Amo®, 3. leto, 8. števlika

informativna publikacija za nekdanje škofijke in škofijce | leto 4 | številka 8 | november 2013w

ww

.alu

mni

.si

»Z vsakim človekom, ki se zbudi, je družba malenkost na boljšem.«Federico V. Potočnik

Izdal in založil: Zavod sv. Stanislava | Odgovarja: dr. Roman Globokar | Urednica: Olga Osredkar | Tehnični urednik:Matija Simončič | Lektoriranje: Anja Košir | Oblikovanje: Marko Grimani, www.grimani.si | Fotografije: Arhiv Zavoda sv. Stanislava, Arhiv Klub Alumni ŠKG, zasebni arhivi intervjuvancev, Stock.XCHNG | Tisk: Birografika BORI d.o.o. | Ljubljana, november 2013.

3

9

5

12

17

22

459

121722282932

Drage alumne, dragi alumniUvodnik

Alumni v javnostiRazmišljanje predsednika Kluba Alumni ŠKG

Napačne poteze so v življenju neizogibneIntervju z Markom Borisom Andrijaničem

Treba je biti pripravljenIntervju s Saro Lužovec

Strela pač vedno trešči v visoka drevesa Intervju z Nejcem Smoletom

Alumni v javnosti Kratka vprašanja in odgovori

Alumni podjetniki

Adhuc meministis, socii? Iz šolske kronike

Novice Kluba Alumni ŠKG

Dragi alumni Nagovor Jožeta Mlakarja, prvega ravnatelja ŠKG

leto 4 | številka 8 | november 2013

2 NOVEMBER 2013

Drage alumne, dragi alumni,prijetni in topli poletni meseci so za nami in že smo vstopili v svežo jesen. Profesorji na ŠKG smo že odločno zakorakali v novo šolsko leto, gotovo tudi s hvaležnostjo ob misli na po-novno odprtje ŠKG pred 20 leti, kar praznujemo že vse leto 2013. Ob 20-letnici ponovnega odprtja ŠKG in 100-letnici prve mature v slovenskem jeziku je potekalo že veliko prireditev, pred nami pa je še več pomembnih dogodkov, povezanih z jubilejema, predvsem slavno-stna akademija ob prazniku sv. Stanislava 13. novembra. Marsikdo med vami, predvsem predstavniki 1. generacije škofijcev, se gotovo spominja svojega vstopa v prostore ŠKG, ki so imeli leta 1993 precej drugačno, bolj klavrno podobo, kot jo imajo danes. Ne vem, če ste se v svojih mladih letih tega zavedali, vsekakor pa se je tega zavedalo vodstvo zavoda in gimnazije. Kdor bo primerjal podobo zavodske stavbe takrat in danes, bo opazil očitno raz-liko. Ob obletnici je izšel tudi zbornik, ki zajema vseh 20 let delovanja ŠKG. Vsekakor zani-mivo branje za vse, ki smo bili del nje. Novi Megaron za šolsko leto 2013/14 pa bo dokazal, da je jubilejno geslo Skozi tebe kipela bo rast še kako na mestu, saj rast na ŠKG še vedno kipi in Bog daj, da bi tudi v prihodnje.

Svež veter pa prinaša tudi nova številka publikacije Amor, ki je pred vami. Spraševali smo se, v kolikšni meri nekdanji dijaki ŠKG krojijo javno življenje v Sloveniji in preko njenih meja. Našemu pozivu so se z ve-seljem odzvali predvsem dejavni v različnih medijih, pa tudi kakšen politik, kulturnik ali gospodarstvenik.

Ko boste brali rubriko Adhuc meministis, socii?, boste ugotovili, da so si nekateri tlakovali pot že v gim-nazijskih letih, si nabirali izkušnje, se učili na svojih napakah in napakah drugih, kljub neuspehom vztraja-li, se urili v govorniški spretnosti, v pridobivanju množice, navezovali poznanstva in prijateljstva …

Da se izpostaviš v javnosti, zdržiš njen pritisk ter hkrati ostaneš zvest samemu sebi in svojim bližnjim, mo-raš biti pogumen, samozavesten, trden, vztrajen, pozitivno naravnan, odločen, z dobro oblikovano vizijo, v katero neomajno verjameš. Tudi sama sem imela izkušnjo s kandidaturo kot članica stranke na enih izmed občinskih volitev, in ko sem se zagledala na plakatu sredi domačega kraja, sem se počutila odgo-vorno do strankarskih sodelavcev in ljudi, ki so oddali glas za našo stranko tudi zaradi mene. Izpostaviti se ni igra, ampak je odgovornost. Veliko ljudi računa nate in pričakuje, da boš s svojim delovanjem uspel doseči, da bo tudi zanje svet lepši. Acta, non verba torej! Če tega nisi pripravljen živeti, je pametneje in bolj pošteno do vseh mesto prepustiti drugim.

Vabim vas k branju zanimivih intervjujev in krajših prispevkov nekdanjih škofijcev, ki odsevajo zgoraj zapi-sane značilnosti javnih osebnosti. Verjamem, da vas javno življenje sooblikuje še veliko več, a vas tokrat novinarska roka publikacije Amor žal ni dosegla.

Kot smo napovedali že v prejšnji številki, smo ohranili rubriko Alumni podjetniki, v kateri so tokrat zaradi večje odzivnosti predstavljeni kar trije podjetniki namesto dveh, kot je bilo sprva napovedano. Še vedno ste vabljeni novi, da se predstavite v prihodnjih številkah.

Rubrika Za poslastico še vedno ni doživela ponovne obuditve. Nisem še obupala. Še vedno sem prepriča-na, da se vam v življenju dogaja veliko lepih in zanimivih reči, le malo volje in časa je potrebnega za kratek zapis in eno fotografijo. Računam na vas v naslednji številki.

Ob koncu vas vabim k branju nagovora g. Jožeta Mlakarja, nekdanjega ravnatelja ŠKG, ki nas spodbuja k hvaležnosti in dobrodelnosti.

Hvala vsem, ki ste sodelovali pri nastajanju publikacije. Prijetno je bilo ustvarjati, občudovati inovativ-nost, potrpežljivo in vznemirjeno čakati na prispevke, spoznavati zanimive ljudi, se pogovarjati z znanci in neznanci, odkrivati sebe, svoje sposobnosti in meje … S tem se kot urednica od vas poslavljam in ure-dniško delo predajam mlajšim.

Olga Osredkar,prof. latinščine, urednica

UVODNIK

NOVEMBER 2013 3

RAZMIŠLJANJE

Alumni v javnosti

Matija Simončič,predsednik

Kluba Alumni ŠKG

Pri vsakodnevnem spremljanju medijev se pogosto zgodi, da si ve-likokrat hote ali nehote rečeš: »Hej, tega pa poznam, ta je pa ško-fijc!« Veliko alumnov je medijsko izpostavljenih zaradi svojega po-klica. Nekateri so v vlogi novinarjev, spet drugi v vlogi znanstveni-kov, igralcev, politikov ... Nekaj smo jih posredno že izpostavili v prejšnjih številkah revije AMO®. Nova številka revije AMO® pa je posvečena izključno njim.

Poslanstvo revije AMO® ni v obujanju preteklih spominov na sku-pne gimnazijske dni, ampak je predvsem v podajanju koristnih in-formacij, kaj delamo alumni in Zavod sv. Stanislava ter v obujanju starih oz. vzpostavljanju novih vezi, ki lahko vodijo v novo in lep-šo prihodnost. Vsebin za nove številke revije AMO® zagotovo ne bo zmanjkalo. Največji problem je predvsem v pridobivanju kori-stnih informacij, kaj počnete. Revija AMO® je namenjena nam, alu-mnom, in promociji alumnov. Zagotovo pozna vsak vsaj enega iz-med alumnov, ki bi ga zaradi njegovih dosežkov morali predstaviti tudi vsem ostalim. Vključite se v aktivno oblikovanje Kluba Alumni in pišite na naslov [email protected] oz. nas pokličite. Vzelo vam bo pet minut vašega dragocenga časa, kar je zanemarljivo z učin-kom, ki ga lahko dosežete. Hvala vsem, ki ste to že storili in ki ste že aktivni člani. Po treh letih delovanja že slišimo, kako so se nekateri alumni ponovno povezali zaradi priložnosti, ki jih s svojim delova-njem ponuja Klub Alumni. Novoizvoljeni člani upravnega odbora se bomo še naprej trudili uresničevati poslanstvo kluba v skladu z nje-govim geslom »UNITAS, LIBERTAS, CARITAS«. Potrudili se bomo, da bomo dosedanje aktivnosti kluba ohranili in jih nadgradili z novimi idejami. Aktivnosti Kluba Alumni lahko spremljate na spletni strani www.alumni.si oz. na socialnih omrežjih. Prva priložnost za sreča-nje v živo bo na tradicionalnem stanislavovanju, ki bo potekalo po letos še posebej slovesni akademiji sv. Stanislava. Vabljeni!

VarËevalni paketi za vzdræevanje

vozil, starejπih od πtirih let.

Vaπ pooblaπËeni servis

Avtohiπa VRTA» d.o.o., Delavska cesta 4, 4000 Kranj, www.avtohisavrtac.si

VarËevalni paketi za vzdræevanje vozil, starejπih od πtrih let.

SERVIS Z MENJAVO OLJA

ZAVORNE OBLOGE Z VGRADNJO

ZOBATI JERMEN Z VGRADNJO

ÆE OD 63,25 €

ÆE OD 60,93 €

ÆE OD 202,23 €

4 NOVEMBER 2013

Ko v internetni iskalnik radovedno vpišeš ime Mark Boris Andrijanič, se ti pred očmi odpre množica zadetkov – od različnih organizacij, videoposnetkov njegovih govornih nastopov in slik s svetovnimi pomembneži. Pojavi se množica predstav in vtisov, ki si jih lahko ustvariš o tem bivšem škofijcu, in prav tak vtis naredi Mark, ko ga spo-znaš osebno. Je človek s tisočerimi izkušnjami, zgodbami in dosežki, kljub temu pa se zdi, da se v njegovi glavi zno-va in znova porajajo ideje in želje, kaj vse še lahko naredi. Nekaj svojega pristnega optimizma, ki ga spretno pre-pleta s strokovnostjo, je bil pripravljen deliti tudi za revijo Amor, čeprav je njegov vsakdan napolnjen s preštevil-nimi obveznostmi.

Če bi morali povzeti svoje delo v 5 besedah, katere bi iz-brali in kaj vam pomenijo?

Svoboda, razvoj, mladi, podjetnost, prihodnost. To je tudi filozofija Mreže idej in pot do drugačne prihodnosti, kot se nam obeta danes.

Ali so bile vaše otroške sanje podobne temu, kar počne-te danes, ali so bile popolnoma drugačne?

Že od malih nog obožujem zgodovino, zato sem že od nekdaj veliko bral in sanjaril. Požiral sem knjige o velikih možeh z Winstonom Churchillom na čelu in upal, da bo moje življenje vsaj tako razburljivo in polno dosežkov kot njihovo. Zato sem se že zgodaj odločil, da bom v življenju

»Napačne poteze so v življenju neizogibne, a nam ne smejo vzeti poguma za korake v pravo smer.«

Mark Boris AndrijaničIntervju

NOVEMBER 2013 5

počel tisto, kar me najbolj veseli in izpolnjuje. Na vpra-šanje, kaj točno je to, še nimam dokončnega odgovora. Vsako obdobje mi prinese nove izzive, pri vseh pa želim premikati meje in pustiti pečat.

Ko ste pričeli obiskovati ŠKG, kakšne so bile vaše želje za prihodnost? Bi rekli, da vam je pomagala pri izpol-njevanju le-teh?

Takrat sem si predvsem želel čim prej postati svoboden in samostojen. Komaj sem čakal, kaj bo prinesla priho-dnost. Ker nisem bil prevelik ljubitelj integralov, fran-coskih narekov in latinskih izjem moškega spola, mi je maturitetno spričevalo predstavljalo vstopnico v mnogo bolj zanimiv in svoboden svet odraslosti.

Kaj vam je dala gimnazija kot življenjsko popotnico za naprej?

Širino, ki jo prinese klasična izobrazba, in prijateljstva, ki ostanejo. Danes vidim, da se najbolj iskrena prijateljstva stkejo prav v tistih letih, zato sem neizmerno hvaležen gimnaziji, da nas je nabrala z vseh vetrov in nas posadi-la skupaj v svoje klopi. Hvaležen sem ji tudi za vse tiste profesorje, ki sem jih imel rad in se jih bal hkrati. Končna bilanca je bila, vsaj zame, nadvse pozitivna in lahko re-čem, da sem bil in ostajam ponosen škofijc.

Kako vas je pravzaprav pripeljalo h karierni poti, po ka-teri stopate danes? Je na njej obstajala kakšna oseba, morda navdih, ki vas je vodil in izoblikoval?

Moja karierna pot je kljub kratkosti že precej pestra, saj se razteza od prava do gospodarstva in civilne druž-be. Najprej sem izkusil delo v odvetniški pisarni in na

sodišču, a sem kmalu ugotovil, da delo v slovenskem pravosodju ni zame. Po vrnitvi s polletne raziskovalne prakse v velikem ameriškem think-tanku sem nov izziv našel v uspešnem slovenskem računalniškem podjetju Adacta, kjer sem sodeloval pri pokrivanju tujih trgov in razvoju novih produktov. Ob tem sem zadnja leta sko-rajda ves prosti čas namenjal vodenju različnih civilno-družbenih organizacij, kot sta Mreža idej in Akademsko društvo Pravnik. Na moji poti me je spremljalo in nav-dihovalo kar nekaj izjemnih ljudi, med katerimi sta na prvem mestu zagotovo moja mami in dedek, ki mi še danes predstavljata največji zgled.

Sicer so me o poslu največ naučili sodelavci v Adacti in uspešni slovenski gospodarstveniki, kot so Sandi Češko, Japec Jakopin in Jože Colarič. Izjemno sta me zaznamo-vala tudi moj mentor v ZDA dr. Tom G. Palmer, ki je ne-dvomno eden najprodornejših ameriških intelektualcev in avtorjev na področju politične filozofije, in Drago Jan-čar, s katerim sem sodeloval v okviru Inštituta dr. Jožeta Pučnika. Vsem tem in mnogim drugim sem izjemno hva-ležen za priložnost in podporo.

Kakšna je bila vaša prva izkušnja na delovnem mestu, pozitivna ali bolj negativna?

Spomnim se, da sem se moral v Adacti kar hitro postavi-ti na lastne noge in se priučiti znanj, potrebnih za uspe-šno samostojno delo. Lahko si predstavljate, kako zaple-teno, pa čeprav zanimivo je bilo za mladega pravnika in zagrizenega humanista učenje osnov informacijske teh-nologije in aktuarske matematike. Seveda je bilo zado-voljstvo prav zato na koncu toliko večje, pri čemer sem lahko seveda vselej računal na odlične in nadvse potrpe-žljive sodelavce.

INTERVJU

6 NOVEMBER 2013

Bi svoje odločitve glede poklica in službe/služb kdaj spremenili ali ste zadovoljni z vsako potezo, ki ste jo napravili?

S ključnimi odločitvami sem zadovoljen in mislim, da me peljejo v pravo smer. Napačne poteze so v življenju ne-izogibne, a nam ne smejo vzeti poguma za korake v pra-vo smer. Želim si, da bi v prihodnje bolj vztrajno razvijal svoj potencial, in upam, da me bo sreča še naprej redno obiskovala.

Največ ljudi vas pozna po nestrankarski mladinski po-budi Mreža idej. Klub temu da je v njej prisotnih kar ne-kaj bivših škofijcev in da jih veliko organizacijo pozna, kako bi tistim, ki jo slabo poznajo, opisali njen osnov-ni koncept?

Mreža idej je namenjena spodbujanju podjetnosti in ustvarjalnosti mladih ter iskanju odgovorov na ključne izzive slovenske in evropske prihodnosti. Temelji na ide-ji, da moramo mladi sami zavihati rokave za svoj uspeh in obenem po najboljših močeh prispevati k uspešnejši, bolj odprti in enotnejši Sloveniji. Z akademijami aktivne-ga državljanstva in podjetništva, podjetniškimi delavni-cami, okroglimi mizami, družabnimi večeri in poslovnimi kosili odpiramo prostor za dialog o ključnih izzivih na-šega časa in mladim ponujamo znanja ter povezave za uspešen zagon kariere.

Do sedaj smo gostili že čez tisoč najobetavnejših sloven-skih študentov in mladih profesionalcev ter več kot sto uglednih domačih in tujih govorcev, kot so generalni se-kretar OECD José Ángel Gurría, predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in ruski minister za komunikacije Nikolaj Nikiforov.

Kje se je pravzaprav porodila ideja o organizaciji in kak šni so bili njeni začetki?

Ideja je vzklila v krogu prijateljev, ki smo želeli nekaj ukreniti zoper čedalje trdovratnejši občutek brezizho-dnosti in naraščajočo brezbrižnost, še posebej med mla-dimi. Včasih se zdi, da smo kot družba obtičali nekje v daljni preteklosti in čeprav je pot v prihodnost osvetlje-na in jasno označena, se kar naprej izgubljamo. Mladi se moramo otresti izgovorov in naučiti prevzemati od-govornost. Svoboda, ki jo uživamo danes, je bila še pred nekaj desetletji komajda predstavljiva, a cena zanjo sta nenehna skrb in čuječnost, kot je že pred skoraj dvesto leti zapisal Thomas Jefferson. Zato seveda ni naključje, da imamo že v svojem imenu zapisano »Mladi za demo-kracijo, svobodo in razvoj«.

Mreža idej je uradno zaživela oktobra 2011 s 1. Akade-mijo aktivnega državljanstva in podjetništva, ki je pote-kala v Piranu. Takrat smo zbrali čez 60 najobetavnejših mladih iz vse Slovenije in več kot 15 uglednih govorcev. Čeprav so se v naslednjih letih zvrstili dogodki, ki so bili mnogo večji in odmevnejši, so spomini na skromne, a

ambiciozne začetke izjemno lepi. Še posebej sem vesel, da Mrežo idej že vse od takrat spremlja in soustvarja to-liko škofijcev, za kar sem jim iskreno hvaležen.

Ste eden izmed soustanoviteljev in ste bili do nedavne-ga tudi predsednik, zaradi česar ste bili velikokrat izpo-stavljeni tudi v javnosti. Kakšni so občutki, ko nagovar-jaš večjo množico ljudi?

Lepi in vznemirljivi hkrati. Lepi, ker s takšnimi nastopi tvoje ideje potujejo mnogo hitreje, in vznemirljivi za-radi odgovornosti, ki jo nosiš do svojih poslušalcev in ideje same. Zanič nastop lahko hitro pokoplje tudi naj-boljšo idejo. Dobra priprava, iskrenost in srčnost so zato ključni.

Ko sva se dogovarjala za intervju, ste omenili tudi po-tovanja v tujino. Ali je pri vašem poklicu veliko dela tudi izven slovenskih meja? Se vam zdi, da to igra po-membno vlogo pri vašem delu?

Uživam v mednarodnih izzivih in obožujem potovanja, zato sem precejšen del zadnjih let preživel v tujini. Že v študentskih letih sem prepotoval celo Evropo, saj sem bil močno vpet v številne evropske mladinske organiza-cije. Kmalu po diplomi sem opravljal raziskovalno prakso v Washingtonu, D.C., po vrnitvi domov pa sem z Adacto odkrival vzhodne trge, še posebej Rusijo. Sedaj je pred mano enomesečno raziskovanje Azije, konec septembra pa začenjam z magistrskim študijem na Oxfordu. Tujina me vedno znova spomni, kako številne in velike prilo-žnosti so pred našo državo in vsakim od nas. Prav tako sta sproščenost in odprtost, ki ju doživiš v tujih krajih, najboljši sredstvi zoper zatohlost in domačijskost naše-ga prostora. Številni stiki, ki jih gojim s tujino, so zato na-ravnost osvobajajoči.

Obstaja več idej o tem, kako bi se moral vesti javni go-vornik. Katere so za vas ključne vrline dobrega govor-nika in ali jih najdete tudi pri sebi?

Dober govornik je mojster vsebine in sloga. Ve, kaj go-vori, in če smo malce hudomušni, kdaj mora nehati go-voriti. Izžareva sproščenost, samozavest, predvsem pa spoštovanje do poslušalcev. Za vsako minuto dobrega govora se skrivajo ure piljenja besedila in tehnike. Niti Bill Clinton in Jerry Seinfeld ne stopita na oder, če nista popolnoma pripravljena. Duhovitost je običajno zaigra-na, spontanost naučena, improvizacija pa rezervirana zgolj za najboljše. Še posebej cenim angloameriško šolo retorike, ki jo odlikuje tudi sijajen smisel za humor in sa-moironijo, kar je odlično obvladal tudi Ronald Reagan, moj najljubši zgled govorca. Sam se trudim po najboljših močeh, a sem v primerjavi z naštetimi mojstri še pravi jecljavček.

INTERVJU

NOVEMBER 2013 7

INTERVJU

Katere plati vašega dela so vam najbolj pri srcu?

Rad načrtujem in izvajam projekte, ki predstavljajo ne-kaj novega in drznega. Zelo me veseli delo z mladimi, še posebej odkrivanje njihovih potencialov in pomoč na njihovi poti. Spoznavanje njihovih talentov me ve-dno znova navdaja z optimizmom in zaupanjem v našo prihodnost. Seveda so bila tudi srečanja z našimi govor-ci nekaj posebnega in marsikdaj nepozabnega. Mnogi med njimi so me presenetili in navdušili s svojo odpr-tostjo, skromnostjo in srčnostjo. Takšne zglede želimo predstavljati mladim in jih s tem spodbujati, da se učijo od zares najboljših.

Imate morda tudi kakšne težje in manj prijetne izku-šnje, ki ste jih v preteklih letih doživeli pri organizaciji?

Zanimivo je, da se šele sedaj, ko gledam nazaj, zavedam številnih čeri, ki smo se jim izognili na začetku naše poti. Takrat smo na krilih entuziazma prav vsako težavo doje-mali kot izziv in prav nič ni izgledalo nemogoče. Ko smo začenjali, je bilo najtežje nabiranje denarja za naše pro-jekte, saj smo se odločili, da ne bomo sprejemali držav-nih ali strankarskih sredstev. S tem smo želeli ohraniti neodvisnost od države in politike ter dokazati, da dobri projekti lahko živijo sami, brez davkoplačevalskega de-narja. Imeli smo srečo, da so številni uspešni podjetniki in gospodarstveniki kljub težkim časom verjeli v nas, in ponosen sem, da smo, kot pravijo sami, presegli njihova pričakovanja.

Zdi se mi, da Mreža idej s svojim širjenjem premika meje in povzroča, da postaja vse več mladih bolj samo-iniciativnih. Kako se počutite ob tem, ko ste del takih sprememb?

Ponosen sem na naše dosežke in hvaležen odličnim so-delavcem, brez katerih nič od tega ne bi bilo mogoče. Moram priznati, da je predvsem po zaslugi Mreže idej za mano eno najlepših, pa tudi najbolj napornih obdobij do sedaj. Za vsakim uspehom so prišli novi in še večji iz-zivi, ki smo jih vselej zgrabili z obema rokama. Res je bilo lepo biti del nečesa velikega in pozitivnega.

Kot veste, je letošnje leto v znamenju praznovanja 20-letnice ŠKG in marsikdo se je ob tem spomnil časa guljenja šolskih klopi. Kakšni so vaši najljubši spomini na te čase?

Z nekdanjimi sošolci najraje obujamo spomine na do-godivščine z ekskurzij in vragolije, ki smo jih s kar najve-čjim veseljem uganjali profesorjem. Bili smo navihani, a ne objestni, in vedno smo držali skupaj. Nasmehnem se vsakokrat, ko pomislim na tiste prve zaljubljenosti, ra-zredne zabave in pustna divjanja. Rad se spomnim tudi vodenja dijaške skupnosti in vseh, ki so prispevali k sku-pnim uspehom, še posebej ekonoma Toneta Homarja.

Vsako stvar je potrebno primerno zaključiti, med dru-gim tudi najin intervju. (Smeh.) Katera misel je tista, ki bi jo želeli deliti z bralci in bi najbolj povzela vašo živ-ljenjsko filozofijo?

Mojo življenjsko filozofijo odlično povzema slogan, ki smo ga skovali za Mrežo idej: »Zgrabi priložnost, ujemi prihodnost!«Pogovarjala se je Manca Grom.

8 NOVEMBER 2013

INTERVJU

Zdi se, da postaja naš vsakdan bolj in bolj raztresen, napolnjen s skrbmi, medtem ko mi vse bolj brezglavo in ne-zavedno hitimo skozenj, ne da bi ga zaužili. Pozabljamo, da je lahko naše življenje zelo preprosto, če se naučimo nanj gledati skozi oči otroka ‒ potem lahko vidiš smisel, stvari dobijo svoje barve in vse se zazdi kot preblisk otro-ške brezskrbnosti. Tega se zelo zaveda tudi Sara, zaposlena v uredništvu Otroškega in mladinskega programa RTV Slovenija, ki s svojo mavrično osebnostjo in otroškimi očali zaužije vsak dan kot nekaj posebnega. Njena preda-nost otrokom in hkrati preprostost v življenjski filozofiji hitro navdušita in te premamita, da bi jo želel spoznati še bolj. Z nami je spregovorila o lastni poti in pobrisala tudi prah s spominov na gimnazijska leta.

Katere besede vam najprej spreletijo misli, ko pomisli-te na svoje delo in zakaj ravno te?

Bolj ko kličem k sebi besede, bolj se mi tiste prave izmi-kajo. Težko je namreč natančno opisati občutek topline, ki ga sproži misel na vse, kar počnem. Težko je ubesediti zadovoljstvo, da lahko delam tisto, kar sem si želela. Da se lahko igram s svojim notranjim svetom in da hkrati lahko odkrivam tudi notranje svetove svojih najboljših prijateljev. Otrok.

Kdaj se je pričela pojavljati prva klovnska gledališka mrzlica – kdaj ste prvič začutili željo, da bi počeli to, kar počnete sedaj?

Da bi začutila željo? Kaj pa vem. Zdi se mi, da so določe-ne stvari zasejane v človeku še pred njegovim rojstvom in da je samo vprašanje časa, kdaj mu bodo pognale iz ušes. Ves ta čas te žgečkajo in žgečkajo in kar naenkrat se jim ne moreš več upirati. Preprosto slediš njihovemu smerokazu. Tako sem jaz nekega lepega dne (vsaj meni se je zdelo, da sije sonce) stopila na oder. Odprl je svoja veličastna usta in me izpil s kostumom vred. Tisti večer sem bila del njegove zgodbe. In k sreči ni bilo zadnjikrat.

Katera je po vašem mnenju prelomna točka v vašem kariernem razvoju?

Uh, kako težke besede. (Smeh.) Prelomne točke so ver-jetno posameznikovi prvi koraki, prvi zlogi, prve zapisa-ne črke, s katerimi umaže steno na hodniku. Izraza kari-era pa sploh ne razumem. V SSKJ-ju piše, da gre za uve-ljavitev oz. uspeh na nekem področju. Ne, upam si tr-diti, da še nisem tam. In ne vem, če si sploh želim biti. Človek namreč odrašča celo življenje, zato se nočem na neki točki kar ustaviti in si reči: »Draga Sara, dosegla si vrhunec svoje kariere, lahko se odpraviš po hribu nav-zdol.« Ne samo, da se bojim strmine, veliko prijetnejše je stopati novim spoznanjem naproti, kot se vračati po isti poti nazaj. Ni me sram priznati, da sem na določenih nivojih še vedno otrok, ki se pušča presenetiti. Kariera je stvar za odrasle.

Je v vašem razvoju v tej smeri obstajala kakšna ose-ba, kakšen trenutek, morda navdih, ki vas je vodil in izoblikoval?

Kot sem že omenila, trenutki in navdihi se kopičijo ter nato eksplodirajo. Res pa je, da imam ob sebi kar nekaj oseb, ki mi polepšajo še tako viharen dan. To so moji so-delavci v uredništvu Otroškega in mladinskega programa

»Treba je biti pripravljen. In ko nam bo dano, bomo znali vse razbrati.«Intervju s Saro Lužovec

NOVEMBER 2013 9

INTERVJU

RTV Slovenija, ki so me po obvezni študentski praksi pri-jazno sprejeli v svojo ekipo, in moja mentorja Natalia in Ravil Sultanov, diplomirana klovnska umetnika, ki sta mi življenje obrnila popolnoma na glavo. V klovnu kot igral-cu sem prepoznala čisto poezijo, ki gledalca zastrupi s svojo iskrenostjo in neposrednostjo. Tako neka običajna vloga dobi popolnoma novo barvo z novim sporočilom.

Kako bi opisali svoje prve konkretne izkušnje s samo-stojnim nastopanjem?

Pravo nastopanje se začenja šele sedaj. Vse za nazaj lah-ko označim le kot poskuse nastopanja. Treba je (do)zo-reti, treba se je izobraževati, treba je opazovati, treba je vzdrževati telesno kondicijo in razvijati svoj govorni apa-rat. To je zgodba brez pravega konca.

Pot vas je zanesla na Televizijo Slovenija. Kakšno je pravzaprav vaše delo tam?

Delam v uredništvu otroškega in mladinskega progra-ma. Sem redaktorica oddaje za predšolske otroke Studio Kriškraš in oddaje Ribič Pepe. Delo redaktorja poteka na različnih nivojih. Jaz konkretno urednici oddaje poma-gam pri realizaciji vsebin za nove oddaje, pripravljam terene in sem s terenskimi ekipami na njih tudi priso-tna, sem koordinatorka otrok. V oddaji Studio Kriškraš animiram lutke (kolobarnike), včasih pomagam pri izde-lavi rekvizitov, trenutno sodelujem pri pripravah vsebin za nov otroški spletni portal. Naše delo je zelo raznoli-ko, saj se s sodelavci dopolnjujemo na različnih podro-čjih znotraj našega delovnega prostora. Poskušamo se čim več izobraževati in izboljševati kakovost otroškega programa.

Zdi se mi, da vaš poklic zahteva kar nekaj domišljije in dobro mero iznajdljivosti. Kje največkrat poiščete svo-jo inspiracijo?

Mar domišljije in iznajdljivosti ne zahteva vsak poklic? Inspiracije ne iščem. Saj veste, da ravno takrat, ko ne-kaj brezglavo iščemo, tega po navadi v tistem hipu ne

najdemo. Šele ko se umirimo in na iskano pozabimo, nam pride pod roke. Ja, življenje je res hecno! Pogosto je vse tako blizu nas, če ne že kar v nas samih, a tega ne čutimo. Zato je treba poslušati, treba je gledati, treba je tipati. Treba je biti pripravljen. In ko nam bo dano, bomo znali vse razbrati.

Katere plati vašega dela so vam najbolj pri srcu?

Veste, nikoli se nisem dobro znašla pri vrednotenju če-sarkoli. Vse, kar počnem, počnem rada. Če česa ne bi rada počela, bi to delo po vsej verjetnosti opustila. Zelo enostavno. Že od nekdaj sem delala z otroki in za otroke. Takoj po končani maturi sem na eni od kamniških podru-žničnih šol prevzela dramski krožek za učence od 1. do 5. razreda. To delo sem opravljala 12 let in verjetno ga nikoli ne bom popolnoma opustila. Tudi otroški program je z otroki več kot tesno povezan, da ne govorim o klov-nih, ki so v resnici povečani otroci. In zakaj mi je to delo (po vaše) najbolj pri srcu? Ker sem počaščena, da lahko delam za male heroje, ki ostajajo iskreni in čisti kljub po-skusom, da bi jih umazali.

Imate morda tudi kakšne težje in manj prijetne izku-šnje, ki ste jih v preteklih letih doživeli pri svojem delu?

Iskreno povedano, zaenkrat ne. Smo očitno oaza miru sredi popolnoma ponorelega sveta. (Smeh.) Boli pa me to, da vsa civilizacija hiti v tako imenovano stanje odra-slosti. Treba je čim prej odrasti, treba je čim prej ugrizni-ti v jabolko spoznanja, treba se je izogibati dolini domi-šljije, treba je čim prej odkriti vse skrivnosti, ugotoviti odgovore na vsa vprašanja. Ah, dajte, no! Če se že nam mudi, pustimo vsaj otroke, da verjamejo v čarobnost sončnega vzhoda in v mehkobo belih oblakov. Naj se jih dotikajo vsaj oni.

Katere so po vašem mnenju ključne lastnosti posame-znika, da se lahko izkaže v poklicu, kakršnega imate vi?

Lahko si mislite, kaj bom rekla. (Smeh.) Ključno je biti podoben otroku, ki lahko v sebi izbrska zdravnika, vr-tnarja, gozdarja, slikarja, policista, pustolovca, pravlji-čarja, plesalca, frizerja, filozofa in še tisoč drugih pokli-cev. Ključno je izhajati iz sebe. In tudi če smo kdaj slabe volje, zakaj bi si to tajili in se pretvarjali, da smo polni pravih idej in delovnega elana. Si ni lažje enostavno pri-znati? Vse to smo mi.

Ko pogledate na že prehojeno pot, bi lahko rekli, da ste zadovoljni ali kaj obžalujete?

Joj, upam, da nisem pomendrala preveč travniških bilk, medtem ko sem skakala po travniku. Veste, otroci nam v uredništvo največkrat pošiljajo risbice s travniškimi motivi. Nebo je po navadi modro, po njem plavajo beli oblački, rumeno sonce se na široko smehlja. Zelena tra-va je pomešana s pisanimi cvetovi prijaznih rastlinic, med katerimi se igrajo liki iz naših oddaj. Tako tudi jaz,

Foto: Rok Govednik

10 NOVEMBER 2013

INTERVJU

kamorkoli se ozrem, vdihnem veselje prostranih trav-nikov iz otroške domišljije. Mogoče obžalujem le to, da sem zadovoljna. (Smeh.)

Kakšen pa je vaš pogled v prihodnost? Kakšna pričako-vanja imate?

Moj pogled je samo en. Zaradi kratkovidnosti žal ni več usmerjen prav daleč. Kako naj torej opazim teto Priho-dnost, ki živi nekje za devetimi gorami in devetimi voda-mi? Priznam, da bi jo prav rada spoznala, a njej se vedno tako mudi. Mudi v odraslost, mudi v jesen. Jaz pa rada objamem trenutek, v katerem sem, in si zaželim, da ne bi nikoli minil. Nasprotno. Da bi se podaljšal v večnost.

Je morda pri vsem tem poklicnem razvoju igrala ka-kšno vlogo tudi ŠKG, in če je, kakšno?

Na ŠKG sem prišla z velikimi pričakovanji. Verjela sem, da je moja bodoča gimnazija sezidana nekje na oblakih. V štirih letih šolanja sem spoznala, da smo tudi tukaj vsi samo ljudje. Ljudje, ki znamo prizadeti, in ljudje, ki znamo osrečevati. Bila sem povprečna dijakinja s samo-svojim stilom oblačenja. Zaradi svoje občutljivosti sem se morala boriti sama s sabo. Bili so trenutki, ko sem v ljudeh okrog sebe pogrešala Boga, in bilo je Veselje (pisano z veliko začetnico). Morda sem se prav zaradi mešanice različnih situacij naučila v sebi poiskati prave odgovore na vprašanja, ki jih kuha puberteta. Morda je to vplivalo na moj nadaljnji razvoj. Morda.

Kot veste, je letošnje leto v znamenju praznovanja 20-letnice ponovnega odprtja ŠKG in marsikdo se je ob tem spomnil časa guljenja šolskih klopi. Kateri so vaši najljubši spomini na te čase?

Če že moram kaj izpostaviti, so to vsekakor ure zgodo-vine pri profesorju Robertu A. Jernejčiču. Ure, ki so mi-nile, še preden so se zares začele. Ure, ko nas je zastru-pila poštena mera navihanosti in brezmejne energično-sti. Ure, ki so včasih dišale po teatru. Ure, ki so včasih dišale po klovnadi. Vidite, morda se je tukaj vse začelo. Pri urah zgodovine. (Smeh.) Še posebej ponosna sem na dejstvo, da je bil profesor Jernejčič eno celo leto naš ra-zrednik. Razrednik 4. b.

Bi za konec želeli deliti z nami, kakšna je vaša življenj-ska filozofija in zakaj vam je najbolj pri srcu? Morda bo navdihnila tudi koga med bralci. (Smeh.)

Najbolj prisrčno je srce samo. Kadar je čisto.

Pogovarjala se je Manca Grom. OSVETLIMO PO VAŠEM OKUSUwww.es-svetila.com

NOVEMBER 2013 11

Intervju z Nejcem Smoletom

Nejc Smole mi, kljub temu da se na ŠKG nisva srečala (na ŠKG se je vpisal leta 2000, jaz pa sem leta 1999 matu-rirala), ni bil neznan, saj prihajava iz iste občine. Prvič sva se srečala po nastopu pevskega zbora, v katerem sem pela. Bil je namreč naprošen za povezovanje našega pevskega programa, a ker ni utegnil, sem nalogo prevzela kar sama. Po našem nastopu nas je Nejc vseeno prišel pozdravit in so naju predstavili. Kasneje sem njegov obraz zasledila na gledališkem odru KUD Smlednik, pojavljal pa se je tudi na lokalni televiziji Medvode v povezavi z lo-kalnimi volitvami v krajevne skupnosti in občinski svet, zasedanjem občinskega sveta, dejavnostjo v župniji Smle-dnik … Na KTV Medvode se ni pojavljal le v prispevkih, ampak tudi kot novinar in povezovalec. Na področju kultu-re ga je pot z gledaliških odrov in vodenja najrazličnejših občinskih prireditev pripeljala do predsedovanja Občin-ski kulturni zvezi Medvode. Ker sedaj nisem več vpeta v občino Medvode, sem pred intervjujem morala pobrskati po internetu za svežimi podatki in sem zasledila, da je Nejc ustanovil samostojno podjetje, ki se ukvarja s poslov-nim in pravnim svetovanjem. S čim se Nejc NE ukvarja?

Po zgornjem opisu sodeč si zelo dejaven na več podro-čjih javnega življenja.

Res se tudi sam včasih vprašam, če je nujno, da se hkra-ti vpletam v toliko različnih projektov in dejavnosti. Bi ne bilo bolje, če bi se utiril in obdržal le katerega od

hobijev? A kmalu vedno znova ugotovim, da tak pač sem. Z vsemi minusi in plusi, ki jih to prinese s seboj.

INTERVJU

»Strela pač vedno trešči v visoka drevesa.«

12 NOVEMBER 2013

INTERVJU

Katere lastnosti (prirojene in pridobljene) ti pri tem po-magajo, te ženejo?

Težko bi rekel, da so za angažirano življenje nujno po-trebne posebne lastnosti. Vsekakor pomaga, če ti javno nastopanje in zagovarjanje mnenja nista neprijetna. A tudi tega se človek lahko hitro priuči. Glavno je, da tisto, kar počneš, počneš iskreno in s strastjo.

Lahko se uriš v retoriki, lahko se naučiš osnov psihologi-je, lahko si mojster manipulacij. A če ne govoriš iz srca, sodelavcev, gledalcev ali drugih, s katerimi želiš sodelo-vati, ne boš uspel prepričati.

Si bil vedno nekako hiperaktiven? Kdaj si se začel videti primernega za področja, na katerih deluješ?

Beseda hiperaktiven precej laska, saj sebe sploh ne vi-dim kot takšnega, prej nasprotno. (Smeh.) Pri večini de-javnosti, v katere sem vključen, je bilo tako, da so se porajale čisto spontano. Če si od malih nog na odru, te prej ali slej uporabijo za režijo, kmalu organiziraš prve dogodke, nato pa si le še korak od tega, da če želiš ure-sničiti ideje, moraš prevzeti pobudo in si nakopati tudi funkcijo.

Verjetno si se oblikoval tudi skozi šolanje. Ti je ŠKG predstavljala odskočno desko v svet? Bil si predsednik dijaške skupnosti. Kaj te je gnalo h kandidaturi in česa si se naučil v času predsedovanja? Kakšne spomine imaš na ta čas?

Na ŠKG sem prišel v sklopu kvote tistih, ki nam je zmanj-kala kakšna točka. Ne vem, če to danes še obstaja, a ta-krat je. In strašansko sem hvaležen pokojni Darji Burgar, ki je bila šolska psihologinja na moji osnovni šoli, nato pa tik pred koncem mojega šolanja, leto pred menoj, nove izzive iskala na ŠKG. Ona me je navdušila in ona je poskrbela, da po začetnem šoku v prvem letniku nisem obupal.

Šolski uspeh me ni preveč motiviral, prej obratno. Zani-malo me je mnogo stvari, na žalost pa ne mnogo tistih, ki se jih je posebej negovalo na naši gimnaziji. Tako sem v prvem letniku ter del drugega skoraj obupal, saj eno-stavno nisem videl možnosti, da bi se lahko izražal na tistih področjih, ki so mi bila blizu. Nato pa smo se v tre-tjem letniku skupaj z Rokom, Gregorjem in Petrom ter ostalimi super sošolci odločili, da poskusimo s kandida-turo za predsednika dijaške skupnosti. Spomnim se, da sta bila celo dva kroga volitev, bilo je več odličnih proti-kandidatov. Nato smo zgodbo dijaške skupnosti peljali dve leti, tudi v četrtem letniku. Spomini? Ne vem, če bi pretiraval, a mislim, da eni najlepših v življenju. Še da-nes vem, da bi vsi z veseljem ponovili to izkušnjo. In ko pogledam nazaj (groza, koliko časa je že od takrat), šele danes vidim, kako neverjetno lepo je bilo. Takšni in dru-gačni izzivi, projekti, organizacija kulturnih in športnih dogodkov, delo v skupini, celo redne tedenske sestanke

kolegija dijaške skupnosti smo imeli. Skratka bili sta to čudoviti dve leti, na kateri spomine še danes mnogokrat obujamo.

Ko sem moral na zagovor k ravnatelju Mlakarju zaradi nekega incidenta na šolskem plesu, sem se nekje na sre-di zagovora pritožil, da ne vem, zakaj vse leti name, če s tem sploh nisem imel nič. In gospod Mlakar mi je re-kel: »Strela pač vedno trešči v visoka drevesa.« Kako ne-verjetno dober odgovor. Če prevzameš funkcijo, prevza-meš odgovornost ne glede na to, ali si neposredno ali le posredno udeležen. Kako neverjetno moder odgovor, kajne?

Če bi torej moral odgovoriti na to, katere spretnosti in znanja sem si pridobil s to izkušnjo, lahko zagotovo re-čem, da že od takrat vem, da vodja brez odlične ekipe ne more narediti ničesar. Če skupina ni povezana, če v njej ni poštenega in odprtega dialoga, če ne verjame v po-slanstvo, potem rezultatov ne bo, če pa že bodo, bodo klavrni in pot do njih pot kalvarije.

Menda si že v dijaških letih vodil proslave. Kdo in ob kakšni priložnosti te je povabil k temu? Tudi v doma-čem kraju se ukvarjaš s tovrstno dejavnostjo. Se spo-mniš prvega vodenja?

Res je. Mislim, da sem prve prireditve povezoval v če-trtem, petem razredu osnovne šole in nato ves čas. Pri povezovanju, moderiranju ali vodenju prireditev je

EY je vodilno podjetje na področju storitev revizije, davkov in poslovnega svetovanja.

Naše ugotovitve in visoko kakovostne storitve, ki jih posredujemo našim strankam, vzpostavljajo zaupanje v kapitalske trge in gospodarstva po vsem svetu.

Pri tem imamo pomembno vlogo pri ustvarjanju boljšega poslovnega okolja za naše zaposlene, naše stranke in našo širšo družbeno skupnost.

Za več informacij vas prosimo, da obiščete našo spletno stran ey.com

© 2013 Ernst &

Young d.o.o. V

se pravice pridržane.

NOVEMBER 2013 13

zanimivo le takrat, če imaš vsaj malo svobode, da lahko razen suhoparnih napovedi in zahval dodaš rdečo nit, temo, okrog katere spleteš celotno dogajanje.

V srednji šoli sem se prvič na odru pojavil že med aka-demijo v prvem letniku. Mislim, da me je povabila razre-dničarka Marina Rugelj. Prebral oz. zrecitiral sem tekst v latinščini, ki je bil spisan ob blagoslovitvi temeljnega kamna. Po mojem mnenju ga še vedno znam vsaj polo-vico. (Smeh.)

Večkrat sem te videla tudi na gledališkem odru. V Smledniku je tovrstna dejavnost zelo ukoreninjena. Si igranje na odru podedoval od svojih sorodnikov ali si »homo novus« na tem področju? Se ti je na odru kdaj kaj nerodnega pripetilo?

Ne spomnim se, da bi bil kdo iz naše družine posebej navdušen igralec. Edino starejši ljudje vedo povedati, da je bil menda moj dedek vedno prvi v vrsti, kadar je bilo potrebno »narediti kak špas«. Prvo predstavo sem reži-ral pri štirinajstih letih. Joj, ravno pred časom smo našli prispevek s premiere. (Smeh.) … Naredili smo priredbo nekega besedila in predstavo poimenovali: Kdo bo žu-pan? … Na odru sem sicer prvič stal v prvem razredu in teatrski zrak nato vdihaval praktično vsako sezono. Ne-kaj časa na odru, nekaj časa za odrom kot režiser, vmes pa, kadar je bilo potrebno na hitro vskočiti, mnogokdaj tudi v obeh vlogah. Z domačo igralsko skupino smo sku-paj že trinajst let in tudi tu si včasih rečem, da imam neizmerno srečo in privilegij, da lahko tako uživamo. Skozi leta smo se lotevali različnih projektov, od večerov ljubezenske in pivske poezije, dram, kot so bili Kreftovi Celjski grofi, komedij, dram absurda in še in še. Vedno poskrbimo, da s predstavami tudi gostujemo. In kdor tega ni doživel, si težko predstavlja, kako zabavno je to.

Anekdot je toliko, da bi lahko napisali posebno kome-dijo samo o tem. Od tistih na odru, ko gredo stvari po-polnoma v drugo smer, kot bi morale, pa do logističnih prigod na gostovanjih. Pred leti smo gostovali v Ajdov-cu. Bil je to čas afere z znano romsko družino, strasti so bile v tistih dneh še posebej razgrete. Ko gostujemo, si vedno izposodimo dva kombija, enega, v katerem se peljejo igralci, in drugega za prevoz scene. Gostovanje na Dolenjskem je tako dobro uspelo, da smo morali po predstavi tam zaradi prometne varnosti tudi prenočiti. (Smeh.) Zjutraj smo se tako v dveh »razhajkanih« kom-bijih odpeljali proti domu. A že pred Žužemberkom nas je ustavila policija, prepričana, da gre za romsko druži-no. Ko so zahtevali dokumente, so ugotovili, da seveda nismo lastniki vozil. Nato so zahtevali še pregled kombi-jev. In ko smo odprli tovornega, so v njem našli sedežno garnituro, hladilnik, televizor, precej oblačil in čevljev ... Vsakršno prepričevanje, da smo gledališčniki, se je do-končno izjalovilo, ko smo morali pokazati osebne doku-mente in je policist ugotovil, da se eden naših igralcev po naključju piše Strojan. (Smeh.)

Kakšne vloge največkrat igraš?

Zadnjih nekaj let v večji meri predstave režiram in na odru nisem tolikokrat kot prej. Sicer pa sem nastopal v zelo različnih vlogah. Dokler sem bil samo igralec, sem z veseljem sprejel tudi kakšno zahtevnejšo vlogo, ko pa sodelujem tudi kot režiser, po navadi prevzamem kakšno stransko. Je pa res, da je za to, kako je vloga izdelana in predstavljena, v prvi meri odgovoren igralec. Napačno je mišljenje, da stranske vloge ne morejo zaznamovati predstave. Prej obratno, se mi zdi. Ravno te lahko ob re-snem angažmaju igralca dodajo tisto piko na i.

Delaš tudi na KTV Medvode. Kot tvoja nekdanja soob-čanka se te spominjam kot voditelja tedenske oddaje. Sam prispevke tudi pripravljaš ali oddaje le vodiš?

Na lokalni televiziji delam že šesto leto, res pa je, da sem se v zadnjem času precej umaknil, saj se mi zdi, da ni pri-merno, da bi pripravljal prispevke, ki so povezani z lokal-no politiko, če sem sam tako močno vpleten vanjo. Ve-liko raje kot poročila o dogodkih sem vedno pripravljal raziskovalne prispevke. Pravzaprav se mi zdi to največja dodana vrednost novinarstva, res pa je, da priprava ta-kšnega prispevka zahteva veliko več truda. Delo na tele-viziji je resnično razgibano, končni produkt pa le majhen del celotnega procesa. To delo mi je bilo vedno všeč tudi zato, ker pušča (vsaj naj bi) veliko svobode.

Nekaj let si tudi predsednik Občinske kulturne zveze Medvode. Kaj je tvoje delo?

Pri osemnajstih letih sem bi izvoljen za podpredsednika, sedaj pa zaključujem štiriletni mandat kot predsednik kulturne zveze. Gre za krovno organizacijo, ki povezuje kulturno umetniška društva naše občine. Občina Med-vode je izjemno bogata na področju ljubiteljske kultu-re. Tako zvezo sestavlja kar dvanajst društev, ki imajo v svojih vrstah preko sedemsto članov. Glavna naloga zve-ze, vsaj tako jo vidim in doživljam sam, je predvsem v koordinaciji, delovanju, strokovni podpori in zastopanju tistih interesov, ki so enaki vsem društvom, torej da sku-pnost omogoča delovanje in razvoj kulturne dejavnosti. Dejansko pa vodenje takšne zveze pomeni predvsem te-densko urjenje v reševanju konfliktov, mediaciji, ureja-nju pravnih vprašanj in podobno. A zanimivo, na koncu vedno znova ugotovimo, da se da rešiti vse težave, če se skupaj usedemo za isto mizo in se pogovorimo, tudi gla-sno, če je potrebno.

Kakšno je dandanes življenje prostovoljnih društev v vaši občini? Životarijo ali goreče delajo in živijo?

Sicer za društveno dejavnost menim, da je podobna si-nusni krivulji. Enkrat je volje več in posledično tudi pro-jektov in idej, spet drugič se generacije upehajo in de-javnost nekoliko stagnira. A tu se mi zdi posebej zanimi-vo in dragoceno predvsem dvoje. Prvič, da je občutek odgovornosti pri članih vedno tolikšen, da se ne zgodi,

INTERVJU

14 NOVEMBER 2013

da bi društvo kdaj razpadlo, tudi če pride do nesporazu-mov in stagniranja, in drugo, da se v zadnjem času do-gaja ponovna renesansa delovanja v društvih. Tako ime-novana »kriza« počasi namreč čisti ves balast, ki se je nabiral v letih debelih krav, in ljudje se ponovno zave-dajo pomembnih stvari, ki življenje osmišljajo. Odlično, kajne? (Smeh.)

So opazne razlike med dejavnostjo mladih in starejših v društvih?

Kakšna je starostna sestava, je precej odvisno od društva do društva. Imamo društva, kjer je članstvo sestavljeno predvsem iz starejših. Po navadi gre v teh primerih za tista društva, kjer je dejavnost osredotočena predvsem na eno polje kulturnega ustvarjanja, ritem je ustaljen in večjih sprememb ni. V tem primeru je kar logično, da takšna dejavnost večjega števila mladih ne bo privlačila. Po drugi strani pa bolj svobodna polja umetnosti, kot je na primer gledališče, še vedno privlačijo izredno veli-ko število mladih, ki v letih odraščanja v njih najdejo svoj prostor izražanja. So pa društva zagotovo ena najboljših šol medgeneracijske strpnosti in sodelovanja.

Kandidiral si tudi z nestrankarsko listo GLAS. Kakšen je bil izid volitev za vašo stranko in kako ste sedaj dejavni?

Projekt lokalne politike pa je zagotovo eden tistih, ki mi vzame največ časa, a v njem resnično uživam. Tik pred zadnjimi lokalnimi volitvami smo se namreč odločili, da poskusimo tudi sami. Ne strinjam se s tistimi, ki samo jamrajo in godrnjajo vedno in čez vse. Po mojem mne-nju si moraš to pravico naprej zaslužiti. In če ne stopiš naprej in ne poskusiš, potem niti ne veš, kako zadeve v resnici tudi tečejo. Sestavili smo listo, tako za občinski svet, kot tudi za krajevno skupnost. Ker se do mere, da bi se lahko včlanil, ne morem poistovetiti z nobeno poli-tično stranko, ali bolje, glede na vojaški režim, ki ga ima večina njih, in bi prav dolgo tudi one mene ne spreje-male, smo se odločili, da poskusimo z nestrankarsko li-sto. Uspeh je bil nad vsemi pričakovanji. Posebej sem bil vesel, da sem izmed vseh kandidatov vseh strank in list prejel dvakrat več preferenčnih glasov kot drugi. To je še potrdilo moje stališče, da so delitve na stranke in bloke predvsem na lokalni ravni večkrat povsem nepotrebne in v večini primerov škodljive. V zadnjem času se mi na-mreč zdi, kot da se ves čas pretvarjamo. Saj vsi nekje v sebi vemo, da ima drugi mnogokdaj tudi prav. Da razlike sploh niso tako velike, kot jih predstavljajo. Predvsem pa se mi zdi, da je v urejanju skupnostnih zadev glavni greh egoizem, napuh, absolutno premalo pa je ponižnosti v smislu spoštovanja in upoštevanja drugih.

Sedaj si predsednik KS Smlednik. Na katerih področjih deluješ? Verjetno si imel med kandidaturo in po njej prijetne in manj prijetne izkušnje z ljudmi.

Da, izvoljen sem bil tudi za predsednika Krajevne sku-pnosti Smlednik. Naš kraj je bil do leta 1953 samostojna

občina in duh tega se je ohranil do danes. Nekaj čez dva tisoč prebivalcev se s težavami in potrebami namreč v večini obrača prav na krajevno skupnost. Nekaj časa sem bolj za šalo kot ne vodil evidenco. Povprečno na dan dobimo v reševanje dve zadevi, nekatere se reši v nekaj minutah, druge se vlečejo mesece, telefon pa mi zazvoni za potrebe krajevne skupnosti vsaj nekajkrat na dan.

V tem mandatu sem tudi vodja svetniške skupine, pred-sednik odbora za mladino, delovnega telesa občinske-ga sveta ter podpredsednik statutarno pravne komisije, član sveta Javnega zavoda za kulturo in mladino in član sveta Osnovne šole Smlednik.

Delovanje na področju politike je posebej v današnjem času nehvaležno delo. Pravzaprav mora vsakdo zače-ti z zavedanjem, da bodo pohvale redke, komentarjev pa vedno veliko. A če te občutek, da skupaj in povezani lahko naredimo več, osrečuje, potem je to tudi najlep-še delo.

Se zavedaš svoje prepoznavnosti v javnem življenju? Te kdaj ovira?

Vsakdo, ki se angažira do določene mere, zagotovo po-stane prepoznaven. To je popolnoma normalno in ni ne-prijetno samo po sebi. Vsakdo, ki bi rekel, da mu nek zdrav del pozornosti, ki je je deležen, ne godi, bi se po mojem mnenju zlagal. Problem pa nastane takrat, ko se stvari ali projekti izvajajo samo zato, da nekdo (p)ostaja prepoznaven.

Kakšen cilj imaš, kaj te žene naprej?

Kar zadeva cilje v javnem delovanju, je tako, da jih člo-vek dosega praktično vsak dan. Vsak dobro izveden pro-jekt, vsako sodelovanje med ljudmi, ki bi ga sicer najbrž ne bilo, je zadosten razlog, da se kolo motivacije in vese-lja ponovno zavrti naprej.

[ oblikovalski studio ]

INTERVJU

NOVEMBER 2013 15

Ti kdo stoji ob strani, te podpira pri tvojem delu? Kako je s sodelavci? Odvisen si od več ljudi. Gotovo je prije-tno delati z drugimi, hkrati pa tudi naporno.

Od prvega dne, oziroma še posebej takrat, sicer pa vse do danes je izjemno pomembna podpora družine. Pred-vsem gre za razumevanje, da si nekoliko svojeglav, da za-deve delaš po svoje, četudi za ceno slabe izkušnje. Brez te podpore se najbrž ne bi nikoli vpletel v toliko različnih zadev.

Pri samem delu pa je najpomembnejši, in precej pred drugimi, element sodelavcev. Kot sem rekel že prej pri izkušnji z dijaško skupnostjo. Brez odličnih sodelavcev, ki vedo, zakaj so del ekipe in kakšna je naša vizija, ne bi šlo nikjer. Ter še dve stvari. Zahvala in pohvala. Pri tem bi res ne smeli biti tako skopuški, kot smo. Preprost, a iskren hvala v timu naredi največ.

Si kdaj razmišljal o umiku iz javnega življenja?

Iskreno? Vsak mesec nekajkrat. (Smeh.) Problem nasta-ne predvsem, če nikakor ne pridobiš »debele kože« in premišljuješ o ljudeh in stvareh, ki si dejansko tega niti ne zaslužijo. V takih momentih se večkrat vprašaš, kaj mi je bilo tega treba. A po drugi strani, če si skušam zamisli-ti življenje brez vseh teh različnih dejavnosti, se mi zdi, kot bi živel življenje brez barv.

Zasledila sem, da se ukvarjaš tudi s pravnim in poslov-nim svetovanjem. Je to tvoj vir zaslužka? Ti je v vese-lje, poseben izziv?

Zdi se mi, da sem prebral, da je že Sokrat razmišljal v smeri, naj se z urejanjem skupnostnih zadev ukvarjajo tisti, ki si tega ne želijo oz. ne potrebujejo. Prav iz tega razloga sem toliko bolj vesel in hvaležen, da že peto leto izkušnje in finančne vire pridobivam v različnih projek-tih. Zagotovo najbolj vesel sem možnosti, ki mi je bila dana pred štirimi leti ‒ sodelovanja v farmacevtski druž-bi Lek. Tudi z vidika delovanja, tako na področju društve-nih, kot področju skupnostnih zadev, gre za odlično kom-binacijo. Najbolj me navdušuje možnost, da v tako veliki organizaciji vidiš res dobre primere, kako se da motivira-no in predano pripraviti in izvesti različne projekte. Kako pomembno je upravljanje s človeškimi viri. Kako veliko razliko lahko prispeva urejeno in stabilno okolje, v kate-rem zaposleni vedo, da bodo za dobro opravljeno delo tudi nagrajeni. In izkušnje z druge strani ti olajšajo delo, saj je človek vajen dela z ljudmi, ni mu tuje delo v timu in skupno iskanje rešitev.

In če se vrnem nazaj na začetno misel. Ta privilegij, da se lahko učim in sem za to tudi plačan, je odlična protiu-tež ostalim dejavnostim, pri katerih je tako lahko človek nedovisen in tako še lažje sprejema različne odločitve in nenazadnje tudi upravlja z denarnimi sredstvi.

Dejaven si tudi v župniji.

Ja, res. Mogoče se je pravzaprav vse začelo že tam. Letos mineva že deset let, odkar v naši župniji poučujem ve-rouk. Vsak teden nekaj nad sto otrok. In začelo se je na enak način kot drugod. Nekoč sem naglas povedal, da bi morali verouk oblikovati drugače. In tedanji župnik me je izzval, naj poskusim. In ostajam ... čeprav konec vsa-kega veroučnega leta zatrdno sklenem, da je bilo dovolj. Ampak mineta dva meseca in iskreno povedano ... člo-vek kar pogreša vrvež, ki ga ima sicer hitro čez glavo. A v resnici me najbolj navdušujejo prav veroukarji. Kakšne odlične pogovore, glasne debate imamo ..., kako modro včasih gledajo na stvari in kako premalo se jih vključuje v različne dejavnosti. Potem pa se čudimo, če po osnovni šoli vsi uidejo v Ljubljano. Če jim ne damo časa in pro-stora že ob koncu osnovne šole, potem jih ne bo nič ve-zalo na domač kraj. Če storimo obratno, bomo pridobili odgovorne mlade odrasle.

Se kako izpopolnjuješ za področja svojega delovanja?

Predvsem zelo rad berem. Ampak to počnem kronično premalo. Pred časom sem ugotovil, da imam strahotno slabo znanje s področja leposlovja. V gimnaziji se mi na-mreč ni zdelo pomembno in nujno, da preberem in se poglobim v prav vsako domače branje. In to se mi vrača danes.

Kot izpopolnjevanje jemljem tudi vsak dober pogovor v družbi prijateljev, mnogo njih je še iz srednješolskih ča-sov. Sicer pa imam tudi dolg seznam stvari, ki bi se jih rad naučil nekoč, ko bom imel čas. Jeziki recimo so že ena takšna stvar. Pa daljša potovanja. In še in še. Ampak enkrat bo že čas tudi za vse to ... kajne? (Smeh.)

Imaš kakšno vodilo, ki te spremlja skozi življenje?

Ne, nimam vodila v ozkem pomenu. Spomnim pa se ne-kega dogodka, ko je tedaj še direktor, danes pa ljubljan-ski škof Anton Jamnik citiral misel sv. Avguština: »Ljubi in delaj, kar hočeš.« No, to bi si želel.

Bi na kratko nagovoril ŠKG ob 20-letnici njenega po-novnega odprtja, ki jo letos praznujemo?

Res, da nimam izkušnje kakšne druge srednje šole, a za-gotovo vem, da je ŠKG nekaj najboljšega, kar ima naše srednje šolstvo ponuditi. Predan kolektiv in nekaj sto mladih, polnih različnih talentov so ob vodenju najbolj-še zdravilo za apatično in brezvoljno družbo, v katero se zdi, da kot narod kar silimo. Vivas, crescas, floreas še na-slednjih dvajset krat dvajset let! (Smeh.)

Hvala, Nejc, za prisrčne odgovore.Pogovarjala se je Olga Osredkar.

INTERVJU

16 NOVEMBER 2013

ALUMNI V JAVNOSTIV tokratni rubriki kratkih vprašanj in odgovorov smo se osredotočili na nekda-nje škofijce, ki se pojavljajo v javnem življenju. Večina teh, ki so se nam odzva-li, se je podala v novinarske vode, nekatere pa je pot vodila v … Več si preberite v nadaljevanju.

Rok Žvelc, nekdanji dijak 2. generacije škofijcev (maturiral je leta 1998), dela v Evropski Komisiji v Bruslju, na Direk-toratu za mednarodno trgovino, na področju okolja in trgovine. Zastopa Evropsko Unijo v pogajanjih o okoljskih vidi-kih prostotrgovinskih sporazumov s tretjimi državami in skrbi za to, da so predlogi predpisov na področju okolja in obnovljivih virov energije skladni s trgovinsko politiko in predpisi Svetovne trgovinske organizacije. Na vprašanje, kako ga je življenje pripeljalo do poklica, ki ga opravlja, je odgovoril, da mu je prof. Tone Jamnik, ki ga je na ŠKG učil filozofijo, svetoval študij prava, in je šel na pravno fakulteto. Nato se je odločil za študij v tujini in najbolj ga je navdu-šil program prava Evropske unije v Nemčiji (Saarbruecken), potem ko je dobil štipendijo zunanjega ministrstva. Po-skusil je opraviti izpit za Evropske ustanove, in zaradi znanja, ki ga je pridobil v Nemčiji, mu je to uspelo. »Kariere se ne da do potankosti planirati, tako kot ne zasebnega življenja,« pravi. »Pomembno je, da veš, v čem si dober in česa si želiš v življenju, da veliko delaš, da to uresničiš, in izkoristiš priložnosti, ki se ti ponudijo.«

Zakaj vas vaše delo osrečuje? Kakšen prispevek h kakovosti vašega življenja predstavlja?

Človek predvsem dela, da dobi pla-čo in si s tem omogoči normalne pogoje za privatno življenje. Tako da se mi zdi bistveno, da vsak opra-vlja čim bolj kvalitetno in strokov-no svoj poklic, saj za to dobi plači-lo, tudi če ga narava dela včasih ali pa redno najbolj ne osrečuje. Če pa imaš še delo, ki te veseli, imaš še posebno srečo. Sam sem si ve-dno želel delati za skupno dobro, in delo za dobrobit celotne Evropske

unije v mednarodnem okolju, kjer se vsak dan veliko na-učim, je pri tem še posebej nagrajujoče.

Katere veščine, ki vam pomagajo pri vašem delu, ste razvili v času šolanja na ŠKG?

Name so predvsem vplivali učitelji, ki so s svojo osebno-stjo pokazali, da živijo svoje vrednote, in me navdušili za učenje. Zelo mi je koristilo učenje pisanja esejev pri slovenščini in filozofiji, saj mi je to odprlo marsikatera vrata, vključno do mojega sedanjega dela.

Kakšni so vaši načrti/želje za prihodnost?

Veliko jih je, vključno s tem, da se nekoč vrnem v Slove-nijo in še kaj prispevam za svojo domovino.

ŠKG letos praznuje 20 let ponovnega odprtja. Bi ji ob 20-letnici kaj sporočili?

Zahvaljujem se ji za odlično izobrazbo in za lepe spomi-ne. Želim ji, da ohrani visoke standarde poučevanja. Pri-poročam, da dijakom še bolj pomaga pri tem, da se raz-vijejo v samozavestne, samostojne in odgovorne oseb-nosti, saj to v tem svetu najbolj potrebujejo.

Fakulteta za poslovne vede

Ciril-Metodov trg 9 1000 Ljubljana

e-pošta: [email protected]

Fakulteta za

poslovne vede

POSTANI USPEŠEN IN ODGOVOREN PODJETNIK!

Začetek študija na FPV je začetek poklicne kariere!

individualni pristop k poučevanjucelovito in praktično znanje poslovnih vedmožnosti štipendiranjaveščine pogajanj, vodenja ljudi, komuniciranja, � nanc, prava in tuji jezikisodelovanje s priznanimi tujimi univerzamipopust pri šolnini za diplomante in v primeru prehodov med programi

RUBRIKA MESECA

NOVEMBER 2013 17

Slavko Jerič, nekdanji dijak 3. generacije škofijcev (maturiral je leta 1999), je športni novinar na RTV Slovenija. Leto po začetku študija matematike je začel honorarno delati na teletekstu RTV Slovenija. Po zaključku omenjenega štu-dija je začel še s študijem psihologije, ves čas pa je delal kot novinar.

Zakaj vas vaše delo osrečuje? Kakšen pri-spevek h kakovo-sti vašega življenja predstavlja?

Novinarsko delo me iz-jemno osrečuje, saj je to poklic, ki sem ga že-lel opravljati od malih nog. Vedno sem imel rad tako številke kot šport. Ko sem dejan-sko spoznal poklic no-

vinarstva tudi z druge strani, sem ugotovil, da ga želim opravljati čim dlje časa. Novinarstvo (v podobi dobro

izpeljanih projektov) mi pomeni velik prispevek h kvali-teti mojega življenja.


Iskrenost, željo po iskanju resnice.


Čim dlje opravljati to delo in iskati nove izzive.


Da bi še naprej vzgajala in izobraževala nove generacije mladih intelektualcev.

Jana Krebelj, nekdanja dijakinja 3. generacije škofijcev (maturirala je leta 1999), kot novinarka Primorskih novic že skoraj deset let spremlja aktualno politično in družbeno dogajanje. Od nekdaj se je rada izražala, pisala in brala, v glavi pa mlela politične in družbene probleme, zato je bila odločitev za novinarski poklic sama po sebi umevna. Da bi lažje razumela sedanjost, je študij novinarstva nadgradila z magisterijem iz zgodovine. Pravi, da se je v dijaških le-tih na ŠKG težko znašla in nikakor ne našla. Bolj kot po ocenah je izstopala zaradi svoje najstniške upornosti, kritič-nosti in odrezavosti. Takrat je bila prepričana, da nima nobenega posebnega daru, a danes ve, da je prav njena no-tranja potreba po opazovanju, vrednotenju in včasih tudi odločni kritičnosti do sveta njen največji talent.

Zakaj vas vaše delo osreču-je? Kakšen prispevek h ka-kovosti vašega življenja predstavlja?

V poklicnem življenju si načr-te postavljam iz dneva v dan. Vsak dan je treba bralcu po-nuditi izdelek, ki bo s svojo kakovostjo upravičil stroške nakupa časopisa. V popla-vi na videz brezplačne (zlasti spletne) konkurence, ki te-melji na trivialnih vsebinah, nepreverjenih informacijah in izničevanju novinarskih standardov, ostajam zapri-

sežena zagovornica klasičnih medijev. Pravilo, ki se ga moramo držati »resni« novinarji, je pravzaprav le eno: bralca je treba spoštovati. Moja naloga je informirati, predstaviti vse plati zgodbe, s pomočjo strokovnih so-govornikov izobraževati ljudi o določeni temi, dosledno ločevati poročanje in komentiranje, v komentarjih pa za-vzeti jasno stališče, brez strahu pred pritiski. Rada imam težo te odgovornosti.


K resnosti in doslednosti, s katero se skušam lotevati svojega dela, je prav gotovo pripomogla tudi na krščan-skih vrednotah temelječa vzgoja na ŠKG.


Novinarstvo je poklic, ki lahko iz človeka potegne vse naj-slabše; od tega, da se kariere gradijo na hrbtih stanov-skih kolegov, do manipulacij s sogovorniki in koketiranj s to ali ono politično stranjo. Zaradi tega je moj edini po-klicni cilj ohraniti čisto vest in zvestobo svojim načelom.

RUBRIKA MESECA

18 NOVEMBER 2013

Urša Žgajnar, nekdanja dijakinja 5. generacije škofijcev (maturirala je leta 2001), je novinarka za oddajo Svet na Ka-nalu A, kjer za oddajo pretežno pokriva področje zdravstva in socialne zgodbe, občasno pa tudi politiko. Po maturi je vpisala študij novinarstva na FDV, hkrati pa tudi študij nemščine na FF. Že med študijem je čez poletje delala kot no-vinarka za TV Medvode, kjer se je priučila osnovnih novinarskih veščin (na primer kako skriti tremo med intervjuva-njem župana), kasneje pa se je prek avdicije prebila do mesta voditeljice jutranjih poročil na RTV SLO. Tam ji je prilo-žnost dala urednica Ljerka Bizilj, čeprav z vodenjem ni imela popolnoma nič izkušenj, za kar je ge. Bizilj res izjemno hvaležna. Od tam so se ji vrata naprej odpirala kar sama.


Sem in tja pripravljam zgodbe, ki ljudem dejansko spremenijo življenje na bolje. Tako smo v naši oddaji na primer pomagali neki družini iz Kamnika, da je za svojo dveletno deklico Gajo v slabih dveh tednih zbrala preko 60.000 evrov. S svojim poroča-njem na primer lahko tudi spre-minjamo zakone in pomagamo ljudem, da pritisnejo na vzvode oblasti in dosežejo spremembe v svojem okolju. Tako so po na-šem poročanju na Ministrstvu

za šolstvo na primer podaljšali poučevanje drugega ob-veznega tujega jezika še za naslednje šolsko leto. In take

uspešne zgodbe dajejo zagon, da se trudim še naprej ... vedno pa ne uspe in takrat je delo lahko tudi težko in frustrirajoče.


Verjetno mi prav pride izjemno široka splošna razgleda-nost in pa znanje jezikov, kar ponuja ta šola. Brez tega je v mojem poslu težko.


Težko povem kaj konkretnega. Načeloma namreč sledim priložnostim, ki jih ponuja življenje, in ne načrtujem pre-daleč v prihodnost.


Vsekakor čestitke za rojstni dan! (Smeh.)

Marko Hrastar, nekdanji dijak 8. generacije škofijcev (maturiral je leta 2004), je trenutno kot novinar dejaven pri re-viji Instore – brezplačnik, ki je namenjena trgovcem, proizvajalcem in distributerjem in v Sloveniji mesečno izhaja v 5000 izvodih, na območju bivše Jugoslavije pa ima skupno naklado 45.000 izvodov. Poleg tega je dejaven še kot špor-tni komentator na televiziji Sportklub. Vsekakor ga bolj veseli slednje, zato se bo pri odgovorih na spodaj navedena vprašanja osredotočil na le-to.


Zanimanje za športno dogaja-nje sega že na začetek devet-desetih let prejšnjega stole-tja, recimo da so bile prvi ve-lik dogodek, ki sem ga z veli-kim zanimanjem spremljal, OI v Barceloni 1992. Ob vsakem dogodku sem dobil mravljin-ce, navduševalo me je tulje-nje reporterjev in pozitivna energija ob uspehih sloven-skega športa. Že kot otrok se

nisem igral z avtomobilčki, ampak sem raje simuliral no-gometno tekmo plišastih igrač ter zraven prispeval svoj glas kot komentator, tako da sem že zgodaj vedel, kaj bom kasneje tudi dejansko postal.

Začelo se je pri novinarstvu v dnevnem časopisju, nato pa sem odšel na avdicijo k Sportklubu, kjer sem moral kasneje skozi šolanje, marca letos pa sem začel s prvim prenosom v živo. Služba me osrečuje zato, ker v njej ne-znansko uživam, lahko izrazim svoje verbalne sposobno-sti (tj. gobčnost) ter zraven še spremljam šport. Kaj si lahko mladenič sploh želi boljšega?


Pri mojem delu mi je ŠKG pomagala predvsem s tem, da sem pridobil besedni zaklad, saj je bilo določeno čtivo obvezno, obstaja pa še en izjemno pomemben dejavnik: skozi štiri leta obiskovanja ustanove sem močno pridobil na samozavesti, kar je za delo pred mikrofonom ključ-nega pomena! V osnovni šoli sem bil namreč pogosto tarča posmeha, ker sem redno obiskoval sv. mašo, na ŠKG pa bi bila to verjetno ironija. (Smeh.) Sošolci so me sprejeli, fantastično smo se razumeli, in ker so dijaška leta ključna pri razvoju osebnosti in afirmaciji človeka, je moja samopodoba doživela razcvet. K temu je dodatno

RUBRIKA MESECA

NOVEMBER 2013 19

pripomoglo tudi spoštovanje profesor-jev/-ic. V štirih le-tih šolanja sem se delno otresel tudi strahu pred javnim nastopanjem ...


V prihodnje bi se kdaj rad preizkusil tudi na televiziji (kot TV voditelj), vsekakor pa so te ambicije povezane z od-dajami, ki bi imele kakršnokoli zvezo s športom, saj sem na tem področju najbolj domač. Osebne želje so pove-zane z dokončanjem študija, saj mi na Ekonomski fakul-teti v Ljubljani manjka le še nekaj metrov do ciljne črte, če se lahko izrazim v svojem žargonu.


Ponovno odprtje ŠKG je velika pridobitev za slovensko šolstvo, predvsem pa za katoliške družine, ki želijo svo-jim otrokom ponuditi kar se le da kakovostno izobrazbo, kar navsezadnje kažejo tudi njeni vsakoletni rezultati na maturi. Sam se v katerikoli družbi vedno pohvalim, da sem obiskoval to gimnazijo in da bi se ob ponovnem vpi-su vsekakor spet odločil enako. To je tudi jasen pokaza-telj, da bi morala imeti Slovenija več privatnih šol.

Federico V. Potočnik, nekdanji dijak 10. generacije škofijcev (maturiral je leta 2006), je aktiven doma in v tujini. Je namestnik generalnega sekretarja YEPPa (podmladka Evropske Ljudske Stranke/EPP), ki je največja mladinska poli-tična organizacija v Evropi; v Sloveniji pa je član Izvršilnega Odbora Nove Slovenije in podpredsednik ter mednarodni sekretar njenega podmladka, Mlade Slovenije. Pred leti je zaznal, da smo se kot družba močno spremenili. Pozabili smo na stvari, ki nas delajo edinstvene, in se zadovoljili s (pod)povprečnostjo. Slovenci smo po naravi talentirani – v tujini smo zelo uspešni, zakaj ne bi bili še pri nas? Hoče, da smo Slovenci ponovno uspešni kot posamezniki in kot na-rod. Misli, da lahko pomaga, zato se je aktiviral.

Zakaj vas vaše delo osrečuje?

Ker vidim učinke svoje-ga dela. V organizacijah, kjer delujem, ima Slove-nija bistveno boljši ugled, bolj nas cenijo. Moja naj-večja želja pa je bolj zre-la družba. Pri tem pa naj-več lahko zase naredimo sami. Navajeni smo biti »objekt«, ki čakamo, da

nam bodo stvari dane, tako kot so včasih dajali stanova-nja, službe, avtomobile. Ampak to nas dela pasivne, nas poleni, vegetiramo. Ko pa prevzamemo odgovornost za svoja dejanja, postanemo »subjekt«, ne krivimo drugih in začnemo razvijati svoje talente. Najbolj me osrečuje, ko nekdo naredi ta korak in se aktivira ter postane uspe-šen. Z vsakim človekom, ki se zbudi, je družba malen-kost na boljšem. To je krasen proces.

Kakšen prispevek h kakovosti vašega življenja predstavlja?

Trenutno se mi pozna pomanjkanje spanca, ker ob vsem končujem študij medicine. Želim živeti in ostati v Slove-niji, urejeno državo želim tudi za svoje otroke, vnuke. Ci-ljam na boljšo kakovost življenja vseh nas, torej na dolgi rok. Svoj čas darujem preprosto zato, ker verjamem v to, kar delam.


Argumentirano debatiranje, ki so ob poglobljenem zani-manju za stvari in spoštovanju sočloveka temelj družbe-no angažiranega človeka in kulturnega dialoga.


Ogromno jih je. Včasih ure in ure tuhtam, kaj bi se dalo izboljšati, kaj poenostaviti, kaj je odveč. Možgani ne po-čivajo. V kratkem pa se odpravljam na medicinsko pra-kso v ZDA, nato sledi zaključek študija in specializacija.


ŠKG sem hvaležen, ker mi je pomagala izoblikovati se v to, kar danes sem. Ji čestitam in ji želim, da ne bi niko-li popustila pri kvaliteti, pri razvijanju talentov ter da bi vedno stremela nad povprečje – sposobni in pogumni so tisti, ki spreminjajo svet.

RUBRIKA MESECA

20 NOVEMBER 2013

Marko Rozman, nekdanji dijak 8. generacije škofijcev (maturiral je leta 2004), je novinar, moderator na 1. programu Radia Slovenija. Deluje v DAP-u (dnevno aktualni program). Do dela, ki da opravlja, ga je pripeljala želja po poroča-nju in iskanju novih zgodb. Da se prijavi na radijsko avdicijo, so ga spodbujali zaradi radiofonskega vokala.

Zakaj vas vaše delo osre-čuje? Kakšen prispevek h kakovosti vašega ži-vljenja predstavlja?

Kljub temu da si v medij-ski noriji v trenutku za-menljiv, uživam. Spoznal sem veliko dobrih ljudi, zgodb, ob vsem sem na-biral tudi nova znanja. Ne boste verjeli, kako dobro so poslušani prispevki, oddaje s pozitivno kono-tacijo, ki pa jih je v dana-šnjem medijskem svetu zelo malo. Kot kaže, se

stvari premikajo v novo smer. Vse je trenutno odraz si-tuacije v družbi, ljudje počasi postajajo siti cinizma.


Šolanje na ŠKG mi je vsekakor prineslo znanja, ki jih na drugih srednjih šolah ne bi bil deležen. Izstopajo pred-vsem delavnost, točnost, iznajdljivost. Poleg tega je vod-stvo omogočilo, da sem v času šolanja v sodelovanju s še nekaterimi škofijci vodil šolski radio, ki je z glasbo po-pestril minute med glavnim šolskim odmorom.


Še naprej ustvarjati v medijskim svetu.


Draga ŠKG, vse naj bo še boljše!

Sarah Neubauer, nekdanja dijakinja 10. generacije škofijcev (maturirala je leta 2006), je novinarka na Televiziji Slo-venija. Kot pravi sama, je v prvem ali drugem letniku gimnazije prvič pomislila, da bi bila rada novinarka. Sodelova-la je pri šolskem časopisu Kažipot, kjer so bolj ali manj pisali, kar so hoteli, in se ob tem zabavali. Ker ji je bilo »delo« všeč, se je vpisala na študij novinarstva. No, pozneje je ugotovila, da je bil njen pogled na novinarstvo precej ideali-ziran. Že takoj na začetku študija je začela prek študentskega servisa delati kot 'mlajša dežurna' (deklica za vse) v in-formativnem programu TVS. Del njenega dela je bila tudi pomoč starejšim novinarjem, ob kateri se je naučila, kako in kaj delati, pa tudi česa ne. Od lanskega leta dela kot novinarka in redaktorica v informativnem in izobraževalnem programu.

Zakaj vas vaše delo osrečuje? Kakšen prispevek h kako-vosti vašega življenja predstavlja?

Delo samo in kariera zame nista cilj, ampak sredstvo. Pomemben je tisti del življenja, ki mi ga to, da delam, omogoča takrat, ko ne delam. Sem pa zadovoljna, da mi ni težko hoditi v službo, saj me delo veseli, je razgibano in mi ni nikoli dolgčas.


Mislim, da je precej strog režim na ŠKG v meni vzbu-dil uporniškega duha. Ob določenih pravilih, ki so se mi zdela brezvezna, sem vedno vprašala, zakaj je tako. S ko-legico sva šli npr. k ravnatelju in ga vprašali, zakaj imamo v knjižnici sto revij, Mladine pa ne. Potem smo jo dobili. Naučila sem se, da lahko svet okrog sebe spreminjaš s pravimi vprašanji, ki jih postaviš odgovornim. Zdaj uži-vam, kadar dobim priložnost, da neprijetna vprašanja postavljam politikom.


Novinarstvo me veseli, a bi se sčasoma rada podala v podjetniške vode. Prve korake smo s prijateljicama že naredile, rezultate pa si lahko ogledate na spletni strani kotalke.si.

ŠKG letos praznuje 20 let ponovnega odpr-tja. Bi ji ob 20-letnici kaj sporočili?

Vsem dijakom bi spo-ročila, naj čim bolj uživajo srednješolska leta.


Ponovno odprtje ŠKG je velika pridobitev za slovensko šolstvo, predvsem pa za katoliške družine, ki želijo svo-jim otrokom ponuditi kar se le da kakovostno izobrazbo, kar navsezadnje kažejo tudi njeni vsakoletni rezultati na maturi. Sam se v katerikoli družbi vedno pohvalim, da sem obiskoval to gimnazijo in da bi se ob ponovnem vpi-su vsekakor spet odločil enako. To je tudi jasen pokaza-telj, da bi morala imeti Slovenija več privatnih šol.

RUBRIKA MESECA

NOVEMBER 2013 21

Gašper Petovar, nekdanji dijak 6. generacije škofijcev (maturiral je leta 2002), je novinar notranje politike na Planet TV in kot pravi sam, ga je do omenjenega dela pripeljalo naključje.

Zakaj vas vaše delo osrečuje?

Služba, kot služba. Je pa fino, ker je kreativna.

Kakšen prispevek h kakovosti vašega življenja predstavlja?

Plača.

Katere veščine, ki vam poma-gajo pri vašem delu, ste razvili v času šolanja na ŠKG?

Če vem, da imam prav, vztra-jam pri svojem ne glede na mo-rebitne posledice.


Pustiti si brke in postati strah in trepet politikov.


Profesorji naj ne pozabijo, da so bili sami tudi gimnazijci in da se znanje za komaj pozitivno še po desetih in več letih ne pozabi: V žilah dvokaličnic je med ksilemom in floemom žilni kambij.

Luka Lampret, nekdanji dijak 7. generacije škofijcev, je septembra 2012 v Gatini (23 a) pri Grosuplju ustanovil pod-jetje Golibar, človeku prijazna gradnja (www.golibar.com), katerega osnovna dejavnost je gradnja naravnih hiš. Bi-stvo njihove filozofije je uporaba naravnih, večinoma lokalnih materialov. Stranski učinek te filozofije so zdrave in človeku prijazne hiše. Glavne stranke so mlade družine in drugi zavedni ljudje. Predvsem gre za zahtevne stranke, ki se zadovoljijo samo z nadstandardom. Ni dovolj, da je vse po predpisih, temveč zahtevajo, da je poleg tega še zdra-vo in estetsko dovršeno.

Od kod ideja za podjetniško dejavnost?

Hm, nekako spontano se je razvijalo. Prvič sem za ta-kšno hišo slišal med svojim bivanjem v Moldaviji. Prvo hišo iz slamnatih bal sem si ogledal v Ukrajini. Prvo sem pomagal graditi v Prekmurju in prva pod mojim vod-stvom je bila zgrajena lansko leto v Stični. Vmes sem, kot večni skeptik, napisal diplomsko nalogo na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo z naslovom Slamnate bale kot gradbeni material pri ekološki gradnji. Namen diplom-ske naloge je bil predvsem opisati prednosti in slabosti takšne gradnje. Ampak bolj sem vrtal in raziskoval, bolj sem našel same prednosti.

Največji dosežek …

Sodobna, moderna in luksuzna, a še vedno izjemno do-mača in domiselna družinska hiša, ki je zaznamovala prvo leto obstoja podjetja Golibar. Leto nazaj je bila še

RUBRIKA MESECA

22 NOVEMBER 2013

ALUMNI PODJETNIKI

kozolec, danes pa že najlepša hiša daleč naokoli. Zgraje-na pa v veliki večini iz lokalnih naravnih materialov.

Največja ovira …

Ovire se večinoma ustvarijo in rušijo v glavi. Delno me gotovo ovira moja bolezen, delno pa miselnost v družbi. Načeloma naravne hiše veljajo za manj obstojne, s sla-mo pa je sploh povezanih mnogo predsodkov. Naše hiše so trajne. Slama je izolacija, les pa nosilni material. Sla-ma, les in ilovica ob pravilni vgradnji zdržijo več sto let. Mi vemo, kako te materiale uporabljati.

Dodana vrednost tega, kar delate …

Naša hiša zadosti vsem zakonskim zahtevam glede gra-dnje stavb. Poleg tega pa v celotni življenjski dobi objek-ta porabi znatno manj energije in proizvede znatno manj gradbenih odpadkov kot neka klasična opečna hiša ‒ da o armiranobetonski sploh ne govorimo. Obenem pa je hiša človeku prijazna, zdrava za bivanje. Toplotna in tudi zvočna izolacija sta vrhunski. Z natančno izvedbo detaj-lov se lahko doseže standard pasivne hiše, z lahkoto pa standard nizkoenergijske hiše. Poleg tega naše hiše niso pasivne, ker ne zapirajo. So naravne, dihajo. Notranje stene so običajno ometane z ilovnatim ometom, ki je izjemni naravni regulator vlage v prostoru (več o tem na naši spletni strani). Nenazadnje je dodana vrednost tudi to, da ne nudimo samo gradnje, ampak tudi sveto-vanje in vodenje samogradnje, izobraževanja, delavnice pri nas in na terenu. V sodelovanju z drugimi mojstri pa tudi naravne panje, freske, reliefe, ornamente ... Trenu-tno so še v fazi raziskovanja umetniške in tehnične po-dobe (na primer sončna ura), ustvarjene s pomočjo igre svetlobe in senc po starem majevskem izročilu.

Načrti, glavni cilj, ki ga želite doseči …

Korak za korakom. Življenje je nepredvidljivo, danes smo, jutri nas ni. Zato si ne zastavljam dolgoročnih ci-ljev. Vesel pa sem vsakega, ki se odloči živeti v zdravi, naravni, človeku prijazni hiši. Dolgoročna vizija je gotovo širitev na tuje trge, predvsem sta mi zanimivi Španija in Rusija ter nemško govorno območje. Predvsem v Nem-čiji je tovrstna gradnja v evropskem merilu najbolj pri-znana. Vesel bom, če bo uporaba čim manj predelanih naravnih gradbenih materialov prevladala nad uporabo umetnih in potratnih materialov.

Vaša najljubša dejavnost (poleg tiste, ki jo opravljate v podjetju) …

Rad berem, uživam v igranju hokeja na rolerjih, košarke. Všeč mi je pohodništvo, predvsem na dolge proge, na primer Jakobova pot. Všeč mi je spoznavati druge kultu-re in razmišljati izven kocke. In seveda, najpomembne-je, biti obdan z veselimi in dobrimi ljudmi. Rad pa sem tudi sam.

Na kaj ste ponosni?

Na to, da si upam izstopati iz povprečja. Pa da mi ni pod častjo biti blaten in zaprašen. Imam precej znanj s pov-sem različnih področij. Ponosen sem za vsakega človeka, katerega zaupanje sem si pridobil. Pa na to, da si upam sam sebe pohvaliti. (Smeh.) No, samo odgovarjam na vprašanje.

Kaj bi počeli, če bi imeli en mesec časa in denar ne bi bil omejitev?

Glede na to, da sem poln idej, bi sigurno našel nekaj zase. Samo verjetno bi bilo na koncu celo zelo poceni. (Smeh.)

Kaj bi počeli, če ne bi bili podjetnik?

Verjetno bi potoval po Kolumbiji.

Kako ste dejavni pri dobrodelnosti oz. prostovoljnosti?

Nekoč aktiven skavtski voditelj in prostovoljni gasilec, danes bolj priložnosti prostovoljec pri prijateljih, ki rav-no v tem obdobju vsi po vrsti gradijo svoje hiše. Sicer pa določen del svojega dohodka namenim v dobrodelne namene. V zadnjem času predvsem fundaciji Toma Kri-žnarja. Zaenkrat še ideja, čez leta pa mogoče realnost pa je seveda povezana z gradnjo. Rad bi zgradil kako hišo za žrtve trgovine z ljudmi in v sodelovanju z usposobljenim kadrom tudi za rehabilitacijo teh ljudi. Ampak kot pra-vim, to je zaenkrat samo ena od mnogih idej. Trenutno še nimam evrov za kaj takšnega. Če pa se na hitro poja-vijo, je lahko projekt prav kmalu realiziran.

Najboljša knjiga, razstava, film, plošča, gledališče, predstava …

Film: Hiša na pečini (Life as a house).

Gledališče, predstava: Všeč so mi folklorne skupine. Tako slovenske, kot tuje. Rad si ogledam predstavo pri-ložnostnih vaških gledaliških skupin.

Razstava: Včasih so kake fine razstave na Jakopičevem sprehajališču v Tivoliju v Ljubljani.

Plošča: Tudi tukaj mi je všeč folklorna glasba. Se reče temu etno? Za razliko od večine škofijcev sem totalni glasbeni analfabet.

Knjiga: Človek: navodila za uporabo (avtor Nara Petrovič).

NOVEMBER 2013 23

ALUMNI PODJETNIKI

Najljubši gedžet (mp4, mobilnik, ipad, notesnik …) in kaj z njim najraje počnete?

Niti ne vem, kaj je to mp4, niti ne, kaj je to notesnik. Ipad sem preizkusil, pa mi ne odgovarja, ker precej hi-tro tipkam in mi je težko tipkati po tisti tipkovnici. Torej ostane samo še mobilnik, ki pa mi tudi ni ravno nek zelo

ljub pripomoček. Uporabljam ga pa za klicanje in pošilja-nje sms sporočil. MMS-ov in interneta pa ne omogoča. Ko se bo pokvaril, bom seveda kupil kaj sodobnejšega – če se ga ne bo dalo popraviti. (Smeh.)

Vaše življenjsko vodilo …

Imeti čisto vest.

Matej Selan, nekdanji dijak 4. generacije škofijcev, je s svojim poslovnim partnerjem Jhamom Kulvinderjem Singhom septembra 2012 v Ljubljani odprl prvo indijsko-nepalsko restavracijo gostinskega podjetja Maharaja d. o. o., ki v Slo-veniji obstaja 3 leta, matično podjetje pa že od leta 1994, ko je Jham Kulvinder Singhom v Budimpešti odprl svojo prvo restavracijo. Restavracije nudijo tudi dostavo hrane na dom in pogostitve na raznih prireditvah. Imajo dve po-slovni enoti. Prva indijsko-nepalska restavracija se imenuje Maharaja & Himalaya (Vodnikova 35, Ljubljana), druga pa nosi ime Maharaja WTC (Dunajska 158, Ljubljana).


Po zaključeni maturi sem se vpisal na FDV. Želel sem biti športni novinar, saj spremljam veliko športov in me je to zelo veselilo. Ker je bilo za to smer študija zahtevano kar visoko število točk, sem se vpisal na politologijo. Po opravljenem prvem letniku sem želel opraviti diferen-cialne izpite za novinarstvo, a sem izgubil motivacijo. V tem času sem imel težko življenjsko preizkušnjo, saj sem v obdobju dveh let izgubil mamo, dedka in babico. To sicer ni izgovor za opustitev študija, vendar pa se takrat vprašaš, ali se splača preživeti mladost za knjigo ali jo maksimalno izkoristiti drugače, če smo tako minljivi. Še bolj sem se posvetil svoji veliki ljubezni ‒ glasbi, ki me je reševala v tem težkem obdobju. Leta 1999 smo ustano-vili glasbeno skupino Anavrin, ki obstaja še danes. Za se-boj imamo več kot 200 koncertov po Sloveniji in Evropi, 8 videospotov, 3 albume … V času glasbenega udejstvo-vanja sem ponovno poizkusil s študijem, in sicer z ma-nagementom v Kopru, ki pa mi ni ustrezal. V času pavzi-ranja sem uspešno opravil prekvalifikacijo za frizerja in nato nekaj časa strigel v salonu. Ker je bilo težko stati na nogah 8 ali več ur na dan in ker sem vedel, da sem v ži-vljenju sposoben delati še kaj drugega, sem se ponovno

podal v študij. Vpisal sem se na gostinstvo in turizem na Bledu. Tik pred diplomo sem dobil odlično službo v turiz-mu in nato ponovno opustil študij. Veliko sem potoval. Po petih letih rednega dela pa sem po naključju, preko prijatelja iz Budimpešte, spoznal poslovnega partnerja – indijskega poslovneža Jhama Kulvinderja Singha in se podal v podjetniške vode. Nikoli si nisem predstavljal, da bom imel svoje podjetje. Sem tak, da nikoli preveč ne razmišljam in večinoma ravnam po občutku. V posel sem šel 100 % zaverovan, da nam bo uspelo, in sem de-loval kot konj, ki ima na glavi plašnice – samo naravnost – do končnega cilja. Ob tem lahko omenim, da sem se na začetku (še pred otvoritvijo) srečeval z veliko ovirami, saj nisem imel primernega podjetniškega znanja. Veli-kokrat sem že skoraj obupal, a sem vseeno našel dovolj energije in nadaljeval pot. Škoda, da nas na srednjih šo-lah/gimnazijah ne učijo podjetništva in »poslovne krea-tivnosti«. Večina pridobljenega gimnazijskega znanja se kasneje žal pozabi, je pa vseeno dobra odskočna deska za študij – za tiste, ki gredo študirat in ki se bodo nekje zaposlili. Marsikdo bi si želel kaj vedeti o podjetništvu že v srednji šoli, saj bi se lahko kasneje več dijakov/študen-tov odločalo za samostojno pot in se lažje odločalo o ži-vljenjski poti. Na koncu bi samo še dodal, da sem v vseh letih študija, koncertiranja in opravljanja priložnostnih del spoznal ogromno ljudi, ki so me izoblikovali in od ka-terih sem se naučil veliko novih stvari. Lahko rečem, da sem v zadnjih trinajstih letih opravil svojo »življenjsko fakulteto« in ustvaril veliko poznanstev in vez, ki so me posledično pripeljale na pot, po kateri trenutno hodim.


Kot sem omenil v prejšnjem odgovoru, sem imel na poti do odprtja restavracije dve leti ovir in garanja. Za vse sem bil sam, saj ima moj poslovni partner še tri resta-vracije, hotel na Dunaju in veliko družino. On je skrbel za praktične stvari (nabavo sestavin, krožnikov, posod, izbor kuharjev), jaz pa sem urejal papirje in iskal lokacijo za restavracijo. Ker imamo kuharje iz Nepala/Indije, je bilo potrebno za njih urediti bivalna in delovna dovolje-nja. Sam postopek ti vzame pol leta časa, veliko denarja

24 NOVEMBER 2013

ALUMNI PODJETNIKI

in živcev, ko si te uradniki »podajajo«. Ogromno je pre-vodov, overjanja in preverjanja papirjev na veleposlani-štvih … (lahko bi napisal A4 list, kaj vse me je doletelo). Na koncu nas je zaradi prijateljevanja z drugo indijsko restavracijo (ki deluje v Ljubljani 7 let) blokiralo še indij-sko veleposlaništvo v Ljubljani. Kot dosežek lahko šte-jem to, da sem zdržal vse napore in da sem vztrajal do konca. Dosežek je tudi vsak uspešen dan in zadovoljni gostje, ki se z veseljem vračajo k nam.


Vesel sem, da imam priložnost biti direktor. Dokler de-laš za druge ljudi, te večinoma zanima, kdaj bo in kakšna bo plača, ter opraviš svoje delo vestno in po najboljših močeh. Vse ostalo se te ne tiče. Ko pa zaposluješ 12 lju-di in nudiš hrano številnim gostom, je to čisto drugačna odgovornost. Poskrbeti moraš, da je denar za plače, za vse stroške, večino časa razmišljaš, kaj bi lahko še izbolj-šali, kako bi privabili nove goste … To ni več služba, to je način življenja. To občutijo tudi moji najbližji, ki me 100 % podpirajo. Bili so težki časi, saj sem pol leta od od-prtja restavracije (tudi vse vikende) delal tudi po 14 ur na dan, a se je izplačalo. Vsakomur bi privoščil, da bi bil direktor za en dan ali mesec, da bi videl, da plača ni sa-moumevna stvar, ampak da mora podjetje ta denar ne-kako ustvariti. In to ni lahko. Vesel sem, da imam odlično ekipo, ki ji zaupam in je zelo predana Maharaji.


Prvi načrt smo že uresničili, to je bilo odprtje nove po-slovne enote Maharaja WTC. V prihodnosti imamo plan razviti še office delivery (dostava, specializirana za pod-jetja) po celi Sloveniji, nuditi pogostitve na večjih slo-venskih festivalih in organizirati pogostitve na porokah. V letu 2014 bomo morda odprli še kakšno restavracijo v Sloveniji ali tujini.


Najraje se ukvarjam z glasbo. V glasbenih skupinah Ana-vrin in Evil Eve igram bobne, tri leta sem sodeloval tudi pri tolkalski zasedbi The stroj. Obožujem koncerte, ker je že sama pot z glasbenimi prijatelji posebno doživetje. Stati na odru pa je poseben privilegij. Najlepši občutek je takrat, ko te publika sprejme in prepeva tvoje avtor-ske pesmi.

Na kaj ste ponosni?

Vsak od nas ima v življenju vzpone in padce. Ponosen sem na to, da me številni padci niso potrli in sem se ve-dno pobral in bil še močnejši in še bolj odločen, da na-daljujem svojo začrtano pot.


Najbrž nič drugega kot sedaj. S punco bi šel na do-pust za 14 dni, preostanek meseca pa bi bil spet v vlogi

direktorja in preživljal čas v restavraciji. Denar mi ne po-meni veliko. Je samo orodje, ki pa ima v svetu žal pre--velik pomen. Denar vedno porabim sproti in se držim mota prijatelja Jerryja, ki vedno pravi: »Denar je zato, da kroži.«


Nikoli nisem točno vedel, kaj me zares veseli. V tretjem letniku so skoraj vsi sošolci točno vedeli, kaj bodo. Vete-rinarji, stomatologi, pravniki ... Meni je bilo to čudno in zato sem se prepustil toku. Do novinarstva je bilo pre-težko priti, prav tako takrat še nisem bil vztrajen kot se-daj, morda sem bil tudi še precej nezrel za študij. Zato sem zamenjal veliko fakultet, iskal sem se večino mla-dosti. Med študijem sem opravljal številna priložnostna dela, lepil sem plakate v dežju, snegu, toči, žgočem son-cu, delal sem v tiskarni cele noči, urejal spletne strani, delil letake, vozil na koncerte razne glasbene skupine in bil roudi (tehnični del ekipe), popravljal kolesa in motor-je, vozil sem celo taxi. Nikoli mi ni bilo težko delati kar-koli in tudi sedaj mi ni. Če je gneča, grem pomivat poso-do, lahko dostavim hrano na dom. Kljub temu da imam drugačen »naziv«, se nisem spremenil.

Težko bi natančno odgovoril na vprašanje. V življenju me zanima ogromno stvari, tako da bi lahko delal karkoli.


Občasno nahranimo kakšno revno družino, s poslovnim partnerjem pa sva lani pred zimo kupila veliko toplih odej in jih razdelila med brezdomce na železniški postaji v Budimpešti. Ostala dobra dela pa se dogajajo dnevno, priložnostno, ko vidiš, da je nekdo v težavah ali pa česa sam ne zmore. Dobra dela me polnijo in osrečujejo.


Nisem ravno ljubitelj knjig in priznam, da sem zadnjo prebral pred desetimi leti. To je bila »Zaton Prometeje-ve dobe«. Odlična knjiga, priporočam vsakomur. Večino-ma berem dnevni časopis ali razne članke na internetu.

Nazadnje me je ob obisku Prage prepričala razsta-va Dalijevih del. Prijatelj mi je priporočal indijski film Three idiots in imel je prav. Film prekaša vsak izdelek Hollywooda.

Poslušam vse vrste glasbe, najraje poslušam predzadnjo ploščo skupine Muse.

Zadnje čase hodim na stand-up komedije in na različne gledališke predstave, predvsem zabavne. Moj najljubši komik je Perica Jerković, predstava pa Slovenska muska od A do Ž.

NOVEMBER 2013 25

ALUMNI PODJETNIKI

Najljubši gedžet (mp4, mobilnik, ipad, notesnik … ) in kaj z njim najraje počnete?

Pred kratkim sem si privoščil iPhone 5 in sem z njim zelo zadovoljen. Je odziven in kvalitetno izdelan. Večinoma ga uporabljam za številne klice, e-pošto, facebook, no-vice … Zvečer po navadi odigram kakšno športno igrico. Asusov prenosnik imam star pet let in se še vedno do-bro drži.


Imam kar nekaj življenjskih vodil. Nekaj sem jih ome-nil že v prejšnjih odgovorih, vendar pa se mi zdi naj-pomembnejše vodilo »Neuspeh proti vztrajnosti nima obrambe«. Priporočam ga vsem. Na svetu ni človeka, ki bi bil brez problemov. Vprašanje je samo, kako problem

sprejmeš. Lahko v problemu vidiš tudi izziv, novo prilo-žnost za osebno rast. Vedno ti »univerzum« pošlje pro-blem, ki je rešljiv in primeren tvoji trenutni sposobnosti. Nekdo vidi problem v tem, da mora narediti domačo na-logo, nekdo, da mora nahraniti svojo družino. Z leti – ko gledaš nazaj – ugotoviš, da so bili problemi v gimnaziji, ki si jih takrat jemal kot zelo velike in nerešljive, smešni. Ampak to je to. Z osebno rastjo naletiš na vedno nove izzive, ki jih lahko rešiš samo z brezpogojno vztrajnostjo in pozitivnim mišljenjem.

Na koncu bi povabil vse bivše in zdajšnje dijake ŠKG, da pridejo poskusit naše dobrote. Imamo dnevna kosila/študentske bone vsak delovnik od 11h do 16h, 200 jedi a la carte in dostavo hrane na dom. Več na www.maha-raja.si.

Peter Luin, nekdanji dijak 1. generacije škofijcev, ima več podjetij, in sicer podjetje VKNJIŽBA d. o. o. kot glavno ak-tivnost ter IUSCOM d. o. o. in SPIRULINA d. o. o. kot akcesorna projekta. Med projekte šteje tudi svojo družino kot družbo z neomejeno odgovornostjo. (Smeh.) Najdlje obstaja Vknjižba d. o. o., in sicer od leta 2009, nahaja pa se v Ljubljani, v Stegnah (poslovno-industrijska cona Šiška). V podjetjih se ukvarjajo z vsakodnevnim reševanjem pravnih težav in postopkov v zvezi z nepremičninami za stranke (Vknjižba d. o. o.), z udejanjanjem in testiranjem idej s po-dročja spleta, pisanja, organizacije in prava (IUScom d. o. o.) ter s spletno trgovino z zdravo prehrano www.superfo-od.si (v navezi z bratom (Spirulina d.o.o.)). Glavna partnerja sta še dve pravno-svetovalni družbi in odvetnik, s kate-rimi si delijo poslovne prostore, skupno sejno sobo in redno sodelujejo, si izmenjujemo know-how. Stranke Vknjiž-be so fizične osebe (pribl. 65 %) in pravne osebe (pribl. 35 %), ki imajo zahtevne pravne težave ali želje s področja urejanja pravnega statusa nepremičnin in raznovrstnih pogodbenih razmerij glede nepremičnin in vpisov v zemljiško knjigo.


Iz želje po nenehnem nadgrajevanju življenja in ker je človek vedno na nek način podjetnik. Predvsem se po nekajletni izkušnji v več različnih »klasičnih« pravniških službah nisem videl kot oseba z 8-urnim delovnikom in nadrejenimi, s katerimi se moram za vsako malenkost usklajevati. Se mi zdi, da je sploh v državni upravi pre-cej produktivnosti izgubljene skozi formalizem proce-dur. Vse skupaj me je precej zaviralo. Sem za svobodni

pristop in fleksibilnost tako zasebnega kot delovnega časa, saj je tako produktivnost bistveno večja in človek manj v stresu. Seveda brez samodiscipline in dobre or-ganizacije časa ne gre.


Podjetniško: da bi do sedaj težko našel nezadovoljno stranko. Zasebno: odločitev za veliko družino.

Največja ovira …

Za podjetniški razvoj je trenutno največja ovira pomanj-kanje časa. Dan ima le 24 ur in tudi spati je treba. Aktiv-nosti tako konstantno druga drugi odžirajo čas glede na trenutne prioritete. Česar koli se lotevam, želim opravi-ti dovršeno. To, da se trenutno ne morem bolj na pol-no posvetiti določenim službenim stvarem ali idejam, je zame pogosto stresno, a ima razlog: strogo želim, da imajo moji mali otroci tudi očeta vsakodnevno prisotne-ga pri vzgoji.


Če pomislim, nekako vnašam urejenost v pravni sistem nepremičnin in razmerja med subjekti. Urejenost prav-nih zadev v splošnem koristi sistemu. Hkrati pa, ker so nepremičnine ljudem pomembne (in povezane s pre-cej denarja), bi lahko rekel, da po učinkoviti rešitvi prav-ne težave v zvezi z nepremičnino ljudje mirneje spijo.

26 NOVEMBER 2013

ALUMNI PODJETNIKI

Upam, da to pomeni, da potem produktivneje delajo in so bolj zdravi. Po drugi strani pa moj zaslužek materi-alno preskrbi mojo družino ... pač več vidikov dodane vrednosti.


Preko konstantnega razmišljanja, idej in novih izzivov bi še naprej rad ustvarjal, se loteval še veliko novih stvari in projektov, za katere sedaj še nimam časa ali nanje še niti pomislil nisem. Pri tem me inspirirajo misli, kot je misel Henrya Forda: »Ko sem ljudi vprašal, kaj želijo, so mi od-govorili: hitrejšega konja,« ali kot pravi tudi: »Če želite pripraviti ljudi do tega, da bodo gradili ladjo, jih morate navdušiti za potovanja.« Glede ambicij se ne počutim dosti drugače kot takrat, ko sem končal študij.


Igranje z vsemi vrstami iger in igrač, za katere imam ob-čutek, da se z njimi od mladosti do sedaj še nisem izživel (npr. namizne igre, daljinsko vodene igračke, nogomet, elektronika ...).

Na kaj ste ponosni?

Da imam kljub trenutno relativni zahtevnosti življenja vse stvari kolikor toliko pod kontrolo in si znam tudi vze-ti čas zase. In na svoje punce: ženo in štiri hčere.


Izbral in kupil bi športni kabriolet in se podal na avan-turo po jadranski magistrali. Vsaj do Črne gore. Raziskal in doživel bi vsak kotiček in užival v dobri kulinariki. V obvezno opremo novega kabrioleta bi vključil ženo na sopotnikovem sedežu. Otroci bi v tem primeru res mo-rali ostati v varstvu doma. Alternativne izvedbe: Korzika, Azurna obala in podobno.


Nekako bi moral materialno preživeti in bi bila tudi re-dna služba sprejemljiva. Po principu Darwina, da se je treba prilagajati v življenju.


Razen kakšnih donacij sem in tja bolj slabo. Lahko bi bil več.


Knjige: biografija Steva Jobsa, 2.999 SIT, 4-hour work-week. Od glasbe poslušam mešano, za energijo največ Armina Van Buurena. Vedno znova me razvedrijo razne razstave mojih otrok v vrtcu in šoli. V vsem ostalem sem že dolgo tako »out«, da ne vem na kaj pomisliti.

Najljubši gedžet (mp4, mobilnik, ipad, notesnik …) in kaj z njim najraje počnete?

Definitivno nepogrešljiv je zame USB ključek/disk. Edi-no, kar z njim počnem, je, da nanj varnostno kopiram in shranjujem vse, kar v življenju delam, razmišljam, doje-mam in posnamem. V nešteto različnih oblikah digital-nih zapisov.


Občasno spreminjaj življenjsko vodilo, da bo življenje dinamično in pestro.

NOVEMBER 2013 27

IZ ŠOLSKE KRONIKE

Adhuc meministis, socii? (Še pomnite, tovariši?)

Volitve predsednika šolske sku-pnostiŽe cel teden je na šoli nenavadno živahno. To živahnost ustvarja tudi predvolilno vzdušje. Povsod visijo plakati z imeni kandidatov z volilni-mi obljubami in deloma celo s pro-gramom. V četrtek je bila celo pred-stavitev kandidatov, na kateri so trije kandidati predstavili svoj program. Volitve so potekale četrto šolsko uro. Volili so vsi dijaki, ki so bili na šoli, to je 450 dijakov (od 462). Naj-več glasov je dobil Klemen Žumer iz 2. b razreda, 272 glasov ali 60,4 %, drugi je bil Miha Karner iz 3. č ra-zreda s 118 glasovi ali 26,2 %, tretji pa Peter Luin iz 3. d s 53 glasovi ali 11,8 %. Volitve so vsekakor koristna šola demokracije, pa tudi možnost za družbeno uveljavljanje.(KRONIKA: petek, 10. november 1995)

Za letošnje šolske predsedniške vo-litve ni kandidatov, zato sem se od-ločil, da bom po potrditvi predse-dniškega kolegija mandat podaljšal za eno leto. V program sem zapisal: »… kot predsednik ŠKG bom še na-prej skrbel za blagor dijakov gim-nazije, jih združeval in vodil po pra-vi poti tja, kjer nam bo vsem skupaj lepše.«

Klemen Žumer, predsednik DS(KAŽIPOT: december 1996)

Pričetek delovanja šolskega ra-diaŽe prejšnji teden so viseli po naši šoli majhni plakati z napisom:

O RADI vas imamo.

VaŠ K. G.

Danes pa se je pred glav-nim odmorom prvič ogla-sil šolski radio s kratki-mi obvestili in glasbenim programom. Odslej naj bi oddajal ob glavnih odmo-rih. Program bodo urejali sami dijaki pod vodstvom mentorja P. Šijanca.(KRONIKA: ponedeljek, 13. oktober 1997)

Izvoljen predsednik dijaške skupnosti ŠKGPred jesenskimi prazniki, v petek, 24. oktobra, so bile volitve predse-dnika dijaške skupnosti. Tudi letos tako kot lani ni bilo veliko zanimanja za to funkcijo: kandidiral je samo en dijak, in sicer Izak Matej Ciraj iz 3. a razreda. Zaradi nejasnosti volilnih pravil so rezultati volitev znani in ob-javljeni šele sedaj. Izvoljen je bil Izak Matej Ciraj. Zanj je glasovalo 307 di-jakov, proti jih je bilo 91, vzdržalo pa se jih je 216.(KRONIKA: petek, 7. november 1997)

Kmalu po začetku smo bili priče hu-demu, dolgotrajnemu in napete-mu predsedniškemu boju. Kandidat se je skoraj stepel sam s sabo. No, priznam, da sem bil to ravno jaz … (Tole vzemite bolj za šalo!) Na žalost v resnici volitve niso bile zelo pestre, vendar bi se vseeno rad zahvalil vsem volivkam in volivcem, pa tudi vsem ostalim. Mnogim pa bi rad povedal, da je treba biti pri takšnih stvareh odločen in jasno (za nekatere – pra-vočasno) izraziti svoje želje, če ne se

ne zgodi, kakor želimo; pri

tem mislim na neveljavne glasove.

Izak Matej Ciraj, predsednik DS

(KAŽIPOT: februar 1998)

Kako je potekala kampanja v 3. b raz-redu? Verjetno precej podobno kot v drugih razredih, le, zdaj lahko to rečem, da smo bili mi nekoliko bolj uspešni od ostalih treh razredov.

»Odločil sem se, da kandidiram za predsednika dijaške skupnosti!« To so bile besede, ki so nas za nekaj oz. malo več dni prisilile, da smo v šoli ostajali še po pouku, v kolikor si se-veda nismo izbrali kakšnega boljše-ga kotička za razvijanje svojih »bri-ljantnih« idej, ki so bile enkrat malo bolj, drugič pa malo manj pogoste.

V glavnem smo na množično prepri-čevanje računali v prvih letnikih; pri teh nedolžnih, ničvednih fazanih. Vsi ostali smo bili namreč bolj seznanje-ni s predsedniškimi kandidati ali pa je en prijatelj poznal tega, drugi pa je bil spet pristaš tretjega. Pri ostalih smo tako računali na poznanstva ali zavezništva za prihodnost.

28 NOVEMBER 2013

IZ ŠOLSKE KRONIKE KLUB ALUMNI ŠKG

Najprej smo na bodoče volivce ho-teli vplivati s provokativnimi pla-kati z domobranskimi vsebinami, vendar smo to izvedli le polovično. Nato smo se vrgli na pesniško nav-dahnjene plakate (predvsem po za-slugi naših vedno pripravljenih de-klet). Zagotovo pa smo, vsaj meni se tako zdi, čeprav boste vi to vedeli

bolje, najbolje izvedli propagan-do na krstu fazanov z letaki in rjuhami, nato pa smo jo v začet-ku naslednjega tedna nadalje-vali z letaki s sliko sedaj že izvo-ljenega g. predsednika.

Potem je vse skupaj počasi, a vztrajno tonilo v zaton. Idej za nadaljevanje ni bilo več, pa tudi pripravljenost je bila vsak dan manjša. Seveda pa je bilo zato veselje po zmagi v prvem krogu še toliko večje!

V nadaljevanju nam je šlo na roko predvsem strinjanje z Anžetom Hobičem, da do

drugega kroga traja volilni molk. V tem času smo imeli namen delo-vati bolj na osebnem prepričevanju, vendar je bilo to zelo skromno, sko-raj ničevo!

Kakor koli že, vse se je končalo zelo uspešno, tako kot se je tudi začelo, in sedaj je vse v rokah le še Nejca Smoleta, da upraviči vaše zaupanje vanj. In verjemite mi, da se bo za to trudil po svojih najboljših močeh.

Janez Štebe, 3. b(KAŽIPOT: oktober 2002)

Ideja o ponovni oživitvi radia sega v lansko leto, ko je na ŠKG še kraljeval Blaž Ožek. Nekaj časa je bilo še vse v zraku, potem pa je vse lepo padlo v vodo. Minilo je leto in spet so se zbudile želje po radijskem ustvarja-nju. Tokrat sem se kot urednik odlo-čil, da radio bo, pa tudi če se bo tre-ba zanj boriti. /…/ Tu je že leto 2003 in novi izzivi za RADIO – bla bla. V prihodnosti bomo postavili nabiral-nike, kjer bodo lahko naši poslušalci puščali svoje glasbene želje.

Marko Rozman, 3. č(KAŽIPOT: februar 2003)

Na nebotičnikuOd edinstvenega druženja alumnov na »… mali terasi nad širno Ljublja-no ...«, torej na Nebotičniku, je minilo že nekaj mesecev, a spomin je še svež. 26. aprila 2013 je namreč tam potekalo prvo družabno večerno srečanje alumnov, katerega namen je bil sproščeno druženje, (ponov-no) spoznavanje, navezovanje stikov, začetek novih prijateljstev, kova-nje novih navez in udeležba tudi tistih alumnov, ki sicer zaradi družin-skih obveznosti ostajajo doma. Družiti se je treba oz. je prijetno in do-bro za nas. V mojem primeru je na ta način in s tem namenom takrat štirimesečni sinko prvič ostal v malo daljšem večernem varstvu. Namen je bil torej vsaj v moji subjektivni izkušnji dosežen, verjamem pa, da tudi precej širše in lahko rečem tako ali drugače kar za vse udeležence. Še več, večer je bil za mnoge poleg vsega naštetega prvi vpogled v svet someljejstva, torej svet, kakor ga vidijo poznavalci vin, ki se osredotoča-jo na različne vidike poznavanja vin. Zelo prijeten večer nam je namreč popestril alumen somelje Ožbej Peterle (7G), ki je prisotne popeljal v svet poglobljenega okušanja in primerjanja vin. Primerjali smo dve slo-venski vini (vinarstvo Tilia) in čilenski Cabernet Casillero de Diablo, kar smo udeleženci seveda izvedeli šele ob koncu degustacije.

Za našo skupino so na Nebotičniku gostoljubno pripravili posebno po-nudbo pijač (t.i. happy hour). Tematsko obarvano alumni druženje je bilo prvo takšno, do ideje zanj pa je prišlo, ker v letu 2013 zaradi zase-denosti glavnih akterjev (dela orkestrašev) ni bilo moč izpeljati leto prej zelo pohvaljenega dobrodelnega plesa. Žal je ples z živo glasbo orkestra Divertimenta izostal, druženje, ki je tudi sicer sestavni del dobrodel-nega plesa, pa ni. Glede na odlične odzive na prvi dobrodelni ples leta 2012 in prijetno druženje na Nebotičniku upamo, da se v prihodnjem letu vidimo tako na dobrodelnem plesu, kot tudi na kakšnem tematsko obarvanem druženju na prijetni lokaciji.

Kogar ni bilo, ima za to gotovo dober razlog, lahko pa si vsaj ogleda fo-tografije ob članku ter na spletni strani. Pa se vidimo naslednjič in ob drugih dogodkih!Anja Marija Arko

NOVEMBER 2013 29

Klub Alumni Škofijske klasične gimnazije, ki je bil ustanovljen leta 2010 z na-menom povezovanja nekdanjih dijakov oziroma maturantov, je svoj letošnji občni zbor izvedel v soboto, 25. maja. Srečanje je znova potekalo v prostorih Zavoda sv. Stanislava, za razliko od prejšnjih let pa smo se tokrat namesto v veliki dvorani zbrali pred telovadnico. Ob prijetni in sproščeni debati smo začetek uradnega dela, ki je bil sicer predviden ob treh popoldne, kmalu in rade volje zamaknili za dobro uro.

Nekaj ducatov prisotnih je prisluhnilo poročilu o delu društva v preteklem mandatu, ki ga je predstavila zdaj že nekdanja predsednica Anja Marija Arko, sledilo je kratko poročilo nadzornega odbora, nato pa volitve novega vod-stva, na katerih je bil za predsednika po predstavitvi vizije in programa Kluba Alumni izvoljen Matija Simončič. Ob nadaljevanju uveljavljenih projektov in finančne osamosvojitve društva je izpostavil željo po še tesnejšem povezo-vanju z mlajšimi generacijami. Za zaključek je navzoče pozdravil tudi direk-tor zavoda dr. Roman Globokar, ki se mu je predsednik zahvalil za preteklo in priporočil za nadaljnje sodelovanje ter podporo pri delovanju društva.

Po že utečeni navadi je občnemu zboru sledil piknik, kjer smo ob izbranih jedeh na žaru lahko nadaljevali z druženjem in pogovori, v veliki telovadni-ci pa sta moštvi nekdanjih dijakov in profesorjev odigrali tradicionalno no-gometno tekmo. Piknik in občni zbor Kluba Alumni tako poleg srečanja, ki vsako leto sledi akademiji ob prazniku sv. Stanislava, kot tudi drugih, bolj tematskih dogodkov, predstavlja lepo priložnost za večplastno druženje, ob katerem pa člani obenem izpolnimo še društvene obveznosti. Srečno do pri-hodnjega snidenja!Martin Petrovčič

Poročilo s piknika in občnega zbora Kluba Alumni

Upravni odbor Kluba Alumni ŠKG v mandatu 2013/14, ki je bil izvoljen oziroma soglasno potrjen na četrtem občnem zboru Kluba Alumni ŠKG, 25. maja 2013, sestavljajo

predsednik Matija Simončič (5G)

ter člani

Marko Balažic (7G),

Katja Stadler (3G),

Simon Jemec (15G), predstavnik ŠD Megaron ter

Mateja Beribak (7G), predstavnica Zavoda sv. Stanislava.

30 NOVEMBER 2013

Krožki na ŠKGKer je srednješolska izobrazba izrednega pomena, smo v letošnjem šolskem letu začeli na Škofijski klasični gi-mnaziji izvajati krožke, ki so jih z jasno začrtano vizijo in ogromno volje prevzeli zanje usposobljeni mentorji. Že-limo, da bi ti krožki dolgoročno postali del izbirnih vse-bin, Škofijska klasična gimnazija pa vodilna institucija na področju srednješolske izobrazbe na Slovenskem in zgled, ki slovi po svoji inovativnosti in podajanju najbolj-še izobrazbe, ki jo bodoči študenti potrebujejo na svoji življenjski poti.

Oblikovali smo šest krožkov:

Evropska Unija in osnove politike (Marko Balažic)

Podjetniški izziv (Matej Rajk)

Druga stran filma (Mitja Reichenberg)

Film v praksi (David Sipoš)

Kultura pitja vina in osnove bontona (Ožbej Peterle)

Novinarstvo (Alen Salihovič)

Več o krožkih si preberi na alumni.si.

Ožbej Peterle

Alumni podjetnikiV četrtek, 23. maja 2013, je v Platonovi votlini Zavoda sv. Stanislava potekalo prvo srečanje podjetniško na-ravnanih alumnov. Na njem smo oblikovali temeljne smernice nadaljnjega delovanja, naslednje srečanje pa bo namenjeno druženju z vrhunskim slovenskim podje-tnikom. Več si preberi na naši spletni strani ali piši na [email protected].

Podjetniška sekcija sledi načelom spoznavanja, pove-zovanja, iskanja novih idej in izmenjave dobrih praks. V okviru sekcije organiziramo neformalna srečanja, na ka-terih iščemo rešitve za skupne probleme (pravne ovire, financiranje, marketing, uporabne izkušnje, itd).

KLUB ALUMNI ŠKG

PRISTOPNA IZJAVA h Klubu ALUMNI Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano

Ime in priimek:

Z izpolnitvijo pristopne izjave in njenim podpisom se včlanjam v Klub ALUMNI Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano.Klub ALUMNI se obvezuje, da bo zbrane podatke hranil in uporabljal v skladu z zakonom, in sicer zgolj za potrebe delovanja kluba.

Ne želim, da se me o delovanju kluba obvešča na zgoraj naveden naslov in preko e-pošte.

Dekliški priimek:

Naslov:

Datum rojstva:

Leto mature:

Izobrazba/študij:

Zaposlen/zaposlena pri:

Področje dela:

E-naslov:

Tel. številka:

Kraj in datum: Podpis:

pomoč bližnjemu

Spoštovana ga. urednica Olga, dragi alumni ‒ nekdanji dijaki Škofijske klasične gimnazije!

Kar takoj bom prešel v jedro stvari. Ko sem v zadnji številki glasila Amor prebiral zanimive prispevke, predvsem in-tervjuje, se mi je zazdelo, da nekaj pogrešam. Pozanimal sem se v administraciji Zavoda sv. Stanislava in moje slutnje so se uresničile. Število nekdanjih dijakov ŠKG, ki prispevajo v tako imenovani Sklad za pomoč družinam, preštejemo lahko na prste ene roke. Če so med vami mnogi, ki v štirih letih niste slišali za ta sklad, je krivda morda na strani gi-mnazije. Toda petina dijakov je prejemala pomoč iz tega sklada, in če bi se jih vsakokrat odzvalo nekaj, bi moralo biti število članov sklada neprimerno višje. Ob ustanovitvi Škofijske klasične gimnazije pred več kot dvajsetimi leti so se mnogi ljudje odzvali pozivu šole, naj prispevajo v sklad za pomoč tistim dijakom, ki si ne bi mogli privoščiti relativno dragega šolanja na gimnaziji in hkrati bivanja v dijaškem domu. Sklad je imel dovolj denarja, da je nekaterim dijakom občasno pomagal tudi z izredno pomočjo, zlasti, če je družino prizadela nesreča, npr. požar, potres, huda bolezen ali izguba službe. Z leti pa so prispevki darovalcev pričeli usihati. Pomrle so mnoge tete in stare mame, ki so bile ne samo redne plačnice v sklad za pomoč našim dijakom, temveč so darovale tudi certifikate, ki jih je ob osamosvojitvi prejel vsak državljan republike Slovenije in so tedaj predstavljale pomembno pomoč pri investicijah zavoda v dijaški in študentski dom.

Učitelji in mnogi navdušenci, ki so takrat podpirali našo gimnazijo, smo nestrpno pričakovali sadove, ki jih bo prine-sla nova gimnazija. Želeli smo videti in čutiti delovanje mladih izobražencev, ki smo jih kot sol in kvas poslali v svet. In sedaj je prišel čas, ko prve generacije nekdanjih dijakov že prihajajo v svoja najbolj ustvarjalna in zrela leta. Če kdaj, je sedaj čas, da vas pozovemo, da postanete člani sklada za pomoč šoli in njenim dijakom. Višina prispevka je manj pomembna, pomembno je število darovalcev. Res je! Storili ste veliko, ko ste končali študije, se zaposlili in si ustvarili družine. Ko redno in pošteno plačujete prispevke in davke, ste prišteti med poštene in pravične državljane. Ko na-redite še en korak naprej in dajete drugim, ste prestopili med plemenite ljudi. Ti vas bodo torej sodili po tem, koliko je vašega širšega zanimanja za svet, koliko je izražene skrbi za domovino in koliko je hvaležne pozornosti do šole, ki je bila morda vaše najvažnejše vadbišče za življenje. In ne pozabite, da je v isti hiši še ena šola, Osnovna šola Alojzija Šuštarja, ki je pripravljena sprejeti tudi vaše otroke. Tudi ona je potrebna naše pomoči.

Hvala, ker ste prebrali ta prispevek, in hvala, ker se boste nanj odzvali!Jože Mlakar, vaš ravnatelj

32 NOVEMBER 2013

Ustanova »Fundacija Alojzija Šuštarja« Štula 23, 1210 Ljubljana Šentvid, TRR: SI56 0203 3025 8577 268.

Osebni podatki se uporabljajo samo za delovanje Ustanove »Fundacija Alojzija Šuštarja«. Na podlagi 32. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov lahko uveljavljate svoje pravice pri: Zavod sv. Stanislava, Štula 23, 1210 Ljubljana Šentvid.

Našo dejavnost lahko podprete z darovi preko plačilnega naloga.Na plačilni nalog vpišete želeno vsoto. Nakazilo na:

Ustanova »Fundacija Alojzija Šuštarja«Fundacijo Alojzija Šuštarja sta spomladi 2010 ustanovila Zavod sv. Stanislava in Nadškofija Ljubljana. Temeljni namen ustanove je zagotavljanje finančnih in drugih sredstev za izvajanje vzgojno-izobraževalnih dejavnosti v Osnovni šoli Alojzija Šuštarja, ki je trenutno s strani Ministrstva za šolstvo in šport financirana v višini 85 %.

Ustanova »Fundacija Alojzija Šuštarja«Štula 23, 1210 Ljubljana Šentvid

T: 01/58-22-208 E: [email protected] I: www.stanislav.si/fundacija

Sklad za pomoč družinamSklad za pomoč družinam je bil ustanovljen v letu 1995. Temeljni namen sklada je zbiranje sredstev za pomoč druži-nam, ki bi zaradi slabšega social nega položaja težko plačevali prispevek za nadsta ndardni program v gimnaziji in/ali prispevek za bivanje v dijaškem domu.

Skupni znesek razdeljene pomoči je zadnjih nekaj let skoraj 100.000 EUR letno.

Pri podeljevanju denarnih pomoči družinam se upoštevajo naslednji kriteriji:• nizek osebni dohodek na družinskega člana,• družine z več otroki,• učni uspeh in nadarjenost,• oddaljenost od šole,• bivanje v Jegličevem dijaškem domu

(za dijake ŠKG).

Družine prejemajo pomoč v višini od 15 do 162 EUR. Sklad pridobi večino sredstev za pomoč od posameznikov, ki redno mesečno prispevajo svoj dar. Trenutno imamo 400 članov. V zadnjih desetih letih pa je, žal, kar nekaj dobrotnikov dokon-čalo svojo življenjsko pot in tako pridobimo v sklad manj sred-stev, kot jih potrebujemo za nemoteno delovanje.Vir sredstev je tudi Slomškova ustanova, s katero dobro sode-lujemo pri organizaciji skupnih dogodkov (božično-novoletne voščilnice, vsakoletna oddaja po Radiu Ognjišče in koncert v Cankarjevem domu vsako drugo leto). Precejšen del pomoči lahko razdelimo tudi s pomočjo Brezni-kovega sklada, v katerega je sredstva podaril že pokojni Dušan Breznik.V skladu želimo, da bi tudi v prihodnje lahko pomagali števil-nim družinam, ki so se posebej v zadnjem letu znašle v nezavi-dljivem socialnem položaju zaradi gospodarske krize. Vsak od

prejemnikov pomoči podpiše izjavo moralne obveze, da »se s podpisom moralno obvezuje, da bo v SKLAD za pomoč druži-nam tudi sam daroval, ko bodo za to ustvarjeni primerni pogo-ji«. Določba »primerni pogoji« predvideva vsaj dve leti redne-ga delovnega razmerja.Vse, ki ste v preteklosti prejemali pomoč in ste že v rednem delovnem razmerju, vabimo, da se pridružite članom sklada (s pristopno izjavo, ki jo pošljite na naš naslov, ali z občasnim darom). Naj se veriga dobrote nadaljuje tudi za prihodnje rodove.

Našo dejavnost lahko podprete:• Z darovi preko plačilnega naloga. Na plačilni nalog vpiše-

te želeno vsoto. Nakazilo na Karitas v Zavodu sv. Stanisla-va, Štula 23, 1210 Ljubljana Šentvid, TRR SI56 0203 2009 1434 483.

• S pristopno izjavo. Vsak mesec nakažete vsaj 5 EUR. Vso-to, ki jo želite darovati, vpišete v za to pripravljen prostor. Sklad bo sproti pošiljal izpolnjene položnice. Da nimate skrbi vsak mesec, lahko darujete enkrat, dvakrat ali več-krat večjo vsoto.

• Na druge načine. Darujete lahko ob življenjskih jubilejih ali namesto cvetja na grob umrlih. V sklad lahko prispeva-te iz zapuščin ali pa svoje premoženje po smrti namenite v stalno ustanovo, ki nosi Vaše ime.

Hvala vsem, ki ste se že odločili, in hvala vsem, ki se bo-ste odzvali temu vabilu.

pomoč bližnjemu

www.stanislav.si/sklad/index.htm

VABILA

Ob 20-letnici Škofijske klasične gimnazije Vas vljudno vabimo na ogled drugega dela Razsta-ve nekdanjih dijakov Škofijske klasične gimnazije, ki bo od 17. oktobra do 6. decembra 2013 v Kregarjevem in Meršolovem atriju.

Na razstavi se v različnih likov-nih zvrsteh predstavljajo: Gre-gor Košorok, Nina Malovrh, Tinka Mesec Tomazin, Lucija Pale, Jurij Selan, Anja Šlibar, Meta Šolar, Nika Zupančič in Jan Žiher.

Ob razstavi je izšel tudi raz-stavni katalog, v katerem je predstavljenih vseh 17 likov-nih ustvarjalcev, alumnov ŠKG, ki so se predstavili na razstavah v letu praznovanja 20-letnice Škofijske klasične gimnazije.

34 NOVEMBER 2013

Vabljeni tudi na spremljevalne dogodke ob praznovanju zave-tnika Zavoda sv. Stanislava:

Torek, 12. november

ob 19.00 – koncert učencev Glasbene šole Zavoda sv. Stani-slava (Dvorana Matije Tomca)

Sreda, 13. november

ob 10.00 – sv. maša za učence OŠ Alojzija Šuštarja (cerkev sv. Stanislava)

ob 11.00 – praznične delavni-ce učencev OŠ Alojzija Šuštarja (Dvorana Matije Tomca)

Sreda, 13. november

ob 20.30 – srečanje Alumnov (Dvorana Matije Tomca)

Četrtek, 14. november

ob 21.00 – odprtje fotografske razstave nagrajencev foto nate-čaja »Počutim se doma« (Štu-dentski dom Janeza F. Gnidov-ca, 2. nadstropje)

Sreda, 20. november

ob 18.30 – srečanje z bivšimi dijaki JDD in slavnostna večer-ja dijakov Jegličevega dijaškega doma (domska jedilnica)

Ob 20-letnici ponovnega delovanja Škofijske klasične gimnazije

vas vabimo na slovesno praznovanje ob godu sv. Stanislava, ki bo v sredo, 13. novembra 2013.

Sveto mašo bo ob 16. uri v župnijski cerkvi sv. Vida v Šentvidu daroval apostolski administrator ljubljanske

nadškofije msgr. Andrej Glavan.

Komorni zbor Megaron bo pel mašne speve iz različnih maš sodobnih skladateljev.

Slovesna akademija bo ob 18. uri v športni dvorani Zavoda sv. Stanislava. Slavnostni govornik bo prvi in

dolgoletni ravnatelj Škofijske klasične gimnazije prof. Jože Mlakar.

Pri izvedbi akademije bodo sodelovalisedanji in nekdanji dijaki Škofijske klasične gimnazije,

učenci Osnovne šole Alojzija Šuštarja,Godalni orkester glasbene šole in solisti ter

zbori Škofijske klasične gimnazije.

Veseli bomo, če boste praznovali skupaj z nami.

dr. Roman Globokar,direktor Zavoda sv. Stanislava

Ne bom ti zaželela, da bi se ti izpolnile vse želje. Ker se ti ne bodo. Ne bom ti zaželela, da bi dosegel svoj cilj. Ker ga ne boš.

Ne bom ti zaželela, da bi tvoje sanje postale resničnost. Ker ne bodo. In ker želim, da ostaneš ti.

Z regratovo lučko želja v dlaneh. S ciljem kot zvezdo na nebu. V kipenju rasti. Z leskom v zasanjanih očeh.

(Ajda Zelič, alumna ŠKG)

Nina

Malo

vrh (

alum

na ŠK

G): »

Wat

erfal

l«, St

eklar

na Ro

gašk

a d.d.

, 201

1, ob

likov

anje:

Jurij

Selan

(alum

en ŠK

G)

Po slavnostni akademiji ob godu sv. Stanislavaste lepo vabljeni na

tradicionalno srečanje alumnov,ki bo 13. novembra 2013 ob 20.30 v Dvorani Matije Tomca.

Nina

Malo

vrh (

alum

na ŠK

G): »

Wat

erfal

l«, St

eklar

na Ro

gašk

a d.d.

, 201

1, ob

likov

anje:

Jurij

Selan

(alum

en ŠK

G)

Documents

Amo®, 3. leto, 8. števlika