Šri Aurobindo

VVpprraaššaannjjee pprreerraajjaannjjaa

Šri Aurobindo

Vprašanje prerajanja

Vprašanju ob rob

Kaj je prerajanje? Šri Aurobindo se tega vrašanja dotakne takojna začetku in pove, kaj z njim misli ter zakaj tudi sam uporabljata izraz. Za Slovence je pomembno, da si njegov pomen v tej knji-gi dobro zapomnimo, saj se v našem jeziku ta beseda večkratuporablja pomensko drugače. Vzemimo za merilo slovenskosti inpomena Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). Ta navajaza ‘prerajanje’ in ‘prerajati’ naslednje razlage: duhovno preraja-nje; neprestano prerajanje te dejavnosti (kot glagolnik) in delati,“povzročati, da postaja kaj bistveno boljše, bolj sposobno za živ-ljenje: te ideje prerajajo društvo; pomlad preraja zemljo; dežela sepreraja (kot glagol) in: vse prerajajoča ljubezen; ni se mogelnagledati prerajajoče se narave.”

Če naj 'prerajanju' pridenemo 'duhovno', moramo razvozlati,kaj pomeni duhoven, saj pridevnik napoveduje pojmovno pod-vrsto glagolnika. Šri Aurobindo je besedo razložil takole: „ …duhovnost ni visoka razumskost, ni idealizem niti etično nagi-banje uma ali moralna čistost in vzdržnost, prav tako nereligioznost ali vneta in vzvišena čustvena gorečnost kot tudi nesestav vseh teh odličnosti. Umsko prepričanje, kredo ali vera,čustveno teženje, uravnavanje vedenja skladno z religioznimiali etičnimi obrazci ne štejejo kot duhovni dosežki in izkušnje.Te stvari so za um in življenje zelo pomembne. Pomembne somu za razvoj kot pripravljalni vzgibi, ki naravo disciplinirajo,

Izvirnik

Sri AurobindoThe Problem of Rebirth

Sri Aurobindo Ashram TrustPondicherry

ko Vzhodnjaki kot Zahodnjaki pojmujejo s prerajanjem prehodiz nesnovnega (ali več nesnovnih stanj) v življenje – rojstvo. Šlonaj bi za vsaj en takšen prehod.

Nekatera verstva in filozofije kljub trdnim argumentomznanosti trdijo, da je Bog ustvaril svet takšnega kakršen je, saj gav svoji nezmotljivosti nima zakaj popravljati. Svet se potemtakemv bistvu torej ne spreminja – teorija o razvoju vrst je zmotna, kotje zmotna ideja o prerajanju. Zato so ju izločila iz svojega nauka.Krščanstvo je baje s prerajanjem to storilo na koncilu vKonstantinopolu, saj cerkveni oče Origen Adamantius (185–254)še vedno govori o njem, kot da je del cerkvenega nauka.

Gledanju na svet kot statičen, je oporekal že Heraklit (535–475 pr.nšt) ), ki je s svojimi aforizmi trdil, da se vse spreminja,da dvakrat ne moremo stopiti v isto reko, ker so tam druge vodeitd. torej, da je vse v nenehnem prehajanju iz stanja ne-bivanjav stanje bivanja in obratno. Prerajanje duše je torej po tej logikien vidik tega gibanja. Tako kot si narava letno večkrat menjasvoj plašč, si človeška duša zamenja svoje telo dokler ne pridečas, ko se to neha, ko je duša osvobojena, v naravi pa, ko seizteče njen življenjski ciklus in nastopi pralaja**. Bajeslovnegaptiča Feniksa, ki ponazarja prerajanje, s tem da se vsakih 500 letzažge in zgori do pepela, iz katerega ponovno vznikne vživljenje, srečujemo (pod različnimi imeni) v mitologiji starihnarodov že od starih Egipčanov dalje.

Slovencem je prerajanje, kot ga obravnava ta knjiga, precejtuje če že ne popolnoma nespremenljivo. Mišljenje, da se člo-vek vedno znova rojeva tako kot ves pojavni svet, se v literaturizaradi krščanske vzgoje skoraj ne omenja. Krščansko gledanjena svet namreč prežema vse pore zahodne civilizacije že skorajdve tisočletji. Ta “blagoslov” ni obšel Slovencev, med katerimi

** pralaja – konec obdobnega ciklusa; začasni razpad vesoljne oblike bivanja in vsehposamičnih oblik, ki se gibljejo v njenih kroženjih.

7prečistijo in jo primerno oblikujejo, vendar še vedno štejejo vumski razvoj – začetkov duhovnega uresničenja, doživljanja,sprememb tam še ni. Duhovnost je v bistvu prebujanje notranjeresničnosti našega bitja duhu, biti, duši, ki je nekaj drugega, kotso naš um, življenje in telo, notranje teženje po spoznanju,občutenju, postajanju, da bi stopili v stik z višjo Resničnostjo, kije onkraj in prežema vesolje ter stanuje tudi v našem bitju. Jetežnja, da bi bili s to Resničnostjo v stiku in združeni z njo,hkrati pa preusmeritev, spreobrnitev, preobrazba našega celotne-ga bitja kot posledica teženja: stik, združitev, rast ali prebujenjev novo bitje, novo bit, novo naravo.*“

Prav tako „neprestano prerajanje“ ne pove ničesar, če ni znanpredmet prerajanja. Ta predmet mora biti neka stalnica, ki izgines polja pojavnosti in se v njem – vsaj še enkrat – znova pojavi(rodi). Ta stalnica, entiteta, ki se preraja mora imeti lastnosti žive-ga bitja, oziroma biti živo bitje. Zato naj bi se mrtva narava, vkatero štejemo vse kar je „nižje“ nižje od rastlinskega sveta, neprerajala. Tako po sedanjem zahodnem pojmovanju življenja.

V stari vzhodni filozofiji, pa tudi v Šri Aurobindovi, sprerajanjem ne pojmujejo le povzročanja, da „postaja kajbistveno boljše, bolj sposobno za življenje ...“, ker v njej za me-rilo boljšega ali sposobnejšega postavlja v življenje. ŠriAurobindo, ki gleda na svet z vidika duhovne evolucije, papravi, da vsaka pojavnost vsebuje klico naslednje. Tako Snov ževsebuje klico Življenja, Življenje klico Uma itd. Če ne, kakolahko Snov oživi, se v življenju pojavijo zametki Uma …?

SSKJ večkrat uporablja besedo prerajanje kot sinonim zabesedo spreminjati – kar je nekaj drugega, kot je pomen prera-janja v tej knjigi. Na Vzhodu kot prerajanje pojmujejo prehodduše iz življenja v drugačno ali drugačna (nesnovna) stanja. Ta-

* Sri Aurobindo: Life Divine p. 853

6

I. DEL: PRERAJANJE IN KARMA

8se še v novejših časih le redki dotaknejo vprašanja prerajanja.Tako Simon Gregorčič npr. v svoji pesnitvi Človeka nikar pove:

V delavnico sem tvojo zrl,in videl vedno sem vrtenje,prelivajoče se življenje, prerojevanje, prenavljanje,iz bitja v bitje presnavljanje,a smrti nisem uzrl nikjer!

Sodobni pesnik Gregor Strniša pove v svoji pesnitvi v bistvuisto:

To je živa čarovnijazemlje, vode in neba,da sekira, ki ubija,nikdar nič ne pokonča.

Prevajalec

Prerajanje

Teorija o prerajanju je toliko stara kot samo mišljenje, njene-ga vira pa ne poznamo. Od naših nagnjenj je odvisno, ali jolahko sprejmemo kot sad starodavne psihološke izkušnje, ki joje zmeraj mogoče ponoviti in preveriti, torej kot pravo, ali pa jozavrnemo kot filozofsko dogmo in spretno umovanje. Vsekakorpa se bo nauk, ki je, verjetno skoraj toliko star kot človeškomišljenje, ohranil, dokler bodo ljudje razmišljali.

V preteklosti je nauk krožil po Evropi pod čudnim imenom"preseljevanje duš", kar je zahodnemu umu prineslo smešnopodobo Pitagorove duše, ki se kot naključna ptica selivka seli izčloveške božanske oblike v telo morskega prašička ali osla. Fi-lozofska ocena teorije je izražena z izvrstno, a nepraktično grš-ko besedo “metempsychosis”, ki pomeni, da se ista posamičnaduša naseli v novem telesu. Grščina zelo posrečeno povezujemisli in besede in težko bi bilo najti ustreznejšo besedo. Ko pa joprenesemo v drug1 jezik, postane beseda dolga in učena ter pravnič ne spominja na pretanjeni grški smisel, zato je ni pri-poročljivo uporabljati. Danes je priljubljen izraz "ponovnoutelešenje", toda ideja, ki jo beseda vsebuje, vodi k grobemu alipozunanjenemu pojmovanju dejstva in odpira mnogo vprašanj.Sam imam najraje besedo “prerajanje”, saj nudi širok, nezazna-

1 Šri Aurobindo je uporabil besedo "angleški"..(Op. prev.)

ljudeh, ki si domišljajo, da so nekaj več kot le intelektualniotročički, se lahko samo smejimo. Utemeljujejo psihološko, pakljub temu zanemarjajo samo naravo našega običajnega ali fi-zičnega spomina, ki je tudi vse, kar navaden človek lahkouporabi. Koliko se spominjamo iz naših dejanskih življenj, kijih v tem hipu nedvomno živimo? Naš spomin je navadno doberza tisto, kar je blizu, postaja pa manj jasen ali zanesljiv, če sepredmeti oddaljujejo še bolj nazaj, ohrani samo nekajizstopajočih točk in nazadnje se, ob začetkih naših življenj,izgubi v praznini. Ali se spominjamo preprostega dejstva, dasmo bili kot otrok ob materinih prsih? Pa vendar je otroštvo povseh razlagah razen budistični del istega življenja, in pripadaistemu posamezniku – prav tistemu, ki se ga ne more spomniti,tako kot se ne more spomniti preteklega življenja. Pa vendarzahtevamo, da bi se fizični spomin, spomin živalskih možgan,ki se ne more spomniti lastnega otroštva in mu je ušlo tudi tolikostvari iz naših zadnjih let, spomnil tistega, kar je bilo predotroštvom, pred rojstvom, preden se je sam sploh izoblikoval.In če se ne more spomniti, kričimo: “Vaša teorija o prerajanju nidokazana!” Modra nespamet našega navadnega človeškegarazmišljanja ne more seči dlje, kot takšno pametno sklepanje.Če naj bi se spomnili svojih preteklih življenj, ali kot dejstva instanja ali dogodkov in podob iz njih, bi bilo to mogoče samo obpomoči dušnega spomina; če bi se ta prebudil bi presegel mejefizičnega in obnovil vtise, drugačne kot so tisti, ki so odtisnjenina fizičnem bitju s fizično dejavnostjo možgan.

Dvomim pa, da bi bila teorija za to, ker so na voljo podatki ofizičnih spominih na pretekla življenja in podatki o takšnem pre-bujanju, bolj dokazana. Sedaj slišimo o več zaupno navedenihpodobnih primerih, čeprav zraven ni aparata preverjenih inodgovorno preizkušanih podatkov, kar daje težo psihičnimraziskavam. Skeptik lahko o njih zmeraj dvomi kot o utvari ali

13movan pomen, tako kot ustrezni sanskritski izraz punardžanma,“ponovno rojstvo”, ter nas ne zavezuje samo s temeljno mislijo,ki je bistvo in smisel nauka.

Prerajanje je za sodobni um zgolj umovanje in teorija. Nikolije niso preverili z metodami sodobne znanosti ali tako, da bizadostili novemu kritičnemu umu, ki ga je izoblikovalaznanstvena kultura. Niso pa je niti ovrgli, saj sodobna znanostne ve ničesar o prejšnjem ali kasnejšem življenju človeške duše,pravzaprav ničesar ne ve o duši, pa tudi ne more vedeti. Njenopodročje preneha z mesom, možgani, živci in zarodkom in nje-govim nastankom in razvojem. Sodobni kriticizem niti nimanobenega aparata, s katerim bi lahko ugotovil, ali prerajanjeresnično obstaja ali ne. Sodobni skepticizem z vsemi svojimizahtevami glede raziskovanja in tankovestni zanesljivosti de-jansko ni dovolj učinkovit odkrivalec resnice. Zunaj fizičnegaobmočja je znanost skorajda nemočna. Učinkovita je pri odkri-vanju podatkov, vendar pa razen tam, kjer podatki že sami odsebe ponujajo sklep, ne pozna načinov, s katerim bi preverjalaposplošitve, ki jih na podlagi podatkov v enem rodu takodomišljavo oznanja, v drugem rodu pa jih ruši. Nima zanesljivihsredstev, s katerimi bi ugotavljala resničnost ali neresničnostdvomljivih zgodovinskih trditev. Po sto letih razprav nam nemore povedati niti tega, ali je Jezus Kristus sploh obstajal ali ni.Kako naj se potemtakem ukvarja z vprašanji, kot je tisto oponovnem rojevanju, ki je predmet psihologije in ga je mogočeskleniti bolj s psihološkimi kot fizičnimi podatki.

Utemeljevanja, ki jih navadno ponujajo zagovorniki innasprotniki, so pogosto šibka ali jalova, v najboljšem primerupa ne zadoščajo, da bi na svetu lahko kaj potrdila ali ovrgla.Eden izmed vzrokov, ki ga pogosto zmagoslavno navajajo prizavračanju, je npr., da se svojih preteklih življenj ne spomin-jamo in da jih zato ni moglo biti. Takšnemu razmišljanju pri

12

Navsezadnje ni večina stvari, ki jih sprejemamo kot resnične,nič kaj bolj zanesljiva. Vsi smo globoko v sebi neomajnoprepričani, da se zemlja vrti okrog svoje osi, toda zadeva ni bilanikoli preverjena, kot je opozoril veliki francoski matematik. Gresamo za teorijo, ki upošteva določene izsledke iz opazovanja innič drugega. Kdo ve3, ali je v tem ali naslednjem stoletju ne bozamenjala boljša ali slabša? Preden se je pojavil Galileo s svojim“In vendar se vrti” in zmotil nezmotljivost papeža in Svetegapisma, znanosti in učenjaške logike, so vse opazovaneastronomske pojave odlično preračunavali s teorijo sfer in ne vemše kaj. Lahko smo prepričani, da bi si bilo mogoče na računtežnosti izmisliti teorije, vredne občudovanja, če bi bila našapamet brez predsodkov in ne bi bila obsedena z Newtonoviminazornimi dokazi.4 Gre za nenehno begajočo in prisotno nadlogonašega razuma. Ta namreč izhaja iz tega, da ničesar ne ve, in semora tako dolgo ukvarjati z neštetimi možnostmi, morebitnimirazlagami vsakega danega niza dejstev, dokler dejansko ne vemo,kaj je v njihovem ozadju. Nazadnje poznamo pravzaprav samo to,kar opazujemo, pa še to podvržemo ponovnemu izpraševanju, kotje npr., da je zeleno res zeleno in belo res belo, čeprav se zdi, dabarva sploh ni barva, ampak nekaj drugega, kar samo ustvarjavidez barve. Pri dejstvih pa, ki jih ni mogoče opazovati, semoramo zadovoljiti samo z razumsko logiko, verjetnostjo alizanesljivostjo. Vsaj dokler ne zaznamo v sebi višjih zmožnosti,kot je od čutil odvisni razum in čakanje na razvoj, ki naj bipripeljal do večje zanesljivosti, zmožnosti. Pravzaprav skeptikuni mogoče zagotoviti nobene verjetnosti ali gotovosti v koristteorije o prerajanju. Zunanji podatki, ki so vendarle dosegljivi, pa

3 Upoštevajmo, da ob pisanju tega eseja (1915) še ni bilo vesoljskih poletov, ki so ned-vomno potrdili mnoge prejšnje teorije o Zemlji in sončnem sistemu (op. prev).

4 Napisano preden je bila znana Einsteinova posebna relativnostna teorija. Enotnateorija polja je bila objavljena leta 1953! (Op. prev.)

15predstavi, dokler ne izhajajo iz zanesljivih podatkov. Celo če sonavedeni podatki preverjeni, trdni, da pravzaprav ne gre zaspomine, ampak da jih je oseba, ki jih navaja, spoznala s pomočjofizičnih sredstev ali pa so jih ji sugerirali drugi; v spominu so jihspremenili v prerajanje, in to z zavestno goljufijo ali pa v proce-su samozavajanja in samohaluciniranja. Celo če bi bila dejstvazadosti močna in brezhibna, da bi jih ne bi bilo mogoče ovreči natakšen način, jih še vedno ne bi bilo treba brezpogojno sprejeti zadokaz ponovnega rojstva. Človek si je zmožen izmisliti na stotineteoretičnih razlag za eno samo skupino dejstev. Sodobnoumovanje in raziskovanje je vneslo ta dvom, ki naj bi odtehtal vsepsihične teorije2 in posplošitve.

Tako recimo vemo, da se npr. razpravlja o samodejnem pisanjuali stiku z mrtvimi, odvisno od tega, ali pojav prihaja od zunaj, t.j.iz umov že umrlih, ali od znotraj, t.j. iz podpražne zavesti: torej, alisporočilo prihaja dejansko in neposredno iz osebnosti že mrtvegaali pa priplavajo na površino telepatski vtisi, ki izvirajo iz umatakrat še živečega človeka oziroma ki so bili potopljeni v naši pod-pražni zavesti. Podobno lahko dvomimo tudi o podatkih gledepomnjenja skozi prerajanja. Lahko bi se trdilo, da takšni podatkipotrjujejo neko našo skrivnostno sposobnost, zavest o določenemnerazložljivem vedenju o preteklih dogodkih, vendar pa ti dogod-ki pripadajo drugim osebam in ne nam, ter da v domišljiji ali vi-ziji pripisujemo te dogodke svoji lastni osebnosti v preteklih živ-ljenjih ali da na primer pripišemo sebi izkušnje, ki jih nismo samizaznali, kar je nedvomno eden izmed pojavov miselne napake. Zzbiranjem takšnih podatkov je mogoče marsikaj preveriti, vendar(vsaj skeptik) pa ne tudi ponovnega rojstva. Če bi bili podatkizadosti obsežni, bogati in iskreni, bi ustvarili vzdušje, ki bičloveštvo nazadnje pripeljalo do splošnega sprejema te teorije kotdovolj zanesljive. Preverjanje pa je že nekaj drugega.

2 Psihične teorije so sestavni del nauka o psihizmu, kot so včasih imenovali parapsi-

hološke ali paranormalne pojave (op. prev).

14

Neuspešno pa je poskušala razložiti genija, prirojene sposob-nosti in druge psihološke pojave višjega reda. Menda zaraditega, ker znanost ne pozna osnov naše duševnosti, vsaj ne boljekot so preprosti astronomi poznali zgradbo in zakonitosti ogibanju zvezd, ki so jih opazovali precej natančno. Zdi se mi, datudi če bi znanost vedela več in bolje, ne bi mogla vsega tegarazložiti z dednostjo, vendar pa znanstvenik lahko trdi, da je šelena začetku svojih raziskovanj, da posplošitve, ki so že tolikorazložile, lahko dobro razložijo vse in da ima njegova hipotezaglede preverljivosti dejstev vsekakor boljše izhodišče, kot gaima teorija prerajanja.

Ne glede na vse, so razlage zagovornikov reinkarnacijeenako dobre in spoštovanja vredne, čeprav ne odločilne. Obstajapa še drugo, kar hrupno navajajo in kar se mi zdi enakasovražnemu sklepanju ob odsotnosti spomina, vsaj v obliki, vkateri to navadno navajajo, da bi pritegnili nezrele ume. To jeetično utemeljevanje, s katerim se skušajo upravičiti božja potav svetu ali pota sveta sama. Menijo, da v vesolju obstaja moral-no vladanje svetu ali vsaj nekakšno nagrajevanje za vrline inkaznovanje za grehe. Toda na naši zmedeni in neurejeni Zemljini videti česa takšnega. Dobrega človeka vidimo potisnjenega vstiske bede in zla, ki se razcveta kot zeleni lovor, namesto da bibilo bedno ponižano do konca. To je neznosno. Gre za krutoanomalijo, za zavračanje božje modrosti in pravičnosti, skoraj-da dokaz je, da Boga ni, da ga je treba odpraviti. Če pa Boga ni,je treba za pravičnost najti drugo oporo.

Kako tolažilno bi bilo, če bi lahko dobre ljudi razlikovali inodtehtali obseg njihove dobrote po količini gheeja, ki jo smejopojesti, in številom rupij, ki jih lahko naložijo v svojo banko, terdrugimi srečami, ki jim pripadajo. Ali ne bi moral Najvišji bitistrog in ugleden računovodja? In kako tolažilno bi še bilo, če bilahko na hudobnega, razgaljenega pred lastnim prikrivanjem,

17so nepopolni. Pitagora je bil eden izmed največjih modrecev, pavendar je njegova trditev, da se je v enem od prejšnjih življenj vbojih pri Troji imenoval Anteroid in da ga je ubil mlajši Atrejevsin, samo trditev, tako kot njegovo prepoznanje istovetnostitrojanskega ščita, ne bo prepričalo drugih, kot že prepričane.Sodobni podatki niso nič bolj prepričljivi kot Pitagorov dokaz. Obpomanjkanju zunanjih dokazov, edino odločajočih v naših čutečihintelektih, ki jih obvladuje snovnost, razpolagamo samo z uteme-ljevanjem zagovornikov ponovnega utelešenja, da njihova teorijav vseh primerih bolj upošteva dejstva, kot jih druge. Ta trditev jeupravičena, a ne ponuja nič več gotovosti. Teorija prerajanja namskupaj s teorijo karme daje preproste, skladne in lepe razlage ostvareh. A tudi teorija sfer nam je nekoč dajala preprosto, skladnoin lepo razlago nebesnih gibanj. Vendar pa smo zdaj dobilipopolnoma drugačno razlago, mnogo bolj gotsko in majavo vsvoji skladnosti, nerazložljiv red, razvit iz kaotičnih neskončnosti,ki jo uporabljamo5, kot da razodeva resnico o stvareh. Vendar pa,če samo razmišljamo, bomo morda spoznali, da celo to ni popol-na resnica. Veliko je za njo še takšnega, česar še nismo odkrili.Zaradi tega preprostost, skladnost, lepota in zadovoljivost teorijeo prerajanju še ne jamčijo za njeno zanesljivost.

Ko se spustimo v podrobnosti, negotovost še narašča.Prerajanje na primer pojasnjuje genije, prirojene zmožnosti in ševeliko drugih psiholoških skrivnosti. Potem pa pride znanost ssvojo popolnoma zadostno razlago z dednostjo, čeprav tudi ta,tako kot prerajanje, zadošča samo tistim, ki vanjo že verjamejo

Trditve o dednosti so bile nedvomno skrajno pretirane.Posrečilo se ji je veliko razložiti, vendar pa ne vsega, kar zade-va našo telesno zgradbo, temperament in vitalne posebnosti.

5 Sedaj pa namigujejo, da je ta red le shema, ki jo je ustvaril naš lastni um oziroma joje določila zgradba naših možgan, sopostavitev in logika besed in misli, ki jo vsiljujemosvetu, ki lahko vsebuje takšne stvari ali pa sploh ne (op. avt.).

16

vztraja pri Bogu po svoji podobi, namesto da bi si prizadeval, dabi sebe približeval podobi Boga. Vse te ideje izražajo otroka,divjaka in žival v nas, ki se nam jih še ni posrečilo spremenitiali jih prerasti. Če ne bi bilo tako očitno, da se človek ne boprikrajšal za razkošje, da na globlje misli svojih modrecev lepinesmisle iz svoje preteklosti, bi se lahko čudili, kako da so tiotroški domisleki našli pot v globoko filozofska verstva, kot stabudizem in hinduizem.

Ker so bile te ideje tako v ospredju, so bile nedvomnouporabne pri vzgoji človeštva. Morda celo drži, da se Najvišjiukvarja z otrokom zaradi njegove otroškost in dovoli, da na-daljuje s svojimi presenetljivimi predstavami o nebesih in pekluv času po smrti fizičnega telesa. Morda so bile ideje o posmrt-nem življenju in prerajanju kot polju kaznovanja in nagrajeva-nja potrebne, ker so ustrezale napol mentalizirani živalskosti.Na določeni stopnji pa ta sistem ni več učinkovit. Ljudje verja-mejo v nebesa in pekel, pa vendar še zmeraj veselo grešijo injim je nazadnje s papeško prizanesljivostjo, z duhovniško odve-zo, s kesom na smrtni postelji, kopanjem v Gangesu ali sposvečeno smrtjo v Benaresu vse oproščeno: takšna so otroškasredstva s katerimi ubežimo pred svojo otroškostjo! Na koncuum odraste in s prezirom kot nesmiselno opusti vse to igračkanje.Teorija prerajanja z nagrajevanjem in kaznovanjem, čeprav neko-liko povzdignjena ali vsaj manj grobo senzacionalna, se izkaže zaneučinkovito. In dobro je, da je tako. Saj je za človeka z njego-vimi božanskimi zmožnostmi nedopustno, da je kreposten zaradinagrade in se izogiblje grehu zaradi strahu. Boljši je močangrešnik, kot pa sebični strahopetnež ali malenkostni kramar zBogom. V njem je več božanskega, več vzvišenih zmožnosti. VGiti se resnično dobro imenuje krpanah phalahetavah 6.

6 Uboge in nesrečne so tiste duše, ki jih spodbujajo sadovi njihovih dejanj

(Bhagavadgita 2,49, op. prev).

1918pokazali s prstom ter mu zaklicali: “O, ti hudobnež! Ali bi bil vsvetu, ki mu vlada Bog ali vsaj dobro, tako razcapan, lačen,nesrečen, zaskrbljen in oropan časti med ljudmi, če ne bi bilhudoben? Da, dokazano je, da si hudoben, ker si razcapan.Božja pravičnost se je pokazala!” Ker pa je najvišja Razumnostna srečo modrejša in plemenitejša, kot je človeška otroškost, kajtakšnega ni mogoče. Toda potolažimo se! Zdi se, da doberčlovek zato nima zadosti sreče, gheeja in rupij, ker je pravza-prav malopridnež, ki trpi zaradi svojih zlih dejanj, vendar pamalopridnež v svojem prejšnjem življenju, ki pa je v maternicisvoje matere nenadoma obrnil nov list, tako kot se po drugistrani hudobnež bohoti in ponosno hodi po svetu, zaradi svojedobrote iz prejšnjega življenja, nekdanji svetnik, ki se je bilspreobrnil h kultu greha – zaradi skušnje minljive ničevostivrline. Vse je pojasnjeno, vse opravičeno. Trpimo zaradi svojihgrehov v prejšnjem telesu, za svoje vrline v tem življenju pabomo nagrajeni v naslednjem. In tako bo šlo v neskončnost. Nepreseneča, da so modreci ugotovili, da je to slab posel, in sopredlagali ne le kot zdravilo, da se znebimo greha in vrline,ampak celo kot največjo dobrino to, da se nekako izvijemo izsveta, ki se mu vlada tako osupljivo.

Takšna shema je očitno samo variacija starega duhovnega ingmotnega podkupovanja in groženj, podkupnina za nebesa zveliko veselja za dobre in za peklenske muke z večnim ognjemali z zverinskimi mučenji za hudobneže. Ideja o svetovnemZakonu kot prvotnem delitelju nagrad in kazni je sorodna idejio najvišjem Bitju kot sodniku, “očetu” in učitelju, ki svoje dobrefante nenehno nagrajuje z lizikami in tudi poredne pobalinenenehno pretepa. Sorodna je tudi barbarski in krivični ureditvidivjega in ponižujočega kaznovanja za družbene prestopke, nakaterem še vedno počiva človeška družba, ki še vedno ni zmož-na iznajti ali organizirati bolj zadovoljivega načina. Človek

preizkus kot je trpljenje. V nesreči in trpljenju bi res lahkopogosteje videli nagrado za krepost kot pa kazen za greh, saj seizkaže, da je duši v največjo pomoč in jo prečiščuje v njenemprizadevanju za lastnim razvojem. Če gledamo nanjo zgolj kotna kruto razsodbo Sodnika, jezo razjarjenega Vladarja ali celokot na mehanično posledico zla, pomeni, da smo se postavili nanajbolj površno stališče do tega, kako Bog ravna z dušo, in dozakona o razvoju sveta. Kaj pa svetovni razcvet, bogastvo,potomstvo, zunanje uživanje v umetnosti, lepoti in moči?Dobro, če jih je mogoče doseči brez škode za dušo in jih užiti lekot izliv božanskega Veselja in Milosti na naše snovno bivanje.Toda iščimo jih prej za druge, ali bolje za vse, za nas same pasamo kot del splošnih okoliščin ali kot eno od sredstev, da si pri-bližamo popolnost.

Duša pa ne potrebuje nobenega dokaza o svojem prerajanju,tako kot ne potrebuje dokaza o svoji nesmrtnosti. Pride namreččas, ko je zavestno nesmrtna in se zaveda sama sebe v svojemvečnem in nespremenljivem bistvu. Ko pa dosežemo to ure-sničenje, vsa razumska vprašanja v prid njeni nesmrtnosti aliproti njej izginejo kot nepotreben hrup nevednosti okrogpovsem samoumevne in vedno navzoče resnice. Tato navicikitsate7. To je pravo dinamično prepričanje o nesmrtnosti,ker nam ne pomeni več razumske dogme, ampak enako očitnodejstvo, kot je očitno fizično dejstvo, da dihamo, ki ga tudi nitreba dokazovati in utemeljevati. Tako pride tudi čas, ko se dušazačenja zavedati sama sebe v svojem večnem in spremenljivemgibanju. Potem se zave preteklih obdobij, ko se je oblikovalasedanja organizacija njenega bivanja, vidi, kako se je to vnepretrgani preteklosti pripravljalo, deloma se spominja minulihdušnih stanj, okolij, posebnih oblik dejavnosti, ki so ustvarilenjene današnje sestavine, in ve, kam jo vodi razvoj v nepretrgani

7 Potem je konec debate (op. prev).

21In nepredstavljivo je, da bi sestav tega ogromnega in

veličastnega sveta temeljil na teh sestav tega ogromnega inveličastnega sveta temeljil na teh malenkostih in usmiljenjavrednih motivih. Ali je v teh teorijah kaj razuma? Če je, potemje to razum otroške sobe, otročji razum. In etike? Je etika blata,blatna etika.

Prava osnova za teorijo prerajanja je dušni razvoj, ali boljerečeno njen razcvet izza koprene Snovi in njeno postopnosamoodkritje. Budizem je to resnico vključil v svojo teorijokarme in vzniku iz karme, a je ni utegnil osvetliti. Hinduizem jenekoč zanjo vedel, potem pa je izgubil pravilno mero svojegaizražanja. Sedaj lahko o starodavni modrosti ponovno govorimov novem jeziku, kar so nekatere šole mišljenja že storile, čepravse na globljo modrost še vedno skušajo nalepiti prevleke stareskorje. Če bi bilo to postopno vzcvetanje pristno, potem postaneteorija o prerajanju intelektualna potreba, logično neizogibendostavek. Kaj pa je cilj tega razvoja? Ne običajna ali sebičnakrepost in brezhibno štetje malih zaslug v upanju na pora-zdelitev materialnih nagrad, ampak nenehna rast k božanskemuspoznanju, moči, ljubezni, čistosti. Edina prava nagrada zadejanja ljubezni je večna rast v zmožnosti in radosti ljubezni tjado zanosa vseobsegajočega objema in obče strasti duha, edinanagrada za dejanja pravega spoznanja pa je nepretrgana rast vneskončno Luč in edina nagrada za dejanja prave moči je, dagojimo čedalje več božanske Sile in del čistosti, da se čedaljebolj osvobajamo sebičnosti, celo do tiste brezmadežne širine, vkateri je vse spremenjeno in spravljeno v božanski enakosti.Iskati drugačno nagrado pomeni vezati se na svojo popolnomazadostno razlago z dednostjo, čeprav tudi ta, tako kot prerajanje,zadošča samo tistim, ki vanjo že verjamejo.

Kaj pa trpljenje in sreča, nesreča in blaginja? To so izkušnjeduše v njenem šolanju pomoči, opore, sredstva, discipline, pre-verjanja, to so preizkusni kamni, – in blaginja je pogosteje težji

20

Prerajajoča se duša

Razmišljanje je pri večini ljudi samo grobo sprejemanjenepreverjenih idej. Naš um je dremavi ali brezskrbni paznik indovoli skozi vhodna vrata vsemu, kar se mu dozdeva primernooblečeno, kar daje prijeten videz ali pa kar zamrmra kar koli, karspominja na znano mu geslo. To velja posebno za fine zadeve,takšne, ki so oddaljene od konkretnosti našega fizičnega okolja.Celo ljudje, ki v običajnih zadevah pazljivo in bistro razmišlja-jo in štejejo budnost pred napakami za razumsko in praktičnodolžnost, so večinoma zadovoljni z brezskrbnim spotikanjem,ko se dotaknejo višje in težje ravni. Izogibajo se truda, ki se odnjih zahteva, in najnestrpnejši so tam, kjer sta natančnost infinost razmišljanja najpotrebnejši. Ljudje so zmožni finegarazmišljanja o otipljivih zadevah, toda razmišljati fino o finihzadevah, predstavlja za grobost našega razuma prevelik napor.Zadovoljimo se s tem, da nalahno zabrišemo resnico, kotpritisne slikar čopič na svojo sliko, ko ne doseže želenegaučinka. Packo zamenjamo za popolno podobo resnice.

Nikakor torej ne preseneča, da se človek zadovolji z grobimrazmišljanjem o takšnih zadevah, kot je prerajanje. Tisti, ki gasprejemajo, navadno prevzamejo že izoblikovano idejo o njem,bodisi šablonsko teorijo ali grobo dogmo: Duša se ponovno rodiv novem telesu. Zadovolji jih takšna neprecizna in skorajdanesmiselna trditev. Toda kaj je duša in kaj se misli s ponovnim

prihodnosti. To je prava dinamična vera v prerajanje in tu se tudineha igra vprašujočega in dvomečega uma. Dušno zrenje indušni spomin sta vse. Prav gotovo pa ostaja vprašanje, kakšni sorazvojni mehanizem in zakoni prerajanja, kjer razum, njegovopoizvedovanje in posploševanje, še vedno igra določeno vlogo.Čim več pa razmišljamo in doživljamo, toliko bolj se namdozdeva navadno, preprosto in togo opisovanje reinkarnacijedvomljivo. Gotovo je bolj zapletena, zakon je, ki se je dosti težein z bolj zapleteno usklajenostjo razvil iz možnostiNeskončnega. To vprašanje pa zahteva dolgotrajno in obsežnoobravnavo; saj gre za subtilno zakonitost. Anur hiješa dharmah(Katha 1.1.21).

22

preživetje moje osebnosti, če se ne spomnim svoje preteklosti,če se ne zavedam, da sem še vedno ista oseba in tudi vednobom? Čemu je to v prid? V čem je radost tega?

Stari indijski misleci, ne govorim o občem prepričanju, ki jebilo tako neobdelano in ni do konca domišljeno, stari budističniin vedantinski misleci so si celotno polje ogledali z zelorazličnih izhodišč. Niso bili navezani na preživetje osebnosti,preživetju niso dajali zvenečega imena nesmrtnosti, na osebnostpa so gledali kot na takšno, kakršna je, kot nenehnospreminjajoči se sestav, in preživetje iste osebnosti, je bilo zanjenesmisel, samo sebi nasprotujoče si pojmovanje. Seveda sospoznali, da obstaja kontinuiteta, in poskušali so odkriti, kajkontinuiteto opredeljuje in ali je občutek identičnosti, ki sekaže, utvara ali dejstvo, prava resnica, in če velja zadnje, kaj jepotem res? Budisti so zanikali vsako pravo identiteto. Ni biti, niosebe, so rekli. Obstaja preprosto le nepretrgan tok energije vdelovanju, kot je nenehen tok reke ali neprekinjeno gorenje pla-mena. Nepre-trganost ustvarja v umu lažen občutek istovetnosti.Jaz sedaj nisem nič bolj ista oseba, kot sem bil pred letom dni,niti ne ista oseba, kot sem bil hip pred tem, kot je voda, ki tečemimo brega istovetna z vodo, ki je tekla mimo nekaj trenutkovprej. Trajnost toka v istem kanalu ohranja lažni videzistovetnosti. Očitno torej ni duše, ki bi se prerajala, ampak samokarma, ki neprekinjeno teče v navidezno neprekinjenem toku pokanalu. Karma je tista, ki se utelesi. Karma ustvarja v fizičnihtelesih podobo nenehno se spreminjajoče umskosti, ki je, kotlahko domnevamo, posledica spreminjanja sestava idej inobčutkov, s katerimi se istimo. Istovetnega “jaza” ni, ga nikolini bilo in ga nikoli ne bo. Praktično, dokler obstaja zmota oosebnosti, to ne spremeni mnogo in v jeziku nevednosti lahkorečem, da sem se ponovno rodil v novem telesu, praktično pamoram nadaljevati na osnovi te napake. Toda pridobljena je

25rojstvom duše? Prav, pomeni ponovno utelešenje. Duša pa, karkoli naj že bo, je šla iz ene mesene obloge in gre sedaj v drugo.Sliši se preprosto, nekako tako kot džin iz arabskih pravljic, kise razširi in spet stisne v svojo steklenico, ali pa tako, kot poteg-nemo blazino iz ene prevleke in jo stlačimo v drugo. Ali pa siduša izoblikuje telo v drugi maternici in ga potem zasede ali pa,recimo, sleče meseno oblačilo in si potem nadene drugo. Todakaj je tisto, ki tako “zapusti” eno telo in si “nadene” drugo? Aligre za drugo dušno telo in fino obliko, ki vstopi v grobo telesnoobliko? Morda je Puruša iz starinskih predstav, ki ni večji odpalca, ali pa je nekaj, kar je samo po sebi brezoblično in neoti-plivo in se utelesi v tem smislu, da postane za čute otipljiva obli-ka iz mesa in kosti ali pa si takšno podobo nadene?

Po običajnem pojmovanju se duša sploh ne rojeva, ampaksamo stara nespremenjena osebnost, ki je nekoč zapustila prej-šnje fizično telo, zasede sedaj novo. Jože Popotnik je šel izmesenega telesa, ki ga je nekoč posedoval, in Jože Popotnik jetisti, ki se bo jutri ali čez nekaj stoletij ponovno utelesil v drugimeseni obliki in se podal v tok zemeljskega življenja poddrugačnim imenom in v drugačnem okolju. Tako se je recimoAhil ponovno rodil kot Aleksander, sin Filipa, Makedonec, nezmagovalec nad Hektorjem, ampak nad Darijem, s širšimdosegom, z večjo prihodnostjo. Toda še vedno je Ahil, je istaosebnost, ki se je ponovno rodila, le telesne lastnosti sodrugačne. Takšno preživetje iste osebnosti je tisto, kar dandanespriteguje evropski um v teoriji o prerajanju. Saj je izginotje alirazkroj osebnosti, tega umskega, živčnega in fizičnega sestava,za katerega se štejemo, človeku, zaljubljenemu v življenje,težko prenesti, in velika vaba mu je njeno preživetje in njenponoven fizični pojav velik obet. Edini ugovor, ki je napoti, dabi takšno gledanje sprejeli, je, da spomin očitno ne preživi.Spomin je človek, pravijo sodobni psihologi, in čemu naj koristi

24

biti preživetje osebnosti ni nesmr-tno življenje, ampak nenehnoprehajanje iz smrti v smrt. Samo tisti, ki presežejo osebnost kpravi Osebi, postanejo nesmrtni. Vse dotlej se človek, kot kaže,rojeva vedno znova pod prisilo svojega spoznanja in dejanj, imenasledi ime, oblika da mesto drugi obliki, nesmrtnosti pa ni.

Takšno je torej pravo vprašanje, ki ga postavljata budist invedantinec in nanj odgovarjata. Gre za nenehno preoblikovanjeosebnosti v novih telesih, toda ta osebnost je spremenljiva tvor-ba sile pri njenem delu, ki poteka naprej v času in ni niti za hipista, občutek ega pa, ki nas veže na življenje telesa, tako da smopripravljeni verjeti, da gre za isto idejo in obliko, da se JožePopotnik ponovno rodi kot Sidi Hossain, je stvaritev uma. Ahilse ni ponovno rodil kot Aleksander, toda tok sile v njenem delo-vanju, ki je ustvaril Ahilov vsak trenutek spreminjajoči se um intelo, je tekel dalje in ustvaril vsak trenutek se spreminjajočiAleksandrov um in telo. Še vedno, pravi starodavna vedanta, paje nekaj onkraj te sile v delovanju, njen Mojster, nekdo, ki vpli-va nanjo, da ustvarja zanj nova imena in oblike, ta pa je Bit,puruša, Človek, prava Oseba. Občutek ega je samo njegovapopačena podoba, ki odseva v tekočem toku utelešene umskosti.

Ali je torej Bit tista, ki se vedno znova uteleša? Bit je vendarneizginljiva, nespremenljiva, ne rojeva se in ne umira. Bit se nerodi in ne obstaja v telesu, pač pa se telo rodi in obstaja v Biti.Kajti bit je vsepovsod ena, v vseh telesih, kot pravimo, v resni-ci pa ni omejena in razdeljena na različna telesa, razen da se kotvse sestavljajoči eter zdi oblikovana v vseh predmetih in je nadoločen način v njih. Pravzaprav so vsa telesa v Biti, toda tudito je izmislek prostorskega pojmovanja in ta telesa so – boljerečeno – samo simboli in podobe same po sebi, ki jih je ustvari-la njihova lastna zavest. Celo tisto, čemur pravimo posamičnaduša, je večje od svojega telesa, ne pa manjše, finejše od njegain zaradi tega neomejeno z njegovo maso. Ob smrti ne zapusti

27pomembna točka, da je vse skupaj zmota, zmota, ki lahkopreneha. Sestav je mogoče za vedno prekiniti brez nove tvorbe,plamen lahko ugasne, kanal, ki se je imenoval reka, pa se uniči.Potem je tu nebivanje, prenehanje, osvoboditev od same zmote.

Vedantinec pride do drugačnega sklepa. On dopušča nekoistovetno bit, trajno nespremenljivo resničnost, toda ta jedrugačna od moje osebnosti, drugačna od tega sestava, s kater-im se istim. V Kathaupanišadi je vprašanje zastavljeno zelopoučno, zelo primerno za predmet, ki ga obravnavamo.Načiketa, ki ga je njegov oče poslal v svet smrti, sprašuje Jamo,gospodarja tega sveta: za ljudi pred nami, za tiste, ki so naszapustili, pravijo nekateri, da “so" in drugi, da "niso". Kdo imaprav? Kaj je resnica o velikem prehodu? Tako je postavljenovprašanje in na prvi pogled se zdi, da postavlja vprašanje onesmrtnosti v evropskem pomenu besede, se pravi preživetjeistovetne osebnosti. Toda Načiketa ne sprašuje tega. On je žepovedal drugo od treh želja, ki mu jih je Jama obljubil izpolni-ti: spoznanje svetega ognja, s katerim človek premaga lakoto inžejo, pusti daleč za seboj žalovanje in strah ter vesel biva vnebesih. Nesmrtnost v tem pomenu jemlje kot zagotovljeno, sajNačiketa že je v naslednjem svetu. Spoznanje, po kateremsprašuje, je globlje, finejše, saj tudi Jama trdi, da o tem od nek-daj razpravljajo celo bogovi in da ga ni preprosto zvedeti, ker daje njegova zakonitost fina. Nekaj, kar spominja na isto osebo,kar se spusti v pekel, kar se vzpenja v nebesa, kar se vrača nazemljo z novim telesom, preživi. Toda, je to, kar preživi, istaoseba? Ali res lahko rečemo o človeku "on je", ali pa moramoreči, da "on ni več to"? Tudi Jama v svojem odgovoru ne govorio preživetju smrti in pove le verz ali dva, s katerim nenehnorojevanje, ki ga vsi misleci sprejemajo kot splošno potrjenoresnico, zgolj opiše. To, o čemer govori, je bit, pravi človek,gospodar vseh teh spremenljivih videzov. Brez poznavanja te

26

zičnega, plast živčnega, umska plast in končno plast nadumskeosebnosti, v vsaki teh plasti pa je po več podplasti. Analizaposameznih zemeljskih plasti je v primerjavi z analizo tegačudovitega stvarstva, ki mu pravimo osebnost, preprosta. Obponovnem življenju na zemlji oblikuje mentalno bitje za svojezemeljsko bivanje novo osebnost. Material jemlje iz skupnesnovne tvarine, življenjske tvarine in umske tvarine fizičnegasveta in med življenjem na zemlji nenehno prevzema svež mate-rial in odmetava porabljenega, spreminjajoč telesna, živčna inumska vlakna. Toda to je površinsko delo, v ozadju je temeljpreteklih izkušenj, ki je odmaknjen od fizičnega spomina, da nebi bila motena površinska zavest ali da zavestna bremenapreteklosti ne bi vplivala nanjo, ampak da se lahko osredotočina sprotno dejavnost. Vseeno pa je temelj preteklih izkušenjtrdna podlaga osebnosti in še več kot to. Je naša prava podlaga,iz katere lahko vedno črpamo celo ob našem površnem izme-njavanju s svojim okoljem. Ta izmenjava prispeva k našim pri-dobitvam: spreminja temelje za kasnejše bivanje.

Še več, vse to je spet na površini. Je le majhen del nas, ki živiin deluje v energijah našega zemeljskega bivanja. Kot so za fi-zičnim vesoljem svetovi, med katerimi je naš samo zadnji rezul-tat, so tudi v nas svetovi našega samobivanja, ki izločajo tozunanjo podobo našega bivanja. Podzavestno, nadzavestno staoceana iz katerih in v katera teče ta reka. Zato pomeni govoritio sebi kot o prerajajoči se duši v bistvu to, da podajamo prevečpoenostavljen videz v primerjavi s čudežem našega bivanja. Vpreveč izdelan in pregrob obrazec tlačimo čarovnijo najvišjegaČarovnika. Ni je določene dušne entitete, ki bi se podala v novoplast. Prav tako kot obstaja rojstvo novega telesa, obstajametempsihoza, ponovno vstopanje duše, ponovno rojstvo dušne osebnosti. Izza te Osebe, nespremenljive entitete, pa je Mojster,ki rokuje s tem zapletenim materialom, Umetnik te čudežneumetnosti.

2928svoje oblike, ampak jo odvrže, tako da velika odhajajoča dušalahko o smrti energično reče: "Izločila sem svoje telo."

Kaj je torej tisto, za kar domnevamo, da naseljuje fizičnoogrodje? Kaj je tisto, kar duša potegne iz telesa, potem koodvrže svoje delno fizično oblačilo, ki ne ovija nje, ampak je delnjenih členov? Kaj je tisto, česar iztok povzroči trzaj, nagel bojin bolečino odhajanja, ustvari občutek nasilne ločitve? Odgovorne pomaga mnogo. To je fini fizični ovoj, ki je pritrjen na fizič-nega s srčnimi nitmi, z vrvmi življenjske sile, živčne energije, kinas je vtkala v vsako fizično vlakno. Gospodar telesa to poteg-ne ven in nasilno iztrganje ali hitro in oklevajoče razvezovanježivljenjskih vezi, izhod povezujoče sile ustvarja smrtnobolečino in težave v zvezi s smrtjo.

Spremenimo torej obliko vprašanja in raje vprašajmo, kaj jetisto, kar odseva in sprejema spremenljivo osebnost, glede na to,da je Bit nespremenljiva? Dejansko imamo nespremenljivo Bit,pravo Osebo, gospoda te nenehno se spreminjajoče osebnosti, kispet zavzema vedno se spreminjajoča telesa, toda prava Bit jevedno iznad spreminjanja, ga opazuje in uživa, vendar vanj nivpletena. Prek česa pa uživa spremembe in jih ima za svoje, celoob tem, ko zase ve, da nanjo ne vplivajo? Edini nižji orodji staum in občutek ega. Obstajati mora bistvenejša oblika, ki jo praviČlovek izpostavi, kot bi jo izpostavil v ospredje samega sebe, inv ozadje sprememb, da jih podpira in zrcali, ne da bi ga spreme-nile. Ta bolj bistvena oblika je, ali se zdi, da je v človeku umskabit ali umska oseba, o kateri govorijo Upanišade kot o umske-mu vodji življenja in telesa, manomajah prana-šarira-neta. Toje tisto, kar vzdržuje občutek ega kot funkcijo uma in namomogoča, da imamo trdno pojmovanje o neprekinjeni istosti včasu v nasprotju z nečasovno istostjo Biti.

Spremenljiva osebnost ni ta umska oseba. Sestavljajo jorazlične tvarine narave, tvorbe prakriti in nikakor ni puruša. Jezelo zapleten sestav z mnogimi plastmi. Sestavljajo ga: plast fi-

Ponovno rojstvo, razvoj in dednost

V ospredju današnjega razmišljanja sta dve resnici, odkritjineverjetno polni sijajnih ugotovitev in po pomenu zelo bistveni:razvoj in dednost. Mislim, da ju je za zanesljivo osvetlitev naše-ga bivanja treba upoštevati, kot luči stalnega sijaja, ki sicer šenista popolnoma usmerjeni in sta omejeni, kot je pri človeškemnenehno spreminjajočem se procesu razvijanja razumskegaspoznavanja omejeno vse. Lahko rečemo, da oblikujeta skorajcelotno temeljno idejo o življenju, kot je značilna za um, ki gaobvladuje, oblikuje, utesnjuje v svoje mogočne klišeje na-tančno, zvedavo in raznoliko iskanje, ki pa je na koncu nenava-dno omejeno opazovanje in nenavadno ozko razmišljanje našesodobne znanosti. Znanost je po svoje veliki videc in mag:Njeno gledanje je tako mikroskopsko kot makroskopsko, vide-nje iz bližine in videnje iz daljave, ima moč raztapljanja priiskanju analitičnih rešitev in ustvarjalno moč razodevanjasintetičnih zaključkov. Tja do njihovega brloga je zasledovalamnogo vmesnih skrivnih postopkov velike stvarnice in s pomočjointuitivne zmožnosti, ki nam je dana, je bila zmožna iti celo dlje.Človek, pritlikavec v neskončnosti, lokomotiva, ki jo ima silatežnosti še vedno prikovano na stik s zemljino skorjico, je z njoprav gotovo dosegel določene uspehe na račun matere vesolja.Toda vse to je bilo z določeno popolnostjo doseženo le v mejahnjenega najnižjega pozornost vzbujajočega fizičnega področja.

30To je izhodišce, iz katerega moramo nadaljevati obravnavo

vprašanja prerajanja. Gledati nase kot na tako in tako osebnost,ki si nadeva nov mesni ovoj, pomeni opotekanje v nevednosti,pomeni potrjevanje zmote materialnega uma in čutov. Telo jeugodnost, osebnost je stalna tvorba, za katere razvoj pripomore-ta delovanje in izkušnja, toda Bit, katere volja in radost je vseto, je nekaj drugega kot telo, nekaj drugega kot sta dejavnost inizkušnja, kot je osebnost, ki jo tadva razvijeta. Zanemarjati jopomeni zanemarjati vso skrivnost našega bivanja.

jo skrito ali odkrito nezaupanje v teorijo fizičnega razvoja inverjamejo, da se bo nekega dne znašla v ropotarnici mrtvih pos-plošitev, podobno kot Ptolomejeva teorija v astronomiji aliteorija telesnih sokov v medicini. Toda takšen skepticizem jeredek in nenavaden. Vendar pa ni nekoristno in nespretno za našnamen omeniti, da nasprotno z razširjenimi pojmovanji takšneznanstvene posplošitve, tako kot tudi mnoge druge, še nisodokončno preverjene, čeprav se jih jemlje kot takšne. Vendar paje nasploh veliko dejstev in kazalcev v njihovo korist, takoneustavljivo prepričljivih, da se ne moremo upreti sklepu, da jevse nastalo na tak ali drugačen način ter si težko zamislimo boljprepričljivo razlago o lestvici vzpenjanja in razvejanja rodu invrste, ki bi ustrezala celo priložnostnemu natančnemu preisko-vanju o obstajanju življenja. Zdi se, da je razumsko zanesljivoeno: da ne moremo več verjeti, da so bila ta sonca in sončni sis-temi nametani v brezmejni prostor kot popolnoma izoblikovaniin za večno urejeni, vse te neštevilne vrste bitij vsajene nazemljo, pa že izdelane ter lepo ukrojene v teku sedmih dni aliveč ob nenadni kaprici ali ob dionizični vzdraženosti, ali obmnožični dejavnosti mehanične zamisli s fiatom brezčasnegaStvarnika. Potrpežljive in podrobne raziskave fizikalnih znanos-ti so potrdile postopen razvoj, kot so ga povzeto predlagali starihindujski misleci – najprej nižje vrste bitij in za njimi človek kotkrona zemeljskega razvoja življenja Duha –, čeprav nadaljnjegahindujskega pojmovanja o nenehnem ponavljanju načel vciklusih ni mogoče preveriti s fizikalnimi podatki.

Še nekaj se zdi prav tako gotovo. Ne samo da je bilo semeživljenja eno samo – pred sklepi fizikalnega poizvedovanja spetprednjači intuicija Upanišad – eno samo seme, ki ga je vesoljnisamoobstoj z delovanjem sile uporabilo na več načinov, ekambidžam bahudha šakti-jogat9, eno samo je tudi načelo razvoja in

9 Eno seme mnogotero z jogo moči (Švet. 4,1 in 6,12 Op. prev).

33Soočena s psihičnimi in duhovnimi skrivnostmi kot tudi v

temeljnem odprtem svetu uma, pa znanost še vedno vidi slabo-tno in tipa kot otrok. Na tem področju vidi ona, ki je takonatančna, razsvetljujoča, nepremagljiva na področju fizičnega,samo veliko bleščečo in brenčečo zmedo, ki je – kot nam zmorda nenatančno živahnostjo ponavljajočega stavka poveJames8 – podobna novorojenčevem videnju čutnega sveta, vkaterega je padel po skrivnostnih stopnicah rojstva. Znanost,soočena s tistim, kar so zanjo še vedno prekrasni naključniakordi in nepojasnjeni čudeži zavesti, se pred napakamidomišljije ščiti, čeprav se prav zaradi tega občasno spotakne vmnogih napačnih in neustreznih sklepih, ki so za nepropustnimščitom opreznega skepticizma. Kot bi bila napol pijana, se trdnooprijemlje varne opore, za katero misli, da jo najde v nekajdobro preverjenih stikih. Odločena je, da s pomočjo kakegafizikalnega dejstva po svojih možnostih razloži vsak nadfizičnipojav; umski psihološki procesi ne morejo obstajati razen kotposledica ali izraz telesnih fizioloških procesov. Takšen sklep,ki je navidez racionalen in previden z vidika ugotovljive in opri-jemljive resnice, dejansko pa junaški po svoji paradoksalnismelosti, ji zapira vrata pred hitrim odkritjem, vsaj zaenkrat vzelo ozek krog. Prav tako s spremljajočim občutkom nezados-tnosti omadežuje tudi njena podaljševanja fizične resnice napsihološko področje. In v podaljšani uporabi je ta nezadostnostmočno razvidna v njenih teorijah o dednosti in razvoju, ko jihsili prek varnih tal fizične resnice in ko si z njimi prizadevaosvetliti fine, sestavljene, težko opredeljive pojave našega psi-hološkega bivanja.

Upam si trditi, da tu in tam še vedno obstajajo osebe, ki goji-

8 Mišljen je William James (1842 - 1910) avtorja knjige The Varieties of Religious

Experience (Op. prev).

32

celoti ali skoraj popolnoma ustavil svoje početje, tako datakšnega novega fizičnega razvoja ni, ampak se, recimo, razvi-jajo zmožnosti pri vrstah, ki so že bile prej ustvarjene. Znanostzagovarja naraven in mehaničen, nepretrgan fizični razvoj zmnogimi razhajajočimi se smermi nastajajočih različic, todabrez presledka ali vrzeli v smeri. Res je, da ne obstaja samo envmesni člen, ampak je členov več, in teh ne more nadomestitiniti najbogatejši ostanek preteklosti; ne moremo pa popolnomadogmatično zanikati možnosti napredovanja per saltum, z ne-nadnimi preskoki, morda celo z množično fizično ali biofizičnopripravo, katere rezultat se nenadoma pokaže v pojavitvi novegatipa, ob določenem razkoraku med seboj in s prejšnjimi živ-ljenjskimi oblikami. Kar zadeva človeka, še vedno obstajavelikanska negotovost, kako je lahko nastal tako podoben,hkrati pa tako različen od drugih otrok narave. Vrzeli je mogočeše vedno opravičiti: obstaja veliko dejstev, ki govorijo v koristmanj fizično anarhičnega pogleda na zadevo, in zgleda, da je nanjegovi strani resnica največje verjetnosti v snovnem vesolju,kjer se zdi, da je najpopolnejše fizično načelo potekanja pravza-prav temeljna zakonitost.

A celo če dopustimo najbolj tankovestno in najbolj nepo-pustljivo nepretrganost postopne determiniranosti, se pojavivprašanje, ali je bil razvojni potek res tako izključno fizičen inbiološki, kot zgleda na prvi pogled. Če je res bil, potem moramosprejeti ne samo strogo načelo o dednosti vrste, ampak tudizakonitost o dedno napredujočem spreminjanju in čisto fizičnirazlog za vse duhovne in umske pojave. Dednost preprostopomeni nenehno prenašanje fizične podobe in biološkihznačilnosti s prejšnjega življenja na njegovo nasledstvo. Takšnasplošna sila dednostnega prenosa zelo očitno obstaja znotrajrodu (genus) ali vrste (species) po načelu: kakršno drevo, takšnoseme, kakršno seme, takšno drevo, tako da lev porodi leva, ne

35prav tako osnovni načrt, ki se ob delovanju ustvarjalne Sile aliustvarjalne ideje razvija postopoma, kljub številnim odmikomna to ali na ono stran. Zdi se, da Narava začenja z izredno revnoizvirno široko spreminjajočo se zasnovo in nadaljuje protiizjemnemu bogastvu najdrobnejših posledičnih variacij, kar sepokaže v izdelovanju nenehnih finih različic vrst, priposameznikih pa v presenetljivem vztrajanju na posebnosti.Zgleda skoraj, kot da je bil v teku njenih fizičnih ubranostizamišljen nekakšen formalni učinek ali simbolična reprodukci-ja resnice, da je vse po izvoru eno bitje, vendar takšno, ki vztrajapri svoji neskončni različnosti, in da obstaja celo namig, da v tejvečni enotnosti obstaja večni pluralizem, Neskončno Bitje, ki seje samo ponovilo v neskončni mnogoterosti bitij, katerih vsakoje enkratno, pa vendar so vsa Eno. Umu, ki išče metafizičnihnamigov, lahko postrežemo z očitnimi dejstvi bivanja, ki se nebodo zdela kot domišljija.

Pestra kompleksnost naravne uglašenosti živih stvari je sedajv vsakem primeru jasno urejena: eno plazemsko seme, enrazvijajoči se osnovni načrt, obilo vrst katerih logični tok bi bilanaraščajoča urejenost, ki se dviguje skozi fine a še vedno zelojasne stopnje od grobega do sestavljenega, od manj orga-niziranega k bolj organiziranemu, od nižjega tipa k višjemu.Prvo vprašanje, ki se nenadoma pojavi, ko vidimo to drevo živ-ljenja, je to, ali ni to logično zaporedje dejanska zgodovinskaurejenost vesolja. Drugo vprašanje pa, ki popolnoma naravnoizvira iz tega: če je temu tako, je, ali se je vsaka oblika razvilaiz svojega naravnega prednika z variacijo ali pa je po nekemneznanem postopku nastala nova, neodvisna in po svoje nena-dna stvaritev. V prvem primeru imamo opraviti z znanstvenourejenim fizičnim razvojem, v drugem pa ne vemo natančnokakšen ta je. Morda gre za nevidnega demiurga, ki je vse razvilv nekem zgodnejšem obdobju zemeljskega razvoja in je sedaj v

34

določenih nepoznanih okoliščinah konča s pojavitvijo nezaved-nega življenja, ki je po svoji resnični naravi spet samo akcija inreakcija snovne energije, razvoj te pa v določenih neznanihokoliščinah v pojavitvi zavestnega uma, ki je po svoji naravispet samo akcija in reakcija snovne energije. Zadeva ni preve-rjena, toda kot trdijo, to niti ni pomembno. Pomeni namrečsamo to, da še ne vemo dovolj. Ko pa bomo nekega dne boljepoučeni (da so namreč potrebne fiziološke reakcije, ki jim pra-vimo intuicija ali razmišljanje, ki doseže svoj vrhunec v odkritju– kot domnevam –, potekale v ustrezno zgrajenem živčnem tele-su in bolj bogato nagubanih možganih Galileja biologije) bo tavelika in preprosta resnica dokazana tako kot že marsikaj, kar jebil površni običajni človeški um nekoč zasmehoval.

Težava pa je v tem, da jo je verjetno nemogoče preveriti.Celo kar zadeva življenje, ki na določen način predstavlja manj-šo težavo, bo odkritje določenih kemičnih ali drugih fizičnih inmehaničnih okoliščin v katerih bo mogoče spodbuditi, da na-stane življenje, dokazovalo samo to, da gre za ugodne alipotrebne okoliščine za pojav življenja v telesu. Take okoliščinemorajo biti po naravi stvari. Ne bo pa dokazovalo, da življenjeni neka nova in višja moč sile vesoljnega bitja. Povezava živ-ljenjskih reakcij s fizičnimi okoliščinami in dražljaji zelo jasnopotrjuje, da sta življenje in snov povezana, in da to dejanskomorata biti, če naj soobstajata in obe energiji delujeta druga nadrugo. To je zelo staro spoznanje, ki pa ne more mimo dejstva,da fizično reakcijo spremlja nek element, za katerega se zdi, daje po naravi živčno vzburjenje in začetek ali zavrta zavest in niisto kot spremljevalec fizikalne reakcije.

Ko pridemo do uma, vidimo (kako bi sicer lahko bilo zutelešenim umom?), odzive, interakcije, povezave, korespon-dence. Noben obseg korespondence pa ne more pokazati, kakose lahko fizični odziv spremeni, kako doseže ali sam po sebi

37pa mačke ali nosoroga, človek človeka, ne pa orangutana, če-prav sedaj beremo o zanimivih a presenetljivih razglabljanjih, kipostavljajo na glavo staro teorijo, in sicer, da so določene vrsteopic lahko ne človekovi predniki, pač pa njegovi izrojenipotomci! In naprej, če je fizični razvoj vse, potem mora obsta-jati zmožnost za dednostni prenos sprememb, prek katerega jebila ali je nova vrsta ustvarjena – ne samo pri mešanju alikrižanju, ampak po notranjem razvoju, ki se skladišči v semenuin prek njega posreduje naprej. Tudi to lahko še kar sprejmemo,čeprav še ne razumemo njegovega resničnega poteka in logike,saj je prenos družinskih in individualnih značilnosti zadostiopazen pojav. Toda tisto, kar se prenese, ni samo fizično inbiološko, ampak tudi psihološkega ali vsaj biopsihičnegaznačaja, ponavljanje običajnih živčnih izkušenj in umskih nag-njenj, zmožnosti. Domnevati je treba, da te stvari prenašafizično seme. Prisiljeni smo dopustiti, da npr. človeško seme, kine vsebuje razvite človeške zavesti, vendarle prenaša v sebizmožnost takšne zavesti, tako da se samodejno reproducira vmišljenju in organizirani umskosti potomca. Čeprav moramo tosprejeti, gre za nerazložljiv paradoks, dokler ne dopustimo, da jev ozadju nekaj več, duševna moč izza koprene snovnega procesa,ali pa da je um samo življenjski proces in življenje snovni proces.Zato moramo končno predpostaviti fizikalno teorijo, ki lahko spopolnoma snovnimi vzroki in snovno zgradbo razloži skrivnostpojava življenja v snovi in prav takšno skrivnost pojava uma vživljenju. Tu se pričnejo kopičiti težave fizikalne teorije, ki jodolžijo velike pomanjkljivosti. Narava te pomanjkljivosti, njenobistvo, njena točka spotikanja, pa pušča prostor za nekaj v ozad-ju, za nekaj duševnega, za skrit dušni proces in za celovitejšo inmanj materialistično razlago o resnici evolucije.

Materialistična podmena – ni nič več in samo domneva, sajni bila nikoli dokazana – je, da se razvoj nežive snovi v

36

ideja pa začenja s fizičnim bitjem in napravi psihično zaposledico in dogodek telesa, druga razvojna ideja pa začenja zdušo in vidi v fizičnem bitju instrumentacijo, zato da prebudiduha, ki je vsebovan v vesoljnosti Snovi.

39nazadnje tvori zavestno operacijo, zaznavo, čustvo, miselnipojem, ali dokaže, da je ljubezen kemični proizvod ali pa da jePlatonova teorija idej, Homerjeva Iliada, ali pa vesoljna zavestjogija samo kombinacija fizioloških reakcij ali kompleks spre-memb sive možganske snovi ali plamteči čudež električnihizpraznitev. Ne gre samo za običajni razum ali šušmarjenjedomišljije pri teh teorijah. Ne samo da je treba zaznavo, razumin intuicijo zavreči v korist vsiljenega in preveč razširjenegasklepanja, ampak za to, da obstaja prepad med stvarjo, ki jo jetreba razložiti in zadevo, s katero hočemo to obrazložiti, najsi šetako sprejmemo živčne povezave in psihofizične prehode. In čefizik kaže na številna indikativna dejstva in upa, da bo nekegadne triumfiral nad temi grozovitimi težavami, se na drugi straninabira vedno več psihičnih pojavov, ki se nagibajo k temu, da bito teorijo potopili v brezdanja vodovja. Nepremostljivost tehočitnih nasprotij je začetek širšega priznavanja, a ker imapreteklost še vedno znaten vpliv, je nujno vztrajati pri njih, takoda bomo imeli popolno pravico za liberalnejše hipoteze, ki neposkušajo prerano reducirati vprašanja našega bivanja namehansko preprostost.

Eno od teh je starodavno naziranje, da ne gre obravnavatisamo učinkovanja telesa in življenja na um in dušo, ampak jetreba obravnavati tudi učinkovanje uma in duše na telo in živ-ljenje. Tudi tu obstaja razvojna ideja, toda o fizičnem razvoju inrazvoju življenja, celo o rasti uma kot nečem naključnem gledena dušni razvoj, katerega tok je čas in prizorišče zemlja medmnogimi drugimi svetovi. V stari indijski različici takšne raz-vojne teorije so razvoj, dednost in prerajanje trije vzajemni pro-cesi vesoljnega razvoja, in sicer: razvoj kot cilj procesa,ponovno rojstvo kot glavna metoda in dednost ena od fizičnihokoliščin. To je teorija, ki nudi vsaj ogrodje za usklajeno razla-go vseh kompleksnih elementov tega vprašanja. Znanstvena

38

je Resnica to, kar odseva naš razum? Navsezadnje je samoposredna podoba Resnice, ne njeno pravo bistvo in telo, ki gagledamo iz oči v oči, je podoba, izoblikovana s takimi in takimipodatki, simbol, proces Stvarnosti – če sploh obstaja dejanskastvarnost –, kot lahko razberemo iz svojega omejenega izkustvao biti in obstoječih stvareh, ki so odprte za človekov um. Takovse dotlej, dokler ni na voljo sredstev, s pomočjo katerih lahkospoznavanje predre vse zastore, da bi izkušalo samo resničnost,ali dotlej dokler ne obstaja nekakšen vesoljni Logos, božanskiUm ali Nadum, ki pozna sebe in vse stvari in ga naša zavestlahko odseva ali z njim vzpostavi stik, bosta spremljajoča neza-dostnost in negotovost vedno preprečevali celo najvišjozmožnost in najširše področje našega razuma, ter napadalivsako prizadevanje človeškega spoznavanja.

Nikjer te nezmožnosti ne begajo tako, kot pri temeljnihvprašanjih o naravi sveta in našega lastnega bivanja, ki pa ven-darle najbolj zanima razmišljujoče človeštvo, saj je navsezadnjeto za nas najpomembneje, vse drugo, razen nekaj najbolj grobihneposrednih stvari tega trenutka, pa je odvisno od odgovorananje. In celo tisto, dokler ne rešimo tega velikega vprašanja,predstavlja samo opotekanje na potovanju, kateremu ne poz-namo ne cilja ne namena ne smisla in ne nujnosti. Verstva trdi-jo, da so na to veliko vprašanje odgovorila z navdahnjeno inrazodeto gotovostjo, a številni razločki med njimi kažejo, da gretudi pri njih za izbor idej, različnih vidikov Resnice (skeptik borekel: razkazovanj domišljije in laži) in konstrukt na podlagiomejenega duhovnega izkustva. Tudi pri njih gre za vprašanje,kaj smo izbrali in kaj hočemo verjeti, in za nek višji pragmatičnicilj in korist, pa najsi gre za pobeg duše iz žalosti ali nere-sničnosti bivanja, nebeško blaženost ali pa za religiozno etičnopodporo in vodenje. Filozofski sistemi so zelo očitno samoizvedljivi selektivni konstrukti velikih idej. Pri njih gre pogoste-

41

Ponovno rojstvo in razvoj duše

Ideje, ki si jih ljudje dandanes ustvarjajo o življenju instvareh, so večinoma pragmatični konstrukti. So oblike razuma,ki se ukvarja s tem, da si o svojem okolju poroča primerno temu,ali mu daje zadosten namig o trenutnem stanju rasti, dejavnosti,osebnostnem zadovoljstvu, o nečem izvedljivem, prikladnem,učinkovitem za naše popotovanje v Času, o nečem, kar jezmožno preživeti v dvojnem pomenu francoske besede. Če toustreza kakršni koli resničnosti stvari ali je z njo v zvezi, je ve-rjetno prej stvar naključja. Zdi se, da bi zadostovalo, če bi lahkosvoj površni in popustljivi razum prepričali o resničnosti tega insi z njim lahko pomagali pri razmišljanju, delovanju in življenj-skem izkustvu. Res je, da imamo tudi drug, nepragmatičenrazum, ki si prizadeva, da bi se znebil zahtev razumske invitalne osebnosti, pravo resnico stvari hoče videti brez zastira-nja in brez vsakega cilja, in v mirnih vodah, nepristranske, jasnein čiste umskosti odsevati pravo Resnico. Toda delovanje tegaspokojnejšega in višjega razuma ovirata dve veliki težavi. Prvo,zdi se skoraj nemogoče, da bi ga lahko odklopili od našegadrugega dela, od običajne razumskosti, od pripravljenosti ver-jeti, od tistega nagnjenja razuma, ki pomaga preživetju znekakšnim subtilnim načelom privlačnosti in izbiranja, načinarazmišljanja, ki ustreza naši osebni nagnjenosti ali doseženiizoblikovanosti našega značaja. In spet se lahko vprašamo: Ali

43je za možnost razumevanja kot pa za zanesljivo zadevo ali pa,če so utemeljene na duhovnih izkušnjah, so še vedno selektivnikonstrukti, nekakšen arhitekturni pristop do nekakega vhoda vnespoznavno Božansko ali nedojemljivo Neskončno. Sodobniznanstveni um je obljubil, da nas bo rešil vsega, kar je zgoljumski konstrukt, in soočil z resnico, in sicer samo s trdno resni-co. Trdil je, da ima pravico rešiti človeka verske hipoteke inmeglenih ničevosti metafizične filozofije. Toda religija in filo-zofija sta se sedaj obrnili na znanost in ji na podlagi navedbnjenih lastnih podatkov očitata, da je prav tako podvrženasplošnim težavam človeškega razuma. Zdi se, da je tudiznanstveni sestav prav tako samo na novo izpeljana in plodnarazumska konstrukcija, ki se poslužuje sebi primernih sodb ofizičnem svetu in naših odnosih do njega, in zdi se, da ni kaj večkot to. Znanstveno spoznanje je usodno vezano na omejenostsvojih podatkov in na lastne poglede. Tudi znanost ustvari samodelno podobo Resnice, ki je ožigosana kot precej negotova in šebolj zaznamovana s perverznim znamenjem nezadostnosti.

Priznati moramo, da mora človeški razum, ki se od začetkagiblje v nevednosti, celo v velikem krogu nevednosti, izhajati izpodmene, domneve in teorije, ki je podvržena preverjanju, posvoje prepričljivemu za naš razum in izkušnje. Vendar pa obsta-ja razlika, in sicer, da religiozni um sprejme teorijo ali domne-vo – ju pa ne imenuje tako, saj te stvari čuti, – z vero, spripravljenostjo verjeti, s čustveno gotovostjo, in najde zanjupotrdilo v naraščajoči duhovni intuiciji in izkustvu. Filozofskium pa teorijo mirno sprejme in opazuje, kako se koherentnoujema z dejstvi in potrebami bivanja, preverja ali se med sebojnezmotljivo skladajo z vsemi zahtevami razuma inintelektualizirane intuicije. Skeptični um (tu ne gre zadvomljivo ali dogmatično zanikovanje, ki si navadno prisvajatakšno ime, ampak za odprt in uravnotežen um, ki skrbno,

42nepristransko in zadržano preverja) pa pripisuje svojimhipotezam določen začasni značaj in preverja, ali so upravičenepo katerem koli redu ali kategoriji ugotovljivih dejstev, ki jihjemlje za svoje merilo ali preverjanje ter jim pripisuje značajodločilne avtoritete ali resničnosti.

Obstaja dovolj prostora za vse tri metode in nobenega razlo-ga ni, da bi kompleksni sodobni um ne deloval hkrati z vsemi.Kajti če smo zaradi skeptične ali provizorične naravnanosti pri-pravljeni spremeniti svojo podobo o Resnici v luči novih misel-nih ali spoznavnih podatkov, bo tudi religiozni um, podpogojem da ohranja določeno trdno in globoko odprtost za novaduhovna izkustva, lahko hitreje napredoval k čedalje večji luči,obenem pa se z njo lahko zanesljiveje premikal in bolj zaneslji-vo obravnaval našo prvenstveno zadevo o rasti in izpopolnjeva-nju svojega bitja. Filozofski um je koristen zato, ker daje našiumskosti potrebno širino in odprtost (če se tudi on ne zoži na za-prti krog metafizičnih dogem), hkrati pa podkrepi harmonijo na-šega zunanjega delovanja ob rednem pristanku višjega razuma.

V razpravi o duši in prerajanju smo povsem odprli začetnohipotezo. Padle so vse ovire. Če nam je sedaj sploh kaj jasno, jeto prav gotovo dejstvo, da nam naravoslovne vede lahko dajonamige o procesih stvari, ne morejo pa zajeti tudi njihove sameresničnosti. To pomeni, da fizično ni vsa skrivnost sveta inbivanja, in da tudi telo ni celota našega bitja. Verjetno se bomodo višje resnice in finejšega izkustva, ki bo razširilo naš ozkitogi krog, zarisan okrog naravoslovnih ved, in nas približaloResničnosti, dokopali prek nečesa nadfizičnega v naravi in nassamih, prek nečesa, čemur pravimo duša, in ne glede na to izčesa pravzaprav je. Nič sedaj tako ne ovira še tako racionalnegauma – saj pravega racionalizma, resnično svobodnega razmiš-ljanja ni več treba istiti, kot se je to preveč vneto in nestrpnopočelo, z zanikanjem duše in s prezirljivim zavračanjem resnice

posameznega bitja in njegovi prihodnosti. Če stvarjenje celotnenarave pripišemo fi-zičnemu rojstvu, tedaj so telo, življenje induša posameznika samo nadaljevanje telesa, življenja in duše nje-govih prednikov in nobenega prostora ni za prerajanje duše.Posameznik potemtakem nima preteklega bivanja, ki bi biloneodvisno od prednikov in zato tudi neodvisne prihodnosti nemore imeti. Lahko se nadaljuje prek svojega potomstva – otrok jelahko njegova druga ali nadaljnja bit, kot pravijo Upanišade –,vendar pa zanj ni drugega rojstva. Nikakršen neprekinjen tokindividualnosti, ki bi ga nadzirala umska ali duhovna oseba, nepreživi zmagoslavno razpada telesa. Po drugi strani pa, če je v naskakršna koli prvina, ki je še vedno pomembnejša od vsega druge-ga, a ji tega ne moremo pripisati, pogojuje pa preteklost alidopušča prihodnji razvoj, ki je drugačen kot razvoj rasnega umain fizična dednost, postane misel o nekakšnem dušnem rojstvulogična nuja.

Na tej točki, kot kaže, odpovedo trditve o fizičnem in vital-nem razvoju in dednosti kot o vzroku celotnega našega umskegain duhovnega bitja. Zanesljivo je bilo dokazano, da sta naše teloin najbolj fizični del našega življenja pretežno posledicadednosti, vendar pa ne na tak način, da bi bil izključen posredniin morda celo prevladujoč psihični vzrok, drugačen odrazvojnega deleža naših prednikov. Če hočete, dokazano je bilo,da našo zavestno vitalnost in tiste dele uma, ki so odvisni od nje(nekaj temperamenta, nekaj značaja, določene pobude in nagn-jenja), v veliki meri oblikuje (ali pa nanjo vsaj vpliva?) razvojnadediščina. Vendar pa ni vse posledica te sile, prav tako tudi nedrži, da ni duše, duhovne entitete, ki sicer sprejme in uporabi toinstrumentacijo, toda v svojem nastajanju ni izključno posledicate sile ali pa ji nemočno podrejena. Še bolj pa je določen pečatduhovne neodvisnosti značilen za višje dele našega uma. Tinikakor niso nemočne tvorbe razvojne dediščine. Kljub temu paje vse očitno precej pod vplivom okolja, njegovih pritiskov in

4544duhovne psihologije in religije. Nič nam več ne preprečuje, danadaljujemo na zagotovilih duhovnega izkustva, ki so postalaprst za našo notranjo rast ali oporniki na naši poti samospozna-vanja, pa kakršni koli že so. Obstajajo dušne resničnosti.Natančen okvir za to ugotovitev bomo najbolje izdelali s pri-hodnjimi duhovnimi izkustvi, katerim bodo pomagala novarazširjena neposredna notranja spoznanja, ki jih bodo potrdilepobude širokega filozofskega razmišljanja in plodna uporabavseh koristnih dejstev, pridobljenih s pomočjo naravoslovnih inpsihičnih ved. To so resnice o dušnih procesih in do njihovepopolne jasnosti mora priti z eksperimentalnim spoznavanjemin opazovanjem sveta izven nas in v nas.

Če sprejmemo obstoj duše, to samo po sebi ne vodi nujno tudiv naslednji korak, to je, v priznavanje prerajanja. To boneposredno sledilo samo v primeru, če obstaja nekaj takšnega, kotje razvoj duše, kar se zmerom uveljavlja in je stalna sestavinareda bivanja in zakonitosti časovnega procesa. Še več. Nekakšnosprejetje posamezne duše je prvi pogoj za resnico o prerajanju.Saj obstaja verjetna teorija bivanja, ki dopušča obstoj Vse-Duše,vesoljnega bivanja in nastajanja, katerega nekakšen smiselnrezultat je snovni svet, ne sprejme pa nobene možnosti za obstojduhovne individualnosti. Vse-Duša se lahko nenehno razvija,morda počasi, a vendarle nujno razvija svoje nastajanje. Toda zata način razmišljanja je vsak posameznik ali očitno posameznobitje samo trenutek Vse-Duše in njenega razvoja. Iz nje vznikne spojavom, ki mu pravimo rojstvo, in vanjo se spet pogrezne zrazkrojem, ki mu pravimo smrt. Toda ta omejujoča ugotovitev jelahko veljavna samo, če vso vzročnost za umsko in duhovno bitjepripišemo ustvarjalnemu biološkemu razvoju in njegovemupripomočku, fizični dedno-sti. A v tem primeru nimamo opravitis pravo dušo ali duhom, naša dušna osebnost ali duhovno nasta-janje je le posledica našega življenja v telesu. Vprašanje prerajan-ja je v tesni zvezi s temeljnim vprašanjem o preteklosti

Obstajajo teorije o bivanju, ki posamezno dušo sprejemajo,razvoja duše pa ne. Tako npr. obstaja enkraten nauk o duši brezpreteklosti, a s sedanjostjo, ki nastane šele s telesnim rojstvom,a je telesna smrt ne izniči. Toda to je nasilna in nerazumna do-mneva, nepreverjena in neverjetna domišljija. Težava pa je vtem, da se bitje začne v nekem času, traja pa vso večnost, danesmrtno bitje svoj obstoj dolguje nekemu dejanju fizičneploditve, čeprav je samo popolnoma neodvisno od telesa, kinastane s ploditvijo. To so za razum neizpodbitni ugovori.Težava pa je tudi to, da duša podeduje preteklost, za katerosploh ni odgovorna, ali pa je obremenjena z obvladovanjemnagnjenj, ki jih ji vsiljujejo lastna dejanja, vendarle pa je odgo-vorna za svojo prihodnost, ki se prikazuje tako, kot da je obžalo-vanja vredna preteklost, damnosa hereditas10, ali tisto krivičnostvarjenje sploh ne opredeljuje, in kot da je popolnoma odvisnasama od sebe. Nemočni smo takšni, kakršni smo, a smo vendar-le odgovorni za to, kar smo – ali vsaj za tisto, kar bomo vprihodnjem življenju in kar je v večji meri opredeljeno s tistim,kaj izvirno smo. Imamo pa samo to priliko. Platon in Hotentot,srečni otrok svetnikov ali rišijev in rojeni in izurjeni zločinec, kije od začetka do konca potopljen v najnižjo smrdljivo pokvar-jenost velikega sodobnega mesta, morajo z dejanji aliprepričanjem iz tega neenakega življenja enako ustvarjati svojovečno prihodnost. To je paradoks, ki prizadene tako dušo kottudi razum, etični občutek in duhovno intuicijo.

Obstaja tudi sorodna misel, izza katere se prikrito svetlikaresnica, da je človekova duša nekaj visokega, čistega inveličastnega, kar je padlo v snovno bivanje in se mora odrešiti, se vrniti k svoji nebeški naravi z uporabo svoje narave in svojih na popolnoma zgreši, zaradi česar moramo predpostavljati bodi-si, da lahko nesmrtna duša izgine ali da je obsojena na večnopogubo, bodisi, da biva večkrat kot samo tokrat, v kočljivih

47razmer. In, če hočemo, lahko iz tega potegnemo omejen sklep.Lahko rečemo, da so to faze pri vesoljni duši, del procesa njene-ga razvoja, da je rasa – in ne posameznik – tisti neprekinjenidejavnik in vse naše individualno naprezanje in pridobivanje, sesamo navidezno in ne resnično neodvisno, preneha s smrtjo,razen tisto od pridobljenega, kar neka skrivna volja ali zavestnapotreba vesoljnega bitja ali nenehnega nastajanja izbere zaprenos prek rase.

Ko se dotaknemo svojih višjih duhovnih prvin, pa ugotovi-mo, da obstaja zelo jasna in suverena neodvisnost. Z vladajočosilo svoje duhovne narave lahko popeljemo razvoj svoje lastneduše daleč čez kakršen koli vpliv okolja ali pritisk svoje rasneduše. Povsem brez vsakih podatkov o življenju po smrti nadrugih ravneh ali brez spominjanja svojih preteklih življenj,lahko kot nezadostno odklonimo vsako teorijo efemeralnegabivanja posameznika in edino resnico o razvojni VesoljniDoločenosti. Posameznik se zato ne kaže kot neodvisen od Vse-Duše. Lahko ni nič drugega kot njena oblika v času. Toda za našnamen zadostuje to, da gre za vztrajno dušno obliko, ki je neopredeljuje življenja telesa in ne preneha z njegovim razpadom,ampak neodvisno vztraja prek njega. Če je namreč tako neodvi-sna od prihodnje fizične kontinuitete rase, če se tako kaže zmož-na opredeljevati svoj prihodnji dušni razvoj v času, mora torej naskrivaj vseskozi imeti svoj neodvisen obstanek in je tako opre-deljevala tudi svoj pretekli dušni razvoj v času. Verjtno obstaja vVse-Duši samo med vesoljno kontinuiteto, se dvigne iz nje inkončno spet preide vanjo. Ali pa nasprotno temu lahko obstajapred njo, ali bolje povedano, neodvisno od vesoljne kontinuitete,in je neke vrste večni posameznik. Toda za teorijo prerajanjazadostuje že to, da obstaja skrita dušna kontinuiteta posamezni-ka in ne samo grobo sosledje teles, ki jih Vse-Duša seznani spovsem efemeralno utvaro o umski ali duhovni individualnosti.

46

49okoliščinah, ki so ji bile dane, da živi življenja ali stanja biva-nja, ki posredujejo med njenim padcem in končnim uresniče-njem zanesljive odrešitve. Toda prva domneva je podvrženavsem težavam drugega paradoksa. Poleg vprašanja glede vzro-ka spustitve na zemljo, je težko uvideti, kako so različne dušespodrsnile naravnost iz nebeškega bivanja v tako zelo različnestopnje svojega padca in na takšen način, da je vsaka odgovor-na za sicer krute in neenake pogoje v katerih mora končnoopredeliti svojo večno prihodnost. Če naj dosledno polagaračune za posledice in izrabo svojih pogosto prepičlih, skopih invčasih popolnoma brezupnih možnosti, je v preteklosti prav goto-vo vsakdo storil nekaj takšnega, zaradi česar je odgovoren zasvoje sedanje okoliščine. Narava človeštva predpostavlja za dušorazlično tvorno preteklost kot tudi iz nje izhajajočo prihodnost.

Zaradi tega je sprejemljivejša novejša teorija, ki pravi, da seje duh ali umsko bitje spustilo z neke druge, veličastnejše ravni,prevzelo snovno obliko bivanja takrat, ko je fizični ali živalskirazvoj zadosti napredoval, da je človeško utelešenje na zemljipostalo možno. Ozira se na dolgi niz človeških življenj, začenšis točko, ki je vsakega izmed nas pripeljala do sedanjega stanja,in naprej k še vedno nadaljujočemu nizu rojstev, ki naj bivsakogar glede na njegovo stopnjo in njegov čas privedle doizpolnitve, poveličanja. Samoutelešujočo se dušo čaka vrnitev,ki je vrhunec njenega dolgega prizadevanja. Toda tudi tu se spetpojavlja vprašanje, kaj je tisto, kar povzroči stik duhovnegabitja ali višje umske narave in fizičnega bitja in nižje živalskenarave? Kaj pogojuje to, da duh prevzame nižje življenje, skaterim postane človek? Zdi se prepričljivo, da mora obstajatinekakšna prejšnja povezava. Posedujoče umsko ali duhovnobitje je moralo ves čas pripravljati to nižje življenje, ki ga takozavzema zato, da se razodeva v človeški podobi. Torej naj bi bil

10 Škodljiva dednost (Op. prev).

48celotni razvoj že od začetka nekakšna urejena nepretrganost inbi posredovanje uma in duha ne bilo nenadnen čudež, ampakprihajanje v ospredje tistega, kar je bilo vedno v ozadju, moč, kije vedno na skrivaj bdela nad razvojem življenja naj bi odkritoprevzela razodeto življenje.

Ta teorija prerajanja domneva razvoj bivanja v snovnemsvetu od snovi do utelešenega uma in vesoljnega duha, ki dajetemu razvoju dušo, medtem ko naši posamični duhovi obstajajov vesoljnem in sledijo svoji smeri navzgor do katere koli do-mnevne dovršitve ali osvoboditve ali obojega nas vabi nakoncu. Lahko pomeni mnogo več kot to, vendar vsaj to: razvojduše kot resnično dejstvo, predpostavko o vedno višjih oblikah.Res lahko dopustimo človeški duši preteklost in prihodnost,toda s tem, da ju namestimo pod ali nad to zemeljsko ravnijo, inda sprejmemo samo en vzrok ali namen bivanja na zemlji. To pabi pomenilo dva reda napredujočega bivanja, ki med seboj nistapovezana, vendar se za kratek hip srečata. Šlo bi za potepuškoindividualno človeško dušo, ki posreduje v urejenem zemelj-skem razvoju in skoraj takoj izstopi iz njega brez kakšnegavzroka ali nujnosti, ki bi ju povezovala. Posebno nezadostno paostaja razložen pojav pretežno zemeljskega živalskega bitja innarave te duhovne in nadzemeljske entitete, duše, njenega bojaza osvoboditev, in neskončno različnih stopenj v katerih je vrazličnih telesih uspela obvladati nižjo naravo. Pretekli zemelj-ski razvoj duše povsem dovolj utemelji te različice in stopnjenašega mešanega bitja in prihodnji razvoj duše, ki nam pomagapostopoma osvoboditi božanstvo duha, se zdi edino pravična insmiselna razlaga tega porajanja s snovjo obtežene duše, ki jedosegla različno stopnjo človeškosti sredi splošnonapredujočega videza življenja, uma in duha v snovnemvesolju. Za takšen razvoj duše je edini možni mehanizem prera-janje.

zavestnega občutenja in spominjanja, ki je prisotno pri vsakispekulaciji. Za našim sedanjim izhodiščem in pred tem valomnaše rase na polju bivanja, nas v resnici spominja na preteklost,na prejšnje plodne kariere, na obstajanje duše v mnogih prejš-njih telesih, ki so neposredno ustvarila to, kar danes smo.Kakšna pa je korist ali ugodnost, če ni progresivnega pomenaprejšnjih bivanj in ohranjanja kontinuitete?

Pred nami se odvija daleč zadaj za našim videnjem preprekav podobi skorajda gole stene smrti, naše popotovanje na zemljipostane manj kot kratka nezasledljiva cesta, ki se konča nenado-ma in osupljivo v cul-de-sac11. Naš fizični razpad je oropan naj-bolj krutega strupa njenega pika. Breme smrti za človeka, zamisleče, hoteče in čustvujoče bitje, ni izguba te uboge telesneobloge, ampak slepa končnost duše, ki jo narekuje smrt, bedastimaterialni konec našega hotenja in mišljenja, teženja inprizadevanja, brutalna prekinitev srčne ljubeznivosti, sladkihodnosov in čustev, ničeva prepričljiva prekinitev tistegačudovitega in vsepodpirajočega občutka duše, ki nam daje sijaj-ne prebliske o slavi in radosti bivanja. To je neskladje in grobanedoslednost, ki se ji upira živo bitje kot nečemu nepojm-ljivemu in nesprejemljivemu. Goreče prizadevanje po nesmrt-nosti našega življenja, uma, duše, ki lahko preneha le tako, da sesovražno obrne proti njihovemu lastnemu plamenu narave, innjegovo zanikanje, ki nam ga prinaša topo pristajanje telesa, kiinertno sprejema tako smrt kot življenje, predstavlja celotnoboleče in nespravljivo nasprotje naše dvojne narave. Prerajanjeprevzame nase težavo in jo reši v smislu kontinuitete duše obutripu fizičnega ponavljanja. Tako kot druge nematerialističnerešitve pritrjuje sugestiji o duši hkrati pa nasprotuje telesu inpodpira zahtevo za preživetje, toda v nasprotju z nekaterimidrugimi opravičuje telesno življenje zaradi njegove koristnosti

11 V slepi ulici (Op. prev)-

51

Pomen prerajanja

Edino vprašanje, ki je prek vseh svojih zamotanosti vsotafilozofije in do katerega na koncu prispe človeško poizvedova-nje, je vprašanje nas samih: Zakaj smo tu in kaj smo, kaj je zanami in okrog nas, kaj moramo storiti sami s seboj, z našimnotranjim smislom in našim zunanjim okoljem. Idejarazvojnega prerajanja nam daje, če jo enkrat lahko sprejmemokot resnico in priznamo tisto, kar je pred njo, in posledice,zadostno oporo, da lahko odgovorimo na vse te med sebojpovezane strani edinega večnega vprašanja. Duhovni razvoj,katerega scena je vesolje, zemlja pa igrišče in prizorišče, čepravje njegov načrt še vedno zunaj našega omejenega znanja, – tanačin gledanja na bivanje je sijajen ključ, ki se prilega številnimvratom, ki zapirajo temo. Toda nanj moramo gledati v pravemžarišču, da dobimo njegova prava razmerja, še posebno zato, daga vidimo v njegovem duhovnem pomenu in ne pri njegovemmehaničnem delovanju. Če nam to spodleti, nas bo zasulo s filo-zofskim špekuliranjem, vodilo na tej ali oni strani k pretiranimzanikanjem in naš sklep, naj bo še tako popoln po svoji logiki,bo nezadovoljiv in neprepričljiv glede na celotno razumevanjein sestavljenost človeške duše.

Gola ideja o ponovnem rojevanju kot procesu bivanja našeduše, nas ne pripelje mnogo dlje od preproste snovne resnično-sti tega enkratnega življenja v telesu, prvega dejstva našega

bolj jasno kot prej. Zaznavanje prerajanja kot priložnosti insredstva za duhovni razvoj pa napolni vsako vrzel. Iz življenjanapravi pomemben vzpon namesto mehaničnega ponovnegapojavljanja, odpira nam božanske razglede rastoče duše. Iz sve-tov napravi povezavo duhovnega samorazširjanja. Z obljubovelikega odkritja sedaj ali po smrti, samospoznanja našega duhain samoizpolnitvijo modrega in božanskega namena našegabivanja pa nas spodbudi k iskanju.

Prejšnja stališča o resnici prerajanja je vseskozi spremljal te-snoben občutek o krogu mehaničnega ponavljanja in strastnoiskanje izhoda za popoln pobeg je ne glede na globine dognanj;puščalo je nekakšen vtis nezadovoljive pomanjkljivosti. Ne ne-logične, kajti so dovolj logična, ko se sprejme njihove premise,vendar nezadovoljiva, kajti ne upravičijo nam našega bivanja.Saj jim, s tem ko ni prisotne božanske koristi vesoljnih delovanj,ne uspe, da bi nam dovolj obsežno, potrpežljivo in neomajnopopolno razložila Boga, nas same in bivanje, preveč zanikujejo,manjka pa jim pozitivni občutek za naše prizadevanje ter do-puščajo naznanjanje brezmejnega sporočila o duhovni brezpo-membnosti in vesoljni nesložnosti. Nobene trditve o smislunašega bivanja ali našega nebivanja niso bolj poudarjaleprerajanja kot budistične. Toda te odločno zatrjujejo zato, da šeodločneje zanikajo. Na ponovno pojavljanje rojevanja gledajokot na podaljšano mehanično verigo. Z občutkom trpljenja inodporom gleda na večno vrtenje nekakšnega velikanskegavesoljnega kolesa energije, brez božanskega smisla tega vrte-nja, njegov začetek kot potrdilo nevednim željam in njegovkonec kot izničeno blaženost pobega. Kolo se obrača brezkoristi in večno moti mir Ne-bivanja in ustvarja duše, katerihtežka usoda in celotno opravilo je to, da preminejo. Pojembivanja je le podaljšek našega materialno obvladanega občutkavesolja, našega stvarjenja v njem in našega zanesljivega konca.

53.za neprekinjeno samoizkustvo duše; naše preveč hitro dejanje vtelesu preneha obstajati kot osamljeno naključje ali nepri-čakovana predigra, njegova sicer slučajna dejanja in odnose paupravičujeta tako izpolnjujoča se prihodnost kot tudiustvarjajoča preteklost Toda preprosto vztrajanje ali mehaničnonadaljevanje ne zadostujeta; nista celoten smisel našegafizičnega bivanja, nista ves sijajni pomen preživetja in kontinu-itete. Brez vzpona, brez širjenja, brez neke rasti naravnost protiluči ob moči našega duha je trud naših višjih členov nepopoln innobenega zadostnega smisla, ki bi upravičeval naše rojstvo vsnovi, ni. Odhajamo le nekoliko bolje, kot če bi bila naša smrttudi naš konec, kajti naše življenje se na koncu nadaljuje inobnavlja kot nedoločena in začasno smiselna namesto nelogičnanenadno zaključena in kmalu dokazana ničevost.

Tudi ob ponovnem rojevanju svet okrog nas, naše okolje, nje-gove pobude, priložnosti niso več kot polje kratkotrajnegafizičnega razcveta ali kot Življenje, ki mu je posameznik malomar in posamezniku malo pomeni, čeprav mogoče mnogo ponu-ja vrsti med njenim neopredeljeno daljšim časom. Svet nampostaja polje dušnega izkustva, sistem ponovnih pojavljanjduše, sredstvo za samodovrševanje, morda kristaliziranjaučinkovitih samorefleksij zavestnega bitja. Toda čemu, če jenaše ponovno pojavljanje le ponavljajoče ali obotavljajoče oma-hovanje v okviru nekoliko opredeljenih tipov, z zelo omejenim,vedno nedokončanim krogom dovršitev? To je namreč tisto, dočesar pride, če ni izhoda navzgor, neskončnega napredovanja alipa ni mogoč izhod ali razširitev v dušne neskončnosti.Prerajanje nam narekuje, da smo duša, ki nenehno izvaja čudežsamoutelešanja, zakaj pa je to utelešenje, kaj naj bi duša tupočela sama s seboj in kakšna je korist od tega sveta, ki ji je danza njen veličastni prizor, njen težavni, gnetljivi material in njenaoblegajoča baterija mnogovrstnih dražljajev in pobud, je le malo

52

pojmovanje neka Energija, dejanje, Karma ustvarja s svojimiduševnimi močmi idejo in povezavo tega utelešenega življenjaz neprekinjenostjo njegovega ponovnega pojavljanja. Kot je telozgradba, ki lahko razpade, sestavljeno in kombinacija, tako jetudi duša razpadljiv sestav in kombinacija. Dušno življenje,podobno kot fizično se vzdržuje z nenehnim pretokom in pona-vljanjem istih dejanj in vzgibov. Kot je ta nenehna dednanaslednost življenj podaljšanje edinega življenjskega načela znenehnim stvarjenjem podobnih teles, mehanično pojavljanje,tako je tudi sistem prerajanja duše, nenehno podaljševanjenačela dušnega življenja z vztrajnim ustvarjanjem utelešenihpovezav in izkušenj s pomočjo Karme, mehanično pojavljanje.Kot je vzrok vseh teh fizičnih rojstev in dolgo dednostnososledje nekakšna mračna volja po življenju v Snovi, je tudivzrok nenehnega rojevanja duše nevedna želja ali hotenje poobstajanju v vesoljni energiji Karme. Kot proizvaja nenehnovrtenje vesolja in gibanje njegovih sil posamezna bivanja, kiuhajajo ali končujejo bivanje z razpadom posameznika, takoobstaja tudi nenehno vrtenje nastajanja in gibanja Karme, ki seoblikuje v individualiziranih življenjih duš, da morajo uiti svo-jemu nadaljevanju s tem, da se razkrojijo. Ugasnitev utelešenezavesti je naš očitni snovni konec. Tudi za dušo je konecugasnitev, prazna zadovoljitev Niča ali neka nepopisljivablaženost nadzavestne Ne-biti. Potrditev mehaničnega ponav-ljanja ali ponavljanja rojstev je bistvo takega gledanja, todamedtem ko je telo podvrženo prisilnemu koncu in razkroju,preneha dušno življenje s hotno samougasnitvijo.

Budistična teorija ne dodaja očitnemu pomenu življenjaničesar, razen nedoločenega podaljšanja prek rojevanja, kar jebreme, ne pa pridobitev, in duhovno veličino disciplinesamougasnitve, ki je nedvomno velike vrednosti. Rešitevzagovornikov utvare12 sicer nekaj dodaja, a se po svojemmotivu ne razlikuje zelo od budistične. Nasproti jalovemu

5554Na vsaki točki prevzema naše prvo očitno gledanje na telesnoživljenje in vse njegove okoliščine na novo formulira v smislubolj duševne in duhovne zamisli o našem bivanju.

Kar vidimo v snovnem vesolju je čudovit sestav mehaničnihpojavljanj. Velikansko mehanično pojavljanje obvladuje tisto,kar je dolgotrajno in prostrano. Podobno a šibkejše mehaničnopojavljanje upravlja vse, kar je minljivo in majhno. Sonca sedvigajo v postajanje, vrteči ogenj v prostoru, razsipajo moč zgibanjem, slabijo in izginjajo, da bi morda spet vzplamtela vbivanje in ponovila svojo pot, ali pa zavzemajo njihova mestadruga sonca ter izpolnijo svoj krog. Časovna razdobjaponavljajo svoj neskončni in nespremenljivi krog. Drevoživljenja vedno izloča svoje različno cvetove, jih odvrže inrazpade v isto cvetje pojavljajoče se dobe. Človekovo telo serodi, raste, razpade in premine, toda poraja druga telesa, kisledijo istemu jalovemu krogu. To, kar bega razum vsem temsmotrnem in vztrajnem procesu je, da se zdi, da ne vsebujenobenega smisla, nobenega pomena, razen preprostega dejstvabivanja brez vzroka in namena, ki vztraja ali se ponovno oživljas tem, da izničuje ali nadomešča posamezno preminjanje. To paje zaradi tega, ker zaznamo mehanizem, ne zaznamo pa Moči,ki ta mehanizem uporablja in namena njegove uporabe. Toda,tisti hip ko spoznamo, da obstaja zavestni Duh, sama po sebimodra, neskončna skrb za vesolje in skrita samoiščoča duša vstvareh, nastane potreba po ideji v njegovi zavesti, po spočeti,hoteni zadevi, ki je bila pognana v tek in bo s temi velikimipreudarnimi dejanji zagotovo opravljena, postopno izpolnjena .

Toda budistična trditev v svoji strogo mehanični ekonomijibivanja ne dovoljuje nobene biti, duha ali večnega Bitja. Jemljele pojav nenehnega nastajanja in ga dvigne s fizične na dušnoraven. Kot je našemu fizičnemu umu očitno, da je nekaEnergija, dejanje, gibanje, sposobno, da s svojimi snovnimi si-lami ustvarja oblike in sile snovnega vesolja, tako za budistično

57

vesoljnemu ponavljanju postavlja večnost našega lastnega abso-lutnega bivanja, od nevednosti, ki oblikuje mehanizem utvare opojavljanju prerajanja, zbeži v samospoznanje našega nepo-pisljivega bivanja. Zdi se, da to prinaša pozitivno prizadevanjein daje našemu bivanju neko začetno, pritrdilno in končnoresničnost. Toda tu predstavlja prepad odsotnost vsakega pris-tnega in veljavnega razmerja med tem našim pravim bivanjemin vsem našim rojevanjem in nastajanjem. Končni dogodek inkonec našega rojevanja ni predstavljen kot popolna izpolnitevtega, kar smo – to bi bila velikanska, plodna in sijajna pozitivnafilozofija, tudi ne kot končna potrditev postopnega samoiskanja– tudi to bi dalo smisel našemu bivanju. Gre za odmik od zahtevvesoljnega duha, odklonitve vseh teh vesoljnih zamisli,domišljij, teženj, dejanj in izvršitev. Način, ki nam ga ponuja zaodkritje svoje biti, je popolno zanikanje vsakega našega nasta-janja. K svoji biti se vzpenjamo z osvobajajočim zanikanjemsamih sebe in na koncu krene ideja v vesolju svojo absurdno inbrezciljno pot, posameznik pa konča in je v končanju poveličan.

Pobuda za ta način razmišljanja je isti moreč občutek neve-dnega mehaničnega vesoljnega ponavljanja, kot pri budistih inenaka zelo nestrpna strast po pobegu. Prisotno je priznavanjebožanskega vira življenja, a ni priznanja za kakršen koli božan-ski smisel življenja. Kar pa se tiče prerajanja je njegov pomenzmanjšan na stalen mehanizem samozavajanja, volja po življe-nju pa je prikazana kot zadnja pridobitev, najvišje dobro in ediniželeni rezultat življenja. Zadovoljstvo, ki ga nudi iluzionizem –saj daje razumu določeno zelo resno vrsto zadovoljitve in na neknačin duhovno teženje – je to, da do konca pritiska na očitnoantinomijo med tem velikim nadležnim in tiranskimmehanizmom, vesoljem in duhom, ki se čuti, da je drugačne,božanske narave, veliko olajšanje za dušo, ki teži po svobodi, a

12 Majavada,iluzionizem teorija o svetu kot utvari (Op. prev).

56je prisiljen, da naprej deluje kot vzmet neumnega stroja, da jezmožen, da odvrže vesoljno breme in končno proste in gole ab-solutnosti tega duhovnega zaključka. Toda ne daje pravega, sajni plodnega odgovora na vprašanje o Bogu in človeku ter opomenu življenja. Samo oddaljuje se jim s spretnim izmikanjemin jim odvzame vsako pomembnost, tako da izgubi svoj pomenvsako vprašanje o čutenju in volji, kljub svojemu velikanskemutrudu, naporu in iskanju. Izziv božjega vesolja znanju in močičloveškega duha navsezadnje človek ne more jemati odklonilnoali ga reševati z izmikanjem, čeprav lahko posamezna dušalahko najde zatočišče pred zahtevo (kot lahko človek lahko storizaradi bremena delovanja in trpljenja v nezavestnem), v duho-vni zamaknjenosti, spanju ali pobegu skozi njena slepa vrata vAbsolut. Duh vesolja nekaj namerava z našim trudom v bivanju,v teh veličastnih ritmih je nek smisel in ne ubada se z njimizaradi večne zmote, ali da bi jih napravil za šalo13. Spoznati inposesti, zavestno najti in izpolniti skriti pomen vesoljnega bivan-ja, je naloga, ki je bila dana človeškemu duhu.

Obstajajo še druge trditve in označitve ideje o prerajanju, kidovoljujejo pozitivnejši smisel bivanja in gojijo močnejšezaupanje v moč in radost bivanja, ki so njegovi skriti vrelci.,toda vsa se na koncu spotaknejo na človeških omejitvah in ne-zmožnosti videti kakršen koli izhod iz njihovih vezi v vesoljniurejenosti, to pa zaradi tega, ker domnevajo, da je to nekaj fik-snega od vekomaj – šašvatibjah samabhjah14, ne kot večno serazvijajoč in ustvarjalen, ampak kot nespremenljiv ciklus.

Višnuistična ideja o božji igri, ki zadene skrivnost skriteradosti v jedru stvari, je sijajen žarek, ki posije v pravo jedro kajveč kot le igra skrite radosti. Obstaja spoznanje, obstaja moč,

13 Krasen in bogat stavek Korana: “Ali misliš, da sem napravil nebesa in zemljo invse, kar je med njima, za šalo?” (Op. avt.).

14 Od vekomaj (Iša 8 Op. prev.).

najti skrivnosti ali jo uporabiti kot mojstra sprave. Potem raz-glasimo, da je rojstvo napaka duše in vidimo svojo možnostosvoboditve v tem, da se otresemo teh rojstvenih verig, da senasilno vrnemo k nadvesoljni zavesti ali svobodi abstraktnegabivanja. Kaj pa če v resnici prerajanje ne bi bilo dolga vlečnaveriga, ampak najprej lestev dušinega vzpona in nazadnjezapovrstje mogočnih duhovnih priložnosti? Tako bi bilo, če bineskončno bivanje ne bi bilo tisto, kar se zdi logičnemu razumu:nekakšna abstraktna entiteta, ampak tisto, kar je za intuicijo in vglobljem dušnem izkustvu: zavestna duhovna Resničnost, in taResničnost tako pristna tu, kot v kateri koli oddaljeni Nad-zavesti. Saj bi potem vesoljna Narava nič več ne bila meha-nizem brez skrivnosti, ampak svoja lastna nezavedna mehanika,nobene namernosti ne bi bilo, ampak zgolj ponavljajoče se delo-vanje. Bila bi zavestna energija vesoljnega Duha, skrita vveličine svojih procesov, mahimanam asja15. In duša, ki bi sedvigala iz spanja snovi prek rastlinskega in živalskega življenja,do človeške stopnje življenjske moči, se tam spopadala z neved-nostjo, se omejevala na to, da bi posedla njeno kraljevsko inneskončno kraljestvo, bi bila posrednik zadolžen zato, da vNaravi, odvije duha, ki je skrit v njenih subtilnostih in njenihprostranostih. To je pomen življenja in sveta, ki nam jo odpreideja o evolucijskem rojevanju. Življenje nenadoma postane nizpostopnih vzpenjanj za razkrivanje Duha. Doseže najvišjipomen: Način Duha je v svoji zmožnosti upravičen: nič večbedast in prazen sen, večni delirij, velikansko mehaničnonaprezanje ali brezmejna ničevost, ampak vsota dejanj širšeduhovne Volje in Modrosti: človeška duša in vesoljni duhgledata drug drugemu v oči s plemenitim in božanskim smi-slom.Vprašanja, ki se nanašajo na naše bivanje, postanejonenadoma sama po sebi popolnoma jasna. To kar smo, je duša

15 Njegovo veličanstvo (Mund 3.1.2 , Op. prev)

59obstaja volja in mogočno delo. Če tako gledamo na prerajanje,postane to preveč samo kaprica, ki nima cilja svoje igre in našsvet je prevelik in premočan, da bi ga tako razlagali. Taka spre-menljiva radost, kot je pridana pri našem nastajanju, je igra skri-valnic, od katere si ne moremo obetati nobene božanske popol-nosti. Njeni krogi se nazadnje ne zdijo toliko vredni, da bi jimsledili in duša se rada usmeri k svoji odrešitvi iznezadovoljujočih labirintov take igre. Tantrična rešitev namrazodeva najvišjo nadzavestno Energijo, ki se izliva v mrgolečasvetovja in mnogovrstna bitja in po njeni urejenosti se dušavzpenja od rojstva do rojstva in sledi milijonom svojih oblik,dokler se nazadnje v človeških vrstah ne odpre zavesti inzmožnostim svoje lastne božanskosti in se prek njih s hitrimrazsvetljenjem vrne v večno nadzavest. Končno najdemozačetek zadovoljive sinteze, neko upravičenost bivanja, smisel-no zaporedje prerajanja, uporaben in zadosten, čeprav samozačasen smisel za velikansko vesoljno gibanje. V tem smislunagiba tudi sodobni um, kolikor je naklonjen k temu, da sprejmeprerajanje. Toda tu je premalo poudarka na človeških božanskihzmožnostih, naglica pri vztrajanju na pobegu v nadzavest.Najvišja Energija prav tako se za tako kratek in nezadostenrazcvet predolgo in preveč pripravlja. Tu nekaj manjka, ševedno ne vemo za neko skri-vnost.

Naš način razmišljanja ima neke omejitve, ob katere sespotikajo ta pojasnila, glavna med njimi pa je naš občutekmehanične narave vesolja in naša nesposobnost predvidevanjavišjega človeštva, kot je tisto, ki obstaja danes. Nadumski Duhvidimo v svojem sijaju in svobodi in vesolje v svoji protislovniujetosti v ciklusih mehaničnih ponavljanj, ali pa vidimo bivanjekot neko abstraktno entiteto in Naravo kot mehanično silo,zavestna duša pa je vmes kot povezava teh dveh nasprotij, samapo sebi pa je tako pomanjkliva, da v tej povezavi ne moremo

58

sveta samovoljno muho, človeka pa iz ilovice napravljenodihajočo lutko nekega vsemogočnega Stvarnika, ki razmišlja načloveški način. Vsaj tako je dobra kot hipoteza o snovninezavedni Sili, ki se nekako spotika v negotovem, kratkotraj-nem, a nadaljujočem se pojavu zavesti. Ali pa kot tista o ustva-rjalnem Življenju, ki se muči zatrto v bergsonovski obrazec,zmeraj sredi vesoljne smrti. Prav tako dobra je, kot misel omehaničnem delovanju Prakriti, Maje, Šakti ob katero sespotika ali v kateri tava resnični ali neresnični posameznik, dan-dramvamano andhena nijamano jathandhah16, dokler ne prideiz nje z duhovno osvoboditvijo. Za širše filozofsko poizvedo-vanje bi to ne bilo neskladno z znanimi vrsticami o bivanju inne v sozvočju z dejstvi in potrebami bitja ali zahtevami razumain intuicije, pa čeprav sprejme še neuresničeni dejavnik, stvari,ki naj bi šele bile. To namreč vključuje sama ideja evolucije.Lahko se prilagodi, a radikalno ne nasprotuje nobenemu reli-gioznemu izkustvu ali teženju, saj ni nekonsistentna niti v zveziz Nadzavestjo, ali z blaženostjo v nebesih onkraj, ali s kakršnimkoli osebnim ali neosebnim razmerjem do Božanskega, saj so tozelo lahko višine duhovnega razkritja. Njegova resnica boodvisna od duhovne izkušnje in izvršitve, toda v glavnem o tempomembnem predmetu razprave, bodisi da je v človekovihdušnih močeh kar koli, kar bi obljubljalo višji izraz bivanja kotsedanja umskost, bodisi da se lahko ta višji izraz napraviučinkovitejši za njegovo telesno bivanje. To je vprašanje, ki gaje treba s psihološkim raziskovanjem še preveriti, in vprašanje,ki ga je treba rešiti med človekovim duhovnim razvojem.Obstajajo presežna vprašanja o metafizični potrebi, možnosti,končni resničnosti takšnega razvojnega razodevanja, toda ni jihtreba obravnavati sedaj in tu. Trenutno se ukvarjamo samo zresničnostjo njegovega doživljanja in z obrednim pomenom pre-

16 Tavanje naokrog kot kadar slepca vodi slepec (Katha 1.2.5, Op. prev).

61presežnega Duha in Biti, ki se razkriva v vesolju preknenehnega razvojnega utelešanja, fizična plat pa je samo temeljoblike, ki v svojem razvoju ustreza čedalje višjim stopnjamduha, vendar pa je pravi smisel in prava pobuda samo duhovnarast. Tisto, kar je za nami, so pretekli izrazi duhovnega razvoja,stopnje duha, prek katerih smo se že povzpeli, tiste ob katerihsmo se s prerajanjem razvili v to, kar smo, in še naprejrazvijamo sedanji in srednji človeški izraz vzpona. Vse okrognas nenehno poteka razkrivanje v svojem vesoljnem aspektu:Pretekli izrazi so v njem zajeti, izpolnjeni, preseženi, a samo nasplošno, saj se različni tipi še vedno ponavljajo kot podpora inozadje, današnji izrazi pa niso samo nekakšno nekoristnovračanje, ampak dejavni in plodni nosilci vsega, kar mora duhše razkriti. Ne nerazumsko desetiško vračanje, ki nemočnonenehno ponavlja svoje številke, ampak čedalje silnejša močNeskončnega. Pred nami so večje možnosti, še neprehojenestopnice, nameravane mogočnejše manifestacije. Tu smo zaradivišjega samorazkritja duha. Naše delovanje na sebi in naš cilj jerasti in se odpirati višjim smislom božanskega bivanja, božanskizavesti, božanski moči, božanski radosti in pomnoženi enosti,svoje okolje pa moramo uporabljati zavestno, zato da bipovečali duhovne smisle in ga izoblikovali v boljši kalup za ide-alno razkritje popolne narave in za samodoumevanjeBožanskega v vesolju. Prav gotovo je to Volja v stvareh, ki segiblje, veličastno in preudarno, brez naglice, brez počitka, skozivsakršne cikluse k vedno obsežnejšemu spoznavanju svojihlastnih končnih podob v okviru lastne nes-končne Resničnosti.

To pa za um, ki živi v podobah sedanjosti, ni nič več kotsamo hipoteza, kot pač mora biti za previdni skeptični um pozi-tivnega poizvedovanja. Saj če sprejmemo idejo evolucije, jeprerajanje samo podmena. Naj bo, toda še vedno je boljšahipoteza, kot pa naivne in otroške rešitve verstev, ki napravijo iz

60

Vzpenjajoča se enotnost

Človeški um ima rad preprosto gledanje. Čim natančnejša jetrditev, tem silnejše ga ujame in tem bolj je se nagiba k njenemusprejetju. To ni naravno samo za naše prvo grobo razmišljanjein privlačno, zato ker napravi zadeve bolj razveseljivo lahke zaobravnavo ter odreši velikansko količino skrbi preiskovanja inrazmišljanja, ampak nas, prikrojen, spremlja do višjih nivojevbolj opreznega razmišljanja. Aleksandrova metoda z usodnimvozlom nam je naravna in priljubljen način ravnanja z zapleten-imi zadevami. Lahki presek, kraljevski način, lahka filozofijatega in ne tega, tistega in ne tistega, krepki da ali ne, preprostadelitev, dvojica robustnih nasprotij, izrazita klasifikacija. Našum deluje z delitvami. Celo naše običajno nelogično razmišlja-nje je spotikajoča in šušmarska sumarna analiza in ureditevizkustva, ki se nam samo ponuja s tako zapletenostjo brez koncain kraja. Toda najčistejša in najjasnejša je tista delitev, ki nasbolj pomirja, ker v naš še vedno otroški razum vtisne občutekodločilne in sijajne preprostosti.

Toda povprečni um, ki ljubi premočrtno in preprosto razmi-šljanje, v slogu znanega primera slavnega doktorja Johnsona, kije razmišljal po kraljevsko, kar je tako priljubljeno pri vsehmogočnežih, ko je preprosto brcnil v kamen in rekel: “Tako sempreveril resničnost snovi”, ni edini na katerega so vplivale takepreproste rešitve. Celo filozof, ki se – mimogrede – nagiba k

rajanja, z očitnim dejstvom, da smo del nekakšnega razodevanjain gibanja naprej pod pritiskom neke vrste razvoja. Moč vidimona delu in iščemo ali v tej Moči obstaja zavestna Volja, urejenirazvoj, in odkriti moramo najprej, ali je to slepa posledica nekegaurejenega Naključja, nezavednega samovsiljenega Zakona ali panačrt vesoljnega Razuma ali Modrosti. Ko pa ugotovimo, daobstaja zavestni Duh, katerega izraz je to gibanje, ali celo priz-namo to kot svojo delovno hipotezo, smo prisiljeni nadaljevati inse vprašati ali se ta razvijajoči red neha s tem, kar je človek sedaj,ali pa vsebuje še nekaj več, k čemur morata to in človek rasti, knekemu nedovršenemu izrazu, veličastnemu neodkritemu izrazu;v tem primeru je očitno, da k tisti veličastni stvari proti kateričlovek raste. Da jo pripravi in uresniči, pa mora ta v njegoviusodi predstavljati stopnjo, ki jo presega. K novemu razvojnemukoraku mora podzavestno težiti njegova zgodovina kot rase inzmožnosti najvišjih posameznikov napol zavestno težiti, da bododeležni tega veličastnega rojstva. In ker rastoči red prerajanjavedno sledi stopnjam razvoja, ni pričakovati, da se bo zaustavilali nenadno pognal v nadzavestno ne glede na nameravani korak.Razmerje med lastnim rojstvom in življenjem na drugih ravnehzavesti ter presežno Nadzavestjo kakršna koli že je, je pomemb-no vprašanje, toda odgovor nanj mora biti v skladu z nameroDuha v vesolju. Vse mora biti del edinstva, ne pa zamotanostduhovnih nepovezanosti in nasprotij. Naš prvi most med znanimin neznanim pri tem načinu razmišljanja mora biti odkritje,koliko časa se lahko nedokončana stopnja razvoja nabira vzemeljskih nizih. Celoten smisel poteka prerajanja je mogočezajet v še ne poizkušanem odkritju.

62

narave. Vse je obsodil, da so brez duše. Samo on je bil bitje zdušo. Prav tako je videl življenje, opredeljeno z nekaterimiznačilnostmi, ki so navdale njegov um, in postavil ob stran vsadruga bitja kot neživa, mrtva. Gledal je na svojo zemljo, napra-vil iz nje središče vesolja, ker je ta tista, ki jo naseljujejoutelešene duše ali živa bitja. Številna druga nebesna telesa sobile samo lučke, ki naj razsvetljujejo zemeljske dneve ali oživijozemljino noč. Zaznal je pomanjkljivost tega edinega ze-meljskega življenja samo zato, da je ustvaril drugo nasprotnodefinicijo popolnega nebeškega bivanja in ga postavil v nebo, kiga je videl nad seboj. Zaznal je svoj “jaz” ali sebe in sipredstavljal, da je to ločeno utelešeni ego, središče vseh njego-vih zemeljskih in nebeških interesov in od tega odrezal drugabitja kot “nejaz”, ki je bil tam zaradi njega, da se z njim karnajbolj okoristi za to majhno vsrkujočo bitnost. Ko je gledal nate delitve, ki obvladujejo naravne čute, je spet sledil isti logiki.Ko si je zamišljal duha, ga je ostro odrezal od vsega ostalega,kot stvar zase, nasprotje vsega, kar ni bil duh. Antinomija medduhom in snovjo je postala temelj njegovega pojmovanja osamem sebi, ali pa bolj zadostno med duhom na eni in umom,življenjem in telesom na drugi strani. Potem je pojmoval sebekot čisto entiteto, vse drugo pa je bilo kot ne-sebe od njegaločeno, kot da je nekaj popolnoma drugega. Po naključju je zočesom svojega trdovratnega uma videl to kot svojo lastnoločeno bit, in tik preden je uvidel, da je zadovoljevanje njego-vega ega vse, kar počne na zemlji, je individualno odrešitevlastne duše napravil za njeno najpomembnejše zemeljsko innebeško opravilo. Ali pa je videl splošno in zanikal resničnostposameznega, mu odrekel vsakršno živo povezavo alisoobstoječo resničnost, ali pa videl presežni Absolut ločenegaod individua in vesolja, tako da to postane izmislekneresničnega, Asat. Bivanje in Nastajanje sta za ta izrezujoči

65zapletenemu razmišljanju, se najbolj razveseli takrat, ko mupomaga do veličastno prepričljivega sklepa, do nekakšneizrazite razlike med Brahmanom in Ne-Brahmanom, Res-ničnostjo in neresničnostjo ali katero koli od množice umskihnasprotij, na katerih je bilo utemeljenih toliko “izmov”. Kra-ljevska pota filozofije imajo to prednost, da so visoko inveličastno prikrojena za pota metafizičnega razuma, in hkratiprivlačijo in premagujejo običajni um s tem ko ugledajo blestečivrh, na katerem se končajo, nek snežnobeli nebo prebadajočiMatterhorn popolnega obrazca. Kako veličastno uničujoč dometima npr. stari slavni stavek: brahma satjam džagan mithja,edino Večni je resničen, vesolje je lažno, in kako se zdi, da teštiri besede zmagoslavno uredijo celotno zadevo o Bogu inčloveku, svetu in življenju, naenkrat in za vselej v svoji nekom-promisni antitezi trditve in zanikanja. Toda navsezadnje, kopričenjamo o snovi razmišljati širše, bomo morda ugotovili daNarava in Bivanje v tem pogledu nista istih misli kot človek, daobstaja velika kompleksnost, ki ji moramo potrpežljivo slediti,in da je verjetnost, da bo resnica bogato obrodila, večja pri tistihnačinih mišljenja, ki – podobno kot navdahnjeno razmišljanje vUpanišadah – hkrati upoštevajo več vidikov in usklajujejomnoge nasprotujoče si rešitve. Iz Upanišad lahko požanjemo nastotine filozofij, kot iz nekega rudnika velikanov, ki je brez dna,pa ga še vedno ni mogoče bolj izčrpati, kot izčrpa razkošne prsinaše matere Zemlje ali bogastva našega očeta Etra.

Človek je pričel z znanim mu postopkom preprostihizrezkov, s poudarjanjem lastnega občutka o sebi kot človeku paje iz sebe napravil ločeno bitje, edinstveno in svojstveno v temsvetu, za katerega ali okrog katerega se predpostavlja, da je us-tvarjeno vse ostalo. V vsem drugem: bitjih nižjih od človeka,živalih, rastlinah, neživih predmetih, vse tja do izvirnega atoma,je videl stvarstvo, ki je drugačno od njega, ločeno in drugačne

64

postavlja iz živalskega položaja, obrnjenega k zemlji innavzdol, v pokončno postavo duha, ki že gleda navzgor k svo-jemu razvoju, usmerjenemu k nebesom. V človeku je povzetavsa preteklost sveta, in ne kot da bi mu Narava dala nekakšnofizično znamenje, da je v njem oblikovno povzela svojevesoljne sile, ampak je v svojem podzavestnem bitju tudipsihološko eno z njenim mračnejšim podživalskim življenjem,zato vsebuje v svojem umu in naravi živalskost, ter se s tepodlage vzpenja v svojo zavestno človeškost.

Kakršna koli že duša v človeku je, ni ločeno duhovno bitje, kine bi imelo povezave s preostalo zemeljsko družino, a se zdi, dajo je prerasla s tem, da je iz nje pobrala vse in in presegla njenpomen z novo močjo in smislom duha. To je splošna naravačloveškega tipa na zemlji, in upravičeno je domnevati, da kakrš-na koli že je bila preteklost posamezne duše, je morala sleditipoteku vesoljne narave in evolucije. Ločujoči ponos, ki bo razbilenost Narave, zato, da bi iz nas napravil drugačno in seveda višjostvaritev, nima fizičnega poroštva, ampak se je izkazal nasprotenvsem podatkom, in ni razloga za domnevo, da je kakor koliduhovno utemeljen. Fizična preteklost človeštva je rast iz podvi-talnega in živalskega življenja v višjo človeško zmožnost, našanotranja preteklost, kot jo kaže naša sedanja narava – živalska inobenem združena z nečim, kar živalskost presega –, pa jeverjetno potekala istočasno kot rast človeške duše in to rastspremljala. Starodavna indijska ideja, ki je zavračala ločevanjemed človekovo naravo in splošno Naravo, ali med človekovebitjo in skupno bitjo, je sprejela posledico svojega gledanja. Takotantra meni, da je za pripravo človeškega rojstva potrebnoosemdeset milijonov rastlinskih in živalskih življenj in – ne da bise vezali na to številko – lahko cenimo silovitost te ideje otežavnem razvoju duše prek katerega je človeštvo nastalo alinenehno nastaja. Od nujne živalske preteklosti se lahko ločimo

67samozavestno odločni um dve nasprotni kategoriji, od katerih jetreba eno ali drugo zanikati, napraviti začasno konstrukcijo alipovzetek, ali pa ga oslabiti z bledim odtenkom utvare, ne pasprejeti Nastajanja kot večno razodevanje Bivanja.

Pojmovanja logičnega razuma, ki ga vodi čut, nas še vednopreganjajo, toda premišljujoča modrost čedalje bolj zaznava, dačeprav se zdijo odločujoča in zadovoljiva in koristna, čeprav solahko akcije življenja, akcije uma ali akcije duha, so vendarle –kot smo jih že opredelili – še vedno konstrukti. Izza njih jeresnica, toda resnica, ki dejansko ne dovoljuje takšne osame.Naše klasifikacije postavljajo preveč toge ločnice, vse meje sosamo meje in ne neprehodna brezna. Edini neskončno spre-menljivi Duh v stvareh sam prenaša vse v vsako obliko njegovevseprisotnosti, bit. Bivanje je v vsakomer hkrati edinstveno,skupno v občestvih in eno v vseh bitjih, Bog se v svoji lastninedeljivi enosti giblje hkrati na več načinov.

Pojmovanje človeka kot ločenega in posebnega bitja, je bilomočno omajano s potrpežljivim in nepristranskim preučeva-njem naravnih procesov. Človek res nima sebi enakega in imana zemlji privilegiran položaj, vendar v svojem bivanju ni sam.Vsa evolucija je na razpolago, da iskalcu razloži duhovnoveličino, ki je utelešena v krhkem telesu, kratkem življenju inomejenem umu, ki si po vrsti s svojim bivanjem in iskanjemrazložijo evolucijo. Živali pripravijo in nepopolno predvidijočloveka, medtem ko so njih pripravile rastline in rastline so bilenejasno predvidene z vsem, kar je bilo v zemeljski prostranostipred njimi. Sam človek je prevzel čudovito igro elektronov inatomov, razvršča kemično življenje podživljenjskih reči s kom-pleksnim razvojem protoplazme, izpopolnjuje prvotni živčnisistem rastlin v fiziologiji dovršenega živalskega bivanja, vrazvoju svojega embria hitro dovršuje in ponavlja preteklirazvoj živalske oblike v človeško popolnost, in se po rojstvu

66

gam živalskih narav zato, ker je imela razvijajoča se bit v njem,tako kot razvito telo, v preteklosti podčloveški razvoj.

Tak sklep ohranja enovitost narave in red, po katerem serazvija. To se ujema s pogostimi podatki o interakciji in para-lelizmu, ki ga zaznamo med notranjimi in zunanjimi, fizičnimiin umskimi pojavi – skladnost in druščina, ki bi jo nekateri radirazložili s tem, da v umu vidijo posledico in zapis o delovanjuživcev in telesa, in ki bi ga bilo sedaj bolje utemeljevati s tem,da v vitalnem in fizičnem pojavu vidimo posledico manjšihzapisov o delovanju duše, ki to obenem namiguje in skriva prednašo na čute vezano umskostjo. Nazadnje to duše ali duha ničveč ne šteje za čudežen dogodek ali kot posredovanje vsnovnem vesolju, ampak kot stalno prisotnost v njem, skrivnostte urejenosti in njenega obstanka.

Dopustitev bivanja živalske duše in njenih prejšnjihpredčloveških utelesitev, ki počasi in postopno pripravljajorojstvo človeka, se ne more zaustaviti na tej ravni naravnegastopnjevanja. Človek namreč s svojim bivanjem ne povzemasamo živalskega bivanja pod seboj, ampak bolj ali manj jasnotudi bivanje pred živaljo. A če se nam je že težko strinjati, daima tudi žival dušo in um, je še težje priznati surovo podzavestpodanimalne narave. Nekdanje prepričanje je na to zlahka pri-stajalo. Povsod so videli dušo, živo božanstvo in zanje ni biloničesar brez duhovnega bivanja. Logični, abstrahirajoči razum ssvojo strastjo po čistih rezih je medtem pometel z vsemi temiširokimi prepričanji, češ da so to domišljijski predsodki aliprimitivni animizem in, obvladan s svojimi omejujočimi inločevalnimi opredelitvami, ostro razmejil človeka od živali,žival od rastline, živo bivanje od neživega. Sedaj pa ta sistemnestrpnih cepitev očesu razširjenega uma postopoma izginja.Človeški um se je razvil iz tistega, kar je nedokončano pri žival-ski umskosti, se pravi, da je v tej manj razviti zvrsti neka vrsta

69le tako, da vsej naravi, ki je nižja od človeka zanikamo vsakodušo.

To zanikanje pa je le eno od slepih, prenagljenih in predrznihizključevanj človeškega uma, ki zaprt v lastno ječo ločenesamozaznave odklanja, da bi uvidel svoje sorodstvo z ostalimibitji. Zato ker duša ali duh deluje pri živalih na nižji ravni,nismo pooblaščeni misliti, da v njih ni duše nič bolj, kot bi bilobožansko ali nadčloveško bitje zaradi klečeplazne navzdol po-vlečene manjvrednosti naše napol živalske narave, upravičenogledati na nas kot na brezdušna telesa ali kot na ume brez duše.In če za kakšnega svojega vrstnika kdaj rečemo, da je brez duše,je to zgolj prispodoba. Pomeni samo to, da v njem živalska dušaprevladuje nad višjo vrsto duše, ki jo pričakujemo pri finejšiduhovni podobi človeštva. Toda tak živalski element je pri-soten pri vsakem sinu človeške matere. Je zapuščina, našadediščina od skupne zemeljske matere. In kako duhovno dobi-mo to sestavino našega bitja, ali kako si naprtimo breme tedediščine, če ni iztržek naše lastne preteklosti, zmožnost, ki johranimo od minulega formativnega izkustva? Po duhovnemzakonu karme je narava vsakega bitja lahko samo posledicapreteklih energij. Predpostavljati dušo, ki prevzame in nadalju-je preteklo karmo, ki ni njena, pomeni vnašati v ta zakon razkrojin neznane in nepreverjene dejavnike. A če sprejmemo, da je stem dejavnikom treba računati, moramo tudi ugotoviti alirazložiti, po katerem zakonu, po kakšni zvezi, zaradi kakšnenujnosti, zaradi kakšne tuje pobude pri izbiri zavzame duh, polnživalske narave, telo in naravo živalskosti, ki mu jo je pripravilnižji red bitja. Če ni afinitete in posledic pretekle istovetnosti alizveze, postane to nenaravna in nemogoča domneva. Potem jenajrazumnejši in najskladnejši sklep, da ima človek živalskonaravo – in če preučujemo njegovo psihologijo, bomo zaresugotovili, da ima v sebi mnogo vrst živalskih duš ali bolje amal-

68

lahko rekli, somnambulna v snovi? Če bi bil človek le višjažival z večjim obsegom fizičnega uma, bi lahko razumljivorekli, da duše ali duha ni bilo, ampak samo tri zaporednezmožnosti Energije v nizu snovnih oblik. Toda pri temčloveškem razumu se pri njegovem vrhuncu kaže večjaduhovna moč. Povzpnemo se do zavesti, ki je njegova fizičnasredstva in obrazci ne omejujejo. Najvišja stvar ni, kot se lahkosprva dozdeva, neka nesnovna sublimacija uma in um, nekasubtilna sublimacija žive snovi. Izkaže se, da je ta veličina pravasamoobstoječa tvarina in moč našega bitja. V primerjavi z njo sevse druge zdijo samo njene nižje oblike, ki jih uporablja zapostopno razodetje. Na koncu se duh izkaže prvi in ne le zadnji,alfa tako kot tudi omega in celotna skrivnost bivanja od vsegazačetka. Pridemo do nedoumljivega pojmovnja vsega tega, sar-vam idam, v katerem vidimo, da obstaja skrito, vseprisotno živ-ljenje v snovi, da to življenje aktivira skriti speči um, v temspanju uma pa skritega nekega uvitega vsevednega invsetvornega Duha. Vendar duše ne gre pojmovati v smislu rastiali rojevanja, ki mu lahko določimo datum prihoda ali stopnjo vrazvoju, ki ji daje prvo zmožnost formiranja, ampak je prej leprivzem oblike, ki ga skrita duša opravi, in ki postane vsamoiskanju življenja vedno bolj očitna za rastočo samozavest.Vsako privzemanje oblike je konstantno, a vendar napredujočerojevanje ali postajanje duše, sambhava, sambhuti, – vse to jeneumno, slepo in noro, ne pa končno umsko zavestno človeškoali živalsko bivanje. Vse to neskončno postajanje je rojevanjeDuha v obliki. To je resnica, razumu sprva skrita ali nejasna,vendar zelo jasna notranjemu izkustvu, na katerem sloni staro-davna indijska ideja o prerajanju.

Toda ponovna rojstva istega posameznika se pri tejprevladujoči univerzalni edinosti sprva ne zdijo nujna.Logičnemu razumu se to morda zdi nasprotje, kajti vse to tu je

71potlačenega razuma, kakor lahko zelo dobro imenujemozmožnost nagonskega in običajnega sklepanja iz izkustev,asociacij, pomnjenja in živčnega odzivanja, in človekpravzaprav začenja s tem, čeprav je iz te živalske dediščinerazvil svobodno posebno človeško sposobnost reflektivne voljein razuma. Sedaj je jasno, da živčno življenje, na katerempočiva fizična umskost pri človeku in živali, obstaja tudi prirastlinah, ki so temeljna identiteta. Ne samo to, ampak celosorodna nam je prek nekakšne živčne psihologije, ki je takšnakot potlačeni um. Podzavestni um pri rastlinah (sedaj to žesmemo reči) – toda ali ni na višku rastlinskega doživljanja napolzavesten? – postane pri živalih zavesten. Ko se spuščamo nižje,kaže, da so v podvitalnem uvite (involvirane) najbolj grobesnovne oblike, zametki iste življenjske energije in njeni odzivi.

Potem pa se pojavi vprašanje, ali v Naravi ne obstaja nekakš-na neprekinjenost, brez cepitve in odlomkov, brez nepre-mostljivih prepadov ali neprehodnih meja, pač pa popolnaenotnost, snov, prežeta s potlačenim življenjem, življenje,prežeto s potlačenim umom, um, prežet s potlačeno energijobolj božanskega razuma. Vsaka nova oblika ali tip rojevanjarazvija stopnjo v nizu potlačenih zmožnosti, kjer pa se evolucijaprav tako ne konča, pač pa ta širši in stlačeni razum, sredstva, kiosvobajajo višje in sedaj potlačene samozmožnosti Duha.Duhovni razvoj se nam tako kaže v svetu, ki ga dvigne nekanotranja sila na določeni stopnji njegovega rojevanja v obliki, kiodvija svoje lastne skrite moči do veličine njene popolne innajvišje resničnosti. Veljajo besede starodavnih Ved: Iz celotne-ga oceana bivanja, apraketam salilam sarvam idam, izhaja ediniduhovno Bivajoči, ki se rodi z veličino lastne energije, tapasastam mahima adžajata ekam. Kje se v tem razvoju pojavi stvar,ki ji pravimo duša? Prisiljeni smo vprašati, ali ni obstjala, ali nimorala obstajati že od vsega začetka, čeprav speča ali, kot bi

70

pripomoček. Ob takšnem razmišljanju pridemo do ideje onekakšnem veličastnem duhovnem obstajanju, pri katerem stavesoljno in individualno dve spremljajoči moči, dva polanjegovega razodevanja, nedoločen obseg in mnogotero središčeaktiviranih resničnosti njegovega bitja.

Takšen je pogled na stvari, ubran vsaj po svoji zapletenosti,prožen in zmožen določenega vsezajemajočega obsega, ki galahko jemljemo za podlago našim idejam o prerajanju, – vzpe-njajoča se enotnost, duh, uvit v snovno bivanje, ki se skozi živ-ljenje čudovito dviga za več stopenj k organiziranemu umu,prek njega pa k razvoju svojega lastnega popolnega samoza-vedanja, posameznik, ki sledi temu stopnjevanju in njegovizmožnosti kronati samega sebe. Če je človeški um zadnja bese-da njegovih možnosti na zemlji, potem se mora prerajanjekončati in se nadaljevati z nekim nenadnim prenehanjem bodisiv obstajanju na drugih ravneh, ali pa z izničenjem svojegaduhovnega kroga. Če pa obstajajo višje zmožnosti duha, ki jihje mogoče doseči s prerajanjem, potem vzpenjanje ni končanoin pred dušo, ki je sedaj dosegla in se povzpela k izpopolnitvivišje stopnice človeškosti, ležijo večje možnosti. Lahko pa jecelo tako, da to vzpenjajoče se prerajanje ni dolgotrajen poletzavestnega bitja navzgor iz snovi, ali njegovo vrtenje v umu, kimu je usojen razpad ali razkroj v nekih višavah spokojneničnosti ali tihe brezčasne neskončnosti, ampak napredovanje knekemu velikemu dejanju in visokemu prikazu Božanstva, ki bodalo pameten in sijajen smisel njegovemu vztrajanju v večnemstvarjenju. Ali pa bo vsaj to edina moč neskončne možnostiVečnega.

73edina bit, duh, bivanje porojeno v naravi in privzemajočerazlične oblike, vzpenjajoče se po mnogih stopnjah svojegasamorazodevanja. Ta jedrnati razrez bivanja na jaz in ne-jaz, kije ustrezal našemu egoističnemu pojmovanju, tako močanumski preobrat za akcijo, bi se zdel samo praktični alimehanični pripomoček edinega Duha za podporo svojegaločujočega fenomena rojevanja in zavestna variacijakombiniranega postopka, čarovnikov trik vesoljnega razuma. Jele navidezno dejstvo bivanja in ne njegova resnica. Nobeneločenosti ni, je samo vesoljna enost, edini duh. Toda, ali to ne bimoglo biti spet nihaj v nasprotno skrajnost? Kot je bil ego pre-tirana cepitev v enosti bivanja, tako bi bila tudi ta ideja o oceanuedinosti, v katerem bi bilo naše živ-ljenje samo minljivi trenut-ni val, lahko tudi nasilno cepljenje nečesa neizogibno zavesoljni red.

Za poti Duha bivanja kot univerzalnosti je individualnostpomembna. Posameznik je tista silna skrivnost njegovegabivanja, na kateri vesoljno poudarja, naslanja in izdeluje vozelmoči vseh svojih dejanj: ko posameznik raste v zavesti, vide-nju, spoznanju, vsej božanski moči in kakovosti, se vedno boljzaveda vesoljnega v sebi, pa tudi zavedanja samega sebe v uni-verzalnosti, svoje lastne preteklosti, ki se ne začenja in končujev posameznem minljivem telesu, ampak se odpira prihodnjimizpolnitvam. Če je cilj univerzalnega v našem rojevanju zavestise samega sebe, posedovati in uživati svoje bivanje, to še vednopoteka prek razcveta in popolnosti posameznika. Če naj bi bilkončni cilj pobeg pred lastnimi dejanji, je tisti, ki pobegne, ševedno posameznik, medtem ko se zdi univerzalno zadovoljno zvečnim nadaljevanjem svojih rojevanj. Zato se posameznik kažekot prava moč Duha, ne pa preprosta utvara ali pripomoček,razen toliko, kolikor bi utegnilo biti to tudi univerzalno, kot binekateri rekli, velikanska utvara ali velikanski vsiljeni

72

duhovno entiteto, čeprav s pretiranim analitičnim razumom.Obseden z ljubeznijo do ostrih cepitev in simetrijo nasprotij, jemed Dušo in Silo postavil izvirni in večni prepad ali razmejitev.Sodobni znanstvenik teži, da bi izdelal popolno shemo in vpe-ljal fizikalno metodo, ki jo je odkril v vseh njenih podrobnostih,je pa slep za čudeže, ki jih vsebuje vsak korak ali pa zadovoljens tem, da izgubi občutek ob zadovoljnem opazovanju velikegaurejenega pojava. Vedno pa ostaja čudež stvari, nerazložljivočudo vsega bivanja – kot nam povedo celo stari Spisi:

ašcarjavat pasjati kašcid enam,ašcarjavad vadati tathaiva canjah;ašcarjavac cainam anjah šrinoti,šrutvapjenam veda na caiva kašcit.

“Eden gleda in vidi čudo, drugi o njem govori, tretji o njemsliši, kaj pa je, kljub slišanju ne vemo.” Vemo, da evolucijaobstaja, ne vemo pa kaj je; še vedno ostaja ena od skrivnostiNarave.

Evolucija, kot je navadno pri človeškem razumskem sklepa-nju in ugotavljanju o globljem in nedojemljivem načinu duha vstvareh, zastavlja več vprašanj, kot jih rešuje. Ne opustivprašanja o stvarjenju, glede na ves svoj videz, da gre za trdnourejena dejstva, nič bolj kot lahko to stori verska trditev ozunanjem vsemogočnem Stvarniku, ali pa iluzionistova maja,aghatana-ghatana-patijasi, zelo spretna v podajanjunemogočega, neke tuje obstoječe in hkrati neobstoječe Moči zidejo v Tistem, kar je onkraj idej in brez njih, samozmožnoustvarjanja nekega obstoječega neobstoječega sveta.Obstoječega zato, ker očitno je, neobstoječega ker je skrpan izneresničnih sanjskih minljivosti.

Problem se samo zavleče, vrne nekoliko nazaj, in daje se mu

75

Involucija in evolucija

Na Zahodu se evolucija pojmuje kot proces oblikovanja in nirazlaga našega bivanja. Omejuje se na fizične in biološkepodatke in – razen povzemajoče ali površno, ne poskuša odkri-ti njenega smisla, ampak se zadovoljuje s tem, da jo vidi kotsplošno zakonitost dokaj skrivnostne in nerazložljive energije.Evolucija postane problem v gibanju, ki se zadovolji z razdela-vo samodejne urejenosti lastne uganke, pa ne zato, da bi jo izde-lala, saj je le proces, ki samega sebe ne more razumeti in ki kotslep neprekinjen mehanizem mehanske energije nima nitizačetka niti konca. Morda se je začela ali pa se nenehno začenja,morda se bo sčasoma zaustavila ali pa se nekje nenehno ustav-lja in vrača na začetek. Ne povprašuje se zakaj, ampak se samoveliko govori o njenem začetku in koncu, saj v njenih dejanjihni temeljev o duhovni nameri, ampak samo sila o neustavljivisnovni nuji. Stara ideja o evoluciji je dozorela na filozofski intu-iciji, sodobna pa na znanstveno-raziskovalnem prizadevanju.Kot rečeno, vsaki nekaj manjka, toda stara ima duha gibanja,sodobna pa se zadovolji z obliko in najbolj zunanjimi mehani-zmi. Sankhijevski mislec nam je podal psihološke elementecelotnega razvojnega procesa, analiziral um, čute in subtilnopodlago snovi ter napovedal nekatere skrivnosti izvajalneenergije, ni pa se posvetil podrobnostim fizičnega dela Narave.V njej ni videl samo dejavne Sile, ampak tudi skrito podpirajočo

ali pa počasno prikazovanje tistega, kar je že obstajalo kot po-tlačeno dejstvo ali večna potencialnost? Zanimivost vprašanjase izostri, njegov pomen pa postane nepredvidljiv, ko pridemodo še zmeraj nerazloženega pojava življenja in uma. Ali je živ-ljenje stvaritev nežive tvarine ali pa pojav nove, nenadno alipočasi rezultirajoče moči iz grobe snovne energije, in je zavest-ni um stvarjenje nezavestnega ali podzavestnega življenja, ali paso se te moči in božanstva pojavile zato, ker so bile vedno tam,čeprav zakrite in v nam neprepoznavnem stanju svoje skrite alipotlačene ideje in dejavnosti nomen in numen17?

Kaj pa človeška duša? Ali je duša rezultat ali stvarjenje naše-ga poumljenega življenja (kot nekateri nanjo gledajo, saj se jasnokaže kot zavedajoča same sebe, jasna, razločna moč samo takrat,ko je misleče življenje doseglo neko visoko raven svoje inten-zitete), ali pa ne gre za trajno entiteto, ampak izvirno skrivnost,ki sedaj razgrinja svojo skrito podobo, večni sprem-ljevalecenergije, ki ji pravimo Narava, njen skriti prebivalec ali sam njenduh in resničnost? In, ali je človek biološka stvaritev suroveenergije, ki se ji je nekako nepričakovano in popolnomanerazložljivo posrečilo začeti čutiti in misliti, ali pa je v svojipravi biti notranja Bit in Moč, ki je celotni smisel evolucije inmojster Narave? Ali je Narava samo sila samo-izražanja,samooblikovanja, samostvarjenja skrivnega duha, človek pa,kakor koli zaprt v svoje sedanje zmožnosti, prvo bitje Narave, prikaterem ta moč pričenja biti zavestno samoustvarjalna obsoočenju z dejanji, v tej zunanji kamrici fizičnega bitja, nar-avnana za delovanje in obelodanjanje prek čedalje boljsamozavedajoče se evolucije, ki jo zmore med vsemi človeškimiin božanskimi možnostmi? To je jasen sklep, do kateregamoramo nazadnje priti, čim sprejmemo ključ vsega gibanja:resničnost celotne vzpenjajoče se kreacije, duhovni razvoj.

17 Ime in pristanek (bogov); božanska moč (Op. prev).

77bolj fin in urejen, čeprav bolj izzivalen kompleksni videz. Todacelo takrat, ko se naše poizvedovanje omejuje samo na en vidikevolucije, težava še vedno nastopa glede bistvenega pomenagolih zunanjih opazovanih dejstev: kaj je mišljeno z evolucijo,kaj je tisto, kar se razvija, iz česa in zaradi kakšne sile potrebe?Znanstvenik se zadovolji s tem, da potrdi neko izvirno snov alitvarino, atomsko, eterično ali kar koli že se lahko izkaže, in karzaradi nepojasnjene zakonitosti po sami naravi svoje inherentneenergije ali neke energije, deluje v njej ali nanjo (to dvoje niisto, in razlika, najsi se zdi na začetku procesa še takonepomembna, ima znatne končne posledice), proizvede stalnisistem rezultatov ali drugo nespremenljivo načelo, niz različnihtemeljnih oblik in moči snovi ali drugače občutene in učinkovitevzgibe energije. Ti, kot se zdi, nastanejo, kadar se majčkeniizvirni delci snovi srečajo v različno urejenih količinah, merahin kombinacijah, in je vse drugo spreminjajoče se, razvijajoče senaraščajoče gibanje organizirane energije in njene evolucijskeposledice, parinama, ki so odvisne od te grobe utemeljujočeosnove. Vse tisto je ali bi lahko bila pravilna trditev o nekempojavnem dejstvu (ne smemo pa pozabiti, da so temeljneznanstvene teorije zadnje čase doživljale pretres, nekakšnopostavljanje na glavo in hitro preurejanje), ki pa nas ne pripeljeniti za korak bliže glavni, nadvse pomembni stvari, ki bi jo radivedeli. Način na katerega človek vidi in doživlja vesolje, vsilju-je njegovemu razumu potrebo po prvobitni večni tvarini, katereoblike so vse stvari, in po nekakšni prvobitni energiji, katerevariacija je vsak vzgib delovanja in njegova posledica. Todacelotno vprašanje je, kaj je resničnost te tvarine in kaj jebistvena narava te energije?

Celo če domnevamo najmanj razložljivi del dejanja kotevolucijski premik nesnovnega iz Snovi, je ta razvoj še vednostvarjenje ali osvoboditev, rojstvo tistega, kar prej ni obstajalo,

76

delovanje moči in je njegovo pojavljanje v obliki evolucijskihstopenj, se nam vsiljuje potreba po prejšnji involuciji.

Od samega začetka duh v stvareh ni očiten, ampak se izdajašele z naraščajočo lučjo razodevanja. Vidimo, kako se pričnejozgoščene moči Narave sproščati iz prvotne zastrtosti (involuci-je), v delovni vnemi razkrivati skrivnosti svojih neskončnihmožnosti, pritiskati nase in na nižje načelo, ki jih podpira, da bipodredilo svoj nižji vzgib, na katerega se morajo zanašati v sebiprimernem višjem delovanju, in čutiti svojo veličino v veličinisvojih samorazkrivajočih se izpolnitev. Življenje zagrabi Snovin vanjo vdahne neštete podobe svoje bogate ustvarjalne sile,svoje fine in spremenljive vzorce, svoje navdušenje za rojeva-nje, umiranje in rast, za delovanja in odzivanja. Vdahne svojovoljo po čedalje bolj sestavljeni organizaciji doživljanja, vdahnesvoje drhteče iskanje in občutenje samozavedanja svojegalastnega ugodja in bolečine ter razumevanja bistva uživanja vdelovanju. Um zagrabi življenje, da bi ga oblikoval v orodje začudesa volje in razuma. Duša si prisvoji um in ga s privlačnostjolepote, dobrote, modrosti in veličine dvigne k radosti nekeganapol uzrtega ideala višjega bivanja. V tem čudežnem vzgibu innaraščajoči veličini predstavlja vsak korak višjo stopnjo in odpi-ra jasnejši, širši, polnejši prostor in prizor v vedno skrivnostni insamorazodevajoči se duh v stvareh. Oko, ki je uprto v fizičnoevolucijo, vidi samo mehansko veličino in finost stvarstva.Evolucija življenja, ki se odpira umu, evolucija uma, ki odpiraduši svojo lastno luč in dejavnost, in evolucija duše iz omejenihzmožnosti uma k blestečemu sijaju neskončnosti duhovnegabitja, pa so precej pomembnejše. Omogočajo nam večje in finej-še domete samorazkrivajoče se Skrivnosti. Fizična evolucija jele zunanje znamenje čedalje bolj zapletenega in finega razvojapodpirajoče zgradbe, rastoči zunanji model za oblike, ki se jerazvil zato, da bi v snovi podpiral naraščajoče intonacije duho-

79Beseda evolucija v svojem notranjem smislu, v ideji in njenih

koreninah, nosi s seboj potrebo prejšnje involucije. Če je skritoduhovno bitje skrivnost vsega delovanja Narave, moramo resnovzeti latentno vrednost te ideje. Torej smo prisiljeni domnevati,da vse tisto, kar se razvije, že obstaja kot zavito, nedejavno alidrugače dejavno, v vsakem primeru pa pred nami skrito v lupi-ni snovne Narave. Duh, ki se razodene v telesu, je moral biti žeod začetka zavit v celoti snovi in v sami gruči, tvorbi ali delčkusnovi, življenja, uma in tisto, kar je nad umom morajo bitilatentno nedejavne ali prikrito dejavne zmožnosti v vseh delo-vanjih snovne energije. Edina alternativa bi bila ta, da vpeljemomed obe plati našega bitja sankhijevski razcep, toda ta prevečločuje duha in naravo. Narava bi bila inertna mehanična zadeva,toda aktivirala bi se z nekakšnim pritiskom, ki bi ga nanjoizvedel Duh. Duh bi bil Bit, ki se v svojem bistvu zaveda na-ravne dejavnosti in od nje osvobojen, a bi se nenavadno sprem-injal ali pa bi izgledalo, kot da spreminja svojo zavest v odzivna reakcije Narave. Ena bi odsevala vzgibe dejavne Moči, drugapa bi osvetlila njene dejavnosti z zavestjo samozavedajočega senesmrtnega bitja. V takem primeru bi bil upravičen znanstvenievolucijski pogled na Naravo kot na velikansko mehaničnoenergijo, življenje, um in naravno delovanje duše pa njenalestvica razvijajočih se operacij. Naša zavest bi bila zgolj sijajenprevod samognane, neustavljive mehanske dejavnosti vodzivajoče se note doživljanja pritrjujoče duhovne priče. Todamoteča težava tega pojmovanja je v povsem nasprotnemznačaju našega najvišjega videnja, saj na koncu in kot energijavesoljne sile nakopiči stopnje lastnih možnosti. Narava postajavedno očitneje moč duha, vsi njeni mehanizmi pa samo figurenjenega mojstrstva. Moči plamena ni mogoče ločiti od njega.Kjer je plamen, tam je moč in kjer je moč je načelo ognja. Vrnilismo se na idejo o prisotnosti duha v vesolju. Če poteka njegovo

78

stvari. Naše delovanje predstavlja evolucijo, odvijanjemnogotere Moči, ki je zbrana in zavita v surovi Snovi.Napredovanje z zaporednimi rojevanji stvari pomeni vzpon vbudno in vedno širšo luč zavesti, ki je zaprta v hermetičnocelico spanja večne Energije.

Vzporednica obstaja v jogijskem doživetju kundalini, večneSile zvite v telesu v spodnji korenski posodi ali sobi, muladhari,temelju, zemeljskemu središču fizičnega živčnega sistema. Tamdrema zvita kot piton in napolnjena z vsem, kar je zbrala v svo-jem bitju. Ko pa jo udari svobodno pretakajoči se dih, življenj-ski tok, ki jo začne iskati, se prebudi in kot plamen vzpne pohrbtenjači ter središča zavitih dinamičnih skrivnosti zavestiprisili, da se drugo za drugim odpirajo, dokler na vrhu ne najdeduha, se z njim združi in poisti. Tako gre iz involucije vnezavestnem, prek niza odpirajočih se obstretov svojih moči, vnajveličastnejšo večno nadzavest duha. To skrivnostno odvija-nje Narave v svetu okrog nas sledi takšnemu poteku.Nezavestno bitje je bolj celica materializirane energije v kateriso zbrane vse duhovne moči, kot pa njena matrica. Tam so, adelujejo v okoliščinah snovne energije, zavite, kot pravimo, zatoker so prešle v podobo delovanja, ki je pod normalo glede nanjihov pravi obseg, kjer so značilnosti, po katerih jih prepoz-namo in mislimo, da jih prepoznamo, zavite v manjšo in prikritomoč delovanja. Ko se Narava na lestvici vzpne, osvobodiduhovne moči v svoje prepoznavne obsege energije, razkrijeoperacije s katerimi lahko čutijo same sebe in svojo veličino. Nanajvišji točki se dvigne v samospoznanje duha, ki je napolnilnjeno delovanje. Zaradi njegove involucije ali prikritja v oblikesvojih dejanj pa ga ni mogoče spoznati v veličini njegoveresničnosti. Z dušo v naravi, ki se ob osvoboditvi najvišjeresnice prebudi k smislu svojega lastnega bitja, postaneta Duhin Narava, ob odkritju skrivnosti njenih energij, na vrhu

81vne harmonije. Z naraščanjem tonov dojamemo duhovni pomentega, vendar pa ne moremo obvladovati celostnega smisla tiste-ga, za kar so bili izdelani zunanji obrisi, skice ali grobi zapisivseh teh sprva formalnih meril, dokler ne pridemo do vrhalestvice. Samo življenje je le pobarvan voz, fizično rojevanje paprikladnosti za čedalje veličastnejše rojevanje Duha.

Duhovni proces evolucije je torej nekakšno stvarjenje, todasamostvarjenje, ne ustvarjanje nečesa, česar nikoli ni bilo,ampak obelodanjanje tistega, kar je bilo vsebovano v Biti.Sanskrtska beseda za stvarjenje pomeni sprostitev, spust v delo-vanje Narave. Upanišada v slikoviti prispodobi uporabi podobopajka, ki iz sebe prede svojo pajčevino in ustvarja zgradbo, vkateri se bo namestil. V starodavnih Spisih se izraz ne uporab-lja za evolucijo stvari iz Snovi, ampak za izvirno časovnonastajanje iz večne neskončnosti. Snov in njeno snovno vesoljesta samo takšna pajčevina ali pravzaprav nič več kot samo njendel, nastal iz duhovnega bitja Neskončnega. Toda ista resnica,ista zakonitost velja za vse, kar vidimo od pojavljanja stvari izinvolucije v snovni energiji. Tu lahko govorimo o dvojievoluciji. Sila, ki jo vsebuje Neskončno, iz njega večno prinašazgradbo za svoje delovanje v vesolju, katerega zadnje spušča-nje temelji na involuciji vseh moči duha v nekakšno nezavednoabsorpcijo v njeni samopozabljajoči strasti po obliki in srtruk-turnem delovanju. Od ondod izhajata vzpon in postopnoosvobajanje moči druge za drugo, dokler samoodkriti in s spoz-nanjem ter z mojstrstvom svojih dejanj osvobojeni duh spet neposeduje večne polnosti svojega bitja, ki potem ovije in v svo-jem prijemu odnese pestre in poenotene krasote svoje narave.Vsekakor se duhovni proces, katerega prvi korak je našečloveško rojstvo, njegov del pa naše človeško življenje,izkazuje, kot bi obelodanjal veličino, asja mahimanam, ki jeskrita, vsebovana in samozaprta, vsrkana v oblike in delovanje

80

prekosi in obvlada. Tudi Um je lahko na nižji stopnji in izraz, kije izpeljan iz mnogo večje in nadumske zavesti. Ta zavest pa ssvojo večjo lučjo in voljo, značilno ustvarjajočo močjo duhovnebiti, močjo, ki skrita v vseh stvareh: v umu, v življenju, v snovi,v rastlini in kovini, kot tudi atomu s svojo neizogibno dejavno-stjo, prav tako nenehno zagotavlja idejo in harmonijo vesolja.

In kaj je duh drugega kot neskončno bivanje, večno, nesmrt-no bivanje, vendar pa vselej samozavedajoče se bivanje. V temje tudi razlika med materialističnim mehaničnim monizmom induhovno teorijo vesolja, ki se v končnem svetu razkriva našimpojmovanjem in ki je vsak hip priča Neskončnemu? Ta svet paobstaja zato, ker se duh radosti lastnega neskončnega bivanja,veseli se lastne neskončne samospremenljivosti. Rojstvo obsta-ja zato, ker vsaka zavest nosi s seboj moč lastnega bivanja in jevsaka moč bivanja samoustvarjalna in se mora radostiti svojegasamostvarjenja. Stvarjenje ne pomeni ničesar drugega kot izra-žanje samega sebe. Rojstvo duše v telesu ni nič drugega kotnačin njenega samoizražanja. Zato so vse stvari tu samoizraža-nje, oblika, energija, dejavnost Duha, snov pa oblika duha, živ-ljenje le moč bivanja duha, um samo delovanje zavesti duha.Vsa Narava je razkazovanje in igra Boga, moč in dejavnost tersamostvarjenje edinega duhovnega Bivanja. Narava predstavljaduhu le eno izmed sil, orodje, medij, oviro, posledico njegovihmoči, in vse to, ovira kot tudi orodje, so nujne sestavine zapostopno in razvijajoče se stvarjenje.

Vendar, če je duh vpletel svojo večno veličino v snovnovesolje in tam razvija svoje moči po zaslugi skrivnegasamospoznanja, razkriva te moči v veličastnem zaporedju obtežavah snovne oblike bivanja, ki si jih je bil naložil, in jih osvo-bodi prve koprene absorbirane nezavesti Narave, potem ninobene težave misliti ali videti, da je ta duša oblikovana včloveško podobo pravzaprav bit tiste Biti, da se je tudi to

83duhovne evolucije, eno. Duša ugotovi, da so bila njena rojstvadoločena rojstva, prevzetje oblike nekega večnega Duha, da bispoznal sebe kot takega in ne bitje Narave, in se povzpne doposedovanja razodete, polne in najvišje moči svoje resnične induhovne narave. Ker je osvoboditev samoposedovanje, pridetaka osvoboditev do nas kot vrhunec duhovne evolucije.

Obravnavati moramo ves pomen, ki ga ta involucije ima.Duh, zavit v snovno energijo je tam z vsemi svojimi močmi. VSnovi so zaviti življenje, um in večja nadumska moč. Toda, kajmislimo s tem, ko rečemo, da so zavite? In ali mislimo, da sovse te stvari povsem drugačne energije, ki se med seboj ločijopo nečem bistvenem in so zvite skupaj le v interakciji, ali pamislimo, da obstaja samo ena Bit, z eno energijo, ki spreminjaodtenke luči svoje moči, ki se razlikujejo v spektru Narave? Alitakrat, ko govorimo o tem, da je Življenje zavito v Snovi ali vsnovni Sili – zdi se namreč, da je Snov samo drugačesamostkana formacija te Sile – ne mislimo, da je vse to vesoljnodelovanje. Celo v tistem, kar se nam zdi njeno nezavedno nea-nimirano dejanje, življenjska moč duha zaposlena s formira-njem in je ne prepoznamo, ker se pojavlja v manjšem obsegu, vkaterem značilnosti življenja niso vidne ali pa so le delno razvitev motnosti snovne prevleke. Snovna energija bi potemtakembila Življenje stlačeno v gostoto Snovi kjer se počuti, kot da jenjena bolj prepoznavno moč, ki jo najde v sebi snovno zatajeno,in sprosti njeno dejavnost. Življenje pa naj bi bilo energijaskritega uma, ki je zaprt v svojih oblikah in v živčnem iskanjuživljenja trepeta za svojo intenzivneje prepoznavno moč zavesti,ki jo najde v vitalni in snovni potlačenosti in jo sprosti dapostane občutljiva. Nedvomno je, da delujejo te moči praktičnodruga na drugo kot različne energije, v bistvu pa naj bi bile enaenergija, v interakciji pa moč duha, ki deluje s svojo višjo silona nižje, sprva odvisna od njih, vendar pa jih v svojem vzponu

82

s katero se je sodobna Evropa zaljubila v moč življenja in vesbožji ples v Naravi poudarja tako vehementno in ekskluzivno,ter večno nespremenljivo Resnico, katero poskuša indijski um,zaljubljen v spokoj in ravnotežje, z enako strastjo preobrniti vizjemno odkritje, ni takega razhajanja in spora, kot poskušajosedaj razglasiti strankarski um, ločujoči razum in prevzemajočastrast po ekskluzivni volji uresničenja. Edina večna nespre-menljiva Resnica je Duh in brez Duha bi pragmatična resnicasamoustvarjajočega vesolja ne imela niti izvora niti temeljev.Bila bi brez pomena, brez notranje usmeritve, na svojem koncuizgubljena, ognjemet, ki poka v prazno samo zato, da bi serazletel in izginil v zraku. Toda pragmatična resnica ni sen oneobstoječem, utvara ali dolgotrajno pogreznjenje v jalov deli-rij ustvarjalne domišljije, kar bi pomenilo napraviti večnegaduha za pijanca ali sanjača, ki se s svojimi lastnimi velikanskimihalucinacijami vleče za nos. Resnici vesoljnega bivanja stadvoji: Resnici duha, ki sta sami večni in nespremenljivi, to pasta veliki zadevi, ki se izlivata v nastajanje in tam nenehnouresničujeta svoje moči in pomembnosti in igro zavesti z njima,neskladja, glasbene varjacije, zveni možnosti, progresivnobeleženje, preobrati, izprijanja, naraščajoča spreobračanja vveličastnejšo podobo harmonije in iz vsega, kar je napravil duh,vedno napravi njegovo vesolje. Toda on je tisti, ki dela v njem,sam je stvarnik in energija stvarjenja, vzrok, metoda in rezultatdelovanja, mehanik in stroj, glasba in glasbenik, pesnik in pes-nitev, nadum, um, življenje in snov, duša in Narava.

Pri reševanju našega problema nas spremlja izvirna napaka.Bega nas navidezno nasprotje, dušo postavljamo nasproti nar-avi, duha nasproti njegovi ustvarjalni energiji. Toda Duša inNarava, puruša in prakriti, sta večna ljubimca, ki imata svojotrajno enost in ki uživata v svoji nenehni različnosti, strast mno-gotere igre njunih razlik pa je bogata z enostjo. V vsakem

85dvignilo iz snovne evolucije s povečanim samoizražanjem vnizu rojstev, katerih vsaka raven predstavlja nov vrh vzpona, kise odpira k višjim močem duha, in da se še vedno dviga in ga nebodo za vedno omejili sedanji zidovi rojstev, ampak bodo lahko,če hočemo, rojeni v božansko človeškost. Naša človeškost jezavestno stičišče končnega z neskončnim in imamo prednost, davse bolj rastemo proti Neskončnemu celo v tem fizičnemrojstvu. To Neskončno, Duh, ki je nastanjen v nas, a tam ni zato,ker bi ga v to prisilil ali zaprl um ali telo, je naša lastna bit.In ljudje so, kot so vedeli že starodavni modreci, vedno težili ktemu, da bi jo našli ali da bi postali lastna bit, saj to je cilj celot-nega ve-likanskega delovanja Narave. A narava se k svojiduhovni res-ničnosti širi po stopnjah najdenja same sebe.Človek je dvakrat zavito bitje, večinoma v umu, spodaj pa vpodpražni zavesti ali podzavesti. Večji del sebe nad umom jezavit v duhovno nadzavest. Ko se prične zavedati v nadzavesti,bo višine in globine njegovega bitja osvetljevala drugačna lučspoznanja, kot jo lahko utripajoča svetilka razuma vrže v nekajkotov. Potem bo namreč mojster polja razsvetlil celotnočudovito polje svojega bivanja, tako kot razsvetljuje sonceceloten sistem, ki ga je ustvarilo iz svojih veličastev. Samopotem lahko spozna resničnost svojega uma, življenja in telesa.Um se bo spremenil v obsežnejšo zavest, njegovo življenje boneposredna moč in dejanje Božanstva, samo njegovo telo ne boveč ta groba kepa dihajoče ilovice, ampak prava podoba telesaduhovnega bitja. To preoblikovanje vrha gore, božansko roj-stvo, divja džanma, je tisto zaradi česar predstavljajo ta rojstvadolgi niz težavnih korakov. Involucija duha v snov je začetek,toda duhovna predpostavka božanskega rojstva je izpolnitevevolucije.

Vzhod in Zahod imata različna pogleda na življenje, ta dvapa sta nasprotni plati iste resničnosti. Med pragmatično resnico,

84

ler ne zrastemo v polnost biti. Vse rojeva-nje je postopno iskan-je samega sebe, sredstvo samouresničenja. Rasti v spoznanju, vmoči, v radosti, v ljubezni in enosti, k neskončni luči, zmožnos-ti in blaženosti duhovnega bivanja, posploševanje samega sebe,dokler nismo eno z vsemi bitji, in nenehno presegati našo sedan-jo omejeno bit, dokler se v celoti ne odpre presežnosti, v kateriživi vesoljno in na tem zgraditi vse naše nastajanje, se pravicelotno evolucijo tistega, kar je sedaj mračno zavito ali pa napolrazvito deluje v Naravi.

87koraku različnosti je obilo skritega pomena ali očitne zavestienosti. Narava sprejme Dušo vase, tako da v transu enosti znjeno vsrkano strastjo stvarjenja zaspi in, kot se zdi, zaspi tudiona v vrtincu svoje ustvarjalne energije. To pa je involucija vSnovi. Zgoraj pa lahko Duša sprejme Naravo vase, tako da zaspiv transu enosti z vsrkanim samoposedovanjem duha, za katere-ga se prav tako zdi, da je zaspal v globini svojega samozaprte-ga negibnega bitja. Še vedno pa sta zgoraj in spodaj, okrog inznotraj ves ta utrip in ritem večnost duha, ki se je tako predstavl-jal v duši in naravi in ob popolnem zavedanju uživa vse, kar ust-vari v sebi s svojo involucijo in evolucijo. Duša se izpolni vNaravi, ko v njej poseduje zavest takšne večnosti, njeno moč inradost ter s polnostjo duhovnega bivanja spreminja naravno na-stajanje. Nenehno samostvarjenje, ki mu mi pravimo rojevanjenajde tam popolno evolucijo vsega, kar je v njeni naravi inrazkrije, njen največji pomen. Popolna duša ima vso svojo bit invso Naravo. Zato je vsa evolucija rast Biti v snovni naravi protizavestnemu posedovanju svojega lastnega duhovnega bitja.Začenja z obliko – navidezno z obliko Sile – v kateri domuje inse skriva duh. Konča se v duhu, ki zavestno usmerja svojo last-no silo, ustvarja ali zavzema svoje lastne oblike v veselje svoje-mu bitju v Naravi. Narava s svojo lastno bitjo in duhom zastrtimin potlačenim v sebi, zaprtim mojstrom bivanja, ki je podrejennjenim potem rojevanja in delovanja (vendar so te poti njegovein duh stanje njenega bitja in zakonitost njenega delovanja),začenja z evolucijo: duh z Naravo zavesten v sebi, dovršen ssvojo dovršenostjo, osvobojen s svojo osvobojeno-stjo, popolns svojo popolnostjo predstavlja vrh evolucije. Vse naše rojevan-je je rojevanje tega duha in biti, ki je postal duša v Naravi ali joje izrazil. Postati je cilj našega bivanja. Nobenega drugega ciljani. Saj sta zavest in blaženost bivanja celoten začetek, sredina inkonec. V stopnjah evolucije pa to pomeni vedno bolj rasti, dok-

86

v razdrobljenih utrinkih, kot priznanje pragmatične resniceizkustva, in najpogosteje kot urejena etična zakonitost aliusodnost, ki se postavlja zoper človekovo samovoljo in moč.Bila pa je prekrita z drugimi idejami, ki niso skladne z nobenozakonitostjo, z nejasnimi idejami neke višje kaprice alibožanskega ljubosumja (tako so mislili Grki), slepo usodo alinedoumljive Nujnosti, Ananke, ali pa kasneje kot skrivnostnapota arbitrarne, čeprav nedvomno vsestransko modrePrevidnosti. Vse to pa je pomenilo, da je obstajal nek beženutrinek o delovanju sile. Toda zakonitost njenega delovanja insama njena narava, je uhajala opazovanju, kar bi res težkospodletelo, saj je umsko oko Zahoda, ki ga prežema sla po živ-jenju, poskušalo spoznati delovanje vesolja v luči posameznegačloveškega uma in življenja. To delovanje pa je mnogo preve-liko, starodavno, neprekinjeno poteka v Času in vseprežemajo-čem Prostoru (ne samo v snovni neskončnosti, ampak v večnemčasu in prostoru dušne neskončnosti), da bi jo lahko spoznali stakšnim delnim bežnim vpogledom. Odkar sta postala vzhod-njaška ideja in ime zakona karme domača sodobnemurazumevanju, je ena njegova plat požela vse večje priznanje.Morda zaradi tega, ker je bilo to pojmovanje nared za velikaznanstvena odkritja in posplošitve glede popolnejšega gledanjana vesoljno bivanje in bolj urejeno in veličastno idejo vesoljneZakonitosti. Bilo bi torej prav tako dobro, če bi se približalivprašanju karme tako, da bi izhajali iz fizične osnove, čeprav bilahko končno našli, da je treba gledati z druge strani bitja, znjenega duhovnega vrha in ne z materialne baze, da bi dojelinjen celotni pomen – in opredelili obseg njenega pomena.

V osnovi je pomen karme v tem, da je celotno bivanje delo-vanje vesoljne energije, proces, delovanje in gradnja stvari s temdelovanjem – prav tako tudi razgradnja, vendar korak k nadalj-nji gradnji – da je vse neprekinjena veriga, v kateri je vsak člen

89

Karma

V teoriji karme najdemo neovrgljivo resnico. Ta ni nujno vobliki, ki so jo podali predniki, ampak v njeni osrednji misli. Taresnica naenkrat prešine um in zahteva več razumevanja. Nitizmernejši razum, ki je nezaupljiv do prvih vtisov in kritičen doverjetnih rešitev, po resnem preučevanju ne ugotovi, da je bilopovršno razumevanje vzrok, da je vratar pri vhodnih vratih našeumskosti sprejel v našo hišo spoznanja lažnega gosta, lažnegatožilca. Obstaja zanesljiva filozofska in praktična resnica, kipodpira idejo, trdna podlaga globljih splošnih nespornih dejstev,s katerimi se mora človeški um v svojem dojemanjunedoumljivega vedno soočati. Tako se svet ukvarja z nami. Tuje zakonitost, ki jo je čutiti in ob katero nazadnje trčijo vsa našaegoistična nevednost, samovolja in nasilnost. Tako kot je rekelstarogrški pesnik o ošabni nesramnosti in uspešnemučloveškemu ponosu: Zoper same temelje Zevsovega prestola,marmornate noge Themis in krepko oprsje Ananke. V samoza-dostnem in nepristranskem zakonu karme obstaja skrivni invečni dejavnik: Osnova nespremenljivega delovanja pravičnihin resnicoljubnih bogov, devanam dhruvani vratani.

Resnico o karmi so na Vzhodu v tej ali oni obliki vedno pri-znavali, budistom pa gre zasluga, da so jo najjasnejše innajpopolneje objavili ter ji pripisali največji pomen. Tudi naZahodu se je ideja o karmi nenehno pojavljala, vendar na zunaj,

movanja enosti Biti), da obstajajo različne ravni vesoljnegabivanja in zato tudi našega lastnega bivanja in da na vsaki odnjih morajo delovati enake moči, energije ali zakonitosti vdrugačnem tipu in drugačnem smislu in luči svoje veljavnosti.Prvič, vidimo, da če bi bila karma vesoljna resnica ali vesoljnaresnica bivanja, mora prav tako veljati, za znotraj rojene umskein moralne svetove našega delovanja kot tudi za zunanje odnoses fizičnim vesoljem. Umska energija, ki jo izločamo, je tista, kiopredeljuje umske posledice – vendar podrejena vsem vplivomokoliščin preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, zaradi tega, kernismo v svetu izolirane moči, ampak je naša energija podrejenavrsta in niz vesoljne energije. Moralna energija našega dejanjapodobno opredeljuje naravo in učinek moralnih posledic. Da jetemu tako tudi z izločanjem fizične energije, ni treba razlag aliprikazov, in ne bo odveč na začetku povedati, da je merilo inkakovost mojega notranjega bitja nekakšna posledica izločkafizične energije, prevedeno v umske in moralne energije, Takona primer, če storim dobro ali slabo dejanje, ali pa nagibam kdobrim ali slabim razpoloženjem in motivom, je to lahko zaradimojih jeter, ali že vsebovano v fizičnem klici mojega rojstva, alipa je učinek mojih kemičnih elementov ali opredeljeno telesnoza podpiranje fizične energije in kakor koli ga lahko prizadene-jo njegove izposoje, je vendarle očitno, da se jih poslužuje zadruge in širše namene, ima nadfizično metodo in razvija višjemotive in smisel. Moralna energija je sama po sebi drugačnamoč. Ima svojo karmično raven, doseže celoto (in to značilno),da prevlada svojo vitalno in fizično naravo. Na dnu ali na vrhuso lahko oblike vesoljne Sile, v praksi pa so to različne energijein tako se moramo z njimi ukvarjati, dokler ne ugotovimo, kajje lahko vesoljna Sila v svojem najčistejšem sestavu in začetnimoči, in če nam to odkritje nudi enotno usmeritev v zamotano-stih naše narave.

91nerazdružljivo vezan na preteklo neskončnost neštetih členov,celoto pa obvladujejo določeni odnosi, določene povezave vzro-ka in posledice, kjer je sedanje delovanje rezultat preteklih, takokot bo prihodnje delovanje posledica sedanjega. Vsak vzrok jedelovanje energije in prav tako je delovanje energije tudiposledica. Moralni pomen je v tem, da je vse naše bivanjeizločanje energije, ki je v nas, in ki nas je napravila in da kakrš-na je narava energije, ki se predstavlja kot vzrok, takšna bo tudienergija, ki se vrača kot posledica. To je vesoljna zakonitost innič na svetu, s tem da je od sveta in v svetu, ne more uitinjenemu obvladujočemu učinku. To je filozofska resničnostteorije o karmi in to je tudi način gledanja, ki ga je razvilfizikalna znanost. Toda to gledanje sta pri napredovanju k celot-nemu obsegu njene lastne resnice prizadeli dve zmoti. Prvič,pogumen paradoksen poskus – nedvomno neizogiben inkoristen kot poskus človeškega razuma, ki mora imeti svojopriložnost, a je obsojen na neuspeh –, da bi nadfizične zadeverazložili s fizi-čnim obrazcem, in druga napaka, tj. postavljanjev ozadje univerzalno pravilo zakonitosti, kot njen vzrok papovsem nasprotujočo idejo o vesoljnem vladanju Naključja.Staro pojmovanje o nerazumljivi najvišji kaprici (nerazumljivamora biti, ker gre za delovanje nerazumne Sile) je tako podaljša-lo svojo vladavino in si pridobilo pravico biti ob straniznanstvenemu gledanju opredeljenosti in verižnih zaporedij vvesolju.

Nedvomno je Bit ena, lahko je ena tudi Postava, vendar jenevarno že od vsega začetka na neko vrsto pojavov gledati zvnaprej opredeljeno voljo izvajati iz tega drug pojav, ne gledena to, kako se razlikuje po svojem pomenu in naravi. Takoobvezno popačimo resnico skozi kalup svojih predsodkov. Vsajposredno moramo priznati staro harmonično resnico Ved (ki jena ta način prišla do svojega konca, svoje vedante, do poj-

90

mojega moralnega in duhovnega nastajanja. Lahko samoposkuša razložiti njegove pojave, ko do njih pride, zvsiljevanjem večzložnih besed in plašnih in čudovitih zakoni-tosti patologije, morbidne dednosti, evgenike in kaj še vsegaohlapnega otipavanja, ki se dotakne le umazanega obrobjapsihofizičnega bitja. Toda tu mi je bolj kot kje drugje potrebnovodstvo in poznanje zakonitosti, visoka raven vodstvenega reda.Poznati zakon mojega moralnega in duhovnega bitja, je zamenajprej in nazadnje važnejše, kot se učiti načinov uporabe parein elektrike, saj brez teh vnanjih ugodnosti lahko rastem v svojinotranji človečnosti, nikakor pa ne brez pojma o moralni induhovni zakonitosti. Od mene se zahteva delovanje, za delovan-je pa potrebujem vodenje: da postanem nekaj, v kar sem prisi-ljen od znotraj, nekaj kar še nisem, in vedel bom, kakšen jenačin in zakonitost, kaj je osrednja moč ali mnoge nasprotujočesi moči, in tudi, kolikšna so višina in možen obseg ter popolnostmojega nastajanja. To je prav gotovo pristnejše človeško vpra-šanje, kot pravilo elektronov, ali možnosti bolj vsemogočnefizične mašinerije in močnejših eksplozivov.

V tej zahtevni točki nastopi z namigom in začetno potezobudistična umska in moralna zakonitost Karme. Tako kot znanostpolni um z idejo o vesoljni vladi zakonitosti fizičnega in zunanje-ga sveta in v naših odnosih z Naravo, čeprav pušča za sabo velikoodprtih vprašanj, agnosticizem, praznino nedojetegaNeskončnega – tu zajetega v pojmu Naključja – tudi budističnopojmovanje napolnjuje prostore našega umskega in moralnegabitja z enako idejo o vladi umske in moralne zakonitosti. A tudi toodpre izza zakonitosti veliko neodgovorjenih vprašanj, agnosti-cizem, praznino nedojetega Neskončnega. Toda tu je spremnabeseda manj otipljiva: gre za skrivnost Nirvane. To Neskončno sev obeh primerih predstavlja z bolj vztrajnim in pozitivnim tipomuma kot Nezavedno – v enem snovna, v drugem duhovna

93Naključje, to megleno senco neskončnih možnosti, je treba

izločiti iz slovarja naših zaznav. Z njim namreč ne moremostoriti ničesar, ker je nič. Naključja sploh ni, je samo beseda skatero zakrijemo in opravičimo svojo nevednost. Znanost joizključuje iz dejanskih potekov fizikalnih zakonov. Tam je vseopredeljeno s trdnim vzrokom in vzročnim odnosom. Toda, kose vpraša, zakaj obstajajo ti odnosi in ne drugačni, zakaj jedoločen vzrok zvezan z določeno posledico, ugotovi, da o stvaripravzaprav ne ve ničesar. Vsaka udejanjena možnostpredpostavlja več drugih možnosti, ki se niso udejanjile, a bi selahko. Zato je prikladno reči, da vsa dejanska dogajanjaopredeljuje naključje ali kvečjemu največja verjetnost,naključje evolucije, spotikanje tipajoče nezavedne energije, kinekako najde dovolj dober način in se utrdi v ponavljanjuprocesa. Če lahko Nezavedno opravlja razumna dela, potem jetudi mogoče, da kaotično Naključje ustvari vesolje zakonitosti!Toda to je samo razlaga naše lastne nevednosti o delovanjuvesolja – prav tako kot je predznanstveni človek tolmačil delo-vanje fizikalnih zakonov s kapricami bogov ali katerim kolidrugim poimenovanjem razposajenega Naključja, pa naj bonebožansko ali pa oblečeno v božansko slavo, obdarjeno zvoljno prožnostjo do človekovih molitev in podkupnin, ali paprikazano z nespremenljivim obrazom kamene sfinge – a vsaimena so samo zaradi njegove lastne nevednosti.

Posebno takrat, ko pridemo do velikih potreb našega moral-nega in duhovnega bivanja, ne bo pomagala nobena teorijanaključja ali verjetnosti. Tu znanost, ki je po svoji zasnovifizična, ne pomaga, razen da v določeni meri kaže na posledicemoje fizičnosti na moje moralno bivanje ali pa mojegamoralnega delovanja na mojo fizičnost. Za vse drugo se spotikain čofota naokrog v stiski svoje lastne nevednosti. Potrese alimrke lahko razloži in napove, ne more pa razložiti in napovedati

92

moralnem kot tudi v fizičnem svetu zagotovo žel tisto, kar semsejal v primerno zemljo, je zagotovilo božanske vlade, ravnotež-ja, vesolja in ne postavi samo temeljev življenja na trdno osnovozakonitosti, ampak z izločitvijo anarhije odpira pot k večji svobo-di. Obstaja pa možnost, da, kolikor je ta Energija vse, nisem samostvarjenje oblastne Sile in vsa moja dejanja postanejo verigadeterminiranosti, nad katero nimam prave kontrole ali možnostiobvladovanja. Tako gledanje bi vse zreduciralo na vnaprejšnjodoločenost s Karmo, rezultat bi zadovoljil moj razum, a bi bil zaveličino mojega duha porazen. Bil bi suženj ali lutka Karme innikoli ne bi mogel sanjati, da bom suveren samemu sebi in svoje-mu bivanju. Tu pa nastopi drugi korak teorije o Karmi, to je Ideja,ki ustvarja vse odnose. Vse je izraz in širitev Ideje, sarvani vidžn-jana vidžrmbhitani. Potem lahko z voljo, energijo svoje Ideje,razvijem obliko tistega, kar sem, in dosežem harmonijo z nekovišjo idejo, kot je ta, ki se izraža v mojem sedanjem vzorcu inravnotežju. Težim lahko k plemenitejšemu širjenju. Pa vendar, čeje Ideja stvar po sebi brez kakršne koli osnove, ampak svojalastna spontana moč, ki je ni nihče začel, ni poznavalca, ni Purušein Gospoda, sem jaz lahko le oblika vesoljne Ideje, in jaz, mojaduša, ne obstaja neodvisno in nima neodvisnega začetka. Obstajapa tudi tretji korak: da sem duša, ki se razvija in vztraja na potivesoljne Energije in da je v meni seme vsega mojega stvarstva.Kar sem postal, sem napravil sam s preteklimi idejami in dejanjiduše, z njeno notranjo in zunanjo karmo. Kar hočem postati,lahko sam storim s svojimi sedanjimi in prihodnjimi idejami indejanji. In nazadnje obstaja ta zadnji najvišji osvobajajoči korak,da imata lahko obe, Ideja in Karma, svoj izvor v svobodnemduhu, in ko z iskušnjami in samoiskanjem pridem do samegasebe, lahko poveličam svoje stanje onkraj vezi Karme k duhovnisvobodi. To so štirje stebri popolne teorije o Karmi. To so tudištiri resnice o ravnanju Biti z Naravo.

95neskončna ničla – pri bolj razsodnih in elastičnih mislecih pa pre-prosto neznano. Razlika je v tem, da je tisto, kar je neznano vznanosti, nekaj mehaničnega, k čemur se mehanično vračamoprek fizičnega razkroja ali laje, neznano v budizmu pa je trajnoonkraj zakonitosti, h kateri se duhovno vračamo z naporomsamozatajevanja, samoodrekanja in, na koncu, s samougasitvijo,z umskim razkrojem Ideje, ki ohranja zakonitost odnosov in zmoralnim razkrojem posvetne želje, ki vzdržuje tok neprekin-jenosti vesoljne akcije. To je redka in stroga metafizika, vendarnikakor nismo prisiljeni pristati na njeno pogum jemajočoveličino, saj ni niti samoumevna niti neizogibna. Nikakor ni takogotova, da bi bila visoka duhovna negacija tega, kar sem, mojaedina pot k popolnosti. Visoka duhovna trditev in nek absolut otem, kar sem, bi lahko bila prav tako sprejemljiva pot in izhod.Plemenito kristalizirana ali blaženo prazna ideja Nirvane, ker jetako zelo prevladujoče negacija, ne more končno zadovoljitičloveškega duha, ki ga nenehno pri-vlači nek višji pozitiv inpotrditev samega sebe, in ki se poslužuje negacij mimogrede, dabi se znebil tistega, kar pride kot ovira pri najdenju samega sebe.Večnemu Ne se lahko živo bitje odreče z določenim naporom, zžalostnim ali veličastnim umikom vase in bivanje. Večni Da jenjegova rodna privlačnost, naša duhovna usmerjenost –magnetizem, ki privlači dušo –, k večni Biti in ne k večni Ne-Biti.

Ne glede na vse, so v teoriji Karme določeni bistveni in korist-ni namigi. Predvsem pa je tam zagotovilo, trdna osnova iz katerelahko zanesljivo domnevam, da v umskem in moralnem svetu nikaosa, nepredvidene vlade Naključja ali gole verjetno-sti, pač paje pri delu urejena Energija, ki zagotavlja svojo voljo po zakoni-tosti, utrjenem odnosu, stalnem zaporedju in pove-zavah zugotovljivimi vzroki in učinki. Biti gotov, da obstajavseprežemajoča umska zakonitost in vseprežemajoča moralnazakonitost, je velik dosežek, podpora. To, da bom v umskem in

94

človeškega bivanja in onkraj njegovih bojev vedrina, kjer dušapreseže greh, pa tudi vrlino, in ni ne žalosti ne kesanja, pa tudine vprašanja: “Zakaj nisem delal dobro in zakaj sem delal to,kar je zlo?” ker je v njem vse popolno in vse čisto.

Vendar obstaja še radikalnejši primer morebitne neresnično-sti nasprotij. Saj so tudi modreci vzpostavili nasprotje medSpoznanjem in Nevednostjo – vidja avidja, citti acitti – s kateri-ma se zdi to vprašanje dobrega in zla zelo intimno povezano.Zlo sledi nevedni nuji duše v naravi, je samo po sebi nevednasprevrženost njene volje, prav tako je tudi delno dobro bolezennevednosti. Ko pa si pobliže ogledamo bistvo teh dveh pojavov,ugotovimo, da nevednost ni nič drugega kot zavito ali delnospoznanje. Torej spoznavanje zavito v nezavedno dejanje ali paspoznavanje, ki zaznava z umskimi tipalkami. Na drugi stranipa se spoznavanje kaže prav tako kot okrnjeno in vedno vsebujenekaj, česar ne pozna, celo njegov najvišji in najširši blišč, zlatiizbruh sončnega sija proti množini modrotemne lučineskončnosti skozi katero gledamo Nedojemljivo.

Naš um je vedno prisiljen razmišljati z nasprotji iz praktičneveljavnosti, ki ji ne moremo uiti, ki pa se vedno zdi po svojevprašljiva. Zaznavamo zakon karme, nenehno neizogibnozaporedje dejanj energije in njen vztrajen tok posledic inreakcij, verigo vzročnosti, veliko količino preteklih vzrokov, kiso za nami in iz katerih bodo v prihodnosti neizogibno nastajaleposledice. S tem pa skušamo razložiti vesolje. A takoj se pojavinasprotna ideja in izzivalno vprašanje svobode. Od kod sepojavi pojem svobode, ta božanska ali orjaška človekova žejapo svobodi, morda rojena iz nečesa v njem, s čimer sodeluje vnaravi neskončnega, ne glede na končnost njegovega uma, živ-ljenja in telesa? Saj če pogledamo naokrog v svet, takšen kot je,se zdi, da se vse odvija nujno in giblje pod svinčeno omejitvijoprisile. To je vidik nepremišljenega sveta Sile in Snovi, v kate-

97

Karma in svoboda

Vesolje v katerem živimo, se našemu umu predstavlja kotmreža nasprotij in različnosti, da ne rečemo protislovij, pa ven-dar se pojavlja vprašanje, ali v vesolju lahko obstaja kaj takega,kot je celotno nasprotje ali pravo protislovje. Dobro in zlo sezdita kot nasprotni si moči, kar lahko celo drži, in mi smo ponaravi svojega etičnega uma zmožni, da vidimo svet v vsakemprimeru, v njegovi moralni razsežnosti, kot boj in vojno medtemi večnimi nasprotniki: Bogom in vragom, Devo in Asuro,Ahuramazdo, Angrja Manju. Vedno upamo, da bo nekega ševedno težko predstavljivega dne eden izginil, drugi pazmagoslaven in večno obstajal. Toda tako se med seboj preple-tajo, da nekateri verjamejo, da so od vekomaj skupaj kot luč insenca. Če sploh obstaja rešitev tega bolečega vozla njihove pre-pletenosti, njihovega grenkega objema in spopada, potem je tonekje onkraj sveta dejanj, v neki mirni in tihi večnosti,. Dobropride iz zlega in spet se zdi, da se dobro pogosto spreobrne vzlo. Telesi borečih se rokoborcev sta tako prepleteni in pome-šani, da zmedeta celo um modrecev, ki bi ju skušali razmejiti.Včasih se zdi, da ta razlika komajda obstaja, razen za človeka induhove, ki ga spodbujajo, morda odkar je jedel z drevesa dvoj-nega spoznanja v rajskem vrtu, saj je snov ne pozna in življenjena ravni, ki je nižja od človeške, se z moralnimi razlikami lemalo obremenjuje, če sploh se. Pravijo tudi, da je na drugi strani

uporablja nekaj večjega od nas. Samo če gre za dušo ali bit, kini stvarjenje, ampak mojster Narave, ne sprememba tokavesoljne energije, ampak sama zase oblikovalec in stvarniksvoje Karme, smo upravičeni v svoji zahtevi po dejanski svobo-di ali nazadnje v svojem teženju po pravi svobodi. Tu je srždebate, zaplet in izhod išče zamotane zadeve.

Tu pa nastopi kritični analitični mislec, starodavni nihilističnibudist ali sodobni materialist, da bi spodnesel osnove vsakedejanske svobode našega zemeljskega in vsakega možneganebeškega gibanja. Budist je zanikal obstoj svobodne inneskončne Biti. To, je mislil, je le sublimacija ideje ega, breme,adhjaropa ali gigantsko povečana senca, ki jo je lažnost našeosebnosti vrgla v večno Nebivanje.

Kar pa zadeva dušo, te ni, je samo tok oblik, idej in občutkov.Tako kot je ideja voza samo ime za kombinacijo desk, droga,koles in osi, je tudi ideja posamične duše ali ega le ime za kom-binacijo ali kontinuiteto teh stvari. Prav tako to vesolje ni ničdrugega kot takšna kombinacija, sanghata, ki jo oblikuje inohranja v njeni kontinuiteti zaporedje Karme, akcija Energije. Vtem mehaničnem bivanju ne more biti osvobojenosti od Karme,nobene možne svobode. Je pa še možna osvoboditev, kajti tisto,kar obstaja zaradi kombinacije in vezanosti na svojokombinacijo, je mogoče osvoboditi pred samim sabo z raz-padom. Motivacijska sila, ki vzdržuje Karmo v gibanju, je željain navezanost na njena dejanja, in s prepričanjem oneminljivosti in ugasnitvi želje se lahko pojavi ugasnitevneprekinjenosti ideje o zaporedju časa.

Če lahko to ugasnitev imenujemo svoboda, to še ni stanjesvobode, saj ta lahko počiva samo na potrditvi, ne pa nazanikanju in ugasnitvi vseh potrditev, potrebuje pa tudi, to silahko mislimo, nekoga ali nekaj, kar je svobodno. Lahkopripomnimo, da si je sam Buda, kot kaže, zamislil Nirvano kot

99rem živimo. Celo v nas samih, v človeku mislecu, je tako malosvobodnega od nekakšne sedanje prisile in prisiljeno s prejšnjo!Toliko tega, kar smo in počnemo je opredeljeno z našim oko-ljem, toliko je izoblikovanega z našo vzgojo in šolanjem – izde-lali so nas življenja in roke drugih, smo ilovica mnogihlončarjev. In ali tisto, kar je poleg tega, ni opredeljeno, tisto, karje najbolj našega, z našo posamično, rasno ali človeško dednos-tjo ali nazadnje, z vesoljno Naravo, ki je izoblikovala človeka invsakega kakršen je za njeno slepo ali zavestno rabo?

A mi vztrajamo in pravimo, da imamo voljo, ki se zaveda šetako zelo obremenjene svobode in jo lahko prilagodi lastnemunamenu, s svojim prizadevanjem pa spremeni okolje in vzgojo,kot tudi tvorbe dednosti, in celo našo navidez nespremenljivoskupno nrav. Toda ali nista ta volja in njeno prizadevanje samapo sebi orodje, celo mehanični stroj Narave, dejavne vesoljneenergije, in ali ni njena svoboda neka arbitrarna iluzija našeumskosti, ki živi v vsakem trenutku sedanjosti in ga ločuje znevednostjo, z abstrakcijo uma od njegove preteklosti, ki gaopredeljuje, tako da se zdi vsak kritični trenutek svobodno inneomadeževano izbran, medtem ko nad mojo izbiro ves čas pre-vladuje njena prejšnja tvorba in predvsem mračna preteklost, zakatero se ne menimo? Če sprejmemo, da Narava deluje preknaše volje, da lahko ustvarja in spreminja, lahko, če takorečemo, proizvaja nove tvorbe iz tvarine, ki jo je zagotovila zasvoje delovanje, ali ni potemtakem vse skupaj storjeno s pretek-limi pobudami in neprekinjeno energijo iz njih? To je prva idejaKarme. Gotovo, da mora nastopiti naša sedanja volja, čepravvsekakor ne kot edini element delovanja in oblikovanja, todatako ni vedno nova svobodna volja, ampak predvsem otrok inrojstvo pretekle narave, naša dejanja, naša sedanja karma,posledica že oblikovane podobe sile te narave, svabhava. Nadrugem mestu je naša volja orodje, ki ga stalno oblikuje in

98

vesoljnega Bitja ali Moči, ki mu ni mar za njune zahteve inmirno in z gotovostjo nadaljuje svoje mogočno večno delova-nje, ampak to pričakujeta od posameznika, človeške duše, ki seustavlja zmedena pred nasprotji svoje umskosti. Potem bi sezdelo, da je v našem posamičnem bitju nekaj, kar ima nekakšnostvarno svobodo volje, neko možnost izbiranja, ki ima velikeposledice in velik obseg. Kaj je potem tisto, kar na tak načinizbere, kakšne so omejitve, kje je začetek ali konec njegovedejanske ali možne svobode?

Težko je tudi razumeti, kako ima netvarna Minljivost takšnovelikansko moč ali kako lahko razodeva to moč večne časovnenepretrganosti – prav gotovo mora obstajati Trajno, bi pomislili,ki se izraža v tej nepretrganosti, dhruvam adhruvesu; ali kakolahko Utvara – kaj je utvara drugega, kot neposledične sanje alinesnovna halucinacija? – zgradi ta mogočni svet pravilnegazaporedja in trdne zakonitosti ter povezane nuje. Obstajatimorata neko skrivno samospoznanje in modrost, ki usmerjaenergijo Karme v njeni zamisli in ji predpisuje poti, ki jih morautirati v Času. Da imajo stvari tak vpliv na naše misli in voljo,je to zato, ker vztrajajo pri načelih v vseh minljivih stvarehdoločene oblike. Zato, ker je svet tako resničen, tako zeločutimo njegov prijem in naše razpoloženje se obrne nanj s pri-jemom rokoborca. Res je za nas pogosto preveč kruta resničnostin zato iščemo svobodo v sanjah ali na ravni idealov, in ker jetam ne najdemo v zadostni meri, ker nimamo prostosti in nemoremo razviti spretnosti, da bi tej dejavni resničnosti vsililisvoj ideal, jo iščemo onkraj, v oddaljeni in neskončni veličiniAbsoluta. Bolje bi torej storili, če bi se ustalili na drugi boljsplošno sprejemljivi razliki, to je med svetom Karme kotpraktično ali relativno stvarnostjo in nenehnim bivanjem Duhaza njo ali nad njo kot veličastno najvišjo stvarnostjo. Potemmoramo ugotoviti, ali je kanček svobode vsaj v zadnji ali (kar

101stanje popolne blaženosti in svobode, zanikanje karmičnegabivanja v nekem nespoznavnem Absolutu, ki ga je vztrajnoodklanjal opredeliti bodisi pozitivno ali negativno. Saj bi sedefinicija s katerim koli pozitivnim ali večjim številom pozi-tivnih ali katerim koli negativnim ali večjim številom nega-tivnih prilastkov zdela že zaradi tega, ker jih vnašamo v defini-cijo in zato omejujemo, neustrezna za Absolut. IluzionističnaMaja je bolj mistična zadeva in razumu manj jasna. Imamo patu vsaj Bit, pozitivno Neskončno, ki je zato zmožna večne svo-bode, a samo v nedejavnosti, s prenehanjem Karme. Za bit kotposameznika je namreč delovanje vedno vezano z nevednostjoin samo z zavrnitvijo posamičnosti in vesoljne utvare se lahkovrnemo v svobodo Absoluta. V obeh sistemih vidimo, da enakoprivzemata duhovno svobodo in vesoljno prisilo, vendar obpopolni ločenosti in izključenosti lastnega področja vsakega –še vedno kot absolutna nasprotja in različnosti. Obveznostnevednosti ali Karme je v svetu rojevanja absolutna. Svobodaduha je absolutna pri umiku iz kroga rojevanj, vesolja in Karme.

Toda ta prodorna sistema, pa naj sta za logično razmišljanješe tako zadovoljiva, sta dvomljiva za sintetični razum. Saj navsak način ugotovimo, da si spoznanje in nevednost po svojembistvu nista absolutno nasprotna, ampak sta nevednost innezavedno sama po sebi tančica skritega spoznanja, in tako jemožno vsaj to, da svoboda in prisila Karme nista tako nepre-mostljivi nasprotji, ampak je v ozadju in v sami Karmi ves časprisotna skrita svoboda v notranjosti bivajočega Duha. Budizemin tudi iluzionizem ne zagovarjata nobene zunanje ali notranjevnaprejšnje določenosti, ampak vez, ki si jo naložimo sami. Inzelo vztrajno zahtevata od človeka, da izbira med pravo innapačno potjo, med odločitvijo med minljivim bivanjem inNirvano, med vesoljnim bivanjem in absolutnim duhovnimbivanjem. Prav tako ne zahtevata izbire od Absoluta ali

100

o možnostih in izbiri. Um se zaveda potencialnosti in oprede-ljenosti v ideji, ki se razlikuje od neposredne pomembnosti aliod stalno nujnih posledic celote preteklih in sedanjih okoliščin.Zaveda se neštetih "lahko je tako" in "lahko bi bilo tako", zad-nji pa niso popolnoma zavrnjene stvari, ampak se lahkoponovijo s pomočjo Ideje, vplivajo na prihodnje opredeljenostiin se lahko izpolnijo vsaj v notranji resničnosti svoje ideje,čeprav v drugačnih oblikah in okoliščinah. Še več, um lahko intudi gre še dlje. Zamisli si lahko neomejeno možnost izzasamoomejitev dejanskega bivanja. Iz tega gledanja vznikneideja o svobodni in neskončni Volji, Volji neomejlivih možnos-ti, ki opredeljuje vsa ta nešteta čuda svojega lastnega vesoljne-ga nastajanja ali stvarjenja v prostoru in času. To pomenipopolno svobodo Duha in Moči, ki ju ne omejuje karma, marvečonadva omejujeta karmo. Navidezna Nujnost je otrok svobod-nega samoopredeljevanja duha. Tisto, kar učinkuje na nas kotNujnost, je Volja, ki deluje nepretrgoma, ne pa slepa Sila, ki bijo gnal njen lastni slepi me-hanizem.

To pa ni obvezujoča povezava in vedno ostaja sporna zaraditreh glavnih pojmovanj razuma, ki jih lahko oblikujemo obivanju. Prva je ideja, uslužna našemu razumu, o neke vrsteslepi mehanični Nujnosti – proti temu ali za tem pa ni nič ali lenekakšno absolutno nebivanje. Narava te Nujnosti naj bi bilautrjen proces, ki ga vežejo nekatere začetne in splošne opre-delitve, katerih posledica je vse drugo. Toda to je le prvi videzsplošnih stvari, pečat pojavnih vtisov, ki jih dobimo z vidikasnovnega vesolja. Potem je ideja o svobodnem neskončnemBitju, Bogu ali Absolutu, ki na ta ali oni način ustvarja iz nečesaali iz ničesar v resničnosti ali samo v zamisli ali pa iz sebe izli-je v pojavnost svet nujnosti svoje volje ali maje ali karme, vkaterem so vse stvari, vsa bitja vezana kot žrtve nujnosti, nemehanične ali zunanje, ampak duhovne in notranje, sile

103mora zagotovo biti, če je Duh tisti, ki načeluje Energiji pri deluin nad njenimi dejanji) je tu tudi kakšen element ali vsaj začeteksvobode. In če je, čeprav majhen in relativen, v tem časovnemkoraku, v teh kar-mičnih odnosih ne moremo narediti tesvobode velike ali resni-čne s tem, da zavestno bivamo vveličini Duha. Ali ne bo to suverenost, ki jo bomo našli, ko sepovzpnemo na vrh evolucije?

Naj omenimo, da sta pritisk po obvladovanju in vtis svobodenekakšna orientacija in vzdušje, ki se držita dejavnosti uma innaraščata v Naravi ob tem, ko se ona vzpenja k umskosti. Zdi se,da svet snovi ne ve ničesar o svobodi. V njem se vse zdi, kotpisanje v sibiličnih zakonih na kamnite plošče; zakoni, ki vse-bujejo postopek, a nimajo izvirnega razloga, služijo harmonijinamena ali vsaj proizvedejo vesolje trdnih posledic, ne kaže pa,da bi jih oblikoval kakšen spoznaven Razum. Lahko razmiš-ljamo o tem, da v naravnih stvareh duša ni prisotna, ker v njihne vidimo zavestne dejavnosti uma, zavesten dejavni razum paje za naše pojmovanje sam temelj in podlaga obstoja duše, če žene kar celota. Če je Snov vse, potem zlahka sklenemo, da je vsekarma snovne energije, ki ji vlada neka notranja nedojemljivaNuja, ki mehanično postavlja zakonitosti. Toda potem vidimo,kot da bi bilo življenje iz drugačne tvarine; tu se pojavljajorazlične možnosti, stvarjenje postane željno, pritiskajoče, mno-gostransko. Pri tem se zavedamo iskanja in izbiranja, številnihmožnosti in izbire obstoječega, podzavestne ideje, ki tipanaokrog, da bi se vitalno samoizrazila in oblikovala instinktivnotudi z akcijo – pogosto, čeprav znotraj meja, z nezmotljivimintuitivnim vodenjem življenja k neposrednemu cilju ali pa zelooddaljenemu namenu – podzavestne volje v naravi vsega tegaobsežnega iskanja in nestalnega zagona. Vendar tudi to poteka vmejah, v okovih, v opredeljenem dosegu potekanja.

Ko pa pridemo do uma, postane Narava mnogo bolj zavestna

102

Na tej osnovi postane možno, da se pride do nekaterih jasnihin ne popolnoma paradoksalnih razmerij med človekovonujnostjo in človekovo svobodo, med njegovo zemeljskočloveško naravo pri vrtenju v mašineriji uma, življenja in tele-sa, in vodilno Dušo, Božanstvom, pravim Človekom v ozadju,katerega pristanek podpira ali katerega ukaz obvladuje njegovegibe. Človeška duša je moč samobivanja, ki razodeva vesolje,ne pa bitje in suženj mehanične Narave. Je samó naravno orod-je njegovega bivanja, um, življenje in telo ter njegove funkcijein udje pa so nemočen aparat in mehanizem mašinerije.

Te stvari so podrejene delovanju Karme, toda človek, pravičlovek v notranjosti ji ni podrejen, na karma lipjate nare. Prejje Karma njegovo orodje, njene posledice pa gradivo, ki se gaposlužuje. In uporablja ga vedno, iz življenja v življenje, daoblikuje omejeno in posamično, ki pa bo nekega dne mordabožanska ali vesoljna osebnost. Saj večni duh uživa absolutnosvobodo. Ta svoboda se nam nedvomno kaže v določenem stan-ju, izvoru ali ozadju celotnega bivanja kot neka nepogojenaneskončnost bivanja, hkrati pa je v razmerju do vesolja svobo-da bivanja, ki predstavlja neskončno možnosti in zmore iz lastnemožnosti hoteno oblikovati ubranosti vesolja. Tudi človek jezmožen odrešitve, mokše, v nepogojeno Neskončnost zustavitvijo vseh dejavnosti, uma in osebnosti. Toda to ni vsaabsolutna svoboda duha. Prej gre za nepopolno svobodo, sajvztraja samo z njegovo nedejavnostjo. Svoboda duha ni odvis-na. V vsej tej dejavnosti Karme lahko ostaja neprizadeta in se stem, da izliva svoje energije v vrtinec vesolja, ne zmanjša alirazveljavi. Lahko tudi rečemo, da človek ne more uživati dvoj-ne svobode, ker je kot človek posameznik in zato stvar Narave,podrejen Nevednosti in Karmi. Da bi bil svoboden, mora ven izposameznosti, narave in Karme, potem pa kot človek prenehaobstajati, ostaja samo nepogojeno Neskončno. Toda to pomeni

105104Nevednosti ali sile karme ali pa druge vrste arbitrarne vnaprej-šnje določitve. Končno je še ideja o absolutno svobodnemBivanju, ki podpira, razvija in navdaja vesolje razmerij, ideja oMoči kot vesoljnemu Duhu našega bivanja, o svetu kot razvojuteh razmerij, o bitjih v vesolju kot o dušah, ki jih oblikujejo zdoločeno svobodo duha kot svoje podlage – kar notranje tudi so– ob spoštovanju zakonitosti razmerij kot njihovih naravnihokoliščin.

Ta zakonitost bi bila pojavno ali ob površnem videnju iz-ključno zunanje mašinerije navidezni člen nujnosti, dejansko pabi bila svobodna samoopredelitev Duha v bivanju. Svobodna bitin duh bo navdajal vse dejavnosti snovne energije, skrivnozavestne v svoji nezavednosti. Njegov bo življenjski trenutek innjegov bo duh vodenja; v umu bo nekaj prve luči njegove pri-sotnosti. V Naravi razvijajoča se duša, prakritir dživabhuta, mubo nesmrtna mračna Moč, ki bo rasla v luč duha in zato k zavestiin resničnosti svobode. Sprva bo vezana v Naravi in v vsehsvojih dejanjih nemočno ubogala pobudo karme, saj bo delo-vanje energije na površju vsa resnica njenega kinetskega biva-nja. Drugo: svoboda, izvor sta prisotna, vendar skrita spodaj,podpražno in zato nerazodeto v dejanjih. Delovanje karme boglavno dejstvo celo v umskosti. Vse bo opredeljeno z naravosile našega dejavnega bitja, ki deluje na vplive okolja, se nanjeodziva, in od značaja kakovosti našega dejavnega bitja, ki boobarvalo in oblikovalo značaj teh storitev in odzivov. Toda tistasila je sila, kakovost je kakovost duše. In kot se duša vedno boljzaveda sebe, bo vzniknila zavest Prostosti, se potrdila, vztrajala,si prizadevala rasti v krepkeje občuteno in posedovanoresničnost. Svoboda v duhu v notranjosti, pogojenost inopredeljenost v Naravi, prizadevajoč si v duši, da bi na planprinesel duhovno luč, obvladovanje in svobodo učinkovati namračnost in težavo svojih prvih naravnih okoliščin in njihovihozkih opredelitev – to bo narava človeka, umskega bitja.

dovoliti popolne premoči, čeprav jo po svoji naravi lahkovsebuje. Nikakor ne bi šlo, če bi nevednemu umu in volji dališiroko in pristno svobodo, saj bi to postavilo na glavo pravi redenergije, ki jo je v delovanje pognal Duh, in proizvedlo strašnozmešnjavo. Treba ga je prisiliti, da uboga, če pa se upira, pretr-peti posledice Zakonitosti. Njegovo delno svobodo zamegljene-ga in omahljivega spoznanja je treba nenehno premagovati takov njegovi dejavnosti kot v posledici po zakonitosti vesoljneNarave in volji vesoljnega Duha, ki obvladuje ureditev inposledice Karme. Ta zadrževana premagovana dejavnost jedejansko značaj našega umskega bitja in delovanja.

Pa vendarle obstaja nekaj takega, čemur lahko rečemo rela-tivna svoboda. Ne pripada našemu vnanjemu umu in volji oziro-ma tisti naši senci, ki jo razkrivamo v svojemu umskemu egu,kajti to so orodja, ki delujejo po karmičnih posledicah. Še vednopa čutijo kako moč nenehno prihaja na dan in odobrava ali paposreduje v delovanju narave. To moč pa pripisujejo sebi.Zavedajo se svoje relativne svobode v delovanju in vsaj poten-cialno absolutne svobode za tem, ob zamenjevanju tega dvoje-ga pa vsi: um, volja in ego enoglasno kričijo: “Svoboden sem!”Ta svoboda in moč so vplivi duše. Če uporabimo znani metafi-zični jezik, simbolizirajo privolitev in voljo Puruše, brez katerese Prakriti ne more premakniti na svoji poti. Prvi in večji deltega dušnega vpliva se kaže v obliki pristanka Naravi, v sprjaz-nenju z njo – in z dobrim razlogom. Saj pričenjamo z delova-njem vesoljne energije, ki jo je v gibanje pognal Duh in ko sevzpenjamo iz nevednosti k spoznanju, se od nas najprej zahtevada naberemo izkušnje te zakonitosti in svojih razmerij z zakoni-tostjo in se zato delno sprijaznimo, si dovolimo, da nas delnogane, da vidimo in spoznamo naravo gibanja, da prenašamo inubogamo zakonitosti, da razumemo in spoznamo Karmo.

Ta ubogljivost je vsiljena nižjemu nevednemu stvarstvu.

107domnevo, da ni sposobnosti duhovne posameznosti, pač pasamo sposobnost individuacije v Naravi. Vse je potemtakemoblika spleta umske, vitalne in fizične Karme s katero posame-zna bit dolgo pomotoma istoveti svoj obstoj z iluzijo ega. Če panasprotno obstaja kar koli takega kot posamična sposobnostduha, se mora na kateri koli stopnji resničnosti udeleževati vzdruženi sili in svobodi samoobstoječe Božanskosti, saj je tabitje njegovega bivanja.

Nekje v našem bivanju in delovanju svoboda obstaja, samovideti je treba, kako in zakaj je v naši zunanji naravi omejena,zakaj smo sploh pod gospostvom Karme. Izgleda, da nas veže-jo zakonitosti neke zunanje in vsiljene energije samo zaraditega, ker obstaja ločenost med našo zunanjo naravo in najnotraj-nejšo duhovno bitjo in v tej zunanjosti ne živimo s celotnimbitjem, pač pa z obliko, izkrivljenostjo in umsko tvorbo osamem sebi, čemur pravimo ego ali naša osebnost. Zdi se, da jeiz istega razloga tako vezan tudi sam vesoljni duh v snovi. Začelje z nekim zunanjim strnjenim dejanjem, zakonitostjo in ured-itvijo snovne energije, ki ji je treba dovoliti, da razvije svojeposledice, sebe pa drži v ozadju in skrije svoje poteze obliko-vanja. Še vedno pa sta prisotna njena podpora in spodbuda, karpostane očitneje, ko se z življenjem in umom vzpne samaNarava. Ne glede na to moram pripomniti, da je Karma prvazakonitost celo v umu in celo v njegovih pojavih zavestnegahotenja in zato zame tam ne more biti popolne svobode. Takestvari kot je popolnoma svobodna umska volja, ni. To pa je zato,ker je um del dejavnosti zunanje Nevednosti, dejavnosti, ki iščespoznanja, a ne poseduje svoje polne luči in moči, ki birazumela bit, duha in neskončnost ter ju odrazila, vendar pa nebi živela v celoti v njih, take, ki bi lahko trepetala od neskončnihmožnosti, pač pa se lahko ukvarja samo omejeno, napolučinkovito z zmanjšanimi možnostmi. Nevednosti ni mogoče

106

nju, potem ne zadošča, da se samo odmakne od uma, ampakmora v svojih mislih in celo v svoji volji stati nad ravnijoumskosti ter tam najti mesto za oporno točko vzvoda, duhovnipou sto18, od kjer bo suvereno premikal svet svojega bivanja.Takšno mesto zavesti je v naših nadumskih področjih. Ko jeduša eno z Najvišjim in z vesoljnim ne samo v jedru zavesti induhovni resnici bivanja, ampak tudi v izraznem delovanjuzavesti in bivanja, ko uživa v začetni in povezujoči resniciduhovne volje in spoznanja ter dušni preplavljajoči radosti vBogu in bivanju, ko je pripuščena k duhovni polnosti privolitvebiti in njeni ustvarjalni svobodi, njenemu prtisku večne radostiv samobivanju in samorazodevanju, postane sama po sebi ritemsvobode in rojstvo pritisk nesmrtnosti19.

18 ”Kam opreti” (grško, op. prev.), oporna točka vzvoda iz katere bi Arhimed lahkopremaknil svet, če bi vedel zanjo.

19 Sambhutja amritam ašnute, “z rojstvom uživa nesmrtnost.”

109108Misleči človek pa, ki od ene generacije do druge, iz življenja vživljenje doživlja naravo stvari in razvije miselno spoznavanjein pomen svoje duše v Naravi, porodi v njej sposobnostinicirajoče volje. Ni vezan na okoliščine, ki jih postavlja, sajlahko svojo privolitev odkloni. Stvar v naravi pa, v katero niprivolil, se res še nekaj časa nadaljuje in na pobudo Karmeproizvaja svoje rezultate, vendar pa sčasoma izgublja svojomoč, zapade v nemoč in zastari. Lahko stori več: V svoji naravilahko sproži novo dejanje in usmeritev.

Privolitev je bila izraz dušne moči, kot tistega, kar dajepodporo, anumanta, to pa je moč duše kot dejavnega gospodar-ja narave, išvara. Potem Narava še vedno vztraja bolj ali manjpri svoji običajni poti z logiko svojih preteklih pobud ali pravil-nosti prejšnjih podpor in se, sorazmerno s svojo nenavajenostjona samoobvladovanje, upira in kliče sovražne sile, naše lastnestvaritve, otroke naših preteklih hotenj. Potem gre za bitko vnaši lastni hiši, za bitko med gospodarjem in njegovo soprogoali med staro in novo naravo ter za poraz duše ali njeno zmago.In to je prav gotovo svoboda, vendar pa relativna svoboda incelo največje umsko samoobvladovanje je v najboljšem primerurelativno in odvisno od okoliščin. Če gledamo nanjo z višjegamesta, se ta svoboda ne razlikuje mnogo od olajšane vezanosti.

Mentalno bitje v nas je v šoli svobode lahko učenec, ne papopoln adept. Prava svoboda nastopi, ko se od uma umaknemov življenje duha, od osebnosti k Osebi, od Narave k GospodarjuNarave. Tu pa je svoboda spet pasivna moč; po naravi privolitveposlušna in pozorna svoboda v kateri je dejavni del bitja orodjenajvišjega Duha in njegova vesoljna dejavnost. Toda gre zaprivolitev volji Duha, ne pa mehanični sili Narave in umosvetljuje svoboda duhovne luči, čistosti in pravilne spoznaverazmerij ter jasno odmaknjena privolitev na božansko delova-nje. Če pa naj bi človek, kot Božji sin, imel tudi svobodo domoči, sodelovanja, tovarištva v večjem božanskem obvladova-

pomemben in osrednji del. Volja v vesolju deluje nanj z ustva-rjalnimi koraki svoje energije in iz njegove narave izdela vozbogov, na katerem stoji med svojim delovanjem, gleda na svojadejanja prav od spredaj in nič več izza ali iznad dejanj Naravein nadaljuje do končnih posledic in popolnega razvoja svojihnamenov. Človekova volja, ki razkriva njegov skrit smisel vsnovnem stvarstvu, je predstavnica Večnega. Človekov um seloti vseh vozlov problema in jih razvozla z močjo duha v sebiter jih približa polni moči in stopnji njihovih posamičnih invesoljnih rešitev. To sta človekovo dostojanstvo in veličina innič drugega ne potrebuje, da upraviči svoje rojstvo, dejanja,umiranja in ponovna rojevanja, vračanje, ki se mora nadaljevati– in kaj je tu takega, kar naj bi obžalovali ali pred čimer naj bibežali – dokler delo Večnega v njem ni izpolnjeno ali dokler seciklusi ne ustavijo k počitku po svojem slavnem delu.

Ta pogled na svet je stališče, s katerega moramo gledati navprašanje človekove zavestne volje in njenega ravnanja z živ-ljenjem, saj potem vse stvari padejo na svoje naravno mesto, mipa ubežimo pretiranim in prenizkim ocenam. Človek je zavestnaduša Večnega, eno z Neskončnim v svojem najnotrajnejšembitju, in duh, ki je v njem, je gospodar njegovih dejanj in nje-gove usode. Kajti usoda je fatum20 , tista oblika delovanja in ust-varjanja, ki jo vnaprej napove Volja v njegovi notranjosti in vvesolju kot nekaj, kar je treba storiti, doseči, izpeljati in naredi-ti, da se bo v tem izražalo in razodelo njegovo duhovno bitje.Usoda je adrišta, nevidno, ki ga Duh skriva v načrtu svojegavidenja, posledica, skrita pred prizadevajočim si umom, ki jezatopljen v delo trenutka pred zastrtimi bližinami zelo nevidnihrazsežnostih Časa. Usoda je nijati, stvar, ki jo je hotela in izve-dla Narava, ki je Moč Duha glede na uveljavljene zakonitostisvojega samoobvladanega delovanja. Ker pa je to Večno in Nes-

20 Usoda, napoved, lat. (Op. prev. )

111

Karma, volja in posledica

Volja, karma in posledica so tri stopnje Energije, ki premikavesolje. Toda karma in posledica sta samo proizvoda volje alicelo njeni obliki. Volja jima daje vrednost in brez nje ne bi bilinič. Nič vsaj za človeka, mislečo in rastočo dušo, in nič – lahkougibamo – za Duha, katerega plamen, moč in prav tako stvaritevje. Ko gledamo na zunanji mehanizem vesolja, najprej vidimo(ali pa se nam to samo dozdeva) energijo in njena dejanja, delo-vanje in posledice. A samo po sebi in brez luči bivajoče volje vnjem, je to delovanje le velikanski brezdušni mehanizem,glasno ropotanje ročic in škripčevja, pošastno tolčenje vzmeti inbatov. Pomen daje delovanju šele prisotnost duha in njegovevolje, vrednost posledice, ki jo ima njegov učinek na dušo, padaje globlji pomen vsaki veliki ali mali posledici. Za nikogar inničesar, niti za samo vesolje, ne bi bilo pomembno, če bi se tavesoljni nemir jutri ustavil ali pa ne bi bil nikoli ustvarjen, če tasonca in sistemi ne bi bili polje zavesti, ki v njih razvija svojemoči, svoja dejanja, uživa v svojih stvaritvah, planira in trium-fira v svojih velikanskih ciljih in posledicah. Smisel bivanja soDuh in zavest in moč duha in Ananda. Če mu odvzamemoduhovni pomen, bo ta svet energije postal mehansko naključjeali slepa in toga maja.

Človeško življenje je del tega velikanskega smisla, in ker sev njem na tej snovni ravni izrazi v polnem pomenu, je zelo

instrumentalna oblika našega bitja. Volja ega, zunanja, umskaosebna volja, ki deluje v gibanju, ne more biti svobodna vnobenem popolnem ali ločenem smislu svobode. Ne more bitisvobodna zato, ker jo veže njena delna in omejena narava in jooblikuje mehanizem njene nevednosti, poleg tega pa tudi zato,ker je individualizirana oblika in delovanje vesoljne energije innanjo vsak trenutek zadevajo okoljne volje, moči in sile, jospreminjajo in obširno oblikujejo.

Volja ne more biti svobodna tudi zato, ker je vezana s svojodelno in omejeno naravo, in oblikovana z mehanizmom neve-dnosti, kakor tudi zato, ker je individualizirana oblika in delova-nje vesoljne energije, vsak trenutek pa lahko trči na volje, močiin sile iz okolja, ki jo prilagajajo ter pretežno oblikujejo. Pravtako ne more biti svobodna zaradi višje Duše, ki ki je izza uma,ki opredeljuje delovanje in posledice glede na voljo v svojembitju in naravi, svojo zmožnostjo bivanja, ne v danem trenutku,ampak v celotnosti Časa, ne samo s takojšnjo prilagoditvijookolju, ampak z namero, ki je izoblikovala okolje in v večjemdelu že dovolila sedanje dejanje in posledico. Notranja volja vbiti, ki je tej Moči blizu, je prava volja, to zunanje pa je samoinstrumentacija za izvajanje od trenutka do trenutka, vzmetkarmičnega mehanizma. To notranjo voljo najdemo takrat, ko sek njej vračamo, kot da je svobodna volja, ki ni zaljubljena vločeno svobodo, pač pa je svobodna v sozvočju s svobodo Duha,ki vodi in prisili Naravo v vseh dušah in v vseh dogajanjih. Teganaš zunanji um ne more zlahka dojeti, ker je praktična resnica, kijo zaznava energija Narave, ki hkrati deluje na nas od zunaj inoblikuje naša dejanja od znotraj in sega po sebi z voljo uma, ssvojim orodjem, da bi še naprej samooblikovala nadaljnjo Karmoin nadaljnje posledice. Vendar se svoje biti zavedamo in njenaprisotnost vsiljuje našim umom idejo nekoga, ki hoče, nekoga, kioblikuje celotno naravo in je odgovoren za posledice.

113končno naša večna Bit, je tudi vesoljna bit, človek v vesolju,nerazdružljivo eno z vsem ostalim bivajočim, ni duša, ki biuresničevala svojo lastno duhovno usodo in naravo, medtem kodruga bitja ne bi bila nič drugega kot njegovo okolje in sredstvaali ovire (kar v resnici so, vendar so zanj tudi mnogo več), karje vtis, ki ga napravijo umu z mišljenjem ali verstvom, ki prevečpoudarjajo njegovo središče posameznosti ali njegov cilj osebneodrešitve. Res je, da človek ni samo del vesolja. Večna duša je,ki se, čeprav za določene zemeljske namene omejena v svojizunanji zavesti, mora naučiti, da se razširi čez te meje, najti innapraviti učinkovito svojo enost z večnim Duhom, ki oblikuje inpresega vesolje. Ta duhovna nujnost je resnica v ozadju verskedogme.

Toda človek je tudi eno v Bogu in eno v Naravi z vsemi bitjiv vesolju, meji na vse druge duše, jih vključuje, povezan je zvsemi močmi Bitja, ki se razodevajo v tem vesoljnem delova-nju. Njegova duša, misel, volja in delovanje so tesno povezani zvesoljno dušo, mislijo, voljo in delovanjem. Vse učinkuje nanjin skozi njega in je pomešano z njim, pa tudi on deluje na vse innjegovo življenje, misel in volja se mešajo s skupnim življenjemin postanejo njegova moč. Njegov um je oblika in delovanjevesoljnega uma. Ni poklican zato, da bi se ukvarjal samo s svojolastno rastjo in izpopolnjevanjem ter naravno usodo ali duhovnosvobodo. Dodeljeno mu je širše delovanje. Je delavec vvesoljnem delu, življenje drugih je njegovo življenje. Njegovodelo so tudi za svet in razvoj sveta pomembne stvari. Saj je enabit z bitjo vseh drugih bitij.

Ravnanje naše volje s karmo in posledicami je treba gledativ luči te dvojne resnice o človekovi individualnosti in njegoviuniverzalnosti. V takšni luči pa dobi vprašanje svobode našeposamične volje drugačno podobo. Dovolj jasno postane, da jenaš ego, naša zunanja osebnost lahko le manjša, začasna in

112

karme in posledičnosti, temu dobremu ali onemu slabemudejanju in rezultatu dejanja. Toda prava posledica, ki se tičeduše, je rast v pojavnosti njenega bivanja, povečevanje njenegadometa in dejanja moči, njen obseg radosti bivanja, radostinjenega stvarjenja in samostvarjenja, ne le lastnega, ampak tudipri drugih, s katerim sta večje nastajanje in radost eno. Karmain posledičnost dobivata svoj pomen iz svoje vrednosti za dušo,to sta stopnici, po katerih se vzpenja k popolnosti svoje pojavnenarave. Celo takrat, ko je ta cilj dosežen, naj bi se naše delova-nje ne ustavilo, kajti sila bo ohranjala svojo vrednost in bopomagala vsem drugim, s katerimi smo v biti eno. Ne bomogoče niti reči, da ne bo imela svoje lastne vrednosti za dušo,ki je zrasla zavedajoč se svobode in neskončnosti. Le kdo melahko prepriča, da je moja neskončnost lahko le nekakšna večnapika, počitek brez konca, neskončen zastoj? Prej bi bilaneskončnost zmožna neskončnega samoizražanja.

Rojstva duše so niz nenehnega duhovnega razvoja in lahko bise zdelo, da se z zaključeno evolucijo – kar se mora zgoditi –zaključi tudi niz naših rojstev, ko se duša, zavita v nevednost,vrne k samospoznanju. Toda to je samo ena plat, dolgo dejanjevečne drame, ki opravlja karmo. Duh, kateri smo, ni samo večnazavest in večna bit, njegove značilnosti so večna zmožnostbivanja in večna Ananda. Stvarjenje za duha ni težava in muka,pač pa tudi radost, ki se izrazi, čeprav v vseh svojih globinahneizrekljiva, brezdanja, neskončna in neizčrpna. Omejeno delo-vanje uma v nevednosti je tisto, ki si prizadeva, da bi posedovalin odkrival, hkrati pa je nesposoben, da bi našel skrito močduha, ki naredi iz radosti delovanja in stvarjenja strast alitrpljenje. Z omejenimi zmožnosti in zmeden od življenja intelesa, ima še vedno večje želje, kot so njegove zmožnosti, sajje orodje rasti in seme neomejljivega samoizraza, in to zbolečino rasti, bolečino ovir in bolečino nezadostnosti svojega

115Da bi to razumeli, ne smemo več vztrajati izključno pri

dejanju in volji trenutka in pri njegovih neposrednih posledicah.Našo sedanjo voljo in osebnost omejuje mnogo stvari: naša fi-zična in vitalna dednost, preteklo stvarjenje naše umske narave,sile okolja, omejenost, nevednost. Naša duša v ozadju pa jevečja od naše sedanje osebnosti. Duša ni posledica naše dedno-sti, ampak je to dednost pripravila s svojim lastnim dejanjem innagnjenji. S svojo preteklo karmo in posledičnostjo je pritegni-la okrog sebe te sile okolja. Umsko naravo, ki se je sedajposlužuje, je ustvarila v drugih življenjih. Starodavna, dolgole-tna duša, večna v bivanju, purušah puranah sanatanah, je spre-jela zunanje omejitve, zunanjo nevednost kot sredstva s kateri-mi, pri od trenutka do trenutka omejenem delovanju, razberepomen svoje neskončnosti in posledico svojih dejanj moči.Živeti v tem spoznanju ne pomeni jemati vrednosti in vplivno-sti volji in dejanjem tistega trenutka, ampak jim pripisativelikanski pomen in pomembnost. Potem postane vsak trenutekpoln neskončnih stvari in vidi se ga lahko, kako prevzema delopretekle in oblikuje delo prihodnje večnosti. Vsaka naša misel,volja, dejanje, nosi s seboj svojo zmožnost za bodočesamoodločanje in je hkrati pomoč in ovira pri duhovnem razvo-ju tistih okrog nas in sila v vesoljnem delovanju. Naša dušanamreč sprejema vplive, ki jih dobi od drugih za svoje lastnosamoodločanje, in oddaja vplive, ki jih duše uporabljajo zasvojo rast in izkušnje. Posamično življenje se brezmejno povečain je hkrati prepričano v vseobsegajočo enotnost pri vesoljnempohodu.

Širši smisel dobita tudi karma in posledičnost. Sedaj prevečpripisujemo tako izjemni volji in dejanjem danega trenutkakakor tudi izjemnim posledicam v danem času. Toda izjemnodobi svojo vrednost le z vsem, česar del je, z vsem iz česarizhaja in v kar se giblje. Preveč pripisujemo tudi predmetnosti

114

-

Prerajanje in karma

Starodavna ideja o karmi, je bila neločljivo povezana sprepričanjem v neprekinjeno prerajanje duše v novih telesih. Tapovezanost pa ni bila zgolj naključna, ampak popolnomarazumljiva in zares neizogibna zveza dveh povezanih resnic, kista potrebni za spopolnitev vsake, in bi le s težavo obstajaliločeno. Ti dve stvari sta dušna plat in naravna plat enega in iste-ga vesoljnega niza. Prerajanje je brez karme nesmiselno inkarma brez prerajanja nima vira za neizogiben izvor, nobenegarazloga in moralne upravičenosti če ni instrumentalna za nizenenehnega dušnega doživljanja. Če verjamemo, da se dušaponovno rojeva v telesu, moramo tudi verjeti, da je zveza medprejšnjimi in prihodnjimi življenji ter da ima preteklost duševpliv na njeno prihodnost. To pa je duhovno bistvo zakonakarme. Zanikanje tega bi pomenilo vzpostavitev vlade najboljkaotične neurejenosti, takšne, kakršno najdemo samo v skokihin preobratih uma v sanjah ali norih mislih, pa tudi tam težko. Inče bi bilo to obstajanje takšno, kakršno si predstavlja vesoljnipesimist, sanje ali utvara, ali še slabše, kot bi dejalSchoppenhauer, delirij in blaznost duše, moramo sprejeti takzakon neposledične posledice. A četudi vzamemo najslabšomožnost, se svet življenja razlikuje od sanj, utvare in blaznostipo svojem načrtu finih. kompleksnih in subtilnih nizov, medse-bojne odvisnosti in uporabnosti kljub nesoglasjem, splošni in

delovanja in radosti. Če bo ta samostvarnik in delavec enkratzrasel v zavest in moč skritega neskončnega duha v sebi, bodovse te strasti in trpljenje minili v neizmerljivi radosti osvobo-jenega bitja in njegovega osvobojenega delovanja.

Budistična zaznava karme in trpljenja kot dveh neločljivihzadev, kar je Budo gnalo v iskanje sredstev, s katerimi bi ugas-nil voljo po bivanju, je samo prva faza ali delna slika. Najti bitje zdravilo za trpljenje, saj je bit neskončno posedovanje inpopolna zadovoljitev. Toda najti bit v mirovanju ni ves smiselduhovnega razvoja, ampak najti jo tudi v njeni moči bivanja,kajti bivanje ni samo večno stanje, ampak tudi večno gibanje, nesamo počitek, ampak tudi delovanje. Obstajata radost mirova-nja in radost delovanja, toda v celoti duha si ti dve nič več nenasprotujeta, ampak sta eno in neločljivi. Stanje duha jenekakšen večni spokoj, a tudi njegovo samoizražanje v bivanjusveta je brez vsakega začetka ali konca, saj večna moč pomenivečno stvarjenje. Ko dosežemo eno, nam ni več treba izgubitinjegovega nasprotnika in naslednika. Da pridemo do temeljev,ni treba porušiti vseh možnosti za nadgradnjo.

Karma ni nič drugega kot volja Duha v delovanju,posledičnost ni nič drugega, kot ustvarjanje volje. Kar obsegavolja bitja, se izrazi v karmi in posledicah. Ko voljo omeji um,se karma kaže kot vez in omejitev, posledičnost kot reakcija alivsiljenost. Ko pa je volja bitja neskončna v duhu, postanetakarma in posledičnost namesto tega radost ustvarjalnega duha,konstrukcija večnega mehanika, beseda in drama večnega pes-nika, harmonija večnega glasbenika, igra večnega otroka. Manj-ša, vezana, navidezno ločena evolucija je le korak v svobodnemsamoustvarjanju Duha iz njegove lastne neomejljive Anande. Toje vse za tem, kar smo in kar počnemo. Prikrivanje tega predumom in počasno prinašanje tega v ospredje bivanja in delovan-ja je sedanja igra Duha z Naravo.

116

umskega, moralnega in fizičnega delovanja, kajti njenazakonitost ni nič manj veljavna za umske in moralne kot zafizične posledice storilčevega dejanja. Gonilna sila delovanjasta volja in ideja, in momentum ne izhaja iz nekih dogajanj vmojih fi-zičnih atomih ali nekega delovanja iona in elektrona alikake usodne biološke kuhinje. Zato morajo imeti dejanja inposledice nek odnos do volje in ideje, obstajati pa mora tudiumska in moralna posledica za dušo, ki ima voljo in idejo. Češtejemo posameznika za resnično bitje, to pomeni zanjnepretrganost dejanj in posledic, torej prerajanje za poljenjenega delovanja. Očitno je, da v enem življenju ne izpeljemoin ne moremo izpeljati in izčrpati vseh njenih vrednot in moči,ampak lahko samo nadaljujemo preteklost, stkemo nekajsedanjosti in neskončno več pripravimo za prihodnost.

Če bi bila samo ena Vse-Duša vesolja, posledice prerajanjane bi izhajale iz same narave karme. Saj bi potem tisto, kar vmilijonih oblik nosi preteklost, povzročilo nek sedanji rezultat,tkalo prejo karme za prihodnji votek posledic. Vse-Duša je tista,ki bi bila tvorec, nosilec sile za delovanje, ki bi sprejela inpotrošila povratne sile posledic ali jih spet pobrala za nadaljnjouporabo. Nič bistvenega ne bi bilo odvisno od njenegaučinkovanja na vse te stvari prek iste posamične maske njengabiva-nja. Posameznik bi bil namreč le podaljšani trenutek Vse-Duše. In kar bi izviralo v tem trenutku iz njenega bitja, čemurpravimo jaz, lahko proizvede svoj rezultat v nekem drugemtrenutku istega bitja, ki bi bil z vidika mojega ega nekdo povsemdrugačen od mene in nepovezan z menoj. Nobene krivice nitinelogičnosti ne bi bilo, v taki očitno namestniški žetvi sadov aliprenašanju posledic. Saj kaj ima maska, čeprav živa in trpečamaska, opraviti s tem? In dejansko v naravi tega snovnega veso-lja vsepovsod velja zakonitost izpeljave posledic dejanj enega vživljenju mnogih, učinek posameznikovega dejanja na skupino

119posebni ubranosti svojih odnosov, ki ima, če ne bi bili ubranost,ki bi jo imeli, ne naša idealna ubranost po kateri težimo, ševedno na vsaki točki žig Modrosti in Ideje, ki delujeta. Ne greza dejavnost raztrganega Uma ali motnje stroja. Neprekinjenobstoj duše v prerajanju naj bi pomenil razvoj, če že ne biti, zakatero pravijo, da je nespremenljiva, pa vsaj njene bolj navzvendejavne duše ali biti izkušenj. Razvoj pa ni mogoč brezpovezujočega niza iz življenja v življenje, posledice akcije inizkušnje, razvojne posledice za dušo, zakona karme.

S strani karme pa: Če temu pripišemo celovit in neokrnjenpomen, moramo sprejeti prerajanje za polje njenega delovanja.Kajti karma ni isto kot materialni ali stvarni zakon vzroka inposledice; predhodnost s svojimi mehaničnimi posledicami. Tobi povsem sprejelo karmo, ki bi lahko potekala v času, posledicepa so gotove na pravem mestu, v pravi meri, z vpeljavoravnotežja sil, vendar se na vsak način ne dotakne človeka, ki jezadevo sprožil, ki bi ob času, ko se pojavijo posledice, izginil sprizorišča. Mehanična Narava bi lahko obiskala za grehe očetovne njih, ampak njihovo štiristoto generacijo, kar fizična naravatudi stori in ne more sprožiti nobenega ugovora glede nepra-vičnosti oziroma kakega drugega umskega ali moralnega ugo-vora, kajti edina pravičnost in razlog mehanizma sta v tem, dadeluje po zakonu svoje zgradbe in fiksne možnosti svoje sile, kideluje. Od nje ne moremo zahtevati uma ali moralne pravično-sti ali kakršne koli nadfizične odgovornosti. Vesoljna energijanezavedno zmelje svoje učinke in posamezniki so le nenamerniali posredni pripomočki njenega delovanja. Sama duša, če dušaobstaja, je samo del mehanizma Narave; ne obstaja zase ampakkot koristna za posel. Karma pa je več kot mehanični zakonpredhodnosti in posledic. Karma je delovanje: obstajajo stor-jeno, storilec in dejavne posledice. To so trije členi, tri zapor-nice, trije sandhiji, navezave karme. Gre za sestavljenost

118

vesolju, ko pa pridem do spoznanja samega sebe, vidim tudivesolje kot nekaj, kar je vsebovano v meni, fino z vpletenostjov moji posameznosti, razsežno v večjem povesoljenem jazu kotpostanem potem. To so podatki starodavnega izkustva, stvari, kiso bile znane in izrečene že zdavnaj, čeprav se lahko zdijo pozi-tivističnemu sodobnemu umu, ki je dolgo tako natančnorazmišljal o zunanjih stvareh, da je postal zaslepljen in zbeganin da le počasi obnavlja zmožnost videti skozi svoje plasti obvsaki večji luči, nejasne in presežne. Toda one so za vse tovedno veljavne in jih lahko vsakdo izmed nas, ki se usmeri hglobljemu načinu notranjega izkustva, dandanes izkusi.Sodobna misel in znanost, če gledamo na nova spoznanja, ki sonam bila dana, v njihovi celoti, jim ne nasprotujeta, ampak namodkrivata zunanji učinek in delovanje teh resničnosti. Saj nakoncu vedno pridemo do tega, da ne nasprotujeta resnici o biti,ampak jo ponavljata in tu izražata z zakoni Energije in Snovi.

Če na nujnost prerajanja gledamo z zunanje strani, s stranienergije in procesa, se kaže v vztrajnem trdovratnem dejstvusplošnosti običajnega zakona in zvrsti in tvori najglobljoskrivnost čudeža bivanja, edinstvenost posameznika. Ta edin-stvenost pa je povsod, a se kot podrejeni dejavnik kaže samo nanižjih ravneh bivanja. Čim bolj se vzpenjamo po lestvici, tempomembnejši in izrazitejši je, razširi se v umu in zavzamevelikanska razmerja, ko pridemo do duhovnih stvari. To bilahko nakazovalo, da je vzrok za to značilno edinstvenost nekaj,kar je povezano s samo naravo duha. Je nekaj, kar je ta držal vsebi in se vedno bolj pojavlja, ko iz materialne Narave vznika vsamozavest. Zakoni bivanja so v svojih temeljih isti za nas vse,zato ker je vse bivanje eno samo bivanje. Na delu je en duh, enabit, en um, eno življenje, ena energija procesa. Ena sama voljain modrost je načrtovala ali razvila iz sebe vso zadevo stvarjen-ja. Pa vendar je v tej enosti vztrajna različnost, ki jo najprej vidi-

121ali na celoto. Kar sem sejal v eni uri, bodo moji nasledniki želiveč generacij. Temu potem lahko rečemo družinska karma.

Za kar se današnji ljudje kot skupnost ali narod odločijo inkar izvajajo, se kot blagoslov ali meč povrne v prihodnosti, koso že pomrli in jih ni več tu, da bi se veselili ali trpeli. Temupravimo narodova karma. Tudi človeštvo kot celota ima svojokarmo. Kar je bilo storjeno v preteklosti, bo oblikovalo njegovoprihodnjo usodo. Zdi se, da so posamezniki le začasne enotečloveške misli, volje in narave, ki delujejo skladno s pritiskičloveške duše in izginejo. Toda narodova karma, ki so jo poma-gali oblikovati, se nadaljuje skozi stoletja, tisočletja, cikluse.

Ko pogledamo vase, pa lahko vidimo, da ima ta odnos medposameznikom in celoto drugačen pomen. Ne pomeni, da nebivam razen kot bolj ali manj razvlečen trenutek v vesoljnemnastajanju Vse-Duše. Tudi to je namreč površni videz, resnicamojega bivanja pa je finejša in veličastnejša. Saj za izvirno invečjo Resničnost, ki je alfa in omega, Bog v posamezniku ni nitiločen niti edini in izključni Pantheos, vesoljni duh. On je hkrativečni posameznik in večna Vse-Duša tega in mnogih vesolij,obenem pa je veliko več od tega. To vesolje se lahko konča, todaon bo obstajal še naprej. In tudi jaz lahko še vedno obstajam vnjem, čeprav se vesolje lahko konča. Tako kot je večno njegovobivanje, je večen tudi niz teh stvarstev. Če bi se eno stvarstvokončalo, bi se samo začelo novo in novo bi s svežim začetkomin uvodom nadaljevalo možnost, ki ni bila dodelana prej, sajNeskončnemu ne bi bilo konec razodevanja. Nasti anto vis-tarasja me. Vesolje se najde v meni prav tako, kot se jaz najdemv njem, saj sva le dva obraza ene same večne Reničnosti. Zarazodetje je namreč individualno bivanje potrebno prav tolikokot vesoljno bivanje. Posamično videnje stvari je prav tolikoresnično kot vesoljno videnje, oboje je način samovidenjaVečnega. Sebe lahko ne vidim kot stvaritev, ki je vsebovana v

120

123mo v podobi skupinskih variacij. Vsepovsod je skupinskaenergija, skupinsko življenje, skupinski um, in če je duša, potemimamo razlog, da verjamemo, da kakor koli varljivo naj bo našeprilaščanje, obstaja skupinska duša, ki je podpora in temelj(nekateri bodo rekli posledica) te skupinske različnosti. To namdaje osnovo za skupinsko karmo. Saj se skupinska ali kolektiv-na duša iz generacije v generacijo obnavlja in podaljšuje, pričloveku pa razvije vsaj njegovo naravo in izkustvo. In kdo ve,če skupnost ali narod, potem ko je ena oblika razpadla, neomahuje in zavzame druge oblike, v katerih se njena voljabivanja, njen tip narave in umskosti, njen poskus izkušanja pre-naša naprej, se preseljuje, skorajda bi lahko rekli, v novorojenakolektivna telesa v drugih dobah ali ciklusih? Človeštvo samoima to ločeno skupinsko dušo in skupinsko bivanje. In na tejskupnosti je utemeljena skupnost karme. Delovanje in razvojcelote proizvaja karmične posledice in izkušnje za druge, zaskupino in za celoto. Posameznik pa je tu. Ne morete gazreducirati na nič ali utvaro. Je resničen, živ, edinstven.Skupinska variacija duše se vzpenja nad vse drugo, presega,vnaša ali prinaša na plano nekaj več, nekaj novega, dodaja novezmožnosti v razvoju. Posameznik se na enak način vzpenja inpresega skupnost. Pri njem, v njegovih največjih višavah, najde-mo plamen samorazodevanja, s katerim se Edini najde v Naravi.

Vprašanje pa je, kako do tega sploh pride? Rodim se ne kotločeno bitje, ampak v življenju celote, zato tudi podedujem živ-ljenje celote. Fizično sem rojen v generaciji, ki nosi svojoneprekinjeno zgodovino. Telo, življenje, fizična umskost vsegapreteklega bivanja se podaljšujejo v meni, zato sem podrejenzakonu dednosti. Starši, pravi Upanišada, se obnavljajo zenergijo svojega semena in se ponovno rodijo v svojem otroku.Toda kakor hitro se začnem razvijati, nastopi nov, neodvisen inobvladujoč dejavnik, ki ni moji starši, ni moji predniki, niti nipreteklo človeštvo, ampak moja lastna bit.

122To pa je res pomemben, najvišji, osrednji dejavnik. Kar je v

mojem življenju najpomembnejše, ni to, kar sem podedoval. Tomi predstavlja samo priložnost ali oviro, moj dober ali slabmaterial, in na noben način ni bilo dokazano, da bi jaz črpal iztega vira. Najpomembnejše je to, kaj sam storim s svojo dedno-stjo, ne pa, kaj moja dednost stori z menoj. V meni so preteklostsveta, minulo človeštvo, moji predniki. Pa sem še vedno umet-nik samega sebe, svojega življenja, svojih dejanj. In tu je seda-nji svet, človeštvo, moji sodobniki prav tako kot moji predniki.Vame vstopa tudi življenje mojega okolja, mi ponuja nov mate-rial, me oblikuje s svojim vplivom, pušča svoj neposredni aliposredni dotik na mojem bitju. Obdajajoče bivanje in delova-nje, v katerem sem in delujem, me napada, spreminja, delnoobnavlja. Toda tu se kot odločilna moč, fino in osrednje, pojaviposameznik. Najpomembnejše je, kaj napravim iz vsega tegaokolja, ki je prisotno, in ne, kaj ono napravi iz mene. V medse-bojnem vplivanju individualne in splošne karme so vzrokidrugi, saj učinkujejo na moje bivanje, jaz pa sem tudi vzrok inučinkujem nanje, živim za druge, če to hočem ali ne, drugi paživijo zame in za vse. Osrednjo moč moje psihologije še vednobarva gledanje, da jaz živim zase, za druge in za svet le kotpodaljšek moje biti kot stvari, s katero sem vezan v nekakšnoenost. Zdi se, da sem duša, bit in duh, ki s pomočjo vsehnenehno ustvarja iz moje preteklosti in sedanjosti moje prihod-nje bivanje, sam pa pomagam v okolju ustvarjalne evolucije.

Kaj je potem ta vsepomembna in samostojna moč v meni inkaj je začetek in konec samostvarjenja? Ali sama nima, ne gledena to, da je nekaj neodvisnega od fizične in vitalne preteklosti inprihodnosti, ki ji daje toliko svojega materiala, niti preteklostiniti prihodnosti? Ali gre za nekaj, kar se pri mojem rojstvunenadoma pojavi iz Vse-Duše in konča ob moji smrti? Ali jenjeno vztrajanje pri samostvarjenju, na izdelavi nečesa iz sebeza sebe, za svojo lastno prihodnost in ne samo za svojo hitro

125potekajočo sedanjost in prihodnost rodu, ničevo ukvarjanje,robata zajedalska napaka? To bi nasprotovalo vsemu, kar vidi-mo v zakonitostih bivanja sveta. Našega življenja ne bireduciralo v večjo konsistentnost z okvirom stvari, pač pa bivneslo muhavo sestavino in nekonsistentnost s prevladujočimnačelom. Smiselno je tudi domnevati, da se ni pojavilo nenadnoiz nekega nepovezanega bivanja in ne premine po kratkemposredovanju. Njegova tesna zveza z življenjem sveta je boljnadaljevanje dolge povezanosti v preteklosti. To naenkrat vnesecelotno nujo preteklega rojstva in karme. Sem nenehno bitje, kisledi svoj razvoj v nenehnem bivanju sveta. Razvil sem svoječloveško rojstvo in nenehno pomagam v razvoju človeštva. Ssvojo preteklo karmo sem ustvaril svoje lastne razmere in svojarazmerja do življenja drugih in do splošne karme. To oblikujemojo dednost, moje okolje, moja nagnjenja, moje stike, mojmaterial, moje priložnosti in ovire, del mojih vnaprej določenihsposobnosti in rezultatov, ki niso vnaprej določeni arbitrarno,ampak z mojo stopnjo narave in preteklimi dejanji. Na temtemeljnem delu pa gradim novo karmo in še naprej krepim aliprefinjam svojo zmožnost naravnega bitja, povečujemizkušenost, nadaljujem svoj dušni razvoj. Ta proces je prepletens splošnim razvojem in vse njegove poteze so vključene v mrežobivanja, zato ni samo štrleča točka ali njegov trenutek ali kratektrakec, vtkan v tkivo. To je tisto, kar prerajanje pomeni vzgodovini moje pojavne biti in vesoljnega bitja.

V nasprotju s tem pa se stara ideja prerajanja moti s pretira-nim individualizmom. Preveč vase usmerjena je rojevanje inkarmo pretirano obravnavala kot zadevo posameznika, ostroodmerjeno gibanje znotraj celote, ki se je preveč naslanjalo naukvarjanje človeka s samim seboj, in celo takrat, ko je spreje-mala splošne odnose in enost s celoto, je vseeno razmišljala očloveku kot tistem, ki vidi v življenju predvsem okoliščino in

124sredstvo lastne duhovne koristi in ločeno odrešitev. To izhaja izgledanja na vesolje kot gibanje, ki izhaja iz nečesa onkraj, izčesar vsako bitje vstopa v življenje in kamor se nato vrača kot vsvoj vir, in sprejemanja ideje, da je ta povratek edino, kar jepomembno. Ob takšni obravnavi se je na naše bivanje v svetunazadnje gledalo kot v bistvu nečastno in sramotno epizodo vnespremenljivi večnosti Duha v bivanju. Gotovo je, da je,medtem ko smo tu, naše prerajanje in karma, celo ko poteka polastnih smernicah, intimno eno z istimi smernicami vesoljnegabivanja. Toda moje samospoznanje in tudi samonajdenje neodpravita moje enosti z drugim življenjem in drugimi bitji.Intimna univerzalnost je del sijaja duhovne popolnosti. Idejavesoljnosti, enosti ne samo z Bogom ali večno Bitjo v meni,ampak s celotnim človeštvom in z vsemi drugimi bitji, postajanajizrazitejše teženje v naših umih in pri vsaki prihodnji ideji aliračunanju pomembnosti prerajanja in karme, zato jo je trebabolj upoštevati. To so v starih časih sprejemali. Tako priznanjenjenega pomena je bil budistični zakon usmiljenja. Toda treba jije dodati še več veljave v splošnem pomenu.

Samoizvrševanje Duha v svetu je resnica, na kateri postav-ljamo svoje temelje in se veličastno samoizvaja skozi čas.Prerajanje je nadaljevanje tega samoizvrševanja priposamezniku, vztrajnost ubiranja. Karma je proces, sila, deloenergije in posledičnosti v snovnem svetu, notranja in zunanjavolja, delovanje ter umska, moralna, dinamična posledica vrazvoju duše, katere skrivno prizorišče je snovni svet. To je kon-cept, ostalo je vprašanje splošnih in posebnih zakonitosti,načina, na katerega karma izvaja namen duha in mu pomaga priprerajanju in v življenju. In vse, kar koli že so te zakonitosti innačini, morajo biti podrejeni temu duhovnemu samoizvrševanjuin prevzemati od njega ves pomen in vrednost. Zakonitost jesredstvo, smer delovanja za duha in ne obstaja zaradi same sebeali zaradi služenja kateri koli abstraktni ideji. Ideja in zakonitost

Karma in pravičnost

Kakšne so smeri karme? Kakšen je notranji značaj in deja-vna zakonitost te dušne energije, njene volje in razvojaposledic? Postaviti takšno vprašanje, je isto kot vprašati, kakšnoobliko zavzame tu dinamični pomen našega bivanja in kakšneso smeri vodenja njene razvijajoče se samostvaritve in dejanja.Na takšno vprašanje pa ne moremo odgovarjati v ozkem duhuali obsedenosti z eno samo zamislijo, ki ne upoštevavečstranskosti in bogate sestavljenosti tega subtilnega svetaNarave. Zakon karme ne more biti nikakršen tog in mehaničenkanon ali grobo praktično pravilo, ampak naj bi bilo njegovovodilno načelo prožno kot glasbenik, kot je tudi sam Duh,katerega volja po samospoznanju, ga uteleša. Prilagoditi pa semora potrebi po samorazvoju različnih posamičnih duš, kiobčutijo svojo pot v smeri k pravemu ravnotežju, sintezi,harmoničnosti svojih dejanj. Ideja o karmi ne more biti – saj jenjen vzrok duh, ne um – vesoljni odsev našega omejenegapovprečnega človeškega razuma, pač pa zakonitost višjeduhovne modrosti, sredstvo, ki za vsemi svojimi nemimi okult-nimi videzi uteleša neko razumevajoče vodstvo in prefinjenoupravljanje k naši celoviti popolnosti.

Običajno je dandanašnje pojmovanje karmične zakonitostipretežno etično, toda ne vzvišeno etično. Pojmovanje karme jemehanična in materialistična etika, grobo natančno pravno pre-

delovanja sta samo smernici in pot napredovanja duše ter kora-ka njenega bivanja.

126

bilo zadovoljeno. To je mehanično pojmovanje karme na viškusvoje natančnosti. Istočasno običajni um, pri poskusu, da bi po- vezal idejo o življenju po smrti z vprašanjem prerajanja, pred-postavlja dvojno nagrado za vrline in dvojno kazen za prestop-ke. Za svoja dobra dela sem nagrajen po smrti v nebesih, doklerdinamična vrednost moje vrline ni izčrpana. Potem se ponovnorodim in sem spet materialno nagrajen na zemlji. Kaznovan sems peklom skladno s svojimi grehi in spet v novem življenju vtelesu. To izgleda nekoliko odvečna in pretirana pravičnost incelo natančni računovodja postane zelo verjetno nezavednostoodstotni oderuh. Morda bi lahko rekli, da je onkraj zemljeduša tista, ki trpi – za prečiščenje –, tu pa trpi fizično bitje zakoncesijo življenjskim silam in za simetrijo stvari. Še vedno paje duša tista, ki plača dvojno – v svojem subtilnem doživljanjuin svojem fizičnem utelešenju.

Preden razrešimo pravo vrednost teh idej, je treba razvozlatizapletenosti naše narave, ki se mešajo v tem naravnem, a komaj-da filozofskem pojmovanju. Zdi se, da je prvi motiv etični, sajje pravičnost etični pojem. Toda prava etika je dharma, pravaizpolnitev in pravo delovanje višje narave. Pravo delovanje pamora biti pravilno motivirano, imeti mora svojo lastno upra-vičenost in se ne premikati na berglah pohlepa in strahu.Pravilno opravljeno zaradi dejanja samega je resnično etično inoplemeniti rastočega duha. Pravilno opravljeno v poželenjumaterialne nagrade ali zaradi strahu pred maščevalnimi udarcikrvnika ali obsodbo sodnika je lahko zelo praktično in trenutnokoristno, vendar ni niti najmanj etično. Prej bi lahko rekli, da jeza človeka poniževalno. Nazadnje je to načelo koncesija njegovinižji živalski in neduhovni naravi. Pri naravnem človeku, ki jerojen pred višjo dharmo, se kot močnejši in običajnejši motivdelovanja pojavita dve zelo vztrajni zadevi: kama in artha, željain ugodje z ustrezajočim strahom in trpljenjem, z interesom po

129

sojanje in uporaba nagrade in kazni, posebna spodbuda za vrli-no in prepoved greha, kodeks, tehtanje. Ideja je ta, da moraobstajati pravičnost, ki obvladuje podeljevanje sreče in bede nazemlji, človeško razumljiva nepristranost, ki naj bi jo predstav-ljala karmična zakonitost, ki nam posreduje svoj obrazec. Tolikodobrega sem storil, punja. To je moj kapital, moj kup in bilanca.Treba mi jo je izplačati v tolikih novcih blaginje suverene inbožanske Themis, zakaj bi sicer moral delati dobro? Toliko zlasem storil. Tudi to se mi mora povrniti v obliki natančne intočne kazni in nesreče. Slediti mora toliko in toliko zunanjegaali notranjega trpljenja, ki ga povzroči zunanji dogodek alipritisk. Saj če ne bi bilo te fizične, občutne, vidne neizogibneposledice, kako bi našli pravično kazen in kje v Naravi bi našlikakšno zastraševalno sankcijo proti zlu? Ta nagrada pa jenagrada natančnega sodnika, natančnega uradnika, skrupu-loznega trgovca z dobrim za dobro in zlim za zlo, ki se ni ničes-r naučil in se nikoli ne bo naučil krščanskega ali budističnegaidealnega pravila, nima občutka za usmiljenje in sočutje, neodpušča grehov, ampak se strogo oklepa neke večne Mojzesovepostave: oko za oko, zob za zob, polnega, počasnega ali hitrega,a vedno umerjenega in natančno neusmiljenega lex talionisa21.

Od tega komercialnega ali matematičnega računovodje sevčasih pričakuje, da bo deloval s presenetljivo natančnostjo.Zadnjič je bila objavljena zanimiva zgodba, ki je navajala sveždogodek bogataša, ki je nasilno zatiral druge. Žrtev se rodi kotsin zatiralca in v deliriju smrtne bolezni se izkaže, da je zavezalsvojega bivšega tirana, sedanjega očeta, da je trošil zanj in takoizgubil denarno protivrednost lastnine, ki jo je prigrabil in šedoločeno vsoto, ki jo je treba plačati takoj. Dolg je odplačan inzadnji novčič potrošen, ponovno rojena duša odide, saj je biledini cilj rojstva izpolnjen, računi poravnani in duhu karme je

21 Zakon povračila, maščevannja (lat., op.. prev).

128

prava narava etike? Zdi se, da je plemenitejše dejanje idealnivzgib manjše uporabnosti za praktično vodenje življenja kot padel priprave za četrto in zadnjo človekovo potrebo22, njegovopotrebo po duhovni odrešitvi, odrešitev pa končno zaključi našokarmo ter odvrže ureditev hkrati z mislijo in voljo po življenju.Želja je postava življenja in delovanja in zato tudi Karme.Početi stvari nad snovno ravnijo zaradi njih samih, njihove čistepravičnosti ali čiste radosti pomeni gibati se proti razsežnostimneba ali tišini Nedojemljivega. Toda to je vidik pomena bivan-ja, proti kateremu lahko um, ki vidi višje in človekovo bitje,protestirata in vprašata, če poti Duha v svetu niso zmožne višje-ga, plemenitejšega in modrejšega pomena.

Ker pa je človekov um del vesoljnega uma in nekaj slednje-ga odraža na še tako pretrgan ali še ne popoln in izkrivljajočnačin, mora biti za tem gledanjem nekaj čiste resnice, čeprav niverjetno, da gre za celovito in dobro razumljeno resnico.Obstajajo neki gotovi ali verjetni zakoni vesoljnega delovanja,ki so s tem povezani in jih je treba upoštevati. Prvič, prav goto-vo ima Narava zakone, katerih spoštovanje vodi ali pomaga kdobremu počutju in katerih kršenje povzroča trpljenje; todavsem ne moremo pripisovati moralnega pomena. Potem je tugotovost, da mora v celotnem spletu njenega tkanja obstajatimoralni zakon vzroka in posledice, kar bomo vstavili v obrazec,da dobro povzroči dobro, zlo pa zlo, kar je predpostavka neiz-podbitne resnice, čeprav v tem zapletenem svetu vidimo tudi, dase iz tistega, kar imamo za dobro, rodi zlo, prav tako pa se lahkoiz zla sprosti nekaj, kar se spreobrne v dobro. Morda je našvrednostni sistem preveč togo natančen in premalo relativen. Vcelotnosti obstajajo fine zadeve, mešanice, prepletanja, navzkri-

22 Po šastri so štiri človekove potrebe: artha (materjalni, gospodarski in drugi cilji intelesne potrebe), kama (zadovoljevanje vseh vrst želja), dharma (etično obnašannje in prava

postava posameznikovega in družbenega življenja) in mokša (duhovna osvoboditev).

131posedovanju, prisvajanju, uspehu z dodatno bolečino pomanj-kanja in razočaranja. To pa je tisto, kar najizraziteje obvladujenormalnega barbarskega ali še vedno napol barbarskega na-ravnega človeka. V ne ravno majhnem obsegu potrebuje, če najprilagodi svoje sledenje željam in interesom etičnim normam,dosledno povezanost ali istost posledice vrednote z nekolikšnimdoseganjem svojih interesov in užitka ter posledice greha zizgubo materialno ali vitalno želenih stvari in povzročitvijoumske, vitalne ali fizične bolečine.

Človeški zakon nadaljuje po tem načelu, s tem da sooča boljgrobe, očitnejše prekrške s kaznovanjem in maščevalnobolečino ali izgubo, na drugi strani pa v neki meri posameznikuzanesljivo zagotavlja njegov legitimni užitek in interes, če sledizakonskemu pravilu. Popularna teorija karme pa od vesoljnegazakona pričakuje, da se bo s človekom ukvarjal po njegovemlastnem načelu in to opravljal strožje ter z neizogibno trdnostjouporabe in avtomatsko nujnostjo posledice.

Če tako gledamo, je vesoljna Bit potemtakem nekakšenpovečan božanski Človek, lahko pa bi tudi rekli, da je višjeantropoidno Božansko, torej vesoljni Zakon, popolnost inveličina človeških metod in meril, ki se s človekom ukvarja takokot s svojim sosedom – samo ne z grobo človeškoučinkovitostjo, pač pa bodisi z zanesljivejšo vsevednostjo alinezmotljivim avtomatizmom. Kakršna koli resnica se že skrivaza tem pojmovanjem, to najbrž ni ustrezno mnenje o zadevi. Čev dejanskem življenju pustimo teorijo prerajanja ob strani, sosledi te metode, a ne deluje z nikakršno opazno doslednostjo –tudi če sprejmemo nezadovoljivo in komajda nadomestnokaznovanje kot delo sistema. Kakšno zagotovilo imamo potemo njenem boljšem ali brezhibnem delovanju v prerajanju, razennekaterih delnih znamenj in kazalcev, in da izpolnimo praznine,naš splošni občutek o ustreznosti zadev? In kje pride v ta sistem

130

korakih življenja se mora pojaviti nek odsev te istosti.Ta skladnost je še vedno, bolj bistveno resnična na notranjem

področju, v duhovni, umski in čustveni posledici in odzivudobrega ali zla ali učinkov njunega delovanja navzven. A kje jetrdna povezava skladnosti kar zadeva bolj vitalne in fizične he-donistične življenjske zmožnosti? Kako se moja etična dobrotaspreobrne v smehljajočo se usodo, ovenčan uspeh, lesketajočese materialno dobro in zadovoljstvo zame, moja hudobija pa vmrko bolezen nesrečo, surovo nesrečo, bedno telesno in trplje-nje – saj je to tisto, kar se zdi, da zahtevata človekova željnaduša in razum, ki ga ta obvladuje – in kako se poračuna aliizvede preobrazba med tema zelo različnima energijama potrje-vanja in zanikanja dobrega?

Vidim lahko le toliko, da se dobro ali zlo, ki je v meni,prevede v dobro ali zlo dejanje, ki med drugim povzroči velikoumskega ali materialnega zadovoljstva in trpljenja drugim. Tejnavzven usmerjeni moči in učinku pa je potreben enak odzivnavznoter usmerjene moči in učinka, čeprav ne kaže, da samodeluje takoj ali razločljivo natančno skladno. Še vedno se zdi, dav Naravi obstaja načelo povračila. Naše dejanje ima v neki meripovratno gibanje bumeranga in se vrača nazaj proti volji, ki gaje pognala v svet. Kamen, ki ga vržemo proti vesoljnemu živ-ljenju, poleti nazaj in lahko zdrobi, pohabi ali rani naše lastnoumsko ali fizično bitje. Vendar to mehanično povratno delova-nje ni celotno načelo karme. Karma tudi ni v celoti etično-hedonistični red v svojem celotnem pomenu, kajti vpletajo sedruge sile naše zavesti in bitja. S svojo voljo niti ne sprožamočistega mehanizma in potem nemočno sprejemamo rezultat. Sajvolja, ki je povzročila učinek, lahko tudi posreduje, da ga prire-di. Predvsem pa zavest, ki je sprožila in sprejela, lahko spremenivrednosti in koristi reakcij in iz življenja naredi nekaj drugega,kot je ta avtomatski mehanizem zanesljivega povračila ali nado-

133žni tokovi, potlačeni ali skriti pomeni, ki jih ne upoštevamo.Obrazec je pravilen, a ni popolna resnica, vsaj ne v svojempovršnem pomenu, kot ga sedaj razumemo.

V običajnem pojmovanju karme kombiniramo dva različnapojma dobrega. Popolnoma razumem, da moralno dobro ustvariali mora ustvariti ali povečati moralno dobro in moralno zlopovečati ali ustvariti moralno zlo. Tako je pri meni. Navajenostljubiti utrdi in okrepi mojo zmožnost za ljubezen. Prečisti mojebitje in ga odpre vesoljnemu dobremu. Navajenost sovražiti panasprotno pokvari moje bitje, ga napolni s strupom, s slabo inmorbidno strupeno snovjo ter ga odpre splošni moči zla. Mojaljubezen bi morala s podaljšanjem ali vračanjem povzročitiljubezen pri drugih, moje sovraštvo pa povečati sovraštvo. To seprav gotovo zgodi v velikem obsegu, a ni nujno in tudi ninespremenljiva ali toga posledica. Še vedno lahko vidimo inverjamemo, da ljubezen sproži širjenje valov in pomagaizboljšati svet, medtem ko ima sovraštvo nasprotni učinek. Todakakšna je povezava tega dobrega in zla na eni strani ter ugodjain bolečino na drugi? Ali se mora etična zmožnost vedno popol-no spremeniti v nek izraz sorodne hedonistične posledice? Nenujno. Saj je ljubezen sama po sebi radost, a tudi ljubezen trpi.Sovraštvo je neprijetno in boleče, a vendarle daje tudi izkriv-ljeno radost in njena zadovoljstva. Vendar na koncu lahkorečemo, da ljubezen, zaradi tega, ker je rojena iz vesoljneRadosti, zmaguje v svoji naravi, sovraštvo pa, zato ker jezanikanje ali izkrivljenost, vodi do večje bede zame in za druge.Za vse pravo moralno dobro in za resnično zlo je mogoče reči,da eno teži k neki višji Pravičnosti, ritam vedskih rišijev,najvišji postavi višje Resnice našega bitja, ki predstavlja vrataAnande duha, njegovo blaženo naravo, drugo pa je pomanjkanjeali izkrivljenost Pravičnosti in Resnice ter nas izpostavlja svoje-mu nasprotju, lažni radosti in trpljenju. In celo v zapletenih

132

je. Sledenje Resnici mi lahko naprti kaznovanje in trpljenje.Služenje domovini ali svetu lahko od mene zahteva izgubosvoje zunanje sreče in blagostanja ali pa uničenje mojega telesa.Povečanje moči volje in veličine duha je možno le s trpljenjemin odločnim odrekanjem veselju in užitkom. Še vedno moramslediti Resnici, služiti moram svojemu narodu, kot zahteva odmene moja duša. Povečati moram svojo moč in notranjoveličino in ne smem zahtevati ustrezne nagrade, se izmikatikaznovanju ali se pogajati o dejanskih sadovih svojega dela. Inkar velja za moje delovanje v sedanjem življenju, mora enakove-ljati s povezano dejavnostjo in samorazvojem v večživljenjih. Veselje in žalost, sreča ali smola se me ne tičejo nitiv tem niti v prihodnjih življenjih, pač pa moja popolnost in višjedobro človeštva, ne glede na to koliko trpljenja in bridkostistanejo. Spinozin rek, da je radost prehod k višji popolnosti intrpljenje k manjši, je preveč zgoščen epigram. Seveda bo Radostvzdušje popolnosti in bo prisotna tudi v muki našega dela, zanjeno doseganje, vendar najprej višja radost za ceno mnogihtežav, potem pa najvišja duhovna Ananda, ki ni odvisna odzunanjih okoliščin, ampak je zmožna na novo oblikovati njihovpomen ter preobraziti njihove reakcije. Te stvari so lahko nadprvo formulacijo svetovne energije, so lahko vplivi z višjihravni vesoljnega bivanja, a so še vedno del tukajšnje ekonomijeKarme, potek duhovnega razvoja v telesu. Vnašajo pa višjodušno naravo, voljo, dejanja in posledice, višje pravilo Karme.

Zakon Karme zato ni preprosto podaljšek človeške ideje opraktični pravičnosti v prihodnjih rojstvih in tamkajšenpopravek očitne nepravičnosti življenja. Pravica, ali boljepravičnost, mora biti prisotna v vseh dejanjih energije sveta.Gotovo se Narava zdi tankovestna v svojih odmerkih. Toda včlovekovem življenju je mnogo dejavnikov, ki jih je treba vzetiv račun. So tudi etape, stopnje in ravni. Na višji stopnji našega

135mestila napol slepemu utelešenemu igralcu v nemi nujnostinepopustljivega naravnega zakona.

Odnos naše zavesti in volje do Karme je tisto, od česar mora-jo biti odvisne vse fine smeri dejanj in posledic. Odvisnostzasledovanja etičnih vrednot od podpore nižjih hedonističnihvrednot, snovnih, vitalnih in nižjega umskega ugodja, bolečine,trpljenja se močno obrača na našo normalno zavest in voljo. Nipa več kot podrejena sila in končno, ko rastemo k višjimvišavam svojega bitja, izgubi vso moč. Ta odvisnost potem-takem ne more biti celotna ali končna moč ali vodilno meriloKarme. Odnos volje do delovanja in posledice je treba postavi-ti na finejše in liberalnejše podlage. Vesoljni Duh se mora vzakonitosti Karme ukvarjati s človekom na nižji stopnji vrednotle kot del transakcij in kot koncesija človekovih lastnih sedanjihmotivov. Človek sam postavlja te vrednote, postavlja zahteve pougodju in sreči in se boji njunih nasprotij, si želi nebes, bolj kotljubi vrlino, se bolj boji pekla, kot se izogiba greha, in ko takopočne, mu smisel in barvo predpisuje razdajanje sveta. Toda duhbivanja ni samo zakonodajalec in sodnik, ki se ukvarja s tem, daohranja standarde pravne pravičnosti, deli zavrnitve in podpore,nagrade in kazni, krute peklenske bolečine, uživaško veseljenebes. On je Božansko v svetu, Mojster duhovnega razvoja inrastoče božanstvo človeštva. Čeprav še tako počasi, to Božan-stvo raste mimo odvisnosti od sankcij ugodja in bolečin.Bolečina in ugodje obvladujeta naše primarno bitje in na tejprimarni lestvici je bolečina reklama Narave za tisto, česar najbi se izogibali, ugodje pa vaba k tistemu, kar naj bi počeli. Tasredstva so prvi empirični preizkus za omejene cilje. Jaz parastem, presegam njihovo ozko uporabo. Nenehno moram oma-lovaževati izvirna svarila in pasti Narave, da bi dosegel višjonaravo. Razviti moram plemenitejši duhovni zakon Karme.

To je očitno, če obravnavamo svoje višje motive za delovan-

134

II. DEL: SMERNICE KARME

bivanja pa stvari niso (videti) enake ali skoraj enake kot na nižjiravni. Celo na prvi normalni stopnji je več dejavnikov in ne leetično-hedonistični kriterij. Če bi bil samo ta, potem bi moralbiti človek vrlin v nekem času, v nekem življenju, na zemlji, vnebesih ali peklu nagrajen z uspehom in srečo, hudobnež pakaznovan s polomom in bolečino. Pravično je tudi, da bi bilmočan človek nagrajen za kultiviranje moči, razumnik za kul-tiviranje sposobnosti, volje, ki pridela sad njegovih prizadevanjin dejanj na katerem koli področju. Vendar, boste rekli, ne delujepravično, moralno, skladno z etično postavo. Toda kaj je pravodelovanje v tej povezavi volje, dejanj in posledic? Lahko jereligiozno in častno, toda če sem jaz top, šibak innekompetenten? In lahko sem sebičen in nepobožen, a imamhitre razumske prebliske, razumevajoče možgane, spretnost pri-lagajanja sredstev ciljem, trdno pogumno voljo, ki je usmerjenak svojemu cilju. Imam torej neko pomanjkljivost, ki vsili svojeposledice, imam pa tudi sposobnosti, ki si morajo utreti pot.Resnica je, da obstaja več redov energije, in preden lahko v har-monijah Narave pravilno razkrijemo njihova razmerja, je trebavideti njihovo ločeno delovanje. Razmotati moramo zapletenomrežo. Ko vidimo dele v celoti, elemente in njihovo privlačnostv množici, lahko spoznamo delovanje Karme.

136

nobene odgovornosti, razen odgovornosti vesoljne Narave, daizpelje idejo ali silo, ki jo Vse-Duša, kozmični Duh, razodevatako v posamičnem kot v vesoljnem. Vendar pa obstaja tudiposameznikova duša, ki je bit Neskončnega ter zavesten in deja-ven del Vse-Duše, poslanec ali predstavnik, ki izraža dano muenergijo skladno s svojo lastno možnostjo, tipom, omejitvami zvoljo, ki je v nekem smislu njegova lastna. Duh v kozmosu jegospod, išvara vse Narave, toda podobno je tudi posamičnaduša predstavnik, delegirani išvara, vsaj podgospod, če že nenadgospod svoje narave, – prejemalec, zastopnik in nadzornik,naj tako rečemo, svoje oblike in uporabe vesoljne energije Nara-ve.

Dalje vidimo, da je vsako bitje dejansko posameznik v živ-ljenju in posamezik v vrsti, vsaka vrsta pa ima svojo lastno na-ravo, svabhavo ali način samobivanja, vsak posameznik pasvojo naravo, posamičen način svojega samobivanja znotraj tis-tega, ki ga ima vrsta. Zakon delovanja je na splošno opredeljens to svabhavo, individualno pa s svabhavo posameznika a vvečjem krogu. Človek je hkrati on sam, na določen načinposeben in edinstven, medel delček Boga in naraven delčloveštva. Z drugimi besedami, obstaja splošna in posameznasvadharma ali naravno načelo in zakonitost vseh dejanj za vrstoin posameznika v njej. Prav tako je jasno, da mora biti vsakodejanje posebna uporaba, edini rezultat, popolna ali nepopolna,pravilna ali izkrivljena uporaba splošne in znotraj te posameznesvadharme.

Vendar pa v primeru, da bi se vsak človek rodil s svojo seda-njo naravo, ki bi bila zanj nepreklicno določena, in bi moraldelovati skladno z njo, ne bi bilo prave odgovornosti. Delal binamreč dobro skladno z dobrim in zlo skladno z zlom v svojinaravi, bil bi pomanjkljiv skladno z njeno pomanjkljivostjo alipa popoln glede na njeno popolnost. prenašal bi povračilo za

139

Temeljni pomen karme

Ideja o karmi ima v ozadju dve ideji, ki sta njena sestavnadejavnika: zakon Narave, energije ali dejanj Narave, in dušo, kiživi pod tem zakonom, izloči akcijo v to energijo in dobi od njepovračilo, ki je skladno z značajem svojih lastnih dejavnosti inv obsegu z njimi. Tu pa so nenadoma posredovali določenipremisleki, ki jih ne gre zanemarjati. To povzročanje delovanjain njegovo povračilo ima lahko le mehaničen pomen, ne paumskega, moralnega in duhovnega pomena, če naj bi bilo delo-vanje vesoljne narave nekaj popolnoma različnega od dušnedejavnosti po značaju, pomenu v zakonitosti njenega bivanja, kijo določa, če samo ni energija, delo Uma, Duše, Duha. Če jeposamična energija v tem, da duša povzroči akcijo, v zameno paod vesoljne energije prejme v enaki meri fizično, umsko, moral-no in duhovno, bi morala tudi vesoljna energija, ki dajepovračilo, izhajati iz neke Vse-Duše, v kateri in v razmerju dokatere živi ta posamični plamen Vse-Duše. Če štejemo, daposaameznikova energija delovanja ni nekaj čudežno ločenegain neodvisnega, je očitno, da ni moči, ki bi bila rojena zase,živela v sebi, delovala v svoji ločeni in v celoti samooblikovanimoči. Nasprotno, vesoljno je, ki deluje v posamični energiji innedvomno deluje s posamično uporabo, ampak v univerzalnismeri in skladno z njeno univerzalno zakonitostjo. Toda če bibila to vsa resnica, potem ne bi bilo pravega posamičnega in

Istočasno pa delovanje in evolucija duha, ki se rodi v telesu,nista lahka in preprosta zadeva, kot bi lahko bila, če bi bila Na-rava izcela (skladna) in evolucija samo večanje stopnje enesame moči. Ostaja namreč mnogo nizov, mnogo stopenj, mnogooblik energije Narave. V svetu rojevanja je energija fizičnegabitja in narave, iz fizičnega se dviga energija vitalnega bitja innarave, iz vitalnega se dviga energija umskega bitja in narave,iz umskega se dviga energija duhovnega ali nadumskega bitja innarave. Vsaka od teh oblik energije pa ima svoje zakonitosti,linije lastnega delovanja, pravico do svojega načina delovanja inbivanja, kajti vsaka je temeljna za neko potrebo celote. Zatorejvidimo, da v svoji pobudi vsaka sledi svojim linijam ne glede naostale in vsaka v kombinaciji vsili toliko svoje prevlade, kotmore. Umsko bitje je samo po sebi zapletena zadeva in ima večoblik energije: razumsko, moralno, čustveno, hedonističnoenergijo umske narave, volja v vsaki od njih pa je absolutna zasvoje vladanje, a vendar prisiljena k modifikaciji v delovanju,ker se vanjo stekajo in jo prečkajo drugi nizi. Poti in gibanjadelovanja v svetu so res težaven in zapleten proces, gahanakarmanogatih, in zato tudi način in gibanje našega lastnegadelovanja, ki ga glede njegove zakonitosti ne moremo ločiti odzakonitosti svetovnega delovanja ne glede na to, koliko bi si našum to želel. In če so vse te energije oblike energije narave Duha,je verjetno, da lahko upamo, da bomo dojeli vso celovitoskrivnost in zakon karme, samo če se dvignemo v zavest najviš-jega duhovnega bitja.

Zaradi tega lahko služi samo delno, a končno le malokoristno, če poskušamo presekati vozel uganke, s tem da vseočitne zapletenosti vesoljnega delovanja poenostavimo v zakonene same energije. Vesolje ni samo etična predpostavka,vprašanje antimonije med dobrim in zlim. Vesoljnega Duha sinikakor ne moremo predstaviti kot togega moralista, ki se doslej

141svojo dobroto ali hudobijo ter bil deležen natančno upravičenihposledic svoje popolnosti ali nepopolnosti, a mehanično in nepo svoji izbiri. Njegova navidezna izbira bi bila prisila njegovenarave, na noben način ne bi mogla biti neposredno ali posred-no posledica volje njegovega duha. Dejansko pa v njegovembitju obstaja zmožnost razvoja, zmožnost spremembe, ali vjeziku naših sodobnih pojmovanj, evolucijska zmožnost.Njegova narava je to, kar je, ker tako določa njegova preteklost.Svoje sedanje početje je povzročil z voljo svojega duha vpreteklosti. Do človeškosti se je povzpel s silo svojega duha inz močjo Vse-Duše izmed neštetih možnosti vesoljne Narave. Zevolucijo te človeškosti je razvil značaj in zakonitosti delova-nja svojega sedanjega individualnega bitja. Zgradil si je svojlasten obseg in podobo človeške narave. Kar je naredil, lahkospremeni. Če gre za možnosti v okviru vesolja, se lahko celopov-spne prek človeškosti v nadčloveško naravo ali v njenosmer. Njegovo naravno bitje in dejanja opredeljujejo možnostvesoljne Narave in njene zakonitosti. Del njene zakonitosti paje, da se podreja duhu, zato se bo razvijala kot odziv na vztrajenklic, saj se mora odzvati, zagotoviti potrebno energijo, moraopredeliti dejanja v tej smeri, zagotoviti mora svoj izhod. Nje-gova pretekla in sedanja narava ter okolje, ki si ga je zagotovil,lahko predstavljajo nenehne ovire, toda še vedno se morajonazadnje vdati evolucijski volji v sebi sorazmerno u njeno prist-nostjo, celotnostjo in vztrajanjem. V sebi ima vse možnosti Vse-Bivanja in za njim je vsa moč Vse-Volje. Ta evolucija in vsenjene okoliščine, njegovo življenje, njegova oblika, njegoveprigodbe, vrednote izhajajo iz te potrebe in so oblikovane gledena prete-klo, sedanjo ali prihodnjo dejavno voljo njegovegaduha. Kakršna je njegova raba energije, takšno je bilo in mu bosedanje in bodoče povračilo vesoljne energije. To je temeljnipomen karme.

140

samo za ljubezen do dogme ali za lenobnost uma. Celoten zakonvesoljnega delovanja ali celo edini zakon, ki vlada vsem drugimne more biti določena mera fizične, me-hanske ali kemičneenergije niti zakonitost življenjske sile niti moralni ali umskizakon ali sila idej; očitno je namreč, da nič od navedenega samozase ne pokriva ali zajema vse temeljne sile. Verjetno je nekajdrugega, česar energije in sredstva so vse. Za začetek je našobrazec lahko le splošno mehanično pravilo, še vedno pa jenajbrž praktično pravilo vseh delov organizma in samo potrjujesamo sebe ter sprva ne počne ničesar drugega, vendar nepri-stransko upoštevanje različnosti njegovih operacij lahko nakažemnogo pomenov in nas vodi do bistvenega pomena.

Praktična in učinkovita osnova karme je ves odnos duše doenergij Narave, uporaba s strani Puruše in Prakriti. Duša je tista,ki zahteva, pristaja ali uporablja energije Narave ter povratek alirefleksijo njenih energij na dušo, ki mora določiti stopnje naše-ga napredka ob naših rojstvih, če naj napredovanje poteka vdani smeri ali dolgih nihajih ali v stalnem kroženju. Je pa šedrug posreden vidik zakona o karmi, ki pa visi ne samo na tem,kakšne so naše akcije do nas samih, ampak tudi do drugih. Nara-va energij, ki jih izločamo, in celo povračilo in odsev njihovihposledic na nas ne vplivajo samo na nas, ampak na vse okrognas, zato moramo upoštevati tudi usmeritev svojih dejanj nadruge, njihov učinek nanje in povrnitev smeri ter odboj posledicučinka na naše celotno življenje in bivanje. Toda energija, ki joizločimo na druge, je navadno mešana: fizična, vitalna, moral-na, umska in duhovna, kot so mešana tudi povračila inposledice. Fizično dejanje, vitalni pritisk, ki ga izvržemo izsebe, nosi v sebi umsko, moralno kot tudi fizično in vitalno močin pogosto sega prek naše zavestne volje in spoznanja, poslediceza nas in za druge se pokažejo različne po značaju in obsegu,drugačne od vsega, kar smo nameravali in predvidevali. Račun

143le malo uspešno ukvarja samo s tem, da bi vse stvari ubogalezakon moralno dobrega, ali se usmerile k pravičnosti, da bi toprevladovalo in vladalo, ali pa strogega Sodnika, ki bi bitjanagrajeval in kaznoval v svetu, ki ga je sam napravil, ali pa siprizadeval, da bi bil poln hudobije, trpljenja in zla. VesoljnaVolja ima očitno več drugih in voljnejših modusov, neskončnoštevilo interesov za razodetje mnogih drugih elementov svojegabitja, sledenje številnim smerem, zakonitostim in namenom.Zakon sveta ni samo to, da nam naša dobrota prinese dobroto innaše zlo prinese zlo, niti ni njegov zadostni ključ etično-hedonistično pravilo, da nam naše moralno dobro prinese vesel-je in uspeh, naše moralno zlo pa nam prinese žalost in nesrečo.Obstaja pravilo o pravičnosti v svetu, a to je pravičnost resniceNarave in resnice Duha, ki pa je obsežno in pestro pravilo terzavzema mnoge oblike, ki jih je treba razumeti in sprejeti, pre-den dosežemo bodisi njegovo najvišje ali njegovo celovitonačelo.

Volja v razumskem bitju lahko kot prevladujoče načelo Duhadvigne znanje in resnico spoznanja, volja volativnega bitjalahko gleda na Voljo ali Moč kot na Boga, volja estetskega bitjaustoliči lepoto in harmonijo kot suveren zakon, volja v etičnembitju lahko nanj gleda kot na Pravičnost ali Ljubezen ali Pravicoin tako naprej. Toda celo če so to res najvišji vidiki Najvišjega,ne bi veljalo zapirati dejanj Neskončnega in zakona karme opre-deljevati z enim samim obrazcem, Za začetek ga je najbo-ljeopredeliti toliko na splošno in neopredeljeno, kot je le mogoče,in ga preprosto postaviti brez kakšne določene obarvanosti alivsebine, da bo povračilo skladno z izločeno energijo, ne zmatematično natančno zavestno voljo in njenimi matematičnimiposledicami, ampak odvisno od zapletenega delovanja številnihsvetovnih sil. Če svoje temelje zastavimo tako široko, boizginila preprostost običajnih rešitev, toda to predstavlja izgubo

142

Zakonitost Zemlje

Obravnavanje linij karme bi se gotovo moralo začeti spreučevanjem delovanja sveta takšnega kot je, kot celote, najsibo pravilo ali želja našega moralnega ali intelektualnega razumaše tako nasprotujoča, in pogledati, ali ga lahko razložimo znjegovimi lastnimi dejstvi. Če dejanska resnica sveta izbruhneiz preveč togih kadrov, ki bi jih naš moralni občutek ali našrazum rad videl naložene svobodnemu, ali neizogibnosamoopredeljujočemu gibanju Neskončnega, neizmerljiviobsežnosti njegovega bitja ali mogočnim kompleksnostim nje-gove volje, je zelo verjetno, da je to zato, ker sta naš moralniobčutek in naš razum, ker sta umska in človeška, preozka, da biga razumela ali vezala. Vsako prelaganje temelja vprašanja, skaterim naj bi se izkopali iz težave, nalaga naše omejitve tiste-mu, kar nas presega, in sili Boga, da bi bil enak nam. To pomeniizmikanje in razumski pripomoček, ne pa pot k resnici.Vprašanje spoznanja je navsezadnje to, da odseva in vidi vzgibeNeskončnega, ne pa ga sili v kalup, ki mu ga je pripravil našrazum.

Običajna ideja o karmi sledi zadnji nesmiselni metodi. Zanaše pojme svet, ki ga vidimo, če že ni nemoralen, vendarle nimoralen in je nasproten naši ideji o tem, kakšen naj bi bil. Zatomu sledimo, odkrijemo, da zemeljsko življenje ni vse, v njem nanovo postavimo svoja moralna pravila ter se razveselimo, če

nam ne uspe, ker je vesoljna energija, ki deluje prek nas, prevečzapletena in naša zavestna volja posreduje v njej preprosto kotorodje. Pravzaprav sprejemamo bolj temeljno moč v notranjosti,skrivnost, podpražni pristanek našega podzavestnega in nadza-vestnega duha. Prav tako je s povračilom. Naj gre za kateri kolidejavnik, je iz iste sestavljene vesoljne energije in opredeljen zneko zahtevno povezanostjo sile, ki deluje, in sile, ki delujenanjo.

Obstaja pa drugi, končni in bistveni pomen karme, ki vsebu-je razmerje med dušo v nas in Najvišjim ali Vse-Jazom. Na temtemelji vse in k vsemu temu vse vodi in nanj se mora na vsakemkoraku vse nanašati. Tudi to razmerje ni preprosta zadeva, kot sijo predstavljajo verstva. Saj mora odgovarjati zelo velikemuduhovnemu pomenu, ki je podlaga celotnemu procesu karme,hkrati pa mora obstajati povezovanje vsakega od naših dejanjpri uporabi vesoljne energije za ta temeljni in najbrž neskončnipomen. To troje: volja duše v Naravi, delovanje Narave v dušiin nanjo ter prek nje in nazaj k njej, učinek prekrižanja meddelovanjem duše na druge in povračilo, ki ji ga daje sila njeneakcije, ki jo zapletejo njihove (duše), ter pomen delovanja dušev odnosu do svojega najvišjega Jaza in Vse-Jaza, do Boga, izob-likuje med njimi vsa ravnanja karme.

144

gibanja. Če je to naša jasna smer, če vidimo prave zveze, jetreba začeti s preučevanjem posameznih zakonov in zahtev tehdrugih sil: dokler to ni storjeno, namreč ne moremo prav vedeti,kako učinkujejo in pogojujejo ali kako nanje učinkuje in jihuporablja kakšno moralno pravilo, da lahko razločimo posre-dovanje v zapletenosti svetovnega delovanja. Najprej pa poglej-mo zakon Zemlje, saj je del vsakega vprašanja o prerajanju,pridruževanju, igri, pravilu, namenu sil tu: kajti celoten principje lahko že tam in ponovno rojstvo veliko ne popravi ali spre-meni njegovega pomena.

Na Zemlji pa je prva energija fizična. Poteze fizične energije,ustvarjanje oblik, razvrščanje sil snovnega vesolja, so prviočitni pogoji našega rojstva in tvorijo praktično podlago terizvirni kalup našega zemeljskega bivanja. In kakšna je zakoni-tost te prve energije, njena lastna narava, svabhava insvadharma? Očitno ni moralna v človeškem naziranju sveta.Elementarni bogovi fizičnega vesolja ničesar ne vedo o etičnihrazlikah, saj samo razkrivajo prozaično pravilo energije, pravekolesnice in krogotok gibanja sile, njeno pravilno delovanje inodzivanje, pravilen rezultat njenega delovanja. Nobene moral-nosti ni, nobenega obotavljanja v naših elementih ali elementihsveta. Ogenj ne spoštuje oseb, in če vanj vržemo svetnika alimisleca, se ne bo izogibal njegovega telesa. Morje, vihar, skala,na katero zavozi ladja, ne vprašajo, ali je pravičnež, ki se jeutopil, to zaslužil. Če obstaja božanska ali vesoljna pravica, kideluje v teh krutostih, če je strela, ki nepristransko udari drevo,žival ali človeka – to bi se zdelo edino pri človeku, za druge jenesreča –, božji meč ali orodje karme, če je uničenje, ki gapovzroči vulkan, tajfun ali potres, kazen za kolektivne ali indi-vidualne grehe v prejšnjem življenju vsakogar, ki trpi ali umre,o tem vsaj naravne sile nič ne vedo in jih to nič ne briga ali papred nami v slepi nepristranskosti svojega besa skrijejo vsako

147ugotovimo, da vesolje navsezadnje uboga človeško pojmova-nje, in je zato vse v redu. Skrivnostni konflikt, manihejski boj,nerazrešljivi vozel dobrega in zla je pravično uravnavan gledena svojo zvrst: ta primerno nagrajen in oni primerno kaznovanv drugih svetovih ali drugih rojstvih, zato obstaja prevladujočmoralni zakon in lahko gojimo vero, da bo prevladalo dobro, dabo zmagal Ahuramazda, ne pa Ahriman, in da je v celoti tako,kot naj bi bilo. Če pa ne, če je vozel nerazrešljiv, če je svethudoben ali samo bivanje velikanska napaka in se torej človeknagiblje k razmišljanju, da ne ustreza njegovim željam in poj-movanju, potem se vsaj jaz kot posameznik razrešim vozla stem, da zadovoljim moralni zakon, uidem k ugodjem boljšegasveta ali k nirvanskemu miru brez telesa in brez uma.

Vprašanje pa je, če to ni le bolj otroško in nepotrpežljivorazpoloženje in če se te rešitve kakor koli približajo rešitvicelotne zapletenosti vprašanja. Vzemimo, da pevladuje moralnizakon in ne delovanje – kajti to je bodisi svobodno ali, če že nisvobodno ali vsaj nujno večvrstno –, pač pa posledica delova-nja v svetu, in da bo na koncu izpeljano najvišje dobro. Težavaostane v tem, zakaj naj bi tisto dobro uporabljalo zlo kot ediniin skoraj glavni pripomoček ali prevladujoč moralnega zakonakot suverenega, neizbežnega, kategoričnega, imperativnega,praktičnega voditelja, če že ne vzrok našega bivanja. Zakaj najbi bilo prisiljeno, da se izpolni prek tolikšne nemoralnosti in zzastopstvom nemoralne sile, prek pekla na Zemlji in pekla vonstranstvu, prek majhnih krutosti kaznovanja in velikeneučakanosti po maščevalnem razdejanju, prek neizmerljivegain, zdi se, brezkončnegaa zaporedja bolečine, trpljenja inmučenja? Prav gotovo mora biti, saj so v Neskončnem še drugestvari in zato so tu tudi drugi zakoni in sile, ki jih mora moralnizakon, naj bo še tako velik in zase suveren, upoštevati, in jeprisiljen prilagoditi svoje lastne smeri njihovim krivuljam

146

in skrivnostno samodejne, da bi jo lahko opisali kot razum, zMočjo in Voljo delujočo za Čas v večnosti z neizogibnim innapovedljivim vgibom na vsakem koraku, celo v tistih korakih,ki se nam v svojem zunanjem ali površinskem zagonu zdijonezavedne. Ker je v njej ta velika zavest in velika moč, je vnjenih zgradbah tudi nek neomejen duh ubranosti in lepote, ki jinikoli ne manjka, čeprav njegova dejanj ne omejujejo naši estet-ski kanoni. Prisoten je tudi neomejeni hedonizem, neomejeniduh radosti, ki se ga zavemo, ko se z njo podamo v neosebnoenost. In celo tisto v njej, kar je grozno, je del njene lepote, tisto,kar je v njej nevarnega, krutega, uničujočega, je del njeneradosti, njene vesoljne Anande. Če potem vse drugo v nas: našrazum, naše dinamično in volativno, naše estetsko, našehedonistično bitje (v tem ko gledajo fizično vesolje), čutijointuitivno zadovoljstvo nečesa večjega in neomejenega, a ševedno na svoj način skrivnostnega, ali ne mora naš moralniobčutek, naš čut za Pravičnost, najti tam zadovoljstva nečesa,česar odraz je sam. Intuitivna zaznava te vrste je pri koreninahnaše zahteve po moralnem redu v vesolju. Da, toda tudi tu nezadostujejo naše pristranski moralni pojmi, naši lastni moralnikanoni. To je večja in neomejliva Pravičnost, ki ni vezana naetični obrazec in njeno prvo načelo je, da mora vse spoštovatipostavo svoje lastne energije in vsaka enegija se giblje po svo-jih lastnih smereh v celotni shemi, izpolniti svojo lastnofunkcijo in doseči svoja lastna povračila. Fizični zakon stapravičnost in pravica, dolžnost, obveznost fizičnega sveta. VUpanišadi je Duh vprašal boga ognja: “Kakšno moč imaš?” Tamu je odgovoril: “Moja moč je v tem, da kar koli vržejo vame,sežgem.” Podobne odgovore so dale vse fizične stvari do živ-ljenja in uma. Drži se smernice fizične energije in se je ne tičejonobeni drugi zakoni in zakonitosti. Noben zakon karmevključno z moralnim zakonom ne bi mogel obstajati, če se ne bi

149tako namero. Sonce sije in dež pada enako na pravične inkrivične. Dobrohotnost in zlohotnost Narave, milostne ingrozne Matere, svojo lepoto in teror, svojo koristnost in svojonevarnost podarja in nalaga neglede na uslugo ali neuslugovsem svojim otrokom in dobrotnik zanjo ni večji favorit kotgrešnik. Če se zakon moralnega kaznovanja izvaja prek akcijenjenih fizičnih sil, potem je ozadju Volja, ki je nad njeno voljo,ali Sila, ki deluje nad njo neznana v njenem nezavednemnaročju.

Toda takšna Volja ne more biti volja moralne Biti, etične počloveškem pojmovanju, – razen če resnično spominja na njego-vo najbolj mrzko brezobzirno in divjaško moralno razumnost alinerazumnost. Saj vsebuje njeno delovanje strahovlado kazno-vanja, ki bi se studila kot krutosti vsakega vsemogočnegačloveškega vladarja in nič drugega kot pošastnost moralnegaBožanskega Vladarja. Osebni Bog, ki bi tako deloval, bi bilJehova-Moloh, neusmiljen, in nepravičen zahtevnik pravičnostiin usmiljenja. Na drugi strani pa bi bila nezavedna Sila, ki brezavtorja ali gibalca mehanično izvaja večno etično pravilo,paradoks: Moralnost namreč ustvarja zavestni um; nezavedenstroj ne more imeti ideje o dobrem ali zlu, nikake moralne nag-njenosti ali pomena. Neka neosebna ali vseosebna zavestnaVolja ali Duh v vesolju bi lahko udejanjila tak zakon in zago-tovila njegovo izvajanje, a bi morala biti, čeprav bi nam nala-gala dobro in zlo in njune posledice, sama onkraj dobrega in zla.Kaj pa je to drugega, kot če rečemo, da vesoljna Bit uide našimetičnim omejitvam in je nadmoralna, a se zdi nam tu v fizičniNaravi kot podmoralna, Neskončnost?

Da je zavestno Neskončno prisotno v fizični naravi, namzagotavljajo številna znamenja, čeprav ne gre za zavest, ki bibila narejena ali omejena kot naša. Vse njene zgradbe in vzgibiizhajajo iz neomejene intuitivne modrosti, prevelike, spontane

148

predvsem stvar dolžnosti kam mora, zadovoljitve z instinktivnoali izkustveno uporabo, trpljenja v njenih rokah s prisilo itn. stem ko raste, prizadevanje njegovega spoznavanja in volje, da bispoznal in ovladal njene sile za svojo uporabo in ugodje, zaorodja in pripomočke za večjo podlago in krog priložnosti, zasam užitek volje in spoznavanja. Iz njenih sil napravi svojepriložnosti in da bi jih povečal, se sooči z nevarnostimi.Kljubuje njenim močem, presega njene omejitve, nenehno kršinjene prve prepovedi, sprejema kazni in jih premaguje. Obspopada-nju svojega uma in volje z njo se seznani z njenimivečjimi zmožnostimi, ki jih sama ni uporabila, ko je čakala nanjegov prihod. Njegovovemu prizadevanju zoperstavi fizičnooviro in nasprotovanje, z Ne-jem, ki se nenehno umika, z maskolastne nevednosti, s pretnjo lastne nevarnosti. Lahko bi predla-gali domišljijo, – s tem, da se ji pripiše odpor, s katerim določeničloveški instinkti nasprotujejo drznosti duhovne dogodivščine,novim širitvam spoznanja, novim oblikam volje ali novim meri-lom obnašanja, bedasto gledajoč nanje kot na grehe in ne-spoštljivost, zato ker prekoračijo tisto, kar je bilo vzposta-vljeno, – da je za fizično Naravo, da je življenje s kateim začne,odkloni, spotikanji in trpljenjem greh proti njeni postavi gotovefizične ubranosti, natančni meri in več uma z njegovimismelostmi, njegovim grehom neizmerne dogodivščine,končnimi hrepenenji k neizmernemu, nadzakonitostjo,neskončmim.

Dejansko pa je vse, s čimer se bog fizične Narave ukvarja včloveških dejanjih z njo to, da upošteva za to naprezanje pravi-čen zakon povračila njenih energij. Kjer koli se lahko njegovospoznanje in volja uskladi s smermi njenih energij ona povračaglede na njegovo delovanje na njo: kjer deluje nanjo pomanj-kljivo, z nevednostjo, neskrbnostjo, zmoto, tam ona uniči alipoškoduje njegovo prizadevanje. Kolikor več on hoče in več

151150začenjalo s tem načelom kot prvim temeljem reda.

Kakšen je torej odnos človeka do fizične Narave, te duše, kise vmešava in je fizično porojena iz nje v telesu, ki je podrejenonjeni zakonitosti delovanja? Kakšna je njegova funkcija kotnekoga, ki je več kot ona, življenja, uma in duha? kakšna jenjegova svabhava, svadharma? Prvič ji dolguje mehaničnoubogljivost, za katere delovanje v telesu sama skrbi. Dalje ječloveku kot duši, ki v razvija moč zavesti, skrito v njej, je nje-govo delo poznati in upoprabljati njen zakon in celo ob pozna-vanju in uporabljanju presegati svoje bolj materialne omejitve,navade, namene in obrazce. Sledenje Naravi, a tudi preseganjeprve narave, je trajni namen Duha v njem. Nenehen niz pre-seganj je najpomembnejše v delovanju sveta, sam razvoj je lenenehna pobuda Narave in prizadevanje za preseganje samegasebe, večjega samonastajanja, je njen način, da vedno večizraža, dosega veličastnejšo podobo rojstva in prebujene močiprisotnosti biti, ki je v njej. Življenje prinese s seboj celotopaleto teh preseganj, um drugačen in veličastnejši obseg in kerje tako očitno nepopoln in pomanjkljiv, stvar, ki po svoji naravišče, mora prav gotovo biti področje mnogih področij preseganjnad umom. Z zmožnostimi svojega uma človek najde pravilafizičnega delovanja in zakon vitalne karme, doprinese zakonumske in moralne karme in se po lestvi teh karm dvigne donečesa višjega, do zmožnosti duhovnega delovanja, ki ga lahkoprivede celo do tega, da preseže samo karmo, se osvobodi roje-vanja in nastajanja, izpolnjujoće preseganje.

Človekovo preseganje fizikalnih zakonov ne nastopi samo znjegovim razvojem občutka za moralo v nemoralnem svetuNarave. Prej je njegovo bistveno pravilo usmeritev zavestnegarazuma in volje na življenje in snov, sama moralnost le znanjein volja, ki iščeta pravilo te resnice in pravice delovanja, satjamritam, v svojem odnosu do svoje notranje biti in do soljudi. Todanjegovo ravnanje v čisto fizični smeri Narave je nemoralno,

neetično uporabo njenih ugodnosti, več kaznovanja nevednosti,a nobenega zaradi zlobe. Če je na nižjih ravneh Narave kajtakšnega, kar se odziva na določene prekrške moralnegazakona, se to začenja skrito na višji lestvici, z življenjem.Obstaja vitalen odziv te vrste in ta proizvede fizično-vitalneučinke, toda pri tovrstnem odzivu ni upoštevanja naših meja inmeril, pač pa nekakšna pomešana nepristranost kot pri dejnjihfizične Narave. Na tem področju moramo pristati na zakonnadomestnega kaznovanja, nenehno klofutanje nedolžnega zagrehe krivih, kar se zdi pretresljivo in brutalno neetično in donas nepra-vično, če ga je povzročil človek. Zdi se, da življenjekaznuje samo sebe za svoje napake in prekrške, brez vsakršmeskrbi, da bi omejilo odziv na storilca prekrška ali napake. Tu greza nek red v smereh energije, ki ni niti najmanj izvirno ali ponamenu etično, ampak zavzeto s sistemom povračil, ki jimnevladajo naše moralne ideje.

Zdi se, da so življenjski vzgibi prav tako malo vodeni z etič-nimi smernicami kot fizični. Temeljna pravica in pravičnostživljenja je, da se sledi krivulji vitalnih energij, sledi funkcijamživljenjskih energij, ohranja funkcije življenjske sile in dajepovračila njenim lastnim močem. Njena funkcija je preživetje,samoreprodukcija, rast in posedovanje in uživanje, podaljševa-nje, povečevanje in zagotavljanje svoje dejavnosti, moči, poses-ti in ugodja, kolikor bo dovolila Zemlja. Da zagotovi doseganjeteh ciljev, so dobra vsa sredstva: ostalo je stvar pravilnegaravnotežja med vitalno energijo in njenimi fizičnimi sredstvi, zauporabo svojih moči in neke vrste povračila, ki ga dobi zanje.Prvič – in to e nadaljuje celo po pojavu uma v življenju in tolikočasa, dokler um služi življenjski sili, – to je vse, kar vidimo.Vitalna narava dovolj brezhibno uresničuje svoje cilje, ne pa navsak način brezhibno v etičnem smislu. Njeno drugo sredstvosamoohranjanja je smrt, njeno stalno orodje za spreminjanje in

153odkrije, toliko več mu ona povrne koristi in sadov njenih moči,pristaja na njegove oblasti in podpira njegove neobrzdanosti.Znjo je dosegel enost, jogo z njenimivišjimi skritimi možnost-mi, – osvobodil jih je in kot jih uporablja, tako mu jih onapovrne. On opazuje in zanjo razširi njene smeri, ona pa seodzove z enakm služenjem in ubogljivostjo. Zaenkrat lahko onvse to stori v okviru določenih fizičnih meja in smereh delova-nja, pri čemer je možno prilagajanje, ne pa radikalna spremem-ba. Obstajajo indikacije, da bi bil ob večjem neposrednempritisku umske in psihične energije na fizično, odziv lahko boljspremenljiv, fizični odmik od tega, kar se zdi kot trdne meje innavade. Razumljivo, da postane delovanje fizične energije napodročje višjih in še višjih moči, s tem ko vstopita spoznanje involja, popolnoma odzivno in daje vsakršno povračilo, ki se odnje zahteva, njegove smeri pa popolnoma elastične. Vendarmora celo to preseganje upoštevati velike izvirne mere, ki jih jepostavila Vse-Volja: lahko bi šlo za prosto uporabo, mordaobsežno preobrazbo fizične energije, vendar pa ne odstopalo odnjenih temeljnih zakonitosti in namena.

Vse to osnuje vladavino zakonitosti, načelo pravičnegapovračila energije, ki je nevtralna esenca karme, ki pa neupošteva nobenih etičnih meril in moralnosti. Človek lahko, into tudi počne, iznajde kruta in nemoralna sredstva za dosego fi-zičnega znanja in njegovih moči ali pa jih preusmeri k neetič-nim ciljem in energiam, ki mu jih ona da na razpolago, toda toje zadeva med njegovo voljo in njegovo dušo in njegovimiodnosi z drugimi živimi bitji, zadeva, ki se tiče njega in njih, nepa nje. Fizična Narava nepristransko daje svoje sadove innagrade človekovega izpolnjevanja fizikalnega in ne moralnegazakona: zahteva neoporečno znanje in tankovestno praksonjenih fizičnih smeri in nič drugega. Od nje ni karmičnegapovračila za mnoge krutosti znanosti, nobenega upora zoper

152

usmerjanjem preseganje prve zakonitosti življenja, njegovega pravila innavad, obrazca, prvotnega pomena. Najprej je prisiljen ubogati njeneinstinkte in delovati celo kot žival, toda z razširjenimi izrazi poumljenepobude ter vse bolj jasno zavestjo in odgovorno voljo pri tem, kar počne.Tudi on mora najprej stremeti k obstanku, napraviti prostor zase in svojovrsto, rasti, posedovati in uživati, da bi podaljšal, razširil in si zagotovilprve vitalne smeri svojega življenja. Tudi on to stori tako kot drugi: zbojem in pobijanjem, žretjem, z lastitvijo, s položitvijo svojega jarma nazemljo in njene proizvode, na njene surove otroke in na soljudi. Njegovevrline, njegova dharma vitalne narave, virtus, arete23, je sprva zavezanostmoči, okretnosti in pogumu ter vsemu, kar prispeva k preživetju,obvladovanju in uspehu. Kar je pri njem in razvije etični pomen, prikorenu večinoma nima resnično etičnega, ampak dinamičen značaj –takšni so sa-moobvladovanje, tapasja, disciplina. To so vitalno-dinamične,ne etične energije, pravilno zbrane in zgoščene, pravilno urejene, izražajočpoumljene vitalne sile, kot povračilo iščejo in tudi dobijo, so vitalne indinamične vrste, moč, uspeh, obvladovanje, povečane zmožnosti vitalne-ga posedovanja in širjenja oziroma vitalno-hedonistične posledice tehstvari, kot so, zadovoljitev njegovih želja, vitalno zadovoljstvo, uživanje inugodje. ja, vitalno zadovoljstvo, uživanje in ugodje.

Kot prvo naj bi človek uporabil svojo zavestno inteligenco in voljo, dabi povečal smernice življenja posameznika, vrste. Tudi za ti dve sili jeprvotnega pomena, da življenjska energija daje svoja povračila, in sta ledrugotno in delno zavezani kakšni moralni sili. V okviru primitivnihživljenjskih vrednot je bitka za močne in dirka za urne, zato si šibki in oko-rni kot svojih pomembnih vrednot ne morejo lastiti ciljev in odlikovanj. Inv tem je pravičnost, medtem ko bi bilo moralno načelo nagrade v temprimeru krivica, saj bi zanikalo načelo pravičnega povračila energije, ki jetemeljno za vsak možen zakon karme. Sprožitev dejanj z močmi uma terše večji uspehi, slava in zmaga pripadajo ljudem visoke inteligence in mo-

23 Vrlina lat. in gr. (op. prev.).

155obnavljanje je uničevanje in napedek, trpljenje, ki ga naloži sebiin drugim pa najpogostejša cena zmage in ugodja. Vsako živ-ljenje živi na račun drugega življenja, si pripravlja prostor zzlorabo in izkoriščanjem, poseduje s priključevanjem, še več paz bojevanjem. Življenje deluje z medsebojnimi trzaji in vzajem-no uporabo bitij, toda le malo deluje z medsebojno pomočjo inprecej z medsebojnimi napadi in požiranjem. Njegova repro-dukcija je vezana na sredstva, ki jih etični čut, celo kadar jenajbolj strpen, pojmuje kot živalska in nižja, vidi po sebinemoralna, ko pa se dvigne do svojih asketskih čistosti, jihzavrne kot nizkotna. Ko enkrat opustimo svoja omejenačloveška pojmovanja, in gledamo brezosebno na to obširno,pestro in čudovito vitalno naravo v kateri smo se rodili, pa jovendarle najdemo skrivnostno poplno urejeno, kot delo globokein neomejene intuitivne modrosti, neizmerno moč in voljo pridelu, ki zgleda popolno, veličastna celota lepote in ubranosti,zgrajena, tako se nam zdi, iz sistema neubranosti, mogočnaradost življenja in stvarjenja, ki je ne utrudi ali ji vzame pogumniti največji davek v obliki posameznikove smrti ali trpljenja.Slednjemu so te stvari, takrat ko vstopi v enost z veliko Anandonjegovega vzgiba, za olajšanje in v primerjavi z nianso njego-vega navdušenja tega odtenka ne gre upoštevati. V teh korakihvitalne narave in zakonitosti njenih energij je tudi resnicaneskončnega. Resnica vztrajanja Neskončnega na življenju, kotbi obstajalo zaradi njega samega in za radost stvarjenja, pa imasvoja merila za to, kaj je prav in v harmoniji, pravilno ravnotež-je in mero, uravnano akcijo in reakcijo energije, ki se jo ne morepresojati po človeških pravilih. Gre za predumski in še vednobrezosebni tapas in Anando in zato za še vedno nemoralni red.

Človekovo razmerje z naravo naj bi bilo prav tako eno zupoštevanjem in poslušnostjo njenim pravilom, njeno spozna-vanje in usmerjanje z zavedno inteligenco in voljo in s tem

154

preseglo njegovo prvotno naravo. Samo prek preobrazbe svoje-ga notranjega življenja lahko presežemo povečano, poumljeno,razmišljajočo in zavestno hotečo žival, kajti ta večina nas večjidel je. Le s tem, da jo dvignemo v enotnost s kakšno duhovnomočjo, ki je še nismo dosegli, lahko upamo, da bomo preo-brazili vitalno naravo in iz nje napravili prosto orodje višjegaduha. Človek je res lahko tisto, po čemer hrepeni: gospodar svo-jega telesa, ki obvladuje vitalno in fizično naravo.

Medtem pa lahko prek notranjega preobrata svojega umadoseže nekaj takega, kot je presežnost, življenje ne za življenje,ampak za resnico, za lepoto, za moč duše, za dobro in pravilno,za ljubezen, za pravico. S tem prizadevanjem prinese v nižjeenergetske kroge sile višjega ranga, nekaj umskega in na koncuresnično moralnega nagnjenja, da postane duhovni zakon delo-vanja in sadov delovanja karme.

157

čne volje, ne pa nujno etične inteligence ali bolj moraliziranevolje. V tem dinamičnem vidiku življenja šteje moralnost le kotpreudarna ovira ali zgoščujoča tapasja. Življenje pomaga tistim,ki najbolj modro in zvesto sledijo njegovim pobudam, medtemko upoštevajo njegove omejitve in ovire, ali tistim, kinajmočneje pomagajo njegovim večjim pobudam za širitev. Toso tisti, ki od njega potegnejo najbolj razumen dobiček, največnjegove moči, gibanja in veselosti.

Večje gibanje istočasno prinese moč večjega trpljenja kottudi radosti, večje grehe življenja in njegove večje vrline. Kot sičlovek upa tvegati nevarnosti fizične narave, si drzne tvegatitudi nevarnosti vitalne energije pri čemer krši varna pravila inomejitve, ki jih ona avtomatično vsili živali. Obstajajo ravnotež-ja njene uporabe energij, varnostni ukrepi in zadržki, kiomogočajo kar najbolj varno življenje. Normalno, da je vsake-mu življenju pretita nevarnost in izpostavljanje, vendardoločena razsodnost v naravi zmanjša izpostavljanje, kolikor seujema z njenimi nameni. Človekova inteligenca pa poskušazagotoviti še večjo varnost, izključiti največje negotovosti izurejenosti njegovega življenja. Toda človekov gon po širjenjunenehno podira naravna vitalna ravnotežja ter spregleduje svojelastne meje in ukrepe. Želi si izkušenj, neizmerjenega inneznanega po moči in doživljanju kot tudi običajnega, znanegain varnega, nevarnih skrajnosti in razumnih povprečij.Pregledati mora vse življenjske možnosti, preizkusiti takonapačno kot pravilno uporabo njegovih energij, plačati svojdavek trpljenja in dobiti svoje plačilo za bolj blesteče zmage. Naživljenjskih področjih mora umsko deovanje v največji možnimeri razširiti smernice življenja in preobraziti njegovo delovan-je in njegove možnosti. Doslej je šlo za večanje oblik, ki ninikoli prišlo tako daleč, da bi doseglo radikalno spremembo ali

156

se za človeka prepletajo, povzdigujejo in speminjajo s posredo-va-njem prebujene umske energije duha, ki se pojavi v snovnemvesolju in ustvari na Zemlji za svoje bivanje podobo človeka,njegovo zapleteno naravo kot svojo izrazno moč, lestvico svojeglasbe, dejavnost svojega mišljenja, zaznave, volje, čustev inzapis svojih harmonij. Navidezna nezavednost fizične narave,lepe in grozne, prijazne in krute, zavestne in nemoralne življe-njske sile, ki je prva stvar pred nami, ni celotni samoizraz tukaj-šnjega vesoljnega Bitja in zato tudi ne celotne narave. V tem sečlovek pojavi, da bi izrazil in uresničil višji zakon narave in zatovišji sistem smeri karme. Umska energija se razdeli in ubererazne smeri, ima rastočo lestvico svojih dejanj, veliko različic inkombinacij svojih dinamičnih ciljev in namenov. Obstajamnogo pramenov njenega prepletanja in vsak poteka v svojolastno smer in večstransko povezuje svoje niti z nitmi drugih. Vnjem je energija misli, ki se izpostavi za povračilo in nenehenporast spoznanja, energija volje, ki se izlije za povračilo inporast zavestnega obvladovanja, izpolnitev bitja, izvajanje voljev delovanju, energija zavestne aesthesis, ki se čuti za povačiloin porast ustvarjanja in uživanja lepote, energija čustev, kizahteva v svojem delovanju povračilo in nenehen porast uživa-nja in zadovoljsva čustvene moči bitja. Vse te energije na neknačin delujejo zase, a so odvisne druga od druge, delujejovzporedno in se med seboj mešajo. Istočasno se je um spustil vsnov in mora delovati v njej in prek sveta vitalnega in prek fi-zične energije, ter pristajati na smeri vitalne in fizične karme teriz njih kaj napraviti.

Ker je torej človek umsko bitje, sredstvo evolucije umskegasamoizražanja duha, ne more omejiti pravila svoje dejavnosti innarave poslušnosti vitalemu in fizičnemu zakonu in njegovirazumni uporabi za višje bolj urejeno, popolnejše uživanjesvojega vitalnega in fizičnega bivanja, ohranitve, razmnoževan-

159

Narava uma in zakon karme

Človek navsezadnje v svojem človeškem bistvu ali v notra-njiresničnosti svoje duše ni vitalno in fizično bitje, ki se je po-vzpelo do določene zmožnosti umske volje in inteligentnosti. Čebi bilo tako, potem bi vera, ki napravi naše bivanje za mani-festacijo Volje po življenju, življenjska sila, ki je ne giblje nobendrug cilj kot njegova lastna igra, stopnjevanje, učinkovita moč,širjenje, imeli veliko možnost postati zadovoljiva teorija našegavesolja in zakon naše karme; pravilo za naše delovanje bi bilopopolnoma skladno s tem edinim smotrom in urejano s temdominantnim načelom. Gotovo v velikem delu zunanjihsvetovnih dogajanj – če gledamo nanja kot na pretežno vitalnoigro duha vesolja in jih štejemo za človekovo glavno početje inglavno stvar, ki je pomembna – za tako omejeno gledanje načloveka obstajajo pisane utemeljitve. Toda bolj ko gleda vase inbolj ko gre navznoter ter živi globoko, predvsem v svojem umuin duši, tem bolj razkriva, da je v svojem bistvu umsko bitjezaprto v telesu in zapleteno v življenjske dejavnosti: manu,manomaja puruša. On je več kot misleči, hoteči in čuteči rezultatfizičnega mehanizma ali razumevajoče jedro vitalnih sil. Obstajaumska energija njegovega bitja, ki prekaša, prežema in uporabl-ja zemeljsko delovanje in njegovo lastno zemeljsko naravo.

Tak značaj človeka nam preprečuje, da bi zadovoljnopočivali z vitalističnim zakonom karme: smeri vitalne energije

njo, stanje težav-nega prizadevanja in obvladovanja umskega induhovnega bitja. Kakšne bodo potem smeri te umske energije,kakšen bo njihov vpliv in kako bodo nanje vplivale smerivitalne in fizične karme?

Tri gibanja človekove umske energije, ki se projicirajovzdolž življenjskih smeri, zaporedni zgibi, ki pa se vendarleprekrivajo in vstopajo drug v drugega, so ustvarili trojni pramenzakonitosti njegove karme. Prvi, prvenstveni, očiten, splošen,prevladujoč v svojih začetkih v katerem se um podredi in asimi-lira zakonitosti življenja v snovi, zato da bi iz zemeljskegabivanja napravil čim več za svoje ugodje in dobiček, artha,kama, ne da bi kakor koli spremenil ali popravil prejšnje smeri,se vpleta v sam vpliv človeškega razuma, volje, čustev, estetike.To so sile, ki se povzdignejo, zelo povečajo, neskončno razred-čijo in požlahtnijo z zavestno regulirano in vse bolj veščo inizbrano uporabo sprva grobih, ozkih in v bistvu živalskih ciljevin vzgibov, ki so običajni za vsa živa bitja. Ta prvina poum-ljenega vitalnega bivanja, te smeri njegovega gibanja, ki tvorijoglavno sivo trdno tvarino življenja povprečnega ekonomskega,političnega, družbenega, družinskega človeka, lahko zavzamejoveliko amplitudo in občudovanja vreden sijaj, a vedno ostajajopri svojem značilnem, izvirnem in še vedno vztrajnem značaju,smereh gibanja in načinu karme. Misleča, hoteča, čuteča, vednobolj bistra človeška žival – ne da bi jo zaničevali ali izključevaliiz našega celotnega načina bivanja, ko se vzpenjamo na višjeravni pojmovanja in delovanja –, je vendarle samo majhen delčloveške zmožnosti zato kot glavna zaposlitev ali najbolj impe-rativna zakonitost človeškega bivanja, človeka omejuje in poni-žuje. Omogočene do določene točke, da razširijo, dinamizirajoin obogatijo, ampak ne presežejo samih sebe, so te smeri kori-stne za vzpon samo tedaj, ko se dvignejo in preobrazijo z višjozakonitostjo in plemenitejšim motivom. Zagon te energije je

161ja, posedovanja, uživanja in širjenja.

Obstaja višji zakon umskega bivanja in narave, ki ga veže, dase zave in ga poskuša uvesti v svoje življenje in delovanje.Sprva ga pretežno obvladujejo njegove življenjske potrebe invzgibi življenjskih energij, in prav s tem, da na njih in svetuokrog sebe uporabi svoje umske energije, povzroči najhitrejširazvoj njegovih zmožnosti spoznavanja in volje ter vzgoji grobepobude, ki ga vodijo na pot njegovega čustvenega, estetskega inmoralnega razvoja. Vedno pa je prisoten nek skrit element, kiuživa v delovanju umskih energij zaradi njih samih, in to jetisto, kar sprva še tako pomanjkljivo glede samozavesti ininteligence predstavlja značilno namero njegove Narave inpovzroči neizogibnost njegovega umskega in končno duhovne-ga razvoja. Vztrajanje zunanjega sveta okrog njega in potrebapo uporabi njegovih priložnosti ter soočanje z njegovimobleganjem in nevarnostmi povzročijo, da je njegov um precejobseden z življenjem in zunanjim delovanjem ter koristjo misliin volje in zaznave za njegovo ravnanje s fizičnimi in življenj-skimi silami, v tej zaposlenosti pa se finejše, bolj nepristranskodelovanje in finejša vrsta motivov umske narave, ki zahtevajosvoj notranji razvoj, hrepenijo po spoznanju, mojstrstvu, lepoti,čistejši čustveni radosti zaradi njih samih, ter težnje, značilne zanjegovo višjo energijo umske narave, pojavljajo skoraj kotstranski proizvod in v vsakem primeru kot drugotne stvari, ki jihje vedno mogoče odložiti in podrediti potrebam in zahtevampoumljenega vitalnega in fizičnega bitja. Toda pri človeštvu seje finejši in razvitejši um vedno usmeril k nasprotnemuopazovanju samega sebe, nagnjen k čislanju tega kotnajznačilnejše in najvrednejše sestavine našega bitja terpripravljenosti žrtvovati precej, včasih pa vse, njegovim klicemali obveznemu poslanstvu. Potem bi bilo življenje za človekares le področje razvojnega delovanja, priložnost za novo izkuš-

160

kladnosti, sprejete in podkrepljene, zato ker se je izkazalopotrebno ali koristno za učinkovitost, moč, uspeh, za zmago,slavo, odobravanje, srečo. Ideja dharme je nasprotno temu vsvojem bistvu pretežno moralna. V svojih višavah dharma pod-pira moralni zakon z njegovo pravico in zaradi njega samega, daga ljudje sprejmejo in mu sledijo. Širša ideja dharme pa je poj-movanje pravega zakona vseh enegij in vključuje vest, poštenjev vseh stvareh, pravičen zakon mišljenja in spoznavanja,estetike, vseh drugih človeških dejavnosti, ne samo našegaetičnega dejanja. Kljub temu je v pojmu dharme vedno skušalprevladovati etični element in celo monopolizirati pojem pravi-ce, ki ga oblikuje človek – ker se etika ukvarja z dejavnostmiživljenja, z njegovim ravnanjem z vitalnim bitjem in s njegovi-mi soljudmi, to pa je vedno njegova prva skrb in najbolj otiplji-va težava, in ker se tu želje, interesi, nagoni vitalnega bitja kotprvi in najbolj pritiskajoči znajdejo v ostrem in zeloučinkovitem konfliktu z idealom pravičnosti ter zahtevo po višjipostavi. Človeku se na tej stopnji zdi pravilno etično delovanjeedina stvar, ki ga veže med mnogimi merili, ki jih postavlja um,moralne zahteve so edini kategorični imperativ, moralni zakonvsa njegova dharma.

Sprva se človekovi moralni pojmi, usmeritev, izid in zahtevapo povračilu etične energije zdijo nerazrešljivo pomešani z nje-govimi vitalnimi pojmovanji in zahtevami, pa tudi kasneje senanje zelo običajno in v precejšnji meri naslanjajo za podporoin spodbudo. Človeška morala najprej prevzame velikanskomnožico običajnih pravil in dejanj, konvencionalno in tradi-cionalno prakso, katere velik del je zelo dvomljive moralnevrednosti, jim podeli oblastno podporo pravilnosti in podtakneali naloži nezreli množici, a še vedno kot del skupnega alienakega koda, prave stvari etičnega ideala. Privlačna je vitalne-mu bitju, njegovim željam, upanjem in bojaznim, spodbuja

163lahko zelo močna umska dejavnost, vključuje lahko veliko razu-ma, volje in estetske zaznave ter porabo čustvene sile, todapovračilo, ki ga išče, je vitalni uspeh, užitek, posedovanje inzadovoljstvo. Ni dvoma, da um krepi svoje moči s prizadeva-njem in svojo polnost s plačilom, vendar je na svoji paši voden.Gre za mešan vzgib: po svojih sredstvih je umski, po svojihpovračilih pa pretežno vitalen. Njegova vrednostna merilapovračil temeljijo na zunanjem uspehu, povnanjenem ali zunajpovzročenem uživanju ali trpljenju, sreči ali smoli, usodi živ-ljenja in telesa. Močna vitalna zaposlenost je tista, ki nam jedala en element sedanjega pojmovanja zakona karme, njegovoidejo o nagradi vitalnega ugodja in trpljenja kot merilu vesoljnepravice.

Drugo gibanje uma, ki poteka v smereh življenja, postanevidna dejavnost, ko človek iz svojega izkustva razvije idejoumskega pravila, merila, ideala, konkretizirano abstrakcijo, kijo sprva narekuje življenjska izkušnja, a preseže dejanskepotrebe in zahteve vitalne energije ter se vrne k njej, da vsilineko idealno umsko pravilo, nek kanon postave življenja, kiuteleša posplošeno pojmovanje Pravice. Njegovo bistvo jeodkritje ali umsko prepričanje, da ima vsaka stvar pravo pravilo,pravo merilo, pravi način razmišljanja, volje, čustvovanja, zaz-navanja, delovanja, ki se razlikuje od prvih ravnanj uma, kiiščejo samo dobiček vitalne narave s pretežno vitalnim motivom– saj je odkrilo pot razuma: pravilo samovladajočega razuma.

To pripelje do iskanja vitalnega ugodja in dobička, artha,kama, do moči pojma umske resnice, pravičnosti, pravice, dopojma dharme. Večji del dharme je etičen, njegova ideja jemoralni zakon. Prvi umski vzgib ni moralen ali sploh zanjmoralnost ni značilna, vsebuje samo, če sploh, pojmovanjemeril delovanja, ki jih upravičuje običaj, sprejeto življenjskopravilo in zato pravico ali moralnost, ki je nerazločljiva od pri-

162

povedi, kar pa ne more biti podkrepljeno brez nekega dejstva alivideza prisiljujoče ali sprožilne zunanje situacije. Ta diplomats-ki kompromis ali prizadevanje po enakovrednosti medbrezosebnim etičnim in osebno egoistično zahtevo, ta porokaudobnosti med pravo in vitalno koristjo, krepostjo in željo, – toso tiste prilagoditve, ki so utelešene v trenutnih pojmovanjihzakona o karmi.

Kakšna prava resnica je za trenutnimi pojmovanji o karmi vpravih dejstvih ali v temeljnih močeh človekovega življenja aliv vidnem delovanju zakona o energijah vesolja? Očitno obstajabistvena resnica, vendar je samo del celote; njeno vladanje aliprevladovanje pripada samo določenemu elementu, poudarkuene smeri prehodnega gibanja med zakonom vitalne energije invečjim in višjim zakonom uma in duha izmed mnogih. Zmeskaterih koli dveh vrst energije postavi mešano in sestavljenodelovanje proizvodnje energije in povračila, poleg tega pa jepreostro pravilo, ki dodaja vitalna povračila snovnemu in moral-nemu proizvodu sile, odprto za preveč izjem, da bi lahko bilocelotna notranja resnica zadeve. Toda kjer obstaja povpraševa-nje po vitalnem povračilu, po uspehu, zunanjem zadovoljstvu,imetju, blaginji, je to znamenje prevladujoče namere v energijiin kaže na ravnotežje sil, ki so odmerjanie v nakazano smer. Čeje uspeh zaželena stvar, potem na prvi pogled ni jasno, kaj biimela v tej zadevi povedati moralnost. V večini zadev namrečvidimo, da je gonilno silo bitja, katerega naravna posledica jeuspeh, pravilno razumevanje, razumna ali intuitivna rabasredstev in okoliščin ter vztrajna moč volje. Človek lahko s sis-temom kazni vsili brzdanje egoistične volje in razuma, da ne bisledil njunim vitalnim ciljem, lahko ustvari moralne pogoje zasvetovne nagrade, kar pa se lahko izkaže kot zbirka določenihvitalističnih teorij, umetno posiljevanje narave ter ustvarjanjesiromašenja proste in močne igre medsebojno povezanih umske

165človeka h krepostim z upanjem na nagrade in strahom predkaznimi, posnemajoč s tem sredstvom svojo nezrelo in okornodružbeno prakso. Ko najde svoj zakon in pravilo, naj bo dobroali slabo, ga hoče napraviti za obvezo, ker meni, da je vsajnajbolje pretehtan za red in učinkovitost skupnosti. Po drugistrani s podkupovanjem in strahovanjem nasprotuječlovekovemu vitalnemu bitju prav tako kot nanj vpliva, gaizšola in prepriča za njegov sprejem. Moralnost veleva človeku,ki se prilagaja svoji nepopolnosti, večinoma skozi usta verstva,da je moralni zakon sam po sebi imperativ, pa tudi to, da je zanjzelo prikladen, da mu osebno sledi, saj je pravičnost nazadnjenajvarnejša politika, krepost na dolgi rok najboljši blagajnik –kajti to je svet Zakona ali svet, ki mu vlada pravičen in kre-posten Bog ali vsaj takšen, ki ljubi krepost. Zagotovljeno mu je,da bo pravičnik uspešen in hudobnež pogubljen ter da se potikrepostnih vijejo po prijetnih krajih. Ali pa mu, če to ne bo delo-valo, ker je po izkušnjah otipljivo zgrešeno, zato človeka nimogoče zavajati, ponuja zagotovila podelitve vitalnih nagrad, kijih tu ni bilo, v prihodnjem žvljenju. Nebesa in pekel, zado-voljstvo in trpljenje v drugih življenjih se postavljajo predenjkot podkupnina in grožnja. Rečeno mu je, da čim bolje zado-volji svoj lahko zadovoljiv razum, da svetu vlada etični zakon,ki opredeljuje mero njegove zemeljske sreče, da vlada pravica,pravica pa je to, da ima vsako dejanje natančno povračilo in dabo njegova dobrota prinesla dobroto in njegova hudobnosthudobnost. Ta pojmovanja, ta ideja moralnega zakona opravičnosti in pravici, ki je sama po sebi obvezujoča, a še vednopotrebuje podkrepitev s podkupnino in grožnjo naši človeškinaravi – za kateri bi se zdelo, kot da kažeta, da vsaj za to naravonikakor nista obvezujoči –, to vztrajanje na nagradi in kazni,zato ker se moralnost spopada z našim prvim nepoboljšanim bit-jem, mrajo predstavljati zelo obsežno množico omejitev in pre-

164

pozornosti, Moč, ki bdi nad človekovimi prizadevanji po nje-govi širitvi, posedovanju in užitkih ter se zdi sovražna innasprotna. Grki so si jo predstavljali kot ljubosumje bogov alikot usodo, nujo, požeruha. Človekova sebična sila lahko v svo-jem zmagoslavju in zmagovitosti daleč napreduje, toda pazitimora, sicer bo našel te moči bedeti pri vsakem spodrsljajunjegovih moči ali dejanj, pri vsaki zadostni priložnosti za njeovporaz in padec. Zasleduje njegovo prizadevanje z ovirami inzavorami ter izkorišča njegove pomanjkljivosti, se z njimpogosto poigrava, popušča, zaostaja in mu jemlje čas – pa nesamo v njegovih moralnih pomanjkljivostih, ampak v napakahvolje in razuma, njegovih preseganjih in pomanjkljivostih močiin razuma, vseh pomanjkljivostih njegove narave. Zdi se, da gaprekašajo energije tapasje, toda to čaka na svoj čas. To zasenčineprekinjen ali skrajen razcvet in pogosto preseneti z nenadnimpreobratom v razsulo. Sproža varnost, samopozabljenje, ponosin nadutost zaradi uspeha in zmage ter privede svojo žrtev dotega, da se zaletava ob skriti sedež pravice ali ob zid nevidnegaukrepa. Kot da je enako usoden za slepo samopravičnost inprevzetnost egoistične kreposti kot za izprijen izpad in sebičnonasilje. Človekovim zahtevam, zahtevam posameznikov in na-rodov se kaže, naj se držijo v mejah in merilih, medtem ko vse,kar je onkraj, prinaša nevarnost. Zato so Grki zagovarjalizmernost v vsem kot največji del kreposti.

V življenjskih silah je za nas nekaj nejasnega, nekaj, kar je zanaša neobjektivna počutja usodno, ker onemogoča naše želje, auboga določeno zakonitost in namere vesoljnega uma, vesoljne-ga sklepanja ali Logosa, katerega delovanje v vesolju so zaznalinaši predniki. Ko jo zazna groba zvrst religioznega uma,proizvede njena prisotnost idejo razdejanja kot kazen za greh –ne da bi opazil, da je kazen tudi zaradi nevednosti, zaradipomote, neumnosti, šibkosti, pomanjkanja volje in tapasje. To je

167in življenjske sile v njuni zvezi. V resnici je največja sila zauspeh prava koncentracija energije, tapasja, v kateri pa jeneizogiben moralni element.

Človek je umsko bitje, ki hoče nadzrirati življenjske sile, kijih uteleša ali uporablja. Za takšno obvladovanje je potrebnosamoobvladovanje, zadržanost, red, disciplina, naloženanjegovemu umskemu, vitalemu in fizičnemu bitju. Živalsko živ-ljenje se samodejno podredi določenim merilom; je področjeinstinktivne vitalne dharme. Človek, osvobojen teh samodejnihzadržkov s prosto igro svojega uma, jih mora zamenjati s hote-nimi razumnimi omejevanji, razumljivo mero, prostovoljnimredom. Pogoj njegovega uspeha in trdnosti v življenju ni samointenzivna uporaba in prosta igra njegovih energij, pač pa tudiprava mera, zadržanost in nadzor nad njimi. Morala ni edinasestavina. Ni res, da vedno prevladuje moralna pravičnost ali daje tam, kjer je pravičnost, tudi zmaga. Vmesni uspeh lahko pri-pišemo drugim silam in celo končna zmaga Pravice je navadnoposledica neke povezave z določeno obliko Moči. Pa vendarleje moralna sestavina vedno navzoča med mnogimi dejavnikiposameznega, skupinskega ali narodnega uspeha, zatoomalovaževanje priznanih pravic včasih naleti na uničujoče alipogubne odzive. Še več. Pri uporabi svojih energij mora človekupoštevati energije soljudi, njihovo pomoč in nasprotovanje,njegovi odnosi z njimi pa mu nalagajo zadržke, zahteve in pogo-je, ki imajo ali razvijejo moralni pomen. Skoraj od začetka somu celo v prizadevanju po vitalnih uspehih in zadovoljitvahnaložene številne obveznosti, ki postanejo empirična podlagaetične ureditve.

Obstajajo vesoljne kot tudi človeške sile, ki se odzivajo na toravnotežje umske, moralne in vitalne urejenosti. Predvsem je tunekaj finega, zagonetnega in gromozanskega, s čimer sesrečamo na svojih poteh, Sila, ki so ji stari Grki posvetili veliko

166

zaustavil mnogo prej, kot pa pohitel s takšnim sklepom, saj jeprecej takšnega, kar mu nasprotuje, tako da je tovrstna reakcijabolj izjema kot pa običajno pravilo človeškega življenja. Če bibila običajna, bi se ljudje hitro privadili kodeksu drakoničnegabrezosebnega zakonodajalca ter vedeli, čemu se izogibati inkatere življenjske prepovedi in veta spoštovati. Toda takšnajasna kazenska zakonodaja narave ne obstaja.

Od vitalne in umske narave ni pričakovati matematičnenatančnosti delovanja fizične narave. Ne le, da postane vseneskončno subtilnejše, kompleksnejše in bolj spremenljivo, čimbolj se dvigamo na lestvici, tako da se v naši življenjskidejavnosti pojavlja izjemno prepletanje sil in zmes mnogihvrednot, ampak se psihološke in moralne vrednote istega deja-nja razlikujejo pri različnih primerih glede na okoliščine inpogoje, motiv in um storilca. Zakon povračila ni ravno etičnopravilo, kadar ga en človek uporabi nad več ljudmi kadar bi gauporabil nadčloveški delitelj pravice ali brezosebni zakon zgrobim praktičnim pravilom za kočljiv zaplet človekovih živl-jenj-skih dejanj in življenjskih motivov, ne bi bil nič boljši. Pravtako je očitno, da bi bile dolgotrajne, počasne in fine namerevesoljne Moči, ki delujejo pri ljudeh, s splošnostjo teh natančnihin zgoščenih postopkov, prej poražene kot podprte. Prav takougotovimo, da je njeno delovanje občasno in v presledkih, ne paredno, spremenljivo in za naše razmišljanje bolj muhasto kotavtomatično in preprosto razumljivo.

V življenju posameznika je takšen povratni udarec tovrstnekarme prepričljivo, pogosto strašno jasen in kazenska pravi-čnost izvršena, čeprav se lahko zgodi na nepričakovan način,zapoznelo in s čudne strani; toda ne glede na to, kakozadovoljivo je za naš občutek, to ni običajna metodamaščevalne narave. Njena pota so bolj vijugasta, prefinjena,nevsiljiva in jih je teže razvozlati. Pogosto je narod tisti, ki na ta

169168resnično upor Neskončnega, ki deluje proti zahtevampomanjkljivega človekovega ega, da bi se povečal, posedoval,užival in bil ob tem, da bi ostal pomanjkljiv, popolno in trajnosrečen in blažen v svojem izkustvu sveta. Rečemo lahko, da jezahteva nemoralna, zato lahko Silo, ki ji nasprotuje ter za naševidenje še tako negotovo in pozno, vrača trpljenje kot povračiloza naše spodrsljaje, lahko štejemo kot moralno silo,predstavnika pra-vične karme, čeprav ne samo v ozko etičnempomenu karme. Zakonitost, ki jo predstavlja, je zakonitost, danaj bi naše pomanjkljivosti imele svoje bežne ali usodneposledice, da lahko napako pri izločanju energije popravimo aliuravnotežimo in posledično zmanjšamo, če vztraja, pa delujecelo ob presežku svojih očitnih zaslug, da se zdi, kot da izničivsak rezultat tapasje, ker izvira iz korenite zmote namer volje,srca, etičnega občutka ali razuma. To je prva smer prehodnezakonitosti karme.

Druga smer karmičnega odziva vesoljnih sil na naša dejanjasi tudi nadene videz, ki nas izziva, da bi ji dali moralni značaj.Kajti v naravi je mogoče razlikovati določeno prvino zakonaenakega povračila ali – morda ustreznejša podoba, ker se todejanje zdi bolj mehanično kotracionalno in hotno – gibanjebumeranga, ki se vrne k svojemu pošiljalcu. Kamen, ki ga vrže-mo, neka skrivna sila v življenju zaluča nazaj na nas, dejanje, kiga storimo drugim, se povrne, ne vedno z neposrednimodzivom, ampak pogosto po ovinkastih in nepovezanih poteh,našim lastnim življenjem in včasih, čeprav to nikakor ni pravi-lo, v enaki podobi in obsegu. To je pojav, ki tako zbuja našodomišljijo ter vpliva na naš moralni občutek, in vitalno počutje,da je v mislih različnih kultur dobilo posebno svečane reke:“Kar si storil, moraš pretrpeti”, “Kdor uporablja meč, bo zmečem pokončan” ali “Kdor seje veter, žanje vihar” – in izzvanismo, da jih povzdignemo na raven splošnih pravil in sprejmemokot zadosten dokaz moralnega reda. Toda skrbni mislec se bo

vestni um – kot delna kontrola in regulator, ki pomaga ohranjatiravnotežje povračil energije in življenjskih smislov duha sveta.Njeno delovanje je takšno kot tisto s prve linije prehodne karme,ki ima namen preprečiti uspeh človeškega vitalnega egoizma insluži kot vmesna zgostitev in pritisk, dokler lahko odkriva inuspeva svojemu vitalnemu jazu navkljub prisluhniti višjemuzakonu svojega bitja in čistejšemu dinamizmu motiva v svojemusmerjajočem umu in vladajočem duhu. Tako služi določenemumoralnemu namenu v volji v vesolju, a niti sama niti v kombi-naciji z drugimi ne zadostuje, da bi bila zakon moralne vrste.

Tretja možna in na zunaj manj mehanična smer karmenarekuje dikcijo, da enako ustvarja enako, skladno s temzakonom dobro poraja dobro in zlo mora ustvarjati zlo.Povedano z izrazi moralnega povračila ali bolje poplačilamoralnim energijam, bi to pomenilo, da se nam ljubezen povrnez ljubeznijo, sovraštvo pa se povrne s sovraštvom; če smousmiljeni ali pravični do drugih, bodo tudi drugi z nami pravičniali usmiljeni, splošna dobrota, ki jo izkazujemo soljudem, bopovrnjena z dobrim z njihove strani in nam poslana na našnaslov, registrirana na moralnem poštnem uradu uprave vesolja.Stori drugim, kot pričakuješ od njih, kajti potem bodo res takostorili tebi, je, kot kaže, obrazec tega moralnega sredstva. Če bibilo to res, bi se človeško življenje izoblikovalo v zelo simetri-čni sestav harmoničnega moralnega egoizma in merkantilnegaprometa z dobrinami, kar bi izgledalo dovolj pošteno in lepo zatiste, ki so prizadeti s takšno moralno estetiko. Na srečo, zanapredovanje človekove duše navzgor, je v praksi to pravilodoživelo polom, ker je imel duh sveta pred seboj za uresničitevvečje cilje in večje postave. Pravilo kot težnja do neke meresicer včasih velja in dobro deluje in človekov razsodni razumnanj v svojem delovanju nekoliko računa, vendar vedno in vsa-kič ne drži. Dovolj je očitno, da sovraštvo, nasilje, krivica radi

171način plača svoje pretekle zločine in napake, lastnoročni podpiszakona povračila pa je tu, da pokaže lekcijo, čeprav so tisti, kitrpijo, posamično nedolžni. Komercialno razmišljajoči belgijskikralj se je nagibal k temu, da bi se dobro izkoristilo narodnenasade gumijevca in farmo človeške živine v Afriki. Njegovizastopniki so morili, pohabljali in žrtvovali na tisoče cenenihživljenj, da bi povečali pridelek in napolnili njegove zakladnice.Ta sposobni monarh je umrl v sijaju svojega bogastva in svetemvonju premoženja, njegovi predstavniki nikakor niso trpeli.Nenadoma pa se je poja-vila Nemčija, ki si je teptala svojooboroženo pot k sanjam o vojaškem in gospodarskem imperijupreko uspešne Belgije. Pobiti moški in ženske ter pohabljeni otro-ci pa nas presenetljivo spominjajo na karmo in slikajo nekakšenmračen in muhast zakon povračila. Tu je sokriv vsaj narod kotskupno bitje, pri nekaterih drugih ljudeh, ki plačajo, pa ni kriv nitiposameznik niti narod, ampak kakšen dobro misleči krepostnitepec dobi račun za pora vnavo zla, ki naj bi ga plačali močnidespoti pred njim, ki so šli svojo pot ter se ob tem veselili moči,sijaja in ugodja.

Očitno je, da ne moremo kaj prida opraviti s silo, ki deluje natako čuden način., pa naj bo njeno kazanje na vzrok in posledi-co še tako priložnostno presenetljivo in dramatično. V svojemodrejanju kazni je preveč negotova, da bi služila koncu, ki gačloveški um pričakuje od sistema kazenske pravičnosti, prevečzagonetno spreminjajoča se v obsegu svojega delovanja kotkazalec tiste prvine v človeškem temperamentu, ki pričakujeprimernost in ureja njene korake z očesom previdnosti glede naposledice. Ljudje in narodi še naprej delujejo na isti način kljubobčasnemu izbruhu bliskov maščevalne pogube, občasnimnatančnostim karmične pravice med negotovostmi vesoljnihkompleksnih ukrepov. Ta sila resnično ne deluje na um in voljoljudi – razen v določeni meri na fin in nepopoln način na podza-

170

prestolu do konca, Kristus na križu, Sokrat, ki pije svoj deležtrobelike, niso preveč dobri kazalci za kakršno koli optimističnopojmovanje zakona moralnega povračila v svetu človeške na-rave.

V svetovnih razmerjih obstaja nekoliko večje znamenje onjegovem zagotovem obstajanju. Dejansko v kozmični poraz-delitvi zlo izhaja iz dobrega in dobro iz zla, in kot kaže, ninatančnega skladja med moralnimi in vitalnimi merili. Vse, karlahko rečemo, je, da storjeno dobro teži po povečanju vsote inspošne moči dobrega v svetu. Bolj ko ta narašča, tem večja jeverjetno vsota človeške sreče. Storjeno zlo pa teži k povečeva-nju vsote in celotne moči zla v svetu. Bolj ko raste, večja jeverjetno tudi vsota človeškega trpljenja. Končno pa mora človekali narod, ki počne zlo, to poplačati, vendar pogosto ne v jasnostopnjevani ali določeni meri in ne vedno v jasno prevajanihizrazih dobre ali zle usode.

Skratka, kar imenujemo tradicionalne smeri karme, obstaja inje treba upoštevati v našem gledanju na delovanje svetovnih sil.Ne more pa biti celoten zakon karme. Razlog je v tem, da so tesmeri prehodne. Dobro in zlo sta namreč moralni in ne vitalnivrednoti ter imata jasno pravico samo do moralnega, ne pa tudivitalnega povračila, ker kaznovanje in nagrada kot posledicadoobrega in slabega ravnanja ne sestavljata in ne moreta ustva-riti pravega moralnega reda, samega načela. Ne glede na tokakšnemu začasnemu namenu služita, je z višje točke prave inčiste etike gledano to v temelju nemoralno, ker obstajajo šedruge sile, ki jih je treba vpoštevati in imajo svoj prav – znanje,moč in še mnoge druge. Skladnost moralno in vitalno dobregaje zahteva človeškega ega in se podobno kot mnoge druge odnjegovih zahtev odziva na določene težnje svetovnega uma,veendar ni celoten zakon ali najvišji namen. Lahko obstajamoralni red, toda na nas je – in zaradi njega samega –, da ga us-

173povzročijo kot odziv sovraštvo, nasilje in krivico ter da se temnagnjenjem lahko prepuščam nekaznovano, če sem dovoljmočan, da kljubujem odporu, ali pa toliko časa, dokler semhkrati dovolj močan in dovolj preudaren, da sem kos njihovimnaravnim reakcijam. Res je, da s tem, ko delam dobro in semprijazen, ustvarjam dobrohotnost pri drugih in se lahko v običaj-nih ali ugodnih okoliščinah zanašam ne toliko na hvaležnost inpovračilo enake vrste, kot na njihovo podporo in ustrežljivost.Toda to dobro in to zlo sta oba vzgiba ega, na mešani egoizemčloveške narave pa se ni mogoče varno pozitivno zanašati.Egoistična sebična moč, če ve, kaj storiti in kdaj se zaustaviti,celo ob določeni meri nasilja in krivičnosti, če je močna inspretna, zvita, nepoštena, uporablja več vrst hudobije, se pričlovekovem ravnanju z drugimi dejansko komaj kaj manjizplačajo kot med živalmi, po drugi strani pa se dobrodelnik, kise zanaša na povračilo ali nagrado, znajde prav tako pogostorazočaran nad povračilom, na katerega je računal. Šibkostčlovekove narave časti moč, ki po njej gazi, se klanja uspešnimoči, se povrne k vsakovrstnemu močnemu ali spretnemuvsiljevanju prepričanj, sprejemanj, ubogljivosti: počepne inklečeplazi ter občuduje celo sredi sovražnosti in nasilja. Jenenavadno zvesta in polna nerazumnih instinktov. Tudi njegovenezvestobe so kot nerazsodnost lahkožive in muhaste: kot svojprav jemlje pravično ravnanje in dobrotljivost ter pozabi napoplačilo ali pa ga to ne briga. Je pa še huje. Pravičnost, usmil-jenje, dobrotljivost, prijaznost dovolj pogosto dovolj nagradijonjihova nasprotja in zlohotnost kot odgovor na dobrohotnost jeobičajna izkušnja. Če kaj v svetu ali pri človeku vrne dobro zadobro in zlo za zlo, prav tako pogosto povrne zlo za dobro, zzavestno moralno namero ali brez nje, oziroma dobro za zlo.Celo neka nesebična krepost ali božansko dobro in ljubezen, kiprihaja na svet, prebudi sovražne odzive. Atila ali Džingiskan na

172

Višje smeri karme

Tretji vzgib našega uma se trudi, da bi prinesel človeško dušoiz zapletenosti vitalnih in umskih sil ter si odprl polje, na katerembi se nad vitalne zahteve in merila dvignil sam, kjer bi dvignil vsajglavo svojih misli in volje, tam, pa pri vrhu svojih dejavnosti, neglede na druge koncesije nižji karmi, pa živi zaradi pravih vre-dnot, pravih zahtev umskega bitja, čeprav zaprt v telo in postav-ljen za spoprijemanje z življenjskimi pogoji v snovnem vesolju.Naravna zahteva umskega bitja je umsko izkustvo, mnogo-stranske umske moči, njegove zmožnosti, veselja, rasti, izpol-nitve, in za te stvari zaradi njih samih, zaradi neizogibnih zado-voljitev, ki jih dajejo njegovi naravi – zahteva razuma po resniciin spoznanju, zahteva etičnega uma po pravici in dobrem, zahtevaestetičnega uma po lepoti in radosti lepote, zahteva čustvenegauma po ljubezni in radosti, ki jo dajejo odnosi s soljudmi, zahte-va volje po obvladovanju samega sebe, obvladovanju stvari insveta našega bivanja. Vrednote, ki jih ima umsko bitje za najvišjein učinkovite, pa so vrednote resnice in spoznanja, resnice indobrega, lepote in estetske radosti, ljubezni in čustvene radosti,obvladovanja in notranjega gospostva. To so stvari, ki jih hočespoznati in jim slediti, jih posedovati, odkriti, uživati, povečati.Zaradi te dogodivščine naj bi prišlo na svet, da bi težko korakalopo neskončnih področjih, ki mu jih daje, da bi preizkušalo, siupalo, preizkušalo skrajne meje vsake zmožnosti in sledilo vsaki

tvarimo. Šele ko ga ustvarimo in najdemo njegov pravi odnos dodrugih življenjskih moči, se lahko nadejamo, da bo v vsej svojivrednosti veljal v prid ureditvi človekovega vitalnega bivanja.

174

vladuje nad njimi in dvigne življenje v vzdušje višje narave.Drugače povedano, preide od praktičnega iskanja uporabnegaznanja, morale, estetike, čustvene in volativne moči – uporabneza njegove življenjske namene, za življenje kot se najprej kaže –k idealnemu iskanju teh stvari in preobrazbi življenja v podobosvojega ideala. Zaenkrat tega ne zmore uresničiti in je prisiljenohranjati ravnotežje in kompromis, ker še ni odkril celotneskrivnosti, kako spraviti tisto, kar počiva onkraj njegovih ide-alov. Je pa tako, kot da bi jim sedil v njihovi čistosti, zaradi nji-hove lastne vrojene notranje obveznosti in privlačnosti v smerinjihove tendence proti lastnemu neskončemu in absolutemu, kise mu približuje v svojem celovitem doživljanju proti skrivnosti.Tako obstaja možnost, da bo odkril, da sta lepota in neovrgljivaureditev življenja in snovi posledica radosti Neskončnega v živ-ljenju in snovi ter zvestobe Sili, ki je tu na delu, skritemu spo-znanju in volji ter ideji Biti in Duha v njih. Tako obstaja tudi vnjegovi skriti biti, njegovem širnem in skritem duhu, skrivnostsamospoznanja, volje, veselja, ljubezni in radosti, spretnosti,pravice in resnice veselja in dejanj Neskončnega, s katerimi bonjegovo večje življenje, medtem ko se bo vzpenjalo nad vitalnein umske omejitve, lahko odkrilo neskončno popolnost in lepototer radost po sebi in hkratno neovrgljivo ureditev.

Medtem tretji vzgib uma odkrije zakon povračila umskihenergij, čiste zavesti in prav toliko gotov kot vitalni ali fizični,zvest samemu sebi, biti uma in umski naravi, ne zakon vitalnihpovračil umskemu dinamisu, ampak napredovanja duše v bitju insili dobrega, lepote in moči – moči uma in moči duše –, veličine,ljubezni, veselja in spoznanja. Vzpenjajoč se etični um nič več nesledi dobremu za nagrado sedaj na Zemlji ali v drugem bivanju,pač pa zaradi dobrega, ne izogiba se hudobnega zaradi strahu predkaznijo na Zemlji kasneje v tem življenju ali v drugem življenjuali v peklu, pač pa zato, ker je početje zla ponižujoče in

177možnosti in njeni sledi do konca, kot tudi zato, da bi v vsaki opa-zovalo trenutno odkrito postavo in mero. Tu, kot tudi na drugihpodročjih, kot v vitalnem in fizičnem, tako tudi na umskem, jedelo, ki je dodeljeno njegovemu razumu in volji, ne samo to, daprek vedno večjih izkušnjah pogojev naraščajoče luči, moči,pravice in resnice, veselja, lepote in širjave spozna in obvlada, nepa zgolj odkrije Resnico in Postavo ter postavi ureditev in red,ampak nenehno širi njegove smeri in meje. Zato se človek, umskobitje, niti v življenju niti na teh področjih ne more predolgo zaus-tavljati pri delni resnici nekega vzpostavljenega sistema, ki jezačasno zamenjan za večni red – najmanj tu, kajti s tem ko napre-duje, je vedno izzivan naprej, dokler ne spozna, da je iskalecneskončnega in moč absoluta. Njegov temelj se tu pogrezne vmračno neskončnost življenja in snovi; medtem ko se njegovaglava dvigne proti svetli neskončnosti duha.

Tretji vzgib umske energije jo zato vodi na lastno rodno poljein v vladavino nad morečo podrejenostjo ponižujočim inomejujočim zahtevam vitalne in fizične karme. Res je, da njeg-vo nižje bitje ostaja podrejeno zakonu življenja in telesa, kot jetudi res, da si mora prizadevati za to, da najde v življenju ali daprinese v svet okrog sebe neko postavo resnice pravega in dobre-ga, lepote, ljubezni in radosti, volje uma in spretnosti, saj jezaradi tega prizadevanja človek in ne žival ter brez tega ne morenajti zadovoljstva v življenju. Sta pa dve zadevi, ki ju moravedno bolj čutiti in uresničevati. Prvič, da življenje in snov sledi-ta svoji zakonitosti namesto, kot je blizu človekovemu poj-movanju, moralni, razumski, umsko opredeljeni estetiki alikakšnemu drugemu umskemu pravilu; če želi vanju uvesti karkoli takšnega, mora to ustvariti kar sam s preseganjem fizičnegain vitalnega zakona ter odkrivanjem drugega in boljšega. Drugič,čim bolj sledi tem stvarem zaradi njih samih, tembolj odkrivanjihovo pravo obliko, svarupa, in razvije njihovo moč, da pre-

176

etičnega obnaša-nja, ki ga je treba ubogati ne glede na upornostnižjega uma, na kakršne koli muke vitalnega problema in nakakršen koli vnanji rezultat, manjvreden izhod.

Višji um ima čist in popoln vpliv samo na nekaj visokih duš,pri drugih deluje na nižji in vnanji um, vendar sredi velikih zata-jitev, zmede in izkrivljenosti misli in volje, spreobračajoče alizmanjšujoče mešanice. Na množico ljudi, ki jim vladajo nižjiegoistični, vitalni in konvencionalni kriteriji obnašanja, je njegovvpliv posreden in majhen. Kljub temu daje ključ, ki mu moramoslediti, če naj sledimo duhovnemu vzponu smeri karme. Najprejopazimo, da pravičnik sledi etičnemu zakonu zaradi njegasamega, ne pa zaradi kakšnega drugega razloga, je pravičenzaradi pravičnosti same, pošten zaradi poštenosti, usmiljen zaradiusmiljenosti, pristen samo zaradi pristnosti. Hariščandra je žrtvo-val sebe, ženo, otroke, kraljestvo in podanike z neomajnozvestobo resnici izrečene besede Šivi, je dal raje sokolu svojemeso, kot da bi opustil kraljevsko dolžnost, da zaščiti ubežnika,Bodhisatva je legel pred sestradanega tigra. Vse to so podobe vkaterih je sveta ali epska legenda posvetila to višjo vrsto kreposti,osvetlila dviganje etične volje in postave moralne energije, ki odčloveka, žive stvari ali bogov karme ne zahteva nobenegapovračila, ne postavlja nobenega pogoja, ne preračunava posledico večjem ali manjšem ali največjem dobrem, o največjem številu,ne sprejema niti hedonističnih niti utilitarnih meril, pač pa pre-prosto opravi delo kot stvar, ki jo je treba opraviti, ker je to pravin krepostno in zato pravi zakon bivanja etičnega človeka,kategorični imperativ njegove narave.

Ta vrsta visoke absolutnosti v etičnih zahtevah je grozna zameso in za ego, ker ne dovoljuje nobenega ugodja in kompro-misa, nobenih popustljivih rezerv ali okoliščin, nobenegadobičkonosnega dogovora med egoističnim življenjem in vrlino.Napadalen je tudi za praktični razum, saj zanemarja sestavljenost

179užaloščujoče za bitje ter odklon od njegovega prirojenega inobveznega prizadevanja. To ni obveznost njegove moralnenarave, ampak resnično kategorični imperativ, klic, ki ga je vceloti bolj sestavljene človeške narave mogoče omiliti, zatreti aliizključiti na zahtevo drugih delov in potreb, toda za etični um jeobvezujoč in absoluten. Krepost, ki zahteva nagrado za dobrodelovanje in potrebe po kaznovanju, da se ohranja gibanje v pravismeri, ni pravi delež, ni prava postava etičnega bitja, ampak prejmešana stvaritev, pravilo praktičnega razuma, ki vedno iščekorist, trdi, da je prav tisto, kar je koristno in uporabno, pravilo,ki ne gleda najprej na dušno rast, ampak na mehanično zago-tovitev urejenega zunanjega obnašanja. Da bi jih zagotovilo, pod-kupuje in ustrahuje vitalno bitje za privolitev in nevoljnopodrejenost lastnih gonov in naravnih podvigov. Tako ustvarjenadobrina je ugodnost, družbena primernost, preudarna omejitevegoizma, komercialni nadomeestek za pravo stvar. V najboljšemprimeru je navada uma, ne pa resnica duše, v umu pa fabrikat,mešane in manj-vredne tvarine, običajna krepost, negotova inuničljiva ob naravni življenjski porabi, ki jo druge ugodnosti zlah-ka zamenjajo ali pa se jo zlahka kupi ali z njimi pridobi – ne greza visoko in jasno zgradnjo, vzdržljivo in v notranjosti živosamotvorbo duše. Kakor koli, njena praktična korist ali služenjekot korak prehoda, umska navada zmede in vitalističnega kom-promisa, ki ga goji, in še vprašljivejše zmede in kompromisi, kijih podpira, so iz konvencionalne moralnosti napravile eno odglavnih sil, ki zadržujejo napredovanje človeškga življenja kpravi etični ureditvi. Če bi človeštvo naredilo kakršen koli trajenin pravi napredek, to ne bi bilo zaradi vrline, ki bi bila ustvarjenaz nagradami in kaznimi ali kakršnim koli sankcioniranjem male-ga vitalnega ega, ampak zaradi vztrajanja višjega uma nad nižjim,vztrajanjaa na pravičnosti zaradi nje same, na imperativnih moral-nih vrednotah, na absolutnem zakonu in resnici etičnega bitja in

178

razcvet naše duše pravice, naše duše resnice, naše duše ljubezniin usmiljenja, naše duše čistosti ali žrtvovanja. In pred veličinonjegovega imperativnega mandata zunanji naravi se morajovitalno bitje in praktični razum in površno iskanje razumaprikloniti kot pred nečim višjim od sebe, nečim, kar neposrednopripada božanskemu in neskončnemu.

Medtem dobimo ključ k višjemu zakonu karme, storitve inpovračila energije ter takoj in neposredno vidimo, da je začloveka vsak zakon karme resnično in končno, čeprav najprejprikrito, je za človeka zakon njegovega duhovnega razvoja. Pravopovračilo dejanja vrline za etično pravo storitev njegove energije– njegovo edino plačilo, če hočete, pri katerem ima pravico vztra-jati – je, obenem z rastjo moralne krepkosti v njem, nadgradnjaetičnega bitja, razcvet duše pravice, pravičnosti, ljubezni, usmi-ljenja, čistosti, resnice, moči, poguma, samoizročanja, kar hočepostati. Pravo povračilo za zla dejanja etično napačnega izločkaenergije – njegovo kaznovanje, če hočete, in edina kazen, dokatere ima kakšno potrebo ali pravico – je njegovo zaostajanje vrasti, podrtje zgrajenega, zamračitev, obubožanje duše, čistega,močnega in sijajnega bitja, za kar si prizadeva. S tem dejanjemlahko doseže notranjo srečo, spokoj, mir, dušno zadovoljstvo,izpolnjeno s pravičnostjo, ali pa notranje razdejanje, trpljenje,nemir, nelagodje in bolehnost njegovega spusta ali razdor, a odBoga ali moralnega zakona drugega ne more zahtevati. Etičnaduša – ne ponaredek, ampak pristna – sprejme bolečino in trplje-nje, težave in kruta zastraševanja življenja, ne kot kazen za svojegrehe, pač pa kot priložnost za svojo rast, preizkus izgrajene aliprirojene moči, ter srečo in vsak zunanji uspeh ne kot nagrado zavrline, po kateri je hrepenel, ampak kot priložnost za še večji, težjipreizkus. Kaj lahko temu iskalcu pravice pomeni vitalni zakonkarme ali kaj mu njegovi bogovi lahko storijo, da se boji ali potem hrepeni? Etično-vitalistična razlaga sveta in njen pomen ter

181sveta in človeške narave, in zdi se, da spominja na ekstremizemin izključnost, ki sta za življenje enako nevarna kot vzvišenost videalnem namenu. Fiat justitia ruat coelum, naj se izpolnipravica, čeprav se zruši nebo, je pravilo obnašanja, ki ga lahkorav-nodušno sprejme samo idealni um ali pa ga idealno življenjetolerira v praksi. Toda celo širšemu idealnemu umu postane taabsolutnost nevredna zaupanja, če ne gre za poslušnost višjemuzakonu duš, ampak zunanji moralni postavi, kodeksu obnašanja.Kajti potem imamo namesto dvigajočega entuziazma togostfarizeja, strastnost ali ozkost puritanca ali življenje ubijajočotiranijo ene same plati narave. To še ni višji umski vzgib, ampakusmerjenost k njemu, poskus dviga nad prehodno postavo invitalistični kompromis. S seboj pa prinaša izumetničenost,napetost, prisilo, pogosto odbijajočo vzdržnost, ki ob omalovaže-vanju zdrave pameti in širne modrosti ter preproste naravnostipravega etičnega uma in gnetljivosti življenja, ki ga tiranizira, ane preobrazi, ni višja popolnost naše narave. Toda celo tu ostajapoizvedovanje po velikem povračilu za izločanje moralneenergije, vreden poskus, če je cilj zares mogoče doseči z vztraja-njem pri togi poslušnosti zakonu moralne dejavnosti, ki še neobstaja ali pa je pomanjkljiv, kar pa edino lahko napravi postavonašega obnašanja pristno in živo – etično bitje z neodtujljivoetično na-ravo. Nobeno pravilo, ki mu ga naložijo od zunaj, najbo v imenu zakona ali Boga ali preroka, kot tako za človeka niresnično, pra-vično ali obvezujoče; takšno postane samo takrat,ko se odziva na nekatere potrebe ali pomaga razvoju njegoveganotranjega bitja. Ko pa se notranje bitje razkrije, razvije, je vvsakem trenutku naravno dejavno, preprosto in nevsiljeno imper-ativ; takrat dobimo pravi notranji in intuitivni Zakon, v njegoviluči samospoznanja, njegovi lepoti samoizpolnitve pa pomen svo-jega intimnega živ-ljenja. Dejanje pravice, resnice, ljubezni,usmiljenja, čistosti, žrtvovanja postane brezhiben izraz, naravni

180

ki sili vsako bitjem da naj potrdi svoje življenje kolikor mora alikolior zmore glede na svoj prirojeni jaz in način izražanja, svab-havo. V prehodnem vzgibu življenja, s katerim nas seznani um,res obstaja moralni instinkt, ki se razvija v moralni občutek inidejo – ne popolno, saj opušča veliko področij obnašanja, nakaterih je luknja ali nezavedanje občutka moralnosti, zadovoljenaizpolnitev egoističnih želja na račun drugih ne pa imperativ saj joje mogoče izbojevati in strmoglaviti s prej vsiljenim, bolj naravnoprevladujočim zakonom vitalnega bitja.Tisto, kar egoističničlovek najbolj neizprosno uboga, je skupinsko ali družbeno pravi-lo obnašanja, ki sta ga v njegov um vtisnila zakon in izročilo, jus,mores, zunaj pa njegov običajni krog, kjer si dovoli ugodno širi-no. Razum posploši idejo moralnega zakona, ki s seboj nosiobvezo, na katero naj bi človek pazil in jo ubogal, a jo lahko neupošteva ob tej zunanji ali notranji nevarnosti in vztraja najprej innajveč na moralnem zakonu, obveznem nadziranju samega sebe,pravičnosti, poštenosti, obnašanja, bolj kot na zakonu resnice,lepote in harmonije, ljubezni, obvladanju, saj je njegova prva skrburejanje njegovih želja in nagonov ter njegove zunanje vitalnedejavnosti, je njegova prva skrb in tu mora najti svoje ravnotežjekot tudi ustaljen in sprejet red, preden prične varno stopati globljein se vedno bolj razvijati v smeri svojega notranjega bitja. Idealnium je tisti, ki v površni občutek za moralo prinaša relativno obve-zo, intuicijo noranje in absolutne etične obveze, in če teži k temu,da odstopi etiki prvi in najpomembnejši in v nekaterih umihceloten prostor, je to še vedno zaradi prioritete akcije, ki ji ga jedolgo prepuščal v zemeljskem razvoju uma; človeka spodbudi, daza akcijo in svoje odnose z drugimi stvarmi najprej uporabi svojidealizem. Kot je v umu moralni instinkt, ki išče dobro, obstajatudi etični instinkt, čustven in dinamičen, ter instinkt človeka, kiišče spoznanje, ki prav tako zadeva razvijajoči se razum, saj seželi razvil v vseh smereh tako kot v etični in poiskati njihovo

183obseg za takšno dušo, človeka na višini njegove evolucije, nimanobenega pomena. Potoval je onkraj pristojnosti vmesnih Moči,glavnina njegovega duhovnega prizadevanja je povzdignjena nadmedel sivobeli pas, ki je njihovo cesarstvo.

Ne more biti večje napake, kot je zavedenost z absolutnmvztrajanjem etičnega bitja, da je etičnost edina in najvišjazahteva, ki jo ima Neskončno do nas, ali edina postava in smervišje karme in da v primerjavi z njo ni pomembno nič drugega.Ideja nemškega misleca, da je človeku naložen kategoričniimperativ, da išče pravično in dobro, nepopustljiva zakonitostpravega vodenja, ne pa kategorični imperativ Nadduše, ki bi gasilil iskati, kar je lepo in resnično, iskanje zakonitosti prave le-pote in harmonije ter pravega spoznanja, je edinstveni primerpodcenjevanja. Gre za napačno dedukcijo, ki izhaja iz preve-likega ukvarjanja s prehodnim vzgibom človekovega uma intudi tu samo z eno platjo zapletenih pojavov. Indijski misleci soimeli širši pogled, ki poleg tega, da dopušča pravo etično bitjein obnašanje kot prvo potrebo, šteje spoznavanje za večjo ulti-mativno zahtevo, za neizogibni pogoj, in z mnogo večjo bližinopopolnemu gledanju pride njihovo širše izkustvo, ki bodisi zara-di pobude k absolutnemu spoznanju ali čiste neosebnosti voljeali zanosa božanske ljubezni in popolne radosti – in celo prekvsrkavajočega osredotočanja dušnega, vitalnega in fizičnegabitja – obrne dušo k Najvišjemu, tako da lahko v vsakem delunašega jaza, narave in zavesti pride do klica in neomajneprivlačnosti Božanskega. Dviganje vsega tega in imperativBožanskega na vseh poteh našega bivanja je spodbuda zasamopovečevanje k popolnemu, integrirajočemu posedovanjuBoga, svobode in nesmrtnosti ter zato najvišja postava naše na-rave.

Temeljni vzgib življenja ne ve ničesar o absolutnem etičnemvztrajanju, njegov kategorični imperativ je impertiv Narave same,

182

pogosto plačujemo svoje napake, neumnosti, nevednost o tem,kakšna dejanja so pravilna, za vsako spregledanje ali zlorabozakonov, ki vladajo našemu psihičnemu, vitalnemu in fizičnemubivanju. Gotovo je, da je znanje moč za učinkovitost in uspeh.Razum si utira pot v snovnem svetu, se varuje pred vitalnim infizičnim trpljenjem, si bolj zagotavlja vitalne nagrade kotmoralno pravičnost in etični namen.

Toda Višji um človeštva se z utilitarno uporabo spoznanj kotzadnjo besedo pri iskanju razuma ne zadovoljuje bolj kot zvitalističnim in utilitarnim obratom in zahtevo etičnega bitja.Tako kot v človekovem etičnem tudi v njegovem razumskembitju vznikne potreba po spoznanju, ki ni več njegova življenskakorist, njegova potreba po pravilnem spoznaju, pravilnemdelovanju, po učinkovitem in razumskem delovanju v svetuokrog sebe, pač pa potreba duše, obvezna zahteva notranjegabitja. Iskanje znanja zaradi spoznanja je prava, notranja dharmarazuma, ki prvenstveno ne izvira iz potrebe po zagotovitvi živ-ljenjskih sredstev in uspeha pri delovanju. Vitalno-kinetičničlovek je seveda nagnjen k temu, da gleda to strast razuma kotvredno spoštovanja, še vedno pa jo ima za nepraktično in pogos-to nepomembno posebnost: tako kot vrednoti etiko po njenihdružbenih učinkih ali po nenih nagradah v življenju, tako tudispoznanje vrednoti glede na njegovo zunanjo zmožnost pomagati.Znanost je v njegovih očeh veličastna zaradi izumov,povečevanja udobja, sredstev in pripomočkov. V vseh zadevah jenjegovo merilo vitalna učinkovitost. Dejansko pa Narava vidi inpremešava od prve k večji in notranjejši Volji, giblje ga večjinamen,vsako iskanje znanja pa izhaja iz potrebe uma, potrebenjegove narave, torej potrebe duše, da je tu v naravi. Njena potre-ba po znanju je eno s potrebo po rasti in od nestrpne radovednos-ti otroka navzgor vse do resnega pritiska uma misleca, učenjaka,znanstvenika, filozofa je temeljni namen Narave isti. Ves čas, kot

185pravo postavo. Resnica, lepota, ljubezen, sila in moč so navsezad-nje za pravo rast uma in življenja ter za polnost delovanja pravtoliko koristne, kot poštenost, čistost in pravica. Ko dosežejoraven visokega ideala, postanejo tudi te, nič manj kot etični motiv,ne iskanje in nuja te relativne narave in pomena, ampak postavain klic k duhovni popolnosti, notranji in absolutni božanskiimperativ.

Višji um išče ne samo dobro, ampak tudi resnico, spoznanje.Poleg etične ima tudi razumsko bit in nagon, ki ga žene, voljo pospoznavanju. Žeja po resnici v svoji usmerjenosti navzgor ni ničmanj božanska kot je prizadevanje po dobrem, v svojih zgodnjihdejanjih celo bolj, potreba po rasti naše zavesti in bitja ter praviureditvi naših dejanj nič manj mperativna potreba naloženačloveku z voljo duha v vesolju. Pri spoznavanju in iskanju dobre-ga vidimo enake smeri in stopnje razvoja energije. Kot osnova jepreprosto zavest življenja, ki išče za svoj jaz, se vedno bolj zave-da svojih vzgibov, dejanj in odzivov, svojega okolja, navad, utr-jenih zakonov, pri doseganju in širjenju se vedno uči iz lastnihizkušenj.. To je pravzaprav temljni namen zavesti in uporaberazuma, in razuma – razuma z mislečo voljo v svoji človeškimojstrski zmožnosti – ter podpira in zaobjema, se spreminja znjegovim spreminjanjem, širi z njegovim širjenjem in postopomaizpopolnjuje vse drugo. V svojem prvem dejanju človek sledispoznanju z določeno radovednostjo, a si pri tem pomaga vglavnem s praktičnimi izkušnjami, ki mu omogočajo, da boljeizpolni in bolj zagotovo razširi prvotne namene življenja.

Opazimo pa lahko, da se kot moč za povračila življenja zdi, dasvetovna energija doda neposrednejši pomen in daje spoznanju,pravemu praktičnemu delovanju razuma, otipljivejše rezultate,kot jih odstopa moralni pravičnosti. V tem snovnem svetu jevprašljivo, koliko je moralna pravičnost poplačana z vitalnim inje kot povračilo povrnjeno moralno zlo. Gotovo pa je, da zelo

184

liko prevladovanja te absolutnosti. Znanstvenik sledi svojimugotovitvam, zato da bi spoznal zakonitost in resnico v procesihvesolja – njihove praktične posledice so le drugotni motivumskega poizvedovanja, ne pa kakršen koli motiv za višje znan-stveno poizvedovanje. Filozofa od znotraj žene iskanje končneresnice stvari samo zaradi edine Resnice, vse drugo, kot videtipravi obraz Resnice, postane njegovemu iščočemu umu in dušispoznanja drugotnega pomena ali nepomembno. Ničemur se nemore dovoliti vmešavanja v ta imperativ. Obstaja pa tudi težnjapo istovrstni ekskluzivnosti glede interesa in procesa tega abso-luta. Mislec je zavzet, da bi našel in podkrepil resnico o sebi insvetu; ne glede na to, kakšen moteči učinek bi to lahko imelo namotenje vzpostavljene življenjske temelje, religijo, družbo, neglede na vsako drugačno gledanje, mora izraziti svet resnice, neglede na dinamične posledice na življenje. In ko notranja deja-vnost preseže hladnost razumskega iskanja ter postane ognjevitoteženje po doživetju resnice, sijajno notranje doživljanje resnice,rojstvo v novo zavest resnice, ta absolut postane naj absolut in taimperativ naj imperativ. Zaljubljen v luč, modrec, jogi spozna-nja, videc, riši živi za spoznavanje in v spoznavanju, saj je to, karišče, absolut luči in resnice, njegova zahteva do njega jeedinstvena in absolutna.

Istočasno je to tudi smer energije sveta – kajti svet Šakti jeŠakti spoznanja in zavesti, ne samo Moči sile in delovanja –,proizvod energije spoznanja pa prinaša svoje posledice takozanesljivo kot energija volje, ki išče uspeh v delovanju alipravilno etično obnašanje. Toda posledica, ki jo povzroči na tejvišji ravni iskanja v umu, je preprosta in povsem navzgorusmerjena rast duše v luči in resnici. To in kakršna koli sreča, kijo prinaša, je edina najvišja nagrada, ki jo zahteva duša spoznanja;za-mračitve luči v notranjosti, bolečina zaradi odpada od resnice,bolečina zaradi nepopolnosti, ker ne živi samo po svoji postavi in

187je videti zaposlena samo z vzdrževanjem svojega delovanja, zživljenjem, z zunanjim, s svojim skrivnim namenom pri drugih,gre za evolucijo tistega, kar je skrito v njej: kajti če je njen prvidinamični svet življenje, je njeno višje razodevanje sveta zavest,pri čemer je razvoj življenja in delovanja le sredstvo razvoja vživljenje zavite zavesti, zaprte duše, džive. Delovanje je sredstvo,spoznavanje je znamenje, rast zavestne duše pa je namen.Človekova uporaba razuma za iskanje spoznanja je zato tisto, karga najbolj razlikuje od drugih bitij in mu zagotavlja visoko inizjemno mesto na lestvici bivanja. Njegova sla po spoznavanju,najprej po spoznavanju sveta, potem po spoznavanju sebe intistega v katerem se srečata oba in kjer najdeta skupno resnico,spoznavanju Boga, je osrednji tok njegovega idealnega uma invečji imperativ njegovega bivanja kot imperativ delovanja,čeprav ga slednji popolnoma obvladuje, večji po širini svojegadosega in prav tako večji po svoji učinkovitosti na delovanje, vpovračilih svetovne energije odraz moči resnice v njem.

Gre za tretji vzgib najvišjega uma, ko se ta pripravlja, da bi sesprostil, njegov čisti jaz volje in razuma, sijajni vodja njegovegaprizadevanja podrejenosti vitalnemu motivu, da ta imperativ na-rave, ta notranja potreba, ki v človeškm umu ustvari pobudo pospoznavanju, postane nekaj mnogo večjega namesto tega, vsebolj jasno idealni absolutni imperativ duše, ki izhaja iz lupin inolupkov nevednosti in teži k resnici, k luči kot pogoju svojeizpolnitve in je dejansko klic Božanskega njegovemu bitju. Čarzunanje koristnosti v celoti preneha biti koristen kot spodbuda pospoznanju, tako kot tudi čar vitalne nagrade, ponujane sedaj alina drugem svetu, preneha na isti visoki ravni našega vzpona, kije potrebna kot spodbuda za odliko, in zato da ji pripišemopomen pod katero koli navidezno barvo, se čuti celo kot zniže-vanje nezanimanja, padec z visoke ravni čistosti dušnega motiva.Celo v bolj vnanjih oblikah razumskega iskanja se že čuti neko-

186

sili in k razumu,– in potem vse bolj jasno nevpletenemu, povratekk razsvetljenju in zadovoljstvu uma in duše ob zavestni uporabi inmodri uporabi njenih moči in zmožnosti, nazadnje pa, edinonajvišje povračilo, porast duše v luči, zadovoljstvo njene izpol-nitve v spoznanju, njeno rojstvo v najvišjo zavest in čisto izpol-nitev njene naravne obveze. Gre za to rast, božansko rojstvo aliduhovno samopreseganje njegovo najvišjo nagrado, ki je bila zavzhodni um vedno najvišji dosežek, – rast iz človeške nevedno-sti v božansko samospoznanje.

189v celoti v luči, je kazen, ki jo povzroča trpljenje. Zunanje nagradein življenjsko trpljenje so majhne stvari v primerjavi s človekovovišjo dušo spoznanja. Celo njegov visok um spoznavanja se bopogosto soočil z vsem, kar lahko svet stori, da ga prizadene, pravtako kot je pripravljen na vse vrste žrtvovanja pri njegovemiskanju in potrjevanju resnice, ki jo pozna in za katero živi. Brunoje gorel v rimskem ognju, mučenci vseh verstev so trpeli in kotpriče luči v njih pozdravljali mučenje in preganjanje. Buda jezapustil vse, da bi odkril temni vzrok splošnega trpljenja v temminljivem svetu in pot izhoda v najvišjo Stalnost. Asketi so kotutvaro odvrgli življenje v svetu, njegove aktivnosti, užitke,privlačnosti z edino voljo, da vstopijo v popolno resnico innajvišjo zavest, so priče temu imperativu spoznanja, njegovi skra-jni primeri in razlagalci.

Namen Narave, duhovna upravičenost njenih poti se vsaj vtem obratu njenih energij kaže, kot da vodi zavestno dušo vsmereh resnice in spoznanja. Kot prvo je fizična narava, ki gradisvoje trdno področje na podlagi utrjene resnice in zakona, a opre-deljeno s podzavestnim znanjem, ki si ga še ne deli s svojimi bitji.Sledi kot Življenje, počasi zavedajoč sama sebe, ter išče spozna-nja, da bi se lahko vidno gibala po svojih poteh in hkrati povečalasestavljenost in učinkovitost svojih vzgibov, počasi pa razvija tudizavest, da je za višji in čistejši zaključek teba slediti spoznanju, zaresnico, za zadovoljstvo kot izrazu življenja in kot duhovnemusamoodkritju duše spoznanja. Končno pa duša sama raste vresnici in luči, raste v popolno resnico same sebe, ki je njenaizpolnitev, ki postane zakon in visoki cilj njenih energij. Na vsakistopnji pa daje povračila glede na razvitost cilja in zavesti bitja.Najprej povratek spretnosti in tvornega razmišljanja – in njenalastna potreba zadostno razloži, zakaj življenjsko nagrajuje inzakaj ne, kot bi storil naš etični razum, k pravičnem, ne v glavnemk moralnemu dobremu, ampak k veščemu in krepkemu, k volji in

188

vzgiba, če se vmeša preveč nadležna pestrost ali križem kražemakcije in reakcije, prebogat obsežek sil, potem ozka,nekompromisna nesposobnost našega logičnega razuma tam nenajde zakonitosti, ampak negotovost in zmedo. Našemu razumuje treba dovoliti, da poseka in obteše in arbitrarno izbere svojeustrezne okoliščine, osami njegove nespremenljive podatke,okosteni ali mehanizira življenje. Sicer bo ob izgubi stal zodprtimi usti, nesposoben natančno razmišljati ali učinkovitodelovati na področju finih in nedoločnih razmerij. Omogočenomu mora biti, da se ukvarja z mogočno Naravo, tako kot seukvarja s človeško družbo, politiko, etiko, upravljanjem. Sajlahko razume in opravi dobro delo le tam, kjer mu je dovoljenograditi in skicirati lastne umetne zakonitosti, pokončen in jasen,natančen, tog in ne-zmotljiv sestav in pustiti tako malo prostora,kot je le mogoče, za brezkončno gnetljivost, pestrost inzapletenost, ki iz Neskončnega pritiska na naš um in življenje.Ganjeni s to potrebo, se lotimo za svoje duše in vesoljnega Duhaizmisliti tako preprost in neupogljiv zakon karme, kot bi ga saminapravili, kot da bi bilo upravljanje sveta prepuščeno nam. Ne binapravili tega skrivnostnega vesolja, pač pa vzorec racionalnegavesolja, prirejenega našemu klicu po preprostem in določenemvodenju v akciji za dobro označeno mero, na oko lahek in jasenza naš omejeni razum. Toda za silo, ki ji pravimo karma, seizkaže, da ni tako natančen in nespremenljiv mehanizem, kot smoupali. Prej je to zadeva večjega števila ravni, ki spreminjajo svojobraz in hod ter samo tvarino, ko se vzpenjajo z ene ravni nadrugo, na posamezni ravni pa niso en sam vzgib, ampaknedoločena zapletenost mnogih spiralnih vzgibov, ki jih mi zelotežko uskladimo med seboj ali ugotovimo katero koli nam nez-nano ubranost, te zapletenosti se neizračunljivo razpletajo na temmogočnem področju dušinega ukvarjanja z Naravo.

Torej karme ne štejmo več kot zakon, temveč kot večstransko

191

Zapletenost karme

Očitno je, da moramo opustit sedanjo teorijo karme in njenplehek poskus, da se upraviči poti vesoljnega Duha, s tem da jimvsiljujemo grobo identičnost z zaključnimi pojmovanji postave inpravice, grobe in včasih divjaško primitivne metode nagrajeva-nja in kaznovanja, vabe in svarila, ki sta tako ljubi človeškemupovršinskemu umu. V osnovi delovanja Narave obstaja pristnejšain bolj duhovna resnica, mnogo manj mehansko izračunljivvzgib. Tu ni togega in ozkega etičega zakona, vezanega na drobnočloveško pomembnost, ni poučevanja otroške duše z mešanicopalice in korenčka, nobenega nekoristnega kolesa brutalnevesoljne pravice, ki se samodejno giblje po kolesnicahčlovekovih nevednih presoj, zemskih želja in instinktov. Življe-nje in prerajanje ne sledita tem umetnim konstruktom, pač pavzgibu, ki je duhoven in blizu najglobljemu namenu Narave.Vesoljna Volja in Modrost, opazovalec vzpenjajočega napre-dovanja dušine zavesti in izkustva, ko se dviga iz podzavestneSnovi in se vzpenja proti svoji sijajni božanskosti, postavi merilain nenehno povečuje smernice postave ali – naj tako rečemo, kerje zakon preveč mehaničen pojem – resnico karme.

Kajti tisto, kar pojmujemo kot zakon, je posamezen nespre-menljv vzgib ali ponavljanje v Naravi, plodovito z določenimzaporedjem stvari, ki mora biti jasno, natančno, omejeno na svojobrazec, nespremenljivo. Če ni tako, če je preveč upogljivosti

zakonom in zlahka zaznavnim povračilom naših energij, življenj-ska raven, sestavljena iz polno dvomljivih nagrad in nevarnihpovratnih udarcev, bogatih obljub in mračnih groženj, umskaraven s svojimi visokimi, ostrimi, nedosegljivimi absoluti, katereje v njihovi ločenosti težko vključiti, vse skupaj pa tako težkospraviti in kombinirati, ter nadumska raven, kjer se dosegaabsolute Narave, so njene relativnosti odrejene na svoja mesta,vsi ti nižji vzgibi pa rešeni in usklajeni, ker so sijajno našli svojnotranji vzrok bivanja. To razločevanje samo po sebi ni napačno,toda njegova resnica je podrejena dvema glavnima pogojema, kinaenkrat povzročita zapletenost, ki v prvem obrazcu ni očitna.Nad in za človeškim bivanjem so štiri ravni, vsaka raven pavsebuje še druge, čeprav je vsaka teh drugih podrejenaprevladujoči zakonitosti ravni – življenje na primer uboga naumski ravni zakonitost uma in spremeni svoje vzgibe v instru-mentacijo svobodnega razuma. Pa še to: človek živi v telesu infizičnem svetu. Bolj ali manj je odprt za obširne vzgibe življe-njske ravni in svobodno gibanje umskega sveta, ki sta v svojihmožnostih veliko obširnejša in svobodnejša kot kar koli, čemurpravimo um in živ-ljenje, vendar ne živi v tisti svobodni umskiluči ali obširni življenjski sili. Njegovo delo je to, da prinese dolin tu utelesi toliko višjega življenja in višjega uma, kolikor galahko obori v snov, opremi z obliko in organizira v fizičniobrazec. Seveda se sorazmerno s svojim vzponom dvigne nadfizično in vitalno v višje umske smeri karme, ne more pa jih vceloti pustiti za seboj. Svetnik, razumnik, znanstvenik, mislec aliustvarjalec, iskalec lepote, iskalec katere koli umske popolnosti nisamo to. Je, čeprav manj izključno, vitalni ali fizični človek.Podrejen je zahtevam življenja in telesa, je soudeležen v vitalnihin fizičnih motivih karme ter prejme zapletena in prepletenapovračila teh energij. Pri njegovem rojstvu ni določeno, da boživel v celoti v umu, saj se mora tu ukvarjati tudi z življenjem in

193dinamično resnico vsakega dejanja in življenja, tukajšnjegaorganskega gibanja Neskončnega. To je tisto, kar so v njej videlistarodavni misleci, preden jih niso manjši umi raztrgali inrazrezali na koščke ter spremenili v lahek in zavajajoč priljubljeniobrazec. Delovanje karme sledi in prevzema mnoge možnostnesmeri duha v njegovo mnogovrstno valovanje, številne valove intokove svetovnih sil, ki se povezujejo in si nasprotujejo. Gre zaproces ustvarjalne Neskončnosti. Gre za dolg in mnogovrstennačin napredovanja posamične in vesoljne duše v Naravi. Naš fi-zični um, vedno vezan na površen videz, tega ne more razmotati.Prav tako tega ne zmore naš vitalni um želja, ki se spotika naprejv oblaku lastnih instinktov in hrepenenj ter zaletavih določanjskozi labirint teh neštetih privabljajočih in nasprotujočih si sil, kinas obdajajo in silijo ter ženejo in ovirajo pred vidnimi in nevid-nimi svetovi. Tega ne moremo popolno razvrstiti, obračunati,povezati v svežnje z natančnostjo našega logičnega razuma prinjegovem trdovratnem iskanju izrazitih dogem. Popolnoma bomorazvozlali tisto, kar je sedaj nejasen Naravin hieroglif karme,takrat, ko se bo v naši razširjeni zavesti dvignil nadumski načinspoznavanja. Nadumske oči zajamejo z enim pogledom stosovpadajočih in razhajajočih se gibov ter zavijejo v obsežnostisvojega usklajajočega videnja Resnice vse, kar predstavlja zanaše ume nesoglasja in nasprotovanja, trke in spojene sporeneštetih nasprotnih resnic in moči. Resnica za nadumsko videnjeje hkrati ena sama in neskončna in zamotanosti njene igre služijotemu, da se zelo lahko prinese na dan bogati pomen večstranskeenosti Večnega.

Zamotanost smernic karme je mnogo večja, kot smo jo ževideli v stopnjah misli, ki smo jih bili prisiljeni rezati, da bipriplezali do vrhov, kjer se srečajo. Da bi bilo umu udobneje, smosi izbrali način govora, kot da bi bilo četvero popolnoma ločenihravni, vsaka s svojimi ločenimi smermi karme – fizična s trdnim

192

svojo fizično silo in fizični okvir neke umske in vitalne moči, kijih je pomotoma zamenjal za duhovne. Kolikor daleč lahkoodkrijemo, zaenkrat v človeški preteklosti ni bilo narejenega kajvečjega, če pa je že je bilo, je šlo to prehodni dosežek nadzavest-nega in se je spet vrnilo v našo nadzavest.

Skriti vzrok človekovega neuspeha, da bi se resnično povzpelonkraj sebe, je temeljna nesposobnost njegovega uma, življenja intelesa, da bi organiziral najvišjo celostno resnico in moč duha. Tanesposobnost pa obstaja zato, ker so um, življenje in telo po svojinaravi potrte in nepopolne sile Neskončnega, ki jih je treba, pre-den ubežijo iz svoje potrtosti in nepopolnosti, preobraziti v nekajvečjega od njih. Po svoji naravi so sestav delnih in ločenih vred-not in ne morejo ustrezno izraziti ali utelesiti celovitega in edine-ga vzgiba mnogih divergentnih in med seboj nesporazumnih alinapačno sporazumnih smernic, ne morejo same doseči drugegakot začasno, omejeno in pomanjkljivo skladje in red. Ni dvoma,da obstajajo snovno Neskončno, vitalno Neskončno in umskoNeskončno, v katerem čutimo popolnost, radost, bistveno ubra-nost, neizrazljivo popolnost, ki takrat, ko jo doživimo, povzroči,da spregledamo neskladja, pomanjkljivosti in nejasnosti, ki jihvidimo in celo zaznamo kot prvine neskončne popolnosti.Drugače povedano, Duh, Neskončni podpira te potlačenevrednote in iz njih izvablja določeno radost svoje pojavnosti, ki jepo svoje dovršena in dovolj neomejljiva. Toda zadaj in zgoraj jeveč, tam so večje in nezmotljivo skladne vrednote, večje resničnopopolne moči Duha, kot um, življenje in snov, ki čakajo, da bi seizrazile – in samo takrat, ko se bodo izrazile, lahko uidemo temusestavu ubranosti prek nesporazumov in popolnosti celote, kiobstaja z nepopolnostjo v podrobnostih. In ko se odpremovečjemu spoznanju, ugotovimo, da se lahko uresničijo celo zatake ubranosti, stabilnosti, popolnosti, kot so energije Uma, Živ-ljenja in Snovi. Slednje niso odvisni od lastnih poverjenih in

195snovjo ter po svojih najboljšh močeh vanju prinesti višji zakon. Inker ni umsko bitje v umskem svetu, to ni lahko, na koncu (lahkodomnevamo) pa je zanj nemogoče v celoti in popolno naložitizakonitost umskih popolnosti, umskih dobrin, lepote, ljubezni,resnice in moči v svoje nižje dele. Upoštevati mora tudi to drugotežko resnico, da imata življenje in snov svoje lastne popolnosti,oborožene z enako pravico za oblikovanje in vztrajanje, on pamora najti nekaj luči, nekaj resnice, nekaj duhovne in nadumskemoči, ki lahko nič manj kot umske prevzamejo tudi te imperativeter vse uskladijo v veliki in celoviti preobrazbi. Toda spet sepojavi težava; če ni odprt svetu svobodnega razuma, je še manjodprt globljim in širnejšim duhovnim in nadumskim ravnem. Respa lahko pride do velikih spustov duhovne luči, čistosti, moči,ljubezni, radosti v zemeljsko zavest v njenem človeškem obrazcu,ampak, človek, kakršen je sedaj, lahko zdrži le malo tega, polegtega jim v svojih umskih vzgibih ali življenjski dejavnosti, fizičniin snovni zavesti ter dinamisu ne more nuditi ustrezne organizaci-je, oblike in telesa. Tisti hip, ko poskuša doseči absolutno duha,se mu zdi, da mora zavrniti telo, utišati um in se umakniti iz živ-ljenja. To je tista nujna potreba, tista nesposobnost uma, življenjain telesa, da zadrži in se odzove duhu; to je skrivnost asketstva,filozofsko upravičevanje iluzionista, pritisk, ki giblje puščavnikain samotarja. Če pa na drugi strani poskuša poduhoviti um, živ-ljenje in telo, na koncu ugotovi, da je samo prinesel duha na nižjoprireditev, ki ne more dati vse svoje resnice, čistosti in moči. Doneke mere je poduhovil um, a mnogo bolj je poumil duhovno, karpomeni, da ga je ponaredil in zamračil ter na koncu razredčil nje-govo resnico, zaprl njegovo silo, omejil in spremenil njegovemožnosti. Morda je v mnogo manjšem obsegu poduhovil svoježivljenje, je pa mnogo bolj vitaliziral duhovno, kar pomeni, da gaje ponižal. Še nikoli ni poduhovil telesa, kvečjemu je z duhovnimodklanja-njem in vzdržnostjo pomanjšal fizično ali pa prinesel v

194

Kje je kaj

Vprašanju ob rob . . . . . . . . . . . . . . . .. . . . . . . . . .. 5I. DEL: PRERAJANJE IN KARMA . . . . . . . . . . . . . . .9Prerajanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . .. . . . . . . . . . . .11

Prerajajoča se duša . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .. . . . . 40

Ponovno rojstvo, razvoj in dednost . . . . . . . . . . . . . . . .50

Ponovno rojstvo in razvoj duše . . . . . . . . . . . . . . . . . . .63

Pomen prerajanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .. . 74

Vzpenjajoča se enotnost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 82

Involcija in evolucija . . . . . . . . . .. . . . . . . . . . . . . . 88

Karma . . . . . . . . . . . . . . . . . . .. . . . . . . . . . . . . . 96

Karma in svoboda . . . . . . . . . . . . . . . . . . .. . . . . . 110

Karma, volja in posledica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117

Ponovno rojstvo in karma . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .127

Karma in pravica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 137

DRUGI DEL: SMERNICE KARME . . . . . . . . . . . . . . 138

Temeljni pomen karme . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .. . 145

Zakonitost Zemlje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .. . . . . 188

Narava uma in zakon karme . . . . . . . . . . . . . . . . . . .158

Višje smeri karme . . . . . . . . .. . . . . . . . . . . . . . . . 175

Zapletenost karme . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 190

manjvrednih moči, ki so več ali manj nevedno orodje, čepravvečji globlje organizirajoče sile in spoznanja, katerega neustrezneizvedenke so. Ta sila in spoznanje je samoposedovana nadumskamoč in volja ter popolna in neovirana nadumska gnozaNeskončnega. To je tisto, kar je postavilo natančne mere Snovi,regulira instinkte motivov in pobud Življenja, povezuje miriadoiskanj Uma, toda nobeden izmed njih ni tista moč in gnoza, zatonič umskega, vitalnega ali fizičnega ni končno ali celo ne najdesvoje končne celovite resnice in ubranosti niti medsebojnesprave, dokler se ne pobere in preobrazi v nadumski pojavnosti.Nadum ali gnoza je namreč celotna organizirajoča volja in spo-znanje duhovnega. Je zavest Resnice, Sila Resnice, organskainstrumentacija božanske Postave, vsevideče oko božanskegaVidenja, ki svobodno izbira in ustvarja ubranost večne Anande.

196

Prevod in opombe pripravil:

Valentin Jež

Fotografije na platnici:

Marko Čadež (pomlad, jesen, zima), Marko Gubenšek(poletje)