Univerza v LjubljaniFilozofska fakulteta

Oddelek za psihologijo

Učiteljske kompetence

1. Poročilo pri predmetu Psihologija pouk

Mentor: asist. dr. Katja Depolli Steiner

Goran DamcevskiPatricija KerčElena KučejJana MalovrhAna SedmakNina Zupančič

Ljubljana, oktober 2015

Uvod

Na prvi vaji pri predmetu Psihologija pouka, je naše naloga bila v skupini doseči konsenz o tem, katere kompetence so pri učitelju pomembne za nas. Najprej je vsak posameznik zase napisal, kateri učitelj mu je bil tekom šolanja najljubši in kakšne so bile njegove kompetence, dodatno pa je o sebi kot učitelju razmišljal v individualnem delu tega poročila.

Po končanem individualnem delu smo se v trojicah pogovorili, kako se individualni opisi med sabo ujemajo in naredili kratek seznam učiteljevih kompetenc, ki se nam zdijo pomembne. Na koncu je vsaka trojica drugi poročala o njenih skupnih učiteljevih kompetencah in kot skupina smo diskutirali o tem, katere kompetence bi uvrstili na skupinski seznam.

Učiteljeve kompetence, ki se zdijo vsem članom skupine pomembne so naslednje:

avtoritativnost podpiranje kritičnega mišljenja podpiranje kreativnosti te navduši za predmet zabavnost poštenost veliko zahteva strukturiran pouk raznolik pouk podpora slabšim učencem

Skupinski del

Med prvo in drugo skupino, se je pojavilo kar nekaj podobnosti in pa tudi razlik. Ena izmed najbolj očitnih podobnosti je bila pridobitev avtoritativnosti pri učencih, prav tako pa so si bili učitelji podobni pri spodbujanju ustvarjalnosti, kar je bilo najbolj vidno pri testih, saj so bili skonstruirani tako, da so spodbujali tudi kritično mišljenje in domišljijo. Ti dve lastnosti sta se nam obojim zdeli izjemnega pomena, saj menimo, da je avtoriteta pomembna za optimalno razredno klimo, ki služi nemotenem poučevanju. Oboji smo imeli izkušnje z učitelji, ki so nas navdušili za predmet, ki so ga učili. Ena izmed študentk celo nadaljuje študij psihologije, za kar jo je navdušila učiteljica, ki jo je izbrala za opis. Naučili so nas življenjsko pomembnih naukov, saj so nam predavali tudi o temah izven učnega načrta in nam s tem pomagali oblikovati naše osebnosti.

Kot smo že omenili pa je bilo med skupinama tudi nekaj razlik. Druga skupina se je osredotočala bolj na praktične izkušnje, prav tako pa so bili učitelji njihove skupine veliko bolj zabavni in entuziastični na predavanjih, kot so to poročali člani prve skupine. Pri njihovih predavanjih je bil pouk dosti bolj razgiban in večinoma bolj sproščen, veliko večji poudarek je bil tudi na praktičnem delu, skozi katerega so imeli kot učenci občutek, da so se učili podzavestno oziroma brez večjega napora. Zanimiva razlika je bila tudi ta, da so člani prve skupine za svojega najljubšega učitelja po večini izbrali učitelja iz osnovne šole, člani druge skupine pa vsi učitelja iz srednje šole. V prvi skupini so učitelji več poudarka posvečali individualnemu delu, torej sem spada tudi posvečanje težavnim učencem oz. učencem z učnimi težavami, kar je morda posledica dejstva, da večina učiteljev prve skupine prihaja iz osnovne šole, saj je med učenci prisotno več individualnih razlik, kar morajo učitelji znati upoštevati.

Učitelji potrebujejo kompetence na treh področjih: kognitivnem, čustveno-motivacijskem in vedenjskem področju (Peklaj, 2015). Največ kompetenc, ki smo jih identificirali v naši skupini, uvrščamo na kognitivno področje, katero v splošnem zajema znanja in veščine, ki jih učitelj ima. V našem primeru so bile na tem področju identificirane naslednje kompetence: spodbujanje kritičnega mišljenja, spodbujanje ustvarjalnosti, strukturiranost, raznolik pouk in to, da učitelj veliko zahteva. Nekaj kompetenc smo identificirali tudi na čustveno-motivacijskem področju, katero opisuje odnos, ki ga ima učitelj do predmeta in učencev. Na tem področju smo identificirali naslednje kompetence: zabavnost, podpora slabšim učencem in entuziazem. Na vedenjskem področju, ki se kaže v učiteljevem delovanju, smo identificirali eno kompetenco: avtoritativnost.

Iz opisanega lahko vidimo, da smo z identificiranimi kompetencami sicer res pokrili vsa tri področja, vendar je bilo vedenjsko področje, z le eno kompetenco, premalo zastopano. To je področje, kateremu nismo posvetili dovolj pozornosti. Razloge za to vidimo v tem, da smo bili bolj osredotočeni na kompetence kognitivnega področja, ki se nam zdijo tudi najpomembnejše. Večina izmed članov skupine se je strinjalo s tem, da je pri opisu svojega najljubšega učitelja najprej pomislila na kompetence, ki jih uvrščamo na kognitivno področje. Tako smo na primer na raznolik pouk pomislili prej, kot pa bi pomislili na kompetence kot so na primer: sproščenost, umirjenost, odprta komunikacija. Vendar se pri tem zavedamo, da so tudi slednje kompetence vedenjskega področja enako pomembne, kot kompetence ostalih dveh področij in jih ne smemo potiskati v ozadje. Menimo, da mora dober učitelj imeti kompetence iz vseh treh področjih in pri tem ne sme biti področja, ki bi bilo pri učitelju zastopano v premajhni ali celo nikakršni meri.

V skupini smo se povečini strinjali glede pomena identificiranih kompetenc, največje strinjanje smo dosegli pri navduševanju učitelja za njegov predmet in njegovem entuziazmom pri tem predmetu. Verjetno smo tej kompetenci pripisali večji pomen kot drugim kompetencam, ker smo si za opis izbirali predvsem učitelje, ki so nas navduševali in tudi mi smatramo, da se od dobrega predavatelja pričakuje, da naredi predavanje zanimivo in te navduši, ker pa te kdo le redko navduši ob poplavi številnih informacij, se nam te kompetence zdijo silno pomembne. Poleg tega imamo ljudje tendenco, da bi bilo ljudem všeč, kar je nam in si želimo potem npr. učence navdušiti za svoj predmet. Pomen in izbira kompetenc se lahko sklada tudi z našimi kompetencami, zato smo samo pri treh kompetencah (entuziazem, strukturiran pouk in raznolik pouk) dosegli soglasno mnenje, kaj nam te kompetence pomenijo. Verjetno se nam zdijo vse te kompetence pomembne, vendar pa se nam večina ne zdi zelo pomembnih ali ključnih za poklic učitelja. Poleg tega smo naštevali kompetence našega najljubšega učitelja, kar pomeni, da ni nujno, da so bile vmes kompetence, ki so za nas pomembne, ampak jih je imel samo učitelj, ki nam je bil všeč (morda nam je bil všeč samo zaradi ene kompetence). Zanimivo je, da nihče kompetence »podpira slabše učence« ni označil za pomembno, čeprav smo jo uvrstili na seznam skupinskih kompetenc. Morda se je to zgodilo zaradi tega, ker smatramo, da če ima učitelj vse te pomembne kompetence, ki smo jih našteli, potem tudi slabši učenci napredujejo. Mogoče sami nismo bili osredotočeni na učno slabše učence, ko smo bili v osnovni ali srednji šoli, in se nam tako ta kompetenca ni zdela pomembna (in se nam še zdaj ne zdi pomembna), ker se ne nanaša na nas same. Morda pa se nam zdi samoumevno, da učitelj podpira učno slabše učence in to kompetenco ne uvršamo med pomembnejše, ker smatramo, da jo učitelj tako ali tako že ima.

V skupini je prišlo do največjih razhajanj glede strinjanja pri treh kompetencah. Prvo izmed teh je predstavljala zabavnost učitelja. Pomembnost te je morda tesno povezana s samo osebnostjo učencev, saj se le ti razlikujejo glede na stopnjo zavzetosti pri pouku. Tisti, ki bodo pouk jemali bolj resno in bo njihov temeljni cilj spoznati snov, bodo na to kompetenco gledali le kot pozitiven, a ne pretirano pomemben dejavnik za učinkovitost pouka. Medtem ko bodo tisti učenci, ki k pouku ne pristopajo z veliko mero resnosti, na to kompetenco gledali

kot eno izmed ključnih, saj bo njihov temeljni cilj le zabavno preživeti obvezen čas v šoli. Tako so lahko nekateri izbrali to kompetenco, ker je najbolj izstopala iz čustvenega vidika, drugi pa je niso, ker jih pretirano spominja na učitelje, kjer pogosto niso resno delali pri pouku.

Druga kompetenca, ki je povzročila razhajanja v skupini je učiteljeva visoka stopnja zahtevnosti. Na to kompetenco lahko gledamo precej relativno na podlagi dveh različnih vidikov. Prvi tak vidik je da posamezniki učiteljeve visoke zahteve vidijo le kot dodaten pritisk na učenca in ta zatorej zanje predstavlja negativno lastnost, drugi pa bodo na to gledali kot dodatno spodbudo pri učencih, zato jo bodo doživljali kot pozitivno lastnost. Relativno je tudi kako vsak od nas doživlja visoke zahteve. Nekateri bodo to videli, kot zahteve po celovitem znanju snovi in vseh njenih podrobnosti, drugi pa le kot dodatne vsakodnevne naloge. Oba vidika razlik v posameznikovi predstavi lahko vodita do tega, da so nekateri od članov skupine to kompetenco izbrali kot ključno, saj so jo videli kot motivacijsko in neobremenjujočo lastnost, drugi pa so jo morda zaznali kot vir pregorelosti in anksioznosti pri učencih. Na našo izbiro verjetno vplivata tudi način našega dela in naši cilji. Če na splošno težimo k temu, da želimo čimboljše ocene in čimveč znanja, bomo bolj pripravljeni na dodatno delo in učenje, zato bomo nekoliko bolj preferirali to kompetenco pri učitelju.

Nazadnje pa se je nestrinjanje pojavilo tudi pri kompetenci kreativnosti/ustvarjalnosti. Slednja je zelo močno odvisna od učiteljevega osebnega odnosa do ustvarjalnosti, prav tako pa tudi od predmeta poučevanja. Učitelji lahko kreativnost uporabljajo na področjih, kjer lahko učenec sam ustvari nek izdelek, naj bo to pisanje ali pa izdelava predstavitve, vendar pa je to zelo omejeno pri predmetih kot so naprimer matematika, fizika in drugi. Učitelj tako, zaradi omejenih možnosti in še pogosteje zaradi omejenega časa, težje spodbuja kreativnost. Ker pa smo imeli pri izbiranju kompetenc vseskozi v mislih našega najljubšega učitelja, ti pa so se po predmetih poučevanja med nami razlikovali, so nekateri izbrali to kompetenco, ker jo je bilo morda učitelju lažje uresničiti kot pa kateremu drugemu iz bolj naravoslovnega področja.

Individualni del

a) Goran Damcevski

Moj najljubši učitelj je bil učitelj na strokovni srednji šoli, poučeval pa me je tri leta. Pred tem je delal v industriji in sicer je bil 15 let generalni direktor v tovarni, ki je zaposlovala več kot 1200 ljudi. Kot oseba je bil zelo strog, odprt in cel čas je nadziral razredno klimo.

Pri njem se je šolska ura začela tako, da je začel naključno spraševal o novi snovi in ne snovi, ki smo jo jemali prejšnjo učno uro – uporabljal je torej erotematsko metodo. Njegova metoda poučevanje je vsebovala tudi sokratski pogovor, saj je predpostavljal, da učenec že pozna osnove tistega, kar je poučeval. S pogovorom in spraševanjem je skušal aktivirati predznanje in tudi spodbuditi iznajdljivost in ustvarjalnost učencev (včasih je namerno postavljal težka vprašanja, npr. »Kaj boste naredili, če se znajdete v takšni situaciji?«). Po spraševanju je narekoval osnovno učno snov, po tem pa dokaj pogosto spraševal, če učenci česa niso razumeli in na podlagi neverbalne komunikacije učencev in svojega občutka presojal, če je bila predana snov res naučena. Za neverbalno komunikacijo je dejal, da je boljši pokazatelj učenčevega znanja, saj se je zavedal, da učenci pogosto podajajo socialno zaželene odgovore in navadno odgovorijo, da snov razumejo in tudi znajo. Če je začutil, da učenci niso razumeli snovi, jo je ponovno razložil – včasih tudi trikrat.

Njegove učne ure so bile sproščene, saj je dal priložnost, in to je bila tudi dolžnost učencev, da ga učenci sprašujejo o vsem, kar jih zanima iz njegove stroke in ne samo iz predmeta, ki ga poučuje. Nase je bil zelo ponosen, ker je bil sposoben odgovoriti na skoraj vsa

vprašanja učencev in trdil, da če se ima kdo za strokovnjaka v katerem koli področju, mora poznati problematiko celotne stroke in ne samo predmeta, ki ga poučuje (za mojega učitelja bi lahko rekli da je bil »jugoslovanski generalist, ne pa zahodnoevropski specialist«).

V prvi situaciji se je pokazala ena izmed njegovih najbolj izstopajočih kakovostih. To je bilo to, da je učence vzgajal v duhu etike, tako da jih je učil o neetičnem delu. Imel je mnenje, da strokovnjaki ne smejo izkriviti pravil, ponarediti študije in raziskav. Razlog zakaj je tako poučeval pa je bil v tem, da če ne znaš kot strokovnjak delovati etično, potem ne boš tudi sposoben prepoznati, ko bo nekdo neetično deloval proti tebi, kar pa privede to tega, da si slab strokovnjak, še posebej, če delaš v zasebnem sektorju. Dejal je tudi, da je to potrebno za reševanje realnih situacijskih problemov. O neetičnosti nas je poučil skozi eno izmed njegovih zgodb. Namreč, ko je bil še direktor, je njegovo podjetje dobilo več tonsko naročilo za tujo državo. Učiteljev partner, ki je pripravljal del kemičnih surovin je zmanjšal količino kemijske surovine materiala za en odstotek (mislil je, da bo s tem prihranil zelo veliko denarja). Moj učitelj je, kot pri »ad-hoc kontroli«, oddal material v kemično analizo, ki je kasneje pokazala, da je v izdelku en odstotek manj snovi kot je bilo predpisano. Bilo pa je že prepozno, saj je bil izdelek že narejen. Odločili so se, da ne naredijo ničesar in so izdelek poslali kupcu. Čez dva meseca so prejeli pismo iz kemijskega inštituta v Oxfordu. Spraševali so jih, zakaj je bila kemijska sestava izdelka slabša za en odstotek. Naročniki izdelka so čez noč prišli v Ljubljano, kasneje pa je mentor mojega učitelja napisal članek, v katerem leži sklep, da se lahko zaradi izgubljenega odstotka surovin v izdelku, prepotuje določeno število kilometrov. Članek je bil izdan v znanstveni reviji in je bil posredovan tudi Oxfordu ter jim pomagal pri nastali situaciji. Ta realni primer v industriji nam je prikazal, da tudi če delaš etično in pravično, obstaja možnost, da okolje (v tem primeru tvoj partner) postavi takšne pogoje, da te prisili, da se znajdeš v neetični situaciji – če ne znaš predvideti te možnosti in ustrezno ukrepati, potem nikoli ne boš res dober v svoji stroki.

Drugo situacijo bi lahko poimenovali »Tricksofthetrade«. Nanaša se na to, da je moj učitelj vedno podajal konkretne, realne (ne izmišljene) in uporabne primere – ta načela so sicer bolj skladna z andragoškega kot pedagoškega procesa, v andragoškem procesu pa obstajajo zaradi tega, ker je udeležba v izobraževalnem procesu prostovoljna ne pa prisilna (kot v pedagoškem). Kompetenca, ki jo bom opisal v tej situaciji je torej podajanje realnih in uporabnih primerov. Eden izmed mnogih primerov, ki so mi v spominu ostali do danes in kjer se je pokazala ta kompetenca, je tisti preko katerega nam je učitelj razložil, zakaj je ceneje in se bolj izplača trgovati z Združenimi arabskimi emirati – torej z npr. Dubajem, ne pa s Kitajsko ali s Turčijo. Povedal je, da v Dubaju obstaja določen zakon, ki določa proizvajalcem, da prodajajo svojo blago v določenem času. Kar pomeni, da celotno blago, ki se ni prodalo v trgovine ali trgovske centre, po zakonu dajo v veliko skladišče za izvoz, kjer blago ne sme ostati več kot dva tedna. Zanimiv del te zgodbe je bil ta, da se zaradi prisiljenosti, da se blago proda, cena tega blaga drastično znižuje in tako trgovci kupujejo standardno ali visoko kvalitetno blago po dosti nižji ceni. Nobenemu izmed profesorjev ni nikoli uspelo podati toliko uporabnih primerov – drugi so večinoma podajali zgolj akademske primere, saj tudi niso imeli toliko izkušenj kot učitelj, ki sem ga opisal.

Kot učitelj bi skušal biti nekoliko podoben svojemu učitelju, njegove dobre lastnosti bi obdržal, slabe pa bi skušal izboljšati. Če pogledam iz druge strani, sem se skozi študijski proces naučil veliko pomembnih stvari o učenju in poučevanju, kako učenci sprejemajo informacije, katere metode so bolj učinkovite pri predavanju in tudi pri ocenjevanju. Tako da bi verjetno skušal integrirati njegovo karizmo, avtoritativnost in stil poučevanja s podajanjem konkretnih primerov, ko bo seveda to potrebno, vzpostavljanje direktivne discipline in teatralnosti pri predavanju. Kar se pa tiče metod in tehnik poučevanja, pa bi uporabljal zgolj metode in tehnike poučevanja, ki sem se jih naučil na fakulteti, npr. frontalni pouk, erotematske metode, programirano učenje (na podoben način kot tehnika učenja, ki jo je

vpeljal Khan, 2008 in jo najdemo na spletni strani Khan Academy, 2015), diskusija – spletna in osebna, razlaganje, strateško učenje. Poudarek mojega poučevanja bi bil na organizacijskih strategijah, uporabi elaboracijske strategije pri snovi, za katero bi smatral, da je potrebno poglobljeno znanje oziroma razumevanje, uporabljal bi tudi bralne strategije, behavioristične motivacijske strategije – da npr. poveš zanimiv primer do polovice, ko pa učenci želijo slišati še več, se ustaviš in jim poveš do kje moramo prebrati preostali del zgodbe, potem pa del zgodbe uporabiš v domači nalogi in ga kombiniraš z dolgočasno snovjo, ki se jo morajo naučiti. Na ta način stimuliraš učence in zbudiš njihov entuziatem, ko pa začnejo delati domačo nalogo – četudi je ta dolgočasna – pa jo asociirajo z občutkom entuziazma in zanimivosti. Uporabljal bi tudi humanistične motivacijske strategije, torej predpostavljal in zaupal bi učencem, da so sposobni in zmožni nekaj narediti in aktivno komuniciral z njimi o tem delu.

Menim, da so za kakovost poučevanja pomembne naslednje kvalitete: avtoritativnost/močen karakter, kritično razmišljanje, entuziazem/navdušenost, zabavno predavanje in spodbuda za samostojno raziskovanje (slednjega sicer nismo uvrstili na seznam skupinskih kompetenc, vendar se je znašel na seznamu kompetenc, ki smo ga sestavili v trojicah in se meni osebno zdi zelo pomemben). Avtoritativnost se mi zdi pomembna zaradi vzpostavljanje produktivne razredne klime. Kritično razmišljanje je pomembno zaradi razvijanja spretnosti za uporabljanje teorije v realnih situacijah, ločevanje prednosti in pomanjkljivosti oziroma uporabnosti in neuporabnosti določene snovi, za iznajdbo novih načinov uporabe poučevane snovi in za spodbujanje znanstvenega nasproti laičnemu razmišljanju. Entuziazem je pomemben za vzbujanje interesa za določeno snov, s katero učenci še niso seznanjeni ali pa so o njej v preteklosti imeli negativno mnenje. Vloga učitelja je, da do neke mere pri učencu vzbudi interes za nove snovi, ne pa da predava snovi, ki so že same po sebi zanimive za učence, ker so te snovi do neke mere učencem že znane. Zabavno predavanje se mi zdi pomembno, ker dober občutek, ki ga doživiš tekom takšnega predavanja, zviša emocionalno vpletenost v predavanje in s tem tudi pripomore k večji količini naučene snovi pri učencih. Spodbuda za samostojno raziskovanje pa se mi zdi pomembna, ker vodi v razumevanje in uporabo samoregulacijskega učenja in dela ter je veščina, katera bo verjetno učencem koristila skozi celotno življenje.

Kar se tiče kompetenc, ki niso moja močna stran in bi jih skušal izboljšati, moram najprej poudariti, da mislim, da si ne smem dovoliti predpostavljati, da je kakšna kompetenca moja močna stran (tudi če je), ker s tem oviram samega sebe pri njenem izboljšanju. Tiste kompetence, za katere pa smatram, da bi jih moral prav posebej izboljšati pa so spodbujanje kritičnega razmišljanja in spodbujanje samostojnega raziskovanja. Za kritično mišljenje menim, da obstajajo različni načini spodbujanja kritičnega mišljenja, glede snovi, ki bi jo (recimo) predaval, teh načinov pa trenutno ne poznam. Če to izboljšam bom verjetno uspel spodbuditi resno kritično mišljenje, ne pa blodnje, da sem učence dejansko nekaj pomembnega naučil. Za spodbujanje samostojnega raziskovanja tudi menim, da se moram še dosti naučiti o tehnikah za to spodbujanje. Ker so spodbude odvisne od snovi, ki jo bom predaval in tudi tisto, kar spodbuja enega učenca ni nujno, da bo spodbudilo tudi njegovega sošolca, se moram še veliko naučiti, kako poiskati pravo tehniko spodbujanja. Razloge, zakaj je pomembno, da se tega naučim pa sem napisal že pri utemeljevanju, zakaj mi je ta kompetenca pomembna.

b) Patricija Kerč

Mesto meni najboljšega učitelja je zavzel gimnazijski učitelj angleščine, ki nas je poučeval vsa štiri leta šolanja. Vseskozi je izražal mladostno sproščenost in določeno stopnjo humorja, a kljub temu ni toleriral nespoštljivega vedenja s strani učencev. Pri učnih urah smo zaradi

tega uživali in sodelovali, ter si hkrati nismo dovolili spodkopavanja njegove avtoritete. Večkrat je za podajanje znanja uporabljal interaktivne table in druge tehnološke pripomočke, s čimer je pokazal, da je v koraku s časom, nam pa je dodatno razgibal pouk.

Njegova razlaga je bila vedno strukturirana in razumljiva, prizadeval pa si je tudi, da smo najprej osvojili teorijo in nato rešili čim več primerov. V okviru predmeta je zajel vsa pomembna področja, kar je dosegel s ponavljanjem slovnice, reševanjem praktičnih primerov, glasnim branjem, pisanjem kratkih esejev in dodatnimi aktivnostmi, zaradi česar smo bili vsi zelo podkovani v znanju jezika. Pri svojem poučevanju se prav tako ni omejil le na uporabo učbenika, temveč smo pogosto brali angleške revije, ki so vsebovale tako tabu teme, kot tudi aktualne teme iz sveta. Preko tega nas je bodril h kritičnemu mišljenju in medrazrednim razpravam, poleg tega pa smo z glasnim branjem urili tudi svoje sposobnosti. Pri samostojnem glasnem branju so enako pogosto sodelovali vsi učenci, kar je bila izjemna priložnost še posebej za tiste, ki jim branje ni šlo najbolje. Kljub morebitnim napakam je manj podkovane učence spodbujal in jih brez kakršnega koli kritiziranja tudi popravljal. To se je lahko videlo, ko smo v eni od učnih ur v angleški reviji brali enega od prispevkov. Za vsak odlomek je za branje izbral različnega učenca. Nekje na sredini prispevka je za branje izbral sošolko, ki je imela na tem področju največ težav. Kljub temu, da je moral njeno izgovarjavo popravljati večino časa, to ni počel odrezavo ali jezno. Dopuščal ji je da bere počasi, zahteval pa je tudi, da popravljene besede še enkrat izgovori tudi sama. Če je opazil, da se ji kateri od sošolcev posmehuje ali govori ob njenem branju, mu je namenil strog pogled ali pa ga je opozoril naj s takim vedenjem preneha. Ob koncu celotnega branja nam je začel postavljati vprašanja pri katerih smo morali izraziti svoje lastno mnenje in poskušal začeti razpravo v razredu. Za nalogo nam je v okviru prebrane vsebine pogosto podal tudi naslov za kratek esej, ki je od nas zahteval, da razmislimo o obeh plateh določenega problema in zapišemo utemeljene argumente zanje. Zaradi njegovega pozitivnega pristopa in raznolikega izbora tem smo z večjo vnemo odkrivali nova znanja in se bolj resno lotili različnih nalog.

Bil je tudi pošten pri ocenjevanju, saj so lahko tudi učenci s slabšimi ocenami dobili petice ali štirice, kar se je pri drugih predmetih zdelo bolj manj verjetno. To se je pokazalo pri enem od testov, kjer je bilo zajeto celotno znanje slovnice. Ko je razdeljeval teste je običajno začel pri najslabših ocenah in zaključil pri najboljših. Ko je prišel do štiric je z veselim in ponosnim glasom rekel, da so v razredu tudi osebe, ki dokažejo, da se uspe s trudom veliko doseči. Nato je poklical sošolko, ki je navadno pri angleščini dosegala nezadostne ali zadostne rezultate. Ko je prišla po test ji je čestital in jo spodbudil naj še naprej nadaljuje s takim delom.

Nasplošno se je vsekakor videlo, da učitelj pozna svoje področje in svoje znanje prenaša učencem kot enakovrednim kolegom na čim bolj zanimiv in interaktiven način.

V vlogi učitelja, bi skušala vzpostaviti sproščen in odprt odnos z učenci, a ne bi dopuščala nespoštljivega vedenja. Pri pouku bi jih poleg začrtane učne vsebine poskušala naučiti še kakšnih zanimivosti ali dodatnih tem. To bi dosegla tako, da bi poleg predvidenega učbenika uporabljala še razne revije, članke, videoposnetke in druge medije. S tem bi poskušala vzbuditi njihovo zanimanje in apetit po dodatnem raziskovanju. V teh dveh vidikih bi bila zelo podobna opisanemu učitelju, saj je imel vzpostavljeno avtoriteto, pri svojem učenju pa je znal stopiti tudi izven postavljenih okvirjev.

Pri delu v razredu bi poskušala dajati naloge, ki bi zahtevale tako skupinsko kot tudi individualno delo. Na ta način, bi jih želela naučiti reševanja problemov v skupini in prilagajanja dinamiki skupine, po drugi strani pa bi jih z individualnim delom spodbudila k samostojnosti in organiziranosti. Spodbujala bi tudi govorne nastope in izražanje mnenja v razpravi, da bi učenci v višjih stopnjah svojega izobraževanje lažje bolj samozavestno nastopali. Predvsem pa pri reševanju testov ne bi nikakor dovoljevala prepovedanih pripomočkov, saj bi želela, da imajo vsi enake možnosti za dosego dobrih ocen in spoznajo, da je poštenost pomembna vrednota. V tem bi se razlikovala od učitelja angleščine, saj smo le

redko opravljali govorne nastope ali sodelovali v skupinah. Prav tako med reševanjem testov ni opazoval razreda, temveč je največkrat bral časopis.

Pri poučevanju se mi zdi zelo pomemben učiteljev entuziazem, ki ima lahko pozitiven vpliv na učence na podlagi več vidikov. Učitelj, ki je navdušen nad svojim predmetom bo bolj verjetno ostajal v stiku z novostmi na svojem področju ter bo tako učencem lahko predstavil najnovejša dognanja, ki jih v predpisani literaturi morda nebi spoznali. Prav tako pa so šolske ure entuziastičnih učiteljev navadno bolj zanimive, saj učitelj podaja snov energično in razgibano, s čimer za predmet navduši tudi učence. Pomembno se mi zdi tudi, da je učitelj pošten pri ocenjevanju. S tem učencem sporoča, da se jim trud vedno obrestuje in so zato bolj motivirani in bolj pripravljeni vložiti več truda v učenje. Več truda v sprotno učenje so učenci pripravljeni vložiti tudi pri učiteljih, ki od njih zahtevajo veliko, zato se mi zdi to še ena od pomembnih kompetenc za kakovost poučevanja, saj so učenci pripravljeni na pouk in se v snov pri predmetu tudi bolj poglobijo. Za kakovostno poučevanje pa se mi zdi zelo pomembna tudi zmožnost učitelja, da naredi pouk strukturiran in raznolik. Učenci si na ta način lažje naredijo shemo snovi in se je zatorej tudi lažje naučijo.

Za bolj ustrezno vlogo učitelja bi morala razviti sposobnost spodbujanja kritičnega mišljenja in se postaviti v vlogo bolj zabavne »persone«. Kritično mišljenje bi lahko razvila tako, da bi se udeležila tečaja retorike, ki bi mi omogočil bolj tekoč in ustrezen način govora. Še pomembneje za razvoj te kompetence, pa bi bilo bolj aktivno vključevanje v različne razprave. Kompetenco zabavnosti je težje razviti, a bi jo morda lažje, če bi se naučila sprostiti pred nastopom v razredu, saj bi s tem dosegla bolj suveren in sproščen nastop.

c) Elena Kučej

Moja najboljša učiteljica je bila učiteljica zgodovine na moji osnovni šoli. Poučevala me je dve leti, v osmem in devetem razredu osnovne šole, za kateri sem sprva mislila, da bosta najslabši dve leti mojega življenja, prav zaradi nje. Ta učiteljica je bila namreč znana po zahtevnem ocenjevanju, strogem režimu pri pouku in nepopustljivosti pri kakršnih koli pogajanjih. Bali so se je vsi: učitelji, učenci, celo ravnateljica. Bila je t.i. kraljica šole, stroga in zastrašujoča. Do vseh je imela izjemno visoka pričakovanja, tudi do tistih s slabšimi ocenami, prepisovati pa je bilo praktično nemogoče. Kriterij ocenjevanja je bil izjemno strog. Spomnim se, da je sošolki znižala oceno samo zaradi napačne naglasitve neke zgodovinske osebnosti.

Prepisovanje med testi ni bilo mogoče, zato so bile ocene pri zgodovini tudi najbolj realne. Enkrat je sošolca dobila pri goljufanju, zaradi česar je imel takšne probleme, da je komajda izdelal razred. Klicali so starše, imel je zagovor pri ravnateljici, do konca osnovne šole pa pri urah zgodovine ni imel miru, saj je moral biti vedno pripravljen na nenapovedano spraševanje. S tem je njemu, in posledično vsem nam, dala vedeti, da je prepisovanje pri njej strogo prepovedano. Redno smo pisali kratke teste, kjer smo morali svoje znanje obširno razložiti. Če smo se kakšno snov naučili na pamet, a je v bistvu nismo razumeli, zagotovo nismo dobili pozitivne ocene.

Kot razred nismo bili nikoli preveč homogeni, vendar pa smo se pri njenih urah veliko bolj povezali, saj smo končno imeli eno skupno točko: sovraštvo do nje. Ko gledam nazaj se mi zdi, da se je takrat v razredu pojavil nek neizrečen skupni cilj, in sicer, kdo bo pri ustnem ocenjevanju prvi dobil petico, kar je na koncu uspelo meni.

V času svojega šolanja sem imela veliko dobrih učiteljev in profesorjev, vendar pa nihče ni bil niti približno podoben njej, to pa vem zaradi dejstva, ki ga do zdaj še nisem omenila, namreč pred začetkom 8. razreda, sem od vseh predmetov najbolj sovražila prav zgodovino. Če bi me danes videl kakšen učitelj iz osnovne šole, ne bi mogel verjeti kakšna oseba sem postala, saj mi je bilo za šolo v tistem obdobju prav malo mar. Sanjala sem, da se bom bogato

poročila, izpita, pri katerem ne bi prepisovala, skorajda ni bilo, družila sem se s samimi napačnimi ljudmi, o fakulteti pa sploh niti približno nisem razmišljala. Skratka, moj odnos do izobraževanja je bil zelo negativen, učiti nekaj novega pa se mi je zdelo nesmiselno, saj bom, tako sem menila, tako ali tako vse pozabila.

Vendar pa me je ta učiteljica s svojo zahtevnostjo spodbudila k učenju. Dobro se spomnim nekega pomladnega dne, ko sem, kot sem omenila že zgoraj, pri njej prva v razredu dobila petico pri ustnem spraševanju. To je bila prva petica v razredu. Še nikoli se nisem počutila bolj pomembno, saj sem prvič v nečem izstopala in bila prva. Morda sem podzavestno pomislila, da bi znanje lahko bilo nekaj, v čemer bi lahko bila boljša od drugih, saj sem zmeraj imela občutek, da nisem nič posebnega. Tako sem se o zgodovinskih temah začela pogovarjati z očetom, prebirati sem začela knjige, ki se mi nikoli poprej niso zdele zanimive, preklapljati na dokumentarne oddaje ipd.

Najbolj zanimivo pa se mi zdi dejstvo, da spremembe v obnašanju sploh nisem opazila. Njo sem še vedno sovražila. Celo osnovno šolo sem o njej menila le najslabše, tudi zgodovina mi je bila še vedno odveč, sploh je nisem marala, prav tako sem imela občutek, da je preveč zahtevna in da za njo porabim preveč časa, ki bi ga lahko preživela drugače. Vendar pa sem se ob prihodu v srednjo šolo začela zavedati, da me zgodovina resnično zanima, kar sem imela prej zgolj v podzavesti.

Večino gimnazijskega obdobja sem ta predmet celo nameravala študirati, dokler nisem govorila z nekim bivšim študentom, ki mi je to močno odsvetoval. Vendar pa bi se prav lahko zgodilo, da bi, namesto psihologinje, postala zgodovinarka in to vse zaradi nje. Šele kasneje sem spoznala, da je bila najboljša učiteljica, ki sem jo kadar koli imela, saj je v meni spodbudila željo po učenju.

Kot učiteljica bi si želela biti pravična, energična in ne preveč stroga ocenjevalka. Seveda si želim, da bi me učenci spoštovali, vendar se mi zdi, da lahko spoštovanje dosežeš tudi z drugačnimi pristopi, kot jih je imela moja učiteljica. Ne želim si, da bi učenci hodili na moje ure zato, ker morajo ali ker se me bojijo, temveč zato, da bi se nekaj novega naučili, zato prisotnost na mojih urah ne bi bila obvezna. Praktično delo se mi zdi veliko bolj koristno kot učenje manj pomembnih dejstev, zato bi bila moja predavanja sestavljena predvsem iz raznih psiholoških eksperimentov, ki bi jih učenci tudi sami preizkusili. Psihologija se mi namreč zdi predmet, ki je v življenju precej pomemben, vendar se v srednjih šolah večinoma učimo samo teorije znanih psihologov in njihovih smeri, premalo pa je poudarka na psihologiji vsakdanjega življenja npr. na temah socialne psihologije, psihologiji potrošnika, vplivu stresa, psihologiji osebnosti, ipd.

Ne bi si želela, niti ne bi mogla, biti podobna svoji učiteljici, saj nisem takšna osebnost. Sem bolj topla, sproščena in polna energije. Vendar to ne pomeni, da bi bila zaradi tega boljša od nje. Ljudje smo preprosto drugačni in nje si ne predstavljam drugačne kot je bila, niti je ne bi želela spremeniti.

Zame najpomembnejše kompetence iz seznama skupine so avtoritativnost, entuziazem oz. navdušenje do dela, poštenost in to, da učitelj veliko zahteva od učencev. S tem, ko si pridobiš avtoriteto in spoštovanje med učenci, jih lahko lažje kontroliraš, tudi sami ti zaupajo, da jih učiš prave in koristne stvari, prav tako lažje vzpostaviš red v kakšnih konfliktnih situacijah med učenci oz. ob nemiru. Avtoriteto po mojem mnenju najlažje dosežeš s poštenostjo in enakopravnostjo, torej, da vse učence obravnavaš kot enakovredne in jim daješ enake možnosti, ocene pa morajo biti realne, tudi če je visoke bolj zahtevno pridobiti. Entuziazem je pomemben zaradi načina predstavitve teme. Če bi učitelj zelo zdolgočaseno predaval o svojem področju, bi s tem izgubil zanimanje učencev, ki bi se jim ta tema zdela nezanimiva samo zaradi predavatelja oz. načina predavanja. Tudi najbolj dolgočasne teme se da predstaviti zanimivo in to je lastnost dobrih učiteljev, saj s takšnim pristopom navdušijo mlade za njihovo strokovno področje. Hkrati pa je potrebno, da imajo pri predmetu učenci

visoko motivacijo, kar se da doseči z visokimi, vendar realnimi, zahtevami učitelja do učencev. Testi morajo biti dovolj zahtevni, da se učenci dobro pripravijo na njih in ne da dobijo podobne različice testov že od starejših učencev. Dobro je tudi, da učitelj sproti preverja znanje na začetku ure s kratkimi vprašanji in da vključuje tudi učence, ki imajo nižje ocene oz. kakšne drugačne težave.

Na seznamu skupnih kompetenc, bi rekla, da so trenutno moja šibka področja: spodbujanje kritičnega mišljenja, avtoritativnost in strukturiran in raznolik pouk. Nikoli namreč nisem razmišljala o poklicu učiteljice, zato se mi zdi, da bi mi največ preglavic povzročalo spodbujanje kritičnega mišljenja in sestava strukturiranega in raznolikega pouka, saj je za to potrebno veliko dodatnega dela in razmišljanja kako narediti svoj predmet še bolj zanimiv ter avtoritativnost, saj je dandanes pri mladih najtežje doseči spoštovanje. Z izboljšanjem teh kompetenc bi imela boljši nadzor nad učenci, lažje bi jih obvladovala, morda niti ne bi noreli, saj bi se mojih ur, zaradi dobre strukturiranosti in raznolikosti, veselili, s spodbujanjem kritičnega mišljenja, pa bi začeli globlje razmišljati.

č) Jana Malovrh

Za svojega najboljšega učitelja, sem si izbrala učiteljico iz srednje šole, ki me je dve leti poučevala španščino kot tretji tuj jezik. Bila je Argentinka, ki je od svojega rojstva živela v Buenos Airesu. Bila je potomka Slovencev, zato se je pri njej doma govorilo slovensko in ohranjalo slovensko tradicijo. Kasneje se je skupaj s svojim možem preselila v Slovenijo, kjer je začela poučevati španščino v osnovni in srednji šoli. Že ta njena življenjska zgodba je iz nje naredila unikatno učiteljico, ki ji v času osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja ni bilo para. V povezavi s tem, mi je bilo pri njej všeč to, da je z nami delila svojo življenjsko zgodbo in izkušnje, ki jih je imela kot potomka Slovencev v Argentini. Razložila nam je kakšen je položaj slovenskih izseljencev v Argentini in tudi drugod po svetu, saj je poleg poučevanja sodelovala tudi v Izseljenskem društvu Slovenije v svetu. Všeč mi je bilo tudi to, da smo iz prve roke spoznali kulturo, običaje in navade južnoameriške kulture, kar je pri učenju tujega jezika, za mene osebno, zelo pomembna tematika. Zanimivo in realno nam je razložilam, kako poteka življenje v Buenos Airesu. Pri njej mi je bila zelo všeč tudi njena osebnost, s katero je potrdila stereotipe o Argentincih. Bila je topla, energična, prijazna, pozitivna, optimistična oseba in vedno dobre volje. Oboževala je ples in petje. K pouku nam je večkrat prinesla različne argentinske sladice, ki jih je pekla doma. Nad svojim predmetom je bila navdušena in snov razlagala z ogromnim veseljem in žarom. Posledično je tudi mene navdušila nad jezikom in špansko kulturo, zaradi česar sem konec srednje šole v dveh mesecih tudi sama prepotovala Španijo. Po maturi, sem se celo odločala med študijem psihologije in študijem španščine. Poleg opisanega mi je bilo pri njej všeč tudi to, da je pri svojem delu uporabljala različne načine dela. Teh načinov je bilo res ogromno in še zdaleč ne tako, kot pri večini ostalih predmetov, kjer smo samo sedeli v klopi in si zapisovali. Tako smo ogromno prepevali, brali, poslušali, reševali delovne liste, gledali filme, se pogovarjali, delali v parih ali v manjših skupinah. Osebno se niti ne zavedam, kdaj sem se naučila toliko jezika. Učenje se mi je, zaradi njenega načina dela, zdelo kot igra. Bila je zelo dostopna za vprašanja in je snov brez problema razložila še enkrat, če nismo vsi vsega razumeli. Všeč mi je bilo tudi to, da je spodbujala k številnim dodatnim dejavnostim, ki so bile povezane z njenim predmetom. Tako sem bila sama del ekipe, ki je urejala spletno stran, kamor smo dijaki objavljali različne prispevke v tujih jezikih. Večkrat sem nastopala tudi na šolskih prireditvah, kjer sem recitirala špansko poezijo. Udeležila sem se tudi izmenjave s špansko srednjo šolo. Pri vseh teh dejavnostih mi je seveda pomagala moja najljubša učiteljica.

Prva situacija, kjer se je pokazala kakovost meni najboljše učiteljice, je bilo pri pisnem ocenjevanju znanja. Dobro je bilo, da nam je pred njem natančno povedala, kaj zahteva od nas

in nam dala primere nalog. Ko smo popravljene teste dobili nazaj smo poleg ocene dobili še besedni komentar našega znanja. To pomeni, da je tiste, ki so pisali dobro pohvalila, tiste, ki so pisali slabše pa jim je v komentar napisala spodbudo ter kaj morajo še izboljšati. Skratka, vsak komentar je bil napisan s pozitivnim pridihom in je na mene osebno deloval zelo motivirajoče. Naše znanje tako ni bilo ocenjeno samo s številko pač pa tudi z besednim opisom oziroma komentarjem. Gre za oseben spodbujajoč pristop do vsakega dijaka, v čemer vidim kakovost te učiteljice.

Druga situacija, kjer se je pokazala kakovost moje najljubše učiteljice, je bilo na razstavi španskega slikarja Pabla Picassa. Obisk razstave je organizirala ona in to v času našega pouka, ko smo imeli na urniku druge predmete, zato se je morala z ostalimi profesorji zmeniti, da bomo manjkali na njihovih urah. Obisk razstave je bil še eden izmed raznovrstnih načinov dela, ki jih je učiteljica uporabljala pri svojem delu, kar kaže na njeno kakovost. Na razstavi sem opazila, da je ta učiteljica razgledana in ima ogromno znanja tudi iz področja umetnosti. To znanje je povezala s špansko kulturo in jezikom. Opisana situacija je jasno pokazala tri kakovosti, ki sem jih pri tej učiteljici cenila: raznovrsten način dela, razgledanost in povezava vsebine predmeta z drugimi predmetnimi področji.

Če bi bila jaz v vlogi učiteljice, bi želela biti zelo podobna moji najboljši učiteljici. To pomeni, da bi učence poskusila navdušiti za predmet, tako da bi učno snov povezovala z zanimivimi pojavi in jim pri domačih nalogah pustila prostor za ustvarjalnost. Bila bi skrbna in razumevajoča do učencev. Na voljo bi imela dodatni oziroma dopolnilni pouk, kjer bi učno manj uspešnim dodatno razložila snov, učno bolj uspešnim pa bi podajala bolj zahtevne vsebina. Poleg tega bi za učence vodila tudi druge dodatne dejavnosti, ki so povezane s predmetom (npr. urejanje spletne strani, pisane časopisa, izleti, dramska skupina). Pri pouku bi uporabljala čim več različnih načinov dela, predvsem delo v paru in delo v manjših skupinah. Pomembno se mi zdi, da so učenci seznanjeni z aktualnimi problemi v družbi in si o njih izoblikujejo mnenje. Zato bi k pouku poskušala vpletati tudi čas za debato, kjer bi vsak lahko izrazil svoje mnenje. Kot učiteljica bi bila pozorna na razredno klimo in odnose med učenci. Pri tem se mi zdi zelo pomembna problematika medvrstniškega nasilja, ki kvari razredno vzdušje in učni uspeh. V primeru, ko bi opazila, da se v razredu dogaja medvrstniško nasilje bi o tem obvestila ostale učitelje in se o tem pogovorila s šolsko svetovalno delavko. Pomemben pa bi mi bil tudi način ocenjevanja znanja. Pred njim bi natančno opredelila, kaj bom na testu znanja od njih zahtevala. Ocenjevala bi pravično. Naj omenim še to, da se moj opis morda zdi preveč idealističen in se zavedam, da je pri pouku malo časa za vsebine, ki niso določene z učnim načrtom. Od svoje najboljše učiteljice bi se razlikovala le v tem, da bi bila malenkost bolj stroga, saj lahko nekateri učenci izkoriščajo preveč prijazno in razumevajočo učiteljico, kar se je na trenutke dogajalo tudi v našem razredu.

Menim, da so izmed vseh kompetenc, na seznamu naše skupine, za kakovost poučevanja, najbolj pomembne kompetence avtoritativnosti, entuziazma, poštenosti in strukturiranega ter raznolikega pouka. Avtoritativnost se mi zdi pomembna, ker predstavlja osnovo, ki omogoča delo učitelju. Je kompetenca, ki učitelju omogoča, da vzdržuje red in poslušnost v razredu in uresničuje zastavljene cilje. Če učitelj v razredu nima avtoritete, je poučevanje oteženo, saj je razred razpuščen. Entuziazem se mi zdi pomembna kompetenca, ker rezultira predvsem v razrednem vzdušju. Če je učitelj navdušen za predmet, ki ga poučuje, se to opazi v njegovem delu, saj je za poučevanje motiviran in se trudi, da bi bili za njegov predmet motivirani tudi učenci. Če je učitelj navdušen nad svojim predmetom poučevanja potem tudi rad prihaja v službo ter snov razlaga z veseljem. Pomanjkanje entuziazma pa lahko rezultira v dolgočasnem pouku in nemotiviranosti učitelja. Posledično pa so za učenje manj motivirani tudi učenci. Tudi za poštenost menim, da je ena najpomembnejših kompetenc, saj omogoča enako obravnavo vseh učencev. Poštenost še posebej pride do izraza pri ocenjevanju znanja, kjer mora biti učitelj objektiven in vsem postavljati enako težka vprašanja. Med učenci ne sme

delati razlik. Če učitelj pri svojem delu ni pošten, učenci to opazijo in mu ne zaupajo več. Strukturiran in raznolik pouk je za mene pomembna kompetenca, ker menim, da vpliva na to, koliko snovi si učenci zapomnijo med učno uro in kako zanimive se jim zdijo učne ure. Strukturiranost učencem omogoča, da lažje sledijo učni uri, raznolikost pa pomaga pri tem, da se učenci med učno uro ne dolgočasijo in ne lenarijo. Menim, da če pouk ni strukturiran, učenci izgubijo rdečo nit, če pa ni raznolik pa jim učne ure niso kaj dosti zanimive.

Izmed naštetih kompetenc v skupini, menim, da je avtoritativnost tista kompetenca, ki ne sodi v moje močno področje. Sem namreč bolj sramežljiva in nežna oseba, ki zelo redko povzdigne glas ali se prepira. Po naravi sem mirna in stvari me ne spravijo zlahka iz tira. Sem razumevajoča in prilagodljiva. Zato si ne predstavljam, kako točno bi ukrepala, če me učenci ne bi poslušali in ubogali. Težko bi mi bilo vzdrževati ravnovesje med strogostjo in toplino. To je definitivno kompetenca, katero bi v primeru, da bi delala kot učiteljica, morala usvojiti in se seznaniti s tehnikami vzpostavljanja avtoritete v razredu.

d) Ana Sedmak

Moja najboljša učiteljica je bila učiteljica slovenščine v osnovni šoli. Poučevala me je tri leta, eno leto je bila tudi moja razredničarka. Je tudi ena izmed učiteljic, ki je z mano obdržala stik tudi po končani osnovni šoli in mi rada priskoči na pomoč s številnimi nasveti. Pri pouku je podpirala ustvarjalnost in želje posameznika, ker se je videlo pri izbiranju datumov za govorne nastope in ustno spraševanje ter izbiro tem za govorni nastop in knjig za bralno značko. Nudila je pomoč vsem tistim, ki so jo potrebovali ter znala svetovati tudi tistim, ki niso imeli težav pri tem predmetu. Ni pa samo rada pomagala drugim, ampak nas je učila tudi o solidarnosti. Znala je prepoznati tvoj talent na raznih področjih, pa naj bo to literarno področje ali področje, ki ga sama ni poučevala. Spodbujala je razvoj tvojega talenta, četudi ga sam nisi prepoznal kot takšnega. Njen pouk je bil zanimiv, uporabljala je veliko praktičnih primerov, različnih načinov poučevanja (delo v skupinah, igranje dramskih del, uporaba prosojnic, uporaba glasbe). Predvsem rada je govorila o svoji družini in o svojih zanimanjih, ki jih je poskušala vpletati tudi v sam pouk. Tudi sama je izdelovala razne umetniške izdelke in nam, ne malo kdaj, kakšnega tudi podarila, še posebej tisto leto, ko je bila naša razredničarka. Znala je pritegnit pozornost tistih, ki slovenščine niso marali.. Čeprav je bilo pri njeni učni uri zelo sproščeno in se nam je približala bolj kot katerikoli drug učitelj, pa je znala biti stroga. Znana je bila po svojih dolgih testih, ki so vključevali dolga besedila in naloge, ki so se nanašale na njih, kar je povzročilo to, da je učno manj uspešnim učencem primanjkovalo časa za reševanje celotnega preverjanja znanja. Čeprav pa so bili njeni testi dolgi, so bili uporabni, saj so se nanašali na razumevanje prebranega besedila.

V prvi situaciji se je pokazalo njeno podpiranje ustvarjalnosti pa tudi njeno spodbujanje k solidarnosti. Ko je bila učiteljica naš razrednik in smo šli v šolo v naravi, nas je povabila k izvajanju dejavnosti »skrivni prijatelj«. Vsak izmed nas je izžrebal ime svojega sošolca in to ime obdržal za sebe. Nato nam je dala navodilo, da smo ustvarjalni in za svojega »skrivnega prijatelja« pripravimo darilo, poudarila je, da je najlepše darilo to, kar izdelamo ali napišemo sami. Tudi ona je ustvarjala razna darilca, ki nam jih je dajala ob posebnih priložnostih (npr. ob začetku šolskega leta nam je dala posebne gumbe, ki so bili okrašeni in so predstavljali naš razred kot celoto) ter nam s tem dajala zgled. Do dneva ko smo se odpravili v šolo v naravi, je vsakdo doma izdeloval darilo za svojega »skrivnega prijatelja«, nekateri so celo kupovali simbolična darila (npr. čokoladice), ki so jih nato podarili svojemu prijatelju. Najbolj zabavni del tega dogodka pa je bilo to, da nas »skrivni prijatelj« ni smel odkriti in smo mu morali darilo dati na skrivaj. Na ta način smo se naučili, da je solidarnost lahko ustvarjalna in zabavna, pa tudi da se ob njej dobro počutiš, saj nekomu nekaj podariš in mu polepšaš dan.

V drugi situaciji se je pokazala njena podpora učencem z učnimi težavami pri tem predmetu. Ko smo po končanem pisanju spisov za oceno dobili spise nazaj in delali popravo, je te učence povabila k branju spisov. Tako spisov niso brali samo tisti, ki so dobili najboljše ocene, ampak tudi tisti, ki so se pri spisu odrezali slabše. Njeno dejanje je dodatno motiviralo te učence, poleg tega so ostali učenci videli, da se njihovi spisi od teh učencev vsebinsko ne razlikujejo, razlikujejo se zgolj v uporabi besed in slovnice. Branje spisov teh učencev, je spodbudilo učno uspešnejše učence, da so tem učencem pomagali in jim nudili dodatno podporo pri učenju. Učno manj uspešne učence, ki so bili tudi manj motivirani za njen predmet, je učiteljica spodbudila tudi s tem, da jim je dovolila odgovarjanje na vprašanja v narečju. Izkazalo se je, da večina teh učencev ni odgovarjala zaradi dejstva, ker jih je bilo preveč strah, da bi naredili slovnične napake pri odgovarjanju na vprašanja. Ko nam je učiteljica dovolila govorjenje v narečju, so se ti učenci večkrat oglasili in tudi nanizali veliko zanimivih rešitev za določene probleme.

Če bi bila jaz učitelj, bi imela strukturiran pouk, kar pomeni, da bi na začetku povedala, kaj bi se učili, kako bi delali in se tega tudi držala. Skušala bi nuditi pomoč vsem, ki bi jo potrebovali in učencem biti na razpolago za dodatna vprašanja in dodatno pomoč, prav tako pa bi se trudila prepoznati tiste, ki jih moj poučevani predmet zelo zanima in jim ponudila kakšne dodatne naloge ali dodatno delo, če bi jih to veselilo in jih spodbujati, naj vztrajajo v svojem zanimanju. Trudila bi se podpirati ustvarjalnost, predvsem pri oblikovanju govornih nastopov. Namesto ustnega spraševanja pa bi, če bi bilo to le mogoče, spodbudila učence k ustvarjanju kratkih projektov, pri katerem bi morali biti čim bolj ustvarjalni, kaj izdelati in to predstaviti svojim sošolcem. Svojo učno uro bi poskušala narediti čim bolj zanimivo, uporabljala bi različne pripomočke, skušala bi povedati tudi kakšno zanimivost ali primer iz praktičnega življenja. Od svojih učencev bi pričakovala, da izpolnjujejo svoje naloge in da me poslušajo in sodelujejo pri pouku. Učiteljici slovenščine bi bila torej podobna po tem, da bi imela strukturiran pouk, da bi nudila pomoč vsem ter naredila pouk zanimiv in raznolik ter s tem povečala ustvarjalnost učencev. Takšen pouk bi imela, ker tudi sama mislim, da so takšne kompetence pri učiteljih pomembne pa tudi ker sem sama imela pozitivno izkušnjo z njenim načinom poučevanja. Ne bi pa ji bila podobna v tem, da bi govorila o zelo intimnih stvareh v svoji družini, ker sem že takrat pri sebi in svojih sošolcih opazila, da nam je bilo neprijetno in nas sploh ni zanimalo dogajanje v njeni družini, poleg tega moje osebnostne lastnosti niso takšne, da bi vsakomur razlagala o mojem intimnem življenju.

Zame najbolj pomembne kakovosti poučevanja so spodbujanje kritičnega mišljenja in ustvarjalnosti, zabavnost in strukturiran ter raznolik pouk. Zame so pomembne zato, ker so me učitelji, ki so imeli te kompetence, bolj spodbudili k šolskemu delu in učenju, me motivirali tudi za dodatno učenje ter me tudi izoblikovali v ustvarjalno osebo, ki zna kritično razmišljati, kar je zelo pomembno pri zanimanjih, ki jih imam in pri mojem nadaljnjem izobraževanju.

Med moja močna področja ne sodi avtoritativnost, saj sem po karakterju preveč nežna in prijazna ter nerada povzdignem svoj glas. Če bi izboljšala to kompetenco, bi verjetno pri pouku dosegla to, da bi me učenci bolj poslušali ter me obravnavali kot odraslo osebo, ki ima določeno znanje ter me spoštovali in me ne izenačevali z nekom, ki je njihov zelo dober prijatelj in mu lahko ugovarjajo ter ignorirajo njegova pravila in navodila.

e) Nina Zupančič

Učiteljica, ki jo bom opisala je bila učiteljica psihologije na mednarodni srednji šoli na Kitajskem. Predmet je v sklopu mednarodne mature potekal dve leti. Učiteljica je bila takrat v zgodnjih tridesetih letih in po narodnosti Indijka, ki je bila rojena in vzgojena v Angliji. V svojem poučevanju je imela posebno karizmo in pristop do učencev. Ta je bila razvidna v

tem, da se je veliko smejala, bila je dostopna preko mailov prav tako pa jo je tudi zanimalo kako so njeni učenci in kako jim gre ne le pri psihologiji, temveč tudi pri drugih predmetih. Skozi svoje poučevanje me je znala pritegniti h kritičnemu mišljenju in k temu, da sem pozorno poslušala in sodelovala pri njenih predavanjih. Znala nas je spodbuditi k uporabi lastnih idej in domišljije pri reševanju nalog. Kot eno izmed kvalitet, ki bi jo izpostavila, je njen prispevek k temu, da smo v svojem prostem času samostojno raziskovali teme znotraj predmeta, ki so nas zanimale. Kot oseba je bila polna energije, entuziazma, kreativnosti in želje po znanju in učenju novih spretnosti. Pogosto je dejala, da se predvsem ona uči od nas in ne obratno, saj je skozi spodbujanje naše kreativnosti vedno znova videla nov pogled na stvari, ki jih je poučevala. Med poukom je pogosto povedala kakšno anekdoto iz svojega dela kot psihologinja in jih pogosto navezala na teme, ki so se dotikale naše učne snovi. Večino učnih ur je organizirala tako, da je le to vključevalo raznolike dejavnosti od izdelovanja plakatov, gledanja filmov, do izvajanja eksperimentov. Zapiske nam je organizirala tako, da so imeli vsi različni vidiki psihologije svojo barvo; rumena je bila za socialno psihologijo, oranžna je bila za kognitivno in zelena za biološke vidike psihologije. Pri ocenjevanju spisov je pogosto napisala kateri odstavki so se ji zdeli dobri »good« ali zelo dobri »excellent« ali zmedeni, tako da smo za v prihodnje lažje vedeli kaj je dobro in kaj ne. Kljub temu, da se je občasno zdelo, da njeno poučevanje ni strukturirano je bilo na koncu tako, da za izpit nismo potrebovali veliko dodatnega učenja, ker se nam je zaradi barvitosti njenega poučevanja gradivo podzavestno vtisnilo v spomin.

V sklopu učnega načrta smo potrebovali znanje o določenih eksperimentih in študijah iz določenega področja psihologije. Učiteljica je učno uro, ko smo se morali naučiti Aschev eksperiment, oblikovala tako, da smo ga sami izvedli na naših učiteljih drugih predmetov, ki so imeli ravno takrat čas. Tako smo mi, kot konfederati podajali lažne odgovore z namenom, da bi zmedli učitelje, ki seveda niso poznali namen tega eksperimenta. Zelo dobro se nam je zdelo, ko nam je uspelo, da je ena izmed učiteljic padla pod naš vpliv. Na koncu smo skupaj debatirali o prednostih in pomanjkljivostih tega eksperimenta; kako bi ga lahko izboljšali, kakšne etične postavke so bile morebiti kršene in drugo. Kritike smo si sproti zapisovali in skušali najti nove argumente, ki bi spadali pod prednosti in pomanjkljivosti. Na koncu smo na podlagi teh kritik in kritik, ki smo se jih še sami spomnili ter so bile vedno podprte s teorijo napisali spis. Tu je sledil sklep, do katerega smo prispeli sami na podlagi naših argumentov.

Med poučevanjem biološkega vidika psihologije je učiteljica podala nalogo, da smo morali z namenom, da bi razumeli Sperry-jevo »Split-brain« študijo in še mnoge druge, narediti vsak svoj model možganov iz barvnega papirja in drugih dodatkov, ki smo jih našli. Tako smo se spoznali z bazičnimi deli možganov kot so režnji, mali možgani in možgansko deblo. Posledično smo tudi bolje razumeli funkcijo corpus callosuma, ki nam je bila takrat nekoliko preveč abstraktna, da bi jo razumeli le iz branja.

Sebe vidim v vlogi učitelja, kot nekoga, ki želi ob uporabi raznolikih pripomočkov doseči to, da se učenci učijo brez velikega napora. Do učencev bi, zelo podobno kot učiteljica, ki sem jo opisala, dostopala kot do posameznikov, ki so polni idej in kreativnosti, ki le čaka, da pride na površje s pravo mero spodbude. Prav tako bi skozi raznorazne aktivnosti in vprašanja spodbujala sodelovanje, kritično mišljenje, kreativnost in k samostojnemu raziskovanju. Obenem pa bi poskusila v svoje poučevanje vnesti mojo energičnost in enztuziazem do snovi, ki jo poučujem. S tem bi poskušala čimbolj vplivati na njihova čustva do predmeta in do snovi, ki jo poučujem. Edino, kar bi morda nekoliko spremenila v primerjavi z učiteljico, ki sem jo opisala je da bi skušala hitreje popraviti naloge in da bi imela morda nekoliko bolj strukturirana predavanja, saj se je pri njej marsikdaj zgodilo, da je zaradi premalo poudarka na tem za katero snov je ta dejavnost pomembna, učna ura izpadla neorganizirano in brez strukture. Obenem bi morda poskušala skrajšati čas za nekatere izmed dejavnosti, katerim smo namenjali veliko preveč časa in pozornosti ter nekoliko bolj enakomerno porazdeliti čas

na vse sklope. Kljub temu, pa bi poskušala imeti predavanja čimbolj zanimiva pri čemer bi poskušala minimizirati uporabo pisnega gradiva in povečati aktivno sodelovanje s strani učencev s tem pa tudi izdelavo zapiskov, ki bi jim prišle prav na maturi.

Med kompetence, ki so bile omenjene na seznamu skupine in ki se mi zdijo najbolj pomembne so spodbujanje kritičnega mišljenja, kreativnosti in ustvarjalnosti ter strukturiran in raznolik pouk. Skozi pouk, ki prispeva h kreativnosti in ustvarjalnosti učencev lahko veliko pripomoremo tudi k njihovemu dolgotrajnemu znanju. Skozi dejavnosti pri katerih morajo učenci sami dostopati do znanj, da odgovorijo na neko vprašanje, ki je v sklopu učnih ciljev, pripomoremo k izboljšavi posameznikovega znanja, ki je posledično organizirano na način, ki je njemu samemu blizu. Pomembna kompetenca pri učiteljevem delu je tudi spodbujanje kritičnega mišljenja, ki je pomembno predvsem iz tega vidika, da ponudimo učencem možnost, da izrazijo mnenje glede aktualnih tem o katerih se učijo v sklopu učnega načrta in jih obenem spodbudimo k reorganizaciji znanja pridobljenega med učnim procesom na način, ki je bližji njim samim. Zadnja kompetenca, ki se mi zdi pomembna je tudi strukturiran in raznolik pouk. Ta dva pojma se zdita različna, vendar pa je dober učitelj zmožen pri svojem poučevanju preplesti oba. Zato se mi zdi pomembno, da učitelj kljub temu, da je njegov pouk razgiban, učencem dobro razloži, čemu služijo raznorazne naloge, različni listi, filmi, eksperimenti in v sklopu česa jih obravnavamo. Raznolikost pouka pa je pomembna predvsem zaradi pridobivanja učenčeve pozornosti. Tako tudi, če za trenutek izgubimo učenčevo pozornost to zopet pridobimo ob novi aktivnosti. Obenem pa z uporabo raznoraznih pripomočkov lahko pripomoremo k večji strukturiranosti učenčevega znanja.

Ena izmed kompetenc, ki ne sodi med moja močna področja in ki smo jih izpostavili na našem skupinskem seznamu je avtoritativnost. Ta kompetenca je pogosto težko dosegljiva na način, ki spodbuja uporabo tudi drugih kompetenc in kaj hitro se lahko izgubi v razredu. Kljub temu pa se mi zdi, da se lahko skozi spodbujanje motivacije učencev to tudi doseže. Avtoritativnost je pomembna predvsem iz vidika vzpostavljanja okolja, ki je optimalno za učenje učencev, saj brez nekega osnovnega spoštovanja in reda ni mogoče doseči preostalih kompetenc, ki sem jih predhodno omenila kot pomembne. Druga izmed kompetenc pri katerih bi morda imela malo večje težave je doseganje strukturiranosti, saj zase vem, da sem zelo kreativna in pogosto želim nekatere stvari predstaviti na način, ki bi bile čimbližje učencem, vendarle pa pri tem pogosto trčim ob težavo kako narediti neko stvar obenem tudi strukturirano, torej na način, da bodo učenci vedeli točno pri čem smo. Kljub temu pa mi to, da prepletam pri delu raznolikost in strukturiranost, predstavlja izziv.

Viri

Khan, S. (2008). Khan Academy (spletna stran, ustanovljena leta 2015). Pridobljeno 17. 10. 2015, s www.khanacademy.org

Peklaj, C. (2015). Učitelj, njegove kompetence in poučevanje (interno gradivo pri predmetu Psihologija pouka). Ljubljana: Filozofska fakulteta.