VOLK seminarska naloga

PRI BIOLOGIJI

MENTOR Alenka Valentin

AVTOR Primož Vidovič

GIMNAZIJA PTUJ 2011/2012

Contents 1. Uvod ..................................................................................................................................................... 2

2. Evolucija in vrste volkov ....................................................................................................................... 3

2.1. Evolucija volka ............................................................................................................................... 3

2.1.1. Udomačenje volka.................................................................................................................. 3

2.2. Vrste .............................................................................................................................................. 3

2.2.1. Evropske vrste ........................................................................................................................ 3

2.2.2. Severnoameriške vrste ........................................................................................................... 4

2.2.3. Seznam vrst s krajšimi opisi ................................................................................................... 4

2.2.4. Druge vrste ............................................................................................................................. 6

3. Izgled .................................................................................................................................................... 7

3.1. Anatomija ...................................................................................................................................... 7

3.2. Dimenzije ...................................................................................................................................... 8

3.3. Kožuh ............................................................................................................................................. 8

3.4 Čutila .............................................................................................................................................. 8

4. Obnašanje ............................................................................................................................................ 9

4.1. Socialna struktura ......................................................................................................................... 9

4.2. Razmnoževanje ............................................................................................................................. 9

4.3. Teritorij, brlogi ............................................................................................................................ 10

4.4. Prehrana in lov ............................................................................................................................ 10

5. Komunikacija ...................................................................................................................................... 12

5.1. Telesna govorica ......................................................................................................................... 12

5.2. Tuljenje ........................................................................................................................................ 12

5.3. Drugi zvoki ................................................................................................................................... 13

6. Razširjenost po svetu ......................................................................................................................... 14

7. Volk v kulturi ...................................................................................................................................... 15

7.1. Mitologija volka ........................................................................................................................... 15

7.2. Lov na volkove ............................................................................................................................. 15

7.3. Agresija do ljudi ........................................................................................................................... 16

7.4. Volkovi kot hišni ljubljenci .......................................................................................................... 16

Figure ..................................................................................................................................................... 18

Nadaljnje branje ..................................................................................................................................... 19

Bibliografija ............................................................................................................................................ 20

1. Uvod Sivi volk je največji predstavnik iz družine psov. Nekoč je bil razširjen po vseh Evraziji, Severni

Afriki in Severni Ameriki, do danes pa se je njegovo življenjsko območje zožalo zaradi človekovih posegov v naravo. Volka spoznamo predvsem po njegovem značilnem tuležu, pogosto ob polni luni, in po tem, da je prednik domačemu psu. Že od zgodnjih dni človeka se je volk pogosto pojavljal v mitologiji in folklori raznoraznih ljudstev, bodisi kot pozitiven, bodisi kot negativen lik.

V seminarski nalogi bodo sprva obravnavane vrste volkov po svetu in njegovo trenutno stanje ogroženosti, nato pa sledijo poglobljeni podatki o najbolj množični vrsti, sivem volku.

2. Evolucija in vrste volkov

2.1. Evolucija volka Najbolj verjeten prednik volka je canis lepophagus,

znan tudi kot "zajčejedi volk". Bil je manjši kot današnji volk. Najbolj podoben je bil južnim volkovom iz Arabskega polotoka in južne Azije. Iz istega prednika naj bi izviral tudi kojot. Canis lepophagus je živel iz miocena v zgodnji pleistocen. Vrsta naj bi obstajala približno osem in pol milijonov let preden so ga nove vrste, kot sta canis estruscus in canis dirus , izpodrinile in pahnile v izumrtje.

2.1.1. Udomačenje volka Večina študij potrjuje, da današnji pes izvira iz volka,

saj imata obe vrsti podobne genske sklade. Divergenca med volkovi in psi je le dvoprocentna. (Mech & Boitani, 2003) Kljub temu je veliko razlik v izgledu in obnašanju. Psi imajo nekoliko slabše zaznavanje okoliša in na sploh manjše možgane.

V razmnoževalno obdobje estrusa vstopijo dvakrat, volkovi pa le enkrat. Volkovi imajo večje šape (kar je slabo razvidno iz njihovih odtisov) (Eckersley, 2003). Repe nosijo ravno, psi pa jih zavijejo.

2.2. Vrste Volk spada v kraljestvo živali, v deblo strunarjev. Pripada družini psov. Latinsko ime vrste je

canis lupus, glavni podvrsti pa sta canis lupus dingo (avstralski dingo) in canis lupus familiaris (udomačen pes).

Geografsko se velikokrat pojavi dimorfizem, kar pomeni nahajanje različnih fenotipov iste vrste na istem področju, vendar se različne vrste lahko medsebojno parijo. Takšen eksperiment so izvedli v Londonskem živalskem vrtu, ko so evropskega samca združili z indijsko samico. Otrok je bil skorajda enak očetu. (The Living Age, 1851)

Sodeč po oceni organizacije IUCN (ang. International Union for Conservation of Nature, slo. internacionalno združenja za varovanje narave) je volk najnižje na rdeči listi ogroženih vrst, torej ni ogrožen. (L.D., Boitani, Mech, & L., 2011) Le nekatere manj razširjene podvrste so ogrožene, redke izjeme pa izumrle.

2.2.1. Evropske vrste Evropski volkovi imajo v glavnem bolj grob kožuh z manj primešane mehke volne v primerjavi z

ameriškimi volkovi. Glave imajo ožje, ušesa pa daljša, višje nameščena in nekoliko bližja druga k drugi. Ledja imajo vitkejša, noge daljše, stopala ožja, repi pa so manj košati. (Richardson, Swainson, & W., 1829)

Barve kožuhov v Evropi segajo od bele, kremaste, rdeče, sive do črne, včasih pomešane med seboj. V osrednji Evropi so volkovi pestreje obarvani kot v severni. Vzhodnoevropski volkovi so krajši in krepostnejši kot severnoruski. (Hutchinson, 1923)

Slika 1 Lobanja Canis etruscusa

2.2.2. Severnoameriške vrste V velikosti so večinoma podobne evropskim volkovom, vendar imajo krajše noge, večje, bolj

okrogle glave in širše, topokotne gobce. Imajo krajša ušesa, ki so stožičaste oblike. Za razliko od evropskih volkov na sprednjih tacah nimajo značilnih črnih oznak. Imajo daljši kožuh, ki je pomešan z krajšo volneno dlako. (Richardson, Swainson, & W., 1829)

Barve kožuhov varirajo od bele, črne, rdeče, rumene, rjave in sive, so pa precej razporejene glede na okoliš. Tudi sicer se volkovi različnih okolišov razlikujejo bolj občutno kot v Evropi. Volkovi iz Texasa in New Mexica so v primerjavi bolj suhi in imajo manjše čekane. (Roosevelt, 2002)

Mehiški volkovi predvsem so bolj podobni evropskim volkovom v postavi, čeprav imajo širše glave in tanjše vratove. (Smith C. H., 1839)

Volkovi v osrednjih in severnih verigah Skalnega in obmorskega gorovja so močnejši in so podobni ruskim in skandinavskim. (Roosevelt, 2002)

2.2.3. Seznam vrst s krajšimi opisi

Podvrsta Opis Območje Evrazijski volk (canis lupus lupus)

Slika 2 Evrazijski volk

velik, 105-160 cm, 40-80 kg, svetlo rjav kožuh

od Evrope do Azije, povsod

Tundrski volk (canis lupus albus)

Slika 3 Tundrski volk

velik, 112-137 cm, mehkejši, svetel

severne tundre, Rusija

Arabski volk (canis lupus arabs)

Slika 4 Arabski volk

puščavi prilagojen, 66 cm visok, 18 kg, kratek kožuh zaradi sonca

južni Izrael, Irak, Oman, Savdska Arabija

Arktični volk (canis lupus arctos)

Slika 5 Arktični volk

srednje velikosti, 64-79 cm, 35-45 kg

Kanadska Arktika, Alaska, severna Grenlandija

Mehiški volk (canis lupus baileyi)

Slika 6 Mehiški volk

majhen, 25-45 kg, 140-170 cm dolg, karakteristične kombinacija rjave, črne in sive na kožuhu

severna Mehika, zhodni Teksas, New Mexico

Dingo (canis lupus dingo)

Slika 7 Dingo

52-60 cm, 20 kg, podoben psu, peščeno rdeč kožuh

Avstralija, Tajska, Indija, Indonezija

Udomačen pes (canis lupus familiaris)

Slika 8 Pes

manjša lobanja, manjši možgani kot volk, veliko manjži zobje, zaradi človekovega selektivnega združevanja vrst so zelo raznoliki, menjujejo kožuh

povsod

Rdeči volk (canis lupus rufus)

Slika 9 Rdeči volk

rjava, cimetova barva, s sivo in črno senco zadaj in na repu, srednje velikosti, ušesa podobno večja kot kojot

vzhodna Severna Karolina

2.2.4. Druge vrste Med drugimi, neomenjenimi vrstami poznamo še teksaškega volka, newfoundlandskega,

stepskega, tibetanskega, vancouverskega, labradorskega. Obstoj volka 'Honšu' in 'Hokkaido', ki naj bi izhajala iz japonske, je pod vprašajem. (Wozencraft, 2005)

3. Izgled

3.1. Anatomija Sivi volkovi so vitke, a trdno zgrajene živali z velikim prsnim košem. Njihovi udi so dolgi in

krepki z dokaj majhnimi šapami. Sprednje tace imajo po pet prstov vsaka, zadnje pa štiri. (Heptner & Naumov, Mammals of the Soviet Union Vol.II Part 1a, SIRENIA AND CARNIVORA (Sea cows; Wolves and Bears), 1998) Sprednje noge so stisnjene s trupom, komolci pa so usmerjeni navznoter z nogami naprej. (Mech & Boitani, 2003) Samice imajo ožje gobce in vratove in manj masivna ramena. (Lopez, 1978) Volkovi so za svojo velikost izredno močni; dovolj močni, da lahko prevrnejo konja. (Graves, 2007)

Slika 10 Okostje volka iz Abruzzo National Park

Zmožni so teka pri hitrosti petdeset do šestinštirideset kilometrov na uro, tempo, ki ga približno lahko zdržijo dvajset minut. (Mech & Boitani, 2003) V mrzlih podnebjih lahko volkovi upočasnijo pretok krvi blizu kože, da ohranijo telesno temperaturo. Temperatura šap je regulirana neodvisno od preostalega telesa in se drži tik nad zamrznitveno temperaturo. (Lopez, 1978)

Črevesje volkov obsega od štiri sto do pet sto petdeset centimetrov. (Heptner & Naumov, Mammals of the Soviet Union, 1998) Njihov trebuh drži od sedem do devet kilogramov hrane in sedem in pol litrov vode. Jetra so relativno velika, teže enega do dveh kilogramov pri samcih in enega kilograma pri samicah. (Mech & Boitani, 2003)

Glave volkov so velike in močne, s širokimi čeli, krepko čeljustjo in dolgim, topim gobcem. Glavo imajo načeloma povešena v višini telesa. Dvignejo jih le, ko so v stanju pripravljenosti. (Heptner & Naumov, Mammals of the Soviet Union, 1998)

Imajo velike in močne čekane, ki z lahkoto zdrobijo kosti. (Lopez, 1978) Po telesni zgradbi so zelo podobni nemškemu ovčarju in huskijem. (Mech & Boitani, 2003) Slika 11 Lobanja volka

3.2. Dimenzije Sivi volkovi so največji predstavniki družine psov, razen večjih pasem udomačenih psov. (Mech

& Boitani, 2003) Dolgi so sto do sto šestdeset centimetrov. Pri ramenih so visoki osemdeset do petinosemdeset centimetrov. (Heptner & Naumov, Mammals of the Soviet Union, 1998) Rep je ponavadi dolg dve tretjini telesa, okrog devetindvajset, petdeset centimetrov. (Pocock, 1941) Ušesa merijo devetdeset do sto deset milimetrov v dolžini.

Evropski volkovi so težki okrog osemintrideset in pol kilogramov, severnoameriški šestintrideset, indijski in arabski pa petindvajset kilogramov. (Lopez, 1978) Najlažji so severnoafriški, ki imajo le trinajst kilogramov. (Obsorn & Helmy, 1980) Samice so v primerjavi s samci lažje za pet do deset kilogramov. Volkovi, ki tehtajo več kot štiriinpetdeset kilogramov, so redki. Največji primerki so bili zaznani v Alaski, Kanadi in v bivši Sovjetski Uniji.

Zanimivost: Najtežji volk naj bi bil ubit v Ukrajini kmalu po drugi svetovni vojni, tehtal naj bi oseminšestdeset kilogramov. (Graves, 2007)

3.3. Kožuh Sivi volkovi imajo gosto, puhasto dlako, s krajšo dlako na trebuhu. (Heptner & Naumov,

Mammals of the Soviet Union, 1998) Najdaljšo dlako imajo na hrbtu. Dlaka na licih je podaljšana in se oblikuje v šope.

3.4 Čutila V primerjavi z nekaterimi lovskimi psmi imajo dokaj slab voh, ki seže le kake tri kilometre. Zato

le poredko najdejo dobro skrite zajce ali ptiče, čeprav znajo dobro slediti sledovom. (Heptner & Naumov, Mammals of the Soviet Union, 1998)

Zanimivost: volkovi v ujetništvu so s pomočjo voha sposobni ugotoviti, kaj je jedel njihov skrbnik. (Ellis, 2010)

Imajo zelo dober sluh. Slišijo lahko frekvence do šestindvajset kiloherzov, kar je več od lisic. (Lopez, 1978) Volkovi naj ne bi marali zvoka godal, saj so se neki primerki v Regent's Park živalskem vrtu vznemirili ob igranju nizkih, molovih akordov. (Cornish, Selous, Johnston, & Maxwell, 1902) Volčji vid je slabši kot pasji, razen nočni, ki je v družini psov še najbolj razvit. (Heptner & Naumov, Mammals of the Soviet Union, 1998)

4. Obnašanje

4.1. Socialna struktura Volkovi so organizirani v trope, ki imajo močno hierarhijo z parom, ki se razmnožuje,

imenovanim alpha par. Povprečen trop sestoji iz petih do enajstih živali, med katerimi sta dve odrasli, tri do šest mladih in ena do tri stare le leto dni. (Heptner & Naumov, Mammals of the Soviet Union, 1998) Medtem je ena izmed redkih izjem štela kar dvainštirideset volkov. Volkov drugih tropov ne sprejemajo in jih ponavadi, razen včasih mladičev, ubijejo. (Mech & Boitani, 2003) V težkih časih se različni tropi lahko združijo.

Slika 12 Trop volkov v vrsti, Yellowstone National Park

Volkovi lahko že pri petih mesecih zapustijo rojstni trop in ustvarijo svojega, na sploh pa je starost osamosvojitve enajst do štiriindvajset mesecev. Nastopi ponavadi pri dosegu spolne zrelosti. (Mech & Boitani, 2003)

4.2. Razmnoževanje Volkovi imajo v življenju le enega partnerja, razen če ta umre, v katerem primeru se pari hitro

postavijo znova. Ker je samcev ponavadi več, so samske samice redke. (Mech & Boitani, 2003) Poligamija se zgodi, vendar večinoma v ujetništvu. Več kot eno leglo uspe le redko, saj jih ponavadi

ubijejo samice same.

Prvo parjenje je odvisno od mnogih okoljskih faktorjev, na primer, ko je veliko hrane. Volkovi v ujetništvu se parijo že po desetih mesecih, v divjini pa pri dveh letih. Incest se zgodi le redko, križanje vrst pa je bilo zabeleženo v Saskatchewanu. (CBC.news.ca, 2005)

Estrus, ali razmnoževalno obdobje, nastopi pozno pozimi, pri starejših volkuljah tri tedne prej. V tem času se volčji tropi razkropijo. (Heptner & Naumov, Mammals of the Soviet Union, 1998) Med nosečnostjo se volkulje

zadržujejo v brlogu oddaljenem od nevarnih območjih, kjer bi se lahko spopadle z drugimi tropi. Obdobje brejosti traja okrog sedemdeset dni. Mladiči se skotijo poleti.

Mladičev je ponavadi malo. Rodijo se slepi in gluhi. Mlečni zobi jim zrastejo po enem mesecu. Pravo hrano začnejo jesti po treh do štirih tednih. V prvih štirih mesecih življenja rastejo veliko hitreje; teža mladiča lahko v tem času

Slika 13 Korejska volkova pri parjenju

Slika 14 Volkulja neguje svoje mladiče

zraste do tridesetkrat. (Mech & Boitani, 2003)

Zanimivost: V ameriškem narodnem parku Yellowstone so umetno priselili volkove, ki kažejo nenavadne razmnoževalne lastnosti. Samice se v tamkajšnjih tropih razmnožujejo z samotarskimi volkovi, ki niso uspeli najti partnerjev. Privzelo se jim je ime 'Casanova volkovi'. (Smith D. W., 2006)

4.3. Teritorij, brlogi Za dnevni počitek volkovi uporabljajo razne

kraje. V vlažnem vremenu imajo raje zaprte prostore, v suhem pa počivajo na odprtem. V jesenskem in pomladnem obdobju, ko so volkovi aktivnejši, se radevolje zleknejo kar na prostem.

Prave brloge gradijo predvsem zaradi mladičev. Za te uporabljajo razne naravne jame, vdolbine, pogosto pokrite z rastlinstvom. Včasih smuknejo kar v brlog katere izmed manjših živali, kakor je lisica, in si ga preuredijo. V redkih primerih jih samice izkopajo same. (Heptner & Naumov, Mammals of the Soviet Union, 1998)

Podobno kot psi, volkovi radi označujejo svoje ozemlje, ki je ponavadi veliko večje kot ga potrebujejo. Velikost le-tega je odvisna od množine plena na območju. Tropi nenehno potujejo in iščejo plen. Mejnih območij se izogibajo iz strahu pred spopadi s tujimi tropi. Največji zabeležen teritorij si je lastil trop desetih volkov iz Alaske, ki je meril kar šest tisoč dve sto dvainsedemdeset kvadratnih kilometrov. (Mech & Boitani, 2003)

Teritorij označujejo z raznimi močnimi vonjavami, kot je urin, sicer pa tudi s tuležem. Boji za teritorij so eden vodilnih razlogov za smrti volkov. (Mech & Boitani, 2003)

4.4. Prehrana in lov Čeprav gredo volkovi na lov dokaj strategično, je to veliko manj v primerjavi z levinjami. Poleg

tega se volkovi z lastnim krdelom zadržujejo največ po dve leti, zato se kooperativnega lova ponavadi ne naučijo. V lovih na krdela skušajo osamiti posamezne živali s tem, da jo prestrašijo. (Graves, 2007) Včasih bo en volk zamotil krdelo, medtem ko preostali lovci napadejo od zadaj. (Cornish, Selous, Johnston, & Maxwell, 1902)

Slika 16 Volkovi obkolijo ameriškega bizona

Slika 15 Volk označuje svoj teritorij

Veliki plen volkovi napadajo od zadaj. Ubijejo ga z ugrizom v zadek, kar povzroči težko krvavenje. Takšen ugriz povzroči rano deset do petnajst centimetrov v dolžino; trije ugrizi so dovolj, da pokončajo veliko srno dobrega zdravja. (Graves, 2007) Nekateri južni volkovi žival zgrabijo za vrat in ji glavo udarijo ob tla. (Pocock, 1941)

Sprva se volkovi lotijo srca, jeter, pljuč in trebuha. (Mech & Boitani, 2003)

5. Komunikacija

5.1. Telesna govorica Velik del volčje komunikacije poteka s pomočjo telesnih potez, na primer obraznih potez,

položajev repa, naježenje dlake, kurja polt. (Lopez, 1978) Agresivne ali samozavestne volkove karakterizira počasno in preudarno premikanje, dvignjenim telesom, medtem ko se bolj pohlevni volkovi držijo nižje in povešajo ušesa in rep. (Mech & Boitani, 2003)

Slika 17 Arabski volk v obrambnem položaju

Ko alpha samci srečajo podložne družinske člane, v njih mirno bulijo z repi vzporedno z hrbtenico. Agresijo lahko izražajo tudi razne vonjave, ki jih spustijo.

Omenjeni sta dve obliki submisivnega obnašanja; pasivna in aktivna. Pasivna se zgodi, ko volk zazna prihod nadrejenega člana družine. Volk se vrže na hrbet in pusti prišleku, da povoha njegovo anogenitalno območje. Pri aktivni uklonitvi se volk približa drugemu in mu poliže obraz. (Mech & Boitani, 2003)

Med druženjem se volkovi drezajo z nosovi, v igri se grizejo, drgnejo lica druga ob drugo, si ližejo obraze... Ko branijo svoj plen po ulovu pred drugimi volkovi, ušesa našpičijo nazven.

5.2. Tuljenje Volkovi tulijo, da zberejo trop (ponavadi pred ali

po lovu), da razširijo alarm, da najdejo drug drugega na tujem ozemlju ali med nevihto in na sploh, da komunicirajo na daljše razdalje. (Lopez, 1978)

Frekvenca tuljenja sega od stop petdeset do sedem sto osemdeset herzov, in sestoji iz dvanajstih harmonično sorodnih parcialnih (ali delnih) tonov. Višina ponavadi ostane konstantna, ali pa se gladko in povezano spreminja, pri čemer lahko smer variacije spremeni od štiri do pet krat. (Mech & Boitani, 2003)

Volkovi iz različnih področij lahko imajo različno tuljenje. Evropski volkovi imajo bolj razvlečene in

Slika 18 Volk pri tuljenju

melodične tuljenje, medtem ko so ameriški glasnejši in je večji povdarek na prvem zlogu. Kljub temu lahko volkovi obeh regij sporazumevajo med seboj. (Zimen, 1981)

Volčjie tuljenje je načeloma nerazločljivo od tuljenja večjih psov. (Seton, 1909) Moški volkovi obsegajo kakšno oktavo in se spustijo v globok bas s poudarkom na o-ju, samice pa tulijo v nosljavem baritonu s poudarkom na u-ju. Mladiči ne tulijo skoraj nikoli, tisti stari eno leto pa spuščajo le psom podobno bevskanje. (Heptner & Naumov, Mammals of the Soviet Union, 1998)

Tuljenje pred lovom je dolgo in gladko. Ko so na sledi plenu, spuščajo višje zvoke, ki vibrirajo med dvema tonoma. Ob približevanju plena se oglašajo s kombinacijo tuljenja in kratkega lajanja. (Seton, 1909)

Ko tuli več volkov na enkrat se harmonizirajo, namesto da bi vsi peli en ton, kar lahko da iluzijo, da je več volkov kot jih v resnici je. (Lopez, 1978) Volkovi se izogibajo tuljenju na območjih, kjer je nevarnost prisotnosti drugih tropov. Na tuljenje ne odgovarjajo v deževnem vremenu, ali pa ko se zadovoljni in nasičeni.

5.3. Drugi zvoki Med preostale volčje zvoke štejemo še renčanje, lajanje in cviljenje. (Lopez, 1978) Lajanje ima

frekvence od tri sto dvajset do devet sto herzov. Volkovi lajajo, ko jih nekaj iznenada vznemiri in ne tako pogosto ali glasno kot psi. V ujetništvu lajajo pogosteje, če slišijo lajež psov. (Mivart, 1890)

Renčanje ima frekvence od tri sto osemdeset do štiri sto petdeset herzov in se ponavadi pojavi ob spopadih za hrano. Mladiči pogosto renčijo med igro.

Cvilijo, ko so živčni, radovedni, in tudi v znak pozdrava, igre. (Lopez, 1978)

6. Razširjenost po svetu Sivi volk je nekoč bil najbolj razširjen sesalec, ki je živel severno od petnajstega vporednika v

Severni Ameriki in Evraziji. Volkovi so slabi pri prilagajanju spreminjanju okolja iz strani človeka. Zani so tudi kot 'indikator vrsta', saj se umaknejo z ekološko neugodnih območij, podobno kot lišaji. (Coppinger & Coppinger, Dogs: a Startling New Understanding of Canine Origin, Behavior and Evolution, 2001)

Poleg tega so volkovi ena najbolj iskanih vrst, saj so ničkaj pogosto bili ubiti na prvi pogled, zaradi njihovih kožuhov, ali pa zaradi strahu lovcev pred izgubo drugega, manjšega plena, kot tudi iz obrambe človeških življenj, ker ljudje vidijo volkove kot sovražne in krvoločne.

Čeprav niso nikjer blizu izumrtja, so nekatere lokalne populacije ogrožene. Danes je največ volkov v vzhodni Evropi, primarno v Romuniji, na Balkanu in na Poljski. Prisotnost pravih volkov na območju Bližnjega Vzhoda ni potrjena. V dobri kondiciji so volkovi v Kanadi in na severu Skalnega gorovja, kjer štejejo tisoče. Poleg tega jih ponekod uvajajo umetno, na primer Yellowstone National Park.

Slika 19 Razporeditev sivega volka

RDEČA - redek ZELENA - pogost

7. Volk v kulturi

7.1. Mitologija volka Volkovi imajo veliko prisotnost v človeški folklori. Med Nordijci in Japonci so čaščeni skorajda

kot bogovi. Na Japonskem so kmetje častili volkove in puščali hrano blizu njihovih brlogov in jih prosili, da obvarujejo njihov pridelek pred divjimi svinjami in srnami. (Walker, 2005) Medtem je bil volk Fenrir pri Nordijcih sin boga Lokija. Spopadel naj bi se z Odinom, o čemer je spisanih veliko epov.

Nekatere kulture so volkove vključile v svoje zgodbe o nastanku. Rimljani pravijo, da je Kapitoljska volkulja dojila ustanovitelja Rima, Romula in Rema. V mitologiji Turkov in Mongolov so volkovi predniki ljudi. (Wink, 2002)

Volkovi so v nekaterih kulturah bili povezani s soncem. Stari Grki in Rimljani so jih povezovali z bogom sonca, Apolonom. (Mech & Boitani, 2003) Pri Nordih bi naj volj Sköll zasledoval zahajajoče sonce. (Lindow, 2002)

Volkovi so v nekaterih kulturah, na primer med Indijani

in severnimi Evropejci, bili povezani s čarovništvom. V Nordijski mitologiji sta si čarovnica Hyndla in velikanka

Hyrrokin za jezdno žival izbrali volka. Indijansko pleme Chilcotin je verjelo, da lahko volkovi povzoračjo bolezni. V zgodbi stvarjenja je pri plemenu Pawnee volk bil prva žival, ki je izkusila smrt. (Lopez, 1978)

V Bibliji so volkovi omenjeni kar trinajstkrat kot simboli pohlepa in uničenja. (Bright, 2006)

7.2. Lov na volkove Volkovi so znani po tem, da jih je težko uloviti, ker so zelo izmuzljivi zaradi svojih ostrih čutov in

sposobnosti hitrega uboja lovskih psov. (Roosevelt, 2002) Ljudje so si zato skozi zgodovino izmislili mnogo načinov krotenja volčje populacije. V območjih z veliko pašne živine so ubijali sveže rojene mladiče v brlogih. (Harding, 1909)

Slika 21 Lov na volkove

Slika 20 Romul in Rem pri volkulji

Pri lovu so uporabljeni razni psi. Manjši volkove onesposobijo do prihoda večjih. (Harding, 1909) Včaish so volkove zastrupljali s strihninom, a je to vodilo do smrti tudi drugih živali. Najbolj uspešen je lov s pomočjo pasti, vkolikor na slednjih niso prisotne močnejše človeške vonjave.

Slika 22 Kavboji obkolijo volka

Kontroverzna, a efektivna metoda lova je s pomočjo streljanja z letečih plovil, kar pa volku ne da možnosti, da se brani ali pobegne. (Lopez, 1978)

7.3. Agresija do ljudi V nasprotju s splošno prepričanostjo volkovi za človeka načeloma niso nevarni, vkolikor so v

nizkem številu, imajo dovolj hrane in so v glavnem oddaljeni od ljudi. (Geist, 2012)

7.4. Volkovi kot hišni ljubljenci Popularnost volkov kot hišnih ljubljencev se je v zadnjih letih povečala. Danes je v Združenih

Državah Amerike kar osemdeset tisoč privatno laščenih volkov. Tudi ukročeni so volkovi veliko manj predvidljivi kot psi. Medtem ko se psi prilagajajo lastniku, je pri volkovih ravno obratno.

Mladiči se morajo za uspešno udomačenje srečati s socializacijo že pri pol meseca starosti. Ker ima volčje mleko več arginina kot ga najdemo v pasjih mlečnih nadomestkih, je potrebno poiskati

Slika 23 Dresiranje volkov Slika 24 Volkovi napadejo voz

primerne suplemente. V nasprotnem primeru se lahko razvijejo razne nepravilnosti. (Mech & Boitani, 2003) Volkovi ne morejo kontrolirati svojega ropaželjnega obnašanja, zato jim ni mogoče zaupati v bližini potencialnega plena.

Vezi s človeki lahko spletejo le v nekaterih situacijah. Poleg tega jih je le težko zadržati v kletkah, saj so dovolj pametni, da se jih naučijo odpreti samo z opazovanjem lastnika pri tem. (Coppinger & Coppinger, 2001) Tudi za dresiranje je potrebno velko več truda kot pri psih. Pri tem je zanimivo, da se volkovi odzivajo bolj na kretnje kot na zvoke. (Wolf Park, 2008)

Figure Slika 1 Lobanja Canis etruscusa .............................................................................................................. 3 Slika 2 Evrazijski volk ............................................................................................................................... 4 Slika 3 Tundrski volk ................................................................................................................................ 4 Slika 4 Arabski volk .................................................................................................................................. 4 Slika 5 Arktični volk ................................................................................................................................. 5 Slika 6 Mehiški volk ................................................................................................................................. 5 Slika 7 Dingo ............................................................................................................................................ 5 Slika 8 Pes ................................................................................................................................................ 5 Slika 9 Rdeči volk ..................................................................................................................................... 5 Slika 10 Okostje volka iz Abruzzo National Park ..................................................................................... 7 Slika 11 Lobanja volka ............................................................................................................................. 7 Slika 12 Trop volkov v vrsti, Yellowstone National Park ......................................................................... 9 Slika 13 Korejska volkova pri parjenju .................................................................................................... 9 Slika 14 Volkulja neguje svoje mladiče ................................................................................................... 9 Slika 15 Volk označuje svoj teritorij ...................................................................................................... 10 Slika 16 Volkovi obkolijo ameriškega bizona ........................................................................................ 10 Slika 17 Arabski volk v obrambnem položaju ....................................................................................... 12 Slika 18 Volk pri tuljenju ....................................................................................................................... 12 Slika 19 Razporeditev sivega volka ....................................................................................................... 14 Slika 20 Romul in Rem pri volkulji ......................................................................................................... 15 Slika 21 Lov na volkove ......................................................................................................................... 15 Slika 22 Kavboji obkolijo volka .............................................................................................................. 16 Slika 23 Dresiranje volkov ..................................................................................................................... 16 Slika 24 Volkovi napadejo voz ............................................................................................................... 16

Nadaljnje branje (Italian) Apollonio, Marco; Mattioli, Luca (2006). Il Lupo in Provincia di Arezzo. Editrice Le

Balze.ISBN 88-7539-123-8.

(Russian) Bibikov, D. I. (1985). The Wolf: History, Systematics, Morphology, Ecology. Nauka, Moscow, USSR.. ASIN B001A1TKK4.

Busch, Robert H. (2009). Wolf Almanac. The Lyons Press. ISBN 1-59921-069-X.

Dutcher, Jim; Dutcher, Jamie (2003). Wolves at Our Door: The Extraordinary Story of the Couple Who Lived with Wolves. William Andrew. ISBN 0-7434-0049-6.

Ellis, Shaun (2003). Wolf Talk. Rainbow Publishing. ISBN 1-899057-03-X.

Harrington, Fred H.; Paquet, Paul C. (1982). Wolves of the world: perspectives of behavior, ecology, and conservation. Simon & Schuster. ISBN 0-8155-0905-7.

Mech, L. David (1981). The Wolf: The Ecology and Behaviour of an Endangered Species. University of Minnesota Press. ISBN 0-8166-1026-6.

Musiani, Marco; Boitani, Luigi; Paquet, Paul C. (2010). The World of Wolves: New Perspectives on Ecology, Behaviour, and Management. University of Calgary Press. ISBN 1-55238-269-9.

(Russian) Pavlov, Mikhail P. (1982). The Wolf in Game Management. Agropromizdat, Moscow.

Bibliografija CBC.news.ca. (10. 01 2005). Prevzeto 30. 08 2008 iz CBC.news.ca:

http://www.cbc.ca/health/story/2005/01/10/wolves-inbreeding050110.html

The Living Age. (1851). Littell, Son and Co.

Wolf Park. (10. February 2008). Prevzeto 30. 10 2008 iz Wolf Park: http://web.archive.org/web/20080210012443/http://www.wolfpark.org/training/Example-1.html

Bright, M. (2006). Beasts of the Field: The Revealing Natural History of Animals in the Bible. London: Robson Books.

Coppinger, R., & Coppinger, L. (2001). a Startling New Understanding of Canine Origin Behavior and Evolution. Scribner.

Coppinger, R., & Coppinger, L. (2001). Dogs: a Startling New Understanding of Canine Origin, Behavior and Evolution. Scribner.

Cornish, C. J., Selous, F. C., Johnston, H. H., & Maxwell, H. (1902). The living animals of the world; a popular natural history with one thousand illustrations. Neznani kraj: Dodd, Mead and Company.

Eckersley, D. (2003). Prevzeto 2003 iz Thyroxine’s Role in the Pre-Domestication of the Dog from Wild Dogs and Wolves; a Unique Opportunity to Reexamine Man’s and Dog’s Migration to the Americas

Ellis, S. (2010). The Man who lives with Wolves. Neznan kraj: HarperCollins.

Geist, V. (8. 6 2012). Westinstenv. Prevzeto 8. 6 2012 iz Westinstenv: http://westinstenv.org/wp-content/Geist_when-do-wolves-become-dangerous-to-humans.pdf

Graves, W. (2007). Wolves in Russia: Anxiety throughout the ages. ?: Detselig Enterprises.

Harding, A. R. (1909). Wolf and coyote trapping; an up-to-date wolf hunter's guide, giving the most successful methods of experienced "wolfers" for hunting and trapping these animals, also gives their habits in detail. Columbus, Ohio: A. R. Harding .

Heptner, V. G., & Naumov, N. P. (1998). Mammals of the Soviet Union Vol.II Part 1a, SIRENIA AND CARNIVORA (Sea cows; Wolves and Bears). USA: Science Publishers, Inc. .

Heptner, V. G., & Naumov, N. P. (1998). Mammals of the Soviet Union. USA: Science Publishers, Inc.

Heptner, V. G., & Naumov, N. P. (1998). Mammals of the Soviet Union Vol.II Part 1a, SIRENIA AND CARNIVORA (Sea cows; Wolves and Bears). USA: Science Publishers, Inc. .

Hutchinson. (1923). Hutchinson's animals of all countries: the living animals of the world in picture and story (Zv. I).

IUCN. (brez datuma). Pridobljeno iz IUCN: http://www.iucnredlist.org/apps/redlist/details/3746/0/full

L.D., Boitani, Mech, & L. (12. August 2011). IUCN Red List of Threatened Species. Prevzeto 12. August 2011 iz IUCN Red List of Threatened Species: http://www.iucnredlist.org/apps/redlist/details/3746

Lindow, J. (2002). Norse mythology: a guide to the Gods, heroes, rituals, and beliefs. US: Oxford University Press.

Lopez, B. H. (1978). Of Wolves and Men. Neznano mesto: J. M. Dent and Sons Limited.

Mech, L. D., & Boitani, L. (2003). Wolves: Behaviour, Ecology and Conservation. Chicago: University of Chicago Press.

Mivart, G. (1890). Dogs, Jackals, Wolves and Foxes: A Monograph of the Canidæ.

Obsorn, D. J., & Helmy, I. (1980). The contemporary land mammals of Egypt (including Sinai. ?: Field Museum of Natural History.

Pocock, R. I. (1941). Fauna of British India: Mammals. ?: Taylor and Francis.

Richardson, J., Swainson, W., & W., K. (1829). Fauna Boreali-americana, Or, The Zoology of the Northern Parts of British America: Containing Descriptions of the Objects of Natural History Collected on the Late Northern Land Expeditions, Under Command of Captain Sir John Franklin. London: R.N. J. Murray.

Roosevelt, T. (2002). Hunting the Grisly and Other Sketches. Public Domain Books.

Seton, E. T. (1909). Life-histories of northern animals : an account of the mammals of Manitoba. New York City: Scribner.

Smith, C. H. (1839). The Natural History of Dogs: Canidæ Or Genus Canis of Authors. Including Also the Genera Hyæna and Proteles . London: W.H. Lizars; S. Highley.

Smith, D. W. (2006). Decade of the Wolf: Returning the Wild to Yellowstone. Lyons Press.

Walker, B. L. (2005). The Lost Wolves Of Japan.

Wink, A. (2002). Al-Hind: The Making of the Indo-Islamic World. Brill Academic Publishers.

Wozencraft, W. C. (2005). Mammal Species of the World: A Taxonomic and Geographic Reference (3rd izd.). Baltimore: Johns Hopkins University Press.

Zimen, E. (1981). The Wolf: His Place in the Natural World. Souvenir Press.