BOVEC IN BOVŠKO R E G I O N A L N O G E O G R A F S K A Š T U D I J A

A N T O N M E L I K

J

Bovška pokra j ina j e ena naših n a j b o l j individualiziranih regi j . Razodeva marsikatero svojsko geografsko potezo, bodi v prirodnem. bodi v družbenem področju. V obdobju, ko se j e naša domača geo-grafska znanost začela uspešno razvijat i , nam j e bilo Bovško skoro toliko kot nedostopno, vsekakor pa vsa j na znanstveno proučevanje v tem gorskem svetu ni bilo mogoče misliti. Šele z novo dobo se je stvar spremenila, kakor se j e tudi šele s e d a j obnovilo v celoti sožitje med to, v bistvu pravzaprav robno našo pokra j ino ter ostalim slo-venskim svetom. Danes pa j e tu odprtih vrsta problemov, ki po-segajo prav močno tudi v geografsko območje. In p rav resno nas vabi jo in p r iv laču je jo k študiju.

Bovško j e ena naših n a j b o l j izrazito gorskih, docela alpskih pokra j in , ali vendar j e ne smemo smatrati za tipičnega predstavnika našega alpskega sveta. V sebi ima n e k a j primorskega, nekatere poteze, k i j ih prispeva mediteranski svet in k i od t a m k a j p l j u ska jo v naše gore v območju tega predela, ki ga domača l judska nomen-kla tura imenuje Bovško. A v gospodarski s t ruktur i , v naselbinski geografi j i kaže poteze, ki mars ika j razodevajo v j ako priostreni obliki. Če le ka tera od naših slovenskih pokra j in zahteva posebej, takorekoč monografsko geografsko obravnavanje , potem vel ja to za naš Bovec, za celo pokra j insko enoto Bovško.

O reliefu

\ prirodnogeografskem pogledu n a j opozorimo na nekatere zna-čilnosti Bovškega. Pravzaprav j e umestno, da se zavedamo, da smo se j3 prirodo Bovškega v smislu geografskega raz iskavanja pričeli pečati šele primeroma kesno, s a j j e bilo za novo slovensko geo-grafsko znanost omogočeno posvečati primerno pažnjo dejanskemu s tan ju in problematiki Bovškega šele po letu 1945—1947. Podpisani sem n e k a j malega prispeval k t e j tematiki predvsem v letu 1961 v Geografskem zborniku YI (1). Toda inventar prirodnogeografskih problemov Bovškega j e izredno bogat in takšne narave, da n jega proučevanje more prispevati eno in drugo tudi v obče teoretske diskusije, a hkra t i povedati mars ika j tudi tehtnega za prakt ične potrebe.

Postavimo: splošne poteze in oblike reliefa. Gorski relief j e povsod v naših Alpah strmih pobočij. Toda na Bovškem j e relief izredno strm tudi v s rednj ih in niž j ih legah, ne samo v višinah. Na Bovškem in sploh v Soških Jul i jskih Alpah skoro docela manj -k a j o visoke planot e -p en ep 1 eni, k i so tako značilni za Jul i jske Alpe v os red ju te r na vzhodu pa za jugovzhodne Kamniške Alpe. N a j za-hodne j še Jul i jske Alpe in predvsem Bovško j e področje zelo globoko vrezanih gorskih dolin, ka ter ih dno j e povsod znatno nižje nad-morske višine nego so d a n j e ravnice na vzhodu ter v os red ju Sloven-skega Alpskega sveta. Soča teče v središču Bovškega, ob izlivu Koritnice in Slatnika, samo 370 m nad mor jem, a pr i Tolminu, na us t ju Tolminke, le 147 m. Kar p r i m e r j a j m o te hipsografske podatke z razmer jem ob Savi, bodi Bohinjski bodi Dolinski, pa ob Kamniški Bistrici t e r Savinji , kakor tud i ob koroških rekah, dravskih pri tokih. Povsod tod smo na sploh vsa j okrog 500 m visoko. Zato j e rel iefna energi ja Soče in n jen ih pr i tokov znatno večja, erozi jska moč soških voda mnogo intenzivnejša. Očitno je , da se v tem izraža učinek bližine Jadranskega m o r j a ; Soča j e mogla svoje erozijsko udejstvo-van je uve l j av l j a t i za mnogo bo l j naglo ter intenzivno, nego pritoki Save ter Drave, k i so j ima obema erozi jske osnove mnogo bo l j od-dal jene, bodi absolutna v Črnem mor ju , bodi relat ivna v območju Panonske kotline. Soča j e v vsem predelu od Alp do ob jadranske nižine prerezala kvar ta rno nasipino ter se za jedla v živoskalno n j e n o podlago, ki j o vidimo razgal jeno v večini struge od Tolminske kotl ine navzdol do Solkana—Gorice. V območju Bovškega so doline na debelo zat rpane s kvar ta rn im drobir jem, tako da so mogle glavne reke in n j ihovi pr i toki doseči živoskalno podlago samo v malošte-vilnih sektor j ih , toda še to povečini po načinu epigenetskih erozij-skih pojavov, kakor postavimo v Koritih na Koritnici, pod Spodnjim Logom ter v Klužah nad us t jem Bavšice, na Soči v sek tor ju nad Lepeno, v Kršincu, na spodnj i Uči.

Toda izredno intenzivno rečno erozijo ni uvel javi la morfogeneza samo v na jnove jš i dobi, v k v a r t a r j u , marveč j e očitno, da j e bila takšna tudi že v toku pliocena. Takra t so se oblikovale sedanje glavne doline, ob Soči in Koritnici t e r n jun ih pritokih, k i se povsod od l iku je jo po izredni strmini boči j tudi v s rednj ih in nižj ih legah. Tudi v Posočju sestoje Zahodne Jul i jske Alpe iz sk lenjenih mas zgornjetr iasnega apnenca te r dolomita; bližina absolutne erozijske osnove ni dovolila, da bi se bilo uvel javi lo zakrasevanje , marveč j e ostalo omejeno pretežno na razvodna področja med soškimi pri toki ter vodami savskega in dravskega porečja. V teh visokih legah pro-nica voda deževnica t e r snežnica v apmiško gorsko maso, k i j e spričo tega ostala nerazrezana, nerazgibana. Tako j e posebno v masivnem visokem Kaninskem pogor ju , v vsem visokem svetu od Kanina do Rombona in na široko v posoškem vzhodnem delu velike Komenske planote, k i se de jansko z a k l j u č u j e pravzaprav šele s Krnskim po-gor jem. Iz Bovške kotline gredo prehodi proti V in JV neposredno

v ta zakraseli visoki svet, k j e r so se ob Komenskem pogor ju od n e k d a j uve l jav l ja l i pas t i r j i Sočani.

Na Bovškem obrača jo pozornost nase visoki »škednji«. Z imenom »Škednji« označuje jo Bovčani tiste čudne podolgovate rogljem po-dobne vzpetine, ki j i h moremo gledati že iz doline, postavimo iz Bo vca, se lepše od Plužen, po gorovju med Rombonom ter Babami za Kaninom, osobito pred Prestrel jenikom. To so dejansko ogromne čeri žive skale, ki molijo navzgor s strmimi, v velikem delu navpič-

Podoba 1. j.Škednji«. na višavju med Kaninom in Prestreljenikom

nimi stenami. Naj lepše si moremo ogledati tak skedenj ob turistični stezi, ki drži od Bovca nad Plužnami na Kanin, in sicer blizu planine Gozdec 1303 m, na desno ob poti navzgor. Skeden j j e obdan z rav-nima stenama, k i tečeta po pobočju navzgor v smeri od JV proti SZ; popolnoma sta ravni, dobesedno navpični, visoki do 100 m. ponekod do 200 m in nemara k j e še več. Skedenj j e razklan zlasti v zgornjem delu na kose s prečnimi škrbinami, toda ne na gosto. S tem so po-nekod us tvar jeni mogočnim stolpom ali celo gradovom podobne tvorbe, p rave prirodne bast i je .

1 i škednj i so izoblikovani v kamenini zgornjetr iasnega dach-steinskega apnenca, o ka te rem pr ipoveduje strokovna karakter is t ika , da j e zgra jen »po večini iz koral poleg diplopor« (Seidl 1907, s. 134). Ce se zamislimo v nj ihovo genezo, smo vsekakor n a j b o l j na pravi poti, ako se spomnimo ob n j ih na podobne površinske tvorbe v apnencu ter dolomitu, na dolomitne piramide, k i j ih poznamo, posta-vimo, z Olševe, iz Dolžanove soteske in še od marsikod (Igla ob

Savinj i pod Solčavo). Pa še več! Ob n j ih se spomnimo na neštete stožce, k i j ih moremo opazovati v vrhov j u iz dolomita in apnenca. Kar spomnimo se na lepe močno priostrene stožce ob Pr iso jn iku na severni strani, imenitno vidne ob pogledu s ceste čez Vršič, pa na podobne stožce na zahodu ob Koritniški dolini v vrheh Jerebice 2122 m itd. itd. Pa ne samo v v rbov ju so izoblikovani taki stožci, marveč tudi v nižj ih legah. V novejši dobi govorijo in pišejo razisko-valci o stožčastem krasu v tropskem kraškem reliefu, Kegelkarst pr i nemških geografih, kako r o docela novem odkr i t ju . Pravzaprav pa ne gre tu za novo odkr i t je , vsa j ne za tiste, ki poznajo današnj i k ras v našem zmernotoplem podnebju . Povsod se že na prvi pog led vidi, da kraški relief nagiba k obl ikovanju priostrenih vrhov, bodisi ma jhn ih vršičkov, priostrenih kop v zmernovisokem grebenu, čo-kat ih vzpetin, k i j im j e l judska govorica najčešča dala ime Kuk ali Kok, Turne, Glava, Baba, Dedec, itd.; na tisoče in tisoče j ih j e v našem bodi visokem bodi nizkem kraškem svetu. Pr i teh neštetih stožcih v kraškem površ ju nit i ne kaže, da bi morali misliti prav na klimatsko pogojene oblike, marveč j e podoba, da j e zan je n a j b o l j odločilna s t ruk tu ra apniške in dolomitne kamnine. Izraženo j e že bilo mnenje (Seidl, 1907, s. 133), da se na primer pr i na s t a j an ju koralnega apnenca, ko rastejo koralne formaci je kakor v stebrih v zgornj ih legah mor ja , u v e l j a v l j a j o stebraste oblike, med tem ko pr i p reperevan ju ter r azpadan ju iste kamnine pokažejo učinke n a j -večje konsistentnosti in n a j k r e p k e j š e odpornosti v območju istih genetičnih enot, s tebrov ali sten. In stožci vseh oblik niso nič drugega kot zgornj i konci teh stebrov, tvorb v n a s t a j a n j u apnenca ter dolo-mita. S a j preden smo prepričani, da j e »Kegelkarst« nemških geo-grafov zares značilna na klimo vezana tvorba tropskega zakrase-vanja , b i se morali prepričati , če zares dominira povsod, k j e r se v tropih po j av l j a v površ ju apniško-dolouiitna kamnina, pa če ni stožčasti kras le k r a j e v n i pojav, t ako kakor so apniške in dolomitne piramide, pa kuki in koki itd. pa škednj i v zmeriiotoplih pokra j inah . Te, za naše k raške pokra j ine značilne reliefne tvorbe bomo težko mogli pripisovati samo posameznim klimatskim obdobjem, skozi ka te re se j e razvi ja l naš relief. Sa j j ih imamo vrh tega v vseh višinah od položajev v visoko-gorskem svetu med 1800 m in 2500 m pa do leg v našem na jn iž j em svetu, kakor so, postavimo, Turnci ob Šmarni gori- — Grmadi, Piramide v Dolžanovi soteski ali čeri in kuc l j i v morski obali.

Škednj i v Kanin-skem pogor ju na primer so razvrščeni v kam-ninskih zgradbenih nizih, k i se vlečejo v smeri od JV proti SZ. Po našem sedanjem znan ju se ta razvrščenost u j ema z geološko, petro-grafsko in tektonsko smer jo gorovja v zgornjem Posočju (prim. geol. dela, kar te itd.) Zelo bi bile instruktivne drobne petrografske š tudi je o tem.

Jako moramo naglasiti, da na sploh gore na Bovškem zelo nag iba jo k priostrenim vrhovom. Vrh gore Svinjak tik VSV nad

Bovcem zelo vzbuja pozornost s svojim šilasto priostrenim za-kl jučkom, ki j e po preprostem tolmačenju domačinov gori pripo-mogel do tega imena. V resnici pa ta oblika vrha niti ni izjemna. Že bl ižnj i Javoršček< se završuje ostro, v popku podobnem minia-turnem »svinjskem rilcu«. V bl ižnj i skupini Pelcev vidimo zapored ostrim piramidam podobne gorske vrhove, ki prav tako spominja jo na znameniti Svinjak. Močna prevlada zelo prioslrenih gora v vi-

Podoba 2. Erozijski žlebovi o bočju Rombona nad Bovcem

šokih in nižj ih položajih j e logično v genetični zvezi z zelo močno erozi jsko dinamiko v zgornjem Posočju sploh. Sa j j e z naglim napredovanjem erozije in intenzivnim preperevanjem v genetični zvezi tudi več drugih morfogenetskih pojavov, ki se posebno vidno uve l j av l j a jo na Bovškem.

V območju f luvialne erozi je v z b u j a j o posebno pozornost glo-boko zajedeni žlebovi, ki j ih moremo opazovati na mnogih k r a j i h v pobočjih, bodisi v spodnj ih legah, kakor zlasti v srednj ih in visokih položajih. Postavimo, nad Bovcem se vidi jo v strmem bočju Rom-bona, t o r e j na južni strani, globoko zarezani, pobočnemu kan jonu podobni žlebovi v vzporednih progah. Očitno je, da j ih j e izdelala pobočna vodna erozija, ki se j e morala obnoviti v primeroma ne-davni preteklosti . Ko< gledamo iz Bovca dolga, zelo strma severna pobočja podolžnega Polovnika, presenečajo dolgi, malo bo l j pro-

storili erozi jski žlebovi, k i se spuščajo od bližine ovršja navzdol skozi sicer sklenjen gozd. Koliko so k n j ihovemu obl ikovanju pri-spevali tudi snežni plazovi, b i bilo treba, da bi dognali s posebnimi drobnimi proučevanj i , a podoba je , da j e voda deževnica ter snežnica poglavitni fak tor te močne pobočne erozije. Podobno strmi, skoro navpični erozijski žlebovi so tudi, postavimo, v steni nad izvirom G l j u n a ter njegovega nekdanjega slapa nad zbiralnim je-zercem pri Plužnah. A v malem, posamič, vidimo še neštete erozijske žlebove v strmih pobočjih na Bovškem. Na mej i Bovškega opozar ja nase nova erozi j ska za jeda v p o v i r j u razvodnega visokogorskega hrbta , postavimo na prevalu Vršiču, podobno kot na Črni prsti med Bohinjem ter Baško grapo. Na spodnjem delu Kaninskih podov, nedaleč od turistične poti, se vidijo nenavadno markantne oblike v tleh. Čez planoto se vlečejo erozi jsko zarezane globeli, okame-nelim žlebom podobne erozi jske dolinke, kakor da j ih je izdelal potoček v nedavni dobi. Nekate re so celo rahlo vijo. Vse so nena-vadno enakomerno malo globoko zarezane v živoskalna tla in vse obdane s strmimi bočji . Zdijo se zavisne v svoji genezi od tektonskih zasnov in vsekakor tudi od lege in konsistence apniških skladov. Obnovl jene erozijske grape so v višavju zelo pogoste, postavimo ob predilski cesti, že v območju Loške Koritnice. Podoba je, kakor da je bila obnovljena vodna erozi ja pod učinkovanjem nekega novega 111 orf o g e netsik ega doga j an j a .

Zelo vidna j e tud i slaba odpornost kamenin na Bovškem v raz-m e r j u do mehaničnega razpadan ja in kemičnega p repe revan ja v zgornj ih plasteh kamnine. Sicer j e t reba podčrtati , da j e ta po jav naj intenzivnejši v sredogorskih in še nižj ih legah, posebno zaznaven v bočju ob Baski grapi, k j e r so takorekoč na dnevnem redu usadi in zemeljski plazovi. Celo železnica ima opravka z n j imi in v želez-niških poročilih smo mogli b ra t i o toku zadn j ih let o pogostnih takih usadih med Bohinjem in Tolminom; cesto so pomenili oviro ali celo prekini tev v obra tovanju železnice. Na Bovškem je takšnih usadov ter zemeljskih plazov m a n j , toda povsod v boč ju nas opozar ja jo naprave za zazidave hudournikov, kako močno j e moral biti človek v obdobju zadnjega pol s to le t ja v borbi z nj imi, tako na gosto so golice v boč ju preprečene z umetnimi mrežami za utrditev terena. Pač pa so na Bovškem podori še vedno aktivni. Podor na Javorščku iz leta 1952 j e še znan (prirn. Planina v G. V. 1952). Opozoriti je , da se n j ega površina še ni nič preoblikovala in da j e tudi ras t je k o m a j k a j malega začelo prodira t i na podorno skalovje, pa k o m a j k a j malega na robeh. Spomladi leta 1961 nam j e Gozdarski urad v Bovcu javi l nov podor v s tenah Loške Koritnice, v malo drugačni obliki od tega na Javorščku: n e k j e v ovrš ju se j e odkrhni l kos gore in zdrvel po strmih gorskih grapah navzdol. Dosegel je še dno veli-častne gorske doline Loške Koritnice skoro pod Strmcem in raz-prostrl v n j e j v obliki strmega v r ša j a drobno in debelo skalovje.

O vintgar j ih , k i so zelo značilni p rav za Bovško, je bilo govora ob drugi priložnosti (1). Tu n a j dodam samo, da tudi v nada l jn jem raz i skavanju ni biilo mogoče ugotoviti tektonskih vzrokov, k i b i bili s premiki povzročili nastanek korit. Celo v Klužah, k j e r je Win-k le r (9) p rav izrecno računal s tektonskim premikom, j e droben ogled pokazal, da gre tudi tu za nastanek korit na osnovi epigeneze. V vznožni del Rombonovim strmih vzhodnih pobočij je tu Koritnica zarezala korita, k i so na jb rž najvel ičastnejša in nemara tudi na j -globlja.

Kar se moren tiče, n a j opozorimo, da so n a d a l j n j e š tudi je poka-zale podobne pojave, kakor smo j ih imeli v zadnj ih letih priložnost spoznati v Bohinju. Podoba j e namreč, da imamo »bohinjski stadij« v biihlski (ammerski) dobi izoblikovan tudi ob Koritnici. V Korit-niški dolini je dosedanje proučevanje zaznalo ter včrtalo v kar to samo morene v s rednjem delu doline, nekako pod Strmcem (Desio 8; Briickner III). Res da so tam naloženi ogromni morenski nasipi, tik pod Strmcem, a tudi brž pod tem povprek čez Koritniško dolino. Ni izključeno, da se j e s e m k a j razen izpod Jalovca ter Mangarta zbiral tudi oni led, ki j e polzel čez Predil. A tudi če vzamemo, da j e p r e t a k a n j e ledu čez Predil t reba še posebej raziskati in izpričati z drobnimi ugotovitvami, gotovo je, da so p l an j ave v višinah ob Mangartu da ja le poglavitne mase snega ter ledu. Gotovo j e nadal je , da so naloženi znatni morenski nasipi prečno čez dolino Koritnice v predelu pod Spodnjim Logom, a posebno mogočno n e k a j kilo-metrov nižje, zlasti v obližju us t j a Možnice. V dolžini n a j m a n j pet kilometrov se tu vrst i jo morenski nasipi prečno čez dolino, visoke, debele tipične svetle apniške morene. Tudi spodnja Možnica je za-t rpana z njimi, a tu so posebno v niž j ih legah v znatnem obsegu morene preložene v terase ali so vsa j rečne terase izoblikovane v nj ih . Preloženost tmorenskega d rob i r j a smo mogli v toku zadnj ih let opazovati zlasti v Bohinju, bodisi zgora j v boč ju Pokl juke , ob novi cesti, kakor v nižj ih legah, postavimo v veliki stadialni moreni v Stari Fužini. Tu j e naravnost presenetl j ivo, kako j e v velikem visokem in širokem nasipu, k i se od vogla Vogar ja vleče v polkrogu ob spodnj i Mostnici ter ob vasi, morenski material prestavl jen, kako so v n j e m vkl jučene lege drobnih peščenih ter prodnatih slojev. Očitno je , da so takrat , ko j e tu ležal jezik stadialnega ledenika, p l juska l i valovi voda, bodi jezera, bodi rečice, bodi hudourniških potokov, ob morensko gradivo t e r prelagal i in odlagali v n j e m že prečiščeni in p rebran i drobir. Podobno se zdi, da j e bila situacija ob sotočju Koritnice ter Možnice. Vsekakor pa se vidi, da imamo prav tako kot v Bohinjski dolini tudi ob Koritnici biihlski s tad i j v dveh s topnjah ali celo v t reh etapah, pod Strmcem, pod Spodnjim Logom ter ob us t j u Možnice.

Na novo j e bilo mogoče dognati ob Koritnici n iž je dol še druge morene. To so morene tik severno ob vasi Kal pr i Koritnici. Dobro so vidne, daleč po dolini zaznavne, k e r leži jo v bočju v nadmorski

višini od 500 do 540 m, med tem ko teče Koritnica tu k o m a j 410 m nad morjem. Morene pr i Kalu n imajo oblike običajnega morenskega nasipa, temveč j im j e današn je forme dalo vodno, p re takan je . Pozor-nost v z b u j a j o po sestavi: v n j i h j e obilo r javkas to- r umenkaste krede, ki ima veliko veljavo p r i domačinih, ker j e izvrsten material za g radn je . V toliki mer i j e s t rn j ena ta kreda, da izvrstno drži vodo in v n j e j se p o j a v l j a j o vodni izvirki, celo p r a v izdatni, tako da se je ob spodnjem robu izoblikoval potoček, ki se odteka proti Soči. Vse to govori za domnevo, da j e morena pr i Kalu iz obdobja, za spo-znan je s tarejšega od morenskih nasipov biihlskega-bohinjskega stadi ja .

Podobno so obsežne morene malo nižje, na levem bregu Soče, ob raztreseni vasici Jablenici. Segajo od nadmorske višine okr. 420 m navzgor d o k a j visoko- ter neha jo šele nad soškimi terasami na vznožju Javorščka, nedaleč pod večkrat omenjenim podo-rnim ska-lovjem iz leta 1952. Tudi tu morene n imajo oblike morenskega na-sipa, marveč so j im potoki, tekoči od Javorščka, dali f luvialne oblike, ko so j ih razorali v hrbtiče in planje , kar j e vabilo na porabo za trato. Popolnoma pa m a n j k a k reda v teh morenah. Podoba je, da so n e k a j s ta re jše od stadialnih. Mogel pa bi j ih naložiti ledenik Korit-nice, ko j e tu segal v Soško dolino, k i j e bila sama že prosta ledu v tem sek tor ju .

Gotovo pa j e tudi, da moren v Jablencah ne moremo spravl ja t i v zvezo s pluženskim ledenikom, k j e r se p o t r j u j e , da so bile v n jem zbrane velike mase ledu v glavnem z višavja ob Pres t re l jen iku ter ob Kaninu, tore j nekako iz dveh sosednih visokogorskih področij . Odpr to pa mora ostati še vprašanje , koliko j e segal jezik tega buhlsko-bohinjskega ledeniškega s tadi ja še čez Radovl je v pravo Soško dolino, k j e r so vode v n jenem dnu, Soča sama pa Gl jun in drugi pr i toki odstranili morenski drobir .

Eno naj in teresantnejš ih vprašan j na Bovškem v prirodnem po-gledu je s tvar z jezer i : k j e so bila, kako visoko j e segala v n j ih voda ter kako daleč? Novost j e v dejstvu, da so pred nedavnim, v toku zadnj ih osmih let, organizirali v r t an je v Soški dolini s ciljem, da do-ženejo, v koliki debelini; in k j e se n a h a j a j o v tleh plasti krede, a razen tega v p r i p r a v l j a n j u nove hidrocentrale. Že da l je časa kop-l j e j o kredo pr i Srpenici in v Srpenici j e sedež tega pomembnega pod je t j a . Ni t e d a j m a j h n e važnosti, da se dožene, koliko j e te drago-cene nekovinske usedline na razpolago in kako ter k j e j e dosegljiva. Rezultati v r t a n j so zelo dragoceni. Pokazali so, da j e apneniške k rede v Soški dolini ob Srpenici nič m a n j ko do 100 m na globoko, a višje gori, pr i Boki, celo- še čez 120 m na debelo (po p-o-datkih Geološkega zavoda v Ljubl jan i ) . Do sedaj še nimamo objavl jen ih teh dragocenih podatkov, k i bi dovoljevali n a d a l j n j e sklepanje glede obsežnosti in starosti nekdan jega jezera. Z a k a j da j e bilo jezero ti-sta vodna tvorba, v kater i se j e usedala k reda pr i Srpenici, o tem ne more biti dvoma, same vodne poplave bi pač težko mogle imeti za

učinek tako obsežne, debele in zlasti tako čiste usedline. Želeti bi bilo, da bi čimprej mogli dobiti na razpolago ob jav l jene rezultate vr tan ja .

N a j ob t e j priložnosti še posebej podčrtamo, kako silno drago-ceni so rezultati teb in podobnih v r t a n j v naših gorskih dolinah. Po podatkih, ki so mi dali van je vpogled po pr i jaznem posredovanju ing. geologa Nosana, na Geološkem zavodu v L jub l j an i , segajo že dosedanje vrtine zelo globoko, a ker se v r t an j a za p r ip rav l j an j e nove hidrocentrale nada l ju j e jo , se nam bo z n j imi razodel ves značaj Soške doline v celotni kva r t a rn i zapolnjenosti, vpogled v sestavo in kakovost vseh kvar ta rn ih nasip in ter naplavin pa tudi izobliko-vanosti živoskalne podlage. Iz n j i h se nam bo zrcalila oblika predkvar ta rnega dolinskega dna, n jega globočina ter položaj po nadmorski višini. In to so vse problemi, s katerimi si belimo glave v geomorfologiji, in k i j ih skušamo osvetliti s pomočjo skromnih vpogledov v redkih golicah. Tu pa j ih v veliki meri razodevajo že vrtine tako rekoč mimogrede, ko služijo v druge namene. Zato ne moremo dovolj naglasiti, kako velikansko delo bo za znanost oprav-ljeno, ko bomo dobivali več ali m a n j sproti ob jav l jene te dragocene rezultate. Že iz dosedanj ih v r t a n j j e razvidno, da j e pod aluvi jem sedanjega dna Soške doline in pod nadmorsko višino struge reke Soče, vse to v n a d m o r s k i višini 3 3 5 — 3 4 0 m, za gotovo n a j m a n j okrog 250 m na debelo kva r t a rne nasipine ter naplavine, bržkone pa še znatno več. Kar računajmo, v kakšno neznatno nadmorsko višino potisnejo ti podatki predpleistocensko dno Soške doline in kako silno zraste s tem tudi potreba, računati tudi z močnimi tektonskimi premiki. P r i Boki leži na jv i š j i s lo j jezerske krede 18 m pod površino, a se n a d a l j u j e potem navzdol 122 m na debelo, se pravi, do v nad-morsko višino 213 m. To nadmorsko višino ima dandanes struga Soče v deb ri med Trnovim ter Kobaridom, ravno na vznožju Dolenjega hr iba (prim. 1), se pravi na vznožju velikega podornega skalovja pod Ma gozdom.

Tako debelih usedlin jezerske krede in tako nizke nadmorske lege si ne moremo predstavl ja t i drugače, kakor da mislimo ob tem na večjo starost jezer, ki se j e kreda v n j ih usedla. A tudi časovno razmer je do podorov se p remakne s tem v drugačno luč. Spet ni drugače, kakor da se vživimo v predstavo, da j e pripadalo jezero v Soški dolini v p rece j bo l j zgodnjo dobo, pa da so se podari izvršili šele potem, ko j e bila kreda že naložena.

Posebno j e značilno, da leži k reda pri Srpenici v k r a j u , k j e r jo sedaj kopl je jo , zgora j v bližini ceste s k o r a j do vrha, ki j e 374 m visoko, pa skoro do gladine Soče, ki teče t u k a j 314 m nad morjem. Višje gori, nekako severovzhodno od vasi Srpenica, se vidi v bregu Soče kreda razgal jena tik nad vodnim nivojem, pa celo na več k ra j ih . Očitno je, da j e tu Soča velik del nekdan je kredne usedline že odplavila. Vr tan je pa j e seglo še pod gladino soškega vodnega nivoja in našlo tudi še v teh globočinah kredo še n e k a j metrov pod

sedanj im vodnim tokom. Po izpričani situaciji pri Boki se seveda temu nič ne čudimo. Vsekakor pa j e debelina krede v izmeri do okrog 60—70 m potrdi la domnevo, da so bila jezera v Soški dolini izredno globoka in na jb rž tud i j a k o dolga. N a d a l j n j e zak l jučke pa bomo mogli delat i šele, ko bomo dobili na vpogled vse to dragoceno gradivo, ki g a j e pokazalo vr tan je .

Tako globoki sloji k rede vsekakor presenečajo, čeprav moremo danes že reči, da se nam ne zdi jo več izjemni. Sa j j e v r t an je na

Podoba 3. Kluže pri Bovcu. Pogled od severa proti jugu; na desni vznožje Rombona, na levi spodaj Koritnica

B a r j u pokazalo celoto usedlin, naplavin in nasipin v izmeri čez sto metrov. Kar se tiče krede same, smo j e bili dosedaj va jen i le v manj -ših zaplatah, postavimo na mnogih k r a j i h v vzhodnih Jul i jskih Alpah, v Radovni, na Pok l juk i itd. itd. Do seda j na jveč j i kompleks krede izven Soške doline poznamo iz Bohinja, dasi t a m k a j še ni eks-aktno dognan z vr tanjem. Tb j e kreda , ki j e razgal jena v južnem bočju ob Bohinjskem jezeru, in sicer v grapi malih potočkov med Ribičevim Lazom (Sv. Janezom) in hotelom Pod Voglom (Sv. Duhom), k j e r izvira jo v n j e j vodice ter se od teka jo proti jezeru. Od tod sega kreda v južno smer in j e p rekr i t a z debelimi masami morene in raznovrstnega drobi r ja . V bočju južno od Bohinjskega jezera se po-kaže kreda v znatno višji legi, vsekakor v višinah ne m a n j kot okrog sto metrov visoko in jo moremo spreml ja t i že v površ ju d o k a j na široko. Po srpeniškem pr imeru jo moremo domnevati tudi v vsej

notranjost i , nemara celo v sklenjeni masi, ne m a n j kot osemdeset do sto metrov na debelo. Podoba je, da j e bohin j ska kreda še bo l j svetla, skoro bela, pa da bo p r iha ja la za gospodarsko izkoriščanje tako v .poštev kot soška. In p rav gotovo bodo tudi Bohinjci želeli, da se o n j e j poučijo b o l j natančno s pomočjo vr tan ja . Očitno je, da j e v Bohinju prvotna Savica z erozijo že odstranila kredo v sever-nem delu Bohinjske kotline, toda vendar imamo razgal jene dele k rede tudi po drugod v takšnih položajih, da moremo domnevati na-d a l j e v a n j e v prekr i tem sosedstvu. Takšni večji pojavi krede so, po-stavimo, tik nad Hudičevim mostom na desni strani Mostnice, k je r se vidi nedaleč od steze in kolovoza. Podobno j e razgal jena kreda bo l j r j avkas t e sestave v dnu Voj, in sicer v s trugi Mostnice, k j e r j e bila omenjena že v dosedanjih razpravah o Vojah. Po doga jan j ih o k red i v Soški dolini bi kazalo seda j te izkušnje izkoristiti tudi v Bohinjski kotlini, k i v tolikih pogledih spominja na Bovec in Soško dolino okrog Bovške kotline, pa dognati, če niso tudi tu v podobnih klimatskih ter hidrografskih pogojih nastale podobno obsežne used-line te dragocene nekovinske surovine. Morebiti se bo mogla iz tega razviti domača eksploataci ja večjega stila, tembolj , ko gre za ne-koliko različne sestave apniške gline po posameznih k ra j ih .

O klimi in rastju

Klima Bovške kotl ine in Bovškega sploh obrača nase pozornost v marsičem. Res da smo tu v Alpah in da imamo obče alpske poteze v podnebju, toda obilo se nam razodeva regionalnih posebnosti, ki modif icirajo splošni podnebni značaj .

Med temi regionalnimi značilnostmi bi imenoval na prvem mestu znatnejšo sušnost bovškega ozračja. Ne morem se sklicevati v za-dostni meri na statistične argumente (23, 155). Eden poglavitnih zelo vidnih izrazov sušnosti j e redek p o j a v megle. Dejstvo, da ima megla tako majhno vlogo v klimi na Bovškem, ima zelo p r i j e tne učinke. Pogosto se zgodi, če se pel jemo iz Bovca v Gorico zgodaj z j u t r a j , da imamo v Bovški kotlini p rekrasno ju t ro s čistim ozračjem in daleč segajočim razgledom, pa gorske vrhove z izrazitimi razločnimi kon-turami, medtem ko nas že malo pred Kobaridom objame megla in se nas drži v tipični gosti masi vse do malo pod Tolmin. Šele ko se spustimo skozi Čiginj spet v dolino Soče, se pokaže jasno nebo in nas spreml ja vse do v Gorico. To se pravi, da v ju t r ih često gospo-d u j e gosta megla v Tolminski kotlini, segajoč še do okrog Kobarida, medtem ko j e Bovško docela brez megle. Če prenesemo to- razpo-r ed j e megle v p r imer javo z L jub l j ansko kotlino, se moremo spo-minja t i pogoste situacije, da j e vsa spodnja L jub l j anska kotlina v megli do pod Radovljico, medtem ko smo zgora j v visoki Deželi ter v Blejskem kotu docela izven nje , v soncu in čistem ozračju.

Ko se vprašujemo po vzrokih te brezmeglenosti, j e zelo verjetno, da se moramo ustaviti v p remot r ivan ju vetrovnih razmer, pa da

bomo v n j e m našli mars ika j , -kar nam bo dobro služilo za raz-tolmačenje.

Bovška kotlina in z n jo vred glavni del zgornje Soške doline leži v smeri, v kateri se na jbo l j pogosto in n a j b o l j krepko uvel jav-l j a j o prevladujoči vetrovi Slovenskih Alp. Mislimo s tem na jugo-zahodni veter, ki v n j e m n a j b o l j pogosto prod i ra jo subtropske, vlažne in vroče zračne mase iznad Mediterana čez Alpe v s rednjo Evropo. A obenem mislimo na severovzhodne vetrove, k i v obrnjeni smeri nosijo hladni zrak iz celinske notranjos t i v toplo Sredozeml je. Ker se smer bovške orografske in reliefne depresi je u j e m a z glavno smer jo zračnega gibanja , j e razumljivo, da se veter tu zelo ojači. Posebno pri severovzhodnem vetru se ta pojav zelo krepko uvel jav-l ja ; ko ob vremenskem preobratu, na prehodu mrzle fronte, vremen-sko d o g a j a n j e doseže višek, se v Bovški kotlini zelo dobro zaznava, kako kar naenkra t plane hladni zrak čez gore navzdol in dere v obliki silovite bur je , često v sunkih, čez spodnjo Koritnico in mimo Bovca proti JZ. Način prodora b u r j e never je tno natančno spominja na nastop mistrala v južni Franc i j i ob Rhone, v okolici mesta Arles na prirn. Pa tudi na znano b u r j o v Vipavi ali na Krasu spominja. Znano je, da se izredno pogosto nas topanje megle in toplinske in-verzi je v Celovški kotlini sp rav l ja v genetično zvezo z inverzijo vetrov; lega JV—Z se pač ne u j ema s prevladujočimi vetrovi, kar po-spešuje stagnacijo. Bovška kotlina j e tako rekoč vsak dan na novo prezračena, zato se od l iku j e po čistem zraku, se pravi veliki prozor-nosti ozračja. Z vsem tem j e v zvezi še drug pojav. Bovško kotlino dosezajo prodori severnoatlantskega oceanskega zraka tudi direktno in kadar se to zgodi — pravzaprav je to zelo pogosto — pada jo zračne mase strmo čez gore širokega pogor ja Kanin—Ronibon v Bovško kotlino. Čeprav se to p r e h a j a n j e severnozahodnega zraka uve l j av l j a na razne načine modificirano, pa j e vendarle zelo pogost učinek, da zavlada ob prehodu fronte v Bovcu zelo čist, lepo pro-zoren zrak, kar j e nedvomno učinek tudi fenskega pojava .

Pozornost vzbuja , da se domačini tako malo zanimajo za kra-jevne vetrove tipa n o č n i k . N ik je r nisem naletel na posameznika, ki bi poznal kakšno posebno označbo za te vetrove, temveč samo splošna imena sever, jug in podobno. Brez dvoma j e to samo zašlo v pozabo, z a k a j da se zelo pogosto po jav l j a nočnik v gorskih dolinah na Bovškem, o tem ne moremo dvomiti. Čutimo ga, postavimo, ob lepem vremenu sleherni večer v Bovcu. Zelo dobro se čuti povsod, k j e r se odpira na mesto grapa v vznožju Rombona, a tišina v zatišju se uve l j av l j a povsod t amka j , k j e r nudi zavet je poševno potekajoča vzpetina. Zato so noči t ako p r i j e tno hladne, čeprav j e bila sončna pr ipeka čez dan zelo velika. Tu bi bila ustrezna označba za ta ve-černi veter beseda »plaznik«, k i j o poznajo v Bohinjski Beli in na jb rž še marsikje , pa j e v Bovcu ne poznajo. V Logu in L o š k i Korit-nici so na jbo l j š i pogoji za u v e l j a v l j a n j e nočnika, pa čez dan spod-n jega vetra, pa vendar uporab l j a jo samo besedi j ug in sever, ki sta

seveda obenem gospodujoča vetrova v sektor j ih splošne in običajne ciklonske ter anticiklonske vetrovne cirkulaci je . Podobno j e v Trenti, v Soči in po drugod, k j e r so izvrstni pogoji za men javo zraka med dnevom ter nočjo. To« se u jema z opazovanji glede nočnika, kakor j i h j e navedel Janez Planina za Sočo (2, 205, 206). Resnica pa je, da so za nočnik na bohin jskem Koprivniku in v B o h i n j s k i Beli še p rav posebno ugodni pogoji v široki in visoki planoti gozdnate Pokl juke , k j e r se zmerom siproti dopo ln ju j e jo velike zaloge hlad-nega zraka, k j e r ga za jede v boč ju prožijo, da se tako opazno spušča navzdol.

V razporedbi padavin, ki so na Bovškem seveda zelo zelo obilne, imamo še vedno mars ika j nepojasnjenega, podobno kot v Bohinju, s kater im Zgornje Posočje tako radi pr imer jamo. Tam je na jveč ja množina moče, ki j o dobivajo vzhodne Jul i jske Alpe, še vedno iz-pričana za Savico v Ukancu, t o re j v dnu kotline nad Bohinjskim jezerom. Domnevali smo, da so padavine v višavju nad zgornjim koncem Bohinja večje kot v dnu kotl ine in podatki m e r j e n j , ki so j ih napravil i v zadnj ih letih, so pokazali, da so bile te domneve upra-vičene, čeprav ne v tisti meri, kot so bile postavljene. Z a k a j do s e d a j doseženi rezultati dopuščajo (po podatkih naše Hidrometeorološke službe) le sk lep na neka j sto milimetrov večje množine padavin na višavah Komine. Tudi na Bovškem so do seda j izvršena m e r j e n j a pokazala, da pade n a j v e č dežja ter snega v dinu kotlin ter dolin, in sicer v Bovcu 2764 mm (Reya 1946. Biel 2688 mm), medtem ko dobi moče Kobarid 2801 mm, Soča 2374 mm ter Trenta 2284 mm (20, 23).

Tore j tudi na Bovškem j e dno na jveč j e kotl ine n a j b o l j namočen k r a j v povprečju, kar vsekakor vzbu ja pozornost. Mimogrede n a j spomnimo, da j e neka j podobnega v geograf i j i na jveč j ih padavin v Črni gori, z a k a j Crkvice, ki pomenijo absolutni maksimum, ne stoje morebiti v boč ju ali k j e visoko v bregeh, temveč na dnu manjše k raške kotlinice v Krivošijah. V t e j geografski razporedbi j e n e k a j še nepojasnjenega. Res da dobivajo1 na jveč moče k r a j i v n a j b o l j za-hodnih Jul i jskih Alpah ter v nj ihovem jugozahodnem predgor ju , k j e r so Muzci v nadmorski višini 633 m pod pogor jem Muzci s 3709 mm povprečno« na leto n a j b o l j namočen k r a j . Toda v območju pravih Jul i jskih Alp vzbuja ta pozornost obe kotlini, Bohinjska ter Bovška, ki dobivata maksime moče. Pa spet ne morebiti enakomerno v vsem obsegu. V Bohinju na pr imer dobi Mrzli Studenec na planoti Pok l juke 2627 mm. Drugi k r a j i v območju Bovške kotl ine n imajo opazovalnic, vsa j za trdno ne vemo, če j e Bovec za n j ih m e r j e n j e res na jbo l j š i k r a j . Višinske opazovalnice nam bi omogočile primer-javo med množinami padavin v dolinah ter v gorskih legah. Edina opazovalnica, k i nam v tem pogledu dovo l ju je nekoliko vpogleda v to razmerje , so Ravne v južnem predgor ju Bohinjskih gora v nad-morski višini 752 m. Tam so nameri l i povprečno 2985 mm na leto, kar pomeni sicer n e k a j več kot v Bovcu namer jena množina, a še vedno m a n j kot Savica v dnu Bohinja. Nedvomno bodo bodoče opazoval-

21 Geografski zbornik 321

niče v višjih gorskih legah v zgornjem Posočju boljše pojasni le raz-m e r j e med dolinskimi ter višinskimi padavinskimi množinami. A po p r imer j av i z Bohinjem smo upravičeni domnevati, da se bodo tudi v Posočju pokazala podobna nesorazmerja , ki vsekakor še niso raz-čiščena. Podoba je, da j e geografska razporedba orografskih padavin vseeno bo l j komplicirana in kompleksna stvar, nego smo si jo mogli preds tavl ja t i samo s s topnjevanjem moče tako rekoč po izohipsah. Zdi se, da j e pravo tolmačenje t reba iskati v prirodi meteoroloških pojavov, predvsem v turbulentnem zračnem gibanju, v viharnem d o g a j a n j u prehoda polarne f ronte čez gorovje. Kakor da se turbu-lentne enote, ki se pri tem tvori jo , v na s t a j an ju in obl ikovanju ve-že jo na kotline; nemara so veliki zračni vrtinci v genetični zvezi s t vo r j en j em ogromnih kumulov, ki na s t a j a jo v območju frontnih prodi ran j , mešanj ter nevihtnih doga jan j , bodisi na prehodu čez ravnine,"bodisi ob prehodu čez gorovja. Na jb rž o vsem tem ne bomo mogli p r e j dobiti dovolj dobre, k a j šele prepr ič l j ive in dokumen-tirane predstave, dokler ne bomo s konkretnim opazovanjem doznali, če se veliki kumuli ne ob l iku je jo najčešče nad tistimi terenskimi osnovami, morebiti jezeri , kotlinami ali drugačnimi tvorbami, ki so za zametek in za začetek turbulentnih enot n a j b o l j ustrezni in ki se nad nj imi n a j b o l j pogosto koncentr i ra dinamika turbulentnega učin-kovan ja ter z n jo povezane nevihtne, viharne in padavinske in-tenzivnosti. Nemara bi se nam šele s tem razjasni lo mars ika j , ka r preds tavl ja problematiko geografske razporedbe padavin ter n jihove intenzivnosti, pa množine moče same. Samo z označbo orografskih padavin se ne moremo zadovoljiti.

Kolikor n a j b o l j mogoče drobno znanje o obliki in množini pa-davin v gorskih predelih Bovškega in podobno seveda v vsem Po-sočju. pa sploh v vseh Jul i j skih Alpah, nam j e potrebno iz več razlogov. Prvič j e zgornje Posočje znano po velikih možnostih za izrabo vodne energije, po eni strani, ke r se naša pokra j ina odl ikuje po tako izredno velikih množinah padavin, po drugi pa po tem. ker pada jo tu velike množine dež ja v zelo k ra tkem času. kar proži zelo naglo in intenzivno denudacijo, pa seveda p r a v t ako zelo močno in naglo erozijo. Vse, ka r smo skušali v toku naših razmotr ivanj opo-zoriti glede izredno močnih in naglih učinkov geomorfološkega pre-obl ikovanja v zgornjem Posočju, j e v na jveč j i meri učinek prav tega meteorološkega pojava, hudih, pogostnih, izredno učinkovitih na-livov. In ker tako močno p rev ladu je jo velike strmine v t uka j šn j i h gorah, se učinki nalivov silno s t o p n j u j e j o ter pomeni jo tako rekoč vsak dan se ponavl ja joče preobl ikovanje reliefa. Nemara ne bi bilo napak, ako bi prav tem pojavom v naših bodočih š tudi jah posvetili čimveč pozornosti. Nemara j e p r a^ področje gorskih pokra j in v zgornjem Posočju kakor nalašč pr ik ladno za eksperimentalno pro-učevanje teh pojavov, važnih ne le za teoretsko geomorfologijo, marveč nič m a n j neposredno za prakt ično uporabo-, bodisi v strem-l j e n j u po izkoristitvi vodnih sil v energetske namene, kakor v de-

javnosti za zazidavo hudournikov, za očuvan je ku l tu rne površine itd. Mogli hi osnovati neka, rekli bi lahko, rezervatna področja, v kater ih bi specialno ugotavljal i recimo: na pet, na deset in na večjo se r i jo let učinke denudaci je ter erozije, drugod akumulaci je itd.

Vegetacija na Bovškem, kakršno imamo dandanes, j e u č i n e k prvič danih klimatskih ter paleoklimatskih razmer in drugič po-sledica u v e l j a v l j a n j a družbenih faktor jev . Poglavitna n jena zna-čilnost j e dejstvo, da so gozdovi tu m a n j gosti, m a n j sklenjeni . Posebno v Bovški kotlini se zelo opazi, kako so veliki deli pobočij goli, porasli le slabo in na redko.. Bovško kakor vse zgornje Posočje j e v sosedstvu Mediterana, k j e r m a n j k a lesa in m a n j k a gozda, pa k j e r j e v poletnih mesecih slabo za pašo. Sem j e že zgodaj silil človek z ravnine in od ravnine, bodi zaradi lesa, bodi zaradi paše. In posledica vsega tega je . da j e gozdna odeja dobila vrzeli, ki so se v toku stoletij večale. Še danes j e splošno razš i r jeno mnenje, kako veliko so v gozdu škodovale koze in z zadoščenjem kažejo, posta-vimo, v Rombonu zaplate, ki j ih že obraščajo lise novega, mladega gozdnega d rev ja , posajenega in posejanega v na jnove jš i dobi. K uni-čevanju gozda so zelo veliko pripomogli gozdni požari, ki j ih še sedanj i l j u d j e pomnijo iz nedavnih časov, podobno kot v Bohinju.

Podpisani sem že ob raznih priložnostih naglašal, kako važna domača žival j e koza, posebno za manjšo, za ekonomsko šibko doma-čijo. Smatram, da b i se mogla br iga za te šibke prebivalce združiti z borbo za oču v a n j e in obnovo gozda, in sicer na ta način, da bi povsod ob vaseh uvedli posebno zemljiško kategori jo, ki bi bili kozj i pašniki. Ogradili bi man j še pa r t i j e hoste, g rmovja in slabega gozda ter j ih deklariral i za koz je pašnike, t ako kot smo uredili za zem-l j i ške parcele, planinske in navadne pašnike, pa košenice sredi gozda itd. Izven teh kozj ih pašnikov vel ja absolutna prepoved za koz jo pašo. S t rokovnjakom ne bo težko določiti, kako veliki morejo biti takšni kozj i pašniki, s a j j e mogoče izračunati, koliko zemljišča po-t r ebu j e koza za prež iv l janje . In to zemlj išče bi mogli odbrati ustrezno v pogojih, k i za pravi lepi gozd p r i h a j a j o n a j m a n j v poštev.

Značilno je , da so na Bovškem v pasu na zgornj i mej i gozdnih arealov v znatni meri ne iglavci, temveč bukov je in sploh listavci. Podoba je, da j e to že mediteranski vpliv. Če gremo na Kanin, na Rombon itd., so med zadnj imi drevesi močno zastopane bukve. Č e gremo iz Bovca na*Krn po Krnskem pogorju, j e v strmem bočju n a j -več ruš je iz bukovne in le malo iz borovega drevja . Seveda j e po-dobno tudi v ostalih Tolminskih Jul i jskih Alpah, ob Baški grapi, v Spodnjih Bohinjskih gorah, na Poreznu itd.

V Bovški kotlini zelo opozori nase razloček v prevladujočem d r e v j u po različnih kamninah. V ju rsk ih ter krednih vododržnih skladih, postavimo od Kluž pa do Gl juna in Plužen, vidimo n a j v e č jelše, prave črne jelše, pa ob n j ih druge liistovce z jesenom, lipo, itd., v zelo b u j n i rasti in med nj imi obilo robid z obilnimi robid-nicami. In sicer j e tako tudi po zelo strmem bočju, ne morebiti le

21 323

po ravnem. Na takšnih tleh dela ras t je vtis zelo bu jnega uspevanja , kakor raste b u j n o tudi t rava t e r uspeva n j iva na takšnih tleh, k čemur seveda pripomore ogromno tudi vodno bogastvo. Sa j v tem pasu mrgoli močnih vodnih izvirkov, ma jhn ih in velikih. Tu j e za je ta voda za bovški vodovod, v tem pasu ali tik ob n j e m začen ja jo veliki k rašk i izvirki, z Gljunom, ki so ga v i tal i janski dobi izko-ristili za hidrocentralo, a pr i tem uničili slap.

Osnovna karakteristika Bovškega

A poglavitno, s čimer Bovško obrača nase pozornost, j e v sek-tor j ih , v kater ih j e človek n a j b o l j vplival na pokra j ino , spreminja l n j eno lice ter končno ustvaril s tanje, kako ga imamo danes, s tanje , ki posebno v naših dneh razodeva znamenja velikega spremin jan ja . To so pred vsem nasel ja in domačije, to j e gospodarsko s tanje , ki doživl ja na jveč je predrugačitve, naravnost revolucionarne spre-membe kakor podobno tudi demogeografske razmere, ki so osvetlile celotno ekonomsko si tuaci jo in razodele silo in velikost gospodar-skega doga jan ja . V teh pogledih j e Bovško dandanes ena tistih naših pokra j in , ki zahteva na j resne jšo pozornost, pažnjo zlasti tudi od geografa, pa kliče po š tud i ju in tudi po nasvetih ter pomoči.

Čeprav j e spadalo Bovško v okvir fevdalnopolit ične-upravne enote Tolminskega, j e imelo vendarle v mnogočem posebne, samo bovške skupnosti, kakor se nam preds tav l j a jo iz opisov in š tudi j Ru ta r j a , Kosa in drugih zgodovinarjev. Razodeva se nam še danes v marsičem, v demogeografskih značilnostih, ki se v n j i h izraža bovška individualnost.

V naslednjih razmotr ivanj ih bo potrebno, da se naslonimo na znan je o nekater ih od teh svojstev in značilnosti. Na n j ih sloni tudi pokra j inska označba Bovško, ki vsekakor ni samo izvrstna pri-rodna, marveč tudi družbena enota, j e proizvod stoletnega razvoja v posebnih družbeno pogojenih svojstvih. Temu primerno so se raz-vile pokra j inske posebnosti, ki jih moremo imenovati bovške. Za na j s t a r e j šo dobo s rednjega veka j e izpričano, da ime Bovec n ikakor ni pomenilo samo nasel ja , današn jega mesta odnosno p re j šn jega trga Bovec, marveč tudi al i morebiti celo pred vsem okolico, se pravi pokra j ino ali o k r a j Bovec (contrata Pletii, in Plet.io, Plecz, in Plezo) kasneje zlasti tudi gospostvo (daminium) (12—15). Ta pokra j ina ali o k r a j j e v soglasju vseh starih listinskih virov obsegal pred vsem vso Bovško kotlino. Podoba je , da j e imel,celo zelo ustal jeni obseg, nekako tako, kakor ga j e kotlini v vseh smereh odmerila takorekoč priroda sama. Da j e bilo tako, smemo ali celo moramo sklepati po dejs tvu, da se j e na primer me ja z območjem pravega Tolminskega izoblikovala zelo zgodaj in se never je tno trdoživo držala skozi sto-le t ja . Ta Bovška p o k r a j i n a j e bila izrazito prehodno ozemlje, k j e r j e držala po dolgem glavna pot ob Soči navzgor ter ob Koritnici čez Predel na Koroško, pa z bližnjico od Srpenice preko Stolovega

[PREDEtJSTRMEC lOŽKA

KORITNICA

MOZNICA,

BOVŠKI GRINTAVEC BAVŠICA

P K S t t U t t H l l KIUZA

RAVNI LAZ ZAVRZEUNO

KORITNICA VRSNIK "LUŽNA,

DV°R BOVEC -̂VODENCE POOKLOPCA

3ABLENCE ČEZSOCA ŽAGA lEPENA S\UCJA

l a n ž e v i c a a /

SRPENICA

Podoba 4. Karta Bovškega j

1. n a j s t a r e j š e posel jeno središče; 2. n e k a j ka sne j e ustanov j ena nase l j a ; 3. n a j k a s n e j e posel jeni k r a j i ; 4. me je Bov-škega; 5. prvotna me ja Bovškega; 6. sedanja državna me ja

pogor ja , se pravi, preko hriba ob Stolu in potem navzdol v Sedlo, Loge in Robedišče na Čedad in Videm (11, 67). K temu so se kasne je pridružil i še sicer m a n j pomembni prehodi čez Vršič in čez Luknjo . Tu se j e razvila polagoma pokra j in ska enota Bovško, ki je imelo svoje j ed ro v Bovški kotlini, a v n j e j n a j b o l j zgodaj poseljeno os red je v soseski med Bovcem in Raveljnikom. Kasneje, a vendar že zgodaj, so se temu prvotnemu jedru pridružila še nova naselja po kotlini t j a do Žage in Srpenice.

Podoba je , da se j e pokra j inska enota Bovškega že zgodaj in-dividualizirala. Očitno je , da se j e n jena severna meja kar brž od začetka naslonila na visoki in masivni, slabo prehodni razvodni hrbet, povečini skalnati greben, k i obdaja porečje zgornje Soče. Po-dobno je bilo z vzhodno oibmejitvijo na Triglavu, Kanjavcu in sever-nem koncu Komenskega pogorja . Tudi južna obrne j i tev se j e na-slonila na prirodno pregra jo , in sicer na obe izraziti dolgi, pa ozki pogorji , na Stolovo gorovje in Polovnik. Potek meje so vedno znova uradno razglašali, pač ker so bili v tem gorskem svetu planinske paše, živinskih pogonov, senikov in pres ta j zelo pogosti spori okrog razmeji tve. Rutar naglaša, da je bil opis meje sestavljen in prebran v slovenskem jeziku; objavil ga j e slovenskega v k ra tkem izvlečku i z l e t a 1738 (11, 233). Na js ta re j š i opis me je nava ja za leto 1647. Vsako leto so ga javno prebral i na sv. Flori jana dan v Srpenici. Prof. Milko Kos ima prepis tega mejnega opisa iz Državnega arhiva v Trstu (Archivio di Stato), fasc. 95, fol. 51, in sicer v celotnem besedilu. Za-h v a l j u j e m se mu tudi po tem potu, da mi ga j e dal pr i jazno na vpo-gled. Ta mejn i potek med Bovškim in Tolminskim je prof. Milko Kos podal tudi na posebni kar t i v prilogi kn j ige o Urbar j ih v Pri-m o r j u (14).

Soška dolina od mostu tik nad Kobaridom pa do konca soteske ob Gorenjem hribu (ali Kuntri , na starih avstr i jskih kartah) je bila po tekstu teh mejnih opisov razdel jena na bovško in tolminsko stran. A meja med n j ima j e tekla po sredi Soče, kakor se v tekstu izrecno nava ja . Šele od Debelega hriba narvzgor sta bili obe strani, oba bre-gova Soške doline bovška. Če j e bila razdelitev Soške doline od iizipod Srpenice do kobariškega mostu v vel javi ves čas, to re j tudi v p re j šn j ih stolet j ih, o tem ne razpolagam s poročili. Pr ipominjam pa, da po geografskih značilnostih se Trnovo^ od bovških vasi raz-l ikuje, pa se vs i l ju je domneva, da j e sprva pr ipadala na kobariško stran.

Vsekakor j e bilo v avstr i jskih deželnih reper tor i j ih Trnovo vkl jučeno v Bovški o k r a j samo v letih 1870 in 1880, pozneje pa ne več, marveč v sodni o k r a j Kobarid. V vsem j e posebno to zadnje obdobje pustilo močne sledove. Za Bovško se šteje vsa Soška dolina od soške soteske pod Gorenj im hribom (ali Kuntro) navzgor in drugič vse s t ranske doline in dolinice neposrednih soških pritokov s Koriinico kot na jveč j im in najvažnejš im, pa t re t j i č seveda vse gore in pogor ja ob teh dolinah. Vse to ozemlje ima zelo' izrazita

skupna svojstva gorske alpske pokraj ine , s pr i rodnimi pogoji, ki za gospodar jen je v celem nikakor niso ugodni. Slišal sem domačina — Goricama, ki j e kra tkomalo takole označil to gorsko pokra j ino : Kar j e od Kobarida navzgor, n i vse s k u p a j nič vredno, sama bera-či ja , sam kamen. Ob t e j preprost i karakter is t iki , ki b i ob n j e j , na-mesto da polemiziramo z njo, r a j e pripomnili s trokovno: Na jbo l j zgornje Posočje, pokra j ina Bovško, to j e tisti del Posočja, v katerem

Podoba 5. Celo smokoe rastejo v Bovcu

se j e ledena doba nehala šele z bi ihlskim jbohinjskim stadijem, vsaj praktično, ko so se stadialni ledeniki vlegli še dol v neke doline, medtem ko so v zadnj ih dveh stadijih, gšniškem in daunskem, ostali omejeni samo na skrčeni obseg visoko v koncu dolin in pod na j -višjimi gorskimi vrhovi samimi. Zato j e povsod tod preperel ine s k r a j n o malo, skoro povsod na Bovškem vidimo razen na na jbol j š ih nj ivah samo robato kamen je med pičlo množino prsti.

Kako se j e človek vendarle naselil na Bovškem? Tako se j e že marsikdo spraševal ob tem splošnem t a r n a n j u o nerodovitnosti zemlje na Bovškem. Poljedelstvo, koliko j e tu pomenilo, postavimo, na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje, ko j e splošna kme-t i j ska kr iza p r i nas že na široko pokazala svoje hude učinke. To lahko razvidimo iz statističnih podatkov, ki nam pr ipoveduje jo , da j e takrat, v letu 1900, celotno Bovško, to se pravi, ves sodni o k r a j Bovec v svoj ih 36.353 ha površine premogel samo 560 ha nj iv, to j e borih 1,5 % pa 13 ha ali 0,04 % vrtov. Neobdavčene, se pravi, docela

neproduktivne, skalnate površine j e bilo takra t na Bovškem nič m a n j kot 10.916 ha ali 30,0%- celotne površine. Takra tna davčna po-l i t ika j e smatrala za gozd 10.358 ha ali: 28,5 %-, medtem ko so v kate-gori jo pašnikov, dolinskih in planinskih, prisodili skupa j 11.478 ha ali 31,6% celotne površine. Za t ravnik so šteli 3028 ha, se pravi , 8.3 % vsega površ ja .

K t e j p red dobrega pol s to le t ja uradno analizirani ekonomski k a r a k t e r i s t i k i bovške zemlje j e t r e b a pripomniti mar s ika j kri t ič-nega. Ti planinski pašnik i so bili v veliki meri slaba skalnata ali v sa j kamni ta paša, slab gozd na skalnat ih tleh v hudih strminah, pa košenice na skalnat ih bočjih, ne pa resnični t ravniki . Ni čuda, da j e klasi f ikaci ja bovškega zemljišča v socialistični dobi pokazala p rece j drugačno podobo. V letu 1958 so na vsem Bovškem priznali za t ravnik samo 547 ha ali 1,5 %, a za košenice 6408 ha ali 5,1%. Nj iv so našli samo š e 290 ha, ali 0,8 %. Za p a š n i k , normalni in pla-ninski, so pr iznal i 6048 ha, to se p rav i 17,5 %-. Zato j e sedaj za gozdno zemljo- deklar i rane več površine, namreč 16.715 ha ali 45,5 %, toda to seveda niso- lepi gozdni sestavi, marveč bodo takšni šele v deset-le t j ih po sistematičnem pr izadevanju . Delež nerodovitnega ozemlja j e o-stal s k o r a j isti, 10.875 ha ali 29,6 %-. Toda leta 1960 v revidirani klasif ikaci j i , ki j e vsekakor bl iž ja realnemu s tanju , so razglasili 13.605 ha ali 37,1 % za nerodovitno površino, pa samo 1232 ha ali 3.4 % za košenice ter 771 ha ali 2,1 %' za t ravnik in le 3013 ha ali 8,2 % za pašnik, bodi spodaj , bo-di v planinah. Ker so vkl juči l i slabe pašnike in košenice v gozdno zemljo, se j e n j en delež povečal na 17.899 ha ali 48,81%. Pripomnit i p a kaže, da je to v marsičem bo l j perspekt ivna klasif ikacija, a hk ra t i konstataci ja , kako borno zemljo premore Bovško. Areal n j iv se j e zmanjšal v letu 1960 na 168 ha ali 0,5 %;, 11 ha pa j e izkazanih v sadovnjakih . Celotni areal Bovškega j e izkazan v letih 1958—1960 s 36.702 ha.

To j e celotni inventar bovškega zemljiškega bogastva, ki ga j e imel človek na Bovškem na razpolago in s kater im gospodari dan-danes. A p rav ob današn j i ekonomski s i tuaci j i j e primerno, da se zamislimo, -s kakšnimi ekonomskimi viri j e razpolagal človek, ko se j e udomačil na Bovškem, v t e j deželi kamenja , gora in gozda, hudo-urniških voda in gorskih poti. K a j ga je privabilo, da se j e naselil tu in k a j mu j e omogočilo, da j e vz t ra ja l na t e j kamnit i zemlj i do naših časov in k a j g a . m o r e pregovoriti dandanes, da ostane tod?

O poselitvi Bovškega

Po našem dosedanjem z n a n j u j e bilo na j s t a re j še izpričano na-selje- na Bovškem — na Kavelj niku. To j e nizko b r d o v vzhodnem delu Bovške kotline, -sredi široke iz prodne nasipine sestoječe rav-nine. Tudi vodni izvirki so v bližini, in sicer na vznožju Romibona, t j a do Bovca in še daleč čeiz. A vrh tega teče ti-k spodaj v tesni debri čista, bistra gorska voda Koritnica. Toda čeprav j e za pol jedelstvo

in živinorejo, to re j za gospodarsko osnovo v kmet i js tvu k r a j ka r dosti pr ipraven, vendar se v s i l j u j e jo ob tem še druga pretehta-vanja . Tik pod Ravel jnikom j e še danes pomembno cestno razpotje. Tod mirno j e spel jana po Soški dolini navzgor skozi Bovec glavna cesta, ki se prav ob Rave l jn iku obrne proti severu ter teče po Koritniški dolini gor čez Predel v Trbiž in v Koroško deželo. Pod Ravel jnikom se od n je , p rav na ovinku, cepi cesta v Trento in v moderni dobi preko n j e čez Vršič na Kran j sko goro itd. Naselbina na Ravel jn iku j e po položaju takšna, da moremo vzeti v poštev verjetnost , da je nastala v zvezd s prometom čez Predel, kot zadnja večja postojanka, preden pr ide pot v soteske in klance Kluž ter prevala. Zgodovinarj i tožijo, da so o poti čez Predel tako kesne vesti (11—16). Nemara j e bila ta pot v s rednjem veku le primeroma kesno obnovljena, medtem ko j e bila v funkc i j i že v ilirskih, kelt-skih ter rimskih časih, kakor smemo sklepati po izkopaninah na Ravel jn iku .

Drugo naj imeni tnejše nasel je , k i j e v Bovški kotl ini izpričano za s ta re čase, je Bovec sam. Njega ime se soglasno smatra za pred-slovensko, v predpostavki, da so n jega imena Bovec ali Boleč (RU-tar j e pisal dosledno Boleč), Plezzo in Flitsch samo inačice iste prvotne k r a j e v n e označbe. Ker j e sprva Bovec pomenil vso pokra-jino, ne samo nase l je (11—14), ni izključeno, da se j e naselbina na Rave l jn iku imenovala Bovec, dasi moramo poudarit i , da za to hipo-tezo nimamo prav nobenega konkretnega argumenta. Položaj Bovca j e v mnogočem podoben legi Ravel jn ika : široka ravnina j e ob njem, sposobna za obdelovanje, a mnogo bol jše kakovosti , pa z vodo še bol jše založena. Zlasti j e važno, da j e prsti — preperel ine v vsem vznožju Rombona meter do poldrug meter na debelo, k a r seveda zelo s t o p n j u j e rodovitnost zemlje. Očitno je, da izvira ta lepa prst iz p repe revan ja ju r sk ih ter k rednih kamenin, k i ses tavl ja jo površ je v severnem robnem delu Bovške kotline; odplako van je j e naplav-l j a lo obilo te prsti v položno nagnjenem vznožju na robni del rav-nine. Na prav i ravnini, onstran Gereša (ali Malovaškega potoka) j e preperel ine bistveno man j , k o m a j n e k a j dm na debelo in povsod v nj ivi in t ravniku j e preobilo kamenja, Osnova j e t a m k a j sama prodna nasipina. Krednojursk i pas na vznožju se odl ikuje po obilici vodnih izvirkov in t r a j n o tekočih potočkov. Prvi naselniki v Bovcu so t e d a j imenitno' izbrali prostor za svoje naselje. Man jka samo strateško oporišče, zato se zdi, da moramo računati s k repko med-sebojno povezavo med Bovcem in Ravel jn ikom: kako r da j e imelo prebivalstvo rodovitnega vznožja Rombona svoje naselbinsko sre-dišče v k r a j u sedanjega Bovca, a na Ravel jn iku svojo u t r j eno opori-šče, tako rekoč grad za pr imer nevarnosti in za ob vlado ter kontrolo poti čez Predel. V fevdalni in kesne jši dobi so fevdalni; gospodarji Bovca imeli svoje strateško oporišče v g radu in u t rdbah ob Klužah in Rutar imenuje t r dn j avo v Klužah kratkomalo »bovški grad« (5, 129). Isti Rutar nava ja , da so Benečani, ki so bili t ak ra t gospo-

d a r j i Bovškega (Iib 29), začeli v 15. s tolet ju sotesko ob Koritnici pri Klužah u t r j eva t i zoper turško nevarnost (I b. 129). Bovčani so imeli na pr imer po letu 1500 svoje posebne glavar je , k i so bili podrejeni neposredno fevdalnemu gospodarju, ne preko deželnih fevdalnih oblast ni j (11,83). Da so imeli t i fevdalni g l ava r j i sedež zdaj v samem Bovcu, zda j v t rdn jav i — gradu v Klužah. o tem bi mogli sklepati že po nekih poročilih pri R u t a r j u (11, 104 si.). Neznano je, kater i

Podoba 6. Pogled na Bovško pokrajino iz predvojne dobe V ospredju del Bovca, v sredi brdo Raveljnik (z gozdom), desno od niega drugo brdo Stržišče (tudi z gozdom). Desno zada j Javoršček še brez

podora. Bovec je še brez vojašnic

oblastnik j e imel svoj dvor ob starem Bovcu, kakor bi smeli domne-vati po imenu za vas Dvor, ki stoji ob cesti neposredno na zahod od Bovca, omenjena že leta 1256. V tem pogledu je glede Bovca še mars ika j nejasnega iz zgodovine.

PoročajOi, da se j e poznala vzhodno od župne cerkve, zada j za šolskim poslopjem, sled okopov, ki so morebiti pomenili ostanek prvotnega bovškega gradu (3, 436).

Razvaline s tare gotiške cerkve Sv. Lenarta, nedaleč od Kluž, tik nad cesto na Bovec, pomenijo, da j e računat i vsekakor z obstojem nekdan j ih zgradb v tem fevdalnem k ra j evnem naseljskem sistemu (3, 460).

Končno vzbu ja tudi pozornost, da j e znamenita s tar inska cer-kvica D. M. na Polju, k i ima p r a v tako gotiške gradbene osnove,

imela funkc i je farne cerkve za Bovec vse do 18. stoletja. V te j sicer mali cerkvi so Lile imenitne freske, ki pa j i h j e na žalost razen majhnega ostanka uničila prva svetovna vojna (3, 436—437).

Pripomniti kaže še nas lednje : V pristnih, verodostojnih listinah se Bovec prvikra t imenuje leta 1174 (»in loco qui dicitur Fliz« Kos, Gradivo IV. suh 546). Potem se Bovec še večkrat imenuje, a na j -imenitnejša j e navedba iiz leta 1191. ki priča, da so svetni fevdalci prodali čedajskemu prost u v Bovcu (»in loco, ubi dicitur in Flizo«, Kos IV. s, v. 795) štiri kmet i je in pol ter en mlin s hišami, polji , trav-niki in pašniki v 'gorah in na ravnini. Ta listina nam izpričuje, da so že takrat , v drugi polovici XII. s tolet ja, na Bovškem imeli planine, z aka j da ne more jo bit i pašniki v gorah nič drugega kot planine, j e jasno. -Ta bovški mlin bi mogel stati na enem od bovških potočkov, toda j e malo verjetno, ker so zelo slabotni. Zato kaže bo l j misliti na starodavni mlin v Vodencah, na spodnji Koritnici, k j e r dela še dandanes in k j e r zemljišče pr ipada še vedno v območje Bovca, dasi je doka j oddaljeno.

Vsekakor smemo računati, da so bila na j s t a re j ša nasel ja na Bovškem v prostoru okrog Rave l jn ika in Bovca, morebit i v celem eno skupno t ra jno nasel je . Vsa ostala nase l ja na Bovškem so kesnejša in v n j ih moramo že na prvi pogled razlikovati dve kate-goriji . ki sta si med seboj d o k a j močno različni.

Prvo, vsekakor na j s ta re j šo ka tegor i jo naselij poznamo že ob prvem pogledu po tem, da so to primeroma ne velike vasi, bo l j vasice, toda vse tesno sklenjenega tipa. To so vasi Plužna, slabih pet kilometrov zahodno od Bovca, vasi Kal in Koritnica, podobno daleč na vzhod od Bovca, pa vas Cezsoča iti Čezsoški Log, obe na levi strani Soče, ter Srpenica. Te vasi imajo skupnost tesno sklenje-nih naselij, so pa med seboj nekoliko različne, postavimo, v tločrtu.

P l u ž n a na pr imer presenečajo po svojem tločrtu, ki razodeva razpoloženost domov skoro v št ir ikotniku okrog središčnega pro-stora, ki j e v n j em vodnjak . Samo severna s tran tega štiri kotnika j e b o l j slabo izražena, o ostalih t reh pa ne moremo dvomiti. Na j -močnejša j e južna stranica, a zada j za n jo se tesno tiščijo še novo prirasle hiše, naslonjene na slabotno cestico, k i d rž i v dolino na veliko cesto.

K o r i t n i c a (Bovška) j e tesno sklenjena vasica v gruči, na j -bližja izlivu Koritnice v Sočo, k a r j i j e pripomoglo do imena. Komaj n e k a j sto metrov vzhodno od n j e stoji v docela enakem prirodnem okol ju vas K a l v tesno sklenjenem k u p u brez reda ob vodnem iz-virku. Vse te tri vasice, Plužna, Kal in Koritnica so v robnem pod-ročju Bovške kotline, v ugodnem ozemlju v območjn jursk ih ter krednih vododržnih kamenin, z obilno prs t jo in preperelino, dobrimi vodnimi izvirki neposredno v bližini in normalno namočenimi tra-tami ter n j ivami v neposredni okolici.

D v o r j e vas, k i ima še delež na vseh istih prirodnih svojstvih, kakor sam Bovec. Ob tem na j opozorim, da se na vzhodni konec

prvotnega Bovca nas lanja doka j znatna enota tesno sklenjenih do-mov, ki se imenu je jo M a l a v a s . Očitno je , da j e Mala vas nastala kesneje kot novo naselje, k i se j e tesno pr ikl juči lo k Bovcu, še mnogo bo l j ko Dvor na zahodnem koncu. Tako Dvor kot Mala vas razpolagata z dobrim pol jedelskim zemljiščem.

C e z s o č a j e kompleksen tip vasi. Predvsem j e važno dejstvo, da tu nismo več zgora j na terasah, v zgornj ih robnih področjih

Podoba 7. Plužna, hiše sredi vasi

Soške doline, temveč v n jenem aluvialnem dnu, v nekoliko napetem robnem pasu dan je ravnice. Rečni nivo j e le za neka j malega nižji in računati smemo ali celo moramo, da so tu pred stoletji povodnj i še delale preglavice. Cezsoča sestoji iz treh delov: iz Spodnje vasi, ki s to j i na terasi, popolnoma varna pred povodnj i jo , tesno sklenjena, iz Srednje vasi, k j e r j e fa rna cerkev in Zadružni dom, pa iz Zgornje vasi na vzhodu. N a j b o l j razvlečena je Zgornja vas, k i se v zadnj ih hišah vleče skoro do mostu čez Sočo, a tudi Srednja vas ni k a j prida koncentr i rana. Vse kaže, da j e b i la prvotno Spodnja vas začetno na-selje, s r e d n j i t e r zgorn j i del pa sta priraščala kesneje .

C e z s o š k i L o g s toj i prav tako v aluvialni dan j i ravnini, in sicer v tesno- sklenjenem kupu, v malo napetem delu dan je ravnine; nekatere očitno mla jše domači je so postavl jene posamič zgora j na terasi tik ob vznožju Polovnika.

Še dve znatnejš i vasi sta v Bovški kotlini, Žaga in Srpenica. N a j b o l j oddal jena j e S r p e n i c a ; stoji zgora j na glavni terasi,

skoro 40 m nad nivojem Soče, po vod 11 j i potemtakem nikdar niiso imele nevarnosti zanjo. Srpenica j e iznatnejša vas, s a j j e imela 129 hiš že leta 1910. Postavl jena j e podolgem ob cesti, toda sedanja glavna cesta, ki je betonirana, j e novejša. Prav dobro se še vidi stara cesta, ki drži čez pol je in po sredi skozi vas in tudi cerkev, k i ima še gotiška okna, stoji ob n j e j . Ta stara cesta je t e d a j organični del prvotne vasi. Vendar ne bi bilo tu upravičeno govoriti o obcestni

Podoba 8. Vas Log Čezsoški na vznožju Poloonika

vasi, kakor j ih poznamo recimo na Dravskem pol ju ali na Kočev-skem in še marsikje , v Dobrepol jah , postavimo, v Ribnici itd., ki se nam razodevajo kot kolonizacijske vasi, kot načrtno ob cesti raz-porejene. Tudi gredo v Srpenioi ozke prečne ulice pravokotno čez staro cesto in ob n j i h so na gosto kmetske domačije. Vsekakor j e to kategor i ja posebnega tipa obcestnih vasi, m a n j pravilnega, a vendar ne takega, da bi delal vtis, kako r da so se hiše spontano, polagoma razporeja le ob cesti. Obcestne vasi tega tipa niso na Slovenskem redek pojav, v mnogih naših pokra j inah imamo opravka z njimi. Brž pr ihodnja vas, Trnovo, k i se že ne šteje več med bovška naselja, j e v vsem obsegu podobna obcestna vas. P rav gotovo pa j u moramo šteti v kategorijo^ tesno sklenjenih vasi.

Ž a g a stoji v razgibanem delu dolinskega dna, tam k j e r glavna cesta ponovi oster zavoj Soče in doline v kolenu. Vas ni tesno skle-njena , temveč j e iz raztresenih hiš, ki se ponekod zgostijo v manjše skupine. Raz l iku je jo Spodnjo ali Prvo Žago ter Zgornjo Žago. Vsi

deli Žage pa s to j i j o d o k a j visoko nad aluvialno d a n j o ravnico, sega-joč na terase. N a j b o l j markanten element v rel iefu j e tu rečica Uča, k i pri teče iznad Rezi je iz onstran me je in se tu izliva v Sočo. Po-doba je , da j e p rav ta Uča odločila mars ika j v razvoju t u k a j š n j e vasi. Soča j e povsod tod mnogo preburna reka, da bi si l j u d j e upali z mlini in žagami nanjo, še mlini na pretakal i so le malok je naprav-l jeni ob n j e j . Pač p a so dragoceni pritoki, ki so vendarle m a n j hudourniški iin na kater ih j e bilo bo l j varno namestiti mline ter kesne je žage. Malo pod Kobaridom imamo vas Mlinsko. Brez dvoma se j e tako zgodilo tudi z Žago. Na Učo so bili očitno že zgodaj na-mestili mline in j ih kesne je opremili še z žagami. Tu smo vrh tega ob veliki cesti, tu se j e še posebej izplačalo mleti žito, s a j j e bila posebno velika potreba po kruhu. In podobno j e z lesom, tu, v so-sedstvu Mediterana so bi l i vedno v potrebi po hlodih in deskah in žage so bile potrebne kot mlini. In tu so bili ob veliki cesti in mnogih n jen ih klancih vedno potrebni l j u d j e za pomoč ob tovor-j e n j u in prenašanju , pa pozneje ob vožnj i s priprego. Potreba j e bila tudi po mnogih mostovih. Kar spomnimo se na Kluže; Rutar celo spominja, da so bile t r d n j a v e tam sprva lesene (3,9). In končno je bil ob Uči gor že s ta r prehod v Rezijo in še da l j e na drugo veliko cesto ob Beli. Povoda dovolj, da so našli tu ž iv l jen jsk i obstoj l j ud je , ki se niso naslanjali^gamo na kmetijstvo, marveč na pisane možnosti uspevanja , k i j ih j e nudil promet. In naglašamo: Žaga ni sklenjeno naselje, temveč raztreseno iin sestavljeno na jveč iz manjš ih skupin hiš ob cesti in po terasah. Vse to govori za mlajši , za postopni na-stanek tega nasel ja , ki se ga j e na jb rž šele polagoma pri jelo sedanje skupno ime. Ni izključeno, da so sprva ta k r a j imenovali Učo ali na Uči, dokler ni prevladovalo imenovanje po na jmarkan tne j š i značil-nosti vasi, po žagi ali žagah, kakor mars ik je po Slovenskem. In zelo veliko l jud i tod se piše za Žagarje . In sosedje radii karakter iz i ra jo l j ud i iz tega k ra j a , kako so razgibani, podjetni , vneti brž za novost, skra tka , nasprotno od konservativnega.

Rečico v Žagi smo tu ves čas imenovali Učo. Zelo je opazno, priznati je treba,, kako kolebamo v pisavi tega k ra jevnega imena. Na jbo l j p rev ladu je pisava Učeja. ki se u j ema s pisavo v i ta l i jan-skem Uccea (furlanskem Ucee. Občutek imamo, da j e v t e j k ra j evn i označbi osnova besede slovenska, oblika pisave pa ne. Če človek iizprašuje l j ud i domačine, dobi vedno znova odgovor, da j e to potok Učeja. Vprašani pa začne po navadi omahovati, ko vprašaš, kako rečejo po domače. Nekater i naglašajo<, da se potok imenuje Učeja — zgoraj , k j e r teče po i ta l i janskem ozemlju, v bližini Rezije ali celo v območju Rezi je same. Nekater i posamezniki dado odgovor, da doma sami med seboj zares včasih vodi p rav i jo Uča, a sliši se tudi Učja. Če smo na pravi poti, ko domnevamo, da j e v vodnem imenu osnova isto, k a r postavimo v imenu vasi Učja ves, pa Vovčji potok in podobno, potem ne moremo dvomiti, da se v teh odgovorih zasveti pravilni osnutek prvotnega imena za rečico. Lingvisti bodo mogli

razložiti, kako j e prišlo v i tali janščini (in furlanščini) do pisave Uceea in kako se j e ta zavlekla v našo rabo, tudi uradno pa v šole in časopise in knj ige . Ker j e Uča dolgo pomenila mejo, j e ver je tno, da bomo mogli dobiti na razpolago iz listin tudi zapise rečnega imena iz starih časov. Rutar imenu je in nava ja enega iz leta 1738, in sicer ko citira slovenski me jn i opis . . . »od bieliga Potoeha noter v' vodo utzka (Rutar tolmači v oklepa ju Učeja), od utzke uoter v' belichi camen . . .« (11, str. 233—234). Ne bo težko na j t i še s tare jše zapise. Vsekakor bi se ime po volceh zelo dobro u jemalo s prirodnim značajem te tesne deberske gorske doline.

Prof. France Bezlaj se v II. delu tudi za geografi jo dragocene kn j ige Slovenska vodna imena, iz leta 1961, drži pisave Učeja (v ok lepa ju : tudi Učji Potok ali Učeja). Glede razlage od besede volk pravi, da j e glasoslovno mogoča, ni pa popolnoma gotova.

Tik onstran sedan je j ug oslova nsko- i ta li j ans k e meje j e vasica z imenom Učeja, in sicer t amka j , k j e r se Beli potok izteka v našo rečico Učejo, po našem mnen ju Učjo ali Učo. Brez dvoma j e ime vasi po vodi in da spada v kategor i jo zelo pogostnih k ra jevn ih imen, nastalih v pov i r j u rečice. In za prebivalce t e vasi p r ipoveduje jo , da j ih imenu j e joi kra tkomalo Rezijane. Toda obenem n a v a j a j o , da go-vori jo vendarle po svoje, pa da niso pravi Rezijani. Svojim mladim na pr imer rečejo »ovčanski« fan t je , pa »ovčanska« dekleta, »namesto da bi dejal i »učanski«. Ali j e ta »ovčanski« iz prvotnega »vovčan-skega«? Vsekakor j e te s tvari še vredno premislit i in pretehtat i . V Milka Kosa prepisu mejne čr te med Bovškim ter Tolminskim iz leta 1769 se ta potok imenuje »aqua Butschea«.

D a so te vasii s tarejše, p r ipovedu je jo tudi d ruga znamenja. V Sr-penicii imajo cerkev, k i j e sezidana lepo iz rezanega kamna, a v n j e j j e ohran jeno še gotiško okno, Mimogrede: gotiško osnovo ima tudi s tara cerkvica D. M. na Pol ju pr i Bovcu, docela v gotiki zgra jena j e bila tudi cerkev Sv. Lenar ta pr i Rlužah, ki je z d a j v razvalinah. Tudi stara mala cerkvica v Strmcu j e imela gotiške oboke. Cerkvice, male z značilnim majhn im romanskim zvonikom, imajo tudi vasi Plužna in Kal pri Korituici. Gotiški arh i tekturni sledovi se vidijo tudi v farni cerkvi v Bovcu.

V zgodovinskih virih se imenuje Čezsoča v u r b a r j u iz leta 1338 (Kos, 14, str. 84). Prav takra t je imenovana vas Log in Žaga (Cez-soški) (Locli iuxta Segam in contrata Plecii u l t ra Isontium, ib. 84.) (Navedeno v u r b a r j u za leta 1377.)

Plužna se imenuje jo že v u r b a r j u iiz 1257 (Kos, 15, 278), (»In contrata de Plezio, in villa de Phisina«),

Zelo zgodaj se imenuje tudi Dvor ob Bovcu, in sicer že leta 1256. ko Rihemberški podeli jo t r i kmet i j e samostanu Rožac v Dvoru (Curia in Plecz, Kos, 14, 13).

Izven teh vasi imamo v B o v š k i kot l ini še eno kategori jo naselij , ki so od doslej obravnavanih bistveno različna v več pogledih. Na j -lažje j ih predstavimo, če začnemo njihovo karakter is t iko s k r a j i v

neposredni okolici Bovca. Severnozahodno nad Bovcem so domačije raztresene na široko po višavi, a za jema j ih skupno ime Za Vrzelno. Razložene so po bočj u in bregih, k i so izoblikovani še v ju rsk ih ter krednih kameninah in kažejo lepe zelene t ra te in dobro ure jene n j ive med nj imi, a v zahodnem delu so postavljene po morenskih rebrih, ki j e med nj imi razgal jenega obilo morenskega kamen ja , se-gajočega t j a v bližino Plužen. Po stezah in kolovozih med temi doma-

Podoba 9. Pogled na Das Koritnico pri Bovcu

či jami gredo poti v planino Krnico 1240 m in Goričico 1333 m. Toda niso vse te hiše s ta lno obl judene. Y nekaterih l j u d j e b iva jo ter de la jo v n j ih le čez poletne tedne, na zimo pa se v rne jo v Bovec ter živijo v n j em vse do pol jskih in živinorejskih del spomladi ali v za-četku polet ja . V tem pr imeru to ni p rava kmečka domačija, marveč j e le »prestaja«. Že na p rv i pogled j e raizvidno iz tega, da je to s tan je in razmer je podobno tistemu, kako r smo ga spoznali v Bohinju na Koprivniku pa v Pokrovcu ter Ravnah nad nj im, pa na Uskovnici in na Šeh ter v Praprotnici nad bohinjsko Srednjo vasjo. Podobno kot v Zavrzelnem j e v Ravnem Lazu severnovzhodno od Bovca, na vznožnih višavah ob Rombonu. Raztresene kmet i je in tudi p res ta j e imamo še ponekod na terasah in kopah v obodu Bovške kotline. Niž je dol, na levi s t rani Soče, nasproti Srpenici in Trnovemu imamo celo nase l je p res ta j P reve l jk , k i so se zan je n e k d a j silno prepiral i in p ravda l i Trnovci z Drežničani (Rutar, 11).

Iz teh navedb moramo vsa j do neke mere zanesljivo sklepati na potek poselitve v Bovški kotlini. Na j s ta re j še naselbinsko jedro se j e

naha ja lo v roibu ravnine med Ravel jnikom ter Bovcem, s središčem v Bovcu samem, naslonjeno na na j s t a re j še arheološke sledove Po prehodu v slovensko dobo se j e očitno naseljenost razširila bo l j in-tenzivno na vso kotlino. N a j p r e j na pedološko na jbo l j š e robne pre-dele, pr ipravne tako za poljedelstvo kakor za živinorejo, in sicer vse v obliki nevelikih, a t rdno sklenjenih vasi Plužna, Dvor, Mala vas, Kal, Koritnica in Srpenica, malo kasne je nemara čezsoča, s prvotnim

Podoba 10. Pogled na razloženo naselje Ravni Laz na vznožju Rombona

jedrom v n j e Spodnji vasi, pa Čezsoški Log, še kasne je in polagoma Žaga, k j e r j e vsekakor prevladovala nekmet i j ska osnova, to je zapo-slenost v prometu in v mlinih ter žagahr Mnogo kasne je se je poja-vilo nase l jevanje na slabšem višjem robnem zemljišču Zavrzelno in Ravni laz, ki j e očitno sprva služilo samo za pašo in kasne je za ko-šenice ter šele nazadnje tudi za nj ive, pa s tem vezano tudi za sprva le sezonsko naselitev, šele ka sne j e deloma tudi za t r a j n o bivališče. V te j novejš i dobi se j e šele uveljavilo tudi nase l jevan je posamič, v posameznih kmet i j ah izven s tar ih sk len jen ih naseli j , v Jablencah in Vodencah (k jer ni izključeno, da se skriva v k r a j evnem imenu še staroslovanska označba po mlinih-vodenicah ob spodnji Koritnici, ki so pomenili privlačnost za samotno naselitev. Slično Podturo in Podklopcami ter Podčelom in v Žviki, na Ravnah, k j e r j e očitno, da j e pomenil promet na veliki cesti privlačnost za naselitev. Da gre v vsem tem za postopno kasnejšo naselitev, p r iča jo tudi k r a j e v n a imena, ki so vseskozi slovenska, povečini tudi lahko razumlj iva, dasi

22 Geografsk i zbornik 337

nekatera potrebna še drobne s trokovne genetične razlage. Med oro-grafskimi (Kanin j e očitno poimenovan iz Rezije) imeni obrača po-zornost nase Rombon, ki se dviga ob na js ta re j šem naselbinskem jedru , ki pa j e zan j splošno v rabi tudi domače ime Veliki vrb, med hidrografskimi pa Gl jun in Boka z Bočičem. Naselja, k j e r se t r a j n o nasel jene domačije mešajo s presta jam!, so- nedvomno v genetični zvezi z živinorejskim in past i rskim gospodarstvom, osobito z brigo za n a b a v l j a n j e serna, z načinom za k r m l j e n j e živine v zimski dobi. V ostalem pa j e podoba, d a se j e potek razse l jevanja v Bovški kotlini vršil na osnovi prevlade poljedelstva, z a k a j za naštete manjše , a t rdno sk len jene vasi so izbiral i k r a j e , k j e r dobro uspevajo nj ive. Takšne zak l jučke p o t r j u j e j o tudi analize zemljiške s t rukture in tipi zemljiške razporeditve, kakor se nam razodevajo v Ilešičevih štu-d i j ah (27, str. 210, 25). Bovec in vasi okrog Bovca ima jo svoje pol jsko zemljišče razporejeno v sistemu nepravilnih, tako imenovanih grudastih delcev, a p r a v tako tudi še Plužna in Kal te r Koritnica, zlasti pa čezsoča, na j t ip ičnejša med n j imi (27, str. 218). Spodnji ter Zgornji Log imata svoje po l j e razporejeno po sistemu »progastih grud«. V Srpenici gospoduje p r a v tako kot okrog Bovca razporeje-nost pol jskih parcel v sistemu grudastih delcev, a v Žagi se ob me-šan ju z nepravilnimi oblikami vendarle uve l j av l j a sistem delcev (27, 220).

Ostalo Bovško, k i pr ipada gorskemu svetu izven Bovške kotline, j e bistveno drugačnega znača ja , bodi po svojem reliefu in prirodni kakovosti zemljišča, kakor po poteku poselitve ter po nekdan j i in tudi sedanj i ekonomski s t ruktur i . Na te razločke moramo prav po-sebno opozoriti, s a j leži v n j ih k l j uč tudi za bodoče gospodarske per-spektive Bovškega, pa za kompleksne temel je v programih načrtnega gospodarstva.

Ta preostali del Bovškega, to j e predvsem zgornja Soška dolina s s t ranskimi zatrepnimi dolinami v Lepeni. v Vrsniku, v Zadnjici in Zapodnjem v zgornji Trenti , pa Koritniška dolina p r a v tako s s tran-skimi zatrepnimi gorskimi k očitam! v Bavščici in Možnici ter do neke mere še stranska dolinica ob Uči. Ta tako rekoč vnanj i del Bovškega ima skupne poglavitne pr i rodne geografske in družbene značilnosti, zelo malo med seboj različne. To so v glavnem tipične visokogorske doline s silno pičlimi množinami obdelovalne zemlje, s skora j k o m a j še omembe vrednimi areali n j i v ter vrtov, s silno slabo, zelo s kame-n jem pomešano prst jo-preperel ino. To j e gorski svet, ki j e pripraven edinole za pašo, pa še to le za pičlo, za siromašno pašo.

Pogosto smo že zapisali domnevo, da j e ves ta predel vnanjega Bovškega pomenil sprva nič drugega kot planinsko pašno področje Bovčanov. Cela vrsta razlogov govori za to domnevo in hkra t i se cel k u p argumentov sam od sebe postavl ja pred nas t e r nam p o t r j u j e takšno tolmačenje. Bovčani in nj ihove zgodaj ustanovl jene vasi v območju kotline so razpolagale s p rece j šn j im arealom dosti dobre obdelovalne zemlje, toda za planinsko pašo so morali iskati ustrez-

nega zemljišča izven kotline. Planine Bovčanov imamo visoko v bočju in na terasah ob Bovški kotlini na vseh straneh od Kanina in Kobariškega stola pa do Rombona in do Javorščka. Drugo planinsko področje so gorske doline ob zgornj i Soči in Koritnici ter nekatere plan j e v bočju visoko nad dolinskim dnom. Očitno so povsod tod sprva pasli Bovčani, na jb rž n a j p r e j skupno, pozneje pa tako, da so si pašna področja pod fevdalnim vodstvom med seboj razdelile posa-mezne bovčanske vasi. Morebiti se posrečijo še novi vpogledi v stare

Podoba 11. Trenta s tipičnimi bovškimi h isami

listinske vire ter v u rba r j e , da si pridobimo dokumentnega potrdila za naznačene domneve. Mislim, da se n e k a j tega skriva že v listini, ki n a j bi se nanašala na leto okrog 1086, ki pa oper i ra s s tanjem, kakor more biti po kr i t ični analizi zgodovinar ja dr. Fr. Kosa zanes-l j ivo ve l javno šele za obdobje 15. in 16. s tolet ja (12, III., str. 224). Za našo a rgument i ran je so podatki važni v obeh primerih. V tej listini beremo: . . . G o r i t i a e comes dedit et donavit supra scripto moinasterio (namreč Rožae) oontratam de Pletio (t. j . Bovec) cum omnibus a d j a -oentibus montibus alpibus et pertinentiis, quorum mori t i um fines sive termini versus T a r v i s i a m . . . itd. N a j j e ta listina vel javna samo za s tan je v 15. in 16. s tolet ju , za naše domneve j e važno, da so k Bovcu v naznačenem smislu šteli gore in planine na široko v gorskem svetu okrog Bovške kotline.

Značilno j e tudi in z našimi domnevamii v popolnem skladu, da se planine na Bovškem v listinskih navedbah p o j a v l j a j o že zelo zgodaj.

22* 339

Za leto 1328 in potem za leto 1403 se imenu je v posesti oglejskega pa t r i j a rha planina Trebiščina, k i jo imamo v nadmorski viniši 1401 m še dandanes, in sicer južno nad Logom v Trent i (Kos, 14, str. 13). O planinski paši v gorah okrog Krna so listinski podatki že za 12. in 13. stoletje, kakor tudi o sporih zaradi planinske paše (Kos, 14, str. 32). Ne more bit i dvoma, da n i bilo drugače glede planin na Bovškem, pa da j e pač slučaj , da se ti listinski zapisi niso ohranili ali morebiti ne objavil i , ali pa da nam ne eno ne drugo ni znano. V Ruta r j ev i Zgodovini Tolminskega beremo listinsko omembo planin na Bovškem šele za 16. stoletje. (Goričica, Krnica, Gozdec, Globota, Brušica, Po-lovnik, Gol-obar, Zagreben) (Rutar, 11, 146).

Nemara ni odveč, če ob koncu še enkra t opozorimo, da imamo navedbo planinskih pašnikov v gorah tudi že v eni na j s ta re j š ih listin z omembo Bovca iz 12, s tolet ja , dasi ni zvezana s posebnim imenom. Pustiti moramo odprto, ali so bi l i ti planinski pašniki na Rombonu, ki j e Bovcu na jb l iž j i in k j e r so še v naši dobi planine Bovčanov, ali pa v Bavšici, k j e r se j e pozneje ob planinskih pašnikih razvilo t r a jno ob l judeno naselje, k i pa j e ostalo do leta 1953 vkl jučeno ves čas v skupno območje trga, danes mesta Bovec.

Vsekakor so Bovčani v leh gorskih dolinah sprva imeli svojo planinsko pašo. Očitno je , da so, postavimo, v zgornj i Soški dolini upo-rabl ja l i za pašo le svet do okoliša sedanjega središča vasi Soče, k i j e nad n jo planina nad Sočo, s a j kaže ta formulaci ja , da j e bil sprva ta k r a j izviru Soče na jb l i ž j e nasel je : Očitno je, da j e bila Trenta vkl jučena v bovško- gospodarstvo šele kasneje , a zelo j e verjetno, da so jo izkoriščali za planino že pred začetkom železnega rudars tva ter fužinarstva, to j e pred 16. s tolet jem (Rutar, 11, str. 162). Te planine so bi le od Bovca d o k a j oddaljene, a v glavnem ne težko dostopne po dolinah. V n j i h so bili kakor nalašč pogoji za uporabo presta j , ki j ih imajo na splošno- tudi še dandanes, v Trenti , v Soči (Planina 2), v Možeinci in v Loški Koritnici itd. P res t a j e pomenijo zgradbe iz kamna ali iz lesa, v kater ih zbere jo čez polet je seno, tisto seno, kii so ga o-dnekdaj s toliko- muko in zares z na jvečj imi napori nabrali , naželi t e r nakos-ili po gorskih p lanjah , ga posušili in shranil i v se-nikih ali svislih. Niso ga pa zvozili domov, kakor dela jo mars ik je še dandanes, vzemimo- v Bohinju, ampak -so r a j e pozimi živino pustili t a m k a j pa jo- prignali v hleve ob senikih in jo krmili s -senom toliko časa, da ga j e zmanjkalo, na k a r so- se s čredo živine, nemara n a j -češče ovac, prestavil i na drugo, na sosedno prestajo. — Ko opisuje vas Sočo-, nava ja Janez Planina tudi presta je , ki j ih imenuje na jpo-membnejše gospodarsko poslopje ter naglasa, da j ih je v območjn vasi Soča vsa j še enkra t toliko kot hiš (2, str. 225). Naglaša, da j e p re s t a j a v glavnem kombinaci ja hleva in senika. K temu so dodali še možnost za vsa j obdobno b ivan je človeka, pa imamo prehod v bohinjski t ip prestaje^ v »hišico«, k i j e docela omogočila prehod v t r a j n o poselitev n iž je ležečih planin. — Ob sebi j e umljivo, da so

kmalu ob hlevu in seniku uredili vsaj skromno bivališče za l judi , ki so poleti napravl ja l i seno, pozimi pa krmilu in selili živino. Sprva nedvomno tod v dolinah ni bilo nj iv, napravi l i so si j ih šele kasneje , za tiste tedne poleti, ko so bivali zgora j ; pridelovali so na n j ih le tiste pridelke, ki naglo dozorijo v kra tkem polet ju in se morejo brez predelave 'Sproti porabiti . To so v glavnem čompa ali krompir , pa

Podoba 12. Srpenica, sredi vasi ob prvotni glavni cesti

malo zelja, repe in še nemara k a j podobnega, kakor se moremo še dandanes prepričati ma r s ik j e v Trenti .

To* j e nedvomno poglavitni gospodarski razvoj v gorskih dolinah Bovčanov. Polagoma se j e začelo dogajati , da so se nekatere družine ali deli družinskih članov držali po da l j časa v planinski presta j i, pa jo povečali in se nemara končno za t r a j n o naselili v n j e j . Tako so. nemara napravi l i mladi par i in s tem ustregli obenem preveliki družini, ki j e še ostala na domu v Bovcu. Sa j smo mogli še pred n e k a j deset let j i spremlja t i podoben gospodarski ter prebivalstveni razvoj v planinah s planinskimi nj ivami okrog bohinjskega Koprivnika t e r Gor juš pa na Uskovnici itd. In nove družine ob nekdanj ih presta ja l i so polagoma začele poskušati s kmeti js tvom tudi na širše, s se j an jem in pr idelovanjem žita itd. A naseljenci ob nekdan j ih p res ta jah so polagoma začutili p o m a n j k a n j e zemljišča za kmetovanje , pa celo za pašo in so začeli us tanavl ja t i v višavah, zgora j na terasah in v k rn i -cah, nove planine.

Da j e raizvoj potekal zareis na ta način, o tem nam priča že de j -stvo,' da i mamo še dandanes v gorskih dolinah Bovškega ohran jene skupa j v medsebojni pomešanosti zaporedne razvojne s topnje tega gospodarskega razvoja. Postavimo, mešajo se presta j e in t r a j n o na-seljene domačije, k a k o r j e bil govor o tem že v karakter is t ik i naselij Ravni Laz m Zavrzelno. pa tudi v Ložki Koritniici in v Moženci j e tako in še mars ik je .

Podoba 13. Spodnji Log (spredaj) in Zgornji Log pod Mangartom

V glavnem j e t e d a j ta vnan j i Bovški svet posel jen na živino-re jsk i osnovi in za poljedelstvo nima pr i rodnih pogojev. Sa j so domala v vse te gorske doline še pred 26.000 leti segali ledeniki, zato povisod v tleh p rev ladu je k a m e n j e z obilico moren, pa zelo zelo pičla preperel ina. In ne smemo pozabiti, da so vsa ta iz planin nastala nasel ja v dnu gorskih dolin, k j e r je sončna osvetl java zelo zelo pičla, posebno v dolinah z usmer jenos t jo V—Z, kako r so Soška dolina od us t j a Koritnice do Loga v Trenti , Možnica in Bavšica ter do neke mere Zgornja Trenta in Uča. Le malo na bol jšem so poldnevniško izoblikovane gorske doline z Loško Koritnico, pa Lepena ter Vrsnik in Trentarsko Zapodne. Dobro se zavedajo domačini, k a j pomeni več sončne svetlobe in pripeke, zato so od nekda j težili kme t j e v dolin-skih legah, da si dokupi jo vsa j n e k a j košenic tudi v visokih legah, zlasti v pr isojah in si s tem k repko izboljšajo svojo živinorejo. Za pol je seveda vse to ne p r i h a j a k a j prida v poštev, s a j Bovško gorskih vasi v višavah, izven dolinskega dna, sploh ne poznajo. Na Bovškem

ni vasi v višavah, kako r so Koprivnik, Go-rjuše ter Pod j e-I j e v Bo-hin ju , toda zato v Jul i jskih Alpah ni vasi v dnu gorskih dolin, kakor so Voje in Ukane v Bohinju, pa Krma, Kot ter Vrata in Planica, od kater ih so samo zadnje tri nad višinskim nivojem bovških t r a j n o poseljenih dolin. Nimamo sicer že ob jav l jen ih raziskav, o-dkdaj so poseljene za t r a j n o te doline, a vse kaže, da se j e to zgodilo šele zelo kesno, skoro gotovo da šele od 16. ali celo od 17. s tolet ja dal je .

Potrebno je, da se ob k ra tkem ustavimo- še posebej ob Koritniški dolini. Ta ima čisto poseben položaj v marsičem spričo dejstva, da drži tod skozi velika cesta čez Predel proti Trbižu in dal je . Kakor j e bila predelska cesta osnovnega pomena za zgodnjo poseljenost Bovške kotline ter za nastanek Bovca in Ravel jn ika , t ako je imela za učinek modifikacijo naseljenosti v spodnj i Koritniški dolini. Kar za pet naselij moremo za t rdno reči, da j i h j e prehod čez Predel pri-klical v ž iv l jenje . To so prvič malo nasel je ob prevalu na Predelu, pretežno iz prometnogeogra^skih zgradb, vendar tudi z nekaterimi na kmeti jskoživinorejski osnovi. Drugo so Kluže na vhodu v sotesko, docela strateška zgradba, prava t r dn j ava skozi stoletja, kakor po-dobno ut rdbe pod Predelom. Potem sta tu dva Loga, Spodnj i in Zgor-nj i , pa še posebej Strmec. Kakor že ime pove, j e nastala prva nasel-bina na agrarni osnovi na prvih rodovitnih t ra tah nad morenami ob Koritnici, vsekakor v glavnem na živinorejski osnovi, kakor priča tudi neposredno sosedstvo na obeh bregovih Koritni-ce, k j e r so doma-č i je sredi t r a t in n j i v vstran od ceste, malo višje pa tudi že prve pres ta je . Toda ob cesti so se tesno sklenile hiše, ki se le napol drži jo obdelovalne zemlje. Te hiše so v toku stolet i j nas ta ja le ob cesti in očitno je, da j ih j e s e m k a j privabil zaslužek pri prometu v velikih klancih. Oba, Spodnji Log in Zgornji Log, sta postavl jena podolgem, dosti tesno sklenjeno ob cesti, tako da j ima skora jda gre označba obcestne vasi. Toda ta obcestna vas j e zopet različna bodisi od kla-sičnih cestnih vasi, kako r tudi od Srpenice in Trnovega, dasi j e tema dvema n a j b o l j podobna. Vmes med hišami j e več značilnih starinskih zgradb, od kater ih se nekater im še pozna ali pa j e znano iz t radici je , da so bile velika gostišča ter furmanski domovi. P r imer ja t i j ih mo-ramo t eda j obcestnim nasel jem ob veliki cesti med L jub l j ano in Po-stojno ter Trstom. Posebej s to j i ob predelski ceisti osamljeno izven pravega Loga ob Koritnici, okrog 983 m visoko, vas Strmec, vas, ki j e doživela strašno uničenje v času okupaci je , a si j e le do neke mere opomogla. V stari avs t r i j sk i uipravni knj iževnost i je za vse te t r i v rabi skupna označba Spodnji , Srednj i ter Strmec ali Zgornj i Log, po vzorcu stare avst r i j ske t radic i je Unter-, Mittel- ter Ober Breth, ka r so prevzeli I ta l i jani ter j ih samo preobleki! v Bretto di Šoto, di Mezzo in di Sopra. Naši domačini so v starem in p rav tako dandanes vedno razlikovali med Spodnjim ter Zgornjim Logom, ki sta se razvila v zametku iz agrarnega naselja, a doživela oba svoj poglavitni razvoj v zaposlovanju na cesti in n j enem prometu. Položaj Strmca nima z

dolinskim v obeh Logih nič skupnega, marveč j e Strmec nastal čisto posebej iz hiš dobesedno ob cesti1, k j e r ima ta ovinek, ki pomeni poči-vališče med bo l j strmim spodnj im ter bo l j položnim zgornj im delom prevala. Strmec ni imel niti v svojem zametku kakšne povezave z agrarn im gospodarstvom, marveč j e bila takšna povezava kasnejša, pač nastala do neke mere, vedno pa zelo šibko sekundarno', iz za-drege v času kolebanja zaslužka na prevalili cesti. Naše poimeno-

Podoba 14. Strmec sedaj

v a n j e je docela v skladu s takšnim razvojem, zato je umestno, da 6e ga držimo tudi mi in j e v skladu z uradno upravno rabo.

Strmec j e moral nastat i že zelo zgodaj, kakor moramo sklepati po dejstvu, da imajo v vasi cerkvico v gotiškem stilu. Vendar je u temel jeno naiziranje, da so ustanovili Strmec kasne je ko oba Loga v dnu Koritniške doline. Sicer b i si težko mogli misliti zablodo, da so Strmec začeli v i ta l i janskem in nemškem imenovati Zgornji Log, s a j de jansko z obema Logoma v dolini po prirodnih osnovah nima nič skupnega. Skupnost z n j ima j e n a j b r ž samo navezanost gospodar-skega ude js tvovanja na predelsko cesto ter pomoč in sodelovanje v prometu na n j e j . Toda po slovenskem imenu samem ne bi bilo treba sklepati, da j e mlajše od obeh Logov. Če je izvor i tal i janskega (fur-lanskega?) imena Bretto in za n j im nemškega Breth zares v zvezi s »prato«, označbe za t ravnik, kakor beremo pri R u t a r j u (11, str. 219). j e med temi t remi k ra jevn imi imeni v prirodnih zasnovah za poime-novanje preveč razlik med obema Logoma ter Strmcem.

Bovec

Ta kra tek pregled, kakor ise nam razodeva iz geografskih značil-nosti poteka poselitve ter kul t ivac i je Bovškega, nam j e pokazal, da j e imel Bovec v tem ekonomskem in prebivalstvenem razvoju zelo pomembno, naravnost vodilno vlogo. Zato j e n a j b o l j primerno, da si zda j ogledamo Bovec sam ter premotrimo, kako se v n j em izražajo odsevi te zgodovinske vloge, kakšna j e njegova gospodarska in pre-

Podoba 15. Ostrgače, bovške ostrnice, Zavrzelno

bivalstvena s t ruktura , k i pr ičakujemo, da se v n j e j razodevajo od-sevi preteklosti.

Bovec dandanašnj i , Bovec naših dni, to j e sila zanimiva stvar. Ima naslov mesta, čeprav šele od leta 1953. Ko pa hodimo po tem zanimivem mestu, tako bogato- okrašenem z rožami, z na j raz l ične j -šimi cveticami in okrasnimi grmiči te r drevesci, razpostavljenimi bodisi pred hišami, po stopniščih in stopnicah ter ga jnkih , pa na oknih in k j e r j e še k a j primernega prostora, se razodene pogledom, domala ob sleherni hiši po n e k a j ob zid pr is lonjenih ostrnic, v bov-škem govoru ostrgače imenovanih. Ostrgače, to so okleščeni vršički dreves, posebno smreke, toda okleščeni v obliki ostrog, tako da ostane vsake veje še n e k a j ped i ohran jene ob deblu. Ostrgače služijo človeku, da j ih pe l je ven na t ravnik ali njivo-, j ih tam zasadi v zemljo, pa -obesi nan j e sušeče se seno ali deteljo. To so kraikomalo pr iprave za sušenje, kakor j ih upo rab l j a jo v mnogih k ra j ih , le da

j ih po drugod imenuje jo ostrve ali ostrnice. Ostrgače ob hišah v 13 ovc u, to pomeni, da imajo Bovčani t ravnike, košenice in njive, pa da i m a j o ob steni ostrgače zato, da j ih včasih zapel je jo na t ravnik ali pol je in j ih poobesijo s sušečitm se senom ali deteljo. To pomeni teda j , da so Bovčani t ak i meščani, ki imajo še opravka s kmeti jstvom.

Ako se še napre j ogledujemo okrog zidov, k j e r slonijo ostrgače, se nam razodene še m a r s i k a j drugega. Ob priislonjenih ostrgačah se odp i ra jo vrata in za n j imi se nam razodene hlev in ise pr ikaže živina. Tore j so Bovčani tudi živinorejci in so kmet je . Kadar je semanji dan, moremo videti po Bovcu pogosto tipične scene: možak žene ali vleče kravo ali t e l i m al i tele po mestnih ulicah, a zada j gre docela po mastno naprav l jena ali hči ali žena ali teta in s palico ali šibo poganja živinče. Pa gredo tako skozi mesto, po tesnih ulicah, na semanj i prostor, razodevajoč, da se tu tesno vežejo k metek i in mestni elementi.

Pa k a j elementi! Vsa s t ruk tura mestnega prebivalstva j e takšna, da se t ako j vidi, da b iva jo tu s k u p a j kme t j e in meščani. Pa ne more-biti samo redki zadnj i pres tavniki kmetov, temveč mnogo kmetov in primeroma malo pravih meščanov. V teh pogledih je Bovec izjema med našimi mesti, v marsičem opozar ja naise po docela svojskih po-tezah, ki pomenijo samosvoje s t an je in velik razloček v pr imer jav i z drugimi našimi mestnimi naselji . Te s vojske poteze so izražene bodisi v no t ran j i s t ruk tu r i mesta, v zaposlenosti njegovega prebi-valstva, kakor tudi in to še p rav posebno, v zunanjost i mestnega na-sel ja , v n jega hišah in celotnem značaju domačij. Pravzaprav ravno v značaju, v zunanj i podobi domači j Bovec n a j p r e j razodene svoje značilne poteze.

Vse to nam svetuje , da n a j p r e j predstavimo Bovec v naselbin-skem pogledu, ali na kra tko, z bovško hišo.

K a j j e to, bovška hiša? Moramo priznati , da smo j i v naši stro-kovni l i teraturi posvetili premalo pozornosti. Omenili smo jo, kadar smo opisovali Trento, karakter iz i ra l i n jene poglavitne značilnosti, smat ra joč jo za nekako kombinaci jo alpske in mediteranske hiše. In prav ta tip, k i smo se z n j im po navadi n a j p r e j seznanili v Trenti, imamo in ogledujemo v Bovcu, zato j e docela in dvakra t upravičena označba »bovška« hiša.

Toda priznati moramo, da smo j i delali krivico, ker smo j o de-j ansko tol iko kot omalovaževali. Nismo je šteli kot poseben, zelo markan ten t i p naše alpske hiše, marveč smo se zadovoljil i z navedbo, da se v n j e j izraža močna kombinaci ja z mediteranskimi vplivi (Slov. I, str. 576). Odt le j se j e šele začela možnost, da jo proučujemo v terenu in se zamislimo v n j e j sestavo, v no t ran jo strukturo in ce-lotno podobo, pa vrh tega v veliko razširjenost . Tako da moremo danes konstat irat i ter zakl juči t i : bovška hiša j e tip zase med hišami na Slovenskem, j e zelo izrazit, j a k o samosvoj tip, nemara d o k a j kom-pleksnega razvoja, k i zahteva še intenzivne proučitve. Sa j se v n j em poleg kamina, ki so ga v s tarejš i dobi n a j b o l j naglašali, razodevajo

tudi poteze, k i kaže jo bo l j na dimnico nego na kamin. Čisto določno moremo očrtat i razsežnost tega hišnega t ipa ter karakter iz i ra t i n j eno sosedstveno razmer je med bohinjskim in dolinskim tipom slovenske alpske hiše, kakor tudi razmeji tev z mediteransko hišo.

Bovško hišo opisuje Janez Planina, ko poda ja analizo Soče. Na-glaša, da v kuh in j i danes povečini stoj i štedilnik, vendar pa, pripo-veduje, še ni daleč čas, ko so v vseh soških hišah kuhali še na

Podoba 16. Tipi bovške hiše v Bovcu ob glavni cesti

odprtih ognjiščih. Ognjišča so danes še ohranjena , izkl jučno na n j ih k u h a j o danes še v petih hišah. N e k a j soških hiš ima g ra j en dimnik izven hiše, zato da se lesena s t reha zavaru je pred ognjem (2, str. 224). — Pogosto s toj i poleg hiše še m a j h n a lesena stavba z odprtim ognj i -ščem, na ka terem k u h a j o poleti, ko j e v hišah prevroče (2, str. 225) — Podobno tudi v drugih k r a j i h opoza r j a jo na tiste hiše, k i so v vasi še ohranile odprto ognjišče in še k u h a j o na njem. Tako postavimo j e v Bavšici hiša Zorč še danes dimnica.

Poglavitna karakter i s t ika bovške hiše j e v naslednjem. Bovška hiša ima z alpsko- skupno« potezo, da j e visoka. In sicer gre najčešče v višino talko, da bi j o mogli imenovati enonadstropno (o sila inte-resantni varianti v Srpenici kasne je posebej). V glavnem so v n jen i no t ran j i s t ruktur i zapopadeni t r i j e deli: spodaj, reči moremo: v pri t l ičju, so hlevi in kletni prostori. Zgoraj, v nadstropju, so stano-vanjsk i prostori. Končno so na vrhu, v podstrešju, prostori in shrambe za seno, slamo itd.

Za vert ikalno komunikac i j o s luži jo stopnice, ki so vedno na zunanj i s t rani zgradbe. Glavne stopnice vodijo na fasadni strani, in sicer vzporedno z glavno hišno steno, V višini stropa je vrh stopnic, k i j e poudar j en z večjim ali manjš im planini prostorom ob vhodu v notranjost , pogosto pa j e ob n j i h ure jen s redn je dolg hodnik, tudi tu g a j n k imenovan. Tako stopnice, kot ploščad in ga jnk , vse j e po navadi obdano na zunanj i strani z ograjo, a na n j e j imajo, zlasti

Podoba 17. Na Bovškem polju. Seno v rjuhah peljejo domov v Bovec

v večjih, pomembnejših k r a j i h in p r i bol jše s i tuiranih domači jah , razpostavljene rože in okrasne rast je . Kakor j e bovška hiša povečini zidana in na z u n a j pobeljena, t a k o so tudi stopnice najčešče zidane, ter imajo tudi ogra jo zidano. V b o l j odročnih k r a j i h pa imajo po navadi vse to iz lesa.

Zelo preseneča prehod v podstrešje. Tega posredujejo ' le redko za t r a j n o nameščene stopnice, najčešče lesene. Povečini pa imajo v ta namen postavl jene p remak l j ive stopnice, lestvi podobne, ven-darle širše od n j ih in ne iz lo j t rn ikov ter klinov. Te p remak l j ive zgornje stopnice postavi jo na prve t rdne stopnice v nadstropju in imajo s tem dostop pod s t reho skozi lino v horizontali, b o l j redko v vertikali . Zelo p a j e t r eba ob tem opozoriti, kako važne so pri s p r a v l j a n j u sena »rjuhe«. Ko posušijo seno., ga vedno sp rav l j a jo v r juhe . V r j u h a h povezanega ga cesto nosi jo s t ravnika ali košenioe, ga nosijo bodi po ravnem ali navkreber ali po boč ju navzdol. In k a d a r vozijo seno domov, ga vozijo v r j u h a h dobro povezanega,

bodisi na ročnih večjih vozičkih, osrednjeslovenskim cizam podobnih (pod. 35) ali, ka r j e običajno, na vozeh, toda vedno v r juhah . In zato tudi v podstrešje ne mečejo morebit i sena z vilami, temveč ga nosijo pod streho prav tako v ' r juhah, seveda po opisanih stopnicah. V po-samezno r j u h o spravijo' 40—50 kil sena, redko več, a največ kak ih 70—80 kil. Nositi r j u h e sena, j e t e d a j d o k a j težko, naporno delo. Tako popolnoma v prevladi j e uporaba r juh , da mer i j o množino sena, kar so ga nakosili in nasušili, s številom r juh , p a tudi velikost

Podoba 18. Bovec — pogorišče v letu 1903

t ravnika, senožeti ali košenice, mer i j o s številom r j u h , ki j ih bodo dob ili na n j ih .

Naprava in funkc i ja stopnic, ploščadi ter hodnikov zahteva mnogo strehe. Zato j e na čelni strani streha pomaknjena daleč na-pre j , da gre šiirjava podstreska običa jno v metre, vsekakor pa mora biti znatna. Podstrešek s stopnicami itd. j e zmerom na podolžni sprednj i s t rani hiše.

Skoncema, na ožji strani, ima bovška hiiša običajno ne velik čop, vendar ne vedno, pogosto se vidi tudi hiša brez n jega .

Zelo poigosto s to j i bovška hiša v bregu, v položnem bočju. Po-nekod, vendar bo l j redko, se vidi na vhodu v skedenj , ki j e ure jen v pr i t l ič ju ob hlevih, vzvoz ali most po bohinjskem primeru. Položaj v rahlo napetem bočju o l a j š u j e razvrst i tev funkci jskih treh delov bovške hiše v t reh etažah. Na ta način more jo pridobiti za višino hleva n e k a j prostora s tem, da stopi živina ob vhodu za stopnico ali dve navzdol. To- potezo ohrani zigradba bovške hiše tudi tam, k j e r

stoji na ravnem, tako da j e u re jen ih na vhodu dvo je ali celo t r o j e stopnic (najčešče pa vsa j ena) ki mora živina po n j ih v hlev in ven iz n jega .

Naj interesantnejšo var ianto urejenost i spodnje, t e d a j hlevske etaže ima jo v Srpenici. Tam p r e v l a d u j e j o pr imeroma nevelike, bodi neobsežne kot ne visoke hiše, ki so seveda docela bovškega tipa. Toda opoza r j a jo nase s posebnostjo, da stoje vse docela na ravnem, pa imajo spričo tega potrebo, da so uredili hlev ter vhod v a n j na na-slednj i način. Vhod v hlev p o s r e d u j e j o stopnice, štiri ali celo pet , izjemoma celo šest stopnic. Tako da mora krava ali druga žival po štiri, pe t stopnic navzdol, in p r a v t ako navzgor, kadar gre ven. Člo-vek se težko- spr i j azn i s takšnim vhodom za živino, a domačini pri-poveduje jo , da j e živina popolnoma pr iva jena temu in gre ali ven ali noter po stopnicah, kakor da j e to n e k a j docela navadnega m vsakdanjega. Dosegli pa so s tem, da so hlevu pridobil i prostor tudi v višino, ko so ga tako« rekoč potisnili v tla, v podzemlje. Da po drugod ni videti takšnih hlevov z vhodnimi stopnicami, si morebiti zadosti razložimo z dejstvom, da j e malo vasi na Bovškem, k j e r bi hiše bile postavl jene docela na ravnem, kakor j e v Srpenici.

Naglasiti j e t reba, d a se bovška hiša v poglavitnih svojih zna-čilnostih d rž i zelo trdoživo. V Bovcu na pr imer j e bil vmes velik požar, k i j e prizadel zelo veliko hiš. Bilo j e to leta 1903; po srečnem n a k l j u č j u moremo pokazati fotografsko sliko tega pogorišča.*

Po požaru so seveda Bovec obnovili, in sicer na jveč tako, da so na ožganih temelj ih spet pozidali hiše. Tločrta so se pri tem le ma-lok j e k a j lotili. Vendar n e k a j so ga le na novo regulirali . Na sliki pogorišča se vidi ob hišah 1 in 2 del štirikotnega trga, a na njeni obilo l jud i in drevo na sredi. Ta trg (»plač«) ni le ostal, temveč so

* Fotografski posnetek Bovca po požaru v letu 1903 je naredil prvi bovški fotoamater Mihelič samo kak dan pozneje — požar je nastal dne 8. avgusta. Še dandanes se Bovčani pogovar j a jo o tem, da j e požar nastal, ker so ogenj zanetili otroci; upepe l jen ih je bilo nič m a n j kot 75 hiš in 12 gospodarskih poslopij — ob š te t ju leta 1900, to re j tri leta poprej , je za-pisano, da je štel Bovec v t rgu samem takra t 388 hiš.

Fotografski posnetek je bil na r e j en s stolpa sedan je župne cerkve, ki stoji na vzvišenem severnem robu mesta. Zato nudi prav dober pregled čez pogorišče. Za orientaci jo n a j navedemo nekatere k r a j e v n e podatke. S šte-vilko t je zaznamovana hiša na spodnjem, to je južnem k r a j u trga, k j e r je danes kn j iga rna . Pravokotno od tod, na zahodnem k r a j u istega t rga je s št. 2 zaznamovana n e k d a n j a cerkvica Sv. Rozalija, ki je bila tudi s tare jša zgradba, kakor moremo sklepati že po dobro vidnem romanskem zvoniku. Ta cerkvica je bila za časa bombard i r an j a v toku prve svetovne vo jne porušena in je niso več obnovili (3); na istem prostoru j e danes kino-dvorana. Tako rekoč sredi pogorišča stoji obsežno poslopje, označeno s šte-vilko 3, to je kaplani ja , sedan je župnišče, ki je ostalo nepoškodovano in se mu vidi s treha s korci. S številko 4 je zaznamovana hiša, ki jo je zadnjo zaje l požar; to je hiša Bovčana Karla Pirca, ki stoji še danes nasproti hotelu Kanin, pekar i j a in Turist ična pisarna sta seda j v n j e j . Ta isti Kari Pire je založil to razglednico, ki je priš la po pri jaznost i n jegove hčere, Dar inke Kravanja , v moje roke.

ga podaljšal i proti severu do župne cerkve, k j e r j e na t e j podobi vidna še mestoma ožja mestoma širša vijugasta cesta s samimi pogo-rišči. Tu so preuredil i ves prostor med prvotnim trgom ter župno cerkvijo, k j e r se v vsej dolžini danes razprostira prostor razšir je-nega trga.

Nato j e prišla prva svetovna vojna, v kateri so zadele Bovec še hu j še nesreče. Čez Bovec j e šla s svojim razde jan jem ital i jansko-

Podoba 19. Bovec ob nekdanjem tržnem prostoru s prevlado urbanskih hiš

avs t r i j ska fronta in se celo za dolgo dobo ustalila ob n jem v poteku od vrha Rombona čez Ravel jn ik in na Javoršček. To je pomenilo, da j e bil tudi Bovec obstrel jevan, bombardiran, da so požari gospo-daril i v injem in vsakovrstna druga razde jan ja (3, 433 si.). Po vojni so obnovili močno prizadeti Bovec, kakor so ga obnovili tudi po velikem požaru v letu 1903. Mars ika j so spremenili, postavimo, v zgradbah okoli cerkve. Vendar v celem j e ostal tločrt naselja v starih osnovah. Ker so bile zgradbe s starimi hišami vred v glavnem zidane, predvsem spoda j in v s redn j i etaži, a več lesenega v pod-strešju, obnova v hišah ni povzročala večjih predrugači tev. Nimamo sicer drobnega opisa o tem, kako so izvršili obnovo, vendar podoba j e ta, da so zgradbe obnovili v starem stilu, oh ran ju joč staro lice.

Do istih rezultatov pridemo, če pr imer jamo sedanje hiše v vaseh Bovške kotline in kmetske hiše na vzhod od Kršovca gor v Soški

dolini, k j e r j ih vojna sploh ni prizadela. Zelo j e značilno, da so hiše v Lepeni, sploh v vasi Soča, presenet l j ivo natančno podobne onim po vaseh v Bovški kotlini, čez ka tere j e šla vojna vihra. Očitno je , da je obnova po vojnem r a z d e j a n j u bila izvedena zelo konserva-tivno, pa da so kmet i je svoje zgradbe obnavl ja le močno po starih vzorcih. Res da so mars ik je spremembe, postavimo v čezsoči, k j e r j e videti precej zgradb ne več v starem stilu. Na jveč je tega ob veliki cesti, k j e r vidimo, postavimo, v Srpenici, v Žagi itd. ob iz-ravnani betonirani cesti novejše hiše mediteranskega tipa ali v sa j bo l j urbanizirane, nego so tipične bovške zgradbe. Postavimo, v stari gostilni pri Žvikar ju nedaleč od Boke j e gospodarsko poslopje še starinsko, a gostilniška hiša j e mediteranska. Vidimo tudi kombi-naci jo obeh, kakor se nam predstavi t ako j ob cesti št. 1 in 2 v Žagi.

Zelo zanimiva dejstva se nam razodenejo ob ugo tav l j an ju geo-grafske razprostranjenost i bovške hiše. V t reh pogledih preseneča ta geografska razprostranjenost , ali v sa j obrača pozornost nase. Prvič po veliki sklenjenosti v razprostranstvu t ipa bovške hiše. Drugič po dejstvu, da se razprostranjenost bovške hiše tako izredno točno u jema z obsegom tradicionalnega obsega Bovškega, historičnega in sedanjega. Ter t re t j ič po dejs tvu, da kaže tako malo prehodov v so-sednje hišne tipe.

Tako j ko pridemo čez Vršič ali čez Lukn jo ie Vrat v območje t rentarskih naselij , bodi Zapodnem in v Zgornji Trent i sploh, bodisi v Zadnjici ter v Logu, imamo same tipe bovške hiše brez znamenj prehoda iz dolinske alpske hiše, ki je , postavimo, okrog Kran jske gore tako izrazita. Bovška hiša doniinira v vsem območju vasi Soče, pa z Vrsnikom in Lepeno vred. Bovška hiša popolnoma doniinira v vsej Bovški kotlini, od Koritnioe—Kala čez čezsočo in Čezsoški Log, kakor čez Bovec v Plužna v smeri na Žago. Ob prvem bo l j po-vršnem ogledu smo imeli vtis, da se v Žagi in še bo l j v Srpenici bovška hiša meša z medi teranskimi hišami, ki da celo že prevla-du je jo . A to j e bila prehi t ra presoj^. Ob drobnem pregledu se po-kaže, da imamo, postavimo, v Srpenici še popolno prevlado bovške hiše z zgora j karakter iz i rano zanimivo varianto podzemskega hleva, in sicer v vsej stari p rav i Srpenici ob stari cesti t e r v uličicah ob n j e j . Samo ob novi cesti so pr i ras le nekatere zlasti večje hiše, ki so mediteranskega značaja, in sicer kobariškega tipa. Očitno je, da so to novejše zgradbe, ki so nastale ob novi cesti v novejši dobi. Po-dobno j e v obeh Žagah: samo novejše hiše so kobariškega tipa, prav tako v glavnem ob veliki1 cesti, a raztresene hiše zada j za glavno cesto in zgora j po terasah so bovške. In p r a v t a k e vidimo tudi ne-katere novejše ob veliki cesti, ki ®e meša jo med predstavnike koba-riškega tipa, k i se ponav l j a jo ob veliki cesti tudi posamič dal je proti Bovcu. Šele s Trnovim so mediteranske hiše kobariškega tipa zares dominan tne medtem ko moramo tako Žago kot Srpenieo šteti t rdno v območje bovške hiše, k l j u b nekater im novejšim prisel jencem ob veliki cesti.

Podobno je stanje v Logu. Tudi tu so v Loški Koritmci ter v raztresenih kmet i jah okrog obeh Logov tipični predstavniki bovške hiše, toda v sklenjenem obcestnem delu obeh Logov so prevladale nekako nivelirane novejše hiše, kakor j ih j e ustvarilo živahnejše gospodarsko in prebivalstveno ž iv l jen je ob veliki cesti, ne da bi pravzaprav mogli govoriti o pravih mediteranskih hišah. Vmes med n j imi ter neposredno ob n j ih imamo tudi ob veliki cesti posamezne

Podoba 20. To hišo označujejo Bovčani kot eno najbolj starinskih

docela tipične bovške hiše. Docela enako je tudi zgoraj v Strmcu, k j e r p rev ladu je jo nekakšne nivelirane novejše hiše brez izrazite tipizacije, v kolikor se seveda po velikem razde jan ju okupaci jske dobe sploh še more razprav l ja t i o prvotnih hišnih tipih. Edino t u k a j j e mogoče govoriti o gradbenih vplivih iz sosednjih, vsekakor n e k d a j koroških k r a j e v okrog Rabl ja in Trbiža, toda bo l j v smeri nivelirane, netipične novejše hiše. Vplivni faktor j e tudi tu promet po veliki cesti, ki vpliva izenačujoče.

Tudi v razmer ju do bohinjskega hišnega tipa ni opaziti nika-kršnih prehodnih znamenj niti sledov kakega medsebojnega vpliva. Res je, vmes j e visoko in zelo masivno gorovje ter visoke planote Komne, toda tudi čez te in ob n j ih j e bilo v toku stoletij obilo stikov med trentarskimi, soškimi in sploh bovškimi pas t i r j i ter živinorejci in bohinjskimi sosedi.

Kobariški t ip mediteranske hiše se docela raz l ikuje od bovškega. Po mestno visoka j e kobariška hiša tudi v Trnovem in v vaseh Koba-

25 Geografski zbornik 353

riškega kota itd. O medsebojnem vplivu bi mogli govoriti, ko gle-damo široko podstrešje v kobariški hiši na sprednj i strani, pa tu, tam se ponavl ja jočih stopnicah na vnanj i strani, včasih tudi z ga jnk i in ploščadjo vrh stopnic in morebit i še k a j malega. 1 oda v celem j e podoba, da sta se razvi jal i vsaka po svoje v svojem področju in zlasti da se drži bovška hiša t rdno onega okvira, ki smo ga spoznali v ugotovitvi zunanj ih me ja Bovškega predela, historične in sedanje

Podoba 21. Hiše bovškega tipa v Mali vasi, v vzhodnem delu Bovca

Bovške pokraj ine . Ni pa izključeno, da j e bila bovška hiša sprva bol j razš i r jena v s rednjem Posočju.

Ob tem j e potrebno še dodati nekatere značilnosti. Na Bovškem n i k j e r ne suš i jo v kozolcu in n i k j e r ne poznajo kozolca, ne masiv-nega, združenega s shrambo za seno ali poljedelsko' orodje , ne pri-mitivnega kozolca samca ali na kozla, niti pokritega niti brez strehe. Na Bovškem vse sušijo na ostrgačah. Res je, da nam j e to lažje raz-umljivo. ko se spominjamo, da je bilo v teh gorskih dolinah pridelo-van je žita šele zelo kesno in vrh tega slabo uvedeno. Toda v Bovški kotlini v ožjem smislu j e bi lo že zgodaj doma pravo poljedelstvo. Vrh tega ima jo kozolec v sosedstvu domala na vseh straneh, bodisi v Dolini severno od Vršiča, Predela ter L u k n j e te r v Ziljski dolini. Imajo ga v Bohinju in še kako obilno. Imajo ga celo neposredno v južnem sosedstvu, k j e r se v Soški dolini južno od Kobarida za-čen ja razprostranjenost »kozla«, to j e primitivnega in lahko pre-nosljivega kozolca brez strehe. A zada j za n j im se začenja sklenjeno

območje velikega kozolca z znamenitimi belimi zidanimi stebri v s rednjem in vzhodnem Posočju. Pa vendar n a Bovškem ni sledu o kozolcu niti o n jega najpr imi t ivnejš ih oblikah, ki so domače celo prav blizu od tod na jugu , že v obrob ju mediteranskega sveta. Vse to moramo smatrati za znamenje, da se j e Bovško razvi ja lo zelo samo-svoje.

V dekorativnem pogledu j e bovška hiša d o k a j preprosta. Manj -k a j o dekorat ivne izrezl jane par t i j e v ogra jah olj hodnikih ter ob

Podoba 22. Tip doojiie hiše v Bovcu

linah, kako r so značilne za Bohinj in za Dolino, namesto tega za-devamo le na pičlo dekorat ivno opremo v obliki vzporednih lat. pre-težno ne širokih. M a n j k a j o tudi znameniti bohinjski nageljni . Toda namesto tega imamo bogato nadomestilo v izredni množini vsako-vrstnih rož, cvetic, okrasnih grmičev in dekorativnih drevesc z ole-andri vred: bogastvo v teh oblikah okras ja zares preseneča in v tem se more k o m a j kakšna pokra j ina na Slovenskem pr imer j a t i z Bov-škim. Edino to moramo pripomniti , da se bogastvo cvet ja in okras-nega zelenja n a d a l j u j e z Bovškega brez presledka ob Soči navzdol, skozi Trnovo v Kobarid in še dal je .

No t r an j a izenačenost bovške hiše po vsem dosti obsežnem ozem-l ju obrača pozornost nase in p r ipoveduje o intenzivni no t ran j i skle-njenosti vsega tega ozemlja, o intenzivnem občevanju med k r a j i Bovškega danes in skozi s tolet ja . Kar imamo razločkov posameznosti hiše po tem ozemlju, se tičejo individualne apl ikaci je tradicije, k a r pa osnovnih elementov ne prizadene.

2T 355

V zakl jučku j e potreba, da posebej pogledamo, kako je z bovško hišo v Bovcu samem, v tem tisočletnem gospodarskem, upravnem in sploh prebivalstvenem središču Bovškega.

Prvo in glavno, ka r nas pri tem zelo preseneča, j e dejstvo, da t ip bovške hiše. kakor popolnoma dominira po vaseh Bovškega, iz-razito p rev ladu je tudi v mestu Bovcu samem. Od vseh hiš, kar j ih š te je Bovec — in bilo j ih j e na prehodu v naše stoletje nič man j kot 285 z 1137 prebivalci, torej samo z malo man j kot s 4 l judmi na hišo povprečno (Rep. 1910) — jih pr ipada bovškemu opisanemu tipu prav gotovo večina, nemara celo znatna. Nimamo na žalost na razpolago drobnega štetja o tem. Kamorkoli pregleduješ po Bovcu, povsod so same take hiše, kakor j ih vidiš po vaseh Bovške pokra j ine . Hiše, ki niso tega »bovškega tipa«, marveč so urbanske zunanjosti , pa ob-l judene s prebivalci, ki živijo v urbanskih poklicih, s s tanovanjskimi prostori, kakor so, recimo, normalni za naša mesta, takšnih hiš j e v Bovcu pr imeroma malo. Koncentrirane so na prostor ob veliki cesti od zahodnega do vzhodnega konca sedanjega Bovca, pa na pro-stor od glavne ceste do sedan je fa rne cerkve na vznožju Rombona, ki bi ga mogli nekako karakter iz i ra t i za glavni trg, kar je v spod-n jem koncu -sprva zares bil. Razen tega imamo urbanske hiše po-samič na robu mesta, bodi ob glavni cesti, bodi ob stranskih cestah, na Cezsočo, ob cesti proti Plužnam, pa seveda stare vojašnice iz i ta l i janske ere zgoraj vzhodno od farne cerkve ali spodaj na ravnini v smeri na Ravel jnik, ki so sedaj , te zadnje namreč, izkoriščene za namestitev novih industr i jskih podje t i j . Po očrtanih značilnostih moremo takoj na prvi pogled ločiti ruralnim v bistvu docela slične »bovške« hiše od pravih urbanskih, ki teh svojstev agrarne zasnove nimajo.

Iz dosedanjih naših razmotrivanj je razvidno, da potemtakem v Bovcu temeljito p rev ladu je jo hiše. ki imajo agrarno zasnovo, ki so de jansko prave kmetske hiše. Že na zuna j se Bovcu pozna, da j e res tako. V spodnj ih etažah so v teh »bovških» hišah zares hlevi, v zgornj ih s tanovanjski prostori, a pod streho shramba za seno itd. Res da se v posameznostih izkoriščanje prostorov spreminja, da se hlevi opuščajo in da j e v n j i h namesto živine raznovrstna ropotija, s tara k rama ali k a j podobnega. Podobno je mars ik j e v podstrešju namesto sena prazno ali po malem kakšna ropoti ja. Res da so tu. tam ure jene spodaj delavnice, da so v s tanovanjski etaži izboljšani ali celo modernizirani prostori za b ivan je l judi . Toda mars ik je je ostalo v polni meri ohranjeno staro stanje, da so spodaj hlevi, pa da sp r av l j a j o v podstrešje r j u h e sena itd. V celem pa j e tako, da je Bovec v večini v svoji naselbinski s t ruktur i ohranil presenetl j ivo močno značaj velike vasi.

Isto p o t r j u j e gospodarski značaj . Poklicna statistika nam pri-poveduje, d a j e v Bovcu še dandanes mnogo prebivalcev kmeti jskega poklica. Res da j ih j e k o m a j 10% takšnih, ki se v celem popolnoma

vzdržu je jo z dohodki iz kmeti js tva, toda ostali imajo vsaj še po kakšno njivo, pa senožet, košenioo ali t ravnik, pa krmijo in oskrbu-j e j o v hlevu k ravo a l i telico ali drugačno žival. In sleherni dan moremo opazovati na ulicah in cestah Bovca, da se posamezni pe l j e jo na t ravnik a l i na n j ivo na delo, da pe l j e jo domov seno v r j u h a h ali pridelek s pol ja , ali da ženejo živinče na semenj ali da se del družine seli na pres ta jo gor na Zavrzelno ali kam drugam. Še dandanes so

Podoba 23. Vrtni zid z vrati nekdanje Jonkooe domačije v Bovcu

teda j živi pred nami mnogi znaki, ki pričajo in zgovorno pripovedu-jejo-, da j e Bovec de jansko — velika vas, posebno pa, da j e bil Bovec skozi stoletja velika vas. p rva med enakimi, dasi manjš imi v Bovški kotlini. Ne more biti p r a v nikakega dvoma, da j e bila v kmeti js tvu celotna gospodarska osnova prebivalstva v Bovcu, pr i čemer nam vse to določneje odseva iz podatkov o števili: 111 znača ju kmeti jskih »bovških« hiš v sedanjem Bovcu, nego iz statističnih podatkov za razmer je prebivalcev po poklicu. Zaka j razmer je v številu hiš agrarnega ter urbanskega značaja nam n a j b o l j prepričevalno raz-odeva pravi znača j vsega dosedanjega nasel ja Bovec. In če j e kak statističen račun instruktiven, j e navedba, da j e v letu 1910 v ta-kra tnem trgu Bovcu v ožjem smislu prišlo prebivalcev na eno hišo — samo še n e k a j m a n j kot št ir je . To ni gostota v urbanskih marveč v kmetskih domeh.

Še ena s tvar j e za znača j domači j v Bovcu silno značilna. Ta posebnost bovške domači je zelo opozar ja nase: to so mogočni zidovi, ki o b d a j a j o dom in n jega vrt. K j e r ni mogoče zaradi spremembe

v ceste in ulice, da bi bilo vse skup obdano z zidom, dom in vrt, t a m k a j j e vrt posebej obzidan z doka j visokim, znatno debelim zidom. V a n j vodijo široka in visoka vrata, ponekod, v večjih domeh ka r impozantna, a vedno s pr imerno ozko strešico nad vrati. Takšne od domačije ločene, v celem z zidom obdane vrtove vidimo zlasti na južni strani Bovca, v tistih področjih, k j e r teče glavna cesta, ki se od n j e še na gosto cepijo s t ranske ulice in ceste. V tem področju

Podoba 24. Vrtni zidovi okrog na pol opuščenega vrta v Bovcu

so vrtovi zelo veliki, zato tudi zidovi, ki j ih obda ja jo , visoki in masivni. Zidovi niso' opreml jeni s kakimi linami ali stranskimi vrati ; dobro se vidi težnja, da j ih obdrži jo v sk len jenem obsegu, pa tudi vrata da ohrani jo v dobrem stanju. Ob sebi se razume pr i tem, da j e nova doba začela prizadevati tudi te znamenite bovške vrtove, pa t rdne zidove in vrata van je ; m a r s i k j e j ih j e zadelo zanemar jen je . Značilno pa je, da imajo tudi na jbo l j še oskrbovana vrata v zidu bovških vrtov malo dekorativnega. Največ, ka r se vidi tu, so ozke zmerno debele late, ki so nameščene vzporedno.

Ti zidovi ob bivših domačijah ali vsa j vrtovih m a n j k a j o malo-k j e , seveda predvsem v na jgos te je zazidanih delih Bovca. Očitno je, da so dediščina iz velike davnine. Podobno j ih vidimo tudi po vaseh, posebno po večjih, zlasti seveda pri večjih, gospodarsko močnejših kmet i jah . Posebno j e značilno, da vidimo podobne zidove tudi ob tistih domačijah, ki so raztresene okrog Bovca, postavimo, v Ravnih Lazih, v razloženi vasici Za Vrzelno, pa mars ik j e po drugod; vidimo

jili tudi okrog p res ta j . Povsod j e zid sk rbno izdelan, zares zidan in lepo izglajen, toliko bol j , kol ikor bo l j so pod vplivom bližine Bovca. Podoba je , da so ti zidovi samo var ianta s tarodavnega običaja , da so določene prostore zavarovali p r e d nekontro l i ranim p r e h a j a n j e m ži-vine. Živina bi mogla povzročati obilo nepri je tnost i , seveda tudi škodo; s a j j e v Bovcu in sploh na Bovškem vr tnars tvo zelo v čislih in v vr tnih gredah obilo sadežev, ki so deležni zelo opazne skrbne

Podoba 25. Kmečka hiša d Soči hišna št. 2

nege. Zato se zdi, da smemo reči: Tudi ti obzidani vrtovi nam pri-povedu je jo o dediščini k r epko p rev ladu joče žirvinoreje, ki j e bila očitno dominantna gospodarska panoga v kmet i j s tvu Bovškega. In p r a v tako v Bovcu samem. N a j v e č j e domač i j e v Bovcu imajo n a j -večje obzidane vrtove. In zelo j e značilno, da j e tudi sicer m a n j obsežen vrt ob župnišču, ki stoji s redi Bovca, še dandanes obdan s p r a v lepim debelim zidom, in p r a v t ako tudi s t ipičnimi velikimi vrtnimi vrati . In še to moremo zapisati : ko j e kmet i j a prenehala ali j o j e nemara zadelo le začasno nazadovanje , j e ostal vr t v celoti obzidan, čeprav v n j e m ni več sadežev (fot. 23, 24).

Ob teh navedbah n a j tudi na tem mestu opozorimo na čudovito ku l t u ro rož ali cvetic in vsakovrstnih okrasnih rastlin, import i ranih in domačih. Nasadi cvetic in okrasnih rastl in m a n j k a j o m a l o k j e in v n j i h j e p r avzap rav osnova za pre lepo t radic i jo , ki j o moramo ob sleherni priložnosti znova visoko povzdigniti v pohvali , t radici jo , da mora bit i dom v Bovcu zmerom v cvetju l

Bovec ni trg, ali po današnj i upravni opredelitvi — ni mesto, k i b i bilo kda jko l i v historični preteklost i ustanovljeno kot tržno na-selje, bodi trg, bodi mesto. Nasprotno, poglavje o tržnih pravicah j e zelo zamotano in vsekakor še precej »zavito v temo«. Saj niti ni trdno, k d a j in kako j e dobil pravice in naslov trga. Še v 19. s tolet ju koleba v popisih dežele al i statističnih virih označba nasel ja , ali trg ali vas in še vedno ga včasih imenuje jo samo vas, postavimo še v letu 1826. Pač pa j e znano zgodovinsko dejstvo, da so za Mar i j e Terezi je Bovčanom podelili pravice k r o š n j a r j e n j a . Toda ne more-biti samo- prebivalcem nasel ja Bovec, temveč tudi drugim k r a j e m v Bovškem glavarstvu. Tradic i ja ve še, da so imeli podeljeaie po vaseh različne k rošn ja rske pravice. Vaščani iz Srpenice so smeli k rošn ja r i t i z vsakovrstnim blagom. Bovčani so imeli pravico kroš-n jar i t i z drobnjavo, sukancem . . . itd.

V dejstvu, da so Bovčanom podelili pravico krošnjars tva , j e iz-rečena zelo važna ocena gospodarskih osnov ter s tanja na Bovškem: j e in ostane vredna drobne gospodarskozgodovinske analize. V sklopu naših razmotr ivanj n a j samo opozorimo na geografske učinke. V do-ločenih obdobjih leta, n a j j e bilo to na spomlad ali n a j je bilo to na jesen, so odšli z Bovškega s k rošn ja r sko opremo po svetu ter so se vračali šele po neki dobi. Od tega, s kakšnim izkupičkom so se vračali, j e za viselo nada l j n j e gospodarsko uspavanje. Jasno pa se razvidi: kmeti js tvo samo j im ni zadoščalo, da bi j im bil zagotovljen živ-l j en j sk i obstoj.

Tudi po teh ekonomskih dejstvih iz preteklosti odseva docela določeno, da j e bil Bovec tudi v teh pogledih izjema med našimi starimi trgi ter mesti, pa da j e imel docela svojevrstno gospodarsko s t rukturo in popolnoma s vojsk i ekonomski ter prebivalstveni razvoj. Ni bila naša namera, da p o j a s n j u j e m o ter nadal je razglabl jamo v drobnem ves ta razvoj okrog Bovca, smatramo pa, da j e ta intere-santni izredni pr imer vreden, da ga iz zgodovinskih virov osvetlimo ka r n a j b o l j se da. V dosedanjem smo poskusili, dognati poglavitna razvojna dejstva po geografski metodi, s pomočjo geografsko raz-vidnih ter prirodno ali družbeno danih dejs tev ter čini tel jev. Vse to v namenu, da se dokopljemo' do zadostnih kr i t e r i j ev za ustvari tev perspektivnih pregledov, za pobudo in koncipi ranje programov na-črtnega gospodarstva, ki jih nujno zahteva stanje v sedanjem raz-dob ju revolucionarnega prehoda iz starega v novo.

Zdi se, da smo upravičeni za zakl juček v naslednjem. Bovec ni bil v preteklost i nikako urbansko naselje, k i bii prednjači lo celotni pokra j in i . Marveč je bil le p rv i med enakimi, s a j je bil agrarno vodilno naselje. Podoba je , da j e sam iz sebe us tvar ja l nove nasel-bine, v uvodnem pregledu naznačene manjše vasi sklenjenega tipa, pa da zato nii potreboval niti vabil nasel jencev od drugod. Bovčani so razpolagali s širokimi možnostmi v živinorejskem gospodarstvu, ke r so razpolagali s prostranimi planinskimi pašniki, kater ih mnoge so v kasnejši dobi porabl ja l i tudi za naselitev. Zato je poselitev

Bovškega v toku stoletij, zdii se tako, vezana na skupen prvotni izvor iz j ed ra pokra j ine nad južnem vznožju Rombona. Izenačenost pri-imkov na Bovškem v vsem obsegu nam svetuje takšno tolmačenje. Seveda pa j e bil nagli prebivalstveni razvoj v novejši dobi dovolj k r epka osnova, da so se stvorile manjše prebivalstvene enote v po-sameznik, zlasti bo l j izoliranih področjih te široke regije. Iz sosed-n j ih predelov je prišlo na jveč l jud i na Bovško po veliki cesti čez

Podoba 26. Vas Trnovo, ob glavni cesti. Primer mediteranske hiše koba-riškega tipa in množice oleandrov ter drugega okrasnega rastja in cvetic

Predel, bodi od severa in čez Koroško, bodi od juga. Tako vsaj moremo sklepati po priimkih, ki so raztreseni med starimi bovškimi imeni.

Očrtani razvoj Bovca je n e k a j izjemnega, če ga p r imer jamo s tem, kar nam je znanega iz nastanka ter razvoja osrednjesloven-skih urbaeskih k ra j ev . Na jb rž pa ni tako zelo izjemen ta razvoj, ako ga vzporedimo na primorsko stran, in ga p r imer jamo z mesti na ostalem Goriškem ter na obalah Tržaškega zaliva. Po dejs tvu, da j e bilo zelo veliko meščanov agrarne gospodarske osnove v stari Gorici, se moremo smatrat i opozorjene, da v t e j smeri iščemo z nada l jn j imi proučevanj i , kako bi dognali odgovore na naša vprašanja .

Kako da si j e Bovec pridobil t ako malo urbanskega v toku svo-jega vsekakor dolgega obstoja, in sicer obstoja na važni prometni poti? Sa j se moramo ob njem spomniti na druge naše mestne okraje, ki so imeli svoj sedež na vznožju velikih dal jnovodnih poti, po-stavimo do neke mere na Kamnik izpred mnogih stoletij , ko sta

skozenj držali vsa j dve močni prometni žili: pot po Tuhin jsk i dolini čez Ko-zjak in pot skozi Črno čez Črnivec. Še boljša j e p r imer java s Tržičem, ki stoji docela enako pod Ljube l jem, kakor je Bovec postavljen pod Predelom. Kamnik stoji v dnu, a na sotočju Kamniške Bistrice in Nevljice. Tržič s toj i prav tako v dnu na sotočju Bistrice in Mošenika, ki so vse zelo vodnate, strmo in t rajno živahno tekoče. Nič ni bilo težkega, da so postavili že davno pred stoletj i ob teh

Podoba 27. Žaga hišna št. 1; hiša bovškega tipa

vodah mline in žage pa druge naprave z vodnimi kolesi, da so l judem gnale »mehove« in vse drugo. Ali b o l j konkretno povedano: V Tržiču in Kamniku so bile gorske vode tisto obratno sredstvo, k i je povzro-čilo ali točneje: omogočilo, da so se ob n j ih naselili rokodelci in obrtniki , pa si tam napravil i svoje delavnice in fužine. Pa še raz-pel ja l i so vodo iz alpskih rek ter rečic po pre takah, da so mogli ob nj ih namestiti čim več rokodelskih ter obrtniških delavnic. In na-predovanje te r pomnožitev rokodelcev in obrtnikov, to j e bil na-predek Kamnika in Tržiča in vseh podobnih srednjeveških trgov ter mest, to j e bila osnova za uspevajočo trgovino in končno za uspe-vanje in naglo rast urbanskih naselij.

A Bovec? Ne, z Bovcem ni bilo tako. Vseh teh prirodnih pogojev za delo in za uve l j av l j an j e rokodelcev ter obrtnikov, kakor j ih j e imel stari Kamnik in nič m a n j s tar i Tržič, v Bovcu ni bilo. Bovec današnj i in srednjeveški stoj i podobno nedaleč na južnem vznožju starodavnega prelaza čez alpsko pogorje. Toda za čudo, Bovec ne

stoji ob močnih gorskih vodotokih kakor Kamnik in Tržič, marveč stoji na sušni ravnini, vstran od Koritnice in vstran od Soče. Obe ti dve reki tečeta z burnim tokom, ki pomeni v obeh j a k o močno vodno silo, tako da bi mogla gnati koles, turbin in fužin ne m a n j ko voda v Kamniku in Tržiču skupaj . Toda Bovca niso postavili ob ti dve vodi, ki se s tekata samo n e k a j malega kilometrov od tod, temveč na rob ravnine, na vznožju Rombona, k j e r v bogatih vododržnih j u r -skih ter krednih kamninah izvira obilica studencev. Voda je sicer t r a j n o tekoča, vendar ne takšna, da bi bi la vabl j iva za mline, tur-bine ter fužine. Kako da niso v starih fevdalnih časih, pa ne p r e j ne pozneje, mislili na to, da bi bili Bovec postavili tako, da bi bilo v n j em vablj ivo tudi za rokodelce ter obrtnike?

Res, kako da se ni to zgodilo? Kako n a j odgovorimo na to zelo upravičeno vprašanje? Kar moremo reči, j e pred vsem opozoritev, da teče Koritnica v vsej Bovški kotlini po zelo tesni debri, vrezani globoko v nasuto ravnino. In p r a v tako globoko teče Soča, sicer ne po debri, a vendar po d a n j i ravnici, k i ni prvovrstnih kvalitet in tudi ne k a j prida prostorna. Ne ob Soči, ne ob Koritnici ni pogojev za mline, fužine in pre take; kvečjemu v območju vasi čezsoča ali Čezsoški Log bi bilo mogoče govoriti o čem takem, toda ob po-m a n j k a n j u pr ipravnega prostora za nasel je ter ob nevarnosti prehu-dih sunkov vodnega toka in prepogostih povodnjih. Tisti, ki so ustanavl jal i Bovec, očitno niso mislili na urbansko naselje. Pač pa j im j e bila vodilna br iga za kmetijstvo, za obdelovanje pol ja in za go jen je živine, za t r a jne zaloge vode, ka r vse j e na razpolago v ravnini med Ravel jn ikom ter vznožjem Rombona, k j e r je izpri-čano na j s ta re j še nasel je Bovške kotl ine in odt lej vedno vodilni k r a j v vsej Bovški ko t l in i V Kamniku in v Tržiču imamo v tločrtu in v drugih okoliščinah znamenja načrtno ustanovljenega urbanskega nasel ja , p r i Bovcu nas p rav nobena stvar ne n a v a j a na pojmovanje , da bi bil tu t rg ustanovljen po načrtu.

Kar se tiče strateških nagibov, ki so p r i nas in seveda drugod v s rednjem veku, pa tudi v s tarejš ih časih, n a j b o l j odločali o name-stitvi trgov in mest, tudi pr i Kamniku ter Tržiču, j e zelo instruk-tivno, k a k o j e tudi v tem pogledu z Bovcem drugače. Res da imamo tu položaj izredne strateške važnosti, p rav gotovo ne m a n j ko v Kamniku in Tržiču, toda ta s trateški položaj j e kompleksne prirode. Med tem ko so v Kamniku utrdi tvene zgradbe na hribu, na pri-ostrenem brdu, v Starem in v Malem gradu, zagotovile kontrolo nad prehodom skozi sotesko, pa j e v Bovcu, — ne ob nasel ju samem, marveč v Klužah, ob pr iče tku p rave soteske med Bovcem ter Pre-delom, tisti s trateški k l juč , ki zapira An odpira prehode. Svojo stra-teško funkc i jo j e imel t eda j Bovec v Klužah. Ne vemo sicer, kakšne s trateške funkc i j e so imele Kluže v ant iki in sploh v predslovenski dobi, kakor tudi ne za zgodnji s redn j i vek. V nam znanih listinah j e o n j ih govora še le izredno kesno, šele za dobo okrog 16. stoletja, ko j e šlo v vojnah za posest tega važnega prehoda (Rutar, 11). Da

pa so bile že zelo zgodaj te postojanke v soteski zavarovane in u t r j ene , moremo sklepati celo že po slovenskem imenu za n j e »V Klužah«. V poročilih v Ru ta r j e vi Zgodovini Tolminskega se nič kol ikrat ponavl ja imenovanje teh Kluž, in sicer navadno v označbi »Bovški grad v Klužah« (na prirn. 11, s. 99, 140). In vidimo večkrat v teh starih listinah, da j e glavar Bovškega bival v Klužah, pa sploh, da j e bila fevdalna oblast Bovškega g lavar ja združena s posestjo nad tem Gradom v Klužah.

Podoba 28. Žaga hišna št. 2; kombinacija bovške in mediteranske hiše

To bi se reklo nekako tako, kakor da je strateški sektor Bovca — v Klužah, v t amka j šn j em trdnem ,gradu, ki ga je bilo mogoče zlahka urediti v mogočno t rdnjavo. Na žalost imamo na razpolago nenavadno malo poročil o tem gradu ali t r d n j a v i v Klužah, kakor j ih tudi ni o razvoju Kluž skozi s tolet ja . A pozornost vzbuja dejstvo, da se vidi jo dobro oh ran jene razvaline večje gotiške cerkve na desni strani Koritnice nedaleč od Kluž. Ta cerkev j e bržkone iz 15. stol., to re j iz obdobja, k o j e še j a k o malo listitoskih vesti

o Klužah. Ali ne bi mogli po t e j stari cerkvi sklepati, da je bilo pod Klužami v bližini še več zgradb in v n j ih naseljenih l judi , ki sta j ih priklicala semkaj grad in u t rdba v začetku soteske, pa fev-dalni glavar in vsekakor večja ali manjša posadka vojaškega zna-ča ja? Nemara bi natančnejše pregledovanje v zemljišču odkrilo omembe vredne sledove. Za večje g r a j s k o nase l je pa tu zares ni bilo dobrih prirodnih pogojev. Vrh tega si moramo predstavl jat i , da

so vselej v toku vojnih dogodkov, obleganj in vojaških prehodov zgradbe rušili.

Nemara j e strateški moment imel vlogo v nas tanku prazgodo-vinskega nasel ja na Ravel jn iku, izpričanega z arheološkimi razko-pavali j i. Toda za s redn j i vek o nada l j evan ju s trateške funkci je na Ravel jn iku ne poznamo poročil niti sledov.

Podoba 29. Vršno. Starinska hiša, kombinacija kobariškega in bovškega tipa

Kar se tiče Bovca samega, imamo poročila, da j e glavar bival tu, v sa j včasih, na jb rž v bo l j mirnih časih. Dosedanj i opisovalci Bovca so sklepali po poročilih o starinskih arh i tekturnih sledovih, da j e stal v Bovcu grad tik vzhodno ob bovški farni cerkvi (3, s. 436). Tudi neka listinska poročila za 17. stol. p r ipoveduje jo o bivališču bovškega g l ava r j a v zgradbi tik vzhodno ob cerkvi. Kako j e z vsem tem bilo natančneje , k j e so bivali fevdalci v območju Bovca, j e znanega zelo malo. Brez dvoma pa pove neka j o tem ime za bližn jo vas Dvor, k i se dandanes računa že k Bovcu. Koga dvor na j bi bil n e k d a j t uka j , o tem nam niso na razpolago poročila. Tudi ne vemo, ali j e t reba popolnoma zavrniti možnost, da so v tem Dvoru imeli svoj delež opati Rožaškega samostana ali tnjih predstavniki , kadar

so prišli pogledat v Bovec. S a j se v vseh starih poročilih naglaša, da j e velika večina k m e t i j in prebivalcev Bovške kotline bila pod-ložna Rožaškemu samostanu.

Tore j tudi: strateško' vlogo, k i so j o imeli domala vsi stari urbanski k ra j i , j e imel Bovec le posredno. Zato se tudi ne čudimo, da nič ne slišimo o- nekdan j ih u t rdbah v Bovcu samem, da ni sledu o mestnem obzidju ali v sa j stolpih, dasi j e res pri t rgih k a j takega zelo redko. Vendar Bovec s toj i in j e stal na veliki cesti na jb l iž jega prehoda od m o r j a v Tržaškem zalivu na Koroško1.

Vse to s k u p a j nam pr ipoveduje , da j e mogel imeti Bovec urbanskih funkc i j k a j malo. Preostanejo nam samo še tiste oblike gospodarske dejavnosti , k i so- za zamen javan je osnovnih potrebščin kmetskim prebivalcem Bovške kotl ine in osnovnih uvoznih stvari za vaške prebivalce. Razen tega običa jno izdelovanje rokodelskih ter obrtniških proizvodov, kakor j i h j e na povprek potrebovala in izdelovala naša vas. Vsega tega pa j e moglo biti bore malo.

Pač pa je znatnejši sektor tiste dejavnosti , ki j o proži in potre-b u j e promet na veliki cesti. Ta sektor, oskrbovanje prometa čez Predel in pomoč pr i tem, to j e ostalo v Bovcu v vsakem primeru. Tega pa j e moralo biti zelo zelo veliko. Sa j še dandanes zadenete ne redko v Bovcu na l judi, ki so še vozili pošto na velike dal jave , ko j e bila železnica dosegljiva le v Trbižu, v Kran j sk i gori in v Moj-strani, pa v Gorici'. Te zgodbe se č u j e j o danes kar že malo roman-tično, sko ra j kot zgodbe iz turških časov. Toda sodelovanje v prometni funkci j i — za to pomoč pravzaprav ni treba pravih urban-skih oblik ekonomske dejavnosti , marveč skoroda bo l j vaških. Saj gre za priprego, za pomoč z živino, za krmo živini, pa seveda za prenočišča, za večja gostišča, vel ike hleve, za povsod znane »fur-manske domove« in podobno. Te s tvar i pač ni potreba, da bi bile koncentr i rane v enem k r a j u , temveč j e še bolje, če so razporejene vzdolž ob cesti. Zato se ne čudimo, da j ih vidimo postavimo tudi v Logu, Zgornjem in Spodnjem, pa v Strmcu, pa na Predelu samem. V Bovcu samem niti ni k a j pr ida dediščine iz furmanskih časov v obliki velikih gostinskih zgradb in obratov.

Vse to nam zgovorno pr ipoveduje , da Bovec ni bil ustanovljen kot urbansko nasel je in nam tudi razodeva, da se Bovec ni intenzivno razvi ja l v urbanski k r a j . Nastal je kot agrarno nasel je in je ohranil rura ln i znača j skozi dolga stoletja. Urbanskega j e privzel j ako malo1, bodi v prebivalstvu, bodi v urbanskih zgradbah. Dominantna j e ostala de jansko ves čas kmetska domačija. Zato se tudi ne čudimo, da se j e Bovec tako kesno dokopal do uradnega naziva »trg«. Prav-zaprav so vsi historični viri zelo skopi s poročili o tem in še vedno ne moremo postreči s poročilom, od k d a j ima Bovec pravico, da se imenuje trg. Naslov mesta so mu prisodili šele v naši novi dobi.

Zelo interesantno bi bilo dognati k a j več o tem, k a j vse je prispevalo, da se j e Bovec tako trdoživo držal v prevladi agrarne dejavnosti , pa da se stare fevdalne oblasti niso bol j t rudile v smeri

urbanizacije, kakor imamo sicer pogosto pril iko spoznati p r i drugili trgih in mestih. Koliko gre pri tem odgovornosti, ali če smemo reči. kr ivde za tak razvoj v cerkvenih fevdalnih oblastnikih?

Bovško je bilo podložno samostanu v Rožacu; tako je veljalo za veliko večino kmeti jskih podložniikov, le prav malo j ih j e bilo. bo l j posamič, podložnih drugim fevdalcem (11; 12; 14). Rožac je

Podoba 50. Srpenica. Hiša kobariškega medite-ranskega tipa ob novi veliki cesti

k r a j v robu Fur lanske ravnine, tik zapadno od Brd. Slovenske vasi v Brdih so oddaljene od samostana koma j n e k a j kilometrov. Videli smo, da j e Bovško ohranilo mnogo starih in starinskih stvari, da je — postavimo — s svojo hišo in domačijo zelo individualizirana geografska enota. Ali so se pletli kakšni specifični odnosa j i med Bovškim ter gospodarskimi, prebivalstvenimi ali etnografskimi zna-čilnostmi Rožaškega ambienta? Ali j e bilo v dobi zgoščanja prebi-valstva in us tanav l j an ja novih naseli j na Bovškem k a j vplivov, morda k a j doseljencev od Rožaca ali n jega soseščine? Če prav vemo, rožaški u rba r j i , o kater ih govor i jo v književnosti , še niso objavl jeni . Morda bi nam razodeli k a j zanimivega, ka r bi osvetlilo nekatera vprašanja , ki se pos tav l j a jo ob premot r ivan ju svojstev Bovškega.

Vsekakor smo tu na stičišču mn og os t ol etn i h stikov različnih fev-dalnih, političnih, gospodarskih in prebivalstvenih sistemov, pa tudi prirodnih razmejan j . Morda se vse to odraža tudi v sedanjem s t a n j u Bovškega.

Ves ta, oh k ra tkem naznačeni razvoj Bovca se zrcali iz sta-tističnih prebivalstvenih podatkov. Pri tem se razodevajo zelo inte-resantna razmerja . Postavimo, v zadnjem avstr i jskem šte t ju v letu

Podoba 51. Hiše d Spodnjem Logu

1910 se pokaže, da j e štel Bovec kot števna enota takratnega trga 1345 prebivalcev. Toda k trgu, se pravi, k t e j števili enoti Bovca, so šteli tudi bl ižnje k r a j e Za Vrzelno in Ravni Laz. ki sta oba raz-meščena sicer tik nad — tedanj im — trgom, a vendar v docela kmetskem površju, k j e r so med stalno obl judenimi domačijami tudi presta je , pa Vodence, s petimi domačijami ob spodnj i Koritnici, z mlini (morebiti se v k ra j evnem imenu skr iva osnova stare slo-venske označbe »Vodenica« za mline?), pa n e k a j raztresenih hiš v Ravnah, t. j . ob cesti k ro t i Klužam, ki tudi spadajo k Bovcu. Pa končno j e takra t še spadala v Bovec tudi cela Bavščica s svojimi 18 domačijami in 97 prebivalci, ki j e docela kmet i jski k r a j , nek-dan ja planina. Sam pravi Bovec j e štel takra t le 1137 l judi, biva-jočih v 285 hišah. Podoba je, da se v t e j teritorialni razsežnosti k r a j a Bovec zrcali nekdan je področje gospodar jenja Bovčanov, ki so j im pripadale tudi planine v Rombonu.

Gospodarski značaj Bovčanov se zrcali tudi v podatkih o na-sel jenost i hiš. V letu 1910 je prišlo v Bovcu 4,1 l jud i na eno hišo,

a v letu 1869 samo 3,6. Absolutno vzeto pa je bilo v Bovcu v obsegu k r a j a v letu 1869 1463 prebivalcev, leta 1880 1379, leta 1890 1420, a v letu 1900 1378 prebivalcev. Vedno so demografska poročila pripo-vedovala o mnogih l judeh, ki so začasno zdoma, kot k r o š n j a r j i in sploh sezonski odseljenci.

To j e bil obseg starega trškega nasel ja Bovec v zadnjem avstr i j -skem obdobju. V naši socialistični dobi smo obseg temu naselju, ki ima po letu 1953 naslov mesta, n e k a j malega spremenili. Iz števne enote mestnega nasel ja Bovec smo izločili Bavšico, ki je imela v letu 1910 18 hiš ter 96 prebivalcev, a v letu 1890, ko j e v statističnem reper tor i ju prvikra t izkazana kot posebna enota, 20 hiš ter 82 pre-bivalcev. Bavšica j e zares toliko oddal jena od Bovca in v vseh po-gledih različno, gorsko, kmet.sko in celo napol planinsko naselje, da bi bilo narobe, če bi j o pustili uvrščeno v mesto. Nasproti pa stoji Dvor tik ob mestu, ob glavni cesti in je docela v redu, da smo ga vkl juči l i vanj . Dvor j e imel v letu 1910 78 hiš ter 225 l judi , a v letu 1869 276 prebivalcev. S tem imamo osnovo, da pr imer jamo prebivalstveni obseg ter rast Bovca v starih avstr i jskih časih in v naši na jnovejš i dobi.

Bovec v letu 1869, in sicer brez Bavšice, pa z Dvorom, je imel s k u p a j 1657 prebivalcev, a v letu 1880 1514, v letu 1890 1579 l judi , v letu 1900 1487 ter v letu 1910 1473 l judi .

S temi moremo s starim pr imer ja t i povojni Bovec, ki izkazuje za leto 1953 prebivalcev 1252 in 414 hiš. Naglašanio še enkra t : ta Bovec obsega tudi k r a j e Dvor, Ravne, Ravni Laz, Vodence, Za Šijo in Za Vrzelno', in v n j em pr idejo povprečno natančno 3 l j u d j e na eno hišo. V nazadovanju števila prebivalcev in obljudenosti hiš se nam prepričevalno zrcali populaci jsko nazadovanje Bovca, za časa prevlade kmeti jskega gospodarstva in pred začetkom industriali-zacije, ki se j e na Bovškem dejansko začela šele v zadnj ih letih in statistično pokazala svoje prve učinke v š te t ju za leto 1961. V istem obsegu ima Bovec v letu 1961 1312 prebivalcev, to re j za 60 ali slabih 5 % več ko v letu 1953. Toda to se pravi, da se j e z novo industrializacijo šele ustavilo nazadovanje . Zaka j če pr imer jamo leto 1961 z rezultati š te t ja letu 1910, se nam pokaže, da je Bovec v toku pol stoletja nazadoval za 155 l judi, to re j za 10,5 %. Treba je torej, da se Bovec še napre j krepko razvije v smeri industrializacije in turist ike t e r nekih obrti, in s tem dokončno zamenja obdobje stagnacije z novo dobo gospodarskega uspevanja .

Ako pa p r imer jamo Bovec iz leta 1961 z Bovcem iz leta 1869, se nam pokaže, da ima dandanes 345 l judi man j , se pravi, da je nazadoval za 20,8 %•.

Za celotni pregled, kako se j e razvijalo, kako j e napredovalo in nazadovalo prebivalstvo Bovškega, imamo na razpolago statistične podatke za n e k d a n j i sodni o k r a j Bovec, a za na jnovejše obdobje za bivšo občino Bovec, ki j e bila šele v drugi polovici leta 1961

21 Geografski zbornik 369

v k l j u č e n a s Kobaridom vred v občino Tolmin. Pr ipomnit i pa j e t reba, da j e v času š te t j a v letu 1869. 1880 in 1890 Bovški sodni o k r a j obsegal t u d i vas in ka ta s t r sko občino Trnovo, ki j e bila nato uvrščena v sodni o k r a j Kobarid, kamor j e spadala vso nas lednjo dobo Seveda srno vse to upoštevali v naših p r e r a č u n a v a n j i h .

V letu 1869 so našteli na Bovškem 6201 prebivalca , v letu 1880 5648, leta 1890 5816, leta 1900 5568 ter leta 1910 5621 prebivalcev.

Podoba 32. V Srpenici: hiše bovškega tipa s hlevom v kletni namestitvi

To pomeni za vse z a d n j e š t i r idese t le t je avs t r i j ske dobe nazadovan je preb iva ls tva za 580 l jud i , se pravi , za 9,3 %. A d e j a n s k o j e bilo- to nazadovan j e doseženo že v p rvem dese t le t ju , k a s n e j e pa se j e v resnici drža la na Bovškem s tagnac i ja v rasti prebiva ls tva .

V obdob ju i t a l i j anskega gospostva j e bilo našte t ih : v š te t ju leta 1921 na istem Bovškem 5187 l judi , v letu 1931 5434. a leta 1936 5277 prebivalcev. To pomeni za dobo 1910 do 1936 n a z a d o v a n j e za 344 ali za 6.1 %,

Po osvoboditvi j e bi lo n a istem ozemlju na Bovškem našte t ih : v letu 1948 4221 l jud i , v letu 1953 4190 in v le tu 1961 3963 prebi-valcev. T o pomeni od leta 1936 do 1961 nazadovan je za nič m a n j k o 1314 l j u d i ali za 25,0 %-.

V vsem obdob ju od novega leta 1870 — š te t j e v letu 1869 j e bilo na dan 31. decembra — d o 31. marca 1961 se j e preb iva ls tvo Bovškega skrč i lo od 6201 n a 3963, se pravi , za nič m a n j ko za eno celo t r e t j ino , ali natančno- za —36,1 %u Zaporedne števi lke nam p r i p o v e d u j e j o , da

j e p r e b i v a l s t v o n a z a d o v a l o v vseh o b d o b j i h , das i ne čis to enako-m e r n o . V e n d a r n a j h u j š i p a d e c v š tev i lu p r e b i v a l s t v a imamo v z a d n j e m o b d o b j u , b o d i k o t i z raz s i lnih ž r t e v v dobi s t r a h o t d r u g e sve tovne v o j n e , bod i z a r a d i o d s e l j e v a n j a v i n d u s t r i j s k o m o č n e j e r azv i t e p r e d e l e .

Podoba 33. Rabeljski rudar, ki hodi iz Zgornjega Loga na delo d rudnik

V s e k a k o r s p a d a Bovško v p r e b i v a l s t v e n e m p o g l e d u med n a j -h u j š e p r i z a d e t e p o k r a j i n e n a S lovenskem, k a r n a m p o t r j u j e , da so t u p r i r odn i in d r u ž b e n i p o g o j i b i l i v vsem o b d o b j u d o b r i h deve t -dese t let za g o s p o d a r j e n j e zelo neugodn i .

Današnja gospodarska problematika Bovškega

Ko se n a z a d n j e lo t imo p r o b l e m a t i k e s e d a n j e g a s t a n j a gospo-d a r s t v a n a B o v š k e m p a n j e g a p e r s p e k t i v , se p o s t a v i j o p r e d nas v e l i k a d e j s t v a , k i n a m v mogočni osve t l i tv i p o k a ž e j o , da j e nova doba z vel i k o g o s p o d a r s k o r e v o l u c i j o sp rož i l a silen p r e v r a t d o m a l a v vseh p o d r o č j i h g o s p o d a r s t v a in d r u ž b e n i h d o g a j a n j .

24* 3 7 1

Bovško j e bi lo še do nedavna, do leta 1961, organizirano v skupni uprav i mestne občine Bovec, od t le j pa pr ipada s Kobar idom in Tolminom v skupno občino Tolmin, med tem ko j e v Bovcu ostal le k r a j e v n i odbor . V s tar i občini-komuni Bovec j e bilo še v letu 1953 nič m a n j k o 70—80 % prebiva ls tva kmet i j skega poklica. Očitno iz-h a j a iz tega podatka , da j e postalo nu jno , da se mora začeti uve l j av -

Podoba 34 Bovčan se pelje na travnik s kolesom

Na glavi ima v škufo navezane rjuhe za sprav-l janje sena. Avgust 1961

I ja t i t ežn ja u s m e r j a n j a k indust r ia l izaci j i . In res se j e uve l jav i lo o d t e k a n j e k indus t r i j i ter končno industr ia l izaci ja sama.

Obl ike , v ka te r ih ,se u v e l j a v l j a j o ti procesi, so zavzele v marsi-čem, v s a j ponekod, že k a r p r epaden razvoj in kaže jo že ka tas t ro-falno naglico p revra ta . Ker na Bovškem do n e d a v n a sploh še ni bilo indus t r i j sk ih p o d j e t i j , so mladi l j u d j e iz bovških vasi iskali t e r našli dela v b l ižnj ih , pa tudi odda l j en ih indus t r i j ah , p r ed vsem seveda na Jesenicah, p a v K r a n j u in v L j u b l j a n i in tudi drugod. Uve l j av i lo se j e k r e p k o odse l j evan je posebno mladih l j u d i z Bov-škega v naglo narašča joč ih množicah, tako naglo in v toliko ve-

l ikem številu, da j e začelo p r av t ako naglo p r i m a n j k o v a t i de lovnih moči za posle doma in na po l ju . In to j e dandanes pog lav i tna k a r a k -te r i s t ika s e d a n j e g a gospodarskega s t a n j a na Bovškem: delo na po l ju in sploh v k m e t i j s t v u zas ta j a , k e r ni l jud i , d a bi ga vršil i , k e r so bili odšli v indus t r i jo , n a Jesenice, v K r a n j in d r u g a m pa k d rug im u r b a n s k i m poslom v mesta . A ne k b l i žn j im, marveč v o d d a l j e n e k r a j e , t ako da se niso mogli razvi t i odnosa j i ekonomske simbioze, da bi se novi i ndus t r i j sk i de lavc i zvečer a l i že popoldne vrača l i na domove v vasi t e r kot s t r ansk i posel oprav i l i t a m k a j še k m e t i j s k a dela ali v s a j do neke m e r e pomaga l i p r i n j i h . Odšl i so na Jesenice, v K r a n j , v L jub l jano ' , se t am poženil i in udomači l i . In z d a j p r i d e j o v pole tnem času na dopust v domačo vas k s taršem, k i so ostali sami, brez p r idn ih rok n a r a š č a j a in ki so že k o m a j čaka l i t eh dopus tn ikov , da j i m o p r a v i j o n a j h u j š a in n a j n u j n e j š a k m e t i j s k a dela , pokos i j o seno, ga posuš i jo in z n o s i j o v težkih r j u h a h pod s t reho itd. Sin p r ide z ženo in otroci ; names to da bi v poči tku poležk ovali ok rog doma, vsta j a j o z g o d a j in gredo kesiio »pat, g a r a j o cele d n e v e n a senožetih. pr i živini in na p o l j u in ves čas n i m a j o n e miru , ne poči tka . I11 končno se v r a č a j o nezadovo l jn i in u t r u j e n i , nespoči t i zdoma spet k svo j emu poslu v mesto, v tovarno . In slišati moreš od t akšnega dopus tn ika pesimist ično napoved : d r u g o leto r a j e ne bomo prišl i , s a j to ni dopust , ne zame, ne za ženo, samo g a r a n j e , h u j š e ko v f ab r ik i . So tud i sinovi, k i so d rugače u s m e r j e n i . »Doma s ta samo še oče in mat i , oba s ta ra . T r i j e sinovi smo bili , vsi par t izan i , z d a j smo vsi na delovnih mest ih v L j u b l j a n i . Pa se zvrs t imo tako, da zaporedoma op rav imo dopus t in ta čas osamelim s ta r šem o p rav imo n a j p o t r e b n e j š e . Ses t ra j e omožena v Bovcu, ta p r ide včasih domu, da pomaga eno in d rugo . T a k o za silo pomagamo, a m p a k — k a k o dolgo b o še šlo t ako? Oče so stari , mati tudi. T a k š n e tožbe se ponav-l j a j o od domač i j e d o d o m a č i j e : Na Bovškem so d o m a č i j e ostale b rez mlad ih l j u d i po vaseh, s tarš i , k i so že v le t ih in naglo še l eze jo van j e , k o m a j z m a g u j e j o n a j p o g l a v i t n e j š e posle, a z v sak im letom m a n j in slabše. Še n e k a j let, pa bodo obnemogle n j i h o v e roke , de lo bo u t ihni lo in dom bo onemel . K a k o bo z domač i jo? Ali bo res osta lo tako, da bo m o r a l a neha t i t a k m e č k a domač i ja , ko s taršev ne bo več. Tu so ostro pos t av l j ena v p r a š a n j a , usodna, resnična v p r a š a n j a .

Na vsakovrs tne p r i m e r e nalet iš . Sediš v t r av i ob poti sredi po l j a , pa b o l j p r i l eze k o p r ide mimo ze lo s t a r a ženica, sk l j učena , s košem na rami . Tol iko še more, da n a b e r e na n j i v i k o r e n j a , pese, k r o m -p i r j a za p u j s a . Samo tega še o s k r b u j e , mož j e še b o l j obnemogel , od o t rok ni nobenega doma. Še p red v o j n o so se odseli l i v Argen t ino in z d a j nič ne pišejo , d a b i mislil i n a v rn i t ev v s ta r i k r a j . K a k o bo j u t r i na tem domu?

T u d i t ak i p r i m e r i so: Še od izse l jencev iz p r e d v o j n e dobe j e sin. Z d a j j e na dopus tu in p r i d n o pomaga ta čas, s a j s ta rš i ne z m o r e j o več. P a p r i p o v e d u j e z ve se l j em: še dve leti, pa dob im polno poko jn ino . Tega čaka z vese l jem. Po tem pr ide ta z ženo domov in p revzameta

vse delo na kmeti j i . Kar samo se mu j e smejalo, ko j e želel, da bi teb dvoje let naglo minilo in bi spet živel v tem čudovitem gorskem zraku.

V zadnj ih dveh letih se j e začela novost za Bovško. V Bovcu, v opuščenih nekdanj ih vojašnicah so začela delati tri industr i jska pod je t j a . Eno j e v kovinski stroki, drugo v lesni smeri, a t r e t j e j e v tekstilu in zaposluje predvsem ženske moči. To j e velika bla-

Podoba 35. Ročni voz za prepeljavanje sena v rjuhah. Srpenica

godat, vsako od industr i jskih pod je t i j ima na poslu že okrog sto l judi . Ni se j im t reba seliti z doma, da se zaposlijo v tovarniškem delu. To j e ogromen napredek. Kar imajo sicer že od popre j ne-kmet i j skega posla, j e delo pr i kopan ju krede pri Srpenici, okrog 50 l j u d i j e zaposlenih pri tem delu, ob domači vasi j e kopan je in zda j de la jo že z bagrom. Tudi to j e velika blagodat. A na žalost skladovnic lepih košar v Žagi ni več in ni več tam pred hišo mladih žensk, ki so j ih pletle; p le ten je košar j e nehalo, k o m a j da se je dobro začelo. A na j s ta re j š i delovni vir teh k ra j ev , to j e rudnik svinca te r cinka v R a b l j u tik onstran meje. Sicer še vedno drži v službi n e k a j l j ud i z Bovškega, iz Loga največ, a to j e le malo sta-re jš ih zaposlencev in ne morda na novo sprejet ih. In potem, kar j e še rokodelcev in obrtnikov v Bovcu, pa drugih zaposlencev v ne-kmet i j sk ih poklicih v Bovcu, tudi k n j im so usmer jene težnje mladih l j ud i iz vasi na Bovškem, proč od kmetskega dela, ki drži samo še tiste, ki kra tkomalo ne more jo drugam. A če hočete na je t i l jud i za

k m e t i j s k e posle, za kak r šnoko l i de lo na košenicah, na pol ju , p r i živini, z vožnjo itd, j i h ne dobite, j i h k r a tkoma lo ni na razpolago. Ali so na Jesenicah, a l i v K r a n j u ali v L j u b l j a n i , a l i so v novih tovarnah v Bovcu ali p r i rokodelcih, obr tn ik ih ali k j e rko l i , za delo na po l ju j ih ni. V le tu 1961 j e stala s tar ina na t r avn ik ih okrog Bovca nepokošena še v avgus tu ; k j e r so j o končno le mogli pokosi t i z a d n j e dneve avgusta, so s tem zapravi l i otavo. P o p r e j so kupoval i košenice

Podoba 36. Starinska hiša koroške podobnosti o Zgornjem Logu

v visokih legah nad dolino, d a si s tem izbol j ša jo svojo ž iv inorejo; z d a j o s t a j a j o te iste košenice neizkoriščene, čeprav se l j u d j e sami zavedajo1, da spada jo med na jbo l j še . Na Bovškem i m a j o navado, da p u š č a j o na n j i v a h na k r o m p i r j u znamenit i »rdeči« ali »laški« plevel (tisti, ki se mu v okolici L j u b l j a n e reče dresel j ) , p a ga potem po-kos i jo a l i p o ž a n j e j o in j i m služi za p r ibo l j šek v k r m i mlečni živini. Z d a j i m a j o zadrego1, k d a j ga bodo mogli pokosit i . P r ipovedu je jo , d a celo v e j k o v n a r e ž e j o z d a j m a n j nego n e k d a j . In res okrog bovških vasi ni videti jesenov, obrezanih za ve jke , k a k o so sicer t a k o zna-čilni za naše obalpske vasi še dandanes .

Po vaseh na Bovškem vedno znova nalet iš na t a rnan j e , k a k o močno so nazadoval i z ž ivinorejo. A če p r e g l e d u j e m o stat is t ične navedbe, ne de l a jo takšnega vtisa, v s a j ne v vseh panogah. Res j e da j e nazadovala k o n j e r e j a . K o n j i z k a z u j e j o poda tk i za leto 1900 70 na vsem Bovškem, a za leto 1955 le 19, v letu 1960 celo samo še 16. Zdi se, da ne moremo dvomiti, da j e k o n j e izpodrinil avto in

avtobus, ki j ih v letu 1900 še ni bilo, toda tudi železnice mimo Tolmina še ni bilo. Močno j e nazadovala ovčjere ja , s a j je bilo ovac leta 1900 še 10.045, med tem ko j ih n a v a j a j o za leto 1955 le še 5.380, za 1960 pa 6035. Da j e koz v letu 1955 le še 573, a v letu 1960 318, j e druga stvar. Število prašičev se v glavnem ni spremenilo, z aka j leta 1900 j ih j e bilo izkazanih 511, a v letu 1955 396, leta 1960 pa 575. Kar se goveda tiče, j e stvar podobna kot v sv in jere j i : v letu 1900 so naštel i goved 1884, a v letu 1955 1945, pač pa v letu 1960 le 1800.

Statistični podatki p o t r j u j e j o zares močno nazadovanje ovčje-r e j e in konje re je , med tem ko se s tan je v praš ič je re j i in pri goveji živini drži d o k a j stanovitno. Vendar ker je pomenila v velikem delu Bovškega ovca poglavitno žival tudi na planinah te r v izdelovanju znamenitega ovčjega sira, — v znatni meri s k u p a j s kozo, — pomeni nazadovanje ovčjere je hudo gospodarsko preizkušnjo. Podoba je, da j e nazadovanje v govedoreji , zmanjšan je števila k rav k ra j evn i po jav najnovejšega časa, ki se uve l j av l j a posebno tam, k j e r se n a j b o l j odse l ju je jo , kakor postavimo v Loški Koritnici, v Možnici, v Bavšici. V teh k r a j i h n a j b o l j t a r n a j o , ' d a so mnoge domačije že ostale prazne ali se nekatere spremenile v pres ta je . V Moženci ni nobene t r a j n o naseljene domačije več, v Loški Koritnici samo še dve ali tri, in sicer tiste, k j e r so zaposleni pri e lektrarni ali kako podobno. >

Kakšne so teda j perspekt ive za nada l jn j i gospodarski razvoj na Bovškem? Kako gleda sedanjost na osnovi premotr ivanja in ocenitve prirodnih pogojev in družbenih f ak to r j ev na možnosti bo-dočega razvoja in v kater ih razvojnih smereh vidi optimalne mož-nosti za bodoče gospodar jenje?

Eno j e prav gotovo: za bodoči razvoj kmeti js tva ni imenitnih perspektiv, čeprav je v glavnem to bila od n e k d a j poglavitna vse-bina gospodarske dejavnost i na Bovškem. Že pred pol stoletja so v goriškem deželnem zboru resno razpravl ja l i o tem, da bi gospo-darsko krizo, ki je bila de jansko kr iza kmeti js tva, rešili na ta način, da bi se l j u d j e kra tkamalo odselili iz teh skopih visokogorskih dolin.

Leta 1872 se j e zbrala v Bovcu posebna komisija, da se posve-tu je , kako bi se moglo pomagati l judem v teh gorskih dolinah, posebno Tren ta r j em in Sočanom (Rutar 11, str. 215). Pred stolet j i si niso mogli pomagati drugače, kot da so Bovčanom podelili pravico (Bednarik, 188) k r o š n j a r j e n j a , v čemer se p rav gotovo zrcali potr-ditev, da od kmeti js tva samega v teh gorskih k r a j i h ni mogoče živeti.

Ob obravnavan ju pogojev za kmeti js tvo moramo t ako j spočetka razlikovati pred vsem dvo je področi j : Prvo področje, to so gorske doline ob zgornj i Soči in ob Koritnici, ki za poljedelstvo sploh n imajo prirodnih pogojev in kamor so se l j u d j e naselili šele zelo kesno in v glavnem zaradi živinoreje, zaradi planinske paše. Drugo področje, to je Bovška kotlina, pri čemer mislimo vkl jučen tudi

okol i š Žage in S rpen ice . T u se j e č lovek nase l i l t ud i z a r a d i p o l j e -de l s tva , t u j e na r a z p o l a g o tud i b o l j š a o b d e l o v a l n a z e m l j a , das i j e res . da j e ob n j e j , v v e l i k e m de lu r a v n i n e , p o v r š j e p r e k r i t o z zelo t e n k o p r e p e r e l i n o — p r s t j o t e r j a k o sušno, pa j e v ce lem za m e h a -n i z a c i j o o b r a t o v a n j a s l abo p r i p r a v n o .

D o c e l a določno s l ed i iz t ega , d a so p o pr i rodi , za k m e t i j s t v o imenovane gorske do l ine b is tveno p o m a n j k l j i v o opreml jene , p a da

Podoba 37. Nizka bovška hiša v Srpenici

j i h j e t r e b a v n a č r t n e m g o s p o d a r s t v u o r g a n i z i r a t i p r e d vsem za ž i v i n o r e j s k o f u n k c i j o . K a k o n a j se to zgodi in k a k o pa v k a k š n i h m e h a n i z i r a n i h o b r a t n i h o b l i k a h n a j se to veže z i z r a b o p l a n i n s k i h go r sk ih dopoln i l , to j e s t v a r n a d a l j n j i h r a z g o v o r o v in us t r ezn ih i z k u š e n j t e r p r a k t i č n i h in t e o r e t s k i h š t u d i j . P r a v t a k o t u d i ne m a l o v a ž n o v p r a š a n j e , v k o l i k o n a j se de l p o v r š j a zopet p r e p u s t i gozdu, k i j e p r v o t n o zavzemal ve l ik , v s e k a k o r p o g l a v i t n i del d a n a š n j e g a go l i č j a . K a k o u r e d i t i za ž i v i n o r e j s k o in e v e n t u a l n o p a s t i r s k o t e r s i r a r s k o g o s p o d a r s t v o t e obsežne , p r i m e r o m a ne v isoko ležeče a l p s k e do l ine , to j e sila i n t e r e s a n t n a , p a č ne š ab lonska na loga , k i z ah t eva t u d i v p o š t e v a n j e ž e l j a t u r i s t i č n e g a gospoda r s tva . O tem k a ž e raz-m o t r i v a t i p o s e b e j b o l j v d r o b n e m .

D r u g o t e r i t o r i a l n o p o d r o č j e k m e t i j s t v a , o b m o č j e B o v š k e ko t l ine , j e sposobno tud i za p o l j e d e l s t v o , in to j e t r e b a s k r b n o o b r a v n a v a t i , t e m b o l j k o j e p o r e l i e f n i h r a z m e r a h in ce lo tnem p o l o ž a j u posebno

sposobno za ku l t i vac i j o v obl iki v r tna r s tva in s a d j a r s t v a , za k a r i m a j o v Bovcu že močno t rad ic i jo . Zdi se zelo umestno, da se Bov-čani č imbol j o k l e n e j o dobr ih s t ran i te t rad ic i j e , v c i l ju , da o s k r b i j o na svo j ih obde lova ln ih p o v r š i n a h t ako imenovane komerc ia lne sadeže, t iste, k i j i h bodo po t rebova l i za sp ro t i v tu r i s t i čnem gospo-dars tvu , v o s k r b o v a n j u gostišč, p a za v sakodnevno oskrbo bodočega domačega i n d u s t r i j s k e g a in sp loh u r b a n s k e g a p reb iva l s tva . Vse to po načelu, da ne smemo z a n e m a r j a t i nobenih d robn ih možnosti , m a r v e č j i h m o r a m o vise izkorist i t i , p o sistemu komerc ia l i z i ranega k m e t i j s t v a .

M a r s i k a t e r o p loskev v p o v r š j u Bovškega bo mogel v bodoče spet p revze t i goizd, v p r e h u d i h s t rminah itd., s a j j e podoba, da so ga v p re t ek los t i razen č loveka z n j i h p regna le n a r a v n e uime, snežni plazovi , podor i , hudourn ik i , požar i t e r v iha r j i . P r a v gotovo bo mo-ra lo v bodoče Bovško p remoč i zna tno več gozda, nego ga p r e m o r e dandanes , in to bo moglo pomeni t i h k r a t i t ud i t r a j n o p r i d o b i v a n j e surov ine za posamezne panoge indus t r ia l izac i je . P o s e b e j n a j se opo-zori, da p remore Bovško obi lo p loskev v s v o j i površini , na ka t e r ih bi mogl i izvrs tno uspeva t i nasad i kva l i t e tn ih vrb , da bi nudi l i suro-vino za bodoče pletarstvO', pos t av imo ob s t rugi Soče, k i se često cepi v r o k a v e in se razl iva ob n j i h v p o v o d n j i . Te bi kaza lo zasadit i z v r b o v j e m t e r s tem p l e t a r j e k o š a r za bodoče spro t i za lagat i z ma-ter ia lom. Vse to p a zah teva seveda d a l j n o v i d n e in s is temat ične gospodarske pol i t ike k a k o r tudi specia ln ih š tud i j , k i m o r a j o bi t i č imbo l j k o n k r e t n e in t u d i dovo l j d r o b n o izvedene.

Ko smo odmer i l i k m e t i j s k i m panogam p r i m e r o m a o m e j e n e in spec ia l iz i rane naloge v n a č r t n e m gospodars tvu z u p o š t e v a n j e m pr i -rodnih t e r d ružben ih pogojev , m o r a m o razmotr i t i še osnovno važno s t r a n gospodars tva : k a k o j e na Bovškem z možnostmi za indus t r ia -l izaci jo? K a j p r e m o r e Bovško doma za indus t r i a l i zac i jo po t r ebnega?

P r e d v s e m j e t r e b a zelo zelo podčr ta t i , da ima Bovško izredno ugodne p o g o j e za p r i d o b i v a n j e e l ek t roene rg i j e . D e j a n s k o ima v svo-j i h gorah že dandanes iz p r e j š n j e g a obdob j a t r o j e m a n j š i h h idro-cent ra l , ob Strmcu, pod S p o d n j i m Logom in pr i P lužnah , z g r a j e n i h na gorsk ih rečicah Prede l ic i in Kor i tn ic i te r G l j u n u . I z k o r i š č a n j e p rv ih dveh p a j e v ob ra tova ln ih zvezah z r a b e l j s k i m rudn ikom, t e d a j z i ndus t r i j sk im obra tom ons t ran s e d a n j e d r žavne me je , k a m o r hod i jo na de lo tudi še n e k a t e r i naš i d r ž a v l j a n i z o b m e j n e g a ozeml ja . Tud i ob P l u ž n a h j e h id rocen t r a l a že iz p r e j š n j e dobe. D a n e pa so možnost i za n a d a l j n j e h id rocen t ra l e , k i n a j i zkor i s t i jo vel ik padec vodnih t okov na Soči in na Kori tnici . I t a l i j an i so hotel i s p r e d o r o m p r e l u k n j a t i Polovnik t e r n a p e l j a t i vodo, posebno iz Kori tnice, na p r o j e k t i r a n o več jo h id rocen t r a lo p r i Trnovem. V naši dobi j e p re -v lada l v h id ro t ehn ik i d r u g a č e n nač r t , p o k a t e r e m n a j bi n a j p r e j za jez i l i Sočo z nas ipom — j e z o m p r i Logu Cezsoškem ter a luv ia lno dno Soške doline do Cezsoče navzgor spremeni l i v j ezero . Ta nač r t bi dovo l j eva l b r ž n i ž j e na Soči n a p r a v i t i še d r u g e e l ek t r a rne . Soča

j e r e k a , k i r a z p o l a g a z i z r e d n o zav i t im t o k o m p a z n e v e r j e t n o ne-i z r a v n a n i m s t r m c e m k a k o r t u d i z zelo z n a t n i m i v i š insk imi r a z l i k a m i , in k a r n i m a n j važno, z i z r e d n o ve l i k imi m n o ž i n a m i p a d a v i n v svo-j e m p o r e č j u , s icer p o s e b n o j e sen i , v e n d a r z n a t n i m i t u d i v os ta l ih l e tn ih čas ih . V vseh t e h p o g l e d i h s p o m i n j a Soča n a N e r e t v o , za to j e pn ičakov t i , da bo k a k o r ta, p r i v a b i l a na s v o j d i n a m i č n o r a z g i b a n i

Podoba 38. Dve tipični bovški hiši v Spodnjem Logu

v o d n i tok še več v o d n i h e l e k t r a r n , m e d t emi ne m a j h n e t u d i v zgor -n j e m toku , v o b m o č j u Bovškega . Ne m o r e m o d o v o l j p r e h v a l i t i t eh možnos t i k o t a t r a k c i j o za i n d u s t r i a l i z a c i j o , č e p r a v j e t u d i so ška e l e k t r o e n e r g i j a l a h k o p r e n o s l j i v a .

K a k o r s m o videl i , i m a n a B o v š k e m izvor ze lo v e l i k a m n o ž i n a m o š k e in ž e n s k e d e l o v n e sile, k i s e j e v b l i ž n j i p r e t e k l o s t i i z se l j e -va l a na t u j e , v A m e r i k o , z last i v A r g e n t i n o , v naš ih čas ih k i n d u s t r i j i t e r v m e s t a v n o t r a n j i S l o v e n i j i in še k a m . Res d a j e d a n d a n e s ob-č u t n o p o m a n j k a n j e d e l o v n i h moči opazno z las t i v k m e t i j s t v u po vaseh . V e n d a r ne sme os t a t i n e o m e n j e n o in p o d č r t a n o , d a j e v re -ze rv i s k r i t e še obi lo d e l o v n e sile, k i j o b o mogoče b o l j š e , u s t r e z n e j e t e r i n t e n z i v n e j e zaposl i t i . Mis l imo s t em n a g o s p o d a r s k o t e r socia lno s t r u k t u r o sarfiega Bovca , k i s e v n j e m še m n o g i l j u d j e domač in i

b a v i j o s kmet i j s tvom, k i pa so nedvomno p r ip rav l j en i , da te posle z a m e n j a j o s kor i s tne j š im ter donosnejšimi delom v tovarnah in po-dobnih mestnih obl ikah zapos lenos t i Podobno j e z delovno silo po imenovanih gorskih dolinah, k j e r v s edan jem s t a n j u gospodarstva l j u d j e p res l abo živi jo t e r j i h moramo šteti med tiste rezerve delovne sile, k i čaka jo , da j i h p r i t egne k sebi nova indus t r i j a , ki priča-k u j e m o , da se udomači v območju Bovškega samega, predvsem v Bovcu in Bovški kot l ini v ož jem smislu.

Kate re panoge indust r ia l izac i je bodo v ospred ju , to zavisi od raznih tudi družbenih okoliščin. Posebe j n a j naglasimo, kako bo tu smotrno, da se uve l j av i lesna indus t r i j a , pa n a j b r ž tudi posebne obl ike v predelavi kamna-apnenca . Na nekovinsko osnovo j e opo-zoril že dosedanj i r azvo j sam. Tu se j e izkazalo, da k r i j e zemlja v svoj ih zgorn j ih sloj ih izredno bogate množine znamenite krede . Tolike množine, dogname z v r t a n j e m , so n e k a j posebnega, z n j imi se

more jo nemara meri t i le velike, na žalost še premalo eksaktno do-gnane plasti k rede v Bohin ju , na južn i s trani Bohin jskega jezera . Ali ne bi kazalo, da bi mislili n a to, da b i začeli k redo pri Srpenici po rab l j a t i za surovino doma, v sami Bovški kotlini , ko t močno zalogo osnovne snovi za domačo industr ia l izaci jo . Ko se j e posrečilo do-gnat i na eksakten način z v r t a n j i tako izredno bogate zaloge k r e d e v zemlj i , b i kazalo, prei t i na lastno prede lavo krede v novi kemični indus t r i j i . Seveda bo t r eba p o p r e j takšno možnost in takšne načr te vzporedit i z nač r t i za n a p r a v o h idrocent ra l in lokac i jo novih elek-t r a rn ter osnovno potrebnih novih za jez i tvenih jezer . Z a k a j k reda leži in se k o p l j e t e r ima svoje glavne zaloge za bodočo eksploatac i jo v d n u Soške doline, a p r a v tam v dnu Soške doline j e po dosedan j ih načr t ih o d m e r j e n pros tor za vel iko za jez i tveno jezero nad Logom Cezsoškim. Hidro tehnikom n a j b r ž ne bo neizvedl j ivo, vskladi t i oba načr ta , ki s ta t ipično bovška gospodarska stvar.

P r o m e t n a dosedan ja zapostavl jenost Bovškega ni s tvar abso-lutne vel jave . Res da železnica ni dosegla Bovškega in da j e ostal Bovec 40 km oddal jen od n a j b l i ž j e sp re j eml j ive železniške posta je . Toda dandanes j e kamionski , avtobusni in sploh avtomobilski pre-voz postal t ako enakovreden in splošno u v e l j a v l j e n , da oddal jenos t od železnice zares ne pomeni več absolutne ovire, t embo l j ko j e Bovško doseglj ivo po dobro u r e j e n i h cestah, čeprav se ne da ta j i t i , da veliki razvodni p reva l i niso ohrabru joč i .

Tud i bl iž ina me je pr i d a n a š n j i h s t ra teških de j s tv ih ne more več pomenit i absolutno negat ivnega f a k t o r j a , dasi j e seveda v marsičem p r ik l adne je , če j e k r a j pos tav l jen cent ra lno v r a z m e r j u z okolico v vseh smereh.

Ce obravnavamo v nas l edn jem tur i s t iko na koncu, s tem ni iz-rečeno, da j e v pomembnost i in gospodarski ve l j av i na zadn jem mestu. Nasprotno j e res. Bovec z Logom pod Mangar tom in Tren to j e uvrščen med tistih deset k r a j e v , k i so v Slovenij i pr iznani kot prednostno območje za sedan j i in za bodoči tur is t ični promet . To

o g r o m n o p o m e n i in to j e doce la p r a v i l n o s p o z n a n j e , k a k o i zv r s tna s v o j s t v a i m a j o k r a j i na B o v š k e m za p e r s p e k t i v e t u r i s t i čnega gospo-d a r s t v a .

P r e k r a s n e g o r s k e p o k r a j i n e so to, v i soko m e d gorami , med v i s o k o g o r s k i m i a l p s k i m i p o g o r j i , ob T r i g l a v u in K a n j a v c u , ob Ja -lovcu in M a n g a r t u , ob B o v š k e m G r i n t o v c u in R o m b o n u t e r K a n i n u

Podoba 39. Hiša bovškega tipa v Srpenici Ob stopnišču levo vhod po stopnicah navzdol v hlev

pa K r n u in k o m e n s k i L e p i šp ic i . T u j e č u d o v i t g o r s k i svet in z d r a -vi ln i t e r blažilmi goriški z r a k , s p r i č o v r e m e n s k e p r i m e s i M e d i t e r a n a n e v lažen , m a r v e č c e s t o p r i j e t n o sušen, čist in p r o z o r e n . J eze ra tu ni, t oda n i i z k l j u č e n o , d a ga b o m o v bodoče n a p r a v i l i . P r i t em ni t i ne mis l imo na možnos t i v gene t i čn i zvezi s p r o j e k t i r a n i m i h id ro -c e n t r a l a m i . M a r v e č n a j opozor imo, d a so mis l i l i v Bovcu na t a k š n o u m e t n o j e z e r o v k r a j u Jezerce , n a j u ž n o z a h o d n e m r o b u mes ta . V n a j n o v e j š i d o b i p a r a z p r a v l j a j o o možnost i , da b i t a k r a t , k o b o d o g r a d i l i p r o j e k t i r a n i nov i vodovod iz s p o d n j e Kor i tn i ce , de l vode u p o r a b i l i za n a p r a v o u m e t n e g a j e z e r c a v b l i ž in i n o v e w e e k e n d s k e in c a m p i n g s k e p o s t o j a n k e p r i s t a r i c e rkv i c i M. B. Na P o l j u , neda l eč

od Bovca. Razpravl ja l i ;so tudi že o napravi jezerca s pritokom vode iz potoka Slatnika, -spodaj v aluvialnem dnu Soške doline blizu čezsoče.

Nemara kaže vendarle reči n e k a j več o tem potoku Slatniku. Med domačim prebivalstvom j e živo zanimanje za vodo tega potoka, k i j e o n j e j od n e k d a j razšir jeno mnenje , da j e zdravilna. Niso redki domačini in tudi posamezni gos t je od drugod, ki p r i h a j a j o semkaj , da zauživajo vodo ali se tudi k o p l j e j o v strugi, k j e r potok doseže vznožje in se v vi jugi izteka v Sočo. Da vsebuje voda v potoku zares mineralne snovi, na to kaže že ime potoka, ki ima iz davnine ime Slatenik. Ne razpolagam z znanjem iz strokovnega poročila, k a j vse vsebuje voda v Slateniku, kakor tudi ne s poročili, kol iko j e že raz-iskano, k j e j e tisti k r a j v strugi ali ob strugi, k j e r vodni tok načenja mineralne snovi vsebujoče pobočje. Potok namreč priteče navzdol po doka j tesni, a dobro prehodni grapi, k i bi k o m a j zaslužila označbo doline, in sicer med vzhodnim Polovnikom ter Javorščekom, to re j tik nad spodnjim koncem vasi Cezsoča. Ver je tno je, da je struga potoka zarezana p rav čez izvirek, ali pa seveda, da je izvirek nedaleč od struge in se slatina kot potoček izliva v Slatnik. Z drob-nim ogledom v grapi ne bo- pretežko raziskati vse to, tembol j ko je ver je tno, da se naha ja izvirek slatine bolj v spodnjem toku, k j e r poteka prelomnica, ki hkra t i vidno loči s t ikajoče se različne geo-loške sloje.

V koliko se da ta slatina izkoristiti za turistične namene, bo seveda pokazala šele drobna raziskava glede kakovosti in minožine vode v slatinskem izvirku.

Ne bi bilo prav, če ne bi omenili ob vsem tem tudi odpadne vode. ki jo spuščajo v znatnem predoru-kanalu iz svinčenega rudnika pri R a b l j u do Loga nad Bovcem. Od t a m k a j teče po strugi nekdanjega potoka Jereke v Koritnico. In Koritnica, p rekrasna gorska rečica, nosi v svoji strugi poleg čudovite gorske čiste vode tudi odpadno vodo iz Rabl ja , ki j e ni malo in ki doteka t ra jno. N jena primes se sprva v strugi Koritnice dobro zaznava, potem pa čezdalje manj . Kaže, da se voda naglo čisti, z a k a j pr i Pus t inar ju , vzemimo, na us t ju Mo-žence, primesi svinčene odpadne vode že ni moči zaznavati. Če j e to čiščenje docela zadovoljivo, to bi seveda mogla pokazat i šele stro-kovna raziskava. Nemara bi takšna raziskava bila vseeno potrebna, preden pr ide do izvršitve načrt, da pod Kalom-Koritnico za jamejo vodo iz reke Koritnice ter j o nape l j e jo v Bovec za vodovod itd.

Za turist iko j e ugodnega pomena izvrstna turistična prometna povezanost. Kar tri visokogorske nove ceste vežejo Bovec s sosed-stvom. Prva j e lepo u re j ena cesta čez Vršič na Kran jsko goro, d ruga j e s tarodavna cesta iz Bovca skozi Log na Predel ter da l je proti Trbižu in še n a p r e j v Alpe itd. A končno j e še t r e t j a podobna cesta, k i j e od Predelske spel jana do višav pod Mangartom, skoro 2000 m visoko. S takšno visokogorsko povezavo se ne -more ponašati noben

d r u g tu r i s t i čn i k r a j n a S lovenskem. Mogoče bodo bodoče g e n e r a c i j e d o d a l e še v i s o k o g o r s k o ces to o d M o j s t r a n e čez L u k n j o na T ren to .

S l a b a s t r a n v t u r i s t i k i j e d e j s t v o , da ima Bovško v S loven i j i j a k o p e r i f e r n o lego in da j e z las t i o d d a l j e n o od naš ih vod i ln ih mest , L j u b l j a n e , M a r i b o r a , C e l j a pa Z a g r e b a i td . p a b o l j p r i b l i ž a n o le J e sen i cam t e r K r a n j u . P a č p a i m a ugodnos t , d a j e zelo l a h k o do-s topno iz v e č j i h mest na p r i m o r s k i s t ran i , od N o v e G o r i c e t e r K o p r a , k a k o r t u d i d a j e b l i zu m e d i t e r a n s k i m mes tom o n s t r a n s e d a n j i h

Podoba 40. Mediteranske hiše v ulicah. Vršno

d r ž a v n i h m e j a , (stari) Gor ic i in T r s t u . Zato se t u r i s t i čn i obisk zelo ž i v a h n o r a z p l e t a zlast i v n o v e m o b d o b j u d r o b n e g a o b m e j n e g a pro-me ta . K e r d r u ž i Bovško več r az l i čn ih v rs t in k a t e g o r i j t u r i s t i čne p r iv lačnos t i , j e izven d v o m a , d a se bo n j e g a t u r i s t i č n a v loga še nag lo r a z v i j a l a , z las t i ko b o d o z g r a j e n i novi , že zače t i hote l i .

N e p r e t i r a v a m o tega , k a r m o r e t u r i z e m p o m e n i t i v ce lo tnem g o s p o d a r s t v u p o k r a j i n e , a v s e k a k o r n e s m e m o pus t i t i iz v ida , k a k o u g o d n o vp l iva na zapos lenos t d o m a č e g a p r e b i v a l s t v a , z las t i m l a j š i h moči. Ne s m e m o p r e z r e t i , k a k o m n o g o m o r e p o m e n i t i v u v e l j a v -l j a n j u k o m e r c i a l i z i r a n e g a k m e t i j s t v a , z las t i v v r t n a r s t v u , s a d j a r -s tvu , p a v m l e k a r s t v u , i z d e l o v a n j u s i r a in p o d o b n o . P r a v v p r i m e r u Bovca m o r e j o te g o s p o d a r s k e p a n o g e ob t u r i z m u p o m e n i t i k r e p k o n o v o pož iv i t ev , s eveda vse to v p r o s p e k t u i n t e n z i v n e g a n a č r t n e g a g o s p o d a r s t v a . N e smemo s i p a de la t i u t v a r o tem, da b i t u r i z e m moge l p o m e n i t i t e m e l j n o g o s p o d a r s k o zapos l i t ev , t e m v e č samo do-d a t n o d e j a v n o s t ob d r u g i h o snovn ih o b l i k a h g o s p o d a r s k e g a obs to ja .

S a j j e b i s t v e n o važno že d e j s t v o , da j e t u r i s t i čna sezona p r i m e r o m a zelo k r a t k a , na B o v š k e m k o m a j dva , n a j v e č do t r i mesece , pogosto-k r a t pa m n o g o m a n j . Za z i m s k o t u r i s t i k o so na B o v š k e m na splošno m a n j ugodn i p r i r o d n i p o g o j i . P r e v l a d u j e j o h u d e s t rmine , snežne r a z m e r e p r i p o v e d u j e j o s icer o ve l ik ih m n o ž i n a h snega , toda t u d i

m u s ** - - - *

Podoba 41. Zgornji Log pod Mangartom

o p lazov ih . pogos tn ih in h u d i h o d j u g a h in sp loh o ve l ik i s p r e m e n -l j i vos t i v r e m e n a i td. Za s m u č a n j e v n a m e n e t u r i s t i k e so z n a t n e j š i p o g o j i le p o n e k o d v v i š j i h legah , pos t av imo v Logu , L o š k i Kor i tn i c i iin v v i š avah ob M a n g a r t u , z las t i pa na pod ih pod K a n i n o m . Posebno j e važno, d a se z a v e d a m o , k a k o j e B o v š k e m u t r e b a da t i t r a j n e go-s p o d a r s k e osnove , z i n d u s t r i a l i z a c i j o p o g o j e za vse le to t r a j a j o č e z a p o s l o v a n j e , č e s a r n e m o r e nadomes t i t i še t a k o ž i v a h n a t u r i s t i čna sezona , k i s e d r ž i s a m o čez k r a t k o p o l e t j e , a n u d i pos la le p r i m e r o m a ze lo m a j h n e m u s e k t o r j u p r e b i v a l s t v a .

Še n a d v e s t v a r i k a ž e opozor i t i ob o b r a v n a v a n j u u s p o s o b l j e n o s t i Bovca in Bovškega na sp loh za tu r i s t i čn i p romet . P rv i č n a j se še p o s e b e j podč r t a , da t u ni t a k š n i h ve l ik ih , s k l e n j e n i h gozdov, k a k o r ,

postavimo, okrog Kran j ske gore, Podkorena, Rateč ali na Pok l juk i in Možaklji , pa okrog Golnika. Na Bovškem j e sklenjenega z gozdom poraslega površ ja vendarle man j , v celem ne več kot za 28 %• celotne površine. Skozi stoletja so ga uničevali l j ud j e . Prvič past i r j i , prav-zaprav sploh kmet je , v nameri, da povečajo površine, sposobne za živinsko pašo. Drugič smo tu na neposredni me j i mediteranskega območja, k j e r p r i m a n j k u j e gozda ter lesa in nedvomno j e takšno sosedstvo pripomoglo, da j e šel les v obilni meri na tu je . Sa j so ga v p re j šn j ih stolet j ih močno plavili po Soči navzdol v južne k r a j e . Zato že v zgodnjih obdobjih poročajo o ukrepih v zaščito gozda (Rutar 11). T re t j i č pa j e narava že sama t u k a j m a n j naklonjena gozdni rasti, sa j ga z večjo sušnostjo, s pogostnimi in zelo hudimi nalivi, pa snežnimi plazovi in silovitimi v iha r j i pomaga izpodkopa-vati. Zelo pogostna so poročila iz p re j šn j ih časov, kako so se ne redko po jav l ja l i veliki gozdni požari, ki so se za nj imi strma po-bočja le počasi in z velikimi težavami spet zarasla. V tem pogledu v območju Jul i jskih Alp le nekatera področja v Bohinjski kotlini spomin ja jo na Bovško; s a j so se t a m k a j še v nedavnih letih večkrat po jav l ja l i hudi gozdni požari v sušrfih pr isojnih legah na Studoru, na Pršivcu itd. Nemara prav zato v Bovški kotlini pogled na gore razodeva m a n j temno, če se sme reči: m a n j mračno pokraj ino, bo l j svetlo in sončno, tako rekoč bo l j južnjaško . Nemara je prav v tem tudi eno od prirodnih svojstev, da ima Bovško nekako nadih medi-teranskih gora, pa da se marsikdo ra je napoti semkaj na oddih, kakor v naše klasične privlačne gozdne alpske pokra j ine . P r a v zato bi kazalo, da se t u k a j potrudimo in ustvarimo z umetnimi sredstvi kopališča v umetnih jezerih. Seveda ne sme ostati pri tem ne-omenjeno, da j e uspevanje takšnih kopališč zelo kompleksna stvar in da zavisi predvsem od zelo, zelo veliko jasnih sončnih dni ter močnega obsevanja, pa malo malo sence ter vetra. Veliko vremensko spremenlj ivost ima Bovško skupno z ostalimi alpskimi k ra j i .

Končno j e še ena stvar, k i imamo z n j o opravka ob prizadeva-n ju , da s topn ju j emo turistiko. To j e prometni položaj Bovškega.

Da smo tu daleč od železnice, to težavo nam naglo in zelo uspešno p remagu je jo dobre cestne zveze in hi t ro naraščajoči promet z osebnimi avtomobili. Posebno privlačne p o s t a j a j o visoke alpske ceste, zlasti ko so prevozne tudi z avtobusi. Ob tem dela v prilog turistični privlačnosti položaj, ugoden zlasti za dostop iz inozemstva. Bovško leži tako rekoč ob t ro jn i mej i : motorizirani turisti iz za-hodne in s r edn je Evrope imajo tu izvrstne možnosti za zelo intere-santen in privlačen dostop. In sicer bodi v smislu malega obmejnega p r e h a j a n j a , kako r tudi v smislu tranzitne vožnje s ciljem turistič-nega obiska na naši novonasta ja joči j ad ransk i magistrali ter po ostali Jugoslaviji . Vse to bo pomenilo zelo pozitivne postavke za turizem na Bovškem.

23 Geografsk i ves tn ik 3 8 5

LITERATURA

1. A. M e l i k : Vitrane, Zelenci in Bovško. Geografski zbornik Vi, str. 287—331.

2. J. P l a n i n a : Soča. Monograf i ja vasi in n j enega področja. Geo-grafski zbornik II, SAZU, L jub l j ana 1954.

3. M. G o r t a n i : Gorizia con le vallate de l l l sonzo e del Yipacco. Societa Alpina Friulana. Udine 1930.

4. R. B e d n a r i k : Goriška in Tržaška pokra j ina v besedi in podobi. Gorica 1932.

5. S. R u t a r : Poknežena grof i j a Goriška in Gradiščanska. Ljub-l j a n a 1892.

7. Dr. V. D v o r s k y : Die Handelsplatze in den Gebirgsregionen der Grafschaf t Gorz. Prag 1907.

8. A. D e s i o : L'evoluzione morfologica del Bacino della Fella in Friuli . 1926.

9. A. W i n k 1 e r : Zur Eiszeit des Isonzotales. Z. fiir Gletscherkunde XV, 1926.

10. G. C u m i n : Note geografiche sulla Val Bausizza (Alpi Giulie). Bolletino d. R. Societa Geogr. Italiana, 1933, str. 256—292.

11. S. R u t a r : Zgodovina Tolminskega. Gorica 1882, str. 333. 12. F. K o s : Gradivo za zgodovino Slovencev. 13. M. K o s : Tolminska gastaldi ja . 14. M. K o s : Srednjeveški u r b a r j i za Slovenijo. Zvezek drugi : Urba r j i

Slovenskega Pr imor ja , I. del, SAZU, L jub l j ana 1948. 15. Zvezek t r e t j i : U r b a r j i Slovenskega Pr imor ja . Drugi del, Ljub-

l j ana 1954, SAZU. 16. C. F r e i h e r r von C z o e r n i g : Das Land Gorz und Gradišča.

Geographisch-statistisch-historisch dargestellt , Wien 1873, str. 993. 17. A. M e l i k : Slovenski alpski svet. L jub l j ana 1954. 18. B o h i n e c - P l a n i n a - S o t t l e r : Slovensko P r imor j e v luči tu-

rizma. L j u b l j a n a 1952. 19. Tolminski zbornik, Tolmin 1956. Berginc Janko: Gibanje prebivalstva

na Tolminskem, str. 18—21. 20. O. R e y a : Padavine na Slovenskem v dobi 1919—1959. Geografski

vestnik XVI, 1940, str. 25—40. 21. O. R e y a : Padavinska kar ta Slovenije. L j u b l j a n a 1946, str. 10. 22. D. F u r l a n : Padavine v Sloveniji. Geografski zbornik VI, str. 5

do 160. 23. Dr. E. B i e l : Klimatographie des ehemaligen osterreiehischen

Kiistenlandes. Wien 1927. 24. B. N i c e : La časa rura le nella Venezia Giulia. Bologna 1940. 25. Dr. S. l l e š i č : Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem. Dela

SAZU, 2, L jub l j ana 1950. 26. F. B e z 1 a j : Slovenska vodna imena, II. del. L j u b l j a n a 1961. SAZU. 27. S. I l e š i č : Kmetska nase l ja na Primorskem. Geogr. vestnik XX

in XXI, L j u b l j a n a 1949. 28. A. M e l i k : Planine v Jul i jskih Alpah. Dela SAZU, Inštitut za

geograf i jo 1, L j u b l j a n a 1950. 29. £ . M a s s i : L'Ambiente geografico e lo sviluppo economico nel

Goriziano. Gorizia 1933. 30. A n t o n i o R. T o n i o l o - U g o G i u s t i : Lo spopolamento mon-

tano nelle Alpi Giulie. Roma 1937. 31. Dr. J. B e r a n : Doneski k zgodovini prava na Goriškem (Bovško

glavarstvo v 17. stoletju). Zbornik znanstvenih razprav, XXVIII. letnik. Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani , Ljubl jana 1959, str. 5—50.

LA VILLE ET LA REGION DE BOVEC Etude de geographie regionale

R e s u m e La region de Bovec est un des paysages alpins les plus caracteris t ique

du nord-ouest de la Slovenie. Elle appar t ient au bassin de la Soča supe-rieure. La Soča et ses af f luents y ont ereuse dans un te r ra in ou predomine le calcaire des vallees profondes aux flancs tres escarpes. Dans les part ies nautes de ce territoire 011 rencontre des formations karstiques, tandis que le fond de la vallee semble etre recouvert de multiples effets morphogene-tiques de la glaciation pleistocene: moraines, debris fluvioglaciaires, sedi-ments lacustres, rochers provenant de grands eboulements et de nombreuses et belles gorges. Ce paysage superbe et tres accidente presente de nom-breuses part icular i tes morphogenetiques. En ce qui concerne le climat, il s'agit d 'une region typiquement alpine caracterisee par des precipitations ext remement abondantes; a l 'air pur des montagnes se melent parfois des souffles mediterraneens, les vents sont tres variables et le broui l lard pra-t iquement inconnu.

L'homme et ses activites economiques t rouvent dans la region de Bovec des conditions tres speciales. La circulation y est tres animee, car Bovec se t rouve sur la route qui relie le Littoral avec les regions alpines de 1'interieur et qui passe par le col de Predil (1156 m). Les conditions pour 1 agr icul ture sont ex t remement defavorables, car dans toute la region de Bovec, seulement 1,5 % des terres se pretent a la cul ture des champs, tandis que 30 % de la surface sont absolument steriles, p ier reux. Les pres n'oc-cupent que 8,3 % de la surface, les paturages avec les alpages 32 %, et les forets 28,5 %. Des siecles durant , la region de Bovec fut surtout un pays de l evage avec de nombreux paturages alpestres ou 1'on elevait pour la plus grande par t ie des moutons et des chevres. Vu la pauvre te du sol. les cul tures ne peuvent prosperer que dans le bassin de Bovec et dans la par t ie plus large de la vallee de la Soča.

II est done comprehensible que les premiers habi tants de cette region aient choisi le bassin de Bovec, soit son bout superieur , a 1'endroit ou debouche le passage du col de Predil , ent re le Ravel jn ik et le Bovec. Plus tard, au cours du haut moyen age, onte ete construits quelques villages re la t ivement petits, mais au plan assez serre. qui se t rouvaient dans le bas-sin de Bovec et dans le fond de la vallee de la Soča. Tout le reste de la region a ete colonise a une epoque relat ivement tardive. C e s t de cette deriiiere periode^ que datent les villages montagnards des valles Bavšica, Možnica, Loška Koritnica et de la vallee super ieure de la Soča avec Trenta, Lepena et Vrsnik. Ces villages etaient a 1'origine des paturages alpestres ou les liabitant des villages de la vallee venaient d 'abord seulement en ete, et non seulement a cause du paturage, mais aussi pour y recolter le foin dont leur betail avait besoin pendant les longs mois d'hiver. Mais ce foin n'allait pas aux villages t rop eloignes, on le gardai t sur plače, dans des chalets appeles «prestaja», qui etaient une combinaison d'etable et de fenil, avec un local pour le patre. Au cours de l 'hiver, le t roupeau refit, de station, le chemin vers la vallee et consomma en cours de route les reserves de foin. Peu a peu, les gens commengaient a rester aussi pendant 1'hiver dans ces paturages situes dans le fond des vallees de montagne, et les abris temporaires f in i rent par se t ransformer en habitations permanentes .

Et c'est jus tement la que les phenomenes economiques du capitalisme ont abouti t res tot a une situation critique. Dans ces vallees de montagne, qui sont presque ent ierement depourvues de t e r re arable et ou les hameaux se sont developpes des anciens paturages alpestres, la depopulation a com-mence a se fa i re sentir de ja au seuil du XXe siecle. L e p o q u e actuelle avec

sa rapide industrialisation l'a amenee aussi dans le bassin de Bovec dont la jeunesse est attiree de plus en plus vers les centres industriels les plus proches: Jesenice, Kranj et Ljubljana. Mais dans ces dernieres annees, 011 a cree quelques entreprises industrielles a Bovec meme, ce qui donne a la main d'oeuvre la possibilite de rester pres de leurs foyers, et permet une evolution normale de l'industrialisation et de 1'urbanisation. Dans les val-Iees de montagne cependant, qui sont trop eloignees de Bovec, le probleme de Ieur activite economique dans le futur n'est pas encore resolu, car les conditions naturelles et sociales predisposent ces regions surtout a 1'elevage avec la production de lait et de fromage, a la sylviculture et l'exploitation des forets, et, evidemment, au tourisme.

La region de Bovec presente egalement des conditions naturelles excel-lentes pour l'exploitation de ses forces hydrauliques pour 1'electrification du pays. Elle possede deja trois petites usines hydroelectriques, et on y construira bientot d'autres usines plus importantes. Quant aux matieres premieres necessaires a 1'industrie, il y a, outre le bois, d'abondants gise-ments de 1'argile pleistočene que 1 'on exp!oite deja a Srpenica.

L'auteur etudie aussi les bases liistoriques et sociales sur lesquelles s'est developpee la population de cette region, ainsi que le type special et tres harmonieux de la maison de Bovec qui domine dans toute la vallee, depuis la Trenta jusqu'a Srpenica, confirmant Iui aussi 1'unite de cette region caracteristique. II souligne en conclusion le fait interessant que 1'agglomeration principale de la region, Bovec, qui est de nos jours une petite ville, a conserve pendant toute son evolution un caraetere ou predo-minent des traits ruraux.

i