Čas v pokoju

DNIXIVŠ T I R I N A J S T

P R I L O G AM A J 1 2

U P O K O J E N C I

Čas v pokoju

Jože WakounigMilica Janežič

Helka Mlinar

S L O V E N S K A D R U Š T V A U P O K O J E N C E V N A K O R O Š K E M

Joško Hudl

F o t o : g o t t h a r d t

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

XIV ŠTIRINAJST DNI2

Vincenc Gotthardt

uvodnik iz naših krajev

Naši upokojenciRek, da upokojenci nimajo časa, je znan. Stanko Wakounig pra-vi v svojem prispevku (strani 4 in 5): »Za dolgčas nimam časa, za druge reči pa že.« Prav te druge reči, za katere si upokojenci tudi vzamejo čas, te želimo enkrat v letu predstaviti v posebni prilogi, ki je posvečena upokojencem. S predsednicama (Milica Janežič in Helka Mlinar) in predsednikoma (Foltej Hartmann in Joško Hudl) slovenskih društev upokojen-cev na Koroškem smo našli pra-ve partnerje. V tej številki priloge Vam na kratko predstavljamo slovenska društva upokojencev, ki se želijo v prihodnje še bolj poveza-ti in omogočajo upokojencem srečanja v jeziku, ki jim je domač. Pa še nekaj: ste se že kdaj vprašali, koliko časa posvetijo upokojenci za kulturno delovanje in ohranjanje slovenskega jezika ter za svojce? Za to najbrž še ne obstaja prava merilna enota.

N A Š A D R U Š T V A U P O K O J E N C E V

Slovenski upokojenci v osenčju ce-lovškega zmaja

Dalj časa se je porajala želja, da bi za Celovec in okolico ustanovili lastno društvo slovenskih upokojencev. Taka društva so že uspešno delovala v spodnji ter zgornji Podjuni pa v Rožu. Na Radišah imajo znotraj prosvetnega društva

odsek za upokojence. Resne priprave so se začele sredi leta 2004 z oddajo pravil

pri celovški policiji, majnika 2006 je bil ustanovni občni zbor. Za predsednika so izvolili mene.

Cilji vseh upokojenskih društev so podobni. Pri naših društvih pa je seveda izrednega pomena slovenščina, da jo gojimo, ohranjamo živo in utrjujemo. Mestni in primestni značaj ustvarja za naše društvo posebne izzive. V mestu se laže potopiš v množici, primestni kraji so na žalost bolj ponemčeni, ponudba za

upokojence je bolj pestra pa pisana.

Celovško društvo je med drugim priredilo v Trubarjevem letu 2008 novembra ogled Trubarjeve razstave v Ljubljani. Iščemo pa tudi tesnejše sodelovanje s prosvetnimi društvi iz Celovca in okolice (npr. skupna božičnica s kotmirškimi Gorjanci).

Razmere nas vse silijo v sodelovanje, če hočemo biti uspešni. Lani npr. smo se skupno s Šentjakobčani peljali konec majnika v Rezijo; z nami je bil tudi Folti Wuzella, ki je nekaj dni zatem na žalost umrl. Sodelovanja bo letos več, tudi z društvoma iz Podjune.

Zahvaljujem se vsem, ki so se mučili z menoj, za potrpežljivost in podporo. Marca letos smo imeli občni zbor. Novi predsednik je Foltej Hartmann iz Celovca. Želimo mu ves uspeh. Jože Wakounig

g o t t h a r d t @ n e d e l j a . a t

Zelo smo bili veseli povabila na »dan starih«, ki je bil 22. aprila v Bilčovsu. Dolgoletni običaj je že, da fara in ob-čina skupno prirejata to slavje.

Po navadi na ta dan mladina obliku-je program, kar nas posebej veseli. Tudi zadnjo nedeljo se nas je zbralo kar pre-cejšnje število oseb. Po obhajanju svete maše v farni cerkvi smo bili povabljeni v gostilno Miklavž. Odgovorni so nam pripravili zelo lep kulturni spored. Pri-srčno pozdravila nas je dijakinja Slo-venske gimnazije Tereza Maletz. Naš župnik gospod Janko Krištof, župnik

iz Št. Ilja gospod Petričič ter bilčovški župan Manfred Maierhofer so nas raz-veselili s prisrčnimi čestitkami.

Gospod Gaunersdorfer iz Kovič je s svojim prispevkom popestril ta lepi dan. Z navdušenjem smo prisluhni-li mladinskemu zboru pod vodstvom Julije Einspieler in otroškemu zbo-ru, ki ga vodi dolgoletni organist Joško Bošt jančič. Zelo mojstrsko sta nastopi-la učenca glasbene šole Bilčovs Rafa-el Ogris-Martič in Gabriel Gasser. Zelo smo ponosni na naše mladince, ki nam starejšim pripravijo toliko veselja.

»Dan starih« v Bilčovsu

CelovecDruštvo

upokojencev

predsednik F O L T IH A R T -M A N N

Slovenski upokojenci v Celovcu imajo od marca dalje novega predsednika. Novi predsednik je Foltej Hartmann.

XIV 3ŠTIRINAJST DNI

»Rada bi se ukoreninila,« tako mi je rekla mlada ženska, ko sem jo vprašal, zakaj želi postati

krstna botra. Priznam, da me je ta odgo-vor presenetil. Postal sem radoveden. »Ho-čem postati botra, da bom končno nekje doma.« Pravzaprav je bila že povsod doma. Njen oče se je rodil v Št. Petru na Vašinjah, mati pa v Angliji. Oba pa sta delala v raznih delih sveta, otroci pa so spremljali starše. Sama je nekaj dni po krstu poletela v Av-stralijo, kjer je njena sestra zaključila štu-dij. Potem pa bo še nekaj časa pri očetu v Maleziji. Nima pa odgovora na vprašanje: »Kje je moj mili dom?«

V naši fari je našla fanta in ga vzljubila. To je zadosten vzrok, da se je naselila in osta-la. In vendar čuti, da se tako hitro ne more udomačiti. Prva ovira je jezik. Nemščino dobro obvlada, a z angleškim naglasom. Ker ne govori narečja, vedno znova doje-ma, da ostaja tujka.

Obenem čuti, da je krščanska vera to, kar vodi človeka v lastno globino, kjer pože-nejo nove korenine. Katoliška Cerkev pa ustvarja neko domačnost vsepovsod, kjer si. Zato je prosila sestrično, da bi smela biti botra njenemu drugemu otroku.

Vera in jezik sta bistveni prvini člo-veške osebnosti. Mnogo jih je, ki se nekega nesrečnega dne začenjajo

spraševati: »Kdo sem pravzaprav jaz?« Že-lijo, da bi se v življenju vse skladno ujema-lo, doživljajo pa notranja nasprotja. Oseb-no ostajam hvaležen svojim staršem, da so mi posredovali jezik in vero na zgleden na-

čin. Ko smo otroci začeli hoditi v šolo, smo pač večkrat še doma med seboj govorili kar nemško. In če nas je mama slišala, nas je ta-koj ljubeznivo opomnila: »Ali že spet nem-škujete med seboj?« Takrat se je ukoreni-nila moja identiteta.

»Pa saj ni tako pomembno, kako govori (z otroki), glavno je le, da je dober človek.« Tako mi je že večkrat kdo rekel. – A kaj, če ga bodo otroci začeli spraševati, kako, da jih je ogoljufal za del identitete? Da jim je zamolčal poreklo in osebno zgodovino?

Ker je ta priloga namenjena starej-šemu rodu, smemo ugotoviti, da imenujemo roditelje: starši. Mno-

gi starši pripovedujejo, kako spoznavajo samega sebe v otrocih. Starši so prvi, ki z otroki govorijo, da bi jih ukoreninili v ži-vljenju. In v mnogih krajih je taka navada, da boter postane starešina – priča pri po-roki. Mladi rod potrebuje zavedne starše in starešine: življenjske mentorje in zako-reninjene svetovalce. Doraščajoči si želijo žive vzorce obnašanja v tistih trenutkih, ko so negotovi. Tudi kot narodna skupnost potrebujemo starešine, ki trdno stojijo, ker so globoko zakoreninjeni. Da bomo stali in obstali.

Da bi samo sebe udomačila, si je omenjena botra poiskala primer-no nalogo. Njene korenine bodo ra-

sle tako počasi kakor ta otrok. Želim, da bi obe doživeli, kar je napisal molivec v stari zavezi: »Vsi naši studenci so v tebi, o Bog!« (Ps 87,7)

Rada bi se ukoreninilaVera in jezik – mladi rod in starešine

kratki valJože Valeško


Podjuna

Upokojenec »Vse se giblje« so že ugotovili grški filozofi pred dva tisoč leti. Tudi človek je vseskozi na poti. S tem se spreminja zorni kot. Kako sem doživljal staranje ali življenjske spremembe, to hočem po-kazati kot pevec v Mešanem pevskem zboru Da-nica, kjer sodelujem že skoraj petdeset let. Ko sem začel peti s šestnajstimi ali sedemnajsti-mi leti, smo se mladi, kadar smo se peljali na kak nastop, stiskali in zadrževali v zadnji klopi av-tobusa in imeli svojo brezskrbno »gaudo«. V tej skupini sem bil dobrih deset let, dokler se nisem oženil. Potem pa se je spremenila odgovornost in prišle so druge pogovorne teme in druge skrbi. Saj sta potrebovala sinova očeta, soigralca, taksi-sta in še mnogo več. V tem času sem bil tudi za-poslen z gradnjo hiše. Poklicne obveznosti pa še angažma pri društvu, vse to me je močno veza-lo. V pevskem zboru sem se znašel v tem času v sredini avtobusa z že omenjenimi temami. Z roj-stvom tretjega sina, ki je nekaj let mlajši od sta-rejših, sem ostal še dalj časa med mlajšimi starši. Počasi so otroci odrasli, postali študentje, stopi-li v poklic. V zboru se je tudi stalno kaj spremi-njalo, saj so prišli mlajši pevci – tudi moji otroci – zraven. V avtobusu sem se umikal zmeraj bolj spred. Pogovorne teme so postajale deloma dru-ge. Ko so starejši pevci že nehali peti, sem se zna-šel kot eden izmed redkih upokojencev v zboru. V avtobusu sem že čisto spredaj. Zdaj ne manjka več veliko, pa bom izstopil.

Mislim, da sem dosti nazorno pokazal, da človek zrase počasi v nova življenjska obdobja. Za kak-šen šok ob upokojitvi pravzaprav ni bilo povoda. Šolo, na kateri sem poučeval vsa leta, sem zapu-stil z dvainšestdesetimi leti brez solza. Bil je pra-vi čas. Saj je prav, da poučujejo otroke mlajši uči-telji. Moja generacija je odraščala čisto drugače. Vesel sem, da se s problemi, ki so povezani s šolo in mladimi, danes ni več treba ukvarjati. Nekaj časa sem pogrešal kolegice in kolege, s katerimi sem se dobro razumel. Ker je žena še v poklicu, še nimam upokojeni-škega ritma. Moj dan se začenja še vedno zgo-daj. To pa odgovarja mojemu gledanju, saj se mi je zmeraj zdelo škoda za dan, če se je prepozno začel. Oblomovščina z lenuharjenjem nikdar ni bila moja. Šoka ob upokojitvi sploh nisem opa-zil. Zmeraj sem imel dosti obšolskih področij, za katere mi je prej primanjkovalo časa. Na začetku sem poskušal podelati to, kar sem imel neurejeno v raznih predalih. Priprave za šolo sem lepo po-spravil v mape. Nekaj časa so bile še v očesni viši-ni, zdaj pa so se že umaknile v zgornje, skoraj ne-dosegljive predale. Ker sem bil z društvom vseskozi povezan, sem imel ogromno zapiskov, plakatov, letakov v oma-ri. Te stvari sem kolikor toliko uredil in poskusil sestaviti neke vrste arhiv. Vseskozi sta me že za-nimali družinska in vaška zgodovina. To sem za-čel sestavljati in, kolikor mi čas dovoljuje, zbira-

PIŠE S T A N K O W A K O U N I G

osredki

Naše društvo upokojencev je bilo ustanovljeno leta 1989. Nekaj ustanovnih članov ne živi več, nekaj pa jih imamo, hvala Bogu, še vedno v odboru, kot so

Martin Komar, Jože Pasterk in Jozej Urak.

Leta 2005 so mene izvolili na občnem zboru pri Šteklu v Globasnici. Na začetku svojega delovanja sem se zahvalila za 16-letno požrtvovalno delo predsedniku Martinu Komarju, ki je takrat postal častni predsednik. Obljubila sem, da bom poskušala po njegovem zgledu opravljati

to dodatno nalogo, kolikor je v mojih močeh. Vsi odborniki so mi obljubili, da bodo pomagali, da bomo

še marsikaj organizirali, da se bomo poveselili, šli na izlete, peli, šli v toplice itd. Pomembno je bilo že takrat in je še vedno, da v društvu ne delamo politike, da nismo levi ali desni ali še kaj vmesnega. Vsak je v društvu dobrodošel in naj se dobro počuti. Sedaj sem predsednica že sedem let in zdi se mi, da imamo vsako leto več ponudbe za naše upokojence.

Stalnici sta ostali: srečanje ob materinskem dnevu

in adventno srečanje s sv. mašo, kjer se spomnimo seveda tudi članov, ki so nas to leto zapustili. Vsako leto pripravimo tudi vigredni in jesenski izlet, ko napolnimo najmanj en največji Sienčnikov avtobus. Po navadi so ti izleti eden v Slovenijo eden po lepi Koroški, eden od teh mora biti tudi malo romarski. Ker imajo upokojenci razna zanimanja, ponujamo tudi izlete v muzeje, nekateri radi pojejo, to predvsem v zimskih mesecih v gostilni Hojnik v Mokrijah, drugi se radi kopajo in hodijo v terme. Poleti si ogledamo še ožjo domovino, to je Podjuna, nato pečemo na žaru v Št. Primožu, kjer nam po navadi zapojejo tudi Korenine SPD Danice. Letos pa, upam, da bo tudi uspelo srečanje z društvi upokojencev Celovec, Pliberk in Št. Jakob. Enkrat naj bi bilo to srečanje v Rožu (Drabosnjakov dom in Keltski svet), enkrat pa v Podjuni (grad Elbe, muzej v Globasnici in Gora sv. Heme). Ker je v našem društvu že kar precej tudi mlajših članov, tudi njim hočemo kaj nuditi. Tako bomo letos hodili po Slovenjah pribl. štiri ure. Lani smo bili na Veliki planini.

Članov imamo sedaj 280. Vsak je dobrodošel. Vsi uživamo v slovenski domači družbi.


predsednica H e l k a M l i n a r

Društvo upokojencev

Spodnje Vinare

XIVŠTIRINAJST DNI

Št. Jakob

5

ti gradivo in slike. Upam, da bom mogel zapustiti otrokom kar se da zaokrožen zapis o družini in domači vasi.Življenje je polno vprašanj. Včasih za najprepro-stejše reči ne vemo pravega odgovora. Treba ga je iskati. Ljubim kvize in križanke. Že deset let so-delujem s kvizom v delovni skupini, ki pripravlja računalniško gradivo za pouk slovenščine. Cilj je pridobiti na različnih področjih slovenske bese-de, ki nam jih povsod manjka. Dovoli, da te malo testiram: »Kaj je žena očetovega brata? Je to oče-tova tašča, svakinja ali snaha?« Ali: »On je bolnik. Ona pa je bolnica, bolnišnica ali bolničarka?« Ne-kaj iz tehnike: »S čim prereže strojni ključavni-čar železo? S spajkalnikom, s kotnim brusilnikom ali z varilnikom?« Pa še iz domoznanstva: »Košu-tica je vrh blizu Ljubelja. V nemščini pa je to Ver-tatscha, Loibler Baba bolj Hochturm?« V zvezi s kvizom, ki ga sestavljam, rešujem tudi rad slo-venske in nemške križanke. S tem treniram mož-gane. Od časa do časa napisati članek za Nedeljo je tudi izziv, ki ga je treba vzeti resno. Pregovor pravi: »Kdor počiva, ta rjavi.« Torej je tudi treba malo gledati na telo. K dnevnemu tre-ningu spadajo sprehodi s psom, ki sem ga pode-doval po sinu. To pa ima pozitivno stran, da mo-ram pri vsakem vremenu ven. Rad pa se podam tudi v gore. Poleg tega so del telesne rekreacije tudi dela okrog hiše.Upokojitev ima tudi zelo lepo stran, da se lah-

ko brez časovne omejitve posvetiš stvari, ki te za-nima. Če se lotiš branja, lahko ostaneš pri knjigi ali časopisu. Poleg tega so nedelje neobremenje-ne, saj ni treba misliti na ponedeljkovo delo. Tudi kratki dopusti zunaj sezone so lepa doživetja, ki jih prej nisem poznal.Konci tedna pa so posvečeni družini. Otroci pri-dejo domov. Še zelo majhna in mirna vnukinja Nina in malo večji vnuček Jan, ki že z veliko stra-stjo odkriva svet okoli sebe, prinašata novo živ-ljenje v hišo. Tedaj ugotavljam, da sem spet v drugi življenjski fazi. Še zmeraj se vse spreminja. Očitek, da upokojenci nikoli nimajo časa, bi spre-menil v toliko: »Za dolgčas nimam časa, za dru-ge reči pa že.«Helka Mlinar, angažirana predsednica Društva upokojencev Podjuna, me je že zvabila v svo-jo skupino. Rad sem se pridružil. Tu pa spadam spet k mlajšim članom in ugotavljam, da je več hitrosti. Ko smo bili na izletu v Labotsko dolino, smo porabili ure, da smo »pobrali« vse upoko-jence. Po polžje smo vstopali in izstopali pri raz-nih izgledniških točkah. Helka me je poučila, da je prav, če so tudi mlajši zraven. Ko bomo mi sta-rejši in bolj okorni, bomo tudi veseli, če bo šel kdo od mlajših z nami. Zadnje življenjsko obdob-je ima več različic. Treba se jih je zavedati in jih upoštevati, saj še ni dolgo od tega, ko sem se spo-tikal nad moškim s klobukom za volanom.

predsednica M i l i c aJ a n e ž i č

Leta 1984 sta Micka in Miro Miškulnik začela zbirati člane in ustanovila odbor, ki je pomagal pri ustanovitvi Društva upokojencev Št. Jakob. Začetki

so zahtevali od posameznikov precej energije, ker je bilo treba zanj izdelati pravila in jih uradno potrditi. Nato je sledilo nagovarjanje članov.

Društvo upokojencev Št. Jakob v Rožu nudi vsakemu članu prostovoljno udejstvovanje v okviru društva

ter zadovolji potrebo po izobrazbi, zabavi, primerni izpolnitvi prostega časa (izleti, kulturne prireditve,

predavanja ...). Društvo je nepolitično in ni pridobitniško.

Društveni odbor sestavljajo Milica Janežič (predsednica), Jozi Sticker (podpredsednik), Marica Hafner (tajnica), Leni Isopp (namestnica tajnice), Franc Metschina (blagajnik) in Franc Janežič (namestnik blagajnika).

Milica Janežič, ki je po smrti dolgoletne predsednice

Micke Muškulnik prevzela predsedniško mesto, poudarja, da je namen društva omogočiti slovenskim upokojencem srečanje in razne ponudbe v slovenskem jeziku. Njena želja je, da bi upokojenci slovenske ponudbe še raje sprejemali. Tu ne misli samo na ponudbe, kot so izleti in družabna srečanja, temveč predvsem na predavanja, ki so namenjena prav upokojencem. Pomembno je zanjo sodelovanje z drugimi društvi slovenskih upokojencev na Koroškem. To se bo letos uresničilo na Kostanjah, ko se bodo srečali s slovenskimi upokojenci iz Podjune. Poglobiti pa vsekakor želi tudi srečanje z upokojenci iz Slovenije. Zelo močno se je članom Društva upokojencev vtisnil v spomin izlet k Slovencem na Štajerskem, ko so obiskali Pavlovo hišo.

Letos je na sporedu izlet skupaj z upokojenci iz Celovca v Pleterje, Novo mesto in dolino Krke. Na sporedu je poleg drugih prireditev tudi literarno branje domačih ustvarjalcev.

Društvo upokojencev

– izzivi, srečni trenutki in težave



Pri zadnji igri v Vogrčah je bil statist. Tudi to vlogo, ki je bila do sedaj na vogrškem odru njego-va najmanjša, je odigral z vso za-vzetostjo. Miha Lubas v življenju nikdar ni bil statist. Predvsem pa je bil vztrajen. V vogrški cerkvi orgla že nad 70 let, pa čeprav naj-več časa samo z eno roko. Druga roka je hroma, odkar je bil v dru-gi svetovni vojni težko ranjen. Svojo zvestobo orglanju kljub te-žavam opisuje z besedama: »Ve-seli me!«

Pa ni bilo lahko po vojni spet sto-piti na kor in prvič zaigrati samo z eno roko. Cerkveni pevci so mu po-nudili roko, ko se je s pohabljeno roko usedel pod korom v cerkve-no klop in že sklenil, da nikdar več ne bo orglal. »Pa so prišli po mene in rekli: pridi gor, nam boš tone da-jal.« In po nekaj trenutkih: »Potem je tako ostalo in še danes hodim na kor.« Hoditi na kor v Vogrčah pa za Miha Lubasa pomeni, da orgla. Ker

sam svojih 70 let orglanja ne vidi kot tako neskončno dolgo dobo, mu pomaga žena Neža in pove, kar je povedati treba: »Še ni bilo maše, ne pogreba ali kake druge slovesno-sti, da ne bi orglal.« Da, zdravje, to prišteva Lubas med najpomemb-nejše stvari v življenju. »Če si star in si zdrav, se ne zavedaš, koliko si star,« pravi. Seveda pa je zanj po-membno notranje zadovoljstvo, ki ga doživlja ob tem, »da gre doma dobro, dobro v cerkvi prav tako pa tudi narodni skupnosti«. »Notranje zadovoljstvo,« tako Lubas, »to je več kot vse drugo«. Veselje in opti-mizem mu podarja pesem. Njegova najljubša je Mirno nam plove čol-nič življenja. »To je tista pesem s tako značilnim solom,« pravi.

Vprašanje po konjičkih presliši z besedami: »To je bolj slaba prika-zen.« Potem pa le pove, kaj lahko prištevamo h konjičkom: kultur-no delo in obisk prireditev. Poje pri MePZ Foltej Hartman in pri upo-

»To je naš naj-starej-ši in naj-mlajši!«

osredki

Slovensko društvo upokojencev Pliberk so ustanovili 16. aprila 1988 zanesenjaki, ki so takoj prevzeli tudi odgovornost kot odborniki in vaški

zastopniki društva. Ti pionirji so tedaj bili Hele-na Močnik, predsednica, podpredsednika Li-pej Kolenik in Miha Lubas, tajnik Stanko Vav-ti in namestnica Milka Blažej, blagajnik Janez Apovnik in namestnica Rozina Jop, vaški za-stopniki pa so bili Antonija Kulmesch, Mari-ja Lienhardt, Aleš Lutnik, Rafael Bojnik, Pavla

Rosenzopf, Marija Buchwald, Gregor Krištof, Franc Pernat, Albert Mesner in Ignac Domej.

Prva predsednica Helena Močnik je skupaj z odbor-niki do maja 2011 uspešno vodila in usmerjala de-javnosti v društvu. Akcije, ki so namenjene pred-vsem druženju, so utečene. Tako prirejamo letno dobro obiskano božičnico, dva do tri enodnevne iz-

lete, septembra počivamo en teden ob morju v Izo-li, dvakrat na leto za nekaj dni gremo v terme po izbiri, dvakrat na mesec kartamo, srečamo se ob pustu, prirejamo enkrat na leto piknik in ob Pliber-škem sejmu v šotor SPD »Edinost« v Pliberku pova-bimo številna društva upokojencev na srečanje, ki se ga udeleži 500 do 600 upokojencev iz Sloveni-je in Koroške. Lansko leto je bilo to že dvajseto sre-čanje na jormaku. Lenčka Kralj pa s svojimi marljivi-mi sodelavkami pripravi bogat srečelov. Septembra pa se vsako leto precejšnje število članov udeleži tudi letovanja v upokojenskem hotelu Delfin v Izoli. MePZ SDU Pliberk pod vodstvom Janeza Petjaka s petjem olepša prireditve in maše.

Tudi kartanja vsak drugi četrtek popoldne v gostil-ni Dom v Pliberku se lahko vsak udeleži, za kon-takt skrbi Rozina Jop. Tajnik Jozej Opetnik poskrbi

PliberkDruštvo

upokojencev

predsednik J O Š K O H U D L


osredki


kojencih. Tam pravi o njem pevo-vodja: »To je naš najstarejši, a naj-mlajši!« Bil je dolgoletni odbornik pri Posojilnici in Zadrugi. Tudi preglavic si ne dela, kaj bi vzel s seboj na samoten otok. »O tem ne razmišljam, ker mislim, da bom ostal kar doma.«

Vedno znova pa se spominja, kako se je kot 15-letnik šel v Celovec šo-lat na konservatorij. »Trikrat sem se celo s kolesom odpeljal v Ce-lovec in spet nazaj v Vogrče.« Zato je odgovor na vprašanje, če sam tudi sklada, nekoliko otožen: »Kako pa, ko je Hitler potrebo-val vojake, ne pa glasbenikov. Voj-na je prekinila moje dveletno glas-beno izobraževanje v Celovcu.« Toda orglanja vojna ni mogla pre-kiniti. Lubas je orglanje perfekcio-niral z eno roko. Vir optimizma pa mu je ostala domača pesem.

Pripravila p r i p r a v i l v i N C E N C g o t t h a r d t

za čestitke članom ob rojstnem dnevu v Novicah in na radiu, Hubert Zidej kot blagajnik vestno vodi račune, vsi ostali odborniki, podpredsednici Rozka Kordež in Marija Zidej, Ivica Predolnik, Albert Močnik in Janez Hudl radi izpolnjujejo njim naložene naloge. Vaški za-stopniki Justa Koletnik, Miha Lubas, Rozina Jop, Franc Jelen, Hermina Trampuš, Ana Kumer, Jakob Hirm, Kati Marketz, Janez Petjak, Ančka Dlopst, Mara Mar-kic, Valentina Kušej, Trezka Merva, Ivica Predolnik in Lenčka Kralj so živa vez med odborom in člani.

Na svetu posameznik ne more veliko premakniti, zato vidim v vsakem društvu, tudi v našem, možnost ure-sničevanja smiselnih in koristnih akcij. Starejši ljud-je z mnogimi in bogatimi izkušnjami, z veliko znanja, z ustreznimi delovnimi navadami in odgovornosti ne morejo in ne smejo mirovati. V zadnjih desetletjih se

je povprečna tretja življenjska doba neverjetno podalj-šala. Upokojenska društva nudijo poleg drugih obve-znosti, ki jih ima vsak v družinskem okolju, možnost nadaljnjih stikov s sovrstniki iz otroške, šolske ali po-klicne dobe. Tako v pokoju spet lahko srečavaš znan-ce in z njimi ob raznih prilikah obujaš spomine, po-klepetaš in se veseliš ponovnih skupnih dogodkov. Za naše člane pa je tudi zelo pomembno, da se pogovar-jamo v svojem domačem jeziku in tudi skupno zapoje-mo slovenske pesmi, ki jih znamo iz mladosti.

Ta želja in nuja sta narekovali pred 24-imi leti, da so tedanji pionirji ustanovili upokojensko društvo v Pli-berku. Odziv, ki ga imamo ob naših akcijah, potrjuje smiselnost in potrebo po upokojenskem društvu. Če ga ne bi bilo, bi ga nekateri gotovo spet pogrešali.

Kako sem se šolal za glasbenika v Celovcu?Začele so se počitnice leta 1937. Župnik Blaž Woelfl so me poklicali v farovž. Šel sem, ne da bi vedel, kaj od mene želijo. Videli so spričevalo. Pri predmetu glasba je bila zapisana enica. Župnik so zapeli tonsko lestvico: c, d, e, f, g, a h, c. Jaz sem moral ponoviti. Takoj so sklenili, da se moram iti šolat v Celovec. Jeseni so me poslali v Celovec, kjer sem se v Domu glasbe učil orglati. Prej sem se pa še malo učil v mežnariji pri organistki Juliji Natek (poročena Ro-senzopf) tako, da sem že malo znal. Torej sem s 15-imi leti šel v Celovec. S ko-njem so me odpeljali v Pliberk na vlak, od tam pa sem se z vlakom odpeljal v Ce-lovec. Avtomobilov še ni bilo. Stanoval sem v Mohorjevem domu pri župniku Millonigu. Tam je bila tudi skupina tamburašev. Okoli 25 fantov je bilo. Jaz sem igral 1. brač (alt). V drugem letu sem ob nedeljah šel tri četrt ure daleč k majniški pobožnosti v Št. Peter pri Celovcu, kjer sem že malo zaorglal. Prvo leto smo igrali klavir. Drugo leto sem igral že na orgle. Teorijo smo imeli v Domu glasbe. Poučeval je dr. Korb. Leta 1938 se je pričela vojna. Še danes vidim, kako so ljudje navdušeno pozdravljali svojega Hitlerja. Ko sem postal dovolj star za vojsko, sem bil prvo leto še oproščen, kajti bil sem bolj slab. Drugo leto pa sem moral tudi jaz k »štelungi«. Sedaj se nismo več smeli učiti na orglah. Dobili smo pošto: »Wir brauchen keine Organisten, sondern Soldaten!«Leta 1941, takrat sem bil star 19 let, pa je bilo tako. Ne vem več, po kateri poti sem to izvedel. Reklo se je, kdor hodi v kako šolo, temu ni treba v vojsko. Zara-di tega smo nekateri fantje takoj šli v Goldbrunnhof v Velikovec. A ni trajalo dol-go, že po desetih dneh je prišla pošta. Bili smo ravno pri kosilu, ko je vsak od nas prejel pismo, da moramo v kratkem tudi mi v vojno. 19. novembra je potem bil ti-sti dan, ko se je zame začela vojna.

XIV8

Anita Hudl, Francka Lubas, Sabina Buchwald, Kati Marketz(pesmi)

na svetlo dano

Anita Hudl, rojena 1946 v Kamniku v Sloveniji, živi od leta 1968 v Nonči vasi pri Pliberku. Piše besedila za kabaret in pripo-vedno prozo ter liriko, znana pa je tudi kot igralka in režiserka. Je predsednica Društva slovenskih pisateljev v Avstriji in urednica li-terarnokritične revije Rastje.

A N I T A H U D L

F R A N C K A L U B A S

Domov bi šel(pregnanstvo 1942 – 2012)

Mati, domov bi šel ...rad videl bi,če roža,ki sem lanijo posadil,že cveti.

Mati, domov bi šel ...rad videl bi,če mlinček,ki sem laniga ob potok dal, se še vrti.

Mati, domov bi šel ... ne veš,kako duši me vonjvseh tujih teh bregov.Kako želim si praga domače hišein preperelihnje tramov.

Mati, domov bi šel ...

Nocoj se mi je sanjaloNaš travnik,včeraj poln še dišečih trav,je danes prepojens krvavo reko makovih cvetov.

Nocoj se mi je sanjalo . . .Skozi okno,kjer včeraj mesečina se lovila, mi danes jezeleno siva smrt v obraz strmela.

Nocoj se mi je sanjalo . . .

Glej, naša mati pa vsa sklonjena, udrtih lic, namesto žegna velikonočnega popotno culo je v rokah nosila.

Nocoj vse to se mi je sanjalo . . .

Ko pa se jutro mi spočne,teh sanj nazaj si zaželim. Saj lepše so bile od jutranje resnice.

Hema Hudl, rojena leta 1940 v Mali vasi, kjer tudi živi. Že od svoje mladosti naprej je zelo rada slikala. Intenzivneje je začela sli-kati leta 1977. Obiskovala je več tečajev za ljudsko slikanje, slikanje na steklo in tudi slikanje ikon in akvarelov. Od leta 1981 dalje je imela več samostojnih razstav na Koroškem in v Sloveniji. Njene slike kra-sijo slovenske domove po vsem svetu.

Za materinski dan Lepih rožic na vrtu sem nabrala, za materinski dan jih tebi dala. Ljubezen bi ti rada povrnilain za vse dobro se ti zahvalila.

V jasnem jutru sončece prisije,te pozdravlja, tople žarke lije. Veter ti pošilja ptičic melodije,se spomniš mlade srečne harmonije.

Na večer, ko zvonček spet zapoje,Mariji v čast zvoni slovesni Ave.V tem zvoku dobro se tedaj počutiš,da mirno in sladko potem zasanjaš.

Po napevu: Nate mislim

Francka Lubas, ro-jena leta 1933, živi v Vogrčah. Piše priložnost-ne pesmi. Ne-katerim doda tudi melodijo. Pojejo jih tudi nekateri zbori. Pisati je začela, ko je bila stara 45 let. Objavlja-la je v Družini in domu in v Na-šem upokojen-cu, ki je izhajal pri Našem ted-niku.

Pišete? Rišete?Če pišete, Vas lepo prosimo, da pošljete svoja besedila Nedelji. Radi jih bomo objavili v kaki prilogi. Sporočite nam tudi, če rišete ali se na kak drug način ustvarjalno izražate. Pokličite nas: 0463/54587-3510. Besedila lahko pošljete po e-mailu: [email protected] ali po pošti: Nedelja, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec

XIV 9ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI 9

Anita Hudl, Francka Lubas, Sabina Buchwald, Kati Marketz Hema Hudl(slika)

K A T I M A R K E T Z

S A B I N A B U C H W A L D

H e m a H u d l | G l o b a s n i c a

Kati Marketz, roje-na leta 1933 v Kršni vasi pri Št. Lipšu. Piše pesmi in spo-minsko literaturo ter tudi skla-da. Izdala je več knjig. Od leta 1988 živi v Globasnici.

DomovinaMoj prelepi domači kraj,domača pesem, govorica,ki posega let več nazaj.Zakaj bi se prodali,koga naj bi se le bali?

PesemNaj mi nihče ne vzamepetja mojega srcao mladosti,vsa leta si osrečevalomojo pot.Obledeli so zdaj dnevi,utihnila pesem,je slišat ni več.

SolzaSolza, danes pekoča, jutri smejoča, solza življenja je včasih boleča in polna trpljenja je včasih iskreča in polna veselja. Solza življenja.

SrečaKaj je sreča, ki smehlja se, dokler upanje živi, Kaj sončni žarek, ki ugasne, če se megla pripodi.

Moj duom

DOB – vasica postavljena na rob,sried vasi Rešetórjeva hiša stoji;gorice ni – na žalost jo cesta deli,še ajzl na onem kroju ceste čepi.Tam sәm sa jaz rodivain tam tekli so moji najgurši dni.Pusiebnu če je bovu vreame dežévnu, ksévu -taj nam nobedәn ni naštelvov koke dévu.Otroci vohku smo devóli, kor smu ótli,ta vejki nas niso iskoli in ne mótli.Mәne je njasvu na podstriešje kot raketu,tam sәm sa počutuva kot v pravljičnem svetu.Tihu, tәmráčnu je bovu »na hiši« -da čuva lietat sәm miši.Pa kejku zanimiveh reči -za utruake ta pravi raj -a da bi kaj strúpova, pa frderbova -Buoh ne daj!Tam sәm štariehova, z bratom sa igróva,vse ubrnóva, store bukli brova.Tuj ni bovu trebi ne jast, ne pit -še v ajzl ni bovu cajta it.Či ma je kduo klicov, sәm sa kor putajíva,pa nәtr v ta šliji kot sa skriva.

Tistega podstriešja zaj venč ni in tuj ne zanimiveh teh reči.Če ma nәs čosi hektično živleje pója in morí, želim si, da bi sa druč vohku skriva na tóke podstriešje in tam preživeva nekaj brezskrbnih, otroških dni.

V Vogrčah sem domaV Vogrčah sem jaz domain tu je moj najljubši kraj,od tod se jaz že ne podam,ker tu je moj najlepši raj.

Kjer ptički pojejo lepo,še lepše rožice cveto, na polju žito mi zori,in gozd na rahlo zašumi.

Imam cerkev sred` vasi,iz line se zvon nam oglasi.Prav radi mi vsi tja gremo in tam se tudi srečamo.

Pa prišel bode tisti dan, ko bom zapustil hišo, hram. Le eno željo še imam, da tukaj bom jaz pokopan.

Za Mešani pevski zbor harmoniziral Janez Petjak

Sabina Buchwald, rojena leta 1951, živi v Nonči vasi. Od vsega začetka je pevka MePZ Pod-juna, knjižničarka v Kulturnem domu v Pliberku, vse-stranska kulturna delavka.


Pripravila p r i p r a v i l a J E r N E J a J E z E r N i k

poglejmo čez plot

Aleksandra Kocmut s Prevalj je kljub mladim letom, rojena je leta 1976, že uveljavljena prevajalka, pesnica in romanopiska. Piše tudi kratke zgodbe, aforizme in knjižne recenzije. Poezijo objavlja v lastnih pesniških zbirkah, v literarnih re-vijah in zbornikih ter tudi na spletnem portalu www.pesem.si. Pred-vsem pa ljubi skrivnosti. Nekaj jih je razkrila tudi v svoji zadnji knjigi »Jedci rži« (založba Modrijan, Lju-bljana, 2012), ki je, presenetljivo, po žanru srhljivka.

Kakšni pa sploh so, ti Vaši jedci rži? Aleksandra Kocmut: »Temeljna za-misel »Jedcev rži« je ta, da človeko-vi najhujši strahovi izvirajo iz nje-ga samega. Dovolj je en sam zunanji sprožilec, da se zdrobi navidezna var-nost, ki jo zgradimo v procesu zani-kanja, in nesposobnost, da bi težavam pogledali v obraz. Ti strahovi potem planejo ven v različnih oblikah, in tako liki v »Jedcih rži« doživljajo raz-lične situacije, ki jih spravljajo ob pa-met. Kar se je leta kopičilo, izbruhne v eni sami noči, za vsem skupaj pa je isti razlog, ki pa ga ne bom izdala, da ne pokvarim učinka presenečenja ob branju.«

Kako se pisatelj na slovenskih literar-nih tleh, ki niso navajena domačih srh-ljivk, sploh lahko uveljavi v tem žan-ru? Aleksandra Kocmut: »Občutek imam, da so bralci kar naklonjeni sr-hljivkam in grozljivkam, čeprav veči-

noma od tujih avtorjev. Kot pri vsa-ki zvrsti je pomembno, da je roman berljiv, da zgodba teče gladko, srhlji-vost pa je tista začimba, zaradi katere bralcu srce ob branju hitreje utripa. Zdi se, da v Sloveniji žanrska litera-tura v kritiških krogih uživa bolj slab sloves. Imamo razne književne na-grade, manjka pa nam na primer na-grada za najboljši kriminalni roman, za najboljšo humoresko in podobno; nekaj, kar bi morda tudi malo spod-budilo avtorje v to smer, ne le v ne-kaj, čemur radi rečemo visoka litera-tura. Sama ne pristajam na deljenje literature na visoko in nizko na osno-vi žanra, ampak le na osnovi kvalitete napisanega.«

Kot pesnica pa znate v svojih verzih pokazati bolj nežno, občuteno in izpo-vedno noto. Če se ne motim, ste svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Moje kitice napisali že v osnovni šoli, druga z naslovom Zaskorjena pa je izšla leta 2009 pri Zavodu za razvijanje ustvar-jalnosti. Svojo poezijo objavljate tudi v literarnih revijah in zbornikih ter tudi na spletnem portalu www.pesem.si. Kaj Vam pomeni pisanje poe zije, kaj vse lahko v njej in z njo izrazite, še po-sebej, če jo primerjate s pisanjem pro-ze?Aleksandra Kocmut: »Pisanje poe-zije mi je od nekdaj pomenilo ne-kaj samoumevnega, nekaj, brez če-sar ne bi mogla živeti. Poezija je bila moj ventil za vsakovrstna čustva, ob-čutja, doživetja, od lepih in vzhiče-nih do skrajno obupanih. Pravijo, da

so pesniki nesrečne duše in da je poe-zija večinoma žalostna, ne vesela, kar po mojih izkušnjah pogosto drži. Pri kvaliteti poezije je pomemben tre-nutek tisti, ko tvoja pesem ni več le sredstvo, s katerim sprostiš svojo fru-stracijo, temveč ko lahko prav s pe-smijo, ki pride iz tvoje notranjosti, svoj občutek pozunanjiš, se od lastne pesmi vsaj malce distanciraš, jo osvo-bodiš predvidljivosti, klišejev, prisi-ljenih rim, patetike, skratka, ko svoj notranji vzgib literarno pregneteš do te mere, da nastane nekaj svežega, iz-virnega, večplastnega. Sama v pesmih večinoma izpove-dujem svojo notranjost, večina mo-jih pesmi je ljubezenskih in izpove-dnih, najdejo pa se tudi epsko-lirske balade, epigrami, grafitna in humor-na poe zija. Najteže od vsega je zame napisati veselo, srečno izpovedno pesem. Zdi se, da je sreča izmuzlji-va reč celo v pesništvu, ki je tako do-bro opremljeno s sredstvi prenesene-ga pomena.Moj »recept« za pisanje proze je torej na kile domišljije in tudi to, da uživaš, ko jo pišeš; pri poeziji je zame pov-sem drugače in je cena pesmi hudo visoka.«

V svoji pesniški zbirki »Kolomon bu-kle« pa ste se spoprijeli tudi s folklorno tradicijo. Pri tem ste se oprli na znane koroške bajže in resnice ter jih upesni-li po svoje. Aleksandra Kocmut: »Ko mi je v roke prišla knjiga Marte Repanšek »Bajže s Koroške«, v kateri so zbrane

ALEKSANDRAKOCMUTSLOVENIJA • PREVALJE

Kadar ne prevaja ali piše knjig za otroke in odrasle, poezije in srhljivih romanov, rada fantazira. In sicer približno takole: vsak dan si bom vzela trideset minut samo zase; nehala bom kaditi; spat bom hodila naj

pozneje ob enih zjutraj; predvsem pa: postala bom bolj flegma. Če je temu tako, potem se ne moremo izogniti družbi mlade pesnice in pisateljice Aleksandre Kocmut s Prevalj.

11ŠTIRINAJST DNI XIV

koroške ljudske bajže, povedke, me je zelo pritegnila, zato sem se odloči-la, da nekaj izmed tistih zgodb, ki so me najbolj prevzele, upesnim. Bala-de sem pisala že v osnovni šoli, vedno so mi bile blizu, Aškerc je bil dolgo moj najljubši pesnik. Pri pisanju bala-de moraš imeti najprej neko primer-no snov, in take snovi je v »Bajžah s Koroške« kolikor hočete. Poleg tega mora biti zgodba dovolj polna, nape-ta in zaokrožena. V poeziji je morda še bolj kot v prozi pomemben zaklju-ček, ki mora biti približno na vrhun-cu zgodbe, sicer pesem hitro deluje zvodenelo. Bajže so napisane v koroščini, moje balade pa so napisane v knjižni slo-venščini, le tu in tam je vmes kakšna koroška beseda. Za knjižno sloven-ščino sem se odločila zato, da so pe-smi brez problema razumljive vsem Slovencem, malo pa tudi zato, ker je pristno koroško narečje, kakršno je zapisano v knjigi Marte Repanšek, danes že precej spremenjeno in že moja generacija govori zelo drugače, izrazi so manj specifični, bliže knjiž-nemu jeziku ali pa poangleženi. Ljudsko izročilo, šege in navade so že same po sebi zanimive. Ampak še zla-sti so zame zanimive tiste zgodbe, v katerih se nenavadna, srhljiva doži-vetja prepletajo s starimi verovanji in vraževerjem. To se bere kot napet mini roman.«

Eno od področij Vašega ustvarjanja je tudi pisanje knjig za otroke.Aleksandra Kocmut: »Preprosto,

otroška in mladinska literatura mi je še vedno zelo pri srcu. Sprožilec za to, da sem začela tudi pisati za otro-ke, sta bila moja malčka s svojimi ne-nehnimi zahtevami, naj jima povem pravljico ali pesmico o tem in onem. Tako je nastalo okoli 30 pesmic, ki žal še vedno iščejo založbo. Zgodbica Kometek Raketek je posledica tega, da otroka zelo zanima vesolje, ven-dar nista bila zadovoljna le z branjem otroških enciklopedij. Hotela sta zgodbico, pravljico, pa ne o vesoljč-kih, ampak o planetih. To pa smo za-man iskali v knjižnici. Škrat Packopat je bila igrica, ki smo se jo igrali, kadar sta otroka pretiravala s packanjem – in iz tega je nastalo sedem pesmic. Še vedno si moram skoraj vsak večer po-leg tega, da nekaj preberemo, izmi-sliti še vsaj eno pravljico, najraje o dinozavrih, ki so zlasti hčerko tako navdušili, da ve o njih precej več kot jaz. Otroka sta tudi prva kritika mo-jih pravljic. Ko jima preberem novo pravljico, se hitro vidi, kje sem pre-več dolgovezila, kje premalo pojasni-la, katera beseda je morda še pretež-ka in podobno. To je zelo dragocena povratna informacija.«

Je knjiga po Vaših izkušnjah najbolj-ša prijateljica tudi današnjim mladim bralcem? Ali pa opažate kakšne spre-membe v bralnih navadah? Je otro-ke s privlačno zgodbo še vedno mogo-če navdušiti?Aleksandra Kocmut: »Spremembe v bralnih navadah zagotovo so. Vendar ne izhajajo iz otrok, pač pa iz staršev.

Žal je tako, da smo se nasploh preveč prepustili drugim medijem, ki nam prepogosto servirajo banalne, kru-te ali poneumljajoče vsebine, in od-rinili knjigo na stran. Marsikaterega otroka v svet sanj pospremi televizor ali kak podobni medij. S tem otroke prikrajšamo za toliko stvari – ne gre le za branje, za knjige, ampak tudi za bližino, za možnost umirjenega pogo-vora zvečer pred spanjem, za crklja-nje. Če otrok nikoli ne spozna bralnih užitkov, niti ne ve, kaj je tisto, kar mu manjka. Sploh ne zna ubesediti tega primanjkljaja. To je resnično žalo-stno, ker otroke lahko še vedno nav-dušimo s privlačno zgodbo. In sploh ni treba, da je zapakirana v čudovi-to knjigo z bleščečimi ilustracijami in gumbi, ki oddajajo glasove, in podob-nimi dodatki.«

Znani ste tudi kot avtorica aforizmov. Ob kaki priliki se vam porodijo?Aleksandra Kocmut:: »Aforizmi se porajajo, ko slišiš, vidiš ali doživiš ne-kaj, ob čemer se morda zgroziš ali ki-slo nasmehneš ali zjeziš ali pa te pri-zadene. In potem tega ne zaviješ v izpovedovanje, v razčustvovanost, ampak iz tega ošiliš bodico. In šiliti se da iz marsičesa. Letos bodo moji afo-rizmi izšli v ilustrirani zbirki, tu pa jih je nekaj za pokušino:Politiki imajo prazne govore, ljudstvo pa prazne krožnike.Človek odpušča, kapitalist odpusti.Pri nas doma nosi hlače mož, ker meni niso več prav.«

SLOVENIJA • PREVALJE


feinigovi moli & duri

V dvaindvajsetih letih svojega obstoja je Škrablova orglarska delavnica postala ena izmed največjih v Evropi. Svoje pred-stavnike ima tudi v drugih delih Evrope. Med drugim je postavila orgle tudi že na Nizozemskem in v Angliji.

Del svojega angažmaja vidi podjetje Škrabl tudi v tem, da snema z dobrimi oz. vidnimi organisti orgelske zgoščen-ke. Tako je znani angleški organist Phi-lip Scriven posnel pred kratkim orgelsko zgoščenko s samimi skladbami za širšo publiko. Tako najdemo na tej zgoščenki tudi priljubljeno skladbo »Mozart Chan-ges« Madžara Zolta Gardonya (rojen leta 1946) z jazzovskimi oprijemi.

Drugače je pri gradnjah novih orgel bolj mirno, saj prenekatere fare (tudi pri nas) le s težavo zbirajo denar za take zadeve. Koroška orgelska zgodovina 19. in zgod-njega 20. stoletja je bolj malo obdelana, posebej slovenski prispevek. Pri nas na Koroškem so delovali trije znani orglar-ski mojstri: Franc Grafenauer iz Most pri Šmohorju in gospoda Anton Colarič ter Kuhar. Prva dva sta delovala tudi v politi-ki, tretji Kuhar pa je imel svojo delavnico v Zakamnu pri Vetrinju. Kuharjeve orgle, vsaj tistih nekaj, kar jih poznam in so do-bro ohranjene, so zvočno izredno barvi-te. V Šmihelu pri Pliberku stojijo orgle z dvema manualoma, v Slovenjem Plajber-ku pa manjše, zvočno tudi zelo lepe.

A n d r e j Fe i n i g ogrizki

Dolgo živeti – a biti star – nikoli!

Vsi hočemo dolgo živeti, a le red-ko kdaj sreča-mo koga, ki je

res rad star. Na misel mi pride dober znanec, ja, lahko bi celo rekel, prijatelj, ki je svojčas veli-ko veljal med ljudmi. Bil je v po-klicu, ki ga je postavil v žarišče javnosti, mnogi so se mu klanja-li, mnogi ga resnično občudova-li, a komaj je bil v pokoju, se je znašel – lahko bi rekli – kot sa-motar, ki ga nihče več ni poznal.Povem ti – mi vedno znova pra-vi, če ga obiščem v novem okoli-šu, kjer živijo ostareli – biti star ni lepo.

Družba in njen razvoj sta pošte-no pometla s starimi načeli, ko je bilo običajno, da je več gene-racij živelo dobesedno pod eno streho.

Danes živimo bolj vsak zase, kvečjemu mladi obiščejo star-še, se za kosilo in lep popoldan pomudijo pri njih. Če imamo otroke, si vnuki globoko oddah-nejo, če se z avtom spet odpelje-jo od babice in deda, ker je pri njih tako strašno dolgočasno. Na skrivaj in sami zase se jezi-jo na starše, ki so jim pred obi-skom zabičali, da bo tokrat šlo brez elektronskih igrač in dru-

gih možnosti za krajšanje dolg-časja med starimi. Slišim mlado generacijo, ki se kaj hitro naveliča biti v kro-gu starejših. Saj vedno govorijo samo o tistih starih časih, o tem, kako je bilo prej, o svojem pre-pričanju, da je bilo prej vse bo-lje, da je beseda odraslih kaj ve-ljala, da so se mladi ravnali po nasvetih odraslih in tako dalje. Če se spominjam svojega otro-štva, ki je tudi že davno minilo, potem hranim čisto druge spo-mine. Kot otrok sem bil rad v družbi svojega deda, ki je vedno vedel kaj zanimivega poveda-ti, ki mi je znal narediti igračke iz najpreprostejših stvari, ki mi je razkazoval ožji svet, naravo in njene lepote. Spominjam se tudi pogovo-rov med odraslimi, ki so otroka pa še kako zanimali, toda spo-minjam se seveda tudi ukaza, ki smo ga brez vsakega ugovo-ra upoštevali, ko so rekli: Otroci ven, to ni za otroška ušesa.

Po drugi strani: če odkrito pre-mislim, moram priznati, da sam svojim otrokom nisem znal pri-bližati sveta, kot mi ga je pribli-žal stari oče. In zalotim se pri

O Škrablovih orglah in koroških orglarskih mojstrih


“gregejevi citati

»Če si star in zadovoljen, si mlad!«

G r e g e j K r i š t o f

izgovoru, da mi poklicno življe-nje pač ni pustilo toliko časa za take reči, da sem se preveč za-nesel na vrtec, na šolo z njenimi številnimi ponudbami, na vedno večje možnosti za prebivanje prostega časa zunaj družinske sredine. Videl sem, da jim to pri-ja, toda zraven sem spregledal, da so se po malem odtujili. Sedaj gredo svoja pota.

Stari in mladi – ogenj in voda. Ko se bom naslednjič odpravil na obisk k prijatelju, o katerem sem govoril na začetku, mu bom morda dal prvič prav, če bo spet začel s tem, da ni lepo biti star.

Čeprav sem že v tem trenutku prepričan, da bom iskal argu-mente, ki bi spodbili to vdanost v usodo. Saj še vedno nočem sam pri sebi uvideti, da bi štel med staro železo, ki ni več za nobeno rabo. Dvomim, da ga bom pre-pričal. Če mi proti pričakova-nju pa le uspe, potem bom dru-gič poročal, kako se je končal ta disput.

piše Horst Ogris

Dolgo živeti – a biti star – nikoli! »Smrt po zrak' leti, s koso mahne,

pa te ni.« Neprenehoma si pona-vljam znani izrek. Toda: smrt mora čakati. Življenje se podaljšuje. Pri ženskah že nad 85, pri moških pa nekaj let manj. Poslušam jih, najraje v kavarnah, zelo rad. Prav uživam. Potem pa na zrak, na sprehod. Kajti Michel de Montaigne je že pred do-brimi štiristo leti zapisal: »Moje mi-sli zaspijo, če samo sedim. Moj um se ne premakne, če se ne premikajo tudi moje noge.«

Starejši ljudje v pogovorih povedo iz svojih življenjskih izkušenj mar-sikaj pametnega. Pospravijo vse ne-potrebne in nekoristne stvari. Manj jih zanima, kaj bi ljudje morali na-rediti, kot to, kaj dejansko naredi-jo. »Zdravje je to, česar človek ne opazi,« je zapisal Georges Simenon. Večina starejših preživi še 30 čilih in zdravih let v penziji. Vedno več upokojencev opaža, da večkratna potovanja okoli sveta in telovadba v »mučilnicah fitnesa« niso nujno smisel življenja. Življenje brez po-mena in skrbi je prazno, trdijo.

Mlade arhitektke in arhitekti so spoznali, da jim pogovori o izkuš-njah starih, pomagajo pri načrtih za večje stanovanjske projekte. Sta-novanja so primernejša in udobnej-ša tudi za zelo stare ljudi. Družba in podjetniki se vedno bolj zavedajo, da so nasveti, preizkušeni v dolgem življenju, pametni. Pred nekaj de-setletji so številke določale, kdo je star. Danes vabijo starejše na preda-vanja in posvete – ne samo zato, ker imajo denar – temveč ker so žive-li polno življenje in imajo kaj pripo-

vedovati. Znanec, ki je praznoval vi-soko okroglo številko (70), je dejal: »Pravzaprav starosti ni. Če si star in zadovoljen, si mlad.«

Desetletja je veljal »naravni zakon«, da morajo stari ljudje v dom za osta-rele. Ker je starih vedno več, so šte-vilnejše tudi dobre ideje, kako ži-veti naprej. V Švici so si starejši in samski ljudje ustvarili stanovanjske skup nosti (Alten-WG's) že pred do-brimi dvajsetimi leti – in so uspeli. Znan je poskus bogate ženske, ki si je v gosposko, pritlično hišo povabi-la različne ljudi, s katerimi se je ra-zumela. Vsak je dobil svojo sobo, delili pa so si kuhinjo, veliko dnev-no sobo, lep vrt in avtomobil za na-kupe ali redke izlete. Nekateri od njih niso imeli visoko dotirane po-kojnine. Kljub temu so si plača-li oskrbnice in kuharja. Vsak je pri-nesel s seboj svoj dar. Glasbenik je igral harmoniko in klavir, med nji-mi sta bili »dobri vili«, vrtnar, inte-lektualci in tudi čisto mirni tipi. Ko so kakega člana začele zapuščati te-lesne moči, mu skupine ni bilo treba zapustiti. Največji problem je nastal po smrti kakega člana skupine. Tre-ba je bilo najti novega stanovalca ali stanovalko. Ta oseba se je morala dobro vključiti in vživeti v skupino. Ni smela razviti razdiralne, skupno-sti nevarne moči. Dobri odnosi so visokega pomena in koristijo. Člo-vek je pač skupnostno, družbeno bi-tje. Težko mu je biti sam.


mohorjeve družbe celovecP r I l O g A

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

Andrej Rijavec je napisal kriminalni roma n na ekološko temo

Kaj je za Vas največja nesreča? Izguba ljubljene osebe. Kje bi radi živeli? V hiši na podeželju.Kaj je za Vas popolna sreča na svetu? Da lahko delaš, kar znaš, in se s tem tudi preživljaš.Katere napake najprej odpustite? Nenamerne. Vaše najljubše zgodovinske osebnosti? Claus von Stauffenberg, Elizabeta I., Rudolf Maister. Vaši najljubši slikarji? Francis Bacon, Lucian Freud, Erik Lovko. Vaši najljubši skladatelji? J. S. Bach, Philip Glass, Mil-ko Lazar. Katere lastnosti najbolj cenite pri ženski? Inteligent-nost. Katere lastnosti najbolj cenite pri moškem? Odloč-nost. Vaša najljubša zaposlitev? Tekstopisec. . Vaša najznačilnejša lastnost? Veliko govorim. Kdo ali kaj bi radi bili? To, kar sem, z več zaupanja vase in hkrati zavedajoč se svojih slabosti. Kaj najbolj cenite pri prijateljih? Odkritost in odprtost.

Vaša največja napaka? Veliko govorim. Vaše sanje o sreči? Hiša, delo, družina. Vaši junaki v resničnosti? Spominjajo na romaneskne junake. Kaj najbolj obsojate? Vsakršno nasilje nad nemočnimi. Vaša najljubša jed? Ribe. Kako preživljate prosti čas? V naravi ali v svoji glavi.Vaš najljubši kotiček? Gozdovi in kraške gmajne v okolici Postojne. Kaj najbolj cenite v domovini? Naravo in kulturno de-diščino. Vaša najljubša barva? Bela. Katero reformo najbolj občudujete? Reforme razsvet-ljenega absolutizma.Kateri naravni dar bi radi imeli? Absolutni posluh. Koga ali kaj bi radi vzeli s seboj na otok? Svojo druži-no. Vaše trenutno duševno stanje? Hvala, stabilno. Vaše geslo? Vztrajaj, če slutiš cilj pred sabo! v

PrA

ŠAlN

IK


mohorjeve družbe celovecP r I l O g A

N o v o n a k n j i ž n i p o l i c iAndrej Rijavec je napisal kriminalni roma n na ekološko temo

Janko Zerzer in Franc KattnigRosegg und seine Kirchen – Rožek in njegove cerkveCerkvena poslopja so bila že od nekdaj nekaj posebnega. So izraz človekovega iskanja prostorov božjega. Posta-vljajo jih za od Boga podar-jena srečanja z nami, lju-dmi. Dajejo zaščito, delujejo odrešujoče in razbremenju-joče, osvobajajo nas vsak-danjosti in podarjajo mir (Jože Marketz).Knjižica vsebuje opis na-slednjih cerkva: farna cerkev sv. Mi-hael, Rožek, Naša Ljube Gospe, Breg, sv. Janez Krstnik, Ščedem, sv. Krištof, Hum, sv. Bartolo-mej, Šmartin, sv. Lovrenc, Tmara vas, sv. Av-guštin, Semislavče.ISBN 978-3-7086-0685-9, 7 EvrOv

Ob svetovnem dnevu knjige so avtorji brali tudi v Mohorjevi knjigarni. V petek, 20. aprila, so iz svojih del brali Gerard Kanduth, Anneliese Merkač-Hauser, Si-mone Schoenett in Harald Schwinger.

Starostnik Jakob, upokoje-ni gozdni čuvaj in lovec, živi sam na svoji domačiji ob goz-du tudi potem, ko mu je v čud nih okoliščinah umr-la žena Vera, upokojena rav-nateljica osnovne šole v Veli vasi. Njuna hči odvetnica Lu-cija živi v mestu in prihaja občasno na obisk, na vsak na-čin bi rada Jakoba preselila v mesto. Na obisk prihaja s svo-jo najstniško hčerko Dolores (Lola) tudi profesor bioteh-niške fakultete Arne, ki ga je žena zapustila in odšla z dru-gim; Arne je prav tako kakor Jakob zaljubljen v gozdove in njihove prebivalce, zato ju povezuje vez prijateljstva. Ja-kob se vedno znova sreča tudi z logarjem Lojzom, ki je mož zdajšnje ravnateljice Berte.

Berta velja za nadvse uspeš-no ravnateljico in učitelji-co, ljudem le ni jasno, od kod imata z Lojzom toliko boga-stva. V gozdovih okrog doma-čije najde Jakob vedno znova v zanke ujete in v mukah po-ginule živali. Skoraj povsem je že prepričan, da je stori-lec njegov lovski tovariš Ser-gej Sergejevič Ivanov, a za-res trdnega dokaza še nima. Pravo prijateljstvo goji Ja-kob predvsem do velikan-ske medvedke. Po vasi pa se ved no bolj širijo glasovi, da velikanski medved straši in ogroža šolarje. Vaška lovska družina vloži na ministr-

stvo zahtevek za izredni od-strel medveda, kar spravlja Jakoba v obup. Medtem si-cer odkrije, da je medved, ki straši otroke, pravzaprav na-gačena žival, ki jo nekdo na-stavlja po gozdu, a Jakob ne najde niti med policisti ni-kogar, ki bi šel stvari do dna. Kot dan odstrela medved-ke je določen prav dan vaške-ga praznika, ko naj bi bil Ja-kob na predlog Berte in Lojza razglašen za častnega vašča-na. Začne se slovesnost, Ja-kob je med udeleženci, v ro-kah pa drži šop listov s svojim zahvalnim govorom. Še pred govorom pa skrivnostno iz-gine in govor mora prebrati Arne. Kolikor dlje pa bere, to-liko bolj vrši med ljudmi, kaj-ti Jakob opisuje svoja zadnja odkritja in razkrije zločin-sko skrivnost. Berta prebledi ... Medtem skupina lovcev že stiska obroč okrog medvedke. Jakob se poskuša prebiti do nje pred njimi. Nekateri opa-zijo pred medvedko človeka in kričijo, naj nihče ne stre-lja. A že se pokadi iz Lojzove puške ...

Lojz in Berta se znajdeta v zaporu na Dobu, za njunim pomagačem Guidom iz Tr-sta se izgubi vsaka sled, Jako-bova domačija pa dobi nove prebivalce: Lucija in Arne se končno le odločita druga za drugega in se z Dolores pre-selita v Jakobovo hišo.

Andrej RijavecMedvedja kraljicaRoman Medvedja kraljica je privlačen kriminalni ro-man s področja vse bolj perečega vprašanja varstva okolja. Tonus pripovedi je napet od začetka do konca in zato je roman primeren že za najstnika. Jezik je iz-piljen in avtor Andrej Rijavec črpa iz bogatega besed-nega zaklada. Psihološki orisi nastopajočih oseb so natančno obdelani; zlasti glavni junak je tudi z življe-njem pripravljen plačati svojo ekološko osveščenost. Ta roman z naravovarstveno vsebino je tako nadvse aktualen, obenem pa po svoji strukturi kakovostno presega primerljiva dela.ISBN 978-3-7086-0656-9, 19,90 EvrA

Roman Andreja Rijavca »Medvedja kraljica « je pravza-prav odličen kriminalni roman s področja varstva okolja. Jezik je zelo izpiljen in črpa iz bogatega besednega zakla-da, nevsiljivo in poljudno tudi z znanstvenega področja. Psihološki orisi nastopajočih oseb so zelo dodelani. Oglej-mo si vsebino nekoliko natančneje.


IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredil Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Gabi Frank. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, [email protected] / [email protected]. Tisk: Mohorjeva Celovec

pokažijez ikKatarina Urank o dedeju

Življenje z našim dedijem Jože-fom Urankom je zelo zanimivo. Pri nas doma ga imenujemo »stari ati«. Njegova žena Marija, naša »stara mama« nas je zapustila leta 2004. Stari ati nam rad pripoveduje o času vojne. Čeprav jaz s svojimi 15-imi leti le s težavo začutim, kaj on čuti, ko pripoveduje o vojni in času, ko je bil izseljen, vseeno vem, da pri vsa-ki besedi, ki jo reče, vse čuti, kar je čutil takrat, ko je to doživel. Zanj ni tako lahko govoriti o tem, ker ima, mislim, še vedno strah v sebi, da se bi lahko vse zgodilo še enkrat. Am-pak stari ati je zelo močan človek, ima zelo močno osebnost, je tudi zelo pogumen, samozavesten in ve-ren. V vojnem času mu je bila velika opora za preživetje vera. To pripo-veduje v zgodbi, ki jo je že večkrat

pripovedoval. Ko so padale bombe, sta se neki fant in on skrila v nekem hlevu, da bi bila varna pred bomba-mi. Moj dedi je nekako čutil, da mo-rata proč. Tako mu je rekel: »Pojdi-va proč, tukaj mi ni všeč.« Tako sta šla na drugo stran ceste. Komaj sta prišla tja, je ravno tam, kjer sta se prej še skrivala, padla bomba. To je zame ne eni strani zelo velik dokaz, da jima je Bog pomagal preživeti. Na drugi strani pa ne morem resno verjeti v to, vendar v sebi čutim, da mora biti to resnica. Vem, da me ni-koli ne bi nalagal, še posebej ne, če gre za čas vojne. Vem, da se veliko mladincev ne za-nima za tematiko vojnega časa. Tudi jaz sem spadala k njim. Vsak potrebuje nekaj časa, da lahko pre-dela vse informacije o vojnem času, ki jih o tem dobi v

šoli. Zdaj začenjam premišljevati in vem, da lahko drugim, ki jih to za-nima, ampak se ne morejo pogovar-jati s pričami časa, pripovedujem o času, mišljenju ljudi, veri tistih, ki so bili v taboriščih in veliko več. Če pa ne vem več dalje, enostavno vprašam starega atija. S svojimi 85-imi leti še ni postal zelo star, saj se mu to ne vidi. Rad je pri mladini in ji pripoveduje o svoji mladosti. Rad se vozi s svojim kvatom po gozdu in sadi drevesa.

Če naš dedi vojne ne bi preživel, ne bi spoznal svoje žene in ne bi bilo mojega očeta. Nato moj oče ne bi spoznal moje mame in tudi ne bi bilo mojih sester, mojega brata in mene.

Jože Urank je praznoval svojo 85letnico. Njegova vnukinja Katarina Urank ga predstavlja in ugotavlja, da se zelo rad druži z mladimi ter da mu je vera v

življenju velika opora.

»Če nečesa ne vem, enostavno vprašam starega atija!«

Ime in priimek

Ulica/kraj

Poštna štev. Pošta

Hišna številka

Telefon E-mail Datum rojstva

Podpis

NAROČILNICANaročam Nedeljo (do konca leta 2012 brezplačno)

Nedelja

Viktringer Ring 269020 Klagenfurt/Celovec

Imajo Vaši otroci Nedeljo?Povejte jim: Do konca leta 2012 jo lahko imajo zastonj!

Documents

Čas v pokoju