UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

ALJAŽ OCEPEK

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT

Športno treniranje Alpsko smučanje

DOPING V ALPSKEM SMUČANJU

DIPLOMSKO DELO

MENTOR: izr. prof. dr. Blaž Lešnik SOMENTOR: AVTOR DELA: doc. dr. Vedran Hadžić Aljaž Ocepek RECENZENT: prof. dr. Milan Žvan

Ljubljana, 2016

ZAHVALA Za pomoč pri izdelavi diplomskega dela se iskreno zahvaljujem izr. prof. dr. Blažu Lešniku, somentorju doc. dr. Vedranu Hadžiću in recenzentu prof. dr. Milanu Žvanu ter vsem, ki so mi stali ob strani in verjeli vame.

Ključne besede: doping, antidoping, športni duh, alpsko smučanje.

DOPING V ALPSKEM SMUČANJU Avtor: Aljaž Ocepek IZVLEČEK Diplomska naloga zajema predstavitev dopinga, njegove zgodovine, kontrole in boja proti dopingu, s pregledom dopinga na primeru alpskega smučanja. Namen naloge je analizirati in predstaviti doping v športu, potek kontrole dopinga in sankcij ter ugotoviti, kakšna je njegova prisotnost v alpskem smučanju. Z nalogo se želi trenerje alpskega smučanja še dodatno ozavestiti o dopingu, prepovedanih substancah in njihovih posledicah. V alpskem smučanju ni sistematičnega problema dopinga. Ugotovljeni primeri so redki. Razlogi za to se lahko kažejo v kompleksnosti samega športa, številu testiranj in načinov testa (urinski ali krvni). Ta šport tudi sloni predvsem na sposobnostih in ni nujno, da na moči in vzdržljivosti. Alpsko smučanje je v veliki meri pogojeno z opremo smučarja, saj lahko včasih le stotinka sekunde pomeni uspeh ali neuspeh. V vsakem športu se stremi k temu, da telo določi mejo, do kamor seže športnikov uspeh, vendar se ob tehnoloških inovacijah težko postavi mejo, kdo bo določil športnikov dosežek. Po mnenju strokovnjakov le dvemaprocentomašportnikov dokažejo jemanje dopinga, kar pomeni, da je lahko tudi v alpskem smučanju doping veliko bolj prisoten, kot kažejo sami dokazani primeri.

Key words: doping, anti-doping, sport spirit, alpine skiing.

DOPING IN ALPINE SKIING Author: Aljaž Ocepek ABSTRACT This thesis includes a presentation of doping, its history, control and fight against doping, with a review in alpine skiing. The purpose of the project is to analyze and present doping in sport, the course of doping controls and sanctions, and to determine its presence in alpine skiing. With this project we want to make aware alpine skiing coaches of doping, prohibited substances and its consequences. There is no systematic doping problem in alpine skiing. Cases of doping in alpine skiing are rare. Reasons for that could be in complexity of skiing and in number of tests and the way of testing (urine and blood). This sport is mostly based on athlete’s talent and not so much on power or endurance. Alpine skiing is also depenent on the equipment. Good equipment could sometimes bring millisecond to competitor and it can mean successes or failure. In any sport, it tends to indicate that the body determines the limit to which athletes reach success, but with technological innovation is difficult to draw the line, who will determine the athletes' achievement. According to experts, only two percentage of athletes are revealed, which means that also in alpine skiing doping is much more present as proven cases show.

KAZALO VSEBINE 1 UVOD ..................................................................................................................................9

1.1 OPREDELITEV DOPINGA ......................................................................................91.2 ZGODOVINA DOPINGA ........................................................................................10

1.2.1 Doping v modernih športih ..............................................................................111.2.2 Doping v nekdanji Vzhodni Nemčiji ...............................................................14

2 METODE DELA ..............................................................................................................163 RAZPRAVA ......................................................................................................................17

3.1 BOJ PROTI DOPINGU – PROTIDOPINŠKE INICIATIVE ................................173.1.1 Organiziranost svetovnega boja proti dopingu ............................................193.1.2 Svetovni antidopinški kodeks .........................................................................203.1.3 Prepovedana lista ............................................................................................21

3.2 KONTROLA DOPINGA ..........................................................................................243.2.1 Postopek kontrole dopinga .............................................................................25

3.3 TERAPEVTSKE IZJEME .......................................................................................313.3.1 Zdravila in prehranski dodatki ........................................................................32

3.4 POGOSTEJŠE PREPOVEDANE SNOVI ............................................................333.4.1 Tehnološki doping ............................................................................................343.4.2 Poživila ali stimulansi .......................................................................................353.4.3 Zloraba poživil ali stimulansov v športu ........................................................353.4.4 Metamfetamin ...................................................................................................363.4.5 Anabolični steroidi ............................................................................................373.4.6 Krvni doping ......................................................................................................393.4.7 Eritropoetin ........................................................................................................423.4.8 Genski doping ...................................................................................................443.4.9 Diuretiki in drugi maskirni agenti ....................................................................45

3.5 ALPSKO SMUČANJE .............................................................................................463.5.1 Oprema tekmovalcev v alpskem smučanju .................................................463.5.2 Dejavniki, ki lahko vplivajo na rezultat smučarja .........................................48

3.6 DOPING IN ALPSKO SMUČANJE .......................................................................533.6.1 Primeri dopinga v alpskem smučanju ...........................................................533.6.2 Doping glede na starost in spol ......................................................................573.6.3 Prekrivanje dopinga .........................................................................................583.6.4 Doping in zdravje ..............................................................................................59

4 SKLEP ..............................................................................................................................605 VIRI ...................................................................................................................................63

9

1 UVOD Danes je vrhunski šport postal poklic, pri katerem športnik skoraj ne more več izbirati, treba se je nenehno dokazovati. Vežejo ga pogodbe s sponzorji, ki mu bodo omogočile zaslužek. Tudi trenerji so radi prepoznavni, saj jim to prinaša še večji zaslužek, zato tudi trenerji športniku ponujajo doping. »Winning isn't everything, it's the only thing«, je velikokrat ponovljeni stavek nogometnega trenerja Vinca Lombardija (Wikipedia, s spleta, 2015). Ravno apetiti po »biti najboljši«, slaven, podreti rekord, zaslužiti in služiti za kruh so razlogi, ki športnika opogumijo poseganja po dopingu. Torej, če je zmaga res vse, potem bo vsak naredil vse, da bo sposoben zmagati. Te smernice opozajajo, da je doping v svetu resen problem. Zaradi vedno več pojavov dopingiranih športnikov in večanja bazena proizvajalcev prepovedanih snovi so organizacije, ki temu nasprotujejo, začele boj proti dopingu z vedno več doping kontrolami in za to primernimi sankcijami. Boj proti dopingu se je do danes močno okrepil. Stremimo k »čistemu« športu, z enakim izhodiščem vseh športnikov. Še vedno so tisti, ki prepovedano snov proizvedejo, korak pred strokovnjaki, ki se bojujejo proti dopingu. Uporaba nedovoljenih snovi je nezdružljiva s športnih duhom, vemo pa, da je bilo to pravilo velikokrat kršeno ter da je tekmovanje velikokrat stvar dopinga in ne stvar treninga. Navsezadnje nastrada športnik sam, zato je informiranje in izobraževanje v športnem svetu najučinkovitejše orožje v boju proti uporabi nedovoljenih snovi. Namen naloge je analizirati in predstaviti doping, proces testiranj in sankcij ter ugotoviti, ali se pogosto pojavlja tudi v alpskem smučanju. Naloga je razdeljena na pet glavnih poglavij, in sicer Uvod, Metode dela, Razpravo, Sklep in Vire. Najobsežnejše je poglavje Razprava, v katerem je podrobneje opisan doping, kdaj se je prvič pojavil v zgodovini, katere snovi sodijo na seznam prepovedanih substanc v športu, kako se doping kontrolira ter na zadnje, kako je z dopingom v alpskem smučanju.

1.1 OPREDELITEV DOPINGA Beseda doping izvira iz besede »dope«, s katero so južnoafriški bojevniki (Zulu) poimenovali alkoholno pijačo iz grozdja, ki so jo uporabljali za povečanje zmogljivosti pri težkem delu in tudi pri obrednih slovesnostih. Nizozemski kolonisti so uporabljali izraz »dop« za opis stimulativne pijače, zato se je ta izraz razširil po vsem svetu. Sčasoma je bil izraz sprejet na širši spekter snovi v športu in z uporabo teh snovi se ga je v nadaljnjem opisalo kot »doping«. Najprej se je beseda »doping« pojavljala v

10

angleškem slovarju leta 1889. Po 1933 je beseda »doping« postala del angleškega jezika. (History of Doping in Sport, s spleta, 2014). Prva uradna definicija besede doping je bila sprejeta v Uriargu leta 1963, in sicer pravi: »Doping pomeni uporabo učinkovin in kake druge metode, ki je na voljo, za umetno izboljševanje sposobnosti na športnih prireditvah ali kadar se pripravlja nanje na način, ki krši športno etiko in škoduje fizičnemu in psihološkemu zdravju športnika« (History of Doping in Sport, s spleta, 2014). Doping so nedovoljene snovi umetnega izvora, ki tako fizično kot psihično vplivajo na športnike in njihove dosežke. To so snovi, ki po eni strani povečujejo sposobnosti športnikov, vendar imajo lahko tudi več (hudih) stranskih učinkov. Za odkrivanje zlorabe nedovoljenih snovi v profesionalnem športu so pred, med in/ali po tekmovanju športniki podvrženi protidopinškim kontrolam (Wikipedia, 2014). Beseda »doping« vključuje:

- prisotnost prepovedane substance ali njenih presnovkov ali označevalcev v športnikovem biološkem vzorcu,

- uporabo ali poskus uporabe prepovedane substance ali metode, - zavrnitev ali neupoštevanje napovedane kontrole dopinga brez utemeljenega

razloga ali izmikanje kontrole dopinga, - kršitev predpisov, ki zadevajo t. i. razpoložljivost športnikov, ki morajo biti na

voljo za testiranje tudi takrat, ko ne tekmujejo, - vplivanje ali poskus vplivanja na katerikoli del postopka na doping kontroli, - posedovanje prepovedanih substanc ali metod, - trgovanje s prepovedanimi substancami ali metodami, - dajanje ali poskus dajanja prepovedanih substanc ali omogočanje prepovedanih

metod športniku (Svetovni kodeks proti dopingu, 2009).

1.2 ZGODOVINA DOPINGA Trdili so, da je bil v Bibliji prvi primer uporabe dopinga na rajskem vrtu, ko sta Adam in Eva jedla prepovedano sadje, da bi pridobila božanska pooblastila (Bahrke in Yesalis, 2002). O dopingu lahko govorimo že pred nastankom časa, v sredini stoletja, ko so bojevniki konzumirali živalsko srce, možgane in jetra v prepričanju, da bodo postali bolj inteligentni, hitrejši in močnejši. Veliko začetnih stimulansov je bilo rastlinskega izvora.

11

V prazgodovini, v Zahodni Afriki so plemena Kaffir uporabljala rastlino Cola nitida accuminata za izboljšanje svojih zmožnosti, pogosta je bila tudi pri tekmovanju v hoji ali teku. Kitajci so v tem času uživali Ma Huang rastlino za različne namene stimulacije. V 5. in 3. stoletju pred n. št. so imeli grški atleti posebne diete iz suhih fig, vina, sira, mesa in različnih gob, da bi jim izboljšale sposobnosti za njihove olimpijske igre. Pisalo je, da so zdravniki pripravljali športnike za olimpijske igre tako, da so jim kuharji spekli kruh z analgetičnimi lastnostmi. Poročali so, da so grški tekači (1. stoletje) pili zeliščni napitek za povečanje njihove moči in da so tako bili vzdržljivejši. (Technische Universitat München, 2014). V obdobju Rimljanov so stimulanse mešali z alkoholom, ki so jih uživali gladiatorji za hitrejšo regeneracijo poškodb in utrujenosti. V Ameriki so državljani Peruja in Mehike jedli liste koke za vzdržljivost na tekmovanjih (ThinkQuest Team, 2014). Dirkači so svojim konjem dajali različne mešanice z namenom, da tečejo hitreje. Druge zapise tega obdobja je bilo težko najti, odkar so 'znanje o dopingu' skrivali duhovniki. (Technische Universitat München, 2014). V srednjem veku je šport zamrl, a kljub temu so vitezi uporabljali poživila za pripravo na borbo. »Citius, altius, fortius«, kar pomeni »hitreje, višje, močneje« – olimpijski moto, ki ga je zasnoval Baron Pierre de Coubertin konec 19. Stoletja, je že od nekdaj vodilo človekovega udejstvovanja v športu (Vodeb, 2005, str. 17–18). Tako moški kot ženske stremijo k preseganju samih sebe in svojih zmogljivosti, dosežkov, kjer je cilj dosegati boljše rezultate. Cilj večine uporabnikov nedovoljenih snovi je povečati moč in premagovati utrujenost.

1.2.1 Doping v modernih športih O dopingu v moderni dobi so zanesljivo poročali od druge polovice 19. stoletja. V tem stoletju je prišlo tudi do velikega napredka v medicini. Poživili, ki sta se množično uporabljali, sta bili heroin in kokain. Heroin je prevladoval predvsem v konjskih dirkah, kokain pa v boksu in vzdržljivostnih športnih (Zgodovina boja proti dopingu v svetu, 2014). V kolesarstvu in ostalih vzdržljivostnih športih so se predvsem uporabljali strihnin, kofein, kokain in alkohol. Nekoliko so uspeli zmanjšati zlorabo teh sredstev, tako da je bilo moč dobiti heroin in kokain le še na recept (Zgodovina boja proti dopingu v svetu, 2014). S spletnih strani (Technische Universitat München in Historical Timeline, 2014) navajam razvoj dopinga in boja proti dopingu ter primere prvih dopingiranih športnikov:

- Leta 1865 je bil zabeležen prvi primer dopinga v plavanju v Amsterdamu (po kanalih), ko so Nizozemci jemali kofein.

12

- 1867: V zelo znani 6-dnevni kolesarski dirki so francoski atleti uživali mešanice osnovane na kofeinu, Belgijci so uporabljali mešanico s sladkorjem in etrom, ostali so uporabljali alkoholne pijače ali nitroglicerin.

- 1889: Velik problem za testiranja še danes predstavljajo steroidni hormoni. Zametki hormonskega dopinga segajo v leto 1889, ko je njihovo uporabo proučeval francoski fiziolog Edouard Brown-Sequard in kasneje v leto 1935, ko je Ernest Laquer izoliral moški spolni hormon testosteron. Množično so se steroidni hormoni uveljavili v petdesetih, ko so jih prvi začeli uporabljati bodybuilderji in dvigovalci uteži, vendar so se kmalu razširili tudi na ostale športne panoge. Takrat še ni bilo primernega testa za odkrivanje steroidnih hormonov.

- 1896: Prva smrt zaradi dopinga se je zgodila v tem letu. Angleški kolesar Arthur Linton je umrl zaradi efedrina (trimetila) med dirko Paris–Bordeaux, ki mu ga je dal njegov menedžer.

- V začetku 20. stoletja se je uporaba dopinga močno povečala (Zgodovina boja proti dopingu v svetu, 2014). Množično so se uporabljali strihnin, efedrin, alkohol in tudi steroidi.

- 1904: Na St. Louis maratonu se je Tom Hicks, ki je ravno zmagal, zgrudil. Zdravniki so mu dokazali strihnin (strychnine), mešan s konjakom, ki ga je vzel pred tekmo.

- 1910: Prva doping kontrola je bila izvedena v Avstriji na konjskih dirkah. - James Jeffries se je pritoževal, da je bil premagan od Jacka Johnsona, ker je bil

njegov čaj dopingiran. To je bil prvi primer, ko so obtožili dopingiranega športnika. Veliko podobnih primerov dopinga so poročali v boksu med prvo polovico 20. stoletja.

- 1920: Amfetamini, ne le v športu, izdelani prvič leta 1920. Veliko so se uporabljali na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936. Množična uporaba amfetaminov je bila tudi med vojaki v 2. svetovni vojni. Po vojni se je njihova uporaba še povečala, in sicer zato, ker jih je bilo možno dobiti v lekarnah brez recepta (uporaba v kolesarstvu, slika 1).

13

Slika 1: Uporaba amfetaminov leta 1949 v kolesarstvu

(Totalprosports, s spleta, 2012)

- 1952: Na tekmovalnih igrah v drsanju na ledu v Oslu so v garderobah našli

ampule in injekcije. - 1960: Dramatično povečanje uporabe dopinga se je začelo 1960. Družba je

verjela, da so bile takratne droge sposobne delati čudeže. Med olimpijskimi igrami v Rimu leta 1960 je danski kolesar Knud Enemark Jensen umrl zaradi zlorabe amfetaminov.

- Leta 1967 sta 30-letni britanski kolesar Tom Simpson (amfetamini) in tekač Dick Howard (prekomerna uporaba heroina) umrla. Leto kasneje (1968) je nemški boksar Jupp Elze umrl zaradi amfetaminskega 'koktejla'. Leto kasneje je zaradi amfetaminov umrl še francoski nogometaš Jean-Louis Quadri.

- Šele leta 1967 je Mednarodni olimpijski komite (v nadaljevanju MOK) glasoval za sprejetje politike testiranja, ki je prepovedovala uporabo nekaterih specifičnih drog.

- Leta 1968 je bila na poletnih olimpijskih igrah v Mehiki in na zimskih olimpijskih igrah v Grenoblu prva doping kontrola športnikov. MOK je sestavil seznam prepovedanih substanc in metod, čeprav so bili testni postopki in tehnična oprema pomanjkljivi.

- V sedemdesetih letih se je v Nemški demokratični republiki izvajal sistematični dopinški program za športnike, kar je imelo za posledice izjemne športne uspehe.

- Šele leta 1974 so na svetovnem prvenstvu v nogometu odkrili prvi primer dopinga, pri igralcu so našli fermetrazin. Istega leta so uvedli prvo zanesljivo metodo za odkrivanje anabolnih steroidov. (Zgodovina boja proti dopingu v svetu, 2014).

- 1976: Na olimpijskih igrah v Montrealu sta poljski atlet Z. Kaczmarek in bolgarski atlet V. Khristov (dvigovalca uteži) morala vrniti zlati medalji, ker sta bila dobljena na dopingu.

14

- V sedemdesetih se je začel pojavljati krvni doping, in sicer z uporabo analognih in homolognih transfuzij. Vse je služilo namenu povečati oksiforno kapaciteto krvi s povečanjem koncentracije hemoglobina v krvi. MOK je šele leta 1986 prvič uvedel krvni doping kot prepovedano tehniko. Konec osemdesetih se tej obliki začne uporabljati eritropoetin (v nadaljevanju EPO). Za odkrivanje EPO ni bilo primerne metode vse do leta 2000, ko so na olimpijskih igrah v Sydneyju prvič uvedli kombinirano analizo urina in krvi.

Na sliki 2 je prikazan pregled pozitivno testiranih športnikov na olimpijskih igrah v obdobju od leta 1972 do leta 2012.

Slika 2: Kronološki pregled pozitivno testiranih športnikov na olimpijskih

igrah

(Olympics, 2015)

1.2.2 Doping v nekdanji Vzhodni Nemčiji Če je do 13. stoletja veljajo, da šport še ni bil tako tekmovalen, so od 13. stoletja dalje v ospredju tekmovanje, zmaga in boj. Izraziteje še postane po letu 1945, ko se poveže poleg drugih procesov še s politizacijo in komercializacijo samega športa. Olimpijske igre so idealen primer, da ponazorimo pomembnost države. V sedemdesetih letih se je v Nemški demokratični republiki (V nadaljevanju NDR) izvajal sistematični dopinški program za športnike, kar je imelo za posledice izjemne športne uspehe. Program so izvajali dve leti pred olimpijskimi igrami v Montrealu. Nekatere navedbe pričajo, da naj bi bilo sistematično dopingiranih kar 10000 športnikov v tako imenovanem programu »State plan 14.25«. Večina športnikov za to ni vedela. Pet trenerjev, ki so v začetku leta 2009 podpisali izjavo o priznanju opravljanja nečednih dejavnosti, poudarja, da so vedeli, da kršijo športna pravila,

15

vendar se jim je hkrati zdelo to povsem legitimno, saj so dobili taka navodila s strani Ministrstva za državno varnost (SASI) (Mike Costello, s spleta 12. 12. 2014). Športniki so dosegali rezultate, ki jih še danes ni moč preseči. Statistični podatki o medaljah z olimpijskih iger prikazujejo premoč vzhodnonemških športnikov, predvsem na letnih olimpijskih igrah.

Tabela 1: Uspešnost vzhodnonemških športnikov Kraj in leto OI Št. športnikov iz NDR Št. Medalj Št. zlatih medalj Montreal 1976 257 90 40 Innsbruck 1976 59 19 7 Moskva 1980 345 126 47 Lake Placid 1980 53 23 9 LA-niso nastopili 1984 Sarajevo 1984 56 24 9 Seoul 1988 259 102 37 Calgary 1988 53 25 9

(Olympic, s spleta 15. 12. 2014). Z večine iger se je vsak drugi oziroma tretji športnik domov vrnil z medaljo. V začetku devetdesetih se je z združitvijo Nemčije program zaključil, vendar pa so se zdravstvene posledice sistematično dopingiranih športnikov šele začele. Nekaj posledic tega grozljivega eksperimenta so bili: rak, močne psihične motnje, ciste na jajčnikih, odpovedi jeter, prizadeti otroci itd. Namen je bil izboljšati sposobnosti športnikov. Veliko športnikov, ki je bilo sistematično dopingiranih, ni nikoli doseglo vrhunskih rezultatov in osvojilo olimpijske medalje (Rick Madge, s spleta 12. 12. 2014).

16

2 METODE DELA Diplomsko delo je monografskega tipa. Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela. V delu so zapisane informacije in podatki, pridobljeni ob študiju literature knjižničnih ter elktronskih virov s področja dopinga in alpskega smučanja. Glavni vir informacij so bile publikacije, najdene na spletni strani svetovne protidopinške organizacije – WADA in mednarodne smučarske zveze – FIS.

17

3 RAZPRAVA

3.1 BOJ PROTI DOPINGU – PROTIDOPINŠKE INICIATIVE V 20. stoletju, ko je komercialnost zaznamovala vse, je športni svet iz aktivnosti prešel v veliki biznis. Doseganje zlatih medalj je postalo visoko priznano in želja po uspehu je dala velik pritisk na atleta, trenerje in ostale ljudi v športu, da postanejo zmagovalci. Glasilo »Drugo je nič, prvo je vse« opisuje trenutno stanje mišljenja. Potreba po uspehu je dovolila, da se povečajo incidenti zlorabe drog in številni primeri, ki so bili povezani s smrtjo športnika. Povečano število dopinških primerov je zmaličevalo ne le posameznike, temveč tudi športni duh. Ukrepanje na področju preprečevanja uporabe snovi in metod, ki so izboljševale športnikov nastop na eni strani ter povzročale hude zdravstvene težave na drugi strani, je bilo nujno. Prvi znanstveni dokaz uporabe snovi je bil dokazan leta 1910, ko je poljski farmacevt Bukowski na konjskih dirkah izoliral alkaloide iz konjske sline (Fear the health effects, s spleta 2. 3. 2014). Do približno 1920 se o dopingu ni govorilo veliko in tudi obsojalo se ga ni tako. Od leta 1920 se je uporaba poživil močno povišala. Leta 1928 je Mednarodna amaterska atletska zveza (IAAF) postala prva mednarodna športna zveza za prepoved poživil v atletskih disciplinah. (Fear the health effects, s spleta 2. 3. 2014). Veliko ostalih zvez je skušalo slediti, vendar je bila borba proti dopingu šele v zametkih in z zelo malo učinka. Omejitve so bile neuspešne, ker ni bilo kontrol in testiranj. Programi testiranja so bili zasnovani v 60. letih 20. stoletja (Fear the health effects, s spleta 2. 3. 2014). Postalo je očitno, da so omejitve na področju zlorabe drog nujne. Prvi velik korak v borbi proti dopingu se je zgodil leta 1960, ko je svet Evrope predstavil resolucijo proti dopinškim snovem v športu. Francija je bila prva država, ki je sprejela protidopinško zakonodajo leta 1963. Belgija je temu sledila leta 1965 (Fear the health effects, s spleta 2. 3. 2014). Prve dopinške kontrole so začeli izvajati leta 1966 na kolesarskem in nogometnem svetovnem prvenstvu. Leta 1967 je MOK vzpostavil relativno medicinsko komisijo MOK. Testi za doping so bili prvič formalno uporabljeni na poletnih OI v Mehiki 1968 ter na zimskih OI v Grenoblu. V Mehiki je bil boksar Edmundo Esperao obsojen zaradi dopinga na tri mesece zapora. Lista prepovedanih snovi in metod je bila sprejeta s strani MOK, medtem ko so bile tehnična oprema in testne procedure neustrezne (History of Doping in Sport, s spleta, 2014). V letih 1950 in 1960 je bila uporaba amfetaminov in anabolnih steroidov najbolj razširjena tisti čas. Primerne teste detekcije anabolnih sredstev so izumili leta 1974 in

18

1976. Leta 1975 se pojavijo prve dopinške kontrole tudi v Jugoslaviji (History of Doping in Sport, s spleta, 2014). V poznih 70. letih se je povečalo število diskvalifikacij športov na moč. Hkrati z anaboličnimi steroidi je postal popularen tudi krvni doping vzdržljivostnih športov. MOK je prepovedal krvni doping kot prepovedano metodo leta 1986. Krvni doping se je uporabljal za povečanje hematokrita in koncentracijo hemoglobina. Isti rezultati so se dosegli z eritropoetinom (v nadaljevanju EPO), kot nova snov tega časa. EPO je bil prepovedan na MOK leta 1990. Dolgo časa EPO niso znali izmeriti, ker ni bilo primernega testa. Prvič je bila detekcija EPO v Sydneyju na OI leta 2000. (History of Doping in Sport, s spleta, 2014) Leta 1983 je antidopinška kontrola naredila velik korak z vzpostavitvijo analitičnih procedur. Predstavitev plinske kromatografije in masne spektrometrije (metode in postopki za merjenje mase molekul) je dovolila več učinkovitih testov. Škandal med panameriškimi igrami v Karakasu (1983), kjer je bila večina športnikov testirana pozitivno na prepovedano snov in veliko drugih je zapustilo igre brez tekmovanja, je bil dokaz za učinkovitost testnih procedur. (History of Doping in Sport, s spleta, 2014) 1988: Veliko drugih zmagovalcev je imelo podobne usode. Tudi primer z Benom Johnsonom med OI v Seulu. Testiran je bil na anabolnih steroidih (Stanozolol), vzeli so mu zlato medaljo na 100 m, suspendiran je bil za dve leti. Kasneje je bilo dokazano, da so skoraj vsi v finalu jemali prepovedane snovi. Istega leta so v Nemčiji uvedli doping kontrole izven tekmovanj. (History of Doping in Sport, s spleta, 2014) Leta 1996 je bila ustanovljena Slovenska nacionalna antidopinška komisija. Zaradi ponovno velikega škandala med kolesarsko dirko Tour de France leta 1998, do sedaj najodmevnejši dopinški aferi, je MOK sklical svetovno konferenco o dopingu v športu v Lausanni v februarju 1999. Glavni namen konference je bil vzpostavitev Svetovne protidopinške agencije – WADA (World Anti-doping Agency), 10. novembra 1999. WADA je sestavljena na podlagi enakopravne zastopanosti olimpijskega gibanja. WADA določa enotne standarde za boj proti uporabi nedovoljenih poživil in koordinira prizadevanja športnih organizacij ter javnih organov. Temeljni dokument agencije je Svetovni protidopinški kodeks (2004), ki predpisuje protidopinške postopke, pravila in uredbe znotraj športnih organizacij ter med državnimi organi. (History of Doping in Sport, s spleta, 2014)

19

3.1.1 Organiziranost svetovnega boja proti dopingu WADA ima vlogo promoviranja, koordiniranja in nadzorovanja svetovnega boja proti dopingu. Vključena je v številne pomembne aktivnosti, kot so znanstvene in družboslovne raziskave, izobraževanje in nadzorovanje izvajanja kodeksa. Na sliki 1 je prikazana origaniziranost WADA.

Slika 3: Organiziranost WADA

(Svetovni kodeks proti dopingu, 2009).

MOK, MPOK, MZ: Mednarodni olimpijski komite (MOK) in Mednarodni paraolimpijski komite (MPOK) sta odgovorna za testiranja in upravljanje z rezultati, vključno s sankcijami tistih športnikov, ki kršijo protidopinška pravila na olimpijskih in paraolimpijskih igrah. Naloge mednarodnih zvez (MZ), ki jih določa kodeks, so: testiranja na tekmovanjih, ki so pod okriljem MZ, program testiranj izven tekmovanj, izvajanje izobraževalnih programov ter sankcioniranje tistih, ki kršijo protidopinška pravila. Vlade so odgovorne za pomoč pri kontroli dopinga in podporo nacionalnim programom testiranj, ukrepanje proti proizvajalcem in preprodajalcem prepovedanih snovi in finančno podporo pri izobraževanju ter raziskovanju na področju antidopinga. NOK, NPOK, NZ: pravila MOK in MPOK od Nacionalnih olimpijskih komitejev (NOK) in Nacionalnih paraolimpijskih komitejev (NPOK) zahtevajo izvajanje kodeksa. Pravila MZ vključujejo zahtevo, da so nacionalne zveze (NZ) adekvatne s kodeksom. NADO, RADO: Nacionalne protidopinške organizacije (NADO) so odgovorne za testiranja nacionalnih športnikov na in izven tekmovanj, testiranja tujih športnikov, ki trenirajo ali tekmujejo na območju države, sojenja v primeru kršitve protidopinških

WADA

MOK, MPOK, MZ

NOK, NPOK, NZ NADO, RADO

VLADE

ŠPORTNIKI IN SPREMLJAJOČE OSEBJE

LABORATORIJI KAS

20

pravil in izobraževanje na področju antidopinga. V manj razvitih regijah sveta WADA spodbuja razvoj Regionalnih protidopinških organizacij (RADO), odgovornih za promoviranje antidopinga v določeni regiji. LABORATORIJI, ki izvajajo analize vzorcev pod okriljem kodeksa, morajo biti nujno akreditirani s strani WADA, na podlagi standardov za laboratorije in drugih tehničnih dokumentov. KAS: Športno razsodišče za pritožne (KAS) je neodvisna organizacija, ki na podlagi mediacije ali arbitraže razrešuje spore, povezane s športom. WADA ima pravico do pritožbe na KAS v doping primerih, ki so pod okriljem organizacije, ki je podpisala kodeks (Svetovni kodeks proti dopingu, 2009).

3.1.2 Svetovni antidopinški kodeks 5. marca 2003, ko je bila druga svetovna konferenca o dopingu v športu, je bilo zbranih okoli 1200 delegatov in sprejeli so kodeks kot osnovo za boj proti dopingu.

Slika 4: Svetovni antidopinški kodeks

(USADA, s spleta, 2016)

Svetovni antidopinški kodeks je jedrni dokument, ki skrbi za uravnoteženo protidopinško politiko. Predstavlja ogrodje za protidopinške programe in aktivnosti za športne organizacije in javne organe, tako za vse športnike veljajo enaka pravila in postopki testiranj, ne glede na športno panogo, nacionalnost ali državo, kjer so testirani. Deluje v povezavi s petimi mednarodnimi standardi, ki prinašajo harmonizacijo med protidopingom in različnimi področji: lista prepovedanih snovi in postopkov, testiranja, terapevtske izjeme, laboratoriji ter varovanje zasebnosti in osebnih podatkov (Svetovni kodeks proti dopingu, 2009).

21

Kodeks natančno opredeljuje odgovornosti vseh interesnih skupin v boju proti dopingu in prinaša harmonizacijo tam, kjer so se pravila in politika prej razlikovali glede na športno panogo ali državo.

3.1.3 Prepovedana lista Lista prepovedanih snovi in postopkov je mednarodni standard, ki identificira snovi in metode, ki so prepovedane v športu. Poleg tega (WADA, antidoping database, s spleta 2. 3. 2014):

- standardna lista prepovedanih snovi v športu zagotavlja pošteno tekmovanje, - z doslednostjo v vseh državah zagotavlja kakovostno osnovo za delo

protidopinških organizacij po celem svetu, - letno jo pripravlja in objavlja Svetovna protidopinška agencija (WADA), - je ključni del Svetovnega protidopinškega programa – skupaj s Svetovnim

kodeksom proti dopingu in obveznimi mednarodnimi standardi (ki vključujejo testiranja, laboratorije, izobraževanje in terapevtske izjeme),

- identificira snovi in postopke, ki so v športu prepovedane: - razvrstitev po kategorijah (steroidi, poživila, genski doping), - na tekmovanju in/ali izven tekmovanj, - v posameznih športnih panogah, - specifične oz. nespecifične substance.

V letu 1967 je MOK postavil Zdravniško komisijo z namenom nadzorovanja boja proti dopingu. V tem času je Zdravniška komisija objavila prvo listo prepovedanih snovi v športu, vključujoč le stimulanse in narkotike. Kasneje so listo širili. V letu 1974 so dodali anabolične androgene steroide, desetletje kasneje še testosterone in kofein. Leta 1988 je bil na prepovedano listo dodan še krvni doping, poleg tega še diuretiki in beta-blokatorji. Leto kasneje so bili dodani še peptidni hormoni. Od leta 1993 so predlagali še beta 2-agoniste. (History of Doping in Sport, s spleta, 2014) Ne le MOK in Zdravniška komisija, svojo prepovedano listo so imele tudi športne zveze. Da bi poenotili sistem, so MOK, mednarodne zveze in nacionalni olimpijski komiteji dosegli dogovor o poenotenju različnih prepovedanih list leta 2004. Strokovnjaki, trenerji in športniki so se začeli pritoževati, ker liste niso obnavljali, saj bi se s tem izognili polemikam v zvezi s protidopinškimi testi. Ta težava je nastala na OI v Atlanti. V urinu so petim športnikov iz Rusije in Litve odkrili bromantan, ki je imunski stimulator ter antioksidativno sredstvo, ki ga je proizvajala Sovijetska zveza za vojake, da bi se lahko skrajšala biološka obnovitev po močnih telesnih naporih. Dva sta bila diskvalificirana pred tekmovanjem. Kasneje so ju oprostili, ker snov ni bila na prepovedani listi. Tako je Medicinska komisija leta 1997 dodala broantan. Kmalu za tem je bil ruski športnik na svetovnem prvenstvu v klasičnem teku Lubow

22

Jegorowa, ki je zmagal na 5 km klasični slog, diskvalificiran zaradi dopinga. (History of Doping in Sport, s spleta, 2014) Od 1. januarja 2004 je Svetovna protidopinška agencija (WADA) od Medicinske komisije MOK prevzela vlogo glavnega koordinatorja svetovnega protidopinškega sistema. Od takrat je WADA odgovorna za pripravo in objavo seznama. Seznam prepovedanih snovi se redno posodablja – vsako leto, januarja. Spremembe in dopolnitve se lahko naredijo tudi tekom leta. Odprtost in vpogled v prepovedano listo omogoča hiter odziv, tako si športniki prizadevajo, da uporabljajo nove farmakološke snovi za doping namene. Na primer ameriški laboratorij BALCO proizvaja tetrahydrogestrinone (THG) samo za športnikove stranske »potrebe«. WADA je takoj sprožila proces, da se THG da med prepovedane snovi v športu (History of Doping in Sport, s spleta, 2014).

Slika 5: WADA prepovedana lista

(USADA, s spleta, 2016)

3.1.3.1 Način uvrščanja na listo prepovedanih snovi in postopkov Prepovedane snovi in postopki so razdeljeni v kategorije na podlagi njihovega učinka in uporabe (steroidi (anabolični agensi), poživila, genski doping) in so lahko prepovedane na tekmovanju, izven tekmovanj ali v določeni športni panogi. Kodeks določa, da je snov lahko vključena na prepovedano listo, če Wada določi, da ima snov dva od treh kriterijev:

- taka snov, ki izboljša športnikove sposobnosti, - dokaz, da snov ali postopek predstavlja dejansko ali potencialno tveganje za

športnika, kar pomeni potencialno nevarnost za športnikovo zdravje. V osnovi so bile prepovedane snovi zdravila, namenjene bolnikom s predpisano boleznijo

23

v terapevtske namene. Z zlorabo le-tehna športnikih brez bolezni povzročijo stranske učinke v prekomernih količinah, ki dolgoročno negativno vplivajo na športnikovo zdravje.

- določbo s strani WADA (WADA, antidoping database, s spleta 2. 3. 2014), da uporaba snovi ali metode krši športni duh. Snov ali metoda sta lahko vključeni na prepovedano listo, če WADA določi, da je medicinski ali znanstveni dokaz, farmakološki učinek ali izkušnja, da snov ali metoda maskira druge snovi ali metode, ki so prepovedane. V športni duh se uvršča:

o športna etika, »fair play« in poštenost, o zdravje, o odličnost nastopa, o vzgoja, o zabava, o teamwork ali delo v ekipi, o spoštovanje pravil in zakonov, o spoštovanje samega sebe in druge nastopajoče, sotekmovalce, o predanost in zavezanost, o pogum, o skupnost in solidarnost.

3.1.3.2 Struktura liste (Svetovni kodeks proti dopingu, 2009) V skladu s 4.2.2 členom Svetovnega protidopingškega kodeksa se vse prepovedane snovi obravnavajo kot »specificirane snovi«, razen snovi v razredu S1, S2, S4.4, S4.5 in S6.a in prepovedani postopki M1, M2 in M3. Substance in metode na prepovedani listi so klasificirane po kategorijah in razdeljene na štiri skupine: Snovi in metode, ki so prepovedani vedno (na in izven tekmovanj):

- Snovi: S0. nedovoljene snovi S1. anabolni agenti S2. peptidni hormoni, rastni faktorji in sorodne substance S3. beta 2-agonisti S4. hormoni antagonisti in metabolični modulatorji S5. diuretiki in drugi maskirni agenti

- Postopki: M1. izboljšanje oksidativnega transferja (prenosa) – (krvni doping) M2. kemična in fizična manipulacija (npr. nevtralizacija snovi v urinu)

24

M3. genski doping Snovi, prepovedne na tekmovanju: S6. stimulanti (poživila) S7. narkotiki S8. kanabinoidi S9. glukokortikosteroidi Snovi, prepovedane v določenih športih: P1 alkohol P2 beta-blokatorji Treba je omeniti, da ni nobene količinske informacije o prepovedanih snoveh na seznamu prepovedane liste. Npr. v primeru nekaterih snovi je dovoljena mejna koncentracija (npr. morfin in carboxytetrahydrocannabinol), ki je ni mogoče obravnavati kot pozitiven test na protidopinškem rezultatu. Namesto tega so ti podatki vključeni v tehnično dokumentacijo, ki so del mednarodnih standardov za laboratorije in vsebujejo smernice, zlasti pri tehničnih zadevah.

3.2 KONTROLA DOPINGA Kontrola dopinga je postopek preverjanja upoštevanja protidopinških pravil – iskanja sledov prepovedanih substanc v biološkem vzorcu športnika. Mednarodne športne zveze naredijo izbor športnikov, ki tekmujejo na mednarodni ravni. Nacionalne protidopinške organizacije opravijo izbor nacionalnih športnikov, ki morajo opraviti kontrolo dopinga (Kontrola dopinga, s spleta, 2014). Vsak športnik je lahko izbran za kontrolo dopinga. Športnik je lahko testiran med tekmovanjem ali v kateremkoli drugem času izven tekmovanja. Testiranje za prepovedano snov izven tekmovanj morata izpeljati mednarodna in nacionalna organizacija. To so lahko: WADA, MOK ali MPOK (Mednarodni paraolimpijski komite), športnikova mednarodna zveza in druga organizacija proti dopingu, ki ima pooblastila testiranja nad športnikom v skladu s členom 5.1 Svetovnega kodeksa (Načrtovanje razporeditve testiranja). Testiranje izven tekmovanj koordinirajo s spletno aplikacijo ADAMS (The Anti-Doping Administration and Management System). Preko aplikacije športniki obveščajo, kje se nahajajo, in oddajajo obrazce za »terapevtske izjeme«. V aplikaciji se nahajajo tudi laboratorijski rezultati. Tako imajo antidopinške organizacije bazo športnikov, da lahko napovedujejo testiranja. ADAMS aplikacijo uporabljajo antidopinške

25

organizacije, da upravljajo z registriranimi športniki in njihovimi rezultati pa tudi procese o zaslišanju, kršitve in pritožbe. Podatki o lokacijah športnika, ki pomagajo antidopinški organizaciji locirati športnika, vsebujejo:

- lokacijo, kjer bo športnik prenočil, - lokacije vsakodnevnih aktivnosti (treningi, šola, služba itd.), - lokacijo tekmovanja, - lokacijo in enourno obdobje za testiranje (Kontrola dopinga, s spleta, 2014).

Antidoping organizacija naj bi testiranja načrtovala tako, da poskuša najti športnika zunaj enournega obdobja za testiranje. Ob tem ima na voljo tudi enourno obdobje, kjer naj bi dobila vzorec športnika v primeru, da športnika ni mogoče locirati zunaj tega obdobja. Običajno se testiranj ne opravlja med 11. uro zvečer in 6. uro zjutraj. Po pravilih so lahko športniki testirani kadarkoli, tako da je testiranje v izjemnih primerih možno tudi v tem času. Antidoping organizacija lahko obišče športnika brez prehodnega obvestila. Če se športnik ne nahaja na lokaciji, pristojni za izvedbo kontrole, skuša športnika dobiti preko telefona, torej s predhodnih obvestilom. Vsi podatki se beležijo. Športniki so v kontrolo dopinga lahko izbrani naključno ali nenaključno. Nenaključno imenujemo tudi ciljno testiranje, to pomeni, da so športniki v izbor izbrani načrtno, bodisi ker so »sumljivi«, ker so bili že pozitivni na doping kontroli ali zaradi kakšnega drugega razloga. Poleg tega obstaja tudi testiranje na tekmovanjih in izven tekmovanj. Na tekmovanjih se testira substance in metode, ki so prepovedane na tekmovanjih, medtem ko se izven tekmovanj testira substance in metode, ki so prepovedane zunaj tekmovanj. Moramo vedeti, da niso vse substance prepovedane tako na tekmovanjih kot zunaj tekmovanj. Prav tako moramo vedeti, da niso vse substance prepovedane za vse športe (Kontrola dopinga, s spleta, 2014). Zavrnitev kontrole dopinga pomeni kršenje protidopinških pravil.

3.2.1 Postopek kontrole dopinga Športnik ima pravico, da zahteva kasnejši odvzem vzorca. Pri testiranjih izven tekmovanj mu uradnik za kontrolo dopinga to dovoli v naslednji primerih:

- nujna zdravniška pomoč, - iskanje spremljevalca in/ali prevajalca, - dokončanje treninga, - pridobitev osebnega dokumenta,

26

- druge izjemne okoliščine, ki so opravičljive, treba jih je dokumentirati (Drugfree sport, s spleta, 2016).

Na tekmovanju – zakasnitev zaradi:

- podeljevanja medalj, - medijskih obveznosti, - nadaljnjih tekmovanj, - ohlajevanja po tekmi, - nujne medicinske pomoči, - iskanja osebnega dokumenta, - iskanja tolmača, - vsi ostali razlogi, ki so lahko opravičljivi in dokazani (Drugfree sport, s spleta,

2016).

Uradnik za kontrolo dopinga: - bo istega spola kot športnik, - bo zahteval, da ima prost pregled med uriniranjem športnika (majica dvignjena

nad popkom, zavihani rokavi in hlače spuščene do kolen), - ne bo upravljal s stekleničkami vzorcev, razen če bo to športnik prosil zaradi

posebnih razlogov. Športnik ima pravice:

- da vidi uradnikovo identifikacijsko izkaznico, - da ga njegov predstavnik (npr. trener) spremlja do dopinške postaje, - prosi za zamudo iz zgoraj navedenih opravičljivih razlogov, - da sprašuje o postopku zbiranja vzorcev, - prejme kopijo testa, - zagotovi zaupnost podatkov: nobeno ime ne sme biti na dokumentaciji

laboratorija (Drugfree sport, s spleta, 2016). V kolikor ima športnik posebne potrebe ali je športnik mladoleten, lahko zaprosi za prilagoditve pri postopku odvzema vzorca v skladu z Mednarodnimi standardi za testiranja in preiskave (ISTI) Svetovne protidopinške agencije (WADA) (Drugfree sport, s spleta, 2016). Športnik ima dolžnosti:

- da je v vidnem polju upravnika za kontrolo dopinga ves čas, od obvestila o izboru športnika do odhoda v sobo za izvedbo testa oziroma do končanega odvzema vzorca,

- da ima s sabo osebni dokument, - da sodeluje pri testu,

27

- se na doping prostor oglasi takoj po pozivu, razen če ima za to opravičljive razloge.

Slika 6: Postopek kontrole dopinga

(Infographic doping in sports, s spleta 4. 11. 2012)

3.2.1.1 Odvzem vzorca – urin Postopek odvzema vzorca urina je sledeč: 1) V kolikor si izbran za doping kontrolo na ali izven tekmovanja, bo k tebi pristopil

akreditiran uradnik za kontrolo dopinga, na sebi bo imel identifikacijsko kartico ter ti predstavil tvoje dolžnosti in pravice.

2) Prosil te bo za osebni dokument in podpis, da si bil obveščen, da si pozvan na doping kontrolo. Enkrat, ko si seznanjen, da si bil izbran, moraš biti ves čas v vidnem polju uradnika.

3) Imaš pravico, da zaprosiš za spremljevalno osebo (starša, trenerja, prijatelja). 4) Uradnik te bo seznanil, katere vrste testa boš opravil: urniski, krvni ali oba. V

kolikor moraš zagotoviti urninski vzorec, še posebej po tekmovanju, priporočamo, da slediš svoji rehidracijski praksi. Ne pij preveč, saj to lahko razredči vzorec in ga boš morda moral ponoviti.

5) Uradnik te bo pospremil do primerno opremljenega prostora, kjer se izvaja doping kontrola. Celoten postopek kontrole dopinga opravlja športnik sam.

6) Ko boš pripravljen za test, boš najprej izbral zbiralno posodo. Odšel boš na privatni prostor z uradnikom, da zagotoviš urinski vzorec.

28

7) Najprej si temeljito umiješ roke, nato pa zagotoviš urin v prisotnosti uradnika, ki bo vedno istega spola, kot si ti. Prosil te bo, da slečeš dovolj oblačil, da zagotoviš neoviran pogled na prehod vzorca.

8) Zagotoviti moraš najmanj 90 ml urina. V kolikor boš zagotovil manj kot 90 ml vzorca, bo to t. i. delni vzorec. Zatesnil boš posodo, nato pa dodajal t. i. dodatne vzorce, dokler ne dosežeš določene količine.

9) Vzorec mora biti ves čas v vidnem polju tako športnika kot uradnika. Športnik ima nato na izbiro najmanj tri komplete za vzorce urina. Izbere enega in preveri, ali se številke na embalaži ujemajo s številkami steklenih zbiralnih posod A in B.

10) Iz zbiralnika boste najprej natočili 30 ml v B steklenico, nato pa preostanek (60 –80 ml) v steklenico A. Nekaj urina pustiš v zbiralniku, da lahko uradnik preveri specifično gostoto urina in oceni, če je vzorec primeren za analizo. V kolikor je pod mejo razredčenosti, te bo prosil za ponovni vzorec. Ne bo te zaprosil za več kot dva vzorca (razen v posebnih primerih).

11) Uradnik te bo nato prosil, da zatesniš steklenički vzorcev in tudi sam preveril, ali so zatesnjene. Nato boš sam postavil stekleničke v vzorčno škatlo. Vzorci so pripravljeni za transport.

12) Uradnik bo na obrazec zabeležil podatke tvojega jemanja zdravil in dodatkov v zadnjem tednu. Zapisal bo tudi kakršnekoli pripombe in pomisleke, ki jih imaš na postopek odvzema vzorca. Obrazec nato še enkrat preveriš, ali so vsi podatki pravilni in obrazec podpišeš. Prejmeš kopijo obrazca. S tem je postopek zbiranja vzorca končan.

13) Vzorce bodo prenesli v WADA akreditiran laboratorij za analize. Vsak korak procesa je dokumentiran. Laboratorij prejme kopijo doping kontrole brez imena športnika in ostalih identifikacijskih podatkov. (Drugfree sport, s spleta, 2016).

3.2.1.2 Odvzem vzorca – kri Postopek odvzema vzorca krvi je sledeč: 1) Koraki za krvni test je podoben urinskemu. V kolikor vas prosijo za oba testa, ni

pomembno, kateri test boste opravili prvi. Krvne teste opravlja za to pristojna oseba.

2) Postopek se ponovi do sobe za odvzem krvi. Tudi tukaj izberete sami komplet (igle in vzorčne epruvete) za odvzem krvi.

3) Pred odvzemom krvi boste mirovali vsaj 10 minut. V kolikor ste testirani na tekmovanju ali takoj po treningu, boste lahko počivali tudi do dve uri.

4) Usposobljena oseba vam odvzame kri iz leve ali desne roke. 5) Sami boste izbrali komplet za transport vzorcev, preverili, če se ujemajo

številčne kode na embalaži in stekleničkah A in B (t. i. Bereg steklenica). Epruveti boste dali v steklenički A in B. Steklenico z epruveto boste zatesnili in pripravili komplet za transport.

29

6) Preverili boste, ali se številke (koda) na stekleničkah ujemajo z obrazcem, ter enako kot pri urinskemu odvzemu izpolnili določene podatke o uživanju zdravil in dodatkov v zadnjem obdobju. Lahko podate pripombe na postope odvzema, preverite, ali so vsi podatki pravilni, in s podpisom zaključite postope odvzema (Drugfree sport, s spleta, 2016).

3.2.1.3 Analiza vzorcev Vzorce odpeljejo v pristojni laboratorij za analizo vzorcev. V nekaj tednih Antidopinška organizacija športniku sporoči rezultate. V laboratoriju za analize ni podatkov o športniku. Vzorec je identificiran s številkami. Vzorci so nato testirani za prepovedane snovi ali prepovedane metode. Vaš vzorec je lahko zamrznjen in shranjen za obdobje 10 let za dodane analize (Drugfree sport, s spleta, 2016). Vzorci lahko pokažejo tri vrste rezultatov:

- Negativni rezultat: pomeni, da ni prisotne prepovedane snovi ali metode. - Atipična ugotovitev: prepovedana substanca je bila prepoznana, da je izven

normalnega območja, vendar je potrebna nadaljnja preiskava. - Neželena analitična ugotovitev: prepovedana substanca, njeni metaboliti,

označevalci ali prepovedana metoda so bili ugotovljeni v vzorcu (Drugfree sport, s spleta, 2016).

Slika 7: Analiza vzorcev v antidoping laboratoriju

(Mirror news, s spleta 6. 2. 2012)

30

V kolikor je rezultat negativen, vas bo o tem obvestila antidopinška organizacija. Postopek lahko traja do štiri tedne (Drugfree sport, s spleta, 2016). V kolikor je test pozitiven (neželena analitična ugotovitev), bo antidopinška organizacija:

- preverila, ali je bil postopek odvzema vzorca pravilen, - preverila, ali imate terapevtsko izjemo glede na najdeno snov, - določila, ali so potrebne dodatne poizvedbe (Drugfree sport, s spleta, 2016).

Antidopinška organizacija vas bo obvestila o pozitivnem testu za določeno prepovedano snov ali metodo. V pismu bodo podatki o procesu in možne posledice. Vprašala vas bo tudi, če želite analizo vzorca 'B'. Antidopinška organizacija ima dolžnost obvestiti tudi Nacionalno antidopinško organizacijo. V kolikor ste privolili v analizo B vzorca in se pri analizi pokaže negativen rezultat, boste o tem obveščeni. V kolikor bo vzorec B potrdil pozivni rezultat vzorca A, bodo ponovno pregledali, ali je bil postopek odvzema pravilen. V kolikor je prišlo do kršitve, bodo organizacije in pristojni organi o tem obveščeni. Antidoping organizacije ne bodo razpravljale o vašem primeru javno, razen v posebnih okoliščinah, preden je bil primer na zaslišanju. Pozitiven primer se nadalje rešuje na sodišču. Sodišče bo imelo zaslišanje proti športniku. Obe strani imata možnost predstaviti dokaze. Primeri se rešujejo z odvetniki. Enkrat ko sodišče dobi podatke obeh strani, poda odločitev in v primeru krivde pove kazen (Drugfree sport, s spleta, 2016).

3.2.1.4 Sankcije Ob potrditvi prisotnosti nedovoljenih snovi v telesu, ki presegajo mejo tolerance, v dveh neodvisno preiskanih vzorcih, pristojna nacionalna ali mednarodna športna zveza športnika kaznuje z odvzemom doseženih rezultatov pod vplivom nedovoljenih sredstev in mu prepove nastopanje na profesionalnih tekmovanjih za določen čas, tipično za dve leti ob prvem odkritju (Wikipedia, 2014). Pozitiven test lahko pripelje športnika do zaključka športne kariere. Sankcije za kršitve antidopinških pravil:

- diskvalifikacija rezultatov na tekmovanju in odvzem medalj, - izključitev iz športa (iz tekmovanj, treningov, kot trenerja) do štiri leta, v

nekaterih primerih tudi doživljenjsko, - objava javnosti o vaši kršitvi pravil,

31

- denarna kazen (Drugfree sport, s spleta, 2016). Športnika lahko pozitiven test zaznamuje za celo življenje. Javnost se ga bo spominjala kot nekoga, ki je goljufal. Izkaže se, da pri tem ne trpi samo športnik, ampak tudi bližnji in njegova okolica. Kazen za kršitev protidopinških pravil lahko sega do doživljenjske prepovedi. Obdobje prepovedi je odvisna od:

- tipa kršitve, - okoliščin v posameznem primeru, - možnega ponavljanja kršitev, - najdene prepovedane snovi.

Ali lahko test pokaže narobe? Najpogostejša očitka testu sta, da ni dovolj specifičen (npr. da torej ni zagotovo, da lise, ki jih vidimo, dejansko predstavljajo EPO in ne kak drug protein iz urina) oziroma da lahko ob nepravilnem hranjenju ali pripravi vzorca pride do določenih sprememb, katerih posledica je lažno pozitiven rezultat.

3.3 TERAPEVTSKE IZJEME Terapevtska izjema je opravičilo registriranega športnika, da lahko jemlje prepovedano snov zaradi bolezenskega stanja. Vedeti moramo, da je velika večina prepovedanih snovi v osnovi zdravila, ki se jih redno uporablja v zdravstvu. Veliko je zdravil, ki vsebujejo prepovedano snov ali sledi prepovedane snovi ter se jih dobi v lekarni brez recepta. Vsak športnik naj zato vedno opozori zdravnika, da je športnik, ki je lahko podvržen doping kontroli. V primeru, da vam je zdravnik predpisal zdravilo, ki vsebuje prepovedano snov, morate zaprositi za terapevtsko izjemo (Terapevtske izjeme, s spleta, 2014) Svetovna antidopinška agencija je definirala pojem terapevtska izjema, in sicer: terapevtska ali medicinska izjema je izjema, s katero odbor za priznanje terapevtske izjeme športniku dovoli uporabo prepovedanih snovi ali metod, navedenih na seznamu prepovedanih snovi in metod. Izjema se prizna z natančno določenimi in strogo omejenimi pogoji. (Terapevtske izjeme, s spleta, 2014) Vsi športniki, pri katerih se izvaja doping kontrola in ki morajo zaradi zdravstvenega stanja uporabiti katerokoli prepovedano substanco ali metodo, so dolžni zaprositi za priznanje terapevtske izjeme pri ustrezni protidopinški organizaciji. Vlogo je treba vložiti 30 dni pred tekmovanjem. Glede na vrsto substance proces odobritve terapevtske izjeme poteka preko standardnega ali skrajšanega postopka. Športniki

32

morajo predložiti celovito zdravstveno anamnezo, ki mora vsebovati verodostojne in relevantne podatke (Terapevtske izjeme, s spleta, 2014) Imamo kriterije, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje terapevtske izjeme (navedeni so v knjižici Mednarodni standard za terapevtsko izjemo):

- Za športnika bi prekinitev terapije s prepovedano substanco ali metodo, med zdravljenjem akutnega ali kroničnega zdravstvenega stanja, pomenila hujše poslabšanje športnikovega zdravja.

- Terapevtska uporaba prepovedane substance ali metode ne bi omogočila dodatnega izboljšanja športnega dosežka, razen tistega, ki ga je mogoče pričakovati zaradi izboljšanja zdravstvenega stanja po zdravljenju potrjenega bolezenskega stanja. Pod izrazom 'izboljšanje športnega dosežka' pomeni, da se športnik povrne na nivo zmožnosti, kot ga je imel pred pričetkom zdravljenja. Pomeni, da lahko zaradi zdravljenja s prepovedano substanco pride do izboljšanja športnikovega dosežka, vendar ta ne sme presegati nivoja zmožnosti, ki ga je imel športnik pred zdravljenjem.

- Za uporabo prepovedane substance ali metode ni nobene druge utemeljene terapevtske možnosti. Pri razumevanju »utemeljene terapevtske možnosti« je treba upoštevati: - pod terapevtske možnosti se razumejo le veljavna in priznana zdravila, - definicija tega, kaj so veljavna in priznana zdravila, je lahko v posameznih

državah različna. To razliko je treba upoštevati v primeru zdravila, ki je v eni državi prepovedano ter v drugi dovoljeno ali je v postopku testiranja (Terapevtske izjeme, s spleta, 2014)

3.3.1 Zdravila in prehranski dodatki Večina dopinških snovi je izvorno zdravil. Ta zdravila se v medicini uporabljajo za zdravljenje, med drugim tudi težkih bolezni. Ustrezno s tem omenjena zdravila ugodno vplivajo na zdravljenje bolezni, vendar pa imajo tudi neželjene stranske učinke. Stranske učinke zdravil se raziskuje in testira s posebnimi kliničnimi raziskavami. Pri registriranem zdravilu so dopustni, kadar se izkaže, da je njihovo učinkovanje, v primerjavi z bolezenskimi simptomi, sprejemljivo (Prvi koraki pri dopinški preventivi, s spleta, 2014). Nekatere bolezni (npr. gripa in prehlad) pa niso tako hude, da bi se odpravili k zdravniku, temveč pomagajo že zdravila, ki jih lahko kupite v lekarni brez recepta. Ker ne preverimo sestave, lako zdravilo vključuje snovi, ki so na prepovedani listi. Problem uporabe zdravil za povečevanje vzdržljivosti in zmogljivosti nastopi zaradi dejstva, da zdravi športniki uživajo zdravila brez prave potrebe. Poleg tega športniki večino substanc uporabljajo v suprafarmakoloških odmerkih ali v različnih

33

kombinacijah in brez kakršnih koli predhodnih zdravstvenih preiskav. To privede do stranskih učinkov, ki jih nihče ne more predvideti. Ti učinki so lahko kratkoročni, reverzibilni, ireverzibilni ali pa se škodljivi učinki pojavijo šele kasneje (Prvi koraki pri dopinški preventivi, s spleta, 2014). Posebna pazljivost je priporočljiva pri jemanju prehranskih dodatkov.Stališče Svetovne agencije proti dopingu je, da je zdrava prehrana izjemnega pomena za športnike. Uporaba prehranskih dodatkov pri športnikih je zaskrbljujoča, saj v mnogo državah proizvodnja in označevanje dodatkov ne sledi strogim kriterijem. To lahko pripelje do tega, da dodatki vsebujejo snovi, ki so nedovoljene v skladu s protidopinškimi pravili. Precejšnje število pozitivnih testov je bilo posledica zlorabe dodatkov in slabo označeni dodatki niso zadovoljiva obramba v zaslišanju zaradi dopinga. Glavni dejavnik tveganja pri uporabi prehrambenih dodatkov so t. i. kontaminirane snovi, zaradi katerih je lahko kontrola dopinga pozitivna. To so tiste sestavine nekega izdelka, ki na embalaži niso navedene. Tovrstne sestavine lahko privedejo tudi do škodljivih stranskih učinkov. Kontaminirane substance, ki jih napogosteje odkrijejo, so anabolični androgeni steroidi. Dejstvo je, da veliko število športnikov uživa prehrambene dodatke, ne da bi se pri tem prepričali o njihovih stranskih učinkih in priporočenih odmerkih jemanja. Veliko tržišče s prehrambenimi dodatki in enormna prodaja po vsem svetu pa še dodatno zabrisujeta mejo med priporočeno uporabo prehrambenih dodatkov in njihovo zlorabo. Tvegano je tudi prepričanje, da bo zgolj uživanje prehrambenih dodatkov zlahka nadomestilo snovi, ki nam jih v telesu primanjkuje. Zaradi takšnega prepričanja se lahko zgodi, da bo posameznik manj pozornosti posvečal uživanju zdrave in uravnotežene prehrane.

3.4 POGOSTEJŠE PREPOVEDANE SNOVI Izpostavljeni športi za doping so pretežno vzdržljivostni športi in športi, kjer prevladuje moč. Omenili smo, da v alpskem smučanju ni veliko doping primerov. Razlogi za to se lahko kažejo v kompleksnosti samega športa, številu testiranj in načinov testa (urinski ali krvni). Upoštevati moramo tudi, da so kriteriji agencij, ki so zadolžena za izvajanje testov (WADA in USADA), različni ter da so proizvajalci korak pred tistimi, ki doping skušajo zatreti. Konstantno spreminjajo strategije in se trudijo pretentati dopinški test. Tako kot večina prepovedanih snovi so bila izvorno namenjena zdravljenju raznih bolezni. Z zlorabljanjem so te snovi pridobile drugačen

34

status, saj so zaradi umetno pridobljenih prednosti pred ostalimi športniki in zelo škodljivih stranskih učinkov postale prepovedane.

3.4.1 Tehnološki doping Nekoliko neobičajno, pa vendar se pojavlja še ena smer, ki bi lahko potrdila kriterije za doping, to je tako imenovani »tehnološki doping«. Športni inženirji in znanstveniki razvijajo visoko tehnološko opremo in materiale, ki brišejo mejo med športnikovim dosežkom in goljufijo. Športnikova oprema je od vedno igrala pomembno vlogo na tekmovanjih, posebno s širjenjem nanotehnoloških materialov. Nanotehnologija izboljšuje vso opremo; od sani do bobov, od skatov do oblek. Pri smučeh alpskega smučarja so v Sochiju uporabljali ogljikove nanocevke, da so povečali hitrost. Nanocevke blažijo vibracije, ki jih povzročijo grbine, tako da razširijo prihajajočo energijo. Glede na tehnološko prednost bi lahko povzeli, da visokotehnološka oprema prinese nepošteno prednost, takrat ko športnik s pomočjo opreme podira rekorde.

Slika 8: Testiranje aerodinamike smučarja

(Audi media center, s spleta 22. 7. 2015)

Kar nekaj člankov omenja temo tehnološkega dopinga. Bode Miller skuša v intervjuju razložiti, da bi moral tehnološki doping postati legaliziran, saj s tem smučarju omogočamo tudi večjo varnost (Pete Rugh, s spleta, 2014). Leta 1994 je podjetje Spyder izdelalo smučarsko obleko kot »Mreža pajka«. S tem so upor zmanjšali za 40 %. Mednarodna smučarska organizacija je po dveh sezonah obleko prepovedala (Danielle Elliot, s spleta, 2014). Več kot desetletje kasneje, leta 2008, se je zgodil naslednji primer v plavanju na olimpijskih igrah v Pekingu, ko je Speedo izdelal plavalsko obleko. Obleka je bila prevlečena z nanodelci, ki odbijajo vodo in ujamejo zrak, da povzročijo plavalcu večjo plovnost. Plavalci, ki so imeli oblečeno to obleko, so naredili 168 svetovnih rekordov v enem letu. To tehnološko pridobitev so oznanili kot tehnološki doping, zato so jo prepovedali na naslednjih olimpijskih igrah v Vancouvru (Meghan Neal, s spleta, 2014).

35

V vsakem športu je težnja po tem, da telo določa mejo, ki jo bo športnik zarisal, vendar ob takih tehnoloških inovacijah bi težko postavili mejo, kdo bo določil športnikov dosežek.

3.4.2 Poživila ali stimulansi Poživila ali stimulansi, kot so amfetamini, efedrin ali kofein, so bili prva skupina, ki je bila leta 1967 uvrščena na seznam prepovedanih substanc. Ta skupina substanc vsebuje naravne agense in njihove derivate ter agense, ki so umetno pridobljeni (Technische Universitat München, Stimulants, s spleta, 2015). Za sprejemanje ali oddajanje informacij med celicami je odgovorna sinapsa. Stimulansi vplivajo ravno na delovanje sinapse, saj spreminjajo sinaptični prenos in povzročijo povečano sproščanje transmiterjev. Stimulansi so eksogeni, na primer efedrin, in vplivajo na osrednji živčni sistem, tako da spodbujajo sproščanje nekaterih kemičnih transmiterjev, kot je na primer acetilholin. Te substance zvišajo srčni utrip, pospešijo dihanje in delovanje možganov, kar lahko povzroči evforijo (Technische Universitat München, Stimulants, s spleta, 2015). Njihova antagonista v človeškem telesu sta adrenalin in noradrenalin, ki sodita med endogene substance in povečata energijo posameznika. Stimulansi ali amfetamini se v medicini najpogosteje uporabljajo za zdravljenje bronhialnih težav ali v primeru nabrekle in vnete nosne sluznice (prehladna obolenja). (Technische Universitat München, Stimulants, s spleta, 2015).

3.4.3 Zloraba poživil ali stimulansov v športu Stimulansi povečajo vzdraženje možganov in telesa. Športniki jih zlorabljajo, ker omogočajo povečanje zbranosti, tekmovalnosti in agresivnosti ter zmanjšujejo utrujenost in občutljivost za bolečino. Stimulansi na povečanje telesne vzdržljivosti in zmogljivosti ne vplivajo neposredno. Najpogosteje uporabljeni stimulansi v športu so amfetamini, kokain, efedrin in kofein. V primeru normalnih okoliščin (npr.v športu) do stanja »popolne izčrpanosti« ne more priti. Takšno stanje prepreči samo telo, in sicer z vzpostavitvijo nekakšne neodvisne zaščite, ki se aktivira le v primeru posebnih okoliščin (ekstremen strah, življenjsko nevarne okoliščine). Vendar pa je s stimulansi mogoče spodbuditi tudi aktivnost teh zadnjih rezerv telesa.

36

Stimulansi zatrejo naravne opozorilne znake za utrujenost in izčrpanost. Njihov učinek je tako močan, da športnik pri treniranju ne opazi, da je v resnici že izčrpan. V vrhunskem športu so znani tudi primeri pretirane izčrpanosti s smrtnim izidom. Zatiranje naravnih opozorilnih znakov za utrujenost in izčrpanost lahko privede tudi do dehidracije in hipertermije. Stimulansi se v športu in v vsakdanjem življenju uporabljajo zaradi njihovega evforičnega učinka, vendar pa so v športu prepovedani. (Technische Universitat München, Stimulants, s spleta, 2015) Poživila vplivajo na osrednji živčni sistem. Ob tem zvišujejo srčni utrip, pospešujejo hitrost dihanja in delovanja možganov. V medicini jih uporabljajo za bronhične težave in prehladna obolenja. Povečujejo zbranost, tekmovalnost in agresijo. (Technische Universitat München, Stimulants, s spleta, 2015). Biomedicinski stranski učinki stimulansov povzročijo psihične motnje, kot sta na primer odvisnost, depresija, ali pa fiziološke motnje, kot so:

- motnja v regulaciji telesne temperature, - izguba apetita in nespečnost, - halucinacije, - tresenje telesa, nemir, razburjenot, napetost, - aritmija srca (Technische Universitat München, Stimulants, s spleta, 2015).

3.4.4 Metamfetamin Metamfetamin je malce spremenjen amfetamin. V primerjavi z amfetaminom povzroči metamfetamin fizično in psihično odvisnost precej hitreje. Povzroča močnejše (in dalj časa trajajoče – od 4 do 8 ur) učinke kot amfetamin in je dražji. V čisti obliki ga poznamo kot bele kristale, lahko pa je tudi v obliki praška, tablet in kapsul. (Vrste drog, 2013, s spleta, 2015). Ker je močnejši od amfetamina, povzroča tudi hujše težave. Predvsem je znan po tem, da ima stimulativni učinek na telo. Velikokrat predstavlja zmedo z drugimi podobnimi vrstami droge, ki imajo podobne učinke, kot so amfetamin, efedrin, kofein in podobne kemikalije. Uživajo ga lahko oralno, intravenozno, ga pokadijo, snifajo. V krvi ostane od 4 do 6 ur. V urinu se ga lahko zazna od ene ure po uživanju do 48 ur. Učinki metamfetamina so: evforija, ekstremna nervoza, povišan srčni utrip, znojenje, omotica, nespečnost in tudi drugi učinki. Močne učinke ima na bronhialne poti, povzroča vazokonstrikcijo in poviša krvni pritisk. Človek se emocionalno lahko vede zelo evforično, privede pa lahko tudi do jeze in paranoje (Vrste drog, 2013, s spleta, 2015).

37

3.4.5 Anabolični steroidi Anabolični steroidi ali anabolični androgeni steroidi (v nadaljevanju AAS) so hormoni. Kot večina drugih hormonov se nahajajo v krvi in uravnavajo specifične telesne funkcije. Hormone tvorijo nekatere žleze in jih izločajo neposredno v kri. Z njo se prenašajo po celem telesu (vaskularni sistem) in vplivajo na različne organe. Vaskularni sistem torej omogoča prenos hormonov v vsako celico organizma. Vendar pa imajo ciljne celice posebne receptorje, ki prepoznajo steroidne hormone in zato pričnejo s proizvodnjo proteinov. Testosteron je na primer anabolični steroid oziroma moški spolni hormon in endogeni hormon, ki nastaja v modih, jajčnikih, skorji nadledvičnih žlez in v jetrih (Anabolic steroid abuse, s spleta, 2015). Anabol pomeni »zgraditi«, andro + gen pomeni »moški« + »proizvajati«, steroidi pa so neke vrste lipidne molekule (Anabolic steroid abuse, s spleta, 2015). Razvili so jih leta 1930 z namenom zdravljenja hipogonadizma (bolezensko stanje, ko je delovanje mod prizadeto – ne izločajo dovolj testosterona in/ali ne tvorijo dovolj semenčic). Primarno se jih je v medicini uporaljalo za zdravljenje zakasnjene pubertete, neke vrste impotence ter lajšanje simptomov okužbe HIV in drugih bolezni. Med drugim jih uporabljajo za zdravljenje mišične distrofije. Anabolični androgeni steroidi povečajo metabolizem proteinov, kar učinkuje na povečanje mišične mase (skeletnih mišic) in na razvoj moških spolnih značilnosti. Kasneje so na živalih ugotovili, da anabolični steroidi povzročijo rast skeletnih mišic. Tako so jih začeli najprej jemati dvigovalci uteži, kasneje se je uporaba povečala še v ostalih športih. (Anabolic steroid abuse, s spleta, 2015).

3.4.5.1 Zloraba AAS v športu Željeni učinki zlorabe AAS v športu izvirajo iz anaboličnega učinkovanja substance (rast celic). Nekateri športniki po steroidih posegajo zato, ker želijo povečati svojo mišično maso. Steroidi namreč povečujejo sintezo proteinov, ti pa privedejo do povečane rasti mišičnega tkiva. Zaradi povečane sinteze proteinov bi morala zloraba steroida omogočiti tudi hitro regeneracijo. Steroidi sami po sebi ne povečajo mišične mase, fiziološka zasnova mišic ni pripravljena na tako ekstremno rast. Učinek zlorabe AAS na mišičevje je še posebej efektiven takrat, kadar se hkrati z uporabo steroidov tudi veliko trenira. Športniki morajo trenirati tudi zato, ker sama uporaba anaboličnih steroidov ne privede do povečane mišične mase. Doze, ki jih športniki uporabljajo, so 10- do 100-krat večje od tistih, ki so namenjene za zdravljenje v medicini. Zaradi uporabe oziroma zlorabe anaboličnih steroidov med treniranjem pogosto prihaja do poškodb mišic, saj njihova fiziološka zasnova sama na sebi ni pripravljena na tako ekstremno in hitro rast. AAS se lahko zaužijejo v obliki tablet ali

38

dozirajo z intramuskularno injekcijo, kar pa lahko privede do drugih posrednih tveganj za zdravje, kot so infekcije (npr. okužba z virusom HIV ali hepatitisom). Zloraba AAS prinaša sicer večjo motivacijo za treniranje, vendar pa istočasno privede do pretiranega treniranja in s tem do tveganja vrste škodljivih stranskih učinkov na telo. Steroide v večini uporabljajo s prekinitvami, konstantna uporaba steroidov lahko povzroči, da postane telo manj odzivno na vnos steroidov, poleg tega tudi lahko povzroči, da telo neha proizvajati svoj testosteron. Zloraba ASS v visokih količinah privede do znatnih pozitivnih učinkov, medtem ko se organski stranski učinki pogosto prikazujejo kot nedolžni ali pa zatajijo. V resnici pa se stranski učinki, ki delujejo nedolžno, pojavijo v začetni fazi, pravo škodo pa pokažejo kasneje (Drug facts: Anabolic steroids, s spleta, 2015). Dolgotrajna uporaba anaboličnih androgenih steroidov povzroči zdravju škodljive učinke, ki izhajajo iz njegovega androgenega sestavnega dela. Pri moških lahko povzročijo povečano rast dojk oziroma t. i. ginekomastijo (feminizacija). Pri ženskah pa, ravno obratno, povzročijo povečan razvoj moških spolnih znakov (virilizacija). Drugi stranski učinki so naslednji:

- vpliv na možganske poti in kemikalije (dopamin, serotonin, opoidni sistemi), kar povzroči razliko v razpoloženju in obnašanju,

- agresivnost in drugi psihiatrični problemi (paranoje, obsojanja, razdražljivost, blodnje) – izhaja iz občutkov nepremagljivosti,

- pojav steroidnih aken – estetsko neprijeten, - poškodbe jeter; zamastitev jeter in tvorba jetrnih cist sta primera neposredne

poškodbe tkiva, - pri moških: atrofija mod, zmanjšano število spermijev, plešavost, ginekomastija

(povečana rast dojk), povečana možnost raka na prostati, - pri ženskah: rast obraznih dlak (brki, brada), moška oblika plešavosti,

spremembe menstrualnega ciklusa ali prenehanje, globlji glas, - pri adolescentih: ovirana rast zaradi prezgodnjega skeletnega zorenja,

pospešene pubertetne spremembe, - degeneracija skeletnega sistema, - motnje kardiovaskularnega sistema se pojavijo pri delovanju srčne mišice

zaradi nezadostne preskrbe s kisikom, ki je posledica rasti srčne mišice, ne da bi se pri tem prilagodile tudi krvne žile,

- nadaljnje metabolične motnje se pojavijo v krvnem obtoku zaradi znižanja vrednosti »dobrih« lipoproteinov (HDL), ki ščitijo stene krvnih žil, in povečanja »slabih« lipoproteinov (LDL), ki škodljivo vplivajo na stene krvnih žil (Drug facts: Anabolic steroids, s spleta, 2015).

39

3.4.6 Krvni doping Ogljikovi hidrati, ki so shranjeni v mišici v obliki sladkorja, imenovanega glikogen, predstavljajo gorivo za mišico med telesno vadbo. Glikogen se pretvori v mehansko energijo skozi metabolični proces, imenovan glikoliza, kjer so molekule sladkorja reducirane na prituvično kislino in na sproščeno energijo oblike ATP (adenizin trifosfat). Če je v celici dovolj kisika na razpolago, piruvična kislina vstopi v mitohondrij, kjer je še več sintetiziranega ATP. Če je kisika premalo, piruvična kislina preide v laktatno kislino. Ko je v mišični celici veliko zbrane (proizvedene) laktatne kisline, ta kislina preide v krvni pretok in začne vplivati na mišično kontrakcijo. Akumulacija laktatne kisline, ki je rezultat kisikovega pomanjkanja v celici, je glavni razlog za mišično utrujenost. Kisik je tisti, ki preprečuje preobrat iz piruvične kisline v laktatno, posledično podaljšuje pojav mišične utrujenosti ter podaljšuje športnikovo sposobnost nastopanja – vzdržljivosti. Krvni doping sodi med nezakonite metode in je neposredna oblika povečanja prenosa kisika do mišic. Je postopek povečevanja števila rdečih krvnih celic (hemoglobina) v telesu ob pomoči različnih nedovoljenih sredstev. WADA definira krvni doping kot: »Dejanje krvi oziroma krvnih produktov z namenom povišati število rdečih krvnih celic v telesu«. To lahko dosežemo s transfuzijo krvi in pa s stimulacijo produkcije zunanjih eritrocitov skozi dejanske ali stimulirane hipoksične pogoje. Večje število rdečih krvničk lahko do mišic prinese več kisika, posledično to izboljša vzdržljivost in zmogljivost (športnik se kasneje zadiha, kasneje dobijo »musklfiber«) (Bryner Jeanny, s spleta, 2015). V preteklosti so športniku vzeli 1 L krvi ter jo zmrznili in tako shranili za nekaj tednov. Dan ali dva pred tekmo so shranjeno kri re-injecirali športniku – s tem so povzročili dodatno število rdečih celic. Rdeče krvničke so tako lahko prenašale večjo količino kisika do mišic – kar je dalo športniku prednost pred ostalimi. Danes si športniki kri več ne reinjecirajo, temveč si genetsko (inject genetically engineered drugs) vnesejo droge, kar povzroči, da samo telo proizvede več rdečih krvničk (What is blood doping, s spleta, 2015). Za primerjavo: enaka količina konzervirane krvi se v medicini uporablja za nadomeščanje enormne količine izgube krvi. Krvna transfuzija je primarno namenjena v medicini za bolnike, ki so izgubili veliko krvi pri poškodbah ali operacijah. Trasfuzijo dobijo tudi bolniki, ki so slabokrvni, imajo poškodbe jeter in za nekatera druga zdravljenja. Legalna in varnejša možnost povečanja učinkovitosti in vzdržljivosti mišic ali natančneje povečanje količine kisika v krvi je višinski trening. Zrak v visokogorju je namreč redkejši, kar privede do povečanja proizvodnje rdečih krvničk, saj kri na ta način nadomesti manjšo zmožnost prevzemanja kisika iz razredčenega zraka. Obstajajo različne metode, ko lahko športnik stimulira višinske pogoje. Ena od teh je

40

treniranje v hipoksičnih apartmajih – tako športniki živijo v pomanjkanju kisika, trenirajo pa v normalnih pogojih.

3.4.6.1 Zloraba krvnega dopinga v športu Učinek krvnega dopinga je takojšen, saj se povečan prenos kisika doseže s povečano proizvodnjo rdečih krvničk. Vendar pa pri tej metodi hormon eritropoetin spodbudi le sintezo rdečih krvničk. Dodatne eritrocite lahko pridobimo s homologno ali avtologno transfuzijo (PE Teach, Blood doping, s spleta, 2015):

- avtologna transfuzija (športnik uporablja svojo lastno kri), - homologna transfuzija (športnik uporablja kri krvodajalcev) (PE Teach, Blood

doping, s spleta, 2015). Nekaj tednov pred tekmo športniku odvzamejo kri, kri nato zmrznejo in mu jo vbrizgajo nazaj 1–2 dni pred tekmovanjem. Rdeče krvničke lahko iz krvi z lahkoto skoncentriramo tin do 6 tednov hranimo pri 2–6° C, ne da bi pri tem odmrle ali izgubile svojo aktivnost. Krvni doping večinoma uporabljajo vzdržljivostni športniki, kot so tekači, smučarji in kolesarji. S povečanjem krvnih celic, posledično povečanjem hematokrita, pride do povečanja proteina hemoglobina. Hemoglobin se veže s kisikom in ga prenaša iz pljuč do mišic, kjer se uporabi za aerobno dihanje. S krvnim dopingom je tako prenešen dodaten kisik do mišic, kar izboljšuje športnikov nastop brez uporabe anaerobnega energijskega sistema. Fiziološki učinki metode so enaki kot pri zlorabi eritropoetina:

- povečanje števila rdečih krvničk, - povečevanje količine prenosa kisika.

Fiziološki učinki krvnega dopinga so enaki kot pri zlorabi eritropoetina, le da je učinek takojšen. Drugo metodo krvnega dopinga – stimulacija produkcije eritrocitov, imenujemo eritropoeza, ki je normalno regulirana z oksigenacijo tkiva (PE Teach, Blood doping, s spleta, 2015). Ko pride do hipoksije, zazna to recepor v ledvicah, kar povzroči višje sproščanje hormona eritropoetina. Hormon eritropoetin, ki ga okrajšamo z EPO, je naravni hormon, zgrajen iz sladkorne in beljakovinske komponente (od tod ime gliko-protein), ki ga proizvajajo celice ledvične skorje in tako spodbuja proizvodnjo rdečih krvničk, ki so še posebej občutljive na pomanjkanje kisika. Ciklus proizvajanja rdečih krvničk je odvisen od količine kisika v krvi, ki ga vseskozi »merijo« kemoreceptorji. Ko vsebina kisika v telesu doseže nivo hipoksije (nezadostna preskrba tkiva s kisikom), se sproži proizvodnja eritropoetina, ki

41

vzpodbudi rdeči kostni mozeg k izdelavi večjega števila eritrocitov. Spodbuja tudi proizvodnjo hemoglobina, beljakovine, ki je varno spravljena v rdečih krvničkah. Hemoglobin porabnikom po telesu dostavlja kisik. Poleg ledvic nekaj malega EPA nastane tudi v jetrih. Ko znižan nivo kisika doseže tkiva s pomanjkanjem kisika in stanje normalizira, receptor v ledvicah preneha dajati signale. Eritropoeza se lahko sproži na dva načina: z dodajanjem sintetičnega eritropoetina in z izpostavljanjem hipoksičnim pogojem (V., Karriem-Norwood, s spleta, 2015). V omenjeni cikel lahko posežemo in nanj vplivamo tudi od zunaj (eksogeno), tako da eritropoetin v telo vnesemo z injekcijo (podkožno ali intravensko). Ker eritropoetin spodbuja proizvodnjo rdečih krvničk, je povečana vrednost teh v tem primeru dosežena brez treniranja. EPO so razvili kot zdravilo za zdravljenje anemije, aidsa, raka in kot pomoč v prenatalnih rojstvih. V zdravstvene namene mora biti injeciran večkrat tedensko. Poleg avtologne in homologne oblike krvnega dopinga, injeciranje EPO, poznamo še t. i. umetne prenašalce kisika. Prenašalci kisika na hemoglobinu (HBOC) in perfluoriranim ogljikovodikom (PFC) so kemikalije ali prečiščeni proteini, ki imajo sposobnost prenosa kisika. Razvili so jih v terapevtske namene, kot urgentno zdravljenje bolnikov, športniki pa jih zlorabljajo. Umetni prenašalci kisika so edina oblika krvnega dopinga, ki imajo medicinski namen. Razviti so bili za uporabo pri nujnih medicinskih primerih, ko ni časa za določanje in ugotavljanje bolnikovega ujemanja tipa krvi za transfuzijo, kadar je visoka stopnja infekcije ter kadar ni krvi na razpolago (What is blood doping, s spleta, 2015). Umetni prenašalci kisika so prenašalci, ki so ustvarjeni zato, da se jih doda pri prenašanju kisika skozi telo. Kot smo že omenili, je hemoglobin naravni prenašalec kisika v človeškem telesu. Znanstveniki so tako izolirali hemoglobin iz eritrocitov, tako da ga lahko injecirajo intravenozno v telo. Kemični razpad na izoliran hemoglobin povzroči prozvajanje toksinov. Kar nekaj vrhunskih atletov, ki so umrli zaradi infarkta, najpogosteje v spanju, saj je takrat srčni utrip najnižji, je imelo v krvi nenormalno povišano koncentracijo rdečih krvničk. Športnik uporablja za povišanje rdečih krvničk različne nedovoljene snovi. V letu 2004 so biokemiki naredili teste za detekcijo homologne transfuzije in teste za uporabo umetnih prenašalcev kisika. Pri testih za analogno transfuzijo – da si je nekdo umetno zvišal število rdečih krvničk – dolgo niso bili uspešni. Za razliko od avtologne pa zlorabe homologne transfuzije ni tako težko odkriti. Na površini rdečih krvničk imamo namreč celo množico proteinov (antigenov), od katerih so najbolj znani antigeni skupine AB0 in Rh faktor, saj je ob dajanju transfuzije v izogib nezaželenim imunskim reakcijam treba zagotoviti ujemanje oziroma

42

kompatibilnost omenjenih antigenov. Poleg antigenov skupine AB0 in Rh faktorja se na površini rdečih krvničk nahajajo tudi številni drugi proteini/antigeni, pri katerih ni tako pomembno, da sta krvodajalec in prejemnik medsebojno kompatibilna, vsaj dokler prejemnik transfuzij ne prejema preveč pogosto. Športniki, ki se poslužujejo krvnega dopinga, bodo imeli višjo gostoto krvi. To lahko testiramo tako, da ugotovimo nivo hemoglobina (protein, ki povzroči, da je kri rdeča), EPO in ostale prepovedane snovi skozi urinski test.

3.4.6.2 Škodljivi stranski učinki krvnega dopinga Zaradi večjega števila rdečih krvničk se kri zgosti, kar pomeni, da s tem prekomerno obremeni srce, nastanejo lahko tudi krvni strdki, celotna zgodba pa se lahko v skrajnem primeru konča s smrtjo zaradi kapi ali infarkta. Biomedicinski stranski učinki metode so podobni kot pri zlorabi eritropoetina:

- krvni doping poveča obremenitev kardiovaskularnega sistema, vpliva na povečanje krvnega pritiska in verjetnost nastanka krvnih strdkov,

- transfuzije krvi prinašajo tveganja alergičnih reakcij ali akutnih zapletov, kot tudi tveganje težkih infekcij, kot je na primer okužba s hepatitisom ali virusom HIV,

- pljučna embolija (maščobni, zračni ali krvni mehurček – ovira, ki zablokira pljučno arterijo),

- celebralna embolija, - infekcije (V., Karriem-Norwood, s spleta, 2015).

3.4.7 Eritropoetin Eritropoetin je hormon, ki se v zdravstvene namene uporablja za zdravljenje anemije (slabokrvnosti). Razvili so mikroorganizme, iz katerih so rekombinantni humani EPO, ki se je izkazal zelo podoben naravnemu EPO. EPO je v telesu obstojen zelo kratek čas (do 2 dni), zato je njegova detekcija težavnejša. Njegov učinek pa traja veliko dlje, približno 90 dni. (What is blood doping, s spleta, 2015).

3.4.7.1 Zloraba EPO v športu Kisik je bistvenega pomena za delovanje fizioloških funkcij telesa. Poleg možganov potrebujejo mišice največ kisika, saj so le tako lahko vseskozi učinkovite. Ravno

43

zaradi omenjenega delovanja eritropoetin močno »privlači« kolesarje, maratonske tekače in smučarske tekače na dolge proge, saj njegova uporaba poveča zmožnost oksigenacije tkiv in s tem boljših športnih dosežkov. Finski smučar tekač Eero Mäntyranta je imel gensko mutacijo eritropoetinskih receptorjev, kar mu je omogočio povečano količino prenosa kisika v kri, zaradi nje pa je bil tudi v legalni prednosti pred sotekmovalci in osvojil več olimpijskih zlatih medalj. Eritropoetin (EPO), tako v naravni (humani [h] EPO) kot v umetni, z gensko tehnologijo vzpostavljeni obliki (rekombinantni humani eritropoetin [rh] EPO), nima stranskih učinkov, ki bi izhajali iz njegove zgradbe. Vsi njegovi škodljivi stranski učinki izhajajo iz zgradbe rdečih krvničk, ki povzročajo nastanek povečane viskoznosti krvi. V skladu s tem zloraba eritropoetina predstavlja povečano tveganje za visok arterijski pritisk ali verjetnost nastanka krvnih strdkov v pljučih, možganih ali srcu, kar lahko privede do srčnega infarkta ali kapi. Naše telo rekombinantni humani eritropoetin (rHuEPO), eno izmed nedovoljenih sredstev, ki se zlorablja za povišanje števila eritrocitov, prepozna kot tujo snov in proti njej proizvaja protitelesa, ki pa nato izničijo tudi delovanje tistega eritropoetina, ki ga proizvaja naše telo samo, kar vodi v slabokrvnost. Rekombinantne različice ni bilo moč pridobiti v zadostnih količinah niti za zdravljenje slabokrvnosti, kaj šele, da bi kdo pomislil na doping. Ameriško podjetje Amgen je pod blagovno znamko Epogen kot prvo leta 1989 lansiralo rekombinantni humani EPO (rHuEPO). Svetovna antidopinška agencija – WADA (World Anti Doping Agency) je EPO uvrstila na seznam prepovedanih substanc že v začetku 90-ih. A raj zlorab je trajal vse tja do leta 2000, ko so na olimpijskim igrah v Sydneyju pričeli s sistematičnim testiranjem rHuEPA v urinu udeležencev. Zloraba rHuEPA se je od uvedbe testa zmanjševala, ponovno pa se je povečala zloraba transfuzije (Karriem-Norwood, V., s spleta, 2015). Obstaja tudi krvni test, ki pa v krvi ne zazna rHuEPA, ampak na podlagi nenormalnih vrednosti določenih krvnih parametrov, med drugim tudi hematokrita, nakaže možnost krvnega dopinga, pri čemer bi šlo lahko tako za transfuzijo kot za zlorabo EPA, uporabo kake druge nedovoljene substance, lahko pa je športnik zgolj neke vrste genetski fenomen oziroma je živel in treniral na velikih višinah. Krvni test je torej neke vrste presejalni test, ki pa ne da dokončnega odgovora in od leta 2003 po merilih WADA ni več nujen predpogoj za to, da športniku dokažejo zlorabo rHuEPA. Kot vedno so v pomanjkanju tehtnejših razlogov poglavitni razlog stroški. Krvni test je namreč od urinskega testa bistveno cenejši, tako se na podlagi krvnega testa odločijo, ali športnika pošljejo še na urinski test (Karriem-Norwood, V., s spleta, 2015).

44

3.4.8 Genski doping Geni so dedni dejavniki, ki sestojijo iz dolge verige DNK in so nosilci dednih informacij. V njih so zapisane informacije o sestavi telesa in zato tudi informacije o posameznih proteinih, kot so npr. mišični proteini. En vidik genskega zdravljenja je poskus spremembe informacij izbranih genov. Gensko zdravljenje skuša spremeniti informacije izbranih genov. V medicini se genski doping uporablja za korekturo poškodovanih genov, ki so odgovorni za razvoj bolezni (npr. dedne bolezni). Z genskim dopingom športnik poveča proizvodnjo eritropoetina ter stimulira specifične dejavnike za rast mišic – posledično pomeni povečanje vzdržljivosti in rast mišic. Geni so lahko injecirani v mišico in to povzroči prekrivanje z ostalimi geni, da genskega dopinga ni moč zaznati. Genski doping je zdravstvena komisija MOK obravnavala leta 2001, kar je nato sprožilo reakcijo WADE leta 2002. Seznam prepovedanih substanc in metod iz leta 2008 genski doping označuje kot »neterapevtsko uporabo celic, genov in genskih elementov ali moduacijo genske ekspresije za povečanje športnikovih zmogljivosti«.

Slika 9: Karikatura genetskega dopinga

(NBC NEWS, s spleta 26. 2. 2006)

V medicini se gensko zdravljenje uporablja za korekturo poškodovanih genov, ki so odgovorni za razvoj določenih bolezni (npr. dedne bolezni). Po vnosu celice sintetizirajo spremenjene oziroma nove funkcijske proteine, s čimer se prične proces zdravljenja bolezni ali pa ta nastopi v blažji obliki. Gensko zdravljenje postane problematično takrat, ko se prične uporabljati za povečevanje športnikovih sposobnosti.

45

Če je korektura poškodovanih genov mogoča, potem smo le še za korak oddaljeni od modifikacij mišičnih genov. Mogoči nameni za takšne zlorabe so:

- povečana proizvodnja eritropoetina (primer finskega smučarskega tekača Eeroja Mäntyranta), ki bi pripomogel k povečanju vzdržljivosti,

- stimulacija specifičnih dejavnikov za rast mišic, s čimer bi se povečali moč in hitrost.

Kljub temu zloraba genskega zdravljenja v športu še ni znana.

3.4.8.1 Morebitni dejavniki tveganja genskega dopinga Največja težava genskega zdravljenja je nezadosten nadzor umetnih genov. Vseh željenih in problematičnih učinkov ne moremo predvideti, zaradi daljnosežnih mehanizmov genske regulacije. Ugotovitve kliničnih študij metod genskega zdravljenja so pokazale, da se v primeru genskega zdravljenja lahko pojavijo: rak, odpoved večih organov in druge življenjsko nevarne posledice. Druga tveganja so, zaradi majhnega števila raziskav in publikacij, popolnoma neznana. Zato lahko o biomedicinskih stranskih učinkih genskega zdravljenja v takšnih primerih le predvidevamo.

3.4.9 Diuretiki in drugi maskirni agenti Diuretiki so snovi, ki povzročajo izločanje odvečne vode iz telesa tako, da delujejo na ledvice, ki povečajo količino urina. Športniki jih uporabljajo za zmanjševanje teže, zato se uporabljajo predvsem v športih, kjer tekmovalci nastopajo v različnih težnih kategorijah ter za prikrivanje jemanja drugih prepovedanih učinkovin, ker povečano izločanje urina pospeši izločanje teh snovi. Hkrati pa povečana količina vode v urinu zni�