Deklica Malenica in njene zlomljene pe�e

AvtoricaMilena Anđelić Đukić

Ilustracije:Lili Garbajs

O avtorici:Avtorica in predavateljica Milena Anđelić Đukić rojena 8.12.1978 v Somborju je že ob prvih vdihih življenja za-beležena, da bo borba njeno drugo ime, saj je ob rojstvu bila klinično mrtva, kot nedonošenček je merila nekaj sto gramov in ker so bili prepričani, da bo umrla jo ob rojstvu niti niso vpisali v knjigo rojenih. Ko je preživela so še zdravniki to zabeležili kot čudež in jo vpisali 8.12.1978. Imela je težko otroštvo. Ob ločitvi staršev se je z materjo preselila v rudarsko mesto Trbovlje in v Zasavju končala os-novno in srednjo šolo. Pot šolanja jo je vodila vse do Obale,

kjer je končala tako dodiplomski študij kot podiplomski študij specializacijo in magisterij znanosti iz managementa. Ob dolgoletnih izkušnjah v podjetništvu, nabavnem man-agementu in v procesih poslovne odličnosti je postala tudi predavateljica na višjih in visokih šolah. Po rojstvu, kot prav dveh čudežev njenih angelčkov je svoje znanje, ljubezen in strast do umetnosti, knjige in otrok usmerila v profesional-no angažiranje v dobrodelnih projektih kot idejni vodja in organizator. Po dolgoletnih izkušnjah na področju altruiz-ma in dobrodelnih projektih je ustanovila Akademsko kul-turno umetniško humanitarno društvo Srce za Srce in kot predsednica društva tudi ustanovila gledališko umetniški krožek s katero ekipo Srce za Srce, dosegajo najvišje dosežke tako na umetniškem kot humanitarnem področju tako na festivalih kot na prireditvah, kjer želijo pustiti sled večne ljubezni. Zaradi težkega otroštva in življenja si je vedno prizadevala za vsestranski razvoj otroka, posameznika in skupnosti na temeljih umetnosti, kulture in gledališča ter predvsem

umetniško upodabljanje in izražanje otrok ne glede na raso, spol, socialni status in veroizpoved. Posebej se avtori-ca tako s knjigo kot z krožkom osredotoča na pozabljene in najbolj ogrožene otroke, ženske in druge ljudi na temeljih humanosti, nepristranskosti, nevtralnosti, prostovoljnosti, neodvisnosti, enotnosti, univerzalnosti, načel integritete, umetnosti, milenijskih razvojnih ciljev ter ljubezni skozi ce-lotno delovanje in projekte. Sama meni, da življenje ni kalup, čeprav je varnejši in da je bolj pomembno misliti kot verjeti, čeprav je to tudi nevarnejša oblika življenja in dose-ganja učinka in uspeha. Vendar je poleg zabavnega in ust-varjalnega dela pri zasnovi in izvedbi gledaliških predstav in otroških delavnic »team art building« najbolj pomembno tudi, da vsi zapisi ter predstave predstavljajo tudi boj proti kakršnikoli obliki nasilja. V sam program krožka, gledališke predstave ali knjigice je uvrščeno zavzemanje za pred-stavitev najbolj perečih problematik, ki so uprizorjene skozi gledališko igro, in skozi oči otrok prikazano moč ljubezni in poguma do vsega, kar ljubimo, spoštujemo in vrednotimo.

Dejavnost gledališko umetniškega krožka poteka pod mentorstvom predavateljice, avtorice slikanice in predsed-nice društva Srce za Srce mag. Milene Anđelić Đukić.Srce za Srce kot sama knjiga/slikanica je zgrajena, napisana v imenu in za ime ljubezni in spoštovanja ter je posvečeno iskrenemu podajanju ljubezni in prijateljstva, ki bosta večno živela v srcu. Živela bosta v   slikah navdihnjenih umetnikov in slikarjev, v umetnosti, gledaliških predstavah, humanitarnih projektih ter v vsakem dihu in koraku, ki ga naredimo v dobrobit otrok, žensk, sveta, družbe in ljudi.»Bila sem otrok, v katerega nihče ni verjel, zato danes jaz verjamem v vse otroke in ženske tega sveta in jim podarjam vero vase in da se nedoseženo lahko doseže s pisalom, knjigo in dušo, ki ljubi.« Milena Anđelić Đukić

O ilustratorki:Lili Garbajs, slikarka samoukinja, je v akademiji življenja postala čutna in senzibilna umetnica. Brez mentorjev in šol, sama, po svoji intuiciji in možnostih raziskuje slikarske tehnike in materiale, po katerih intenzivno poskuša upodabljati drobne trenutke velikega življenja, ki ji je dano. Začela je s študijskim upodabljanjem cvetja, mu dodajala svoje elemente prepoznavnosti, nadaljevala pa je z abstraktnim, instiktivnim slikanjem z lopatico, v katerem se kaže sled realnih podob in občutij. Sodeluje na več razstavnih dogodkih po Sloveniji in zunaj nje, vsako leto svojega delovanja pa obeleži z eno ali dvema večjima samostojnima razstavama, na katerih obiskovalcem ponuja vstop v svoj obarvani emotivni svet in omogoči vsakemu, da v njem prepozna del sebe.Njene slike izražajo paleto močnih barv, polnih sonca, svetlobe, nežnosti, moči in energije, predvsem pa v vseh barvah rada JE in OSTAJA ŽENSKA.»Vse v življenju, lepi in težki trenutki so nam dani, zato da postanemo močnejši in boljši. Zahvalimo se zanje in naredimo iz njih nekaj novega in več, sebi in drugim.« Lili Garbajs

O KNJIGI/SLIKANICI:Deklica Malenica je čudovita in čustvena zgodba, ki nagovarja nadvse aktualno temo, o kateri se lahko pogovarjamo že z našimi najmlajšimi in je primerna za vse starosti. Pripoveduje o novodobnih stereotipih, nasilju in o deklicah, ki so izgubile dom ali so doživele nasilje, o nesprejemanju okolja in družbe. Po težkih preizkušnjah išče bivališče topline in ljubezni, vendar na koncu spozna, da so njene zlomljene petke prav tisto, kar jo dela čudovito in jo povzdigne do pravih višin. Presunljiva pripoved, ob kateri se odpirajo pomembne in aktualne teme o sobivanju, strpnosti in drugačnosti.Slikanica govori o sobivanju in sprejemanju različnih ljudi in živali na različnih območjih, predvsem o otrocih, deklicah, ki so največji zaklad tega sveta, in o temi, ki je danes aktualna. Junakinja zgodbe Malenica zaradi svoje topline in svoje veličine v majhnosti izgubi dom in je prisiljena poiskati novega. Na poti sreča veliko ljudi in živalic, ki pa je nočejo sprejeti medse ali pa ne zmorejo prenesti njene ma-jhnosti in zlomljene petke. Ko končno prispe do edine želje in doma, v katerem vidi svoj obris, ter šuštarja, ki ji popravi petko, spozna, da pot ni v iskanju šuštarja, temveč sprejemanju sebe in drugih, ter da toplina in ljubezen še vedno popravita še najbolj zlomljene petke, ne glede na vse rane na nog-icah in polomljene čeveljčke. S pomočjo slikanice lahko starši svoje otroke seznanijo s temo nasilja, sprejemanja drugačnosti, poguma in ljubezni.

“Deklica Malenica se je rodila v deželi ledenih petk, čevljev in salonarjev v času siromašnih in opustošenih peklenskih kraljestev, v mestu Vilenica, kjer namesto snežink lahko padajo ledeni lipovi listi ali žareče krogle.

Ob joku ji iz okic tečejo modri diamantki, ki pa imajo moč, da otoplijo še tako ledeno kraljestvo.”

“Ko se je rodila, je bilo vse mesto zgroženo nad njeno majhnostjo in toplino, ki jo je pošiljala skozi svoj nasmeh, solze in rokice, čeprav je bilo to prepovedano, še posebej za deklice štiklice. Bolj so jo kepali s snežnimi bombicami, bolj močno je njen sij prodiral skozi ledena srca in mraz.”

“Bilo je temačno in hladno. Ob padcu se ji je zlomila petka, drugi čeveljček pa je izgubila. Zlomljeno petko ji je vendarle uspelo ujeti in z malimi rokicami jo je trdno držala, kot bi se oklepala nečesa, kar jo bo varovalo in spominjalo na izgubljen čevljček. Zlomljena petka je bila v njenih rokicah kot pelušek, njena plišasta igrača, ki jo čuva in ji daje upanje, da bo enkrat našla izgubljen čeveljček.”

“Drugi potniki na vlakcu Snegcu so jo zmerja-li in grdo gledali, češ kako lahko sploh hodi in potuje. Eni so jo zmerjali zaradi polomljene petke, drugi pa zaradi manjkajoče, tiste druge sijoče, da ni vedela, katera štiklica je tista prava niti katero mora odvreči ali poiska-ti, da bi lahko normalno hodila. ”

»Moj zajček Šuhi, hvala za pomoč, vendar moram nadaljevati svojo pot. Kot pravi moški čevelj, bom nosila te štiklice in mogoče le dospela do cilja in si čistega soka ljubezni kot deklica gorivo natočila, da bom lažje svojo pot prehodila.«

»Ne vem, samo malo ljubezni bi in rada bi si popravila petko na čeveljčku,« je žalostno in na robu solz rekla deklica.»Ne tankamo ljubezni, ženski rezervoar je prevelik. Tankamo moč in status, ti pa za to nimaš niti groša niti zlatega bit-coina!! In poberi se od tod, polomlje-na!« je zakričal škorenjček Navihanček.”

O ilustratorki:Lili Garbajs, slikarka samoukinja, je v akademiji življenja postala čutna in senzibilna umetnica. Brez mentorjev in šol, sama, po svoji intuiciji in možnostih raziskuje slikarske tehnike in materiale, po katerih intenzivno poskuša upodabljati drobne trenutke velikega življenja, ki ji je dano. Začela je s študijskim upodabljanjem cvetja, mu dodajala svoje elemente prepoznavnosti, nadaljevala pa je z abstraktnim, instiktivnim slikanjem z lopatico, v katerem se kaže sled realnih podob in občutij. Sodeluje na več razstavnih dogodkih po Sloveniji in zunaj nje, vsako leto svojega delovanja pa obeleži z eno ali dvema večjima samostojnima razstavama, na katerih obiskovalcem ponuja vstop v svoj obarvani emotivni svet in omogoči vsakemu, da v njem prepozna del sebe.Njene slike izražajo paleto močnih barv, polnih sonca, svetlobe, nežnosti, moči in energije, predvsem pa v vseh barvah rada JE in OSTAJA ŽENSKA.»Vse v življenju, lepi in težki trenutki so nam dani, zato da postanemo močnejši in boljši. Zahvalimo se zanje in naredimo iz njih nekaj novega in več, sebi in drugim.« Lili Garbajs

Prispela je do naslednjega mesta in na tabli je pisalo: »Nizke pete prepove-dane!« Pogledala je svoje čeveljčke, skomignila z rameni in se malo nagajivo nasmejala. »Hi, hi, hi, poglejte štiklice moje, kako čudovito vabilo.«

»Mijaaavvvv, kdo pa si ti, da si upaš vstopiti v moj vrt in to še zlomljenih petk, nepočesanih las, tvoje mesto ni tukaj, umazanka!« je s svojim zlobnim glasom zamijavkala skozi drevo lede-nikov brez sadežev.

»Tukaj ne potrebujemo neuporabnih šuštarjev niti ljubezni, svet naših štiklic ima na-jlepše oblekice, embalažice vseh medalj in tkanin, na naše petkice lepimo le najboljše tkanine. Tiste z napako pa takoj uničimo. Take, kot so tvoje … neprilagojene in zloml-jene.

»Kaj ti bo on, kaj ti lahko ponudi?« se je zasmejala muca Petkica.»On je moja rešitev, da lahko poletim in normalno hodim!« je veselo in zaljubljeno v življenje vzkliknila deklica. »On je vse, kar potrebujem in želim!« je deklica z krvavimi ranami ob petkah skozi solze siknila muci v obraz in nadaljevala pot.

“Zagledala je temen obris močne postave in elegantnega čeveljčka, ki z eno roko pobira rdeče lipove liste, ki padajo z drevesa in jih takoj spremeni v čudovite bele snežinke, polne toplega doma in ljubezni.”

Ko so tekle solze, je ponovno zasijal tisti sij, ki se ga je ustrašil tudi sam kralj. Tokrat je tako močno zasijal, da je ugledala pred seboj kocko ledu, ki je z neba padla njej v naročje, notri pa dva čudovita mala čeveljčka. Bila sta premajhna, da bi jih obula, a preveč sijoča in krhka, da bi jih pustila, da se zlomijo kot njene petke.

Deklica Malenica je bila presrečna. »Nič hudega, če ne sijejo in se ne bleščijo,« je rekla, »najlepši so!«Sama je obula ta manjkajoči, izgubljeni čeveljček in se nasmeja-la.

Oba čeveljčka na nogicah sta se ji zdela lepa, čeprav poloml-jenih petk, umazana in niti malo sijoča, kot je sijalo mesto pri muci Petkici. En čeveljček je bil roža z enega sveta, drugi je kor-akal vedno pred rožico kot sonce, kot vodilo. Rada ju je imela, ker sta ta čeveljčka ena velika in “pelcovana” roža ter obenem tudi vse, kar je imela v srcu, in zato ju ni želela zamenjati niti za najbolj sijoče in udobne čeveljčke na tem ledenem svetu. »Kaj mi lahko da ta svet? Oh, to ni pravo vprašanje! Kaj mu lahko dam jaz, je pravi odgovor!«

Štiklice

Pitaju u mraku zvezdice što sijaju»Štiklice, štiklice što li ste tužne,

dali vam je hladno ili vruče«?Shvatile šučmuraste štiklice gore visoko,

a prihvatile bele štiklice dole je tvrdo.

»Štiklice , štiklice što ne poletite«?Shvatile crne štiklice nemaju krila,sSamo ostala polomljena staklena

malo od blata malo od snega, a opet tako pakleno belo lepa .

»Štiklice, štiklice što  ponosito korača sa prevarom uzdignuto?«?

Polomljeno mora biti upognuto, štiklice!

»Zvezice, zvezdice jeli polomljena štiklica kao ruža bez sunca?«?Kao latica bez cveta,kao ruža bez korena,

ipak štiklica je na krajevima tako lepo pelcovana.

Shvatile štiklice  da težak je let po nebu.Prihvatile zvezdice još teži je hod po zemlji,a tek najteži pad i zato su i štiklice i zvezdice

prihvatile cvet bez laticai korene bez ruža

i svet leden bez sunca.Eto vam odgovora zvezdice mojezašto sijaju i polomljene štiklice.

Jer isto tako mirišu i polomljene ružice za onu ruku koja jih je ubrala.

Kao što ruža podari svoj život za miris,tako isto štiklica podari hod za trenutak

da budu shvačene, prihvačene ivoljene za trenutak zagrljene u večnosti u gradu Vilenice.