DIPLOMSKO DELO - core.ac.uk · Iskreno se zahvaljujem mentorju doc. dr. Dragu Unuku za strokovno pomoč, podporo in kakovostno mentorsko vodenje, staršema ter fantu za podporo in

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnost

DIPLOMSKO DELO

Petra Koren

Maribor, 2010

UNIVERZA V MARIBORU


Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnost

Diplomska naloga

SLOG ZNANSTVENEGA BESEDILA

Mentor: Kandidatka:

doc. dr. Drago Unuk Petra Koren

Maribor, 2010

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorju doc. dr. Dragu Unuku za strokovno pomoč,

podporo in kakovostno mentorsko vodenje, staršema ter fantu za podporo in

potrpeţljivost; prijateljem, ki so kakor koli pripomogli k nastajanju te naloge oz. k

uresničitvi mojega cilja.

UNIVERZA V MARIBORU


Koroška cesta 160

2000 Maribor

IZJAVA

Podpisana Petra Koren, rojena 5. aprila 1983, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer slovenski jezik s knjiţevnostjo in angleški jezik s

knjiţevnostjo, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Slog znanstvenega

besedila pri mentorju doc. dr. Dragu Unuku avtorsko delo.

V diplomskem delu uporabljeni viri so korektno navedeni; teksti niso prepisani

brez navedbe avtorjev.

Petra Koren

Maribor, 1. 6. 2010

POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE

Vsako besedilo je produkt zavestne in namerne govorne dejavnosti sporočevalca.

Je dejavnik sporazumevanja in je smiselno, razumljivo, sovisno, popolnjeno

jezikovno sporočilo (Unuk, 2006). Znanstvena besedila so širšemu krogu bralcev

najmanj »priljubljena« vrsta besedil, saj so namenjena bralcem določene stroke.

Taka besedila so zanimiva in obenem teţka za raziskovanje, vendar še niso bila

natančneje analizirana. Gradivo proučevanja je šest znanstvenih besedil različnih

strok. Pri raziskovalnem delu sem se osredotočila na besedilo: uporabljene so bile

analitična, sintetična, komparativna, sondaţna, primerjalna metoda in vertikalna

analiza distribucije leksike. Namen diplomske naloge je definirati lastnosti sloga

znanstvenega besedila. Pri tem sem si pomagala s petimi določevalnimi kriteriji,

in sicer: kriterij kohezije besedilnih komponent, kriterij enumerativnosti besedila,

kriterij komutativnosti besedilnih komponent, kriterij aktualnosti besedila in

kriterij objektivnosti besedila. V teoretičnem poglavju sem s pomočjo sodobnih

jezikoslovnih izhodišč podala teorijo o besedilu ter pojmovanje znanstvenega

besedila v slovenskem jezikoslovju. V nadaljevanju je z empiričnimi analizami

dokazana veljavnost posameznih kriterijev lastnosti sloga znanstvenega besedila.

Za slog znanstvena besedila je značilna kohezija oz. skladenjska povezanost, členi

enumerativnega zaporedja imajo enoznačne meje, besedilne komponente so

komutativne oz. zamenljive, prevladujejo objektivne aktualno posredovane

informacije. Forma članka znanstvenega besedila vsebuje odstavke (trdi in mehki

prehod), ekskurze, vrinjene stavke, razdeljena je na poglavja, okvirne sestavine

besedil (uvod, jedro, zaključek) so tipična lastnost. Med vsemi fonetičnimi

sredstvi prevladuje vejica, sledi pika, ostala v manjšini. Prevladujejo dolge

večstavčne povedi pred kratkimi enostavčnimi povedmi, prav tako samostalniki

glede na frekvenco glagolov, kar je značilnost statičnega sloga. Besedila niso

prosto govorjena, ampak so premišljeno vnaprej pripravljena, zato so pogostejši

toţilniški in imenovalniški skloni.

KLJUČNE BESEDE: besedilo, inkohezija, enumerativnost besedila,

komutativnost besedilnih komponent, aktualnost, objektivnost, znanstveno

besedilo, forma članka znanstvenega besedila, fonetična sredstva, stavčna

struktura, mikrokompozicija, oblikoslovje.

ABSTRACT AND KEY WORDS

Every text is a product of wilful and intentional speaking activity of a

communicator. It is a factor of communication and at the same time significant,

understandable, completed linguistic message (Unuk, 2006). Scientific texts are to

the broader circle of readers the least “popular” rank of texts, since they are meant

for specific reader rank. These kinds of texts are interesting to read and at the

same time difficult to analyze which is the reason that nobody has tried to analyze

them so far. My thesis deals with six scientific texts of different ranks. In

analyzing them, I have mainly been interested in their textuality. I have used an

analytical, a synthetic, a comparative, a probing, a comparing method as well as a

vertical analysis distribution of lexis. The main purpose of this diploma is to

define the quality of scientific text style. Doing that, I helped myself with five

qualifying criterions which are: criterion of cohesion textuality component,

criterion of enumerated textuality, criterion of commutational textuality

component, criterion of actuality textuality and criterion of objectivity textuality.

In theoretical chapter, with the help of a contemporary linguistic origin, I gave a

theory about a text and also about comprehension of scientific text in Slovenian

linguistics. Later on I have, with a help of empiric analysis, proved validity of

individual criterions of quality for the scientific text style. The typical

characteristics are: cohesion or soft syntax connection, links of enumerative

sequence have insignificant lines, textuality components are commutative or

replicable, in front are objective actual intervened information. The form of the

scientific text article contains paragraphs (hard and soft passage), excursus,

inserted sentences; it is distributed on chapters, framed component textuality (the

introduction, the body, the conclusion). In front of all the phonetic means

precedes comma, right behind her full stop, others are present in smaller number.

Predominated are long sentences before short ones, also noun on the frequency to

verb which is a characteristic of a static style. Texts are not freely spoken, they are

prepared in advance. That is why there are most frequent accusative and

nominative cases.

KEY WORDS: text, cohesion, enumeration of the text, commutative of text

components, actuality, objectivity, scientific text, the form of scientific text

article, phonetic means, sentence structure, micro composition, morphology

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ________________________________________________________ 1

2 TEORETIČNI DEL ______________________________________________ 5

2.1 BESEDILO _________________________________________________ 5

2.2 VRSTE BESEDIL ____________________________________________ 7

2.3 POJMOVANJE ZNANSTVENEGA BESEDILA V SLOVENSKEM

JEZIKOSLOVJU ____________________________________________ 8

3 EMPIRIČNI DEL ______________________________________________ 11

ZNAČILNOSTI SLOGA ZNANSTVENEGA BESEDILA _________________ 11

3.1 (IN)KOHEZIJA_____________________________________________ 11

3.1.1 PRISOTNOST KONEKTORJEV V BESEDILU _______________ 12

3.1.2 PRISOTNOST GLAGOLOV NA ZAČETKU POVEDI _________ 15

3.1.3 STOPNJA GLUTINACIJE (lepljenja) _______________________ 16

3.1.4 TEMATSKA ZGRADBA _________________________________ 16

3.2 ENUMERATIVNOST/EKSPLIKATIVNOST ____________________ 17

3.3 KOMUTATIVNOST/SUKCESIVNOST _________________________ 19

3.4 AKTUALNOST/GNOMIČNOST ______________________________ 23

3.5 OBJEKTIVNOST/SUBJEKTIVNOST __________________________ 33

3.5.1 OBJEKTIVNOST _______________________________________ 34

3.5.2 SUBJEKTIVNOST ______________________________________ 36

3.5.3 OBJEKTIVNI STILOTVORNI DEJAVNIK __________________ 37

4 ZUNANJA OBLIKA, ZGRADBA, FORMA ČLANKA ZNANSTVENEGA

BESEDILA __________________________________________________ 39

4.1 ODSTAVEK ______________________________________________ 39

4.2 EKSKURZ ________________________________________________ 40

4.2.1 DIGRESIJA (PARENTEZE) ______________________________ 40

4.2.2 POGLAVJE ___________________________________________ 40

4.2.3 OKVIRNE SESTAVINE BESEDIL _________________________ 41

4.2.3.1 NASLOV __________________________________________ 41

4.2.3.2 UVOD ____________________________________________ 42

4.2.3.3 ZAKLJUČEK ______________________________________ 42

5 RAZNOLIKOST IN ŠTEVILČNOST INTERPUNKCIJE OZ. FONETIČNIH

SREDSTEV __________________________________________________ 44

6 STAVČNA STRUKTURA _______________________________________ 47

6.1 POMEMBNOST VEZNIŠKE BESEDE _________________________ 49

6.2 FREKVENCA PREDLOŢNIH BESED _________________________ 50

6.3 KONSTRUKCIJA PREDLOŢNIH ZVEZ _______________________ 50

6.4 ŠTEVILO PONAVLJANJA IZRAZOV _________________________ 51

6.5 SUKCESIVNOST __________________________________________ 52

6.6 HIBRIDNOST _____________________________________________ 52

7 MIKROKOMPOZICIJA _________________________________________ 55

7.1 OBLIKOVNA RAVNINA ____________________________________ 59

7.1.1 OBLIKOSLOVJE _______________________________________ 59

7.1.2 DOLŢINA POVEDI _____________________________________ 62

7.1.3 ZGRADBA ____________________________________________ 62

7.1.4 VERTIKALNA ANALIZA DISTRIBUCIJE LEKSIKE –

SONDAŢNA RAZISKAVA _______________________________ 63

8 ZAKLJUČEK __________________________________________________ 68

VIRI IN LITERATURA ___________________________________________ 72

KAZALO TABEL

Tabela 1: Prikaz enumerativnega zaporedja ____________________________ 18

Tabela 2: Prikaz komutativnosti _____________________________________ 21

Tabela 3: Prikaz komutativnosti _____________________________________ 21

Tabela 4: Prikaz strokovnosti izrazov ali terminov_______________________ 24

Tabela 5: Prikaz največje razumljivosti _______________________________ 25

Tabela 6: Prikaz enoznačnosti _______________________________________ 26

Tabela 7: Prikaz popolnosti _________________________________________ 27

Tabela 8: Prikaz predstavljanja odnosov_______________________________ 30

Tabela 9: Splošni pregled določevalnih kriterijev _______________________ 38

Tabela 10: Prikaz frekvence predloţnih besed __________________________ 50

Tabela 11: Prikaz ponavljanja izrazov ________________________________ 52

Tabela 12: Razvrstitev najpogostejših besed ___________________________ 55

Tabela 13: Pogostost ponavljanja besed _______________________________ 57

Tabela 14: Distribucija sklonov _____________________________________ 60

Tabela 15: Vertikalna analiza distribucije leksike _______________________ 64

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Pogostnost konektorjev na začetku povedi in na začetku stavka v

povedi ___________________________________________________ 15

Graf 2: Pogostnost glagolov in samostalnikov na začetku povedi ___________ 16

Graf 3: Pogostnost besednih vrst v posameznem članku __________________ 29

Graf 4: Številčnost in raznolikost interpunkcije _________________________ 45

Graf 5: Razmerje med dolgimi večstavčnimi povedmi in kratkimi enostavčnimi

povedmi __________________________________________________ 47

Graf 6: Stavčna struktura znanstvenih besedil __________________________ 48

Graf 7: Stopnja kohezivnosti besed___________________________________ 49

Graf 8: Toţilniške zveze v % _______________________________________ 51

Slog znanstvenega besedila

1

1 UVOD

V nalogi bom opredelila slog znanstvenega besedila. S pomočjo petih kriterijev

bom analizirala izbrana besedila šestih doktorjev znanosti. Kriteriji so

predstavljeni v prikazu pod besedilom.

KRITERIJI ZA DOLOČITEV SLOGA ZNANSTVENEGA

BESEDILA

KRITERIJ KOHEZIVNOSTI BESEDILA

KRITERIJ ENUMERATIVNOSTI BESEDILA

KRITERIJ KOMUTATIVNOSTI BESEDILNIH

KOMPONENT

KRITERIJ AKTUALNOSTI BESEDILA

KRITERIJ OBJEKTIVNOSTI BESEDILA


2

V diplomski nalogi se bom ukvarjala s slogom znanstvenega besedila. Pomagala

si bom z izbranimi besedili z različnih področij. Dve besedili sta iz jezikoslovja,

eno iz humanistike, eno iz druţboslovja, eno iz naravoslovja in eno iz

računalništva.

Teoretična definicija pravi, da ima jezikovno sporočilo oz. znanstveno besedilo

(razprava, študija, monografija, članek, referat, /…/ seminarsko in diplomsko delo

specifične lastnosti, kot so:

– velika pogostnost terminov,

– nepester slovar (vendar z velikim indeksom ponovitev posameznih besed),

– prevladovanje samostalniškega izraţanja nad glagolskim,

– nevtralnost jezikovnih sredstev (odsotnost vsakršne čustvenosti v rabi

besed in v skladnji) (Korošec, 1977: 81).

V samem priročniku za izdelavo diplomskega dela piše, da je diplomsko delo

pisno strokovno delo, kjer so predstavljena strokovna spoznanja. Zaradi tega se

mora uporabiti strokovni oz. znanstveni slog pisanja, za katerega je značilno:

a) Jasnost, natančnost, nevtralnost

To lahko doseţemo z skladnostjo med predmeti, pojavi objektivne stvarnosti

in ustreznimi jezikovnimi izrazi. Da doseţemo jasnost, natančnost in

nevtralnost, moramo uporabljati enopomensko oz. pomensko nepreneseno

izraţanje (izogibanje metafor, metonimij, alegorij, personifikacij). Rabiti

moramo slogovno nezaznamovane oz. nečustvene izraze, slovenske strokovne

izraze in ne tujk, prvo osebo mnoţine, aktivno obliko pred trpnikom, ki pa je

tudi dovoljen, ter argumentiranje, ki je rezultat lastne raziskave oz. logičnega

sklepanja.

b) Kratkost, jedrnatost, zgoščenost

Tukaj izpostavljam načelo ekonomičnosti, ki narekuje uporabo manj besed in

posledično več informacij. Tukaj je potrebno izpostaviti oblikovanje kratkih

stavkov ter povzetkov vsebine. V ospredju je raba strokovnih izrazov pred

stavčnimi opisi ter samostalniško izraţanje pred glagolskim.


3

c) Sistematičnost, preglednost, razumljivost

Da je to načelo izvršeno, je potrebna logična povezanost stavkov oz.

koherentnost, postopnost (prodiranje v problem brez skokov naprej ali nazaj),

besedilo naj bo logično razdeljeno (odstavki, poglavja …) ter grafično

opremljeno (številke, črke …), postranske informacije naj bodo v opombah,

raba preglednic, grafov, shem, slik, zemljevidov naj bo smotrna, manj znane

kratice, okrajšave naj bodo izpuščene, slovnično in pravopisno naj bo

ustrezno, kot je to v Slovenskem Pravopisu.

d) Raznolikost, ţivost

Moţnosti za oblikovanje bogatega, dinamičnega in s tem privlačnega

strokovnega oz. znanstvenega besedila je mogoče doseči s kombinacijo krajših

in daljših povedi ter večstavčnih prirednih in podrednih povedi. K raznolikosti

in ţivosti prispeva tudi neobičajen vrstni red besed, kjer je potrebno paziti na

razumljivost (Čagran idr., 2008).

Cilj diplomske naloge je določiti lastnosti sloga znanstvenega besedila. Breda

Pogorelec (1986: 16) opredeli oz. poda značilne lastnosti sloga znanstvenega

besedila, ki so: pisnost, monologičnost, javnost, pojmovnost, natančnost,

referenčnost in strokovnost. Pri raziskovanju si bom pomagala z naslednjimi

določitvenimi kriteriji:

– (in)kohezivnost besedila,

– enumerativnost besedilnih komponent,

– komutativnost komponent,

– aktualnost besedila,

– objektivnost.

Pri (in)kohezivnosti besedila bom preučevala število konektorjev na začetku

povedi ter število konektorjev na začetku stavkov v povedi, stopnjo glutinacije oz.

lepljenja ter stopnjo avtonomnosti povedi.

Pri ugotavljanju leksikalne bogatosti besedila mi bo sluţil kriterij enumerativnosti

komponent.


4

Zaradi rahle (in)kohezivnosti besedila lahko posameznim delom besedila

zamenjamo zaporedje ali jih izpustimo, pri čemer se bistveno ne spremeni stopnja

in kvaliteta informacije (komutativnost komponent).

Informacija obstaja na osnovi sovisnosti umeščanja pojavov v določen časovni

okvir. Tukaj sem bom poglobila v umeščanje le-te v slog znanstvenega besedila.

Kot zadnji določitveni kriterij bom izpostavila objektivnost oz. njeno izraţanje v

znanstvenem besedilu.

Metode, ki jih bom uporabila pri izdelavi diplomskega dela so:

– analitična in sintetična metoda,

– komparativna metoda,

– vertikalna analiza distribucije leksike,

– sondaţna raziskava po besednih vrstah,

– primerjalna metoda.


5

2 TEORETIČNI DEL

2.1 BESEDILO

Po Unuku (2006) je besedilo rezultat zavestne in namerne govorne dejavnosti

sporočevalca. Je bistveni dejavnik sporazumevanja, saj, če ne pride do besedila,

potem ni sporazumevanja. Dodaja še, da je besedilo jezikovno-tematska struktura,

s katero se izraţa relativno omejen kompleks pojavnosti besed. Pravi tudi, da je

besedilo jezikovno sporočilo, za katerega velja, da je smiselno, razumljivo, ima

temo in namen, je sovisno, posamezne skladenjske in pomenske enote se

formalno in pomensko smiselno navezujejo druga na drugo. Hkrati mora biti

popolnjeno (uvod, jedro, zaključek, seveda z variantami oz. različicami).

Vidiki:

– znakovni ali sigmatični: z besedilom se označuje zunajjezikovna

predmetnost oz. pojavnost ali umišljenost;

– skladenjski ali sintaktični: besedilo je skladenjsko povezovanje

jezikovnih enot;

– pomenski ali semantični: iz besedila izhaja določena pojmovna

predstavljivost;

– pragmatični: odvisnost besedila od naslovnika, druţbe in okoliščinske

situacije.

Beaugrande (1992: 12) definira besedilo kot komunikacijsko pojavitev (ang.

»communicative occurrence«), se pravi takšno, ki izpolnjuje sedem kriterijev

besedilnosti. Ti so:

– kohezija oz. površinska povezanost besednih enot,

– koherenca oz. povezanost besedilnih enot v besedilni svet,

– namernost ali intencionalnost (namen sporočevalca),

– sprejemljivost (glede na prejemnika),

– informativnost (zunajjezikovno vedenje o svetu oz. realnosti),

– situacijskost (dejavniki napravijo komunikacijsko situacijo relevantno),

– medbesedilnost (dejavniki povzročijo odvisnost uporabe določenega

besedila od poznavanja prej poznanih besedil).


6

Bešter (1994: 11) govori le o treh merilih besedilnosti (ki morajo biti izpolnjena,

da lahko govorimo o besedilu). Pravi, da mora biti jezikovno sporočilo smiselno,

sovisno in popolnjeno.

Besedilo je komunikativno, če zanj velja uporaba vseh sedmih kriterijev. Če tej

hipotezi ni zadoščeno, velja, da besedilo ni komunikativno, torej je obravnavano

kot nebesedilo. Po Hudej (1994: 13) velja, da je ne-besedilo tisto besedilo, ki je

slovnično povezano, ni pa prisotne vsebinske povezanosti, zato ne opravlja

prepoznavne vloge.

Predmet mojega raziskovanja v tej nalogi bodo zapisana besedila. Za ta je

značilna uporaba sporazumevanja preko pisnega prenosnika. Za pisna besedila

velja, da so natančnejša in dodelana, saj ima sporočevalec za tvorjenje besedila na

voljo več časa. Sama ubeseditev je bolj jasna in jedrnata. Pomanjkljivost je ta, da

ni neposrednega stika s tvorcem besedila, zato je lahko besedilo dvoumno, tudi

nejasno.

Za znanstvena besedila je značilno, da so podana gola dejstva (ni zajemanja

pripadajočih okoliščin).

Za besedila, ki jih bom empirično ter teoretsko raziskala, velja, da so

neumetnostna besedila. Zanje velja, da imajo praktični namen, lepotna vloga

besedila je podrejena drugim vlogam, imajo drugačne cilje od umetniških, za

sporočanje izbirajo različne predmete. Taka besedila so enopomenska, umetniška

pa so večpomenska oz. večplastna.

Hudej (1994: 87–88) pravi, da je funkcija določenega besedila odvisna od

sporočevalčevega namena in naslovnikove sposobnosti razumevanja besedila do

smisla, ki ga določenemu besedilu pripiše naslovnik ter določenega časa in

prostora. Pravi tudi, da ima besedilo lahko več kot eno funkcijo, prevladuje pa

lahko le ena, ki je tudi določevalka vloge besedila.

Glede na funkcijo besedila ločimo:


7

1. Izrazna vloga

Kaţe na razmerje med sporočilom in sporočevalcem besedila. Izraţa tvorčevo

subjektivno ubeseditveno stališče.

2. Vplivanjska vloga

Ta izraţa odnos med besedilom in naslovnikom. Sporočevalec ţeli vplivati na

naslovnika, na njegovo ravnanje, doţivljanje, prepričanje …

3. Predstavitvena vloga

Izraţa trditev, da vsako sporočilo nosi predstavo o določeni predmetnosti, zato

se prejemniku zmeraj zbudi neka predstava. Pravzaprav naslovnik s tem

sporočilom izve nekaj novega.

4. Metajezikovna vloga

Izraţa, da je samo besedilo tvorjeno iz besednega jezika. Besede so sredstvo

sporazumevanja, ponekod imajo posebno vlogo, in sicer sporočevalec jih

izpostavi, zato da postanejo bolj poudarjene oz. izrazitejše.

5. Govornostikovna vloga

Značilna je za besedila, kjer se vez med sporočevalcem in naslovnikom ne

pretrga. Tukaj je vsebina manjšega pomena, v ospredju je tudi vloga

nebesednega jezika (mimika, kretnje …).

6. Lepotna vloga

Izraţa odnos udeleţencev sporočanja do oblikovanosti besedila (vzbuja

estetski uţitek). Vloga te funkcije je, da izpostavi lepotno plat besedila (ni

pomembno, kakšno je sporočilo in kaj sporoča) (Gomboc, 1999: 24–29).

2.2 VRSTE BESEDIL

Michael Hoey deli besedila v večji skupini, in sicer na besedila nepretrganega

toka in besedila kolonije.

Besedilo nepretrganega toka predstavlja besedila, ki svoj besedilni svet

oblikujejo z nadgrajevanjem, kar pomeni, da besedila ne moremo zamenjati oz. ga


8

poljubno brati, ne da bi pri tem manjšali koherenco. Beaugrande, Dressler, Van

Dijk ter Hoey trdijo, da če hoče bralec ustvariti kontuiteto smislov (ki je podlaga

koherenci), mora brati besedilo v nespremenjenem zaporedju povedi. Trdijo tudi,

da je interpretacija naslednje povedi pogojena z interpretacijo predhodne povedi

in tako lahko opazimo notranjo hierarhijo, kar je vidno v nadgrajevanju pomena.

Ta besedila zahtevajo branje linearno zaporedno saj le-tako lahko besedilo

dojamemo. Besedila se imenujejo besedila nepretrganega toka, saj so povedi

povezane v verigo in imajo zato drugačen pomen v besedilu, kot če bi stale same

zase. Taka besedila so romani, članki, uvodniki ipd. (Starc, 2007: 177).

Besedilo kolonija predstavlja besedila, kjer zaporedje sestavin ne vpliva na

razumevanje celotnega besedila. Dele besedila lahko beremo poljubno, saj pri tem

ne oškodujemo koherence, namreč pomen in smisel dela besedila ne izhajata iz

predhodne sekvence. Sestavine besedil imajo po pravilu enako funkcijo, tipično

zunanjo obliko, besedilna vrsta je poimenovana v naslovu, naslov je nosilec teme;

besedilo kolonija je lahko sestavljeno iz več podkolonij, elemente besedila se

lahko nadomešča z novimi, dopolnjuje, izloča. Branje takih besedil zahteva branje

po posameznih segmentih. Taka besedila so pesmarice, slovarji, izpitne pole, mali

oglasi itd. Avtorstvo lahko ni znano ali pa je skupinsko (Starc, 2007: 177–178).

2.3 POJMOVANJE ZNANSTVENEGA BESEDILA V SLOVENSKEM

JEZIKOSLOVJU

Sonja Starc (2007: 181) je v svojem članku Struktura znanstvenega besedila in

njegova zunanja členjenost, kot se kaţeta v primerih besedil Jezika in slovstva

zbrala številne predpostavke oz. definicije znanstvenega besedila.

Kot prvo omenja Matjaţa Mačka, ki pravi, da je besedilo komunikacijska

pojavitev.

Breda Pogorelec meni, da se znanstvena besedila ločijo od strokovnih po njihovih

besedilnih lastnostih (namen, naslovnik, vsebina itd.) in iz nekaterih

ubesedovalnih ter upovedovalnih lastnosti. Znanstveno besedilo razlaga kot

objektivno-subjektivno, in sicer, kako prikazati predmetnost objektivno, pravi

tudi, da je navadno ponazorjeno s formulami, grafi, drugim slikovnim gradivom.


9

Tomaţ Sajovic pravi, da so znanstvena besedila usmerjena na predmet in

ugotovitve raziskave ter da predstavljajo rezultate s pomočjo tabel, diagramov,

dendrogramov, ki postanejo jedro znanstvenega besedila.

Erika Krţišnik ugotavlja, da je za naravoslovne vede in vedno bolj humanistične

vede značilna prisotnost slikovnih ponazoril, kot so diagrami, grafi, tabele itd.

Znanstveno besedilo je izvirno, avtor izraţa lastna spoznanja, zunanja členitev je

formalna, značilen je povzemalni sinopsis.

Janez Dular pravi, da gre pri znanstvenih besedilih predvsem za preverjanje

pravilnosti avtorjevih trditev in ne za njihovo razumevanje.

Olga Kunst Gnamuš poudarja pomembnost zunajsubjektivnih dejavnikov (zakoni

logičnega sklepanja in pravila empiričnega preizkušanja).

Tomo Korošec pravi, da so splošne značilnosti stila znanstvenega besedila

predvsem v veliki pogostnosti terminov, nepestrem slovarju, z velikim indeksom

ponovitev posameznih besed in prevladovanju samostalniškega besedja nad

glagolskim.

Ada Vidovič Muha obravnava oblikovanje terminologije v slovenskih znanstvenih

besedilih.

Joţe Toporišič izrazi znanstveno besedilo kot najvišjo vrsto strokovnega jezika,

poudarja pa tudi slogovne lastnosti in členjenost (citati, sinopsis, povzetek v tujem

jeziku) (Starc, 2007: 179–181).

Sonja Starc na podlagi teh definicij povzame značilnosti znanstvenega besedila, te

so naslednje:

– nastane v določenem strokovnem kontekstu, zato je namenjeno bralcu

določene stroke,

– vsebuje vse komunikacijske lastnosti besedila,

– namen je predstaviti neko dilemo (strokovno),

– nato postaviti teoretično utemeljen odgovor nanjo,

– skuša s pomočjo logičnega sklepanja oz. empiričnim preskušanjem

preveriti in ovrednotiti,

– pri utemeljevanju je uporabljeno tudi ponazarjalno gradivo (besedno,

nebesedno),

– zunanja členjenost besedila se podreja načeloma jasnosti in preglednosti,


10

– izraţa avtorjeve ugotovitve, spoznanja s pomočjo različnih raziskovalnih

metod (Starc, 2007: 181).


11

3 EMPIRIČNI DEL

ZNAČILNOSTI SLOGA ZNANSTVENEGA BESEDILA

3.1 (IN)KOHEZIJA

Kohezija je tipična za informativnost slogovnega postopka in je princip, po

katerem so prvine na površini besedila povezane med seboj. Dressler (1992: 12)

pravi, da so površinske sestavine odvisne druga od druge v skladu s slovničnimi

oblikami in konvencijami, kar pomeni da kohezija temelji na slovničnih

odvisnostih. Sredstva, ki zagotavljajo povezanost, se imenujejo konektorji oz.

povezovalniki. Ti so: deiktični izrazi, ujemanje morfemov v glagolu, priredne

zveze, pojavitve prve besede v povedi …

Konektor sam po sebi izraţa ali kaţe na obstajanje ţe znanega izraza (iz

sobesedila ali situacije). Prisotnost konektorjev signalizira sovisnost. Z

oziralnimi, vezniškimi in členkovnimi konektorji se vzpostavljajo smiselni

odnosi med deli besedila (znotraj besedila). Frazeologizirani konektorji kaţejo

na povezanost besedila kot celote, propozicijski konektorji so stavčna struktura

z neosebno glagolsko obliko; to so glagoli govorjenja, kazanja, opozarjanja …

(Unuk, 2006).

Vojko Gorjanc (1998: 367) pravi, da so konektorji v znanstvenem besedilu

»opazovani glede na vlogo v površinski besedilni gradnji in organizaciji

besedilnega pomena.«

V znanstvenih člankih bom preučevala:

prisotnost konektorjev v besedilu, ki je signal sovisnosti oz. kohezije

besedila (če se v besedilih ta sredstva pojavljajo v majhnem številu, so

besedila inkohezivna);

prisotnost glagolov na začetku povedi (je znak kohezivnosti delov

besedila); če stojijo samostalniki na začetku povedi, je to znak

inkohezivnosti;


12

stopnjo glutinacije (lepljenja) čim več je na začetku povedi glagolov, tem

višja je sovisnost oz. kohezivnost delov besedila.

3.1.1 PRISOTNOST KONEKTORJEV V BESEDILU:

Janez Orešnik: Ali je slovenščina ogroţena?:

– oziralni: »Glede na izenačenost druţbenih razmer v teh deţelah je tako

različen odziv teţko razumljiv in dejansko še ni pojasnjen.«

– vezniški: »Vendar ni vse zlato, kar se sveti.«

– členkovni: «Ko bi bila slovenščina izumrla ok. 1800, ne bi nikoli nastale

slovenske pesmi Franceta Prešerna.«

– frazeologizirani: »To je tako, dodajam jaz –, kot če bi mi vzeli eno sobo

stanovanja, in če se ne bi uprl, še eno itd., dokler me ne bi popolnoma

utesnili.«

Dragica Haramija: Tema smrti v mladinski prozi:

– oziralni: »Glede na teoretična izhodišča o vrstah smrti (starost, nesreča,

samomor, bolezen, zločin) smo posamezna otroška in mladinska knjiţna

dela razvrščali po kategorijah umiranja.«

– vezniški: »V otroški in mladinski knjiţevnosti ima smrt zelo različne

pojavne oblike, zato jo skušamo predstaviti z različnih izhodišč.«

– členkovni: »Čeprav se zdi, da sodobni otroci smrt dojemajo bistveno bolj

»zrelo« kot njihovi vrstniki izpred nekaj generacij, morajo prestopiti iz

predoperativne faze v formalno-operativno fazo razvoja (poimenovanje faz

otrokovega razvoja po Kaneu), da bi smrt lahko razumeli.«

– frazeologizirani: »Pogosta je tema bolezni, v zadnjem času npr. umiranje

zaradi aidsa (npr. Ţiveti hočem Marliese Arnold in Zakaj prav jaz?

Carlosa Puerta).

Miran Puconja: Vzhodnoštajerske (prleške) ljudsko-kulturne značilnosti kot

sooblikovalke narodnopolitičnih gibanj:

– oziralni: »Slednji so po večini doţiveli ilirski vrveţ med šolanjem v

Varaţdinu, kjer so lahko spoznali, kako je ilirska ideja razgibala sosednje

hrvaško ljudstvo pa tudi, kako daleč so bili ţe Hrvati v primerjavi z

domačimi razmerami.«


13

– vezniški: »Ker jim je kmetija zadoščala za preţivetje, so ob tako

utemeljeni avtarkični zavesti bili glavni nosilci etične in slovenske

jezikovne zavesti.«

– členkovni: »Eno je Vrazova koncepcija ilirskega jezika kot umetnega

jezika, tvorjenega iz najustreznejše slovenske in hrvaške leksike, drugo je

hrvaška realizacija ilirskega jezika štokavščine (bosansko-hercegovski

dialekt doline Neretve) in zopet drugo je kasnejši Vrazov pristanek na

jezikovni bilingvizem, kar pomeni da bi intelektualci uporabljali ilirščino,

preprosto ljudstvo še naprej slovenščino.«

– frazeologizirani: »Nobenega dvoma ni, da je tudi v teţnji po odpravi

gospodarskih anomalij eden vzvodov, ki je tako enodušno motiviral

vseslovenska narodnoprebudna gibanja, kakor so bile besede in tabori.«

Branko Klun: Smisel in neskončnost. Fenomenološki izziv:

– oziralni: »Četudi se zdi, da v teoretski usmeritvi lahko dospemo do

navidezno brezčasnega smisla, je ta brezčasna transcendenca skrajno

vprašljiva.«

– vezniški: »Trancsendenca uma, ki gre onkraj končnega izkustva, pa ima

eminentno etični pomen.«

– členkovni: »Prenos perspektive opozarja na etiko ne pomeni padca v

metafiziko in njeno mišljenje vrednot, kakor bi utegnil ugovarjati

Heidegger.«

– frazeologizirani: »S tega vidika se lahko zdi Heideggerjeva kritika

zahodne metafizike enostranska.«

Rado Wechtersbach: Informacijska revolucija v izobraţevanju:

– oziralni: Ni primera v gradivu.

– vezniški: »Znanje ni več opredeljeno le kot vedenje in razumevanje,

temveč je poudarek predvsem na njegovi uporabnosti.«

– členkovni: »Po tem naj bi dal izobraţevalni sistem mladim določene

temeljne spretnosti in znanje, na podlagi katerih se bodo nato lahko

samostojno nenehno spopolnjevali, dograjevali svoje znanje in se

prilagajali spremembam.«


14

– frazeologizirani: »Ob tem je potrebno podčrtati ameriška spoznanja, da

razvijanje informacijskega opismenjevanja ni uspešno, če je sklop teh

znanj in spretnosti izvzet iz kurikuluma in potisnjen nekam v stran.«

– propozicijski: »Ob tem je potrebno podčrtati ameriška spoznanja, da

razvijanje informacijskega opismenjevanja ni uspešno, če je sklop teh

znanj in spretosti izvzet iz kurikuluma in potisnjen nekam v stran.«

Igor Bartenjev: Klinična slika malignih tumorjev koţe:

– oziralni: »Glede na lokalizacijo in morfologijo je podoben bazaliomu,

histološko pa najdemo elemente spinocelularnega karcinoma.«

– vezniški: »Kljub temu, da lahko povzroči hudo destrukcijo tkiva, pa ne

zaseva.«

– členkovni: »Kljub temu, da lahko povzroči hudo destrukcijo tkiva, pa ne

zaseva.«

– frazeologizirani: »V širšem pomenu pa prištevamo k njim še koţne

metastaze drugih epitelnih tumorjev.«

– propozicijski: »V širšem pomenu pa prištevamo k njim še koţne metastaze

drugih epitelnih tumorjev.«

V besedilih, ki sem jih preučevala, je v povprečju na začetku povedi 43,5 %

konektorjev in 56,5 % na začetku stavka v povedi.

Poglejmo še razmerja števila konektorjev, ki se nahajajo na začetku povedi in na

začetku stavka v povedi, v posameznih člankih:


15

43 4 19 11 4 524 47 53 20 15170

10

20

30

40

50

60

Ore

šnik

Har

amija

Puc

onja

Klun

Wec

hter

sbac

h

Bar

tenjev

Konektorji na začetku povedi

Konektorji na začetku stavka v povedi

Graf 1: Pogostnost konektorjev na začetku povedi in na začetku stavka v povedi

Iz grafa je razvidno, da prevladujejo konektorji na začetku stavka v povedi, le v

dveh člankih ni tako, saj v članku Orešnika in Puconje prevladujejo konektorji na

začetku povedi. Kot lahko razberemo, je prisotnost konektorjev velika, zato lahko

rečemo, da za ta besedila velja kohezivnost.

3.1.2 PRISOTNOST GLAGOLOV NA ZAČETKU POVEDI

Graf ponazarja število pojavljanja glagolov in samostalnikov na začetku povedi v

posameznih šestih člankih.


16

10 8 15 14 6 73 0 4 5 1 50

2

4

6

8

10

12

14

16

Ore

šnik

Har

amija

Puc

onja

Klun

Wec

hter

sbac

h

Bar

tenjev

Število glagolov na začetku povedi

Število samostalnikov na začetku povedi

Graf 2: Pogostnost glagolov in samostalnikov na začetku povedi

V šestih preučevanih člankih je v povprečju na začetku povedi 10 glagolov in 3

samostalniki, kar kaţe na kohezivnost besedila. Taka besedila so avtonomna in

imajo medsebojne znotrajbesedilne (medpovedne) odnose.

3.1.3 STOPNJA GLUTINACIJE (lepljenja)

se kaţe s številom glagolov na začetku povedi. Čim več jih je, tem višja je

sovisnost oziroma kohezivnost delov besedila. Iz prikazanega grafa lahko

razberemo, da je prisotnost števila glagolov na začetku povedi velika, kar kaţe na

kohezivnost besedila.

3.1.4 TEMATSKA ZGRADBA

Je podana parataktično-linearno, saj je osnova asociativnost v koheziji in

koherenci.

Koherenca se nanaša na makrostrukturo in nam pove povezanost besedilnih enot v

besedilni svet. Tukaj je potrebno predvsem omeniti časovno, prostorsko in logično

zaporedje delov besedila, kar lahko razberemo v posameznem članku (Unuk,

2006).


17

Kohezija se nanaša na mikrostrukturo in je površinska povezanost enot besedila,

je princip po katerem so te prvine na površini besedila povezane med seboj. Tukaj

so pomembni povezovalniki ali konektorji, teh pa v posameznem znanstvenem

članku ne manjka (Unuk, 2006).

Pri tematski zgradbi opazimo prekrivanje in ponavljanje tematskih delov, tj.

linearnost zaporedja sestavin. Se pravi, sestavine si ne sledijo spontano, preprosto

(brez priprave), ampak nasprotno: avtor besedilo oblikuje po vnaprej

pripravljenem modelu (shemi), kar nam pove, da je prisotna postopnost.

V tem sklopu je potrebno omeniti tudi prisotnost subordinacije, se pravi vlogo

podrejenosti. Nekatere enote prevladujejo, druge so podrejene, kar pomeni, da je

nekaj tematsko bolj izpostavljeno in nekaj manj.

Opazimo lahko tudi, da ni vertikalnega členjenja, saj besedilo ne prinaša nečesa

čisto novega, ampak na drugačen, samosvoj način prikaţe nov pogled na nekaj ţe

obdelanega oz. predstavljenega.

3.2 ENUMERATIVNOST/EKSPLIKATIVNOST

Vsak člen enumerativnega zaporedja ali niza ima enoznačne meje. Je nekakšen

načrt, npr. razpis za delovno mesto. Poimenovanje ali izraţanje dejstev je

leksikalna bogatost besedila oz. enumeracija, je signal informativnosti slogovnega

postopka. Na začetku besedila je tezni del, ki napove temo in zato ne more biti

nikjer drugje. Trditve, ki podpirajo tezni del, so večinoma zamenljive. Zaključek

zajema sintezo napisanega. Samo besedilo se gradi postopno.

Eksplikacija zaznamuje lastnosti, vzroke in posledice določenega pojava.

Zasledimo jo lahko v učbenikih, poljudnoznanstvenih knjigah, člankih, saj so

besedila zapleteno skladenjsko zgrajena z veliko priredij in odvisnikov. Uporablja

se strokovno izrazje in je ena izmed lastnosti razlagalnega slogovnega postopka.


členi enumerativnega zaporedja imajo enoznačne meje.


18

Primer sem zaradi njegove dolţine skrajšala. Avtorica tega članka je Dragica

Haramija: Tema smrti v mladinski prozi, objavljeno v Jezik in slovstvo, letnik 49,

št. 5, 12 strani.

Tabela 1: Prikaz enumerativnega zaporedja

TEZA

/…/ »V članku poskušamo predstaviti

razumevanje smrti v različnih fazah

otrokovega razvoja, pomen smrti in

ţalovanje ob smrti otrokovega bliţnjega,

kar so izhodišča za razumevanje

knjiţevnih del s temo ali motivom

smrti.« /…/

/…/ »V zgodnjih fazah otrokovega

razvoja je razumevanje in doţivljanje

smrti zanj zelo oddaljeno in

nerazumljeno področje. Pri

razumevanju smrti ni toliko pomembna

njegova starost, temveč je pomembneje ,

na katerem nivoju razvoja se otrok

nahaja, kar s svojimi raziskavami

potrjuje Gerald Koocher. V cicibanski

dobi bralnega razvoja (pribliţno do

tretjega leta otrokove starosti) knjig s

temo smrti nismo našli. Pravljična doba

bralnega razvoja (od četrtega do

osmega leta starosti) prinaša besedila,

ki na mladega poslušalca poskušajo

vplivati predvsem tolaţilno, hkrati pa

mu nudijo laţen namig ( stereotip), da je

smrt nekaj, kar se zgodi le starejšim

ljudem. Po devetem letu starosti

preidejo otroci v robinzonsko dobo

bralnega razvoja, v kateri pa se smrti


19

zavedajo, nanjo gledajo realno. V

obobju najstniške knjiţevnosti (to je po

dvanajstem letu starosti) postanejo vsi

tipi smrti obravnavani enakovredno kot

v nemladinski knjiţevnosti,

nerazumevanje smrti iz otrokovih

mlajših obdobij je tako preseţeno.« /…/

ZAKLJUČEK

/…/ »V otroški in mladinski knjiţevnosti

tema smrti res ni tako pogosta kot

nekatere druge teme (npr. avantura,

ljubezen, odraščanje, igra …). Razloga

ne gre iskati zgolj v tabuizaciji smrti v

vsakdanjem ţivljenju, temveč predvsem

v otrokovem in mladostnikovem

dojemanju smrti.« /…/

Splošna ugotovitev:

Predpostavka, da imajo členi enumerativnega zaporedja enoznačne meje, se je

potrdila. Gre za nekakšen načrt. Za znanstveno besedilo je značilna enumeracija

oz. naštevanje.

3.3 KOMUTATIVNOST/SUKCESIVNOST

Pri komutativnosti gre za prosto pridruţevanje komponent, in to ne glede na

pomen in vsebino. Je način, kjer vezniške prvine nimajo nobene vloge.

Posamezne komponente lahko glede na zaporedje zamenjamo oz. prestavimo, pri

čemer se pomen vsebine ne spremeni. Gre za način pripajanja brez vezniških

prvin ter labilnost v zaporedju – posamezne komponente lahko glede na zaporedje

zamenjamo.

a) Prvostopna poved ves tekst besedila usmerja k predmetu in je ne moremo

zamenjati oz. prestaviti na drugo mesto v besedilu.


20

b) Druge povedi je moţno premeščati po besedilu, pri čemer se

informativnost (stopnja ali kvantiteta informacije) ter značaj ali lastnost

informativnosti ne spremeni.

c) Enako velja za odstavek ali odsek besedila. Prvega in zadnjega odstavka

ni mogoče zamenjati, druge pa je mogoče premeščati po besedilu. Zgradba

ne izgubi značilnosti v tem slogovnem postopku tudi, če posamezne

komponente izpustimo (Unuk, 2006).

Gre za labilnost posameznih komponent v besedilu:

– glede na vzporejanje le-teh,

– glede na zgradbo besedila.

Zgradba ne izgubi svojih značilnosti (glede na slogovni postopek) tudi, če

posamezne komponente izpustimo.


posamezne komponente lahko poljubno zamenjamo ne glede na zaporedje,

prvo poved lahko poljubno premeščamo po besedilu, saj to ne zmanjša

informativnosti besedila;

zaporedja odstavkov ne moremo poljubno premeščati;

za slog znanstvenega besedila je značilna komutativnost oz. zamenljivost

(zamenjava oz. neodvisnost rezultata od zaporedja prvin);

logično zaporedje oz. odnosi med komponentami enumeričnega nizanja, še

posebej vzročno-posledično zaporedje, so značilnost znanstvenega

besedila.

Primer: del znanstvenega članka Mirana Puconja Vzhodnoštajerske (prleške)

ljudske-kulturne značilnosti kot sooblikovalke narodnopolitičnih gibanj. Zaradi

laţje predstavitve zamenljivosti sestavin bom povedi oštevilčila.


21

Tabela 2: Prikaz komutativnosti

1 »Omenili smo ţe prve pojavne oblike zemljiške veleposesti Murskih

poljancev, nekoliko več jih zasledimo šele v desetletjih po zemljiški odvezi.«

2 »Nosilce druţbenega dogajanja je po vaseh predstavljala kmečka vrhnja

plast.«

3 »Ker jim je kmetija zadoščala za preţivetje, so ob tako utemeljeni avtarkični

zavesti bili glavni nosilci etične in slovenske jezikovne zavesti.«

4 »Prav v fevdalni statični vezanosti kmečkega človeka na zemljo je skrit eden

temeljev ohranitve slovenske zavesti skozi celo tisočletje.«

5 »Zatočišče take zavesti je predstavljal kmečki dom, druţina, vaška gmajnska

skupnost s sebi lastnimi kulturnimi prvinami, prvenstveno s slovenskim

jezikom, kar je tvorilo slovensko identiteto.«

Vrstni red povedi lahko v članku spremenimo, pri tem pa se stopnja

informativnosti ne spremeni.

Primer: 1-4-5-2-3.

Tabela 3: Prikaz komutativnosti

1 »Omenili smo ţe prve pojavne oblike zemljiške veleposesti Murskih

poljancev, nekoliko več jih zasledimo šele v desetletjih po zemljiški odvezi.«

4 »Prav v fevdalni statični vezanosti kmečkega človeka na zemljo je skrit eden

temeljev ohranitve slovenske zavesti skozi celo tisočletje.«

5 »Zatočišče take zavesti je predstavljal kmečki dom, druţina, vaška gmajnska

skupnost s sebi lastnimi kulturnimi prvinami, prvenstveno s slovenskim

jezikom, kar je tvorilo slovensko identiteto.«

2 »Nosilce druţbenega dogajanja je po vaseh predstavljala kmečka vrhnja

plast.«

3 »Ker jim je kmetija zadoščala za preţivetje, so ob tako utemeljeni avtarkični

zavesti bili glavni nosilci etične in slovenske jezikovne zavesti.«

Seveda je še več moţnosti, toda le z nadomestitvijo posameznih konektorjev z

drugimi besednimi vrstami.


22

Zaporedje je lahko določeno:

– konvencionalni razlogi (dogovorni),

– logično zaporedje oz. odnosi med komponentami enumeričnega nizanja.

Primer: znanstveni članek Janeza Orešnika Ali slovenščina izumira?

A. Časovno zaporedje

Ţe samo ime pove, da gre za orientacijo po besedilu v časovnem

smislu.

Primer: »Ko bi bila slovenščina izumrla ok. leta 1800, ne bi nikoli

nastale slovenske pesmi Franceta Prešerna. Ko bi slovenščina izumrla

ok. leta 2000, ne bi bilo več domala nikogar, ki bi Prešernove

slovenske pesmi še mogel in znal prebirati.«

B. Prostorsko zaporedje

Prav tako kot časovno zaporedje zaznamuje orientacijo po besedilu,

vendar v prostorskem smislu.

Primer: »Prestopimo za hipec v nizozemščino, jezik z 21 milijoni

govorcev. Jeziku preti izguba nekaterih področij rabe, tako da utegne

postati zgolj pogovorni jezik, predvsem govorica za doma, jezik, v

katerem najlaţje izraziš čustva, ne moreš pa ga rabiti za t. i. resne

stvari, tj. v sluţbi, v denarnem poslovanju, v znanosti in tehnologiji.«

C. Vzročno-posledično zaporedje

Je tipično za znanstveno besedilo.

Primer: »Tak premislek je zadostna podlaga za vprašanje, ali je

slovenščina ogroţena. Odgovor je nikalni in se utemelji takole. Po

mnenju pristojnih jezikoslovcev je na svetu 3 do 10 tisoč jezikov,

večinska ocena je okrog 6000 jezikov, kajti toliko jih ima vsaj ime.«

D. Antiteza

Zaznamuje nasprotje oz. kontrast.

Primer: »Slovenščino bomo še rabili, vendar samo, kadar bomo imeli

obute copate.«


23

E. Klimaks/antiklimaks

Zaznamuje stopnjevanje besed, pretiravanje.

Primer: »To je tako – dodajam jaz –, kot če bi mi vzeli eno sobo

stanovanja, in če se ne bi uprl še eno itd., dokler me ne bi popolnoma

utesnili.«

Splošne ugotovitve:

Analiza komutativnosti besedilnih komponent je pokazala, da je za izbrana

znanstvena besedila značilna komutativnost oz. zamenljivost besedilnih

komponent. Gre za linearno posredovane nize informacij z nekaj medsebojnih

odnosov. Zaporedje besedilnih komponent je labilno in zamenljivo, ker

posamezne komponente lahko glede na zaporedje zamenjamo. Ugotovila sem, da

posamezne komponente lahko poljubno zamenjamo ne glede na zaporedje. Prve

povedi ne moremo poljubno premeščati po besedilu, saj bi to zmanjšalo

informativnost besedila. Zaporedje odstavkov lahko poljubno premeščamo po

besedilu. Namreč, kadar gre za labilnost v zaporedju, se besedilne komponente

lahko poljubno premeščajo, izpuščajo, zgradba besedila pa ne izgubi svojih

značilnosti. Logično zaporedje oz. odnosi med komponentami enumeričnega

nizanja, še posebej vzročno-posledično zaporedje je značilnost znanstvenega

besedila.

3.4 AKTUALNOST/GNOMIČNOST

Informacija sploh (direktna ali indirektna) obstaja na osnovi sovisnosti umeščanja

pojavov v časovni okvir (Unuk, 2006). V znanstvenih besedilih se aktualnost

dosega s posredovanjem leksikalnih sredstev ter s kategorijo glagolske osebe oz.

časa. Sama leksika je enoznačna, razumljiva, za sporočilnost popolna in prisotnih

je veliko strokovnih izrazov. Slog znanstvenega besedila ne sloni na dejanju, zato

se pojavljajo vsi časi: sedanjik, preteklik, prihodnjik ter vse glagolske osebe: 1.

os., 2. os., 3. os., splošna oseba-trpnik.

Aktualnost se izraţa:

1. S posredovanjem leksikalnih sredstev:


24

– strokovnost izrazov ali terminov,

– največja razumljivost,

– enoznačnost,

– popolnost.

2. kategorija osebe, glagolov, kategorija časa:

– z zdruţitvijo posredovanja leksikalnih sredstev in kategorijo osebe,

glagolov in časa se izraţa situacijskost pojava,

– samostalnik, števnik, pridevnik in polnopomenski glagoli tvorijo oz.

predstavljajo glavnino oz. središče sloga,

– odgovor na vprašanje kje, kdaj, kako, nas pripelje k izraţanju okoliščin

dejanja.


prevladujejo aktualna besedila;

informacija obstaja na osnovi sovisnosti umeščanja v časovni okvir, kar se

dosega s posredovanjem leksikalnih sredstev in kategorijo glagolske osebe

in časa;

slogovni postopek ne sloni na dejanju, pač pa na predstavljanju odnosov

(vzročno-posledično razmerje, logična sovisnost odnosov, predstavitev teh

odnosov ter odnos do prejemnika oz. do predmeta).

Pri analizi aktualnosti sem preverjala veljavnost aktualnosti v posameznem izmed

šestih člankov. Pri tem sem si pomagala s teoretičnimi predpostavkami. Za laţjo

preglednost bom rezultate analize prikazala v naslednjih tabelah.

STROKOVNOST IZRAZOV ALI TERMINOV

Tabela 4: Prikaz strokovnosti izrazov ali terminov

Vir, gradivo Primer

J. Orešnik: Ali je slovenščina

ogroţena?

SAZU, Jezikovno razsodišče,

jezikoslovna slovenistika, nacionalni

program o jezikovni politiki …


25

D. Haramija: Tema smrti v mladinski

prozi.

Predoperativna in formalno-

operativna faza razvoja, cicibanska

doba bralnega razvoja, pravljična

doba bralnega razvoja, robinzonska

doba bralnega razvoja, obdobje

najstniške knjiţevnosti …

M. Puconja: Vzhodnoštajerske

(prleške) ljudsko-kulturne značilnosti

kot sooblikovalke narodnopolitičnih

gibanj.

Avtarkična zavest, fevdalno statična

vezanost, princip subordinacije,

mobilizacijska vloga …

B. Klun: Smisel in neskončnost. Metafizika, transcendentalna

filozofija, tubiti, spekulativna

neskončnost …

R. Wechtersbach: Informacijska

revolucija v izobraţevanju.

Informacijska pismenost,

izobraţevalne reforme, informacija …

I. Bartenjev: Klinična slika malignih

tumorjev koţe.

Maligni epitelni tumorji koţe,

karcinom, epidermis, folikli, bazaliom

…

NAJVEČJA RAZUMLJIVOST

Tabela 5: Prikaz največje razumljivosti

Vir, gradivo Primer


ogroţena?

1. in zadnji odstavek


prozi.

Uvod in zaključek




gibanj.

Uvod

B. Klun: Smisel in neskončnost Uvod in zaključek

R. Wechtersbach: Informacijska Uvod in zaključek


26



tumorjev koţe.

Uvod in zaključek

ENOZNAČNOST

Tabela 6: Prikaz enoznačnosti

Vir, gradivo Primer


ogroţena?

»Ko bi bila slovenščina izumrla ok.

1800, ne bi nikoli nastale slovenske

pesmi Franceta Prešerna.«


prozi.

»V zgodnjih fazah otrokovega razvoja

je razumevanje in doţivljanje smrti

zanj zelo oddaljeno in nerazumljeno

področje.«




gibanj.

»Po zemljiški odvezi je kmet postal

lastnik.«

B. Klun: Smisel in neskončnost. »Čisti um v praksi (praktični um)

pomeni moţnost, da človek presega

določila svoje končne biti, ki pripada

fenomenalnemu svetu, in v moralnih

dejanjih (četudi so le-ta v izvrševanju

vedno končna) izpričuje absolutnost,

neskončnost.«



»Besedica informacija je povezana z

novim znanjem, ki ga pridobimo s

podatki, pismenost pa pomeni znanje

branja in pisanja, a se je izraz, v

povezavi z drugimi uveljavil kot

znanje oziroma poznavanje nečesa.«

I. Bartenjev: Klinična slika malignih »Maligni epitelni tumorji koţe v oţjem


27

tumorjev koţe. pomenu ali primarni maligni

epitelnitumorji izvirajo iz koţe ali

sluznic.«

POPOLNOST

Tabela 7: Prikaz popolnosti

Vir, gradivo Primer


ogroţena?

»Drţava je pri uravnavanju jezikovne

politike zdaj manj dejavna, kot je bila

Republika Slovenija v okviru

Jugoslavije. Takrat se je drţava

učinkovito uprla televizijskemu

dnevniku v srbohrvaščini in nekaj

časa smo premogli zelo vplivno

Jezikovno razsodišče.«


prozi.

»Koocher celo ugotavlja, da večina

otrok celo do petnajstega leta starosti

ni sposobna preiti egocentrične faze,

kadar gre za vprašanje smrti, saj se le

redki otroci zavedajo svoje smrti in

poskušajo predvideti posledice, ki bi ji

le-ta povzročila njegovim bliţnjim in

sobivajočim ljudem.«




gibanj.

»Med številnimi ukrepi Marije

Terezije in Joţefa II. Je bilo v naših

krajih odmevno uvajanje novih

kmetijskih rastlin kot sta koruza in

krompir. Posledice komercializacije

kmetijstva so vidne v izboljšavi

gospodarskega poloţaja našega

kmeta, kar se kaţe v izboljšavi

kmečkih hiš in izgradnji gospodarskih


28

poslopij pa tudi v podvojitvi staleţa

ţivine.«

B. Klun: Smisel in neskončnost. »Takšna metafizična transcendenca in

njen etični pomen sta v vsej

razločnosti razvidna pri Kantu. Kot je

znano, Kant odreka čistemu umu

sposobnost spoznanja biti.«



»Leta 1980 je postalo informacijsko

opismenjevanje ena od prednostnih

nalog ameriške izobraţevalne

reforme. Naloga je bila zaupana

šolskim knjiţničarjem. Leta 1987 se je

z vrednotenjem pokazalo, da takšna

pot ni prava in informacijsko

opismenjevanje je postalo naloga

praktično vseh učiteljev na šoli

(Breivik in Gee, 1989).«


tumorjev koţe.

»Akralni lentiginozni tip – ALM. Je

redka oblika tumorja, saj predstavlja

le 5% malignih melanomov. Nastaja

navadno na koţi aker, klinično pa je

tumor videti kot temna makula.

Bolniki so v povprečju ob postavitvi

diagnoze stari 59 let.«

Dinamični ali verbalni slog je tipičen za govorjena in umetnostna besedila. Z

glagoli, ki poimenujejo dinamičnost v prostoru in času, določa stopnjo

dinamičnosti besedila.

Graf prikazuje deleţ samostalnikov, pridevnikov, števnikov, polnopomenskih in

nepolnopomenskih glagolov:


29

0

10

20

30

40

50

60

Ore

šnik

Har

amija

Puc

onja

Klun

Wec

hter

sbac

h

Bar

tenjev

samostalnik v % števnik v %

polnopomenski glagol v % nepolnopomenski glagol v %

pridevnik v %

Graf 3: Pogostnost besednih vrst v posameznem članku

Iz grafa je razvidno, da v posameznem članku prevladujejo samostalniki, tem

sledijo pridevniki in polnopomenski glagoli; malo je nepolnopomenskih glagolov

in števnikov.

Informativnost slogovnega postopka ne sloni na dejanju (kot je to pri

pripovednem slogovnem postopku), temveč na predstavljanju odnosov.

a) Bistvo tega slogovnega postopka je v vzročno-posledičnem razmerju.

b) Pomembna je tudi logična sovisnost odnosov.

c) Predstavitev teh odnosov.

d) Odnos do prejemnika oz. do predmeta.

Tukaj izpostavljam predvsem razlagalni način in argumentacijo ter s tem tudi

informiranje prejemnika.


30

Razlaganje se nanaša na lastnosti, vzroke in posledice določenega pojava. Je

skladenjsko zapleteno, veliko je odvisnikov in priredij ter uporabe strokovnega

izrazja.

Argumentacija se nanaša na trditve, ki jim je mogoče oporekati, zato jih je

potrebno podpreti z argumenti – z utemeljitvami, ki počivajo na danih dejstvih in

ki jih (potencialno) ni mogoče ovreči. So razlogi, ki podpirajo trditev (povečujejo

moč in veljavnost trditve, ki jo prejemnik lahko sprejme, zavrne ali

sproblematizira) (Unuk, 2006).

Rezultati analize so naslednji – članek: Branko Klun Smisel in neskončnost:

Tabela 8: Prikaz predstavljanja odnosov

Predstavljanje odnosov Primeri

Vzročno-posledično razmerje. »Čeprav se ta vzpon k absolutnosti

razlaga kot dejanje uma, pa je njegov

pomen v prvi vrsti etičnega značaja.«

Logična sovisnost odnosov. »Prenos perspektive opazovanja na

etiko ne pomeni padca v metafiziko in

njeno mišljenje, kakor bi utegnil

ugovarjati Heidegger. Pri tem namreč

ne gre za moralna vrednotenja, ki bi

naivno preskočila vprašanje po

(smislu) biti oz. ne bi ustrezno

upoštevala tega vprašanja. Gre v večji

meri za razmislek glede razumevanja

človeka in glede implikacij, ki iz njega

izhajajo in ki zadevajo naše skupno

ţivljenje, naše ‘biti’.«

Predstavitev teh odnosov. »Kot je znano, Kant odreka čistemu

umu sposobnost spoznanja biti. ‘Biti’


31

(Sein), kot ga Kant razume z razliko od

‘najstva’ (Sollen), se nujno navezuje

na izkustvo in na fenomenalnost. Kar

zadeva spoznanje, ostaja človek

radikalno vezan na svoje končno

izkustvo.«

Odnos do prejemnika oz. do

predmeta.

»‘Pristno’ (samolastno) vedenje ne

more biti abstraktno, temveč mora

stati v ţivljenju in biti sposobno

razgibati to ţivljenje. Mora se

‘dogajati’ in biti zato ‘dogodno’ oz.

zgodovinsko.«

PRISOTNOST VSEH ČASOV

Primer: Branko Klun Smisel in neskončnost.

– sedanjik: »Prenos perspektive opazovanja na etiko ne pomeni padca v

metafiziko in njeno mišljenje vrednot, kakor bi utegnil ugovarjati

Heidegger.«

Predstavljeno je aktualno stanje, dogajanje v trenutku.

– preteklik: »Pri znanem soočanju med Heideggerjem in Cassirerjem v

Davosu, kjer se je Levinas postavil na stran Heideggerja, je bilo v

ospredju vprašanje odnosa med staro metafiziko v obliki transcendentalne

filozofije in med novim fenomenološkim nastavkom Heideggerja.«

Predstavlja se dejanje, stanje, dogajanje, ki ni vezano na trenutek

govorjenja, ampak je posledica nečesa končanega.

– prihodnjik: »Nasprotno pa bi končni smisel človeka predstavljal

nevarnost, da bi se človekovo dostojanstvo relativiralo in bi ga lahko

podredili ciljem (tudi idejam v najširšem smislu), ki bi leţali zunaj njega.»

Predstavlja se dejanje, dogajanje, stanje, ki se še ni uresničilo.


32

Gre za nadčasnost oz. brezčasnost. V vsakem izmed preučenih člankov je potrjena

prisotnost uporabe preteklega, sedanjega in prihodnjega časa.

PRISOTNOST VSEH OSEB

Primer: Branko Klun Smisel in neskončnost.

– 1. os. ed.: »Sam se moram višje ceniti, kot se lahko faktično izkušam.«

Gre za izraţanje lastnih stališč, mnenj, misli.

– 3. os. ed.: »Pri Kantu je očitno, da to ‘odkritje’ transcendence človeka ni

posledica poveličevanja ali domišljavosti subjekta, kjer bi bila na delu

skrita volja do moči, ki jo Heidegger prepoznava v ozadju metafizične

teţnje.«

Je najbolj prisotna oblika uporabe osebe v raziskovalnih člankih. Ne gre za

izraţanje lastnih misli, temveč za izraţanje misli posameznika.

– splošna oseba – trpnik: »Mora se ‘dogajati’ in biti zato ‘dogodno’ oz.

zgodovinsko.«

Izraz splošna oseba označuje splošnost, brezosebnost, kar pomeni, da ni

osebne zavzetosti, ni razodevanja sporočevalca, videz objektivnosti.

Za trpnik je značilno, da se ne izraţa dogajanje (spreminjanje), pač pa

stanje kot rezultat dogajanja ali značilnost, lastnost pojava.


Empirična analiza izbranih znanstvenih člankov je pokazala, da je za slog

znanstvenega besedila značilna aktualnost informacij, dejstev. Umeščena so v

realen časovni okvir, zaradi česar je veljavnost informacij omejena. Aktualnost se

v besedilih dosega z uporabo leksikalnih sredstev, kot so strokovnost izrazov,

dobra razumljivost, enoznačnost, popolnost ter kategorijo osebe, časa in glagolov.

Prisotne so vse osebe, tj. 1. os., 2. os., 3. os., splošna oseba – trpnik in vsi časi, tj.

sedanjik, preteklik, prihodnjik. Slogovni postopek ne sloni na dejanju, temveč na

predstavljanju odnosov in sicer, na vzročno-posledičnem odnosu, na logični

sovisnosti odnosov, na predstavitvi teh odnosov ter na odnosu do prejemnika oz.

predmeta.


33

3.5 OBJEKTIVNOST/SUBJEKTIVNOST

Poznamo tri različna ubesedovalna stališča oz. stile. Odvisno je od tvorca, kako

besedilo poda, se pravi: tema je lahko podana objektivno, subjektivno ali pa

subjektivno-objektivno.

Za objektivni ali nadosebni stil je značilno, da se stvari predstavijo realno – kot so

v resnici in brez vpliva čustev, namenov in ţelja (Erhatič in Štih, 2007: 63). Sem

uvrščamo strokovna in poljudnoznanstvena besedila.

Uporaba terminov, navajanja dejstev, pojmov, argumentov in videz brezosebne

zavzetosti izraţa objektivnost.

Znanstvena besedila, ki so bila predmet mojega raziskovanja, so bila napisana s

strani doktorjev znanosti z različnih področij. Le-ti so imeli vedenje in znanje o

temi, ki so jo obravnavali. Pri preučevanju besedil sem opazila, da se avtorji

veliko opirajo na druge avtorje z enakega področja in seveda tako potrjujejo svoje

teze oz. argumentirajo.

Primer: »Ţe Boris Paternu opozarja, da problem smrti v knjiţevnosti predstavlja

‘ţivljenjsko gradivo, ki ni neposredno, temveč fikcijsko, predelano skozi ustroj

pisateljeve miselnosti in domišljije, njegove izrazne moči in poetik.’« (Haramija,

2004: 24).

Pri subjektivnem ali osebnem stilu sporočevalec izraţa svoja čustva, mnenja,

ţelje. Govori in piše o stvareh tako, kot jih zaznava (Erhatič in Štih, 2007: 63).

Gre za individualni, avtorski stil, ki prevladuje v spontanem sporazumevanju.

Subjektivnost se kaţe pri stališču sporočevalca, ki je (tako izraţa on sam – zakrito

za slovnično osebo) dobro informiran o t. i. dejstvih (tako pojavnost razume in

predstavlja on). Sem so vključene okoliščine sporočevalca – njegova izobrazba,

strokovnost, interesnost, vedenje in znanje …

Potrebno je omeniti okoliščine sporočevalca, saj se sporazumevanje vedno zgodi

v konkretni situaciji, ki pa vpliva na sporočanje.

Okoliščine delimo na zunanje (kraj, čas …) in notranje ter jih obravnavamo s

strani sporočevalca in prejemnika. Med notranje okoliščine prištevamo:

– druţbeno vlogo (zasebnost, uradnost, javnost),


34

– druţbeno razmerje med sporočevalcema (enakovredno, neenakovredno),

– socialne in kulturne elemente (starost – vljudnost, vikanje …, izobrazba in

poklic – sem sodi tudi govorjenje v slengu, spol, sporazumevalne

izkušnje),

– duševne in druge elemente posameznika (bolečine, bolezni, interes,

počutje …) (Unuk, 2006).

V subjektivno-objektivnem stilu prihaja do kvantitativno nesimetričnih partnerjev

(posameznik ali posameznik v imenu institucije, kolektiva). Naslovnik je relativno

znan – nedefinirana javnost. Leksika je splošno znana in razumljiva, gramatična

sredstva so enoznačna, besedni red pa je nevtralen (Unuk, 2009).


kriterij objektivnosti je določevalna lastnost sloga znanstvenega besedila;

sporočevalec pri objektivno ubeseditvenem stališču je omejen na dejanske

lastnosti ubesedenega, pri čemer ne izpostavlja lastnega osebnega mnenja;

predpostavko, da so znanstvena besedila objektivna.

3.5.1 OBJEKTIVNOST

Objektivno ubeseditveno stališče ali nadosebni stil izraţa:

– nerazodevanje sporočevalca,

– nerazodevanje delujoče osebe,

– videz spremljanja in deleţenja pojavov, lastnosti, značilnosti stanja in

rezultata, dogajanja oz. dejavnosti,

– vzročno-posledični odnos,

– soodvisnost pojavov v obstajanju ali delovanju,

– odnos vzrok – posledica.

Značilno za objektivnost je:

1. Jasno, enoznačno označevanje tega, o čemer se govori (predmeta oz.

teme).

2. Kvalificiranje predmeta z nesubjektivno leksiko.


35

3. Nepreneseni pomeni, ni metaforike, ni subjektivnih kvalifikatorjev,

namesto vsega tega izstopa kvantitativno preobilje (redundanca)

predstavljanja predmeta z teţnjo o popolnosti podajanja (povedati vse, kar

je relevantno).

4. Komentar ali t. i. rematski del informacije podajajo novo, ki je prav tako

brez sestavin subjektivne leksike, skladenjsko-pomenske konstrukcije.

5. Okvir: čas – prostor, vzročno-posledični in drugi logični odnosi

povezanosti, kar vse tvori okolje v katerega se znamenje natančnosti in

popolnosti, predstavlja predmet obravnave oz. govorjenja.

Izraţa se kot mnoţina konkretnih oziroma določenih pojavov.

Bogastvo nam predstavljajo:

– lastna imena,

– specialna poimenovanja,

– termini.

Slog znanstvenega besedila je stereotipen in za ta postopek so značilni natančnost,

jasnost, preglednost in lahka orientacija v besedilu oz. shematičnost zgradbe.

Primer: »Razlage smrti so močno pogojene z vedami, ki jih upoštevajo kot

izhodišče; npr. Jana Bezenšek (2002) ob Kastenbaumovi tezi (1986), da je smrt

nepovratna (dokončna) ustavitev ţivljenjskih procesov, navaja še pet pomembnih

vidikov razumevanja smrti: biomedicinsko razumevanje nujnosti umiranja in smrti

(smrt telesa in moţganov), etnološko razumevanje (navade, šege in običaji ob

smrti), antropološko razumevanje (različne druţbe smrt različno sprejemajo),

religijska razumevanja smrti (razlikovanje glede na vrsto vere), filozofska

razumevanja.« ( Haramija, 2004: 25).

OBENEM STVARNOST IN ESTETSKOST

V teh znanstvenih člankih ni hkratne pojavnosti stvarnosti in estetskosti. Lahko

potrdimo prisotnost stvarnosti, kar pomeni, da je besedilo racionalno, govori o

konkretnem pomenu. Estetske in umetniške (literarne) prvine so odsotne v

znanstvenih besedilih, zato jih tudi v teh člankih ni.


36

Vsebina besedila je stvarna, kar nam pove, da so podatki točni (veljavni), ni

izmišljenih prvin, podana so resnična dejstva, ki so ustrezno argumentirana.

Primer: Igor Bartenjev: Klinična slika malignih tumorjev koţe.

Oblika besedila je klišejska. Ima uvod, jedro in zaključek (v obliki »preventive«

oz. svarila). Posamezne misli so urejene v ločenih odstavkih. Besedilo je v jedru

razdeljeno s podnaslovi. Celotni članek obsega štiri strani, kar še posebej pritegne

bralca, saj ni preobširno.

3.5.2 SUBJEKTIVNOST

V znanstvenem slogovnem postopku se pojavlja teţnja k:

a) aktualnosti,

To izraţajo prislovi, trditve in opisno podajanje.

Primer: »V osnovi je termin informacijska pismenost sestavljen iz dveh besed.

Besedica informacija je povezana z novim znanjem, ki ga pridobimo s podatki,

pismenost pa pomeni znanje branja in pisanja, a se je izraz, v povezavi z drugimi

uveljavil kot znanje oziroma poznavanje nečesa. Izraz informacijska pismenost si

torej lahko razlagamo kot znanje, kako pridobiti novo znanje« (Wechtersbach,

2006 : 470).

b) aktualni situacijskosti,

Primer: »Vsak tretji novo odkriti rak je koţni rak. Ugotovili so, da bo vsak drugi

belec, če bo ţivel nad 65 let, vsaj enkrat v ţivljenju zbolel za koţnim rakom«

(Bartenjev, 2006 : 153).

c) videzu objektivnosti.

Le-ta ne vsebuje metafor, subjektivnih podob in subjektivnih pridevkov, ki bi

razodevale sporočevalca.

Primer: »Vendar ni vse zlato, kar se sveti« (Orešnik, 2008: 23).

Avtor članka sam izbere predmet oz. temo, o kateri bo razpravljal, argumentiral in

jo nakaţe ţe v naslovu.

Primer: Janez Orešnik: Ali je slovenščina ogroţena?


37

Avtor uresniči v članku specifičen pogled na temo, saj je le-ta neka osnova oz.

predmet zanimanja ter poglabljanja vedenja o njej.

Avtor članka se subjektivno ukvarja z danim problemom, ga razlaga, utemeljuje

in zaradi tega lahko rečemo, da besedilo vsebuje določeno individualnost.

Nov je sam pogled na temo. Sama pojavnost je običajno ţe znana in obdelana v

znanosti. Tudi drugi znanstveniki se ukvarjajo (in so se) s to temo.

Primer: Dragica Haramija: Tema smrti v mladinski prozi.

»Ţe Boris Paternu opozarja, da problem smrti v knjiţevnosti predstavlja

‘ţivljenjsko gradivo, ki ni neposredno, temveč fikcijsko, predelano skozi ustroj

pisateljeve miselnosti in domišljije, njegove izrazne moči in poetik.’«

»Smrt je edina stvar, o kateri tudi izkustven znanstvenik sme pisati brez osebnega

izkustva in onkraj izkustva; saj smrt presega vsako osebno izkustvo in vendar je

hkrati najvaţnejše osebno dogajanje, ki spremlja vsakega človeka vse ţivljenje.«

3.5.3 OBJEKTIVNI STILOTVORNI DEJAVNIK

MONOLOŠKOST

Implicitno je videti, kakor da gre za »enosmerno« dialoškost s prejemnikom.

Sredstva, s katerimi kaţe ali izraţa to, da mu sporoča, a ne pričakuje

neposrednega besedilnega tj. jezikovnega odzivanja, pač pa to, da bo prejemnik

spremenil svoje predstave, mišljenja, vrednote … Odsotnost ogovornih in

stikovnih sredstev ipd. – ta lahko obstajajo znotrajbesedilno: med besedilnimi

osebami.

Primer: »Prenos perspektive opazovanja na etiko ne pomeni padca v metafiziko in

njeno mišljenje vrednot, kakor bi utegnil ugovarjati Heidegger. Pri tem namreč ne

gre za moralna vrednotenja, ki bi naivno preskočila vprašanje po (smislu) biti oz.

ne bi ustrezno upoštevale tega vprašanja. Gre v večji meri za razmislek glede

razumevanja človeka in glede implikacij, ki iz njega izhajajo in ki zadevajo naše

skupno ţivljenje, naše ‘biti’« (Klun, 2007: 98).


38


Za slog znanstvenega besedila je značilna uporaba objektivnega ubeseditvenega

stališča oz. stila. Predstavljene informacije so praktično uporabne in zato

objektivno podane. Ni čustveno zaznamovanih besed, predvsem so prisotna lastna

imena, specialna poimenovanja ter termini, ki se pogosto ponavljajo – zaradi

večanja razumljivosti besedila.

Tabela 9: Splošni pregled določevalnih kriterijev

Kriterij

Besedilo

Kohezivnost

(+)/

Inkohezivnost

(-)

Enumerativnost

(+)/

Eksplikativnost

(-)

Komutativnost

(+)/

Eksplikativnost

(-)

Aktualnost

(+)/

Gnomičnost

(-)

Objektivnost

(+)/

Subjektivnost

(-)/

Objektivnost-

Subjektivnost

(¤)

Orešnik: Ali je

slovenščina

ogroţena?

+

+

+

+

+

Haramija: Tema

smrti v mladinski

prozi.

+

+

+

+

+

Puconja:

Vzhodnoštajerske

(prleške) ljudsko-

kulturne

značilnosti kot

sooblikovalke

narodnopolitičnih

gibanj.

+

+

+

+

+

Klun: Smisel in

neskončnost.

+

+

+

+

+

Wechtersbach:

Informacijska

revolucija v

izobraţevanju.

+

+

+

+

+

Bartenjev:

Klinična slika

malignih tumorjev

koţe.

+

+

+

+

+


39

4 ZUNANJA OBLIKA, ZGRADBA, FORMA ČLANKA

ZNANSTVENEGA BESEDILA

a) mikro nivo,

b) makro nivo.

Gre za zunanjo členitev oz. zunanjo oblikovanost besedila.


okvirne sestavine besedila so naslov, uvod, zaključek;

besedilo je razdeljeno na razdelke;

v znanstvenem besedilu je prisoten odstavek z mehkim in trdim prehodom,

tipično za znanstvena besedila je prisotnost zastranitev (ekskurzi,

digresije);

besedilo je razdeljeno na razdelke.

4.1 ODSTAVEK

Je najmanjša nadpovedna enota, sestavljena iz najmanj ene povedi. Odstavek je

oblikovan glede na neko relativno tematsko-vsebinsko zaokroţenost. Med

odstavkoma je lahko mehki ali trdi prehod (Unuk, 2006).

Pri mehkem prehodu je odstavek neobvezen, saj se povezanost med prejšnjim in

aktualnim dogodkom med odstavkoma ni prekinila. Prepoznamo jih tako, da so na

začetku odlomka rabljeni navezovalniki, dovršniki, členki ali prislovi (Unuk,

2006).

Primer: »Knjiţevnost bodo v slovenščini najbrţ gojili samo še ljubitelji in

zagnanci. Po moji presoji slovenščina ţe zdaj izgublja področja rabe, in sicer

najbolj v naravoslovnih, pa tudi v drugih znanostih« (Orešnik, 2008: 24).


40

Pri trdem prehodu se tvori meja oz. med odlomkoma je opazna vsebinsko-

tematska razlika. Prav ti trdi prehodi so pogosti v znanstvenih besedilih, kjer jih

prepoznamo tudi po tem, da so pogosto oštevilčeni (Unuk, 2006).

Primer: »2.1 Smrt v mladinski prozi glede na knjiţevne vrste« (Haramija, 2004:

26).

4.2 EKSKURZ

Je objektivna oddaljitev od glavne teme ali besedila. V pisni obliki se pojavi

zaradi pojasnjevanja. Pogost je v znanstvenih besedilih. Pojavi se lahko v obliki

opombe pod črto.

Primer: »Teoretska naravnanost, ki fenomen iztrga iz tega ţivega dogajanja in

motri kot nekaj ‘zgolj navzočega’, predstavlja skriti izvor ‘postvaritve’

(reifikacije, Verdinglichung)10

in lahko bi rekli tudi idealizacije.«

Opomba pod črto se glasi:

10 Gre za nasprotje od »erleben« (doţiveti) v smislu odtujitve od ţivljenja, zamrtja. Heidegger to imenuje tudi »proces

fiksacije v določene oblike, ki določajo razpoloţljivost« (Prozess der gestaltgebenden Verfestigung zur Verfügbarkeiten).

Martin Heidegger, Grundprobleme der Phänomenologie (1919/20), Ga 58, Klostermann, Frankfurt/M 1993, 119.

4.2.1 DIGRESIJA (PARENTEZE)

»Je odmik ali odstopanje od osrednjega v besedilu. Ima subjektivni značaj, je

komentar v smislu občutka ali gledanja sporočevalca na tematiko, je nekaj, kar je

vstavljeno v besedilo. Naravnan je k prejemniku (Unuk, 2006).«

Primer: »To je tako – dodajam jaz–, kot če bi mi vzeli eno sobo stanovanja, in če

se ne bi uprl, še eno itd., dokler me ne bi popolnoma utesnili« (Orešnik, 2008: 23).

4.2.2 POGLAVJE

Je večja enota od odstavka in je relativno samostojna in enostavna enota. Kot

pravilo velja, da poglavje naj ne presega 5 strani v znanstvenem besedilu in ne 20

v leposlovju. Če se to zgodi, naj se členi v podpoglavja (Unuk, 2006).


41

V šestih člankih, ki sem jih raziskovala, ni nobeden presegel določila, saj nobeno

poglavje v posameznem članku ni bilo obseţnejše od petih strani.

Besedilo Janeza Orešnika ni razdeljeno na razdelke.

4.2.3 OKVIRNE SESTAVINE BESEDIL

Te so naslov, začetek in konec. So najbolj izpostavljeni deli besedila. Njihova

vloga je določena glede na celoto besedila – kako ga tematsko in oblikovno

oblikujejo. So najbolj izpostavljeni deli besedila (Unuk, 2006).

4.2.3.1 NASLOV

Postavljen je na najvidnejše mesto v besedilu, saj je nosilec pomenskih in

vsebinskih sestavin in pomembno vpliva na naslovnika. Lahko ga pritegne,

odvrne, pomembno informira, ga uvede v besedilo, navaja k branju … V naslovu

naj ne bo več kot štiri polnopomenske besede ali pribliţno dvajset črk oz. glasov

(Unuk, 2006).

Primer: Ali je slovenščina ogroţena? (Orešnik, 2008)

Glagol lahko izločimo, tako da ostaneta tema in rema. Samostalniška besedna

zveza v imenovalniku je običajno tema, v neimenovalniku pa rema. Tema vzbuja

vtis statičnosti in je bolj abstraktna. Rema je bolj dinamična, saj asociira glagol.

Znanstvena in strokovna besedila imajo večjo abstraktnost in informativnost, saj

je tema izraţena običajno ţe v naslovu. Naslov nam pove, o čem bo besedilo

govorilo, tako imajo npr. poljudna besedila bolj privlačne naslove. Naslov izraţa

teţnjo vzbuditi ţeljo pri prejemniku, da bi prebral besedilo (Unuk, 2006).

Primer: Informacijska revolucija v izobraţevanju (Wechtersbach, 2006).


42

4.2.3.2 UVOD

Je oblikovno samostojen in vsebinsko zaokroţen del besedila, saj je vsebinsko

povezan z ostalim delom besedila. Oblikovno predstavlja ločeni in samostojni del

besedila kot poglavje ali samostojni odlomek.

V znanstveni literaturi se v uvodu komentira naslov, napove tematiko, cilj,

metode, podaja osnovne informacije o predmetu, navodila k usmerjenosti

naslovnika k predmetnosti v besedilu, predstavi se terminologija, uporabljena v

besedilu (Unuk, 2006).

Primer: Bartenjev, I. (2006). Klinična slika malignih tumorjev koţe. Radiol

Oncol, št. 40.

»Kadar govorimo o koţnem raku, mislimo pri tem predvsem na maligne epitelne

koţne tumorje, ki so pogosta maligna obolenja, pa tudi na maligni melanom, ki je

najnevarnejši koţni malignom. /…/«

»Vsak tretji novo odkriti rak je koţni rak. Ugotovili so, da bo vsak drugi belec, če

bo ţivel nad 65 let, vsaj enkrat v ţivljenju zbolel za koţnim rakom. Koţni rak je pri

moških na drugem mestu po pogostnosti, za pljučnim rakom. Številka je verjetno

še višja, saj upravičeno dvomimo v dosledno prijavljanje začetnih stopenj, poleg

tega pa ima isti oz. enkratni prijavljenec neredko več koţnih karcinomov.«

4.2.3.3 ZAKLJUČEK

Je formalno oddaljen del od besedila kot poglavje oz. odlomek. V zaključku

povzamemo jedrni del besedila. Zaključek je lahko tudi poučen. V znanstvenih

besedilih je v obliki povzetka, saj sintetično-analitično predstavimo tisto, kar smo

povedali v jedrnem delu (Unuk, 2006).

Primer: Bartenjev, I. (2006). Klinična slika malignih tumorjev koţe. Radiol

Oncol, št. 40.

»Preventiva raka ima velik pomen v boju s to boleznijo. Preventivna prizadevanja

bi morala biti uspešna, saj so etiologija, patogeneza in vloga sončnih ţarkov kot


43

najpomembnejšega karcinogena, dobro znane; obenem pa so dobro raziskane

številne predkarcinomske koţne spremembe.

Kot preventivo malignih epitelnih tumorjev koţe razumemo vrsto dejavnosti, ki

lahko preprečijo razvoj te bolezni. Ukrepamo lahko v več smereh:

– spoznavanje karcinogenov v okolju in njihovo odstranjevanje, kadar pa to

ni mogoče, zaščita pred njimi;

– spoznavanje in zdravljenje predkarcinomskih stanj, ki so navadno klinično

lahko prepoznavna;

– osveščanje in izobraţevanje ljudi.

Kljub navedenemu ugotavljamo, da incidenca koţnega karcinoma raste. Naloga

vseh nas je, da po svojih močeh poskušamo to dejstvo spremeniti.«


Pri preučevanju besedil sem ugotovila, da je za slog znanstvenega besedila

značilna prisotnost odstavkov s trdim in mehkim prehodom. Odstavki s trdim

prehodom v znanstvenih besedilih prevladujejo, saj jih prepoznamo po tem, da so

oštevilčeni. Ekskurz je pogost v znanstvenih besedilih. Prepoznamo ga po obliki

opombe pod črto. Prisotne so tudi digresije, parenteze oz. vrinjeni stavki. Tega v

znanstvenih besedilih ni veliko, je pa prisotno, saj se z vrinjenim stavkom poda

subjektivno stališče posameznika. Ugotovila sem, da so vsa besedila, razen

besedila Janeza Orešnika, razdeljena na poglavja. Velja, da poglavje ne sme

presegati pet strani v znanstvenem besedilu, kar se je potrdilo. Uvod, naslov in

zaključek so okvirne sestavine besedila. V petih izmed šestih besedil je nakazana

posamezna okvirna sestavina. V besedilu Janeza Orešnika so okvirne sestavine

besedila prikrite oz. niso izpostavljene, oštevilčene.


44

5 RAZNOLIKOST IN ŠTEVILČNOST INTERPUNKCIJE OZ.

FONETIČNIH SREDSTEV

Ločila so enodelna ali dvodelna nečrkovna pisna (grafična) znamenja.

Zaznamujejo nam:

– tonski potek, premore, vrste stavkov, povedi ipd.

– okrajšave besed in besedila, vrstilnost števnikov, kratnost prislovov,

zapisanih s številkami ipd.

Skladenjsko se ločila rabijo:

– na koncu povedi: pika, klicaj, vprašaj, tri pike, pomišljaj,

– na koncu dela povedi: vejica, podpičje, dvopičje, tri pike, pomišljaj,

– na začetku povedi ali njenega dela: narekovajni in odstavčni (alinejni)

pomišljaj in tri pike kot znamenje izpusta,

– na začetku in koncu povedi ali njenega dela: oklepaji, dvodelni pomišljaj

in narekovaji.

Neskladenjsko se ločila rabijo večinoma sredi ali na koncu povedi ali besede,

vprašaj ali klicaj pa tudi ob robu besedila (SP, 2001: 30).

V znanstvenih besedilih bom preučevala:

število skladenjskih ločil v posameznem članku.

Prikaz skladenjskih ločil v posameznem članku:


45

0

10

20

30

40

50

60

70

80

Ore

šnik

Har

amija

Puc

onja

Klun

Wec

hter

sbac

h

Bar

tenjev

pika v % vejica v % oklepaj v %

vprašaj v % klicaj v % narekovaj v %

podpičje v % tri pike v % dvopičje v %

Graf 4: Številčnost in raznolikost interpunkcije

Iz grafa je razvidno, da so tista skladenjska ločila, ki prevladujejo, vejice, tem pa

sledijo pike. Druga ločila se pojavljajo redko.

– Pika izraţa sklenjeno skladenjsko-pomensko celoto.

– Vejica kaţe na priredne oz. podredne, tj. hierarhično strukturirane odnose

med skladenjskimi enotami. Iz grafa je razvidno, da se v besedilih pojavlja

največ vejic. Tako se izraţajo odnosi: sopostavljanje, protipostavljanje,

ločevanje in odvisnostno organiziranje posameznih diskurzivnih enot.

Vejica ima več funkcij saj razčlenjuje, pojasnjuje, strukturira, segmentira,

komentira in nivojsko organizira.

– Oklepaji zaznamujejo parentezo oziroma vrinjeni stavek. Predstavlja

nekaj, kar je prednostno vstavljeno v govorni niz, s tem se predstavlja

odnos tvorca besedila, vrednotenje ter variiranje.


46

– Vprašaj in klicaj izraţata modalni odnos do predmeta, prejemnika ali

odnosa.

– Z narekovaji se označuje premi govor, ti zaznamujejo navedke, naslove,

imena oziroma vzdevke. Z narekovaji se daje besedam posebni pomen.

– Podpičje loči posamezni del povedi krepkeje kot vejica in šibkeje kot pika.

– Tri pike predstavljajo nedokončano besedo ali misel, premor ali

spremembo skladenjskega naklona oziroma izpust.


V znanstvenih besedilih je velika prisotnost raznolike in številčne uporabe

ustreznikov fonetičnih sredstev. Na podlagi raziskovanja sem ugotovila, da

prevladujejo vejice. Le-te namreč izraţajo odnose sopostavljanja,

protipostavljanja … Njihova funkcija je, da razčlenjuje, pojasnjuje, strukturira …

Vejica v bistvu predstavlja hierarhično strukturirane odnose med skladenjskimi

enotami. Velika je tudi prisotnost pik. S piko se konča stavek, poved, zatorej je

pika tista, ki izraţa skladenjsko in pomensko celoto. Drugi ustrezniki za fonetična

sredstva: oklepaj, vprašaj, narekovaj, podpičje, tri pike … so manj prisotna v

besedilih.


47

6 STAVČNA STRUKTURA

Stavki se lahko druţijo v t. i. večstavčne povedi, saj se ponavadi ne da vsega

povedati z enostavčnimi povedmi. To se lahko zgodi v obliki priredja; ko se dva

ali več enakovredno enostavčnih povedi druţi ali kot podredje; ko sta druţena

nadredni in podredni stavek ali pa kot soredje; druţenje stavkov, ki ni ne priredno

in ne podredno.


razmerje med dolgimi stavčnimi povedmi in kratkimi enostavčnimi

povedmi;

mesto konektorjev, ki je lahko znotraj povedi oz. stavka in v neposrednem

sosedstvu stavka oz. povedi;

stopnjo kohezivnosti besed;

frekvenco predloţnih besed ter konstrukcijo predloţnih zvez;

število ponavljanja izrazov;

sukcesivnost;

hibridnost.

Prikaz razmerja med dolgimi večstavčnimi povedmi in kratkimi enostavčnimi

povedmi:

40 23 29 36 11 211 10 5 5 17905

1015202530354045

Ore

šnik

Har

amija

Pucon

jaKlu

n

Wec

hter

sbac

h

Barte

njev

Dolge večstavčne povedi Kratke enostavčne povedi

Graf 5: Razmerje med dolgimi večstavčnimi povedmi in kratkimi enostavčnimi povedmi


48

Kot je razvidno iz grafa, prevladujejo dolge večstavčne povedi pred kratkimi

enostavčnimi povedmi.

Povprečna dolţina povedi v znanstvenem članku je 20 besed v eni povedi. Tezni

in argumentativni del sta uravnoteţena v stavčni strukturi. Prevladujejo podredja

nad priredji, najmanj pa je enostavčnih povedi. Temelj argumentativnega

slogovnega postopka je, da ţeli naslovnika prepričati, kar pa avtor doseţe z

daljšimi povedmi. Podredje stavkov kaţe na hierarhiziranost zaporednih prvin in

odsekov, medtem ko priredje kaţe enakovrednost odnosov.

Prikaz razmerja priredje – podredje – enostavčne povedi:

0

10

20

30

40

50

60

70

80

Ore

šnik

Har

amija

Puc

onja

Klun

Wec

hter

sbac

h

Bar

tenjev

priredje podredje enostavčna poved

Graf 6: Stavčna struktura znanstvenih besedil

Iz grafa je razvidno, da v besedilu Puconje in Bartenjevega prevladujejo priredne

besedne zveze, kar kaţe na predstavljanje, enakovrednost odnosov. V besedilih

Orešnika, Haramije, Kluna in Wechtersbacha pa prevladujejo podredne besedne

zveze. To kaţe na predstavljanje, hierarhiziranost zaporednih prvin oz. odsekov.

Enostavčnih povedi je malo, razen v besedilu Bartenjevega, kjer je število

enostavčnih povedi in priredij enako.


49

Mesto konektorjev je prisotno:

– znotraj povedi oz. stavka,

Primer: »V otroški in mladinski knjiţevnosti ima smrt zelo različne pojavne oblike,

zato jo skušamo predstaviti z različnih izhodišč« (Haramija, 2004: 25).

– neposredno sosedstvo stavka oz. povedi

Primer: »Funkcionalno mora biti prisoten v vseh ciljih izobraţevanja ter v

kontekstu reševanja problemov v celotnem kurikulumu. Posebej pa mora biti

preskrbljeno za organizirano pridobivanje temeljnih znanj in spretnosti

informacijske pismenosti, ki seveda ne more in ne sme biti omejeno zgolj na

poznavanje računalniške strojne in programske opreme ter veščin njene uporabe,

torej le na pridobivanje t.i. računalniške pismenosti, medtem ko se pouk izpeljuje

v nespremenjeni obliki« (Wechtersbach, 2006: 470).

6.1 POMEMBNOST VEZNIŠKE BESEDE

Indeks veznikov z deljenjem nam pokaţe stopnjo kohezivnosti besed.

7,90%

7,93%

15,50%9,30%

7,30%

9,30%

Orešnik Haramija Puconja Klun Wechtersbach Bartenjev

Graf 7: Stopnja kohezivnosti besed

Stopnja kohezivnosti besedila je velika, kar sem ugotovila ţe na začetku

raziskovanja, indeks ugotovitev potrjuje z drugega vidika.


50

6.2 FREKVENCA PREDLOŢNIH BESED

Predlogi so nepregibna besedna vrsta, saj nimajo predmetnega pomena, imajo le

slovničnega. S predlogi se izraţajo podredna skladenjska razmerja med besedami.

Samostalniške besede ob predlogih morajo biti v določenem sklonu, zato pravimo,

da se predlogi veţejo z rodilnikom, dajalnikom, toţilnikom, mestnikom in

orodnikom (prevzete besede tudi z imenovalnikom) (Toporišič, 2000: 413).

Prikaz frekvence predloţnih besed v razmerju s številom vseh besed:

Tabela 10: Prikaz frekvence predloţnih besed

Avtorji Frekvenca

predloţnih besed

Število vseh besed

Orešnik 68 719

Haramija 63 717

Puconja 78 605

Klun 86 777

Wechtersbach 36 369

Bartenjev 49 471

Iz tabele je razvidno, da je okrog 10 % vseh besed predloţnih.

6.3 KONSTRUKCIJA PREDLOŢNIH ZVEZ

Predlogi se lahko s samostalniškimi besedami veţejo, in sicer z rodilnikom,

dajalnikom, toţilnikom, mestnikom in orodnikom, redko z imenovalnikom.

Po predvidevanju prevladujejo toţilniške zveze.

Največ jih je v članku Kluna: Smisel in neskončnost.

Primeri:

»Prenos perspektive opazovanja na etiko ne pomeni padca v metafiziko in njeno

mišljenje vrednot, kakor bi utegnil ugovarjati Heidegger.«


51

»Gre v večji meri za razmislek glede razumevanja človeka in glede implikacij, ki

iz njega izhajajo in ki zadevajo naše skupno ţivljenje, naše ‘biti’.«

»Poenostavljeno bi lahko ti poziciji označili kot napetost med iskanjem idealne

forme na eni in med bliţino ţivljenju na drugi strani. »

»To velja za etično in pri etičnem doseţemo točko, ki ni več relativna glede na

končnost spoznavajočega bitja, temveč se tu postavi nekaj absolutnega.«

»V prvi vrsti torej ne gre za neskončnost človeka v smislu neumrljive biti

(neskončno ţivljenje duše), temveč za neskončno dostojanstvo.«

Graf prikazuje število toţilniških zvez v posameznem članku.

12,50%

4,80%

5,70%

50,00%

22,60%

4,30%

Orešnik Haramija Puconja Klun Wechtersbach Bartenjev

Graf 8: Toţilniške zveze v %

6.4 ŠTEVILO PONAVLJANJA IZRAZOV

Število ponavljanja izrazov izraţa jasnost, enoznačnost. Tematsko-rematska

struktura je tukaj vsakič popolna, in sicer zaradi ponavljanja. Tematsko-rematska


52

struktura je sestavljena iz teme (to, o čemer se govori) in reme (to, kar se o tem

pove). Stavek s temo in remo je pomensko popoln (Unuk, 2006).

Primer: Branko Klun: Smisel in neskončnost.

Tabela 11: Prikaz ponavljanja izrazov

Beseda

človek

a

končn

ost

i

nes

končn

i

met

afiz

ika

bit

tran

scen

den

ca

Šte

vil

o

ponovit

ev

14 x

14x

13x

8x

9x

6x

6.5 SUKCESIVNOST

Je zaporednost, postopnost stavkov, povedi, odsekov. Komutacija je zamenjava,

neodvisnost rezultata od zaporedja prvin. Le-ta pokaţe kompaktnost zaporedja

stavkov.

Ţe pri enumerativnosti smo ugotovili, da se prvi stavek ne da zamenjati, drugi pa

so večinoma zamenljivi. Uvod in zaključek sta stalna, medtem ko se jedro lahko

spreminja.

6.6 HIBRIDNOST

Gre za mešanje slogovnih postopkov. Tema besedila oz. vsebina besedila je

predmet govorjenja. Razvijati temo pomeni predstaviti jo v neznanih pomenskih

vidikih in vrednostnih okoliščinah. Glede na to, je isto temo mogoče razviti na pet

načinov (Kranjc, 2006: 56).

Pri znanstvenih člankih sta v ospredju razlagalni ali eksplikativni in utemeljevalni

ali argumentativni slogovni postopek. Pojavljajo se lahko tudi drugi slogovni


53

postopki, npr. informativni ali obveščevalni slogovni postopek, opisovalni ali

deskriptivni slogovni postopek ter pripovedovalni ali narativni slogovni postopek.

Primer: Janez Orešnik: Ali je slovenščina ogroţena?

– razlagalni ali eksplikativni slogovni postopek,

se nanaša se na lastnosti, vzroke in posledice določenega pojava. Sami argumenti

so nesporni in sluţijo razumevanju pojava. Veliko je strokovnega izrazja,

največkrat so taka besedila v šolskih učbenikih in poljudnoznanstvenih člankih oz.

knjigah.

»Podobno bo čez 100 let v Sloveniji. Slovenščino bomo še rabili, vendar samo,

kadar bomo imeli obute copate. Knjiţevnost bodo v slovenščini najbrţ gojili samo

še ljubitelji in zagnanci.«

– utemeljevalni ali argumentativni slogovni postopek,

z njimi se pojasnjuje oz. dokazuje tj. utemeljuje specifično mnenje o čem. Na tak

način se potrjuje trditev, ki jo predstavlja tema besedila.

Osnova utemeljevalnega besedila so trditve in argumenti, oboje eksplicitno

izraţeno. Pogosta so skladenjska sredstva, s čimer se izraţajo vzročno-posledični

odnosi; čas je sedanjik (Unuk 2006).

»Po mnenju pristojnih jezikoslovcev je na svetu 3 do 10 tisoč jezikov, večinska

ocena je okrog 6000 jezikov, kajti toliko jih ima vsaj ime. Če jih razvrstimo po

številu govorcev, tako da začnemo z mandarinsko kitajščino in končamo s tistimi

ţal mnogimi jeziki, ki premorejo samo še enega govorca, tedaj dobimo seznam, v

katerem se slovenščina nahaja na nekem mestu v okviru najbolj zgornjih 3

odstotokov. 96 % vseh jezikov je manjših od našega.«

– informativni ali obveščevalni slogovni postopek,

z njim sporočevalec sporoča, kaj se dogaja oz. kaj se bo zgodilo. Gre za

razmeroma kratka, izredno zgoščena ter jedrnata besedila, posledica česa je

nizanje, kopičenje podatkov.

»Prestopimo za hipec v nizozemščino, jezik z 21 milijoni govorcev. Strokovnjaki

kajpak tudi temu jeziku obetajo preţivetje najmanj do 2100. Vendar navajajo, da

mu preti izguba nekaterih področij rabe ne moreš pa ga rabiti za t.i. resne stvari,

tj. v sluţbi, v denarnem poslovanju, v znanosti in tehnologiji.«


54

– opisovalni ali deskriptivni slogovni postopek,

tukaj se tema postopno razvija z opisovanjem predmeta, osebe ali pojava, ki je

predmet predstavljanja. Poznamo statični in dinamični način opisovanja. Nas

zanima statični način opisovanja besedila, saj se le-ta pojavlja v znanstvenih

besedilih, tudi učbenikih ter uradovalnih besedilih. Blizu je informiranju, najmanj

se kaţeta lastnost in namen sporočevalca, čutiti je primankljaj glagolov.

» Drţava je pri uravnavanju jezikovne politike zdaj manj dejavna, kot je bila

Republika Slovenija v okviru Jugoslavije. Takrat se je drţava učinkovito uprla

televizijskemu dnevniku v srbohrvaščini in nekaj časa smo premogli zelo vplivno

Jezikovno razsodišče.«


V znanstvenem besedilu prevladujejo dolge večstavčne povedi pred kratkimi

enostavčnimi. To je pričakovano, saj z dolgimi večstavčnimi povedmi ţeli avtor

prepričati naslovnika – s svojo strukturiranostjo kaţe organiziranje vsebinsko

podanega. Mesto konektorjev je prisotno znotraj povedi ali v neposrednem

sosedstvu povedi. Kot vemo, prisotnost konektorjev signalizira sovisnost, obenem

pa spada k povezovalnim sredstvom v besedilu. Pri analizi sem ugotavljala

pomembnost vezniške besede oz. stopnjo kohezivnosti besedila. Z deljenjem

števila polnopomenskih besed in številom veznikov sem izračunala indeks –

površinsko povezanost besedilnih enot oz. kohezivnost besedila. Frekvenca

predloţnih besed izraţa podredna skladenjska razmerja med besedami in je v

raziskanih besedilih zastopana v 10 %. Konstrukcija predloţnih zvez v

znanstvenem besedilu, po predvidevanju, prevladujejo toţilniške zveze. Število

ponavljanja izrazov je prisotno v vsakem izmed preučevanih znanstvenih

besedilih. Slednje izraţa jasnost ter enoznačnost. Sukcesivnost oz. zaporednost

stavkov sem ugotovila ţe pri enumerativnosti. V znanstvenih besedilih je prisotno

mešanje slogovnih postopkov oz. hibridnost. Po predvidevanju sta za znanstveno

besedilo značilna razlagalni ali eksplikativni slogovni postopek in utemeljevalni

ali argumentativni slogovni postopek. To se je potrdilo. Ugotovila sem tudi

prisotnost informativnega ali obveščevalnega slogovnega postopka in

opisovalnega ali deskriptivnega slogovnega postopka v znatno manjši meri.


55

7 MIKROKOMPOZICIJA

a) Tukaj je potrebno izpostaviti namen sporočevalca – avtorja. Z izborom in

distribucijo besedišča (leksike) sporočevalec povzroči, da je besedilo

zanimivo in da pritegne pozornost.

b) Narava predmeta (teme) se izraţa skozi izbor leksike in uporabe le-te:

– termini,

– tujke,

– kratice.


razvrstitev najpogostejših besed;

poimenovalnost oz. nominalnost besed;

prisotnost besed tujega izvora;

glagolskost (dinamičnost dogajanja) in epitetone (okrasne pridevke);

ekspresivnost leksike;

variabilnost rabe leksike;

pogostost ponavljanja besed;

teţnjo po ekstenziji, pestrost poimenovanja, bipolarnost leksike;

teţnjo k enoznačnosti/neenoznačnosti.

Namen sporočevalca (epitetoneza) in narava predmeta (stvarnost) izraţata

variabilnost oz. poimenovalnost, ki jo lahko prikaţemo z analizo vertikalne

razvrstitve najpogostejših besed.

Primer: Branko Klun: Smisel in neskončnost.

Tabela 12: Razvrstitev najpogostejših besed

Besedne vrste Število besed %

Samostalniške besede 274 35,3

Pridevniške besede 153 19,7

Glagoli 93 12,0

Prislovi 94 12,1


56

Predlogi 86 11,1

Vezniki 66 8,5

Členki 11 1,3

Medmeti V besedilu ni medmetov.

1. Ugotavljamo poimenovalnost (nominalnost). Iz besedila je razvidno, da

prevladujejo samostalniki glede na frekvenco glagolov – 274: 93, kar je

zlasti značilno za statični slog.

2. Ugotavljamo besede tujega izvora (grške, latinske, romanske).

– latinske: mundus intelligibilis, une doctrine de la dignite humaine,

– romanske: sein, sollen

– ostale: metafizika, implikacij, transcendentalna filozofija, fenomenološki

nastavek …

3. Nominalnost pomeni statičnost sloga. Nenominalnost je teţnja po

strokovnosti in se da omiliti:

– glagolskost je dinamičnost dogajanja,

Primer: »Gre v večji meri za razmislek glede razumevanja človeka in glede

implikacij, ki iz njega izhajajo in ki zadevajo naše skupno ţivljenje, naše ‘biti’.«

– epitetoni (okrasni pridevki) izraţajo dinamiko lastnosti, značilnosti,

Primer: »Levinas, ki je na začetku svoje miselne poti simpatiziral s to kritiko, je

kmalu postal previdnejši.«

V besedilu Kluma je moţno opaziti nenatančno podajanje.

Primer: »Očitno pri tem ne gre za spekulativno neskončnost, ne za sintetično moč

uma, temveč za etično ‘kategorijo’, ki ne pripada redu biti, temveč redu najstva.«

Tukaj lahko zaznamo določeno stopnjo relativnosti.

V besedilu je viden odraz izrazite natančnosti, zato ni prisotne pribliţnosti

izrazov.


57

4. Osnova epitetoneze je pridevnik. V besedilu lahko ugotovimo, da so

najpogostejše besede samostalniki in sicer 35,3 %. Pridevniki so na

drugem mestu z 19,7 %.

5. Ekspresivnost leksike

Glede na sinonimijo se vedno zbira to, kar je ekspresivnejše. To ne velja

za znanstvena besedila, vendar je potrebno omeniti vlogo členkov v takih

besedilih. Prisotnost členkov v znanstvenih besedilih je izjema, saj naj bi

znanstvena besedila vsebovala čim manj ali pa nič členkov. V tem

besedilu je 11 členkov.

6. Glede na variabilnost rabe leksike lahko povemo, da se uporablja leksika,

ki ni pričakovana, in zato je razumljivost besedila manjša.

– ekspresivnost,

Primer: »„Biti’ (Sein), kot ga Kant razume z razliko od ‘najstva’ (Sollen), se nujno

povezuje na izkustvo, pa ima eminentno etični pomen.«

– neologizmi,

– arhaizmi,

Primer: nravnem, izpričuje;

– ugotavljamo kolikokrat se posamezna beseda ponovi

Tabela 13: Pogostost ponavljanja besed

Beseda

izkust

vo

pom

en

abso

lutn

ega

Hei

deg

ger

met

afiz

ika

ţivlj

enje

bit

Eti

ko

Šte

vil

o

ponovit

ev

3 x

4 x 5 x 6 x 7 x 7 x 8 x 10 x


58

V besedilu opazimo:

– teţnji po ekstenziji oz. razširjanju izraţanja,

Primer: »Očitno pri tem ne gre za spekulativno neskončnost, ne za sintetično moč

uma, temveč za etično ‘kategorijo’, ki ne pripada redu biti, temveč redu najstva.«

– pestrost poimenovanj,

Primer: »Mora se ‘dogajati’ in biti zato ‘dogodno’ oz. zgodovinsko.«

– bipolarnost (kontrast) leksike,

Primer: »Tudi če metafizični vzpon človeka v smeri noumenalnega (absolutnega,

neskončnega) s seboj lahko prinaša ‘pozabo’ našega ţivetega ‘biti’, pa ima človek

odnos do transcendence izjemni etični pomen.«

Teţnja je k neenoznačnosti. Se pravi, da avtor argumentira, razlaga in informira

bralca s pomočjo ţe dokazanih trditev v zvezi z obravnavano temo. O teţjih

pojavih razlaga nazorno in dostopno.

Primer: »Najstvo pa v nravnem dejanju postaja ‘dejansko’, postaja ‘bit’, ne da bi

ga lahko reducirali na njeno faktičnost in končnost.«

O preprostih pojavih pa lahko razlaga komplicirano.

Primer: »Prenos perspektive opazovanja na etiko ne pomeni padca v metafiziko in

njeno mišljenje vrednot, kakor bi utegnil ugovarjati Heidegger.«


S pomočjo epitetoneze in stvarnosti oz. narave predmeta se da izraziti variabilnost

oz. poimenovalnost besed. Prikazala sem jo z analizo razvrstitve najpogostejših

besed. Ugotovila sem, da prevladujejo samostalniške besede, tem sledijo

pridevniške besede; glagoli in prislovi se številčno pokrivajo, veliko je tudi

veznikov in predlogov, členkov je malo, medmetov ni. Iz besedila sem ugotovila,

da prevladujejo samostalniki glede na frekvenco glagolov, kar je značilnost

statičnega sloga. Ugotovila sem tudi besede tujega izvora, in sicer latinske in

romanske. Opazila sem glagolskost, ki izraţa dinamičnost dogajanja in okrasne

pridevke, ki izraţajo dinamiko lastnosti, značilnosti. V besedilih sem opazila

izrazito natančnost; pribliţnosti izrazov ni prisotno. V znanstvenih besedilih se


59

glede na sinonimijo ne zbira tisto, kar je ekspresivnejše. Prisotnost členkov je v

znanstvenih besedilih izjema. Glede variabilnosti rabe leksike sem ugotovila, da

se uporablja leksika, ki ni pričakovana. Tako je razumljivost besedila manjša.

Ugotovila sem, da je za znanstvena besedila značilno pogosto ponavljanje

določenih besed. Po predvidevanju je prisotna teţnja po ekstenziji oz. razširjanju

izraţanja, ugotovila sem pestrost poimenovanj ter bipolarnost leksike (kontrast).

V znanstvenih besedilih je teţnja k neenoznačnosti. O teţjih pojavih se razlaga

nazorno in dostopno, o preprostih pojavih lahko razlaga komplicirano.

7.1 OBLIKOVNA RAVNINA

Obravnavane so tri strani besedila Janez Orešnik: Ali je slovenščina ogroţena?:

od strani 23 do 26.

7.1.1 OBLIKOSLOVJE

Nevtralno je distribucija sklonov I, T, R, M, O, R. V tem članku ni nekega

konstantnega zaporedja sklonov. Iz tega lahko ugotovimo, da Orešnik uporablja

zelo raznolike in neenolične besede in njihovo zaporedje, kar uvršča njegovo

besedilo med nevtralna besedila.

V znanstvenem besedilu bom preučevala:

prevladujejo toţilniški in imenovalniški skloni;

pogosteje se uporablja 3. os. ed./mn., v govoru pa 1. os. ed./mn., 2. os.

ed./mn.;

z vidika pozornosti se uresničuje: hotenje, presoja, primerjanje,

pomembnost;

prisotnost členkov, modalnih glagolov;

dolţino povedi (najdaljša poved, najkrajša poved);

zgradbo (indukcija – dedukcija, sinteza – analiza, logičnost podajanja);

število posameznih besed, ki se pojavijo na različnih mestih v besedilu

(sondaţna raziskava).


60

Vsekakor prevladujejo toţilniški skloni, veliko pa je tudi imenovalnikov,

mestnikov in rodilnikov, orodnikov in dajalnikov je le peščica.

Primer: »Vendar navajajo, da mu preti izguba nekaterih področij rabe, tako da

utegne postati zgolj pogovorni jezik, predvsem govorica za doma, jezik v katerem

najlaţje izraziš čustva, ne moreš ga pa rabiti za t. i. resne stvari tj. v sluţbi, v

denarnem poslovanju, v znanosti in tehnologiji.«

Disribucija sklonov kaţe na sestavljenost skladenjske konstrukcije, kar pomeni,

da kaţe na sestavljenost besedila kot celote.

V spontanem govoru je t. i. govorni slog in konstrukcija le-tega I – T, I – D.

V znanstvenem slogu govorjenje ni prosto, temveč premišljeno, vnaprej

pripravljeno, zato so pogostejši imenovalniki (v tem besedilu so na drugem mestu,

takoj za toţilniki) in pa pridevniški mestniki (teh je v besedilu veliko).

Prikaz analize distribucije sklonov:

Tabela 14: Distribucija sklonov

Sklon Imenovalnik Rodilnik Dajalnik Toţilnik Mestnik Orodnik

Število

besed

43

27

5

89

42

6

Iz tabele je razvidno, da prevladujejo toţilniki in imenovalniki – kar je tipično za

znanstvena besedila, ostali skloni so v manjšini.

Glede osebe naj izpostavim 3. os. ed./mn., saj se le-ta pogosteje uporablja

(informativnost).

Primer: »Drţava je pri uravnavanju jezikovne politike zdaj manj dejavna, kot je

bila Republika Slovenija v okviru Jugoslavije.«

V prostem govoru pa je večja pogostnost 1. os. ed./mn. in 2. os. ed./mn.

(dialoškost).


61

V tem znanstvenem besedilu se z vidika pozornosti uresničuje:

– hotenje,

Kaţe se avtorjevo prizadevanje glede izpostavljenega vprašanja. S svojim

hotenjem ne more sam rešiti tega problema, zato osvešča ljudi o perečem

vprašanju. To se izraţa v posebnih besednih zvezah, kot je npr. dodajam jaz.

– presoja (vrednotenje – pridevniki, členki),

V tem besedilu je prisotnost pridevnikov zelo velika in le-ti so raznoliki. Orešnik s

pomočjo pridevnikov neko stvar naredi bolj pomembno oz. manj pomembno.

Členek se pojavlja v besedilu v eni obliki, in sicer za izraţanje moţnosti,

negotovosti,

Primer: »Ko bi bila slovenščina izumrla ok. leta 1800, ne bi nikoli nastale

slovenske pesmi Franceta Prešerna.

– primerjanje (vezniki),

Je v tem besedilu prisotno, saj Orešnik zelo nazorno primerja dani problem z

drugimi jeziki, drţavami ter ljudstvi.

Primer: »Če jih razvrstimo po številu govorcev, tako da začnemo z mandarinsko

kitajščino in končamo s tistimi ţal mnogimi jeziki, ki premorejo samo še enega

govorca, tedaj dobimo seznam, v katerem se slovenščina nahaja na nekem mestu v

okviru najbolj zgornjih 3 odstotkov.«

– pomembnost,

Iz besedila je razvidna pomembnost problema, ki ga Orešnik izpostavlja. To kar je

pomembno, je v besedilu izpostavljeno in vidno iz oblike (odstavki), iz besednih

zvez (po moji presoji), prva poved v posameznem odstavku.

Členek se pojavi v besedilu 12 krat, vselej v obliki za izraţanje moţnosti,

negotovosti. Od tega se 2 krat pojavi na začetku stavka, ostalih 10 krat pa v

sredini stavka. Na koncu stavka členkov ni.


62

Modalnih glagolov je malo, ker je ta slog naslovni, kar pomeni, da nima

značilnosti repliciranja. Modalnost se izraţa tudi sintaktično z vprašalnimi

povedmi in zvalniškimi oz. vzkličnimi povedmi. V tem članku sta dve vprašalni

povedi, vendar nobena ne vsebuje modalnega glagola. Vzkličnih povedi v

besedilu ni.

7.1.2 DOLŢINA POVEDI

Ugotavljamo na treh straneh Orešnikovega besedila:

– dolţino povedi,

– najkrajša poved,

– najdaljša poved.

Variabilnost dolţine povedi nam izraţa stopnjo subjektivnosti, kar pomeni velike

razlike, nekonvecionalnost.

Najkrajša poved je dolga 3 besede, najdaljša pa 43 besed. V besedilu je skupno

921 besed in 49 povedi.

Stereotipnost je značilno za znanstvena besedila, saj so le-ta natančna, jasna,

pregledna.

7.1.3 ZGRADBA

Ugotavljamo:

– indukcijo ali dedukcijo,

– sinteza ali analiza,

– logičnost podajanja.

V besedilu avtor izpeljuje rešitve problema. Avtor z logičnim vzročno-

posledičnim sklepanjem tvori besedilo.

Korak za korakom lahko ugotovimo, da gre za ugotavljanje sestavnih delov,

razčlembo nekega problema, sledi kritično vrednotenje.


63

Orešnik je v besedilu uporabil vzročno-posledični način, saj celotno besedilo

temelji na logičnosti.

Prisotni so asociativni ekskurzi in digresije.

Besedilo ima tipičen začetek in konec, zato bi lahko rekli, da besedilo ni izsek iz

problematike oz. zanj ne velja mozaičnost (razdrobljenost).

Besedilo je razdeljeno glede na tipično zgradbo, velja urejenosti glede uvoda,

jedra in zaključka.

Prisotnost subordinacije ali ureditev pojavov po njihovi vsebinski hierarhiji. V

besedilu prihaja do nadgradnje besed oz. vsebine. Besedilo je napisano v

logičnem zaporedju, kjer vlada odvisnost in povezanost (korelativnost), kar

pripelje do celovitosti, do dokončane misli.

Besedilo je členjeno v smislu sistematičnosti pojava. Del za delom se povezuje,

nadgrajuje ter tako tvori celoto.

Vidna je predvsem koordinacija (usklajevanje).

Ker je to besedilo znanstveno besedilo velja, da je slogovni postopek

argumentiranje, razlaganje in informiranje. Bistvo samega besedila je, da avtor

nekaj razloţi, to tudi argumentira in nas s tem informira.

7.1.4 VERTIKALNA ANALIZA DISTRIBUCIJE LEKSIKE – SONDAŢNA

RAZISKAVA

Vertikalno analizo distribucije leksike po besednih vrstah sem delala na vzorcu

šestih znanstvenih člankov.


64

Tabela 15: Vertikalna analiza distribucije leksike

Besedna

vrsta

Mesto

besede sam

ost

alnik

pri

dev

nik

gla

gol

pri

slov

pre

dlo

g

člen

ek

vez

nik

1 10 9 4 2 8 0 4

2 14 12 4 5 1 1 0

3 13 6 8 5 5 0 3

4 13 7 5 3 4 1 4

5 11 5 5 7 5 1 3

6 14 5 8 3 3 0 4

7 11 8 8 5 5 0 0

8 15 1 6 7 3 0 5

9 9 11 6 4 4 1 2

10 14 4 4 8 4 0 2

11 8 7 5 3 6 0 8

12 10 11 6 8 2 0 0

13 11 7 5 6 8 0 0

14 14 8 4 8 1 0 2

15 11 5 6 6 3 0 5

16 13 3 6 7 5 0 3

17 8 7 7 9 4 0 2

18 9 7 5 11 4 1 0

19 11 4 6 10 1 0 5

20 9 5 8 7 4 0 4

21 14 4 7 6 3 0 3

22 6 6 8 7 6 0 4

23 14 9 4 6 2 0 2

24 14 6 3 4 6 1 3

25 12 10 6 2 4 0 3

26 14 7 5 6 3 0 2

27 7 7 8 7 5 0 3

28 13 9 8 2 2 1 2


65

29 15 4 8 7 1 0 2

30 7 5 8 6 5 1 5

31 10 9 5 7 4 0 2

32 11 12 6 7 0 0 1

33 13 4 8 4 3 0 5

34 8 7 7 5 7 1 2

35 9 8 6 8 5 0 1

36 15 7 3 7 2 0 3

37 8 10 3 9 3 0 4

38 10 11 5 8 3 0 0

39 12 11 6 4 3 0 1

40 12 10 4 8 3 0 0

41 13 7 5 6 3 0 3

42 10 10 4 8 3 0 1

43 12 10 5 6 2 0 3

44 16 5 5 6 3 0 2

45 13 2 8 9 2 0 3

46 7 8 8 5 7 0 2

47 13 12 5 6 0 0 1

48 15 9 2 7 2 0 2

49 11 9 6 6 0 0 5

50 13 8 4 7 5 0 0

51 10 6 5 5 5 1 5

52 8 9 6 7 4 1 2

53 14 7 7 5 0 1 3

54 12 9 5 6 2 0 3

55 12 12 5 4 3 0 1

56 14 12 5 3 2 0 1

57 14 9 3 6 3 0 2

58 12 7 7 5 2 1 3

59 14 4 6 7 5 0 1

60 9 11 5 5 4 1 2

61 13 9 6 4 2 1 2


66

62 13 8 3 8 3 1 1

63 8 10 3 5 7 1 3

64 13 8 6 6 2 0 2

65 10 6 7 6 4 0 4

66 5 10 6 10 3 1 2

67 14 5 5 6 5 0 2

68 12 9 4 5 4 1 2

69 15 4 6 3 4 1 4

70 11 5 6 8 4 0 3

71 9 7 5 5 6 1 4

72 14 7 2 11 1 0 2

73 9 7 4 11 4 0 2

74 16 4 8 5 1 1 2

75 10 4 6 7 6 0 4

76 7 7 2 12 6 0 3

77 17 5 4 7 3 0 1

78 8 8 8 7 2 1 3

79 10 12 2 5 3 0 5

80 14 9 4 7 3 0 0

Gre za sondaţno raziskavo kar pomeni, da je raziskovalni vzorec premajhen za

kakršnekoli posplošitve, pri tem pogostnost uporabe določenega slogovnega

postopka ni relevantna, tako je tudi ne preučujem. Namen je, da se predstavi,

kateri slogovni postopki v znanstvenem besedilu obstajajo, uporabo posameznega

slogovnega postopka pa je izraz tvorca besedila (razodevanje sporočevalca).

Velja, da samostalnik kot besedna vrsta izstopa glede na druge besedne vrste,

razen na mestih 9, 12, 32, 37, 38, 46, 52, 60, 63, 66, 79, kjer je več pridevnikov.

Na mestu 8 in 13 se pojavlja nekaj več predlogov, ki kaţejo na teţnjo po večji

jasnosti v besedilu. Namreč, predlogi izraţajo pomensko neizrazitost.

Prislovi skupaj s členki in zaimki sluţijo kot kvalifikacijska sredstva koheziji

besedila (poimenuje lastnost pojavov). Na mestih 10, 12, 14, 17, 18, 19, 35, 37,

38, 40, 42, 45, 62, 66, 70, 76 je večja obremenitev s prislovi.


67

Členki kaţejo na odnosnost, saj razpršenost členkov nakazuje sporočevalčevo

vrednotenje oz. ocenjevanje. Za znanstvena besedila je značilno, da vsebujejo

malo oz. nič členkov. To sem ugotovila v sondaţni raziskavi, saj členkov ni oz. je

eden na mestih 2, 4, 5, 9, 18, 24, 28, 30, 52, 53, 58, 60, 61, 62, 63, 66, 68, 69, 71,

74, 78.


Za znanstvena besedila velja, da prevladujejo toţilnost in imenovalniški skloni,

saj so besedila vnaprej pripravljena (premišljeno). V tabeli 14 sem prikazala

distribucijo sklonov, kjer se nazorno vidi, da imenovalniki in toţilniki

prevladujejo. Rada bi izpostavila uporabo 3. os. ed./mn. pred 1. os. ed./mn. in 2.

os. ed./mn. Prva se pogosteje uporablja, saj se z njo izraţa informativnost. Ostali

dve sta pogostejši v prostem govoru (dialoškost). Ugotovila sem, da se z vidika

pozornosti uresničuje hotenje (avtorjevo prizadevanje glede izpostavljenega

vprašanja), presoja (pridevniki naredijo neko stvar bolj pomembno, členki v obliki

izraţanja moţnosti), primerjanje (vezniki), pomembnost (pomembno je

izpostavljeno – odstavki, prva poved v posameznem odstavku). Členki se

pojavljajo v obliki za izraţanje moţnosti, in sicer 2 krat na začetku stavka in 12

krat na sredini, na koncu stavka jih ni. Slog je naslovni in nima značilnosti

repliciranja (malo modalnih glagolov). Variabilnost dolţine povedi izraţa stopnjo

subjektivnosti (velike razlike, nekonvencionalnost). Ugotovila sem, da je

najkrajša poved dolga 3 besede, najdaljša 43 besed. Glede zgradbe sem ugotovila,

da: avtor z logičnim vzročno-posledičnim načinom sklepanja tvori besedilo,

prisotni so asociativni ekskurzi in digresije, besedilo ima tipičen začetek in konec

besedila, razdeljeno je glede na tipično zgradbo (uvod, jedro, zaključek), pojavi so

urejeni po njihovi vsebinski hierarhiji, prihaja do nadgradnje besed, vidna je

koordinacija oz. usklajevanje.


68

8 ZAKLJUČEK

V diplomski nalogi sem obravnavala slog znanstvenega besedila. Empirično sem

analizirala šest znanstvenih člankov in tako določila temeljne določevalne

lastnosti znanstvenega besedila.

V uvodu so podani temeljni pojmi značilni za slog znanstvenega besedila in to,

kaj besedilo sploh je. Vsako besedilo kaţe splošne slogovne značilnosti. Če

govorimo o znanstvenem slogu besedila, morajo besedila kazati poleg splošnih,

še nekatere specifične slogovne značilnosti. Najprej izpostavljam slogovno

značilnost, in sicer natančnost jezikovnega izraza, kamor prištevamo strokovne

izraze, nepester slovar, samostalniško izraţanje, nevtralnost strokovnega jezika.

Znanstveno besedilo mora objektivno, enopomensko, jasno in natančno sporočiti

avtorjevo misel. Sam stil znanstvenega besedila običajno ni posebej zanimiv

(deloma zaradi piščeve neosebnosti oz. je zanimiv ozkemu strokovnemu

/znanstvenemu/ krogu). Velja omeniti še kriterije, kot so kratkost, zgoščenost ter

jedrnatost (povedati vse s čim manj besedami). Poleg ţe omenjenih značilnosti je

potrebno omeniti še utemeljenost, odkritost in poštenost. Vsaka napisana trditev

mora biti ustrezno utemeljena, prav tako se mora o rezultatih raziskovanj pisati

odkrito in pošteno (Kobeja, 2002).

S pomočjo izbranih kriterijev sem ugotavljala določevalne in nedoločevalne

kriterije sloga znanstvenega besedila. Kot prvo sem analizirala, ali so izbrana

besedila kohezivna ali inkohezivna. Najprej sem ugotavljala prisotnost števila

konektorjev, in sicer število konektorjev na začetku povedi ter število konektorjev

na začetku stavkov v povedi. Tukaj me je zanimala tudi stopnja glutinacije oz.

lepljenja. To sem ugotavljala z pregledom števila glagolov na začetku povedi

(veliko število glagolov na začetku povedi nakazuje na kohezivnost besedila) in

števila samostalnikov na začetku povedi. Ugotovila sem, da je za slog

znanstvenega besedila značilna kohezija besedilnih enot. Takšna besedila so

avtonomna.


69

Kot drugo sem pregledala kriterij enumerativnosti besedil. Enumeracija je lastnost

sloga znanstvenega besedila. Analiza je pokazala, da je značilen statični stil

(tipičen za znanstvena besedila), saj prevladuje samostalniško in pridevniško

izrazje, malo je glagolov.

Kot tretje sem pregledala kriterij komutativnosti oz. zamenljivosti besedilnih

komponent, kjer me je zanimalo, ali lahko poljubno premeščamo besedilne

komponente, ne da bi to vplivalo na zmanjšanje razumljivosti besedila. Pri analizi

sem ugotovila, da je za izbrana besedila značilna zamenljivost delov besedila oz.

komutativnost.

Kot četrto sem pregledala kriterij aktualnosti oz. gnomičnosti. Na podlagi analize

sem ugotovila, da za znanstvena besedila velja aktualnost informacij oz. dejstev.

Gnomična besedila so tista, kjer je poudarjena teţnja nadčasovnosti vsebine, za

aktualna besedila pa velja, da gre za sovisnost umeščanja informacije v določen

časovni okvir. Aktualnost se v besedilih dosega z uporabo leksikalnih sredstev

(strokovnost izrazov ali terminov, največja razumljivost, enoznačnost, popolnost)

ter s kategorijo osebe, glagolov in časa. Analiza je pokazala prisotnost vseh oseb

(1., 2., in 3. oseba ednine in mnoţine ter splošna oseba–trpnik) ter vseh časov

(sedanjik, preteklik, prihodnjik). Leksika v besedilu je jasna in razumljiva, veliko

je lastnih imen.

Kot peto sem pregledala kriterij objektivnosti oz. subjektivnosti. Ugotovila sem,

da je za slog znanstvenega besedila značilna uporaba objektivnega stila. Le-ta se

opazi z odsotnostjo subjektivnih leksemov, ni metafor, ukrasnih pridevkov,

čustveno zaznamovanih besed, ki bi razodevale sporočevalca. Izpostavljena je

osebna nezavzetost. Treba je omeniti prisotnost ponavljanja lastnih imen in

specialnih poimenovanj z namenom večanja razumljivosti besedila.

Nadalje sem pregledala zunanjo obliko (zgradbo) oz. formo članka znanstvenega

besedila. Ugotovila sem, da je značilna prisotnost odstavkov s trdim in mehkim

prehodom. V znanstvenih besedilih prevladujejo odstavki s trdim prehodom, saj

so oštevilčeni. Opazila sem tudi prisotnost ekskurzov v obliki opombe pod črto,

digresij, parentez oz. vrinjenih stavkov. Vsa besedila, razen besedila Janeza


70

Orešnika, so razdeljena na poglavje, prav tako vsebujejo vsa besedila razen

omenjenega uvod, jedro in zaključek.

Pregledala sem tudi raznolikost in številčnost interpunkcije oz. fonetičnih

sredstev. Ugotovila sem, da predvsem prevladujejo vejice, ki izraţajo odnose

sopostavljanja, protipostavljanja. Prav tako sem opazila veliko število pik, ki

izraţajo skladenjsko in pomensko celoto. Prisotnost drugih fonetičnih sredstev je

bistveno manjša.

Poglobila sem se tudi v raziskovanje stavčne strukture. Izkazalo se je, da je za

znanstvena besedila značilna prisotnost dolgih večstavčnih povedi pred kratkimi

enostavčnimi. Ugotovila sem, da je mesto konektorjev prisotno znotraj povedi oz.

stavka kot tudi v neposrednem sosedstvu stavka oz. povedi. Z deljenjem števila

polnopomenskih besed in številom veznikov sem izračunala indeks oz. stopnjo

kohezivnosti besedila. Raziskala sem tudi frekvenco predloţnih besed, ki je v

raziskanih besedilih zastopana v 10 %, prav tako sem ugotovila, da v znanstvenih

besedilih prevladujejo toţilniške predloţne zveze. Pokazalo se je, da je število

ponavljanja izrazov prisotno v vseh preučevanih člankih, kar izraţa jasnost in

enoznačnost. Pokazala se je tudi prisotnost sukcesivnosti oz. zaporednosti stavkov

ter hibridnosti oz. mešanja slogovnih postopkov. Izkazalo se je, da sta za

znanstvena besedila značilna oz. prevladujoča razlagalni ali eksplikativni slogovni

postopek in utemeljevalni ali argumentativni slogovni postopek.

Zanimala me je tudi oblikoslovje, ki spada k mikrokompoziciji. Variabilnost oz.

poimenovalnost besed se da ugotoviti s pomočjo epitetoneze in stvarnosti oz.

narave predmeta. Naredila sem analizo razvrstitve najpogostejših besed in

ugotovila, da prevladujejo samostalniške besede pred pridevniškimi, sledijo

glagoli, prislovi, vezniki, predlogi, členkov je malo, medmetov ni. Samostalniki

prevladujejo glede na frekvenco glagolov, kar je značilnost statičnega sloga.

Ugotovila sem tudi besede tujega izvora, in sicer latinske in romanske. Opazila

sem izrazito natančnost oz. pribliţnosti izrazov ni. Za znanstvena besedila je

značilno, da se glede na sinonimijo ne zbira tisto, kar je ekspresivnejše. Prisotnost

členkov je izjema, prav tako se uporablja leksika, ki ni pričakovana. Zanimalo me

je tudi pogosto ponavljanje določenih besed, kar sem opazila pri znanstvenih


71

besedilih. Izkazalo se je, da je pri znanstvenih besedilih prisotna teţnja po

ekstenziji (razširjanju izraţanja), pestrost poimenovanj ter bipolarnost leksike.

Potrdim lahko teţnjo znanstvenih besedil k neenoznačnosti. Teţji pojavi se

razlagajo nazorno in dostopno, preprosti pojavi komplicirano.

Znanstvena besedila so vnaprej pripravljena (premišljenost) in niso prosto

govorjena. Ugotovila sem, da prevladujejo toţilniški in imenovalniški skloni.

Uporaba 3. os. ed./mn. prevladuje (informativnost) pred 1. os. ed./mn. in 2. os.

ed./mn. (dialoškost). Z vidika pozornosti se uresničuje hotenje oz. avtorjevo

prizadevanje glede izpostavljenega vprašanja, presoja (pomembnost pridevnikov

in členkov), primerjanje (vezniki), pomembnost (kar je pomembno, je vidno

izpostavljeno). Zanimala me je tudi prisotnost modalnih glagolov v znanstvenih

besedilih. Ugotovila sem, da je modalnih glagolov malo. Slog je naslovni in nima

značilnosti repliciranja. Med drugim sem se poglobila v dolţino povedi in

ugotovila, da je najkrajša poved dolga 3 besede, najdaljša pa 43 besed. Raziskala

se tudi zgradbo znanstvenega besedila in pri tem ugotovila, da je besedilo tvorjeno

z logičnim vzročno-posledičnim načinom. Besedilo ima tipično zgradbo: uvod,

jedro, zaključek.

V diplomski nalogi sem se skušala pribliţati oz. poiskati nekaj kriterijev, ki bi bili

v pomoč nadaljnjim raziskovalcem, saj je ta tema še zelo neraziskana.


72

VIRI IN LITERATURA

A) VIRI

Orešnik, J. (2008). Ali je slovenščina ogroţena? V: Posvet o slovenskem jeziku.

Zbornik prispevkov na posvetu 15. maja 2007. Ljubljana: Slovenska akademija

znanosti in umetnosti. 23-25.

Haramija, D. (2004). Tema smrti v mladinski prozi. Ljubljana: Jezik in slovstvo,

let. 49, št. 5. 23-32.

Puconja, M. (2008). Vzhodnoštajerske (prleške) ljudsko-kulturne značilnosti kot

sooblikovalke narodnopolitičnih gibanj. Časopis za zgodovino in narodopisje,

Maribor. 28-36.

Klun, B. (2007). Smisel in neskončnost. Fenomenološki izziv. Evropa, svet in

humanost v 21. stoletju: Ljubljana: Nova revija: Fenomenološko društvo v

Ljubljani, Inštitut Nove revije, (Phainomena XVI/62-63). 97-106.

Wechtersbach, R. (2006). Informacijska revolucija v izobraţevanju. Ljubljana:

Razprave: Organizacija, letnik 39. 469-471.

Bartenjev, I. (2006). Klinična slika malignih tumorjev koţe. Ljubljana: Radiol

Oncol 40. 153-157.

B) LITERATURA

1. Beaugrande, R. ˗ A. in Dressler, W. U. (1992). Uvod v besediloslovje.

Ljubljana: Park.

2. Čagran, B., Pšunder, M., Fošnarič, S. in Ladič, J. (2008). Priročnik za izdelavo

diplomskega dela. Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.

3. Erhatič, B., Štih, A. (2007). Z besedo na dan. Nova Gorica: Grafika Soča.

4. Gomboc, M. (1999). Preproste besede. Nova Gorica: Grafika Soča.

5. Gorjanc, V. (1998). Konektorji v slovničnem opisu znanstvenega besedila.

Slavistična revija, letnik 46/1998, št. 4. 367-388.


73

6. Hudej, S. (1994). Šolske ure besediloslovja: temeljni pojmi besediloslovja in

jezikoslovne (lingvistične) analize besedila. Ljubljana: Zavod Republike

Slovenije za šolstvo in šport.

7. Kobeja, B. (2002). Napotki za pisanje seminarskega in diplomskega dela.

Koper: Visoka šola za management.

8. Korošec, T. (1977). Splošna oznaka stila znanstvenega besedila. Pristop k

znanstvenemu delu. Ljubljana: FSPN, Partizanska knjiga. 81.

9. Kranjc, M. (2006). Jezik v stripu. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v

Mariboru, Pedagoška fakulteta.

10. Kriţaj-Ortar, M., Bešter, M., Krţišnik, E. (1994). Pouk slovenščine malo

drugače. Trzin: zaloţba Different.

11. Pogorelec, B. (1986). Znanstveno besedilo, njegove jezikoslovne prvine in

slog. Simpozij Slovenski jezik v znanosti 1. Zbornik prispevkov. Ljubljana:

Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

12. Slovenski pravopis. (2001). Ljubljana: Zaloţba ZRC, ZRC SAZU.

13. Starc, S. (2007). Struktura znanstvenega besedila in njegova zunanja

členjenost, kot se kaţeta v primerih besedil jezika in slovstva. Razvoj

slovenskega strokovnega jezika. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Obdobja.

Metode in zvrsti.

14. Toporišič, J. (2000). Slovenska slovnica. Maribor: Zaloţba Obzorja.

15. Unuk, D. (2006). Zapiski s predavanj.

16. Turkuš, S. (2009). Argumentativni slogovni postopek. Diplomsko delo,

Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.

17. Ambroţ, M. (2009). Esejistični slog besedila. (Na primeru dela Dialoški

princip, Martin Buber). Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru,

Filozofska fakulteta.

18. Roljić, M. (2009). Informativni slogovni postopek. Diplomsko delo, Maribor:

Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.

Documents

DIPLOMSKO DELO - core.ac.uk · Iskreno se zahvaljujem mentorju doc. dr. Dragu Unuku za strokovno pomoč, podporo in kakovostno mentorsko vodenje, staršema ter fantu za podporo in