čas, pred led, sove S alnih shem, se splošči in onemi

Johannes BobrowskiSarmatSka deželaprevod alfred leskovec

Joha

nnes

Bob

row

ski

Sa

rm

at

Ska d

ež

el

a

25, 0

0 €

Jesen,

z meglicami

premrežena. Tja pred visoko steno

se je stisnil mračni

čas, pred led, sove

letajo nad snegom,

vlažen svit,

jadro, izgubljeno,

iz sna.

Čemu verzi o naravi, če lahko doživljamo naravo samo? Ali pa: čemu narava, če jo lahko slikajo ver-zi, svobodno preoblikovano, preobraženo po meri svobodne volje in okusa? Brez živega stika z nara-vo, v resničnostnem vakuumu domišljije postanejo te besede poljubno razmnožljive, prelahke, jalove; če pa naravo zaznavamo samo s čuti v okviru intelektu-alnih shem, se splošči in onemi. Pesniška beseda pa je živa vez, je beseda, ki se odpre, tako da narava vstopa v domišljijo in se domišljija nenehoma hrani z njo: v njej obe živita eno, na poseben način resnično življenje. Takšna je poezija Johannesa Bobrowskega: poezija krepkih, čutnih, svežih in skrivnostnih po-dob. Primerjali so jo s Chagallovim slikarstvom: ne brez razloga. Seveda to ni poezija narave: je poezija neke dežele, mogočne, prostrane, polne zgodovine. In polne sedanjosti. Ki je minula in sedanja obenem. Po kateri hodijo pesniške postave z neponovljivim le-skom svoje enkratnosti in s svojim senčnimi usoda-mi. A vse to je vendarle kakor zraščeno s pokrajino, ki je bila tu že zdavnaj pred nami in ki je sama veliko vprašanje o tem, kaj smo. Uganka žive resničnosti. In izvor poezije, ki se ne stara.

Brane Senegačnik

Vprašanja o tem, kaj je poezija, od kod prihaja in čemu je na svetu, so stara toliko kot poezija sama. Vsaka pesem je odgovor nanje. Vsaka pesem je namreč dvojno znamenje: znamenje človekove nepomirjenosti s sve-tom in ljubezni do njega. Pesniška kritika katerekoli dobe je vselej tudi pričevanje o nekem več: raste iz spoznanja o nezadostnosti zgodovinskih kulturnih obrazcev in kaže na resnično človekovo obzorje, obzorje nedosegljivega.

Raznolikost in vztrajnost poezije v času pričujeta o njeni živosti: sta slavospev človeški individualnosti in obenem znamenje njene naravnanosti k drugemu. Utrip tega, čemur pravimo kultura, brez nje ne bi bil drugačen, temveč bi zamrl.

Pristna moč literarnih umetnin ni v tem, da so enkrat za vselej odkrile človekov položaj v kozmosu, temveč v tem, da lahko v vsakem času na novo pripadejo svojemu bralcu, da postanejo njegova osebna zadeva in mu omogočijo neposreden stik z živo, globoko resničnostjo lastne usode. Takšna dela so nastajala od nekdaj in, upamo, nikoli ne bodo prenehala nastajati. V svojem času le redko katero delo postane kanonično, v nekaterih pa vendarle že zdaj čutimo, da stojijo z eno nogo v svojem zgodovinskem času, z drugo pa v času, kjer ni časa. To ni nujno religiozna poezija, je pa duhovna: glas o tem, kar ne zastara; glas, ki se ne postara. Takšnim glasovom je namenjena zbirka Sozvezdja.

© R

oger

Mel

is

Johannes Bobrowski Sarmatska dezela 2020 Sozvezdja OPREMA.indd 1-2,4-5 02/12/2020 02:05

Johannes Bobrowski

SarmatSka deželaprevod alfred leskovec

Johannes Bobrowski Sarmatska dezela 2020 Sozvezdja PRELOM.indd 3 16/11/2020 03:11


5

Ti si plovka potujoča,s kljunom rineš pod gladino,se potapljaš v globočino:pojdi v morje, dol v globino,solze vrni na vršino!(Kalevala, prev. Jelka Ovaska Novak)

k l i c

Vilna, hrastti – moja breza,Novgorod –nekoč je v gozdovih vzletelomojih pomladi vzklikanje, mojih dnikorak je zazvenel nad reko.

Ah, to je svetlisij, poletna zvezda,podarjena dalje, ob ognjuždi pravljičar,fantje, ki vso noč so ga poslušali,so odšli.


6

Samcat bo prepeval:čez stepotečejo volkovi, lovecje našel rumen kamenin ga žgal v mesečini.

Presveta plavaneka ribaskozi davne doline, še gozdnatedoline, očetov govoricaše odzvanja sem gor:Od srca dobrodošli, tujci.Tudi ti boš tujec. Kmalu.


7

V a S

Še vedno tujinakot pavke, daljna.Prihajam po poti.Pod brezo na polju, zunajpastir, v šumenju listja, oblakadežni glas. Pod večerpesem iz dolgih tonov,tiho vreščanjeob grmovju.

Vas, med močvirjem in reko,raskava, tvojih ranih zimvranja svetloba, okoli jelšpot, ki se je zarasla, koče,mehke, ki jih dim šotein dež sta obarvala, timoja neskončna svetloba,moja medla svetloba,na robove zapisanamojemu življenju, ti stara:

podoba lovca, čarobna,z živalsko glavo,naslikana v ledenovboklino, v skali.


8

O t r O š t V O

Tedaj semljubil kobilarja –zvenenje zvonov, tam zgorajje zazvenelo in zamrlozaradi hišic iz lubja,

ko smo ždeli na obrobju gozdain na travnato bilko nizalirdeče jagode; s svojim vozičkomšel je mimosivi Jud.

Zatem so opoldan v temni sencijelš stale živali,in besno udarjajoč z repiodganjale muhe.

Nato se je vlila silna, širnadežna povodenj z odprteganeba; po vsej temìso kaplje dišalekot zemlja.

Ali pa so fantje prišlipo obrežni stezi s konji sem dol,na sijočih rjavih


9

hrbtih so smeje se jezdiličez globino.

Za ogradobrenčanje roječih čebel.Pozneje, skoz trnje trstišča ob jezeru,je šla srebrna ragljastrahu.Prerasla je, živa meja,temà okno in vrata.

Tedaj je starka zapela v svojidišeči kamri. Svetilkaje brundala. Vstopili so možje,čez ramena sovpili psom.

Noč, daleč razpredena v molku –čas, hitreje bežeč, grenkejši,ki traja od verza do verza:otroštvo –tedaj sem ljubil kobilarja –


10

N i m f a

Čas škržatov, beličas, ko je mladenič ob vodisedel, okroglo čeloob roko prislanjal. Le kamje odšel?

Poti soskozi gozd,skrite. Tu vzamem krvavečozel. Položim jo na kamne,za omejkom vedro zakličems podečim se šojinim vreščajem.

In z ozelenelim pogledomse pojavi v prašeči, mehkijelševi senci.Sirinks, tvoj vzdih, žvenket,zaplava skozi grmovje.


11

J u r a

Tvoje vodetrde pred gozdom,pod površjem,polne belega mraza izvirovpoleti.Le okoli poldnevase tiho dvigne na površjes svetlikajočimi se plavutmiriba, stararoparica. Znovase vrne pod mesec. In ne hiti,ko divja vidrav labirintu korenin,ropoče globoko v pletežu mraka.

V veliki tišinipridem k tebi,prelepa sestra gozdov, gričev,moja reka.V tišini mladega dnevav jagodičjupridem po peščeni stezi. Moj čolnsledi glasu tvojega srca, vselejnenadnemu šumenju vodepod hladom.


12

Siva vrba, grenak vonj,zelenilo kot iz meglic.In rosa. V zaraščenem pobočjuv grmičevju pred vasjoždi siva glava, s premrlimi prstislika tvojo rdečino, tvoje zelenilo, tujomodrino, srebrni glas:

nekočje mogočnibog livad, s trdimi usti,dvignil lice. Nad gozdom na bregustal jev črnini žrtvenika,se svetil od maščobe,na travnikih videl rdečkasto rudo,in izviriso brizgali, njegovih pogledovpeščena sled.

Kdo prižiga pozneognje leta, kjer reka,Nemen, gre, iz širnihpljuč kriči od ledu,ki pada sem dol? Pada iz odprteganeba, pred njim rumenidim se širi.


V S e b i N a

Klic ... 5Vas ... 7Otroštvo ... 8Nimfa ... 10Jura ... 11V spomin na rečnega ribiča ... 13Ljubezenska pesem ... 14Žene ribičev na sipini ... 16Ribiško pristanišče ... 17Judovskemu trgovcu A. S. ... 18Stara vojaška cesta ... 20Vožnja z vozom ... 22Brunarica nad Vilijo ... 24Vilna ... 26Ob reki ... 28Litovski vodnjak ... 29Pokopališče ... 30Umrli jezik ... 31Vaška noč ... 32Sled v pesku ... 34Litovske pesmi ... 36Sarmatska nižina ... 37Nasprotna luč ... 40Žalovanje za Jahnnom ... 42Villon ... 42Góngora ... 45


Günderrode ... 47Aleksis Kivi ... 48Joseph Conrad ... 50Dylan Thomas ... 52Pojoči labod ... 54Vetrni mlin ... 55Vaška cesta ... 57Cerkev »Lajšaj moje bolečine« ... 59Na tavrijski cesti ... 60Pokrajina s pticami ... 61Stepa ... 63Ilmensko jezero 1941 ... 64Pesem reke ... 66Domovina slikarja Chagalla ... 69Latvijske pesmi ... 70Dvina ... 71Nočna pot ... 73Kaunas 1941 ... 74Kragulj ... 76Povratek ... 78Ogenj in sneg ... 79Brežina jezera ... 81Nekoč bomo imeli ... 82Nemen ... 83Daubas ... 85Zimska svetloba ... 87Odpoved ... 89Prepeličji klic ... 91Orel ... 94


Nižina ... 95Klici ... 96Podeželska cesta ... 98Driada ... 100Ob reki ... 101Poletni vrišč ... 102Neizrečeno ... 103Pripoved ... 104Popotnik ... 105Božične živalce ... 106Yimski vrišč ... 108Volkova smrt ... 109Hamann ... 111Stari dvor v Vilni ... 113Bezgov cvet ... 115Za hasida Barkana ... 116Noč zadnjih domačij (Stari Höltke) ... 117Spominski list ... 118Vremenska znamenja ... 119Pihalec na školjko ... 122Nenija ... 123Košček morja ... 124Oda Thomasu Chattertonu ... 125Francoska vas ... 128Brentano v Aschaffenburgu ... 129Hölderlin v Tübingenu ... 130Nočne lastovke ... 131Jedenberg ... 132Petr Bezruč ... 134


Iz rek ... 136Ptičja cesta 1957 ... 138Gertrud Kolmar ... 140Else Lasker-Schüler ... 141Za Nelly Sachs ... 142Don ... 145Ikona ... 146Zapuščeni kraj ... 147Pod robom noči ... 148Severnorusko mesto (Pustoška 1941) ... 150Postanek ... 151Nad reko ... 153Večer prebivalcev ribiške vasi ... 155Katedrala 1941 ... 156Vaška cerkev 1942 ... 158Poročilo ... 159Samostan pri Novgorodu ... 160Tomška cesta ... 161Velika noč ... 163Ruske pesmi ... 164V spomin B. L. ... 165Brod ... 166Hiša iz lesa ... 167Vaška glasba ... 169Pot domov ... 171Vselej je treba poimenovati ... 172

Dejan KosMetafizika spomina ... 179


SOZVEZDJA 6

Johannes BobrowskiSARMATSKA DEŽELA

Naslov izvirnika:Das Land Sarmatien iz Johannes Bobrowski, Gesammelte Gedichte, Deutsche Verlags-Anstalt 2017

© 1962 in 1966, Deutsche Verlagsanstalt, a division of Penguin Random House Verlagsgruppe GmbH, München, Germany© za slovensko izdajo: 2020, Družina d. o. o.

PREVOD: Alfred LeskovecSPREMNA BESEDA: Dejan KosUREDNIK ZBIRKE: Brane SenegačnikOBLIKOVANJE IN PRELOM: Jerneja RodicaIZDALA IN ZALOŽILA: Družina d. o. o.ZA ZALOŽBO: Tone RodeTiskano v SlovenijiNAKLADA: 200 izvodovLjubljana 2020

Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije v letu 2020.

Več informacij o knjigah založbe Družina najdete na www.druzina.si

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.112.2-1

BOBROWSKI, Johannes, 1917-1965 Sarmatska dežela / Johannes Bobrowski ; [prevod Alfred Leskovec ; spremna beseda Dejan Kos]. - Ljubljana : Družina, 2020. - (Sozvezdja ; 6)

ISBN 978-961-04-0728-7COBISS.SI-ID 34699779


Documents

čas, pred led, sove S alnih shem, se splošči in onemi