www.finance.siFinance

Slovenija je svetovni nogometni prvak Kako se je najbolj planetarni šport prvič dotaknil iden-titete majhnega naroda 10, 11

Naše gospe niso Madame de

PompadourV iskrivem niču mehurčkov šampanjca je štiri milijarde

evrov 23

Se nam lahko zgodi Grčija?Čeprav je miselnost, še posebej o dolgovih, podobna, se zdi, da smo še razmeroma daleč 2, 3

Petek, 2. septembra 2011, št. 1

Shut

ters

tock

4, 5

Na smučeh v kopalkahPredlagamo sveženj poletno-jesenskih ledeniških smučišč vse tja do francoskih Les Deux Alpes 24

Zlati balon bo počil Zlati balon bo počil

Drag

o W

erni

g

3

Se nam lahko zgodi Grčija? made in Slovenia

Grčija Gospodarski kazalci Slovenija15,9 Stopnja brezposelnosti 8,4

2,4 Julijska letna inflacija 0,9

-6,9 Letna rast BDP (2. četrtletje) 1,0

29.600 BDP na prebivalca (v USD) 28.200

318,1 Celotni BDP (v mrd USD) 56,6

20 Delež prebivalstva pod pragom revščine (v % za 2009) 11,5

-10,5 Proračunski primanjkljaj leta 2010 (kot % BDP) -7,9

143 Dolg sektorja država (kot % BDP) 38Vira: Eurostat, CIA Factbook

Piran, Slovenija

Osamosvojitev:

leta 1991Površina:

20.273 km2

Poseljenost:

101 prebivalec na km2

Mikonos, Grčija

Osamosvojitev:

leta 1822Površina:

131.990 km2

Poseljenost:

85 prebivalcev na km2

3.370mio

Dolžina slovenske obale:

43 kmDolžina grške obale:

13.676 km

196mio

Mirko Tuš

Spiros Latsis

Ladjarski mogotec Spiros Latsis je 17-krat bogatejši od lastnika trgovske verige Mirka Tuša.

Sobota, 3. septembraKošarka – Slovenska košar-karska reprezentanca se bo ob 18. uri na tretji tekmi prvega

dela evrop-skega prvenstva v litovskem mestu Klaipeda pomerila z gruzijsko izbrano vrsto.

Legenda – Na Starem gradu Celje bo ob 20. uri dramska predstava Knezi Celja: Skrivnost gradu Ojstrica, legenda o Frideriku in Veroniki.

Sejem – 44. šuštarska ne-delja – Prid’te, le prid’te na Šuštrsko nedelo v Trž’č! Od 2. do 4. septembra.

Izgubljene sanje – V KUD Predoslje bo ob 20. uri dram-

ska predstava z naslovom Izgubljene sanje.

Ponedeljek, 5. septembraEurostat – Objava podatkov o trgovini na drobno za države z evrom.

Košarka – Slovenski košarkarji se bodo ob 18. uri v zadnji tekmi prvega dela v Klaipedi pomerili z rusko reprezentanco.

Surs – Objava slovenskega BDP za drugo četrtletje, podrobni podatki.

Wall Street – Na ameriških borzah bo trgovanja prost dan. V ZDA imajo praznik dela.

Torek, 6. septembraOpera – V ljubljanskem Cankarjevem domu bo ob 20. uri opera Otello Giuseppeja Verdija.

Eurostat – Objava podrob-nih podatkov o rasti BDP v Evropski uniji v drugem letošnjem četrtletju.

Sreda, 7. septembraAkademija Finance – V prostorih GZS bo od 15.00 do 19.30 seminar Kako brez dodatnih davkov preobliko-vati s. p. v d. o. o. Četrtek, 8. septembraVipavska trgatev 2011

– Turistično društvo Lanthieri iz Vipave drugo leto zapored

Kralj Lear – V Konjeniškem centru Kmetije Košir v Gameljnah pri Ljubljani bo dramska predstava Williama Shakespeara Kralj Lear v režiji Matjaža Bergerja.

Nedelja, 4. septembraKošarka – Slovenski košarkarji se bodo ob 21. uri v četrti tekmi evropskega prvenstva v Klaipedi pomerili z Belgijci.

pripravlja prireditev Vipavska trgatev.

Nemški statistični urad bo objavil podatke o tamkajšnjem julijskem izvozu in uvozu.

Petek, 9. septembraSurs – Objavljeni bodo slovenski julijski indeks industrijske proizvodnje in zalog v industriji ter julijski podatki o slovenskem izvozu in uvozu.

Četrtek, 8. septembraECB – Evropska centralna banka, ki jo vodi Jean-Claude Trichet

(na fotografiji), bo odločala o ključni evrski obrestni meri. Analitiki pričakujejo,

da jo bodo obdržali pri dozdajšnjih 1,5 odstotka.

Isti dan bodo o višini obrestne mere odločali v Banki Anglije, dan prej pa v Banki Japonske.

Sprememb ni pričakovati.

Rojstni danSpoštovani bralci, dobrodošli pri branju

nove priloge Financ, Finance Weekend. Izhajala bo vsak petek, ureja jo kolega Marjan Bauer. V njej bomo poglobljeno

in tudi bolj lahkotno ter poljudno-strokov-no pisali o ekonomiji, biznisu, o poslu

prostega časa in življenjskega sloga. V njej bo več prostora za analize, repor-

taže. Finance Weekend bomo izda-jali zato, ker vam želimo in ker vam

moramo ponuditi več. Namreč: v današnjem medijskem svetu vlada izjemno trda konkurenca. Na tem trgu, ki ga je kriza močno prizadela, se spopadamo časopi-

si, revije, televizije, radiji, internet, Google, Facebok, še kdo … Vsi smo

si konkurenca, bojujemo se za pozor-nost ne zelo širokega slovenskega občinstva in za oglase. Kanali, prek katerih časopisi komuniciramo z vami, so se v zadnjih letih namnožili. Tisk, ki je, kakor prej, izjemno po-memben, predvsem mnenjsko, tu so internet, ki nas zasipa z novicami, mobilni telefoni, tablični računalniki – Finance lahko v takšni ali drugačni obliki spremljate prek vseh teh kanalov. Vsi naročniki Financ imajo posebne privilegije pri spremljanju vseh teh vsebin, katerih produkcija je vse prej kot poceni. Zato se naročnine dražijo, tudi Financam (večina naših zvestih kupcev bo to opazila šele pri-hodnje leto). Zato vam želimo in moramo ponuditi vsak dan več in to nam je v veselje. Prepričani smo tudi, da boste Finance zaradi nove priloge še raje prebirali doma.

Trudimo se biti koristni in zanimivi. Kdor je vse življenje gledal samo »ugledne« sloven-

ske časopise, se mu zanimivo lahko zdi tudi rumeno. Res je, da smo kritični, po-skušamo biti duhoviti, v želji, da bi bili boljši, originalni, morda kontroverzni, zato, da spodbudimo razmišljanje in dialog, se tudi zmotimo. To seveda radi priznamo. A pripomnimo: kdor piše po nareku, ta se ne zmoti. In ker ne pišemo po nareku, nas del slovenskega esteblišmenta razglaša za rumene. V mislih imamo tisti njego-vi del, o katerem kritično pišemo predvsem mi, večina drugih medijev ga malikuje. Eden od mnogih primerov: če nam tisti, ki zagovarjajo javno šolstvo in zdravstvo, a hkrati to šolstvo hinavsko in ultraliberalno pri(h)vatizirajo ter z zvezami in poznanstvi čez vrsto hodijo k javnemu zdravniku, pravijo, da smo rumeni, je nam to v ponos. Naprej: Boško Šrot, največji in propadli slovenski tajkun, je prav tako pravil, da smo rumeni. Seveda – saj smo mu stopili na žulj, ko smo zvesto branili potrošnika, malega delničarja, podjetnika, pošten menedžment, davkoplačevalca in konkurenco. Interesi teh so namreč temelj našega pisanja.

Prihodnje leto bo 20 let, odkar Finance izhajajo, nekaj več kot deset let so dnevni časopis. V vsem tem času smo normalno poslovali, brez državnih dotacij, zgolj na trgu in brez politikov. Naši lastniki imajo vložek povrnjen, tudi v prihodnje bomo morali biti uspešni in tržno naravnani. Ne samo zato, ker spoštujemo lastnike, kupce, partnerje in sodelavce, tudi zato, ker je normalno in dobičkonosno poslo-vanje največje jamstvo za to, kar novinarji cenimo najbolj – svobodo. Uspešnim se namreč ni treba udinjati nobeni politiki. V Financah in tudi novi prilogi Finance Weekend bomo znali pohvaliti, a nikogar ne bomo malikovali. Vselej bomo kri-tični, poskušali biti zanimivi in zabavni in vedno bomo povedali to, kar mislimo. Ker menimo, da predvsem to od nas pričakujejo naši kupci, zlasti naši spoštovani bralci, ki se vam prisrčno zahvaljujemo, da ste z nami.

Jože P. Damijan, ekonomist finance@finance.si

G rčija je po Islandiji druga država v Evropi in prva med članicami evrskega območja, ki je v tej finančni krizi de facto bankro-tirala. Islandijo so pokopale banke, oku-

žene z ameriškimi drugorazrednimi vrednostnimi papirji. Grčijo pa na eni strani banke, na drugi pa ekscesno kratkoročno zadolževanje države zaradi nesorazmerno velike javne porabe in posledično nesposobnost države, da bi sanirala banke.

Grški sindrom se kot rak širi v druge članice evr-skega območja. S podaljševanjem se finančna kriza poglablja, zadolževanje držav postaja vse dražje in počasi dobiva razsežnosti dolžniške krize. Z vsakim bankrotom držav bo zadolževanje za preostale države zaradi povečanega tveganja vse dražje. Za Grčijo bodo prve na vrsti države z najslabšim stanjem v bankah, z najslabšo kon-dicijo javnih financ in z najmanj konkurenčnim gospodarstvom.

Na prvi pogled so Grki daleč Kako daleč od Grčije je Slovenija? Na prvi pogled in merjeno z dvema najbolj preprostima kazal-cema – deležem javnega dolga v BDP in obrestno mero za dolgoročne državne obveznice – se zdi Grčija še precej daleč. V Grčiji je konec leta 2010 javni dolg znašal že 143 odstotkov BDP, v Slove-niji pa 38 (letos 43 odstotkov). Grčija je bila letos prisiljena prodajati državne obveznice že tudi po 26-odstotni obrestni meri, Slovenija po obrestni meri nekaj nad pet odstotkov.

Toda skrb zbujajoči so dinamika zadolževanja, njen nastanek in namen porabe. Slovenska država se je v zgolj treh letih (2009–2011) neto zadolžila za 7,6 milijarde evrov (od tega leta 2009 za dobre štiri milijarde, leta 2010 za 880 milijonov in letos že za več kot 2,6 milijarde evrov). Javni dolg Slovenije se je v treh letih tako rekoč podvojil – z 21,9 odstotka BDP v letu 2008 na predvidenih 43 odstotkov BDP letos. Slovenija je samo v letih 2009 in 2010 pove-čala javni dolg za 16,1 odstotka BDP, kar jo uvršča na deseto mesto med EU-27 in na šesto mesto med državami evrskega območja. Bolj od Slovenije so se med državami z evrom v istem obdobju zadolžile le Irska (za 51,8 odstotka BDP), Grčija (32,1), Por-tugalska (21,4), Španija (20,3) in Nemčija (za 16,9 odstotka BDP). Slovenija se torej samo po dinamiki javnega zadolževanja nevarno približuje najbolj problematičnim državam iz skupine PIIGS.

V petih letih 25 milijard dolgaDruga nevarna točka je velikansko povečanje zadol-ževanja gospodarstva in gospodinjstev. Slovenski subjekti so se med letoma 2000 in 2010 v tujini zadolžili za skoraj 31 milijard evrov, od tega med letoma 2005 in 2010 za več kot 25 milijard. Velika gospodarska rast in poraba sta bili po letu 2005 dejansko financirani z več kot 25 milijardami evrov tujih posojil, ki so jih slovenski subjekti neposredno najeli v tujini, večinoma pa so jih tam najemale naše banke za potrebe domačih posojilojemalcev. Pro-blematični so trije vidiki. Prvič, veliko teh posojil je bilo porabljenih za spodletele menedžerske pre-vzeme, za prenapihnjene naložbe v gradbeništvo ter za nakupe vrednostnih papirjev in nepremičnin po močno napihnjenih cenah. Drugič, precejšen del teh posojil ne bo odplačan, zato so banke že dožive-le (in jih še bodo) velike odpise in izgube v bilancah. Banke, predvsem največja NLB, zato potrebujejo sanacijo. In tretjič, podjetja in gospodinjstva so

odkupa od bank v okviru tako imenovane slabe banke, bi danes za to operacijo potrebovala od šti-ri do pet milijard evrov. Že naslednje leto pa še več zaradi slabšanja kakovosti posojilnih portfeljev bank. Te dodatne potrebe po tujem denarju seve-da pomenijo, da se bo premija za tveganje sloven-skih obveznic pri novih izdajah povečala, bonite-tne hiše bodo znižale bonitetne ocene Slovenije in posojila bodo postala precej dražja. Ko se bodo obrestne mere za slovenske državne obveznice zvišale nad šest odstotkov in se vzpenjale proti osmim (od tri- do štirikrat višje kot pri nemških državnih obveznicah), bo to jasno znamenje, da Slovenija drsi v položaj Portugalske in Španije.

Grčija za zdaj ostaja še razmeroma daleč, toda Slovenija je na dobri poti, da se priključi klubu PIIGS(S). Torej državam, ki jih »krasijo« visoka zadolženost, neobvladovanje javnih financ in niz-ka stopnja konkurenčnosti gospodarstev ter s tem nizka stopnja sposobnosti odplačevanja lahkomi-selno nakopičenega javnega in zasebnega dolga.

Ko se bodo obrestne mere za slovenske

državne obveznice povišale nad šest odstotkov, bo to jasno znamenje, da naša država drsi v položaj Portugalske in Španije. Grčija je še razmeroma daleč, toda Slovenija je na dobri poti, da se priključi klubu PIIGS.

OBVEZNICEZahtevana donosnost za desetletne grške obvezni-ce na mednarodnih trgih je ta hip 18 odstotkov, kar je poldrugo odsto-tno točko manj kot ob julijskem rekordu. Rast zahtevane donosnosti za grške obveznice se je začela novembra 2009. Takrat je bila zahtevana donosnost 4,5 odstotka, kolikor je bila sredi julija, ko je bilo nezaupanje na trgih v evropske obvezni-ce najmanjše, zahtevana donosnost za slovenske desetletne obveznice. Ta je do danes upadla na pri-bližno štiri odstotke.

uvodnik

2

IZDAJA: ČASNIK FINANCE, D. O. O. Direktor: Peter Frankl Naslov: Dalmatinova ul. 2, Ljubljana Telefon: 01 30 91 500 ali 30 91 540 Telefaks: 01 30 91 505 ali 30 91 545 E-pošta: finance@finance.si

Trženje naklade: Miha Eržen Naročila Telefon: 01 30 91 577 Telefaks: 01 30 91 585 E-pošta: narocnine@finance.si

Oglasno trženje: Maja Dolenc Informacije in naročila oglasov: Telefon: 01 30 91 422 in 01 30 91 514 Telefaks: 01 30 91 575 E-pošta: oglasi@finance.si

Urednik priloge: Marjan Bauer

Odgovorni urednik časnika Finance Peter Frankl

Namestnika odgovornega urednika: Simona Toplak, Uroš Urbas Jezikovna urednica: Tatjana HostaTehnična urednica: Maja Volk Urednik fotografije: Urban Štebljaj

KODEKS: Novinarji Časnika Finance upoštevajo Kodeks Časnika Finance in interna pravila finančnega novinarstva, objavljena na spletni strani: www.finan-ce.si/­kodeks

PORTFELJI: Portfelji članov redakcije Časnika Finance so objavljeni na splet-ni strani: www.finance.si/­portfeljiPOPRAVKI: Priporočila o popravkih, prikazih nasprotnih dejstev ali odme-vih objavljamo na spletni strani: www.finance.si/­popravek

Delovni čas redakcije Časnika Finance je od ponedeljka do četrtka od 10. do 19. ure, ob petkih od 10. do 16. ure.

LASTNIK DRUŽBE: Bonnier Business Press, Švedska

TISK: Finance tiska Delo, d. d., Tiskarsko središče, LjubljanaNATISNILI SMO 16.800 IZVODOV

močno zadolžena, zato se je domače povpraševanje trajno zmanjšalo, nevarnost bankrota podjetij pa se je ob splošni stagnaciji in finančnem krču močno povečala.

Našteti dejavniki govorijo o tem, da se splošen finančni položaj v državi poslabšuje. Financiranje odprave posledic slabih posojil v bančnih bilancah se bo precej podražilo. Hkrati pa se zmanjšujeta konkurenčnost gospodarstva in domača kupna moč. Slovenska gospodarska rast je izjemno šibka v primerjavi s preostalimi državami EU, slovenska podjetja pa niso sposobna slediti izvoznemu pov-praševanju, zato se slabša sposobnost odplačevanja dolga.

Lahkomiselnost bo dragaVelik del najetih posojil, ki jih ne bo mogoče od-plačati, bo tako prevzela država, ta pa bo morala za sanacijo slabih posojilnih portfeljev bank najeti posojila v tujini. Če bi se, denimo, država odločila za sanacijo slabih bančnih posojil prek njihovega

MNENJA

Gre naša država po poti Helenske republike

Scenarij se zdi še oddaljen, a smo na njegovi poti

Za zdaj je za Slovenijo grški scenarij še zelo oddaljen. Razlog je

preprost, in sicer v višini dolga glede na BDP, predvsem če seštejemo dolg prebivalstva, podjetij in države. Seštevek je namreč krepko manjši od grškega in zato na bolj spreje-mljivi oziroma vzdržni ravni. To je tudi glavna razlika. Na drugi strani je trend rasti dolga v zadnjih letih skrb zbujajoč, predvsem pa se vse bolj zdi, da je miselnost podobna. Javni sektor ne želi biti enake usode kot zasebni, država predvsem troši in manj vlaga, menedžerji in posamezniki pa so preveč zlahka najemali posojila pod predpostavko, da se bosta vedno cedila med in mleko. Hkrati vsi iščejo zunanje krivce. Tako naj bo grški sce-narij predvsem svarilo, kaj nam sledi, če se ne bo spremenila ta miselnost.

Slovenija bi lahko, če ne bo ukro-tila porabe, zaradi proračunskega

primanjkljaja in rasti zadolženosti šla po poti Grčije, Irske in Portugalske. Proračunski primanjkljaj se bo letos povečal zaradi pomoči podjetjem, ki so v večinski državni lasti, na primer železnicam in NLB, čeprav je vlada obljubila manjši proračunski primanjkljaj. Dokler se proračun ne bo uravnal, ni smiselno govoriti o prestrukturiranju dolgov,« je maja opozarjal guverner Banke Slovenije Marko Kranjec. Ob tem je dodal, da bi morebitna zavrnitev pokojninske re-forme – kar se je medtem že zgodilo – privedla do še večje zadolženosti. V teh dneh smo ga prosili za novo izjavo, a nas je guverner Kranjec zavrnil.

Razmere v Sloveniji niso primer-ljive s tistimi v Grčiji, kar najbolje

kažejo obvezniški trgi. Zahtevane stopnje donosa za grške obveznice so precej višje kot za slovenske in pove-do veliko tudi o tem, kaj si vlagatelji mislijo o grški prihodnosti in zmožno-sti poplačila dolga. Prvi kazalec neza-upanja v posamezno državo so prav vlagatelji, kar smo videli na primerih Grčije, Irske in Portugalske ter pozneje Španije in Italije, ko so nadpovprečni pribitki glede na nemško primerljivo obveznico opozarjali na slab položaj v naštetih državah. Vsekakor pa mora veliko držav, med njimi tudi Slovenija, v prihodnje moči usmeriti k ureditvi pomembnih makroekonomskih de-javnikov, ki vplivajo na javnofinančno sliko: to so zlasti gospodarska rast, razmeroma visoka brezposelnost, višina zadolženosti in reforme, pred-vsem zdravstvenega in pokojninskega sistema.

Jure Ugovšek, novinar jure.ugovsek@finance.si

Sašo Stanovnik, Alta Invest

Marko Kranjec, Banka Slovenije

Jernej Kozlevčar, Triglav DZU

Weekend je redna priloga časnika Finance. Izhaja ob petkih.

Finance Weekend

bodo poglobljeno in strokovno-poljudno pisale o ekonomiji, biznisu in poslu življenjskega sloga.Peter Frankl, urednik in direktorpeter.frankl@finance.si

Najbogatejši Grk Najbogatejši Slovenec

Info

graf

ika:

Ilija

Pla

vevs

ki/­f

oto:

Shu

tter

stoc

k

Primerjava borznih indeksov Slovenije in Grčije

45,4

20,8

181,531. 08. 07

Grčija

Petek, 2. septembra 2011, št. 1 • www.finance.si

Indeks 27. 12. 2006 = 100

10027.12.06

31.08.11

Slovenija

4

Petek, 2. septembra 2011, št. 1 • www.finance.si

5Olimpijske so srebrne

Olimpijsko zlato medaljo so prvič podelili leta 1908, pred tem so zmagovalci

prejemali srebrne. Zdajšnja odličja so iz srebra, ki ga prevlečejo z vsaj šestimi grami (petino unče) zlata. Na fotografiji Tina Maze z zlatom.

Zlati vizirji Apolla 11Zlato visoke čistosti skoraj v celoti odbija infrardečo svetlobo, tako da je ta plemenita kovina idealna za odbijanje toplotnega in radiacijskega sevanja. Ameriški astronavti, ki so v misiji Apolla 11 pristali na Luni, so imeli vizirje prevlečene z zlatom, ki jih je varovalo

pred žgočim sončnim žarčenjem. Z zlatom so prevlečena tudi zrcala teleskopov.

Jure Ugovšek, novinarjure.ugovsek@finance.si

Zlato je bilo do leta 2002 dve desetletji med vlagatelji pozabljena možnost. Po odpravi zlatega standarda

v ZDA – torej zamenljivosti dolar-jev za zlato – leta 1971 pa se je cena unče zlata do januarja 1980 zvišala za 19-krat in dosegla rekord pri 850 dolarjih. Ob upoštevanju ameriške inflacije to pomeni približno 2.500 zdajšnjih dolarjev. Balon sta takrat razpihovala iranska zasedba ameri-škega veleposlaništva in posredovanje sovjetskih enot v Afganistanu, njihov umik je vodil v pok balona. Odziv je bil silovit, v poldrugem letu je cena zlata upadla za skoraj dve tretjini, pravega odboja v poznejših letih ni bilo, zato se je drsenje cene nadaljevalo do leta 1999, ko je zlato doseglo dno pri vre-dnosti 252 dolarjev za unčo.

Sijoča rumena kovina je postala zapostavljena naložba. Ponudba rudnikov je ob prelomu tisočletja presegala povpraševanje predvsem zlatarske industrije za nekaj sto ton na leto. Združenja zlatih rudnikov so v tem času mrzlično iskala poti, kako spodbuditi povpraševanje. World Gold Council je sprva pro-moviral zlato v obliki nakita, a takšni poskusi niso obrodili želenih sadov. Naklonjenost zlatu se je malenkost izboljšala z napadom na newyorška dvojčka leta 2001. Ko pa so centralne banke po svetu potem začele »tiskati denar«, s čimer se je v ZDA in tudi drugje začel napiho-vati nepremičninski balon, je zlato zastavilo svoj bikovski trend.

Globalna igra z ognjem Ta se je okrepil s prvimi zlatimi kotirajočimi skladi (ETF), ki so vlagateljem z nižjimi stroški po-sredovanja in hranjenja omogoča-li nakupe in prodaje zlata, hkrati pa močno dvignili likvidnost zla-ta. Prvi zlati ETF je bil avstralski Gold Bullion Securities, ki so ga predstavili marca 2003. Od takrat se je vrednost zlata v dolarjih po-četverila, v evrih pa skoraj potro-jila. World Gold Councilu je leta 2004 uspelo prepričati ameriško agencijo za trg vrednostnih papir-jev (SEC) o izdaji zlatega ETF na newyorški borzi, zdaj znanega kot SPDR Gold Shares. V časih tiska-nja denarja je ta sklad ves čas pri-vabljal sveža sredstva vlagateljev, pok ameriškega nepremičninske-ga balona pa mu je dal dodaten zalet. Zlato je v tem času postalo najdonosnejša naložba predvsem zaradi povpraševanja vlagateljev.

MrzlicaZgodovina uči, da so ameriški vlagatelji, ki so leta 1980 zlato kupovali po 850 dolarjev, morali čakati 28 let, da so izničili izgubo. Kranjski Janez Anton Stander zakoličil Eldorado, najbolj zlatonosen potok na svetu.

Po poročanju poslovnoinformacij-ske agencije Bloomberg je Jeffrey M. Christian iz newyorške analit-ske družbe CPM Group leta 2001 združenja rudnikov zlata v javnem pismu opozarjal, da bi spodbujanje investicijskega povpraševanja lah-ko imelo dramatične posledice za trg zlata in naj se ne igrajo z ognjem (ETF). Po njegovih raziskavah prav investicijsko povpraševanje odloči na tehtnici, ko gre za vprašanje ra-sti oziroma upada cene zlata.

Z ETF je zlato postalo bolj likvi-dno, to pa je po mnenju Marka Williamsa z bostonske univerze lahko dvorezni meč. Kot je povedal v pogovoru za televizijsko postajo Bloomberg, bi zlati balon danes počil precej hitreje kot leta 1980, ko je trg potreboval poldrugo leto, da se je cena znižala za skoraj dve tretjini. Nekateri analitiki ob tem opozarjajo, da več imetnikov zlata kot naložbe povečuje morebiten prodajni pritisk, anketa Bloom-berga v začetku leta pa je prav tako pokazala, da je po mnenju vsakega drugega uporabnika njihovega profesionalnega finančnega portala zlato balon.

Soros odšel, Paulson ostaja Takšnega mnenja je tudi eden naju-spešnejših vlagateljev na svetu Ge-orge Soros. Že leto dni razglaša, da je zlato balon, kljub temu pa je imel še pred nedavnim v svojem skladu zlate ETF kot prevladujočo nalož-bo. To je upravičeval z besedami, češ da balon nič ne škodi, če vstopiš takrat, ko se še napihuje, in izstopiš pred pokom. Soros je do konca pr-vega letošnjega četrtletja odprodal vsa svoja sredstva, ki jih je imel v ETF. Po drugi strani so ti zlati skladi še vedno največja utež hedge sklada Johna Paulsona, upravljavca premoženja, ki je zaslužil milijarde s pravilno napovedjo poka ameri-škega nepremičninskega balona in finančne krize, ki mu je sledila.

Zlato šteje za varno naložbo, a nedavna velika rast nakazuje na morebitna pretiravanja na trgu. Težave z dolgovi držav z evrom, ZDA in, kot kaže, tudi Kitajske – povpraševanje po fizičnem zlatu v tej državi je ob visoki inflaciji vidno poskočilo – sicer ustvarjajo razme-re, v katerih bi zlato v prihodnje lahko raslo. Prav tako v prid rasti zlata govori ravnanje nekaterih centralnih bank, ki v svojih medna-rodnih denarnih rezervah vse manj stabilne dolarje zamenjujejo prav z zlatom. Kljub vsemu pa se je ob vlaganju v zlato pomembno zave-dati, da to dolgoročno ne obljublja

Tona in pol za eno ženskoMarjan Bauer, urednikmarjan.bauer@finance.si

P o podatkih World Gold Councila smo ljudje od tre-nutka, ko je človeška roka iz rečnega proda pobrala

prvi zlati lešnik, izkopali, pridobili 165 tisoč ton zlata. Slišati je velik kup, vendar bi lahko vse to zlato zložili v kocko s stranicami 20 metrov! Kavelj je v tem, da kubični meter zlata tehta toliko kot 19 kubičnih metrov vode. Keopsovo zlato ni izginiloNihče pa ni izračunal obsega in glo-bočin morja krvi in solz, ki so bile prelite, preden smo vso to rumeno kovino nakopičili. Zanimivo je tudi, da je vse pridobljeno zlato vekomaj v uporabi, kot monetarna rezerva, denar, vse bolj kot industrijska suro-vina, nakit. To pomeni, da je nekje, morda v zlatih opekah, zlatnikih, vašem poročnem prstanu … drobec tistega zlata, ki so ga roparji že pred pet tisoč leti pobrali faraonu Keopsu iz grobne sobane v njegovi piramidi, čudu sveta, ki stoji še danes. Domne-vajo, da je šlo v začasen ali trajen nič tri tisoč ton zlata. To še posebej buri domišljijo, zgodbe o potopljenih ali zakopanih zakladih imajo s tem re-snične zlate temelje.

Ocenjujejo, povprečno ga na leto pri-dobijo 2.500 ton, da smo že izkopali dve tretjini sicer vse teže doseglji-vega zlata. Tudi pri zlatu je namreč račun, v morski vodi ga je po neka-terih ocenah 10 gramov na kubični kilometer. Skoraj nič, a pomislite, koliko slanice vsebujejo morja in oceani, vendar se pridobivanje kljub količinam ne splača.

Ploščo poslali med zvezdeZlato je v vsakem jeziku ena najbolj magičnih besed, njene izpeljanke tudi. Rimljani so kovali zlati aureus, za njimi pa je zlatnike dajala oziro-ma daje v obtok vsaka država, ki ji je do ugleda. Največje zlato zrno so našli leta 1931 v Avstraliji. Ni bilo zrno, zlahka bi vam ušlo iz rok, kos samorodnega zlata je tehtal 71 kilo-gramov. Zlato je sijajna industrijska surovina. Zaradi visoke prevodnosti, ker ne oksidira, je odlično za stikala; unčo zlata (31,1035 grama) sploščijo v tanko folijo s površino devet kva-dratnih metrov. Zlato smo ljudje poslali v vesolje. Tako s teleskopi kot s pozlačeno ploščo v vesoljski sondi Voyager, na disku je sporočilo o nas, Zemljanih; plovilo je že zapustilo sončni sistem. Morda bo plošči kdaj kdo prisluhnil, priložena je gramo-fonska igla.

Smo v kakšni zlati zgodbi tudi Slo-venci? Pravzaprav nič bolj ali manj kot drugi narodi. V mednarodnih zlatih rezervah ima Banka Slovenije 3,2 tone zlata, ni pa verodostojnih številk, koliko zlata imamo Slovenci

doma, v zasebnih trezorjih, v no-gavicah. Naše gore list je povezan z najbolj opisovano zlato mrzlico vseh časov. Aljaska, mesto Dawson, zlatopravljični potok Bonanza, zlatonosna reka Klondike. Milijoni ljudi po vsem svetu so ob koncu 19. stoletja sanjali o tamkajšnjem zlatu, sto tisoči so se odpravili ponj, nekaj deset tisoč jih je prišlo na cilj, uspelo je samo peščici.

Naš lepi moški Med njimi je bil izseljenec Anton Stander iz okolice takrat kranjske Litije. »Čeden moški, skodranih črnih las in romantičnega videza« so ga opisovali ameriški novinarji. Anton je s še nekaj tovariši našel najbolj zlatonosen potok na svetu, polja, ki so jih zakoličili ob vodi, so dobila ime Eldorado. V prvem, naključnem kozarcu vode in peska, ki ga je zajel Stander, je bilo za šest takratnih dolarjev zlata. Vsaka od parcel, ki so jo označili tistega sreč-nega dne, je vrgla za vsaj milijon dolarjev zlata. Anton Stander ga je izpral tono in pol.

Nekaj je bilo tudi stroškov, v divjini so živila pogosto plačevali z njihovo težo v zlatu, za pollitrsko steklenico šampanjca so gostilničarji zaraču-navali dve zlati unči. Ni pa znano, koliko je kranjskega Janeza Antona, čednega Avstrijca, kot ga imenujejo v skoraj vseh zapisih, stala lepa žen-ska, plesalka, ki jo je moral odkupiti od lastnika bara, v katerem je popi-val, ona pa plesala. Prelestna Violet Raymond je Standerja, potem ko jo je poročil in peljal na izlet okoli sve-ta, spravila na beraško palico. Zapit in utrujen je poskušal še enkrat najti obljubljeno deželo. Zakoličiti še eno parcelo ob še kakšnem najbolj zlatem potoku sveta. Ni mu uspelo, končal je v zavetišču za ostarele zla-tokope. Neke noči ga je vzela noč.

Mali slovenski eldorado Tudi Slovenija je nekoliko zlata de-žela. Naši zlatonosni reki sta Drava in Mura, v njunem produ so luskice zlata, izprane v gorah avstrijskih Visokih Tur. V tamkajšnjih rudnikih so nekoč vsako leto izkopali do 50 kilogramov zlata.

V letih 1907 in 1908 je na Dravi iz-piralo zlato 200 koncesionarjev, do druge svetovne vojne so bili bregovi razdeljeni na polja, v tem času so iskalci zlata iz medžimurskih vasi Vi-dovac, Dubrava in Sv. Marija izpirali po pet tisoč kubičnih metrov vrhnjih rečnih nanosov in pridobivali 12 kilogramov zlata na sezono. Geološki zavod Slovenije je leta 1986 posnel in dokumentiral izpiranje zlata iz drav-skega proda, komaj še so našli ljudi, ki so to znali. Račun se ne pokrije. Za gram zlata iz Drave ali Mure je treba izprati okoli devet tisoč posamično nevidnih zlatih luskinic.

MNENJE

Mark Williams z bostonske univerze meni, da je z zlatimi skladi (ETF) zlato postalo bolj likvidno, kar pa je lahko dvorezni meč. Kot je povedal v pogovoru za te-levizijsko posta-jo Bloomberg, bi zlati balon danes počil pre-cej hitreje kot leta 1980, ko je trg potreboval poldrugo leto, da se je cena znižala za skoraj dve tretjini.

VIZIONAR

Zlati skladi so še vedno največja utež hedge skla-da Johna Paul-sona, upravljav-ca premoženja, ki je zaslužil mi-lijarde s pravilno napovedjo poka ameriškega ne-premičninskega balona in finan-čne krize, ki mu je sledila.

Večna magija nakitaCeno zlata določajo tudi viri povpraševanja, po oceni World Gold Councila je tu najpomembnejši igralec nakit, ki dosega kar 70 odstotkov vsega povpraševanja. Nakit v številnih državah z nerazvitim bančnim sistemom šteje tudi za naložbo, ki rabi kot shramba vrednosti, podobno kot bančni depoziti v razvitem svetu, recimo v Turčiji, Indiji in še marsikje v Aziji. Neposredno kot naložba pomeni zlato komaj 13 odstotkov letnega povpraševanja.

Pozlačena plošča s sporočilom človeštva dru-gim civilizacijam v vesolju

20odstotkov je le-tos zrasla cena zlata (v evrih).

Zlato centralnih bank in mednarodnih denarnih institucijCentralna banka V tonah

ZDA 8.133,50

Nemčija 3.401,00

MDS 2.814,00

Italija 2.451,80

Francija 2.435,40

Kitajska 1.054,10

Švica 1.040,10

Rusija 824,8

Japonska 765,2

Nizozemska 615,5

Indija 557,7

ECB 502,1

Tajvan 423,6

Portugalska 382,5

Venezuela 365,8

Savska Arabija 322,9

Združeno kraljestvo 310,3

Libanon 286,8

Španija 281,6

Avstrija 280

SLOVENIJA 3,2

Vir: Finance

=8.540 =m3

kocka s stranicami 20,44 m =

prostornina zračnega balona

BTC Ajda 4 (8.000 m3)

Količina vsega zlata, izkopanega na svetu do leta 2010, je 165 tisoč ton (5,30 milijarde unč).

517odstotkov je zra-sla cena zlata v dolarjih od terori-stičnega napada na dvojčka 11. septembra 2011.

34,9531.01.67

velikih donosov – po izračunih Je-remyja Siegla, avtorja knjižne uspe-šnice Stocks for the Long Run, od leta 1802 realno le 0,6 odstotka na leto, medtem ko delnice realno 6,6 odstotka. Pregovorno je sicer zlato ohranjevalec vrednosti, a po minuli skokoviti rasti narašča dvom o vse prej kot varni naložbi.

Pri zlatu je veliko teže kot pri obveznicah in delnicah presoditi, ali je naložba primerna za nakup oziroma prodajo. Ni oprijemljivih kazalnikov, kot je višina obresti oziroma dividend pri obveznicah in delnicah, zato je tudi teže povedati, ali se na trgu oblikuje balon. Prav zaradi tega je po mnenju nekaterih analitikov verjetnost oblikovanja finančnega balona pri takšni na-ložbi bolj verjetna, saj vlagatelj teže presodi, ali se na trgu oblikuje balon ali ne.

V premislek pa še to: kako varen pristan se zdi zlato ameriškim vlagateljem, ki so ga kupovali leta 1980 po 850 dolarjev in morali ča-kati 28 let, da so nominalno izničili izgubo? Za njihov realni donos – torej ob upoštevanju inflacije – pa bi se zlato moralo podražiti še za 600 dolarjev oziroma približno 40 odstotkov.

Kaj so medna-rodne denarne rezerve?Mednarodne denarne rezerve upravlja central-na banka, namenjene so izvajanju politike deviznega tečaja in zagotavljanju medna-rodne likvidnosti. Sestavljajo jih zlato, devizne rezerve centralne banke (te so na računih bank v tujini), zlata tranša pri mednarodnih denarnih rezervah, posebna pra-vica črpanja (SDR) in finančni derivati.

Slovenski zlatokop Anton Stander na fotografiji v ameriških časnikih in gospodična Violet Raymond,

ki je Antona spravila ob vse bogastvo.

Vrednost unče zlata v USD za 31,1-gramsko unčo

Zlati balon bo počil1.830,82

31.08.11

63odstotkov je po poku zlatega balo-na januarja 1980 v 16 mesecih upadla vrednost zlata.

ljubljanski Nebotičnik

do 3. nadstropja

Številke

Infografika: Borut Sever

11zaporednih

let je vrednost zlata nenehno

rasla.

Vir: Bloomberg

Viri: World Gold Council, Arhitekturni vodnik, 2010, Finance, lastni izračun

6 7

predsednik Sindikata pristaniških delavcev Slovenije, ki kot eden red-kih ni podprl nedavne stavke v Luki, so se žerjavisti temu uprli. »V Luki gre za vzorec Slovenskih železnic in strojevodij, pa tudi zdravnikov in nekaterih drugih javnih uslužben-cev,« pravi Lokovšek. Nikogar ne spustijo zraven, bojujejo se za svoje privilegije. Spominja se na primer, kako so zdravniki med svojo zadnjo večjo stavko tarnali, da so preobre-menjeni, potem pa so gladko zavr-nili predlog, da bi jih razbremenili z »uvozom« zdravnikov. Seveda, ugo-tavlja, branili so svoj monopolni po-ložaj, podobno kot žerjavisti. Ti na eni strani ovirajo možnost, da bi del njihovih nalog opravljali pogodbeni partnerji Luke, sami pa tudi nočejo delati več kot doslej, pojasnjuje naš sogovornik.

Prikrito posojanje delavcevToga zakonodaja in močne privile-girane skupine zaposlenih torej hro-mijo nujno potrebno prožnost naših podjetij. Pa je opravljanje storitev prek podizvajalcev res prava poslov-na strategija, smo vprašali luškega sindikalista. Ne moremo namreč mimo hudih očitkov o razmerah, v katerih delajo zaposleni pri teh podizvajalcih Luke, in mimo javnih opozoril, da ne gre za opravljanje storitev, ampak zakamuflirano po-sojanje delavcev, torej izigravanje zakonodaje. »Luka sklepa tudi kom-promise,« pravi Lokovšek, »mora poslovati racionalno in kot dober gospodar.« Njegove besede potrju-jejo nedavno objavljeni podatki, da Luka s podizvajalci privarčuje 11,5 milijona evrov na leto. Redno za-poslen posameznik je za Luko v povprečju 2,1-krat dražji od zaposlenega pri podizvajalcu. A Lokovšek pri tem opozarja, da razmere niso tako skrb zbujajoče, kot se je poskušalo prikazati v dneh stavke. Vodstvo Luke se trudi z uva-janjem sistemov nadzora in izbolj-šanjem varnosti, a ne gre čez noč. Se zgodi, da so ljudje preutrujeni zaradi predolgih delovnikov, in takrat so res lahko tudi nevarni, ker taki vo-zijo viličarje, premikajo vagone in podobno, pravi Lokovšek. Vendar gre za osamljene primere, ki pa jih je tudi težko nadzorovati. Ti

Luka Koper: punt graščakov in tlačanovV. T., D. T. finance@finance.si

Sočasni poletni stavki raz-meroma dobro plačanih žerjavistov in slabo plačanih podizvajalskih delavcev

v Luki Koper sta naplavili nekaj zanimivih dilem o prilagodljivosti zaposlovanja. Vse kaže, da slovenska podjetja brez podizvajalcev, prek katerih posredno najemajo delovno silo, že dolgo ne morejo več normal-no poslovati. Podjetja izjemno težko odpuščajo, še teže pa zaposlujejo. Tako imenovani insajderji, zaposle-ni delavci (denimo žerjavisti), utr-jujejo svoj položaj in privilegije tudi s stavko. Po drugi strani se zunanji, začasno najeti delavci, ki niso redno zaposleni in so veliko bolj prepušče-ni na milost in nemilost trga dela, tudi zaradi prej omenjenih privile-gijev zaposlenih in njihove krepitve še teže nadejajo, da bodo sploh kdaj redno zaposleni in bolje plačani. Ta zanka vsekakor povzroča še večje razslojevanje; občutek brezizhodno-sti, predvsem mlajše generacije, se povečuje. Gotovo je, da so nedavni protesti v nekaterih sredozemskih državah povezani tudi s to nepro-žnostjo na trgu dela.

Vzorec Slovenskih železnicŽerjavisti so sicer stavkali zaradi poskusa reorganizacije svojega de-lovnika, sočasen spontani protest zaposlenih pri podizvajalcih Luke pa je opozoril na nečloveške delovne razmere. Tem delodajalci za delo tako rekoč nonstop plačujejo mini-malce, praviloma ostanejo brez re-gresa, bolniških in podobno. Čeprav na prvi pogled oba dogodka nista bila povezana, je v medije pricurljala informacija, da je uprava Luke pred nedavnim hotela za žer-

javiste najeti in usposobiti tudi podi-

zvajalce. Kot nam je po-

jasnil Pavel Loko-všek,

trikrat, v tem času pa so preverili tudi 30 podjetij, ki v Luki opravljajo storitve. Med ugotovljenimi kršitva-mi navajajo nepravočasna izplačila plač, zamujanje regresa, kršitve zakonskih določb o razporejanju dela, številu nadur in počitku (več kot deseturni delovnik), pa tudi o višini minimalne plače ter načinu in kraju izplačila plač. Odkrili so delo na črno, delo tujcev brez dovoljenj in podobno. Omenjene kršitve ne odstopajo od siceršnjih ugotovitev inšpektorjev, ki so letos tudi v dru-gih slovenskih podjetjih ugotavljali največ kršitev na področju pravoča-snega izplačila plač in regresov ter zaposlovanja na črno.

Ugodni in udobni najemKakšna grožnja so torej izposojeni delavci in predvsem podizvajalci za

redno zaposlene in njihove plače? Lahko precejšnja, če

se njihov delež v podjetju nesorazmerno poveča.

Vedeti je namreč

treba, da podjetje, ki sklene pogodbo o opravljanju storitev, po zakonu ni odgovorno za razmere, v katerih de-lajo zaposleni pri podizvajalcu. Med-tem ko je pravo posojanje delavcev prek registriranih agencij zakonsko urejeno tako, da obveznosti nalaga tudi naročniku, pa je najemanje podizvajalcev klasično obligacijsko razmerje brez posebnih omejitev (te se napovedujejo prihodnje leto). Zato mnogi to obliko sodelovanja med dvema podjetjema pravzaprav izkoriščajo za ugoden in udoben najem delovne sile. Podjetju ni treba skrbeti, koliko ur podizvajalčevi za-posleni delajo za minimalca, kakšno je njihovo zdravje in ali so dobili regres. Plačajo dogovorjeno, pravi-loma nizko tarifo, tudi z večmesečno zamudo, in malo zamižijo, ko tako imenovani gazda vzame zaslužek, svojim zaposlenim pa plača, če in ko kaj ostane. Večinoma na roko, kar v bližnji gostilni. Praksa, ki jo dobro poznajo tudi gradbinci oziroma njihovi podizvajalci.

Pametni varčujejo s prožnostjoČeprav so navedena dejstva, ki so znana, vredna obsojanja, praksa tudi pokaže, da ni treba, da je tako. Resni menedžerji podizvajalce, pa tudi agencije za posojanje delavcev, najemajo predvsem zaradi svoje potrebe po prilagajanju, ne toliko zaradi neposredno nižjih stroškov. Kot pravijo, plačajo toliko, kolikor bi jih stali lastni zaposleni. Razbre-

menjeni so le nekaterih admi-nistrativnih stroškov. A če

narobe svet narobe svetV času, ko so številni veseli, če plačo sploh dobijo, res nekoliko neupravičene in neresne izzve nijo stavke tistih, ki branijo pridobljene neskromne pravice. Druga plat medalje so začasno najeti delavci.

MnenjaChristof Droste, direktor Helle SaturnusS specializiranim podjetjem za prevoz-niške storitve imamo sklenjeno pogod-bo o izvajanju skladiščno-transportnih del. Zavezani so organizirati delo in v ta namen zagotoviti ustrezno število

viličarjev in voznikov viličarjev. Ti morajo upoštevati naš režim dela in zakonske omejitve, niso pa vezani na našo kolektivno pogodbo. Na našo zahtevo nam podjetje obča-sno posreduje dokazila, da imajo delavci sklenjeno delovno razmerje in so socialno zavarovani. Izposojeni agencijski delavci pa delajo v enakih razmerah kot naši zaposleni. Med njimi ne delamo razlik, tako da lahko na primer izko-ristijo tudi naše počitniške zmogljivosti. Zaradi nestabilnih razmer na trgu je število teh delavcev nekoliko večje od določenega cilja – 30 odstotkov vseh delavcev v podjetju, vendar je zelo velika prednost, da lahko njihovo število tudi vsak mesec prilagajamo.

Edyta Gorecka, kadrovska direkto-rica pri družbi Goodyear Dunlop za srednjo in jugovzhodno EvropoGoodyear Dunlop Sava Tires pri zapo-slovanju pogodbenih delavcev upo-rablja predvsem model posredovanja zaposlitev v sodelovanju z registrira-

nimi agencijami za posredovanje. V letih konjunkture, še posebno leta 2008, ko je bilo na trgu dela skoraj nemo-goče pridobiti zadosti delavcev in so se v Sloveniji pojavile družbe za opravljanje storitev, se smo se v manjšem ob-segu odločali tudi zanje. Največja prednost obeh modelov je zagotavljanje prožnosti delovnih procesov, ki jo zahteva poslovna dinamika trga, redna oblika zaposlovanja pa je sicer ne dopušča. V tem pogledu je model najema storitev še bolj prožen, saj omogoča hitrejši nastop dela, kar je v času nestabilnega trga in stalnih nihanj v povpraševanju za delodajalce odločilnega pomena.

Marta Strmec, direktorica splošno-kadrovskega oddelka v TrimuZa najem pogodbenih partnerjev za opravljanje storitev se odločamo, kadar je treba na hitro in za kratek čas povečati proizvodne zmogljivosti za izvedbo projektov, ki so časovno

omejeni, na prostem trgu delovne sile pa ni primernih kandidatov. Ponavadi gre za opravljanje ključavničarskih, varilskih in montažnih del. Ob podpisu pogodbe od delo-dajalca zahtevamo, da imajo delavci urejen delovnopravni status, zato pred začetkom del zahtevamo kopije nasle-dnjih dokumentov: potrdilo o prijavi delavca v zaposlitev, zdravniško spričevalo, potrdilo o opravljenem preizkusu usposobljenosti za varno delo in pri tujcih tudi delovno dovoljenje. Za vsako spremembo v času trajanja pogodbe morajo sproti dostaviti dokumente, sicer jim zadržimo plačilo do izročitve dokumentov. Če ugotovimo nezakonit in neprimeren odnos delodajalca do delavca, ki pogodbeno dela pri nas, se najprej pogovorimo z delodajalcem in zah-tevamo ustrezno ravnanje. Če delodajalec svojega odnosa ne spremeni, razdremo pogodbeno razmerje.

Predsednik Sindi-kata pristaniških

delavcev Slovenije Pavel Lokovšek opo-zarja, da je bila večina stavk zadnja leta pri nas, tudi nedavna stavka luških žerja-vistov, namenjena ohranjanju mono-polov in privilegijev, ne pa klasična oblika boja za delavske pra-vice. Zato se z njimi ne strinja.

Petek, 2. septembra 2011, št. 1 • www.finance.si

Miro Smrekar, direktor Adecca in predsednik društva agencij za zaposlovanje, opaža, da so se s krizo laže spo-padla podjetja, ki so bila bolj prilagodljiva v zvezi s številom zaposlenih.

naročila usahnejo (nihanja se zaradi narave posla takim podjetjem pra-viloma pogosto dogajajo), se jim ni treba ukvarjati s presežnimi delavci in odpuščanjem, to pa je tisto, kar zares stane.

Kot nam je pojasnil Miro Smrekar, direktor agencije za zaposlovanje Adecco in predsednik združenja agencij za zaposlovanje, se je to po-kazalo tudi v tej krizi, s katero se po njihovih izkušnjah laže spopadajo podjetja, ki se v zvezi s številom zaposlenih hitreje in ceneje prila-gajajo. Navadno je delež tako najete delovne sile med 10 in 20 odstotki (skupaj izposojeni, študenti, zapo-slitve za določen čas, najem stori-tev), zadnje čase se pri nekaterih kaže potreba, da bi ta delež povečali. V Evropi je delež vseh zaposlenih, napotenih na delo prek agencij, med dvema in tremi odstotki, v Sloveniji pa manj kot odstotek. Agencije za zaposlovanje po Smrekarjevih be-sedah pri svojem delu ugotavljajo, da podjetja potrebujejo več možno-sti za prožnost pri zaposlovanju. Razmere na tako rekoč vseh trgih izjemno nihajo, zato morajo imeti možnost, da lahko čim več in čim hitreje na novo zaposlujejo in svo-bodno odločajo o dolžini trajanja pogodb o zaposlitvi. To pozitivno vpliva na njihov poslovni rezultat, kar pa omogoča širitev podjetja in tudi dodatno zaposlovanje. Pro-žnost zaposlovanja povečuje var-nost vseh zaposlitev.

Preverjanje, čeprav ga zakon ne nalagaKot ugotavlja Smrekar, potrjujejo pa naši sogovorniki, kljub infor-macijam o nečloveških razmerah, v katerih delajo zaposleni pri podi-zvajalcih, resna podjetja ne želijo delati z neresnimi partnerji, zato jih pogosto preverjajo in nadzorujejo, čeprav jim tega zakon ne nalaga.

Naj gre za registrirane agencije za posojanje delavcev ali pa poslov-ne partnerje, ki prek podjemnih pogodb zagotavljajo storitve (in s tem tudi delovno silo), vsi mo-

rajo občasno pokazati delovna dovoljenja svojih zaposlenih,

dokazila o njihovi uspo-sobljenosti, ustreznih

RaDoVan KRaGElj oPozaRja

Menedžerji, miloščine so drageKadrovski strokovnjak Radovan Kragelj opozarja, da je treba biti pri zniževanju stroškov na račun čim cenejše delovne sile previden. Zniževanje cene dela je seveda poslovno upravičeno in smiselno – a le do določene meje in v neposredni povezavi z rezultati. Dolgoročno naj-dražja oblika nagrajevanja zaposlenih so miloščine – ker zanje res ne dobite nič, pravi Kragelj. Namesto da bi se ljudje trudili doseči čim boljše rezultate in s tem tudi večje nagrade, pri miloščinah razmišljajo, kako naj vložijo čim manj, da se še izognejo sankcijam. Niti po naključju ne želim vseh agencij in podizvajalcev metati v isti koš, dodaja Kragelj, ampak izigravanja zaradi luknje v zakonu je preprosto preveč, da bi si zatiskali oči. Ljudje tudi pri uradno registriranih in strogo reguliranih agencijah za posojanje delavcev podpisujejo pogodbe o zaposlitvi v tujem jeziku, plačo neredno dobivajo na roko (pa še to morajo sami večkrat opozoriti nadrejene, da je plačni dan že mimo) in podobno. Ko pa se zgodi na primer de-lovna nesreča, se agencija in njen naročnik toliko časa izogibata odgovornosti, da vse skupaj zastara. Zakon, ki bi moral varovati zaposlene za te primere, tako ostaja le mrtva črka na papirju.

zavarovanjih, izplačanih plačah, bolniških in regresih. Morebitne kršitve zakonodaje ali pri naročniku uveljavljenih norm so kaznovane z odpovedjo pogodb.

Kaj pa kriza?Če se vrnemo k stavkanju: v času, ko so številni veseli, če plačo sploh dobijo, res nekoliko neupravičene in neresne izzvenijo stavke tistih, ki branijo doslej pridobljene ne-skromne pravice. Privilegije, kot jih imenuje Lokovšek. Ljudje po svetu na cestah zahtevajo politične, go-spodarske in socialne reforme, opo-zarjajo na previsoko brezposelnost (najvišjo stopnjo v EU ima Španija – 21 odstotkov) in brezizhodnost (izgredi na londonskih ulicah). Ka-ko se torej sliši, ko pri nas stavkajo ljudje s približno 2.700 evri bruto plače in štiriurnim delovnikom ter s tem ogrožajo poslovanje svojega de-lodajalca in povezanih družb, samo zato, ker podjetje poskuša podaljšati njihov delovnik za eno uro?

Kot priznava tudi Mladen Jovičić, prvi sindikalist luških žerjavistov, je stavka skrajna oblika delavskega bo-ja in z njo se ogroža poslovanje druž-be. Po tej poti se prisili vodstvo pod-jetja k dialogu, ki ga prej praviloma ni. Tako je bilo po njegovih besedah tudi v Luki, saj se vodstvo podjetja z žerjavisti ni hotelo pogovarjati in je namenoma izsililo stavko. Sicer pa tudi pri dobrih plačah ali delovnih razmerah ni nič narobe bojevati se, da bi imeli še boljše plače in še boljše delovne razmere, pravi. Delavci tudi morajo pravočasno opozoriti na ne-sprejemljive ukrepe uprave, ki ogro-žajo delovna mesta. Nima smisla stavkati, ko je podjetje že propadlo, meni Jovičić.

Kaj pa kriza, smo ga povprašali. Se v krizi stavka za boljše plače? Se upira ukrepom uprave, ki se poskuša pa-metno odzivati na krizo? Od začetka krize do danes se uprava ni oglasila z željo, da bi se pogovarjala o delitvi svojih bremen, pravi Jovičić. Ta de-litev bremena je namreč v kolektivni pogodbi predvidena, pojasnjuje. A Luka dejansko ni bila posebno pri-zadeta s krizo, saj je v najtežjem letu 2009 poslovala z rekordnim rezulta-tom. Gotovo pa letošnje leto za Luko tudi ni krizno, saj bodo spet dosegli nov rekord, tako v pretovoru kakor tudi v prihodkih, navaja Jovičić. Luko je pravzaprav najbolj prizadelo brutalno večstomilijonsko izčrpava-nje prejšnje uprave in tako to danes prezadolženo podjetje težko najame deset milijonov evrov posojila, kar je po njegovem mnenju žalostno.

zGoDoVIna

Najbolj pridno stavkajo javni uslužbenciPrenehanje dela za določen čas zaradi ekonomskih in/ali političnih zahtev de-lavcev, ki mu pravimo stavka, je bilo po zgodovinskih zapisih prvič organizirano leta 1152 pred našim štetjem v starem Egiptu. Takrat so umetniki, ki so okraše-vali nekropolo faraonu Ramzesu III., zah-tevali boljše plače. Egipčanske oblasti so se po daljšem času vdale in privolile v zvišanje plač.

Leta 1917 je Mehika kot prva država v svojo ustavo zapisala pravico do stavke. Prva stavka v novejši zgodovini Slove-nije je bila 15. decembra 1987, ko so v ljubljanskem Litostroju zaposleni izrekli nezaupnico partijskemu in samouprav-nemu sistemu. Zahtevali so ustanovitev neodvisnih sindikatov in pod vodstvom Franca Tomšiča oblikovali iniciativni od-bor Socialdemokratske zveze Slovenije.

Od osamosvojitve smo v Sloveniji priče številnim stavkam, predvsem javnih uslužbencev. Od leta 1993 z izjemo let 1997, 1999 in 2003 (in letošnjega, vsaj za zdaj) je bila v javnem sektorju vsaj ena stavka. Leta 1993 so stavkali zaposleni v šolstvu – zahtevali so dvig plač in izplačilo regresa –, istega leta pa še zdravniki in zobozdravniki, vključeni v sindikat Fides, ki so se zavzemali za sklenitev kolektivnih pogodb. Fides je organiziral tudi krajše opozorilne ali pa daljše stavke, dokler niso bile dosežene njihove zahteve, v letih 1994, 1995, 1996, 2002, 2004 in 2005.

Tudi sodniki so nekajkrat zagrozili s stav-ko. Leta 2006 je 21 sodnikov gospodar-skega oddelka ljubljanskega okrožnega sodišča sklenilo, da bodo zaradi plačne reforme v sodstvu delali le toliko, kolikor od njih zahteva sodniška norma. Leta 2009 pa smo doživeli belo stavko sodni-kov, ki so zahtevali dvig plač.

Lani sindikati javnega sektorja ob zao-strenih razmerah v gospodarstvu niso želeli prisluhniti vladi, ki je predlagala preklic pred krizo sklenjenih dogovorov o odpravi plačnih nesorazmerij v javnem sektorju. Sledila je stavka medicinskih sester, policistov, carinikov in še nekate-rih drugih javnih uslužbencev.

Nekajkrat so stavkali tudi novinarji RTV Slovenija v Ljubljani, Mariboru in Kopru. Prva večja stavka je bila leta 1996, ko so se novinarji zaradi nespoštovanja ko-lektivne pogodbe, podpisane leta 1992, odločili za delo s skrajšanim časom. Zaradi zahteve po začetku pogajanj o nacionalni kolektivni pogodbi za novi-narje je bila jeseni 2004 splošna stavka novinarjev. Končala se je po štirih dneh, čeprav združenje za tisk in medije pri gospodarski zbornici stavkovnih zahtev sindikata ni sprejelo v celoti. Novinarji RTV so stavkali tudi lani jeseni, ko so na poročilih poročali le o poteku stavke.

V gospodarstvu je v zadnjih letih najbolj odmevala stavka sindikata kovinske in elektroindustrije (SKEI), ko je po ocenah organizatorjev stavkala več kot polovica podjetij v panogi in več kot 70 odstot-kov članstva. Na svoje težave so s tako imenovano tiho stavko opozorili tudi za-posleni v Muri, ko so z zborom pred slo-venskim parlamentom v tišini vladi želeli sporočiti, da so ostali brez besed.

ljudje namreč sami želijo toliko več delati, da več zaslužijo. Zato goljufa-jo in izigravajo sisteme preverjanja navzočnosti. To, da ne dobijo ustre-znih (zakonsko minimalno dolo-čenih) plač, bi lahko zelo preprosto reševala delovna inšpekcija. Inšpek-torji naj nehajo iskati izgovore in pridejo opravljat svoje delo, vztraja Lokovšek.

Inšpektorji preverili večinoIz poročila inšpektorata za delo sicer izhaja, da inšpektorji, vsaj kar zadeva Luko in njene pogodbene

partnerje, niso ravno počivali. Zapo-slene v Luki so lani in letos preverjali

Urba

n Št

eblja

j

Urba

n Št

eblja

j

Viri: Wikipedia, STA, Finance.si

J. U.

V elika negotovost in strmoglavljenje tečajev, ki sta zajela globalne finančne trge, kažeta, da so najra-zvitejša svetovna gospodarstva na robu recesije z dvojnim dnom. Finančna in gospodarska kriza, ki se je pojavila zaradi prevelikega zadolževanja za-sebnega sektorja in posledičnih poskusov finančne

izravnave, je povzročila velike premike v javnem sektorju, s kate-rimi naj bi preprečili »drugo veliko depresijo«. A za zdaj se zdi, da je krepitev precej slabotna, saj še zlasti glede na vložena sredstva in boleče poskuse kritja dolgov ne kaže že-lenega učinka.

Zdaj pa so visoke cene nafte in izdelkov, nemiri v arabskem svetu, potres in cunami na Ja-ponskem, evrska dolžniška kriza in ameriške fiskalne težave ter znižanje bonitetne ocene javnega dolga ZDA spodbudili še povečanje števila zavarovanj zlasti finančnih tveganj. Gospodarsko so ZDA, območje evra, Velika Britanija in Japonska zastali. Celo hitro ra-stoča gospodarstva (Kitajska, trgi v Aziji in Latinski Ameriki), hkrati z izvozno usmer-jenimi državami, ki so od njih odvisne, na primer Nemčija in z viri bogata Avstralija, doživljajo močno upočasnjevanje rasti.

Konec čarovnij Vse do lani je načrtovalcem ekonomske politike iz njihovih »klobukov« uspelo pričarati kakšnega »zajca«, s katerim so nato povečali količino denarja v obtoku, popravili cene blaga in storitev ter tako spodbudili gospodarsko krepitev: davčne olajšave, skoraj nične obrestne mere, dvakratna »kvantitativna sprostitev« (quantitative easing) denarja, ob kateri so državne banke z nakupom nepremičnin povečale dotok denarja v gospodarstvo, zavarovanje pred najetjem slabih posojil in bilijoni dolarjev, namenjeni reševanju bankrotov in likvidnostnih težav bančnih institucij – poskusili so vse. Zdaj pa jim je zmanjkalo »zajcev«.

Zdajšnja fiskalna politika zavira gospodarsko rast tako na obmo-čju z evrom kot v Veliki Britaniji. Celo v ZDA zvezna vlada, vlade posameznih držav in lokalne skupnosti množično krčijo javno porabo in zmanjšujejo socialne transferje, kmalu pa bodo začele še zviševati davke.

Misija neMogoče Še ena epizoda reševanja bank je politično nesprejemljiva in ekonomsko nemogoča: večina vlad, zlasti v Evropi, je v takšnem razsulu in zmedena, da si kaj takšnega preprosto ne morejo privoščiti. Zadolževanje njihovih držav vse bolj zbuja dvom o finančni trdnosti evropskih centralnih bank, ki imajo v lasti večino vse bolj negotovih državnih obveznic.

Pomagati ne more niti spremenjena monetarna politika. Kvan-titativna sprostitev je namreč omejena z zgornjo mejo dopustne inflacije v državah z evrom in Veliki Britaniji. Ameriška central-na banka bo verjetno poskusila še s tretjo kvantitativno sprosti-tvijo, ki pa bo najverjetneje premajhna in prepozna. Lanskih 600 milijard dolarjev iz kvantitativne sprostitve in bilijon do-larjev, ki so ga dobili z znižanjem davkov in transferjev, je za-dostovalo za komaj triodstotno gospodarsko rast na četrtletje. Nato se je rast v prvi polovici leta 2011 zmanjšala pod odstotek. Tretja sprostitev denarja bo veliko manjša, temu primerno pa bo tudi precej manj zalegla pri uravnavanju cen blaga in storitev ter spodbujanju ekonomske rasti.

česa raje ne bi videli? Devalvacija valut v vseh razvitih državah žal ne pride v poštev, čeprav bi vse potrebovale šibkejše valute in boljšo zunanjetrgovinsko bilanco, ki bi omogočile vnovično rast. Vendar pa tega ne morejo imeti hkrati. Zato je zanašanje na gibanje tečajev valut, s katerimi bi lahko vplivale na trgovinsko bilanco, najbrž le še en račun brez krčmarja. Zaradi tega se na obzorju vse bolj napovedujejo oblaki valutnih vojn, z Japonsko in Švico kot prvima v bitkah, ki naj bi jima prinesle

upad valutnih tečajev. Druge države jima bodo najverjetneje sledile kmalu.

Medtem se na območju evra Italija in Španija spopadata z možno-stjo izgube dostopa na trg, finančni pritiski pa se stopnjujejo tudi na Francijo. Toda Italija in Španija sta preveliki, da bi lahko doživeli fi-nančni polom, in preveliki, da bi ju zmogli reševati. Za zdaj se je ECB odločila za nakup nekaj njunih obveznic, s katerim naj bi podprla

novo evropsko ustanovo za finančno utrditev (EFSF). A če Italija in Španija izgubita dostop do trgov, bodo sredstva

v vrednosti 440 milijard evrov (627 dolarjev), ki jih ima ta na voljo, porabljena že do konca tega leta ali v

začetku prihodnjega.

Če ustanovi ne bodo odobrili trikratnega povečanja sredstev – čemur najbolj nasprotuje Nemčija –,

je edina možnost urejeno, vendar prisilno pre-strukturiranje italijanskega in španskega dolga,

podobno kot se je že zgodilo Grčiji. Naslednji korak bi bil prisilno prestrukturiranje neza-varovanega dolga plačilno nesposobnih bank. Čeprav se je proces denarne izravnave šele začel, pa bo zmanjšanje dolgov postalo nuj-no, če države same ne bodo zmogle zadostne rasti, varčevanja ali spodbud za povečanje

dotoka denarja, s katerimi bi se izkopale iz dolžniškega brezna.

Marxova preroKba Zdi se, da je imel Karl Marx vendarle prav, ko je dejal, da bosta globalizacija in finančna odvisnost prej ko slej ušli nadzoru, redistribucija prihodkov in dobrin iz dela do kapitala pa bo kapitalizem privedla do samouničenja (čeprav se je njegovo stališče, da je socializem boljši, izkazalo za napačno). Podjetja zapirajo delovna mesta, saj ni dovolj povpraševanja. Toda zapiranje delovnih mest hkrati zmanjšuje prihodke, povečuje družbene razlike in vnovič zmanjšuje povpraševanje.

Nedavne demonstracije, ki so se iz arabskih držav razširile tudi na Izrael in Veliko Britanijo, ter vse večje nezadovoljstvo kitajskih množic – kmalu pa tudi v drugih razvitih in hitro rastočih gospodar-stvih – so plod enakih težav in družbenih napetosti: poglabljajoče se neenakosti med skupinami prebivalstva, revščine, brezposelnosti in obupa. Celo svetovni srednji sloj doživlja pritisk vse manjših prihod-kov in vse slabših delovnih možnosti.

Da bi tržno usmerjenim gospodarstvom omogočili delovati tako, kot bi morala in zmogla, bi se morali vrniti k pravemu ravnotežju med trgi in oskrbo z javnimi dobrinami. To pa pomeni občuten odmik od anglosaškega modela laissez-faire, njegove coprniške ekonomike in kontinentalno-evropskega modela države blaginje, ki ga poga-nja deficit. Vse bolj se namreč dozdeva, da sta se oba nepopravljivo izčrpala.

po KapitalizMu? KapitalizeM.Vzpostavitev pravega ravnotežja bi danes zahtevala ustvarjanje delovnih mest z novimi davčnimi olajšavami, namenjenimi zlasti naložbam v produktivno infrastrukturo. Potrebno pa bi bilo tudi naslednje: uvajanje bolj progresivnega obdavčevanja; več kratkoročnih davčnih spodbud ob srednje- in dolgoročni fiskalni disciplini; večja podpora državnih finančnih institucij za najetje posojil, ki bi banke zavarovala pred morebitnimi izgubami; zmanjšanje dolžniškega bremena za plačilno nesposobna gospodinjstva in druge ranljive akterje v gospodarstvu; strožji nadzor in regulacija finančnega sistema; delitev prevelikih bank in razbitje oligopolnih trustov.

Razvite države bodo morale sčasoma povečati svoje naložbe v človeške vire, znanje in spretnosti ter družbena omrežja, saj bodo le tako lahko povečale produktivnost ter svojim delavcem omogočile konkurenčnost in razvoj v globaliziranem gospodar-stvu. Podobno kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja so namreč alternativa takšnega načrta le neskončna stagnacija, gospo-darska depresija, valutne in trgovinske vojne, nadzor kapitala, finančna kriza, bankroti držav ter velika socialna in politična nestabilnost.

Si upate staviti, da je kapitalizmu res odklenkalo?nouriel roubini, direktor podjetja Roubini Global Economics, profesor ekonomije na Stern School of Business univerze v New Yorku ter soavtor knjige Crisis Economics.

Ko v čarovniških klobukih ekonomistov zmanjka zajcev

8 gostujoči komentarPetek, 2. septembra 2011, št. 1 • www.finance.si

milijonov evrov je vrednost širše slovenske nogometne reprezentance (20 slovenskih nogometašev po podatkih transfermarkt.de). Za primerjavo: najdražjega nogometaša sveta Argentinca Lionela Messija na spletni strani cenijo na 100 milijonov evrov. Najvišjo tržno vrednost med slovenskimi nogometaši pripisujejo vratarju Udin Samirju Handanoviču, ki je »težak« 11 milijonov evrov, s čimer je 17. najdražji vratar na svetu, z 8,5 milijona evrov pa mu sledi napadalno usmerjeni igralec sredine Josip Iličič.

10 11

Petek, 2. septembra 2011, št. 1 • www.finance.si

N i tako majhne repre-zentance, ki bi v pičlem desetletju trikrat igrala na največjih prvenstvih.

Slovenski nogomet je prvič posegel v identiteto naroda. Dosežek, ki naj-brž ne bo ponovljen niti v prihodnjih sto letih, čeprav selektor Matjaž Kek ni nezadovoljen z nasprotniki iz skupine E, v kateri si bodo Slovenci prizadevali za nastop na mundialu v Braziliji. Po drugi strani pa ima šport vseh športov pri nas katastrofalno tradicijo, orli in sokoli so ga prezirali, komunist Stane Dolanc je bil nor na partizanski Partizan, Bežigrada pa se je izogibal bolj kot zelenih mušnic. Janeza Janše, najboljšega žogobrca med politiki, ni v Jankovićeve Stoži-ce, Borut Pahor pa se je s čiščenjem kopačk v prazno trudil za slovensko reafirmacijo velike igre.

Najbolj fanatični slovenski navi-jači so, potem ko se je naša repre-zentanca kar dvakrat uvrstila v finalni del svetovnega prvenstva, morda sanjali, da bi simpatični fantje moštva s sončne strani Alp podobno kot Urugvajci pred 80 leti postali celo svetovni prvaki. A razmere na svetovni nogome-tni sceni so se medtem temeljito spremenile. Zelo redke, a usodne sodniške napake na svetovnih prvenstvih še povzročajo zgra-žanje svetovne športne javnosti in spravljajo v infarktne zadrege vsemogočnega Seppa Blatterja, samozavestnega Švicarja, ki so ga letos petič izvolili za prvega moža mednarodne nogometne zveze, toda nihče več ne more postati prvak z goljufijo. V Sloveniji pa

Slovenija je svetovni nog ometni prvakmeci, ga lahko sodniki z Vladom Šajnom na čelu. Sporočajo nam, da Maribor ne bo prvak.«

Za mnoge, ki niso povsem na teko-čem z obrobnostmi slovenske no-gometne lige: Maribor je v Sloveni-ji veliko večji favorit kot Barcelona v ligi prvakov. Toda Zahovičev srd ni brez podlage, če vemo, da je bil predsednik slovenske sodniške organizacije desetletja zapriseženi navijač Olimpije. In da nasledstvo priznava tudi zdajšnji, čeprav gre za NK Bežigrad, ki se je – potem ko so ostareli udbovci izgubili interes za obrambo imena nekdaj malega velikega kluba – razglasil za Olimpijo. Še dobro, da se mu ni bilo treba za Real. Ta gospod je za slovenske sodnike tako rekoč bog. Ne brez razloga, s svojimi skrivno-stnimi zvezami pri Uefi lahko ko-pici najboljših (pardon, najbolj po-slušnih arbitrov) omogoča sojenje evropskih tekem in letni zaslužek od 20 do 30 tisoč evrov.

Aleksandra Čeferina namestil prvi sodnik? Toda nesrečne zgodbe še ni konec. Novega predsednika Nogometne zveze Slovenije (NZS) Aleksandra Čeferina je po poročanju mojih ze-lo zanesljivih virov namestil prav prvi slovenski sodnik. Uveljavljeni in inteligentni prvi (ali drugi) slovenski odvetnik bi brez te hi-poteke čez nekaj let morda postal slovenski Blatter, ob njej pa je mo-ral pri priči vrniti uslugo: povišati sodniške takse tudi doma. S to od-ločitvijo si je močno oslabil svetlo prihodnost, Slovenija pa je postala svetovni nogometni unikum: da so sodniki veliko bolje plačani kot obubožani nogometaši.

Na veliko srečo imamo Slovenci kot veliko nasprotje betežni in samozadostni domači sceni, ki po odmevnosti komaj konkurira vaškim gasilskim veselicam, fanta-stično nogometno reprezentanco, ki se je v svetu uveljavila kot ena najprepoznavnejših, če ne celo najprepoznavnejša slovenska blagovna znamka. Debata o tej temi sicer ni prav smiselna, saj te blagovne znamke zelo verjetno ne bi potrdil niti noben naš pomemb-než ali organ niti anketa med ljudstvom.

Ne Španija – naslov je lani osvojila v Južni Afriki –, Slovenija je sve-tovni nogometni prvak, bi lahko rekli. Na svetu je ni tako majhne nogometne »Palčice«, ki bi v pi-člem desetletju kar trikrat igrala na največjih prvenstvih (evropsko prvenstvo na Nizozemskem in v Belgiji ter svetovno prvenstvo v Južni Koreji in Južni Afriki). Ne-samozavestni Slovenci v te dosež-ke, ki jih naša reprezentanca za-nesljivo ne bo ponovila prihodnjih

Franci Božič, novinarfinance@finance.si

sto let, ne bodo nikoli prav verjeli. Vsi na svetu, ki vedo, da je profe-sionalni nogomet eden najpresti-žnejših in zahtevnih poslov, nam bodo zlahka. Tudi če ne bi poznali podrobnosti o položaju nogometa na Slovenskem. Oni vedo, da so pri vsakem projektu pomembne star-tne možnosti. Da ni dirke ferarrija s hroščem, na kar številni domači preračunljivci radi pozabijo. Te ze-lo majhne možnosti – ob zelo do-brem rezultatu – podeljujejo nogo-metašem Slovenije laskavi naslov

milijonov evrov je v letnem obdobju do maja 2011 zaslužil britanski nogometaš David Beckham, predvsem zaradi sponzorske pogodbe z nemškim proizvajalcem športne opreme Adidasom. Na lestvici Forbesa mu s 26 in 22 milijoni sledita prva zvezdnika španskih tekmecev Reala Madrida in Barcelone Cristiano Ronaldo in Lionel Messi. Dobršen del zaslužka Ronalda so sponzorske pogodbe z multinacionalkami Nike, Coca-Cola in Castrol, Messi pa je podpisal z Adidasom, Konamijem in Air Europo.28

priznati vsaj eno olajševalno okoli-ščino: katastrofalno tradicijo.

Nogomet je v Sloveniji desetletja štel za »balkanski« šport. V odporu do tega povsem zgrešenega slo-venskega predsodka – nogomet je vendarle evropski, svetovni – se je kalila nova slovenska identiteta, katere športni ideali so povezani predvsem s smučanjem in telovad-bo. Osamosvojitev Slovenije naj bi torej pomenila tudi osvoboditev izpod jugoslovanskega nogome-tnega jarma. In dokončen poraz nogometa. Uefa in Fifa sta na srečo preveč dobro organizirani zvezi, da ne bi vsaj za silo poskrbeli za no-gomet in ga ne povsem prepustili samopašnim oblastnikom.

Slovenska reprezentanca se je za ta ponujeni mednarodni izziv na prelomu stoletja oddolžila s sijaj-nimi rezultati, s katerimi je mlela predvsem nasprotnike z nekdanjega vzhoda, vključno s tistimi iz nek-danje beograjske centrale. Zgodilo se je drugič, prvič je bilo v obdobju nacionalnega prebujanja na za-četku prejšnjega stoletja, ko so se slovenski klubi uprli nemškim, da je nogomet v Sloveniji postal družbeno pomemben in celo posegel v novo identiteto naroda.

Toda med tem so bili kruti časi, v katerih pa je slovenski nogomet čudežno preživel. Sokoli in orli kot nosilci prevladujoče športne dejav-nosti so ga prezirali, nič bolje se mu ni godilo po drugi svetovni vojni. V TVD Partizan ni bilo prostora za nogomet, tako so odločili na CK ZKS v Ljubljani, čeprav iz Beograda v tej smeri ni bilo nikakršnih direktiv. Zametke profesionalnega nogometa v Sloveniji je nato nadzirala policija, strah pred zbiranjem evforičnih množic za Bežigradom ali v Ljud-skem vrtu je bil le prevelik. Nogomet je pri slovenskih komunističnih oblasteh štel za nevarno igro, ker je magično privlačil množice. Medtem ko je profesionalni nogomet v drugi polovici prejšnjega stoletja osvajal Evropo, je v Sloveniji zaradi ideolo-ških ovir na vsakem koraku dobival polena pod noge. Vodilni slovenski komunist Stane Dolanc je bil sicer strasten privrženec nogometa in abonirani gledalec tekem Partizana v Beogradu, bežigrajskemu stadionu pa se je izogibal v velikem loku kot zelenim mušnicam.

Proti zaradi Zorana Jankovića Zastarel in neudoben Plečnikov stadion v Ljubljani je postajal razvalina, na koncu balade je Uefa na njem prepovedala tekme. Da ga niso obnovili, je kriva predvsem ideologija: ker so ga pred drugo svetovno vojno zgradili za potrebe evharističnega kongresa in ker so na njem med drugo svetovno vojno prisegli domobranci. Ljubljana je

Mislim, da smo že dobili

jasno sporočilo, da Olimpija mora biti prvak, Maribor pa poražen. Če Maribora na igrišču ne morejo premagati tekmeci, ga lahko sodniki.To je tik pred začetkom letošnjega domačega prvenstva izjavil Zlatko Zahovič, legendarni nekdanji as slovenske reprezentance in zdajšnji športni direktor Maribora.

OBLAK IN POPIVODA

Nogometaša, ki sta pregnala slovenski prezir do nogometa Se še spominjate »plavih« – jugoslovan-ske nogometne reprezentance –, ki so ob svetovnih prvenstvih in tudi ob bolj ali manj nepomembnih dogodkih južno od Kolpe sprožali množične izbruhe nacional-ne histerije in ob tem prevladujoč prezir slovenske javnosti, ki se je občasno ohla-dil, potem ko je v začetku sedemdesetih let reprezentančni kapetan postal Brane Oblak (zgornja fotografija), njen eksekutor za nasprotna moštva pa Danilo Popivoda? Oba sta bila prva Slovenca, ki sta v dresih jugoslovanske reprezentance igrala na svetovnem prvenstvu, bilo je leta 1974 v Nemčiji. Brane je bil tedaj izbran v naj-boljšo enajsterico sveta. In zdaj takole s časovne razdalje: plavi romantiki so zaradi

skromnejše organizacije in discipline večkrat hudo razočarali, toda bravuro-zne igre in odmevni uspehi so jih pogosto uvrščali med svetovne velesile. Verjetno bi leta 1930 v Montevideu postali celo svetovni prvaki, če jih – po-tem ko so izločili Brazilijo – pred 100 tisoč gledalci na stadionu Centenario ne bi bil onemogočil brazilski sodnik Almeida Rego, ki je razveljavil vodilni gol Moše Marjanovića, priznal pa gol Urugvajcev, potem ko je policist za golom – meter ali dva za črto – podal žogo na noge strelcu odločilnega gola.

bila skoraj desetletje edina evrop-ska nacionalna metropola brez stadiona za mednarodne tekme.

A tudi to je preživel trdoživi in samonikli slovenski nogomet, ki je lani dobil sijajen stadion v Stožicah, med malimi je eden najlepših v Evropi. A glej ga, vraga, nekateri se sprašujejo, ali ga potrebujemo. Tu-di zaradi ideologije: ker ga je zgradil agilni in športno navdahnjeni župan Zoran Janković. Niso še kon-čane razprave, kako so ga postavili, a tudi to bo razčiščeno. Medtem ko Slovenija v Stožicah – ob pod-pori armade združenih slovenskih navijačev – že navdušuje in niza prve zmage, pa na častni tribuni ni mogoče zaslediti voditelja opozicije Janeza Janše, ki je nekoč veljal za najboljšega nogometaša med politi-ki. Politična razdvojenost Slovenije ima trde temelje, v nasprotju s tako rekoč vsemi evropskimi državami je ne morejo povezati niti veliki dosežki in navdahnjene igre naci-onalne nogometne reprezentance. V seštevku ni težko ugotoviti, da nogomet v Sloveniji, čeprav se raz-mere spreminjajo, ni dejavnik dru-žabnega življenja in je bolj ali manj prepuščen marginalcem. Športna politika z gospodom Janezom Koci-jančičem na čelu, spet v popolnem nasprotju z Evropo, v kateri ima no-gomet med športi poseben status, v njem ne prepozna niti poligona za posle in kroženje denarja. To med drugim potrjuje stanje nogometne infrastruktu-re: Slovenija premore en sam kolikor toliko spo-doben vadbeni center, kakršnega ima vsak malo večji italijanski ali avstrijski klub, pa še tega si je dal kot spomenik zgraditi nekdanji minister za šport Milan Zver. Tudi na srečo, kajti si-cer slovenski nogometaši, ki igrajo v tujini, ko se zberejo doma, ne bi imeli kje trenirati.

Da je s statusom in odnosom do nogometa v Sloveniji nekaj zelo narobe, je pred zadnjim dejanjem slovenske uvrstitve na zadnje svetovno prvenstvo v Južni Afriki pronicljivo ugotovil tudi premier Borut Pahor: da bi bila zmaga nad velikimi Rusi za narod nekaj izje-mnega in bi se ji kazalo globoko pokloniti. Kot vemo, se je njegova praktična izvedba poskusa reafir-macije slovenskega nogometa z znamenitim čiščenjem nogome-tnih čevljev močno ponesrečila in spremenila v svoje lastno naspro-tje. Tudi v škodo nogometa.

Nič zato, slovenski nogomet je vajen takih in podobnih udarcev. Preživel je vse, Slovenija pa je kljub temu – ne doma, ampak v svetu – postala šampion. Kje še, na katerem področju, vas vprašam?

DENAR

Največji športni biznis Mednarodna nogometna zveza Fifa je v štiriletnem obdobju do leta 2010 ustvarila 4,2 milijarde dolarjev prihodkov (tri milijarde evrov) in 631 milijonov dolarjev čistega dobička (443 milijonov evrov) oziroma presežka. V obrav-navanem obdobju je Fifa imela za 30 odstotkov manjši dobiček od najbolj dobičkonosne slovenske družbe – farmacevtke Krke –, po prihodkih pa je zaostala za petino. Glavni vir prihodkov in dobička je svetovno nogometno prvenstvo, ki ga organizirajo vsaka štiri leta.

Še bolj donosno pa je nogometno prvenstvo reprezentanc stare celine, ki ga organizira evropska nogometna zveza Uefa. Evropsko nogometno prvenstvo v Avstriji in Švici leta 2008 je Uefi prineslo 700 milijonov evrov dobička, za prvenstvo 2012, ki ga bosta gostili Poljska in Ukrajina, pa pričakujejo še večji rekordni znesek. V letih, ko ni moškega članskega no-gometnega evropskega prvenstva, levji delež pritoka sredstev pomeni no-gometna liga prvakov – lani 1,14 milijarde evrov od skupnih 1,75 milijarde. Uefa nekaj več kot polovico tega denarja (lani 990 milijonov) razdeli med evropske nogometne klube, ki sodelujejo na njenih tekmovanjih. Prvak lige prvakov Barcelona je tako lani dobil 126 milijonov evrov, poraženec finala Manchester United pa 73 milijonov.

Glavni vir prihodkov Fife in Uefe so oglaševalske pogodbe in prodaja televi-zijskih pravic za prenose najbolj priljubljenega športa na svetu. Obe zvezi sta kot neprofitni organizaciji registrirani v Švici. Po statutu morata presežke vlagati v razvoj nogometa po svetu oziroma v regiji.

svetovnih prvakov. Turnir je bil, prevedeno v materialni svet: za koliko denarja kaj doseči. Splošno znano in zelo pomembno dejstvo je tudi, da so za Slovenijo na vseh prvenstvih igrali izključno igralci iz tujih klubov ter da je bila večina reprezentantov s prvih dveh še produkt jugoslovanske šole.

Osamosvojitev, dokončen poraz nogometaBedo nogometa v Sloveniji, ki je posledica nevzdržnega in svetu

se je čas, kar zadeva nogomet in še marsikaj drugega, že davno ustavil.

Legendarni nekdanji as slovenske reprezentance in zdajšnji športni direktor Maribora Zlatko Zahovič je tik pred začetkom letošnjega do-mačega prvenstva izjavil: »Mislim, da smo že dobili jasno sporočilo, da Olimpija mora biti prvak, Ma-ribor pa poražen. Če Maribora na igrišču ne morejo premagati tek-

61

Prijateljska tekma med Slovenijo in Avstralijo lani v Stožicah

Arena

nerazumljivega statusa, sem delno že omenil, ne pa tudi neurejenega družbenega okolja, v kakršnem profesionalni nogomet nima re-snih možnosti za razcvet. »Zaslu-go« za to ima predvsem samozado-stna slovenska politika, ki na malo prestižnejši sceni ne more dobiti nobene tekme. Vsaj v odnosu do nogometa pa ji je vendarle treba

Aleš

Ben

o

Žoga ženskega spola

»Prihodnost je ženstvena.« To je eno izmed gesel svetovnega

nogometnega guruja Seppa Blatterja, ki je Fifo že davno

speljal v komercialne vode. Ženski nogomet je vse do

konca prejšnjega tisoč-letja štel za obrobno

zadevo, povsem v senci ženske košarke, rokometa in odbojke, zdaj pa je že najhitreje

razvijajoča se športna igra. Stereotip, da je

nogomet moška zadeva, je že padel, čeprav je Fifa

prvo svetovno prvenstvo (na Kitajskem) priredila šele leta 1991, med letoma 1921 in 1971 pa je bil ženski nogomet uradno celo prepovedan. Julijski ženski SP v Nemčiji – 80 tisoč gledalcev na uvodni tekmi med Nemčijo in Kanado – je bil spektakelsko primerljiv z moškim, ob zavidljivi taktiki in tehniki (telesno so dekleta

še krepko v moški senci) pa je bil to tudi prikaz globalne lepote. Dva-kratne svetovne prvakinje Nemke in Američanke so morale senzacionalno priznati premoč temperamentnim Japonkam, po šarmu pa so prevla-dovale Kaylyn Kyle (Kanada), Megan

Rapinoe in Hope Solo (ZDA), Laure Joulleau (Francija), Rachel Unit (Anglija) … Toda Blatterjevi motivi za razcvet ženskega nogometa le niso bili tako čisti: njegovi vse glasnejši kritiki mu očitajo, da je želel izkoristiti zadnjo veliko re-zervo moškega nogometa – na stadione pripeljati armade navijačic.

V Sloveniji so razmere za ženski nogomet precej drugačne kot v Skandina-viji, Nemčiji, Angliji, Severni Ameriki in na Daljnem vzhodu. Zanje na stadio-nih preprosto ni prostora (marsikje ga ni niti za moške), zato so se morale umakniti na deželo – Dornavo, Jevnico, Škale, Slovenj Gradec, Beltince, Velesovo … Slovenska ženska liga z osmimi klubi tako ne more izpolniti niti Blatterjevega glavnega cilja: povečati obisk v moški prvi ligi. Tako je to v novi deželi, ki ji je najdlje vladal Janez Drnovšek, ta je nogomet opredelil kot životarjenje v nizki zavesti. Torej šport za bebce.

Hope Solo (ZDA)

J. U.

Drag

o W

erni

g

Kar nekaj nogometnih klubov kotira na borzi. Med italijanskimi nogometnimi velikani so na borzo uvrščeni turinski Juventus ter rimska tekmeca AS Roma in Lazio. Na evropskih borzah pa opazimo še londonski Tottenham Hotspur, nizozemski Ajax, nemško Borussio Dortmund in turški Besiktas. Delničarji omenjenih nogometnih klubov so v zadnjem desetletju s to naložbo praviloma izgubljali.v EUR Vir: Bloomberg

JUVENTUS FC

31.12.013,0806

31.08.110,8155

Postanite naročnik in

S kartico Diners Club je možno plačilo na 6 obrokov.V podjetju Časnik Finance, d.o.o., spoštujemo vašo zasebnost. Zagotavljamo vam visoko raven varovanja podatkov in se zavezujemo, da jih bomo skrbno hranili in uporabljali samo za analiziranje podatkov, trženjske raziskave ter predstavitev izdelkov in storitev Časnika Finance, d.o.o. ter jih brez vaše privolitve ne bomo posredovali tretjim osebam. Kadarkoli lahko zahtevate, da podjetje Časnik Finance, d.o.o., trajno ali začasno preneha uporabljati vaše podatke za navedene primere. Časnik Finance, d.o.o., je dolžan vašo zahtevo v 15 dneh ustrezno izpolniti in vas v nadaljnjih petih dneh tudi obvestiti. Vse stroške v zvezi s tem krije Časnik Finance, d.o.o.. Neomejen dostop do www.finance.si, oglasni prostor in dostop do Finance I mini.FI-PO so na voljo po plačilu računa. Kavni aparat boste prejeli najkasneje v petih delovnih dneh po plačilu. Naročilo velja do pisnega preklica.448 EUR* - Letna vrednost časnika Finance z vsemi prilogami brez popusta.288 EUR* - Storitev ni na voljo samostojno.108 EUR* - Ocenjena tržna vrednost. Storitev ni na voljo samostojno ali v prosti prodaji.79,90 EUR* - Priporočena neobvezujoča maloprodajna cena z vključenim DDV je 79,90 EUR. Kavni avtomat je na voljo do porabe zalog.120 EUR* - Če ima podjetje oziroma plačnik naročenih več izvodov, lahko dobi največ pet oglasnih objav na www.finance.si.650 EUR* - Ocenjena vrednost prihranka pri ceni storitev oziroma izdelkov, če bi bili na voljo samostojno v prosti prodaji.

spletni oglasni prostor na www.finance.si

120 EUR*

neomejen dostop do www.finance.si/minifipo

neomejen dostop do www.finance.si

288 EUR*448 EUR*

79,90 EUR*

108 EUR*

Preverite svoje poslovne partnerje - 20 skrajšanih bonitetnih ocen brezplačno

V sodelovanju z AJPES.

Za nove in obstoječe naročnike!www.finance.si/narocam

Naročniški paket Finance samo

448 EUR časnik Finance z vsemi prilogami + 288 EUR neomejen dostop do www.finance.si + 108 EUR Finance I mini.FI-PO in 20 skrajšanih bonitet + 120 EUR oglas na www.finance.si

+ 79,90 EUR kavni avtomat NESCAFÉ® DOLCE GUSTO® Piccolo = 1.043,90 EUR

NESCAFÉ® DOLCE GUSTO® Piccolo

do 7. ure na izbrani naslov

prihranite 650 EUR.*

Finance na iPadu

(z DDV in 12% popustom)

14Petek, 2. septembra 2011, št. 1 • www.finance.si

Imajo škodo, čeprav je dražja od BMW

Miloš Milač, novinarmilos.milac@finance.si

V časih blaginje je bila ugle-dna limuzina za mene-džerja znamenje uspeha in bahavosti, danes pa

razsipnosti in napihovanja, čeprav ne vselej upravičeno. Menedžerji so to delno sprejeli, nekateri politiki pa se novim pravilom smejijo v brk ali jih poskušajo vsaj izigrati z le navidez skromno, v resnici pa zelo potratno škodo. Vsekakor sta navidezni in dejanski zasuk v glavah in proračunih tolikšna, da lahko govorimo o trendu, ki dobiva pospešek.

Preobrat je razumljiv, prinesli pa so ga slabi časi gospodarstva in pereče socialne razmere. V časih, ko se marsikdo boji za delovno mesto, ko je vsaka tretja beseda v podjetju povezana z varčevanjem, je avto, nekoč statusni simbol, do-bil status luksuza in razsipnosti. To je oziroma bi moralo veljati še zlasti v javni upravi, v državnih podjetjih in tudi zasebnih, ki po-slujejo slabo, ne izplačujejo plač, so zadolžena, skratka slabotna. Racionalizacija voznega parka je v teh primerih razumljiva, tako na ravni nižjih delovnih mest, ko gre za kurirje ali prodajnike, še zlasti pa na ravni vodstva.

Njeno veličanstvo javnost Vodstvo bi se moralo oziroma bi bilo pametno, da se predvsem zaradi videza v javnosti in v la-stnem podjetju presede iz audijev, BMW in mercedes-benzov vsaj v volkswagne, forde in ople, če ne že v avtomobile nižje vrednosti po ugledu in denarju. Če pa je menedžer uspešen, torej skrbi

za rast podjetja, redno izplačuje plače in delavce celo nagrajuje, nihče ne vidi razloga, da si ne bi privoščil ugledne limuzine. Pa ne le zaradi postavljanja, ampak tudi zaradi udobja, dovršene tehnike in drugih lastnosti, ki blažijo vsakdanje napore obremenjenega poslovneža.

A tudi uspešen menedžer v teh časih z uglednim avtom tvega jezo, nevoščljivost okolja, v katerem živi in deluje. Svojim poslovnim partnerjem sporoča tudi to, da predobro zasluži, hkrati pa jih stiska za ceno – za-to je tudi manj sprejemljiv pri poslovanju. Marsikateri uspe-šen lastnik ali le menedžer se je v zadnjih letih prav zaradi ome-njenih razlogov odpovedal mer-cedes-benzu, poročajo prodajal-ci te znamke. Podobno, morda nekoliko manj, se dogaja tudi trgovcem audijev in BMW. »Rad bi ga imel, lahko ga plačam, a si ga v teh časih preprosto ne morem privoščiti,« je ponavadi pojasnilo menedžerjev.

Prekletstvo domnevne razsipnostiOb tem moramo poudariti, da okolje ni vedno pravično do ugle-dnih znamk, saj te niso vselej razsipne. Denimo audiji, BMW in mercedes-benzi srednjega razreda z vstopnimi dizelskimi motorji zdaj ne pomenijo več vrtoglave cene, saj stanejo manj kot 30 tisočakov oziroma toliko kot dobro opremljen avto precej manj ugledne znamke. Malega BMW serije ena zaradi skoraj-šnje zamenjave modela dobite že za dobrih 16 tisočakov, audija in mercedes-benza za tisočaka ali

dva več, kar pomeni, da lahko go-vorimo že o racionalnosti ugle-dnih avtomobilskih znamk. Ob tem zgoraj našteta imena zagota-vljajo zelo spoštovane vrline, kot so temeljita varnost, zelo majhna poraba goriva in majhni izpusti ogljikovega dioksida ter majhen upad vrednosti rabljenega vozi-la, ki prinaša prihranek in nižje stroške lastništva v določenem obdobju. A videz uglednih znamk je tisti, ki sporoča razsipnost. V javnosti pa vse drugo sploh ni pomembno.

Bolečina vseh nas pa je pogled slo-venskih politikov, torej tistih, ki bi morali za svoj videz v javnosti skrbeti precej drugače kot mene-džerji. Pa tega seveda ne počnejo oziroma nas poskušajo izigrati, z našim denarjem, seveda. Poglej-mo si le zadnjih nekaj razpisov vlade, ki se navzven krčevito boju-je s primanjkljajem v proračunu, po drugi strani pa si zelo rada pri-vošči igračke, ki jih ne potrebuje.

Na glavo postavljena rahločutnostDržavni zbor si je tako privoščil novega audija A6 z vsaj sedem-stopenjskim menjalnikom, razpisni pogoji pa kaj drugega kot luksuzne znamke niso niti dopuščali. Audija so si izbrali tudi na nacionalnem preiskovalnem uradu, premier Pahor pa si je lani, sicer v organizaciji vladne službe za podnebne spremembe, skoraj privoščil sto pogojno brezplačnih BMW serije pet na leto. Svetla izjema, pa še ta je ob podrobnem pogledu precej oblačna, je urad predsednika Türka, ki si je za protokolarno vozilo izbral škodo superb.

Vsekakor zelo modra odločitev, ki obubožanemu in prestrašene-mu ljudstvu sporoča, da njihov voditelj trpi z njim in luksuz zamenjuje s preprosto škodo. Skoraj bi še nas, avtomobilistič-ne novinarje, pripeljali do blaže-nosti in vzklikov navdušenja, če si ne bi podrobno prebrali razpi-snih zahtev, ki so predsednikovo rahločutnost postavili na glavo. Zaradi teh zahtev namesto pre-proste in racionalne limuzine, čeprav ugledne znamke, v uradu predsednika službuje največja škoda s 3,6-litrskim bencinskim motorjem s 191 kilovati, ki je skromna le po imenu. Takšna škoda spije vsaj deset oziroma še enkrat toliko litrov goriva in v ozračje izpusti skoraj dvojno količino ogljikovega dioksida kot denimo precej uglednejši audi A4 2.0 TDI, BMW serije tri ali celo po imenu razkošni merce-des-benz razreda C ali podobno ugledni ford mondeo, opel insi-gnia in druge limuzine srednjega razreda.

Ob tem je takšna škoda dražja pri nakupu, vzdrževanju in lastništvu kot omenjeni avtomobili, le njeno ime sporoča izjemno racional-nost. Da ne bo pomote, škodi su-perb ne zamerimo ničesar. Je zelo dober avto in razumen nakup, a nikakor ne v najbolj razkošni ben-cinski različici. Je pa superb, kot kaže, pravi zmagovalec kriznih ča-sov prav zaradi skromnosti znam-ke. Enako priložnost so dobili tudi hyundaii, kie, dacie in druge manj opazne znamke, ki so pač v tem času bolj primerne, čeprav ne vse-lej pametnejše izbire kot kakšen ugleden nemec ali anglež na štirih kolesih.

Me-nedžerji si javne podobe ne upajo več gra-diti z avti najug-lednejših znamk, čeprav kakovost še ne po-meni raz-sipnosti.

V uradu predse-dnika republike Danila Türka je v službi največja škoda s 3,6-litr-skim bencinskim motorjem, ki je skromna le po imenu.

avtoportret

Ilust

raci

ja: U

rban

Šte

blja

j

POVSEM NOVI FORD FOCUS. Zaženi več kot avto.novifordfocus.si

Uradna specifična poraba: 4,2 – 6,0 l/100 km, uradne specifične emisije CO2: 109 – 144 g/km.Summit motors Ljubljana, Flajšmanova 3, 1000 Ljubljana

Nič več skritih presenečenj. Sistem za opozarjanje na mrtvi kot

Nič več bližnjih srečanj.Opozarjanje na nenamerno menjavo smernega pasu

Nič več nenadnega zaviranja. Sistem za preprečevanje naleta pri nizkih hitrostih

Nič več skrbi. Preko 20 varnostnih senzorjev

16 17

zlahka predstavljam adrenalina pol-no kasaško tekmo, zavito v prah, brez težav si ustvarim podobo, kako tisti, ki stavijo, navijajo za svojega favorita z dvignjenimi stavnimi listki in zma-goslavno vpijejo, ko njihov konj prvi pridrvi v cilj. Glasni so tudi tekmoval-ci, vozači, ki spodbujajo svoje konje. Najglasnejši gledalci in navijači pa so Italijani, pristavi gospodar. Pri njih je ta šport med vsemi našimi sosedi najbolj priljubljen, med drugim tudi zaradi vrtoglavih stav.

Pri nas ni prostora za odslužene Da je ciganska legenda o tem, kako konji lahko letijo, na fizikalni ravni delno celo resnična, potrjuje dejstvo, da ima kasaški konj med dirom del-ček sekunde v zraku vse štiri noge. Ne sme pa preiti v galop, kot je to v navadi pri tekmovanjih za galoperje. Marko mlajši nam pojasni, da konj začne tekmovati že pri dveh ali treh letih. Tisti, ki prvič tekmujejo pri petih, šestih letih, imajo ponavadi daljšo tekmovalno dobo. Trenirati jih začnejo že, ko so stari leto in pol. Sta-rejši od 14 let ne smejo več tekmovati. Kasaški konj lahko med tekmo dose-že do 50, 60 kilometrov na uro, zato poškodbe tekmovalcev in konj niso redke. Marko Slavič mlajši, ki aktivno tekmuje, pravi, da je doslej imel sre-čo, saj še ni huje padel niti se ni huje poškodoval. V Italiji in Avstriji imajo za odslužene ali poškodovane tekmo-valne konje posebna zavetišča, kjer lahko dostojno dočakajo svoj konec. Veliko kasaških konj konča življenje prej, kot je naravno. Ponekod pretira-vajo s treningi, na tekmah jih bičajo, kar je sicer po zakonu prepovedano, hranijo jih s hormoni in z nedovo-ljenimi poživili, kar je na stara leta zanje lahko usodno. Pri nas za konj-ska zavetišča država nima posluha, pa tudi denarja ni. Tiste konje, ki ne morejo več sodelovati na dirkah, za-koljemo in porabimo njihovo meso. »Stari kasaški konji pogosto končajo v klobasah,« brez ovinkarjenja prida oče Slavič.

Brez stav ni dirkBistvo kasaških dirk so stave. Pri nas so dovoljene šele v zadnjem času, a vplačila so zelo nizka. To je povezano tudi z dejstvom, da se je nekdo, ki ima pri loteriji monopol, počutil ogro-ženega, ko je opazil, da se je pojavila neke druge vrste loterija, ustrašil se je za zaslužek. Država Slovenija za konjerejo nima pravega posluha, pra-vi Slavič. V Ljutomeru na kasaških dirkah ljudje vplačajo povprečno za okoli tri tisoč evrov stav. Drugače je pri Italijanih. Tam imajo na primer samo v Milanu na leto najmanj 10 te-kem z nagradnim skladom 200 tisoč evrov. Za primerjavo pove, da pri nas lahko nekdo, ki vplača evro, dobi za zmago konja 20 evrov, v Italiji lahko za enak vložek dobi tudi 20 tisoč evrov ali več. Zneski so vrtoglavi. Lju-dje sicer tudi pri nas vse več stavijo, opaža mlajši Marko. Večja je kriza, bolj ljudje igrajo.

Tudi reja konj, kasačev, se ni ognila recesiji. Zaslužka s tem ni, stroški pa so visoki. Pri Slavičevih porabijo za vsakega konja okoli 200 evrov na mesec. Kasaške dirke na tem koncu najpogosteje obiskujejo kmetje. Po navadi tisti, ki imajo konjerejo v krvi, saj so se s konji ukvarjali že njihovi predniki, obisk tekme pa je del nji-

hove tradicije. Potem so tu še navdu-šenci, ki obiskujejo tekme vsepovsod. Več je tudi zanimanja pri mladih.

Raje kot šilinge je vzel pokal Potem nas je gospodar peljal na ogled tako imenovane svete sobe. Svete za-to, ker je v njej shranjenih na stotine spominov na kasaške tekme, ki se jih je gospodar Marko Slavič po vsem svetu udeleževal od svojega 14. leta. In neredko tudi zmagoval. Ko človek vstopi v sobo stare hiše, ga v prvem hipu zaslepi gora zlatih, srebrnih, bronastih pokalov, medalj, vencev in kristalnih globusov. »Več kot 700 jih je,« ponosno pojasni Slavič, »a kaj, ko niso nič več vredni.« Vprašam ga, kateri mu največ pomeni. »Težko bi rekel,« pravi. Vsa ta priznanja in na-grade pa mu prikličejo v spomin slike iz preteklosti, ko je aktivno tekmoval, zmagoval in izgubljal. Spominja se, da je enkrat imel na izbiro, da kot zmagovalec vzame takratnih 35 tisoč šilingov ali pozlačen pokal. Vzel je zadnjega, pa mu je bilo pozneje žal. Pokaže na zlati pokal iz leta 1997, ko je zmagal na mednarodni tekmi na Dunaju. In zgodb je za debel roman.

Zdaj razmišlja, da bi sobo preuredil v muzej, ki bi si ga lahko ogledali tudi obiskovalci domačije. Tako bi po-kalom in nagradam vsaj simbolično povrnil vrednost, razmišlja. Medtem ko se oče »vrača iz preteklosti«, je čas za fotografijo gospodarja domačije na starinskem stolu, ki z žametno oblogo in zlatimi nitkami spominja na kraljevski prestol. Njega dni bi mu lahko rekli kralj kasaških steza. Za njim stojita oba sinova. Dve ge-neraciji, ki živita za konje. Sam bi že zdavnaj opustil to dejavnost, pravi Marko starejši, a sta sinova želela na-daljevati tradicijo. Še posebej Marko je svoje življenje posvetil konjereji in kasaštvu. Petindvajsetletnik, ki je v roku doštudiral ekonomijo, vstaja vsak dan ob pol petih zjutraj. Počisti hleve, nahrani konje, jih skrtači in pelje na stezo za trening. Veliko dela je, a mu ni težko. Zvečer kar pade v posteljo od utrujenosti. Dosti gasilskih zabav in vaških veselic je izpustil zaradi tega. Mlajši brat, Mi-tja dvajset let ima, se ob tem samo namuzne. Pri hiši je večji kavboj, ga zbode Marko.

Dedek bi bil veselKo zapuščamo sveto sobo, previdno, da ne bi oskrunili katere od relikvij, ki so natančno zložene v vrsti po letni-cah, mi Marko prišepne, da ima oče tudi sicer najbolj izostren čut za red in disciplino pri hiši. Ata naju sliši in v smehu pripomni, da ga nekdo pri hiši pač mora imeti.

Že večkrat je hotel opustiti konjerejo, a ga vedno znova prepriča dejstvo, da je to njihovo družinsko poslanstvo in da bi bil njihov pokojni dedek, ki je to tradicijo začel, neizmerno razočaran, če je ne bi nadaljevali. Sinova sta se sama odločila, da bosta prevzela do-mačijo in konje, zato je oče ponosen nanju.

Nataša Bolarič, novinarkanatasa.bolaric@finance.si

Ne morete zgrešiti. Ko se peljete proti Ljutome-ru, se boste dobesedno spotaknili ob domačijo

Slavičevih v vasi Ključarovci, nama razlaga domačin, ko s fotografom iščeva legendarno kmetijo, kjer vzre-jajo kasaške konje. In je res. Posestvo s poslopji, ki se razprostira na okoli 30 hektarjih, že na daleč diši po senu. Konji sicer počivajo, a ko začutijo obiskovalce, se v hlevu oglasi nemir.

Kar 36 konj, od teh pet žrebičkov, je glavna atrakcija domačije, kjer imajo tudi gostinsko dejavnost. Vsi so pa-sme ljutomerski kasač. Pričaka naju Marko Slavič mlajši. Pri hiši so trije glavni moški: Marko starejši, gospo-dar, ter sinova Marko in Mitja.

Konj samorog v grbuOd vseh konj na ranču je zdaj naj-boljši tekmovalec žrebec Defender, Branilec. Primerno ime ima – izbrali so ga, da brani svoje zmage. Lep je. Temno rjave barve, mišica pri mišici, kasač iz slovenske avtohtone reje. Tradicionalna pasma ljutomerski kasač je nastala okoli leta 1880 na šir-šem območju Ljutomera. Sprva so te živali uporabljali kot delovne konje, ko pa so se potrebe po delu s konji zmanjšale, so jih preusmerili v rejo za kasaški šport. Na širšem območju Ljutomera je bila konjereja razvita že od nekdaj. O tem govori tudi lju-

Vsi ti lepi konji Pri Slavičevih v Ključarovcih se

s kasači ukvarja že tretja generacija. V posebni sobi je več kot 700 pokalov, me-dalj in zmagovalnih vencev. Mesečna oskrba za enega kon-ja, imajo jih 36, stane 200 evrov. Račun se ne izide, a človek brez ljubezni do tega, kar počne, tudi sicer ni-ma nič, pravi Marko Slavič starejši. Gos-podar Marko Slavič bo vzrejo kasaških konjev počasi prepus-til sinovoma Marku in Mitji, ki sta se odločila nadaljevati družinsko tradicijo.

tomerski grb, ki je po podatkih zgo-dovinarjev zanesljivo obstajal že v 15. stoletju. V grbu je srebrn ščit, v njem pa po trati dirjajoči konj samorog.

Toplokrvne konje so začeli načrtno rediti v 18. stoletju. Številni viri na-vajajo, da je šlo za zelo hitre konje orientalskega izvora. Oblasti so vzgojo konj podpirale, poleg tega je imel dirkalni šport predvsem med plemstvom velik pomen. Začetnik reje dirkalnih konj je bil grof Rudolf Warren - Lippit. Že leta 1884 so za boljšo kri, kot se pravi, uvozili prvega norfolškega kasača Radautza in orlo-vskega kasača Krolika. Pozneje so pa-smo kljub posameznim poskusom z drugimi kasači (orlov kasač Hipoli in nekateri francoski kasači) plemenitili večinoma le še z ameriškimi kasači.

Defender v polnem sijajuMarko mlajši Defenderja lepo skrtači za fotografiranje, tako da se elegan-tno sveti. Malce nezaupljivo pogledu-je proti nama s fotografom in postaja nemiren. Adrenalin mu je pognal kri po žilah, ker misli, da ga pripravljamo na tekmo, svoj trening pa je zjutraj že odtekel. »Ne bojta se, do zdaj še ni nikogar ugriznil ali brcnil,« naju poskuša hudomušno pomiriti gospo-dar. Obenem pa pravi, da Defender vendarle nima takega značaja, kot bi si ga želel. Samosvoj je, zato ga bo treba še malo dresirati. Marko pride oblečen v tekmovalno kasaško opra-vo in Defenderja vpreže v kasaški voz, da ju lahko fotografiramo v akci-ji. Čeprav je steza skorajda prazna, si

Iz sedla na pokerKonjske dirke, nekdaj predvsem šport najpremožnejših, so zdaj, tudi prek stavnic, razširjene v vseh družbenih slojih. Samo v Evropi je bil leta 2009 posel s konji vreden skoraj 12 milijard evrov, zaposloval je več kot 300 tisoč ljudi v stavnicah, jahalnih šolah, turizmu, športu. Konjske dirke so posebne zaradi financiranja, saj obračajo denar posameznikov, teh je okoli 20 odstotkov, in različnih stavnic. Po podatkih analitskega podjetja McKinsey po-menijo stave 65 odstotkov vsega denarja, povezanega s konjskimi dirkami. Pred internetno dobo so stave pobirali organizatorji stavnic, ki so del vplačil dajali organizator-jem dirke, ti pa tekmovalcem. S prihodom interneta so se stavnice preselile na spletne strani, ki pa organiza-torje konjskih dirk navadno obidejo, zato ima večina pri-rediteljev finančne težave. Izjema so prestižne konjske dirke, kot je britanski Royal Ascot, znan po glamuroznih predstavah damskih klobukov, plemstvu in ceremonijah, povezanih s kraljevsko družino.

Selitev stavnic na splet pa ni edini razlog pomanjkanja sredstev za konjske dirke. Po navedbah podjetja Mc-Kinsey naj bi precej ljudi, ki so prej stavili na konje, prešlo na igranje pokra na medmrežju. McKinsey ugotavlja, da je težava tudi demografska, saj vsako leto umre dva odstotka navdušencev nad konjskimi dirkami, petim od-stotkom upade zanimanje in le trije odstotki se zanje na novo navdušijo. Če se bo to nadaljevalo, naj bi leta 2020 skupina ljudi, ki bodo še spremljali konjske dirke, štela le 36 odstotkov tiste iz leta 2010.

Kljub demokratizaciji konjskih dirk je konj še vedno obli-ka prestiža. V času zategovanja pasov se lastniki pogo-sto odrečejo prav konjem. To lahko pomeni tudi mesnico. Visoke cene krme, veterinarskih storitev in splošne nege, ki jo konj potrebuje, so vse pogosteje za marsikoga pre-visok strošek. Morda pa se elitni šport spet vrača v zaprti krog elite.

Luka Vidoni, novinarluka.vidoni@finance.si

Fotografije: Urban Štebljajurban.stebljaj@finance.si

PETEK, 2. septembra 2011, št. 1 • www.finance.si

specialci specialci

Pri Slavičevih kasaške konje vsako jutro spravijo v dir; trenirati jih začnejo že pri letu in pol.

Za kasače pravijo, da so edini konji, ki znajo leteti. Med kasom so namreč za delček sekunde z vsemi štirimi v zraku.

Radovedni podmladek

Deskar v senci pod dežnikom na zapuščeni plaži otoka čaka na valove.

Zapuščeno zaklonišče iz druge svetovne vojne.

Mestna hiša na otoku Fernando de Noronha

Obred: opazovanje naglega ekvatorial-nega mraka

Peščena plaža, v ozadju gora, imenovana Dva brata

Shut

ters

tock

Shut

ters

tock

Shut

ters

tock

Shut

ters

tock

Shut

ters

tock

1918

Drago Kralj, novinarfinance@finance.si

Č e bodo vaši topli kraji v Braziliji, je izbira tudi otok Fernando de No-ronha, vrh nad štiri tisoč

metrov visokega davnega vulkana, ki komaj dobrih 300 metrov štrli iz oceana. Do leta 1988 velika in trda ječa, potem pa majhen, a izjemen narodni park, ekskluziven, a ne razkošen, z mnogimi prepovedmi in omejenim številom gostov.

Otoček gleda iz morja 250 kilome-trov pred skrajnim vzhodnim rtom Brazilije, kjer se ta najbolj približa Afriki. Meri le 15 kvadratnih kilome-trov in ponuja dom tri tisoč stalnim prebivalcem.

Njegov izvor je vulkanski. Pred 12 milijoni let naj bi nastal ob velikan-skem izbruhu, ki je pustil za spomin trdi bazalt, porozni trahit in zveneči fonolit, zaradi katerih so tla zelo ro-dovitna. Otočani se zato preživljajo s poljedelstvom, seveda pa večino hrane daje morje.

Podnebje je zdravo, čeprav dokaj vroče, a ne pretirano, kljub legi – ko-maj štiri stopinje pod ekvatorjem. Zrak se najbolj segreje januarja, ko je povprečna dnevna temperatura 26 stopinj Celzija. Nenehen rahel veter, ki le redko podivja, boža ta tropski kraj, kjer pade začuda dovolj dežja, 1.100 milimetrov na leto.

Za vsak avto 20 metrov cesteNajvišja vzpetina na otoku je Mor-ro do Pico, ki štrli le 323 metrov iz morja, pod morsko gladino pa se spušča njegovo pobočje strmo v glo-bino nad štiri tisoč metrov.

Večina otočanov biva v glavnem kraju Vila dos Remedios, kjer imajo državni urad, upravo parka, pošto, samopostrežno trgovino (v nekdanji jetnišnici), cerkev, diskoteko, trdnja-vico San Pedro, energetsko postajo in črpalko ter kar nekaj gostišč in pen-zionov, a nobenega pravega hotela.

Glavni kraj je izhodišče cest, ki jih ni več kakor za osem kilometrov, dovolj za 400 avtomobilov. Sredi otoka je na planem letališče, ki lahko sprejme srednje velika letala. Nekaj naselij je v zalivih, uporabnih za pri-stane. Tam je tudi nekaj penzionov in »ladjevje« 35 poklicnih ribičev, ki edini lahko ribarijo v okolici otoka, kjer je nenavadno veliko rib in dru-gih morskih živalic.

Po zaprtju jetnišnice so še pred pri-hodom prvih pravih turistov prišli na otok znanstveniki in okoljevar-stveniki, ki so naredili inventuro vsega, kar je dala narava in kar so postavili ljudje. Nemudoma so zako-ličili in razglasili narodni park.

Država je rekla neOdločili so se sicer, da turizma ne bo smelo manjkati, a nikakor ne sme biti v karibskem slogu. Torej nobenih be-tonskih hotelov in njihovih pritiklin, ki sicer bogatijo, a kazijo obale večine karibskih otokov med Barbadosom in Bahami. Ni šlo zlahka, pritisk za turizem zagnanih podjetnikov, ki so tudi med otočani našli veliko privr-žencev, je bil zelo močan.

Toda država je nastopila odločno in rekla ne. Ves otok, vse kopno in precej morja naokrog so postali državna last,

kjer je mogoče graditi ali kaj početi samo z dovoljenjem in ob strogem nadzoru ministrstva za okolje.

Strogo ohranjano osrednje območje narodnega parka obsega 11 tisoč hektarjev (nekako dve tretjini otoške površine in ožjega pasu morja). Na tem prostoru, ki je dostopen le po označenih poteh in deloma tudi sa-mo v spremstvu vodnikov, je strogo predpisano, kaj se sme in kaj ne.

Dovoljeni so le manjši in nizki objekti, zgrajeni izključno iz otoškega kame-nja in lesa ter iz uvožene opeke. Takih je tudi kakih 90 penzionov, ki lahko nahranijo kar precej gostov, prenočijo pa jih sorazmerno malo. Brez rezerva-cij daleč vnaprej sploh ne gre.

Otok vsakršnih prepovediPosebej je omejeno tudi število gostov, množični čredni turizem ni mogoč. Večina turistov pride na enodnevni izlet z rednim letalom; polet iz mesta Recife traja dve uri, letalo pa leti vsak dan. Predpis dolo-ča, da na otoku ne sme nikoli biti več kot 500 gostov hkrati, tako izletni-kov kakor tudi dopustnikov.

Samo 17 otoških plovil ima licenco, da lahko prevaža turiste po okoli-škem morju, samo trije potapljači imajo dovoljenje za potapljanje z gosti. Smučanje na vodi, vožnje z gliserji, jadranje s padali in frčanje z zmaji in ultralahkimi letali niso dovoljeni.

Kaj torej turisti počnejo na otoku? Turistični delavci predlagajo spre-hode in kopanje, srebanje osvežilnih pijač v opoldanskih sencah, popol-danski dremež, opazovanje pisanih rib, ujetih ob oseki v koralnih lagu-nah, pričakovanje in doživljanje na-glega – ekvatorialnega – pogrezanja dneva v noč, opazovanje ekvatorial-nih ozvezdij ter izdatne, počasne in dolge večerje z enkratnimi morski-mi jedmi ob zvokih kitar v temi skri-tih brenkačev. Spokojna, na videz povsem mirna, a hkrati vznemirljiva tropska romantika!

Zbirališče brazilske smetanePo Vespuccijevem odkritju (leta 1503) je otok ostal dobro stoletje sam, nenaseljen in neobiskan, potem pa so prišli Nizozemci (leta 1639) in ga imeli za svojega, a na njem niso pustili nikogar. Končno so ga pol stoletja pozneje zasedli Portugalci. Ko je Brazilija nehala biti kolonija (leta 1822), je hotela Lizbo-na otok obdržati zaradi nadzora nad atlantsko plovbo, a ji to ni uspelo. Kmalu potem je otok postal ječa.

Kakorkoli že, turizem na otoku ven-darle cveti, čeprav brez karibskega direndaja in pompa. Prihajajo ve-činoma domači turisti, bolj malo je tujcev, zato opozarjajo, da na otoku ni menjalnice, pa tudi dobršnega dela kartic ne sprejemajo. Med gosti je neredko brazilska oblastvena, poslovna in intelektualna smetana, ki se tu zbira tudi na neformalnih srečanjih. Pogosto se tu oglasi tudi predsednik države Luiz Inacio Lula da Silva.

Med penzioni (pousadas) posebej slovijo Tia Zete, Solar dos Ventos, Ze Maria in Vila Trinita – po pre-prostem udobju, razglednih legah in zlasti po odlični kuhinji. Seveda so cene dokaj ekskluzivne, nekoliko ali precej višje (kakor za koga) v pri-merjavi s cenami na celini.

od tod do večnosti

PrePOZNavNa BraZilijaBrazilija je za Mehiko druga najbolj obiskana turistič-na država Latinske Amerike. V kriznem letu 2009 so doživeli zmeren upad obiska in prihodkov, lani pa jim je uspelo doseči raven iz rekordnega leta 2008. V letu 2010 je Brazilijo obiskalo 5,16 milijona tujih gostov, ki so v povprečju v državi pustili po 1.100 dolarjev.

Tamkajšnji turistični uradi za letos napovedujejo od šest- do sedem odstotno rast obiska. Optimistični so predvsem zaradi rastočega števila letalskih povezav

z evropskimi prestolnicami, pa tudi z nekaterimi večjimi mesti Severne in Južne Amerike. Turizem v Braziliji si veliko obeta tudi od svetovnega nogome-tnega prvenstva leta 2014 – pričakujejo od 800 tisoč do milijon obiskovalcev – in poletnih olimpijskih iger v Riu de Janeiru dve leti pozneje. Mlade spodbujajo k študiju turističnih ved, k razvoju turizma pa bi lahko pripomogla tudi nova infrastruktura, predvsem raz-širjena letališča. Do leta 2020 naj bi Brazilijo obiskalo že 11 milijonov ljudi na leto.

Shut

ters

tock

Najvišji vrh na otoku Fernando de Noronha – Morro do Pico (323 metrov)

Petek, 2. septembra 2011, št. 1 • www.finance.si

otok Fernando de Noronha

Raj, v katerem je vse prepovedano

vODNiKV Brazilijo lahko potujemo brez vizuma (za največ 90 dni). Menda je naju-godnejša letal-ska povezava iz Milana, od koder vsak dan leti letalo družbe Varig v Recife, ki je večji kraj, najbližji otoku Fernando de Noronha. Izda-tne informacije dobite tudi na spletu (www.no-ronha.pe.gov.br in www. fernan-dodenoronha.tur.br).

2.300 dolarjev (1.600 evrov) bi obisko-valca na otoku Fernando de Noronha stalo sedem prenoči-tev z zajtrkom.

čas uživanja

Marjan Bauer, urednikmarjan.bauer@finance.si

Južni, topli kraji so od nekdaj bolečina, hrepe-nenje nordijcev, severnih ljudstev in plemen. Dokazov je brez števila, Vikingi ledene, te-mačne Skandinavije so postali kralji razbe-

ljene, sončne Sicilije, vsi ponavljamo Goethejev klic o svetlobi z juga, še pred pol stoletja je bil limonin sadež čudež.

Z jesenjo se bližamo času toplih krajev, nekateri bodo odpotovali, drugi nikoli, a želja in hrepenenje ostajata, tema in svetloba sta povezani kot magnetni severni in južni pol, obstajata samo eden z drugim. V vsakem od nas je slika sinje lagune s palmami, belega peska neskončnih plaž, zelenih palm v vetru, ki ni samo veter, je peti element, pravzaprav šesti, če je peti ljubezen.

Jože Mušič, mornar, ki je z jadrnico po imenu Melo-dija prvi med Slovenci sam objadral svet in o tem na-pisal sijajno knjigo, je dejal, da so človeške oči, ki so uzrle sinjino neba južnih morij, za vedno začarane. Vrniti se še enkrat tja, čeprav ne bo tako kot prvič, sanje, ki jih sanjamo tudi, če so bile že dosanjane.

V času, ko je svet majhen in merljiv predvsem z ura-mi leta tako v prvih razredih kakor v demokraciji nizkocenovnikov, je skoraj vsakomur dosegljivo sko-raj vse. Treba si je samo dovolj vroče želeti.

Njega dni sem si izsanjal Mauritus, nekoč nenaselje-no kopno, samoten otok v južnem Indijskem oceanu, na katerem so se kot gospodarji vrstili Arabci, Por-tugalci, Nizozemci (njihov princ Maurice Nassauski mu je dal ime), Francozi in Britanci, vladarji oce-anov. Kot sužnji ali delavci so ga s svojimi življenji in delom zaznamovali Kitajci, zlasti pa ljudstva z indijske podceline, predvsem Tamilci. Otok je ostal njihov, z dodatkom angleške učinkovitosti in franco-skega šarma.

Na ta Mauritius me je pripeljala letalska družba Fly Emirates. Z letališča v ograjeni kompleks hotelov z neskončnimi peščenimi plažami, palmami in vsemi odtenki sinjine neba in morja. Tako kot mora biti, tako kot piše v prospektih na nobel papirju, tako kot je zapisano v tistem delu človeških možganov, v ka-terem so najlepše, najbolj pravljične pravljice. Vitki Tamilci so nam vsakih pet minut premikali senčnik na plaži, vsakih deset s svilo obrisali sončna očala, vsakih petnajst prinesli osvežilno ali kakšno drugo pijačo. Sobarice so znale po pet jezikov. In vse je bil en sam nasmeh, tisti, za katerega veš, da ga nisi pla-čal. Nasmeh, ki bi ga bil deležen v vsakem primeru. Ker smo ljudje.

Po treh dneh se mi je utrgalo. Raj ni zame, preveč ra-ja je komaj za koga. Mogoče za gospe in gospodične. Tamilskim fantom, ki se jim ni mudilo skozi čas, sem pomagal razstaviti orjaški vodovodni ventil. Z njim so se bolj gledali kot ukvarjali že ves teden, v rajih in drugih približkih nebes ni naglice. Pomagala sta »mesje« WD 40 in slovenska obsedenost z razdira-njem česarkoli, no, tudi s sestavljanjem. Kot majhno čudo z onega sveta so me pokazali samemu general-nemu direktorju vsega in vseh, peljal me je na kosilo, žena je raje ostala v sencah sončnikov. Ob desertu sem ga vprašal, ali imajo morda zame še kakšno delo, morda bi dneve do konca počitnic pleskal ograje. Zgrozil se je: »Mesje, mesjeji vendar ne pleskajo ograj.« Moral sem nazaj v jetništvo raja.

Na Brniku smo prek Dubaja in Münchna pristali v sneg. Super. Takoj v Kranjsko. A glej ga, vraga. Že čez teden dni sem v sebi začutil hrepenenje. Po svetlobi, modrini z juga. Ko je, je je preveč, a brez nje ne bi ve-deli, da je tema.

Svetloba z juga

2322Petek, 2. septembra 2011, št. 1 • www.finance.si

Nevenka Gajšek, publicistkafinance@finance.si

B i kozarček šampanjca? Da, z veseljem. Prosim, prav rada! Žal po tem pritrdilnem odgovoru v naših krajih pogosto postrežejo s penečim se vinom, penino, in to ne le

na zasebnem obisku pri znancih ali prijateljih, ampak tudi v marsikateri restavraciji, baru, prestižni trgovini. Zmotna je tudi miselnost, da šampanjec pijemo samo v nekaterih obdobjih leta in ob posebnih priložnostih. Ne, šampanjec je užitek vseh 365 dni, čeprav se bo ob veselem koncu leta res bolj penil.

Šampanjec seveda je peneče se vino, vendar naspro-tno ne drži: penina ni šampanjec, kakor to niso sekt, spumante, cava, crémant … Tudi pri nas se bo treba navaditi, da je šampanjec le tisto peneče se vino, ki je pridelano po klasični metodi v francoski pokrajini Šam-panji. V francoščini le člen pred besedo, ki označuje slovnični spol, loči vino od pokrajine: le champagne in la Champagne. Oba izraza se napišeta in izgovorita povsem enako, pa saj tudi zares sta povsem izenačena in povezana, saj ni enega brez drugega: Šampanja je šampanjec, šampanjec je Šampanja. Dežela živi za pri-delavo šampanjca in od te. Vsa pokrajina, ki se hladna in vetrovna razgrinja severovzhodno od Pariza, je pod zemljo prepredena z veličastnimi večjimi in manjšimi kletmi, kjer zori to slavno vino.

Grehu tudi pri nas odškrnili dveri Tudi v Sloveniji se »pravi stvari«, torej šampanjcu, počasi odpirajo vrata. Imamo nekaj uvoznikov dobrih šampanjcev, nekaj dobrih spletnih trgovin s šampanjci, pa tudi nekateri izbrani gostinci imajo v svoji ponud-bi šampanjce. Tako je skoraj hkrati s predstavitvijo letošnje novosti ene izmed velikih šampanjskih hiš – šampanjca, ki se edini nalije na kocke ledu in postre-že z dodatkom mete ali pomaranče – tudi na slovenski obali zaživela ekskluzivna ponudba te pijače, kot na Ibizi, francoski rivieri in v drugih izbranih krajih po svetu.

A na splošno kaže, da so Slovenci nekako zadržani do te plemenite pijače, kakor da gre za nekaj skorajda grešnega in nedovoljenega. Posamezniki, denimo Dra-go Medved s svojo knjigo o šampanjcu kot sreči sveta, so bolj izjema kakor pravilo, ko gre za ozaveščenost o tem znanem vinu. Splošni vtis je, da imajo mnogi Slovenci do šampanjca predsodke in skorajda straho-spoštovanje.

Razlogov za slovensko zadržanost do pitja šampanjca je verjetno več: znamenita slovenska skromnost in varčnost, predvsem pa verjetno pomanjkanje tradicije, pravega plemstva in meščanstva. V slovenski zgo-dovini se pač ne bi moglo zgoditi, da bi se plemkinja, kakršna je bila slovita Madame de Pompadour, kopala v šampanjcu in z njegovimi ščegetajočimi mehurčki ja-snovidno napovedala učinke današnjih masažnih kadi. Anekdota celo pravi, da naj bi bila čaša za šampanjec (coupe de champagne), tako imenovani francoski ko-zarec za šampanjec, izdelana po obliki njenih prsi.

Tista draga francoska rečRazlogi za našo zadržanost so verjetno tudi lokalna zagledanost vase (»slovenske penine so enako dobre kakor šampanjec«) in nacionalni ponos (tudi mi ima-mo svoj »šampanjec«) ter nekritična zavist, češ tista draga francoska reč je čista industrija, »konfekcija«, naše penine pa dokaz izvirnosti in posebnosti, pa še cenejše so. S tem seveda ne odrekam spoštovanja do slovenskih pridelovalcev nekaterih odličnih in uspe-

šnih penin, vendar pa se je treba zavedati, da gre pač za nekaj drugega, morda na videz podobnega, a kljub temu neprimerljivega s šampanjcem. Mnogi vinski kritiki se sicer strinjajo, da je boljša odlična penina kakor slab šampanjec, kar nedvomno drži, toda koliko je slabih šampanjcev? So boljši in slabši, a morda za šampanjec velja, kar je nekoč Boris Podrecca, znani avstrijski arhitekt slovenskega rodu, rekel o Plečniku: da so namreč tudi slabša Plečnikova dela še vedno dobra.

Tudi pri tistih, ki si šampanjec občasno privoščijo, še vedno prevladuje miselnost, da se pije kvečjemu za rojstne dneve in novo leto. Povsem drugače je v Šam-panji, kjer tudi najpreprostejši gostinski lokali ponujajo solidne šampanjce po zelo zmernih cenah in kjer je mogoče opaziti delavska omizja, ki si namesto piva privoščijo šampanjec. Seveda to ne pomeni, da nago-varjam bralce, naj bi tudi naši delavci namesto piva ali kave pili to pijačo, želim pa poudariti, da šampanjec si-cer res je pijača za različna slavja in posebne dogodke, po drugi strani pa ni nekaj, česar si ne bi mogli ali celo smeli privoščiti, ker je preveč nobel ali predrago.

Res je imenitno in ni prav poceni, a ni nujno vsak šam-panjec nedosegljivo drag. Med šampanjci so namreč velike razlike tudi v ceni, in to ne le med različnimi šampanjskimi hišami in pridelovalci, temveč tudi med njimi samimi. Vsi večji pridelovalci ponujajo običajne šampanjce (cuvéeje ali zvrsti brez letnika – non-vinta-ge), ki jih sestavljata dve rdeči sorti (modri pinot in pi-not meunier) ter ena bela (chardonnay), vintage šam-panjce (z letnikom), tako imenovane velike šampanjce in arhivske, ekskluzivne šampanjce, kjer seveda poleg njihove kakovosti in izbranosti narašča tudi cena od dostopne do astronomske.

Šampanjec sicer ima prizvok prestiža in slovesnosti, a seveda vsak šampanjec ni veliki šampanjec za izjemne dogodke. Brez zadrege ga namreč lahko strežemo prav ob vsaki priložnosti, na primer ob dobri večerji, in to ne le kot aperitiv, kakor je še pogosto zakoreninjeno prepričanje, ampak ves večer in ob vseh krožnikih, od predjedi do deserta, pa tudi ob različnih dnevnih slove-snostih in dogodkih.

Šampanjci telesa, srca in duhaŠampanjce pri povezovanju s hrano razvrščamo v štiri kategorije: 1. suhi in zelo suhi šampanjci, ki so živahni, mladostni, lahko je to blanc de blanc (belo iz belega), ta je le iz bele sorte (chardonnaya); 2. šampanjci te-lesa, na primer blanc de noir (belo iz rdečega oziroma le iz rdeče sorte modrega pinota), to so šampanjci jantarnih odtenkov, ki se odlično podajo k mesnim jedem; 3. šampanjci srca, zlato rumene barve, delujejo sladkasto, imajo aromo vrtnic, vanilje, začimb in so šampanjci praznovanja; 4. šampanjci duha, ki so naju-glednejši in zorijo najmanj pet let.

Dokazano naj bi tudi bilo, da je v zmernih količinah zaradi polipenola, ki ga vsebuje, šampanjec dober za srce in možgane, saj širi krvne žile ter zmanjšuje pri-tisk krvi na srce in možgane. Zbudi praznični občutek posebnosti in enkratnosti, ob srečnih dogodkih pou-darja čarobnost trenutka, v manj prijetnih trenutkih pa s svojimi iskrivimi mehurčki osveži (pijemo ga namreč vedno ustrezno ohlajenega) in zbistri. Menda je že Napoleon rekel, da brez šampanjca ne more živeti, saj ga, kadar zmaguje, zasluži, kadar izgublja, pa ga potrebuje. Vsekakor je pijača za ljudi, ki znajo uživati ne le življenje, ampak vsak trenutek – torej carpe diem in na zdravje s kozarcem najbolj znanih mehurčkov na svetu!

ZDRAVICA

Naše gospe niso Madame de Pompadour

Klasično šampanjsko metodo naj bi v 17. stoletju povsem po naključju odkril francoski benediktinski menih Dom Perignon, po katerem se imenuje eden najslavnejših šampanjcev na svetu (cena od pribli-žno 120 evrov za letnik 2002 do 272 evrov za letnik 1995), ki ga zdaj prideluje največja šampanjska hiša na svetu Moët & Chandon. Njihovi neletniški šampanj-ci pri nas stanejo okoli 33 evrov. Najstarejša šampanjska hiša je Ruinart. Cene njihovih

šampanjcev se gibljejo od 38 evrov za R de Ruinart do 159 evrov za Dom Ruinart. Znani šampanjci, ki so na voljo tudi na našem trgu, so še Veuve Clicquot (cena okoli 37 evrov, za La Grande Dame 1998 142 evrov), prestižni Krug (morda naj-dražji šampanjec, ki se prodaja na našem trgu s cena-mi od 141 do 2.827 evrov za Krug Clos d’Ambonnay 1995), Taittinger (brut prestige za 35 evrov), Louis Roederer (brut premier za 39 evrov), Laurent-Perrier

(brut za 35 evrov), Pommery (brut royal za 33 evrov), Pol Roger (34 evrov), če omenimo le nekatere med znanimi in večjimi šampanjskimi hišami.Ena izmed slovenskih spletnih vinotek ponuja mor-da v širši javnosti manj znan šampanjec Armand de Brignac šampanjske hiše Cattier, ki je po oceni revije Champagne Magazine dobil največ točk, za 298 evrov, resda v zlati steklenici in čudoviti darilni embalaži.

V mehurčkih so štiri milijarde evrovLuka Vidoni, novinarluka.vidoni@finance.si

Izvoz šampanjca, pridelanega v francoski pokrajini Šampanja, se je lani – po dveh letih upadajoče pro-daje zaradi svetovne gospodarske krize – glede na leto 2009 povečal za 19,5 odstotka, to je na 134,5 milijona steklenic. Tradicionalno je Velika Britanija ostala glavni uvoznik tega penečega se vina in uvo-zila 35,5 milijona oziroma kar 26,4 odstotka vseh izvoženih buteljk, trdi Comité Interprofessionnel du Vin de Champagne (CIVIC), ki združuje vse pridelo-valce in trgovce s šampanjcem. Le izvoz šampanjca v Združeno kraljestvo se je v francosko plačilno bi-lanco zapisal v vrednosti 454,9 milijona evrov.

Drugi največji izvozni partner pridelovalcev peneče-ga se vina iz Šampanje so Združene države Amerike, ki so lani glede na leto 2009 prav tako povečale uvoz šampanjca za skoraj 35 odstotkov, na 16,9 mi-lijona buteljk. Sledili pa sta jim Nemčija in Belgija, ki sta povečali potrebo po šampanjcu za 21,6 oziroma 7,8 odstotka. Edina izjema med velikimi uvoznicami je bila Nizozemska, ki je za 9,5 odstotka, na 2,4 mili-jona buteljk, zmanjšala uvoz te luksuzne pijače.

O krepitvi srednjega in visokega sloja v Rusiji in na Kitajskem priča tudi skoraj podvojitev števila uvo-ženih steklenic šampanjca glede na leto 2009. Obe državi sta presegli milijon uvoženih buteljk. Razvi-jajoča se Brazilija je prav tako močno okrepila uvoz šampanjca – za 63,2 odstotka, na 979.611 stekle-nic. Indija je doživela devetodstotni upad s 182.955 uvoženimi steklenicami, njeno povpraševanje po šampanjcu pa se počasi manjša že od leta 2007.

Slovenija je uvozila le 32.360 buteljk v vrednosti 768.192 evrov, kar je malo, tudi če podatke primer-jamo s številom steklenic na prebivalca – v Sloveniji to pomeni le 0,016 steklenice oziroma 0,012 deci-litra na prebivalca, medtem ko bi jih vsak Britanec v povprečju dobil sedem, Nemci pa bi se zadovoljili z dvema steklenicama na osebo. Kljub velikanski količini uvoženega šampanjca so ZDA glede na šte-vilo prebivalcev uvozile le steklenico na prebivalca. Hrvaška je bila po številkah precej blizu Sloveniji z 28.717 uvoženimi buteljkami, medtem ko so jih v Srbiji uvozili le 4.048. Čeprav gre tu za manjše drža-ve, si bralec statističnih podatkov ne more kaj, da ne bi povezoval števila steklenic na prebivalca s kupno močjo srednjega sloja v neki državi.

Doma so Francozi leta 2010 spili 2,3 odstotka več šampanjca kot leta 2009, kar s 184 milijoni ste-klenic pomeni več kot polovico celotne proizvodnje tega žlahtnega vina iz Šampanje. Ta je lani obsegala 319,5 milijona buteljk v vrednosti 4,1 milijarde evrov. Gre za četrti največji izkupiček v desetletju, ki ga je zaznamovala velika rast prodaje šampanjca. Očiten upad je viden v letih 2008 in 2009, ko je znamenita pokrajina verjetno zaradi svetovne go-spodarske krize na koncu prodala le 293,3 milijona buteljk, kar je 13 odstotkov manj glede na zlato leto 2007.

Kriza je relativno še dosti bolj prizadela izvoz te penine, ki je leta 2009 upadel za kar 28 odstotkov. Združenje CIVC meni, da so bili povečanje povpra-ševanja, razširitev ponudbe ter obnovitev zalog in distribucijskih poti glavni elementi pri trajnostnem okrevanju prodaje in stabilnosti cen. Zavedajo pa se, da lahko dolžniška kriza v Evropi, negotovost ameri-škega gospodarstva, pa tudi politična nestabilnost v drugih delih sveta v prihodnje močno ogrozijo njiho-vo za zdaj cvetočo prodajo.

Iva Gruden, novinarkaiva.gruden@finance.si

Janez Bratovž je inovativni ku-harski mojster s svojo resta-

vracijo JB v središču Ljubljane. Po sestavine se vsak dan odpravi na ljubljansko tržnico, iz dobrot ustvarja nostal-gično slovensko in visoko francosko kulinariko. Lani je britanska revija Restaurant Magazine njegovo restavracijo uvr-stila med 100 najboljših na svetu po lestvici San Pellegrino.

Meril za razvrščanje najboljših restavracij je več, vse od čistoče in strežbe do kozarcev in vinske karte, a najpo-membnejši je avtorska, inovativna hrana s čim več lokalnimi, po možnosti ekološkimi se-stavinami. »Jedi morajo biti pripravljene počasi, premišljeno in z veliko novimi tehnikami, saj ocenjevalec natančno ve, ali je ideja tvoja in koliko truda si vložil vanjo. Vse – od kruha do testenin – mora biti pri-pravljeno v restavraciji, nobena stvar ne sme biti

Dvakrat po gosje

Šam

panj

ci

Gosja jetra na pečenih breskvah s čebulno marmeladoSESTAVINEBreskve:• 2 breskvi• 80 g sladkorja• cimetova skorja• nageljnove žbice• 30 g masla• 1 l vode

Čebulna marmelada:• 60 g rdeče čebule• 30 g želirnega sladkorja

Gosja jetra:• 200 g gosjih jeter• 20 g masla• 0,5 dl jabolčnega soka• 0,2 dl kalvadosa• sol

1. Breskve kuhamo v vodi, ki smo ji dodali sladkor, cimetovo skorjo in nageljnove žbice, na slabem

ognju 25 minut. Kuhane ohladimo, razpolovimo in olupimo.

2. Rdečo čebulo olupimo in narežemo na rezine, dodamo želirni sladkor. V kozici jo na slabem

ognju kuhamo pol ure. Čebula odda sok in se s slad-korjem zgosti. Ko je kuhana, jo ohladimo.

3. V ponvi razpustimo maslo, na njem opečemo po-lovice breskev. Dodamo jetra, jih prav tako ope-

čemo ter zalijemo s kalvadosom in jabolčnim sokom. Kuhamo dve minuti.

4. Breskve položimo na krožnik. Izkoščičeni prostor napolnimo s čebulno marmelado, nanjo položimo

gosja jetra in prilijemo kalvadosovo omako.

S šampanjcem ne pokamoŠampanjec pijemo iz ustre-znega kozarca, saj ta pomembno pripomore k dolžini sproščanja oglji-kovega dioksida, in primerno ohlajenega, najbolje na tempe-raturo od sedem do osem stopinj Celzija. Tudi kozarec mora biti ohlajen, saj topel ogreje vino. Šampanjca nikoli ne smemo na hitro ohla-diti v zamrzovalniku, saj to uničuje njegovo iskrenje in kakovost. Steklenice hrani-mo na primerni temperaturi, najbolje v kleti. Preden jo od-premo, jo ohladimo v posodi z veliko ledu. Nasprotno z vinom, ki ga sommelier gostu ponudi v pokušnjo, preden napolni kozar-ce tudi drugim, šampanjca gost pred pitjem ne degustira.

Pomembno je tudi pravilno odpi-ranje steklenice – to mora biti brez poka –, zato zamašek zadržimo, da sprostimo nadtlak. Pokanje je namreč za vino stresno. Prav ogljikov dioksid daje šampanjcu svežino in zaznavno aro-mo. V šampanjcu in peninah, pridelanih po klasični metodi, nastane ob naravnem alkoholnem vrenju.

Mehurčki se najlepše sproščajo v tako ime-novanem flute kozarcu. Ponekod uporabljajo kozarce z narezanim dnom za še boljše in lepše iskrenje ter sproščanje mehurčkov. Me-hurčki kakovostnega šampanjca so fini, drobni, sproščajo se počasi v številnih verižicah in so dolgo obstojni – dober šampanjec v kozarcu sprošča mehurčke tudi več kot uro. Kozarce za šampanjce je treba pomivati ročno, saj ostanki pralnega sredstva uničujejo površinsko napetost in s tem tudi mehurčke ter njihovo iskrenje. Kozarec je vedno treba držati le za pecelj.

Šampanjci so vedno pridelani po klasični metodi. Grozdje ne sme biti prezrelo niti poškodovano, temveč popolnoma zdravo, natrgano in shranjeno v klasične za-bojčke, ki omogočajo dobro higieno. Sorte, ki sestavljajo zvrst vina za šampanjec, so modri pinot, pinot meunier in chardonnay. Različne šampanjske hiše uporabljajo različ-ne mešanice ali cuvéeje.

Gosja jetra na rezinah vlečenega testa s hruškovo kremo

1. Jetra narežemo na centimeter široke rezine, da do-bimo 12 rezin. V kozici jih na maslu in slabem ognju

opečemo tako, da so na sredini še rožnata.

2. Testo narežemo na kvadrate, velike pet krat pet cen-timetrov.

3.Sladkor skuhamo v zelo malo vode, da se raztopi.

4.Kvadrate položimo v pekač in jih premažemo s sladko vodo. Na

štiri naribamo pomarančno lupino, po štirih pa potresemo mandljeve lističe. Pečemo jih v pečici štiri minute pri temperaturi 160 stopinj Celzija.

5.Hruško olupimo in ji odstranimo peščišče, jo narežemo na koščke ter

s sladkorjem, belim vinom in malo vode ku-hamo do mehkega. Potem jo ohladimo. Ko je hladna, jo pretlačimo skozi žičnato cedilo. Dodamo sol, poper, cimet in maskarpone ter malo vode, v kateri se je kuhala, in vse skupaj zmešamo v gladko kašo.

6.Šalotko, sladkor in oljčno olje v kozici segrevamo in mešamo, da sladkor po-časi karamelizira. Zalijemo z rdečim vinom in počasi kuhamo dobro uro.

7.Na krožnik položimo najprej rezino jeter, nanjo rezino testa z mandlji in s hruškovo kremo. Potem dodamo spet rezino jeter, testo s pomarančo in hruškovo kremo, nato še rezino jeter ter hruškovo

kremo. Jetrni zloženki prilijemo omako iz šalotke.

SESTAVINEJetra:• 320 g gosjih jeter• 40 g masla• sol

Testo:• 8 kvadratkov vlečenega

testa velikosti 5 x 5 cm• 50 g sladkorja• 1 pomaranča• 30 g mandljevih lističev

Hruškova krema:• 150 g hruške viljamov-

ke• 80 g sira maskarpone• 20 g sladkorja• 0,6 dl belega vina• cimet • sol• beli poper

Omaka iz šalotke:• 120 g šalotke • 40 g sladkorja• 0,25 dl rdečega vina

(merlot)• 0,5 dl oljčnega olja• rdeči poper

Kuharski mojster Janez Bratovž je posebej za Weekend pripravil recepta z gosjimi jetri: prvi je nezahteven, drugi malce bolj prefinjen.

Shut

ters

tock

Shut

ters

tock

Fran

c Pu

kšič

Fran

c Pu

kšič

’konfekcijska’,« poja-snjuje Bratovž.

Ob sprejetju v klub stotih najboljših je bil Bratovž osupel in, jasno, ponosen. »Podelitev v Londonu med največjimi kuharji sveta je res ne-pozaben trenutek. To je bilo priznanje za vso Slo-venijo, saj se sploh ne za-vedamo, da nas kar nekaj sodi visoko v Evropi in na svetu,« meni Bratovž.

V primerjavi z vrhun-skimi restavracijami v tujini je največja razlika v strežbi, saj si s svojimi cenami mojster Bratovž ne more privoščiti večje ekipe. Kratko poslovno kosilo s tremi hodi stane v JB 32 evrov, vnaprej pripravljena hitra po-slovna kosila so 20 evrov, degustacijski meni s sed-mimi hodi 75 evrov. »V tujini so samo jedi še en-krat dražje. Drugje imajo tudi vina, ki si jih mi ne moremo privoščiti,« po-jasnjuje Bratovž.

Kupna moč je v Sloveniji manjša, zato je manj pri-ložnosti za razvoj visoke kulinarike, a Bratovž je prepričan, da prihaja čas, ko bo svet odkril naše vrednote. Več kot pol njegovih gostov je tujcev, večinoma so to poslovneži, čedalje več je individualnih gostov, zaradi dobrih ocen v tu-jih vodnikih pa se število obiskovalcev veča.

24

duelPetek, 2. septembra 2011, št. 1 • www.finance.si

Marjan Bauer, urednikmarjan.bauer@finance.si

N a smučeh in snegu tako rekoč v kopalkah? Zakaj pa ne. Slovencem najbližja sneg in led poleti in v zgo-dnji jeseni sta na ledeniku Mölltal v Avstriji, do tja je le slabi dve uri vo-žnje z avtom. Nekateri prisegajo tudi

na malo bolj oddaljeni Kaprun oziroma Kitzsteinhorn, tam je smučanje morda nekoliko manj razburljivo, je pa dodatna ponudba v dolini in ob tamkajšnjem jezeru pestrejša kot pod Mölltalom. V srečno združeni Evropi je še precej atraktivnih ledeniških smučišč, vendar naj-prej nekaj o tem, kateri in kakšen je tisti vrag, ki nas pri kopalnih stopinjah Celzija vleče na smuči in visokogorski sneg in led.

Tistim, ki pravijo, da preprosto morajo smučati tudi poleti ali zgodaj jeseni, ni pomoči. So posebna kasta, fanatiki. Ni jih veliko, a jim brez smuči čez vse leto življenja ni. Drugi imajo poletno smuko za popestritev vročih dni. Poznam kar nekaj ljudi, ki se sredi najbolj vročega poletja odpravijo na Mölltal, tam zjutraj kak-šno uro smučajo, avgusta dlje niti ni mogoče, ker vse curlja in kaplja, si v dolini privoščijo kosilo, potem pa z vso hitrostjo po avtocestah drvijo do Portoroža, kjer se še za dneva okopljejo v morju. V enem dnevu s tri tisoč metrov na nič metrov, z nič stopinj Celzija na 30 sto-pinj. Zanimiva izkušnja. Tudi ponedeljkovi pogovori v službi so zato zanimivejši. Zavist gor ali dol.

Nekateri nabirajo poletno kilometražoTretja vrsta poletnih smučarjev je temeljita. Ponavadi so to nadpovprečneži, ki želijo čez poletje ohraniti odlično pripravljenost na smučeh, da potem na začet-ku sezone ni nobenih ugank, kaj kdo zna in kako mu gre. Poletna smučarska kilometraža nekaterih je kar neverjetna. Posebno poglavje in skupina so tekmoval-ci, ki, avgust je izjema, poleti trenirajo na skoraj vseh evropskih ledeniških smučiščih. Tam se vidi vse, od otročajev, ki jih je preveč, da bi bili vsi svetovni prvaki, čeprav zagreti starši mislijo drugače, do seniorjev, ki se pripravljajo, recimo, za prvenstvo v kategoriji nad 60 let. V zgodbo o poletnem smučanju nekako sodijo tudi tisti, ki se ta čas odpravijo smučat na južno polovico Zemlje, kjer je zdaj še zima, na primer v Čile in Argen-tino. Čez dan lahko smučate na pobočju zasneženega vulkana, zvečer pa se že namakate v zdravilni toploti vulkanskega vrelca. S čašo šampanjca v roki.

Pri pripravi prispevka je sodeloval Rudi Frantar, med-narodni učitelj in trener smučanja, ki je preizkusil (sko-raj vse) ledenike v Evropi in še drugje po svetu. Predla-gal je nekaj skrbno načrtovanih možnosti, od enodnev-nega obiska, na primer skoraj slovenskega Mölltala ali Kapruna, do večdnevnih paketov, ledeniške turneje, ki sega do Francije in znamenih Les Deux Alpes. Vmes so ledeniki, če gremo z vzhoda proti zahodu, Dachstein, že omenjena Mölltal in Kaprun, Hintertux, Stubai, Sölden, Pitztaler, Kaunertaler. Vsi ti ledeniki oziroma smučišča so v Avstriji. Če gremo čez nekdanjo mejo v Italijo, se lahko vzpnemo na poletna smučišča Val Se-nales (avstrijski sosedje pravijo Schnalstal) – tam blizu so našli Ötzija, zmrznjenega lovca iz bakrene dobe.

Navzdol po 48 serpentinahZabavno bo na slovitem smučišču Stelvio, kjer je tudi istoimenski prelaz z najbolj dramatično evropsko cesto, ki je pravzaprav niz ovinkov. Prijatelj, ki je tam smučal poleti, je, ko so se družinsko naužili vsega in rekli, da gredo naprej, ženi prepustil volan, sam pa se je po vseh 48 serpentinah spustil s kolesom. Užival je, z mislimi pa je bil pri onih, ki so s kolesom rinili navzgor. Ne samo profiji na Giru d’Italia, tudi na tisoče amaterjev, cesta je namreč katedrala gorskega kolesarjenja in uživaške vožnje z motorji. Na Facebooku ima svojo stran.

Če se vrnemo na poletno-jesenske smuči, je švicarsko ledeniško smučišče Saas Fee naslednji izbor po pre-dlogu Rudija Frantarja, zadnje, v ne za vsako ceno po-vezani verigi, pa že francoske Les Deux Alpes. Posebej nismo omenili nekoč tudi poleti zanimive Marmolade, saj sprememba klime dela svoje.

Kaj pa podatki, dejstva, napoved vremena, hoteli, razdalje, dodatna ponudba? Razdalje in pot predlaga

ViaMichelin, omenjena in neomenjena smučišča pa se predstavljajo na bogato opremljenih spletnih straneh. Če se odpravljate na poletno-jesensko smučanje in vse drugo, kar gre zraven, pri iskanju na medmrežju zelo pomaga, če vtipkate tudi »skiing summer«, da boste omejili izbor med sicer zanimivo ponudbo. Začnete lahko tudi s preprosto slovenskim »smučišča poleti«.

Strup iz majhnih steklenicČe naredimo malo reda, bi bilo mogoče povedano tudi poenostaviti in predlagati, da vam en dan polepša smu-čanje na Mölltalu ali Dachsteinu, z majhnimi otroki ali bolj začetniki na Kaprunu. Za več dni so primerna vsa druga smučišča, tudi med Slovenci zelo priljubljeni Hintertux, kjer je mogoče brezkompromisno smučati tudi avgusta, a tudi Italijanov in Švicarjev ne gre podce-njevati. Na francoskih Les Deux Alpes, največjem evrop-skem ledeniškem smučišču, ki se s 110 hektarji poletnih smučišč razprostira na višini med 2.800 in 3.600 metri, pa velja, da je tam najboljši sneg, kar ga lahko ponudita dolgo vroče poletje ali zgodnja, sončna jesen.

Poletno-jesenska smuka, ponekod imajo tudi tekaške proge, ima kljub omejitvam nekatere prednosti. Zdi se kot hud strup iz majhnih steklenic. Ko pa se z zimskih tri tisoč metrov spustite v dolino, vas čaka toplota z vse-mi užitki, ki jih prinaša. Izzivov in ponudbe je veliko več kot pozimi, ko so na voljo samo smučanje, težka hrana in kuhano vino. Ledeni posladek na vrhu razkošno bar-vite še dopustniške torte. Snežna in še kakšna pravljica, ko se v jutru poletnega dne s 3.100 metrov izstrelite v globino pobočja ledenika. Hladna, bela, naraščajoča hi-trost, ki pričara pozabo in trenutek večnosti.

Zgoraj SoNce, Spodaj ledTudi pri poletnem smučanju veljajo varnostna pravila. Ker gre za smuko na ledenikih, se je treba za vsako ceno držati urejenih delov smučišč. Kakšna je videti ledeniška razpoka, vam lahko za majhen denar pokaže turistični vodnik. Misel na to, kako bi bilo, če bi padli vanjo, vam ne bo všeč.

Čeprav je poletje ali zgodnja jesen, je tri tisoč metrov visoko v gorah vreme kljub ugodnim napovedim lahko muhasto in spremenljivo. V nekaj minutah se zvrstijo nevihta, strela, megla, upad temperature.

Če vztrajate, se za fotografijo res lahko zapeljete v kopal-kah, a v nahrbtniku imejte tudi toplejša oblačila, celo zim-ska. Smuči naj bodo dobro pripravljene, bolje kot pozimi. Zjutraj je podlaga izjemno trda in ledena, za resne smuči. Ko se sneg po 11. uri zmehča in nastajajo grbine, naprej uživajte na frirajdericah, če ste jih vzeli s seboj. Sneg, ki je predelan, krogličast, je hiter tudi, ko je moker. Vsake smuči naj bodo povoskane, saj tako izgubljate manj ener-gije. Če smuči ne drsijo, potrebujete za vodenje več moči.

Sonce v tem letnem času še vedno žge, posebej na le-deniških nadmorskih višinah. Faktor zaščitne kreme naj bo dovolj visok. Dobro zatemnjena očala so vre-dna vsakega evra, ki ste ga odšteli zanje.

Na smučeh v kopalkahV enem dnevu je mogoče smučati na ledeniku nad dolino Mölltal in se kopati na punti pred Piranom. S tri tisoč metrov na nič, z nič stopinj Celzija na 25 ali več. Predlagamo sveženj poletno-jesenskih ledeniških smučišč vse tja do francoskih Les Deux Alpes.

KapruNod 16. maja do 14. oktobra stane celodnevna smučarska karta, to je od osme ure zjutraj, za odrasle 32 evrov, od 11.30 pa 29,5 evra. Mladinska karta (do 18 let) je 25 oziroma 22 evrov, otroška (do 15 let) pa 16 oziroma 14,5 evra.

Mölltalcena celodnevne karte za odrasle, od 8.30, je 39,5 evra, za stare 18 let ali manj pa 20 evrov. ob vračilu smučarske karte pred koncem obratovanja vam bodo vrnili del plačanega zneska, odvisno od ure.

tigNeSod 16. junija do 4. septembra je cena celodnevne karte za odrasle 29,5 evra, za stare do 13 let oziroma starejše od 65 let pa 24 evrov. od 10.30 se za karto odšteje 22 oziroma 18 evrov.

leS deux alpeScelodnevna karta (od 7.15 do 12.30) za odrasle stane 34 evrov, za mlajše od 14 let in sta-rejše od 64 let pa 27,4 evra, pol-dnevna karta (od 9.30 do 12.30) pa 27,4 oziroma 22,3 evra. Stari pet let ali manj oziroma 72 ali več smučajo brezplačno.

Tris

tan

Shu

SloVeNci iN ledeNiKi

Magdalena Mohar Jarc je našla ÖtzijaBlizu ledenika Val Senales so leta 1991 v ledu našli dobro ohranjeno truplo človeka, ki je umrl pred več kot pet tisoč leti, v bakreni dobi. Umrl je zaradi nasilja, imel je rano na glavi, v davnem napadu ali spopadu ga je zadela tudi puščica. Najbolje ohranjenemu telesu iz pradavnine so dali ime Ötzi, po južnotirolski ledeniški dolini. Zdaj je mumija v muzeju v Bolzanu. Oblasti so izplačale 150 tisoč evrov nagrade najditeljema, nemškima turistoma Helmutu in Eriki Simon, čeprav si je zasluge za odkritje pripisovala tudi Švicarka Sandra Nemeth. V resnici pa je Ötzija prva ugledala slovenska plezalka Magdalena Mohar Jarc, ko je zdrsnila v ledeniško razpoko. A se nikoli ni potegovala za nagrado. Dokazano je, da je prva pripovedovala o najdbi, tekmo v lakomnosti pa je ostro obsodila. Usoda je hotela, da se je Helmut Simon, mož, ki naj bi našel Ötzija, pred razpletom zgodbe smrtno pone-srečil v gorah. Nagrado so izplačali njegovi ženi.

Ledeniki pri nasLedenik pod Skuto v Kamniško-Savinjskih Alpah se je v nekaj letih tako zelo zmanjšal, da je le še snežišče, na katerem smučajo poleti. Na ledišču se je pred leti pripravljala tudi jugoslovanska smučarska reprezentanca, nekoč naj bi za Bojana Križaja in tovarišijo pripeljali celo teptalnik snega. Junija lani je bilo na snežišču tekmovanje v retro slalomu Ledine, osmi memorial Milana Šinkovca. Izginil je že skoraj tudi Triglavski ledenik, ljud-stvo mu je reklo Zeleni sneg, ki se je nekoč na skoraj 50 hektarjih raztezal med Velikim in Malim Triglavom. Kar je od njega ostalo, je na severovzhodu pod vrhom Triglava. Ledeniki pa tudi nastajajo. Z nanašanjem snega so ga lani naredili na italijanski strani Kanina.

ceNe

Kar

t

Na tri tisoč metrih je vedno sezonaLedeniško smučišče Mölltal pri Flatachu upravlja družba Schultz Gruppe, lastnica še nekaterih bližnjih smučišč in turističnih objektov. Lastniki menijo, da imajo prihodnost in primeren dohodek zagotovljena kljub vremenskim spremembam, ki so načele tudi ledenike. Sezona na Mölltalu namreč zaradi raznolikosti traja vse leto. Avgusta in sep-tembra, ko smučarjev ni toliko kot v preostanku leta, prihajajo na okoliške gore in lede-nik, katerega vrh je na dobrih tri tisoč metrih, tudi številni planinci in ljudje, ki preprosto želijo videti, kaj je ledenik, kaj ledeniška razpoka. Smučarjev je več vrst, od turistov, prek zagrizenih rekreacijskih smučarjev do tekmovalcev vseh kategorij. Za uspeh tega smučišča sta pomembna tudi njegova lega ob mednarodnih avtocestnih križiščih in umetno jezero ob vznožju, saj njegova akumulacija vode poganja elektrarno, uporablja-jo pa jo tudi za umetno zasneževanje. Kombinacija pradavnega ledu ter naravnega in umetnega snega je zmagovalna.

Mölltal