13. julij

1920-2020

Skupna priloga Primorskega dnevnika in Primorskih novic ob stoletnici poziga Narodnega doma - Sobota 1 11. julija 2020

ARODNI DOM V TASTU

1920-2020

-

I

13. julij 2020 bo dan novega za-četka.

Na isti dan, sto let prej, pod večerje sredi Trsta začel goreti Narodnidom. Pod njegovo streho se je zbiralotržaško slovenstvo in slovanstvo, ki staže krojila družbeni in gospodarski utripmesta. Da bi njuna vloga ne bila spre-gledana, so načrtovanje zaupali MaksuFabianiju, arhitektu in urbanistu – vi-zionarju, ki je palačo zaradi njene mo-dernosti projiciral v prihodnost.

13. julija 1920 so se na gorečigrmadi upepelile ambicije in iluzijetržaških Slovencev. Niso jim odvzeli lekulturnega središča, oropali so jih sim-bola obstoja v središču mesta. Iz grmadeso zagorele strasti italijanskih naciona-listov in se preobrazile v rodomornoideologijo in fašistično nasilje, ki je pu-stilo posledice na ljudeh vse do danes.

Na dogajanje na Oberdankovemtrgu, ki »je bil poln ljudi, ki so kričali vrdeči svetlobi, okoli velike hiše pa somožje s črnimi srajcami plesali in vpili:“Viva! Viva!”«, gledamo Primorci zočmi pisatelja Borisa Pahorja, ki je po-žigu postavil literarni pomnik. »Takratnisem še nič vedel o apokalipsi. Doživljalpa sem jo, ko sva z Evko tekla v smeri,od koder so preletavali in spotoma vdimu mrkali roji pretečih kresnic.«

Njegova pripoved nam vsakič po-žene mravljince po koži. Kakor da biprebujali svoj intimni spomin. »A takratni bilo večera, in videti je bilo, da nitinoči ne bo, zakaj nad hišami je bilonebo rdeče, kakor da je polito s krvjo… In nad ulico Commerciale ni bilovečera. Požar je bil nad strehami kakorod sonca, ki bi se raztapljalo in krvavelov mraku.«

Kako naj bi 13. julija 2020 ne do-živeli kot dan novega začetka? V Trstuse bo zgodilo eno izmed najbolj sim-bolnih in eksplicitnih znamenj zaklju-čevanja stoletja, ki Slovencem v Italijini prizaneslo in ga hočemo spraviti vzgodovinske učbenike.

Predsednika Italije in Slovenijeprihajata za garanta pri upravnem po-stopku vračanja Narodnega doma. Za-čelo se bo udejanjati to, kar je bilo šedo nedavnega težko predstavljivo, sajje bila obveza zaščitnega zakona zaSlovence v Italiji skoraj dvajset let brezpravega učinka. Vračanje bo dolgotraj-no. Na uradnem papirju pa so zagoto-vila, da bomo prišli na cilj.

Požig Narodnega doma pred stoleti se je neizbrisno zarezal v kolektivnozavest ne le Primorcev, ampak sloven-skega naroda. Nerešeno vprašanje nje-gove vrnitve je dolgo odražalo položajmanjšine v italijanski družbi. A kot seje položaj manjšine izboljševal vzpo-redno s približevanjem srednjeevrop-skih držav, med njimi Slovenije, Ev-ropski uniji, tako so zorele tudi razmereza začetek razmisleka o vrnitvi palačev središču Trsta naslednikom izvornihlastnikov. Zdaj je ta čas.

Paradoksalno sicer je, da ta de-monstracija odprtega duha in čezna-cionalnega sodelovanja prihaja v tre-nutku, ko je obojega v Evropi nemaranajmanj po veliki širitvi Unije leta 2004.Nacionalni egoizmi, partikularizmi inzapiranje držav vase – ne le teritorialnoz mejami, pač pa tudi duhovno, inte-lektualno –, ustvarjajo razmere, ki »da-janju« niso naklonjene. Prej imamoopraviti z »jemanjem«, zapiranjem, oz-kogledostjo. In – če pomislimo na nove

prišleke med nami – z izključevanjemin diskriminiranjem.

Prav zato je dogovor med država-ma-sosedama, ki bo poravnal dolg izpreteklosti in mu bo za okvir »spravnodejanje« v Bazovici, toliko bolj drago-cen. Verjeti in upati je, da bo Narodnidom v Trstu 21. stoletja prevzel vlogo,ki mu gre – vlogo povezovalca nacio-nalno bogatega okolja, kakršen je Trstleta 2020 kljub pobudam »glasnih manj-šin« in od časa povoženih ljudi, ki šegarajo, da potenciala mesta ne bi odrešilibremena preteklosti.

Naj bodo vsebine novega Narod-nega doma odgovor na sedanje izzive.Naj bodo cepljene s skrbjo za sožitjemed narodoma Slovencev in Italijanovin med obema državama, s skrbjo zadialog med vsemi skupnostmi iz našegaprostora. S takšnimi vsebinami bomodokazovali, da gledamo naprej in dasta nam, kakor vsem tukajšnjim ljudem,pri srcu rast in razvoj Trsta in njegovegačezmejnega zaledja.

V številnih mestih po svetu sokulturna središča, muzeji, galerije, knjiž-nice … tudi mesta pretoka ljudi in idej,mesta druženja, in še zdaleč niso več leprostori ohranjanja spomina ali pred-stavljanja in reproduciranja že obstoje-čega. Naj bodo zato načrti, ki jih bosnovala Fundacija Narodni dom, v ko-raku s prihodnostjo. Ključe Narodnegadoma že danes dajmo generacijam, kibodo v svojih polnih letih v njem živelein ustvarjale.

Imamo pa tudi dolg do vseh teh –med Slovenci v Italiji jih ni bilo vednoveliko –, zaradi katerih se bo zgodil13. julij 2020. Med njimi je tudi Pri-morski dnevnik, ki je pred julijsko

obletnico požiga leta 1995 začel udarnokampanjo s proglasom in zahtevo:»Vrnite nam Narodni dom.« Bila jepobuda novinarjev, ki se je danes spo-minjamo s ponosom. Bila je tudi po-gumna gesta.

Pred 25 leti so bile razmere povsemdrugačne od današnjih, Slovenija je vmednarodnem prostoru komaj shodilain bilateralne odnose z Italijo je težilavrsta nerešenih težav. Ideja o vrnitvi jev matici lahko računala na bistvenomanj podpore, kot je lahko dobi danes,ko je Slovenija vendarle precej boljuveljavljena v mednarodnem prostoru,članica vrste mednarodnih povezav inorganizacij, država torej, »enaka« vsemostalim. Vloga, ki sta jo v prizadevanjihza vrnitev Narodnega doma odigralaslovenski predsednik Borut Pahor inslovenska diplomacija – ob odločilnipodpori italijanskega predsednika Ser-gia Mattarelle –, to dokazuje. Nov časpa nakazuje tudi enotno nastopanjepredstavništev Slovencev v Italiji, ki soprišla do sinteze svojih zahtev o Na-rodnem domu in bodo usmerjala deloFundacije.

»Dan 13. julija 1920 je bil zatržaško Slovenstvo dan neizmerne grozein neopisne žalosti,« je tržaška Edinostporočala 17. julija 1920. Ko se bodouresničile napovedi o vrnitvi Narodnegadoma in ko bo njegov utrip spet slo-venski, bosta naša časopisa, Primorskidnevnik in Primorske novice, poročala,da bo to dan neizmerne radosti in ne-popisnega veselja. Nekaj tega veseljabomo začutili že 13. julija 2020.

Igor Devetak,odgovorni urednik

Primorskega dnevnika

Antiša Korljan, odgovorni urednik

Primorskih novic

13. JULIJ 2020 - Primorska časopisa ob stoletnici požiga

Pred sto leti apokalipsa,danes nov začetek

2 Sobota, 11. julija 2020

SLOVENCI V ITALIJI - Krovni organizaciji

V Narodnem domu naj najde varno strehovsak Slovenec, vsak svobodoljuben človek

13. julij 2020 se izrisuje kot dan, ko bomo lahko Slo-venci v Italiji in širša skupnost vse dežele odprli novo zgo-dovinsko poglavje. Gre za priložnost, s katero bomo lahkozačrtali povsem nova poglavja prihodnosti.

Leta 1920 je bila primorskim Slovencem storjenavelika krivica, katere tragičnost se je v sledečih desetletjihstopnjevala. Zgodovinske travme so nas zaznamovale vštevilnih trenutkih izoliranosti in občutka zapuščenosti, žaltudi po osvoboditvi 1. maja 1945. Toda bili smo vztrajni,predvsem zaradi ukoreninjenosti v prostor, v primorskozemljo, in v neodtujljivem občutku, da smo v Trstu, Goriciin na Videmskem obstali. S tako popotnico smo s svetlimzgledom uporne in pokončne drže danes kakovostno orga-nizirana skupnost, ki bogati celoten obmejni in deželniprostor v srcu Evrope. Skupaj s Furlani in Nemci smotemelj statutarne posebnosti dežele Furlanije - Julijskekrajine, kot je zapisano v 3. členu deželnega statuta.

Za nami so zahtevna leta delitve, ideoloških sporov,zgodovinskih nasprotij, ločevanja na zmagovalce in na po-ražence. Kljub vsemu svojo vitalnost v veliki meri dolgujemosposobnosti ohranjanja kolektivnega spomina, ob navzo-čnosti kolektivne zavesti, da smo kljub vsemu kot manjšinskaskupnost solidarni drug z drugim na podlagi jezika,kulture in vsega, v čemer se kot skupnost prepoznavamo.

V takem duhu smo danes pričakali predsednikaPahorja in Mattarello, katerih obisk s seboj prinaša sporočilo,

da bosta najvišja predstavnika dveh držav članic OZN inEU obiskala Trst 13. julija 2020 ob stoletnici požiga Narod-nega doma. To je izreden poklon vsej naši primorski skup-nosti, ki je po drugi svetovni vojni ostala v Italiji.

Ta dan zato lahko doživljamo na dva antitetičnanačina: kot veliko potrditev, da se je splačalo vztrajati, alikot poslednjo politično špekulacijo na naš račun. 13. julij2020 in obisk dveh predsednikov torej obeležuje stoletje,ki je minilo od tragičnega dogodka, ob tem pa pomeni tudiin predvsem izziv. SKGZ in SSO sta ta izziv sprejela,globoko prepričana o smislu tega cilja sta v njegovo ures-ničitev vložila veliko energije in naporov. Formalna potvrnitve Narodnega doma je začrtana, kar je spodbudno,čeprav ostajajo odprte še številne neznanke. Razplet in od-govori na ta vprašanja so odvisni predvsem od nas samih.

Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Svet slo-venskih organizacij sta trdno prepričana, da je edina pravapot sodelovanje, potrjevanje skupnosti. Dosedanje delo jetemeljilo na številnih razhajanjih, nasprotujočih si pogledih,tudi močnemu dialektičnemu trenju, ki smo ga znali ven-darle vedno, na vsakem koraku, v vsakem trenutku premo-stiti v smeri sinteze, dogovora, vztrajanja s pogledom vprihodnost. Prav to ne nazadnje dolgujemo predvsemnajmlajšim članom naše raznolike družbe, zato smo jim zveliko mero idealizma hoteli ponuditi Narodni dom kotsimbol sanj in želj, usmerjenih v prihodnost, prav vanj se

namreč steka stoletna zgodovina Slovencev v Italiji in vnjem se, kakor skozi prizmo, prelamljajo premice prihod-nosti, ki nato začnejo potovati naprej.

Zadnje tedne je spremljalo vznemirljivo in pogostomanapeto vzdušje. Premislek ob stoletnici požiga Narodnegadoma in ob iskrenem naporu, da ponudimo vsem, ki seprepoznavajo v naši skupnosti, konkretne perspektive nasusmerjata v poziv, da nam bosta boljšo prihodnost jamčilasamo sloga med Slovenci in prepričanje, da jo je možnodoseči tudi v odnosu z drugimi skupnosti tega prostora.Ne delamo si utvar, da bodo iskre, napetosti, krivice, izkri-vljanje zgodovine in vehemenca nekaterih krogov premagani13. julija, toda kljubovali jim bomo s skupnim vztrajanjemob prepričanju, da nas še vedno povezujejo: jezik, valovizaliva, klenost Krasa, Srečko Kosovel, Boris Pahor, AlojzRebula in Miroslav Košuta.

Narodni dom naj bo dom Slovencev v Trstu in v Fur-laniji - Julijski krajini, odprt, sodoben, v srcu Trsta in vsrcu Evrope, naj zraste iz načela strpnosti, razumevanjasoseda in demokracije, ki je temeljno izhodišče antifašizma.Naj najde v Narodnem domu varno streho vsak Slovenecin svoboden človek, ki tako kot mi verjame, da »je ta Trstkot vera, ki ne dogori«.

Ksenija Dobrila Walter Bandeljpredsednica SKGZ predsednik SSO

Narodni domv Trstu –V nov začetek –1920-2020Skupna prilogaPrimorskegadnevnikain Primorskih novic11. julij 2020

Zasnovali in uredili:Poljanka Dolhar,Jaruška Majovski,Marica Uršič Zupan,Antiša Korljan,Igor DevetakTehnični urednik:Marko HussuNaslovnica:Andrej Pisani /SintesiTisk: Edigraf

N A R O D N I D O M 1 9 2 0 - 2 0 2 0

bila majhna in nista razumela, kaj so se menili ljudje. Vedelasta, da gori Narodni dom in da ni prav, da so ga hudobnifašisti zažgali, a nista vedela, zakaj so prišli vojaki iz vojašnicena Oberdankovem trgu in stojijo in gledajo. Saj, z zidka naulici Romagna so jih večkrat opazovali, vojake, kako preska-kujejo jarke in plezajo po lesenem zidu; a zakaj so zdaj vsiprišli gledat, kako žrejo plameni hišo, ki je tako lepa in visoka?Vse okoli fontane so, kjer po navadi kočijaži napajajo svojekonje, a zdaj ni kočij. In zakaj gasilci ne smejo gasiti? Zakajvojaki mirno gledajo črne može, ki odrivajo gasilce, ko tirazpnejo platno in nekdo z okna pade nanj in potem visokoodskoči kakor Branko, ko se vrže na vzmeti mamine postelje?

»Prekleti hudiči,« je zamrmral mož v gneči in Evki se jezazdelo, da pozna tisti glas. A takrat je bilo še hujše vpitjeokoli hiše in redarji so jezno odrivali ljudi. Vendar jo je tre-nutek zatem zagrabila močna roka, da se je Evka še bolj stis-nila k Branku.

Tedaj je rekel tisti glas:»Alo domov!«In je videla, da je njihov papà.Tako sta morala spet po ulici Commerciale navzgor in

papa se je vso pot spoprijemal z nevidnim hudodelcem.»Prekleti hudiči salamenski,« je pridušeno rekel.In je sam pri sebi zagodrnjal: »Zakaj ni spravila otrok

v posteljo.«In Branko je hotel reči, da je mama jokala in da sta

onadva ušla, ker sta se zbala ognja na oknih. A je molčal,ker si je mislil: Zakaj so polili z bencinom? Zakaj črniparkeljni kričijo in plešejo, ko pa so na gorečih oknih ljudje?

Iskre pa so ves čas priletavale in papà je imel zdaj sklo-njeno glavo in se je jezil, a ne več na mamo.

»Hudič jim mater guli,« je rekel.A onadva nista vedela, zakaj kolne, Branko je hodil v

prvi razred, Evka pa še ni hodila v šolo. A njihova mama gazmeraj opominja, kadar papà kolne, ampak on imenuje hu-diča in rabi podobne beseda samo, ko je jezen. To je samotakrat, ko nekaj ni prav. In prav gotovo, da in prav, če so za-žgali tako lepo hiše, kjer je bilo veliko gledališče in sta jupapà in mama peljala na predstavo; kakor takrat, ko je bilna odru Krjavelj. Vse polno ljudi je sedelo v temi in vsi sobili tiho, a ko je neki mož v temi zakašljal, so drugi ljudjenaredili šššššš, naj bo tiho. Evka je sedela mami na kolenih,on, Branko, pa papanu. In je prišel Krjavelj in se ves časzvijal kakor fakir in mežikal z desnim očesom. Potem jerekel, da je presekal hudiča in da je naredilo najprej štrbink,potem pa štrbunk. Ne, ni prav, da so zažgali, drugače binjihov papà ne bil hud. Pa tudi ni prav, da ljudje na oknihkličejo: »Na pomoč! Na pomoč!« in črni možje ne pustijo ga-silcem, da bi jih rešili. Vsi se bodo ubili, če bodo skočili naulico, vsi bodo umrli.

»Drhal hudičeva,« je rekel papà.In je držal Evko in Branka za roko, ko je počasi stopal

in je bilo nebo temnordeča kupola. Evko pa je bilo strah insi je želela, da bi bila pri mami v postelji, se stisnila k nji, dane bi videla krvave svetlobe, ki tako spreminja noč; da bi sestisnila k nji in skrila oči v njenem naročju.

*Novela Grmada v pristanu je v preteklosti izšla tudi z na-slovoma Kres v pristanu in Grmada; nazadnje je bilaleta 2013 vključena v istoimensko zbirko novel, ki jo jeizdala tržaška založba Mladika

3Sobota, 11. julija 2020N A R O D N I D O M 1 9 2 0 - 2 0 2 0

Boris Pahor

GRMADA V PRISTANU*Ulica Commerciale se je vila v hrib in v večer, tam pa,

kjer se razširi in ostane cesta, so bili oni, deklice in dečki, kise lovijo po gmajnicah in imajo pod sabo Rojan z ostrimzvonikom na sredi. Hišice, hiše, in potem, ob cesti na Greto,velikanski zaboj, okrogel in visok kakor hiša. To je gazometer.Pa potem tračnice Prostega pristanišča, in sključeni nosovižerjavov in parnik, ki trobi, skrit v svojem dimu.

A takrat ni bilo večera in videti je bilo, da niti noči nebo, zakaj nad hišami je bilo nebo rdeče, kakor da je polito skrvjo. In zrak je dišal po dimu. Kaj gori v pristaniščuparnik? So se vneli hangerji? Gorijo vagoni lesa? Bo ves Trstzgorel? In Branko je držal Evko za roko in sta tekla domov,dol po strmi rebri, gor po stopnicah v pritličje, dol postopnicah pod zemljo k mami, ki je sama.

Petrolejka je že gorela na mizi, a obe okni sta biliškrlatni, kakor da je padlo zahajajoče sonce v dvorišče. Zdajgorì v cementni škatli in zid pred oknoma je poln zubljev, kioblizujejo šipe.

»Mama,« je rekel Branko in se stisnil k nji.»Mama,« je zajokala Evka in jo prijela za krilo.Mama pa je čudna. Molči sredi prostora, ki mu okni

žarita, in je, kakor da ni njihova mama. Kakor da je žena vzaporu pod zemljo in nič ne čuti, da so oni z njo. Nič nihuda, da sta se potepala.

Spravila je Olgico spat in je sama s soncem, ki se jeutrgalo z neba, in tlì v dvorišču. Nič ju ne sliši, da se jočeta,ker bo kmalu konec sveta.

»Spat,« je rekla.In je bila rdeč kip v ognjeni svetlobi in tu se je

premikala kakor skozi ogenj, ko je slačila Evko. Rdeč njenobraz, rdeče njene roke. Vse rdeče, tudi miza, tudi petrolejkana mizi. Tedaj so se vrata odprla in Mici je stala predmamo. Ni bila tiha in zbrana kakor druge dni. Njene oči sobile velike in prestrašene, okrogle in škrlatne od ognja naoknih. Njene prsi so razburjeno dihale in njene roke so bilenemirne v rdečem odsevu.

»Gospa,« je rekla. »Gospa.«A mama je molčala.»Kakšna groza, gospa.«Okoli mize je hodila in debel svitek črnih las se ji je bil

razpletel in ji visel na rame. Okoli mize je stopala in pona-vljala: »Gospa, gospa.« In je bilo, kakor da beži predplameni, a plameni so bili že vsi na nji, na mami, na Brankuin Evki, ki sta se spet oblačila in obuvala.

»Z bencinom so polili, gospa.«»Mama!« je zaklical Branko.»Vrata so zabili, gospa, da ljudje ne morejo ven.«»Mamaaa,« je zajokala Evka.»In ljudje skačejo z oken, gospa.«A tedaj sta onadva zbežala; samo »ojoj« sta slišala,

kako je vzkliknila Mici, in tekla sta po stopnicah navzgor inpo ulici navzdol. In nad ulico Commerciale ni bilo večera.Požar je bil nad strehami kakor od sonca, ki bi se raztapljaloin krvavelo v mraku. Openski tramvaj je stal, drevje v Rali-jevem vrtu pa je bilo negibno v rdečem ozračju. In onadvasta tekla in se držala za roko in nad njima so letele po zrakuiskre, ki so prihajale z Oberdankovega trga.

Kakor bratec in sestrica, ki nimata doma, kakor sestricain bratec v Micini pravljici, ki ju je mačeha črtila in ju jehotel oče zapustiti. In nič nista vedela, kam tečeta, morebitisamo v smer, od koder plavajo iskre, ki so kakor kresnice.

Oberdankov trg je bil poln ljudi, ki so kričali v rdečisvetlobi. Okoli velike hiše pa so možje s črnimi srajcamiplesali in vpili: »Viva! Viva!« Tekali so sem in tja in kimaliz glavami in vzklikali: »Eia, eia, eia!« In drugi so tedaj za-kričali: »Alalà.«

In trobente gasilcev so takrat zatrobile skozi gneče, a jebila potem še večja zmešnjava; ker črni možje niso pustiliavtomobilov, da bi prišli zraven. Obkolili so jih in plezalinanje in grabili gasilcem cevi iz rok.

»Eia, eia, eia - alalà!« so kričali in noreli in vse naokolije bilo zmeraj več ljudi. Ves Trst je gledal visoko belo hišo, kije imela zublje na vseh oknih. Plameni kakor ostri jeziki,kakor rdeče zastave. In Evka se je tiščala k Branku, ker vveliki hiši so bile zraven zubljev tudi postave na oknih in enaje pravkar stopila na okno in hušknila mimo rdečega jezika,ki je oblizoval okno. In Evka se je stresla in tudi Branko se jetiščal k nji. »Eia, eia, eia - alalà!« so peli možje s črnimi fesi,a gasilci so vseeno razvijali dolge cevi in množica se je raz-mikala. In curki so brizgali visoko in so bili cvileči, peketajočivodometi sredi škrlatnega večera.

Črni možje pa so vpili in rajali kakor Indijanci, ki soprivezali žrtev h kolu in zanetili pod njo ogenj. Rajali so zmanganeli in s sekirami v rokah.

Tedaj je sekira presekala gasilcu cev in curek se jeustavil visoko v zraku kakor bezgov cvet, ki ga ogenj zlatì.Potem je cvet padel in iz presekane cevi v gasilčevih rokah jevrela voda kakor iz žile kri.

Redarji so potiskali ljudi nazaj. »Alo nazaj, alo nazaj,«so pravili.

Črni možje pa so še bolj plesali.»Barabe,« je rekel mož v gneči. Evka in Branko pa sta

Tistega 13. julija 1920 je bil Boris Pahoršestletni deček, ki je z družino živel v klet-nem stanovanju na Škorklji – tam, kjer se

v Ulici Commerciale znameniti openski tramvajzačne vzpenjati proti kraškemu robu. Bil je torekin lahko bi bil ostal navaden vroč poletni dan, kose ne bi z bližnjega Vojaškega (tudi Kasarniškega)trga začeli dvigati dim in iskre, ki so bile votroških očeh videti kot kresnice. S sestrico statakrat stekla proti Narodnemu domu, v kateremsta v preteklosti že pričakala Miklavža, gledalaJurčičevega Krjavlja in razne otroške predstave.Ustavila sta se pred tedanjo kavarno Fabris innemo opazovala plamene in množico.

Tisti julijski večer je tržaškim Slovencem na-povedoval začetek konca. »Ob požigu sem doživelnekaj, kar je bilo podobno, bi rekli zdaj, koncusveta. Zdelo se mi je, da se je okoli mene vsezačelo podirati,« pravi danes 106-letni tržaški pi-satelj, ki je travmatični dogodek literarno obdelalv noveli Grmada v pristanu (tudi Grmada in Kresv pristanu), o njem pisal v Slovenski svatbi v TrguOberdan ... ter spregovoril na stotinah in stotinahjavnih dogodkov. Ko je, zlasti mladim, neutrudnoponavljal svojo zgodbo, obenem pa tudi kolektivnozgodbo primorskih ljudi. »Da bo mladina vedela,kaj je bil fašizem in ne bo iskala avtoritarnih vo-diteljev,« ponavlja Pahor tudi na predvečer stole-tnice požiga Narodnega doma, kajti še vedno ob-staja velika nevarnost, da se fašizem ponovi. Zatosi danes predvsem želi, da bi v šolske učbenikekončno prišli izsledki zgodovinskega poročila oobdobju 1880–1956, ki ga je italijansko-slovenskazgodovinsko-kulturna komisija sprejela pred na-tanko 20 leti. »To poročilo bi bilo treba promovi-rati, ga predstaviti v šolah in širši javnosti. Pred-sedniku italijanske republike Sergiu Mattarellisem pisal, da mora narediti vse, da bo to poročilojavno objavljeno,« pravi Pahor.

V ponedeljek bo lahko predsedniku to ponoviltudi osebno, saj mu bo Mattarella v Trstu vročilnajvišje državno odlikovanje. Isto bo storil slo-venski predsednik Borut Pahor. Obe državi bostaz najvišjimi častmi počastili očividca požiga,uspešnega pisatelja in neutrudnega borca za pra-vice »vseh ponižanih in razžaljenih«, kot rad po-

navlja: posvetil ju bo vsem, Slovencem in Italija-nom, ki se niso vrnili iz taborišč.

Predsednika bosta prisostvovala podpisu me-moranduma, ki naj bi – na koncu nekajletnegapostopka – Narodni dom vrnil slovenski skupnosti.Če bo Narodni dom dejansko prišel v posest slo-venske manjšine, bo to po oceni pisatelja Pahorjav čast italijanski demokraciji. »Občudujem itali-janskega predsednika, če se je sam odločil, brezvmešavanja strank, senata in parlamenta, zavrnitev Narodnega doma slovenskemu ljudstvu.S tem bo naredil dejanje, ki mu je v čast, in s temItalija priznava neke vrste odškodnino za vse, karje fašizem takrat hudega naredil in nadaljeval ševrsto let. Zdaj je italijanska vlada vsaj priznalatisto začetno zlo.«

In kakšno prihodnost želi veliki Fabianijevipalači, ki sicer ne gleda več na velik trg, ker jo odleta 1925 povsem zakriva Palača Arrgoni? »Odnekdaj sem velik prijatelj Italijanov, ampak pomojem bi moral Narodni dom postati center slo-venske enotnosti. Tisti, ki živimo v Italiji, bi semorali ob njem poenotiti. Enotnosti pa ne morešzahtevati na podlagi pripadnosti stranki, ampakna podlagi koristi Slovencev. (...) Slovenec imadolžnost, da spoštuje druge narode in ostanezvest svoji identiteti.«

Poljanka Dolhar

PRIČEVANJE - Boris Pahor, 6-letni očividec, 106-letni pisatelj

»Narodni domnaj bo centerslovenske enotnosti«

FOTO

DAM

J@N

13. JULIJ 1920 - Vroč in nasilja poln večer

Zakaj je moralgoreti Narodni dom

4 Sobota, 11. julija 2020 5Sobota, 11. julija 2020

Čeprav je civilni komisar za 13. julij1920 prepovedal javna zborovanja, sotržaški fašisti sklicali in izvedli shod, dabi manifestirali zaradi smrti dveh itali-janskih mornarjev, ki sta dva dni prejumrla med uličnimi incidenti v Splitu;takrat je sicer umrl tudi hrvaški domačin,toda njegovo smrt niso veliko omenjali,ne tedaj in niti pozneje. Napetost, ki seje nadaljevala od konca velike vojne daljepo celotnem območju vzhodnega Jadrana,od Dalmacije do Julijske krajine, pred-vsem zaradi nedoločene razmejitve medItalijo in novo jugoslovansko državo, seje nevarno stopnjevala. V Trstu je bilostanje še toliko bolj naelektreno; glavnomesto pravkar razpadlega Avstrijskegaprimorja je bilo namreč simbolno naj-pomembnejši italijanski vojni plen. Itali-janski nacionalistični tisk je še pred split-skim incidentom bralce hujskal in širilalarmantne novice o »slovanskih grož-njah«, o morebitni vstaji »Slovanov« ino pereči nevarnosti, da bi Jugoslavijaudarila po Italiji.

Tistega usodnega 13. julija 1920 jeob 18. uri približno dvatisočglava mno-žica manifestirala na Velikem trgu, glav-nem tržaškem trgu, ki so ga mestneoblasti že preimenovale v Piazza Unità.Pred zbranimi, pretežno italijanskiminacionalisti in fašisti, je Francesco Giunta,florentinski pravnik, ki je malo prejpostal vodja tržaških fašistov, zahtevalmaščevanje za italijanske splitske žrtvein ravno ob zaključku njegovega govorase je zgodila prva provokacija: nedolžnegagledalca ali celo samo mimoidočega,Giovannija Ninija, so zabodli do smrti.Z »govorniškega odra« so razburjenimnožici sporočili, da so »Slovani« umoriliitalijanskega patriota. Sledil je bojni klic:»Al Balkan! Al Balkan!« In jezni zboro-valci so se odpravili v smeri Narodnegadoma. Med potjo so na Ulici Mazzinijanajprej napadli prostore delegacije Kra-ljevine SHS, v katerih je bil urad za izda-janje potnih listov in pred katerim jemnožica raztrgala jugoslovansko zastavo,ki jo je nekdo snel z okna. Kljub velikemuštevilu policijskih in vojaških enot, ki najbi skrbele za javni red, protestnikov, kiso nadaljevali pohod proti Narodnemudomu, te niso ustavile.

Medtem so upravitelji kavarne in re-stavracije v Narodnem domu prostore iz-

praznili in zaprli vrata. Tudi prostori či-talnice in drugih društev so bili večinomaprazni in v njih ni bilo obiskovalcev, z iz-jemo nekaj gostov v Hotelu Balkan. Stavbaje bila popolnoma zaprta in z enega oknaje visela italijanska zastava. Policija je Slo-vence obvestila, da se za tisti dan pripra-vljajo izgredi, tako da nasilje ni bilo nena-povedano, a mnogi so verjeli, da se bo vseskupaj končalo brez večjih pretresov:»Parkrat bodo zakričali abbasso i sciavi inrazbili nekaj šip, kot po navadi, in to botudi vse,« je verjel zdravnik dr. Just Pertotin enako kot on tudi mnogi drugi. A si-tuacija je zbežala izpod nadzora. Ob pri-hodu demonstrantov pred Narodni domje v množici počil eksplozivni predmet.Slišati je bilo strele. Od kod je prišlabomba ali močnejša petarda? Kdo je stre-ljal? V kaotični situaciji, ko niti številnimpričevalcem ni bilo povsem jasno, kolikoje bilo strelov in koliko eksplozij, predvsempa, od kod so prihajali, so vojaki, ki naj bibranili Narodni dom, orožje preusmeriliproti stavbi in jo začeli obstreljevati.Hkrati so demonstranti vdrli v dom, gapolili z bencinom in zažgali. Gasilcempožara, ki se je naglo razširil na celotnostavbo, ni uspelo pogasiti in so v naslednjihurah v glavnem skrbeli, da požar ni zajelsosednjih poslopij.

Dolga sled nasilja uničila vse,kar je veljalo za slovansko

S tem nasilja tistega vročega polet-nega večera ni bilo konec. Prizadelo jetudi mnoge druge slovenske, hrvaške insrbske ustanove, ki so v mestnem imagi-nariju veljale za slovanske lokacije. To sobile odvetniške pisarne, saj so bili odvet-niki med glavnimi voditelji slovenskegapolitičnega društva Edinost, a tudi prostoribančnih ustanov in podjetij, ter ne na-zadnje gostilne, v katerih so se v mestnemsredišču zbirali Slovenci. To so bili odve-tniška pisarna in stanovanje dr. Ivana Ki-movca na Trgu Oberdan 5; gostilna Len-ček Al Gallo na Trgu Oberdan 6; kavarnaAl Commercio v Ulici XXX. oktobra 18;podružnica Ljubljanske kreditne banke vUlici XXX. oktobra 11; odvetniška pisarnadr. Josipa Vilfana v Ulici XXX. oktobra13; Splošna hranilnica v Ulici TorreBianca 39; Ljudska šola srbske cerkvene

skupnosti v Ulici Bellinija 7; odvetniškapisarna dr. Mateja Pretnerja in dr. HenrikaOkretiča v Ulici Machiavellija 15; odve-tniška pisarna dr. Josipa Abrama in dr.Josipa Agneletta v Ulici Genova 11; Ja-dranska banka na vogalu Ulic Cassa diRisparmio 5 in S. Niccolo 9; Hrvatskaštedionica na Borznem trgu 3; špedicijskadružba Balkan na Nabrežju Nazaria Saura14; pisarna in stanovanje delegata SHSna Trgu Venezia 1 in omenjeni urad zapotne liste v Ulici Mazzinija 9; knjigarnain papirnica Jaka Štoka v Ulici Milano 37;podjetje Franz & Kranz v Ulici Machia-vellija 32; skladišče trgovca Andreja Perkav Ulici sv. Nikolaja 3; gostilna Makarskav Ulici sv. Lovrenсa 5; trgovina s čevljiJosipa Stančiča na naslovu Piazza Vecchia5; trgovina s pijačo Draga Štoke v UliciCesareja Battistija 29; tiskarna Edinost vUlici sv. Frančiška 20. Skupno 21 lokacij,ki so jo skupile na različne načine: neka-tere je lastnikom uspelo vsaj delno obva-rovati, druge so bile popolnoma uničene.A tudi s tem ni bilo nasilja konec, saj seje v naslednjih dneh razširilo v Istro in vnekatere dele Dalmacije. Že naslednjegadne je bil namreč v zelo podobnih okoli-ščinah požgan Narodni dom v Pulju,uničevanje pa se je vršilo še v Pazinu, naReki, v Zadru, v naslednjih mesecih patudi v drugih istrskih krajih. Na Tržaškemso se nato požigi domov ponovili letopozneje, ko so fašisti ob pasivnosti oblastizažgali domove pri Sv. Ivanu, v Rojanu inv Barkovljah, v Gorici pa so morali »po-čakati«, da se je največji napad zgodilšele leta 1926.

Glede na obseg nasilja 13. julija1920 je bilo smrtnih žrtev relativno malo.Poleg Ninija je umrl eden izmed gostovhotela, Hugo Roblek, oče planinstva naGorenjskem, ki se je ognjenih zubljevnameraval rešiti s skokom z okna v tret-jem nadstropju, a je na cestišču obležalmrtev; njegova soproga, Pavla Tominšek,pa se je pri padcu huje poškodovala.Najhuje ranjeni demonstrant je bil po-ročnik italijanske vojske Luigi Casciana.Po nekaj dneh je umrl, sicer v nepojas-njenih okoliščinah; obstaja tudi domneva,da so njega, kot tudi nekatere druge, ne-znanci zabodli v bližini Trga Unità in dasploh ni bil pred Narodnim domom.Dokazano je bil tedaj formalno na dopu-stu in je čakal na demobilizacijo, a jekljub temu v uniformi sodeloval pri de-monstracijah, tako da so neutemeljenetrditve nekaterih, da je bil žrtev pri opra-vljanju svoje dolžnosti. Skupaj je bilo ra-njenih od dvajset do petindvajset oseb.

Velika odgovornost italijanskih oblasti

Uradna verzija lokalnih oblasti, kiso jo nato – kot se je v tedanjih primerihnasilja nad Slovenci, Hrvati in socialistiobičajno dogajalo – povsem nekritičnoprevzele tudi rimske, je bila naslednja:dogodki 13. julija v Trstu in v naslednjihdneh v Istri so bili pač posledica »slo-vanskih« provokacij. Varnostnim orga-nom ni mogoče očitati nobene pomanj-kljivosti pri opravljanju nalog, kaj šele,da bi vlada ali kdorkoli drug nosil politi-čno ali kakršnokoli odgovornost. Ključnapa je njihova interpretacija dogodkov, insicer takega nasilja naj ne bi bilo mogočepreprečiti, ker se je zaradi provokacijzgodila prava ljudska vstaja. Pozornejšaanaliza dokumentov različnih proveniencin poglobljena preučitev celotnega kon-teksta pa nam pokaže, da so bile zadevebolj zapletene, kot so jih želele v svojihuradnih razglasih prikazati oblasti.

V prvi vrsti je bila odgovornost obla-sti velika. Manifestacija ob 18. uri, zaradikatere se je nato vse skupaj konkretnozačelo, se sploh ne bi smela zgoditi; bilaje prepovedana, a so jo oblasti kljubtemu dovolile. Predhodno je bilo tudidoločeno, da bo tistega dne veliko številomož skrbelo za varnost posebno občut-ljivih objektov, skupno več kot 900 mož,poleg njih pa še agenti v civilu. Največ,410 mož, je bilo določenih za varovanjeNarodnega doma, kar potrjuje njegovoosrednjo vlogo. Pri tem ugotavljamo, dav ključnem trenutku ob prihodu protest-nikov vsi vojaki niso bili pri Narodnemdomu. Iz bližnje vojašnice na Trgu Ober-dan so krenili šele, ko so se neredi že za-čeli. Morda so oblasti nameravale upora-biti del vojakov, če bi se razmere zaostrile,a ni mogoče reči, da stanje ni bilo žedovolj resno, saj je medtem na Velikemtrgu že umrla ena oseba, protestniki paso medtem že napadli urad jugoslovanskedelegacije na Ulici Mazzinija. Kaj bi se šemoralo zgoditi, da bi stanje prepoznalikot izjemno resno? Po številnih pričeva-njih oškodovanih oseb se odgovornostali pa vsaj soodgovornost oblasti kažetudi v pasivni drži policijskih enot, podrugi strani pa so se napadov aktivnoudeležili pripadniki italijanske vojske.Podobno veliko odgovornost oblasti sre-čamo v primerih nasilja v Istri in na Reki.Da bi zavrgli očitke o nesposobnosti indruge kritike ter opravičevali svoje početje,so vodilni predstavniki v Trstu ponavljali

refren, da so bile razmere izredne, da sivarnostni organi zaslužijo pohvalo, kernaj bi nadvse požrtvovalno storili vse,kar je bilo v njihovi moči, da so preprečiliše hujše ekscese.

V neuspešnem odkrivanju krivcevrazberemo na strani oblasti tiho privolje-nje ali sozvočje s fizičnimi izvajalci nasilja.Nenavadno je že to, da so se morilci Ni-nija, prve žrtve, na Velikem trgu breztežav porazgubili. Oblasti so tudi vztrajnozanikale, da bi kateri izmed oficirjev alikak demonstrant vdrl v jugoslovanskiurad na Ulici Mazzinija, da je torej lahkona cesto zastavo vrgel le nekdo izmedposameznikov, ki so že bili v stavbi. Kljubzelo natančnim preiskavam – tako sotrdile tedanje oblasti – niso nikogar iden-tificirali. Enako velja za napadalce Na-rodnega doma. Zbrana uradna pričevanjatriindvajsetih oseb, od katerih je bilo pet-najst civilistov in osem vojakov, sploh neopisujejo napada in vsi po vrsti govorijole o predhodni provokaciji, to je o strelihin metanju bomb oziroma eksplozivnihpredmetov. Ne glede na to, da namanaliza teh pričevanj pokaže velika ne-skladja in razlike, in v določeni meri veljaenako tudi za številna poročila najvišjihcivilnih in vojaških predstavnikov, pa do-besedno bode v oči popolna odsotnostomembe fašistov. Giunta je na primeromenjen le kot govornik na shodu naosrednjem trgu. Napadalcev torej nihčene opisuje, še manj pa preganja, kajti doprave preiskave in sodnega epiloga ni ni-koli prišlo. Vsi krivci za julijska nasilja sose skrivnostno potuhnili, da ne govorimoo odgovornih ali pobudnikih, se pravipolitičnih botrih napada. V naslednjihletih so se sicer nekateri bahali, kako so spožigom Balkana očistili, »purificirali«Trst, kar je bilo mogoče v fašistični Italijišteti za junaštvo, ne pa za preganjanjavredno dejanje. Bistvene spremembe pani bilo niti pozneje, v Republiki Italiji,zasnovani na antifašizmu. FrancescoGiunta, ki je nato pokrival najvišje politi-čne funkcije v fašistični stranki in bilmed drugo svetovno vojno imenovan zaitalijanskega guvernerja v Dalmaciji, nibil nikoli poklican, da bi odgovarjal zasvoje početje in je mirno živel v Rimu dosmrti leta 1971. Jugoslavija ga je sumilavojnih zločinov in je po vojni zahtevalanjegovo izročitev, a zaman.

Tuji diplomati na jugoslovanski strani

Nasilje in razdejanje v Trstu stamedtem močno vznemirila nekatere urad-ne predstavnike tujih držav v mestu,predvsem generalna konzula Velike Bri-tanije in Češkoslovaške ter konzula Fran-cije in Združenih držav Amerike. Javnoso se izpostavili v bran jugoslovanskistrani, kar pa ni ravno običajno; tuji di-plomatski predstavniki se redko postavijotako odločno proti državi gostiteljici. Kerpa so se, je to dodatni dokaz, da somorali imeti zelo tehtne razloge in torejne moremo govoriti le o »stanovski« so-lidarnosti. Morali so torej biti še kakoprepričani v razlago dogodkov, ki se jerazlikovala od italijanske uradne verzije,in pri tem so vsaj nekaj časa vztrajali.Oblasti so njihovo pozicijo minimizirale,nato so jih celo kritizirale, češ da so pod

vplivom jugoslovanskega poročanja. Pred-stavniki tujih držav so se v bistvu znašli vzelo neprijetni situaciji, saj je bila njihovimvladam v interesu sklenitev mejnega do-govora med Rimom in Beogradom, karpa so julijska nasilja postavila pod vprašaj.V luči višjih interesov je bilo treba uničenjeNarodnega doma in drugo razdejanjenekako pomesti pod preprogo.

In že smo pri odmotavanju zaplete-nega klopčiča o pravih vzrokih, zaradikaterih je moral Narodni dom zgoreti.Na lokalnem nivoju je bil že od same po-stavitve leta 1904 dalje trn v peti italijan-skih nacionalistov, niso namreč trpeli ti-stega, kar je postalo simbol slovenskegameščanstva. »Domačih« sovražnikov torejFabianijeva palača ni imela ravno malo.Obenem je bil tisti trenutek nadvse kočljivin zadeva je presegla ozke okvire lokalnihnacionalnih sporov. Požig in drugo nasilje– naj ponovimo, da se vandalizem niomejil na Trst – je lahko bilo širše zelofunkcionalno. Nekateri italijanski nacio-nalistični krogi so namreč poleti 1920hoteli sabotirati italijansko-jugoslovanskepogovore o razmejitvi, ker so se bali, dase bo Italija nekaterim predelom ozemljaodpovedala, na primer Reki kot epicentruvseh povojnih napetosti. Krog GabrielejaD'Annunzia je sodil k tem. Že pred temje bil med protagonisti rušenja komajustanovljene jugoslovanske države, insicer s podpihovanjem separatizmov,predvsem hrvaškega. Zaostrene razmerezaradi požiga tržaškega Narodnega domaso torej tudi D’Annunziu in somišljenikomše kako ustrezale, kajti med Italijo inKraljevino SHS se je tako močno zaostrilo,da so se mnogi bali, da bo v jadranskemprostoru prišlo do nove vojne. Da je biloveliko pretiravanja in (proti)propagandeni nobenega dvoma, a dejstvo je, da sta

obe strani kopičili svoje čete vzdolž de-markacijske črte. Nič čudnega, da jeD'Annuzio v tistih dneh izjavil: »Nevarnostje tu, končno. In če je ne bi bilo, bi bil čas,da jo poiščemo.«

Če je kdo res načrtoval julijsko na-silje, je malodane takoj dosegel primarnicilj: nova napetost med sosednjima drža-vama je pogovore o razmejitvi vsaj zača-sno prekinila. Glede na potek dogodkovje povečana napetost italijansko diplo-macijo tudi okrepila, medtem ko je bila

jugoslovanska v podrejenem položaju.Ne nazadnje je to razvidno iz zahtev popojasnilih za tržaške dogodke: zahtevalaje zadoščenje in odškodnine le zaradinapada na dve uradni lokaciji jugoslo-vanskega predstavništva v Trstu, tisto vUlici Mazzinija in tisto na Trgu Venezia,namesto da bi na mizo pogajanj postavilaNarodni dom in vse druge lokacije skupaj,z Istro vred. Tudi uradni Beograd je posvoje Narodni dom pometel pod pre-progo.

N A R O D N I D O M 1 9 2 0 - 2 0 2 0 N A R O D N I D O M 1 9 2 0 - 2 0 2 0

Gorazd BajcBorut Klabjan

O požigu Narodnega doma seje ohranilo kar nekaj fotografij– v raznih spominskih publi-kacijah in člankih se večkratpojavlja tudi ta, ki jo je posneltržaški fotograf Mario Toresella.Očitno pa gre za fotomontažooziroma rekonstrukcijo: maloverjetno je namreč, da bi, med-tem ko so iz Narodnega domauhajali ognjeni zublji, mimopeljal tramvaj, ljudje pa bi semeni nič tebi nič mirno spre-hajali po trgu. Poleg tega s fo-tografije, objavljene na sosed-nji strani (in njej podobnih),vemo, da je gorečo stavboopazovala množica ljudi. Z dru-gih fotografij tudi vemo, da jebila v naslednjih dneh predNarodnim domom nastrojenaitalijanska vojska (zgornja fo-tografija).

Martina Nessi je v svojidiplomski nalogi ugotovila, daje Toresella fotografijo posneldan kasneje, torej 14. julija, insicer v trenutku, ko je mimozapeljal tramvaj, na kateremje bila reklama za njegov stu-dio. Plamene je s čopičemnaknadno dodal nek slikar intako ustvaril svojevrsten re-klamni oglas ... (pd)

Društvo Narodnidom je sredstva za izgradnjo»trdnjaveSlovenstva in Slovanstva ob sinji Adriji«zbiralo tudi s prodajo simbolnihkamenčkov

OZE NŠK

Požig Narodnegadoma se je zgodil

13. julija, bil jetorek, v večernih

urah: na trgu prednjim se je zbralo

veliko ljudi;na fotografiji jevideti množico,

ki opazuje,kako zublji

uničujejo prostorev prvem nadstropju

WWW.NARODNIDOM.EU / ARHIV

MARIO TOMARCHIO

Projekt za gradnjoNarodnega doma

v Trstu je vodiloistoimensko društvo,

glavna investitorka je bila Tržaška

posojilnica in hranilnica,

ki se je po odprtjudoma, leta 1904, vanj tudi vselila;

fotografija palače, ki jo je načrtoval MaksFabiani, je krasila tudi

njene hranilne knjižice

ARHIV PD

Vdneh pred 13. julijem 1920 jebilo vzdušje ob italijansko-ju-goslovanski demarkacijski črti

(ne moremo še govoriti o državni meji,saj je ta nastala šele z Rapalsko pogodbonovembra istega leta) precej napeto,česar pa ne gre jemati kot nekaj novega;

napetost je bila zvezda stalnica življenjav tem prostoru vse od konca prve sve-tovne vojne: vojne je bilo konec, nado-mestilo pa jo je vzdušje, ki bi ga težkooznačili z besedo mir. Tako stanje duhazaznamo tudi pri prebiranju člankovnekaterih takratnih dnevnikov.

V prvih dneh julija se je prestolo-naslednik in regent Kraljevine Srbov,Hrvatov in Slovencev, princ in poznejšikralj Aleksander, mudil v slovenskih de-želah. Edinost je pozorno sledila prin-čevemu potovanju in poročala o navdu-šenem sprejemu, ki ga je ta doživel.Dejstvo, da so pri nekaterih srečanjihsodelovali tudi izseljenci iz zasedenegaobmočja Primorske, je bilo omenjeno, anič več kot to, verjetno zaradi previd-nosti. Edinost pa je posvečala veliko po-zornosti italijanski notranji politiki. VItaliji je v tistih dneh pihal revolucionarniveter, krizo stare imperialistične Italijeje Edinost pozdravljala, vendar previdno:»Pri nas pa, ki smo poprej živeli vpravno urejeni državi in smo prišli zdežja pod kap, občutimo ta polom kottriumf. Čemu torej previdnost? Vsakarevolucija prinaša s seboj tudi zla brezmere.« Vsi Italijani so bili namreč vzgo-jeni v duhu plemenskega sovraštva, takoje menila Edinost, tudi italijansko de-lavsko gibanje bi lahko torej bilo nevarnov primeru, da bi prišlo na oblast. Mejnovprašanje se je v časopisu pojavilo le kotodmev razprave v italijanski poslanskizbornici, prav v tistem času je bil namrečitalijanski parlament poklican, da izgla-suje zaupnico Giolittijevi vladi.

Večje zanimanje vzbujajo članki,ki jih je objavil italijanski Il Piccolo, sajje tudi ta medij skrbelo revolucionarnovrenje v Italiji: »Pri nas tisti, ki skušajospodmakniti sedanji red, sodelujejo,četudi v dobri veri, s tistimi elementi,ki v revoluciji iščejo narodne priložnostinamesto družbenih dosežkov.« V tistihdneh je tudi Il Piccolo poročal o obiskuprinca regenta Aleksandra v slovenskihdeželah in opozarjal na njegove besedeo Slovencih, ki so po krivem še živelipod tujim jarmom.

Tržaški dnevnik je v tistih dnehnenehno opozarjal na negotovost, ki ješe visela nad usodo »odrešenih« ozemelj.Nevarnost je seveda grozila Dalmacijiin Reki, a ne samo njima: največjo ne-varnost so predstavljale »Infiltracije tuj-cev v Trst in njihove posledice«, kot seje glasil naslov obsežnega članka, ki gaje Il Piccolo objavil 11. julija. In katera jebila povezovalna nit teh ljudi, ki so pri-hajali v jadransko pristanišče s poslov-

nimi, kulturnimi ali turističnimi nameni?Združeval jih je skupni izvor, saj so jihpošiljali iz Ljubljane, Zagreba in Beo-grada, da bi v Trstu netili velikojugoslo-vanske ideje. V dneh pred požigom ječasopis posvečal vse večjo pozornostdogajanju v Dalmaciji: »Življenje v Splituzaznamuje strah,« pravi Piccolo dellasera 12. julija, ko v Trst še ni prispelanovica o izgredih, ki so se pripetiliravno tistega dne, časopis pa je poročalo »tednu hrvaškega nasilja«. Večinaprve strani jutranje izdaje Il Piccola 13.julija pa je bila posvečena izgredom vSplitu, s podrobno rekonstrukcijo do-gajanja, a tudi stranskimi novicami ostreljanju med Italijani in Hrvati v Pazinuter nezakonitem prečkanju demarkacij-ske črte neznane, a oborožene skupineljudi pri Postojni. Iz vtisa, ki ga je braleclahko dobil ob branju teh člankov, se jenapetost povečevala že več dni …

Slovenec, katoliški list iz Ljubljane,je primorskemu vprašanju posvetil ve-liko pozornosti: 3. julija je tako objavildaljše razmišljanje z naslovom Nerešenidomovini!, v katerem je poudarjal vseetape obiska princa regenta, ko jeslednji prišel v stik s primorskimi dele-gacijami. Članek ni ponujal posebnihkonkretnih predlogov, njegov zaključekpa je še kar zgovoren: »Solze, ki smojih videli tisti dan v očeh starih mož, sopriča, da Ljubljana misli na nerešenodomovino, da jo ljubi, in komaj čakana trenutek, ko bo Aleksandra osvobo-ditelja spremljala med osvobojene brateob Soči in Adriji v Gorico, Trst inIstro.« V naslednjih dneh je časopisposvetil veliko prostora gospodarski inpolitični krizi v Italiji, zaradi predvide-vanja, da bi lahko slednja imela posle-dice tudi v zgornjem delu Jadrana. Za-nimivo, da se je še dan po požigu Slo-venec spraševal o prihodnjem razvojuitalijansko-jugoslovanskih odnosov ino možnosti, da bi si Italija samovoljnopriključila Primorje.

Torinska La Stampa je posvečalapozornost jadranskemu vprašanju pred-

vsem v luči italijanske notranjepolitičnedebate v parlamentu in z večjo pozor-nostjo Albaniji, več prostora so dobivalenovice o revolucionarnih izgredih, kiso zajeli predvsem Ancono. Jugoslavijapostane vidnejša, torej dobi mesto naprvi strani časopisa šele 13. julija, koLa Stampa razloži, da so »Srbi napadlinaše častnike v Splitu – Umorjena po-veljnik naših pomorskih sil in motorist«,v članku pa se nato Srbi prelevijo vHrvate. Zanimiv je tudi zaključek član-ka, ki sledi poročilu o prihodu novihitalijanskih pomorskih sil: »Na celotnemobmočju vlada popoln mir; prebivalstvoje kljub močni presunjenosti pravi zgledza nikakor ne balkansko omikanost.«Tudi v številkah časopisa po 13. julijune najdemo kaj dosti o Trstu, novico opožigu Narodnega doma v Pulju padobimo pod naslovom »Hrvaško izzi-vanje v Pulju – Italijani uničili Narodnidom, skrivališče orožja«.

Pristop, ki so ga obravnavani ča-sopisi zavzeli do jadranskega vprašanjav dneh pred požigom Narodnega doma,nam marsikaj pove tudi o načinu po-ročanja o samem požigu. Če v Edinostizasledimo (šele nekaj dni pozneje, izrazumljivih razlogov) predvsem uža-loščeno poročanje o dogajanju in outrpeli škodi in na podoben pristopnaletimo tudi v ljubljanskem Slovencu,se italijanski Piccolo trudi predvsem,da bi vzpostavil neposredno povezavomed splitskimi dogodki in požigom,sami izgredi pa so se začeli na pobudotistih, ki so se nahajali v notranjostiNarodnega doma: požig kot posledicaslovanskega ravnanja v Splitu in samemTrstu, torej. Kot smo videli, je torinskaLa Stampa dejansko prezrla celotnotržaško dogajanje. Slovenska lista po-ročata o krivični situaciji, v kateri sose znašli Primorci, italijanska pa obrav-navata italijansko-jugoslovanske od-nose le v luči provokacij, ki naj bi jihpovzročala jugoslovanska stran, ki najbi bila torej sama kriva za nastalo si-tuacijo.

POROČANJE MEDIJEV

Različni pogledi na julijsko dogajanjeob Severnem Jadranu

6 Sobota, 11. julija 2020 N A R O D N I D O M 1 9 2 0 - 2 0 2 0

Za pripravo tega članka sem se naslonil na gradivo izčasopisov, ki so prosto dostopni na spletu. Izbral semdva lokalna lista, italijanski Il Piccolo ter slovensko Edi-nost, ter dva »osrednja« lista, torinsko La Stampo in lju-bljanskega Slovenca. Slovenska dnevnika sta dostopnav slovenski digitalni knjižnici dlib.si; La Stampa je samo-stojno uredila svoj digitalni arhiv; nedavno pa je digita-lizacijo arhiva izvedel tudi tržaški Il Piccolo pod okriljemtržaške občinske knjižnice – letniki Il Piccola so trenutnože dostopni na spletu, čeprav na začasni, testni spletnistrani. Upoštevati je vsekakor treba, da omenjeničasopisi sploh ne zajemajo celotne slike takratnegatiska: omeniti velja vsaj še tržaška lista delavskegagibanja Il Lavoratore in Delo.

Nacionalističniskrajneži

so 13. julija 1920 za sabo pustili

veliko razdejanje in ob Narodnem

domu napadlištevilne »slovanske«

pisarne in trgovine

OZE NŠK

Piccolo della Sera,13. julij 1920,

napoved manifestacije

v odgovor na splitske

dogodke: časopis izraža

prepričanje, da bodo Tržačani

odgovorili na »vsakodnevne

jugoslovanskeprovokacije« z vsesplošno

italijanskosolidarnostjo;

spodaj prva strantržaškega dnevnika

Edinost po požigu(izšel je šele

17. julija)

MESTNA KNJIŽNICAA. HORTIS, DLIB

Štefan ČokOZE NŠK

Bogato življenje in veličino Na-rodnega doma in z njim sloven-stva v Trstu v začetku 20. stoletja

razkriva dragocena zbirka stenskih le-pakov, letakov in vabil iz tistega časa,ki jih je skrbno shranjeval nekdanji du-hovnik na Tržaškem Anton Požar.Ohranili so se kot del tako imenovaneTomajske knjižnice, ki jo danes hraniŠkofijska gimnazija Vipava. Prefinjenost,s katero so bila izdelana nekatera vabila,je naravnost osupljiva.

»Biti morate zelo previdni. To gra-divo je staro več kot 100 let. Papir jezelo tanek,« nas opozori Matejka Faj-diga, profesorica umetnostne zgodovinein knjižničarka v Škofijski gimnazijiVipava, ki nam je prijazno omogočilapregledovanje zajetnega dokumenta-cijskega gradiva Tomajske knjižnice,skrbno zloženega v mapah. Predvsemlepaki in vabila na dogodke v Narodnemdomu so shranjeni med gradivom, po-vezanim z delovanjem različnih slo-venskih organizacija na Tržaškem predprvo svetovno vojno, na primer Slo-venskim gledališčem v Trstu, Dramati-

čnim društvom v Trstu, Telovadnimdruštvom Sokol, Družbo sv. Cirila inMetoda, Pevskim in glasbenim dru-štvom Trst ... Skupni imenovalec vsehje, da so svoje prireditve organiziralitudi v Narodnem domu v Trstu.

Gre za gradivo iz zapuščine du-hovnika, publicista, pravnika in narod-nega buditelja Antona Požarja (1861–1933), rojenega v Gočah pri Vipavi, kije med drugim kot duhovnik delovaltudi na Tržaškem, bil je tudi souredniklista Edinost (1904–1912), nazadnje paje služboval v Koprivi na Krasu, kjer jetudi pokopan. »Kot duhovnika so gaveliko vabili na prireditve in ker je biltak človek, je spravil čisto vsak papir-ček.« Fajdigova pravi, da gre pri ohra-nitvi tega gradiva za več srečnih okoli-ščin. Ne le, da je Požar gradivo skrbnoshranil, temveč ga je kasneje podariltomajskemu župniku Albinu Kjudru,ki je vse gradivo sistematično uredil inje danes del znamenite Tomajske knjiž-nice. Ta je v času fašizma odigrala zelopomembno vlogo pri zbiranju in ohra-njanju gradiva s Primorske.

Vabila in lepaki iz Požarjeve zapu-ščine so tako bržkone edini tovrstniohranjeni pričevalci razvejanega kul-turnega, gospodarskega in družabnegautripa v Narodnem domu. Med njimiso vabila na številne gledališke predstave,plese, koncerte, silvestrovanja, miklav-ževanja, božičnice, pustovanja, marti-novanja, različne svečanosti, predavanja,politične dogodke. Njihovemu obliko-vanju so posvetili veliko pozornost, zaen sam plesni večer so, denimo, izdelalivabilo v reliefu z bleskom, kar kaže naprestiž in simbolizira moč takratnegaslovenskega meščanstva v Trstu.

Matejka Fajdiga pove, da je gradivo,ki ga je shranil Požar, vzbudilo zanimanjeveč kot stoletje pozneje ob prihajajočistoletnici požiga Narodnega doma. Prvičje bilo sicer javnosti predstavljeno nastalni razstavi v Narodnem domu ob110. obletnici njegovega odprtja leta2016, ki je Narodni dom iztrgala iz zgo-dovinske pozabe, letos pa tudi v doku-mentarnem filmu RTVSLO Požig avto-rice Majde Širca. Morda bo s tem, ko seNarodni dom spet vrača v slovensko za-vest, spodbuda tudi za dodatne zgodo-vinske raziskave, se nadeja Fajdigova.

Kot nam še razloži, so kulturnodejavni in narodnozavedni primorskiduhovniki, med katerimi velja omenititudi znanega primorskega duhovnikaVirgila Ščeka, načrtno zbirali slovenskeknjige, časopisje in drugo domoznanskogradivo, da bi preprečili njihovo faši-stično uničenje. Tako imenovano To-majsko knjižnico, poimenovano po to-majskem župnišču, kamor so gradivoskrili, je prejel v upravljanje tedanji to-majski župnik Albin Kjuder. V župniščuje pravzaprav sestavil tri zbirke: osebnoknjižnico, Duhovniško knjižnico in Štu-dijsko knjižnico. Med drugim hranitudi veliko neknjižnega gradiva, kot jebogata zbirka primorskih tiskov. Da biknjižnico zavarovali, so jo v začetku

osemdesetih let prejšnjega stoletja pre-nesli v malo semenišče v Vipavo, danespa jo hrani Škofijska gimnazija Vipava.

VeronikaRupnik Ženko

ARHIV - Tomajsko knjižnico hrani Škofijska gimnazija v Vipavi

Duhovnikova zapuščinarazkriva življenjski utripNarodnega doma

N A R O D N I D O M 1 9 2 0 - 2 0 2 0 7Sobota, 11. julija 2020

Dragoceno gradivo o Narodnem domu so arhivirali in pred fašističnim uničenjem

rešili primorski duhovniki; danes je del fonda tako imenovane Tomajske knjižnice

Matejka Fajdiga,profesoricaumetnostnezgodovinein knjižničarkav Škofijski gimnazijiVipava

LEO CAHARIJA

Po zaslugiprimorskihduhovnikov so se do današnjihdni ohranilaštevilna vabila na dogodke v Narodnem domu;prefinjenost, s katero so bilaizdelana nekateravabila, je resosupljiva

LEO CAHARIJA

ALBUM REDNIH IN NAKLJUČNIH OBISKOVALCEV

Prestopali so pragNarodnega doma

8 Sobota, 11. julija 2020 9Sobota, 11. julija 2020

Pretakanje javnega in zasebnega, denarjain prosvete, kulture in športa, z eno be-sedo – življenje. Na stotine predstav,

koncertov in drugih prireditev. Politični shodi,predavanja, slavnosti in plesi. Kavarna in resta-vracija, kraj druženja in razvedrila, ki sta se več-krat spremenili tudi v sejno dvorano enegaizmed društev. Gledališka dvorana z več kot 400sedeži in stekleno streho, ki se je delno odpirala.Telovadnica, čitalnica, glasbena šola. Banka,tista Tržaška posojilnica in hranilnica, ki je medletoma 1901 in 1904 financirala njegovo izgrad-njo. Tiskarna dnevnika Edinost, sodobno oprem-ljen Hotel Balkan, v katerem so sobe imele ko-palnico in je zato baje sodil med najsodobnejšedaleč naokrog. Pa še odvetniške pisarne in za-sebna stanovanja.

Narodni dom, ki se je med avgustom 1904in julijem 1920 ponosno dvigal na Vojaškemtrgu (Piazza Caserma) v Trstu, je bil vse to: po-litično, gospodarsko in kulturno središče tržaškihSlovencev in vseh »Jugoslovenov«, v prvi vrstiHrvatov, a tudi Čehov in drugih Slovanov, ki sov največje pristanišče habsburške monarhijeprišli v iskanju boljših življenjskih pogojev alisamo novih izzivov.

O sodobno načrtovani palači, za kar nosizasluge arhitekt Maks Fabiani, vemo marsikaj,čeprav je ogromno vsega, kar se je pretakalo ponjenih prostorih, upepelil ogenj nestrpnosti – vpožaru, ki je pred sto leti uničil Narodni dom,so zgoreli zapisniki, knjige, partiture, klavirji,odrski rekviziti, arhivi, družinska bogastva ...Marsikatera zgodba je za vedno utihnila. Priču-joči album je poskus, seveda subjektiven inomejen, da bi osvetlili nekatere izmed njim. Dabi nekaterim rednim in naključnim obiskovalcemNarodnega doma dali ime in obraz.

Poljanka Dolhar in Jaruška Majovski

Nedaleč od Akvedota, v Ulici del Toro, se je leta 1884 rodilskladatelj, pedagog in zborovodja Vasilij Mirk (1884–1962). Poštudiju na Dunaju in v Gradcu se je leta 1909 vrnil v Trst in po-učeval na slovenski trgovski šoli vse do njene ukinitve, ko se jezaposlil v Jadranski banki. V Pevskem in glasbenem društvu, kise je kasneje preimenovalo v Glasbeno matico, je učil klavir –od leta 1914 je pouk potekal v Narodnem domu. Kasneje je obklavirju poučeval tudi teorijo in harmonijo. Med njegovimiučenci je na primer bil Ubald Vrabec. V Narodnem domu je zorkestrom GM, ki ga je vodil, sooblikoval vrsto prireditev, bilpa je tudi pevovodja pri visokošolskem društvu Balkan. Nastraneh dnevnika Edinost se je oglašal s svojimi glasbenimi kri-tikami in eseji. Med prvo svetovno vojno je bil na fronti v Bosni,kjer je preučeval tudi tamkajšnjo folkloro.

Po požigu Narodnega doma, v katerem je Glasbenamatica izgubila vse inštrumente in preostalo imetje, je pouk

potekal v predmestjih. Ko je fašistična oblast ukinila tudi slovenske kulturne organizacije, je Mirk nasvojem tržaškem domu ustanovil in vodil pevski zbor. Nekaj časa je vodil tudi zbor srbskepravoslavne skupnosti. Italijo je zapustil leta 1928 in se preselil v Maribor.

Napisal je veliko zborovskih skladb, cerkvenih kompozicij in orkestralnih oziroma komornih del.Posebno pri srcu mu je bila ljudska glasba. Po njem nosi ime pevski zbor s Proseka in Kontovela.

Predan glasbi, v temnih časih doma vodil zbor

Z Narodnim domom je Srečko Ko-sovel (1904–1926) delil letnico rojstva. Votroških letih je vanj zahajal na gledališkepredstave: s sestrama Tončko in Anico sopeš hodili od Tomaja mimo Repentabrado Opčin, od tod pa v mesto s tramvajem,ki je vozil ravno mimo Narodnega doma.Zahajali so tudi v gledališči Verdi in Ros-setti. Sestri sta se v pogovoru z BorisomPahorjem leta 1966 spominjali, da jih jeoče Anton večkrat peljal v Narodni dom,kjer je bila tudi kavarna.

Srečko je leta 1920 požig doživelkot šestnajstletnik, neposredno ga je te-matiziral v pesmi Italijanska kultura, kise začenja takole: »Slovenski Narodni

dom v Trstu 1920./ Delavski dom v Trstu 1920./ Žitna polja v Istri gorijo./Fašisti groze ob volitvah./ Srce postaja odporno kot kamen […]«. Ni izključeno,da se tudi verz iz Ekstaze smrti »Komaj rojen, že goriš v ognju večera« ne nanašana požig simbola slovenske prisotnosti v Trsu, lahko pa se strinjamo z BorisomPahorjem, da stih odlično ponazarja atmosfero v juliju 1920. V pesmi Ej, hej! paje z verzom »V Trstu nam požigajo Edinost« zabeležil opustošenje uredništva,uprave in tiskarne Edinosti, ki so se takrat nahajali v Ulici svetega Frančiška 20,do katerega je prišlo 5. novembra 1925. Kosovel je očitno do konca pozorno inboleče spremljal napade na tržaške Slovence.

Zahajal v gledališče, ob požigu pesnil

Življenjskepoti so Jako Štoko(1867–1922) iz ra-zličnih razlogovvodile v Narodnidom. Udejstvovalse je na številnihpodročjih, ki so se-gala od gledališkihkrogov do trgov-skih dejavnosti.Leta 1891 se je koturadnik zaposlil vodvetniški pisarniGregorina in Sla-vika, ki se je avgu-sta 1904 preselilav sveže dograjeni

Narodni dom; v tem delovnem okolju se je kmalupovzpel do položaja solicitatorja in kasneje ravnatelja pi-sarne. Tam je ostal do leta 1914, ko je na vogaludanašnjih ulic Milano in Carducci, nasproti kavarneNuova York, odprl prvo slovensko knjigarno in papirnicoter se posvetil tudi izdajanju in zalaganju slovenskihknjig. Trgovina je bila 13. julija 1920 tarča napadov mno-žice, ki je po Trstu razbijala vse, kar je bilo slovanskega,toda pripadniki varnostnih organov so preprečili vdordemonstrantov v knjigarno in papirnico, da bi to nemotilo strank v kavarni Roma, ki se je nahajala v ististavbi, in tako je bil poškodovan »le« rolo trgovine.

Jaka Štoka je bil tudi igralec, režiser, dramatik in bu-ditelj gledališke dejavnosti na Tržaškem: dal je pobudoza ustanovitev Dramatičnega društva, ki je delovalo vNarodnem domu. Ko je društvo leta 1907 postalo Stalnogledališče, je bil član njegovega odbora.

Od leta 1978 nosi na Proseku po njem ime slovenskodramsko društvo.

Iz pisarne kar na oder

Lekarnar, planinec in borec za severno mejo Hugo Roblek(1871–1920) je bil edina neposredna smrtna žrtev požiga Na-rodnega doma v Trstu 13. julija 1920. Smrtno se je ponesrečil,ko je pred ognjenimi zublji skočil skozi okno. V požaru se je izHotela Balkan, ki je bil del Narodnega doma, uspelo rešitivsem gostom z izjemo Robleka. V tretjem nadstropju mu jeogenj zaprl pot. Pri skoku skozi okno je zgrešil rešilno platnoin obležal mrtev. Njegova žena Pavla Tominšek se je ob skokuskozi okno huje poškodovala.

Hugo Roblek se je rodil v Radovljici, na Dunaju je obkoncu 19. stoletja doštudiral farmacijo. Med drugim jeslužboval v očetovi lekarni v Radovljici in na začetku 20.stoletja kot lekarnar delal v Vipavi, Mariboru in drugod.Kasneje je odšel v Švico in Egipt. Sredi leta 1906 se je vrnil vdomovino in najel lekarno v Tržiču. Leta 1911 je odprl naBledu prvo lekarno in obenem kupil lekarno v Neumarktu vsedanji Južni Tirolski. Leta 1919 je sodeloval v boju za severno

mejo in s slovenskimi borci branil Podroščico, ki je zdaj na avstrijskem Koroškem.Z Jakobom Aljažem je polagal temelje slovenskega planinstva na Gorenjskem. V oporoki je svojo

hišo v Radovljici zapustil radovljiškim planincem. Ti so s sredstvi od prodaje hiše med letoma 1932in 1933 na Begunjščici na 1757 metrih nadmorske višine zgradili Roblekov dom.

Poskus bega pred zublji zanj usoden

Zgodba družine Martelanc iz Barkovelj jetesno prepletena z usodo Narodnega doma. Ivan,Anton in Svetko (Šanto) Martelanc so namreč kotpreprosti zidarji ustanovili podjetje Ivan Martelanc& Dr. Prav njim so zaupali gradnjo Narodnega doma.V pisarni podjetja je ob študiju na nemški trgovskišoli pomagala Svetkova hči Anica, ki je v času prvesvetovne vojne oživila dejavnost v barkovljanskiLjudski knjižnici akademskega društva Balkan.

Požig Narodnega doma je za podjetje Martelancpomenil hud udarec. Kljub temu, da je bila stavbamočno poškodovana, so skušali rešiti preostalo; delona ruševinah Narodnega doma je bilo težko in nevarno,zlasti ko je bilo treba podpreti dva razpokana stebra,se je spominjal Svetko mlajši. Po požigu je podjetjeMartelanc životarilo vse do dražbe, ki je niti Anica nimogla preprečiti. Leta 1925 je odpotovala v Egipt, kjerje službovala kot vzgojiteljica. Po drugi svetovni vojnije delala v Narodni in študijski knjižnici v Trstu.

Anica Martelanc je bila ena izmed številnih tržaških Slovencev, ki so si po požigu Narodnegadoma ogledali prizorišče, da bi se na lastne oči prepričali o razdejanju. Marsikdo je ostanke, ki so ležaliv okolici, spoštljivo shranil. Tako je storila tudi Anica, ki je v pepelu našla majhen kipec s podoboženske, medtem ko je Anton Požar, član Dramatičnega društva, s pogorišča odnesel krožnik in priboriz Hotela Balkan. »Relikvije« danes hrani Slovenski gledališki inštitut v Ljubljani.

Opazovala gradnjo, s pogorišča odnesla kipec

Z vhoda v Ulici Galatti je bilo mogočedostopati do odvetniške pisarne GustavaGregorina (1860–1942), saj je vse od av-gusta 1904 delovala v drugem nadstropjuNarodnega doma. Pravniški poklic je začelopravljati v Sežani, kjer se je tudi rodil,svojo dejavnost pa kaj kmalu prenesel vTrst, kjer je delil pisarno z odvetnikom Ed-vardom Slavikom. Gregorin je bil med po-budniki hrama slovenstva v tržaškem mest-nem središču, zato je skupaj s somišljenikileta 1900 podpisal prošnjo za ustanovitevdruštva Narodni dom. Zamisel se je rodilav miljeju narodnjaškega gibanja oz. društvaEdinost, pri katerem je bil odbornik.

Gregorin se je tudi politično udej-stvoval: bil je občinski, deželni in državni poslanec, v Trstu si je prizadeval za slo-vensko uradovanje na sodiščih in deželnih uradih, pripomogel je k temu, da sotržaški Slovenc prišli do ustreznega predstavništva v mestnem svetu oz. deželnemzboru. Bil je ustanovitelj in dolgoletni vodja tiskarne Edinost, pripomogel pa jetudi, da je istoimenski časopis postal dnevnik, ki je nekaj let izhajal celo dvakratdnevno. Aktiven je bil tudi pri tržaškem Sokolu, kjer je bil devet let starosta.

Pisarno je imel v drugem nadstropju

Med letoma 1910 in 1930 je vTrstu živela tudi Pavla Hočevar(1889–1972), družbeno in političnoangažirana učiteljica. Rojena na Du-naju, je odraščala v Malih Laščah,leta 1910 pa prišla v Trst, kjer je vsedokler ji niso tega prepovedale faši-stične oblasti, poučevala na Ciril-Metodovi šoli: najprej na Akvedotu,nato pri Sv. Jakobu. Zelo hitro se jevključila v družbeno in kulturno ži-vljenje tržaških Slovencev. Blizu jebila socialdemokratskim krogom, aje – kot mnogi – kljub temu zahajalatudi v Narodni dom, ki je bilo sre-dišče liberalcev. Aktivna je bila vštevilnih društvih in organizacijah,na primer v Slavjanskem društvu inSlavjanski (slovanski) čitalnici »zznamenito staro knjižnico«.

V svoji knjigi spominov Pot sevije se spominja koncertov Glasbenematice, zlasti nastopov domačegazbora, in predstav Dramatičnegadruštva, na primer uprizoritev Sha-kespearovih del. Spominja se med-vojnih pravljičnih uric v slovenskemgledališču, kjer je novinarka in pi-sateljica Marica Nadlišek Bartol pri-povedovala »vesti in bajke, čaralamalčkom čudežne prizore in jimbridkosti vsakdanjega življenja vsajza nekaj uric spreminjala v svet In-dije Koromandije«. V tem času jebila Pavla Hočevar aktivna tudi pritržaškem Rdečem križu, kjer je pod-pirala delovanje Antonije Slavik inji pomagala lajšati bedo slovenskihotrok, katerim so nudili brezplačnakosila na Ciril-Metodovih šolah, jihpošiljali na hrvaške kmetije in celov kolonijo v Švico.

Leta 1923 je bila med ustano-viteljicami in prva urednica me-sečnika Ženski svet. Leta 1930 sojo fašistične oblasti pregnale v Lju-bljano.

Spomini učiteljice

O dramski, kasneje pa tudi film-ski igralki Elviri Kralj (1900–1978),ki se je rodila v Trebčah, je LeljaRehar Sancin zapisala, da jo je poznalavsa Slovenija razen Trsta, od koderje bila doma. Igralka je zase pravila,da ji je bila gledališka usoda določenaže zelo zgodaj: ko je v otroških letihv Narodni dom zahajala k sokolskitelovadbi, je namreč po vadbah skozišpranjo radovedno opazovala vajeigralcev Dramatičnega društva. Iz ti-stega obdobja se ji je v spomin vtisnilapredstava Pepelka, ki si jo je v Na-rodnem domu ogledala leta 1909.

Ko je med prvo svetovno vojnorežiser Milan Skrbinšek pod okriljemtržaškega Dramatičnega društva od-prl dramsko šolo, je Elvira bila medprvimi vpisanimi, bila pa je tudi čla-nica zadnjega ansambla Slovenskegagledališča v Trstu pred požigom Na-rodnega doma. Ko je Italija prišla vTrst, se je Elvira Kralj od njega po-slovila – njena družina je odšla medprvimi – in leta 1919 odpotovala vMaribor, kjer je postala članica tam-kajšnje Drame.

Leta 1969 je prejela Prešernovonagrado za življenjsko delo, leto za-tem je kot prva prejela Borštnikovprstan, po njej nosi ime otroškivrtec v Trebčah.

Gledališče, usoda

Čeh Odon Pára je bil v Trstukot inženir zaposlen pri Južni želez-nici. Kot je znano, so se v Narodnemdomu zbirali tudi pripadniki drugihslovanskih skupnosti, kar je veljalotudi za češko. Česká Mládež, češkamladina, se je večkrat srečevala vraznih mestnih restavracijah in tudiv slovenskem Narodnem domu. Pravtu, v Slavjanski čitalnici, je bila de-cembra 1909 ustanovljena Česká be-seda, ki je kasneje postala osrednječeško društvo v Trstu in je za svojasrečanja uporabljala čitalniške pro-store, za katere so do začetka prvesvetovne vojne plačevali najemnino1200 kron letno. Aktiven član Češkebesede je bil tudi Odon Pára, ki jeleta 1912 postal njen tajnik.

V Parovem osebnem arhivu, kiobsega kar deset škatel, hrani jihNarodni muzej v Pragi, je zgodovi-nar Borut Klabjan odkril veliko za-nimivih informacij o dogajanju vTrstu in na Primorskem, zlasti s če-škega vidika, kot tudi o samem or-ganiziranem delovanju češke skup-nosti v teh krajih. Češká beseda jeprirejala raznovrstne dogodke, de-lovanje društva pa je bilo v grobemrazdeljeno na tri področja –  enasekcija je bila zadolžena za zabavein predavanja, delovala pa sta tudišahovski in filatelistični krožek.

Čehi v njem doma

Prijatelji, Tržačani! Tako je na pomlad leta 1918 začelsvoje sedmo in zadnje tržaško predavanje pisatelj IvanCankar (1876 - 1918), ki se je v Trstu počutil doma. Nobenood teh predavanj ni potekalo v Narodnem domu (kot se tu patam napačno navaja), temveč v dvoranah socialdemokratskihdruštev. Je pa veliki besedni ustvarjalec, ki je bil tudi medTržačani zelo priljubljen, obiskal Narodni dom. Pisateljica inučiteljica Ilka Vašte se v svojih Podobah iz mojega življenjaspominja zanimive anekdote. Cankarjevo zadnje predavanjeOčiščenje in pomlajanje je potekalo v društvu Ljudski oder vUlici Madonnina. »Rada bi bila šla poslušat njegovo predavanje,toda nisem mogla, ker so mi skupaj z gospo Maro Rusovo na-prtili skrb za bife na čajanki, ki smo jo na skrivaj, to se pravi:brez blagoslova oblasti priredili Cankarju na čast v stranskihprostorih hotela Balkan. Ne spominjam se, da bi se bil tisteneuradne čajanke udeležil kdo izmed tržaških političnih»prvakov«,« je zapisala.

Čeprav je imel Cankar predavanje v Ljudskem odru, jetorej pogostitev sledila v Narodnem domu, »kar lahko razumemo kot potrditev sodelovanja med so-cialdemokratsko in liberalno orientiranimi slovenskimi izobraženci, ki pa ni uživalo podporeslovenskega liberalnacionalnega vodstva,« ocenjuje zgodovinarka Marta Verginella.

Na skrivno čajanko v stranske prostore hotela

Pravnik in politik Josip Vilfan (Wilfan) (1878–1955) je odleta 1908 v Trstu deloval kot samostojni odvetnik, v političnoživljenje pa je stopil že dve leti pred tem, ko je postal tajniktržaške Edinosti. Politično se je zavzemal za uveljavljanje slo-venstva na Tržaškem »na podlagi enakopravnosti brez osvajalnihnamer« in v okviru obstoječih zakonov. Trst si je zamišljal kotprimer sožitja narodov – »jemati Lahom Trst se mi je zdelo šo-vinizem, proti kateremu sem vedno nastopal,« je zapisal. Ko jebila leta 1915 v protiitalijanskem duhu uničena tiskarnadnevnika Il Piccolo, je Vilfan v pogovoru z Edvardom Slavikomizrazil svoj stud nad vandalizmi, zagrešenimi proti italijanstvu,in plemenito predlagal, da bi italijanskemu dnevniku dali narazpolago tiskarno Edinosti, da bi lahko nadaljevali z izhajanjem.Bil je večkrat izvoljen v tržaški občinski svet in deželni odbor.Kljub vzpenjajočemu se fašizmu je bil dvakrat, leta 1921 in1924, izvoljen v italijanski parlament, kjer se je zavzemal za os-

novne pravice Slovencev in Hrvatov v Italiji: trikrat se je tudi sestal z Mussolinijem – žal zaman. PoMatteottijevem umoru je bil med preganjanimi opozicijskimi poslanci.

V burnem dogajanju 13. julija 1920 je izgubil tako rekoč vse: svoje stanovanje v četrtemnadstropju Narodnega doma, v katerem sta bila tudi odvetnikova dragocena knjižnica in arhiv,nedaleč stran, v Ul. XXX. oktobra, pa je bila razdejana še njegova pisarna. Vilfan je za požig in uničenjepisarne izvedel iz telegrama, ki mu je bil poslan na Dunaj, kjer se je začasno mudil – Narodni dom bru-ciato, studio danneggiato, se je glasilo boleče sporočilo. »Očeta je to neizmerno potrlo. In zaskrbelo:kaj nas še čaka?«, se je leta 1978 v Primorskem dnevniku spominjal njegov sin Joža Vilfan. Vse, kar jeVilfanova družina imela, je bilo uničeno: ostali so le spomini in ključ stanovanja na vogalu med UlicoGalatti in Vojaškim trgom. Na begu pred zublji ga je s seboj vzela družinska skrbnica.

Zagovarjal sožitje, po požigu mu je ostal le ključ

Poti tržaških Slovencev so setesno prepletale s prebivalci drugihslovanskih narodnosti. Nekaterimed njimi so se povsem spojili sslovenstvom in tak je primerdr. Edvarda Slavika (1865–1931),pravnika in politika češkega pore-kla, ki je bil doma s Proseka.Pravo je dokončal na Dunaju inse kot pripravnik zaposlil v tržaškipisarni Gustava Gregorina, leta1901 pa postal njegov družabnik.V Osnovalnem odboru društvaNarodni dom, ki je imelo nalogozgraditi Narodni dom, je bil Ed-vard Slavik tajnik. Pisarna Grego-rin - Slavik se je, ob njegovem od-prtju poleti 1904, med prvimi vse-lila v Narodni dom.

Bil je velik ljubitelj petja, medustanovitelji tržaške Glasbene ma-tice in njen predsednik, zelo aktivenin najdlje pa je bil na političnempodročju: bil je član in nekaj časatajnik političnega društva Edinostter predsednik istoimenske tiskar-ne. Vrednote te stranke je zago-varjal tako v tržaškem mestnem svetu – tu je kot načelnik 12 svetnikovEdinosti bil tudi v občinskem odboru – kot v vrstah deželnih poslancev.

Z ženo Antonijo Lavrenčič (1868–1938), učiteljico z Grete, ki jebila aktivna v številnih društvih in dobrodelnih akcijah (ona na fotografiji,ki jo hrani OZE NŠK, sedi, on stoji ob njej), sta imela šest otrok;najstarejša, Nada, je bila prva slovenska zdravnica v Trstu. Vila, ki sta sijo zgradila na Kolonji (v Ulici Fabio Severo), je bila politično in družabnoshajališče slovenskih tržaških meščanov.

Angažirana družina Slavik

N A R O D N I D O M 1 9 2 0 - 2 0 2 0 N A R O D N I D O M 1 9 2 0 - 2 0 2 0

PRVA RAZSTAVA SLOVENSKIH UMETNIKOV V TRSTU - Leta 1907

»Narod s takimi umetnikije eminentno kulturenin si je osigural svoj obstoj«

»Včeraj popoludne je bila slav-nostno otvorjena umetniškarazstava slovenskih slikarjev

in kiparjev v prostorih čitalnice v Na-rodnem domu. Je to prva razstava vTrstu, ki tržaškim Slovencem kaže, nakako visoko stopinjo se je povspelaslovenska umetnost. Otvoritev je imelaradi tega znak posebne slavnosti,« je20. oktobra 1907 tržaški dnevnik Edi-nost poročal o prvi slovenski umetniškirazstavi v Trstu, ki je bila nasplohtretja razstava slovenskih umetnikov;prvi dve sta bili v Ljubljani (1900 in1902). Vabilu tržaških rodoljubov se jeodzvala večina najboljših slovenskihumetnic in umetnikov, v prvi vrsti paklub Sava, je takrat poročalo glasilonarodno-napredne stranke Slovenija.

Razstavo je gostila Slavjanska či-talnica, zato je zbrane nagovoril njenpredsednik Mihael Gabrijelčič, sicervišji sodni svetnik. V Edinosti so njegovgovor v celoti natisnili. Po uvodnempozdravu je nadaljeval: »Naše slavlje sesicer ne vrši v znamenju blišča in lišpa,hruma in šuma, a je vendar dalekosež-nega, da, naravnost epohalnega pome-na, in vsako slovensko srce vtriplje odveselja, ko vidi toliko napredka. Z ve-seljem in ponosom zabilježimo ta danz zlatimi črkami v zgodovini našegakulturnega razvoja, kajti danes izroča-mo širji javnosti umotvore naših nade-polnih slovenskih slikaric in slikarjev, zdanašnjim dnem slavimo prvo izključnoslovensko umetniško razstavo.« Orga-nizatorji, to je bil Odbor za prvo slo-vensko umetniško razstavo v Trstu, sorazstavo priredili z namenom, da bi»slovesno pred vsem svetom« pokazaline le politično, pač pa tudi kulturnozrelost naroda. »Narod, ki izkazujetake umetniške sadove, je eminentnokulturen, je dosegel vsestransko po-polnost, si je osigural svoj kulturen ob-stoj,« je razmišljal Gabrijelčič.

Med uglednimi gosti so bili cesar-sko-kraljevi namestnik v Trstu, »rdeči

princ« Konrad zu Hohenlohe-Schil-lingsfürst, državna poslanca OtokarRybář in Matko Mandić, izmed pred-stavnikov tiska dr. Gustav Gregorin inLuch, odgovorni urednik dnevnika Trie-ster Zeitung.

Razstavi, na kateri si je bilo mogočeogledati več kot sto umetnin oz. slik alikipov, so namenili veliko dvorano Slav-janske čitalnice ter manjšo sosednjodvorano, bogata je bila tudi z vidikarazstavljajočih umetnikov. Odprtja trža-ške razstave so se udeležili umetnikiIvan Grohar, Rihard Jakopič, Fran Glo-bočnik, Ivan Marčelja, Saša Šantel inHugo Viktor Gerbič. Poleg omenjenihso razstavljali še Matija Jama, RozaKlein, Matej Sternen, Peter Žmitek,Josip Germ, Anton Gvajc, Milan Kle-menčič, Rudolf Ernst Marčić, MelitaRojc, Henrieta Šantel, Milan Klemenčič,Ivan Žabota in Ivan Zajec.

V večji dvorani čitalnice so razsta-vljali člani umetniškega kluba Sava, prikaterem so bile osrednje osebnosti Gro-har, Jakopič, Jama in Sternen, poleg tehpa sta na tržaški razstavi bila s svojimideli prisotna še »savana« Roza Klein inPeter Žmitek, vsi ostali so razstavljali vmanjšem prostoru, po nekaterih na-vedbah je to bila biljardna dvorana.

Ker so v požigu Narodnega domabili uničeni arhivi ustanov, ki so v njemdelovale, je fotografsko gradivo iz nje-gove notranjosti dokaj skopo. Spričotega je toliko bolj dragocena vsebinaene izmed map iz zapuščine zbiralcakulturnozgodovinskega gradiva FranaVesela, ki jo hrani Narodna in univerzi-tetna knjižnica v Ljubljani. Vesel je zbralveliko gradiva o likovnih razstavah vLjubljani in drugje: v mape je shranjevalvse gradivo, povezano z razstavami, kise mu ga je zdelo vredno in smiselnoshraniti, najpogosteje so to fotografijein časopisne kritike ter poročila o raz-stavah, pa tudi plakati, katalogi, obvestilao spremljevalnih dogodkih in podobno,je zapisala Beti Žerovc v članku Savani

na Prvi razstavi slovenskih umetnikov vTrstu leta 1907. V Veselovi zapuščini jetudi mapa z gradivom s prve razstaveslovenskih umetnikov v Narodnem do-mu, v njej so ob drugem gradivu tudifotografije postavitve razstave, kar jenadvse zanimivo, saj nam omogočajovpogled v prostore Slavjanske čitalnice.Njihov izgled nam je razmeroma ne-znan, med redkimi doslej znanimi foto-grafijami je le tista s čajanke v Rudečidvorani čitalnice (ni pa izključeno, dase kje ne bi našlo še kake!): na njej jemogoče opaziti lestenec, kakršnega jevideti tudi na Veselovih posnetkih. Tinam razkrivajo tudi razkošno dekoriranestrope v secesijskem slogu. S fotografijje poleg razporeditve umetnin mogočerazbrati, katera dela so bila na ogled.Videti je npr. znamenitega GroharjevegaSejalca (danes v lasti Narodne galerije),ki je bil v Trstu leta 1907 prvič razstavljenin ga je javnost, po oceni strokovnjakovtakoj prepoznala kot najpomembnejšosliko slovenskega naroda, ker je v njejslikar predstavil mitologijo slovenstva.Slika je namreč zasnovana programsko,v ozadje je Grohar umestil kozolec kotnacionalni atribut. Nastala je na podlagifotografije Avgusta Bertholda, ki pravtako kot Groharjeva umetnina upodabljakmeta med sejanjem.

Tržaško razstavo si je ogledal tudimladi Lavo Čermelj, narodnoobrambnidelavec, ki je bil leta 1941 na drugemtržaškem procesu obsojen na smrt, kas-neje pa pomiloščen oz. obsojen na do-smrtno ječo. Takrat osemnajstletnegaČermelja je k sodelovanju povabil pro-fesor slovenščine Ivan Merhar, ki je bilpredsednik društva umetnikov (imenase Čermelj ne spominja), v katerega sobili včlanjeni pisatelji in slikarji. »Ko jeto društvo priredilo “Umetniško noč” vNarodnem domu, me je profesor Merharpovabil, naj pomagam pri dekoracijiprostorov. Za plačilo sem dobil brezpla-čno vstopnico,« je Čermelj zapisal vknjigi Spomini na tržaška leta. Na mla-deniča je razstava v prostorih Slavjanskečitalnice naredila globok vtis. Čermelj v

svojih spominih navaja, da so organiza-torji na prireditev povabili tudi tedanjegacesarsko-kraljevega namestnika Hohen-loheja, ki se je odprtja udeležil. »Do nje-govega odhoda je bilo vse v najlepšemredu, potem je vse podivjalo. Ob močnemtresenju so odpadle celo naše dekoracije,ker smo pozabili na lepilo,« je zapisal.

Edinost je v članku o odprtju raz-stave kajpak zabeležilo nekoliko boljuglajeno različico poteka večera. »Popregledanju razstave sledil je prisrčenfive o’ clock, pri katerem so s prisrčnoljubeznivostjo podajale čaj gospice Mar-telančeve,« je mogoče prebrati v 290.številki tržaškega dnevnika Edinost.

Razstava je nedvomno predsta-vljala pomenljiv dogodek z vidika do-datne uveljavitve slovenske identitete vtržaškem prostoru: z njo so organiza-torji želeli izpostaviti ugled slovenskenarodne skupnosti, za slikarje pa jebila to dobra prodajna priložnost. BetiŽerovc meni, da je bil motiv, zaradi ka-terega je sploh prišlo do razstave, tek-movanje med Slovenci/Slovani in Itali-jani v večnacionalnem Trstu.

Italijanski lokalni mediji so raz-stavo prezrli, medtem ko so v TriesterZeitungu o njej poročali z laskavimitoni. Nekaj odzivov je bilo iz Ljubljane,dva članka ji je namenil Ljubljanskizvon, prav toliko ljubljanska Slovenija,glasilo narodno-napredne stranke. VEdinosti, kjer je pasica vabila k ogledurazstave, so po tednu dni od odprtjaporočali o »pravem romanju v domslovenskega Genija«, torej v Narodnidom, »in občinstvu je bilo čitati naobrazu zadovoljnost in ponos, ker se jeprepričalo, da mlada slovenska umet-nost je došla do take stopinje razvoja,da se jo more s ponosom kazati tujcu«.Razstavi so pripisovali narodni pomen,saj »ravno umetnost je zrcalo narodnekulture.« Razstava, ki je bila na ogleddo 17. novembra 1907, je bila dobroobiskana. »Kdor razstave ni še videl,pride danes gotovo: tudi kdor jo je ževidel, povrne se, ker v umetnosti veljanačelo: užitek raste, čim bolj uživaš.«

Jaruška Majovski

10 Sobota, 11. julija 2020 N A R O D N I D O M 1 9 2 0 - 2 0 2 0

Poleg drugihumetnin je bil

v prostorihSlavjanske čitalnice,

kot je videti na posnetkih iz zapuščine

Frana Vesela, ki jo hrani NUK,

na ogled znamenitiGroharjev Sejalec:

že leta 1907 so ga označili za

najpomembnejšosliko slovenskega

naroda

NARODNA GALERIJA, NUK

Brez zaščitnega zakona za slo-vensko manjšino danes ne bimogli govoriti o selitvi sloven-

skih ustanov in organizacij v tržaškiNarodni dom, brez prizadevanj tržaškihSlovencev pa ne bi bilo zakonskegačlena o namembnosti te za Slovencezgodovinsko in simbolno pomembnestavbe. Politična zgodba o Narodnemdomu je zgodba o uspehih in razočara-njih, korakih naprej in korakih nazaj,sporih in skupnem prizadevanju.

Italijanski senat je zaščito slovenskemanjšine uzakonil v začetku februarjaleta 2001, za usodo Narodnega domapa je bila odločilna razprava, ki je preddvajsetimi leti potekala v poslanskizbornici. V palači Montecitorio so imeliv glavnem besedo poslanci desne usme-ritve, ki so oporekali ne samo razlagizgodovinskih okoliščin požiga stavbe,temveč tudi vsem oblikam vračanjaposlopja Slovencem. Predlagatelji za-ščitnega zakona niso imeli težav samoz napadalno desnico, ampak tudi s ta-kratnim tržaškim županom RiccardomIllyjem.

Slovencem sicer naklonjeni politikje namreč menil, da manjšina ni upra-vičena do Narodnega doma v UliciFilzi, temveč samo do vrnitve razpada-jočega in zapuščenega Narodnega domapri Sv. Ivanu, nekoč pretežno sloven-skem predmestju Trsta. Illyjeva stališčaso bila takrat dejansko v sozvočju zzdruženji istrskih beguncev, ki so rešitevza tržaški Narodni dom na podlagi iz-krivljenega načela recipročnosti pogo-jevala z odškodnino za t. i. optantskoimovino. Vse to ob trditvi, da so Slovenciv zameno za požgani Narodni dom oditalijanske države že dobili Kulturnidom v tržaški Ulici Petronio, v kateremse nahaja Slovensko stalno gledališče.

Zadeva se je precej zaostrila innato zašla v slepo ulico. Na eni stranidesnica in ezuli, ki jim je nehote pomagalIlly, na drugi slovenska manjšina, ki jekolikor toliko enotno zagovarjala pravi-čno rešitev za Narodni dom: bodisi vobliki njegovega neposrednega vračanjabodisi z brezplačno uporabo, kar se jena koncu tudi udejanjilo. Razprava vposlanski zbornici je bila dejansko mo-nolog desnice oz. tržaških poslancevRoberta Menie in Gualberta Niccolinija.Še posebej Menia je ves čas omenjaltudi fojbe in obtožil »pristranske itali-janske in slovenske zgodovinarje«, dapotvarjajo okoliščine požara v Narodnemdomu, saj ga naj ne bi požgali fašisti.

Levosredinska parlamentarna ve-čina je poslancem desnice pustila, da

prosto govorijo in jim ni oporekala, dane bi dodatno zapletla in zaostrila soo-čenja. In to preprosto zato, ker so Meniain njegovi somišljeniki tudi med tistojulijsko parlamentarno debato več kotdesetkrat v enem dopoldnevu od pred-sednika Luciana Violanteja zahtevali,naj preveri sklepčnost poslanske skup-ščine. Obstrukcija desne opozicije niuspela, morebitna nesklepčnost zase-danja zbornice pa bi ogrožala ne samozakonski člen o narodnih domovih, tem-več mogoče tudi sam zaščitni zakon.

Zasuk z dogovoromAlfano - Erjavec

Pomemben, če že ne odločilni po-litični zasuk v zvezi z vračanjem Na-rodnega doma skupnosti se je zgodiljulija 2010, ob 90. obletnici požiga. Napobudo krovnih manjšinskih organizacij(SKGZ in SSO) so Narodni dom predkoncertom prijateljstva na Velikem trguobiskali predsedniki Italije, Slovenijein Hrvaške, Giorgio Napolitano, DaniloTürk in Ivo Josipović. Njihov obisk jepomenil priznanje najvišjih predstav-nikov treh sosednjih držav, da se jeSlovencem s požigom in odvzemomlastnine zgodila velika krivica, ki jo jetreba primerno popraviti. To se je zgo-dilo devet let po sprejetju zaščitnegazakona, ko je bil člen o narodnih do-movih še vedno mrtva črka na papirju.

Tržaško srečanje treh predsedni-kov je spodbudilo Slovenijo in njenodiplomacijo, da sta se še aktivnejevključili v prizadevanja za rešitev vpra-šanja Narodnega doma v skladu z do-ločili zaščitnega zakona. Ljubljana sicerpred tem ni stala križem rok, saj je žemed postopkom parlamentarnega spre-jemanja zaščitnega zakona (proces jespremljal tedanji državni sekretar nazunanjem ministrstvu Franco Juri) Rimves čas opozarjala na Narodni dom, kije preboj – če ga tako lahko imenujemo– doživel novembra 2017 s poznanimdogovorom zunanjih ministrov Ange-lina Alfana in Karla Erjavca. V dogovorumed drugim piše: »… ministra staobravnavala vrnitev Narodnega domav Ul. Filzi v Trstu v skladu z 19. členomZakona št. 38/2001 slovenski manjšiniv Italiji. V tem okviru in na zahtevoslovenskega kolega je minister Alfanopristal na pospešitev vračanja in pre-nove prostorov do leta 2020 ...« Dogo-vor je pogojevala tudi slovenska pod-pora kandidaturi Milana za sedež Ev-ropske agencije za zdravila, ki je padla

v vodo, saj je neverjeten žreb na koncuizbral Amsterdam.

Slovensko zunanje ministrstvo jepojasnilo, da pozitivno ocenjuje pogo-vor obeh ministrov glede uresničevanjazaščitnega zakona in njegovih določilo vračanju nepremičnin, posebej pa šedel dogovora o tem, da bo italijanskastran pospešila postopek vračanja inobnove Narodnega doma v Ul. Filzi vTrstu, ki naj bi bil končan do koncaleta 2020. »Republika Slovenija vidivrnitev Narodnega doma kot pomem-bno simbolno dejanje, ki ob bližajoči100. obletnici požiga utrjuje prijateljstvomed državama in je odraz skupnegaevropskega duha,« je pisalo v izjavi, kije danes še kako aktualna.

Tržaški Narodni dom pa ni bilvedno v dometu slovenske diplomacijein tudi ni sodil med njene prednostnenaloge. Med pogajanji o t. i. Oglejskemsporazumu med Italijo in Slovenijo jeslovenska stran, ki jo je zastopal tedanjizunanji minister Lojze Peterle, zahtevalavrnitev svetoivanskega Narodnega do-ma in ne tistega, ki so ga pred sto letipožgali fašisti. Italijanska diplomacijase je bila baje pripravljena pogajati o»osrednjem« Narodnem domu, a ko jezunanji minister Antonio Martino ugo-tovil, da je slovenska stran pripravljenapodpisati izjavo brez omembe Narod-nega doma v Ul. Filzi, seveda ni vztrajal.Tedanji predsednik slovenske vlade Ja-nez Drnovšek je (sicer ne zaradi Na-rodnega doma) zavrnil sprejetje ome-njenega italijansko-slovenskega dogo-vora, Peterle pa je že prej napovedanodstop tedaj tudi uresničil.

Prvič v uradnemdokumentu vlade

Narodni dom je bil vse od požigaves čas v zavesti tržaških Slovencev inslovenskega naroda nasploh, spominskihprireditev v Ul. Filzi (dolgo let jih je pri-rejala stranka Slovenska skupnost) pani spremljalo razmišljanje o namemb-nosti stavbe, ko bi za njen prevzem do-zoreli pogoji. Na teh sicer hvalevrednihspominskih prireditvah je bilo velikopreteklosti in malo prihodnosti, a vsajNarodni dom ni šel v pozabo.

Leta 1995 je Primorski dnevniksprožil akcijo »Vrnite nam Narodnidom!«. V peticiji, ki jo je podpisalo večtisoč ljudi, je bila izpostavljena zahteva,

»da se poslopje Narodnega doma vTrstu, ki so ga 13. julija požgali fašisti,vrne v last in uporabo kulturnim usta-novam slovenske manjšine v Italiji, z že-ljo, da ta stavba, zgodovinsko središčeslovenske kulture, postane sestavni deltržaške stvarnosti in bistven člen kultureprijateljstva in sožitja med tu živečiminarodi«. Manjšinska politika je pobudoPrimorskega dnevnika sprejela precejhladno, češ da v tedanjem kriznem času(časopis je takrat preživljal težavno ob-dobje) to ni prioriteta za manjšino. Pe-ticijo, ki so jo dobile v roke najvišje ita-lijanske in slovenske oblasti, je v poročiluo stanju manjšin v Italiji zaznalo tudinotranje ministrstvo in to je bilo prvič,da je uradni dokument italijanske vladeomenjal vprašanje Narodnega doma.

Od takrat je bila prehojena dolgapot, polna ovinkov, nevarnih križišč instrmin. Zaščitni zakon je razmišljanja oNarodnem domu pospešil, kar velja tudiza dogovor zunanjih ministrov Slovenijein Italije iz leta 2017. Zasluga, da smo zNarodnim domom prišli do točke, na ka-teri smo danes, pripada organizacijam indruštvom – začenši s Slovenskim klubomin Narodno in študijsko knjižnico –, ki soz vrsto odmevnih akcij krepila zavest onjegovem pomenu, ne samo za Slovence,temveč za ves Trst. Skratka, bila je zahte-vna bitka, ki pa se je še kako izplačala.

Sandor Tence

11Sobota, 11. julija 2020

PRIZADEVANJA SLOVENCEV V ITALIJI

Dolga, strma, vijugasta pot vračanja domase je izkazala za pravilno

N A R O D N I D O M 1 9 2 0 - 2 0 2 0

Slovenska skupnostv Italiji si je dolgadesetletjaprizadevala, da bi ji vrniliNarodni dom: ob 70-letnici požigaje bila pred palačomogočna enotnaproslava

ARHIV PRIMORSKEGADNEVNIKA

19. člen zaščitnega zakonaz naslovom Vračanje nepremičnin1. Kulturni dom Narodni dom v Trstu pri Sv. Ivanu, ki ga

sestavljajo zgradba in pritikline, se prenese na DeželoFurlanijo - Julijsko krajino in se za izvajanje njihovihdejavnosti preda v brezplačno uporabo kulturnim inznanstvenim institucijam, ki poslujejo v slovenskemjeziku. V poslopju v Ul. Filzi v Trstu, nekdanjem Narod-nem domu, in v poslopju na Korzu Verdi v Gorici, ne-kdanjem Trgovskem domu, se prostori namenijo kul-turnim in znanstvenim institucijam, ki poslujejo slo-venskem jeziku (začenši z Narodno in študijsko knjiž-nico), in v italijanskem jeziku, v skladu z obstoječimidejavnostmi v omenjenih stavbah in po predhodnemsporazumu med deželo in Tržaško univerzo za poslopjev Ul. Filzi v Trstu ter med deželo in ministrstvom za fi-nance za poslopje na Korzu Verdi v Gorici.

2. Če dogovor ni sklenjen v roku 5 let, bo vprašanje ure-jeno v naslednjih šestih mesecih z uredbo predsednikaministrskega sveta.Način uporabe in upravljanja določi deželna upravana podlagi mnenja Paritetnega odbora.

»Vrnite namNarodni dom!«je bilo geslo akcijePrimorskegadnevnikaob 75-letnicipožiga: samomed proslavo,ki je potekala13. julija 1995,so zbrali skoraj600 podpisov

ARHIV PRIMORSKEGADNEVNIKA

Biljana Pavlović

POGLED ARHITEKTA - Dimitri Waltritsch

»Trst potrebujeinjekcije sodobnosti«

12 Sobota, 11. julija 2020 13Sobota, 11. julija 2020

Slovenskega arhitekta Dimitrija Wal-tritscha, ki je bil rojen v Gorici inzadnjih 20 let živi in dela v Trstu, je

službena pot ponesla od Pariza, kjer jedelal pri slovitem arhitektu Renzu Pianu,nato pa vse do Nizozemske, Japonske innazadnje Kitajske, kjer po njegovih načrtihnastaja nov predel Šanghaja. V tujini si jerazlične izkušnje nabiral skorajda desetlet, a, kot kaže, ga je venomer vleklo nazajv domače kraje. Od leta 2001 v središčuTrsta deluje njegov arhitekturni biro wal-tritsch a+u, ki je zelo aktiven tako v doma-čem prostoru, še posebej na območju Go-rice, kjer so po njegovih načrtih trenutnov polnem teku obnovitvena dela v pritličnihprostorih Trgovskega doma, kot v tujini.V pogovoru z Waltritschem sva se ozrlatako v preteklost, v zlato dobo Trsta in vi-zionarstvo Maksa Fabianija, kot v pri-hodnost Trsta, ki ima še številne neizko-riščene potenciale. Prenova in preusme-ritev programa Narodnega doma pa bilahko bila po njegovem mnenju pomen-ljiva razvojna iskra Trsta, ki jo to mestomočno potrebuje.

Kaj vam kot Slovencu v Italiji po-meni vrnitev Narodnega doma v Trstuslovenski narodni skupnosti? Vemo,da bo ta postopek sicer dolgotrajen,ampak odločitev je dokončna.

Tako je. Odločitev je dokončnain postopek bo lahko trajal tudideset let, ker se mora iz prostorovizseliti prevajalski oddelek tržaškeuniverze. Postopek vračanja jedanes simboličen, toda na tasimbolični trenutek smo čakalidolga desetletja in gre za zelopomemben trenutek za vsenas. Druga stvar, ki je zelo po-membna in je poleg Narodnegadoma povezana tudi s Trgov-skim domom v Gorici, je, daSlovenci tako v Trstu kot Goricinujno, nujno potrebujemo stičnotočko v središču mesta, da se nebomo umikali na obrobje. Mislimpa, da Slovenci v Trstunimamo samopriložnost,

ampak še bolj dolžnost, da začrtamosvoje smernice in da zelo aktivno sode-lujemo pri razvoju Trsta v 21. stoletju.Takšen projekt, kot je prenova ali pre-usmeritev programa tako velike stavbe,kot je Narodni dom v središču mesta –govorimo o približno 3300 kvadratnihmetrih površine –, lahko smatramo kotnekakšno iskro, ki lahko zelo pozitivnovpliva na razvoj in ugled celotnega mesta.Če želimo biti prisotni v mestnem življe-nju, se ne smemo samo zadovoljiti s tem,da na pročelju izobesimo slovensko za-stavo, ampak moramo pokazati ponos inspretnost, kakor naši pradedi pred sto-letjem.

Kako ocenjujete današnjo simbol-no vrednost Narodnega doma?

To je povezano s simboliko, ki jo jeNarodni dom imel v času svojega nastan-ka. Trst je tedaj sodil med najpomemb-nejša pristanišča na svetu. Pred prvo sve-tovno vojno sta bili med desetimi najpo-membnejšimi pomorskimi družbami nasvetu kar dve tržaški. Mesto je bilo zelobogato, multikulturno, kozmopolitsko inje predstavljalo eno neizbežnih točk nasvetovnem zemljevidu. Velja tudi pouda-riti, da je v tem času, ko so gradili Narodnidom, v Trstu bilo več Slovencev kot vLjubljani, okoli 53.000. Za takratni Trst jetudi zanimivo, da so napredni slovenski

krožki za svoj prostor izbrali laično usta-novo, namesto da bi se osredotočili okolicerkva, kot so se, na primer, srbska, grška,nemška skupnost itd. Ključna za razu-mevanje Narodnega doma pa je njegovamultifunkcionalnost, ki je danes dobropoznana, ampak takrat je to bila povsemnova beseda. Toda multifunkcionalnostNarodnega doma ni bila le iznajdljiv ar-hitekturni odgovor na programske zahtevenaročnika. Bila je tudi način, s katerim sose Slovenci na mestni šahovnici postaviline kot tradicionalna, ampak kot futuri-stična skupnost, ki je znala podati odgo-vore na vprašanja tedanjega časa na dru-gačen, sodoben način, z vizijo v prihodnostin kot zgled za druge narodnosti v Trstu,pa tudi v cesarstvu.

Zakaj je še Narodni dom tako iz-stopal na začetku 20. stoletja?

V hotelu Balkan je od 62 sob 30imelo svoje toaletne prostore, kar je bilopopolnoma nov standard v tedanji Evropi.Gledališče s 350 sedeži in 80 v galeriji jeimelo veliko stekleno pomično streho,tako da so gledalci predstavo lahko

spremljali pod milim nebom in sodvorano na ta način lahko tudi pre-

zračili. Stavba je imela tudi urejenocentralno kurjavo, kar je tedajprav tako predstavljalo visokstandard. Toda Fabiani je bil se-veda mnogo več kot le tehnolo-ški mojster ...

Narodni dom je nekočgledal na tedanji Vojaški trg,ki je bil elitna pozicija in za

katero je tedanja slovenskaskupnost plačala zelo visoko ce-no. Nato so z nastopom fašizmain kasneje Narodni dom obkoliliz drugimi stavbami, s čimer so

posledično zakrili tudi njegovosimboliko.

Da, to drži. Vizualna percepcijaFabianijeve stavbe v prostoru danes

ni več to, kar je želel arhitekt doseči.Če primerjamo stare fotografije Voja-

škega trga z današnjimi, opazimorazliko. V času nastanka se je

Narodni dom skorajda zrcalilv prostornini Vojaškega trgain ni gledal na Ulico Filzikakor danes. Tudi jaz, ko

koga peljem na ogled Na-rodnega doma, ne za-

čnem pred vho-dom v stavbo,

ampak na Trgu Oberdan oziroma v UliciCarducci, od koder pa Narodnega domadanes sploh ne vidiš, ampak predstavljatočko, kjer si ga lahko videl pred 116 leti.Fabiani je bil sicer zelo racionalen arhitektin je spretno izkoristil prostorske mož-nosti parcele, saj se stavba spoštljivosklada z mestno šahovnico in je le malovišja od bližnjih stavb. Nima nobenegavolumetričnega ali vogalnega poudarka,s katerim bi izstopala na ulici. Poudaritipa velja vlogo kamnitega bazamenta. Toje prvi del stavbe, ki je obdan s kamnomin je skorajda prevelik, saj zavzema po-lovico stavbe. Narodni dom ne kriči v vi-šino in se ne baha z ornamenti, ampakse trdno postavi na tržaško zemljo innam pravi: tukaj sem! Gledano z Voja-škega trga je arhitekt želel z Narodnimdomom doseči tudi poseben perspektivniizziv, ki ga ne smemo razumeti le kot fa-sado v dveh dimenzijah, ampak kotobjekt v treh dimenzijah. V takšnem po-gledu, lahko v stebrih, ki ločujejo visokadvonadstropna okna, pa tudi v gladkembelem kamnu, najdemo reference v kla-sični arhitekturi, celo v grških templjih,saj je Fabiani želel zgraditi prav to:tempelj Slovencev in Slovanov v Trstu.

Kako vidite Narodni dom v prihod-nje? Kakšne vsebine bi bilo treba vnesti,da ta ne bi postal relikt preteklosti?

Ko danes govorimo o Narodnemdomu, se spomnimo na hude čase, kismo jih Slovenci pretrpeli. Toda polegspoštovanja preteklosti moramo prav vFabianijevem duhu, ki je vedno gledalnaprej, govoriti tudi o spoštovanju pri-hodnosti. To je danes dolžnost Slovencevv Trstu. Kakšna pa naj bo stavba? Sevedase bo treba zgledovati po Fabianiju,stavba bo morala biti multifunkcionalnain bo morala združevati različne dejav-nosti. Poleg raznih institucij morajo svojprostor tu najti komercialne dejavnostiin, zakaj ne, tudi dejavnosti, povezane sturizmom, ki v Trstu doživlja preporod.Mislim pa, in to se malce razlikuje odFabianijeve vizije, da bi ga bilo treba po-sodobiti tako, da bi se te različne dejav-nosti v stavbi prelivale ena v drugo.

Kako to mislite?Notranjost stavbe mora biti odprta.

Obiskovalec bo vstopil v stavbo z nekimnamenom in nato se mu bo nepričako-vano ponudila še druga priložnost, zaradikatere se bo v stavbi zadržal še dlje.Dobra arhitektura namreč ne postavljaovir, ampak ponuja priložnosti. Raznedejavnosti in institucije ne smejo domo-vati v stavbi kot v nekakšni poslovnistolpnici, kjer se vsaka drži zase, ampakjih je treba prisiliti, da se te združijo insoočijo. Mislim, da bi s posegi v spodnjemdelu, še posebej v atriju in na velikih ok-nih, ki gledajo na ulico, lahko ponudilištevilne prijetne priložnosti. Prav tako

bo morala stavba ponuditi neposredendialog z ulico, kar danes malce šepa. Šeen element, o katerem se zelo malo go-vori, je ogromna terasa na vrhu Narod-nega doma, ki je v obliki črke U in serazteza okoli celotne stavbe. Ta predsta-vlja še eno odlično priložnost za vzpo-stavitev dialoga z mestom. Ne vem ...Najbolj banalno bi bilo odpreti kavarnoali vsekakor neko dejavnost, ki je pove-zana s pritličjem. Danes je tudi trend varhitekturi, da se del javnega programaizvaja v spodnjem delu, del pa na višjitočki. To teraso bi res veljajo izkoristiti.

Ste morda že prejeli kakšno po-nudbo za prenovo?

Ne.

Bi jo pa sprejeli, če bi jo dobili?Priložnost, da bi ponudil svoje misli

in izkušnje, tudi tiste, ki sem jih pridobils preureditvijo še ene multifunkcionalneFabianijeve stavbe, Trgovskega doma vGorici, bi si seveda štel v čast. In čelahko še nekaj dodam glede prihodnostiNarodnega doma, bi si želel, da bi ta čeznekaj let postal točka, h kateri bi seljudje vedno znova vračali, ko pridejo vTrst. Tudi jaz, ko potujem, se nekakovedno vračam na iste točke, cesto, trg aliknjigarno. No, jaz si želim, da bi Narodnidom postal takšna točka tudi za obisko-valce Trsta, kamor bi se vedno znovavračali, ker bodo vedeli, da bodo tamvedno našli nekaj zanimivega.

Mislite, da bi veljalo vanj umestitimuzej?

Kot sem že omenil, ne smemo sezadovoljiti s tem, da izobesimo našo za-stavo in rečemo, to bo muzej naše pri-sotnosti v mestu. To je konec, ne začetek.Vsebine morajo biti odprte, segati morajočim bolj na ulico, morajo biti privlačne,seksi in se v notranjosti pretakati. VrnitevNarodnega doma slovenski skupnosti bopomenila tudi dokončno ponovno nor-malizacijo slovenske prisotnosti v mestu,ne pa muzealizacije. In tudi s programom,ki bi se izvajal v njem, bi se ta ponovnanormalizacija vsakodnevno potrjevala.Vsi danes govorijo, da ima Trst velikopotencialov, ampak te besede same posebi ne pomenijo veliko. Ko govorimo opotencialih, današnji Tržačani zavestnoali podzavestno mislijo na čase našihpradedov in današnji ponos se gradi napreteklosti. Trst bi lahko bil bolj dinami-čno mesto, kakršno je danes, zato pa po-trebuje nekakšne injekcije sodobnosti aliv prihodnost zazrte drznosti. Projektnovega Narodnega doma je lahko edenizmed tistih, ki lahko mesto v tem smisluspremenijo, ker ko določene programepostaviš v določen kontekst in so uspešni,lahko ustvarijo novo vzdušje. Tržačan jepo naravi precej prilagodljiv, ampak po-trebuje izzive.

Prej ste omenili razmah turizma vTrstu. V zadnjih letih je ta postal vsebolj privlačno mesto za turiste in ni večizključno šoping destinacija. Kako sirazlagate to spremembo?

Trst se zelo razlikuje od drugih ita-lijanskih mest in ponuja drugačno at-mosfero. Arhitektura ni klasično itali-janska in, če samo pogledamo Veliki trg,je Trst edino večje italijansko mesto, kina glavnem trgu nima cerkve. Trst je po-leg tega malo Dunaj, malo slovanski,ampak vsi v njem govorijo italijansko,kar italijanskemu turistu zelo olajša po-tovanje. Ljudje so se končno začeli zave-dati, da je ta drugačnost Trsta privlačna,mesto pa se v zadnjih letih veliko pojavljatudi v filmih. Tudi turizem na splošno seje v zadnjih desetih letih zelo razvil. Naprimer kitajski srednji sloj je danes najboljštevilčen na svetu in šteje 115 milijonovljudi. To pa je sloj, ki največ potuje innajveč potroši – in Kitajci v potrošnjiresnično vodijo. Zgodila pa se je tudisprememba glede izbire njihovih desti-nacij, saj ti želijo obiskati manj znanekraje, ker vsi drugi rinejo v najbolj oble-gane evropske prestolnice, kot so London,Pariz in Rim. To je nek splošen trend,zakaj prej nezanimive destinacije danespostajajo privlačne. Veliko je še možnosti,da bo Trst še rasel v turističnem smislu,pomembne pa bodo tudi prometne po-vezave, ki jih je treba precej okrepiti.

V Trstu se v zadnjem času precejdenarja vlaga tudi v hotele. Okoli no-vega leta je v nekdanji palači Ras zaživelluksuzni hotel Double Inn Hilton, prednekaj tedni pa je družina Lokar napo-vedala, da bo v palači Kalister blizu gla-vne železniške postaje uredila hotel.Kako ocenjujete prenovo palače Ras innamero družine Lokar?

O tem, da bi palača Kalister lahkopostala hotel, se v Trstu govori že desetlet. To je bila stvar časa in kaže, da se borazvila v pravo smer. Že lokacija ponujaveliko priložnosti, saj je blizu železniškepostaje in ob vhodu v staro pristanišče.Prenova palače Ras je bila zelo ambiciozenprojekt, ki je bil zelo spoštljiv tudi do ar-hitekture. Nekaj, kar pa bi sicer pričakovalod mestne uprave, je, da bi turistični raz-voj Trsta nekoliko bolje opredelila, kot je

do sedaj. Turizem je seveda pozitiven,toda pri tem je treba paziti, da iz mestnegasredišča ne izpodrine stanovalcev.

Kar se je zgodilo že v Sloveniji, naprimer v Piranu in Ljubljani ...

In kar se počasi dogaja tudi v Trstu.Tega ni nemogoče preprečiti. Prebivalcembi morali ponuditi nekatere privilegije,da bi jih zadržali v mestu.

Najbolj neizkoriščeno in verjetnonajbolj atraktivno območje Trsta je staropristanišče, ki ga tržaška občina name-rava revitalizirati. Kot zgled tržaški žu-pan navaja barcelonski Port Vell. Kakosi vi zamišljate ureditev tega ogromne-ga, 66 hektarjev velikega območja?

To bi lahko bila ena najbolj zanimi-vih lokacij v Evropi, glede urbanističneprenove pa je bistveno imeti skupno vi-zijo. Port Vell je sicer zelo primerljiv stržaškim, tudi stavbe so precej podobnein so iz približno enakega obdobja. Bar-celona pa ima 1,5 milijona prebivalcevin ima za seboj celotno Katalonijo. Izdrugih primerov se resda lahko velikonaučimo, morali pa bi tudi ciljati natisto, kar že imamo, a je še neizkoriščeno.Tu mislim na številne ugledne znanstvene

ustanove v Trstu, ki ima največje številoraziskovalcev na prebivalca v Evropi. Tiznanstveniki, ki prihajajo z različnihkoncev sveta, predstavljajo dušo Trsta,kot je bil nekoč. Ampak nihče od njih nisvoje dejavnosti spremenil v posel. Mi-slim, da bi mesto in investitorji morali ktemu spodbujati, in te nove dejavnosti –seveda usmerjene v tehnološki napredek– bi lahko domovale v starem pristanišču.Druga dejavnost, ki je še neizkoriščenain sledi podjetniškemu duhu, je jadranje.Vsi namreč poznajo Barcolano, to strastdo jadranja imamo Tržačani v krvi.Zakaj pa ne bi v starem pristaniščuimeli več podjetnikov, ki bi ponujali sto-ritve in gradili plovila, jadra in drugoopremo ne le za lokalno, ampak za sve-tovno tržišče? Poleg tega Trst, da biuresničil projekt revitalizacije staregapristanišča, potrebuje nove prebivalce,vsaj 10.000 ali več. Nesmiselno bi bilo,da bi bogatejši sloj Tržačanov izpraznilen del mesta in se preselil na novotrendi lokacijo. To ni v vzdušju kozmo-politskega mesta. Staro pristanišče po-trebuje nove ljudi s podjetniško žilico.Trst je v svojem srcu pristaniško mestoin kot takšno mora biti odprto, rado-vedno in usmerjeno k razvoju.

Tržaški Narodnidom so radiupodabljali na razglednicah;na sosednji, s slovenskimnapisom, je velikaFabianijeva palačana Vojaškem trgu(Piazza Caserma)videti tako, kot jo jev svoj objektiv ujel priznani tržaški fotograf Francesco Penco;spodaj detajl iz današnjegaNarodnega doma

OZE NŠK

N A R O D N I D O M 1 9 2 0 - 2 0 2 0 N A R O D N I D O M 1 9 2 0 - 2 0 2 0

Arhitekt Dimitri Waltritsch o pomenu Narodnegadoma nekoč, o njegovi simbolni vrednosti,

o vizionarstvu Maksa Fabianija in o potencialih Trsta, ki so še neizkoriščeni

Dimitri Waltritschje rojen v Gorici,

zadnjih 20 let živiin dela v Trstu,

kjer ima od leta2001 svoj

arhitekturni biro; po njegovih načrtih

nastaja nov predelŠanghaja,

v Gorici pa seobnavlja Trgovskidom, ravno tako

kot Narodni domFabianijeva stavba

BILJANA PAVLOVIĆ

V Narodnem domuje obratoval tudi za tiste čase

zelo moderen Hotel Balkan

OZE NŠK

Psihoanalitičarka Vlasta Polojazje Tržačanka, ki živi in dela medrojstnim mestom in Padovo. Iz-

haja iz trgovske družine istrskih korenin.Na njenem domu ob Kanalu sva se po-govarjali o bolečih izkušnjah ljudi tegaprostora, spravnih dejanjih in prihod-nosti Narodnega doma.

Požig Narodnega doma je močnoprizadel tržaške Slovence. Lahko go-vorimo o kolektivni travmi?

Da je bil požig Narodnega domatravmatičen, seveda drži. Razne defini-cije travme pa se danes uporabljajoprepogosto, vse je travma. Tačas se naprimer govori o travmi zaradi pande-mije: brez dvoma je to travmatičen ele-ment, ampak tudi nekaj, kar se tiče nasvseh, zato smo lahko o njem govorili sprijatelji in na tak način se človekpoteši. Drugo pa je, kadar nekaj trav-matičnega zadeva določeno skupnost,kot je bilo v tem primeru: šlo je zaskupnost, ki je bila močna in vidna,Narodni dom je bil zelo viden. Požig jebil napad na skupnost. Kar pomeni, dajo je požig spravil v položaj, ko ni imelaveč možnosti, da bi se pogovarjala zdrugimi skupnostmi o tem, kar se jedogajalo, bila je izločena. In to je potemtravma, ki zrahlja družbene vezi, ki sonedvomno zelo pomembne.

Nedolgo tega je izraelski psihoa-nalitik Schmuel Erlich napisal zelo lepodelo o travmi – tako oni kot Palestinciimajo žal dosti takih primerov – in iz-postavil, da travma postane res travmav trenutku, ko v posamezniku vzbudinekaj, kar je povezano z njegovo prete-klostjo. Pri Borisu Pahorju se to lepovidi: požig Narodnega doma je bil takodramatičen in destruktiven, da je to,kar se je potem dogajalo, v njem vednovzbudilo spomin na požig. Povezalo gaje s strahom, ki ga je takrat občutil. Toje zelo lepo opisal, sicer že kot odrasel,ko je vse to elaboriral.

Kako se taki travmatični dogodkiprenašajo na potomce?

Glede tega imamo na psihoanaliti-čnem področju na razpolago zanimiveštudije nemških psihoanalitikov, ki soopravili neverjetno delo – kar popolno-ma manjka v Italiji (nekaj zanimivega jenapisal le Paolo Fonda), kjer se običajnote stvari zamolči, na pol skrije ... Nemciso se pa s tem ukvarjali in zaključili, daje težko posploševati: psihoanaliza štu-dira posameznike, delo je individualno,trditi, da lahko nekaj velja za vse, je lehipoteza in kot taka tvegana. Brez dvomapa se marsikaj prenese na naslednjo ge-neracijo, zlasti, ko mati doživi nekaj hu-dega, lahko črna senca leže tudi na do-jenčka. Če se o tem v družini ne govori,takrat lahko postane res travmatično.To se navadno zgodi tudi zato, kertravmatiziran človek potrebuje zelodolgo časa, da o tem spregovori.

Ocenjujete, da se je nekajpodobnega zgodilo tudi s trža-škimi Slovenci? Vemo, da so mno-gi na primer zanikali svoj jezik inga niso posredovali potomcem.

Res ga niso posredovali. Čudnoje tudi, da se mlad človek ni dal na

delo in se naučil tega jezika: ne-verjetno je, da je tudi tako blokiran, dapotrebuje toliko časa, da se približadrugemu jeziku ... Nedvomno je to po-sledica travmatičnih dogodkov, ki sojih doživeli njegovi predniki, izbira je-zika je bila nekoč celo življenjsko ne-varna, tvegana. Moj oče je na primerpod fašizmom obiskoval pazinsko gim-nazijo, edino v Istri: če so jih zalotili,da so govorili med sabo istrsko hrva-ščino, so jih telesno kaznovali. To jebilo zelo hudo in otroku ostane; oče otem ni rad govoril.

Nekateri otroci so takrat zatrlisvoj jezik, v drugih je tako ravnanjevzbudilo upor. Zakaj se zgodijo različnipremiki?

Tudi o tem so bile zanimive študije,na primer psihoanalitičarke Silvie Ama-ti, po rodu Argentinke, ki se je v 90.letih z družino preselila v Trst. Predtem je živela v Švici, kjer je imela medpacienti tudi ljudi, ki so bili v JužniAmeriki tarče diktatorskih režimov. Vargentinski psihoanalizi se je uveljavilpojem dvoumnosti kot nekaj zelo pri-mitivnega, lahko bi jo imenovali prvoobrambo: branite se tako, da se popol-noma prilagodite. Tudi pri požigu Na-rodnega doma so mnogi gledali, nihčeni reagiral, tako piše Boris Pahor. Pri-lagodili so se napadalcem. Ko bi bilikako reagirali, zavzeli drugačno stališče,bi izzvali kakšno reakcijo. Z dvoum-nostjo pa se lahko prilagodite čemurkoliin živite dalje. Zelo dosti ljudi je to na-redilo pod fašizmom, od Kosa so postaliMerlo in se prilagodili. To je človeško,ampak žalostno.

V neki študiji ste napisali: kjer nieksplicitnega priznanja, lebdimo medrealnim in fantastičnim. Se je to zgodilotudi s požigom Narodnega doma?

Da, to je zelo očitno. Nekateri ševedno trdijo, da smo si ga sami požgali,ker bi drugače morali prevzeti krivdo,

priznati, res smo to naredili, se vprašatizakaj ... Tako pa jaz nisem kriv, krivdaje tvoja: hotel si me spraviti v zagato, sipa ti vse izgubil. Jaz sem čist. Ampaknerodno je, da na tak način ustvarjajodvom (je bilo res tako?) in se na njemrazvijajo. Podobno se dogaja tudi sšohtom.

Mislite, da je to del nekega načrta?To spada v kriminalno obnašanje,

tudi nacisti so tako delali. Kot vemo, sopočeli neverjetne stvari, a skušali natotudi uničiti vse dokaze. Tako so vpletenilahko rekli, saj ni bilo ravno tako, jaznisem bil zraven, drugi so to delali ...

13. julij 1920 je bil v naši skupno-sti vedno prisoten, kljub temu pa sezdi, da se o Narodnem domu ni dovoljgovorilo.

Dotikamo se zelo delikatne točke.To je bilo povezano s tem, kar se je do-gajalo v Jugoslaviji, s komunističnoideologijo, kjer je bil nacionalizemnekaj negativnega in so vanj spravilitudi nacionalni čut, ki je seveda nekajdrugega. Narodni dom je bil vednoznak slovenstva. Komunist pa ni Slo-venec, ni Italijan, komunist je komunistin internacionalist.

Bil je velik znak slovenstva intudi meščanstva ...

Res, to je tudi pomembna ugoto-vitev.

Tisti čas je bil zelo boleč. Marsikdomed nami se še vedno gane, ko pomi-sli na ideale, za katere so se borili štiribazoviški junaki in ostale žrtve fašiz-ma. Podobno občutijo najbrž potomciezulov in žrtev povojnih pobojev. Za-kaj mislite, da so ta čustva še danestako živa?

Marisa Madieri je to lepo opisalav knjigi Verde acqua, ki je pravi literarnibiser. Brez dvoma je bilo tudi v ezulihtrpljenje, tudi zato, ker so jih, ko soprišli v Italijo, izrabili, da bi vzbudilinasprotovanje s strani tukajšnjih pre-bivalcev – uporabili so jih na primer zato, da so razlastili slovensko zemljo. Otem ne govorijo. Ko se bodo ezuli kon-čno razjezili, ko bodo lahko rekli itali-janski državi, kako ste nas mogli takouporabiti – najprej ste nas nekje prisilili,da smo zapustili svojo zemljo, nato stenas uporabili proti tistim, ki so bili re-veži kot mi – ko bodo to zmogli, sebodo rešili preteklosti.

Upam, da bomo z vrnitvijo Na-rodnega doma in tem korakom realpolitik, ker za to gre, res šli preko vsegatega. Preteklost je naše bogastvo, ki gamoramo poznati in ceniti zato, da gre-mo dalje. Ne zato, da se prepiramo. Dagradimo tiste mostove, ki si jih je za-mislil pokojni Aleš Lokar v 80. letih:revija Most je bila res most, ker sovanjo pisali Italijani in Slovenci. To siželim, potem ima vse to smisel.

Gane pa nas, tako vsaj mislim, ob-čutek hvaležnosti: bazoviški junaki sobili tako mladi in vendar tako odločni,da so šli preko vsega. Z druge strani jetudi res, da nisi mogel drugače, če sihotel živeti. Ko sem vprašala očeta, za-kaj je kot kapitalist podpiral partizanein jih vzdrževal, mi je odgovoril »zelopreprosto: zato, da ostaneš to, kar si,nisi imel druge izbire«. In tako so čutilimnogi: Dorče Sardoč, Angel Kukanjain drugi so razumeli, da lahko ostanejoto, kar so, če se uprejo, ker če popustijo,bodo postali Doroteo Sardossi. Če medrugi ne prepozna za to, kar sem, inskuša name pritisniti tako, da me ustvaritakega, kot on hoče, potem nisem večto, kar sem. In to je zelo hudo. Za iden-titeto gre.

Bistveno je torej to, kar sem, mor-da pa tudi to, da me drugi priznajokot del neke skupnosti. Je lahko vra-čanje Narodnega doma dodaten korak

k priznanju slovenske prisotnosti vTrstu s strani Italijanov?

Mi si to želimo, nisem pa prepri-čana, da je res tako. Italijani so prijazneosebe in kot osebe so seveda zelo razli-čne, dobre in tudi ne. Italijanska vladapa je nekaj drugega in jo marsikdaj za-gode ... Bomo videli.

Seveda pa naša skupnost potrebujeto priznanje. Pomislimo na kulturnedogodke v mestu, ko predstavljamo naprimer italijanske prevode slovenskihdel: italijansko govorečih je zelo malo,dvorane napolnimo mi. Upam, da bodov Narodnem domu lahko zaživele tudiitalijanske stvari, da bo postal domkulture, vsesplošne. Prav tako bi bilotreba vanj vključiti druge skupnosti. Stem bi res uresničili to, za kar je bilotoliko borbe in žrtev. Pot je pa dolga.

Kakšno mnenje ste si ustvarili ospominskem obhodu obeh predsed-nikov držav v Bazovici?

Pozitivno je, da pride do tega, v tone dvomim, zavedam se, da se drugačene da in zato tudi sprejmem. A tudijaz, kot mnogi med nami, težko sprej-mem, kar je povezano s šohtom.

Lahko tovrstna dejanja vplivajo naodnose med tu živečimi skupnostmi?

Eni so in bodo vedno ekstremni,tudi med nami. Ampak, če poslušamote, ostanemo zagrizeni na isti točki.Glavno je, da se gre dalje. Po drugistrani je pomembno, da predsednik ita-lijanske republike pride pred spomenikštirim junakom. To je priznanje, čepravdelno, in tega se ne da več izbrisati.

Občutek imam, da so najbolj gla-sni med nami to spregledali in seosredotočajo samo na šoht.

Žal je to del slovenske zgodovine,s tem se moramo soočiti. Poboji se nisodogajali pri šohtu v Bazovici, so se padrugod: zlasti iz ideološkega razloga soubili zelo dosti ljudi. To nam teži. Meneje sram, da se je to zgodilo. Žal mi je, dase je to zgodilo, čutim se krivo, čepravseveda nisem imela nič pri tem, a pri-padam narodu, ki je to storil. In tega semoramo zavedati, zato da gremo dalje.In moramo tudi reči: moj bog, česavsega smo zmožni, saj smo slabši od ži-vali! Taki smo tudi mi, ne samo oni. Koto vemo, smo lahko, upam, dovolj pa-zljivi, da se to ne ponovi. Ampak nismočisti. Nihče ni čist.

Nismo čisti in nismo samo mitrpeli.

Mi smo zelo trpeli, a drugi so tudi.Tudi ti, ki so prišli iz Istre. Zelo zani-mivo je s tega zornega kota brati delaFulvia Tomizze: koliko ga je to stalo.

Kaj naj storimo 14. julija, ko boobletnica mimo?

Mislim, da si je treba vzeti čas.Tega bomo itak imeli, saj bo v Narod-nem domu k sreči še nekaj časa fakul-teta. Če bomo zmogli skupno premislitikako dalje, bo to velik uspeh. Potrebnobo, da se s tem ukvarja zelo dosti oseb,kajti to je neverjeten izziv. Zelo dobroje treba vse premisliti, predvsem pamora to biti skupno delo, da ne pridedo sekt in zdrah – tam bi bilo reskonec vsega.

Ponavljam, vrnitev Narodnega do-ma je nekaj izredno lepega, ampakčaka nas veliko delo, najprej znotrajslovenske skupnosti: mi si moramoskupaj začrtati prihodnost, potem papogledati, s kom bi lahko delali. To jenaše, ampak uporabili ga bomo z dru-gimi: pazite, pri tem moramo tudi za-služiti, drugače bo vse propadlo. Na-rodni dom je izziv, ki nam ga da usoda,zato da pokažemo, kaj smo sposobni.Vsi se bojimo, ampak, če se človek, konekaj začne, ne boji, nekaj ni v redu znjim. Če bi bilo sedaj preveč evforije,bi pa bila res zaskrbljena.

POGLED PSIHOANALITIČARKE - Dr. Vlasta Polojaz

»Preteklost je bogastvo,ki ga moramo poznatiin ceniti, da gremo dalje«

14 Sobota, 11. julija 2020 N A R O D N I D O M 1 9 2 0 - 2 0 2 0

Poljanka Dolhar

15Sobota, 11. julija 2020N A R O D N I D O M 1 9 2 0 - 2 0 2 0

Še en pogled na Palačo Arrigoni(tokrat s končnepostaje openskegatramvaja):Narodnega domase skorajda ne vidi,medtem ko je bilna črno-belirazglednici še kakoviden tudis tramvajskih tračnic

OZE NŠK Damjan Balbi /

FotoDamj@n

Glavni vhod so krasili vitraži,

za katere jeosnutke pripravil

dunajski slikarKoloman Moser,

nad njim je bilnaziv lastnice

palače (Tržaškaposojilnica

in hranilnica).Vitražev in napisa

ni več, ohranil se je kamnit grb

z gledališkimimaskami, panjem,

čebelami, letnicodograditve – 1904

Vhodna avla jena obiskovalca, ki je pred sto letiprestopil pragNarodnega doma,delovala mogočno;od tu so v mezaninin prvo nadstropjevodile dvojnestopnice iz nabrežinskegakamna (kot jerazvidnoiz 3D vizualizacije, ki jo je na podlagioriginalnih načrtovpripravilMassimilianoBlocher); do danes sta se ohranilale nosilna granitnastebra – na njihje od leta 2016na ogledstalna razstava o zgodoviniNarodnega doma

Narodni dom so dogradilileta 1904,požgan je billeta 1920: v tem času je gledalna prostran Vojaški(tudi Kasarniški)trg, pred njim je bila fontana,daleč na drugistrani trga pavelika vojašnica.Leta 1925 so predNarodnim domomzgradili mogočnoPalačo Arrigoni, ki je povsemprekrila pogledna Fabianijevopalačo

Narodni dom je nekoč gledal na Vojaški (tudiKasarniški) trg,

danes mu pogledna Trg Dalmacijev celoti prekrivaPalača Arrigoni

(1925); v njejbi bila morala

v 90. letihprejšnjega stoletja

zaživeti Tržaškakreditna banka

FABIANIJEVA PALAČA IN SOSESKA

Nekočin danes