3. konferenca DAES zbornik 2005.pdfprisiljeni vključiti v mednarodno izmenjavo znanja, metod in tudi izkušenj. Problemi in pristopi agrarnih ekonomistov tako postajajo vse primerljivejši,

3. konferenca DAES

Slovenija v EU - izzivi za kmetijstvo, živilstvo in podeželje

Moravske Toplice 10.-11. november 2005

Slovenija v EU - izzivi za kmetijstvo, živilstvo in podeželje

Uredil: doc. dr. Stane Kavčič

Programski odbor:

dr. Emil Erjavec (predsednik), dr. Andrej Udovč (namestnik), dr. Miroslav Rednak, dr. Stane Kavčič, dr. Luka Juvančič, dr. Aleš Kuhar, mag. Neva Pajntar, dr. Jernej Turk, Tone Perpar, Martin Nose.

Izdajatelj:

Društvo agrarnih ekonomistov - DAES; zanj Miroslav Rednak Prelom in priprava za tisk:

dr. Stane Kavčič, mag. Ajda Kermauner Kavčič Oblikovanje naslovnice:

Grega Kropivnik Tisk:

Tiskarna Pleško d.o.o. 1. izdaja Naklada 400 izvodov Domžale, 2006 Prispevki so recenzirani. Za jezikovno pravilnost in vsebino odgovarjajo avtorji. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 338.43(497.4)(063) 63(497.4):339.923:061.1EU(063) DRUŠTVO agrarnih ekonomistov Slovenije. Konferenca (3 ; 2005 ; Moravske Toplice) Slovenija v EU - izzivi za kmetijstvo, živilstvo in podeželje / 3. konferenca DAES, Moravske Toplice, 10.-11. november 2005 ; [uredil Stane Kavčič]. - 1. izd. - Ljubljana : Društvo agrarnih ekonomistov Slovenije - DAES, 2006 ISBN 961-91094-2-2 1. Gl. stv. nasl. 2. Kavčič, Stane, 1966- 224538368

3. konferenca DAES »Slovenija v EU - izzivi za kmetijstvo, živilstvo in podeželje«. 3 Moravske Toplice, 10.-11. nov. 2005

© DAES 2005

PREDGOVOR Pred vami je zbornik prispevkov tretje konference Društva agrarnih ekonomistov

Slovenije (DAES), organizirane 10-11. novembra 2005 v Moravskih Toplicah pod naslovom »Slovenija v Evropski uniji - izzivi za kmetijstvo, živilstvo in podeželje«. Z njo je DAES kot stanovsko društvo po zgledu sorodnih organizacij v tujini in doma vzpostavil tradicijo organiziranja periodičnih znanstveno-strokovnih srečanj, katerih osrednji namen je javna predstavitev rezultatov raziskovalnega dela na temeljnih agrarno-ekonomskih področjih. Soočenje pogledov predvsem domačih udeležencev na aktualna dogajanja v agroživilstvu ter izmenjava izkušenj in znanj imata ambicijo prispevati predvsem k boljšemu razumevanju obravnavane problematike in nadaljnjemu razvoju raziskovalnega dela.

Cilji konferenc DAES so tudi neposredno in nevtralno obveščanje zainteresirane javnosti o družbeno pomembnih temah. Tretja konferenca se - podobno kot predhodni dve - vsebinsko deli v dva sklopa. V prvem so obdelana širša vprašanja, s katerimi se ukvarjajo agrarni ekonomisti v Sloveniji. Posebna pozornost je namenjena oceni stanja in posledic integracijskih procesov in sprememb. V ta sklop lahko uvrstimo tudi obravnavo preteklih in pričakovanih sprememb na agroživilskih trgih in v politikah po pristopu Slovenije k Evropski uniji in po reformah Skupne kmetijske politike. V drugem delu pa gre za bolj proste in s tem pogosto bolj raziskovalne teme, organizirane v tematsko zaokrožene sklope. Vsekakor so tudi te pomembne za razvoj slovenskega kmetijstva, živilstva in podeželja, zajemajo pa predvsem vidike konkurenčnosti, večnamenskosti in diverzifikacije kmetijstva, podjetništva, okoljsko problematiko, metode agrarno-ekonomskega raziskovanja, kmetijskega prava in trženja ter še nekatere druge.

Navkljub obsežnim in dolgotrajnim pripravam in prilagajanju je pristop Slovenije k Evropski uniji pomembno spremenil ekonomske razmere na trgu živil in s tem tudi v primarni kmetijski proizvodnji. Vključitev v enotni trg je prinesla izrazito delovanje tržnih silnic, obenem pa tudi bolj predvidljivo proračunsko zaščito znotraj Skupne kmetijske politike. Reforma SKP na področju neposrednih plačil z uvedbo enotnega plačila na kmetijsko gospodarstvo nadalje spreminja ekonomsko zanimivost posameznih dejavnosti kmetijstva. V uvodnem prispevku je podan del odgovora na vprašanja, kakšna bo prerazdelitev neposrednih plačil med posameznimi skupinami kmetijskih gospodarstev. Ob tem se spreminjajo poudarki in posledično učinki tudi na področju politike razvoja podeželja, ki postaja vse pomembnejši in vedno bolj samostojen del evropskih skupnih politik. Obenem izgublja svojo sektorsko naravo in pogumneje prevzema nove vzorce delovanja - ali pa je zgolj ista zgodba v novi preobleki? Na konferenci so bile podane nekatere predhodne ocene, kakšni bodo pričakovani učinki tega instrumenta za Slovenijo v prihodnje.

Kmetijska politika vodi kmetijstvo tudi v vse bolj zahteven administrativen sistem, ki ga bo težko upravičiti na dolgi rok pred davkoplačevalci in potrošniki. Zato se v okviru SKP tudi na novo opredeljuje. Spreminjajo se cilji v smeri večjega družbenega priznanja vloge kmetijstva in podeželja, izrazite spremembe pa doživljajo tudi temeljni instrumenti kmetijske politike in politike razvoja podeželja. Te spremembe zahtevajo novo opredelitev odnosa do kmetijstva in novo poznavanje njene vloge tudi v slovenskem kmetijstvu.

Raziskovalci s področja agrarne ekonomike smo poklicani, da z analizami stanja in učinkov spremenjenega ekonomskega okolja v smislu ekonomskih, pravnih in političnih razmer prispevamo k splošni razpravi ter obenem prilagajamo tudi svoje metode in načine raziskovalnega dela. Četudi se je s pristopom Slovenije k Evropski uniji zaključil krog obravnave velikih in za razvoj slovenskega kmetijstva in kmetijske politike zgodovinskih tem, s tem seveda še ni konec dela in naše strokovne podpore pri obravnavi nacionalnih vprašanj razvoja kmetijstva. Prišlo pa je do pomembnih razlik v izboru tem in bržkone tudi

4 3. konferenca DAES »Slovenija v EU - izzivi za kmetijstvo, živilstvo in podeželje«. Moravske Toplice, 10.-11. nov. 2005

© DAES 2005

njihovi odmevnosti. Tudi zaradi tega smo se agrarni ekonomisti še v večji meri kot prej prisiljeni vključiti v mednarodno izmenjavo znanja, metod in tudi izkušenj. Problemi in pristopi agrarnih ekonomistov tako postajajo vse primerljivejši, na pomenu pa pridobivajo manj splošna vprašanja, ki zahtevajo še bolj izpopolnjene metode in dobre podatkovne vire. Vrnitev h klasičnim pristopom in bolj uveljavljenim vprašanjem agrarne ekonomike pa ni zgolj posledica, ampak tudi nuja za nadaljnji razvoj raziskovalnega dela slovenske agrarne ekonomike, ki prav z organizacijo tovrstnih srečanj dobiva nove razvojne pobude.

Konferenca je uspela v znanstvenem in društvenem smislu. Še nikoli ni bilo v Sloveniji na kupu toliko izvirnih in zanimivih prispevkov s področja agrarne ekonomike kot tokrat v Moravskih Toplicah. Vzpodbudno je, da so se ob že uveljavljenih imenih tokrat s prispevki prvič predstavili nekatere novi, mlajši člani in članice. Agrarna ekonomika se tako uveljavlja kot odmevna in razvijajoča se disciplina biotehniških ved, ki bo nov zagon dobila tudi z novimi študiji s tega področja, predstavljenimi na konferenci. Ob prispevkih pa ne kaže zanemariti tudi pozitivnega vzdušja in druženja, ki ga je bilo polno v teh dveh dneh. S povezovanjem generacij in raziskovalnih ter strokovnih inštitucij je srečanje in društvo upravičilo tudi svoj namen. Marsikdo še dolgo ne bo pozabil martinovanja v Bogojini, ki je na topel in prijateljski način ponovno povezalo člane in simpatizerje našega majhnega, a odmevnega društva.

Nasvidenje predvidoma v prvi polovici leta 2007 - upamo, da spet nekje v severovzhodnem koncu slovenskega kmetijstva.

Predsednik Programsko-organizacijskega odbora:

Emil Erjavec Urednik zbornika:

Stane Kavčič

3. konferenca DAES »Slovenija v EU - izzivi za kmetijstvo, živilstvo in podeželje«. 7 Moravske Toplice, 10.-11. nov. 2005

© DAES 2005

KAZALO VSEBINE

I. Slovenija v EU - izzivi za kmetijstvo, živilstvo in podeželje

Rednak, M., Erjavec, E., Volk, T., Kavčič, S.: Distributivni učinki spremenjene politike neposrednih plačil na slovensko kmetijstvo ................................................13

Kuhar, A.: Ekonomski trendi v slovenski živilski industriji...............................................29

Bojnec, Š.: Uporaba enotne davčne stopnje? ...............................................................43

II. Politika razvoja podeželja

Juvančič, L.: Politika razvoja podeželja v obdobju 2007-2013: izzivi in tveganja za Slovenijo.........................................................................................................55

Udovč, A., Kovačič, M., Kramarič, F.: Socio-ekonomski tipi kmetij po podatkih popisa kmetijskih gospodarstev v letu 2000...........................................................71

Perpar, A., Kovačič, M.: Problematika prostorskega načrtovanja v kmetijstvu .................81

Korbar, U.: Gozdarstvo kot neizkoriščena priložnost na področju razvoja podeželja ............................................................................................................97

Bojnec, Š.: Kakšne politike za slovensko periferijo? .................................................... 109

III. Konkurenčnost in politika kmetijskih trgov

Kavčič, S., Erjavec, E.: Kmetijski trgi v Sloveniji - izgledi do leta 2010.......................... 121

Bojnec, Š., Turk, J.; Majkovič, D.: Trgovina s kmetijskimi in živilskimi proizvodi na območju Srednje in Vzhodne Evrope: ali je Slovenija konkurenčna? ................. 135

Vadnal, K., Alič, V., Ziherl, P.: Dejavniki konkurenčnosti slovenskega sadjarstva........... 147

IV. Trženje

Pohar, J., Sedlar, S.: Seznanjenost porabnikov s spremembami v vsebnosti maščob v mleku ................................................................................................ 163

Avsec, F.: Pravni problemi generične promocije v kmetijstvu....................................... 169

Regoršek, D., Erjavec, E., Pfajfar, L.: Povpraševanje po hrani v Sloveniji ..................... 181

Bojnec, Š., Korpar, K.: Vino in turizem v Ljutomersko-Ormoških goricah ...................... 191

Slabe, A., Bratuša, A., Tratar-Supan, A. L.: Ocena ponudbe ekoživil v Sloveniji - preiskovalna analiza stanja ................................................................................. 203

Repič, M.: Raziskava trga za prodajo volovskega mesa ............................................... 217

Čurk, D., Kuhar, A.: Dejavniki prehranjevanja zunaj gospodinjstva .............................. 227

8 3. konferenca DAES »Slovenija v EU - izzivi za kmetijstvo, živilstvo in podeželje«. Moravske Toplice, 10.-11. nov. 2005

© DAES 2005

V. Večnamensko kmetijstvo in podeželje

Bedrač, M., Cunder, T.: Slovenska kmetijska politika in večnamenskost kmetijstva..........................................................................................................243

Juvančič, L., Erjavec, E.: Koliko večnamenskosti kmetijstva prenesejo mednarodni trgi?................................................................................................259

Slabe Erker, R.: Ekonomsko vrednotenje neblagovnih učinkov kmetijstva.....................271

Hočevar, V., Juvančič, L.: Dejavniki mobilnosti ponudbe dela na primeru podeželskih območij v Pomurju ...........................................................................281

Vadnal, K.: Socialne storitve kot dopolnilna dejavnost na kmetiji - pogled kmetov..............................................................................................................293

Avsec, F., Žerjav, P.: Kmetijske zadruge in zadružno pravo .........................................303

I. Slovenija v EU - izzivi za kmetijstvo, živilstvo in podeželje

3. konferenca DAES »Slovenija v EU - izzivi za kmetijstvo, živilstvo in podeželje«. Moravske Toplice, 10.-11. nov. 2005, s. 13-27.

© DAES 2005

DISTRIBUTIVNI UČINKI SPREMENJENE POLITIKE NEPOSREDNIH PLAČIL NA SLOVENSKO KMETIJSTVO

Miroslav REDNAKa, Emil ERJAVECb, Tina VOLKc, Stane KAVČIČd

IZVLEČEK

V prispevku so prikazane ocene prerazdelitvenih učinkov neposrednih plačil pri različnih shemah v okviru reforme Skupne kmetijske politike (SKP) Evropske unije iz let 2003 in 2004 na primeru Slovenije. Scenarijska analiza temelji na podatkih iz vlog za neposredna plačila v letu 2004 za 57.204 kmetijskih gospodarstev. Analiza je bila opravljena s pomočjo za te namene razvitega statičnega determinističnega modela kmetijskih gospodarstev. Primerjana je razporeditev neposrednih plačil v okviru različnih reformnih shem z razporeditvijo neposrednih plačil po standardni shemi za leto 2006. Različne kombinacije regionalnega enotnega plačila na površino z dovoljenimi proizvodno vezanimi plačili in zgodovinskim plačilom za mleko zmanjšajo prerazdelitvene učinke na agregatni ravni, vendar uvedba določenega ukrepa ali kombinacije, ki zmanjšuje negativne prerazporeditvene učinke pri določeni usmeritvi, hkrati povzroči pomembno večjo prerazdelitev pri sektorjih, ki tovrstnih plačil nimajo. V postopku eliminacije so bile za podrobnejšo analizo izbrane tri sheme. Čista regionalna shema (R) ima po koncu prehodnega obdobja največje prerazdelitvene učinke, zaradi prehodnega obdobja pa ti učinki nastopijo postopno. Kombinirana shema (K) povzroča najmanjše in sektorsko najbolj uravnotežene prerazporeditvene učinke. Ker pa ta shema nima postopnega prehoda, nastopijo učinki prerazporeditve takoj. Korigirana reginalna shema (RK) pomeni nekakšno kombinacijo obeh skrajnih shem. Vključuje postopnost prehoda na plačila na površino in del proizvodno vezanih plačil. Za večino gospodarstev pripelje do manj radikalnih sprememb. Ključne besede: reforma SKP, prerazdelitveni učinki, kmetijska gospodarstva, Slovenija

DISTRIBUTIONAL EFFECTS OF REFORMED DIRECT PAYMENTS POLICY ON SLOVENIAN AGRICULTURE

ABSTRACT

The paper attempts to estimate the distributional effects of alternative direct payments schemes under the latest reform of the EU Common Agricultural Policy (CAP) on agriculture in Slovenia. The analysis is based on a static deterministic model for agricultural holdings. The scenario analyses include 57.204 agricultural holdings which applied for direct payments in 2004. The distribution of direct payments according to different alternatives of CAP reform was compared against the distribution of standard

a Kmetijski inštitut Slovenije, Oddelek za ekonomiko kmetijstva, Hacquetova 17, 1000 Ljubljana;

[email protected] b Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za zootehniko, Katedra za agrarno ekonomiko,

politiko in pravo, Groblje 3, 1230 Domžale; [email protected] c Kmetijski inštitut Slovenije, Oddelek za ekonomiko kmetijstva, Hacquetova 17, 1000 Ljubljana;

[email protected] d Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za zootehniko, Katedra za agrarno ekonomiko,

politiko in pravo, Groblje 3, 1230 Domžale; [email protected]

14 Miroslav Rednak s sod.

© DAES 2005

scheme with 95 % EU level of payments. Different combination of regional single area payment scheme with allowed production coupled payments and historical dairy payment reduce redistribution effects on aggregate level. However, the introduction of the individual measure or their combination for reduction of negative distributional effects in specific sector at the same time leads to more negative effects in sectors without those payments. In the elimination process three schemes were selected for further analysis. Pure regional scheme (R) would result - after the transitional period - in the most negative distributional effects with different situation between sectors. Gradual introduction of the regional scheme could reduce the negative effects of the reform. The combined scheme (K) could lead to the less expressed and sectorally mostly balanced impactş. However, due to their immediate implementation without any transitional period, the negative effects appear immediately. Adjusted regional scheme (RK) is combination of both options. It includes gradual transition to area payments and part of coupled direct payments. For the majority of Slovenian agricultural holdings it leads to less radical effects. Key words: CAP reform, redistributive effects, agricultural holdings, Slovenia

1 Uvod Reforma Skupne kmetijske politike (SKP) iz let 2003 in 2004 korenito spreminja

dosedanji način izvajanja kmetijske politike. Najpomembnejši novi ukrep reforme SKP je uvajanje proizvodno nevezanih plačil v obliki enotnega plačila na kmetijsko gospodarstvo (single farm payment), ki bo zamenjalo večino sedanjih specifičnih neposrednih plačil po sektorjih. V obliki proizvodno vezanih plačil je mogoče ohraniti le določen, zelo omejen obseg dosedanjih ukrepov.

Enotno plačilo na kmetijsko gospodarstvo stare članice (EU-15) lahko izplačujejo na ravni preteklih (zgodovinskih) pravic na posamezno gospodarstvo, ali pa vpeljejo enotno plačilo na ha kmetijskih zemljišč, enako za vse proizvajalce na določenem območju. Za slednje se je uveljavil pravni pojem »regionalizacija« enotnega plačila, oziroma regionalna izvedba enotnega plačila. Ob tem je možno z namenom reševanja težav v posameznih sektorjih obe rešitvi tudi kombinirati (Rednak in sod. 2005). Večina starih članic EU (med drugim Francija, Italija in Avstrija) so se že odločile za zgodovinsko shemo, torej uvajajo osnovno obliko enotnega plačila, ki temelji na zgodovinskih pravicah. Druge države (npr. Nemčija, Danska, Anglija, Švedska) bodo po burnih razpravah najbrž uvedle nekakšen kombiniran (hibridni) sistem, ki v delu temelji na zgodovinskih pravicah, v delu pa na regionalnem plačilu. Znotraj te skupine prevladujejo države, ki bodo tako shemo uvedle takoj in je ne bodo spreminjale (statični model). Nekatere države pa bodo postopno spreminjale vrednosti neposrednih plačil na podlagi zgodovinskih pravic in povečevale vrednosti za regionalno shemo (dinamični model). Anglija in Nemčija bosta na koncu obdobja v celoti prešli na čisto regionalno shemo. Vse te države bodo praviloma posegale tudi po možnosti proizvodno vezanih plačil, s poudarkom na reševanju problemov prireje govejega mesa, ki sicer praviloma največ izgublja, med ponujenimi opcijami pa izbirale tiste, ki v največji meri ustrezajo nacionalni strukturi prireje.

Za nove članice je kot obvezno izhodišče pri izvedbi reforme postavljena regionalna različica enotnega plačila oziroma uvedba enotnih plačil na površino. Skupna masa vseh neposrednih plačil je navzgor omejena z nacionalno finančno ovojnico, ki za Slovenijo znaša 140,2 milijona evrov (100 %). Enotno regionalno plačilo je tako kot za stare članice mogoče kombinirati z dovoljenimi oblikami proizvodno vezanih plačil ter z zgodovinskim plačilom za mleko. V primeru, da bi z uvedbo reforme prišlo do posebnih težav za posamezne sektorje, reforma SKP predvideva možnost reševanja teh težav z dodatnimi ukrepi.

Distributivni učinki spremenjene politike neposrednih plačil na slovensko kmetijstvo. 15

© DAES 2005

Vlada Republike Slovenije je julija 2004 Evropski komisiji sporočila, da bo reformo uvedla leta 2007. Slovenija ima že uvedena plačila po obstoječi (standardni) shemi podpor, zato je bilo pričakovati, da bi uvedba čiste regionalne sheme vodila v precejšnjo prerazdelitev podpor med gospodarstvi in s tem vplivala tudi na dolgoročno ekonomsko zanimivost posameznih dejavnosti in proizvodnih usmeritev kmetijstva. Pri oblikovanju predloga izvedbe reforme SKP na področju neposrednih plačil bodo nosilci kmetijske politike iskali odgovore na naslednja vprašanja:

a) izbira višine enotnih plačil na površino in morebitnih različnih plačil za travinje in njivske površine,

b) izbira in obseg proizvodno vezanih ukrepov iz paketa razpoložljivih ukrepov po reformi,

c) izbira in obseg plačil na podlagi zgodovinskih pravic na področju mleka, d) izbira in obseg specifičnih plačil za reševanje sektorskih težav, e) takojšnja ali postopna oblika uvedbe reforme. Uvedba reforme neposrednih plačil dopušča precej pestro izbiro potencialnih

odgovorov in kombinacij rešitev. Izbira sheme je stvar agrarnopolitičnih prioritet, pravnih možnosti in nacionalne interesno-politične izravnave. Z namenom oceniti predvsem učinke uvedbe reforme SKP na razporeditev neposrednih plačil in kmetijske prihodke je bila v letu 2005 s strani Biotehniške fakultete in Kmetijskega inštituta Slovenije za potrebe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano izdelana posebna študija (Rednak in sod., 2005). V prispevku prikazujemo rezultate te študije. Predstavljen je model, s katerim smo ocenjevali prerazdelitvene učinke različnih možnih kombinacij neposrednih plačil. S pomočjo eliminacije smo prišli do treh, posebej predstavljenih shem neposrednih plačil, ki dajejo z vidika prerazdelitvenih učinkov zanimive rezultate.

2 Metoda dela in podatki

2.1 Model in podatki Za potrebe analize in za kasnejšo presojo učinkov kmetijske politike je bil razvit statični

deterministični model kmetijskih gospodarstev, ki temelji na realnih podatkih o kmetijskih gospodarstvih, ki so zaprosila za neposredna plačila. Prevzeta in za potrebe modela prilagojena je podatkovna baza Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (ARSKTRP), ki vključuje individualne podatke o subvencijah za leto 2004 na ravni posameznih kmetijskih gospodarstev (KMG-MID). Model vključuje fizične kazalce o površinah in številu izplačanih premij za rastlinsko in živinorejsko proizvodnjo iz baze podatkov za leto 2004, s spremembo višine izplačil pa smo simulirali izplačila za referenčno leto 2006 (zadnje leto pred reformo). Model omogoča simulacijo različnih višin in vrst neposrednih plačil v skladu z izborom potencialne reformne sheme, oblikovanje prerazdelitvenih razredov ter analizo prerazdelitve po proizvodnih tipih kmetij, tipih območij s težjimi razmerami za kmetijstvo ter velikostnih razredih.

Model je statičen, kar pomeni, da se osnovni fizični kazalci ne spreminjajo v odvisnosti od sprememb ekonomskih kazalcev (neposredna plačila in proizvajalčeve cene) in determinističen, ker so vrednosti ekonomskih kazalcev dane eksogeno. Model omogoča presojo rezultatov z vidika sprememb v obsegu neposrednih plačil ter sprememb v obsegu prihodkov na ravni posameznega kmetijskega gospodarstva.

V tem prispevku prikazujemo le rezultate na osnovi sprememb prihodka in sicer zato, ker je pomen neposrednih plačil v skupnem prihodku pri različnih proizvodnih usmeritvah različen. Enaka absolutna sprememba višine plačil ima pri proizvodni usmeritvi z velikim deležem plačil v strukturi prihodka velik vpliv na spremembo prihodka, pri usmeritvi z manjšim deležem pa manjšega. Ker je pri poslovnih odločitvah pomembna predvsem


© DAES 2005

relativna sprememba prihodka kot celote (in ne samo enega dela prihodka), daje ocena relativnih sprememb na ravni prihodka boljše analitične informacije kot ocena na ravni plačil.

Osnovni namen analize na ravni prihodka torej ni bil oceniti gibanje prihodka v obdobju po reformi, pač pa vzpostaviti realnejši relativni kazalec učinkov sprememb višine plačil. Prihodek je ocenjen kot seštevek vrednosti proizvodnje po proizvajalčevih cenah, vrednosti proračunskih podpor iz naslova območij z omejenimi dejavniki (OMD) in okoljskih plačil (SKOP) (na ravni izplačil v letu 2004) ter vrednosti neposrednih plačil. Ocena vrednosti proizvodnje po proizvajalčevih cenah se nanaša na obseg proizvodnje, povezane s proračunskimi izplačili v letu 2004. Kot referenčne cene so prevzete povprečne proizvajalčeve cene za letu 2004, pri mleku pa smo za obračun vrednosti upoštevali za 6 % nižjo ceno kot je bila dosežena v letu 2004. Vrednosti proizvodnje po proizvajalčevih cenah in vrednosti OMD ter SKOP plačil smo pri vseh simulacijah ohranili na enaki ravni. Edini dejavnik, ki spreminja opazovane vrednosti pri različnih scenarijih, je sprememba vrednosti neposrednih plačil.

Model temelji na oblikovanju baznega scenarija, ki služi za primerjavo različnih shem reforme. Bazni scenarij pomeni višino plačil in oceno prihodka za leto 2006 na podlagi standardne sheme (zadnje leto pred uvedbo reforme). Predvideli smo, da v tem letu znaša višina posameznih neposrednih plačil v Sloveniji 95 % višine plačil v EU-15 pred reformo SKP.

Za potrebe modeliranja so bile opravljene nekatere logične kontrole in nujne prilagoditve osnovne baze podatkov (Rednak in sod., 2005). V model smo vključili samo tista kmetijska gospodarstva, za katera so bili na razpolago podatki za izračun višine neposrednih plačil po standardni shemi in so hkrati imela podatke o kmetijskih površinah, ki so predmet plačil po reformi. Po eliminaciji po teh kriterijih je za modelno obravnavo ostalo 57.204 kmetijskih gospodarstev (KMG-MID). Ker s simulacijskim modelom ne pokrivamo vseh evidentiranih potencialnih koristnikov sredstev, smo nacionalno ovojnico 140,2 milijonov evrov zmanjšali za 11,4 milijonov evrov. Vsi izračuni so izdelani ob predpostavki, da bo Slovenija v letu 2007 doplačevala neposredna plačila iz nacionalnega proračuna do višine 100 % EU plačil (top-up). S tem je predpostavljeno, da bo višina skupne nacionalne ovojnice v vseh letih obdobja 2007-2013 enaka.

2.2 Metode analize rezultatov in nekatere značilnosti analiziranih gospodarstev

Za vsako kmetijsko gospodarstvo, ki je vključeno v analizo, je izračunana vrednost neposrednih plačil po vrstah plačil in ocenjen prihodek v okviru trenutno veljavnih ukrepov SKP za leto 2006 (bazni scenarij) ter po različnih potencialnih shemah reforme SKP za leta 2007-2013. Ker je zaradi velikega števila analiziranih gospodarstev individualna obravnava rezultatov nemogoča, smo izvedli segmentacijo podatkov in to tako, da smo kmetijska gospodarstva s podobnimi lastnostmi združili v tako imenovane razrede prerazdelitvenih učinkov. Glede na smer in velikost relativne spremembe višine prihodka na gospodarstvu ob uvedbi reformne sheme v primerjavi s prihodkom za leto 2006 smo oblikovali 7 razredov prerazdelitvenih učinkov. V razred -3 ali +3 so uvrščena gospodarstva, kjer so spremembe večje od 15 %, v razred -2 in 2 tista, ki izgubijo ali pridobijo od 9 do 15 % prihodkov, v razred -1 in 1 tista s spremembo od 3 do 9 %, ter v razred 0 tista gospodarstva, kjer so spremembe prihodka manjše od 3 %.

Večina kazalcev prerazdelitvenih učinkov je izvedena neposredno iz razporeditve populacije po prerazdelitvenih razredih in po agregatnih skupinah gospodarstev, uvrščenih v razrede, ki izgubijo (-3, -2, -1) ali pridobijo (3, 2, 1). Kazalec Delež prihodka (Dp) pomeni delež vrednosti prihodka po baznem scenariju na gospodarstvih, uvrščenih v določen prerazdelitveni razred oziroma skupino. Kazalec Indeks prihodka (Ip) je relativna sprememba višine prihodka pri določenem scenariju v primerjavi z višino prihodka pri


© DAES 2005

baznem scenariju. Kazalec se uporablja znotraj razredov, še pomembnejša pa je njegova uporaba znotraj skupin (izgubijo; pridobijo). Znotraj skupin kazalec odraža tudi razporeditev po prerazdelitvenih razredih (večji kot je delež prihodka v razredih z večjimi prerazdelitvenimi učinki, na večjo relativno spremembo bo kazal ta kazalec). Na agregatni ravni ta kazalec kaže relativno spremembo skupnega prihodka. Najbolj agregatni kazalec, ki ga pri predstavitvi rezultatov tudi največ uporabljamo, je Stopnja prerazdelitve (%Pp). Kazalec združuje informacijo o distribuciji prihodka po razredih (Dp) in informacijo o relativni spremembi višine prihodka (Ip). Uporaben je predvsem na ravni skupin, njegova višina pa neposredno odraža stopnjo negativne (na agregatu razredov, ki zgubljajo) in pozitivne (na agregatu razredov, ki pridobijo) prerazdelitve.

Stopnja prerazdelitve: %Pp=Dp*(Ip-100)/100

Možnost sektorske analize prerazdelitvenih učinkov smo zagotovili z nadaljnjo segmentacijo osnovne baze podatkov glede na proizvodni tip. Osnova za določitev je bila vrednost posamezne vrste (ali skupine) plačil po standardni shemi v primerjavi s skupno vrednostjo neposrednih plačil na gospodarstvu. Posamezno gospodarstvo je razvrščeno v določen tip, če specifično plačilo za ta tip proizvodnje predstavlja več kot 50 % skupne vrednosti neposrednih plačil na gospodarstvu. Če nobena vrsta plačila ni večinska, je gospodarstvo uvrščeno v skupino »mešano« (preglednica 1).

Preglednica 1: Proizvodni tipi gospodarstev in pripadajoče vrste plačil

Proizvodni tip Oznaka

tipa Vrste specifičnih plačil, vključenih v kriterij večinske proizvodnje

Poljedelstvo - poljščine Polj plačila po shemah za poljščine, seme

Govedoreja - biki Bik posebne premije za bike in vole, pripadajoče ekstenzifikacijske premije, pripadajoče klavne in dodatne premije za odraslo govedo

Govedoreja - dojilje Doj vse premije za krave dojilje, pripadajoče ekstenzifikacijske premije

Proizvodnja mleka - mleko Mlek premije za mleko, pripadajoče ekstenzifikacijske premije

Reja drobnice - drobnica Drob vse premije za ovce in koze

Mešano Mes vsa neposredna plačila, če nobeno ni večinsko

2.3 Scenariji reformnih shem Pri koncipiranju reformnih shem so bile upoštevane naslednje možne vrste oziroma

oblike plačil: a) regionalno plačilo na površino (enotno ali različno za njive in travinje), b) proizvodno vezana plačila (do 100 % premije za krave dojilje in do 40 % klavne

premije ali do 75 % posebne premije za bike ali do 100 % klavne premije za govedo; do 50 % premije za drobnico; do 25 % plačil za poljščine; do 25 % plačil za hmelj),

c) zgodovinske pravice za mleko (do 100 %), d) dodatna plačila za sektorje v težavah (plačila iz naslova posebne premije za bike

ali premije za krave dojilje). V prvem koraku smo v analizo vključili večje število možnih scenarijev reformnih shem

z namenom, da s postopkom eliminacije postopoma skrčimo izbor na primerno število, ki bo v naslednji fazi predmet podrobnejše analize. Postavljene scenarije lahko vsebinsko razvrstimo v štiri skupine:


© DAES 2005

1. Čista regionalna shema (scenarij: R) 2. Korigirane regionalne sheme z minimalnim številom izvedbeno enostavnih

proizvodno vezanih plačil (scenariji: RB, RK) 3. Regionalne sheme z različnimi proizvodno vezanimi plačili v kombinaciji z večjim ali

manjšim deležem zgodovinskih pravic za mleko (scenariji: BMO, BM, BmO, Bm, DMO, DM, DmO, Dm)

4. Kombinirane sheme z različnimi proizvodno vezanimi plačili v kombinaciji z večjim ali manjšim deležem zgodovinskih pravic za mleko ter dodatnimi specifičnimi plačili za razreševane sektorjev v težavah (DMO/B, BMO/D, DM/B, BM/D, Dm/B, Bm/D, DmO/B, BmO/D)

Preglednica 2: Osnovni podatki analiziranih scenarijev

Skupina Proizvodno vezana plačila ( v %)

Zgodovinske pravice

(plačila v %)

Dodatno plačilo za sektor v teža-vah (plačila v %)

Čista regionalna plačila

(EURO/ha)

Oznaka Hmelj Biki Dojilje Klavna Ovce Mleko Biki Dojilje Njive Travinje

1. R 0,00 000 0,00 0,00 0,00 0,00 0,00 0,00 313 313

2. RK 25 0,0 0,00 100 0,00 0,00 0,00 0,00 320 254

2. RB 25 75 0,00 0,00 0,00 0,00 0,00 0,00 320 247

3. BMO 25 75 0,00 50 100 0,00 0,00 320 171

3. BM 25 75 0,00 0,00 100 0,00 0,00 320 175

3. BmO 25 75 0,00 50 50 0,00 0,00 320 207

3. Bm 25 75 50 320 211

3. DM 25 0,0 100 40 0,00 100 0,00 0,00 320 142

3. DMO 25 0,0 100 40 50 100 0,00 0,00 320 139

3. Dm 25 0,0 100 40 0,00 50 0,00 0,00 320 178

3. DmO 25 0,0 100 40 50 50 0,00 0,00 320 175

4. BM/D 25 75 0,00 0,00 0,00 100 0,00 75 320 127

4. BMO/D 25 75 0,00 0,00 50 100 0,00 75 320 123

4. Bm/D 25 75 0,00 0,00 0,00 50 0,00 75 320 163

4. BmO/D 25 75 0,00 0,00 50 50 0,00 75 320 159

4. DM/B 25 0,0 100 40 0,00 100 75 0,00 320 105

4. DMO/B 25 0,0 100 40 50 100 75 0,00 320 101

4. Dm/B 25 0,0 100 40 0,00 50 75 0,00 320 141

4. DmO/B 25 0,0 100 40 50 50 75 0,00 320 137

Legenda oznak shem: R - regionalna plačila K - proizvodno vezana klavna premija (100 %) B - proizvodno vezana premija za bike (75 %) D - proizvodno vezana premija za dojilje (100 %) in klavna premija (40 %) O - proizvodno vezana premija za drobnico (50 %) M - zgodovinsko plačilo za mleko (100 %) m - zgodovinsko plačilo za mleko (50 %) /B - dodatno plačilo za sektor v težavah za bike (zgodovinsko, 75 %) /D - dodatno plačilo za sektor v težavah za dojilje (zgodovinsko, 75 %)


© DAES 2005

Predstavljeni scenariji veljajo kot končne sheme neposrednih plačil. Za scenarije, razvrščene v skupini 1 in 2, smo analizirali tudi možnost postopnega prehoda na reformno shemo z vključitvijo prehodnih plačil na gospodarstvo, ki se postopoma zmanjšujejo do ničelne ravni v letu 2013.

3 Rezultati simulacij in primerjalna analiza reformnih shem

3.1 Prva - eliminacijska analiza reformnih shem Modelni rezultati kažejo, da takojšnja uvedba čistega regionalnega plačila v okviru

uveljavitve reforme SKP v Sloveniji vodi v izrazito prerazdelitev sredstev za neposredna plačila, ki gre na škodo pomembnega dela kmetijskih gospodarstev. Na agregatni ravni so prerazdelitveni učinki pri tej shemi največji (podrobneje glej poglavje 3.2. v nadaljevanju).

Različne kombinacije regionalnega plačila z izbranimi dovoljenimi proizvodno vezanimi plačili in zgodovinskim plačilom za mleko zmanjšajo prerazdelitvene učinke na agregatni ravni, vendar se pri večini scenarijev izkaže, da uvedba določenega ukrepa ali kombinacije, ki zmanjšuje negativne prerazdelitvene učinke pri določeni usmeritvi, hkrati povzroči pomembno večje prerazdelitvene učinke pri sektorjih, ki tovrstnih plačil nimajo.

Slika 1: Stopnje prerazdelitve (%) v primerjavi z letom 2006 pri vseh analiziranih scenarijih na agregatni ravni ter za sektorja »biki« in »dojilje«

Slika 1 nazorno kaže nasprotujoče si delovanje posamičnih ali kombinacije ukrepov na sektor »biki« in »dojilje«. Vključitev proizvodno vezane posebne premije za bike v kombinaciji z bolj ali manj visokimi zgodovinskimi plačili za mleko in/ali v kombinaciji s proizvodno vezanimi premijami za drobnico (scenariji: BMO, BM, BmO, Bm) vpliva na zmanjšanje negativnih prerazdelitvenih učinkov pri tipu »biki«, hkrati pa vpliva na izrazito poslabšanje pri tipu »dojilje«. Tako se na primer v scenariju BMO, ki predvideva proizvodno vezana plačila za bike (B) in ovce (O) ter polna zgodovinska plačila za mleko (M), v primerjavi s čisto regionalno shemo negativni prerazdelitveni učinki na agregatu zmanjšajo (% prerazdelitve od -2,5 na -1,3), pri čemer se močno zmanjšajo negativni


© DAES 2005

učinki v sektorju »biki« (% prerazdelitve od -6,5 na -3,1), pri tipu »dojilje« pa bi prišlo do izrazitega poslabšanja (% prerazdelitve od -2,1 na -5,9). Negativni učinek na proizvodni tip »dojilje« bi bil pri tej shemi tako močan, da bi sektor tudi v celoti izgubljal (% prerazdelitve skupaj -1,6).

Smeri sprememb za sektorja »biki« in »dojilje« so prav obratne v primeru, da bi kot nosilno proizvodno vezano plačilo pri govedu izbrali premijo za dojilje (scenariji: DM, DMO, Dm, DmO). Zmanjšanje negativnih učinkov na agregatu in v sektorju »dojilje« povzroči negativne učinke pri sektorju »biki«. Tako nasprotujoče si sektorsko delovanje omenjenih scenarijev (vsi scenariji iz skupine 3) je po našem mnenju zadosten argument za njihovo izločitev iz nadaljnje analize.

Za nadaljnjo analizo smo ohranili vse scenarije iz skupine 1 (R), 2 (RB, RK) in skupine 4 (BM/D, BMO/D, Bm/D, BmO/D, DM/B, DMO/B, Dm/B, DmO/B). Scenarij R ostaja v analizi kot najbolj čista oblika reformne sheme, scenarija RB in RK zato, ker ju je zaradi enostavnosti mogoče izpeljati tudi v obliki s prehodnimi plačili, scenariji iz skupine 4 pa zato, ker rezultati na agregatni ravni kažejo bistveno manjše prerazdelitvene učinke, na sektorja »biki« in »dojilje« pa nimajo tako izrazito nasprotujočih učinkov. Pri analizi preostalih scenarijev in nadaljnjem postopku eliminacije so upoštevani sektorski učinki tudi pri drugih tipih gospodarstev. Cilj eliminacijskega postopka je znotraj vsake skupine scenarijev izbrati po enega (z izjemo scenarijev iz skupine 3, ki so bili v celoti izločeni v prvem koraku), ki po kriterijih prerazdelitvenih učinkov in sektorske usklajenosti daje najboljše rezultate.

Slika 2: Stopnje prerazdelitve (%) v primerjavi z letom 2006 pri izbranih scenarijih po prvi eliminaciji na agregatni ravni ter po proizvodnih tipih


© DAES 2005

Izmed obeh scenarijev iz skupine 2, daje scenarij RK sektorsko bolj usklajene rezultate (manjši negativni učinki pri »dojiljah«, »mleku« in v skupini »mešano«). Proizvodno vezana klavna premija, ki je vključena v to shemo, učinkuje blažilno na vse govedorejske usmeritve, hkrati pa je tudi z izvedbenega vidika najmanj zapletena.

Sektorska analiza kombiniranih shem (skupina 4), ki poleg proizvodno vezanih plačil ter zgodovinskih plačil za mleko vključujejo tudi dodatna plačila za preostali sektor govedoreje (/D ali /B), pokaže izrazite negativne učinke na sektor »drobnica« pri vseh kombinacijah, ki izključujejo proizvodno vezana plačila za drobnico (posebno izrazito pri kombinacijah, ki predpostavljajo 100 % zgodovinsko plačilo za mleko - scenarija: BM/D, DM/B, nekoliko manj izrazito, pa še vedno občutno, pa pri kombinacijah s 50 % zgodovinskimi plačili za mleko - scenarija: Bm/D in Dm/B). Na splošno tudi velja, da dajejo kombinacije, kjer so proizvodno vezane dojilje (skupaj s 40 % klavne premije) boljše rezultate kot kombinacije, kjer so proizvodno vezani biki. Osnovni razlog je v tem, da so premijske pravice pri dojiljah bistveno bolj izkoriščene kot pri bikih (večja izkoriščenost pravic pomeni večje koriščenje skupnih sredstev ovojnice). Če torej po tem kriteriju izločimo še scenarija BMO/D in BmO/D, ostaneta za presojo še dva, to sta DMO/B (proizvodna vezanost dojilj, hmelja in drobnice, 100 % zgodovinska plačila za mleko in 75 % premije za bike iz naslova reševanja sektorjev v težavah) in DmO/B (enako kot prejšnji s 50 % zgodovinskih plačil za mleko).

Zelo velikih razlik v rezultatih obeh preostalih shem niti ni. Z vidika negativne prerazdelitve je opaziti precejšnjo razliko pri bikih (% prerazdelitve -2,1 v varianti s 100 % zgodovinskih plačil za mleko in -1,5 v varianti s 50 % zgodovinskih plačil za mleko). Na splošno je po kriteriju prerazdelitve scenarij DMO/B (mleko 100 %) ugodnejši za sektor »mleko« in »mešano« ter manj ugoden za sektor »biki«, »dojilje« in »drobnica« (velja tako za negativno, kot tudi za pozitivno in skupno prerazdelitev). Kombinirana shema s 50 % zgodovinskih plačil za mleko je torej sektorsko bolj usklajena, ima pa še to prednost, da je delež čistih regionalnih plačil večji. Za končni izbor shem za podrobnejšo analizo je iz skupine 4 torej najprimernejša shema DmO/B.

V postopku eliminacije so bile tako za podrobnejšo analizo in morebitno širšo presojo izbrane tri sheme - dve s poudarkom na enotnem regionalnem plačilu ter ena s poudarkom na čim večjem približevanju sistemu plačil po standardni shemi. Takojšen prehod na sheme s poudarjenim pomenom enotnih regionalnih plačil povzroči po naši presoji tako velike prerazdelitvene učinke, da bi to lahko v kratkem obdobju povzročilo gospodarstvom resne težave, zato je pri teh dveh oblikah predviden postopen prehod - z uvedbo prehodnih plačil za zmanjševanje prerazdelitvenih učinkov v prvem obdobju uvedbe reforme.

V nadaljevanju prikazujemo podrobnejše rezultate za naslednje sheme: a) Čista regionalna shema s postopnim prehodom - R (enotno in na koncu obdobja

enako regionalno plačilo za njive in travinje; prehodna plačila v letih 2007 do 2012)

b) Kombinirana shema - K (DmO/B) z najmanjšimi in sektorsko najbolj uravnoteženimi prerazdelitvenimi učinki (enotno regionalno plačilo z različno višino za njive in travinje; premija za krave dojilje in klavna premija; premija za drobnico; plačilo za hmelj; zgodovinsko plačilo za mleko; dodatno plačilo za sektor v težavah)

c) Korigirana regionalna shema s postopnim prehodom - RK (enotno in na koncu obdobja različno regionalno plačilo za njive in travinje; plačilo za hmelj, klavna premija, prehodna plačila v letih 2007 do 2012)

Regionalna shema pomeni postopni prehod iz standardne sheme v čisto regionalno shemo, ki v zadnjem letu (2013) pripelje do enotnega plačila na površino za vsa


© DAES 2005

gospodarstva. V čisti regionalni shemi s postopnim prehodom so evropska sredstva že v prvem letu uvedbe reforme v celoti izplačana v okviru čiste regionalne sheme. Višina teh plačil se povečuje skladno z rastjo deleža financiranja neposrednih plačil s strani EU. Prehodna plačila, ki se vzporedno zmanjšujejo, so v celoti financirana iz nacionalnih sredstev za dopolnjevanje plačil. Podobno velja tudi za korigirano regionalno shemo s postopnim prehodom (RK), ki v zadnjem letu (2013) pripelje do enotnega plačila na površino za vsa gospodarstva ob različni višini plačil za njive in travinje, ohranja pa najbolj nevtralno in izvedbeno enostavno proizvodno vezano plačilo v sektorju govedoreje (klavna premija). Kombinirana shema (K) se uvede v prvem letu reforme in ostane nespremenjena do konca veljavnosti shem (predvidoma do 2013). V tej shemi nacionalna sredstva dopolnjujejo evropska in ni razlike med ukrepi glede na vir financiranja.

3.2 Medsebojna primerjava izbranih shem

Prerazdelitveni učinki na koncu obdobja Kot je razvidno s slike 3, ima čista regionalna shema (R) po koncu prehodnega obdobja

izmed vseh izbranih shem največje prerazdelitvene učinke. Pri tem so posamezni sektorji različno prizadeti. V primerjavi z letom 2006 bi s prehodom na čisto regionalno shemo prihodki upadli na 17,7 % gospodarstev. Izraženo v deležu prihodka zajemajo gospodarstva, ki zgubljajo, 34,3 %. V povprečju bi gospodarstva, ki zgubljajo, po čisti regionalni shemi dosegla 93 % prihodka iz leta 2006. 1,6 % gospodarstev bi ob končni uveljavitvi čiste regionalne sheme zgubilo več kot 15 % prihodkov, 4,7 % gospodarstev pa bi izgubilo med 9 in 15 % prihodkov. Hkrati za pomemben del gospodarstev sprememba sheme pomeni povečanje plačil. 39,3 % gospodarstev bi po čisti regionalni shemi imelo več kot 15 % višji prihodek kot v letu 2006. Le za 18,3 % gospodarstev (29,3 % prihodkov) sprememba sheme ne bi pomenila bistvene razlike v prihodkih. Agregatni prerazdelitveni učinki čiste regionalne sheme so veliki tako na strani gospodarstev, ki izgubljajo (koeficient prerazdelitve -2,5 %), še bolj pa na strani gospodarstev, ki pridobivajo (koeficient prerazdelitve +7,2 %).

Primerjava po proizvodnih tipih pokaže, da bi bili največji prerazdelitveni učinki v negativni smeri pri tipu »biki« in »mešano«. Pri tipu govedoreja-biki bi bilo v skupinah, ki izgubijo, več kot 30 % gospodarstev (60 % prihodkov), stopnja prerazdelitve pa bi znašala -6,5. Pri poljedelstvu prihaja do relativno majhnih sprememb, močno pa bi pridobile usmeritve, kjer je proizvodnja v večji meri vezana na travinje in so zato tudi obtežbe z živino nižje (»drobnica«, »dojilje«).

Kombinirana shema (K) povzroča najmanjše in sektorsko najbolj uravnotežene prerazdelitvene učinke (stopnja negativne prerazdelitve -0,4). Ker pa ta shema nima prehodnega obdobja, nastopijo učinki prerazdelitve takoj. V primerjavi z letom 2006 bi se po ocenah prihodki s prehodom na kombinirano shemo zmanjšali na 4,7 % gospodarstev. Izraženo v deležu prihodka zajemajo gospodarstva, ki zgubljajo, 9,4 %. V povprečju bi gospodarstva, ki zgubljajo, po kombinirani shemi dosegla 96 % prihodka iz leta 2006. Praktično nobeno gospodarstvo s prehodom na kombinirano shemo ne bi zgubilo več kot 15 % prihodkov, le 0,3 % gospodarstev pa bi izgubilo med 9 in 15 % prihodkov. Za pomemben del gospodarstev sprememba sheme pomeni povečanje plačil. 29,2 % gospodarstev bi po kombinirani shemi imelo več kot 15 % višji prihodek kot v letu 2006. Za 28 % gospodarstev (54 % prihodkov) sprememba sheme ne bi pomenila bistvene razlike v prihodkih. Primerjava po proizvodnih tipih pokaže, da je tudi tu po negativnih prerazdelitvenih učinkih kombinirana shema dokaj uravnotežena. Najmanjše spremembe v prihodku (v obe smeri) so pri tipu »mleko«. S prehodom na kombinirano shemo največ izgubijo gospodarstva z rejo bikov (stopnja negativne prerazdelitve -1,8), medtem ko največ pridobita sektorja »drobnica« in »dojilje«.


© DAES 2005

Slika 3: Medsebojna primerjava prerazdelitvenih učinkov izbranih shem na koncu prehodnega obdobja (2013)

Korigirana regionalna shema (RK) je po prerazdelitvenih učinkih med obema skrajnima scenarijema, po značilnostih pa je bliže čisti regionalni shemi. Pri tej shemi so prerazdelitveni učinki na agregatni ravni manjši kot pri čisti regionalni shemi, vendar še vedno tako veliki, da je tudi tu smiseln postopen prehod. V primerjavi z letom 2006 bi se s prehodom na korigirano regionalno shemo (2013) po ocenah prihodki zmanjšali pri 17,8 % gospodarstev. Izraženo v deležu prihodka zajemajo gospodarstva, ki zgubljajo, 31,9 %. V povprečju bi gospodarstva, ki zgubljajo, po korigirani regionalni shemi dosegla 94 % prihodka iz leta 2006. 0,9 % gospodarstev bi ob končni uveljavitvi korigirane regionalne sheme zgubilo več kot 15 % prihodkov, 4,2 % gospodarstev pa bi izgubilo med 9 in 15 % prihodkov. Za pomemben del gospodarstev sprememba sheme pomeni povečanje plačil. 35,1 % gospodarstev bi po korigirani regionalni shemi imelo več kot 15 % višji prihodek kot v letu 2006. Le za 21,2 % gospodarstev (35,0 % prihodkov) sprememba sheme ne bi pomenila bistvene razlike v prihodkih. Agregatni prerazdelitveni učinki korigirane regionalne sheme so veliki tako na strani gospodarstev, ki izgubljajo (stopnja prerazdelitve -2,1 %), kot na strani gospodarstev, ki pridobivajo (stopnja prerazdelitve +5,8 %). Gledano po usmeritvah je korigirana regionalna shema zaradi ohranjanja klavne premije po prerazdelitvenih učinkih bolj uravnotežena kot čista regionalna shema in ugodnejša zlasti za sektor govedoreja-biki. Kljub temu bi bile negativne spremembe v prihodkih glede na leto 2006 ob končni uveljavitvi sheme (2013) pri pitanju govedi še vedno velike (stopnja prerazdelitve -4,0). Hkrati bi se v primerjavi s čisto regionalno shemo nekoliko poslabšali rezultati pri dojiljah. Če kot varianto primerjamo še korigirano shemo z zmanjšanim obsegom referenčnih

pravic za klavne premije (Rk1), bi se zaradi možnosti črpanja sredstev na ravni čiste


© DAES 2005

regionalne sheme agregatna negativna prerazdelitev še nekoliko zmanjšala, predvsem pa negativna prerazdelitev te variante pri nobenem proizvodnem tipu ne bi bila večja kot pri čisti regionalni shemi.

Postopnost prehoda Pomemben element za presojo prerazdelitvenih učinkov posamezne sheme je tudi

možnost postopnega prehoda. Načeloma bi bilo možno postopnost vpeljati pri katerikoli shemi, je pa pri shemah, ki vključujejo veliko elementov standardne sheme, to težko izvedljivo. Zato smo postopen prehod predvideli le pri regionalnih tipih shem (R, RK), pri kombinirani shemi (K) pa ne. Skupna izkoriščena ovojnica za posamezno shemo, kjer je predviden postopen prehod, se na agregatni ravni v času ne spreminja, se pa spreminja odnos med tistimi, ki z reformo izgubljajo in tistimi, ki pridobivajo (spreminja se stopnja prerazdelitve).

Slika 4: Stopnja prerazdelitve (%) v obdobju 2007-2013 za skupine, ki z reformo pridobijo in skupine, ki izgubijo (kmetijstvo skupaj)

S slike 4 je razvidno, da je v prvih letih stopnja prerazdelitve pri regionalnih tipih shem s postopnim prehodom nižja kot pri kombinirani shemi. Pri shemah s postopnim prehodom v prvem letu negativne prerazdelitve ni (nihče ne zgublja). Tisti, ki pridobivajo, pridobijo v prvem letu le zato, ker je skupna ovojnica višja od izplačil v letu 2006. V prvem obdobju reforme je v primerjavi s kombinirano shemo manj tistih, ki izgubijo (in ti povprečno tudi manj izgubljajo), tisti pa, ki pridobivajo, pridobijo manj. Na agregatni ravni se po stopnji prerazdelitve sheme s postopnim prehodom izenačijo s kombinirano shemo po letu 2009. Splošna ugotovitev, da so prerazporedtveni učinki v začetnem obdobju pri shemah s postopnim prehodom manjši kot pri kombinirani shemi, velja tudi za vse sektorje. Tudi čas, ko se stopnja negativne prerazdelitve regionalnih shem izenači s kombinirano shemo, je pri vseh usmeritvah podoben. Tako kot na agregatu se tudi pri posameznih sektorjih to zgodi po letu 2009. Na manjšo stopnjo prerazdelitve shem s postopnim prehodom v začetnih letih reforme kažejo tudi podatki o stopnji prerazdelitve za posamezen sektor kot celoto (Rednak in sod., 2005).

Še en vidik je treba izpostaviti v zvezi s postopnim prehodom. Glede na to, da tisti, ki na koncu obdobja izgubljajo, na začetku večinoma pridobivajo oziroma vsaj ne izgubljajo, je pri presoji shem s postopnim prehodom smiselno upoštevati tudi skupna sredstva, ki jih kmetijsko gospodarstvo lahko pričakuje v celotnem prehodnem obdobju. Če torej upoštevamo povprečno raven prihodkov v prehodnem obdobju, potem ugotovimo, da so razlike med shemami zelo majhne, bistveno manjše, kot če učinke presojamo samo za leto končne uveljavitve sheme (Rednak in sod., 2005). Glede negativne prerazporeditve je


© DAES 2005

čista regionalna shema tudi po tej primerjavi nekoliko manj ugodna kot kombinirana shema, predvsem pri tipu »biki«. Korigirana regionalna shema je glede negativne prerazporeditve malenkost manj ugodna od kombinirane na agregatu, nekoliko izraziteje slabša pri »dojiljah« in tipu »mešano«, pri vseh ostalih usmeritvah pa kaže boljše rezultate.

Izkoriščenost nacionalne ovojnice Čista regionalna shema (R) omogoča praktično 100 % izkoriščenost nacionalne

ovojnice za neposredna plačila in s tem največje agregatno povečanje prilivov v kmetijstvo. Drugi dve shemi, ki ohranjata tudi proizvodno vezana plačila (K in RK) omogočata 100 % izkoriščenost nacionalne ovojnice za neposredna plačila samo v primeru, da so referenčne pravice pri vseh izbranih proizvodno vezanih plačilih v celoti izkoriščene. V primeru proizvodne vezanosti pri reformni shemi je namreč načeloma treba iz nacionalne ovojnice izločiti sredstva v višini celotnih nacionalnih referenčnih pravic. Neizkoriščenost pravic pomeni tudi neizkoriščenost razpoložljivih sredstev. V kombinirani shemi so zato prilivi v kmetijstvo na agregatni ravni manjši kot pri čisti regionalni shemi (neizkoriščeno 2,6 milijonov evrov; Rednak in sod., 2005), najmanjši med izbranimi shemami pa so prilivi v korigirani regionalni shemi (neizkoriščeno 4,4 milijona evrov). Razlog za manjšo izkoriščenost razpoložljivih sredstev v korigirani regionalni shemi je nizka izkoriščenost referenčnih klavnih premij (število pravic: 161.137, realizacija 2004: 107.307).

Prehodna plačila, ki pri regionalnih tipih reformnih shem (R in RK) omogočajo postopnost uvedbe, so lahko v celoti izplačana iz nacionalnih sredstev, tako da bi bili že ob uvedbi reforme z vidika EU ti shemi končni, kar bi precej poenostavilo postopek izvedbe reforme v odnosu do EU.

4 Zaključek Povzemimo osnovne ugotovitve: a) Takojšnja uvedba regionalnega plačila je problematična zaradi pretirane

prerazdelitve sredstev, ki gre na škodo pomembnega dela kmetijskih gospodarstev.

b) Z uredbo o reformi skladna proizvodno vezana in zgodovinska plačila ne rešujejo problema prerazdelitve.

c) Z metodo eliminacije izbrana kombinirana shema v največji možni meri omili prerazdelitev, ima pa slabosti na strani administrativne zahtevnosti in dolgoročnosti tovrstnih rešitev, predvsem pa ohranja različne višine plačil na ha in s tem potencialno bolj negativno vpliva na trg z zemljišči kot ostale sheme.

d) Regionalni tipi reformnih shem (čista ali korigirana) so sprejemljivi, če so izvedeni postopoma v daljšem časovnem obdobju.

e) Poleg izbire sheme so pomembni tudi vsi izvedbeni postopki, ki lahko ključno vplivajo na posledice uvedbe reforme.

Če upoštevamo povprečno raven prihodkov v celotnem prehodnem obdobju, ugotovimo, da so razlike med shemami zelo majhne, bistveno manjše, kot če učinke presojamo samo za leto končne uveljavitve sheme (2013).

Uvedba reforme in s tem take ali drugačne oblike neproizvodnega, neposredno na površino vezanega plačila, bo imela pomemben vpliv na trg zemljišč. Individualno plačilo na površino bo delovalo kot zemljiška renta ne glede na izbrano shemo neposrednih plačil in s tem po pričakovanjih vplivalo tako na ceno zemljišč v prometu kot na ceno zakupnin.


© DAES 2005

S tem bo izgubljen del dohodkovnih učinkov neposrednih plačil predvsem za tiste pridelovalce, ki so vezani na najem zemljišč na prostem trgu. Čista regionalna shema ima zaradi popolne proizvodne nevezanosti plačil najmanjši

neposredni vpliv na proizvodnjo. Kmetijska politika ne spodbuja več točno določene proizvodne usmeritve, ampak odločitev prepušča kmetijskim gospodarstvom glede na njihove konkurenčne prednosti. Prinaša pa ta shema po koncu prehodnega obdobja v primerjavi s stanjem pred reformo in tudi v primerjavi z nekaterimi sosednjimi starimi članicami EU zmanjšanje konkurenčnih možnosti sektorja govedoreje, ki z uvedbo čiste regionalne sheme največ izgublja. Pri kombinirani shemi so konkurenčne možnosti med sektorji bolj izenačene, zaradi proizvodno vezanih in drugih sektorskih plačil pa je ohranjen tudi precejšen proizvodni učinek neposrednih plačil. V tej luči je korigirana regionalna shema s proizvodno vezano klavno premijo bolj nevtralna. V vseh sektorjih govedoreje se negativni prerazdelitveni učinki v primerjavi s čisto regionalno shemo zmanjšajo, kar prispeva k večji uravnoteženosti sheme, hkrati pa je neposreden vpliv klavne premije na proizvodnjo izmed vseh proizvodno vezanih plačil za govedorejo verjetno najmanjši.

Vse obravnavane sheme imajo svoje prednosti in slabosti. Prinašajo nevarnosti, pa tudi priložnosti. Učinki bodo v marsičem odvisni tudi od operativno izvedbenih postopkov pri prometu z zemljo ter kriterijev za uveljavljanje plačil. Pred dokončno izbiro sheme je zato treba vsaj vsebinsko opredeliti tudi te operativno tehnične okvire, kar bo zaenkrat precej teoretično opredeljenim shemam dalo tudi potreben praktični pomen.

5 Literatura Agra-Europe 2002/2005 : različni vir. Agra Focus. 2003/2005: različni viri. Allanson, P. 2004. CAP Reform and the Distribution of Farming Income in Scotland. Dundee

Discussion Papers 147. Department of Economic Studies, University of Dundee. Council Regulation 1782/03. 2003. Council Regulation (EC) No 1782/2003 of 29 September 2003

establishing common rules for direct support schemes under the common agricultural policy and establishing certain support schemes for farmers and amending Regulations (EEC) No 2019/93, (EC) No 1452/2001, (EC) No 1453/2001, (EC 1454/2001, (EC) 1868/94, (EC) No 1251/1999, (EC) No 1254/1999, (EC) No 1673/2000, (EEC) No 2358/71 and (EC) No 2529/2001. Official journal of the European Union L 270: 1-69.

Council Regulation 583/04. 2004. Council Regulation (EC) No 583/2004 of 22 March 2004 amending Regulations (EC) No 1782/2003 establishing common rules for direct support schemes under the common agricultural policy and establishing certain support schemes for farmers, (EC) No 1786/2003 on the common organisation of the market in dried fodder and (EC) No 1257/1999 on support for rural development from the European Agricultural Guidance and Guarantee Fund (EAGGF) by reason of the accession of the Czech Republic, Estonia, Cyprus, Latvia, Lithuania, Hungary, Malta, Poland, Slovenia and Slovakia to the European Union. Official journal of the European Union L 91: 1-14.

Council Regulation 864/04. 2004. Council Regulation (EC) No 864/2004 of 29 April 2004 amending Regulation (EC) No 1782/2003 establishing common rules for direct support schemes under the common agricultural policy and establishing certain support schemes for farmers, and adapting it by reason of the accession of the Czech Republic, Estonia, Cyprus, Latvia, Lithuania, Hungary, Malta, Poland, Slovenia and Slovakia to the European Union. Official journal of the European Union L 161: 48-96.

Erjavec, E.; Rednak, M.; Volk, T.; Turk, J. 2003. The Transition from "Socialist" Agriculture to the Common Agricultural Policy: the Case of Slovenia. Post-Communist Economies 15(2003)4, 557-569.

European Commission. CAP Reform. Various documents. 2003/2004. http://europa.eu.int/comm/agriculture/index_en.htm


© DAES 2005

Ministry of Agriculture, Forestry and Food. 2004. Model of Implementation of the CAP Reform in the area of Direct payments for Slovenia. Materials for discussion at the Committee for Agriculture, Forestry and Fishery of the National Assembly of the Republic of Slovenia. Ministry of Agriculture, Forestry and Food, Ljubljana

Rednak, M.; Volk, T.; Erjavec, E.; Kavčič, S.; Kožar, M. 2004. Učinki različnih oblik izvedbe reforme SKP na distribucijo neposrednih plačil v slovenskem kmetijstvu. Ekspertiza za Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Neobjavljeno gradivo.

Rednak, M.; Volk, T.; Erjavec, E.; Kavčič, S.; 2005. Analitična podpora pri uveljavljanju refrome SKP na področju neposrednih plačil v Sloveniji. Študija za Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. (v tisku).

Treaty of Accession. Treaty. Official journal of the European Union, L 236(2003), 17-31.


© DAES 2005

EKONOMSKI TRENDI V SLOVENSKI ŽIVILSKI INDUSTRIJI

Aleš KUHARa

IZVLEČEK

Živilskopredelovalna industrija je po pristopu Slovenije k EU deležna izrazitih sprememb v ekonomskem okolju, kar je intenziviralo procese prestrukturiranja in potenciralo pritiske na uspešnost poslovanja panoge. V prispevku so analizirani ključni ekonomski kazalniki v obdobju pred pristopom in v letu 2004. Ugotovljeni trendi v veliki meri nakazujejo konkurenčne deficite panoge in s tem potrjujejo izpuščeno možnost predvidevanja negativnih učinkov pristopa k EU. Ključne besede: živilskopredelovalna industrija; Slovenija, prestrukturiranje; pristop k EU

ECONOMIC TRENDS IN SLOVENIAN FOOD PROCESSING INDUSTRY

ABSTRACT

Accession to the European Union has triggered substantial changes in the business environment of Slovenian food processing industry which intensified restructuring processes and increased pressures to the business performance of the sector. The article analyses key economic indicators during the pre-accession period and for year 2004. Trends revealed largely indicate sectoral competitiveness deficits and therefore confirm a foregone possibility to anticipate negative effects of accession to the European Union. Key Words: food processing industry; Slovenia; restructuring; EU accession

1 UVOD Pristop Slovenije k Evropski uniji (EU) je sprožil praviloma obsežna usklajevanja na

številnih političnih, gospodarskih in družbenih področjih. Pristop je poleg sprememb v delovanju državnih institucij sprožil intenzivne procese prilagajanja slovenskega gospodarstva. Uspešnost obvladovanja pritiskov ekonomskega okolja - torej ekonomska rast, uspešnost poslovanja podjetij, regionalna distribucija ekonomske blaginje ter ostali dejavniki razvoja in kakovosti življenja, pa bodo pri dolgoročni bilanci učinkov pristopa predstavljali ključni element.

Zahtevnost sprememb ekonomskega okolja po pristopu se med sektorji gospodarstva razlikuje, na kar vplivajo predvsem izhodiščne razmere, strukturne razlike med pristopnicami in EU ter temeljne ekonomske značilnosti dejavnosti (Herok in Lotze, 2000; Tangermann in Josling, 1994; Hertel in sod., 1997).

Med panoge z najzahtevnejšimi spremembami in posledičnimi prilagoditvami, ki jih je povzročil pristop Slovenije k EU, se zagotovo uvršča živilskopredelovalna industrija v navezavi s kmetijstvom. Evropska unija je na področju agroživilstva vzpostavila

a Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za zootehniko, Katedra za agrarno ekonomiko,


30 Aleš Kuhar

© DAES 2005

kompleksni pravni red z visoko agregatno zunanjetrgovinsko zaščito. Kljub protekcionistični agrarni politiki pa živilskopredelovalna industrija posluje v ostrih konkurenčnih razmerah enotnega trga, kar stalno spodbuja rast konkurenčne sposobnosti (Harrop, 2000; El-Agraa, 1994).

V to kompleksno in dinamično ekonomsko okolje se je vključila slovenska živilska industrija, ki je desetletja delovala v specifičnih razmerah majhnega in zaprtega trga. Slovenska živilskopredelovalna industrija do pristopa ni bila deležna posebej intenzivnih spodbud za prestrukturiranje ter konkurenčno usposobitev. V pretežnem delu slovenskih predelovalnih dejavnosti so bili ti procesi v obdobju ekonomskega prehoda intenzivnejši; deregulacija in zunanjetrgovinska liberalizacija sta spodbujali ekonomsko prestrukturiranje. V dejavnostih, kjer je država v obdobju tranzicije zaznala posebne interese ali izrazito problematičnost, pa so bili ti procesi omejevani, kar je zaviralo rast konkurenčnosti.

V prispevku poskušamo z naborom ekonomskih kazalnikov pojasniti trende v slovenski živilskopredelovalni industriji v predpristopnem obdobju. Analiza temelji na obdelavi različnih virov Statističnega urada (SURS), Agencije za javnopravne evidence in storitve (AJPES), Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) ter Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS).

Izbor kazalnikov je bil usmerjen v iskanje odgovorov na najpogostejša vprašanja v povezavi s slovensko živilskopredelovalno panogo. Oblikovali smo pet vprašanj:

a) Se živilska industrija sooča s cenovnimi pritiski? b) So trendi v mednarodni menjavi presenetljivi? c) Je proračunsko ukrepanje spodbujalo rast konkurenčnosti? d) Ali se struktura panoge izboljšuje? e) Kdo pobira smetano v verigi? Uvodoma prikazujemo kazalnike učinkovitosti ter uspešnosti poslovanja živilske

panoge, v osrednjem delu pa poskušamo z ustreznimi ekonomskimi kazalniki odgovoriti na zastavljena vprašanja ter komentirati ključne dejavnike konkurenčnosti.

2 REZULTATI

2.1 Uspešnost poslovanja Proizvodnja hrane, pijač in tobačnih izdelkov v Sloveniji prispeva 2,43 % dodane

vrednosti v bruto domačem proizvodu (BDP), v zaposlenih pa je njen delež 2,38 % (SURS, 2005). Po prispevku dodane vrednosti je bila živilskopredelovalna industrija (DA 15 in 16) v letu 2003, za katero je objavljeno zadnje merjenje BDP po računih proizvodnje, tretja najpomembnejša predelovalna dejavnost v Sloveniji. Uvrstila se je za oddelkoma Proizvodnja kemikalij in kemičnih izdelkov (DA 24) ter Proizvodnja kovinskih izdelkov, razen strojev in naprav (DA 28). Živilska industrija je prav tako tretji največji delodajalec v slovenski predelovalni industriji. Pomen živilskopredelovalne industrije se je v obeh temeljnih makroekonomskih agregatih zmanjševal s konstantnim trendom. Med letoma 2000 in 2003 se je delež v bruto domačem proizvodu zmanjšal za 6 %, delež v zaposlenih pa za 4 %.

Obseg industrijske proizvodnje v živilskopredelovalni dejavnosti (oddelek DA) je v analiziranem obdobju nihal, vendar je do leta 2000 praviloma sledil agregatnim trendom obsega proizvodnje v industriji ter predelovalni dejavnosti. Po letu 2000 pa ugotavljamo stalno zaostajanje obsega proizvodnje v živilski panogi za splošnimi trendi v industriji, z izrazitim zmanjšanjem v letu 2004, ko se je obseg zmanjšal za 6,8 %. Okoli polovica te spremembe je posledica ukinitve predelave tobaka in proizvodnje tobačnih izdelkov.

Ekonomski trendi v slovenski živilski industriji. 31

© DAES 2005

85

90

95

100

105

110

115

1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004

Industrija skupaj

Predelovalnedejavnosti (D)

Proizvodnja hrane,pijač, tobačnihizdelkov (DA)

Slika 1: Indeksi obsega industrijske proizvodnje v letih med 1995 in 2004 (2000 = 100)

(Vir: SURS)

Negativne posledice prihajajo do izraza sedaj, ko se živilskopredelovalna industrija v čedalje večji meri sooča z učinki približevanja Slovenije k EU. Kljub še vedno relativno počasnemu tempu zunanjetrgovinske liberalizacije se pritiski ponudnikov iz EU povečujejo, kar za konkurenčno nekonsolidirana podjetja pomeni velike pretrese. Z napredovanjem procesa integracije pa se bodo konkurenčni pritiski še bistveno intenzivirali, težave pa predstavljajo tudi spremembe, ki jih prinaša prevzem različnih področij pravnega reda EU (normativne zahteve, skupne tržne ureditve). Tudi v Sloveniji se v čedalje večji meri potrjujejo predvidevanja in izkušnje iz prejšnjih širitev, da bodo spremembe in učinki pristopa na področju agroživilstva najobsežnejši.

80

85

90

95

100

105

110

115

120

1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004

Produktivnost

Dodanavrednost nazap.

Slika 2: Produktivnost in dodana vrednost na zaposlenega v dejavnosti Proizvodnje

hrane, pijače in tobaka v letih med 1996 in 2004 (Indeks: 2000 = 100) (Vir: Lastni izračuni na podlagi podatkov AJPES)

32 Aleš Kuhar

© DAES 2005

Neugodne trende v poslovanju živilskopredelovalne dejavnosti nakazujeta tudi kazalnika produktivnosti in dodane vrednosti na zaposlenega. V povprečju je zaposlenec v slovenskem živilskem podjetju v letu 2004 ustvaril nekaj manj kot 24 milijonov SIT prihodkov ter 6,2 milijona SIT dodane vrednosti. Analiza vrednosti teh kazalnikov v časovnem obdobju, kaže netrendne oscilacije, pri čemer se je dodana vrednost na zaposlenega v letu 2004 občutno zmanjšala (slika 2).

Rezultati kažejo, da podjetja v živilski dejavnosti niso izboljševala učinkovitosti, kot to ugotavljamo pri povprečju predelovalne industrije. Živilska panoga je bila konec devetdesetih let občutno nad povprečjem po kazalnikih produktivnosti in dodane vrednosti na zaposlenega. Izkazovala je več kot dve petini boljše rezultate od povprečja predelovalne panoge (D). Prednost se je v obdobju po letu 2000 konstantno zmanjševala in v letu 2004 pri produktivnosti padla na 12 % nad povprečje. Dodana vrednost na zaposlenega pa je v letu 2004 padla pod povprečje agregata predelovalne industrije ob izrazitem zmanjšanju v zadnjem letu (padec za več kot deset odstotnih točk).

Neugodni trendi pri produktivnosti in dodani vrednosti na zaposlenega nakazujejo nazadovanje tudi pri kazalnikih dobičkovnosti. V letu 2004 je zaposlenec v živilski panogi ustvaril okoli 120 milijonov SIT neto izgube, kar je pomembno poslabšanje v primerjavi s predhodnim letom, ko je panoga zaključila s pozitivnim neto izidom. Tudi v predhodnih letih je panoga izkazovala pozitivni poslovni izid, z izrazito slabimi rezultati v letih 2001 in 2000, kar je v pretežni meri posledica računovodskih sprememb. Donosnost prodaje (ROS) se v analiziranem obdobju prav tako zmanjšala od dobrih 3 % v letu 1998 v negativno vrednost v letu 2004. V obdobju pred letom 2004 je panoga sicer izkazovala agregatni neto dobiček, vendar so nekatere nosilne dejavnosti že v predhodnih letih izkazovale neto izgubo. V letu 2004 so največjo izgubo izkazala podjetja v mlečnopredelovalni panogi (- 2,3 mrd SIT) in v predelavi sadja in vrtnin (- 2,1 mrd SIT), pri čemer sta obe panogi leto 2003 zaključili z neto dobičkom. Tako radikalna sprememba uspešnosti poslovanja je posledica kompleksnih sprememb v poslovnem okolju, predvsem za mlečnopredelovalno dejavnost. Mesnopredelovalna panoga je izkazala 1,2 milijardi izgube, kar je skoraj šestnajst odstotkov manj, kot v predhodnem letu. Negativni trendi uspešnosti poslovanja pa se nadaljujejo v vinarstvu. Neto izkazana izguba v letu 2004 je znašala 0,95 milijarde SIT, kar je za četrtino več kot v predhodnem letu. Prav tako pa neugodne trende ugotavljamo v dejavnostih, ki so v predhodnem obdobju dosegala nadpovprečne rezultate pri uspešnosti poslovanja. poslabšanje je v letu 2004 izkazala pivovarska panoga, kar pa je v pretežni meri pogojeno s konsolidacijo lastništva po prevzemih podjetij v dejavnosti proizvodnje brezalkoholnih pijač. Pivovarstvo je tako v letu 2004 izkazalo 226 milijonov SIT neto izgube, medtem ko je neto dobiček v letu 2003 presegal 3 milijarde SIT. Posledično se je spremenil izkazan poslovni rezultat v proizvodnji brezalkoholnih pijač, kjer so v letu 2004 ustvarili 90 milijonov dobička, leto 2003 pa so zaključili z 1,3 milijarde izgube.

Kot kaže pregled kazalnikov uspešnosti poslovanja je živilskopredelovalna panoga v recesiji, ki se je zaostrila v letu 2004 s pristopom Slovenije k Evropski uniji ter vključitvijo v Enotni trg. Radikalno poslabšanje kazalnikov uspešnosti poslovanja je zaskrbljujoče, saj je panoga v drugi polovici devetdesetih poslovala s stabilnim pozitivnim izidom. Še bolj zaskrbljujoča pa je konstantna relativna stagnacija produktivnosti, ki ni v tolikšni meri pod vplivom izrednih (računovodskih) dogodkov, ter dodane vrednosti. Na ravni panoge se je dodana vrednost na zaposlenega v primerjavi z letom 2000 celo realno zmanjšala, produktivnost pa se je povečala za 3 %, kar je petkrat manj, kot je bila povprečna rast v Slovenski predelovalni industriji. Ali je možno poiskati razloge za ugotovljene negativne poslovne trende?


© DAES 2005

-600

-400

-200

0

200

400

600

800

1.000

1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004

Dobiček (izguba) /zap. v 1000 SIT

-3%

-2%

-1%

0%

1%

2%

3%

4%

5%

DA DA 15 DA DA 15

ROS

Slika 3: Neto dobiček/ izguba na zaposlenega v dejavnosti Proizvodnja hrane, pijače in

tobaka v letih med 1998 in 2004 (Vir: Lastni izračuni na podlagi podatkov AJPES)

2.2 Se živilska industrija sooča s cenovnimi pritiski? Primerjava trendov gibanja cen pri proizvajalcih ter cen ključnih kategorij proizvodnih

vložkov (kmetijski vložki) daje splošno informacijo o cenovno-stroškovnih razmerjih v panogi ter napoveduje ekonomski izid. Prav tako pa je zanimiva primerjava gibanj cen na ravni. Gibanja omenjenih treh ravni cen prikazuje slika 4, kjer izstopa izrazito realno zmanjševanje cen kmetijskih pridelkov.

85

90

95

100

105

110

115

2000 2001 2002 2003 2004

kmetijskipridelki

hrana inpijačaproizvajalčeva

hrana inpijačamaloprodajna

Slika 4: Indeksi cen kmetijskih pridelkov, proizvajalčevih ter maloprodajnih cen hrane in

pijače v letih med 2000 in 2004 (Realno; 2000=100) (Vir: SURS)

Znižanje realnih cen je pričakovani učinek reforme kmetijske politike, kjer se je zmanjšal pomen tržno-cenovnih instrumentov, ki so jih nadomestile dohodkovne podpore.

34 Aleš Kuhar

© DAES 2005

V primerjavi z letom 2000 so se cene kmetijskih pridelkov realno zmanjšale skoraj za petino. Maloprodajne cene predelanih živil so se do leta 2003 nekoliko povečevale, v letu 2004 pa se je trend obrnil, kar lahko pripišemo učinkom pristopa k EU. Iz grafikona izhaja tudi pomembno realno povečanje proizvajalčevih cen, predvsem v letu 2003. V primerjavi z letom 2000 so se cene pri živilskih proizvajalcih povečale za skoraj osem odstotkov, kar torej pomeni pomembno izboljšanje cenovne paritete predelanih živil do kmetijskih vložkov, predvsem v dejavnostih, kjer ti predstavljajo velik delež v stroškovni strukturi. Je pa pomemben delež potencialnih pozitivnih stroškovnih razmerij zelo verjetno absorbiran zaradi značilnosti ekonomskega okolja v Sloveniji, kjer proizvajalčeva cena prikazuje le del prihodkovne strani bilance. Zaradi velike stopnje koncentracije v maloprodaji živil in posledične dominacije trgovine oskrbni verigi je značilna prisotnost t.i. retrogradnih obračunov, ki se ne odrazijo na proizvajalčevi ceni. Prav tako pa trgovina prenaša pomemben delež transakcijskih in distribucijskih stroškov na dobavitelje, kar ponovno vpliva na uspešnost poslovanja živilskih podjetij.

2.3 So trendi v mednarodni menjavi presenetljivi? Leto 2004 je bilo na področju mednarodne menjave s predelanimi živilskimi proizvodi v

Sloveniji prelomno. Pristop k Evropski uniji ter uveljavitev enotnega trga je pomembno spremenilo zunanjetrgovinske pogoje, kar se je takoj odrazilo v obsegu mednarodne menjave. Celotni obseg menjave je v letu 2004 znašal dobrih 950 milijonov EUR, kar je okoli pet odstotkov več kot v letu 2003. Trendi v agregatnem obsegu menjave v zadnjih letih nihajo, vendar se obseg stalno povečuje.

Značilnost analiziranega obdobja do leta 2004 je uravnotežena rast obeh strani bilance, tako da se pokritost uvoza z izvozom ni pomembno spreminjala. V letu 2004 pa se je vrednost uvoza predelanih živil povečala za 14,7 %, izvoz pa se je zmanjšal za 12,8 %. Uvoz je tako dosegel skoraj 630 milijonov EUR, izvoz pa se je zmanjšal na 320 milijonov EUR. Primanjkljaj v mednarodni menjavi se je skoraj podvojil, in dosegel 313 milijonov EUR. Pokritost uvoza z izvozom, ki je v predhodnih letih nihala okoli dveh tretjin, pa je padla na 51 %.

338,0327,3

373,2 367,1320,3

508,8467,7

533,6 549,0

629,6

-140,5-170,9 -160,4

-181,9

-313,0

50,9%

69,9%70,0%

66,4% 66,9%

-400

-200

0

200

400

600

2000 2001 2002 2003

mio EUR

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

Izvoz

Uvoz

Saldo

Pokritostuvoza zizvozom

Izvoz/uvoz

2004

338,0327,3

373,2 367,1320,3

508,8467,7

533,6 549,0

629,6

-140,5-170,9 -160,4

-181,9

-313,0

50,9%

69,9%70,0%

66,4% 66,9%

-400

-200

0

200

400

600

2000 2001 2002 2003

mio EUR

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

Izvoz

Uvoz

Saldo

Pokritostuvoza zizvozom

Izvoz/uvoz

2004

Slika 5: Trendi v zunanjetrgovinski menjavi Slovenije s predelanimi živilskimi proizvodi v letih med 2000 in2004 (Vir: SURS)


© DAES 2005

V analiziranem obdobju so skoraj polovico vrednosti uvoza sestavljale skupine druga živila, meso ter mesni izdelki z ribami ter predelano sadje in zelenjava, pri čemer prav kategorija drugih živil izkazuje največjo rast. V tem agregatu so združeni proizvodi, ki nimajo bližnjih domačih substitutov, zato je povečevanje uvoza pričakovano. Rast uvoza ugotavljamo tudi v kategoriji mesa in predelanih mesnih izdelkov. V letih 2002 in 2003 se je trend sicer nekoliko obrnil, rast v letu 2004 pa je presegla dvajset odstotkov. Za polovico se je v letu 2004 povečal tudi uvoz tobaka in tobačnih izdelkov, kar je posledica ukinitve proizvodnje v Sloveniji. Pomembno rast uvoza kaže tudi kategorija mleko in mlečni izdelki, kjer je v prihodnje pričakovati pomembne konkurenčne pritiske. V primerjavi z letom 2003 se je vrednost povečala za 37 %, če pa uvoz primerjamo z letom 2000, pa je uvoz mleka in mlečnih proizvodov vrednostno večji za 75 %. Uvoz sladkorja je bil v letu 2004 primerljiv z vrednostjo iz leta 2000, v primerjavi z letom 2003 pa se je povečal za 25 %.

Slika 6 prikazuje efektivno carinsko stopnjo v obdobju med letoma 1998 in 2004, ki se je na agregatni ravni resda postopoma zmanjševala od okoli 12 % na 8 %, vendar je »ad hoc« ukinitev dajatev pri uvozu iz trgov EU ter preostalih novih članic povzročila velik pritisk. Izstopajo tudi nekatere proizvodne skupine, kjer je bila efektivna carinska stopnja občutno nad povprečjem. Zaščita za mleko in mlečne proizvode se je v analiziranem obdobju gibala med 18 % in 22 %, prav tako se je v letih 2002 in 2003 pomembno povečala zaščita za sladkor (okoli 14 %). Do leta 2002 je bila nadpovprečna nominalna carinska stopnja ugotovljena tudi za pivo (med 22 % in 18 %), visoke carinske zaščite pa je bil deležen tudi trg tobačnih izdelkov. Na večini preostalih živilskih trgov je veljala okoli 10 % nominalna zaščita, nižjo stopnjo pa smo ugotovili pri jedilnih oljih, predelanem sadju in zelenjavi ter v zadnjem obdobju tudi za vino.

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18

20

22

24

1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004

ECS %

SKUPAJ

Mlečni izdelki

Sladkor

Pivo

Tobačniproizv.

Slika 6: Efektivna carinska stopnja za predelane živilske proizvode skupaj ter nekatere

pomembnejše kategorije v letih med 1998 in 2004 (Vir: Lastni izračuni na podlagi podatkov CURS)

Ocenjena stopnja uvozne zaščite torej jasno nakazuje trende v obsegu uvoza po pristopu. Slovenski trg s predelanimi živili je bil do leta 2004 deležen visoke zunanjetrgovinske zaščite, kar je omejevalo dostop tujih ponudnikov. Z vključitvijo v

36 Aleš Kuhar

© DAES 2005

enotni trg ter ukinitvijo uvoznih dajatev je bil pričakovan učinek ustvarjanja trgovine t.i. »trade creation«, kar je temeljni pojav pri vzpostavitvi enotnega trga (El Agraa, 1994).

S pristopom ugotavljamo tudi negativne učinke na strani izvoza, kar je dodatno poslabšalo bilanco mednarodne menjave s predelano hrano. Tudi ti učinki so bili pričakovani, kar izhaja iz ugotovljene regijske strukture izvoza, ki je prikazana v sliki 7. Slovenski izvoz predelanih živilskih proizvodov je bil v analiziranem obdobju v pretežnem delu realiziran na trgih nekdanje Jugoslavije, k čemur so pripomogli preferencialni trgovinski sporazumi ter podpora pripravi blaga na izvoz. S pristopom k EU so bili bilateralni sporazumi anulirani, obseg ter struktura ukrepov podpore izvozu pa spremenjeni, zato je bila konkurenčnost slovenskih ponudnikov na tradicionalnih izvoznih trgih okrnjena. To se je takoj odrazilo v zmanjšanju obsega izvoza na trge držav na območju nekdanje Jugoslavije za okoli 15 %.

V analiziranem obdobju se je sicer agregatna vrednost izvoza povečevala, pri čemer se je delež trgov nekdanjih jugoslovanskih držav zmanjševal. To gre pripisati aktivnostim reorientacije podjetij na trge EU v okviru priprav na pristop, vendar je delež teh trgov v letu 2005 dosegel le dobro petino celotnega izvoza.

Delež izvoza slovenskih živilskih podjetij na tradicionalne trge se bo v prihodnje zelo verjetno še naprej zmanjševal. Poleg sprememb v pogojih trgovanja je pomemben dejavnik zmanjševanja izvoza revitalizacija domače proizvodnje na teh trgih, deloma pa se izvoz nadomešča z investicijami slovenskih podjetij v proizvodne kapacitete in lokalno oskrbo.

Izvoz100 200 300 400

2000

2001

2002

2003

2004

mio EUR

Slika 7: Regijska struktura izvoza predelanih živilskih proizvodov Slovenije v letih med 2000 in 2004 (Vir: Lastni izračuni na podlagi podatkov SURS)

2.4 Je proračunsko ukrepanje spodbujalo rast konkurenčnosti? Kmetijska politika je razmeroma pomemben dejavnik v ekonomskem okolju nekaterih

dejavnosti živilskopredelovalne industrije. Pod vplivom so predvsem tiste dejavnosti, ki so neposredno povezane z občutljivimi trgi primarnih kmetijskih surovin. Kot prikazuje slika 8, so se proračunski transferi v živilskopredelovalno panogo v analiziranem obdobju povečevali, vendar je pretežni del proračunskih transferjev vezan na ukrepe tržno-cenovne politike. Najpomembnejši ukrep te politike je bila podpora za pripravo kmetijskih pridelkov in živil za zunanji trg s ciljem stabilizacije domačih surovinskih trgov ter pospeševanjem izvoza. Delež teh ukrepov v celotnih transferih živilskim podjetjem je do

ex- YU EU 15 Nove članice EU Ostala tujina


© DAES 2005

leta 2003 znašal okoli 90 %. Praviloma je bilo okoli dve tretjini podpor dodeljeno za stabilizacijo trgov z mlekom, večina preostalega dela pa za trge z mesom in vinom.

Ukrepi proračunske podpore izvozu imajo izkrivljajoče učinke na konkurenčnost, prav tako pa je v določeni meri ugotovljena neustrezna regijska izvozna struktura slovenske živilskopredelovalne industrije posledica tega ukrepa. Z vstopom v EU so podpore za izvoz nadomestila izvozna nadomestila, ki so v celoti financirana iz skupnega proračuna EU. S pristopom se je spremenil tudi sistem dodeljevanja podpor (vrste proizvodov, višina podpore, vključene izvozne destinacije), bolj zapleten pa je postal tudi postopek za njihovo izplačilo. Te spremembe so med drugim tudi vplivale na radikalno zmanjšanje obsega izplačil po maju 2004.

Drugi del proračunskih transferjev v živilskopredelovalno industrijo pa spada v kategorijo ukrepov strukturne politike s ciljem izboljšanja konkurenčnosti. V okviru različnih ukrepov (Nacionalni program, SAPARD) se je upravičenim podjetjem sofinanciralo naložbe v izgradnjo, obnovo ali nakup nepremičnin ter nakup novih strojev in opreme. Obseg transferjev se je občutneje povečal v letih 2003 in 2004, pri čemer je šlo tudi za poplačilo obveznosti iz predhodnih let. Kljub temu, da se je struktura transferov v zadnjem obdobju začela izboljševati je ta sprememba najverjetneje pozna, saj so procesi prestrukturiranja in povečanja konkurenčnosti dolgotrajni.

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

50

1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004

UKREPI TRŽNO-CENOVNE POLITIKE UKREPI STRUKTURNE POLITIKE

mio €

Slika 8: Obseg in struktura proračunskih transferov za živilskopredelovalno industrijo v

letih med 1997 in 2004 (Vir: KIS)

2.5 Ali se struktura panoge izboljšuje? Neugodna struktura - predvsem velikostno zaostajanje -, je ena izmed ključnih

značilnosti slovenske živilskopredelovalne industrije, ki pomembno zaznamuje zmožnosti obvladovanja konkurenčnih pritiskov po pristopu k Evropski uniji. Slovensko agroživilstvo ni bilo izpostavljeno stimulansom prestrukturiranja v tolikšni meri, kot ostala predelovalna industrija, kar se odraža v stopnji mednarodne integracije ter industrijski strukturi. Spremenjene ekonomske razmere v drugi polovici devetdesetih letih so sprožile procese prestrukturiranja slovenskega gospodarstva. Med najpomembnejšimi stimulatorji prestrukturiranja so bili konkurenčni pritiski, ki so v pretežni meri izhajali iz zunanjetrgovinske liberalizacije in večanja prisotnosti tujih ponudnikov na domačem trgu. V zadnjem obdobju je sicer v nekaterih panogah živilskopredelovalne industrije prišlo do

38 Aleš Kuhar

© DAES 2005

integracijskih procesov, vendar strukturna analiza na agregatni ravni v obdobju med letoma 1996 in 2004 ne kaže trendov povečevanja stopnje koncentracije. Število zaposlenih na podjetje se je od 52,1 v letu 1996 zmanjšalo na 42,8 v letu 2004, povprečni prihodki (revalorizirana vrednost) pa so v enakem obdobju zmanjšali po nekoliko manjši relativni stopnji (indeks = 85,0). Preprosta primerjava gibanja teh dveh kazalnikov jasno nakazuje procese, ki so nasprotni trendom pri ekonomski racionalizaciji in koncentraciji sektorske strukture.

Tudi primerjava velikostne distribucije po številu zaposlenih za osnovne ekonomske agregate živilskopredelovalne industrije v letih 1996 in 2000 in 2004 potrjuje neustrezne strukturne spremembe. Kot kažejo rezultati v sliki 9, se delež podjetij z več kot 500 zaposlenimi zmanjšuje v vseh analiziranih agregatih. Hkrati z zmanjševanjem strukturnega deleža največjih podjetij v panogi pa raste segment majhnih in srednjih podjetij. Delež prihodkov, ki so jih ustvarila podjetja v največjem velikostnem razredu, se je od 43 % v letu 1996 zmanjšal na 29 %, prav tako pa se je nekoliko zmanjšal delež prihodkov podjetij v razredu podjetij z med 50 in 149 zaposlenimi.

0%

20%

40%

60%

80%

100%

1996 2000 2004 1996 2000 2004 1996 2000 2004

nad 500

150-499

50-149

10-49.

0-9

Št. podjetij Št. zaposlenih Prihodki

Slika 9: Velikostna struktura podjetij v dejavnosti Proizvodnja hrane, pijače in tobaka v letih 1996, 2000 in 2004 (Vir: Lastni izračuni na podlagi podatkov AJPES)

Značilnosti ekonomskega okolja, v katerem je poslovala slovenska živilskopredelovalna industrija, so favorizirale srednji in manjši velikostni razred. Podjetja v tem segmentu so prevzela vlogo nosilnega jedra panoge z največ zaposlenimi ter največjim deležem prihodkov. Ta velikostni razred uspešno konkurira na ožji regionalni ravni, kar se potrjuje v značilnostih poslovanja slovenske živilskopredelovalne industrije - predvsem v nizki izvozni usmerjenosti. Ugotovljene strukturne značilnosti ter procesi pa so nasprotni trendom strukturnih sprememb v živilski industriji EU, kjer segment srednjih podjetij pospešeno izginja iz strukture. Ekonomske značilnosti enotnega trga (prost pretok blaga, vloga nadnacionalnih podjetij, koncentracija trgovinskega sektorja) favorizirajo bodisi zelo velika podjetja, ki dominirajo s pozitivnimi učinki ekonomije obsega in obvladovanjem tržnih verig, ter zelo majhna podjetja, ki učinkovito oskrbujejo nišne segmente. Srednje velika podjetja v takem okolju težko najdejo komparativno prednost, ki ga daje ustrezno ravnotežje med cenovno konkurenčnostjo, obsegom proizvodnje ter diferencirano ponudbo proizvodov visoke kakovosti.


© DAES 2005

2.6 Kdo pobira smetano v verigi? Vloga trgovine v agroživilski verigi se je v zadnjem obdobju pomembno spremenila.

Trgovina danes ni le pasiven posrednik, ampak dominanten dejavnik, ki vpliva tako na poslovno okolje in uspešnost poslovanja dobaviteljev, kot na nakupno vedenje porabnikov. Zaradi osnovnih ekonomskih značilnosti je trgovina najbolj fleksibilni člen v ekonomski verigi, ki se lahko hitro odzove na spremembe povpraševanja. Trgovina ima zato možnost učinkovito delovati reaktivno in proaktivno; torej hitro zaznati spremembe, predvsem pa spremembe strateško stimulirati in usmerjati. Hitra rast obvladovanja ekonomskih tokov s strani trgovine je globalni pojav, ki se jasno odraža tudi v Sloveniji, zato je trgovina pogosto izpostavljena, kot ključni krivec za poslabšanje ekonomskega položaja v živilskopredelovalni industriji. Celovita analiza ekonomskih posledic trendov v slovenski trgovini za živilskopredelovalna podjetja bi zahtevala precej zahtevnega dela, vendar že osnovna primerjava potrjuje nekatere teze in splošno mnenje o dominaciji trgovine.

V nadaljevanju so predstavljeni izsledki strukturnih trendov v slovenski trgovini (Skupina 52.11 - Trgovina na drobno v nespecializiranih prodajalnah z živili). V letu 2004 je bilo v tej dejavnosti aktivnih 499 podjetij, ki so ustvarila 670 milijard SIT prihodkov od prodaje in zaposlovala 21.31 delavcev. V obdobju med letoma 1998 in 2004 se je obseg prihodkov od prodaje v tej dejavnosti realno povečal za 27 % (slika 10). V trgovskem sektorju so se hitro izrazili pozitivni učinki ekonomskega prestrukturiranja ter uvajanja sodobnih upravljavskih procesov in poslovnih strategij.

0

100

200

300

400

500

600

700

800

1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004

mrd.SIT

50%

60%

70%

80%

90%

100%

110%

120%

130%

140%

preostaledružbe

d

c

b

a

SKUPAJrealnarast

Realni indeks 1998=100

Slika 10: Obseg prihodkov ter struktura v dejavnosti Trgovina na drobno v

nespecializiranih prodajalnah z živili v letih med 1998 in 2004 (Vir: Lastni izračuni na podlagi podatkov AJPES)

Poleg nadpovprečne realne rasti prihodkov od prodaje, je med pomembnejšimi trendi v slovenskem trgovinskem sektorju izrazito povečevanje stopnje koncentracije. Vodilne družbe obvladujejo čedalje večji del celotne prodaje; v letu 2004 je kazalnik CR4 znašal nad 80 %, pri čemer je vodilna družba (»a«) ustvarila okoli 48 % prihodkov. Delež druge in tretje največje družbe se giblje okoli 15 %, četrta družba po velikosti, z okoli 6 %, pa je bila v letu 2005 prevzeta s strani največje trgovske družbe.

40 Aleš Kuhar

© DAES 2005

Skladno z rastjo obsega prihodkov se je izboljševala tudi uspešnost poslovanja podjetij v slovenski trgovski dejavnosti. V letu 2004 je neto čisti dobiček v skupni 52.11 znašal 11,7 milijard SIT, kar je realno dvakrat več, kot v letu 1998. Nedvomno poleg pozitivnih učinkov rasti obsega prodaje ter uspešne posodobitve upravljavskih strategij in metod poslovanja, del izboljšanja dobička izhaja iz tržne strukture panoge. Oligopolno - oligopsonska struktura omogoča ekonomsko dominacijo in pritiskih na nabavne cene, prenos čedalje večjega deleža transakcijskih in distribucijskih stroškov na dobavitelje ter druge zahteve in pogoje za sodelovanje. Negativni pojavi v vertikalnih odnosih med domačimi proizvajalci hrane in trgovskim sektorjem so primerljivi razmeram v razvitih gospodarstvih, pri čemer pa so v Sloveniji velikostna razmerja med »vertikalnimi partnerji« izrazito v korist trgovine. Pritiski in dominacija trgovine so zaradi strukturnih deficitov in težav pri horizontalni koordinaciji (konzorcij dobaviteljev) slovenskih živilskih podjetij najverjetneje večji.

3 ZAKLJUČKI V prispevku so obravnavani ekonomski trendi v slovenski živilskopredelovalni industriji

v obdobju pred pristopom k Evropski uniji ter prvih mesecih članstva. Z obdelavo izbranih ekonomskih kazalnikov smo poskušali najti odgovore na pet pogostih vprašanj o stanju v panogi, ki v obdobju zadnjih sedmih let izkazuje trendno nazadovanje ekonomskega izida in kazalnikov učinkovitosti.

Ugotavljamo, da cenovna gibanja v panogi niso bila izrazito negativna. Cene kmetijskih surovin so se v analiziranem obdobju občutno relativno pocenila, medtem ko cene predelanih živilskih proizvodov pri proizvajalcih niso sledile tem trendom. Na agregatni ravni se je proizvajalčeva cena ustalila na ravni, ki je za okoli desetino višja, kot v letu 2000. Cenovne paritete so sicer večinoma ugodne - proizvajalčeve cene se znižujejo počasneje, kot cene vložkov; vendar je za Slovenijo značilen razmah t.i. retrogradnih obračunov, kar izkrivlja povezavo med cenovnimi gibanji in uspešnostjo poslovanja. Cene, ki jih dosegajo živilska podjetja po statističnih podatkih torej ne kažejo negativnih trendov, vendar se povečujejo posredni stroški transakcij s trgovino, kar poslabšuje poslovni izid. Odgovor na vprašanje o cenovnih pritiskih na živilsko panogo posredno pritrdilen.

Predelani živilski proizvodi so v obdobju pred pristopom k EU spadali med redke skupine dobrin, za katere je Slovenija ohranila razmeroma visoke dajatve pri uvozu, prav tako pa so bile nekatere blagovne skupine deležne podpor pri izvozu. Oba dejavnika sta izkrivljala konkurenčnost, predvsem v perspektivi vključitve panoge v enotni trg EU. Ugotovili smo razmeroma jasno povezavo med stopnjo efektivne carinske zaščite pred pristopom ter učinki na obseg uvoza po pristopu. Tudi na izvozni strani mednarodne menjave so bili učinki pristopa razmeroma predvidljivi. Neugodna regijska struktura izvoza slovenske živilskopredelovalne industrije je bila spodbujena s trgovinskimi sporazumi o preferencialni obravnavi med Slovenijo in državami na območju nekdanje Jugoslavije. S pristopom so bili ti sporazumi razveljavljeni, kar je poslabšalo konkurenčnost slovenskih ponudnikov in odvračanje trgovine. Neugodni učinki pristopa na poslovanje panoge, so torej v prvi vrsti sproženi z zmanjšanjem izvoza, pritiski na uvozni strani pa se povečuje postopoma in parcialno. Trendi slovenske mednarodne menjave s predelanimi živilskimi proizvodi po pristopu k EU so bili torej v veliki meri predvidljivi, in izhajajo iz dolgotrajnih strukturnih značilnosti ter temeljnih elementov pristopa k EU.

Trendi in struktura mednarodne menjave s predelanimi živilskimi proizvodi je v tesni povezavi s proračunskimi ukrepanjem države. Ugotavljamo, da je bil v analiziranem obdobju pretežni del transferjev (tudi do 90 %) v živilskopredelovalno panogo namenjen pripravi blaga za izvoz, le manjši del sredstev pa strukturnim ukrepom za izboljševanje konkurenčnosti. Razvojni ukrepi so se v letih 2003 in 2004 sicer občutno povečali - v


© DAES 2005

absolutnem kot tudi proporcionalnem merilu; vendar je bila s poznim ukrepanjem zamujena možnost konkurenčne usposobitve pred pristopom k EU.

Konkurenčni pritiski, ki so jih po pristopu k EU deležna slovenska živilska podjetja so težko obvladljiva tudi zaradi jasnih strukturnih deficitov. Slovenska živilskopredelovalna panoga se po strukturi izrazito razlikuje od razmer v ostalih članicah EU. Podjetja so občutno manjša, kar pomembno vpliva na številne ekonomske dejavnike in konkurenčnost. V zadnjem obdobju se sicer pojavljajo horizontalna združevanja živilskih podjetij, vendar se te aktivnosti ne kažejo na ključnih agregatnih kazalnikih panožne strukture. V analiziranem obdobju ugotavljamo zmanjševanje povprečne velikosti podjetja po številu zaposlenih ter realno zmanjševanje povprečne realizacije. Tudi analiza razvoja velikostne distribucije kaže zaskrbljujočo rast deleža podjetij v razredu srednjih in majhnih podjetij, ki je velikostna kategorija, ki v industrijski strukturi živilske panoge EU izginja. V ekonomskem okolju EU namreč prosperirajo fleksibilna (zelo) majhna podjetja ter zelo velika podjetja (giganti), ki v celoti obvladujejo nacionalne tržne segmente.

Velikost živilskih podjetji postaja odločilna konkurenčna prednost poleg pozitivnih stroškovnih učinkov, tudi zaradi trendov na ravni maloprodaje z živili, kjer je prišlo do občutne koncentracije in pojava vertikalne kompeticije. Trend je globalen, pri čemer so razmere v Sloveniji razmeroma specifične in radikalne. Rast koncentracije na ravni maloprodaje hrane v je bil zelo hiter in je dosegel raven, ki je med najvišjimi v Evropi. Vzporedno z rastjo stopnje koncentracije se je povečevala tudi uspešnost poslovanja, kar je poleg neposrednih izhajajočih učinkov oligopolno/oligopsonskih tržnih razmer tudi posledica učinkovitega prenosa sodobnih upravljavskih principov ter racionalizacije. Ob vidnem uspešnem razvoju trgovinske dejavnosti v Sloveniji pa »prvi vertikalni partner« - domača živilska panoga stagnira, tudi zaradi spremembe razmerij s trgovino in zaradi neustreznih odgovorov na rast njene dominacije v verigi.

S pristopom Slovenije k EU je sprožil intenziven proces zaključne faze prestrukturiranja živilske panoge v Sloveniji se je pričel s pristopom k Evropski uniji. Ekonomsko prestrukturiranje, ki je bilo v predpristopnem obdobju omejevano zaradi različnih dejavnikov, pa nujno vključuje tudi ugašanje nekonkurenčnih podjetij, njihove tržne deleže pa prevzemajo uspešnejša podjetja; tudi tista iz enotnega trga EU. Iskanje novih poslovnih priložnosti na enotnem trgu je ena izmed najpomembnejših nalog slovenskih živilskih podjetij, ki pa zagotovo ni enostavna. Živilski trgi v Evropski uniji sodijo med najintenzivnejše in najbolj kompetitivne. Dominirajo velika podjetja, ki so po obsegu prihodkov tudi stokrat večja od največjih slovenskih ponudnikov, zato je vsakršen donosen prodajni preboj uspeh. Slovenska živilska podjetja morajo v tem intenzivnem ekonomskem okolju najti svoje konkurenčno mesto, pri čemer imajo v tem trenutku težave tudi tista, ki so se na pristop k EU intenzivno pripravljala. Podjetja, ki pa v predpristopnem obdobju niso premogla dovolj ekonomskih resursov ter znanja, in na spremembe ekonomskih razmer niso bila pripravljena, pa se soočajo z negotovo prihodnostjo.

4 VIRI Agencija RS za javnopravne evidence in storitve – AJPES. (20002005). Podatki in kazalniki iz

statističnih podatkov bilance stanja in bilance uspeha gospodarskih družb Republike Slovenije. Ljubljana.

El-Agraa A.M. 1994. The economics of the European Community. Hertfordshire, Harvester Wheatsheaf: 567 str.

Harrop J. 2000. The Political Economy of Integration in the European Union. Glos, Edward Elgar Publishing Limited: 339 str.

Herok C.A., Lotze H. 2000. Implications of an EU eastern enlargement under a new common agricultural policy. Journal of policy modelling, 22, 6: 661-690

42 Aleš Kuhar

© DAES 2005

Hertel T.W., Brockmeier M., Swaminathan P.V. 1997b. Sectoral and economy-wide analysis of integrating Central and Eastern European countries into the EU: Implications of alternative strategies. European Review of Agricultural Economics, 27: 359-386

Kmetijski inštitut Slovenije (2005) Podatki o proračunu Minstrstva RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

Panorama of the EU Industry. (2003) Office for Official publications of the European Communities. Eurostat, Luxemburg

Statistični urad Republike Slovenije. (2005). Različni objavljeni in neobjavljeni viri Tangermann S., Josling T.E. 1994. Pre-accession agricultural policies for Central Europe and the

European Union: Final report for the European Commission - DG1. Bruselj


© DAES 2005

UPORABA ENOTNE DAVČNE STOPNJE?

Štefan BOJNECa

IZVLEČEK

Uporaba enotne/linearne davčne stopnje je poznana iz ekonomske teorije in iz praks obdavčevanja. Med prednostmi uporabe je njena enostavnost, nediskriminatornost in transparentnost. Sama aplikacija enotne davčne stopnje je povezana z nižjimi transakcijskimi stroški izvedbe in nediskriminatornostjo uporabe. Poenotenje davčnih stopenj v začetni fazi vodi do prilagoditvenih prerazdelitev v dohodkih in do spremenjene alokacije dejavnikov. Potencialno lahko izboljša celotno družbeno blaginjo. Običajno pa nastanejo skupine/sektorji, ki jih njena uporaba prizadene z zmanjšanjem individualne blaginje. Po začetni prilagoditvi enotna davčna stopnja deluje nevtralno znotraj zaprtega gospodarstva. Ker pa so nacionalna gospodarstva danes odprta gospodarstva, davčne stopnje pa niso harmonizirane med državami, vzpostavitev enotne davčne stopnje vodi tudi do sprememb v konkurenčnosti proizvodov in storitev med državami z različnim davčnim sistemom. Uporaba enotne davčne stopnje tako lahko vodi do panožne diskriminatornosti in spremenjene ravni konkurenčnosti med državami. Razlike v davčnih stopnjah med državami vplivajo na razlike v stroških in v konkurenčnosti posameznih panog gospodarstva. Zato uvedba prevladujoče ali enotne davčne stopnje v določeni državi ima določene učinke na druge države. Prispevek zaključuje z možnimi prednostmi in pomanjkljivostmi uporabe enotne davčne stopnje z implikacijami za slovensko kmetijstvo in živilski sektor ter neposredno povezanimi gospodarskimi dejavnostmi, ki nastopajo bodisi kot dobavitelji ali kot kupci kmetijsko-živilskih proizvodov. Ključne besede: enotna davčna stopnja, stroški, konkurenčnost

USE OF TAX-FLATE RATE?

ABSTRACT

The use of tax-flat rate is known from economic theory and taxation practices. Among advantages, there is simplicity in use and its transparency. The implementation of tax-flat rate is associated with lower transaction costs and non-discriminatory effects. The unification of taxes in an initial stage leads to adjustments with associated income redistributions and reallocation of production factors. Potentially it can improve welfare of society as a whole, but usually there also occur groups/sectors with their individual welfare losses. After the adjustments, tax-flat rate is neutral inside a closed economy. As national economies are mostly open economies and tax rates are not harmonized between countries, tax-flat rate leads to changes in competitiveness of products and services between countries with different taxation systems. The use of tax-flat rate may lead to changing levels of competitiveness between countries due to changes in costs and thus to changes in competitiveness by branches across countries. Due to this, the introduction of tax-flat rate in a certain country induces effects on other countries. The paper concludes with possible advantages and disadvantages of use of tax-flat rate with

a Univerza na Primorskem (UP), Fakulteta za menedžment Koper, Cankarjeva 5, 6000 Koper;

[email protected] in UP Turistica - Visoka šola za turizem Portorož, Senčna pot 10, 6320 Portorož; [email protected].

44 Štefan Bojnec

© DAES 2005

implications for Slovenian agriculture and the food sector as well as with directly associated backward suppliers and forward buyers’ activities. Key words: flat-tax rate, costs, competitiveness

1 Uvod Prispevek prikazuje nekatere prednosti in možne pomanjkljivosti uporabe enotne ali

linearne davčne stopnje. Sama ideja uporabe enotne davčne (in/ali enotne carinske) stopnje je poznana v ekonomski teoriji in v ekonomski praksi. Enotno ali prevladujočo enotno davčno stopnjo so v novejšem času uvedle nekatere države, ki so v maju 2004 postale članice razširjene Evropske unije (EU). Med njimi so to bile baltiške države (Estonija, Latvija in Litva), ki so uvedle enotno davčno stopnjo že pred leti, in Slovaška, ki je uvedla enotno davčno stopnjo nekoliko pred vstopom v EU (Hall and Rabushka, 2004; Mikloš, 2005). Učinki uvedbe enotne davčne stopnje naj bi se zlasti pokazali pri hitrejšem nastajanju novih podjetij, povečanih naložbah in višjih stopnjah gospodarske rasti. Enotno ali prevladujočo enotno davčno stopnjo so uvedle tudi nekatere druge države, kot na primer Romunija, Rusija in Hong Kong. V takšni ali drugačni obliki pa se uporablja tudi v okoljih, kjer obstajajo zelo slabo razvite davčne institucije in to predvsem zaradi enostavne uporabe in večje transparentnost.

Razprave o znižanju davčnih stopenj in o uvedbi enotne ali prevladujoče davčne stopnje so se v zadnjem času razširile po srednje evropskih državah, vključno v Sloveniji. Do razprave o znižanju davčnih stopenj in o možnostih uvedbe enotne ali prevladujoče davčne stopnje je prišlo tudi v nekaterih zahodno evropskih državah, zlasti v Nemčiji. Poleg tega pa prevladujočo davčno stopnjo uporabljajo nekatere države EU, kot je na primer Danska. V ozadju novejših davčnih razprav so zlasti nekateri pozitivni rezultati, ki so bili doseženi po znižanju davčnih stopenj v Veliki Britaniji in na Irskem ter v državah, ki so uvedle enotno ali prevladujočo davčno stopnjo (Hauser, 2004; Forbes, 2005). Zaradi povečane gospodarske rasti so se celotni davčni prihodki povečali kljub znižanju davčnih stopenj. Nižje stopnje obdavčevanja naj bi bile kjučen dejavnik za povečane vzpodbude za podjetja in druge ekonomske subjekte, da povečajo svoje proizvodne, kakovostne in delovne napore, kar naj bi vodilo do povečane gospodarske rasti. Znižanje davkov na kapital in na delo naj bi vzpodbudilo posameznike in podjetja, da povečajo svoje ponudbene aktivnosti.

Da bi lahko ovrednotili učinke uporabe enotne davčne stopnje (in/ali enotne carinske) stopnje izhajamo iz teoretičnih podlag davčne (in zunanje trgovinske) politike ter povezanih učinkov s posameznimi praksami obdavčevanja v razvitih državah in v državah v razvoju. Za konkretizacijo uporabe enotne ali prevladujoče davčne stopnje (in/ali enotne carinske) stopnje ter morebitna odstopanja je na kratko uporabljen primer kmetijsko-živilskih proizvodih na Kosovem v letu 2002 (Bojnec in Luboteni, 2002). Teoretične podlage in praktične izkušnje uporabe enotne davčne stopnje bodo služile za izvedbo implikacij za ekonomsko politiko o morebitnih prednostih in morebitnih slabostih njihove uporabe. Med prednostmi uporabe enotne davčne stopnje je njihova enostavnost, transparentnost in nediskriminatornost. Zaradi enostavnosti in večje preglednosti ter transparentnosti se lahko uporabi tudi v okoljih, ki bodisi nimajo človeških in drugih potencialov, da bi uporabili bolj komplicirane, sofisticirane in zato tudi bolj birokratske pristope različno diferenciranih in razčlenjenih ter manj preglednih davčnih stopenj. Sama aplikacija enotne davčne stopnje je zato tudi povezana z nižjimi transakcijskimi stroški praktične uporabe. Poenotenje davčnih stopenj v začetni fazi vodi do določenih prilagoditvenih prerazdelitev v dohodkih in do spremenjene alokacije dejavnikov. Vendar pa po kratkoročnem prilagoditvenem »šoku« enotna davčna stopnja ne vpliva več na nove prerazdelitve dohodkov in na realokacijo proizvodnih dejavnikov znotraj zaprtega gospodarstva. Ker pa so nacionalna gospodarstva danes odprta gospodarstva in davčne

Uporaba enotne davčne stopnje? 45

© DAES 2005

stopnje v glavnem niso harmonizirane med državami, sprememba davčnih stopenj ali vzpostavitev enotne davčne stopnje vodi do sprememb v konkurenčnosti proizvodov in storitev v primerjavi z drugimi državami. Če se na primer davčne stopnje bistveno razlikujejo med istimi dejavnostmi po posameznih državah, uporaba enotne davčne stopnje v eni državi lahko vodi do spremenjenih stroškov in konkurenčnosti med posameznimi panogami med državami. Razlike v davčnih stopnjah med državami lahko pozitivno ali negativno vplivajo na konkurenčnost določene domače panoge gospodarstva v primeru, da se z vzpostavitvijo novih davčnih stopenj bodisi le te znižajo ali pa narobe, da se le te povečajo. Prispevek izvede sklep, da čeprav ekonomska teorija obravnava možnost uporabe izključno enotne ali linearne davčne stopnje, se v praksi najpogosteje uporablja kot prevladujoča enotna ali prevladujoča linearna davčna stopnja kot pragmatični kompromis. Zato tudi podajamo možne prednosti in možne pomanjkljivosti uporabe izključno enotne davčne stopnje z implikacijami za slovensko kmetijstvo in živilski sektor ter neposredno povezanimi dejavnostmi pri nakupih in prodajah proizvodnih dejavnikov in končnih proizvodov.

2 Teorija in praksa davčne politike in obdavčevanja Iz zgodovine ekonomske terije je poznano, da se je vprašanje davčne politike in

obdavčevanja različno obravnavalo kot sestavni del makroekonomske in lokalne politike. Temeljno vprašanje koga in kako obdavčiti je bilo stalno prisotno in odprto vprašanje. Prakse so se pogosto menjavale, kar je bilo pogojeno s samimi politikami in njihovimi cilji ter strukturnimi spremembami, ki so se poskušale doseči z obdavčevanjem. Pogosto cilji obdavčevanja niso bili ekonomsko nevtralni in razvojno usmerjeni ter so zato davčne politike povzročale prerazdelitve dohodkov in vplivale na drugačno alokacijo proizvodnih dejavnikov od tiste, ki bi lahko prispevale k manjšim prerazdelitvam in manjšim državnim tranferjem ter večji ekonomski učinkovitosti in dolgoročni blaginji.

Iz preteklosti je poznana Ramseyjeva teorija učinkovitega obdavčenja, ki pravi, da davki povzročajo najmanj izkrivljanj, če se pobirajo od sektorjev, ki imajo visoko cenovni togi krivulji ponudbe in povpraševanja (glej Samuelson in Nordhaus, 2002). Blizu takemu tržnemu obnašanju ponudbe in povraševanja je kmetijstvo in zlasti kmetijska zemlja, ki je bila v preteklosti pomemben vir proračunskih prihodkov. Celoten davek se pri togi ponudbi prevali na lastnike dejavnikov, kot je na primer davek na zemljo.

Kasnejši razvoj je razširil temelje za davke na druga področja in sicer zlasti na davke od dohodkov, na dobrine in storitve, ki zmanjšajo zasebni dohodek in zagotovijo sredstva za javne izdatke za posamezne dobrine in storitve skupaj s transfernimi plačili. S tem pa se je razširil in razvijal tudi pomen davčne politike kot pomemben instrument vladne politike.

Od velike svetovne krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja je pomembno zgodovinsko mesto zavzela keynesianska teorija, ki je poudarjala državne izdatke kot pomemben dejavnik gospodarske rasti. V ospredju zanimanja je bilo agregatno povpraševanje in vladni izdatki, ki preko povraševanja vplivajo na gospodarsko rast, kot pa samo zaračuvanje in zbiranje davkov in davčnih prihodkov. Zaradi povečanih državnih izdatkov so se tudi davčne stopnje v razvitih državah kot so ZDA, Francija, Nemčija in Velika Britanija v splošnem povečevale. Kljub naraščajočim davčnim stopnjam se težave s proračunskimi primanjkljaji in državnimi dolgovi v glavnem niso zmanjševale, ampak povečevale. To kažejo tudi primeri v EU še pred razširitvijo EU v maju 2004, ko so se nekatare ekonomsko ključne države EU soočale s težavami izpolnjevanja maastrihtskih makroekonomskih konvergenčnih kriterijev glede proračunskega primanjkljaja in javnega dolga.

46 Štefan Bojnec

© DAES 2005

Državni izdatki lahko imajo pomemben vpliv na agregatno povpraševanje in na gospodarsko rast. Na drugi strani pa visoki davki lahko negativno vplivajo na ponudbeno stran. Davki namreč lahko vplivajo na ekonomske motivacije in s tem na obnašanje posameznikov in podjetij, na njihovo ekonomsko učinkovitost, alokacijo proizvodnih dejavnikov in na prerazdelitev dohodka. Učinki davčne politike so kratkoročni na uravnavanje poslovnega cikla in dolgoročni na ekonomsko rast. Čeprav je učinek davčnih stopenj na delovne ure posameznika manj jasen, kot bomo prikazali v nadaljevanju, vseeno velja prepričanje, da visoki davki negativno vplivajo na število ur dela posameznika. Bolj nedvoumen je vpliv davkov in davčnih stopenj preko ekonomskih učinkov davkov na prihranke in naložbe ter selitev finančnih virov in proizvodnih dejavnikov na manj obdavčena področja. Tako na primer Mikloš (2005) prikazuje, da je Slovaška postala bolj zanimiva za vlaganja, čeprav naj bi pri tem bile uporabljene še druge vzpodbude v obliki davčnih olajšav in drugih subvencij.

Pri ekonomskih načelih obdavčenja gre za razpon med načelom koristi v primerjavi z načelom plačilne sposobnosti. Pri načelu koristi so različni posamezniki obdavčeni v sorazmerju s koristmi, ki jih dobijo od vladnih programov. Gre za bolj neposredno povezavo med plačilom in koriščenjem določene javne dobrine. Pri načelu plačilne sposobnosti je znesek davkov, ki ga posamezniki plačajo, povezan z njihovim dohodkom ali premoženjem ter je običajno prerazdelitven. To velja na primer za dohodnine, ki lahko stimulativo ali destimulativno vplivajo na dodatno ponudbo dela posameznika v primerjavi glede na koriščenje prostega časa. Visoko progresivno obdavčevanje dohodkov naj bi zlasti bilo omejevalno za tiste z visokimi dohodki.

Pri ekonomskih načelih obdavčenja gre tudi za vprašanje vodoravne in navpične enakosti. Pri načelu vodoravne enakosti obdavčimo enako tiste, ki so si ekonomsko enaki in jih zato enako obravnavamo pri plačilu davka oziroma imajo enake ekonomske razmere glede koristi in ugodnosti od plačanih davkov. Načelo navpične enakosti se nanaša na davčno obravnavo ljudi z različnimi dohodki.

Obdavčenje je lahko posredno (indirektno) in neposredno (direktno). Posredni davki so tisti, ki se pobirajo od dobrin in storitev posredno od posameznikov (trošarine/akcize, carine od uvoza, davki od nepremičnin). Neposredni davki se pobirajo neposredno od posameznikov in podjetij (dohodnine, davki od plač, davki na dediščino in darila). Neposredno obdavčenje je na dohodke in proizvodne dejavnike posameznikov, podjetij in različnih drugih organizacij. Neposredni davki kot na primer davek na dohodek, davek na dobičke podjetij in korporacij, davek na dedovanje, lokalna obdavčenja in podobno so zaračunani na dohodke in na premoženje. Posredna obdavčenja so zaračunana na trošenje oziroma izdatke, ki so lahko v obliki davka na dodano vrednost, trošarin in podobnih davščin, davke na registracijo vozil, plačilo pristojbin in podobno. Posredne davke je možno ceneje in lažje pobirati. Deleži neposrednih in posrednih davkov v celotnih davčnih prilivih se razlikujejo med državami. Nasploh velja, da zagovorniki večje vloge indirektnega obdavčenja menijo, da zmanjšanje direktnega obdavčenja izboljša prizadevanja za večje zaslužke in akumiliranje kapitala. V 1980-tih in 1990-tih letih je v Veliki Britaniji bil opažen degresivni davek, saj se je delež davka zniževal s povečanjem dohodka za bogatejše sloje, kar je vodilo do prerazdelitev dohodkov in spremenjene alokacije proizvodnih dejavnikov.

Davčne prakse kažejo na pragmatične kompromise pri obdavčevanju, ki pa lahko imajo različne učinke na ekonomsko učinkovitost, kratkoročno in dolgoročno blaginjo. Davčne stopnje so lahko degresivne, sorazmerne (linearne) in progresivne. O padajočem (degresivnem) davku govorimo takrat, ko velja večji delež davkov za revne kot pa za bogate. O sorazmernem (proporcionalnem) davku govorimo takrat, ko vsak davkoplačevalec plača natanko enak delež dohodka, kar je značilno za uporabo enotne davčne stopnje. O napredujočem (progresivnem) davku od dohodka govorimo takrat, ko


© DAES 2005

davkoplačevalec z višjimi dohodki plača večji znesek in tudi večji delež svojih dohodkov (dohodnina pri nas). Davek na dohodek ali dohodnina za posameznika upošteva njegove dohodke in morebitne olajšave. Slovenski dohodninski sistem je progresiven in bi lahko imel negativne motivacijske učinke za delo pri najvišjih dohodkovnih razredih. Kmetje so obdavčeni na temelju dobička ali dejavnosti, ki je v primeru kmetijstva lahko ocenjeni katastrski dohodek. Dohodek podjetij je obdavčen na temelju korporativnega davka (»corporation tax«), katerega obračuvanje se lahko razlikuje med državami. Z globalizacijo gospodarstev je korporativni davek postal pomemben element stroškovne konkurenčnosti in kot tak pomemben dejavnik, ki vpliva na naložbene odločitve domačih in tujih vlagateljev. Visoki korporativni davki zmanjšujejo stroškovno konkurenčnost in bi prav tako lahko zmanjševali privlačnost posameznega ekonomskega okolja za naložbe. Vendar pa pri naložbah poleg tega pomembno vlogo igra trg kapitala.

Mejna davčna stopnja (»marginal tax rate«) pomeni davčno stopnjo, ki se plača od dodatne enote dohodka. Pri nizkih dohodkih je lahko mejna davčna stopnja enaka nič, kar pomeni, da se ne plačujejo nobeni davki. Šele pri določeni višini dohodka se lahko začnejo plačevati mejne davčne stopnje. Takšen princip uporabljajo tudi nekatere države, ki so uvedle enotno davčno stopnjo (npr. Slovaška). Vendar za višje dohodke nad postavljenim minimum se lahko plačujejo določene davčne stopnje, kjer lahko nastopijo različne mejne davčne stopnje. Mejne davčne stopnje so pomembne v zagotovljanju vzpodbud za delo. Relativno visoke (mejne) davčne stopnje in občutno progresivno obdavčevanje naj bi zmanjševale konkurenčnost in naložbene aktivnosti podjetij ter zmanjševale delovne vzpodbude zaposlenih. V ZDA so se progresivne davčne stopnje na najvišje dohodke in na dividende občutno zmanjšale. Kljub prepolovljenim zmanjšanim korporativnim davčnim stopnjam se korporativni davčni prihodki niso zmanjšali, ampak povečali, ker je prišlo do povečane gospodarske rasti in povečanih ekonomskih aktivnosti zlasti majhnih podjetij. Swann (2005) navaja, da je letno število ur dela delavcev pogojeno tudi z različnimi načini obdavčevanja plač in drugih prejemkov od dela. Pred slabimi desetimi leti (v letu 1996) so ameriški delavci delali več (1858 ur letno) kot japonski (1821 ur letno), kar je bistveno več kot nizozemski (1363 v letu 2004) in nekoliko manj kot južno korejski (2400). Čeprav obstajajo določene kulturne razlike v odnosu do dela med državami, kjer naj bi veljajo, da za ameriške delavce velja večja mejna nagnjenost k zaslužku in za evropske večja mejna nagnjenost k prostemu času, te navade niso nekaj stalnega, ampak so v ozadju takšnega obnašanja do bolj trdega dela (»hard work«) tudi različni načini nagrajevanja in zlasti različni načini obdavčevanja mejnega dohodka. Po drugi svetovni vojni, na primer v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, naj bi italijanski in nemški delavci delali celo več ur letno kot ameriški. Do razlik v odnosu do dela naj bi prišlo zlasti v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko so ZDA znižale davke z namenom, da vzpodbudijo zaposlene k bolj trdemu delu na način, da delavci zadržijo več dohodka za sebe, ki ga zaslužijo. Medtem ko zaposleni v Evropi v povprečju plačujejo okrog 53 % mejno davčno stopnjo in v Sloveniji še nekoliko več, v ZDA to znaša okrog 34 %.

Iz zgoraj prikazanega izhaja, da so bili cilji davčne politike v smislu koga in kako obdavčiti ter komu in koliko dati iz državnih oziroma proračunskih izdatkov zelo različni v različnih obdobjih in da obstajajo lahko občutne razlike med državami v različnih časovnih obdobjih. Kljub različnim zgodovinskim praksam in različnim pogledom na davčno politiko in obdavčenje je prevladujoča ekonomska teorija ostajala dokaj enotna v tem, da je vloga fiskalne politike v njenem prispevku h gospodarski učinkovitosti in ekonomski rasti ob čim manjših izgubah, ki so povezane z vladnimi fiskalnimi intervencijami.

Davčni sistem bi moral biti čimbolj fiskalno nevtralen in oblikovan na način, da povzroča čim manj anomalij v ekonomskem obnašanju. To pomeni, da davčni sistem ni fiskalno nevtralen, če vnaša odstopanja, ki vzpodbujajo ekonomsko neučinkovita obnašanja. Na primer, če je davek na dodano vrednost na nekatere proizvode, ne pa za druge sorodne proizvode, bo to vplivalo na višino prodajnih cen, ki bodo vzpodbudile

48 Štefan Bojnec

© DAES 2005

potrošnike v večje nakupe neobdavčenih ali manj obdavčenih sorodnih proizvodov, ki se lahko medsebojno nadomestijo v potrošnji. To tudi kaže na to, da različni davčni sistemi in različne davčne stopnje pogosto igrajo manipulativno vlogo v doseganju prerazdelitvenih in drugih ciljev v družbi, katerih ekonomski učinki odstopajo od načela fiskalne nevtralnosti. Enotna davčna stopnja vodi do odprave različnih davčno-fiskalnih manipulacij, ki naj bi imele manj jasno opredeljene socialne ali razvojne vloge.

Z globalizacijo gospodarstev in internacionalizacijo podjetij pa vse bolj prevladuje težnja po izenačevanju ne samo stroškovne konkurenčnosti proizvodnih dejavnikov (npr. merjenih z efektivno stopnjo zaščite in s stroškom domačih virov), ampak tudi stroškov, ki jih prinašajo različne davčne stopnje med panogami in med državami. Poenotenje davčnih stopenj pa je dodatno povezano z načelom, da naj se bolj obdavčijo »slabe« namesto obdavčenja »dobrih« stvari. »Slabe« stvari so tiste, ki povzročajo negativne učinke in negativne eksternalije za blaginjo celotne družbe. Med »slabe stvari« se vključujejo določene vrste alkohola, cigarete in druge zdravju škodljive stvari. Med »dobre stvari« se običajno vključujejo vlaganja v delo in njegovo kakovostno izboljšanje, vlaganja v kapital, varčevanje in tveganje. Posebno mesto pa dobivajo zeleni (okoljski) davki proti onesnaževanju in drugim nezaželenim zunanjim učinkom na okolje. Smatra se, da je zeleni davek dvakratno učinkovit, saj država na eni strani dobi dodaten dohodek in na drugi strani pride do pozitivnih eksternalij na okolje, ki se izboljša ter se s tem zmanjšajo morebitni družbeni stroški na okolje (Samuelson in Nordhaus, 2002).

3 Uporabe enotne davčne stopnje Čeprav Slovaška ni prva država, ki je uvedla enotno davčno stopnjo in tudi ni uvedla

izključno samo ene davčne stopnje, je pomembno vzpodbudila razprave o uporabnosti in implementaciji enotne davčne stopnje v novih državah članicah EU in celo širše (preglednica 1). Estonija je bila tista, ki je v času tranzicije iz centralno-planskega v tržno gospodarstvo kot bivša sovjetska republika uvedla relativno liberalno zunanjetrgovinsko politiko, nizko prevladujočo enotno davčno stopnjo in fiksen tečaj svoje valute. Rezultati, ki so se pokazali, so bili zlasti v hitri globalizaciji gospodarstva, internacionalizaciji podjetij, povečani učinkovitosti zaposlenih in podjetij, kar se je odražalo v relativno visokih stopnjah gospodarske rasti.

Številne druge bivše komunistične države so sledile uvedbi enotne davčne stopnje. To velja tako za druge bivše sovjetske republike, kot tudi za nekatere druge države (npr. Slovaška, Romunija in Srbija). Zaradi enostavnosti in večje preglednosti, je prevladujoča davčna stopnja bila uvedena tudi v nekaterih drugih delih bivše Jugoslavije (npr. na Kosovu).

Slovaška je značilno spremenila fiskalni in davčni sistem v smeri, da bi postal notranje fiskalno nevtralen, čeprav so še zmeraj ostala nekatera odstopanja od samo ene davčne stopnje.1 V primerjavi z državami v regiji, ki enotne ali prevladujoče davčne stopnje še

1 Pogosto se zmotno govori, da je na Slovaškem samo ena davčna stopnja. Bolj pravilno bi bilo govoriti o

prevladujoči enotni davčni stopnji. V primeru Slovaške ne gre samo za eno davčno stopnjo, ampak gre za prevladujočo enotno 19 % davčno stopnjo. Poleg 19 % davčne stopnje obstajajo še določene dodatne dajatve za nekatere proizvode kot so cigatere in alkohol. Velja pa tudi omeniti, da so opredeljene nizke dohodkovne skupine izvzete iz davčnih sprememb in so za njih učinki davčne reforme ostali nevtralni. Do izboljšanja je prišlo za najvišje dohodkovne skupine, za katere se je z uvedbo nižnje enotne davčne stopnje njihov dohodkovni položaj izboljšal. Znižane davčne stopnje naj bi vzpodbudile njihove povečane delovne napore oziroma večje delovne vložke, ker se je mejna davčna stopnja občutno znižala. Podobno naj bi nižje davčne stopnje vzpodbudile naložbe domačih podjetij, samostojnih podjetnikov in zlasti tujih vlagateljev. Za te namene Slovaška uporablja tudi posebne vzpodbude, ki so zlasti v oprostitvah davkov za določeno časovno obdobje (na primer devet let). Na področju kmetijstva in prehrane je uvedba enotne davčne stopnje povzročila porast cen proizvodnih dejavnikov, saj so se


© DAES 2005

niso uvedle, pa so nastala stroškovna in konkurenčna odstopanja. V splošnem so se na Slovaškem davčne stopnje znižale, kar naj bi vzpodbudilo ponudbene napore in hitrejši gospodarski razvoj. Za določene sektorje slovaškega gospodarstva, vključno za kmetijstvo, je v splošnem povečanje enotne davčne stopnje manj ugodno. Vendar pa zaradi tega še ni možno zaključiti, da je kmetijstvo eden od »poražencev« davčne reforme na Slovaškem. Možni so drugi kompenzacijski in učinkovitostni učinki, ki nevtralizirajo neugodne učinke davčne reforme. Zato se pričakuje, da bodo splošni učinki na celotno učinkovitost slovaškega gospodarstva, gospodarsko rast in na celotno blaginjo pozitivni, kar pomeni, da so pričakovane koristi »zmagovalcev« davčne reforme večje kot bi lahko bile izgube med »poraženci«. Če se bodo pozitivni rezultati nadaljevali, to dolgoročno pomeni, da bo slovaško gospodarstvo in družba kot celota pridobila na blaginji (Miloš, 2005). Negativne učinke za »poražence« bi v tem primeru bilo možno kompenzirati na druge načine.

Preglednica 1: Nekatere države z uporabo enotne davčne stopnje (Rabushka, 2005)

Država Leto % enotne davčne stopnje

Opomba

Estonija 1994 26 Odprava korporativnega davka in obdavčenje samo razdeljenih dobičkov

Latvija 1995 25

Rusija 2000 13 Zamenjava prejšnjega tri-stopenjskega sistema

Srbija 2003 14 Uporabljeno za osebne in korporativne dohodke

Ukrajina 2004 13 Zamenjava prejšnjega štiri-stopenjskega sistema

Slovaška 2004 19 Uporabljeno za osebne in korporativne dohodke ter prodajne davke (VAT). Zamenjava pet-stopenjskega davka in 25 % korporativnega davka. Poenostavitev davčnega sistema, odprava številnih izjem in obdavčitev novih virov dohodka.

Gruzija 2005 12

Romunija 2005 16 Uporabljeno za osebne in podjetniške dohodke

Uvedba nižje enotne ali nižje prevladujoče enotne davčne stopnje ima učinke na

internaliziranje pozitivnih eksternalij iz mednarodnega okolja, ki pozitivno vplivajo na razvoj, saj je na primer gospodarstvo Estonije postalo bolj zanimivo za domače in tuje vlagatelje. V zadnjem letu se je razprava o uvedbi enotne davčne stopnje praktično razširila na vse nove države članice EU in verjetno bo vodila do nadaljnje razprave v celotni EU. Razprava o uvedbi enotne davčne stopnje torej ni specifično vezana samo na Slovenijo.2 Ob tem se oblikujeta prevladujoči struji zagovornikov in nasprotnikov uvedbe

davčne stopnje povečale. Zaradi porasta davčnih stopenj je prišlo tudi do cenovnih pritiskov v primeru temeljnih prehrambenih proizvodov. Pritisk na cene je bil enkraten in so se cene ponovno umirile. Višje davčne stopnje za kmetijsko-živilske proizvode zmanjšujejo konkurenčnost zlasti na tujih trgih, če porast stroškov zaradi povečanih davčnih stopenj ni nadomeščen z znižanji drugih stroškov.

2 Tudi na Češkem, Poljskem in na Madžarskem je prisotna strokovna in politična razprava o uvedbi enotne davčne stopnje. To so sosednje države s Slovaško, kjer so zlasti na obmejnih območjih učinki Slovaške fiskalne in davčne reforme neposredno vidni v stroških in cenah proizvodov ter pri naložbenih aktivnostih.

50 Štefan Bojnec

© DAES 2005

enotne davčne stopnje. Med tem ko zagovorniki enotne davčne stopnje dokazujejo nesporne koristi uvedbe enotne davčne stopnje na motivacijo za uspešnost poslovanja, delo in nove naložbe, ki povečujejo gospodarsko rast in dolgoročno blaginjo, nasprotniki predvsem poskušajo osporavati in minimizirati učinke davčne reforme ter zmanjševati pomen dosežkov, ki so bili v tem času doseženi ter jih pripisovati tudi drugim dejavnikom. Hkrati pa tudi opozarjajo na slabosti, ki se lahko pojavijo z uvedbo enotne davčne stopnje zlasti za strukture prebivalstva in sektorje, kjer bi se lahko ekonomske razmere po uvedbi enotne davčne stopnje poslabšale. To implicitno nakazuje, da je resnica nekje vmes in da je zlasti, kjer je to možno, potrebno nevtralizirati negativne učinke.

Eno od pomembnih vprašanj davčne politike je vprašanje davčnega bremena oziroma vprašanje, kdo v končni fazi plača davke ob upoštevanju morebitne prevalitve davka ali davčnega bremena. Gre za vprašanje, kdo v gospodarstvu končno plačuje davke in kakšne vplive imajo davki na cene, sestavo proizvodnje in potrošnje. Kot je bilo prikazano, učinki davkov in izdatkov v gospodarstvu običajno niso nevtralni, saj preko davčno-proračunskega sistema prihaja do različnih transferjev in prerazdelitev, ki imajo pomembne učinke na alokacijo proizvodnih dejavnikov, proizvodnjo in povpraševanje, kratkoročno in dolgoročno blaginjo v določenem gospodarstvu. Dolgoročni učinki prerazdelitev so manjši, če so manjša odstopanja v davčnih stopnjah. Relativno nevtralen in bolj razvojno naravnan davčno-fiskalni sistem je možno vzpostaviti v okoljih, kjer se davčno-fiskalni sistem vzpostavi povsem na novo. V takšnem okolju se lažje vzpostavi davčni sistem, kot naj bi ga gospodarstvo potrebovalo. Za Slovenijo je bil to čas takoj po osamosvojitvi, ko se je nov davčno-fiskalni sistem na novo vzpostavljal. Za slovenski davčno-fiskalni sistem nasploh je značilno, da se zelo pogosto spreminja in da ni nevtralen. Vprašljiva pa je tudi njegova razvojna naravnanost. Le ta v veliki meri temelji na rasti agregatnega povpraševanja in manj na vzpodbudah na strani ponudbe. Dolgoročno tak davčno fiskalni sistem ni vzdržen, zlasti v prihodnje, ko se bo privatizacija državnega premoženja končala in v primeru, da se državni in zunanji dolg bistveno ne zmanjšajo, bodo tudi omejene možnosti nadaljnega zadolževanja.

V nekaterih delih bivše Jugoslavije uvedba bolj preprostega in ekonomsko bolj nevtralnega načina obdavčevanja ni bil rezultat nekih velikih ekonomskih razprav, ampak nuje, da se na ta način vzpostavi čim bolj enostaven davčni sistem tudi v najbolj nerazvitih okoljih, kot je na primer na Kosovem. Kljub temu, da je velik del prilivov v gospodarstvo in državni proračun bil iz tujine bodisi kot mednarodna pomoč ali kot nakazala njihove diaspore iz tujine, se je davčni sistem poskušal približati prevladujoči enotni davčni stopnji z določenimi izjemami. Kar se kaže tudi v drugih, bolj ekonomsko razvitih okoljih, je zlasti prisotno povpraševanje za izjeme in oprostitve plačila davkov. To je dobro poznano tudi iz ekonomske teorije mednarodne trgovine in davčne politike ter politične ekonomije nasploh. Na primer v letu 2001 je bila za uvoz na Kosovem vzpostavljena enotna carinska stopnja, ki je znašala 10 % za večino uvoženih proizvodov. Dejansko plačana carinska stopnja je bila nižja, ker je prihajalo tudi do različnih oprostitev plačila uvozne carine (Bojnec in Luboteni, 2002). Zato so bili tudi predlogi, da naj bi se carinske stopnje postopno ukinile. Obstajale so tudi trošarine/akcize zlasti za nekatere alkoholne pijače in cigarete. Davek na dodano vrednost (VAT) je bil v enotni 15 % davčni stopnji, ki je bila takrat nižja kot v Srbiji in Črni Gori (20 %) ali v Makedoniji (19 %). V letu 2002 so na Kosovem bili uvedeni progresivni davek na plače, davek na dobiček podjetij in davek na premoženje. Zaposleni s plačami manj kot 50 evrov so bili oproščeni plačila davka na plačo. Davek na dobiček nad postavljenim minimum je zamenjal prejšnji pavšalni davek, ki je bil odvisen od treh (A, B in C) tipov krajev, kjer se gospodarska aktivnost odvija, in od vrste gospodarske dejavnosti. Za majhna podjetja in samozaposlene, s prometom izpod postavljenega minimuma, je pavšalni davek ostal še naprej v veljavi v odvisnosti od vrste dejavnosti in od kraja dejavnosti. Davek na premoženje je bil v pristojnosti občin. Na področju kmetijstva in živilske industrije je


© DAES 2005

prevladovalo mišljenje, da davčni in fiskalni sistem premalo vzpodbujata naložbe v kmetijske dejavnike, opremo in kapitalne dobrine v kmetijstvu in živilsko predelovalni industriji. To je zlasti veljalo za 15 % davek na dodano vrednost, vključno na dejavnike kmetijske proizvodnje, ki direktno vpliva na višino stroškov. Zato se je pogosto postavljalo vprašanje glede racionalnosti uporabe 15 % prodajnega davka (na primer ista 15 % stopnja davka za umetna gnojila in za »luksuzni« proizvod).

Ekonomsko nevtralne trgovinske in fiskalne politike v zbiranju proračunskih prihodkov so pomembne za zagotavljanje vzpodbud za aktivnosti, ki bi lahko dolgoročno razvile komparativne prednosti. Ekonomsko nevtralne politike so tudi pomembne za vzpostavljanje naložbene klime in za razvoj ponudbenih aktivnosti ter za kakovostne izboljšave in strukturne spremembe.

Kljub temu, da je EU že pred leti vzpostavila skupne trgovinske politike, je vprašanje, kako dolgo bo še trajalo, da se bodo vzpostavili skupni temelji davčne politike. Razlike v davčnih politikah nedvomno vplivajo na stroške in na konkurenčnost v različnih okoljih na Skupnem evropskem tržišču. Vprašanje je, ali bo šla diskusija v smeri enotne davčne stopnje ali pa prevladujoče ene ali dveh prevladujočih davčnih stopenj za različne kategorije proizvodov. Enostavnost in transparentnost pri zbiranju davkov na potrošnjo je pogosto argument za enotno davčno stopnjo. Teoretično gledano, ko so proizvodni dejavniki (inputi) in končni proizvodi (outputi) obdavčeni z isto davčno stopnjo, potem je efektivna davčna stopnja enaka isti ravni in je davčna politika ekonomsko nevtralna.

4 Sklep Prispevek primerja nekatere prednosti in nekatere pomanjkljivosti uporabe enotne ali

linearne davčne stopnje. Sama ideja uporabe enotne davčne (in/ali enotne carinske) stopnje je poznana v ekonomski teoriji in v ekonomski praksi. Pri tem smo izhajali iz teoretičnih podlag in nekaterih praks obdavčevanja v razvitih državah in v državah v razvoju ter zlasti v bivših komunističnih državah, med katere spada tudi Slovenija. Za konkretizacijo uporabe enotne ali prevladujoče davčne stopnje ter morebitna odstopanja so uporabljeni najnovejši primeri na Slovaškem in na Kosovem v letu 2002, ki vsebujejo tudi elemente, ki jih je možno zaslediti v Baltiku (Estoniji in Latviji) in nekaterih drugih državah.

Med prednostmi uporabe enotne ali prevladujoče davčne stopnje je enostavnost in nediskriminatornost. Zaradi enostavnosti, večje preglednosti in transparentnosti se lahko uporabi v različnih okoljih. Čeprav nekatere razvite države uporabljajo bolj komplicirane, sofisticirane in zato bolj birokratske pristope različno diferenciranih in razčlenjenih stopenj, so težnje po zniževanju davčnih stopenj in njihovi večji preglednosti v smeri prevladujoče enotne stopnje z določenimi odstopanji prisotne tudi tam (npr. Nemčija). Sama aplikacija enotne ali prevladujoče enotne davčne stopnje je povezana z nižjimi transakcijskimi stroški izvedbe. Poleg tega naj bi dajala večje vzpodbude na strani ponudbe. Manjše prerazdelitve v dohodkih in izboljšana alokacija proizvodnih dejavnikov naj bi dolgoročno prispevali k povečani blaginji.

Najbolj občutljive dohodkovne skupine z najnižjimi dohodki so običajno izvzete bodisi iz plačevanja davkov na dohodek ali pa se prevladujoča enotna davčna stopnja uvede na način, da se njihov dohodkovni položaj ne spremeni. Na drugi strani je uvedba prevladujoče/enotne davčne stopnje pomenila znižanje davčne obremenitve na dohodke najvišjih dohodkovnih razredov. Znižane mejne stopnje obdavčevanja naj bi vzpodbudile njihove delovne napore in povečale ponudbo njihovega dela.

Nižje davčne stopnje pa naj bi vzpodbudile pospešen razvoj majnih podjetij, naložbe domačih in tujih investitorjev. Ker davčne stopnje niso harmonizirane med državami, bi nižje davčne stopnje lahko privabljale več naložb v primerjavi z drugimi državami, ki imajo

52 Štefan Bojnec

© DAES 2005

višje davčne stopnje. Čeprav pri naložbah pomembno vlogo igra tudi trg kapitala in relativni donosi od naložbe.

Kmetijsko-prehrambeni proizvodi so pri nas obdavčeni po relativno nizkih davčnih stopnjah. Uvedba višje enotne davčne stopnje bi tako lahko pomenila povečanje stroškov. Na eni strani bi to lahko preko cen proizvodnih dejavnikov vplivalo na povečanje stroškov proizvodnje, ki bi se prenesli iz direktno povezanih dejavnosti, ki nastopajo kot dobavitelji (povezave nazaj). Na drugi strani bi lahko višja davčna stopnja zmanjšala izvozno konkurenčnost preko povečanja cen kmetijsko-živilskih proizvodov. Za prodaje kmetijsko-živilskih proizvodov na domačem trgu se konkurenčnost ne bi spremenila, saj bi bili uvoženi proizvodi obdavčeni po enaki stopnji kot domači proizvodeni proizvodi. Lahko pa bi višja davčna stopnja vplivala na višje cene kmetijsko-živilskih proizvodov, če bi povečanje davčne stopnje bilo v celoti prevaljeno na domače potrošnike. Pričakovati bi bilo, da bi se del povečanja stroškov zaradi povečanih davčnih stopenj nadomestil s povečano učinkovitostjo in znižanjem drugih stroškov. Kar pomeni, da bi uvedba enotne davčne stopnje lahko spremenila relativne faktorske cene, zaradi česar bi lahko prišlo tudi do določenega nadomeščanja v uporabi različnih proizvodnih dejavnikov. Spremenjene davčne stopnje bi imele večji pomen v tistih primerih, kjer bi bile spremembe v davčnih stopnjah največje.

Velja tudi omeniti, da se v praksi namesto izključno enotne davčne stopnje pogosto uporablja prevladujoča enotna davčna stopnja, ki dovoljuje določeno pragmatičnost pri oblikovanju politik in prilagoditvene kompromise. Rezultati uvedbe znižane in prevladujoče enotne davčne stopnje so se pokazali kot pozitivni za gospodarstvo kot celoto, manj pa za kmetijstvo, kjer je uvedba enotne davčne stopnje pomenila povečanje davčne stopnje. Zato bi se lahko dosegli večji učinki na blaginjo v širši evropski regiji v primeru, če bi bili podobni ukrepi hkrati uvedeni v večih državah EU hkrati, kot je to bilo na primer s vzpostavljanjem Skupne trgovinske politike v EU. To pa je vprašanje, ki je in bo v veliki meri rezultat politične presoje in političnih odločitev, saj gre za enega od ključnih ukrepov, ki jih vlade imajo v gospodarstvih pri zbiranju davkov in proračunkih prihodkov, katerih višina je pomembna tudi za njihovo razdeljevanje oziroma proračunske izdatke.

5 Seznam literature Bojnec Š. in Luboteni G. 2002. Macro-economic study for the agricultural sector: Taxation, prices,

trade and incentive mechanisms in agriculture and the food sector in Kosovo. Priština: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in razvoj podeželja. Rim: Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo. Hamburg: GFA-Terra Systems v sodelovanju z STOAS International B.V.

Forbes S. 2005. Flat tax revolution:Using a postcard to abolish the IRS. New York: Regnery Publisher.

Hall R.E. in Rabushka A. 2004. The Flat Tax. Hoover Essays in Public Policy Series. Hauser W.K. 2004. Taxation and Economic Performance. Hoover Press. Mikloš I. 2005. The Tax Policy in Slovakia. Presented in Prague, 26 April. Rabushka A. 2005. Four More Years: Real Tax Reform. The Wall Street Journal, January 12. Samuelson P.A. in Nordhaus W.D. 2002. Ekonomija. Ljubljana: GV Založba. Swann C. 2005. Taking a break from taking holidays: Americans workers have less time off than

Europeans, Financial Times, 22. avgust, str. 28.

II. Politika razvoja podeželja


© DAES 2005

POLITIKA RAZVOJA PODEŽELJA V OBDOBJU 2007-2013: IZZIVI IN TVEGANJA ZA SLOVENIJO

Luka JUVANČIČa

IZVLEČEK

V prispevku predstavljamo glavne spremembe, ki jih prinaša nova zakonska ureditev EU za politiko razvoja podeželja in odprta vprašanja, ki se nanašajo na izvajanje te politike v obdobju nove finančne perspektive EU (NFP) 2007-2013. Oceniti skušamo, kakšen pomen bodo te spremembe imele za izvajanje politike razvoja podeželja Slovenije v obdobju NFP. Ugotavljamo, da se Slovenija lahko nadeja zgolj malenkostnemu zvišanju javnofinančnih proračunskih prilivov EU za razvoj podeželja. Skupni obseg javnofinančnih izdatkov je v pomembno odvisen tudi od prihodnjega statusa Slovenije v kohezijski politiki EU. V izvedbenem smislu so največja tveganja povezana z neuravnoteženostjo porabe sredstev za različne skupine ukrepov razvoja podeželja v Sloveniji. Neskladje med trenutno strukturo javnih izdatkov za razvoj podeželja v Sloveniji in med zahtevano uravnoteženostjo te porabe v obdobju NFP bi lahko pomenilo določeno tveganje glede izvajanja nekaterih komaj uveljavljenih ukrepov (SKOP, prilagajanje in izvajanje standardov EU). Ocenjujemo, da je ta tveganja moč obvladovati s skrbnim načrtovanjem ukrepov v novem programskem obdobju. Uravnoteženje v obsegu izvajanja ukrepov za razvoj podeželja bi bilo za Slovenijo dolgoročno koristno. Ključne besede: politika razvoja podeželja, nova finančna perspektiva EU, Slovenija

RURAL DEVELOPMENT POLICY IN THE PERIOD 2007-2013: CHALLENGES AND RISKS FOR SLOVENIA

ABSTRACT

Paper presents the main changes brought by the new EU Rural Development Regulation and discusses the main open issues that refer to its implementation in the period of the New Financial Perspective (NFP) of the EU (2007-2013). The paper attempts to assess the significance of these changes on the future implementation of rural development in Slovenia. The future allocation of funds for Rural Development from the Community budget to Slovenia is not likely to increase significantly. Public expenditure in this policy field is also highly dependent from the future status of Slovenia in the EU Cohesion policy. In terms of implementation, the main risks refer to the unbalanced expenditure for various groups of rural development measures in Slovenia. This imbalance could impair the future implementation of some newly introduced rural development measures (e.g. agri-environmental measures, compliance with the Community standards). The paper states that these risks can be controlled with careful policy programming. In the long term, Slovenia would benefit from a better balancing of rural development measures. Keywords: rural development policy, the New Financial Perspective of the EU, Slovenia.



56 Luka Juvančič

© DAES 2005

1 Uvod Z nedavnim pristopom k EU se je Slovenija vključila tudi v enotno ureditev na področju

razvoja podeželja. Le-ta spada pod okrilje skupne kmetijske politike (SKP). Za razliko od sistema urejanja kmetijskih trgov, kjer smo s pristopom velik del suverenosti pri odločanju o kmetijski politiki prenesli na Bruselj, imamo pri odločanju o vsebini in obsegu razvojnih spodbud za razvoj podeželja na razpolago precej širši manevrski prostor. Enotna pravna ureditev nam narekuje poenotenje postopkov načrtovanja, izvajanja in spremljanja teh razvojnih spodbud, medtem ko se o izbiri prioritetnih področij pomoči in ukrepih odločamo precej samostojno.

V pripravah za izvajanje politike razvoja podeželja v obdobju nove finančne perspektive EU (NFP) 2007-2013 na ravni Skupnosti lahko izpostavimo dva ključna dejavnika: sprejemanje krovne zakonodaje in določitev javnofinančnega okvira te politike. Medtem ko je pravni in organizacijski okvir te politike v glavnem že opredeljen1, pa se bo odločanje o skupnem finančnem okviru in razporeditvi proračunskih sredstev Skupnosti po državah članicah zavleklo v začetek leta 2006.

Slovenija se je že v pristopnem obdobju dokazala kot država s pomembnim interesom na področju razvoja podeželja. Svoje prioritete v kmetijski politiki bomo verjetno tudi v bodoče gradili na dodatni krepitvi prizadevanj po povečanju konkurenčnosti agroživilstva, skrbi za trajnostno gospodarjenje z naravnimi viri in prostorom ter krepitvi gospodarskega potenciala podeželja.

Za učinkovito uveljavljanje naših interesov na področju politike razvoja podeželja v obdobju NFP je pomembno, ali jih bomo znali ustrezno argumentirati in ali bomo znali kapitalizirati svoje dosedanje izkušnje na področju politike razvoja podeželja. To seveda pomeni tudi odpravo pomanjkljivosti in napak, ugotovljenih pri izvajanju te politike pred pristopom k EU in v prvem obdobju po pristopu.

V pričujočem prispevku se osredotočamo na vprašanje, kateri so glavni izzivi in katera so morebitna tveganja, s katerimi se soočamo v pripravah na izvajanje politike razvoja podeželja v obdobju po letu 2007. Pri tem se omejujemo zgolj na organizacijsko in finančno plat tega vprašanja. Namenoma ne odpiramo vsebinskih vprašanj glede prioritet in nabora ukrepov, ki sodijo na raven dogovora med socialnimi partnerji in političnega odločanja.

Prispevek začenjamo s kratkim vpogledom v razloge za spremembe v skupni ureditvi EU za razvoj podeželja. Temu sledi kratek pregled bistvenih elementov ureditve politike razvoja podeželja v obdobju NFP. Nadaljujemo s pregledom dosedanje prakse Slovenije na področju javnih spodbud za razvoj podeželja. V omenjenem pregledu se posebej osredotočamo na vprašanje uravnoteženosti med različnimi tipi ukrepov politike razvoja podeželja. Pregledno predstavljamo glavne vire tveganj, s katerimi se bomo morali soočiti v pripravah na učinkovito izvajanje te politike. Prispevek zaključujemo s pregledom nekaterih splošnih ugotovitev glede posodobljene skupne ureditve razvoja podeželja in s komentarjem, kaj te spremembe pomenijo za Slovenijo.

2 Ureditev skupne politike EU za razvoj podeželja v obdobju 2007-2013

2.1 Vzroki za spremembe Prizadevanja Evropske komisije v smeri oblikovanja enotne(jše)ga in pregledne(jše)ga

pristopa v politiki razvoja podeželja niso nova. Bistven napredek v tej smeri je bil dosežen

1 Dogovor o vsebini krovne uredbe za razvoj podeželja je bil dosežen na zasedanju Sveta konec junija

2005. Trenutno potekajo aktivnosti na konsolidaciji pravnih tekstov in na pripravi izvedbenih uredb za politiko razvoja podeželja.

Politika razvoja podeželja v obdobju 2007-2013: izzivi in tveganja za Slovenijo. 57

© DAES 2005

v zadnjem programskem obdobju (2000-2006), ko je bil podan enoten zakonski in izvedbeni okvir teh ukrepov (krovna regulativa ES/1257/99), politiki razvoja podeželja pa priznan status t.i. »drugega stebra SKP«.

Sedaj veljavna ureditev ni uspela v celoti zadovoljiti zahtev po preglednosti sistemov razvojnega načrtovanja, fleksibilnosti pri izbiri najustreznejših ukrepov in odgovarjajočih finančnih virov ter enostavnosti administrativnih postopkov. V praksi je največjo težavo predstavljal sistem dveh različnih virov financiranja ukrepov za razvoj podeželja (del ukrepov zapade pod pravila jamstvenega dela EKJUS, drugi del ukrepov pa pod pravila strukturnih skladov, oziroma natančneje usmerjevalnega dela EKJUS). S tem so povezane pomembne razlike v postopkih programskega načrtovanja in finančnega upravljanja, nenazadnje pa tudi vsebinskega spremljanja in ocenjevanja.2 Ker gre za dva različna finančna vira, za katera potekajo finančna pogajanja ločeno (za pogajanja o strukturnih skladih pa tudi na dveh ravneh - EU in nacionalni), to lahko pomeni tudi omejeno zmožnost samostojnega odločanja o obsegu financiranja posameznih ukrepov.3

0 10 20 30 40 50 60 70 80 90

100

B DK D GR E F IRL I LUX NL A P FIN SWE UK EU- 15

SLO

Okoljska in krajinska plačila Prestrukturiranje/konkurenčnost

Razvoj podeželja/izven kmetijstva

Slika 1: Relativna zastopanost skupin ukrepov za razvoj podeželja; primerjava EU-15 in

Slovenije

Praksa izvajanja ukrepov za razvoj podeželja v zadnjih dveh programskih obdobjih kaže tudi na vedno večja razhajanja med državami članicami v izbranem naboru ukrepov in v obsegu sredstev, namenjenih za različne skupine ukrepov za razvoj podeželja (glej sliko 1). Te razlike si lahko razlagamo z objektivnimi dejavniki, kot so npr. različne strukturne razmere, razvojni problemi ali preference javnosti glede pomena neproizvodnih outputov

2 Zlasti v večjih državah članicah, v katerih je bil del območij uvrščen med manj razvite regije (t.i. cilj 1), je

prihajalo do absurdnih situacij, ko je načrtovanje enega in istega ukrepa (npr. naložbenih podpor na kmetijah) za različne regije moralo biti opredeljeno v različnih programskih dokumentih (v Operativnem programu ali Enotnem programskem dokumentu za območja cilja 1 ter v Načrtu razvoja podeželja v ostalih območjih).

3 Skozi takšno izkušnjo gre v prvem obdobju po pristopu tudi Slovenija. Soočena je z velikim razkorakom med obsegom razpoložljivih sredstev za izvajanje ukrepov za razvoj podeželja, financiranih iz jamstvenega dela EKJUS ter tovrstnih ukrepov, ki so predmet financiranja usmerjevalnega dela EKJUS.

58 Luka Juvančič

© DAES 2005

kmetijstva (varna hrana, kulturna krajina, okolje). Kljub temu pa je nekoliko simptomatično, da se pojavlja izrazito visok delež transferjev v okoljska in krajinska plačila kmetijstvu v nekaterih »bogatejših« državah članicah (Avstrija, Finska, Luksemburg, v zadnjem programskem obdobju sta se pridružili tudi Velika Britanija in Danska). Nekatere države članice očitno okoljska in krajinska plačila vsaj deloma uporabljajo tudi za izravnavo svoje javnoplačilne bilance s proračunom EU.

Rezultati vmesnih ocenjevanj izvajanja programov razvoja podeželja v programskem obdobju 2000-06 po mnenju komisije jasno opozarjajo tudi na problem nezadostne osredotočenosti in ciljne naravnanosti ukrepov, za katere so se odločile države članice. Komisija meni, da so se številne med njimi odločile za preširok nabor ukrepov, ki med seboj niso usklajeni.

Z novim predlogom skupne normativne ureditve na področju politike razvoja podeželja je povezana tudi revizija nabora ukrepov. Le-ta je posledica dveh ključnih dejavnikov:

a) Večja prilagoditev nabora ukrepov pričakovanjem in preferencam javnosti; zadnje prilagoditve nabora ukrepov v tej smeri so bile narejene ob srednjeročnem pregledu SKP (MTR), ko je bil dan večji poudarek področju kakovosti in varnosti hrane. Srednjeročni pregled SKP ni prinesel pomembnejših sprememb na področjih, ki zadevajo trajnostno rabo naravnih virov in gospodarjenje s prostorom.

b) Širitev EU, ki prinaša pomembne nove izzive politiki razvoja podeželja. Dosedanji nabor ukrepov je bil oblikovan za strukturne razmere, temelječe na tržno usmerjeni družinski kmetiji kot osnovni proizvodni enoti v kmetijstvu. Za večino novih držav članic pa je značilna t.i. dualna struktura, ki jo zaznamuje sobivanje izrazito majhnih in pretežno samooskrbnih kmetij (kmetijstvo kot socialna kategorija) ter velikih kmetijskih podjetij, ki so se razvila iz bivših državnih posestev. Drugačne strukturne razmere in razvojne potrebe zahtevajo poseben nabor ukrepov. EU se je na ta izziv odzvala z razširitvijo nabora ukrepov na t.i. prehodne ukrepe za razvoj podeželja (pomoč delno samooskrbnim kmetijam, podpore za prilagoditev tehnološkim standardom EU in pomoč pri formiranju (novih) organizacij proizvajalcev). Mnenja o ustreznosti posameznih ukrepov so deljena; dejstvo pa je, da je bilo od komisije upravičeno pričakovati jasno sporočilo, kako se bo odzvala na izziv spremenjenih strukturnih razmer ter razširjenega obsega razvojnih problemov podeželja razširjene EU v novem razvojnem ciklusu.

Razlogi za nadaljnje prilagoditve politike razvoja podeželja so torej upravljavske, javnofinančne in vsebinske narave.

2.2 Predlog nove ureditve

Prioritetni cilji Cilji politike razvoja podeželja so odraz trenutnih preferenc javnosti glede vprašanj

kmetijstva, hrane, okolja in prostora ter gospodarske integriranosti podeželja. Zato ni presenetljivo, da se poudarki te politike v času močno spreminjajo. Za obdobje NFP Evropska Komisija opredeljuje poslanstvo politike razvoja podeželja kot »spremljanje in dopolnjevanje ukrepov SKP na področju kmetijskih trgov s skupnim ciljem spodbujanja trajnostnega razvoja vseh podeželskih območij v razširjeni Skupnosti« (Extended Impact Assessment …, 2004). V širšem smislu ne gre zaobiti tudi zavezanosti te politike ključnim razvojnim paradigmam Skupnosti: znanje, gospodarska rast in konkurenčnost (lizbonska strategija) ter zavezanost trajnostnemu razvoju (goteborški sklepi). Pri tem kaže izpostaviti zlasti pomen slednjega; eden pomembnejših sklepov Sveta v Göteborgu (2001) je bil, da »SKP nameni večjo pozornost preferencam javnosti po zagotavljanju varne in


© DAES 2005

kakovostne hrane, povečanju izbire živilskih proizvodov, večje skrbi za dobrobit živali ter skrbi za okoljske vire in krajino«.

Po zaključeni javni razpravi je komisija opredelila tri prioritetne cilje (t.i. »osi«) politike razvoja podeželja v prihodnjem programskem obdobju:

os 1: Povečevanje konkurenčnosti agroživilstva in gozdarstva; os 2: Spodbujanje trajnostnega upravljanja z naravnimi viri in prostorom; os 3: Povečevanje kakovost življenja na podeželju in ekonomska diverzifikacija. Poleg vsebinskih ciljev je Komisija izrazila potrebo tudi po nekaterih izvedbenih

izboljšavah politike razvoja podeželja. Med njimi kaže izpostaviti zlasti potrebo po poenostavitvi sistemov programiranja, izvedbe in financiranja (združitev v en finančni inštrument z enotnim sistemom programiranja, izvedbenih meril in postopkom financiranja. S skrbjo za kakovostnejše upravljanje je povezano tudi prizadevanje komisije za večjo preglednost, odgovornost in kakovost upravljanja programov, kar namerava komisija doseči z okrepljenim sistemom spremljanja in stalnega (»on-going«) ocenjevanja programov. Poleg tega hoče v naslednjem programskem obdobju zagotoviti večjo usklajenost programskih dokumentov in konsistentnost izbranih ukrepov. Za čim učinkovitejše zadovoljevanje razvojnih potreb na regionalni in lokalni ravni si komisija prizadeva za krepitev javno-zasebnih razvojnih partnerstev ter razvojnega impulza od spodaj navzgor (»bottom-up«), ki je bil do sedaj značilen predvsem za pobudo Skupnosti Leader.

Programiranje Sklicujoč se na rezultate vmesnih ocenjevanj programov razvoja podeželja

(pomanjkanje osredotočenosti in jasnih strateških izhodišč) nova uredba predvideva povečanje aktivnosti na področju strateškega načrtovanja ukrepov. Tako naj bi po novem programiranje potekalo sukcesivno na treh ravneh:

a) Strategija politike razvoja podeželja na ravni Skupnosti; za pripravo strategije (opredelitev skupnih strateških izhodišč po treh prednostnih oseh politike razvoja podeželja) je odgovorna Evropska komisija. Dokument sprejme Svet na podlagi priporočila Evropskega parlamenta. Rok priprave te strategije je tri mesece po sprejemu krovne uredbe. Strategija je lahko predmet srednjeročne revizije.

b) Nacionalna strategija politike razvoja podeželja; v tem dokumentu bodo države članice predstavile svojo vizijo, kako nameravajo uresničevati skupne prioritete politike razvoja podeželja EU. Strategija naj bi vsebovala tudi nabor kazalnikov in naj bi predstavila komplementarnost programskega načrtovanja z drugimi politikami EU (še posebej s kohezijsko politiko). Nacionalna strategija bo predstavljala strateški input za pripravo Načrta razvoja podeželja. Nacionalna strategija bo predložena komisiji in potrjena na podlagi izmenjave pisem o odobritvi med državo članico in komisijo. Država članica je zavezana, da nacionalno strategijo pošlje komisiji pred oddajo Načrta razvoja podeželja.

c) Načrt razvoja podeželja; nacionalna strategija je v tem dokumentu prevedena v operativne cilje in ukrepe za vse tri prioritetne osi politike razvoja podeželja (vključno s kvantificiranimi cilji in indikatorji rezultatov). Čeprav ni eksplicitno navedeno, je moč sklepati, da so za pripravo nacionalnih strategij in načrtov razvoja podeželja zadolžena nacionalna ministrstva, odgovorna za področje kmetijstva. Priprava dokumenta naj bi potekala v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji. Dokument potrdi Evropska komisija.

Poleg tega novi predlog ureditve opredeljuje pomen »lokalnih razvojnih strategij«. Pripravljalci lokalnih razvojnih strategij naj bi bila javno-zasebna partnerstva na lokalni ravni.

60 Luka Juvančič

© DAES 2005

Nabor ukrepov po prioritetah Sam nabor ukrepov se ni bistveno spremenil. Število upravičenih ukrepov je naraslo iz

26 na 35. Za večino dosedanjih ukrepov, ki jih poznamo iz danes veljavne ureditve je predvideno, da se bodo izvajali tudi v naslednjem programskem obdobju. Pri nekaterih obstoječih ukrepih se bodo nekoliko spremenili pogoji izvajanja (npr. podpore naložbam v predelavi živil in v gozdarstvu). Kar se tiče ukrepov, namenjenih posebej za nove države članice, ni prišlo do nobenih sprememb. Ukrepa pomoči delno samooskrbnim kmetijam in organizacijam proizvajalcev ostajata.

Med ukrepi prve prioritetne osi (Konkurenčnost agroživilstva in gozdarstva) kaže kot največjo spremembo izpostaviti podpore naložbam v predelovalnih panogah. Pogoji upravičenosti so se vsebinsko razširili še na proizvode gozdarstva, zato pa je prišlo do pomembne zaostritve kriterijev v smislu velikosti upravičencev. Podpore naj bi bile po novem omejene na mala in srednje velika podjetja (do 250 zaposlenih); v primeru gozdarskih proizvodov pa le mikro-podjetja (do 10 zaposlenih). Do manjših sprememb je prišlo tudi v pogojih izvajanja pomoči mladim kmetom in podpor naložbam v kmetijstvu. Za slednjega (skupaj s podporami naložbam v dodajanje vrednosti osnovnim kmetijskim in gozdarskim proizvodom) je predlagan 36-mesečni odlog za uveljavitev standardov EU.

Največ sprememb se nanaša na skupino ukrepov v okviru druge prioritetne osi (Upravljanje z naravnimi viri in prostorom). Pri izravnalnih plačilih za območja s težjimi razmerami za kmetijstvo se obeta redefinicija kriterijev upravičenosti v sredini programskega obdobja.4 V sistem izravnalnih plačil naj bi po novem bila uvrščena tudi kmetijska gospodarstva v območjih Natura 2000.

Največ novih ukrepov se nanaša na trajnostno rabo gozdov. Poleg že obstoječega ukrepa pogozdovanja kmetijskih zemljišč se nabor širi na šest novih ukrepov, ki se nanašajo na upravljanje z gozdovi. Nekateri od njih izhajajo iz sedanjega (zelo splošno opredeljenega) ukrepa »drugih ukrepov v gozdarstvu« (npr. preventivni ukrepi v gozdarstvu, obnova proizvodnih potencialov), nekateri ukrepi pa so novi. Na področje upravljanja z gozdovi je razširjena izvedbena logika izravnalnih plačil (v gozdnih območjih Natura 2000) in okoljskih ukrepov. Ukrep pogozdovanja je razširjen tudi na nekmetijske površine. Poleg tega se države članice lahko odločijo tudi za ukrepe, ki spodbujajo trajnostno rabo kmetijskih in gozdnih površin (neprofitne naložbe v površine širše okoljske vrednosti javnega pomena) ali kombinirano kmetijsko-gozdarsko rabo (uvajanje sistemov kombinirane rabe površin).

V skupini ukrepov, ki se nanaša na širši vsebinski okvir razvoja podeželja (tretja prioritetna os - kakovost življenja na podeželju in ekonomska diverzifikacija) ni pomembnejših vsebinskih novosti. Predlogi komisije v smeri spodbujanja ekonomske diverzifikacije gredo korak dlje v smeri definiranja upravičenih dejavnosti in upravičenih prosilcev. Predlog med upravičene dejavnosti eksplicitno uvršča tudi nekmetijske gospodarske dejavnosti na podeželju, v primeru spodbujanja turističnih dejavnosti in razvoja mikro-podjetij pa tudi za upravičence ni nujno, da izhajajo iz kmetijstva.

Kot je bilo že omenjeno v poglavju o programiranju, je na novo opredeljuje pomen lokalnih razvojnih strategij. Za animacijo lokalnih partnerstev, izdelavo predštudij in lokalnih razvojnih strategij pa bodo na voljo tudi sredstva iz posebnega ukrepa v okviru 3. prioritete.

Pomembna novost nove ureditve je tudi integracija razvojnega pristopa, do sedaj znanega iz pobude Skupnosti Leader v razvojno programiranje v okviru novega Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP). Za lokalne razvojne

4 Računsko sodišče EU komisijo že dalj časa opozarja na potrebo po zaostritvi kriterijev upravičenosti.

Izhajajoč iz dosedanjih razprav na temo kriterijev upravičenosti je moč razbrati, da kriteriji, temelječi na objektivnih naravnih omejitvah (npr. nadmorska višina, naklon, kakovost tal) niso sporni, pod vprašaj pa je postavljena upravičenost omejitev, izhajajočih iz socioekonomskih razmer.


© DAES 2005

strategije LEADER je značilno, da gradijo na endogenem (»bottom-up«) razvojnem pristopu. Nosilci razvojnih strategij so t.i. lokalne akcijske skupine, ki so javno-zasebna partnerstva. Teritorialni in vsebinski obseg posameznega lokalnega razvojnega programa LEADER je natančno opredeljen.

2.3 Finančni vidik (skupna vsota, razporeditev sredstev po državah)

Financiranje Predlog nove uredbe predlaga združitev ukrepov SKP za razvoj podeželja v en finančni

inštrument z enotnim sistemom programiranja, izvedbenih meril in postopkom financiranja. Predlagani naziv novega finančnega inštrumenta je Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP).

Programsko in finančno leto naj bi sovpadalo s koledarskim. Finančno upravljanje naj bi potekalo po pravilih, kakršna sedaj veljajo za strukturne sklade (n+2).

Stopnje sofinanciranja ukrepov s strani EKSRP so v programskem dokumentu opredeljene za vsako prioriteto posebej. Minimalna stopnja sofinanciranja znaša 20%, maksimalna pa 50% (oziroma 75% v t.i. konvergenčnih regijah) za ukrepe 1. in 3. prioritete. Maksimalna stopnja sofinanciranja je za nadaljnjih 5% višja za ukrepe 2. prioritete in ukrepe tipa LEADER (torej 55%, oziroma 80%).

Nova ureditev prinaša tudi varovalko, ki naj bi zagotavljala večjo uravnoteženost porabe sredstev za razvoj podeželja. Za ukrepe prve (konkurenčnost agroživilstva in gozdarstva) in tretje prioritetne osi (kakovost življenja in ekonomska diverzifikacija podeželja) bodo države članice morale obvezno nameniti vsaj 10 odstotkov sredstev, za ukrepe druge prioritetne osi (upravljanje z naravnimi viri in prostorom) pa najmanj 25 odstotkov sredstev v okviru Načrta razvoja podeželja. Financiranje aktivnosti, povezanih z delovanjem lokalnih akcijskih skupin in izvajanje ukrepov, izhajajočih iz lokalnih razvojnih strategij, naj bi obsegalo vsaj 5 odstotkov vseh sredstev, opredeljenih v Načrtu razvoja podeželja.5

Znotraj prioritete se bodo države članice po potrebi lahko samostojno odločale o realokaciji sredstev med ukrepi. Za spremembe v obsegu financiranja med prioritetami pa bo potrebno soglasje komisije.

Vprašanje zase pa je seveda skupni obseg proračunskih sredstev Skupnosti za politiko razvoja podeželja. Le ta je ključno povezan z izidom krovnih pogajanj o skupnem proračunu EU za obdobje 2007-2013. Izhodišče, ki ga je postavila komisija, predvideva obseg vplačil v proračun Skupnosti na ravni 1,14 odstotka bruto nacionalnega dohodka (BND). Izhajajoč iz te predpostavke bi bilo področju razvoja podeželja namenjenih 88,7 milijard evrov (izraženo v cenah 2004).

Na zasedanju Sveta junija 2005 je bil omenjeni predlog komisije s strani držav članic domala enoglasno zavrnjen. Razlogi za zavrnitev so si bili med seboj diametralno nasprotni in so potekali vzdolž ločnice med neto plačnicami in neto prejemnicami. Države neto plačnice se niso hotele zadovoljiti z ničemer manj kot z drastičnim znižanjem skupnega proračuna na ravni enega odstotka BND, kar bi pomenilo zmanjšanje skupnega proračuna EU za okrog 13 odstotkov. V nasprotju s tem so si zlasti države, ki so največje prejemnice sredstev iz naslova kohezijske politike, prizadevale za okrepitev skupnega proračuna, seveda zlasti na račun zvišanja sredstev za doseganje cilja gospodarske in socialne konvergence med državami članicami.

V izdelavo kompromisnega predloga proračuna Skupnosti za obdobje NFP je bilo s strani luksemburškega predsedstva vloženega veliko truda in skorajda lekarniške

5 Za nove države članice, torej tudi za Slovenijo je ta zahteva nekoliko manj zavezujoča. Do ravni 5

odstotkov javne porabe za aktivnosti lokalnega značaja naj bi prišle do konca programskega obdobja, medtem ko bi povprečje celotnega obdobja moralo znašati vsaj 2,5 odstotka vseh sredstev.

62 Luka Juvančič

© DAES 2005

natančnosti pri izravnavanju interesov nasprotujočih si strani. Kompromisni predlog luksemburškega predsedstva, ki je bil postavljen na pogajalsko mizo po zavrnitvi predloga komisije, je predvideval obseg vplačil v skupni proračun na ravni 1,06 BND, kar bi med drugim pomenilo znižanje skupnega obsega sredstev za razvoj podeželja na 74 milijard evrov. Kljub razmeroma radikalnemu rezu v proračun Skupnosti se je izkazalo, da za sprejetje kompromisne rešitve ni bilo zadosti politične volje. Najglasneje si je za zavrnitev proračunskega predloga prizadevala Velika Britanija. Svoje nasprotovanje je utemeljevala s potrebo po temeljitem prestrukturiranju proračuna Skupnosti6, katerega naj bi poskušala udejanjiti v obdobju njenega predsedovanja EU v drugi polovici 2005.

Kljub prvotnim napovedim britanskega predsedstva o korenitem prestrukturiranju proračuna Skupnosti so bili dejanski koraki k dosegi soglasja vendarle bolj pragmatični. Izhodišča za nadaljnja pogajanja med državami članicami, ki jih je pripravilo predsedstvo, se niso bistveno odmikala od zavrnjenega luksemburškega kompromisa. Edina pomembnejša razlika je bilo nadaljnje krčenje predvidenih izdatkov proračuna. Predlagano krčenje izdatkov je šlo zlasti na račun dveh politik - kohezijske politike in politike razvoja podeželja. Na decembrskem zasedanju Sveta je bil sprejet dogovor o finančnem okviru skupnega evropskega proračuna za obdobje 2007-2013. Znašal bo 1,03 odstotka BND. Predvideni znesek prevzetih proračunskih obveznosti za politiko razvoja podeželja je 66 milijard evrov, kar predstavlja 25-odstotno znižanje od prvotnega predloga komisije.

Gledano s stališča financiranja politike razvoja podeželja je seveda takšen razvoj dogodkov neugoden. Hkrati kaže tudi na velik razkorak med politično retoriko o potrebi po koreniti reformi skupne kmetijske politike in med pripravljenostjo po dejanskih spremembah.7 Okrnjen finančni okvir tudi postavlja pod vprašaj uresničljivost širšega nabora obveznosti, zajetih v krovni zakonodaji iz tega področja (Uredba Sveta 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja …).

Kljub indikativni razdelitvi sredstev po posameznih področjih porabe skupnega proračuna EU po državah članicah, ki je bila podlaga za sprejetje kompromisa, ostaja vprašanje dokončne razdelitve proračunskih sredstev EU za razvoj podeželja med državami članicami zaenkrat odprto. Krovna uredba (Uredba Sveta 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja…) govori o »razdelitvi sredstev po objektivnih kriterijih«. Le-ti se nanašajo na:

a) zneske, rezervirane za regije, ki najbolj zaostajajo v gospodarskem razvoju (t.i. »konvergenčne regije«);

b) uspešnost izvajanja ukrepov za razvoj podeželja v prejšnjem programskem obdobju;

c) specifične razmere in potrebe držav članic. V literaturi lahko že zasledimo nekatere (bolj ali manj natančne) projekcije razdelitve

sredstev med državami članicami (Agra Focus, 2005; Mantino, 2005). Problem (ne)točnosti teh napovedi izhaja iz (v času njihove objave) neznanega obsega skupnega proračuna EU za politiko razvoja podeželja, deloma pa tudi zaradi razlik v tolmačenju kriterijev razdelitve po državah. Vprašljiv je zlasti tretji kriterij 'specifičnih razmer' držav članic, ki je precej ohlapen in komisiji daje nekaj manevrskega prostora pri odločanju.

Za potrebe pogajanj o položaju Slovenije v novi finančni perspektivi je bil izgrajen simulacijski model. Ta vsebuje tudi modul za ocenjevanje proračunskih prilivov EU na področju politike razvoja podeželja (Erjavec, 2005). Ocene tega modula temeljijo na prvih

6 Ključna elementa prestrukturiranja proračuna EU naj bi bila zvišanje sredstev v korist ciljem lizbonske

strategije (gospodarska rast, konkurenčnost, zaposlovanje) in drastično znižanje sredstev za financiranje skupne kmetijske politike.

7 Za razliko od politike razvoja podeželja sprejeti proračun EU za obdobje 2007-2013 ne predvideva pomembnejših znižanj na področju 1. stebra skupne kmetijske politike, torej na področjih tržne zaščite in neposrednih plačil (Agra Europe, 9.12.2005).


© DAES 2005

dveh kriterijih razdelitve sredstev po krovni uredbi, ki omogočata razmeroma objektivno oceno. Oceno skupne višine proračunskih prilivov EU za politiko razvoja podeželja, izhajajočo iz predpostavk tega modela, predstavljamo v preglednici 1.

Preglednica 1: Ocena proračunskih prilivov EU za politiko razvoja podeželja v obdobju nove finančne perspektive v milijonih evrov, cene 2004 (povzeto po Erjavec, 2005)

Kriterij 'konvergenca'

Kriterij 'preteklo izvajanje' Skupaj Povprečna

letna razdelitev

EU-15 13.044 20.321 33.365 4.766

Belgija 40 236 275 39

Danska 0 215 215 31

Nemčija 2.741 3.278 6.020 860

Grčija 1.740 615 2.355 336

Španija 2.903 2.151 5.054 722

Francija 562 3.558 4.121 589

Irska 0 1.475 1.475 211

Italija 2.927 2.786 5.714 816

Luksemburg 0 58 58 8

Nizozemska 0 256 256 37

Avstrija 0 1.981 1.981 283

Portugalska 1.963 936 2.898 414

Finska 0 1.359 1.359 194

Švedska 0 697 697 100

Velika Britanija 168 721 888 127

EU-10+2 15.332 17.307 32.639 4.663

Bolgarija 555 1.616 2.170 310

Ciper 0 137 137 20

Češka republika 1.901 1.000 2.902 415

Estonija 298 278 576 82

Madžarska 2.419 1.111 3.530 504

Litva 542 902 1.444 206

Latvija 377 607 983 140

Malta 34 51 85 12

Poljska 6.021 5.287 11.308 1.615

Romunija 1.735 5.065 6.800 971

Slovenija 257 521 778 111

Slovaška 1.194 731 1.925 275

EU-27 28.376 37.629 66.000 9.429

64 Luka Juvančič

© DAES 2005

Glede na nedorečenost nekaterih kriterijev razdelitve so predstavljene ocene prilivov zaenkrat le okvirne. Vendar z ozirom na dejstvo, da se skupni finančni okvir za politiko razvoja podeželja ne bo spreminjal in so vsakršne spremembe determinirane s tem skupnim okvirom lahko upravičeno predvidevamo, da končni zneski po državah članicah ne bodo bistveno odstopali od predstavljenih ocen.

Za Slovenijo lahko sodimo, da predvideni javnofinančni okvir EU za razvoj podeželja ne bo mogel v celoti zadovoljiti njenih pričakovanj in potreb. Letna alokacija sredstev okrog 110 milijonov evrov se ne razlikuje bistveno od višine sredstev, ki jih Slovenija za ta namen dobiva že v sedanjem programskem obdobju. Hkrati pa se, kot smo predstavili že v 2. poglavju, širi namen možnih področij ukrepanja (za Slovenijo med temi verjetno kaže izpostaviti predvsem razširitev nabora ukrepov na gozdarstvo in kmetijstvo v varovanih območjih Natura 2000).

3 Vključevanje Slovenije v skupno ureditev EU za razvoj podeželja

3.1 Struktura javne porabe po skupinah ukrepov Slovenija ima v primerjavi z ostalimi novimi državami članicami kar bogate izkušnje z

izvajanem ukrepov za razvoj podeželja. Tudi finančni okvir, namenjen razvoju podeželja je bil vseskozi razmeroma obsežen. Med ukrepi kmetijske politike je bilo tako v letu 1992 27 odstotkov sredstev namenjenih razvoju podeželja. Ta delež je v letu 1998 narasel celo na 37 odstotkov, potem pa se je znižal nazaj na raven nekaj nad dvajsetimi odstotki (Volk, 2004).

Ukrepi razvoja podeželja so se seveda v obdobju od začetka 1990-ih do danes močno spreminjali. Plačila za kompenzacijo višjih stroškov pridelave v območjih s težjimi razmerami so prešla več razvojnih faz od proizvodno vezanih plačil do sedanja plačil na površino. Z leti se je krepil segment kmetijskih okoljskih ukrepov. Nasprotno od tega lahko nekatere ukrepe (npr. subvencioniranje inputov) zasledimo samo v začetnem obdobju. Investicijske podpore so bile prisotne skozi celotno opazovano obdobje, res pa je, da je njihova višina med leti precej varirala. Prihajalo je tudi do precejšnjih vsebinskih sprememb v ukrepih širšega razvoja podeželja. Slovenija ima kar nekaj izkušenj s spodbujanjem endogenih razvojnih potencialov na podeželju, ki je krilatica sodobnih politik razvoja podeželja. Je pa pri tem razviden prehod od velikega števila majhnih projektov (CRPOV) v obdobju do sredine 1990-ih let do večjih in prostorsko bolj zaokroženih projektov (razvojni programi podeželja) v zadnjem obdobju.8

Vso to pestrost ukrepov skušamo sintetizirati v pričujočem prispevku. Vsebinske in izvedbene razlike zavestno puščamo ob strani in se osredotočamo samo na vprašanje uravnoteženosti ukrepov po različnih tipih ukrepov.

V ta namen smo pregled javnih izdatkov za ukrepe kmetijske politike v obdobju 1992 - 2006 iz različnih virov (Volk, 2004; KIS, 2004; Program razvoja podeželja…; Enotni programski dokument…) združili v vsebinske sklope, ki so primerljivi s prioritetnimi osmi politike razvoja podeželja v novi uredbi (glej poglavje 2.2.). Struktura javnih izdatkov po posameznih namenih je predstavljena na sliki 2.

Že na prvi pogled je razvidno, da je javna poraba po posameznih skupinah ukrepov že ves čas precej neuravnotežena. V relativnem smislu v zadnjih letih opažamo izrazito zvišanje javne porabe za kmetijsko okoljske ukrepe in podporo kmetovanju v območjih s težjimi razmerami. Nasprotno pa se je relativno zmanjšala poraba za ukrepe za povečanje

8 S podrobnejšim opisom dinamike in sprememb politike razvoja podeželja od osamosvojitve naprej se

lahko seznanite v različnih virih, denimo OECD (2001) in Volk (2004).


© DAES 2005

konkurenčnosti agroživilstva. Segment ukrepov, ki se nanaša na kakovost življenja in na večjo raznovrstnost gospodarskih dejavnosti na podeželju, je bil skozi celotno opazovano obdobje razmeroma nizek.

Za Slovenijo v trenutnem programskem obdobju (2004-2006) lahko ugotovimo, da je od kriterija uravnoteženosti med skupinami ukrepov za razvoj podeželja precej oddaljena (slika 2). Ukrepi, ki jih pogojno lahko uvrstimo v drugo prednostno os, predstavljajo okrog 70 odstotkov odobrenih obveznosti, ukrepi prve osi pa nadaljnjih 25 odstotkov. Zastopanost ukrepov tretje osi v odobrenih obveznostih za 2004-2006 je praktično zanemarljiva (okrog 3-odstotna). Takšna struktura porabe je v prvi vrsti posledica razlik v obsegu odobrenih sredstev med ukrepi za razvoj podeželja, financiranimi iz jamstvenega dela in tistimi, ki so predmet financiranja iz usmerjevalnega dela EKUJS. Zato dopuščamo možnost, da odobrena finančna sredstva v programskem obdobju 2004-2006 ne odražajo v celoti prioritet Slovenije na področju politike razvoja podeželja.

0,0

20,0

40,0

60,0

80,0

100,0

120,0

140,0

160,0

1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006

Pror

ačun

ski i

zdat

ki (m

io. €

)

1. Konkurenčnost agroživilstva 2. Upravljanje z naravnimi viri in prostorom

3. Kakovost življenja, ek. diverzif ikacija

Slika 2: Simulacija strukture javnih izdatkov (EU in nacionalnih) za razvoj podeželja po skupinah ukrepov - poraba, obračunana v € (tekoče cene) (Volk, 2004; Program razvoja podeželja …; Enotni programski dokument …)

3.2 Predvideni javnofinančni okvir Kot je razvidno iz Slike 2, je v opazovanem obdobju prišlo do izrazitega absolutnega

zvišanja sredstev za ukrepe razvoja podeželja. Še posebej je izrazit ta skok v letu 2003. Deloma gre to verjetno na račun vključitve proračunskih sredstev EU (predpristopna pomoč SAPARD in vključitev v skupno politiko RP po pristopu) in uvajanja nekaterih novih ukrepov (npr. kmetijsko okoljskih ukrepov).

V prvem obdobju po pristopu k EU je Slovenija upravičena do javnih sredstev za razvoj podeželja iz dveh naslovov: 249,8 milijona evrov iz naslova Programa razvoja podeželja in 23,8 milijona evrov iz naslova Enotnega programskega dokumenta. Predvideno je postopno naraščanje porabe iz tega naslova od leta 2004 do leta 2006, ko naj bi javnofinančni prilivi EU dosegli raven 111 milijonov evrov.

66 Luka Juvančič

© DAES 2005

Kot je nakazano v poglavju 2.3, natančna razdelitev proračunskih sredstev EU za razvoj podeželja po državah članicah še ni dogovorjena. V Preglednici 1 smo predstavili ocene višine teh sredstev na podlagi simulacijskih izračunov. Pogajalska izhodišča Slovenije si lahko dodatno osvetlimo še skozi prizmo kriterijev razdelitve iz krovne uredbe za razvoj podeželja:

a) »Dota«, namenjena konvergenčnim regijam: Slovenija je v obdobju 2004-2006 namenjala ukrepom razvoja podeželja samo 10 odstotkov vseh sredstev strukturnih skladov. Ker se Slovenija nadeja v novem programskem obdobju izrazitega povečanja dodeljenih pravic za sredstva strukturnih skladov, to avtomatsko pomeni tudi zvišanje sredstev, namenjenih tudi politiki razvoja podeželja.

b) Izvajanje ukrepov za razvoj podeželja v preteklem obdobju: Tudi po tem kriteriju bi položaj Slovenije moral biti ugoden. Razlog za to je obseg izvajanja v obdobju 2004-2006, kjer beležimo od vseh novih članic relativno največji obseg sredstev, namenjenih razvoju podeželja, visok pa je tudi v primerjavi s številnimi »starimi« državami članicami.

c) Posebne razmere in potrebe držav članic: Iz tolmačenj komisije v junijskem krogu pogajanj o NFP je razvidno, da naj bi bil ta kriterij uporabiti zlasti za kompenzacijo drastičnega znižanja sredstev za razvoj podeželja v nekaterih »starih« državah članicah. Slovenija se zato kljub trdnim argumentom (npr. obseg gozdnih območij in območij v omrežju Natura 2000) ne more nadejati ugodne obravnave po tem kriteriju.

3.3 Viri tveganj

Kohezijski status Slovenije in plačilna sposobnost Seveda je obseg sredstev za ukrepe razvoja podeželja odvisen tudi od pripravljenosti

(in realnih javnofinančnih zmožnosti!) sofinanciranja teh ukrepov iz lastnega proračuna. Slednje pa je neminovno povezano s statusom Slovenije v okviru kohezijske politike EU.9 Kot je bilo pojasnjeno v poglavju 2.3, so stopnje sofinanciranja ukrepov s strani EKSRP odvisne od statusa države članice (ali NUTS 2 regije) v okviru kohezijske politike EU.

Pogajanja glede statusa Slovenije (ali njenih NUTS 2 regij) v okviru kohezijske politike v NFP so v teku. Realno sta možna dva izida pogajanj:

a) Uvrstitev v cilj »Konvergenca« za pomoč regijam, ki zaostajajo v razvoju (primerljivo s prejšnjim ciljem 1); prehodni status (»phasing-out«) zaradi »statističnega učinka pristopa« (BDP/preb Slovenije višji od 75% povprečja EU-25 in nižji od povprečja EU-15)

b) Prehod v cilj »Regionalna konkurenčnost in zaposlovanje« (»phasing in«) zaradi preseženega praga 75% povprečnega BDP/prebivalca v EU-25.

V primeru, da Slovenija ohrani status konvergenčne regije, to pomeni, da se obseg sofinanciranja ukrepov iz nacionalnega proračuna ne bi bistveno spremenil. V kolikor pa Slovenija ta status izgubi, bi Slovenija morala znatno zvišati obseg lastnega sofinanciranja v rangu med 50 in 60 milijoni € na letni ravni (kar pomeni skorajda potrojitev sredstev proračuna MKGP za te namene!). Ob restriktivnem pristopu glede javnofinančnih izdatkov,

9 V pričujočem prispevku izhajamo iz predpostavke, da bo tudi v NFP celotna Slovenija obravnavana kot

ena NUTS-2 regija. Z morebitno teritorialno razdelitvijo Slovenije na dve (ali celo tri) regije na NUTS 2 ravni bi verjetno prišlo tudi do razlik v statusu teh regij v okviru kohezijske politike EU, s tem pa tudi do različnih ravni sofinanciranja ukrepov razvoja podeželja iz nacionalnega proračuna. Ocene, izhajajoče iz predpostavke 'Slovenija = 1 NUTS 2 regija', zajemajo zgornjo in spodnjo mejo potrebnih sredstev iz proračuna Slovenije.


© DAES 2005

kakršnega lahko v Sloveniji pričakujemo v naslednjih letih, lahko upravičeno dvomimo v uresničljivost zvišanja nacionalnih sredstev za razvoj podeželja v takem obsegu. Zato je v primeru izgube ugodnega statusa Slovenije v okviru kohezijske politike EU močno ogrožena tudi njena absorpcijska sposobnost na področju politike razvoja podeželja, s tem pa tudi njena javnoplačilna bilanca z EU.

Neuravnotežena struktura javnih izdatkov za razvoj podeželja Kot smo si podrobneje ogledali v poglavju 2004, Slovenija vstopa v novo programsko

obdobje s težko hipoteko neuravnotežene strukture javnih izdatkov za razvoj podeželja. Pustimo zaenkrat ob strani upravičeno zaskrbljenost zaradi strukture podpor, kateri lahko očitamo šibko razvojno naravnanost in se omejimo samo na izvedbeni vidik.

Neskladje med trenutno strukturo javnih izdatkov za razvoj podeželja in med strukturo, ki jo predlaga predlog nove zakonske ureditve na tem področju (Evropska komisija, 2004), bi lahko pomenilo določeno tveganje glede izvajanja nekaterih komaj uveljavljenih ukrepov. Omenimo samo dva največja potencialna problema:

a) obveznosti za RP ukrepe iz preteklega programskega obdobja 2004-06 (»past commitments«); konkretno največ pozornosti v tem smislu kaže nameniti kmetijsko okoljskim ukrepom (2.os) ter podporam za izvajanje EU standardov in zgodnjemu upokojevanju (1.os), kjer se del stroškov za izvajanje ukrepov nanaša na sprejete obveznosti iz prejšnjega programskega obdobja.

b) nekateri novi ukrepi: tveganja so povezana z dejstvom, da se širi vsebinski okvir ukrepov (zlasti Natura 2000 in gozdarstvo), ni pa pričakovati bistvenega povečanja javnofinančnih prilivov EU.

Izhajajoč iz simulacijskih izračunov, v katerih smo uporabili predpostavke minimalnega obsega financiranja ukrepov prve in tretje prioritetne osi postavljamo tezo, da je tveganje zaradi preteklih proračunskih obveznosti večje v primeru ukrepov druge prioritetne osi. Skupni obseg sredstev na letni ravni bi bil ob minimalnem obsegu financiranja prve osi (10 odstotkov) nižji v rangu 10 milijonov evrov. Vendar resnici na ljubo moramo ugotoviti, da je scenarij minimalnega financiranja ukrepov prve prednostne osi malo verjeten in da gre pri podporah za izvajanje EU standardov za obveznosti, ki se izplačujejo na degresivni ravni.

V primeru ukrepov druge prioritetne osi pa skupni obseg sredstev ostaja praktično enak ali celo nekaj višji. V primeru te skupine ukrepov so tveganja v večji meri povezana z možnim povečanjem javnih izdatkov za plačila, vezana na Natura 2000 območja. Vendar pa bo del tega povečanja izdatkov kompenziran z zmanjšanjem izdatkov za nekatere SKOP ukrepe. Do tega bo moralo priti zaradi vsebinskega prekrivanja nekaterih ukrepov sedanjega SKOP z Natura 2000 plačili (in zato verjetne nadomestitve dela SKOPa z Natura 2000 ukrepi) ter zaradi zaostrenih kriterijev upravičenosti za uvrstitev med OMD.

Izvedbena (ne)usposobljenost Predlog nove uredbe predlaga združitev ukrepov SKP za razvoj podeželja v en finančni

inštrument z enotnim sistemom programiranja, izvedbenih meril in postopkom financiranja. Kljub poenostavitvi pravil programiranja, financiranja in izvajanja ne kaže podcenjevati administrativne zahtevnosti te politike. V nadaljevanju izpostavljamo predvsem dva vidika: (i) postopki spremljanja in ocenjevanja programov razvoja podeželja in (ii) administrativna zahtevnost in nedorečenost nekaterih novih ukrepov, ki jih prinaša nova uredba za razvoj podeželja.

Ob podrobnejšem pregledu predlaganih kazalnikov ter postopkov spremljanja ukrepov za razvoj podeželja, opisanih v programskih dokumentih (PRP, EPD) menimo, da bi bil obstoječi sistem spremljanja podatkov potreben izboljšav. Pri tem je mišljena tako

68 Luka Juvančič

© DAES 2005

vsebinska nadgradnja (preveritev in razširitev nabora kazalnikov), kot tudi primerna informacijska podpora sistema spremljanja podatkov. Sedanji sistem ne zagotavlja učinkovitega spremljanja in uspešne presoje programov.

Med novimi ukrepi, ki jih prinaša predlog krovne regulative za razvoj podeželja (Evropska komisija, 2004) in glede katerih se Slovenija zaradi administrativne težavnosti izvajanja nahaja v specifičnem položaju, izpostavljamo plačila, vezana na območja Natura 2000. Izplačila upravičencem so vezana na ustrezanje normativom gospodarjenja, predpisanim v programih upravljanja (pogosto poimenovanih tudi »management programi«). Težava, ki jo lahko v Sloveniji upravičeno pričakujemo, izhaja iz visokega obsega teh območij in predvsem njihove velike razdrobljenosti. Pričakovati je, da bi izvajanje tega ukrepa za seboj potegnilo visoke transakcijske stroške. V kolikor pa bi dejansko za vsako posamezno območje v omrežju Natura 2000 bilo potrebno izdelati program upravljanja, pa verjetno niti ni realne možnosti, da bi bilo to opravljeno že v letu 2007, ko naj bi z izvajanjem teh plačil začeli.

4 Zaključki

4.1 Nekaj splošnih ugotovitev V splošnem lahko ugotovimo, da nova ureditev na področju politike razvoja podeželja

ne prinaša večjih vsebinskih sprememb. Nabor ukrepov je sicer nekoliko razširjen, vendar ne gre za korenite vsebinske premike, ampak prej poglobitev že obstoječih področij delovanja. Še zlasti to velja za področje upravljanja z naravnimi viri in prostorom, kjer je opazna vsebinska širitev ukrepov na območja Natura 2000 in na področje upravljanja z gozdnimi viri.

Kljub retoriki o »celovitem in medsektorskem pristopu« v politiki razvoja podeželja ni zaznati bistvenih sprememb v dometu politike. Politika razvoja podeželja še vedno ostaja najprej in predvsem »drugi steber SKP«.

Izhajajoč iz dejstva, da skupno delovanje ne področju razvoja podeželja prvotno izhaja iz SKP, oziroma točneje iz njenega strukturnega dela, tak razvoj dogodkov ni presenetljiv. Partnerji, ki tvorijo interesno skupino pri oblikovanju te skupne politike, so sicer razmeroma heterogeni, vendar jih lahko v grobem razdelimo v tri skupine, ki sovpadajo s prioritetnimi skupinami politike razvoja podeželja v EU: (i) kmetijske interesne skupine, (ii) okoljevarstvene interesne skupine in (iii) pristaši celovitejšega, interdisciplinarnega pristopa k razvoju podeželja.10 Salzburško konferenco (november 2003), kjer so se zbrali predstavniki teh interesnih skupin, je komisija (generalni direktorat Kmetijstvo) uporabila tudi za legitimizacijo področij delovanja politike razvoja podeželja v prihodnosti. Verificirane tri prioritetne osi politike razvoja podeželja so začrtale vsebinski okvir te politike navzven (na ravni EU je tukaj mišljen zlasti v odnosu na kohezijsko politiko), z zahtevo po uravnoteženem obsegu financiranja ukrepov po prioritetah pa je sklenila kompromis navznoter med interesnimi skupinami. Zato vsaj za obdobje NFP ni več pričakovati pomembnejših vsebinskih zasukov te politike.

Večje spremembe (na boljše) prinaša nova ureditev v smislu programiranja in financiranja politike razvoja podeželja. Pomembna je zlasti poenostavitev (do sedaj po nepotrebnem kompliciranega) programiranja. Po novem bo vsaka država članica (ali ena regija na ravni NUTS 1 ali 2, če se država članica tako odloči) za vse ukrepe razvoja podeželja izvajala izbrane ukrepe v okviru enega Programa razvoja podeželja. Enotni

10 Še najmanj monoliten je tretji del interesne skupine partnerjev v razvoju podeželja; vanjo poleg

predstavnikov (šibko zastopanih!) institucionalnih partnerjev v razvojni politiki (npr. regionalna politika, prostorsko urejanje, politika upravljanja s človeškimi viri), prištevamo lahko še predstavnike lokalnih razvojnih pobud, civilno družbenih gibanj in večji del akademske sfere.


© DAES 2005

finančni okvir in pravila financiranja pomenijo združitev ukrepov, prej financiranih iz jamstvenega in usmerjevalnega dela EKUJS.

Kljub poenostavitvi pravil programiranja, financiranja in izvajanja ne kaže podcenjevati administrativne zahtevnosti te politike. To še zlasti velja za napovedane podrobnejše postopke spremljanja in ocenjevanja programov razvoja podeželja.

Tudi postavitev strateških podlag na ravni EU in na nacionalni ravni kot osnova za razvojno programiranje ne predstavlja ravno poenostavitve te skupne politike. Samo rezultati za nazaj bodo pokazali, ali bo s takim pristopom mogoče doseči večjo ciljno osredotočenost ukrepov in s tem povezano večjo učinkovitost politike razvoja podeželja.

4.2 Pomen predlaganih sprememb za Slovenijo Odprta vprašanja, povezana s financiranjem politike razvoja podeželja, so v veliki meri

odvisna od dveh dejavnikov, na katera pa Slovenija nima neposrednega vpliva. Prvi se nanaša na izid krovnih pogajanj o novi finančni perspektivi t.j. o skupnem

proračunu EU za obdobje 2007-2013. Vprašanje vplačil v skupni proračun in s tem povezan obseg proračuna Skupnosti je namreč usodno povezano z vprašanjem, koliko skupnih proračunskih sredstev EU bo sploh namenjenih politiki razvoja podeželja.

Drugi dejavnik negotovosti pa je povezan s statusom Slovenije v kohezijski politiki EU. Izguba statusa Slovenije kot konvergenčne regije bi bistveno povečala potrebe po sofinanciranju iz lastnega proračuna, kar pa zaradi restriktivne politike na področju javnofinančnih odhodkov ne bi bilo izvedljivo. Posledično bi to seveda pomenilo tudi težave s koriščenjem sredstev EKSRP.

Poleg vprašanja o obsegu financiranja politike razvoja podeželja, ki zaenkrat seveda še ostaja odprto, je za Slovenijo pomemben predvsem izvajalski vidik sprememb. Poenotenje postopkov programiranja, financiranja, izvajanja in spremljanja je gotovo rešitev, ki jo velja pozdraviti. Podobno velja tudi za predloge komisije, ki se nanašajo na zagotovitev transparentnosti porabe in rezultatov z vzpostavitvijo učinkovitejših postopkov spremljanja in ocenjevanja. Izhajajoč iz negativne izkušnje z neredom na področju programskega načrtovanja na regionalni in lokalni ravni je upravičen zadržek do novosti, ki se nanašajo na lokalne razvojne programe. Še posebej bi kazalo biti previden do vezave upravičenosti financiranja projektov na takšne programe. S tovrstnim pogojevanjem upravičenosti je Slovenija imela negativne izkušnje v okviru programa SAPARD.

Nova ureditev predvideva tudi minimalni obseg financiranja za posamezno skupino ukrepov razvoja podeželja. V prispevku smo ugotovili, da je obseg financiranja po različnih skupinah ukrepov precej neuravnotežen. Kljub temu si upamo trditi, da Slovenija s to novostjo ne bi smela imeti prevelikih težav. Slovenija izkazuje potreben izvedbeni potencial tako za sistem okoljskih in prostorskih plačil (druga prioritetna os), kot tudi za izvajanje strukturnih ukrepov v kmetijstvu in gozdarstvu (prva prioritetna os) in podpor za celovit razvoj podeželja (tretja prioritetna os). Uravnoteženje v obsegu izvajanja ukrepov za razvoj podeželja bi bilo za Slovenijo lahko dolgoročno koristno. Slovenija ima razmeroma bogate izkušnje, dobre razvojne potenciale in primerjalne prednosti v številnih dejavnostih, ki se nanašajo na diverzifikacijo dohodkovnih virov na podeželju, zato vidimo trenutno slabo zastopanost ukrepov 3. osi v strukturi ukrepov za razvoj podeželja kot problem.

5 Viri Agra Europe, 2005. UK launches confusing EU budget campaign. Agra Europe, 9 December 2005,

A/1.

70 Luka Juvančič

© DAES 2005

Enotni programski dokument Republike Slovenije 2004-2006. Vlada republike Slovenije, Služba vlade za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, dosegljivo na http://www.gov.si/svrp/3str/1s-3-2.html

Erjavec, E. 2005. Izračun pričakovanih proračunskih prilivov EU za področje skupne kmetijske politike. Neobjavljeno delovno gradivo. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko, Katedra za agrarno ekonomiko, politiko in pravo.

Erjavec, E. 2005. Ocena proračunskih prilivov EU za skupno kmetijsko politiko v obdobju nove finančne perspektive. Neobjavljeno interno gradivo. Biotehniška fakulteta, Katedra za agrarno enkonomiko, politiko in pravo.

Mantino, F. 2005. What future for rural development funds in Europe? Some scenarios for the financial perspectives over 2007-2013 period. Paper prepared for presentation at the XIth Congress of EAAE, Copenhagen, 23-27 August 2005, 15 str.

MKGP, 2004. Program razvoja podeželja 2004-2006. Vlada republike Slovenije, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. UL RS 116 (26.10.2004), str. 13806-14060.

OECD, 2001. Pregled kmetijskih politik: Slovenija. Pariz, OECD Publications, 184 str. Predlog uredbe Sveta o podpori za razvoj podeželja Evropskega kmetijskega sklada za razvoj

podeželja (EKSRP), COM/2004/0490final, Bruselj, 14.7.2004. Schmid, E., Sinabell, F., 2004. Modelling the 2nd Pillar of CAP. Neobjavljeno predavanje v sklopu

predmeta Agrarna politika in ekonomika, (BF-magistrski študij biotehniških znanosti), 23. junij 2004, 23 str.

Uredba Sveta (ES) št. 1257/1999 o podpori za razvoj podeželja iz evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKJS) ter o spremembi in razveljavitvi določenih uredb, UL L 160, 26.6.1999, str. 80-102.

Uredba Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP). Uradni list Evropske unije L 277/1, 21. 10. 2005.

Volk, T.S. 2004. Uticaj agrarne politike na razvoj poljoprivrede Slovenije u periodu tranzicije i uključenja u Europsku uniju. Ponatis doktorske disertacije. Ljubljana, Zbirka DAES, str. 75-82, 162-163.


© DAES 2005

SOCIO-EKONOMSKI TIPI KMETIJ PO PODATKIH POPISA KMETIJSKIH GOSPODARSTEV V LETU 2000

Andrej UDOVČa, Matija KOVAČIČb, Franci KRAMARIČc

IZVLEČEK

V prispevku je predstavljena nova metodologija izračuna socio-ekonomskega tipa kmetij, ki je bila razvita za analizo socio-ekonomske strukture slovenskih kmetij na podlagi podatkov iz Popisa kmetijskih gospodarstev v letu 2000. Razvita metodologija omogoča, na podlagi znanega zaposlitvenega statusa članov jedra družine in obsega njihovega delovnega angažmaja, določitev štirih glavnih socio-ekonomskih tipov kmetije: čista, mešana, dopolnilna in ostarela kmetija. Izračuni kažejo, da imamo po podatkih Popisa v Sloveniji največji delež dopolnilnih kmetij, katerim sledijo mešane in nato v precej manjšem odstotku čiste. Primerjava s preteklimi popisom kaže predvsem velik porast dopolnilnih kmetij na račun mešanih. Ključne besede: Socio-ekonomska struktura, kmetije, Slovenija

SOCIO-ECONOMIC FARM TYPES CALCULATED FROM THE AGRICULTURAL HOLDINGS CENSUS IN 2000

ABSTRACT

The paper presents the newly developed methodology for defining a socio-economic structure of farms, which was developed to analyse the socio-economic structure of Slovene farms based on data from Agricultural holdings census performed in year 2000. Developed methodology enables to define four main socio-economic types of farms: full-time, part-time, supplementary and aged, based on data about employment status and work engagement of the core members of the farm’s family. The results are showing that among the farm types there is the highest share of supplementary farms, followed by part-time farms. The share of full-time farms is significantly lower from previous two. Comparison to previous census shows the significant rise of supplementary farms on account of the part-time farms. Key words: Socio-economic structure, agricultural holdings, Slovenia

1 Uvod Kombiniranje različnih virov dohodka je postalo ena izmed vodilnih strategij v

zagotavljanju dolgoročne gospodarske stabilnosti manjših in srednje velikih kmetijskih gospodarstev (kamor sodi velika večina družinskih kmetij v Sloveniji) v celotni Evropi. Stopnjo kombiniranja različnih kmetijskih in nekmetijskih virov dohodka na kmetiji odraža socio-ekonomska struktura kmetij (Kovačič, 1996). Za nedvoumno razvrstitev kmetij v

a Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za agronomijo, Jamnikarjeva 101, 1000 Ljubljana;

[email protected] b Isti naslov; [email protected] c Isti naslov; [email protected]

72 Andrej Udovč s sod.

© DAES 2005

socio-ekonomske tipe kmetij pa je potrebno poznati vse dohodkovne vire posamezne kmetije, oziroma članov kmečkega gospodinjstva, ki te dohodke ustvarjajo.

V Sloveniji imamo, kljub večanju števila podatkovnih virov za ocenjevanje dohodka iz kmetijstva (katalog kalkulacij, FADN, Analitične kalkulacije KIS) in posameznih raziskav (Kovačič in sod. 2001) v zadnjem desetletju, še vedno težave pri pridobivanju ocen dohodka celotne kmetije (Oblak in sod., 2003), s čemer bi dobili pravo sliko v kakšnem ekonomskem položaju se nahajajo slovenske kmetije kot socio-ekonomske enote (kombinacija kmetije kot gospodarske komponente in kmečkega gospodinjstva kot socio-ekonomske komponente). Tako se je socio-ekonomski tip kmetije, kot kazalnik dohodkovnega položaja in povezanosti članov kmečkega gospodinjstva z osnovno kmetijsko dejavnostjo v Sloveniji v preteklih dveh desetletjih, odkar se ga je izračunavalo na podlagi podatkov Popisov prebivalstva, že dodobra uveljavil tako med kmetijskimi strokovnjaki kot tudi med agrarnimi politiki. Pri tem je že do sedaj izvedena socio-ekonomska tipizacija slovenskih kmetij (Kovačič, 1983 in 1996) temeljila na posrednih kazalcih (angažiranost v kmetijski proizvodnji, delovni potencial za kmetijstvo in vrsta primarne zaposlitve) virov in deleža dohodkov članov kmečkega gospodinjstva in tudi pri analizi podatkov Popisa kmetijskih gospodarstev iz leta 2000 smo uporabili podoben pristop.

2 Metodologija Socio-ekonomski tip kmetije je posredni kazalec, ki kaže delež dohodka, ki ga člani

kmečkega gospodinjstva na kmetiji pridobivajo iz osnovne kmetijske dejavnosti, kar je po virih iz literature kriterij, ki se ga uporablja za opredelitev socio-ekonomskega tipa posamezne kmetije. Kljub temu, da je kriterij precej enoten, pa se socio-ekonomski tipi kmetij, v katere različne države razvrščajo svoje kmetije, med seboj do določene mere tudi razlikujejo in sicer predvsem v številu tipov, kakor tudi izbiri opredelilnih kriterijev za razvrstitev. V državah, kjer je omogočeno neposredno ugotavljanje dohodka iz osnovne kmetijske dejavnosti (knjigovodske evidence), velja višina doseženega dohodka za primarni kriterij, v državah kjer pa tak sistem ni dovolj zanesljiv, pa je primarni kriterij vrsta delovne aktivnosti in/ali obseg delovnega angažmaja v osnovni kmetijski dejavnosti. Da bi pri oblikovanju nove klasifikacije dosegli vsaj minimalno primerljivost, smo analizirali razpoložljive podatke o pristopih k socio-ekonomski klasifikaciji kmetij v posameznih državah. V nadaljevanju podajamo opise soci-ekonomskih tipov kmetij in kriterijev za njihovo razvrščanje v Veliki Britaniji, ZDA, Avstriji in Nemčiji.

2.1 Primeri iz tujine V Veliki Britaniji posebna skupina strokovnjakov, ki skrbi za klasifikacijo kmetijskih

gospodarstev, ugotavlja, da je razvrščanje kmetij v čiste ali mešane kmetije na podlagi standardnega pokritja (SGM), kot je v uporabi v evropski statistiki, zelo nerazumljivo za mnoge uporabnike, predvsem pa kriterija ni moč razširiti s področja kmetijske pridelave na dopolnilne dejavnosti in aktivnosti v zvezi z varstvom in ohranjanjem okolja (http://statistics.defra.gov.uk/esg/reports/ukfcwp.pdf, 2004).

V isti študiji je bilo tudi opredeljeno, katere lastnosti mora izpolnjevati dober kazalnik: a) transparentnost, razumljivost in skladnost s splošnim razumevanjem razdelitve

kmetij na čiste in dopolnilne, b) da ga je moč uporabiti na čim širšem spektru podatkovnih virov (popis kmetijstva,

popis kmetijskih gospodarstev, FADN,…), c) da ga je moč razširiti tudi na dejavnosti, povezane s kmetijsko pridelavo

(dopolnilne dejavnosti, kmetijsko-okoljske aktivnosti ...), d) odpornost na običajna tržna nihanja,

Socio-ekonomski tipi kmetij po podatkih popisa kmetijskih gospodarstev v letu 2000. 73

© DAES 2005

e) da se ne spreminja, če ni sprememb v organizaciji poslovanja, in f) neobčutljivost na tržne cene. Upoštevajoč navedene kriterije je bilo ugotovljeno, da je najbolj ustrezno razvrstitev v

posamezne tipe temeljiti na angažmaju delovne sile in obsegu proizvodnje. Pri tem je moč podatke o obsegu delovne sile pridobiti neposredno preko vprašalnika, ali posredno preko standardnih ocen potreb po delu pri posameznih proizvodih. Ker je tudi v Veliki Britaniji standardna praksa, da se obseg razpoložljive in angažirane delovne sile na kmetijah izraža v polnovrednih delovnih močeh (PDM), je bil hkrati določen tudi obseg ene PDM. Temelječ na standardnem 39 urnem delovnem tednu je bilo določeno, da en PDM obsega 1990 ur. Tako so bili določeni kriteriji razvrščanja, kot so prikazani v spodnji preglednici.

Preglednica 1: Kriteriji za razvrščanje kmetij v socio-ekonomske tipe v Veliki Britaniji na podlagi PDM (http://statistics.defra.gov.uk/esg/reports/ukfcwp.pdf, 2004)

Socio-ekonomski tip Obseg PDM (ure)

Dopolnilne < 0,5 PDM (1 - 949)

Mešane 0,5 do < 1 PDM (950 - 1899)

Čiste majhne 1 do < 2 PDM (1900 - 3799)

Čiste srednje 2 do < 3 PDM (3800 - 5699)

Čiste velike 3 do < 5 PDM (5700 - 9499)

Čiste zelo velike 5 ali več PDM (>=9500)

Dodatno so mešane kmetije v Veliki Britaniji opredeljene kot tiste, kjer bodisi

gospodar/ica ali partner/ica kombinira delo na kmetiji z delom izven kmetije (Gasson, 1986). Pri razlikovanju med čisto in dopolnilno kmetijo so upoštevani naslednji kriteriji:

a) poraba časa za delo na kmetiji pod določeno mejo b) zaposlitev izven kmetije c) kombiniranje dohodka iz več virov, pri čemer najpomembnejši vir ni kmetijstvo,

merjen bodisi po kriteriju porabe časa ali ugotovljive višine dohodka (Lund, 1991). V Združenih državah Amerike za potrebe kmetijske statistike ločujejo kmetije v

posamezne tipe po obsegu prometa, ki ga latno ustvarijo in sicer na: a) kmetije z omejenimi resursi, ki ustvarijo manj kot 100.000 USD, prometa, in kjer je

lahko glavni vir dohodka kmetovanje, izven kmetijska dejavnost ali pokojnina, b) majhne družinske kmetije z do 250.000 USD prometa, c) velike družinske kmetije z do 500.000 USD prometa in d) zelo velike družinske kmetije z več kot 500.000 USD prometa (Agricultural …,

2000:13). V Avstriji v okviru statističnih popisov kmetij ločijo med čistimi in mešanimi kmetijami,

ter upokojenskimi gospodinjstvi. Za čisto kmetijo velja tista kmetija, kjer par, ki gospodari na kmetiji, nameni delu na kmetiji več kot 50% skupnega delovnega časa. Dodatno po definiciji za potrebe avstrijskega »zelenega poročila« (poročilo o stanju kmetijstva avstrijskega kmetijskega ministrstva) pa velja za čisto kmetijo kmetija, kjer kmečka družina (gospodar, partner in družinski člani, ki živijo skupaj z gospodarjem) iz naslova kmetijstva in gozdarstva zaslužijo več kot 50% svojih dohodkov. Za mešano kmetijo velja kmetija, ki ne dosega kriterijev za čisto kmetijo. Za upokojensko gospodinjstvo pa velja kmetija, na kateri dohodek iz kmetijstva in gozdarstva ne preseže dohodkov iz naslova


© DAES 2005

pokojnin (http://www.gruener-bericht.at/2004/index.php?option=com_docman &task=docclick&Itemid=27&bid=117&limitstart=50&limit=25).

V Nemčiji pa je v uporabi socio-ekonomska tipologija, ki jo predpisuje Agrarbericht (poročilo o stanju kmetijstva nemškega kmetijskega ministrstva). Kmetije se ločujejo na čiste in dva tipa mešanih. Za čiste kmetije veljajo kmetije, kjer je delovni angažma gospodarja in partnerja vsaj 0,5 PDM po osebi in njun skupni dohodek iz dejavnosti izven kmetije ne presega 10%. Mešana kmetija tipa I je kmetija, kjer je delovni angažma gospodarja in partnerja vsaj 0,5 PDM po osebi in njun skupni dohodek iz dejavnosti izven kmetije presega 10%, vendar ne dosega več kot 50% skupnega dohodka. Vse ostale kmetije se uvrščajo med mešane kmetije tipa II (http://www.ima-agrar.de/ index_Material_Agrilexikon.htm).

Iz zgornjih primerov lahko izluščimo, da sta za opredelitev socio-ekonomskega tipa kmetije pomembni predvsem dve vrsti podatkov, in sicer podatki o obsegu dohodka iz kmetijstva ter podatki o angažmaju delovne sile za kmetijsko pridelavo in dopolnilne dejavnosti. Pri tem se na dohodkovne kriterije opirajo predvsem v državah, kjer je sistem evidentiranja dohodka dovolj zanesljiv (ZDA), medtem ko drugod primarni ali celo edini kriterij predstavlja delovni angažma (Velika Britanija) in je ustvarjen dohodek samo dopolnilni (Nemčija, Avstrija).

Primerjava med predstavljenimi pristopi kaže, da je v primerih ko ni moč neposredno oceniti deleža dohodka iz osnovne kmetijske dejavnosti, kot najpomembnejši opredelilni dejavnik uporabljena delovna angažiranost in ponekod tudi socialno zaposlitveni status (primer Avstrije). Tako smo tudi v našem primeru zaradi pomanjkanja podatkov o dohodkih in primerljivosti s predhodnimi izračuni socio-ekonomske strukture naše izračune temeljili na omenjenih kriterijih.

2.2 Obstoječa metodologija izračuna socio-ekonomskih tipov v Sloveniji

Glede na znano stanje evidenc o poslovanju in doseženem dohodku na slovenskih kmetijah je za izračun socio-ekonomskega tipa kmetije kot primarni kriterij vsekakor potrebno izbrati delovni angažma na kmetiji in sicer kot kombinacijo med vrsto zaposlitvenega statusa in intenzivnostjo angažmaja, izraženega v PDM. Ker trenutno naša zakonodaja še ne omogoča registriranja posameznih družinskih članov za delo na lastni družinski kmetij, je potrebno na podlagi sorodstvenih razmerij tudi opredeliti, aktivnosti katerih družinskih članov so relevantne za opredelitev socio-ekonomskega tipa kmetije.

V Sloveniji je bila do sedaj izdelana socio-ekonomska tipologija kmetij na podatkih o Popisu prebivalstva v letih 1981 in 1991, kjer so bila popisana tudi gospodinjstva s kmečkim gospodarstvom. Metodologija za izračun omenjenih tipologij, ki je predstavljena v nadaljevanju, je bila izdelana na Biotehniški fakulteti pod vodstvom prof. Matije Kovačiča (Kovačič, 1996).

Ker podatki o deležu dohodka iz kmetijske dejavnosti, ki se v literaturi pogosto navajajo kot kriterij za opredelitev, niso bili na voljo, se je v ta namen uporabilo podatke o zaposlenosti družinskih članov zunaj kmetije. Ta podatek pokaže na trajno prisotnost zunanjega vira dohodka, ne omogoča pa opredeliti natančnega razmerja med obema viroma dohodka. Pri Popisih prebivalstva leta 1981 in 1991 je bil na razpolago podatek o posameznih gospodinjstvih, katerih člani so bivali na istem naslovu, ni pa bilo podatka o tem, kdo je dejansko gospodar kmetije (tisti, ki sprejema odločitve), kakor tudi ni bil evidentiran eventualni naslednik. Tako je bilo jedro družine sestavljeno na podlagi podatka o članih gospodinjstva lastnika kmetije. Ker pa iz popisnice ni bilo mogoče identificirati naslednika, se je predpostavilo, da je (potencialni) naslednik: nosilec druge družine (po vrstnem redu) v gospodinjstvu ali če druge družine ni: eden od otrok gospodarja, če dela samo na kmetiji. Po tej metodologiji so bile kmetije razvrščene v


© DAES 2005

čiste, mešane, dopolnilne in ostarele. Kriteriji za razvrstitev v posamezne socio-ekonomske tipe kmetij pa so bili naslednji:

ČISTE KMETIJE: Med čiste kmetije sodijo: a) kmetije, pri katerih vsi člani gospodinjstva v aktivni življenjski dobi, torej stari 15

do vključno 64 let (ADČ=aktivni družinski člani), delajo samo na kmetiji ali so vzdrževani;

b) kmetije, ki so brez proizvodno aktivnih ADČ (npr.:ADČ je samo gospodinja), pa je vsota PDM večja od 1,2 (nihče ne dela samo na kmetiji in nihče ni zaposlen);

c) kmetije, pri katerih so zaposleni zunaj kmetije samo člani gospodinjstva, ki ne pripadajo »jedru« družine. Torej niso zaposleni: gospodar + zakonec - iz družine gospodarja ter »naslednik« + zakonec iz 2. družine v gospodinjstvu;

d) zaposleni niso: če je samo ena družina: gospodar+ zakonec + še eden iz družine gospodarja ALI če je gospodar starejši od 64 let: naslednik + zakonec + še eden od naslednikove družine;

e) če je vsota PDM vseh družinskih članov >2,5 ter gospodar in naslednik nista zaposlena.

MEŠANE KMETIJE: K mešanim kmetijam uvrstimo naslednje: a) kmetije, pri katerih je najmanj en ADČ zaposlen zunaj kmetije ali prejema

pokojnino in hkrati najmanj eden dela samo na kmetiji; b) vsi ADČ so zaposleni ali prejemajo pokojnino ali so vzdrževani, vsota PDM za

gospodinjstvo pa je več kot 1,2; c) na kmetiji živijo samo starejši od 64 let in otroci, učenci ali študentje, ali samo

otroci, učenci, študentje in je vsota PDM za gospodinjstvo najmanj 1. DOPOLNILNE KMETIJE: Sem sodijo: a) gospodinjstva, kjer so vsi ADČ zaposleni ali prejemajo pokojnino ali so vzdrževani

in je vsota PDM za gospodinjstvo manj kot 1,2; b) na kmetiji živijo samo starejši od 64 let in otroci, učenci, študentje, oziroma

vzdrževani ali samo otroci, učenci, študentje in je vsota PDM za gospodinjstvo manj kot 1.

OSTARELE KMETIJE: so tiste, kjer so vsi člani gospodinjstva starejši od 64 let.

2.3 Nova metodologija izračuna socio-ekonomskih tipov kmetij Ker je bil zajem podatkov pri Popisu kmetijskih gospodarstev v letu 2000 drugačen kot

pri Popisih prebivalstva 1981 in 1991, je bilo potrebno metodologijo ugotavljanja socio-ekonomskih tipov kmetij spremeniti, kar pa seveda onemogoča neposredno primerjavo med posameznimi popisi. Glede na to, da v Sloveniji tudi pri Popisu kmetijskih gospodarstev 2000 še vedno nismo razpolagali z dovolj zanesljivimi podatki o dohodkih kmečkih gospodinjstev in o izvoru teh dohodkov, lahko še vedno opredelimo socio-


© DAES 2005

ekonomski status posamezne kmetije predvsem na osnovi podatkov o aktivnosti posameznih družinskih članov oziroma članov jedra družine, ki so v aktivni življenjski dobi, se pravi v starosti od 15 do vključno 64 let. Ker v popisnih podatkih niso posebej opredeljena posamezna gospodinjstva, katerih člani sicer živijo na istem naslovu, kakor tudi niso posebej zajeti člani širše kmečke družine, ki redno pomagajo na kmetiji, vendar pa živijo na drugem naslovu, so za opredelitev socio-ekonomskega tipa v jedro družine uvrščeni le gospodar/gospodarica kmetije, gospodarjev zakonec in naslednik kmetije, čeprav lahko k ustvarjanju dohodka kmetije pomembno prispevajo tudi drugi člani družine. Za opredelitev je sicer pomemben tudi še naslednikov zakonec, ki pa ga ni moč neposredno identificirati. K jedru družine sodijo seveda še tudi naslednikovi vzdrževani člani, kar pa za samo opredelitev socio-ekonomskega statusa ni več odločujoč podatek, ker če le-ti ne delajo izključno na kmetiji, svoj dohodek le izjemoma vlagajo v kmetijo svojih starih staršev. Zaradi navedenega je bilo jedro družine opredeljeno samo kot skupnost gospodarja (oseba, ki sprejema odločitve - ni nujno lastnik), partnerja gospodarja in naslednika. Razlikovati med »jedrom družine« in ostalimi člani kmečkega gospodinjstva je pomembno zato, ker socio-ekonomski status kmetije opredeljuje prav aktivnost članov jedra družine. Ostali aktivni družinski člani (n.pr. odrasli že zaposleni otroci) namreč dejansko predstavljajo samostojne potrošne enote v tem smislu, da njihovi dohodki praviloma ne gredo v družinski proračun in prisotnost teh članov družine v okviru kmečkega gospodinjstva je začasna (dokler si ne uredijo lastnega domovanja).

Na tej osnovi je splošna opredelitev socio-ekonomskih tipov naslednja: Čiste kmetije so tiste, pri katerih noben član jedra družine ni zaposlen zunaj kmetije.

Predpostavljamo torej, da družina ustvarja dohodek samo s kmetijstvom in z dopolnilnimi dejavnostmi na kmetiji, ki niso registrirane kot obrtne dejavnosti. Glede na to, da na nekaterih mešanih kmetijah velik del dela v kmetijstvu opravijo starejši ljudje in/ali zaposleni člani družine, ki ne pripadajo jedru družine, smatramo kot potencialno čiste tudi kmetije, ki v kmetijski dejavnosti angažirajo več kot 2,5 PDM. Pri takem obsegu proizvodnje namreč predpostavljamo, da bodo zaposleni člani jedra družine opustili zunanjo zaposlitev, ko se bodo razmere v družini spremenile in se bo zmanjšal delovni prispevek drugih članov (n.pr. odselitev, opešanje starejših). Meja 2,5 PDM je postavljena na osnovi ocene, da normalna trigeneracijska kmečka družina premore optimalno 2,5 PDM delovnega potenciala in če je ves ta delovni potencial produktivno angažiran na kmetiji, se taka kmetija lahko preživlja samo s kmetijsko dejavnostjo.

Mešane kmetije so tiste, ki kombinirajo dohodek iz kmetijske dejavnosti in iz zaposlitve zunaj kmetije. Z vidika razpoložljivih kriterijev (kazalcev) sodijo sem kmetije, ki imajo vsaj enega od članov jedra družine zaposlenega zunaj kmetije, in hkrati vsaj enega, ki dela samo na kmetiji. Tudi pri tej skupini kmetij smo zaradi razmer v praksi uvedli še dodatne kriterije. Kot mešano kmetijo smatramo tudi tiste sicer dopolnilne kmetije, pri katerih ima vsaj en od članov jedra družine starejših od 65 let po popisnih kriterijih status kmeta. Obseg dela na kmetiji je torej tolikšen, da bo nekdo od zaposlenih članov jedra družine moral opustiti zaposlitev in se posvetiti samo delu na kmetiji, ko bo ta starejša oseba obnemogla. Iz istega razloga smo kot posebno skupino mešanih kmetij opredelili tudi tiste, pri katerih so vsi aktivni prebivalci zaposleni zunaj kmetije, a je seštevek njihove delovne angažiranosti na kmetiji večji od 1,5 PDM. Poleg tega smo zasledili tudi precejšnje število primerov, ko so vsi delovno aktivni prebivalci zaposleni zunaj kmetije, oseba, ki dela samo na kmetiji pa je upokojenec iz kmetijstva, vendar mlajši od 65 let (aktivni upokojenec iz kmetijstva). Tudi te kmetije smo upoštevali kot mešane kmetije s podobno motivacijo kot prej omenjene. Dopuščamo pa tudi možnost, da podrobnejša strokovna diskusija pripelje do zaključka, da te skupine kmetij ne gre šteti med mešane. Ni namreč mogoče povsem zanesljivo sklepati, da je na takih kmetijah obseg kmetijske dejavnosti tako velik, da bi izpad aktivnosti omenjene osebe zahteval nadomestitev z enim od sedaj zaposlenih aktivnih članov družine.


© DAES 2005

Dopolnilne kmetije so tiste, kjer so vsi aktivni družinski člani zaposleni zunaj kmetije in obseg njihove delovne angažiranosti na kmetiji ne preseže 1,5 PDM.

Poleg teh klasičnih socio-ekonomskih tipov kmetij smo opredelili še posebno skupino ostarelih kmetij. Značilno zanje je, da so vsi člani (ne samo jedra) družine starejši od 65 let, torej ne sodijo v statistično skupino aktivnih oseb, čeprav so na kmetiji lahko še aktivni. Predpostavljamo, da je njihov glavni vir dohodka pokojnina, bodisi kmečka ali iz zaposlitve. Ta skupina kmetij je pomembna predvsem zato, ker bodo te kmetije praviloma ugasnile, ko bodo člani družine delovno opešali.

Uporabljene spremenljivke Za opredelitev razvrstitvenih kriterijev smo uporabili naslednje podatke iz Popisa

kmetijskih gospodarstev v letu 2000: a) starost družinskih članov, b) status gospodarja, c) status družinskih članov, d) število PDM na kmetiji (določeno kot seštevek PDM članov jedra družine, ki je

izračunan iz podatkov o času, porabljenem za kmetijstvo, in času, porabljenem za druge dejavnosti na kmetijskem gospodarstvu, pri čemer ena oseba ne more imeti več kot 1 PDM) in

e) sorodstveno razmerje do gospodarja.

3 Rezultati Na podlagi zgoraj opisane metodologije smo vsaki kmetiji v bazi popisnih podatkov

pripisali ustrezen socio-ekonomski tip. Rezultati so prikazani v preglednici 2.

Preglednica 2: Socio-ekonomski tipi kmetij po rezultatih Popisa kmetijskih gospodarstev v letu 2000 in primerjava z izračunom socio-ekonomskega tipa evropsko primerljivih kmetij (EPK) iz Popisa prebivalstva leta 1991 (Kovačič, 1996)

Tip Število % Kumulativni % % EPK 1991

Ostarela 8531 9,9 9,9 9,7

Mešana 30333 35,1 45,0 49,8

Dopolnilna 32570 37,7 82,7 19,2

Čista 14902 17,3 100,0 21,3

Skupaj 86336 100,0 100,0

Rezultati kažejo je bil v letu 2000 delež dopolnilnih in mešanih kmetij precej podoben,

medtem ko je delež čistih kmetij kar za polovico manjši od predhodnih skupin. V primerjavi s predhodnimi analizami (Kovačič, 1996) lahko ugotovimo, da je odstotek ostarelih kmetij ostal praktično nespremenjen, medtem ko se je odstotek mešanih in čistih kmetij zmanjšal. Na njihov račun pa se je povečal odstotek dopolnilnih kmetij.


© DAES 2005

Preglednica 3: Socio-ekonomski tip kmetije in ekonomska velikost kmetije (ESU) po rezultatih Popisa kmetijskih gospodarstev v letu 2000

Socio-ekonomski tip

ESU Ostarela % Mešana % Dopoln. % Čista % Skupaj

do 0* 6 0,1 3 0,0 24 0,1 3 0,0 36

1 3528 41,4 3434 11,3 12116 37,2 748 5,0 19826

2 2403 28,2 7489 24,7 10165 31,2 1638 11,0 21695

3 1158 13,6 5873 19,4 4768 14,6 1887 12,7 13686

4 563 6,6 3935 13,0 2318 7,1 1684 11,3 8500

5 312 3,7 2481 8,2 1111 3,4 1379 9,3 5283

6 193 2,3 1768 5,8 627 1,9 1159 7,8 3747

7 100 1,2 1123 3,7 422 1,3 971 6,5 2616

8 51 0,6 847 2,8 286 0,9 780 5,2 1964

9 50 0,6 633 2,1 154 0,5 665 4,5 1502

nad 9 167 2,0 2747 9,1 579 1,8 3988 26,8 7481

Skupaj 8531 100 30333 100 32570 100 14902 100 86336

* razred vsebuje zgornjo mejo

Primerjava socio-ekonomskih tipov in ekonomske velikosti kmetij merjene v Evropskih

velikostnih enotah (1 ESU= 1200 EUR) kaže povezavo med socio-ekonomskim tipom kmetije in njegovo ekonomsko velikostjo. Generalni trend kaže, da so ekonomsko najšibkejše ostarele kmetije, kar deloma lahko tudi pojasni zakaj na teh kmetijah ni interesa za aktivno kmetovanje. Tem sledijo dopolnilne kmetije in nato mešane kmetije. Pri čistih kmetijah pa opazimo zanimivost, da ima njihova razporeditev bimodalno razporeditev, pri čemer ja največji delež kmetij v razredu nad 9 ESU (10800 EUR), kamor se uvrščajo prave profesionalne kmetije. Vendar pa se več kot 1/3 čistih kmetij nahaja v najmanjših razredi (do 4 ESU), kar je vsekakor posledica majhnosti slovenskih kmetij, kaže pa tudi na veliko pomanjkanje zaposlitvenih priložnosti na podeželju.

4 Zaključek Primerjava rezultatov popisov, kljub razlikam v metodologiji izračunov, kaže na močno

rast dopolnilnih kmetij in sicer predvsem na račun mešanih. Zmanjšuje se tudi relativni delež čistih, medtem ko ostaja delež ostarelih stabilen pri 10 odstotkih. Primerjave med socio-ekonomskim tipom kmetije in njeno ekonomsko velikostjo je potrdila povezanost socio-ekonomskega tipa z dohodkovnim položaje kmetije, saj so predvsem manjše kmetije tiste, kjer kmetijstvo ne predstavlja pomembnejšega vira dohodka. Obenem se relativno največji deleži čistih kmetij pojavljajo predvsem med kmetijami z več kot 6 ESU. Je pa pri tem potrebno opozoriti, da imajo čiste kmetije, za razliko od drugih socio-ekonomskih tipov, izraženo bimodalno razporeditev deležev po velikostnih razredih ESU, kar bi lahko kazalo na dejstvo, da ni samo dohodkovnost kmetijske pridelave razlog za polno zaposlitev na kmetiji, oz. odpira kar nekaj vprašanj na področju spremljanja socio-ekonomske strukture kmetij (npr. povezanost socio-ekonomskega tipa in zaposlitvene


© DAES 2005

možnosti, vpliv tranzicije, aktivnost kmetijskega podpornega okolja, …), ki bi jih kazalo natančneje raziskati

Pri izpeljavi analize smo identificirali tudi problem, da sedanji popis ne zajame tudi tistih članov kmetijskega gospodarstva, ki aktivno sodelujejo pri delu kmetije, a živijo na drugem naslovu. Taka situacija je predvsem pomembna, ko je taka oseba dejansko polno zaposlena na kmetiji. Zato predlagamo, da se za naslednje popise v poglavju o delovni sili na družinskih kmetijah doda popis oseb, ki na kmetiji redno delajo več kot npr. 17 ur na teden ali 130 dni na leto (sledeč angleškemu zgledu za mešane kmetije), vendar pa za svoje delo ne prejemajo plačila.

5 Literatura Agricultural fact book 2000. USDA Gasson R. 1986 Part time farming strategy for survival? Sociologia Ruralis XXIV(3/4): 364-375 Kovačič M. 1983 Analiza socio-ekonomske strukture kmetij v SR Sloveniji na osnovi popisa

prebivalstva 1981. Temelji razvoja agroživilstva v posameznih regionalnih območjih, Kmetijski inštitut Slovenije, Ljubljana

Kovačič M. 1996 Socio-ekonomska in velikostna struktura kmetij v Sloveniji v obdobju 1981-1991. Agrarna ekonomika in politika: študije 2, BF agronomija, Ljubljana, 105 s.

Kovačič, M, Udovč, A, Čebulj, B. 2001 Dohodek na kmetijah. Zb. Bioteh. fak. Univ. Ljubl., Kmet. (1990), 2001, letn. 77, št. 2, str. 247-266.

Lund P. J. 1991 Part-time farming: a note on definitions. Journal of Agricultural Economics 42(2): 196-199

Oblak, O., Juvančič. L., Erjavec, E. 2003 Ocena skupnega dohodka na kmečkih gospodarstvih v Sloveniji. V: Slovensko kmetijstvo in evropska unija, DAES, Ljubljana, str: 273 - 288


© DAES 2005

PROBLEMATIKA PROSTORSKEGA NAČRTOVANJA V KMETIJSTVU

Anton PERPARa, Matija KOVAČIČb

IZVLEČEK

V prispevku je na nekaj značilnih primerih predstavljena prostorska problematika v kmetijstvu in na podeželju. Kmetijstvo je danes le ena od dejavnosti na podeželju, ki pa še vedno uporablja pretežen del prostora in pomembno vpliva tudi na druge vidike življenja in dela ter nenazadnje na sam izgled kulturne krajine. Kmetijstvo je med vsemi rabami tudi najbolj odvisno od številnih naravnih pogojev pa tudi od socio-ekonomskih in demografskih razmer. Za optimalno in z drugimi sektorji usklajeno rabo prostora ter varovanje naravnih virov bo tudi v kmetijstvu potrebno dolgoročno načrtovanje, ki bo obravnavalo tudi prostorske vidike. Potrebe po kmetijskem prostorskem načrtovanju se kažejo tako zaradi uvajanja novega Zakona o urejanju prostora, saj mora kmetijstvo izraziti svoje interese v prostoru in jih usklajevati v procesu prostorskega planiranja z drugimi sektorji, kot tudi zaradi racionalizacije kmetijske pridelave in njenega prilagajanja na danosti v prostoru, najustreznejše izrabe danosti v prostoru in varovanja naravnih virov, izboljševanja agrarne strukture, načrtovanja ukrepov kmetijske politike ipd. Ključne besede: podeželje, prostorsko planiranje, kmetijstvo, razvojno načrtovanje

PROBLEMS OF SPATIAL PLANNING IN AGRICULTURE

ABSTRACT

In the article, some spatial problems in agriculture are presented on some typical cases. Agriculture is just one of the activities performed in rural areas nowadays, although it still uses a predominant part of space and has important influence on all other aspects of life and work in rural areas as well as on the cultural landscape. Besides, among all space users, agriculture is the most dependent on natural conditions and also on socio-economic and demographic conditions. To achieve optimal and with other sectors adjusted space use, long term planning considering spatial aspects is needed also in agriculture. The needs for spatial planning in agriculture have been brought about by the new Law on Spatial Planning, according to which agriculture has to express its interests and adjust them with other sectors, and also by the process of rationalisation of agricultural production and its adjustment to resources in space, the most suitable utilization of resources and their protection, agrarian structure improvement, agricultural policy measures planning etc. Key words: rural areas, spatial planning, agriculture, development planning

a Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za agronomijo, Katedra za agrarno ekonomiko,

ruralno sociologijo in razvoj podeželja, Jamnikarjeva 101, 1000 Ljubljana; [email protected] b Isti naslov; [email protected]

82 Anton Perpar in Matija Kovačič

© DAES 2005

1 Uvod Kmetijstvo doživlja številne strukturne spremembe, kar se odraža tudi v podeželskih

naseljih, kjer prihaja do številnih neskladij z oblikovnega in funkcionalnega vidika glede na kmetijsko rabo prostora. Prihaja tudi do konfliktov med kmeti in nekmeti zaradi različnih interesov, ki so posledica kmetovanja in netolerantnosti do stranskih učinkov kmetovanja s strani nekmetov. To pomeni, da je potrebno takšne probleme pravočasno odkrivati ter iskati ustrezne strokovne rešitve, z dolgoročnejšim načrtovanjem pa usmerjati razvoj. Lokacija objektov kmetije je pomembna sestavina uspešnega razvoja kmetije oziroma v primeru neustreznosti velika razvojna ovira, enako kot tudi organiziranost obdelovalnih površin. Sodobna kmetija zahteva za svoje uspešno delovanje prostorsko in funkcionalno lokacijo z dovolj veliko površino za objekte in dvorišče, funkcionalno prometno infrastrukturo ter ustrezno velike in urejene obdelovalne površine (Prosen, 1993). Zaradi spreminjanja tehnologij in zahtev po večji konkurenčnosti kmetijstva se spreminjajo tudi zahteve v zvezi s prostorskim urejanjem kmetij. Vse večje so zahteve po večanju fizičnega obsega posameznih kmetij, kar zahteva spremembe tudi v podeželskih naseljih in na pripadajočih kmetijskih zemljiščih ter domišljeno dolgoročno načrtovanje. Teh problemov do sedaj prostorsko načrtovanje ni ustrezno zaznavalo in upoštevalo pri načrtovanju razvoja podeželskih naselij.

2 Predstavitev problema Agrarna struktura slovenskega podeželja se intenzivno spreminja. Število kmetij se v

zadnjem obdobju zmanjšuje po stopnji - 2,5% letno. Tudi v najbolj agrarnih naseljih kmečkega prebivalstva ni več kot 30%. Kmečko prebivalstvo se intenzivno stara. Indeks staranja kmečkega prebivalstva se je od leta 1981 povečal z vrednosti 78 na vrednost 135 v letu 2000 (Popis kmetijskih gospodarstev - Slovenija 2000, 2002). Velik delež kmetij je brez naslednika. To nakazuje, da se bo proces spreminjanja agrarne strukture še nadaljeval.

Kmetijska pridelava v Sloveniji se zmanjšuje, ker se zmanjšujejo tudi proizvodni potenciali kmetijstva. Leta 1900 je bilo v Sloveniji 1.102.900 ha kmetijskih zemljišč (54,4% vseh zemljišč), leta 1950 1.054.600 ha (52%), leta 1996 pa le še 781.000 ha ali 38,6% vseh zemljišč (Zurc, 2005). Po zadnjih ocenah Slovenija pridela samo še okrog 60% potrebne hrane, kar je posledica:

a) intenzivnega zaraščanja slabših in razdrobljenih kmetijskih zemljišč, neprimernih za obdelovanje s stroji,

b) intenzivne in prostorsko potratne urbanizacije zlasti v primestnih podeželskih območjih, ki praviloma posega na najboljša kmetijska zemljišča.

Analiza širjenja pozidanih zemljišč v Ljubljanski urbani regiji v obdobju od 1951-2002 (Cof, 2005) je na primer pokazala, da je bilo v obdobju 1951-1975 dobrih 78% vseh pozidav umeščenih na najboljša kmetijska zemljišča. Kljub predpisom o varstvu najboljših kmetijskih zemljišč pred spremembo namembnosti pa se je v obdobju 1985-2002 ta delež zmanjšal le na 72%.

Ta proces podpira tudi aktualna urbanistična doktrina, ki model urejanja mestnih naselij prenaša v urejanje podeželskih naselij, ne da bi pri tem upoštevala prostorsko ureditvene, oblikovne, ekonomske in socialne posebnosti teh naselij. Urbanizacija v podeželskem prostoru je navadno slabo načrtovana ali celo stihijska in ni prilagojena posebnostim tega prostora, kar pušča številne negativne posledice. Te so usodne zlasti za kmetije, saj te izgubljajo najboljši proizvodni potencial. Problem je tudi nacionalnega pomena, saj država s tem izgublja enega pomembnejših gospodarskih resursov. Drugi problem z vidika kmetij je, da te postajajo vse bolj omejene v svojem razvoju. Postajajo

Problematika prostorskega načrtovanja v kmetijstvu. 83

© DAES 2005

prostorsko utesnjene, kar pomeni, da ne bodo mogle širiti svojih gospodarskih dvorišč. Postajajo prometno odrezane od svojih proizvodnih zemljišč, kar otežuje in podraži obdelovanje ter ogroža tudi varnost pri delu. Kmetije pa postajajo tudi vse bolj moteč dejavnik za nekmečko prebivalstvo, ki prebiva v njihovi bližini, kar povzroča socialne napetosti v lokalni skupnosti. Vse več kmetij je zato prisiljenih v izselitev izven naselja. To je povezano z velikimi investicijskimi stroški, ki jih praviloma nosi sama kmetija in pogosto z velikimi težavami pri pridobitvi nadomestne lokacije. To pospešuje tudi opuščanje takih kmetij, ki bi v normalnih razmerah še imele perspektivo razvoja. Res je sicer, da vse današnje kmetije ne bodo preživele. Na in ob lokacijah teh kmetij bodo, potem ko bodo prenehale z dejavnostjo, lahko nastali objekti z drugačno namembnostjo. Vendar ni mogoče načrtovati, katere kmetije in kdaj bodo ugasnile. Zato pri prostorskem načrtovanju podeželskih naselij ne bi smeli nobeni kmetiji, ki prideluje za trg, zapirati možnosti njenega nadaljnjega razvoja oziroma ovirati njene dejavnosti. Ob spreminjanju namembnosti kmetijskih zemljišč bi morali upoštevati in ekonomsko ovrednotiti vse gospodarske in socialne posledice za kmetije, ki izgubijo zemljišča.

Sodobni razvoj prinaša obsežne spremembe tudi na družbenem področju. Poklicna sestava podeželskega prebivalstva se hitro spreminja. Prisotna je vse večja pestrost poklicev in izobrazbena struktura prebivalstva je vse boljša. Ta proces je pozitiven, saj prinaša nove razvojne impulze in možnosti. S tem se spreminja tudi delovni ritem in način življenja na podeželju, ki prinaša nove elemente v kakovost življenja. Vendar se zaradi različnosti interesov posameznih skupin prebivalstva pogosto pojavljajo tudi močne socialne napetosti, kar je še eden od negativnih vidikov takega razvoja.

Omenjeno zmanjševanje kmetijske rabe zemljišč in premalo premišljena urbanizacija v podeželskem prostoru povzročata tudi obsežne spremembe v kulturni krajini, ki marsikje izgublja svojo nekdanjo kvaliteto in privlačnost. S tem nekatera območja zgubljajo tudi pomemben del svojih nekmetijskih razvojnih potencialov.

Večino negativnih pojavov, ki zmanjšujejo pozitivne učinke pospešenega razvoja podeželskih območij je mogoče odpraviti ali vsaj bistveno omiliti z bolj domišljenim načrtovanjem urejanja podeželskega prostora in podeželskih naselij. To načrtovanje ne more izhajati zgolj iz načel urejanja urbanih sredin, pač pa mora nujno upoštevati krajinske in socialne posebnosti podeželskega prostora. Podeželska naselja morajo ohraniti svojo specifično podobo in »dušo«. Pri prostorskem načrtovanju in urejanju podeželskih naselij bi bilo potrebno še posebej paziti na to, da:

a) se pozida in razdrobi čim manj kmetijskih zemljišč, b) perspektivne kmetije niso ovirane v tehnološkem in prostorskem razvoju, c) se ne potencirajo socialne napetosti med kmeti in drugimi sloji prebivalstva, d) se ne degradira kulturne krajine in podeželski prostor ne izgubi svoje identitete.

3 Metode dela Podatki, ki jih predstavljamo v tem prispevku, niso bili zbrani s sistematično raziskavo

te problematike, pač pa smo primere, ki jih v nadaljevanju predstavljamo, evidentirali pri delu na terenu in na delavnicah v lokalnih okoljih pri pripravi programov in strategij razvoja kmetijstva, dopolnilnih dejavnosti in celostnega razvoja podeželja. Delo na takšnih delavnicah poteka po načelu »od spodaj navzgor«, kar pomeni, da imajo udeleženci neposredno možnost izražati svoja stališča, želje, pripombe in prispevati k oblikovanju takšnih dokumentov. Za tovrstne raziskave doslej še ni bilo interesa. V prispevku torej ne gre za celovit pregled problematike, pač pa za predstavitev posameznih problemov z namenom, da se opozori na aktualnost problema in na potrebo po sistematičnem raziskovanju te problematike.


© DAES 2005

4 Načrtovanje in urejanje podeželskega prostora V podeželskem prostoru imamo številne razvojne potenciale (prebivalstvo, naselja,

kmetijska raba, gospodarska raba, rekreacija, ekološki potencial), ki so temelj za postavitev ciljev celostnega razvoja in razvojnih možnosti podeželja nasploh (slika 1). Podeželski prostor je pomemben ne le za razvoj primarnih dejavnosti (kmetijstvo, gozdarstvo), ki so največji uporabniki prostora, ampak za razvoj celotne družbe in njenega gospodarstva. Gre za večfunkcijsko vlogo in rabo tega prostora, ki pa prinaša veliko težav okolju. Te težave je mogoče odpravljati s pravilnim planskim pristopom in s presojami o vplivih na okoljec ter ob upoštevanju potreb razvoja vseh dejavnosti, ki so soodvisne med seboj in sestavljajo podeželje kot celoto (Prosen, 1993).

Slika 1: Razvojni potenciali v podeželskem prostoru (Prosen, 1993)

Pri planiranju se lahko v zvezi s preventivnim okoljevarstvom odločimo za eno od naslednjih strategij (Marušič, 1999):

a) uveljavljanje okoljevarstevnih zahtev s pomočjo iskanja za okolje najmanj obremenjujočega prostorskega položaja posega ali dejavnosti,

b) uveljavljanje okoljevarstevnih zahtev s pomočjo iskanja za okolje najmanj obremenjujoče tehnologije obratovanja neke dejavnosti.

Prostorsko urejanje podeželja pri nas še ni razvito kot specifična stroka. Za to področje raziskovanja in načrtovanja bi morala biti zainteresirana ne le urbanistična in krajinarska stroka, pač pa tudi kmetijska stroka, saj ta prostorsko ureditveni vidik močno vpliva tudi na gospodarnost kmetovanja. Zato je urejanje kmetijskih gospodarstev in kmetijskih zemljišč v mnogih državah sestavni del programov na izobraževalnih in raziskovalnih kmetijskih ustanovah.

5 Prostorski vidiki razvoja kmetijstva in kmetij Prostorske danosti in omejitve pri načrtovanju rabe prostora lahko pomembno olajšajo

ali zavirajo razvoj kmetijstva in dopolnilnih dejavnosti in kmetij. Pri načrtovanju rabe in posegov v prostor je z vidika kmetijstva in dopolnilnih dejavnosti pomembno upoštevati predvsem naslednja razvojna izhodišča:

a) Velika razdrobljenost zemljišč, ki sicer ustvarja zanimiv in vizuelno kakovosten in privlačen vzorec kulturne krajine, je lahko velika ovira za večjo ekonomičnost

c Vpliv na okolje je sprememba okolja, ki jo povzroči poseg ali delovanje človeka v okolju (Marušič, 1999).


© DAES 2005

kmetovanja. V prihodnje bo nedvomno potrebno več pozornosti in sredstev namenjati zložbam kmetijskih zemljišč, pri čemer se je potrebno zavedati, da je takšne postopke zaradi različnosti interesov posameznih lastnikov zemljišč pogosto težko ali celo nemogoče izpeljati. Tudi večji zaokroženi kompleksi kmetijskih zemljišč v poljedelski rabi zaradi nujnega kolobarjenja s poljščinami praktično razpadejo na manjše funkcionalne enote, kar zopet povečuje vizuelno privlačnost krajine.

b) Predvideti je potrebno tudi možnosti izgradnje vodnih zbiralnikov za potrebe kmetijstva (predvsem sadjarstva in vrtnarstva). Izgradnja vodnih zbiralnikov tudi s prostorsko načrtovalskega in okoljskega vidika ne more biti sporna, saj v krajinskem smislu pomeni popestritev ter omogoča življenjsko okolje številnim živalskim in rastlinskim vrstam, pod posebnimi pogoji pa lahko služi tudi v turistične in rekreativne namene.

c) Poseben problem s prostorskega vidika predstavlja lokacija kmetij v naseljih in njihova vpetost v strukturo naselij. Kmetije so lahko že v današnji strukturi naselja ali pa zaradi predvidenih novih posegov v prostor ovirane v svojem razvoju. Pri načrtovanju je potrebno upoštevati možnost razvoja in širjenja kmetij v naseljih na obstoječih lokacijah, le v primerih ko to ni možno in dosedanja utesnjenost kmetije v naselju ne omogoča njenega razvoja pa predvideti tudi možnost preselitve kmetije na novo lokacijo.

d) Pri urejanju prometnih poti v naseljih je s kmetijskega vidika potrebno paziti, da nove prometne ureditve ne ovirajo transportnih tokov na gospodarskih dvoriščih kmetij, oziroma transportnih tokov med gospodarskimi dvorišči in proizvodnimi zemljišči. Te po eni strani omogočajo lažji in hitrejši dostop do parcel (sodobna kmetijska mehanizacija je večja in hitrejša), po drugi strani pa lahko služijo tudi kot rekreativne poti za prebivalce naselja.

Sodobna kmetija potrebuje drugačno ureditev kmečkega dvorišča kot nekoč, zadovoljivo veliko dvoriščno in objektno površino, zadostne odmike drugih lastnikov stanovanjskih hiš od kmetije (preprečitev imisijskega vpliva), neovirane transportne možnosti, predvsem med proizvodnimi zemljišči in gospodarskim dvoriščem ter večje in strnjene obdelovalne površine v ustreznem obsegu (Prosen, 1993).

Številne slovenske kmetije se srečujejo s problemom utesnjenosti. To je značilno predvsem za strnjena naselja v ravninskih predelih. Sodobni trendi zahtevajo razvoj in povečevanje obsega kmetij, kar v takšnih naseljih vedno ni mogoče. V primerih, ko širitev kmetije v naselju ni mogoča, kmetija pa ima ambicijo po nadaljnjem razvoju, je mogoča preselitev kmetije. Preselitev izven ali na rob naselja je potrebna bodisi zaradi prostorske utesnjenosti in nezmožnosti razvoja in širjenja kmetije ali zaradi prostorsko neustrezne proizvodne usmeritve, ki predstavlja preveliko motnjo v vasi (Zurc, 2005). Pri tem so mogoče tri oblike:

a) Lociranje posamičnih kmetij izven naselja, kot je bilo v praksi izvajano na melioriranih površinah v zahodni Evropi lahko prinaša tudi svojevrstne negativne vplive na izgled krajine, dodatne komunalne stroške in nenazadnje tudi socialno izolacijo družine, saj so pretrgani stiki s sovaščani. Takšne lokacije so običajno določali v sklopu komasacijskega postopka, kar je omogočalo zaokrožitev posesti okrog kmetije. V tujini so to metodo v glavnem opustili, izjema so le kmetije s proizvodnjo, ki povzroča veliko onesnaženje in je zato zelo nezaželena v strnjenem naselju. Nevarnost pri takih preselitvah predstavlja tudi možnost, da tako preseljena kmetija predstavlja novo poselitveno jedro in s tem še večjo razpršenost poselitve, ki je v Sloveniji že sicer velika. Samostojni objekti v slovenski krajini so tradicionalno le kozolci, zidanice v vinorodnih območjih ter samotne kmetije v hribovitih in gorskih območjih.


© DAES 2005

b) Bolj smiselna kot popolnoma izolirano kmetijsko gospodarstvo na novem kompleksu je selitev kmetije na rob naselja. V tem primeru ni nujno, da se seli na novo lokacijo tudi bivalni del kmetije, čeprav praviloma na kmetiji bivalni in gospodarski objekti tvorijo celoto. Lažje in ceneje je mogoče urediti komunalno opremljenost, gre za bolj racionalno rabo prostora, saj se kmetija naveže na obstoječe poti in infrastrukturo, prilagoditi pa se mora seveda tradicionalnim grajenim vzorcem v naselju. Potrebno je paziti, da z novogradnjami takih kmetij in kmetij, ki so že sicer locirane na robu naselja, ponovno ne omejujemo in utesnjujemo, temveč jim skušamo koncentrirati tudi obdelovalne površine.

c) Tretjo možnost predstavlja preselitev večjega števila kmetij in oblikovanje novega naselja kmetij na območju obsežnejših kmetijskih površin. S tem kmetije ločimo od obstoječega naselja ter jih približamo njihovim obdelovalnim površinam. Zaradi zahtevnosti take selitve (organizacijsko, finančno) in relativno goste poselitve predvsem nižinskega sveta v Sloveniji, kjer so prostorski problemi kmetij najbolj pogosti, je taka možnost reševanja prostorske problematike kmetij malo verjetna.

Na tem mestu želimo opozoriti na pomembno nedoslednost, ki jo zaznavamo pri prostorskem načrtovanju. Ko načrtovalci razmišljajo o urejanju podeželskih naselij, največkrat izhajajo iz predpostavke, da se morajo kmetije oz. kmetijstvo prilagajati potrebam nove poselitve oz. drugih posegov v prostor. To ni v skladu z odnosom do drugih dejavnosti, ki so že prisotne v prostoru in se jim novi posegi v prostor praviloma prilagajajo. Tako je treba obravnavati tudi kmetijstvo. Kmetije in kmetijska dejavnost so v prostoru že prisotni, zato je treba nove posege v prostor načrtovati tako, da jih prilagodimo obstoječim kmetijskim dejavnostim oz. v prostorskem načrtovanju predvidimo sanacijo negativnih posledic za posamezne kmetije oziroma kmetijstvo kot celoto.

6 Primeri problematike, povezane s prostorskim načrtovanjem v kmetijstvu

6.1 Neustrezno načrtovanje prihodnjega razvoja naselja ob kmetiji v občini Medvode

Ilustrativen primer neustreznega načrtovanja prihodnjega razvoja naselja podajamo na primeru kmetije v bližini Medvod. Kmetija (slika 2), ki je usmerjena v govedorejo in ima hlev kapacitete 120 glav, leži na robu naselja. Prostorsko ni utesnjena, ima dobro povezavo s svojimi obdelovalnimi površinami, kmetijska proizvodnja locirana na robu naselja pa z imisijami tudi ne moti ostalih prebivalcev naselja. Pri spremembi dolgoročnega plana občine Medvode so za prihodnjo stanovanjsko gradnjo namenili tudi parcele kmetije v neposredni bližini kmetije. Omenjena zemljišča so najboljše kvalitete, leta 1984 so bila celo komasirana ter namenjena za trajno kmetijsko namembnost. Načrtovani posegi na kmetijska zemljišča v neposredni bližini kmetije bi slej ko prej povzročili konflikte in lahko celo ogrozili obstoj kmetije. Pripombe kmetije in ostalih krajanov, da površine namenjene za novogradnje v neposredni bližini obstoječe kmetije niso ustrezne, načrtovalci niso upoštevali, niti nanje niso dali nikakršnega odgovora. Kmetija se je zato obrnila za pomoč na Ministrstvo za kmetijstvo, ki se je strinjalo z nasprotovanjem kmetije in o neustreznem reševanju problematike opozorilo Ministrstvo za okolje in prostor ter Občino Medvode. V obrazložitvi so zapisali, da nova stanovanjska gradnja ne sodi v neposredno bližino hleva z veliko kapaciteto, saj onemogoča gospodarski razvoj posameznih kmetij, pa tudi razvoj vasi in njihovih funkcij v podeželskem prostoru ter celotne kmetijske dejavnosti. Občino Medvode so pozvali, da z individualno gradnjo ne posega na komplekse kmetijskih obdelovalnih zemljišč visokih kategorij, zlasti ne na tiste, ki so bili v preteklosti urejeni (izvedeno osuševanje in komasacije) z javnimi sredstvi za namene kmetijske proizvodnje.


© DAES 2005

lokacija kmetije

parcele, predvidene za pozidavo

Slika 2: Lokacija kmetije in parceli ob njej, predvideni za stanovanjske novogradnje

6.2 Razdrobljenost kmetijskih zemljišč Razdrobljenost kmetijskih zemljišč v Sloveniji je velika in poleg neugodne velikostne

strukture kmetij ena največjih razvojnih ovir slovenskega kmetijstva. Ilustrativni so že statistični podatki, ki kažejo da kmetije obdelujejo nekaj več kot 600.000 kosov kmetijske zemlje ali povprečno 7,2 kosa. Povprečna velikost kosa znaša nekaj manj kot 1,4 ha. (Popis kmetijskih gospodarstev - Slovenija 2000, 2002). V kmetijski rabi je približno 3,1 milijona parcel. Parcelna razdrobljenost se še povečuje z dedovanjem, nakupi in spremembami namembnosti. Vzrokov za ta pojav je več. Primarni vzrok je agrarna prenaseljenost Slovenije v predindustrijski dobi in kasneje ter drobljenje posesti pri dedovanju. Drugi pomemben vzrok pa je, da v Sloveniji nikoli nismo izvajali načrtne agrarne politike za izboljševanja posestne strukture, kar so delale zahodno evropske države. Za večjo učinkovitost in ekonomičnost kmetovanja bo potreben proces združevanja obdelovalnih parcel, kar pa ni vedno enostavno, saj imajo lastniki kmetijskih zemljišč pogosto različne interese, še vedno pa je prisotna tudi čustvena navezanost na zemljišča, ki so tradicionalno pripadala kmetiji. Najbolje je, če do združevanja parcel pride spontano in se lastniki parcel za smiselne menjave dogovorijo sami. Lep primer takega združevanja kmetijskih zemljišč so izvedli kmetje v naselju Mali Vrh v občini Mirna Peč, kjer so postopek zložbe zemljišč in medsebojne izmenjave ob strokovni pomoči dejansko izpeljali samostojno z medsebojnim dogovorom. Pobuda za takšen postopek je prišla s strani ambicioznega kmeta, ki je želel svojo kmetijsko proizvodnjo preusmeriti tudi v sadjarstvo, za kar so potrebne večje strnjene površine (slika 3).

Slika 3: Velika razparceliranost kmetijskih zemljišč (slika levo) in naselje Mali Vrh v občini Mirna Peč


© DAES 2005

6.3 Urejanje prometnic v podeželskih naseljih Pri izboljševanju prometne povezave med naselji je potrebno upoštevati tudi značilne

ureditve naselja in omogočati hiter in čim manj oviran dostop iz naselja do obdelovalnih površin. Smiselno načrtovane obvoznice lahko razbremenjujejo promet skozi vas in hkrati kmetom olajšajo dostop do njihovih obdelovalnih površin. Če se ta vidik ne upošteva se prometne zagate v naseljih lahko celo povečajo in kmetom otežijo obdelovanje njihovih zemljišč. Značilen tak primer je izgradnja obvoznice v naselju Bitnje pri Kranju. Bitnje so značilno obcestno naselje z zemljiško razdelitvijo v progah. Ureditev naselja je bila taka, da je bil stanovanjski objekt postavljen na eni strani stare ceste, gospodarski objekti pa na drugi strani in so se neposredno navezovali na zemljišča vsake kmetije. Nova obvoznica mimo naselja je locirana za gospodarskimi poslopji in je presekala značilno navezavo kmetije z njenimi obdelovalnimi površinami (slika 4). Kmetje morajo sedaj z mehanizacijo s svojih dvorišč na parcele preko prometne ceste, kjer se sedaj promet odvija hitro, kar povzroča nevarnost in otežuje dostop do obdelovalnih površin. Načrtovalci obvoznice namreč niso upoštevali značilnosti ureditve naselja in niso poiskali ustreznejše možnosti za novo obvoznico. Prav to nas navaja na potrebo, da pri lokaciji novega posega v prostor preverimo različne možnosti in izberemo najustreznejšo (presoja ustreznosti prostora za planirane posege).

Slika 4: Neustrezna lokacija obvoznice v Bitnjah, ki seka navezavo kmetij z zemljišči

6.4 Vključevanje aktivnih kmetijskih zemljišč v zazidljiva območja Poseben problem predstavlja vključevanje aktivnih kmetijskih zemljišč v zazidljiva

območja naselij. V preteklosti so prostorski načrtovalci brez natančnejše analize potreb po zazidljivih parcelah in negativnih posledic za kmetijstvo zaokroževali zazidalna območja in vanje vključevali velike komplekse kmetijskih zemljišč. Praviloma so to zemljišča, ki z gospodarskim dvoriščem kmetij tvorijo zaokroženo celoto in so s tega vidika najboljša zemljišča kmetije. Obenem zagotavljajo kmetijam tudi možnost širjenja gospodarskega dvorišča. Z umeščanjem stanovanjskih in drugih nekmetijskih objektov na ta zemljišča se kmetijam zožuje njihov gospodarski prostor in jih onemogoča v nadaljnjem razvoju. Ta status zemljišč lahko pomeni za lastnike-kmete veliko davčno obremenitev zaradi obdavčevanja nepozidanih stavbnih zemljišč. Za ponazoritev problema navajamo primer iz študije »Program celostnega razvoja Rakitne«. Veljavni prostorsko ureditveni dokument za to naselje je po eni strani sprejel stihijsko nastalo razpršeno gradnjo, po drugi strani pa po načelu zgoščevanja naselij (smiselno v mestih), predvidel razmeroma obsežna zazidljiva območja na kmetijskih zemljiščih v odprtem prostoru med posameznimi zaselki (slika 5 desno). Velik del teh zazidljivih območij vključuje najboljša kmetijska zemljišča nekaterih vitalnih kmetij. Ta zemljišča se praviloma neposredno navezujejo na gospodarska dvorišča teh kmetij. Če bi bila kdaj pozidana, bi bile te kmetije praktično onemogočene v nadaljnjem razvoju in deloma celo prisiljene opustiti kmetovanje. Takih


© DAES 2005

kmetij je 19 (od 30), površina njihovih zemljišč, vključenih v zazidalna območja, znaša okrog 8,5 ha. Obseg zazidljivih kmetijskih zemljišč se giblje od 2.250 do 12.860 m2 na kmetijo. Za nekatere kmetije je torej to pomemben proizvodni potencial. Vsaj za osem od omenjenih 19 kmetij bi bilo potrebno njihova zemljišča izvzeti iz zazidljivih kompleksov, oziroma jih znotraj teh kompleksov trajno nameniti za kmetijsko rabo. Na ta način bi ohranili tudi vrzeli med posameznimi zaselki, kar je nujno, če naj se ohrani razloženo strukturo naselja.

Slika 5: Današnja struktura poselitve Rakitne in območja, predvidena za pozidavo (svetlejša barva)

6.5 Urejanje podeželskih naselij v programih celostnega razvoja - primer Rakitne

Za ohranitev kakovosti podeželskega prostora in aktiviranje njegovih razvojnih potencialov, in s tem omogočanje podeželskemu prebivalstvu enakovredno kakovost življenja, je treba dosledno uveljavljati koncept celovitega razvoja, ki temelji na lokalnih virih, na krepitvi in aktiviranju socialnega kapitala podeželja in na ohranjanju njegove identitete. Na teh izhodiščih je bil zasnovan tudi »Program celostnega razvoja Rakitne«. V nadaljevanju predstavljamo segment tega programa, s katerim želimo ponazoriti način obravnavanja problematike urejanja podeželskih naselij v programih celostnega razvoja.

Rakitna je sestavljena iz več prostorsko ločenih zaselkov (slika 5 levo). Z vidika krajinske pestrosti je izjemno bogata, tako zaradi razgibanosti reliefa, kot tudi zaradi dobro ohranjene narave, zato te kakovosti kaže ohraniti kljub naraščajočemu interesu za gradnjo stanovanjskih hiš in turističnih zmogljivosti, oziroma prav zaradi tega. To zahteva premišljeno načrtovanje razvoja naselja. Naselje je svojo značilno razloženo strukturo ohranilo do danes, v zadnjem obdobju pa je opaziti stihijski razvoj naselja v smeri, ki začenja spreminjati njegov tradicionalni značaj. Pojavlja se razpršena (deloma črna) gradnja na lokacijah zunaj obstoječih zaselkov. Na več mestih se te pozidave ob poteh, ki povezujejo posamezne zaselke, postopoma gostijo, tako da utegne kmalu priti do zlitja posameznih zaselkov. V tem primeru bo uničeno nekaj kvalitetnih vedut, ki dajejo naselju njegovo prostorsko oziroma krajinsko značilnost, sedanje razloženo naselje pa se utegne preoblikovati v nezanimivo razpotegnjeno in večkrako obcestno vas in s tem povsem izgubiti svoj sedanji značaj in identiteto. Ta proces spodbuja več dejavnikov. Najprej naraščajoči interes za stanovanjsko gradnjo s strani nedomačinov. Mnoge manjše kmetije namreč opuščajo kmetovanje in so bodisi same ali pa njihovi dediči, zainteresirani za ugodno prodajo ali uporabo teh zemljišč za stanovanjsko gradnjo. Iz pobud za zadnjo dopolnitev prostorsko ureditvenih pogojev (PUP) je razvidno, da želijo lastniki doseči status zazidljivosti za svoje parcele, ne glede na to, kje te ležijo. O problemu zazidljivosti parcel ob kmetijah smo govorili že v prejšnjem podpoglavju. Pogosto gre za parcele tudi


© DAES 2005

daleč izven obstoječih zazidljivih območij. Lastnikov ne zanima, s kakšnimi komunalnimi problemi se bo naselje srečevalo, če se nadaljuje stihijska in razpršena gradnja, niti jih ne zanima bodoča podoba naselja Rakitna.

Za Rakitno je značilen tudi pojav počitniških hiš, ki so razpršene na gozdnatih hribih izven matičnega naselja. Naselje počitniških hiš predstavlja prostorsko samostojen kompleks, ki ni močno spremenil značilne podobe in prostorske zasnove matičnega naselja. V zadnjem času se s strani lastnikov počitniških hiš in nepozidanih parcel vse bolj pojavlja interes za prekategoriziranje območja počitniških hiš v območje za stanovanjsko gradnjo, ker se vse več lastnikov odloča za stalno nastanitev v Rakitni. Krajevna skupnost podpira te pobude predvsem zato, ker je znotraj kompleksa počitniških hiš še veliko nepozidanih stavbnih zemljišč, ki za kmetijsko rabo niso primerna. S tem bi se zmanjšal pritisk za nove lokacije v matičnem naselju. Intenziven razmah gradnje počitniških hiš je spodbudila izgradnja umetnega jezera. Prostorski kompleks Jezero je idealen prostor za intenzivnejši razvoj turistične dejavnosti v prihodnje. Bo pa potrebno tudi tu preprečiti stihijski razvoj ter prostorsko in oblikovno kakovostno usmerjati posege v prostor z natančnejšo opredelitvijo namenske rabe prostora in lokacij rekreacijskih in športnih, gostinskih in zdraviliških objektov ter načrtovanega rekreacijsko turističnega centra. Smiselno bi bilo to območje v prostorsko ureditvenih dokumentih nameniti izključno za zdraviliško rekreativno turistično dejavnost in objekte, ki služijo tem dejavnostim. Razvoj v smeri turistične dejavnosti bo na tem območju v prihodnje gotovo še bolj izrazit, kar utegne zahtevati določene posege v prometno infrastrukturo naselja.

Krajani so na delavnicah za pripravo programa celostnega razvoja izrazili stališče, naj matično naselje Rakitna ohrani značaj razloženega naselja in značilne krajinske vedute ter naj se zaustavi nekontrolirano razpršeno gradnjo. Drugo pomembno stališče je bilo, da v matičnem naselju Rakitna ni smiselno predvideti gradnje večjega števila stanovanjskih objektov za priseljence, saj bi to temeljito spremenilo značaj naselja. Zato ni treba predvideti novih stanovanjskih zaselkov. To stališče je utemeljeno tako z omejenimi zmogljivostmi vodovodnega sistema, kot tudi z ekološkimi omejitvami. Potrebno pa je zagotoviti stavbna zemljišča za potrebe domačinov, predvsem mladih družin, ter za izgradnjo objektov za potrebe družbenih in gospodarskih dejavnosti kot so: otroški vrtec, kulturni dom, gasilski dom in dom starejših občanov, ki bi bila gospodarsko zanimiva in krajinsko ter okoljsko primerna dejavnost.

Reševanja problematike se je mogoče lotiti: a) z zapolnjevanjem praznih mest znotraj obstoječih zaselkov, pri čemer bi morali

dosledno izvzemati pridelovalna kmetijska zemljišča vitalnih kmetij, b) s širjenjem nekaterih zaselkov navzven na slabša ali za kmetijstvo nepomembna

zemljišča v skladu z določili veljavnega PUP. Ta možnost bi morala biti omejena na domačine in na tiste lokacije, ki ne gredo v smeri zlivanja zaselkov,

c) s prekategorizacijo območij počitniških hiš v območja za stanovanjsko gradnjo, d) z zasnovo povsem novega zaselka na nekoliko odmaknjenih in za kmetijsko

dejavnost nepomembnih zemljiščih. Take možnosti obstajajo. Nov zaselek znotraj kotline ne bi spremenil razloženega značaja matičnega naselja.

7 Potreba po razvojnem načrtovanju v kmetijstvu Kmetijski resor se je, tako kot drugi resorji, na podlagi Zakona o urejanju prostora

(ZUreP-1, UL RS 110/02) dolžan vključiti v sistem prostorskega urejanja z ustreznimi strokovnimi izhodišči in smernicami za prostorsko urejanje na svojem področju. To ne obsega le kmetijskih zemljišč, pač pa celostno obravnavo razmer v podeželskem prostoru, torej vse elemente v prostoru, ki omogočajo kmetijsko dejavnost oziroma so na to dejavnost vezani kot so: poljske poti, osuševalni jarki, žične opore v nasadih, pašne


© DAES 2005

ograje, namakalni sistemi ipd. ter vsi kmetijski gospodarski objekti, kakor tudi stanovanjski objekti kmetij ter objekti in naprave, ki služijo obkmetijski ter dopolnilni dejavnosti na kmetijah. Potrebe po kmetijskem prostorskem načrtovanju se kažejo tudi zaradi organizacije in racionalizacije kmetijske pridelave in njenega prilagajanja na danosti v prostoru, najustreznejše izrabe danosti v prostoru in varovanja naravnih virov, izboljševanja agrarne strukture, načrtovanja ukrepov kmetijske politike ipd.

7.1 Kmetijsko prostorsko načrtovanje v predlogu spremembe Zakona o kmetijskih zemljiščih

Na osnovi predpisov o prostorskem načrtovanju (ZUreP-1, UL RS 110/02) se kmetijstvo aktivno vključuje v sistem prostorskega načrtovanja z elementi s svojega interesnega področja. Ta del načrtovalskih aktivnosti zajema kmetijsko prostorsko načrtovanje. Poleg tega spremembe zakona uvajajo tudi razvojno načrtovanje za področje kmetijstva in podeželja, ki predstavlja konkretizacijo razvojnih strategij in daje tudi nekatera izhodišča za kmetijsko prostorsko načrtovanje. S tem se prenaša praksa razvojnega načrtovanja kmetijstva in podeželja zahodnoevropskih dežel v naš prostor, oziroma normativno ureja domača praksa na tem področju, ki se razvija na osnovi skupne kmetijske politike EU. Z razvojnim načrtovanjem kmetijstva in podeželja opredeljujejo nosilci razvoja razvojne cilje, usmeritve in izvedbene projekte na različnih ravneh, v skladu z nacionalno strategijo razvoja kmetijstva ter predpisi in programskimi dokumenti EU, ki urejajo razvoj podeželja. Programi razvoja kmetijstva in podeželja na osnovi analize stanja, razvojnih možnosti in interesov prebivalstva opredeljujejo proizvodne ukrepe in investicijske namere na področju kmetijske proizvodnje in dopolnilnih dejavnosti na kmetijah, zagotavljanja novih delovnih mest v okviru programov diverzifikacije, urejanja, izboljševanja in ponovnega usposabljanja kmetijskih zemljišč, urejanja podeželskih naselij in krajine ter izboljševanja gospodarske, socialne in družbene infrastrukture na podeželju. Pri tem je potrebno upoštevati vplive na okolje.

Strokovno mnenje je, da naj bi se v okviru kmetijskega prostorskega načrtovanja na državni ravni s kmetijskim prostorskim planom opredeljevalo oziroma evidentiralo:

a) območja kmetijskih zemljišč po določbah 2. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, b) lokacije kmetijskih gospodarstev v naseljih s pripadajočimi zemljišči, c) območja z agrarnimi operacijami urejenih in izboljšanih kmetijskih zemljišč, d) območja z omejenimi dejavniki za kmetijstvo, e) območja skupnih pašnikov, f) rajonizacijo območij za posamezne kulture, g) vrednotenje prostora z vidika potenciala za različne kmetijske rabe. V okviru kmetijskega prostorskega plana na bi se opredelilo še: a) območja za preselitev kmetij iz naselij, b) območja urejanja in izboljševanja kmetijskih zemljišč ter vodnogospodarskih

ureditev, c) območja kmetijskih pridelovalnih dejavnosti in d) urejanje drugih elementov v prostoru, ki omogočajo kmetijsko ter dopolnilno

dejavnost v skladu s programi razvoja podeželja. Podrobno vsebino in metodologijo kmetijskega prostorskega načrtovanja ter potrebne

instrumente za izvajanje te naloge bo ob pomoči stroke moralo pripraviti Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Ta sistem bo hkrati omogočal doseganje naslednjih ciljev kmetijske zemljiške politike:

a) varovanje območij najboljših kmetijskih zemljišč pred nesmotrnim spreminjanjem namembnosti in onesnaženjem ter degradacijo,


© DAES 2005

b) ohranjanje kmetijskih zemljišč v obsegu, ki je potreben za zagotavljanje 80% prehranske varnosti prebivalcev Slovenije,

c) izboljšanje agrarne in posestne strukture kmetij, d) izboljšanje pridelovalnega potenciala kmetijskih zemljišč z osuševanjem,

namakanjem in drugimi ustreznimi ukrepi, e) zagotavljanje prostorskih možnosti za večanje kmečkih obratov in drugih ciljev. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano naj bi nadalje dajalo, v skladu s

prostorsko zakonodajo, v postopku sprejemanja prostorskih planov občin smernice in mnenja o upoštevanju smernic, ki se nanašajo na celoten kmetijski prostor, vključno s kmetijami in vaškimi naselji v tistih delih, ki imajo kmetijsko funkcijo. Gre za sestavino sektorskega načrtovanja, ki upošteva ekonomske, socialne, ekološke in prostorske zahteve kmetijskih gospodarstev v okviru (celovite) prenove in razvoja vasi. Pri takšnem pristopu se je mogoče zgledovati po zakonskih rešitvah in praksi v nekaterih evropskih državah, čeprav jih metodološko zaradi obsežnih in kompleksnih pristopov pri urejanju podeželskih naselij ni mogoče kar prevzeti. Upoštevati pa je potrebno nekatera temeljna izhodišča in zastavljene cilje pri razvoju kmetijstva, kar na določenem (obravnavanem) območju pomeni:

a) ohranjanje proizvodnosti kmetijskih zemljišč in njihovo izboljšanje z ustreznimi agrotehničnimi ukrepi,

b) združevanje parcel, t.j. odpravljanje razdrobljenosti in razpršenosti parcel, c) postopno večanje kmetij, d) zmanjševanje stroškov kmetijske pridelave, e) možnost fleksibilnega prilagajanja pridelave tržnim potrebam. Smernice za pripravo predloga prostorskega plana občine naj bi vsebovale pisni in

grafični del. Pisni del naj bi po predlogu stroke obsegal: a) prostorske in strokovne vidike za razvoj kmetijstva in podeželja, b) usmeritve urejanja in razvoja vaških naselij in kmetijskih gospodarstev, c) usmeritve, vsebino in način urejanja, varstva in smotrne rabe kmetijskih zemljišč, d) usmeritve, vsebino in način ohranjanja vrednot kulturne krajine, e) usmeritve za preselitev kmetijskih obratov iz naselij, f) usmeritve za ponovno usposobitev zaraščenih zemljišč za kmetijsko rabo in g) druge usmeritve za poseganje v kmetijski prostor. V grafičnem delu smernic pa naj bi bili na digitalnem katastrskem načrtu v merilu

1:5.000 prikazani: a) kategorija zemljišč, b) razvrstitev kmetijskih zemljišč v območja v skladu z 2.členom tega zakona, c) območja že izvedenih agrarnih operacij in vodnogospodarskih ureditev, d) lokacije kmetij v naseljih s pripadajočimi zemljišči, e) območja primerna za preselitev kmetij, f) območja z omejeno kmetijsko rabo, g) drugi elementi, ki jih je z vidika kmetijstva potrebno upoštevati pri prostorskem

načrtovanju, kot npr.: območja načrtovanih agromelioracij, območja skupnih pašnikov ipd.


© DAES 2005

7.2 Tuje prakse načrtovanja Takšne oblike načrtovanja v kmetijstvu so znane tudi v tujih praksah. Kot primer

navajamo angleški in nemški sistem planiranja v kmetijstvu. V Angliji se v planskih usmeritvah opirajo predvsem na dve ravni, ki sta dolžni

pripravljati planske dokumente: okrajno in občinsko (county in district). Na prvi ravni se pripravljajo strateške in strukturne usmeritve, zato se plan na tej ravni imenuje tudi strukturni plan (Koščak, 1993). Operacionalizacija in implementacija teh usmeritev mora biti zagotovljena v lokalnih planih, ki se pripravljajo na občinski ravni. Vsebina strukturnega plana na okrajnem nivoju se nanaša na: stanovanjsko politiko, gospodarski razvoj, transport, grajeno okolje, območja zelenih pasov, kmetijstvo, urejanje krajine, ekologijo, rekreacijo, izkoriščanje mineralov, ravnanje z odpadki, oskrbo prebivalstva, turizem ter izvajanje plana in sredstva. V kmetijstvu plan opredeljuje: kriterije, klasifikacijo, pogoje za čim boljšo uporabo zemljišč v kmetijske namene, kriterije za zaščito kmetijskih zemljišč, kriterije za izgradnjo gospodarskih objektov, pogoje in kriterije za izgradnjo bivalnih objektov za profesionalne kmete, pogoje za gradnjo oziroma lokacijo objektov za intenzivno pridelavo hrane ter določa pogoje za ohranjanje krajine navkljub intenzivnemu kmetijstvu na tem območju. Na področju urejanja krajine plan opredeljuje: pogoje za zaščito in izboljšanje videza krajine, splošno politiko do urejanja krajine, zaščitne ukrepe za gozdove, posamezna drevesa, vizualne dominante v krajini itd., pogoje za zasaditev novih gozdov in posameznih dreves, način sodelovanja z gozdarskimi organizacijami. Na področju ekologije plan določa politiko in načine ravnanja z obstoječimi živimi mejami, gozdovi, ribniki, jezeri ipd. Na rabo in ravnanje s kmetijskimi zemljišči se nanašajo tudi plani za stanovanjsko politiko, transport, rekreacijo in ravnanje z odpadki, saj se izvajajo na teh zemljiščih. Strateški plan predpisuje široke planske usmeritve pri nadaljnjem razvoju in rabi tal, lokalni plan pa interpretira te široke usmeritve za lokalno oziroma obravnavano območje in točno določa lokacije in območja posegov v prostor na takem območju. Lokalni plani vsebujejo tekstualni del, usmeritve, predloge in spremljajoči tekst, kot tudi grafične priloge in kartografsko gradivo, vsebinsko pa se nanašajo na rabo površin, transport, stanovanjske zadeve, servisne dejavnosti, izobraževanje, cestno problematiko, odprti prostor, javne službe in javni transport.

V Nemčiji ima kmetijsko planiranje bogato tradicijo kot eno izmed sektorskih planiranj: je del funkcionalnega strokovnega planiranja in tudi del celostnega planiranja in podlaga za načrtovanje posegov s komasacijo v kmetijski prostor, za razvoj kmetijstva in podeželja. V veljavi imajo večstopenjsko razčlenitev (Prosen, 1993):

a) prva in druga stopnja potekata na deželni in regionalni ravni, b) tretja obsega projekt razvojnega načrta na lokalni ravni, ki navadno zajema

izvedbo komasacije in njene naravovarstvene posledice. Prednostna naloga vseh stopenj je izboljševanje pridelovalnih in delovnih pogojev v

kmetijstvu in gospodarstvu na podeželju. To izboljšanje dosežejo med drugim tudi z zložbo parcel in njihovim večanjem, ureditvijo poti, osuševalnimi ukrepi ipd. Za pripravo in spremljanje projektov razvoja podeželja, pri komasacijah kmetijskih zemljišč in pri projektih za obnovo in razvoj vasi uporabljajo agrarnostrukturno razvojno planiranje (Agrarstrukturelle Entwicklungsplanung - AEP). Pri tem temeljito razčlenijo agrarnostrukturne razmere v prostoru obdelave, predlagajo usmeritve za izboljšanje možnosti za pridelavo, ocenijo predvideni razvoj rabe prostora in kmetijstva ter preverijo nujnost prenove vasi (slika 6). V načrtu je treba prikazati tudi interes varstva narave, nege krajine, možnosti za rekreacijo in preživljanje prostega časa ter dopolnilne dejavnosti. Soočijo in uskladijo se tudi interesi različnih uporabnikov prostora.


© DAES 2005

Slika 6: Agrarnostrukturno razvojno planiranje na Bavarskem (Prosen, 1993)

Možna področja uporabe agrarnostrukturnega planiranja so (Prosen, 1993):

a) kot mnenje o komasaciji in prenovi vasi: - potrebnost in učinkovanje ukrepov komasacije, - nujnost in težišče prenove vasi, - priprava kmetov za komasacijo, - ekološki pomen komasacije.

b) kot strokovni prispevek kmetijstva k občinskemu razvojnemu planiranju:

- graditev v naselju, - možnost dopolnilne graditve, - uporaba praznih objektov (npr. kmetijskih), - preselitev konfliktnih območij, - varstvo pred emisijami, - zahteve kmetijstva po površinah.

c) kot posebno mnenje za rešitev določenih vprašanj: - sodelovanje na sektorju za prosti čas in počitek, - vplivi velikih posegov na kmetijstvo, - konflikti kmetijstvo/varstvo narave/turizem.


© DAES 2005

Agrarnostrukturno razvojno planiranje pomeni dobro osnovo za planiranje in določitev razvojnih ciljev, ki se lahko nanašajo na načrtovanje ukrepov za:

a) varovanje in izboljšanje rabe in varstva tal, b) izboljšanje gospodarskih razmer v naselju, c) razvoj kmetijskih gospodarstev, d) upoštevanje ekoloških zahtev pri rabi zemljišč in zmanjšanje imisijskih

obremenitev, e) presoje vplivov na kmetijstvo iz drugih sektorjev.

8 Sklepi Za optimalno in z drugimi sektorji usklajeno rabo prostora ter varovanje naravnih virov

bo v prihodnje potrebno namenjati več pozornosti upoštevanju interesov kmetijstva pri prostorskemu načrtovanju. Kmetijstvo mora v procesu prostorskega načrtovanja uveljavljati svoje interese in predlagati oziroma zahtevati prostorske rešitve, ki to omogočajo. Od tega je odvisno tudi izboljšanje pridelovalnih in delovnih pogojev v kmetijstvu, njegova konkurenčnost in kakovost življenja na podeželju. Hkrati je potrebno razviti tudi načrtovanje v samem kmetijstvu. Eno in drugo načrtovanje se bo moralo izvajati na več ravneh: nacionalni, regionalni (če bomo imeli regionalno raven), lokalni in nenazadnje, kar vsak umen gospodar dela, tudi na vsaki posamezni kmetiji. Doslej je kmetijski sektor svoje interese ščitil le s kategorizacijo kmetijskih zemljišč, nova prostorska zakonodaja (ZUreP, UL RS 110/2002) pa celovito planiranje postavlja na nove osnove in od sektorjev v prostoru zahteva smernice, ki predstavljajo interese sektorja. Na podlagi izraženih interesov se potem izvaja usklajevanje različnih interesov rabe prostora. V ta proces planiranja se bo morala aktivno vključiti tudi kmetijska stroka in za te potrebe razviti metodološke pristope. Upamo, da bo dopolnitev Zakona o kmetijskih zemljiščih, ki se pripravlja, takšno načrtovanje uzakonila in opredelila okvirne vsebine načrtovanja.

9 Viri Cof A. 2005. Analiza širjenja pozidanih zemljišč v Ljubljanski urbani regiji v obdobju 1951-2002.

Seminarska naloga. Ljubljana, Biotehniška fakulteta: 31 str. Drašler A., Marušič I., Perpar A., Udovč A. 2003. Slovenski pristopi k razvoju podeželja. Zaključno

poročilo. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo in Oddelek za agronomijo: 105 str.

Koščak M. 1993. Predstavitev angleškega sistema planiranja. IB, 3-4, 55-63. Kovačič M., Kovačič B. 2004. Program celostnega razvoja KS Rakitne. Rakitna, CERPOK: 152 str. Kovačič M., Perpar A., Udovč A., Fabijan R. 1998. Program razvoja kmetijstva in dopolnilnih

dejavnosti v KS Mirna Peč. Ljubljana, Center za razvoj podeželja in kmetijstva in Rastlinjaki Schwarzmann d.o.o.: 119 str.

Marušič J. 1999. Okoljevarstvene presoje v okviru prostorskega načrtovanja na ravni občine, 1. zvezek, Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo: 46 str.

Popis kmetijskih gospodarstev - Slovenija 2000. 2002. Rezultati raziskovanj/Results of surveys št./No 777 Ljubljana, Statistični urad RS: 256 str.

Prosen A. 1993. Sonaravno urejanje podeželskega prostora. Ljubljana, Katedra za prostorsko planiranje na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo: 180 str.

Zurc J. 2005. Problematika preselitve kmetije izven naselja. Seminarska naloga. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo: 9 str.

Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1), UL RS 110/02


© DAES 2005

GOZDARSTVO KOT NEIZKORIŠČENA PRILOŽNOST NA PODROČJU RAZVOJA PODEŽELJA

Uroš KORBARa

IZVLEČEK

Slovenski sistem gospodarjenja z zasebnimi gozdovi na evropskem parketu vse bolj očitno kaže svoje pomanjkljivosti. Ob številnih gozdnih lastnikih z majhno in razdrobljeno gozdno posestjo, neuresničenih možnih posekih in gozdno gojitvenih načrtih, velikemu številu delovnih nesreč v zasebnih gozdovi ipd. bi se dalo s pomočjo avstrijskih izkušenj prek spodbujanja poslovnega povezovanja lastnikov gozdov in ukrepov razvoja podeželja občutno povečati učinkovitost gospodarjenja z zasebnimi gozdovi. Tovrstni ukrepi morajo najti mesto v novem nacionalnem programu razvoja gozdov in v obdobju 2007- 2013 postati sestavni del slovenskega načrta razvoja podeželja. Še posebej pri projektih na gorsko hribovskih območjih, kjer so možnosti za pridobivanje dohodkov iz kmetijstva že zaradi omejenih naravnih dejavnikov manjše kot v ravninskih območjih. Za razvoj poslovnega povezovanja lastnikov gozdov in večje vključitve gozdarstva v razvoj podeželja je nujna tudi jasna razmejitev pristojnosti med javno gozdarsko službo v Zavodu za gozdove Slovenije in gozdarsko službo na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije ter zagotoviti pogoje za njuno delovanje. Ključne besede: gozdarska politika, Evropska unija, razvoj podeželja, gospodarjenje z zasebnimi

gozdovi, povezovanje gozdnih posestnikov

FORESTRY AS UNEXPLOITED OPPORTUNITY WITHIN RURAL DEVELOPMENT

ABSTRACT

The Slovenian system of management of private forests has been increasingly showing its deficiencies vis-à-vis its European counterparts. Considering the large number of forest owners with small and fragmented forest holdings, unfulfilled felling potential and forest cultivation plans, many accidents at work in private forests, etc., it would be sensible to use the experience of Austria, where the efficiency of management of private forests has been significantly enhanced by promoting of business consolidation of forest owners and supporting rural development measures. These measures should be incorporated in the new national forest development programme and pave their way to the Slovenian rural development plan for the period 2007- 2013. This applies particularly to projects in mountain areas, where limited natural resources make the generation of income from agriculture more difficult than in flatland areas. The development of business consolidation of forest owners and stronger integration of forestry into rural development calls for a clear division of competences between the public forestry service operating within the Slovenian Forest Service and the forestry service run by the Slovenian Chamber of Agriculture and Forestry, and for the provision of conditions for their operation. Key words: forestry policy, European Union, rural development, management of private forests,

consolidation of forest holders

a Topniška 22, 1000 Ljubljana; [email protected]

98 Uroš Korbar

© DAES 2005

1 Uvod Evropska unija nima skupne gozdarske politike. Čas, ko po šivih poka financiranje

skupne kmetijske politike in se vse glasneje govori o t.i. kofinanciranju prvega stebra iz nacionalnih proračunov, trezni tudi tiste zanesenjake, ki so mogoče kdaj upali na skupne tržne ureditve za področje gozdarstva. V luči »skupne trajnostne, sonaravne in večnamenske gozdarske politike« bi bilo verjetno smiselno, da bi EU nadgradila Gozdarsko strategijo za EU z določenimi uredbami tudi zato, da se s certifikacijo gozdov ne bi ukvarjale zasebne organizacije, ampak bi za »zeleno neoporečnost« evropskega lesa zadostovalo že to, da izhaja iz sonaravno in trajnostno gospodarjenih gozdov v državah članicah EU. Pa vendar je Bruselj sredi leta 2005 za obdobje 2007-2013 na ravni EU povezal kmetijstvo in gozdarstvo kot osnovni dejavnosti na podeželju.

S sprejetjem nove politike o razvoju podeželja 2007-2013 postajajo ukrepi na tem področju tudi povezovalni faktor za bolj primerljivo gospodarjenje z gozdovi na celotnem območju EU (Odločba Sveta o strateških smernicah Skupnosti za razvoj podeželja 2005). Med drugim še naprej podpirajo povezovanje lastnikov gozdov na poslovni osnovi ter po novem tudi uvajanje novih tehnologij, izboljšanje okoljske uspešnosti kmetij in gozdarstva, razvoj novih trgov za gozdarske proizvode, uporabo lesne biomase ipd.. Vse to tisti, ki smo uspeli že davno samokritično pogledati preko meja, v slovenskem gozdarstvu ves čas pogrešamo.

Že bežen pogled v Zakon o gozdovih (1994) in v Program razvoja gozdov v Sloveniji (1995) kot temeljna dokumenta slovenskega gozdarstva pokaže, da gozdarstvo v zadnjih desetih letih ni znalo ali pa hotelo odgovoriti na izzive časa. Če odmislimo javno razvpito zgodbo o podeljevanju in izvajanju koncesij v državnih gozdovih gozdarskim izvajalskim podjetjem kot naslednikom nekdaj enovitih socialističnih gozdnih gospodarstev, ki pa je povezana le s približno petino slovenskih gozdov, se je gozdarstvo najraje držalo samo zase. Gozdarski stroki so se tako zgodili: ustanovitev Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) (leto 2000), reforma slovenske kmetijske politike (leto 2000) z uvajanjem ukrepov na področju razvoja podeželja po vzoru EU, vendar brez gozdarskega dela, prodor strojne sečnje tudi v Alpskem svetu (Avstrija, Švica, itd.) in širitev certificiranja gozdov v EU (po letu 1997). Na področju žagarstva oz. celotne gozdarsko lesarske verige v sosednjih državah so se zgodile velike strukturne in logistične spremembe ter s tem povezane nove zahteve pri iskanih gozdnih lesnih sortimentih. Z vstopom Slovenije v EU in s tem povezanimi možnostmi v okviru programa razvoja podeželja (PRP) 2004-2006 in Enotnega programskega dokumenta (EPD) 2004 -2006 so gozdarski ukrepi le v najmanjši meri vključeni v slednjega.

Temeljna gozdarska dokumenta v tem času nista dočakala bistvenih sprememb, tako v program razvoja do letošnjega junija praktično nihče ni posegel. Na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) so šele junija letos oblikovali delovno skupino za pripravo novega nacionalnega programa razvoja gozdov, ki bo vzporedno v okviru možnosti nabora gozdarskih ukrepov PRP EU 2007-2013 določila za slovensko podeželje najprimernejše gozdarske ukrepe.

Že omenjena temeljna dokumenta slovenskega gozdarstva poslovno organiziranje lastnikov gozdov le površno omenjata brez konkretno vsebinsko in finančno opredeljenih ukrepov za spodbujanje. Spremembe na tem področju je s novostmi na področju razvoja podeželja očitno spodbudil šele Bruselj, čeprav so posamezniki že prej opozarjali na pomanjkljivost programa razvoja gozdov iz časov, ko lastniki gozdov niso bili organizirani niti v Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije. Nov program razvoja podeželja EU ob kmetijstvu namreč kot dejavnik na področju podeželske poslovne diverzifikacije jasno postavlja tudi gozdarstvo, kar moramo (končno) upoštevati tudi v Sloveniji.

Gozdarstvo kot neizkoriščena priložnost na področju razvoja podeželja. 99

© DAES 2005

2 Zgodovina in stanje

2.1 Ohranitev preživelih vzorcev Precejšnjo nezainteresiranost lastnikov gozdov za drugačno gozdarsko politiko in

zastopanje svojih interesov se da razložiti s sorazmerno udobnim gozdarskim sistemom v prejšnjem režimu. Ta je lastniku na eni strani sicer jemal pravico do gospodarjenja z gozdom in samostojno prodajo lesa, na drugi strani pa je na celotni površini gozdov ne glede na lastništvo sekal les, izvajal nego, gradil prometnice itn. Les je imel sorazmerno visoko ceno in krog je bil tako sklenjen. Z ekonomsko učinkovitostjo gospodarjenja po načelih tržnega gospodarstva se v planskem načrtovanju nihče ni posebej ukvarjal.

Zakon o gozdovih (1993) in Program razvoja slovenskih gozdov (1994) sta ohranila socialistični način načrtovanja, odkazilo, revirno gozdarsko službo in sorazmerno pasivnega gozdnega posestnika. Na drugi strani področje dela gozdnih posestnikov v lastnih gozdovih in prek medsoseske pomoči ni doživelo jasne zakonske opredelitve zahtev po strokovni usposobljenosti in tehnični opremljenosti. Tako Slovenija nosi črn evropski rekord v številu smrtnih nesreč in poškodb pri pridobivanju lesa. V obdobju 1981-2004 je pri delu v gozdu življenje izgubilo 293 ljudi, v povprečju 12 na leto (Korbar, 2005a).

2.2 Neizkoriščeni potenciali 70 odstotkov vseh slovenskih gozdov (okoli 700.000 ha) je zasebnih, z njimi gospodari

300.000 lastnikov gozdov. Za uspešno gospodarjenje bi gozdni posestniki potrebovali več znanja s področja pridobivanja lesa, gojenja in varstva gozdov, gozdarske zakonodaje ter ekonomska in druga splošna znanja. Tečajev ZGS za varno in učinkovito delo v gozdu se letno npr. udeleži 1.700 gozdnih posestnikov.

Po podatkih za leto 2004 (Furlan in Winkler, 2005) je znašal delež prihodkov iz gozdarstva v prihodkih gospodarstva komaj 0,19 % kar je manj kot v letu 2003 (0,21 %), skupaj s kmetijstvom, lovom in ribištvom pa 1,3 % ( v letu 2002 1,4 %, v letu 2003 1,2 %). Posek je nekaj zadnjih let na 75 odstotkih možnega, cene lesa stagnirajo, stroški dela naraščajo, lastniki gozdov so ob razdrobljeni posesti, razen redkih gozdarskih zadrug, poslovno neorganizirani, pa tudi interesno organiziranje šepa. Društev lastnikov gozdov je malo, pa še ta zaenkrat ne delujejo kot gozdno gospodarske skupnosti v Avstriji (Mori 2005). Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (KGZS) na gozdarskem področju ob omejenih kadrovskih možnostih (4 zaposleni) ne deluje kot sicer v primerljivih zborničnih sistemih. Ohranja se samo javna služba (750 zaposlenih) z načrtovanjem in odkazilom, ki pa beleži žalostno dejstvo precejšnje neučinkovitosti svojega početja, saj se etati kot glavni smisel gospodarjenja z gozdovi na zasebni posesti v zadnjih letih uresničujejo okoli 60 odstotno. Podoben rezultat dosega izvedba načrtovanih negovalnih del, ki so temelj smotrnega gospodarjenja z mladimi sestoji in gozdarstva nasploh.

KGZS zaradi kadrovske okrnjenosti organizacijsko ni sposobna spodbujati poslovnega organiziranja gozdnih posestnikov. Zavod za gozdove Slovenije (Mori 2005) s posameznimi zanesenjaškimi revirnimi gozdarji na terenu, ki sodelujejo pri povezovanju lastnikov gozdov, ne more nadomestiti. Gozdarji v ZGS kot delavci v javni službi izvajajo svetovalno službo za lastnikovo strokovno delo z gozdom, hkrati varujejo javni interes in v skrajnem primeru delujejo restriktivno. Pri tem velja opozoriti na mnenje dela gozdarske stroke (Tavčar in Winkler, 2005), da se gozdar tako v nobenem primeru ne bi smel znajti v vlogi lastnikovega partnerja pri izvedbenih delih ali odkupu lesa, ker je s tem nejasna njegova prvotna vloga in verodostojnost komunikacije.

100 Uroš Korbar

© DAES 2005

Preglednica 1: Gibanje stroškov dela in vrednosti lesa v obdobju od leta 1994 do leta 2004 (Podatki Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS)

Leto Dnina (SIT/dan)

Dnina (EUR)

Verižni indeks (EUR)

Cene lesa (SIT/m3)

Cene lesa (EUR/m3)

Verižni indeks (EUR)

Tečaj EUR:SIT

1 2 3 4 5 6 7 8

1994 14.100 86 164 1995 16.100 91 106% 8.100 46 176 1996 16.781 92 101% 8.124 45 97% 182 1997 17.381 92 100% 8.173 43 97% 188 1998 18.600 96 104% 8.214 42 97% 194 1999 19.800 98 102% 8.247 41 96% 202 2000 20.100 98 100% 8.280 40 99% 205 2001 21.300 100 102% 8.310 39 97% 213 2002 22.304 99 99% 8.598 38 98% 226 2003 23.760 102 103% 8.753 38 99% 233 2004 24.880 105 103% 9.178 39 103% 238

Pojasnila: 2 Stroški dela (SIT/delovni dan). Upoštevani so povprečni stroški dela, ki jih je Sklad priznaval pri

obračunu del v državnih gozdovih 3 Stroški preračunani na tečaj EUR 4 Verižni indeks rasti stroškov dela (rast stroškov na preteklo leto). Indeks je izračunan glede na stroške

izražene v EUR (realno rast stroškov). 5 Povprečna vrednost oblega lesa pri povprečni (normalni) sortimentni strukturi (izločeni so vplivi ujm in

gradacij podlubnikov). 6 Povprečna vrednost oblega lesa izražena v EUR 7 Verižni indeks gibanja cen lesa izračunan na podlagi vrednosti lesa v EUR (realno gibanje cen) 8 Tečaj EUR - za obdobje pred letom 2000 je vrednost EUR izračunana iz razmerja med nemško marko

in EUR v letu 2000.

V slovenskih razmerah gozdne proizvodnje predstavljajo stroški dela okoli 60 odstotkov vseh stroškov pri poseku in spravilu gozdno lesnih sortimentov. Iz preglednice je razvidno, da je v preteklem obdobju realna cena dela postopoma rasla, medtem ko se je realna vrednost oblega lesa zniževala. Porast realne cene vrednosti lesa v letu 2004 je predvsem posledica rasti cen goli listavcev, kar je povezano z rastjo cen nafte kot globalne posledice vojne v Iraku in povečevanja porabe nafte na Kitajskem.

2.3 Nerazdeljene pristojnosti Razmerij oz. delitev pristojnosti med ZGS in KGZS tudi po petih letih od konstituiranja

KGZS pristojno ministrstvo (MKGP) še vedno ni uspelo urediti (Korbar 2005c). Dejstvo je, da ZGS kot povsem državna institucija, ki uveljavlja javni interes in izvaja upravne postopke po definiciji ni poklicana za poslovno in interesno organiziranje lastnikov gozdov. Seveda pa bi ZGS glede na svoje pristojnosti pri usmerjanju gospodarjenja s slovenskimi gozdovi (načrtovanje, odkazilo, ipd) moral biti vključen v projekte poslovnega povezovanja lastnikov gozdov pri omenjenih področjih, za katere je pristojen.

V oči bode tudi pomanjkanje sodelovanja med kmetijsko svetovalno službo in gozdarsko službo pri KGZS na eni strani ter ZGS na drugi. Podobno stanje je zaslediti tudi


© DAES 2005

na višjih ravneh, pa naj bo to na visoki strokovni ravni (Univerzi, Gozdarski in kmetijski inštitut, gozdarji: kmetijci na terenu), kakor tudi pri snovanju in izvajanju celovite politike razvoja podeželja (MKGP). Agrarni ekonomisti in drugi tvorci politike razvoja podeželja medse niso vabili gozdarjev in obratno.

To je le nekaj glavnih bremen, s katerimi se mora slovensko gospodarjenje z gozdovi kot celota soočati v EU v pogojih skupnega trga. Nepovezanost v gozdarsko lesarski verigi, tehnološko zaostajanje ipd. presegajo okvir tega prispevka.

3 Zamujene priložnosti Slovenska gozdarska stroka se je v prejšnji državi na gozdnatih območjih vključevala v

pionirske projekte razvoja podeželja (gradnja cest do oddaljenih kmetij, temeljne organizacije kooperantov, ipd.). Tako preseneča, da v tretji najbolj gozdnati državi EU od njenega nastanka še nismo uspeli izpeljati enega projekta s področja razvoja podeželja na temo gozdarstva s poslovno vsebino. Gozdarstvo je v predpristopnem obdobju področje razvoja podeželja povsem prepustilo kmetijcem, tako da gozdarski ukrepi niso bili del predpristopne strukturne pomoči za razvoj podeželja Sapard, čeprav so bruseljski predpisi to omogočali.

3.1 Gozdarski ukrepi v EPD 2004-2006 Tudi po vstopu v EU se gozdarstvo v okviru Enotnega programskega dokumenta (EPD)

za obdobje 2004-2006- akcijskega razvojnega načrta, s katerim Slovenija opredeljuje, kako bo dosegala strateške razvojne cilje, ni posebej dobro odrezalo. Dokument je temelj za črpanje evropskih sredstev. Po številnih zapletih so odgovorni zunaj kmetijstva tudi pri nas doumeli, da velja pod Prednostno nalogo številka 3 opredeliti prestrukturiranje kmetijstva, gozdarstva in ribištva. Kmetijstvo ima do konca leta 2006 v proračunu EU zagotovljen 45 odstotni delež. EU je v okviru Agende 2000 leta 1999 določilo z Uredbo sveta EU šest ukrepov za področje prestrukturiranjem gozdarstva, za katere je ob njihovi izbiri določeno sofinanciranje iz Bruslja. To so:

a) pogozdovanje zemljišč, b) naložbe v gozdove za bistveno izboljšanje njihove gospodarske, ekološke ali

družbene vrednosti, c) naložbe za izboljšanje in racionalizacijo pridobivanja, predelave in trženja gozdnih

proizvodov, d) spodbujanje novih možnosti za uporabo in trženje gozdnih proizvodov, e) podpora ustanavljanju poslovnih združenj gozdnih posestnikov za izboljšanje

trajnostnega in učinkovitega gospodarjenja z njihovimi gozdovi f) obnavljanje proizvodnega potenciala gozdov, poškodovanih zaradi naravnih nesreč

in požarov in uvajanje primernih preventivnih instrumentov. Gozdarski sektor MKGP se je odločil samo za ukrep naložbe v gozdove za bistveno

izboljšanje njihove gospodarske, ekološke ali družbene vrednosti, ki je precej podoben že obstoječim nacionalnim ukrepom. Za ta namen bo v obdobju 2004-2006 skupno namenjenih okoli 2,4 milijona evrov sredstev EU, pri čemer mora Slovenija zagotoviti sofinanciranje v enakem znesku. To predstavlja le desetino vsote iz evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS) namenjenega investicijam v slovenskem kmetijstvu in gozdarstvu za obdobje 2004-2006, iz katerega se financirajo omenjeni ukrepi.

Ob težavah z zaraščanjem in velikim potencialom slovenskih gozdov za naravno obnovo lahko podporo pogozdovanju zemljišč izključimo kot prednostno, trije ukrepi s poslovnim poudarkom pa so kot nalašč za reševanje težav pri gospodarjenju z zasebnimi gozdovi pri nas. Gozdarske oblasti, izobraževalno raziskovalna stroka in KGZS so padle na

102 Uroš Korbar

© DAES 2005

prvem evropskem izpitu. Brez njihove podpore in informiranosti tudi neorganizirani lastniki gozdov niso mogli ničesar storiti. Prek Bruslja povečane gozdarske subvencije so po izkušnjah iz prvih dveh razpisov (ARSKTP, 2005) sicer naletele na sorazmerno dober odmev, saj so potekle po liniji najmanjšega upora po že ustaljenih »nacionalnih« tirnicah. Naložbe za izboljšanje in racionalizacijo pridobivanja, predelave in trženja gozdnih proizvodov, spodbujanje novih možnosti za uporabo in trženje gozdnih proizvodov in podpora ustanavljanju poslovnih združenj gozdnih posestnikov za izboljšanje trajnostnega in učinkovitega gospodarjenja z njihovimi gozdovi pa terjajo miselni, organizacijski in kadrovski preskok v verigi MKGP, ZGS, KGZS, pa tudi med lastniki gozdov.

4 Poslovno povezovanje lastnikov kot preverjena rešitev Kot ugotavljajo nekateri gozdarski strokovnjaki, ZGS ne spremlja povsem smotrno

gospodarjenja s slovenskimi gozdovi (Robek s sodelavci, 2005), saj nimamo podatkov o stanju t.i. družinskih gozdov. To onemogoča celovito presojo razvojnih možnosti pri pridobivanju lesa. Kot primer celovite obravnave družinskih gozdov (kot gozdov v lasti fizičnih oseb ne glede na njihov socialno ekonomski položaj) v luči slovenskih težav pri učinkovitem gospodarjenju z njimi, predstavljamo v prilogi organiziranosti in delovanje avstrijskih gozdno gospodarskih združenj (Waldverbände) ter povzetek njihovega aktualnega Strateškega programa za mobilizacijo neizkoriščenih lesnih zalog iz leta 2004.


© DAES 2005

V času, ko se naše gozdarstvo sprašuje, kakšna naj bo prihodnost gospodarjenja z zasebnimi gozdovi v Sloveniji in kako se vključiti v PRP 2007-2013, avstrijski pristop, ki dokazano prinaša koristi lastnikom gozdov, podeželju in končno tudi gozdarski stroki, ponuja nekatere rešitve tudi za slovenske zadrege. Združevanje bo moralo skladno s predpisi EU potekati na poslovni in ne na »klasični« društveni osnovi. Dodatno spodbudo za ustanavljanje gozdno gospodarskih skupnosti lahko predstavljajo tudi višje stopnje sofinanciranja drugih gozdarskih ukrepov kot so pri subvencioniranju posameznih lastnikov. Glede na nejasnosti, povezane z izvedbenimi predpisi EU okoli organizacij proizvajalcev kot upravičencev do bruseljskih sredstev (gozdnogospodarske skupnosti temeljijo na društveni organiziranosti), bi veljalo preučiti možnosti vključitve obstoječih zadrug, od katerih nekatere že sedaj podobno povezujejo lastnike gozdov.

5 Zaključek V Sloveniji, kjer gozd predstavlja njeno največje naravno bogastvo, je po desetletju in

pol samostojnosti njuno potrebno zagotoviti bolj učinkovito gospodarjenje z lesnim potencialom kot virom surovine in CO2 nevtralne energije. Zasebnih gozdov ter z njimi povezanega gozdarstva in preproste lesne predelave še nismo uspeli celovito vključiti v vse bolj pomembno področje razvoja podeželja. Avstrijske gozdno gospodarske skupnosti in gozdno gospodarska združenja dokazujejo, da je povezovanje lastnikov na poslovnih osnovah pogoj za uspešnejše gospodarjenje na majhni razdrobljeni posesti v zasebnem (družinskem) gozdu in za ustvarjanje dodane vrednosti pri predelavi lesa na podeželju. Lastnike gozdov uspevajo povezovati tudi s pomočjo evropskih sredstev s področja razvoja podeželja. Učinkovita poslovna združenja gozdnih posestnikov (ne glede na organizacijsko obliko) predstavljajo tudi povečanje njihove moči v interesnem delu, kar lahko ohranja ravnotežje med vse bolj agresivnim javnim interesom in zaščito zasebne lastnino. V okviru razvoja podeželja ima povezovanje gozdnih posestnikov še dodatno težo povsod, kjer gozd in les predstavljata vir zaslužka za tamkajšnje kmečke in nekmečke gozdne posestnike (gorsko hribovska območja).

Nov slovenski program razvoja gozdov in gozdarski del PRP 2007-2013 morata zajeti tudi ukrepe kot so podpora ustanavljanju poslovnih združenj gozdnih posestnikov za izboljšanje trajnostnega in učinkovitega gospodarjenja z njihovimi gozdovi, naložbe za izboljšanje in racionalizacijo pridobivanja, predelave in trženja gozdnih proizvodov in spodbujanje novih možnosti za uporabo in trženje gozdnih proizvodov. Ob tem morajo gozdarske oblasti in aktualna politika kot pogoj za izvajanje omenjenih ukrepov čim prej doseči dogovor o razmejitvi pristojnosti med javno gozdarsko službo (ZGS) in gozdarsko službo na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije ter zagotoviti pogoje za njuno delovanje.

Priloga

Poslovna organiziranost lastnikov gozdov v Avstriji

Gozdno gospodarska združenja in gozdno gospodarske skupnosti V gozdno gospodarsko oz. gozdarsko združenje (Waldverband prej

Waldwirtschaftsverband) se na deželni ravni povezujejo gozdno gospodarske skupnosti (Waldwirtschaftsgemeinschaften), kot temeljne oblike poslovnega povezovanja lastnikov gozdov. Gozdno gospodarska združenja, ki so na državni ravni povezana v Gozdno gospodarsko združenje Avstrije (Waldverband Österreich), so organizirana na deželni ravni in od leta 2000 pokrivajo celotna območja avstrijskih zveznih dežel. Delujejo v tesni povezavi z gozdarsko svetovalno službo deželnih kmetijsko gozdarskih zbornic in s

104 Uroš Korbar

© DAES 2005

Kmetijsko gozdarsko zbornico Avstrije na državni ravni. Mreža gozdno gospodarskih skupnosti z vseskozi naraščajočim številom članov, ki se razvijajo tudi v enote za trženje na regionalni ravni, dopolnjuje aktivnosti deželnih združenj. Količina skupno tržnega in prodanega lesa pod okriljem gozdno gospodarskih združenj se je v zadnjih letih skokovito povečala (z 0,49 mio m3 leta 1997 na 2,4 mio m3 leta 2004). Poleg profesionalizacije organiziranosti sečnje in spravila, trženja ter logistike na veljavi pridobiva skrb tako za člane kot za kupce lesa.

Neizkoriščeni lesni potenciali gozdov in vzroki zanje Rezultati avstrijske gozdne inventure 2000/2002 kažejo, da se na veliki posesti in v

državnih gozdovih prirastek izkorišča. Rezerve pri pridobivanju lesa tako ostajajo izključno na t.i. majhni posesti oz. v družinskih gozdovih manjših površin. Tu obstaja uresničljiv letni dodatni potencial izkoriščanja med 2-3 m3/ha v gospodarskem gozdu. To na območju celotne Avstrije predstavlja neizkoriščen dodaten etat v obsegu 2,4 do 4,1 mio m3 lesne zaloge na leto.Obstoj dodatnega možnega poseka na t.i. majhni posesti je posledica naslednjih dejavnikov, s katerimi se pri gospodarjenju z gozdovi srečujemo tudi v Sloveniji:

a) številčnost lastnikov in gozdna posest z majhno strukturo, s katerima je povezana majhna tržna količina lesa na posameznega lastnika

b) zmanjšano izkoriščanje na najmanjši posesti. V Avstriji ima 56 odstotkov lastnikov manj kot 5 ha gozda

c) strukturne spremembe, s katerimi je povezano naraščanje števila gozdnih posestnikov,

d) različni interesi posameznih gozdnih posestnikov e) pomanjkljiva uporabnost gozdnih prometnic v vseh vremenskih pogojih f) pomanjkanje časa in delovnih sredstev za delo v gozdu g) podcenjevanje možnosti izkoriščanja pri posameznem lastniku

Sodobna lesno predelovalna industrija Avstrijska lesno predelovalna industrija je med najbolj modernimi in najbolj

učinkovitimi na svetu. S tem predstavlja pomemben temelj tudi za učinkovito izkoriščanje domačih gozdov. Okoli 170.000 gozdnih posestnikov predstavlja poslovne partnerje približno 1.400 žagam, ki letno razžagajo 17 mio m3. Na področju avstrijskega žagarstva so se v zadnjih letih dogajale občutne strukturne spremembe, tako da danes 30 žag razreže 80 odstotkov vsega lesa. S to koncentracijo in s širjenjem kapacitet se povečujejo tudi zahteve na področju logistike ter priprave in dobave lesa. Kljub temu, da ima skupina velikih žag odločilen vpliv na razmere na trgu, majhne in srednje velike žage ohranjajo svoj pomen za oddajo lesa na lokalni ravni.

Energijsko izkoriščanje lesne biomase v luči varovanja okolja in zmanjševanja odvisnosti od fosilnih goriv ponuja številne možnosti zaslužka. Avstrijska gozdno gospodarska združenja so že vseskozi partner pri oskrbi podeželskih kotlovnic za daljinsko ogrevanje na lesno biomaso vseh velikosti. Z razvojem večjih kogeneracijskih naprav se odpira možnost tudi za njihovo oskrbo s sekanci in s tem razvoj gozdnih združenj v dobavitelja, povsem enakopravnega drugim dobaviteljem energijskega lesa.

Letno potreba po lesu v 29 avstrijskih tovarnah papirja in celuloze znaša trenutno okoli 7,2 mio m3, od katerih približno polovico predstavlja hlodovina. Industrijski les kupuje malo podjetij. Pet podjetij industrije lesnih plošč izdeluje svoje izdelke na desetih lokacijah po Avstriji, ki letno predelajo 0,9 milijona m3 hlodovine.


© DAES 2005

Generalni trendi na področju gozdarstva in lesne industrije do leta 2010 Ker so gozdno gospodarska združenja celovito vpeta v lesno verigo, kot organizator

trženja in prodaje lesa, spremljajo in analizirajo kar najširše pogoje poslovanja. Avstrijska lesna industrija letno uvozi dobro tretjino potrebnega okroglega lesa. Tržni strokovnjaki računajo, da se bo uvoz iz držav novih članic EU z leti zmanjševal, saj te same gradijo svoje žagarske zmogljivosti. Cene za lesne izdelke se oblikujejo na svetovnem trgu, tudi v konkurenčnem boju s t.i. alternativnimi materiali. Bližina trgov in domišljena logistika zato postajata vse bolj pomembna ključna faktorja za tržni uspeh. Novi sortimenti kot les za lesne plošče in energijski les na trgu pridobivajo hitro na veljavi, kar povečuje tudi splošno povpraševanje po okroglem lesu. Rastoče cene nafte in pomembnejših industrijskih surovin bodo na splošno povečevali povpraševanje po lesu in lesnih izdelkih ter tako povečali njihovo konkurenčnost v primerjavi s konkurenčnimi izdelki.

Pri optimizaciji dobav lesa se povečuje pomen logistike, vse bolj sta iskani pariteti fco tovarna in na panju. Če je ogrožena varnost dobav pri predelovalcih lesa, se ti začnejo ozirati k lažje dostopnim virom surovine. Rezerve so še na majhni, a organizirani gozdni posesti. Tu se bo lahko pozitivni trend upravljanja s »povezanimi« količinami lesa še krepil. Paketi uslug za gospodarjenje z gozdom, prilagojeni potrebam gozdnih posestnikov, predvsem na področjih sečnje in spravila, dobave lesa in trženja bodo vse bolj iskani

Cilji avstrijskih poslovnih združenj lastnikov gozdov Pridobivanje lesa je z 90 odstotki daleč najpomembnejši vir dohodka gozdarstva v

Avstriji in tako bo ostalo tudi v prihodnje. V gozdno gospodarskih združenjih so prepričani, da je le s kar največjim možnim izkoristkom prirastka ter optimizacijo stroškov pridobivanja lesa in njegovega trženja mogoče zagotavljati in povečevati dohodek članov, ki so še vedno pretežno prebivalci podeželja. Do leta 2010 v gospodarskih gozdovih skladno s potrebami trga načrtujejo povečanje pridobivanja lesa, pri čemer bodo izkoriščali obstoječe rezerve in s tem zagotavljali večji dohodek. Količine lesa, trženega prek gozdno gospodarskih združenj, naj bi se povečevale po 10 odstotni letni stopnji in naj bi do leta 2010 dosegle skupno okoli 4 milijone m3. Gozdno gospodarska združenja se že uvrščajo med najsposobnejše in največje oskrbovalce z lesom v Avstriji. Njihov glavni cilj je strankam in njihovim potrebam prilagojena oskrba žag vseh velikostnih kategorij. Organizirani gozdni posestniki računajo, da bi se uvoz z izkoriščanjem domačih rezerv zmanjšal, kar bo okrepilo Avstrijo na področju gozdarstva in lesarstva. Gozdno gospodarska združenja naj bi ob tem s svojim delom ohranjala in razvijala ključna področja gozdarstva kot so načrtovanje izkoriščanja in sečnja ter logistika in trženje lesa.

Ukrepi gozdno gospodarskih združenj Gozdno gospodarska združenja bodo spodbujala sodelovanje preko meja zveznih dežel.

Pri tem bodo podpirala ukrepe za optimizacijo lesnih tokov, dražbe visokovrednega lesa, razvoj skupnih računalniških rešitev, razvoj modelov gospodarjenja za majhno posest ter oblikovanje zadosti velikih gospodarskih enot.

Avstrijska lesna industrija potreb po lesu ne pokriva le iz domačih gozdov, zato gozdno gospodarska združenja razmišljajo tudi širše. Oskrbo z lesom vidijo preko nacionalnih meja na skupnem trgu EU, kjer so možnosti sodelovanja z Južno Bavarsko, Slovenijo, Madžarsko, Slovaško in Češko. Pričakujejo sodelovanje pri prodaji lesa in prenosu znanja.

Gozdno gospodarska združenja bodo oblikovala dovolj velike regionalne enote za trženje, ki bodo lahko učinkovito nastopale na trgu, v katerih bodo delovali redno zaposleni sodelavci. Usluge za kupce in gozdne posestnike bodo jasno opredeljene, kar bo izpolnjevalo stalno rastoče zahteve vseh udeleženih. Postopki v gozdnih združenjih se

106 Uroš Korbar

© DAES 2005

bodo standardizirali tako za člane kot za stranke. Gozdno gospodarska združenja bodo izbrala glede na razmere primerno pravno obliko za organiziranje trženja.

Dolgoročne pogodbe z izbranimi kupci lesa so primerno orodje za varnejše načrtovanje, zato si združenja okrepljeno prizadevajo za sklepanje večletnih pogodb. Dolgoročne pogodbe z lesno industrijo in prevozniki zagotavljajo prek optimalnega izkoristka strojnih kapacitet večjo poslovno uspešnost in povečujejo pomen združenj pri poslovanju strank. V gozdno gospodarskih združenjih si prizadevajo za sodelovanje s strojnimi krožki in z uspešnimi gozdarskimi podjetniki iz kmečkih vrst.

Spodbujanje področja uslug Gozdno gospodarska združenja in gozdarske servisne organizacije nastopajo kot

uslužnostna podjetja z uslugami po meri strank. Gozdna združenja ponujajo svoje usluge kmetijam oz. gozdnim posestnikom brez lastnih delavcev oz. brez njihovega zadostnega števila. Še posebej se trudijo v smeri slehernega gozdnega posestnika, ki mu gozd ne pomeni več glavnega vira dohodka oz. ne stanuje več v bližini svoje posesti.

Vsa gozdno gospodarska združenja ponujajo v sodelovanju z deželnimi kmetijsko gozdarskimi zbornicami celotno paleto uslug, potrebnih za uspešno gospodarjenje z gozdom, od najpreprostejših ukrepov gojenja do celovitega upravljanja posesti. Usluge so prilagojene potrebam članstva. Pri prodaji lesa se bodo morala gozdna združenja prilagajati logističnim zahtevam kupcev in tako sistem prodaje prilagoditi pariteti fco tovarna.

Raziskave, razvoj in izobraževanje Gozdno gospodarska združenja vse pogosteje sodelujejo kot naročnik in sodelavec v

raziskovalnih projektih z namenom, da bi lažje izkoriščala možnosti razvoja na področju svojega delovanja. Skupaj s partnerji s področja znanosti in gospodarstva se zanimajo predvsem za raziskovalne projekte, povezane z prakso, ki iščejo možnosti za izrabo lesnih zalog, ki so še na voljo. S trajnim razvojem je povezano stalno izobraževanje. Najučinkovitejši so izobraževalni programi v okviru gozdarskih združenj. So bistveno bolj učinkoviti kot posamično svetovanje. S seminarji na terenu se trudijo čim bolj približati članom. Ciljani ukrepi za izkoriščanje lesnih rezerv na majhni gozdni posesti se izvajajo v sodelovanju z kmetijsko gozdarskimi zbornicami.

Transparentnost pri prevzemu hlodovine Registracija posameznega hloda s pomočjo foto optičnih sistemov (npr. Screenlog) in

ugotovitev vrednosti določenih faktorjev izključno s pomočjo ustreznih sistemov je po mnenju gozdnih združenj najprimernejši ukrep, ki gradi zaupanje ter zagotavlja sledljivost v verigi od panja do razreza na žagi. Hitra vgradnja tovrstnih sistemov v 30 največjih žag v Avstriji je ena od prednostnih nalog.

PEFC - certificiranje Avstrijska gozdno gospodarska združenja ocenjujejo, da bo kratkoročno za uspeh na

trgu certifikacija lesa predstavljala nujen pogoj. Podpirajo uveljavljanje sistema PEFC (Program za potrditev certifikacijskih shem) ki je neodvisna, neprofitna, nevladna organizacija, ki spodbuja certificiranje okolju primernega, družbeno koristnega in ekonomsko utemeljenega gospodarjenja z gozdovi. Združenja omogočajo, da porabniki lesa z njihovo pomočjo brez lastnega organizacijskega angažiranja prihajajo do PEFC certicificiranega lesa.


© DAES 2005

Subvencije Za hitro in učinkovito mobilizacijo lesnih rezerv v Avstriji bodo tudi v prihodnje nujne

usmerjene spodbude ukrepov na področju gozdarstva. Težišče novih podpor mora veljati strukturni krepitvi razvijajočih se enot, saj delujoče gozdno gospodarske skupnosti in gozdno gospodarska združenja že zagotavljajo območno pokritost.

Razvoj gozdarskega združenja, preverljiv s merljivimi spremenljivkami, mora postati odločilen pri dodeljevanju subvencij. Med glavnimi kriteriji so razvoj prodane količine lesa in izvajanje gozdno gojitvenih del. Med ostalimi poudarki so še izdelava gozdno gospodarskih in sečno spravilnih načrtov, nakup gozdarske mehanizacije, ob predložitvi poslovnega načrta o upravičenosti nakupa in njeni izkoriščenosti, gradnja, rekonstrukcije in vzdrževanje gozdnih prometnic ter oprema za delovanje gozdno gospodarskih združenj.

Okvirni zakonski pogoji Dodatne omejitve gospodarjenja z gozdovi na zvezni in deželni ravni, ki bi segale preko

sedanjih socialnih obvez, delujejo v nasprotju s prizadevanji za skupni cilj večjega izkoriščanja razpoložljivega prirastka. Zaščita lastnine mora biti primarna naloga politike. Pretirane naravovarstvene in okoljevarstvene zahteve lahko ogrozijo avstrijsko gozdarstvo in lesno industrijo. Od avstrijske politike pričakujejo, da si bo prizadevala, kako bodo tudi druge države svoje okoljske standarde dvignile na avstrijsko raven. Opozarjajo, da povečevanje strogosti tovrstnih standardov v Avstriji povzročilo selitev tamkajšnje proizvodnje na tuje.

Povzetek Strateški program za mobilizacijo neizkoriščenih lesnih zalog je rezultat dinamičnega

razvoja gozdno gospodarskih združenj v Avstriji in gradi na stališčih, ki so jih ta sprejela že leta 2002. Prikazuje pozitiven pristop k izpolnjevanju aktualnih in prihodnjih nalog, s poudarkom na mobilizaciji lesnih rezerv, pri čemer predvideva ukrepe, ki so uporabni tudi v slovenskih razmerah. Stalno spreminjajoči se okvirni pogoji na globalnem lesnem trgu terjajo hitro ukrepanje, vzorci pa se v primerljivih naravnih in ekonomsko socialnih pogojih ne morejo bistveno razlikovati. Uveljavljanje predstavljenih ukrepov zagotavlja kontinuirano razvoj vseh oblik poslovnega povezovanja gozdnih posestnikov in s tem tudi gospodarske moči podeželja.

6 Viri Eberl, W., 2004. Gemeinschaftlicher Holzverkauf, Workshop Kooperation Slowenien/Österreich,

Kmetijsko gozdarska zbornica avstrijske Štajerske, Pichl, 8 s. Furlan, F., 2004. Stališča upravnega odbora Združenja za gozdarstvo Gospodarske zbornice

Slovenije, Gozdarski vestnik 62, 9, Ljubljana, s. 397-399. Furlan, F., Winkler, I., 2005 Poslovanje gozdarskih gospodarskih družb v letu 2004. Gozdarski vestnik 2005, Korbar, U., 2005a. Kako nad krvni davek. Kmečki glas, 62, 2, Ljubljana s. 3. Korbar, U., 2005b. Pobuda Boelovi in Potočniku. Kmečki glas, 62, 6, Ljubljana s. 3. Korbar, U., 2005c. Je sedanji sistem dovolj učinkovit. Kmečki glas 62, 7, Ljubljana s.6. Medved, M., Košir, B., Robek, R., Veselič, Ž., 2005. Spremljanje gospodarjenja z zasebnimi-

družinskimi Gozdovi v Sloveniji, V: Prihodnost gospodarjenja z zasebnimi gozdovi v Sloveniji, Strokovna in znanstvena dela št.123, Iztok Winkler.-Ljubljana:Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire

Mori, J., 2005. Nove priložnosti za slovenske lastnike gozdov pod evropskimi zvezdami, V: Prihodnost gospodarjenja z zasebnimi gozdovi v Sloveniji, Strokovna in znanstvena dela št.123, Iztok Winkler.-Ljubljana:Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire

108 Uroš Korbar

© DAES 2005

Tavčar, J., Winkler I., 2005 Gozdnogospodarski vidiki izkoriščanja proizvodnih zmogljivosti zasebnih gozdov, V: Prihodnost gospodarjenja z zasebnimi gozdovi v Sloveniji, Strokovna in znanstvena dela št.123, Iztok Winkler.-Ljubljana:Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire

Tomažej, M., 2005. Gozdarska skupnost - pomoč gozdnemu posestniku. Kmetovalec, 73, 2, priloga Gozd in obnovljivi viri, Slovenj Gradec, s 14.

Rojec, M., 2004. Enotni programski dokument za začetnike 2004-2006,1.natis, Ljubljana, Služba vlade RS za strukturno politiko in regionalni razvoj

Letna poročila Zavoda za gozdove Slovenije od leta 2001 do leta 2003. Predlog odločbe Sveta o strateških smernicah Skupnosti za razvoj podeželja (programsko obdobje

2007-2013), 2005. 2005/129 (CNS) Gozdarska strategija Evropske unije, 1999. Resolucija sveta EU 1999/C 56/01 Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (ARSKTRP), spletna stran: www.arsktrp.gov.si Gozdno gospodarsko združenje Avstrije- Waldverband Österreich, spletna stran:

www.waldverband.at Zakon o gozdovih, 1993. Ur.list RS št. 30/1993 Program razvoja slovenskih gozdov, 1995. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, PEFC sistem certificiranja gozdov, spletna stran www.pefc.org


© DAES 2005

KAKŠNE POLITIKE ZA SLOVENSKO PERIFERIJO?

Štefan BOJNECa

IZVLEČEK

Programi Evropske unije (EU) predvidevajo, da so lokalne strategije razvoja ključne za razvoj in so lahko dopolnjene s sredstvi EU. Sredstva EU ne morejo biti izključni generator za financiranje lokalnega razvoja. Vendar pa posamezne politike EU lahko pomembno vplivajo na lokalni razvoj, zlasti na perifernih/manj razvitih teritorialnih področjih. Predpristopni instrumenti financiranja iz EU se zaključijo v letu 2006. Med novimi viri sredstev EU za lokalni razvoj so strukturni skladi EU, Evropski socialni sklad in Evropski regionalni razvojni sklad. Poleg regionalnih programov, so možna sredstva iz drugih programov EU, kot je EQUAL, Leader+ in Urban II. Teritorialno administrativne strukture na regionalni/podregionalni ravni so pomembne za ugotavljanje ravni gospodarske razvitosti in povezane politike EU za regionalni razvoj. Uporaba regij daje možnosti za dostop do sredstev EU in sodelovanje z regionalnimi ustanovami. Do vključno leta 2006 je Slovenija upravičena na sredstva namenjena za programe Cilja 1 iz evropskih strukturnih in kohezijskih politik. Odprto je vprašanje do upravičenosti teh sredstev v proračunski perspektivi EU 2007-2013. Po velikosti povprečnega bruto družbenega proizvoda na prebivalca po kupni moči Slovenija presega mejo 75% povprečja razširjene EU. Posledice bi lahko čutila območja severovzhodne Slovenije v primerjavi s sosednjimi obmejnimi območji na Madžarskem in verjetno na Hrvaškem. Ključne besede: regionalne politike, strukturne politike, manj razvita obmejna območja

WHAT KIND OF POLICIES FOR SLOVENIAN PERIPHERY?

ABSTRACT

European Union (EU) programs envisage local strategies of development as a crucial element for development. EU funds can be supplemented and cannot be the only source of financing of local development. EU policies can have substantial impact on local development particularly in peripheral/less developed areas. The EU pre-enlargement supports and instruments are completed in 2006. Among the new EU sources for local development are structural funds, European Social Fund and European Regional Development Fund. Besides regional programs, there are opportunities from other EU programs such as EQUAL, Leader+ and Urban II. Territorial administrative regional/sub-regional levels are important for EU policies, economic development on the territory and supports for regional development. The use of regions provides opportunities for access to EU funds and cooperation with regional institutions. Up to 2006 Slovenia is eligible for funds of Objective 1 from European structural and cohesion policies. It is unclear whether Slovenia is eligible for these funds EU during financial perspective 2007-2013. The Slovenian level of GDP per capita is greater than the benchmark of the 75% of the EU average. The implications can be for north-eastern parts of Slovenia vis-à-vis the cross-border areas in Hungary and probably in Croatia.

Key words: regional policies, structural policies, less developed cross-border areas



110 Štefan Bojnec

© DAES 2005

1 Uvod Slovenija je formalno organizirana na dveh ravneh upravljanja in sicer na državni ravni

in na občinski ravni. Z izjemo mestnih občin in nekaterih po prebivalstvu in ekonomskem pomenu večjih občin je večina slovenskih občin relativno majhnih z omejenimi viri za razvoj. Neformalne povezave med občinsko in državno ravnijo obstajajo, vendar pa ne obstaja enotna institucionalna regionalna organiziranost. To posebej velja za teritorialno raven za razvrščanje regij glede na stopnjo gospodarske razvitosti, ki so temelj kohezijske politike. Različne institucije uporabljajo podobne, vendar pa različne teritorialne regionalne enote na svojem področju delovanja. Večina teh neformalnih regionalnih delitev izhaja še iz časov samoupravnega interesnega organiziranja in povezovanja, ko so obstajale različne samoupravne interesne skupnosti (SIS) na regionalni ravni. S prehodom v tržno gospodarstvo in formalno ukinitvijo SIS-ov so različne institucije in organizacije po svoje prilagajale svojo neformalno regionalno organiziranost in delovanje. Z vidika zbiranja statističnih podatkov se je z določenimi notranjimi spremembami ohranjalo 12 statističnih regij, ki so postale del evropskega standarnega klasifikacijskega sistema nomenklature teritorialnih enot za statistiko (Nomenclature des Unités Territoriales Statistiques / Nomenclature of Territorial Units for Statistics - NUTS) na ravni NUTS 3 regije. Vendar pa Slovenija ni regionalizirana na ravni NUTS 1 in NUTS 2. Na ravni NUTS 0 je vsaka država članica EU ena regija. Raven NUTS 1 in NUTS 2 sta dogovorjeni glede na velikosti in določene razpone v velikosti prebivalstva na določenem teritorialnem območju in ob drugih morebitnih dodatnih dejstvih pomembne za določene teritorialne enote. V procesu pogajanj/usklajevanj se določijo nižje teritorialne/regionalne enote znotraj posamezne države kot sta ravni NUTS 1 in NUTS 2 ter najnižje teritorialne enote do NUTS 5 (npr. Bojnec, 2005b).

Velik del regionalnih in strukturnih politik Evropske unije (EU) je namreč povezan z ravnijo gospodarske razvitosti, ki se nujno ne nanaša na celotno državo. Teritorialna raven za razvrščanje regij glede na stopnjo gospodarske razvitosti in podpore iz naslova kohezijske politike je namreč NUTS 2, ki pa je v primeru Slovenije ena regija. Obravnavanje celotne države kot ene regije pa ne upošteva morebitnih notranjih »lokalnih« razlik v razvitosti, ki so lahko med posameznimi območji. Morebitne razlike v gospodarski razvitosti znotraj Slovenije bomo zato poskušali prikazati s pomočjo podatkov za NUTS 3 regije, ki niso programske kohezijske regije, ampak kažejo na to, da Slovenija kljub enotni programski regiji na NUTS 2 ni enakomerno razvita in da lahko govorimo o slovenski periferiji, ki je regionalno bistveno širša kot je posamezna NUTS 3 regija. Še več, posamezne NUTS 3 regije bi bilo možno medseboj povezati v skupne programske kohezijske regije, kot na primer Osrednja Slovenija, vzhodna Slovenija in zahodna Slovenija (glej tudi Bojnec, 2005a).

Regionalne in strukturne politike igrajo pomembno vlogo v interdisciplinarnem in večfunkcionalnem lokalnem razvoju v EU (Amin in Thrift, 1994; Armstrong in Taylor, 2000). EU programi predvidevajo lokalne strategije razvoja kot temeljni element za lokalni razvoj. V implementaciji in sofinanciranju programov lokalnega razvoja so lahko lokalni programi dopolnjeni z sredstvi EU. Nove države članice EU, vključno Slovenija, so imele možnosti za koriščenje predpristopne pomoči, ki se zaključi v letu 2006. Med novimi sredstvi EU, ki veljajo za države članice EU, obstajajo možnosti za črpanje sredstev iz politik in sredstv EU. Gre za možnosti sofinanciranja programov iz sredstev za regionalni in strukturni razvoj (Strukturni skladi EU, Evropski socialni sklad in Evropski regionalni razvojni sklad), za razvoj podeželja, kmetijske in nekaterih drugih politik EU (EU-Commission, 2003). Z omenjenimi sredstvi EU se poskušajo blažiti učinki med delovanjem načel učinkovisti in načelom »enakosti možnosti« med državami članicami EU in med regijami znotraj posamezne države članice EU (Malecki, 1997; Duchin, 1998). Regionalne, strukturne in kohezijske politike ter politike razvoja podeželja igrajo v EU pomembno

Kakšne politike za slovensko periferijo? 111

© DAES 2005

vlogo pri lokalnem razvoju perifernih, manj razvitih in razvojno manj zanimivih lokalnih območij. Poleg regionalnih programov so tudi možnosti za druge programe EU kot so EQUAL, Leader+ in Urban II.

Strukturni skladi in programi kohezijskih politik EU so razdeljeni v tri temeljne skupine glede na postavljene cilje. Cilj 1 je namenjen za regije, ki zaostajajo v razvoju. Cilj 2 je namenjen za ekonomsko in socialno konverzijo v industrijskih, podeželskih, mestnih ali ribiško odvisnih območjih, ki imajo strukturne težave. Cilj 3 je namenjen posodobitvi in moderniziranju sistemov izobraževanja in promociji zaposlitev v vseh področjih z izjemo področij, ki so vključena v cilj 1. Evropski socialni sklad podpira dolgoročne razvojne programe, ki nadgrajujejo in modernizirajo spretnosti delovne sile ter zagotavljajo podjetjem razvoj lokalne zaposlenosti. Evropski regionalni razvojni sklad omogoča financiranje širšega gospodarskega razvoja, kot na primer razvoj storitev za pomoč razvoju podjetij ali nove infrastrukture. EQUAL zagotavlja financiranje novih pristopov za zmanjševanje diskriminacije in izključenosti. Leader+ zagotavlja pristope za celoviti in trajnostni razvoj v podeželskih območjih kot del širšega teritorialno usmerjenega pristopa. »Urban« pomaga inovativne strategije za trajnostno ekonomsko in socialno regeneracijo v omejenem številu urbanih območij v Evropi.

V prispevku je poudarek na možnostih in morebitnih nevarnostih za Slovenijo, ki so povezane z regionalnimi, strukturnimi in kohezijskimi politikami EU v primerjavi so sosednjimi državami ter njihovimi obmejnimi območji. Nevarnosti so zlasti v tem, da bi slovenska obmejna periferna območja imele »manjše možnosti« konkurenčnega razvoja, kot bi ga imele sosednje obmejne regije na Madžarskem in Hrvaškem. V prispevku razvijamo tezo, da v primeru, da bo Slovenija na ravni NUTS 2 obravnavana kot ena programska regija, se lahko zgodi, da kohezijska politika EU v novi proračunski perspektivi 2007-2013 ne bo zniževala medregionalnih razvojnih razlik v Sloveniji, ampak se bo konkurenčni položaj regij v razvojnem zaostajanju v obmejnih območjih z Madžarsko in Hrvaško še slabšal.

2 Teritorialna območja in regije NUTS Teritorialne administrativne strukture na regionalni in podregionalni ravni v EU se

razlikujejo glede na geografsko velikost in število prebivalstva. Regionalni podatki v EU temeljijo na klasifikaciji NUTS, ki predstavlja enoten sistem razdelitve teritorialnih enot za regionalne statistike. Regije NUTS so klasificirane strukture bolj za analitične kot pa za čisto administrativne potrebe. Regije NUTS 0 sestavljajo posamezne države članice EU-25. NUTS 1 vsebuje regije, kot na primer zvezne dežele (»Länder«) v Nemčiji. NUTS 2 vsebuje regije, kot na primer »Regioni« v Italiji. NUTS 3 vsebuje teritorialne enote, kot področja (»Départements«) v Franciji ali statistične regije NUTS 3 v Sloveniji. NUTS 4 vključuje lokalne administrativne enote in NUTS 5 podregionalne ravni lokalnih skupnosti ali občin. Klasifikacija regij po ravneh NUTS temelji na številu prebivalstva, kjer je za regije NUTS 1 predvideno število prebivalcev med 3 in 7 milijoni, za regije NUTS 2 med 800.000 in 3 milijoni prebivalcev in za regije NUTS 3 med 150.000 in 800.000 prebivalcev. Regije NUTS 2 so klasificirane kot teritorialne enote, ki so posebej pomembne za regionalni razvoj in za oblikovanje, upravljanje in implementacijo razvojnih politik EU. Regije NUTS kot teritorialne enote so pomembne za razpoložljive podatke in za dostop do sredstev EU za regionalni razvoj, različne regionalne iniciative in za politike regionalnih pomoči. Regije NUTS dajejo tudi možnosti za sodelovanje med regionalnimi ustanovami.

Preglednica 1 prikazuje teritorialne administrativne strukture na regionalni in pod-regionalni ravni v Sloveniji, na Madžarskem in na Hrvaškem. Teritorialno administrativne strukture se značilno razlikujejo med državami, kar kaže na to, da so teritorialno administrativne strukture odvisne od večih dejavnikov in ne izključno od števila

112 Štefan Bojnec

© DAES 2005

prebivalstva ter da postavljeni okvirji NUTS dajejo precejšnje možnosti za njihovo prilagoditev specifičnostim in potrebam določenega lokalnega okolja.

Preglednica 1: Teritorialne administrativne strukture (Bojnec, 2005b)

Regionalna raven Pod-regionalna raven

Hrvaška 20 kantonov/županij 122 mest / občine

20 = 19 kantonov in Budimpešta Madžarska 7 regij

3.126 naselij

Slovenija Nobena 193 občin, vključno 11 mestnih občin

Madžarska je formirala 3 teritorialne enote na ravni NUTS 1 in 7 teritorialnih enot na

ravni NUTS 2 (preglednica 2). Slovenija na NUTS 1 in NUTS 2 nastopa kot ena regija. Na ravni NUTS 3 je Madžarska sestavljena iz 20 enot in sicer 19 kantonov in Budimpešte, medtem ko je Slovenija razdeljena na 12 statističnih regij. Raven NUTS 4 predstavljajo lokalne administrativne enote in NUTS 5 občine (okrog 193 v Sloveniji). Hrvaška še ni formirala regij NUTS, čeprav je na regionalni ravni razdeljena na 20 kantonov imenovanih županij in na pod-regionalni ravni na 122 mest in občin.

Za primerjavo, Slovaška, ki je sicer nekoliko večja po površini in po številu prebivalstva kot Slovenija, je na NUTS 1 podobno kot Slovenija sestavljena iz ene regije. Vendar za razliko od Slovenije je na NUTS 2 razdeljena na 4 programske regije. Verjetno, da je v primeru Slovenije preveč poudarjena samo ena regija na ravni NUTS 2. Zlasti iz takega skupnega povprečja ekonomskih, socialnih in demografskih indikatorjev ne izhajajo možne razlike med območji/regijami znotraj Slovenije zlasti glede na podedovane različne regionalne in gospodarske strukture ter morebitne občutne razlike v razvitosti med posameznimi območji.

Preglednica 2: Število regij NUTS (Vir: Lastno zbrani podatki)

NUTS 1 NUTS 2 NUTS 3

Madžarska 3 7 20

Slovaška 1 4 8

Slovenija 1 1 12

3 NUTS 3 in statistične regije v Sloveniji Učinki, ki izhajajo iz klasifikacije držav in regij po enotah NUTS so najbolj vidni na

obmejnih in manj razvitih območjih, v primerih, da so v eni državi/regiji obmejna področja cilj teritorialnih prioritet za financiranje iz sredstev EU, medtem ko to niso v približno podobno gospodarsko razvitem obmejnem območju v drugi državi/regiji. Na primer, Madžarska je oblikovala teritorialne enote, ki ustrezajo ravni klasifikacije NUTS 2, medtem ko je celotna Slovenija klasificirana kot ena regija NUTS 2. Tako klasificirane in oblikovane regionalne enote NUTS v implementaciji lahko precenijo pomen razvitosti celotne države v obmejnih, manj razvitih območjih. Takšna regionalna razvrstitev tudi ne ustreza podedovanim tradicionalnim regionalnim in dejanskim ekonomskim strukturam. To je demonstrirano v primeru Slovenije z uporabo razpoložljivih podatkov za 12 statističnih regij / NUTS 3 (preglednici 3 in 4). Jugovzhodna Slovenija je največja po velikosti


© DAES 2005

površine in Osrednjeslovenska regija z glavnim mestom Ljubljano po prebivalstvu, zaposlenosti in po ustvarjenem bruto domačem proizvodu (BDP). Več kot ena tretjina celotnega BDP je ustvarjeno v tej regiji. Storitveni sektor je najbolj pomemben v strukturi Osrednjeslovenske regije, ki je tudi gospodarsko najbolj razvita z najvišjim BDP na prebivalca, ki je več kot dvakrat višji kot v najmanj razviti Pomurski regiji. V strukturi najmanj razvite Pomurske regije, ki meji na Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško, prevladuje kmetijstvo in delovno intenzivne dejavnosti. Prisotno je odhajanje mlajše, bolj izobražene delovne sile, iz regije zaradi pomanjkanja ustreznih zaposlitev oziroma delovnih mest. Stopnje brezposelnosti so tudi v obmejnih in manj razvitih območjih severovzhodne Slovenije najvišje (glej tudi Bojnec, 2005a).

Preglednica 3: Statistične regije / NUTS 3 v Sloveniji, 2003 (SURS, 2004a)

Površina km2

Prebivalstvo (000)

Naravni prirast prebivalstva

Neto migracije

Zaposleni (000)

Skupaj 20.273 1.996,8 -2.130 3.412 777,2

Pomurska 1.338 123,3 -465 -74 43,2

Podravska 2.170 319,5 -700 248 115,1

Koroška 1.041 73,9 -35 -61 25,6

Savinjska 2.384 257,4 -341 354 99,1

Zasavska 264 45,9 -145 -45 13,4

Spodnjeposavska 885 70,3 -170 248 22,8

Jugovzhodna Slovenija 2.683 138,9 -73 281 51,6

Osrednjeslovenska 2.547 494,1 280 1.329 232,8

Gorenjska 2.137 197,9 112 -3 70,6

Notranjsko-kraška 1.456 50,9 -104 200 17,6

Goriška 2.325 119,8 -268 246 44,9

Obalno-kraška 1.044 105,1 -221 689 40,7

Do vključno leta 2006 je Slovenija upravičena na sredstva kohezijske politike EU

(Kohezijski sklad in Strukturni skladi). Do sedaj je Slovenija v lanskem in v letošnjem letu imela določene težave s pripravami konkurenčnih projektov in njihovim sofinanciranjem, ki so pogoj za črpanje teh sredstev. Ker po skupni klasifikaciji teritorialnih enot NUTS 2 Slovenija ostaja ena programska regija je vprašanje ali bo Slovenija še naprej upravičena do vseh teh možnih kohezijskih in strukturnih sredstev EU v proračunski perspektivi 2007-2013? Po velikosti povprečnega BDP na prebivalca po kupni moči Slovenija presega mejo 75 % povprečja razširjene EU. Povprečje EU pa se lahko še nadalje zniža s širitvijo EU na Bolgarijo in Romunijo ter Hrvaško. Ali bi to pomenilo, da Slovenija več nima svoje periferije v programih EU v primerjavi s sosednjimi obmejnimi območji na Madžarskem in verjetno na Hrvaškem? Ker so manj razvita območja v Sloveniji, kot na primer Pomurska statistična regija na ravni NUTS 3, z najbolj vidnimi kmetijskimi in podeželskimi značilnostmi ter vidnim razvojnim zaostajanjem, poskušamo v nadaljevanju analizirati in prikazati nekatere ključne primerjave glede ravni razvitosti ter zastaviti nekatera vprašanja za nadaljnja raziskovanja, ki so povezana z regionalnim in strukturnim razvojem manj razvitih področij v Sloveniji.

114 Štefan Bojnec

© DAES 2005

Preglednica 4: Statistične regije / NUTS 3 v Sloveniji (SURS, 2002 in 2004a in interni podatki SURS)

Struktura BDP, Slovenija =

100 (%), 2002

BDP na prebivalca, Evro, 2002

% BDP v storitvenem

sektorju, 1999

Mesečne bruto plače *

SIT, 2003

Skupaj 100,0 11.775 58.9 253,200

Pomurska 4,3 8.128 48.5 210,153

Podravska 13,4 9.876 59.3 234,286

Koroška 3,0 9.415 44.6 218,833

Savinjska 11,5 10.487 49.6 228,960

Zasavska 1,7 8.567 43.7 235,007

Spodnjeposavska 2,9 9.881 46.7 227,470

Jugovzh. Slovenija 6,3 10.612 45.6 234,669

Osrednjeslovenska 35,0 16.701 70.5 294,394

Gorenjska 8,7 10.338 52.6 242,330

Notranjsko-kraška 2,0 9.197 49.4 228,716

Goriška 5,8 11.383 55.2 246,856

Obalno-kraška 5,4 12.170 71.3 255,463

*Povprečne mesečne bruto plače v SIT na zaposlenega v podjetjih in organizacijah.

Politike EU, ki se nanašajo na Cilj 1 za regije, ki zaostajajo v razvoju, kot kriterij za

upravičenost do teh sredstev uporabljajo kriterij ravni ekonomske razvitosti klasificirane regije. Preglednica 5 prikazuje, da je raven ekonomske razvitosti z uporabo BDP na prebivalca v Avstriji več kot 22 odstotnih točk višja kot v EU-25. Na drugi strani so Hrvaška, Madžarska, Slovaška in Slovenija manj razvite od povprečja EU-25. Kot zelo pomembno iz preglednice izhaja, da raven ekonomske razvitosti Slovenije presega postavljeno mejo 75 % povprečne razvitosti EU kot kriterij za upravičenost do ukrepov in politik do sredstev Cilja 1 za regije v razvojnem zaostajanju. Ker Slovenija do kohezijskih in strukturnih skladov EU nastopa kot ena programska regija, kar je v skladu z razvrstitvijo Slovenije na eno teritorialno enoto/regijo na NUTS 2, je upravičen dvom, ali bo Slovenija upravičena kot klasificirana ena programska regija do sredstev EU iz kohezijskih in strukturnih skladov Cilja 1 v novi finančni perspektivi 2007-2013. S tem pa je tudi pomembno povezano vprašanje v kolikšni meri bo Slovenija neto prejemnica ali neto plačnica v proračun EU?


© DAES 2005

Preglednica 5: BDP na prebivalca v standardu kupne moči, EU-25 = 100 (Eurostat, 2005: http://europa.eu.int/comm/eurostat, 23/07/2005)

2003 2004

EU-25 100.0 100.0

Avstrija 121.5 122.2

Hrvaška 45.2 46.0

Madžarska 59.6 61.0

Slovaška 52.0 52.1

Slovenija 76.3 78.0

Če naredimo primerjavo med preglednicama 4 in 5 lahko ugotovimo, da je

severovzhodni del Slovenije in zlasti Pomurska regija za okrog 31 odstotnih točk manj razvit od slovenskega povprečja. To tudi pomeni, da se Pomurska regija nahaja na okrog 54 odstotni ravni ekonomske razvitosti povprečja držav EU-25. Ekonomska razvitost Pomurske regije na ravni NUTS 3 in nekaterih drugih NUTS 3 obmejnih območij s Hrvaško je mnogo bližje ravni ekonomske razvitosti Madžarske in Hrvaške kot pa povprečni ekonomski razvitosti Slovenije. V primerih slovenskih obmejnih in manj razvitih območij, v primeru, da ne bodo vključene med upravičena območja za politike EU v okviru Cilja 1 in zaradi tega neupravičene do najpomembnejšega razvojnega vira sredstev EU, bo to verjetno še oslabelo njihove možnosti za razvoj. Na drugi strani je bolj verjetno, da bodo obmejna območja na Madžarskem (in verjetno tudi na Hrvaškem, v primeru, da bo Hrvaška postala članica EU) na ravni NUTS 2 še naprej ostala upravičena do razvojnih sredstev EU iz politik in programov Cilja 1 tudi v novi finačni perspektivi 2007-2013. Takšna sprememba v politikah EU v škodo slovenskih obmejnih območij lahko pomembno negativno vpliva na zanimivost teh območij za investicijske odločitve in prav tako lahko negativno vpliva na alokacijo proizvodnih dejavnikov v ta območja. Nadaljnje izseljevanje prebivalstva bo povzročalo praznenje obmejnih območij v razvojnem zaostajanju in bo vodilo do občutnega padca cen nepremičnin, kar se že sedaj dogaja po številnih podeželskih krajih v teh območjih. Spremembe politik EU v škodo slovenskih perifernih in manj razvitih obmejnih območij tako lahko imajo pomemben vpliv na tržišča in cene proizvodnih dejavnikov, kot so delovne sile in plače, kmetijske zemlje, stanovanj in drugih nepremičnin. Odprta občutna vprašanja razvojnega zaostajanja se kažejo na primerih nezaposlenosti, izobrazbene ravni delovno aktivnega prebivalstva in izseljevanja iz podeželskih območjih. To potrjuje preglednica 6, ki na ravni statističnih regij NUTS 3 kaže na kritičen položaj statističnih regij v zaostajanju in to v času, ko je Slovenija še upravičena do sredstev kohezijske politike EU za ukrepe Cilja 1 regij v zaostajanju.

116 Štefan Bojnec

© DAES 2005

Preglednica 6: Statistične regije / NUTS 3 v Sloveniji, 2003 (SURS, 2004a in 2004b)

% prebivalstva, starega 15 in več let z dokončano in z nedokončano osnovno šolo

Stopnja registrirane brezposelnosti (%)

Skupaj 30,4 11,0

Pomurska 41,5 17,8

Podravska 29,8 15,6

Koroška 30,6 12,6

Savinjska 33,5 13,5

Zasavska 30,8 15,6

Spodnjeposavska 32,2 14,6

Jugovzhodna Slovenija 36,2 8,3

Osrednjeslovenska 24,8 7,7

Gorenjska 28,9 8,4

Notranjsko-kraška 34,9 8,4

Goriška 34,0 6,8

Obalno-kraška 26,1 8,2

4 Sklepi Programi EU predvidevajo, da so lokalne strategije razvoja ključne za razvoj. Le-te so

lahko dopolnjene s sredstvi EU, ki ne morejo biti izključni generator za financiranje razvoja. Kljub temu so posamezne politike EU in sredstva iz različnih skladov EU lahko zelo pomembne za lokalni razvoj. To posebej velja za periferna območja, ki zaostajajo v razvoju. V prispevku je posebej poudarjen pomen tetitorialne institucionalne organiziranosti, v kateri je regija na ravni NUTS 2 tista teritorialna raven, ki je ključna za razvrščanje regij glede na stopnjo gospodarske razvitosti in povezane podpore iz naslovov kohezijske politike EU. Kot je bilo jasno prikazano na ravni statističnih regij NUTS 3 v Sloveniji ostajajo občutne notranje razlike v razvitosti, ki so prikrite znotraj povprečja za celotno Slovenijo kot eno programsko regijo na ravni NUTS 2.

Prispevek zato primerjalno prikazaje tudi teritoriralno administrativne strukture na regionalni in podregionalni ravni v Sloveniji in v državah, ki mejijo na manj razvita slovenska obmejna območja. Izvedene so analize, ki so pomembne za regionalni razvoj Slovenije in zlasti za razvoj slovenskih manj razvitih teritorialnih enot. Razvitost Slovenije in slovenskih statističnih regij NUTS 3 je primerjana z razvitostjo držav EU. Čeprav se na prvi pogled izvedene primerjave lahko zdijo nelogične in politično-ekonomsko neupravičene, saj se primerja razvitost NUTS 3 slovenskih regij z državami na NUTS 0, je bil naš namen zlasti prikazati, da sosednje države, ki mejijo na slovensko periferijo nimajo »vakuuma« med NUTS 0 državo in NUTS 3 regijami, ampak imajo zlasti izvzete najbolj razvite regije, zlasti regije okrog glavnega mesta, ki v nobenem primeru ni obmejno območje z večjim delom slovenske periferijo. To implicitno pomeni, da kohezijska politika EU ne bo zniževala medregionalnih razvojnih razlik v Sloveniji, ampak prav narobe, bodo tržne sile vodile do poslabšanja konkurenčnega položaja slovenskih regij v razvojnem


© DAES 2005

zaostajanju v primeru, da Slovenija ne bo zapolnila »vakuuma« med NUTS 0 and NUTS 3 kot potrebo po »regionalizaciji« mehanizmov kohezijske politike EU. Zato prispevek posebej poudarja pomen uporabe regij NUTS za članice EU. Regije NUTS kot teritorialne enote so pomembne za dostop do sredstev EU in sodelovanje z regionalnimi ustanovami. NUTS deluje na temelju prebivalstva, kjer je NUTS 2 za regije med 800.000 in 3 milijone prebivalstva. Regija NUTS 2 je tista klasifikacijska teritorialna enota, ki je posebej pomembna za sredstva kohezijske politike EU.

Do vključno leta 2006 je Slovenija upravičena na sredstva iz evropskih strukturnih in kohezijskih skladov. Ker po skupni klasifikaciji NUTS 2 teritorialnih enot Slovenija ostaja ena programska regija je vprašanje ali bo Slovenija še upravičena do teh sredstev EU v proračunski perspektivi 2007-2013? Po velikosti celotnega povprečnega BDP na prebivalca po kupni moči Slovenija namreč presega mejo 75 % povprečja razširjene EU. Povprečje pa se lahko nadalje zniža z nadaljnjo širitvijo EU.

Slovenija gospodarsko ni homogena enota in obstajajo občutne razlike v ekonomski razvitosti, demografskih in socialnih razvojnih tendencah po statističnih regijah NUTS 3. Pri tem posebej velja poudariti, da ne gre samo za individualne razlike med statističnimi regijami NUTS 3, ampak da obstajajo bolj sistematične povezanosti glede na teritorialno lokacijo (Bojnec, 2005a). Zato v primeru, da bo Slovenija ostala ena programska regija na NUTS 2, bi to lahko pomenilo, da zlasti najmanj razvita območja, ki občutno zaostajajo v razvoju, bodo ostala najbolj prikrajšana zaradi možnosti na koriščenje politik in programov EU, ki so povezana z Ciljem 1 za blaženje razlik do regij v zaostajanju.

Da Slovenija na NUTS 2 nastopa kot enotna programska regija, seveda ne bo pomenilo, da Slovenija nima več perifernih in manj razvitih območij ampak predvsem, da ni uspela uveljaviti dejanskega ekonomskega stanja do regionalnih, strukturnih in kohezijskih skladov EU, ki so posebej namenjeni za občutno manj razvite regije v zaostajanju. Kljub temu bodo verjetno še ostale možnosti za koriščenje sredstev iz skladov EU za ta območja, vendar bodo te možnosti manjše in bolj omejene kot bi to verjetno veljalo za približno podobna razvita sosednja obmejna periferna območja na Madžarskem in verjetno na Hrvaškem. Ker so manj razvita območja v Sloveniji, kot je na primer Pomurska statistična regija NUTS 3, z najbolj vidnimi dejstvi razvojnega zaostajanja, je vprašanje ali v primeru neuspeha do upravičenosti do možnih sredstev kohezijske politike EU bo Slovenija uvedla lastna finančna sredstva za razvoj slovenske periferije?

Zaostajanje in praznenje obmejnih območij tako postaja tudi pomembno ekonomsko vprašanje, saj preko delovanja trga dobrin, storitev in proizvodnih dejavnikov vpliva na njihove cene in zlasti na alokacijo proizvodnih dejavnikov. Torej ima direkten in indirekten pomen na trge dela in povpraševanje po različnih strukturah delovne sile ter vpliva na morebitna nadaljnja izseljevanja delovne sile zaradi pomanjkanja ustreznih zaposlitvenih možnosti. Posledice pa se lahko kažejo tudi na trgih zemlje in zlasti nepremičnin ter stanovanj. Na območjih, kjer je izseljevanje najbolj prisotno, prihaja do praznenja podeželskih območij in vasi, kjer se pojavlja presežna ponudba stanovanj in stanovanjskih hiš po relativno zelo nizkih cenah.

Nekatere rešitve bi bilo možno iskati skozi večja vlaganja v izobraževanje in prekvalifikacije delovne sile na teh območjih ob hkratnem približevanju delovnih mest obstoječi delovni sili, kar pa bo na čisto ekonomskih principih težje izvesti in to predvsem zato, ker je Slovenija na tem področju precej zamudila v času tranzicije in s tem v glavnem izgubila začetne razvojne prednosti, ki jih je imela pred petnajstimi leti. Z izgubo upravičenosti do dela sredstev EU za razvoj regij v zaostajanju v okviru Cilja 1 pa bodo slovenska periferna območja postala še manj zanimiva za bodoče vlagatelje v ustvarjanje novih delovnih mest. Zmanjševanje naložb v nova delovna mesta v periferna območja pa bo pomenil, da bodo vprašanja nezaposlenosti na teh področjih še naprej ostajala

118 Štefan Bojnec

© DAES 2005

pomembno razvojno vprašanje, ki bodo silila mlade in bolj izobražene v iskanje zaposlitev izven teh območij. Izgradnja avtoceste bi lahko delno omogočila povečan pomen dnevnih migracij, vendar zaradi stroškov potovanj verjetno ne bo preprečila odseljevanj v bolj razvita in hitreje rastoča območja. Ali to pomeni, da bodo slovenska periferna območja predvsem postala zanimiva za tuje vlagatelje v cenene nepremičnine (na primer 2-3 milijona SIT za odkup povprečne družinske kmetije, za kar je v neperifernih delih Slovenije tržna vrednost približno vsaj desetkratna) pa bo pokazal čas. Dejstvo je, da bodo tržne sile zaradi pozitivnih lokacijskih ekternalij razvite infrastrukture, večje koncentracije potrošnje in večjih sinergijskih učinkov koncentracije ekonomskih aktivnosti usmerjale nove naložbe v ustvarjanje novih delovnih mest v teritorialne enote/lokacije, kjer bodo donosi investicij največji. To so predvsem razvite, urbane lokacije, kot je na primer glavno mesto Ljubljana z okolico. Takšen razvoj in koncentracija ekonomsko učinkovitih in konkurenčnih aktivnosti v razvitih, urbanih sredinah je povsem upravičen in zaželjen, saj od povečane učinkovitosti in višjih stopenj gospodarske rasti ima koristi celotna družba. Na drugi strani pa ostaja odprto vprašanje, v kolikšni meri je sprejemljivo zaostanje najmanj razvitih in zlasti obmejnih območij v Sloveniji in v kolikšni meri bo Slovenija sama nevtralizirala »prednosti«, ki jih bodo še naprej uživala obmejna območja na Madžarskem in verjetno na Hrvaškem iz sredstev kohezijskih politik EU? Čas slovenske tranzicije je pokazal, da so se podjetja iz razvitih območij običajno »umaknila« iz svojih perifernih podružnic. Zato tudi vsakršna sredstva za regionalne politike Slovenije za periferne regije morajo temeljiti na konkurenčnosti projektov in njihovem ekonomsko učinkovitem ustvarjanju novih delovnih mest za njihov hitrejši razvoj v povezavi z lokalnim podjetništvom in lokalnimi iniciativami.

5 Seznam literature Amin A., Thrift N. (eds). 1994. Globalization, institutions, and regional development in Europe.

Oxford: Oxford University Press. Armstrong H. W., Taylor J. 2000. Regional economics and policy. Cambridge: Blackwell Publishers. Bojnec Š. 2005a. Labour market characteristics by sectors and statistical regions in Slovenia and

their policy relevance. Wien: Jahrbuch der Österreichischen Gesellschaft für Agrarökonomie, Vol. 13, pp. 195-210.

Bojnec Š. 2005b. Regional and structural policies in less favoured and cross-border areas, »Agriculture in Central Europe - Potentials and Risks«, 47th Georgikon Scientific Conference / 15th ÖGA Annual Meeting, Keszthely, Hungary, September 29th - 30th 2005.

Duchin F. 1998. Structural economics: Measuring change and technology lifestyles and the environment. Island Press.

EU-Commission 2003. Structural policies and European territories: Competitiveness, sustainable development and cohesion in Europe, From Lisbon to Gothenburg, Directorate-General for Regional Policy Information Unit, Luxembourg: Office for Official Publications of the European Communities

Eurostat 2005. GDP per capita in PPS. (http://europa.eu.int/comm/eurostat, 23/07/2005). Malecki E.J. 1997. Technology and economic development: The dynamics of local, regional and

national competitiveness. Essex: Addison Wesley Longman. SURS 2002. Statistični letopis Slovenije 2002. Ljubljana: Urad Republike Slovenije za statistiko. SURS 2004a. Statistični letopis Slovenije 2004. Ljubljana: Urad Republike Slovenije za statistiko. SURS 2004b. Slovenija v številkah 2004. Ljubljana: Urad Republike Slovenije za statistiko.

III. Konkurenčnost in politika kmetijskih trgov


© DAES 2005

KMETIJSKI TRGI V SLOVENIJI - IZGLEDI DO LETA 2010

Stane KAVČIČa, Emil ERJAVECb

IZVLEČEK

Namen prispevka je oceniti učinke različnih scenarijev izvedbe reforme SKP na področju neposrednih plačil na obseg kmetijske proizvodnje pri ključnih kmetijskih proizvodih v Sloveniji. Ocene so izvedene z nacionalnim sektorskim modelom slovenskega kmetijstva, ki je vključen v evropsko mrežo sektorskih modelov AgMEMOD. Slovenski model v sedanji verziji vključuje žita (koruza, pšenica, ječmen), meso (goveje, prašičje, piščančje in jagnjetina) in mleko. Pri mleku je proizvodnja in poraba razdeljena naprej na prirejo surovega mleka in porabo konzumnega mleka, sire, maslo in mleko v prahu. Za vsak proizvod na podlagi ekonomskih razmerij modeliramo domač obseg proizvodnje in porabe ter neto trgovino (razliko med uvoženo in izvoženo količino). Pri izračunih uporabljamo scenarijsko analizo. Cene so odvisne od izbranega scenarija in vzpostavljene cene na ključnem trgu Evropske unije (v izbrani članici), v samem modelu pa nastopajo kot eksogene spremenljivke. Modelni rezultati kažejo, da lahko pričakujemo zmerne učinke uveljavitve različnih shem neposrednih plačil v nekaterih sektorjih. Pri žitih so ti razmeroma majhni, vseeno pa lahko pričakujemo v primeru sheme, ki bo bližja regionalni, manjši obseg pridelave koruze na račun večje relativne privlačnosti pšenice kot če bi tudi po letu 2007 lahko nadaljevali s standardno shemo. Učinek lahko razložimo predvsem skozi pričakovane rezultate v govedoreji, za katero je obstoječa standardna shema predvsem pri mesu ugodnejša od reformirane. V prašičereji in perutninarstvu ni pričakovati večjih učinkov, za rejo drobnice pa rezultati govorijo v prid reformirani shemi. Ključne besede: kmetijski trgi, sektorski modeli, reforma SKP, napovedi, Slovenija

AGRICULTURAL MARKETS IN SLOVENIA - OUTLOOK TO 2010

ABSTRACT

This article aims to asses impacts of different direct payments' CAP reform implementation scenarios on volume of production for key agricultural commodities in Slovenia. Estimates are first results of national agricultural sector model, incorporated in European sector models network AgMEMOD. Current version of Slovenian model includes cereals (maize, soft wheat and barley), meat (beef and veal, pork, poultry, lamb) and milk. Milk production and consumption is further divided into raw milk production and consumption of drinking milk, production and utilisation of cheese, butter and milking powder. For each commodity model results for domestic production, consumption and net trade (difference between import and export) are calculated on the basis of economic relations. These calculations are subject of scenario analysis. Prices depend on chosen scenario and prices forecasted for key market in European Union (in selected Member States) - in the national model they are exogenous variables. Model results show moderate impacts of different reform scenarios in some sectors. For cereals they are


politiko in pravo, Groblje 3, 1230 Domžale; [email protected] b Isti naslov; [email protected]

122 Stane Kavčič in Emil Erjavec

© DAES 2005

relatively small, but in scheme that is closer to regional one maize is less attractive on the account of wheat compared to standard scheme. These trends can be explained by expected results in cattle sector (particularly in beef), where current »standard« scheme is more attractive than regional options. In pork and poultry sectors results show small impacts of different reform scenarios, while in sheep regional scheme indicates significant improvement for the sector. Key words: agricultural markets, sector models, CAP reform, outlook, Slovenia

1 Uvod Nacionalna kmetijska politika je pred pristopom Slovenije k Evropski uniji (EU) z

izvedbo različnih reform poskušala v največji možni meri simulirati ukrepe Skupne kmetijske politike (SKP) in se na ta način pripraviti za razmere po pristopu (Volk, 2004). Navkljub razmeroma visoki doseženi stopnji primerljivosti slovenske kmetijske potike s SKP čaka slovensko kmetijstvo nadaljnje prilagajanje SKP. Pomembni premiki so se ob pristopu zgodili na trgovinskem področju, povečali so se konkurenčni pritiski (Erjavec s sod., 2003). Cene številnih kmetijskih proizvodov so padle ali imajo trend upadanja, izgubljeni prihodki pa so v nekaterih sektorjih bolj, v drugih pa manj uspešno nadomeščeni z višjimi proračunskimi podporami. Na te spremembe se odzivajo kmetijski proizvajalci s prilagoditvami proizvodnih načrtov, to pa vodi tudi do spremenjenih razmer na posameznih kmetijskih trgih.

Različne predhodne analize ekonomskih učinkov, ki so temeljile na ekonomskem računu kmetijstva (Rednak s sod., 2003), sektorskem modelu delnega ravnovesja (Kavčič in Erjavec, 2003) in modelu splošnega ravnovesja (Kuhar, 2003) kažejo, da imajo proračunske podpore pomemben učinek na obseg proizvodnje in na ekonomski položaj v kmetijstvu in živilsko-predelovalni industriji. Te analize so napovedovale, da se ekonomski položaj slovenskega kmetijstva s pristopom na agregatni ravni ne bo poslabšal, če bo Slovenija zagotovila zadostna sredstva za dopolnjevanje neposrednih plačil v prehodnem obdobju skladno s pristopnimi dogovori, če bo kmetijstvo sposobno učinkovito izkoristiti razpoložljiva sredstva na področju razvoja podeželja in če položaj na vsetovnih trgih ne bo slabši kot so kazale tedanje napovedi (European Commission, 2002). Proračunske podpore naj bi na agregatni ravni prispevale približno polovico dosežene neto dodane vrednosti slovenskega kmetijstva (Rednak s sod., 2003). Ugodnejši učinki pristopa so bili pričakovani v sektorjih, ki so bili predhodno v slabšem ekonomskem položaju (goveje meso, krmna žita, sladkorna pesa), slabši pa v sektorjih, ki se bodo soočili z ostrejšo konkurenco in ne bodo deležna neposrednih proračunskih podpor (prašičereja in perutninarstvo). Večji problemi naj bi nastopili tudi v tistih živilskih verigah, ki so bile v predhodnem obdobju bolj zaščitene in izolirane pred zunanjim trgom (mleko in vino).

Vse napovedi prihodnjih učinkov pa so precej nehvaležne. Najtežje je napovedati prihodnjo raven cen. Tudi če se naslonimo na napovedi drugih raziskav, je težko najti ustrezno referenčno ceno. Povprečna proizvajalčeva cena v EU ima zgolj statističen pomen za slovenske trge, saj med posameznimi regijami v EU nastopajo občutne razlike, ki izhajajo predvsem iz različne kakovosti samih proizvodov in regionalne specifike kmetijskih trgov. Tudi višina podpore proizvajalcem je odvisna od absorpcijske sposobnosti posamezne članice, kjer za prvo popristopno obdobje ne moremo pričakovati podobne uspešnosti kot velja za povprečje starih članic. Posebno in po svoje povsem novo zgodbo pa prinaša reforma na področju neposrednih plačil SKP, ki naj bi jo v Sloveniji začeli izvajati z letom 2007 (Erjavec s sod., 2004; Rednak s sod., 2004)).

Ta prispevek prikazuje prve rezultate, pridobljene z novim empiričnim orodjem za analizo prihodnjih tržnih gibanj v kmetijstvu. Gre za sektorski model parcialnega

Kmetijski trgi v Sloveniji - izgledi do leta 2010. 123

© DAES 2005

ravnovesja iz družine AgMEMOD modelov. Prikazujemo napovedi srednjeročnih sprememb v proizvodnji in zunanji trgovini po pristopu Slovenije k Evropski uniji. Izvedena je scenarijska analiza, ki prikazuje možnosti uporabe modela, obenem pa odpira nekatere strateške dileme uvedbe reforme neposrednih plačil SKP.

2 Metodologija Ag-Memod partnerstvo je razvilo nacionalne in agregatne modele za napovedovanje

gospodarskih gibanj na trgih s hrano (Hanrahan, 2002). AgMEMOD modeli so ekonometrični, dinamični, več proizvodni modeli parcialnega ravnovesja. Prva verzija slovenskega AgMEMOD modela, dokončana v letu 2004, zajema trge žit (pšenica, ječmen in koruza za zrnje), mesa (govedo, prašiči, drobnica in perutnina) ter mleka in mlečnih izdelkov. Model je bil razvit v sklopu raziskovalnega projekta 5. okvirnega programa Evropske unije. Obdobje 1992-2001 je služilo za podatkovno podlago modela, na kateri so izvedene nekatere ekonometrične ocene in kalibracija funkcijskih povezav.

Zaradi manjšega tržnega pomena v tej različici niso razviti podmodeli za oljnice in beljakovinske rastline, ki so standardni del modelnega pristopa v okviru AgMEMOD partnerstva. Večina pozornosti je namenjena razdelavi živinoreje. Modeliranje je ločeno izpeljano za meso posameznih živalskih vrst (govedina, svinjina, jagnjetina) ali skupin živali (perutninsko meso), še bolj podrobno pa za mlekarski sektor, pri katerem so izdelane bilance sira, masla, mleka v prahu in konzumnega mleka.

Osnovna struktura modela izhaja iz družine FAPRI sektorskih modelov (njena GOLD različica; Hanrahan, 2002). Zapisi enačb so prilagojeni v posameznih nacionalnih modelih značilnostim posameznih sektorjev teh držav in dosegljivim podatkovnim podlagam. Slovenski model je nadgradnja začetne verzije finskega modela iz leta 2002, v sedanji verziji pa je precej podrobneje razčlenjen, na številnih mestih so vgrajene dodatne pojasnjujoče (»neodvisne«) in odvisne spremenljivke. Dodatno je simuliran trg z jagnjetino, namesto ovsa imamo v model vključeno koruzo.

Model ocenjuje posamezne parametre prehranskih bilanc (proizvodnjo, domačo porabo, izvoz, uvoz in zaloge). Ti parametri so izračunani kot linearne regresijske funkcije pojasnjujočih spremenljivk. Bolj podrobna funkcijska specifikacija je dana proizvodni strani. Ključni dejavniki sprememb so cene standardnih proizvodov, ki smo jih na proizvodni strani opredelili kot »ključne cene« (key prices). Pri proizvodnih odločitvah lahko podobno vlogo odigrajo tudi različni ukrepi kmetijske politike. Zaradi manšega pomena tržnih intervenci so v model vključena le neposredna plačila, ki imajo tudi najizrazitejši vpliv na ekonomski položaj slovenskega kmetijstva (Rednak, 2003). Te vplivajo na proizvodne odločitve v obliki bazičnih cen. To so proizvajalčeve cene, povečane za pričakovani učinek neposrednih plačil, izražen v obliki cene. Ključne cene so v modelu eksogene in izhajajo iz cen na referenčnem evropskem trgu. V modelu so v ozki korelaciji s prihodki proizvajalcev in torej ključni dejavnik njihovih proizvodnih odločitev. Ponudba na posameznih kmetijskih trgih je sestavljena iz domače proizvodnje, uvoza in sprememb v zalogah, zunanja trgovina pa je ocenjena na podlagi bilance med porabo in proizvodnjo.

Kalibracija modela temelji na razpoložljivih podatkih iz prehranskih bilanc. Uporaba ekonometričnih ocen je zaradi razmeroma kratke razpoložljive časovne serije, nekonzistentnosti podatkov in strukturnih prelomov precej omejena, pridobljene ekonometrične ocene tako največkrat služijo le kot izhodiščne vrednosti v modelu uporabljenih regresijskih koeficientov. Ocena parametrov je opravljena z uporabo programa EViews, na osnovi ekspertne presoje pa so ti parametri skozi postopek kalibracije prilagojeni. Pogosto so uporabljene tudi »slamnate« (dummy) spremenljivke za predpristopno obdobje, saj je le na ta način mogoče enostavno in učinkovito v model


© DAES 2005

vgraditi pričakovane spremembe v politiki (npr. ukinitev administrativnih cen) ali cenovnih šokov.

Osnovno podatkovno hrbtenico modela predstavljajo letne prehranske bilance kmetijskih proizvodov. Podrobnejši vpogled o razvoju posameznih sektorjev je bil pridobljen na podlagi upoštevanja proizvodnih stroškov in domače (slovenske) kmetijske politike. Glavni uporabljeni viri informacij pri izgradnji slovenskega Ag-MEMOD modela in med samo simulacijo različnih političnih scenarijev so prikazani v preglednici 1.

Preglednica 1: Glavni viri podatkov

Vir Kazalniki / Podatkovni nizi za model

Statistični urad RS Površine posameznih kultur, pridelki, domača proizvodnja in poraba, makroekonomski kazalniki

Kmetijski inštitut Slovenije Prehranske bilance, proizvajalčeve cene, proračunske podpore, modelni (standardizirani) podatki o krmnih obrokih in proizvodnih stroških

Katedra za agrarno ekonomiko, politiko in pravo (interni viri podatkov in drugi sektorski modeli)

Elastičnosti, nizi pojasnjujočih spremenljivk, politika (politične spremenljivke) za scenarijsko analizo

AgMEMOD podatkovne baze Napovedi cen

S pomočjo izgrajenega nacionalnega Ag-MEMOD modela smo ocenili učinke štirih

političnih scenarijev a) Scenarij nevključitve Slovenije v EU (Non-accession scenario; N-Ac): scenarij

ocenjuje verjeten razvoj posameznih kmetijskih trgov v primeru, da Slovenija ne bi pristopila k EU. Predstavlja izhodiščni scenarij in temelji na predpostavki, da bi Slovenija ohranila svojo kmetijsko politiko iz let 2001-2003 skozi celotno obdobje do leta 2010.

b) Pristopni scenarij z uvedbo enotnega regionalnega plačila na površino (Accession scenario, Single area payment scheme; A-SAPS): scenarij po pristopu v letu 2004 predvideva na področju neposrednih plačil uporabo načel, predpisanih v Pristopni pogodbi [34] za nove članice, to je uvedbo enotnega plačila na površino, ki se postopno povečuje do leta 2007, ko bi v Sloveniji lahko dosegli 100 % raven plačil v primerjavi s starimi članicami (skupaj z dopolnjevanjem plačil iz nacionalnega proračuna). Scenarij torej predstavlja skrajno radikalen zasuk v smeri regionalne sheme neposrednih plačil z enako višino plačila na površino za vse upravičene kmetijske površine v registrirani uporabi.

c) Pristopni scenarij z izvedbo reforme SKP (Accession scenario, CAP Reform; A-SPS): ta scenarij po pristopu v letu 2004 že v letu 2005 predvideva izvedbo reforme SKP na področju neposrednih plačil. Skladno s sprejetimi načeli izvedbe reforme za nove članice (Pristopna pogodba [33]) je dovoljena uvedba diferenciranega plačila na površino za trajno travinje in višjega plačila za ostale upravičene površine. Tudi ta scenarij predvideva postopen dvig obeh plačil na površino v obdobju 2005-2007, ko naj bi dosegla 100 % (končno) raven.

d) Pristopni scenarij s standardno shemo neposrednih plačil (Accession scenario, standard direct payment scheme; A-SS). S tem scenarijem smo predvideli, da bo Slovenija nadaljevala s proizvodno vezanimi neposrednimi plačili, višina katerih se bo spreminjala skladno z dogovorjeno ravnijo ob zaključku pristopnih pogajanj (december 2002). Scenarij torej predvideva sistem neposrednih plačil, ki je veljal v


© DAES 2005

starih članicah pred izvedbo reforme na tem področju (seveda tudi v tem primeru postopen dvig do leta 2007).

Posebej zanimiv je scenarij A-SS. Slovenija namreč ohranja standardno shemo do leta 2007, ko naj bi stopila na povsem specifično pot izvedbe reforme (Erjaveci s sod., 2004), ki pa je zaradi neznank z njegovo izvedbo ne povzema noben predstavljeni scenarij. Slovenija se bo verjetno odločila za neke vrste kombinirano shemo, ki sicer vključuje elemente scenarija A-SPS, bi pa naj preprečevala prevelike prerazdelitvene učinke. Predvidevamo lahko, da bodo ohranjena nekatera proizvodno vezana in zgodovinska plačila, zato bo realni izvedbeni model reforme SKP za Slovenijo efektivno še vedno precej blizu scenariju A-SS.

3 Rezultati modela za glavne kmetijske trge v Sloveniji

3.1 Žita Ker so se proizvajalčeve cene žit v zadnjih letih pred pristopom v Sloveniji približevale

cenam v EU, so tudi pričakovani trendi cen v prihodnje podobnim tistim v EU. Kot takojšen učinek pristopa pa smo pravilno napovedali padec cen zaradi učinka enotnega trga brez trgovinskih omejitev. V prihodnje pričakujemo skladno s splošnimi trendi na trgih žit postopen dvig cen kot najbolj verjeten srednjeročen trend.

Spreminjanje osnovne (bazične) cene pa je manj enotno. Medtem ko scenarij N-Ac daje podobne rezultate kot scenarij A-SAPS, sta scenarija A-SPS in A-SS ugodnejša za pridelavo pšenice. Vsi pristopni scenariji napovedujejo višje bazične cene ječmena in koruze v primerjavi s scenarijem brez pristopa (N-Ac). Absolutne vrednosti bazičnih cen in razlike med proizvajalčevimi in bazičnimi cenami odslikujejo nizke povprečne pridelke v primerjavi s starimi članicami EU.

Preglednica 2: Proizvajalčeve in bazične cene žit (Vir: lastni izračuni)

2001 2005 2010

N-Ac N-Ac A-SAPS A-SPS A-SS N-Ac A-SAPS A-SPS A-SS

€/100 kg

Pšenica

- proizvajalčeva cena 13,23 11,88 11,20 11,20 11,28 12,72 12,18 12,18 12,12

- bazična cena 18,04 16,36 16,24 17,36 17,43 16,80 17,28 18,40 18,34

Ječmen


- bazična cena 15,68 15,09 17,46 18,91 19,15 15,01 17,99 19,47 19,52

Koruza


- bazična cena 12,55 11,64 13,02 13,70 13,75 11,67 13,30 13,98 13,92

Pri scenariju, ki prikazuje razmere brez pristopa (N-Ac) ostaja skupna površina žit

stabilna skozi celotno proučevano obdobje (2001-2010). Uvedba poenostavljene sheme neposrednih plačil (A-SAPS) v primerjavi z N-Ac zmanjšuje površino pšenice in ječmena za skoraj 10 % v letu 2010. Razlog lahko iščemo predvsem v boljših ekonomskih napovedih za pridelavo koruze bodisi kot tržne poljščine, bodisi kot pomemben vmesni proizvod


© DAES 2005

(krmo) v živinorejski proizvodnji. Učinki pristopnih scenarijev so si podobni, ohranitev standardne sheme pa le še nekoliko stopnjuje opisan učinek scenarija A-SAPS.

Preglednica 3: Površine žit (Vir: lastni izračuni)

2001 2005 2010


'000 ha

Pšenica 36,86 37,23 35,99 36,32 34,99 38,18 35,87 36,21 35,48

Ječmen 12,04 11,82 11,12 11,19 11,42 11,99 11,41 11,49 11,60

Koruza 49,09 49,02 50,49 50,76 53,04 49,45 52,12 52,39 54,08

V proučevanem obdobju pričakujemo dvig hektarskih pridelkov pri vseh scenarijih.

Največji porast pričakujemo pri pšenici (blizu 15 %), nekaj manjšega pri koruzi, najbolj zmernega pa pri ječmenu. Med analiziranimi scenariji ni značilnih razlik v hektarskih pridelkih v posameznih letih.

Preglednica 4: Hektarski pridelki žit (Vir: lastni izračuni)

2001 2005 2010


t/ha

Pšenica 4,53 4,87 4,85 4,85 4,86 5,35 5,34 5,34 5,34

Ječmen 3,47 3,72 3,70 3,70 3,71 4,07 4,06 4,06 4,06

Koruza 7,31 7,96 7,94 7,94 7,94 8,82 8,81 8,81 8,81

Preglednica 5: Proizvodnja, poraba in neto trgovina z žiti (Vir: lastni izračuni)

2001 2005 2010


'000 t

Pšenica

- proizvodnja 166,93 181,21 174,62 176,18 169,92 204,26 191,54 193,35 189,41

- poraba 289,28 287,75 286,89 286,91 287,42 284,61 283,80 283,84 283,82

- neto trgovina -121,95 -109,34 -112,01 -110,82 -112,68 -83,68 -94,67 -92,90 -97,45

Ječmen

- proizvodnja 41,82 44,00 41,16 41,45 42,39 48,82 46,33 46,66 47,13

- poraba 127,54 134,61 133,06 133,12 132,99 146,36 143,52 143,60 143,37

- neto trgovina -86,74 -90,84 -91,51 -91,28 -90,29 -97,83 -97,49 -97,25 -96,51

Koruza

- proizvodnja 358,93 390,05 401,01 403,15 421,30 436,24 459,39 461,71 476,41

- poraba 616,20 639,54 626,35 626,98 628,29 654,41 631,43 632,45 633,41

- neto trgovina -264,78 -255,76 -240,26 -238,58 -231,66 -225,16 -180,59 -179,30 -164,53


© DAES 2005

Glede na pridobljene modelne rezultate bi se pridelava žit povečala skladno z opaznim porastom hektarkih pridelkov tudi pri scenariju brez pristopa Slovenije k EU. To velja tudi za vse pristopne scenarije, pri katerih največje povečanje pridelave lahko pričakujemo pri koruzi, medtem ko so napovedi za pšenico in ječmen v primerjavi s scenarijem N-Ac manj optimistične. Na strani porabe lahko pričakujemo manjši upad pri pšenici, zaradi večje porabe krme pa napovedujemo večji dvig porabe koruze in ječmena ob nadaljnjem povečanju intenzivnosti v živinorejski proizvodnji (mlečnost na specializiranih gospodarstvih s prirejo mleka, dnevni prirasti v prireji mesa). Manjši upad v domači porabi pšenice bi ob zmernem povečanju proizvodnje pripeljal do manjše odvisnosti od uvoza v letu 2010 v primerjavi z letom 2001 in 2005.

V domači porabi žit, zlasti krmnih, opazimo manjše razlike med scenariji. Te razlike so bodisi posledica sprememb v porabi krme za živali, bodisi v v spremenjenih deležih posameznih vrst žit v strukturi krmnih obrokov, nastalih zaradi sprememb relativnih cenovnih razmerij med žiti. Neto uvoz pšenice in koruze se bo v primerjavi z letom 2001 postopno, vendar občutno zmanjšal in se spustil na raven pod 100 tisoč ton pri pšenici in okoli ali pod 180 tisoč ton pri koruzi do leta 2010 pri vseh pristopnih scenarijih. Pri ječmenu pa v letu 2010 pričakujemo celo bolj negativno trgovinsko bilanco kot smo jo imeli leta 2001.

3.2 Živinoreja Glede na projekcije, pridobljene z Ag-MEMOD modelom, bi proizvajalčeve cene mleka

lahko upadle do 20 % do leta 2010 v primerjavi z letom 2001. Ta padec cene je predvsem posledica bolj liberalne ureditve trga z mlekom po pristopu in postopnega zniževanja intervencijske cene, ki se odrazi v vseh pristopnih scenarijih. Vendar pa naj bi bazična cena zaradi novouvedene mlečne premije in dodatnih plačil ter proizvodno nevezanih plačil ostala bolj kot ne stabilna. Razlike med simuliranimi pristopnimi scenariji so razmeroma majhne, izjema je le standardna shema (scenarij A-SS).

Pozitivni cenovni učinki pristopa k EU so pričakovani v prireji govejega mesa. Proizvajalčeve cene govedine bo se povečale tudi pri scenariju brez pristopa primerjalno z izhodiščnim letom 2001, ko so bile na dnu zaradi širšega izbruha BSE znotraj takratne EU. Zaradi prevladujoče ekstenzivne in zmerno intenzivne reje govedi za meso pričakujemo ob dvigu neposrednih plačil občuten porast bazične cene za goveje meso. To velja zlasti za scenarij A-SS, učinki ostalih pristopnih scenarijev pa so glede na proizvodni sistem reje manj transparentni in vsaj za intenzivne tehnologije reje precej manj obetavni.

Podobne »skupne« učinke kot v prireji govejega mesa lahko pričakujemo tudi pri reji drobnice, zlasti ovc za meso. Čeprav lahko pričakujemo padec proizvajalčeve cene, so napovedi za bazično ceno zelo obetavne. Ta se v primerjavi s scenarijem N-Ac lahko poveča tudi za 50 %. Na drugi strani pa bi cene prašičjega mesa precej verjetno upadle za skoraj 20 % pri scenariju N-Ac v obdobju 2001-2010. Četudi se bodo pozitivni učinki proizvodno nevezanih in povečanih neposrednih plačil dotaknili tudi prašičerejcev, lahko v prireji prašičjega mesa v primerjavi s scenarijem N-Ac pričakujemo zaostrene ekonomske razmere.

Spet nasprotne - bolj ugodne - učinke pa lahko pričakujemo v perutninarstvu, v našem primeru v prireji piščančjega mesa. EU prinaša več tržnih priložnosti za konkurenčno živilsko-predelovalno industrijo tudi v perutninarstvu. To naj bi se odrazilo v višjih proizvajalčevih - in s tem tudi bazičnih - cenah piščančjega mesa.

V slovenskem modelu je prireja določena z velikostjo (nacionalne) črede in povprečno proizvodnostjo na enoto, npr. mlečnostjo na kravo, plodnostjo, intenzivnostjo obnove plemenske črede, klavno maso pri prireji mesa ipd.

Število krav molznic bo še naprej upadalo, to pa bo kompenzirano z naraščajočo mlečnostjo krav. V ekonomskem okolju brez mlečnih kvot (scenarij N-Ac) bi prireja mleka


© DAES 2005

še naprej naraščala navkljub manšemu padcu bazične cene mleka. To si lahko razložimo s še vedno nizko povprečno mlečnostjo krav molznic v Sloveniji, kar dopušča nadaljnje zniževanje stroškov na enoto prireje pri dvigu mlečnosti krav. Vsekakor pa se skupno število krav (in tudi govedi) po naših napovedih ne bo občutno spreminjalo. Število krav dojilj naj bi se še nekaj časa povečevalo in tako nadomestilo izpad staleža krav molznic. Z uvedbo kvot za mleko lahko pričakujemo hitrejšo specializacijo v govedoreji. Kvote bodo od rejcev, ki bodo vztrajali v prireji mleka, terjali nove pristope tudi na področju upravljanja. Zaradi omejevanja prireje se bodo pritiski - tudi psihološki - stopnjevali in rezultirali v nadaljnjem zmanjševanju števila rej krav molznic. Nekateri se bodo preusmerili v krave dojilje, drugi v intenzivno pitanje kupljenih telet, nekateri bodo najbrž videli možnost ohranitve kmetije tudi v reji drobnice. Nemajhno število pa bo bržkone prenehalo s kmetovanjem.

Preglednica 6: Proizvajalčeve in bazične cene živalskih proizvodov (Vir: lastni izračuni)

2001 2005 2010


€/100 kg

Mleko (kravje)


- bazična cena 30,10 29,12 30,32 30,10 26,20 29,26 30,54 30,27 27,03

Govedina


- bazična cena 227,50 266,76 327,28 324,64 377,01 256,48 346,28 343,16 381,39

Jagnjetina


- bazična cena 519,39 480,57 617,46 608,38 468,01 472,06 612,46 601,79 472,32

Svinjina


- bazična cena 181,75 156,21 141,10 141,10 141,21 156,31 142,38 142,38 141,31

Piščančje meso


- bazična cena 117,37 107,43 117,16 117,16 117,43 108,43 119,44 119,44 118,43

Z ugodnejšimi ekonomskimi okoliščinami (posebno če upoštevamo tudi izravnalna

plačila za OMD in SKOP, ki zaenkrat še niso vgrajena v model AgMEMOD) se bo povečalo tudi število drobnice. Nadaljnje občutno povečanje števila drobnice (ovc) v celotnem obdobju do leta 2010, ki je napovedano z modelnimi rezultati, bo vzpodbujeno z zviševanjem proračunskih podpor in/ali specializacijo rejcev drobnice in/ali relativnimi cenovnimi spremembami (razmerji) alternativnih proizvodnih usmeritev. Padec proizvajalčevih in bazičnih cen prašičjega mesa bo vodil do razmeroma majhnega upada števila plemenskih svinj. Učinki so izrazitejši v letu 2010.


© DAES 2005

Preglednica 7: Število živali (Vir: lastni izračuni)

2001 2005 2010


'000

Govedo

- Krave molznice 137,81 119,83 118,80 119,01 118,87 105,03 97,57 98,12 97,38

- Krave dojilje 74,76 90,70 91,88 91,91 94,14 103,25 112,22 111,97 115,57

- Ostalo govedo 274,81 273,06 274,78 274,99 279,37 270,06 274,89 275,30 280,28

Ovce

- Plemenske ovce 79,44 98,88 95,39 96,03 97,78 113,90 111,51 113,49 100,59

- Ostale ovce 19,86 24,72 23,85 24,01 24,44 28,47 27,88 28,37 25,15

Prašiči

- Plemenske svinje 45,39 46,40 45,90 45,90 45,88 45,67 43,94 43,94 43,80

- Ostali prašiči 546,91 577,11 573,03 573,03 572,91 578,57 552,09 552,09 549,90

Znižanje cene mleka po pristopu ne bo imel neposrednega učinka na porabo mlečnih

izdelkov. Spremembe v zauživanju mlečnih izdelkov so bolj posledica spremejene percepcije potrošnikov in do določene mere tudi njihove kupne moči. Pričakujemo lahko večjo porabo sirov (vseh tipov) in jogurtov, trendi pri maslu pa so manj očitni in tudi zamegljeni zaradi različnih prehranskih navad potrošnikov. Vseeno pa lahko zaradi sprememb v prehranjevanju in prehranskih navad potrošnikov pričakujemo nižjo porabo konzumnega mleka in večjo porabo širokega spektra najrazličnejših mlečnih izdelkov iz odprtega evropskega trga.

Prireja govedine in teletine bi se v primeru izhodiščnega scenarija (brez pristopa) bržkone še naprej zniževala. Zaradi izboljšanih ekonomskih razmer po pristopu pa pristopni scenariji napovedujejo ohranitev prireje na ravni iz leta 2001, v primeru standardne sheme pa celo zmerno povečanje. Če prištejemo še učinek izravnalnih plačil, so napovedi za obseg prireje še nekoliko bolj ugodne. Nasprotno pa velja za porabo rdečega mesa, kar zopet lahko pripišemo predvsem spremenjenim prehranskim navadam potrošnikov.

Proizvodnja prašičjega mesa se bo v primerjavi s scenarijem N-Ac po naših modelnih rezultatih zmanjšala za dobrih 5 %, kar je najbrž celo manj kot bi pričakovali zaradi razmeroma neugodnih napovedi predhodnih analiz. Bolj optimistična pa je naša napoved za prirejo piščančjega mesa. Neto trgovina ostaja pri sirih in prašičjem mesu pri vseh simuliranih scenarijih negativna. Pri ostalih živalskih proizvodih, ki so obravnavani v modelu, pa naj bi Slovenija ostala neto izvoznik.


© DAES 2005

Preglednica 8: Proizvodnja, poraba in neto trgovina z izbranimi živalskimi proizvodi (Vir: lastni izračuni)

2001 2005 2010


'000 t

Maslo

- proizvodnja 4,34 5,03 4,50 4,52 4,42 5,85 5,02 5,06 5,00

- poraba 1,10 1,21 1,21 1,21 1,21 1,35 1,35 1,35 1,35

- neto trgovina 2,18 2,65 2,10 2,13 2,02 3,18 2,35 2,39 2,33

Siri

- proizvodnja 19,24 20,40 22,28 22,39 21,97 21,59 22,93 23,10 22,86

- poraba 19,80 21,57 22,58 22,58 22,58 23,23 24,35 24,35 24,35

- neto trgovina -0,92 -1,52 -0,65 -0,54 -0,96 -1,99 -1,77 -1,60 -1,84

Posneto ml. v pr.

- proizvodnja 2,06 2,08 3,48 3,57 3,25 1,87 2,86 2,99 2,80

- poraba 0,99 1,13 1,13 1,13 1,13 1,27 1,27 1,27 1,27

- neto trgovina 1,06 0,95 2,35 2,44 2,11 0,60 1,58 1,71 1,52

Polnom. ml. v pr.

- proizvodnja 0,51 0,50 0,65 0,65 0,63 0,48 0,58 0,60 0,58

- poraba 0,35 0,38 0,38 0,38 0,38 0,41 0,41 0,41 0,41

- neto trgovina 0,15 0,12 0,26 0,27 0,24 0,07 0,17 0,18 0,17

Govedina in tel.

- proizvodnja 49,20 48,46 49,71 49,81 51,75 47,11 48,99 49,17 51,22

- poraba 42,94 40,80 40,80 40,80 40,80 38,92 38,95 38,95 38,92

- neto trgovina 6,26 7,66 8,91 9,01 10,94 8,19 10,04 10,22 12,30

Jagnjetina

- proizvodnja 1,87 2,31 2,22 2,25 2,22 2,68 2,64 2,69 2,32

- poraba 1,52 2,16 2,07 2,08 2,11 2,64 2,55 2,58 2,44

- neto trgovina 0,35 0,16 0,15 0,16 0,11 0,05 0,09 0,12 -0,11

Svinjina

- proizvodnja 68,10 70,99 69,81 69,81 69,75 71,42 67,96 67,96 67,68

- poraba 73,55 76,80 77,98 77,98 78,17 75,22 77,34 77,34 76,47

- neto trgovina -5,45 -5,81 -8,18 -8,18 -8,42 -3,80 -9,38 -9,38 -8,79

Piščančje meso

- proizvodnja 57,05 58,07 60,05 60,05 59,90 59,85 61,80 61,80 61,65

- poraba 49,13 52,09 52,07 52,07 52,09 55,34 55,42 55,42 55,34

- neto trgovina 7,92 5,98 7,98 7,98 7,81 4,51 6,38 6,38 6,31


© DAES 2005

4 Razprava in zaključki

4.1 Proizvodni potencial slovenskega kmetijstva brez pristopa Izhodiščni scenarij (N-Ac) predstavlja kmetijsko politiko, ki bi jo Slovenija potencialno

lahko imela, če ne bi pristopila k EU. Kot tak nakazuje tržne učinke ob odsotnosti sprememb kmetijske politike in/ali neizogibnega ekonomskega razvoja. Gre torej za konstrukt situacije, ki bi bil samo potencialno dosegljiv v primeru, le Slovenija ne bi pristopila k EU. Ta izhodiščni scenarij nakazuje »pričakovan« razvoj na slovenskih kmetijskih trgih v obdobju do 2010 in ga lahko smatramo kot grobo merilo proizvodnega potenciala slovenskega kmetijstva, ki bi se razvijalo brez dodatnih vzpodbud SKP.

Glavni zaključki izhodiščnega scenarija so naslednji: podobno kot v desetletju predtem ne bi prišlo do nikakršnih dramatičnih sprememb. Vseeno pa bi prihajalo do preusmeritev proizvodnje, porabe in trgovine. Nadaljevala bi se rast rastlinske proizvodnje, nekateri sektorji živinoreje pa bi stagnirali, izjemi bi bili prireja mleka in reja drobnice za meso. Navkljub razmeroma statični projekciji števila prebivalstva bi višja realna dohodkovna raven ob sorazmerno stabilnih proizvajalčevih cenah peljala v povečano porabo kmetijskih proizvodov tudi za humano prehrano. Posebej izrazito to velja za piščančje meso, jagnjetino in nekatere mlečne izdelke. Poraba govedine pa bi se nekoliko zmanjšala.

Navkljub opaznemu potencialu povečanja pridelave žit bi Slovenija ostala pomemben neto uvoznik tudi pri povečanju pridelave za okoli 20 %. Dolgoročno se bo bilanca sicer izboljšala, a bo še vedno ostala negativna. Razlog je verjetno predvsem v nekonkurenčnosti sektorjev - tudi primerjalno z nekaterimi panogami živinoreje - in da je večji obseg pridelave mogoče doseči znotraj posameznih kmetijskih gospodarstev ob uporabi ustrezne tehnologije le na razmeroma omejenem območju. Spremembe vsekakor niso izrazite. Slovenija bi tudi v prihodnje imela zmerne presežke pri piščančjem mesu in izdelkih iz njega, manjše pa pri govedini. Prireja govejega mesa je pri izhodiščnem scenariju zavrta tudi z neugodnimi ekonomskimi rezultati, še zlasti v primerjavi s prirejo mleka. Prireja prašičjega mesa bi ostala v teh konstruiranih razmerah sorazmeroma stabilna. Čeprav so cene višje kot v EU, so tudi proizvodni stroški visoki in bilanca trgovine ostaja negativna. Napovedi izhodiščnega scenarija za prirejo piščančjega mesa so nekoliko ugodnejše. Za sektor je značilna razmeroma visoka koncentracija prireje, ki dosega relativno visoko konkurenčnost tudi v mednarodnem merilu. Ugodne učinke za sektor tudi dolgoročno lahko pričakujemo zaradi dejstva, da potrošniki vse bolj cenijo belo meso na škodo rdečega.

Najpomembnejši sektor ostaja prireja mleka. Pri modeliranju smo se soočili s številnimi problemi, ki izhajajo iz nekonzistentnosti potrebnih podatkovnih podlag in potrebe po izgradnji modela, ki bo vključeval mehanizme, ki vsaj grobo povzemajo delovanje SKP na tem področju. Rezultati nakazujejo, da je potencial naraščanja prireje mleka tudi v okolju brez omejitve proizvodnje razmeroma majhen. Po obdobju vzdržne rasti prireje v zadnjem desetletju bi bila rast v obdobju do leta 2010 manjša, saj so najbolj uspešni rejci dosegli že razmeroma visoko mlečnost, manjše reje se ukinjajo, proizvodnja na preostalih gospodarstviih pa ne narašča več tako skokovito, da bi vzdrževala pretekle trende rasti na ravni celotnega sektorja.

4.2 Pristopni učinki V rezultatih prikazani učinki so prve napovedi, pridobljene s slovenskim modelom

AgMEMOD, zato jih moramo jemati s precejšnjo mero rezerve. S prispevkov želimo bolj kot o absolutnih vrednostih posameznih kazalnikov opozoriti na nekatere verjetne trende, predvsem pa prikazati možnosti uporabe modela tudi kot orodja za agrarno-politične analize.


© DAES 2005

Na splošno ocenjujemo, da pridelava žit s pristopom ne bo deležna večjih pozitivnih učinkov. Raven cen pred pristopom je bila kvečjemu višja, raven neposrednih plačil pa ne bistveno nižja kot v EU. V primerjavi z ostalimi novimi članicami EU je torej položaj Slovenije precej specifičen, saj se bo pri njih dohodkovna podpora postopoma izrazito povečala. V Sloveniji lahko pričakujemo zmeren padec pridelave pšenice, ki jo bo nadomestila koruza, čeprav je to z nekaterih vidikov nezaželeno. Vendar pa ekonomika proizvodnje ob nedopustnosti širjenja ornih površin sili pridelovalce (in predvsem rejce živali) prav v to smer. Napovedani učinki spremembe kolobarja niso drastični.

Pristop naj bi prinesel izboljšanje položaja prireje govejega mesa, s čimer potrjujemo tudi rezulatate predhodnih analiz. Slovenija naj bi tako pri govedini postala neto izvoznik, povečanje obsega prireje pa bo vzpodbujeno tako z nekoliko višjo ravnijo cen kot z večjimi proračunskimi podporami.

Rezultati pristopnih scenarijev so manj ugodni za prašičerejo, kjer pričakujemo nižjo prirejo kot v izhodiščnem scenariju. Vzrok lahko najdemo predvsem v razmeroma visokih proizvajalčevih cenah pred pristopom. Ta bo prinesel večjo konkurenčnost tako na cenovnem kot kakovostnem področju. Pri prireji piščancev pa modelni rezultati ne nakazujejo pomembnejših učinkov pristopa.

Uvedba kvot za mleko bo pomembno vplivala na prirejo mleka v Sloveniji. Pričakujemo predvsem hitrejše prestrukturiranje prireje, obseg prireje pa naj bi ostal na podobni ravni kot v izhodiščnem scenariju. V strukturi mlečnih izdelkov bodo po naših projekcijah pridobili na pomenu siri in mleko v prahu.

4.3 Zaključki a) Splošni obeti izhodiščnega scenarija (brez pristopa k EU) nakazujejo razmeroma

majhen potencial rasti obsega proizvodnje slovenskega kmetijstva ob ohranitvi kmetijske politike, ki jo je Slovenija vzpostavila pred pristopom. Nadaljnje zmerno povečanje bi pričakovali v rastlinski proizvodnji zaradi povečevanja intenzivnosti pridelave (dviga hektarskih pridelkov) z zmernimi spremembami v strukturi proizvodnje v smeri nadaljnje širitve pridelave koruze na račun pšenice. V živinoreji bi bile razmere še bolj »stabilne«, pomembnejšo rast bi lahko pričakovali le pri reji drobnice kot relativno manj pomembnem sektorju.

b) Prvi rezultati pristopnih scenarijev na agregatni ravni sektorjev ne nakazujejo ugodnejših učinkov pristopa za kmetijstvo, ki naj bi jih bile deležne nove članice. Relativna ekonomska razmerja med sektorji (merjeno s proizvajalčevimi in baznimi cenami) pa se nekoliko spremenijo. Pozitivni trendi se obetajo pri pridelavi koruze, govedine, piščančjega mesa in sirih, negativni pa pri pšenici, ječmenu in v prašičereji. Pristop ne izboljšuje neto trgovinskega položaja slovenskega kmetijstva.

c) Prikazani pristopni scenariji ne odslikujejo natančno možnih uvedb reforme SKP na področju neposrednih plačil. Napovedovalno moč modela je mogoče z njegovim nadgrajevanjem in bolj realnimi scenariji znatno izboljšati, posebno pozornost pa je treba vseskozi namenjati tudi osveževanju podatkovnih podlag in samemu funkcijskemu zapisu enačb, ki bodo odslikovale realnejše razmere spremenljive kmetijske politike EU.

5 Uporabljeni viri Erjavec, E., Rednak M., Volk T., Kavčič S., Juvančič L., Kuhar A. (2003): Nekatera odprta vprašanja

nacionalne kmetijske politike ob pristopu Slovenije k Evropski Uniji. Slovensko kmetijstvo in Evropska unija. v: Kavčič, S. (ur.): Slovensko kmetijstvo in Evropska unija. 2. konferenca DAES. Ljubljana, Društvo agrarnih ekonomistov Slovenije, 87-113.


© DAES 2005

Erjavec, E., Rednak M., Volk T., Kavčič S. (2004): Uvedba reforme SKP na področju neposrednih plačil v Sloveniji. v: Tajnšek, A. (ur.). Novi izzivi v poljedelstvu 2004 : zbornik simpozija, Čatež ob Savi, [13. in 14. december] 2004. Ljubljana: Slovensko agronomsko društvo, 2004, str. 12-19.

European Commission (2002): Impact Assessment of the Mid-Term Review Proposals on Agricultural Markets and Income in the EU-15 and EU-25 2004-2009. Brussels, European Commission.

European Commission (2004): Alocation of 2002 EU operating expenditure by sector and Member state. http://europa.eu.int/comm/budget/pdf/agenda2000/allocrep_en2002.pdf

Hanrahan, K. (2001) The EU GOLD model 2.1: An introductory manual. Spletne strani partnerstva AgMEMOD. http://www.tnet.teagasc.ie/agmemod/

Kavčič, S., E. Erjavec (2003): Ocena dohodkovnega položaja slovenskega kmetijstva po pristopu k EU z APAS-PAM modelom. v: Kavčič, S. (ur.): Slovensko kmetijstvo in Evropska unija. 2. konferenca DAES. Ljubljana, Društvo agrarnih ekonomistov Slovenije, 37-52.

Kuhar, A. (2003): Ocena učinkov sprememb ekonomskih razmer v agroživilstvu z uporabo izračunljivega modela splošnega ravnotežja. Doktorska disertacija. Domžale, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko.

Rednak, M., Volk, T., Zagorc, B., Golež, M. (2003): Slovensko kmetijstvo 1992 - 2006. v: Kavčič, S. (ur.): Slovensko kmetijstvo in Evropska unija. 2. konferenca DAES. Ljubljana, Društvo agrarnih ekonomistov Slovenije, 13-35.

Rednak, M., Volk, T., Erjavec, E., Kavčič, S., Kožar, M. (2004): Učinki različnih oblik izvedbe reforme SKP na distribucijo neposrednih plačil v slovenskem kmetijstvu. Ekspertiza za Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Treaty concerning the accession of the Czech Republic, the Republic of Estonia, the Republic of Cyprus, the Republic of Latvia, the Republic of Lithuania, the Republic of Hungary, the Republic of Malta, the Republic of Poland, the Republic of Slovenia and the Slovak Republic to the European Union. http://europa.eu.int/comm/enlargement/negotiations/treaty_of_accession_2003/index.htm

Volk, T. (2004): Uticaj agrarne politike na razvoj poljoprivrede Slovenije u periodu tranzicije i uključenja u Evropsku uniju. Doktorski rad, Beograd, Poljoprivredni fakultet, Univerzitet u Beogradu.


© DAES 2005

TRGOVINA S KMETIJSKIMI IN ŽIVILSKIMI PROIZVODI NA OBMOČJU SREDNJE IN VZHODNE

EVROPE: ALI JE SLOVENIJA KONKURENČNA?

Štefan BOJNECa, Jernej TURKb, Darja MAJKOVIČc

IZVLEČEK

V prispevku obravnavamo trgovino s kmetijskimi in živilskimi proizvodi (v nadaljevanju agroživilskimi proizvodi) na temelju komparativne analize mednarodne menjave novih držav članic EU, s poudarkom na Sloveniji. V analitičnem delu prispevka proučujemo geografsko porazdelitev uvoza in izvoza obravnavanih držav in razlagamo vzroke zanje. Hkrati se poslužujemo uporabe nekaterih standardnih zunanjetrgovinskih indikatorjev, ki nam osvetljujejo dejansko stanje in konkurenčnost agroživilskega sektorja na območju držav Srednje in Vzhodne Evrope. Analiziramo prevladujoče tipe trgovanja med znotrajpanožno trgovino v primerjavi z medpanožno trgovino. Ugotavljamo, da je za Slovenijo še vedno značilno, da je velik del trgovanja z agroživilskimi proizvodi medpanožnega tipa, medtem ko le manjšinski del trgovanja poteka znotraj panog . Na temelju razlik v cenah je ugotovljeno predvsem trgovanje s proizvodi nižje kakovosti (uvozna cena primerljivih proizvodov je višja kot izvozna). Rezultati raziskave kažejo, da je sestava uvoza in izvoza za Slovenijo po stopnji predelanosti agroživilskih proizvodov v okviru globalnih trgovinskih trendov. Geografska usmerjenost slovenskih izvoznikov v obravnavanem obdobju pa nakazuje na še vedno zelo prisotno močno izvozno navezanost na tradicionalne trge bivše Jugoslavije. Na drugi strani so opazna negativna gibanja na tržiščih EU, iz česar lahko sklepamo na slabšo konkurenčno pripravljenost slovenskega agroživilstva za prodor zlasti na Enotni evropski trg. Ključne besede: kmetijsko-živilska trgovina, struktura trgovine, tipi trgovanja, znotrajpanožna trgovina, Srednja in Vzhodna Evropa

CENTRAL AND EASTERN EUROPEAN TRADE WITH AGRI-FOOD PRODUCTS: IS SLOVENIA COMPETITIVE?

ABSTRACT

This paper presents comparative analysis of trade in agricultural and food products (agri-food products in the continuation) among EU new member states with emphasis on Slovenia. Trade geography by structures of imports and exports is described by highlighting the reasons for such structures and patterns in development. The competitiveness of the agri-food sector in the selected Central and Eastern European countries is derived from developments in trade structures. The prevailing trade types (inter-industry vs. intra-industry trade) are analysed. The results obtained show that majority of Slovenian agri-food trade is inter-industry trade type, while meanwhile inside

a Univerza na Primorskem, Fakulteta za management Koper, Cankarjeva 5, 6000 Koper;

[email protected] in Turistica - Visoka šola za turizem Portorož, Senčna pot 10, 6320 Portorož; [email protected]

b Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo, Vrbanska 30, 2000 Maribor; [email protected] c Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo, Vrbanska 30, 2000 Maribor; [email protected]

136 Štefan Bojnec in sod.

© DAES 2005

intra-industry trade the exchange of low quality products prevail as the unit value of imported comparable products exceeds their export unit value. By the degree of processing the structure of Slovenian agri-food imports and exports is similar to prevailing global trends, while geographical exports repartition reveals strong traditional attachment to the markets of the former Yugoslavia and less to the EU markets. This indicates lack of Slovenian agri-food export competitiveness and ability to penetrate into Single European Market. Key words: agri-food trade, trade structures, trade types, intra-industry trade, Central and Eastern Europe

1 Uvod Slovenija spada med države, ki so tipične neto uvoznice hrane. Razlogov za večje

povpraševanje od obstoječe ponudbe je nedvomno več. Med njimi je prevladujoča neugodna posestna struktura na slovenskem podeželju in iz tega izhajajoča neustrezna ekonomika obsega kmetijske proizvodnje ter nekonkurenčnost živilsko-predelovalne industrije, ki je v veliki meri odvisna od uvoženih surovin. V zadnjih letih je bil velik del kmetijstva in živilsko-predelovalne industrije (v nadaljevanju: agroživilstvo) podvržen bolj ali manj burnemu in uspešnemu procesu tranzicije ter prestrukturiranja. 1. maja 2004 je Slovenija postala polnopravna članica Evropske unije (EU), na kar naj bi se gospodarski subjekti v slovenskem gospodarstvu v veliki meri prilagodili že v predpristopnem obdobju. Žal tega ne moremo trditi za slovensko agroživilstvo, kar podrobneje utemeljujemo v nadaljevanju prispevka.

Z vstopom Slovenije v EU v letu 2004 je Slovenija prevzela skupno trgovinsko politiko EU in s tem prenesla pristojnosti na nadnacionalno raven ter sprejela vse obstoječe trgovinske sporazume EU s tretjimi državami. Obstoječi trgovinski sporazumi Slovenije so tako prenehali veljati. Zlasti je za Slovenijo na agroživilskem sektorju pomemben stabilizacijsko-pridružitveni sporazum s Hrvaško in tudi Makedonijo ter Bosno in Hercegovino. Vključno s Srbijo in Črno Goro so to bili v preteklosti tradicionalni trgi slovenskih agroživilskih proizvodov. UMAR-jeva (2005) študija analizira učinke vstopa Slovenije v EU, kjer so posebej analizirani učinki prevzema trgovinskih politik EU in odprave prostotrgovinskih sporazumov z bivšimi jugoslovanskimi tržišči. Le-ti so zlasti bili pomembni za izvoz agroživilskih proizvodov pod preferenčnimi pogoji na tržišča Bosne in Hercegovine in Makedonije ter delno tudi na tržišča Hrvaške. Velja pa poudariti, da je do regionalnega prestrukturiranja trgovine prihajalo že v času bivše Jugoslavije v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in zlasti po razpadu bivše Jugoslavije, ko je regionalno prestrukturiranje slovenske trgovine bilo povezano z izgubo jugoslovanskega trga. Vendar pa so številne uvozne dajatve za občutljive kmetijske in živilske proizvode iz EU-15 in novih držav članic EU (NDČ-10)1 (na primer sosednje Madžarske) bile odpravljene šele z vstopom Slovenije v EU. Uvozna zaščita se je tako ohranjala za občutljive proizvode v kmetijstvu, lovu in gozdarstvu ter proizvodnji hrane, pijač in tobaka. V primerjavi z drugim gospodarstvom je za agroživilstvo značilno odstopanje v geografski strukturi trgovine. V obdobju 1996-2004 je delež menjave Slovenije z EU dosegal relativno visoke ravni, saj je bilo 69 % celotnega slovenskega izvoza realiziranega na tržiščih EU, medtem ko je uvoz iz EU predstavljal 76 % celotnega slovenskega slovenskega uvoza (UMAR, 2005). Medtem, ko je delež uvoza agroživilskih proizvodov iz EU relativno visok, je bistveno nižja usmerjenost slovenskega izvoza agroživilskih proizvodov na tržišča EU.

1 Ciper, Češka republika, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška republika in

Slovenija.

Trgovina s kmetijskimi in živilskimi proizvodi …: ali je Slovenija konkurenčna? 137

© DAES 2005

2 Metodologija in uporabljene baze podatkov

2.1 Metodologija Ob analiziranju trgovinske specializacije in dinamičnih sprememb na področju

mednarodne menjave določene države ali skupine držav se pogosto osredotočimo na analizo prevladujočih trgovinskih tipov in razlogov za njihov nastanek in ohranjanje. Tako lahko v osnovi govorimo o medpanožni (trgovina med posameznimi panogami) ali pa znotrajpanožni trgovini (sočasni uvoz in izvoz v panogi). Natančnejša klasifikacija trgovinskih tipov, uporabljena v prispevku, je ponazorjena v preglednici 1. S pomočjo uporabljene metodologije, ki temelji na stopnjah prekrivanja posameznih trgovinskih tokov in razlikah v ceni med uvoženimi in izvoženimi sorodnimi proizvodi (enačba 1, povzeta po Fontagné s sod., 1997; ter preglednica 1) nadalje razčlenimo znotrajpanožno trgovino na trgovino z vertikalno ali pa horizontalno diferenciranimi proizvodi (slednji se lahko nahajajo v visokem ali nizkem kakovostnem razredu).

15.115.11

'

' ≤≤ Mptkk

Xptkk

UVUV

(1)

kjer UV predstavlja vrednost enote proizvoda, X in M sta vrednosti izvoza in uvoza

posameznega proizvoda na šestmestni ravni kombinirane nomenklature (KN). Oznaka k označuje obravnavano državo, ki pa je njena trgovinska partnerica za proizvod p v letu t. V primeru horizontalne diferenciacije proizvodov gre za neznatne ali relativno majhne razlike v kakovostnih značilnostih proizvodov. Porabniki imajo izoblikovane preference do posameznih različic proizvodov, katere se povečujejo z naraščanjem dohodka. Kadar pogoj enačbe (1) ni izpolnjen, govorimo o vertikalno diferenciranih proizvodih, kjer gre za občutnejše razlike v ceni in kakovosti. Torej lahko predpostavimo, da znotrajpanožno trgovino - sočasni uvoz in izvoz znotraj panoge (IIT) tvorita trgovina s horizontalnimi (HIIT) in vertikalno diferenciranimi (VIIT) proizvodi:

VIITHIITIIT += (2)

VIIT lahko nadalje razčlenimo na dve komponenti: na trgovino z vertikalno

diferenciranimi proizvodi visoke kakovosti (HQVIIT) in nizke kakovosti (LQVIIT) (Diaz Mora, 2002). Visok delež LQVIIT pomeni, da država izvaža proizvode nižje kakovosti (dosegajo nizko izvozno ceno) vertikalno diferenciranih proizvodov ali skupin proizvodov. Nasprotno, visok delež HQVIIT nakazuje, da VIIT poteka v obliki izvoza visoke dodane vrednosti na enoto proizvoda v primerjavi z uvozom sorodnih proizvodov. V preglednici 1 je shematično prikazana klasifikacija tipov trgovanja, uporabljena v prispevku.


© DAES 2005

Preglednica 1: Opredelitev tipov trgovanja (Bojnec in sod., 2005)

Stopnja prekrivanja med vrednostjo izvoza in uvoza: Ali predstavlja manjšinski tok vsaj 10% večinskega toka?

Vrednost enote proizvoda trgovanja: Ali se izvozne in uvozne vrednosti enote

proizvoda razlikujejo manj kot 15%?

Da (horizontalna diferenciacija)

Ne (vertikalna diferenciacija)

Da

Dvosmerna trgovina s podobnimi proizvodi

Dvosmerna trgovina z vertikalno diferenciranimi proizvodi - LQVIIT: če UV kk'pt X / UV kk'pt M

< 1/1,15: nizke izvozne cene (nizka kakovost izvoza) in visoka kakovost uvoženih proizvodov

- HQVIIT: če UV kk'pt X / UV kk'pt M > 1,15: visoka kakovost izvoženih in nizka kakovost uvoženih proizvodov

Ne Enosmerna trgovina

2.2 Podatkovni viri Podatke, na katerih temelji trgovinska analiza, smo zbrali iz dveh virov. Prvi vir je

Statistični urad Republike Slovenije (na ravni šestih mest klasikacije KN za obdobje 1996-2002). Drugi vir je Eurostatova baza podatkov Comext (serija podatkov v obdobju 1999-2003, na ravni osmih mest klasifikacije KN). V obeh primerih smo zajeli podatke prvih 24 poglavij klasifikacije KN. Gre torej izključno za podatke o agroživilskih proizvodih. Nadalje smo razdelili proizvode na predelane in nepredelane proizvode2. Pri tem smo predpostavili, da imajo predelani proizvodi višjo stopnjo dodane vrednosti od primarnih, nepredelanih proizvodov. Za razvrščanje agroživilskih proizvodov v pomenske skupine smo uporabili klasifikacijo po Chevassus-Lozza in Gallezot (1998). Proizvode agroživilstva smo razvrstili v deset skupin: sadje in zelenjava, žita, mleko in mlečni proizvodi, oljnice, meso in mesni proizvodi, pijače, začimbe, ribe, sladkor in ostalo.

3 Rezultati z razpravo

3.1 Geografska struktura trgovine v agroživilskih proizvodih Slovenije Iz preglednice 2 je razviden neprekinjen negativen saldo zunanje blagovne menjave

agroživilskih proizvodov Slovenije z najpomembenjšimi državami trgovinskimi partnericami, z izjemo trgov bivše Jugoslavije (glej tudi sliko 1). V obravnavanem obdobju je edino na trgih bivše Jugoslavije prisotna pozitivna trgovinska bilanca, s trendom povečevanja vse do pristopnega leta 2004. Takšen vzorec obnašanja slovenskih agroživilskih izvoznikov ni bil najbolj pričakovan. V luči pričakovanega pristopa k EU in posledičnim spremembam zunanjetrgovinskih politik bi pričakovali večjo usmerjenost izvoza na trge držav, ki zlasti sestavljajo Enotni trg EU. UMAR (2005) tako poroča, da se je v pristopnem letu 2004 povečal slovenski uvoz agroživilskih proizvodov iz EU za več kot četrtino. Zlasti gre za povečan uvoz prej bolj zaščitenih občutljivih proizvodov kot so mlečni izdelki in jajca, meso in mesni izdelki ter pijače. Na drugi strani se je zmanjšal

2 Uporabljena je klasifikacija Združenih narodov po osnovnih ekonomskih kategorijah (BEC Rev. 3). Za

podrobnejši opis glej Bojnec s sod., 2005.


© DAES 2005

izvoz agroživilskih proizvodov. Gre predvsem za skupini proizvodov pijače in mesni izdelki. V letu 2004 se je izvoz na trge držav bivše Jugoslavije zmanjšal za 15 % predvsem zaradi ukinitve preferencialnih trgovinskih sporazumov in zaradi slovenskega zmanjšanja velikega dela izvoznih spodbud. Izvoz na trge EU se je prav tako zmanjšal za 4 %. Te spremembe imajo negativne učinke na gospodarsko aktivnost in zaposlenost v živilsko predelovalni industriji. Zlasti gre za sektorje, ki so v preteklosti uživali največjo ali vsaj določeno zaščito kot so proizvodnja mleka in mlečnih izdelkov ter proizvodnja pijač (UMAR, 2005).

Preglednica 2: Slovenska blagovna menjava agroživilskih proizvodov s tujino v mio € (izvoz v FOB in uvoz v CIF cenah3 ) v letih 1996, 1999 in 2002 (Majkovič, 2005)

EU Trgi bivše Jugoslavije CEFTA* Drugo Skupaj

1996

Izvoz 65,58 175,52 8,25 33,04 282,38

Uvoz 316,93 82,11 89,76 145,15 633,96

Saldo blagovne menjave (X-M) -251,36 93,41 -81,51 -112,12 -351,57

1999

Izvoz 90,36 179,43 11,02 36,37 317,17

Uvoz 349,73 66,75 110,39 117,79 644,66


2002

Izvoz 83,19 269,30 11,35 43,65 407,49

Uvoz 413,96 80,23 129,67 135,28 759,14


*CEFTA vključuje naslednje države: Madžarska, Poljska, Češka Republika, Slovaška Republika, Bolgarija in Romunija.

Nadalje rezultati raziskave kažejo, da se Slovenija po sestavi uvoza in izvoza po stopnji

predelanosti agroživilskih proizvodov glede na klasifikacijo proizvodov BEC Organizacije združenih narodov giblje v okviru globalnih trgovinskih trendov, značilnih za razvite države. Po poročanju STO (2004) je za države v razvoju značilen izvoz večinoma nepredelanih (primarnih) kmetijskih proizvodov (glej tudi Gelhar in Coyle, 2001). Naraščajoče tendence v potrošnji predelanih agroživilskih proizvodov empirično kaže raziskava Surry-a s sod. (2002). Zabeležena je naraščajoča poraba predelanih agroživilskih proizvodov, ki izhaja iz več medsebojno povezanih dejavnikov. Pri proizvodnji predelanih proizvodov je proizvajalcu na voljo več načinov predelave za diferenciacijo njegovega proizvoda in za dodajanje višje dodane vrednosti. Takšni, diferencirani proizvodi tudi potencialno pospešujejo znotrajpanožno trgovino. Sočasno z naraščanjem kupne moči prebivalstva pa potrošniki raje izbirajo med mnogovrstnimi različicami podobnih proizvodov, zlasti če so prepoznavni po uveljavljeni blagovni znamki. Prav tako je v razvitih državah moč zaznati tendenco nastajanja manjših gospodinjstev in

3 FOB=free on board in CIF=cost insurance freight


© DAES 2005

naraščajočo zaposlenost ženske delovne sile, kar povzroča in krepi povečano potrošnjo predelanih in v večji meri za končno potrošnjo že pripravljenih proizvodov. Po poročanju STO (2004) so tovrstni razvojni trendi značilni za praktično vse razvite države. Pri izvozu je majhen delež predelanih proizvodov (15 % ali manj) opazen pri državah v razvoju kot so na primer Kamerun, Etiopija in Honduras. Za primerjavo naj dodamo, da delež predelanih proizvodov v slovenskem izvozu agroživilskih proizvodov znaša 79 % v letu 2002 in 60 % pri uvozu (glej preglednico 3).

Geografska porazdelitev izvoza v letih 1996 in 2002

0

10

20

30

40

50

60

70

80

EU CEFTA Ex Jugoslavija Drugo

%

19962002

Geografska porazdelitev uvoza v letih 1996 in 2002

0

10

20

30

40

50

60

EU CEFTA Ex Jugoslavija Drugo

%

19962002

Slika 1: Geografska porazdelitev slovenske blagovne menjave agroživilskih proizvodov v

letih 1996 in 2002 (Majkovič, 2005).

Primerjalno gledano, se Slovenija po sestavi prevladujočega trgovanja v celotnem blagovnem uvozu in izvozu po stopnji predelanosti proizvodov giblje v okvirih, ki so značilni za razvite države. Tega pa ne moremo trditi za prevladujoči tip trgovanja z agroživilskimi proizvodi, za katere velja enosmerna trgovina. Skoraj zanemarljiv delež dvosmerne (znotrajpanožne) trgovine nakazuje v skladu s teorijo (glej Fontagne s sod., 1997, Diaz-Mora, 2002, itd.), da trgujemo z državami, ki se razlikujejo od Slovenije v smislu različnih stopenj razpoložljivosti proizvodnih dejavnikov, različnih stopenj tehnologije in podobno. Visok delež enosmerne trgovine v procesu integriranja praviloma vodi do večjih prilagoditvenih stroškov v procesu prilagajanja ali pa do bolj izrazite specializacije posamezne države v omejeno število prozvodnih aktivnosti (preglednica 4). Slednje lahko vodi do aglomeracije izbranih ekonomskih aktivnosti na določenem


© DAES 2005

Preglednica 3: Slovenska blagovna menjava s tujino v agroživilskih proizvodih v mio € (izvoz v FOB in uvoz v CIF cenah) v letu 2002, glede na stopnjo predelanosti proizvodov (Majkovič, 2005)

Nepredelani proizvodi Predelani proizvodi

EU

Izvoz 26,78 56,41

Uvoz 155,00 258,95

Saldo blagovne menjave (X-M) -128,22 -202,55

Trgi bivše Jugoslavije

Izvoz 51,25 218,04

Uvoz 13,58 66,65

Saldo blagovne menjave (X-M) 37,67 151,40

CEFTA

Izvoz 3,08 8,26

Uvoz 67,15 62,53


Drugo

Izvoz 3,60 40,05

Uvoz 69,48 65,80


Skupaj

Izvoz 84,72 322,77

Uvoz 305,21 453,93


Preglednica 4: Tipi trgovanja v slovenski blagovni menjavi agroživilskih proizvodov v letih 1996, 1999 in 2002 (Majkovič, 2005)

Delež v menjavi agroživilskih proizvodov (%) Trgovinski tok 1996 1999 2002

Dvosmerna trgovina s podobnimi (horizontalno diferenciranimi) proizvodi

2,50 2,21 2,49

Dvosmerna trgovina z visoko kakovost-nimi vertikalno diferenciranimi proizvodi

4,70 3,91 4,10

Dvosmerna trgovina z nizko kakovost-nimi vertikalno diferenciranimi proizvodi

5,72 6,72 5,06

Enosmerna trgovina 87,09 87,15 88,34

Skupaj 100,00 100,00 100,00


© DAES 2005

področju. Posamezna država ali regija se specializira v določeno panogo, medtem ko ostale popolnoma opusti. Kot bomo prikazali v nadaljevanju, je podobne enosmerne oblike trgovanja moč bolj ali manj zaslediti v vseh NDČ. Po Thomu (1998) je obseg znotrajpanožne trgovine med EU-15 in državami srednje in vzhodne Evrope pokazatelj prihodnjega približevanja ravni dohodka EU-15. Zato je znotraj-panožna trgovina obravnavana kot mehanizem za prenos tehnologije in sredstvo za zmanjševanje tehnoloških razlik med trgovinskimi partnericami. Čimbolj sta si državi podobni glede razvitosti (dohodka na prebivalca), tem bolj sta si podobni glede strukture povpraševanja in tem večji je potencial za njuno medsebojno trgovino z različicami oziroma diferenciranimi proizvodi. Če bi le-te bilo mogoče proizvajati s konstantnimi donosi, bi vsaka država lahko proizvajala vse in znotraj-panožna trgovina za zadovoljitev potrošnikovih preferenc po različnih proizvodih ne bi bila potrebna. V realnosti interne ekonomije obsega (in s tem nepopolne konkurence ter različne ekonomske uspešnosti pri proizvodnji različnih proizvodov) preprečujejo posamezni državi, da bi proizvajala celotni spekter, saj bi v tem primeru bil obseg proizvodnje posamezne različice premajhen in z vidika naraščajočih stroškov neekonomičen (Damijan, 1998).

3.2 Značilnosti trgovanja z agroživilskimi proizvodi v novih državah članicah (NDČ) EU

V letu 2004 se je v razširjeni EU na Enotnem evropskem trgu povečalo tako število potrošnikov in s tem povpraševanje, kot tudi velikost proizvodnje agroživilskih izdelkov. NDČ so v predpristopnem obdobju kot pogoj za vključevanje na skupni trg morale sprejeti in implementirati zakonodajo EU s pripadajočimi številnimi standardi kakovosti in zaščite okolja ter ukrepi, ki so še posebej številni na področju kmetijstva in živilskopredelovalne industrije. Chevassus-Lozza s sod. (2005) tako empirično ocenjuje pomen trgovinskih ovir, ki so obstojale pred vstopom v EU, na obseg trgovinskih tokov. S pomočjo gravitacijskega modela nakazuje na precej uspešno implementacijo pravnega reda EU (acquis communautaire) v izbranih NDČ. Nekatere značilnosti blagovne menjave agroživilskih proizvodov vseh desetih NDČ pa so predstavljene v preglednicah od 5 do 8.

Preglednica 5: Blagovna menjava agroživilskih proizvodov v novih državah članicah (NDČ-10) v letu 2003 (v mio €) (Majkovič, 2005)

Izvoz Uvoz Saldo

Češka Republika 1.212,49 2.196,42 -983,93

Slovenija 248,79 741,74 -492,95

Slovaška Republika 523,02 941,15 -418,13

Latvija 171,18 543,62 -372,43

Ciper 145,00 461,41 -316,41

Malta 92,62 319,72 -227,10

Estonija 294,57 505,99 -211,42

Poljska 3.037,12 3.183,07 -145,95

Litva 600,74 640,06 -39,32

Madžarska 2.624,13 1.340,14 1.283,99


© DAES 2005

Preglednica 5 prikazuje negativno bilanco menjave agroživilskih proizvodov NDČ z izjemo Madžarske. Le-ta je s svojimi ugodnimi naravnimi danostmi in sposobnostjo pridobivanja tujega kapitala v obliki neposrednih tujih investicij (Jansik 2004; Swinnen 2001) postala z naraščajočo produktivnostjo v primerjavi z ostalimi NDČ mednarodno konkurenčna v blagovni menjavi agroživilskih proizvodov z EU (Fertő, 2005).

Preglednica 6: Geografska porazdelitev uvoza agroživilskih proizvodov (%) v NDČ-10 v letu 2003 (Majkovič, 2005)

Tržni deleži (%)

Skupni agroživilski

uvoz (mio €) EU-15 NDČ Drugo*

Ciper 461,41 58,22 0,39 41,38

Češka Republika 2.196,42 52,01 24,17 23,82

Estonija 505,99 51,64 24,56 23,8

Madžarska 1.340,14 51,66 10,31 38,04

Litva 640,06 45,5 22,17 32,33

Latvija 543,62 42,51 40,79 16,7

Malta 319,72 76,53 0,45 23,02

Poljska 3.183,07 52,22 5,82 41,96

Slovenija 741,74 53,59 14,13 32,29

Slovaška Republika 941,15 33,06 12,31 54,64

*Skupino drugo sestavljajo vse države razen EU-15 in NDČ-10.

Preglednica 7: Geografska porazdelitev izvoza agroživilskih proizvodov (%) v NDČ-10 v letu 2003 (Majkovič, 2005)

Tržni deleži (%)

Skupni agroživilski

izvoz (mio €) EU-15 NDČ Drugo

Ciper 145,00 66,16 4,97 28,87

Češka Republika 1.212,49 35,45 43,33 21,22

Estonija 294,57 36,14 35,93 27,93

Madžarska 2.624,13 51,04 12,46 36,5

Litva 600,74 30,72 26,1 43,18

Latvija 171,18 26,35 30,88 42,77

Malta 92,61 13,97 0,16 85,87

Poljska 3.037,12 52,63 13,07 34,3

Slovenija 248,79 22,23 3,38 74,39



© DAES 2005

Iz preglednice 8 je razvidno, da v vseh NDČ-10 prevladuje enosmerna trgovina, ki je najbolj prisotna v primeru Cipra in Malte. Enosmerna trgovina dosega najmanjši delež na Slovaškem. Fontagné s sod. (1997) ugotavlja podobno strukturo trgovanja z agroživilskimi proizvodi v EU-15. Tudi v tem primeru prevladuje enosmerna trgovina, vendar pa z znatno manjšim deležem: 60 % v kmetijskem sektorju in 73 % v živilskem sektorju (povprečje za EU 15 v letu 1994). Od NDČ-10 se temu povprečju v letu 2003 najbolj približa Slovaška, ki pa trguje večinoma s svojo najpomembnejšo partnerico Češko Republiko. Ta pojav si je moč razlagati s skupno zgodovino omenjenih držav, ki rezultira s še vedno podobnimi preferencami in kupno močjo potrošnikov na sosednjem češkem trgu, medtem ko se je le-ta že preusmerila na trge EU. Bojnec in Fertő (2005) za bilateralno agroživilsko trgovino med Madžarsko in Slovenijo ugotavljata prevladujoče enosmerne, medpanožne trgovinske tokove, ki v glavnem pomenijo uvozne tokove iz Madžarske v Slovenijo. Delež znotrajpanožne trgovine je relativno zelo nizek. V tej notranji strukturi znotrajpanožne trgovine za Madžarsko prevladujejo visoko kakovostne vertikalne različice agroživilskih proizvodov in v manjši meri in bolj nestabilno po posameznih letih za Slovenijo. To kaže na specializacijo madžarskega agroživilskega izvoza na visoko kakovostne različice proizvodov, za katere obstaja povpraševanje na slovenskem tržišču.

Preglednica 8: Tipi trgovanja v blagovni menjavi agroživilskih proizvodov v NDČ v letu 2003 (%) (Majkovič, 2005)

Dvosmerna trgovina s podobnimi

(horizontalno diferenciranimi)

proizvodi

Dvosmerna trgovina z nizko kakovostnimi

vertikalno diferenciranimi

proizvodi

Dvosmerna trgovina z visoko

kakovostnimi vertikalno

diferenciranimi proizvodi

Enosmerna trgovina

Malta 1,13 0,58 0,60 97,69

Estonija 4,90 1,71 3,39 90,00

Latvija 1,74 8,81 2,02 87,43

Litva 2,55 1,88 3,85 91,72

Poljska 0,86 2,99 2,53 93,62

Češka republika 5,41 6,87 6,09 81,64


Madžarska 1,43 3,38 2,66 92,54

Slovenija 1,87 2,19 3,15 92,79

Ciper 0,11 0,55 1,30 98,04

4 Zaključek Slovensko agroživilstvo se po pristopu v razširjeno EU sooča z zmanjšano gospodarsko

aktivnostjo in zaposlenostjo v sektorju. Na temelju izdelane trgovinske analize in delne predstavitve rezultatov v pričujočem prispevku takšen razvoj dogodkov ni presenetljiv. V obdobju po slovenski osamosvojitvi pa vse do povezovanja in članstva v EU smo priča v splošnem neuspešnemu konkurenčnemu vstopu slovenskega agroživilskega sektorja na


© DAES 2005

tržišča EU. Pred vstopom v EU je Slovenija večji del agroživilskih proizvodov uvažala iz EU, medtem ko je pomemben delež agroživilskega izvoza bil geografsko še naprej usmerjen na bivša jugoslovanska tržišča. Glede na deklarirano prioriteto članstva v EU bi pričakovali večjo izvozno usmerjenost in navezovanje strateških partnerstev s trgovinskimi in drugimi povezavami s partnerji iz EU. Empirični rezultati ne potrjujejo, da v slovenski trgovini agroživilskih proizvodov prevladujejo ekonomsko sorodne države s podobno stopnjo obilja proizvodnih dejavnikov in podobno stopnjo tehnološkega napredka. To kaže na to, da so določeni dejavniki omejevali razvoj trgovinskih tokov, ki bi se v večji meri razvijali na temelju primerjalnih prednosti in koriščenju ekonomije obsega, kakor tudi na večjem upoštevanju preferenc potrošnikov po različnosti sorodnih proizvodov.

Pričakovani so večji premiki na področju slovenske menjave agroživilskih proizvodov zaradi spremenjenega zunanjetrgovinskega režima in lažjih pogojev poslovanja (odprava carinskih kontrol in formalnosti ter posledično znižanje trgovinskih stroškov). Rezultati trgovinske analize in številni konkretni primeri kažejo na to, da je slovenska živilsko predelovalna industrija že nekaj let ne samo nekonkurenčna, ampak razvojno vse bolj zaostaja. Njeno nadaljnje zaostajanje, morebitno kopičenje izgub in nadaljnja zadolževanja lahko tudi pomenijo, da se njen večji del ni več v stanju sam uspešno prestrukturirati in kosati z odprto tujo konkurenco. Odprta trgovina z EU in vstopi tujih veletrgovcev in njihovih dobaviteljev bodo zanimivi tako dolgo, dokler bodo slovenski trgi omogočali določene rente, ki zlasti izhajajo iz neučinkovitosti in iz izgrajenih monopolnih položajev v preteklosti. Sklepati je tudi mogoče, da bo predviden prevzem evra v letu 2007 pozitivno vplival na krepitev trgovinskih tokov. Zaradi povečane konkurenčnosti in lažjega pretoka agroživilskih proizvodov pa bo verjetno prišlo še tudi do nadaljnjega upadanja cen nekaterih vrst hrane, katerim smo bili priča že v preteklih dveh letih in do vse večjega poudarka na kakovosti in različicah za potrošnike z višjimi dohodki. To pa so tudi razlogi, da je možno pričakovati povečanje znotrajpanožne trgovine in znotraj nje zlasti visoko kakovostno diferenciranih proizvodov. Omenjena tendenca je že prisotna v madžarskem izvozu agroživilskih proizvodov v Slovenijo.

5 Literatura Bojnec Š., Fertő I. 2005. The pattern of agricultural trade between Hungary and Slovenia.

»Agriculture in Central Europe - Potentials and Risks«, 47th Georgikon Scientific Conference / 15th ÖGA Annual Meeting, Keszthely, Hungary, 29-30 september.

Bojnec Š., Majkovič D., Turk J. 2005. Trade Types in Slovenian Primary and Processed Agricultural Trade. Predstavljeno na: EAAE Congress, Copenhagen, 24-27 avgust.

Chevassus - Lozza E., Majkovič D., Persillet V., Unguru M. 2005. Technical Barriers to Trade in the European Union : Importance for the New EU Members. An Assessment for Agricultural and Food Products. Predstavljeno na: EAAE Congress, Copenhagen, 24-27 avgust.

Chevassus-Lozza and Gallezot, 1998. Les effets de l’élargissement de l’Union aux PECO sur les marchés agricoles et agro-alimentaires. Study for French Ministry of Agriculture and Fish, convention no96 G5 01 02.

Damijan P.J. 1998. Vpliv ekonomij obsega na zunanjetrgovinsko specializacijo. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta: 258 str.

Díaz-Mora C. 2002. The Role of Comparative Advantage in Trade within Industries: A Panel Data Approach for the European Union. Weltwirtschaftliches Archiv, 138(2): 291-316.

Fertő I. 2005. Vertically differentiated trade and differences in factor endowment: The case of agri-food products between Hungary and the EU, Journal of Agricultural Economics, 56(1): 117-134.

Fontagné, L., Freundenberg M., Peridy N. 1997. Trade patterns in the Single Market. CEPII, Working Paper No 97-07. CEPII, Paris. 145 str.


© DAES 2005

Gehlhar M., Coyle W. 2001. Global Food Consumption and Impacts on Trade Patterns. In: Changing Structure of Global Food Consumption and Trade /WRS-01-1. Economic Research Service/USDA: 4-13.

Jansik C. 2004. Food Industry FDI - An Integrating Force between Western and Eastern European Agri-food Sectors. Eurochoices, vol. 3, No. 1: 12-16.

Majkovič D. 2005. Slovenska zunanja trgovina s kmetijskimi in živilskimi proizvodi: analitični pristop in modeliranje. Doktorska disertacija v pripravi.

Swinnen J. 2001. Will Enlargement Cause a Flood of Eastern Food Imports, Bankrupt the EU Budget and Create WTO Conflicts? Eurochoices (Premier Issue) 1(1): 48-53.

Surry Y., Herrard N., Le Roux Y. 2002. Modelling trade in processed food products: an econometric investigation for France. European Review of Agricultural Economics, 29(1): 1-27.

STO. 2004. Exploring the linkage between the domestic policy environment and international trade. Ženeva: Svetovna trgovinska organizacija/World Trade Organisation..

Thom R. 1998. The Structure of Eu-CEE Intra-Industry Trade. Centre for Economic Research working paper series 99.1. Dublin: 25 str.

UMAR (Urad za makroekonomske analize in razvoj), 2005. Učinki vstopa Slovenije v EU na gospodarska gibanj v letu 2004. Delovni zvezek št. 5, zbirka Delovni zvezki. Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj: 45 str.


© DAES 2005

DEJAVNIKI KONKURENČNOSTI SLOVENSKEGA SADJARSTVA

Katja VADNALa, Vesna ALIČb, Petra ZIHERLc

IZVLEČEK

Prispevek predstavlja rezultate empirične raziskave o pomenu ključnih dejavnikov odločanja (poslovni cilji, zaznavanje tržnih razmer in vzvodov ter dejavnikov konkurenčnosti), ki je bila izvedena po metodi ankete z osebnim spraševanjem vseh, v register sadovnjakov vpisanih pravnih in fizičnih oseb. Z metodo faktorske analize so identificirali ključne spremenljivke pri opazovanih indikatorjih, na podlagi katerih so z metodami razvrščanja v skupine identificirali tipične skupine opazovanih sadjarjev. Rezultati kažejo, da se glede na cilje sadjarji delijo v dve skupini: ciljno orientirani in ciljno dezorientirani. Njihove zaznave tržnih razmer in vzvodov določajo trije faktorji: trženjska konkurenčnost, organizacija pridelovalcev in tržna moč kupcev, po katerih jih je mogoče deliti v tri skupine: pristaše organizacije pridelovalcev, usmerjene h kupcu in netržno usmerjene. Razumevanje dejavnikov konkurenčnosti pojasnjujeta dva faktorja, upravljanje in sredstva, ki delita opazovane sadjarje v tri skupine: sadjarje tradicionaliste, sadjarje previdneže in sadjarje podjetnike. Dejstvo, da med pristaši organizacije pridelovalcev prevladujejo ciljno dezorientirani sadjarji ter sadjarji tradicionalisti ter previdneži, lahko pomembno ovira prihodnjo rast števila in tržne moči organizacij pridelovalcev kot osnovnega kmetijskopolitičnega orodja za preseganje fragmentiranosti ponudbe dejavnosti.

FACTORS OF SLOVENE FRUIT SECTOR COMPETITIVENESS

ABSTRACT

Paper represents the results of an empirical research on the relevant key factors of a decision making (business aims, perceptions of market situation and forces, and factors of competitiveness), carried out by a personal inquiry of all the fruit growers, corporations and farms, listed in the Slovene register of the orchards. Factor analysis was applied to identify the key variables of the studied indicators that were used for clustering of the surveyed fruit growers into typical groups, thereafter. The results show that in term of the aims there are two groups of the fruit growers: end-oriented and end-disoriented ones. Their perceptions of a market situation and forces are defined by three factors, competitiveness in term of marketing, producers’ organization and market power of buyers, which divide them into three typical groups: supporters of a producers’ organization, oriented to a buyer and off-market oriented ones. Understanding of the factors of competitiveness is described by two factors: management and resources that cluster the surveyed fruit growers into three groups: traditionalists, cautious ones and entrepreneurs. Among the supporters of a producers' organization the end-disoriented, as well as traditionalist and cautious fruit growers prevail. This might be an important

a Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za agronomijo, Jamnikarjeva 101, 1000 Ljubljana;

[email protected] b Isti naslov; [email protected] c Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, Kardeljeva ploščad 5, 1000 Ljubljana; [email protected]

148 Katja Vadnal in sod.

© DAES 2005

hindering factor of the further development and strengthening of the producers' organizations as an important tool of agricultural policy to suppress the fragmentation of a fruit supply.

1 Uvod Razvojni problemi slovenskega sadjarstva so bili v zadnjih letih predmet številnih

kakovostnih in poglobljenih raziskav (Turk in Rozman, 2001; Turk in Rozman, 2002; Rozman in sod., 2004; Štampar, 2004, Majkovič in Turk, 2004, Tonjko in Unuk, 2004; Udovč in Brecl, 2004). Njihovi rezultati odkrivajo številne razvojne probleme, s katerimi se dejavnost sooča, in ponujajo vsestransko argumentirane rešitve za preseganje slabosti, katerih udejanjanje pa je odvisno predvsem od pridelovalcev. O njih pa vemo malo. Poznamo jih predvsem kot tehnologe, bistveno manj pa kot nosilce poslovnih odločitev. Zato je naš cilj, da poskušamo ugotoviti, kakšna je trženjska kultura slovenskih sadjarjev, ki je pomemben dejavnik gospodarsko učinkovitih poslovnih odločitev (Možina, 2002; Lengnick-Hall in Abdinnour-Helm, 2004; Baird in sod., 2004) in na kakšne ovire lahko naletimo pri spodbujanju organizacij pridelovalcev kot pomembnega kmetijskopolitičnega orodja pri upravljanju s ponudbo.

2 Metoda dela Pri raziskovanju smo izhajali iz predpostavke, da poslovno kulturo lahko pojasnimo s

tremi dimenzijami: poslovnim ciljem, percepcijo tržnih razmer ter vzvodov in viri konkurenčnosti.

POSLOVNI CILJ

PERCEPCIJA TRŽNIH RAZMER IN VZVODOV

VIRI KONKURENČNOSTI

Polje

po

slov

ne

odloči

tve

Slika 1: Enostaven model poslovnega odločanja

Empirično raziskavo smo izvedli po metodi ankete z osebnim spraševanjem. Anketirali smo vse, v slovenski register sadovnjakov vpisane pravne in fizične osebe (N=197). Dimenzijo »Poslovni cilji« je sestavljalo 9 spremenljivk. Pri opredeljevanju dimenzije »Percepcija tržnih razmer in vzvodov« smo uporabili 38 spremenljivk. Dimenzijo »Viri konkurenčnosti« smo strukturirali v 7 skupin (naravni viri, tehnologija, finančni viri, človeški viri, vodenje, organizacija in trženje) s skupno 61 spremenljivkami. Ker dimenzij »Percepcija tržnih razmer in vzvodov« in »Viri konkurenčnosti« ni mogoče meriti neposredno, samo uporabili faktorsko analizo po metodi glavne komponente, ki je

Dejavniki konkurenčnosti slovenskega sadjarstva. 149

© DAES 2005

omogočila meritve značilnih indikatorjev obeh dimenzij. Pri razvrščanju sadjarjev v tipične skupine smo uporabili hierarhično metodo razvrščanja v skupine. Asociativnost med tipičnimi skupinami sadjarjev, določenimi na podlagi opazovanih indikatorjev oziroma spremenljivk, smo preizkusili s χ2 testom.

3 Rezultati

3.1 Poslovni cilji Jasno in nedvoumno postavljeni poslovni cilji so bistvenega pomena za kakovost

poslovnih aktivnosti in njihovo učinkovitost. Pokaže pa se, da se sadjarji razlikujejo ravno po pomenu, ki ga pripisujejo opredeljevanju poslovnih ciljev. Razvrstijo se v dve skupini. V prvi skupini so sadjarji, ki so jim vsi poslovni cilji nadpovprečno pomembni. Teh je 106 ali 54 % vseh. To skupino bi lahko poimenovali »Ciljno orientirani sadjarji«. V drugi skupini so sadjarji, ki so jim poslovni cilji relativno nepomembni. To skupino lahko poimenujemo »Ciljno dezorientirani sadjarji«. V obeh skupinah sta najvišje vrednotena cilja dobičkonosnost in gospodarska varnost, kakor je ocenilo 91 ali 46 % vseh anketiranih sadjarjev.

Preglednica 1: Razvrščanje sadjarjev po pomembnosti poslovnih ciljih (aritmetična sredina; 1 - najbolj pomembno, 5 - najmanj pomembno)

Skupini

Indikatorji

ciljno orientirani

sadjarji

ciljno dezorientirani

sadjarji

Skupno povprečje

Povečanje dobička oziroma prihodka 1,085 1,797 1,414

Zagotovljen odkup sadja 1,189 1,989 1,558

Povečanje dodane vrednosti in s tem cene pridelkov 1,236 2,187 1,675

Zmanjšanje gospodarskega tveganja 1,302 2,165 1,701

Pridelati več na vloženo delo 1,316 2,231 1,739

Povečanje obsega prodaje 1,274 2,341 1,766

Povečanje tržnega deleža 1,311 2,582 1,898

Zmanjšanje zadolženosti 1,547 3,044 2,239

Povečanje obsega nasadov in proizvodnje 1,811 2,819 2,277

3.2 Zaznavanje tržnih razmer in vzvodov Zaznave sadjarjev o tržnih razmerah in vzvodih pojasnjujejo trije faktorji. Prvi faktor

ima izrazite uteži na spremenljivkah, ki se nanašajo na trženjske elemente položaja na trgu in ga tako poimenujemo »Trženjska konkurenčnost«. Drugi faktor ima poudarek na spremenljivkah, ki so povezane z organizacijo pridelovalcev in ga tako tudi poimenujemo »Organizacija pridelovalcev - OP«. Glede na uteži pri spremenljivkah tretji faktor poimenujemo »Tržna moč kupcev«.


© DAES 2005

Preglednica 2: Faktorji, ki pojasnjujejo zaznave sadjarjev o tržnih razmerah in vzvodih

Faktor Indikatorji Strukturne uteži

Razmere na trgu zelo dobro poznamo. 0,415

Trg je urejen, če tržna cena pokrije stroške pridelovanja. 0,426

Trg je urejen, če je zadovoljen kupec. 0,613

S kupci našega sadja imamo zelo dobre poslovne odnose. 0,455

Kupce našega sadja zelo dobro poznamo. 0,445

Za kupce našega sadja je najbolj pomembno razmerje med kakovostjo in ceno.

0,449

Za kupce našega sadja je najpomembnejša cena, ki jo mora za sadje plačati.

0,525

Kupci našega sadja se za nakup odločajo na podlagi izgleda sadja. 0,514

Redno spremljamo in se zato lahko odzivamo na delovanje konkurentov.

0,528

Nevarnost vstopa novih konkurentov - ponudnikov sadja je majhna.

0,427

Faktor 1: trženjska konkurenčnost (% pojasnjene variance: 20,107)

Kupci so zelo zvesti sedanjim ponudnikom in bi jih novi ponudniki težko pridobili na svojo stran.

0,583

Včlanitev v organizacijo pridelovalcev (OP) pomembno prispeva k boljši prodaji sadja.

0,841

Včlanitev v organizacijo pridelovalcev (OP) pomembno prispeva k boljšemu tržnemu položaju sadjarja.

0,93

Glavna korist od včlanitve v organizacijo pridelovalcev (OP) je boljši konkurenčni položaj posameznega sadjarja.

0,866

Glavna korist od včlanitve v organizacijo pridelovalcev (OP) je možnost pridobivanja subvencij.

0,557

Faktor 2: organizacija pridelovalcev (% pojasnjene variance: 12,840)

Svojo prihodnost vidimo le v okviru utrjevanja organizacije proizvajalcev (OP).

0,443

Le z znižanjem stroškov pridelovanja lahko ohranimo oziroma povečamo svojo konkurenčnost na trgu sadja.

-0,165

Svoj konkurenčen položaj na trgu lahko ohranimo oziroma povečamo le tako, da se naša ponudba razlikuje od ponudbe konkurentov.

-0,074

Svojo konkurenčnost lahko ohranimo oziroma izboljšamo le tako, da se osredotočimo na tržne vrzeli (niše) in znižamo stroške pridelovanja.

-0,192

Svojo konkurenčnost lahko ohranimo oziroma izboljšamo le tako, da se osredotočimo na tržne vrzeli (niše) in se s svojo ponudbo razlikujemo od konkurentov.

-0,218

Z glavnimi kupci imamo sklenjene dolgoročne pogodbe za dobavo blaga.

-0,55

Pogajalska moč naših glavnih kupcev je velika. -0,809

Faktor 3: tržna moč kupcev (% pojasnjene variance: 7,804)

Pogajalska moč naših glavnih kupcev je velika ker jih je malo. -0,776


© DAES 2005

Glede za zaznave tržnih razmer in vzvodov se sadjarji delijo v tri skupine. V prvo skupino se uvrščajo sadjarji, ki se od drugih razlikujejo predvsem po pozitivni vlogi, ki jo pripisujejo organizaciji pridelovalcev. Zato jih poimenujemo »Pristaši OP«. Za to skupino, ki šteje 85 oziroma 43 % vseh sadjarjev, je značilno, da nevarnost vstopa novih konkurentov vrednosti višje kot drugi dve skupini. Glede na to lahko sklepamo, da v organizaciji pridelovalcev vidijo predvsem orodje za ohranitev svojih tržnih deležev. Za drugo skupino, ki šteje 54 ali 27 % vseh, je značilno, da pripisuje tržnim razmeram in vzvodom relativno večji oziroma največji pomen in da je izraziteje usmerjena h kupcu. Zato jo poimenujemo »H kupcu usmerjeni«. Ta skupina je primerjalno bolj naklonjena poslovni samostojnosti, ima pa tudi do organizacije pridelovalcev zmerno pozitiven odnos. Za tretjo skupino, ki jo imenujemo »Netržno usmerjeni« in šteje 58 ali 25 % vseh, je značilno, da imajo glede tržnih razmer in vzvodov v primerjavi z drugima dvema skupinama bolj negativen odnos.

Preglednica 3: Razvrščanje sadjarjev po zaznavah tržnih razmer in vzvodov (aritmetična sredina; 1 - najbolj pomembno, 5 - najmanj pomembno)

Skupine

Indikatorji pristaši

OP usmerjeni h kupcu

netržno usmerjeni

Skupno povprečje

Razmere na trgu zelo dobro poznamo. 2,765 1,889 2,483 2,442

Trg je urejen, če tržna cena pokrije stroške pridelovanja. 2,782 2,074 3,526 2,807

Trg je urejen, če je zadovoljen kupec. 2,588 1,639 3,422 2,574

S kupci našega sadja imamo zelo dobre poslovne odnose. 2,224 1,407 1,974 1,926

Kupce našega sadja zelo dobro poznamo. 2,412 1,389 1,983 2,005

Za kupce našega sadja je najbolj pomembno razmerje med kakovostjo in ceno.

2,188 1,204 1,931 1,843

Za kupce našega sadja je najpomembnejša cena, ki jo mora za sadje plačati.

2,394 1,583 3,052 2,365

Kupci našega sadja se za nakup odločajo na podlagi izgleda sadja. 2,000 1,333 2,526 1,972

Včlanitev v organizacijo pridelovalcev (OP) pomembno prispeva k boljši prodaji sadja.

2,215 3,003 3,743 2,881

Včlanitev v organizacijo pridelovalcev (OP) pomembno prispeva k boljšemu tržnemu položaju sadjarja.

2,212 3,034 3,917 2,939

Glavna korist od včlanitve v organizacijo pridelovalcev (OP) je boljši konkurenčni položaj posameznega sadjarja.

2,381 2,977 3,636 2,914


© DAES 2005

Preglednica 4: Razvrščanje sadjarjev po zaznavah tržnih razmer in vzvodov (aritmetična sredina; 1 - najbolj pomembno, 5 - najmanj pomembno) (nadaljevanje)

Skupine

Indikatorji

pristaši OP

usme-rjeni h kupcu

netržno usme-rjeni

Skupno povpre-čje

Glavna korist od včlanitve v organizacijo pridelovalcev (OP) je možnost pridobivanja subvencij. 2,583 2,799 3,652 2,957

Od včlanitve v organizacijo pridelovalcev (OP) ni nobene večje koristi. 3,325 2,810 2,511 2,944

Le z znižanjem stroškov pridelovanja lahko ohranimo oziroma povečamo svojo konkurenčnost na trgu sadja. 2,247 1,602 2,810 2,236

Svoj konkurenčen položaj na trgu lahko ohranimo oziroma povečamo le tako, da se naša ponudba razlikuje od ponudbe konkurentov.

2,359 1,481 2,457 2,147

Svojo konkurenčnost lahko ohranimo oziroma izboljšamo le tako, da se osredotočimo na tržne vrzeli (niše) in znižamo stroške pridelovanja.

2,476 1,389 2,543 2,198

Svojo konkurenčnost lahko ohranimo oziroma izboljšamo le tako, da se osredotočimo na tržne vrzeli (niše) in se s svojo ponudbo razlikujemo od konkurentov.

2,365 1,407 2,405 2,114

Svojo prihodnost gradimo na utrjevanju poslovne samostojnosti. 2,247 1,278 1,698 1,820

Svojo prihodnost vidimo le v okviru utrjevanja organizacije proizvajalcev (OP). 2,359 2,676 3,724 2,848

Redno spremljamo in se zato lahko odzivamo na delovanje konkurentov. 2,300 1,259 2,302 2,015

Nevarnost vstopa novih konkurentov - ponudnikov sadja je majhna. 3,600 2,241 3,466 3,188

Kupci so zelo zvesti sedanjim ponudnikom in bi jih novi ponudniki težko pridobili na svojo stran. 3,206 1,704 3,431 2,860

Z glavnimi kupci imamo sklenjene dolgoročne pogodbe za dobavo blaga. 2,753 2,028 3,664 2,822

Pogajalska moč naših glavnih kupcev je velika. 2,329 1,704 3,009 2,358

Pogajalska moč naših glavnih kupcev je velika ker jih je malo. 2,494 1,917 3,112 2,518

Pogajalska moč naših glavnih kupcev je velika, ker ponujamo sadje, ki se ne razlikuje od sadja drugih ponudnikov.

2,853 2,157 3,483 2,848

Pogajalska moč naših glavnih kupcev je velika, ker jim prodamo zelo velik delež celotne prodaje. 2,553 2,009 3,397 2,652

Pogajalska moč naših glavnih kupcev je velika, ker bi imeli nizke stroške, če bi zamenjali dobavitelja. 2,888 2,000 3,638 2,865


© DAES 2005

3.3 Dejavniki konkurenčnosti Razumevanje dejavnikov konkurenčnosti s strani sadjarjev pojasnjujeta dve skupini

spremenljivk: upravljalske spremenljivke (načrtovanje, prilagajanje, upravljanje, trženje itd.) in spremenljivke virov (delo, investicije, finančni viri itd.). Zato prvi faktor poimenujemo »Upravljanje«, drugi pa »Sredstva«.

Preglednica 5: Faktorji, ki pojasnjujejo razumevanje vzvodov konkurenčnosti


Opremljenost z vso potrebno kmetijsko mehanizacijo 0,461

Uporaba sodobne informacijske tehnologije pri pridelavi, pri vodenju poslovnih procesov in pri komuniciranju s poslovnimi partnerji 0,591

Redno obnavljanje in posodabljanje zgradb, strojev in opreme 0,544

Vodenje in upravljanje na splošno 0,608

Ustrezna upravljalska znanja poslovodstva/gospodarja 0,641

Ustvarjalnost in inovativnost poslovodstva/gospodarja 0,690

Sposobnost poslovodstva/gospodarja, da motivira delavce k boljšemu delu 0,712

Organizacija na splošno 0,702

Načrtovanje poslovanja 0,745

Tehnologija na splošno 0,612

Redno sledenje tehnološkemu napredku in uvajanje najnovejše tehnologije pridelave 0,691

Pridelovanje pridelkov, ki ustrezajo sortni sestavi, po kateri povprašujejo kupci 0,542

Skrb za izvrstno kakovost proizvodov 0,600

Uporaba visoko kakovostne embalaže 0,692

Z vidika trženja zadosten in ustaljen obseg pridelka 0,489

Tehnologija pridelave, ki je okolju prijazna 0,617

Hitro prilagajanje na spremembe v tehnološkem in poslovnem okolju 0,725

Trženje na splošno 0,707

Redno spremljanje razmer na trgih (cene, količine in vrste povpraševanja) 0,648

Načrtovanje prodaje glede na potrebe in želje kupcev in končnih potrošnikov 0,647

Redno izvajanje meritev zadovoljstva kupcev 0,473

Redno obveščanje ciljne javnosti o novostih v poslovanju in v ponudbi 0,465

Faktor 1: Upravljanje (% pojasnjene variance: 24,054)

Sodelovanje s kmetijskimi fakultetami, inštituti in svetovalno službo 0,464


© DAES 2005

Preglednica 5: Faktorji, ki pojasnjujejo razumevanje vzvodov konkurenčnosti (nadaljevanje)


Zavarovanje sadovnjakov pred točo z mrežo prozi toči 0,694

Namakalni sistem 0,547

Finančni viri na splošno 0,526

Zadosten obseg lastnih finančnih sredstev 0,637

Dostop do potrebnih finančnih virov 0,450

Dostop do finančnih virov pod ugodnimi pogoji 0,569

Redna plačila kupcev za dobavljeno blago 0,535

Ustrezni plačilni pogoji dobaviteljev 0,503

Delavci na splošno 0,566

Ustrezna strokovna usposobljenost delavcev 0,600

Vestnost in natančnost delavcev pri delu 0,679

Občutek pripadnosti delavcev obratu 0,732

Smisel delavcev za skupinsko delo 0,635

Stalni sezonski delavci z izkušnjami v sadjarstvu 0,522

Pridobljeni ISO standardi 0,490

Blagovna znamka 0,589

Zavarovanje premoženja in pridelka 0,414

Fizično zavarovanje pridelka pred ujmami 0,541

Faktor 2: sredstva (% pojasnjene variance: 13,523)

Lastna cena, ki je primerna glede na cene na trgu 0,446

Glede na pomembnost, ki jo pripisujejo dejavnikom konkurenčnosti, lahko delimo

sadjarje v tri skupine. Prva skupina sadjarjev (21 ali 11 % vseh) pripisuje obema faktorjema manjši pomen do povprečja. Očitno ne razmišljajo o svoji konkurenčnosti, če pa, jo vidijo v tehnologiji (sledenje tehnološkemu napredku, uvajanje najnovejše tehnologije, skrb za kakovost proizvodov, uporaba kakovostne embalaže itd.). Izrazito so »nenaklonjeni« dejavnikom, kot so zavarovanje, znanje in pripadnost delavcev, dostop do finančnih virov itd. Glede na to jih poimenujemo »Sadjarji tradicionalisti«, ki so prepričani, da lahko v celoti sami nadzorujejo pridelovanje in da je visoka kakovost sadja potreben in hkrati zadosten pogoj za poslovno uspešnost. Drugo skupino predstavljajo sadjarji (70 ali 35 % vseh), ki bi jih lahko poimenovali »Sadjarji previdneži«. V primerjavi z drugimi nekoliko višje vrednotijo dejavnike, ki zmanjšujejo poslovna tveganja (zavarovanja, blagovna znamka ipd.). Zanje je značilno, da so jim vsi dejavniki enako pomembni. Standardni odklon ocen je v tej skupini 0,191, medtem ko je v prvi 0,797 in v tretji 0,541, poprečju pa 0,405. Tretja in hkrati najštevilnejša skupina so »Sadjarji podjetniki« (106 ali 54 % vseh). Zanje je značilno, da vsem dejavnikom konkurenčnosti pripisujejo primerjalno večji pomen. Očitno je tudi, da se dobro zavedajo kompleksnosti tehnološkega in poslovnega sistema, saj pomen dejavnika »Upravljanje« ocenjujejo višje od pomena dejavnika »Sredstva«. Hkrati sta oceni obeh dejavnikov višji od skupnega povprečja in od obeh predhodno analiziranih skupin. Posamezni dejavniki, ki so jim zdijo


© DAES 2005

najbolj pomembni za njihovo konkurenčnost, so izrazito menedžerske narave: »Ustvarjalnost in inovativnost poslovodstva oz. gospodarja«, »Skrb za izvrstno kakovost proizvodov«, »Ustrezna upravljalska znanja poslovodstva oz. gospodarja«, »Sposobnost poslovodstva oz. gospodarja, da motivira delavce k boljšemu delu«.

Preglednica 6: Razvrščanje sadjarjev po oceni dejavnikov konkurenčnosti (aritmetična sredina; 1 - najbolj pomembno, 5 - najmanj pomembno)

Skupine

Indikatorji

sadjarji tradici-onalisti

sadjarji previ-dneži

sadjarji podje-tniki

Skupno povprečje

Zavarovanje sadovnjakov pred točo z mrežo prozi toči 4,524 2,357 2,849 2,853

Namakalni sistem 3,667 2,400 2,604 2,645

Opremljenost z vso potrebno kmetijsko mehanizacijo 1,905 1,814 1,236 1,513

Uporaba sodobne informacijske tehnologije pri pridelavi, pri vodenju poslovnih procesov in pri komuniciranju s poslovnimi partnerji

2,143 2,243 1,325 1,739

Redno obnavljanje in posodabljanje zgradb, strojev in opreme 2,333 2,100 1,434 1,766

Finančni viri na splošno 3,262 1,986 1,873 2,061

Zadosten obseg lastnih 3,500 1,929 1,821 2,038

Dostop do potrebnih finančnih virov 3,643 1,986 1,854 2,091

Dostop do finančnih virov pod ugodnimi pogoji 4,000 1,914 1,764 2,056

Redna plačila kupcev za dobavljeno blago 2,476 1,814 1,717 1,832

Ustrezni plačilni pogoji dobaviteljev 3,000 1,779 1,825 1,934

Vodenje in upravljanje na splošno 2,381 1,971 1,292 1,650

Ustrezna upravljalska znanja poslovodstva/gospodarja 2,095 1,929 1,151 1,528

Ustvarjalnost in inovativnost poslovodstva/gospodarja 1,714 2,071 1,075 1,497

Sposobnost poslovodstva/gospodarja, da motivira delavce k boljšemu delu 1,952 2,043 1,193 1,576

Delavci na splošno 2,905 2,164 1,807 2,051

Ustrezna strokovna usposobljenost delavcev 3,000 2,207 1,986 2,173

Vestnost in natančnost delavcev pri delu 2,571 1,936 1,717 1,886

Občutek pripadnosti delavcev obratu 3,000 2,136 1,792 2,043

Smisel delavcev za skupinsko delo 2,619 2,136 1,792 2,003

Stalni sezonski delavci z izkušnjami v sadjarstvu 3,714 2,257 1,759 2,145

Organizacija na splošno 2,238 2,121 1,208 1,642

Načrtovanje poslovanja 1,905 2,271 1,212 1,662

Redno spremljanje poslovnih procesov, stroškov pridelovanja, poslovanja in trženja 2,048 2,100 1,278 1,652

Pridobljeni ISO standardi 3,571 2,636 3,358 3,124


© DAES 2005

Preglednica 6: Razvrščanje sadjarjev po oceni dejavnikov konkurenčnosti (aritmetična sredina; 1 - najbolj pomembno, 5 - najmanj pomembno) (nadaljevanje)

Skupine

Indikatorji

sadjarji tradici-onalisti

sadjarji previ-dneži

sadjarji podje-tniki

Skupno povprečje

Blagovna znamka 3,762 2,329 2,637 2,647

Zavarovanje premoženja in pridelka 3,048 2,236 2,443 2,434

Tehnologija na splošno 2,048 2,086 1,274 1,645

Redno sledenje tehnološkemu napredku in uvajanje najnovejše tehnologije pridelave 1,667 2,021 1,217 1,551

Pridelovanje pridelkov, ki ustrezajo sortni sestavi, po kateri povprašujejo kupci 1,667 2,014 1,274 1,579

Skrb za izvrstno kakovost proizvodov 1,286 1,871 1,090 1,388

Uporaba visoko kakovostne embalaže 2,048 2,571 1,434 1,904

Fizično zavarovanje pridelka pred ujmami 3,714 2,310 2,371 2,492

Z vidika trženja zadosten in ustaljen obseg pridelka 2,238 2,150 1,396 1,754

Lastna cena, ki je primerna glede na cene na trgu 2,286 2,100 1,797 1,957

Tehnologija pridelave, ki je okolju prijazna 1,833 2,029 1,208 1,566

Hitro prilagajanje na spremembe v tehnološkem in poslovnem okolju 2,095 2,043 1,226 1,609

Trženje na splošno 1,905 2,029 1,226 1,584

Redno spremljanje razmer na trgih (cene, količine in vrste povpraševanja) 1,810 2,100 1,259 1,617

Načrtovanje prodaje glede na potrebe in želje kupcev in končnih potrošnikov 1,952 2,229 1,283 1,690

Redno izvajanje meritev zadovoljstva kupcev 2,810 2,629 1,792 2,198

Redno obveščanje ciljne javnosti o novostih v poslovanju in v ponudbi 2,714 2,600 1,792 2,178

Sodelovanje s kmetijskimi fakultetami, inštituti in svetovalno službo 1,810 2,014 1,340 1,629

3.4 Analiza povezanosti tipičnih skupin sadjarjev, razvrščenih po poslovnih ciljih, zaznavah tržnih razmer ter vzvodov in dejavnikov konkurenčnosti

Sadjarji po poslovnih ciljih in zaznavah tržnih razmer ter vzvodov Ciljno orientirani sadjarji dobro razumejo, da je upoštevanje trga oziroma kupca

ključnega pomena za poslovno uspešnost. Ciljno dezorientirani sadjarji se glede na pomen, ki ga pripisujejo tržnim razmeram in vzvodom, razvrščajo v skupino pristašev OP (54 %) in v skupino netržno usmerjenih (42 %). Med porazdelitvijo anketiranih sadjarjev po pomembnosti ciljev in pomembnosti tržnih razmer ter vzvodov je statistično značilna (χ2=45,884; sp=2; p=0,00).


© DAES 2005

Preglednica 7: Sadjarji po pomembnosti poslovnih ciljev in tržnih razmer ter vzvodov

Pomembnost tržnih razmer in vzvodov

Pomembnost ciljev

sadjarji, pristaši OP

sadjarji, usmerjeni h

kupcu

netržno usmerjeni

sadjarji Skupaj

število 36 50 20 106

% po Cilji 34,0 47,2 18,9 100,0

% po Razmere 42,4 92,6 34,5 53,8

Ciljno orientirani sadjarji

% skupaj 18,3 25,4 10,2 53,8

število 49 4 38 91

% po Cilji 53,8 4,4 41,8 100,0

% po Razmere 57,6 7,4 65,5 46,2

Ciljno dezorientirani sadjarji

% skupaj 24,9 2,0 19,3 46,2

število 85 54 58 197

% po Cilji 43,1 27,4 29,4 100,0

% po Razmere 100,0 100,0 100,0 100,0 Skupaj

% skupaj 43,1 27,4 29,4 100,0

Sadjarji po poslovnih ciljih in dejavnikih konkurenčnosti Večina ciljno orientiranih sadjarjev je pri oblikovanju svojih konkurenčnih prednosti

podjetniško oziroma menedžersko usmerjenih. Po drugi strani pa se večina ciljno dezorientiranih sadjarjev uvršča v skupino sadjarjev previdnežev, ki so dezorientirani glede vzvodov svoje konkurenčnosti: vsi so jim je enako pomembni. Zveza med porazdelitvijo anketiranih sadjarjev po pomembnosti ciljev in pomembnosti dejavnikov konkurenčnosti je statistično značilna (χ2=28,163; sp=2; p=0,00).

Preglednica 8: Sadjarji po pomembnosti poslovnih ciljev in dejavnikih konkurenčnosti

Pomembnost dejavnikov konkurenčnosti

Pomembnost ciljev

sadjarji tradicionalisti

sadjarji previdneži

sadjarji podjetniki Skupaj

število 13 20 73 106

% po Cilji 12,3 18,9 68,9 100,0

% po Razmere 61,9 28,6 68,9 53,8

Ciljno orientirani sadjarji

% skupaj 6,6 10,2 37,1 53,8

število 8 50 33 91

% po Cilji 8,8 54,9 36,3 100,0

% po Razmere 38,1 71,4 31,1 46,2

Ciljno dezorientirani sadjarji

% skupaj 4,1 25,4 16,8 46,2

število 21 70 106 197

% po Cilji 10,7 35,5 53,8 100,0

% po Razmere 100,0 100,0 100,0 100,0 Skupaj

% skupaj 10,7 35,5 53,8 100,0


© DAES 2005

Sadjarji po dejavnikih konkurenčnosti in zaznavah tržnih razmer ter vzvodov

Med sadjarji tradicionalisti, ki vidijo svojo konkurenčnost predvsem v enostavnih dejavnikih konkurence, jih je 62 % naklonjenih organizaciji pridelovalcev, medtem ko jih 29 % takih, ki bi radi tekmovali na trgu samostojno. Problem, s katerim se bodo pri tem srečali, je precenjevanje enostavnih in podcenjevanje razvitih dejavnikov konkurence. Tudi med sadjarji previdneži jih je organizaciji proizvajalcev prijaznih 60 %, pri tem pa se jih dobra tretjina (36 %) podcenjuje vlogo trga. Med pristaši organizacije pridelovalcev je največ sadjarjev tradicionalistov in previdnežev, medtem ko se večina sadjarjev podjetnikov uvršča med pristaše samostojnega, h kupcu usmerjenega tržnega pristopa. Med porazdelitvijo anketiranih sadjarjev po pomembnosti dejavnikov konkurenčnosti in pomembnosti tržnih razmer in vzvodov je statistično značilna (χ2=37,917; sp=4; p=0,00).

Preglednica 9: Sadjarji po dejavnikih konkurenčnosti in zaznavah tržnih razmer ter vzvodov

Pomembnost tržnih razmer in vzvodov Pomembnost

dejavnikov konkuren-čnosti

sadjarji, pristaši

OP

sadjarji, usmerjeni h kupcu

netržno usmerjeni

sadjarji Skupaj

število 13 6 2 21

% po Dejavniki 61,9 28,6 9,5 100,0

% po Razmere in vzvodi 15,3 11,1 3,4 10,7 Sadjarji tradicionalisti

% skupaj 6,6 3,0 1,0 10,6

število 42 3 25 70

% po Dejavniki 60,0 4,3 35,7 100,0

% po Razmere in vzvodi 49,4 5,6 43,1 35,5 Sadjarji previdneži

% skupaj 21,3 1,5 12,7 35,5

število 30 45 31 106

% po Dejavniki 28,3 42,5 29,2 100,0

% po Razmere in vzvodi 35,3 83,3 53,4 53,8 Sadjarji podjetniki

% skupaj 15,2 22,8 15,7 53,8

število 85 54 58 197

% po Dejavniki 43,1 27,4 29,4 100,0

% po Razmere in vzvodi 100,0 100,0 100,0 100,0 Skupaj

% skupaj 43,1 27,4 29,4 100,0

4 Sklep Z vidika razvojnega potenciala lahko delimo ti. velike slovenske sadjarje v dve veliki

skupini. Prva skupina ima dovolj jasno opredeljene cilje, ki jih želi uresničiti s podjetniško in tržno usmerjenim poslovanjem. Drugo skupino sestavljajo sadjarji, ki se pri svojem poslovanju niso dovolj osredotočeni. Zato je njihov razvojni potencial bistveno nižji.


© DAES 2005

V prvo skupino sodi dobra tretjina (38 %) sadjarjev, ki predstavljajo kakovostno razvojno jedro. Ustrezen razvojni potencial kaže tudi 18 % ciljno orientiranih sadjarjev, ki si v primerjavi s prvimi želijo več gospodarske varnosti, ki jo iščejo v horizontalnih integracijah. V organizaciji pridelovalcev tako vidijo podjetniško usmerjeni sadjarji dodatno sredstvo utrjevanja oziroma izboljšanja svojega tržnega položaja.

Druga skupina, ki jo sestavljajo ciljno dezorientirani sadjarji, se deli v dve značilni podskupini. V prvi podskupini so tisti, ki svojo prihodnost vidijo v združevanju v organizaciji pridelovalcev, kar lahko predstavlja pri tovrstnih horizontalnih integracijah poseben problem. Teh je 21 %. Drugo podskupino sestavljajo zelo podjetni sadjarji - tržni Napoleoni - ki menijo, da lahko preživijo sami, čeprav je analiza pokazala, da so v bistvu netržno usmerjeni. Prihodnost teh sadjarjev, ki jih je 16 %, je negotova.

V sadjarstvu lahko tako pričakujemo nadaljnje prestrukturiranje in konsolidacijo, ki pa mora biti ustrezno ciljno in selektivno podprta z kmetijskopolitičnimi ukrepi (podpore investiranju, nakaznice za raziskovalno - razvojno in svetovalno delo itd.), namenjenih predvsem krepitvi propulzivnih sadjarjev.

Odnos slovenskih sadjarjev do organizacije pridelovalcev je pozitiven, vendar se razlikujejo glede koristi, ki jih od nje pričakujejo. Pri nadaljnjem razvoju organizacij pridelovalcev bo potrebno računati na to, da velik del sadjarjev nima ustrezno določenih ciljev, da so po svoji poslovni strukturi prodajno-pridelčno usmerjeni in v organizaciji pridelovalcev vidijo bolj sredstvo za preživetje kot pa razvojni vzvod. Upravljanje nadaljnjega razvoja in utrjevanja organizacij pridelovalcev je tako smiselno osredotočiti na preseganje potencialne nekompatibilnosti med strategijami konkurenčnosti posameznih članov ter strukture in učinkovitosti organizacije v celoti. Boljše razumevanje »stanja duha« potencialnih in dejanskih članov organizacij pridelovalcev na področju dejavnikov poslovnega odločanja lahko pomembno prispeva k večji upravljalski in gospodarski učinkovitosti slovenskih organizacij pridelovalcev.

5 Viri Baird, K. M., Harrison, G. L., Reeve, R. C. 2004. Adoption of activity management practices: a note

on the extent of adoption and the influence of organizational and cultural factors. Management Accounting Research, 15 (4): 383-399.

Lengnick-Hall, C. A., Abdinnour-Helm, S. 2004. The role of social and intellectual capital in achieving competitive advantage through enterprise resource planning (ERP) systems. Journal of Engineering and Technology Management, 21 ( 4): 307-330.

Majkovič D., Turk J. 2004. Slovenska zunanja trgovina s sadjem. V: HUDINA, Metka (ur.). Zbornik referatov 1. slovenskega sadjarskega kongresa z mednarodno udeležbo, Krško, 24.-26. marec 2004. Ljubljana: Strokovno sadjarsko društvo Slovenije: 545-550.

Možina, S. 2002. Učeča se organizacija - učeči se management. V: Možina, S., Rozman, R., Tavčar, M. I., Pučko, D., Ivanko, Š., Lipičnik, B., Gričar, J., Glas, M., Kralj, J., Tekavčič, M., Dimovski, V., Kovač, B.: Management: nova znanja za uspeh. Radovljica, Didakta: 12-45.

Rozman Č., Tojnko S., Turk J. 2004. Simulacijski model za komparativno analizo stroškov sadjarske proizvodnje. V: Hudina, M. (ur.). Zbornik referatov 1. slovenskega sadjarskega kongresa z mednarodno udeležbo, Krško, 24.-26. marec 2004. Ljubljana, Strokovno sadjarsko društvo Slovenije: 565-569.

Štampar F. 2004. Sadjarstvo danes in jutri. V: Hudina, M. (ur.). Zbornik referatov 1. slovenskega sadjarskega kongresa z mednarodno udeležbo, Krško, 24.-26. marec 2004. Ljubljana, Strokovno sadjarsko društvo Slovenije: 201-207.

Tojnko S., Unuk T. 2004. Razvoj integrirane pridelave sadja v Sloveniji. V: Hudina, M. (ur.). Zbornik referatov 1. slovenskega sadjarskega kongresa z mednarodno udeležbo, Krško, 24.-26. marec 2004. Ljubljana, Strokovno sadjarsko društvo Slovenije: 31-35.


© DAES 2005

Turk J., Rozman Č. 2001. Razvojni vidiki slovenskega sadjarstva pred vstopom v EU. V: Erjavec E. (ur.), Juvančič L. (ur.). Učinki reforme slovenske kmetijske politike. 1. izd. Ljubljana, Društvo agrarnih ekonomistov Slovenije - DAES: 177-188.

Turk J., Rozman Č. 2002. A feasibility study of fruit brandy production. Agricultura (Marib., Print ed.). 1, (1): 28-33.

Udovč A., Brecl B. 2004. Ekonomičnost pridelave in predelave jabolk. V: Hudina, M. (ur.). Zbornik referatov 1. slovenskega sadjarskega kongresa z mednarodno udeležbo, Krško, 24.-26. marec 2004. Ljubljana, Strokovno sadjarsko društvo Slovenije: 557-563.

IV. Trženje


© DAES 2005

SEZNANJENOST PORABNIKOV S SPREMEMBAMI V VSEBNOSTI MAŠČOB V MLEKU

Jurij POHARa, Saša SEDLARb

IZVLEČEK

Pred pristopom Slovenije k EU je bilo s Pravilnikom o kakovosti konzumnega kravjega mleka na novo določeno koliko mlečne maščobe lahko vsebujejo posamezne kategorije mleka. Zaradi določil, se je spremenila vsebnost maščobe v nekaterih kategorijah. V raziskavi smo proučevali ali porabniki vedo koliko maščobe vsebuje mleko, ki ga kupujejo in ali so seznanjeni, da se je v mleku, ki ga kupujejo, vsebnost maščobe spremenila. Ugotovili smo, da skoraj vsi porabniki vedo, da je na embalaži navedena številka, ki je povezana z vsebnostjo maščobe. Več kot 70 % anketirancev je natančno navedlo številko na embalaži, ki je povezana z vsebnostjo maščobe, nihče pa ni poznal pravega pomena te številke. Med tistimi, ki so kupili mleko s 3,5% maščobe jih je skoraj polovica menila, da so kupili mleko s 3,2% maščobe.

AWARENESS OF CHANGES IN FAT CONTENT OF MILK BY CONSUMERS

ABSTRACT

During the harmonization of Slovene legislation with legislation of European Union new categories of milk were set. Therefore the percentage of milk fat in some types of liquid milk products had to be changed. The intention of our research was to find out whether consumers know the content of milk fat in products they buy. The question whether consumers were aware of the change in milk fat content introduced by new legislation was also investigated. It was found out that more than 70% of consumers precisely identify the number written on packaging which is associated with fat content, but no one knows the real meaning of this number. Almost half of consumers who bought milk with 3,5% of milk fat thought that they bought milk with 3,2% milk fat.

1 Uvod S koncem leta 2003 so pričela veljati določila Pravilnika o kakovosti konzumnega

kravjega mleka (v nadaljevanju Pravilnik) (1). Določila so usklajenega z Uredbo sveta (EC) 2597/97 (2). Pravilnik je uvedel spremembe pri poimenovanju posameznih kategorij mleka in natančneje določil vsebnost maščobe, ki jih lahko vsebuje mleko v vsaki od kategorij. Zaradi določil Pravilnika se je na trgovskih policah pojavilo konzumno mleko, ki ima 3,5% mlečne maščobe, umaknilo pa se je mleko s 3,2% mlečne maščobe. Proizvajalci zaradi spremembe, ki jo je zahteval Pravilnik, izdelkov v vizualnem smislu niso bistveno spremenili, le na embalaži so številko »3,2«, nadomestili s številko »3,5«. V času pred in

a Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za zootehniko, Groblje 3, 1230 Domžale;

[email protected] b Isti naslov

164 Jurij Pohar in Saša Sedlar

© DAES 2005

po spremembi niso bile organizirane nikakršne aktivnosti, s pomočjo katerih bi porabnike sistematično obveščali o spremembi.

Ker spremembe glede vsebnosti maščobe niso bile komunicirane obstaja verjetnost, da bodo tisti porabniki, ki ne bodo zaznali sprememb pri vsebnosti maščobe v mleku, povečali dnevni vnos mlečne maščobe, ne da bi se tega zavedali.

Z opravljeno raziskavo smo želeli preveriti, v kolikšni meri so porabniki seznanjeni s tem koliko maščobe vsebuje mleko, ki ga pijejo in ugotoviti ali so zaznali, da se je spremenila vsebnost maščobe v mleku.

2 Material in metode Zaradi specifičnosti problematike smo kot metodo raziskave izbrali osebni intervju.

Anketar je v trgovini opazoval kupce in si v primeru, da je kupec izbral tudi mleko, zabeležil kakšen izdelek je izbral. Kupca je po tem, ko je že zapustil trgovino in je vse kupljene izdelke preložil iz nakupovalnega vozička oziroma košarice v vrečko (ali kakšno drugo »transportno sredstvo«) zaprosil, da odgovori na postavljena vprašanja. Na ta način kupec med intervjujem »pravilnost« svojih odgovorov ni mogel preveriti s tem, da bi pogledal izdelek. Odgovore je lahko oblikoval le na podlagi svojih predstav o tem, kaj je kupil in ne na podlagi tega, da bi s pogledom na izdelek preveril, kaj je kupil. Vprašanja, ki jih je anketar postavil kupcu so bila odprtega tipa. Vprašanja in protokol postavljanja vprašanj je prikazan v Prilogi 1.

Anketiranje smo opravili februarja in marca 2004 v enem izmed trgovskih centrov v Ljubljani. Izbor anketirancev je bil naključen. Pri 145 kupcih smo zabeležili kakšno mleko so kupili. Od teh kupcev jih je 100 privolilo v anketiranje.

3 Rezultati Na odprto vprašanje kakšno mleko so kupili, so kupci podali različne odgovore. V večini

so v odgovoru opredelili vrsto, proizvajalca ali blagovno znamko mleka, ki so ga kupili. Kar 65% vseh anketirancev je hkrati z navedbo vrste, proizvajalca ali blagovne znamke mleka, ki so ga kupili, navedlo tudi številko, ki je bila zapisana ali pa so mislili, da je zapisana na embalaži, kar pomeni da je že spontani priklic za ta podatek zelo visok.

Razen treh, so vsi anketiranci, ki ob prvem odgovoru niso navedli številke, na dodatno vprašanje ali vedo, da je na embalaži napisana številka (olajšani priklic), odgovorili pritrdilno in tudi navedli številko, za katero so menili, da je zapisana na embalaži.

Nihče od anketirancev ni znal natančno odgovoriti na vprašanje, kaj ta številka pomeni. Večina jih je odgovorila, da številka pomeni »manj maščob«. Le redek je bil odgovor »maščobe«, nihče pa ni v odgovoru uporabil besednih zvez »procent maščobe«, »odstotek maščobe«, »mlečna maščoba izražena v odstotkih.« ali navedel koliko maščobe v absolutnem smislu vsebuje izdelek.

V Preglednici 1 so zbrani podatki o tem, koliko maščobe je po mnenju kupcev vsebovalo mleko, ki so ga kupili in koliko maščobe naj bi, glede na oznako na embalaži, dejansko vsebovalo.

Iz preglednice je razvidno, da so nekateri kupci menili, da so kupili izdelke z vsebnostjo maščobe, ki na trgu pravzaprav ne obstajajo. To lahko trdimo za tiste, ki so navedli, da so kupili mleko z 1,3%, 1,4%, 1,7%, 3,0% in 3,6 % mlečne maščobe. Takšnih kupcev je bilo devet.

Seznanjenost porabnikov s spremembami v vsebnosti maščob v mleku. 165

© DAES 2005

Preglednica 1: Primerjava dejanske in predpostavljene vsebnosti maščobe v izdelku

Predpostavljena vsebnost maščobe

Število kupcev Dejanska (označena) vsebnost maščobe

0,5 % 4 0,5 % (3)* 1,5 % (1) /

1,3 % 3 1,5 % (2) 1,6 % (1) /

1,4 % 3 1,5 % (3) / /

1,5 % 8 1,5 % (5) 1,6 % (2) 3,5 % (1)

1,6 % 34 1,6 % (34) / /

1,7 % 1 1,6 % (1) / /

3,0 % 1 3,5 % (1) / /

3,2 % 22 1,6 % (1) 3,2 % (2) 3,5 % (19)

3,5 % 20 3,5 % (20) / /

3,6 % 1 3,5 % (1) / /

* številke v oklepaju ob vsebnosti maščobe povedo, kolikšno je bilo število kupcev, ki so kupili izdelek s takšno oznako

Podatki kažejo, da se pri kategoriji mleka s 1,6% mlečne maščobe predstava kupcev o

tem, koliko maščobe vsebuje mleko, ki so ga kupili, sklada s tem, koliko maščobe je mleko dejansko vsebovalo. Vsi tisti, ki so menili, da so kupili mleko z 1,6% maščobe, so namreč v resnici kupili mleko z 1,6% maščobe.

Tudi vsi kupci, ki so odgovorili, da so kupili mleko s 3,5% maščobe, so dejansko kupili takšno mleko.

Med tistimi, ki smo jih vprašali ali so opazili, da se je na policah pojavilo mleko z novo vsebnostjo maščobe, jih je 42% odgovorilo pritrdilno. Vprašanja ali so opazili, da se je na policah pojavilo mleko z novo vsebnostjo maščob nismo postavili tistim kupcem, ki so navedli, da so kupili mleko s 3,5% maščobe. Za te kupce namreč na podlagi njihovega odgovora in nakupne odločitve sklepamo, da so novo kategorijo opazili.

Iz podatkov v Preglednici 1 je razvidno, da je izmed 41-ih kupcev, ki so kupili mleko s 3,5% maščobe, 21 kupcev mislilo, da so kupili mleko z drugačno vsebnostjo maščobe. Med temi enaindvajsetimi jih je 19 mislilo, da so kupili mleko s 3,2% maščobe.

4 Diskusija Naši rezultati kažejo, da je približno 10% porabnikov navedlo »napačne« vrednosti za

vsebnost maščobe, torej takšne vrednosti, ki ne obstajajo. Med njimi so se nekateri »zmotili« za zanemarljivo majhno vrednost, pri nekaterih pa je razlika med vsebnostjo maščobe za katero so mislili, da jo mleko vsebuje in med dejansko vsebnostjo, znašala 1,0 ali celo 1,6 odstotne točke.

Skladnost med predstavo kupcev o tem koliko maščobe ima mleko, ki so ga kupili in dejansko vsebnostjo maščobe, je največja pri tistih, ki so kupili mleko z 1,6% maščobe. Vzrok je najbrž v tem, da se vsebnost maščobe pri izdelkih v tej kategoriji po uvedbi Pravilnika ni spremenila, kar pomeni, da so kupci še naprej kupovali »svoje« mleko. Takšna skladnost seveda še ne govori o tem, da so bili ti kupci seznanjeni s spremembo, vendar informiranje teh porabnikov o spremembi kategorij pravzaprav ne bi imelo nobenega pomena, saj najbrž njihovo vèdenje, da na trgu ni več mleka s 3,2% maščobe, nakupne odločitve ne bi spremenilo.


© DAES 2005

Največ »napačnih« nakupov je bilo opaženih med tistimi ki so kupili mleko s 3,5% maščobe. Med enainštiridesetimi kupci, ki so kupili mleko s 3,5% maščob jih je kar 19 mislilo, da jih ima v nakupovalni košarici mleko s 3,2% maščobe, torej »staro« kategorijo. Za te kupce bi lahko sklepali, da niso zaznali sprememb. Za kupce mleka s 3,5% maščobe, ki so izjavili, da so kupili mleko s 3,5% maščobe bi lahko sklepali, da so se za novo kategorijo odločili zavestno in ne naključno, kar pomeni, da so zaznali spremembo.

Odgovor na vprašanje ali je bilo z uvedbo novih kategorij »zavedenih« veliko ali malo porabnikov, seveda ni enoznačen in je stvar pogleda oziroma interpretacije posameznih interesnih skupin, ki bi jih takšno vprašanje znalo zanimati. Pri tem je potrebno upoštevati dejstvo, da je bila anketa opravljena na začetku uvedbe novih kategorij. Zanimivo bi bilo izvedeti ali se je seznanjenost porabnikov o spremembah s časom povečala.

Večina anketirancev je na osnovi spontanega ali olajšanega priklica prepoznala številko, ki je napisano na embalaži in je povezana z maščobo. Tako visoko »prepoznavanje« je mogoče razložiti s tem, da je bila in je na embalaži, v kakršni dajejo na trg mleko slovenski proizvajalci, zelo poudarjena številka, ki označuje vsebnost maščobe. V drugih državah je na embalaži, razen če ne gre za izdelke z izjemno nizko vsebnostjo maščobe, grafično močneje poudarjena kategorija mleka (polno, polposneto, posneto) in manj vsebnosti maščobe, saj kategorije mleka relativno ozko določajo, koliko maščobe vsebujejo izdelki, ki spadajo v določeno kategorijo.

Na prvi pogled tako izgleda, da so slovenski porabniki zelo dobro obveščeni o tem, koliko maščobe ima mleko, ki ga pijejo. Vendar ob podrobnejši presoji podatkov lahko zaključimo, da kljub relativno dobremu poznavanju številke, ki je napisana na embalaži in se nanaša na vsebnost maščobe, porabniki njenega dejanskega pomena ne poznajo.

Pred uvedbo novih kategorij se je pojavljalo vprašanje ali je potrebno porabnike o tej spremembi informirati s pomočjo komunikacijske akcije. (3) Na podlagi naših rezultatov bi bilo mogoče zaključiti, da to pravzaprav ni pravo vprašanje.

Zdi se, da bi bilo bistveno bolj pomembno porabnike informirati o tem, koliko maščobe v absolutnem smislu vsebuje volumenska enota določene kategorija mleka in je informacija o tem, da je prišlo do sprememb v vsebnosti maščobe v posameznih kategorijah, manj pomembna

Ker je z uveljavljanjem določil Pravilnika popolnoma jasno, da se kot posneto označuje mleko, ki ima manj kot 0,5 odstotka maščobe, kot polposneto, mleko, ki vsebuje več kot 1,5 in manj kot 1,8 odstotka maščobe in kot polno, tisto mleko, ki ima najmanj 3,5 odstotka maščobe, bi bilo dovolj, da bi porabnikom razložili kakšne so razlike v vsebnosti maščobe med temi tremi kategorijami v absolutnem smislu. Kategorije mleka uporabljene pred uvedbo novega pravilnika namreč niso ozko opredeljevale, koliko mlečne maščobe lahko vsebuje posamezni izdelek, ki spada v določeno kategorijo. Na podlagi določil Pravilnika o kakovosti mleka, mlečnih izdelkov, siril in čistih cepiv (4), ki je bil v veljavi do konca leta 2003, je bilo na primer mogoče označiti kot delno posneto takó mleko s 3,1 % mlečne maščobe, kot tudi mleko z 1,6% mlečne maščobe, mleko z 1,5% mlečne maščobe pa se je uvrščalo v kategorijo posneto mleko, kar je med porabniki vneslo določeno zmedo. Spremembo v vsebnosti maščob in uvedbo novih kategorij, bi lahko izkoristili za celovito in pravilno informiranje o tem, koliko mlečnih maščobe v absolutnem smislu vsebujejo posamezne kategorije.

V sredstvih množičnega komuniciranja se namreč vse pogosteje pojavljajo sestavki, ki govorijo o škodljivosti mlečne maščobe in o njeni povezanosti s prekomerno težo. Navedbe v takšnih člankih so velikokrat strokovno vprašljive in velikokrat senzacionalistične (5). Celo trditve v pisanju nekaterih zdravstvenih strokovnjakov in mnenjskih voditeljev bi lahko šteli za pristranske (6).

Seznanjenost porabnikov s spremembami v vsebnosti maščob v mleku. 167

© DAES 2005

Zato je še toliko bolj pomembno, da je porabnik vsestransko, pravilno in celovito informiran. Pri tem ne smemo računati, da bodo to vlogo opravili proizvajalci, združenja proizvajalcev in nevladne organizacije.

Menimo, da bi morali predvsem tisti, ki skrbijo za prehransko politiko porabnike informirati, da bo ob povprečnem zauživanju mleka, ki znaša v Sloveniji približno 80 litrov na prebivalca na leto, zaužil dnevno približno 0,4 g več maščobe, če bo namesto polposnetega mleka posegel po polnem mleku. Na takšen način bi mu seveda omogočili, da bi se v skladu z demokratičnimi načeli sam odločil ali je takšno povečanje vnosa maščobe, upoštevaje druge faktorje, ki so pomembni pri sestavi obroka, zanj res preveliko.

Kot prispevek k vsestranski, pravilni in celoviti informiranosti zato vsekakor ne moremo šteti Resolucijo o Nacionalnem programu prehranske politike 2005-2010, ki jo je sprejel Državni zbor RS dne 22.3. 2005 saj v njej piše: »Uživanje polnomastnega ali konzumnega mleka (3,2% oziroma 3,5% mlečne maščobe) predstavlja veliko dodatno obremenitev naših prebivalcev z nezdravimi živalskimi, nasičenimi maščobami, tako zaradi zvišanega holesterola v krvi in s tem zaradi bolezni srca in ožilja, ki so še vedno glavni vzrok vseh smrti v Republiki Sloveniji kot tudi zaradi prekomerne telesne teže in debelosti«. (7).

5 Zaključek Raziskava je pokazala, da so slovenski porabniki samo navidezno dobro informirani o

tem koliko maščobe ima mleko, ki ga uživajo. Zato se ob odločitvi katero kategorijo mleka bodo uživali, ne odločijo zavestno o tem koliko maščobe bodo z mlekom vnesli v obrok. V luči te ugotovitve je pravzaprav nepomembno ali so zaznali, da se je zaradi uvedbe Pravilnika vsebnost maščob v mleku spremenila.

Tudi če bi bili (oziroma so) seznanjeni s spremembo in bi (oziroma so) zaradi tega spremenili svojo nakupno odločitev, bi bila (oziroma je bila) ta odločitev sprejeta kot »socialno oportuna odločitev« in ne kot zavestna odločitev o ustreznejši sestavi obrokov.

6 Viri Council regulation (EC) 2597/97 laying down additional rules on the common organization of the

market in milk and milk products for drinking milk. Official journal L 351/1997. Hlastan Ribič, C in J. Zakotnik Mavčec .: Nacionalna promocija gibanja za zdravje in uživanje

zelenjave in sadja ter vsaj pol urnega gibanja na dan za splošno populacijo v vseh okoljih in na vseh ravneh. Ljubljana. Ministrstvo za zdravje, 2004. http://www2.gov.si/mz/mz-splet.nsf (7.5.2004)

Pohar J. in sod.: Ocena posledic prevzema EU kategorij za konzumno mleko. Domžale, Center za razvoj agroživilstva, 2001.

Pravilnik o kakovosti mleka, mlečnih izdelkov, siril in čistih cepiv. Uradni list RS, 21/1993. Pravilnik o kvaliteti konzumnega kravjega mleka. Uradni list RS, 62/2003. Resolucija o Nacionalnem programu prehranske politike 2005-2010. Državni zbor RS, 2005. Slabe T.: Percepcija mleka pri slovenskih potrošnikih. Diplomsko delo. Biotehniška fakulteta,

Oddelek za zootehniko. Domžale, 1997.


© DAES 2005

Dodatek

Vprašalnik, uporabljen pri anketiranju ************************************************************************* 1. Kakšno mleko ste kupili?

……………………………….. (Zabeleži odgovor; če odgovor vsebuje tudi številko, pojdi na vprašanje 4)

2. Ali je bila na embalaži napisana kakšna številka?

………………………………… (Zabeleži odgovor, če navede številko, pojdi na vprašanje 4)

3. Ali mogoče veste, koliko maščob ima mleko, ki ste ga kupili?

…………………………………. (Zabeleži odgovor, če ne ve, se zahvali za sodelovanje)

4. Ali slučajno veste, kaj to (ta številka) pomeni?

………………………………… (Zabeleži odgovor, če je v prejšnjih vprašanjih navedel številko 3,5 se zahvali za sodelovanje)

************************************************************************* Dodatno vprašanje samo za tiste, ki niso odgovorili, da so kupili mleko »3,5«

5. Ali ste opazili, da se je na policah pojavilo mleko z novo vsebnostjo maščob (novo

številko)? …………………………………

(Zabeleži odgovor)

*************************************************************************


© DAES 2005

PRAVNI PROBLEMI GENERIČNE PROMOCIJE V KMETIJSTVU

Franci AVSECa

IZVLEČEK

Generična promocija kmetijskih proizvodov z zbiranjem obveznih prispevkov proizvajalcev se v kmetijski politiki pogosto uporablja kot sredstvo za povečanje povpraševanja in širjenje trga. Generična promocija pa poraja tudi več pravnih vprašanj. Prvo od njih je razmerje med obveznimi prispevki za generično promocijo in ustavno zajamčeno svobodo govora. Na tem področju imajo najbogatejšo pravno prakso Združene države Amerike, kjer so sodišča v številnih primerih, zlasti iz novejšega časa, razvila več meril v okviru teorije »komercialnega govora« (commercial speech) in teorije »govora države« (government's speech). V okviru Evropske skupnosti oziroma Evropske unije se je postavilo vprašanje, ali oziroma pod katerimi pogoji je treba obveznost prispevkov za generično promocijo šteti za enak ukrep, kot so prepovedane količinske omejitve v prostem pretoku blaga med državami članicami, posebej v primerih, ko je proizvajalec zavezan za prispevek tako v državi izvora kot v namembni državi. Ključne besede: generična promocija, kmetijska politika, obvezne dajatve, količinske omejitve, prost pretok blaga, svoboda govora.

LEGAL PROBLEMS OF THE GENERIC ADVERTISING IN AGRICULTURE

ABSTRACT

Generic promotion, financed by mandatory assessments from producers, is often an instrument used by the agricultural policy in order to further the demand and to broaden the market of agricultural products. The generic promotion generates also some legal problems. The first among them is the relation between mandatory assessments and the constitutionally warranted freedom of the speech. The most numerous judgments about this issue are found in USA, where the courts have developed various criteria within the theory of »commercial speech« and the theory of »government's speech«. In the European Community (European Union), the Commission as well as the Court of Justice have dealt with the question under what conditions the mandatory assessments for promotion of agricultural products should be qualified as measures, which have equivalent effect as prohibited quantitative restrictions in free movements of goods between Member States, as well as with the problem of products double charged with mandatory assessments for generic promotion, firstly in the Member State of origin, and secondly, in the Member State of destination. Key words: agricultural policy, freedom of the speech, free movement of goods, generic promotion, mandatory assessments, quantitative restrictions

a Zadružna zveza Slovenije, Miklošičeva 4, 1000 Ljubljana in Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani,

Oddelek za zootehniko, Katedra za agrarno ekonomiko, politiko in pravo, Groblje 3, 1230 Domžale; [email protected]

170 Franci Avsec

© DAES 2005

1 Uvod Ukrepi za pospeševanje prodaje in porabe kmetijskih pridelkov oziroma živil so pogosta

sestavina sodobnih kmetijskih politik. V slovenski pravni red jih je po zgledu EU uvedel Zakon o kmetijstvu (ZKme, 2000), ki v sklopu tržno cenovne kmetijske politike predvideva tudi podpore promociji in trženju kmetijskih pridelkov oziroma živil, za izvajanje teh ukrepov pa se lahko s posebnim zakonom predpišejo dajatve na enoto določenega kmetijskega pridelka oziroma živila. Tovrstne dajatve so, če se uvedejo, vir financiranja proračunskega sklada za razvoj kmetijstva (19. člen).

V Evropski skupnosti temeljno urejata pospeševanje prodaje kmetijskih proizvodov in živil dve uredbi Sveta, od katerih se ena nanaša na notranji trg (Uredba št. 2826/2000/ES), druga (Uredba št. 2702/1999/ES) na druge države.

2 Generična promocija in svoboda govora: primeri iz ZDA

2.1 Generična promocija kmetijskih proizvodov in svoboda govora v ZDA

V Združenih državah Amerike so že pred drugo svetovno vojno sprejeli več zakonov, ki urejajo generično (vrstno) promocijo različnih kmetijskih proizvodov na podlagi obveznih prispevkov, te prispevke pa morajo plačevati vsi proizvajalci. Za prvi zakon, ki je uvedel obvezne prispevke za generično promocijo kmetijskih proizvodov, štejejo zakon Floride o prispevku za oglaševanje agrumov (Florida Citrus Advertising Tax Act) iz leta 1935.

Generična promocija ne uporablja imen proizvajalcev oziroma ne razlikuje blaga različnih proizvajalcev, temveč pospešuje, zlasti z oglaševanjem, prodajo kmetijskih proizvodov posamezne vrste.

Predpisi o generični promociji so navadno sprejeti v okviru širše ureditve trga za posamezne proizvode, kot jo določajo zakon in podzakonski predpisi. Namen tržne ureditve, pri oblikovanju katere glede najvažnejših vprašanj sodelujejo tudi sami proizvajalci (na referendumih), je zagotoviti redno prodajo kmetijskih proizvodov po primernih cenah. Tudi same promocijske programe pripravljajo in izvajajo odbori proizvajalcev, ki jih v skladu z zakonom, navadno na predlog reprezentativnih organizacij, oblikuje kmetijski minister.

Zavezanci za dajatev za generično promocijo so običajno vsi proizvajalci in uvozniki. Osnova za prispevek je prodajna cena ali pa je prispevek določen glede na enoto proizvoda (na primer 1 dolar na prodano govedo). Obvezni prispevki so s posebnimi predpisi sedaj določeni za generično promocijo avokadov, borovnic, govejega mesa, bombaža, mlečnih izdelkov, jajc, surovega mleka, medu, jagnjetine, gob, lešnikov, koruze, svinjskega mesa, krompirja, soje in lubenic.

Zagovorniki generične promocije izhajajo iz ugotovitve, da posamezen proizvajalec osnovnega kmetijskega proizvoda težko prepriča potrošnika, da izbere njegov proizvod pred proizvodom drugega proizvajalca. Generično oglaševanje tako širi celotno povpraševanje po proizvodih posamezne vrste. Poleg tega naj bi generična promocija na podlagi obveznih prispevkov proizvajalcev pomenila ukrep samopomoči, ki zahteva minimalno delovanje in finančne izdatke države. Čeprav bi kmetje lahko združevali sredstva za generično promocijo tudi prostovoljno,

zagovorniki obveznih prispevkov opozarjajo na problem »zastonjkarstva«, ko bi ugodnosti od financiranja oglaševanja imeli tudi proizvajalci, ki niso ničesar prispevali, če bi bila odločitev o prispevku prepuščena prosti odločitvi posameznega proizvajalca (Becker, 2004).

Pravni problemi generične promocije v kmetijstvu. 171

© DAES 2005

2.2 Svoboda govora in komercialni govor Prvi amandma k ameriški ustavi med drugim zagotavlja svobodo govora: »Kongres ne

sme sprejeti zakona, ki bi (…) omejeval svobodo govora, (…)«. Še v štiridesetih letih prejšnjega stoletja je Vrhovno sodišče ZDA zastopalo mnenje, da

ustava ne preprečuje državi urejati čisto komercialnega oglaševanja (»purely commercial advertising«, zadeva Valentine v. Chrestensen, 316 U.S. 52, 54, 86 L. Ed. 1262, 62 S. Ct. 920 (1942)). Kasneje je Vrhovno sodišče spremenilo to stališče in razsodilo, da tudi v komercialni tržni sferi, kot na drugih področjih družbenega in kulturnega življenja, velja temeljno načelo, da vrednost sporočila ocenjujeta govorec in občinstvo, ne pa država. Zato uživa jamstvo iz prvega ustavnega amandmaja tudi sporočilo, ki ne predlaga ničesar drugega kot komercialno transakcijo (tako v zadevi Edenfield v. Fane, 123 L. Ed. 2d 543, 113 S. Ct. 1792, 1798 (1993)).

Vendar je sodišče pri tem izoblikovalo tudi mnenje, da se po naravi stvari »komercialni govor« (commercial speech) razlikuje od izražanja na drugih področjih, zato uživa nekoliko manjšo stopnjo ustavnopravnega jamstva glede svobode izražanja.

Merila, ob katerih sme država omejevati komercialni govor, je Vrhovno sodišče ZDA izoblikovalo v zadevi Central Hudson iz leta 1980 (Central Hudson Gas & Electric Corporation, Appellant, v. Public Service Commission of New York, No. 79-565.447 U.S. 557), ko je obravnavalo spor med državnim organom, ki je omejil oglaševanje porabe električne energije, in energetsko družbo, ki se s takšno omejitvijo ni strinjala. Sodišče na prvi in sodišče na drugi stopnji sta obdržali prepoved v veljavi. Pritožbeno sodišče je celo ocenilo, da je oglaševanje »le malo pomembno na nekonkurenčnem trgu« oziroma da imajo potrošniki le malo izbire glede vira električne energije, in je zanikalo možnost, da bi oglaševanje prispevalo k odločitvam potrošnikov na podlagi obveščenosti. Po presoji pritožbenega sodišča pa naj bi interes države po varčni uporabi energije v konkretnem primeru pretehtal ustavno vrednost svobodnega komercialnega izražanja.

Vrhovno sodišče je na tretji stopnji sprejelo mnenje, da ima komercialni govor dve posebni značilnosti, ki dopuščata, da država ureja to področje. Prva značilnost komercialnega govora je v tem, da njegovi nosilci dobro poznajo trg in svoje proizvode ter lahko dobro ocenijo točnost svojih sporočil in zakonitost dejanj, h katerim spodbujajo. Drugo, kar naj bi bilo značilno za komercialni govor kot »izrastek gospodarskega interesa«, pa naj bi bila njegova precej žilava narava, ki ni pretirano občutljiva na regulacijo.

Po stališču Vrhovnega sodišča ZDA v tej zadevi lahko država ureja komercialni govor: 1. če je sporočilo v okviru takšnega govora zavajajoče ali 2. je povezano z nezakonito dejavnostjo, 3. v vseh drugih primerih pa samo pod pogojem, da ureditev komercialnega govora neposredno rabi uresničevanju bistvenega interesa države, pri čemer državno urejanje ne sme prekoračiti okvira, ki je potreben za dosego tega cilja.

Vrhovno sodišče je zavrnilo utemeljevanje pritožbenega sodišča in razsodilo, da prepoved ne izpolnjuje zadnjega pogoja, to je, da prepoved ne more prestati preizkusa sorazmernosti: državni organ bi lahko isti cilj namesto s prepovedjo dosegel z manj omejevalnimi ukrepi.

2.3 Glickman proti Wileman Brothers & Elliott, Inc. (sodba z dne 25. 6. 1997)

V zadevi Glickman v. Wileman Brothers & Elliott, Inc., 521 U. S. 457 (1997) so kalifornijski pridelovalci nektarin, sliv in breskev izpodbijali več ukrepov, med drugim tudi obvezne prispevke za generično promocijo, ki jih je na podlagi zveznega Zakona o kmetijskem trženjskem sporazumevanju (AMAA) iz leta 1937 določil kmetijski minister.

172 Franci Avsec

© DAES 2005

Prvostopno sodišče je zahtevo pridelovalcev zavrnilo. Pritožbeno sodišče je ugodilo zahtevi pridelovalcev na podlagi testa iz zadeve Central Hudson, češ da država ni dokazala, da je generično oglaševanje učinkovitejše od individualnega oglaševanja pri pospeševanju povpraševanja po sadju.

Vrhovno sodišče, ki je sprejelo zahtevo kmetijskega ministra za preizkus drugostopne sodbe, ni obravnavalo primerjalne učinkovitosti generične in individualne promocije, temveč je upoštevalo predvsem širši zakonski kontekst sporne ureditve. Tako je ugotovilo, da tržna ureditev za sadje v številnih vidikih omejuje podjetniško svobodo posameznih pridelovalcev. Pri tem so obvezni prispevki za financiranje generičnega oglaševanja samo del širšega kolektivnega delovanja. Sodišče je ugotovilo, da tržna ureditev: 1. ne omejuje pridelovalcev pri posredovanju njihovih sporočil javnosti, 2. nikogar ne sili k dejanskemu ali simbolnemu izražanju in 3. ne sili proizvajalcev k financiranju širjenja političnih ali ideoloških pogledov. Iz kritike, da prispevki zmanjšujejo možnosti za individualno oglaševanje, pa po mnenju sodišča še ni dopustno izvajati sklepa, da generično oglaševanje ovira pravico do svobodnega govora. Po mnenju sodišča je treba obvezne prispevke za generično oglaševanje presojati v luči kompleksne gospodarske ureditve, katere sestavni del so ti prispevki, ne pa na podlagi prvega ustavnega amandmaja, ki zagotavlja svobodo izražanja in glede na kontekst spodbijanih določb ne more rabiti kot podlaga za presojo ustavnosti posegov države na trg. Pri tem je sodišče izrecno predpostavljalo, da se pridelovalci strinjajo z osrednjo vsebino sporočila, ker sami prodajajo sadje, ki mu je namenjena korist od generičnega oglaševanja, zato ni treba uporabiti pravnih »predpisov, ki varujejo ljudi pred prisilo, da ponavljajo tisto, s čemer se ne strinjajo«. Dejstvo, da posamezni pridelovalec ne želi financirati oglaševanja, pa po mnenju sodišča še ni zadosten razlog, da njegova presoja prevlada nad večinsko odločitvijo tržnih udeležencev, izvršne oblasti in zakonodaje, da so takšni ukrepi koristni.

2.4 Združene države proti United Foods, Inc. (sodba z dne 25. 6. 2001) Odločba Vrhovnega sodišča v zadevi Glickman je izhajala iz ugotovitve, da proizvajalci

nasprotujejo obveznim prispevkom za generično promocijo, ne pa tudi temeljnim sporočilom v okviru generične promocije. V sporu proizvajalci namreč niso zatrjevali, da se ne strinjajo z osnovnimi sporočili generične promocije. Zato Vrhovno sodišče ni ugotovilo, da je ureditev trga, ki vključuje obvezne prispevke za generično promocijo, v neskladju s prvim ustavnim amandmajem.

Ob opisanem utemeljevanju tožbenega zahtevka in obrazložitvi sodbe ni bilo treba dolgo čakati na novo, spretneje oblikovano tožbo.

Družba United Foods, Inc. je zavrnila plačilo prispevkov po Zakonu o generični promociji gob in v sodnem postopku utemeljila svoje stališče z obrazložitvijo, da se ne strinja z generičnim oglaševanjem zato, ker generično oglaševanje pospešuje prodajo gob kot enakega proizvoda, družba pa je kot pridelovalka svežih gob prepričana, da so gobe, ki jih prideluje in označuje s svojo blagovno znamko, boljše kakovosti kot istovrstne gobe drugih pridelovalcev. Zato naj bi bile zakonske določbe o obveznih prispevkih za generično oglaševanje v nasprotju s prvim ustavnim amandmajem, ki zagotavlja svobodo izražanja.

Na prvi stopnji je sodišče je pritrdilo zahtevku države za plačilo prispevkov. Na pritožbo družbe je drugostopno sodišče zavrnilo zahtevek države in ugotovilo, da je treba uporabiti prvi ustavni amandma zaradi zahteve, da pridelovalci sofinancirajo govor, s katerim se ne strinjajo.

Na tretji stopnji je Vrhovno sodišče razsodilo, da v primerjavi z zadevo Glickman, kjer je bila generična promocija na podlagi obveznih prispevkov sestavni del širšega regulativnega okvira, ki je omejeval tržno avtonomijo pridelovalcev, za gobe ni sprejeta tržna ureditev, ki bi celovito urejala posege države v tej panogi. Zakon je za gobe uvedel


© DAES 2005

le promocijski program. Zato promocijski program glede gob nima pomožne narave, ampak je cilj sam sebi.

Šele v postopku pred Vrhovnim sodiščem se je država »spomnila« še na en argument in začela utemeljevati obvezne prispevke za generično oglaševanje gob s tem, da v spornem primeru ne gre za komercialno izražanje oziroma »komercialni govor«, temveč za izražanje države oziroma »govor države« (government's speech). Vrhovno sodišče se ni hotelo spustiti v obravnavo tega vprašanja. Po njegovem mnenju je v nekaterih primerih pred Vrhovnim sodiščem dopustna obramba spodbijane sodbe iz drugih razlogov, kot so že bili obravnavani na nižjih stopnjah, v konkretnem primeru pa država kot zahtevajoča stranka navaja nove trditve, ki napadajo (ne branijo) spodbijano sodno odločbo, sodišče, katerega sodba je predmet pregleda, pa teh trditev ni obravnavalo (United States v. United Foods, Inc., 533 U. S. 405 (2001)).

2.5 Johanns proti Livestock Marketing Association (sodba z dne 23. 5. 2005)

Odločitev v zadevi United Foods je bila ugodna za proizvajalce, ki se niso strinjali z obveznimi prispevki za generično promocijo. Zato je bilo po objavi te sodbe pred sodišči prve in druge stopnje v ZDA sproženih več sporov, v katerih so nezadovoljni proizvajalci posameznih kmetijskih proizvodov - z različnim uspehom - spodbijali obveznost prispevkov za generično promocijo.

Tako je pri presoji obveznega prispevka za pospeševanje prodaje mleka okrožno sodišče zavrnilo zahtevek dveh kmetov - zakoncev Cochran, ki sta prirejala mleko po načelih trajnostnega gospodarjenja in navajala, da se mleko, proizvedeno na njuni kmetiji razlikuje od večine drugega mleka, proizvedenega v državi, zato se ne moreta strinjati z generičnim oglaševanjem, ki povzroča predstavo, da je vse namolženo mleko enako kakovostno. Sodišče je z uporabo meril iz zadeve Glickman razsodilo, da je program promocije mleka sestavni del širše ureditve gospodarskega sektorja (Cochran v. Veneman, No. 4:CV-02-0529, 2003 WL 1555085 (M.D. Pa. March 24, 2003)). Takšnega širšega okvira pa pristojno sodišče ni našlo za obvezne prispevke za promocijo grozdja po kalifornijskem zakonu (Delano Farms Co. v. California Table Grape Comm'n, 318 F.3d 895, 899-900 (9th Cir. 2003)) niti za prispevke, namenjene promociji prašičjega mesa, saj je Zakon o promociji prašičjega mesa (Pork Act) izrecno prepovedal dodatne posege države v pravico proizvajalca, da proizvaja prašičje meso in izdelke iz tega mesa (Michigan Pork Producers Ass'n, Inc. v. Veneman, 348 F.3d 157 (6th Cir. 2003)).

Tudi v zadevi Johanns v. Livestock Marketing Association so govedorejska združenja in nekateri posamezni rejci spodbijali Zakon o promociji in raziskavah govejega mesa (s krajšim imenom: Beef Act, 1985) kot protiustaven, kolikor določa obvezne prispevke rejcev za geerično promocijo.

Podobno kot družba United Foods Inc. v prej omenjenem postopku so v postopku za presojo ustavnosti obveznih prispevkov za promocijo govejega mesa predlagatelji zatrjevali, da sistem promocije ovira njihova prizadevanja za oglaševanje boljše kakovosti ameriškega govejega mesa, prirejenega na podlagi žitne krme, in oglaševanje boljše kakovosti certificirane govedine Angus in Hereford v primerjavi z govejim mesom, ki je prirejeno na podlagi travne krme in v glavnem uvoženo.

Distriktno sodišče je ugodilo zahtevi, da preneha zbiranje promocijske dajatve, ker Zakon o promociji in raziskavah govejega mesa in na njegovi podlagi izdan izvršilni predpis protiustavno silita predlagatelje, da podpirajo govor, s katerim se ne strinjajo.

Pritožbeno sodišče je potrdilo sodbo prve stopnje, vendar iz drugačnih razlogov. Sporno oglaševanje je sicer opredelilo kot »govor države«, vendar je ugotovilo, da tožniki ne spodbijajo pravice države, da nadzira vsebino svojega govora, temveč le uveljavljajo

174 Franci Avsec

© DAES 2005

svojo pravico do svobodnega govora in združevanja, da bi se zavarovali pred prisilitvijo, da plačujejo prispevke za govor, s katerim se ne strinjajo.

Vrhovno sodišče kot zadnja instanca je menilo, da je treba razlikovati med pristnim prisilnim govorom, ko je posameznik prisiljen izražati stališča, s katerimi se ne strinja, in prisilnim zbiranjem dajatev, ki jih nalaga država posamezniku za financiranje sporočil, s katerimi se posameznik ne strinja, ta stališča pa izraža zasebnopravni subjekt. Sodišče je navedlo prejšnje sodbe, v katerih je na primer razveljavilo predpise, v skladu s katerimi so morali šolarji recitirati literarno besedilo (Pledge of Allegiance) pred ameriško zastavo (zadeva West Virginia Bd. of Ed. v. Barnette, 319 U. S. 624 (1943) oziroma vozniki na avtomobilskih registrskih tablicah imeti odtisnjen moto države (»Live Free or Die«, zadeva West Virginia Bd. of Ed. v. Barnette, 319 U. S. 624 (1943). Omenilo je tudi razveljavitev zakona, ki je nalagal posameznikom, da se včlanijo v poklicno združenje ali plačujejo poklicnemu združenju prispevek, če je iz tega prispevka združenje financiralo tudi izjave o političnih zadevah (zadevi Keller v. State Bar of Cal., 496 U. S. 1 (1990); Abood v. Detroit Bd. of Ed., 431 U. S. 209 (1977)).

Po večinskem mnenju vrhovnih sodnikov obvezni prispevki za generično promocijo govejega mesa financirajo »govor države« in ne govor zasebnopravnega subjekta. Za govor države gre, ker zvezna država oblikuje sporočila »od začetka do konca«: Kongres je z zakonom uvedel koordinirani program promocije, vključno z oglaševanjem za pospeševanje podobe in zaželenosti govejega mesa in izdelkov iz govedine. Sredstva, zbrana z dajatvijo, pridobiva Govedorejski odbor, ki ga v celoti imenuje kmetijski minister. Pomožni organ je Izvršilni odbor, katerega člane lahko minister odpokliče kadarkoli. Izvršilni odbor oblikuje promocijske kampanje, ki jih nadzira in odobrava minister. Program predpisuje zakon, posebne zahteve glede kampanje določa izvedbeni predpis, izvajanje nadzoruje kmetijski minister, ki je politično odgovoren funkcionar. Kongres lahko kadarkoli ukine program: da bi se izražanje štelo za državni govor, »ni treba zahtevati več«.1

Vrhovno sodišče je dovolilo, da se postopek ponovno nadaljuje na nižji stopnji in pred prvostopnim sodiščem obravnavajo še drugi argumenti, zaradi katerih bi bil lahko sistem generične promocije neskladen z ustavo. Dolgoletna saga o ustavnosti različnih shem za generično promocijo kmetijskih proizvodov v ZDA torej še ni končana (McEowen, 2005; Ray, 2005).

3 Pravo Evropske skupnosti

3.1 Prepoved količinskih omejitev in enakih ukrepov Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) v členu 28 prepoveduje državam

članicam kakršnekoli količinske omejitve in ukrepe z enakim učinkom v prometu blaga. Določba tega člena pa ni v nasprotju s tistimi prepovedmi ali omejitvami pri izvozu, uvozu ali blagu v tranzitu, ki so utemeljene z javno moralo, javnim redom ali javno varnostjo, varovanjem zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin, varstvom nacionalnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo ali z varstvom industrijske ali poslovne lastnine. Vendar te prepovedi ne smejo biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami (člen 30).

V zadevi Razvojni svet za jabolka in hruške (Apples and Pears Development Council) je Sodišče Evropskih skupnosti razsodilo, da določbe ustanovne pogodbe o prostem pretoku blaga in predpisi o skupni tržni ureditvi ne prepovedujejo državni promocijski organizaciji

1 Hamilton (2005) meni, da so našteti primeri poskusno polje, kjer se preizkuša »govor države« kot izjema

od prvega amandmaja: »As a result the cases are serving as the testing ground for issues such as the »government speech” exception to the first amendment.«


© DAES 2005

opozarjati s promocijo na posebne lastnosti pridelkov, pridelanih v tej državi članici, četudi gre za tipične sorte v domači pridelavi, ne sme pa promocija odvračati kupcev od nakupa pridelkov iz drugih držav članic, zmanjševati vrednosti pridelkov iz teh držav članic ali navajati kupce k izbiri zgolj po poreklu blaga.

Nacionalna organizacija za promocijo sme priporočati pridelovalcem različne kakovostne standarde, vendar ne sme nalagati zahtev, ki bi bili različne od tistih, določenih s skupno ureditvijo trga.

Poseben prispevek, ki bi ga država članica naložila svojim pridelovalcem, ne bi bil združljiv s predpisi Skupnosti v primeru, če bi zaradi vpliva na cene ali na kmetijsko sestavo onemogočal izvajanje skupnih tržnih ureditev, čeprav mora obstoj takšnega učinka v vsakem primeru posebej presojati pristojno sodišče države članice (zadeva 222/82, Apple and Pear Development Council, 1983 ECR 4083).

Drugače je odločilo Sodišče Evropskih skupnosti v sodbi z dne 5. novembra 2002, s katero je ugotovljeno, da je Nemčija z dodeljevanjem označbe kakovosti za kmetijske in živilske proizvode, proizvedene v Nemčiji (»Markenqualität aus deutschen Landen«), prekršila svoje obveznosti iz člena 28 PES.

Sodišče je ugotovilo, da znak kakovosti (Gütezeichen), ki upravičuje podjetja, da uporabljajo označbo »Znak kakovosti za proizvode, pridelane v Nemčiji«, dodeljuje Osrednja marketinška družba - CMA, ki z upravičenimi podjetji sklepa tudi licenčne pogodbe. Ta družba je bila ustanovljena kot družba z omejeno odgovornostjo, vendar na podlagi zakona kot osrednja organizacija za promocijo. Na podlagi ustanovitvenega akta mora družba CMA spoštovati pravila nemškega Prodajnega sklada, ki je sam javnopravna oseba. Ta sklad je bil ustanovljen na podlagi posebnega zakona (Gesetz über die Einrichtung eines zentralen Fonds … (Absatzfondsgesetz), 2002), vanj pa se stekajo obvezni prispevki proizvajalcev za generično promocijo kmetijskih proizvodov. Glede na to je ravnanje te družbe treba pripisati državi članici. Organizacija, ki je nosilka znaka kakovosti, ne more pri promociji domačih proizvodov uživati enake svobode, kot jo imajo sami proizvajalci ali njihova združenja, če je znak, ki ga podeljuje, dostopen vsem podjetjem in ima njegovo dodeljevanje posledice za promet blaga znotraj Skupnosti.

Oglaševalna sporočila, ki spodbujajo distribucijo kmetijskih proizvodov in živil, proizvedenih v Nemčiji, in poudarjajo domači izvor, lahko spodbujajo potrošnike, da kupujejo nemško blago na račun uvoženega blaga. Četudi znak kakovosti uresničuje določeno politiko kakovosti in je neobvezen, to še ne pomeni, da s tem preneha biti neutemeljena ovira v trgovini po členu 28 PES.

Geografske označbe so posebna kategorija industrijske lastnine, v korist katere so dopustne izjeme od prepovedi količinskih omejitev in ukrepov z enakovrednim učinkom (člen 30 PES). Po mnenju sodišča lahko geografska označba v posameznih primerih označuje tudi celotno ozemlje države, vendar v konkretnem primeru kot znak, ki zajema celotno ozemlje države članice in se nanaša na vse kmetijske in živilske proizvode, če le izpolnjujejo določene zahteve glede kakovosti, ne more biti izjema po členu 30 PES (zadeva C-325/00, Commission of the European Communities v. Federal Republic of Germany, 2002 ECR I-9977).

3.2 Državne pomoči in oglaševanje kmetijskih proizvodov Skoraj vse države članice zagotavljajo pomoč promociji ali oglaševanju kmetijskih

proizvodov iz proračunskih sredstev ali drugih javnih sredstev, ki jih zbirajo z parafiskalnimi dajatvami ali obveznimi prispevki. Državna pomoč oglaševanju kmetijskih proizvodov lahko prispeva k razvoju kmetijske dejavnosti in doseganju ciljev skupne kmetijske politike. Po drugi strani pa lahko izkrivlja konkurenco v obsegu, ki ni več združljiv s skupnimi koristmi.

176 Franci Avsec

© DAES 2005

Smernice Skupnosti o državni pomoči za oglaševanje kmetijskih proizvodov iz priloge I k pogodbi in določenih drugih proizvodov iz leta 2001 (2001/C 252/03) štejejo za oglaševanje katerokoli dejavnost, ki ima za cilj spodbuditi podjetja in potrošnike k nakupu proizvoda. Oglaševanje vključuje vse gradivo, ki se s tem ciljem deli potrošnikom, tudi na prodajnih mestih. Po omenjenih smernicah pa oglaševanje ne zajema razširjanja znanstvenih informacij v javnosti, organiziranja poslovnih sejmov in razstav, sodelovanja na takšnih sejmih in podobnih stikov z javnostmi. Za slednje ukrepe veljajo ustrezne določbe v Smernicah o državnih pomočeh v kmetijstvu oziroma ribištvu.

Smernice o državnih pomočeh za oglaševanje kmetijskih proizvodov zajemajo vse kmetijske in ribiške proizvode, zajete v prilogi I k ustanovitveni pogodbi, pa tudi proizvode, ki jih sestavljajo pretežno proizvodi iz priloge I (na primer sadni jogurti, mešanice masla in rastlinskih maščob, žgane pijače, pripravki mlečnega prahu s kakavom itd.). Izrecno so zajeti tudi ribiški proizvodi.

V skladu s temeljnim pravilom iz člena 87 PES so prepovedane državne pomoči, ki izkrivljajo (omejujejo) konkurenco ali grozijo z izkrivljanjem (omejevanjem) konkurence tako, da se posameznim podjetjem naklanja (daje) prednost. Prednost posameznim podjetjem obstoji zlasti tedaj, če se oglaševalne dejavnosti nanašajo na izvor proizvodov v določeni državi ali na določenem območju. Ker je oglaševanje sestavni del redne dejavnosti podjetij, smernice določajo negativna in pozitivno ubesedena merila, ki jih mora izpolnjevati državna pomoč oglaševanju kmetijskih proizvodov, da bi bila skladna s skupnim trgom oziroma da ne bi ovirala konkurence čez mero, ki še ustreza skupnim koristim.

Pomoč, ki jo države članice zagotavljajo oglaševanju kmetijskih in ribiških proizvodov, ne sme biti v neskladju s predpisi primarnega in sekundarnega prava Skupnosti. Pomoč ne sme kršiti določbe člena 28 PES, ki prepoveduje omejevanje trgovine med državami članicami s količinskimi omejitvami in vsemi drugimi ukrepi, ki imajo enakovreden učinek (točka 3.1.1 smernic).

Prepovedi iz člena 87 PES ne kršijo: a) državne pomoči oglaševanju na trgih drugih držav članic, b) državne pomoči generičnemu oglaševanju proizvodov brez sklicevanja na njihov

izvor na domačem trgu, c) državne pomoči oglaševanju na domačem trgu, ki promovirajo proizvode glede na

njihove značilnosti oziroma sorte ali druge zvrsti, četudi so značilne za domačo proizvodnjo, vendar pod pogojem, da se ne sklicujejo posebej na domače poreklo proizvoda drugače, kot je že razvidno iz označbe kakovosti, zvrsti ali drugačnega normalnega poimenovanja proizvoda, pri čemer velja posebna določba za oglaševanje, ki je na območju porekla proizvodov namenjeno obiskovalcem (38. točka smernic).

Poseben režim velja za proizvode, katerih geografsko poimenovanje (geografska označba, označba porekla) je bilo zavarovano na podlagi Uredbe Sveta 2081/92/ES: državna pomoč oglaševanju takšnega proizvoda se šteje za dopustno, kolikor se oglaševanje sklicuje na poreklo, ki je bilo zavarovano po predpisih Skupnosti. Enako velja za pomoči oglaševanju vina, pridelanega na posebej določenih območjih po členih 54 do 58 uredbe 1493/99/ES. Pomoč oglaševanju mora koristiti praviloma vsem proizvajalcem proizvodov, zavarovanih z oznako po predpisih Skupnosti ali drugih predpisih.

Tako je na primer Komisija odločila, da je pomoč za promocijo ovčjega mesa pod oznako, ki poudarja poreklo proizvoda v domači državi (»agneau des bergers de France«) v nasprotju s prepovedjo količinskih omejitev v prometu med državami članicami in ni združljiva s skupnim trgom, zato je odredila vračilo prejete pomoči (Commission Decision of 2 April 1997 …, 1997).


© DAES 2005

3.3 Posebej: dvojni prispevki za pospeševanje prodaje (v izvorni in namembni državi članici)

Poseben pravni problem predstavljajo tudi neusklajeni predpisi o plačilu prispevkov tako, da jih je treba za isti predmet plačati dvakrat, enkrat v državi članici, od koder izhajajo, drugič v državi članici, kamor so namenjeni.

Sodišče je v zvezi s tem obravnavalo dva primera, ko so se prispevki za generično promocijo plačevali v uvozni državi (Nemčija) kakor tudi v državi članici izvora, in to enkrat v Nizozemski (zadeva C-72/92, Firma Herbert Scharbatke GmbH v. Federal Republic of Germany, 1993 ECR I-5509) in drugič na Danskem (zadeva C-234/99, Nygård, 2002 ECR I-3657)

Po mnenju sodišča v teh dveh primerih obvezne dajatve za financiranje prodaje kmetijskih, gozdarskih in živilskih proizvodov, ki se enako obračunavajo od domačih in uvoženih proizvodov, koristijo pa samo domačim proizvodom tako, da koristi iz teh dajatev presegajo breme dajatve, štejejo za ukrep, ki ima enak učinek kot prepovedane carine v trgovini med državami članicami. Če te koristi od dajatve za domače proizvode v takšnem primeru samo delno odtehtajo breme dajatve, pomeni dajatev prepovedano diskriminatorno notranje obdavčenje. Samo dejstvo, da se dajatev od uvoženih proizvodov obračuna brez odbitka domače dajatve, ki je podobna dajatvi v uvozni državi članici, vendar jo ureja neodvisno država članica izvora, pa še ne pomeni, da je takšna dajatev nezdružljiva s prepovedjo diskriminatornega obdavčenja.

Zbiranje parafiskalne dajatve lahko pomeni državno pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom, vendar je za odločanje o tem pristojna edinole Komisija pod nadzorom sodišča.

V danskem primeru je prašičerejec zatrjeval diskriminacijo, češ, da se prispevek v danski Prašičerejski sklad odmerja od zaklanih oziroma izvoženih živali, kar je različna podlaga. Sodišče tega argumenta ni sprejelo, češ da je nastanek prispevne obveznosti za zaklane in izvožene živali povezan z isto stopnjo v proizvodno-prodajni verigi: »izstop živali iz črede v domači državi«. Glede različne teže, od katerih se obračuna višji prispevek, pa je sodišče ugotovilo, da je danski minister v izvedbenem predpisu ustrezno upošteval razmerje med živo in klavno težo.

Dejstvo, da so bili izvoženi prašiči iz Danske po plačilu prispevka v Prašičerejski sklad po zakolu v Nemčiji predmet posebnega, nemškega prispevka za pospeševanje prodaje, po mnenju sodišča ne vpliva na veljavnost danskih predpisov, ker predpisi Evropske skupnosti ne prepovedujejo dvojnega obdavčenja: Odprava dvojne obremenitve je zaželena, vendar so države članice na tem področju avtonomne.

4 Sklepno V prispevku smo analizirali tri sklope pravnih problemov v zvezi z generično promocijo

kmetijskih proizvodov in živil. Prvi sklop se nanaša na razmerje med svobodo govora in obveznim zbiranjem

prispevkov. Sodišča v ZDA, kjer imajo najdaljšo tradicijo zbiranja obveznih prispevkov za generično promocijo, v sfero ustavno zavarovane svobode izražanja uvrščajo t. i. »komercialni govor«. Vendar so ameriška sodišča doslej v številnih odločbah različno presojala vprašanje, ali so določbe o obveznih prispevkih proizvajalcev za generično promocijo kmetijskih proizvodov skladne s prvim ustavnim amandmajem, ki zagotavlja svobodo govora. O tem vprašanju je v zadnjem desetletju kar v treh primerih razsojalo tudi Vrhovno sodišče ZDA.

V prvem primeru (zadeva Glickman, 1997) je sodišče ugotovilo, da so obvezni prispevki za generično promocijo sestavni del širšega regulativnega okvira (tržne ureditve) in ne preprečujejo individualnega oglaševanja oziroma individualnega izražanja, pri čemer je

178 Franci Avsec

© DAES 2005

izrecno predpostavljalo, da se proizvajalci strinjajo z osnovno vsebino sporočil generične promocije in je obvezne prispevke za generično promocijo štelo za skladne z ustavo.

V drugem in tretjem primeru pa so pridelovalci spodbijali ustavnost obveznih prispevkov za generično promocijo z zatrjevanjem, da se ne strinjajo s temeljnimi sporočili generične promocije, ker takšna promocija v očeh potrošnika zmanjšuje vrednost njihovih proizvodov, ki naj bi se po posebni kakovosti in drugih posebnih lastnostih bistveno razlikovali od istovrstnih, med drugim tudi uvoženih proizvodov.

V drugem primeru (zadeva United Foods, Inc., 2001) je sodišče ugodilo pridelovalcem, ki so odklanjali plačilo prispevkov za generično promocijo na podlagi ugotovitve, da generična promocija ni sestavni del širše tržne ureditve za določen proizvod.

V tretjem primeru (zadeva Johanns, 2005) je država že na začetku postopka utemeljevala obvezne prispevke za generično promocijo s tem, da gre za »govor države«, za katerega se ne more uporabljati prvi ustavni amandma. Drugostopno sodišče je ta argument zavrnilo in zahtevi rejcev, ki so odklanjali plačilo obveznega prispevka za generično promocijo govejega mesa, ugodilo z obrazložitvijo, da se prvi ustavni amandma res ne uporablja za »govor države«, vendar le v obsegu, ki zadeva vsebino tega govora, ni pa dopustno z »govorom države« utemeljevati prisile (obveznih prispevkov) za generično promocijo. Večinsko mnenje vrhovnih sodnikov pa ni sledilo tej argumentaciji: »… dejstvo, da prvi ustavni amandma ne varuje državljanov pred prisilnim financiranjem državnega govora tedaj, ko financiranje zagotavljajo namenski prispevki, ni nič manj resnično kot tedaj, ko se sredstva zbirajo s splošnimi davki.«

Manjšina vrhovnih sodnikov je opozorila, da bi morala v tem primeru država (vlada) izrecno nastopati kot nosilka sporočila,2 ne pa se skrivati za nevladnimi oziroma polvladnimi združenji. Tedaj je vprašljiva demokratična odgovornost vlade oziroma organov države za »govor države«.3 Sporna naj bi bila tudi zgolj formalna kontrola kmetijskega ministra nad vsebino »državnega« govora.4 Proti doktrini govora države naj bi po mnenju manjšine vrhovnih sodnikov govorilo tudi nedosledno ravnanje države, ki na eni strani pospešuje uživanje govejega mesa, na drugi strani pa propagira uživanje več zelenjave in sadja (Wilde, 2005). Večina vrhovnih sodnikov je vendarle ta pomislek zavrnila z argumentom, da generična promocija sama ne pospešuje pretiranega uživanja govejega mesa.

V Evropski skupnosti so programi generične promocije, ki jih izvajajo posamezne države članice, načeloma dopustni. Po mnenju Sodišča Evropskih skupnosti pa niso dopustni programi generične promocije, ki so v nasprotju s skupnimi tržnimi ureditvami (skupno kmetijsko politiko) ali imajo enake učinke kot prepovedane količinske omejitve v

2 Kot je zapisal vrhovni sodnik Souter v odklonilnem mnenju: »No one hearing a commercial for Pepsi or

Levi’s thinks Uncle Sam is the man talking behind the curtain. Why would a person reading a beef ad think Uncle Sam was trying to make him eat more steak? Given the circumstances, it is hard to see why anyone would suspect the Government was behind the message unless the message came out and said so« (Johanns, v. Livestock Marketing Association in sod., 2005).

3 Sodnik Souter v odklonilnem mnenju: »I take the view that if government relies on the government-speech doctrine to compel specific groups to fund speech with targeted taxes, it must make itself politically accountable by indicating that the content actually is a government message, not just the statement of one selfinterested group the government is currently willing to invest with power« (ibidem).

4 Kot je zapisalo združenje Livestock Marketing Association v vlogi z dne 15. oktobra 2004, naslovljeni na Vrhovno sodišče: »… the government’s control over the content of Beef Act promotions is merely pro forma. Congress specified the message to be promoted only in the loosest sense - essentially, anything is permissible, as long as the industry representatives who control the program decide that it will advance the interests of the industry. (…) That form of 'control' of the message- 'You’re permitted to say only what you want to say' - is not control at all.« (Brief for Respondents, Johanns v. Livestock Marketing Ass., 2005).


© DAES 2005

prometu blaga med državami članicami (varstvo skupnega oziroma notranjega trga). Učinek, ki je enak prepovedanim količinskim omejitvam, Sodišče Evropskih skupnosti razlaga zelo široko, tako da ta pojem zajema tudi popolnoma prostovoljne oznake, ki jih podeljuje organizacija, če je ta organizacija povezana z državo članico tako tesno, da je ravnanje organizacije treba pripisati državi članici. Poseben problem, ki doslej ni bil rešen, pomenijo dvojne dajatve za generično promocijo proizvodov v odpremni in namembni državi članici.

5 Literatura Becker, G. S. 2004. Federal Farm Promotion (»Check-Off«) Programs, Washington, Congressional

Research Service (CRS): 6 str. Commission Decision of 2 April 1997 on aid to the sheepmeat industry (promotional aid). 1997.

Official Journal No. L 248, 11. 9. 1997: 20-26. Community guidelines for State aid for advertising of products listed in Annex I to the EC Treaty

and of certain non-Annex I products. 2001. Official Journal of the European Communities C 252, 12. 9. 2002: 5-14.

Gesetz über die Einrichtung eines zentralen Fonds zur Absatzförderung der deutschen Land- und Ernährungswirtschaft (Absatzfondsgesetz). 2002. In der Fassung der Bekanntmachung vom 21. Juni 1993 (BGBl. I S. 998), zuletzt geändert durch das Gesetz vom 8. August 2002 (BGBl. I S. 3114).

Hamilton, N. 2005. Essay - The Law of Food: Eight Questions Shaping America’s Food Policy, VII International Agricultural Law Congress, Pisa: 17 str., dosegljivo na spletni strani (5. 9. 2005): http://www.iowafoodpolicy.org/policy.pdf.

McEowen, R. A. 2005. Supreme Court Rules That Beef Check-Off Is Government Speech; But Check-Off Litigation May Not Be Over. Agricultural Law Digest, Vol 16, 11: 81-83.

Ray, D. E. 2005. Checkoff lawsuits: It ain't over till its over. Agricultural Policy Analysis Center: 1 str.

Uredba Sveta (ES) št. 2826/2000 z dne 19. decembra 2000 o akcijah informiranja in promocije za kmetijske proizvode na notranjem trgu. 2000. Uradni list Evropskih skupnosti št. L 328, 23. 12. 2000: 2-6.

Uredba Sveta (ES) št. 2702/1999 z dne 14. decembra 1999 o ukrepih za informiranje in za promocijo kmetijskih proizvodov v tretjih državah, Uradni list Evropskih skupnosti št. L 327, 21. 12. 1999: 7-10

Wilde, P. 2005. Federal Communication about Obesity in the Dietary Guidelines and Checkoff Programs, Discussion paper No. 27, Boston, The Gerald J. and Dorothy R. Friedman School of Nutrition Science and Policy: 50 str., dosegljivo tudi na spletni strani (5. 9. 2005):

http://nutrition.tufts.edu/pdf/publications/fpan/wp27-federal_communication.pdf. Zakon o kmetijstvu (ZKme). 2000. 54-2497/2000, 16-646/2004, 45-2131/2004. Sodbe sodišč v ZDA Valentine v. Chrestensen, 316 U.S. 52, 54, 86 L. Ed. 1262, 62 S. Ct. 920 (1942). Edenfield v. Fane, 123 L. Ed. 2d 543, 113 S. Ct. 1792, 1798 (1993). Glickman v. Wileman Brothers & Elliott, Inc., 521 U. S. 457 (1997). United States v. United Foods, Inc., 533 U. S. 405 (2001). Cochran v. Veneman, No. 4:CV-02-0529, 2003 WL 1555085 (M.D. Pa. March 24, 2003). Delano Farms Co. v. California Table Grape Comm'n, 318 F.3d 895, 899-900 (9th Cir. 2003). Michigan Pork Producers Ass'n, Inc. v. Veneman, 348 F.3d 157 (6th Cir. 2003). Johanns, Secretary of Agriculture et al. v. Livestock Marketing Ass. et. al. 544 U. S. (2005).

180 Franci Avsec

© DAES 2005

Zadeve pred Sodiščem Evropskih skupnosti Zadeva 222/82, Apple and Pear Development Council, 1983 ECR 4083. Zadeva C-72/92, Firma Herbert Scharbatke GmbH v. Federal Republic of Germany, 1993 ECR I-

5509. Zadeva C-234/99, Nygård, 2002 ECR I-3657. Zadeva C-325/00, Commission of the European Communities v. Federal Republic of Germany, 2002

ECR I-9977.


© DAES 2005

POVPRAŠEVANJE PO HRANI V SLOVENIJI

Darja REGORŠEKa, Emil ERJAVECb, Lovrenc PFAJFARc

IZVLEČEK

Namen študije je analiza prehranskih navad Slovencev. Podatke iz Ankete o porabi v gospodinjstvih 2001 smo uporabili za ocenjevanje izdatkovnih in cenovnih elastičnosti povpraševanja, in sicer za gospodinjstva razdeljena v dohodkovne razrede in za Slovenijo skupaj. Povpraševanje po hrani, natančneje po sedmih skupinah živil je ocenjeno kot sistem enačb povpraševanja z linearno aproksimacijo metode skoraj idealni sistem povpraševanja (LA/AIDS). Vse izdatkovne elastičnosti so pozitivne in blizu 1. V splošnem med luksuzne dobrine lahko uvrstimo mlečne izdelke in zelenjavo. Nadalje, vse Marshallove (nekompenzirane) in Hicksove (kompenzirane) lastne cenovne elastičnosti so negativne in hkrati manjše od 1. Najnižje sta ocenjeni lastni cenovni elastičnosti za skupini meso in ribe ter kruh in žita, najvišje pa za zelenjavo. Vse križne elastičnosti so blizu 0, kar pomeni, da je med proučevanimi skupinami živil (zelo) šibka povezava. Večina nekompenziranih križnih cenovnih elastičnosti je negativna, kar nakazuje na komplementarnost teh skupin živil oziroma na substitute, saj ima večina kompenziranih križnih elastičnosti pozitiven predznak. Čeprav izdatkovne in cenovne elastičnosti nakazujejo na dejstvo, da Slovenija izgublja prehranske navade značilne za tranzicijske države in da te navade postajajo vse bolj podobne prehranskim navadam razvitih držav, pa nekatere posebnosti še vedno ostajajo (npr. potrošnja sadja). Ključne besede: povpraševanje po skupinah živil, sistem enačb povpraševanja, LA/AIDS, izdatkovne in cenovne elastičnosti povpraševanja, dohodkovni razredi

FOOD DEMAND IN SLOVENIA

ABSTRACT

The objective of this research is to analyse food consumption patterns in Slovenia. We use the cross-sectional household data from Household Budget Survey 2001 to estimate demand elasticities for households segmented by income levels and for Slovenia total. Food items are divided into seven commodity groups. For a complete demand system analysis, we apply the linearly approximated Almost Ideal Demand System (LA/AIDS). Empirical results show positive expenditure elasticities being close to one for all food groups. In general, dairy products and vegetables could be regarded as luxury goods. Further on, all Marshallian (uncompensated) and Hicksian (compensated) own price elasticities are negative and less than one. The lowest estimated own price elasticities are for meat and fish and the highest for vegetables. With cross price elasticities close to zero the studied commodity groups seem to be unrelated. The negative sign of uncompensated cross price elasticities indicates complementary type of food groups, while substitution relationship of aggregate foods is indicated by mostly positive Hicksian cross price elasticities. Although the expenditure and price elasticities in Slovenia seem to


politiko in pravo, Groblje 3, 1230 Domžale; [email protected] b Isti naslov; [email protected] c Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, Kardeljeva ploščad 17, 1000 Ljubljana;

[email protected]

182 Darja Regoršek in sod.

© DAES 2005

be losing consumption characteristics typical for countries in transition and becoming alike to that in developed countries, some unique food habits persists (e.g. fruit consumption). Keywords: demand for food groups, demand system, LA/AIDS, expenditure and price elasticities, household income groups

1 Uvod Sprva se je dohodkovne in cenovne elastičnosti ocenjevalo z direktnim definiranjem

modelov, ki pa ne temelji na ekonomski teoriji in obnašanju potrošnikov. Ta starejši (tradicionalen) pristop prepoznava le pomembnost cen in dohodkov. Najbolj znana in najpogosteje uporabljena oblika povezave, kjer proučujemo odvisnost povpraševane količine za posamezno vrsto blaga le od razpoložljivega dohodka imenujemo Engelova krivulja (Kebrič, 1981, str. 385). Naslednja značilnost tega pristopa je, da analiza povpraševanja temelji na ocenjevanju linearnih funkcij oziroma funkcij, ki se lahko prevedejo v linearno obliko (Andžić, 1982, str. 35-36).

Prvotnim posameznim modelom povpraševanja je sledil razvoj različnih sistemov povpraševanja. Novejše ocene dohodkovnih in cenovnih elastičnosti temeljijo na konceptu koristnosti in kot take domnevajo, da se potrošniki obnašajo tako, da izberejo tako košarico dobrin, ki maksimizira njihovo funkcijo koristnosti ob upoštevanju omejenega dohodka. V teh modelih se torej upošteva, da povpraševanje po posamezni dobrini temelji na lastni ceni dobrine, na cenah drugih dobrin in dohodku. To se manifestira v celovitem sistemu enačb povpraševanja. Ta sistem opisuje alokacijo izdatkov gospodinjstva med nekatere dobro definirane potrošne kategorije. Niz podatkov za ocenjevanje takega sistema je velik, če je vsaka posamezna dobrina, ki bo potrošena, vključena v model posebej. Ocenjevanje takega sistema bi bilo nepraktično. Zato teorija omogoča drugo pot za ocenjevanje podmnožice dobrin. Ločene predpostavke omogočajo uporabo pristopa sistema enačb povpraševanja za podmnožico dobrin, kot je na primer povpraševanje po hrani. Pristop sistema enačb omogoča empirično analizo povpraševanja s konceptualnim okvirom, in sicer neoklasično teorijo povpraševanja, ki opravi s problemom medsebojne odvisnosti povpraševanja za različne dobrine.

Pionir na tem področju je bil Stone (1954), ki je predstavil Linearni izdatkovni sistem (Linear Expenditure System, LES). Deaton in Muellbauer (1980a) sta razvila alternativno modeliranje, ki sta ga poimenovala Skoraj idealni sistem povpraševanja (Almost Ideal Demand System, AIDS). V svetu je omenjeni model pritegnil veliko pozornost in se intenzivno uporablja v empiričnih študijah (Blanciforti, Green, King, 1986, str. 2-4).

V Sloveniji sta z linearno različico omenjenega modela (LA/AIDS) Erjavec in Turk (1998) prvič analizirala povpraševanje kot sistem enačb. Z ocenjevanjem sistema enačb povpraševanja sta ocenila koeficiente povpraševanja po skupinah živil in nadalje elastičnosti povpraševanja teh skupin za Slovenijo v letih 1988 in 1993. S svojimi ocenami sta potrdila domnevo, da prehod slovenskega gospodarstva v tržno naravnano povečuje stopnjo občutljivosti obnašanja potrošnikov na trgu hrane (Erjavec, Turk, 1998, str. 527).

Dosedanje ocene povpraševanja po hrani v Sloveniji so ali premalo ažurne (glej Erjavec, Turk, 1998) ali pa manj zanesljive (glej Regoršek, 2002). Z uporabo novejših podatkov iz Ankete o porabi v gospodinjstvih iz leta 2001 in metode LA/AIDS želimo prispevati k novejšim in bolj zanesljivim ocenam povpraševanja po hrani oziroma po skupinah živil v Sloveniji.

Povpraševanje po hrani v Sloveniji. 183

© DAES 2005

2 Metodologija

2.1 Model Krivuljo povpraševanja po hrani za štiri slovenske dohodkovne razrede in za Slovenijo

skupaj smo ocenili z modelom LA/AIDS, ki je linearna aproksimacija osnovnega modela AIDS. LA/AIDS funkcijo povpraševanja, izraženo kot delež dohodka, zapišemo v obliki:

iij

jijii Pxpw εβγα +⎟⎠⎞

⎜⎝⎛++= ∑ *

loglog (1)

kjer je iw delež izdatkov za dobrino i ( )ni ,,2,1 K= , ijii γβα ,, so parametri, jp cena dobrine j ( )nj ,,2,1 K= , x celotni izdatki in *P Stone-ov cenovni indeks, ki je definiran kot (Deaton, Muellbauer, 1980a, str. 312-326)

∑= jj pwP loglog *

(2) *P je približno proporcionalen cenovnemu indeksu cen P ( *PP φ≅ ) (Deaton,

Muellbauer, 1980a, str. 312-326). Pri ocenjevanju modela povpraševanja upoštevamo tudi naslednje omejitve

parametrov (Jehle, Reny, 2001 in Phlips, 1990):

a) seštevanje: ∑=

=n

ii

1

1α ∑=

=n

iij

1

0γ ∑=

=n

ii

1

0β

b) homogenost: ∑ =j

ij 0γ

c) simetrija: jiij γγ =

Na povpraševanje potrošnikov poleg cen in dohodka vplivajo tudi neekonomski faktorji (npr. izobrazba, starost, itd.), za katere se v našem primeru domneva, da v sistem vstopajo naknadno (preko slučajne spremenljivke iε ) in preko skupnih izdatkov in izdatkovnih deležev vplivajo na povpraševanje (Blanciforti, Green, King, 1986, str. 16).

Koeficiente sistema povpraševanja ocenjene z modelom (1) smo nadalje uporabili za izračun izdatkovnih in cenovnih elastičnosti povpraševanja pri povprečnem izdatkovnem deležu posamezne skupine živil za vsak dohodkovni razred in za Slovenijo skupaj.

2.2 Izračun elastičnosti povpraševanja

Izdatkovne elastičnosti povpraševanja V izračunih dohodkovnih elastičnosti se zaradi zanesljivejših ocen le-teh namesto

skupnega dohodka pogosto uporabljajo skupni izdatki (Kranjec, 1981, str. 49-63). Tudi v naši raziskavi smo namesto dohodkov uporabili izdatke, zato govorimo o izdatkovnih elastičnostih povpraševanja.

Dobrine glede na velikost izdatkovnih elastičnosti razdelimo med luksuzne (izdatkovna elastičnost večja od 1), normalne (izdatkovna elastičnost je med 0 in 1) in inferiorne dobrine (negativna izdatkovna elastičnosti). Dobrina je luksuzna v smislu, da povečanje vseh izdatkov za 1% povzroči povečanje povpraševanja po tej dobrini za več kot 1% in povečanje njenega deleža izdatkov v skupnih izdatkih. Za normalno dobrino pa velja, da povečanje skupnih izdatkov ravno tako vpliva na povečanje njene povpraševane količine, vendar za manjši delež, kot je delež povečanja skupnih izdatkov, tako da se njen delež izdatkov v skupnih izdatkih zmanjšuje. Povpraševanje po inferiornih dobrinah in njihovih deležih izdatkov se s povečanjem vseh izdatkov zmanjšuje (National Food Survey: 2000, 2001, str. 95-96).


© DAES 2005

V AIDS oz. LA/AIDS modelu je izdatkovna elastičnost ( )iη izračunana po enačbi:

i

ii w

βη += 1

(3)

Cenovne elastičnosti povpraševanja V proučevanem modelu so vplivi cen in dohodka (v našem primeru izdatkov) na

cenovne elastičnosti izraženi skozi dohodkovni oz. izdatkovni delež dobrin. Te nekompenzirane cenovne elastičnosti se v omenjenem modelu izračunavajo po formuli:

⎟⎟⎠

⎞⎜⎜⎝

⎛−+−=

i

ji

i

ijijij w

ww

e βγ

δ (4)

kjer je ije cenovna elastičnost dobrine i glede na spremembe cene dobrine j in kjer

velja, 1=ijδ , če ji = , in 0=ijδ , če ji ≠ .

Za lastne cenovne elastičnosti pričakujemo negativen predznak ocenjenih elastičnosti, kar kaže na to, da povečanje cene dobrine vodi k zmanjšanju povpraševanja po tej dobrini. Križne elastičnosti so lahko negativne, pozitivne ali enake nič, kar je odvisno ali povečanje cene dobrine j povzroči zmanjšanje povpraševanja po dobrini i (dobrini sta komplementa), njeno povečanje (dobrini sta substituta) ali nima vpliva na povpraševanje po dobrini i (dobrini nista povezani) (National Food Survey: 2000, 2001, str. 91-92).

Kadar nas zanima le vpliv cen (učinek substitucije) zaradi spremembe cene, je potrebno izračunati kompenzirane cenovne elastičnosti. Absolutno izražena kompenzirana cenovna elastičnost je tako vedno manjša kot absolutno izražena nekompenzirana cenovna elastičnost (Deaton, Muellbauer, 1980b, str. 44-46).

Kompenzirano cenovno elastičnost povpraševanja v modelu AIDS in njegovi linearni različici izračunamo kot

ijijij wee η+=* (5)

kjer ije predstavlja nekompenzirano cenovno elastičnost povpraševanja, jw delež

izdatkov in iη izdatkovno elastičnost povpraševanja (Green, Alston, 1990, str. 442-445 in Hahn, 1994, str. 972-977).

3 Podatkovni viri

3.1 Anketa o porabi v gospodinjstvih Vir podatkov za ocenjevanje sistema povpraševanja po hrani je bila vzorčna Anketa o

porabi v gospodinjstvih (v nadaljevanju APG) za leto 2001, ki jo izvaja Statistični urad Republike Slovenije.

APG je bila uvedena leta 1983, leta 1997 pa je bila prilagojena priporočilom Eurostata (vsebinsko, način izvedbe) in poteka neprekinjeno čez celo leto. Novost je tudi koncept potrošnih izdatkov (prej bilančni), ki so identificirani po COICOP-HBS klasifikaciji (Classification of Individual Consumption by Purpose - Klasifikacija osebne porabe po namenu). Nekatera vprašanja so bila izločena, zato je primerjava rezultatov s prejšnjimi leti zdaj možna samo na ravni tekočega dohodka in potrošnih izdatkov.

V Anketi je uporabljena metoda osebnega intervjuja, ki temelji na vprašalniku (za pridobitev podatkov o razpoložljivih in porabljenih sredstvih v gospodinjstvu) ter dnevnikih, v katere člani gospodinjstva 14 dni sami zapisujejo dnevne izdatke in kupljene količine življenjskih potrebščin. Gospodinjstva so poleg tega vprašana tudi po raznih socio-


© DAES 2005

ekonomskih značilnostih. Enote opazovanja so enakomerno porazdeljene skozi vse leto, vsako izbrano gospodinjstvo pa v Anketi sodeluje 14 dni.

Z namenom pridobitve natančnejše ocene so od leta 1997 naprej anketni podatki, zbrani v več letih, združeni. Podatki iz obdobja treh let so tako preračunani na srednje leto, ki je pri interpretaciji rezultatov navedeno kot referenčno leto. APG 2001 tako zajema podatke za leta 2000, 2001 in 2002, ki so bili preračunani na referenčno leto 2001. V anketni vzorec za obdobje omenjenih treh let je bilo izbranih 4986 gospodinjstev, od katerih je sodelovalo 3816 gospodinjstev. Ocenjeno je bilo, da je povprečno gospodinjstvo v Sloveniji v tem obdobju štelo 2,9 člana (Statistični letopis RS 2003, 2003, str. 244-255).

3.2 Oblikovanje baze podatkov Za nas relevantni podatki, ki jih najdemo v APG so podatki gospodinjstev o izdatkih

kupljenih dobrin, podatki o kupljenih količinah teh dobrin, podatki o razpoložljivih sredstvih gospodinjstva in velikost gospodinjstva. Z namenom pridobiti podatke na nacionalnem nivoju, so bili individualni podatki uteženi (uteži izračunava Statistični urad RS na podlagi različnih parametrov kot so velikost gospodinjstva, regija, v kateri se gospodinjstvo nahaja, itd.).

Za naše potrebe smo podatke o kupljenih količinah posameznih dobrin in njihovih izdatkih agregirali v naslednje skupine živil: (1) kruh in žita, (2) meso in ribe, (3) mlečni izdelki, (4) olje in maščobe, (5) sadje, (6) zelenjava in (7) sladki izdelki. Za pravilno izvedbo agregiranja smo vse količine dobrin prehranskih skupin mlečni izdelki, olje in maščobe ter sladki izdelki predhodno pretvorili v enake merske enote (kg).

Kljub dokaj visokemu nivoju agregacije dobrin so še vedno obstajala gospodinjstva, ki v opazovanem obdobju niso trošila oziroma niso imela izdatkov vsaj ene izmed omenjenih skupin živil. Take podatke smo obravnavali kot manjkajoče in jim tako pripisali povprečno količino manjkajoče skupine živil, njene povprečne izdatke ter tehtano povprečno ceno te skupine živil. Ta proces imputacije je omogočil, da so v nadaljnji analizi ostala vključena vsa gospodinjstva, ki so sodelovala v APG.

Na podlagi izračunanih razpoložljivih sredstev na člana gospodinjstva smo gospodinjstva razdelili v štiri dohodkovne razrede. Meje teh razredov predstavljajo meje kvartilnih razredov, zato v nadaljevanju govorimo o kvartilnih dohodkovnih razredih.

4 Rezultati

4.1 Izdatkovne elastičnosti povpraševanja Ocenjeni parametri sistema povpraševanja so bili uporabljeni za izračun izdatkovnih in

cenovnih elastičnosti povpraševanja vseh skupin živil za vsak kvartilni dohodkovni razred in za Slovenijo skupaj.

Preglednica 1 prikazuje ocene izdatkovnih elastičnosti skupaj z deležem izdatkov posamezne skupine živil v celotnih izdatkih za hrano za štiri kvartilne dohodkovne razrede in za Slovenijo skupaj v letu 2001. Glede na rezultate izdatkovnih elastičnosti za Slovenijo skupaj se skupini mlečni izdelki in zelenjava uvrščata med luksuzni dobrini, saj je iη statistično značilno večji od 1. To pomeni, da bo povečanju izdatkov, ki jih je gospodinjstvo namenilo za hrano, sledilo povečanje povpraševanja po omenjenih skupinah živil po višji stopnji, kot se bodo povečali izdatki za nakup teh dveh skupin živil. Vse ostale skupine živil je povprečno gospodinjstvo v RS v letu 2001 smatralo kot normalne dobrine, katerih elastičnosti izdatkov so blizu 1. Izjema je le koeficient izdatkovne elastičnosti skupine olje in maščobe, ki ima najnižjo vrednost (0,7).

Podrobnejša analiza izdatkovnih elastičnosti po kvartilnih dohodkovnih razredih pokaže zanimivosti. Za gospodinjstva v prvem dohodkovnem razredu velja, da je poleg mlečnih izdelkov in zelenjave luksuzna dobrina tudi skupina kruh in žitarice, katerih izdatki


© DAES 2005

zavzemajo približno eno petino vseh izdatkov za hrano tega dohodkovnega razreda. Vendar pa ta izdatkovna elastičnost kruha in žitaric ni statistično značilno večja od 1. Čeprav gospodinjstva v drugem in četrtem kvartilnem dohodkovnem razredu to skupino živil uvrščajo med normalne dobrine, pa je točna stopnja značilnosti precej večja od 0,10. To pa pomeni, da pri 10% stopnji značilnosti ne moremo statistično sprejeti trditve, da gospodinjstva v omenjenih dveh kvartilnih dohodkovnih razredih skupino kruh in žitarice smatrajo kot normalno dobrino. Nadalje, najbogatejši polovici gospodinjstev Slovenije tudi sadje predstavlja luksuzno dobrino, a te trditve zopet ne moremo statistično potrditi pri 10% stopnji značilnosti.

Preglednica 1: Ocene deležev izdatkov skupin živil v skupnih izdatkih za hrano, iw , (v %) in izdatkovne elastičnosti skupin živil, iη , za kvartilne dohodkovne razrede in za Slovenijo skupaj, 2001 (Vir: Lastni izračuni)

Kvartilni dohodkovni razred

1. (nižji) 2. 3. 4. (višji)

Slovenija skupaj Vrsta dobrine

(i) iw iη iw iη iw iη iw iη iw iη

Kruh in žita 20,4 1,026 (0,2098)

18,2 0,994(0,4198)

17,5 0,929(0,0100)

16,4 0,966 (0,4426)

18,1 0,961 (0,0041)

Meso in ribe 26,4 0,924 (0,0099)

30,5 0,938(0,0153)

29,9 0,930(0,0109)

29,2 0,968 (0,1291)

29,0 0,952 (0,0005)

Mlečni izdelki 21,5 1,093 (0,0046)

21,8 1,141(<0,0001)

22,0 1,170(<0,0001)

23,6 1,063 (<0,0001)

22,2 1,121 (<0,0001)

Olje in maščobe 5,4 0,729 (<0,0001)

5,2 0,670(<0,0001)

5,1 0,677(<0,0001)

5,0 0,726 (<0,0001)

5,2 0,708 (<0,0001)

Sadje 8,4 0,987 (0,0240)

8,1 0,841(0,0005)

8,5 1,023(0,3204)

9,2 1,004 (0,4653)

8,6 0,967 (0,0830)

Zelenjava 9,9 1,234 (<0,0001)

9,3 1,226(<0,0001)

9,8 1,141(0,0038)

9,7 1,150 (0,0005)

9,7 1,180 (<0,0001)

Sladki izdelki 8,0 0,939 6,8 0,976 7,2 0,953 6,8 0,912 7,2 0,927

Vrednosti v oklepajih so točne stopnje značilnosti (p) dvostranskega t-testa pri preverjanju ničelne domneve 1:0 =iH η ( )1:1 ≠iH η .

Ostale ocene izdatkovnih elastičnosti so pozitivne in manjše od 1 - razen mlečnih

izdelkov in zelenjave ostale skupine živil torej uvrščamo med normalne dobrine. Ta ugotovitev velja, če slovenska gospodinjstva razdelimo v kvartilne dohodkovne razrede ali pa jih opazujemo skupaj. Vendar pa na podlagi navedenih točnih stopenj značilnosti (Pregl. 1) za vse te skupine živil ne moremo statistično potrditi, da jih gospodinjstva res smatrajo kot normalne dobrine. Tudi po posameznih dohodkovnih razredih so izdatkovne elastičnosti olja in maščob najnižje in statistično značilno manjše od 1.

4.2 Cenovne elastičnosti povpraševanja Nekompenzirane lastne cenovne elastičnosti imajo, po pričakovanjih, negativen

predznak. Slovensko povpraševanje po posameznih skupinah živil je cenovno neelastično, saj so vse absolutne lastne cenovne elastičnosti manjše od 1. Skupini živil kruh in žita ter meso in ribe sta glede na preglednico 2 zelo slabo elastični. Po drugi strani pa je povpraševanje po mlečnih izdelkih in zelenjavi najbolj občutljivo na lastne cenovne spremembe, kajti njuna absolutna cenovna elastičnost je v splošnem višja od 0,80.

Tudi ocene nekompenziranih lastnih cenovnih elastičnosti po kvartilnih dohodkovnih razredih imajo pričakovan negativen predznak, katerih absolutna vrednost je hkrati nižja


© DAES 2005

od ena. Zopet je absolutna vrednost nekompenzirane lastne cenovne elastičnosti skupine meso in ribe najnižja ter najvišja za mlečne izdelke in zelenjavo. Zanimivo je, da za gospodinjstva v četrtem kvartilnem dohodkovnem razredu velja najvišja ocena nekompenzirane lastne cenovne elastičnosti mesa in rib, za prvi dohodkovni razred pa najnižja. Kar precej nižjo vrednost lastne cenovne elastičnosti zelenjave imata zgornja kvartilna dohodkovna razreda, medtem ko za spodnja dohodkovna razreda velja skoraj usklajena lastna cenovna elastičnost povpraševanja po zelenjavi. Za slovenska gospodinjstva v drugem dohodkovnem razredu je bila opazno višje ocenjena lastna cenovna elastičnost sladkih izdelkov.

Preglednica 2: Ocene nekompenziranih, ije , in kompenziranih, *ije , lastnih cenovnih

elastičnosti skupin živil za kvartilne dohodkovne razrede in za Slovenijo skupaj, 2001 (Vir: Lastni izračuni)

Kvartilni dohodkovni razred

1. (nižji) 2. 3. 4. (višji)

Slovenija skupaj Vrsta dobrine

(i) ije *

ije ije *ije ije *

ije ije *ije ije *

ije

Kruh in žita -0,539 -0,330 -0,479 -0,291 -0,467 -0,287 -0,438 -0,269 -0,474 -0,299

Meso in ribe -0,206 0,038 -0,374 -0,092 -0,340 -0,064 -0,397 -0,128 -0,332 -0,056

Mlečni izdelki -0,842 -0,607 -0,821 -0,583 -0,817 -0,576 -0,766 -0,508 -0,814 -0,565

Olje in maščobe -0,596 -0,556 -0,630 -0,592 -0,512 -0,475 -0,539 -0,502 -0,570 -0,534

Sadje -0,579 -0,503 -0,508 -0,436 -0,578 -0,502 -0,412 -0,329 -0,520 -0,437

Zelenjava -0,901 -0,779 -0,924 -0,809 -0,785 -0,664 -0,794 -0,674 -0,852 -0,737

Sladki izdelki -0,596 -0,521 -0,645 -0,581 -0,535 -0,468 -0,551 -0,487 -0,576 -0,509

Iz preglednice 2 za vse kvartilne dohodkovne razrede in za Slovenijo skupaj lahko

povzamemo, da so ocene kompenziranih lastnih cenovnih elastičnosti za skupine kruh in žitarice, meso in ribe ter mlečni izdelki izrazito nižje kot pripadajoče ocene nekompenziranih lastnih cenovnih elastičnosti. To pomeni, da na povpraševanje po teh skupinah živil relativno pomembno vpliva učinek dohodka, ki ga povzroči sprememba lastne cene posamezne omenjene skupine živil. Ob neupoštevanju dohodkovnega učinka zaradi spremembe cene mesa in rib, je povpraševanje po tej dobrini skoraj popolnoma neelastično. Sprememba cene mesa in rib torej praktično ne vpliva na obseg povpraševanja po mesu in ribah ob predpostavki, da ta cenovna sprememba ne vplivala na spremembo dohodka. Kompenzirane lastne cenovne elastičnosti preostalih skupin živil se niso bistveno zmanjšale glede na pripadajoče nekompenzirane lastne cenovne elastičnosti, kar nakazuje na dejstvo, da je substitucijski učinek spremembe lastne cene relativno večji (pomembnejši) od dohodkovnega učinka. Najbolj občutljivo na lastne cenovne spremembe še vedno ostaja povpraševanje po zelenjavi. Omeniti velja nizko, a pozitivno kompenzirano lastno cenovno elastičnost mesa in rib za gospodinjstva v prvem kvartilnem dohodkovnem razredu. Ta pozitivna ocena nam pove, da gospodinjstva z najnižjim dohodkom na člana gospodinjstva ob povečanju cene mesa in rib povečajo svoje nakupe dobrin iz te skupine živil ob predpostavki, da povečana cena mesa in rib ne vpliva na spremembo dohodka.

V prilogi preglednica P1 predstavlja vse nekompenzirane, ije , in kompenzirane, *ije ,

cenovne elastičnosti za kvartilne dohodkovne razrede in za Slovenijo skupaj v letu 2001. Diagonalne vrednosti (krepko označene) so lastne cenovne elastičnosti, nediagonalne pa križne cenovne elastičnosti.

Večina nekompenziranih križnih elastičnosti za Slovenijo skupaj ima negativen predznak, kar pomeni, da so te dobrine komplementarne. Relativno visoke absolutne vrednosti križnih elastičnosti vseh skupin živil glede na cene skupin kruh in žita ter meso


© DAES 2005

in ribe pomenijo, da je njihovo povpraševanje najbolj občutljivo na spremembe cen omenjenih dveh skupin živil. Sladki izdelki so substituti vsem dobrinam, razen skupinama živil kruh in žita ter meso in ribe.

Tudi ocene nekompeziranih križnih elastičnosti povpraševanja po kvartilnih dohodkovnih razredih so v splošnem za vse razrede negativne. Na povpraševanje po teh dobrinah relativno najbolj vplivata sprememba cen kruha in žit ter mesa in rib. Vpliv cen ostalih dobrin pa je tako pozitiven kot tudi negativen in v splošnem manj močan. Velja izpostaviti, da 25% gospodinjstev Slovenije z najvišjimi dohodki na člana gospodinjstva ne spremeni svojega povpraševanja po zelenjavi, če se spremeni cena skupine kruh in žita, saj je križna elastičnost zelenjave nič. Izstopa tudi pozitivna križna elastičnost mlečnih izdelkov glede na ceno kruha in žit, ki je bila ocenjena za gospodinjstva v najnižjem kvartilnem dohodkovnem razredu.

Tudi kompenzirane križne elastičnosti so v splošnem nižje od pripadajočih nekompenziranih, zato je povezava med temi dobrinami še šibkejša. Druga ugotovitev pa se nanaša na predznak teh ocen, ki je v večini primerov pozitiven - z vidika kompenziranih križnih elastičnosti je večina dobrin substitutov.

5 Priporočila za nadaljnje delo Tako proučevano področje kot tudi uporaba ekonometričnega modela nudita široke

možnosti za nadaljnje raziskave. Možnosti nadaljnjega raziskovalnega dela izhajajo tudi iz omejitev pričujoče raziskave kot na primer uporaba dejanskih cen skupin živil namesto njihovih vrednosti ali pa upoštevanje kvalitete živil v primeru uporabe vrednosti skupin živil.

Cena igra v procesu potrošnikovega odločitvenega procesa dve pomembni vlogi. Pomaga mu racionalno razporediti razpoložljiv dohodek za različne vrste nakupov in nudi informacije o kakovosti izdelka, saj naj bi bila prav višja cena indikator boljše kakovosti izdelka ali storitve (Deaton, 1988, str. 418-424). Cene ali natančneje vrednosti skupin živil so bile v proučevanem sistemu povpraševanja po hrani izračunane za posamezno gospodinjstvo. Dobljeni široki razponi cen (vrednosti) posamezne skupine živil so zelo zgovoren podatek, da gospodinjstva pri vrednotenju dobrine upoštevajo tudi vpliv kvalitete. V primeru uporabe vrednosti dobrine kot približek dejanske cene lahko le z upoštevanjem vpliva kvalitete pridobimo prave ocene elastičnosti povpraševanja, tj. ocene, ki ob izločenem vplivu kvalitete pokažejo proporcionalno gibanje vrednosti dobrine s pravo (edino) ceno (Stavrev, Kambourov, 1999, str. 2-6). V nadaljnjih ekonometričnih analizah, ki bodo temeljile na podlagi podatkov APG, je torej nujno potrebno določiti (izmeriti) vpliv kvalitete v vrednosti dobrine in tako pokazati pravo oceno cenovne elastičnosti povpraševanja.

Novejše ekonometrične raziskave o povpraševanju po hrani v razvitih državah vedno pogosteje pokažejo, da imata absolutna velikost dohodka in cene, še posebej agregirane, majhen učinek na povpraševanje po hrani. Vedno večji (statistično značilen) vpliv pa lahko pripišemo neekonomskim dejavnikom (Conforti, Pierani, Rizzi, 2000, str. 1). Čeprav je Anketa o porabi v gospodinjstvih trenutno najbogatejši vir podatkov o socio-ekonomskih značilnostih gospodinjstev v Sloveniji, pa tega vira nismo dovolj dobro izkoristili za proučevanje vpliva teh dejavnikov na povpraševanje slovenskih gospodinjstev. Do sedaj sta bila največkrat upoštevana velikost gospodinjstva in dohodek, Erjavčeva in Turkova študija (1998) je upoštevala tudi vpliv izobrazbe in starost nosilca gospodinjstva. V naslednji fazi bi bilo priporočljivo v model povpraševanja po hrani vključiti tudi opisne spremenljivke, ki bodo jasneje opisale potrošne in prehranske navade Slovencev. Čeprav se v Sloveniji šele v zadnjem desetletju spogledujemo z aplikativno uporabo

sistemov povpraševanja na področju prehrane, pa razvoj tega področja sili ne le k uporabi sistemov povpraševanja, temveč tudi k poseganju po novejših različicah metode AIDS.


© DAES 2005

6 Literatura in viri Literatura Andžić Rosa: Kritički pregled modela i metoda proučavanja tražnje i potrošnje. Prodaja, št. 4, let.

3, 1982. str. 34-37. Blanciforti A. Laura, Green D. Richard, King A. Gordon: U.S. Consumer Behaviour Over the Postwar

Period: An Almost Ideal Demand System Analysis. University of California: Giannini Foundation of Agricultural Economic, Paper Monograph Series št. 40, 1986. 66 str.

Conforti Piero, Pierani Pierpaolo, Rizzi L. Pier: Food and Nutrient Demands in Italy. Actual Behaviour and Forecast Through a Multistage Quadratic System with Heterogeneous Preferences. Universita degli Studi di Siena, Dipartimento di Economia Politica, Quaderni št. 303, oktober 2000. 22 str.

Deaton Angus, Muellbauer John: An Almost Ideal Demand System. American Economic Review, št.3, let. 70, 1980a. str. 312-326.

Deaton Angus, Muellbauer John: Economics and Consumer Behaviour. Cambridge: Cambridge University Press, 1980b. 450 str.

Deaton, Angus: Quality, Quantity, and Spatial Variation of Price. American Economic Review, št. 3, let. 78, 1988. str. 418-430.

Erjavec Emil, Turk Jernej: Ekonometrična analiza povpraševanja po hrani v Sloveniji. Slovenska ekonomska revija, Ljubljana, št. 6, let. 49, 1998. str. 527-538.

Green Richard, Alston M. Julian: Elasticities in AIDS Models. American Journal of Agricultural Economics, št. 2, let. 72, 1990. str. 442-445.

Hahn F. William: Elasticities in AIDS model: Comment. American Journal of Agricultural Economics, št. 4, let. 72, 1994. str. 972-977.

Jehle A. Geoffrey, Reny J. Philip: Advanced Microeconomic Theory, 2nd edition. Massachusetts: Addison-Wesley, 2001. 560 str.

Kebrič Ivan: Vpliv velikosti gospodinjstva na povpraševanje po posameznih vrstah blaga. Ljubljana: Slovenska ekonomska revija, št. 4, let. 32, 1981. str. 385-394.

Kranjec Marko: Ocene koeficientov elastičnosti potrošnje v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja, 1981. 115 str.

Phlips Louis: Applied Consumption Analysis, Revised and enlarged edition. Amsterdam: North-Holland, 1990. 331 str.

Regoršek Darja: Analiza povpraševanja po hrani v Sloveniji. Diplomsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 2002. 46 str., 41 pril.

Stavrev Emil, Kambourov Gueorgui: Share Equations versus Double Logarthmic Functions in the Estimation of Income, Own- and Cross-Price Elasticities, An Application for Bulgaria. Vienna: Institute for Advanced Studies, Transition Economics Series št. 7, 1999. 13 str.

Stone Richard: Linear Expenditure Systems and Demand Analysis: An Application to the Pattern of British Demand. Economic Journal, št. 255, let. 64, 1954. str. 511-527.

Viri Anketa o porabi v gospodinjstvih 2001. Interno gradivo Statističnega urada Republike Slovenije. National Food Survey: 2000. London: National Statistics UK, Department of Environment, Food and

Rural Affairs, 2001. 108 str., 105 pril. SAS Online Doc, Version 8. SAS Institute Inc., februar 2000. Interno gradivo Statističnega urada

Republike Slovenije. Statistični letopis Republike Slovenije 2003. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije, 2003.

660 str.


© DAES 2005

Priloga

Preglednica P1: Ocene nekompenziranih, ije , in kompenziranih, *ije , cenovnih elastičnosti

skupin živil za kvartilne dohodkovne razrede in za Slovenijo skupaj, 2001 (Vir: Lastni izračuni)

CENA (pj) VRSTA DOBRINE (i)

Vrsta cenovne

elastičnosti Kruh in žitarice

Meso in ribe

Mlečni izdelki

Olje in maščobe Sadje Zelenjava Sladki

izdelki 1 . k v a r t i l n i d o h o d k o v n i r a z r e d

eij -0,539 -0,220 0,027 -0,062 -0,097 -0,039 -0,096 Kruh in žita e*

ij -0,330 0,051 0,247 -0,006 -0,010 0,063 -0,014

eij -0,149 -0,206 -0,179 -0,104 -0,107 -0,084 -0,094 Meso in ribe e*

ij 0,039 0,038 0,019 -0,054 -0,029 0,008 -0,021

eij 0,012 -0,266 -0,842 0,034 -0,023 0,002 -0,010 Mlečni izdelki e*

ij 0,234 0,024 -0,607 0,093 0,069 0,110 0,077

eij -0,171 -0,457 0,211 -0,596 0,152 0,079 0,052 Olje in maščobe e*

ij -0,022 -0,264 0,368 -0,556 0,213 0,151 0,110

eij -0,208 -0,328 -0,017 0,088 -0,579 0,082 0,064 Sadje e*

ij -0,025 -0,091 0,176 0,137 -0,503 0,170 0,136

eij -0,122 -0,306 -0,027 0,016 0,041 -0,901 0,063 Zelenjava e*

ij 0,129 0,020 0,238 0,083 0,146 -0,779 0,162

eij -0,227 -0,317 0,007 0,024 0,064 0,107 -0,596 Sladki izdelki e*ij -0,036 -0,069 0,208 0,075 0,143 0,200 -0,521

2 . k v a r t i l n i d o h o d k o v n i r a z r e d eij -0,479 -0,248 -0,115 -0,030 -0,058 -0,022 -0,042 Kruh in žita e*

ij -0,297 0,055 0,101 0,022 0,023 0,071 0,026

eij -0,138 -0,374 -0,119 -0,072 -0,072 -0,061 -0,101 Meso in ribe e*

ij 0,033 -0,088 0,085 -0,023 0,004 0,026 -0,037

eij -0,123 -0,229 -0,821 -0,005 -0,045 0,059 0,024 Mlečni izdelki e*

ij 0,085 0,119 -0,573 0,054 0,048 0,165 0,102


ij 0,076 -0,134 0,228 -0,595 0,212 0,153 0,059

eij -0,102 -0,243 -0,055 0,092 -0,508 -0,086 0,062 Sadje e*

ij 0,051 0,013 0,128 0,136 -0,440 -0,008 0,120

eij -0,085 -0,288 0,118 0,022 -0,106 -0,924 0,037 Zelenjava e*

ij 0,138 0,087 0,386 0,086 -0,007 -0,810 0,121

eij -0,109 -0,464 0,111 -0,006 0,063 0,074 -0,645 Sladki izdelki e*ij 0,069 -0,166 0,324 0,045 0,142 0,165 -0,578

3 . k v a r t i l n i d o h o d k o v n i r a z r e d eij -0,467 -0,249 -0,068 -0,052 -0,043 0,011 -0,061 Kruh in žita e*

ij -0,304 0,028 0,136 -0,005 0,037 0,103 0,006

eij -0,146 -0,340 -0,158 -0,070 -0,082 -0,079 -0,055 Meso in ribe e*

ij 0,017 -0,062 0,047 -0,022 -0,003 0,012 0,012

eij -0,096 -0,286 -0,817 0,009 -0,004 0,028 -0,004 Mlečni izdelki e*

ij 0,108 0,063 -0,559 0,068 0,096 0,143 0,080

eij -0,136 -0,334 0,145 -0,512 0,139 0,067 -0,048 Olje in maščobe e*

ij -0,017 -0,132 0,294 -0,478 0,197 0,134 0,001

eij -0,104 -0,316 0,023 0,065 -0,578 -0,100 -0,013 Sadje e*

ij 0,075 -0,010 0,248 0,118 -0,491 0,001 0,060

eij -0,017 -0,304 0,070 0,011 -0,097 -0,785 -0,020 Zelenjava e*

ij 0,183 0,037 0,321 0,069 0,000 -0,673 0,062

eij -0,153 -0,234 0,035 -0,048 -0,009 -0,009 -0,535 Sladki izdelki e*ij 0,014 0,051 0,245 0,001 0,072 0,085 -0,467

4 . k v a r t i l n i d o h o d k o v n i r a z r e d eij -0,438 -0,282 -0,089 -0,054 -0,073 0,015 -0,075 Kruh in žita e*

ij -0,274 0,008 0,146 -0,004 0,019 0,112 -0,007

eij -0,155 -0,397 -0,150 -0,071 -0,070 -0,058 -0,066 Meso in ribe e*

ij 0,005 -0,115 0,078 -0,023 0,019 0,036 0,000

eij -0,073 -0,213 -0,766 0,033 -0,053 -0,002 0,012 Mlečni izdelki e*

ij 0,102 0,097 -0,515 0,086 0,045 0,101 0,084

eij -0,132 -0,344 0,236 -0,539 -0,001 0,060 -0,007 Olje in maščobe e*

ij -0,013 -0,133 0,408 -0,502 0,066 0,131 0,043

eij -0,131 -0,232 -0,123 -0,014 -0,412 -0,090 -0,002 Sadje e*

ij 0,034 0,061 0,115 0,036 -0,319 0,008 0,066

eij 0,000 -0,288 -0,026 0,010 -0,099 -0,794 -0,014 Zelenjava e*

ij 0,189 0,107 0,246 0,067 0,007 -0,682 0,065

eij -0,166 -0,267 0,077 -0,014 0,005 0,004 -0,551 Sladki izdelki e*ij -0,016 -0,001 0,292 0,032 0,090 0,092 -0,489

S l o v e n i j a s k u p a j eij -0,474 -0,249 -0,052 -0,050 -0,065 -0,004 -0,068 Kruh in žita e*

ij -0,299 0,030 0,162 0,000 0,017 0,089 0,00

eij -0,154 -0,332 -0,152 -0,078 -0,084 -0,071 -0,081 Meso in ribe e*

ij 0,019 -0,056 0,059 -0,029 -0,002 0,021 -0,012

eij -0,071 -0,248 -0,814 0,019 -0,031 0,018 0,007 Mlečni izdelki e*

ij 0,132 0,077 -0,565 0,077 0,065 0,127 0,087


ij 0,001 -0,162 0,329 -0,534 0,170 0,142 0,054

eij -0,139 -0,288 -0,07 0,053 -0,520 -0,049 0,023 Sadje e*

ij 0,036 -0,007 0,1668 0,103 -0,437 0,045 0,093

eij -0,048 -0,279 0,029 0,015 -0,061 -0,852 0,016 Zelenjava e*

ij 0,166 0,063 0,291 0,076 0,040 -0,737 0,101

eij -0,164 -0,317 0,064 -0,009 0,031 0,045 -0,576 Sladki izdelki e*

ij 0,004 -0,048 0,270 0,039 0,110 0,135 -0,509


© DAES 2005

VINO IN TURIZEM V LJUTOMERSKO-ORMOŠKIH GORICAH

Štefan BOJNECa, Katja KORPARb

IZVLEČEK

Vino in turizem se prepletata z naravnimi in kulturnimi privlačnostmi, pestro pokrajino in etnografskimi značilnostmi podeželskih območij, odličnimi vini in ustrezno kulinariko. Prikazan je razvoj vinskega turizma in pomen vinskih turističnih cest. V Sloveniji so trije vinorodni rajoni: podravski, posavski in primorski. Pozornost posvečamo razvoju vinskega turizma v Ljutomersko-Ormoških goricah, ki spadajo v podravski vinorodni rajon. Analiziramo dejavnike ponudbe in povpraševanja po vinskem turizmu med ponudniki turističnih storitev in lokalnim prebivalstvom. Pozornost je namenjena šestim vsebinskim sklopom: pomembnosti razvoja turizma, razvoju vinskega turizma, kakovosti ponudbe, možnostim za nadaljnji razvoj, turističnemu povpraševanju in človeškim potencialom za razvoj turizma. V preteklosti se razvoju vinskega turizma ni posvečalo posebne pozornosti. Prenočitvene zmogljivosti so pomanjkljive, obstaja nepovezanost ponudnikov, slaba kakovost turističnih storitev, pomanjkanje inovativnosti in promocije turističnih produktov ter pomanjkanje ustrezno izobraženega kadra. Območje je turistično slabo prepoznavno in vinski turizem bi lahko bil eden od dejavnikov razvoja turistične ponudbe. Z vinskim turizmom in geografskim poreklom vina se na trgu pojavi celotno območje z vsemi naravnimi in kulturnimi znamenitostmi, zgodovino in tradicijo. Ponudniki vinskega turizma so gostinci, vinske kleti in turistične kmetije. Pestra in kakovostnejša ponudba, človeški viri, boljša promocija in trženje (promocija sorte šipon) so dejavniki pomembni za razvoj turizma na analiziranem območju. Ključne besede: vinski turizem, podeželski turizem, večfunkcionalni razvoj

WINE AND TOURISM IN LJUTOMER-ORMOŽ WINE-GROWING AREAS

ABSTRACT

Wine and tourism are interlinked with natural and cultural attractions, diverse countryside and its ethnographical features, and cuisine. Development of wine tourism and significance of wine tourist roads are presented. In Slovenia are three wine-growing regions. Our focus is on wine tourism development in Ljutomer-Ormož territory within Podravska's wine-growing region. Supply and demand factors for wine tourism among suppliers of tourist services and local residents are analysed covering six subjects: significance of tourism development, development of wine tourism, quality of supply, opportunities for development, tourist demand and human resources for tourism development. Underdeveloped tourist supply is identified by outdated accommodation capacities, low quality tourist services, lack of innovative approaches and qualified personnel. Uncoordinated tourist services within destination are seen in an absence of



b Diplomantka UP Turistica - Visoka šola za turizem Portorož; [email protected].

192 Štefan Bojnec in Katja Korpar

© DAES 2005

network activities and promotion of tourist products. Wine tourism can be one of factors for development of tourist supply promoting wine origins with natural and cultural attractions, history and tradition. Suppliers of wine tourism are hotels and restaurants, wine cellars and tourist farms. Diverse quality offers, human resources, promotion and marketing are found as factors significant for development of this wine-growing tourist destination. Key words: wine tourism, rural tourism, multifunctional rural development

1 Uvod Turizem kot storitvena dejavnost dobiva v sodobnem svetu vse večji pomen. Razlog za

to je način življenja v državah z višjimi dohodki, ki se odraža v spremembi strukture potrošnje, pri čemer turistične potrebe v razvitih državah postajajo vse bolj nujne življenjske potrebe. Do spremembe pa prihaja tudi v načinu izrabe prostega časa, potrebah po rekreaciji in aktivnih počitnicah.

Turizem omogoča razvoj in zaposlovanje v dejavnostih, ki sodelujejo pri oblikovanju turistične ponudbe. Pri tem turistično gospodarstvo sodeluje z lokalno skupnostjo in lokalnim prebivalstvom. Veča se vloga rekreacijskega prostora in podeželja, kjer se odvija turistična dejavnost. Upoštevati je potrebno identiteto in ugled regije in razpoznavnost njene ponudbe izdelkov in storitev.

Vinski turizem je priložnost in je novost v turistični ponudbi. Kot posebna oblika turistične ponudbe predstavlja inštrument za povečanje razpoznavnosti regije. Z vinskim turizmom in geografskim poreklom vina se trži celotna regija z vsemi naravnimi in kulturnimi znamenitostmi, zgodovino in tradicijo. Vezan je na območja celotnih vinogradniških pokrajin in okolja v njih, zgodovino vinarstva, zidanice, vinske kleti in vinsko tradicijo. Torej ni vezan samo na vinske ceste.

Vinski turizem po Hallu in Macionisu (1998) in Getzu (2000) poveča prestiž in ugled vin, predvsem visoko kakovostnih. Daje tudi priložnost za vzpostavitev zaupanja v proizvod in spodbuja odgovornejšo uporabo vin. Nadalje poveča možnosti prodaje vina za vinogradnike in vinarje z neposredno prodajo ali drugimi distribucijskimi kanali in omogoča spoznavanje regionalnega prostora, tamkajšnje hrane in kulture. Med prednostmi vinskega turizma za vinarje so zlasti povečanje neposrednih stikov potrošnikov s samim proizvodom (vinom) in s tem večja možnost preizkušanja vin. Poveča se lahko zvestoba posameznemu ponudniku, ki je zgrajena na podlagi vzpostavitve pristnega odnosa med njim in kupcem. Vinarji lahko pridobijo takojšnje in zanesljive povratne informacije o kupčevem zadovoljstvu s proizvodi in na ta način lahko uvedejo morebitne spremembe. Iz podatkov o obiskovalcih vinske kleti se lahko oblikuje baza ciljnih kupcev. Obstajajo tudi izobraževalne možnosti, saj obiskovanje vinskih kleti pomaga graditi zavedanje o vinu in vinogradništvu, medtem ko je znanje in zanimanje obiskovalcev opazno v povečanju povpraševanja in porabi vin. Obiskovanje vinskih kleti pomeni cenen način promocije blagovnih znamk novim kupcem, medtem ko vinski sejmi omogočajo vinogradnikom dostop do ciljnih kupcev ali do kupcev, ki se zanimajo za razstavljene proizvode (Hall s sod., 2000).

Med možnimi slabostmi za vinarje so povečanje stroškov za ponudnike vina (kljub visoki dobičkonosnosti neposredne prodaje se lahko dobiček zmanjša, če vinske kleti ne zaračunavajo degustacije vin) in stroškov kapitala (za ureditev vseh potrebnih prostorov je potrebno zelo veliko začetnega kapitala). Za vinarje so možnosti, da jim vinski turizem omogoča denarni tok in jim pomaga pri promociji vina in vinske kleti. Vinarji, ki niso odvisni samo od prodaje vina, so zadovoljni že z obiskom turistov in njihovimi pohvalami.

Vino in turizem v Ljutomersko-Ormoških goricah. 193

© DAES 2005

Poslovna strategija teh vinarjev ni usmerjena na povečevanje prodaje, ampak se posveča vzdrževanju ravni prodaje, ki bi zadovoljila potrebe potrošnika.

Osnovni namen tega prispevka je prikazati možnosti za razvoj vinskega turizma na primeru Ljutomersko-Ormoških goric. Pri tem analiziramo vinsko turistični trg, da ugotovimo možnosti za bolj intenziven razvoj vinskega turizma na tem območju. Poudarek je na analizi dejavnikov ponudbe in povpraševanja po turističnih storitvah. Anketna analiza je izvedena s ponudniki turističnih storitev in lokalnim prebivalstvom. Predlagane rešitve bi lahko pomembno prispevale k novim podjetniškim odločitvam, ki bi jih s pomočjo ustreznega kadra lahko vpeljali na vinski turistični trg.

2 Metodologija in podatki Uporabljene so statistične metode analiziranja podatkov, ki so zbrani z lastno izvedeno

anketo in intervjuji med ponudniki turističnih storitev in lokalnim prebivalstvom o povezanosti med vinogradništvom in turizmom. Uporabili smo tudi razne statistične in promocijske materiale, ki jih izdajajo Turistično informacijski center Ormož (TIC Ormož), Lokalna turistična organizacija Prlekija (LTO Prlekija) in Slovenska turistična organizacija (STO). Anketni vprašalnik vsebuje 27 vprašanj, ki jih je izpolnilo 28 ponudnikov turističnih storitev in 34 anketiranih lokalnih prebivalcev o ponudbi in povpraševanju po vinskem turizmu. Med ponudniki turističnih storitev so tudi turistične kmetije, ki jim predstavlja turizem dopolnilno dejavnost in dodatni zaslužek. Nadalje so bili vključeni v raziskavo podjetje VVS Jeruzalem Ormož in nekateri večji vinogradniki občine Ormož. Podatki, ki so bili zbrani z anketiranjem, so bili obdelani s pomočjo programa MS Excel.

3 Vino in turizem Slovenija je dežela z raznoliko pokrajino, ki omogoča pridelovanje vrhunskih vin tako

mediteranskega kot srednjeevropskega tipa. Na tem območju že več kot 2300 let gojijo trto. Kelti so zasnovali vinogradništvo v naših krajih. Rimljani pa so ga razširili in izboljšali. Naravna raznolikost tal, makro in mikro klimatske razmere trti omogočajo, da razvija pestrost žlahtnih okusov, ki dajejo pečat kakovosti slovenskih vin. Vinogradništvo in vinarstvo kot gospodarski panogi ob njunem skupnem »pridelku« vinu oblikujeta splet kulturnih oblik, ki jim pravimo vinska kultura (Nemanič in Bogataj, 2004). Kultura pitja vina je način življenja z vinom. Vino se vključuje v življenje v zmernih odmerkih. V deželah, kjer je močno razvita kulinarična kultura, pojmujejo vino kot njen neločljivi del. V kulinarični ponudbi se vino in hrana dopolnjujeta ter nastopata kot celota, ki je potrebna za normalno življenje. Z višanjem standarda dajejo ljudje večji pomen kakovosti pitja manjše količine kvalitetnega vina, kot velike količine manj kvalitetnega vina.

Povprečni obseg posameznega vinograda je relativno majhen in velika večina kmetij, ki se ukvarjajo z vinogradništvom, je družinskih. Po zakonu o vinu se mora v register pridelovalcev grozdja in vina prijaviti vsak pridelovalec, ki obdeluje več kot pet arov velik vinograd. Med pridelovalci grozdja in vina je v Sloveniji prijavljenih nekaj več kot 16.000 hektarov vinogradov. V resnici pa naj bi pri nas še vedno bilo okrog 24.000 ali celo 25.000 hektarjev rodnih vinogradov. Razlika 8.000 hektarov pomeni samooskrbno in hobi kmetovanje ter tudi sivo ekonomijo. V Sloveniji smo leta 2003 pridelali skoraj 52 milijonov litrov vina, prodaja vina (tudi uvoženega) pa je bila okrog 54 milijonov litrov. Leta 2004 naj bi bilo proizvedenih za več kot 10 milijonov litrov vina več kot leta 2003, torej dobrih 65 milijonov litrov vina. Če upoštevamo tudi neprijavljeni pridelek, pridelajo slovenski vinarji skoraj 100 milijonov litrov vina, kar vodi do presežkov vina. Leta 2003 je odkupna cena vina znašala 91,65 SIT, kar je pomenilo samo polovico lastne proizvodne cene, ki jo je izračunal Kmetijski inštitut Slovenije in so torej pridelovalci proizvajali z izgubo (SURS, 2005). Ob stalni oziroma nekoliko padajoči domači prodaji vina je možen izhod večja


© DAES 2005

usmeritev v izvoz in razvoj novih načinov prodaje in zagotavljanja dohodkov, kamor sodi tudi razvoj vinskega turizma. Primerna pridelava, ustrezno kletarjenje in trženje so pomembni za prodajo vina. Nekaj primerov dobre prakse je možno najti, kot na primer medanski konzorcij, ki je povezan s kulturo in umetnostjo. Nadalje konzorcij Jeruzalem, ki gradi promocijo na lepoti Ljutomersko-Ormoških goric in na legendah o Jeruzalemu. Ustanovljen pa je biti tudi Klub šipon, ki mu je s strogimi pravili pridelovanja neugledno množično sorto uspelo povzdigniti v iskano in dobro prodajano domače vino. Vinski slog v svetu v veliki meri oblikujejo velike multinacionalke. Že nekaj let se znotraj tega sloga pojavljata dve skupini vin: vina za dnevno porabo (bela, rdeča in rose), ki so lažja, sveža in sortna, in kompleksna bela in rdeča, vrhunska vina, ki so šla skozi posebno tehnologijo od vinograda do steklenice, da bi izkazala svojo tipičnost. Vina, ki nimajo jasno določenih lastnosti, je težje prodati. Poleg kakovosti pa ceno vina oblikuje še podoba proizvajalca na trgu. Razpoznaven in znan po dobri kakovosti vin lahko doseže višjo ceno vina, saj potrošniki cenijo njegovo znamko in so izbrani znamki zvesti.

V Sloveniji so trije vinorodni rajoni (podravski, posavski in primorski), ki se med seboj razlikujejo po naravnih razmerah, po različnosti sort in značilnosti vin. Različne sorte se zelo različno odzivajo na ekološke razmere. Zato so nekatere sorte bolj široko razprostranjene (chardonnay), druge bolj ozko (renski rizling). Po obsegu vinogradov je najobsežnejši podravski vinorodni rajon (okrog 61 % vinogradov), ki je pod vplivom panonske klime. Poznan je po sortnih vinih in zvrsteh ter vinih posebne zrelosti in načina trgatve (pozna trgatev, izbor, jagodni izbor, ledeno vino in suhi jagodni izbor). Podravski vinorodni rajon je razdeljen na naslednje vinorodne okoliše: mariborski in gornje Slovenske gorice, Radgonsko-Kapelske gorice, Ljutomersko-Ormoške gorice, Haloze, srednje Slovenske gorice in Prekmurske gorice. V podravskem vinorodnem rajonu uspevajo sorte za bela kakovostna in vrhunska vina, ki se odlikujejo po imenitni sortni cvetici, ugodni aromi, prijetno osvežujoči kislini in zelenkastorumeni barvi. Drugi po obsegu vinogradov je primorski vinorodni rajon (okrog 23 % vinogradov), ki je razdeljen na briški, vipavski, kraški in koprski vinorodni okoliš. Primorski vinorodni rajon slovi po odličnih rdečih vinih in po bogatejših in polnih belih vinih. Po obsegu vinogradnikov je najmanjši posavski vinorodni rajon (okrog 16 % vinogradnov), ki je razdeljen na dolenjski, belokranjski, bizeljsko-sremiški in šmarsko-virštanjski vinorodni okoliš. Posavski vinorodni rajon je znan po lažjih, sveže rdečkastih in rdečih vinih, pa tudi po belih vinih kakovostnih sort ter tudi posebnih trgatvah. Poznavanje vinorodnih okolišev in krajev je pomembno, ker je na vinorodni okoliš vezano pravilno označevanje kakovostnih in vrhunskih vin. Kakovostna vina označimo z imeni okolišev ali podokolišev. Vrhunska vina pa označimo z imeni ožjih enot, zlasti vinorodnih krajev in leg. Imena rajonov obstajajo le za označevanje namiznih vin.

Pri opredelitvi vinorodnega območja kot območja z vinsko cesto morajo biti upoštevana nekatera dodatna merila in pogoji. Najpomembnejši pogoj je vinorodna pokrajina, saj naj bi vinska cesta potekala samo po vinorodnem območju. Vinorodna pokrajina je geografska regija, kjer predstavljajo vinogradi vsaj 10 % zemljišč, kjer so prisotni elementi vinogradniške kulture in so vinogradi pomemben element krajinske slike. Iz krajinskega vidika je vinogradniška tudi tista krajina, kjer je vinogradov malo, vendar so na vidno izpostavljenih legah. Pri določanju vinorodnih območij so upoštevane tudi regionalne razlike oziroma značilnosti posameznih vinorodnih območij (Seckelmann, 2002; Collins, 1999). Drugi pomemben pogoj je razmestitev ponudbenih dejavnosti ob vinski cesti, kot so obstoječa gostinsko turistična ponudba, naravni in kulturni spomeniki in znamenitosti območja ter prireditve v naseljih, ki so povezane s trgatvijo in ljudskimi običaji. Načrt vinskih cest v Sloveniji je bil izdelan leta 1993 s predvidenimi 20 trasami v skupni dolžini okoli 900 km. Vinske turistične ceste so v vsakem vinorodnem rajonu po vinorodnih območjih in so označene s posebnim znakom. Vinska cesta je turistična pot, speljana po vinorodnem območju, ki povezuje vinotoče, kmetije, ki se ukvarjajo z


© DAES 2005

gostinsko in turistično dejavnostjo ter naravne in kulturno-zgodovinske znamenitosti območja. Namen vinske ceste je spodbujanje gospodarskega in družbenega razvoja vinorodnega podeželja ter njegovo turistično, kulturno in gospodarsko uveljavljanje.

Predvidene so spremembe pri razdelitvi Slovenije na vinorodna območja. Vinorodni deželi Podravje in Posavje naj bi se združili v eno, druga pa bi ostala sedanja dežela Primorska. Vsi okoliši sedanjega Podravja in del Posavja naj bi postal en vinorodni okoliš Štajerska, poleg njega pa bi bili v združeni celinski vinorodni deželi še posavski, dolenjski in belokranjski okoliš. Večji poudarek je pričakovati v naporih za povečanje konkurenčnosti na vinskem trgu z izboljšanjem organiziranosti vinogradnikov in vinarjev, vlaganji v nove tehnologije kletarjenja in trženjska znanja ter večjim vlaganjem v promocijo in razvoj vinskega turizma.

4 Vino in vinski turizem Vinski turizem je skupek povezav vinogradništva, vina in turizma pri ustvarjanju

pozitivnih sinergijskih učinkov. Vinski turizem bi lahko opredelili kot obisk vinogradov, vinskih kleti in z vinom povezanih prireditev, kjer je glavni namen pokušina vina in odkrivanje značilnosti vinogradniškega območja kot primaren motivacijski dejavnik za obiskovalce. Vinski turizem temelji na posebnem zanimanju za vino, ki lahko izvira iz vinske regije, aktivnosti (degustacija vina in ogledi) in združitve kraja in aktivnosti. Za turizem je lahko vino pomemben pozitiven dejavnik določenega kraja in motivacijski dejavnik za obiskovalce. Za vinogradništvo je vinski turizem pomemben način za vzpostavljanje dobrih odnosov s potrošniki, saj je direktna prodaja vina obiskovalcem v vinskih kleteh za manjše vinogradnike in vinarje pomemben dejavnik njihovega uspeha. Ko govorimo o vinskem turizmu ni dovolj le kakovostno vino in privlačna pokrajina. Pomembni dejavniki so še kakovostna kulinarika, organizacija prireditev, tekmovanj, strokovnih srečanj, sodelovanje turističnih in vinogradniških društev.

Pri proučevanju in razvijanju vinskega turizma je pomembno proučiti značilnosti vinskega turista. Gre za socio-ekonomske in demografske značilnosti, ki nam dajo prve, splošne značilnosti vinskega turista, kar je osnova za segmentacijo vinskega trga. Raziskave vinskega turista kažejo (Hall s sod., 2000, Ross, 1994), da je najbolj pogosta starost vinskega turista med 30 in 50 let. Prihaja iz vinske regije ali iz njene bližnje okolice. Dohodek vinskega turista se giblje med srednjo in visoko ravnijo. Omenjene značilnosti vinskega turista se med posameznimi državami ali celo med posameznimi vinskimi regijami lahko razlikujejo. Pomemben je tudi življenjski slog vinskega turista. Vinski turist je reden porabnik vina, ima srednje do višje znanje o vinu in obišče posamezne vinske regije večkrat na leto. Najpomembnejša značilnost med naštetimi je znanje o vinu in poznavanje vina, saj je vinski turizem dobra osnova za izpopolnjevanje znanja o vinu v prijetnem vzdušju in se dopolnjuje s hrano, zabavo, druženjem in s turizmom. Glede na značilnosti so Hall s sod. (2000) opredelili štiri tipe vinskih turistov. Prvič, strokovnjak (professional), ki je napogosteje star med 30 in 45 let, je poznavalec vina, ima sposobnost presoje kvalitete vina, zna razpravljati o vseh vidikih vina tudi z izkušenimi vinarji in ga zanimajo vedno nove stvari, saj jim posveča precej časa in energije. Drugič, razvnet novinec (impassioned neophyte), ki je starosti med 25 in 30 let. Vino ima rad in mu pomaga pri vzpostavljanju prijateljskih stikov. Uživa v hrani in raziskovanju podeželja. Ponavadi potuje s prijatelji, med katerimi so tudi strokovnjaki. Na potovanje vzame s seboj zemljevide in brošure ter se želi poučiti o vinu, vendar ne na strokovni ravni. Tretjič, pristaš (hanger-on), ki je starosti od 40 do 50 let, premožen, vino ga privlači in je zanj simbol razlikovanja. Ima osnovno znanje o vinu. Posega predvsem po vrhunskih vinih in pomemben mu je tudi videz vinskih kleti. Četrtič, pivec (drinker), ki je starosti od 50 do 60 let. Predvsem ob nedeljah obiskuje vinske kleti v skupini, kupuje in pije večje količine vina.


© DAES 2005

Motivacijske dejavnike, ki so značilni za vinske turiste, je možno razdeliti na zunanje in notranje dejavnike (Hall s sod., 2000). Dejavniki se lahko v različnih posameznikovih obdobjih spreminjajo. Zunanji motivacijski dejavniki so splošne značilnosti ali aktivnosti, ki so v posamezni vinski regiji ali pri posameznih vinogradnikih (ogledi kleti, vinogradov in degustacija vin). Za nekatere vinske turiste je lahko razlog za obisk vinske kleti le želja po nakupu določenega vina. Med notranje motivacijske dejavnike štejemo druženje, spoznavanje vina, sprostitev in osebni stik vinskih turistov z vinogradniki. Motivacijski dejavniki kažejo vrednote, prepričanja in stališča vinskega turista. Vedno več ljudi želi izboljšati svoje znanje o vinogradništvu in vinu, kar bi lahko za njih predstavljalo način za manjše tveganje ob nakupu vina. Sprostitev kot motivacijski dejavnik se kaže kot potreba po obisku podeželja. Osebno poznavanje ponudnika vina lahko povezujemo s potrebo po zaupanju v kupljeni oziroma ponujeni proizvod. V ospredje so začeli prihajati tudi zdravstveni učinki vina kot notranji motivacijski dejavniki. Za ponudnike vina in vinskega turizma je pomembno, da poznajo zunanje in notranje motivacijske dejavnike, saj jim to omogoča, da izboljšajo svoje storitve in proizvode ter da odkrijejo nove vrste storitev in proizvodov ter na ta način dopolnijo svojo osnovno ponudbo in s tem pripomorejo k razvoju vinske regije.

Turistična zveza Slovenije in Zveza društev vinogradnikov in vinarjev Slovenije sta leta 1992 začeli promovirati vinogradniško-vinski turizem. K sodelovanju so bili povabljeni vsi, ki se navezujejo na zastavljeno programsko usmeritev, kot so ministrstva in njihovi organi, Poslovna skupnost za vinogradništvo in vinarstvo, društva vinogradnikov in vinarjev, turistična društva, kmetijske svetovalne službe, občine (v katerih so vinogradniški kraji), potovalne agencije, šole, gostinci, trgovci, krajevne skupnosti, društva in aktivi kmečkih žena. Razvoj podeželja in razvoj vinsko-turističnih cest kot del vinogradniško-vinskega turizma se je začel izvajati kot nacionalni projekt Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Določenih je bilo 20 vinskih cest.

Vinski turizem je del podeželskega turizma, za katerega velja večja ekološka osveščenost turistov, ki težijo po doživljanju pokrajine in neokrnjene narave ter želijo spoznati določene podeželske kraje in tamkajšnje prebivalce. V zadnjih letih se je spremenil način načrtovanja dopusta. Ljudje veliko več potujejo za krajši čas, vendar pogosteje kot v preteklosti. Pogosteje menjavajo kraj počitnikovanja in v kraju, kjer letujejo, si pogosto privoščijo še izlete po okoliških krajih. Turisti se vedno bolj odločajo za aktivne počitnice. Odločajo se za razne vrste rekreacije in športa. Pogosto se na podlagi ponudbe o rekreacijskih in športnih aktivnostih odločajo za določen kraj počitnikovanja. Turizem na podeželju je manj razširjena turistična dejavnost. Posebnost te dejavnosti je okolje. Turizem na podeželju se prilagaja individualnim turistom, kjer se obiskovalec počuti kot gost. Takšen odnos deluje kot pomemben faktor privlačnosti. Za prebivalce velikih mest postaja podeželje cilj nedeljskih izletov. Meščani želijo v prostem času zamenjati bivalno okolje. Najbolj privlačni so jim kraji, kjer so različne oblike rekreacije združene z gostinsko ponudbo. Veča se specializacija ponudbe in razslojevanje turističnega tržišča. Specializacija poteka tako, da se posamezna območja usmerjajo v različne oblike turizma, znotraj katerih oblikujejo čim bolj vsestransko ponudbo, ki bo zadovoljila vse vrste gostov.

Podeželski turizem je posebna oblika trženja kmetijskih proizvodov, kjer ponujajo pridelke, usluge in storitve prebivalcev podeželskih krajev ter tržijo celotno pokrajino z vsemi naravnimi in kulturnimi znamenitostmi, tradicijo in posebnostmi (Bojnec, 2004). Med oblike turistične dejavnosti na podeželju spadajo tudi vinske ceste. V tem primeru je turizem dopolnilna dejavnost. Pri dopolnilni dejavnosti je pomembna predvsem usmerjena ponudba, individualnost in razpršenost ponudbe po širšem območju. Za dober razvoj vinske ceste je v prvi fazi največjega pomena kmetijska dejavnost, ponudba celotnega območja in urejena pokrajina. Na uspešnost razvoja vinske ceste vpliva vrsta in obseg dejavnosti, ki so ob njej. Le-te pa izhajajo iz istovetnosti pokrajine, ohranjanja tradicije in


© DAES 2005

doživljanja prave mere podeželskosti. Vsi ti dejavniki dajejo vinski cesti poleg kakovosti tudi pravo vsebino. S takšnim pristopom k razvoju podeželja smo bližje novejšim ugotovitvam o načinu in oblikah vzpodbujanja razvojno problematičnih področij. Uvajajo se nove avtohtone gospodarske dejavnosti, ki izkoriščajo naravne in demografske potenciale in se skladajo z okoljem. S tem pristopom se odgovornost in motiviranost za uspeh dejavnosti razširi tudi na kmetije, druge samostojne podjetnike, majhna in srednja podjetja, da si sami zagotovijo večji dohodek.

Pri vinski cesti je vino pojmovano kot kulturna dobrina in ne le kot kmetijski pridelek. Prodaja se na kraju, kjer je pridelano. S tem se lahko obiskovalcu približajo posebnosti določenih vin in vinogradnikov, značilnosti posameznih vinorodnih območij, poleg tega se jim približa še kultura, kuhinja in podeželsko okolje. Pomembno je, da vinorodno območje čim boljše predstavimo in približamo obiskovalcu z urejeno potjo med vinogradi in jim omogočimo ogled pridelave in shranjevanja vina, kjer je pomemben osebni kontakt pri spoznavanju, izbiranju in ogledovanju ob tipični in kakovostni regionalni gastronomiji. Vinsko cesto ali vinorodno območje je obravnavano kot posebno in zaključeno območje z lastnimi značilnostmi. Zato je pomembna regionalna razvrstitev vin. Takšna usmeritev vzpodbuja vinogradnike k ohranjanju in obnovitvi določenih vinskih sort, kar omogoča celovito regionalno ponudbo in aktiviranje vseh možnosti, ki v posamezni vinorodni pokrajini obstajajo (kulturna dediščina, rekreacija, izobraževanje, strokovni izleti in turistične točke). Za turizem ob vinskih cestah so pomembne razvite prenočitvene zmogljivosti, pregledne označbe, brošure in seznami vinogradnikov in vrste ponudbe, ki je na voljo ob vinski cesti. Vinska cesta in dejavnosti ob njej so pomembna priložnost za medregionalno in tudi meddržavno sodelovanje ter povezovanje turistične ponudbe in regionalnega razvoja.

Vinski turizem se pri svojem razvoju sooča z vrsto razvojnih problemov, vključno s pomanjkljivim sodelovanjem med vinskim in turističnim sektorjem. Kljub relativno veliki proizvodnji in porabi vina, je vinski turizem še relativno nov fenomen kot pomembna sestavina regionalnih razvojnih strategij in individualnih poslovnih odločitev. Povezava med vinom in turizmom postaja pomembna na regionalni ravni, predvsem zaradi ustvarjanja novih delovnih mest, prodaje regionalnih proizvodov in povečanja števila obiskovalcev.

5 Vino in turizem v Ljutomersko-Ormoških goricah Območje Ljutomersko-Ormoških goric spada med ekonomsko manj razvita območja z

visokim deležem aktivnega prebivalstva v kmetijstvu in prisotnimi strukturni problemi, ki se kažejo v visokih stopnjah registrirane brezposelnosti. Nastanje novih zaposlitev je skromno in zlasti bolj izobraženi iščejo zaposlitve izven tega območja. Jugovzhodne Slovenske gorice, posebej Jeruzalemske ali Ljutomersko-Ormoške gorice so poznane po proizvodnji visoko kakovostnih vin. Naravno središče Ljutomersko-Ormoških goric je Jeruzalem in prav po tem kraju so gorice tega območja imenovali nekdaj: vzhodne in zahodne Jeruzalemske gorice. Območje Ljutomersko-Ormoških goric obsega vinorodne lege Gomila, Kog, Kajžar, Hermanci, Strmec, Temnar, Brebronik, Jeruzalem, Malek, Pavlovski Vrh, Plešivica, Svetinje, Litmerk, Stanovščak, Vinski Vrh, Cerovec, Lahonščak, Runeč in Hum (Korpar, 2005). Na območju Ljutomersko-Ormoških goric sta ormoška in jeruzalemska vinsko turistični cesti z bogato etnološko in kulturno-zgodovinsko dediščino in spomeniki, prireditvami in rekreacijo ter komplementarni turistični subjekti. Turistična ponudba ostaja razdrobljena.

Podjetje VVS Jeruzalem Ormož izvaja turistične degustacije vina v kleti in v zidanici Malek, ki se nahaja ob Jeruzalemski vinsko turistični cesti. Na degustacije prihajajo domači in tuji turisti, ki so večinoma nastanjeni v bližnjih zdraviliščih in hotelih (Terme Banovci, Zdravilišče Radenci, hotel Diana in hotel Jeruzalem). Podjetje VVS Jeruzalem


© DAES 2005

Ormož je največji vinogradnik in odjemalec grozdja manjših vinogradnikov območja Ljutomersko-Ormoških goric. Odločili so se tudi za obnovo gostišča v Jeruzalemu, ki naj bi postalo pomembna turistična točka. Razvijati nameravajo širše Ljutomersko-Ormoške gorice z Jeruzalemom kot osrednjo točko, pri tem pa se bodo navezovali na turistične razvojne projekte v Prlekiji in Prekmurju. V podjetju VVS Jeruzalem Ormož so se odločili, da bodo razvijali turistično dejavnost kot obliko prodaje vina na »domačem dvorišču«, za kar so v Jeruzalemu odlične možnosti, saj ljudje tja prihajajo že sedaj, brez kakšne posebne promocije ali animacije za dnevne obiskovalce.

Z anketo, ki je bila izvedena konec leta 2004 in v začetku leta 2005 smo ugotavljali nekatere značilnosti med lokalnimi ponudniki turističnih storitev, pomen razvoja turizma, danosti za razvoj vinskega turizma, kakovost ponudbe, možnosti za nadaljnji razvoj, turistično povpraševanje in človeške vire za razvoj turizma. Izvedeni sta bili dve anketi. Bolj podrobna anketa, ki je bila izvedena s ponudniki turističnih storitev (v vzorec je bilo vključenih 28 ponudnikov) in dodatna anketa, ki je bila izvedena z lokalnim prebivalstvom (v vzorec je bilo vključenih 32 anketiranih). V anketnem vprašalniku, ki je bil izveden med lokalnim prebivalstvom, niso bila zastavljena vprašanja o starosti, spolu, stopnji izobrazbe in kraju bivanja anketirancev. Preglednica 1 prikazuje sestavo vzorca, ki je bila izvedena s ponudniki turističnih storitev. Med anketiranimi prevladujejo ženske, kar pomeni, da je več žensk lastnic turističnih objektov, oziroma da so pogostejše delavke v turizmu. Izobrazbena struktura je še vedno dokaj nizka, kar je povezano tudi s starostno strukturo. Utovljeno je bilo, da je izobrazbena raven višja pri nižji starostni skupini in narobe za višje starostne skupine. Večina jih prebiva na analiziranem območju in v večini primerov stanujejo v ali v bližini turističnega objekta oziroma objekta, kjer delajo.

Preglednica 1: Sestava vzorca s ponudniki turističnih storitev (v %, število anketiranih = 28)

Starost Pod 40 let = 36 Med 40 in 50 let = 39 Nad 50 let = 25

Spol Ženski = 61 Moški = 39

Izobrazba IV stopnja = 15 V stopnja = 40 VI stopnja = 15 VII stopnja = 30

Anketa o pomenu razvoja turizma, danosti za razvoj vinskega turizma, kakovosti

ponudbe, možnostih za nadaljnji razvoj, turističnem povpraševanju in človeških virih za razvoj turizma je bila izvedena s ponudniki turističnih storitev in lokalnim prebivalstvom (Preglednica 2). Vinski turizem bi lahko gradili na ponudbi in prodaji vrhunskih vin, ponudbi vinskih cest, ogledih vinskih kleti, razvoju kmečkega turizma in turističnih kmetij. Vinski turizem je pomembna oblika turizma na območju. Večina ponudnikov gostinskih in turističnih storitev ter lokalnega prebivalstva je mnenja, da je pomembno razvijati turizem. Članstvo v EU bi lahko pozitivno vplivalo na razvoj in razmah turizma. Po vstopu v EU je omogočen lažji pretok turistov, zato ta del Slovenije obišče več tujcev kot v preteklosti. Odprtost meje pomeni večje število turistov, poleg tega pa večji nakup vina, ker ni carinske omejitve za količino vina, ki jo lahko prepeljemo preko meje. Lažje je tudi sodelovanje med slovenskimi in tujimi vinogradniki ter lažje je izvajanje čezmejnih projektov. O primernosti kadra za delovanje v turističnem sektorju so bila mnenja deljena. Pomembna je kakakovost vina. Kultura pitja vina naj bi pospeševala razvoj vinskega turizma. Poznavalci vin širijo dober glas o vinu še v druga območja. Najpogostejši zaviralni dejavniki za razvoj turizma so nepovezanost med ponudniki turističnih storitev, manjše število ponudnikov turističnih storitev ter slaba promocija turističnih storitev in produktov.


© DAES 2005

Preglednica 2: Anketirani ponudniki turističnih storitev (28) in lokalno prebivalstvo (32) o pomenu razvoja turizma (v %, število anketiranih = 60)

DA NE NE VEM

Se vam zdi pomembno razvijanje turizma na območju? 95 5 -

Menite, da ima območje dovolj privlačnosti za razvoj turizma?

75 25 -

Menite, da je vinski turizem najpomembnejša oblika turizma na območju?

61 34 5

Se vam zdi članstvo v Evropski uniji prednost za razvoj turizma?

79 21 -

Se vam zdi, da je primeren kader za razvoj turizma? 50 50 -

Na področju razvoja turizma bi lahko bil dosežen večji napredek z medsebojnim

sodelovanjem med ponudniki, katerih produkti in storitve lahko pripomorejo v turistični dejavnosti. Pomemben prispevek pa bi lahko imela turistična združenja, občina, turistične kmetije in vinske kleti, gostilne, obrtniki in vinogradniki. Med dejavniki privlačnosti so prometna dostopnost, oddaljenost, kakovost in cena prevoza. Pomembne so tudi kulturne in naravne turistične znamenitosti, nastanitev in prehrana, možnosti zabave, rekreacija, nakupi, pošta, najem avtomobila in izleti. Lokalno prebivalstvo daje velik poudarek hrani in vinu. Možnosti v turizmu so v povečanju števila in kakovosti prenočitvenih obratov, raznovrstne dejavnosti na turističnih kmetijah, promocija in posebej promocija Jeruzalema, širitev ponudbe ob vinskih cestah in širitev ekološkega turizma. Vinski turizem ima možnosti za razvoj ob ponudbi kulinaričnih specialitet, na tradiciji in ponudbi vinskih cest, ob večji vlogi turističnih kmetij in na ponudbi vinskih kleti. Za izboljšanje kakovosti ponudbe je pomemben ustrezno izobražen in motiviran kader, ki lahko zagotovi pestrost in kakovost ponudbe. Prenočitvene kapacitete, ki so slabo zasedene, in njihova obnova so prav tako pomembni. Vedno pomembnejša je rekreacija in različne aktivnosti, ki jih izvajajo na turističnih kmetijah. Gostinska podjetja oblikujejo svojo ponudbo na kulinaričnih specialitetah tega območja. Šipon je najbolj razširjena sorta Ljutomersko-Ormoških goric. Klub šipon ima cilj izboljšati kakovost in razpoznavnost sorte šipon ter prispevati k promociji vinskega turizma.

Zaradi ugodne lege prihajajo v to območje tuji turisti iz ekonomsko razvitih držav in regij. Gre predvsem za vikend in izletniški turizem. Prihajajo predvsem turisti iz Avstrije in Nemčije. Za razvoj vinskega turizma bi bil ugoden razvoj mariborskega letališča (več poletov na to letališče). Po vstopu v EU je opaziti prihode državljanov ostalih držav članic EU. Leta 2004 se je povečalo število turistov iz Velike Britanije, Belgije, Češke, Francije, Nizozemske in Hrvaške. Poleg privlačnosti prihajajo turisti v to območje tudi zaradi nizkih cen storitev, ki so nižje kot v turistično razvitih območjih Slovenije. Večina storitev je kljub nizki ceni kakovostnih (predvsem hrana in vino). Za obisk tega območja se odločajo predvsem starejši ljudje in upokojenci. Prenočuje ponavadi v hotelih v bolj turistično razvitih krajih (npr. Radenci) in se udeležujejo izletov po okoliških krajih. Največ turistov prihaja jeseni, predvsem ob vikendih. Pogosti gostje so tudi domači obiskovalci, ki prihajajo na enodnevne izlete. Nekoliko manj je družinskih gostov, ki se ponavadi odločijo za nastanitev v turističnih kmetijah. Ob izboljšani ponudbi na turističnih kmetijah bi verjetno tudi družine pogosteje pripotovale na to območje. Čedalje več je prihodov študentov in šolarjev. Ti prihajajo zaradi izobraževanj in ekskurzij. Pogosto se ustavljajo tudi turisti, ki potujejo z letnih dopustov in se vračajo domov. Po vstopu v EU je opaziti povečanje obiska iz sosednjih držav. Gostje prihajajo predvsem na enodnevne izlete in ob vikendih (na kosilo, obiske sorodnikov in prijateljev). Obiskovalci največ povprašujejo po


© DAES 2005

dobri hrani in vinu ter nekoliko manj po kulturnih znamenitostih in prenočitvenih zmogljivostih. Razlog za to je kratka doba bivanja in enodnevni izletniški turizem. Vedno več je povpraševanja po nakupih počitniških hiš-vikendov. Za nakup so zainteresirani predvsem Avstrijci in Nemci, pa tudi Slovenci, ki so do upokojitve prebivali v tujini, sedaj pa se želijo vrniti v Slovenijo.

6 Sklep Vino in turizem se prepletata z danostmi in privlačnostmi določenih teritorialnih

območij, značilnostmi podeželskih območij, vini in ustrezno kulinariko. V Slovenije so trije vinorodni rajoni. Pozornost posvečamo razvoju vinskega turizma v Ljutomersko-Ormoških goricah, ki spadajo v podravski vinorodni rajon. Analizirali smo dejavnike ponudbe in povpraševanja po vinskem turizmu med ponudniki turističnih storitev in lokalnim prebivalstvom. V preteklosti se razvoju vinskega turizma ni posvečalo posebne pozornosti. Prenočitvene zmogljivosti so pomanjkljive, obstaja nepovezanost ponudnikov in slabša kakovost turističnih storitev ter pomanjkanje ustrezno izobraženega kadra. Območje je turistično slabo prepoznavno in vinski turizem bi lahko bil eden od dejavnikov razvoja turistične ponudbe. Z vinskim turizmom in geografskim poreklom vina se na trgu pojavi celotno območje z vsemi naravnimi in kulturnimi znamenitostmi, zgodovino in tradicijo. Ponudniki vinskega turizma so gostinci in turistične kmetije, ki jim je turizem na vinorodnih območjih in ob vinskih cestah dopolnilna dejavnost.

Prikazan in analiziran je vinski turizem, razvoj vinskega turizma in pomen vinskih turističnih cest. Posebej so analizirani dejavniki ponudbe in povpraševanja po vinskem turizmu z metodo osebnega spraševanja in uporabe anketnega vprašalnika med ponudniki turističnih storitev in med lokalnim prebivalstvom. Anketirani menijo, da je pomembno razvijati turizem. Glede vinskega turizma so mnenja deljena, čeprav jih večina meni, da je vinski turizem pomembna oblika turizma. Deljeni so tudi odgovori glede primernosti kadra v turističnem sektorju. Članstvo Slovenije v EU naj bi pozitivno vplivalo na razvoj in razmah turizma. Kultura pitja vina, ki poudarja kakovost, ugled, blagovne znamke in promocijo vina je pomembna za razvoj vinskega turizma.

Med turisti prevladujejo starejši in upokojenci. Prenočujejo ponavadi v hotelih v bolj turistično razvitih krajih (npr. Radenci) in se udeležujejo izletov po okoliških krajih. Največ turistov prihaja jeseni, predvsem ob vikendih. Med zaviralnimi dejavniki za razvoj turizma so nepovezanost ponudnikov turističnih storitev, pomanjkanje inovativnosti in promocije turističnih produktov. Pomen se pripisuje naravnim turističnim privlačnostim in kulinariki, tradiciji, turističnim kmetijam in ponudbi vinskih kleti. Pestra in kakovostnejša ponudba, človeški kapital, boljša promocija in trženje naj bi bili pomembni za razvoj turizma. Boljša prometna povezanost in razvoj mariborskega letališča, degustacije vina v kleti in v zidanici za turiste iz bližnjih zdravilišč in hotelov naj bi pozitivno vplivala na razvoj turizma in vinskega turizma.

7 Seznam literature Bojnec Š. 2004. Farm tourism: myth or reality. (V) M. Petrick and P. Weingarten (eds.), The role of

agriculture in Central and Eastern European rural development: Engine of change or social buffer? Studies on the Agricultural and Food Sector in Central & Eastern Europe, Vol. 25, Halle (Saale), IAMO, 286-304.

Collins A. 1999. Tourism development and natural capital, Annals of Tourism Resarch, 26, 1, 98-109.

Getz D. 2000. Explore wine tourism: Management, development and destinations. New York: Cognizant Communication Corporation.


© DAES 2005

Hall C. M. and Macionis, N. 1998. Wine tourism in Australia and New Zealand. (V) R. Butler, M. Hall and J. Jenkins (eds.), Tourism and Recreation in Rural Areas (197-224). Chichester: Wiley.

Hall C.M., Sharples L., Cambourne B. and Macionis N. 2000. Wine tourism around the World: Development, management and markets. Oxford: Butterworth Heinemann.

Korpar, K. 2005. Ponudba in povpraševanje po vinskem turizmu v občini Ormož. Diplomska naloga. Portorož: Univerza na Primorskem, Turistica - Visoka šola za turizem Portorož.

Nemanič J. in Bogataj J. 2004. Vina Slovenije. Ljubljana: Darila Rokus. Ross G. F. 1994. The psychology of tourism, Australian Studies in Tourism No 1, Melbourne: James

Cook University of North Queensland; Hospitality Press. Seckelmann A. 2002. Domestic tourism - a change for regional development, Tourism

Management, 23, 85-92. SURS. 2005. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije. Dostopno 22.01.2005 na

(http://sigov.si/surs).


© DAES 2005

OCENA PONUDBE EKOŽIVIL V SLOVENIJI - PREISKOVALNA ANALIZA STANJA

Anamarija SLABEa, Alenka BRATUŠAb, Ariana-Lucija TRATAR-SUPANc

IZVLEČEK

V dveh projektih (nacionalni in EU) je bila raziskana ponudba in tržne poti ekoživil v Sloveniji, s posebnim poudarkom na domačih ekoproizvodih. Ocenjen je bil volumen ekoproizvodnje, raziskane tržne poti, njihov delež in pomen ter povpraševanje po ekoživilih. Klub rasti ekosektorja, ki je konec l. 2004 dosegel 2% vseh kmetij in 4,7% vseh kmetijskih zemljišč v uporabi, le 15 - 20 % ekokmetij prideluje za trg. Predelava ekoživil je še zelo slabo razvita. Uvoz svežih in predelanih ekoživil narašča, izvoz pa je zanemarljiv. Glavne slabosti domače ekoproizvodnje so premajhne količine, predvsem za najbolj iskane proizvode (sveža zelenjava in sadje, žita, živilski proizvodi), tržna neorganiziranost pridelovalcev, težave pri trženju mesa in mesnih izdelkov, razpršena in omejena pridelava; ter slaba informiranost potrošnikov. Ugotovljeno je bilo precejšno povpraševanje in potencial za prodajo domačih ekoživil. Predlagana so bila področja za ukrepe kmetijske politike za spodbuditev razvoja pri- in predelave ekoživil in ekotrga.

ESTIMATION OF THE OFFER OF ORGANIC PRODUCTS IN SLOVENIA: EXPLORATORY ANALYSIS

ABSTRACT

In one national and one EU research project, the offer and selling paths of organic products in Slovenia with special emphasis on domestic products have been investigated. Organic production volume has been estimated; market paths, their share and importance, and demand for organic products have been investigated. Although organic sector has been growing to reach 2% farms and 4,7 % total utilized agricultural area (end 2004), only 15 - 20% of farms are producing for the organic market. Main weaknesses are insufficient production esp. for most demanded products (fresh vegetables and fruits, grain, processed products), lack of market organisation of producers, difficulties in the marketing of meat and meat products, dispersed and limited production, low consumers’ awareness. A significant demand and potentials for of sales domestic organic products have been identified. Areas of policy measures have been suggested to enhance the development of organic production and market.

1 Uvod Ekološko kmetijstvo je poseben kmetijsko-živilski sektor, ki v Evropi in svetu v zadnjih

letih beleži vsakoletno rast v številu kmetij, zemljiščih, obsegu pridelave in predelave ter tržnem volumnu; rast je opazna tudi v Sloveniji. Od uvedbe nadzora in certifikacije ekološke pridelave na osnovi zasebnih standardov v l. 1998 je število kmetij, vključenih v

a Inštitut za trajnostni razvoj, Metelkova 6, 1000 Ljubljana; [email protected] b Isti naslov; [email protected] c Isti naslov; [email protected]

204 Anamarija Slabe in sod.

© DAES 2005

nadzor ekološke pridelave, naraslo na prek 1.600 (januar 2005), kar znaša dobra 2% slovenskih kmetij, medtem ko je odstotek uporabnih kmetijskih zemljišč 4,7%. Pojem ekološko kmetijstvo in ekoživila v EU opredeljuje Uredba Sveta (EGS) 2092/91, v Sloveniji pa Pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil (Ur.l. 31/01) na osnovi 41. člena Zakona o kmetijstvu (Ur.l. 54/2000)

Ekološka živila so živila višje kakovosti, proizvedena v celovitem, natančno reguliranem (standardi oz. zakonodaja) in nadzorovanem sistemu kmetijske pridelave, ki zagotavlja kar najvišjo raven varovanja okolja ter dobrobiti živali v kmetijstvu. Ekoživila imajo zato v očeh informiranih potrošnikov, in prek tega na trgu, poseben položaj.

V Evropski uniji je bil prvi spodbujevalni dejavnik trg oziroma povpraševanje po ekoživilih, od zgodnjih devetdesetih let pa je k porastu bistveno pripomogla tudi uvedba okoljskih plačil za ekološke kmetije. V Sloveniji je bil razvoj spodbujen na podoben način: najprej želja ekokmetov, da bi svoje pridelke lahko suvereno ponudili potrošniku (z ustreznim potrdilom), kasneje pa razmeroma hiter porast z uvedbo okoljskih plačil v l. 1999 oz. 2000 (Slabe, 2003).

Oktobra 2004 je Svet kmetijskih ministrov EU potrdil Akcijski načrt za ekološko kmetijstvo in živila, ki je identificiral 21 ukrepov za nadaljnji in pospešen razvoj ekološkega kmetijstva v EU (European Action Plan, 2004). Januarja 2004 je slovensko Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano začelo z izdelavo Akcijskega načrta za ekološko kmetijstvo, ki naj bi bil pripravljen v septembru 2005.

Ekološko kmetijstvo omenjajo Strateške smernice Skupnosti za razvoj podeželja (Programsko obdobje 2007-2013) kot ukrep »utrjevanje prispevka ekološkega kmetijstva« v prednostni nalogi »Izboljšanje okolja in podeželja«. Poleg tega v smernici o prenosu prednostnih nalog v programe omenjajo Akcijski načrt za ekološko kmetijstvo (na ravni EU) kot eno od strategij, ki naj bi jo države članice upoštevale pri oblikovanju svojih nacionalnih strategij. (Odločba Sveta o strateških…, 2005)

Zaradi rasti števila ekoloških kmetij v Sloveniji in vse večjega povpraševanja na trgu na eni strani, ter razvojnih dokumentov za ekokmetijski sektor tako na ravni EU kot v Sloveniji, se kaže potreba po oceni vloge, ki jo ima lahko ta sektor za slovenske kmetije in razvoj podeželja.

Ekološko kmetijstvo ima z vidika kmetijske politike v Sloveniji poudarjeno okoljsko in prek okoljskih plačil tudi socialno komponento, tržna pa doslej ni bila upoštevana.

Raziskave sektorja ekokmetijstva in ekoživil v Sloveniji so bile do l. 2003 omejene na manjše (predvsem diplomske) naloge, ki so največkrat obravnavale odnos potrošnikov do ekoživil; nekatere pa tudi širšo problematiko trženja (Bratuša, 2000; Slabe s sod., 2000; Vadnal s sod., 2000). V letih 2000-2002 so bile opravljene nekatere grobe ocene obsega ekopridelave in trženja (Hamm s sod., 2002; Hamm s sod., 2004) . V letih 2003-2005 smo na Inštitutu za trajnostni razvoj v okviru evropskega raziskovalnega projekta Further Development of Organic Farming Policy in Europe, with Particular Emphasis on EU Enlargement, QLK5-2002-0009 opravili raziskave razvoja ter obsega sektorja, zakonodajne ureditve, ekonomike kmetij, ukrepov kmetijske politike, obsegajo pa tudi vključevanje glavnih deležnikov sektorja (organizacij ekoloških kmetov, potrošnikov, KGZS, ministrstev idr.) v analizo stanja sektorja (SWOT) ter oblikovanje predlogov za njegov nadaljnji razvoj. Raziskave s področja trženja v tem projektu so bile opravljene po metodologiji S. Zakowske s sod. (projektna publikacija bo izšla v l. 2006).

Kot partnerji v raziskovalni nalogi Strukturni problemi in razvojni izzivi slovenskega podeželja v evropski razsežnosti, CRP Konkurenčnost Slovenije 2001-2006 (Klemenčič s sod., 2005) smo želeli narediti natančnejši opis razvoja in stanja ponudbe slovenskih ekoživil in tržnih poti, oceniti sedanje in predvideno povpraševanje ter možnosti za nadaljnji razvoj trženja slovenskih ekoživil. Ta sestavek temelji predvsem na raziskavah, opravljenih v okviru omenjenih dveh projektov.

Ocena ponudbe ekoživil v Sloveniji - preiskovalna analiza stanja. 205

© DAES 2005

2 Metodologija in težave pri raziskovanju trga ekoživil v Sloveniji

V Sloveniji trženja ekopridelkov in ekoživil nihče ne spremlja sistematično, ne na nacionalni ravni niti na nižji prostorski oziroma organizacijski ravni. Pomanjkanje podatkov s področja ponudbe in trženja se je že doslej kazalo kot precej pomembna ovira za načrtovanje nadaljnjega razvoja sektorja in za vstopanje večjih akterjev na trg.

V nekaterih drugih državah EU določene podatke zbirajo organizacije za nadzor ekokmetijstva, deloma se zbirajo tudi že s pomočjo uradnega statističnega zajema podatkov. Tudi v Sloveniji so vir določenih podatkov organizacije za nadzor ekokmetijstva, vendar podatkov, ki se nanašajo na pridelavo za trg, ni, ali pa so pomanjkljivi. Primer so podatki o tržnih količinah s prijavnih pol za ekološke kmetije (pomanjkljivo izpolnjevanja s strani kmetov, šibko preverjanje). Razmere so boljše pri spremljanju predelave, ki pa je še razmeroma majhna. Zadnje leto dni je možno spremljati tudi uvoz.

Za potrebe raziskav smo zaradi pomanjkanja zanesljivih podatkov uporabljali različne posredne metode: intervjuji z najpomembnejšimi akterji na področju pridelave, predelave in trženja (podjetja oz. poslovni sistemi, organizacije, posamezniki), izračun ocen količin na osnovi podatkov o zemljiščih oziroma živalih v nadzoru ekološkga kmetovanja, pregled literature ipd.

Podatke o organiziranosti predelovalcev in trgovcev smo zbrali s pomočjo dokumentacije nadzorne organizacije in intervjujev z najpomembnejšimi akterji. Podatke o ekotržnicah smo zbrali z vprašalnikom, pisno in z dopolnjevanjem informacij po telefonu pri organizatorjih ekotržnic v Sloveniji.

Podatke o cenah ekoživil smo pridobili s popisom cen na ekološki in konvencionalni tržnici v Ljubljani.

Uvoz ekoživil smo popisali s pomočjo 3 največjih uvoznikov ekoživil (Duena, Mediacor, Prema) na eni strani in trgovskih verig (Mercator, Spar in E. Leclerc) na drugi.

Podatke o predelavi na ekoloških kmetijah smo pridobili s pregledom literature, ter z intervjuji s kmeti - prodajalci na ekoloških tržnicah in njihovimi organizacijami.

3 Organiziranost proizvajalcev in tržnih akterjev v Sloveniji

3.1 Organiziranost proizvajalcev (ekoloških kmetov) Dobršen del (45 %) slovenskih kmetij v nadzoru ekološke pridelave ni včlanjenih v

nobeno združenje ekoloških pridelovalcev.

Preglednica 1: Organiziranost ekopridelovalcev v Sloveniji (konec l. 2004).

Število združenj

Št. kmetij v nadzoru

Št. kmetij s statusom

EKO

Št. kmetij v preu-

smerjanju

Število uporabnikov znamke

Ime znamke

Vse kmetije v nadzoru ekopridelave

1581 910 671

Zveza BIODAR 8 821 500(1) 300(1) 188 Biodar

Iniciativa Demeter Slovenije

8 25 16 9 16 Demeter (medna-rodna)

Neorganizirani 735(2) 394(2) 362(2) (1) ocena (podatki Zveze Biodar). (2) ocena (nekaj kmetij je včlanjenih v obe krovni organizaciji).


© DAES 2005

3.2 Organiziranost trgovcev in predelovalcev V letu 2003 je bilo v nadzoru ekološkega kmetijstva oz. živil 24 obratov, v l. 2004 pa 27

obratov. Največ obratov je predelovalo žita (6 v l. 2003 oz. 7 v l. 2005), meso (4 oz. 5), sadje (3 / 3), v nadzoru pa so bile tudi 3 trgovine oz. uvozniki/izvozniki, 3 uvozniki semen in v l. 2004 na novo tudi en gostinski obrat.

Slovenski prodajalci in predelovalci ekoživil niso organizirani, razen tistih, ki so tudi sami ekološki kmetje in kot taki včlanjeni v eno od združenj, predelavo pa opravljajo bodisi kot dopolnilno dejavnost na kmetiji ali pa kot d.o.o.

3.3 Znaki in znamke za označevanje ekoživil V skladu z nacionalno in EU zakonodajo je z oznako »ekološki« in znaki za ekološko

živilo dovoljeno označevati le živila iz nadzorovane ekološke pri- in predelave, ki jih spremlja certifikat pooblaščene nadzorne organizacije.

V Sloveniji sta na trgu v uporabi dva zasebna znaka oz. znamki: Biodar (kolektivna znamka za ekoživila, lastnik Zveza združenj ekoloških kmetov Slovenije) ter Demeter (mednarodna blagovna znamka). Poleg tega je proizvajalcem na voljo tudi nacionalni znak »ekološko živilo« iz družine oznak za višjo kakovost živil, ki pa ga v praksi ne najdemo na vseh ekoživilih, čeprav je za slovenske proizvode obvezen. Načeloma bi slovenski proizvajalci lahko uporabljali tudi znak za ekološka živila, ki ga nudi Uredba EU 2091/92.

Znaki za slovenska ekoživila:

V praksi je najbolj razširjena uporaba kolektivne znamke BIODAR. Znak DEMETER se

na slovenskih ekoživilih zaradi majhnega števila proizvajalcev in skromne tržne ponudbe trgu pojavlja zelo redko. (Slabe, 2001a in b)

4 Ocene obsega pridelave ekoloških pridelkov v Sloveniji

Preglednica 2: Ocena obsega pridelave ekoživil rastlinskega porekla na slovenskih kmetijah (le količine pridelkov z zemljišč s statusom EKO, brez preusmerjanja).

Skupina proizvodov

Certificirana ekološka zemljišča

(ha)

Povprečen donos ekoloških pridelkov (t/ha)

Skupna ekološka

pridelava (t)

2002 2003 2002 in 2003 2002 2003

Žita 162 243,45 2,87 465 696

Oljnice (repično, sončnično, laneno seme) 1,08 2,25 1,54 2 4

Krompir 30,6 44,1 15 459 662

Zelenjava 26,64 31,05 21,3 567 661

Sadje: intenzivni ekosadovnjaki; + travniški sadovnjaki 36 43,7 24,34 2.305 3.388

Vino (v hl) 17,64 22,05 3 53 66


© DAES 2005

Za izračun ocen količin ekoživil (živil s statusom EKO), pridelanih na slovenskih ekoloških kmetijah v letih 2002 in 2003, smo uporabili podatke organizacije za nadzor ekološkega kmetovanja (kmetijska zemljišča v nadzoru ekološke pridelave po skupinah pridelkov, številu živali po vrstah in kategorijah živali, številu dreves v ekoloških travniških sadovnjakih, številu kmetij v nadzoru ekološke pridelave vklj. s številom kmetij v preusmerjanju in kmetij s statusom eko, idr.) ter podatkov podatkov slovenskih strokovnjakov in ekspertnih ocen o povprečnih pridelkih posameznih kultur / ha oz. o prireji mesa, mleka in jajc v živinoreji na slovenskih ekoloških kmetijah.

Preglednica 3: Ocena obsega pridelave ekoživil živalskega porekla na slovenskih kmetijah (le količine živil od živali s statusom EKO, brez preusmerjanja)

Skupina proizvodov

Število živali

Povprečen letni ekološki pridelek (kg mleka/kravo;

t mesa/žival; kosov jajc/kokoš)

Celotna ekološka prireja mleka

(1000 l), mesa (t) in jajc

(1000 kosov) 2002 2003 2002 in 2003 2002 2003

Krave molznice 314 460 5.000 1.570 2.300 Govedo za meso 740 1.100 0,28 210 310 Ovce in koze (za meso) 4.060 6.100 81 122 Prašiči 640 860 54 73 Perutnina 1.300 2.200 3,5 5 Jajca (kokoši nesnice) 2.660 3.920 250 665 980

5 Obstoječe prodajne poti in prodajna mesta

5.1 Delež posameznih tržnih poti za slovenska ekoživila Ocene smo oblikovali na osnovi intervjujev s strokovnjaki, trgovci in neposrednimi

prodajalci.

Preglednica 4: Ocena prodaje deleža ekopridelkov in ekoživil v Sloveniji po različnih tržnih poteh, leto 2003.

Tržni kanal (% skupne ekološke prodaje)

Pridelek

Trgovine z živili

Pekarne in

mesnice

Trgovine z zdravo prehrano

Neposre-dna prodaja na kmetiji

Gostin-stvo Drugo

A B C D E F G Pridelki na osnovi žit 85 5 5 5 Olja 85 10 5 Krompir 20 80 Zelenjava 20 80 Sadje (vključ. z oreški) 25 75 Vino 2 96 2 Mlečni izdelki 10 90 Govedina 5 10 80 Ovčetina in kozje meso 100 Svinina 100 Perutninsko meso 100 Jajca 100


© DAES 2005

5.2 Neposredna prodaja Prodaja na kmetiji poteka v obstoječih ali za prodajo prirejenih prostorih in prek

turizma na kmetiji. O številu ekoloških kmetij, ki imajo bolj ali manj urejene prodajne prostore, pa tudi o obsegu trženja na ta način, nimamo podatkov.

Ekološke turistične kmetije Ekoloških kmetij, ki se ukvarjajo s turizmom (registrirana dejavnost) je bilo v l. 2004

devetintrideset (39). Pretežni del jih je včlanjenih v Zvezo Biodar.

Prodaja na ekotržnicah

Preglednica 5: Ekotržnice v Sloveniji

STANJE JANUAR 2005

Ekotržnica začetekšt. vseh

prodajalcevšt. stalnih* prodajalcev

št. občasnih* prodajalcev tržni dnevi

Ljubljana 1999 33 20 13 sobota, petek, sreda

Maribor 2000 30 20 10 petek in sobota

Celje 2000 9 6 3 sreda, sobota

Naklo / Kranj 2000 15 5 10 torek

Domžale 2001 2 1 1 sobota

Novo mesto 2002 5 3 2 petek

skupaj 94 55 39

skupaj kmetij** 85 49 36 * Stalni prodajalci so tisti, ki tržijo vsaj enkrat tedensko, občasni pa manj kot toliko oziroma sezonsko. ** Nekatere kmetije prodajajo na dveh tržnicah.

Ekotržnice (tržnice z živili iz nadzorovane ekološke pridelave) so bile prva organizirana

tržna pot za slovenska ekoživila. Prva ekotržnica je začela delovati v Ljubljani v l. 1999. Za kmeta je ta način zanimiv zaradi višjega iztržka, ki lahko odtehta tudi stroške trženja, zaradi neposrednega stika s kupci oz. razvoja specifičnega odnosa med prodajalcem in kupcem, ki je pri ekopridelavi še posebej pomemben (zaupanje, stalnost ...), možnosti skupinske promocije ipd. Tudi za razvoj ekokmetijskega sektorja so ekotržnice pomembne kot promocijsko orodje, ki opozarja na prisotnost ekopridelave in ekoživil (Slabe, A. 2001a).

Za vzpostavitev in ponekod tudi koordinacijo dela in promocijo ekotržnic skrbijo združenja ekopridelovalcev, ponavadi v sodelovanju z lokalnimi oblastmi (Maribor, Celje, Novo mesto, Domžale) ali drugi (Ljubljana: Inštitut za trajnostni razvoj v okviru razvojnega projekta).

Kot kažejo rezultati, so ekotržnice kljub svojim omejenostim razmeroma pomembne tako z vidika ekonomike kmetij kot promocije ekokmetijstva oz. ekoživil: v januarju 2005 je na 6 stalnih ekotržnicah v Sloveniji prodajalo 85 kmetij, od tega 49 stalno in 36 občasno.

5.3 Primerjava cen živil na ekotržnici in konvencionalni tržnici Raziskava jeseni 2004 je pokazala, da so cene na ekološki tržnici pretežno višje od cen

za primerljive artikle na konvencionalni tržnici, pri posameznih pridelkih in izdelkih pa


© DAES 2005

precej presegajo cene konvencionalnih živil. Razlike v korist ekoživil so bile najvišje pri pomarančah iz uvoza (indeks 389), krompirju (312), pšenici (200), različni zelenjavi (120 - 200) in jabolkih (160), medtem ko pri kruhu in medu ni bilo razlike. Na osnovi prejšnjih spremljanj cen vemo, da te sicer nihajo, vendar pa se razmerja med cenami eko : konvencionalno bolj ali manj ohranjajo.

Anketa med kupci na ekološki tržnici oktobra 2004 je pokazala, da je le 19% kupcev pripravljenih plačati 40-60% višjo ceno, 44% kupcev 20-40% višjo ceno in 19% kupcev 10-20% višjo ceno. Le 6% anketirancev pravi, da bi bili za ekoživilo pripravljeni odšteti do 150% več kot za konvencionalno (Bratuša, 2002).

5.4 Prodaja prek trgovin in trgovskih verig Identificirali smo najpomembnejše poslovne subjekte, ki se ukvarjajo s trženjem

ekoživil, ter z njimi opravili indikativne razgovore o obsegu prodaje ekoživil slovenskega porekla.

Specializirane trgovine za zdravo prehrano: od 10 identificiranih smo opravili razgovor z lastniki treh po naši oceni najpomembnejših trgovin. Delež izdelkov ekološkega izvora v ponudbi teh trgovin je 50-70%, od tega je povprečno 5% slovenskih in 95% iz uvoza.

Trgovine z živili trgovskih verig: z vidika slovenskih ekoživil je najpomembnejše trgovsko podjetje v Sloveniji Mercator. Poleg njega ekoživila prodajajo tudi Interspar, E. Leclerc in DM, vendar pa je imel le Interspar nekaj časa v programu slovenska ekoživila (ekomeso iz Celjskih mesnin, 2003), ostali so prodajali večinoma ali izključno uvožena ekoživila.

V Mercatorjevih hipermarketih je v letih 2002-2004 potekalo tudi organizirano trženje ekoživil, predelanih na slovenskih kmetijah, v okviru projekta »Dobrote slovenskih kmetij«. Ekoživila z znamko BIODAR so bila ponujena na posebnih prodajnih policah. (Kvas, 2003; Slabe in Tratar-Supan, 2004a; 2004b).

V l. 2005 je bil odprt tudi prvi supermarket, specializiran za ekoživila in sorodne izdelke z drugih področij (Kalček, BTC Ljubljana). Tudi v njem je delež slovenskih ekoživil skromen, pod 10%.

5.5 Primer Mercator / program svežega sadja in zelenjave Mercator je s prodajo slovenskih ekoživil - svežega programa začel v l. 2001. Stike s

prvimi dobavitelji so navezali samoiniciativno. Število dobaviteljev (slovenskih ekoproizvajalcev) v l. 2004: 16 kmetov, 1 d.o.o. in 1 KZ.

L. 2004 je bilo na voljo 50 različnih pridelkov oz. izdelkov (nekateri v več gramaturah) in 12 različnih vrst dišavnic v lončku. Nad 1 tono prodaje so dosegli: jabolka topaz, kisla repa, kislo zelje, jušna zelenjava, rdeča pesa, krompir, jedilne buče, Dedkova jabolka (iz visokodebelnih ekoloških nasadov).

Za glavne omejitve prodaje smatrajo: nihajoče povpraševanje, popolno neosveščenost slovenskega kupca, prenizka kupna moč za kakovostnejši proizvod; pridelovalci niso ustrezno plačani za vložen trud, zato je njihova ponudba največkrat premajhna in enostransko usmerjena; tudi niso dovolj finančno močni, da bi sledili tržnim trendom, vsak izpad dohodka jim lahko ogrozi obstoj; ni izdelovalcev embalaže, ki bi se ustrezno odzivali na potrebe; država na segmentu »ekološkega« stimuliranja očitno še ne zazna interesa (npr. ugodnosti pri embalaži, trženju, oglaševanju, organiziranju, predelovanju, izobraževanju); ponudba je sezonskega značaja - problem večjih količin v kratkem razdobju (zlasti za vrtnine, kjer je sicer ponudba precej bogata, v primerjavi s sadjem in poljščinami); ni organizatorjev/organizacij, ki bi združili transport, pakiranje.


© DAES 2005

Po mnenju vodje programa potreb v naslednjih petih letih ne morejo predvideti, ker se bosta slovenska in uvozna ponudba prepletali, potrebe pa so odvisne od razmerja med ceno in rastjo kupne moči v Sloveniji.

Celotna količina prodanih ekopridelkov v svežem programu je l. 2004 znašala približno 0,45% celotne prodaje sadja in zelenjave.

Ocenjujejo tudi, da najpogostejše težave ekoloških kmetov (poleg premajhnih količin in neobstoječe tržne organiziranosti) niso v znanju, ampak v pomanjkanju osnovnega kapitala, s pomočjo katerega bi lahko bolj pogumno pridelovali in se s pridelkom tudi preživljali.

Menijo, da bi bilo za hitrejši razvoj prodaje slovenskih ekoživil na strani slovenske ponudbe/ponudnikov izboljšati predvsem naslednje:

a) organiziranje, b) svetovanje, c) vključevanje predelovalnih obratov v odkup pridelkov za industrijsko predelavo, d) realno in neromantično osveščanje javnosti, e) izobraževanje (od vrtca naprej za potrošnike, zlasti pa absolutno vključevanje

doktrine v strokovne šole). Veliko oviro vidijo v odsotnosti interdisciplinarnega pristopa s skupnim ciljem na

nacionalni ravni.

5.6 Druge tržne poti Gostinstvo in turizem je v tujini pogost partner ekološkega kmetijstva. V Sloveniji že

imamo vrsto pobud, pa tudi nekaj konkretnih primerov sodelovanja, predvsem na področju preskrbe z ekoživili. Izpeljanih je bilo tudi nekaj izobraževanj na tem področju, tako za gostinstvo (Aleksič, 2003) kot za ekološke turistične kmetije (Bratuša in Slabe, 2003).

Restavracije/gostilne. Prva gostilna/restavracija je uvedla certicirane ekomenije v l. 2004. Zanje je največja težava premajhna raznovrstnosti ponudbe ekoizdelkov na trgu in omejene količine surovin.

Hoteli. Prvi hotel je začel ponujati certificiran ekomeni v oktobru 2005. Grozd malih hotelov. V projekt je vključena Zveza združenj ekoloških kmetov Slovenije

kot koordinatorka »Programa zdravega prehranjevanja« in sodeluje z 12 hoteli, ki jih zanima ponudba ekohrane svojim gostom. Kot glavno težavo navajajo, da je ponudba slovenskih ekoživil premajhna od količin, ki bi bile potrebne za stalno oskrbo hotelskih kuhinj.

Ekološke turistične kmetije kot iskalke ekoživil na trgu. Ekološke kmetije, ki na svoji kmetiji ponujajo tudi gostinske storitve za goste, v primeru, da potrebnih lastnih proizvodov nimajo oz. količine ne zadostujejo potrebam na kmetiji, zelo redko uporabljajo odkup pridelkov od drugih ekoloških kmetij. Ker Slovenija še nima standardov za ekološke turistične kmetije, ki bi določevali, kolikšen delež ekoloških proizvodov morajo vsebovati obroki na teh kmetijah (kot je to urejeno v mnogih drugih evropskih državah), kmetje v to še niso prisiljeni.

6 Uvoz in izvoz ekoživil

6.1 Uvoz Rezultati intervjujev z uvozniki in predstavniki trgovskih poslovnih sistemov kažejo, da

trgovce in predelovalce k uvozu sili premajhna ponudba na domačem trgu in


© DAES 2005

neorganiziranost pridelovalcev. Uvozniki niso želeli posredovati podatkov o obsegu uvoza, vsi pa so navedli, da se uvoz iz leta v leto povečuje.

Uvoz obsega vse vrste živil - žita in mlevske izdelke, stročnice, olja in oljnice, stročnice, izdelke iz soje, sveže sadje in zelenjavo, suho sadje, slaščice, oreške, razne namaze in napitke …

Mercator je v programu svežega sadja in zelenjave v letih 2003 in 2003 uvažal krompir in agrume, konec l. 2004 in v l. 2005 pa tudi kivi, breskve in nektarine. Prodajo agrumov(pomaranče, limone) in kivija označujejo za uspešno.

6.2 Izvoz Po podatkih združenj pridelovalcev in organizacij za nadzor ekokmetijstva slovenski

ekokmetje svojih pridelkov/izdelkov še ne izvažajo. Od članstva Slovenije v EU so posamezni kmetje ob avstrijski in italijanski meji začeli s prekmejnim trženjem, vendar gre za manjše količine (žita, živina). Ekoizdelke za italijanski trg izdeluje eno živilsko predelovalno podjetje.

7 Registracija predelave ekoloških pridelkov na slovenskih ekokmetijah

Ta tema je zanimiva, ker je neposredno povezana z ustvarjanjem dodatnega dohodka na kmetiji in z dostopom kmetij - predelovalk na trg.

Predelavo pridelkov na lastni kmetiji je doslej registrirala približno polovica kmetij, ki svoje proizvode trži na domu ali na ekotržnici. Največje ovire so neugodno razmerje med količinami predelanih živil za trg in med stroški in porabo časa, povezanimi z ustrezno registracijo kmetij, slaba obveščenost kmetov ter specifične šibke točke procesa - upravne enote, ki pri registraciji igrajo pomembno vlogo (Slabe, 2002; Perpar, 2002).

Kmetije, ki so svojo dejavnost ustrezno registrirale, so v intervjujih izrazile zadovoljstvo s svojo odločitvijo. Obenem menijo, da so postopki preveč zahtevni in predragi.

Iz rezultatov raziskave (Pažek s sod., 2002) sledi, da je zanimanje za predelavo in za ustrezno registracijo dejavnosti na ekoloških kmetijah precejšnje, ter da je glavna ovira pomanjkanje investicijskih sredstev oziroma kapitala. Omenjena raziskava je podala tudi oceno volumna investicijskih sredstev, ki bi jih bilo potrebno zagotoviti za razvoj dopolnilnih dejavnosti, vključno s predelavo živil, na ekoloških kmetijah.

8 Razprava

8.1 Vzroki za stanje pridelave in predelave ekoživil v Sloveniji V Sloveniji obstaja trg za ekološka živila: prisotno je povpraševanje po vseh vrstah živil,

ki ga pokrivamo tako z domačimi kot z uvoženimi ekoživili. Natančnejšo opredelitev slovenskega trga ekoživil otežujeta odsotnost spremljanja trženja ekoživil, predvsem specifičnih statističnih podatkov.

V Sloveniji se je število ekoloških kmetij in zemljišč v nadzoru ekološke pridelave razmeroma hitro povečevalo predvsem v prvih štirih letih, po uvedbi (kmetijsko) okoljskih plačil (KOP), v zadnjih dveh letih je rast počasnejša. Za preusmerjanje se odločajo predvsem ekstenzivne živinorejske kmetije. Eden od razlogov za upočasnjeno preusmerjanje je večja privlačnost drugih ukrepov KOP oz. njihove kombinacije, ki ob manj vloženega napora kmetiji omogočijo večji ali vsaj enak prihodek iz KOP. Okoljska plačila za ekološko kmetovanje v okviru KOP so tudi edini sistemski ukrep kmetijske politike v Sloveniji, ki se nanaša neposredno na sektor ekološkega kmetijstva in živil (Slabe s sod., 2004).


© DAES 2005

Konec l. 2004 je bilo v Sloveniji 910 kmetij, ki so svoje pridelke oziroma živila že lahko tržile kot ekološke (po zaključku minimalno dveletnega obdobja preusmerjanja). O številu oziroma deležu kmetij, ki pridelujejo (tudi) za prodajo, lahko sklepamo na osnovi več podatkov: števila kmetij s pogodbo za kolektivno znamko BIODAR ali Demeter, števila kmetij, ki redno ali občasno prodajajo na ekotržnicah in tistih, ki prodajajo prek trgovskih poslovnih sistemov, ter števila kmetij, ki prodajajo goveje ekomeso prek klavnic, ki so certificirane za klanje ekoživine.

Na osnovi teh podatkov in ob upoštevanju, da iste kmetije enake pridelke oziroma živila običajno prodajajo po več tržnih poteh, smo ocenili, da je bilo v l. 2004 ekoloških kmetij s tržno pridelavo med 140 in 180, oziroma 15-20 % tistih, ki izpolnjujejo pogoje za prodajo ekoživil.

Razmeroma velik delež (več kot 50%) teh kmetij prodaja neposredno na ekoloških tržnicah.

Na drugi strani pa smo ugotovili naslednja dejstva: a) Trgovina, predelovalci in v manjšem obsegu gostinci povprašujejo po slovenskih

ekopridelkih in ekoživilih, a ponujene količine ne pokrivajo povpraševanja. b) Uvoz ekoživil narašča, tako pridelkov kot predelanih živil vseh vrst, z izjemo mesa

in mesnih izdelkov. c) Cene ekoživil so večinoma višje od cen primerljivih konvencionalnih živil, glede na

vrsto živila v povprečju od 40 - 100 %, v posameznih primerih tudi 200 % in več. Razlogi, da preostale ekološke kmetije ne vstopajo na trg, so naslednji: a) V strukturi ekokmetij izrazito prevladujejo ekstenzivne živinorejske kmetije, njihovi

pridelki pa so za pripravo za trg oz. za predelavo zahtevnejši (mleko, meso) oziroma je po njih v Sloveniji trenutno manj povpraševanja (ekomeso).

b) Ekokmetij oz. zemljišč z rastlinsko pridelavo, po kateri je največ povpraševanja, je malo.

c) Neposredno trženje ustreza le delu kmetij, saj v praksi za mnoge ni ustrezno. d) Tržna neorganiziranost in nepovezanost ekopridelovalcev. e) Zahtevnost registracije predelave na kmetiji kot dopolnilne dejavnosti

(organizacijsko in stroškovno). f) Na področju trženja slabo obveščeni in slabo izobraženi pridelovalci. g) Pomembne so tudi splošne strukturne značilnosti slovenskega kmetijstva (majhne

večinoma mešane kmetije, razdrobljena in razpršena parcelna struktura, ostarele kmetije, idr.).

h) Pomanjkanje investicijskih sredstev za povečevanje obsega in profesionalizacije pridelave na posameznih kmetijah.

i) Težavno pridobivanjem dodatnih kmetijskih zemljišč kot ovira za širitev kmetije: kmetijskih zemljišč ni na trgu oziroma jih ni mogoče najeti pod pogoji, ki ustrezajo zahtevam za ekopridelavo (dolgoročna najemna pogodba).

j) Pomanjkanje znanj s področja ekološke pridelave med kmeti in nedosegljivost oz. odsotnost svetovanja za ekološko kmetijstvo v pretežnem delu Slovenije.

Prav tako je v Sloveniji zelo majhno število specializiranih predelovalcev ekoživil oziroma predelovalne industrije, ki vključuje programe ekoživil. Nekateri razlogi:

a) Manjši predelovalni obrati težko pridejo do sredstev za investicije v uvedbo, razvoj ali širitev (ekološke) predelave.

b) Za večje predelovalce je obstoječa slovenska ponudba ekopridelkov količinsko premajhna ali preveč razpršena (npr. ekomleko), da bi omogočala uvedbo posebnih programov ekoživil.


© DAES 2005

c) Negotovost - strah pred tržnim neuspehom zaradi pomanjkanja podatkov o trgu ekoživil v Sloveniji in tujini.

d) Slaba obveščenost o ekokmetijstvu, ekoživilih, posebnostih ekološke predelave (inovacije, standardi) in posebnostih trga ekoživil.

Posebno področje so organizacije ekoloških kmetov, ki v večini držav igrajo ključno vlogo tudi pri razvoju trženja ekoživil, še posebej v začetnem obdobju razvoja ekosektorja, preden se oblikujejo specializirane tržne organizacije in tržne poti. Pri nas je vloga Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije kot največje takšne organizacije močno omejena zaradi njene šibke in negotove finančne situacije.

8.2 Kako izboljšati rabo obstoječih tržnih potencialov in razvijati nove Sedanji ukrepi kmetijske politike za spodbujanje širjenja ekološkega kmetijstva so

omejeni na okoljska plačila za ekološko kmetovanje v okviru kmetijsko okoljskega programa. Na ta način ekološko kmetijstvo spodbujamo le zaradi njegovega prispevka k ohranjanju narave in varstvu okolja. Vendar pa tudi tu prihaja do nesorazmerij, saj plačila znotraj KOP kmetov ne spodbujajo vedno k izbiri ukrepov z najvišjo okoljsko koristjo, saj višina plačil za posamezne ukrepe oz. njihove kombinacije daje drugačne signale. Ta nesorazmerja bi bilo zato potrebno odpraviti.

Tržni vidik ekopridelave je pomemben tako z vidika ekonomike posameznih kmetij in lokalnih skupnosti oz. podeželja kot celote, kot tudi z vidika domačega potrošnika, ki išče (slovenska) ekoživila, in domačih ter tujih gostov v turizmu. Stanje na trgu ekoživil v Sloveniji kaže, da potencial slovenskih kmetij za pridelavo in trženje ekoživil nikakor ni izkoriščen; enako velja za predelavo ekoživil neposredno na kmetijah ali v predelovalnih obratih / industriji.

Jasen je trend povečevanja povpraševanja po ekoživilih v Sloveniji, kar se odraža tudi v povečevanju prodaje in uvoza ekoživil. Glede na izkušnje v drugih evropskih državah in tržni delež ekoživil v njih lahko v Sloveniji pričakujemo porast povpraševanja tudi v naslednjih letih, saj je sedanji tržni delež ekoživil v Sloveniji zelo nizek (manj kot 1 %; prim. Mercator). K porastu povpraševanja bo prispevalo tudi izvajanje Evropskega akcijskega načrta za ekološko kmetijstvo in živila, ki med drugim predvideva ukrepe za promocijo ekoživil in za izboljšanje informiranosti potrošnikov o ekoživilih na ravni celotne EU in nacionalno. Če želimo slovenskim kmetijam in predelovalcem omogočiti, da izkoristijo tržni

potencial ekoživil, je potrebno sistematično odpraviti najpomembnejše razvojne ovire in uvesti ustrezne razvojne spodbude. Dober okvir za določene ukrepe je strategija razvoja podeželja 2007-2013 Evropske unije, na osnovi Akcijskega načrta za dolgoročni razvoj ekološkega kmetijstva v Sloveniji, ki ga je pripravilo MKGP v oktobru 2005.

Trgovine Obstoječe ovire za razvoj trženja slovenskih ekoživil so precejšnje; vsi tržni akterji na

strani odkupa ekopridelkov oz. živil še posebej izpostavljajo premajhno ponudbo in neorganiziranost ekopridelovalcev ter opozarjajo na izredno slabo informiranost in osveščenost slovenskih potrošnikov o ekoživilih.

Glede na prodajni potencial za ekoživila in na identificirane pomanjkljivosti ponudbe slovenskih ekokmetij z vidika velikih tržnih verig bi bili potrebni predvsem ukrepi, ki bi spodbujali oziroma olajševali tržno povezovanje pridelovalcev, ukrepi za povečevanje tržne pridelave vrtnin in sadja, ukrepi za spodbujanje predelave ekoživil na kmetijah in na manjših obratih ter ukrepi za spodbujanje ekopridelave in predelave tam, kjer je povpraševanje največje (žita, zelenjava, mleko, soja oz. sojini izdelki...).


© DAES 2005

Za dolgoročnejše strategije akterjev (trgovina, predelava) bodo vse pomembnejše tudi ustrezne raziskave ekotrga.

Hkrati so potrebni ukrepi za osveščanje in informiranje potrošnikov o ekoživilih, kjer so potenciali zelo veliki, saj slovenski potrošnik zelo slabo pozna to področje.

Tako na eni strani spodbujamo pridelavo oz. proizvodnjo, na drugi pa skrbimo, da je povpraševanje korak pred ponudbo in tako učinkuje kot spodbuda za razvoj slednje.

Ekotržnice so po eni strani omejena tržna pot, po drugi pa za del kmetij vseeno optimalne (50 %

tržno usmerjenih ekokmetij), vsaj kot dodaten način trženja. Imajo tudi določen razvojni potencial v smislu »lokalne pridelave in potrošnje« kot novega prehransko okoljskega trenda. Zato so smotrni tudi ukrepi za izboljšanje delovanja in promocijske funkcije sedanjih ekotržnic ter o spodbudi za uvajanje novih. Pri tem bi morale biti te spodbude smiseln del celovitega koncepta razvoja trženja ekoživil.

Turizem in gostinstvo kažeta precejšen potencial za trženje ekoživil slovenskega porekla. Slovensko,

regionalno ali lokalno poreklo živil, svežost živil, lahko tudi v kombinaciji z regionalno tipično ali tradicionalno pripravo, je lahko pomembna privlačnost za goste in kot taka pomemben element kakovosti v gostinski ponudbi; enako velja za poreklo iz nadzorovane ekološke pridelave.

Poleg že obstoječega povpraševanja je tu še precejšen potencial, predvsem v zdraviliškem turizmu, kjer je povezava med ekohrano in programom oziroma namenom storitve najbolj neposredna in nedvoumna. Tudi na sedanjih in novih ekoloških turističnih kmetijah se bo povpraševanje povečalo, ko bo zaživel program certifikacije specializacije ekoturistične kmetije in bo potrebno v ponudbi kmetij zagotoviti tudi določen delež ekoživil oz. ekojedilnikov.

Značilno je tudi, da si gostinski sektor izrazito želi slovenskega ekoproizvoda, vendar pa je pripravljen ekoživila tudi uvažati, če domače ponudbe ne bo.

Potrebni ukrepi so enaki prej naštetim, ter nekateri specifični (izobraževanje akterjev in gostov; specifična promocija).

9 Seznam literature Aleksič, V. 2003, Seminar »Ekološka živila v gastronomiji«, Biodar, l. 3, št. 4, s. 10-11. Bavec, M., Aleksič V., Repič, P. 2002, »Kontrola predelave ekoloških pridelkov oziroma živil«,

Biodar, l. 2, št. 3, s. 25-26. Bratuša, A. 2000, »Tržne poti slovenskih ekoloških kmetij », Novi izzivi v poljedelstvu 2000, s. 284-

288. Bratuša, A. 2002, »Kaj menijo kupci na ekološki tržnici v Ljubljani?«, Biodar, l. 2, št. 1, s. 19-20. Bratuša, A. in Slabe, A. 2003, »Razvoj turizma na ekoloških kmetijah«, Biodar, l. 3, št. 1, s. 6-8. European Action Plan for Organic Food and Farming. Communication From The Commission To

The Council And The European Parliament, COM(2004)415 final, na: http://europa.eu.int/comm/agriculture/qual/organic/plan/index_en.htm. (Slovenski prevod dostopen na: http://www.itr.si/uploads/gh/Sw/ghSwzKVXc7Dsew7jqRQusA/SI_prevod_EC_Commun_APOF_www.pdf)

Hamm, U, Gronefeld, F., Halpin, D. 2002. Analysis of the European Market for Organic Food. 152 p., OMIaRD Vol. 1, School of Management and Business, Aberyswyth/Wales, U.K.

Hamm, U, Gronefeld, F. 2004. The European Market for Organic Food: Revised and Updated Analysis. 164 p., OMIaRD Vol. 5, School of Management and Business, Aberyswyth/Wales, U.K.


© DAES 2005

Klemenčič, M. M., Lampič, B., Perpar, A., Potočnik Slavič, I., Slabe, A., 2005: Strukturni problemi in razvojni izzivi slovenskega podeželja v evropski razsežnosti. FF, Oddelek za geografijo, BF - Inštitut za agrarno ekonomiko, Inštitut za trajnostni razvoj. Končno poročilo. CRP Konkurenčnost Slovenije 2001-2006. Ljubljana.

Kvas, R. 2003, 'Dobrote slovenskih kmetij na prodajnih policah v Mercatorjevih hipermarketih' Biodar, l. 3, št. 2, , s. 8-9.

Odločba Sveta o strateških smernicah Skupnosti za razvoj podeželja (Programsko obdobje 2007-2013) (PREDLOG 5.7.2005), Komisija Evropskih skupnosti, na: http://europa.eu.int/comm/agriculture/capreform/rdguidelines/304_sl.pdf

Pažek, K., Rozman, Č., Turk, J., Bavec, M. 2003, »Finančna analiza ocenjevanja investicij dopolnilnih dejavnosti na ekoloških kmetijah », Slovensko kmetijstvo in Evropska unija / 2. konferenca DAES, Ljubljana.

Perpar, A. 2002, Strukturne značilnosti slovenskega podeželja: prednosti, slabosti in možnosti za izboljšanje sedanjega stanja z vidika trajnostnega razvoja, v: Odstranimo ovire za trajnostni razvoj podeželja (zbornik), ur. A. Slabe, Inštitut za trajnostni razvoj, Ljubljana.

Pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ur.l. RS, št. 31/2001.

Slabe, A., Bratuša, A., Vadnal, K. 2000, »Profile of organic farmers in Slovenia«, 13th IFOAM International Scientific Conference, Basel, Switzerland. Graf. & H Willer, SÖL Sonderausgabe Nr. 75, Bad Dürkheim.

Slabe, A. 2001a, »Kmečke ekološke tržnice v Sloveniji in Biodar - kolektivna znamka Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije« v: Ekološko kmetijstvo, ur. M. Bavec s sod., Založba Kmečki glas, Ljubljana.

Slabe, A. 2001b, »Slovenia (A focus on Central and Eastern Europe)«, Ecology and Farming, št. 27, s. 30-31.

Slabe, A. 2002, Predelava živil in neposredno trženje na kmetijah, v: Odstranimo ovire za trajnostni razvoj podeželja (zbornik), ur. A. Slabe, Inštitut za trajnostni razvoj, Ljubljana.

Slabe, A. 2003, »Slovenia - Building an environmentally friendly agriculture«, Ecology and Farming, št. 33, s. 30-31.

Slabe, A. in Tratar-Supan, A.-L. 2004a. Challenge of supermarket for small Slovenian organic farms: an experience with project »Good Food from Slovenian Farms«. V: Abstract Proc., 4th Eur. Summer Academy in Organic Farming in the CEI Region, 30.6.-2.7.2004, Lednice, CZ.

Slabe, A. in Tratar-Supan, A.-L. 2004b. Izziv velikih tržnih sistemov za majhne slovenske kmetije: izkušnje s projektom »Dobrote s slovenskih kmetij«. Revija BIODAR, vol. 4, št. 3, 2004.

Slabe, A., Bratuša, A., Tratar-Supan, A.-L. 2004c: Development of organic farming, policy and regulatory environment in Slovenia, interno poročilo za projekt Further Development of Organic Farming Policy in Europe, with Particular Emphasis on EU Enlargement, QLK5-2002-0009.

Vadnal, K., Udovč, A., Bratuša, A. 2000, »Slovenska ekološka kmetija », Sodobno kmetijstvo, l. 33, št. 7/8, s. 298-304.


© DAES 2005

RAZISKAVA TRGA ZA PRODAJO VOLOVSKEGA MESA

Milan REPIČa

IZVLEČEK

Vole so včasih uporabljali kot delovne živali, danes pa v nekaterih državah tržijo meso mladih pitanih volov. S trženjsko raziskavo smo zato poskušali ugotovili dejanske možnosti prodaje volovskega mesa iz sonaravne reje pri nas. Uporabili smo metodo anketiranja in intervjuvanja. Rezultati raziskave kažejo, da se potrošniki zavedajo pomena tehnologije reje v bolj zdravi prehrani. Take izdelke bi bili pripravljeni kupiti tudi po višji maloprodajni ceni s tem, da bi morali biti dostopni na večih lokacijah. Ključne besede: raziskava trga, volovsko meso, anketa, intervju, potrošniki.

MARKET RESEARCH FOR OF THE STEER MEAT SALE

ABSTRACT

In the past the oxen were used as working animals, but nowadays in some countries there have been trading with young fattened steer meat. With the help of trading questionnaire we wanted to find out the actual possibilities for sale of breaded steer meat in our country. We used the method of the questionnaire and interview. The results of our research show, how more and more consumers are being aware of the breeding technology and healthier diet. Those consumers would also be prepared to buy such products with higher retail price, but they have to be accessible on more locations. Key words: market research, steer meat, questionnaire, interview, consumer

1 Uvod Trženje predstavlja izziv, saj lahko s tem dosežemo večji dohodek. Živalski proizvodi so

navadno hitro pokvarljivi, zato je potrebna skrbno načrtovana prodaja. Zaradi povečane koncentracije sodobnih nakupovalnih središč imajo živinorejci zmeraj manj nadzora nad cenami živine, zato morajo najti možnosti za inovativno trženje, ki izdelku doda dodatno vrednost. Ne glede na prodajne artikle je razvoj prodaje odvisen od trajne dobave proizvodov. Za predelavo je bistvenega pomena zagotavljanje proizvodov standardne kvalitete brez nihanj. Zagotavljanje kvalitete pa se začne z izbiro ustrezne pasme za določen način reje, z uporabo standardne tehnologije in kvalitetne krme. Vzreja živali je prvi korak pri zagotavljanju kvalitetnega izdelka iz mesa. Hranjenje in atraktivno pakiranje pa je osnovna zahteva za uspešno prodajo (Born, 2000).

Born (2000) tudi opozarja na vprašanja, ki se morajo zastaviti v okviru trženja. Takšna vprašanja so npr. na katere segmente se pri trženju skoncentrirati, kakšne so zahteve posameznega segmenta, kakšen tip proizvoda proizvajati, ali bo dosežen dobiček … V okviru segmenta se goveje meso opredeli kot zdravo meso, prirejeno na okolju prijazen način, z zmanjšanimi stroški prireje, z namenom prodaje kot nekaj posebnega s čimer povečaš vrednost.

a Fakulteta za kmetijstvo Univerze v Mariboru, Vrbanska c. 30, 2000 Maribor; [email protected] in

Kmetijsko gozdarska zadruga z.o.o., Oplotniška c.1, 3210 Slovenske Konjice; [email protected]

218 Milan Repič

© DAES 2005

V Sloveniji obstajajo možnosti za rejo volov na kmetijah, ki razpolagajo z manj primernimi površinami za drugo kmetijsko pridelavo ter na manjših kmetijah, ki so opustile tržno prirejo mleka. Z usmeritvijo v proizvodnjo visokokakovostnih proizvodov, katere bo tudi lažje tržiti, bosta na pomenu pridobivali živalim prijazna reja in človeku zagotovljena kvalitetna in zdrava hrana.

1.1 Opredelitev problema raziskave Problem raziskave smo definirali na treh nivojih: prvi je proizvodni problem, drugi je

tržni problem in tretji je trženjski problem. Proizvodni problem se kaže: a) v dilemi, kaj pridelovati na kmetijah, ki opuščajo tržno prirejo mleka, s čim se bo

kmetija ukvarjala in kaj bo z ljudmi, ki so se do sedaj preživljali s kmetovanjem, b) v zagotavljanju novih veterinarsko-sanitarnih in kakovostnih predpisov prireje

mleka. V kolikor želijo kmetije še naprej prodajati mleko, se morajo prilagoditi tem predpisom. To pa predstavlja tudi nove investicije, za katere, pa predvsem male kmetije, nimajo sredstev,

c) v opuščanju kmetovanja in zaraščanju kmetijskih zemljišč, predvsem v zaraščanju trajnih travnikov in pašnikov in to na območjih s težjimi pridelovalnimi razmerami za pridelavo hrane, kjer živi in gospodari dve tretjini kmečkega prebivalstva. Uporaba travinja, ki predstavlja 60 % kmetijskih zemljišč, je bila do sedaj v glavnem namenjena prehrani krav molznic.

d) v nepoznavanju reje mladih volov. V Sloveniji je bila reja volov do sredine prejšnjega stoletja poznana v obliki reje delovnih volov, ki so jih v starosti okoli šest let dopitali in prodali. V našem primeru pa gre za novo obliko pitanja mladih živali.

Tržni problem se kaže: a) v nabavni ceni za liter mleka pri mlekarnah, ki je prenizka, da bi pokrila proizvodne

stroške pri manjših rejcih. Erjavec (2000) navaja, da bi za doseganje paritetnega dohodka dveh polno zaposlenih družinskih članov potrebovali okoli 5,5 mio SIT letnega dohodka, kar bi lahko dosegli na kmetijah s 30 do 45 kravami molznicami, s povprečno mlečnostjo med 5 000 in 6 000 L mleka na kravo,

b) v večanju skupnih stroškov prireje po kravi. Zato so prihodki na kmetijo pri manjšem številu krav molznic prenizki, da bi pokrili vse nastale stroške,

c) v pridobivanju dohodkov na kmetiji. Kmetije, ki so do sedaj pridobivale dohodek od prodaje mleka in so rejo krav molznic opustile oziroma jo opuščajo, iščejo nove možnosti za zaslužek. Ker se tržni problem nanaša v glavnem na manjše kmetije, ki se večinoma nahajajo na območjih z veliko travnatega sveta, se kot alternativna možnost pridobivanja dohodka z rejo govedi, kaže v prireji volovskega mesa.

Trženjski problem se kaže: a) kmetije, ki so do sedaj redile krave molznice za tržno prirejo mleka, so imele

rešeno vprašanje prodaje mleka. Mleko se je zbiralo v zbiralnicah, ki so bile v lasti kmetijskih zadrug ali mlekarn in se je prodajalo mlekarnam v predelavo. Podobno je pri reji govejih pitancev, kjer v glavnem za prodajo poskrbijo kmetijske zadruge, ali pa se kmetje dogovarjajo za odkup z mesarji,

b) na strani mlekarn, ki v okviru svoje proizvodnje nimajo programov, ki bi zajeli proizvode sonaravne prireje, ki bi na trgu dosegali višje cene, s čimer bi tudi kmetje dobili večje prihodke,

Raziskava trga za prodajo volovskega mesa. 219

© DAES 2005

c) na strani kmetijskih zadrug, ki ne obvladajo prodaje v zadostni meri in ne znajo povezati rejcev na eni strani ter na drugi strani, niso dovolj dober pogajalec z mesno predelovalno industrijo ali trgovino,

d) na strani rejcev, ki ne poznajo trženjskega pristopa, kar je lahko posledica preobremenjenosti s samo rejo živali in pa velikokrat tudi starost lastnika kmetije, ki nima mlajših prevzemnikov kmetije.

1.2 Cilj raziskave Ugotoviti možnosti prodaje volovskega mesa kot novega izdelka na določenih ciljnih

trgih v Sloveniji: v standardnih in specializiranih mesnicah ter trgovinah.

1.3 Ciljni trgi za volovsko meso V raziskavi zajemamo proizvodni, tržni in trženjski problem s postavljenim ciljem, kako

poiskati možnosti prodaje volovskega mesa. Za te možnosti moramo najprej raziskati določene ciljne trge, kjer predvidevamo, da bomo lahko prodajali volovsko meso.

Kupci na medorganizacijskem trgu: a) kmetijska zadruga oziroma organizacija rejcev ali mesna industrija za odkup volov

na kmetijah, b) mesna industrija in posamezni mesarji kupujejo vole od kmetijske zadruge ali

organizacije rejcev in prodajajo volovsko meso v mesnicah, c) trgovina na debelo kupuje volovsko meso in izdelke od mesne industrije in jih

prodaja trgovini na drobno (marketi), d) trgovina na drobno kupuje volovske izdelke neposredno od mesne industrije, e) gostinski lokali kupujejo neposredno od mesne industrije. Potrošniki prehrambenih izdelkov na porabniškem trgu: a) neposredni nakup v mesnicah in trgovinah, b) neposredni nakup v gostinskih lokalih, kot končni proizvod na krožniku. Če hočemo nov izdelek prodati na določenih ciljnih trgih moramo: a) imeti dober izdelek, ki bo všeč kupcem in bo zadovoljil potrošnikove potrebe, b) oblikovati maloprodajno ceno izdelka, ki bo sprejemljiva za potrošnike in posredno

tudi za rejce, ki bodo del prihodkov za rejo volov dobili s subvencijami, c) razviti distribucijsko mrežo (tržne poti: neposredne in posredne in distribucijo

oziroma premikanje blaga: zaloge, skladiščenje, prevozi), s katero dostavimo izdelek na prodajno mesto,

d) seznaniti in informirati kupce ter porabnike o volovskem mesu z oglaševanjem, s komuniciranjem z javnostmi, z osebno prodajo in s pospeševanjem prodaje. To pomeni, da moramo trženjsko komunicirati s kupci in porabniki.

Pri tem gre za štiri trženjske elemente (izdelek, ceno, distribucijo in komuniciranje), na katerih podjetje in kmetija izvajata trženjske aktivnosti, da se izdelek proda. Podjetje lahko uporablja vsak element posebej ali v medsebojni povezavi kot trženjski splet, kjer aktivnosti druga drugo podpirajo in povečujejo skupno učinkovitost.

2 Metode dela

2.1 Področje trženjske raziskave 1. Raziskava potreb porabnikov (potrošnikov) in zahteve kupcev (trgovina, družbena

prehrana, gostinstvo) za volovsko meso in izdelke.

220 Milan Repič

© DAES 2005

2. Raziskava sprejemljivih cen za rejce, kupce in porabnike. 3. Raziskava tržnih poti (posredne, neposredne) in načinov distribucije (zaloge,

skladiščenje, prevozi). 4. Raziskava komunikacijskih aktivnosti, ki bodo potrebne: a) oglaševanje, b) pospeševanje prodaje, c) komuniciranje z javnostmi, d) osebna prodaja, e) elektronsko trženje. V okviru raziskave o možnosti prodaje volovskega mesa smo uporabili metodo

anketiranja in intervjuvanja. Kot kakovostno volovsko meso je v anketni raziskavi, individualnem intervjuju in nadaljnjem tekstu mišljen proizvod dobljen od vola - to je kastrirano govedo moškega spola, prirejeno na živalim prijazen način, katerega odlikuje odličen okus z bogato aromo ter izjemna mehkoba in sočnost.

2.2 Metoda anketiranja in intervjuvanja V raziskavi trga smo uporabili metodo anketiranja s tehniko ankete oz. anketnega lista,

ki smo jo dopolnili z metodo intervjuja - poglobljeni individualni intervju, kjer je bila uporabljena tehnika osebnega spraševanja, s katerim smo opravili raziskavo prodajnih poti pri potrošnikih.

Anketiranci so odgovarjali na 16 vnaprej pripravljenih vprašanj s področja temeljnih sestavin tržnega spleta, ki so pomembne za odločitve potrošnikov za nakup. Vprašanja v anketnem listu smo oblikovali v štirih sklopih in sicer:

a) vprašanja, ki so se nanašala na izdelek; v našem primeru je to volovsko meso, b) vprašanja, ki so zajela pomen in višino cene, c) vprašanja, s katerimi smo iskali odgovore o oblikovanju tržnih poti, d) vprašanja, ki so namenjena pridobivanju informacij o tržnem komuniciranju. Metoda anketiranja je postopek, s katerim se s pomočjo anketnega lista pridobivajo

podatki, informacije in mnenja o raziskovanem predmetu. Anketa v ožjem pomenu pomeni pismeno pridobivanje podatkov in informacij na reprezentativnem vzorcu anketirancev. Anketo lahko uporabimo tudi kot metodo odkritja, saj se z njeno pomočjo lahko dobi veliko podatkov in informacij, ki nam služijo za kvalitetno definiranje problema in postavljanje hipoteze. Anketa se velikokrat uporabi tudi kot metoda verifikacije, saj se na osnovi dobljenih rezultatov lahko preveri postavljena hipoteza (Zelenika, 1998).

Metoda intervjuja je zelo podobna metodi anketiranja. Po Zeleniki (1998; cit. po Milić, 1965) je intervju znanstveni razgovor, pod katerim se razumeva pridobivanje podatkov in informacij s ciljem, da se dobljeni rezultati intervjuja uporabijo za znanstvene namene.

Izbira vzorca Pri izvajanju ankete, s katero smo želeli v kratkem času pridobiti čimveč podatkov in

mnenj o možnosti prodaje volovskega mesa, smo anketirance razdelili v dve skupini. Prvo skupino so predstavljali anketiranci, ki so hkrati tudi kupci v mesariji, ki se že ukvarja s prodajo volovskega mesa v Sloveniji. Predvidevali smo, da so ti kupci že seznanjeni s tovrstno ponudbo govejega mesa in, da morda poznajo tudi karakteristike tega mesa. Teh anketirancev je bilo 112, kar predstavlja okrog 50 % kupcev na dan. Drugo skupino pa so predstavljali anketiranci, za katere smo predvidevali, da še niso bili neposredno seznanjeni s ponudbo volovskega mesa. Te smo anketirali naključno v mestu Maribor. Teh anketirancev je bilo 110.


© DAES 2005

V preglednici 1 prikazujemo razdelitev anketirancev glede na sociodemografske spremenljivke.

Preglednica 1: Razdelitev anketirancev glede na sociodemografske spremenljivke

Sociodemografska spremenljivka

Porazdelitev v skupine

Spol moški ženski

Starost do 25 let 26 do 36 let 37 do 47 let

48 do 59 let nad 60 let

Status dijak, študent

delavec, uslužbenec, podjetnik

kmet upokojenec

Zauživa goveje meso

redno (en-krat tedensko) občasno

Obdelava podatkov Dobljene podatke anket smo vnesli v podatkovno bazo v programu Excel. Podatke smo

vnašali v številčni obliki tako, da smo odgovore na zastavljena vprašanja ovrednotili s številkami (1, 2, 3, 4, 5), odvisno od števila možnih odgovorov. Vnesene podatke smo nato statistično obdelali v programu SPSS 10,0 for Windows. Uporabili smo frekvenčno porazdelitev za vse spremenljivke. Analizo variance smo opravili z uporabo ukaza One Way ANOVA.

3 Rezultati V raziskavo nam je uspelo dobiti zelo podoben vzorec moških in žensk v obeh

skupinah. Tako smo anketirali 42,8 % moških in 57,2 % žensk. V vzorcu smo zajeli naslednjo starostno strukturo anketirancev: do 25 let je bilo 9,0 %, od 26 do 36 let 18,1 %, od 37 do 47 let 28,8 %, od 48 do 59 let 25,2 % in nad 60 let 18,9 % anketirancev.

3.1 Mnenja anketirancev o volovskem mesu V prvem delu smo anketirance spraševali o zahtevah, ki jih imajo glede izdelka ter o

tem, kaj menijo o sonaravni reji goveda. Iz preglednice 2 lahko razberemo, da so se anketiranci zelo težko odločali samo za en

odgovor in da se jih je veliko odločilo za dva. V obeh obravnavanih skupinah smo zaznali, da so anketiranci izbrali največkrat kombinacijo poreklo-reja in sicer v prvi skupini 17 krat oziroma 15,2 %, in v drugi skupini 13 krat oziroma 11,8 %. Cena, kot prvi kriterij za odločitev o nakupu govejega mesa je bil v obeh skupinah najmanj-krat izražen. Prav tako pa tudi cena in ostali kriteriji v kombinaciji ne predstavljajo pomembnega odstotka.. Skupno število kombinacij cene in ostalih kriterijev znaša v prvi skupini 11 ali 9,8 %, v drugi skupini pa 16 ali 14,5 %.

Eno izmed ključnih vprašanj anketiranja je bilo vprašanje o pomenu sonaravne reje govedi. Izvedeti smo namreč želeli, ali potrošniki dajejo temu načinu reje kakšno prednost. Odločitev za sonaravno rejo namreč pomeni tudi garancijo, da so bile te živali krmljene z naravnimi produkti brez posebnih dodatkov, kot je npr. gensko spremenjena soja, koruza ali kaj podobnega. Če izhajamo iz tega, potem lahko potrošniku tudi zagotovimo, da so izdelki iz takih rej primernejši za prehrano ljudi.

222 Milan Repič

© DAES 2005

Preglednica 2: Razporeditev anketirancev glede prvi kriterij, ki ga imajo ob nakupu govejega mesa

Skupina

1 2

Skupaj

Kriteriji število odstotek število odstotek število odstotek

Cena 6 5,4 10 9,1 16 7,2

Zunanji izgled 26 23,2 14 12,7 40 18,0

Poreklo 30 26,8 23 20,9 53 23,9

Reja 13 11,6 17 15,5 30 13,5

Kombinacija* 37 33,0 46 41,8 83 37,4

* kombinacijo predstavlja skupina, za katero sta imela dva kriterija enak pomen

Preglednica 3: Pomen sonaravne reje volov

Skupina

1 2

Skupaj

Pomen sonaravne reje število odstotek število odstotek število odstotek

Velik 57 50,9 43 39,1 100 45,0

Precejšen 41 36,6 57 51,8 98 44,2

Ne vidim razlik 17 12,5 10 9,1 24 10,8

Iz preglednice 3 lahko vidimo, da dajejo potrošniki velik pomen načinu reje in skrbi za

živali. V ospredje prihajajo zahteve potrošnikov po manj intenzivni oziroma ekstenzivni reji domačih živali, kakršna je tudi reja volov. Dobrih 88 % anketirancev je namreč tudi prepričanih, da je takšna reja primernejša za prehrano ljudi. Podobne rezultate analiz prikazujejo (Menkhaus in sod. 1992, Verbeke in Viaen, 1999, Grabner, 2002) v katerih navajajo, da predstavlja pri govedini velik problem zaupanje v varnost, zato je v prihodnje konzumacija tega mesa v veliki meri odvisna od zagotavljanja varne in neoporečne govedine, ki je odvisna od tehnologije reje. Sonaravna reja volov zato predstavlja večjo prehransko varnost, saj večina anketirancev daje takšni reji velik oziroma precejšen pomen. Takšna reja se večini zdi bolj zdrava in zagotavljajo, da bi meso vzrejeno na takšen način tudi kupili. Ti podatki kažejo na veliko ozaveščenost ljudi o pomenu zdrave prehrane. S tega vidika je zato potrebno potrošnikom temeljito predstaviti način reje volov, ki temelji na ekstenzivnejši tehnologiji, ki predstavlja sicer počasnejšo rast živali in s tem povezano tudi manjše prihodke na enoto - vola, kar bi se moralo odražati pri oblikovanju cene. Volovsko meso pa se od ostale govedine razlikuje tudi po svoji strukturi, vonju in okusu, kar vpliva na odločitev potrošnikov po nakupu. Araji in sod. (1977) navajajo, da potrošniki pri govejem mesu zelo cenijo mehkobo, ki pa je značilna za volovsko meso. Strukturne značilnosti, ki zajemajo velikost, material, vonj ter druge otipljive in vidne značilnosti izdelkov vplivajo na dejanski design izdelka (Wind, 1982), kar pa vpliva na nakup.


© DAES 2005

3.2 Oblikovanje cene za volovsko meso Cena ostaja ena glavnih determinant tržnega deleža podjetja in ustvarjanja dobička.

Cena je namreč edina prvina trženjskega spleta, ki daje dohodek, vse ostale (izdelek, distribucija, komunikacija) ustvarjajo stroške (Edelbaher, 2003).

Pri določanju cen za volovsko meso pa je potrebno poleg ekonomskih kazalcev upoštevati tudi psihološki dejavnik cene. Veliko kupcev ima namreč ceno za kazalec kakovosti, na to pa vpliva tudi prodaja pod blagovno znamko. Zato lahko pričakujemo uresničitev pokazateljev ankete, da bodo potrošniki pripravljeni plačati več za zagotovljeno kakovost in znane izdelke.

Oblikovanje prodajnih cen za volovsko meso na medorganizacijski ravni mora prav tako temeljiti na znanih predpostavkah. Nabavna cena za kilogram mase toplih polovic mora biti višja od nabavne cene za maso toplih polovic bika. Upoštevati je potrebno tudi višje stroške obdelave trupov, ki nastanejo zaradi manjšega izplena klavne polovice in zorenja mesa. Omenjene zahteve kažejo na to, da mora biti maloprodajna cena volovskega mesa višja od cene mesa ostale govedine razen, če do povišanja cene ne bo prišlo na račun zmanjšanja marže posameznih členov v prodajni verigi.

V naslednjem vprašanju nas je zanimala pripravljenost potrošnikov, da bi volovsko meso kupili po višji maloprodajni ceni. Izhajali smo namreč iz predpostavke, da je obseg prireje manjši, meso bolj zdravo, specifično po strukturi, vonju in okusu ter je zaradi tega nekoliko dražje. Rezultate odgovorov prikazujemo v sliki 1.

71%

18%

11%

Da Ne Ne vem

Slika 1: Zainteresiranost anketirancev za nakup volovskega mesa po višji maloprodajni ceni

Odgovori kažejo na to, da se kupci zavedajo, da ima tako pridelano meso višjo vrednost in posledično tudi višjo ceno. Rezultati se ujemajo z rezultati odgovorov, ki smo jih prikazali v preglednici 2, kjer večine anketirancev pri nakupu govejega mesa prvotno ne zanima cena, temveč poreklo in način reje živali. Anketiranci so na vprašanje, ali bi kupili volovsko meso po višji ceni, s skoraj 71 odstotki odgovorili z DA. To hkrati tudi pomeni, da se ne zavedajo samo pomena sonaravne reje, ki daje bolj kakovostne in bolj zdrave proizvode ampak tudi, da so ti proizvodi v višjem kakovostnem razredu ter zaradi tega nekoliko dražji od klasično pridelanih. Razlika v ceni tako ne predstavlja ovire za nakup, če proizvod zadovolji potrošnika in ko ta najde izdelek, ki nudi dejansko specifičnost in prepoznavno kakovost.

224 Milan Repič

© DAES 2005

3.3 Oblikovanje prodajnih poti Za nemoteno oskrbo potrošnikov bo potrebno izoblikovati prodajne poti, po katerih bo

potekala dobava mesa volov. S tržnimi kanali oziroma prodajnimi potmi bo ustvarjeno gibanje dobrin od rejca do potrošnika, pri čemer predstavljajo pomembno lastnost čas dobave ter mesto in način posedovanja dobrine. Rezultati ankete, ki jih prikazujemo v preglednici 4, so pokazali, da se je večina vprašanih odločila, da bi volovsko meso kupovala v standardnih mesnicah.

Preglednica 4: Razporeditev anketirancev glede na to, kje bi kupovali volovsko meso

Skupina

1 2

Skupaj Nakup volovskega mesa v: število odstotek število odstotek število odstotek

Specializirane mesnice

16 14,3 23 20,9 39 17,6

Standardne mesnice

75 67,0 38 34,5 113 50,9

Trgovine 0 0,0 7 6,4 7 3,2 Trgovine in mesnice

21 18,7 42 38,2 63 28,3

Pri odgovorih na to vprašanje se je pokazala očitna razlika med skupinama. Anketiranci

prve skupine so se v veliki meri odločili za nakup v standardni mesnici, kjer kupujejo že sedaj. Anketiranci druge skupine pa so se skoraj enakovredno odločili za trgovino in mesnico ter standardno mesnico, kar kaže na to, da potrošniki v večini kupujejo meso v mesnicah. Prodaja v trgovinah bi s ponudbo volovskega mesa razširila izbor govejega mesa, s čimer bi zajeli večji krog potrošnikov .

3.4 Oblikovanje komunikacijskega spleta za prodajo volovskega mesa Informacije o volovskem mesu se lahko med ciljno populacijo širijo na dva načina.

Preko osebnih kanalov komuniciranja, kjer gre za prenos informacij med dvema ali več osebami, ki medsebojno direktno komunicirajo. Drug način so posredni kanali komuniciranja, kjer ni osebnega kontakta, informacije širijo mediji. Pri obeh načinih lahko izpostavimo prednosti in pomanjkljivosti. Če lahko za osebni način z gotovostjo trdimo, da daje večje zaupanje v izdelek, ker ga predstavi oseba, ki jo poznamo, pa tega ne moremo trditi za medije, kjer se za oglasi velikokrat skriva kaj drugega, kot smo pričakovali. Prednost drugega načina pa je v obveščanju večjega števila potrošnikov, česar pa ne moremo zagotoviti pri osebnem komuniciranju.

V sliki 2 shematsko ponazarjamo promocijski splet, s katerim bi se naj promoviralo volovsko meso in izdelki iz njega.

V promocijskem spletu prikazujemo štiri dejavnosti, ki jih morajo izvajati posamezni členi v prodajni verigi.

Oglaševanje volovskega mesa bosta v glavnem izvajali mesno predelovalna industrija in trgovina, ki morata potencialne potrošnike seznaniti z novimi izdelki, vzbuditi zanimanje in jih hkrati navdušiti za nakup.

Osebna prodaja predstavlja neposredno komuniciranje med prodajalcem in potencialnim potrošnikom. Pri prodaji volovskega mesa bodo morali prodajalci


© DAES 2005

potrošnikom izčrpno predstaviti izdelke in jih seznaniti s prednostmi in koristmi, ki jih ima volovsko meso.

Slika 2: Promocijski splet za volovsko meso (Repič, 2004)

Pospeševanje prodaje se prav tako v največji meri tiče mesno predelovalne industrije in trgovine, ki bosta s posebnimi akcijami informirali in animirali potrošnike k nakupu.

V okviru publicitete oziroma odnosa z javnostjo, ki je neplačana ter neosebna oblika komuniciranja o podjetju in njegovih izdelkih, je potrebno ustvariti pozitivno predstavo o reji volov, volovskem mesu in izdelkih iz volovskega mesa.

4 Sklepi 1. Potrošnike ob nakupu govejega mesa najbolj zanimata poreklo in način reje živali.

Vse večjo usmerjenost ljudi k naravi in živalim prijaznejšim tehnologijam so anketiranci pokazali z opredelitvijo, da dajejo takšni reji velik oz. precejšen pomen in, da je takšna reja primernejša za zdravje ljudi.

2. Pri oblikovanju maloprodajne cene za volovsko meso je potrebno upoštevati poleg ekonomske logike, tudi psihološki pomen cene. Višina cene namreč lahko predstavlja kakovost izdelka. Rezultati ankete so pokazali, da se večina (86 %) anketirancev strinja z višjo maloprodajno ceno volovskega mesa, v primerjavi z maloprodajno ceno enakega kosa mesa druge govedi.

3. V anketi so se potrošniki zavzeli, da bi volovsko meso najraje kupovali v standardnih mesnicah in trgovinah.

4. Pri promociji volovskega mesa je potrebno izdelati tržne informacije in tržnokomunikacijska sporočila za kupce in za potrošnike. Pri tem moramo zajeti oglaševanje (predstavitev volovskega mesa preko masovnih sredstev javnega obveščanja), pospeševanje prodaje (prepričati kupce za nakup), osebno prodajo (prodajne predstavitve, degustacije) in stike z javnostjo oz. publiciteto (neplačane reklame v časopisih, revijah, zgibanke). Mesno predelovalna industrija in rejci pa morajo dobiti povratne informacije od kupcev in potrošnikov, da se lahko popravijo morebitne pomanjkljivosti in oblikujejo nova sporočila.

Pospeševanjeprodaje

Publiciteta oz. odnosi z

javnostjo

Osebna prodaja

Oglaševanje

VOLOVSKO MESO IN IZDELKI

226 Milan Repič

© DAES 2005

5 Literatura Araji A.A., Samson M.R., Jakobs J.A., Hurst C.E., Howes A.D., Gregory T.L., Miller J.C. 1977.

Production and Marketing Potential of Beef from Bulls vs Steers. Idaho Agricultural experiment station research bulletin, 100; 3-26

Born H. 2000. Alternative Meat Marketing. Livestock Tehnical Note. http://www.attra.org/attra-pub/altmeat.html (6. nov 2002)

Grabner R., 2002. Ochsenhaltung im Vormarsch. Landwirtschaftliche Mitteilungen, 11; 3 Edelbaher M., 2003. Osnove trženja proizvodov pridelave z namakanjem. Ljubljana, Ministrstvo za

kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano; 33 str. Erjavec E., 2000. Koliko dohodka za preživetje kmetije? Kmečki glas, 57; 6 Menkhaus D.J., Borden G.W., Whipple G.D., Hoffman E., Field R.A. 1992. An Empirical Application

of Laboratory Experimental Auctions in Marketing Research. Journal of Agricultural and Resource Economics 17, 1; 44-55

Repič M., 2004. Trženjska analiza možnosti prodaje volovskega mesa. Magistrsko delo. Maribor; 109 str.

Verbeke W., Viaen, J. 1999. Beliefs, Attitude and Behaviour Towards Fresh Meat Consumption in Belgium: Empirical Evidence From a Consumer Survey. http://www.sciencedirect.com/science?_ob (25.7.2003)

Wind Y.J. 1982. Product Policy, Concepts, Methods and Strategy. Addison-Wesley, Publishing Company; 666 str.

Zelenika R. 1998. Metodologija i tehnologija izrade znanstvenog i stručnog djela. Ekonomski fakultet u Rijeci; 366-381


© DAES 2005

DEJAVNIKI PREHRANJEVANJA ZUNAJ GOSPODINJSTVA

Dejan ČURKa, Aleš KUHARb

IZVLEČEK

V razvitih državah, ki že daljše obdobje proučujejo prehranske navade prebivalstva, so prišli do nekaterih zanimivih ugotovitev. Ena izmed teh je povečana pogostnost prehranjevanja zunaj gospodinjstva, kar naj bi bila tudi posledica sprememb oziroma vpliva demografskih in socioekonomskih značilnosti potrošnika (gospodinjstva). V Sloveniji je prehranjevanje zunaj gospodinjstva še dokaj neraziskan pojem, zato je namen te študije ocena prehranjevanja zunaj gospodinjstva v Sloveniji na podlagi Ankete o porabi v gospodinjstvih, v tujini najbolj pogosto uporabljen vir informacij za tovrstne analize. Naša študija je pokazala podobne tendence prehranjevanja zunaj gospodinjstva kot v tujini, razen v primeru netradicionalnih gospodinjstev (samska, dvočlanska). Slednja namenijo manj za prehranjevanje zunaj gospodinjstva v primerjavi z ostalimi veččlanskimi gospodinjstvi, če jih primerjamo z gospodinjstvi v tujih razvitih državah.

DETERMINANTS OF FOOD AWAY FROM HOME

ABSTRACT

Developed countries have been researching food expenditure patterns of population for a longer period of time. They found out that importance of food away from home (FAFH) was growing. The latter was mostly a result of development or influence of demographic and socioeconomic characteristics of a consumer (household). In Slovenia there are none or rather few studies about FAFH. Therefore the object of this study is to estimate FAFH in Slovenia with Household budget survey, the most commonly used data set in this kind of analysis. Our research showed similar tendencies of FAFH, compared with developed countries. The only exception were nontraditional households (single or two-member). Nontraditional slovenian households purchase less of FAFH than other households (more than two-member), in comparison with households in developed countries.

1 Uvod Zadnjih dvajset let razvite države poročajo o zmanjševanju deleža izdatkov za

prehranjevanje v gospodinjstvu v strukturi skupne potrošnje hrane in pijače gospodinjstev. Obratno se pomembnost drugega dela - prehranjevanja zunaj gospodinjstva znotraj teh izdatkov gospodinjstva povečuje. Za leto 1999 je bil v ZDA delež prehranjevanja zunaj gospodinjstva v celotni potrošnji hrane in pijače ocenjen na približno 47,5 % (Kim, 2002, str. 5), v Južni Koreji pa za leto 2002 39,0 % (Ham s sod., 2004, str. 364). Torej se je v ZDA delež prehranjevanja zunaj gospodinjstva zelo približal deležu

a Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, Kardeljeva ploščad 17, 1000 Ljubljana; [email protected] b Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za zootehniko, Katedra za agrarno ekonomiko,

politikok in pravo, Groblje 3, 1230 Domžale; [email protected]

228 Dejan Čurk in Aleš Kuhar

© DAES 2005

hrane in pijače, porabljene doma oz. v gospodinjstvu. V evropskih državah so te številke nekoliko nižje in se od države do države razlikujejo. Grčija je s 24,4 % (1994) ena od držav z višjim deležem prehranjevanja zunaj gospodinjstva (Mihalopoulos in Demoussis, 2001, str. 1), medtem ko je v Italiji ta delež v letu 1996 znašal le 16,4 % (Montini, 2001, str. 3). Navkljub nižjemu deležu proti ZDA se je tudi v Evropi pomen prehranjevanja zunaj gospodinjstva povečal.

Prehranjevanje zunaj gospodinjstva torej predstavlja vse bolj pomemben del izdatkov potrošnika oz. gospodinjstva. Širok razpon ponudnikov, kot so restavracije, prodajalne hitre prehrane, bari, kavarne, prodajni avtomati itn., tekmujejo za vsak potrošnikov denar namenjen prehranjevanju zunaj gospodinjstva (Stewart s sod., 2004, str. 1). Zaradi tega imajo spremembe pri obnašanju potrošnikov velik vpliv na prehrambeno industrijo in velik pomen za raziskovalce in gospodarstvenike. Prav zato je identifikacija faktorjev oz. spremenljivk in njihov vpliv na spremembe obnašanja potrošnika zelo pomemben za boljše razumevanje tovrstnega prehranjevanja.

2 Prehranjevanje zunaj gospodinjstva Pri zadovoljevanju potrebe po hrani in pijači imajo potrošniki dve osnovne možnosti.

Prva je kupovanje hrane in pijače v trgovinah za potrošnjo doma, druga opcija je prehranjevanje zunaj gospodinjstva. Zaradi tehnološkega razvoja in prilagajanja novim zahtevam strank meja med obema opcijama ni natančno definirana. Ločevanje postaja oteženo tudi zaradi naslednjih razlogov (Eastham s sod., 2001, str. 6-7):

a) spremembe pri obdelavi in pakiranju hrane (razvoj vakuumskega pakiranja sendvičev omogoča prodajo le-teh v trgovinah in v gostinskih obratih);

b) operater (pogostokrat se restavracije s hitro postrežbo smatrajo s strani javnosti za gostinske objekte, vendar se imajo njihovi operaterji za maloprodajne trgovce);

c) lokacija (posamezni trgovci so locirani blizu gostinskih objektov kot alternativa hrane za hitro potrošnjo);

d) navzkrižni interesi (trgovine in hoteli vse več investirajo v storitev postrežbe hrane ter s tem dlje zadržujejo stranke v njihovem prostoru oz. boljše zadovoljujejo njihove potrebe);

e) koncerni (nekatera podjetja nudijo trgovske in gostinske storitve hkrati). V literaturi enotne definicije pojma prehranjevanja zunaj gospodinjstva nismo zasledili.

Definicije so si po opredelitvi obsega ponudnikov prehranjevanja zunaj gospodinjstva podobne, posamezna odstopanja pa obstajajo zaradi različnih namenov oz. predmetov posameznih raziskav o prehranjevanju zunaj gospodinjstva.

Evropski statistični urad (EUROSTAT) priporoča, naj države EU sledijo opredelitvi prehranjevanja zunaj gospodinjstva po Klasifikaciji osebne porabe po namenu, prilagojeno potrebam Ankete o porabi v gospodinjstvih (COICOP-HBS ); s »catering« storitvami (hrana in pijača), naj bi bili potrošniki preskrbljeni znotraj naslednjih objektov (Household budget surveys in the EU, 2003, str. 203):

a) restavracij; b) kavarn, barov, nočnih klubov in podobno; c) objektov, ki ponujajo rekreacijske storitve, kulturno in športno udejstvovanje

(gledališča, kinematografi, športni kompleksi, muzeji, itn.); d) javnih transportov (vlaki, ladje, letala), razen v primeru obroka, ki je že vštet v

ceno vozovnice; e) menz v šolskem, delovnem in vojaškem sektorju.

Dejavniki prehranjevanja zunaj gospodinjstva. 229

© DAES 2005

Prav tako naj bi bila vključena prodaja hrane in pijače s strani: a) uličnih prodajalcev (kioskov); b) prodajnih avtomatov; c) dostave na dom; d) »catering« storitev restavracij zunaj njihovih prostorov. Trg storitev prehranjevanja zunaj gospodinjstva lahko razčlenimo na več načinov.

Najbolj tradicionalna delitev razlikuje dobičkovni sektor ter stroškovni sektor. Prvi vključuje dobičkovno orientirane ustanove, kot so restavracije (tudi tiste v hotelu), prodajalne hitre prehrane, kavarne in bare. Medtem ko preskrbljeni obroki znotraj izobraževalnega, zdravstvenega, poslovnega (industrijskega) in vojaškega sektorja sestavljajo stroškovni sektor (UK Foodservice Market Overview, 2004). Po kriteriju vrednosti prodaje je navadno na ravni države večji dobičkovni sektor.

3 Spremenljivke prehranjevanja zunaj gospodinjstva V večini analiz oz. študij o prehranjevanju zunaj gospodinjstva se kot osnova za

identifikacijo pojasnevalnih spremenljivk uporablja »teorija gospodinjske proizvodnje« . Slednja temelji na trditvi, da stroški, ki nastanejo pri potrošnji, vključujejo tako cene, kot tudi čas, ki se porabi za pripravo obroka, za sam obrok in za pospravljanje po obroku. Gospodinjstvo se tako mora odločiti, ali bo porabilo ves čas, ki je potreben za posamezen obrok, ali pa bo kupilo oz. najelo storitve, kot je npr. dostava na dom in tako prihranilo na posameznih aspektih časa, potrebnega za celotno pripravo obroka (Stewart in Yen, 2004, str. 646). Torej teorija gospodinjske proizvodnje predpostavlja popolno tržno substitucijo med pripravo obroka doma in prehranjevanjem zunaj doma (Kim, 2002, str. 28). Optimalna odločitev gospodinjstva, kako bo potrošila svoj denar za hrano, pa je odvisna od več faktorjev.

V nadaljevanju opisane spremenljivke se največkrat omenjajo v tujih študijah o prehranjevanju zunaj gospodinjstva:

a) demografske in socioekonomske spremenljivke: starost, spol, dohodek, poklic, izobrazba, struktura gospodinjstva;

b) sociokulturne spremenljivke: etnične subkulture; c) geografske spremenljivke. Potrebno je še pripomniti, da v študijah o prehranjevanju zunaj gospodinjstva določene

spremenljivke odražajo karakteristike nosilca gospodinjstva (starost, spol, poklic, izobrazba), medtem ko druge odražajo značilnost celotnega gospodinjstva.

3.1 Starost Tuje študije, katerih predmet raziskave je bila omenjena spremenljivka, kažejo, da naj

bi delež prehranjevanja zunaj gospodinjstva s starostjo referenčne osebe (nosilca gospodinjstva) bolj ali manj upadal, tako da gospodinjstva z najmlajšim nosilcem gospodinjstva (v nadaljevanju NG) namenjajo največji delež svojega proračuna za hrano zunaj gospodinjstva, predvsem na račun obiska barov in prodajaln hitre prehrane. Potrebno pa je opozoriti, da če bi gledali skupni znesek, ki se namenja prehranjevanju zunaj gospodinjstva oz. tržni delež na trgu potrošnje prehranjevanja zunaj gospodinjstva, bi bila na prvem mestu generacija od 35 do 54 let (največja kupna moč). Očitno najmlajša generacija NG nameni velik delež svojega razpoložljivega dohodka prehranjevanju zunaj gospodinjstva, ker si to lahko privošči, saj jih večina še stanuje pri starših. Eden od razlogov so lahko tudi boljše kuharske veščine NG. Starejši NG naj bi z leti učenja imeli boljše kuharske veščine in s tem manj potrošili na prehranjevanje zunaj gospodinjstva (Stewart in Yen, 2004, str. 648).


© DAES 2005

3.2 Spol Le redke študije omenjajo razliko pri prehranjevanju zunaj gospodinjstva med moškim

in ženskim spolom NG (Kim, 2002, str. 44). Če pa se omenja razlika, je v prid moškega spola. Eden od vzrokov bi bil lahko, da so ženske tradicionalno bolj zdravstveno ozaveščene, tudi kar se tiče prehrane. Čeprav se v zadnjih letih situacija izboljšuje (vse večja ponudba zdrave prehrane), še vedno velja prehranjevanje zunaj gospodinjstva za bolj ali manj »nezdrav« način prehranjevanja.

3.3 Dohodek, poklic, izobrazba Nedvomno je rast dohodka ter življenjskega standarda zelo povezana z rastjo trga

prehranjevanja zunaj gospodinjstva konec 20. in začetek 21. stoletja. Dohodek, izobrazba in poklic so med seboj zelo povezane spremenljivke, zato je tudi njihov vpliv na prehranjevanje zunaj gospodinjstva podoben. Po tujih študijah namreč gospodinjstva z višjim dohodkom navadno večajo delež namenjen prehranjevanju zunaj gospodinjstva. V podobnem smislu to velja za višjo raven izobrazbe NG, medtem ko najvišji delež prehranjevanja zunaj gospodinjstva dosegajo gospodinjstva z NG, ki imajo bolj ugledne poklice (beli ovratniki). Velikokrat se omenjajo tudi samozaposleni oz. samostojni podjetniki. Tudi ti presegajo povprečje porabe za prehranjevanje zunaj gospodinjstva. Poudarja se daljši delovnik žensk, ki so še vedno v večini glavni nakupovalec gospodinjstva. Daljši delovni čas pozitivno vpliva predvsem na obisk prodajaln hitre prehrane oz. obratov prehranjevanja zunaj gospodinjstva, ki prihranijo čas (Stewart in Yen, 2004, str. 648).

3.4 Struktura gospodinjstva Struktura gospodinjstva je zelo kompleksna spremenljivka, kombinirana iz več drugih

spremenljivk. Seveda velikost gospodinjstev pozitivno vpliva na prehranjevanje zunaj gospodinjstva, če gledamo celoten znesek, ki ga posamezno gospodinjstvo nameni za prehranjevanje zunaj gospodinjstva. Na drugi strani je več tujih študij pokazalo, da naj bi manjša gospodinjstva imela najvišji znesek namenjen za prehranjevanje zunaj gospodinjstva na osebo. Prav tako je delež prehranjevanja zunaj gospodinjstva najvišji pri eno- in dvočlanskih gospodinjstvih in potem počasi upada. Večjim gospodinjstvom naj bi se zaradi ekonomije obsega bolj splačalo prehranjevati doma (Kim, 2002, str. 41). Več študij je pokazalo, da število otrok pozitivno vpliva na prehranjevanje zunaj gospodinjstva, pri čemer je večja verjetnost PZG pri starejših otrocih (Kim, 2002, str. 10).

3.5 Etnične subkulture Prehranjevanje zunaj gospodinjstva znotraj različnih subkultur se navadno raziskuje v

bolj rasno heterogenih državah, kot so ZDA, kjer je opazna razlika med belci kot največjimi potrošniki prehranjevanja zunaj gospodinjstva in ostalimi rasami, predvsem če jih primerjamo s temnopoltimi (Kim, 2002, str. 45).

3.6 Geografske spremenljivke Študije so potrdile, da je prehranjevanje zunaj gospodinjstva navadno bolj domena

razvitejših delov države. Prav tako je višji delež prehranjevanja zunaj gospodinjstva opazen v urbanih kot v ruralnih področjih, predvsem zaradi omejenega dostopa in višjih cen (manjša konkurenca) v ruralnih naseljih (Mihalopoulos in Demoussis, 2001, str. 10).

4 Prehranjevanje zunaj gospodinjstva v Sloveniji Cilj raziskave je predstaviti prehranjevanje zunaj gospodinjstva v Sloveniji z ustreznim

virom informacij, ki je v našem primeru slovenska Anketa o porabi v gospodinjstvih (v


© DAES 2005

nadaljevanju APG). APG je statistično raziskovanje, v katerem se anketirance sprašuje o njihovih izdatkih, dohodkih ter drugih elementih življenjske ravni v zadnjih 12 mesecih (Žnidaršič s sod., 1999, str. 4). Enota opazovanja je izbrano samsko ali veččlansko gospodinjstvo. Iz APG zbrani podatki za leto 2001 so bili obdelani s programskim paketom Microsoft Excel XP Professional. Analiza podatkov pa je predstavljena s pomočjo preglednic, katerim sledijo predstavitve ter obrazložitve dobljenih rezultatov. Analiza podatkov je bila tudi temelj za primerjavo z ugotovitvami tujih študij in za oceno prehranjevanja zunaj gospodinjstva v prihodnosti.

V razvitejših evropskih državah obstajajo podatki o gibanju deleža izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva na ravni države proti koncu 20. st. Zato bomo tudi mi skušali najprej oceniti gibanje deleža izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva zadnjih nekaj let na ravni Slovenije. V Sloveniji sicer poteka anketiranje na podlagi APG že od leta 1983, vendar so se zbirali le nekateri najosnovnejši podatki o gospodinjstvih, ki niso vključevali prehranjevanja zunaj gospodinjstva. Izdatki za prehranjevanje zunaj gospodinjstva so se začeli zbirati po mednarodno primerljivi metodologiji šele leta 1997. Tedaj se je APG vsebinsko in po načinu izvedbe spremenila in je bila prilagojena priporočilom Eurostata (Življenjska raven. Statistične informacije, 2004, str. 5).

17,50%

18,00%

18,50%

19,00%

19,50%

20,00%

20,50%

1997 1998 1999 2000 2001 2002

Referenčno leto

Delež PZG

Slika 1: Gibanje deleža izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva (Delež PZG) v

Sloveniji med leti 1997-2002 (Interno gradivo SURS, 2005; Lastni izračuni, 2005)

Delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva na ravni države Slovenije smo prikazali od leta 1997 na podlagi ocene Sursa o porabljenih denarnih sredstev vseh gospodinjstev v Sloveniji (Priloga 1). Delež prehranjevanja zunaj gospodinjstva je porasel od 18,35 % (1997) na 19,89 % (2002). Manjši padec je viden le v letu 2000 (18,46 %), kar je mogoče posledica uvedbe davka na dodano vrednost leta 1999. Torej se Slovenija po višini deleža izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva na ravni države ne razlikuje veliko od že dveh omenjenih evropskih držav (Grčija, Italija).

4.1 Analiza podatkov Analiza obnašanja gospodinjstev po njihovih značilnostih (spremenljivkah) se nanaša

na obdobje 2000-2002 in je statična. Vzorci APG treh zaporednih let so združeni, pri čemer je bilo anketiranih 3816 gospodinjstev. Podatki so preračunani na srednje leto (2001), ki je uporabljeno kot referenčno leto. SURS namreč pri obdelavi podatkov APG uporablja t.i. skandinavski model; rezultate ankete objavlja vsako leto posebej kot letno povprečje, nato pa jih združi v vzorce treh zaporednih let (Tršelič, 2001, str. 20).


© DAES 2005

Na podlagi podatkov APG 2001 smo izračunali delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva v skupni potrošnji hrane in pijače (tudi alkoholne) vsakega gospodinjstva v izbranem vzorcu. Za delež prehranjevanja zunaj gospodinjstva smo se odločili, ker se v tujih študijah največkrat uporablja kot pokazatelj stanja prehranjevanja zunaj gospodinjstva v določeni državi. Nato smo vključili v analizo spremenljivke, ki so bile v tujih študijah največkrat vštete pri analizi prehranjevanja zunaj gospodinjstva posamezne države, in opazovali delež prehranjevanja zunaj gospodinjstva (povprečje) pri različnih segmentih (značilnostih) posamezne spremenljivke. Na koncu smo še primerjali izsledke naše analize z ugotovitvami tujih študij.

Starost NG

Preglednica 1: Povprečni delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva pri posameznih starostnih razredih NG, 2001 (APG 2001, 2004; Lastni izračuni, 2005)

Starost NG

Povprečni delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva

(v %)

Pod 25 21,31 %

25-34 20,51 %

35-44 20,74 %

45-54 18,09 %

55-64 11,87 %

65 ali več 8,76 %

V Sloveniji imajo najvišji povprečni delež izdatkov za prehranjevanje zunaj

gospodinjstva gospodinjstva z najmlajšim NG (21,31 %). Tesno mu sledijo gospodinjstva z NG med 35 in 44 letom (20,74 %) in z NG med 25 in 34 letom (20,51 %). Po dopolnjenem 45 letu pa je viden upad deleža namenjenega za prehranjevanje zunaj gospodinjstva. NG med 45 in 54 letom namreč namenijo povprečno 18,09 % za prehranjevanje zunaj gospodinjstva, medtem ko NG med 55 in 64 letom namenijo povprečno 11,87 %. Najnižji povprečni delež imajo gospodinjstva z najstarejšim NG (8,76 %). Torej v Sloveniji delež prehranjevanja zunaj gospodinjstva bolj ali manj upada s starostjo NG. Manjše odstopanje kaže le segment NG med 35 in 44 letom, torej mlajša skupina »baby boom« generacije (35-45 let), ki še vedno določen del proračuna nameni zabavi za razliko od starejše skupine.

Spol samskega gospodinjstva Pokazalo se je, da moška samska gospodinjstva namenijo povprečno višji delež (20,95

%) kot pa ženska (8,91 %), kar je lahko posledica boljših kuharskih veščin žensk oz. večje pozornosti zdravstvenemu vidiku prehranjevanja.


© DAES 2005

Preglednica 2: Povprečni delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva pri posameznem spolu samskega gospodinjstva, 2001 (APG 2001, 2004; Lastni izračuni, 2005)

Spol gospodinjstva

Povprečni delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva (v %)

Moški 20,95 %

Ženski 8,91 %

Dosežena stopnja izobrazbe NG

Preglednica 3: Povprečni delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva pri doseženi stopnji izobrazbe NG, 2001 (APG 2001, 2004; Lastni izračuni, 2005)

Dosežena stopnja izobrazbe NG


Brez osnovne šole 7,21 %

Osnovna šola 11,59 %

Srednja šola 16,51 %

Višja šola 20,45 %

Visoka/univerzitetna 23,68 %

Spec./ mag./dr. 29,92 %

Stopnja izobrazbe NG je zelo pomembna pri višini deleža namenjenega prehranjevanju

zunaj gospodinjstva. V Sloveniji imajo najvišji povprečni delež (29,92 %) gospodinjstva z NG s specializacijo, magisterijem oz. doktoratom. Relativno blizu so si NG z visoko oz. univerzitetno izobrazbo (23,68 %) in višješolsko izobrazbo (20,45 %). Manj namenijo NG s srednješolsko (16,51 %) in osnovnošolsko (11,59 %) izobrazbo, medtem ko NG brez končane osnovne šole namenijo najmanj za prehranjevanje zunaj gospodinjstva (7,21 %). Torej z višjo izobrazbo NG raste tudi povprečni delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva.

Formalni status NG Najvišji povprečni delež (24,34 %) dosegajo slovenska gospodinjstva z NG, ki

opravljajo druge oblike dela, kot so dela po avtorski pogodbi, po pogodbi o delu ter za neposredno plačilo. Tem sledijo samozaposleni (22,03 %). Zanimivo je, da imajo brezposelni višji povprečni delež (12,45 %) kot upokojenci (9,63 %), kar še enkrat dokazuje, da delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva s starostjo NG pada. Zaposleni namenjajo povprečno 20,14 %. Podoben povprečni delež mu namenjajo pomagajoči družinski člani (17,18 %) in NG, ki se še šolajo oz. študirajo (17,43 %). Gospodinje namenijo za prehranjevanje zunaj gospodinjstva povprečno 15,36 %.


© DAES 2005

Preglednica 4: Povprečni delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva pri različnem formalnem statusu NG, 2001 (APG 2001, 2004; Lastni izračuni, 2005)

Formalni status NG


Zaposlen-a 20,14 %

Samozaposlen-a 22,03 %

Pomagajoči družinski član 17,18 %

Druge oblike dela 24,34 %

Brezposeln-a 12,45 %

Upokojenec-ka 9,63 %

Učenec, dijak, študent 17,43 %

Gospodinja 15,36 %

Dohodek gospodinjstva

Preglednica 5: Povprečni delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva pri posameznih dohodkovnih razredih gospodinjstev (dohodek na člana gospodinjstva) , 2001 (APG 2001, 2004; Lastni izračuni, 2005)

Letni dohodek na člana gospodinjstva (v milijonih SIT)


Do 0,5 10,01 %

0,5-1 14,23 %

1-1,5 16,02 %

1,5-2 20,09 %

2 ali več 23,74 %

Slovenska gospodinjstva z najvišjim letnim dohodkom na člana gospodinjstva (najmanj

2 milijona SIT) imajo najvišji povprečni delež (23,74 %). Visoki dohodkovni razred (1,5-2 milijona SIT) nameni povprečno 20,09 %, medtem ko za srednji dohodkovni razred (1-1,5 milijona SIT) ta delež znaša 16,02 %. S 14,23 % sledijo gospodinjstva v nižjem dohodkovnem razredu (0,5-1 milijona SIT). Najmanj pa namenijo za prehranjevanje zunaj gospodinjstva gospodinjstva z dohodkom pod 500.000 SIT (10,01 %). Kakor pri izobrazbi NG tudi tukaj z višjim dohodkom na člana gospodinjstva raste povprečni delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva.

Struktura gospodinjstva V Sloveniji imajo najvišji povprečni delež izdatkov za prehranjevanje zunaj

gospodinjstva štiričlanska gospodinjstva (20,51 %). Dvočlanska imajo na drugi strani najnižjega (12,22 %), pri čemer jih samska gospodinjstva zelo malo presegajo (12,66 %).


© DAES 2005

Ostala gospodinjstva imajo podobne deleže, najvišjega gospodinjstva s 6 ali več člani (17,17 %). Tričlanska gospodinjstva namenijo povprečno za prehranjevanje zunaj gospodinjstva 16,96 %, medtem ko petčlanska 16,90 %.

Preglednica 6: Povprečni delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva pri različnem številu članov gospodinjstva, 2001 (APG 2001, 2004; Lastni izračuni, 2005)

Št. članov gospodinjstva


1 12,66 %

2 12,22 %

3 16,96 %

4 20,51 %

5 16,90 %

6 ali več 17,17 %

Preglednica 7: Povprečni delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva po številu otrok v gospodinjstvu, 2001 (APG 2001, 2004; Lastni izračuni, 2005)

Št. otrok v gospodinjstvu


0 13,90 %

1 18,63 %

2 19,55 %

3 ali več 16,50 %

Če gledamo število otrok v gospodinjstvu, imajo najvišji povprečni delež gospodinjstva

z dvema otrokoma (19,55 %). Gospodinjstva z enim otrokom ne zaostajajo veliko (18,63 %), medtem ko imajo gospodinjstva s tremi ali več otroki že nižji povprečni delež (16,50 %) kot ostala gospodinjstva, ki imajo otroke. Opazno pa je tudi, da imajo gospodinjstva brez otrok nižji povprečni delež (13,90 %) v primerjavi z ostalimi gospodinjstvi.

Pri posameznem tipu gospodinjstva imajo najvišji povprečni delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva najmlajša samska gospodinjstva (24,53 %). S starostjo samskega gospodinjstva povprečni delež pada, tako da srednjeletna samska gospodinjstva dosegajo 17,22 %, medtem ko so najstarejša samska gospodinjstva na predzadnjem mestu (8,22 %). Vsa samska gospodinjstva namenijo povprečno za prehranjevanje zunaj gospodinjstva 12,66 %. Na drugem mestu so pari z dvema otrokoma, ki sta stara 18 ali manj (22,03 %), tesno mu sledijo pari z enim, prav toliko starim otrokom (20,86 %), medtem ko imajo pari s tremi ali več otroki povprečni delež 16,23 %. Gospodinjstva, katera sestavljajo par in najmanj en 18 ali manj let star otrok, namenijo povprečno 21,02 %. Najnižji povprečni delež dosegajo starejši pari brez otrok (7,57 %). Mlajši pari brez otrok imajo v primerjavi s slednjimi več kot dvakratno vrednost


© DAES 2005

(15,70 %). Če ne gledamo na starost, dosegajo gospodinjstva oz. pari brez otrok povprečni delež 11,61 %. Gospodinjstva, katera sestavljajo ena odrasla oseba z otrokom (otroki) z 18 ali manj leti, dosegajo povprečni delež 20,12 %, medtem ko imajo gospodinjstva s starejšimi otroki (nad 18 let) nižji delež - 13,49 %. Če primerjamo ostala gospodinjstva, imajo višji povprečni delež sorodstveno povezana (17,63 %) kot pa tista, katere najmanj en član ni v sorodu z ostalimi (15,15 %).

Preglednica 8: Povprečni delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva pri različnih tipih gospodinjstev (2001 APG 2001, 2004; Lastni izračuni, 2005)

Tip gospodinjstva


Samsko gospodinjstvo mlajše od vključno 30 let 24,53 %

Samsko gospodinjstvo (30-65 let) 17,22 %

Samsko gospodinjstvo nad 65 let 8,22 %

1 odrasla oseba z otrokom (ki) z 18 ali manj leti 20,12 %

Par brez otrok, starejši član ima 65 ali manj let 15,70 %

Par brez otrok, starejši član ima nad 65 let 7,57 %

Par z enim otrokom z 18 ali manj leti 20,86 %

Par z dvema otrokoma z 18 ali manj leti 22,03 %

Par s tremi ali več otroki z 18 ali manj leti 16,23 %

1 odrasla oseba oz. par z najmanj enim otrokom nad 18 leti

13,49 %

Ostala gospodinjstva - vsi so v sorodstvenem razmerju

17,63 %

Ostala gospodinjstva - eden ali več članov si niso v sorodu

15,15 %

Druge spremenljivke (geografske, sociokulturne) niso bile vključene v analizo iz več

razlogov. Geografski podatki niso bili na voljo v bazi podatkov APG 2001 zaradi Zakona o varstvu osebnih podatkov. Z ustreznimi geografskimi podatki bi lahko prikazali povprečni delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva v urbanih in ruralnih naseljih. Prav tako bi nam omogočili analizo stanja oz. primerjavo v različnih območjih oz. regijah Slovenije. Sicer pa lahko na podlagi tujih študij sklepamo, da navadno višji povprečni delež dosegajo gospodinjstva, ki prebivajo v najbolj razvitih področjih države. Če vzamemo za pokazatelj razvitosti povprečno mesečno neto plačo za leto 2003, sta v Sloveniji najbolj razviti osrednjeslovenska (179.825 SIT) ter obalno-kraška regija (160.106 SIT). Na drugi strani sta najmanj razviti ter hkrati najmanjši potencial za trg prehranjevanja zunaj gospodinjstva pomurska (136.268 SIT) in koroška (141.434 SIT) regija (Statistični letopis Republike Slovenije 2004, 2004).

Tudi podatkov o etnični pripadnosti v APG 2001 ni bilo. Vendar zaradi ne prevelike etnične heterogenosti v Sloveniji ni potrebe oz. ne bi bilo veliko koristi od tovrstne analize. Le-te so bolj koristne v rasno nehomogenih državah, kot so ZDA in v Evropi Velika Britanija.


© DAES 2005

5 Primerjava s tujimi študijami Rezultati analize prehranjevanja zunaj gospodinjstva v Sloveniji potrjujejo ugotovitve

nekaterih tujih analiz, da delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva s starostjo NG upada. Pojavljajo pa se tudi izjeme pri posameznih starostnih segmentih, kot je bila pri nas mlajša »baby boom« generacija. V ZDA je rahlo odstopanje ravno obratno, namreč tam odstopa starejša »baby boom« generacija (Texans Top Spending List, 2000).

Le redke študije poročajo o večji razliki med spoloma NG (Kim, 2002, str. 44). V grški raziskavi (Mihalopoulos in Demoussis, 2001, str. 10) so poročali o večji razliki med spoloma, vendar ne pri NG. Tudi pri naši raziskavi obstaja občutna razlika, če opazujemo povprečni delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva pri moških in ženskih samskih gospodinjstvih. Moška namenjajo namreč veliko večji delež.

Slovenska raziskava je pokazala, da z višjo izobrazbo NG oz. višjim dohodkom (na člana gospodinjstva) gospodinjstva raste delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva. Tudi vse ostale tuje študije so potrdile, da je prehranjevanje zunaj gospodinjstva višje pri višjem dohodku gospodinjstva oz. izobrazbi NG.

Pri formalnem statusu NG je primerjava otežena zaradi ne dovolj natančne opredelitve le-tega v slovenski APG. Pri nas so na vrhu druge oblike dela (po pogodbi o delu, po avtorski pogodbi, za neposredno plačilo), ki se v tujini ne omenjajo. Za najpomembnejše potrošnike se v tujini poudarjajo uglednejši poklici (beli ovratniki) in samozaposleni, ki so pri naši raziskavi na drugem mestu.

Pri velikosti gospodinjstva so ugotovitve v naši analizi ravno v nasprotju z nekaterimi tujimi študijami, kjer imajo navadno najvišji delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva samska in dvočlanska gospodinjstva (slednja imajo v Sloveniji najnižji povprečni delež), nato pa z velikostjo gospodinjstva ta delež pada. Vzrok za takšno situacijo bi bil lahko v večjem poudarjanju oz. prilagajanju družinam z otroki s strani ponudnikov prehranjevanja zunaj gospodinjstva. V Sloveniji lahko v primerjavi s tujino primanjkuje manjšim gospodinjstvom (predvsem starejšim) prilagojenih ponudnikov. Tako kot poudarjajo v tujih študijah, je tudi v Sloveniji vidna razlika pri gospodinjstvih brez in z otroki, kjer višji povprečni delež dosegajo slednji. Tip gospodinjstva je težko primerjati s tujino zaradi različnih opredelitev le-tega v posameznih državah (raziskavah). V italijanski študiji (Montini, 2001, str. 10), kjer so opazovali delež prehranjevanja zunaj gospodinjstva proti celotni porabi gospodinjstev, je ravno tako kot v naši analizi (mlajši od vključno 30 let) na prvem mestu mlajše samsko gospodinjstvo (pod 55 leti). Vendar problem primerjave ostaja zaradi različno opredeljenih starostnih mej.

Na podlagi predhodne analize stanja prehranjevanja zunaj gospodinjstva v Sloveniji lahko sklepamo, da obstajajo podobne ugotovitve pri posameznih spremenljivkah kot v razvitejših tujih državah. Izjema je spremenljivka strukture gospodinjstva, kjer netradicionalna (samska in dvočlanska) gospodinjstva dosegajo nižji povprečni delež prehranjevanja zunaj gospodinjstva v primerjavi z ostalimi gospodinjstvi kot v tujini.

6 Prehranjevanje zunaj gospodinjstva v prihodnosti Eden od načinov okvirnega ocenjevanja prehranjevanja zunaj gospodinjstva v

prihodnosti je vključitev ocene pričakovanih gibanj ključnih spremenljivk. Prva predpostavka je, da se bodo v bližnji prihodnosti značilnosti gospodinjstva gibale v isti smeri kot v zadnjih letih (desetletju). Potrebno pa je tudi predpostaviti, da bodo karakteristike gospodinjstva vplivale na obnašanje potrošnika (gospodinjstva) na enak način. Tako bodo na primer imela gospodinjstva z NG v štiridesetih letih enak način obnašanja pri potrošnji za prehranjevanje zunaj gospodinjstva v letu 2010 kot gospodinjstva z NG v štiridesetih letih v letu 2000.


© DAES 2005

Po podatkih Popisa prebivalstva, gospodinjstva in stanovanj za leto 1991 in 2002 se je med omenjenimi leti prebivalec Republike Slovenije v povprečju postaral za 3,6 leta, izboljšala se je njegova izobrazbena struktura (povečal se je strukturni delež prebivalstva z najmanj visokošolsko izobrazbo), zmanjšala povprečna velikost gospodinjstva (od 3,0 na 2,8) oz. povečal delež samskih in dvočlanskih gospodinjstev (Statistični letopis Republike Slovenije 2004, 2004). Ravno tako je viden upad števila otrok v gospodinjstvih ter strukturnega deleža samozaposlenih.

Dohodek gospodinjstev se v tujih študijah omenja kot najbolj ključna spremenljivka prehranjevanja zunaj gospodinjstva. Zato po eni strani lahko predpostavimo, da če se bo življenjski standard oz. razpoložljiv dohodek še naprej zviševal kot v zadnjih letih, se bo povečeval tudi delež, ki ga nameni gospodinjstvo prehranjevanju zunaj gospodinjstva. Prebivalstvo, kateremu kupna moč narašča, se bolj usmerja v nakup drugih dobrin (bolj luksuznih), medtem ko delež izdatkov za hrano upada. Pri tem moramo predpostaviti, da je prehranjevanje zunaj gospodinjstva bolj luksuzna dobrina kot prehranjevanje doma. Vendar smo še vedno lahko v dvomih pri napovedi nadaljnje rasti pomena prehranjevanja zunaj gospodinjstva zaradi naslednjih razlogov:

a) vse večja konkurenca s strani trgovskih družb z »na pol pripravljenimi obroki« (Pogrej in pojej, Mizica pogrni se itn.);

b) vse bolj se poudarja zdrav način prehranjevanja, pri čemer menimo, da se trg prehranjevanja zunaj gospodinjstva temu še vedno ni dovolj prilagodil in velja za bolj nezdrav način prehranjevanja kot prehranjevanje doma;

c) na podlagi zgornjih ugotovitev je razvidno, da se bo v prihodnosti povečal delež tudi tistih slovenskih potrošnikov, ki v povprečju za prehranjevanje zunaj gospodinjstva namenjajo manj kot ostali (zreli trg, netradicionalna gospodinjstva). Zatorej bo prihodnje stanje prehranjevanja zunaj gospodinjstva v Sloveniji odvisno tudi od uspešnosti prilagoditve ponudnikov novi demografski strukturi potencialnih potrošnikov.

7 Sklep Pri definiciji pojma prehranjevanja zunaj gospodinjstva smo se srečali z manjšimi

težavami. Ne obstaja namreč enotna opredelitev in se pri posameznih virih razlikuje. Dodaten problem predstavlja vse bolj nejasna meja med ponudniki prehranjevanja zunaj gospodinjstva in ostalo konkurenco. Zato je potrebno pri mednarodnih primerjavah oz. raziskavah biti pozoren na opredelitev predmeta raziskave.

Ocena potrošnikovega obnašanja pri prehranjevanju zunaj gospodinjstva je zelo kompleksen proces, kjer ne delujejo samo cene in dohodek, kot je primer v tradicionalnih ekonomskih teorijah. Velik vpliv je tudi s strani potrošnikovih želja, potreb, demografskih značilnosti in njegovega socialnega in kulturnega okolja. V raziskavah o prehranjevanju zunaj gospodinjstva se poudarja predvsem vpliv demografskih smernic, ki pa se pri vplivu na obnašanje potrošnika velikokrat med seboj prepletajo oz. kombinirajo. Pri oceni stanja prehranjevanja zunaj gospodinjstva v Sloveniji nam je delo olajšalo dejstvo, da obstajajo že zbrani primarni podatki APG, ki tudi vsebujejo podatke o izdatkih za prehranjevanje zunaj gospodinjstva. Ker vprašalnik APG vsebuje podatke o demografskih ter ostalih značilnostih potrošnikov, nam je bila omogočena analiza stanja prehranjevanja zunaj gospodinjstva pri osnovnih ključnih spremenljivkah.

Analiza stanja prehranjevanja zunaj gospodinjstva v Sloveniji na podlagi izbranega vzorca je pokazala pri večini spremenljivk podobne tendence kot v tujih razvitih državah; višji delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva dosegajo gospodinjstva z mlajšim, bolj izobraženim NG in gospodinjstva z otroki in višjim dohodkom. Pripomnili bi še, da primerjava stanja prehranjevanja zunaj gospodinjstva v Sloveniji s stanjem v manj


© DAES 2005

razvitih državah ni možna, predvsem zaradi pomanjkanja objektivnih statističnih podatkov oz. virov informacij. Potrebno pa je opozoriti, da pri vplivu obnašanja potrošnika na prehranjevanje zunaj gospodinjstva še vedno obstajajo določene razlike med državami oz. trgi. Tako je na primeru Slovenije vidno odstopanje netradicionalnih gospodinjstev (samskih in dvočlanskih), če jih primerjamo z razvitimi tujimi državami. Zatorej morajo predvsem mednarodne verige ponudnikov prehranjevanja zunaj gospodinjstva, ki načrtujejo strategijo vstopa na določen trg oz. državo, podrobno preučiti vpliv demografskih in ostalih spremenljivk. Upoštevanje posebnosti posameznega trga so lahko ključne za uspeh določenega ponudnika. Če predpostavimo, da je prehranjevanje zunaj gospodinjstva bolj luksuzna dobrina kot

prehranjevanje doma, se bo ob rasti razpoložljivega dohodka povečeval tudi delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva v prihodnosti. Vendar postane ta ocena vprašljiva, če vzamemo v obzir vpliv demografskih smernic, ki so podobne po vsej Evropi, vendar vse ne kažejo v prid večjega pomena prehranjevanja zunaj gospodinjstva v Sloveniji: prebivalstvo se stara, gospodinjstva imajo vse manj članov, veliko je samskih ljudi in parov brez otrok. Ob vse večji konkurenci trgovskih družb in zdravstvene ozaveščenosti glede prehranjevanja je napoved še bolj tvegana. Če vzamemo v obzir, da so prehranjevalne navade dolgoročni trend, pa ne pričakujemo občutnejših sprememb v bližnji prihodnosti.

8 Literatura in viri APG 2001 (CD-ROM). 27.1.2004. Eastham Jane F., Sharples Liz, Ball Stephen D. 2001. Food Supply Chain Management. Oxford,

Butterworth-Heinemann: 339 str. Ham Sunny, Hwang Joyce H., Kim Woo Gon. 2004. Household profiles affecting food-away-from-

home expenditures: A comparison of Korean and US households. International Journal of Hospitality Management, 23, 4: 363-379.

Household budget survey in the EU: Methodology and Recommendations for Harmonisation. 2003. Luxembourg, Office for Official Publications of the European Communities: 217 str.

Interno gradivo SURS. 2005. Kim Jung-Eun. 2002. The Impact of Economic and Socio-demographic Characteristics on the

Decision to Eat Out: Whether to Eat out and Where to Eat Out. Columbus, The Ohio State University: 160 str.

Mihalopoulos Vasilis G., Demoussis Michael P. 2001. Greek Household Consumption of Food Away from Home (FAFH): A Microeconometric Approach. V: 71st EAAE Seminar-The Food Consumer in the Early 21 st Century, Zaragoza, 19-20 april. EAAE: 18 str.

Montini Anna. 2001. Food Away from Home and Household's Expenditure in Italy. V: 71st EAAE Seminar-The Food Consumer in the Early 21 st Century, Zaragoza, 19-20 april. EAAE: 13 str.

Statistični letopis Republike Slovenije 2004. 2004. Stewart Hayden, Blisard Noel, Bhuyan Sanjib, Nayga M. Rodolfo, Jr. 2004. The Demand for Food

Away from Home. Full-service or Fast Food? United States Department of Agriculture, Economic Research Service, Agricultural Economic Report, 829: 1-20.

Stewart Hayden, Yen Steven T. 2004. Changing household characteristics and the away-from-home food market: A censored equation system approach. Food Policy, 29, 6: 643-658.

Texans Top Spending List. 2000. Restaurants USA online. http://www.restaurant.org/rusa/magArticle.cfm?ArticleID=164 (22. jan. 2005). Tršelič Ana. 2001. Analiza obnašanja gospodinjstev v Sloveniji v obdobju 1997-2000 (na podlagi

podatkov APG). Delovni zvezki Urada za makroekonomske analize in razvoj, 10, 8: 63 str. UK Foodservice Market Overview. 2004. IGD.

http://www.igd.com/CIR.asp?menuid=67&cirid=110 (21. jan. 2005).


© DAES 2005

Življenjska raven, Slovenija, 9.9.2004. Statistične informacije. 2004. 260: 7 str. Žnidaršič Erika, Hribar Nada, Božič Škafar Alenka, Zaletel Metka, Arnež Marta. 1999. Anketa o

porabi v gospodinjstvih: Navodila za anketarje (metodološko gradivo). Ljubljana, SURS, 10: 92 str.

METODOLOŠKA POJASNILA Ker ima APG kompleksen vzorčni načrt, analiza neuteženih podatkov ni pravilna.

Vzorčne uteži dajejo nekaterim elementom v vzorcu večji relativni pomen kot drugim. Največkrat je uteževanje potrebno zato, ker so bili elementi izbrani z različnimi verjetnostmi (Kalton, Vehovar, 2001, str. 91). Kadar uporabljamo uteži se povprečje spremenljivke na gospodinjstvo izračuna na naslednji način (Interno gradivo SURS, 2005):

∑=

⋅jn

iii

j

ywn 1

1 ,

kjer je wi utež gospodinjstva, yi vrednost spremenljivke, n j je uteženo število

gospodinjstev, za katera računamo povprečje (odvisen je od tega, ali izdelujemo tabelo za vsa gospodinjstva ali pa za katero od podskupin; npr. za dohodkovne razrede - potem je n j enak velikosti tega razreda).

Če želimo razdeliti gospodinjstva na dohodkovne razrede, jih razdelimo na ustrezne dohodkovne razrede glede na njihov neutežen dohodek. Pri tem ena enota v vzorcu ne predstavlja enega gospodinjstva, ampak uteženo vrednost gospodinjstva. Zato znotraj razreda ne štejemo enot, ampak seštevamo uteži. Povprečja na gospodinjstvo po razredih se računa tako, da je število, s katerim delimo, enako uteženemu številu gospodinjstev v tem razredu (Tršelič, 2001, str. 20).

PRILOGA 1: Ocena porabljenih denarnih sredstev vseh gospodinjstev v Sloveniji in delež izdatkov za prehranjevanje zunaj gospodinjstva od 1997-2002 na podlagi (APG Interno gradivo SURS, 2005; Lastni izračuni, 2005)

Referenčno leto APG

Potrošnja hrane in pijače (brez

prehranjevanja zunaj gospodinjstva)

(v SIT)

Prehranjevanje zunaj gospodinjstva

(v SIT)

Delež izdatkov za prehranjevanje

zunaj gospodinjstva (v %)

1997 346.126.439.968 77.771.281.079 18,35 %

1998 357.041.812.588 81.280.614.749 18,54 %

1999 356.994.984.562 83.857.309.526 19,02 %

2000 389.269.808.385 88.153.739.209 18,46 %

2001 413.313.484.301 96.837.468.538 18,98 %

2002 436.712.999.773 108.455.706.443 19,89 %

V. Večnamensko kmetijstvo in podeželje


© DAES 2005

SLOVENSKA KMETIJSKA POLITIKA IN VEČNAMENSKOST KMETIJSTVA

Matej BEDRAČa, Tomaž CUNDERb

IZVLEČEK

V prispevku je analiziran pomen večnamenskosti kmetijstva v glavnih strateških dokumentih in izvedbenih ukrepih kmetijske politike v Sloveniji v obdobju od sprejetja in uveljavitve Strategije razvoja slovenskega kmetijstva do vključitve v Evropsko unijo. Kvalitativna ocena, ki zajema tako ukrepe tržno cenovne politike kot tudi ukrepe strukturne politike in politike razvoja podeželja, predstavlja raven zastopanosti posameznih elementov večnamenskosti v ciljih in vsebinah agrarnopolitičnih ukrepov. Tako izbrani okoljski in proizvodni kazalci, kot tudi obseg in struktura finančnih sredstev, ki jih država posredno namenja za različne proizvodne in neproizvodne funkcije kmetijstva, kažejo na povečano večnamensko naravnanost kmetijstva in kmetijske politike v Sloveniji.

SLOVENIAN AGRICULTURAL POLICY AND MULTIFUNCTIONAL ROLE OF AGRICULTURE

ABSTRACT

Multifunctional role of agriculture and its importance in main strategic documents and implemental measures of agrarian policy in Slovenia in the period from passing and enforcement of the Strategy of Slovenian Agriculture to Slovenia’s accession to the European Union was analysed. Qualitative evaluation comprising the measures of market price policy and those of structural policy and rural development policy represents the level of presence of individual elements of multifunctionality in the goals and items of agrarian policy measures. The collected environmental and productional indicators and the extent and structure of financial support offered indirectly by the Slovenian Government to various productional and non-productional functions of agriculture, point at an increased multifunctional role of agriculture and agrarian policy of Slovenia.

1 Uvod Večnamenskost ali multifunkcionalnost kmetijstva je politično-ekonomski pojem, ki se

je prvič pojavil leta 1992 na konferenci v Rio de Janeiru. V strokovni in znanstveni literaturi je pogosto precej različno opredeljen in definiran. Med najbolj znane in najpogosteje citirane vsekakor sodi definicija, ki jo je razvila Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). OECD (2001) večnamenskost kmetijstva opisuje z obstojem proizvodnih in neproizvodnih dobrin, ki nastanejo kot posledica kmetijske proizvodnje. Neproizvodne dobrine imajo značilnosti eksternalij ali javnih dobrin, katere niso

a Kmetijski inštitut Slovenije, Oddelek za ekonomiko kmetijstva, Hacquetova 17, 1000 Ljubljana;

[email protected] b Isti naslov; [email protected]

244 Matej Bedrač in Tomaž Cunder

© DAES 2005

neposredno tržno merljive. Nam najbližja in zaradi aktualnega članstva najbolj relevantna je definicija, ki jo s tako imenovanim evropskim modelom kmetijstva zagovarja Evropska unija. Model, ki ga povzemamo in upoštevamo tudi v našem prispevku in je bil posredno predstavljen že v Agendi 2000, priznava kmetijstvu mnogo širšo vlogo, kot je zgolj proizvodnja hrane. Večsektorski koncept, kjer razvijanje in diverzifikacija gospodarskih dejavnosti vodi k ustvarjanju novih delovnih mest in virov dohodka, priznava kmetijstvu večnamensko vlogo na podeželju. Ta mora zagotavljati tako proizvodne kot tudi neproizvodne dobrine v družbi. V veliki meri med seboj povezane funkcije kmetijstva v prostoru se delijo na:

a) Proizvodno funkcijo - proizvodnja hrane in surovin za predelavo je osnovna naloga kmetijstva, ki naj zagotavlja prehransko varnost ter preskrbo z varno ter kakovostno hrano po sprejemljivih cenah.

b) Okoljsko funkcijo - kmetijstvo je poleg gozdarstva vedno upravljalo največji delež podeželskega prostora in prispevalo k trajnostni rabi naravnih virov, ohranjanju biotske raznovrstnost, videzu kulturne krajine ter naravne in kulturne dediščine, ki se je na podeželju oblikovala skozi stoletja.

c) Socialno funkcijo - poseljenost podeželja in uravnotežen prostorski razvoj na celotni površini države je ena od razvojnih prioritet. Na oddaljenih in odročnih območjih je kmetijska dejavnost še zmeraj generator razvoja, saj primanjkuje drugih zaposlitvenih možnosti. Nadaljevanje kmetijske pridelave in razvoj novih dejavnosti na kmetiji ali izven kmetije prispevajo k ohranjanju poseljenosti in zaposlenosti prebivalstva teh območij.

Tudi Slovenija v vseh svojih strateških dokumentih poudarja pomen večnamenskega kmetijstva. Dolgoročni cilji kmetijske politike, ki so bili opredeljeni že s Strategijo razvoja slovenskega kmetijstva (MKGP, 1993), poudarjajo eko-socialno vlogo kmetijstva. Reforma kmetijske politike konec devetdesetih let je omogočila vzpostavitev mehanizmov, ki so še v večji meri sledili ciljem zagotavljanja neproizvodnih funkcij kmetijstva. Z vstopom v Evropsko unijo in prevzemom skupne zakonodaje pa je Slovenija v celoti uveljavila razvojno politiko, ki sledi evropskemu modelu večnamenskega kmetijstva.

2 Splošen pregled kmetijske politike v Sloveniji v obdobju po osamosvojitvi

Med pomembnejša dejanja političnega in gospodarskega osamosvajanja, ki je v Sloveniji potekalo od začetka devetdesetih let naprej, prav gotovo lahko štejemo tudi vzpostavitev in oblikovanje lastne in samostojne kmetijske politike. S pravnega in institucionalnega vidika je pomemben že Zakon o finančnih intervencijah v kmetijstvo, proizvodnjo in ponudbo hrane iz leta 1991, ki je poleg prepotrebnih sprememb pri opredelitvi neposrednih uporabnikov proračunskih sredstev prinesel tudi spremembe pri pojmovanju vloge kmetijstva družbi. Tej gospodarski panogi je prvič priznana širša funkcija, ki zajema tako proizvodni kot tudi prostorski vidik.

Strategija razvoja slovenskega kmetijstva, ki je bila izdelana leta 1992 in sprejeta v Državnem zboru leta 1993, je prvi programski dokument, ki je v veliki meri opredelil podobne razvojne cilje, kot strategije v državah z razvitim kmetijstvom. Večnamenskost kmetijstva je s tem dokumentom tudi formalno postala ena glavnih usmeritev bodočega razvoja te gospodarske panoge v Sloveniji. Z operativnim Programom dela in aktivnosti za realizacijo Strategije razvoja slovenskega kmetijstva v obdobju 1994-1996 so bili po posameznih področjih kmetijske politike definirani podrobnejši srednjeročni cilji in programi nadaljnjih aktivnosti.

Predvsem zaradi mednarodnih pritiskov v smislu liberalizacije trgovine s kmetijskimi pridelki, pa tudi zaradi notranjih, predvsem strukturnih problemov v kmetijstvu, je

Slovenska kmetijska politika in večnamenskost kmetijstva. 245

© DAES 2005

Slovenija na področju izvajanja kmetijske politike v drugi polovici devetdesetih let pristopila k pomembnim sistemskim reformam. Leta 1998 je Vlada RS sprejela Program reforme kmetijske politike 1999-2002, ki je prinesel pomembne spremembe na področju intervencij v kmetijstvo. To velja tako za tržno cenovno politiko, kot tudi za strukturno politiko, kjer pride do pomembnega zasuka, predvsem v smeri okolju prijaznega kmetovanja. V Nacionalnem programu razvoja kmetijstva, prehrambene industrije, gozdarstva in ribištva 2000-2002 je bil koncept reforme podrobneje razčlenjen, pravno osnovo za izvajanje politike pa predstavlja Zakon o kmetijstvu iz leta 2000.

Na oblikovanje kmetijske politike je v istem obdobju prav gotovo pomembno vplivalo tudi približevanje k Evropski uniji. To velja tako za zakonodajno, kot tudi za upravno administrativno prilagajanje, ki je od prve polovice 1998 postopoma potekalo na vseh področjih kmetijske politike. S programskega vidika iz tega obdobja pomembno mesto zavzema Načrt razvoja podeželja 2000-2006, v katerega je Slovenija pripravila, da bi lahko črpala predpristopno pomoč SAPARD.

Kmetijska politika v Sloveniji je bila že v letu 2003 v celoti usklajena z zahtevami Skupne kmetijske politike (CAP). S tem je država v celoti izpolnila pogoje za polnopravno članstvo in prevzela mehanizme, ki na tržno cenovnem področju pomenijo enotno vodenje politike, na področju strukturnem področju in področju razvoja podeželja pa programsko načrtovanje politike. V skladu z zahtevami EU je Slovenija v prvem letu članstva pripravila dva strateško razvojna dokumenta - Program razvoja podeželja 2004-2006 in Enotni programski dokument 2004-2006.

3 Metodologija Temeljni namen pričujočega prispevka je ocena zastopanosti elementov

večnamenskosti kmetijstva v posameznih strateških dokumentih in izvedbenih ukrepih kmetijske politike v Sloveniji v obdobju od sprejetja in uveljavitve Strategije razvoja slovenskega kmetijstva do vključitve v EU. Z vsebinskega vidika je razdeljen na štiri, med seboj povezane sklope. V uvodnem delu je prikazan kratek pregled razvoja kmetijske politike v Sloveniji v navedenem obdobju in opis vseh ključnih mejnikov. Sledi deskriptivna analiza posameznih strateških dokumentov in kvalitativna ocena večnamenskosti kmetijstva na ravni posameznih agrarnopolitičnih ukrepov. V zaključnem delu analize je prikazan obseg in struktura finančnih sredstev, ki jih Slovenija preko ukrepov posredno namenja za različne proizvodne in neproizvodne funkcije kmetijstva.

Medtem ko smo za izdelavo analize v uvodnih poglavjih informacije večinoma črpali iz razpoložljive literature, zakonodajno pravnih, knjižnih in statističnih virov, pa smo za primerjalno analizo in finančno ovrednotenje ravni večnamenskosti uporabili baze podatkov Kmetijskega inštituta Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo gozdarsko in prehrano ter druge dostopne statistične vire.

Kvalitativna ocena večnamenskosti kmetijstva, ki zajema tako ukrepe tržno cenovne politike kot tudi ukrepe strukturne politike in politike razvoja podeželja, je sestavljena iz dveh kazalcev, ki predstavljata:

a) raven zastopanosti posameznih elementov večnamenskosti v ciljih oziroma namenih agrarnopolitičnih ukrepov,

b) raven zastopanosti posameznih elementov večnamenskosti v vsebinah agrarnopolitičnih ukrepov.

c) Glede na raven zastopanosti posameznih elementov večnamenskosti, sta kazalca ovrednotena s tremi različnimi stopnjami, ki ponazarjajo:

d) neposredno zastopanost elementov večnamenskosti v ciljih oziroma vsebinah ukrepov (znak +),


© DAES 2005

e) posredno zastopanost elementov večnamenskosti v ciljih oziroma vsebinah ukrepov (znak O),

f) odsotnost elementov večnamenskosti v ciljih oziroma vsebinah ukrepov (znak -). V primeru, da se posamezen ukrep v izbranem časovnem obdobju ni izvajal, je

ocenjevalno polje prazno. Ukrepe smo grupirali v vsebinsko podobne skupine, kot so grupirani v rednih analizah

strukture kmetijskega proračuna. Da bi zajeli čim bolj različna obdobja kmetijske politike v Sloveniji in s tem, z vidika vsebin in ciljne naravnanosti, čim širši spekter različnih ukrepov, smo analizo izvedli v okviru referenčnih let 1994-2004. Ta smo razdelili na tri obdobja in sicer na:

a) obdobje od leta 1994 do 1998 ali obdobje uveljavljanja Strategije razvoja slovenskega kmetijstva,

b) obdobje od leta 1999 do 2003 ali obdobje izvajanja Reforme kmetijske politike, c) obdobje po letu 2004 ali obdobje vstopa in polnopravnega članstva v EU.

4 Rezultati in razprava

4.1 Analiza večnamenske naravnanosti kmetijske politike po posameznih obdobjih

Obdobje uveljavljanja Strategije razvoja slovenskega kmetijstva (1994 -1998)

Strategija razvoja slovenskega kmetijstva je programski dokument, v katerem se je slovenska kmetijska politika prvič jasno opredelila za večnamenski koncept razvoja. Dolgoročni cilji takega razvoja so:

a) stabilna pridelava kakovostne in čim cenejše hrane ter zagotavljanje prehranske varnosti Slovenije,

b) ohranjanje poseljenosti in kulturne krajine, ohranjanje kmetijske zemlje, varstvo kmetijskih zemljišč in voda pred nesmotrno rabo,

c) trajno povečevanje konkurenčne sposobnosti kmetijstva, d) zagotavljanje paritetnega dohodka nadpovprečno produktivnim pridelovalcem. Kot je razvidno, je kmetijstvu poleg tradicionalne in osnovne vloge, pridelave hrane,

namenjena tudi pomembna prostorska, okoljska in socialna vloga. V tem smislu je v strategiji kot eden od razvojnih scenarijev predstavljen tudi eko-socialni koncept razvoja kmetijstva, kateri postavlja poseljenost, obdelanost kulturne krajine in ekološko sprejemljivost pred produkcijsko funkcijo kmetijstva (MKGP, 1993). Njegove značilnosti so zmerna intenzivnost, uravnotežena prehranska bilanca in obdelanost vse kmetijske zemlje, katera ob ekološki sprejemljivosti zagotavlja proizvodnjo kakovostne hrane. Ta koncept kaže želeno smer razvoja slovenskega kmetijstva in hkrati poudarja, da je za zagotavljanje vseh teh funkcij potrebna aktivna vloga države in razmeroma veliko denarja (MKGP 1993).

Koncept večnamenskega kmetijstva je mogoče zaslediti tudi v izvedbenem dokumentu strategije t.j. v Programu nalog in aktivnosti za izvajanje strategije razvoja slovenskega kmetijstva v obdobju 1994-1996. To velja tako za nabor kot tudi za vsebino posameznih ukrepov. Ti so se v tem obdobju izvajali na podlagi Uredb o finančnih intervencijah v kmetijstvo in so bile razdeljene na finančne intervencije za ohranjanje in razvoj kmetijstva ter proizvodnje hrane in intervencije za celostno urejanje podeželja in obnovo vasi.


© DAES 2005

Temeljni cilj tržno cenovne politike v tem obdobju je zaustavitev padca cen kmetijskih proizvodov in povečanje dohodka v kmetijstvu. Temu cilju je bila prilagojena tudi struktura ukrepov, ki je v glavnem zajemala:

a) podpore izvozu kmetijskih proizvodov, pomoč skladiščenju in podpore odkupu kmetijskih pridelkov,

b) proizvodne premije in dodatke k ceni, c) neposredna plačila na glavo in ha pridelka, d) regrese in druge podpore. Tržno cenovna politika je v tem obdobju večinoma zasledovala zgolj proizvodne

elemente večnamenskosti. Ukrepi so bili pretežno naravnani tako, da so spodbujali pridelavo (večinoma podpore na enoto pridelka), v omejenem obsegu pa tudi kakovost hrane (pomoč pri pripravi blaga za zunanji trg) in prehransko varnost (pomoči skladiščenju kmetijskih proizvodov). Tako v ciljih kot tudi v vsebinah (omejitvah in kriterijih za pridobitev) ukrepov praktično še ni moč zaslediti prostorskih, okoljskih ali socialnih elementov večnamenskosti tržno cenovne politike.

Osnovni cilj strukturne politike v tem obdobju je ohranjanje proizvodnega potenciala v kmetijstvu, še zlasti v območjih z omejenimi možnostmi, povečanje obsega pridelave in izboljšanje agrarne strukture. Seznam ukrepov je obsegal:

a) izravnalna plačila za območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko pridelavo, b) podpore planinski paši, c) podpore naložbam v kmetijska gospodarstva, podpore za izvajanje zemljiških

operacij, namakanje in obnovo trajnih nasadov, d) podpore za pomoč živilsko predelovalni industriji, e) podpore za razvoj podeželja in obnovo vasi, f) druge strukturne podpore Za strukturno politiko v obdobju 1994 - 1998 velja, da je, predvsem z vidika ciljne

naravnanosti posameznih ukrepov, v določeni meri že pričela zasledovati večnamenski koncept razvoja kmetijstva. Med ukrepe, ki so v največji meri zasledovali ta koncept, lahko uvrstimo podpore za območja z omejenimi možnostmi za kmetijstvo, ki so se namenjale za:

a) pospeševanje kmetijske proizvodnje na teh območjih, b) ohranjanje poseljenosti in kmetijske proizvodnje c) pospeševanje rajonoizacije kmetijske proizvodnje d) povečevanje ekonomske privlačnosti kmetijske proizvodnje na teh območjih Kot je razvidno iz ciljne naravnanosti ukrepa, je ta poleg proizvodnega zasledoval še

pomembne prostorske in socialne vidike gospodarjenja na teh območjih. Podpore so bile sicer še vedno proizvodno vezane (na liter mleka oziroma kg prirasta, kasneje na glavo živine), posredno pa so vendarle odigrale pomembno vlogo pri zaustavljanju depopulacije gorskih, hribovskih in kraških območij.

Podobno vlogo lahko pripišemo plačilom za spodbujanje paše na planinah, pri čemer so ti ukrepi zasledovali tudi cilje ohranjanja tradicionalnih načinov rabe kmetijskih zemljišč in ponovno oživljanje pašnikov kot pomemben del naravne in kulturne dediščine. Zaradi predpisane zgornje obremenitve (GVŽ na ha) lahko podporo uvrščamo med prve ukrepe, ki so zasledovali tudi pomembne okoljske cilje kmetijske politike.

Podpore za razvoj podeželja in obnovo vasi, ki deklarativno zagovarjajo celosten pristop in prepletanje različnih gospodarskih aktivnosti v podeželskem prostoru, neposredno podpirajo koncept večnamenskega kmetijstva. To lahko velja tudi za tovrstne


© DAES 2005

programe v Sloveniji v obravnavanem obdobju, kjer pa je bil, zaradi razmeroma omejenega obsega izvedenih aktivnosti, nabor elementov večnamenskosti precej zožen.

Za vse ostale strukturne ukrepe lahko trdimo, da so bili elementi večnamenskosti tako v ciljih, kot tudi v vsebinah ukrepov, le posredno zastopani. Primarni cilj ukrepov je bil predvsem povečanje proizvodnje. To velja tudi za ukrepe, povezane z urejanjem prostora kot so npr. zemljiške operacije.

Preglednica 1: Kvalitativna ocena zastopanosti elementov večnamenskosti v ukrepih kmetijske politike v obdobju 1994-1998

(1) Prvi znak v posamezni celici predstavlja ciljno naravnanost ukrepa, drugi znak pa vsebinsko zasledovanje elementov večnamenskosti v ukrepu

(+) Neposredna zastopanost elementov večnamenskosti kmetijstva (O) Posredna zastopanost elementov večnamenskosti kmetijstva (-) Elementi večnamenskosti kmetijstva niso zastopani ( ) Ukrep se ni izvajal

Proizvodna funkcija Okoljska funkcija Socialna funkcija

Proizvod-nja hrane

Varna kakovost-na hrana

Prehran-ska

varnost

Trajnostna raba narav-

nih virov

Biotska razno-

vrstnost

Ohranjanje kulturne krajine

Dobrobit živali

Ohranja-nje po-

seljenosti

Zaposle-nost

Ukrepi tržno cenovne politike

Podpore izvozu - - (1) O O - - - - - - - - - - - - - -

Drugi ukrepi za stabilizacijo trga - - - - O O - - - - - - - - - - - -

Cenovni dodatki na kg, l + + - - + + - - - - - - - - - - - -

Neposredna plačila na ha, glavo + + - - + + O O - - O O - - O O O O

Ukrepi za zniževanje stroškov - - - - - - - - - - - - - - - - - -

Podpore porabnikom - - - - - - - - - - - - - - - - - -

Strukturna politika in razvoj podeželja

Podpore območjem z omejenimi dejavniki + + - - + + + O - O + O - - + O O O

Kmetijsko-okoljska plačila

Zmanjševanje negativ-nih vplivov na okolje - - O O - - + O - - + O - - - - - -

Ohranjanje krajine in biološke pestrosti - - - - - - + O - - + O - - - - - -

Varovanje zavarovanih območij - - - O - - + O - O + O - - - - - -

Naložbe in prestrukturiranje kmetijstva

+ + - - + + - - - - O - - - + + + +

Prestrukturiranje živilsko predelovalne industrije - - - O - - - - - - - - - - - - - -

Diverzifikacija dejavnosti na podeželju

Razvoj podeželja O O O O - - O O - - O O - - + + O O


© DAES 2005

Obdobje izvajanja reforme kmetijske politike (1999-2003) Reforma kmetijske politike v letu 1998 ni prinesla bistvenih sprememb pri opredelitvi

temeljnih ciljev kmetijske politike. Ti so praktično ostali isti, kot jih je opredelila že Strategija razvoja slovenskega kmetijstva in niso bistveno odstopali od ciljev Skupne kmetijske politike EU. Zaradi neučinkovitega izvajanja tedanje kmetijske politike ter potrebe po hitrem prilagajanju pravni ureditvi EU pa je bil potrebno izdelati nov koncept izvajanja kmetijske politike. Reforma, ki je zajela tako tržno cenovno kot tudi strukturno politiko in politiko razvoja podeželja, se je opredelila za večjo ciljno naravnanost in uravnoteženost kmetijske politike in pomeni dokončen prehod iz tržno-cenovne k strukturni (proračunski) politiki. Program reforme se je izvajal v okviru štirih stebrov:

I. steber: Tržno-cenovna politika II. steber. Slovenski kmetijski okoljevarstveni program (SPELAA) III. steber: Prestrukturiranje kmetijstva in živilstva IV. steber: Razvoj podeželja Medtem ko so bili v okviru prvega stebra dokončno vzpostavljeni vsi tržni mehanizmi in

elementi po zgledu EU, pa drugi steber predstavlja najbolj korenit zasuk v kmetijski politiki. Uvedena so bila neposredna plačila na ha za različne namene (eko 0, eko 1, eko 2, eko 3). Tržno nevtralna plačila naj bi podpirala okolju prijazno kmetovanje in prispevala k ohranjanju poseljenosti in vzdrževanju kulturne krajine. V okviru tretjega stebra so bili predvideni mehanizmi za izboljšanje agrarne in zemljiške strukture, tržno organiziranje in posodobitev ter prilagajanje živilsko-predelovalne industrije. Podoben premik kot v okviru drugega stebra je moč zaslediti tudi v okviru četrtega stebra, kjer je prišlo do temeljitega preoblikovanja dotedanjih CRPOV projektov.

Izvedbeni del reforme predstavlja Program razvoja kmetijstva, gozdarstva in ribištva1999-2002. Program, ki je bil sestavljen iz programa tržno cenovne politike, programa agrarno strukturne politike, programa politike na drugih področjih in finančnega programa, z vidika večnamenskosti pomeni pomemben korak kmetijske politike k plačevanju družbeno pomembnih storitev, ki niso neposredno tržno merljive.

Na področju tržno cenovne politike so ukrepi predvsem pripomogli k povečanju vloge in postopni liberalizaciji trga s kmetijskimi pridelki ter k večji konkurenčnosti kmetijstva in živilsko pridelovalne industrije. Po vzoru EU so bili uvedeni tržni redi za posamezne pridelke, kar je pripomoglo k večji usklajenosti kmetijske politike. Z že navedenimi neposrednimi plačili (eko 0) je bil uveden učinkovit mehanizem za izravnavo dohodka pridelovalcem, ki je nastal zaradi postopnega padca cen. Prav uvedba direktnih plačil, za pridobitev katerih so bile predpisane tudi določene okoljske omejitve, je pomenila velik preskok pri vsebinskem vrednotenju kmetijstva v Sloveniji. S tem korakom je namreč tudi tržno cenovna politika z posameznimi elementi (okoljskimi, socialnimi) vstopila v shemo večnamenskega kmetijstva.

Z vidika večnamenskosti so bile izvedene pomembne spremembe tudi v okviru drugih oblik neposrednih plačil iz Reforme kmetijske politike (eko 1, eko 2 in eko 3). Do leta 2000 so se plačila za območja z omejenimi možnostmi izplačevala na način kot pred reformo kmetijske politike. V letu 2001 pa je bil izveden prehod na direktna plačila na hektar. Plačila niso bila več vezana samo na živinorejsko proizvodnjo, ampak jih je bilo mogoče uveljavljati za vsa kmetijska zemljišča, razen za vinograde. Vloga kmetijstva na območjih z omejenimi dejavniki se je s to redefinicijo pomembno spremenila. Z vzporedno predpisanimi kriteriji za pridobitev podpore (predpisana obremenitev GVŽ na ha) so poleg proizvodnih in poselitvenih elementov postali pomembni tudi okoljski in prostorski elementi večnamenskosti kmetijske pridelave.

Po reformi kmetijske politike se je pričel povečevati nabor kmetijsko okoljskih ukrepov. Leta 1999 sta bila na novo uvedla ukrepa integrirana kmetijska pridelava in ekološko


© DAES 2005

kmetovanje. Leta 2001 je bil na podlagi Programa reforme kmetijske politike sprejet Slovenski kmetijsko okoljski program, katerega ukrepi so razdeljeni v tri širše vsebinske sklope:

a) Zmanjševanje negativnih vplivov na okolje b) Ohranjanje naravnih danosti, biotske raznovrstnosti in tradicionalne kulturne

krajine c) Varovanje zavarovanih območij

Preglednica 2: Kvalitativna ocena zastopanosti elementov večnamenskosti kmetijstva v ukrepih kmetijske politike v obdobju 1999-2003




Proizvod-nja hrane


Prehran-ska

varnost


nih virov

Biotska razno-

vrstnost


Dobrobit živali

Ohranja-nje po-

seljenosti

Zaposle-nost


Podpore izvozu - - (1) + O - - - - - - - - - - - - - -

Drugi ukrepi za stabilizacijo trga - - - - - - - - - - - - - - - - - -

Cenovni dodatki na kg, l

Neposredna plačila na ha, glavo + + O O + + + O - - + O - - + O + O


Podpore porabnikom - - O O - - - - - - - - - - - - - -


Podpore območjem z omejenimi dejavniki + + - - + + + + - - + + - - + + + +


Zmanjševanje negativ-nih vplivov na okolje - - + + - - + + O O + + - - - - - -

Ohranjanje krajine in biološke pestrosti - - - - - - + + + + + + - O - - - -

Varovanje zavarovanih območij - - - - - - + + O O + + - - + + + +


+ + + + + + + + - - - - + + + + + +

Prestrukturiranje živilsko predelovalne industrije - - + + + + O O - - - - + + O O + +

Diverzifikacija dejavnosti na podeželju - - O O + + O O - - O O - - O O O O

Razvoj podeželja + + + + O O + + - - + + + + + + + +


© DAES 2005

Prvi sklop ukrepov, ki ima za cilj ohranjanje kmetovanja ob zmanjšanju intenzivnosti in uporabi naravi bolj prijaznih tehnoloških postopkov, namenja kmetijstvu pomembno vlogo pri ohranjanju poseljenosti, trajnostni rabi naravnih virov ter proizvodnji varne in kakovostne hrane. V drugem sklopu so ukrepi, ki prispevajo k ohranjanju naravnih danosti, biotske raznovrstnosti in tradicionalne kulturne krajine. V tretjem sklopu se izvajajo vsi ukrepi iz prvih dveh sklopov, ob upoštevanju posebnih okoljskih omejitev, ki veljajo za zavarovana območja.

Razvojni program kmetijstva in podeželja je vseboval tudi ukrepe strukturne in razvojne politike, ki so bili opredeljeni v tretjem in četrtem stebru reforme. Pričelo se je postopno združevanje programov naložbam na kmetijskih gospodarstvih, nadaljevali pa so se Programi podpor za prestrukturiranje živilstva, Ukrepi na področju urejanja zemljišč, Podpore združevanju in trženju in Podpore programom in ukrepom za razvoj podeželja. Dodaten zagon tem ukrepom je dal tudi program predpristopne pomoči SAPARD, ki se je začel izvajati v letu 2001 v okviru katerega so se izvajali ukrepi Naložbe na kmetijska gospodarstva, Naložbe v živilsko predelovalno industrijo, Gospodarska diverzifikacija na podeželju ter Razvoj in izboljšanje podeželske infrastrukture. Zaradi povečanja števila ukrepov, predvsem pa spremembe pri ciljni in vsebinski naravnanosti ukrepov je moč ugotoviti, da se je tudi z reformo kmetijske strukturne politike in politike razvoja podeželja povečalo število elementov večnamenskosti v kmetijski politiki.

Obdobje včlanitve in polnopravnega članstva v EU (od 2004 dalje) Z vstopom v EU in prevzemom skupne zakonodaje se je nadaljevalo in praktično

zaključilo obdobje reforme kmetijske politike. Velik del pristojnosti tako pri načrtovanju kot tudi pri izvajanju kmetijske politike je prešel na EU. To še posebej velja za tržno cenovno politiko, kjer je po vstopu prišlo do bistvenih sprememb pri zunanjetrgovinski zaščiti, direktna plačila pa so se ob malenkostnih spremembah dokončno uveljavila kot edini mehanizem dohodkovnega nadomestila.

Na področju kmetijske politike in politike razvoja podeželja so z letom 2004 nastopile predvsem pomembne spremembe na področju načrtovanja politike. Izdelana sta bila dva strateška dokumenta in sicer Program razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004-2006 (PRP) in Enotni programski dokument Republike Slovenije 2004-2006 (EPD). Dokumenta predstavljata osnovo za celovito načrtovanje, izvajanje in spremljanje politike razvoja podeželja v Sloveniji. Zajemata različne strukturne ukrepe, ki so namenjeni ohranjanju in razvoju kmetijstva in z njim povezanih dejavnosti v kmetijskem prostoru.

Prednostne naloge PRP 2004-2006 so: a) Sonaraven/trajnosten razvoj kmetijstva in podeželja - v okviru te prednostne

naloge se izvajajo za Območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost (OMD) in ukrepi Slovenskega kmetijsko okoljskega programa (SKOP).

b) Ekonomsko in socialno prestrukturiranje kmetijstva - v okviru te prednostne naloge se izvajata ukrepa Zgodnje upokojevanje kmetov in Prilagajanje EU standardom.

Na področju strukturne politike je bil na novo uveden ukrep zgodnje upokojevanje, katerega namen je izboljšanje starostne strukture nosilcev kmetijskih gospodarstev in izboljšanje socialnega statusa starejših kmetov. Novost je tudi podpora izvajanju EU standardov na kmetijskih gospodarstvih, katera je namenjena hitrejšemu prilagajanju kmetijskih gospodarstev na področju varstva okolja, zdravja rastlin ter varstvu pri delu. Oba ukrepa pomembno prispevata k socialnim in okoljskim funkcijam kmetijstva.


© DAES 2005

Preglednica 3: Kvalitativna ocena zastopanosti elementov večnamenskosti kmetijstva v ukrepih kmetijske politike leta 2004



Konec leta 2003 je bil sprejet tudi Enotni programski dokument 2004-2006 (EPD), ki

določa kako bo Slovenija v skladu s svojo dolgoročno strategijo in cilji porabila razpoložljiva sredstva iz strukturnih skladov, kohezijskega sklada in nacionalnega proračuna. Kmetijstvo v okviru tretje prednostne naloge Enotnega programskega dokumenta izvaja ukrepe:


Proizvod-nja hrane


Prehran-ska

varnost


nih virov

Biotska razno-

vrstnost


Dobrobit živali

Ohranja-nje po-

seljenosti

Zaposle-nost


Podpore izvozu - - (1) O O - - - - - - - - - - - - - -

Drugi ukrepi za stabilizacijo trga - - - - - - - - - - - - - - - - - -

Cenovni dodatki na kg, l

Neposredna plačila na ha, glavo + + O O + + + O - - + O O O + + + +


Podpore porabnikom - - O O - - - - - - - - - - - - - -


Podpore območjem z omejenimi dejavniki + + - - + + + + - - + + - - + + + +


Zmanjševanje negativ-nih vplivov na okolje - - + + - - + + + + + + + + - - - -

Ohranjanje krajine in biološke pestrosti O O - - - - + + + + + + + + + + + +

Varovanje zavarovanih območij - - - - - - + + + + + + + + + + + +


+ + + + + + + + - - - - + + + + + +

Prestrukturiranje živilsko predelovalne industrije + + + + - - O O - - - - + + O O + +

Diverzifikacija dejavnosti na podeželju - - + + - - + + - - + + - - + + + +

Razvoj podeželja + + + + - - + + - - + + + + + + + +


© DAES 2005

a) Izboljšanje predelave in trženja kmetijskih proizvodov. Ta ukrep je namenjen živilsko predelovalni industriji, da posodobi in na ta način prilagodi svojo proizvodnjo zahtevam trga po visoko kakovostni in varni hrani

b) Naložbe v kmetijska gospodarstva. Cilji tega ukrepa so izboljšanje starostne in izobrazbene strukture kmetov, povečanje produktivnosti ob upoštevanju okoljevarstvenih standardov

c) Diverzifikacija kmetijskih dejavnosti in dejavnosti, ki so blizu kmetijstvu je ukrep, ki spodbuja razvoj dopolnilnih in dodatnih dejavnosti na kmetijskih gospodarstvih in novih dejavnosti izven kmetijstva

d) Trženje kakovostnih kmetijskih in živilskih proizvodov Enotni programski dokument vsebinsko prevzema ukrepe, ki so bili predmet

predpristopne pomoči EU in velik del programa podpor prestrukturiranju kmetijstva in živilstva iz okvira nacionalnih ukrepov, ki so se izvajali pred vstopom v EU.

Z reformo kmetijske politike, ki so jo sprejeli junija 2003 in jo morajo države članice v celoti uveljaviti do leta 2007 se še bolj poudarja večnamenska vlogo evropskega kmetijstva. Največja sprememba je uvajanje proizvodno nevezanih plačil v obliki enotnega plačila. Za pridobitev neposrednih plačil po reformi SKP bodo kmetijska gospodarstva morala izpolnjevati pogoje navzkrižne skladnosti, površine pa bodo morale biti obdelana v skladu z dobro kmetijsko prakso.

4.2 Večnamenskost kmetijstva in struktura proračuna Proračunski izdatki za podpore kmetijstvu so se v obdobju 1994-2004 povečali skoraj

za sedem krat. Ker na večnamenskost kmetijstva vplivajo predvsem z ukrepi tržno cenovne in strukturne politike bomo podrobneje predstavili ti dve skupini ukrepov.

Slika 1: Struktura proračunskih izdatkov za kmetijstvo v obdobju 1994-2004 (milijoni

EUR) (Vir: MKGP, KIS)

Izdatki za ukrepe tržno cenovne politike so v obdobju 1994-1998 v povprečju znašali 34% vseh podpor v kmetijstvu. Z uveljavitvijo reforme in prehodom na neposredna plačila na hektar pa so samo v letu 1999 porasle na skoraj 50%. Povečanje sredstev za ukrepe tržno cenovne politike ne pomeni zmanjšanja večnamenske naravnanosti kmetijstva, saj


© DAES 2005

se je s prehodom na neposredna plačila na hektar spremenila tudi vsebina ukrepov. Z različnimi višinami plačil, ki so odvisna od rabe, ob upoštevanju minimalnih okoljevarstvenih kriterijev predstavljajo tudi podporo poseljenosti in ohranjanju kulturne krajine (MKGP, 1998).

Slika 2: Delež izdatkov za posamezne skupine ukrepov kmetijske politike (v %) (Vir:

MKGP, KIS)

Proračunske podpore za ukrepe strukturne politike in politike razvoja podeželja so znašale v obdobju 1994-1998 v povprečju okrog 35% skupnih izdatkov za podporo kmetijstvu. Ta delež je v obdobju 1999-2003 padel na okoli 25%, kar je posledica povečanja izdatkov za ukrepe tržno cenovne politike, leta 2004 pa se je ponovno povečal na 34%.

Ukrepe kmetijske strukturne politike lahko razdelimo na izravnalna plačila in razvojne podpore. Izravnalna plačila so tržno nevtralna, s čemer jim je neposredno priznana večnamenska vloga kmetijstva. V prvem obdobju so za izravnalna plačila namenjali v povprečju 45% vseh sredstev za ukrepe strukturne politike. Od tega je bilo skoraj 95% plačil namenjenih za podpore območjem z omejenimi dejavniki in le 5% za kmetijsko okoljska plačila. Po reformi kmetijske politike se je močno povečal delež kmetijsko okoljskih plačil, ki je v letih 1999-2003 znašal v povprečju 20%, leta 2004 pa že 47%.

Podpore za območja z omejenimi dejavniki so tipičen primer kako se je z spreminjanjem oblike plačil povečevala večnamenska naravnanost ukrepa. V obdobju pred reformo je bilo na območjih z omejenimi dejavniki v celoti v obliki cenovnih dodatkov izplačanih 57,5% vseh plačil, 42,5% pa so bila proizvodno vezana plačila na glavo oziroma hektar. Z reformo so se v letu 2000 pričela izplačevati diferencirana izravnalna plačila na hektar, do katerih so bila upravičena vsa kmetijska gospodarstva, ki imajo zemljišča na seznamu območij z omejenimi možnostmi. Z navedenim prehodom se je bistveno povečala tudi absolutna višina sredstev za ta območja.

Podobno lahko trdimo za ukrepi kmetijsko okoljskega programa, kjer pa je k povečanju večnamenske naravnanosti prispeval predvsem povečan nabor ukrepov. Delež izdatkov za kmetijsko okoljska plačila je v obdobju 1994-1998 znašal manj kot 1% vseh izdatkov za podporo kmetijstvu. Po reformi kmetijske politike se je v obdobju 1999-2003 ta delež povečal na 3%, kar je posledica sprejetja Slovenskega kmetijsko okoljskega programa in


© DAES 2005

večjega nabora ukrepov. Leta 2004, pa je ta delež znašal že skoraj 7%. Po reformi kmetijske politike je največji delež proračunskih podpor pripadel ukrepom ki zmanjšujejo negativni vpliv kmetijstva na okolje (63.9%), za ohranjanje krajine in biotske pestrosti je bilo namenjeno 33% sredstev, izvajati pa so se pričeli tudi ukrepi za varovanje zavarovanih območij (3,1% sredstev za kmetijsko okoljska plačila). Leta 2004 je bilo največ proračunskih podpor za kmetijsko okoljska plačila namenjeno za ukrepe, ki zmanjšujejo negativne vplive kmetijstva na okolje (52,7%), sledila jim je pa skupina ukrepov, ki ohranjajo kulturno krajino in biotsko pestrost (42,6%).

Slika 3: Način in višina izplačil za območja z omejenimi dejavniki (v milijon EUR) (Vir:

MKGP, KIS)

Slika 4: Izdatki za kmetijsko okoljska plačila po posameznih skupinah ukrepov (milijon

EUR) (Vir: MKGP, KIS)


© DAES 2005

Naložbam in prestrukturiranju kmetijstva in živilsko predelovalne industrije ter drugim ukrepom razvoja podeželja je bilo v prvem obdobju namenjenih 54,2 % vseh sredstev strukturne politike. V tem obdobju so se sredstva za ta ukrep vsako leto povečevala in dosegla vrh v letu 1998. V naslednjem obdobju so se proračunske podpore za ta ukrep pričela zmanjševati in letu 2002 se je delež zmanjšal na 45,8%. Leta 2004 so se proračunske podpore za to skupino ukrepov močno povečala, zato se je njihov delež povečal na 57,5% .V prvem obdobju je bilo dve tretjini razvojnih podpor namenjenih za programe celostnega razvoja podeželja, četrtina pa za naložbe na kmetijskih gospodarstvih. V drugem obdobju je bilo za programe celostnega razvoja podeželja, namenjeno skoraj polovica vseh sredstev, naložbe na kmetijskih gospodarstvih so ostale na enaki ravni, močno pa so se povečale naložbe v živilsko predelovalno industrijo (25%). Leta 2004 so naložbe v živilsko predelovalno industrijo znašale 40,2% vseh sredstev, naložbe na kmetijskih gospodarstvih 30,7%, delež programov celostnega razvoja podeželja pa se je zmanjšal na 22,8%.

Slika 5: Višina sredstev za posamezne skupine ukrepov strukturne politike (v milijon EUR)

(Vir: MKGP, KIS)

5 Zaključek Pomen večnamenskosti kmetijstva je slovenska kmetijska politika na ciljni ravni

opredelila že s sprejetjem Strategije razvoja slovenskega kmetijstva v letu 1993. Z ukrepi, ki jih je izvajala v prvem obdobju je poudarjala predvsem ohranjanje proizvodnje in poseljenosti kmetijskega prostora. Reforma kmetijske politike v letu 1999 je namenila pričela namenjati več pozornosti tudi ohranjanju okolja in razvoju podeželja. Povečalo se je število okoljskih ukrepov in obseg sredstev za izravnalna plačila. Z reformo skupne kmetijske politike se povečuje število različnih omejitev za pridobitev neposrednih plačil, s tem pa se posredno povečuje tudi število neproizvodnih funkcij kmetijstva. Povzamemo lahko, da je v prvem obdobju večnamenskost kmetijstva obravnavana predvsem v ciljih kmetijske politike, drugo obdobje predstavlja postopno prilagajanje ukrepov kmetijske politike ciljem večnamenskosti, v tretjem obdobju pa lahko govorimo že o večnamenski naravnanosti kmetijstva v Sloveniji. Ocenimo lahko, da s posameznimi ukrepi v celoti zagotavljamo predvsem proizvodne in okoljske elemente večnamenskosti. Glede na še


© DAES 2005

vedno prisotno depopulacijo na za življenje in gospodarjenje marginalnih območij in stalno zmanjševanje obsega kmetijskih zemljišč pa lahko trdimo, da ukrepi v smislu zasledovanja prostorskih elementov večnamenskosti večinoma niso dovolj učinkoviti. Z uvajanjem novih ukrepov na področju strukturne politike, kjer diverzifikacija dejavnosti na podeželju in razvoj novih delovnih mest pridobivata na pomenu, bo v prihodnosti potrebno v večji meri zasledovati tudi socialne in prostorske elemente večnamenskosti.

6 Seznam virov in literature Strategija razvoja slovenskega kmetijstva. 1992. Ljubljana, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in

prehrano: str. Program nalog in aktivnosti za izvajanje strategije razvoja slovenskega kmetijstva v obdobju 1994-

1996. 1994. Ljubljana, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano: 58 str. Program reforme kmetijske politike 1999-2002. 1998. Ljubljana, Ministrstvo za kmetijstvo,

gozdarstvo in prehrano: 25 str. Program razvoja kmetijstva, živilstva, gozdarstva in ribištva 2000-2002. 1999. Ljubljana, Ministrstvo

za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano: 102 str. Načrt razvoja podeželja 2000-2006. 1999. Ljubljana, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in

prehrano: 81 str. Multifunctionality Towards an Analytcal framework. 2001. Paris. Organisation for economic co-

operation and development: str. 13 Pregled kmetijske politike Slovenija. 2001. Ljubljana. Organizacija za ekonomsko sodelovanje

in razvoj 184 str. Program razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004-2006. Ur.l. RS št. 116/2004 Enotni programski dokument 2004-2006. 2003. Ljubljana, Vlada Republike Slovenije str. 172-197 Volk T., 2004, Utjecaj agrarne politike na razvoj poljuprivrede Slovenije u periodu tranzicije i

uključenja u Evropsku uniju, ponatis doktorske disertacije, Domžale, DAES Safeguarding the multifunctional role of EU agriculture: which instruments?. 1999. Brussel,

European commission. Info paper


© DAES 2005

KOLIKO VEČNAMENSKOSTI KMETIJSTVA PRENESEJO MEDNARODNI TRGI?

Luka JUVANČIČa, Emil ERJAVECb

IZVLEČEK

V razvitih državah raste konsenz o pomenu neproizvodnih funkcije kmetijstva, kot so kakovost in varnost živil, vplivi kmetijstva na naravne vire in oblikovanost krajine, posredni vplivi na poseljenost in zaposlenost. Odprto pa ostaja vprašanje, katere od teh funkcij (katere pogosto opisujemo z enotnim pojmom večnamensko kmetijstvo) nudijo dovolj trdnih argumentov za zaščito kmetijstva in so sprejemljivi za širše mednarodno trgovinsko okolje. S tem vprašanjem se soočamo v pričujočem prispevku. V njem podajamo oceno, glede katerih neproizvodnih funkcij kmetijstva se mednarodne trgovinske partnerice strinjajo, da so lahko predmet neposrednega poseganja države skozi različne mehanizme kmetijske politike. V perspektivi sedanjih multilateralnih trgovinskih pogajanj ni pričakovati načelnega zavračanja politik za podporo večnamenskosti kmetijstva, poudarek je dan zahtevi po tržni nevtralnosti podpor. Ključne besede: večnamensko kmetijstvo, zaščita kmetijstva, mednarodni trgovinski sporazumi.

HOW MUCH AGRICULTURAL MULTIFUNCTIONALITY CAN INTERNATIONAL TRADE BEAR?

ABSTRACT

There is a growing consensus among developed economies about the significance of non-commodity outputs of agriculture, such as its environmenal and spatial impacts, and its contribution towards employment and viability of rural areas. It however remains open, which of these functions (often referred as attributes of multifunctional agriculture) provide plausible arguments for public support towards agriculture and acceptance by international trade partners. The paper attempts to assess, which attributes of multifunctional agriculture are acceptable to international trade partners and can therefore be provided with assisence of agricultural policy mechanisms. In principle, none of the attributes of multifunstional agriculture is contestable in the actual multilateral trade negotiations, as long as support will remain market-neutral. Keywords: multifunctional agriculture, agricultural support, international trade agreements

1 Uvod Dejstvo, da kmetijstvo poleg svoje primarne funkcije - pridelave hrane - predstavlja vir

za oskrbo s številnimi neproizvodnimi outputi, že dalj časa ni več sporna v agrarnoekonomskih razpravah (Durand in Van Huylenbroeck, 2003). Najpogosteje navedeni neproizvodni outputi kmetijstva se nanašajo na: (i) vpliv na oblikovanje krajine


politiko in pravo, 1230 Domžale, Groblje 3; [email protected] b Isti naslov; [email protected]

260 Luka Juvančič in Emil Erjavec

© DAES 2005

in njeno dostopnost, (ii) vpliv na ohranjenost naravnih virov in biološko raznovrstnost, (iii) prispevek k prehranski varnosti, (iv) skrb za dobro počutje domačih živali in (v) prispevek h kulturnemu in zgodovinskemu izročilu. Vse te funkcije najpogosteje opisujemo s skovanko »večnamensko kmetijstvo« (v nadaljevanju članka: VNK).

Resnici na ljubo pa je treba priznati, da navzlic načelnemu strinjanju o neproizvodnih outputih kmetijstva neka splošna definicija VNK ne obstaja. Temu se skuša približati OECD (2001) s svojo »delovno definicijo VNK«, o kateri bo nekaj več govora v nadaljevanju prispevka in predstavlja neke vrste najnižji skupni imenovalec. Številni avtorji se trudijo razširiti razsežnosti razprave o VNK onkraj te delovne definicije (Hagedorn, 2004).

Ob načelnem soglasju o neproizvodnih outputih kmetijstva pa ne moremo mimo ugotovitve, da se teža, ki jo družba daje posameznim od teh funkcij, močno spreminja v času in prostoru (Mahé, 2001). Tako v Evropi tradicionalno več pozornosti namenjamo vprašanjem poseljenosti podeželja in ohranjanju krajinskih značilnosti, v zadnjem času pa je pozornost javnosti usmerjena tudi v vprašanja kakovosti in raznovrstnosti prehranskih izdelkov. Izhajajoč iz tega zato niti ni presenetljivo, da obstajajo precejšnja razhajanja glede vprašanja, ali naj se v imenu zaščite neproizvodnih funkcij kmetijstva aktivno angažira tudi država z vzvodi kmetijske politike.

Vprašanja o utemeljenosti podpor v kmetijstvu, povezanih z neproizvodnimi outputi te dejavnosti se niso pojavljala na urniku multilateralnih pogajanj o kmetijskih trgih vse do 1990-ih. Deloma so se bila ta vprašanja prvič zajeta v besedilu Marakeškega sporazuma o kmetijstvu, dejansko pa so postala predmet mednarodnih trgovinskih pogajanj šele v »milenijskem« pogajalskem krogu v okviru Svetovne trgovinske organizacije.

Slovenija je dodobra integrirana v globalni trgovinski prostor in kmetijstvo pri tem ni izjema. V pogajanjih o nadaljnji liberalizaciji mednarodne trgovine nastopa kot del trgovinskega bloka EU. Le-ta daje vprašanjem neproizvodnih outputov kmetijstva precejšen pomen, kar je razvidno tudi v strukturi ukrepov kmetijske politike in vezanosti transferjev javnih sredstev na neproizvodne funkcije kmetijstva (koncept navzkrižne skladnosti). Slovenija je z ambiciozno zastavljenim sklopom ukrepov za razvoj podeželja (MKGP, 2004) implicitno nakazala, da je povpraševanje po neproizvodnih funkcijah kmetijstva visoko. Skrb za nekatere javne dobrine, ovrednotene in izplačane v obliki okoljskih in krajinskih plačil postajajo vse pomembnejše tudi v strukturi prihodkov kmetijskih gospodarstev. Vprašanj, povezanih s prihodnostjo vključevanja koncepta VNK v mehanizme kmetijske politike zato ne gre gledati kot nekaj abstraktnega, saj nas še kako močno zadevajo.

V pričujočem prispevku se bomo osredotočili na vprašanje, v kolikšni meri bodo k doseganju večjega soglasja med državami o pomenu neproizvodnih outputov kmetijstva in njihove zaščite z ukrepi kmetijske politike prispevala mednarodna trgovinska pogajanja v okviru Svetovne trgovinske organizacije (v nadaljevanju: STO). Pri tem si v oporo zastavljamo naslednja raziskovalna vprašanja:

a) Ali koncept VNK prenese kritično ekonomsko presojo? Ali pa gre dejansko samo za politični konstrukt, katerega obstoj moramo agrarni ekonomisti »po službeni dolžnosti« upravičiti?

b) Glede pomena katerih neproizvodnih outputov kmetijstva lahko pričakujemo višjo raven konsenza med državami?

c) Ali se države dejansko vključujejo v zagotavljanje neproizvodnih funkcij kmetijstva? Če da - kako in koliko?

d) V kolikšni meri podpore VNK krojijo oblikovanje kmetijskih politik in mednarodnih trgovinskih pogajanj na področju kmetijstva?

V prispevku skušamo vsaj deloma odgovoriti na zgoraj zastavljena vprašanja. Začenjamo s prikazom teoretičnih ozadij večnamenskega kmetijstva in z ekonomskimi koncepti, ki utemeljujejo ta pojem. Nadaljujemo z navedbo teoretičnih načel, ki naj bi jih

Koliko večnamenskosti kmetijstva prenesejo mednarodni trgi? 261

© DAES 2005

države uporabljale pri podpori VNK. Temu ob bok postavljamo pregled značilnih praks kmetijskih politik v nekaterih državah. Jedro prispevka seveda namenjamo vprašanju, v kolikšnem obsegu so vprašanja VNK zajeta v aktualnem krogu pogajanj o mednarodni kmetijski trgovini v okviru STO. Zaključujemo z oceno, v kolikšnem obsegu bo na politike v podporo VNK dejansko vplival potek multilateralni trgovinskih pogajanj in v kolikšni meri bo opazen vpliv notranjepolitičnih dejavnikov.

2 Teoretična ozadja večnamenskosti kmetijstva

2.1 Povezanost proizvodnje V razpravi o proizvodnih in neproizvodnih outputih kmetijstva se je potrebno zavedati,

da le-ti pogosto nastopajo v okviru enega samega proizvodnega sistema. Čeprav nekateri od teh outputov niso nujno rezultat kmetijske proizvodnje (npr. poseljenost, zaposlenost na podeželju), pa si po drugi strani ne moremo predstavljati kmetijske proizvodnje, ki ne bi imela mnogovrstnih (proizvodnih in neproizvodnih) outputov. Mnogovrstnost outputov kmetijstva postane še laže razumljiva, ob upoštevanju dejstva, da je proizvodni proces v kmetijstvu neposredno povezan z ekosistemi, v katerih se odvija, ter prostorom, delom in kapitalom, ki ga uporablja.

Za poenostavljen shematski prikaz medsebojne povezanosti med različnimi inputi in outputi v kmetijskih proizvodnih sistemih povzemamo shemo, kot jo predlaga Vatn (2002).

Slika 1: Povezave med mnogovrstnimi inputi in outputi v kmetijskih proizvodnih sistemih

(povzeto po Vatnu, 2002)

Zgoraj prikazana shema ločuje med dvema vrstama vložkov v proizvodnjo: med takimi, ki so lahko predmet tržne menjave (x1) in takimi, s katerimi trgovanje ni mogoče (x2). Za slednje velja, da so lokalno značilni in imajo nekatere atribute javnih dobrin (npr. voda in zrak). Tudi zemljišča so v tej shemi uvrščena v kategorijo vložkov, ki niso predmet tržne menjave. Takšno umestitev lahko argumentiramo s tem, da odločanje o alternativnih rabah zemljišč lahko poteka znotraj kmetijskega gospodarstva in zato ne vključuje tržne menjave.

Proizvodni vložki (inputi) so uporabljeni v procesu proizvodnje. Outputi, ki pri tem nastajajo, so spet lahko predmet tržne menjave (y) ali pa ne in jih kot take lahko razvrščamo med (pozitivne ali negativne) eksternalije ali med javne dobrine.

b

Proizvodni sistemi in metode

Proizv. inputi, so predmet tržne menjave (x1): gnojila, krma,…

Proizv. vložki, niso predmet tržne menjave (x2): zemljišča, voda,

Outputi - privatne dobrine (y)

Outputi - javne dobrine; +/- (z)

a


© DAES 2005

Outputi so lahko medsebojno povezani, komplementarni ali pa si med seboj konkurirajo. Za medsebojno povezanost med outputi je značilno, da proizvajalec ne more vsakemu (tržnemu ali netržnemu) outputu posebej pripisati, koliko inputov je bilo vključenih v njegovo proizvodnjo. V primeru komplementarnih outputov je proizvodnja neke dobrine neposredno vključena v proizvodni proces druge, njej komplementarne dobrine. Za komplementarnost outputov je značilno, da je izvedljiva do točke, kjer dva outputa začneta konkurirati za isti input.

Povratna zveza med outputi in inputi je razvidna v tem, da z našo proizvodnjo lahko (pozitivno ali negativno) vplivamo na stanje netržnih inputov (kar je na shematskem prikazu označeno s puščicama a in b).

Povezave med tržnimi in netržnimi outputi kmetijstva in zgoraj omenjene povratne zveze med inputi in outputu je potrebno gledati tudi v dinamičnem kontekstu (OECD, 2001). Na razmerje med proizvodnimi in neproizvodnimi outputi lahko odločilno vpliva intenzivnost kmetijske proizvodnje. Nove informacije, tehnologije in izkušnje lahko vplivajo na proizvodni proces in s tem tudi na razmerja med različnimi inputi in outputi. Stopnja povezanosti med proizvodnimi dejavniki in med outputi ter razmerja med njimi so v stalnem spreminjanju.

2.2 Privatne in javne dobrine Z neproizvodnimi outputi kmetijske proizvodnje praviloma (pozitivno ali negativno)

vplivamo na blaginjo nekoga drugega, torej jih lahko uvrstimo med proizvodne eksternalije. Za eksternalije je značilno, da je Pareto učinkovita razporeditev omejenih virov mogoča le ob jasno opredeljenih lastniških ali upravljavskih razmerjih in nizkih transakcijskih stroških pogajanj med akterji (Varian, 1996).

Za številne neprizvodne outpute kmetijstva lahko ugotovimo, da je njihova raba pogosto nerivalska1 in neizključljiva2 . To pa je že značilnost javnih dobrin. Ekonomska teorija nas uči, da je zaradi nezmožnosti tržnega zagotavljanja javnih dobrin v družbeno učinkovitem obsegu pogosto potrebna aktivna vloga države (Varian, 1996).

Romstad in sod. (2000) ugotavljajo, da na področju javnih dobrin v kmetijstvu vlada precejšnja konceptualna (in s tem tudi pojmovna) zmeda. Natančneje, javne razprave na temo javnih dobrin v kmetijstvu navadno ne razločujejo med dobrinami, ki bi lahko potencialno bile predmet tržne menjave in med dobrinami, pri katerih to ni mogoče. Predlagajo nekoliko sistematičnejši okvir umeščanja dobrin glede na stopnjo njihove rivalskosti in izključljivosti (Slika 2).

Stopnja izključljivosti Visoka Nizka

Visoka Privatne dobrine Skupni viri (npr. vodni viri)

Tržna menjava: - verjetna učinkovitost

Tržna menjava: - učinkovitost malo verjetna

Stop

nja

riv

alst

va

Nizka Klubske dobrine (prave) javne dobrine

Slika 2: Dobrine glede na stopnjo rivalstva in izključljivosti (po Romstad in sod., 2000)

1 Potrošnja neke dobrine je rivalska, če potrošnja te dobrine s strani ene osebe onemogoča potrošnjo te

iste dobrine drugi osebi. 2 Potrošnja neke dobrine je izključljiva, če neka oseba lahko učinkovito prepreči (ali omeji) drugim osebam

dostop do te dobrine.


© DAES 2005

Razvrščanje proizvodnih in neproizvodnih outputov kmetijstva po zgornji shemi je koristen pripomoček pri ugotavljanju o možnostih in učinkovitosti njihove vključitve v tržno menjavo. Kot je razvidno iz gornje sheme, je stopnja izključljivosti odločilnega pomena pri odločanju o (ne)učinkovitosti tržnega razporejanja dobrin: bolj ko je neka dobrina izključljiva, večja je verjetnost, da bo njeno razporejanje na podlagi tržne menjave učinkovito.

Vendar pa razvrstitev dobrin po zgoraj opisanem konceptu ni vedno tako enoznačna in enostavna. To še posebej velja za kmetijsko pridelavo. Le-ta lahko hkrati vpliva npr. na rabo zemljišč (kulturno krajino), njihovo dostopnost in možnost estetskega uživanja ob pogledu na krajino. Če je v nekaterih primerih mogoče omejiti dostop, pa je praktično nemogoče omejiti užitek ob pogledu na krajino. Iz tega preprostega primera lahko izpeljemo ugotovitev, da so za outpute kmetijske proizvodnje pogosti atributi javnih dobrin; nekateri outputi so nerivalski, nekateri so neizključljivi, nekateri pa (deloma ali v celoti) ustrezajo obema osnovnima kriterijema za uvrstitev med javne dobrine. Na podlagi te ugotovitve lahko naprej izpeljemo, da nekaterih neproizvodnih outputov ne moremo učinkovito razporediti s tržno menjavo, kaj šele posredno preko tržne menjave outputov kmetijstva, ki so privatne dobrine.

3 Pomen VNK v kmetijski politiki

3.1 Načela pri načrtovanju politik za podporo VNK Nekatere države aktivno posegajo v organizacijski in proizvodni ustroj kmetijstva z

(zgolj deklarativno izraženim ali pa dejanskim) namenom ohranjanja družbeno zaželene ravni neproizvodnih funkcij, ki jih zagotavlja kmetijstvo. Eden od pogosto uporabljenih ekonomskih argumentov podpori VNK je v povezanosti med proizvodnimi in neproizvodnimi outputi kmetijstva (npr. obdelanostjo krajine, poseljenostjo podeželja, ohranjanjem zaposlitev na podeželju). Izhajajoč iz te predpostavke naj bi se podpore osnovni kmetijski proizvodnji odrazile tudi v zagotovitvi neproizvodnih outputov kmetijstva. Če proizvodnja privatnih dobrin vključuje hkratno proizvodnjo javnih dobrin (povezanost), standardni model primerjalnih prednosti in iz njih izhajajočih prednosti trgovanja ne zadošča več (Vatn, 2002).

Drugi pogosto uporabljani argument podpori VNK je, da mednarodna trgovina z živežem, temelječa izključno na načelih proste trgovine in konkurenčnih prednosti, ne upošteva vrednosti lokalnih neproizvodnih outputov, zaradi česar obstaja tveganje negativnih skupnih blaginjskih učinkov (Jervell in Jolly, 2003). Vatn (2002) nadalje utemeljuje, da se »situacije, ko so v proizvodnjo hkrati vključene tako privatne kot javne dobrine in kjer so transakcijski stroški pozitivni, nujno odrazijo tudi v izkrivljanju trgov«. OECD (2001) je glede tega vprašanja mnenja, da prevelika zaskrbljenost glede lokalnih negativnih posledic zaradi sprememb v kmetijski proizvodnji ni na mestu, ne odreka pa pravice državam do izvajanja regionalno ali lokalno specifičnih ukrepov za ohranjanje neproizvodnih funkcij kmetijstva.

Splošne ugotovitve o načinih upravljanja z eksternalijami in javnimi dobrinami ter poznavanje možnosti in omejitev, ki jih imamo pri oblikovanju politik za podporo VNK, lahko strnemo v nekaj priporočil.

Vsekakor velja upoštevati standardni priporočili v situacijah hkratne proizvodnje privatnih in javnih dobrin:

a) za obseg proizvodnje, porabe in izmenjave privatnih dobrin naj poskrbi trg sam; b) zagotavljanje javnih dobrin naj poteka z usmerjenimi in proizvodno nevezanimi

ukrepi.


© DAES 2005

Pri načrtovanju ustreznih ukrepov za podporo VNK je priporočeno »klasično« načelo teorije gospodarske politike (Tinbergen, 1967), ki narekuje, da mora biti število ukrepov večje ali enako številu opredeljenih ciljev. Doseganje tega načela v praksi ni enostavno, saj je potrebno najti ravnotežje med pogosto nasprotujočimi si cilji kmetijske politike.

V operativnem smislu je za nosilce odločanja učinkoviteje, da se osredotočijo na manjše število ciljev VNK (denimo samo na neproizvodne outpute kmetijstva, ki so v neposredni povezavi z osnovno kmetijsko proizvodnjo). S tem se izognemo nezaželenim antagonizmom v učinkih politik. Po drugi strani pa je načrtovanje in izvajanje ciljno zasnovanih ukrepov bistveno zahtevnejše, ker zahteva kakovostnejšo informacijsko, organizacijsko in administrativno podporo in je povezano z visokimi transakcijskimi stroški (Romstad in sod., 2000).

Nosilci odločanja se neredko znajdejo v skušnjavi, da bi z enim ukrepom skušali slediti več ciljem. Tipičen primer za tako ravnanje je omejitev inštrumentarija kmetijske politike na ukrepe tržno-cenovne zaščite, saj imajo tudi ti vpliv na nekatere funkcije VNK, kot npr. na zaposlenost, standard pridelovalcev in podobno. Tudi transakcijski stroški so nižji. Ima pa seveda tak pristop lahko negativne posledice na druge elemente VNK (npr. okolje), da o negativnih posledicah na mednarodno trgovino sploh ne govorimo. Če bi govorili o »dobri praksi« v vodenju politik za podporo VNK, bi lahko s tem v zvezi

izpostavili naslednja načela: a) doseganje ciljev, vezanih na proizvodne in neproizvodne funkcije kmetijstva, naj

bo stroškovno učinkovito; b) pri tem je potrebno upoštevati tako posredne kot tudi neposredne stroške politik; c) z vpetostjo v mednarodno trgovino je vse pomembneje tudi, da upoštevamo

možne finančne in širše mednarodne blaginjske učinke politik.

3.2 Politike za podporo VNK v praksi Do sedaj smo si vprašanja o smiselnosti, obsegu in načinih, kako države skrbijo za

ohranjanje »proizvodnih« in »neproizvodnih« funkcij kmetijstva, ogledali zgolj iz teoretičnega vidika. Zdaj pa si nekoliko obliže oglejmo, kakšen je pomen koncepta VNK v praktičnem svetu kmetijske politike.

Pregled lahko začnemo z ugotovitvijo, da ima vključevanje koncepta VNK v ukrepe kmetijske politike kljub svoji razmeroma kratki življenjski dobi (pogosteje se z njim srečujemo zadnjih 15 let) za sabo že kar bogato zgodovino uporab, pa tudi zlorab. Ugotovitev lahko podkrepimo s prikazom slike, ki predstavlja razlike med nekaterimi izbranimi državami članicami OECD v obsegu zaščite v kmetijstvu in strukturi ukrepov kmetijske politike v različnih državah (Slika 3). Pri tem je uporabljen standardni način prikazovanja z uporabo odstotnega koeficienta PSE (Producer Support Estimate).3

Slika 3 nazorno kaže, da se izbrane države med seboj izrazito razlikujejo v skupnem obsegu podpor kmetijstvu, implicitno s tem pa tudi v obsegu podpor za VNK. Prav tako lahko ugotovimo, da se je med letoma 1992 in 2002 (torej pred zaključkom pogajanj urugvajskega kroga GATT in za njim) struktura ukrepov kmetijske politike izrazito spremenila. Iz slike je pa je razvidno tudi, da v strukturi podpor kmetijstvu še vedno povsod prevladujejo ukrepi, ki so najbolj tržno izkrivljajoči (torej tržno-cenovna zaščita). Po drugi strani pa vidimo - predvsem na primerih Evropske unije in Švice - da se je v zadnjem desetletju močno okrepila skupina ukrepov, ki niso neposredno vezani na obseg

3 Za osnovno informacijo ali osvežitev spomina bi lahko za silo zadoščala obrazložitev, da nam odstotni

koeficient PSE kaže, kolikšen odstotek vrednosti celotne kmetijske proizvodnje pripisujemo implicitni in eksplicitni zaščiti s strani kmetijske politike.


© DAES 2005

proizvodnje in so vrhu tega tudi pogosto - vsaj na deklarativni ravni - vezani na zagotavljanje »neproizvodnih« storitev kmetijstva.

Zgodovinsko gledano so cilji, povezani z dohodki v kmetijstvu vedno zavzemali osrednje težišče pri načrtovanju ukrepov kmetijske politike (Hill, 2000). Kot lahko opazujemo iz zgoraj omenjenih primerov EU in Švice, se je težišče vsaj deloma preselilo tudi v odpravljanje tržnih napak, povzročenih zaradi eksternalij in javnih dobrin oziroma atributov VNK. Mnenja, v kolikšni meri gre pri prenosu kmetijske zaščite iz tržno-cenovne (in proizvodno vezane) na proračunsko (in proizvodno nevezano) zaščito samo za kozmetično spremembo dohodkovne politike v kmetijstvu in v kolikšni meri gre dejansko tudi za plačevanje netržnih storitev kmetijstva, se izrazito polarizirajo. Rezultati empiričnih raziskav v večini primerov ugotavljajo, da je koncept VNK pogosto uporabljen za argumentacijo politik, ki so neučinkovite, katerih namen je pogosto prenos blaginje na določeno interesno skupino, ki izkrivljajo mednarodne tržne razmere in ki zavirajo blagovno menjavo (Latacz-Lohmann in Hodge, 2001). Implicitno tem ugotovitvam v prid govori tudi dejstvo, da so se klubu ti. »prijateljic VNK« priključile praktično vse največje svetovne agrarne protekcionistke, kot so Norveška, Japonska in Južna Koreja.

0

1020

30

40

5060

70

80

1992

2002

1992

2002

1992

2002

1992

2002

1992

2002

1992

2002

Avstralija NovaZelandija

ZDA EU Švica Japonska

% P

SE

Ostalo (zmanjšana raba inputov, pravice pret. obdobja)Neposredna plačila (na ha, glavo)Tržno-cenovne podpore, plačila inputov

Slika 3: Zaščita kmetijstva (izražena v % PSE) v izbranih državah, 1992-2002 (Vir

podatkov: OECD, 2004)

Ob ponazoritvi podpor kmetijstvu in njegovih večnamenskih funkcij na globalni (in za naše razmere temu primerno abstraktni) ravni si oglejmo še nam bolj znano prakso kmetijske politike v državah EU. Na sliki 4 predstavljamo primerjavo v strukturi ukrepov SKP s področja razvoja podeželja med »starimi« državami članicami EU in Slovenijo. Za to skupino ukrepov SKP lahko trdimo, da predstavljajo glavno ogrodje podpor za VNK v državah članicah Skupnosti. Zaradi večje preglednosti smo ukrepe za razvoj podeželja razvrstili v tri vsebinsko sorodne skupine: (i) okoljska in krajinska plačila, (ii) podpore za prestrukturiranje in boljšo konkurenčnost v agroživilstvu in (iii) druge podpore, namenjeno predvsem celovitemu razvoju podeželja.

Kaj lahko opazimo? Kar verjetno najbolj bode v oči, so velike razlike v strukturi porabe sredstev za razvoj podeželja. Poleg relativnih sprememb v strukturi porabe po posameznih namenih politike razvoja podeželja lahko s pomočjo dodatnih virov (Evropska komisija,


© DAES 2005

2003; Mantino, 2003) ugotovimo tudi, da se države članice med seboj izrazito razlikujejo tudi v absolutnih zneskih podpor na ha kmetijskih zemljišč ali na kmetijsko gospodarstvo. Resnici na ljubo je treba priznati, da se EU navzven sicer kaže kot monoliten blok zaščitnikov večnamenskih vlog kmetijstva, navznoter pa se sooča z opaznim razkorakom v izvajanju ukrepov v prid VNK.

Slika 4: Struktura ukrepov za razvoj podeželja - primerjava med EU-15 (2001-2006) in

Slovenijo (2004-2006) (povzeto in dopolnjeno po Schmidu in Sinabellu, 2004)

Pojasnila za tako velika odstopanja lahko iščemo v več smereh. Ekonomsko najbolj utemeljen (verjetno pa tudi najbolj naiven) odgovor bi bil, da je to odraz izrazitih razlik v družbenem vrednotenju neproizvodnih outputov kmetijstva med državami članicami. Drugo možno pojasnilo bi lahko bilo, da so razlike v obsegu ukrepov in namenjenih javnih sredstev odraz izrazitih razlik med državami v obsegu eksternalij in javnih dobrin, povezanih z neproizvodnimi outputi kmetijstva. Ne bi pa bilo prav, da se pri argumentaciji razlik izognemo tudi politični realnosti. Glede na dejstvo, da razvoj podeželja predstavlja poleg strukturnih skladov edini vir porabe proračunskih sredstev EU, ne gre izključiti tudi bolj prozaičnih razlag; razlike bi lahko deloma pojasnjevali tudi z oportunističnimi cilji držav članic, da si s temi plačili izboljšujejo javnoplačilno bilanco s proračunom Skupnosti.

4 »Milenijski krog« pogajanj STO in koncept VNK

4.1 Začetki / Izhodišča Vprašanja, povezana z »neproizvodnimi« funkcijami kmetijstva, so se prvič znašla na

pogajalski mizi ob zapiranju »Urugvajskega kroga« pogajanj GATT. Ob sklepu teh pogajanj (Marakeški sporazum o kmetijstvu) je bilo dogovorjeno, da bo vprašanje neproizvodnih funkcij kmetijstva predstavljalo eno od petih vsebinskih področij naslednjih multilateralnih trgovinskih pogajanj v okviru STO. To se je dejansko tudi zgodilo. Poleg vsebinskih področij, kot so (i) izboljšanje dostopa na trge, (ii) ukinitev ali zmanjšanje izvoznih podpor, (iii) znižanje domače zaščite kmetijstva, (iv) posebne obravnave držav v

0102030405060708090

100

B DK D GR E F IRL I LUX NL A P FIN SWE UK EU-15

SLO

Okoljska in krajinska plačila Prestrukturiranje/konkurenčnost

Razvoj podeželja/izven kmetijstva


© DAES 2005

razvoju (GATT, 1994), se je med ključnimi področji pogajanj na področju kmetijstva uvrstilo področje ti. »netržnih zadev, povezanih s kmetijstvom«, kamor so zajeti elementi VNK (Agra Europe, 2001).

Pogajanja »Milenijskega kroga« naj bi se začela z ministrsko konferenco decembra 1999 v Seattlu, vendar so zastala že na začetku. Vzroke temu lahko pripišemo različnim dejavnikom. Med pomembnejšimi lahko izpostavimo čakanje na izhodišča glavnih akterk prejšnjega kroga pogajanj, ZDA in EU. Dinamika pogajanj se je lahko nekoliko pospešila šele s sprejemanjem »Farm Bill-a« v ZDA leta 2002 in srednjeročnimi reformami SKP, sprejetimi leta 2003. Do prve pospešitve dinamike pogajanj pa je prišlo že nekaj prej, na ministrski konferenci novembra 2001 v Dohi, kjer so se sodelujoče države odločile, da zaenkrat pogajanja potekajo zgolj v skrčenem obsegu. Dosežen je bil sporazum, po katerem naj bi se pogajanja zaenkrat osredotočila na tri glavne točke (Agra Europe, 2002):

a) izboljšanje dostopa na trge b) zmanjšanje (s ciljem postopne ukinitve) vseh vrst izvoznih spodbud c) »znatno« znižanje tržno izkrivljajočih podpor (ob upoštevanju »netržnih zadev«,

kamor so med drugim zajeta tudi vprašanja, povezana z VNK). Do ponovnega zastoja pogajanj je prišlo na ministrskem zasedanju v Cancunu

(decembra 2003), ko se države niso mogle dogovoriti praktično o ničemer. Neposredni vzrok za propad pogajanj so bila nesoglasja, povezana z vprašanji trgovanja in investicij, konkurenčne politike, transparentnosti javnih naročil in odpiranja trgov (ti. »singapurski paket«). Pogajalska stališča pa so bila močno vsaksebi tudi na področju kmetijstva, tako da se tudi ob doseženem soglasju o vprašanjih »singapurskega paketa« verjetno ne bi mogli nadejati pogajalskega napredka. Tudi sicer v osnutku sporazuma ministrskega zasedanja v Cancunu vprašanje »netržnih zadev« oz. VNK praktično ni bilo omenjeno. Posredno se je pojavilo samo v povezavi z geografskimi poimenovanji (Evropska komisija, 2005).

Sledilo je obdobje intenzivnega usklajevanja na ravni delovnih skupin (s 1.1.2004 je tudi zapadla »mirovna klavzula« Marakeškega sporazuma o kmetijstvu), rezultat česar je bil sporazum, sprejet na generalni skupščini STO v Ženevi. Sporazum nakazuje ključna področja pogajanj, ki so v svojem obsegu še manj ambiciozna, kot je bilo načrtovano v sporazumu iz Dohe. Pogajalska energija naj bi bila zaenkrat osredotočena na vprašanja povečanja dostopa na trge, znižanja domače zaščite trgov, znižanja (ukinitve?) izvoznih spodbud in revizije ter morebitne redefinicije ukrepov »modrega paketa« in »zelenega paketa« ukrepov kmetijske politike (Evropska komisija, 2005).4

Na delovni ravni je bil torej avgusta 2004 v Ženevi sprejet okvirni sporazum. Na podlagi tega sporazuma lahko komentiramo, da pričakovani napredek v trgovinskih pogajanjih na področju kmetijstva ne bo ravno spektakularen. Tudi časovni okvir pogajanj se bo kvečjemu podaljšal. Viri navajajo (Agra Europe, 2005), da ni pričakovati, da bi prišlo do uspešnega zaključka pogajanj še v letošnjem letu (ministrsko zasedanje bo decembra 2005 v Hongkongu).

Pomembno področje razhajanj se kaže v delu pogajanj na področju TRIPS (trade-related aspects of intelectual property rights), ki se nanaša na prehranske izdelke z geografskim poimenovanjem. Gre za področje, kjer so interesi EU izraziti. Zato je pričakovati, da bo Skupnost temu področju pogajanj v nadaljevanju namenjala veliko pozornosti in pogajalske energije.

4 Po določilih Marakeške pogodbe GATT (GATT, 1994) so instrumenti kmetijske politike uvrščeni v tri

skupine ukrepov: 'rumeni paket', ki vsebuje tržno najbolj izkrivljajoče ukrepe kmetijske tržno-cenovne politike, 'modri paket', kamor so vključeni pogojno dovoljeni ukrepi in 'zeleni paket', s priporočenimi, tržno nevtralnimi ukrepi.


© DAES 2005

Glavnina pogajanj pa bo vendarle osredotočena na vprašanja povečanja prostega dostopa na trge in s tem povezanimi pritiski na ukinitev izvoznih spodbud in znižanje uvoznih dajatev za kmetijske proizvode. Redefinicija ukrepov »zelenega« in »modrega paketa« je izjemno občutljivo področje, pričakovati je, da bodo pogajanja v okviru teh vprašanj potekala na visoki tehnični ravni.

4.2 Področje »netržnih zadev, povezanih s kmetijstvom« (VNK) V mednarodni pogajalski areni je dialog osredotočen na vprašanje, ali in v kolikšnem

obsegu smejo države z ukrepi kmetijske politike podpirati tudi neproizvodne outpute kmetijstva. To vprašanje je osredotočeno v poglavju pogajanj STO, ki se nanaša na »netržne zadeve, povezane s kmetijstvom«.

Iz pogajalskih stališč glavnih akterk v kmetijskih pogajanjih tokratnega kroga STO pogajanj lahko razberemo, da obstaja nek osnovni konsenz o priznavanju pomena neproizvodnih outputov kmetijstva. Opazna pa so izrazita razhajanja v vprašanju, katere so najprimernejše politike za doseganje ciljev, vezanih na večnamenske funkcije kmetijstva. Nekatere države (Norveška, Švica, Japonska, pa tudi EU) si prizadevajo za kar največjo fleksibilnost pri oblikovanju nacionalnih kmetijskih politik. Te države (pogajalske nasprotnice so jim obesile nadimek »prijateljice večnamenskosti«) zagovarjajo stališče, da so proizvodno vezana plačila potrebna zaradi neposredne povezanosti med proizvodnjo kmetijskih proizvodov in javnih dobrin. Države zagovornice proste trgovine v kmetijstvu (skupina Cairns5 in ZDA) nasprotno zagovarjajo stališče, da VNK ne more biti zadosten argument za ohranjanje proizvodno vezane zaščite. Po njihovem se ukrepi za podporo VNK lahko izvajajo le pod strogimi pogoji »zelenega paketa« tržno neizkrivljajočih ukrepov kmetijske politike. Hkrati se pojavljajo tudi težnje po dodatni zaostritvi pogojev za uvrstitev ukrepov kmetijske politike v »zeleni paket« (Mahé, 2001).

Stališča EU glede vprašanj, povezanih z večnamenskim kmetijstvom, niso med najbolj radikalnimi in so poleg tega tudi precej ambivalentna. Obseg in vsebina ukrepov, ki jih Skupnost vključuje v skupni pravni okvir za področje razvoja podeželja, se ne spreminjata bistveno, je pa vidno intenzivnejše povezovanje te politike z načelom večnamenskosti kmetijstva. Evropska unija povezuje svoje stališče glede večnamenskih funkcij kmetijstva z zagovarjanjem Evropskega modela kmetijstva. Izhodišča tega modela so, da vloga kmetijstva ni omejena zgolj na proizvodnjo zdrave in kakovostne hrane, ampak vključuje tudi cilje ohranitve naravnih virov, skrbi za ohranjanje obdelane krajine, poseljenosti in delovnih mest na podeželju.

Ob pogledu na strukturo porabe v okviru SKP je morda najbolj paradoksalno, da se prizadevanje za ti. Evropski model kmetijstva ne odraža neposredno tudi v strukturi porabe sredstev. Neposredna plačila in tržno-cenovna zaščita v okviru skupnih tržnih ureditev še vedno predstavljajo glavnino javnofinančne porabe. Področju razvoja podeželja je tako še vedno namenjenih samo okrog 10 odstotkov sredstev (Evropska komisija, 2003). Pa tudi ob pogledu na strukturo ukrepov razvoja podeželja v EU (glej Sliko 4) lahko vidimo, da je najmanjši delež javnih sredstev namenjen ukrepom, ki se nanašajo na širše področje razvoja podeželja (diverzifikacija dohodkov, razvoj nekmetijskih dejavnosti) in so kot taki videti najmanj sporni v smislu razvojne naravnanosti in tržno neizkrivljujočih učinkov. To dejstvo kaže na očitno razhajanje med deklariranimi cilji SKP na področju razvoja podeželja in med dejansko izbranimi ukrepi. V pogajanjih z mednarodnimi trgovinskimi partnericami to Skupnosti seveda manjša njeno kredibilnost na področju podpor VNK (»netržnih zadev, povezanih s kmetijstvom«).

5 Skupina Cairns je koalicija 17 držav (Argentina, Avstralija, Bolivija, Brazilija, Kanada, Čile, Kolumbija,

Kostarika, Gvatemala, Indonezija, Malezija, Nova zelandija, Paragvaj, Filipini, JAR, Tajska in Urugvaj). Države so pomembne kmetijske izvoznice, prizadevajo si za sprostitev mednarodne trgovine s kmetijskimi proizvodi.


© DAES 2005

5 Zaključki Napovedi glede nadaljnjega vključevanja neproizvodnih funkcij kmetijstva v

mehanizme skupne kmetijske politike EU so seveda precej nehvaležne. Vendar pa imamo na razpolago kar nekaj informacij, ki omogočajo vsaj »kvalificirano ugibanje«.

Verjetno je, vsaj za časovno obdobje naslednje finančne perspektive EU (2007-2013), pomembnejše dogajanje v notranjem okolju. Srednjeročna reforma SKP (2003) in sprejemanje skupne zakonodaje na področju politike razvoja podeželja kažeta na izrazit zasuk prioritet javnosti v smeri večje tržne naravnanosti in konkurenčnosti agroživilstva. Na drugi strani pa je jasno razvidna tudi zavezanost neproizvodnim ciljem kmetijstva, kot so skrb za kakovost in varnost hrane, varovanje naravnih virov in trajnostnega gospodarjenja s prostorom.

Nekaj ambivalentnosti povzroča načrtovani postopni prehod na proizvodno popolnoma nevezana plačila v okviru prvega stebra (t.i. skupnih tržnih ureditev) SKP. Enotno plačilo na kmetijo, ki naj bi se uveljavilo do konca naslednje finančne perspektive v vseh državah članicah, naj bi temeljila na »zgodovinskih pravicah« kmetij do neposrednih plačil in nimajo nobene povezave s storitvami večnamenskega kmetijstva. Edini element, ki vsaj deloma vključuje družbeno zaželene neproizvodne funkcije kmetijstva je pogojenost neposrednih plačil z načeli navzkrižne skladnosti.

Na področju politike razvoja podeželja lahko pričakujemo nadaljevanje razkoraka med državami članicami v obsegu in vsebini ukrepov. Največji obseg ukrepov bo še vedno namenjenih postorski in okoljski razsežnosti VNK, njihovo izvajanje pa bo, glede na omejen obseg proračunskih sredstev Skupnosti za ta namen, verjetno še naprej bolj razširjeno v »bogatejših« državah članicah.

Zunanje okolje, katerega glavni katalizator je dogajanje na mednarodnih trgovinskih pogajanjih v okviru STO, vsaj v srednjeročnem obdobju verjetno ne bo igralo tako odločilne vloge pri morebitnih dodatnih poudarkih na zaščiti neproizvodnih funkcij kmetijstva. Iz dosedanjih dogajanj na tem področju je razvidno, da je glavnina pogajalske energije usmerjena v druga vprašanja, in sicer predvsem v izboljšanje dostopa na trge in zmanjšanje izvoznih podpor. Večnamenskost kmetijstva nima nobene posebne teže pri argumentaciji za nadaljevanje tržno izkrivljajočih podpor kmetijstvu, kar so najbolj jasno dale vedeti ZDA. S tem, ko so se ZDA v novem »Farm Bill-u« odločile za vrnitev k nekaterim tržno izkrivljajočim ukrepom, so dale dovolj jasno sporočilo svojim trgovinskim partnericam, da jim ni treba biti preveč inventiven pri zaščiti kmetijskih trgov.

Odgovor na vprašanje iz naslova se torej glasi: mednarodni trgi si lahko privoščijo točno toliko večnamenskosti kmetijstva, kolikor so ga posamezne države voljne plačati. Razen jasno izraženih zahtev mednarodnih trgovinskih partneric po tržni nevtralnosti podpor VNK odločanje o upravičenosti in obsegu le-teh praktično v celoti ostaja suverena pravica držav samih.

Upravičeno pa lahko pričakujemo, da bo v prihodnosti še pomembnejša jasna ekonomska argumentacija neproizvodnih storitev kmetijstva in večja ciljna usmerjenost ukrepov. Motivi za bolje argumentirano in jasno razčlenjeno podporo VNK zadevajo tako notranjepolitični (transparentnost in namenskost porabe proračunskih sredstev) kot tudi mednarodni trgovinski prostor (dokazovanje proizvodne nevezanosti podpor in nevtralnosti na mednarodno trgovino). Boljša argumentacija in ciljna naravnanost podpor pa je tudi v dolgoročnem interesu vseh tistih, ki z zagovarjanjem večnamenskega kmetijstva mislijo resno.


© DAES 2005

6 Viri Agra Europe, 2001. Text of Doha declaration on agriculture. Agra Europe weekly, 16 November

2001, str. 3-4. Agra Europe, 2002. Opening for WTO trade talks in 2004. Agra Europe weekly, 14 June 2002, str.

1-2. Agra Europe, 2005. Can the Doha Round momentum be maintained in 2005? Agra Europe weekly,

14 January 2005, Analysis, str. 1-2. Durand, G., Van Huylenbroeck, G., 2003. Multifunctional agriculture: a new paradigm for European

agriculture and rural development. Aldershot, Ashgate publishing, str. 1-18. Evropska Komisija, 2003. Overview of the implementation of rural development policy 2000 - 2006.

http://europa.eu.int/comm/agriculture/publi/fact/rurdev2003/ov_en.pdf., 9 str. Evropska komisija, 2004. Predlog uredbe Sveta o splošnih določbah o Evropskem skladu za

regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu, COM/2004/0492 final, Bruselj, 14.7.2004.

Evropska komisija, 2005. The Doha Round - State of the play March 2005. Brussels, European Commission, MEMO/05/88, date 10/03/2005, 4 str.

GATT, 1994. Accord general sur les tarifs douaniers et le commerce de 1994; Accord sur l'agriculture. str. 47-86. http://www.wto.org/english/docs_e/legal_e/legal_e.htm .

Hagedorn K. 2004. Multifunctional Agriculture: an Institutional Interpretation. Humboldt University of Berlin, Department of Agricultural Economics and Social Sciences, 17 str., http://www.ssrn.com/.

Hill, B. 2000. Farm incomes, wealth and agricultural policy. Aldershot, Avebury: 375 str. Jervell, A.M., Jolly, D.A. 2003. Beyond food: Towards a multifunctional agriculture. Oslo, NILF,

Working paper 2003-19, 21 str. Latacz-Lohmann, U., Hodge, I. 2001. Multifunctionality and free trade - conflict or harmony?

Eurochoices, Spring 2001, str. 42-47. Mahé, L.P. 2001. Can the European model of agriculture be negotiable in the WTO? Eurochoices,

Spring 2001, str. 10-16. Mantino, F. 2003. Rural Development Policies in the EU: The Main Progresses after Agenda 2000

and the Challenges Ahead. Contributed paper presented at the International Conference Agricultural policy reform and the WTO: where are we heading? Capri (Italy), June 23-26, 2003, 18 str.

MKGP, 2004. Program razvoja podeželja 2004-2006. Vlada republike Slovenije, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. UL RS 116 (26.10.2004), str. 13806-14060.

OECD, 2001. Multifunctionality: towards an analytical framework. Paris, OECD publications, 159 str. OECD, 2004. Producer and Consumer Support Estimates, OECD Database 1986-2004.

http://www.oecd.org/statisticsdata/0,2643,en_2649_33773_1_119656_1_1_37401,00.html. Romstad, E., Vatn, A., Rørstad, P.K., Søyland, V. 2000. Multifunctional agriculture: implications for

policy design. Ǻs, Agricultural University of Norway, Report No. 21, 139 str. Schmid, E., Sinabell, F., 2004. Modelling the 2nd Pillar of CAP. Neobjavljeno predavanje v sklopu

predmeta Agrarna politika in ekonomika, (BF-magistrski študij biotehniških znanosti), 23. junij 2004, 23 str.

Tinbergen, J. 1963. Economic policies: principles and design. Amsterdam, North-Holland Publishing Company, 276 str.

Tinbergen, J., 1967. Economic policy : principles and design. Amsterdam : North-Holland Publishing Company, 267 str.

Varian, H.R. 1996. Intermediate microeconomics: a modern approach. New York, W.W. Norton & Co., str. 545-577.

Vatn, A. 2002. Multifunctional agriculture: some consequences for international trade regimes. European review of agricultural economics, 29(3): 309-327.


© DAES 2005

EKONOMSKO VREDNOTENJE NEBLAGOVNIH UČINKOV KMETIJSTVA

Renata SLABE ERKERa

IZVLEČEK

Metode ekonomskega vrednotenja so bile v tujini že uspešno uporabljene za reševanje predvsem lokalnih in nacionalnih problemov v podeželskem (pa tudi urbanem) prostoru z inkorporiranimi večfunkcijskimi naravnimi in kulturnimi dobrinami, v smislu njihove kulturne, rekreacijske, izobraževalne, ekološke, estetske,,eksistenčne in druge vrednosti. Obstoj teh dobrin, v našem primeru na podeželju, povečuje blaginjo njihovim uporabnikom in tudi neuporabnikom, kadar gre za nacionalno ali celo globalno pomembne dobrine. Ker so okoljske in kulturne dobrine pravzaprav javne dobrine, je njihova uporaba večinoma brezplačna, medtem ko imajo upravitelji ali lastniki določene stroške z vzdrževanjem, ki jih navadno pokrivajo s proračunskimi sredstvi. Povsem razumljivo se zdi, da je treba dodelitev in razporeditev teh sredstev ustrezno upravičiti. Enako velja za posamezne posege v prostor. Kot pripomoček za odločitve o ekonomskih dejavnostih in posegih v prostor so v prispevku predstavljene metode kontingenčnega vrednotenja.

ECONOMIC VALUATION OF NON-COMMODITY OUTPUTS OF AGRICULTURE

ABSTRACT

Economic valuation methods have already been used abroad successfully for solving above all local and nation-wide problems in rural (and also urban) areas with incorporated multifunctional natural and cultural goods, in a sense of their cultural, recreational, educational, ecological, aesthetical and existential values. The existence of these goods, in our case for the countryside, increases the welfare of users as well as of non-users when goods are nationally or globally important. Since environmental and cultural goods are in fact public goods, their use is mostly free, while managers or owners have some maintenance costs, which are usually covered from the budget. It is quite clear that allocation and distribution of these sources has to be properly justified. The same holds true for individual interventions into the space. This article suggests contingent valuation methods as a helping tool for making decisions on economic activities and interventions to the area.

1 Uvod Večnamenskost kmetijstva implicira mnogovrstne učinke te ekonomske dejavnosti, s

pomočjo katerih se lahko doseže več družbenih ciljev hkrati (Multifunctionality: Towards an analytical framework, 2001). To pomeni, da je tudi vrednost kmetijstva mnogovrstna. Vrednost je osnovna kategorija proučevanja v raziskavah, ki se nanašajo na vrednotenje. V osnovi ločimo uporabno vrednost in vrednost neuporabe. To distinkcijo je smiselno

a Inštitut za ekonomska raziskovanja, Kardeljeva ploščad 17, 1000 Ljubljana; [email protected]

272 Renata Slabe Erker

© DAES 2005

aplicirati tudi na kmetijstvo oziroma na njegove učinke v naravi in družbi. Uporabna vrednost kmetijskih učinkov se naprej ločuje na neposredno uporabno vrednost in posredno uporabno vrednost. Neposredno uporabno vrednost kmetijskih učinkov predstavljajo avtohtone kmetijske rastline, pasme, ki jih kmetijstvo neposredno trži (odkup, kmečki turizem), npr. v obliki prehranskih produktov, medtem ko je posredna uporabna vrednost kmetijskih učinkov lahko ekološka, v smislu npr. kroženja hranil, izobraževalna, kulturna in estetska, v smislu ohranjanja pestre tradicionalne kmetijske krajine. Vrednost neuporabe kmetijskih učinkov je lahko eksistenčna in je povezana s preprostim vedenjem, da kmetijski ekosistem obstaja, kar je ukoreninjeno v zavesti in kulturi. Druga oblika vrednosti neuporabe je opcijska vrednost, ki je odvisna od nerabe oziroma rabe kmetijskih virov. Opisana kategorizacija vrednosti kmetijskih učinkov je osnova vrednotenja le-teh. Razmejevanje med uporabno vrednostjo in vrednostjo neuporabe je ključno za izbiro ustrezne metode vrednotenja. Ker je kmetijska dejavnost nujno povezana z rabo naravnih virov, ki jih želimo ohraniti do mere, ko prihodnje generacije zanje ne bodo prikrajšane in ker je večnamenskost kmetijstva možna oziroma idealna opcija prav na območjih, kjer je kakovost naravnih virov še posebej visoka, so očitno vrednosti neuporabe v primeru mnogovrstnih kmetijskih učinkov velikega pomena. To spoznanje zožuje seznam razpoložljivih ekonomskih metod vrednotenja neblagovnih funkcij kmetijstva, ki temeljijo na krivulji povpraševanja, na metode, ki hkrati obravnavajo uporabne vrednosti in vrednosti neuporabe. Za namen vrednotenja neblagovnih učinkov kmetijstva je torej primeren pristop izraženih preferenc, v okviru katerega so na voljo metode kontingenčnega vrednotenja in metode diskretne izbire. Poglejmo si v nadaljevanju teoretično shemo obeh, pomanjkljivosti in možnosti za uporabo.

2 Metodološki vidiki vrednotenja neblagovnih funkcij kmetijstva Ekonomsko bistvo vrednotenja neblagovnih funkcij kmetijstva je, da se identificira cilje

ali preference javnosti do skupka kmetijskih učinkov ali do posameznih kmetijskih učinkov. Dobljena vrednost mnogovrstnih učinkov je koristnost teh za uporabnike (tudi neuporabnike). Praviloma se ta koristnost primerja s stroški ustrezne kmetijske dejavnosti, npr. s podporami za storitev, ki te učinke ustvarja in šele neto vrednost, ki je seveda časovno diskontirana, je kriterij za sprejemanje kmetijske politike ali ukrepov. Ustreznost politik se lahko vrednoti ex-post, npr. ustreznost SKOP programa ali bolje rangiranja programskih alternativ. Lahko pa se z vrednotenjem preveri odnos javnosti oziroma družbeno povpraševanje do izpeljave določenega ukrepa, ki bo favoriziral posamezen kmetijski učinek. Kakorkoli pa, ocena družbene koristnosti z metodami tržnega povpraševanja, natančneje s pristopi izraženih preferenc, ki so predmet tega prispevka, ni popolnoma zanesljiva, pomanjkljivosti metod so številne, kritike neprizanesljive. Pa vendar smatramo, da je ocenjevanje koristnosti, ki temelji na krivulji povpraševanja in neposrednem izražanju preferenc, lahko pomemben pripomoček pri odločanju o obsegu in načinu upravljanja podeželja, saj implicitno zajema strokovne kriterije (naravovarstvene, kmetijske, okoljske, prostorske) in javno podporo prebivalstva, obiskovalcev, državljanov.

Metode izraženih preferenc za ekonomsko vrednotenje so izjemno široko uporabne in jih lahko apliciramo na raznovrstne javne dobrine. Res je, da se jih ne da apriori predpisati za reševanje sorodnih problemov, ker temelji odločitev o njihovi izbiri na številnih dejavnikih (npr. naravovarstvene in kulturne lastnosti vrednotene dobrine, lokalni ali nacionalni pomen dobrine, uporabne vrednosti in vrednosti neuporabe, vrednotenje obstoječe ali hipotetične situacije, vrednotenje posamičnih lastnosti dobrine ali celostno vrednotenje). Vendar so v prispevku vseeno podane možnosti uporabe teh metod v Sloveniji, ker je le-ta zelo skromna in bi lahko bile takšne okvirne usmeritve koristne.

V naslednjih razdelkih so najprej predstavljene metode kontingenčnega vrednotenja in diskretne izbire, sledijo pa še empirični vidiki tovrstnega vrednotenja. Namen prispevka je

Ekonomsko vrednotenje neblagovnih učinkov kmetijstva. 273

© DAES 2005

prikazati ekonomsko vrednotenje na način, ki je blizu javnim institucijam ali zasebnikom, ki se srečujejo z določenim okoljskim ali družbenim problemom, vezanim na neblagovne učinke kmetijstva in bi utegnili zahtevati vrednotenje le-teh bodisi, da upravičijo obstoječe stroške z njimi (npr. plačila za okoljske storitve) bodisi, da izpeljejo takšno spremembo v namenskosti kmetijske dejavnosti, ki bo vodila k višji blaginji lokalnega prebivalstva ali celotne družbe.

2.1 Metode kontingenčnega vrednotenja Metode kontingenčnega vrednotenja ocenjujejo vrednost javne dobrine z izražanjem

preferenc uporabnikov in ne-uporabnikov te dobrine. Zajemajo poleg kategorij uporabnih vrednosti tudi vrednosti neuporabe. Prav zaradi te lastnosti so primernejše za ocenjevanje neblagovnih učinkov kmetijstva z okoljskimi konsekvencami, ki jih želimo ohraniti za prihodnje generacije. Že iz samega poimenovanja metode kontingenčnega vrednotenja pa lahko razberemo še njeno drugo pomembno lastnost, to je da omogoča ocenjevanje pogojnih scenarijev, ki bi se lahko uresničili v prihodnosti.

Kontingenčno vrednotenje se izvaja na podlagi vprašalnika, s katerim se načeloma anketira vzorec uporabnikov vrednotene dobrine oz. učinka in vzorec neuporabnikov te dobrine, oziroma velja, da je izbira vzorca odvisna od konkretnega problema. Na začetku se anketirancem problem najprej objektivno in strokovno predstavi v verbalni in/ali slikovni obliki. Prvi sklop vprašanj se običajno nanaša na demografske in socio-ekonomske značilnosti anketirancev. Sledi prepoznavanje odnosa posameznika do dobrin, ki so primerljive s proučevano dobrino in pa variacije neposrednih vprašanj, koliko so pripravljeni plačati za določeno dobrino oziroma neblagovni učinek ali njeno izboljšanje v specifični hipotetični situaciji - WTP (ang. willingness to pay) oziroma sprejeti za kompenzacijo za odrekanje dani dobrini/učinku - WTA (ang. willingness to accept). V fazi ekonometrične obdelave tako dobljenih podatkov se z ustreznim modelom oceni merilo koristnosti (Verbič in Slabe Erker, 2004). Metoda se izvaja v različicah glede na obliko vprašanja WTP (samostonja odločitev anketiranca, ponujeni znesek ali zneski v razponu, ali niz ponujenih zneskov).

Metode kontingenčnega vrednotenja so pogosto podvržene kritikam zaradi svojih slabosti in nekatere omenjene tudi tukaj. Temeljna predpostavka in hkrati slabost kontingenčnega vrednotenja je, da bazira na nameravanih plačilih anketirancev, ki se lahko razlikujejo od dejanskih plačil, zato je lahko rezultat precenjen ali podcenjen. Gre za t.i. učinke strateške pristranskosti, ki jih je mogoče zmanjšati z dodatnimi vprašanji za testiranje konsistentnosti odgovorov, posebnim poudarjanjem poštenih odgovorov, pogojevanjem prostorske spremembe in plačila zanjo, prikrivanjem odgovorov drugih udeležencev, uporabo referendumske oblike. Za zmanjšanje strateške pristranskosti pa obstajajo tudi statistične rešitve (mediana). Kot možno slabost velja omeniti še začetno pristranskost, ki se nanaša na zaprto različico metode (ponujeni znesek) in izklicni pristop (niz vprašanj dvojne izbire). Začetna pristranskost pomeni, da je končna vrednost statistično značilno korelirana z začetno vrednostjo oziroma razpoložljivim razponom zneskov pripravljenosti na plačilo. Uporabo metode lahko zato močno podražijo eventuelne predhodne pilotne študije za ugotavljaje realnega razpona vrednosti, ki se jih predloži kasneje anketirancu. Pogosto je vzrok pristranskosti lahko tudi oblika plačila, če imajo posamezniki odklonilen odnos do določenih oblik davkov in prispevkov. Nadalje so vrednosti kontingenčnega vrednotenja odvisne od razpoložljivih informacij, oblike vprašanj in vključenosti naborov izbir. Količina informacij in kontekst v katerem se vrednotenje prostorske dobrine predstavi anketirancem torej pomembno vpliva na rezultat (Verbič, 2004).

V Sloveniji bi se metoda lahko uporabila za ugotavljanje upravičenosti: (i) različnih kmetijsko (okoljskih) razvojnih programov (celostno) za širša območja z visoko biotsko


© DAES 2005

raznovrstnostjo (ohranjanje kolobarja, odpravljanje zaraščanja, ohranjanje ekstenzivnega travinja, travniški sadovnjaki) (ii) obnavljanja tradicionalnih drobnih grajenih struktur na podeželju, ki dajejo krajini tipičen izgled in so posebnega nacionalnega pomena (kamniti kraški zidovi, kozolci, slamnate strehe), spet celostno (iii) spremembe namembnosti oziroma obnavljanja opuščenih tradicionalnih kmetijskih objektov (npr. farm), (iv) določanje vrednosti ekološko pridelane hrane, (v) cestnih projektov v bližini ekstenzivno obdelanih kmetijskih površin oziroma cestnih projektov na ohranjenem podeželju, (vi) obnavljanja starih vaških jeder. Metode diskretne izbire, ki so obravnavane v naslednjem razdelku, so posebna nadgrajena oblika kontingenčnega vrednotenja.

2.2 Metode diskretne izbire Za metode diskretne izbire veljajo enake splošne lastnosti, kot za metode

kontingenčnega vrednotenja. Najpomembnejša razlika je nedvomno v tem, da te metode omogočajo primerjavo alternativ z multiplimi lastnostmi, iz česar je moč ugotoviti prispevek posamezne lastnosti h koristnosti. Medtem ko je kontingenčno vrednotenje holistično, je vrednotenje, ki temelji na diskretni izbiri parcialno. Pomembna prednost te metode je tudi ta, da upošteva substitucijske učinke posameznih lastnosti v scenarijih.

Tudi metode diskretne izbire se izvajajo na podlagi vprašalnika, ki je podobno strukturiran kot pri kontingenčnem vrednotenju, s tem da je oblika vprašanja WTP analogna prvi fazi izklicne različice kontingenčnega vrednotenja (t.j. vprašanje dvojne izbire). Vrednosti (ustrezno merilo blaginje) se izvedejo iz hipotetičnih odločitev posameznikov, na podlagi zneskov, ki so bili sistematično spreminjani v dovolj velikem vzorcu. V ta namen se uporabi ustrezen ekonometrični model, ki ocenjuje verjetnosti pritrdilnih odgovorov. Rezultat je koristnost, ki jo posameznik pripisuje posameznemu scenariju ali tudi posameznim atributom znotraj scenarija (Verbič in Slabe Erker, 2004).

Dve najbolj očitni prednosti metod diskretne izbire sta, da so vprašanja dvojne izbire zaradi svoje enostavnosti lažje razumljiva, ker so bliže dejanskim vsakodnevnim odločitvam posameznikov in, da zaradi narave vprašanj dvojne izbire posamezniki težje prepoznajo namen anketiranja in se posledično težje pristransko odzovejo (cf. Verbič, 2004). Med slabostmi metode je ponovno treba omeniti najbolj očitno, to je začetno pristranskost. Nekateri raziskovalci kljub temu določijo zneske dokaj poljubno, drugi pa z namenom zmanjšanja začetne pristranskosti uporabijo pilotske študije in kompleksne prijeme, kar pa nedvomno močno podaljša in podraži vrednotenje. V splošnem se veljavnost odzivov preverja še z dodatnimi vprašanji, ki se nanašajo na vzroke pritrdilnih in odklonilnih odgovorov. Določene slabosti izhajajo tudi iz izbire modela verjetnosti (cf. Verbič, 2004).

V Sloveniji bi se metoda lahko uporabila za ugotavljanje upravičenosti: (i) kmetijsko okoljskih programov oziroma posameznih subvencij za ohranjanje tradicionalnih kmetijskih praks; (ii) varovanja ogroženih vrst ali lokalne biodiverzitete; (iii) posegov za izboljšanje lastnosti, kot so nizki pretoki vodotokov ali znižanje ravni onesnaženosti posameznega okoljskega medija; (iv) cestnih projektov v bližini naravnih vrednot ali na ohranjenem podeželju; (v) ohranjanja/obnavljanja posameznih tradicionalnih drobnih struktur na podeželju.

3 Empirični vidiki vrednotenja na osnovi izraženih preferenc V devetdesetih letih je bilo predvsem v Evropi izdelanih nekaj raziskav na temo

vrednotenja krajine, predvsem kmetijske in naravne. V Veliki Britaniji in Italiji je bilo skupaj petnajst raziskav na tem področju. Večina raziskav je uporabljala metode kontingenčnega vrednotenja z odprto različico vprašanja pripravljenosti na plačilo (samostojna izbira zneska s strani anketiranca). Šele najnovejše raziskave so uporabljale


© DAES 2005

vprašanja dvojne izbire. Referendumska različica je bila uporabljena le v enem primeru. V splošnem se je kot oblika plačila pojavljalo povečanje davkov, nekajkrat pa tudi prostovoljni prispevek v javno-zasebni sklad. Rezultati teh raziskav so izjemno heterogeni in med seboj težko primerljivi (Tempesta in Thiene, 2004, str. 4): (i) včasih razsežnost površine, ki je predmet vrednotenja ni posredovana in zato tudi ni mogoče dobiti vrednosti na hektar; (ii) v nekaterih primerih ni jasno na kateri del populacije se nanaša ocenjena vrednost krajine; (iii) definicija krajine je pogosto nejasna; (iv) ocenjene vrednosti se nanašajo na različne države in leta, tako da morajo biti deflacionirane z ustreznimi faktorji, prevedba v enotno valuto je prav tako negotova, zaradi različnih povprečnih dohodkov in življenjskih stroškov. Hanley in drugi (1998) so naredili pregled raziskav na območju Velike Britanije in ugotovili, da ocene na osnovi vprašanj dvojne izbire opazno težijo k precenjeni vrednosti krajine. Vrednost za prebivalstvo je bila v vseh raziskavah zelo podobna (med 13 in 31 funti na gospodinjstvo na leto). To nakazuje, da se vrednost krajine smatra predvsem kot uporabna vrednost, to je kot življenjski prostor ali prostor za rekreacijo v bolj prijetnem okolju. Slika pri turistih je bolj nejasna, čeprav je njihova pripravljenost na plačilo nižja od pripravljenosti na plačilo prebivalcev. V primeru anketiranja vzorca ne-obiskovalcev se praviloma vrednoti eksistenčna vrednost. Po nekaterih ocenah je ta vrednost višja od vrednosti za obiskovalce (Bullock in Kay, 1997), po ocenah drugih pa 8 do 10 krat nižja.

Primerjava študij, ki so bile izvedene v Italiji je pokazala, da se le-te močno razlikujejo po opredelitvi vrednotene dobrine, obliki plačil in vzorcu anketiranih. V štirih raziskavah, ki so uporabljale metode kontingenčnega vrednotenja, je bila pripravljenost na plačilo za ohranjanje krajine zelo različna. Ravninska območja so očitno manj cenjena kot višinska, čeprav razlike v vrednostih niso nujno dejanske. Poudariti je še treba, da se je v primeru vrednotenja območja Etne pripravljenost na plačilo nanašala na enkraten znesek, v drugih primerih pa na kontinuirana letna plačila.

Preglednica 1: Raziskave vrednotenja krajine v Italiji (T. Tempesta in M. Thiene: The willingnes to pay for the conservation of mountain landscape in Cortina D'Ampezzo, 2004, str. 5)

Vir Področje raziskave

Pripravljenost na plačilo

(v € na gospo-dinjstvo na leto)

Metoda Oblika plačila

Tempesta, 1998 Plain between Isonzo and Taglimento River

14,9 Odprta različica CV

Davek-prispevek

Marangon & Tempesta, 2001

Whole Friuli Venezia Giulia hills

395,4 CV davek


Colio hills 73,3 CV davek


West hills 112,5 CV davek

Cicia & Scarpa, 1999

Cilento National Park 18,0 CV lokalni davek

Signorello, Pappalarado & Pulvirenti, 2001

Etna area 51,6 Odprta različica CV

prostovoljni prispevek


© DAES 2005

Oglejmo si zdaj podrobneje vrednotenje gorske krajine Cortine D'Ampezzo v Italiji. Poleti 2003 je potekala raziskava, ki je zajela vzorec 504-ih obiskovalcev. Povprašali so jih o njihovi pripravljenosti na plačilo za ohranjanje 400 hektarov travniških površin. Anketirance so seznanili, da bi se plačila izvedla v obliki prostovoljnega prispevka v javno-zasebni sklad, z namenom, da se kmetom izplača podpore za košnjo, kar bi zaustavilo nadaljnje zaraščanje gozda. Anketirancem je bila na začetku slikovno prikazana prvotna (zgodovinska) krajina, potem pa so bili naprošeni, da izrazijo pripravljenost na plačilo (povsem samostojno - odprta različica kontingenčnega vrednotenja) in hkrati na časovnici označijo koliko let bi bili pripravljeni plačevati ta znesek.

Za potrebe ločevanja hipotetične pripravljenosti na plačilo in dejanske pripravljenosti na plačilo, so bili anketiranci razdeljeni v dva vzorca: H (hipotetični) in R (dejanski). Anketiranci iz vzorca H so bili takoj naprošeni, da izrazijo pripravljenost na plačilo, anketirancem iz vzorca R pa je bilo vnaprej rečeno, da če bodo izrazili pozitivno pripravljenost na plačilo, da bodo naprošeni še za osebne podatke: naslov in telefonsko številko, da bi jim lahko kasneje poslali plačilni listič za navedeni znesek. Čeprav ljudje tudi v tem primeru dejansko niso ničesar plačali, je ta scenarij precej realističen. Vprašalnik R je prejelo 253 anketirancev, vprašalnik H pa 251 anketirancev. Anketa je vključevala tudi vprašanja, ki se nanašajo na motive za plačilo, vrsto prenočišča, dolžino dopustovanja, destinacijo, čas in frekventnost obiskovanja, vrsto rekreacijskih aktivnosti na dopustu, družbeno-ekonomske značilnosti (starost, spol, dohodek, izobrazba). Anketiranci so na Licertovi lestvici tudi označili, kateri dejavniki prispevajo po njihovem mnenju k bolj prijetni krajini in kateri dejavniki se iz krajine umikajo.

V raziskavi so ocenili pripravljenost na plačilo v višini 7,09 evrov na leto za vzorec H in 3,25 evrov na leto za vzorec R. Razmerje med njima je torej 2,18, kar je zelo blizu rezultatom analize eksperimentov na tem področju (Murphy et al., 2003) - povprečnemu razmerju med hipotetičnimi in dejanskimi vrednostmi 2,6. Blizu pa je tudi kalibracijskemu faktorju 2, ki ga predlaga NOAA Panel ekspertov (1994) za vrednotenje pasivnih vrednosti neuporabe. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi v drugih raziskavah. Foster in drugi (1997) so ugotovili, da 5% do 7% ljudi dejansko prispeva prostovoljne prispevke za varstvo okolja, medtem ko je na primerljivih hipotetičnih trgih ta delež variiral med 19% in 95%. Hkrati je povprečno plačilo tistih, ki dejansko prostovoljno prispevajo podobno ocenjeni povprečni pripravljenosti na plačilo na hipotetičnih trgih. Chap in Bishop (2001) navajata, da je 43% anketiranih na hipotetičnih trgih pripravljenih plačati nek znesek, dejansko pa jih plača le 23%.

Vzorec H ne le da precenjuje pripravljenost na plačilo ampak precenjuje tudi število let plačevanja. Povprečno število let plačevanja v vzorcu H je bilo 7,05, v vzorcu R pa 3,25. Z diskontiranjem prihodnjih individualnih plačil po stopnji 3%, dobimo celotno pripravljenost na plačilo pri vzorcu H 60,27 evrov, pri vzorcu R pa 27,48 evrov (razmerje 2,2).

Z metodo najmanjših kvadratov je bilo analizirano, katere individualne lastnosti vplivajo na pripravljenost na plačilo. Dejavniki, ki vplivajo na verjetnost, da bo posameznik pripravljen nekaj plačati za ohranjanje krajine pa so bili razloženi z drugim regresijskim modelom. Temelja ugotovitev raziskave pa je, da je obseg pripravljenosti na plačilo (koristi) nedvomno večji od stroškov ohranjanja območij z negovanjem travnikov na nižjih in srednjih legah (Tempesta in Thiene, 2004, str 5-12).

3.1 Vrednotenje kmetijske in naravne krajine na širšem območju Volčjega Potoka

V letu 2004/2005 je Inštitut za ekonomska raziskovanja izvajal ekonomsko vrednotenje razširjenega območja Krajinske zasnove Volčji Potok, ki vključuje prek 2000 hektarov površine iz občin Domžale, Kamnik in Lukovica. Gre za območje kompleksnega varstva kulturne in naravne dediščine z majhnimi naselji, majhnim številom prebivalstva,


© DAES 2005

ohranjenim vaškim značajem ter raznoliko kulturno in naravno krajino. Za potrebe kontingenčnega vrednotenja sta bila oblikovana dva scenarija razvoja razvoja. Scenarij A kot scenarij nenačrtnega razvoja pomeni nadaljevanje obstoječega stanja in uresničevanje obstoječih razvojnih teženj v smislu specializacije in intenziviranja kmetijstva brez strateške usmeritve ter nenadzorovanega razvoja urbanizacije. Scenarij B pa je bil oblikovan kot scenarij usmerjenega razvoja. Bistvo tega scenarija je optimiranje varovanja naravne in kulturne dediščine. Gospodarski in prostorski razvoj v tem scenariju temeljita na nadgradnji kakovostnih elementov kulturne identitete prostora ob hkratni maksimalni ravni ohranjenosti prostora (cf. Vahtar in sod., 2005). Glede na namen raziskave in finančne možnosti je bil izbran vzorec 500 anketirancev, od tega 250 prebivalcev in 250 obiskovalcev. Stopnja odzivnosti je bila 62-odstotna.

Vprašalnik je zajemal vprašanja namenjena pojasnjevanju pripravljenosti na plačilo in vprašanja namenjena ugotavljanju in obvladovanju različnih pristranskosti. Uporabljena je bila referendumska metoda kontingenčnega vrednotenja, kar pomeni, da je predstavitvi scenarijev in seznanitvi z dejstvi sledilo dvoje vprašanj dvojne izbire, ki se nanašata na pripravljenost na plačilo za uresničitev scenarija usmerjenega razvoja. Začetni ponujeni znesek je bil določen s pomočjo lestvice dohodkov anketiranca oziroma njegovega gospodinjstva. Sledilo je še vprašanje maksimalne pripravljenosti na plačilo, namenjeno ugotavljanju učinkov razpona in sidranja.

Zasnova vprašanja pripravljenosti na plačilo narekuje opazovanje kvalitativne spremenljivke dvojne izbire in ocenjevanje (neopazovane) vrednosti merila koristnosti ali prave vrednosti pripravljenosti na plačilo (ang. true willingness-to-pay). To pogojuje uporabo modelov kvalitativnega odziva oziroma kvalitativne izbire (ang. qualitative response/choice models). Pri pojasnjevanju prave pripravljenosti na plačilo je bila uporabljena različica bivariatnega probit regresijskega modela. Prava pripravljenost na plačilo pri začetnem ponujenem znesku znaša 359,48 SIT, pri nadaljnjem ponujenem znesku pa 419,67. Na podlagi odzivov je bilo moč sklepati, da je nadaljnji znesek pripravljenosti na plačilo bližje pravi pripravljenosti na plačilo, zato je bil ta izbran za agregacijo. Baza za agregiranje vrednosti je bila v večji meri določena že z izbiro oblike plačila za uresničitev scenarija B, to je dodatek k nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča.

Na podlagi rezultatov agregiranja je bilo ugotovljeno, da znaša vrednost območja KZ Volčji Potok za prebivalce in obiskovalce približno 8,1 mio tolarjev na mesec, 96,1 mio tolarjev letno oziroma 449,0 mio tolarjev v predvidenem petletnem obdobju 2006-2010 (pri 3-odstotni letni diskontni stopnji). To vrednost je seveda smiselno primerjati z izdatki na območju (Verbič in Slabe Erker, 2005).

4 Sklep Metode ekonomskega vrednotenja so bile v tujini že uspešno uporabljene za reševanje

predvsem lokalnih in nacionalnih problemov v podeželskem (pa tudi urbanem) prostoru z inkorporiranimi večfunkcijskimi naravnimi in kulturnimi dobrinami, v smislu njihove kulturne, rekreacijske, izobraževalne, ekološke, estetske, eksistenčne vrednosti. Obstoj teh dobrin na podeželju povečuje blaginjo njihovim uporabnikom in tudi neuporabnikom, kadar gre za nacionalno ali celo globalno pomembne dobrine. Ker so okoljske in kulturne dobrine, vkorporirane največkrat v tradicionalno kmetijsko krajino, pravzaprav javne dobrine, je njihova uporaba večinoma brezplačna, medtem ko imajo upravitelji ali lastniki določene stroške z vzdrževanjem, ki jih navadno pokrivajo s proračunskimi sredstvi. Povsem razumljivo se zdi, da je treba dodelitev in razporeditev teh sredstev ustrezno upravičiti.


© DAES 2005

Poseben primer okoljskih in kulturnih dobrin, vkorporiranih v kmetijsko ali naravno krajino, so tiste, ki so registrirane kot naravne vrednote in kulturna dediščina, ali tudi kot izjemna krajina. Zanje velja, da so dobile ta status odličnosti na podlagi strokovnih ocen in jih država mora varovati po zakonu. V tem primeru se na lokaciji vrednote oziroma širšem območju delovanja dovolijo le dejavnosti, ki ne ogrožajo vrednote oziroma povečujejo njeno trajnostno rabo. Teh eminentnih lokacij je v slovenskem prostoru veliko, javnih sredstev za njihovo vzdrževanje pa vedno primanjkuje. Z vrednotenjem teh dobrin je mogoče pridobiti informacijo o njihovi celoviti vrednosti in jo uporabiti za upravičenje zahteve po povečanju sredstev ali prerazporeditvi sredstev za njihovo ohranjanje. Prav tako je mogoče s tukaj razloženimi metodami oceniti prispevek določene dejavnosti (npr. kmetijstva, turizma) k vrednosti javne dobrine. Kadar je prispevek pozitiven, v smislu ohranjanja, je takšna razvojno-varstvena kombinacija odlična rešitev za financiranje vzdrževanja vrednote, ki hkrati prispeva h gospodarskemu razvoju. Velja pa poudariti, da so vrednosti neuporabe (eksistenčna, opcijska) pri naravnih vrednotah in kulturni dediščini tako pomembne, da metode, ki ne upoštevajo te vrednosti neuporabe (npr. metoda potnih stroškov, metoda hedonistični cen) niso primerne za vrednotenje. Takšen primer je tudi podeželje, ki ga odlikuje izjemna naravna ali kulturna krajina, kjer so navzoči: edinstvena raba tal, ustrezen delež naravnih prvin in/ali posebni naselbinski vzorec (Strategija prostorskega razvoja Slovenije, 2004).

V primerih okoljskih in kulturnih dobrin/krajine, ki niso posebej zavarovane in imajo prevladujočo rekreacijsko vrednost ali ponujajo kakšen drug užitek, dopušča vrednotenje uporabo različnih metod, oziroma je izbira odvisna od konkretnega primera. Pogosteje se v razmerah obstoja dobrine ali kmetijskega učinka nanjo, kot je to biotska raznovrstnost ali starejši zanimivi kmetijski objekti, pojavljajo težave usklajevanja ohranjenosti in razvojnih pritiskov, ki so strogo gospodarsko gledano sicer upravičeni. Zato je na primer vrednotenje rekreacijskega območja napram predvidenemu posegu, recimo zazidavi ali intenzivnemu kmetijstvu, nujni postopek, ki sooči vrednosti lokalnega prebivalstva z vrednostmi investitorja. Vrednotenje prostora je tudi pripomoček za odločanje lokalnim oblastem, kadar ne vedo, koliko sredstev bi namenili za ohranjanje določene dobrine/kmetijskih učinkov, ali kako bi razporedili sredstva za ohranjanje med različnimi prostorskimi dobrinami ali celo njihovimi lastnostmi.

Na koncu velja poudariti, da tukaj opisani primeri nikakor niso prenosljivi in metode tudi ne absolutno določene. Kljub vsemu pa praktični zgledi nakazujejo možnosti uporabe ekonomskih metod vrednotenja tudi na področju večnamenskega kmetijstva. Na ta način je namreč mogoče povečati transparentnost procesa političnega odločanja, ki je danes na žalost pogosto pod vplivom različnih lobijev, ki so si bolj sposobni pridobiti pozornost Skupnosti ali Sveta ministrov, od širše družbe.

5 Literatura in viri Bullock C.H., Kay J. 1997. Preservation and change in the upland landscape: the public benefits of

grazing management. Journal of Environmental Planning and management, 40, 315-334 Champ P.A., Bishop R. C. 2001. Donation payment mechanisms and contingent valuation; an

empirical study of hypothetical bias. Environmental and Resources Economics, 19, 383-402 Hanley N., Macmillian D., Wright R.E., Bulloc C., Simpson I., Parisson D., Crabtree B. 1998.

Contingent valuation versus choice experiments: estimating the benefits of environmentally sensitive areas in Scotland. Journal of Agricultural Economics, 49, 1-15

Multifunctionality: Towards an analytical framework. 2001. Paris, OECD: 159 str. Murphy J.J., Allen P.J., Stevens T.H., Eeatherhead D. 2003. A meta-analysis of hypothetical bias in

stated preference valuation. University of Massachusetts: 21 str. Slabe Erker R., Hlad B., Juvančič L. 2003. Biotska raznovrstnost kot vir ekonomskega razvoja.

Ljubljana, Inštitut za ekonomska raziskovanja, 111 str.


© DAES 2005

Strategija prostorskega razvoja Slovenije. 2004. Ljubljana, Ministrstvo za okolje prostor in energijo: 75 str.

Tempesta T., Thiene M. 2004. The willingnes to pay for the conservation of mountain landscape in Cortina D'Ampezzo. 90th European Seminar of EAAE: Multifunctional agriculture, policies and markets. Rennes (France), Oktober 2004. 15 str.

Vahtar M. et al. 2005. Krajinska zasnova Volčji Potok: Predlog krajinske zasnove, ki bo del občinskih strategij prostorskega razvoja za občine Domžale; kamnik in Lukovica. Domžale : Locus.

Verbič M. in Slabe Erker R. 2005. Ekonomski vidik prostorskih vrednot v procesu usklajevanja razvojnih interesov in varstvenih zahtev: Aplikacija metod za ekonomsko vrednotenje prostorskih vrednot na primeru območja krajinske zasnove Volčji Potok, 128 str.

Verbič M. 2004. Ekonomski vidik prostorskih vrednot v procesu usklajevanja razvojnih interesov in varstvenih zahtev: Konstrukcija, analiza in evalvacija metod za ekonomsko vrednotenje prostorskih vrednot. Ljubljana, Inštitut za ekonomska raziskovanja, 100 str.

Verbič M., Slabe Erker R. 2004. Smernice za ekonomsko vrednotenje naravne in kulturne dediščine. Ljubljana, Inštitut za ekonomska raziskovanja, 62 str.


© DAES 2005

DEJAVNIKI MOBILNOSTI PONUDBE DELA NA PRIMERU PODEŽELSKIH OBMOČIJ V POMURJU

Vida HOČEVARa, Luka JUVANČIČb

IZVLEČEK

V prispevku so proučevani dejavniki, ki vplivajo na mobilnost ponudbe dela posameznikov, izražene kot sprememba sektorja zaposlitve. Raziskava sloni na anketnih podatkih 307 naključno izbranih posameznikov, zbranih med novembrom 2003 in februarjem 2004 v Pomurju. Območje Pomurja je bilo izbrano zaradi gospodarskega nazadovanja regije in s tem povezanih neugodnih razmer na trgu dela. Dejavniki mobilnosti ponudbe dela so empirično ovrednoteni s pomočjo diskriminantne analize. Binarna odvisna spremenljivka se nanaša na odgovor anketiranca o pripravljenosti za spremembo zaposlitvenega statusa. Sprememba zaposlitvenega statusa je definirana kot prehod iz ene panoge zaposlitve (kmetijstvo, gradbeništvo in industrija, storitve) v drugo. Analizirani dejavniki mobilnosti ponudbe dela se nanašajo na splošne gospodarske razme-re, razmere na trgu dela, individualne značilnosti anketiranca in socio-demografske značilnosti njegovega gospodinjstva. Rezultati diskriminantne analize kažejo, da so zaposlitvene odločitve anketirancev razmeroma odzivne na ugodnejše pogoje zaposlitve, opisane v različnih scenarijih (87,3% anketirancev je pripravljenih spremeniti status zaposlitve). Med dejavniki s statistično značilnim vplivom na zaposlitveno odločanje velja izpostaviti zlasti osebni dohodek, individualne značilnosti posameznika, obstoječi status zaposlitve, osebne preference anketiranca ter bližina in kakovost socialne infrastrukture, kot na primer bližina izobraževalnih ustanov in nakupovalno-razvedrilne možnosti. Ključne besede: trg dela, mobilnost, Pomurje, diskriminantna analiza

LABOUR MOBILITY DETERMINANTS: THE CASE OF RURAL AREAS IN POMURJE

ABSTRACT

The paper investigates determinants, affecting individuals` labour supply mobility, expressed as change of the sector of employment. The research is based on survey data on 307 randomly selected individuals of different age groups, collected between November 2003 and Februar 2004 in Pomurje. The Pomurje region was chosen due to its unfavourable economic and the labour market situation. Determinants of labour supply mobility are empirically estimated by disriminant analysis. A binary dependent variable refers to the respondents` answer about their willingness for change of employment status. Change of the employment status is defined as a change from one sector of employment (agriculture, construction and industry, services) to another. The analysed determinants of labour supply mobility refer to general economical conditions, labour market conditions, respondents` individual characteristics and household characteristics. The results of discriminant analysis reveal that the respondents' employment decisions are relatively responsive to better employment conditions, described within different


politiko in pravo, Groblje 3, 1230 Domžale; [email protected] b Isti naslov; [email protected]

282 Vida Hočevar in Luka Juvančič

© DAES 2005

scenarios (87.3% of respondents are willing to change their employment status). With respect to their statistical significance, the following determinants of employment mobility can be pointed out: personal income, individual`s characteristics, current employment status, individual`s personal preferences and some local infrastructural characteristics, such as the proximity and quality of social infrastructure (educational institutions, shopping and entertainment facilities). Keywords: labour market, mobility, Pomurje, discriminant analysis

1 Uvod V obdobju intenzivnih strukturnih sprememb v slovenskem gospodarstvu in

naraščajočih razlikah v gospodarski razvitosti med območji (UMAR, 2002) ima vprašanje mobilnosti ponudbe dela na podeželju izrazit pomen. Vprašanje je zanimivo iz splošnega družbenega okvirja, obenem pa je to zanimivo tudi iz raziskovalnega vidika.

Po ekonomski teoriji naj bi se posamezniki odločali za delo v dejavnostih sledeč načelom višje produktivnosti dela in posledično doseganja višjih dohodkov. Zaposlitveno odločanje posameznikov je dinamičen proces. Pri tem nas zanimajo tako dejavniki, ki vplivajo na spremembe v zaposlitvenih odločitvah, kot tudi dejavniki, ki vplivajo na vztrajanje v enakem zaposlitvenem statusu. Ključno vprašanje je, koliko so posamezniki sposobni in pripravljeni prehajati iz ene dejavnosti v drugo. Do sedaj je bilo v slovenski literaturi to vprašanje empirično raziskano samo za prehajanje iz kmetijstva v druge sektorje na osnovi popisnih podatkov (Juvančič, 2002). V prispevku bomo skušali vsaj delno zapolniti to analitično vrzel in se osredotočiti na dejavnike zaposlitvenega odločanja pri drugih agregatih gospodarskih dejavnosti (gradbeništvo in industrija ter storitve).

Odločanje posameznika o spremembi zaposlitvenega statusa je vezano na različne dejavnike. Pri tem posameznik ni vezan samo na osebnostne lastnosti, ampak njegovo odločanje zajema širši kontekst, ki vključuje tudi geografski prostor. V ta namen se želimo v delu osredotočiti predvsem na podeželski prostor. Skušali bomo oceniti dejavnike, ki vplivajo na prehajanja med gospodarskimi dejavnostmi na podeželju. Prostorsko se bomo omejili na območje Pomurja, kjer so problemi, povezani z zaostajanjem v gospodarski razvitosti in posledično neugodne razmere na trgu dela še posebej močno izražene.

V prispevku preverjamo naslednje delovne hipoteze: a) Ključno vlogo pri posameznikovemu odločanju o mobilnosti ponudbe dela

predstavlja sprememba dohodka, ki ga prinaša sprememba sektorja zaposlitve. b) Na odločitev o spremembi sektorja zaposlitve pomembno vplivajo posameznikove

individualne značilnosti, kakršne so npr. starost, spol, stopnja izobrazbe, delovne izkušnje in trenutni status zaposlitve.

c) Zaposlitveno odločanje posameznika o spremembi zaposlitvenega statusa je odvisno od obstoječega stanja zaposlitvenega statusa in osebnih preferenc.

d) Lokalne razmere na trgu dela se odražajo v različni mobilnosti ponudbe dela. e) Socio-demografske značilnosti gospodinjstva (število oseb in zaposlenih v

gospodinjstvu, zakonski stan) imajo pomemben vpliv na zaposlitveno odločanje posameznika.

f) Lokalne infrastrukturne značilnosti igrajo pomembno vlogo pri odločanju o prehodu iz enega statusa zaposlitve v drugega.

V prispevku najprej na kratko opisujemo strukturo gospodarskih dejavnosti in značilnosti trga dela v Pomurju. Razlagi uporabljenega metodološkega pristopa (anketiranje, obdelava podatkov) sledi opis empiričnih rezultatov. Prispevek zaključujemo

Dejavniki mobilnosti ponudbe dela na primeru podeželskih območij v Pomurju. 283

© DAES 2005

z glavnimi ugotovitvami raziskave in s poudarki, ki bi bili potencialno zanimivi za nosilce odločanja na trgu dela.

2 Gospodarske značilnosti Pomurja Splošne geografske in demografske značilnosti Pomurske regije za leto 2002 (UMAR,

2002) prikazujemo v preglednici 1. Pomurje zavzema 6,8 % površine Slovenije na njenem skrajnem severovzhodu, kjer živi 6,3 % prebivalstva. Za regijo je značilna močna razdrobljenost na male občine, saj je na 1.338 km2 kar 26 občin. Po tipologiji OECD opredelitve območja po gostoti poselitve se regijo obravnava kot podeželsko območje (Bollman in Bryden, 1997). Po letu 1981 se je število prebivalstva najbolj zmanjšalo prav v Pomurju in to kar za 5,1% (UMAR, 2002). Med vsemi regijami v Sloveniji se je najobčutneje zmanjšalo število mladih do 14. leta. Glede na to ne preseneča, da je indeks staranja v Pomurju nadpovprečen in presega slovensko povprečje za slabih 8%. Poleg negativnega naravnega prirasta prebivalstva je v Pomurju negativen tudi selitveni prirast. Depopulacija je tipičen pojav, s katerem se srečuje regija (UMAR, 2002; Oblak, 2002).

Iz preglednice 1 lahko razberemo, da stopnja brezposelnosti daleč presega povprečje Slovenije in predstavlja enega od večjih in resnejših problemov v regiji. Stopnja registrirane brezposelnosti je že vrsto let nad slovenskim povprečjem. Res pa je, da se delež mladih brezposelnih tako kot v drugih slovenskih regijah zmanjšuje tudi v Pomurju. Regija prav tako precej izstopa po deležu iskalcev prve zaposlitve med brezposelnimi in je odstotek tu najvišji (25,9%).

Za regijo je značilna tudi neugodna izobrazbena struktura brezposelnih, saj je okoli 55% brezposelnih brez strokovne izobrazbe. Po drugi strani pa so možnosti zaposlitev visoko izobraženih kadrov razmeroma majhne. Velik problem v regiji se nanaša tudi na dohodkovno raven zaposlenih. Povprečne mesečne plače na zaposlenega v regiji so skoraj za petino pod slovenskim povprečjem, kar Pomurje uvršča na zadnje mesto po tem kazalcu. Povprečno število članov gospodinjstva je nekoliko nad povprečjem države (3,1 oseba).

Slaba izobrazbena struktura se kaže tudi med zaposlenimi osebami. V strukturi prevladujejo osnovna in poklicna ter srednja izobrazba, medtem ko je delež prebivalstva z višjo in visokošolsko izobrazbo (5,7%) najnižji v Sloveniji.

Preglednica 1: Splošne geografske in demografske značilnosti Pomurja, 2002 (UMAR, 2002)

Slovenija Pomurje

Površina (km2) 20.273 1.338

Št. prebivalstva 1.995.718 123.776

Gostota poselitve 98 93

Indeks staranja* 96,4 104,2

BDP na prebivalstva, 1999, v 000 SIT 1.837 1.407

Stopnja brezposelnosti, v % 11,6 17,6

Povprečne mesečne neto plače, v SIT 134.856 117.744

Povprečno število članov gospodinjstva 2,9 3,1

*Indeks staranja=stari 65 let in več / stari od 0 do 14 let*100


© DAES 2005

Zaposlitveno stanje v Sloveniji in Pomurju po sektorjih dejavnosti po podatkih Popisa za leto 2002 prikazujemo v preglednici 2.

Preglednica 2: Zaposleni v Sloveniji in Pomurju po sektorjih dejavnosti (Statistični letopis …, 2003)

Sektor Slovenija Pomurje

Kmetijstvo, v % 4,0 11,0

Industrija in gradbeništvo, v % 38,0 39,0

Storitve, v % 52,7 42,0

Nerazporejeno, v % 5,3 8,0

Skupaj 818.304 48.865

Podatke navajamo na ravni povprečja države in izbrane regije. V primerjavi z državo

Pomurje v zaposlitveni strukturi izstopa po deležu zaposlenih v kmetijstvu. V letu 1999 je regija ustvarila 4,8% slovenske bruto dodane vrednosti. V strukturi le-te je nadpovprečno zastopan primarni sektor (kmetijstvo, lov, gozdarstvo in ribištvo), ki ustvari kar 11,5 % bruto dodane vrednosti te regije, kar je trikrat več kot v povprečju v Sloveniji. V strukturi bruto dodane vrednosti je nadpovprečen še delež industrije, podpovprečen pa delež storitev.

Pomurje je na repu slovenskih statističnih regij tudi po ekonomski moči prebivalstva, merjeni z višino bruto osnove za dohodnino na prebivalstva, saj je v letu 2001 dosegla le 74% povprečja Slovenije. V regiji še vedno prevladujejo velika podjetja in delovno intenzivne dejavnosti; pri tem zlasti izstopa tekstilna industrija, ki je v letu 2001 zaposlovala 27% vseh zaposlenih v regiji.

3 Metodologija dela

3.1 Anketni podatki Osnovni vir podatkov predstavlja popisna anketa, ki je bila opravljena v Pomurju med

novembrom 2003 in februarjem 2004 (Zanni, 2004). Odločitev o izbiri lokacije je bila vezana na podeželski karakter in oddaljenost območja od večjih mest, še posebno od glavnega mesta. V anketo je bilo zajetih 307 anketirancev, živečih v vseh 26 občinah, ki spadajo k regiji Pomurje, in so predstavljali naključni vzorec. Izbira vasi, hiš in posameznikov znotraj meja vsake občine je bila naključna. Zaradi boljše zastopanosti regijske populacije so bili naključno izbrani anketiranci iz večine občin na tem območju. Potencialni anketiranci so bili na delovnem trgu zastopani kot zaposleni ali brezposelni. Študentje in upokojenci so bili iz ankete izključeni.

Glavni namen ankete je bilo razumevanje preferenc ljudi pri odločanju o različnih tipih zaposlitev oziroma ugotovitev in potrditev delovnih hipotez. Zanimali so nas ključni dejavniki pri zaposlitvenem odločanju posameznikov in spremembi zaposlitvenega statusa. Anketa je bila sestavljena iz treh delov; v prvem delu se je nahajal vprašalnik z osebnimi podatki (a), v drugem delu je sledil opis posameznikovega trenutnega stanja zaposlitve (b), zadnji del pa so predstavljale t.i. karte izbir (c).

3.2 Diskriminantna analiza Glavni namen raziskave je bilo na osnovi anketnih podatkov ugotoviti, v kolikšnem

obsegu in pod kakšnimi pogoji so posamezniki pripravljeni spremeniti svoj status


© DAES 2005

zaposlitve. V empiričnem delu raziskave pa nas zanima zlasti, kateri dejavniki imajo najpomembnejši vpliv na posameznikovo odločanje o zaposlitvi.

Odvisno spremenljivko je predstavljala sprememba statusa zaposlitve, ki je zasedala binarne vrednosti (dihotomna spremenljivka). Vnaprej določeni skupini smo izbrali z ozirom na posameznikovo pripravljenost o spremembi zaposlitvenega statusa. Tako smo imeli sledeči obravnavani skupini:

a) posamezniki, ki so pripravljeni spremeniti status zaposlitve (vrednost odvisne spremenljivke 1) in

b) posamezniki, ki niso pripravljeni spremeniti statusa zaposlitve (vrednost odvisne spremenljivke 0).

Specifikacijo diskriminantnega modela zapišemo kot:

∑=n

iiii XaODLOCIT (1)

kjer ODLOCIT pomeni karakteristično skupino posameznikove odločitve i, iX pa predstavlja vektor ustreznih lastnosti, ki opisujejo specifične značilnosti odločitve i in vstopajo v analizo kot neodvisne spremenljivke. Na podlagi teh lastnosti se ločujeta skupini odločitev med seboj.

Kot ustrezno ekonometrično metodo za ugotavljanje statistične značilnosti dejavnikov odločanja o mobilnosti ponudbe dela smo izbrali diskriminantno analizo.

V naši analizi smo uporabili zaporedno metodo diskriminantne analize. Po tej metodi so neodvisne spremenljivke vključene v funkcijo zaporedno glede na njihovo diskriminantno moč, ki jo imajo pri napovedovanju uvrstitve v posamezno vnaprej določeno skupino (Malhotra in Birks, 2000). Smiselnost metode je v izboru, vključitvi neodvisnih spremenljivk v diskriminantno funkcijo. Metoda začne z izbiro tistih spremenljivk, ki največ prispevajo k pojasnjevanju variance med povprečji skupin z uporabo reverznega procesa izločanja (Juvančič in sod., 2004). Reverzni proces izločanja začne z vsemi spremenljivkami v modelu in z vsakim korakom izloči tisto spremenljivko, ki najmanj prispeva k diskriminatorni moči modela, dokler vse preostale spremenljivke ne zadostijo kriteriju F-testa, da ostanejo v modelu.

Ključni podatek, ki nas je zanimal, se je nanašal na vprašanje, katere so tiste neodvisne spremenljivke, ki bistveno prispevajo k razlikovanju med različnimi izidi oziroma vrednostmi odvisne spremenljivke.

Po tej metodi so vse tiste neodvisne spremenljivke, ki nimajo statistično pojasnjevalne funkcije (vloge) oziroma najmanj diskriminirajo odvisno spremenljivko, izločene iz nadaljnje obravnave.

4 Rezultati in razprava

4.1 Diskriminantna analiza - pojasnjevalne spremenljivke Opisna statistika merjenih spremenljivk, ki smo jih vključili v diskriminantno analizo, je

predstavljena v preglednici 3. S pomočjo povprečnih vrednosti in standardnih odklonov spremenljivk za obe obravnavani skupini anketirancev (tistih, ki so pripravljeni zamenjati status zaposlitve in tistih, ki niso pripravljeni) dobimo jasnejši vpogled v nadaljnje podrobnejše rezultate analize. Spremenljivke, ki so se nanašale na sektor zaposlitve, zaradi nominalne narave nismo vključili v pregled opisne statistike.

Največje razlike v povprečnih vrednostih med skupinama odločitve so se pojavile pri spremenljivkah kot so starost, dohodkovni položaj anketirancev in status samozaposlitve. V povprečju se je za spremembo zaposlitvenega statusa odločilo več mlajših oseb kot


© DAES 2005

starejših in sicer z nižjim dohodkovnim razredom. Samozaposleni anketiranci so bili v manjši meri pripravljeni spremeniti status zaposlitve, zato je bil relativni delež v skupini brez spremembe večji napram deležu v drugi skupini.

Preglednica 3: Opisna statistika izbranih spremenljivk zaposlitvenega odločanja

Odločitve anketirancev Skupaj Sprememba

statusa zaposlitve

Brez spremembe

statusa zaposlitve

Povprečje Povprečje Povprečje (Stand. odklon)

(Stand. odklon)

(Stand. odklon)

Opis neodvisnih spremenljivk Ime

N=307 N=268 N=39 Starost STAROST 36,69

(10,40) 35,74

(10,18) 42,59 (9,91)

Spol (0=moški; 1=ženski) SPOL 0,48 (0,50)

0,49 (0,50)

0,46 (0,51)

Zakonski stan (1=samski;2=poročen;3=ločen;4=vdovec)

STATUS 1,66 (0,64)

1,63 (0,64)

1,85 (0,59)

Št. oseb v gospodinjstvu GOSP_SK 4,35 (1,45)

4,33 (1,44)

4,44 (1,48)

Izobrazba (1=brez;2=OŠ;3=srednja,poklicna;4=vsš,uni*)

IZOBRAZ 2,99 (0,58)

2,98 (0,58)

3,00 (0,61)

Razredi anketirancev po neto mesečnem dohodku v 1000 SIT(1=0-60;2=60.1-90;3=90.1-120; 4=120.1-150;5=150.1-180;6=180.1-210; 7=210.1-240;8=nad 240)

DOHOD_O 3,60 (2,02)

3,40 (1,94)

4,82 (2,09)

Čas bivanja v isti občini BIVA_LET 28,93 (14,10)

28,75 (13,74)

30,03 (16,34)

Število menjav zaposlitve SPR_DELA 1,32 1,42)

1,31 (1,42)

1,36 (1,42)

Možnost rabe lastnega avta (1=da; 0=ne) AVTO 0,85 (0,35)

0,84 (0,36)

0,92 (0,27)

Status samozaposlitve (1=da;0=ne) SAMO_ZAP 0,16 (0,36)

0,13 (0,34)

0,31 (0,47)

Št. opravljenih delovnih ur na teden UR_TEDEN 45,96 (11,25)

46,11 (11,45)

45,08 (10,02)

Pot do mesta zaposlitve v km POT_KM 10,72 (12,32)

10,76 (11,76)

10,47 (15,57)

Delo v Murski Soboti (1=da; 0=ne) MS_DELO 0,24 (0,43)

0,26 (0,44)

0,15 (0,37)

Delo v tekstilni tovarni Mura (1=da; 0=ne) MURA 0,06 (0,25)

0,07 (0,26)

0,03 (0,16)

Prisotnost šole: 1=nič;2=vrtec;3=vrtec,OŠ;4=drugo

SOLA 2,86 (0,52)

2,84 (0,55)

2,95 (0,32)

Prisotnost zdravstvene ustanove: 1=nič;2=ZD;3=bolnišnica;4=drugo

ZDRAVST 2,01 (0,29)

2,01 (0,31)

1,97 0,16)

Prisotnost nakupovalnih in razvedrilnih zmogljivosti:1=nič;2=trgovina in gostilna; 3=trgovina, gostilna, kino;4=drugo

TRGOV 2,08 (0,27)

2,09 (0,29)

2,03 0,16)

Prisotnost javnega prevoza: 1=nič;2=bus; 3=bus, žel. postaja;4=drugo

PREVOZ 2,32 (0,47)

2,34 (0,47)

2,23 (0,43)

* vsš = visokošolski študij, uni = univerzitetni študij


© DAES 2005

Minimalne razlike v povprečnih vrednostih obeh skupin smo zabeležili pri naslednjih spremenljivkah: spolu, izobrazbi, številu menjav zaposlitve, trenutni zaposlitvi v tekstilni tovarni Mura, ki je glavni zaposlovalec v regiji, in prisotnosti pomembnejših ustanov javnega življenja, kot je zdravstveni dom in dostopnost javnega prevoza.

Zaradi pojava multikolinearnosti je težje oceniti relativen pomen neodvisnih spremenljivk pri pojasnjevanju variance odvisne spremenljivke. Prav tako so lahko neodvisne spremenljivke napačno vključene ali izločene pri zaporedni metodi izračunavanja. Da bi se temu problemu izognili, smo v analizo vključili le eno izmed lastnosti, ki med seboj visoko korelirajo.

4.2 Diskriminantna analiza - rezultati Rezultate testiranja statistične značilnosti uporabljene diskriminantne funkcije

prikazujemo v preglednici 4. Statistično značilnost izračunane funkcije smo preverili s pomočjo Wilksove lambde in hi-kvadrat (χ 2 ) testa. Rezultati teh testov kažejo, da uporabljena diskriminantna funkcija statistično značilno razločuje med obravnavanima skupinama. Lastna vrednost predstavlja razmerje vsot kvadratov med skupinama in znotraj skupin. Z naraščajočo vrednostjo se povečuje tudi moč diskriminantne funkcije. Kvadrirana vrednost kanonične korelacije nam da podatek, koliko variance odvisne spremenljivke uspemo pojasniti s funkcijo. V našem primeru smo uspeli pojasniti 17,14% variance.

Preglednica 4: Lastnosti diskriminantne funkcije

Funkcija

Lastna vrednost 0,207

% variance 100,0

Kanonična korelacija 0,414

Wilksova lambda 0,828

Hi-kvadrat 51,652

Stopinje prostosti 9

Stopnja značilnosti 0,000

V preglednici 5 navajamo rezultate Wilksove lambde za vsako neodvisno spremenljivko

posebej. Nižja kot je vrednost Wilksove lambde, večja je diskriminatorna moč posamezne spremenljivke. F-test pokaže, katere neodvisne spremenljivke statistično značilno prispevajo k diskriminantni funkciji oziroma katere razlike v povprečjih skupin za analizirane spremenljivke so značilne. Analiza je pokazala, da so statistično značilne (p < 0,05) štiri spremenljivke, in sicer starost anketirancev, zakonski stan, dohodkovni razred in status samozaposlitve.

Malhotra in Birks (2000) opozarjata, da dobljene F-vrednosti služijo zgolj kot vodilo pri določitvi relativne značilnosti posamezne spremenljivke v diskriminantni funkciji. Zato bomo v nadaljevanju predstavili relativni pomen posameznih neodvisnih spremenljivk pri ločevanju naprej določenih skupin na podlagi absolutne vrednosti standardiziranih koeficientov diskriminantne funkcije in koeficientov korelacije med spremenljivkami in diskriminantno funkcijo. Rezultati so predstavljeni v preglednici 6 in so bili izračunani s pomočjo že omenjene zaporedne metode.


© DAES 2005

Preglednica 5: Test enakosti povprečnih vrednosti v skupinah

Neodvisne spremenljivke Wilksova lambda F-vrednost Stopnja

značilnosti

Starost 0,948 15,343 0,000

Spol 1,000 0,091 0,763

Zakonski stan 0,986 3,992 0,047

Št. oseb v gospodinjstvu 0,999 0,178 0,674

Izobrazba 1,000 0,027 0,869

Dohodkovni razredi anketirancev 0,941 17,555 0,000

Čas bivanja v isti občini 0,999 0,273 0,602

Število menjav zaposlitve 1,000 0,040 0,841

Možnost rabe lastnega avta 0,994 1,728 0,190

Sektor dejavnosti 0,997 0,950 0,331

Status samozaposlitve 0,972 7,997 0,005

Št. opravljenih delovnih ur na teden 0,999 0,281 0,596

Pot do mesta zaposlitve v km 1,000 0,018 0,893

Delo v Murski Soboti 0,993 1,918 0,167

Delo v Muri 0,996 1,111 0,293

Prisotnost šole 0,995 1,380 0,241

Prisotnost zdravstvene ustanove 0,998 0,566 0,452

Prisotnost nakupovalnih in razvedrilnih zmogljivosti

0,993 1,903 0,169

Prisotnost javnega prevoza 0,994 1,790 0,182

Spremenljivke z močno razločevalno močjo visoko korelirajo z diskriminantno funkcijo.

Obratno velja za spremenljivke, ki so uvrščene na dno lestvice pojasnjevanja razlik med skupinama. Z diskriminantno funkcijo najbolj korelirajo lastnosti, vezane na dohodek in starost anketirancev.

Rezultati izračuna standardiziranih koeficientov diskriminantne funkcije kažejo, da je bil prispevek desetih prvotnih spremenljivk pri pojasnjevanju odvisne spremenljivke tako majhen, da so bile izločene iz končne diskriminantne funkcije. Te spremenljivke so vsebovale informacije kot so zakonski stan, dostopnost javnega prevoza, razpolaganje z avtom, število oseb v gospodinjstvu, prisotnost zdravstvene ustanove, zaposlitev v Murski Soboti in v Muri, število opravljenih delovnih ur na teden, oddaljenost od bivališča do kraja zaposlitve in spol. Največjo diskriminatorno moč pri pojasnjevanju odvisne spremenljivke lahko pripišemo spremenljivkama starosti (STAROST) in dohodkovnemu stanju oseb (DOHOD_O), z manjšo razločevalno močjo sledita spremenljivki kot sta status samozaposlitve (SAMO_ZAP) in sektor dejavnosti (SEKTOR). K razlikovanju med različnimi izidi odvisne spremenljivke med skupinama odločitev pa po absolutni vrednosti koeficientov najmanj prispevajo posameznikovo bivanje v trenutni občini (BIVA_LET),


© DAES 2005

izobrazba (IZOBRAZ), prisotnost trgovine ali gostinskih objektov (TRGOV), prisotnost izobraževalnih ustanov (SOLA) in število zamenjav zaposlitve (SPR_DELA).

Preglednica 6: Standardizirani koeficienti diskriminantne funkcije in koeficienti korelacije

Neodvisne spremenljivke Standardizirani koeficienti

diskriminantne funkcije

Korelacije med spremenljivkami in

diskriminantno funkcijo

Dohodkovni razredi anketirancev 0,687 0,551

Starost 0,689 0,515

Status samozaposlitve 0,480 0,372

Zakonski stan - 0,260

Prisotnost nakupovalnih in razvedrilnih zmogljivosti

-0,246 -0,182

Prisotnost šole 0,198 0,155

Sektor dejavnosti 0,356 0,128

Prisotnost javnega prevoza - -0,114

Možnost rabe lastnega avta - 0,110

Št. oseb v gospodinjstvu - -0,070

Prisotnost zdravstvene ustanove - -0,069

Čas bivanja v isti občini -0,324 0,069

Delo v Murski Soboti - -0,054

Delo v Muri - -0,045

Št. opravljenih delovnih ur na teden - 0,042

Število menjav zaposlitve -0,188 0,026

Izobrazba -0,265 0,022

Pot do mesta zaposlitve v km - -0,009

Spol - 0,003

Z analizo vrednosti funkcije v centroidih smo preverili, ali resnično obstajajo razlike v

povprečnih vrednostih funkcije za obe opazovani skupini. Rezultati v preglednici 7 kažejo, da sta si vrednosti centroidov za obe skupini različni in tako lahko potrdimo, da uporabljena diskriminantna funkcija prispeva k ločevanju skupin med seboj.

Preglednica 7: Povprečna vrednost diskriminantne funkcije v posamezni skupini

Skupina Vrednost funkcije v centroidih

Brez spremembe zaposlitvenega statusa 1,129

Sprememba zaposlitvenega statusa -0,182


© DAES 2005

5 Zaključek V prispevku so prikazani rezultati empiričnega preverjanja obsega potencialne

mobilnosti ponudbe dela s pomočjo razpoložljivih anketnih popisnih podatkov. Zlasti smo želeli ugotoviti, kateri so tisti dejavniki, ki igrajo odločilno vlogo pri posameznikovem odločanju o spremembi zaposlitvenega statusa (prehod iz enega sektorja dejavnosti v drugega). Rezultati analize kažejo, da je diskriminantna analiza ustrezno ekonometrično orodje za ocenjevanje lastnosti, povezanih s spremembo zaposlitvenega statusa, potrebno pa bi bilo najbrž izvesti dodatne teste za preverjanje predpostavk te metode.

K razlikovanju med različnimi izidi oziroma vrednostmi odvisne spremenljivke bistveno prispevajo le nekateri dejavniki. Z največjo diskriminatorno močjo so se izkazale lastnosti, kot so starost, osebni dohodek in status samozaposlitve. S tem lahko potrdimo le nekatere od predpostavljenih hipotez.

S prispevkom smo dodatno osvetlili nekatere ključne dejavnike zaposlitvenega odločanja in pripomogli k večji prepoznavnosti nekaterih problemov, s katerimi se v zadnjem času srečuje Pomurje. Pri tem želimo zlasti izpostaviti nizko dohodkovno raven prebivalstva in stopnjo brezposelnosti, ki je v tesni povezavi z dohodkom, slabo izobrazbeno strukturo prebivalstva in pomanjkanjem delovnih mest.

Rezultati kažejo, da delovno aktivni v tej regiji vsaj načeloma izkazujejo precejšnjo pripravljenost po prilagajanju razmeram na trgu dela. Na podlagi tega lahko zaključimo, da bi v prihodnje kazalo v obravnavani regiji nameniti večjo pozornost in aktivnejšo vlogo države na področju aktivnega spodbujanja podjetništva. Še zlasti to verjetno velja za gospodarske dejavnosti, za katere v Pomurju sami smatrajo, da imajo primerjalne prednosti. V strateških razvojnih dokumentih regije (Regional Development Program POMURJE 2000+; Phare CBC) se kot zanimive poudarjajo navezave med tradicionalnimi gospodarskimi panogami v regiji (kmetijstvo) in tudi storitvenimi panogami, kot so turizem (termalne vode), trgovina in promet (obmejna lega). Rezultati raziskave pa jasno nakazujejo, da so ključni predpogoji za bolj prožno zaposlitveno odločanje v regiji stimulativni dohodki, prometna in socialna infrastruktura.

6 Viri Bollman R.D., Bryden J.M. 1997. Rural employment. An International Perspective. Kanada, CAB

International: 465 str. Juvančič L. 2002. Model odločanja o zaposlovanju na kmečkih gospodarstvih v Sloveniji. Doktorska

disertacija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko: 130 str.

Juvančič L., Kožar M., Erjavec E. 2004. Survey-based Analysis of Determinants of Income Diversification in Agricultural Households of Slovenia. Die Bodenkultur, 55, 2: 31-39

Malhotra N.K., Birks D.F. 2000. Marketing Research. An Applied Approach. Edinburgh, Prentice Hall, A Pearson Education Co.: 736 str.

Oblak O. 2002. Ocena skupnega dohodka na kmečkih gospodarstvih v Sloveniji. Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo: 110 str.

Phare CBC. Development Agency Sinergija. http://www.ra-sinergija.si/ Regional Development Program POMURJE 2000 +. Development Agency Sinergija.

http://www.ra-sinergija.si/doc/RRP%202000%2B%2B.zip Statistični letopis Republike Slovenije 2003. 2003. Popis prebivalstva 2002. Ljubljana, Statistične

informacije SURS. http://www.stat.si/letopis/index_vsebina.asp?poglavje=34&leto=2003&jezik=si

UMAR. 2002. Regionalni vidiki razvoja Slovenije. Analiza po regijah. Delovni zvezek 7/2002. Pečar J. (ur.), Ljubljana, UMAR: 60-63 http://www.gov.si/zmar/public/dz/dz2002/dz7-02.pdf


© DAES 2005

Zanni A. 2004. »Anketni vir podatkov. Zaposlitvene in bivanjsko-lokacijske preference na podeželju v Sloveniji.« London, Imperial College (osebni vir, 2004)

Drugi viri Bryden J.M., Bollman R.D. 2000. Rural employment in industrialised countries. Agricultural

Economics, 22:185-197 Dries L., Swinnen F.M. 2002. Institutional Reform and Labor Reallocation During Transition: Theory

Evidence From Polish Agriculture. World Development, 30, 3:457-474 Eurostat. 2004a. Persons employed by sector.

http://europa.eu.int/comm/eurostat/newcronos/queen/display.do?screen=detail&language=en&product=LT&root=LT/yearlies/c/cc/ccb/ccb20240

Eurostat. 2004b. Total unemployment rate. http://europa.eu.int/comm/eurostat/newcronos/queen/display.do?screen=detail&language=en&product=YES&root=YES/strind/emploi/em071

Hair J.F., Anderson R.E., Tatham R.L., Black W.C. 1998. Multivariate data analysis. Fifth edition. New Jersey, Prentice Hall: 239-325

Huffman W.E. 2000. Human capital, education and agriculture. V: 24th International Congress of Agricultural Economists, Berlin, Germany, 10-13 avg. 2000 (neobjavljeno)

Mustafa A. 2001. Agricultural unskilled labor mobility: Does it matter? V: Fourth Annual Conference on Global Economic Analysis, ZDA, 27-29 jun. 2001 http://www.gtap.agecon.purdue.edu/resources/res_display.asp?RecordID=603

Neal D. 1999. The Complexity of the Job Mobility among Young Men. Journal of Labor Economics, 17, 2:237-261

Oražem P.F., Vodopivec M. 1995. Winners and losers in transition: returns to education, experience and gender in Slovenia. The World Bank Economic Rewiew, 9 2: 201-230

Statistični letopis Republike Slovenije 2002. 2002. Pregled po statističnih regijah. Povprečne mesečne bruto in neto plače na zaoposleno osebo v podjetjih, družbah in organizacijah, 2001. Ljubljana, Statistične informacije SURS. http://www.stat.si/letopis/index_vsebina.asp?poglavje=34&leto=2002&jezik=si


© DAES 2005

SOCIALNE STORITVE KOT DOPOLNILNA DEJAVNOST NA KMETIJI - POGLED KMETOV

Katja VADNALa

IZVLEČEK

V preiskovalni raziskavi smo proučevali pripravljenost slovenskih kmetov za razvoj ponudbe socialnih storitev za osebe z motnjo v duševnem razvoju kot dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Uporabili smo metodo ankete in metodo intervjuja. Rezultati ankete na neslučajnostnem vzorcu 155 kmetov kažejo, da bi se jih okoli 10 % za tako dejavnost (zaposlovanje oziroma oskrbovanje) najverjetneje odločilo. Pri tem sta jim oblika in intenzivnost storitve manj pomembni. Na kmetijo bi sprejeli 1-2 osebi, ne glede na spol. Razmerje med kmetom in uporabnikom bi moralo biti urejeno s pogodbo. Pred sklenitvijo pogodbe bi bilo potrebno preizkusno obdobje od 1 do 2 mesecev. Kmet in oseba z motnjo bi morala opraviti program usposabljanja, ki naj bi potekal na domači kmetiji. V tem, da kmetje te dejavnosti ne poznajo, vidijo anketirani glavni razlog, da kmetije še niso vključene v sistem socialnega varstva. Na podlagi rezultatov ankete in izkušenj kmeta, ki že tri leta poskusno vključuje osebe z motnjo v delo na svoji kmetiji, so oblikovali model uvajanja oziroma izvajanja socialnih storitev kot dopolnilne dejavnosti na slovenskih kmetijah. Model izhaja iz sodelovanja med kmetom in lokalno socialno-varstveno institucijo ter temelji na načelih postopnosti, partnerstva, poslovnosti in preglednosti.

SOCIAL SERVICES AS SUPPLEMENTARY ON-FARM ACTIVITY - FARMERS’ VIEW

ABSTRACT

Readiness of the farmers to start a provision of the social services for mentally disabled as an on-farm supplementary activity was studied by an exploratory research, using methods of survey and interview. The results of survey on non-probability sample of 155 farmers show that about 10 % would most probable opt for such activity. They attach minor importance to a form and an intensity of a service. They are ready to accept 1-2 persons, irrespective of their gender. The relations between a farmer and an user have to be defined by a contract, preceded by a probation period of 1 to 2 months. A farmer and a mentally disabled have to undergo training that have to take place at home farm. They see a fact that Slovene framers are ignorant of care farming as the main reason for farms not being included into a system of social care. From the results of the survey, as well as from the experiences of the farmer, experimentally working with mentally disabled on his farm for three years, the model of introduction and implementation of provision of social cervices as a supplementary on-farm activity is suggested. Model anticipates cooperation between a farmer and a local social welfare institution and is based upon the principles of gradualness, partnership, business and transparency.

a Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za agronomijo, Jamnikarjeva 101, 1000

Ljubljana; [email protected]

294 Katja Vadnal

© DAES 2005

1 Uvod Analiza odnosa slovenskih staršev oseb z motnjo v duševnem razvoju je pokazala, da

le-ti sprejemajo možnost, da bi lahko svoje »otroke« vključevali v življenje in delo na kmetijah, ki bi kot svojo dopolnilno dejavnost razvijale socialne storitve (Vadnal, 2004). Preiskovalna mednarodna primerjava vključevanja kmetij v sistem socialnega oziroma zdravstvenega varstva v zahodnoevropskih državah je pokazala, da gre za nov pojav, ki ga generira kmetijski sektor, ki se tudi na ta način odziva na vse večje ekonomske pritiske (Farming ..., 2005). Zato smo s preiskovalno raziskavo želeli ugotoviti, kako slovenski kmetje ocenjujejo možnosti za razvoj socialnih storitev kot dopolnilne dejavnosti na svojih kmetijah.

Raziskav o kmetijah, ki so vključene v sistem socialnega oziroma zdravstvenega varstva, je zelo malo. Večino so jih opravili člani leta 2005 ustanovljenega Mednarodnega združenja dobre prakse (Sharp, 1997) »Kmetijstvo za zdravje«, v katerega so se združili strokovnjaki, ki jim je skupen cilj identificirati, teoretično osmisliti in razširiti najboljše prakse na področju ti. zelenih programov socialnega in zdravstvenega varstva. Tako Di Iacovo in Noferi (2003) opisujeta uspešen poskus na ekološki kmetiji Colombini v Toskani, ki se je na pobudo lokalne invalidske organizacije vključila v usposabljanje sedmih oseb s posebnimi potrebami (oseb z motnjo v duševnem zdravju in telesno oviranih oseb). Mestaid in Fejdavili (2004) sta s terensko raziskavo na Norveškem evidentirala okoli 500 kmetij, ki izvajajo ali sodelujejo pri izvajanju različnih lokalnih socialno oziroma zdravstveno varstvenih programov. Elings s sodelavci (2003), ki so anketirali 400 nizozemskih kmetij s socialnimi storitvami, poročajo o izrazito pestri ponudbi aktivnosti za zelo različne skupine uporabnikov in o zelo različnih izvedbenih oblikah.

2 Metoda dela Pri raziskovanju smo uporabili metodo ankete in metodo intervjuja. Z anketo po metodi

osebnega spraševanja smo zajeli 155 kmetij. Uporabili smo neslučajnostni vzorec, izbran po načelih ekspertnega mnenja (kmetijskih svetovalcev) in dostopnosti (pripravljenost kmetov za sodelovanje). Vsakemu anketirancu smo pred anketiranjem predstavili raziskovalni problem in cilj ter mu izročili posebno pismo, kjer smo podrobneje opisali cilj raziskovanja, kratko povzeli tuje izkušnje in smiselno opisali relevantne značilnosti in delovne zmožnosti oseb z motnjo v duševnem razvoju.

Vprašalnik je vseboval naslednje indikatorje: a) osnovne značilnosti kmetije: velikost posesti, proizvodna usmeritev, viri dohodka,

število članov gospodinjstva b) pripravljenost za opravljanje socialnih storitev (zaposlitev, oskrba, občasne

aktivnosti), razlogi za neobstoj dejavnosti v Sloveniji, odnos sosedov do izvajanja socialnih storitev na kmetiji

c) potencialni nosilec dejavnosti na kmetiji: spol, starost, izobrazba d) potencialni uporabnik storitve: število, spol e) potencialna ponudba aktivnosti na kmetiji: kmetijska dela, dela v gospodinjstvu f) potrebne podpore za opravljanje dejavnosti: izobraževanje, svetovanje,

sodelovanje strokovnjakov g) ponudba dodatnih storitev za uporabnike (prevoz, stanovanje) h) ureditev dejavnosti: vsebina pogodbenega razmerja, trajanje preizkusnega

obdobja, plačilo. Z anketo zbrane podatke smo analizirali z metodami opisne statistike. Za oceno

asociativnosti med opazovanimi indikatorji oziroma spremenljivkami smo uporabili χ2 test.

Socialne storitve kot dopolnilna dejavnost na kmetiji - pogled kmetov. 295

© DAES 2005

Intervju smo opravili s gospodarjem Kozjereje »Brdca«, ki že tretje leto sodeluje v pilotskem projektu (Vadnal in sod., 2004) vključevanja varovancev varstveno-delovnega centra Koper v vsakodnevna dela na kmetiji.

Intervju smo strukturirali v naslednje sklope: a) osnovna dejavnost in dopolnilne dejavnosti kmetije b) socialnovarstvene storitve na kmetiji c) delovni proces na kmetiji: vrste dela, redno delo, sezonska in občasna dela d) odnosi na kmetiji: odnosi gospodar - varovanci, odnosi med varovanci, odnos

varovanci - delo e) spremljanje izvajanja socialnovarstvenih storitev na kmetiji f) ocena izvajanja socialnovarstvenih storitev na kmetiji.

3 Rezultati

3.1 Rezultati ankete

Značilnosti anketiranih kmetij Med anketiranimi kmetijami je 37 % mešanih in 32 % čistih kmetij. Izkušenj z

dopolnilnimi dejavnostmi je med anketiranimi kmetijami malo, saj jih le 10 % opravlja dopolnilno dejavnost. Druga njihova značilnost je, da je skoraj dve tretjine kmetij večgeneracijskih (na 39 % kmetij žive dve, na 41 % pa tri generacije). Enogeneracijskih gospodinjstev je 13 %. Zato je tudi število članov gospodinjstva primerjalno veliko (povprečno 5 članov na gospodinjstvo). Med anketiranimi kmetijami prevladujejo poljedelsko-živinorejske kmetije, ki jih je med anketiranimi kmetijami polovica. Sledijo jim kmetije, ki so umerjene pretežno v živinorejo, 15 %, in v poljedelstvo, 9 %. Hortikulturnih kmetij je med njimi 11 %.

Preglednica 1: Anketirane kmetije po velikosti posesti, Slovenija, 2004

Število Sestava, %

Do 5 ha 42 27,1

5 -10 ha 33 21,3

10-15 ha 25 16,1

Nad 15 ha 41 26,5

Brez odgovora 14 9,0

Vsi 155 100,0

V primerjavi s posestno sestavo slovenskih kmetij je med anketiranimi kmetijami

bistveno manj kmetij do 5 ha: 27 % v primerjavi z 61 %. Tudi delež kmetij, večjih od 10 ha, je med anketiranimi kmetijami bistveno večji od slovenskega povprečja: 43 % proti 13 %. Deleža kmetij, velikostnega razreda 5 - 10 ha, sta približno enaka. Takih kmetij je med anketiranimi 21 %, med vsemi slovenskimi pa 26 %. Med anketiranimi kmetijami prevladujejo kmetije, ki kmetujejo na konvencionalen način (71 %). Ekoloških kmetij je med njimi 13 %.

296 Katja Vadnal

© DAES 2005

Ocena možnosti za ponudbo socialnih storitev kot dopolnilne dejavnosti na kmetiji

Več kot polovica anketiranih (59 %) je menilo, da je možnost, da bi na svoji kmetiji ponujali socialne storitve kot dopolnilno dejavnost, majhna. Četrtina jih ocenjuje, da je ta možnost srednje velika.

Preglednica 2: Anketirani kmetje po oceni možnosti, da bi na kmetiji zaposlili oziroma oskrbovali osebo z motnjo v duševnem razvoju in si tako zagotovili dodaten vir dohodka, Slovenija, 2004

Zaposlitev Oskrba

Ocena število sestava, % število sestava, %

Ni nobene možnosti 30 19,4 41 26,5

Majhna možnost 61 39,4 62 40,0

Srednja možnost 41 26,5 37 23,9

Velika možnost 20 12,9 12 7,7

Brez odgovora 3 1,9 3 1,9

Vsi 155 100,0 155 100,0

Pri oceni možnosti za vključevanje kmetij v ponudbo socialnih storitev za osebe z

motnjo v duševnem razvoju se kažejo razlike glede na vrsto storitev. Možnost, da se kmetije vključijo v ponudbo zaposlitev oziroma aktivnosti za te osebe je nekoliko večja od možnosti, da bi se kmetije odločile za njihovo celodnevno oskrbo. V prvem primeru je 13 % anketiranih menilo, da je velika možnost, da bi se lotili te dejavnosti. V drugem primeru pa se je tako odločilo 8 % anketiranih. Zveza med oceno možnosti, da bi na kmetiji zaposlili in oceno možnosti, da bi na kmetiji oskrbovali osebo z motnjo v duševnem razvoju in si tako zagotovili dodaten vir dohodka, je statistično značilna (χ2 = 20,334; p = 0,000). Če kmetija kaže preferenco do tovrstne dopolnilne dejavnosti, ji oblika oziroma intenzivnost te dejavnosti ni pomembna. Velja pa tudi obratno. Na nenaklonjenost do dejavnosti na kmetiji ne vplivata njena možna oblika oziroma intenzivnost. Povezave med pripravljenostjo za vstop v dejavnost in indikatorji za kmetijo, kot so velikost kmetije, proizvodna usmeritev, tehnologija pridelovanja in viri dohodka, niso bile statistično značilne.

Zadržanost kmetov glede ocene možnosti za zaposlovanje oziroma oskrbovanje oseb z motnjo v duševnem razvoju kot dopolnilne dejavnosti na kmetiji gre deloma pripisati temu, da te dejavnosti v Sloveniji še ni in da so zelo redki kmetje, ki so že slišali za »terapevtsko« kmetijo. O tem pričajo tudi odgovori kmetov na vprašanje, zakaj pri nas še ni »terapevtskega« kmetijstva kot dopolnilne dejavnosti na kmetijah.

Med kmeti, ki menijo, da je malo možnosti, da bi se lotili zaposlovanja oseb z motnjo v duševnem razvoju, je kar 68 % takih, ki menijo, da je prevelika odgovornost ključni razlog, da te dejavnosti pri nas še ni. Med kmetijami, ki menijo, da je veliko možnosti, da bi se take dopolnilne dejavnosti lotili, je ta razlog navedlo le 12 % kmetij. Da je potrebno preveč dodatnih znanj meni le 8 % pripravljenih kmetov in kar 64 % nepripravljenih kmetov. Nepoznavanje dejavnosti je kot poglavitni razlog za to, da slovenske kmetije še ne ponujajo socialnih storitev, navedlo kar 61 % nepripravljenih in le 15 % pripravljenih kmetov.


© DAES 2005

Preglednica 3: Anketirani kmetje po razlogih za to, da slovenske kmetije niso vključene v socialno varstvo oseb z motnjo v duševnem razvoju, Slovenija, 2004

Razlog Število Delež % (vsi =100)

Kmetje te možnost ne poznajo 102 65,81

Pomanjkljiva zakonska ureditev na področju dopolnilnih dejavnosti, zavarovanja ipd.

55 35,48

Potrebno je preveč dodatnih znanj 50 32,26

Prevelika odgovornost 26 16,77

Za duševno motene osebe je najbolje, če so v zavodih 7 4,52

Drugo 5 3,23

Podobne pomisleke imajo kmetje tudi, ko gre za oskrbovanje oseb z motnjo v

duševnem razvoju in pa v primeru kombinacije teh dejavnosti. Tudi v teh dveh primerih gre za oceno, da je odgovornost kmeta, ki bi se te dejavnosti lotil, velika. Večina vprašanih je izrazila posebno zaskrbljenost zaradi varnosti oziroma nevarnosti, ki bi ogrožale osebo z motnjo na kmetiji. Anketiranim se je vprašanje varnosti zdelo še posebno pereče glede na določila Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Zakon, 1999). Skrbela jih je predvsem priprava Izjave o varnosti, ki mora vsebovati opis delovnega procesa z ocenjevanjem tveganja za poškodbe in zdravstvene okvare ter določati varnostne ukrepe.

V pogovorih s kmeti se je pokazalo, da so zelo nezadovoljni s celotno normativno ureditvijo dopolnilnih dejavnosti, ki so, po njihovem mnenju, preveč in popolnoma neživljenjsko normirane. Prevelika »urejenost« dopolnilne dejavnosti bi v našem primeru pomenila odmik od načela normalizacije in bi lahko pripeljala do »institucionalizacije« kmetije.

V primerjavi s storitvami socialnega varstva na trajni osnovi je pripravljenost kmetov, da se vključijo v občasne aktivnosti za osebe z motnjo v duševne razvoju, večja. Polovica anketiranih se je pripravljena vključiti v takšno dejavnost, medtem ko jih to možnost v celoti zavrača le 19 %. Dobra četrtina pa jih je neodločena.

Preglednica 4: Anketirani kmetje po pripravljenosti, da se vključijo v izvajanje občasnih terapevtskih dejavnosti za osebe z motnjo v duševnem razvoju, Slovenija, 2004

Pripravljenost Število Sestava, %

Pripravljen 54 34,8

Pripravljen, vendar za ustrezno plačilo 22 14,2

Ni pripravljen 29 18,7

Neodločen 40 25,8

Brez odgovora 10 6,5

Vsi 155 100,0

298 Katja Vadnal

© DAES 2005

Osebi z motnjo v duševnem razvoju, ki bi jo sprejeli na kmetiji, je 44 % anketiranih pripravljeno zagotoviti tudi prevoz na kmetijo, 42 % jih tega ni pripravljeno storiti. 13 % anketiranih na to vprašanje ni odgovorilo.

Nosilec socialnih storitev kot dopolnilne dejavnosti na kmetiji in ponudba opravil Če bi se kmetija lotila zaposlovanja oziroma oskrbovanja oseb z motnjo v duševnem

razvoju kot dopolnilne dejavnosti, bi bila nosilka te dejavnosti praviloma gospodinja (46 %) ali pa gospodar (27 %). Na tretjini anketiranih kmetij bi bila oseba, ki bi bila nosilka dejavnosti na kmetiji, stara med 36 in 46 let. V povprečju pa bi bila ta oseba stara okoli 50 let. Tudi izobrazbena struktura potencialnih nosilk oziroma nosilcev dejavnosti bi bila relativno ugodna, saj bi jih 43 % imelo poklicno, 37 % srednjo in 4 % višjo oziroma visoko izobrazbo. Popolno osemletko bi imelo 28 % potencialnih nosilk oziroma nosilcev dejavnosti. Ugotovili smo tudi statistično značilno asociativnost med pripravljenostjo za opravljanje tovrstne dopolnilne dejavnosti in stopnjo izobrazbe osebe, ki bi se na kmetiji z njo ukvarjala (χ2 = 117,108; p = 0,000), medtem ko v primeru spola in starosti nosilca dejavnosti nismo dobili statistično značilnih rezultatov.

Velika večina anketiranih kmetov (85 %) meni, da bi morali biti nosilci dejavnosti deležni dodatnega usposabljanja po sistemu, ki so ga razvili na Nizozemskem in poteka po naslednjih korakih: uvodno predavanje, nato pa teoretično in praktično usposabljanje na lastni kmetiji. Pri tem se zdi našim kmetov najbolj primerno usposabljanje na domači kmetiji. V tak sistem usposabljanja bi se bilo pripravljeno vključiti 60 % vseh anketiranih.

Osebe, ki bi jih sprejeli na kmetijo, in ponudba opravil Anketirani bi bili v večini primerov na kmetijo pripravljeni sprejeti 1 do 2 osebi. Polovici

anketiranih spol osebe, ki bi jo sprejeli na kmetijo, ni pomemben. 13 % anketiranih bi na kmetijo raje sprejelo moške, 17 % pa ženske. Pri tem velja omeniti, da so se kmetje lažje odločali o želenem spolu osebe kot pa želenem številu oseb.

Večina anketiranih (61 %) je navedlo, da ne pozna nobene osebe z motnjo v duševnem razvoju. Glede na to in glede na dejstvo, da te dejavnosti pri še ni, je razumljivo, da se veliko anketiranih ni moglo odločiti glede primernosti del na kmetiji, pri katerih bi lahko sodelovale ali jih opravljale osebe z motnjo. Kljub temu pa so številni smiselno opredelili dela in opravila, v katere se praviloma vključujejo osebe z motnjo na terapevtskih kmetijah v okoljih z več izkušnjami.

Preglednica 5: Anketirani kmetje po delih, v katera bi vključili osebe z motnjo, ker menijo, da so primerna zanje, Slovenija, 2004

Vrsta dela Število Delež, % (vsi=100)

Dela na dvorišču 72 46,5

Dela na polju oziroma vrtu 67 43,2

Dela v hlevu 58 37,4

Gospodinjska dela 35 22,6

Dela v sadovnjaku 24 15,5

Velika večina anketiranih (86 %) meni, da bi morala biti tudi oseba z motnjo pred

vključevanjem v kmetijo ustrezno usposobljena. Da to ni potrebno jih meni le 12 %. Le štirje anketirani pa na to vprašanje niso odgovorili.


© DAES 2005

Do oblik in vrst pomoči, ki bi jih potrebovali pri zaposlovanju oziroma oskrbovanju oseb z motnjo v duševnem razvoju, se je opredelilo okoli dve tretjini anketiranih kmetov. Odgovarjali so v skladu z poznavanjem posameznih služb ali v skladu z lastno razlago, s čim naj bi se posamezne službe ukvarjale. Dobra polovica anketiranih bi si želela pomoč kmetijskega svetovalca, ki bi imel dodatna znanja s področja defektologije, dobra tretjina bi želela pomoč specialista defektologa. Po pogostosti tretja oblika pomoči, ki bi jo kmetje želeli, je telefon za »klic v sili« oziroma dežurni strokovni center, na katerega bi se lahko kmetje v primeru težav obrnili po takojšen nasvet ali posredovanje. Tretjina pa jih je kot pomembno ocenilo tudi sodelovanje staršev oziroma skrbnikov oseb z motnjo.

Pričakovano plačilo in ureditev razmerij z uporabniki Na Nizozemskem dobijo kmetje za izvajanje socialnih storitev 36 EUR (8.627 SIT,

preračunano po centralnem tečaju 239,640 SIT za 1 EUR) na delovni dan na osebo, kar pomeni okoli 200.000 SIT bruto na mesec za 25 delovnih dni. 61 % anketiranih kmetov je ta zaslužek ocenilo kot primeren. 15 % anketiranih je tolikšen zaslužek ocenilo kot neprimeren. Četrtina anketiranih se glede tega ni opredelila. Okvirnega zneska, ki naj bi ga s tako dejavnostjo zaslužil slovenski kmet, pa ni navedel nihče.

Velika večina anketiranih (84 %) se strinja s tem, da mora biti cilja dopolnilna dejavnost urejena s posebno pogodbo, v kateri bi moralo biti jasno opredeljeno predvsem naslednje:

a) podroben opis del, ki jih bo oseba z motnjo opravljala, kaj lahko kmet od nje pričakuje in kaj ji mora nuditi

b) natančno opredeljena način zavarovanja (nezgodnega, premoženjskega ipd.) osebe ter kmeta in odgovornost kmeta v primeru nesreče

c) natančno opredeljen način reševanja morebitnih sporov med kmetom, osebo in njenimi starši oziroma skrbniki

d) možnost, da v primeru nesporazumov vsaka od strank pogodbo lahko prekine takoj, brez odpovednega roka.

Pred sklenitvijo pogodbe naj bi bila kmetom omogočeno poskusno obdobje, ki naj bi trajalo od 1 do 2 mesecev.

Anketirani kmetje ne pričakujejo večinskega nasprotovanja sosedov, če bi na svojo kmetijo sprejeli osebe z motnjo. Tretjina je takih, ki menijo, da bi nekateri takšno dopolnilno dejavnost odobravali, drugi pa bi ji nasprotovali. Petina pa jih pričakuje, da bi sosedje tako dopolnilno dejavnost odobravali. Izkušnje na tem področju kažejo, da vključevanju oseb s posebnimi potrebami med »normalne« nihče ne nasprotuje neposredno. Predsodki so prikriti in zakriti, najpogosteje z argumenti, da bi bilo tem ljudem pač »bolje« nekje drugje. Od tod verjetno tudi velik delež anketiranih (39 %), ki so bili glede tega neodločeni ali pa na vprašanje sploh niso odgovorili.

3.2 Intervju z gospodarjem Kozjereje Brdca Kozjereja Brdca je živinorejska kmetija, ki redi pretežno koze (25), nekaj ovc (6),

ponija in nekaj perutnine in kuncev. Kmetija obsega 15 hektarov lastnih in najetih zemljišč. Njiv je malo, največ je travnikov in pašnikov. Kmetija se nahaja na kraškem območju, kjer so razmere za kmetovanje manj ugodne. Na kmetiji že nekaj let kot dopolnilno dejavnost izvajajo pedagoške storitve. Za učence osnovnih šol pripravijo dve delavnici: »Kaj greje ovčko?« in »Obiščimo kozlička«. Ponudbo storitev želi gospodar še razširiti na področje socialnih storitev. Leta 2003 je na svojo kmetijo sprejel štiri varovance Varstveno-delovnega centra Koper. Varovanci so prihajali na kmetijo dvakrat na teden po štiri ure. V letih 2004 in 2005 so na kmetijo prihajali trije varovanci trikrat na teden po štiri ure. Program poteka od začetka marca do konca oktobra.

300 Katja Vadnal

© DAES 2005

Varovanci so vključeni v vsakodnevna dela na kmetiji. Redno delo predstavlja oskrba živali (čiščenje hleva, dvorišča, krmljenje in napajanje itd.). Sodelujejo pri košnji in spravilu krme, napravi drv, popravilu kraških zidov, čiščenju gozda, grabljenju listja itd. Pri opravljanju del uporabljajo ročna orodja. Poleg delovnega preživljanja dneva pripravijo tudi ti. tematske dneve (Bezgov dan, Lipov dan, Gobarski dan, Športni dan itd.).

Ker ima delovno preživljanje dneva opredeljeno strukturo in ritem dela, gospodar pri delu z varovanci ne zasleduje storilnostnih ciljev. Pred začetkom delovnega dne se gospodar in varovanci dogovorijo, kaj bodo počeli in za kaj bo kdo zadolžen. Načrtovane naloge in opravila zapišejo v dnevnik. Po malici, ko z dejavnostjo končajo, pregledajo, ali so in koliko so načrtovane naloge opravili.

Pri izvajanju dejavnosti so ključnega pomena odnosi med gospodarjem in varovanci. Ti imajo na gospodarja različne poglede. Eden v njem vidi avtoriteto, drugi pomoči potrebnega, tretji kmeta itd. Gospodar mora te različne like in vloge, ki mu jih varovanci pripisujejo, sprejeti tako, kot mora sprejeti tudi različne stopnje (ne)zmožnosti varovancev. Predvsem pa je pomemben odnos gospodarja do varovancev. Pozoren mora biti enako do vseh varovancev in aktiven pri soustvarjanju sproščenega vzdušja. Za dosego teh ciljev je seveda zelo pomembno število varovancev in stopnja njihove motnje. En sam spremljevalec lahko dobro poskrbi tudi za 5 in več varovancev z lažjo motnjo v duševnem razvoju, že en sam varovanec z zmerno motnjo v skupini pa takoj pomeni nujno prisotnost še enega spremljevalca. Pri varovancih z zmerno in težjo motnjo bi se morala ena oseba posvetiti dvema varovancema, v kolikor je to sploh finančno izvedljivo.

Varovanci so delo jemali zelo resno in se mu posvečali z vso pozornostjo. Pomembna je bila neprestana motivacija. Delu je bilo potrebno dati pomembno težo, tudi če je šlo za skrajno enostavno in nenaporno opravilo. V kolikor je šlo za skupinsko delo, so delovno zmago tudi »proslavili« in dokumentirali (fotografirali). Gospodar je imel redne stike s strokovnjaki varstvenega-delovno centra. Enkrat mesečno so skupaj - varovanci, strokovnjaki in gospodar - opravili oceno izvajanja programa. Strokovna podpora, ki jo je bil deležen s strani varstveno-delovnega centra, se mu zdi ustrezna ter zadostna, hkrati pa tudi nujno potrebna.

Ker delo varovancev ni storilnostno, nima ekonomske vrednosti za samo kmetijo. Plačilo je skromno, saj je prvo leto gospodar prejel 50.000 SIT na mesec. V ta znesek so bili vključeni stroški malice za varovance. Drugo leto je gospodar prevzel tudi prevoz varovancev na kmetijo za ustrezno nadomestilo (kilometrino), kar je nekoliko izboljšalo finančni učinek dejavnosti. Kljub skromnemu zaslužku je gospodar z dejavnostjo zadovoljen. Na kmetiji bi rad izvedel toliko prilagoditev, da bi lahko varovanci optimalno opravljali svoje delo. Kljub temu pa naj bi kmetijska proizvodnja ne bila nepomemben cilj kmetije. Prihodki obeh dejavnosti naj bi bili približno enaki

Strokovna evaluacija programa je ugodna. Kmetija ponuja varovancem dovolj novih vsebin in aktivnosti, omogoča izbire, ustvarja razmere za kontinuirano in izkušenjsko učenje, ohranjanje in pridobivanje znanj, navad in veščin, širjenje in poglabljanje socialnih kontaktov in s tem izboljšanje kvalitete življenja in psihofizične kondicije varovancev.

4 Sklep Kljub temu, da ni domačih izkušenj s socialnimi storitvami kot dopolnilno dejavnostjo

na kmetiji, slovenski kmetje ne zavračajo možnosti za njen razvoj. Raziskava je pokazala, da bi odločitev za ponudbo socialnih storitev na kmetiji ne bila lahka ali enostavna. Kmetje se zavedajo velike odgovornosti in tveganj, ki jih lahko dejavnost pomeni za vse vpletene. Da bi zmanjšali vlogo tovrstnih omejitvenih dejavnikov, bi jo bilo smiselno uvajati v obliki sodelovanja med kmetijo in ustrezno institucijo (varstveno-delovnim centrom, posebnim


© DAES 2005

socialnim zavodom, reprezentativno invalidsko organizaciji ipd.), ki bi temeljilo na načelih postopnosti in partnerstva ter preglednosti in poslovnosti.

Za kmete, ki bi se odločili za ponudbo socialnih storitev za osebe z motnjo v duševnem razvoju, bi bilo najbolj smiselno, da z dejavnostjo začnejo kot t.i. kmetija za obisk. Kmet ponudi svojo kmetijo kot prostor za izvajanje aktivnosti lokalni instituciji (šoli s prilagojenim programom, varstveno-delovnemu centru, posebnemu socialnemu zavodu, lokalnemu društvu za pomoč osebam z motnjo v duševnem razvoju ipd.). Na ta način dobi priložnost, da se seznani s posebnimi potrebami oseb z motnjo v duševnem razvoju in se privadi sodelovanja z njimi. Ob tem se usposobi za izbiro primernih dejavnosti in nabor ter načrtovanje primernih opravil, ki bi jih na kmetiji (v gospodarstvu in gospodinjstvu) lahko opravile osebe z motnjo v duševnem razvoju.

Vključevanje oseb z motnjo v duševnem razvoju v življenje in delo na kmetiji mora temeljiti na partnerskem odnosu, katerega podlaga sta individualni načrt samostojnega življenja osebe z motnjami v duševnem razvoju in poslovni načrt kmetije s socialnimi storitvami kot dopolnilno dejavnostjo, ki sta hkrati tudi temeljna dokumenta za nadzorovanje in evaluacijo dejavnosti v skladu z načelom preglednosti. Izkušnja gospodarja, ki na svoji kmetiji izvaja aktivnosti z osebami z motnjo v duševnem razvoju, potrjuje uporabnost predlaganega pristopa.

5 Zahvala Raziskavo so financirali Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, Kmetijsko

gozdarska zbornica Slovenije in SOŽITJE - Zveza društev za pomoč osebam z motnjo v duševnem razvoju Slovenije.

Posebna zahvala gre kmetijskim svetovalkam in svetovalcem, kmeticam in kmetom ter študentkam in študentom, katerih pomoč pri raziskovanju je neprecenljiva.

6 Viri Di Iacovo F., Noferi M.. 2003. Agricoltura/sociale, esperienze nelle campagne toscane. Rapporto

interno. Pisa, Universita di Pisa. Elings M., Hassink J., en Ketelaars D. 2003. Landbouw en zorg in de province: inventarisatie van

provinciaal beleid landbouw und zorg. Rapport 6. Wageningen, Plant Research International. Farming for health. 2005. Conference 16-19 March 2005 Wageningen, The Netherlands.

Wageningen: Frontis - Wageningen International Nucleus for Strategic Expertise: 225 str. Meistad T., Fjeldavli E. 2004. Green Care services on farms - characteristics of Norwegian

enterprises. http://www.bygdeforskning.no/dynamisk/engelsk/ut_cv.php?lesmer=11&publikasjon=ok (1. julij

2005) Sharp J. 1997. Communities of Practice: A Review of the Literature; http://www.tfriend.com/cop-

lit.htm (1. julij 2005) Vadnal K. 2004. Mnenja staršev oseb z motnjami v duševnem razvoju o možnosti vključitve kmetov

v ponudbo socialnih storitev. Defektologica slovenica, 12, 1; 19-37. Vadnal K., Fister I., Munih S., Ferluga T. 2004. Vključevanje varovancev VDC Koper v delo in

življenje na kmetiji »Brdca«. Odsev, 2,4; 44-47. Zakon o varnosti in zdravju pri delu. 1999. Ur.l. RS, št. 56/1999.


© DAES 2005

KMETIJSKE ZADRUGE IN ZADRUŽNO PRAVO

Franci AVSECa, Primož ŽERJAVb

IZVLEČEK

Prispevek analizira prednosti in slabosti, ki jih za zadruge, posebej v kmetijstvu, ugotavlja sodobna zadružna teorija. Teoretične predpostavke in dognanja prispevek povezuje s primerjalnopravnim pregledom novejših sprememb zadružnega prava, pri čemer posebej omenja osnutek za enotni (modelni) zakon o kmetijskih zadrugah v ZDA, Uredbo št. 1435/2003/ES o statutu evropske zadruge (Societas Cooperativa Europaea - SCE), novejše zadružne predpise posameznih držav kakor tudi slovenski Zakon o zadrugah. Razvoj sodobnega zadružnega prava označujeta zlasti dve težnji. Zaradi globalizacije se zadružno pravo vse bolj neposredno ali vsaj posredno usklajuje v mednarodnih okvirih. Oblikovanje notranjega trga v meddržavnih povezavah (na primer v Evropski uniji) s prostim gibanjem proizvodnih dejavnikov in široko pojmovano pravico do ustanavljanja pa ima za posledico tudi bolj ali manj prikrito tekmovanje med posameznimi pravnimi ureditvami. Po drugi strani je v mnogih državah opaziti približevanje posameznih določb na področju zadružnega prava ureditvi delniških družb. Vsi ti procesi imajo svoje prednosti in nevarnosti. Ključne besede: evropska zadruga (SCE), Slovenija, zadruge, zadružna teorija, zadružništvo, zadružno pravo, zakon o zadrugah.

AGRICULTURAL COOPERATIVES AND COOPERATIVE LAW

ABSTRACT

The paper analyses the advantages and weakpoints of cooperatives, especially in agriculture, as they are identified by the contemporary cooperative theory. The theoretical findings are connected with the comparative survey of recent developments of the cooperative law, where the draft new model law on agricultural cooperatives in USA, the Regulation No. 1435/2003/EC about the statute of the European Cooperative Society (Societas Cooperativa Europaea, SCE) and cooperative regulation in some other states as well as the Slovenian Act on Cooperatives are mentioned. The development of the modern cooperative law is characterised by two trends. Due to the globalisation, the cooperative law is being directly or, at least indirectly, hamonized on the international level. The setting up of internal market in various integrations (EU, for instance), which includes the free movement of production factors and widely interpreted right of establishment, brings also more or less latent competition among different legal regimes. Moreover, in several states some legal provisions about cooperatives are being modelled following the joint-stock company example. All these developments have their advantages and risks. Key words: Act on cooperatives, cooperation, cooperative law, cooperatives, cooperative theory, European cooperative society (SCE), Slovenia.

a Zadružna zveza Slovenije, Miklošičeva 4, 1000 Ljubljana in Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani,

Oddelek za zootehniko, Katedra za agrarno ekonomiko, politiko in pravo, Groblje 3, 1230 Domžale; [email protected]

b Zadružna zveza Slovenije, Miklošičeva 4, 1000 Ljubljana; [email protected]

304 Franci Avsec in Primož Žerjav

© DAES 2005

1 Razlogi za kmetijske zadruge: prednosti zadružne organiziranosti

Zadruga je po svoji vsebini interdisciplinarni pojav, ki vključuje gospodarske, sociološke, pravne in zgodovinske vidike. Zato ga je težko celovito zajeti in izčrpno opredeliti. Nasprotujoča si ideološka izhodišča o vlogi zadrug so dolga desetletja ovirala sprejem enotne opredelitve v mednarodnih okvirih, zaradi česar so v Mednarodni zadružni zvezi presojali zadružno naravo organizacije na podlagi upoštevanja t. i. zadružnih načel. Ob svoji stoletnici pa je Mednarodna zadružna zveza 1995 sprejela Izjavo o zadružni istovetnosti, v kateri opredeljuje zadrugo kot »avtonomno skupino oseb, ki so se prostovoljno združile, da uresničijo svoje gospodarske, socialne in kulturne potrebe na podlagi skupnega in demokratično upravljanega podjetja« (ICA, 2003). To opredelitev je leta 2002 sprejela tudi Mednarodna organizacija dela v svojem Priporočilu št. 193 o spodbujanju zadrug (ILO, 2002).

Nekateri teoretiki tej opredelitvi ugovarjajo, da je preohlapna in premalo pove o bistvenih razlikah med zadrugami in nezadružnimi organizacijami. Kot bistveno razlikovalno značilnost zadruge predlagajo načelo identitite, na podlagi katerega so člani zadruge sočasno lastniki (vlagatelji), upravljalci in sodelavci (poslovni partnerji, uporabniki storitev ali delavci) zadruge (Beuthien, 2003a). Tudi ameriška zadružna teorija opredeljuje zadruge kot organizacije v lasti in upravljanju uporabnikov (user-owner principle, user-control principle) tako, da uporabniki pridobivajo tudi koristi od delovanja zadruge (user benefit principle; USDA, 2002).

Enovite in v sebi sklenjene zadružne teorije (še) ni. Razloge za zadružno organiziranje sodobni teoretiki iščejo zlasti v transakcijski ekonomiki in teoriji iger, medtem ko na pomanjkljivosti zadružnega organiziranja opozarjata teorija premoženjskih pravic in teorija skrbništva (Krivokapić-Skoko, 2002).

Transakcijska teorija izhaja iz predpostavke, da je vsaka transakcija (menjava) povezana s stroški (transakcijski stroški). Usklajevanje odločitev v gospodarstvu poteka med dvema skrajnostma. Ena od njiju je trg. Trg je zelo prožna oblika usklajevanja, a je povezan s tveganjem nestabilnih tranksakcij: pogodbe so vedno nepopolne in ne morejo predvideti vseh prihodnjih možnih situacij. Druga skrajnost je hierarhična organiziranost. Ta omogoča večjo kontrolo in stabilnost transakcij, a ne zagotavlja zadosti vzpodbud in prožnosti. Zato se v sodobnem gospodarstvu uveljavljajo vmesne oziroma hibridne oblike organiziranosti, ki skušajo povezati prožnost (zaradi prilagajanja spremenljivim razmeram v okolju) in stabilnost (zaradi zmanjšanja negotovosti glede ravnanja poslovnih partnerjev). Značilna hibridna oblika povezovanja gospodarskih subjektov, ki na eni strani krepi njihov tržni položaj in na drugi strani ohranja njihovo gospodarsko samostojnost, je zadruga (Theurl in Schweinsberg, 2004).

Na podlagi teorije transakcijskih stroškov ameriški ekonomist John M. Staatz navaja za nastanek kmetijskih zadrug štiri razloge. Sredstva v kmetijski proizvodnji so pogosto vezana v tem smislu, da je njihova vrednost v katerikoli drugi uporabi pogosto bistveno nižja od nabavne vrednosti. Če na trgu ni zadostne konkurence, vezanost sredstev omogoča poslovnim partnerjem kmeta oportunistično ravnanje oziroma rento (v višini razlike med vrednostjo v sedanji in drugi najboljši alternativni uporabi). V okviru teze, da je problem monopolne moči mogoče razrešiti samo s protimočjo, je že J. K. Galbraith kot glavno funkcijo kmetijskih zadrug navedel izravnavo tržne moči (Galbraith, 1956). Razlog za organiziranje kmetijske zadruge so lahko tudi eksternalije: če proizvajalci s svojim organiziranjem preprečijo drugim udeležencem v proizvodno-prodajni verigi, da bi nanje prevalili nekatere stroške, ali pa prisilijo druga, nezadružna podjetja, da poslujejo bolj konkurenčno (zadruga kot merilec primerjalne konkurence). Zaradi negotovosti zadruga v lasti članov lažje izvaja določene poslovne politike (na primer politiko akontativnih cen) kot podjetje v lasti vlagateljev. V skladu z načelom hierarhične dekompozicije zadruga v

Kmetijske zadruge in zadružno pravo. 305

© DAES 2005

primerjavi s podjetji v lasti vlagateljev predpostavlja ohlapnejšo obliko vertikalne integracije, ki omogoča, da posamezni člani sprejemajo odločitve o proizvodnji samostojno, odločitve o prodaji in nabavi pa skupaj (Staatz, 1987).

Na podlagi teorije iger je mogoče vsako organizacijo, tudi zadrugo, proučevati kot koalicijo udeležencev, ki imajo različne preference.

V teoriji razvrščajo igre na nekooperativne in kooperativne. Za nekooperativne igre je značilno, da udeleženci (igralci) zaradi visokih komunikacijskih stroškov, nemožnosti uveljavljanja pogodb, nezaupanja in podobnih razlogov delujejo samostojno in neodvisno drug od drugega. Kooperativne igre pa temeljijo na sodelovanju med udeleženci, ki lahko med seboj komunicirajo in sklepajo zavezujoče dogovore. Zato lahko v skupnem delovanju, čeprav nimajo povsem istovetnih ciljev, pridobivajo tudi koristi.

Za nastanek in delovanje organizacije (zadruge) so potrebna pogajanja, zlasti o delitvi čistih koristi od skupnega delovanja. Vendar koalicija ne bo dosežena že tedaj, ko bo rezultat skupnega delovanja večji od vsote koristi ločenega nastopanja. Organizacija nastane šele, ko vsak od udeležencev pridobi več koristi (oziroma nosi manj stroškov) kot v primeru, če bi nastopal samostojno ali v drugačni koaliciji. Pri tem je pomembna sposobnost člana, da pridobi koncesije od drugih članov. Ta sposobnost je odvisna od stroškov, ki bi jih po izstopu iz organizacije morali prevzeti člani, ki ostanejo v organizaciji (pogajalska grožnja posameznega člana v organizaciji), in od stroškov, ki bi jih po prepričanju tistih, ki ostanejo v organizaciji, moral prevzeti član, ki zapusti organizacijo. Ti stroški določajo stopnjo resnosti, s katero grožnjo posameznega člana z izstopom dojemajo drugi člani (Staatz, 1983).

2 Spremembe v kmetijstvu Razmere v kmetijstvu se spreminjajo. O'Brien (2005) ugotavlja vztrajno zmanjševanje

števila kmetov, zlasti srednjih in manjših, v ZDA. Tako število potencialnih članov v kmetijskih zadrugah postaja vse bolj omejeno. Postavlja se vprašanje, ali lahko zadruge učinkovito zagotavljajo koristi tudi manjšemu številu večjih kmetov podobno, kot so svoj čas opravljale koristne storitve za veliko število majhnih kmetov. Razvoj sodobne biotehnologije prinaša kmetijski pridelavi nove možnosti, a zahteva večja vlaganja za dostop do novih tehnoloških dosežkov (na primer semena) kot tedaj, ko je kmetijske raziskave in razvoj skoraj v celoti gmotno podpirala država. Kmetje z večjimi gospodarstvi pogosto želijo, da tudi zadruga sama razvija nove tehnološke rešitve za svoje člane ali se usmeri v tehnološko zahtevno predelavo in tako članom omogoči koristi od vlaganj. Informacijska tehnologija je okrepila položaj trgovine in potrošnika, ki lahko nadzirata sledljivost živil ter postavljata pridelovalcem in predelovalni industriji različne zahteve ne samo glede lastnosti proizvodov, temveč tudi glede samih proizvodnih postopkov. Eden od odzivov na te spremembe je industrializacija kmetijstva, ki povečuje stopnjo nadzora nad pridelovalnimi postopki, pogosto z integracijo primarne proizvodnje k predelavi, ta pa običajno temelji na kooperacijskih pogodbah med veliko industrijsko korporacijo in posameznimi proizvajalci. S tem se trg kmetijskih proizvodov za posameznega proizvajalca bistveno zožuje.

Skupna posledica naštetih demografskih, tehnoloških in organizacijskih sprememb je potreba zadrug po večjem kapitalu.

V skladu z razširjenim pojmovanjem ima kapital v zadrugi izrazito pomožno naravo, čeprav je treba priznati, da Mednarodna zadružna zveza v svojih zadružnih načelih, ki jih doslej formulirala kar trikrat (1937, 1966, 1995) dosledno vztraja le na tem, da je delitev dobička na podlagi kapitala v zadrugah omejena ali pa je ni (ICA, 2003).

Iz takšnega pojmovanja so različne zahteve glede članskih pravic na podlagi vloženega kapitala prešle tudi v zadružno zakonodajo.


© DAES 2005

V ZDA nimajo organizacijskih (korporacijskih) predpisov o zadrugah na zvezni ravni, temveč so zakone o kmetijskih zadrugah oziroma splošne zakone o zadrugah sprejele posamezne zvezne države. Na zakonodajo o kmetijskih zadrugah v posameznih zveznih državah pa so pomembno vplivali štirje sklopi zveznih predpisov, ki urejajo za kmetijske zadruge posebne izjeme glede: 1. protimonopolne zakonodaje, 2. obdavčenja, 3. kmetijskega kredita in 4. vrednostnih papirjev.

Tako Capper-Volsteadov zakon iz leta 1922 priznava združenjem kmetovalcev izjemo od prepovedi konkurenčno omejevalnega združevanja (skupna prodaja po določeni ceni) pod štirimi pogoji:

a) če so člani združenja, ki imajo glasovalno pravico, izključno kmetovalci, b) če združenje posluje v korist svojih članov kot proizvajalcev, c) če ima vsak član zadruge en glas ali stopnja dividende na vplačani kapital ne

presega 8 % in d) če vrednost proizvodov, ki jih zadruga prodaja za člane, ni večja od vrednosti

proizvodov, prodanih za nečlane (United States House of Representatives, 2005). Davčni predpisi v ZDA omogočajo kmetijskim zadrugam, da se ristorno ne obdavčuje

na ravni zadruge, temveč le na ravni člana. Pod strožjimi zahtevami lahko kmetijske zadruge uveljavijo dodatne ugodnosti.

Predpisi o kmetijskem kreditu pa zagotavljajo kmetijskim zadrugam ugoden dostop do kreditov zadružne banke kot enega od stebrov Kmetijskega kreditnega sistema, ki zagotavlja kmetom in njihovim zadrugam ugodne obrestne mere. Ta sistem namreč štejejo za državno podprto podjetje (government sponsored enterprise, GSE), čeprav državno jamstvo ni izrecno določeno. Kmetijska zadruga, ki želi pridobiti ugodnejši kredit od zadružne banke, mora izpolnjevati štiri pogoje:

a) njeni člani morajo biti kmetje oziroma proizvajalci na področju akvakulture, b) upoštevati mora načelo enake glasovalne pravice, c) dividenda na vplačani kapital ne sme presegati višine, ki jo določi pristojni organ,

in d) kmetijski proizvajalci ali njihove zadruge morajo imeti najmanj 80 % glasov v

zadrugi. Podobne pogoje, kot jih predvideva davčna zakonodaja za posebno obravnavo

zadružnega ristorna, določa tudi zakonodaja o vrednostnih papirjih, da bi bile zadruge oproščene strogih obveznosti glede registracije in poročanja (O'Brien, 2005).

3 Problemi zadružnega organiziranja Novejša zadružna teorija ugotavlja nekaj slabosti organizacijskega modela

tradicionalnih zadrug. Med njimi na prvem mestu omenjajo problem skupne lastnine ali zastonjkarstva.

Zastonjkarstvo je lahko zunanje, kadar posameznik, ki ni član zadruge, uživa koristi od delovanja zadruge, ne da bi k temu karkoli prispeval (na primer: zadruga uspe izposlovati ugodne pogoje za prodajo kmetijskih proizvodov, ugodnejše cene pa koristijo tudi pridelovalcem, ki niso člani). Možnih rešitev tega problema je več (na primer: da zadruga skuša čim več pridelovalcev sprejeti v članstvo in s tem tudi okrepiti svoj tržni položaj, da se pogodbena razmerja učinkovito uredijo in izvajajo, da se zadruga namesto zavzemanja za splošno izboljšanje proizvodnih in prodajnih pogojev prizadeva zagotoviti koristi samo za člane, denimo s pravno zavarovano blagovno znamko, in podobno). Zastonjkarstvo pa je lahko notranje, kadar posamezni, na primer novo sprejeti člani, v primerjavi z drugimi


© DAES 2005

člani ne prispevajo ustreznega deleža koristim, ki jih imajo od zadruge (Nilsson, 1999; Iliopoulos in Cook, 2004).

Načelo identitite oziroma lastništva uporabnikov lahko otežuje dostop zadruge do kapitala. Pri tem omenjajo problem horizonta in portfeljski problem.

Portfeljski problem se lahko pojavlja zato, ker večja vlaganja v zadrugo niso skladna z načelom razpršitve tveganja, v skladu s katerim se radi ravnajo mnogi, čeprav ne vsi vlagatelji: član kot uporabnik zadruge vlaga kapital v panogo, kjer ima praviloma že znatne naložbe (predvsem na svojem gospodarstvu).

Problem horizonta pa izhaja iz razlike med daljšo produktivno dobo nekega sredstva in krajšo dobo članove pravice do dela čistega dohodka od tega sredstva (Iliopoulos in Cook, 2004). Če premoženjske pravice v zadrugi praviloma temeljijo na sodelovanju člana z zadrugo in ne na vlaganju člana v zadrugo, so člani lahko za (večja) sprotna izplačila bolj zainteresirani kot za vlaganja, ki naj bi šele zagotovila bodoče donose (Hardesty, 2000).

Na področju upravljanja se lahko pojavita problem odločanja in problem kontrole. Problem odločanja nastane kot posledica poslovanja zadruge v zapletenem okolju (na

primer na turbulentnih trgih), ko zadružni managerji ne morejo več z gotovostjo presojati, katere poslovne poteze so v najboljšo korist članov.

Problem nadzora pa izhaja iz premajhne usposobljenosti in pripravljenosti (pogosto pretežno proizvodno usmerjenih) članov zadruge, da bi pridobili pregled nad celotnim poslovanjem zadruge (Nilsson, 1999; Hardesty, 2000).

4 Novejše rešitve v zadružni zakonodaji Kot praktičen odgovor na posamezne slabosti tradicionalnih kmetijskih zadrug so se na

nekaterih območjih ZDA pojavile nove zadružne pobude, ki jih označujejo kot »zadruge nove generacije« (New Generation Cooperatives). Tovrstne zadruge se osredotočajo na proizvode z visoko dodano vrednostjo, namenjene tržnim vrzelim. Zato je obseg proizvodnje navadno omejen, skladno s tem pa je članstvo v zadrugi omejeno (zaprto). Zadružna dejavnost zahteva obsežna kapitalska vlaganja, zato so v teh zadrugah članski deleži višji, z njimi pa so povezane tudi dobavne pravice (delivery rights) oziroma obveznosti. Takšna ureditev lahko učinkovito odpravlja problem zastonjkarstva, medtem ko prenosljivost članskih deležev lahko rešuje problema portfelja in horizonta (USDA, 2002).

S ciljem, da zadrugam omogočijo utrditev kapitalske podlage, so posamezne zvezne države ZDA v zadnjih letih sprejele zakone, v skladu s katerimi lahko postanejo člani zadruge tudi osebe, ki prispevajo samo kapital, a z zadrugo ne sodelujejo.

Takšen zakon je leta 2001 kot prva sprejela zvezna država Wyoming (Wyominški zakon o predelovalnih zadrugah, Wyoming Processing Cooperative Law), medtem ko v dotedanji splošni zakon o zadrugah s tem zakonom niso posegali. Na podlagi Wyominškega zakona o predelovalnih zadrugah iz leta 2001 ima zadruga lahko sodelujoče člane (patron members) in nesodelujoče člane (non patron members). Za samo kapitalsko udeležbo nesodelujočih članov v zadrugi novi zakon ne predvideva nikakršne omejitve, vendar pa delež sodelujočih članov pri dobičku ne sme biti nižji od 15 % (Wyoming Statutes, 2005). V upravnem odboru zadruge mora biti večina odbornikov iz vrst članov, najmanj enega odbornika pa izvolijo samo sodelujoči člani. Odborniki, ki jih izvolijo sodelujoči člani, imajo pri sklepanju o splošnih zadevah zadruge najmanj polovico glasov na upravnem odboru.

Tudi zvezna država Minnesota je leta 2003 sprejela poseben zakon za vse zadruge (ne samo kmetijske), ki dopušča članstvo nesodelujočim vlagateljem pod pogojem, da nesodelujoči člani v nobenem primeru nimajo več 85 % vseh glasov (pri čemer se večinsko izraženo mnenje sodelujočih članov šteje kot enoten glasovalni »blok« v


© DAES 2005

razmerju do glasov nesodelujočih članov) niti več kot 85-odstotni delež pri delitvi dobička zadruge (Minnesota Cooperative Associations Act, 2005). Podobno kot Wyoming je tudi Minnesota obdržala nespremenjen prejšnji zakon, ki ureja ustanavljanje in poslovanje zadrug (Hensley in Swanson, 2003).

Leta 2003 je ameriško strokovno pravniško združenje pričelo pripravljati modelni zakon o kmetijskih in s kmetijstvom povezanih zadrugah, ki omogoča vstop nesodelujočih članov s tem, da bi morala biti udeležba sodelujočih članov pri glasovanju in delitvi dobička zadruge določena na bistveno višji ravni kot v prej omenjenih zveznih državah. Soglasje o konkretno določeni meji še ni bilo doseženo (National Conference of Commissioners on Uniform State Laws, 2005).

V Evropi je Francija leta 1992 dopolnila zadružno zakonodajo z določbami, v skladu s katerimi zadruga lahko v svojih pravilih predvidi možnost, da sprejme v članstvo osebe, ki ne bodo uporabljale storitev zadruge. Skupni kapitalski delež nesodelujočih članov lahko znaša največ 35 %. Kapitalska udeležba nesodelujočih članov se lahko poveča na največ 49 %, če so v takšno članstvo sprejete ali se nesodelujočim članom pridružijo še druge zadruge in zadruge kot nesodelujoči člani tudi dejansko zagotovijo razliko med 35 % in 49 % kapitalske udeležbe (Loi no. 47-1775, 2005). Te določbe se za kmetijske zadruge ne uporabljajo, ker posebni predpisi dopuščajo kmetijskim zadrugam, da kot nesodelujoče člane (associés non coopérateurs) sprejmejo: 1. nekdanje člane, 2. delavce zadruge, njenih hčerinskih družb in združenj, v katere je zadruga vključena, 3. kreditne institucije in njihove hčerinske družbe, 4. regijske in departmajske kmetijske zbornice, 5. zasebnopravna poklicna in medpanožna združenja, ki v zadrugo lahko vlagajo kapital, 6. kmetijske zavarovalnice in pozavarovalnice (Code rural, 2005). Nesodelujoči člani morajo biti zastopani v upravnem oziroma nadzornem svetu, vendar njihovi predstavniki lahko zasedejo največ eno tretjino mest. Na občnem zboru smejo nesodelujoči člani imeti največ petino glasov, noben posamezen nesodelujoči član pa ne sme imeti več kot desetino vseh glasov (Code rural, 2005).

Reforma italijanskega prava kapitalskih družb in zadrug iz leta 2003 (Decreto legislativo 17 gennaio 2003, n. 6, 2003) je odpravila osebno odgovornost članov za obveznosti zadruge. Za ureditev zadrug se nadomestno uporabljajo določbe o delniški družbi oziroma, če ima zadruga manj kot 20 članov ali manj kot milijon evrov premoženja, določbe o družbi z omejeno odgovornostjo (Codice civile, 2005).

Spremenjene določbe o zadrugah urejajo možnost, da ima zadruga t. i. člane vlagatelje (soci finanziatori), v korist katerih so lahko določeni ugodnejši pogoji za delitev dobička in prostovoljnih rezerv, čeprav te določbe niso povsem nedvoumne (Presti, 2003). Člani vlagatelji ne smejo imeti več kot ene tretjine glasov, ki pripadajo navzočim in zastopanim članom na občnem zboru, poleg tega pa njihovi predstavniki lahko zasedajo največ eno tretjino mest v upravnem svetu oziroma poslovodnem in nadzornem organu (Codice civile, 2005). Imetniki finančnih instrumentov brez glasovalne pravice oblikujejo posebno skupščino. Te imetnike v razmerju do zadruge zastopa poseben predstavnik s pravico do pregledovanja poslovnih knjig, pravico do pridobitve izpiskov iz teh knjig, pravico do navzočnosti na občnem zboru in pravico izpodbijanja sklepov občnega zbora zadruge (Codice civile, 2005).

Uredba Sveta št. 1435/2003/ES o statutu Evropske zadruge (Societas Cooperativa Europaea, SCE) opredeljuje SCE kot pravno osebo, katere namen je zadovoljevati gospodarske potrebe članov oziroma pospeševati njihove gospodarske oziroma socialne dejavnosti, predvsem tako, da zadruga sklepa pogodbe s svojimi člani; lahko pa opravlja dejavnost tudi po hčerinski družbi. Pravila zadruge morajo določiti najnižji kapital, pod katerega se znesek osnovnega kapitala ne sme zmanjšati zaradi izplačila članom, ki jim je članstvo prenehalo, ali njihovim naslednikom. Ta znesek po uredbi ne sme biti manjši od 30.000 evrov.


© DAES 2005

Če tako dovoljuje zakonodaja države članice, kjer ima SCE sedež, so v skladu z uredbo lahko člani SCE tudi osebe, ki ne uporabljajo storitev zadruge, temveč samo vlagajo kapital (člani vlagatelji). Člani vlagatelji imajo upravljalske in premoženjske pravice, pri čemer za upravljalske pravice veljajo določene omejitve: na občnem zboru smejo imeti največ 25 % glasovalnih pravic (člen 59(3)) in smejo zasesti največ četrtino mest v nadzornem organu (člen 39(4)) oziroma upravnem organu (člen 42(2) uredbe).

V nemški literaturi so zadržani do članstva nesodelujočih vlagateljev v zadrugi. Pridobivanje dodatnega kapitala naj bi zadrugam omogočila zlasti prenosljivost članskih deležev in pa kombinacija zadružne oblike in druge družbe, na primer vlaganja tihih družbenikov v zadrugo, vstop zadruge kot komplementarja v komanditno delniško družbo (Greve in Lämmert, 2001; Beuthien, 2003b; Beuthien 2004).

5 Kritične presoje določb o članstvu nesodelujočih vlagateljev Tudi v ZDA nekateri odsvetujejo zadrugam pridobivanje zunanjega kapitala in

priporočajo druge poti financiranja (največjo možno izrabo možnosti za pridobitev posojil in nevračljivih sredstev, najem namesto nakupa zmogljivosti, odprodaja poslovno nepotrebnih sredstev itd.; prim. USDA, 2002).

Široke možnosti, ki so jih določili zakoni posameznih držav za članstvo nesodelujočih vlaateljev, so naletele na kritike v sami ameriški teoriji. Tako Baarda (2004) ugotavlja, da ima član kot vlagatelj in kot poslovni partner zadruge lahko različne interese, vendar te interese sam usklajuje in izravnava. Če pa zastopajo interese vlagateljev in interese uporabnikov različne osebe, postane usklajevanje zunanji proces, ki lahko bistveno vpliva na ciljno strukturo in poslovno politiko zadruge.

Po njegovem mnenju delniške družbe delujejo v korist vlagateljev, zadruge v korist uporabnikov. Od tega enovitega cilja so možni odmiki le v omejenem obsegu in še to samo, če tako nalaga javna korist. Tako ima delniška družba za cilj povečevanje vrednosti podjetja oziroma vrednosti delnice. Na tem stališču stoji ameriško pravo od sodbe v znamenitem primeru Dodge proti Ford (Dodge v. Ford Motor Co., 170 N.W. 668, 684, Mich. 1919), ko je uprava avtomobilske tovarne Ford utemeljevala znižanje cen za avtomobile kot poslovno potezo v javno korist. Na zahtevo nezadovoljnih delničarjev, prikrajšanih pri dobičku, je sodišče zavrnilo takšno utemeljevanje. Tudi sedanja načela korporacijskega upravljanja zahtevajo, da uprava deluje za večji zaslužek delničarjev, pri tem pa mora upoštevati meje, določene z predpisi, in upoštevati etična vodila, ki so »razumno primerna za odgovorno poslovanje« ter pri tem lahko nameni »razumne zneske« za javno korist, človekoljubne, izobraževalne in podobne namene (Principles of Corporate Governance: Analysis and Recommendations, 1994).

Na podlagi sodne prakse in kodeksa korporacijskega upravljanja Baarda (2004) ugotavlja, da so omejitve od osrednjega cilja korporacije določene v javnem interesu, ne pa v zasebnem interesu neke ožje skupine, kar so vlagatelji kapitala v zadrugi. Vprašanje ima tudi zelo pomembno praktično plat: po ustaljeni praksi ameriških sodišč je treba predpise o varstvu vlagateljev uporabiti vedno, ko se vlagatelj odloča na podlagi pričakovanega donosa od kapitalske naložbe, ne pa zaradi uporabe (ali porabe) neke dobrine.

Obveznosti, ki jih zadruga prevzema proti nesodelujočim vlagateljem kapitala, je mogoče razvrstiti na pravno iztožljive in »mehkejše« obveznosti. Čeprav slednje niso iztožljive, utegnejo bistveno vplivati na poslovanje, na primer na cenovno politiko zadruge. Če zadruga sodelujočim članom zagotavlja korist v obliki nižjih cen, to za nesodelujoče člane pomeni manjši dobiček. Zato utegne zadruga začeti iskati nove vire, iz katerih izplačuje del presežka vlagateljem, da bi ohranila nezmanjšane možnosti za izplačila sodelujočim članom. Zadruga, ki ima nesodelujoče člane, bo tudi težko


© DAES 2005

ugotavljala svojo učinkovitost, saj mora pri tem uporabljati različna merila, ki se v razmerju do nesodelujočih članov preverjajo na trgu kapitala, v razmerju do sodelujočih članov pa znotraj organizacije (Baarda, 2004).

6 Evropska zadruga in zadruga po slovenskem pravu Slovenski Zakon o zadrugah (ZZad) je bil sprejet leta 1992 in formalno samo enkrat

noveliran (1993), medtem ko je bil Zakon o gospodarskih družbah (ZGD), čeprav sprejet za Zakonom o zadrugah (ZZad), doslej že osemkrat spremenjen in dopolnjen, v pripravi pa so nove spremembe in dopolnitve, ki naj bi jih sprejeli v obliki novega zakona (ZGD-1).

Slovenski ZZad podobno kot uredba o SCE opredeljuje zadrugo na podlagi pospeševalnega namena in načina, kako se ta namen uresničuje (praviloma s sklepanjem pogodb med člani in zadrugo), ter na podlagi spremenljivega števila članov. Vendar uredba o SCE pripisuje zagotovitvi in ohranjanju kapitala večjo težo, saj predvideva najnižji znesek osnovnega kapitala, ki se z izplačili članom ne sme zmanjšati, ter dopušča daljše roke za izstop člana iz zadruge in izplačilo deleža. V tem pogledu uredba približuje SCE delniški družbi, a ne povsem, in iz nemožnosti popolnega posnemanja delniške družbe po našem mnenju izhajajo za SCE tudi nekatera specifična tveganja.

Vsekakor se bo ob implementaciji Uredbe št. 1435/2003/ES (uredba se prične uporabljati 18. 8. 2006) tudi Slovenija morala odločiti, ali bo in kako široko bo odprla možnost za članstvo vlagateljev neuporabnikov v zadrugah. O tem vprašanju so se stališča v Evropski uniji očitno tako razhajala, da so morali z uredbo to vprašanje kompromisno prepustiti v urejanje posameznim državam članicam. Čeprav uredba o SCE široko dopušča različne članske pravice (celo v okviru različnih

razredov deležev), se v tem pogledu ne razlikuje bistveno od slovenskega zakona. Že sedanji ZZad dopušča različno obravnavo članov ob različnih pogojih, zlasti v poslovnem sodelovanju. Medtem ko glede upravljanja uredba o SCE prepušča zadrugi prosto izbiro med dvotirnim sistemom upravljanja (s poslovodnim in nadzornim organom) in enotirnim sistemom upravljanja (z upravnim organom), slovenski ZZad vztraja pri dvotirnem sistemu (poslovodstvo in nadzorni organ sta ločena). Po drugi strani so izjeme od načela enake glasovalne pravice v SCE, drugače kot po slovenskem zakonu (18. člen ZZad), določene zelo ozko in s precej zapletenenimi določbami, kar bo spet vplivalo na privlačnost SCE v primerjavi z nacionalnimi zadrugami.

7 Sklep Henry Hagen (2004) ugotavlja, da se zadružno pravo v vse večji meri usklajuje na

mednarodni1 ravni in vsebinsko približuje ureditvi delniških družb kot tiste pravno organizacijske oblike, ki obvladuje pretežni ali vsaj velik del sodobnega gospodarskega življenja. Vzporedno s tema dvema procesoma opaža, da pomembne regulativne naloge z demokratično legitimiranih zakonodajnih teles prehajajo na različna strokovna združenja, zlasti tista, ki delujejo na mednarodni ravni.2

1 Prim. Resolucijo Generalne skupščine OZN št. 56/114 o zadrugah v družbenem razvoju iz leta

2001, Priporočilo št. 193 Mednarodne organizacije dela o spodbujanju zadrug iz leta 2002, Uredbo Sveta št. 1435/2003/ES o statutu evropske zadruge in Sporočilo Komisije Evropskih skupnosti o spodbujanju zadrug iz leta 2004 (COM(2004)18).

2 Tako je denimo Baselski odbor za bančni nadzor leta 2004 objavil prenovljena merila za bančno poslovanje (»Basel II«). Ta merila so izrecno namenjena bankam, ki mednarodno poslujejo, a se zaradi »neizkrivljanja konkurence« uporabljajo tudi za druge banke. Posredno so ta merila pomembna za zadruge kot bančne kliente, posebej, ker se zadruge težje kot velike korporacije obračajo mimo bank na trg kapitala (podrobneje o teh merilih: Bank for


© DAES 2005

V Evropski uniji je zagotovljena svoboda ustanavljanja, ki po izrecni določbi iz člena 48 ustanovne pogodbe Evropske skupnosti velja tudi za zadruge (Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti, 2004). V zadnjih letih Sodišče Evropskih skupnosti zelo široko interpretira svobodo ustanavljanja. Čeprav je SCE zamišljena samo kot dodatna možna oblika organiziranja za čezmejno

poslovanje na podlagi predpisov Skupnosti - poleg zadrug, ki so ali bodo ustanovljene po predpisih posameznih držav članic, in deklarirani cilj uredbe ni usklajevanje zadružnega prava med državami članicami, pa bo posredna posledica uredbe tudi bolj ali manj prikrito tekmovanje med državami članicami, da bi na svoje območje privabile čim več SCE in zadržale čim več »domačih« zadrug, kajti »domača« zadruga se lahko pod določenimi pogoji preoblikuje v SCE, ta pa lahko prenese sedež v drugo državo članico, ne da bi zaradi tega prenosa prenehala z delom (Mock, 2004).

Utemeljeno je predvidevati, da bodo države članice raje privabljale zadruge z ohlapnejšimi predpisi kot pa s specifičnimi ukrepi, ki upoštevajo posebne značilnosti zadruge in so včasih povezani z manjšimi proračunskimi prihodki ali večjimi proračunskimi izdatki. Vsaj kar zadeva kmetijske zadruge, pa bi bilo iskanje rešitve za vsa vprašanja kmetijskega zadružništva v članstvu nesodelujočih vlagateljev pravnopolitično zgrešeno. Nesodelujoči člani lahko samo dopolnjujejo kapitalsko osnovo, ki jo oblikujejo sodelujoči člani. Tudi sami agrarni ekonomisti in sociologi ne menijo, da je tradicionalni model kmetijskih zadrug preživet (prim. Borgen, 2002); poudarjajo le, da so v posameznih okoliščinah (na nekaterih trgih in ob poslovnih politikah diferenciacije in osredotočenja) novi organizacijski modeli uspešnejši (Nilsson, 1999). To potrjuje tudi praksa evropskih kmetijskih zadrug, ki iščejo možnosti rasti tudi v medsebojnem povezovanju prek državnih meja. V tej luči se zdi ureditev kmetijskih zadrug v ZDA z marsikaterega vidika bolj pragmatična in pregledna kot evropski pristopi.

8 Literatura Baarda, J. 2004. »Outside« Cooperative Equity: Obligations, Tradeoffs, and Fundamental

Cooperative Character. Paper presented at the NCR-194 Conference, Kansas City, Missouri, November 2, 2004; 1-37.:http://www.agecon.ksu.edu/accc/ncr194/Events/2004meeting/ Baarda2004.pdf. (5. 9. 2005)

Bank for International Settlements. 2004, International Convergence of Capital Measurement and Capital Standards. A Revised Framework. 2004. Basel, Basel Committee on Banking Supervision: 239 str.

Beuthien, V. 2003(a). Ist die Genossenschaft eine sozialethische Veranstaltung? V: Die eingetragene Genossenschaft im Strukturwandel, Göttingen, Vandenhoeck & Ruprecht: 1-23.

Beuthien V. 2003(b). Zeit für eine Genossenschaftsrechtsreform. V: Die eingetragene Genossenschaft im Strukturwandel, Göttingen, Vandenhoeck & Ruprecht: 42-57.

Beuthien, V. 2004. Genossenschaftsgesetz mit Umwandlungs- und Kartellrecht sowie Statut der Europäischen Genossenschaft, 14. Auflage, München, Verlag C. H. Beck: 1388 str.

Borgen, S. O. 2002. Agency Problems in Norwegian Agricultural Cooperatives. NILF Norwegian Agricultural Economics Research Institute, Working paper 2002, 3: 1-26.

International Settlements, 2004). Drug primer so mednarodni računovodski standardi (MRS), ki jih sprejema Odbor za mednarodne računovodske standarde (IASB). Kljub ugovorom zadružnih združenj z vsega sveta leta 2004 sprejeti MRS št. 32 štejejo vračljive zadružne deleže načeloma za dolžniški in ne lastni kapital, o čemer je bila izdana tudi posebna interpretacija, ki jo je Komisija Evropskih skupnosti potrdila v nekaj mesecih po izdaji (prim. Uredba Komisije (ES) št. 2237/2004 … , 2004; Uredba Komisije (ES) št. 1073/2005 … 2005). Prek Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) od njegove osme novele konec leta 2004 MRS postopoma »prodirajo« tudi v slovensko pravo (računovodske določbe iz ZGD se uporabljajo tudi za zadruge).


© DAES 2005

Code rural. 2005.: http://www.legifrance.com/WAspad/ VisuArticleCode?commun=CRURAL&code =&h0=CRURALNL.rcv&h1=6&h3=19 (5. 9. 2005).

Codice civile. 2004. http://www.studiocelentano.it/codici/cc/ (5. 9. 2005) Decreto Legislativo 17 gennaio 2003, n. 6. 2003. Riforma organica della disciplina delle società di

capitali e società cooperative, in attuazione della legge 3 ottobre 2001, n. 366. Approvato in via definitiva dal Consiglio dei Ministri del 10 gennaio 2003 - pubblicato sulla Gazzetta Ufficiale del 22 gennaio 2003, n.17 - Suppl. Ord., http://www.filodiritto.com/notizieaggiornamenti/ 30gennaio2003/riformasocietariaindice.htm. (5. 9. 2005)

Galbraith, J. K. 1956. American Capitalism: The Concept of Countervailing Power, rev. ed. Boston, Houghton Mifflin Co.: 208 str.

Greve, R., Lämmert, N. 2001. Quo vadis Genossenschaftsgesetz? - Ein Überblick über aktuelle Diskussionsvorschläge, Arbeitspapiere Nr. 22, Münster, Institut für Genossenschaftswesen der Westfälischen Wilhelms-Universität Münster: 1-18

Hagen, H. 2004. Cooperative law between global realities and cooperative needs. How make both ends meet? International Co-operative Alliance Regional Assembly for Europe, Warsaw, 23-24 September 2004: 7 str.

Hardesty S. 2005. Positioning Agricultural Cooperatives for the Future. ARE Update, Davis, Vol. 8, No. 3, Jan/Feb, 2005 : 7-10.

Hensley R., Swanson D. 2003. Minnesota Legislature Adopts New Cooperative Associations Act: Coops Should Carefully Review Options to Avoid Pitfalls. New Alert, Dorsey & Whitney LLP, May 2003: 1-4.

ICA, 2003. Rules Policies, Procedures & Standing Orders. 2003. Geneva 2003. International Cooperative Alliance: 20 str.

Iliopoulos, C., Cook, M. 2004. The Organisational, Financial and Ownership Characteristics of US Agricultural Cooperatives: Survey Results From a New Institutional Economics Perspective, International Conference of Cooperative Economy (September 7th until September 9th, 2004), Münster, Westfälische Wilhelms-Universität: 15 str.

ILO 2002: Recommendation concerning Promotion of Cooperatives. 2002. R193, Geneva, International Labour Organisation.

Krivokapic-Skoko, B. 2002. The Concept and Classifications of Agricultural Co-operatives Australian Centre for Co-operative Research and Development (ACCORD), Bathurst, Charles Sturt University, November 2002.

Loi n°47-1775. 2005 Loi portant statut de la cooperation version consolidée au 5 août 2003.: http://www.legifrance.com/WAspad/Ajour?nor=&num=47-1775&ind=1&laPage=1&demande= ajour. (5. 9. 2005)

Minnesota Statutes. 2004 Minnesota Cooperative Associations Act. 2004, Chapter 308B. Copyright 2004 by the Office of Revisor of Statutes, State of Minnesota. http://www.revisor. leg.state.mn.us/stats/ (5. 9. 2005)

Mock, S. 2004. Die Perspektive der Europäischen Genossenschaft im Systemwettbewerb. International Conference of Cooperative Economy (September 7th until September 9th, 2004), Münster, Westfälische Wilhelms-Universität: 15 str.

National Conference of Commissioners on Uniform State Laws. 2005. Uniform Agricultural And Agricultural Related Cooperatives Act. Meeting in its One-Hundred-And-Fourteenth Year Pittsburgh, Pennsylvania, July 22 - 29, 2005,: http://www.canadalegal.com/gosite.asp?s=371 (5. 9. 2005)

Nilsson, J. 1999. Co-operative Organisational Models as Reflections of the Business Environments, Helsinki, The Finnish Journal of Business Economics (LTA), 1999, 4: 449-470.

O'Brien, D. 2005. Legal and Policy Considerations of Investor-Friendly Cooperatives, The National Agricultural Law center, University of Arkansas, Arkansas, January 2005; 1-16. http://www.rurdev.usda.gov/rbs/pub/cir-60.pdf (5. 9. 2005)

Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti. 2004. Uradni list Republike Slovenije (Ur. l. RS), Ljubljana, št. 27-24/2004.


© DAES 2005

Presti, G. 2003. Cooperative e modellismo giuridico. »Gli statuti delle imprese cooperative dopo la riforma del diritto societario«, Bologna, Associazione Disiano Preite per lo studio di diritto dell'impresa, Bologna il 7 febbraio 2003, http://www.associazionepreite.it/html_file/53.htm (5. 9. 2005)

Principles of Corporate Governance: Analysis and Recommendations. 1994. American Law Institute, Corporate Governance Project, St. Paul, West. Pub. Co., 1994: 432 str . (Vol. I), 477 str. (Vol. II).

Staatz, J. M. 1983. The Cooperative as a Coalition: A Game-Theoretic Approach. American Journal of Agricultural Economics, 1983, 65: 1084-89.

Staatz, J. M. 1987. Farmers' Incentives To Take Collective Action Via Cooperatives: A Transaction Cost Approach. V: Cooperative Theory: New Approaches, SR 18, Washington, USDA: 87-105.

Theurl, T., Schweinsberg, A. 2004. Neue kooperative Ökonomie. Moderne genossenschaftliche Governancestrukturen. Tübingen, Mohr Siebeck: 292 str.

United States House of Representatives. 2005. United States Code, http://uscode.house.gov /download/title_07.shtm (5. 9. 2005)

Uredba Komisije (ES) št. 2237/2004 z dne 29. decembra 2004 o spremembi Uredbe (ES) št. 1725/2003 o sprejemu določenih mednarodnih računovodskih standardov v skladu z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1606/2002 glede MRS št. 32 in IFRIC 1. 2004. Uradni list EU, št. L 393 , 31. 12. 2004: str. 1-3.

Uredba Komisije (ES) št. 1073/2005 z dne 7. julija 2005 o spremembi Uredbe (ES) št. 1725/2003 o sprejetju nekaterih mednarodnih računovodskih standardov v skladu z Uredbo (ES) št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in Sveta glede OPMSRP 2, Uradni list EU, št. L 175, 8. 7. 2005: 3-7.

Uredba Sveta (ES) št. 1435/2003 z dne 22. julija 2003 o statutu evropske zadruge (SCE). Uradni list Evropske unije, št. L 207, 18. 8. 2003: 1-24.

USDA. 2002. Agricultural Cooperatives in the 21st Century. Cooperative Information Report 60, Washington, United States Department of Agriculture, Rural Business - Cooperative Service: 1-41.

Wyoming Statutes. 2005. Title 17. Corporations, Partnerships and Associations: Article 2, Processing Cooperative, http://legisweb.state.wy.us/statutes/titles/title17/c10a02.htm (5. 9. 2005)

Zakon o gospodarskih družbah (ZGD). 2005. Ur. l. RS, št. RS 15-433/2005. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1). 2005. Ministrstvo za gospodarstvo, Ljubljana,

http://www.mg-rs.si/katalog_informacij/zakon/zgd_1.pdf (5. 9. 2005) Zakon o zadrugah (ZZad). 1992. Ur. l. RS, št. 13-675/92, 7-291/93, 13-587/93, 22-955/94 in 35-

2282/96.

Documents

3. konferenca DAES zbornik 2005.pdfprisiljeni vključiti v mednarodno izmenjavo znanja, metod in tudi izkušenj. Problemi in pristopi agrarnih ekonomistov tako postajajo vse primerljivejši,