View
0
Download
0
Category
Preview:
Citation preview
Univerza v Mariboru
Fakulteta za naravoslovje in matematiko
Oddelek za biologijo
MAGISTRSKO DELO
Saša Zavratnik
Maribor, 2017
Univerza v Mariboru
Fakulteta za naravoslovje in matematiko
Oddelek za biologijo
Saša Zavratnik
Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega
polha, Glis glis (Linnaeus, 1766)
Ontogenetic Perspective of Modular Organization in the Skull of the Edible
Dormouse, Glis glis (Linnaeus, 1766)
MAGISTRSKO DELO
Mentorica: doc. dr. Tina Klenovšek
Somentor: prof. dr. Franc Janžekovič
Somentor: prof. dr. Boris Kryštufek
Maribor, 2017
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
II
UNIVERZA V MARIBORU
FAKULTETA ZA NARAVOSLOVJE IN MATEMATIKO
IZJAVA O AVTORSTVU
Magistrsko delo je nastalo kot rezultat lastnega dela. Vsi privzeti podatki so citirani skladno z
mednarodnimi pravili o varovanju avtorskih pravic.
Podpisana Saša Zavratnik izjavljam, da sem za potrebe arhiviranja oddala elektronsko
verzijo zaključnega dela v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. Magistrsko delo sem
izdelala sama ob pomoči mentorja. V skladu s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorskih in
sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08, 110/13, 56/15 in
63/16 - ZKUASP) dovoljujem, da se zgoraj navedeno zaključno delo objavi na portalu
Digitalne knjižnice Univerze v Mariboru. Tiskana verzija magistrskega dela je istovetna
elektronski verziji, ki sem jo oddala za objavo v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru.
Podpisana izjavljam, da dovoljujem objavo osebnih podatkov, vezanih na zaključek študija, in
sicer za spremljanje zaposlovanja diplomantov, za potrebe Kariernega centra ter Alumni
klubov.
Maribor, _____________ _________________________
(podpis študenta)
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
III
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis
glis (Linnaeus, 1766). Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje
in matematiko, 2017.
IZVLEČEK
Glodavci spadajo med najuspešnejše sodobne sesalce. Lobanja sesalcev je kompleksna
struktura, primerna za proučevanje postnatalne ontogenije pri malih sesalcih. Deluje kot
celota, deli pa so med seboj neenakomerno povezani in razdeljeni v module. Material,
uporabljen v študiji, so bile ventralne strani lobanj navadnega polha, Glis glis (Linnaeus,
1766) iz lokalitete Krim, Slovenija, shranjene v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Lobanje
smo na podlagi erupcije meljakov razdelili v šest starostnih skupin. Raziskovali smo
postnatalno variabilnost v obliki in velikosti ventralne strani lobanje, predvsem z vidika
modularne organizacije, morfološke integracije ter alometrije. Do sedaj podobna raziskava še
ni bila izvedena. Z metodami geometrijske morfometrije smo primerjali stopnjo modularnosti
med juvenilnimi in adultnimi osebki. Hipotetično modularnost smo na osnovi Escoufierjevega
RV koeficienta testirali na 224 lobanjah. Hipotezo o modularnosti pri mladih živalih smo
zavrnili, pri odraslih osebkih pa so rezultati delno podprli delitev lobanje na obrazni in
možganski del. Stopnja integracije med moduloma je večja pri mladih osebkih in se s starostjo
zmanjšuje. Lobanja navadnega polha raste alometrično. Čeprav je lahko alometrija močan
integracijski faktor, je imela na hipotetično modularnost lobanje navadnega polha majhen
vpliv. Sklepamo, da je sprememba v stopnji integracije med obraznim in možganskim delom
lobanje v času ontogenije posledica specializacije obeh funkcionalnih modulov ter prehoda s
sesanja mleka na mehansko obdelavo trše hrane.
Ključne besede: geometrijska morfometrija, modularnost, alometrija, RV koeficient,
ontogenija, lobanja, Glis glis
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
IV
Zavratnik, S. Ontogenetic Perspective of Modular Organization in the Skull of the
Edible Dormouse, Glis glis (Linnaeus, 1766). Master thesis. University of Maribor,
Faculty of Mathematics and Natural Sciences, 2017.
ABSTRACT
Rodents are amongst the most successful mammals of the present time. The mammalian skull
is a complex structure, suitable for the study of postnatal ontogeny in small mammals. It
functions as a whole, but its parts are unevenly integrated and divided into modules.
Materials, used for our study, were ventral sides of skulls of the edible dormouse, Glis glis
(Linnaeus, 1766), from the locality Krim, Slovenia, which are stored in the Slovenian
Museum of Natural History. Based on molar eruption, the skulls were divided into six age
groups. We examined the postnatal variability in the shape and size of the ventral side of the
skull, in particular, from the perspective of modular organization, morphological integration
and allometry. No similar research has been conducted so far. We compared the level of
modularity between the adult and juvenile stage with methods of geometric morphometrics. A
hypothetic modularity was tested on 224 skulls with the Escoufier RV coefficient. The
hypothesis of modularity for a division of the skull on viscerocranium and neurocranium was
rejected in young animals and partially confirmed in adult subjects. The level of integration
between modules is higher in young subjects and decreases with aging. Although the skull of
an edible dormouse grows allometricaly and allometry can be a strong integration factor, it
had very little influence on the modular structure of the Glis glis skull. Therefore, we
conclude that the change in strength of integration between the viscerocranium and
neurocranium in the Glis glis skull during ontogeny is likely to be a result of specialization of
the two functional modules and the change in diet from suckling to mechanical processing of
hard food.
Key words: geometric morphometrics, modularity, allometry, RV coefficient, ontogeny,
skull, Glis glis
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
V
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ............................................................................................................................................. 1
1.1 NAVADNI POLH, Glis glis (Linnaeus, 1766) ....................................................................... 2
1.1.1 Pregled taksonomije vrste navadni polh, Glis glis (Linnaeus, 1776) .............................. 2
1.1.2 Razširjenost ..................................................................................................................... 3
1.1.3 Telesna zgradba ............................................................................................................... 4
1.1.4 Prehrana ........................................................................................................................... 5
1.1.5 Razmnoževanje in razvoj ................................................................................................ 6
1.2 ONTOGENETSKI RAZVOJ .................................................................................................. 9
1.3 GEOMETRIJSKA MORFOMETRIJA ................................................................................. 10
1.4 ALOMETRIJA ...................................................................................................................... 11
1.5 MODULARNOST ................................................................................................................ 13
1.6 NAMEN DELA IN DELOVNE HIPOTEZE ........................................................................ 14
1.6.1 Namen dela .................................................................................................................... 14
1.6.2 Delovne hipoteze ........................................................................................................... 15
2 MATERIAL IN METODE............................................................................................................ 16
2.1 MATERIAL .......................................................................................................................... 16
2.2 METODE .............................................................................................................................. 17
2.2.1 Fotografiranje materiala ................................................................................................ 19
2.2.2 Izbira in določanje oslonilnih točk ................................................................................ 19
2.2.3 Poravnava koordinat ...................................................................................................... 21
2.2.4 Statistična analiza .......................................................................................................... 21
2.2.4.1 Analiza glavnih komponent (PCA) ........................................................................... 22
2.2.4.2 Analiza variance ANOVA (F-test) ............................................................................ 23
2.2.4.3 Regresijska analiza in analiza alometrije ................................................................... 23
2.2.4.4 Permutacijski test....................................................................................................... 24
2.2.4.5 Modularnost ............................................................................................................... 25
3 REZULTATI ................................................................................................................................. 26
3.1 ANALIZA STAROSTNIH SKUPIN .................................................................................... 27
3.1.1 Velikost lobanje ............................................................................................................. 28
3.1.2 Oblika lobanje ............................................................................................................... 29
3.2 ANALIZA ALOMETRIJE .................................................................................................... 33
3.3 ANALIZA MODULARNOSTI ............................................................................................ 36
4 RAZPRAVA IN SKLEPI .............................................................................................................. 38
5 POVZETEK .................................................................................................................................. 41
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
VI
6 ZAHVALA .................................................................................................................................... 43
7 LITERATURA .............................................................................................................................. 44
8 PRILOGA ...................................................................................................................................... 52
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
VII
KAZALO SLIK
Slika 1. Navadni polh (Glis glis, Linnaeus, 1766). Vir:
http://animaldiversity.org/collections/contributors/mzm2/21.mr2/. .......................................... 2
Slika 2. Rastna krivulja odvisnosti centroidne velikosti od časa (približek dejanski starosti
osebkov). ................................................................................................................................... 17
Slika 3. Lobanja navadnega polha, Glis glis: dorzalno, ventralno, lateralno. ........................ 17
Slika 4. Konceptualni model poteka morfometričnih analiz. ................................................... 18
Slika 5. Oslonilne točke (35) na ventralni strani lobanje navadnega polha, Glis glis. ........... 20
Slika 6. Hipotetična delitev oslonilnih točk (27) pri testiranju hipoteze modularnosti; modre
točke: možganski del lobanje, rdeče točke: obrazni del lobanje. ............................................. 25
Slika 7. Grafični rezultat Prokrustove poravnave (centroidi in vrednosti posameznih osebkov
kot vektorji razpršenosti). ......................................................................................................... 27
Slika 8. Prikaz razlik v povprečnih vrednostih velikosti lobanje med starostnimi skupinami
(AG1–AG6). .............................................................................................................................. 29
Slika 9. Histogram PCA, ki prikazuje deleže (%) razložene variance v obliki lobanje za
posamezne glavne komponente. ............................................................................................... 30
Slika 10. Razsevni diagram morfometričnih odnosov med starostnimi skupinami (AG1–AG6)
glede na prvi dve glavni komponenti. ....................................................................................... 31
Slika 11. Prikaz oblikovne variabilnosti lobanje (žični graf), kot jo razlaga PC1; PC1 je 0.1
(zgoraj; juvenilni osebki) in PC1 je -0.1 (spodaj; adultni osebki). .......................................... 32
Slika 12. Razsevni diagram regresijskih vrednosti oblike na centroidne velikosti starostnih
skupin (AG1–AG6). .................................................................................................................. 34
Slika 13. Grafična predstavitev razmerja med RV koeficientom hipotetične delitve (rdeča
puščica) in RV koeficienti alternativnih delitev za posamezne starostne skupine. .................. 36
Slika 14. Grafična predstavitev razmerja med RV koeficientom hipotetične delitve (rdeča
puščica) in RV koeficienti alternativnih delitev za posamezne starostne skupine po
izključenem vplivu alometrije. .................................................................................................. 37
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
VIII
KAZALO TABEL
Tabela 1. Povprečne vrednosti centroidov 35-ih oslonilnih točk lobanje navadnega polha,
Glis glis. ................................................................................................................................... 26
Tabela 2. Vrednosti posteriornega testiranja (LSD test) velikosti lobanje med šestimi
starostnimi skupinami; statistično značilne razlike so označene z rdečo barvo (p < 0,05). .... 28
Tabela 3. Rezultati PCA - lastne vrednosti in deleži razložene variance prvih 10 glavnih
komponent. ............................................................................................................................... 29
Tabela 4. Prokrustove razdalje med starostnimi skupinami (krepko najkrajša in najdaljša
razdalja). .................................................................................................................................. 33
Tabela 5. P-vrednosti permutacijskega testa (10.000 ponovitev) za Prokrustove razdalje med
starostnimi skupinami. ............................................................................................................. 33
Tabela 6. Rezultati analize modularnosti lobanje med starostnimi skupinami. ....................... 36
Tabela 7. Rezultati analize modularnosti lobanje med starostnimi skupinami po izločitvi
alometrije. ................................................................................................................................ 37
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
1
1 UVOD
Različni biološki procesi, kot so bolezni, poškodbe, ontogenetski razvoj, adaptacije na lokalne
geografske dejavnike ali povečanje števila vrst tekom evolucije, povzročijo spremembe v
obliki osebkov ali njihovih strukturah (Zelditch, 2004). Te spremembe, nastale zaradi
evolucijskih, ontogenetskih, ekoloških ali drugih dejavnikov, lahko analiziramo z
geometrijsko morfometrijo (Janžekovič in sod., 2007). Geometrijska morfometrija
(GM; angl. Geometric Morphometrics) vključuje tudi primerjalne metode, kot je testiranje
modularnosti in integracije (Cardini in Loy, 2013). V nalogi bomo analizirali morfološko
variabilnost1 ter preverjali modularno organizacijo lobanje navadnega polha v procesu
ontogenetskega razvoja. Ontogenetski podatki vsebujejo informacije o rasti, razvoju in
alometriji, tj. spremembi oblike z velikostjo, in omogočajo razlago morfoloških sprememb ter
kdaj in kako so se te pojavile (Klenovšek in Kryštufek, 2013).
Glodavci (Rodentia) spadajo med najuspešnejše sodobne sesalce. Specializacija rodu so
preobraženi glodači in glodanje, ostro gibanje z zobmi, s čimer mehansko ločujejo vlaknaste
snovi na manjše dele in jih pri tem v celoti ali delno zaužijejo (Moore, 1981). V eno izmed 33
družin redu glodavci spadajo tudi polhi (Gliridae). Kljub temu, da je družina majhna, je
zanimiva zaradi dolge neprekinjene zgodovine, svojevrstne evolucije, specifične telesne
zgradbe ter posebnih življenjskih navad. Največji predstavnik družine je navadni polh,
Glis glis (Linnaeus, 1766), edini preživeli predstavnik rodu Glis. Polh je nočna žival, ki se je
na nihanje razpoložljivosti hranil prilagodila s hibernacijo ali zimskim spanjem
(Kryštufek in Flajšman, 2007). Hibernatorji se soočajo s sezonskimi nihanji okoljskih razmer,
ki zmanjšajo trajanje aktivne sezone. V nekaj mesecih morajo razviti spolne žleze, vzpostaviti
teritorij in se pariti, skotiti in vzgojiti mladiče ter hkrati shraniti zadostno količino hrane
oziroma maščobe za naslednje obdobje hibernacije (Bieber in Ruf, 2004).
1 variabilnost – spremenljivost;
varianca – v stat. mera razpršenosti
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
2
1.1 NAVADNI POLH, Glis glis (Linnaeus, 1766)
Slika 1. Navadni polh (Glis glis, Linnaeus, 1766).
Vir: http://animaldiversity.org/collections/contributors/mzm2/21.mr2/.
1.1.1 Pregled taksonomije vrste navadni polh, Glis glis (Linnaeus, 1776)
Kryštufek, 1991:
Kraljestvo: Živali (Animalia)
Deblo: Strunarji (Chordata)
Poddeblo: Vretenčarji (Vertebrata)
Razred: Sesalci (Mammalia)
Red: Glodavci (Rodentia)
Družina: Polhi (Gliridae; tudi Myoxidae po Macdonald, 2001)
Rod: Navadni polhi (Glis Brisson, 1762; tudi Myoxus po Macdonald, 2001)
Vrsta: Navadni polh, Glis glis (Linnaeus, 1776)
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
3
Več kot 42 % vseh sesalcev pripada redu glodavci. Rodentia, znanstveni izraz za glodavce,
izhaja iz latinskega glagola rodere, kar pomeni glodati. Vsi glodavci imajo značilne zobe, in
sicer en par ostrih in stalno rastočih sekalcev – glodačev, za katerimi je vrzel zaradi
manjkajočih podočnikov ter večji nabor meljakov. Najstarejši fosilni ostanki so iz obdobja
paleocena pred 577 milijoni let. Že takrat so bile razvite glavne značilnosti rodu. Glodavci so
pogosto izjemno socialni in živijo v večjih skupnostih. Imajo visoko sposobnost
razmoževanja, poseljevanja različnih habitatov ter pomembno ekološko in ekonomsko vlogo
(Macdonald, 2001). Predstavljajo najbolj raznoliko skupino sesalcev v Evropi, čeprav
zasedajo manjše površine kot ostali redovi. Ker so majhni, so njihove disperzijske zmožnosti
omejene (Kryštufek, 2002).
Posebno družino glodavcev predstavljajo polhi z dolgo neprekinjeno zgodovino
(Kryštufek in Flajšman, 2007). Izvirajo iz eocena, obdobja pred 55–34 milijoni let
(Macdonald, 2001). Uvrščamo jih v eno izmed najstarejših še živečih skupin, zato jih lahko
opredelimo tudi kot žive fosile. Kljub temu je njihova evolucija v zatonu, saj jih vse bolj
izpodrivajo naprednejši glodavci, kot so miši in hrčki (Kryštufek in Flajšman, 2007), njihova
distribucija pa je v nasprotju z zgodovinskimi podatki trenutno relativno omejena
(Hürner in sod., 2010). Danes so polhi po obliki in vedenju med mišmi in vevericami
(Macdonald, 2001). Obstoječo družino polhov sestavlja 9 rodov (Hürner in sod., 2010). Med
njimi je največja vrsta navadni polh, Glis glis (Linnaeus, 1766). Pri navadnem polhu poznamo
tudi nekaj podvrst, ki se razlikujejo predvsem po barvi dlake ter velikosti. Za jugovzhodne
Alpe in Dinarsko gorstvo v Sloveniji je značilen Glis glis glis (Linnaeus, 1766) ali po starejši
literaturi G. g. postus Montagu, 1923 (Kryštufek in Flajšman, 2007).
1.1.2 Razširjenost
Polhi so palearktična skupina (Hürner in sod., 2010). Živijo v Evropi, od Pirenejev do reke
Volge, na severu do Baltika, na jugu do Krete. Najdemo jih tudi na Kavkazu, severu Male
Azije, nekaterih otokih (Kryštufek, 1991), v Afriki (vrste Graphiurus; Hürner in sod., 2010)
in ponekod na Japonskem (Kryštufek, 2010), kjer se pojavlja vrsta Glirulus japonicus
(Hürner in sod., 2010).
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
4
Glodavci se pojavljajo tako rekoč v vseh habitatih (Macdonald, 2001). Habitatna preferenca
polhov je široka in obsega življenje na drevesih, v grmovju, na tleh, v rovih; na morski obali,
v gorah, polpuščavah ter celo tropskem deževnem gozdu (Kryštufek in Flajšman, 2007).
Osrednji areal razširjenosti navadnega polha so listnati in mešani gozdovi bukve, hrasta in
kostanja (Mitchell in sod., 1991), zaradi česar sodi med ekstremne habitatne specialiste
(Fietz in sod., 2014). V Sloveniji ta areal sega od morske obale do zgornje meje uspevanja
bukovih gozdov, pri čemer nadmorska višina ne igra vloge (Kryštufek in Flajšman, 2007).
Vrsta bi naj bila pri nas splošno razširjena na gozdnatih gorskih in hribovitih območjih.
V nižinskem delu Slovenije, kjer dominira kmetijska raba, pa je areal verjetno mozaičen
(Kryštufek, 2010). Navadni polh je visoko specializirana vrsta z nizkimi disperzijskimi
sposobnostmi (Fietz in sod., 2014). Populacije polhov so redkejše od večine glodavcev. Po
navadi živi med 0,1 do 10 polhov na hektar ozemlja. Združujejo se v manjše skupine,
polovico katerih predstavljajo mladiči. Vsaka skupina ima svoj areal; glavna os areala pri
navadnem polhu je velika do 200 m (Macdonald, 2001). V zadnjem času se je stanje polhov v
naravi poslabšalo zaradi antropogene škode v okolju. Danes zato več vrst spada med redke ali
ogrožene. Njihova občutljivost na podnebne ter druge okoljske dejavnike pa kaže, da so polhi
pomembni bioindikatorji okoljskih sprememb (Hürner in sod., 2010).
1.1.3 Telesna zgradba
Navadni polh je majhen glodavec, a kljub temu največji evropski polh s telesno maso od 80
do 200 g (Fietz in sod., 2014), odvisno od letnega časa in starosti predvsem pa od količine
tolšče v telesu. Največ maščobe se kopiči v trebušni votlini (Kryštufek in Flajšman, 2007).
Lobanja je pri navadnem polhu globoka, lična loka pa sta široko razmaknjena. Med polhi ima
navadni polh relativno največji možganski del lobanje, kar kaže na gibanje po
tridimenzionalnem prostoru. Polhi so zelo spretni in telesno dobro prilagojeni plezanju. Na
prednjih ekstremitetah so štirje prsti, na zadnjih pet. Dlani in podplati so pokriti z velikimi
blazinicami, na vseh prstih so kremplji. Ima gibljiva zapestja in gležnje
(Kryštufek in Flajšman, 2007; Mcdonald, 2001). Navadni polh je aktiven ponoči in ima dobro
razvita čutila, kot so tip, voh in sluh. Posledično so srsti (čutne dlake) dolge, saj mu pomagajo
pri določanju prostora in iskanju hrane (Fietz in sod., 2005). Dlaka je dolga in gosta, rep daljši
in košat, vendar ne presega dolžine telesa z glavo. Pri navadnem polhu je, za razliko od drugih
vrst, pri katerih prevladuje rjava, barva dlake odraslih osebkov sivo-rjava do siva. Pri
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
5
mladičih je svetlejša. Poznane so tudi nekatere barvne različice, albinistični (beli) in
melanistični (črni) polhi, ki pa se pojavljajo redko. Oči so velike, obrobljene s temnim
kolobarjem, uhlji pa zaokroženi in majhni (Kryštufek in Flajšman, 2007). Najbolj razvit je
prav sluh, saj gibljivost ušes, obraščenih z občutljivimi dlačicami, polhu omogoča odlično
orientacijo v mraku (Fietz in sod., 2005). Za navadnega polha je značilen monomorfizem.
Samice navadnega polha se od samcev ne razlikujejo v barvi, velikosti ali obliki
(Kryštufek, 2010; Čanády in sod., 2016). Razlike pri spolih so samo v masi ledvic in vranice
(Kryštufek, 2001); ta je pri obeh organih večja pri samicah.
1.1.4 Prehrana
Glodavci se večinoma prehranjujejo z naborom rastlinskih produktov in majhnimi
nevretenčarji. Njihov prebavni sistem je zelo učinkovit, asimilirajo celo do 80 % zaužite hrane
(Macdonald, 2001). Zobovje polhov se nekoliko razlikuje od večine glodavcev, saj so kočniki
zelo preprosti. Čisto spredaj v ustih sta zgoraj in spodaj dva sekalca, preobražena v glodača.
Glodača sta stalno rastoča in se nenehno obrabljata (Kryštufek in Flajšman, 2007). Za sekalci
je diastema2, ki lajša glodanje in omogoča, da so usta med tem zaprta (Macdonald, 2001).
Sledijo štirje kočniki (predmeljak in trije meljaki), ki so tesno skupaj in meljejo hrano. Nizke
zobne krone na kočnikih se povezujejo v prečne grebene in se prav tako obrabljajo
(Kryštufek in Flajšman, 2007).
Polhi so edini glodavci brez cecuma3, kar je povezano s tem, da njihova dieta vsebuje hrano z
malo celuloze (Macdonald, 2001). Bakterije, ki razgrajujejo celulozo, se namreč najpogosteje
nahajajo v slepem delu črevesja. Zaradi obrabe zobovja in manjkajočega cecuma se polhi
prehranjujejo z visoko hranilnimi plodovi, ki so mehki in sočni. Ti pa niso dostopni skozi celo
leto, temveč le v določenem obdobju, pa še to ne vsako leto v enakem obrodu
(Kryštufek in Flajšman, 2007). Njihova dieta se tako spreminja glede na letni čas
(Macdonald, 2001). Zima v Evropi prinese nizke temperature in pomanjkanje hrane. V izogib
slabim energetskim okoljskim razmeram se živali na fiziološki in vedenjski ravni različno
prilagodijo, npr. sprememba diete, migracije, post, hibernacija (Sailer in Fietz, 2008). Polhi so
na to prilagojeni s hibernacijo. Pri tem se upočasnijo metabolizem, dihanje in srčni utrip,
telesna temperatura pa se močno zniža (Kryštufek in Flajšman, 2007). Hibernatorji so soočeni
2 diastema – vrzel
3 cecum – slepo črevo
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
6
z dramatičnimi sezonskimi spremembami energetskih potreb, vnosa hrane in aktivnosti
prebavnega trakta (Sailer in Fietz, 2008). Pri večini sesalcev črevesje porabi kar
25 % celotne porabe kisika v telesu. Posledično hibernacija v veliki meri vpliva na prebavni
trakt, ki se v tem času zmanjša, med letom pa povrne v prvotno stanje in velikost
(Sailer in Fietz, 2008). Navadni polh spada v vrsto hibernatorjev, ki se med mirovanjem v
celoti nehajo prehranjevati in so energetsko popolnoma odvisni od produktov hidrolize
lipidov iz belega maščobnega tkiva (angl. fat-storing hibernators) (Sailer in Fietz, 2008).
Zaradi tega so v fazi postenja veliko dlje kot ostali sesalci, ki ne hibernirajo. Za polhe je
značilna tudi poletna estivacija, pri kateri se prav tako zniža stopnja metabolizma. Polhi
mirujejo tekom leta predvsem zaradi izogibanja pred predatorji, kot so nočno aktivne sove
(Bieber in Ruf, 2009).
Sezonska nihanja okoljskih razmer zmanjšajo trajanje aktivne sezone (Bieber, 1998). Da
zagotovijo dovolj velik vnos hranil in energije, polhi preprosto povečajo vnos hrane ali
menjajo dieto. Na začetku sezone se hranijo z mesnatimi sadeži, listjem, vršički ter manjšo
količino členonožcev, jeseni, pred hibernacijo, pa večinoma s sadjem in semeni, ki vsebujejo
maščobe. Primarna hrana sta žir in želod (Sailer in Fietz, 2008), v času pomanjkanja obroda
pa tudi gobe, lubje, brsti, cvetovi, borovnice, kosteničevje (Kryštufek in Flajšman, 2007). S
tako vrsto hrane si polhi naberejo zadostno količino maščob v telesu za uspešno prezimovanje
(Kryštufek in Flajšman, 2007) in tik pred hibernacijo povečajo svojo maso od 80 do 100 %
(Fietz in sod., 2014). Akumulacija se v Sloveniji začne v septembru
(Kryštufek in Flajšman, 2007). Znano je, da polhi slutijo kako bogato ali revno s hrano bo
prihodnje leto in se glede na to temu primerno tudi obnašajo. Če prihaja leto brez hrane, se
polh hrani dlje časa in gre v polšino, zimsko skrivališče, bolj pozno kot po navadi
(Fietz in sod., 2005). Spomladi, ko se polh zbudi in pušča prepoznavne sledi okrog debel, ga
zanima predvsem brstenje bukovih popkov. Z uživanjem popkov namreč pridobiva vitamin E,
ki je povezan z delovanjem spolnih hormonov in številom mladičev v tekočem letu
(Kryštuek in sod., 2003).
1.1.5 Razmnoževanje in razvoj
Polh je nokturna žival, prilagojena na nihanje razpoložljivosti hranil z zimskim spanjem. To
ni obvezno in je odvisno od letnega obroda (Kryštufek, 2010). Bieber in Ruf (2004) sta v
svoji raziskavi potrdila, da so časovni vzorci reprodukcije v tesni korelaciji s količino žira in
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
7
želoda, ki je na voljo in niso povezani s količino dežja, temperaturami v poletnih mesecih ali z
gostoto populacije (Pilastro in sod., 2013). V letih pomanjkanja se polhi sploh niso
razmnoževali oziroma je bilo najdenih le malo število mladičev.
Pred hibernacijo se količina proteinov zmanjša, kar posledično sproži spanje
(Macdonald, 2001). Hibernacija se konča spomladi, še preden polh porabi vse maščobne
zaloge, in traja od 7 do 8 mesecev (Kryštufek, 2010). V drugi polovici hiberniranja se
občasno zbudi. To je znak, da se začne hormonska aktivnost v telesu, ki stimulira spolno
aktivnost (Macdonald, 2001). Proti koncu spanja se hibernatorjem povečajo spolne žleze, kar
jim po obdobju zimskega spanja omogoča takojšnje parjenje (Kryštufek in Flajšman, 2007). Z
izjemo netopirjev se hibernatorji parijo in reproducirajo spomladi, na začetku aktivnega
obdobja, ko je hrana še omejena. Po obdobju reprodukcije morajo fat-storing hibernatorji
ponovno nabrati enormno zalogo telesne maščobe za naslednje obdobje zimskega spanja, saj
je ta pri sesalcih energetsko izjemno potrošna. Obdobje skladiščenja zalog je po navadi
omejeno s kratkim časovnim okvirjem in je energetsko potrošno tako za samice zaradi
nosečnosti in dojenja kot za samce. Pri teh so dokazali, da visoke vrednosti testosterona v
krvni plazmi zavirajo pojav vsakodnevne odrevenelosti, strategije, ki jim v času, ko se ne
razmnožujejo, omogoča potencialno do 80 % privarčevanja energije (Sailer in Fietz, 2008).
Tako lahko dnevno mirovanje pri navadnem polhu traja tudi do 21 ur
(Kryštufek in Flajšman, 2007).
Bieber (1998) je razdelil osebke v tri starostne razrede; juvenilni osebki pred hibernacijo
(od 2 do 3 meseci), subadultni osebki (od 11 do 14 mesecev po prvi hibernaciji), odrasli
osebki (od 14 mesecev dalje). Juvenilni osebki imajo boljšo možnost preživetja s hitro
reprodukcijo v aktivni sezoni, ki je krajša, vendar zagotavlja dovolj časa za rast in
akumulacijo energetskih zalog pred prvo hibernacijo. Zaradi omejenega časa ima večina
hibernatorjev le eno leglo letno. Presenetljivo, polhi polegajo pozno v letu, šele približno tri
mesece po začetku vegetacijske sezone v avgustu. Trenutno ni znana nobena druga vrste
hibernatorjev s podobno strategijo (Sailer in Fietz, 2008). Pri parjenju igra pomembno vlogo
uporaba vokalov; pri navadnem polhu samec kliče samičko, medtem ko jo zasleduje. Navadni
polh uporabi za gnezdo dlako in perje. Tik pred porodom se samička skrije vanj, v njem
praviloma samo koti in vzgaja mladiče, vendar ne prezimuje. Skoti se od 2 do 9 golih in
slepih mladičev, ki svojo mati prepoznavajo preko vonja in sline. Tak način pripomore k
prehodu na trdo hrano. Po 18 dneh že slišijo in vidijo. Neodvisni postanejo po 4 do 6 tednih,
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
8
nato postane postnatalni razvoj izjemno hiter do obdobja hibernacije, ko se razvoj upočasni
(Macdonald, 2001). Mladiče vzgaja mater, in sicer brez pomoči očeta (Fietz in sod., 2014).
Kot je značilno za vse solitarne hibernatorje, samice preidejo v obdobje aktivnega življenja od
2 do 3 tedne pozneje kot samci (Sailer in Fietz, 2008). Prav tako se mlajši polhi, ki se skotijo
v prejšnjem letu, prebudijo pred starejšimi (Kryštufek in Flajšman, 2007).
Samice so razvile različne reproduktivne strategije; samice, ki se iz zimskega spanja zbudijo v
dobrem stanju, kotijo hitro in mladiče odstavijo v optimalnem času glede na količino hrane.
Samice v slabem stanju zamujajo s kotenjem in posledično v času viška hrane še vedno dojijo.
Ta strategija vodi v visoko težo mladičev ob odstavitvi, ampak nižjo predhibernacijsko zaradi
omejitve časa, ki ostane na razpolago za rast in črpanje virov hrane. V primerjavi z drugimi
sesalci imajo mladiči hibernatorjev vsi nekoliko nižjo težo od pričakovane. Pri poznih
samicah so ugotovili, da je dobra, kakovostna hrana neposredno nadomestilo visoke porabe
energije med dojenjem. Posledično se zaradi velike vsebnosti hranilnih snovi v hrani in
kratkem predhibernacijskem času pričakuje izjemno hitro rast. Žir predstavlja odličen vir z
visoko vsebnostjo proteinov, tako za mladiče po odstavitvi kot za doječe samice
(Bieber in Ruf, 2004).
García-Martínez in sodelavci (2011) so v svoji raziskavi dokazali, da različen vzorec
nalaganja kostnega tkiva v mandibuli (spodnja čeljustnica) polhov pri odraslih in juvenilnih
osebkih nakazuje na hitrejšo rast kosti pri mladih osebkih; trditev podpira tudi članek
Kryštufka in sodelavcev (2005). Prav tako se na račun izraščanja zob, pri pozneje skotenih
mladičih, ki ne uspejo zaključiti svoje rasti in postati spolno zreli pred prvo hibernacijo, rast
kosti mandibule ustavi.
Navadni polh doseže spolno zrelost v drugem letu, vendar se po navadi pari šele v tretjem
(Kryštufek in Flajšman, 2007). Fietz in sodelavci (2014) ter Macdonald (2001) pa poročajo,
da navadni polh doseže spolno zrelost že po prvi hibernaciji. Samice dosegajo višjo starost od
samcev (Kryštufek in Flajšman, 2007), ta je v naravi v povprečju 4 leta (Fietz in sod., 2014)
oziroma 9 let po drugih virih (Pilastro in sod., 2003; »v ujetništvu« Kryštufek in Flajšman,
2007). To je v primerjavi z drugimi malimi glodalci visoka številka. Pilastro in sodelavci
(2003) menijo, da je dolga življenjska doba predpogoj za reproduktivno strategijo navadnega
polha. Stopnja preživetja je precej višja od tiste, značilne za druge vrste majhnih glodavcev.
Pripisujejo jo prekinitvam poleganju mladičev in dolgemu mirovanju. Čeprav pogosto
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
9
jemljemo hibernacijo kot najbolj kritični čas za preživetje, je visoka umrljivost tekom zime
dokazano redka le pri nekaterih hibernatorjih. Predvsem zato, ker so varni pred predatorji.
1.2 ONTOGENETSKI RAZVOJ
Ontogenetski razvoj (ontogenija) je spreminjanje organizma od oplojenega jajčeca preko
zarodka, juvenilnega in adultnega osebka vse do smrti. Deli se na prenatalno4 in postnatalno
5
fazo, nas pa je v študiji zanimal postnatalni razvoj. Med razvojem in rastjo posamezni
segmenti telesa rastejo z različno stopnjo (hitrostjo), kar pripelje do spremembe oblike –
alometrična rast. Tako imajo novorojeni osebki sorazmerno veliko glavo v primerjavi z
ekstremitetami in trupom, kar se zaradi prilagajanja na okolje (npr. premikanje v prostoru)
med odraščanjem spremeni (Liem in sod., 2001). V nalogi smo se osredotočili na
ontogenetsko alometrijo, spreminjanje oblike ob naraščanju velikosti, pri kateri je vir
morfološke variabilnosti neenakomerna rast posameznih delov telesa.
Poleg očitnih razlik v telesnih dimenzijah nakazujejo na razlike med adultnimi in juvenilnimi
osebki tudi oblika čeljusti, žvekalne mišice (Thompson in sod., 2003) in zobovje
(Kryštufek in sod., 2005). Pri različno starih osebkih se število zobnih korenin ne razlikuje,
najdemo pa razlike v stopnji izraščenosti. Pri golih in slepih novorojenih osebkih navadnega
polha so spodnji sekalci že izraščeni, tretji molarji pa tudi pri 45 dneh starosti še ne. Erupcijo
teh je mogoče zaznati po 50 dnevih, njihovo obrabo pa nato že po 70 dnevih starosti. Tudi
sama lobanja je pri 45 dni starih mladičih še okrogla, pri 120 pa postane bolj oglata
(Çolak in sod., 2003). Lobanja sesalcev je kompleksna struktura, ki se hitro razvija in raste,
zato je pogosto predmet morfometričnih analiz za študij vzorcev morfološke modularnosti in
integracije. Ventralno6 stran lobanje delimo na dve funkcionalni podenoti, nevrokranij (kosti
možganskega dela) in viscerokranij (kosti čeljustnega aparata) (Klenovšek, 2005). Cilj
raziskave je bil preveriti prisotnost takšne delitve na ventralni strani lobanje navadnega polha.
Odstavitev mladičem sesalcev namreč predstavlja poseben izziv. To velja za sivega
kratkorepega oposuma, Monodelphis domestica (Thompson in sod., 2003), in navadnega
polha, saj samice polegajo zelo pozno, mladiči pa se ob prehodu na trdo hrano lahko soočijo
še s sezonskim nihanjem količine hrane v okolju. Prehod iz sesanja materinega mleka, z glavo
4 prenatalen – nanašajoč se na čas pred rojstvom
5 postnatalen – nanašajoč se na čas po rojstvu
6 ventralen – spodnji
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
10
obrnjeno navzgor, na žvečenje in požiranje vode ter trde hrane, z glavo obrnjeno navzdol, je
odvisen od erupcije mlečnih zob in se odraža predvsem v spremembi motorike
(Campbell-Malone in sod., 2011) ter podaljšanju prednjega dela obraza (Schwenk, 2011).
Zanimalo nas je, v kolikšni meri sta možganski in obrazni del soodvisna in, ali se obrazni del
zaradi spremembe prehrane razvija hitreje od možganskega.
Največ raziskav je narejenih na lobanjah modelnega organizma – miši. Študije podpirajo
idejo, da kompleksnost lobanjske integracije odraža kompleksnost lobanjskega razvoja in da
se vzorci in stopnja integracije spreminjajo tekom ontogenije (Klingenberg, 2013;
Zelditch, 2005; Gonzalez in sod., 2011). Podobno sta v svoji študiji ugotovili tudi Klenovšek
in Jojić (2016).
1.3 GEOMETRIJSKA MORFOMETRIJA
Biologi že stoletja opazujejo organizme in primerjajo razlike v njihovi morfologiji ter
anatomiji. Študije oblike in velikosti so pripeljale do razvoja temeljne kvantitativne discipline
– morfometrije, veje matematičnih analiz ter morfologije (Zelditch in sod., 2004), pozneje
nadgrajene z uporabo uni- ter multivariatnih statističnih analiz (Adams in sod., 2013).
Zanimanje za živalsko morfologijo je ponovno oživelo predvsem zaradi geometrijske
morfometrije (Cardini in Loy, 2013), revolucionarnega pristopa, ki omogoča natančnejše
biološke interpretacije z ohranjanjem informacije o geometriji morfoloških struktur in odnosih
med spremenljivkami tekom celotne analize (Adams in sod., 2013). V 80. in 90. letih
20. stoletja je tako prišlo do temeljne spremembe v zbiranju in analiziranju podatkov.
Osredotočili so se na koordinate oslonilnih točk in geometrijsko informacijo o njihovem
relativnem položaju (Adams in sod., 2004). Danes GM predstavlja osnovno orodje v
numeričnih analizah fenotipskih sprememb pri sesalcih in drugih skupinah organizmov
(Cardini in Loy, 2013), njene prednosti pa smo uporabili tudi v tej biološki raziskavi.
Pomemben vidik GM je vizualizacija sprememb v anatomskem kontekstu, ki jih v
tradicionalni morfometriji z računalniškimi animacijami niso uspeli prikazati
(Klingenberg, 2013b). Merjenje in opisovanje oblike in zgradbe zaradi kompleksnosti
organizmov ni enostavno (Klenovšek, 2014a). Tradicionalna morfometrija uporablja podatke,
kot so enorazsežne meritve dolžine, širine in višine, ki so pomanjkljivi, in ne povedo veliko o
geometrijskih odnosih ter obliki (Zelditch in sod., 2004). Slednja je definirana kot vsi
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
11
geometrijski podatki o objektu, izključujoč velikost, pozicijo in orientacijo. Z upoštevanjem te
definicije lahko z GM obliko vizualiziramo samo brez vključitve parametrov, ki niso del
oblike in z lastnim variiranjem nanjo ne vplivajo (Klingenberg, 2013b). Primer spremembe
oblike so ontogenetske spremembe, povezane z rastjo in razvojem, ključni del raziskovalnega
vprašanja te naloge.
Geometrijska morfometrija je torej zbirka pristopov za multivariatne statistične analize v
kartezijskem koordinatnem sistemu. Podatki so pridobljeni z določanjem koordinat (x, y)
oslonilnih točk (Cardini in Loy, 2013). Metode GM kvantitativno opredelijo oblikovno
variabilnost in kovarianco7 med spremenljivkami (Bookstein, 1991), pri tem pa neoblikovne
variacije ostanejo nespremenjene (Adams in sod., 2013). Podrobnosti o uporabljenih metodah
so v poglavju 2.2.
1.4 ALOMETRIJA
Deli lobanje so med seboj povezani zaradi skupne evolucije razvoja in delovanja. Morfološko
integracijo je mogoče opazovati preko kovariabilnosti oblikovnih lastnosti
(Klingenberg, 2013a). Raziskave odnosa med obliko in velikostjo so pripeljale do koncepta
alometrije, ki je definirana kot od velikosti odvisna variabilnost oblike (Cardini in Loy, 2013).
Koncept je širok in razložen s številnimi metodološkimi pristopi. Najpogosteje uporabljen je
geometrijsko-morfometrijski, ki obliko definira s konfiguracijami oslonilnih točk in ne z
razmerji razdalj med njimi (Klenovšek, 2013b).
Odnos med velikostjo in obliko je običajno skoraj linearen, zato alometrija generira
spremembo oblike v oblikovnem tangentnem prostoru predvsem v eni smeri
(Klingenberg, 2013a). Alometrijo, izraženo kot linearno funkcijo, najpogosteje ocenimo na
podlagi multivariatne regresije oblikovnih koordinat (odvisne spremenljivke) na centroidno
velikost (neodvisna spremenljivka), kot smo to storili pri analizi v tej nalogi, ali logaritem
centroidne velikosti, kadar imamo opravka z objekti, med katerimi so velike razlike v
velikosti (Mitteroecker in sod., 2013; Klenovšek, 2014b).
V klasičnem konceptu je alometrija negativna, če pride do manjšega povečanja v velikosti
neke strukture kot pri drugih strukturah ali v primerjavi s splošno velikostjo (relativna velikost
7 kovarianca – mera za medsebojno povezanost dveh spremenljivk
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
12
se zmanjšuje s povečanjem splošne velikosti). Nasprotno govorimo o pozitivni alometriji, ko
en del organizma raste hitreje v primerjavi z drugimi deli organizma. Na primer, velikost
glave v primerjavi z velikostjo telesa je negativno alometrična med postnatalno človeško
rastjo, medtem ko je za dolžino udov značilna pozitivna alometrija. Pozitivne ali negativne
alometrije ni mogoče določiti iz koordinat posameznih oblikovnih spremenljivk, saj ne
zajemajo podatkov o velikosti. Vse oblikovne koordinate morajo biti prikazane skupaj, da
lahko sklepamo na relativno povečanje ali zmanjšanje velikosti posameznih delov, opisanih z
oslonilnimi točkami (Mitteroecker in sod., 2013).
Če je variabilnost v velikosti velika in je alometrija, ki je pomemben dejavnik integracije
delov lobanje glodavcev, statistično značilna, lahko predstavlja znaten delež variabilnosti v
obliki (Klingenberg, 2013a). Variabilnost v obliki lahko analiziramo tudi brez dela, ki ga
razloži alometrija, torej brez vpliva velikosti. Vpliv alometrije odstranimo z regresijsko
analizo, s čimer natančneje opredelimo druge potencialne vzroke za spremembe oblike.
Alometrijo na podlagi vzroka variabilnosti v velikosti razvrstimo v tri razrede (Cock, 1966):
ontogenetska, evolucijska, statična.
Ontogenetska alometrija, povezava velikosti in oblike v različnih starostnih fazah, se pogosto
uporablja kot ocena povprečnega vzorca rasti (Mitteroecker in sod., 2013), saj leži vzrok za
variabilnost v neenakomerni rasti posameznih delov organizma (Klenovšek, 2013b). V nalogi
smo se osredotočili na ta tip alometrije.
Statična alometrija povzema odnos med velikostjo in obliko v populaciji znotraj ene starostne
stopnje, običajno pri odraslih. Največkrat se uporablja kot model za funkcionalne in
vedenjske prilagoditve na genetsko in okoljsko raznolikost. Statična alometrija je povezana z
ontogenetsko, saj so razlike v velikosti in obliki, ki jo opredeljujejo, posledica razlik v razvoju
v mlajših starostnih skupinah (Mitteroecker in sod., 2013).
Evolucijska alometrija raziskuje odnos med velikostjo in obliko pri vrstah, ki pripadajo
različnim evolucijskim linijam (Mitteroecker in sod., 2013). Različni faktorji generirajo
evolucijske spremembe, ki se odražajo v vzorcih rasti. Tako, na primer, analiza alometrije pri
glodavcih nakazuje podobnost vzorcev glede na tip prehrane
(Wilson in Sánchez-Villagra, 2010). Da pri analizi izločimo vpliv ontogenije, raziskujemo
enako stare osebke.
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
13
1.5 MODULARNOST
Geometrijska morfometrija je bila sprva alternativni pristop k kvantificiranju oblike, nato pa
se je razvila v temeljno disciplino, ki združuje bogato statistično teorijo z oblikovnimi podatki
od točk, krivulj in površin, z namenom preizkušanja vedno večjega števila bioloških hipotez
(Adams in sod., 2013). Vključuje tudi primerjalne metode (npr. modularnost), ki so osrednji
predmet zanimanja in razvoja v evolucijski biologiji (Cardini in Loy, 2013), ter ponuja širok
razpon uveljavljenih metod za reševanje vprašanja integracije (Klingenberg, 2013a). K
razvoju modularnosti prispevajo tudi analiza simetrije in asimetrije ter alometrija
(Cardini in Loy, 2013), opisana v poglavju 1.3.
Morfološke spremembe so posledica razvoja, genetskega izvora ali skupne funkcije, ki lahko
določene dele organizma povezuje ali dopušča, da so ti neodvisni drug od drugega
(Klenovšek, 2014a). Organizem tako deluje kot celota povezanih delov. Povezovanje je
neenakomerno, zato nastanejo razmeroma samostojne enote, imenovane moduli. Povezanost
ali relativna neodvisnost nekaterih delov celote razlaga modularna zgradba organizmov in
njihovih struktur (Fruciano, 2013). Iz tega izhaja koncept modularnosti in integracije, tj.
povezanosti, ki opisuje medsebojno odvisnost znakov in lastnosti, ki izhajajo iz razvojnih,
evolucijskih in funkcionalnih procesov (Adams in sod., 2013).
Analiza modularnosti je priljubljena metoda za študij morfološke integracije (Fruciano, 2013),
ki temelji predvsem na analizi korelacije8 (Jojić in sod., 2012). Raven modularnosti se
preverja pri vnaprej določenih oslonilnih točkah, ki opredelijo domnevni modul. Relativni
položaji oslonilnih točk, ki pripadajo enemu modulu, so razmeroma dobro povezani,
povezanost med moduli pa je šibkejša. Nasprotno, če oslonilne točke določajo podskupino
točk, ki ne sovpada z dejanskim modulom, so povezave med oslonilnimi točkami različnih
modulov močnejše.
Točke torej razdelimo na dve ali več podskupin, nato pa testiramo hipotezo, tako da
izračunamo stopnjo kovariabilnosti med hipotetičnimi moduli in jo primerjamo z vsemi
alternativnimi delitvami točk na podskupine. Te morajo vsebovati enako število točk kot
hipotetični moduli (Klingenberg, 2013a). Klingenberg (2009) je kot merilo za stopnjo
modularnosti v GM predlagal uporabo Escoufierjevega RV koeficienta. RV koeficient lahko
zavzame vrednosti od 0 do 1, pri čemer vrednost 0 izraža popolno neodvisnost med
podskupinami točk in vrednost 1 popolno odvisnost. Stopnja kovariabilnosti je nizka, če se
8 korelacija – povezanost spremenljivk
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
14
delitev na hipotetične module ujema s pravimi moduli, vendar zgolj nizka vrednost ni dovolj,
da potrdimo hipotezo modularnosti. Hipotezo o modularnosti potrjuje nižja kovariabilnost
med hipotetičnimi moduli v primerjavi z vsemi ostalimi (ali večino) alternativami. Kljub
temu, da se z vključitvijo naključnih podatkov RV koeficient zmanjša, ko se velikost vzorca
poveča, predstavlja dobro mero pri testiranju hipoteze modularnosti (Fruciano, 2013).
Module lahko opazujemo tudi v strukturah okostja (Klenovšek in Jojić, 2016). Pri sesalcih sta
poznana dva lobanjska modula, obrazni (viscerokranij) in možganski (nevrokranij)
(Klenovšek, 2014), ki se razlikujeta v vzorcu rasti. Nevrokranij se razvija hitro do zgodnje
postanatalne dobe in skoraj v celoti zaključi svoj razvoj pred viscerokranijem, ki se razvija
počasi (Klenovšek in Jojić, 2016). Modularnost vpliva na procese tako v individualnem
razvoju osebka kot na nivoju evolucije vrste (Klenovšek in Jojić, 2016). Modularna
organizacija struktur – neodvisen razvoj modulov in manjša integracija namreč omogočata
prilagodljivost v evoluciji (Klenovšek, 2014a), ki lahko nakazuje smer razvoja v obliki, pri
kateri se funkcionalnost struktur ne bi izgubila (Adams in sod., 2013).
Čeprav se številne študije ukvarjajo z vprašanjem integracije ter modularnosti lobanje pri
glodavcih, ostaja na tem področju še veliko neznanega. Modelni organizem za tovrstne
raziskave je miš, katere čeljust je dokaj enostavno proučevati. Povezanost mandibularnega in
kranialnega dela lobanje so raziskovali tudi pri široki paleti drugih glodavcev (npr. infraredu
glodavcev Hystricognathi; svizcih in vevericah; bodičastih podganah; rovkah; ljudeh in
drugih primatih (Klingenberg, 2013a)).
1.6 NAMEN DELA IN DELOVNE HIPOTEZE
1.6.1 Namen dela
Naš namen je bil s pomočjo metod geometrijske morfometrije in statističnimi analizami
ovrednotiti postnatalno variabilnost v obliki in velikosti ventralne strani lobanje navadnega
polha, predvsem z vidika modularne organizacije ter alometrije. Raziskovalni cilji so bili:
- analiza spreminjanja morfologije lobanje v ontogenetskem razvoju,
- analiza modularne organizacije lobanje različnih starostnih skupin,
- analiza spreminjanja modularne organizacije lobanje s starostjo,
- analiza vpliva alometrije na izraženost lobanjskih modulov.
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
15
1.6.2 Delovne hipoteze
Predpostavili smo:
- Dinamika spreminjanja morfologije lobanje tekom ontogenetskega razvoja ni
konstantna.
- Modularna organiziranost lobanje se s starostjo spreminja.
- Obrazni del lobanje navadnega polha se v postnatalnem obdobju razvija relativno
neodvisno in hitreje od možganskega modula.
- Lobanja navadnega polha raste alometrično.
- Alometrija ne vpliva na vzorec modularne organizacije lobanje v ontogenetskem
razvoju.
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
16
2 MATERIAL IN METODE
2.1 MATERIAL
Material, vključen v analizo, so bile lobanje polhov (Slika 3) iz zbirke Prirodoslovnega
muzeja Slovenije. Analizirali smo lobanje iz ene same lokalitete, tj. Krim, Slovenija, in tako
izločili geografsko variabilnost. Poškodovane lobanje smo izločili. Skupaj 224 osebkov je bilo
na podlagi izraščenosti zob (erupcija mlečnih ali stalnih predmeljakov) razdeljenih v 6
starostnih skupin (angl. age group; AG), od juvenilnih (AG1) do adultnih (AG6). Starost je
določil somentor prof. dr. Boris Kryštufek po Çolak in sod. (2003). Glede na datum ulova
smo kot približek dejanski starosti polhov uporabili absolutni čas, razdeljen v dekade9
(Slika 2).
Skupina AG1: istoletni osebki (12 osebkov), ki so ravno zapustili gnezdo, zobni niz še
nepopoln (tretji zgornji meljak M3 še ni prodrl skozi kostno tkivo ali komaj izraščal,
izraščanje spodnjega M3 naprednejše, vendar še ni dosegel nivoja drugega meljaka M2;
predmeljaki še mlečni).
Skupina AG2: istoletni osebki (31 osebkov), tretji zgornji meljak M3 ± v isti višini kot M2;
predmeljaki še mlečni.
Skupina AG3: istoletni osebki (18 osebkov), zgornji in spodnji predmeljak P4 mlečna
(izraščanje stalnega pod zgornjim).
Skupina AG4: istoletni osebki (7 osebkov), zgornji in spodnji stalen predmeljak P4 izraščal,
vendar še ni dosegel iste višine kot meljaki, mlečni predmeljak P4 pogosto prisoten ali
izpadel.
Skupina AG5: istoletni osebki (105 osebkov), zgornji in spodnji stalen predmeljak P4 izrasel
± v isti višini kot meljaki, izjemoma prisoten še mlečni P4.
Skupina AG6: v drugem letu življenja in starejši osebki (51 osebkov).
Podatki o spolu živali so bili navedeni v študijski zbirki. Razlik med spoloma v analizah
nismo upoštevali, saj je za navadnega polha značilen spolni monomorfizem. Število osebkov,
uvrščenih v starostne skupine po spolu, ter njihove inventarne številke so navedene v Prilogi.
9 dekada – dnevi v letu, združeni po 10 dni
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
17
Slika 2. Rastna krivulja odvisnosti centroidne velikosti od časa (približek dejanski starosti osebkov).
Slika 3. Lobanja navadnega polha, Glis glis: dorzalno, ventralno, lateralno.
Vir: Kryštufek in Vohralík, 2005.
2.2 METODE
Obliko in velikost (angl. centroid size; CS) lobanje smo obravnavali ločeno. Z analizo
variance (angl. Analysis of variance; ANOVA) smo testirali razlike v velikosti med
starostnimi skupinami, variabilnost v obliki pa smo predstavili z analizo glavnih komponent
(angl. Principal component analysis; PCA) in multivariatno analizo variance
1200
1600
2000
27 30 27 27 27 27 27 29 27 28 29 29 29 29 29 29 29 30 30 29 29 29 29 29 30 63 63 63 65 64 64 64
CS
Čas v dnevih razdeljen na dekade v letu
Starostne skupine
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
18
(angl. Multivariate Analysis of Variance; MANOVA). Uporabili smo tudi multivariatno
regresijo oblikovnih spremenljivk (Prokrustovih koordinat) na splošno velikost objekta (CS),
pri čemer smo ugotavljali razmerje med obliko in velikostjo lobanje (alometrija) v času
ontogenetskega razvoja. Vključili smo skupine od AG1 do AG6. Statistično značilnost smo
ovrednotili s permutacijskim testom. Za vsako starostno skupino smo testirali še hipotezo
modularnosti in hipotezo modularnosti po izločitvi vpliva alometrije.
Konceptualni model poteka analize je predstavljen na Slika 4. Opis statističnih metod je
podan v poglavju 2.2.4.
Slika 4. Konceptualni model poteka morfometričnih analiz.
Centroidna velikost (CS)
Variabilnost v velikosti
(ANOVA oz. F-test)
Analiza modularnosti
Oblikovne spremenljivke z
izločenim vplivom alometrije
Določitev oslonilnih točk
Posplošena Prokrustova analiza (GPA)
VELIKOST OBLIKA
Prokrustove koordinate
Analiza glavnih komponent (PCA)
Analiza modularnosti Analiza alometrije
Fotografiranje materiala
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
19
Modularno organizacijo lobanje navadnega polha smo ovrednotili z metodami GM in
statističnimi analizami. Pri raziskavi v tej nalogi smo uporabili naslednje programe: tpsDig2,
tpsRelw (Rohlf, 2013), MorphoJ (version 1.06b; Klingenberg, 2011), statistični program
Statistica 7.0, prosto dostopen na spletu (http://statistica.software.informer.com/7.0/), ter IBM
SPSS Statistics 20.
2.2.1 Fotografiranje materiala
Zaradi morfološke organizacije (večina določljivih struktur leži v eni ravnini), številnih
oslonilnih točk in majhnih napak, ki se pojavijo pri fotografiranju, smo analizirali ventralno
stran polšje lobanje, ki je primerna za obdelavo v dvorazsežnem prostoru
(Klenovšek in Jojić, 2016; Klenovšek, 2014a). Lobanje je s fotoaparatom na stojalu za
fotografiranje manjših objektov posnel Rok Čuš. Pogoji so bili stalni, kar smo zagotovili z
upoštevanjem načel fotografiranja. S tem smo zmanjšali možnost, da bi pri določanju točk
nastale napake, ki bi vplivale na rezultate analiz (Klenovšek, 2014c).
2.2.2 Izbira in določanje oslonilnih točk
GM se začne z zbiranjem dvo- ali tridimenzionalnih kartezijskih koordinat biološko
določljivih oslonilnih točk, ki opišejo obliko objekta (Adams in sod., 2004). Obravnavali smo
224 fotografij, na katerih smo v programu tpsDig2 določili oslonilne točke (Slika 5), ki jih v
dvodimenzionalnem prostoru opišeta dve koordinati. S tem smo zajeli geometrijo celotne
spodnje strani lobanje. Oslonilno točko z enako oznako smo na vseh objektih postavili na
homologno mesto. Za analizo velikosti in oblike smo uporabili 35 oslonilnih točk, ki smo jih
za analizo modularnosti zmanjšali na 27 (Slika 6).
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
20
Slika 5. Oslonilne točke (35) na ventralni strani lobanje navadnega polha, Glis glis.
1 – stik med zobnima jamicama sekalcev
2, 3 – zunanji stranski rob zobne jamice zgornjega sekalca
4, 5 – prednji rob nebne odprtine
6, 7 – zadnji rob nebne odprtine
8, 9 – vrh izbokline na spodnjem delu ličnega loka
10, 11 – sprednji rob zobne jamice predmeljaka
12, 13 – stik zadnjega roba prvega meljaka in prednjega roba drugega meljaka
14, 15 – zadnji rob zobne jamice zadnjega (tretjega) meljaka
16 – središčna točka posteriornega10
roba nebnice
17, 18 – mesto največje izbočenosti notranjega roba ličnega loka
19, 20 – posteriorni vrh ličnega loka
21 – stik presphenoidale–basisphenoidale
22 – stik med zagozdnico in zatilnico
23 – sredina spodnjega roba zatilnične odprtine
24, 25 – anteriorni11
rob foramen12
lacerum rostralis
26, 27 – posteriorni rob foramen lacerum rostralis
28, 29 – robova ovalnega okenca
30, 31 – stik med senčnico in slušno kostjo
32, 33 – posteriorna skrajna točka slušne kosti
34, 35 – bočni vrh zatilničnega čvršča
10
posterioren – zadnji 11
anterioren – sprednji 12
foramen – odprtina
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
21
2.2.3 Poravnava koordinat
Neposredna analiza surovih podatkov ni primerna za prikaz odnosov med oblikami
posameznih osebkov, saj koordinate oslonilnih točk še vedno vsebujejo podatke o položaju,
orientaciji in velikosti. Zato pred analizo spremenljivk matematično odstranimo neoblikovne
variacije (Adams in sod., 2004), da dobimo čiste oblikovne spremenljivke. Najpogosteje
uporabljena metoda za konfiguracijo oslonilnih točk, določenih na obravnavanih dvorazsežnih
objektih, je poravnava s posplošeno Prokrustovo analizo (angl. General Procrustes analysis;
GPA), ki točke poravna v skupni koordinatni sistem (oblikovni prostor) in izloči razlike med
objekti, nastale med digitalizacijo (Klenovšek, 2012). Vsak obravnavan osebek v tem prostoru
je predstavljen z eno samo točko, ki zajema vse oblikovne značilnosti osebka. Razdalje med
točkami oziroma osebki imenujemo Prokrustove razdalje (angl. Procrustes distance), ki so
matematično definirane kot kvadratni koren vsote kvadratov razdalj med pari homolognih
oslonilnih točk (Klenovšek, 2014c). GPA podatke premakne, rotira in skalira, tako da so
kvadrati razlik med homolognimi oslonilnimi točkami minimalni (Janžekovič in sod., 2007).
Z geometrijo Prokrustovih razdalj ocenimo povprečno obliko skupine konfiguracij točk in
oblikovno variabilnost vzorca (Klenovšek, 2014b). Po poravnavi dobimo nove koordinate
oblikovnih spremenljivk, imenovane Prokrustove koordinate. Njihove vrednosti nosijo zgolj
informacijo o obliki, ki jo lahko vpeljemo v analizo. Pred ločitvijo komponent velikosti in
oblike izračunamo še centroidno velikost (CS), ki predstavlja splošno velikost objekta
(Janžekovič in sod., 2007) in meri razpršenost oslonilnih točk z uporabo funkcije razdalj od
centroida, tj. težišča konfiguracije (Viscosi in Cardini, 2011). Informacijo o CS uporabimo za
analizo velikosti.
2.2.4 Statistična analiza
Statistične metode najpogosteje delimo v dve skupini: univariatne in multivariatne. Nadaljnja
razčlenitev je odvisna od vrste spremenljivk (številske ali opisne), števila vzorcev ter
povezave med vzorci (neodvisni ali odvisni) (Bastič, 2006). Večji vzorec zagotavlja
natančnejšo zanesljivost rezultatov, večjo statistično moč ter manjši interval zaupanja
(Klenovšek, 2014c). Pri univariatnih metodah proučujemo le eno značilnost med skupinami,
medtem ko multivariatne metode pridejo v poštev za analizo več značilnosti hkrati. Obenem
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
22
univariatne metode temeljijo na analizi aritmetičnih sredin ter variance, multivariatne metode
pa določajo korelacijo in kovarianco med spremenljivkami (Bastič, 2006; Klenovšek, 2014c).
Z GPA podatke ločimo na oblikovne spremenljivke in centroidno velikost. Šele to vrsto
podatkov lahko vključimo v statistične analize, s katerimi testiramo zadane hipoteze in
interpretiramo rezultate. Najpomembnejše statistične metode za analizo morfološke
variabilnosti so analiza glavnih komponent (PCA), (univariatna) analiza variance ANOVA
(F-test), multivariatna analiza variance MANOVA, permutacijski test ter diskriminantna
analiza.
2.2.4.1 Analiza glavnih komponent (PCA)
Multivariatna analiza glavnih komponent je orodje za splošno razumevanje vzorcev
spreminjanja oblike in pridobitev matematično nepovezanih oblikovnih spremenljivk
(Polly in sod., 2013). Niz oblikovnih spremenljivk je lahko precej velik, zato število prvotnih
podatkov zmanjšamo s skupino neodvisnih glavnih komponent (GK; angl. PC – Principal
Component), pri čemer po navadi v statističnih analizah uporabimo le eno ali prvih nekaj PC
(Monteiro, 2013). Zmanjšana dimenzionalnost spremenljivk je primerna za nadaljnje analize
(Polly in sod., 2013), saj te kljub temu ohranjajo celotno količino skupne variance. Vseh
Prokrustovih koordinat pri naši analizi je bilo 33, kar je še vedno predstavljalo veliko število
spremenljivk in oteževalo statistično analizo, zato smo v analize vključili le prvih 10 PC. Te
so urejene po deležu pojasnjene variance (Klenovšek, 2014b).
Pri PCA se za prikaz podobnosti in razlik v obliki med objekti, pogosto tudi za modeliranje
evolucijskih in razvojnih oblikovnih transformacij, uporablja standardni oblikovni prostor.
Osi glavnih komponent delujejo kot linearne oblikovne spremenljivke, od katerih prva
predstavlja glavno os variacij med objekti. Zaporedne glavne komponente so pravokotne na
prvo glavno komponento in med seboj. Prvi dve ali tri glavne komponente pogosto razložijo
večino skupne variance v obliki (Monteiro, 2013). V naši študiji je vključenih prvih 10 PC
zajelo visok delež variabilnosti v vzorcu (77,6 %).
Učinkovitost PCA je odvisna od povezanosti osnovnih spremenljivk. Močnejša kot je
korelacija, učinkovitejša je analiza (Klenovšek, 2005). Za prikaz variabilnosti v vzorcu smo
uporabili razsevni diagram prvih dveh glavnih komponent. Točke na razsevnih diagramih
predstavljajo konfiguracijo točk posamezne lobanje oziroma osebkov. Relativni položaji točk,
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
23
ki predstavljajo množico osebkov ene starostne skupine, predstavljajo odnose v obliki med
osebki posamezne starostne skupine (Klenovšek, 2014b). Ker PCA temelji na kovariančni
matriki spremenljivk, lahko kot rezultat prikažemo tudi lastne vrednosti (angl. eigenvalues).
Varianca točk na osi glavnih komponent je enaka ustrezni lastni vrednosti, torej je vsota
varianc enaka vsoti lastnih vrednosti in hkrati vsoti varianc prvotnih koordinat ter vsoti
diagonal kovariančne matrike (Polly in sod., 2013).
2.2.4.2 Analiza variance ANOVA (F-test)
Z analizo variance povprečnih vrednosti (aritmetičnih sredin) oziroma F-testom
(angl. Analysis of Variance; ANOVA) testiramo, ali se variance več neodvisnih vzorcev
(npr. v velikosti in obliki) razlikujejo naključno ali statistično značilno (Klenovšek, 2014c;
Bastič, 2006). Pri tem z izrazom »statistično značilno« mislimo na razliko, ki je posledica
nekega sistematičnega vpliva in ni nastala po naključju. Stopnja značilnosti ali tveganja je pri
statistično značilnih razlikah manjša od 5 % (p < 0,05), kar pomeni, da obstaja 5 % možnosti,
da odkrite razlike niso rezultat domnevnega vzroka; in večja od 5 % (p > 0,05), ko se vzorca
razlikujeta naključno (Bastič, 2006). Analiza variance predpostavlja, da so zvezne
spremenljivke normalno porazdeljene13
in variance vzorcev homogene (Klenovšek, 2014c).
Na podlagi predpostavke o enaki varianci med vzorci testiramo ničelno in alternativno
hipotezo. Pri tem velja za ničelno hipotezo, da je p > 0,05 (H0: µ1 = µ2) ter alternativno, da je
p < 0,05 (H1: µ 1 µ 2) (Kastelec in Košmelj, 2008).
V nalogi smo testirali razlike v velikosti med starostnimi skupinami.
2.2.4.3 Regresijska analiza in analiza alometrije
Regresijska analiza prepozna vzorce kovariance med odvisnimi (npr. oblikovnimi
spremenljivkami) in neodvisno spremenljivko (npr. CS). Uporablja se za analizo alometrije,
pri kateri se preverja delež variabilnosti v obliki, ki je odvisen od variabilnosti v velikosti.
Statistični test signifikance za alometrijo je največkrat multivariatni test, ki temelji na vseh
oslonilnih točkah ali podmnožici točk. Stopnjo signifikance oziroma odvisnost preverimo z
običajno multivariatno parametrično metodo (npr. MANOVA) ali s permutacijskim testom, ki
13
normalna porazdelitev – tudi Gaussova porazdelitev; verjetnostna porazdelitev vrednosti, ki je blizu idealu
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
24
ne zahteva normalne porazdelitve spremenljivk (Mitteroecker in sod., 2013). Rezultati metode
MANOVA so različne testne statistike. V študiji smo uporabili Wilksovo lambdo in
p-vrednost testa (stopnja signifikance).
Odnos med obliko in velikostjo lahko grafično prikažemo z razsevnim diagramom
regresijskih vrednosti (angl. regression scores) na CS. Regresijske vrednosti predstavljajo
projicirane oblike osebkov na smer regresijskega vektorja.
Z regresijo lahko izločimo vpliv alometrije na razlike v obliki ventralne strani lobanje. Po
izvedbi regresije dobimo nove oblikovne spremenljivke brez vpliva alometrije, t. i. ostanke
(angl. residuals), ki jih nato uporabimo za analizo razlik v obliki lobanje med starostnimi
skupinami (Klenovšek, 2014b). Analizo regresije smo izvedli v programu MorphoJ.
Vektor regresijskih koeficientov opisuje, kako se oblika spreminja kot odgovor na povečanje
velikosti za eno enoto. Lahko ga prikažemo tudi kot oblikovno deformacijo
(Mitteroecker in sod., 2013), deformacijske mreže pa uporabimo za preprosto primerjavo
ontogenetske ali statične alometrije med skupinami.
2.2.4.4 Permutacijski test
Za izračun statistično značilnih razlik med skupinami in določitev stopnje signifikance
alometrije lahko uporabimo permutacijski test, ki za razliko od običajnih multivariatnih
parametričnih metod, kot sta MANOVA ali diskriminantna analiza, ne zahteva normalne
porazdelitve spremenljivk (Mitteroecker in sod., 2013). Prav tako ne zahteva homogenosti
kovariančne matrike in je manj občutljiv na razlike v velikosti vzorcev (Klenovšek, 2014b),
kar velja za vzorce te raziskave.
S testom simuliramo ničelno hipotezo, ki pravi, da med skupinami ni razlik. Najprej
izračunamo odstopanja med povprečji med skupinami. Prvotne podatke (skupine) nato
združimo in naključno oblikujemo nove vzorce, ki so enako veliki kot izhodiščni. Podatki se
ne ponavljajo. Testiramo razlike; spremenjene vzorce po navadi testiramo 10.000-krat. Pri
tem za vsako ponovitev dobimo izračun testne statistike. P-vrednost nam pove, kolikšen delež
teh je enak ali večji od našega rezultata (primerjava prvotne vrednosti z vsemi ostalimi
vrednostmi) (Klenovšek, 2014b).
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
25
2.2.4.5 Modularnost
Hipoteza modularnosti temelji na oslonilnih točkah, ki določajo domnevni modul. Hipotetične
module smo opredelili sami, in sicer z delitvijo 27-ih oslonilnih točk na dve podskupini. Z eno
skupino točk smo zajeli obrazni del lobanje, z drugo možganski. Program MorphoJ je določil
povezave med točkami, sami pa smo nekaj smiselnih dodali. Analizirali smo povezave med
prostorsko stičnimi (vse točke podskupine so povezane) in nestičnimi točkami ter hipotetične
module primerjali z alternativnimi delitvami na module z enakim številom oslonilnih točk.
Število točk v obraznem hipotetičnem modulu je bilo 14, v možganskem pa 13 (Slika 6).
Stopnjo kovariabilnosti med moduli, s katero testiramo zastavljeno hipotezo, določimo z RV
koeficientom (Klingenberg, 2013a). Tega smo, z uporabo programa MorphoJ
(Klingenberg, 2011), upoštevali tudi v naši raziskavi, razmerje med RV koeficienti
hipotetičnih in vseh alternativnih delitev pa smo predstavili grafično. Pri tem velja, da ožji
graf predstavlja manj alternativnih modulov in manjšo integracijo. Stopnja kovariabilnosti je
nizka, če se hipotetični moduli ujemajo s pravimi, in visoka, ko se delitev ne ujema. Hipotezo
o modularnosti potrdimo v primeru, da je stopnja kovariabilnosti bistveno nižja kot med
primerjalnimi delitvami oslonilnih točk na module, kar na grafu vidimo kot puščico, ki leži
izven niza vrednosti vseh RV koeficientov (Klenovšek, 2014a).
Slika 6. Hipotetična delitev oslonilnih točk (27) pri testiranju hipoteze modularnosti;
modre točke: možganski del lobanje, rdeče točke: obrazni del lobanje.
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
26
3 REZULTATI
Po GPA smo dobili povprečne vrednosti centroidov 35-ih oslonilnih točk, določenih na
fotografijah 224 lobanj (Tabela 1). Grafična razporeditev razpršenosti točk je prikazana na
Slika 7. Točke, ki z večjo razpršenostjo vektorjev okrog centroida kažejo veliko variabilnost,
so zgoščene v maksilarnem delu14
; 8 (9) – vrh mezenteričnega izrastka, 10 (11) – sprednji rob
zobne jamice prvega meljaka, 14 (15) – zadnji rob zobne jamice zadnjega meljaka,
16 – jamica na zadnjem robu nebnice. Nekoliko bolj izrazite so tudi točke ličnega dela
17 (18) – mesto največje izbočenosti notranjega roba prednjega dela ličnega loka ter
19 (20) – posteriorni vrh ličnice. Kot stabilne lahko opredelimo točke od 21 do 29, ki določajo
zatilnično odprtino.
Tabela 1. Povprečne vrednosti centroidov 35-ih oslonilnih točk lobanje navadnega polha, Glis glis.
Oslonilna točka Os 1 (x) Os 2 (y) Oslonilna točka Os 1 (x) Os 2 (y)
1 0,271341 0,00000 19 -0,10552 -0,15059
2 0,267916 -0,02904 20 -0,10552 0,150588
3 0,267916 0,029036 21 -0,05055 0,00000
4 0,209849 -0,00638 22 -0,13317 0,00000
5 0,209849 0,006381 23 -0,22617 0,00000
6 0,152268 -0,01196 24 -0,02532 -0,01589
7 0,152268 0,011963 25 -0,02532 0,01589
8 0,140486 -0,05457 26 -0,06748 -0,01668
9 0,140486 0,05457 27 -0,06748 0,01668
10 0,105389 -0,0467 28 -0,08842 -0,05893
11 0,105389 0,046699 29 -0,08842 0,058929
12 0,047069 -0,03964 30 -0,13212 -0,12276
13 0,047069 0,039641 31 -0,13212 0,122757
14 -0,00671 -0,04874 32 -0,24463 -0,09342
15 -0,00671 0,048736 33 -0,24463 0,093418
16 0,000502 0,00000 34 -0,26472 -0,04392
17 0,080966 -0,12143 35 -0,26472 0,043924
18 0,080966 0,121429
14
maksila (lat. maxilla) – zgornja čeljustnica
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
27
Slika 7. Grafični rezultat Prokrustove poravnave (centroidi in vrednosti posameznih osebkov kot vektorji
razpršenosti).
3.1 ANALIZA STAROSTNIH SKUPIN
Zanimalo nas je, ali obstajajo značilne razlike med starostnimi skupinami. Za testiranje razlik
v velikosti in obliki osebkov med spoloma ter starostnimi skupinami smo uporabili metodo
ANOVA, s katero smo želeli preizkusiti, ali se varianci dveh vzorcev razlikujeta naključno ali
statistično značilno. Pri uporabi te analize smo upoštevali predpostavko, da so zvezne
spremenljivke porazdeljene normalno in da so variance homogene. Analizo smo izvedli
ločeno za velikost in obliko. Obliko smo testirali s PCA in MANOVA.
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
28
3.1.1 Velikost lobanje
Informacijo o velikosti lobanje opiše centroidna velikost (v nadaljevanju CS). CS, ki
predstavlja dober približek splošne velikosti objekta, smo dobili z GPA. S F-testom smo
dokazali, da se lobanje različnih starostnih skupin v velikosti razlikujejo statistično značilno
(F = 130,19; p < 0,001). Izvedli smo posteriorno (post hoc) primerjavo starostnih skupin z
LSD testom, da smo potrjene razlike ovrednotili (Tabela 2). Razlika ni statistično značilna le
med tretjo in četrto starostno skupino (p > 0,05), kar pomeni, da se skupina AG3 in AG4 v
velikosti ne razlikujeta.
Tabela 2. Vrednosti posteriornega testiranja (LSD test) velikosti lobanje med šestimi starostnimi skupinami;
statistično značilne razlike so označene z rdečo barvo (p < 0,05).
AG1 AG2 AG3 AG4 AG5 AG6
AG1 0,000112 0,000000 0,000000 0,000000 0,000000
AG2 0,000112 0,000856 0,000225 0,000000 0,000000
AG3 0,000000 0,000856 0,203382 0,000000 0,000000
AG4 0,000000 0,000225 0,203382 0,011240 0,000000
AG5 0,000000 0,000000 0,000000 0,011240 0,000000
AG6 0,000000 0,000000 0,000000 0,000000 0,000000
Razlike v velikosti lobanj med starostnimi skupinami smo prikazali kot primerjavo med
povprečnimi vrednostmi velikosti lobanje. Uporabili smo graf aritmetičnih sredin skupin s
standardno napako (Slika 8), iz katerega lahko razberemo, da je velikost lobanje s starostjo
osebkov naraščala, sprememba velikosti pa je bila najhitrejša na prehodu pete starostne
skupine AG5 v šesto AG6.
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
29
Slika 8. Prikaz razlik v povprečnih vrednostih velikosti lobanje med starostnimi skupinami (AG1–AG6).
3.1.2 Oblika lobanje
Informacijo o variabilnosti podatkov v obliki smo analizirali ločeno od velikosti. Prokrustove
koordinate smo vpeljali v analizo glavnih komponent (PCA). Skupno varianco prvotne
množice podatkov so opisale nove spremenljivke, t. i. glavne komponente. V nadaljnje
analize oblike smo vključili prvih deset PC. Prva PC je razložila 36,21 % skupne variance,
druga 8,24 %, prvih deset PC pa je pojasnilo večino (77,58 %) skupne variance lobanj
(Tabela 3, Slika 9).
Tabela 3. Rezultati PCA - lastne vrednosti in deleži razložene variance prvih 10 glavnih komponent.
PC Lastna vrednost % variance Skupaj % PC Lastna vrednost % variance Skupaj %
1. 0,00012535 36,21 36,21 6. 0,00001318 3,81 65,80
2. 0,00002852 8,24 44,44 7. 0,00001164 3,36 69,16
3. 0,00002169 6,27 50,71 8. 0,00001055 3,05 72,21
4. 0,00002019 5,83 56,54 9. 0,00000959 2,77 74,98
5. 0,00001887 5,45 61,99 10. 0,00000899 2,60 77,58
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
30
Slika 9. Histogram PCA, ki prikazuje deleže (%) razložene variance v obliki lobanje za posamezne glavne
komponente.
Variabilnost smo prikazali z razsevnim diagramom prvih dveh glavnih komponent, ki
povzemata odnose v oblikovnem prostoru med analiziranimi 224-imi osebki z označenimi
starostnimi skupinami (Slika 10). Različno obarvane elipse opredeljujejo morfometrični
prostor posamezne starostne skupine (AG1–AG6) z 90% intervalom zaupanja. Vzdolž PC1 je
mogoče opaziti izrazit gradient, ki ga povezujemo s starostjo oziroma rastjo, in razlaga
največji delež variance v vzorcu. Druga glavna komponenta pa razlaga predvsem variabilnost
v obliki lobanje znotraj posameznih starostnih skupin. Razpršenost točk vzdolž PC1 je precej
večja kot vzdolž PC2, kar je posledica razlik v deležu variabilnosti, ki ju razlaga posamezna
komponenta.
Vzdolž PC1 so osebki razporejeni od –0,03 do 0,04. Prve tri starostne skupine, v katere so
vključeni najmlajši osebki, se nahajajo na desni strani grafa in imajo pozitivne vrednosti PC1
(od 0 do 0,04). Razpon AG4 in AG5 pokriva negativne in pozitivne vrednosti (od –0,01 do
0,02), najstarejša starostna skupina pa v celoti leži v negativnem delu vrednosti PC1.
Oblikovno so najbolj variabilni osebki AG2 in AG6 starostnih skupin, saj je razpršenost točk
v dvodimenzionalni projekciji vzdolž PC1 in PC2 največja.
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
31
Slika 10. Razsevni diagram morfometričnih odnosov med starostnimi skupinami (AG1–AG6) glede na prvi dve glavni
komponenti.
Variabilnost oblike ventralne strani lobanje polha, ki jo razloži PC1 (36,21 %), smo
predstavili z žičnim grafom (Slika 11). Dejanske skrajne vrednosti vzdolž PC1 (–0.03 in 0.04)
smo za očitnejši prikaz razlik povečali na PC 0,1. Sivi graf predstavlja povprečno obliko
(PC1 = 0), črni pa obliko pri vrednosti PC1, kot smo jo definirali sami. Vrednost PC1 na
zgornjem grafu je –0.1 (najstarejši osebki), na spodnjem pa 0.1 (najmlajši osebki). S
primerjavo oblike lobanj osebkov z najnižjimi in najvišjimi vrednostmi PC1 lahko ugotovimo,
da imajo mlade živali v primerjavi z odraslimi osebki na splošno relativno širšo in bolj
zaobljeno lobanjo (točke 19, 20, 30–35), krajši in v sprednjem delu ožji gobčni del (1–9),
daljši niz meljakov (10–15) ter večjo zatilnično odprtino (22–23, 34–35). Do največje
variabilnosti pri juvenilnih osebkih prihaja na strukturah maksilarnega dela lobanje v točkah
10 in 11 (prednji rob zobne jamice prvega meljaka), 14 in 15 (zadnji rob zobne jamice
zadnjega meljaka) ter 16 (jamica na zadnjem robu nebnice).
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
32
Slika 11. Prikaz oblikovne variabilnosti lobanje (žični graf), kot jo razlaga PC1;
PC1 je 0.1 (zgoraj; juvenilni osebki) in PC1 je -0.1 (spodaj; adultni osebki).
Z multivariatno analizo variance (MANOVA) smo preverili, ali se starostne skupine osebkov
statistično razlikujejo v povprečni obliki ventralne strani lobanje. Hkrati smo preverili
homogenost kovariančnih matrik. Test je bil statistično značilen (p = 0,001), kar pomeni, da
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
33
so kovariančne matrike dovolj podobne za analizo variance. P-vrednost MANOVA testa je
bila p < 0,0001. Iz tega smo zaključili, da se starostne skupine polha med seboj statistično
razlikujejo v obliki ventralne strani lobanje.
Zaradi majhnega vzorca pri AG4 starostni skupini smo za test statistične značilnosti razlik
med skupinami uporabili tudi permutacijski test. Za vse osebke smo izračunali Prokrustove
razdalje, ki smo jih nato 10.000-krat permutirali. Prokrustova razdalja je bila najdaljša med
AG1 in AG6 starostno skupino (Tabela 4), kar pomeni, da se lobanje teh dveh skupin najbolj
razlikujejo. Najkrajša razdalja je bila med skupinama AG2 in AG3.
Tabela 4. Prokrustove razdalje med starostnimi skupinami (krepko najkrajša in najdaljša razdalja).
AG1 AG2 AG3 AG4 AG5
AG2 0,0147
AG3 0,0212 0,0084
AG4 0,0244 0,0131 0,0088
AG5 0,0273 0,0158 0,0107 0,0089
AG6 0,0382 0,0279 0,0231 0,0195 0,0144
Vse p-vrednosti permutacijskega testa so bile manjše od 0,05, zato so razlike med skupinami
statistično značilne (Tabela 5). P-vrednost med tretjo in četrto starostno skupino je bila na
meji vrednosti intervala zaupanja (95 %); vzorca se lahko razlikujeta naključno.
Tabela 5. P-vrednosti permutacijskega testa (10.000 ponovitev) za Prokrustove razdalje med starostnimi skupinami.
AG1 AG2 AG3 AG4 AG5
AG2 < 0,0001
AG3 < 0,0001 0,0008
AG4 < 0,0001 0,0003 0,0472
AG5 < 0,0001 < 0,0001 < 0,0001 0,0014
AG6 < 0,0001 < 0,0001 < 0,0001 < 0,0001 < 0,0001
3.2 ANALIZA ALOMETRIJE
Z uporabo multivariatne regresije oblikovnih spremenljivk na splošno velikost objekta (CS)
smo ugotavljali razmerje med obliko in velikostjo lobanje v času ontogenetskega razvoja
(ontogenetska alometrija). Vključili smo vse starostne skupine od AG1 do AG6. Alometrija je
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
34
izražena kot linearna funkcija, katere rezultat je prikazan na razsevnem diagramu (Slika 12).
Regresijske vrednosti so projicirane oblike osebkov na smer regresijskega vektorja. Iz
diagrama je razvidna dinamika spreminjanja oblike lobanje z rastjo. Največji razpon v obliki
lobanje kažeta AG1 in AG2 starostni skupini, kar se ujema z rezultati PCA grafa. Razpon
variabilnosti v velikosti je pri juvenilnih in odraslih starostnih skupinah podoben ter se
prekriva s sosednjimi.
Slika 12. Razsevni diagram regresijskih vrednosti oblike na centroidne velikosti starostnih skupin (AG1–AG6).
Z multivariatno regresijo oblike vseh 224 osebkov na CS smo ugotovili, da je odvisnost
oblike lobanje od velikosti statistično značilna (p < 0,001). Alometrija je predstavljala
35,86 % variabilnosti v obliki ventralne strani lobanje. Visok delež variabilnosti v obliki, ki je
povezan s spremembo velikosti (rastjo), je torej razlog za enakomerno razporeditev starostnih
skupin vzdolž PC1.
AG1
Z regresijo oblikovnih spremenljivk na CS smo ugotovili, da je pri AG1 starostni skupini
13,44 % variabilnosti v obliki ventralne strani lobanje povezanih z velikostjo. P-vrednost
permutacijskega testa je bila p = 0,107; med obliko in velikostjo lobanje ni statistične
soodvisnosti.
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
35
AG2
Z regresijo oblikovnih spremenljivk na CS smo ugotovili, da je pri AG2 starostni skupini
19,31 % variabilnosti v obliki ventralne strani lobanje povezanih z velikostjo. P-vrednost
permutacijskega testa je bila p < 0,0001; oblika in velikost lobanje sta značilno soodvisni.
AG3
Z regresijo oblikovnih spremenljivk na CS smo ugotovili, da je pri AG3 starostni skupini
15,49 % variabilnosti v obliki ventralne strani lobanje povezanih z velikostjo. P-vrednost
permutacijskega testa je bila p = 0,0001; oblika in velikost lobanje sta značilno soodvisni.
AG4
Z regresijo oblikovnih spremenljivk na CS smo ugotovili, da je pri AG4 starostni skupini
11,97 % variabilnosti v obliki ventralne strani lobanje povezanih z velikostjo. P-vrednost
permutacijskega testa je bila p < 0,8051; med obliko in velikostjo lobanje ni statistične
soodvisnosti.
AG5
Z regresijo oblikovnih spremenljivk na CS smo ugotovili, da je pri AG5 starostni skupini
3,38 % variabilnosti v obliki ventralne strani lobanje povezanih z velikostjo. P-vrednost
permutacijskega testa je bila p < 0,0001; oblika in velikost lobanje sta značilno soodvisni.
AG6
Z regresijo oblikovnih spremenljivk na CS smo ugotovili, da je pri AG6 starostni skupini
9,97 % variabilnosti v obliki ventralne strani lobanje povezanih z velikostjo. P-vrednost
permutacijskega testa je bila p < 0,0001; oblika in velikost lobanje sta značilno soodvisni.
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
36
3.3 ANALIZA MODULARNOSTI
Za vsako starostno skupino smo testirali delitev lobanje na možganski in obrazni modul. Ker
je lahko alometrija vzrok za velik delež variabilnosti v obliki, smo hipotezo o modularnosti
testirali tudi po izločitvi vpliva velikosti iz oblikovnih spremenljivk. Tabela 6 prikazuje
rezultate analize modularnosti pri vseh starostnih skupinah v obliki RV koeficientov, tj.
hipotetičnih (Slika 6) in vseh alternativnih delitev lobanje v dva različna modula.
Tabela 6. Rezultati analize modularnosti lobanje med starostnimi skupinami.
Razmerje med RV koeficienti hipotetičnih in vseh alternativnih delitev na module smo
predstavili še grafično (Slika 13). RV koeficient hipotetične delitve označuje rdeče obarvana
puščica, medtem ko stolpci prikazujejo razpon in frekvenco RV koeficientov vseh ostalih
alternativnih delitev na module z enakim številom točk, kot smo jih določili pri hipotetičnih
modulih.
Slika 13. Grafična predstavitev razmerja med RV koeficientom hipotetične delitve (rdeča puščica) in RV koeficienti
alternativnih delitev za posamezne starostne skupine.
Starostna
skupina N
Število vseh alternativnih
delitev na module
RV
koeficient
Število delitev z nižjim RV
od RV hipotetične delitve Delež
AG1 12 215 0,423 131 0,609
AG2 31 215 0,494 78 0,363
AG3 18 215 0,428 29 0,135
AG4 7 215 0,560 21 0,098
AG5 105 215 0,205 8 0,037
AG6 51 215 0,248 9 0,041
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
37
Hipotezo o modularnosti smo delno potrdili zgolj pri starostnih skupinah AG5 in AG6, pri
katerih imata 8 pri AG5 in 9 pri AG6 alternativ nižji RV koeficient kot hipotetična delitev na
obrazni in možganski modul. Nekoliko bolj izrazita modularnost je bila rezultat testiranja
hipoteze po izločitvi alometrije pri starostni skupini AG6 (adultni osebki), pri kateri imata le 2
alternativi nižjo vrednost koeficienta od hipotetične vrednosti RV koeficienta = 0,202
(Tabela 7, Slika 14). Ožji grafi pri starejših starostnih skupinah pomenijo manjše število
alternativnih modulov in manjšo integracijo.
Tabela 7. Rezultati analize modularnosti lobanje med starostnimi skupinami po izločitvi alometrije.
Slika 14. Grafična predstavitev razmerja med RV koeficientom hipotetične delitve (rdeča puščica) in RV koeficienti
alternativnih delitev za posamezne starostne skupine po izključenem vplivu alometrije.
Starostna
skupina N
Število vseh alternativnih
delitev na module
RV koeficient po
izločitvi alometrije
Število delitev z
nižjim RV od RV
hipotetične delitve
Delež
AG1 12 215 0,393 56 0,260
AG2 31 215 0,310 18 0,254
AG3 18 215 0,423 24 0,338
AG4 7 215 0,547 9 0,127
AG5 105 215 0,205 7 0,099
AG6 51 215 0,202 2 0,009
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
38
4 RAZPRAVA IN SKLEPI
Analiziranje ventralne strani lobanje navadnega polha z vidika modularne organizacije in
vpliva alometrije na izraženost lobanjskih modulov je pripeljalo do več zaključkov.
Največjo variabilnost v obliki lobanje znotraj posameznih starostnih skupin smo ugotovili pri
AG2 in AG6. Kot vidimo na Slika 12, je za osebke iz starostne skupine AG2 značilna hitra
rast, zato se v velikosti prekrivajo s tistimi v starostni skupini AG5, čeprav zobovje še ni
razvito do tega nivoja. Pri AG2 bi variabilnost v obliki lahko razložili z različno uspešnostjo
iskanja trde hrane in s tem povezanim razvojem gobčnega dela. V AG6 starostno skupino smo
uvrstili vse osebke v drugem letu življenja in starejše. Kljub temu, da so vsi osebki adultni, so
različno stari, oblika telesa pa se tudi tekom življenja v odrasli fazi spreminja, kar navajamo
kot razlog za večjo variabilnost v tej skupini. Živali nismo analizirali ločeno po spolu, saj je
za Glis glis značilen spolni monomorfizem. Starostne skupine so se med seboj v obliki
statistično razlikovale. Analiza oblike je pokazala največjo Prokrustovo razdaljo med skupino
najmlajših (AG1) in skupino najstarejših živali (AG6), kar pomeni, da se lobanje teh dveh
skupin najbolj razlikujejo. Najbolj podobne pa so si bile lobanje živali iz skupin AG2 in AG3;
pri obeh smo določili podobno stopnjo izraščenosti zob, stalne meljake in mlečne
predmeljake. Vrednost permutacijskega testa med AG3 in AG4 je bila na meji statistične
značilnosti, zato razlik v obliki lobanje med osebki, ki še imajo mlečne predmeljake, in
osebki, pri katerih je že prisoten stalen zob, ne moremo posplošiti na populacijo. Prav tako
med tema dvema skupinama ni bilo razlik v velikosti lobanje. Sprememba velikosti lobanje,
ki s starostjo živali narašča, je bila najhitrejša na prehodu pete starostne skupine AG5 v šesto
AG6, kar nakazuje na to, da lobanja navadnega polha po prvem letu starosti še vedno raste.
Največji delež oblikovne variabilnosti v vzorcu je povezan z rastjo, kar je še posebej izrazito
pri juvenilnih osebkih. Mlade živali imajo v primerjavi z odraslimi na splošno relativno širšo
in bolj zaobljeno lobanjo, ki je v gobčnem delu krajša in ožja. Ta se pozneje podaljša in
razširi. V posamezni starostni skupini najdemo osebke s podobno, vendar različno stopnjo
erupcije meljakov, zato do največje variabilnosti pri juvenilnih osebkih prihaja na strukturah
maksilarnega dela lobanje. Najstabilnejše so strukture, ki določajo zatilnično odprtino v
možganskem delu lobanje. Razlike v obliki lobanje pri različno starih osebkih iste vrste so
značilne za postnatalni razvoj lobanje pri tetrapodih (Emerson in Bramble, 1993).
Analiza variance je pokazala statistično značilen vpliv starostnih skupin na variabilnost v
velikosti lobanje. Starejše živali (AG5 in AG6) imajo večjo lobanjo kot mlajši osebki.
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
39
Spremembe, povezane s starostjo oziroma rastjo, so razložile največji delež variance v vzorcu.
Analiza podatkov, ki je vključevala vpliv alometrije, je pokazala, da se vrednost RV
koeficienta in s tem odvisnost med hipotetičnima moduloma zmanjšuje od juvenilnih do
adultnih osebkov. Alometrija je predstavljala 35,86 % variabilnosti v obliki ventralne strani
lobanje. Odvisnost oblike lobanje od velikosti je bila statistično značilna pri starostnih
skupinah AG2 in AG3, AG5 in AG6. Pri starostni skupini AG1, v kateri so bili osebki, ki so
ravno zapustili gnezdo, je alometrija predstavljala 13,44 % variabilnosti v obliki ventralne
strani lobanje, vzorec pa ni bil statistično značilen, kar lahko pripišemo majhnosti vzorca
(12 osebkov). Pri starostni skupini AG2, pri kateri je M3 že izrasel, je bil odstotek alometrije
nekoliko višji (19,31 %), prav tako je bil vzorec statistično značilen. Odstotek alometrije je v
splošnem padal s starostjo živali; povišan odstotek alometrije v primerjavi s prehodno
starostno skupino smo razbrali pri živalih iz AG6, pri katerih več ne prihaja do sprememb v
gobčnem delu lobanje (rast zobovja). To pojasnjujemo s precej velikim razponom v obliki in
velikosti v tej starostni skupini, saj AG6 pokriva skoraj polovico variabilnosti v velikosti
celotnega vzorca (Slika 12).
Število oslonilnih točk smo za analizo modularnosti zmanjšali iz 35 na 27. Zaradi prevelike
korelacije med njimi, smo odstranili 8 točk (12, 13; 17, 18; 24, 25; 26, 27). Dokazov za jasno
modularno organizacijo ventralne strani lobanje (obrazni in možganski modul) na nivoju
simetrične komponente variabilnosti v obliki nismo našli. Hipotezo smo skoraj potrdili le pri
skupini adultnih živali v drugem letu starosti (AG6). Smo pa potrdili večjo integracijo delov
lobanje navadnega polha v mladosti, kar kaže na spremembo v integraciji hipotetičnih
modulov tekom ontogenije. Podobno je za majhnega glodavca ugotovila v svoji doktorski
disertaciji Klenovšek (2014b). Njeni rezultati potrjujejo večjo povezanost delov lobanje pri
mlajših živalih, v nasprotju z našo ugotovitvijo pa velja za evropsko tekunico
(Spermophilus citellus), da sta obrazni in možganski del ventralne strani lobanje že pri
juvenilnih osebkih dva ločena modula. S primerjavo vrednosti RV koeficienta pred in po
odstranitvi učinka alometrije smo zaznali nekoliko šibkejše povezovanje med hipotetničnima
moduloma. Rezultati vseeno niso pokazali izrazite modularnosti ali statistično značilnega
spreminjanja modularne organizacije z rastjo. Stopnja kovariabilnosti je bila po izločitvi še
vedno relativno visoka v primerjavi z vrednostmi RV koeficientov pred izločitvijo.
Študije morfologije na laboratorijskih miših in dinarski voluharici podpirajo idejo, da
kompleksnost lobanjske integracije odraža kompleksnost razvoja lobanje in da se vzorci ter
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
40
stopnja integracije spreminjajo tekom ontogenije (Klingenberg, 2013;
Klenovšek in Jojić, 2016). Testiranje modularnosti v znanstvenih raziskavah je pokazalo
različne rezultate – nekateri so zastavljeno hipotezo podprli, drugi zavrnili
(Hallgrimsson in sod., 2009; Jamniczky in Hallgrimsson, 2011; Jojić in sod., 2011) – kar kaže
na nejasno vlogo razvojnih povezav pri določanju vzorcev lobanjske integracije. Ne glede na
to, alometrija velja za pomemben dejavnik, ki prispeva k integraciji lobanje glodavcev, se pa
ta lahko razlikuje od vrste do vrste (Klingenberg, 2013). Naša študija trditve, da lahko
alometrija v veliki meri vpliva na integracijo celotne morfološke strukture in s tem zmanjšuje
prisotnost modularne organizacije (Klingenberg, 2009), ni potrdila. RV koeficient namreč res
omogoča raziskovalni pristop k vrednotenju vpliva alometrije na lobanjo kot strukturo, ni pa
primerna mera za določanje stopnje alometrije v posameznih regijah (Jojič in sod., 2012).
Težava z RV koeficientom je ta, da je odvisen od velikosti vzorca. Dokazali so, da se vrednost
koeficienta z uporabo naključnih podatkov zmanjša, ko se velikost vzorca poveča, zlasti pri
vzorcih velikosti manjših od 100 ali 50. Takšni vzorci so precej pogosti v študijah
modularnosti, zato je primerjava modularnosti med vzorci tudi v naši študiji nezanesljiva
(Fruciano in sod., 2013).
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
41
5 POVZETEK
Lobanja je kompleksna struktura, primerna za proučevanje postnatalne ontogenije pri malih
sesalcih. Sestavljena je iz večjega števila delov, ki imajo različni izvor in vlogo. Lobanja
deluje kot celota, deli pa so med seboj neenakomerno povezani in razdeljeni v module
(Klingenberg in sod., 2004). V raziskavah integracije in modularnosti se največkrat
uporabljata dve metodologiji, t. i. tradicionalna morfometrija in geometrijska morfometrija, ki
sicer dajeta podobne rezultate (Goswami in Polly, 2010; Jojić in sod., 2012), rezultati pa se
včasih tudi razlikujejo (Lv in sod., 2013). V tej nalogi smo uporabili metode geometrijske
morfometrije, ki omogočajo ločeno obravnavo velikosti in oblik, vizualizacijo morfološke
variabilnosti, analizo alometrije ter modularnosti. Analizirali smo modularno organizacijo
ventralne strani lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766). Za lobanje veveric je
značilna visoka integracija brez jasnih delitev na module (Olson in Miller, 1958; Roth, 1996),
pri tej vrsti pa do sedaj podobna raziskava še ni bila izvedena. Izhajali smo iz vprašanja, ali
sprememba v prehrani med postnatalnim ontogentskim razvojem od juvenilne do adultne faze
živali lahko vpliva na stopnjo integracije med moduli.
V analizo smo vključili 224 lobanj osebkov različnih starosti. Dinamika spreminjanja
velikosti lobanje polha je bila enakomerna od AG1 do AG5, na prehodu v AG6 je prišlo do
preskoka. Spreminjanje oblike je bilo konstantno od AG2 do AG5, na prehodih iz AG1 v
AG2 in iz AG5 v AG6 pa sprememba ni bila zvezna. Opazili smo odstopanje velikosti in
oblike lobanje osebkov iz iste starostne skupine od povprečja. Rezultat pripisujemo definiciji
starosti skupin glede na erupcijo meljakov in ne glede na dejansko starost. Pri mladičih, ki se
skotijo pozneje in ne uspejo zaključiti svoje rasti, se namreč rast mandibule ustavi, kar
pripelje do variabilnosti v obliki lobanje. Za obrazni del lobanje velja, da raste v smeri
podaljšanja in ima višje zahteve po funkcionalnosti v smislu fleksibilnosti. Obrazna
morfologija je tesno povezana z žvečenjem, vzajemnim delovanjem mišic in kosti ter
postanatalno spremembo kostne strukture zaradi mehanskih obremenitev (Moore, 1981;
Sun in sod., 2004; Young in Badyaev, 2007). Funkcionalna integracija mehanizma, ki
omogoča fleksibilnost obraznega dela lobanje, mora biti stabilna tekom ontogenije, da se
vloga viscerokranija ohranja (Moore, 1981).
Hipotetično modularnost smo testirali na osnovi Escoufierjevega RV koeficienta.
Ontogenetske spremembe v modularni organizaciji lobanje navadnega polha ne potrjujejo
statistično značilnega spreminjanja modularne organiziranosti lobanje s starostjo. Pri odraslih
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
42
osebkih so rezultati delno podprli hipotezo o delitvi lobanje na obrazni in možganski del.
Hipoteze o modularnosti pri mladih osebkih nismo potrdili, integracija pa je bila močnejša.
Povezanost med hipotetičnima moduloma se nato z rastjo zmanjšuje. Kljub temu, da lobanja
polha raste alometrično in da je alometrija lahko močan integracijski faktor, pa je imela na
hipotetično modularnost lobanje Glis glis zelo majhen vpliv. Sklepamo, da je sprememba v
stopnji integracije med obraznim in možganskim delom lobanje pri Glis glis tekom ontogenije
(višja stopnja modularnosti pri odraslih živalih) posledica specializacije obeh funkcionalnih
modulov ter prehoda s sesanja materinega mleka na mehansko obdelavo (žvečenje, glodanje,
požiranje) trde hrane (Klenovšek, 2014b).
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
43
6 ZAHVALA
Za pedagoško suverenost, s katero sta mi približala področje geometrijske morfometrije, se
iskreno zahvaljujem mentorici doc. dr. Tini Klenovšek in somentorju prof. dr. Francu
Janžekoviču. Hvala za prizadevnost, oseben pristop h komunikaciji, ažurnost, dosegljivost in
potrpežljivost. Za učinkovito strokovno podporo in pomoč, za modre nasvete, optimizem,
prijaznost ter razumevanje. Hvala tudi somentorju prof. dr. Borisu Kryštufku za strokovno
idejno vodstvo in zanimanje za majhne glodavce ter Roku Čušu za pomoč pri materialu.
Hvala vsem zaposlenim na Fakulteti za naravoslovje in matematiko, za dober občutek ob
zaključku tega poglavja in možnost osebne rasti.
Hvala Saši Ljubcu za branje in lektoriranje, čeprav te pomoči zaradi Tatjane Pichler
skorajda ne bi rabila.
Hvala vsem, ki so me tekom pisanja naloge opominjali na končni cilj.
Hvala družini, da sem. Za srčno pomoč do samozavestnih korakov, usmerjenih v jasno
prihodnost.
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
44
7 LITERATURA
Adams, D. C., Rohlf, F. J., Slice, D. E. (2004). Geometric morphometrics: ten years of progress
following the 'revolution'. Italian Journal of Zoology, 71(1), 5–16.
Adams, D. C., Rohlf, F. J., Slice, D. E. (2013). A field comes of age: geometric morphometrics
in the 21st century. Hystrix, the Italian Journal of Mammalogy, 24(1), 7–14.
Bastič, M. (2006). Metode raziskovanja. Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta
Maribor.
Belšak, J. (2015). Velikost, oblika in modularna organizacija spodnje čeljustnice pri belonogih
miših, Apodemus: primerjava med vrstami. Diplomsko delo. Univerza v Mariboru,
Fakulteta za naravoslovje in matematiko.
Bookstein, F. L. (1991). Morphometric tools for landmark data. Cambridge University Press,
Cambridge.
Bieber, C., Ruf, T. (2004). Seasonal timing of reproduction and hibernation in the edible
dormouse (Glis glis). ResearchGate.
Bieber, C., Ruf, T. (2009). Summer dormancy in edible dormice (Glis glis) without energetic
consraints. Naturwissenschaften, 96, 165–171.
Bieber, C. (1998). Population dynamics, sexual activity, and reproduction failure in the fat
dormouse (Myoxus glis). Journal of Zoology, 244, 223–229.
Campbell-Malone, R., Crompton, W. A., Thexton, A. J., German, R. Z. (2011). Ontogenetic
Changes in Mammalian Feeding: Insights from Electromyographic Data. Integrative and
Comparative Biology, 51(2), 282–288.
Cardini, A. (2003). The geometry of the marmot (Rodentia: Sciuridae) mandible: phylogeny
and patterns of morphological evolution. Systematic Biology, 52, 186–205.
Cardini, A., Loy, A. (2013). On growth and form in the »computer era«: from geometric to
biological morphometrics. Hystrix, the Italian Journal of Mammalogy, 24(1), 1–5.
Cock, A. G. (1966). Genetical aspects of metrical growth and orm in animals. Q. Rev. Biol., 41,
131–190.
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
45
Çolak, E., Yiğit, N., Sözen, M., Özkurt, Ş. (2003). Data to the cranial and tooth development of
Glis glis orientalis nehring, 1903 (Rodentia: Gliridae). Acta Zoologica Academiae
Scientiarium Hungaricae, 49(1), 33–38.
Čanády, A., Mošanský, L., Krišovský, P. (2016). Sexual size monomorphism and body
variation in the fat dormouse Glis glis in Slovakia. Biologia, 71(9), 1061–1066.
Daams, R., De Bruijn, H. (1994). A classification of the Gliridae (Rodentia) on the basis of
dental morphology. Hystrix, the Italian Journal of Mammalogy, 6, 1–2.
Emerson, S. B., Bramble, D. M. (1993). Scaling, allometry and skull design. In: Hanken, J.,
Hall, B. K. (Eds.). The Skull: Functional and Evolutionary Mechanisms (pp. 384–421).
The University of Chicago Press, Chicago, Illinois, USA.
Fietz, J., Pflug, M., Schlund, W., Tataruch, F. (2005). Influences of the feeding ecology and
body mass and possible implications for reproduction in the edible dormouse (Glis glis).
Journal of comparative Physiology B., 175, 45–55.
Fietz, J., Tomiuk, J., Loeschcke, V., Weis-Dootz, T., Segelbacher, G. (2014). Genetic
consequences of forest fragmentation for a highly specialized arboreal mammal - the
edible dormouse. PLoS One, 9(2), e88092.
Fruciano, C., Franchini, P., Meyer, A. (2013). Resampling-based approaches to study variation
in morphological modularity. PLoS One, 8(7), e69376.
Galatius, A., Gol'din, P. (2011). Geographic variation of skeletal ontogeny and skull shape in
the harbour porpoise (Phocoena phocoena). Canadian Journal of Zoology, 89, 869–879.
García-Martínez, R., Marín-Moratalla, N., Jordana, X., Köhler, M. (2011). The ontogeny of
bone growth in two species of dormice: Reconstructing life history traits (Ontogénie de
la croissance osseuse chez deux espčces de dormice). Comptes Rendus Palevol,
10, 489–98.
Gigirey, A., Rey, J. M. (1998). Autumn diet of the edible dormouse in Galicia, northwest
Spain. Acta Theriologica, 43(3), 325–328.
Gonzalez, P. N, Hallgrímsson, B., Oyhenart, E. E. (2011). Developmental plasticity in
covariance structure of the skull: effects of prenatal stress. Journal of Anatomy, 218,
243–257.
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
46
Goswami, A., Polly, P. D. (2010). Methods for studying morphological integration and
modularity. V: Alroy, J., Hunt, G.: Quantitative Methods in Paleobiology, 213–243.
Grilanc, M. (2014). Morfometrična analiza mandibul pri rodu podgan, Rattus (Fischer, 1803).
Diplomsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko.
Hallgrimsson, B., Jamniczky, H. A., Young, N. M., Rolian, C., Parsons, T. E., Boughner, J.
C., Marcucio, R. S. (2009). Deciphering the palimpsest: studying the relationship
between morphological integration and phenotypic covariation. Evolutionary Biology,
36, 355–376.
Hautier, L., Lebrun, R., Cox, P. G. (2012). Patterns of covariation in the masticatory apparatus
of hystricognathous rodents: implications for evolution and diversification. Journal of
morphology, 273, 1319–1337.
Hürner, H., Kryštufek, B., Sará, M., Ribas, A., Ruch, T., Sommer, R., Ivashkina, V., Michaux,
J. R. (2010) Mitochondrial phylogeography of the edible dormouse (Glis glis) in the
western Palearctic region. Journal of Mammalogy, 91(1), 233–242.
Jamniczky, H. A., Hallgrimsson, B. (2011). Modularity in the skull and cranial vasculature of
laboratory mice: implications for the evolution of complex phenotypes. Evolution &
Development, 13, 28–37.
Janžekovič, F., Klenovšek, T., Kryštufek, B. (2007). Uporaba metod geometrijske morfometrije
in multivariatne statistike v bioloških raziskavah filogenije in ontogenije. V: Potočnik, B.
(ur.) ROSUS 2007: računalniška obdelava slik in njihova uporaba v Sloveniji: zbornik 2.
strokovne konference, Maribor, 22. marec 2007. Maribor, Fakulteta za elektrotehniko,
računalništvo in informatiko, Inštitut za računalništvo, 135–143.
Jojić, V., Blagojević, J., Vujošević, M. (2011). B chromosomes and cranial variability in
yellow-necked field mice (Apodemus flavicollis). Journal of Mammalogy, 92, 396–406.
Jojić, V., Blagojević, J., Vujošević, M. (2012). Two-module organization of the mandible in the
yellow-necked mouse: a comparison between two different morphometric approaches.
Journal of Evolutionary Biology, 25, 2489–2500.
Kastelec, D., Košmelj, K. (2008). Diskriminantna analiza in klasifikacija: osnove in primer.
Acta agricultura Slovenica, 91(1), 167–190.
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
47
Klenovšek, T. (2005). Sekundarni spolni dimorfizem in starostna variabilnost pri lobanji
tekunice Spermophilus citellus (Linnaeus, 1766). Diplomska naloga. Univerza v
Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko.
Klenovšek, T. (2012). Primerjava obrazov z geometrijsko morfometrijo. V: Potočnik, B. (Ur.)
Rosus 2012: računalniška obdelava slik in njena uporaba v Sloveniji 2012: zbornik 7.
Strokovne konference, Maribor, 22. marec 2012. Maribor, Fakulteta za elektrotehniko
računalništvo in informatiko, Inštitut za računalništvo, 70–76.
Klenovšek, T., Kryštufek, B. (2013). An ontogenetic perspective on the study of sexual
dimorphism, phylogenetic variability, and allometry of the skull of European ground
squirrel, Spermophilus citellus (Linnaeus, 1766). Zoomorphology, 132, 433–445.
Klenovšek, T. (2014a). Analiza modularnosti objektov v biologiji. V: Potočnik, B. (Ur.) Rosus
2014: računalniška obdelava slik in njihova uporaba v Sloveniji: zbornik 9. strokovne
konference, Maribor, 20. marec 2014. Maribor, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo
in informatiko, Inštitut za računalništvo, 78–84.
Klenovšek, T. (2014b). Variabilnost lobanje dinarske voluharice Dinaromys bogdanovi
(Rodentia: Cricetidae): spolni dimorfizem, alometrija in filogenija. Doktorska disertacija.
Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko.
Klenovšek, T. (2014c). Priročnik za uporabo geometrijske morfometrije v biologiji. Univerza v
Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko.
Klenovšek, T. (2014d). Skull modularity of the European ground squirrel Spermophilus citellus
(Linnaeus, 1766). Acta biologica Slovenica, 57(1), 59–67.
Klenovšek, T., Jojić, V. (2016). Modularity and cranial integration across ontogenetic stages in
Martino's vole Dinaromys bogdanovi. Contrbutions to Zoology, 85(3), 275–289.
Klingenberg, C. P. (2004). Analysis of Organismal Form. An introduction to morphometrics,
delivered as a Web-based course. University of Manchester.
Klingenberg, C. P. (2008). Morphological integration and developmental modularity. Annual
Review of Ecology, Evolution and Systematics, 39, 115–132.
Klingenberg, C. P. (2009). Morphometric integration and modularity in configurations of
landmarks: tools for evaluating a priori hypotheses. Evolution & Development,
11, 405–421.
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
48
Klingenberg, C. P. (2010). Evolution and development of shape: integrating quantitative
approaches. Nature Review Genetics, 11, 623–635.
Klingenberg, C. P. (2011). MorphoJ: an integrated software package for geometric
morphometrics, version 1.06b. The University of Manchester.
Klingenberg, C. P. (2013a). Cranial integration and modularity: insights into evolution and
development from morphometric data. Hystrix, the Italian Jorunal of Mammalogy,
24 (1), 43–58.
Klingenberg, C. P. (2013b). Visualizations in geometric morphometrics: how to read and how
to make graphs showing shape changes. Hystrix, the Italian Jorunal of Mammalogy, 24
(1), 15–24.
Klingenberg, C. P., Leamy, L. J., Cheverud, J. M. (2004). Integration and modularity of
quantitative trait locus effects on geometric shape in the mouse mandible. Genetics, 166,
1909–1921.
Kodrič, M. J., Tome, S., Kryštufek, B. (2012). Okostje brazdastega kita v Prirodoslovnem
muzeju Slovenije. Scopolia, 77, 1–168.
Koren, T. (2015). Filogeograija in populacijska biologija navadnega polha (Rodentia: Gliridae:
Glis glis) na jadranskih otokih. Doktorska disertacija. Univerza v Mariboru, Fakulteta za
naravoslovje in matematiko.
Kryštufek, B. (1991). Sesalci Slovenije. Ljubljana. Prirodoslovni muzej Slovenije.
Kryštufek, B. (2001). Compartmentalization of body of a fat dormouse Glis glis. Journal of
Scientific Research, 2(2), 95–106.
Kryštufek, B., Janžekovič, F. (1999). Ključ za določanje nevretenčarjev. DZS, Ljubljana.
Kryštufek, B., Griffiths, H. I. (2002). Species richness and rarity in European rodents.
Ecography, 25, 120–128.
Kryštufek, B., Hudoklin, A., Pavlin, D. (2003). Population biology of the edible dormouse Glis
glis L. in mixed montane forest in central Slovenia over three years. Acta Zoologica
Academiae Scientarum Hungaricae, 49(1), 85–97.
Kryštufek, B., Pistotnik, M., Časar, K. S. (2005). Age determination and age structure in the
edible dormouse Glis glis based on incremental bone lines. Mammal Review,
35, 210–214.
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
49
Kryštufek, B., Flajšman, B. (2007). Polh in človek. Ljubljana. Ekološki forum LDS v
sodelovanju z Liberalno akademijo.
Kryštufek, B. (2010). Glis glis (Rodentia: Gliridae). Mammalian Species, 42(865), 195–206.
Lebl, K., Rotter, B., Kürbisch, K., Bieber, C., Ruf, T. (2011a). Local environmental factors
affect reproductive investment in female edible dormice. Journal of Mammalogy,
92(5), 926–933.
Lebl, K., Bieber, C., Adamík, P., Fietz, J., Morris, P., Pilastro, A., Ruf, T. (2011b). Survival
rates in a small hibernator, the edible dormouse: a comparison across Europe. Ecography,
34, 683–692.
Lele, S., Richtsmeier, J. T. (1990). Statistical models in morphometrics: are they realistic?
Systematic Zoology, 39(1), 60–69.
Liem, K. F., Bemis, W. E., Walker, W. F., Grande, L. (2001). Functional anatomy of the
Vertebraes: An evolutionary Perspective (3rd Edition). Harcourt College Publichers.
Lv, X., Ge, D., Xia, L., Huang, C., Yang, Q. (2013). A geoemtric morphometric study of the
skull shape diversification in Sciuridae (Mammalia, Rodentia). Integrative Zoology.
ResearchGate.
Macdonald, D. (2001). The new encyclopedia of mammals. University Press, Oxford USA.
Masten, J. (2016). Geografska variabilnost mandibule velikega hrčka, Cricetus cricetus
(Linnaeus, 1758). Diplomsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in
matematiko.
Myers, P., R. Espinosa, Parr, C. S., Jones, T., Hammond, G. S., Dewey, T. A. (2017). The
Animal Diversity Web (online). Pridobljeno 16. 5. 2017, iz http://animaldiversity.org.
Mitchell-Jones, A. J., Amori, G., Bogdanowicz, W., Kryštufek, B., Reijnders, P. J. H.,
Spitzenberger, F., Stubbe, M., Thissen, J. B. M., Vohralik, V., Zima, J. (1991). The atlas of
european mammals. T & A. D. Poyser, Natural History for the Societas Europaea
Mammalogica.
Mitteroecker, P., Gunzb, P., Windhagerc, S., Schaeferc, K. (2013). A brief review of shape,
form, and allometry in geometric morphometrics, with applications to human facial
morphology. Hystrix, the Italian Journal of Mammalogy, 24(1), 59–66.
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
50
Monteiro, L. R. (2013). Morphometrics and the comparative method: studying the evolution of
biological shape. Hystrix, the Italian Journal of Mammology, 24(1), 25–32.
Moore, W. J. (1981). The Mammalian Skull. Cambridge, UK: Cambridge University Press.
Olson, E. C., Miller, R. L. (1958). Morphological Integration. University of Chicago Press,
Chicago.
Pilastro, A., Tavecchia, G., Marin, G. (2003). Long living and reproduction skipping in the fat
dormouse. Ecology, 84(7), 1784–1792.
Polly, P. D., Lawing, A. M., Fabre, A., Goswani, A. (2013). Phylogenetic principal components
analysis and geometric morphometrics. Hystrix, the Italian Journal of Mammalogy,
24(1), 33–41.
Richtsmeier, J. T., Deleon, V. B., Lele, S. R. (2002). The promise of geometric morphometrics.
Yearbook of physical anthropology, 45, 63–91.
Richtsmeier, J. T., Lele, S. R., Cole III., T. M. (2005). Landmark morphometrics and the
analysis of variation. Pennsylvania, USA, Elsevier.
Rohlf, F. J., Marcus, L. F. (1993). A revolution in morphometrics. Ecology and Evolution,
8(4), 129–132.
Rohlf, F. J. (1998a). On applications of geometric morphometrics to studies of ontogeny and
phylogeny. Systematic Biology, 47(1), 147–158.
Rohlf, F. J. (1998b). Geometric morphometrics and phylogeny. Systematic biology.
ResearchGate.
Roth, V. L. (1996.) Cranial Integration in the Sciuridae. American Zoologist, 36, 14–23.
Rumež, D. (2015). Morfometrična variabilnost spodnje čeljustnice rodov Nesokia in Bandicota.
Diplomsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko.
Sailer, M. M., Fietz, J. (2008). Seasonal differences in the feeding ecology and behavior of
male edible dormice (Glis glis). Mammalian biology, 74, 114–124.
Satler, D. (2009). Geografska variabilnost prvega spodnjega meljaka dinarske voluharice
Dinaromys bogdanovi (Martino in Martino, 1992) (Rodentia, Mammalia). Univerza v
Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko.
Schwenk, K. (2011). Feeding: Form, Function and Evolution in Tetrapod Vertebrates.
Academic Press.
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
51
Severtsova, E. A., Severtsov, A. S. (2013). Crucial stages of embryogenesis of Rana arvalis:
Part 3. Modularity or developmental integrity. Russia Journal of Developmental Biology,
44(5), 273–278.
Sun, Z., Lee, E., Herring, S. W. (2004). Cranial sutures and bones: growth and fusion in
relation to masticatory strain. Anatomical Record Part A, 276A, 150–161.
Thompson, E. N., Biknevicius, A. R., German, R. Z. (2003). Ontogeny of feeding function in
the gray short-tailed opossum Monodelphis domestica: empirical support for the
constrained model of jaw biomechanics. The Journal of Experimental Biology,
206, 923–932.
Üzum, N., Ivanović, A., Gümüs, Ç., Avcı, A., Olgun, K. (2015). Divergence in size, but not in
shape: variation in skull size and shape within Ommatotriton newts. Acta Zoologica
(Stockholm), 96, 478–486.
Veleminska, J., Bigoni, L., Krajíček, V., Borsky´, J., Šmahelova, D., Cagáňova, V., Peterka, M.
(2012). Surface facial modelling and allometry in relation to sexual dimorphism. Journal
of Comparative Human Biology, 63, 81–93.
Viscosi, V., Cardini, A. (2011). Leaf morphology, taxonomy and geometric morphometrics: a
simplified protocol for beginners. PloS One, 6(10), e25630.
Wilson, L. A. B., Sánchez-Villagra, M. R. (2010). Diversity trends and their ontogenetic basis:
an exploration of allometric disparity in rodents. Proc. R. Soc. Lond., B.,
277, 1227–1234.
Young, R. L., Badyaev, A. V. (2007). Evolution of ontogeny: linking epigenetic remodeling
and genetic adaptation in skeletal structures. Integrative and Comparative Biology, 47,
234 –244.
Zelditch, M. L., Sheets, H. D., Fink, W. L. (2000). Spatiotemporal reorganization of growth
rates in the evolution of ontogeny. Evolution, 54(4), 1363–1371.
Zelditch, M. L., Swiderski, D. L., Sheets, H. D., Fink, W. L. (2004). Geometric morphometrics
for biologists: a primer. San Diego, Elsevier.
Zelditch, M. L. (2005). Developmental regulation of variability. In: Hallgrímsson, B., Hall, B.
K. (Eds.). Variation: A central concept in biology (pp. 249–276). Burlington, MA:
Elsevier.
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
52
8 PRILOGA
Priloga: Seznam materiala, uporabljenega v magistrskem delu – 224 lobanj navadnega polha.
Inv. št. Spol (1-M, 2-Ž) Starostna skupina Datum ulova Absolutni čas (dan v letu) Dekada
11604.JPG 1 AG1 25. 9. 1999 268 27
11605.JPG 1 AG1 25. 9. 1999 268 27
11612.JPG 1 AG1 25. 9. 1999 268 27
11644.JPG 1 AG1 26. 9. 1999 269 27
11650.JPG 1 AG1 26. 9. 1999 269 27
12018.JPG 1 AG1 25. 10. 1999 298 30
12019.JPG 1 AG1 25. 10. 1999 298 30
12029.JPG 1 AG1 26. 9. 1999 269 30
11639.JPG 2 AG1 26. 9. 1999 269 27
11642.JPG 2 AG1 26. 9. 1999 269 27
11890.JPG 2 AG1 13. 10. 1999 286 29
12016.JPG 2 AG1 25. 10. 1999 298 30
11567.JPG 1 AG2 22. 9. 1999 265 27
11609.JPG 1 AG2 25. 9. 1999 268 27
11611.JPG 1 AG2 25. 9. 1999 268 27
11614.JPG 1 AG2 25. 9. 1999 268 27
11619.JPG 1 AG2 25. 9. 1999 268 27
11640.JPG 1 AG2 26. 9. 1999 269 27
11641.JPG 1 AG2 26. 9. 1999 269 27
11643.JPG 1 AG2 26. 9. 1999 269 27
11645.JPG 1 AG2 26. 9. 1999 269 27
11647.JPG 1 AG2 26. 9. 1999 269 27
11656.JPG 1 AG2 26. 9. 1999 269 27
11891.JPG 1 AG2 13. 10. 1999 286 29
11993.JPG 1 AG2 21. 10. 1999 294 30
11995.JPG 1 AG2 21. 10. 1999 294 30
12011.JPG 1 AG2 24. 10. 1999 297 30
11568.JPG 2 AG2 22. 9. 1999 265 27
11569.JPG 2 AG2 22. 9. 1999 265 27
11587.JPG 2 AG2 23. 9. 1999 266 27
11602.JPG 2 AG2 25. 9. 1999 268 27
11603.JPG 2 AG2 25. 9. 1999 268 27
11610.JPG 2 AG2 25. 9. 1999 268 27
11613.JPG 2 AG2 25. 09. 1999 268 27
11615.JPG 2 AG2 25. 9. 1999 268 27
11638.JPG 2 AG2 26. 9. 1999 269 27
11653.JPG 2 AG2 26. 9. 1999 269 27
11654.JPG 2 AG2 26. 9. 1999 269 27
11994.JPG 2 AG2 21. 10. 1999 294 30
12025.JPG 2 AG2 26. 09. 1999 269 27
12026.JPG 2 AG2 26. 09. 1999 269 27
12027.JPG 2 AG2 26. 09. 1999 269 27
12028.JPG 2 AG2 26. 9. 1999 269 27
11589.JPG 1 AG3 23. 9. 1999 266 27
11590.JPG 1 AG3 23. 9. 1999 266 27
11607.JPG 1 AG3 25. 9. 1999 268 27
11608.JPG 1 AG3 25. 9. 1999 268 27
11657.JPG 1 AG3 26. 9. 1999 269 27
11658.JPG 1 AG3 26. 9. 1999 269 27
11869.JPG 1 AG3 12. 10. 1999 285 29
11886.JPG 1 AG3 13. 10. 1999 286 29
11889.JPG 1 AG3 13. 10. 1999 286 29
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
53
Inv. št. Spol (1-M, 2-Ž) Starostna skupina Datum ulova Absolutni čas (dan v letu) Dekada
11591.JPG 2 AG3 23. 9. 1999 266 29
11593.JPG 2 AG3 23. 9. 1999 266 27
11606.JPG 2 AG3 25. 9. 1999 268 27
11637.JPG 2 AG3 26. 9. 1999 269 27
11652.JPG 2 AG3 26. 9. 1999 269 27
11867.JPG 2 AG3 12. 10. 1999 285 29
11870.JPG 2 AG3 12. 10. 1999 285 29
11892.JPG 2 AG3 13. 10. 1999 286 29
12030.JPG 2 AG3 26. 9. 1999 269 27
11588.JPG 1 AG4 23. 9. 1999 266 27
11651.JPG 1 AG4 26. 9. 1999 269 27
11816.JPG 1 AG4 5. 10. 1999 278 28
12002.JPG 1 AG4 21. 10. 1999 294 30
11817.JPG 2 AG4 5. 10. 1999 278 28
11880.JPG 2 AG4 12. 10. 1999 285 29
11887.JPG 2 AG4 13. 10. 1999 286 29
11646.JPG 1 AG5 26. 9. 1999 269 27
11649.JPG 1 AG5 26. 9. 1999 269 27
11871.JPG 1 AG5 12. 10. 1999 285 29
11872.JPG 1 AG5 12. 10. 1999 285 29
11873.JPG 1 AG5 12. 10. 1999 285 29
11875.JPG 1 AG5 12. 10. 1999 285 29
11884.JPG 1 AG5 12. 10. 1999 285 29
11894.JPG 1 AG5 13. 10. 1999 286 29
11895.JPG 1 AG5 13. 10. 1999 286 29
11896.JPG 1 AG5 13. 10. 1999 286 29
11897.JPG 1 AG5 13. 10. 1999 286 29
11900.JPG 1 AG5 13. 10. 1999 286 29
11901.JPG 1 AG5 13. 10. 1999 286 29
11906.JPG 1 AG5 13. 10. 1999 286 29
11908.JPG' 1 AG5 13. 10. 1999 286 29
11909.JPG 1 AG5 13. 10. 1999 286 29
11910.JPG 1 AG5 13. 10. 1999 286 29
11914.JPG 1 AG5 13. 10. 1999 286 29
11922.JPG 1 AG5 13. 10. 1999 286 29
11923.JPG 1 AG5 13. 10. 1999 286 29
11924.JPG 1 AG5 13. 10. 1999 286 29
11928.JPG 1 AG5 13. 10. 1999 286 29
11930.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11932.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11933.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11934.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11941.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11942.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11944.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11945.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11947.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11948.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11952.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11954.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11955.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11956.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11957.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11959.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11962.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11963.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11964.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11966.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
54
Inv. št. Spol (1-M, 2-Ž) Starostna skupina Datum ulova Absolutni čas (dan v letu) Dekada
11967.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11969.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11972.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11974.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11977.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11978.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11981.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11982.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11983.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11996.JPG 1 AG5 21. 10. 1999 294 30
11997.JPG 1 AG5 21. 10. 1999 294 30
11998.JPG 1 AG5 21. 10. 1999 294 30
11999.JPG 1 AG5 21. 10. 1999 294 30
12001.JPG 1 AG5 21. 10. 1999 294 30
12004.JPG 1 AG5 21. 10. 1999 294 30
12005.JPG 1 AG5 21. 10. 1999 294 30
12007.JPG 1 AG5 21. 10. 1999 294 30
12008.JPG 1 AG5 21. 10. 1999 294 30
12010.JPG 1 AG5 21. 10. 1999 294 30
12014.JPG 1 AG5 24. 10. 1999 297 30
12020.JPG 1 AG5 25. 10. 1999 298 30
12023.JPG 1 AG5 25. 10. 1999 298 30
12037.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
12038.JPG 1 AG5 16. 10. 1999 289 29
11648.JPG 2 AG5 26. 9. 1999 269 27
11815.JPG 2 AG5 5. 10. 1999 278 28
11820.JPG 2 AG5 5. 10. 1999 278 28
11821.JPG 2 AG5 5. 10. 1999 278 28
11822.JPG 2 AG5 5. 10. 1999 278 28
11823.JPG 2 AG5 5. 10. 1999 278 28
11885.JPG 2 AG5 12. 10. 1999 285 29
11888.JPG 2 AG5 13. 10. 1999 286 29
11893.JPG 2 AG5 13. 10. 1999 286 29
11899.JPG 2 AG5 13. 10. 1999 286 29
11915.JPG 2 AG5 13. 10. 1999 286 29
11917.JPG 2 AG5 13. 10. 1999 286 29
11920.JPG 2 AG5 13. 10. 1999 286 29
11921.JPG 2 AG5 13. 10. 1999 286 29
11927.JPG 2 AG5 13. 10. 1999 286 29
11929.JPG 2 AG5 16. 10. 1999 289 29
11936.JPG 2 AG5 16. 10. 1999 289 29
11937.JPG 2 AG5 16. 10. 1999 289 29
11938.JPG 2 AG5 16. 10. 1999 289 29
11939.JPG 2 AG5 16. 10. 1999 289 29
11940.JPG 2 AG5 16. 10. 1999 289 29
11946.JPG 2 AG5 16. 10. 1999 289 29
11951.JPG 2 AG5 16. 10. 1999 289 29
11953.JPG 2 AG5 16. 10. 1999 289 29
11961.JPG 2 AG5 16. 10. 1999 289 29
11965.JPG 2 AG5 16. 10. 1999 289 29
11970.JPG 2 AG5 16. 10. 1999 289 29
11971.JPG 2 AG5 16. 10. 1999 289 29
11973.JPG 2 AG5 16. 10. 1999 289 29
11980.JPG 2 AG5 16. 10. 1999 289 29
11985.JPG 2 AG5 16. 10. 1999 289 29
11987.JPG 2 AG5 16. 10. 1999 289 29
11989.JPG 2 AG5 16. 10. 1999 289 29
11990.JPG 2 AG5 16. 10. 1999 289 29
Zavratnik, S. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766).
Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017.
55
Inv. št. Spol (1-M, 2-Ž) Starostna skupina Datum ulova Absolutni čas (dan v letu) Dekada
12000.JPG 2 AG5 21. 10. 1999 294 30
12009.JPG 2 AG5 21. 10. 1999 294 30
12012.JPG 2 AG5 24. 10. 1999 297 30
12024.JPG 2 AG5 25. 10. 1999 298 30
12033.JPG 2 AG5 3. 10. 1999 276 28
11559.JPG 1 AG6 18. 9. 1999 626 63
11560.JPG 1 AG6 18. 9. 1999 626 63
11561.JPG 1 AG6 22. 9. 1999 630 63
11563.JPG 1 AG6 22. 9. 1999 630 63
11564.JPG 1 AG6 22. 9. 1999 630 63
11565.JPG 1 AG6 22. 9. 1999 630 63
11566.JPG 1 AG6 22. 9. 1999 630 63
11570.JPG 1 AG6 23. 9. 1999 631 63
11571.JPG 1 AG6 23. 9. 1999 631 63
11575.JPG 1 AG6 23. 9. 1999 631 63
11576.JPG 1 AG6 23. 9. 1999 631 63
11577.JPG 1 AG6 23. 9. 1999 631 63
11579.JPG 1 AG6 23. 9. 1999 631 63
11583.JPG 1 AG6 23. 9. 1999 631 63
11584.JPG 1 AG6 23. 9. 1999 631 63
11585.JPG 1 AG6 23. 9. 1999 631 63
11586.JPG 1 AG6 23. 9. 1999 631 63
11597.JPG 1 AG6 25. 9. 1999 633 64
11601.JPG 1 AG6 25. 9. 1999 633 64
11630.JPG 1 AG6 26. 9. 1999 634 64
11632.JPG 1 AG6 26. 9. 1999 634 64
11633.JPG 1 AG6 26. 9. 1999 634 64
11634.JPG 1 AG6 26. 9. 1999 634 64
11824.JPG 1 AG6 5. 10. 1999 643 65
11826.JPG 1 AG6 5. 10. 1999 643 65
11877.JPG 1 AG6 12. 10. 1999 650 65
11573.JPG 2 AG6 23. 9. 1999 631 63
11578.JPG 2 AG6 23. 9. 1999 631 63
11580.JPG 2 AG6 23. 9. 1999 631 63
11581.JPG 2 AG6 23. 9. 1999 631 63
11594.JPG 2 AG6 25. 9. 1999 633 64
11595.JPG 2 AG6 25. 9. 1999 633 64
11596.JPG 2 AG6 25. 9. 1999 633 64
11599.JPG 2 AG6 25. 9. 1999 633 64
11616.JPG 2 AG6 25. 9. 1999 633 64
11617.JPG 2 AG6 25. 9. 1999 633 64
11620.JPG 2 AG6 25. 9. 1999 633 64
11621.JPG 2 AG6 25. 9. 1999 633 64
11623.JPG 2 AG6 26. 9. 1999 634 64
11624.JPG 2 AG6 26. 9. 1999 634 64
11625.JPG 2 AG6 26. 9. 1999 634 64
11626.JPG 2 AG6 26. 9. 1999 634 64
11627.JPG 2 AG6 26. 9. 1999 634 64
11629.JPG 2 AG6 26. 9. 1999 634 64
11631.JPG 2 AG6 26. 9. 1999 634 64
11635.JPG 2 AG6 26. 9. 1999 634 64
11636.JPG 2 AG6 26. 9. 1999 634 64
11818.JPG 2 AG6 05. 10. 1999 643 65
11819.JPG 2 AG6 05. 10. 1999 643 65
11825.JPG 2 AG6 05. 10. 1999 643 65
11828.JPG 2 AG6 05. 10. 1999 643 65
Recommended