Življenje je lepo,skrbi so odveč,sonce in morje,

zla tu ni več.

Občasne nevihte,a to ni hudo,

ob poslušanju dežja,mi bilo je lepo.

Zvezdice svetle,na temi neba,

strah preženiteiz mojega srca.

Solze in sreča,konec skrbi,

duša me mojanič ne boli.

Ljubim, čustvujem,jokam od sreče,

a naenkratsrce me zapeče.

Nisem dobilaono in to,

v šoli ne 5-ke,doma ne kolo.

Jokam in stokam,se smilim sebi,zakaj ravno jaz

in kdo drug ne bi ...

Potem pa se spomnim,da oni že bi,

pa nimajo srečekot jaz in ne ti.

Ste vedeli, dato ni pravi stavek.Naslovu te pesmipripada en davek.

Življenje je lepo,mogoče za me,a za nekatere

je trpljenje, ki ve ...

Ve, kaj je krutostin ve, kaj poraz,žalost ko soncezaide za plaz.

Pomaga ne jok,ko zaboli,

ne pomagajo prošnjene odvečne skrbi.

Pomaga ne srčnostne zrelost, pogum,ko človek je sam,

ne pomaga razum.

Zato ko naslednjičpotožite to,

drugod da je lepše,povem vam le to,

za njih nikoli ne bo.

Petra Jantol