Cerkev).

Predlagamo, da se gozdovi, ki jih ima Cerkev trenutno v lasti, prepustijo Republiki Sloveniji v

zameno za primerno odškodnino, ker ima država znanje in sredstva, da lahko z gozdom

ekonomično upravlja. V zameno, bi Cerkev dobila 10 % dobička od prodaje lesa, ki pa ga bi

morala nameniti dobrodelnim dejavnostim v okviru Cerkve.

Predlagamo, da Cerkev prepusti v last Republiki Sloveniji vse sakralne objekte v zameno za

njihovo vzdrževanje. Cerkev bi lahko brezplačno in nemoteno naprej uporabljala vse objekte.

Republika Slovenija, bi prevzela celotno shemo vzdrževanja, pridržala pa bi si pravico do

reorganizacije objektov.

Predlagamo spremembo zakona o stavbnih zemljiščih, posledično bo Cerkev morala

plačevati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča.

V skladu z Zakonom o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 – popr., 33/89;

Uradni list RS, št. 24/92 – odl. US, 44/97 – ZSZ in 101/13 – ZDavNepr in Uradni list RS, št. 44/97,

67/02 – ZV-1, 110/02 – ZUreP-1 in 110/02 – ZGO-1) se nadomestilo za uporabo stavbnega

zemljišča ne plačuje za zemljišče, ki se uporablja za potrebe ljudske obrambe, za objekte tujih

držav, ki jih uporabljajo tuja diplomatska in konzularna predstavništva ali v njih stanuje

njihovo osebje, za objekte mednarodnih in meddržavnih organizacij, ki jih uporabljajo te

organizacije ali v njih stanuje njihovo osebje, če ni v mednarodnem sporazumu drugače

določeno, in za stavbe, ki jih uporabljajo verske skupnosti za svojo versko dejavnost. Iz zakona

se črta: in za stavbe, ki jih uporabljajo verske skupnosti za svojo versko dejavnost.

Predlagamo prevetritev zakona o verski svobodi, predvsem v kazenskih določbah.

Mladi forum Socialnih demokratov, bo še naprej deloval zelo aktivno, v smeri ugotavljanja

krivic in bo nanje zvesto ter zelo glasno opozarjal. Ker želimo biti konstruktivni, bomo na

vsako kritiko podajali predloge, kako stvar izboljšati. Ker temeljimo na vrednotah

solidarnosti, enakosti, dela, pravičnosti, svobodi, strpnosti, varnosti, miru, sožitju z naravo,

se zavedamo naše vloge v političnem prostoru. Ker želimo, da se z davkoplačevalskim

denarjem dela gospodarno, da se vlaga v razvoj in nova delovna mesta, je eden izmed ključnih

projektov Mladega foruma de facto ločitev Cerkve od države.

Hasta la victoria siempre.

~Che

Andrej Omerzel l.r.

LITERATURA:

- DRAGOŠ, S. (2001): Teorija in praksa: Cerkev/Država: Ločitev ali razločitev.

- STUBELJ, I. (2005): Diplomsko delo: Financiranje Katoliške Cerkve v Sloveniji na primerih

gradnje Cerkve Kristusa odrešenika v Novi Gorici in škofijske gimnazije Vipava.

- LIKAR, A. (2013): O davčnih privilegijih Katoliške Cerkve: Dostopno preko rtvslo:

http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=blog&op=func&func=print&c_menu=81598 (5.

3. 2013).

- KOALICIJA ZA LOČITEV DRŽAVE IN CERKVE (2015): Peticija za popolno obdavčitev katoliške

cerkve: Dostopno preko: http://www.locitev-drzave-cerkve.org/peticija-za-popolno-

obdavcitev-katoliske-cerkve/ (9. 7. 2015).

- ŽERDIN, A. H. (2005): Korporacija RKC d. d.: Dostopno preko :

http://www.mladina.si/94820/korporacija-rkc-d-d/ (29. 12. 2005).

MEDNARODNO SOCIALISTIČNO DELOVANJE NINA KOS

UVOD

Referat prikazuje pomen mednarodnega delovanja kot možnost razvoja Slovenije, preteklo

delovanje Mladega foruma v mednarodnem okolju in začrtane smernice za delovanje MF na

mednarodnem področju v bodoče.

Aktivno delovanje v mednarodnem okolju je za Slovenijo kot majhno državo življenjskega

pomena. Svetovno gospodarstvo je vse bolj globalno. Da lahko posamezna država razvija in

uresničuje svoje potenciale in konkurenčne prednosti, mora mednarodno sodelovati in se

povezovati.

Slovenija je članica EU, članica zveze Nato, članica OVSE, članica Schengenskega sporazuma

in številnih drugih pomembnih organizacij. Specifičen geostrateški položaj ter dobro

poznavanje razmer in zgodovine jugovzhodne Evrope je ena izmed ključnih prednosti, ki nam

odpira nove možnosti in priložnosti v Evropi kot tudi v svetu. Slovenija kot članica Evropske

unije in nekdanja jugoslovanska republika ima pomembno, povezujočo vlogo, predvsem do

zahodnega Balkana, kjer si kot zagovornica temeljnih evropskih vrednot vztrajno prizadeva

za približevanje držav zahodnega Balkana k Evropi.

Želja naše države je, da bi s krepitvijo bilateralnih odnosov vse države zahodnega Balkana čim

prej postale članice evroatlantskih integracij. Uspešnemu sodelovanju z državami zahodnega

Balkana botruje tudi dejstvo, da velja Slovenija v državah nekdanje Jugoslavije za vzorno

državo, ki uživa velik ugled.

Pomembnosti mednarodnega političnega povezovanja in vloge na področju zunanje politike

se zavedamo tudi v Mladem forumu SD. Mladi forum je bil v preteklosti, je in bo tudi v bodoče

aktivno vključen v mednarodno delovanje, pri tem pa bomo vedno upoštevali temeljna načela

za uspešno in kredibilno delovanje. Delovali bomo demokratično, spoštovali in spodbujali

enake pravice in vladavino prava, spodbujali strpnost in kulturni dialog, predvsem pa želimo

delovati povezovalno in stkati nova zavezništva tudi izven naših meja.

KREPITEV SODELOVANJA Z DRŽAVAMI ZAHODNEGA BALKANA

Zahodni Balkan je prioritetno področje interesa in mednarodnega delovanja Mladega foruma

SD. Z vstopom Slovenije v EU se je pomen regionalnega povezovanja z državami v

neposredni bližini še povečal. Slovenija namreč predstavlja vez, ključno referenčno točko

med EU in državami Balkana. V interesu Slovenije in prav tako v interesu MF SD je, da bo

Jugovzhodna Evropa politično stabilna regija z evropsko perspektivo. Gospodarski, politični

in družbeni razvoj držav Balkana, s katerimi nas povezuje tudi skupna zgodovina, kultura in

jezikovna sorodnost, ni pomemben le za Slovenijo, temveč za celotno Evropo. V okviru

Skupne zunanje in varnostne politike EU si moramo še posebej prizadevati, da izgradimo in

utrdimo vlogo povezovalca pobud in zagovornika temeljnih vrednot EU z jasnim ciljem:

spodbujanje reformnih procesov v državah Jugovzhodne Evrope.

Krepitev gospodarske prisotnosti Slovenije na Zahodnem Balkanu

Vlada RS vedno bolj spodbuja gospodarsko sodelovanje z državami Zahodnega Balkana z

izmenjavo gospodarskih delegacij, s podporo pri aktivnostih obstoječih poslovnih klubov in s

spodbujanjem nastajanja novih, s podporo pri sejemskih nastopih slovenskih podjetij na teh

trgih in z zagotavljanjem tržnih informacij ter informacij o konkretnih poslovnih priložnostih.

Tudi Ministrstvo za zunanje zadeve krepi bilateralno gospodarsko sodelovanje z državami

Zahodnega Balkana.

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo si prizadevata za usklajeno promocijo

slovenskega gospodarstva na Zahodnem Balkanu, zagotavljanje hitre odzivnosti pri

posredovanju informacij gospodarstvenikom in nudenje pomoči ob morebitnih težavah. Prav

tako želita Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo

okrepiti sodelovanje med diplomatsko konzularnimi predstavništvi v regiji in slovenskimi

poslovnimi klubi.

RS želi prispevati k povečanju prepoznavnosti slovenskih blagovnih in tržnih znamk ter k

promociji ponudbe slovenskega gospodarstva in Slovenije kot turistične destinacije.

Izjemnega pomena je krepitev sodelovanja na področju turizma z državami v regiji. RS želi

postati stičišče za prodor podjetij iz tretjih trgov na trg Zahodnega Balkana, hkrati pa želi

vlada promovirati Slovenijo in njen geostrateški položaj kot izhodišče za nastop podjetij iz

regije na trgih zahodne in srednje Evrope.59

59 Bučar, B. (2001): Slovenija v mednarodni skupnosti in Evropski uniji. Dostopno preko www.slovenijajutri.gov.si/fileadmin/urednik/.../seu2.p (9. junij 2001)

Tudi v Mladem forumu SD se zavedamo, da je potreben jasno opredeljen cilj držav

Zahodnega Balkana glede približevanja EU. Gospodarstvo je potrebno dvigniti na potencialni

nivo, ki ga regija dejansko ima. Predvsem je pomembna izgradnja infrastrukture in

transportne povezave ter ostale komunikacije, pomemben pa je tudi skladen razvoj na

področju energetike.

Na regijo Zahodnega Balkana bo potrebno gledati dolgoročno ter imeti pred očmi, kako daleč

so te države prišle v zadnjem obdobju, ob upoštevanju raznolikosti celotne regije, kakor tudi

področij znotraj posameznih držav.60

POMEMBNOST REGIONALNEGA SODELOVANJA MED DRŽAVAMI

Integracija v Evropski uniji se ne dogaja samo na ravni držav, temveč so v teh aktivnostih vse

bolj pomembne tudi regionalne in lokalne oblasti, na ravni katerih se tudi izvaja večina

skupnih politik v okviru EU. V polni meri, kot izrazito obmejna država, jo podpira tudi

Slovenija. Področje čezmejnega sodelovanja je že dalj časa med prioritetami kohezijske

politike EU, ki se institucionalizira tudi v okviru t. i. evroregij. Slovenija kot prehodna dežela

med Jadranom in Zahodno Evropo se je doslej že uspešno vključevala v čezmejno sodelovanje

in s tem povečala tudi svojo sposobnost uspešnega črpanja evropskih sredstev.

Slovenija je že v preteklosti bila pobudnica poglobljenega regionalnega razvoja, ne samo med

državami regije, temveč tudi med regijo in državami EU.

Jedro našega regionalnega delovanja ostaja Brdo proces - pobuda predsednikov slovenske in

hrvaške vlade iz leta 2010, katere namen je izgradnja zaupanja med voditelji regije, s ciljem

povezati regijo in pospešiti reševanje vseh vprašanj, ki so v skupnem interesu balkanskih

držav. Brdo proces je spodbudil tudi nastanek nekaterih novih pobud z ambicijo

konkretizacije regionalnih, prometnih, infrastrukturnih, energetskih in ekoloških projektov.

Še posebej je razveseljivo dejstvo, da je s slovenske strani dozorel razmislek, ob katerem

bodo posebno pozornost namenili tudi problematiki mladih.61

60 Vlada RS: Smernice za delovanje RS do Zahodnega Balkana. Dostopno preko www.mzz.gov.si/.../Zahodni_Balkan/smernice_final.p (8. julij 2010)

61 RS, Ministrstvo za zunanje zadeve. Deklaracija o Zahodnem Balkanu. Dostopno preko: www.mzz.gov.si/si/zunanja...in.../zahodni_balkan (Državni zbor, 15. julij 2010)

Uspešni primeri regionalnega sodelovanja v EU

Pri regijskem sodelovanju gre predvsem za opredelitev skupnih interesov in skupnem

delovanju v tej smeri. Sčasoma se interesi spremenijo in sprosti se prostor za njihovo

združevanje, saj se zgradi razumevanje in zaupanje, ki odkriva nove neizkoriščene potenciale.

Nordijski svet velja za izjemno uspešno zgodbo regijskega sodelovanja. Medvladna iniciativa

skandinavskih držav je v 70-letnem delovanju to regijo s 26 milijoni prebivalcev postavila na

7. mesto na lestvici največjih gospodarskih območij na svetu.62

Tudi na zunanjepolitičnem področju nordijsko skandinavske države delujejo izjemno

usklajeno. Skupaj so zavezane h krepitvi demokracije in človekovih pravic ter pravne države.

V zadnjem obdobju je vedno bolj pomembna skupna prioriteta, to je trajnostno naravnan in

uravnotežen razvoj Arktike. Dejstvo je, da se zaradi hitrih podnebnih sprememb odpirajo

nove pomorske prometne poti med Evropo in Azijo, obenem pa področje predstavlja velik

potencial še neizkoriščenih zalog nafte, plina in drugih surovin. Pričakujemo lahko, da bodo v

prihodnjih desetletjih države te regije še pridobivale na relevantnosti »enovitega« in obenem

kredibilnega političnega kot tudi gospodarskega sogovornika, tako znotraj EU in tudi

globalno.

Pri sodelovanju je zelo pomemben kontekst – kulturni, zgodovinski, politični in režimski. To

so ključni dejavniki povezovanja. Nordijski svet je pravzaprav nastal na pobudo meščanskega

gibanja. Civilna družba je želela sodelovati, kar je preraslo v politično udejstvovanje.

Pomembno je imeti skupni proračun in odločitve o skupnem delovanju sprejemati soglasno.

Vsaka država je majhna, skupaj pa smo večji in močnejši. Pri uspešnem sodelovanju v regiji je

pomembno izpostaviti tri stebre, ki so ključni za uspešno delovanje in povezovanje. To so

kapital, enakopravnost in zaupanje. V Mladem forumu se ne moremo otresti občutka, da v

62 Finance. Skandinavskega modela sodelovanja ni mogoče prenesti. Dostopno preko: biznisplus.finance.si/.../Skandinavskega-modela-sodelo...(2.junij 2015)

naši JV regiji primanjkujejo ravno ti trije ključni dejavniki, ki nam preprečujejo, da bi se po

razvitosti lahko uspešno kosali s Skandinavskimi državami.

Osnova je zaupanje, vse ostalo je samo še nadgradnja. Zagotovo je ovira pri uspešnejšem

regijskem sodelovanju precejšnja neenakost držav v Balkanski regiji. Balkanska zgodovina je

za razliko od nordijskih držav polna konfliktov in nerešenih vprašanj. Ne glede na razlike sta

pogovor in izmenjevanje izkušenj izjemno koristna, pravzaprav nujna. Ključni so pogovori, ne

o tem, kako konflikte preseči, temveč pogovori o tem, kako nadaljevati, ko so konflikti

razrešeni. Prednost balkanskih držav je zagotovo v tem, da je v sklopu EU več prostora za

uresničitev regijskih pobud in prav to bi morala balkanska regija izkoristiti, saj imajo trenutne

razmere tudi veliko prednosti.63

Možnosti povezovanja med Slovenijo in Skandinavskimi državami

Eden od poglavitnih ciljev Slovenije je okrepitev konkurenčnosti gospodarstva in družbe kot

celote. V tem pogledu je seveda zelo pomembno, da še bolj okrepimo že sedaj zelo dobro

sodelovanje z državami iz skandinavske regije, ki jo pokriva veleposlaništvo v Kopenhagnu.

Veleposlaništvo načrtno deluje v smeri krepitve političnega dialoga z omenjenimi državami,

sodeluje pri krepitvi slovenskega gospodarstva ter pri iskanju novih možnosti za višje oblike

gospodarskega sodelovanja, kot so na primer energetika in obnovljivi viri, informacijsko

komunikacijske tehnologije, nanotehnologije, razvoj lesnih vlaken, lesno predelovalna

industrija itd.

Slovensko sodelovanje z Višegrajsko skupino

Višegrajska skupina je politična zveza srednjeevropskih držav. Vanjo so združene

Madžarska, Poljska, Češka in Slovaška. Zveza je nastala 5. 2. 1991, ime pa je dobila po

madžarskem mestu Višegrad, kjer je bila skupina ustanovljena z namenom tesnejšega

sodelovanja med temi štirimi državami. Z vstopom teh držav v EU leta 2004 je ta skupina

nekoliko izgubila smisel, v zadnjem času pa četverica glasno in bolj kot kadarkoli v 25-letni

63RS. Ministrstvo za zunanje zadeve. Veleposlaništvo RS Kobenhagen.Dostopno preko:

sokopenhagen.veleposlanistvo.si/index.php?id=1178

zgodovini nastopa poenoteno glede vprašanja reševanja begunske krize, združuje pa jo tudi

kritičnost do Bruslja.64

Slovenija si že dalja časa prizadeva za tesnejše sodelovanje z Višegrajsko skupino. Okrepiti si

želi predvsem sodelovanje na področjih kmetijstva, kohezije, transporta in energetike.

Slovenija si prizadeva za sodelovanje s srednjeevropskimi državami predvsem pri izgradnji

železniških povezav v okviru evropskih železniških koridorjev. V okviru bilateralnih pogovorov

želi naša država s Češko doseči dogovor o tesnejšem sodelovanju pri izgradnji železnice sever

- jug s poudarkom na izgradnji drugega tira med Koprom in Divačo.65

Begunska kriza dokaz Evropske ranljivosti

V zadnjem letu je Evropo močno pretresla begunska kriza. V želji po boljšem, varnejšem jutri,

je meje Evrope - obljubljene dežele, prestopilo skoraj pol milijona migrantov, predvsem z

območja Sirije, Iraka in Afganistana. Okrepljene in intenzivno spreminjajoče se migracije so

na preizkušnjo postavile celotno Evropsko unijo ter varnostne in socialne sisteme v številnih

evropskih državah. Po marčevskem zaprtju balkanske poti, s čimer se je prekinil ilegalni

pretok migrantskih prehodov in ponovni vzpostavitvi Schengenskega nadzora, je bil na

marčevskem zasedanju v Bruslju sprejet dogovor med EU in Turčijo o rešitvi begunske krize.

Dogovor, ki je bil okvirno dosežen že novembra, se je sedaj tudi uresničil. Evropska unija upa,

da bo Turčija v zameno za 6 milijard evrov denarne pomoči zmanjšala število prebežnikov, ki

vstopajo na evropsko celino. Ena milijarda evrov bo šla v sklad neposredno iz proračuna EU,

preostalo bodo prispevale države članice. Denarna pomoč, namenjena Turčiji, bo šla

neposredno za izboljšanje življenjskega standarda beguncev v Turčiji, tako da bodo ti ostali bliže

domu.66

64 Wikipedija.Višegrajska skupina. Dostopno preko: https://sl.wikipedia.org/wiki/Višegrajska_skupina

65 M.G., STA. Pahor krepi stike z Višegrajsko skupino. Nova 24 TV. Dostopno preko: nova24tv.si ›

Slovenija › Politika (18. februar 2016)

66 Anžin, B. (2016): Od meje do meje v »obljubljeno« Evropo. Dostopno preko.

www.rtvslo.si/begunska-kriza/...meje...meje...evropo/3... (5. april 2016)

Medtem pa pred vrati Evrope, pravzaprav že globoko na stari celini, še vedno stoji begunski

center Idomeni, kjer v nemogočih razmerah na tisoče ljudi čaka ujetih v blatu na izročitev

Turčiji. Prav ti ljudje predstavljajo simbol mnogih zgrešenih potez, neenotnosti, nenehnega

spreminjanja pravil in humanitarne katastrofe, za katero je brez dvoma sokriva Evropa.

V mesecu aprilu je tudi v praksi zaživel sporazum Evropske unije in Grčije o izročanju in

sprejemanju prebežnikov, sporazum, ki naj bi Evropo "rešil" pred begunskim valom,

sporazum, s katerim se je balkanska begunska pot zaprla. Z grških otokov v egejskem

morju zdaj nezakonite prebežnike vozijo nazaj v Turčijo, v zameno pa bo Evropa

sprejemala sirske begunce neposredno iz Turčije.

To bo v primeru Sircev potekalo po sistemu eden za enega. Za vsakega Sirca, ki bo vrnjen v

Turčijo, bo lahko eden preseljen v Unijo. Kljub nejasnostim, ali je takšno vračanje v skladu s

pravom EU, je na koncu obveljalo tolmačenje, da pravnih zadržkov ni. Stroške vračanja ljudi

v Turčijo bo plačala EU. Takšen sistem naj bi po mnenju evropskih voditeljev begunce odvrnil

od nezakonitih poti v Grčijo. Hkrati pa je s tem Evropa poslala jasno sporočilo, da so dnevi

nezakonitih migracij končani.67

Ob sprejetih ukrepih v zadnjem obdobju v želji po zajezitvi begunske krize se porajajo dvomi

o pravilnosti le teh. Številne človekoljubne organizacije opozarjajo, da vztrajanje pri tem, da

se ljudi pošilja nazaj v Turčijo namesto brezpogojnega vztrajanja pri zagotavljanju preselitev

v EU in nudenju drugih varnih in zakonitih poti v Evropo kaže na alarmantno kratkoviden in

nečloveški pristop pri spopadanju z begunsko krizo. Predlog, da bi za vsakega sirskega

begunca, ki bo iz Grčije vrnjen v Turčijo, en sirski begunec preseljen v EU, je po mnenju

mnogih moralno in pravno zgrešen.

Amnesty International v splošnem ostro nasprotuje konceptu »varne tretje države«, še

posebej, ko je govora o Turčiji, saj to ogroža posameznikovo pravico, da se njegovo prošnjo za

mednarodno zaščito polno in pošteno obravnava, lahko pa povzroči tudi, da bodo posledično

posamezniki vrnjeni v državo izvora kljub temu, da tam vladajo izredne in obupne razmere in

67 Žerjavič, P.(2016): Balkanska pot postaja zgodovina, Turčija sprejema vse prebežnike. Dostopno preko. www.delo.si/.../balkanska-pot-postaja-zgodovina-turci (8.3 2016)

prebivalci nimajo dostopa do formalne izobrazbe. Iz tega je jasno razvidno, da Turčija nima

polno delujočega azilnega sistema.68

Državljani Iraka in Afganistana, poleg Sircev, skupaj predstavljajo 90 odstotkov tistih

beguncev, ki prihajajo v Grčijo. Pošiljati jih v Turčijo z vedenjem, da njihova upravičena

prošnja za mednarodno zaščito verjetno ne bo ustrezno obravnavana, kaže, da so izjave EU,

da bo zagotovila spoštovanje človekovih pravic beguncem, zgolj prazne besede.

Nujno je, da tako EU kot cela mednarodna skupnost nujno okrepita zaveze za reševanje te

krize, tako v smislu humanitarne kot finančne pomoči in s preselitvijo večjega števila

beguncev na varna območja.

Dejstvo je, da se Evropa srečuje z največjo begunsko krizo v njeni zgodovini: begunci,

migrantje, nezaželeni prišleki. Nanje gledamo z nezaupanjem, strahom, izgovori in celo

brezbrižnostjo. Pri tem pa pozabljamo, da so tudi naši slovenski rojaki v preteklosti pogosto

odhajali od doma, iz ekonomskih, političnih in drugih razlogov. Konec koncev smo se letos

spominjali sedemdesete obletnice množičnega odhoda v begunstvo ob koncu druge

svetovne vojne in zmagi revolucije.69 Priseljevali so se nekoč in priseljevali se bodo tudi v

bodoče. Pomembno je, da smo v vsakem trenutku na to pripravljeni z jasno definirano azilno

politiko, predvsem pa da vedno upoštevamo načelo humanosti. Tisto, kar vzbuja strah, ni

begunska kriza, če jo lahko tako sploh imenujemo, temveč evropski odziv nanjo. Naša družba

je iz dneva v dan bolj rasistična in ksenofobna. Ščitimo svojo prihodnost na račun preteklosti

in s tem onemogočamo prihodnost mnogim, tudi svojim mlajšim generacijam.70

Tako imenovana begunska zgodba bo v Evropi izgubila prisotnost v medijih. Preselila se bo v

politično polje in v ideološki boj. Naraščali bodo nacionalizmi s populističnim prizvokom. Velik

problem bo postala Grčija, kamor Evropska unija prestavlja težave, s katerimi bi se morala

soočiti sama in ob tem pozablja odgovoriti tudi na neodgovorjena vprašanja.

68 Amnesty international. Vrh EU-Turčija: Voditelji držav EU in Turčije so pravici do iskanja azila zadali smrtni udarec. Dostopno preko: www.amnesty.si/vrh-eu-turcija-voditelji-drzav-eu-in-t(8.3.2016) 69 Podberšič, R.(2015): Begunci:Nič novega, ali pač?.Dostopno preko:

www.casnik.si/index.../begunci-nic-novega-ali-pac/(2.11.2015)

70 Videnšek, B.(2016):Begunske krize ni, je le kriza nas samih.Dostopno preko: www.primorski.it/.../255617_begunske_krize_ni_je_l(14.4.2016)

Zanesljivo lahko rečemo, da v Evropi resnične begunske krize ni, je le kriza nas samih.

PRENOS DOBRIH PRAKS NA PODROČJU MLADINSKIH POLITIK

MF SD ima kot mladinska organizacija precej več izkušenj z mladinskimi politikami kot ostale

podobne organizacije na Balkanu. Mladinska politika je preprosto rečeno skupek lokalnih

skupnosti, usmerjena v zagotavljanje pogojev za lažji in uspešnejši prehod mladih iz otroštva

v odraslost. Načeloma je mladinska politika del drugih resornih politik (izobraževalne,

zdravstvene, zaposlovalne...), zato tudi vodenje mladinske politike ni vezano na eno samo

institucijo. Oblikovanje in izvajanje mladinske politike je v Sloveniji zelo tesno povezano z

delom Urada RS za mladino, ki pri tem večinoma skrbi za spodbujanje mladinskega dela, za

koordinacijo ukrepov znotraj mladinske politike ter zagotavljanje ustreznega socialnega

dialoga z mladimi.

Mladi forum SD skupaj z lokalnimi klubi po Sloveniji predstavlja eno najbolj aktivnih

mladinskih organizacij pri nas, hkrati pa gre za najpomembnejšo mladinsko politično

organizacijo v Sloveniji.71

Za svoje članice in člane v Mladem forumu prirejamo izobraževalne seminarje, tako na

lokalni, kot tudi na regijski in državni ravni. Kar najširšemu krogu pa omogočamo tudi

udeležbo na izobraževanjih in usposabljanjih v tujini. Organizacija konferenc, mednarodnih

izmenjav in bilateralnih srečanj predstavlja odličen način prenosa socialdemokratskih praks.

S pomočjo usposabljanja in izobraževanja na področju razvoja in krepitve socialdemokratskih

vrednot tako utrjujemo in vzpostavljamo nove povezave med sorodnimi levimi podmladki

doma in v tujini.

MEDNARODNO DELOVANJE MLADEGA FORUMA SD

Mladi forum je polnopravni član Mednarodne zveze socialistične mladine (IUSY) in Evropske

socialistične mladine (YES), v katerih spada med najaktivnejše člane organizacije. Je tudi član

71 RS. Mladinska politika Urad RS za mladino. Dostopno preko: .ursm.gov.si/si/delovna.../mladinska_politika (Državni zbor, 24. oktober 2014)

novega evropskega programa Erasmus plus in ustanovni ter polnopravni člani Mladinskega

sveta Slovenije (MSS).72

IUSY predstavlja največjo politično organizacijo na svetu, ki združuje več kot 134 različnih

mladinskih političnih organizacij iz več kot 80 držav. Gre za združenje socialistov, socialnih

demokratov in predstavnikov mladinske delavske stranke. Organizacija je namenjena razvoju

in krepitvi posameznih članic. Vsako leto sprejemajo nove članice, redno izdajajo biltene, kjer

so na voljo vse informacije o njenem delovanju in organizirajo številna mednarodna srečanja

levih podmladkov iz vsega sveta.

Mladi forum je ponosni član te svetovne organizacije, ker verjamemo, da s skupnimi močmi

lahko spremenimo svet na bolje in dosežemo, da se naš glas sliši, vendar moramo pri tem

aktivno sodelovati vsi. 73

YES (Mladi Evropski Socialisti) je mladinska organizacija, ki združuje socialdemokratske

mladinske organizacije v Evropski uniji. YES predstavlja podmladek stranke Evropskih

socialistov in je članica mednarodne unije IUSI. Sedež organizacije je v Bruslju. V letu 2015 je

bilo izvoljeno novo vodstvo YES, kjer je podpredsedniško mesto pripadlo Nevi Grašič, ki je

trenutno v predsedstvu Mladega foruma SD zadolžena za mednarodno sodelovanje.74

Erasmus plus je nov program EU za sodelovanje na področju izobraževanja, usposabljanja,

mladine in športa za obdobje 2014 – 2020. Mladinsko poglavje programa Erasmus plus

nagovarja mladinski sektor in ga spodbuja k organizaciji učnih mobilnosti za vse mlade v

starosti od 13. do 30. leta starosti. Ponujajo priložnosti neformalnega izobraževanja in

priložnostnega učenja v kontekstu mladinskega dela. Spodbujajo tudi razvoj kompetenc

mladinskih delavcev in voditeljev za organizacijo aktivnosti neformalnega učenja v

mladinskem delu ter vključevanje mladih v dialog z oblikovalci mladinskih politik na lokalni,

nacionalni, evropski ali mednarodni ravni.75

72 Mladi forum. Socialni demokrati Nova gorica. Dostopno preko: www.sd-ng.si/forumi/mladi-forum. 73 International union of Socialist Youth. Wikipedia. Dostopno preko:

https://en.wikipedia.org/wiki/International_Union_of_Socialist_Youth

74 Young European Socialists (YES) .Dostopno preko: www.youngsocialists.eu/ 75 Maršnjak,R., Delakorda, D. (2014): Adriatic youth platform. Ljubljana.46-50 str.

Mladinski svet Slovenije (MSS) je krovno združenje mladinskih organizacij, ki delujejo na

nacionalnem nivoju. Pod svojim okriljem združuje organizacije z različnimi interesnimi,

nazorskimi ali političnimi usmeritvami. MSS je nacionalni zastopnik mladih tudi na

evropskem nivoju – član Evropskega mladinskega foruma je že od njegove ustanovitve leta

1996.

Ključni namen MSS je zagovarjanje interesov mladih in spodbujanje njihovega

sodelovanja pri oblikovanju politik, ki pomembno vplivajo na njihovo življenje in delo. V

ožjem smislu si prizadevajo za izboljšanje položaja mladih kot posebne družbene skupine.76

Sodelovanje z levo deklariranimi podmladki na Balkanu in v državah v razvoju

Eno od pomembnejših prizadevanj Mladega foruma kot organizacije je konstruktivno

sodelovanje in povezovanje z vsemi samo deklariranimi levimi podmladki. Mladi forum SD je

že vrsto let tudi aktiven član SD9, organizacije, ki združuje podmladke socialdemokratskih

strank na prostoru bivše Jugoslavije. Prav tako je član, in bo tudi v bodoče, številnih fundacij,

kot sta npr. Lolipop festival, aktivno sodeluje tudi z Westiminstersko fundacijo ipd.

SD9 je nastal z idejo ter namenom dokazati, da je možno in zelo pomembno, da mladi z

območja bivše Jugoslavije sodelujemo ter tako sami kot tudi skupaj promoviramo vrednote

socialne demokracije v svojih državah. Za prav vse članice SD9 velja, da v en glas poudarjamo,

kar je v času izbruha begunske krize še posebej pomembno, da je temeljna vrednota socialne

demokracije strpnost in bi le ta morala postati del našega vsakdana. Članice SD9 so: Forum

mladih Socijaldemokratske partije Bosne i Hercegovine (FOM SDP BiH), Forum mladih

Socijaldemokratske partije Hrvatske (FM SDP), Mladi forum Socialnih demokratov (MF SD),

Omladina Lige socijaldemokrata Vojvodine (LSVO), Socijaldemokratska omladina u

Socijaldemokratskoj uniji (SDO u SDU), Socijaldemokratska mladina na Makedonija (SDMM)

in Socijaldemokratska omladina Crne Gore (SDO CG).

Obstanek zveze SD9 je trenutno na preizkušnji.77

V naslednjih dveh letih delovanja bomo v Mladem forumu okrepili povezovanje z JV regijo,

hkrati pa želimo predstavljati vstopno organizacijo za pridružitev nepriznanim levim

76 Mladinski svet Slovenije. Dostopno preko:National Youth Council of Slovenia mss.si/ 77 Mladi zahodnega Balkana stopili skupaj. Dostopno preko:

https://www.facebook.com/SD9.../info(12.november 2010)

podmladkom v YES in druge povezave. Med drugim si bomo prizadevali za krepitev odnosov

s stranko Socialistične partije Srbije, ki se uradno identificira za demokratskega socialista. V

preteklosti jo je pod vodstvom Slobodana Miloševića zaznamovala precej bolj nacionalistična

retorika, a se stranka ni nikoli deklarirala za nacionalistično.

Danes SPS tesno sodeluje tudi s sorodnimi levimi političnimi strankami na področju nekdanje

Jugoslavije. Mednarodno si SPS prizadeva, da bi se uspešno priključila združenju

mednarodnih socialistov, čemur sicer odločno nasprotuje stranka socialnih demokratov

Bosne in Hercegovine. Gre za zvezo političnih strank širom po svetu, ki si prizadevajo

vzpostaviti demokratični socializem. Organizacija vključuje preko 160 strank - članic iz več

kot stotih držav. SPS v zadnjih letih išče in želi stkati nova zavezništva, še posebej na območju

Balkanske regije, priznavajo pa tudi svojo vlogo v času jugoslovanske vojne in jo obžalujejo.78

Želimo si aktivnega povezovanja tudi s stranko SNSD. Gre za neodvisno stranko bosanskih

socialnih demokratov, ki deluje na ozemlju republike Srbske in Bosne in Hercegovine. SNSD

je ena od redkih levih strank, ki odstopa od načel socialne demokracije. Predlagajo

kompromisno rešitev, kjer bi Republika Srbska in BIH delovali kot povezani zvezni enoti.79

V Mladem forumu nameravamo okrepiti vlogo v državah v razvoju, kot je Albanija. Albanija

je demokratična republika. Uvršča se med ekonomsko najmanj razvite države v Evropi. Po

prehodu iz komunističnega političnega sistema je bila Albanija najbolj revna država Evrope.80

Država se kljub še vedno veliki revščini, slabi infrastrukturi in prometnemu omrežju ter

pomanjkanju izobraženega kadra še vedno bolj kot na mednarodno pomoč zanaša na

finančni dotok od svojih državljanov, ki so zaposleni v tujini. V Mladem forumu se zavedamo,

kako pomembna je razvojna pomoč revnejšim državam. Želimo si prizadevati za bolj

homogeno Evropo. Z dobrimi primeri političnih praks in razvojno politiko na podlagi

trajnostnega razvoja, ki jo goji tudi Evropa, pa želimo vsaj delno pripomoči k izboljšanju stanja

v državi. Podobno želimo okrepiti sodelovanje na Kosovu, kjer si bomo prizadevali, da Kosovo

čim prej izpelje potrebne reforme za izboljšanje socialnih in gospodarskih razmer, ki so

78Socialistična partij Srbije. Dostopno preko: https://en.wikipedia.org/wiki/Socialist_Party_of_Serbia 79Wikipedija. Dostopno preko: https://hr.wikipedia.org/.../Savez_nezavisnih_socijalde 80Wikipedija. Dostopno preko: https://sl.wikipedia.org/wiki/Albanija

predpogoj za doseganje evropskih standardov za približevanje evroatlantskim

integracijam.81

Svojo prisotnost želi Mladi forum krepiti tudi na območju Romunije, Bolgarije in Turčije.

Države JV regije so za Slovenijo pomemben strateški, politični in gospodarski partner. Še

posebej pomemben je geostrateški položaj Turčije, ki predstavlja vez med Evropo in Azijo,

kot tudi Bližnjim Vzhodom. Turški državljani si želijo ohranitev vseh pozitivnih pridobitev

sedanje vlade, od socialne blaginje, dobrih pogojev za poslovanje do visoke gospodarske

rasti.

Turčija je že desetletje država kandidatka za članstvo v EU. Pogajalski proces je ponovno

odprt, a dejstvo, da je bilo v minulih petih letih odprto samo eno pogajalsko poglavje, močno

zmanjšuje kredibilnost EU v očeh turške javnosti. Nadaljevanje reformnega in pogajalskega

procesa je zelo pomembno za nadaljnji razvoj Turčije, obenem pa EU, ki je v globoki krizi,

potrebuje močno in stabilno ter gospodarsko uspešno državo članico. Evropska

nasprotovanja turškemu vstopu so bila vedno predvsem politične narave. Nerešeno

vprašanje Cipra z Grčijo je bilo na zunaj glavno jabolko spora, a zares odločilno je bilo veliko

nasprotovanje nemške in francoske javnosti, da bi muslimanska država postala članica

krščanske Evrope.82

Grajenje mostu za uspešno gospodarsko in politično povezovanje med Evropo in Azijo

Kitajska, država z največjim številom prebivalstva na svetu in država z najhitreje rastočim

gospodarstvom, v zadnjem obdobju beleži precejšen padec gospodarske rasti. Kitajski izvoz

se je februarja v letni primerjavi znižal za več kot četrtino, kar je največji padec v zadnjih

sedmih letih. Izvoz je padel zaradi šibkega svetovnega povpraševanja. Uradni Peking sedaj

skuša preoblikovati strukturo domačega gospodarstva, ki temelji predvsem na izvozu in

državni potrošnji. Prizadeva si okrepiti domače povpraševanje, ki naj bi v prihodnje postalo

gonilo rasti. 83

81 ICJ zaprl vprašanje neodvisnosti Kosova. STA. Dostopno preko: www.siol.net/.../icj_zaprl_vprasanje_neodvisnosti_kos (13.oktober 2010) 82 Parlamentarne volitve v Turčiji 2015. Ljubljana. Dostopno preko: www.ifimes.org/si/9014 (31. maj 2015) 83 Gospodarska rast Kitajske najnižja v 25 letih. MMC RTV SLO. Dostopno preko:

www.rtvslo.si/svet/gospodarska-rast-kitajske.../383729 (19. januar 2016)

Na Kitajskem že vrsto desetletij vlada komunistična partija, ki izvaja izjemno strog,

enopartijski režim. To se močno odraža na gospodarskem sistemu; nekoč zaprto in plansko

gospodarstvo v zadnjih petnajstih letih sicer previdno uvaža tržne reforme, ki pa ne smejo

ogroziti enopartijskega sistema. Kitajski voditelji si sicer prizadevajo spodbuditi liberalizacijo

gospodarstva, pospeševati gospodarsko rast, a pri tem želijo na vsak način ohraniti politično

kontrolo. Poleg ZDA ima Kitajska največ tujih naložb na svetu. Slovenija spoštuje kitajsko

načelo ene Kitajske. Peking ne odstopa od načela, da je na svetu samo ena Kitajska in da je

Ljudska republika Kitajska edina legitimna vlada, ki predstavlja kitajsko ljudstvo. Trdi, da je

Tajvan del te Kitajske, vprašanje Tajvana pa stvar notranje politike LRK. Slovenija iz leta v leto

na področju bilateralnih srečanj potrjuje dobre odnose s Kitajsko, ki so še posebej v zadnjem

obdobju v dinamičnem vzponu. 84

Slovenija predstavlja za Kitajsko dobro vstopno točko za poslovanje v Evropski uniji. Nahaja

se v srcu Evrope, gospodarstvo je zelo razpršeno in predvsem izvozno usmerjeno.

Sodelovanje na gospodarskem področju med Slovenijo in Kitajsko ima zato še veliko odprtih

priložnosti. Kitajska ne skriva navdušenja in priznava, da je delovna sila v Sloveniji močno

motivirana in visoko izobražena, z znanjem številnih tujih jezikov. Visok življenjski standard v

Sloveniji in prijetno podnebje pa med drugim nudi tudi številne turistične možnosti.

Kitajska je najpomembnejši zunanjetrgovinski partner Slovenije v Aziji. Kitajska Slovenijo

označuje kot pomembnega poslovnega partnerja z dobro geostrateško lego in močno

industrijsko tradicijo, zato je zanimiva za LRK. Največje priložnosti za sodelovanje so

predvsem na področju infrastrukture, visokih tehnologij in turizma.85

Kitajski voditelji pogosto izpostavljajo našo konkurenčnost in rastočo politično vlogo

Slovenije v EU, OECD itd. Kitajska in Slovenija sta sicer zemljepisno zelo oddaljeni, vendar

gojita tradicionalno prijateljstvo. Obe državi sta si zagotovo komplementarni; Slovenija lahko

Kitajski ponudi med drugim tudi zanimivo tehnologijo. Slovenskih investicij na Kitajskem

sicer ni veliko, a so pa pomembne. Tu gre predvsem izpostaviti vlaganja v avtomobilsko

industrijo, farmacijo ter izdelavo smučarskih oblačil. Priložnosti za krepitev sodelovanja pa so

84 Uradni tridnevni obisk predsednika Vlade RS. Dostopno preko: www.vlada.si/.../uradni_tridnevni_obisk_predsednika(2.. december 2003) 85Zanimanje Kitajcev za naložbe v Sloveniji je precejšnje. Delo. Dostopno preko: www.delo.si ›

Gospodarstvo › Posel (2. Maj 2014)

še zlasti na področju kmetijstva, turizma in zelenih tehnologij. Skupni cilj obeh držav mora

biti prizadevanje za bolj enotno blagovno menjavo med državama.86

Blagovna menjava med Slovenijo in Kitajsko 2009 – 2015

Kitajski milijardni trg ponuja številne priložnosti, a je hkrati tudi velik izziv, ki mu vsakdo ni

kos. Velika prepreka je kitajski jezik in kultura. Za uspešen prodor na kitajski trg je poznavanje

kitajske kulture, poznavanje vsaj določenih osnovnih kitajskih fraz, predvsem pa odlično

poznavanje njihovega poslovnega bontona, preprosto nuja.

Pri tem pa potrebujemo tudi izdelano strategijo sodelovanja s Kitajsko. Nujno je priprava

zavezujočega programa, v katerem bomo zagotovili ustrezne ukrepe za uspešen prodor na

azijski trg.

ZAKLJUČEK

Mednarodna skupnost je univerzalna in vedno bolj medsebojno povezana. Medsebojna

odvisnost je politična, ekonomska in tehnološka ter predstavlja gonilno silo globalizacije, ki

se ji ne me more več izogniti nobena družba. Nedvomno lahko Slovenija kljub svoji majhnosti

igra pomembno vlogo v mednarodni skupnosti. Ali pa bomo pri tem tudi uspešni, je odvisno

od nas samih. Imeti moramo željo in odločnost, da postanemo dejavni in prepoznavni

86 Gospodarska zbornica Slovenije. Dostopno preko: https://www.gzs.si/.../slovensko-kitajski-poslovni-forum(21. november2014)

sooblikovalci lastnih in mednarodnih političnih, vojaških, socialnih in ostalih dogajanj v

mednarodni skupnosti.

Mladi forum SD že vrsto let uspešno deluje v mednarodnem okolju. Vanj aktivno posega z

lastnimi pobudami in si tako ustvarja v mednarodni skupnosti ugled delovne in odgovorne

organizacije. Delovanje v mednarodnem okolju je dinamično in spreminjajoče. Živimo v času,

kjer so spremembe edina stalnica.

V Mladem forumu si bomo prizadevali za aktivno mednarodno povezovanje, še posebej z

državami bivše republike Jugoslavije. Balkanska socialistična mladina mora držati skupaj in si

prizadevati za mladim prijazno Evropo. Pomembno je, da gremo skupaj naprej z jasnimi cilji

po krepitvi vloge napredne levice in z nalogo, da zmanjšamo brezposelnost mladih v regiji,

dvignemo kakovost izobraževalnega sistema, ohranimo državno blaginjo ter izboljšamo

sodelovanje med državami ter posameznimi etničnimi in kulturnimi skupnostmi širše regije.

V želji po uspešnem delovanju moramo biti vedno pripravljeni na spremembe in se jim znati

prilagoditi. V Mladem forumu se sprememb ne bojimo. V preteklosti smo to že dokazali in

trudili se bomo tudi v bodoče, da bomo organizacija vredna zaupanja, ki vedno deluje po

načelu solidarnosti. Prav zaupanje je tisto, na čemur želimo in moramo graditi naše

mednarodno povezovanje z državami in posameznimi političnimi strankami in

organizacijami.

Družba postaja vedno bolj globalna. V Mladem forumu se zavedamo, da delovanje le v

določenem regionalnem okolju in negovanje dobrososedskih odnosov ni dovolj.

Pri svojem mednarodnem delovanju želimo še okrepiti povezovanja v JV regiji. Vsekakor pa

nameravamo razvijati stike tudi z državami in regionalnimi organizacijami drugih celin, še

posebej s tistimi, kjer si Slovenija deli ali prepoznava gospodarski interes. Tu velja posebej

omeniti Kitajsko, Ameriko, Indijo in Rusijo.

Slovenija se mora vseskozi prilagajati številnim dogajanjem v mednarodni skupnosti, hkrati

pa se moramo truditi, da istočasno uveljavimo svoj položaj in nacionalne interese, zato je

medsebojno povezovanje z drugimi državami ključno, saj današnji politični in gospodarski

interesi močno presegajo regionalne okvirje.

Sliši se klišejsko, a vendar, na mladih je prihodnost. V Mladem forumu si bomo prizadevali

ustvariti čim boljše pogoje za delovanje mladih. Z medsebojnim povezovanjem, izmenjavo

idej, organizacijo seminarjev in mednarodnih konferenc želimo opozoriti na problematiko

mladih. Hkrati pa želimo spodbuditi mlade širom Evrope, da se aktivno vključijo v mladinsko

politiko in da skupaj zahtevamo mladim prijazno Evropo. To je naša pravica. Imamo pa tudi

dolžnost, da sami damo Evropi tisto najbolje, kar se skriva v nas: energično mladost,

pripravljenost za trdo delo, inovativnost, drugačnost. Naj bodo pozitivni zgledi mladih tisti, ki

bodo vlekli evropski voz uspešno naprej.

Prihodnost Evropske unije leži v bolj usklajenih ekonomskih politikah, gospodarski stabilnosti

in medsebojnem spoštovanju. Ne smemo čakati na boljši jutri, ustvariti si ga moramo sami.

DRUŽBA PRED VELIKIMI IZZIVI

VARNOSTNA TVEGANJA V REGIJI ŽIGA ČEPE

UVOD

Zavedati se kakšna tveganja za našo varnost nas trenutno pestijo in kakšna nas lahko

v prihodnosti je zelo pomembno za načrtovanje dela državnih organov Republike Slovenije.

Prav tako je pomembno, da imamo mi v Mladem Forumu glas pri urejanju varnostne politike,

ki mora biti razumna in učinkovita, saj bo v veliki meri vplivala na našo prihodnost v tej državi

in v mednarodnem okolju. Moja želja je, da se skozi ta referat prične debata o varnostnih

tveganjih in reševanju teh tudi na mladinski ravni.

V prvem delu bo ta referat obravnaval Resolucijo o strategiji nacionalne varnosti

Republike Slovenije (ReSNV-1), v drugem delu pa bo obravnaval dejanska varnostna zveganja

kot jih zaznavam sam in v kolikšni meri nas dejansko ogrožajo.

PREGLED RESOLUCIJE O STRATEGIJI NACIONALNE VARNOSTI REPUBLIKE SLOVENIJE

(RESNV-1)

26. marca 2010 je v veljavo stopila Resolucija o strategiji nacionalne varnosti

Republike Slovenije (v nadaljevanju ReSNV-1)87. To je najnovejši dokument, ki natančno in

celovito obravnava varnostna tveganja za Republiko Slovenijo. Kot je že na prvi pogled

očitno, je ta resolucija zastarela že zaradi hitrega spreminjanja dandanašnjega sveta in

spreminjanja pomembnosti določenih varnostnih tveganj, ki se pojavljajo. Ker je resolucija

stopila v veljavo leta 2010, sedaj pa smo v letu 2016, je zagotovo pomembno, da se spiše nova

resolucija oz. da težimo h konkretnejši opredelitvi varnostnih tveganj s katerimi se soočamo

danes. Mladi Forum bi se moral aktivno vključiti v pisanje ali pa se jasno opredeliti do nove

resolucije in zahtevati, da se naše mnenje pri tem upošteva.

ReSNV-1 v svojem besedilu definira naslednja varnostna tveganja:

Podnebne spremembe

Globalna finančna, gospodarska in socialna tveganja

Krizna žarišča

Terorizem

87 Uradni List RS, št.27/2010, str. 3677-3687 (http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?sop=2010-01-1189)

Nedovoljene dejavnosti na področju konvencionalnega orožja za množično

uničevanje in jedrske tehnologije

Organiziran kriminal

Nezakonite migracije

Kibernetske grožnje in zloraba informacijskih tehnologij in sistemov

Dejavnost tujih obveščevalnih služb

Vojaške grožnje

Ogrožanje javne varnosti (notranja grožnja)

Naravne in druge nesreče

Omejenost naravnih virov ter degradacija življenskega okolja

Zdravstveno-epidemiološke grožnje

Dejavniki negotovosti

Na prvi pogled ReSNV-1 celovito obravnava vse tipe varnostnih tveganj za Slovenijo.

Vendar, pa tukaj manjka natančna opredelitev nacionalnih interesov in nacionalne strategije

obrambe pred takšnimi grožnjami. Resolucija sicer poskuša to napraviti, vendar se vse-

prepogosto uporabljajo floskule tipa »kompleksnost mednarodnega okolja«, ter preobširno

definiranje nacionalnih interesov (to je razvidno iz točke 2.1 ReSNV-188, kjer so nacionalni in

strateški interesi definirani). Za vsako varnostno grožnjo resolucija predvideva nekakšne

rešitve, vendar pa so te rešitve preveč nenatačne in ne opredeljujejo kako mora država in njeni

organi konkretno delovati za preprečitev pojavljanja teh tveganj.

Ta nenatančna opredelitev strategij za obvladovanje tveganj kasneje vodi v ad hoc

odzivanje na tveganja, ko se ta pojavijo. Eden izmed primerov je definitivno trenutna

begunska kriza, katere tveganje je v ReSNV-1 obravnavano (sicer ne v takšnem obsegu) – v

točki 5.3.4 Odzivanje na nezakonite migracije 89 , kjer je zapisano samo, da bo Slovenija

usklajevala svojo politiko in zakone z dokumenti, standardi in usmeritvami Evropske unije in

OZN; ter da bo stanje na tem področju podrobno analizirala. To jasno kaže na

problematičnost strategije, ki je »ohlapna«, nekonkretna in polna floskul. In kot pravi Jamie

88 Ibid., str. 3677 89 Ibid., str. 3683

Gaskarth, se politika ne sme sklicevati na kompleksnost mednarodnega okolja, ampak se

mora soočiti s težkimi odločitvami, kaj bo dejanska prioriteta nacionalne varnosti/strategija

ipd90.

V nadaljnem besedilu bom obravnaval konkretna varnostna tveganja, ter kakšen bi

moral biti odziv na takšna tveganja s strani organov Republike Slovenije.

VARNOSTNA TVEGANJA

Nezakonite migracije - Begunska kriza

Begunska kriza v Evropi se ni pričela s prvim vstopom beguncev na območje Republike

Slovenije konec avgusta 2015, ampak je do takrat že nekaj let potekala. O njej se toliko ni

govorilo, saj je bil to problem s katerim se je takrat poglavitno ukvarjala Italija (tudi s pomočjo

Slovenije) v njeni operaciji Mare Nostrum91. Takrat je namreč tisoče migrantov prihajalo na

otok Lampedusa, ki je najbližji italijanski teritorij obali Libije. Mare Nostrum je bila operacija

z namenom reševanja beguncev iz nevarnosti na odprtem morju. Nekaj časa smo pri tej

operaciji sodelovali tudi mi z našo ladjo Triglav. Zaradi te operacije je v Evropo varno prispelo

okoli 150,000 beguncev. Operacija se je končala 31. oktobra 2014, nadomestila pa jo je

Frontexova operacija Triton92.

V Sloveniji smo se resno začeli ukvarjati s to situacijo komaj takrat, ko smo že prejeli

prve begunce preko meje – naša strategija (Odzivanje ne nezakonite migracije93) je bila namreč

nedodelana in odzvali smo se na improviziran način; torej probleme smo reševali na mestu in

ob času, kjer so se pojavili.

Do 18.2.2016 je v Slovenijo vstopilo 472,012 beguncev94, potrebno pa je vedeti, da se

statistika vodi od 16.10.2015 in je natančno število beguncev, ki so vstopili v Slovenijo pred

90 Gaskarth, Jamie (2015) Strategy in a Complex World, The RUSI Journal, 160:6, 4-11 91 http://www.marina.difesa.it/EN/operations/Pagine/MareNostrum.aspx 92 http://frontex.europa.eu/news/frontex-launches-joint-operation-triton-JSYpL7 93 Uradni List RS, op cit., str. 3683 94 Policija RS (http://policija.si/index.php/component/content/article/35-sporocila-za-javnost/83033-podatki-o-tevilu-migrantov-ki-so-vstopili-v-slovenijo-do-18-februarja-2016-do-6-ure-)

tem neznano. Doslej smo prejeli 158 prošenj za azil (status begunca) v Republiki Sloveniji, 69

od teh je bilo rešenih a le 5 beguncem smo priznali status begunca95.

Pri tem je zelo pomenljivo, da Policija RS ni zabeležila nobenih kriminalnih dejanj s

strani beguncev na teritoriju Republike Slovenije. To pomeni, da je percepcija naše družbe o

varnostnem tveganju, ki ga povzročajo migranti popolnoma napačna in brez argumentov.

Seveda neko varnostno tveganje pri prečkanju velike količine ljudi čez našo državo oz. naše

meje obstaja, vendar pa je tukaj pomembno vprašanje kolikšno dejansko je to tveganje.

GRAF 1 ŠTEVILO BEGUNCEV NA OZEMLJU RS (16.10.2015 - 18.2.2016)96

Obstaja tveganje tihotapstva in vdor kriminalcev na naš teritorij pod pretvezo

begunstva. To tveganje pa je vseeno toliko manjše, kot bi se ga v trenutnem političnem in

medijskem ozračju rado prikazalo – Slovenija namreč ni poglavitna tarča teroristov (o vdoru

katerih se pogosto govori), zaradi urejenega sistema sprejemanja beguncev je tihotapljenje

ljudi onemogočeno, ter kriminalne poti so obstajale prej in bodo verjetno obstajale tudi v

prihodnje. Kar se konkretno da narediti pri preprečevanju nezakonitih migracij je sprejetje

95 Policija RS (http://policija.si/images/stories/DelovnaPodrocja/meja/migracije/angleska_besedila/2016/02_februar/02_februar/160202_migranti.pdf) 96 Policija RS (http://www.policija.si/index.php/component/content/article/190-mejne-zadeve-in-tujci/79439-aktivnosti-policije-v-zvezi-z-aktualnimi-migracijskimi-tokovi)

0

20000

40000

60000

80000

100000

120000

140000

160000

180000

Oktober November December Januar Februar

azilne zakonodaje, ki celovito in jasno opredeljuje komu lahko pripada kakšen status in katere

države so države, ki niso varne. Trenutna azilna zakonodaja je kritizirana češ, da begunci

prejmejo preveč denarja (prejmejo denar samo v primeru, da imajo zasebno nastanitev in ne

prebivajo v azilnem domu97), kar ne drži, prav tako pa smo do sedaj samo petim osebam

priznali status begunca.

Ocena varnostnega tveganja na področju nezakonitih migracij je po mojem mnenju

torej minimalna – Slovenija s te strani ni resno ogrožena in ohranja svojo stopnjo varnosti na

visokem nivoju98.

Podnebne spremembe

Podnebne spremembe nas zmeraj bolj ogrožajo, hkrati pa z vsakim pretečenim dnem

zamujamo priložnost za ukrepanje. Letošnja mila zima in toplotni ekstremi, ter pretekle

naravne nesreče (poplave, žled, itd.) so dobri pokazatelji kako podnebne spremembe že

vplivajo na varnost Republike Slovenije. Pogostost in intenzivnost naravnih nesreč se bo še

nadalje povečevala zaradi podnebnih sprememb99.

Zaradi podnebnih sprememb pa se bo globalno zmanjšala tudi količina hrane in vode,

kar bo povzročilo porast migracij (glej 3.1) – tako imenovani podnebni begunci 100 bodo

primorani zapustiti svoje domove, ter poiskati nov življenjski prostor. Ekstremno

pomanjkanje hrane in vode pa lahko privede tudi do nove vrste vojaških konfrontacij – tako

imenovanih vodnih vojn101.

Za Republiko Slovenijo so podnebne spremembe varnostno tveganje zaradi večje

pogostosti in intenzivnosti naravnih nesreč, ter zaradi možnega povečanja nezakonitih

migracij (zaradi podnebnih beguncev), vendar pa je trenutno to tveganje zelo majhno.

97 Zakon o Mednarodni Zaščiti (http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4911) 98 Smo namreč 15. najbolj varna država na svetu (http://www.visionofhumanity.org/#/page/indexes/global-peace-index). 99 Uradni List RS, op cit., str.3678 100 UNHCR (http://www.unhcr.org/pages/49e4a5096.html) 101 van den Berg, W. (2015). Water, Blood, & Oil: Examining the Water War Hypothesis. The New

Collection 2015, 1.

Konkretna politika za obvladovanje tega tveganja:

potrebno je vlagati v obnovljive vire energije, ter zmanjševati izpuste ogljikovega

dioksida in drugih toplogrednih plinov;

zapis pravice do vode vsakega državljana v ustavo in zakonsko prepoved privatizacije

vode;

zapiranje mestnih središč za promet ali uvedba zgoščevalnih taks; in

vlaganje v zeleno tehnologijo.

Globalna finančna, gospodarska in socialna tveganja

Finančna kriza, ki je zajela svet in Slovenijo leta 2008 še vedno traja. V Sloveniji smo

se reševanja finančne krize lotili z varčevalno politiko, podobno kot jo je narekovala »trojka«

Grčiji, Italiji, Irski in Portugalski. V zadnjih letih je postalo jasno, da varčevalna politika ni

uspela rešiti gospodarskih problemov v Sloveniji. Gospodarska rast (2,5%) v tretjem četrtletju

2015102, pa je predvsem odraz povečanega izvoza v tujino. Ta gospodarska rast pa lahko tudi

upade, saj smo skupaj z preostalimi članicami Evropske Unije naložili ekonomske sankcije

Rusiji, ki je naš velik izvozni partner in investitor.

Nadaljnje tveganje za slovensko gospodarstvo pa je sprejem sporazuma TTIP103, kar

bi ogrozilo evropske in slovenske standarde (na trgu bi se namreč prodajalo blago po

standardih Združenih držav Amerike, ki so nižji) in omogočilo »prevzem« majhnega

gospodarstva kot je naše s strani velikih korporacij. Med drugim naj bi TTIP vseboval dogovor,

po katerem lahko korporacija toži državo članico za odškodnino ob škodi, ki bi jo ta povzročila

s spremembami zakonov, uredb, itd. (pogajanja med Evropsko Unijo in Združenimi državami

Amerike so namreč tajna).

Mladi forum bi moral podpreti politiko kvantitativnega sproščanja (quantitative

easing)104 – tako so si ZDA zelo hitro opomogle po zlomu borze leta 2008 – in zavrniti politiko

varčevanja (austerity). Prav tako moramo odločno in soglasno nastopiti proti vsem

102 Banka Slovenije (https://www.bsi.si/iskalniki/porocila.asp?MapaId=1743) 103 TTIP (http://ec.europa.eu/trade/policy/in-focus/ttip/about-ttip/) 104 Quantitative easing (QE) (http://www.economist.com/node/21558596)

neoliberalističnim ekonomskim politikam, ki ogrožajo socialno državo in prihodnost nas

mladih (zmanjševanje socialnih transferjev, prekarizacija trga dela, ipd.).

Krizna žarišča

Največja grožnja Republiki Sloveniji iz tako imenovanih kriznih žarišč je nedokončana

pokonfliktna obnova v regiji Zahodnega Balkana (organiziran kriminal, nezakonita migracija,

itd.), ki so povečini nevojaške in nedržavne narave 105 . Manjša tveganja pa izvirajo iz

nestabilnosti mednarodne skupnosti kot takšne, saj smo kot članica NATO-a aktivni tudi pri

intervencijah te organizacije v tujini, kar lahko privede do povečane teroristične grožnje za

Slovenijo, prav tako pa ta krizna žarišča povečujejo nezakonito migracijo tudi na slovenska

tla – še posebej Sirija, Afganistan, Irak in tudi Libija.

Trenutno največje krizno žarišče se nahaja na območju Sirije in Iraka, v območju kjer

vlada tako imenovana Islamska Država (v nadaljevanju Daesh). Iz Sirije, kjer še vedno divja

državljanska vojna in iz območij Iraka kjer vlada Daesh se po begunskih poteh k nam odpravlja

na tisoče ljudi v iskanju boljšega življenja. To ogroža našo varnost pri nezakonitih migracijah,

vendar pa se je izkazalo (glej 3.1), da je to tveganje minimalno za Republiko Slovenijo.

Določeno tveganje pa obstaja tudi na območju Ukrajine, ki je nam najbližje krizno žarišče,

ampak Slovenija tukaj ne participira aktivno in nismo ogroženi, prav tako pa nismo ogroženi

zaradi ekonomskih sankcij, ki smo jih naložili Rusiji skupaj z ostalimi članicami Evropske

Unije.

Hkrati se je vlada Republike Slovenije odločila, da bo poslala 15 inštruktorjev, ki bodo

poučevali Kurdsko vojsko – Pešmergo106. Na videz to ne povzroča nikakršnega tveganja,

vendar nam lahko prav tako sodelovanje prinese večje tveganje kot naše nesodelovanje –

zaradi sodelovanja smo lahko večja tarča terorističnih napadov, kot do sedaj. Prav tako pa se

moramo zavedati, da imajo tudi Kurdi svoje lastne cilje – želijo namreč ustanoviti državo

Kurdistan – in naša vpletenost pri inštruiranju Pešmerg nam lahko dolgoročno tudi škodi, ker

105 Uradni List RS, op cit., str. 3679 106 Delo (http://www.delo.si/novice/politika/vlada-danes-o-vstopu-slovenije-v-vojni-proti-islamski-drzavi.html)

lahko povzroči dodatne konflikte Republike Slovenije z državami na Bližnjem Vzhodu (Irak,

Sirija, Turčija in tudi Iran)107.

Tveganje iz kriznih žarišč za Republiko Slovenijo je torej samo iz vidika nezakonitih

migracij in do neke mere povečane teroristične grožnje, ki pa je zelo majhna. Kar bi morali

storiti je pozivati vse strani vpletene v konflikte k dialogu in jim tudi nuditi pomoč pri tem

skozi organizacije v katerih smo včlanjeni, ter se poskušati izogibati intervencij na tuje z našo

vojsko (razen v primerih, ko smo prisiljeni), saj to samo povečuje tveganje za nas. Bilo bi se

tudi smotrno vprašati, če nam članstvo v zvezi NATO sploh koristi108, ali pa smo samo na

»vlaku« za katerega cilj ne vemo, ampak smo srečni, da smo na njem (bandwagoning). Skoraj

zagotovo bi se bilo bolj pametno vključevati v skupno politiko regionalnih skupin držav –

Srednja Evropa (do določene mere tudi včlanitev v Višegrajsko skupino) in Zahodni Balkan –

za iskanje rešitev na mednarodnem področju.

Terorizem

Tveganje terorizma na tleh Republike Slovenije je izjemno nizko109. To tveganje pa se

lahko poveča zaradi našega mednarodnega udejstvovanja pri raznih intervencijah v tujini

(trenutno v Iraku – glej 3.4). Trenutna begunska kriza naj bi prinašala večja tveganja za

terorizem, vendar pa je razvidno iz evidence Policije RS, da do sedaj ni bilo nikakršnih

kriminalnih dejanj (sploh pa ne terorističnih) s strani beguncev, ki so prečkali teritorij

Republike Slovenije (Glej 3.1).

Konkretno bi morala Republika Slovenija zmanjšati svoje sodelovanje v mednarodnih

intervencijah, kjer ni razviden končni cilj takšne intervencije (npr. Iraška vojna), ter kjer tam

potekajoči konflikt ne vpliva na varnost in suverenost Republike Slovenije.

107 Valenčič, Erik (2016) Glava v Pesku, Mladina 06/12.02.2016 108 Diesen, Glenn (2015) Inter-democratic security institutions and the security dilemma: A neoclassical realist model of the EU and NATO after the end of the Soviet Union, East European Quarterly 43:2-3, str. 137-161 109 http://www.aon.com/terrorismmap/2015-guide-terrorism-political-violence-risk-map.pdf

Nedovoljene dejavnosti na področju konvencionalnega orožja za množično uničevanje

in jedrske tehnologije

Ilegalna trgovina orožja ter trgovina z blagom z dvojno rabo, ki se lahko izkoristi za

proizvodnjo jedrskega orožja, z območij razpadlih držav in kriznih žarišč je potencialno

tveganje za varnost Republike Slovenije110. Ilegalni promet s temi sredstvi je nevaren za

Repbuliko Slovenijo, saj je lahko vir orožja, ki bi ga lahko uporabile organizirane kriminalne

skupine in potencialni teroristi na območju Republike Slovenije. Vendar pa obstaja zelo malo

tveganje za nas s strani trgovine z blagom z dvojno rabo oz. z poskusi pridobitve jedrskega

orožja pri nas ali v naši regiji. Sprejet sporazum z Iranom pa je zmanjšal tudi mednarodno

tveganje in napetost okoli jedrskega orožja111.

Varnostno tveganje glede nedovoljene dejavnosti na področju konvencionalnega

orožja za množično uničevanje in jedrske tehnologije za Republiko Slovenijo je torej majhno.

Največje tveganje iz tega predstavlja organiziran kriminal oz. ilegalna trgovina z orožjem, ki

bi potekala/poteka na našem teritoriju. To tveganje pa se lahko še dodatno zmanjša z

učinkovitimi postopki preverbe na mejah Slovenije, še posebej je to pomembno ker je naša

južna meja Schengenska. Prav tako pa se mora Republika Slovenija s svojo diplomatsko

dejavnostjo prizadevati za dosledno izvajanje mednarodnih zakonov in pogodb glede

jedrskega orožja, kar zmanjšuje tako mednarodno kot tudi regionalno varnostno tveganje.

Organiziran kriminal

»Organiziran kriminal je kot grožnja mednarodni in nacionalni varnosti tesno povezan

z državami z nedelujočimi ali šibkimi ustanovami.«112 Tukaj je še posebej veliko tveganje za

Republiko Slovenije glede trgovine z nedovoljenimi substancami oz. drogo, trgovine z ljudmi,

nezakonitimi migracijami, ilegalne trgovine z orožjem, korupcije, ter pranje denarja (tudi

poneverba) ter ponarejanje listin in blagovnih znamk113.

110 Uradni List RS, op cit., str.3679 111 Fitzpatrick, Mark (2015) Iran: A Good Deal, Survival, 57:5, 47-52 112 Uradni List RS, op cit., str.3679 113 Uradni List RS, op cit., str. 3679

Z ustrezno mejno kontrolo (Slovenija je namreč na stičišču glavnih prometnih poti

med srednjo in južno Evropo) in učinkovitimi predpisi ter doslednim izvajanjem teh predpisov

na področju mejne kontrole ter posameznih tveganih področjih (npr. korupcije, pranja

denarje in drog), lahko Republika Slovenija temeljito zniža tveganje za varnost s strani

organiziranega kriminala. Prav tako je pomembno, da si prizadeva za učinkovit pregon

organiziranega kriminala na pristojnih sodiščih, ter dobro delovanje slovenskega državnega

tožilstva, kar bi privedlo do uspešnega zaključka samemega pregona.

Kibernetske grožnje in zloraba informacijskih tehnologij in sistemov

ReSNV-1 predvideva povečanje tveganja kibernetskih napadov na slovenske

informacijske sisteme in zlorabo le-teh v prihodnjih letih. Še posebej veliko tveganje pa so

napadi na informacijske sisteme zasebnega sektorja (npr. Bank)114.

Obstaja samo nekaj načinov za zmanjševanje tega tveganja: izboljšava varnostnih

sistemov, uspešen pregon spletnega kriminala, ter izobraževanje ljudi in podjetij na področju

varnosti informacijskih tehnologij in sistemov.

Delovanje tujih obveščevalnih služb

Do nedavnega ni bilo veliko govora o delovanju tujih obveščevalnih služb v Sloveniji,

čeprav že ReSNV-1 predvideva možnost agresivnejšega delovanja teh služb v prihodnosti115.

Pri aferi v lanskem letu, kjer je Hrvaška obveščevalna služba (najvrjetneje) prisluškovala

slovenski državni sekretarki Drenikovi ter našemu predstavniku na arbitražnem sodišču

Sekolcu in te informacije zlorabila za poskus prekinitve postopka, ki bi dokončno določil našo

južno mejo116.

Glede na očitno preprostost prisluškovanja slovenskim državnim uradnikom, je

potrebno okrepiti protiobveščevalno dejavnost, ter izboljšati varnost telefonskih linij na

ministrstvih ter uradih vlade ter predsednika države. Pomembno je tudi, da se z obzirom na

114 Uradni List RS, op cit., str. 3679-3680 115 Uradni List RS, op cit., str. 3680 116 Delo, 22.7.2015 (http://www.delo.si/novice/politika/prisluskovanje-pogovorom-ogroza-arbitrazo.html)

očitno nekaznovanje prisluškovanja oz. vohunjenja za članicami EU s strani članic EU,

angažira tudi Slovenska obveščevalno varnostna agencija (SOVA) in začne pridobivati

informacije, ki bi koristile slovenskim strateškim in nacionalnim ciljem v mednarodnem

političnem in ekonomskem prostoru.

Vojaške grožnje

V regionalnem prostoru Slovenija ni vojaško ogrožena, tako s strani držav, kot s strani

nedržavnih skupin. Slovenija ima v sklopu članstva v NATO-u in EU zagotovila o skupni

obrambi v primeru napadov. Vendar pa je tukaj možno zagovarjati, da nam prav članstvo v

NATO-u povečuje tveganje s strani nedržavnih skupin, kot so Daesh, Al-Qaida (ipd.), saj s

svojim sodelovanjem na različnih operacijah izpostavljamo sami sebe kot potencialno tarčo

terorističnih in drugih asimetričnih oblik bojevanja na našem teritoriju. Prav tako se je v

preteklosti pokazalo, da je slovenska politika zelo hitro pripravljena za sodelovanje v

intervencijskih posegih pod okriljem velesil, brez potrebne debate o smotrnosti tako v

parlamentu kot z širšo javnostjo.

Konkretno se je potrebno zavezati o preoblikovanju naše vloge v NATO-u oz. o našem

izstopu iz njega. Skupno obrambo imamo zagotovljeno v sklopu EU, z izstopom iz NATO-a

pa bi si omogočili proste roke pri upravljanju z našimi vojaškimi silami.

Ogrožanje javne varnosti

Ogrožanje javne varnosti se lahko »pojavlja v obliki povečanega obsega napadov na

življenje in premoženje ljudi, gospodarske kriminalitete, korupcije, finančnih prevar,

ponarejanja listin, denarja in blaga, kibernetske in okoljske kriminalitete ter množičnih kršitev

javnega reda in miru.117« Načeloma je Slovenija tukaj malo do zmerno varnostno ogrožena.

Vendar pa se v zadnjih mesecih pojavlja možnost resnejšega ogrožanja javne varnosti s strani

domačih ekstremističnih skupin in organizacij. Nevarne so radikalne desničarske oz.

117 Uradni List RS, op cit., str. 3680

neofašistične/nacistične grupacije, ki se ob trenutni begunski krizi pogosto pojavljajo v

medijih zaradi prisotnosti na protestih118, ter vandalizma (Sokolski dom v Novem Mestu119).

Problematično je tudi podpihovanje sovraštva do tujcev in drugačnih s strani parlamentarne

stranke SDS (tudi NSi), ki se v zadnjih mesecih očitno spogleduje z fašizmom in nacizmom o

čemer priča nedavni poziv k ustanovitvi Nacionalne garde120. Že iz preteklosti pa poznamo

fašistoidne prikaze moči stranki SDS zvestega veteranskega združenja, ki rado koraka po

telovadnicah in igriščih v maskirnih uniformah. Pokojni doktor France Bučar je po enem

izmed takšnih postrojev izjavil naslednje: »Kaj pa mislite, da se je zgodilo v Kočevski Reki?

Žalibog, ampak natančno tako se je začelo v Nacistični Nemčiji. Natančno tako. Spodnaša se

avtoriteta države, avtoriteta sodišča, ustanavlja se strankarska vojska. Pa smo tam. Kako so

že peli v nacistični Nemčiji? SA marschiert mit ruhig festem Schritt!121«, in njegove besede bi

še kako resnično odzvanjale danes.

Iz tega sledi, da je za zagotavljanje notranje varnosti oz. za zmanjševanja tveganj za

notranjo varnost potrebno striktno slediti zakonu, ki prepoveduje sovražni govor. Tožilstvo in

policija morata preganjati vsakršno obliko podpihovanja sovraštva, ne pa da se tviti, ki

govorijo o streljanju ljudi, obravnavajo kot popolnoma nedolžni. Potrebno je izobraziti

javnost o nevarnostih strankarskih milic oz. raznih nacionalnih gard in jih podučiti, da ni minilo

še niti 100 let odkar smo spremljali podobne mahinacije po Evropi in odkar se je sovraštvo do

drugačnih materializiralo v holokavstu.

Moje osebno mnenje je, da je izmed vseh varnostnih tveganj za Republiko Slovenijo

največje tveganje ravno ogrožanje javne varnosti oz. tako imenovane notranje grožnje. Na

tem področju nas čaka obilica težav, zaradi česar je o tem potreben temeljit razmislek tako v

Mladem Forumu, kot v sami stranki Socialnih Demokratov.

Zaključek

118 Večer, 22.2.2016 (http://www.vecer.com/clanek/201602206190112) 119 RTVSlo, 5.2.2016 (http://www.rtvslo.si/crna-kronika/sokolski-dom-vandali-znova-porisali-s-svastiko/385200) 120 Delo, 19.1.2016 (http://www.delo.si/novice/politika/sds-vojsko-na-mejo-in-ustanoviti-nacionalno-gardo.html) 121 Mladina, 29.1.2016 (Prevod: SA maršira z umirjenim, odločnim korakom)

Glede na zgoraj obravnavana varnostna tveganja, je razvidno da je Republika

Slovenija v primerjavi s svetom zelo varna država in trenutno ni ogrožena. Toda za ohranitev

te stopnje varnosti oz. za še boljšo varnost je potrebno dobro načrtovanje nacionalne

varnostne politike. Pri tem procesu moramo besedo imeti tudi mladi, saj bo ta politika

vplivala na našo prihodnost in prihodnost bodočih rodov za nami. Mladi Forum je primeren

kraj za pogovor med mladimi glede varnostnih tveganj in nacionalne varnostne politike, ter

dobro izhodišče za vpliv na pripravo in sprejem le-te.

POGLEDI NA NEKATERA EKONOMSKA VPRAŠANJA KLEMEN KAJBA

1 UVOD

Vloga države je za sodobne družbe velikega pomena, saj določa pravno-institucionalno

ureditev in zaščito, skrbi za pravičnejšo razdelitev nacionalnega dohodka in zagotavlja javne

dobrine ter stabilen gospodarski razvoj. Pri tem dolgoročna gospodarska rast predstavlja

temelj za zagotavljanje stabilnega gospodarskega okolja in ohranjanje ter povečevanje

življenjskega standarda. Gospodarska rast poleg materialne blaginje omogoča tudi druge

neekonomske dobrine, kot so enake možnosti, strpnost, pravičnost, demokracija.

Trenutna dogajanja na finančnem področju in kriza, ki jo preživljajo vse države, so pomembni

kazalniki k zmanjšanju ekonomskih dejavnosti. Te vplivajo na gospodarska dogajanja tako,

da se zmanjšujejo investicije in potrošnja, raste brezposelnost, kar pa negativno vpliva na

proračun vsake države. Zaradi tega je potrebno da se država aktivno vključi v gospodarstvo.

Trenutno stanje v Sloveniji je nezavidljivo. Nekaj ključnih težav in izzivov s katerimi se

moramo soočiti:

- Povečana neenakost

- Prenizke investicije glede na varčevanje

- Prenizka zaposlenost

- Prenizke javne investicije glede na stroške zadolževanja

- Izguba produktivnih resursov zaradi neukrepanja in stagnacije

2 GOSPODARSKA RAST

Gospodarska rast je ključni makroekonomski kazalnik zdravja nekega gospodarstva poleg

stopnje brezposelnosti, stopnje rasti cen ter stanja plačilne bilance. Gospodarsko rast se meri

z rastjo bruto domačega proizvoda (BDP) na državnem nivoju in določa rast standarda

države. Lahko jo merimo tudi z rastjo BDP na prebivalca (BDP per capita), bolj natančno

meritev standarda v neki državi opredelimo tudi z rastjo BDP po pariteti kupne moči na

prebivalca. Če je realni BDP, kot mera gospodarske rasti, iz leta v leto višji, lahko rečemo, da

gospodarstvo raste oz. dosega gospodarsko rast.

Ker je gospodarska rast torej pokazatelj uspešnosti je pomembno predstaviti tudi dejavnike

gospodarske rasti.

Prvi dejavnik so človeški viri, kamor sodijo ponudba dela, izobrazba in motiviranost

zaposlenih. Brez izobraženega in ustrezno usposobljenega človeškega kapitala ne bi bilo

mogoče izkoriščati niti naravnih virov, niti kapitala in ravno tako se ne bi izvajal tehnološki

napredek. Zato je pomembno, da ima država dobro urejen izobraževalni, pravni, politični in

ekonomski sistem, ki omogoča ljudem pridobitev ustreznih znanj, varnost, urejeno okolje in

posledično motivirane ter zadovoljne prebivalce, ki so pripravljeni ustvarjati (Resman, 2010).

Drugi dejavnik gospodarske rasti, so naravni viri, kamor sodijo zemlja, gozdovi, minerali,

goriva in kakovost okolja (Resman, 2010).

Tretji dejavnik je kapital, kjer so uvrščeni stroji, tovarne in infrastruktura. Pomembno je

kopičenje kapitala in varčevanje. Prihranke je potrebno primerno naložiti, da bodo omogočali

ponovno akumulacijo kapitala, saj prihranki tvorijo investicije, te se odražajo v proizvodnji, ki

tvorijo dobiček. Za učinkovito proizvodnjo s strani podjetij je potrebno vlaganje v stvarni in

človeški kapital. Brez ustreznih strojev, ustrezno izobražene delovne sile, komunikacijskih

naprav in poti, ni mogoča ne proizvodna in ne storitvena dejavnost (Resman, 2010).

Kot četrti dejavnik pa se šteje tehnologija, ki obsega znanost, inženirstvo, management,

podjetništvo itd. razne inovacije in izzumi so prinesli izjemen prispevek h gospodarski rasti,

nekateri večji izzumi so za seboj potegnili celo revolucijo. Za doseganje tehnološkega

napredka je potrebna taka državna ureditev, ki omogoča zaščito inovatorjem (patentna

zaščita, pravna zaščita in varnost), da so le ti motivirani k vlaganju svojega časa in denarja v

raziskovanje in razvoj. Velik delež je dodatna spodbuda k inovacijam s prispevkom raznih

nepovratnih sredstev, ugodne zakonodaje za raziskovalno-razvojno usmerjena podjetja ter

ustanavljanjem inštitutov, ki samostojno opravljajo dejavnost raziskave in razvoja (Resman,

2010).

Gospodarstvo lahko brez tehnološkega napredka raste le do določene stopnje, dokler ne

doseže polne zaposlenosti proizvodnih dejavnikov. Vlaganja v R&R, ki posredno omogočajo

višji tehnološki napredek, pa dodatno pospešujejo gospodarsko rast in so ključni dejavnik

tehnološkega napredka. Z izboljšavami na področju tehnologije, boljšimi organizacijskimi

procesi, učinkovitejšim delom ali novimi vrstami rastlin lahko gospodarstvo še dodatno raste.

3 FISKALNA KONSOLIDACIJA

Fiskalna politika je sistem ukrepov, preko katerih država vpliva na javne prihodke in izdatke,

preko katerih uresničuje cilje ekonomske politike. Država vodi fiskalno politiko s

spreminjanjem davkov, transferjev in državnih izdatkov ter z vplivanjem na izvoz in uvoz.

Učinki fiskalne politike, ki je lahko restriktivna in ekspanzivna, se odražajo na agregatnem

povpraševanju, ki določa narodni dohodek. Kratkoročni cilj fiskalne politike je vzpostavljanje

ravnovesja med agregatnim povpraševanjem in ponudbo. Dolgoročni cilji pa so višja

zaposlenost, stabilna gospodarska rast, uravnovešena plačilna bilanca in vzdrževanje nizke

stopnje inflacije.

Koncept fiskalne konsolidacije oz. varčevanja kot zategovanje pasu v javnem sektorju

predstavlja logičen pristop k odpravljanju državne krize in je, po besedah nemške kanclerke

Angele Merkel, gospodinjska logika. Pa vendar gospodarstvo ni gospodinjstvo, in

gospodinjska logika ne more biti naša makroekonomska politika.

Hkratna fiskalna konsolidacija vseh članic evro območja vodi v poglabljanje krize ter ima

visoke negativne učinke na gospodarsko rast.

Slika 1: Učinek sukcesivne fiskalne konsolidacije v višini 1% BDP v obdobju 3 let

(Vir: Jan in ‘t Veld, Fiscal consolidations and spillovers in the Euro area periphery and core)

Ocena zgornjih negativnih učinkov fiskalne konsolidacije seveda še ne pomeni, da je sama

konsolidacija nesmiselna. Zmanjšanje visokih deficitov je seveda nujno že zaradi vzdržnosti

javnih financ in stroškov financiranja javnega dolga. Fiskalna konsolidacija ima pozitivne

srednjeročne učinke na konkurenčnost držav. Sploh pa, kadar jo spremljajo tudi strukturne

reforme na trgu dela in pri socialnih transferjih. Problematični pa sta dve stvari. (1) Prvič,

kratek rok za fiskalno konsolidacijo. Zgodovinski pregled fiskalnih konsolidacij, ki jih je pred

leti naredil IMF, je pokazal, da le-te običajno trajajo med 5 in 10 let, neredko pa tudi do 20 let.

Evropska komisija je šla v preveč radikalno in preveč hitro fiskalno konsolidacijo. (2) In drugič,

hkratna (simultana) fiskalna konsolidacija v vseh trgovinsko močno povezanih državah vodi v

dvojno destruktivne učinke. Kadar je omejena zgolj na posamezno državo, ki je ob tem

deležna pozitivnih povpraševalnih učinkov iz drugih držav, ima fiskalna konsolidacija

srednjeročno manj negativne učinke, na dolgi rok pa močno pozitivne. Ob hkratnem

varčevanju vseh držav pa seveda takšnih zunanjih učinkov, ki bi ublažili izpad domačega

povpraševanja, ni. Pomemben je timing, torej kdaj se je lotiti. Strošek zniževanja javnega

dolga je bistveno bolj preprost in cenejši, če države fiskalno konsolidacijo izvedejo, ko je kriza

mimo (Veld, 2013).

4 SIVA EKONOMIJA

Proizvodnja je merilo moči in velikosti gospodarstva, primerjave v času in prostoru, prihodnjih

obetov. Kot orodje za tovrstno merilo se je v mednarodnih okvirjih oblikoval tako imenovani

bruto domači proizvod (BDP). Le ta bi sicer moral zajemati celotno proizvodnjo določenega

prostora in časa, vendar se del proizvodnje temu izogne, ostaja prikrita proizvodnja. Ta

prikrita proizvodnja je sestavljena iz več, včasih tudi medsebojno prepletajočih se kategorij,

med katerimi najdemo tudi sivo ekonomijo.

O sivi ekonomiji torej govorimo v primeru, da se (sicer legalna) proizvodnja prikrije zaradi

neplačevanja davkov, nespoštovanja predpisov in standardov oz. izkoriščanja sistema

socialne varnosti v državi.

Siva ekonomija pa vpliva tudi na ključno makroekonomsko kategorijo – gospodarsko rast.

Naraščajoča siva ekonomija vodi k precejšnji izgubi davčnih prihodkov, posledica tega je

manjša ponudba javne infrastrukture in storitev, kar pa ima za končno posledico nižjo

gospodarsko rast.

Siva ekonomija je pojav, prisoten v vseh državah, zato se tudi v Sloveniji srečujemo z njim.

Dosedanje raziskave z uporabo različnih metod ocenjujejo obseg sive ekonomije 8,3 (l. 2010)

odstotkov BDP.

Ker siva ekonomija primarno negativno vpliva na državo zaradi izpada davčnih prihodkov, se

država proti sivi ekonomiji bori. Neposreden in neizprosen boj ni priporočljiv, saj bi celovit

pregon sivo ekonomijo enostavno potisnil v povsem nelegalne vode, torej črno ekonomijo.

Zato je primerna politika države do sive ekonomije kombinacija pregona in odpravljanja

poglavitnih vzrokov oz. spodbud za delovanje v sivi ekonomiji. Mednje sodijo odpravljanje

administrativnih ovir in davčnega bremena ter tudi racionalizacija sistema socialnih

transferjev.

5 JAVNE NALOŽBE

Pri skrbi velik javni dolg je najpomembnejša determinanta tega, kakšen bo javni dolg denimo

leta 2030, gospodarska rast v naslednjih 15 letih. Če bo rast nizka, bo dolg glede na BDP še

dolgo ostal zelo visok, če pa pospešimo rast se bo dolgoročni javni dolg zmanjšal (glede na

BDP). In če gospodarsko rast prek javnih investicij pospešimo sedaj, ko je sicer nizka stopnja

rasti BDP višja od dolgoročne obrestne mere, po kateri se zadolžujemo, bo javni dolg glede

na BDP po definiciji začel upadati kljub povečanju zadolžitve. To izhaja iz osnovnih

makroekonomskih identitet, brez upoštevanja kakršnihkoli multiplikatorjev.

Toda javne investicije imajo v sedanjem trenutku še bistveno večje učinke. Gre za najmanj tri

vrste pozitivnih učinkov. (1) Prvič, ker danes kronično primanjkuje naložb zasebnega sektorja

in ker ni dovolj trošenja gospodinjstev, lahko javne investicije nadomestijo izpad obeh in

ustrezno dvignejo raven agregatnega povpraševanja. Kar seveda pospeši gospodarsko rast.

(2) Drugič, javne naložbe v infrastrukturo, energetiko, energetsko sanacijo stavb itd. imajo

velike multiplikativne učinke na ostale gospodarske panoge (multiplikatorji so med 2 in 3 v

obdobju treh let) in torej spodbudijo rast tudi ostalih panog, s tem pa tudi rast zaposlenosti,

večje fiskalne prilive itd. (3) In tretjič, javne naložbe v javno infrastrukturo, energetiko, šolstvo

in zdravstvo dvigujejo dolgoročni gospodarski potencial države, povečajo stopnjo rasti

produktivnosti in s tem dvigujejo dolgoročno stopnjo gospodarske rasti (Damijan, 2016).

Graf 1: Komponente BDP

(Vir: http://damijan.org/2015/06/09/problem-nizke-rasti-manjkajo-investicije/)

Če naredimo primerjavo za dobrih deset let nazaj, lahko vidimo, da je bil na vrhuncu

predkrizne konjunkture v drugi polovici leta 2008 izvoz denimo za 70% večji glede na prvo

četrtletje leta 2004, v začetku 2015 pa je bil večji za 82%. Izvoz torej dobro deluje. Tega pa ne

moremo reči za ostale oblike domače porabe. Poraba gospodinjstev in države je danes nižja

kot pred krizo. Toda, kot kaže slika, manjkajo predvsem investicije. Pred krizo so bile skupne

bruto investicije za 50% višje kot v začetku 2004, 2015 (11 let kasneje) pa so bile za 17% nižje

kot leta 2004 (Damijan, 2015).

Potrebno se je zavedati, da ne sme biti cilj dlakocepljenje proračunskega primanjkljaja za +/-

0,1 odstotne točke BDP (torej ali bo proračunski primanjkljaj naslednje leto znašal 1,7 ali 1,8

% BDP), da bi s tem zadovoljili uradnike na Evropski komisiji, pač pa mora biti cilj zagotovitev

delovnih mest, rast življenjskega standarda in stabilnost.

Če pa se že gremo računovodsko dlakocepljenje, kdaj bomo razumeli, da če se na začetku leta

zadolžimo za dodatnih 0,2 % BDP za financiranje že pripravljenih investicij, bo BDP na koncu

leta za več kot 0,2 odstotne točke višji, kot bi bil sicer in, da se bo zaradi tega javni dolg (glede

na BDP) do konca leta dejansko zmanjšal (torej kljub novi zadolžitvi)?

Torej izbrišimo iz spomina švabski sindrom in prenehajmo klečeplaziti pred bruseljskimi

nižjimi birokrati in vklopimo zdravo pamet.

5.1 Privatizacija

Stavek »državno lastništvo je manj učinkovito od zasebnega lastništva«, je neumnost, ki jo

slišimo s strani tistih, ki si želijo privatizacije za vsako ceno. Če je državno lastništvo manj

učinkovito od privatnega kapitala, čemu potem prodajamo naša podjetja tujim, pozor,

državnim podjetjem? Drugo pomembno vprašanje pa je - zakaj naj bi zasebnemu kapitalu, ki

primarno deluje v interesu profita, dopustili lastništvo in vpliv nad gospodarstvom, državi, ki

deluje v interesu ljudi, pa to možnost odvzeli?

Privatizacija zgolj zaradi same privatizacije ne bo ustvarila ne delovnih mest, ne gospodarske

rasti in ne večje socialne varnosti. Privatizacija je možna tam kje lahko s strateškimi partnerji

pridobimo investicije, razvoj in delovna mesta. Upoštevati je potrebno razvojne prioritete

države in širše učinke na gospodarsko okolje, privatizacijski postopki pa morajo biti

transparentni.

Same privatizacije pa se je potrebno lotiti odgovorno. Torej analizirati stanje in nato proučiti

možne ukrepe (da ali ne privatizaciji) ter posledice le teh.

Prodati je treba nekomu, ki bo služil kot strateški lastnik in ki je v zelo dobri finančni kondiciji.

Sicer nas bo bumerang v obliki nadomestil za brezposelnost, socialnih transferjev in bančne

luknje spet zadel v glavo.

Zavedati pa se moramo, da je z odtujitvijo velikih, uspešnih, infrastrukturnih in razvojno

naravnanih podjetij državi močno oteženo zagotavljanje družbene in socialne blaginje oz.

neposredno ogrožanje naše prihodnosti. Zagovorniki državnega lastništva vidimo

pomemben interes v državnih podjetijih. Gre za interes po vplivu na razvojno politiko države

in dobičkih, ki gredo v državni proračun. Državna podjetja so torej naložba in korist vseh ljudi.

6 NEENAKOST

Generacije ekonomistov so desetletja verjele, da obstajata ''dobra'' in ''slaba'' neenakost.

Dobra neenakost je tista, ki omogoča vzpon po družbeni lestvici posameznikom, ki vlagajo v

svojo izobrazbo, so podjetni in pripravljeni več delati. Slaba pa je tista, kjer so cele generacije

ujete v rigidni statusni družbeni red, kjer se ni mogoče premakniti iz nižjega razreda v višji z

ekonomsko uspešnostjo.

Toda ta zgodba o neenakosti in socialni mobilnosti ima pomembno napako – temelji na

predpostavki enakih možnosti. Torej, da vsi izhajajo iz podobnega okolja, da rasne

karakteristike niso pomembne in da imajo vsi enake možnosti dostopa do zdravstvenih in

šolskih storitev. Zato je zgodba o pozitivni neenakosti in socialni mobilnosti zgolj mit, ki ga

prodaja desna politična opcija, da bi ubranila visoke prihodke zgornjega 1% pred progresivno

obdavčitvijo.

Pomembno je omeniti tudi Ginijev koeficient, merilo za statistično disperzijo, največkrat

uporabljeno kot merilo neenakomerne porazdelitve dohodka in premoženja. Definiran je kot

razmerje z vrednostmi med 0 in 1, pri čemer velja, da nižji kot je koeficient, bolj enakomerna

je porazdelitev. Slovenija ima napram drugim evropskim državam najnižji ginijev koeficient,

pa vendar se le ta v zadnjih letih povečuje. Torej se neenakost med dohodki v Sloveniji

povečuje.

Graf 2: Ginijev koeficient (Slovenija)

0,215

0,220

0,225

0,230

0,235

0,240

0,245

0,250

0,255

GINIJEV KOEFICIENT

Ginijev koeficient

In tudi zato so tako zelo pomembne socialne politike in institut minimalne plače, da

omogočajo nekaj socialne mobilnosti na spodnjem robu porazdelitve dohodkov. Seveda pa

te politike same po sebi ne morejo zagotoviti socialne mobilnosti naprej, po višjih

dohodkovnih razredih. Tukaj je potrebno precej več, in sicer večja progresivnost obdavčitve

ter na tej osnovi financiranje politik, ki omogočajo dejansko enakost možnosti – enakost

dostopa do kvalitetnih zdravstvenih in šolskih storitev.

6.1 Minimalna plača

Gre za precej staro dilemo v ekonomiji. Do nedavnega je veljala standardna dogma, da naj bi

minimalne plače kot takšne ali njihovo povečanje zniževalo zaposlenost oziroma vplivalo na

povečanje brezposelnosti. Kajti podjetja se racionalno odločajo in ob višjih plačah začnejo

odpuščati oziroma manj zaposlovati.

Novejše študije (z upoštevanjem napak v starejših študijah) v zadnjih dvajsetih letih za razvite

države skorajda brez izjeme kažejo, da minimalne plače nimajo negativnega vpliva na

zaposlenost. Študije so celo potrdile, da minimalne plače nekoliko zmanjšujejo plačno

neenakost. Zakaj? Preprosto, ker so podjetja zaradi tega povečala produktivnost in

organizacijsko učinkovitost, zmanjševala fluktuacije v zaposlenosti, zmanjšala plače tistim z

visokimi plačami in nekoliko dvignila cene.

Ko pa se pogovarjamo o minimalni plači je pomembno, da se zavedamo kje je minimum oz.

koliko bo znašala. Vprašanje minimalnega dohodka ni koliko je na voljo ter koliko se lahko

vzame, temveč koliko potrebuje človek za preživetje in dostojno življenje.

7 KAKO NAPREJ?

Ključne sedanje probleme lahko spravimo v red tako, da se spopademo z naslednjimi

težavami, s tem pa bomo v red spravili tudi gospodarstvo:

• Povečana neenakost,

• prenizke investicije glede na varčevanje,

• prenizka zaposlenost,

• prenizke javne investicije glede na stroške zadolževanja,

• izguba produktivnih resursov zaradi neukrepanja in stagnacije.

Potrebno je dvigniti javne investicije, saj nadomestijo izpad zasebnih naložb ter potošnje

gospodinjstev. In kot je že zgoraj zapisano imajo v trenutnih razmerah visoke multiplikativne

učinke in pozitivne učinke na gospodarsko rast. Z enostavno osnovnošolsko matematiko pa

lahko ugotovimo, da se v primeru višjega BDP, javni dolg (kot razmerje dolg/BDP) zmanjša.

Trenutna kriza je z ekonomskega vidika kriza povpraševanja. To pomeni, da je ključno za

rešitev krize in zagon gospodarstva dvig povpraševanja. Če želimo dvigniti povpraševanje pa

moramo ljudem to omogočiti. To dosežemo z zmanjšanjem neenakosti in brezposelnosti ter

hkrati tudi z razbremenitvijo srednjega razreda. Ključno je omogočiti dostojno in stabilno

življenje vsem.

8 VIRI IN LITERATURA

Damijan, J., Dolg, javne investicije in zdrava pamet (Dostopno na:

http://damijan.org/2016/03/02/dolg-javne-investicije-in-zdrava-pamet/)

Damijan, J. P., Problem nizke rasti: manjkajo investicije (Dostopno na:

http://damijan.org/2015/06/09/problem-nizke-rasti-manjkajo-investicije/)

Jan in 't Veld: Fiscal consolidations and spillovers in the Euro area periphery and core,

2013 (dostopno na:

http://ec.europa.eu/economy_finance/publications/economic_paper/2013/pdf/ecp50

6_en.pdf)

Resman L., Vlaganja v raziskave in razvoj in gospodarska rast v Sloveniji in državah

EU, 2010 (Dostopno na: http://www.cek.ef.uni-lj.si/u_diplome/resman4368.pdf)

UNIVERZALNI TEMELJNI DOHODEK V LUČI RECIPROČNOSTI IN PRAVIČNOSTI ŽIGA ŠTAJNBAHER

Čas gospodarske krize zadnjih 8 let je odprl mnoge javne razprave na tematiko

Univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Najbolj kontraverzno vprašanje je nedvomno

vprašanje kršenja načela recipročnosti, ki je kljkučno za uvedbo UTD. Večina znanstvenih

besedil, ki se nanaša na UTD in problem kršenja načela recipročnosti, povečini ne uspejo

podati zadostnega odgovora na podano dilemo. Zato bo vprašanje pravičnosti in

recipročnosti s tem referatom naslovljeno kot osrednjo vprašanje: ali je UTD res nepravičen,

četudi krši pravilo recipročnosti? Ali bi morali zavrniti koncepte polne zaposlenosti ter tako

destigmatizirati nedelo? Zakaj se kljub vse višji gospodarski rasti ohranja problem

nezmožnosti absorbiranja delovne sile? Je danes upoštevano načelo recipročnosti? Ideja UTD

ne krši načela vzajemnosti, ampak celo poskrbi za vključitev vsakega posameznika v menjalne

odnose. Na koncu bom povzel nekaj pozitivnih značilnosti UTD - rešitev problema

kumulativne nesreče, prekinitev začaranega kroga revščine, transformacija razrednih

odnosov itd. V referatu bom odgvoril tudi na druga vprašanja. Katera ideologija stoji za UTD?

V katerih družbahje UTD sprejemljiv? Je delo res "dobro"? Izhajal bom iz naslednjih

teoretičnih izhodišč: 1. Rawlsova teorija pravičnosti je erilo za pravičnost katerekoli družbe,

saj preferira načelo poštene enakosti pred načelom razlike. JE UTD družba pravična? 2. Mnogi

avtorji trdijo, da UTD izhaja iz republikanskega razmišljanja, da so za svobodo posameznika

potrebna materiala sredstva. 3. S pomočjo zemljevida politične filozofije Tonyja Walterja

bom poskušal idejo UTD ideološko opredeliti.

O Univerzanem temeljnem dohodku

UTD je univerzalen, individualen, nepogojen ter časovno neomejen dohodek, ki ni

vezan na delo. Ker je UTD individualen je izplačan vsakemu posamezniku in ne gospodinjstvu.

Prejemajo, ga vsi člani skupnosti, ne gelde na dohodek, uspešnost, premožensko stanje,

učinkovitost dela,pripravljensot sprejeti delo etc. Za UTD tako velja dvojna nepogojenost -

premoženjska in delovna. Je stalen dohodek, ki ga posameznik prejema od rojstva ali

polnoletnosti do smrti Posameznik, ki prejema UTD, pa ni vezan nad elo. Zaradi teh radikalnih

značilnosti je lahko ideja UTD nesprejemljiva znotraj nekaterih družb. Kot pravi Boltin je ideja

UTD z motivom socialne pravičnosti na prvi pogled videti radikalno leva ideja, a se s

spodbujanjem fleksibilnosti trga približa tudu tradicionalno desnim vrednotam.122

Tako idejo UTD težko umestimo v točno določeno politično ideologijo. Najboljšo

ideološko opredelitev poda Tony walter, ki v svojem zemljevidu politične filozofije idejo UTD

umesti med osjo Svoboda-Enakost ter polom Ekologija. Ideologije pod osjo Svoboda-

Enakost Walter označi za "vizije prihodnosti".123 ali lahko večjo enakost doisežemo le na račun

manjše svobode in vice-versa? Ne. Kako torej doseči večjo enakost in svobodo hkrati? Marx

in engels sta zapisala, da človek, ki nima v lasti noene druge lastnine, kakor svojo delovno

moč, mora v vseh okoliščinah družbe in kulture biti suženj drugih ljudi, ki so iz sebe naredili

lastnike materialnih pogojev dela. Lahko dela le z njihovim dovoljenjem, zato lahko živi le z

njihovim dovoljenjem" 124 Enakost in svoboda torej nista cilja, ki bi mroala biti izbrana

neodvisno drug od drugega, kajti vsakdo z negotovo materialno eksistenco trpi erozijo svoje

svobode (npr. v obliki začasne zaposlitve, odstnosti pogodbe, "fleksibilnosti" dela,

brezposlenosti brez kakršnekoli socialne zaščite itd.) in obratno erozija svobode zvišuje

materialno neenakost (npr. v obliki nižanja realnih plač, negotovih pokojnin, privatiziranih

javnih storitev itd.). ker revni, ki nimajo materialne osnove za svoje preživetje, ne morejo biti

dejansko svobodni.125 Zato je treba maksimizirati sredstva, ki bodo dostopna tistim, ki imajo

najmanj. Najmanj pa imajo tisti, ki ne naredijo nič, ki bi na podlagi lastnih prizadevanj ustvarili

kak dohodek zase.126 Potemtakem je UTD idealen instrument za dosego tega cilja.127

Iz tega lahko sklepamo, da ideja UTD izhaja predvsem iz republikanske politične

teorije. le-ta se vrti okoli ideje svobode, ki potrebuje določena materialna sredstva, ki bi

omogočala družbeno ekonomsko neodvisnoist ter prosto izbiro posameznika. 128

Republikanska svoboda torej izvira iz materialne neodvisnosti posameznikov. poznamo sve

122 Boltin, 2005b 123 walter, 1989: 148-149. 124 Domenech in Revantos, 2007:1, 4 125 reventos, 2007: 20-21, 74, 107-109. 126 Barry v Cohen in Pribac, 2004: 72 127 Daniel Popovič: UTD, str. 1-2. 128 Mulvale, 2008: 14

tradiciji reublikanizma - oligarhično in demokratično rebublikansko tradicijo. ker je UTD

univerzalen, vsem članom družbe ponuja možnost, da postanejo "lastniki".

Ugovor izkoriščanja

V antični Grčiji je bilo delo negativna vrednota, zato o ga opravljali sužnji, medtem ko

so bili državljani oziroma moški osvobojeni dela. obveza dela je torej izključevala

posameznika iz družbe, medtem ko je bilo nedelo središče identitete. 129 Danes je delo

pozitivna vrednota. Kot opozarja je institucija zaposlitve danes samoumevna, čeprav je

oblastna struktura zaposlitve nujna za demokracijo.130 demokratičen potencial UTD je ravno

v tem, da lahko posameznik zavrne delo. Glavni ugovor UTD je t.i. ugovor izkoriščanju, ki

pravi, da UTD omogoča delazmožnim nedejavnim ljudem na račun dela drugih.131 Torej če

nekdo ne dela oziroma ne prispeva ničesar (ne proizvaja dobrin, ne vzgaja otrok in ne skrbi za

starejše itd.), čeprav je tega zmožen, potem le ta živi nepošteno na račun dela drugih.132

Reeve trdi, da UTD ne bi odpravil izkoriščanja, temveč le njegovo naravo, akjti tudi "

nedejaven izkorišča delavnega, s tem ko prejema dohodek, ki je usmerjen z aktivnostjo tistih,

ki se odločijo delati." 133 Vprašanje kršenja načela vzajemnosti je najbolj kontraverzno v

filozofskih razpravah o UTD. Menim, da je to vprašanje celo ključno za uvedbo UTD. Načelo

vzajemnost izhaja iz prevladujiče ideje distributivne pravičnosti, ki je enako zasidrana tako v

krščanski (predvsem protestantski) kot tržno-liberalni in socialistični tradiciji delovne etike.

Katerakoli shema, ki bi ljudem dovoljevala "jesti brez dela", je zato bil do predvečera krize

nekakšen moralni škandal, danes pa nujen ukrep/mehanizem. Ta logika dovoljuje le nekaj

legitimnih izjem: upokojenci, osebe, ki so (fizičnoi ali mentalno) nezmožne za delo, otroci,

starši z majhnimi otroci, zaporniki itd. Moč t.i. delovne etike je tako ogromna. Kot pravi Dore,

"gre za to, da se človek izogne da je zastonjkarski postopač" (dore v cohen in Pribac, 2004:84).

Delo ima nedvomno svoje pozitivne razsežnosti. Vendar ob razvoju novih tehnologij ne

potrebujemo takega števila zaposlenih (delavcev), kot smo jih potrebovali še do včeraj. Vsak

129 Beck, 2009. 130 Pateman, 2007: 4. 131 Cunliffe in erreygers, 2008: 197. 132 White, 2006: 2. 133 Vanderborght, 2006: 8.

nov dan prinaša optimatizacijo (zmanjševanje stroškov) in z naravo rasti prebivalstva tudi

večjo brezposlenost. Ob tem vsako delo ne omogoča dostojnega življenja, vsako delo ne

izpolnjuje posameznika.134

Kot pravi McKayeva, UTD ponuja kompenzacijo za ne-dostop do formalnega trga dela.135 s

tem UTD varuje dostojanstvo vskaega posameznika. Dostojanstvo omenja tudi Splošna

deklaracija človekovih pravic iz leta 1948 - v preambuli ter v 1. in 22. členu Splošne dekalracije

človekovih pravic iz leta 1948. Odličen primer je Južnopafriška republika, ki dosega 40-

odstotno brezposlenost - zato je relativno malo ljudi, ki so zaposleni ter še manj tistih, ki

plačujejo davke.136 Je takšna neparticipacija na trgu dela bolj nesmislena kot uvedba UTD, ki

bi nezaposlenim ponudila možnost vključitve na trg dela? Nedvomno pa je tako visoka

brezposelnost dosti dražja kakor izplačevanje UTD. Že Tomas Paine je menil, da obstaja

skupina prejemkov, do akterih je posameznik upravičen le zato, ker je član neke skupnosti -

ne glede na prispevek ali svojo stisko (Van parijs v cohen in Pribac, 2004: 120-121). UTD potem

takem lahko razumemo kot dediščino. UTD bi lahko v Sloveniji izplačevali iz naslova naravnih

virov (voda, les). UTD mora postati pravica, kot danes poznamo splošno volilno pravico.

Zlaganost polne zaposlenosti

Claus Offe je eden tistih, ki naslavlja upravičevanje in učinkovitost evropskih reform trga dela.

Pri tem odločno dokaže nesmiselnost vztrajanja pri konstruktu polne zaposlenosti. To

ugotovitev bom uporabl kot osnovo za kritiko vzajemnosti. Cilj Lizbonske agende iz leta 2000

je obnovitev pogojev polne zaposlitve. Do leta 2010 bi morale vlade držav članic doseči

zaposlenost 70/60/50. Torej 70 odstokov vseh delovno sposobnih posameznikov, 60 odstokov

delovno sposobnih žensk ter 50 odstokov delovno sposobnih starejših and 55 let starosti. A

dandanes je očitno, da ekonomije niso sposobne absorbirati celotne delovne sile. kot pravi

raventos, je bila socialna država po drugi svetovni vojni sposobna zaščititi zaposlene pred

revščino. Danes celo dlavci z legalno delovno pogodbo ostajajo pod pragom revščine. T.i.

134 Daniel Popovič: UTD, str. 3-4. 135 Mckay, 2005: 109. 136

revni zaposleni so standardni del trga dela tako v ZDA kot EU.137 Brez dvoma lahko trdimo,

da je cilj lizbonske agende popolnoma nerealističen, četudi ne upoštevamo posledic trenutne

gospodrske recesije. Je sploh smisleno vztrajati pri tem cilju? Tudi Offe ugotavlja, da je polna

zaposlenost popolnoma nerealistična oziroma, da je realistična le pod normativno

nesprejemljivimi pogoji (npr. prisilno delo, zaposleni revni, neodgovrono potrošništvo itd.) ali

preko institucionalnih sprememb, ki so bile do dandanes nerealistične. Pri tem je treba

odgovoriti na še eno vprašanje, ki se nanaša na problem doseganja polne zaposlenosti - ali je

gospodarska rast edini razumljiv pogon, ki omogoča polno zaposlenost? Tržno-liberalna

teorija, ki ostaja prevladujoča doktrina, anrekuje "pravilno" fiskalno, monetarno in

ekonomsko politiko. Le ta naj bi vplivala na višjo gospodarsko rast ter psoledično na višjo

zaposlenost, ki naj i dokončno rešila problem distribucije ter tako zagotovila pravično delitev

družbenega produkta med vso populacijo. A ta teorija v praksi ni potrjena zato, ker neodvisna

spremenljivka "fiskalna, monetarna in ekonomska politika" ne dosega zadostne vrednosti.

Posledica tega je patološki učni proces, ki rezultira v še bolj investicijam prijazno fiskalno in

monetarno politiko ter posledično v še bolj rigorozno krčenje socialnih in delavskih tržnih

politik. Brezposlenost se kljub ekonomski rasti ni zmanjševala, tudi ne pred krizo. Edina

rešitev, ki so jo ponujali ekonomisti in politiki, je bila še hitrejša gospdarska rast. Torej, ali

lahko UTD družba doseže cilje polne zaposlenosti? Cilj UTD vsekakor ni polna zaposlenost.

UTD omogoča možnost izhoda, s čimer postane brezposelnost individualno in kolektivno bolj

sprejeljiva.138 Ideja UTD se ne ukvarja s problemom brezposelnosti, ker zanjo ta problem

sploh ni problematičen. Znotraj koncepta UTD je zmanjšanje ponudbe dela povsem

sprejemljivo. Z uvedbo UTD bi delavci, ki so iztrošeni dobili možnost, da se odpočijejo.139 To

pomeni, da bi delalo več ljdui, a manj časa . s tem bi se zmanjšala tudi želja po polni

zaposlenosti.

Pravičnost vpeljave UTD

137 Raventos, 2007: 101. 138 Offe, 2008: 3, 21-23. 139 Van Parijs, 2007: 39.

Poleg načela vzajemnosti obstajajo še drugi aspekti - pravičnost ni le recipročnost. white

recimo ne izključuje možnosti, da je uTD morda slab z vidika vzajmnosti, a je zelo dober z

vidika drugih pravičnosti. To misel ponazori s pomočjo dveh modelov družbe - recipročnost

družbe oziroma družbe brez kršenja recipročnosti, a z nekaj tržne ranljivosti ter tržno

neranljive družbe oziroma brez tržne ranljivosti, a z nekaj reipročnosti. Katera izmed družb je

pravičnejša? White podaja ugotovitev, da je tržno neranljiva družba oziroma UTD družba

pravičnejša. Pravičnost torej podpira UTD, ker naj bi le-ta preprečil večjo nepravičnost, kot bi

jo lahko ustvaril. Sodobne kapitalistične družbe namreč ustvarjajo nepravičnost, ki je večja

od nepravičnosti, ki bi bila posledica kršenja dolžnosti vzajemnosti.140

John Rawels definira pravičnost kot poštenost, kjer izvorni položaj enakosti na nek način

ustreza naravnemu stanju, kot ga poznamo v tradicionalni teoriji družbene pogodbe. 141

Rawelsova tančica nevednosti je situacija, v kaetri nihče ne pozna svojega mesta v družbi,

svojega razrednega položaja, družbenega statusa, inteligence, moči itd. Ker nihče neve kje se

nahaj na družbeni lestvici, so vsi v bolj ali manj podobnem položaju. Zato nihče ne določa

načel tako, da bi se st em zagotovil neko začetno, nepošteno prednost pred ostalimi. To

omogoča izpolnitev dveh načel pravičnosti, ki sta lahko izvedeni le v tem izvornem položaju.

Prvo načelo se nanaša na osnnovne svoboščine državljanov, ki so enake za vse. Drugo načelo

pa se nanaša na porazdelitev dohodka in bogastva. Za razliko od prvega načela drugo ne velja

nujno enako za vse - porazdelitev dohodka in bogastva ni nujno enakomerna. vendar Rawels

povdarja da mora biti le ta vsakomur v prid. Če je porazdelitev neenakomerna, a ni v prid vsem

potem govorimo o krivici, ki je izbir neenakosti. Zato morajo biti družbene in ekonomske

neenakosti urejene tako, da so najkoristnejše za tiste, ki so najbolj zapostavljeni - potrebno

je torej poskrbeti za tiste, ki so v najslabšem položaju. Rawels poda tudi določen vrstni red

teh dveh načel - prvo načelo je vedno pred drugim načelo. To pomeni, da ni možno odrčei

osnovnim svoboščinam za nekakšno nadomestilo v dobičku.142 Ta vrstni red načel določa

prioriteto načela poštene enakosti možnosti pred načelom razlike.143 Zaradi neenakosti iz

140 White, 2006: 4-5. 141 Rawels v Bibič, 1997: 348. 142 Rawls v Bibič, 1997:348-352. 143 Scanon v Založnik, 2006: 26.

drugega načela nimajo vsi enake (z)-možnosti uporabiti svoje osnovne svoboščine za dosego

viljev, kljub temu da naj bi bile le-te enake za vse.144 Po Rawelsu je temeljna dolžnost dolžnost

pravičnosti.

Vendar se je v času zadnje krize in v letih, ko smo se bližali t.i. polni zaposlivosti mimo ter je

vse več ljudi brezposelnih prav zaprav UTD edina logična rešitev družbe iz bede. vendar je v

sistemu Utd potrebno najti pravo razmerje med dostojno plačo, ki bi naj bila t.i. minimalna

pača ter UTD. Vsekakor mora UTD biti nižji od minimalne plače, da še obstaja vsaj minimalni

motiv da vsakdo išče zaposlitev. Vedar mora hkrati biti UTD tak, da omogoča preživetje.

Življenje je dano z rojstvom in kot tako ni definirano z delo. Vsaj ne z plačanim delom. Torej

mora biti sistem naravnan tako, da pride do nove, pravične prerazporeditve bogastva. UTD

ali del njega se lahko kot tak nameni vsem tistim, ki mesečno ne presežejo povprečne plače v

Republiki Sloveniji.

144 Rawls v Založnik 2006: 26.

SOVRAŽNI GOVOR (HATE SPEECH) – SPLOŠNO O SOVRAŽNEM GOVORU IN POJAV LE TEGA V SLOVENIJI OLIVER BUTINA

Mediji in splet sta v zadnjem času postala glavno oziroma zelo pomembno sredstvo

sporočanja. Temu je botroval razvoj tehnologije, ki se je s svetlobno hitrostjo pričel v 80. in

90. letih prejšnjega stoletja, ko so se pričeli razvijati tudi mnogi dejavniki, ki vplivajo na dobro

počutje uporabnikov novih tehnologij (med te štejemo tudi spletna socialna omrežja) in

spletnih medije, kot glavne vire informacij. Bistvena lastnost tega načina komuniciranja je

poenostavljeno izražanje mnenj glede neke novice ali informacije, bodisi da gre za novičarski

portal ali pa določeno temo na nekem spletnem forumu. V primeru spletnih medijev so

določeni teoretiki145, med njimi tudi Kuhar, ki je to označili kot sodobno verzijo pisem bralcev,

ki so objavljena v tradicionalnih, tiskanih medijih. Razlika med temi in komentarji na spletnih

straneh pa je ta, da pri slednjih v veliko primerih nimamo ustreznega nadzora, oziroma je ta

zapoznel, pri pismih bralcev pa je ta nenehno prisoten.

Problematika sovražnega govora je na slovenskih tleh prisotna že nekaj časa. Pritegnila je

veliko pozornosti tako s strani uporabnikov tehnologij, kjer se sovražni govor pojavi, kot tudi

končnih uporabnikov, ki so o njej pisali v študijah, pa tudi diplomskih, magistrskih delih in na

ta način skušali tematiko opredeliti in ponuditi sprejemljive rešitve. Pričakovano se je večina

avtorjev ukvarjala s spletnim sovražnim govorom, saj se ta v največ primerih pojavlja ravno v

takšni obliki. Sam se bom v referatu na sovražni govor na spletu osredotočil v smislu tega, kot

sredstva diskriminacije v različnih oblikah. Za Mladi forum Socialnih demokratov je to

pomembno zaradi temeljnih vrednot, ki jih zagovarjamo in sicer predvsem enakosti, svobode

in v veliko primerih tudi solidarnosti.

Kaj je sovražni govor?

Sovražni govor ima različne možne interpretacije. Nekateri sovražni govor pojmujejo kot

žaljiv govor, ne glede na to, komu je ta govor namenjen oziroma kakšna je stopnja

nespodobnosti nekega govora. Ena izmed definicij, ki sta jo postavila Lederer in Delgado je

ta, da je sovražni govor mehanizem podrejanja, ki ustvarja atmosfero strahu, zastraševanja,

nadlegovanja in diskriminacije in je običajno sestavljen iz kompleksnega niza dejanj, ki so

145 Kuhar, Roman (2003) Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti, 76-107, http://mediawatch.mirovni-institut.si/nestrpnost/porocilo/02/nestrpnost.pdf

lahko v fizični, verbalni ali simbolični obliki 146. Bolj splošna definicija sovražnega govora, ki bi

pripomogla k širšemu razumevanju sovražnega govora je ta, ki jo je postavil Matsuda skupaj

z drugimi avtorji. Glasi tako: sovražni govor je sporočilo rasne manjvrednosti, ki je usmerjeno

zoper člana zatirane skupine in je preganjajoče, sovražno in ponižujoče147. Četudi bi lahko

upoštevali še definicije drugih avtorjev, ki se bistveno ne razlikujejo ampak bodisi bolj

konkretizirajo ali posplošujejo osnovne definicije raziskovalnega problema se bom v tem

referatu osredotočil na ti dve. Iz izbranih dveh definicij lahko povzamemo, da gre pri

sovražnem govoru za to, da je sovražni govor napadalna verbalna ali neverbalna oblika

izražanja do ljudi, ki imajo drugačne osebne okoliščine od tistega ali tistih, ki tvorijo sovražni

govor. Avtorji, kot so na primer Lilian poudarjajo že dobro znano in sicer, da je pri sovražnem

govoru največkrat izpostavljena značilnost in hkrati predmet sovražnega govora skupine ali

posameznika, ki je napaden(a) njegova/njihova rasa in narodnost. Velikokrat pa gre tudi za

spol ali spolno usmerjenost. Pri teh gre za poglavitne, najbolj razširjene ter najbolj

izpostavljene lastnosti pri sovražnem govoru, niso pa to vse lastnosti, ki le tega povzročijo.

Velikokrat pride do sovražnega govora tudi zaradi verskega ali drugega prepričanja,

zdravstvenega stanja, jezika, starosti, gmotnega stanja, družbenega položaja ipd. Vidimo, da

do sovražnega govora pride predvsem zaradi razlogov, ki so povezani z drugačnostjo od

večinske populacije. Matsuda v svojem delu poleg definicije sovražnega govora poda tudi

glavne razloge zakaj do njega pride. To zapiše z naslednjimi besedami: glavni cilj sovražnega

govora je razčlovečiti tiste, proti katerim je usmerjen, jih ustrahovati, ponižati, raniti,

degradirati, prestrašiti ali spodbuditi nasilje. Posledice sovražnega govora se ne odražajo

samo na posameznikovem fiziološkem in čustvenem stanju ampak tudi na njegovi osebni

svobodi in dostojanstvu. Vpliva tako na posameznike, proti katerim je uperjen, kot tudi na

celotno družbo, saj družba ni imuna na propagando sovraštva, rasizma in heteroseksizma ter

na druge podobne stvari. Žrtve sovražnega govora pa pogosto čutijo jezo, občutek zavrnitve

in nesprejetosti, nemalokrat poskušajo spremeniti svoje vedenje in se pokorijo v izogib

146 Laura Lederer in Richard Delgado, in drugi., The Price we Pay: The Case Against Racist Speech, Hate Propaganda, and Pornography (New York: Hill and Wang, 1995), 5-5. 147 Matsuda, Mari. J. Charles R. Lawrence III., Richardo Delgado in Kimberle Williams Crenshaw (1993). Words that wound: Critical race theory, assaultive speech, and first amendment. Westview Press.

prihodnjemu napadanju s sovražnim govorom 148. Obtoženi sovražnega govora se večkrat

sklicujejo na pravico izražanja. Da bi ocenili ali gre pri posameznem primeru za svobodo

izražanja ali sovražni govor moramo poznati ureditve posameznih nacionalnih držav v katerih

se sovražni govor pojavlja. Za primer lahko vzamemo razlike med izražanjem v ZDA in

evropskimi državami. Na mednarodni ravni obstaja konsenz glede omejevanja samo na

področju otroške pornografije. Ostala področja so kot rečeno urejena na nivojih nacionalnih

držav. Ustava ZDA sovražni govor prepoveduje samo v primeru »bojevitih besed«, ki bralce

vodijo oziroma pozivajo k nasilju. Tisti, ki zagovarjajo ne omejevanje sovražnega govora pa

trdijo, da vsakakršno omejevanje le tega sčasoma vodi v diktaturo. Praksa evropskih držav, ki

že leta omejujejo sovražni govor je pokazala, da omejevanje le tega ne vodi v smer, ki jo

napovedujejo nasprotniki takšnega omejevanja. 149

Regulacija sovražnega govora po svetu

Temeljni pravni dokument, ki ureja tematiko sovražnega govora in govori tudi o

enakopravnosti med različnimi skupnostmi je Splošna deklaracija človekovih pravic, ki jo je

sprejela Organizacija združenih narodov. Sprejeta je bila po drugi svetovni vojni, ki je v drugih

kontekstualnih razmerah pokazala posledice dopuščanja diskriminacije in zatiranja. Poudarja

pravico do svobode govora posameznikov in hkrati omejuje z zahtevo po spoštovanju pravic

in svobode ljudi. Večina nacionalnih držav ima svojo zakonodajo prilagojeno tem načelom

(Walker 1994, 4-5). Drugi člen Splošne deklaracije človekovih pravic navaja: »Vsakdo je

upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin, ki so razglašene s to Deklaracijo, ne glede na

raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno

pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino. Nadalje ni dopustno

nikakršno razlikovanje glede na politično ali pravno ureditev ali mednarodni položaj dežele

ali ozemlja, ki mu kdo pripada, pa naj bo to ozemlje neodvisno, pod skrbništvom,

nesamoupravno ali kakorkoli omejeno v svoji suverenosti.« 150

148 Ferreira, Raphael Campos, Petra Košič, Noemi Mavrič in Nina Mihalič (2012). Kriteriji za preopoznavanje sovražnega govora v jeziku, str. 204- 215. Teorija in praksa 49. 149 Nemes, Irene (2002). Regulating Hate Speech in Cyberspace: Issues of Desirability and Efficacy. Information & Communication Technology Law 11, 1 150 Varuh človekovih pravic RS (http://www.varuh-rs.si/)

Republika Slovenija se pri definiranju sovražnega govora zgleduje po načelih Evropske

konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To pravilo je bilo leta 1991, ko

se je pisala ustava zapisano v devetintrideseti člen. Ta glasi: »Zagotovljena je svoboda

izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in

izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.« 151. Pri sovražnem

govoru velja upoštevati še triinšestdeseti člen v katerem ustava prepoveduje vsakršno

spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega,

rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Glede na zgoraj navedeno vidimo, da

se izkaže trditev, da je definicija sovražnega govora dejansko usklajena z že omenjeno

Splošno deklaracijo človekovih pravic OZN. »Drugi del« omejevanja sovražnega govora se

regulira s pomočjo kazenskega zakonika, ki tega ureja s svojim 297. členom. Ta pravi: »Kdor

javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni,

verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi,

družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali

katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni

red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.«

152(Zakonodaja.com, 2016) V nadaljevanju opredeljuje tudi kazni v primeru širjenja rasističnih

idej in drugih hujših kršitev. Zakon se je skozi leta po potrebi dopolnjeval. Sedaj zajema več

kategorij kršitev s področja sovražnega govora. Še vedno pa pride do nepravilne oziroma

neustrezne aplikacije tako definicije, kot tudi dela kazenskega zakonika, ki sovražni govor

ureja zaradi nedoločljive meje med tistim, kar je svobodno, v smislu svobode govora in

neprimernim ter sovražnim. Vprašanja sovražnega govora tako predstavljajo zelo zahtevno

nalogo za sodno stroko.

V poročilih Varuha človekovih pravic RS lahko zasledimo navedke, da državljani v veliko

primerih ne prepoznajo sovražnega govora, ker jim je ta pojem premalo znan. Iz istega

razloga ne ukrepajo če se z njim srečajo. (Varuh človekovih pravic RS, 2014) Problem je tudi v

tem, da se sovražni govor smatra za kršitev javnega reda in tega lahko kazensko preganja

tožilstvo. Pravni red RS temelji na fikciji, da v teh primerih ni (neposredno) prizadetega. To

151 Uradni list RS 152 Zakonodaja.com

stališče teorije in prakse je potrdilo tudi ustavno sodišče RS. 153Varuh v poročilu opozori da v

obdobju nastajanja poročila državni organi neresno obravnavajo pritožbe v primerih kaznivih

dejanj, ki so storjena iz sovraštva. Z dobro pripravljenimi obtožbami bi tožilstvo veliko

prispevalo ravno k odkrivanju in kaznovanju sovražnega govora in s tem tudi k večjemu

ozaveščanju javnosti.

Iz teorije v prakso – sovražni govor na svetovnem spletu

Skozi definicije smo spoznali sovražni govor in opredelili njegovo vlogo pri družbenem

delovanju. Orisal sem tudi okvirje kaj naj bi bili glavni razlogi, da do sovražnega govora sploh

pride. Kot že omenjeno ta ni pojav »od včeraj« ampak ga poznamo tudi iz tako bližnje kot

daljne zgodovine. Zagotovo pa je velik napredek k na žalost hitremu porastu primerov

sovražnega govora prispeval razvoj svetovnega spleta po letu 1990, ko se pojavijo prvi spletni

forumi, ki so omogočali izmenjavo mnenj uporabnikov. V nadaljevanju bom skušal ločiti

internetno komuniciranje v porastu in tradicionalne oblike komunikacije ter opisati kakšen je

vpliv le teh na izražanje nestrpnosti in širjenje sovražnih sporočil.

Internetna komunikacija v primerjavi s tradicionalnimi načini komunikacije poteka prek

elektronsko podprtega oziroma posredovanega komuniciranja. Za takšno obliko

komuniciranja je značilno tudi drugačno izražanje čustev. »Raziskave kažejo na to, da

odsotnost neverbalnih znakov v posrednem komuniciranju omejuje čustveno toplino in

prijaznost interakcije, izpostavlja pa vsebino interakcije in v aktivnost usmerjeno

komuniciranje.«154 Iz tega izhaja, da takšni uporabniki, ki komunicirajo posredno izgubijo stik

z realnim svetom in hkrati občutek, da komunicirajo prek določenega kanala z prav tako

»živo« osebo, ki ima čustva in se na sporočila tudi čustveno odzove. Izgubi se nadzor

posameznikov nad vedenjskimi impulzi. Problem posredne komunikacije je v veliko primerih

tudi to, da gre za komunikacijo med anonimnima sogovornikoma. Anonimnost lahko

povzroči »depersonalizacijo« sogovornika. Velik vpliv pa lahko dobi tudi skupinska identiteta.

To se izkaže zlasti v primeru spletnih forumov, kjer lahko posameznik izrazi mnenje, nato ga

podpre cela množica uporabnikov in tako prevladajo nad drugim posameznikom.

Posamezniki, ki med sporočanjem ostanejo anonimni se po določenih raziskavah manj bojijo

153 Varuh človekovih pravic RS (www.varuh-rs.si) 154 Ule, Mirjana (2004). Socialna psihologija, FDV

negativnih posledic javnega izražanja sovražnega govora, sodelovanje v spletnih diskusijah

pa jih lahko pripelje celo do sprejetja skupinske identitete.

Velik vpliv na razširjanje sovražnega govora ima lahko splet tudi v ekonomskem smislu.

Posameznikom, uporabnikom omogoča, da lahko z relativno malo denarja dosega zelo

obširno občinstvo. Tako lahko na primer predstavnik neke rasistične organizacije hitro širi

svojo idejo in posledično tudi sovražni govor do neke druge družbene skupine. Nekateri na

spletu svojo sovražnost in nestrpnost izražajo na manj, nekateri bolj očiten način.

Sovražni govor na slovenskem spletu

V zadnjih letih se v Sloveniji pojavlja vse več spletnih vsebin, ki jih lahko označimo za sovražni

govor. Dela različnih avtorjev, ki sem jih prebiral ob pripravi tega referata so predstavljala

različne spletne portale, ki so nastali v Sloveniji in »vsebujejo« elemente sovražnega govora.

Pred leti naj bi delovala stran, ki je danes bolj kot ne v propadla, na njej pa so bili odprti forumi,

ki so odkrito žalili določene posameznike in družbene skupine. Ta stran danes ne deluje več,

kar dokazuje, da je omejevanje sovražnega govora na slovenskih spletnih straneh pričelo

uspešno delovati. Barbara Samaluk, sodelavka Varuha človekovih pravic v letu 2008 (ko je

nastalo poročilo, ki sem ga primerjal z tistim iz 2014) navaja, da se sovražni govor pojavi tudi

na spletnih forumih slovenskih političnih strank in sicer forumu, ki sta ga imela v lasti SDS in

NSi. Nestrpnost naj se bi sicer izražala v prikriti obliki pa vendar naj bi prihajalo tudi do pozivov

k nasilju. Zelo odmeven primer sovražnega govora na spletu je bil ravno tvit predsednika SDS

Janeza Janše, ko je dve novinarki RTV označil za prositutki, RTV Slovenija pa za javno hišo. Ta

primer je že na sodišču, saj sta novinarki, ki jih je predsednik SDS omenil vložili odškodninsko

in kazensko tožbo. Tu vidimo, da je prišlo do tega, da sta se žrtvi sami odzvali na primer

sovražnega govora. Spet sovražni govor ni bil prepoznan s strani pristojnih organov ampak

reakcije vpletenih.

Regulacija sovražnega govora v Sloveniji

Republika Slovenija je podpisnica Konvencije o kibernetski kriminaliteti in dodatnemu

protokolu. Ta podpis pomeni zavezo za pripravo zakonodaje, ki bo ustrezna za urejanje tega

področja. Sicer pa se s problemom sovražnega govora na spletu v Sloveniji ukvarjajo Varuh

človekovih pravic, prijavna točka spletno oko in informacijski center Safe.si. Največ primerov

kršitev obravnava Spletno oko. Ta prijave sovražnega govora posreduje slovenski policiji. Kot

predvideno največ prijav pride zaradi sovražnega govora na običajnih spletnih straneh, sledijo

forumi, elektronska pošta, novičarske skupine, klepetalnice in drugo.

Tabela 1: Število primerov, ki jih obravnava Spletno oko 155

Spletno oko, ena izmed zgoraj naštetih organizacij je pripravila tudi tabelo v kateri so zbrali

števila posameznih primerov sovražnega govora na slovenskem spletu in rešitve oziroma

sankcije, ki so jih ponudili za posamezne primere. Iz danih podatkov vidimo, da je število

prijav iz leta v leto višje, število primerov, ki so bili posredovani na policijo pa varira. Za veliko

število prijavljenih primerov se izpostavi, da ni šlo za sovražno govor.

Drugi akterji pri spletnem sovražnem govoru so spletni mediji in interaktivni potencial, ki ga

nudijo. Ob koncu prejšnjega stoletja so se tradicionalni mediji pojavili tudi na svetovnem

spletu, pojavili so se pa tudi avtohtoni mediji, ki jih do razširitve potencialov spleta nismo

poznali. Trošt (2003) pravi, da spletne medije delimo v dve skupini. Ena je tista, ki deluje samo

na spletu in druga, ki ji splet predstavlja samo del produkcije. Prednost tradicionalnih medijev

je ta, da morajo vsebine, ki jih imajo že pripravljene samo preoblikovati, da so primerne za

spletno objavo, spletni mediji pa morajo vsebine še pripraviti. Tako pri enem, kot pri drugem

načinu delovanja je obema skupna interaktivnost, ki omogoča sodelovanje bralcev oziroma

uporabnikov, ki dobivajo možnost soustvarjanja novic. Tudi tu se vključi Spletno oko kot

regulator vsebin, ki jih generirajo uporabniki. Vsem znana multimedijska portala RTV

Slovenija in 24 ur sta moderirana s strani notranjih moderatorjev zaposlenih pri RTV in

ProPlus d.o.o. in na drugi strani Spletnega očesa, spletne policije, ki preži za elementi

sovražnega govora. Na portale so namestili tudi možnost prijave vseh komentarjev in

uporabniško generiranih vsebin, ki vsebujejo elemente sovražnega govora.

155 Spletno oko (www.spletnoko.si)

Kampanje proti sovražnemu govoru v Sloveniji

Ob vseh naporih, ki jih za preprečevanje sovražnega govora vlagajo organizacije, ki sem jih

opisal v besedilu do te točke veliko glede preprečevanja le tega dela tudi kampanja, ki je sicer

aktivno potekala med letoma 2013 in 2014. V Sloveniji je aktivno k izvedbi pristopil Mladinski

svet Slovenije. V letu 2015 je kampanja prešla v gibanje. Glavni cilj kampanje je boj proti

rasizmu in diskriminaciji, ki se izražata skozi sovražni govor na spletu, in krepitvi kompetenc,

ki ji mladi in mladinske organizacije potrebujejo za prepoznavanje takšnih kršitev človekovih

pravic in ukrepanje proti njim. 156 Mladinski svet Slovenije izvaja tudi druge akcije z namenom

preprečevanja sovražnega govora. Takšna je na primer tudi evropski dan boja proti

seksističnemu sovražnemu govoru, ki poteka ob mednarodnem dnevu žensk in druge

podobne aktivnosti. Pri večini aktivnosti, ki se borijo za enakopravnost in strpnost smo

sodelovali tudi pri Mladem forumu Socialnih demokratov, kot organizacija članica

Mladinskega sveta Slovenije.

V boju proti sovražnemu govoru sodelujejo tudi številne druge organizacije. Ena izmed njih je

npr. Mirovni inštitut. Znotraj tega deluje svet za odziv na sovražni govor. Vanj so vpeti

posamezniki iz različnih sfer družbe in so v bistvu ambasadorji kampanj proti sovražnemu

govoru. Tako kot vsi ostali akterji v boju proti sovražnemu govoru tudi oni zbirajo podatke o

primerih takšnih dejanj. Številne druge organizacije organizirajo dogodke, ki so namenjeni

preprečevanju sovražnega govora in osveščanju javnosti o primerih sovražnega govora.

Zaključek

Iz vseh prebranih gradiv lahko sklepam, da sovražni govor predstavlja resno grožnjo za

normalno delovanje družbe. Kljub prizadevanjem organizacij, da bi zmanjšali prisotnost

sovražnega govora v medsebojni komunikaciji je ta še vedno prisoten. Upamo lahko, da bodo

akterji nacionalnih držav prevzeli močnejšo vlogo boju proti sovražnemu govoru. Kar lahko

storimo mi je prepričevanje posameznikov o škodljivih posledicah le tega na razvoj družbe.

Hiter razvoj elektronskih komunikacij nam v boju lahko pomaga v smislu ozaveščanja javnosti

o posledicah takšnega izražanja, v veliki večini primerov pa na žalost tudi škodi, ker omogoča

156 Mladinski svet Slovenije (www.mss.si)

širitev novih primerov sovražnega govora. V Mladem forumu Socialnih demokratov bi z

kampanjami ali vsaj ozaveščanjem morali nadaljevati in s tem dati svoj vložek za bolj strpno

in enakopravno družbo. Vsaj kar se tiče te problematike.

MLADI SMO GONILNA SILA PROGRESIVNOSTI

KONVENCIONALNA POLITIČNA PARTICIPACIJA MLADIH REBEKA MARŠNJAK

Uvodna misel

Aktivna participacija državljanov v javnem, političnem in družbenem življenju je pomemben

temelj vsake politične ureditve. Vsakršno udejstvovanje mladih pri vplivanju in delovanju v

družbi močno vpliva na njihov nadaljnji razvoj v aktivnega državljana, pri čemer sta izrednega

pomena večanje družbene odgovornosti in prispevanje k demokratičnem razvoju družbene

skupnosti. Le aktivni mladi bodo prispevali k boljši prihodnosti novih generacij, saj so le ti

nosilci sprememb in inovativnega soočanja z izzivi, ki vedno bolj uhajajo izpod nadzora

domače politične sfere.

Raziskave v zadnjih desetletjih kažejo, da v zahodnih in post-tranzicijskih demokracijah

prihaja do korenitih sprememb ravni državljanske participacije, kar se kaže pri upadu volilne

udeležbe in članstva ter pogostosti aktivnosti v okviru političnih strank, upadajo pa tudi

stopnje navezanosti na politične stranke, zaupanje v politike in v državne institucije. Študije

prav tako kažejo, da so mladi tisti, ki v politiki najredkeje participirajo, vendar pa je politična

in družbena aktivnost mladih izrednega pomena, saj ga lahko označimo kot indikator

»zdrave« in aktivne demokracije, pozitivno pa tudi vpliva na oblikovanje identitete

mladostnika, saj civilnodružbena in politična aktivnost v času mladosti napoveduje

posameznikovo aktivnost v odraslosti. Izsledki raziskav označujejo nizko stopnjo

participacije mladine predvsem znotraj konvencionalne participacije (formalno,

institucionalno, strankarsko politično participacijo, npr. volilna udeležba, članstvo v političnih

strankah, opravljanje dela za politično stranko ali kandidata), kljub zavedanju mladih, da ima

politika velik vpliv na vsakdanje življenje ljudi.157

V referatu bomo o participaciji govorili z vidika demokracije in družbene vključenosti ter

družbene odgovornosti, ki poteka v procesih, ko govorimo o širšem mladinskem delu, pri

čemer govorimo o participaciji mladih v ožjem in širšem smislu. Prva klasična,

konvencionalna oblika predstavlja pomen udeležbe na volitvah, sodobnejši pristopi pa

politično participacijo opredeljujejo kot širše družbeno vključevanje ljudi v procese (so)

upravljana skupnosti. Dandanes strokovnjaki zaznavajo raznolike oblike participacije, zato

157Kirbiš, A. (2016): Državljanska participacija slovenske in evropske mladine. Dostopno preko: http://www.irdo.si/skupni-cd/cdji/cd-irdo-2011/referati/a-kirbis-02.pdf (5. marec 2016).

osnovna klasifikacija na konvencionalne oziroma institucionalizirane oblike participacije in

nekonvencionalne oziroma protestne oblike ne zavzema vseh oblik. V postmaterialnem

smislu se ta obrat kaže v smeri celotne kulture družb. To predstavlja obrat k vrednotam

varovanja okolja, človekovih pravic, enakopravnosti spolov, individualni avtonomiji in

osebnemu izražanju. Mlade generacije so tako bolj vključene v ad-hoc oblike participacije, ki

niso hierarhično in birokratsko zapletene, ampak so odzivne, dinamične in ne nujno

institucionalizirane. V najširšem smislu govorimo o politični participaciji ali samo participaciji.

Zasledimo lahko tudi pojme, kot so civilnodružbena participacija, socialna (družbena), civilna,

strankarska, tudi mladinska participacija, demokratična participacija in druge.158

Razvoj politične participacije mladih skozi 20. stoletje

V začetku 20. stoletja so za mlade bila zanimiva predvsem področja kulture, spolnosti in

politike. Politična participacija mladine je bila prisotna predvsem na področju univerzitetne

politike, kasneje pa v obliki demonstracij proti državnim ukrepom. Tukaj ne opazimo

neposredno vključevanje mladih v politiko, temveč so preko drugih institucij in organizacij

izražali svoja mnenja in prepričanja. Vendar se odnos do politike in posledično tudi politične

participacije po koncu druge svetovne vojne spremeni. Mladina v Združenih državah Amerike

je politiko še vedno obravnavala kot pomembno sfero, medtem ko so mladi v Nemčiji do

politike vzpostavili apatičen odnos.159

Ule 160 nove spremembe pri mladih in njihovem odnosu do politike časovno postavi v

šestdeseta leta in kot pomemben razlog za spremembo odnosa mladine do politike navede

menjavo generacij. Namreč v tem času pride do nove generacije mladine, ki je bila bolj

uporniška in ni zaznamovana z neuspehi in tragedijami same vojne. V tem obdobju pride tudi

do podaljševanja izobraževanja in posledično tudi podaljševanja mladosti. Različne

študentske skupine so v zahodnih družbah izoblikovale tla za eksperimentiranje z različnimi

oblikami demokratične in liberalne prakse, pri čemer je k temu prispevala tudi dosegljiva

družbeno kritična literatura.

Oblikovanje socialistične mladine Jugoslavije

158 Ferjančič, P. (2007): Oprostite, participacija-kaj je to? Dostopno preko: http://www.movit.si/fileadmin/movit/0ZAVOD/Publikacije/Mladje/Mladje_17_Aktivna_participacija_2007.pdf (1.marec 2016). 159 Ule, M. (1988): Mladina in ideologija. Ljubljana, Delavska enotnost 160 Prav tam, str. 16

Predstave in pojmovanja o mladini in mladosti v jugoslovanski družbi po II. svetovni vojni so

bila od vsega začetka podrejena ideološkim zastavitvam, ki jih je prinesla s seboj graditev

socializma. To pojmovanje je bilo eden najpomembnejših členov ideološke konstrukcije

mladine in prizadevanj družbenih dejavnikov, da bi mladi množično, ne glede na razlike v

socialnem izvoru, kulturi, narodnosti, spolu, letih sprejeli določno ideološko podobo o sebi

kot »mladincih« in s tem svojo družbeno vlogo v sistemu. Med najmočnejšimi argumenti, s

katerimi so tedaj poskušali motivirati mlade za delovne napore in za identifikacijo s

sistemom, je bil ravno argument, da mladi s svojim intenzivnim sodelovanjem pri obnovi in

pri napredku dežele neposredno nadaljujejo revolucijo in da predvsem sebi gradijo boljšo

bodočnost.

Ker je jugoslovanska družba po vojni resnično razmeroma hitro napredovala in so v njej mladi

postali deležni precejšnjih in naglih socialnih napredovanj, so se mladi v veliki večini močno

identificirali z družbenim sistemom, njegovimi vrednotami, cilji, revolucionarno potjo družbe

itd. Prav tako se je s tem ujemala opredelitev mladine kot sile napredka, ki je najbolj

zainteresirana za socialistično revolucijo.161

V prvih povojnih letih zasledimo pri nas predvsem ideološko nagovarjanje mladine v imenu

institucij, govor družbe, ne mladih samih. Ideal mladinca je bila oseba, povsem predana

interesom ljudstva in partije, socialističnemu patriotizmu, ljubezni do resnice, doslednemu

internacionalizmu, disciplini in kolektivnemu duhu, oseba, ki ima nov odnos do dela in ljudske

imovine in je pripravljena na premostitev vseh ovir. Slavilo se je učenje kot prva naloga

mladine. Temu je sledilo delo oz. pripravljenost na prostovoljno mladinsko delo v brigadah in

drugih oblikah povojne graditve dežele. Častil se je pozitivni učinek športa, predvojaške

vzgoje in sploh discipliniranega dela z mladino, zlasti v boju proti starim meščanskim vplivom.

Poudarjala se je odgovornost mladinske organizacije za pravilno družbenopolitično

naravnanost komunistov, ki »bedijo« nad mladino. Mladinska organizacija je bila seveda čista

transmisija partije in drugih organov. Njen cilj ni bil predstavljen kot »zastopanje interesov«

mladih v družbi, saj po tedanjem prepričanju mladi niso imeli svojih posebnih interesov.

Mladinsko organizacijo so razumeli kot nekakšno množično politično šolo za mlade, kot

povsem politično-organizacijsko institucijo.162

161 Ule, M. (1988): Mladina in ideologija. Ljubljana, Delavska enotnost 162 Ule, M. (1988): Mladina in ideologija. Ljubljana, Delavska enotnost

S porastom standarda sta se začela množiti tudi individualizem mladih in odtujevanje delov

mladine političnim organizacijam in političnim vplivom nasploh. Začne se obdobje bedenja

nad negativnimi vplivi z Zahoda. Nekateri avtorji so menili, da pri nas ne poznamo množičnih

mladinskih neredov in jih tudi ni pričakovati, ker so ti predvsem izraz družbenih kriz zahodnih

družb. Pri nas naj bi bila pereča le običajna individualna ali skupinska delikvenca. Zanimivo je,

da so raziskave iz leta 1966 kazale, da za vse jugoslovanske študentske centre velja, da imajo

študentje pozitiven odnos do družbe in samoupravljanja. Pripombe, ki so jih dajali, niso kazale

na posebno naraščanje kritičnosti med njimi, pač pa na veliko formalno-politično neaktivnost

študentov.163

Aktivni mladi državljani danes?

Revidirana evropska listina o vključevanju mladih v lokalno in regionalno življenje v preambuli

opredeli, da je »sodelovanje mladih ključnega pomena, če želimo zgraditi bolj demokratično

vključujočo in uspešno družbo. Sodelovanje v demokratičnem življenju skupnosti je več kot

le udeležba (aktivna ali pasivna) na volitvah, čeprav je to pomemben sestavni del. Bistvo

udeležbe v družbi in aktivnega državljanstva je, da ima možnost, prostor in podporo, da lahko

sodeluje pri odločanju in vplivanju na odločitve ter se vključuje v različne dejavnosti in s tem

prispeva h graditvi boljše družbe«.164

Političnost mladih se kaže na razmerju med represijo in svobodo v družbi. Med mladimi je

največji odstotek izobraženih in dobro obveščenih oseb, zato je njihov odnos do političnih

institucij in političnega sistema pomemben kazalec le-teh. Tudi šibke spremembe v donosu

mladih do politike so lahko napoved prihajajočih sprememb v družbi, saj mladi kažejo nove

družbene težnje, prehajajo v družbena gibanja.165

Ule166 opredeli naslednje značilnosti politične participacije mladih:

1. Nezainteresiranost za sodelovanje s političnimi institucijami oziroma za spreminjanje

lastnega delovanja v institucijo.

163 Ule, M. (1988): Mladina in ideologija. Ljubljana, Delavska enotnost 164 Beočanin, T. (2016): Participacija mladih. Dostopno preko: http://www.e-msls.si/uploads/Participacija_mladih_priro%C4%8Dnik_za_msls.pdf (2. marec 2016). 165 Lavrič, M., Flere, S. in drugi. (2011): Mladina 2010. Maribor, Aristej 166 Ule, M. (1988): Mladina in ideologija. Ljubljana, Delavska enotnost

2. Odpor do dejavnosti, ki zahtevajo izgube in do tako imenovanih ideologij, ki hočejo doseči

naglo in celotno vseobsežno družbeno spremembo ob uporabi državnih aparatov oziroma

boja za oblast.

3. Odpor do dejavnosti, ki zahtevajo žrtve, odpoved v sedanjosti zaradi pričakovanja dobička v

prihodnosti. Namesto tega se raje motivirajo tu in zdaj, zaradi konkretnih občutenj

problemov; torej če družbena motivacija ne daje užitka, igre, potem mladih ne »povleče« s

sabo.

4. Mladi se motivirajo predvsem v občasnih gibanjih z močnim protestnim nabojem, ki je

usmerjen proti konkretnim ukrepom ali z namenom vlad in strank. Ta gibanja so disperzna,

brez trajne notranje organizacije in se razpustijo takoj, ko ni več konkretnega povoda zanje.

5. To so predvsem gibanja alternativ, z mrežo realnih in simbolnih razlik do oblastno ideoloških

vzpostavljenih sistemov potreb, interesov, življenjskih načinov, socializacijskih institucij, ne

pa gibanja, ki bi se borila za prevlado nad sistemom.

Raziskovanje politične zavesti in dejavnosti mladih ter njihovega odnosa do vodilnih institucij

je danes pomembno, ker se v svobodnih družbah političnost mladih kaže v razmerju med

represijo in svobodo v družbi in ker se med mladimi jasneje pokažejo družbene težnje, se

hitreje artikulirajo in prehajajo v pomembna družbena gibanja.167

Primerjava konvencionalne participacije med slovenskimi in evropskimi mladimi

Mladi v Sloveniji se v primerjavi z mladimi v EU manj konvencionalno politično udejstvujejo,

občutno manj se zanimajo za politiko in pripisujejo politiki najnižji pomen v svojem življenju.

Na drugi strani pa v primerjavi z vrstniki iz EU slovenska mladina dosega sorazmerno visoko

raven protestne politične participacije, ki v zadnjih dveh desetletjih narašča. Po podatkih

zadnjega Evrobarometra se slovenska mladina bolj pogosto kot vrstniki v EU udeležuje

lokalnih volitev (61 %, povprečje EU 47 %), manj pa državnozborskih (39 %, povprečje EU

43%) in evropskih volitev (19%, povprečje EU 31%). 16 % jih ni odšlo na volitve.168

167 Prav tam, str. 79. 168 Mladinski svet Slovenije. (2015): Participacija in aktivno državljanstvo mladih. 2015. Dostopno preko: http://www.mss.si/datoteke/dokumenti/Participacija_mladih_MDM_ 2015.pdf (1. marec 2016).

Eurofound v zadnji evropski raziskavi o kvaliteti življenja ugotavlja, da malo mladih sodeluje

na srečanjih političnih organizacij in vzpostavi stik s političnimi odločevalci. Bolj so mladi

naklonjeni udeležbi na demonstracijah in podpisu različnih peticij; mladi, ki se še izobražujejo,

so bolj vključeni v politične aktivnosti. Razlike med državami v EU so pri tem precej velike.

Medtem ko več kot polovica mladih na Švedskem sodeluje v političnih aktivnostih pa je v

Sloveniji ta participacija izredno nizka. Še najbolj sodelujejo v podpisovanju peticij in

pošiljanju apelov, udeležba na protestih pa je bolj pogosta od udeležbe na političnih zborih.

Mladi so bistveno pogosteje dejavni v individualiziranih oblikah politične participacije.169

Tudi Eurofound v zadnji evropski raziskavi o kvaliteti življenja ugotavlja, da je zaupanje

mladih v državne institucije zelo nizko in se je v večini držav EU v letih od 2007-2011 še znižalo.

Med temi državami je tudi Slovenija, ki je na 3. mestu po najnižjem zaupanju mladih v državne

institucije. Med vzroki za takšne rezultate je zagotovo pripomogla zadnja gospodarska kriza,

ki je najbolj prizadela prav mlade.170

Tudi analize različnih podatkovnih baz (EVS, ESS, SJM, Mladina 2000 in Mladina 2010) so

pokazale, da slovenska mladina dosega nizke stopnje konvencionalne politične participacije.

Natančneje, po podatkih EVS skoraj 40 % mladih trdi, da se »jutri volitev«, v kolikor bi se

odvijale, »ne bi udeležili« (v EU dosega ta vrednost dobrih 28 %), medtem ko je bil delež

takšne mladine v Sloveniji v letu 1998 le slaba tretjina. Slovenska mladina dosega

podpovprečne vrednosti tudi na indikatorju pogostosti pogovarjanja o politiki s prijatelji, prav

tako pa mladi v primerjavi z obema drugima skupinama (odrasli in mladina EU) najredkeje

spremljajo politiko v medijih. Nadalje, mladi v Sloveniji dosegajo nižje povprečne vrednosti

tudi na drugih indikatorjih političnega angažmaja, in sicer v okviru spremenljivk politične

kulture (v okviru političnih orientacij, vrednot in stališč do politike). Podatki raziskave EVS

(European Value Survey) namreč pokažejo, da slovenska mladina skozi obe desetletji dosega

nizko stopnjo zanimanja za politiko. Še več, ocena »pomembnosti politike v življenju mladih«

je pokazala, da izmed vseh držav EU, mladi v Sloveniji politiko ocenjujejo kot najmanj

pomembno (le 8,4 % mladih jo smatra za pomembno), medtem ko je povprečje v državah EU

169 Mladinski svet Slovenije. (2015): Participacija in aktivno državljanstvo mladih. 2015. Dostopno preko: http://www.mss.si/datoteke/dokumenti/Participacija_mladih_MDM_ 2015.pdf (1. marec 2016). 170 Mladinski svet Slovenije. (2015): Participacija in aktivno državljanstvo mladih. 2015. Dostopno preko: http://www.mss.si/datoteke/dokumenti/Participacija_mladih_MDM_ 2015.pdf (1. marec 2016).

31 %. Podatki raziskave Mladina 2000 in Mladina 2010 pa kažejo, da je prišlo v zadnjem

desetletju do upada zaupanja v politične funkcionarje oz. politične elite, saj je kar 9 % mladih,

ki menijo, da se politični funkcionarji ne odzivajo na želje državljanov in da ne delujejo skladno

z njihovimi interesi (to v povprečju menita slabi dve tretjini mladih).171

Analiza dejavnikov konvencionalne politične participacije mladih v Sloveniji

Na podlagi raziskave Mladina iz leta 2013 lahko povzamemo naslednje ugotovitve:172

28 % slovenske mladine verjame, da je sodelovanje v civilnih pobudah in protestih modno

(»in«), vendar jih le 10 % pravi, da je priljubljeno biti aktiven v politiki. Bolj izobraženi, starejša

mladina, mladi z bolj izobraženimi starši in mladi, ki živijo v urbanih naseljih, izkazujejo višje

zanimanje za politiko.

Zadovoljstvo z demokracijo v obdobju 2000–2013 upada. Mladi (20–27 let, ne pa 18–19 let),

ki so bolj zadovoljni z demokracijo, se pogosteje udeležujejo volitev.

Polovica slovenske mladine se "sploh ne počuti zastopane" preko mladih, ki so dejavni v

politiki.

Le 15 % mladih pravi, da njihov glas "zelo" ali "nekoliko" vpliva na državne institucije, 25 % pa,

da vpliva na lokalne institucije.

Mladi, ki menijo, da imajo večji vpliv na državne ali lokalne institucije, se pogosteje

udeležujejo volitev. Mladi, ki izkazujejo višje stopnje zaupanja v politične stranke, se

pogosteje udeležujejo volitev.

29 % slovenske mladine ni seznanjene z ideološkimi razlikami med levico in desnico. Delež

levo ali desno usmerjene slovenske mladine se v zadnji letih zmanjšuje, predvsem pa mladina

postaja vse bolj sredinsko usmerjena.

62 % mladih nikoli ne gleda političnih razprav na televiziji, pogosteje pa jih gleda starejša

generacija

171 Kirbiš, A. (2016): Državljanska participacija slovenske in evropske mladine. Dostopno preko: http://www.irdo.si/skupni-cd/cdji/cd-irdo-2011/referati/a-kirbis-02.pdf (5. marec 2016). 172 Mladinski svet Slovenije. (2015): Participacija in aktivno državljanstvo mladih. 2015. Dostopno preko: http://www.mss.si/datoteke/dokumenti/Participacija_mladih_MDM_ 2015.pdf (1. marec 2016).

Skoraj polovica mladih (49 %) pravi, da se njihova politična prepričanja "zelo" ali "do neke

mere" ujemajo s prepričanji njihovih staršev. Mladi, ki ocenjujejo, da se njihovi starši v večji

meri zanimajo za politiko, pogosteje gledajo politične razprave na televiziji.

86 % slovenske mladine verjame, da je zmanjševanje brezposelnosti "zelo pomemben" cilj,

na katerega bi se morala osredotočiti slovenska vlada, sledijo pa gospodarska rast in razvoj

ter socialna pravičnost in varnost.

Zanimivo je dejstvo, da je več kot polovica mladih v Sloveniji izbrala trditev, da je od

demokracije boljši »socialistični sistem, podobno kot v nekdanji Jugoslaviji«173

Če primerjamo podatke raziskav Mladina 2000 in Mladina 2010 tudi opazimo, da je v letu 2010

(v primerjavi z letom 2000) med mladimi močno upadlo zadovoljstvo s stanjem demokracije

v Sloveniji (iz 21 % »zadovoljnih« ali »zelo zadovoljnih« z demokracijo je delež le-teh upadel

na 13 %, torej se je število zadovoljnih skoraj prepolovilo). Na drugi strani pa po podatkih EVS

podpora demokraciji kot idealu (oz. nasprotovanje avtoritarnim političnim ureditvam) v

zadnjih dveh desetletjih med slovensko mladino (in odraslimi) ostaja več ali manj

nespremenjena. Torej mladi so v zadnjem desetletju postali bistveno bolj kritični glede stanja

demokracije v Sloveniji, z delovanjem demokracije so občutno manj zadovoljni in jih v tem

kontekstu lahko označimo kot »kritične državljane«. Nizko zadovoljstvo mladih z delovanjem

demokracije v prvi vrsti kaže na njihovo razočaranje nad delovanjem obstoječega političnega

sistema.174

Ključne problematike konvencionalne politične participacije mladih

Na podlagi zgoraj opredeljenih analiz in ugotovitev lahko strnemo naslednje ključne

problematike na področju konvencionalne politične participacije mladih.175

Mladi izražajo nizko stopnjo občutka lastnega političnega vpliva in se v primerjavi s

povprečjem EU dosti manj zanimajo za politiko in politično participacijo. Po drugi strani pa se

173 Zavod za mobilnost in informiranje mladih. (2014): Analiza stanja mladih v Sloveniji. Dostopno preko: http://www.ursm.gov.si/fileadmin/ursm.gov.si/pageuploads/ pdf/ ESS_2/Analiza_stanja_mladih_v_Sloveniji_.pdf (28. februar 2016). 174 Kirbiš, A. (2016): Državljanska participacija slovenske in evropske mladine. Dostopno preko: http://www.irdo.si/skupni-cd/cdji/cd-irdo-2011/referati/a-kirbis-02.pdf (5. marec 2016). 175 Zavod za mobilnost in informiranje mladih. (2014): Analiza stanja mladih v Sloveniji. Dostopno preko: http://www.ursm.gov.si/fileadmin/ursm.gov.si/pageuploads/ pdf/ ESS_2/Analiza_stanja_mladih_v_Sloveniji_.pdf (28. februar 2016).

med mladimi krepi protestni potencial in udejstvovanje v individualiziranih oblikah politične

participacije.

Zaznavanje političnih institucij in elit kot neodzivne, kar privede do odtujenosti od političnega

sistema, kar je še dodaten vzrok, da raje kot po konvencionalnih kanalih političnega

odločanja, posegajo raje po novih, neposrednih, individualiziranih oblikah udeležbe (na

primer podpisovanje peticij, udeležba na zakonitih demonstracijah, bojkotiranje, sodelovanje

pri nenapovedanih stavkah, zasedanje poslopij v protestne namene).

Polovica slovenske mladine se "sploh ne počuti zastopane" preko mladih, ki so dejavni v

politiki. Le 15 % mladih pravi, da njihov glas "zelo" ali "nekoliko" vpliva na državne institucije,

25 % pa, da vpliva na lokalne institucije. Mladi, ki menijo, da imajo večji vpliv na državne ali

lokalne institucije, se pogosteje udeležujejo volitev.

Mladinski svet Slovenije 176 pa opredeljuje še slednje ključne problematike politične

participacije mladih:

Glas mladih pri javnem odločanju ni upoštevan.

Manipulacija z mladimi je lahko včasih tudi prikrito orodje za doseganje ciljev nekaterih

političnih odločevalcev.

Šibka participacija mladih na lokalnem nivoju.

Ne zavedanje in slabša informiranost mladih o možnostih participacije.

Nezadostno zavedanje in razumevanje odločevalcev o pomembni vlogi in participaciji mladih

in njihovega pomena za razvoj demokracije in aktivnega državljanstva. Posledica tega je

šibka finančna in druga podpora mladinskim organizacijam, ki imajo zato šibko

infrastrukturo, so kadrovsko podhranjene, imajo šibke mobilizacijske in promocijske

sposobnosti ter nimajo dovolj možnosti za sodelovanje s političnimi odločevalci.

Tudi na področju formalnega izobraževanja je premalo participacije mladih v odločevalskih

procesih.

176 Mladinski svet Slovenije. (2011): Participacija mladih: programski dokument Mladinskega sveta Slovenije. Dostopno preko: https://issuu.com/ mladinski_svet_slovenije/docs/participacija_mladih/20 (3. marec 2016).

Zaključek

Participacija mladih v družbi je eden izmed ključnih pogojev za razvoj družbe v vseh pogledih

in nivojih, predvsem je ključna za razvoj demokracije, enakopravnosti in solidarnosti ter

demokratičnih družbenih procesov. Pomembno je, da participacija mladih pomeni

vključevanje mladih v odločitve, ki jih posredno ali neposredno zadevajo. Zaželeno in nujno

je vzpodbujati dolgoročnejšo aktivnost mladih in hkrati spodbujati ter podpirati številne

mladinske projekte v izvajanje javnih zadev. Pri tem pa poleg drugih mladinskih in nevladnih

organizacijah igrajo pomembno vlogo tudi politični pomladki, kateri ne predstavljajo samo

politične vloge, temveč tudi obliko mladinske organiziranosti, preko katere lahko mladi

izražajo svoja stališča, talente in se politično izobražujejo. Na tak način tudi sami pomladki

lahko zagovarjajo stališča mladih ter se osredotočajo na ključne probleme slovenske mladine.

Vse to lahko nekako zamejimo v širši sklop neformalnega izobraževanja, ki je pomemben

element osebnostnega razvoja mladih kakor tudi razvoja demokratičnih družb. Nameni

neformalnega izobraževanja so predvsem osebnostni in družbeni razvoj, aktivna participacija

v družbi, socialna vključenost tudi tistih najbolj ranljivih družbenih skupin, medkulturno

učenje in podobno.

Za večjo konvencionalno participacijo mladih je potrebno mlade spodbuditi k politični

participaciji po poti informiranja in ozaveščanja, jih vključiti v procese odločanja tako na

lokalni kot tudi na nacionalni ravni. Potrebno je ponuditi strukturirane in varne kanale za

dostop do kvalitetnih informacij in možnosti za sooblikovanje vsebin, saj le mladi v prvi vrsti

razumejo stališča vrstnikov. Tukaj pa ne smemo pozabiti na dejstvo, da je mladim primarni

vir informacij o političnem dogajanju ravno splet in dolgoročno bodo individualizirane in

informacijske ter komunikacijske oblike politične participacije postale vse pogostejše.

Pomembno vlogo igrajo tudi lokalne skupnosti, saj morajo biti mladi ves čas ustrezno

informirani o aktualnem dogajanju, problematiki in sprejemanju lokalnih politik v lokalni

skupnosti, saj se jim le tako tudi dviguje zavest pripadnosti in odgovornosti vplivanja na

dogajanje v domačem okolju.

MLADI IN KMETIJSKA POLITIKA ANJA MAGER

Uvod

Kmetijstvo je tema, ki do sedaj, skoraj da nikoli ni dobila svojega prostora v programu

Mladega foruma. Kar pa ne pomeni, da se v forumu ne zavedamo vseh problemov in hkrati

priložnosti, ki nam jih kmetijstvo nudi. Da pa bomo lahko prišli do koristi kmetijske politike se

bomo morali prvo soočiti z številnimi problemi, ki pestijo predvsem mlade iz Slovenskega

podeželja. Še prej pa jih bo potrebno obdržati na podeželju in jim omogočiti zagon in razvoj

njihove dejavnosti, ter jim pomagati pri povečanju njihove produktivnosti dela, ter pri trženju

njihovih produktov. Problemi, ki se ob tej temi še pojavljajo so znanje in izobrazba, kako

prepričati starejše lastnike kmetij, da so mlajši lahko ravno tako dobri upravitelji, kako

uveljavit novosti in nove tehnologije na kmetiji. Kako zagotoviti mladim na podeželju enake

možnosti, kot mladim v mestu, jim pomagati zagotoviti kvaliteto življenja in blaginje.

Vzporedno s tem pa je tudi vprašanje položaja mladih družin in jih imamo sploh dovolj?

Opažamo vedno več mladih fantov, ki na kmetijah gospodarijo sami, brez podpore

partnerice. Majhen delež punc se odloča za gospodinjenje na kmetijah, a tu je razdelitev in

organizacija dela še toliko bolj pomembna. Ta referat bo poudaril predvsem problem

ostarelosti prebivalstva na kmetijah im pomembnost mladih, ki morajo ta mesta nadomestiti.

Kmetijska politika

Ker kmetijstvo upravlja z naravnimi in človeškimi viri v povezavi s politično-ekonomskimi

razlogi je vloga države tu zelo razvejana. Uveljavlja se preko zakonodaje in različnih oblik

javnih politik. Zato kmetijsko politiko definiramo kot praktično urejanje kmetijstva in

njegovega delovanja (predvsem razvoja) s sredstvi moči države. Kmetijska politika oziroma

država na trg vstopa, kjer je to potrebno z naslednjimi načini:

Predpisi: pravila delovanja ekonomskih in drugih subjektov.

Proračun: dajatve in podpore za delovanje.

Inštitucije: urejanje, podpiranje delovanja.

Ko se seznanjamo s tako obsežnim pojmom kot je kmetijska politika, moramo poznati tudi

pojem agrarna politika. To je uporabna ekonomska veda, ki se ukvarja s proučevanjem

kmetijske politike in njenih učinkov. Njena naloga je ugotoviti kakšna vprašanja in probleme

rešuje kmetijska politika, ali so ti problemi tudi dejanski in upravičeni. Ugotoviti kakšne cilje

si zastavlja in jih postaviti v okvir reševanja problemov. Analizirati s kakšnimi ukrepi se je

politika lotila reševanja ter presoditi, ali bi kakšni alternativni ukrepi bili učinkovitejši.

Temeljna naloga je torej teoretično upravljanje države s načinom preučevanja trikotnika

problemi-ukrepi-cilji.

Kmetijska politika pogosto nima jasno določljivih problemov in ciljev. Prikriti cilji, ali zgolj

ukvarjanje z ukrepi in njihovim ohranjanjem je postala pogosta praksa. Bistvo pa je reševanje

dohodkovnega problema. Tu je zopet pomembna agrarna politika, ki deluje v interesu

splošnega dobrega in učinkovitosti delovanja države. Ko upravljamo z javnimi sredstvi

opredelimo dejansko stanje, to stanje želimo spremeniti/ohraniti/izboljšati. Cilji so želeni! Iz

stanja problemov do ciljev, moramo priti skozi pot, ki jo prehodimo z načrtom nekih ukrepov.

Te ukrepe pa izvajajo nosilci odločanja177.

Nosilci odločanja kmetijske politike

Nosilci odločanja so družbene inštitucije ali pa posamezniki, ki so sposobne vplivati na vse

elemente kmetijske politike (sprejem ciljev in ukrepov). Njihov vpliv se izraža preko izvajanja

aktivnosti kmetijske politike z instrumenti družbene moči (pogodbe,zakoni, javno mnenje,

demonstracije…). Ločimo nosilce odločanja znotraj države (vladne in nevladne) in na svetovni

ravni (nacionalni in multi-nacionalni).

NACIONALNA RAVEN :

Državna oblast:

- zakonodajna oblast (državni zbor)

- izvršna oblast (predsednik države, vlada, ministrstva, agencije, uradi)

- sodna oblast

Politične stranke:

- social-demokratske, konzervativne, liberalne, zelene, ostale

Interesne in nevladne organizacije:

177 ERJAVEC, Emil, KAVČIČ, Stane, JUVANČIČ, Luka, KUHAR, Aleš. Uvod v agrarno ekonomiko in politiko: (skripta za visokošolske strokovne in univerzitetne programe kmetijstva, živilstva in ekonomije). 1. poskusna izd. Domžale: Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko 1999. X, 246 str.

- Cilj je zastopanje interese svojih članov, ali določenega področja in vplivati na

odločitve državnih organov

Kmetijska stanovska interesna združenja: kmetijske zbornice, kmečki sindikati,

zadružna zveza Slovenije

Druga interesna združenja: gospodarske zbornice, sindikati, zveza potrošnikov,

okoljska gibanja

Zainteresirane ustanove: strokovne in akademske ustanove: fakultete, inštituti,

posamezniki z javnim ugledom

MULTI-NACIONALNA RAVEN (EU):

Delovanje EU je podprto s šestimi ključnimi ustanovami:

- Evropski svet (30 članov, 28 vodij DČ, predsednik Evropskega sveta in predsednik

Komisije)

- Svet Evropske unije (ali Ministrski svet) (28 članov)

- Evropska komisija (28 članov in 18.000 uradnikov)

- Evropski parlament (751 članov)

- Sodišče Evropskih skupnosti (28 članov)

- Evropsko računsko sodišče (28 članov)

Kmetijska interesna zastopstva na EU - ravni

- COPA: krovna organizacija najpomembnejših kmečkih organizacij (30), odločanje z

kvalificirano večino

- COGECA: krovna organizacija nacionalnih osrednjih zvez kmetijskih zadrug

- CEJA: krovna organizacija mladih kmetov, skupni sekretariat, manjši vpliv, kot bi se

pričakovalo! teme preveč kompleksne

Druge interesne organizacije z interesom za SKP na EU-ravni

- BEUC: krovna organizacija potrošniških združenj

- FOOD DRINK EUROPE: interesno zastopstvo živilskopredelovalne industrije

- OKOLJSKE ORGANIZACIJE: BirdlLife, WWF, EEB ...178

Skupna kmetijska politika (SKP)

Stalnica kmetijskih politik je njihovo spreminjanje. Slovenija je z vstopom v Evropsko unijo

postala del skupne kmetijske politike (SKP). Kot država članica mora izvajati politiko po

pravilih EU, vendar ima določeno samostojnost pri izbiri ukrepov in poudarkih.

Cilji kmetijske politike v Sloveniji, kot v EU so poudarjanje na večnamenskosti kmetijstva (kot

gospodarska aktivnost z učinki na okolje, prostor, regionalni razvoj) in na trajnostnem

razvoju (poudarjanje ekonomskih, okoljskih in socialnih vidikov). Potem so tu še splošni cilji,

ki jih najdemo povsod. Zagotavljanje prehranske varnosti s stabilno pridelavo varne,

kakovostne in potrošniku dostopne hrane, povečanje konkurenčne sposobnosti kmetijstva in

živilstva, trajnostna raba proizvodnih potencialov in zagotavljanje s kmetijstvom povezanih

javnih dobrin, zagotavljanje skladnega in socialno vzdržnega razvoja podeželja v sodelovanju

z drugimi vedami politike.

Za lažje izvajanje skupne kmetijske politike se ukrepi le te razvrstijo v tri osnovne stebre:

I. Steber: Tržni ukrepi in neposredne podpore proizvajalcem

- Ukrepi za podpore trgu (tržni ukrepi) so izvozne podpore ( npr. prispevek iz

proračuna izvoznikom ob prodaji blaga na tretjih trgih), intervencijski ukrepi

(npr. intervencijski odkup države, ko država odkupi določeno količino

pomembne surovine po določeni zajamčeni ceni. To se dogaja pri pšenici in

mleku v prahu) in podpore porabnikom ( npr. Država s podporo zniža ceno

določenim proizvodom in tako stimulira porabo). Neposredne podpore

proizvajalcem pa so neposredna plačila ( npr. znižanje vhodnih stroškov-

podpore inputom, kot so pocenitev goriv, semena, kreditov, plačilo na enoto

proizvoda-outputa, kot je dodatek k ceni pšenice, mleka, plačilo na enoto

površine ali glave živine-resursi, kot plačilo na ha poljščine, njiv ali kot na glavo

krave dojilje, na prodano živino. Plačilo na podlagi v naprej določenih zneskov

178 ERJAVEC, Emil, KAVČIČ, Stane, JUVANČIČ, Luka, KUHAR, Aleš. Uvod v agrarno ekonomiko in politiko: (skripta za visokošolske strokovne in univerzitetne programe kmetijstva, živilstva in ekonomije). 1. poskusna izd. Domžale: Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko 1999. X, 246 str.

na gospodarstvo (zgodovinska plačila) in odškodnine (upravičenec dobi

določen znesek pri pokritju izgube prihodka, dohodka-kompenzacija zaradi

naravne nesreče). Z ukrepi iz prvega stebra vplivamo na trge ( ponudbe in

povpraševanje, cene na trgih (te želimo stabilizirat), z neposrednimi

podporami rešujemo dohodkovni problem v kmetijstvu. Tržni ukrepi in

neposredne podpore zajemajo ukrepe, ki se praviloma nanašajo na kmetijsko

proizvodnjo in posredno/neposredno vplivajo na prihodek/stroške večine

proizvajalcev.

II. Steber: Razvoj podeželja in kmetijska strukturna politika

- Ti ukrepi se nanašajo na posamezne proizvajalce, skupine proizvajalcev ali

druge upravičence. Nanašajo se celo na območja in so opredeljena po

programih. Namen programov je vplivati na izboljšanje okolja in krajine,

povečati konkurenčnost in učinkovitost kmetijskih proizvajalcev, podpreti

razvoj predelovalne industrije, tržne organiziranosti, kakor tudi splošni razvoj

podeželskih območij. Zagotoviti želijo prestrukturiranje kmetijstva ko so

mehanizacija, kakovost proizvodov, okolje. Zagotavljanje javnih dobrin

(zaščita živali, varstvo okolja, krajinski/estetski vidiki, socialni vidiki) in ukrepe

za razvoj podeželskih območij (turizem na podeželju, kulturna dediščina).

Delujejo po principu 'BOTTOM UP', kar pomeni da se posamezniki/skupine

odločijo za nek projekt in to tudi izvedejo. Npr. projekt LEADER, znotraj

katerega delujejo LAS-i- (Lokalne Akcijske Skupine).

III. Steber: Splošne storitve v podporo razvoja kmetijstva

- Splošne storitve v podporo kmetijstva so prenos znanja: raziskovalne,

razvojne, svetovalne in strokovne storitve, nadzor nad varnostjo in kakovostjo

hrane in druge splošne storitve. Pomembne so zato, ker so deloma ali pa v

celoti financirane s strani države in kmetom/proizvajalcem omogočajo, da se

odločajo za stvari, za katere se sami mogoče ne bi ali pa nimajo

možnosti/pogojev, da bi jih raziskovali. Ta skupina v glavnem nima

neposrednega vpliva na prihodek kmetijskih gospodarstev, čeprav lahko

nekatere od njih razumemo tudi kot regresiranje storitev za proizvajalce

(npr. storitev svetovalne službe, del kontrole proizvodnosti v živinoreji).

Ti trije stebri temeljijo na proračunskih izdatkih, ki zajemajo tako izdatke za cenovne kot tudi

za proračunske podpore, neposredno ali posredno podporo v kmetijstvu skozi postavke

državnega proračuna in izdatki, ki jih pokriva proračun ministrstva za kmetijstvo, v

posameznih letih pa se določena sredstva zagotavljajo celo v okviru proračuna drugih

ministrstev.

Izboljšana učinkovitost kmetij in spodbude, ki jih je dajala SKP, so v šestdesetih letih 20.

stoletja povzročile izrazito povečanje proizvodnje hrane. Proizvodnja in z njo raven

samooskrbe sta se občutno povečali. Hkrati so naraščali tudi dohodki v kmetijstvu, kar je bilo

pogosto posledica povečanja kmetij, saj so nekateri kmetje kmetovanje opustili, kmetije pa

so se združevale179.

Trenutno stanje v kmetijstvu

Evropska unija (tudi Slovenija) še zmeraj namenja večino svojega proračuna kmetijstvu (in

politiki razvoja podeželja). Kar 40% celotnega Evropskega proračuna se nameni kmetijstvu.

V Sloveniji je ta proračun višji od tistega za znanost. Nekateri kmetje/lastniki zemljišč lahko

letno dobijo tudi po 1 milijon in več evrov bruseljskih sredstev. V Sloveniji tudi nekaj 10.000€.

Povprečna krava v EU dobi 2€ podpor na dan, kar je več kot dnevno zasluži tretjina človeštva.

Kljub temu, da sredstva so, ljudje odhajajo s podeželja in opuščajo kmetijsko dejavnost. Po

zadnjih uradnih podatkih, ki jih je objavil Kmetijski inštitut Slovenije je leto 2014 sicer

zaznamovalo izboljšanje gospodarskih razmer doma in v mednarodnem okolju

ter postopno okrevanje gospodarskih aktivnosti. Po rezultatih vzorčne raziskave strukture

kmetijskih gospodarstev v letu 2013 se je ob podobnem obsegu kmetijskih zemljišč v uporabi

kot v letu 2010 (477 tisoč ha) skupno število kmetijskih gospodarstev zmanjšalo za 3 % (na

72,4 tisoč). Povprečna velikost kmetijskih gospodarstev se je povečala na 6,6 ha kmetijske

zemlje v uporabi (leta 2010 6,4 ha). Izboljšanje velikostne strukture je posledica ponovnega

zmanjšanja števila gospodarstev v najmanjših velikostnih razredih ob hkratnem povečanju

179 Program razvoja podeželja 2014-2020: http://www.program-podezelja.si/sl/

Skupna kmetijska politika po letu 2013: http://ec.europa.eu/agriculture/cap-post-2013/index_en.htm

števila gospodarstev v večjih velikostnih razredih (20 ali več ha KZU). Počasi pa se izboljšujeta

tudi starostna in izobrazbena struktura gospodarjev. Vendar predstavlja starostna struktura

na kmetijskih tleh še vedno velik problem, ter se spreminja prepočasi, da bi lahko pridobili

večje spremembe v produktivnosti kmetijstva.

V Sloveniji je starostna struktura na kmetijskih gospodarstvih zelo slaba. Le 5,2%

gospodarjev na kmetiji je mlajših od 35 let in 32,1% je starejših od 64 let. Slabo starostno

strukturo podpira tudi podatek, da je 80% vseh gospodarjev na kmetijah starejših od 45 let.

Kljub finančnim podporam, ki so namenjene mladim prevzemnikom kmetij in prenosnikom

za zgodnje upokojevanje, demografske spremembe niso zadovoljive.

V povezavi s starostjo je problem tudi izobrazba kmetov. Le 3,3 % jih ima kmetijsko poklicno

izobrazbo in 2,6 % srednjo, višjo, visoko strokovno, univerzitetno ali podiplomsko kmetijsko

izobrazbo. Preveč, kar 85,8% jih gospodari samo na podlagi praktičnih izkušenj. Ker se

kmetijstvo v svetu močno razvija, bi tudi v Sloveniji potrebovali večji delež mladih izobraženih

gospodarjev, ki bi lažje sledili vsem novitetam v dejavnosti. Na odločitev mladih o

vzpostavitvi kmetije in opravljanju kmetijske dejavnosti najbolj vplivata dohodek v kmetijstvu

in narava dela. Problem predstavljajo tudi majhna posestna struktura in razdrobljenost

kmetijskih površin, kar onemogoča intenzivnost proizvodnje, povečuje stroške pridelave in

zmanjšuje konkurenčnost180.

pod 35 let 35 - 44 let 45 - 54 let 55 - 64 let nad 64 let skupaj

SLOVENIJA 4487 13222 19979 20942 27706 86336

% 5,2 15,3 23,1 24,3 32,1 100,0

TABELA 1:ŠTEVILO GOSPODARJEV NA KMETIJI, V DOLOČENI STAROSTI SKUPINI V SLOVENIJI

(VIR:SURS)

180 Poročilo o stanju kmetijstva in drugi viri Kmetijskega inštituta: httpwww.kis.si/ Porocilao stanjuvkmetijstvu

Vizija in cilj reševanja

Prvi cilj, ki ga mi zagovarjamo je izboljšanje demografske strukture in povečanje števila

mladih na kmetijah. Mladi bi na kmetije prinesli novo energijo, zagon za delo pa tudi

pripravljenost sprejemanja in uvajanja novosti, hkrati pa bi doprinesli k aktivnosti in razvoju

podeželja. V današnjem času imajo mladi veliko možnosti izobraževanja, zato je pomembno,

da se izobražujejo in pridobijo kmetijsko izobrazbo tudi na univerzah, saj pridobijo najnovejša

znanja. Kmetije bi morali prevzemati mladi s kmetijsko izobrazbo, saj tako na kmetije

prinašajo nova znanja in novejše prakse dela, prav tako pa lažje sprejemajo in kar je še bolj

pomembno, so seznanjeni z novitetami. Želimo, spodbudit mlade k boljšemu in trdnejšemu

povezovanju in krepitvi znanja, kar posledično doprinese k ekonomskim učinkom na kmetiji.

Kjer kmetuje mladi kmet, dohodek predstavlja veliko motivacijo za delo in zato mladi lastniki

težijo k novim tehnologijam pridelave.

Mlad lastnik oziroma celotna mlada družina poveča delovno moč in zmogljivost opravljanja

različnih dejavnosti, zaradi zanimanja in želje po napredku se usmerjajo v nove dejavnosti,

poskušajo nove tehnologije in nove pristope k pridelavi. Razvoj lahko pomeni tudi širitev

kmetijskega gospodarstva, kar pripomore k odpravljanju majhnosti in nekonkurenčnosti. Kot

cilj lahko postavimo tudi povezovanje starejši-mladi in sicer kot prenos znanja starejših

lastnikov kmetij na mlajše, uvajanje v kmetovanje, spoštljiv odnos do tradicije, delovne

navade in gospodarno ravnanje s celotno kmetijo.

Velik korak do sprememb lahko naredijo že mladi prevzemniki sami. Inovativnost in želja po

uspehu je velika motivacija, da se spodbudi dejavnost, hkrati pa doprinese k razvoju in

povečevanju kmetije. Osnova, na kateri lahko vsak posameznik gradi je izobrazba in

permanentno izobraževanje, pomembno pa je tudi sodelovanje s sorodnimi panogami,

medsebojna pomoč , poštena konkurenca in lojalnost.

Možnosti, kako si lahko mladi prevzemniki sami pomagajo: prodaja na tržnici in intenzivnejša

prodaja na dvorišču (obstajajo načini prodaje, ko si kupec sam nabere pridelke in proizvode,

na katerih je napisana cena in denar odloži v zato namenjeno blagajno. Tak način prodaje

spodbuja zaupanje med ljudmi, hkrati pa lastnikom kmetije ni potrebno časa namenjat

prodaji, ampak ga lahko koristno porabijo za drugo delo), dopolnilne dejavnosti (čebelarstvo,

sirarstvo, peka piškotov, gozdarstvo, strojne storitve), aktivne počitnice na kmetiji,

terapevtske kmetije (pomembno znanje!), otroško varstvo na kmetijah, kmečki turizem. Prav

tako se lahko spodbudi dejavnost s povezovanjem mladih, kmetij, saj večja ponudba po

navadi pomeni boljši prodor na trgu, ena izmed inovativnih oblik podjetništva je tudi socialno

podjetništvo, s katerim lahko kmetje svoj čut do narave in živali, povežejo še z velikim čutom

odgovornosti za družbo in ljudi.

Ukrepi kmetijske politike

Ukrepi, ki jih je kmetijska politika že uveljavila: V okviru PRP 2007-2014 sta bila dva aktualna

ukrepa za mlade kmete - Pomoč mladim prevzemnikom kmetij (Cilj je bil spodbudit prenos

kmetije na mlajšo generacijo in izboljšat strukturo nosilcev kmetijskih gospodarstev, povečati

razvojno in proizvodno sposobnost prevzetih kmetij ter prispevati k povečanju produktivnosti

dela v kmetijstvu. Do konca leta 2013 so bila sredstva dodeljena 2073 mladim prevzemnikom.

Od tega se jih je 38% profesionalno ukvarjalo s kmetijstvom) in Posodabljanje kmetijskih

gospodarstev za naložbe mladih prevzemnikov kmetij (Cilj je bil spodbudit

prestrukturiranje in povečati učinkovitost gospodarjenja preko posebnih ciljev ukrepa ter s

tem prispevati k večji naložbeni aktivnosti ali povečanju produktivnosti v kmetijstvu, je bilo

odobrenih 739 vlog mladih kmetov. Pomemben ukrep je bil tudi Zgodnje upokojevanje

kmetov, ko se lahko prenosnik kmetije starejši od 57 let upokoji, čeprav ne dosega zgornje

upokojitvene starosti ob tem pa prejema rento (če izpolnjuje pogoje, obenem pa mora

določene pogoje izpolnjevati tudi mladi prevzemnik). V okviru PRP 2014-2020 bodo mladi

kmetje lahko kandidirali za podporo za zagon dejavnosti preko ukrepa Pomoč za zagon

dejavnosti za mlade kmete. Podpora bo v obliki nepovratnih finančne pomoči za

zagotavljanje lažjega začetka opravljanja kmetijske dejavnosti. Upravičenec do podpore je

mladi kmet, ki je ob predložitvi vloge na javni razpis star od 18 in do vključno 40 let, ima

ustrezno poklicno znanje in usposobljenost ter prvič vzpostavlja kmetijo kot nosilec kmetije.

Cilj je izboljšanje starostne strukture nosilcev kmetijskih gospodarstev in izboljšanje

konkurenčnosti kmetijskih gospodarstev181.

181 Pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete:http://www.program-podezelja.si/sl/prp-2014-2020/ ukrepi-in-podukrepi-prp-2014-2020/m6-razvoj-kmetij-in-podjetij/m6-1-pomoc-za-zagon-dejavnosti-za-mlade-kmete 7 Demšar, J. (2015): Neposredna plačila 2014 - 2020

Pomoč, ki bi jo še lahko nudila država: Problem, ki ga ne smemo pozabiti je tudi primanjkljaj

ženk na kmetijah. Potrebno je zagotoviti sredstva in ustrezne pogoje, da se bodo ženske

odločile za obstanek na kmetiji, za mlado žensko pa je potrebno narediti kmetijstvo privlačno,

da se bo sploh pripravljena preseliti. To bi lahko kot prvo naredili s podporami za gospodinje,

če te ostanejo doma in skrbijo za družino in kmetijo. Razmišljamo tudi v smeri spodbud za

člane družine, ki se zaposlijo na kmetiji, kar bi posledično vodili v dvig produktivnosti.

Mogoče bi lahko začeli razmišljati o štipendijah za otroke, v šolstvu bi se lahko »promoviralo«

kmetijstvo, na tem se dela že sedaj v obliki slovenskega tradicionalnega zajtrka. S

poudarjanjem pomembnosti kmetijstva že v osnovnih šolah bi kmet pridobil pomembno

spoštovanje, ki si ga zasluži. Kajti v naši državi se vse premalo ceni kmeta in njegov pomen za

prebivalstvo.

Kmetijstvo je precej več kot le pridelava poljščin in vzreja živali za prehrano. Večplastnost

poklica zahteva od kmetov, da imajo številne vloge. Za večino kmetov pa je kmetovanja tudi

način življenja Gremo pa lahko še naprej in uvedemo različne izbirne vsebine v šoli na temo

kmetovanja in pridelave hrane, šola v naravi na kmetiji, naravoslovni dnevi (na primer: pomoč

pri pobiranju krompirja, jagod, ko je sezona, namesto plačila je malica in simbolična količina

pridelka), izobraževanja o dodatnih perspektivnih dejavnostih, podpore za mlade družine na

kmetijah, izobraževalne ekskurzije po Sloveniji, višji otroški dodatki, promocija v šolah o

kupovanju lokalne hrane (sprememba zakona o javnih naročili- prednost nabave lokalne

hrane), poenostavitev administracije.

Zaključek

Razvoj in vlaganje v kmetijstvo in v slovenskega kmeta je vsekakor pomembna tema, ki ima

širok nabor problemov, katerim je potrebno nameniti naš čas in poiskati primerne rešitve.

Pomembno je da se vsi zavemo, da kmetijstva ne smemo več prepuščati samo drugim vejam

oblasti temveč se moramo sami pričeti zavzemati in zanimati za trenutno kmetijsko stanje.

Še prej pa moramo poskrbeti da beseda kmet pridobi na pomenu. Osnovna dejavnost kmetov

je proizvodnja hrane. Pri tem se opirajo na častitljivo tradicijo, ki jo povezujejo s sodobno

znanostjo in tehnologijo, da bi lahko potrošnikom ponudili odlično hrano po dostopnih cenah.

To pomeni, da tradicionalne spretnosti uporabljajo skupaj s tehničnimi znanji in smislom za

trženje. Pri svojih prizadevanjih na področju proizvodnje in trženja pa se vedno bolj opirajo na

informacijsko tehnologijo. Ob vsem navedenem morajo biti usposobljeni tudi za upravljanje

zemljišč in varstvo okolja. V zadnjih letih morajo razen za zdravje in dobro počutje živali

skrbeti še za varnost hrane. Verjetno ni drugega poklica, ki bi od delavca zahteval tako

različnih znanj in spretnosti. Zato je še toliko bolj pomembno, da se kot mladi forum socialnih

demokratov zavzamemo zanj, za njegove probleme ter rešitve. Predvsem pa za mlade

prevzemnike kmetij, kajti prav oni so tisti ki bodo nekoč opravljali vse zgoraj našteto in jim je

treba pomagati, da ne izgubijo želje ter volje že takoj ko prevzamejo kmetijo in se spopadejo

z vsakodnevnimi pastmi kmetijstva.

KRITIKA BOLONJSKE REFORME ARIJANA DRONJAK IN AJDA HIRŠELJ KOŠTRUN

UVOD

Minilo je desetletje odkar smo v Sloveniji uvedli bolonjsko reformo v slovenskem visokem

šolstvu. Slovenija je bolonjsko reformo uvedla že v šolskem letu 2005/2006 in sicer s

primarnim namenom, da bi študentom omogočila, da študij čim prej (že po treh letih)

končajo ter osvojijo kompetence, potrebne za zaposlitev in se tako uspešno vključijo na trg

dela. Po desetih letih pa je realnost od prvotno zastavljenih ciljev precej drugačna.

Množična produkcija težko zaposljivih diplomantov postavlja trenutno visokošolsko

ureditev pod vprašaj. Četudi je ideja bolonjske reforme dobra, se je zalomilo pri njeni

implementaciji.

V prvem delu referata bo predstavljen koncept bolonjske reforme in njena uvedba v

slovenskem visokem šolstvu, v drugem delu pa kritičen pogled na trenutno urditev in

predlagane spremembe v visokem šolstvu.

BOLONJSKI PROCES IN BOLONJSKA DEKLARACIJA

Pred začetkom bolonjskega procesa je vsaka država imela svoj visokošolski sistem, nekatere

države celo več različnih visokošolskih sistemov. Primerljivost študijev je bila zato na zelo

nizki stopnji in je posledično oteževala priznavanje kvalifikacij, pridobljenih v drugih državah.

Zaradi otežene mobilnosti študentov in akademikov je nastala potreba po enotni ureditvi

evropskega visokošolskega prostora.

Bolonjski proces je postopek usklajevanja nacionalnih visokošolskih študijskih procesov in

uskladitve akademskih nazivov v Evropi. Cilji Bolonjskega procesa so opredeljeni v Bolonjski

deklaraciji, ki so jo leta 1999 v italijanskem mestu Bologna podpisali ministri za šolstvo 29

evropskih držav. Srečanju v Bologni so v naslednjih letih sledila srečanja na ministrski ravni

v Pragi (2001), Berlinu (2003) in Bergnu (2005).

Svet Evrope in UNESCO sta skupaj izdala Lizbonsko konvencijo o priznavanju akademskih

kvalifikacij kot delu tega procesa, kar je ratificirala večina držav podpisnic bolonjskega

procesa.

Ideja bolonjske reforme je povečanje mobilnosti študentov in učiteljev (mednarodnost),

povečanje sodelovanja med inštitucijami ter med učitelji in študenti, vseživljenjsko učenje,

povezovanje študija in raziskovanja, evropskost vsebin, osebnostni razvoj in priprava

diplomantov na aktivno državljanstvo, večanje znanja, spodbujanje znanstvenega

raziskovanja. S transparentnim študijem, akademsko odličnostjo, primerljivostjo diplom,

večjim upoštevanjem študentov pa naj bi se povečala učinkovitost študija, dvignila kvaliteta

znanja ter posledično povečala zaposljivost diplomantov, kar bi dolgoročno prineslo tudi

pozitivne gospodarske učinke in okrepilo stabilnost Evrope.

Ministri evropskih držav, med njimi tudi Republike Slovenije, so tako 19. junija 1999 v Bolonji

podpisali Bolonjsko deklaracijo.1 Z njo so se obvezali, da bodo izvedli reformo sistema

visokošolskega izobraževanja v Evropi tako, da bodo do leta 2010 zgradili enoten evropski

visokošolski prostor, European Higher Education Area (EHEA). Ob polnem upoštevanju in

spoštovanju različnih nacionalnih sistemov izobraževanja in univerzitetne avtonomije bo

bolonjska deklaracija evropskim študentom in diplomantom omogočila prosto gibanje in

zaposljivost, evropski visokošolski sistem pa bo postal privlačen tudi za neevropske študente.

Mehanizmi in cilji bolonjske prenove visokošolskega študija EU držav:

1. Zagotavljanje kakovosti visokega šolstva.

2. Vzpostavitev dvo- ali tristopenjske strukture študija.

3. Pospeševanje mobilnosti študentov, akademskega in administrativnega osebja.

4. Vzpostavitev Evropskega sistema prenosa in zbiranja kreditnih točk (European Credit

Transfer and Accumluation System (ECTS).

5. Medsebojno priznavanje relevantnih in primerljivih visokošolskih kvalifikacij (s

pomočjo ECST in prilog k diplomi).

6. Aktivna udeležba visokošolskih zavodov, učiteljev in študentov pri upravljanju

visokega šolstva.

7. Razvijanje evropske dimenzije v visokem šolstvu.

8. Pospeševanje privlačnosti evropskega visokošolskega prostora.

9. Spodbujanje načela vseživljenjsko učenje.

10. Razvijanje dveh stebrov na znanju temelječe družbe: evropskega visokošolskega in

raziskovalnega prostora.

STRUKTURA VISOKEGA ŠOLSTVA

1. Struktura visokega šolstva je sestavljena iz 3 študijskih stopenj –

3-letna diplomska stopnja,

2-letna magistrska stopnja in

doktorska stopnja, ki v večini evropskih držav traja 3 leta.

Vseeno pa ne sledijo vse fakultete tej formuli. Ponekod prva stopnja traja 4 leto in posledično

druga 1 leto, ponekod imate na izbiro enovit petletni magistrski program itd.

2. Z uvedbo nove strukture pa je prišlo do zapleta s starimi programi, saj smo prej poznali

visokošolski in univerzitetni študij.

SISTEM VREDNOTENJA – ECTS

ECTS (European Credit Transfer and Accumulation System) je sistem, namenjen vrednotenju

časovne obremenjenosti povprečnega študenta s študijem za dosego predvidenih učnih

dosežkov. ECTS zagotavlja, da študent med študijem ni preobremenjen ali premalo

obremenjen. Osnovo predstavlja 8-urni delavnik, kar pomeni 1500–1800 ur študija letno. Ure

študija se izražajo s kreditnimi točkami, in sicer 1 leto rednega študija ustreza 60 kreditnim

točkam; torej 1 kreditna točka nosi vrednost 25–30 ur študija. V praksi to pomeni, da prva

stopnja, ki večinoma traja tri leta, obsega 180 kreditnih točk in druga 120 kreditnih točk.

Študijsko delo zajema vse študijske aktivnosti, ki jih mora študent opraviti – predavanja,

priprave seminarjev in projektov, vaje, študij literature, samostojen študij, priprave na izpite,

opravljanje izpitov itd. Vsak element študijskega programa (posamezni predmeti, prakse,

pripravništva, diplomske naloge) je ovrednoten s kreditnimi točkami in odraža časovno

obremenitev s tem elementom proti celotni količini študijskega dela, potrebnega za uspešen

zaključek študijskega leta. Kreditne točke se študentu podelijo, ko uspešno opravi delo in dobi

oceno pridobljenih učnih dosežkov.

STROKOVNI NAZIVI

Strokovni naziv in stopnja izobrazbe se ujemata z navedenimi študijskimi stopnjami:

- Bolonjski programi 1. stopnje so lahko visokošolski strokovni študijski programi ali

univerzitetni študijski programi. Ko na tej stopnji študent opravi vse obveznosti, pridobi naziv

diplomant oziroma diplomantka (npr. “diplomirani ekonomist (UN)”). Dokončana 1. stopnja

ustreza nekdanji 6. ravni izobrazbe, zapis UN pa pride za imenom.

- Bolonjski programi 2. stopnje so bodisi magistrski študijski programi, ki trajajo 2 leti, bodisi

enoviti magistrski programi, ki trajajo eno leto. Naziv, ki ga študent pridobi po končani 2.

stopnji, je magister oziroma magistrica stroke (npr. “magistrica sociologije), stopnja

izobrazbe ustreza 7. ravni, naziv mag. pa se piše za imenom.

- Bolonjski programi 3. stopnje so doktorski študijski programi in trajajo tri leta, študent o pa

ob zaključki pridobi naziv doktor znanosti in 8. stopnjo izobrazbe.

BOLONJSKA REFORMA V SLOVENIJI

Bolonjska reforma je prinesla enoten evropski visokošolski prostor, ki spodbuja mobilnost,

vseživljenjsko učenje in zagotavlja boljšo kakovost študija ter prepoznavne in mednacionalno

primerljive kvalifikacije. Vendar pa v Sloveniji prihaja do slabe implementacije bolonjske

reforme. Cilje naj bi dosegli z različnimi ukrepi, kot so vzpostavitev primerljivih in preglednih

visokošolskih struktur in stopenj, vzajemno priznavanje relevantnih in primerljivih

visokošolskih kvalifikacij, vzpostavitev medsebojno priznanih kreditnih sistemov in sistemov

zagotavljanja kakovosti, spodbujanje mobilnosti študentov in visokošolskih učiteljev ter

razvijanje evropske dimenzije v izobraževanju in večje konkurenčnosti evropskega visokega

šolstva v svetu.

Problem je v tem, da se je sistem v Sloveniji prenovil zgolj formalno, medtem ko predmetniki

niso bili prilagojeni. Prav tako je zaradi neustrezne ureditve področja v Zakonu o visokem

šolstvu možnost zaposlitve po 1. stopnji bolonjskega sistema praktično nična, saj je dejanska

stopnja izobrazbe, ki jo je študent dosegel ob diplomiranju po starem sistemu izenačena z 2.

stopnjo bolonjskega sistema. Tako je uvedba dvostopenjsega sistema brezpredmetna in

nasprotno s pričakovanimi učinki bolonjske reforme, vpliva na dejansko podaljševanje

študija.

Naslednji znak slabe implementacije je problematika akreditacije študijskih programov, ki

zaradi prevelikega števila programov ne poteka v skladu z načrti. Mnogo programov še ni

prešlo procesa akreditacije. Nadalje je problematična dvojnost v terciarnem izobraževanju –

na voljo so univerzitetni in visokošolski programi, a po opravljeni prvi stopnji na obeh vrstah

programov je študij mogoče nadaljevati na drugi stopnji, kar med obe vrsti ne vzpostavlja

bistvenih razlik.

Slaba implementacija bolonjske reforme se kaže tudi v pomanjkanju nacionalnega ogrodja

kvalifikacij, na podlagi katerega je na eni strani v nacionalni državi mogoče urediti

primerljivost izobraževalnih programov in stopenj izobrazbe ter na drugi strani nacionalni

sistem kvalifikacij povezati s sistemom EU. Slovenija je ena od zadnjih držav EU, ki tega

ogrodja v nacionalnih okvirih še ni razvila. Nenazadnje je v okviru bolonjskega sistema

problematično doseganje visoke stopnje mobilnosti. Ker v Sloveniji sistem financiranja ni

ustrezno razvit je stopnja mobilnosti v terciarnem izobraževanju še zelo nizka (stopnja

mobilnosti je zaenkrat 3%, medtem, ko je eden izmed ciljev bolonjske reforme doseči 10%).

Študija v tujini si namreč veliko študentov ne more privoščiti, ker ni ustreznih/zadostnih

finančnih spodbud za mobilnost. Poleg navedenega pa je tu potrebno poudariti neustrezno

financiranje visokega šolstva, ki je zaenkrat še vedno prilagojeno 4-letnemu študiju in na ta

način ne zadostuje za kakovostno izvajanje 5-letnih študijskih programom pod naslovom

bolonjskega sistema.

Potrebno je izboljšati implementacijo bolonjske reforme v okviru smernic, ki so bile

postavljene v njenem načrtovanju ter predvsem po poti zagotavljanja kakovosti terciarnega

izobraževanja. S Skladno s formalno prenovo je potrebno ustrezno prenoviti tudi

predmetnike in vsebine posameznih izobraževalnih programov. Vzpostaviti je potrebno

ustrezen sistem akreditacij in evalvacij izobraževalnih programov. Premisliti je potrebno

smiselnost dvojnosti v terciarnem izobraževanju ter v skladu s tem uvesti ukrepe za

prilagoditev obeh vrst izobraževanj.

Poleg naštetega pa je slaba implementacija bolonjske reforme v Sloveniji botrovala

predvsem podaljšanju študija ter zavlačevanju statusa študenta, saj za mnoge to pomeni

možnost dela preko študentske napotnice, ki je alternativa brezposelnosti. Ker je sistem

naravnan tako, da proizvaja veliko število diplomantov, ki jih trg ne more sprejeti – delno

zaradi krize, delno pa tudi zaradi zasičenosti – vse več študentov načrtno podaljšuje trajanje

svojega študija. Poleg slabega stanja na trgu dela pa nastaja problem tudi pri samem

izobraževanju saj študenti ne dobijo dejansko zahtevanih znanj za opravljanje svojega

poklica. Tako po prejemu diplome in strokovnega naziva mnogi potrebujejo še dodatna

strokovna usposabljanja. Tako je nastal v Sloveniji problem volonterskih pripravništev,

pojavlja pa se problem tudi težko zaposljivih diplomantov, ki nimajo praktičnih izkušenj.

Bolonjska reforma je bila uveljavljena tudi z namenom, da omogoči hitrejše prehajanje na trg

dela, kar pomeni več aplikativnih znanj in ne samo podajanje osnovnih teoretskih konceptov,

brez prakse. Namesto praktičnih usposabljanj je tako študij postal zasičen s seminarji in

obveznostmi. Dodatno pa je zadeve poslabšal še tako imenovani "glavarinski sistem"

financiranja, pri katerem gre za dodelitev javnofinančnih sredstev univerzi na podlagi števila

vpisanih študentov. Ta pa je vodil v množično ustvarjanje programov in povečevanje vpisa.

Tako so se povečale obveznosti za profesorje, kar pa se najbolj opazi ravno pri kvaliteti

študija. Postavljeni so precej nižji kriteriji, kar pa vodi v dejansko osiromašenje študija. Študij,

kot sposobnost kritičnega razmišljanja, samorefleksije pa je skoraj izgubil svoj smisel. To

stanje je zaskrbljujoče saj ovira razvoj samostojnih znanstvenikov in zavira inovativnost.

SPREMEMBE ZAKONA O VISOKEM ŠOLSTVU

Sprejem zakona o visokem šolstvu je ena od zavez Vlade v koalicijskem sporazumu za mandat

2014 – 2018. Nov Zakon o visokem šolstvu naj bi temeljil na sprejemu

Nacionalne strategije visokega šolstva in bo sistemsko uredil:

financiranje visokega šolstva,

enkratne pravice do brezplačnega študija na 1. in 2. stopnji visokošolskega

študija

sofinanciranja študija na 3. stopnji, ko/če so izpolnjeni vpisni pogoji, za vsakega

državljana Republike Slovenije in EU.

Obenem bo zakon jasno opredelil razmerja med javnim in zasebnim izvajanjem višješolske in

visokošolske dejavnosti. Zakon bo uredil sistem financiranja pedagoških in nepedagoških

delavcev, zaposlenih v visokem šolstvu, ter pripomogel k enakopravnejšemu kombiniranju

pedagoške in raziskovalne dejavnosti delavcev in delavk v visokem šolstvu. Temeljil bo na

sprejeti Nacionalni strategiji razvoja visokega šolstva, v kateri je okrepljena raziskovalna

dejavnost univerz in poudarjeno uveljavljanje enakih možnosti moških in žensk.

Trenutno je v obravnavi novela ZVIS-1, saj je na podlagi 58. člena Ustave in tudi odločbe

Ustavnega sodišča iz leta 2011 potrebno urediti dolgoročen sistem financiranja visokega

šolstva. Prav tako Nacionalnega programa visokega šolstva določa, da bo financiranje

visokega šolstva obsegalo 2 odstotka BDP do leta 2020. Poleg tega je potrebno zakonsko

opredeliti obseg in vsebino javne službe v visokem šolstvu. Z novelo se bodo tako

proračunska sredstva za študijsko dejavnost zagotavljala v višini 1 odstotka BDP, kar

predstavlja povečanje. S prehodno določbo naj bi bil določen vzdržen model, za dosego tega

cilja. Trenutno pa obstaja problem, saj je predlog, ki ga je ponudilo ministrstvo bil zavrnjen s

strani predstavnikov študentov ter tudi predstavnikov zaposlenih. Tako imamo načeloma

dobro zastavljeno novelo, ki pa je brez omenjenega vzdržnega modela praktično

neuporabna, saj je brez oziroma do sprejetja vzdržnega modela sama določba novele

neuresničljiva.

V Mladem forumu se zavzemamo za javno vsem dostopno šolstvo. Prav tako pa nam je

pomembno, da se v visokem šolstvu ohranja kvaliteta ter se ustvarjajo mladi intelektualci,

sposobni kritičnega mišljenja. Zato si želimo čimprejšnjega sprejema vzdržnega modela, ki

bo usklajen tako s predstavniki študentov, kot tudi predstavniki zaposlenih in bo omogočal

uresničitev ključnega cilja novele, to je povečanega in stabilnega financiranja visokega šolstva

ter s tem odprave neustavnosti. Vendar pa se je potrebno zavedati, da sama novela ne ponuja

sistemskih rešitev, kljub temu pa jo pozdravljamo kot korak v pravo smer. Če želimo ustvariti

kvalitetno visokošolsko okolje pa bo zagotovo potrebno nadaljevati s sistemskimi

spremembami ZVIS.

LITERATURA:

Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo; Bolonjski proces in

Bolonjska deklaracija

http://www.arhiv.mvzt.gov.si/fileadmin/mvzt.gov.si/pageuploads/doc/dokum

enti_visokosolstvo/Bolonjski_proces/Bolonjska_deklaracija_slo.pdf

Zakon o visokem šolstvu, dostopno na:

http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO172

Stranka Mira Cerarja – SMC, Demokratična stranka upokojencev – DeSUS,

Socialni demokrati – SD, Koalicijski sporazum o sodelovanju v Vladi Republike

Slovenije za mandatno obdobje 2014–2018, dostopno na:

http://www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/dokumenti/2014_Koalicijski_spo

razum_parafiran.pdf

Predlog novele ZVIS-1: http://e-uprava.gov.si/drzava-in-druzba/e-

demokracija/predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=4455

Izobraževanje mladih, Programski dokument, Mladinski svet Slovenije,

Ljubljana 2010

Students advancement of graduates employability, Students voices on the

modernisation agenda, European Students Union, Elisabeth Behrke et al.,

Brussels 2014

Students advancement of graduates employability, Student handbook on

employability, European Students Union, Ines Sanchez Giner et al., Brussels

2014

Students advancement of graduates employability, Employability with

student's eyes, European Students Union, Nevena Vukasanović et al., Brussels

2014

Bologna with student eyes 2015, Time to meet the expectations from 1999,

European Students Union, Cat O'Driscoll et al., Brussels 2014