Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
DIPLOMSKO DELO
BOJAN BAN
Ljubljana, 2012
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
Športno treniranje
KONCENTRACIJA, REAKCIJSKI ČASI IN MOTORIČNE
SPOSOBNOSTI PRI MLADIH SMUČARJIH
DIPLOMSKO DELO
MENTOR
Prof. dr. Milan Žvan, prof. šp. vzg.
KONZULTANT AVTOR DELA
Prof. dr. Janez Pustovrh, prof. šp. vzg. BOJAN BAN
RECENZENTKA
Doc. dr. Tanja Kajtna, univ. dipl. psih.
Ljubljana, 2012
3
ZAHVALA
Verjamem, da so učinki študija dolgotrajnejši, če so takšne tudi spodbude.
Vsem hvala zanje.
Bojan BAN
4
Ključne besede: reakcijski čas, koncentracija, koordinacija, smučanje
KONCENTRACIJA, REAKCIJSKI ČASI IN MOTORIČNE SPOSOBNOSTI PRI MLADIH SMUČARJIH
Avtor: Bojan Ban
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2012
IZVLEČEK
Pričujoča naloga sodi na področje alpskega smučanja. V zvezi z njim smo obravnavali
pomembnost in povezanost nekaterih parametrov koncentracije, reakcijskih časov in
nekaterih motoričnih sposobnosti ter poskušali poiskati razlago za njihovo pomembnost.
Testiranje smo opravili na vzorcu 121 mladih smučarjev v starosti 11 do 15 let. Med njimi je
bilo 54 deklic in 67 dečkov. Vsi so bili člani smučarskih reprezentanc v ustrezni kategoriji
(deklice, dečki). Za oceno zgornjih parametrov smo izbrali ustrezne teste in sicer D2 – test
pozornosti, CRD – baterijo za merjenje reakcijskih časov in štiri motorične naloge.
Z ustreznimi metodološkimi postopki smo ugotovili osnovne statistične parametre in
statistično pomembne povezave med reakcijskimi časi in koncentracijo, koncentracijo in
motoričnimi sposobnostmi kot tudi statistično značilno povezanost med reakcijskimi časi in
izbranimi motoričnimi testi. Statistične pomembne razlike med dečki in deklicami pa smo
zasledili samo na področju koncentracije.
Rezultati utegnejo biti v pomoč pri zaznavanju pomembnosti merjenjih spremenljivk kot tudi
pri obravnavi ali bolje rečeno razlikah v pristopu k treningu deklic oz. dečkov.
5
Key words: reaction time, concentration, coordination, skiing
Author: Bojan Ban
University of Ljubljana, Faculty of sport, 2012
ABSTRACT
The present work falls within the scope of alpine skiing. In connection with it, we discussed
the importance and linkage of some parameters of concentration, like reaction times and
some motor skills in order to find out an explanation for their importance. The test was
implemented on a sample of 121 young athletes aged between 11 to 15 years. Among them
were 54 girls and 67 boys. All subjects were members of the National ski teams in the
appropriate category (girls, boys). To estimate the above mentioned parameters, we
selected relevant tests like D2 test- a test of attention, the CRD – test battery in order to
measure reaction times and four motor skills tasks.
With appropriate methodological test procedures we have determined the basic statistical
parameters and statistically significant relationships between reaction time and
concentration, concentration and motor skills, as well as a statistically significant correlation
between reaction times and the selected motor tests. Statistical significant differences
between boys and girls were observed only in the area of concentration.
The results may be helpful in detecting the importance of measuring variables as well as
“treatment” or better explained to detect differences in the approach of training girls or
boys.
6
Kazalo vsebine
1. UVOD ................................................................................................................................ 8
1.1. ALPSKO SMUČANJE IN UČENJE ALPSKEGA SMUČANJA .............................. 9
1.1.1. OSNOVE UČENJA SMUČANJA MLAJŠIH OTROK .................................... 11
1.2. KONCENTRACIJA .................................................................................................. 13
1.2.1. TIPI KONCENTRACIJE ................................................................................... 15
1.2.2. KONCENTRACIJA V ŠPORTU ....................................................................... 16
1.2.3. TEHNIKE ZA IZBOLJŠANJE KONCENTRACIJE ........................................ 18
1.3. REAKCIJSKI ČAS (RČ) ........................................................................................... 19
1.3.1. REAKCIJSKI ČAS IN POZORNOST .............................................................. 22
1.3.2. ODLOČANJE V ŠPORTU ................................................................................ 22
1.4. MOTORIČNE SPOSOBNOSTI ................................................................................ 26
1.4.1. KOORDINACIJA - DEFINICIJA IN OSNOVNI POJMI KOORDINACIJE
KOT GIBALNE SPOSOBNOSTI ................................................................................... 26
1.4.2. MOČ - DEFINICIJA IN OSNOVNI POJMI MOČI KOT GIBALNE
SPOSOBNOSTI ............................................................................................................... 32
1.5. MOČ V ALPSKEM SMUČANJU ............................................................................ 36
1.6. PROBLEM, CILJI IN HIPOTEZE ............................................................................ 40
2. METODE DELA .............................................................................................................. 41
2.1. PREIZKUŠANCI ...................................................................................................... 41
2.2. PRIPOMOČKI ........................................................................................................... 41
2.2.1. D2 TEST POZORNOSTI ................................................................................... 41
2.2.2. CRD BATERIJA ZA MERJENJE REAKCIJSKIH ČASOV ............................ 42
2.2.3. MOTORIČNE NALOGE ................................................................................... 42
3. POSTOPEK ...................................................................................................................... 44
4. REZULTATI IN DISKUSIJA ......................................................................................... 45
5. SKLEP .............................................................................................................................. 53
6. VIRI .................................................................................................................................. 55
7
Kazalo slik
Slika 1: Faktorji ki vplivajo na razvoj procesa zavedanja situacije in razmerij (ZSR) pri bolj in
manj izkušenimi posamezniki (Endsley, 2006) ............................................................. 24
Slika 2: Teorija obrnjene črke U in modifikacije (Baechle in Earle, 2000) ................................ 29
Slika 3: Hierarhični prikaz razdelitve moči ............................................................................... 33
Slika 4: Vrste moči z vidika odnosov moč: hitrost in sila:hitrost (Strojnik,2007-2011)………34
Slika 5: Rezultati testov anaerobne moči. (M-tekmovalci v mednarodni kategoriji, D-
tekmovalci v državni kategoriji, R-tekmovalci v regionalni kategoriji) (White in
Johnson, 1991).............................................................................................................. 38
Slika 6: Povprečne vrednosti maksimalnih navorov (Mmax) in izraženega dela (A) pri
ekstenziji (ekst) in fleksiji (flex) kolena desne noge vrhunskih alpskih smučarjev
članske reprezentance Avstrije. Povzeto po Neumayr idr. (2003) ............................... 39
Kazalo tabel
Tabela 1: Primerjava dečkov in deklic v merjenih spremenljivkah .......................................... 45
Tabela 2: Povezanost med reakcijskimi časi in koncentracijo. ................................................ 47
Tabela 3: Povezanost med koncentracijo in motoričnimi testi ................................................ 49
Tabela 4: Povezanost med reakcijskimi časi in motoričnimi sposobnostmi ............................ 50
Tabela 5: Povezanost med merjenimi spremenljivkami in starostjo ....................................... 51
8
1. UVOD
Alpsko smučanje je slovenski nacionalni šport. Za to trditev obstaja več razlogov. Na eni
strani večstoletna tradicija, ki je zabeležena tudi v svetovni športni oz. smučarski literaturi in
ki je Slovence pomembno postavila ob bok, po mnogih vidikih pa celo na čelo, svetovnim
smučarskim velesilam. Smučanje, ki ga je opisoval Valvazor, je bilo edinstven primer v Srednji
Evropi in je predstavljalo začetek te dejavnosti. Svoj vzgib je imelo predvsem v
uporabnostnih in preživitvenih razlogih. Na drugi strani pa atribut nacionalni opravičujemo z
vrhunskimi športnimi rezultati, ki se bolj ali manj intenzivno nizajo že od leta 1975 naprej.
Oba omenjena razloga sta bila pomembna podlaga, izhodišče in razlog za množičnost
udeležencev v smučarskem športu. Smučanje se že dolga desetletja pojavlja v samem vrhu
priljubljenosti športnih panog v naši državi.
Predvsem zaradi zgoraj omenjenega namenjamo smučanju intenzivno strokovno, pa tudi
raziskovalno pozornost. Zato so tudi še drugi razlogi, v glavnem ekonomski, saj ti v zadnjem
času športu, še posebej smučanju, niso najbolj naklonjeni. Še posebej smučanju smo želeli
poudariti zato, ker slednje sodi v kategorijo športov, ki zahtevajo večji finančni vložek. Ta se
je v zadnjih letih vse bolj prenesel na ramena staršev mladih športnikov. Ti razlogi zato od
strokovnjakov na področju smučanja naravnost zahtevajo, da tako v procesu selekcioniranja
v smučanju kakor tudi pri neposrednem strokovnem delu ne delamo napak. Odkrit talent in
kakovostno strokovno delo sta namreč nujna pogoja, da lahko izpolnimo pričakovanja
predvsem otrok, pa tudi staršev in druge javnosti, ki zahtevajo vrhunske rezultate.
Slovenska smučarska doktrina temelji na zgodnjem usmerjanju in sprotnem selekcioniranju
otrok v smučanje. V ta proces sodijo vsi doslej znani dejavniki, ki so odgovorni za uspeh v
tem športu. Doslej je bila, več kot drugim, pozornost usmerjena predvsem v tehniko in
motoriko dejavnosti. Ker pa na področju omenjenega »zmanjkuje prostora«, iščemo tudi
druga področja, ki bi lahko doprinesla k izboljšanju rezultatov. Eno izmed takšnih, morda celo
najpomembnejše, je tudi psihološko.
9
1.1. ALPSKO SMUČANJE IN UČENJE ALPSKEGA SMUČANJA
Smučanje je v Sloveniji ena najbolj priljubljenih zimskih športnih panog. Starši imajo ob
vključevanju otrok v alpsko smučanje različne cilje. Nekateri želijo, da bi se otroci spoznali s
smučanjem, drugi da obvladajo tehniko smučanja, tretji spet želijo otroke usmeriti v
tekmovalno smučanje (Videmšek, Gregorčič, Štihec in Karpljuk, 2004).
Starši, ki si to želijo in si lahko privoščijo, vključijo svoje otroke v šole smučanja oz. smučarske
klube in društva. Otroci se tako udeležujejo organiziranih tečajev in treningov na snegu, kjer
izpopolnjujejo znanje s pomočjo učiteljev in trenerjev smučanja (Videmšek, Posega, Štihec in
Karpljuk, 2007). Učitelji in trenerji pa so tisti, ki poskrbijo za kakovostno delo na snegu tudi s
tem, da uporabljajo najboljše učne metode in oblike dela na snegu, ki bodo pri otrocih
prinesle največji napredek.
Brez dvoma je alpsko smučanje ena od športnih dejavnosti, ki zahteva ustrezno sintezo
gibalnih sposobnosti, psihičnih lastnosti, socialnih in drugih značilnosti udeležencev ter
njihovo uresničitev v trenutku športnega nastopa. Našteto zahteva veliko znanstvenih
informacij podprtih z natančnimi meritvami vseh omenjenih značilnosti in lastnosti.
Posamezna športna aktivnost ima namreč svoj smisel samo takrat, kadar lahko njene procese
kontroliramo, rezultate pa objektivno nadzorujemo (Makuc, 2011). Za spremljanje razvoja
alpskega smučanja je potrebno dosledno opravljati usmerjene raziskave (tako na področju
tehnike smučanja kot tudi na področju kondicijske priprave) ter nove izsledke posredovati
strokovnim kadrom, ki s kakovostnejšim vodenjem trenažnega procesa lahko zagotovijo
boljše rezultate.
Za realizacijo procesa treninga v specifični športni panogi (alpsko smučanje) so med drugimi
potrebni tudi naslednji pogoji (Mueller idr., 2000, v Makuc, 2011):
• poznavanje specifičnih parametrov, ki so pomembni v alpskem smučanju,
• primeren izbor testov, ki pokrivajo specifične parametre smučanja,
• metode treninga in vaje, ki izpolnjujejo standardne kriterije za določen namen
treninga.
10
Psihofizična priprava v alpskem smučanju danes gotovo pomembno vpliva na uspeh v
vrhunskem alpskem smučanju. Upoštevajoč načine dela najuspešnejših reprezentanc bi prav
intenzivnost in kvantiteta treninga utegnila pomeniti največ. Glede na dejstva, da
pretiravanje v eni smeri lahko rodi sadove le v izjemnih primerih, bi bila najboljša rešitev v
kompromisu izbire transformacijskih operatorjev.
Pri razumevanju psihomotoričnih procesov in ostalih dejavnikov, ki vplivajo na uspešnost
učenja smučanja, ima pomembno vlogo skladnost smučarskih gibalnih struktur z naravno
motoriko človeka. Različne načine gibanja (v prostoru in času) v strokovnem smislu
opredeljujemo kot lokomocije in manipulacije, osnovo tem pa v prvi vrsti predstavljajo t.i.
elementarne oblike gibanja, med katere uvrščamo plazenja, lazenja, hojo, tek, plezanja,
skoke, dviganja in nošenja, potiskanja in vlečenja ter padce (Pistotnik, 2003).
Najpreprostejši načini gibanja predstavljajo v procesu usvajanja gibalnih informacij samo
osnovo gibalnih sposobnosti subjekta. V množici pogojev učenja smučanja predstavljajo
osnovne gibalne sposobnosti tisti segment, od katerega je pri prvih korakih na snegu, pa tudi
kasneje, v največji meri odvisno gibalno napredovanje učenca. Osnovne gibalne sposobnosti
lahko po eni izmed mnogih definicij pojmujemo kot skupek notranjih nagnjenj človeka, ki so
odgovorne za razlike v gibalni učinkovitosti posameznika (Agrež, 1976). Stopnja gibalnih
sposobnosti je v večji ali manjši meri pogojena genetsko (prirojenost), do določene stopnje
pa jih lahko razvijemo s procesom vadbe (Lešnik in Žvan, 2007).
Specifičen način gibanja v posebnih pogojih in s posebno opremo je pogojen s stopnjo
usvojenosti dimenzij, ki so osnova za doseganje dobrih rezultatov v alpskem smučanju.
Smučar mora torej izredno dobro obvladati tehniko, ki je tesno povezana z nivojem razvitosti
gibalnih sposobnosti. Te gibalne sposobnosti v novejši terminologiji pojmujemo kot specialne
gibalne sposobnosti oz. kot alpsko smučarsko motoriko (Rener, 2000). Področje gibalnih
sposobnosti je zelo dobro raziskano. Vendar se danes različni avtorji najpogosteje sklicujejo
na klasifikacijo šestih primarnih motoričnih sposobnosti (moč, hitrost, koordinacija,
ravnotežje, preciznost in gibljivost), ki jih lahko, glede na to ali so energetskega ali
informacijskega tipa, uvrščamo v naslednja dva sklopa (Lešnik in Žvan, 2002 in Pistotnik,
2003):
11
• sposobnost za regulacijo energije (energetska komponenta gibanja), ki omogoča
optimalen izkoristek energijskih potencialov pri izvedbi gibanja, in
• sposobnost za regulacijo gibanja (informacijska komponenta gibanja), ki je odgovorna
za oblikovanje, uresničevanje in nadziranje gibalnih nalog v prostoru in času.
Primarne gibalne sposobnosti, ki tvorijo energetsko komponento gibanja, sodita moč in
hitrost, med sposobnosti za regulacijo gibanja, ki tvorijo informacijsko komponento gibanja,
pa sodijo koordinacija, ravnotežje, preciznost in gibljivost (Makuc, 2011).
1.1.1. OSNOVE UČENJA SMUČANJA MLAJŠIH OTROK
Nedvomno je športna dejavnost in s tem tudi smučanje za otrokov celostni razvoj izrednega
pomena. Otrokova potreba in pravica po gibanju oz. gibalnih aktivnosti mora biti
zagotovljena tako v šolah, zunajšolskih dejavnostih kot tudi v prostem času, kjerkoli pač
otrok je. To moramo otroku omogočiti tudi v zimskem času, ko so igrišča pokrita s snegom in
je temperatura nekoliko nižja. Prav z gibanjem na svežem zraku izdatno pripomoremo k
ohranjanju in h krepitvi otrokovega zdravja ter k bujenju njegove ljubezni do narave. Zato so
vse aktivnosti v naravi v zimskem času prijetna in koristna poživitev. To je način, kako otroci z
radostjo, veseljem in sproščenostjo na nevsiljiv način vzljubijo novo vrsto gibanja in se
prilagodijo na nove življenjske razmere (Makuc, 2011).
Poleg številnih drugih radosti, ki jih otrok doživlja in spoznava na snegu, usvoji tudi specifičen
način gibanja, ki predstavlja pomemben prispevek k njegovi gibalni učinkovitosti. Zato nas
sneg in mraz ne smeta zadržati v ogrevanih zaprtih prostorih šol in vrtcev. Otrokom
organizirajmo zanimivo, sproščeno in zabavno aktivnost tudi zunaj, na snegu in svežem
zraku. Igra in snežni poligon, ki otroku pričara poseben svet, v katerem se bo zabaval, so
primarna vsebina in sredstvo, s katerim pristopimo k smučarskemu opismenjevanju otrok.
Seveda morajo biti otroci za tako aktivnost primerno telesno pripravljeni in opremljeni. Da je
igra v vetru, snegu in mrazu neprijetna in otroka ne pritegne, je običajno zmotno mišljenje, ki
se rodi v odraslem človeku. Otrok bo z veseljem izrabil priložnost za aktivnost, le ponuditi mu
jo je treba in ga primerno organizirati (Pišot in Videmšek, 2004).
12
Izbrana gibalna aktivnost bo posredno razvijala tudi določene sposobnosti in znanja, ki jih bo
otrok kasneje s pridom uporabljal. Primerno izbrane gibalne naloge, ki jih taki poligoni
vključujejo, otroku olajšajo razvoj in usvajanje novih osnovnih gibalnih vzorcev, ki so pogoj za
kasnejše učenje tehnike smučanja in nadgradnje najrazličnejših smučarskih užitkov.
Pomembne osnove bo tako pridobil v obdobju, ko je pripravljenost za aktivnost največja,
možnost poškodb pa veliko manjša kot pri odraslem začetniku. Če otroku ne bo dana
možnost, da bi nadaljeval in se izuril v smučarski tehniki, bodo ti začetki ostali za vedno
zapisani in bodo prišli zelo prav kasneje, morda v srednji šoli ali po dvajsetem ali celo pri
tridesetih letih (Makuc, 2011). Vsi, ki poučujemo smučanje, vemo, kako pogosto se odrasli
začetniki branijo, češ, nikoli nisem smučal, le enkrat v osnovni šoli ... ali ... ne znam smučati,
bil sem le v šoli v naravi. Dvajset let nisem stal na smučeh ... Hkrati pa vemo, kako
pomemben prispevek pomeni že usvojena izkušnja (Pišot in Videmšek, 2004).
Poučevanje vsake aktivnosti, še posebno pa nova znanja, ki jih učitelji posredujejo
najmlajšim, morajo temeljiti na poznavanju problematike in na vseh posebnostih razvoja
predšolskih otrok, kamor v prvi vrsti sodijo poznavanja zakonitosti njihovega biološkega,
psihološkega in sociološkega razvoja, ustrezno pedagoško in didaktično znanje ter skladno s
tem ustrezni snovni, količinski, metodični in organizacijski postopki, ki učitelju omogočajo, da
na varen, prijeten in učinkovit način pripelje vadečega do postavljenega cilja (Pust, Lešnik in
Pori, 2004).
Običajno začnemo otroka učiti smučati med tretjim in četrtim letom starosti. Če pa želimo,
da bo pridobivanje določenih znanj na snegu potekalo veliko hitreje, kot bi sicer, lahko
ogromno storimo (predvsem starši) že prej. Gibalno sposobnejši, učinkovitejši otroci bodo
tudi pri zimskih aktivnostih hitreje napredovali. Zavedajmo se, da je osnovno vodilo pri delu z
najmlajšimi učenje gibanja na snegu. Ko ta znanja pridobi in avtomatizira, lahko smiselno
nadaljujemo z nadgradnjo – tehniko (po sedmem letu) in postopoma prehajamo na pravi
smučarski trening, ki naj bo še vedno prirejen otroku (Pišot idr., 2000, v Makuc, 2011). Pri
učenju smučanja otrok moramo skrbno paziti na njihovo starost. Od trenutka, ko je otrok
primeren za začetek smučanja, pa vse do sedmega leta, mora učenje v čim večji meri
vsebovati igro. Po sedmem letu lahko otroka učimo same tehnike, po dvanajstem letu pa ga
lahko usmerimo v tekmovalno smučanje, če imamo za to objektivne razloge.
13
Če smo torej za končni cilj znanja smučanja postavili prilagojenost v smislu največjih užitkov,
ki jih nudi zasneženo pobočje, si lahko pri našem delu postavimo še delne cilje, ki jih bomo
dosegli pri učenju otrok v posameznih obdobjih. Te lahko določimo glede na stopnjo
predznanja smučanja in njihovo gibalno učinkovitost. (Pišot idr., 2000, v Makuc, 2011)
Proces urjenja in usvajanja smučarske tehnike mora temeljiti na načelu postopnosti. Otrok
(začetnik) bo najprej usvojil enostavne, nato pa vedno kompleksnejše elemente smučarske
tehnike, ki jih bo najprej obvladal v idealnih pogojih (primerna naklonina in trdota snega),
kasneje pa tudi na zahtevnejših terenih (Matković, Ferenčak in Žvan, 2004).
1.2. KONCENTRACIJA
Pozornost je širši pojem, koncentracija pa predstavlja intenzivnost osredotočenosti te
pozornosti, vendar v tem tekstu obravnavamo koncentracijo in pozornost kot sopomenki
(Tušak, 2001).
Koncentracija vedno pomeni obvladovanje razuma. Oseba, ki se je sposobna osredotočiti na
kakršenkoli problem in ki lahko odmisli neharmonične vtise, obvlada moč razuma. S pomočjo
koncentracije je človek sposoben zbrati in obdržati miselno in fizično energijo na delu.
Osredotočeni razum posveča pozornost mislim, besedam, dejanjem in načrtom (Tušak in
Tušak, 2003).
Kajtna in Jeromen (2007) sta zapisali, da je koncentracija usmerjanje na nalogo, ki nas čaka.
To pomeni, da se ukvarjamo z načrtovanjem izvedbe, razmišljamo o strategiji nastopa ipd.
Vse naše miselne moči usmerimo v nalogo, predmet, aktivnost ali na problem.
Koncentracijo lahko razumemo kot osredotočenost na neki predmet, dogodek ali idejo.
Pozornost ali koncentracija se v športu kaže na različne načine. Nazorno jo lahko primerjamo
z žarometom, ki je v naši glavi. Mi pa smo tisti, ki aktivno osvetljujemo, snemamo in režiramo
tisto, kar smo izbrali ali posneli. Svetlobni žarek žarometa po naši želji ali potrebi osvetljuje
točno tisto, kar nas v danem trenutku zanima. Gre torej za koordinacijo aktivnosti (Tušak,
2001).
14
Koncentracija je proces, ki na želeno mesto meče svoje svetlobne snope, polne energije, vse
drugo okrog pa potaplja v temo. V tem primeru govorimo o koncentraciji pozornosti. V
popolni koncentraciji je človek osredotočen na eno samo stvar, vse druge misli so izključene
(Jernejšek, 2011). Prihodnosti in preteklosti ni, je samo sedanjost in jaz. Proces koncentracije
pozornosti zahteva kar nekaj časa. Za doseganje maksimalne koncentracije pozornosti je
potrebno kar nekaj dni, tednov ali celo mesecev (Tušak, 2001).
Če odpremo zaslonko pred žarometom, se svetlobni žarek razširi in žarki oblijejo več
predmetov, ki pa so zato slabše osvetljeni in se vidijo manj dobro in manj jasno. Prihaja do
t.i. razdelitve pozornosti. Če smo v rokovanju s pozornostjo dobro izurjeni, znamo žaromet
pozornosti spretno in hitro usmerjati v različne predmete in dogodke. Zdaj poudarimo
določen detajl, drugič drugega. Vsakemu od dražljajev lahko naklonimo določeno stopnjo
pozornosti, ustrezno dolgo. Temu pravimo, da gre za prestavljanje pozornosti. Ampak to ne
pomeni raztresenosti, temveč morajo biti ti premiki podrejeni posameznikovi volji. Tega se
mora vsak posameznik naučiti. Kdor ni sposoben prestaviti pozornosti dovolj hitro in
učinkovito, ker ga je prejšnji predmet ali dogodek preveč priklenil nase, ni sposoben
vzpostaviti dovolj visoke koncentracije pozornosti na naslednji dogodek. Rezultat so napake
(Tušak, 2001).
Žaromet ima samo določeno energije. Ustrezen način dela z njim zahteva gospodarno
porabo energije. Kdor zna pametno voditi režijo luči in ustrezno uporabljati osvetlitev in
zatemnitev, zna ustrezno združiti stalnost in stopnjo pozornosti, ki sta medsebojno povezani.
Visoka koncentracija pozornosti je povezana z ogromno porabo mentalne energije, ki je na
določeni ravni športnikove psihofizične pripravljenosti omejena. Zaloge koncentracije so
odvisne od človekove psihične in telesne pripravljenosti. Bolj kot si telesno pripravljen, lažje
dlje časa vztrajaš v visoki koncentraciji in imaš boljšo sposobnost menjavanja obdobij
koncentracije in sprostitve. Slabše telesno pripravljenim posameznikom, ki se znajo dobro
skoncentrirati, pa tudi ob dobri psihični pripravljenosti lahko zmanjkuje mentalne energije za
vzdrževanje take koncentracije (Tušak, 2001; Tušak in Kondrič, 2003).
Koncentracija je povezana s pojavom občutka močne duševne napetosti. Za obnovo
ravnovesnega stanja po fazi intenzivne koncentracije in za okrevanje je nujna telesna in
psihična sprostitev (Tušak, 2001; Tušak in Kondrič, 2003).
15
Nekaj osnovnih zakonitosti koncentracije (Williams, 2001, v Kajtna in Jeromen, 2007):
- poznamo štiri vrste pozornosti, katere zna uporabljati športnik,
- različne situacije v športu pred tekmovalca postavljajo različne zahteve po
koncentraciji. Športnik mora biti sposoben prehajati iz ene vrste pozornosti na drugo,
- pod normalnimi pogoji je človek sposoben zadostiti zahtevam, ki se pojavljajo v
najrazličnejših tekmovalnih situacijah,
- značilnosti posameznika in njegove sposobnosti so podobne osebnostnim potezam
(lahko napovemo način koncentracije pri osebah),
- dominanten način pozornosti postaja vedno bolj podoben osebnostni potezi takrat,
kadar je dominanten stil primeren športni panogi in je odvisen od nivoja samozaupanja v
določeni situaciji,
- fenomen zmrznjenja – nastop postaja vedno slabši (pozornost se nehote zoži in
preusmeri navznoter),
- spremembe na nivoju aktivacije vplivajo na način koncentracije in
- spremembe v načinu koncentracije vplivajo na aktivacijo.
1.2.1. TIPI KONCENTRACIJE
Pri koncentraciji gre za pozornost, na katero v čim manjši meri vplivajo intelektualne
komponente, pač pa je odvisna od spodbude. Duker opredeljuje to splošno sposobnost kot
koordinacijo, ki je k celoviti dejavnosti naravnano vzajemno delovanje posameznih
dejavnikov, ki so za doseganje določenega cilja potrebne. Vsaka koordinacija zahteva
določen psihični napor, katerega intenzivnost je odvisna od težavnosti naloge. Sposobnost,
da se z naporom doseže koordinacija, je sposobnost koncentracije (Tušak in Tušak, 2003).
Nekatere panoge zahtevajo od športnika, da je hkrati pozoren na veliko različnih informacij iz
okolja, druge zahtevajo bolj ozko usmerjeno pozornost. To nam pove, da se koncentracija
razlikuje v širini oziroma ožini. Govorimo pa še o smeri koncentracije. Notranja koncentracija
je usmerjena nase, na svoja občutja in misli. Pri zunanji koncentraciji pa smo osredotočeni na
nasprotnika, na žogo itd. (Kajtna in Jeromen, 2007).
16
Štirje tipi koncentracije, ki jih zahtevajo različne športne situacije (Moran, 1996, v Kajtna in
Jeromen, 2007):
1. Široko-zunanji (nujno za skupinske športe, ki zahtevajo odprte spretnosti): zavedanje
okolice, sposobnost razumevanja in reagiranja na okolje, dobro skeniranje okolja,
upoštevanje prostih soigralcev;
2. Ozko-zunanji (značilno za športe, ki skušajo zadeti tarčo): usmerjenost na tarčo,
sposobnost ignoriranja distraktorjev in usmerjenost na specifične dražljaje, dolgo časa vzdrži
pri nalogi;
3. Široko-notranja: analiza, reševanje problemov, ustvarjalno mišljenje, načrtovanje,
strategija v športu, dobri v načrtovanju tekmovanja, razvijanju rezervnih načrtov za napad,
pogovor po tekmi;
4. Ozko-notranja: sposobnost usmerjenosti na eno idejo ali misel ali vztrajanje pri njej,
povečana kinestetična občutljivost, pogosto znak predanosti in sposobnosti spremljanja
navodil, držanja načrta.
1.2.2. KONCENTRACIJA V ŠPORTU
Koncentracija je ena pomembnejših sestavin pri športnem nastopu, treningu in pri psihični
pripravi na nastop. Različne športne situacije zahtevajo različne načine koncentracije. Pri
različnih športih je zahteva po menjavi načina koncentracije različna. Športnik, ki je dobro
motiviran in je natreniral menjanje pozornosti ter je seznanjen z učinki in vplivi povišane
aktivacije, je sposoben učinkovite koncentracije (Kajtna in Jeromen, 2007).
Najprej moramo razumeti, da potrebuje koncentracija pozornosti ustrezen trening. Športnik
mora (zlasti če govorimo o vrhunskem igralcu) vsak dan posvetiti nekaj časa vadbi tehnike,
posvetiti se mora telesni pripravi in poleg tega se mora z isto intenzivnostjo ukvarjati tudi s
psihološko pripravo. Doseganje koncentracije zahteva prav tako kot izpopolnjevanje tehnike,
lasten trening s točno določenimi vajami in tehnikami izboljšave te sposobnosti. Za
doseganje ustrezne koncentracije pozornosti je treba žrtvovati kar nekaj časa. Govorimo o
tednih in mesecih. Športnik mora iz lastne pozornosti postopoma izključiti vse tiste
predmete, osebe ali situacije, ki niso ključnega pomena v trenutku tekme oz. nastopa.
Športnik s svetlobnimi žarki osvetljuje le bistveno in le to, kar sam želi osvetliti. Vse drugo
17
umakne v senco ali temo. Kot za primer lahko omenimo srebrnega iz Olimpijskih iger v
Atlanti, kajakaša Andraža Vehovarja. Proces koncentracije pozornosti je začel že dober
mesec pred nastopom. Postopoma je iz svoje pozornosti izrinil vse, kar v trenutku tekme ni
bilo pomembno: študij, prijatelje in na koncu tudi starše in sotekmovalce. V zadnji uri pred
nastopom je ostal sam s svojim čolnom. V zadnjih minutah pa je izrinil iz zavesti tudi
gledalce, druge tekmovalce, misli na rezultat, pričakovanja, strahove. Ostala je samo voda,
vratca, njegov čoln in on. Kar je v zvezi s koncentracijo pozornosti zelo pomembno, je njeno
prestavljanje. Pozornost moramo po potrebi usmeriti tudi v druge predmete ali dogodke
(Tušak in Kondrič, 2003).
O fazi intenzivne koncentracije je nujno potrebna telesna in psihična sprostitev. Športniki, ki
so dobro mentalno pripravljeni, znajo učinkovito in hitro, v skladu s tekmovalno situacijo,
menjavati stanja koncentrirane pozornosti in sprostitve. Na ta način športnik varčuje
mentalno energijo. Športniki se sproščajo ob odmorih ali prekinitvah. Tako pozornost niha v
nekem ritmu. Napačno bi bilo trditi, da obstajajo igralci, ki zmorejo ostati skoncentrirani zelo
dolgo. Ti igralci so zelo dobri v izmenjavanju koncentracije in sprostitve. Tako učinkovito
varčujejo z mentalno energijo in tako so učinkoviti vso tekmo. Športniki morajo
koncentracijo po potrebi tudi razdeliti na večje število pomembnih elementov na tekmi.
Pomiki pozornosti morajo biti hotni in aktivno usmerjeni (Tušak, 2001).
Občutek, ki ga športnik doživlja v trenutku maksimalne koncentracije, ni le kinestetičnega
značaja, ampak nekako notranji. Igralec občuti lastno telo na zelo intenziven način, kot da bi
začutil delovanje posameznih impulzov, ki učinkujejo na njegove mišice oz. na celoten
lokomotorni sistem. Športnik, ki ima dobro razvito sposobnost koncentracije pozornosti,
izoblikuje svoj zmagovalni vzorec, ki pravzaprav vsebuje vse tiste kretnje, mišljenja in rituale,
ki posameznika privedejo do zmage (Tušak in Kondrič, 2003).
Vsak športnik ima le določeno količino energije. Če gledamo vrhunskega športnika, se nam
zdi, da je sposoben obdržati isto stalnost in intenzivnost koncentracije skozi celotno tekmo.
To vsekakor ne drži, saj sta stalnost in intenzivnost med seboj v tesni povezavi. Je pa res, da
bo bolje psihično in telesno pripravljen športnik dalj časa vzdrževal visok nivo koncentracije.
Tako lahko posamezniki varčujejo z energijo in lahko ustrezno koncentracijo obdržijo dlje
časa. V telesno slabše pripravljenih moštvih ali proti koncu nastopa v dolgotrajnejših
18
individualnih športnih disciplinah lahko opazimo padec koncentracije (Tušak in Kondrič,
2003).
Športnik, ki ni sposoben dovolj hitro in učinkovito prestaviti pozornosti, ker ga je prejšnji
predmet ali dogodek preveč priklenil nase, ni sposoben vzpostaviti dovolj visoke
koncentracije pozornosti na naslednji dogodek. Tak športnik bo pogosto delal napake (Tušak
in Kondrič, 2003).
Na tekmovanju morajo biti športniki v stanju večje sproščenosti kot napetosti, kajti to
omogoča aktivno obdelovanje procesa napetosti. Z določenimi vajami se da pozornost
izboljšati. Te vaje so opisane v enem izmed naslednjih podpoglavij.
Na tekmovanjih se zgodi, namesto da bi bili športniki bolj sproščeni, da kar »zamrznejo«
(pomembno tekmovanje, napaka, ni pričakovanega začetka, strah pred poškodbo). Takrat se
zgodi, da nastop postaja vse slabši. Športnik zgleda tako, kot da ne more kontrolirati svojega
početja. To početje opazimo takrat, kadar se športnik znajde v stresni situaciji (Kajtna in
Jeromen, 2007).
1.2.3. TEHNIKE ZA IZBOLJŠANJE KONCENTRACIJE
Kajtna in Jeromen (2007) sta opisali naslednje tehnike koncentracije:
- koncentracija na proces in na rezultat – na proces se športniki koncentrirajo v
situacijah, kadar jim ne gre dobro in na tekmah, kajti vse okoli rezultata se bo uredilo samo
po sebi, na rezultat pa se koncentrirajo kadar so na treningih za boljšo motivacijo,
- zoževanje pozornosti – to spretnost uporabijo pred pomembnejšimi tekmovanji.
Kadar zožijo pozornost samo na tekmovanja, poskušajo preprečiti, da bi se na tekmovanju
ukvarjali s stvarmi, ki tja ne sodijo,
- vračanje pozornosti – kadar športnikom na tekmovanju ne gre dobro, se ne smejo
samokritizirati, ampak se osredotočijo na dobro izvedbo elementa in se potopijo v to, kar
počnejo, lahko naredijo nekaj dihalnih vaj,
- vadba »kot da …« – k boljši koncentraciji pripomore poznavanje dražljajev, ki
športnike čakajo na tekmovanju. Manj kot jih je, manjša je verjetnost, da jih bodi novosti
zmedle,
19
- simulacija tekmovanja – treniranje v tekmovalnih okoliščinah,
- mentalna vadba – v mislih si športniki predstavljajo trening ali tekmo,
- sidranje – uporabljanje dotika, besede, ki posameznika prestavi v stanje dobre
koncentracije,
- pripovedovanje drugim o tem, kako dobro bo posameznik ali skupina nastopila na
tekmovanju. Osredotočanje na uspeh.
1.3. REAKCIJSKI ČAS (RČ)
Reakcijski čas se nanaša na interval časa, ki poteče med prezentacijo dražljaja in prvotno
reakcijo na ta dražljaj (DSES, 2008). Je najkrajši čas, ki preteče od trenutka dražljaja do
ustreznega odgovora na ta dražljaj, imenovan tudi hitrost živčno – mišične reakcije (Heimer
in Matković, 1997). Reakcijski čas se izraža v milisekundah od trenutka vizualnega,
akustičnega ali taktilnega dražljaja. Bolj kot je kompleksna motorična naloga, večji bo RČ.
Tako je RČ v povprečju 150 – 200 milisekund za vizualni dražljaj. Za slušni dražljaj je RČ krajši,
ampak z večjim razponom, ki je odvisen od starosti posameznika in se giblje med 120 – 270
milisekund. Taktilni dražljaj izzove najhitrejšo reakcijo in sicer 90 – 180 milisekund (Heimer in
Matković, 1997).
Reakcijski čas se razlikuje od refleksa, ki je avtomatična, nehotna reakcija ali gib, ki se pojavi
kot odgovor na dražljaj (Schmidt in Wrisberg, 2000; v Jeromen, Barić in Kajtna, 2010). Starejši
udeleženci so počasnejši od mlajših kolegov pri enostavnih in izbirnih reakcijskih časih (angl.
choice reaction time), čeprav so se večje razlike pojavile pri izbirnih reakcijskih časih. Številne
študije so pokazale, da so mlajši udeleženci hitrejši pri merjenju reakcijskih časov oz. imajo
krajše RČ (Salthouse, 2000).
Donders (1868; v Kantowitz, Roediger III in Elmes, 2009) je opisal tri vrste reakcijskih časov
znane kot Dondersove A, B in C reakcije.
- A reakcija je znana kot reakcija na enostaven dražljaj (luč, zvok ipd.) (angl. simple
reaction), na katero mora posameznik čim hitreje reagirati. Gre torej za samo en dražljaj in
en odgovor oz. reakcijo na ta odgovor.
20
- B reakcija je znana kot izbirni reakcijski čas (angl. choice reaction time), pri katerem
obstaja več dražljajev in več odgovorov, pri čemer vsak dražljaj zahteva le en odgovarjajoči
odgovor.
- C reakcija – zanjo je značilno, da obstaja več dražljajev, ampak le en dražljaj je
povezan z odgovorom. Na primer, če se pojavi dražljaj D1, mora udeleženec reagirati na le
način, ki ga ta dražljaj zahteva, torej R1. Če se pojavi kateri drugi dražljaj (D2, D3 ipd.)
udeleženec nanje ne reagira.
Glede na fiziološko strukturo ima reakcijski čas pet komponent (Zatzyorski, 1980; v Bompa,
2001):
- pojav dražljaja na nivoju receptorja,
- prenos dražljaja do centralnega živčnega sistema,
- prenos dražljaja skozi živčne poti in proizvajanje efektornega signala,
- prenos signala od centralnega živčnega sistema do mišice,
- položaj mišice za izvedbo mehaničnega dela.
Večina časa poteka v tretji komponenti.
V športu obstajajo različni tipi reakcijski časov (enostavni, kompleksni oz. izbirni RČ,
diskriminacijski RČ, stop/go RČ) (Jeromen in dr., 2010):
- enostavni reakcijski čas kaže hitrost športnikove motorične reakcije na pojavljanje
vizualnega dražljaja ali drugega enostavnega dražljaja. Gre za preprost motorični odgovor na
senzorni dražljaj. Enostavni reakcijski čas predstavlja eno izmed zelo pomembnih dispozicij za
izvedbo agresivne oz. eksplozivne reakcije, kjer obstaja potreba po hitrih motoričnih gibih
(Tušak in Tušak, 2003),
- kompleksni reakcijski čas zajema hitrost športnikove koordinirane motorične reakcije
na niz (enega, dva ali tri) dražljajev v vizualnem polju. Reakcijski čas je tokrat posledica ne le
refleksne reakcije, pač pa tudi kognitivnih funkcij, saj prihaja do diferenciacije dražljajev oz.
ustreznega izbora reakcije. Hitrost kompleksne reakcije pomembno prispeva k športnikovim
občutkom za opravljanje zapletenih motoričnih spretnosti (Tušak in Tušak, 2003),
21
- izbirni reakcijski čas zahteva različne odgovore na različne dražljaje. Na primer,
posameznik mora pritisniti eno tipko, če se pojavi rdeča luč, drugo, če se pojavi zelena luč.
Večje kot je število možnih izbir, daljši je reakcijski čas, in obratno (Dintiman, 1971; v Bompa,
2001). Glede na Hickov zakon se izbiren reakcijski čas povečuje proporcionalno logaritmu
števila ponujenih odgovorov (Schmidt in Wrisberg, 2000; v Jeromen in dr., 2010),
- diskriminacijski reakcijski čas vključuje primerjanje parov simultano prezentiranih
vizualnih dražljajev in pritisk določene tipke, odvisno od značilnosti dražljaja – moči,
svetlobe, dolžine ipd.,
- stop/go reakcijski čas se nanaša na čas, ki je potreben, da oseba reagira na določeni
dražljaj s pritiskom na tipko oz. da zadrži reakcijo, kadar se pojavi drugačen dražljaj. Na
primer, da reagira le, če se pojavi rdeča luč, če pa se pojavi modra luč, oseba ne reagira.
Reakcijski čas je odločilen dejavnik pri večini športov in športniki ga s pomočjo pravilnega
treninga in ustreznih vaj lahko izboljšujejo (Bompa, 2001). Zatzyorski (1980; v Bompa, 2001)
pravi, da je reakcijski čas na vizualni dražljaj krajši pri treniranih posameznikih (športnikov
150 – 200 milisekund) od netreniranih posameznikov (250 – 350 milisekund). Hitrost živčno-
mišične reakcije se pod vplivom ustreznega treninga lahko izboljša. Enostavni RČ se lahko
pod vplivom treninga izboljšajo za 10 – 15 %, medtem ko se kompleksni RČ lahko izboljšajo
za 30 – 40 % (Heimer in Matković, 1997).
Reakcijski čas je sposobnost, ki se razlikuje od športnika do športnika. Nekatere individualne
značilnosti, kot so zdravstveni status, telesna temperatura, starost, mielinizacija nevronov,
osebnostne značilnosti, motivacija in nivo budnosti (vzburjenja) idr., vplivajo na odzivnost
športnikov. Poleg tega nekatere značilnosti naloge in dražljaja, kot so na primer intenzivnost,
verjetnost pojava, obstoj opozorilnega signala in vrsta senzornih reakcij, ki dražljaj vzbudijo,
vplivajo na dolžino RČ (Jeromen in dr., 2010).
Hitrost reakcije je produkt združenega reakcijskega časa in hitrosti gibanja. Na oba
parametra vpliva usmerjanje pozornosti (Jeromen in dr., 2010).
22
1.3.1. REAKCIJSKI ČAS IN POZORNOST
Pozornost poveča hitrost, s katero izvajamo zaznavne sodbe in načrtujemo odzive. Da se
neka aktivnost ali perceptualna sodba izvede, je potrebna določena raven aktivacije v
centrih, ki so odgovorni za to aktivnost. Ko pričakujemo dražljaj, pozornost dvigne raven
aktivacije v teh centrih. To posledično privede do hitrejšega odziva ob dejanskem vstopu
dražljaja v zaznavni sistem. S tem se namreč povezuje pripravljalna vloga pozornosti. Slednja
deluje tako, da posameznik pozornost usmeri na določen dražljaj ali dejanje, preden se le to
pojavi. S tem se nivo aktivnosti v odgovarjajočih delih možganov približa absolutnemu pragu
detekcije oz. akcije. Pripravljalna pozornost lahko pospeši procesiranje informacij (LaBerge,
1995; v Korošec, 2002).
V ozadju iskanja povezave med pozornostjo in hitrostjo procesiranja informacij je hipoteza,
da lahko velik del medosebnih razlik v individualni variabilnosti reakcijskih časov pojasnimo z
dejavniki, kot so pozornost, vzburjanje, orientacija. Ti naj bi vplivali tudi na dosežek pri
Ravenovih progresivnih matricah, ki so psihometrični test za merjenje splošnega (g) faktorja
inteligentnosti (Korošec, 2002).
Pokazalo se je, da na reakcijske čase pomembno vpliva nedoločenost intervala med
opozorilnim dražljajem in nastopom signala ter glasnost opozorilnega signala (Carlson in
Widman, 1987; v Korošec, 2002). To naj bi povečalo udeleženčevo vzburjenost in s tem
pozornost. Rezultati raziskav nakazujejo, da je SDRT vsaj toliko povezana s pozornostjo kot s
splošnim (g) faktorjem inteligentnosti. Mere RČ (RT) in inteligentnosti mogoče korelirajo
zato, ker tako pri prvih kot pri drugih na dosežek pomembno vpliva razporeditev pozornosti
(Korošec, 2002).
1.3.2. ODLOČANJE V ŠPORTU
Odločanje je veščina, ki zajema analiziranje situacije, oblikovanja možnih načinov reagiranja
in izbire najboljših opcij ter je v športu velikega pomena. Od športnika se pričakuje, da se na
pravem mestu v pravem času pravilno odloči in na ta način ustvari pričakovano prednost oz.
uspeh. V bistvu je vsak športni nastop serija majhnih medsebojno povezanih odločitev.
23
Športniki in trenerji bi morali znati dobro oceniti situacijo in pogoje tekmovanja, pri čemer je
učinkovito odločanje eno najpomembnejših zahtev, ki jih morajo obvladati (Barić, 2010).
Odločanje je proces, ki vključuje naslednje parametre (v Yates in Tschirhart, 2006):
- akcijo oz. izvajanje akcije in prevzemanje odgovornosti za določeno akcijo,
- opredelitev za določeno akcijo oz. dejanje,
- namero za izvajanje določene akcije oz. dejanja,
- zadovoljujoče rezultate za določene posameznike – niso vsi rezultati zadovoljujoči in
niso vsi zadovoljujoči rezultati zadovoljujoči za vse posameznike.
Športne situacije in naloge, ki zahtevajo odločanje, so večinoma zelo kompleksne in
dinamične in gotovo vedno vključujejo določeno stopnjo tveganja. Izvajajo se v dinamičnem
in nestabilnem okolju, a od športnika se pričakuje, da se v spreminjajočih pogojih in časovno
omejenih situacijskih pogojih sooča s problemsko situacijo pod psihičnim stresom. Odločitve
se namreč včasih morajo sprejeti v sekundah ali milisekundah. Glede na to da so športne
naloge že same po sebi zelo dinamične, se odločitve lahko izvedejo situacijsko (na mestu, pri
gibanju, v določenem trenutku) ali kasneje, s krajšim ali daljšim časovnim zamikom, na
podlagi dogodkov, ki so se že zgodili (Barić, 2010).
Številni dejavniki lahko vplivajo na odločanje v športni situaciji. Lahko so odvisni od
posameznika/športnika (stil zaznavanja, spominska kapaciteta, inteligenca, pozornost,
kognitivni stili, osebnostni baktorji, kot so motivacija, emocije ipd.) ali od okolja
(kontekstulani, situacijski) (Barić, 2010). Odločitve so odvisne tudi od različnih okoliščin in
dogodkov, ki so se dogajajo med igro (relativen pomen igre, trenutno število igralcev v ekipi,
rezultat v času odločitve in čas, ki je preostal do konca tekme) (Rulence-Paques, Fruchart,
Dru in Mullet, 2005).
Športnikova odločitev je torej funkcija njegovega znanja in izkušenj v kombinaciji z njegovimi
osebnostnimi značilnostmi in konkretnimi informacijami, kot so nasprotnikov položaj,
organizacija ekipe, časovna omejitev, trenutni rezultat ipd.
Eden od možnih dejavnikov za uspešnost v športu je določena stopnja organizacije in
povezovanja teh znanj v t. i. sheme odločanja. Večino časa se morajo športniki odločati pod
24
velikim pritiskom in časovnimi omejitvami. Kakovost sheme odločanja ima pomembno vlogo,
saj pravilna shema športniku omogoča, da hitro in učinkovito načrtuje in programira svoje
gibanje z ustrezno hitrostjo in natančnostjo še preden jo bo izvedel (Rulence-Paques in dr.,
2005).
Pri tem je zelo pomembno omeniti t. i. proces zavedanja situacije in razmerij (ZSR) (angl.
situation awareness), ki se nanaša na sposobnost zaznavanja informacij iz okolja znotraj
nekega časa in prostora, razumevanje njihovega pomena in projekcije njihovega statusa
(značaja) v bližnjo prihodnost (Endsley, 2006). Nadmočna sposobnost zavedanja situacij in
razmerij omogoča športniku, da sprejema učinkovitejše odločitve, prevzame nadzor nad
določeno situacijo (tekmo) ter nadvlada nad boljšimi, hitrejšimi in močnejšimi nasprotniki.
Pri tem pa obstajajo določene razlike med bolj in manj izkušenimi posamezniki (Slika 1).
ZSR je zahtevno, pogosto
nepopolno in napačno.
ZSR je hitro, bolj učinkovito, bolj
popolno, z večjim razumevanjem in
učinkovito projekcijo.
- omejena pozornost
- omejen delovni spomin
- shema prototipičnih situacij
- mentalni model domene
- avtomatično procesiranje
- naučene veščine
Slika 1: Faktorji, ki vplivajo na razvoj procesa zavedanja situacije in razmerij (ZSR) pri bolj in manj
izkušenih posameznikih (Endsley, 2006)
Manj izkušeni Bolj izkušeni
25
Vse kognitivne sposobnosti, predvsem inteligentnost, imajo veliko vlogo pri samem procesu
odločanja. Po Tenenbaumu in Bar-Eliu (1993; v Barić, 2010) je celotna kognitivna aktivnost, ki
je vključena pri sprejemanju odločitev, sestavljena iz naslednjih korakov:
- iskanje in zaznavanje specifičnih znakov iz okolja,
- iskanje in pridobivanje relevantnih situacijskih znakov,
- identifikacija temeljnega obrazca (razlikovanje pasivnih,na primer notranjih, aspektov
situacije od dinamičnih ali statičnih zunanjih),
- aktivacija kratkoročnega spomina in integracija aktualnih informacij zaradi njihove
obdelave in izbire ustrezne rešitve,
- odločanje.
Pri procesu odločanja moramo še posebej omeniti vpliv koncentracije oz. pozornosti
športnika. Namreč, ustrezen stil pozornosti, ki je prilagojen glede na zahteve trenutne
situacije, pomembno vpliva na odločanje. Noben športnik ne more v določeni situaciji zaznati
vseh elementov, ampak mora znati prepoznati in usmeriti svojo pozornost na pomembne
elemente v skladu z lastnimi kognitivnimi in motoričnimi omejitvami, s količino informacij in
z razpoložljivim časom (Barić, 2010). Bolj izkušeni športniki so hitrejši in učinkovitejši pri
koordinaciji in preklopu iz avtomatičnega na kontrolirani proces pozornosti in zaznavanja
(Martinović, 2011), pri čemer so navadno tudi hitrejši pri reagiranju in odločanju.
Nekatere raziskave so pokazale, da so bolj izkušeni športniki bolj učinkoviti pri odločanju, in
sicer glede na kakovost pridobivanja informacij (posebej pri vidnem zaznavanju polja),
sposobnost osredotočanja na najbolj pomembne informacije ter učinkovitost ustvarjanja
mentalnih predstav športne situacije. Bolj kot je situacija kompleksna in zahteva bolj
kompleksne odločitve, večja je razlika glede na izkušenost športnikov, in sicer v korist
izkušenih, profesionalnih športnikov (Barić, 2010).
26
1.4. MOTORIČNE SPOSOBNOSTI
1.4.1. KOORDINACIJA - DEFINICIJA IN OSNOVNI POJMI KOORDINACIJE KOT GIBALNE
SPOSOBNOSTI
Koordinacija je sposobnost učinkovitega oblikovanja in izvajanja bolj ali manj kompleksnih
(sestavljenih) gibalnih nalog, ki se kaže v učinkoviti realizaciji časovnih, prostorskih in
dinamičnih dejavnikov gibanja. Opisali bi jo lahko tudi kot sposobnost usmerjenega izkoristka
energijskih, toničnih in programskih gibalnih potencialov za izvedbo kompleksnih gibanj
(Pistotnik, 2003). Ušaj (2003) jo je označil za sposobnost kar najbolj usklajenega gibanja
nasploh, posebej pa v nenaučenih, nepredvidljivih in zahtevnih gibalnih nalogah. Bompa
(1994) je zapisal, da je koordinacija zelo kompleksna gibalna sposobnost, v veliki meri
povezana s hitrostjo, močjo, vzdržljivostjo in gibljivostjo. Pomembna je tako za usvojitev
specifične tehnike in taktike, kot za njihovo uporabo v nestandardnih in nestabilnih pogojih.
Izredno je pomembna v športih, kjer so dogodki zelo nepredvidljivi, kjer je gibanje zapleteno
ter v okoliščinah največjega napora, ob pogosti izgubi ravnotežja, itd.
Pri koordinaciji gibanja sta v ospredju procesa načrtovanja gibalnega programa in njegovo
uresničevanje v okvirih zastavljenega načrta in s sprotnimi popravki, glede na okoliščine, v
katerih se gibanje izvaja. Zato je potrebna čim višja raven naučenosti osnovne gibalne
naloge, ki naj bi bila čim manj občutljiva na razne motnje (Ušaj, 2003). Ta sposobnost je v 80
% prirojena, v veliki meri je odvisna od delovanja centralnega živčnega sistema in je pod
velikim vplivom nekaterih psihičnih dejavnikov (inteligentnost, specialne kognitivne
sposobnosti…) (Pistotnik, 2003).
Bompa (1994) je koordinacijo razdelili v dve kategoriji:
1. Splošna koordinacija
Zmožnost splošnega in osnovnega učinkovitega izvajanja gibanja, kar se doseže z
mnogostranskim gibalnim razvojem. Predstavlja osnovo za specialno koordinacijo.
27
2. Specialna koordinacija
Pred specializacijo je potrebno razviti čim boljšo podlaga splošne koordinacije. Specialna
koordinacija je sposobnost izvedbe specifičnih športnih gibanj hitro in natančno. Kot taka je
zelo povezana s specifično motoriko – tehniko. Specifična koordinacija se razvije z ožjim
treningom, katerega znaten del predstavlja velika količina ponovitev določenih gibanj. Na tej
ravni je koordinacija povezana z ostalimi bolj izrazitimi gibalnimi sposobnostmi določenega
športa.
Pistotnik (2003) je med pojavne oblike prištel:
- sposobnost realizacije celostnih programov gibanja (sposobnost, da se neka
gibalna naloga zazna kot celota in se kot celota tudi izvede),
- sposobnost izkoriščanja kinetičnih (gibalnih) informacij (sposobnost prenosa že
avtomatiziranih gibalnih vzorcev v postopek učenja novih gibanj; pomembnost širine gibalne
osnove),
- sposobnost kinetičnega (gibalnega) reševanja prostorskih problemov (sposobnost
učinkovitega blaženja motečih dejavnikov in hitrega oblikovanja korektivnih gibanj,
sposobnost hitrega reagiranja v nepričakovanih, nestabilnih okoliščinah),
- sposobnost kinetične (gibalne) realizacije ritmičnih struktur (sposobnost
p rilagajanja vsiljenemu ritmu ali oblikovanja svojega ritma gibanja),
- sposobnost timinga (sposobnost izvedbe gibanja v določenem časovnem intervalu,
ki je za izvedbo optimalen),
- sposobnost koordinacije okončin (sposobnost izvajanja kompleksnih gibov z
nogami in rokami).
Sicer je z razvrstitvijo, ki jo je napravil Ušaj (2003) kar nekaj podobnosti, je pa tudi nekaj
pomembnih razlik. Poleg sposobnosti opravljanja ritmičnih gibalnih nalog, njihove
pravočasne izvedbe (timing) in sposobnosti usklajenega gibanja zgornjih in spodnjih udov, je
med pojavne oblike koordinacije uvrstil tudi sposobnost hitrega opravljanja zapletenih in
28
nenaučenih gibalnih nalog, sposobnost reševanja gibalnih nalog z nedominantnimi
okončinami, sposobnost hitrega spreminjanja smeri gibanja (agilnost) ter kategoriji
natančnosti (sposobnost natančnega zadevanja cilja, in sposobnost natančnega vodenja
gibanja).
Med dejavnike, ki vplivajo na razvoj koordinacije, lahko poleg ustrezne genetske podlage in
optimalnega biološkega, duševnega in čustvenega razvoja uvrstimo še (Bompa, 1994):
a) delovanje centralnega in perifernega živčnega sistema in inteligenca (kvalitetno izvajanje
naučenih gibanj, hitro oblikovanje in kvalitetno izvajanje gibanj v nepredvidljivih okoliščinah),
b) občutljivost in natančnost notranjih in zunanjih receptorjev (čutila za vid, sluh, tip, še
posebno pa kinestetična čutila),
c) gibalna izkušenost (širina gibalne osnove in nabor gibalnih odgovorov),
d) raven razvoja ostalih gibalnih sposobnosti (nudijo podporo pri izvedbi gibanja).
Na raven koordinacije lahko tako vpliva karkoli, kar vpliva na naštete vidike (utrujenost in z
njo povezane motnje v delovanju receptorjev, gibalnih centrov, mišic; čustva, vzburjenost
gibalnih centrov…). Gibalna učinkovitost je največja ob ravno pravšnji meri osredotočenosti
in selektivni pozornosti. Prav tako mora biti raven vzburjenosti ravno pravšnja.
29
Slika 2: Teorija obrnjene črke U in modifikacije (Baechle in Earle, 2000)
1.4.1.1. KOORDINACIJA V ALPSKEM SMUČANJU
Od koordinacije je v veliki meri odvisna stopnja raznovrstnosti gibalnih odgovorov, z njo pa
je zelo povezana tehnična pripravljenost (Rajtmajer, 1984). Smučarska taktika ravno tako
temelji na kakovostni izbiri ustreznih gibalnih programov med različnimi možnostmi v
različnih okoliščinah. Uspešnejši tekmovalci imajo v določenih okoliščinah možnost izbire
med večjim številom kombinacij gibalnih struktur, ki se kažejo v obliki različnih smučarskih
tehnik (Lešnik, 1999). Včasih so potrebni za premagovanje ovir na tekmovalni progi ob polni
hitrosti popolnoma drugačni odgovori, kot jih zmorejo že strukturirani motorični programi.
Zato je mojstrstvo v tekmovalni tehniki doseženo šele takrat, ko lahko smučar stereotipna
gibanja prilagaja atipičnim situacijam. Pri doseganju čim boljše uspešnosti motoričnih
odgovorov v najširšem spektru situacij ima pomembno vlogo raznolikost izkušenj, ki si jih
smučar lahko pridobi le z dovolj pestro vadbo. Čim več kombinacij odgovorov na nek dražljaj
ima tekmovalec na voljo, večje so njegove možnosti pri izvajanju osnovnega gibanja in
njegovih popravkih (Rajtmajer, 1984).
30
Agrež (1976) je pri analizi sposobnosti koordinacije v alpskem smučanju uporabil model, ki
zavzema pojma kinetičnega reševanja prostorskih problemov in timinga. Ugotovil je velike
podobnosti med mehanizmi, povezanimi z naštetimi koordinacijskimi dimenzijami in
smučanjem med vratci. Obenem je potrdil hipotezo, da ta dva faktorja v veliki meri
sodelujeta pri oblikovanju variance smučarske motorike. Pomembnost obeh dejavnikov in
koordinacije kot sposobnosti nasploh, je s poskusom na vzorcu 72 tekmovalcev starih od 17
do 29 let v svojem diplomskem delu potrdil tudi Andrej Bukovec (1977).
V alpskem smučanju se sposobnost timinga kaže v trenutku, ko mora tekmovalec časovno in
prostorsko uskladiti različne dele zavoja. Pri tem je ključnega pomena, da časovna ocena
gibanj (kdaj jih začeti) sovpada z ustrezno prostorsko oceno, torej kje jih izvajati glede na
optimalno tirnico med vratci. Zelo pomembna je uskladitev pravega položaja in pravega
trenutka izvajanja potrebnih akcij (Rajtmajer, 1984).
Kinetično reševanje prostorskih problemov pa se nanaša na točno določeno pot gibanja na
kateri je potrebno premagati konvencionalne fizikalne ovire. Torej, gre za gibanje po vnaprej
določeni poti s pomočjo tehnike alpskega smučanja (bazično gibanje). Zaradi vplivov
zunanjega in notranjega okolja (razmere na progi, lastne napake…) pa se znotraj teh bazičnih
gibanj pojavljajo razni šumi, ki sprožijo posebne mehanizme regulacije gibalnih odgovorov
smučarja. Ti mehanizmi aktivirajo dopolnilne programe gibanja, ki omogočijo smučarju
optimalnejšo izvedbo nekega gibanja, oz. mu omogočijo, da privede bazično gibanje do
konca. Naloga dopolnilnih oz. korekturnih programov je torej nevtralizacija šumov in to, da
omogočijo nadaljevanje osnovnega gibanja po želeni poti. Pomembno je tudi izpostaviti
dejstvo, da vpliv šumov premosorazmerno narašča s hitrostjo drsenja tekmovalca. Ker
tekmovalci težijo k čim večjim hitrostim, je zelo pomembna usmerjenost specialnega
treninga v amortizacijo šumov in odzivanje na njih.
Temeljna značilnost alpske smučarske motorike je formiranje dopolnilnih programov gibanja
in njihovo smiselno vključevanje v osnovni sistem gibanja. Smučar dopolnilne programe
gibanja tvori na podlagi čim večjega števila informacij iz okolja:
- informacije o smeri in hitrosti drsenja,
- informacije o ravnotežnem položaju,
31
- informacije o silah, ki delujejo na smučarja,
- informacije o spremembi tonusa in dolžine mišic.
Kompleksnost uravnavanja smučarske motorike se kaže ravno v sposobnosti pravočasnega
prepoznavanja in analize vseh informacij ter na temelju tega primerne izbire potrebnih
dopolnilnih programov gibanja (Rajtmajer, 1984).
Za uspešno izvajanje motoričnih akcij v smučanju je izredno pomemben tudi ritem. Če je
postavitev ritmična, je za smučarja načeloma lažje opraviti dobro nalogo. Ritem in z njim
cikličnost izvajanja gibanja se pri alpskem smučanju odraža kot:
- ritem nihanja težišča telesa (ritmično gibanje po vertikalni liniji, ki je usklajeno z
dogodki v posameznih fazah zavoja),
- ritem navezovanja zavojev (ta mora biti v skladu z zahtevami proge in hitrosti, s katero je
tekmovalec sposoben progo presmučati).
Dogodki na tekmi lahko zelo nazorno prikažejo, kako pomemben je ritem. Izguba ritma na
progi lahko pomeni veliko izgubo časa, neprimeren ritem nihanja telesa pa velikokrat vodi v
odstop. To se lahko velikokrat vidi v začetnih delih proge takoj po startu, ko tekmovalci pri
teženju h čim višjim hitrostim le-te ne uskladijo s cikličnostjo izvajanja zavojev. V praksi to
označujejo kot preseganje bariere hitrosti (Rajtmajer, 1984).
S koordinacijo je zelo povezana izvedba gibalnih struktur v alpskem smučanju in ravno
koordinacija ima verjetno največji delež pri pojasnjevanju tekmovalne uspešnosti. Na
podlagi boljše koordinacije in čim bolj gospodarne tehnike lahko smučar prihrani ogromno
energije. Višja raven tehnične dovršenosti pomeni tudi možnost nadomeščanja nekaterih
drugih gibalnih sposobnosti, zlasti tistih, ki spadajo pod sklop komponente za uravnavanje
energije. Bistvena posledica boljše koordinacije je torej kakovostnejše in dalj časa
trajajoče premagovanje naporov ter minimalna poraba časa, kar je tudi glavni cilj na tekmi
(Lešnik, 1999).
Lešnik in Žvan (2007) sta za vsako pojavno obliko, ki jih je naštel Pistotnik (2003), podala
primer pojava v alpskem smučanju. Sposobnost realizacije celostnih programov gibanja se
32
lahko kaže kot izvedba smučarskega zavoja. Sposobnost izkoriščanja kinetičnih (gibalnih)
informacij in sposobnost kinetičnega (gibalnega) reševanja prostorskih problemov se kažeta
kot sposobnost hitrega reagiranja v nepričakovanih, nestabilnih okoliščinah, npr. ob pojavu
nepričakovanih ovir na progi. Sposobnost kinetične (gibalne) realizacije ritmičnih struktur se
kaže kot sposobnost prilagajanja vsiljenemu ritmu ali oblikovanja svojega ritma
smučanja). Sposobnost timinga se lahko kaže kot pravočasen odriv, začetek ali zaključek
zavoja, medtem ko se sposobnost koordinacije spodnjih okončin kaže kot sposobnost
izvajanja kompleksnih gibov z nogami, kot je npr. »twister« ali neodvisno delo obeh nog.
1.4.2. MOČ - DEFINICIJA IN OSNOVNI POJMI MOČI KOT GIBALNE SPOSOBNOSTI
V svojem najširšem pomenu je moč sposobnost za učinkovito izkoriščanje mišične sile pri
premagovanju zunanjih sil. Med najpogostejše zunanje sile, ki jih je potrebno premagovati
spadajo sila gravitacije, sila vztrajnosti lastnega telesa ali predmetov, s katerimi se rokuje,
radialne sile, sila trenja ter sila partnerja ali nasprotnika (Pistotnik, 2003). V slovenščini
pogosto s terminom moč velikokrat označujemo tako vidike povezane s proizvodnjo sile kot
s hitrostjo opravljenega dela, kar je v tuji literaturi bolj strogo ločeno. Lasan (2004) je
angleške termine opisala tako:
- mišična sila (force) predstavlja sposobnost mišice, da opravi delo,
- mišična jakost (strenght) je sposobnost mišice, da razvije silo/navor,
- mišična moč (power) je hitrost opravljenega dela.
Termina »strenght« in »power« bi lahko povzeli tudi kot maksimalno moč, povezano s
proizvodnjo sile, in hitro moč, ki zavzema najvišje vrednosti ob produktu sile in hitrosti
(Komi, 2003).
Struktura moči kot gibalne sposobnosti
Pojavne oblike moči lahko opredelimo na podlagi več kriterijev. Pistotnik (2003) je moč
razdelil glede na akcijske kriterije:
- eksplozivna moč,
33
- repetitivna moč in
- statična moč.
Glede na manifestacijo bi lahko moč razdelili na metalno, odrivno, šprintersko moč ipd., s
topološkega vidika jo največkrat razdelimo na moč rok, nog in trupa, z vidika aktivne mišične
mase na splošno in lokalno, z vidika tipa mišičnega krčenja pa na statično (izometrično) in
dinamično (ekscentrično, koncentrično, ekscentrično-koncentrično). Akcijska delitev z vidika
silovitosti loči med:
- maksimalno močjo,
- hitro (eksplozivno) močjo in
- vzdržljivostjo v moči (Ušaj, 2003; Strojnik, 2007-2011).
Hierarhična razdelitev moči pa na prvi pod ravni vsebuje maksimalna moč, ki se naprej deli
na hitro moč in vzdržljivost v moči.
Slika 3: Hierarhični prikaz razdelitve moči
34
Slika 4: Vrste moči z vidika odnosov moč: hitrost in sila:hitrost (Strojnik,2007-2011)
Maksimalno moč bi lahko definirali kot tisto, ki je potrebna za premagovanje največjih
bremen ali v delovanju z največjo silo. Pri hitri moči gre za premagovanje bremen s kar
največjim pospeškom, vzdržljivost v moči pa se kaže kot zmožnost dalj časa trajajočega
premagovanja bremen.
Različne pojavne oblike moči imajo so tudi v različni meri prirojene, nekatere se da bolj,
nekatere pa v manjši meri izboljšati s treningom. Z vidika manifestacije moči v alpskem
smučanju predstavljajo osnovo enonožna in sonožna odrivna moč (koeficient
prirojenosti 0,80), statična moč (koeficient prirojenosti 0,50) in repetitivna moč nog
(koeficient prirojenosti 0,50) (Lešnik in Žvan, 2007).
Na splošno vplivajo na pojav moči nekateri biološki in psihološki dejavniki (Ušaj, 2003).
Med najpomembnejše spadajo nekatere lastnosti in sposobnosti živčnega sistema in mišic
(zmožnost pretvarjanja kemične energije v mehansko delo, prostornina mišice - fiziološki
prečni presek in dolžina, mišična aktivacija, znotrajmišična in medmišična koordinacija,
razporeditev mišičnih vlaken, vpetost v skelet, prevajanje živčnih signalov…), poleg tega pa
na izraz moči vplivajo tudi zaloge energijskih goriv (ATP, CP), živčni prenašalci (acetilholin),
razmerje in vrsta mišičnih vlaken, breme, hitrost in vrsta krčenja…
35
Na posamezne vidike moči vplivajo različni mišični in živčni dejavniki, na katere skušamo
vplivati z vadbo (Zatsiorsky, 1995; Strojnik, 2007-2011):
Maksimalna moč:
Mišični dejavniki:
- prečni presek mišice
- razmerje mišičnih vlaken
Živčni dejavniki:
- rekrutacija motoričnih enot
- frekvenčna modulacija
- sinhronizacija motoričnih enot
Hitra moč (koncentrična in izometrična naprezanja) Mišični dejavniki:
- prečni presek mišice
- dolžina mišice
- razmerje mišičnih vlaken
Živčni dejavniki:
- hitrost rekrutacije
- frekvenčna modulacija
- sinhronizacija motoričnih enot
- medmišična koordinacija
Hitra moč (ekscentrično - koncentrična naprezanja):
Mišični dejavniki:
- prečni presek mišice
- dolžina mišice in tetive
- elastičnost mišice in tetive
36
- razmerje mišičnih vlaken
Živčni dejavniki:
- predaktivacija
- refleksna potenciacija (miotatični relfeks)
- refleksna inhibicija (golgijev refleks)
- aktivnost v zavestno kontrolirani fazi naprezanja
- znotraj mišična in medmišična koordinacija
Vzdržljivost v moči:
Mišični dejavniki:
- zakislenost
- pomanjkanje energijskih snovi
Živčni dejavniki:
- ohranjanje nivoja aktivacije (rekrutacija, frekvenčna modulacija, sinhronizacija)
- ohranjanje medmišične koordinacije
1.5. MOČ V ALPSKEM SMUČANJU
Pomembnost moči in njeno vlogo pri napovedovanju uspešnosti v alpskem smučanju
so opazili že zelo zgodaj. Včasih je bila ta vloga še toliko bolj izrazita, saj bolj specifična
sredstva, kot je trening z utežmi, niso bile vsakdanji del priprave športnikov. Študije kažejo
povečano potrebo po moči v modernem alpskem smučanju v primerjavi s časi izpred 30-ih
let (Osgnach idr., 2006), kar pomeni, da dandanes moč postaja vse bolj pomemben faktor pri
testiranju in treniranju alpskih smučarjev (Patterson, Raschner in Platzer, 2009). Tudi
praktične izkušnje kažejo na to, da je razvoj določenih pojavnih oblik moči eden najbolj
odločujočih dejavnikov za uspešno obvladovanje tehnike in premagovanje velikih
obremenitev v alpskem smučanju (Neumayr idr., 2003; Lešnik in Žvan, 2007). Različne
pojavne oblike moči celega telesa in zlasti nog omogočajo tekmovalcem premagovanje
37
velikih obremenitev v znižanem in kolikor je le mogoče konstantnem tekmovalnem položaju
(Lešnik, 1999). Glede na to, da gre pri alpskem smučanju za premeščanje lastnega telesa v
omejenem prostoru in času je izjemno pomembna relativna moč smučarja (Rajtmajer, 1984).
Tudi v primerjavi z ostalimi športniki dosegajo vrhunski alpski smučarji visoke vrednosti pri
meritvah izometrične in koncentrične moči, kar je verjetno tudi posledica prilagoditve
specifičnim zahtevam alpskega smučanja (Berg, Eiken in Tesch, 1995).
Rajtmajer (1984) veliko vlogo v tehničnih disciplinah pripisuje repetitivni moči, ki jo definira
kot sposobnost za ponavljajoče se premagovanje napora. Njena učinkovitost naj bi bila
odvisna od sposobnosti centralnega živčnega sistema, da dalj časa zavira širjenje inhibitornih
procesov, s stabilnostjo kardiovaskularnega sistema, respiratorne učinkovitosti in od
razmerja med aktivno in pasivno telesno maso. Repetitivna moč, ki jo Agrež (1976) označi
kot sposobnost za vzdržljivost v eksplozivni moči nog, je pomemben segment gibalnih
sposobnosti tudi zato, ker gre pri alpskem smučanju v določeni meri za vsiljen ritem izvajanja
gibanja. Podobno je Bosco (1994 v Patterson, Raschner in Platzer, 2009) označil pojem
vzdržljivosti v moči, ki jo je meril z mnogimi zaporednimi skoki. Sposobnost ohranjanja
odzivnosti in poznega pojava utrujenosti je označil kot morda najbolj pomembno sposobnost
v tekmovalnem smučanju. Eksplozivna moč naj bi se med smučanjem realizirala v
pliometričnem režimu in s koncentričnimi naprezanji mišic (Rajtmajer, 1984). V prvi fazi
akcije, ko so smučar nahaja v tretji fazi zavoja in se pritisk na smuči s postopnim zniževanjem
težišča telesa povečuje, se mišica zaradi popuščanja nasprotnim silam podaljšuje. V trenutku
aktivne razbremenitve (odrivu) pa nastopi koncentrični del naprezanja, ki je izvedeno hitro,
eksplozivno. Zato ima celota karakter balistične kontrakcije. Način smučanja z nihanjem
težišča telesa, z obremenjevanjem in razbremenjevanjem ter z izkoriščanjem fizikalnega
zakona akcije in reakcije je prisoten predvsem v slalomu. Racionalna tehnika naj bi bila tista,
pri kateri sledi raztegovanju mišic tudi hiter odriv (ekscentrično-koncentrični režim mišičnega
naprezanja). Z vidika nekaterih sprememb in napredka tehnike je potrebno ta opis
obravnavati kritično. Smučarjeva eksplozivnost naj ne bi bila odločujoča za tekmovalno
uspešnost, lahko pa predstavlja veliko prednost (Patterson, Raschner in Platzer, 2009).
Z različnimi študijami so raziskovalci skušali čim bolj natančno določiti vidike moči, ki so
odločujoči za uspešnost v alpskem smučanju. White in Johnson (1991) sta izmerila moč,
38
izraženo med navpičnim skokom. S testom sta skušala diferencirati med smučarji različnih
ravni. Podatki so navedeni v tabeli.
Slika 5: Rezultati testov anaerobne moči. (M-tekmovalci v mednarodni kategoriji, D-tekmovalci v državni
kategoriji, R-tekmovalci v regionalni kategoriji) (White in Johnson, 1991)
Opaziti je, da navpični skok kar dobro razlikuje med boljšimi in slabšimi smučarji, kar kaže
na pomembnost moči, izražene med tem testom, na razvrščanje smučarjev po kvaliteti.
Vseeno je pa ob tem potrebno omeniti, da so bili smučarji različnih ravni tudi različno stari.
Ker so predvsem pri mlajših nekatere sposobnosti še vedno pod vplivom biološkega razvoja,
lahko sklepamo, da je tudi to lahko vplivalo na dosežek.
Merjence v raziskavi Koutedakis, Boreham, Kabitsis in Sharp (1992) so poleg britanskih
alpskih smučarjev predstavljali tudi britanski smučarji prostega sloga in hitrostni smučarji,
moč mišic kolenskega sklepa pa so merili z izokinetičnim dinamometrom. Najvišja izmerjena
povprečna navora za iztegovalke kolena pri kotni hitrostih 60°/s in 180°/s sta znašala
296±53 Nm in 202±32 Nm, za upogibalke kolena pa 162±28 Nm in 135±24 Nm. Tabela z
ostalimi podatki je predstavljena v poglavju o nihanju nekaterih sposobnosti med sezono.
Abe, Kawakami, Ikegawa, Kanehisa in Fukunaga (1992) so opazili večjo ekscentrično moč
iztegovalk in upogibalk kolena tekmovalk državne ravni od tistih iz nižje ravni, pomembnih
razlik pa ni bilo v katagorijah izometrične in koncentrične moči. Prav tako so iste smučarke
bile boljše v razmerju med prečnim presekom stegenskih mišic in izražene ekscentrične moči
istih mišic. Zaključili so, da ekscentrična moč iztegovalk in upogibalk kolena povezana z
uspešnostjo v alpskem smučanju.
39
Neumayr idr. (2003) so z meritvami, ki so jih izvedli na članih avstrijske članske smučarske
reprezentance, dobili zelo dobre referenčne rezultate. Merjenci so v obravnavanem obdobju
(1997/1998-1999/2000) zmagali skoraj na polovici tekem Svetovnega pokala, v približno
tretjini primerov pa so zasedli 2. ali 3. mesto, kar je več kot zadosten razlog za oznako
vrhunskih smučarjev. Z izokinetčnimi meritvami so ugotovili, da se moč ekstenzorjev in
fleksorjev kolena leve in desne noge pri obeh spolih ni bistveno razlikovala. Ženske so
dosegale približno 60 % moške maksimalne vrednosti navora, tako pri iztegnitvi kot upogibu
kolena in približno 55-65 % izraženega dela pri moških. Tako pri smučarjih kot pri smučarkah
je bilo razmerje moči med sprednjimi in zadnjimi stegenskimi mišicami okoli 0,57-0,60. Med
specialisti in vsestranskimi tekmovalci ni bilo pomembnih razlik v mišični moči.
Slika 6: Povprečne vrednosti maksimalnih navorov (Mmax) in izraženega dela (A) pri ekstenziji (ekst) in
fleksiji (flex) kolena desne noge vrhunskih alpskih smučarjev članske reprezentance Avstrije. Povzeto po
Neumayr idr. (2003)
Nekoliko višje navore ekstenzorjev so izmerili pri švicarskih smučarjih (ženske: 300 Nm,
moški: 434 Nm) (Neumayr idr., 2003 v Spring in Jordan, 1994).
Čeprav so z izometričnimi meritvami ugotovili, da je moč ena najpomembnejših zahtev v
alpskem smučanju, pa so z izokinetičnimi meritvami ugotovili, da je ta potreba še posebej
izražena ob nizkih kotnih hitrostih oz. ob počasnih koncentričnih naprezanjih. Tesch (1995) v
svojem prispevku pravi, da smučarji v primerjavi s šprinterji in skakalci kažejo podobno mero
moči (produkcija sile). Ob koncentričnih naprezanjih ob višjih kotnih hitrostih pa so kazali
nižjo moč ekstenzorjev kolena. Te ugotovitve so skladne z nizkimi kotnimi hitrostmi v alpskih
40
disciplinah. Glede na naravo gibanja je bilo pričakovano, da bodo uspešni alpski smučarji
kazali veliko moč v ekscentričnem režimu.
Patterson, Raschner in Platzer (2009) so testirali mladinsko ekipo in nastopajoče v
evropskem pokalu, ki so pod okriljem Avstrijske smučarske zveze. Preučevali so razlike v
izraženih silah in moči med smučarji in smučarkami, ter odnos med obremenitvijo in močjo
pri skokih iz počepa. Analizirali so povprečno relativno moč, povprečno relativno moč v prvih
100 ms skoka, povprečno relativno moč v prvih 200 ms skoka, višino skoka, relativno
vrednost višine skokov glede na najvišji skok (% najvišjega skoka) in razlike v silah med
dominantno in nedominantno nogo. Prve tri spremenljivke označujejo povprečno meritev
izražene moči od začetka skoka do dosega maksimalne hitrosti oz. do konca določenega
časovnega intervala. Rezultati so pri moških pokazali občutno višje vrednosti povprečne
relativne moči in višine skoka pri vseh obremenitvah. Višje vrednosti od žensk so dosegali
tudi v kategoriji povprečne relativne moči izražene v prvih 200 ms skoka, z izjemo pri
obremenitvi 75 % telesne mase (TM). Ob tem niso ugotovili nobenih pomembnih razlik med
spoloma v meritvi povprečne relativne moči izražene v prvih 100 ms skoka. Imeli so tudi višje
vrednosti % najvišjega skoka, še posebno pri obremenitvah 25, 75, 100 % TM. Pri obeh spolih
je bil ob naraščanju obremenitve viden trend padanja vrednosti vseh spremenljivk, razen pri
razlikah v silah med nogama. Moški so dosegli maksimalno vrednost povprečne relativne
moči ob obremenitvi 25 % TM, ženske pa ob 0 % TM. Maksimalne višine so oboji dosegali ob
0% TM, pri moških so bili najvišji skoki povprečno visoki 35,2±3,4 cm, pri ženskah pa 27,5±3,1
cm. Smučarji so ob dodatni obremenitvi 50 in 100 % TM dosegali 70,0±6,4 % in 47,7±5,4 %
višine glede na najvišji skok, smučarke pa 67,5±8,5 % in 43,1±6,5 % najvišjega skoka.
1.6. PROBLEM, CILJI IN HIPOTEZE
V raziskavi se bomo ukvarjali s povezavo med koncentracijo, reakcijskimi časi in koordinacijo
pri mladih smučarjih reprezentantih in jih primerjali med mladimi smučarji in smučarkami. V
skladu s cilji smo zastavili dve hipotezi in sicer:
H1: med spoloma obstajajo statistično značilne povezave med koncentracijo, reakcijskimi
časi in motoričnimi sposobnostmi,
H2: ni razlik v koncentraciji, reakcijskih časih in nekaterih motoričnih sposobnostih med
41
mladimi smučarji in smučarkami.
Nas bo zanimalo, kako se te sposobnosti povezujejo pri mladih smučarjih v starosti od 11 do
15 let.
2. METODE DELA
2.1. PREIZKUŠANCI
Raziskavo smo izvedli na vzorcu 121 mladih smučarjev v starosti od 11 do 15 let. Njihova
povprečna starost je bila 12,71 let s standardno deviacijo 1,14 let. Med njimi je bilo 54 deklic
in 67 dečkov, povprečna starost dečkov je bila 12,85 let s standardno deviacijo 1,45 let,
povprečna starost deklic pa je bila 12,63 let s standardno deviacijo 1,31 let. Vsi so bili člani
smučarskih reprezentanc v ustrezni kategoriji (dečki, deklice).
2.2. PRIPOMOČKI
Uporabili smo D2 test pozornosti za merjenje koncentracije in CRD baterijo za merjenje
reakcijskih časov.
2.2.1. D2 TEST POZORNOSTI
D2 je test pozornosti, ki meri sposobnost koncentracije na zunanje vidne dražljaje –
posameznik mora izmed različnih prikazanih vidnih dražljajev izbrati tiste, ki ustrezajo
navodilu, torej mora prezentirane dražljaje hitro in učinkovito analizirati (Brickenkamp,
2008). Uresničitev te naloge zahteva individualno koordinacijo impulznih in kontrolnih
funkcij, ki se kažejo v treh vedenjskih komponentah – hitrosti oz. kvantiteti predelanega
gradiva v določeni časovni enoti, v kvaliteti – kakovosti, skrbnosti in natančnosti predelave
gradiva ter v časovnem poteku delovnega učinka.
Test je visoko zanesljiv, alfa koeficienti v različnih študijah se gibljejo med 0,90 in 0,97
(Brickenkamp, 2008).
42
2.2.2. CRD BATERIJA ZA MERJENJE REAKCIJSKIH ČASOV
V večini CRD testov se učinek celotnega testa in uspešnost reševanja posameznih nalog
izraža s časovnimi pokazatelji testa: skupen čas reševanja testa, povprečna hitrost reševanja
naloge, najkrajši in najdaljši čas reševanja posamezne naloge (Drenovac, 1994).
a) Preprosti čas
Preprosti reakcijski čas pomeni odziv na svetlobni signal, gre za začetni del odzivanja v
problemski situaciji in sicer zaznava dogodka in potem identifikacija oz. prepoznava
pomembnega dogodka. Gre za odzivnost živčnega sistema za samo hitrost reakcije, kjer še ni
potrebno odločanje med različnimi možnostmi, sam preprost odziv na enoznačno situacijo.
b) Kompleksni čas
Gre za test, pri katerem se je potrebno koordinirano odzivati na vidne dražljaje – usklajevati
je potrebno delovanje rok in nog, kar pomeni, da gre za reševanje nalog na podlagi
ustreznega priklica že osvojenih gibalnih in miselnih vzorcev. V športu se najbolj povezuje s
splošno miselno sposobnostjo in koordinacijo.
c) Vidna orientacija - izbirni čas
Vidna orientacija je mentalna funkcija, ki vključuje kompleksne analitične procese v
definiranju reševanja nalog – posameznik mora na podlagi primerjave in izbire med
različnimi vidnimi dražljaji ugotoviti, kaj je cilj naloge. Ta sam po sebi ni viden, ampak ga
mora posameznik ugotoviti na podlagi upoštevanja pravil in danih informacij. Pri preprosti
vidni orientaciji gre predvsem za orientacijo v prostoru, v situaciji je le ena pravilna rešitev in
ena pot do te rešitve.
2.2.3. MOTORIČNE NALOGE
Prvo izmed pojavnih oblik moči smo definirali odrivno moč. Opredelili smo jo z motoričnim
testom deseteroskok.
43
Odrivna moč - sonožno predstavlja pomembno pojavno obliko moči v smučanju. Le-ta je
pokazatelj hitre mobilizacije velike količine mišične sile, do izraza pa prihaja pri
premagovanju različnih zunanjih sil, ki na smučarja delujejo v posameznih sekvencah
postavitev. Kljub dejstvu, da alpsko smučanje v mnogočem sodi v skupino cikličnih športov
pa, bodisi zaradi postavitve prog, konfiguracije terena ali drugih napredvidenih dejavnikov,
praviloma prihaja tudi do acikličnih reakcij na zunanje sile (štart, reakcija na podlago po
skoku preko prelomnice, različni zavoji...).
Energetsko komponento gibanj smo definirali s spremenljivko preskoki preko švedske klopi.
Struktura gibanja je v alpskem smučanju glede na disciplino dokaj različna in tako lahko
sklepamo, da gibanje v slalomskih in do neke mere tudi veleslalomskih postavitvah temelji
predvsem na zaporednih ciklusih ekscentrično - koncentričnih mišičnih kontrakcij, ki jih
najenostavneje in tudi z dokazano prediktivno vrednostjo natančno merimo s testom
preskokov preko švedske klopi. Pri tovrstnem načinu gibanja igra pomembno vlogo tudi
delovanje mišično tetivnega kompleksa, pri čemer nikakor ne smemo zanemariti visoke
povezanosti s telesno maso.
V okviru koordinacije smo uporabili spremenljivko poligon nazaj. Ta meri sposobnost
kinetičnega reševanja prostorskih problemov, ki se v obliki različnih ovir med postavljenimi
vratci na tekmovanjih pojavljajo kot posledica konfiguracije terena oz. atipičnih postavitev.
S pomočjo testa izvajanja “osmic” okoli devetih kegljev ugotavljamo sposobnost hitrega
spreminjanja smeri gibanja. Pravilno izvedbo tega testa predpisuje le način gibanja in dolžina
poti, ni pa pomembno katero pot do cilja bo merjenec izbral. Ker gre za izrazito smučarski
test, je čas izvajanja testa odvisen od oddaljenosti linije gibanja okoli in mimo kegljev
(natančnost, pravočasnost).
44
3. POSTOPEK
Rezultate smo zbirali v letu 2012 na rednih letnih meritvah smučarskih reprezentanc, ki so
potekala na Fakulteti za šport v Ljubljani. Testiranja koncentracije so bila opravljena v
majhnih skupinah, testiranja motoričnih sposobnosti in reakcijskih časov pa individualno.
Pridobljene podatke smo vnesli v računalniški program SPSS 15.0 (Statistical Package for the
Social Sciences), kjer smo naredili statistično analizo podatkov. Uporabili smo analizo
variance (One-way ANOVA), za povezanost spremenljivk smo uporabili korelacijo in
Pearsonov korelacijski koeficient. Podatke smo prikazali v tabelah. Statistično značilnost smo
ugotavljali na ravni petodstotnega tveganja.
Na podlagi zastavljenih ciljev in na podlagi izmerjenih podatkov smo dobili rezultate, ki jih
predstavljamo v nadaljevanju diplomskega dela. Rezultati so predstavljeni s tabelami.
45
4. REZULTATI IN DISKUSIJA
Tabela 1
DEČKI DEKLICE
M SD M SD F Sig (p)
REAKCIJSKI ČASI
preprosti reakcijski čas 11,74 4,68 10,96 3,45 1,022 0,31
preprosta reakcija: napake 2,01 4,03 1,35 1,83 1,12 0,27
kompleksni reakcijski čas 39,65 9,54 39,46 9,67 0,11 0,91
kompleksna reakcija: napake 13,30 7,83 11,63 6,96 1,22 0,22
izbirni čas 66,94 29,62 63,42 25,19 0,70 0,49
izbirna reakcija: napake 2,01 2,09 2,46 2,97 -0,97 0,33
KONCENTRACIJA
obseg pozornosti 405,52 81,44 436,07 74,32 -2,13 0,04
mera koncentracije 141,81 36,80 166,35 37,09 -3,64 0,00
MOTORIČNE SPOSOBNOSTI
poligon nazaj 9,93 1,95 10,54 2,02 0,23 0,85
osmice okrog kegljev 33,60 3,23 33,39 2,50 0,12 0,90
preskok preko klopice 46,10 7,96 46,20 8,73 0,08 0,96
deseteroskok sonožno 19,75 2,34 19,14 1,28 0,29 0,82
Tabela 1: Primerjava dečkov in deklic v merjenih spremenljivkah
Legenda: M – povprečje, SD – standardni odklon (mera za prikaz variabilnosti pojava), F – vrednost
F testa, sig (p) – statistična značilnost;
V Tabeli 1 so prikazane razlike v merjenih spremenljivkah med dečki in deklicami. Prikazana
so povprečja vseh spremenljivk, njihov standardni odklon (mera za prikaz variabilnosti
pojava), vrednost F-testa ter statistična značilnost. Kadar je razpršenost znotraj skupine
manjša od razpršenosti med skupinami, takrat je običajno vrednost F-testa večja in
statistična značilnost gre proti 0, kar pomeni, da so razlike statistično značilne. V obratnem
primeru razlike niso statistično značilne.
46
Razlike med merjenci se pojavljajo le na področju koncentracije in sicer so deklice tako boljše
kar se tiče obsega pozornosti oz. števila pregledanih znakov v testu koncentracije, kar bi
pomenilo, da se znajo bolje zbrati, da imajo boljši pregled nad situacijo (Kajtna in Jeromen,
2007). Lahko bi rekli, da se zaradi tega pri smučanju morda pojavlja nekoliko manj napak,
verjetno to pomeni tudi, da se deklice manj pogosto zmotijo, ko si je potrebno zapomniti
progo in da lažje v spominu obdržijo vse informacije, ki jih dobijo od trenerja. Deklice so
boljše tudi v meri koncentracije, ki je morda tista najbolj prava izmera tega, koliko je športnik
sposoben svojo pozornost usmeriti v dani dražljajski sklop in iz njega brez napak, hitro in
natančno izbrati prave informacije ter jih potem tudi uporabiti pri svojem treningu in
tekmovanjih (Brickenkamp, 2008).
Verjetno je pravo naše razmišljanje, da imajo deklice na splošno manj težav v koncentraciji
na treningih, da si lahko dobro zapomnijo navodila, da delajo v skladu s tem, kar jim trener
naroči in da lahko v mislih obdržijo vse potrebne informacije. Znajo smučati natančno, hitro
in pravilno in znajo to pozornost vzdrževati tudi skozi celoten trening in tekmovanje,
medtem ko se pri dečkih pogosteje pojavljajo težave, ko jim koncentracija proti koncu
tekmovanja popusti in da pogosteje pozabijo, kaj naj sploh naredijo (Lešnik in Žvan, 2007).
Pri tem ne smemo pozabiti na nekaj dejavnikov – deklice so pri tej starosti (čeprav na
motoričnem nivoju ni razlik) pogosto precej bolj zrele in odrasle – avtorji navajajo, da se
mentalna zrelost, ki v veliki meri vpliva tudi na to, koliko se bodo lahko zbrali, pogosteje
pojavlja pri deklicah nekoliko bolj zgodaj (Kajtna in Jeromen, 2007). Do določene mere je
koncentracija oz. njeno usmerjanje odvisno tudi od tega, koliko si otroci to sploh želijo. Tako
se lahko zgodi, da imajo trenerji občasno občutek, da je z deklicami težje delati in da imajo z
njimi več težav, da so manj zbrane in slabše sodelujejo na treningih.
Če deklica nima prave motivacije, potem je najbrž ne bo zanimalo, kaj govori trener, ampak
se bo ukvarjala predvsem s tem, kaj jo zanima v šoli, kaj se dogaja na področju njenega
družabnega življenja in podobno. Te težave potem izvirajo iz popolnoma drugih vzvodov, ne
iz slabe koncentracije. Teh težav pa deklice, udeležene v naši raziskavi, očitno nimajo, saj je
njihova motivacija za smučanje očitno dovolj velika, da so se za testiranje zbrale in potrudile.
Morda pa bi se lahko vprašali o tem, koliko so bili fantje pripravljeni sodelovati, saj je rezultat
na vsakem testu nekoliko odvisen tudi od truda in dela, ki ga posameznik vanj vloži.
47
Tabela 2
POVEZANOST: reakcijski časi in koncentracija r Sig (p)
obseg pozornosti – kompleksni reakcijski čas -0,39 0,00
obseg pozornosti – kompleksna reakcija: napake -0,26 0,00
obseg pozornosti – izbirni čas -0,36 0,00
mera koncentracije – kompleksni reakcijski čas -0,40 0,00
mera koncentracije – kompleksna reakcija: napake -0,33 0,00
mera koncentracije – izbirni čas -0,40 0,00
Tabela 2: Povezanost med reakcijskimi časi in koncentracijo.
Legenda: r – Pearsonov korelacijski koeficient, sig (p) – statistična značilnost;
V Tabeli 2 vidimo prikazane povezave med reakcijskimi časi in pozornostjo - prikazane so
samo statistično značilne povezave. Vse povezave so visoko statistično značilne in jih je kar
šest, iz česar lahko vidimo, da sta oba pojma med seboj močno povezana. Zanimivo pa je, da
ni nobenih povezav med pozornostjo in preprostimi reakcijskimi časi, kar nam potrdi
mnenje, ki ga je izpostavil že Drenovac (1994), da je preprosti reakcijski čas dejansko le odziv
organizma na nek dražljaj, ni pa povezan z nobeno od višjih kognitivnih funkcij.
Za razliko od preprostega reakcijskega časa, ko se mora posameznik odzvati le na zelo
preprost dražljaj (v našem primeru je moral smučar pritisniti gumb, ko je zasvetila lučka), pa
so kompleksnejše naloge reakcijskih časov takšne, da je potreben tudi razmislek in se zato
povezave pojavljajo ne le med časi, ki so jih športniki porabili za reševanje naloge in merami
koncentracije, ampak tudi med merami koncentracije in številom napak, ki so jih ob tem
reševanju naredili. Tako je bila naloga kompleksne reakcije takšna, da je športnik moral
uskladiti delovanje rok in nog ter ustrezno stisniti kombinacijo štirih gumbov, pri čemer je že
potreben razmislek, preden se poda rešitev.
Potrebna je precejšnja količina razmisleka - potrebno si je namreč zapomniti kombinacije in
na njih ustrezno hitro odgovoriti. Tako je odzivanje na kompleksno dražljajsko situacijo nekaj,
kjer je potrebno dobro usmerjanje pozornosti in obenem izključevanje motečih dražljajev
(Endsley, 2006). V našem primeru smo ugotovili, da tisti, ki imajo širši obseg pozornosti in ki
48
lahko v danem času predelajo več informacij, bolje spremljajo dogajanje in lahko skozi celo
nalogo zdržijo zbrani in pokažejo boljše reševanje naloge. Prav tako tisti, ki imajo boljšo mero
koncentracije, torej poleg velike hitrosti reševanja istočasno delajo tudi malo napak oz. so
zelo natančni, naloge rešijo pravilneje. Lahko bi rekli, da jim širok razpon pozornosti
omogoči, da skozi celotno vajo budno in pozorno spremljajo dogajanje in se nanj dobro
odzivajo.
Velika in visoko značilna povezava se je pokazala tudi v primeru selekcijskega časa in mere
ter obsega pozornosti. Naloga selekcije je pomenila, da je moral smučar v skladu z navodilom
rešiti nalogo, ki se mu je pokazala na testni plošči in sicer je moral poiskati presečišče dveh
vizualnih signalov glede na stolpce in kolone, v katerih so bili razporejeni gumbi. Smučarji, ki
imajo večji obseg pozornosti oz. so sposobni v danem času sprocesirati večje število
informacij, so bili na tem testu hitrejši, prav tako so bili hitrejši tudi tisti, ki so imeli višjo
pravo mero koncentracije, torej so naloge na testu koncentracije reševali hitro in tudi
pravilno.
V smučanju je koncentracija ključnega pomena (Lešnik in Žvan, 2007), prav tako so naloge, s
katerimi se smučarji srečujejo (torej proge, ki jih morajo presmučati) takšne, da bi jih brez
težav opredelili kot kompleksne naloge. Potrebnega je ogromno razmišljanja, predelave
informacij, ki so lahko iz trenutka v trenutek drugačne, stanje proge je lahko že čez nekaj
trenutkov drugačno kot malo prej, hkrati pa morajo resnično v danem trenutku razmišljati le
o situaciji, ki je pred njimi in morajo dobro izbirati, na katere dražljaje okolja se bodo odzivali
in katere bodo spregledali kot nepomembne, te odločitve pa morajo biti pravilne.
Iz naših rezultatov bi lahko sklenili, da je potrebno selekcijo smučarjev opravljati tudi na
podlagi njihovih reakcijskih sposobnosti in koncentracije. Vedeti pa moramo, da se da oboje
do določene mere tudi popraviti oz. z uporabo teh sposobnosti tudi izboljšati. Tako lahko
koncentracijo vadimo s pomočjo vaj in tehnik za izboljševanje koncentracije (Kajtna in
Jeromen, 2007), reakcijske čase pa – ker so odraz delovanja živčnega sistema (Jeromen, Barić
in Kajtna, 2010) izboljšujemo z nekaterimi oblikami treninga in z izpostavljanjem realnim
situacijam in podobno. Tako lahko kot priporočilo za trenerje ocenimo, da bo izboljševanje
koncentracije izboljšalo hitrost in natančnost odzivanja v smučanju, hkrati pa bo delo na
49
izboljševanju hitrosti in natančnosti odzivanja izboljšalo koncentracijo (ki bo potrebna med
opravljanjem tovrstnih vaj).
Tabela 3
POVEZANOST: koncentracija in motorične sposobnosti r Sig (p)
obseg pozornosti – poligon nazaj -0,38 0,00
obseg pozornosti – osmice okrog kegljev -0,31 0,00
obseg pozornosti – preskok preko klopice 0,41 0,00
obseg pozornosti – deseteroskok sonožno 0,36 0,00
mera koncentracije – poligon nazaj -0,24 0,01
mera koncentracije – osmice okrog kegljev -0,35 0,00
mera koncentracije – preskok preko klopice 0,30 0,00
Tabela 3: Povezanost med koncentracijo in motoričnimi testi
Legenda: r – Pearsonov korelacijski koeficient, sig (p) – statistična značilnost;
V Tabeli 3 vidimo, da se testi motoričnih sposobnosti statistično pomembno povezujejo s
koncentracijo. Našli smo statistično značilne povezave med obsegom pozornosti in
poligonom nazaj, osmicami okrog kegljev, preskokom preko klopice in deseteroskokom
sonožno, prav tako se vse mere motoričnih sposobnosti, razen deseteroskoka sonožno,
statistično značilno povezujejo tudi z mero koncentracije.
Dobljeni rezultati v zgornji tabeli so pravzaprav predvideni. Uporabljeni motorični testi, razen
dveh, sodijo v področje koordinacije. Nekateri avtorji (Duker) celo opredeljujejo
koncentracijo kot splošno sposobnost, enako kot koordinacijo. Za slednjo velja, da gre v
celoviti dejavnosti za naravnano vzajemno delovanje posameznih dejavnikov, ki so za
doseganje določenega cilja potrebni. Za uporabljene teste pa velja ravno to – da, izvajanje
naloge zahteva določen psihični napor katerega intenzivnost je odvisna od težavnosti te iste
naloge. Omenili smo namreč že, da sposobnost, da se z naporom doseže koordinirano
gibanje, pomeni pravzaprav sposobnost koncentracije.
50
Zato nas statistično pomembne povezave med koncentracijo in omenjenimi testi sploh ne
presenečajo, gre torej za ugotovitev, da so tisti merjeni smučarji, ki so na testih koncentracije
dosegli višje vrednosti, učinkoviteje opravili tudi vse motorične naloge. Poudariti moramo,
da tudi tiste, ki sodijo v področje energetske komponete gibanja – torej za deseteroskok in
preskakovanje preko klopice.
Koncentracija vedno pomeni obvladovanje razuma. Tudi v smučanju je potrebno biti
sposoben in se osredotočiti na problem ter odmisliti stranske vtise. To je moč razuma.
Upravičeno lahko torej domnevamo, da so uspešnejši in učinkovitejši tisti smučarji, ki
izkazujejo višje rezultate na obravnavanih spremenljivkah.
Tabela 4
POVEZANOST: rekreacijski časi in motorične sposobnosti r Sig (p)
kompleksni reakcijski čas – poligon nazaj 0,18 0,05
kompleksni reakcijski čas – osmice okrog kegljev 0,33 0,00
kompleksni reakcijski čas – preskok preko klopice -0,23 0,01
kompleksni reakcijski čas – deseteroskok sonožno -0,22 0,02
kompleksna reakcija: napake – osmice okrog kegljev 0,20 0,02
izbirni čas – poligon nazaj 0,25 0,01
izbirni čas – osmice okrog kegljev 0,42 0,00
izbirni čas – preskok preko klopice -0,30 0,00
izbirni čas – deseteroskok sonožno -0,27 0,00
Tabela 4: Povezanost med reakcijskimi časi in motoričnimi sposobnostmi
Legenda: r – Pearsonov korelacijski koeficient, sig (p) – statistična značilnost;
V Tabeli 4 so prikazane povezave med reakcijskimi časi in motoričnimi sposobnostmi.
Statistično pomembne povezave so med kompleksnim reakcijskim časom in vsemi štirimi
merami motoričnih sposobnosti, torej poligonom nazaj, osmicami okrog kegljev, preskokom
preko klopice in deseteroskokom sonožno. Število napak pri kompleksni nalogi se povezuje s
testom osmice okrog kegljev, prav tako pa se z vsemi merami motoričnih sposobnosti
povezuje izbirni reakcijski čas.
51
Ne more biti odveč, da ponovno poudarimo, da se reakcijski čas nanaša na tisti interval časa,
ki poteče med dražljajem in reakcijo na ta isti dražljaj. Gre torej za najkrajši možni čas, ki
preteče od trenutka dražljaja do ustreznega odgovora nanj. Reakcijski čas nekateri imenujejo
tudi hitrost živčno-mišične reakcije.
Že na prvi pogled se ne moremo izogniti vtisu, da je ta sposobnost pomembno povezana s
športom. Slednje smo z našim poskusom tudi ugotovili. Postavljene ovire tako pri poligonu
nazaj kakor tudi »osmici«, ki jo omejujejo keglji, pravzaprav predstavljajo nič drugega kot
vizualne dražljaje na katere se morajo tekmovalci ustrezno, torej najhitreje, odzivati.
Ustrezno pomeni na eni strani hitro, na drugi pa na način, da tekmovalec ne naredi napake.
Ravno to se od smučarja tudi zahteva. Na različne načine postavljena proga predstavlja točno
to, kar smo v zgornjem omenili. Količki predstavljajo vizualni dražljaj, na katerega je
potrebno ustrezno odgovoriti.
Z izbranimi testi smo torej želeli simulirati podobnost izvajanja gibanja v smučanju.
Povezanost izbranih testov reakcijskih časov in motoričnih nalog govori torej o tem, da sta
lahko tako eno kot drugo področje ustrezna testa za spremljanje tekmovalčeve
pripravljenosti in morda še posebej primerna za selekcioniranje pri smučanju.
Tabela 5
POVEZANOST: merjene spremenljivke in starost r Sig (p)
kompleksni reakcijski čas - starost -0,26 0,00
izbirni čas - starost -0,30 0,00
obseg pozornosti – starost 0,44 0,00
mera koncentracije – starost 0,35 0,00
poligon nazaj – starost -0,24 0,01
osmice okrog kegljev – starost -0,38 0,00
preskok preko klopice – starost 0,58 0,00
deseteroskok sonožno – starost 0,48 0,00
Tabela 5: Povezanost med merjenimi spremenljivkami in starostjo
Legenda: r – Pearsonov korelacijski koeficient, sig (p) – statistična značilnost;
52
V Tabeli 5 vidimo, da se mnoge merjene spremenljivke povezujejo tudi s starostjo – starejši,
kot so naši udeleženci, hitrejši sta kompleksni in izbirni reakcijski čas, večji je obseg
pozornosti oz. hitrost predelave podatkov in mera koncentracije. Torej s starostjo ne le
hitreje rešujejo naloge koncentracije, temveč jih rešujejo tudi bolj natančno. S starostjo so
vse hitrejši pri poligonu nazaj in vse boljši pri preizkusih osmice okrog kegljev, preskok preko
klopce in deseteroskok sonožno.
Napredek pri teh testih se bo tako kazal tudi zaradi zorenja organizma, zaradi večanja
mišične mase, zaradi pridobivanja kognitivnih spretnosti, širjenja baze znanja in potrebno je
opozoriti trenerje, da morajo vedeti, da do napredka ne prihaja samo zaradi njihovega
treninga, temveč tudi zaradi razvoja športnikov (Kajtna in Jeromen, 2007). Tako je včasih celo
težko ločiti, ali je nek športnik napredoval zaradi treninga ali le »naravnega prirastka«
koncentracije, koordinacije in hitrosti odzivanja in morda bi lahko to bila tema za kakšno
prihodnjo nalogo.
Prav tako bi bilo smiselno longitudinalno spremljati razvoj teh rezultatov in pripraviti
selekcijske sisteme na podlagi merjenih spremenljivk, saj je smučanje postal šport, v katerem
je selekcija nujna predvsem na podlagi sposobnosti, ki bodo nekoč odločale o rezultatih, ne
pa le na podlagi debeline denarnice staršev, kot je danes na žalost pogosto primer.
53
5. SKLEP
V raziskavi smo ugotovili, da so na področju koncentracije deklice boljše od dečkov in da se
znajo bolje zbrati ter da imajo boljši pregled nad situacijo (Kajtna in Jeromen, 2007). Deklice
se manj pogosto zmotijo, ko si je potrebno zapomniti progo in si lažje zapomnijo informacije,
ki jih dobijo od trenerja. Deklice so boljše tudi v meri koncentracije – svojo pozornost znajo
bolje usmeriti v dani dražljajski sklop in iz njega brez napak (z manj napakami), hitro in
natančno izbrati prave informacije ter jih potem tudi uporabiti pri svojem treningu in na
tekmovanjih (Brickenkamp, 2008).
Ugotavljamo verjetnost, da znajo deklice v primerjavi z dečki smučati natančneje, hitreje in
pravilneje ter znajo to pozornost bolje vzdrževati tudi skozi celoten trening in tekmovanje.
Pri dečkih koncentracija proti koncu tekmovanja pogosteje popusti in pogosteje »pozabijo«,
kaj je njihova končna naloga (Lešnik in Žvan, 2007).
Med vzroke za zgornje ugotovitve in predvidevanja smo opredelili razvojne dejavnike –
deklice so pri tej starosti bolj zrele in odrasle – avtorji navajajo, da se mentalna zrelost
pojavlja pri deklicah bolj zgodaj (Kajtna in Jeromen, 2007).
Uporaba te, visoke stopnje koncentracije je odvisna tudi od motivacijskih dejavnikov – lahko
se zgodi, da deklica nima prave motivacije. Takrat je ne bo zanimalo, kaj pravi trener, ampak
se bo ukvarjala predvsem s tem, kaj jo zanima v šoli, kaj se dogaja na področju njenega
družabnega življenja in podobno. Slabše rezultate dečkov bi morda lahko pripisali tudi
manjšemu trudu, ki so ga dečkivložili v testiranje.
Ugotovili smo nekaj povezav med izbranimi meram: tisti, ki imajo širši obseg pozornosti in ki
lahko v danem času predelajo več informacij, bolje spremljajo dogajanje (trening) in lahko
skozi celo nalogo zdržijo zbrani in učinkoviteje rešujejo naloge. Prav tako imajo boljšo mero
koncentracije – poleg večje hitrosti reševanja delajo tudi manj napak oz. so natančni in
naloge rešujejo bolj pravilno. Velika in visoko značilna povezava se je pokazala tudi v primeru
selekcijskega časa in mere ter obsega pozornosti. Smučarji, ki imajo večji obseg pozornosti
oz. so sposobni v danem času procesirati večje število informacij, so bili na testu hitrejši, prav
54
tako so bili hitrejši tudi tisti, ki so imeli višjo pravo mero koncentracije, torej so naloge na
testu koncentracije reševali hitro in pravilneje.
Sklepamo, da je potrebno selekcioniranje smučarjev opravljati tudi na podlagi njihovih
reakcijskih sposobnosti in koncentracije, čeprav je mogoče oboje do določene mere tudi
izboljšati. Kot priporočilo za trenerje velja, da bo izboljševanje koncentracije izboljšalo hitrost
in natančnost odzivanja v smučanju, hkrati pa bo delo na področju izboljševanja hitrosti in
natančnosti odzivanja izboljšalo koncentracijo. Pri tem bi bilo potrebno nadzorovati učinek
zorenja organizma, ki prav tako izboljša rezultate, smiselno pa bi bilo tudi longitudinalno
spremljati razvoj teh rezultatov in pripraviti selekcijske sisteme na podlagi merjenih
spremenljivk.
Zgoraj zapisano prav gotovo potrjujejo statistično pomembne povezave koncentracije in
reakcijskih sposobnosti z izbranimi motoričnimi testi. Testiranje prvih dveh sposobnosti je
predstavljalo prvi poizkus celovite obravnave populacije naših najboljših mladih smučarjev
na enem mestu. Ugotovitve imajo tako teoretični kot praktični prispevek k vedenju o
nekaterih zakonitostih, ki sodijo še na področje psihologije športa. Očitno sta področji
testiranj (psihološki testi, motorični testi) komplementarni in omogočata, da lahko z obema
dosežemo podoben cilj. Slednje pa je pravzaprav tako teoretičen kot praktičen dosežek.
55
6. VIRI
Abe, T., Kawakami, Y., Ikegawa, S., Kanehisa, H. in Fukunaga, T. (1992). Isometric and
isokinetic knee joint performance in Japanese alpine ski racers. Journal of Sports Medicine
and Physical Fitness 32 (4), 353-357
Agrež, F. (1976). Povezanost motoričnih in morfoloških dimenzij z uspešnostjo v alpskem
smučanju (Raziskovalno poročilo). Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Visoka
šola za telesno kulturo, Inštitut za kineziologijo.
Agrež, F. (1976). Povezanost motoričnih in morfoloških dimenzij z uspešnostjo v alpskem
smučanju: (testi za selekcijo in kontrolo stanja treniranosti tekmovalcev v alpskem
smučanju). Begunje: Elan, tovarna športnega orodja; Ljubljana: Visoka šola za telesno
kulturo, Inštitut za kineziologijo.
Baechle, T., Earle, R. (2000). Essentials of strength training and conditioning. Champaign, IL
(ZDA): Human Kinetics.
Barić, R. (2010). Kako brzo situacijski misliti – donošenje odluka na sportskom terenu. V:
Jukić, I. et al.(ur.) Kondicijska priprema sportaša 2010. Trening brzine, agilnosti i
eksplozivnosti. Zbornik radova, (str. 126 – 134). 8.godišnja međunarodna konferencija,
Zagreb.
Berg, H. E., Eiken, O. in Tesch, P. A. (1995). Involvment of eccentric muscle actions in giant
slalom racing. Medicine & Science in Sports & Exercise 27 (12), 1666-1670.
Bompa, T. O. (2001). Periodizacija. Teorija i metodologija treninga. Zagreb: Hrvatski
Košarkaški Savez, Udruga hrvatskih košarkaških trenera.
Bompa, T.O. (1994). Theory and Methodology of Training: The Key to Athletic Perfomance.
Dubuque (lowa, ZDA): Kendall/Hunt Publishing Company
56
Bukovec, A. (1977). Povezanost nekaterih spremenljivk psihomotorne koordinacije z
uspešnostjo v alpskem smučanju. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta
za šport.
Brickenkamp, R. (2008). D2 – test pozornosti- priročnik. Ljubljana: Center za
psihodiagnostična sredstva.
Drenovac, M. (1994). CRD serija psihodijagnostičkih testova: Priručnik. Zagreb: AKD.
Endsley, M. R. (2006). Expertise and situational awareness. V Ericsson, K.A., Charness, N.,
Fletovich, P. J. in Hoffman, R. R. (ur.). The Cambridge handbook of expertise and expert
performance. (str. 633 – 651). Cambridge, University Press.
Heimer, S. in Matković, B. (1997). Sportska fiziologija. V D. Milanović (ur.) Priručnik za
sportske trenere. (str. 160 – 244). Fakultet za fizičku kulturu, Sveučilište u Zagrebu.
Jernejšek, J. (2011). Reakcijski časi, fluidna inteligentnost in koncentracija slovenskih
rokometnih vratarjev – diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Jeromen, T., Barić, R. in Kajtna, T. (2010). Što je vrijeme reakcije i kako ga iskoristiti u sportu?
V: Jukić, I. et al.(ur.) Kondicijska priprema sportaša 2010. Trening brzine, agilnosti i
eksplozivnosti. Zbornik radova. (str. 566 – 569). 8.godišnja međunarodna konferencija,
Zagreb.
Kajtna, T. in Jeromen, T. (2007). Šport z bistro glavo – utrinki iz športne psihologije za mlade
športnike. Ljubljana: samozaložba.
Kantowitz, B. H., Roediger III, H. L. in Elmes, D. G. (2009). Experimental psychology.
Wadsworth, Cengage Learning.
Korošec, S. (2002). Odnos med hitrostjo procesiranja informacij in hitrostjo spontanega
širjenja aktivacije. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Filozofka fakulteta, Oddelek za
psihologijo.
57
Koutedakis, Y., Boreham, C., Kabitsis, C. in Sharp, N.C.C. (1992). Seasonal Deterioration of
Selected Physiological Variables in Elite Male Skiers. International
Journal of Sports Medicine 13 (7), 548-551.
Lasan, M. (2004). Fiziologija športa – harmonija med mirovanjem in delovanjem.
Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Lešnik, B. (1999). Definiranje in primerjava učinkovitosti gibalnih struktur sodobnih
veleslalomskih tehnik. Doktorska disertacija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za
šport.
Lešnik,B. in Žvan,M. (2002). Pomen psihomotoričnih dimenzij v alpskem smučanju: gradivo za
kadrovski tečaj-učitelj alpskega smučanja III. Stopnje. Ljubljana: Fakulteta za šport, Združenje
učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije.
Lešnik,B. in Žvan,M. (2007). Naše smučine: teorija in metodika alpskega smučanja. Ljubljana:
SZS – Združenje učiteljev in trenerjev Slovenije.
Makuc, N. (2011). Vpliv različnih načinov vadbe smučanja na znanje alpskega smučanja
petinpolletnih otrok : doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za
šport.
Martinović, D. (2011). Primerjava sposobnosti različno uspešnih slovenskih rokometnih
vratarjev : diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za
psihologijo.
Matkovič, B., Ferenčak, S. in Žvan, M. (2004). Skijajmo zajedno. Zagreb: Europapress holding,
Ferbos inženjering.
Neumayr, G., Hoertnagl, H., Pfister, R., Koller, A., Eibl, G., Raas, E. (2003). Physical and
Physiological factors associated with success in professional alpine skiing. International
Journal of Sports Medicine 24 (8), 571-575.
58
Patterson, C., Raschner, C., Platzer H.-P. (2009). Power variables and bilateral force
differences during unloaded and loaded squat jumps in high performance alpine ski racers.
Journal of strenght and conditioning research 23 (3), 779-787.
Pistotnik, B. (2003). Osnove gibanja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Rajtmajer, D. (1984). Morfološke in motorične karakteristike kot prediktor uspeha v alpskem
smučanju. Doktorska disertacija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Pistotnik, B. (2003). Osnove gibanja: gibalne sposobnosti in osnovna sredstva za njihov razvoj
v športni praksi. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Pišot, R. in Videmšek, M. (2004). Smučanje je igra. Ljubljana: Združenje učiteljev in trenerjev
smučanja Slovenije.
Pust, G., Lešnik, B. in Pori, M. (2004). Učenje smučanja 4- do 7-letnih otrok. Šport, 52(4), 16-
18.
Rener, A. (2000). Razlike med inicialnim in finalnim stanjem nekaterih motoričnih sposobnosti
starejših deklic in dečkov vzhodne regije v alpskem smučanju. Diplomska naloga, Ljubljana:
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Rulence-Paques, P., Fruchart, E., Dru, V. in Mullet, E. (2005). Cognitive algebra in sport
decision – making. Theory and Decision, 58, 387 – 406.
Salthouse, T. A. (2000). Aging and measures of processing speed. Biological Psychology, 54,
35–54.
Strojnik, V. (2007-2011). Živčno-mehanske osnove gibanja, Vadba za moč in gibljivost. Zapiski
in gradivo s predavanj pri predmetu Kondicijsko treniranje, smer Športno treniranje.
Neobjavljeno delo.
Tušak, M. (2001). Psihologija športa mladih. Ljubljana: Zavod za šport Slovenije.
59
Tušak, M. in Kondrič, M. (2003). Koncentracija v namiznem tenisu. Top spin, 2 (4), 6-9.
Tušak, M. in Tušak, M. (2003). Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni inštitut filozofske
fakultete.
Ušaj, A. (2003). Osnove športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Videmšek, M., Gregorčič, I., Štihec, J. in Karpljuk, D. (2004). Analiza razlogov za vključevanje
otrok v šolo alpskega smučanja. Šport, 52(4), 65-69.
Videmšek, M., Posega, T., Štihec, J. in Karpljuk, D. (2007). Opinion of children, parents and
coaches on alpine skiing competitions for children. International Journal of Physical
Education, 44(2), 74–82.
Yates, F. J. In Tschirhart, M. D. (2006). Decision making expertise. V Ericsson, K.A., Charness,
N., Fletovich, P. J. in Hoffman, R. R. (ur.). The Cambridge handbook of expertise and expert
performance. (str. 421 – 438). Cambridge, University Press.
White, A. T., Johnson, S. C. (1991). Physiological comparison of international, national and
regional alpine skiers. International Journal of Sports Medicine 12 (4), 374-378.
Zatsiorsky, V.M. (1995). Science and practice of strenght training. Champaign, IL (ZDA):
Human Kinetics.
