aktualnimi potrebami

Stran 1 od 49

dr. Suzana Strmšek Turk, Strokovno gradivo za udeležence modula z naslovom Priprava e-učnih gradiv in učnih pripomočkov za e-učenje

Projekt financirata Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo RS za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013, razvojne prioritete »Razvoj človeških virov in vseživljenjskega učenja« in prednostne usmeritve »Izboljševanje kakovosti in učinkovitosti sistemov izobraževanja in usposabljanja.«

Projekt: Izobraževanje in usposabljanje strokovnih delavcev v

izobraževanju odraslih od 2011 do 2014

Aktivnost: Usposabljanje in spopolnjevanje za andragoško delo

Naloga: Programi spopolnjevanja andragoških delavcev v skladu z

aktualnimi potrebami

Strokovno učno gradivo za udeležence modula z naslovom:

PRIPRAVA E-UČNIH GRADIV

IN UČNIH PRIPOMOČKOV

(nelektorirano gradivo)

Avtorica

dr. Suzana Strmšek Turk

Ljubljana, januar 2013

Stran 2 od 49



Stran 3 od 49



KAZALO

Uvod 5

1. E-izobraževanje 8

1. 1 Razvoj e-izobraževanja 9

1. 2 Oblike e-izobraževanja 12

1. 3 Pomen konektivistične teorije učenja v e-izobraževanju 16

1. 4 Uporaba odprtokodnega programa Moodle v e-izobraževanju 20

1. 5 Pedagoška podpora v e-izobraževanju 22

2. Značilnosti e-gradiv v e-izobraževanju 32

2. 1 Kaj so e-gradiva? 34

2. 2 Prednosti in omejitve e-izobraževanja/učenja s pomočjo e-gradiv 39

2. 3 Priprava e-gradiv 41

2. 4 Vloga interaktivnosti v pripravi e-gradiv 44

3. Literatura in viri 47

Stran 4 od 49



Kazalo slik

Slika 1: Shema e-šolstva .................................................................................. 13

Slika 2: Obseg in stopnja integriranosti tehnološke podpore pri različnih oblikah

izobraževanja ..................................................................................................... 14

Slika 3: Konektivistični model učenja .................................................................. 17

Slika 4: Konektivizem ....................................................................................... 18

Slika 5: Model e-izobraževanja . ........................................................................ 25

Slika 6: E-gradiva ............................................................................................. 34

Slika 7: Koraki v pripravi e-gradiv ..................................................................... 42

Slika 8: Kaj je učinkovito e-izobraževanje? ......................................................... 45

Stran 5 od 49



Uvod

V sodobnem času se vse bolj spreminja vloga učitelja in njegov odnos z učencem,

zato je tudi učenje potrebno v večjem obsegu prilagoditi različnim kognitivnim

značilnostim in učnim stilom posameznika. Namesto učenja zunaj ustreznih

kontekstov posameznih ločenih veščin, sodobne kognitivne raziskave opozarjajo na

pomen interakcije med komponentami učenja.

Najpogosteje izpostavljena zahteva današnjega izobraževanja je tako pomoč

učencem postati motivirani in samoregulirani posamezniki, ki se učijo samostojno.

Motivacija za samostojno učenje vsebuje veliko več kot le željo ali namen se učiti.

Pomeni namreč posvečanje smiselnim izobraževalnim ciljem, usmerjanje prizadevanj

v osmišljanje lastnih izobraževalnih izkušenj, spremljanje lastnega napredek in

postavljanje novih, bolj zahtevnih ciljev, ko dosežejo predhodne. Raziskave na

področju ciljev, na področju ugotavljanja atribucij uspeha in neuspeha in na

področjih procesov samoučinkovitosti in samoreguliranja posameznika, so

odkrile številne načine učinkovitega in neučinkovitega mišljenja, doživljanja in

vedenja posameznika na področju samo-učenja.

Stran 6 od 49



Zaradi razvoja računalniške tehnologije in povečanih komunikacijskih možnosti ne gre

spregledati tudi značilnosti, prednosti in specifičnosti e- učenja in

e-izobraževanja ter učinkovitosti posameznika v teh procesih. Sodobna tehnologija

in tehnologije svetovnega spleta namreč omogočajo oblikovanje učnega prostora

za učinkovito in uspešno, k učečemu usmerjeno učenje in pomagajo učiteljem

podpirati posameznike v procesu izobraževanja. Uporaba sodobne informacijsko

komunikacijske tehnologije pa v osnovi ne spreminja načina, kako se učimo, ampak

spreminja način poučevanja.

Ljudje se tudi v virtualnem učnem okolju učijo podobno kot pred 50.000 leti. In

vendar… Kakšna je lahko vloga novih medijev? Kaj je tako specifičnega na sodobnih

medijih, da tako intenzivno posegajo na vsa področja človekovega delovanja? Kakšen

je njihov prispevek na področju razvoja in spodbujanja učinkovitega procesa

izobraževanja posameznikov? Kako jih lahko vključujemo v pedagoški proces? Katere

so posebnosti e-učenja in e-izobraževanja ter kateri dejavniki določajo njegovo

komunikacijsko učinkovitost?

Stran 7 od 49



Cilji gradiva:

spoznati razvoj in oblike e-izobraževanja;

spoznati pomen konektivistične teorije učenja v e-izobraževanju/e-učenju;

spoznati perspektive odprtokodnega programa Moodle in smernice za

pedagoško podporo v e-izobraževanju;

spoznati značilnosti, prednosti in omejitve e-gradiv v e-izobraževanju;

spoznati osnovne smernice za pripravo e-gradiv.

Stran 8 od 49



1. E-izobraževanje

»E-izobraževanje se je začelo, še preden so ljudje zares vedeli, kako ga uporabljati.«

(R. Zemsky in W. F. Massy)

V širšem socialnem kontekstu konstantnega, intenzivnega globalnega razvoja

tehnološko podprtega izobraževanja se je v devetdesetih letih začel pojavljati tudi

termin e-izobraževanje. V e-izobraževanju se uporabniku preko elektronskih medijev

in svetovnega spleta omogoča samostojno učenje v različnih oblikah kot so besedilo,

slika, zvočni in video posnetki, izobraževalne oddaje, prenos preko satelita,

interaktivna televizija, animacija, virtualno učno okolje, spletna učilnica...

E-izobraževanje sicer, kot smo že navedli, razvojno izhaja iz tradicionalnega študija

na daljavo (ŠND), na pestrost v razumevanju pojma e-izobraževanja pa kaže pestra

uporaba izrazov, ki v domačih in tujih virih e-izobraževanje opredeljujejo. V

angleškem jeziku se zanj uporabljajo izrazi kot so: e-learning, e-education, on-line

learning, web-based learning, internet-based learning, flexible learning, open and

distance learning, virtual education..., v slovenskem jeziku pa spletno učenje, odprto

učenje, fleksibilno učenje, porazdeljeno učenje, sodelovalno učenje. V zadnjih letih

prevladujeta predvsem izraza e-učenje in e-izobraževanje.

Stran 9 od 49



1. 1 Razvoj e-izobraževanja

Vzporedno z razvojem različnih oblik e-komunikacije in e-poslovanja (e-bančništvo,

e-trženje, e-trgovanje, spletne trgovine...) se je v devetdesetih letih razvijalo tudi

e-izobraževanje. Vsem tem dejavnostim je skupna izmenjava podatkov preko spletnih

omrežij ter posledično spreminjanje številnih vidikov poslovanja in seveda tudi

življenjskih navad. Slednje vse bolj izhajajo iz takojšnjih in množičnih izmenjav

informacij in dostopom do informacij. Vsekakor je mogoče reči, da je svetovni splet

povzročil številne družbene spremembe, med drugim tudi posegel na področje

dostopnosti znanja in komunikacij na globalnem nivoju (Jerman-Blažič, Klobučar,

Perše in Nedeljkovič, 2001). V zadnjem obdobju postaja e-izobraževanje tudi eden od

ključnih načinov vseživljenjskega izobraževanja. Zaradi potrebe po sledenju

razvojnim trendom razvitejših držav je tudi Slovenija v letu 2006 sprejela Nacionalno

strategijo e-izobraževanja, 2006-2010 (Nacionalna strategija e-izobraževanja,

2006-2010, e-vir), znotraj nje pa jasno zastavila bistvene značilnosti, oblike in

potrebe po tovrstnem izobraževanju.

K transformaciji e-izobraževanja pa vodi tudi transformacija svetovnega spleta.

E-izobraževanje je vse bolj platforma za izmenjavo znanj in vse manj medij za

posredovanje informacij. Vsebino se ustvarja in uporablja, njeni ustvarjalci so

prostorsko neodvisni udeleženci »izobraževanja«. Pasivno sprejemanje informacij, ki

so jih pripravili drugi, se pomika v ozadje. Kljub nekaterim različnim pogledom se za

e -izobraževanje 2.0 navajajo naslednje skupne značilnosti (Downes, 2004):

* udeleženci samostojno so-oblikujejo vsebino e-izobraževanja

(sodelujejo v aktivnostih kot so blogi, wikiji, tematske diskusije,

samodejno obveščanje in v drugih oblikah oblik omrežij, ki

omogočajo decentralizirano nastajanje vsebin in porazdelitev

odgovornosti;

Stran 10 od 49



* e- izobraževanje izkorišča prednosti, ki jih daje bogastvo spletnih

virov in jih povezuje v nove učne izkušnje;

* e-izobraževanje temelji na kombinirani uporabi raznovrstnih orodij, ki

so

sicer nepovezana in dostopna na različnih mestih (spletne reference,

učna gradiva in članki, orodja za upravljanje znanja, sodelovanje,

iskanje).

Dondi in Aceto (2009 v Bregar, Zagmajster in Radovan, 2010) povzemata razlike med

e-izobraževanjem na začetni stopnji razvoja in e-izobraževanjem deset let kasneje:

E-izobraževanje leta 2000:

E-izobraževanje leta 2010:

porazdeljuje konsolidirano znanje; ustvarja tudi novo znanje;

poudarja e-poučevanje; je v domeni (posesti) učečega;

nevarnost je v izoliranosti učečega; ustvarja učne skupnosti;

izvajalec je samostojna organizacija; izvedba je rezultat in hkrati orodje za

sodelovanje;

ne upošteva učnega konteksta in

prejšnjih izkušenj učečega;

temelji na učnem kontekstu in

predhodnih izkušnjah učečega;

zavira kreativnosti učečega zaradi

transmisijske logike poučevanja;

spodbuja kreativnost učečega z

razvijanjem spontane in igrive oziroma

zabavne dimenzije učenja;

omejena vloga učitelja in drugega

učnega osebja;

bogati vlogo učitelja in drugega učnega

osebja;

osredotočeno na tehnologijo in vsebino;

osredotočeno na kakovost, procese in

učno okolje;

Stran 11 od 49



je nadomestilo za učne ure v razredu;

je sestavni del organizacijskih in socialnih

procesov transformacije;

priviligira že učeče.

zajame in motivira tudi tiste, ki

niso bili (dovolj) vključeni v

izobraževanje.

Razvoj e-izobraževanja je povezan z družbenimi spremembami, ki jih je povzročil

svetovni splet. Transformacija svetovnega spleta vodi tudi k transformaciji

e-izobraževanja. V sodobni družbi postaja e-izobraževanje od ključnih načinov

vseživljenjskega izobraževanja.

Stran 12 od 49



1. 2 Oblike e-izobraževanja

Glede na to, da smo se v predhodnih poglavjih že seznanili s ključnimi značilnostmi

e-učenja in učenja na daljavo, se zdi na tem mestu pomembno le še poudariti ključne

razlike med obema. Izobraževanje na daljavo pomeni specifično, drugačno

organizacijsko in izvedbeno zasnovo kot je ta v tradicionalnem (F2F) okolju, saj tudi

izhaja iz specifičnega položaja učenca v izobraževanju. Temelji na posredni

komunikaciji in samostojnem učenju iz gradiva, proces e-izobraževanja pa zaradi

podprtosti s svetovnim spletom omogoča bolj fleksibilno, predvsem pa interaktivno

komunikacijo in zasnovo učnih gradiv/e-gradiv. Prve oblike e-izobraževanja, kot ga

poznamo danes, so se pojavile v ZDA, ki na tem področju ostajajo vodilna država. EU

je v Lizbonski strategiji e-vsebinam, ki med drugim vključujejo tudi program

e-izobraževanja namenila posebno poglavje, sicer pa v svetu poznajo različne oblike

e-izobraževanja. Tudi obseg učnih vsebin, posredovalnih preko svetovnega spleta se

v različnih izobraževalnih ustanovah po svetu močno povečuje. Grobovšek je

ugotovil, da je v ZDA že v letu 2004 kar 70 % ustanov nudilo e-izobraževanje

oziroma izobraževanje na daljavo, 80 % pa tudi kombinirano izobraževanje.

Tudi v Sloveniji je bilo v zadnjem desetletju veliko investicij (tako znanja kot

sredstev) na področju uvajanja informacijsko komunikacijske tehnologije (v

nadaljevanju IKT) in e-izobraževanja (npr. program RO, Računalniško

opismenjevanje Ministrstva za šolstvo in šport RS in Zavoda za šolstvo RS, Projekt

e-šolstvo, ...). Na portalu Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS

(http://www.mizks.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_investicije/ikt_v_solstvu

/e_gradiva/) najdemo tudi številna e-gradiva.

http://www.mizks.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_investicije/ikt_v_solstvu/e_gradiva/

http://www.mizks.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_investicije/ikt_v_solstvu/e_gradiva/

Stran 13 od 49



Slika 1: Shema e-šolstva (http://www.sio.si/uploads/pics/esolstvo_shema.gif)

Neenotnost pri opredelitvi pojma e-izobraževanja vsekakor odpira dilemo o konceptu

e-izobraževanja, nadalje pa seveda tudi pri določanju merljivih ciljev pri vpeljevanju

e-izobraževanja. Dileme pri opredelitvi pojma e-izobraževanja zelo dobro razložijo

avtorji priročnika Osnove e-izobraževanja. Bregar, Zagmajster in Radovan (2010).

E-izobraževanje razdelijo v dve skupini in sicer prvo skupino, kjer gre za

e-izobraževanje v širšem pomenu in drugo skupino, kjer gre za e-izobraževanje v

ožjem, bolj določenem pomenu.

http://www.sio.si/uploads/pics/esolstvo_shema.gif

Stran 14 od 49



Slika 2: Obseg in stopnja integriranosti tehnološke podpore pri različnih oblikah izobraževanja (Bregar, Zagmajster in Radovan, 2010)

Ključna razlika med tehnološko podprtim izobraževanjem in ožje pojmovanim

e-izobraževanjem oziroma celostnim e-izobraževanjem je v obsegu tehnološke

podpore. V celostnem e-izobraževanju je tehnološka podpora celostno integrirana v

vse prvine izobraževalnega procesa, kar pomeni, da je vključena tako v pedagoško in

administrativno podporo, kakor tudi v učna gradiva. V e-izobraževanju se v zadnjem

času najpogosteje uporablja oziroma uveljavlja oblika kombiniranega (mešanega)

izobraževanja/učenja (angl.: blended learning), ki združuje prednosti e-učenja/učenja

na daljavo in tradicionalnega/F2F učenja.

Oblik

e izo

bra

ževanja

Celostno e-izobraževanje

Kombinirano

e-izobraževanje

Delno tehnološko

podprto izobraževanje

Tradicionalno izobraževanje

Obseg in integriranost tehnološke podpore v izobraževalnem procesu

Stran 15 od 49



Kombinirano izobraževanje je vmesna stopnja med deloma tehnološko podprtim

izobraževanjem in celostnim izobraževanjem. Prilagojeno je učitelju kakor tudi

učencu, razvoj in dostopnost tehnologije pa omogočata ustrezno, dostopno tehnično

podporo znotraj in zunaj izobraževalnih ustanov. Kombinirano izobraževanje ne

izključuje neposrednih (tradicionalnih/F2F) oblik poučevanja, a se te lahko pojavijo le

kot dopolnilne in v relativno omejenem obsegu. V procesu doseganja posameznikovih

in organizacijskih ciljev vključuje navidezno nasprotne pristope, kot so formalno in

neformalno učenje, F2F izkušnje in spletne izkušnje, direktno usmerjanje in

samousmerjanje ter digitalne reference in sodelovalne povezave. Namen

kombiniranega učenja je povečevati učinkovitost učenja skozi različne oblike

kombiniranja, npr. strukturirane ali priložnostne interakcije s predavatelji,

soudeleženci v izobraževanju, mentorji ali supervizorji v tradicionalni učilnici ali v

spletnem okolju (pregled učnih gradiv, spletnih modulov, podatkovnih baz,

referenčnih priročnikov, delo na praktičnih primerih ali skozi sinhrone/asinhrone

diskusije). V kombiniranem izobraževanju so izjemno pomembne socialne interakcije

in komunikacija tudi izven tradicionalnih učilnic skozi spletne (angl.: online) skupnosti

ter tutorstvo/e-mentorstvo (načrtovanje, vodenje, usmerjanje in spremljanje učencev

ter diagnosticiranje, ocenjevanje, povratne komunikacije in vzorčne poti za

prilagajanje izkušenj, virov in aktivnosti).

E-izobraževanje se pojavlja v različnih oblikah, ključna razlika med njimi je v

obsegu tehnološke podpore. Neenotnost pri opredelitvi pojma e-izobraževanja odpira

dilemo o konceptu e-izobraževanja, nadalje pa seveda tudi pri določanju merljivih

ciljev pri njegovem vpeljevanju.

Stran 16 od 49



1. 3 Pomen konektivistične teorije učenja v e-izobraževanju

»Na žalost se ne more nikomur povedati. kaj Matrica je. To moraš videti sam.«

Matrica

Trendi v sodobnem izobraževanju potrjujejo dejstvo, da izobraževanje ni več

izključno institucionalizirano, celo nasprotno. Izobraževanje je prisotno vsepovsod,

poteka v različnih oblikah, okoliščinah in na različnih mestih. Tudi učenje tako ne

poteka več le v institucijah, ampak je vseživljenjski proces, ki se odvija v različnih

obdobjih, v različnih formalnih in neformalnih učnih skupnostih. Komuniciranje s

pomočjo tehnologije, v glavnem na daljavo, je postalo nepogrešljivi del sodobnega

življenja, za mlajše generacije pa celo prevladujoč način vzpostavljanja socialnih

stikov. Na področju izobraževanja se v zadnjih desetletjih tudi učenje vse bolj

premika k učencu (angl.:learner centered learning). Tovrstni trendi nakazujejo razvoj

novega izobraževalnega modela. V zadnjem času se v izobraževanju vse bolj

uveljavlja nova teorija o učenju, tako imenovani konektivizem (angl.: connectivism)

ali konektivistična teorija učenja.

Konektivizem izhaja iz predpostavke, da so znanje in kognicije

prisotne/porazdeljene v socialnih omrežjih (človeških, družbenih in tehnoloških

omrežjih) ter da je učenje proces povezovanja, rasti in regulacij znotraj teh omrežij

(Siemens in Tittenberger, 2009). Teorija konektivizma temelji na teoriji kaosa, na

pomenu omrežij oziroma medosebnega povezovanja v sodobni družbi in

predpostavlja povezavo vseh z vsemi. Prepoznavanje vzorcev, ki so videti skriti, je

učečemu izziv. Učenje je v teoriji konektivizma razumljeno kot je proces, ki poteka v

spremenljivih okoljih, na katere posamezniki praviloma nimajo vpliva.

Stran 17 od 49



Znanje je navzoče v različnih omrežjih (računalniških, družbenih), za učečega pa je

najpomembneje, da zna različne vire informacij med seboj povezovati, saj prav to

povezovanje omogoča učenje (Siemens, 2007).

Slika 3: Konektivistični model učenja

Siemens (2004), eden prvih avtorjev, ki so konektivizem opredelili, konektivizem

opredeli kot teorijo učenja digitalne dobe, ki sloni na naslednjih načelih:

konkretna

izkušnja

refleksija

opazovanja

oblikovanje

abstraktnih konceptov

preizkušanje

v novi situaciji

identiteta

izbira

kreativnost

Stran 18 od 49



* učenje in znanje se manifestirata z različnostjo pogledov in mnenj;

* učenje je proces povezovanja specializiranih informacijskih virov;

* znanja se lahko nahaja izven človeka;

* odločilna je sposobnost vedeti več;

* za posodabljanje znanja je ključno vzdrževanje povezav;

* temeljna zmožnost je zmožnost prepoznavanja povezav med

področji, idejami in koncepti;

* osnovni cilj učenja je pridobivati najbolj aktualno znanje.

Slika 4: Konektivizem (http://stievie.blogspot.com)

http://stievie.blogspot.com/

Stran 19 od 49



Ob upoštevanju značilnosti različnih teorij učenja, tudi konektivizma je mogoče

prepoznati tudi dejstvo, da so programi za e-učenje v sodobnem izobraževanju

uporabljajo skorajda vsakodnevno. Vsekakor pa je uporaba tovrstnih programov

predvsem praktična, zaradi česar je za učinkovitost njihove uporabe poglavitnega

pomena pedagoško/andragoška ustreznost uporabe. Ustrezna uporaba namreč

učinkovito spodbuja učenca v procesu učenja, saj dodaja nove možnosti za njegovo

ustvarjalnost, samoregulacijo, motivacijo in samoorganiziranost učenja, nepravilna pa

lahko deluje celo zaviralno. Učinkovitost uporabe e-izobraževanja je danes odvisna

tako od pravilnega izbora tehnologije in učno-izobraževalnih vsebin, kakor tudi od

podpore učencu v procesu e-izobraževanja/e-učenja.

Konektivizem ali konektivistična teorija o učenju predpostavlja, da so znanje in

kognicije prisotne/porazdeljene v socialnih omrežjih (človeških, družbenih in

tehnoloških omrežjih) ter da je učenje proces povezovanja, rasti in regulacij znotraj

teh omrežij. Temelji na teoriji kaosa, na pomenu omrežij oziroma medosebnega

povezovanja v sodobni družbi in predpostavlja povezavo vseh z vsemi.

Stran 20 od 49



1. 4 Uporaba odprtokodnega programa Moodle v e-izobraževanju

V izvirniku je beseda Moodle kratica za Modular Object Dynamic Learning

Environment, nanaša se pa tako na način, kako je bil program razvit, kakor tudi na

način možnega pristopa uporabnikov k e-izobraževanju. Moodle je Course

Managemennt System (CMS), poznan tudi kot Learning Managament System (LMS)

oziroma Virtual Learing Environment (VLE). CMS je spletna aplikacija, ki uporablja

server, dostop pa je uporabnikom omogočen preko spletnega iskalnika. Moodle je

odprtokodni/prosto dostopni program oziroma aplikacija, ki izobraževalcem in

učencem omogoča interakcijo s pomočjo svetovnega spleta. Sprva je bil Moodle

(verzija 1.0, 2002) namenjena manjšim skupinam uporabnikov na univerzitetni ravni.

Omogočal je analizo interakcij in medsebojnih odzivov med uporabniki. Do danes so

bile objavljene številne nove različice, namenjene veliko širšemu krogu uporabnikov.

Pričakuje se, da bo zaradi možnosti interakcije med uporabniki izven tradicionalne/

F2F učilnice Moodle postal eno izmed najbolj uporabljanih orodij v izobraževanju.

Moodle namreč omogoča interaktivno, multimedijsko udeležbo uporabnikov, kar

pomeni tako samostojno udeležbo in spremljanje interakcij (dostopno, fleksibilno,

dosegljivo in zasebno učenje), kakor tudi aktivno participacijo učenca v procesu

izobraževanja/učenja.

Osnovni paket aplikacije Moodle uporabnikom omogoča različne dejavnosti, kot so

pregled gradiv za utrjevanje in preverjanje znanja, ocenjevanje nalog, uporaba

multimedijskih predstavitev učnega gradiva, interaktivne učne enote, spletne

povezave oziroma dejavnosti kot so: naloga (angl.: assignment), forum, klepet

(angl.: chat), blog, slovar (angl.: glossary), možnosti (angl.: choices), podatkovne

zbirke (angl.: databases), kvizi (angl.: quizzes), anketa (angl.: survey), lekcija (angl.:

lesson) in wiki (www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-P3LEWCP6/...06af.../PDF).

http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-P3LEWCP6/...06af.../PDF

Stran 21 od 49



Za uporabo spletne aplikacije oziroma spletne učilnice so bile v slovenskem prostoru

pripravljena številna navodila/vodniki, kot npr. Navodila za uporabo e-učilnice ali

Vodnik po spletnih učilnicah Moodle:

- http://www.moodle.si/moodle/file.php/1/NavodilaPDF/navodila-ucitelji.pdf

- https://ucilnice.biclj.si/ucilnica_sio/file.php/1/Prirocnik.pdf

Ob uporabi spletne učilnice je vsekakor potrebno upoštevati izhodišče, da je spletna

učilnica kontrolirano spletno učno okolje, v katerem imajo učenci dostop do

preverjenih učnih vsebin, ki jih učitelj/mentor/tutor lahko nadzira, spremlja in

usmerja napredek učencev v e-izobraževanju. Struktura in vsebina spletne učilnice

imata pri tem ključno vlogo. Ena izmed pogostih praktičnih težav pri uporabi

spletnega učnega okolja izvira iz koncepta kombiniranega (angl.: blended) učenja,

saj to predpostavlja, da je potrebno med klasičnimi in spletnimi etapami e-učenja

vzpostavljati kognitivne mostove, a se uporaba analogije s tradicionalnim F2F

okoljem v spletni učilnici včasih ne obnese. Strateške usmeritve, cilje in pedagoške

modele za pripravo spletnega okolja, preizkušene v tradicionalnem okolju seveda

lahko v skladu s pedagoškimi teoretskimi opredelitvami učinkovito predelamo v

modele, prirejene za spletno okolje, a je pomembno, da vsaj pri pripravi e-gradiva

ohranimo linearno strukturo in zaporedje učnih korakov po principu značilnosti

samostojnega učenja in posebnosti v e-izobraževanje vključene cilje skupine

učencev. Vsekakor je pri prenosu procesa učenja v e-učenje potrebna ustrezna

kritičnost, poznavanje in upoštevanje specifičnih značilnosti uporabnikov spletnega

okolja ter poznavanje in upoštevanje nabora novih didaktičnih možnosti, ki jih

spletno okolje nudi.

http://www.moodle.si/moodle/file.php/1/NavodilaPDF/navodila-ucitelji.pdf

https://ucilnice.biclj.si/ucilnica_sio/file.php/1/Prirocnik.pdf

Stran 22 od 49



Moodle je odprtokodni (prosto dostopni) program oziroma kontrolirano spletno učno

okolje, v katerem imajo učenci dostop do preverjenih učnih vsebin. Pričakuje se, da

bo zaradi možnosti interakcije med uporabniki izven tradicionalne/ F2F učilnice postal

eno izmed najbolj uporabljanih orodij v izobraževanju.

1. 5 Pedagoška podpora v e-izobraževanju

E-izobraževanje posameznikom sicer zagotavlja večjo prostorsko in časovno

prilagodljivost, a od e-učenca terja tudi večjo mero samostojnosti, samokontrole,

samodiscipline, samoodgovornosti in samoregulacije (aktivno, konstruktivno

zastavljanje učnih ciljev, samospremljanje, samoreguliranje in nadziranje lastnih

kognicij, motivacije in vedenja). Ključno vlogo v e-izobraževanju ima mentor/tutor,

saj običajno v celoti prevzame/nadomesti učitelja. Učence v spletnem učnem okolju

spremlja, nadzira, usmerja, svetuje, spodbuja, pa tudi organizira učne aktivnosti ali

kot pravita Siemens in Tittenberg (2009): vloga mentorja v konektivizmu je, da vodi,

usmerja in izboljšuje kvaliteto socialnih omrežij, ki jih oblikujejo učeči. Cergol (2003)

zapiše, da je mentor strokovni svetovalec, ki učeče motivira za aktivnejšo

participacijo v strokovnih diskurzih, spodbuja njihovo socializacijo preko interakcije z

ostalimi učečimi in vzdržuje pozitivno učno klimo.

Stran 23 od 49



Poudarili smo že, da je v procesu učenja za večino posameznikov zelo pomemben

tudi socialni vidik učenja (socialni stik kot pomemben motivacijski dejavnik), zato

se pomembna vloga mentorja nanaša tudi na vzpostavljanje, vzdrževanje in

reguliranje socialnih interakcij v spletnem učnem okolju. Pri tem ima ključno vlogo

komunikacija med uporabniki spletnega učnega okolja. Od mentorja/tutorja se

pričakuje, da je strokovnjak s področja e-izobraževanja, ki ima ustrezna pedagoško

andragoška znanja in izkušnje, dovolj tehničnega znanja, strokovne usposobljenosti

in kompetenc za učinkovito upravljanje spletnega učnega okolja, za strokovno

interveniranje pri vsebinskih vprašanjih in na področju socialnih interakcij med

uporabniki spletnega učnega okolja. Vsekakor je potrebno, da mentor redno spremlja

aktivnosti učencev v spletnem okolju, jim pomaga pri morebitnih težavah ter

ustrezno presodi, kdaj in kako intervenirati ter v kolikšni meri se aktivno vključiti v

aktivnosti učencev.

Najpogostejši dejavniki osipa v e-izobraževanju so namreč upad motivacije,

tehnološke težave, pomanjkanje podpore, slabo zasnovani programi e-izobraževanja,

neizkušeni ali neustrezno usposobljeni mentorji/tutorji, pomanjkanje časa za izvedbo

učnih aktivnosti, osebni problemi in dostopnost e-izobraževanja, med

najpomembnejše dejavnike zagotavljanja večje učinkovitosti e-izobraževanja pa sodi

ustrezen obseg interaktivnosti med udeleženci e-izobraževanja in z mentorji/tutorji

oziroma oblika in način medosebne komunikacije (sodelovalno učenje oziroma

socialne interakcije). Prav socialni vidik e-izobraževanja e-učencu zagotavlja ustrezen

nivo emocionalne zavezanosti programu e-izobraževanja in spletni skupnosti.

Dejavniki kot so emocionalna povezanost, osebna prepoznavnost ter odnosni vidik v

komunikaciji med udeleženci in mentorjem (npr. uporaba imen in osebna zavzetost

mentorja za napredek učenca v e-izobraževanju) so v spletnem učnem okolju lahko

celo pomembnejši kot v tradicionalnem/F2F okolju.

Stran 24 od 49



Socialne interakcije lahko namreč učinkovito preprečijo upad motivacije zaradi

morebitne socialne izolacije učenca v e-izobraževanju. Snovalci programov

e-izobraževanja v smeri povečevanja učinkovitosti e-izobraževanja posebno

pozornost namenjajo razvoju dejavnosti, ki v spletnih skupnostih spodbujajo

interakcije in reflektivno mišljenje ter zavedanje. Salmon (2002) tako v svoji knjigi

»E-tivities: The key to active online learning» poudarja potrebo po razvoju ustreznih

dejavnostih/aktivnostih za e-izobraževanje, ki bi jih bilo mogoče uporabiti na

najrazličnejših izobraževalnih področjih in stopnjah izobraževanja. Konceptualni okvir

interaktivnih učnih dejavnosti/aktivnosti v e-izobraževanju poimenuje »e-tivities«.

E-tivities so »dejavnosti, izvedene v spletnem okolju«, ki zagotavljajo dinamično in

interaktivno učenje. Temeljijo na intenzivnih interakcijah in reflektivnem dialogu med

različnimi udeleženci, npr. učenci, učitelji, mentorji, tutorji oziroma vsemi udeleženci

v njihovem skupnem spletnem učnem okolju oziroma v e-izobraževanju.

E-tivities so besedilne naloge, oblikovane za spletno učno okolje, katerih namen je

aktivno vključevanja e-učencev v smiselno dejavnost, ki spodbuja in krepi njihovo

kreativnost in sodelovanje. Običajno jih vodi in usmerja mentor/tutor, zato mu

Salmonova v e-izobraževanju pripisuje tudi najpomembnejšo vlogo. Različne vrste

aktivnosti mentorja/tutorja v e-izobraževanju je umestila (2004) v svoj

petstopenjski model e-poučevanja in učenja (angl.: teaching and learning

online). Posamezne stopnje upoštevajo specifična znanja in izkušnje, kompetence ter

obseg interakcij tutorja/mentorja z udeleženci v e-izobraževanju in jih je mogoče

smiselno upoštevati v vseh fazah izvedbe e-izobraževanja (načrtovanje, izvedba,

evalvacija) oziroma jih uporabiti kot podlago pri načrtovanju posameznega programa

e-izobraževanja.

Stran 25 od 49



Slika 5: Model e-izobraževanja (Bregar, Zagmajster in Radovan, 2010; Salmon, 2004).

Stopnja 1: Dostop do e-okolja in motivacija

vključuje pomoč e-učencem, da se seznanijo z uporabo spletnega učnega okolja, pri

čemer je posebno pozornost potrebno posvetiti čustvenemu vidiku e-izobraževanja,

(še posebej morebitnim predsodkom, zadregam, bojaznim in negativnim stališčem

udeležencev do IKT) ter seznanitvi z različnimi oblikami pomoči, ki so jim na voljo v

procesu e-izobraževanja/e-učenja. V stopnji 1 je najpomembnejše, da e-učence

motiviramo ter da se usposobijo za dostop in uporabo spletnega učnega okolja.

Stran 26 od 49



Motivacija e-učencev je pogosto odvisna od prepričanja o lastnih zmožnostih

obvladovanja učnega okolja, zato se priporoča, da najprej okrepimo njihovo

samozaupanje tako, da e-izobraževanje pričnemo z enostavnejšimi dejavnostmi.

Stopnja 2: Spoznavanje v e-izobraževanja oziroma spletna socializacija

vključuje oblikovanje/gradnjo temeljev za dinamično spletno skupnost s pomočjo

medsebojnega spoznavanja, uporabe kratkih dejavnosti (e-tivities), ki krepijo

medosebno zaupanje in socializacijo med e-učenci. Medosebno odnosi med e-učenci

se bodo najbolje razvijali skozi skupinske in individualne aktivnosti, v katerih bodo

med seboj delili svoje osebne zgodbe in ideje (npr. osebna predstavitev, spoznavanje

drugih udeležencev), mentorjevo/tutorjeve aktivnosti pa so v tej stopnji usmerjene v

izrekanje dobrodošlice novim udeležencem in zamudnikom, seznanjanju e-učencev z

načinom dela, oblikami in pravili dela, spodbujanju manj aktivnih udeležencev k

sodelovanju ter povzemanju najpogostejših težav in nejasnosti, ki so nastale pri

vključevanju v e-izobraževanje. Šele potem, ko e-učenci razvijejo ustrezno pozitivno

ozračje in zadostno stopnjo medsebojne komunikacijsko udobnosti, lahko

nadaljujemo izmenjavo informacij oziroma z učnimi aktivnostmi. V tej fazi je

potrebno zagotoviti, da se e-učenci na novo učno okolje navadijo in se v njem dobro

počutijo. Občutek izključenosti lahko namreč pripelje tudi do predčasne prekinitve

izobraževanja oziroma osipa.

Stopnja 3: Izmenjava informacij

Salmonova opozarja, da neizkušeni mentorji/tutorji običajno na 1 in 2 stopnji

e-poučevanja in učenja investirajo ogromno časa in truda v to, da preverjajo

učinkovitost lastnih sporočil. V kolikor so do sebe prestrogi, lahko kmalu pregorijo.

Na 3. stopnji je namreč potrebno pozornost posvetiti temu, da pri e-učencih

spodbudimo raziskovalno učenje.

Stran 27 od 49



E-učenci na tej stopnji potrebujejo priložnost za raziskovanje in delitev znanj skozi

skupinske diskusije. Mentor/tutor v naj pomaga, da e-učenci razvijejo neodvisnost,

samozavest in navdušenost za delo v e-okolju ter skrbi za razvoj pripadnosti skupini.

Pomembno je, da jasno definira učne aktivnosti, njihov namen in cilje, potek urnika,

naloge, povezane s temi aktivnostmi, spodbuja aktivno sodelovanje vseh e-učencev,

postavlja vprašanja in spodbuja diskusijo, spodbuja h komunikaciji, posameznim

udeležencem dodeljuje spletne vloge (npr. da v svoji skupini naredi povzetke diskusij

o posamezni forumski temi). Na tej stopnji skrbi tudi za to, da se diskusije

osredotočajo zgolj na dogovorjene vsebine. E-učence po potrebi usmerja skozi

številna sporočila, hkrati pa jih spodbuja k uporabi pomembnejših gradiv, ki zadevajo

vsebino e-izobraževanja. Stopnja je uspešno zaključena, ko pričnejo e-učenci

informacije učinkovito samostojno predelovati (zavedanje, da spletno učno okolje

omogoča hitro in vsem dostopno pridobivanje različnih informacij) in posledično tudi

njihovo učenje postane bolj proaktivno.

Stopnja 4: Ustvarjanje znanja

se nanaša na razvoj dejavnosti/aktivnosti oziroma e-tivities, ki so usmerjene v pomoč

e-učencem, da uporabljajo zahtevnejše veščine mišljenja, postanejo v procesu

učenja samostojni, med seboj pa komunicirajo bolj dejavno in poglobljeno (npr. v

diskusijskih forumih izmenjujejo, preverjajo, se odzivajo, kritično ovrednotijo lastne

zamisli in zamislih drugih udeležencev). V ta namen je zanje potrebno pripraviti

projektne dejavnosti, znotraj katerih bodo sami konstruirali svoje znanje. V tej fazi

proces e-učenja ne sme potekati transmisijsko ampak konstruktivno in interaktivno

(e-učenci postajajo avtorji inovativnih idej, npr. skozi problemsko zasnovane

dejavnosti, ki jih je mogoče interpretirati na različne načine).

Stran 28 od 49



Mentorjeva/tutorjeva vloga na tej stopnji zajema predvsem oblikovanje, razvoj in

ohranjanje skupine, zato mora biti zmožen povezovanja/sinteze različnih pogledov,

diskusij in vidikov, ki jih udeleženci konstruirajo. Mentor/tutor jih namreč na tej

stopnji skozi lastno komunikacijo spodbuja k kritičnemu, ustvarjalnemu mišljenju,

refleksiji ter ovrednotenju dosedanjih znanj in izkušenj iz prakse (povezovanju in

aplikaciji teorije v prakso).

Stopnja 5: Razvoj

predstavlja razvoj novih kognitivnih sposobnosti u-učencev, ki jim omogočajo, da se

samostojno učijo, spremljajo in vrednotijo lastno mišljenje in učenje. To pomeni, da

e-učenci udeleženci kot učno orodje za doseganje svojih učnih ciljev uporabljajo

diskusijske skupine, pri čemer za svoje učenje sami prevzamejo odgovornost

(minimalni obseg mentorjeve/tutorjeve udeležbe), lastne učne izkušnje, izkušnje

drugih udeležencev in izkušnje z e-izobraževanjem pa ustrezno tudi kritično

ovrednotijo. Mentor/tutor naj na tej stopnji izbira dejavnosti, ki spodbujajo

reflektivno razmišljanje, problemske situacije ali scenarije, ki zahtevajo interpretacijo

informacij, kreativnost in pripravljenost za preverjanje predpostavk, sam pa se

predvsem odziva na predloge in vprašanja e-učencev.

Tudi pri nekaterih drugih avtorjih lahko najdemo koristne usmeritve za povečevanje

učinkovitosti e-izobraževanja. Smit (2013) navaja nekaj smernic za zagotavljanje

učinkovitosti e-izobraževanja na področju motivacije, pri čemer opozarja, da je prav

aktivno upravljanje in ustrezna mera spodbude udeležencev pri tem ključna, v kolikor

želimo, da so tudi uporabniki e-izobraževanja aktivni in sicer:

Stran 29 od 49



*

poskrbite, da bo vsebina e-izobraževanja relevantna glede na stopnjo

in vlogo učencev in da bo predstavljena na način, ki spodbuja njihovo

aktivno udeležbo v procesu učenja;

*

opredelite natančne, konkretne cilje in terminski načrt izvedbe

e-izobraževanja, določite časovne roke in zagotovite, da se jih

uporabniki zavedajo in se jim zavežejo;

*

poskusite povezati e-učenje z merljivimi cilji in aplikativnimi

dejavnosti, povezanimi z aktualnimi primeri iz vsakodnevnega

življenja učencev;

*

dopustite, da imajo učenci dovolj časa za učenje, pridobite soglasje in

jih prepričajte, da aktivnosti izvedejo (v kolikor temu ne sledijo,

ukrepajte takoj);

*

poskrbite, da vam sistem, ki ga uporabljate zagotavlja prikaz

napredka učencev na različnih stopnjah učenja in ga aktivno

upravljajte (So začeli z delom? Kako daleč so prišli? So bili učinkoviti

in kolikšni meri?; v kolikor zaznate problem, intervenirajte čim prej);

*

motivirajte učence z dodatnimi spodbudami, ne spreglejte njihovega

napredka, četudi je še tako neznaten;

*

redno spremljajte in se odzivajte na aktivnosti učencev ter jim dajte

vedeti, da bdite nad njihovim napredkom.

Glede na motivacijsko področje in namen motiviranja je mogoče v e-izobraževanju

smiselno upoštevati tudi različne motivacijske strategije, ki jih razlikuje

Wlodkowski (1999) in sicer:

Stran 30 od 49



Vključenost in pridobitev mnenj (začetek učnih aktivnosti):

* vzbudite zavedanje in občutek povezanosti med udeleženci;

* ustvarite učno klimo, v kateri se vsi udeleženci počutijo spoštovane.

* razvijte pozitivno stališče do učnih vsebin;

* razvijte pozitivno učno samopodobo;

* razvijte pričakovanja uspeha;

* so-ustvarjanje relevantne učne izkušnje.

Pomen učne aktivnosti (med učno aktivnostjo):

* poskrbite za ohranjanje pozornosti;

* vzbujajte interes;

* razvijajte/spodbujajte aktivno sodelovanje in izzvanost udeležencev.

Kompetence (po koncu učne aktivnosti):

* povečujte občutek kompetentnosti s pomočjo ocenjevanja;

* povečujte občutek kompetentnosti s pomočjo komunikacije.

Zanimive interaktivne vsebine o tem kdaj, kako in zakaj je e-izobraževanje učinkovito

najdemo tudi na spletnih straneh:

* Why eLearning is effective. http://vimeo.com/20874896

* Avoid Death by E-Learning.

http://www.articulate.com/images/showcase/showcase_new/Avoid

-Death-by-Elearning/player.html

* What is Effective Elearning?

http://www.suddenlysmart.com/effective_elearning.htm#section1

http://vimeo.com/20874896

http://www.articulate.com/images/showcase/showcase_new/Avoid-Death-by-Elearning/player.html

http://www.articulate.com/images/showcase/showcase_new/Avoid-Death-by-Elearning/player.html

http://www.suddenlysmart.com/effective_elearning.htm#section1

Stran 31 od 49



V smeri povečevanja učinkovitosti e-izobraževanja posebno je potrebno zagotavljati

dinamičnost in interaktivnost učenja oziroma dejavnosti, ki v spletnih skupnostih

spodbujajo interakcije in reflektivno mišljenje ter zavedanje. Ključno

pedagoško podporno vlogo v e-izobraževanju prevzema mentor/tutor.

Stran 32 od 49



2. Značilnosti e-gradiv v e-izobraževanju

Eden pomembnejših kriterijev učinkovitosti e-izobraževanja je, da učečega se

pritegnemo in ga v programu e-izobraževanja tudi zadržimo. Zaradi fizične ločenosti

učenca in učitelja je priprava spletnega učnega okolja in e-gradiv v e-izobraževanju

izjemnega pomena. Izhodišča za to, da v e- izobraževanju uporabljamo gradiva za

samostojno učenje, nekateri teoretiki postavljajo v sredino preteklega stoletja

oziroma v obdobje začetkov razvoja IKT tehnologije, drugi pa celo v obdobje antičnih

filozofov. Kot vemo, je že Sokrat svoje učence poučeval, vodil skozi proces učenja s

vprašanji oziroma iz njih izvabljal védenje s premišljenim, metodičnim spraševanjem.

Nekatere prvine učenja, ki jih upoštevamo v e-izobraževanju najdemo tudi v delih

srednjeveških avtorjev. Komenski, ki velja za utemeljitelja sodobne pedagogike, je

tako npr. utemeljil potrebo po učenju skozi vse življenje in tak koncept učenja

oziroma izobraževanja tudi izdelal. Pomembno vlogo v e-izobraževanju ima vsekakor

tudi Kolbova metoda izkustvenega učenja (njegovo teorijo smo deloma predstavili v

dodatnem gradivu o učnih oziroma kognitivnih stilih), ki pravi, da je vsako učenje v

neposrednem stiku z realnostjo oziroma da je učenje neposredno soočanje pojavov,

soočanje pa je proces, v katerem se učenec uči preko izkušnje in refleksije te

izkušnje.

Stran 33 od 49



Izkustveno učenje oziroma učenje v najširšem pomenu besede je v osnovi

pravzaprav najstarejša oblika učenja, saj se pojavi že v praskupnosti, ko so odrasli

svoje izkušnje prenašali na otroke in jim potem omogočili, da so te izkušnje uporabili

in preizkusili v resničnem življenju (opazovanje in postopno vključevanje k

dejavnosti). Če je prvotno učenje skoraj v celoti potekalo s pridobivanjem

neposrednih izkušenj in je z nastankom formalnih oblik izobraževanja pomembnejšo

učno vlogo dobila posredna izkušnja, pa razvoj multimedije (široka paleta orodij in

programov za pripravo interaktivnega učnega okolja in interaktivnih učnih gradiv) in

e-izobraževanja učencem omogoči več možnosti za pridobivanje neposrednih

izkušenj.

E-izobraževanje namreč odpira nove možnosti za učenje, skozi katere je s pomočjo

e-gradiv in interaktivnega spletnega učnega okolja mogoče povezati

zaznavanje/opazovanje (percepcijo), neposredno izkušnjo (doživljanje), spoznanje

(kognicijo) in vedenje (aktivnost) v neločljivo celoto. Seveda pa se z vpeljavo

multimedije in e-izobraževanja povečuje tudi potreba po kakovostnih in učinkovitih

e-gradivih. Vsi mediji namreč niso a priori primerni za rabo pri učenju. Blažič (1993)

opozarja na razlikovanje med masovnimi mediji (časopis, radio, televizija…) in učnimi

ali izobraževalnimi (programirani učbenik, diapozitivi, šolska televizija, video…).

Kakšna pa je formula za učinkovito uporabo multimedije oziroma kako pripravi

učinkovito e-učno okolje, e-gradivo? Na tem področju so bile opravljene številne

raziskave. Večina jih izhaja iz teorij učenja in poučevanja kot so kognitivna teorija in

konstruktivizem, ki smo jih predstavili v prvem delu gradiva.

Stran 34 od 49



2. 1 Kaj so e-gradiva?

E-gradiva so sestavni del e-izobraževanja (bogatijo izobraževanje, izboljšujejo

razumevanje snovi, povečujejo motivacijo in pozornost učencev), zaradi česar je

eden izmed osnovnih ciljev strategije e-izobraževanja usmerjen v zagotavljanje bodisi

lastnih e-gradiv ali pa primernega dostopa do že pripravljenih kakovostnih e-gradiv

za uporabnike/učence. E-gradiva seveda ne nadomestijo tradicionalnega načina

izobraževanja. Predstavljajo pripomoček pri sodobnih metodah izobraževanja,

pomagajo pri samostojnem učenju, poenostavljajo posredovanje učnih vsebin in

omogočajo njihovo sprotno posodabljanje.

Slika 6: E-gradiva (http://videofon.si/wp-content/uploads/gradivo.png)

http://videofon.si/wp-content/uploads/gradivo.png

Stran 35 od 49



E-gradiva e--učenju nudijo tehnično podporo e-izobraževanju, saj učinkovita

e-gradiva povečujejo učinkovitost e-učenja. V e-izobraževanju se vse pogosteje

uporabljajo multimedijska gradiva, ki obsegajo uporabo najrazličnejših

večpredstavnostnih in medmrežnih izobraževalnih pripomočkov oziroma e-gradiva, ki

vsebujejo multimedijske elemente (npr. slika, zvok, video, animacija), ki jih tiskana

gradiva ne zmorejo. Mednje lahko uvrstimo učbenike, delovne zvezke, učne

pripomočke za učitelje, učence, mentorje, naloge za preverjanje in utrjevanje znanja,

izobraževalne portale, navodila za uporabo različnih računalniških orodij... Glavni

namen e-gradiva je nuditi pomoč v procesu učenja in poučevanja. Interaktivnost, ki

učenca sili v to, da vsebino pazljivo prebere in premisli, je najpomembnejša lastnost

e-gradiva.

Presoja učinkovitosti e-gradiva je vsekakor odvisna od kritičnosti učitelja, njegovo

dejansko vrednost pa z uporabo ali neuporabo nenazadnje potrdijo ali ovržejo učenci.

Priprava e-gradiv obsega več stopenj, od proučitve ciljne skupine učencev do

postavitve učno izobraževalnih ciljev ter oblik preverjanja usvojenega znanja. Pri

pripravi e-gradiv je vsekakor potrebno upoštevat tako tehnološke, kakor tudi

pedagoške kriterije in didaktična načela za njihovo izdelavo ter izbrati primerno

programsko orodje. E-gradiva naj bi tako bila didaktično načrtovana, pregledna,

razumljiva, z multimedijskimi ter interaktivnimi elementi opremljena učna gradiva,

namenjena samostojnemu učenju in/ali poučevanju. Osnovna didaktična načela, ki

jih je potrebno pri pripravi e-gradiv upoštevati so načelo aktivnosti, postopnosti,

sistematičnosti, eksemplarnosti (pojasnjevanje s primeri) in načelo nazornosti. Pri

pripravi e-gradiv je vsekakor potrebno upoštevati tudi načeli diferenciacije in

individualizacije, saj e-učno gradivo, pripravljeno v eni obliki, za vse uporabnike ni

uporabno v enaki meri.

Stran 36 od 49



V koliko izhajamo iz razlik med učenci v njihovih kognitivnih/učnih stilih ali zaznavnih

tipih je potrebno upoštevati vsaj dejstvo, da se učenci v procesu učenja razlikujejo.

Pri pripravi e-gradiv se je potrebno tega zavedati in e-gradiva pripravit tako, da bodo

ustrezala kar največ tipom učencem. Učenci sicer praviloma nimajo čistega učnega

stila, ampak kombinacijo različnih, kljub temu pa je pri večini mogoče opaziti

prevladujoč način, kako iz okolja sprejemajo informacije. Razlikujemo tri prevladujoče

zaznavne tipe in sicer vizualni tip (večina zaznav poteka skozi oči oziroma skozi

slike in podobe), avditivni tip ((večina zaznav poteka skozi čutilo sluha, tj. ušesa) ter

kinestetični tip (večina zaznav poteka celostno, skozi izkušnjo, otip, občutke, vonj,

okus). Pri uporabi multimedije je zaznavne značilnosti oziroma različne tipe

zaznavanja učencev vsekakor smiselno upoštevati.

Kombinacije

učno-zaznavnih stilov

Učinkovito področje učenja

Primerna multimedija

vizualno – verbalni; prebiranje informacij; besedilo, zvok;

vizualno – neverbalni;

grafično ali kvantitativno

predstavljene informacije;

slike, videoposnetki, animacije,

simulacije;

slušno – verbalni; poslušanje informacij; zvok;

kinestetični – tipalni.

fizično izkušnjo in možnost otipa

pri prebiranju informacij.

3D animacije, video posnetki,

simulacije, zvok.

Brett (2001), ki je raziskoval pomen medijev znotraj multimedije (videa, podnapisov,

vaj za preverjanje razumevanja ter povratnih informacij), je ugotovil da video

učečemu se omogoči doživeti polno dinamiko komunikacijske interakcije. Povratne

informacije, nujna sestavina samostojnega učenja, pospešujejo učenje in

razumevanje ter vzpodbujajo učečega se, da sam najde svoje napačne odgovore.

Stran 37 od 49



Interaktivne vaje različnih tipov učenca vodijo in mu pomagajo pri razumevanju

besedil. Kombinacija videa in podnapisov učencu nudi tri vire informacij: slišano in

zapisano besedilo ter slikovno gradivo. Uporabniki teh dveh medijev imajo največjo

zmožnost priklica učnih vsebin. Kombinacija videa, podnapisov, vaj in povratnih

informacij se je pokazala za najmanj uspešno, saj je od učencev zahtevala veliko

miselno obremenitev. Več medijev hkrati torej ne pomeni nujno tudi boljšega

usvajanja znanja. Dickinson (1994) zapiše, da naj e-gradivo poleg temeljnih sestavin

vsebuje še:

* pomoč in informacije, ki bi jih učečemu se sicer nudil učitelj;

* jasna, natančna in razumljiva navodila za učenje (kako načrtovati

delo, čas, tempo, intenzivnost učenja) in za uporabo gradiva (kako

uporabljati razlage, ilustracije, besedila, kako izbrati vrstni red

gradiva...);

* povratne informacije na rešitve vaj in testov (sestavljene iz pravilnih

rešitev in komentarjev nanje);

* nasvet za shranjevanje rezultatov/dosežkov učenja (omogočajo

refleksijo dosežka in napredka) ter usmeritve za nadaljevanje učenja.

Komisija za evalvacijo e- gradiv pri pristojnem šolskem ministrstvu v Sloveniji, je

definirala tri tipe e-učnih gradiv in sicer: učne elemente ali gradnike, učne enote in

učne celote. Učni elementi ali gradniki so sestavine priprave e-gradiv (slike,

videoposnetki, besedilo, animacije, zvočni zapisi in simulacije), lahko pa se pojavljajo

tudi kot samostojne datoteke. Zanje je značilno, da sami po sebi nimajo pedagoške

funkcije, pridobijo pa jo, v kolikor jih po didaktičnih načelih uredimo v sistem, kjer jih

uporabimo z določenim namenom oziroma jih določimo njihovo

pedagoško/andragoško funkcijo (npr. motiviranje, uvajanje, preverjanje,

utrjevanje...).

Stran 38 od 49



Iz ustrezno organiziranih gradnikov, ki jim dodamo učne cilje, nastajajo učne enote.

Učnim enotam je potrebno opredeliti tudi njihov namen (komu, zakaj, kako...). Niz

elektronsko prikazanih učnih enot/učne vsebine, opremljenih s splošnimi cilji in

kazalom ter nakazanimi učnimi potmi ali strategijami za učenje nazadnje predstavlja

učno celoto. Koncept posamezne učne enote e-gradiva (e-enote) temelji na podlagi

učne ure. Pri pripravi in izdelavi e-enote je potrebno upoštevati tehnične zmožnosti,

zunanji videz, pedagoško andragoška pravila, lastne izkušnje... Koncept izdelave

e-gradiva je torej skupek dogovorjenih pravil, ki so v pomoč avtorju scenarija/učne

enote in izdelovalcu e-gradiva.

E-gradiva so sestavni del e-izobraževanja, didaktično načrtovan, pregleden,

razumljiv, z multimedijskimi ter interaktivnimi elementi opremljen pripomoček

oziroma učno gradivo namenjeno samostojnemu učenju in/ali poučevanju. Tipi učnih

e-gradiv so učni elementi ali gradniki, učne enote in učne celote.

Stran 39 od 49



2. 2 Prednosti in omejitve e-izobraževanja/učenja s pomočjo e-gradiv

Uporaba e-gradiva v e-izobraževanju ima svoje prednosti in omejitve. E-gradiva

imajo pred tradicionalnim učnim gradivom vsekakor prednosti v tem, da jih lahko

oblikujemo postopoma, njegove vsebine lahko tudi neprestano dopolnjujemo in

aktualiziramo, kombiniramo lahko posamezne stopnje učnega procesa (uvajanje,

obdelovanje novih vsebin, ponavljanje, preverjanje...), informacije lahko učencu

odkrivamo postopoma, dodatne lahko prikliče po potrebi. Med prednosti vsekakor

lahko prištevamo prožnost v času, kraju, tempu in vsebini izobraževanja, interakcijo

računalnika z učencem, hitrejši dostop do znanja, hitra povratna informacija,

privlačna predstavitev, pestrost in možnost spremljanja napredka v učenju, med

omejitve pa predvidljivost odgovorov, zahtevnost priprave učnega gradiva ter

socialno izolacijo in tehnofobijo ob njihovi uporabi.

E-gradiva učencu omogočajo svobodnejši pristop pri načrtovanju in izvedbi učenja.

Učenec si lahko samostojno, glede na lastne zmožnosti in potrebe izbira čas, kraj,

tempo in tudi vsebino učenja, jih prožno prilagaja trenutnim zmožnostim ter jih tudi

samostojno načrtuje. Uporaba e-gradiva s pomočjo računalnika učencu zagotavlja

tudi interakcijo. To sicer ne pomeni, pomeni, da računalnik učencu znanje ponuja,

ampak da od učenca zahteva, da prihaja do spoznanj s samostojnim iskanjem in

odkrivanjem. Od učenca zahteva torej več aktivnosti kot katerikoli drug tehnični

pripomoček. Iz tega zornega kota bi lahko torej celo računalnik obravnavali kot

»tutorja«, saj odgovor učenca ocenjuje, posname, pokaže na napake, mu poda

razlago, ga vodi k pravilnim odgovorom, učno gradivo pa tudi prilagaja njegovim

željam, lahko mu je partner pri igricah in simulacijah ali njegov priročnik.

Stran 40 od 49



Številna učna gradiva, ki jih v e-izobraževanju uporabljamo, sodijo med t.i. spletne

vire (spletni portali, podatkovne zbirke, spletne revije, knjižnice računalniških

programov, spletne strani različnih spletnih skupin), prav svetovni splet pa učencem

omogoča tako interakcijo, kakor tudi soustvarjanje vsebin v virtualnih skupnostih

preko blogov, wikijev, spletnih aplikacij in različnih oblik socialnega mreženja. Zelo

pomembno vlogo imajo kakovostna e-gradiva tudi pri posredovanju povratnih

informacij, saj so praviloma zasnovana tako, da je reakcija na učenčevo akcijo

takojšnja, kar učencu omogoča učenje na napakah, hkrati pa mu onemogoča

(samo)goljufanje ob vnaprejšnjem ogledu rešitev (Race, 1994).

Ker se pri uporabi e-gradiva učenec poslužuje računalnika, je ena izmed prednosti

tudi da, da je računalnik natančen, dosleden, nepristranski ter potrpežljiv (učenec

lahko aktivnost ponovi, kolikokrat je potrebno, brez grajanja, na blag in neopazen

način, s čimer se ohranja tudi zasebnost učenca (Lavrič, 1999). Računalniška

tehnologija vsekakor nudi pestrost oziroma raznolikost besedil, slik, zvokov, video

posnetkov…, skratka avdio-vizualnih efektov, nad čimer so navdušeni predvsem

mlajši učenci, ki poznajo računalnik predvsem preko igric in od njega že vnaprej

pričakujejo določeno zabavnost. Vendar vsa ta raznolikost ni namenjena zgolj

pestrosti in igrivosti, njen namen je tudi večja nazornost prikazanega, hkrati pa se z

njo zadosti tudi raznovrstnim učnim stilom in pristopom k učenju. Z uporabo

avdio-vizualnih možnosti elektronskega medija lahko popestrimo vaje, ki bi sicer

veljale za nezanimive, rutinske. Nove tehnologije omogočajo tudi pripravo novih tipov

vaj, podobnih priljubljenim računalniškim igricam, hkrati pa lahko isto snov z

različnimi tipi vaj ponavljamo večkrat, ne da bi učenec to opazil in se pri vaji

dolgočasil. Ker računalniški programi vsebujejo sprotno beleženje rešenih in

nerešenih, pravilnih in nepravilnih odgovorov ter njihov grafični prikaz, to učencu in

učitelju omogoča prikaz napredovanja.

Stran 41 od 49



Seveda pa lahko računalnik operira le s predvidljivim. Zato program vse odgovore, ki

jih ne pričakuje, pa naj bodo pravilni ali ne, zavrne, kar v procesu učenja predstavlja

veliko omejitev in togost. Vsekakor je priprava e-gradiva tudi pomembno zahtevnejša

kakor priprava učne vsebine v tiskanem gradivu. Priprava kakovostnega, učinkovitega

e-gradiva pogosto zahteva velik strokovni, časovni in materialni vložek ter

sodelovanja strokovnih sodelavcev različnih strokovnih področij.

2. 3 Priprava e-gradiv

Priprava e-gradiv vsekakor potrebuje drugačen pristop in postopke načrtovanja,

priprave in izdelave učne enote, kot če se lotevamo pisanja učnega gradiva za

izvedbo, ki bo večinoma potekala v tradicionalnem izobraževalnem /F2F učnem

okolju. Koraki v razvoju e-gradiv zahtevajo konkretne odločitve o vsebini učne enote,

oblikovno tehničnih vidikih in tehnološki podpori, pri čemer je potrebno upoštevati

tudi značilnosti učnega okolja, v katerega bo e-gradivo umeščeno. V strokovnih virih

je mogoče zaslediti različne oblike e-gradiv (od zelo enostavnih, do natančno

razčlenjenih), pri pripravi vseh pa je potrebno upoštevati, da naj e-gradivo učencu

omogoči učinkovito učno izkušnjo, vsebuje raznovrstne (ne zgolj branje) aktivnosti

učnega procesa in izkorišča prednosti svetovnega spleta. Aktivnosti, povezane z

vsebinsko in oblikovno zasnovo ter izborom medijev, potekajo v praksi pogosto

sočasno, vsekakor pa morajo biti oblikovne in tehnološke rešitve podrejene vsebini.

Bregar idr. (2010) ocenjujejo, da ima pri pripravi e-gradiv najpomembnejšo vlogo

vsebinska in oblikovna priprava. Vsebinska priprava gradiv obsega opredelitev

namenov in učnih ciljev, temeljnih vsebinskih sklopov ter izbiro učnih aktivnosti.

Stran 42 od 49



Slika 7: Koraki v pripravi e-gradiv (Bregar, Zagmajster in Radovan, 2010)

Skozi učne cilje se kaže vsebina programa, cilji pa tudi usmerjajo uporabnika pri

učenju. Po opredelitvi vsebine in njene razčlenjenosti je potrebno določiti tudi učne

aktivnosti, ki bodo čim bolj učinkovito vodile k doseganju zastavljenih učnih ciljev.

Njihov poglavitni namen je, da nadomestijo interakcijo med učiteljem in

udeležencem. Učne aktivnosti (npr. preverjanje znanja, navajanje primerov, lastne

izkušnje), ki posnemajo dogajanje v tradicionalnem učnem okolju ter zagotavljajo

vzdrževanje aktivne pozornosti, zavzetosti in koncentracije e-učenca, so lahko tudi

del e-gradiva.

Vsebinska priprava podrobna opredelitev namena in učnih ciljev;

opredelitev temeljnih vsebinskih sklopov;

razčlenitev vsebine;

izbira učnih aktivnosti;

izbira primerov.

Oblikovna priprava

oblikovana zasnova besedila;

grafična zasnova besedila.

Izbor in integriranje medijev v program izbor medijev;

lastnosti medijev;

vključevanje spletnih virov.

Pisanje in urejanje besedila

Stran 43 od 49



V procesu priprave e-gradiva je potrebno zagotoviti, da bo e-gradivo učencu

zagotavljalo motiviranost za učenje, preglednost, dobro orientacijo ter suvereno

uporabo. Preglednost npr. dosežemo s t. i. usmerjevalnimi elementi po gradivu, ki jih

razdelimo glede na položaj v besedilu:

* na začetku besedila: naslov, kazalo/shema gradiva, učni cilji, uvod,

povezave med posameznimi deli gradiva, napotki za učenje, začetni

preskus znanja;

* v osrednjem besedilu: opis vsebin, sistem naslovov in označevanja,

sprotni napotki in usmeritve, povezave z drugimi deli gradiva, delni

povzetki;

* na koncu besedila: pojmovnik, slovarji, končni preizkus znanja,

indeks, uporabljena literatura in viri.

K oblikovni dovršenosti gradiva pripomore še grafična zasnova besedila:

oblikovanje besedila, grafično podajanje snovi in slikovne predstavitve. Pri pripravi

e-gradiva bodimo pozorni tudi na to, da bo pripravljeno e-gradivo učence dejansko

spodbujalo k aktivnosti (učenec ne sme biti samo prejemnik). V ta namen je dobro,

da uporabimo kar največ zaznavnih kanalov: uporabimo zvočno razlago, spletno

kamero, orodja za poudarjanje vsebine (angl: »annotation tools«), teste za

samopreverjanje in različne učne aktivnosti, ki spodbujajo interaktivnost.

Stran 44 od 49



Priprava e-gradiva potrebuje specifičen pristop in postopke načrtovanja. Koraki v

razvoju e-gradiv namreč zahtevajo konkretne odločitve o vsebini učne enote,

oblikovno tehničnih vidikih in tehnološki podpori, pri čemer je potrebno upoštevati

tudi značilnosti učnega okolja, v katerega bo e-gradivo umeščeno.

2. 4 Vloga interaktivnosti v pripravi e-gradiv

Prevladujoče sprejeto načelo v e-izobraževanju je, da je za povečevanje zmožnosti

učenca za učenje in doseganje večje učinkovitosti v procesu e-učenja potrebna tudi

ustrezna mera interaktivnosti. Seveda pa na tem področju ni povsem enoznačno

sprejeto, katere oblike interaktivnosti so zares učinkovite. Pravzaprav so nekatere

najmanj učinkovite oblike interaktivnosti zaradi svoje preproste izdelave (npr.

uporaba predlog in čarovnikov pri izdelavi) celo najbolj priljubljene. Takšni so na

primer kvizi v obliki mini iger, klikanje z namenom odkrivanja novih vsebin in

neutrezno oblikovana interaktivnost, ki prehitro in preveč razkriva. O

interaktivnosti v e-gradivu lahko govorimo, kadar učenec na izzive dobi inteligentni

odgovor, medtem ko aktivnost v e-izobraževanju lahko opredelimo kot interakcijo

udeleženca v učnem procesu z uporabo različnih virov, usmerjeno k doseganju

določenih učnih ciljev. Tako priprava okolja za učinkovito e-učenje kakor tudi

priprava e-gradiv vsekakor zahteva precejšnjo mero ustvarjalnosti in znanja.

Stran 45 od 49



Slika 8: Kaj je učinkovito e-izobraževanje? (http://www.suddenlysmart.com/effective_elearning.htm)

Aktivnost oziroma interakcija se v e-izobraževanju uresničuje tako, da udeleženec

izvaja določeno učno nalogo, toda sámo izvajanje učne naloge delo udeleženca ni

nujno učna aktivnost. Učne aktivnosti sicer lahko izvajamo s klikanjem ali pogovori v

spletni klepetalnici, vendar mora biti njihov cilj jasno opredeljen, kajti le tako lahko

spodbudimo mentalno izkušnjo, ki bo učenja pripeljala do njegove lastne konstrukcije

znanja. Bregar idr. (2010) razlikujejo tri vrste učnih aktivnosti:

* absorbcijske (branje, opazovanje, poslušanje);

* storilnostne (praktične vaje, poizkusi) in

* povezovalne (uporaba novega znanja, raziskovanje, izvirna dela).

V e-izobraževanju lahko vse tri vrste učnih aktivnosti učinkovito izvajamo, saj so s

pomočjo sodobne tehnologije na voljo spletni viri za branje, poslušanje ali ogled

posnetkov (absorbcijske aktivnosti), spletne igre, spletna učna okolja in spletni

laboratoriji (storilnostne aktivnosti) ter diskusijski forumi, spletni dnevniki in druge

oblike spletnega komuniciranja (povezovalne aktivnosti).

http://www.suddenlysmart.com/effective_elearning.htm

Stran 46 od 49



O interaktivnosti v e-gradivu lahko govorimo, kadar učenec na izzive dobi

inteligentni odgovor, medtem ko aktivnost v e-izobraževanju lahko opredelimo kot

interakcijo udeleženca v učnem procesu z uporabo različnih virov, usmerjeno k

doseganju določenih učnih ciljev.

Stran 47 od 49



3. Literatura in viri

Artino, A.R., Jr. (2008b). Cognitive load theory and the role of learner experience: An abbreviated review for educational practitioners. AACE Journal, 16 (4), 425–439.

Beaumie, K. (2010). Social Constructivism. From Emerging Perspectives on Learning, Teaching and Technology. Pridobljeno 11. 3. 2011 s svetovnega spleta: http://webcache.googleusercontent.com/search?q=cache:g5C0BiDBeigJ:www.coe.uga.edu/epltt/SocialConstructivism.htm+Social+Context+Theory+social+cognitive+theory&cd=35&hl=sl&ct=clnk&gl=si&client=firefox-a&source=www.google.si

Blažič, Marjan (1993): Uvod v izobraževalno tehnologijo. Novo mesto: Pedagoška obzorja.

Bregar, Lea; Zagmajster, Margerita in Radovan, Marko (2010): Osnove e-izobraževanja: priročnik. Ljubljana: Andragoški center Slovenije.

Brett, Paul (2001): Too many media in the multimedia? A study of the effects of combinations of media on a recall task. CALL in the 21 st Century CD-ROM. IATEFL.

Brown, R. E. (2001). The Process of Community Building in Distance Learning Classes. Journal of Asynchronous Learning Networks. 5 (2), 18–35.

Cecić Erpič, S. (2003). Osnove konstruktivistične paradigme v pedagogiki. Pridobljeno 10. 6. 2010 s svetovnega spleta: www.zrss.si/.../SVZ_EU%20Sasa%20Cecic%20Erpic-snove%20konstruktivizma.doc.

Cergol, S. (2003). Participacija, komunikacija in kolaboracija v eIzobraževanju – ali novi mediji omogočajo optimalno in potencialno učinkovito učenje?. V: Zbornik strokovne konference o e-izobraževanju. Maribor: Doba.

Churches, A. (2009). Bloom's Digital Taxonomy. Pridobljeno 16. 2. 2011 s svetovnega spleta: http://edorigami.wikispaces.com/file/view/bloom%27s+Digital+taxonomy+v3.01.pdf.

Dickinson, Leslie (19945): Self-Instruction in Language Learning. Cambridge University Press.

Dinevski, D., Ojsteršek, M. (2003). Organizacija in tehnologija eIzobraževanja na Univerzi v Mariboru. V: Zbornik strokovne konference o e-izobraževanju. Maribor: Doba.

Downes, S. (2005). E-Learning 2.0. eLearn Magazine. Pridobljeno 23. 1. 2013 s svetovnega spleta: http://www.downes.ca/post/31741

http://webcache.googleusercontent.com/search?q=cache:g5C0BiDBeigJ:www.coe.uga.edu/epltt/SocialConstructivism.htm+Social+Context+Theory+social+cognitive+theory&cd=35&hl=sl&ct=clnk&gl=si&client=firefox-a&source=www.google.si




http://www.zrss.si/.../SVZ_EU%20Sasa%20Cecic%20Erpic-snove%20konstruktivizma.doc

http://www.zrss.si/.../SVZ_EU%20Sasa%20Cecic%20Erpic-snove%20konstruktivizma.doc

http://edorigami.wikispaces.com/file/view/bloom%27s+Digital+taxonomy+v3.01.pdf

http://edorigami.wikispaces.com/file/view/bloom%27s+Digital+taxonomy+v3.01.pdf

http://www.downes.ca/post/31741

Stran 48 od 49



Gijbels, D., van de Watering, G., Dochy, F. in van den Bossche, P. (2006). New learning environments and constructivism: The students’ perspective. Instructional Science, 34, 213–226.

Grobovšek, M. (2004). Elektronsko učenje. Maribor: FERI Maribor. Pridobljeno 1.12.2010 s svetovnega spleta: http://lisa.unimb.si/student/predmeti/mk/vaje2003_2004/pdf./grobovsek.pdf

Hiltz, S. R. (1995). Teaching in a Virtual Classroom. Pridobljeno 22. 7. 2003 s svetovnega spleta: http://www.njit.edu/old/njIT/Department/CCCC/VC/Papers/Teaching.html

Jerman-Blažič, B., Klobučar, T., Perše, Z., Nedeljković, D. (2001). Elektronsko poslovanje na internetu. Ljubljana: GV založba.

Jung, I. Choi, S. Lim, C. Leem, J. (2002). Effects of Different Types of Interaction on Learning Achievement, Satisfaction and Participation in Web-Based Instruction. Innovations in Education and Teaching International, 39 (2), 151–162.

Kirschner, P. A., Sweller, J. in Clark, R. E. (2006). Why Minimal Guidance During Instruction Does Not Work: An Analysis of the Failure of Constructivist, Discovery, Problem-Based, Experiential, and Inquiry-Based Teaching. Educational Psychologist, 41 (2), 75–86.

Lavrič, Andreja (1999): Raziskava o uporabi multimedijskih računalniških programov. Sodobna pedagogika 3. 162-174.

Loyens, S. M. M. in Gijbels, D. (2008). Understanding the effects of constructivist learning environments: introducing a multi-directional approach. Instructional Science, 36, 351–357.

Marentič Požarnik, B. (1992) Sistemska povezanost med sestavinami načrtovanja, izvajanja in vrednotenja izkustvenega učenja. Sodobna pedagogika, 3-4, 101-117.

Marentič Požarnik, B. (2008). Konstruktivizem na poti od teorije spoznavanja do vplivanja na pedagoško razmišljanje, raziskovanje in učno prakso. Sodobna pedagogika, 59 (4), 28–51.

Marentič Požarnik, B. (2008). Konstruktivizem na poti od teorije spoznavanja do vplivanja na pedagoško razmišljanje, raziskovanje in učno prakso. Sodobna pedagogika, 59 (4), 28–51.

Marentič-Požarnik, B., Magajna, L., Peklaj, C. (1995). Izziv raznolikosti. Stili spoznavanja, učenja, mišljenja. Nova Gorica: Educa.

McDonald, J. (2002). Is »as good as face-to-face« as good as it gets?. Journal of Asynchronous Learning Networks, 6. Pridobljeno 17. 8. 2011 s svetovnega spleta: http://www.sloan-c.org/publications/jaln/v6n2/pdf/v6n2_macdonald.pdf.

Miller, M. T., Lu, M.-Y. (2003). Serving non-traditional students in e-learning environments: building successful communities in the virtual campus. Education Media International, 40 (1-2), 163–169.

http://lisa.unimb.si/student/predmeti/mk/vaje2003_2004/pdf./grobovsek.p

http://lisa.unimb.si/student/predmeti/mk/vaje2003_2004/pdf./grobovsek.p

http://www.njit.edu/old/njIT/Department/CCCC/VC/Papers/Design.html

http://www.sloan-c.org/publications/jaln/v6n2/pdf/v6n2_macdonald.pdf

http://www.sloan-c.org/publications/jaln/v6n2/pdf/v6n2_macdonald.pdf

Stran 49 od 49



Nacionalna strategija e-izobraževanja, 2006-2010, E-izobraževanje: pot v družbo najuspešnejših (2006). Pridobljeno 12. 1. 2013 s svetovnega spleta: http://profesor.gess.si/marjana.pograjc/%C4%8Dlanki_VIVID/Arhiv2006/Papers/DELKokalj2006.pdf

Picciano, G. A. (2002). Beyond student Perceptions: Issues of Interaction, Presence and Performance in an Online Course. V: Jaln. Journal of Asynchronous Learning Networks, Vol. 6, Issue 1. Pridobljeno 1.12.2010 s svetovnega spleta: http://www.aln.org/publications/jaln/v6n1/index.asp.

Plut Pregelj, L. (2008). Ali so konstruktivistične teorije učenja in znanja lahko osnova za sodoben pouk? Sodobna pedagogika, 59 (4), 14–27.

Race, Phil (19942): The Open Learning Handbook: Promoting Quality in Designing and Delivering Flexible Learning. London: Kogan Page Ltd.

Raymond Wlodkowski, Enhancing Adult Motivation to Learn (Revised Edition). San Francisco; Jossey-Bass, 1999, str. 294–297.

Rutar Ilc, Z., Rutar D. (1997). Kaj poučujemo in preverjamo v šolah. Radovljica: Didakta.

Salmon, G, (2000). E-Moderating: The key to teaching and learning online, London: Kogan Page.

Salmon, G. (2002). E-tivities: The key to active online learning, London: Kogan Page. Siemens, G. (2004). A learning theory for the digital age. Pridobljeno 11. 1. 2013 s

svetovnega spleta: http://www.elearnspace.org/Articles/connectivism.htm Siemens, G. (2007). Connectivism: A Learning Theory for the Digital Age. Pridobljeno

11. 1. 2013 s svetovnega spleta: http://www.itdl.org/Journal/Jan_05/article01.htm Siemens, G. in Tittenberger, P. (2009). Handbook of emerging technologies for

learning. Winnipeg, MB: University of Manitoba. Pridobljeno 11. 1. 2013 s svetovnega spleta: http://www.cblt.soton.ac.uk/multimedia/PDFs10/HETL.pdf

Sims, R. (2003). Promises of Interactivity: Aligning Learner Perceptions and Expectations with Strategies for flexible and online learning. Distance Education, 24 (1), 87–103.

Smit, F. (2012). Bridgewater Learning/e-lerning made easy. Pridobljeno 12. 1. 2013 s svetovnega spleta: http://bridgewaterlearning.co.za/

Ščuka, V. (2007). Šolar na poti do sebe: oblikovanje osebnosti: priročnik za učitelje in starše. Radovljica: Didakta.

Wen, M. L., Tsai, C. C., Lin, H. M. in Chuang, S. C. (2004). Cognitive–metacognitive and content-technical aspects of constructivist Internet-based learning environments: a LISREL analysis. Computers & Education 43, 237–248.

Wilson, G., Stacey, E. (2004). Online interaction impacts on learning: Teaching the teachers to teach online. Australasian Journal of Educational Technology, 20 (1), 33–48.

Woolfolk, A. (2002). Pedagoška psihologija. Ljubljana: Educy.

http://profesor.gess.si/marjana.pograjc/%C4%8Dlanki_VIVID/Arhiv2006/Papers/DELKokalj2006.pdf

http://profesor.gess.si/marjana.pograjc/%C4%8Dlanki_VIVID/Arhiv2006/Papers/DELKokalj2006.pdf

http://www.aln.org/publications/jaln/v6n1/index.asp

http://www.elearnspace.org/Articles/connectivism.htm

http://www.itdl.org/Journal/Jan_05/article01.htm

http://www.cblt.soton.ac.uk/multimedia/PDFs10/HETL.pdf

http://bridgewaterlearning.co.za/

Documents

aktualnimi potrebami