APOSTOLSKA DELA Pomožna snov za učitelje v sobotni šoli · za kaj namesto za kdaj – Apd 1,4-7; 4) biti pripravljen prejeti Svetega Duha – Apd 1,8; 5) biti priča vsepovsod

III./2018

APOSTOLSKA DELA

Pomožna snov za učitelje v sobotni šoli

Ljubljana 2018

1. BOSTE MI PRIČE

Od 30. junija do 6. julija 2018

Ključno besedilo: Apd 1,1-8; Lk 24,50-53

Cilj proučevanja

1. Spoznati nadaljevanje Jezusovega odrešenjskega poslanstva.

2. Dojeti, da se je odrešenjsko poslanstvo začelo v cerkvi in kako

je dobilo moč in silo.

3. Raziskati, koliko so Kristusovi sledilci posvečeni oznanjevanju

evangelija.

Bistvo

Vstali Kristus je učencem zapovedal, da so priče njegovega zveli-

čavnega sporočila. Prav tako je omogočil opraviti nalogo. »Prejmete

moč, ko pride sveti Duh na vas, in boste mi priče v Jeruzalemu in po

vsej Judeji in Samariji in do kraja zemlje.« (Apd 1,8) Kako si sprejel to

naročilo? Kako si se napolnil s to močjo?

Svetopisemsko besedilo: Lk 24,50-52; Apd 1,6-8

Ključna zasnova za duhovno rast

Knjiga Apostolska dela stalno omenjajo, da duhovna rast ne poteka

neodvisno od zunanjega vpliva. Kar koli dosežemo v osebnem življenju

ali v skupnem življenju cerkve, je sad Jezusove službe in je opravila

moč Svetega Duha. Nobena druga svetopisemska knjiga ne opisuje tako

jasno in jedrnato o rojstvu, rasti, poslanstvu in vzdrževanju krščanskega

življenja, kakor je to opravljeno v knjigi Apostolska dela. Lukov

povzetek na začetku knjige v petih točkah je izjemen: 1) biti prepričan o

Jezusovem poslanstvu – Apd 1,1-3; 2) biti buden in čakati na prejem

Svetega Duha – Apd 1,4.5; 3) glede Božjega kraljestva se bolj zanimati

za kaj namesto za kdaj – Apd 1,4-7; 4) biti pripravljen prejeti Svetega

Duha – Apd 1,8; 5) biti priča vsepovsod – Apd 1,8.

Brez knjige Apostolska dela bi zelo pičlo poznali in dojemali

začetek krščanske cerkve. Čeprav se knjiga v izvirniku imenuje Dejanja

apostolov, imata glavno vlogo le dva apostola. Peter v poglavjih 1 do 15

3

koraka skozi cerkveno zgodovino od petdesetnice do jeruzalemskega

zbora kot priča mnogim pomembnim dogodkom, kakršni so

petdesetnica, spreobrnjenje poganov, jeruzalemski zbor itn. Pavel pa je

osrednja osebnost Apostolskih del v poglavjih od 13 do 28, ki riše

misijonski cerkveni zemljevid od Jeruzalema do Rima. Poleg tega da ta

knjiga omenja Janeza in Jakoba ter drugega Janeza s priimkom Marko,

Priscilo in Akvila, Tabito, Luka itn., ponuja dvojno obljubo: 1) kdor koli

se imenuje po Kristusovem imenu, ima vlogo v njegovem poslanstvu; 2)

evangelij o Božjem kraljestvu se »svobodno« (Apd 28,31 SSP) oznanja

po vsem svetu.

Pisec Apostolskih del pravi, da je napisal že »prvo knjigo«. Obe

poročili – tretji evangelij in Apostolska dela (Lk 1,3; Apd 1,1) – sta

namenjeni Teofilu, bogatemu in izobraženemu grškemu plemiču. Bil je

Lukov prijatelj in se je pred kratkim spreobrnil h Kristusu. Ker sta obe

poročili namenjeni Teofilu, je zgodnja cerkev menila, da ju je napisal

isti pisec, Luka. Če obe poročili združimo, bi ju lahko imenovali

»Nastanek in zgodovina krščanske cerkve«. Prvo se ukvarja z

Jezusovim življenjem in naukom, drugo pa poroča o širjenju evangelija

od Jeruzalema do Rima.

Ko je Jezus naučil učence moliti: »Pridi tvoje kraljestvo,« (Mt 6,10)

je posejal seme nujnega pričakovanja v srce dvanajsterih in sledilcev

vseh rodov. Božje kraljestvo je tema, ki navdihuje njegovo sporočilo.

Biti z Bogom, živeti v občestvu s svetimi vseh časov, za vselej oditi iz

kraljestva zla in stopiti v kraljestvo pravičnosti je hrepenenje vseh

Jezusovih sledilcev. Učenci, ki jih je obdajala slava vstajenja in

napolnjevala moč obujenega Zveličarja, so zastavili vprašanje, ki jih je

mučilo: »Gospod, ali boš v tem času vnovič postavil kraljestvo Izraelu?«

(Apd 1,6) Božja beseda za odgovor daje zagotovilo in kaže na poslanstvo.

I. Vprašanje učencev

Ko je bil Satan poražen na križu in je bila v jutru vstajenja

premagana smrt, so učenci čakali na odgovor na vprašanje: Kdaj bo

vzpostavljeno Božje kraljestvo? To je bila osrednja tema Jezusovega

nauka. Izraz »kraljestvo« in besedni zvezi, povezani z njim, na primer

»Božje kraljestvo« in »nebeško kraljestvo«, so evangelisti pogosto

omenili: 50-krat Matej, 13-krat Marko, 37-krat Luka in 5-krat Janez. Pri

4

vsakem omenjanju izraza kraljestvo se pojavi misel o nujnosti in

pričakovanju. Obnovitev, kajti Jezusov prihod v zgodovino je prinesel

novo in razgibano prvino: Bog je stopil v človeški prostor in čas ter

prinesel edinstveno spremembo v ustvarjenem redu. Nujnost, kajti čas je

z Jezusom dobil novo kakovost. Od Betlehema dalje se meri s stališča

tega dogodka. Čas vse zgodovine vsega človeštva in posameznika se

določa na temelju odnosa – pred Kristusom in po njem. Človeško

upanje je zaščiteno in varno edino v Božjem kraljestvu. Zato je nastalo

pričakovanje: Kdaj bo prišlo Božje kraljestvo?

Za razmišljanje

»To kraljestvo ni, kakor so se nadejali Kristusovi poslušalci,

začasna in zemeljska oblast. Kristus je odpiral ljudem duhovno

kraljestvo svoje ljubezni, svoje milosti, svoje pravičnosti.« /Ellen G.

White, Thoughts From the Mount of Blessing, str. 8/ Kaj mora biti

značilnost življenja v duhu Božjega kraljestva?

II. Kristusovo zagotovilo in poslanstvo (Jn 14,23; Apd 1,11)

Jezus je učencem na vprašanje, ki jih je mučilo, odgovoril tako, da

jim je dal zagotovilo in jih usmeril na poslanstvo.

Zagotovilo: Jezus ni zapustil niti malo dvoma z obljubo o kralje-

stvu: Dejal je: »Odhajam, da vam pripravim prostor. Ko odidem in vam

pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi

tam, kjer sem jaz.« (Jn 14,2.3 SSP) Da bi Bog učence spomnil na to

obljubo in jo utrdil, jim je poslal angela, da sta jih prepričala: »Ta Jezus,

ki je bil vzet od vas gori v nebo, prav tako pride, kakor ste ga videli, da

je šel v nebo.« (Apd 1,11)

Poslanstvo: Kristusovo zagotovilo, da bo prišel drugič in vzpo-

stavil kraljestvo, zajema tudi poslanstvo – sporočilo o kraljestvu. To,

kako se stopi vanj, pa je treba oznaniti do koncev zemlje. Čeprav ne

vemo časa in ure, kdaj bo prišel, nam je zaupano poslanstvo, da to

kraljestvo oznanimo svetu. (Apd 1,8)

Za razmišljanje

»Evangeljsko pooblastilo je velika misijonska ustanovna listina

Kristusovega kraljestva. Učenci so se morali goreče zavzemati za ljudi

5

in vsem podati vabilo milosti. Niso smeli čakati, da ljudje pridejo k

njim; temveč so morali oditi k ljudem s tem sporočilom.« /Ellen G.

White, Dejanja apostolov, str. 20.21/ Koliko in kako si vključen v to

nalogo?

Za pogovor

Kako zapolnimo praznino, ki nastane v cerkvenem vodstvu?

Besedilo v Apd 1,15-26 kaže dve ključni lastnosti: 1) Osebna izkušnja z

Jezusom. (Apd 1,21) Možni vodja je moral živeti z Jezusom »začenši od

Janezovega krsta prav do dne, ko je bil gor vzet od nas«. (Apd 1,21.22)

Izobrazba, teologija, kultura, sposobnost za upravljanje in prepričevanje

so spretnosti, ki jih je cerkev lahko uporabila, toda nič od tega ne more

nadomestiti osebnega poznavanja Jezusa. 2) »Mož mora biti z nami vred

priča njegovega vstajenja.« (Apd 1,22) Vstajenja ni mogoče ločiti od

križanja. Križanje opravičuje Božji odrešenjski načrt, vstajenje pa

ponuja upanje na obnovitev. Nihče ne more biti pravi kristjan, zlasti pa

ne krščanski vodja, če ni doživel moči križanja in praznega groba.

Doživeti moč vstajenja je nujno pri oznanjevanju evangelija. (1 Kor

15,8)

6

2. PETDESETNICA

Od 7. do 13. julija 2018

Ključno besedilo: Apd 2,1-13.22-39; Jl 2,28-32

Cilj proučevanja

1. Spoznati temeljni pomen petdesetnice.

Doživeti vpliv Svetega Duha v krščanskem življenju kot

posamezniki in kot cerkveno občestvo.

2. Povedati drugim dejanske dogodke o tem, kako je Sveti Duh

obogatil učenčevo osebno in cerkveno življenje.

Bistvo

Na petdesetnico so se učenci enodušno zbrali k proučevanju in

molitvi, Bog pa je nanje izlil Svetega Duha. Kako lahko danes doživimo

takšno izlivanje?

Svetopisemsko besedilo: Apd 2,38


Čeprav na petdesetnico Sveti Duh ni bil prvič darovan Božjemu

ljudstvu, nikoli ne smemo pozabiti, da je to njegovo izlitje izjemen

dogodek v zgodovini odrešenja. Od mrtvih vstali Jezus je 40 dni

preživel z učenci in jih poučeval o pomenu križanja in praznega groba

ter o izpolnitvi obljube, da jih po vnebohodu ne bo zapustil nebogljene,

(Jn 14,16.17) in o izlitju Svetega Duha, da bodo opravili evangeljsko

naročilo. (Mt 28,19.20; Apd 1,8) Sveti Duh, ki je bil navzoč pri

stvarjenju in pri izkušnji novorojenja, (Jn 3,5) je prav tako Sveti Duh, ki

bo dokončal evangeljsko naročilo.

Čeprav je petdesetnica pomemben dogodek v cerkveni zgodovini, ne

smemo napačno sklepati, da je Sveti Duh začel delati šele tisti dan. Bog

Oče, Sin in Sveti Duh obstajajo od večnosti. So večni, soobstoječi in enaki.

Ko je Bog rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi,« (1 Mz 1,26) je z

uporabo množine pokazal na tri osebnosti, z uporabo ednine pa na en cilj.

Ko apostol Pavel pravi: »Vse Pismo je navdihnjeno od Boga,« (2 Tim

3,16 SSP) kaže na dejavno vlogo Svetega Duha v pisani Božji besedi.

7

Vse tri osebnosti Božanstva so dejavni udeleženci od stvarjenja sveta do

novih nebes in zemlje. Nauk za ta teden, katerega tema je Sveti Duh,

poudarja, da On deluje kakor na posameznega učenca tako tudi na

občestvo vernikov. Luka ga v knjigi Apostolska dela omenja 55-krat in

spodbuja proučevalce Svetega pisma, da knjigo imajo za evangelij

Svetega Duha. Zgodnja cerkev je bila res napolnjena z njim. Takšna

mora biti tudi današnja cerkev.

Luka je bil pogan, vendar je dobro poznal judovsko zgodovino,

navade in zakone. Zato svoje poročilo o začetku krščanske cerkve

temelji na starozaveznih praznikih, kakršna sta pasha in petdesetnica.

Pasha je spomin na Božjo rešitev Izraelcev iz egiptovske sužnosti, (2 Mz

12,1-28; 3 Mz 23,5-8) petdesetnica pa je praznik hvaležnosti Bogu za prve

sadove (2 Mz 34,22; 4 Mz 28,26) in žetev. (2 Mz 23,16) Nova zaveza

razlaga, da se je pasha izpolnila na križu: »Kristus, naše pashalno jagnje, je

bil namreč žrtvovan.« (1 Kor 5,7 SSP) Nova zaveza prav tako pravi, da se

je petdesetnica izpolnila 50 dni po pashi ali križanju v dogodkih, o katerih

poroča Apd 2. Takrat je prihod Svetega Duha obrodil prvo veliko žetev

3000 ljudi. (Apd 2,31) Nauk za ta teden poudarja tri vidike Svetega Duha:

1) pripravo za prejem Svetega Duha; 2) z njim navdihnjeno oznanjevanje;

3) sadovi s Svetim Duhom navdihnjenega oznanjevanja.

I. Priprava za prejem Svetega Duha (Apd 2,1-13)

Jezus je z učenci preživel 40 dni po vstajenju in jim »govoril o

Božjem kraljestvu«. (Apd 1,3) Čas, ki so ga preživeli z njim, je bilo

obdobje največje priprave – bolje so spoznali evangelij in nalogo, da ga

oznanijo po vsej zemlji. Naročil jim je, »naj ne odidejo iz Jeruzalema,

temveč naj čakajo Očetovo obljubo«. (Apd 1,4) Oznanjevanje

evangelija brez delovanja Svetega Duha je prazno in zaman. Zato je bila

potrebna priprava: »Ti dnevi priprave so bili tudi dnevi globokega

preiskovanja srca. Učenci so se zavedali svojih duhovnih potreb, zato so

vpili h Gospodu za sveto maziljenje, ki jih bo usposobilo za delo

reševanja ljudi. ... Obremenjevala jih je odgovornost reševanja ljudi.

Spoznali so, da evangelij mora biti oznanjen svetu, zato so prosili za

pomoč, ki jim jo je obljubil Kristus.« /Ellen G. White, Dejanja

apostolov, str. 37/

Učenci so čakali, molili, proučevali. Potem pa se je na lepem, na

petdesetnico, ko so bili vsi skupaj na istem prostoru enodušni glede

8

molitve in uresničitve cilja, (Apd 2,1) nekaj zgodilo. Sveti Duh je kakor

silen vihar napolnil vso hišo in vsi so se napolnili z njim. (Apd 2,2.4) Po

njegovem prihodu je vse dneve, ki so jih učenci preživeli z Jezusom –

vsa njihova vprašanja, križanje in odprti grob – prežel globlji pomen. Za razmišljanje

Množica, ki se je zbrala v Jeruzalemu iz različnih koncev sveta, je

strmela in se čudila, ko so različne skupine ljudi slišale učence pridigati

v njihovem jeziku. (Apd 2,7.8) V Apd 2,9-11 spoznamo najmanj 16

takšnih jezikovnih skupin. Kaj misliš, kaj se razume z izrazom »dar

jezikov«? (1 Kor 14) II. S Svetim Duhom navdihnjeno oznanjevanje (Apd 2,14-19)

Prva pridiga krščanske cerkve v Apd 2,14-39 razodeva tri temeljne

prvine pridiganja – navdihnjenje, temelj in vsebino.

Navdihnjenje za oznanjevanje danes ostaja enako, kakor je bilo na

petdesetnico: »Vsi se napolnijo Svetega Duha.« (Apd 2,4) Brez

usposabljanja od Svetega Duha in popolne posvečenosti Besedi, ki jo je

navdihnil, ni pravega oznanjevanja. Moč Svetega Duha je usposobila

Petra, da je podal prvo pridigo. Pridigar začne oznanjati zaradi

delovanja Svetega Duha, ne pa zaradi učenosti, zgovornosti, spretnosti

ali bogastva. Pridiga je čudež, ki ga izoblikuje Sveti Duh, nastane iz

posvečenosti Svetemu pismu in ga izražajo ponižne ustnice iz gline.

Temelj vseh pridig je Božja beseda. Skoraj polovica Petrove pridige

iz Apd 2 so navedki iz stare zaveze. Pridiga, ki ne izvira iz Svetega

pisma, ne more prikazati žive Besede pred živim občestvom. Kako

lahko brez navdihnjene Besede govorimo o učlovečeni Besedi? Pridiga

se mora začeti s takšnim dojemanjem in mora biti globoko ukoreninjena

v Božjem razodetju. Prav takšen svetopisemski zorni kot, ki ga je

razsvetlil Sveti Duh, je spodbudil apostole, da so dogodke tistega dne

povezali z Joelovo prerokbo. Peter je zagrmel: »To je, kar je rečeno po

preroku Joelu.« (Apd 2,16) Pridiganje mora povezati sedanjost s

preteklostjo in potem opozoriti na prihodnost.

Vsebina oziroma tema pridige mora biti vedno Jezus, ki se je

učlovečil, bil križan, je vstal od mrtvih in se je vrnil v nebesa ter bo

kmalu prišel. Njegovi učenci niso niti malo dvomili o tem. »Morali so

nadaljevati delo v Kristusovem imenu. Kar koli so spregovorili ali

9

naredili, je moralo usmeriti pozornost na njegovo ime, ki vsebuje

življenjsko moč, s katero so grešniki lahko rešeni. ... Kristusovo ime je

bilo njihovo geslo, razpoznavni znak in vez edinosti, v njem so imeli

pooblastilo za svoje delovanje in vir svojega uspeha.« /Ellen G. White,

Dejanja apostolov, str. 21/ Za razmišljanje

Apostol Peter v pridigi pogosto reče »tega Jezusa«. Kako uporablja

ta izraz, da bi prepričal poslušalce?

III. Sadovi s Svetim Duhom navdihnjenega pridiganja

(Apd 2,38-42)

Uspešno s Svetim Duhom navdihnjeno pridiganje mora pri

poslušalcih doseči edini cilj: morajo biti močno pretreseni in vprašati:

»Kaj nam je storiti?« (Apd 2,37) Oznanjevanje na petdesetnico, ko se je

očitno pokazala moč Svetega Duha in je On navdihnil apostolovo

pridiganje, v središču katerega je bilo Sveto pismo, je pretreslo

Jeruzalem, množica pa je stopila k Petru z vprašanjem: »Kaj naj

naredimo?« Nobena pridiga se ne sme končati, ne da bi kdo zastavil to

vprašanje. Pridiganje ni zabava. Ni golo podajanje dejstev. V pridigi se

govori o »tem Jezusu«. Ljudi mora pripeljati h križu, jih opozoriti na

Jezusove rane, jim opisati njegovo zmago, ponuditi upanje in jih

povabiti, da ga sprejmejo za svojega Gospoda in Zveličarja. Pridiga, ki

ne povabi učencev, da bi odgovorili Jezusu, odseva bodisi govornikovo

boječnost ali pomanjkanje zaupanja v moč Svetega Duha, da spreminja

življenje. Za razmišljanje

Uspešna pridiga mora grešnika pripeljati k odločitvi, da se bo krstil

v Jezusovo ime. Svete mora potrditi v prejemu Svetega Duha. Kako

lahko sodobni učenec takšno pridigo naredi za del življenja? Uporaba

Ali si presenečen nad izidom petdesetnice? Krst 3000 ljudi na dan!

Tam, kjer sta Beseda in Sveti Duh, je tudi moč in tam cerkev raste. To je

bilo Petrovo sporočilo. To pa je tudi naša naloga.

Adventisti so od samega začetka znani po misijonskem delu. Ali so

današnje misijonske metode uspešne? Zakaj niso?

10

3. ŽIVLJENJE V ZGODNJEKRŠČANSKI CERKVI

Od 14. do 20. julija 2 018

Ključno besedilo: Apd 2,41-47; 4,32-37; 5,1-11

Cilj proučevanja

1. Spoznati, kako pomemben je pravilni odziv na misijonsko

vabilo.

2. Negovati novi odnos z Bogom in občestvo z vernimi.

3. Odločiti se živeti v skladnosti z vero in jo oznanjati.

Bistvo

Cerkev ni vključena samo v pospeševanje evangeljskega naročila,

marveč mora tudi premagovati Satanove poskuse, s katerimi si prizadeva

preprečiti cerkveno poslanstvo.

Svetopisemsko besedilo: Apd 2,41-47


Izlivanje Svetega Duha na petdesetnico je naredilo dva velika

čudeža med učenci. (Apd 2,40-47) Najprej so spoznali vsesplošni značaj

evangelija: Jezus je zveličar ne samo »vas in vaših otrok« oziroma samo

Judov, marveč tudi vseh, kolikor koli jih bo poklical Bog. (Apd 2,39)

Potem pa so učenci dojeli, da rast cerkve ni odvisna zgolj od tega, kar

lahko doseže človek, temveč predvsem od tega, kar lahko Sveti Duh

doseže s proučevanjem Božje besede, z negovanjem duhovnega

občestva, z življenjem vere in s pričanjem. Krstiti se v Jezusovo ime in prejeti Svetega Duha sta samo prva

koraka, ki jih naredijo člani Božje družine. Po teh prvih korakih morajo

doživeti nekoliko izkušenj: stanovitnost v nauku, rast v občestvu,

lomljenje kruha, osebno in skupno molitveno življenje, obiski po

domovih, preprosto življenje in cerkvena rast. (Apd 2,42-47) Pogovorite

se o pomembnosti tako vsezajemajočega cerkvenega življenja.

Kaj je cerkev? Ali je veličastna stavba? Ali je klub somišljenikov, ki

se shajajo za pospeševanje skupne koristi in blaginje? Ali je središče za

zaščito pred nasiljem nad ljudmi? Ali je prostor, na katerem se ljudje

11

vsako soboto shajajo k bogoslužju, proučevanju in molitvi? Ali je

dobrodelno društvo, ki skrbi za nesrečne, bolne in lačne? Čeprav je v

vseh teh prvinah nekaj resnice, razmislite o naslednjem: »Čeprav je

cerkev videti še tako slaba in nepopolna, je vendar edina stvar, čemur

Bog na poseben način posveča svojo največjo pozornost. Je gledališki

oder njegove milosti, na katerem z veseljem kaže svojo moč za

spreminjanje src.« /Ellen G. White, Dejanja apostolov, str. 11/

Nauk za ta teden kaže na tri dejavnike, ki so povezani s cerkvijo:

občestvo zveličanih; živo telo vernikov, ki je osredotočeno na križanje;

cerkveno telo, v katerem vladajo čudeži, edinost in stiske.

I. Cerkev – občestvo zveličanih (Apd 2,42-45; 4,34.35)

»Rešite se.« (Apd 2,40) To je bilo zadnje Petrovo vabilo v pridigi na

petdesetnico. Kaj je mislil s tem? Osebno je odgovoril: »Rešite se tega

popačenega rodu.« Biti rešen je dvojna izkušnja. Najprej gre za

zavračanje in izogibanje popačenosti življenja. Pomeni spokoriti se in

zavreči privlačnost greha. Potem pomeni popolnoma in brez pridržka

pripadati njemu, ki rešuje – Jezusu. Zveličanje postane resničnost, ko

zavestno in stalno zavračamo greh in popolnoma sprejemamo Jezusovo

vabilo. Tisti, ki so tako rešeni, sestavljajo cerkev, Kristusovo telo. Torej

smo zveličani prej, preden postanemo pripadnik cerkve.

Grška beseda ekklesia dobesedno pomeni »poklican iz«, prevajamo

pa jo z izrazom »cerkev«. Najpogosteje se uporablja za opisovanje tistih,

ki so poklicani iz greha v pravičnost, iz sebičnosti v osredotočenost na

Kristusa, iz minljivosti sveta v stanovitno resničnost nebeškega doma.

Poklicani verujejo v Jezusa kot Božjega Sina, sprejemajo ga za Zveličarja

in Gospoda, shajajo se k proučevanju njegove Besede, ga poveličujejo kot

Gospoda in njegovo sporočilo oznanjajo njim, ki ga še ne poznajo. Vera,

občestvo, proučevanje, služba in pričanje so temeljne značilnosti cerkve.

Jezus je s tem v mislih obljubil: »Bom sezidal svojo cerkev in vrata

podzemlja je ne bodo premagala.« (Mt 16,18 SSP)

Za razmišljanje

»Tisti, katerim je bila na petdesetnico podarjena moč z višave, niso

bili zaradi tega varni pred prihajajočimi skušnjavami in stiskami.«

/Ellen G. White, Dejanja apostolov, str. 34/ Biti del cerkve ni

12

zagotovilo, da bo posameznik ostal v Kristusu ali da ne bo doživel

trpljenja in žalosti. Kaj moramo narediti, da bi kljub stiskam in

skušnjavam ostali stanovitni udje Kristusovega telesa?

II. Cerkev – živo telo, osredotočeno na križanje (Apd 3; 4,1-31)

Živa cerkev raste. Na petdesetnico je 3000 ljudi iz kakih 15

različnih jezikovnih področij (Apd 2,9-11.41) sprejelo Jezusa za

Gospoda in Zveličarja ter se napolnilo s Svetim Duhom. Tako je nastala

cerkev, Gospod pa jim je pridruževal vsak dan takšne, ki so se zveličali.

(Apd 2,47) Tedaj je v zgodovino stopil novi dejavnik, izzval svetovne

verske in filozofske ustroje ter oznanil svetu, da je Bog postavil

križanega Jezusa za Gospoda in Mesija. (Apd 2,36) Zaradi Križanega bo

vse človeštvo poklicano pokazat, kako se je vedlo do njega. Če ga

sprejmeš za svojega Zveličarja, boš prišel v življenje; če ga odkloniš in

se ne meniš zanj ter ga imaš za nepomembnega, boš dobil za plačilo

večno smrt. Križanje torej deli večno življenje od večne smrti. Tisti, ki

se odločijo poistovetiti se z Gospodom, ki je umrl na križu, postajajo

telo živega Kristusa.

Za razmišljanje

»Vsak kristjan je v svojem bratu videl razodetje Božje ljubezni in

dobrote. ... Želja vernikov je bila pokazati podobnost Kristusovemu

značaju in delati za napredek njegovega kraljestva.« /Ellen G. White,

Dejanja apostolov, str. 33.34/ Kot kristjani se moramo zgledovati po tej

izkušnji prvih vernikov. Kako lahko to naredimo?

III. Cerkev – telo, v katerem vladajo čudeži, občestvo in težave

(Apd 3 do 5,11)

Cerkev je zaradi božanskega delovanja in človekovega sodelovanja

telo, za katero so značilni čudeži, občestvo in stiske.

Najprej bodi pozoren na čudež rasti. »Gospod pa jim je vsak dan

prideval.« (Apd 2,47) Številke, ki kažejo rast cerkve, so osupljive: 12,

120, 3000, nato pa 5000, (Apd 4,4) in sicer še pred koncem prvega

stoletja je ves svet postal cilj evangeljskega dela. Čudež se je nadaljeval

z oznanjevanjem evangelija vsemu svetu, kar je osebno osvobodilo

človeka, ki je bil hrom od rojstva. To je bil primer popolne bede. Človek

13

je bil obremenjen s telesno pomanjkljivostjo, družba ga je zaničevala in

bil je prisiljen od tempeljskih obiskovalcev prositi za kovanec ali kos

kruha. Toda na lepem je našel žarek upanja v Petrovih besedah: »Srebra

in zlata nimam, dam ti pa, kar imam: v imenu Jezusa Kristusa

Nazarečana.« (Apd 3,6 SSP) V to ime je apostol ukazal hromcu, naj

vstane in hodi. Nevidna sila vstalega Jezusa pa je naredila, da je življenje

z vso močjo steklo skozi hromčeve mrtve živce in tkiva, da je poskočil,

vstal in začel hoditi. (Apd 3,7.8) Jezus je še naprej vir odrešenja,

obnovitve in preroditve.

Bodi pozoren na občestvo in edinost v zgodnji cerkvi ter na stiske,

ki so jih doletele. Cerkev ni doživela edinosti samo »v nauku apostolov

in v bratovski zvezi in v lomljenju kruha in v molitvah«, (Apd 2,42)

marveč tudi v skupni lastnini. (Apd 4,34.35) Ljubezen do Boga ter

skupna vera in lastnina vernikov, ki so bili skupaj, so postale jasen

simbol veselega občestva: »Vsi pa, ki so bili sprejeli vero, so bili skupaj

in vse so imeli skupno.« (Apd 2,44) Barnaba je prodal svojo njivo in

izkupiček izročil apostolom. (Apd 4,36.37) Tako je prvi zgled, kaj

pomeni živeti v krščanskem občestvu. Barnaba je imel popolno izkušnjo

z Jezusom. Njegova hvaležnost je bila popolna in brez pridržka, njegov

značaj čist, njegovo življenje preobraženo in častno. Poznal je Jezusa in

Jezus njega. Postal je močna opora v silni antiohijski cerkvi in je izdatno

pomagal apostolu Pavlu. (Apd 9,27; 11,25.26) Toda znotraj cerkve je

počivalo tudi seme tragedije. Čeprav je bila cerkev bivališče vernih, so

med njimi bili tudi takšni, ki so gojili duha sebičnosti. Čeprav krščansko

potovanje zajema Barnabovo usmiljenje in dobroto, prav tako vsebuje

tudi Ananijevo in Safirino pohlepnost in hinavstvo. (Apd 5,1-11)

Iskrenost krščanskega občestva je v stalni nevarnosti, ker se lažne

trditve in navidezne izkušnje zlahka izborijo svoj prostor. Za razmišljanje

Namenjeni sta nam priliki o pšenici in ljuljki, ovcah in kozlih v

zvezi z vernimi in nevernimi v cerkvi. (Mt 13,24-30; 25,31-46) Kako

delamo razliko med tema skupinama? Uporabna vprašanja

1. Kaj pomeni biti kristjan? Kako to vpliva na nas, da postanemo in

ostanemo zvesti verniki?

14

2. Kako naš odnos do Božje besede vpliva na naše življenje v

cerkvi?

Obravnavaj razlike v značaju pri Barnabu ter pri Ananiju in Safiri.

Pogovori se v razredu o naslednjem:

1. Zakaj so obrodili različne sadove, če domnevamo, da so bili vsi

trije enako pod vplivom resnice?

2. Kako se lahko najboljši ukrepi spremenijo v duhovno nesrečo?

15

4. PRVI CERKVENI VODITELJI

Od 21. do 27. julija 2018

Ključno besedilo: Apd 6,7

Cilj proučevanja

1. Spoznati, da Bog vodi svoje poslanstvo po zanesljivi poti.

2. Dojeti, da Bog postavlja vodje in vodi odrešenjsko poslanstvo

skozi zgodovino.

3. Hrepeneti postati dejavni udeleženec v Božjem odrešenjskem

načrtu.

Bistvo

Bog od začetka skrbi, da so oznanjeni in izpolnjeni cilji z njegovim

ljudstvom. Kako vidiš svojo vlogo v tem božanskem načrtu?



Posamezni raziskovalci so ocenili, da se je število vernikov v

Jeruzalemu pred dogodkom v Apd 6 povzpelo približno na 20.000.

Izjemna rast se je zgodila v glavnem po zaslugi dveh skupin. V eni so bili

Judje, ki so govorili hebrejsko in so živeli v okolici Jeruzalema, v drugi

pa so bili Judje iz izseljenstva ali pa spreobrnjenci v judaizem, ki so

govorili grško. Ko so Grki obtožili judovske kristjane za pristransko

razdeljevanje dobrin, so apostoli spoznali, da ta obtožba pomeni

nevarnost iz nekaj razlogov: ogrožala je cerkveno enotnost, apostole pa je

odvračala od glavnega poslanstva: proučevanja, molitve in misijonstva ter

vnašala razdor v razvijajočo se cerkev. Kaj so učenci naredili, da bi rešili

ta spopad? Katere lastnosti so zahtevali pri skupini vernikov, ki naj

odpravili to težavo? (Apd 6,3-7)

Raziskuj

Luka je med sedmerico, ki jo je izvolila jeruzalemska cerkev, opisal

pomemben prispevek za zgodovinski razvoj cerkve prvih dveh, Štefana

in Filipa. Štefan je bil prvi mučenec. Je prvi med milijoni drugih od

16

takrat do danes zapustil trajno nalogo in večni nauk, da ima krščansko

življenje smisel samo znotraj Zveličarja, ki trpi. Križanje mora biti

kristjanova značilnost, kajti le tedaj bodo lahko kristjani videli »nebesa

odprta in Sina človekovega, stoječega na Božji desnici«. (Apd 7,56

EKU) Štefan je bil izjemen kristjan. Poznal je Jezusa, svetopisemsko

poročilo in zgodovino. Dojel je, kaj je naredil Jezus. Vedel je, kaj

pomeni živeti krščansko. Zato ni čudno, da je Luka kot pisec

Apostolskih del govoril o njem s presežniki. (Apd 6,3-15; 7) Štefan je

bil poln Svetega Duha, vere, modrosti, usmiljenja in moči; bil je mož

molitve, čudežev, resnice, luči in odpuščanja.

Filip je znan po misijonski gorečnosti v Samariji, kjer so poslušalci

o njem govorili: »Ta je Božja moč, ki se imenuje velika.« (Apd 8,10) Pri

vrhuncu uspeha v Samariji mu je angel naročil oditi proti jugu na pot iz

Jeruzalema v Gazo. Tam ga je Sveti Duh uporabil pri pogovoru z

etiopijskim uradnikom, potem pa še pri spreobrnitvi in krstu. Morda je

bil to prvi spreobrnjenec, ki je evangelij odnesel v rojstno deželo. (Apd

8,26-28) Po opravljeni nalogi je Sveti Duh odpeljal Filipa na

oznanjevanje po vseh krajih po sredozemski poti od Azota na jugu do

Cezareje na severu.

Od teh junakov vere, Štefana in Filipa, se lahko naučimo velikega

nauka: kako pomembno je poznati zgodovino svoje vere in jo oznanjati.

I. Poznati zgodovino svoje vere (Apd 7)

Apostolska dela so zgodovinska knjiga o začetku cerkve, o njeni

neomajni posvečenosti Jezusu, o njenem boju in trpljenju, o njenih

govornikih in misijonskih delavcih, prerokih in pastorjih. Poročajo nam,

da je treba rast zgodnje cerkve opazovati kot izpolnitev starozaveznega

preroškega upanja v Jezusu, kajti kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je

»postal glava voglu«. (Apd 4,11) Glavne pridige, ki so zapisane v

Apostolskih delih – Petrova, Štefanova, Pavlova – so vedno poudarjale,

da se je Bog razodel v starozavezni zgodovini po ljudeh, kakršni so

Abraham, Jakob, Jožef, Mojzes, David in drugi. Prav v tej predstavitvi

svetopisemske zgodovine je pokazano, da je krščanska cerkev

podedovala odgovornost predstaviti svetu vrhunec Božjega načrta

zveličanja v Jezusu.

Štefan je za obrambo Jezusovega evangelija podal panoramsko

predstavitev odrešenjske zgodovine in zarisal časovno črto od Božjega

17

poklicanja Abrahama (Apd 7,2) do Jezusa, ki sedi ob Božji desnici.

(Apd 7,55) Ta zgodovinski prikaz spremlja vzpone in padce, uspehe in

neuspehe, zvestobo in izdajstvo izvoljenega ljudstva kot mogočne

kažipote v odrešenjski zgodovini človeštva. Štefan je na tej časovni

premici postavil kažipote v vidu moških, žensk in dogodkov: poklicanje

Abrahama, sklenitve zaveze, Jožefovo zvestobo, Mojzesa kot

osvoboditelja, ki je napovedal preroka, kakršen je sam, shodni šotor v

puščavi, Davida, Salomona in tempelj; potem pa iz bližnje zgodovine še

izdajo in umor Pravičnega. Prav to so poročila o izpolnitvi določenih

podrobnosti in izdajstvu, ki so tvorili glavni del Štefanovega pričevanja,

zaradi česar so se poslušalci napolnili z jezo. (Apd 7,54) Ko se je

Štefan, poln Svetega Duha, podal na to burno zgodovinsko potovanje, je

uprl pogled v nebo in videl Božjo slavo in Jezusa. (Apd 7,55) Tedaj je

cerkev razumela, da je Jezus neizbežno oporišče zgodovine in tisti, ki

verne spodbuja, naj gredo naprej, dokler da se bo občestvo svetih

združilo z občestvom v nebesih.

Za razmišljanje

Kaj pomeni besedna zveza »trdovratni in neobrezanih src in ušes«

iz Apd 7,51? Kako je mogoče, da smo od zunaj videti zvesti, ko gre za

verske obrede, v bistvo pa se odpovemo moči prave vere?

II. Oznanjevanje vere (Apd 8)

»Bog skrivnostno dela čudeže,« pravi verz neke pesmi, /Church

Hymnal, št. 84, ali The Seventhday Adventist Hymnal, št. 107/ toda v

izkušnji zgodnje cerkve je bilo Božje delovanje mogočna in vidna

resničnost. Bodi pozoren na dve dejstvi. Prvič, Savel, eden izmed

povzročiteljev kamnanja Štefana in poznejšega množičnega preganjanja

kristjanov, (Apd 8,1-3; 26,9-11) je zelo mogočno oznanjal sporočilo o

Jezusu. Drugič, zaradi preganjanja, ki je nastalo po Štefanovi smrti, so se

kristjani razkropili po judejskih in samarijskih krajih. (Apd 8,1)

Med razkropljenimi kristjani je bil diakon Filip. Odšel je v

Samarijo, kjer je Jezus oznanjal neugledni ženski. (Jn 4) Filipovo delo je

pospešilo napredek evangelija toliko, da sta celo iz Jeruzalema prispela

Peter in Janez, da bi se prepričala, ali je evangelij našel rodovitna tla v

Samariji. Navzočnost apostolov je tamkajšnjim vernikom dalo gotovost

18

in moč Svetega Duha. Ko je Samariji ustanovljena cerkev začela rasti, je

bil pionir tega poslanstva poklican oditi drugam. Evangelist se stalno

premika in išče nova področja za oznanjevanje evangelija. Tako se je

Filip kmalu znašel v kočiji z etiopijskim uradnikom, ki se je iz

Jeruzalema vračal domov. Tam opazimo čudežno delovanje Svetega

Duha. Filipovo proučevanje z Etiopijcem se je končalo s krstom na poti

v Gazo in Etiopijo odprlo za evangelij. Tedaj je Sveti Duh dal

evangelistu Filipu novo nalogo, zato se je po sredozemski poti podal iz

Azota v grško-rimsko mesto Cezarejo in spotoma oznanjal po vseh

krajih do cilja. Pridigar evangelist nikoli ne sezuva obutve in vedno

koraka po nareku Svetega Duha. Ta resnica je v ozadju poročila o

krščanskem poslanstvu.

Za razmišljanje

Med Filipom in etiopijskim uradnikom je bilo mnogo ločilnih

pregrad: rasa, narodnost, vera, družbeni položaj, gospodarske razmere,

barva kože itn. Filip bi se mu lahko izognil iz nešteto razlogov, toda bil

je predvsem evangelist. Bil je nosilec dobrega sporočila. Nima druge

možnosti razen oditi in se začeti pogovarjati.

Za razmišljanje

Kako vaša krajevna cerkev obravnava diakonsko službo? Kako so

diakoni in diakonise enaki sodelavci v službi? Kako je možno zboljšati

njihov prispevek v življenju in službi vaše cerkve?

19

5. PAVLOVA SPREOBRNITEV

Od 28. julija do 3. avgusta 2018

Ključno besedilo: Apd 26,8-19

Cilj proučevanja

1. Spoznati korake Savlove spreobrnitve.

2. Dojeti, kako je Savel odgovoril na Božja navodila.

3. Navzeti se Savlove odločnosti v službi Bogu.

Bistvo

Sprememba najhujšega preganjalca kristjanov v najbolj gorečega

zagovornika krščanstva kaže, da je popolna sprememba dostopna vsem.

Svetopisemsko besedilo: Gal 1,1; 1 Kor 9,1


Apostol Pavel je bil mož velike vere, prepričanja in poguma zaradi

iskrene posvečenosti Jezusu, katerega je srečal na poti v Damask. To

dogodek je dosmrtno vplival nanj. Naredil ga je za pogumnega in s

Svetim Duhom navdihnjenega glasnika. Zato je z gotovostjo lahko pisal

korintski cerkvi o viru moči sredi spopadov: »Ali nisem svoboden? Ali

nisem apostol? Ali nisem videl Jezusa, našega Gospoda?« (1 Kor 9,1)

Nauk za ta teden kaže, da naša krščanska gotovost in pogum izvirata

samo iz poslušnosti vabilu, da smo Jezusovi učenci.

Vprašanja za pogovor

Zakaj se je apostol Pavel opisal kot najmanjši med svetimi, (Ef 3,8)

če pa se je uveljavil na mnogih življenjskih področjih in službi? Katero

vlogo ima ponižnost, ko si prizadevamo postati uspešni Jezusovi sledilci

in priče? Spomnite se koga, ki je zapustil močan vtis nate. V katerem

smislu si zaradi tega boljši?

I. Savel kot preganjalec (Apd 7,58; 8,1.3; 9,1; 26,9-11)

Štiri besedila o Savlu v Apostolskih delih obravnavajo njegovo

življenje kot preganjalca prvih kristjanov. V prvem besedilu varuje

20

oblačila mož, ki so odpeljali Štefana v smrt. (Apd 7,58) Drugo besedilo

(Apd 8,1) poroča, da je odobraval ta umor ali se ga veselil in je bil

zaradi tega izvoljen v Veliki zbor. /Ellen G. White, Dejanja apostolov,

str. 67/ Težnja po moči se pogosto začne z mirnim kompromisom,

potem pa hitro steče po stezi samopoviševanja. Eno slabo dejanje pelje

k drugemu še pogumnejšemu. Vsako slabo dejanje korakoma vodi k

prodaji vesti tistemu, ki ponuja največ. Tretje besedilo (Apd 8,3) poroča,

da se je Savel podal na surovi pohod v Jeruzalem in v njem zatiral

cerkev, hodil po hišah in iz njih vlačil moške in ženske ter jih izročal v

ječo. Četrto besedilo (Apd 9,1) kaže, da tlačenje vernikov v Jeruzalemu

ni bilo dovolj za mladega farizeja. Predanost za uničenje cerkve ga je

spodbudila, da se je podal v Damask, kjer je živelo obilo Jezusovih

sledilcev. Njegovo poslanstvo morjenja je odobril veliki duhovnik v

Jeruzalemu. »Nekaj časa je bil močno orožje v Satanovih rokah.« /Ellen

G. White, Dejanja apostolov, str. 67/ Tedaj je doživel zaslepljujoče

videnje na poti v Damask.

Za razmišljanje

Gamaliel je zasedal vodilni položaj med farizeji in je bil znameniti

judovski učitelj. Prav on je zadržal farizeje, ko so nameravali umoriti

apostole, in sicer z razumnim nasvetom: če je krščanstvo od Boga, ga ni

mogoče uničiti. (Apd 5,39) Savel je bil odličen Gamalielov učenec. Kaj

ga je potem spodbudilo, da ni ubogal učiteljevega nasveta in nadaljeval

poslanstvo sejanja smrti med kristjani?

II. Savlova spreobrnitev (Apd 9,1-9; 22,1-10; 26,12-18)

Kadar Bog potrebuje koga, da bi opravil določeno nalogo, najde

izvoljenca. Tako je v Uru našel Abrahama, v puščavi Mojzesa, v

Babilonu Daniela, v Medo-Perziji Estero, v puščavi Janeza Krstnika,

med galilejskimi ribiči Petra. Našel je tudi Savla v Tarsu. Izjemno

pomembna je njegova spreobrnitev, kajti po njej je preganjalec

krščanstva postal pomemben evangeljski delavec in vesoljni misijonar.

Srečanje z Jezusom in zaslepljujoča svetloba na poti pred Damaskom

sta omogočila Savlu iz zapriseženega sovražnika krščanstva postati

njegov najbolj goreči zagovornik. Pot v Damask je namesto poti smrti

postala prostor srečanja z vstalim Jezusom. Slišal je glas z nebes:

21

»Savel, Savel, zakaj me preganjaš?« (Apd 9,4) Preganjalec je želel

zvedeti, kdo je ta. Odgovor pa ga je osupnil: »Jaz sem Jezus.« (Apd 9,5)

Jezus vedno stopa v čigavo življenje – v življenje farizeja Nikodema,

načelnika shodnice Jaira, vdove iz Naina, neimenovane ženske s

studenca v Samariji, stotnika, čigar služabnik je bil bolan, Lazarja in

njegovih sester, gobavca Simona, Ana in Kajfa, Heroda in Pilata, Savla

in mnogih drugih. Blagor njemu, ki se prepusti temu božanskemu

vplivu. Savel se je izročil Jezusu in zastavil najpomembnejše življenjsko

vprašanje. »Kaj naj storim, Gospod?« (Apd 26,10) Savel se je

spreobrnil, v Damasku pa so mu morali povedati za njegovo prihodnost.

Za razmišljanje

Od mrtvih obujeni Jezus je Savla ostro vprašal: »Zakaj me

preganjaš?« (Apd 9,4) Vprašanje je vsezajemajoče. Jezus meni, da je

vsako dejanje in vsaka izgovorjena beseda, s čimer se okrni čigav ugled,

usmerjeno proti njemu. Kako Jezusovo vprašanje, ki ga je zastavil

Savlu, prežema naše odnose?

III. Savel kot apostol (Apd 9,26-30; 26,12-19)

Pavlova sprememba od strašnega preganjalca cerkve do njenega

vnetega zagovornika je neprimerljiva. Kaj se je zgodilo po srečanju z

Jezusom na poti v Damask, lahko zvemo iz poročila v Apd 9 in Gal

1,15-24: 1) Ko je Ananija izgovoril toplo dobrodošlico: »Brat Savel,« je

izginilo sovraštvo preganjalca Savla proti kristjanom, (Apd 9,17)

Ananija pa ga je krstil. 2) Savel je v Damasku prepričljivo pridigal o

Jezusu. 3) Savel je odšel v Arabijo (Gal 1,17) in se posvetil molitvi in

premišljevanju ter prejel božansko razodetje, kako bo najbolje služil

Gospodu. 4) Vrnil se je v Damask in tam služil tri leta. 5) Odšel je v

Jeruzalem in se pridružil učencem. (Apd 9,26) 6) Ker apostoli niso bili

prepričani o Savlovem spreobrnjenju, je moral drug spreobrnjenec –

Barnaba – pojasniti apostolom, da je na poti videl Gospoda in je v

Damasku pogumno pridigal v Jezusovem imenu. (Apd 9,27) 7) Savel je

ostal v Jeruzalemu, pogumno pridigal, grški Judje pa so ga nameravali

usmrtiti. 8) Zbežal je v rojstni kraj Tars. 9) Morda bi bil pozabljena

osebnost v krščanski zgodovini, če ne bi bilo čudežnega delovanja

Svetega Duha. Ko so apostoli zvedeli za neverjetno večkulturno rast v

22

antiohijski cerkvi, so poslali Barnaba to preverit. Njegov prihod je

pospešil nadaljnje širjenje cerkve. Podal se je v Tars zaprosit Savla za

pomoč pri delu v Antiohiji. (Apd 11,25.26) Kmalu sta se Savel in

Barnaba odpravila na prvo misijonsko potovanje, vpliv tega pa še dalje

kroži po planetu, medtem ko čakamo na Gospodarja, ki je obljubil, da se

bo vrnil, ko se bo veselo sporočilo o kraljestvu oznanilo po vsem svetu.

(Mt 24,14)

Za razmišljanje

Kri mučencev je seme cerkve. Nekaj trenutkov se pogovarjajte o

tem, kako je Štefanova mučeniška smrt in preganjanje, ki je nastopilo po

njem, omogočilo hitrejšo rast zgodnje cerkve.

Uporaba

Luka v Apostolskih delih uporablja ime Savel 25-krat, ime Pavel pa

129-krat. Kaj pomenita ti imeni? Apostol sam je odgovoril v Apd 26,14:

»Slišal sem glas, da mi pravi v hebrejskem jeziku: Savel, Savel, kaj me

preganjaš?« Savel je bil farizej in je dobro poznal hebrejščino (ali

pogosteje aramejščino), v tem jeziku pa se je njegovo ime glasilo Savel.

Toda njegovo ime v grščini je Pavel. Ker je sprejel vabilo postati apostol

poganom, med katerimi so mnogi govorili grško, je sprejel ime v tem

jeziku. Apostol se je zelo spretno prilagodil okolju: »Vsem sem postal

vse, da bi jih vsekakor nekaj zveličal.« (1 Kor 9,22)

Za razmišljanje

Kako se lahko prilagodimo pri oznanjevanju evangelija?

Savel je najprej povedal svojo izkušnjo kralju Agripu, potem pa je

prepričljivo podal svoje življenjsko načelo, ki ga je doživel na poti v

Damask: »Nisem bil neposlušen nebeški prikazni.« (Apd 26,19 SSP) Ta

kratka poved zajema vse življenje, pričanje in mučeništvo velikega

apostola. Spodbudi učence povedati ali zapisati poved, ki povzema

njihovo krščansko življenje in cilj.

23

6. PETROVA SLUŽBA

Od 4.avgusta do 10 avgusta 2018

Ključno besedilo: Apd 9,32-34; 10

Cilj proučevanja

1. Spoznati Petrove darove za pastoralno in upravno službo.

2. Ceniti pogum in odločnost Petrove službe

3. Uporabiti nauke iz Petrovega življenja in službe ter s tem

okrepiti osebno in cerkveno življenje.

Bistvo

Peter je kot vernik, borec v molitvi, evangelist in vodja cerkve

zapustil zgled, ki naj bi ga kristjani posnemali.



Jezus je po vstajenju posvetil čas pripravi učencev za službo, ki jih

je čakala. Peter je trikrat zatajil Jezusa pred njegovo smrtjo. Od mrtvih

vstali Jezus ga je trikrat vprašal, ali se lahko zanese nanj in mu zaupa

odgovornosti učeništva. »Vprašanje, ki ga je Kristus zastavil Petru, je

bilo pomembno. Omenil je samo en pogoj za učeništvo in službo. Dejal

je: »Ali me ljubiš?« To je najpomembnejši pogoj.« /Ellen G. White,

Hrepenenje vekov ali Jezusovo življenje, str. 611/

Proučevanje začni s pregledom Petrovih uspehov in padcev pred

Jezusovim vstajenjem.

Jezus je po večerji in pred odhodom v Getsemani pogledal Petra in

mu dejal: »Simon, Simon! glej, Satan si je izprosil, da vas sme presejati

kakor pšenico; toda jaz sem prosil zate, naj ne izgine tvoja vera.« (Lk

22,31.32) Peter ni bil popolnoma prepričan, kako naj razume te besede,

vendar je prisegel večno vdanost Jezusu in pripravljenost, da ga bo

branil in, če bo treba, bo z njim odšel v ječo in smrt. (Lk 22,33) Toda

ves čas je bila vidna njegova omahljivost. V nekem trenutku je Jezusa

priznal za Kristusa, Božjega Sina; drugič pa je povedal, da ga ne pozna.

24

Hodil je po vodi, toda ko je vera prepustila prostor dvomu, bi se čudež

kmalu spremenil v nesrečo. Imel je prednost imeti izkušnjo skupaj z

Jezusom v Getsemaniju, kar je redka prednost, vendar je zaspal.

Služabniku velikega duhovnika je odsekal uho, toda ni zbral poguma za

odgovor na vprašanje, ki mu ga je dekla zastavila v zvezi z Jezusom. Ko

je petelin zapel, se je Peter razjokal. Jezus je bil križan zunaj Jeruzalema

zaradi Petrovih grehov in grehov vsega sveta. Peter je tretji dan videl od

mrtvih vstalega Jezusa. Od tedaj njegovo življenje ni bilo več enako.

Gospod je spremenil Petra. Postal je stanovitna osebnost in je lahko

pridigal na petdesetnico.

Raziskuj

Jezus je rekel Petru: »Ko se nekdaj izpreobrneš, potrjuj svoje

brate.« (Lk 22,32) V Petru so vladale nasprotujoče si prvine – moč in

slabost, pogum in strah, zvestoba in izdaja. Toda vedno ga je spremljala

molitev njegovega Učitelja. Jezus ga je prepričal, da bo prišel nazaj.

Kristusu se je odpovedal, vendar to ni bila skrajna točka. Šlo je samo za

začasni padec, ker mu je Gospod z molitvami vlil gotovost. Gospod ni

zaman gojil upanja nanj: potrjeval bo brate. Torej vidimo mogočnega

Petra, prežetega s Svetim pismom, ki ga razlaga navdihnjen s Svetim

Duhom. Gre za moža, po katerem Božji Duh spodbudi množico, da

sprejme Jezusa za zveličarja. Mogočen, pogumen in neustrašen apostol

je potrjeval sovernike – revne, dvomljivce, tiste, ki so bili na robu smrti,

tujce – da je izpolnil upanje, ki ga je Jezus imel vanj, da potrdi brate.

Nauk tega tedna je osredotočen na apostola Petra, ki je krepil

vernike in podrl narodnostne pregrade, da bi cerkev lahko rasla.

I. Apostol Peter skrbi za vernike (Apd 9,32-35)

V zgodovini misijonstva in cerkvene rasti pogosto opažamo

nenavadni pojav. Glavni evangelist, ki mu gredo zasluge za napredek

dela, je pogosto toliko zaseden z rastjo števila vernikov, razvojem in

zbiranjem sredstev, da zanemarja potrebo po osebnem stiku in

obiskovanju vernikov ali pa s to nalogo zaposli drugega. Čeprav je

razdelitev dela pomembna za službo, vodje ne smejo izgubiti stika z

verniki. Apostol Peter, čigar pridiganje je pretreslo Jeruzalem in

pomenilo temelj cerkvene rasti, je dal dober zgled pri pastoralnih

25

obiskih: »Peter je vse obiskoval.« (Apd 9,32 EKU) Vernike je utrjeval.

Tako je prispel v Lido in srečal nepokretnega Eneja, ki je bil že osem

let v postelji. Peter mu je prinesel zdravje z naslednjimi besedami:

»Jezus Kristus te ozdravlja.« (Apd 9,34) Apostol, pastor in evangelist

ni želel, da bi verniki v Lidi spregle-dali bistvo: ozdravitev je

pomembna, toda še pomembneje je potrditi, da zdravi Kristus. V njem

počiva čudodelna Stvarnikova moč.

Kmalu se je zgodil še en čudež. V Jopi, okoli 18 kilometrov

severozahodno od Lide, je krajevna cerkev doživela bolečo praznino.

Tabita, ženska, katere življenje je bilo polno dobrih del in miloščin (Apd

9,36) ter je resno dojela svojo vero in poklicanost, je oznanjala evangelij

z jezikom »sukenj in oblačil«. (Apd 9,39) Jezus je vrnil Tabito v službo

z iglo in sukancem ter povrnil nasmešek na obličje vdov v Jopi.

Za razmišljanje

Nato se je zgodil tretji čudež: »Nato je Peter dalj časa ostal v Jopi

pri nekem strojarju Simonu.« (Apd 9,43 SSP) Strojar obdeluje živalske

kože – to je poklic, zaradi katerega je bil Simon nečist. (4 Mz 19,11-13)

Torej ni pomenil družbe, v kateri bi se zadrževal vestni Jud. Kako so se

ločilne pregrade začele podirati pri tem srečanju?

II. Apostol Peter je prestopil meje (Apd 10)

»Bog skrivnostno dela čudeže.« /Church Hymnal, št. 84, ali The

Seventh-day Adventist Hymnal, št. 107/ Tako je deloval v davnini v

Petrovem in Kornelijevem življenju. Poročilo pravi, da je Bog podrl

ločilne pregrade med Judi in pogani, da bi lahko nastalo zedinjeno

Kristusovo telo. Ločilni dejavniki – ali si Jud ali pogan, moški ali

ženska, suženj ali gospodar, bel ali črn, bogat ali reven – nimajo

prostora v občestvu križanega in od mrtvih obujenega Zveličarja.

Apostol Peter še vedno ni popolnoma oznanjal, da je Kristus »naš mir,

ki je naredil iz obojega eno in podrl ločilno pregrado, … da bi ta dva v

sebi ustvaril v enega človeka«. (Ef 2,14.15) Toda začel se je učiti.

Odločil se je prebivati pri strojarju v Jopi.

Sveti Duh je želel, da apostol Peter bolje dojame krščanske odnose,

zato mu je opoldne na strojarjevi terasi pokazal, da nima ne oblasti ne

pravice sploh koga imenovati nečistega ali pogana. To je bil, kakor je

26

apostol dojel pozneje, bistveni cilj videnja o čistih in nečistih živalih, ko

mu je bilo naročeno: »Kolji in jej.« (Apd 10,13) Bog je ukazal Petru, naj

sestopi s terase in se spopade z novo resničnostjo, ki jo je prinesel

evangelij: pred vrati so stali Kornelijevi poslanci. Peter je takoj dojel

sporočilo: »Meni je Bog pokazal, naj ne imenujem nikogar nagnusnega

ali nečistega.« (Apd 10,28) Apostol je bil pripravljen podreti ogromno

pregrado med Judi in pogani ter stopiti v Kornelijev dom – preostalo je

naredil Bog.

Pred tem je rimski stotnik Kornelij molil. Bil je pobožen,

bogaboječ, velikodušen mož, posvečen molitvi. (Apd 10,2) Molil je

približno ob 15. uri in se obračal na Boga. V odgovor na njegovo

vztrajno iskanje resnice in iskreno željo, da bi več zvedel o Bogu, mu je

angel naročil, naj pripelje k sebi Petra, ki je prebival okoli 40

kilometrov južno od Cezareje. Nobenega iskanja evangeljske resnice ne

spregleda On, ki je Resnica in Življenje. Iskreno iskanje resnice takoj

odpre pot nebeškim močem, da pridejo pomagat iskalcu.

Prve Petrove besede, ki jih je spregovoril v Kornelijevem domu, so

se nanašale na edinost, ki jo prinaša evangelij: Bog ne dela razlike med

Judi in pogani, Jezus Kristus pa je Gospod vseh. (Apd 10,34-36) Ko

enodušnost in edinost postaneta temeljno prizadevanje evangelija, je to

najzanesljivejše znamenje, da deluje Sveti Duh. Tako se je tudi zgodilo,

da je celo pred koncem Petrove pridige prišel »Sveti Duh na vse, ki so

poslušali besedo«. (Apd 10,44) Izraz »na vse« pomeni na obrezane in

neobrezane, Jude in pogane, moške in ženske. Kdo pa so smrtniki, ki bi

smeli poleg takšnega nespodbitnega odobravanja iz nebes še naprej

ohranjati ločilne pregrade? Stotnikov dom je postal prvi prostor, kjer je

takšne pregrade sovraštva in ločitve podrl Sveti Duh.

Za razmišljanje

Poročilo o stvarjenju sveta pravi, da je bilo človeštvo ustvarjeno po

Božji podobi, podedovalo je splošno edinost. (1 Mz 1,26) Križanje je

potrdilo, da v Kristusu ni ne Juda ne Grka, ne sužnja ne svobodnega, ne

moškega ne ženske, marveč so vsi eno v Kristusu. (Gal 3,28) Zakaj so

potem še vedno krščanske skupnosti razdeljene? Kako rešujemo to

težavo? Kje se začne rešitev?

27

7. PRVO PAVLOVO MISIJONSKO POTOVANJE

Od 11. do 17. avgusta 2018

Ključno besedilo: Apd 13

Cilj proučevanja

1. Spoznati kraje, cilje in načine dela krščanskega poslanstva.

2. Dojeti, da je uspeh poslanstva odvisen od zanašanja na Svetega

Duha in od njegovega vodstva.

3. Vključiti se v misijonsko delo krajevne cerkve.

Bistvo

Uspeh poslanstva je odvisen od zanašanja na Svetega Duha,

cerkvene podpore in posvečenosti misijonarjev za določeno nalogo.



Evangeljsko poslanstvo se ne uresničuje po človekovi pobudi.

Gospod je to jasno povedal pred vnebohodom: »Prejmete moč, ko pride

sveti Duh na vas, in boste mi priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in

Samariji in do kraja zemlje.« (Apd 1,8) Načrta zapustitve Ura se ni

domislil Abraham. Mojzes se ni sam od sebe zahteval svobode. Jozue

Nunov se ni sam odločil razdeliti reko Jordan. Izaija ni sam sklenil

postati prerok. Daniel si ni izmislil preroškega teleskopa, da bi videl, kaj

se bo zgodilo v prihodnosti. Estera ni sama sklenila rešiti Jude. Peter ni

sam od sebe zapustil ribiške mreže. Niti Savel ni sam postal največji

krščanski misijonar. Pri vseh teh primerih je vabilo podal Sveti Duh.

Preden bomo obravnavali prvo Pavlovo misijonsko potovanje, je

dobro opaziti, kako je Sveti Duh načrtoval njegovo misijonsko nalogo.

Vse se je začelo v Antiohiji, v Siriji. Tamkajšnjo cerkev so ustanovili

verniki, ki so pobegnili pred preganjanjem, ki je nastalo po Štefanovem

kamnanju. (Apd 11,19) Občestvo v Antiohiji je bilo prvo, ki si je

zamislilo cerkev brez zidov. Čeprav so evangelij sprva oznanjali Judom,

so ga sprejele tudi druge narodnostne skupine. Vsi so prejeli dar Svetega

28

Duha. Ta neverjetna sporočila so osupnila cerkev v Jeruzalemu. Vodstvo

se je odločilo poslati zanesljivega predstavnika raziskat razmere v

Antiohiji. Izvolili so Barnaba. Ta je spoznal, kaj je Sveti Duh naredil v

Antiohiji. Nastala je rast večnarodnostne cerkve. Ker je Barnaba

potreboval pomoč v službi tej vse večji cerkvi, se je podal v Tars po

Savla. Skupaj sta stregla občestvu v Antiohiji. To ni bilo samo rimsko,

grško ali judovsko. Z nobenim imenom se ga ni dalo opisati, dokler se ni

pojavilo novo ime: »V Antiohiji so učence najprej začeli imenovati

kristjane.« (Apd 11,26 SSP)

Z rastjo cerkve v Antiohiji so med njimi nastopili preroki, učitelji in

visoki uradniki. (Apd 13,1-3) Medtem ko so verniki služili, molili in se

postili, jim je Sveti Duh naročil: »Odločite mi Barnaba in Savla za delo,

na katero sem ju poklical.« (Apd 13,2) Tako se je začelo prvo

misijonsko potovanje.

I. Poslanstvo na Cipru (Apd 13,4-12)

a) Na Cipru so že sprejeli evangelij od tistih, ki so pobegnili pred

preganjanjem po Štefanovem kamnanju, in prav od tam so prišli v

Antiohijo prvi pridigarji. (Apd 11,19.20) Občestvo vernih je na koncu

Antiohijo, ki je bila znana kot »kraljica vzhoda«, po spodbudi Svetega

Duha spremenilo v vesoljno središče dobrega sporočila o Jezusu.

Ciprčan Barnaba in Pavel, nekdanji preganjalec cerkve, sta na Ciper in

začela prvo misijonsko potovanje.

b) Pavlova predstavitev evangelija Sergiju Pavlu, ciprskemu

namestniku v Pafu, je bila prva takšna predstavitev evangelija. Satan se

je odločil preprečiti Pavlove napore. Pri tem mu je pomagal čarovnik

Barjezus. Pavel ga je postavil pred dejstvo, kdo pravzaprav je: Hudičev

sin, orodje v rokah Satana, ki si prizadeva preprečiti luči resnice

razsvetliti Sergija Pavla. Čudež, po katerem je čarovnik oslepel, je

namestnika prepričal o resničnosti Pavlovega sporočila. Vero je sprejel,

vendar ne zaradi čudeža čarovnikove oslepitve, marveč zato, »ker se je

čudil Gospodovemu nauku«. (Apd 13,12)

Za razmišljanje

Med opravljanjem poslanstva je ugotovljena pomembna

sprememba. Luka prvič pravi, da se Savel imenuje tudi Pavel. (Apd 13,9

29

Od tedaj naprej ime Savel izgine, kakor da je pisec želel reči, da je

nastopil Pavel, apostol za pogane. Toda najplemenitejši trenutek v

poročilu je Barnabov odziv na Pavlovo napredovanje, izpolnjen s

pokornostjo in ponižnostjo. Doslej je imel vodilno vlogo Barnaba, brez

kogar bi bil Pavel popolnoma pozabljen. Mož, ki je povabil Pavla, naj se

mu pridruži, je krotko in brez godrnjanja zasedel drugo mesto. Za

Barnaba, čigar ime pomeni »sin tolažbe«, je poslanstvo samo

pomembnejše od tega, kdo ga opravlja. Katerega nauka se lahko

naučimo od Barnaba?

II. Poslanstvo v Pisidijski Antiohiji (Apd 13,14-52)

Pavlova pridiga v Pisidijski Antiohiji je morda najpopolneje zapisan

apostolov govor. V njej trdi, da zgodovina ni niz naključnih dogodkov,

temveč Božji načrt za izpolnitev njegove volje. Ta nauk se ujema z

razmišljanjem drugih prejšnjih apostolskih vodij, to je Petra in Štefana.

V vseh pridigah prevladuje ena tema: Bog je Bog zgodovine in Gospod

vesolja. Njegovo vsesplošno sporočilo je, da so njegova ljubezen, milost

in usmiljenje dostopni vsem – Judom in poganom – in to sporočilo se

prenaša od Abrahamovega do Jezusovega časa. Pavel trdi, da zvezo med

starim in novim, med preroki in evangelijem, med upanjem in

izpolnitvijo, najdemo v Jezusovem življenju in službi. Jezus je

izpolnitev mesijanskega upanja Izraela in v njem doseže vrhunec

narodnostna zgodovina Judov. Od tedaj je zveličanje Judov in poganov

odvisno od tega, kako se bosta ti skupini vedli do zveličavne Jezusove

milosti.

Pavlova pridiga je dosegla vrhunec v besedilu Apd 13,26-39 z

naslednjimi pomembnimi točkami: 1) Bog je po Jezusu razodel načrt

zveličanja; to razodetje je v središču Izraelove zgodovine od Abrahama

do Kristusa. 2) Bog ni bil poražen, čeprav so Kristusa križali ljudje, zaradi

katerih je prišel. V njegovem načrtu je bilo križanje končna daritev za

grehe sveta. 3) Jezus ni le daroval sebe v daritev za grehe, marveč je tudi

vstal od mrtvih kot zmagovalec nad grehom in smrtjo. Je končni

zmagovalec. 4) Jezusova zmaga nad grehom in moč vstajenja sta dostopni

vsem, ki verujejo vanj – kakor Judom tako poganom – da bi vsi lahko

uživali v novem občestvu z njim.

30

Za razmišljanje

Ko je misijonska skupina prispela v Perge med potovanjem v

Pisidijsko Antiohijo, se je zgodilo nekaj žalostnega. Janez Marko se je

odločil vrniti v Jeruzalem. Natančen razlog ni naveden. Toda zaradi

njegovega odhoda se je vnela takšna razprava, da tri leta pozneje, ko so

apostoli načrtovali drugo misijonsko potovanje, Pavel ni hotel vzeti

Marka s seboj. Toda Barnaba je vztrajal, da ga vzameta. Razprava se je

tako razvnela, da se je na konca ta misijonski par razdelil. Samega

Marka pa je Sveti Duh uporabil za nalogo, ki ni bila nič manj

pomembna: napisal je Evangelij, ki se imenuje po njem. Nekaj let

pozneje je Pavel kot zapornik v Rimu pisal Timoteju: »Marka vzemi in

pripelji s seboj, kajti koristen mi je za službo.« (2 Tim 4,11) Dolgo je

trajalo, preden je Pavel dojel, da milost pomeni dati drugo priložnost.

Vernik lahko kdaj pade, toda zanj, ki prebiva pod varstvom Najvišjega,

(Ps 91,1) padci niso nujno trajni.

31

8. JERUZALEMSKI ZBOR

Od 18. do 24. avgusta 2018

Ključno besedilo: Apd 15,8.9

Cilj proučevanja

1. Opaziti, da sprememba merila glede pripadnosti Božji zavezni

družini lahko povzroči težavo.

2. Čustveno se poistovetiti z bojem, da je dostop k Božji družini

treba dovoliti njim, ki so se jim nekoč po svoji verski odgo-

vornosti morali izogibati.

3. Uporabiti nauke z Jeruzalemskega zbora, ki se tičejo vsesploš-

nosti evangelija in ohranjanja svetosti.

Bistvo

Božja cerkev si mora vedno prizadevati hoditi z Bogom, da bi bila

podaljšana roka njegove volje. Zastarela uporaba in sebičnost morata

biti puščeni ob strani zaradi zveličavnega delovanja Svetega Duha.



Bog lahko svojo voljo uresniči tudi sredi krize, če je njegovo

ljudstvo poslušno delovanju Svetega Duha in je pozorno na dokaze

preroških spisov. Na Jeruzalemskem zboru se je zgodilo nekaj izjemnega, kar si

moraš prizadevati kot učitelj povedati v razredu. Nekatera ukoreninjena

teološka, svetopisemska in družbena načela in običaje, ki so bili

poudarjani tisoče let, je bilo treba zdaj »uradno« spremeniti. Bog je od

Jezusove službe do Petrove in Pavlove izkušnje, ko so bili pogani vpričo

njiju krščeni s Svetim Duhom, postopno spreminjal stališče svojega

ljudstva o poganih. Možno je reči, da je bil Jeruzalemski zbor vrhunski

čudež, kako je Bog spremenil in še naprej spreminja srce ljudstva.

Raziskuj

V Apd 15 so obravnavane teme, ki lahko učencem v sobotni šoli

32

pomenijo težavo. V Stari zavezi je jasno podano naročilo glede obreze

poganov. Dejstvo, da so bila ta določila ukinjena v novozaveznem času,

razodeva, da Svetega pisma ni treba jemati preprosto za zbirko

zapovedi. Pomagajte razredu razumeti, da je širši okvir poročila o

Izraelu navdihnil sklep Jeruzalemskega zbora.

I. Obravnava (Apd 15,1-7)

Skoraj lahko slišimo naštevanje svetopisemskih besedil, ki so jih

morali vodilni farizeji uporabiti pri razpravljanju o poganih in njihovi

obrezi. (Apd 15,5-7) Besedila, ki govorijo o obrezi, so jasna in stroga ter

izrecno zajemajo tudi »tujce«. (1 Mz 17,12-14.27: 2 Mz 12,44.48; Joz

5,4-9) Ni besedil, ki bi govorila nasprotno. Glede svetopisemskih

besedil, se je zdel njihov dokaz nesporen. Tudi na temelju zdravega

razuma se je dalo trditi, da je bil Jezus judovski Mesija, ki je prišel k

judovskemu ljudstvu, kakor so ga napovedali spisi judovske vere. Ali

potem ni mogoče trditi, da mora človek postati Jud, da bi užival

blagoslov judovskega Zveličarja? Prav to bi se doseglo z obrezo. Za razmišljanje

Kako bi odgovorili, ko bi bili farizeji protestanti, ki zagovarjajo

načelo samo Sveto pismo?

II. Pričevanje, Sveto pismo in poročilo o Izraelu (Apd 15,7-21)

Po mnenju Judov v prvem stoletju se je vzpostavljanje Božjega

kraljestva na zemlji v poslednjih dneh ujemalo z Mesijevim prihodom,

(Mr 1,14.15; Heb 1,1.2) z vzpostavljanjem Davidovega kraljestva (Iz

9,6.7; Mt 21,9) z obnavljanjem zaveze (Jer 31,31-34) in z duhovno-

narodnostno rešitvijo izraelskega ljudstva. (Iz 66,17-24; Apd 1,6)

Delovanje Svetega Duha na koncu časa je sestavina teh dogodkov. (Iz

32,14-18; Lk 4,17-21; Iz 61,6; Apd 2,17) Ko je Peter povedal, da je bil

Sveti Duh izlit na pogane, (Apd 15,8) je to okrepilo zamisel, da je Božje

zveličanje za Izraela v poslednjih dneh učinkovito in se je čudežno širilo

med narodi ali pogani, kakor je bilo napovedano. O prihodu poganov

med Izraelce (Iz 49,6; Iz 60,1-3; Jer 33,9; Mih 4,2 itn.) in s tem vred

tudi v njihov zavezni odnos z Bogom so pričali preroki, kakor navaja

Jakob. Čeprav Peter ne navaja nobenega posebnega besedila, se njegovo

pričevanje o izlitju Svetega Duha na pogane sklicuje na celotno poročilo

o zveličanju Izraela in ga postavlja v omenjeni okvir. Pravzaprav je

33

poročilo o Izraelu daleč prekosilo posamezno obrezovanje poganov ali

hojo čez morje, da bi pridobili enega, ki se pojudi. (Mt 23,15) Božje

kraljestvo bi moralo biti pojav svetovnih razsežnosti, ki podira vse

narodnostne in državne meje, (Apd 1,8) farizeji pa so se še vedno držali

dejstva, da je Abraham obrezal vse družinske člane. Bog je sprožil

»poslednje dejanje« velike drame izraelske preroške usode; v nasprotju

s tem pa so posamezni verniki še dalje v teološkem smislu »tičali« v

Apd 1.

Zveličanje ima poleg zgodovinske in preroške razsežnosti tudi

notranjo. Vedno je zajemalo srce. Pavel v nadaljevanju omenja Boga,

ker samo On lahko priča, kadar gre za srce. »Bog, ki pozna srca, je to

izpričal tako, da jim je dal Svetega Duha prav tako kakor nam.« (Apd

15,8 SSP) Toda kaj nam je izpričal o njih? Očistil je njihovo srce. (Apd

15,9) To »čiščenje srca« je povezano z obrezo in kaže na davni poziv k

obrezi srca. (5 Mz 10,16; 5 Mz 30,6; Jer 4,4) Pavel je že poudaril to

povezanost, ko je govoril o pravem Judu, ki ima obrezano srce »v

duhu«. (Rim 2,29) Toda če je Bog že izpričal, da so pogani obrezani ali

očiščeni v srcu, in če dokaz za to ni bil nič manjši od poganske

petdesetnice, ni čudno, da je Peter opozoril, da »skušajo Boga«, kakor

da že ni razodel svojega namena o tem.

Peter je končal s temo, ki jo je začel. Bog »nobene razlike ni naredil

med nami (obrezanimi Judi) in njimi (neobrezanimi pogani), saj je z

vero očistil njihovo srce. Podobno temu so lahko obrezani in neobrezani

rešeni »po milosti Gospoda Jezusa«. (Apd 15,9.11)

Dokaz je bil podan. Peter, Pavel in Barnaba so povedali, da se je

prerokovanje o Bogu med pogani izpolnilo z njihovo službo. Toda

Jakob je bil tisti, ki je z navajanjem besed prerokov potrdil, da je

njihovo pričevanje usklajeno s preroškimi spisi. Bog bo izmed poganov

prejel ljudstvo svojemu imenu. (Apd 15,14) Za razmišljanje

Pričevanje, Sveto pismo in poročilo o Izraelu so popolnoma podani

pri razpravi v Jeruzalemu. Kako ima branje Stare zaveze kot poročila

prednost pred pristopom »vse ali nič«, kadar gre za dojemanje o Svetem

pismu, po katerem so vse starozavezne zahteve veljavne ali pa ni

veljavna nobena.

34

9. DRUGO PAVLOVO MISIJONSKO POTOVANJE

Od 25. avgusta do 31. avgusta 2018

Ključno besedilo: Apd 16,6-10; 18,9.10

Cilj proučevanja

1. Spoznati Božje in Pavlovo sodelovanje v misijonskem delu: Bog

je opogumil Pavla in mu pokazal, kje naj dela, Pavel pa oznanja

evangeljsko sporočilo in ga prilagodil različnim poslušalcem.

2. Občutiti vznemirjenje in zaupanje zaradi spoznanja, da je bil

Bog navzoč vsakič, kadar so oznanjali evangelij.

3. Na svojem misijonskem polju delovati z zaupanjem in nežno.

Bistvo

Spoznanje, da smo Božji sodelavci, lahko odžene strah in

pomanjkanje zaupanja ter vlije pogum za oznanjevanje evangelija.

Načel za širjenje evangelija se lahko naučimo iz poročila o Pavlovih

misijonskih potovanjih.

Svetopisemsko besedilo: Apd 16,1-4.22-24


Drugo Pavlovo misijonsko potovanje je vredno naše pozornosti

najmanj iz dveh razlogov: 1) spodbudno je, da je nadaljeval delo v

izjemno težavnih razmerah, 2) poučen je način, kako je služil različnim

poslušalcem.

Za pogovor

Starodavna zgodba govori o možu, čigar konj je pobegnil iz hleva.

Sosedi so ga prišli potolažit. »Kakšna nesreča,« so dejali žalostno. Toda

starec jim je ravnodušno odgovoril: »Ne vem, ali je dobro ali slabo.«

Nekoliko zmedeni sosedi so odšli domov. Pozneje tisto popoldne so

vrnili, ko so slišali, da se je konj vrnil s čredo konj. »Kako neverjetno

srečo imaš,« so mu dejali. Starec je znova zamišljeno odgovoril: »Ne

vem, ali je dobro ali slabo.« Sosedje so odšli domov in se znova vrnili,

da bi ga potolažili, ko so slišali, da se je njegov sin poškodoval, ko je

35

jezdil enega novih konj. S starcem so izmenjali enake besede kakor pri

prejšnjih dogodkih. Na koncu je skozi njihov kraj marširala vojska in

prisilila vse sposobne mladeniče, da so se jim pridružili pri nevarnem

pohodu. Starčevemu sinu so prizanesli. Sosedi so se znova vrnili čestitat

starcu, ker je imel srečo, toda znova so se srečali z modrostjo, ki je niso

poznali.

Za razmišljanje

1. Zamisli si, da si Pavlov sopotnik in razmišljaš podobno kakor

sosedje iz zgodbe. Kaj misliš, koliko časa bi zdržal na njegovih

misijonskih potovanjih?

2. Ali moramo spremeniti svoj opis Božjega značaja, da bi ga

prilagodili dejstvu, da je dovolil Pavla šibati. (Apd 16,22)

I. Odstranitev nepotrebnih ovir (Apd 16,1-5)

Ironija je očitna. Po eni strani imamo besedilo, ki poroča o sklepu

Jeruzalemskega zbora o obrezi, (Apd 15,19.20) po drugi strani pa je

znova omenjeno obrezovanje. (Apd 16,3) Pavel v eni roki drži sklep, ki

ukinja obrezo, v drugi roki pa priprave za obrezo, in obreže Timoteja.

Razlaga pravi: »Zaradi Judov.« (Apd 16,3) Ena zadeva je bila verujoče

pogane osvoboditi obreze, a popolnoma nekaj drugega je bilo Jude

osvoboditi starodavnega običaja. Po drugi strani pa apostol Pavel

osebno meni, da obreza sama ni sporna. V mnogih pismih ponavlja, da

obreza in neobreza sama po sebi nista nič. (1 Kor 7,19; Gal 5,6; 6,15)

Toda Pavel nikakor ni želel, da bi ga spremljal glas, da je naročil Judom,

naj se ne obrezujejo. (Apd 21,21)

Toda prav tukaj na stiku teološkega prepričanja in misijonarske

prakse je apostol Pavel pokazal, da se vedno zaveda prepričanja

poslušalcev in je obziren do njih. V okviru njegovega poslanstva se

ponavlja misel, da teološka pravilnost ne narekuje nujne prakse. Ker je

dojel, kaj je bistveno in kaj ni, se je v mnogih vprašanjih zanašal na

merilo, ali bo koga užalil. Pavel in Timotej jasno verujeta, da obreza ni

potrebna, da pa ne bi užalila poslušalcev, sta se prilagodila tujemu, ne pa

svojemu prepričanju. Ali naj jemo hrano, ki je bila darovana malikom?

Pavel je v teološkem smislu vedel, da malik sam po sebi ni nič, toda

priznal je, da človek ne izgublja in ne dobiva, če se vzdrži takšne hrane.

36

(1 Kor 8,4.8) Toda vsi kristjani niso prepričani tako, zato je apostol

Pavel pojasnil, da ni pomembno, kaj jeste, temveč s kom jeste. (Rim 14)

Biti občutljiv, kadar gre za tujo vest, ne biti enostranski pri svojem

prepričanju, ne biti kamen spotike – takšna razmišljanja so bila temelj

Pavlove uspešne službe.

Za razmišljanje

Tudi Timotej si zasluži priznanje. Zdržal je fizično bolečino, da ne

bi užalil Judov. Ali se lahko spomniš ustreznega načina za posnemanje

Timotejevega značaja?

II. Iskanje Božje previdnosti v težavnih razmerah

(Apd 18,9.10; 2 Kor 11,16-29)

Ni dvoma, da je bil Bog s Pavlom ne misijonskih potovanjih. Ko bi

bil Pavel gojil dvome, bi izginili pred trditvijo, ki jo je Bog spregovoril

v videnju: »Jaz sem s teboj,« ki ga je dobil v Korintu. (Apd 18,10)

Preprosto dejstvo, da je Bog »s« kom, je znamenje božanske bližine in

previdnosti. Jakobovega sina Jožefa so prevarali »očaki«, toda Štefan je

prepričljivo trdil, da je bil Bog z njim. (Apd 7,9) Peter je razložil

Korneliju in njegovi družini o Jezusovi čudežni moči zdravljenja in o

dobrih deli ter pravi, da je bil Bog z njim. (Apd 10,38) Izraz »Bog je z

nami« je zapisan na začetku in koncu Nove zaveze; Jezus prihaja kot

Emanuel oziroma Bog z nami (Mt 1,23) ter napoveduje večna nova

nebesa in novo zemljo, kjer bo prebival z njimi kot njihov Bog. (Raz

21,3)

Kaj pa človek lahko pričakuje, če je Bog z njim? Ali takšno

občestvo ponuja posebno zaščito, božansko vodstvo ali notranji mir?

Morda ponuja vse to, toda posvetite pozornost Pavlovemu kratkemu

pregledu tega, kaj je zajemala njegova službo z Bogom: petkrat po en

udarec manj kakor štirideset; pet manj udarcev kakor 200 je v bistvu

195 udarcev; trikrat bičanje; enkrat kamnanje; trije brodolomi, pri čemer

je noč in dan preživel na morju; mnoge nevarnosti; nespanje; lakoto;

žejo; mraz in nagoto (2 Kor 11,24-27) … na koncu pa mučeniška smrt.

Prvič, obširen opis Pavlovega življenja v Apostolskih delih, za

katero vemo, da je bilo predmet Božje skrbi, daje priložnost, da pravilno

uskladimo svoja pričakovanja glede krščanske službe z resničnostjo

37

življenja »z Bogom«. Najprej moramo posvetiti pozornost temu, da

Pavlovo veliko trpljenje ne zanika Božje osebne zaščite in skrbi. Na

žalost ne vemo za dogodke, ki jih je Bog preprečil, da se niso zgodili.

Zanimivo je opaziti, da je Bog v Korintu obljubil Pavlu: »Nihče se te ne

bo dotaknil, da bi ti storil kaj zlega.« (Apd 18,10 SSP) Dovoljenje, da se

zacelijo Pavlove rane, ki so mu jih povzročili v Filipih, in ponujen

psihološki počitek – po današnjih merilih – od mučenja kažeta, da Bog

lahko postavi in tudi postavlja meje bolečinam. (Job 1,12; 2,6)

Drugič, trpljenje lahko pripomore k bolj vzvišenemu cilju. Šibanje,

ki ga je Pavel doživel v Filipih, in ječa sta pripomogla k spreobrnitvi

neimenovanega rimskega ječarja in njegove družine. Poleg tega so

Pavlove stiske sprožile niz dogodkov, ki so spodbudili rimskega

uradnika, da se je opravičil apostolu. (Apd 16,39) Pravzaprav je cesar

izkazal spoštovanje Kristusu. Na koncu lahko trpljenje potrdi našo

posvečenost Kristusu. Pavel se je spomnil niza trpljenja, ki ga je zdržal,

ko je branil svojo službo pred napadi lažnih apostolov. (2 Kor 11,13-29)

Besede so poceni in izpovedovanje vere je lahko minljivo. Jezus je

napovedal, da poslušalci, ki so posejanih na skalnatih tleh in takoj z

veseljem sprejmejo besedo o Božjem kraljestvu, lahko enako hitro

odpadejo, brž ko nastane stiska ali preganjanje. V nasprotju s tem pa

trpljenje v stiski dokazuje resničnost. Pavel je opravil ta izpit, z Božjo

milostjo pa ga lahko opravimo tudi mi.

Za pogovor

Kako bi odgovoril komu, ki meni, da stiske nastopijo zaradi

Božjega nezadovoljstva?

Uporaba

Bolečine in trpljenje na svetu naštevajo kot glavna dejstva tisti, ki si

prizadevajo zanikati Božji obstoj. Čeprav kristjani ne podlegajo vplivu

te trditve, pa lahko podobno temu zaradi zdržane bolečine in trpljenja

zanikajo, da Boga ni v njihovem življenju. Povej učencem v razredu, da

je trpljenje zapletena zadeva in da ne smemo nepremišljeno domnevati,

da trpeti pomeni biti zapuščen od Boga.

Koliko razlogov za trpljenje se lahko spomniš in kako je Bog

vključen v vsakega izmed njih.

38

10. TRETJE PAVLOVO MISIJONSKO POTOVANJE

Od 1. do 7. septembra 2018


Cilj proučevanja

1. Razmišljati o dejstvu, da je bil apostol Pavel pripravljen žrtvovati

življenje za oznanjevanje evangelija o Božjem kraljestvu.

2. Dojeti, da je našel smisel življenja v službi Bogu; hrepeneti, da

nam Sveti Duh pokaže enako.

3. Z vso močjo se ravnati po Božjem pozivu v življenju in se

spomnit apostola Pavla, če bo treba zdržati velike žrtve.

Bistvo

Tretje Pavlovo misijonsko potovanje je imelo obilo ovir in slutenj o

prihodnjih stiskah, toda on je neomajno opravil poslanstvo in dejal, da

ga niti smrt ne more prestrašiti.

Svetopisemsko besedilo: Apd 19,11-16.23-28


Sovražniki Božjega kraljestva so na zadnjem Pavlovem

misijonskem potovanju popolnoma pokazali svoj značaj. Gospodova

beseda pa se je razširila po Aziji (Apd 19,10) kljub posvetnim in

duhovnim silam, ki so se apostolu upirale v Efezu. Denar, magija,

poganstvo in politika ne morejo ustaviti širjenja evangelija ali ponižati

evangeljskega glasnika, ki je pripravljen darovati življenje »za ime

Gospoda Jezusa«. (Apd 21,13)

Uvod v pogovor

Pokojni Bill Liverside je pripovedoval o izkušnjah pri misijonskem

delu med pripadniki oddaljenega in nevarnega plemena v bližini Papua

Nove Gvineje. Mladenič Ruben, edini spreobrnjenec v krščanstvo iz

tega plemena, je ponoči spremljal Billa do njihovega otoka, toda

pripadniki plemena so ju hitro prijeli. Preživela sta noč v pričakovanju,

da bosta naslednji dan izgnana z otoka. Ko sta malo zaspala, sta slišala,

39

da ju nekdo kliče iz džungle. Bill je poslal Rubena poizvedet, kaj se

dogaja. Ko se je vrnil, je poročal, da so se skoraj vsi otočani zbrali v

vasi, ker je osemnajstmesečni otrok mlade matere zbolel za malarijo.

Bill je pomislil: »To ni nič nenavadnega.« Glede na 70-% stopnjo

smrtnosti otrok so otroci ves čas umirali za malarijo. Toda Ruben je

vznemirjeno nadaljeval: »V takih primerih običajno pride čarovnik ter

uporablja magijo in napitke, ampak ta mati je poklicala dva kristjana,

naj prideta in molita k svojemu Bogu.« Z vsem navdušenjem sta se

napotila v vas in dojela, da jima je Bog odprl vrata. Toda njuni upi v

ozdravitev so kmalu splahnili. Med približevanjem vasi sta slišala

jokanje in narekanje. Zamudila sta. Mladi »doktor«, ki je delal v zasilni

kliniki, jima je povedal, da je otrok umrl pred 20 minutami. Razočarani

Bill se je med zastavljanjem vprašanj Bogu podal k materi, da bi ji

izrazil sožalje. Pomislil je, da morda Bog želi, da bo opravil krščanski

pogreb. Na lepem pa je Ruben stopil naprej, nežno vzel mrtvo telo iz

materinega naročja in ga dvignil. Bill je nemo stal. Vsi vaščani so

utihnili in se zazrli v Rubena. Tedaj je naredil nekaj nepričakovanega.

Molil je: »Oče, ti si darovalec življenja. Vrni življenje temu otroku, da

se bo poveličalo tvoje ime.« Otrokove noge, ki so dotlej negibno visele,

so se začele živahno premikati. Mati je stekla k objokanemu otroku in z

začudenjem gledala vanj. Sad tega je bil, da so vsi otočani postali

adventistični kristjani.

Vprašanje za pogovor

Kaj misliš, zakaj Bog v nekaterih primerih čudežno deluje, v

nekaterih pa ne?

Raziskuj

Tri prvine, poganstvo, čarovnija in denar, so navzoče tudi danes,

kakor so bile pred 2000 leti. Razišči to dejstvo, da boš pokazal, kako

pomembno je Sveto pismo, medtem ko boste proučevali nauk.

I. Čudeži v nasprotju z magijo (Apd 19,11-20)

Na žalost je danes običajno, da si mnoga verstva v svetu

prizadevajo prepričati bralce, da se čudeži, ki so se zgodili po Petru in

Pavlu, niti malo ne razlikujejo od drugih šamanskih ali poganskih

40

izročil, zato bi jih bilo pravilneje imenovati magija. Nekaj podobnosti

je: Božja in čarovniška moč izhaja iz nevidnega sveta; pogosto se

uporabljajo dotiki ali besede za upravljanje duhovnih sil; doseženi so

izredni dosežki, kakršno je ozdravljenje ali doseganje posebnega znanja,

itn. Razumevanje razlike med pristnimi božanskimi čudeži in magijo bo

koristila kristjanom, ki imajo stik s kulturami, ki so pod vplivom

spiritizma in okultizma.

Nadnaravna ozdravljajoča moč, ki je bila navzoča v Pavlovi službi,

je v ostri nasprotnosti s poskusom Judov, da bi izgnali zle duhove.

Pavlov dar zdravljenja je bil tako močan, da so celo »potne prte ali

predpasnike« (Apd 19,12) z njegovega telesa lahko ozdravili bolnike, ki

so jih sprejeli. Ti izjemni dosežki so spodbudili judovske nasprotnike

posnemati Pavla. Njihov popoln neuspeh in poznejši napad od zlega

duha so nenačrtovano potrdili Pavla in njegovo poslanstvo, da se je

poveličevalo ime Gospoda Jezusa. (Apd 19,17) Prav tako je dejstvo, da

so »verniki« sežgali svoje knjige o magiji, pokazalo, da so sinkretistične

navade v Efezu lahko okužile sinove velikega duhovnika.

Poročilo o izganjanju zlih duhov kaže na temeljno načelo krščanske

nadnaravne moči, po kateri se razlikuje od drugih oblik nadnaravnega.

To načelo pa se z eno besedo imenuje namen. Ko so Judje nameravali

izgnati zle duhove in pri tem omenili Jezusa, ki ga je oznanjal apostol

Pavel, (Apd 19,13) je tisti, v katerem je bil zli duh, lahko bil osvobojen,

toda za ceno tega, da bodo sami izganjalci zlih duhov podrejeni

demonom. Zli duhovi so zadržali nadzor in Jezusovo ime se je pokazalo

slabotno v tem dogodku. Zakaj? Zato ker judovski zdravitelji niso

uskladili svojega življenja z Božjim evangelijem in niso pokazali vere v

Gospoda Jezusa; torej njihovi nameni niso bili usklajeni z naukom o

mesijanskem kraljestvu, ki ga je oznanjal Pavel. O Jezusu so lahko

govorili samo iz druge roke oziroma le o njem, ki ga oznanja apostol

Pavel. (Apd 19,13) Ime Jezus nima pomena, kakršnega ima talisman ali

bajanje.

Za ta dogodek so pomembne besede, ki jih je Peter spregovoril

Simonu. Ta je bil nekdanji čarovnik. Čeprav je bil krščen, je ponudil

denar, da bi dobil oblast vlivati na Svetega Duha. Zato je bil modro

pograjan: »Nobenega deleža nimaš in nobene pravice do tega, zakaj

tvoje srce ni odkrito pred Bogom.« (Apd 8,21 EKU) Srce, nameni in

41

spodbude vplivajo na to, ali je Bog nenavadne čudeže delal po Pavlovih

ali čigavih drugih rokah. (Apd 19,11)

Nobena od doslej navedenih točk ne zanika resničnosti, da so ljudje

lahko posredniki nadnaravnega zla. Lahko so. Toda vernik svojo

gotovost temelji na Božji nedotakljivi veljavi in moči. Čeprav so

faraonovi čarovniki lahko spremenili palice v kače, niso mogli

preprečiti, da bi jih požrle Božje kače. (2 Mz 7,12) Božja »kača« vedno

zmaga.

Takšni dogodki kažejo očitno razliko med magijskim delovanjem,

ki pomirja ali pa preračunljivo ravna z duhovnimi močmi in čudežnimi

dejanji novozavezne cerkve kot Kristusovega telesa, ki opravlja njegovo

zdravstveno, preroško in kraljevsko službo.

Za razmišljanje

Novodobni nauk je še vedno priljubljen na Zahodu, kjer Jezusa

imajo za modrega človeka, enakovrednega drugim modrijanom. Kako bi

prijatelju, ki zagovarja gibanje nove dobe, razložil edinstvenost Kristusa

in njegovega kraljestva?

II. Denar (Apd 19,23-27)

Zanimivo je, da ima denar pogosto določeno vlogo v poganstvu, a

tudi apostola Peter in Pavel sta poznala to nesveto zvezo. Denar in

okultizem sta do današnjih dni povezana. Kdaj ste zadnjič slišali, da bi

jasnovidec ponudil brezplačne storitve? Ampak ali ste sploh kdaj slišali,

da bi kristjan ponudil molitev za denar? Poročilo o izganjanju zlih

duhov se konča tako, da so Efežani izbrali Boga namesto magije in

denarja. Opazovali so, kako izjemno draga zbirka knjig o magiji izginja

v plamenih. (Apd 19,19.20) Ta dogodek je napovedal naslednje

poročilo, v katerem so bile poganske in gospodarske koristi znova

postavljene proti evangeliju, ki jih je ogrožal. Dvignila se je vstaja,

vendar je doživela poraz, in Pavel je odšel v Makedonijo. Čeprav to

poročilo, če je pravilno poudarjeno, govori o sebičnem poganu, ki se je

zbal, da bo propadla njegova obrt izdelovanja malikov, je možno iz tega

dogodka dobiti še druge nauke. Pomembno je, da dojamemo, da tisti, ki

se obrnejo h Kristusu, morajo v določenih razmerah žrtvovati svoj vir

dohodka in včasih zaradi vere popolnoma spremeniti poklic. Zlasti

adventisti, ki posvečujemo soboto, moramo biti kot cerkev občutljivi na

42

te gospodarske težave, medtem ko usmerjamo in podpiramo tiste, ki

doživljajo takšno spremembo.

Za razmišljanje

Kaj misliš, kaj bi spregovoril apostol Pavel množici, ki je dve uri

vpila: »Velika je Diana Efežanov!« (Apd 19,28) če bi dobil priložnost,

da bi jih nagovoril.

Uporabna vprašanja

1. Kako lahko pomagaš verniku, ki je sodeloval v sinkretistični

»krščanski« magiji?

2. Katero gotovost lahko ponudiš komu, ki se boji, da bo po

spreobrnitvi doživel gospodarski polom?

43

11. PRIJETJE V JERUZALEMU



Cilj proučevanja

1. Dojeti, da Božja previdnost ne ubere vedno načina, kakor

menimo, da naj bi ga.

2. Občutiti mir v zvezi s težavami v življenju in željo vztrajati

zaradi Božjega kraljestva.

3. Prositi Boga za modrost, kako naj ravnamo z ljudmi v svojem

okolju.

Bistvo

Za pravilno ravnanje v službi Bogu ni zagotovila, da bomo varni.

Vemo pa, da nas Bog ne bo zapustil. Daje nam potrebni pogum, da

vztrajamo.



Spoznajmo Božjo previdnost v svojem življenju tudi tedaj, kadar sta

ogroženi naša varnost in udobnost.

Osredotoči se na dejstvo, da je apostol Pavel na koncu izkušnje v

Jeruzalemu dobil opogumljenje iz nebes, da je dobro opravil službo in

jo bo dobro opravil tudi v Rimu kljub vsem težavam, ki ga bodo

doletele.

Poročilo o Pavlovem potovanju v Jeruzalem in času, ki ga je

preživel v njem, se ukvarja z njegovim poskusom, da se poistoveti z

Judi in poveže krščansko vero z judovskimi koreninami in obenem upa,

da bo še enkrat oznanil evangelij judovskim starešinam v Jeruzalemu.

Pomagaj vernikom v razredu dojeti, da so vsi koraki, ki so povzročili

Pavlovo prijetje v Jeruzalemu, del njegovega izpolnjevanja poziva, da

oznanja evangelij Jezusa Kristusa.

44

I. Pavlovo potovanje v Jeruzalem (Apd 21,7-14)

Pavel je dokončal zadnji del tretjega misijonskega potovanja in

ločitev od ljudi, ki jim je služil, je bila zelo žalostna. Žalost je povečala

napoved Svetega Duha, da ga bodo v Jeruzalemu preganjali in prijeli.

Bodite pozorni na to, da Agabovo preroško sporočilo ni branilo Pavlu

oditi v Jeruzalem. Govori le o tem, kaj se mu bo tam zgodilo, ko bo

prišel tja. Ljudje so ga prosili, naj ne gre, toda on je bil posvečen

evangeljskemu delu. Kakor se je Jezus odločno podal v Jeruzalem, tako

se je tudi Pavel, četudi je to pomenilo, da ga bodo prijeli in bo na koncu

umorjen zaradi evangelija Jezusa Kristusa. Podobno Jezusovim

besedam v vrtu Getsemani, so ljudje na to Pavlovo izjavo dejali, da se

bo zgodila Gospodova volja. / Darrel L. Bock; Acts: Baker Exegetical

Commentary on the New Testament (Grand Rapids, MI: Baker

Academics, 200.), str. 638,639/


1. Zakaj je včasih Božja volja, da je trpljenje del evangeljske

službe?

2. Kdaj si doživel trpljenje zaradi evangelija?

3. Zakaj se je apostol Pavel truditi vrniti v Jeruzalem, če pa je bil

imenovan apostol poganom?

II. Pavlovo srečanje s cerkvenimi voditelji (Apd 21,17-26)

Apostol Pavel je bil odgovoren cerkvenim voditeljem kakor sploh

kateri današnji evangeljski delavec. Zato je pri vrnitvi v Jeruzalem podal

poročilo o delu, ki mu je zaupano in na katero je bil poslan pri tretjem

misijonskem potovanju. Prav tako je prinesel darove jeruzalemski

cerkvi, ki jih je nabral med potovanjem. Bil je zvest evangeljskemu delu

in njim, ki si jih je prizadeval doseči, ter njim, ki so bili priznani za

vodje krščanske cerkve. Jakob kot vodja krščanske cerkve je želel, da

evangelij sprejmejo Judje in pogani, zato je predlagal Pavlu, da zgradi

most z judovskim občestvom v Jeruzalemu, naj opravi obred

očiščevanja in plača za opravljanje zaobljube štirim mladeničem. Širili

so se namreč glasovi, da je Pavel učil druge o odpadništvu od

spoštovanja Mojzesovega zakona. / Darrel L. Bock; Acts: Baker

Exegetical Commentary on the New Testament, str. 646/

45

Za razmišljanje

1. Ali predlog, da apostol Pavel opravi ta obred, ki je utemeljen na

zakonu, pomeni kompromis svobodi evangelija? Zakaj?

2. Ali si sploh kdaj naredil nekaj, kar si imel za »nepotrebno«, da

bi izoblikoval odnos s kom zaradi evangelija? Za kaj je šlo? Kaj

so bili sadovi tvoje izkušnje?

3. Kako se na te razmere nanaša besedilo iz 1 Kor 9,20?

III. Pavlovo prijetje in obramba (Apd 22,3-22)

Pavla so prijeli med zmedo, ko so ga judovski voditelji obtožili, da

je oskrunil tempelj, ker je pripeljal pogane v tisti del templja, v katerem

smo se smeli zadrževati samo Izraelci. Ko so mu omogočili spregovoriti

množici, se je z judovsko vero povezal na več načinov. Najverjetneje je,

da jim je spregovoril v aramejščini, kakor je običajno ogovoril judovski

narod. /Darrel L. Bock; Acts: Baker Exegetical Commentary on the New

Testament, str. 658/ Povedal je, kako je bil vzgojen. Bil je izobraženi

farizej, ki je preganjal Jezusovo pot. Potem je spregovoril o svoji

spreobrnitvi in nebeškem videnju, ki je del farizejskega verskega

ustroja. /Darrel L. Bock; Acts: Baker Exegetical Commentary on the

New Testament, str. 673.674/ V vseh podrobnostih je podal upanje, da

bo oznanil evangelij. Čeprav je njegovo pričevanje podžgalo še večje

nasilje, ki je doseglo vrhunec, ko so ga poskušali umoriti, je Gospod

pohvalil njegovo pričanje v njegovo ime. (Apd 23,11) Za razmišljanje

1. Kako lahko gradimo mostove z različnimi skupinami ljudi, da bi

oznanjali evangelij?

2. Kako Bog uporablja stiske, da okrepi naše zaupanje vanj?

Pomembno je, da pomagaš vernikom v razredu dojeti, da stiske, ki

nastanejo zaradi spoštovanja evangeljskega vabila, niso enake kakor

druge. Uporabna vprašanja

1. Kaj je razlika med stiskami, ki nas doletijo zaradi evangelija, in

drugimi stiskami?

2. Kako lahko vemo, kaj moramo reči in narediti v korist

evangelija?

46

12. ZAPOR V CEZAREJI



Cilj proučevanja

1. Dojeti, da se je včasih pri oznanjevanju evangelija treba

zagovarjati.

2. Občutiti odgovornost oznanjati evangelij tako, da je najbolj

smiselno.

3. Oznanjati evangelij v različnih okvirih, uporabljati logično

obrambo in pričevanje.

Bistvo

Pavel v poročilih v Apd 24 do 26 trikrat pred različnimi skupinami

ljudi zagovarja sebe in svojo vero. Iz teh dogodkov zvemo, kako je

videti, kadar se z obrambo postavimo zase in za svojo vero.



Biti zmožen zavzeti se zase pri zagovarjanju evangelija je včasih

nujno in je lahko narejeno zelo spoštljivo.

Medtem ko je bil apostol Pavel zaprt v Cezareji, so ga trikrat

poklicali na zagovor, za kar so ga tožili judovski starešine. Vsakič je

zagovarjal sebe, vendar si je na vse načine prizadeval zagovarjati tudi

evangelij. Najprej so ga pripeljali pred Feliksa, nato pred Festa, potem

pa ga je Fest poklical pred Agripa in Berniko.

I. Pavel pred Feliksom (Apd 24,10-21)

Pavla so iz jeruzalemske ječe pripeljali na Herodov dvor v Cezareji.

Pet dni po prihodu so tja prišli judovski starešine in ga s pravnim

zastopnikom obtožili. V glavnem so ga prikazali kot tistega, ki povzroča

težave in nemir. Govor je bil podan v slogu pravnega govorništva, da bi

resnost obtožb proti Pavlu močno vplivala na Feliksa. Ko jih je ta slišal

47

do konca, je dovolil Pavlu, da se je branil. Ta je na vse izzive odgovoril

z neposredno obrambo. /Darrel L. Bock, Acts: Baker Exegetical

Commentary on the New Testament (Grand Rapids, MI: Baker

Academic, 2007), str. 692/

Pavel je v zagovoru trdil, da ni povzročil težav v Jeruzalemu,

temveč je le opravil verski obred čiščenja. Morda so posamezni Judje v

Aziji lahko podali proti njemu prave obtožbe, vendar niso bili navzoči,

trenutni predstavniki pa niso imeli nikakršnih dokazov o tem. Pavel

spada med prve zagovornike, branilce, krščanske vere. Branilci

krščanske vere v drugem stoletju se tudi imenujejo zagovorniki

(apologeti). Možje, kakršna sta Justin Mučenec in Tertulijan, so pisali

pisma članom rimske oblasti in zagovarjali kristjane kot vzorne

državljane, ki niso ogrožali rimske oblasti in jih zato sploh ni treba

preganjati. Pavel si prizadeva prikazati, da ni državljan, ki povzroča

težave, judovske obtožbe pa se nanašajo na verske, ne pa na države

zadeve.


1. Kako lahko podamo svoj zagovor, obrambo, da smo kot kristjani

vzorni državljani?

2. Ali bi kristjani z vedenjem podprli tak zagovor? Zakaj?

II. Pavel pred Festom (Apd 25,8-12)

Feliks je Pavla vrnil v ječo, toda v naslednjih dveh letih ga je še

nekajkrat povabil k pogovoru, pri čemer je upal, da bo prejel podkup-

nino. Da bi zadržal naklonjenost judovskih voditeljev, je po zapustitvi

položaja Pavla pustil zaprtega. Novi upravitelj je postal Fest, pred

prihodom v Cezarejo pa je obiskal judovske starešine v Jeruzalemu. Ko

so mu povedali, katere skrbi jim povzroča apostol Pavel, je zadevo

opazoval s stališča možne politične priložnosti, da bi pridobil

naklonjenost Judov. Ukrepal je po rimskem zakonu in pozval judovske

voditelje, naj podajo zadevo v Cezareji, da bi se Pavel lahko soočil s

tožniki. /Darrel L. Bock, Acts: Baker Exegetical Commentary on the

New Testament, str. 700/ Pripombe so bile tokrat bolj strnjene, toda

prepletene z istimi čustvi. Potem ko so Judje podali obtožbe, se je Pavel

moral znova zagovarjati. Fest si je prizadeval pridobiti politično

48

naklonjenost Judov, zato je predlagal, da se Pavlu sodi v Jeruzalemu.

Ker pa je obtoženec vedel, da bo tam umorjen, je to zavrnil in zahteval,

da bo na sojenje postavljen pred cesarja. Znova je trdil, da je nedolžen,

kakor je mislil tudi Fest; zato se je odločil, da ga pošlje v Rim. Za razmišljanje

1. Kaj misliš, zakaj se je apostol sklical na cesarja?

2. Kaj misliš, kako je angelsko sporočilo na koncu Apd 23

povezano s Pavlovo željo, da odide v Rim?

III. Pavel pred Festom in Agripom (Apd 26)

Fest je vedel, da je Pavel nedolžen, zato je bilo zapleteno sestaviti

pisno sporočilo, ki ga je moral poslati v Rim z obtožencem vred. Ker ni

vedel, kaj naj napiše, je zaprosil za nasvet Agripa in Berniko. To sta bila

vnuka Heroda Velikega, posamezni znanstveniki pa menijo, da sta bila v

krvoskrunskem odnosu. /Darrel L. Bock, Acts: Baker Exegetical

Commentary on the New Testament, str. 709,710/ Ko je Pavel dobil

priložnost za zagovor, bi se lahko branil z naštevanjem napak v

vladarjevem življenju, kakor je naredil Janez Krstnik v zvezi s

Herodiado. To pa ni bil njegov cilj. Bil je vznemirjen zaradi priložnosti,

da lahko evangelij oznani Agripu, saj je vedel, da veruje v starozavezne

preroke. To je Pavlov najdaljši zagovor v Cezareji; ponovil je svoje

sporočilo, kakršno je podal v Jeruzalemu. Fest ga je prekinil s

pripombo, da se mu je zmešalo od silne izobrazbe. Pavel pa je dalje

zagovarjal sebe in svojo vero. Krščanstvo je povezal z judovskimi

koreninami in upanjem v vstajenje, kakršno je bilo prikazano v Jezusu.

Uporabljal je zaimka »mi« in »naš«, da bi povezal Agripa z resnico,

zagovor pa je končal s pozivom Agripu, da sprejme Jezusa za izpolnitev

starozaveznih prerokb. Zanimivo je, da Pavel v tem okviru Jezusa ne

imenuje »Gospod«, marveč ga preprosto opisuje kot Obujenega in tako

središče popolnega izraelskega upanja. /Darel L. Bock, Acts: Baker

Exegetical Commentary on the New Testament, str. 714/

Vprašanja za razmišljanje

1. Kako je Agripa odgovoril, ko ga je Pavel pozval, naj veruje?

2. Kako je Fest odgovoril na Pavlovo pričevanje in njegova

stališča?

49

3. Zakaj se je Pavel odločil dodati pričevanje k zagovoru pred

Agripom?

Da boš uporabil nauk iz tega proučevanja, bo koristno pomagati

članom svojega razreda, da svoje osebno pričevanje imajo za zagovor

krščanske vere. Prav tako je pomembno, da spoznajo trenutne okvire, v

katerih je morda treba, da branijo svojo vero zato, da bi oznanili

evangelij.

Uporabna vprašanja

1. Na katere različne načine lahko zagovarjamo svojo vero.

2. S katerimi obtožbami za svojo vero se lahko spopadamo? Po

čem so podobne in v čem drugačne od Pavlovih razmer?

3. Kako lahko uporabimo svoje pričevanje za zagovor svoje vere?

Z uporabo Pavlovega pričevanja pred Agripom pomagaj vernikom v

razredu sestaviti in oblikovati pričevanje za oznanjevanje evangelija.

Dobro bi bilo, da to sam narediš vnaprej in daš vernikom zgled. Drži se

korakov, ki jih je imel Pavel v mislih: 1) Kako sem živel, preden sem

življenje izročil Kristusu? 2) Kako si srečal Kristusa? 3) Kako se je

tvoje življenje spremenilo, potem ko si sprejel Kristusa?

50

13. POTOVANJE V RIM



Cilj proučevanja

1. Dojeti, da razmere, nevarnosti in skušnjave ne morejo ustaviti

oznanjevanja evangelija; kaj takega lahko doseže le zaprto srce.

2. Zbrati pogum za sprejeti poziv za oznanjevanje evangelija, ki je

namenjen vsem vernikom.

3. Odpreti srce za evangelij in spoznati kraje, kjer ga lahko

oznanjajo.

Bistvo

Apostolska dela se končajo s poročilom o Pavlovem potovanju v

Rim. Na poti se je srečal z mnogimi težavami: uklenili so ga, preživel je

brodolom, judovski voditelji so ga zavrgli v Jeruzalemu. Kljub vsem

težavam ni odnehal oznanjati evangelija. Sporočilo je bilo ustavljeno le

pred srcem posameznikov, ki so ga zavrgli.



Nikoli ne nehajte oznanjati svoje vere, četudi vam okoliščine

jemljejo pogum. Poskrbite, da boste vedno dovzetni za evangelij in

iščete način, da bi ga oznanili.

Pri zadnjem proučevanju se bomo ozrli na Pavlovo težavno

potovanje v Rim in odziv judovskih starešin v njem. Ukvarjali se bomo

z različnimi ovirami, s katerimi se je spopadel apostol Pavel in kako je

vztrajal.

I. Težave na Pavlovem potovanju (Apd 27 do 28,16)

Apostol Pavel je bil dve leti zaprt v Cezareji. Feliks in Fest sta

menila, da ni kriv za nikakršen civilni prekršek, ker pa se je želel

izogniti vsakršnim morilskim namenom vodij v Jeruzalemu, se je želel

51

obrniti na cesarja. Končno je napočil čas, da se poda na težavno nekaj

stokilometrsko potovanje. Plovba od Aleksandrije do Rima je lahko

trajala deset dni, v neprimernih razmerah pa se je lahko podaljšala na 45

dni. Ker pa so mornarji vedeli, da se morajo izogibati plovbe od

novembra do sredine marca, je za počasno napredovanje Pavla in

njegovih 275 sopotnikov to pomenilo, da bodo morali potovanje

prekiniti čez zimo. /Darrel L. Bock, Acts: Baker Exegetical

Commentary on the New Testament, str. 733/

Pristanišče, v katerem so se zasidrali, ni bila najboljša rešitev.

Najverjetneje je bilo odprto proti morju, da ladja v njem ni bila na

varnem. /Darrel L. Bock, Acts: Baker Exegetical Commentary on the

New Testament, str. 733/ Kljub Pavlovim opozorilom sta se kapitan in

rimski stotnik odločila zapluti v naslednje pristanišče. Tega načrta ni

bilo mogoče izpeljati, ker jih je veter preusmeril s pravilne smeri, da pa

bi posadka preživela, je morala izvreči tovor in ladijsko opremo. Ker

jim ni uspelo priti do naslednjega pristanišča, so doživeli brodolom pri

otoku Malti. Po prezimitvi z ljubeznivimi otočani je posadki uspelo priti

do pristanišča z drugo ladjo. Do Rima jim je ostalo še okoli 800

kilometrov plovbe. /Darrel L. Bock, Acts: Baker Exegetical

Commentary on the New Testament, str. 745/


1. S katerimi težavami na potovanju si se srečeval?

2. Zakaj oznanjevanje evangelija zadosten razlog, da si vztrajal?

3. Ali si se podal na težavno pot zaradi evangelija?

II. Pavlova prizadevanja, da bi pridobil srca na potovanju

(Apd 27,9-11.21-26.33-36; 28,3-6.7-10)

Razmere med potovanjem so bile zelo hude. Toda Pavel se je sredi

viharja in brodoloma spopadel z drugimi težavami. Zaradi evangelija je

moral pridobiti zaupanje sopotnikov. Ko se je bilo treba odločiti, ali naj

ladja prezimi v varnem pristanišču ali naj nadaljuje plovbo, je svetoval

kapitanu, naj ne plujejo naprej, ker se ne bo dobro izšlo. Toda kapitan ga

ni hotel ubogati. Ko so odpovedali sredi viharja, so bili bolj pripravljeni

poslušati Pavla, ker jih je spomnil, da jih je svaril, naj sploh ne

zaplovejo dalje.

52

Tedaj je Pavel prevzel vlogo duhovnega svetovalca na ladji in jim

povedal, da se mu je oglasil angel in mu povedal, da bo le ladja uničena,

nihče pa ne bo umrl. /Darrel L. Bock, Acts: Baker Exegetical Com-

mentary on the New Testament, str. 738/ Pavel je pridobil kapitanovo

zaupanje toliko, da je kapitan ustavil odločitev vojakov, ki so sklenili

pomoriti zapornike, da ne bi pobegnili. Po brodolomu so jim tamkajšnji

prebivalci pomagali zakuriti. Pavel je dajal dračje na ogenj, pri tem pa

ga je ugriznila kača. Meščani so bili prepričani, da je morilec in bo

kmalu umrl. Ker pa se to ni zgodilo, so sklepali, da je zagotovo bog.

Nato je Pavel ozdravil očeta otoškega poglavarja in mnoge druge v vasi.

Vaščani so bili tako hvaležni, da so jim dali vse, kar so potrebovali za

nadaljevanje plovbe v Rim.

Za razmišljanje

1. Kaj nam preprečuje verovati drug drugemu?

2. Denimo, da kdo nima zaupanja v tistega, ki oznanja evangelij.

Kako to nezaupanje vpliva na poslušalca evangelija in na

sprejemanje dobrega sporočila?

3. Kaj je laže prebroditi, kadar gre za oznanjevanje evangelija:

fizične okoliščine ali nezaupanje? Utemelji razlago.

III. Pavlovo srečanje z judovskimi starešinami v Rimu

Apd 28,17-31

Pavel je končno prispel v Rim še vedno v okovih. Najverjetneje je

bil z verigo priklenjen na rimskega čuvaja, očitno pa je bil v hišnem

zaporu. /Darrel L. Bock, Acts: Baker Exegetical Commentary on the

New Testament, str. 757/ Ljudje so ga smeli priti obiskat, zato so vabilo

sprejeli tudi judovski voditelji. Pavel jim je govoril o evangeliju.

Razlagal jim je, da ni prekršil judovskih običajev, marveč se drži istega

Izraelovega upanja (vstajenja mrtvih). Jezusa Kristusa jim je predstavil

kot dolgo pričakovanega Mesija. Posamezni starešine so bili prepričani

o tem, nekateri pa ne. Po odhodu od Pavla so med seboj razpravljali,

Pavel pa je uporabil besedilo v Iz 6,9.10 in jih opozoril na zakrknjenost

njihovega srca. /Darrel L. Bock, Acts: Baker Exegetical Commentary on

the New Testament, str. 754.755/ Tedaj je povedal, da evangelija Jezusa

Kristusa ni mogoče ustaviti. Četudi ga bodo Judje zavrgli, bo sporočilo

53

oznanjeno poganom. Pavel je prišel v Rim in pričal najvišjim državnim

uradnikom.

Za razmišljanje

1. Zakaj evangelija ni mogoče ustaviti? Ali je napredek evangelija

ustavljen, če ga zavržemo? Utemelji odgovor.

2. Če bi bil Pavel umorjen, potem ko bi pričal v Rimu, ali bi to

pomenilo, da je njegovo pričevanje ustavljeno? Zakaj?

3. Katere uspehe je po poročilu Apostolskih del dosegla zgodnja

cerkev z oznanjevanjem evangelija?

Documents

APOSTOLSKA DELA Pomožna snov za učitelje v sobotni šoli · za kaj namesto za kdaj – Apd 1,4-7; 4) biti pripravljen prejeti Svetega Duha – Apd 1,8; 5) biti priča vsepovsod