UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO – POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

Slovenske banke ob vstopu v Evropsko unijo

Kandidatka: Majda Rotovnik Študentka rednega študija Številka indeksa: 81529818 Univerzitetni program Študijska smer: finance in bančništvo Mentor: dr. Dušan Bobek, redni profesor

Maribor, februar 2005

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta

IZJAVA Kandidatka MAJDA ROTOVNIK, absolventka študijske smeri: FINANCE IN BANČNIŠTVO, študijski program: EKONOMIJA, izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom dr. DUŠANA BOBEK in uspešno zagovarjala 9. 2. 2005. Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju.

V Mariboru, dne 18. 2. 2005. Podpis: Majda Rotovnik

2

PREDGOVOR Dolgoročen obstoj in razvoj gospodarstva in gospodarskih subjektov sta v sodobnem svetu pogojena z mnogimi dejavniki. V zadnjem desetletju je vedno bolj prisotna globalizacija in širitev trgov ter mednarodno sodelovanje držav. Odprtost gospodarstva je še posebej pomembna za majhne države z majhnimi trgi, ki v razvitem tržnem svetu ne morejo same preživeti. Prav zato si je tudi Slovenija po osamosvojitvi začela močneje prizadevati za večjo odprtost v svet, še zlasti v Evropo, kajti Evropska unija predstavlja tesno gospodarsko in tudi negospodarsko sodelovanje. Z osamosvojitvijo je Slovenija dobila priložnost, da postane del skupnega evropskega trga, toda za ta korak je bila potrebna dolga pot sprememb, prilagajanj in usklajevanj na vseh področjih. Med njimi je precej izpostavljeno področje slovenskega bančništva, saj so banke kot posredniki pri menjavi dobrin in storitev zelo pomemben dejavnik v razvoju gospodarstva. Zato jim v nalogi posvečam posebno pozornost. Slovenski bančni prostor je zelo majhen in plitek, kar je posledica majhnega in slabo razvitega denarnega trga. Naše banke so bolj ali manj nekonkurenčne tujim bankam, saj zaradi svoje majhnosti in razpršenosti poslujejo z visokimi stroški in ne dosegajo želene produktivnosti. Z diplomsko nalogo želim predstaviti razmere, ki so vladale v našem bančnem prostoru po osamosvojitvi ter položaj bank v luči priprav na Evropsko unijo. Prikazati želim, v kolikšni meri so se slovenske banke prilagajale evropskim trendom, kakšne so njihove pomanjkljivosti in problemi ter kakšne spremembe prinaša Evropska unija in kasnejši prevzem evra. Čeprav so priprave na ta pomemben korak potekale vrsto let, je še vedno ostalo veliko nerešenih vprašanj. Slovenija si je sicer že pridobila status polnopravne članice Evropske unije, toda to še ne pomeni, da so naše banke s tem postale enakovredne evropskim. Za dosego tega cilja bi morale biti bistveno bolj aktivne pri svojem prestrukturiranju, kot so v resnici bile. Medtem ko so v evropskem bančnem prostoru v devetdesetih letih potekali intenzivni procesi konsolidacije in združevanja bank, je bila konsolidacija slovenskega bančnega sistema bolj malo uspešna. Tako na naših tleh še vedno deluje veliko število premajhnih bank, ki se ne morejo kosati z velikimi in uspešnimi evropskimi bankami. Zato bo tudi po vstopu v Evropsko unijo potrebno še veliko truda, sprememb in prilagajanj, če se bodo naše banke hotele obdržati na skupnem evropskem trgu ob naraščajočih pritiskih tuje konkurence ter nenazadnje tudi konkurence s strani nebančnih inštitucij. Še posebej pa bo na poslovanje bank vplivala zamenjava slovenskega tolarja z evrom in vstop v Evropsko monetarno unijo, ki je predviden čez približno dve leti. Vstop na skupni denarni trg sicer pomeni izgubo monetarne suverenosti, toda po drugi strani monetarna unija prinaša državam članicam mnoge pozitivne spremembe, v kolikor so jih sposobne izkoristiti. V kolikšni meri pa bodo prednosti Evropske unije in Evropske monetarne unije sposobne izkoristiti slovenske banke, je ob njihovem trenutnem stanju težko oceniti. Za pomoč in svetovanje pri izdelavi diplomske naloge se zahvaljujem mentorju dr. Dušanu Bobek ter vsem ostalim, ki so mi kakorkoli pomagali in mi stali ob strani.

3

KAZALO 1 UVOD----------------------------------------------------------------------------------------------- 4 1.1 Opredelitev področja in opis problema----------------------------------------------------- 4 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve-------------------------------------------------------------- 4 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave--------------------------------------------------------- 5 1.4 Predvidene metode raziskovanja ------------------------------------------------------------ 5 2 BANKE IN BANČNO POSLOVANJE ------------------------------------------------------ 6 2.1 Pojem banke in bančnega sistema----------------------------------------------------------- 6 2.2 Bančne funkcije in cilji bančnega poslovanja --------------------------------------------- 6 2.3 Vloga in pomen bank v sodobnem gospodarstvu ----------------------------------------- 9 3 BANČNI SISTEM V SLOVENIJI-----------------------------------------------------------11 3.1 Zgodovina in razvoj--------------------------------------------------------------------------11 3.2 Slovenski bančni sistem po osamosvojitvi------------------------------------------------14 3.3 Struktura slovenskega bančnega sektorja -------------------------------------------------15 3.4 Značilnosti slovenskih bank ----------------------------------------------------------------17 3.5 Uspešnost poslovanja bank v Sloveniji----------------------------------------------------19 3.6 Privatizacija bank ----------------------------------------------------------------------------21 4 EVROPSKI BANČNI SISTEM IN BANČNE INŠTITUCIJE -------------------------25 4.1 Evropska centralna banka -------------------------------------------------------------------25 4.2 Evropska investicijska banka ---------------------------------------------------------------27 4.3 Bančne direktive Evropske unije -----------------------------------------------------------28 4.4 Baselski kapitalski standardi----------------------------------------------------------------32 5 PRILAGAJANJE SLOVENSKIH BANK VSTOPU V EVROPSKO UNIJO ------35 5.1 Pomen Evropske unije -----------------------------------------------------------------------35 5.2 Prednosti in slabosti slovenske bančne ureditve -----------------------------------------36 5.3 Prilagajanje zakonodaje ---------------------------------------------------------------------38 5.4 Procesi združevanja bank -------------------------------------------------------------------39 5.5 Stroškovni vidik približevanja Evropski uniji --------------------------------------------41 5.6 Spremembe, ki jih prinaša Evropska unija v slovenski bančni sistem ----------------42 6 UVEDBA EVRA IN VSTOP V EVROPSKO MONETARNO UNIJO---------------45 6.1 Evropska monetarna unija in Slovenija ---------------------------------------------------45 6.2 Konvergenčni kriteriji za vstop v Evropsko monetarno unijo--------------------------45 6.3 Priključitev Evropski monetarni uniji in njen vpliv na slovensko bančništvo--------47 6.4 Problemi slovenske monetarne politike s stališča vključevanja Slovenije v Evropsko monetarno unijo ------------------------------------------------------------------------------49 6.5 Stroški in koristi vključevanja Slovenije v Evropsko monetarno unijo ---------------51 6.6 Obrestna politika bank v času približevanja Evropski monetarni uniji ---------------52 6.7 Evro in skupna evropska denarna politika ------------------------------------------------55

6.7.1 Pomen evra za slovenske banke in njegov vpliv na bančne storitve -------------55 6.7.2 Prednosti in slabosti evra -------------------------------------------------------------56

7 SKLEP ---------------------------------------------------------------------------------------------58 8 POVZETEK---------------------------------------------------------------------------------------60 ABSTRACT -----------------------------------------------------------------------------------------61 LITERATURA -------------------------------------------------------------------------------------62 VIRI---------------------------------------------------------------------------------------------------67

4

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Odprtost Slovenije v svet, zlasti v Evropo, je v zadnjih letih postala glavni cilj in usmeritev vseh političnih struktur v Sloveniji. Evropska unija (v nadaljevanju EU) je postala pomemben življenjski prostor za prihodnost Slovenije. Težnja po vključitvi izhaja iz tesnega političnega, gospodarskega in kulturnega sodelovanja ter slovenske kulturne in civilizacijske umeščenosti v evropski prostor, ki ga simbolizira EU. Dejstvo je, da bo članstvo Slovenije v EU, ki mu bo čez nekaj let sledilo še članstvo v Evropski monetarni uniji (v nadaljevanju EMU) in s tem uvedba evra, prineslo korenite spremembe na področju celotnega gospodarstva, še posebej pa na področju finančnega trga in slovenskega bančništva. Slovenski bančni sistem je še vedno v tranziciji in domače banke so še vedno bolj ali manj nekonkurenčne tujim bankam, kar je v veliki meri posledica majhnega in slabo razvitega denarnega trga. Po drugi strani pa se slovenske banke soočajo s številnimi notranjimi problemi, kot so slaba produktivnost, visoki stroški poslovanja ter razdrobljenost bančnega sektorja. Vstop v EU pa je vsekakor povezan še z dodatnimi stroški in pritoki dodatne tuje konkurence. V prvi vrsti je zato potrebno znižati stroške ter povečati učinkovitost slovenskih bank, kar je tesno povezano s procesi prestrukturiranja in konsolidiranja bančnega sektorja. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Čeprav so potekale priprave na EU kar nekaj let, se še vedno porajajo določena vprašanja, ki zadevajo pripravljenost slovenskih bank na polnopravno članstvo in s tem na prihod nove konkurence. Namen diplomske naloge je predstaviti razmere, v katerih so poslovale slovenske banke v zadnjih nekaj letih ter njihovo delovanje v smeri priprav na EU in EMU. Poskušala sem podati splošno oceno pripravljenosti slovenskih bank na skupni evropski trg ter predstaviti nekatere procese, ki so jih banke morale oziroma jih bodo še morale izvesti, da bi izpolnjevale pogoje, ki jih zahteva članstvo v skupnem evropskem prostoru. Cilji, ki sem jih pri tem zasledovala, so predvsem naslednji: - analizirati, kako trendi evropskega bančništva vplivajo na slovenske banke in kako se

jim le-te prilagajajo; - ugotoviti pomanjkljivosti slovenskih bank v primerjavi z evropskimi bankami; - ugotoviti probleme, s katerimi se soočajo slovenske banke v razmerah prilagajanja

EU in EMU ter ob prihodu vse večje tuje konkurence; - proučiti ukrepe, ki so potrebni za rešitev teh problemov ter - opredeliti spremembe, ki jih v slovensko bančništvo prinaša vključitev v EU in EMU ter

s tem uvedba evra. Zavedati se moramo, da je slovenski bančni prostor majhen in da so slovenske banke v primerjavi z evropskimi še vedno premajhne in preveč razdrobljene. Kot takšne bodo na

5

skupnem evropskem trgu le s težavo preživele in premagovale konkurenco. Zato bi bilo potrebno pospešiti procese združevanja slovenskih bank, ki pri nas še niso dovolj zaživeli, medtem ko je v nekaterih evropskih državah bančna konsolidacija že v polnem teku. Potreba po združevanju pa se kaže tudi v velikih stroških poslovanja in slabi produktivnosti slovenskih bank. Vstop v EU in prihod nove konkurence torej zahtevata številne spremembe v slovenskem bančnem prostoru, ki se jim bodo morale naše banke intenzivno prilagajati, da bodo lahko obvarovale svoj obstoj in uspešno sledile evropskim smernicam. Uvedba evra v Sloveniji pa bo še dodatno vplivala na poslovanje in prihodke bank, kar je pri posameznih bančnih poslih čutiti že sedaj, ko se evro kot gotovina že uporablja v nekaterih državah članicah EU. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Glavna predpostavka, ki jo je potrebno upoštevati, je ta, da je Slovenija pravkar postala polnopravna članica EU ter da se bodo prave posledice razmer, v katerih se je Slovenija pripravljala na vstop, verjetno pokazale šele čez določen čas. Prilagajanje in priprave na vstop v EU so potekale več let, toda kljub temu je v slovenskem bančnem prostoru ostalo še veliko nerešenih problemov, zaradi katerih težko rečemo, da so se naše banke dovolj dobro pripravile na to pomembno prelomnico. Naslednja predpostavka, ki se navezuje na prejšnjo, je ta, da se v evropskem bančnem prostoru nahajajo velike in uspešne banke, poleg tega pa so procesi konsolidacije v intenzivnem zagonu. Nasproti tem razmeram ostajajo Slovenske banke nekonkurenčne, saj so bile do zdaj premalo aktivne pri potrebnem prestrukturiranju za uspešno prilagoditev izzivom, ki jih prinaša EU. Predpostaviti pa moramo tudi to, da vstop v EU ne pomeni, da je Slovenija hkrati tudi že članica EMU, saj mora za to še skozi prehodno obdobje, v katerem bo svojo denarno politiko popolnoma prilagodila skupni evropski politiki ter postopno prilagajala tolar evru. V svoji diplomski nalogi se omejujem na prostor znotraj evropskih meja ter primerjavo slovenskih bank z bankami v državah EU. Ne proučujem podrobneje drugih finančnih inštitucij, temveč obravnavam izključno banke in njihov položaj z vidika EU. Omejujem pa se seveda tudi na razpoložljivo literaturo in na podatke, ki so mi bili v času izdelave diplomske naloge na razpolago. Ker gre za zelo aktualno temo, sem podatke in informacije v glavnem črpala iz strokovnih člankov in razprav, ki so bile objavljene v zadnjih nekaj letih. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Glede na to, da v nalogi proučujem poslovanje bank v razmerah prilagajanja EU, uvrščam svoje delo med poslovne raziskave. Ker obravnavam dogajanje zadnjih nekaj let, je raziskava dinamične narave. Pristop k delu je tako deskriptivni kot analitični, saj na eni strani opisujem razmere v slovenskem bančnem prostoru, po drugi strani pa tudi analiziram vzroke slabe pripravljenosti in nekonkurenčnosti slovenskih bank ter posledice, ki jih prinaša članstvo v EU. V okviru deskriptivnega pristopa sta uporabljeni metodi deskripcije in kompilacije ter komparativna in zgodovinska metoda. V okviru analitičnega pristopa pa je uporabljena metoda deduktivnega sklepanja. Podatki so zbrani in obdelani s kompilacijsko in komparativno metodo ter s sintezo ugotovitev.

6

2 BANKE IN BANČNO POSLOVANJE 2.1 Pojem banke in bančnega sistema Banke so posebna oblika gospodarskih subjektov, ki se od ostalih podjetij razlikujejo po tem, da ne proizvajajo konkretnih proizvodov in storitev, temveč je predmet njihovega poslovanja denar, s pomočjo katerega ljudje poslujejo in izvajajo menjavo. Sama beseda ‘banka’ izhaja iz italijanske besede ‘banco’, ki je prvotno pomenila menjalno mizo, na kateri so nekoč zamenjavali denar. Banke so se začele pojavljati že pred več stoletji in so se razvijale skupaj z razvojem menjave dobrin. S tem ko je denar postal sredstvo za menjavo različnih vrst blaga, so se pojavile tudi posebne skupine ljudi, ki so se pričele specializirano ukvarjati z denarnimi posli (Filipič in Markovič-Hribernik 1998, 130). Natančno definicijo banke je težko podati, saj se opredelitve posameznih avtorjev med seboj še vedno razlikujejo. V strnjeni obliki jo lahko definiramo kot podjetje, ki sprejema denarne naložbe in daje kredite, poleg tega pa izvaja še plačilni promet ter opravlja še vrsto drugih finančnih funkcij (Bobek 1992, 19). Po Zakonu o bankah in drugih finančnih organizacijah1 je banka opredeljena kot “samostojen ekonomski subjekt, ki ob uveljavljanju načel likvidnosti, rentabilnosti in varnosti v poslovanju in konkurenci z drugimi udeleženci na finančnih trgih pridobiva dohodek in ustvarja dobiček, ki je temeljni motiv njenega poslovanja”. Različne banke, ki delujejo v nekem gospodarskem sistemu in so med seboj smiselno povezane v organizirano celoto, tvorijo bančni sistem. Struktura bančnega sistema je odvisna od strukture gospodarstva v posamezni državi, zato se bančni sistemi v različnih državah med seboj razlikujejo in se spreminjajo skupaj s spremembami gospodarskega sistema. V bančnem sistemu je lahko različno število bančnih inštitucij, ki so med seboj povezane in glede na to lahko govorimo o enobančnem in večbančnem sistemu. V enobančnem sistemu posluje samo ena banka, to je centralna banka, ki opravlja vse bančne posle. V večbančnem sistemu pa poleg centralne banke obstaja še določeno število poslovnih bank, ki izvajajo bančne storitve za gospodarstvo (Filipič in Markovič-Hribernik 1998, 131). V Sloveniji imamo danes večbančni sistem, v katerem ima vlogo centralne banke Banka Slovenije. 2.2 Bančne funkcije in cilji bančnega poslovanja a.) Funkcije bank Skozi zgodovino in razvoj so banke menjavale svoj značaj ter se ukvarjale z različnimi posli na različnih stopnjah gospodarskega razvoja. Toda vse do danes so ohranile svojo prvotno funkcijo trgovanja z denarjem ali bolje rečeno z različnimi plačilnimi sredstvi. Vzporedno z razvojem gospodarstva pa so se tudi bančne dejavnosti razčlenile na več različnih funkcij. Najprej so banke opravljale le depozitne posle in naturalni žiro promet,

1 Zakon o bankah in drugih finančnih organizacijah, Uradni list SFRJ, št. 10/89 in 40/89.

7

pozneje so se pričele ukvarjati z menjavo denarja, nato z zbiranjem prostega denarja, še nekoliko kasneje pa so pričele aktivno posegati v gospodarstvo. Slednje se je najprej izražalo v kreditiranju trgovine ter obrti in tudi rastoče industrije (Kržičnik 1961, 1). Pozneje se je kreditiranje razširilo tudi na prebivalstvo in tako so banke dobile zelo pomembno in nepogrešljivo vlogo posredovanja med tistimi, ki razpolagajo s presežki denarja, in tistimi, ki potrebujejo finančna sredstva za različne naložbe. Še danes je poglavitna funkcija vseh bank jemanje depozitov od številnih majhnih lastnikov in usmerjanje tako zbranih sredstev posojilojemalcem. Posojanje denarja je druga najstarejša storitev na svetu (Anonymous 1989, 78). Že sam izvor besede banka vključuje dve prvotni funkciji banke in sicer funkcijo hranjenja vrednosti (deponiranje denarja) oziroma upravljanja bančnega portfelja in funkcijo izvajanja plačilnega prometa. Pri upravljanju bančnega portfelja gre za že omenjeno zbiranje depozitov in dajanje kreditov, kar imenujemo tudi funkcija financiranja. Ta funkcija se je skozi stoletja razvila iz funkcije hranjenja vrednosti in v sodobnem gospodarstvu vse bolj prevladuje kot osrednja funkcija banke. Prav tako postaja za banke vedno bolj pomembna tudi funkcija izvajanja plačilnega prometa (Dimovski in Gregorič 2000, 12). Bančne funkcije se v bankah izražajo kot bančni posli in s tega vidika lahko govorimo o funkcionalni delitvi bank na univerzalne in specializirane banke. Univerzalne banke so tiste, ki imajo celovito strukturo poslov, kar pomeni, da lahko bančni komitenti opravijo vse bančne posle v eni sami banki. Specializirane banke pa se ukvarjajo le z nekaterimi bančnimi posli, ki so med seboj soodvisni, poleg tega pa se lahko banke specializirajo tudi z vidika svojih komitentov, ki so lahko iz posameznih gospodarskih panog, različnih podjetij ali iz širokega kroga prebivalstva. Vendar pa v praksi dejansko ne obstajajo banke, ki bi opravljale čisto vse bančne posle, prav tako ne opravljajo vse banke izrazito specializiranih poslov, zato se morajo včasih komitenti ene banke za opravljanje določenih poslov povezati z drugo banko (Bobek 1992, 21). b.) Bančni cilji Ena izmed definicij bank pravi, da so to podjetja, ki ponujajo finančne storitve in s tem zagotavljajo nemoten pretok finančnih sredstev v gospodarstvu (Dimovski in Gregorič 2000, 9). Če torej opredeljujemo banko kot podjetje, kot samostojen ekonomski subjekt v gospodarskem prostoru, lahko tudi bančne cilje opredeljujemo s pomočjo splošnih ciljev podjetja. Tudi banke namreč poslujejo v konkurenčnem okolju, kjer se morajo boriti za svoj obstoj, premagovati konkurenco, pridobivati komitente in si prizadevati za doseganje čim boljših poslovnih rezultatov. Bančni cilji so tako usmerjeni k zagotavljanju in povečanju finančne moči banke, vzdrževanju in izboljšanju kvalitete storitev ter donosnosti bančnih poslov. Finančna moč banke se kaže v pridobivanju na ugledu banke kot celote, njenih organizacijskih delov, storitev in vodilnih oseb ter tudi v ohranjanju in utrjevanju položaja banke v bančnem sistemu države (Smith and Ingo 1997, 11). V konkurenčnem boju z drugimi bankami, pa tudi z ostalimi finančnimi inštitucijami, morajo banke težiti k doseganju čim višjega dobička in k zagotavljanju svojega dolgoročnega obstoja in razvoja. Zato je osnovni cilj bančnega poslovanja maksimiranje svoje vrednosti, to je trenutne vrednosti sredstev v bančni aktivi in sedanje vrednosti

8

bodočih priložnosti, kar imenujemo načelo rentabilnosti ali dobičkonosnosti. Temu načelu sledijo banke tako, da oblikujejo svoje obveznosti v takšni obliki, da privabijo sredstva čim več varčevalcev in ponujajo sredstva v takšni obliki, ki ustreza in zadovoljuje potrebe čim več različnih posojilojemalcev. Poleg načela rentabilnosti pa morajo banke pri svojem poslovanju slediti še načelu likvidnosti in načelu varnosti. Načelo likvidnosti pomeni, da morajo biti banke v vsakem trenutku sposobne zadovoljiti likvidnostne zahteve svojih komitentov. Pri načelu varnosti pa gre za to, da morajo banke pri sestavi svojih naložb zagotoviti čim manjše tveganje zmanjšanja ali izgube vrednosti sredstev (Dimovski in Gregorič 2000, 9). Vsa tri omenjena načela so zlata pravila bančnega poslovanja, ki jim morajo banke slediti pri uresničevanju svojih ciljev. Vendar pa pri tem izstopa načelo maksimiranja dobička kot temeljni cilj poslovanja banke, medtem ko likvidnost in varnost teoretiki uvrščajo bolj med stranska pogoja poslovanja, ki lahko pospešujeta ali pa zavirata doseganje temeljnih ciljev (Bobek 1992, 41). Na podlagi temeljnih ciljev banke lahko opredelimo bančne cilje glede na (Smith and Ingo 1997, 12-13): - odnose s poslovnimi partnerji; tu gre predvsem za pridobivanje novih komitentov ter

utrjevanje sodelovanja z obstoječimi komitenti, opredelitev razmerja med kratkoročno in dolgoročno zbranimi sredstvi in plasmaji, opredelitev bančnih storitev in aktivnosti za njihovo trženje ter odpiranje novih poslovnih enot;

- odnose z drugimi bankami; opredelitev obsega poslovanja na denarnem trgu ter

opredelitev oblik in obsega sodelovanja z drugimi bankami tako doma kot tudi v tujini; - odnose znotraj banke; sem sodi izboljševanje notranje organiziranosti banke ter

sodelovanja med posameznimi organizacijskimi enotami, izboljšanje delovnih postopkov in opremljenosti za delo, zagotavljanje dodatnega izobraževanja zaposlenih in pridobitev novih strokovnih sodelavcev ter razvijanje boljših medčloveških odnosov med zaposlenimi.

V okviru naštetih ciljev je potrebno opredeliti konkretne naloge, strategije, vršilce dolžnosti in nosilce odgovornosti ter roke za izvedbo nalog (ibid., 13). Z vidika poslovanja banke kot mikroekonomske organizacije pa lahko bančne cilje klasificiramo na ekonomske in neekonomske cilje. Za ekonomske cilje označujemo tiste, ki jih je mogoče izraziti vrednostno oziroma imajo svojo konkretizacijo v finančnih rezultatih poslovanja banke. Mednje lahko uvrstimo dobiček banke kot temeljni ekonomski cilj ter porast bilančne vsote, ki je posledica povečanega poslovanja. Banke lahko povečujejo svojo gospodarsko rast le z zadostno rentabilnostjo in s povečevanjem obsega svojega poslovanja. Z gospodarsko rastjo pa lahko banke povečujejo tudi možnosti opravljanja svojih funkcij in s tem omogočajo tudi hitrejšo rast svojega gospodarskega okolja. Kot neekonomske cilje pa označujemo tiste, katerih ni mogoče vrednostno izraziti. Med te cilje lahko uvrščamo družbenopolitične cilje kot je dajanje kreditov po nižjih obrestnih merah in druge ugodnosti za posamezne skupine odjemalcev bančnih storitev. Prav tako sodi v to skupino ciljev skrb za pozitivni image banke v njenem okolju, s katerim si banka pridobiva zaupanje komitentov ter še drugi cilji, ki jih ni mogoče izkazati v finančni obliki. Za neekonomske cilje je značilno, da so lahko v nasprotju z ekonomskimi

9

cilji, saj lahko povzročajo izpad bančnega prihodka in ne prispevajo k povečanju rentabilnosti banke. Čeprav sodobne države celo zahtevajo od bank uveljavljanje tovrstnih ciljev, lahko njihovo pretirano uresničevanje slabi ekonomsko moč banke, kar v končni fazi škodi tudi samemu gospodarstvu in prebivalstvu. Zato se morajo ti cilji realizirati glede na potrebe in zmožnosti posamezne banke (Bobek 1992, 42-44). 2.3 Vloga in pomen bank v sodobnem gospodarstvu Sodobno banko lahko definiramo kot “zbir zgodovinskega razvoja bančnih funkcij in njihovega organiziranja glede na dane možnosti in stanje produkcijskih faktorjev ter seveda v odvisnosti od potreb gospodarstva in prebivalstva. Sodobna banka je tesno vtkana v gospodarske tokove in je tako njihov sestavni del. S tega vidika je torej sodobna banka razvojni dejavnik, brez katerega si ni mogoče zamisliti hitrega razvoja sodobnih gospodarstev” (Bobek 1989, 15). Z vidika obravnavanja banke kot samostojne finančne organizacije je dr. Crnkovič njene funkcije v sodobnem gospodarstvu strnil v naslednjo delitev (1989, 2-23): - posredniška funkcija, - oskrbovalna funkcija, - pridobitniška funkcija in - selektivna funkcija. Osnova posredniške funkcije so finančni presežki (suficiti), ki nastanejo v nefinančnem sektorju gospodarstva kot presežek razpoložljivih finančnih sredstev. Banke morajo svojo posredniško funkcijo opravljati tako, da bodo finančni presežki nastajali v optimalnem obsegu in da bodo na drugi strani optimalno uporabljeni za pokrivanje finančnih primanjkljajev. Vse to pa je odvisno od tega ali se bo tistim, ki imajo presežke, izplačalo ta denar vlagati v banko. Pri tem je najpomembnejša determinanta obrestna mera, pomemben pa je tudi instrumentarij zbiranja presežkov, ki ga banka uporablja. Za uspešno opravljanje posredniške funkcije naj bi banke iskale vedno nove oblike posredovanja finančnih presežkov in sicer takšne, ki bi čimbolj privlačile vloge gospodarskih in gospodinjskih subjektov. Oskrbovalna funkcija predstavlja drugo stran posredniške funkcije in nastopi takrat, ko se pojavijo potrebe po oskrbi s finančnimi sredstvi. Kadar določenim investitorjem primanjkuje lastnih finančnih sredstev za financiranje predvidenih investicij, je banka tista, ki jim lahko nadomesti njihov primanjkljaj in jim omogoči investiranje. Da pa bi lahko banka optimalno opravljala oskrbovalno funkcijo, mora imeti na razpolago sredstva točno takrat, ko jih določeni investitor potrebuje glede na dinamiko njegove investicije. Prav tako mora imeti banka občutek prilagodljivosti pri določanju rokov vračanja sredstev investitorja ter tudi pri določanju višine zneska kredita. Če namreč banka kreditojemalcu ne omogoči zmernega roka za vračilo kredita, mu s tem lahko povzroči težave pri financiranju, hkrati pa povzroča težave tudi sebi, če kreditojemalec ni sposoben vrniti izposojenih sredstev v zahtevanem roku. Pri določanju višine zneska kredita se mora banka truditi, da ne daje kredita v prevelikem ali premajhnem znesku. Če je znesek prevelik, obstaja nevarnost, da bo kreditojemalec imel težave pri odplačevanju, če pa je znesek

10

premajhen, se lahko zgodi, da bo imel težave že pri investiranju in posledično ne bo mogel vračati kredita. S pomočjo vseh omenjenih dejavnikov mora banka optimalno opravljati svojo oskrbovalno funkcijo, da si ustvari kar najširši krog stalnih komitentov in si pridobi njihovo zaupanje, s tem pa tudi dosega lastni dobiček na dolgi rok. Pridobitniška funkcija banke se realizira skozi njen dobiček, ki ga dosega s čim večjim razponom med aktivnimi in pasivnimi obrestmi ter s čim večjimi prihodki od nekreditnih poslov in s čim nižjimi stroški celotnega poslovanja. Obrestne mere naj bi se oblikovale v glavnem s pomočjo ponudbe in povpraševanja na finančnem trgu. Pri pridobitniški funkciji pa se pojavlja tudi dilema ali naj banka daje prednost maksimalnemu dobičku ali kreditojemalcem in njihovim potrebam. Rešitev te dileme naj bi predstavljala takšna kombinacija, ki bi zagotavljala optimalno oskrbo vseh komitentov in stabilen, čeprav ne visok dobiček. Prav tako pa je za sodobne bančne sisteme značilno, da obrestna mera ni primarni instrument za pridobivanje dobička in konkurenčne prednosti, saj se prepogosto spreminja in je lahko znak nesolidnosti in nelojalne konkurence bank. Selektivna funkcija banke se odraža pri odobravanju kreditov, saj mora banka pri tem upoštevati načela rentabilnosti, varnosti in likvidnosti. Z vidika rentabilnosti opravlja selektivno funkcijo v glavnem obrestna mera, saj je donosnost kreditnega plasmaja v veliki meri odvisna od plačanih obresti. Poleg obrestne mere se lahko selekcija opravi še glede na administrativne oziroma politične cene. Po načelu varnosti mora banka med povpraševalci po kreditih izbrati tiste, katerih kreditiranje je najmanj tvegano. Glede likvidnosti pa mora banka upoštevati zlato bančno pravilo, ki pravi, da morajo biti roki sredstev usklajeni z rokom naložb. Dolgoročne naložbe se sicer lahko financirajo s kratkoročnimi sredstvi, vendar je to odvisno od tega, koliko je banka pripravljena tvegati glede likvidnosti in koliko se je sposobna zavarovati pred nevarnostjo nezmožnosti izplačila depozitov vlagateljev. Pri vsem tem pa mora banka zasledovati osnovni cilj, da poleg zadovoljitve potreb ustvari še dobiček. Osrednja vloga banke v sodobnem gospodarstvu je neposredno sodelovanje pri posredovanju finančnih sredstev in njihove uporabe v proizvodnji in prometu, torej v posredniški funkciji. S tem banka upravlja z ekonomskim procesom in neposredno aktivno sodeluje v realizaciji gospodarskih aktivnosti tako v posamezni državi kot tudi v svetovnih razmerah (ibid., 23).

11

3 BANČNI SISTEM V SLOVENIJI 3.1 Zgodovina in razvoj Začetki bančništva so tesno povezani z razvojem denarja in njegovih funkcij. Ko je denar postal sredstvo za menjavo blaga, so se začele pojavljati tudi prve organizacije, ki so se ukvarjale z denarnimi posli in so se ustanavljale izključno v te namene. Razvoj denarja in bank pa je povezan tudi z razvojem gospodarstva. Tako je denar v posameznih zgodovinskih fazah gospodarskega razvoja spreminjal svojo obliko in vlogo, prav tako pa se je spreminjala tudi vloga tistih, ki so se z denarnimi posli ukvarjali. Razvojna črta slovenskih denarnih zavodov je enostavna in stopničasta. Najprej so se razvile in začele delovati hranilnice, sledile so jim kreditne zadruge, kot zadnje pa so na prizorišče stopile banke v obliki delniških družb. Denarne inštitucije niso nastajale same od sebe in zaradi sebe, temveč so nastale zaradi gospodarskih potreb slovenskega gospodarskega okolja (Lazarević in Prinčič 2000, 19). Slovensko bančništvo se je razvijalo skozi različne državne tvorbe in družbene ureditve, zato je bil razvoj naših bank in našega bančnega sistema vseskozi podrejen nenehnim družbenim in političnim spremembam ter razvojnim stopnjam našega gospodarstva. Sprva so na področju Slovenije poslovale le podružnice različnih avstrijsko-nemških bank, saj do formiranja jugoslovanske države Slovenija še ni imela samostojno razvitega bančništva. Tako je pri nas imela svoje samostojne podružnice avstroogrska Narodna banka, poleg nje pa še druge velike dunajske banke, kot je bila Kreditanstahlt für Handel und Gewerbe, ki so imele svoje podružnice po vseh mestih Slovenije. Osnovo bančništva pri nas je torej predstavljalo avstrijsko bančništvo in avstrijsko-nemški kapital. Domače banke so se začele ustanavljati razmeroma pozno (Kržičnik 1961, 39). V devetnajstem stoletju so v slovenskem bančnem prostoru začele nastajati prve domače hranilnice in posojilnice. Medtem, ko so se v splošnem evropskem bančnem vzponu tedanje zasebne banke že soočale z novimi oblikami delniških bank in s povečano ponudbo raznovrstnih bančnih storitev, so pri nas šele pričele nastajati primarne mreže hranilnic in kreditnih zadrug. Hranilništvo je bilo prva organizirana oblika bančne dejavnosti v Sloveniji in je svoj vrhunec doseglo pred prvo svetovno vojno. Kot prva slovenska hranilnica je začela delovati Kranjska hranilnica, ki je bila ustanovljena leta 1820 v Ljubljani. Z njo se je tudi v naših krajih pričelo organizirano zbiranje in posredovanje denarnih sredstev. Hranilnicam je sledilo oblikovanje mreže kreditnih zadrug, ki so bile največji zbiralec hranilnih vlog v Sloveniji. Šele leta 1900 so se začele pojavljati banke, ki so bile organizirane kot delniške družbe (Lazarević in Prinčič 2000, 9-10). Kot prva je bila ustanovljena Ljubljanska kreditna banka, ki je bila največja in najpomembnejša slovenska bančna delniška družba v prvi polovici dvajsetega stoletja in ki je drugim utirala pot do uspeha. Pozneje ji je sledila še Jadranska banka, ki je bila ustanovljena v Trstu skupaj s hrvaškim kapitalom, kmalu za njo pa je začela poslovati tudi Kranjska deželna banka, ki se je ukvarjala predvsem s kreditiranjem občin in podeljevanjem hipotekarnih posojil. Šest let pozneje je začela v Ljubljani delovati še Ilirska banka, ki je bila banka splošnega tipa (Lazarević 2001a, 73).

12

Področje dela, ki so ga opravljale prve banke, je bilo zelo široko. Zajemalo je sprejemanje vlog na hranilne, tekoče in žiro račune, eskontiranje in reeskontiranje menic, dodeljevanje vsakovrstnih posojil, aktivno udeleževanje pri različnih pridobitniških podjetjih in razne bančne storitve, kot sta nakup in prodaja vrednostnih papirjev. Banke so sorazmerno hitro prevzele tudi vlogo investicijskih bank (Lazarević in Prinčič 2000, 39). Ustanovitev prvih slovenskih delniških bank na prelomu stoletja je pripomogla k uvajanju in širjenju finančnih inovacij v slovenskem prostoru. Do tedaj je bilo namreč finančno posredništvo omejeno na delovanje regulativnih hranilnic in kreditnih zadrug (Hočevar 1984, 191). Te so bile osredotočene na zadovoljevanje denarnih potreb in zahtev predstavnikov drobnogospodarskega sektorja, ki je v Sloveniji tedaj prevladoval. Nasprotno pa so se banke osredotočile na podjetniški sektor (Lazarević in Prinčič 2000, 43). Čeprav je prva svetovna vojna povzročila nazadovanje bančnega razvoja, so bile povojne razmere dovolj ugodne za ponovno širjenje bančnih zavodov. Tako so po prvi svetovni vojni banke postale velike tekmice hranilnic in zadrug in so bile tesno povezane z gospodarskim razvojem slovenskih dežel vse do gospodarske krize v tridesetih letih (ibid., 10). V dvajsetih letih so slovenski bančni prostor obvladovale tri glavne banke in sicer Ljubljanska kreditna banka, Zadružna gospodarska banka in Kreditni zavod za trgovino in industrijo (Lazarević 2001b, 47). Dokaj pomembna, vendar daleč za omenjenimi bankami, je bila tudi Celjska posojilnica (Hočevar 1984, 190). Medtem ko sta bili Ljubljanska kreditna banka in Zadružna gospodarska banka univerzalni banki, je bil Kreditni zavod bolj specializirana bančna ustanova, ki je večinoma poslovala samo s podjetji, bistveno manj pa s prebivalstvom. Tem trem bankam se je pridružila še Trgovska banka, ki jo je pozneje prevzela Ljubljanska kreditna banka. Poleg teh bank so bile kot delniške družbe ustanovljene še mnoge druge banke kot so Merkantilna, Obrtna, Slovenska, Zadružna in Prometna banka. S kreditne zadruge se je v banko preoblikovala tudi Celjska posojilnica (Lazarević 2001c, 54-56). Za reševanje skupnih vprašanj so se banke povezale v Društvo bančnih zavodov v Sloveniji (Hočevar 1984, 189). Kriza v tridesetih letih je zopet povzročila nazadovanje slovenskega bančništva, finančni viri bank so se zmanjševali, prebivalstvo je izgubilo zaupanje v banke, kar je povzročilo znatno zmanjšanje hranilnih vlog. Odpravljanje posledic krize se je pričelo v drugi polovici tridesetih let, ko je ministrski svet pričel izdajati prve odločbe o sanaciji bank. Najbolj pomembni sta bili sanaciji Ljubljanske kreditne banke in Zadružne gospodarske banke, saj so razmere v teh dveh bankah določale stanje slovenskega bančništva v celoti (Lazarević 2001d, 55-56). Med drugo svetovno vojno je prišlo do ukinitve slovenskega bančništva, ki so ga nadomestile banke iz okupacijskih držav. Tudi po vojni, v času socialistične ureditve se bančništvo ni razvijalo v skladu s preostalimi gospodarskimi področji in panogami. Socializem je v področje bančništva prinašal pogoste spremembe. Sprva je glede vloge bank vladala precejšnja zmeda, ki ji je sledila centralizacija celotnega bančništva v eno banko, to je bila Narodna banka Jugoslavije, ki je opravljala vlogo centralne banke in drugih vrst bank. Toda ta enobančna ureditev ni trajala dolgo, saj je bila kmalu sprožena decentralizacija bančne ureditve. Začele so se ustanavljati komunalne in zadružne kreditne banke, ustanovljena pa je bila tudi Poštna hranilnica, ki je poslovala na celotnem

13

jugoslovanskem ozemlju. V naslednjem koraku decentralizacije so obstajale komunalne, republiške in zvezne banke. Osrednjo vlogo je še naprej imela Narodna banka Jugoslavije, takoj za njo pa so bile zvezne banke, ki so financirale zunanjo trgovino, dolgoročne investicije in kmetijstvo. Kasneje je bila ustanovljena še Služba družbenega knjigovodstva, na katero je bilo preneseno opravljanje plačilnega prometa. Tudi nekatere dejavnosti specializiranih zveznih bank so bile prenesene na republiške in komunalne banke. Kmalu zatem so bile komunalne banke spremenjene v poslovne banke, ki naj bi poslovale na celotnem ozemlju Jugoslavije kot banke za kratkoročno in dolgoročno financiranje podjetij. Ustanovitelji bank so postali socialistična podjetja, družbeno politične skupnosti in drugi osebki socialističnega sektorja. Čeprav so bile te banke poslovne banke, so poslovale kot investicijske banke, komercialne banke in hranilnice. Sledila je ustavna re-forma po kateri so centralno-bančni sistem po novem sestavljali spremenjena Narodna banka Jugoslavije in osem narodnih bank v republikah in pokrajinah, med katerimi je bila tudi Narodna banka Slovenije. Te banke so odgovarjale za izvajanje skupne denarne, kreditne in tečajne politike, ki so se oblikovale v Skupščini Jugoslavije. Prejšnje poslovne banke so se preimenovale v gospodarske (komercialne) banke, prejšnja striktna delitev na kratkoročno in dolgoročno poslovanje pa je bila odpravljena (Lazarević in Prinčič 2000, 10-11). Pomemben dejavnik v razvoju slovenskega bančništva je bila leta 1967 ustanovljena Kreditna banka in hranilnica Ljubljana, ki je nadzorovala velik delež domačega kapitala in tako postala ena najmočnejših bank v državi. V naslednjih letih je bilančna vsota nove banke, ki se je preimenovala v Ljubljansko banko, porasla, prav tako se je povečalo število njenih poslovnih enot tako doma kot v tujini. Ljubljanska banka je s svojim razširjenim poslovnim delovanjem in močno razpredeno mrežo enot po Jugoslaviji in z nekaj enotami v tujini ustvarila močne temelje slovenskemu finančnemu sistemu v Jugoslaviji (Prinčič 2001, 56). V socialističnem obdobju, ki je trajalo vse do začetka devetdesetih let, je torej bančna ureditev dobila povsem novo organizacijsko podobo, drugačna težišča in cilje. Predvojno bančno sestavo je nadomestilo manjše število močnih in povsem centraliziranih državnih bank, prav tako ni bilo več prostora za denar in kapital, kreditne odnose, inštitut obrestne mere, lastna bančna sredstva itd. Banke so postale zgolj tehnični izvajalec gospodarsko-finančnih, pa tudi upravnih in nadzornih nalog. Njihove ekonomske funkcije so morale biti omejene, zato je bilo upravljanje in odločanje preneseno na zunanje člane. Za socialistični bančni sistem je bilo tako značilno pomanjkanje ponudbe prosto razpoložljivega denarja, premajhna gibljivost denarnih sredstev in njihovo netržno razporejanje, kar je oteževalo usmerjanje denarja na tista področja, kjer je bila gospodarska dejavnost najintenzivnejša in najdonosnejša (Lazarević in Prinčič 2000, 13-14).

Zgodovina slovenskega bančništva v nekdanji republiki Jugoslaviji se je zaključila ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let, ko je bila končana razvojna linija socialističnega bančništva. Dogajanje v devetdesetih letih je že del enaindvajsetega stoletja.

14

3.2 Slovenski bančni sistem po osamosvojitvi Po osamosvojitvi je bančništvo v Sloveniji doživelo precejšnje spremembe. Trendi razvoja v slovenskem bančnem prostoru so bili v tem obdobju bistveno drugačni, kot v razvitem svetu. Več kot polovica celotne bilančne vsote je bila vključena v proces saniranja bank. Vzporedno s procesom sanacije pa so se začele prebujati in širiti nove banke, ki so bile relativno majhne, vendar so vsako leto povečevale dobiček, bilančno vsoto ter obseg kreditov in nebančnih depozitov (Lah 1996, 1). V procesu osamosvajanja Slovenije je bilo sprejetih več zakonskih aktov, s katerimi se je pričelo samostojno in suvereno urejanje našega bančnega področja. Najpomembnejša med njimi sta bila Zakon o Banki Slovenije2 ter Zakon o bankah in hranilnicah3. Z Zakonom o Banki Slovenije je 25. junija 1991 osrednjo vlogo v našem bančnem sistemu dobila Banka Slovenije, ki je nastala iz Narodne banke Slovenije in je s tem zakonom postala centralna banka Slovenije. Tri mesece pozneje je začel tudi praktično delovati slovenski denarni sistem. Banka Slovenije je kot centralna banka prevzela z zakonom določene funkcije, ki so: uravnavanje količine denarja v obtoku, skrb za likvidnost bančnega sistema, skrb za splošno likvidnost do tujine, kontrola bank in hranilnic, izdajanje bankovcev in pošiljanje kovancev v obtok, skrb za stabilnost valute ter opravljanje poslov za Republiko Slovenijo (Mencinger 2001, 29). Kot banka bank torej Banka Slovenije samostojno vodi denarno in tečajno politiko, poleg nje pa obstaja v našem bančnem prostoru še množica poslovnih bank, ki poslujejo pod njenim okriljem. V letu 1991 je v Sloveniji delovalo šestindvajset bank. Največja med njimi je bila Ljubljanska banka-Združena banka, ki je imela monopolni položaj z večinskim deležem v bilančni vsoti slovenskega bančnega sistema. Prav tako je imelo monopolni položaj tudi enajst regionalnih bank, ki so imele monopol v svojih regijah. Konec leta 1991 je sistem Ljubljanske banke-Združene banke propadel, s tem pa se je začela tudi sanacija bank s ciljem prestrukturiranja bančne panoge. Nastajati so začele nove banke, ki so povečale konkurenco na slovenskem bančnem trgu, začel pa se je tudi postopek nujnega prilagajanja domačih bank mednarodnim standardom in evropskemu trgu. Glavni vzrok za sanacijo slovenskih bank je bila sestava bančnih naložb v preteklosti, saj so med njimi prevladovale slabe terjatve do podjetij, ki so bila hkrati lastniki bančnega premoženja. Poleg tega je imel močan vpliv na slovenski bančni sistem tudi izpad trgov bivše Jugoslavije ob osamosvojitvi. Zaradi podjetniških izgub se je močno poslabšalo stanje že tako slabega bančnega portfelja, banke niso bile zmožne zadovoljevati zahtev po izplačilu deviznih depozitov varčevalcev, kar je močno oslabilo ugled slovenskih bank in zmanjšalo zaupanje vanje. Večinski lastniki bank so bila še vedno družbena podjetja, ki so bila hkrati delničarji in posojilojemalci pri isti banki (Dimovski in Gregorič 2000, 42). Tedanje razmere v slovenskem bančnem prostoru so od bank zahtevale pripravo temeljitega sanacijskega programa, ki je vključeval dva osnovna koraka (ibid., 42): - spremembo posameznih terjatev poslovnih bank do Narodne banke Jugoslavije v

državne vrednostne papirje (to so bile terjatve iz naslova deviznih vlog prebivalstva);

2 Zakon o Banki Slovenije, Uradni list RS, št. 1/1991-I in 17/1991-I z dne 25. 6. 1991. 3 Zakon o bankah in hranilnicah, Uradni list RS št. 1/1991-I in 17/1991-I z dne 25. 6. 1991.

15

- spremembo slabih bančnih posojil do realnega sektorja v državne vrednostne papirje; del bančnih terjatev je bil odpisan z zmanjšanjem bančnega kapitala, del pa je bil prenesen na Agencijo za sanacijo bank in hranilnic. V zameno so banke dobile obveznice z garancijo države.

S prvim dejanjem sanacije bank so se banke znašle v lastništvu države, usoda podjetij, ki so postala dolžnik Agencije za sanacijo bank in hranilnic, pa je ostala odprta. Sledilo pa je še drugo dejanje, v okviru katerega so morale banke postati sposobne ohranjati svojo likvidnost in solventnost ter prinašati svojim lastnikom donos na njihovo v banko trajno vloženo premoženje v skladu z njihovimi pričakovanji (Ribnikar 1994, 5). V letu 1997 se je zaključil sanacijski postopek dveh največjih slovenskih bank in sicer Nove ljubljanske banke (NLB) in Nove kreditne banke Maribor (NKBM), ki sta tako pristale v državni lasti. Zaključek sanacije je pomenil konec posebnega statusa obeh bank, ki sta morali začeti slediti splošnim pravilom varnega in skrbnega poslovanja. Država je postala tudi stoodstotni lastnik Poštne banke Slovenije, prav tako pa je dobila neposredno kontrolo še nad petimi manjšimi bankami iz bančne skupine NLB. Tako je približno 50 odstotkov celotnega premoženja slovenskih bank prišlo pod neposredno kontrolo Vlade Republike Slovenije (Dimovski in Gregorič 2000, 42-43). Vendar banke ne morejo ostati trajno v državni lastnini, temveč se morajo privatizirati, ne samo zaradi tega, da ne bi bile več državne, ampak da se prek tega zagotovi njihova večja uspešnost in enak položaj vseh bank nasproti denarnim in nedenarnim oblastem (Ribnikar 1994, 5). Tako naj bi sanaciji bank sledila privatizacija kot naslednja faza preoblikovanja bančnega sistema, ki jo obravnavamo v enem izmed naslednjih poglavij. 3.3 Struktura slovenskega bančnega sektorja Podobno kot vsi bančni sistemi v tranzicijskih državah, je torej tudi slovenski bančni sistem v zadnjem desetletju dvajsetega stoletja doživljal precejšnje spremembe. Čeprav so se nekatere novosti začele uvajati že prej, je do najbolj korenitega preobrata prišlo šele z razglasitvijo samostojnosti slovenske države, ko je bil oblikovan lasten bančni sistem z neodvisno centralno banko. Leta 1991 je bilo v Sloveniji šestindvajset poslovnih bank, nato pa se je njihovo število povečevalo do leta 1994, ko je bilo doseženo največje število, to je bilo triintrideset delujočih bank. V začetku devetdesetih let so v slovenski bančni prostor tudi že vstopile prve tuje banke. V letu 1993 in v začetku leta 1994 je bila zaradi prilagajanja mednarodnim standardom spremenjena bančna regulativa, ki je povzročila potrebo po dokapitalizaciji bank. S tem se je pričelo spodbujanje restrukturiranja bančnega sektorja v smeri združevanja in pridruževanja bank, s čimer naj bi se zmanjšalo skupno število bank. V nasprotju s pričakovanji se je večina bank odločila za dokapitalizacijo, ki je zagotavljala ohranjanje polne bančne licence, tako da se število bank ni bistveno spremenilo (Košak in Košak 2002, 52). Sredi leta 1996 je v slovenskem bančnem sistemu nastala kriza, do katere je prišlo zaradi visoke tekmovalnosti bank pri določanju pasivnih obrestnih mer za velike komitente. Posledica tega je bil propad manjših bank, s tem pa se je pričelo zmanjševati skupno število bank (ibid., 52). Ob koncu leta 1998 je tako v Sloveniji poslovalo le še štiriindvajset bank, ki so bile v glavnem univerzalne banke. Od teh jih je dvanajst bilo v popolni domači

16

lasti, štiri so bile v popolni ali večinski lasti tujcev, preostale banke pa so bile v večinski domači lasti z zelo majhnim deležem tujega lastništva. Največja slovenska banka je postala NLB, sledita pa ji SKB banka in NKBM. Nakazovati pa se je začel že tudi trend bančnih integracij. Nastajati so začele prve bančne skupine4, ki pomenijo važen korak k svetovno vse bolj pomembni konsolidaciji bančnega sektorja (Dimovski in Gregorič 2000, 42-43). Ustanovljene so bile štiri bančne skupine: skupina NLB, ki je imela šest bank članic ter bančne skupine Banke Celje, SKB banke in Banke Koper, ki so imele vsaka po dve članici. Od teh skupin se je obdržala samo bančna skupina NLB, medtem ko so preostale tri po letu dni prenehale obstajati (Košak in Košak 2002, 52). Leta 1999 je v Sloveniji začel veljati nov Zakon o bančništvu5, ki je pod določenimi pogoji omogočil odpiranje tujih podružnic pri nas. Na podlagi tega zakona je bila ustanovljena Hypo Alpe Adria bank, konec leta 1999 pa še podružnica avstrijske banke Kärntner Sparkasse. Število bank se je do leta 2001 povečalo na petindvajset, od tega so bile štiri hčerinske banke tujih bank in ena podružnica tuje banke (Letno poročilo Banke Slovenije 2000, 45). Poleg prej omenjenih so v Sloveniji pričele poslovati še francoska banka Societe Generale, Austria-Creditanstalt bank in Volksbank-Ljudska banka, ki so upravljale s 5 odstotki celotnega premoženja slovenskega bančnega sektorja (Dimovski in Gregorič 2000, 43). Konec leta 2001 se je število bank v Sloveniji znižalo na dvajset domačih bank in eno podružnico tuje banke. Poleg tega je bilo takrat v Sloveniji še osem predstavništev tujih bank (Bilten Banke Slovenije 2002, 79-86). Velikost bančnega sektorja, merjena s skupno bilančno vsoto se je v obdobju od leta 1991 do leta 2001 realno povečala za 166 odstotkov, kar pomeni da je znašal delež bilančne vsote leta 2001 več kot 90 odstotkov BDP Slovenije. Vendar je ta delež podobno kot v drugih tranzicijskih državah še vedno precej nižji, kot v bančnih sistemih zahodnoevropskih držav, kar kaže na to, da obstajajo še neizkoriščene možnosti za nadaljnjo rast slovenskega bančnega sektorja. Treba pa se je zavedati dejstva, da lahko rastoča konkurenca tujih bank in nebančnih finančnih posrednikov povzročita počasnejšo rast bančnega sektorja ali celo ustalitev na nižjih ravneh, kot bi jih pričakovali v primerjavi z razvitimi državami v EU (Košak in Košak 2002, 53-54). Stopnja koncentracije bančnega sektorja v Sloveniji se do leta 2000 ni bistveno spremenila, saj so bile v procesih konsolidacije udeležene le manjše banke, ki so se priključile večjim ali pa so prenehale obstajati zaradi drugih vzrokov. V letu 2001 se je nekoliko povečala (Priloga 1) (ibid., 54). Konec leta 2003 so banke v strukturi bančnega sektorja zavzemale skoraj 99 odstotkov trga, merjenega z bilančno vsoto (Priloga 2), preostali del trga pa je pripadal hranilnicam in hranilno-kreditnim službam. V letu 2003 je v Sloveniji delovalo dvajset bank, od tega je 4 V skladu z Zakonom o bankah in hranilnicah banke sestavljajo bančno skupino, kadar je ena banka neposredno ali posredno udeležena v ustanovitvenem kapitalu druge banke z najmanj 40 odstotnim deležem, oziroma če neposredno ali posredno upravlja z drugo banko. Minimalne zahteve za oblikovanje bančnih skupin določa Banka Slovenije. Banke v skupini se pogodbeno zavežejo k usklajevanju tekoče in razvojne politike na področju mednarodnega poslovanja, trženja, razvoja novih proizvodov, informacijske tehnologije, kreditiranja, upravljanja s poslovnimi tveganji, računovodske politike, nadzora itd. (Dimovski in Gregorič 2000, 42-43). 5 Zakon o bančništvu, Uradni list RS, št. 7/1999 z dne 5. 2. 1999.

17

bilo pet hčerinskih bank tujih bank in ena podružnica tuje banke. Poleg šestih bank v večinski tuji lasti je bilo v popolni domači lasti sedem bank, prav toliko pa jih je bilo tudi v večinski domači lasti. Od sedmih bank v večinski domači lasti so tri imele manj kot odstotek tujega kapitala. Skupni delež kapitala v lasti tujcev je konec leta 2003 znašal okoli 34 odstotkov. Nekaj manj kot 20 odstotkov kapitala je bilo v lasti države, preostali kapital pa je bil v lasti drugih domačih oseb. V večinski državni lasti sta še vedno NKBM, ki je druga največja banka v Sloveniji ter Poštna banka Slovenije, ki je trenutno enajsta največja banka, merjeno po bilančni vsoti (Letno poročilo Banke Slovenije 2003, 37). Spremembe lastniške strukture slovenskega bančnega sektorja do leta 2003 prikazuje naslednja tabela: TABELA 1: LASTNIŠKA STRUKTURA BANČNEGA SEKTORJA

Delež v lastniškem kapitalu (v %)

31.12.2000

31.12.2001

31.12.2002

31.12.2003

Tuje osebe 12,0 % 16,0 % 32,5 % 33,7 %Država v ožjem smislu 36,8 % 37,0 % 20,3 % 19,6 %Ostale domače osebe 51,2 % 47,0 % 47,2 % 46,7 %

Vir: Letno poročilo Banke Slovenije (2003, 37). Število bank se v prvi polovici leta 2004 ni spremenilo in trenutno delujejo v Sloveniji naslednje banke: Banka Slovenije, Nova ljubljanska banka, Nova kreditna banka Maribor, SKB banka, Slovenska investicijska banka (v likvidaciji), Banka Celje, Banka Domžale, Banka Koper, Gorenjska banka, Koroška banka , Poštna banka Slovenije, Probanka, Banka Zasavje, Abanka, Slovenska zadružna kmetijska banka, Factor banka, Hypo-Alpe-Adria bank, Raiffeisen Krekova banka, Folksbank-Ljudska banka in Bank Austria Creditanstalt. Tri od naštetih bank spadajo pod bančno skupino NLB in sicer: Koroška banka, Banka Domžale in Banka Zasavje (Banka Slovenije 2004). Kljub temu, da so se v slovenskem bančnem sektorju po osamosvojitvi zgodile precejšnje spremembe, preoblikovanje bančnega sektorja še ni končano. Zaradi prilagajanja razmeram ob vstopu v EU ter prihoda nove konkurence bodo potrebne še mnoge prilagoditve, da bodo banke sposobne slediti spremembam in učinkovito tekmovati na vseh področjih bančnega poslovanja (Košak in Košak 2002, 59). 3.4 Značilnosti slovenskih bank Slovenski bančni sektor je v primerjavi z bančnimi sektorji drugih držav majhen, šibak ter zelo razpršen. Bilančna vsota celotnega slovenskega bančnega sistema je v primerjavi z največjimi evropskimi bankami še vedno zanemarljivo majhna. Med bankami manjših in manj razvitih držav starih članic EU je irska AIB štirikrat večja kot slovenski bančni sektor v celoti, največji grški in portugalski banki pa sta trikrat večji. Med novimi članicami v EU je največja češka banka enaka celotnemu slovenskemu bančnemu sektorju, največja poljska banka pa je celo večja od njega. Po podatkih iz leta 1999 bi morala največja slovenska banka (NLB) svojo bilančno vsoto dvakrat povečati, če bi želela doseči omenjeni optimalni obseg za doseganje minimalnih skupnih stroškov. Vse omenjeno kaže

18

na dejstvo, da je konsolidacija bančnega sistema nujna, če hočejo naše banke ohraniti svoj tržni položaj (Štiblar 1999a, 1). Za slovenski bančni prostor je značilna tudi visoka koncentracija in veliko število majhnih bank, kar je posledica premajhnega števila združevanj v preteklosti. V povprečju je okoli 60 odstotkov bančnega trga v lasti treh do šestih velikih bank. Velike banke običajno dlje časa ostanejo v državni lasti, medtem ko veliko število manjših bank v privatnih rokah zahteva konsolidacijo bančnega sektorja (Savin 2000, 356). Čeprav se je število bank v Sloveniji v zadnjih letih precej zmanjšalo, jih je kljub temu še vedno preveliko, hkrati pa so njihovi tržni deleži (z izjemo največje banke) relativno razpršeni (Voljč in Šega 2001, 111). V povezavi s številom bank je tudi regionalna razsežnost bank, ki je v Sloveniji prav tako velika, kar je rezultat želje po prisotnosti bank v vsaki regiji. Večina bank želi pokrivati ves slovenski prostor in biti povsod konkurenčna svojim tekmicam. Zato ima vsaka banka svoje poslovalnice, ki delujejo v različnih krajih po Sloveniji in glede na veliko število bank je veliko tudi poslovalnic (Miloš 1999, 26). Med glavne karakteristike slovenskega bančnega sistema sodi tudi hitra rast bančnega sektorja, ki pa ji ne sledi razvitost bančnega trga. Težave bank se pojavljajo pri doseganju primernih ravni dolgoročnih virov sredstev, kar je med drugim tudi posledica makroekonomskih razmer v državi, ki ne podpirajo dolgoročnega varčevanja. Banke pogosto zanemarjajo majhna in srednje velika podjetja, da bi se izognile večjemu tveganju in dodatnim stroškom. Zato se vse bolj povečuje nevarnost pred konkurenco tujih bank in nebančnih inštitucij. To nevarnost pa dodatno povečujejo še visoke obrestne marže, ki se jim slovenske banke nekako ne morejo izogniti. Če torej banke dosegajo visoke donose iz poslovanja, to ni rezultat dobrega in racionalnega poslovanja, temveč so ti donosi v glavnem posledica visokih obrestnih marž, ki jih banke zaračunavajo svojim komitentom (Savin 2000, 356). Upoštevati moramo dejstvo da je slovenski bančni sistem še vedno v tranziciji, domače banke pa so še vedno premalo konkurenčne tujim bankam. To je po eni strani posledica majhnega in slabo razvitega domačega denarnega trga in trga kapitala, po drugi strani pa notranjih slabosti bank, ki zaradi relativno majhne bilančne vsote še vedno poslujejo s previsokimi operativnimi stroški. Bankam povzroča veliko preglavic ekonomija obsega, vse težje pa postaja tudi breme investiranja v informacijsko tehnologijo, ki je postala zelo pomemben dejavnik uspešnega poslovanja bank (Lah 2004, 1). V slovenskem prostoru tako ostaja neizkoriščen informacijski kapital, ki je na voljo našim bankam, če bi ga bile sposobne izkoristiti. Posledice tega se kažejo v zmanjšanju sodelovanja podjetij z domačimi bankami, saj banke ne sledijo napredku podjetniškega sektorja in povpraševanje podjetij po finančnih storitvah vse bolj presega kakovost, ki so jo sposobne ponuditi banke (Drenovec 2000, 1). Že v devetdesetih letih je bilo za večino slovenskih bank značilno poslovanje s previsokimi operativnimi stroški in relativno slabo upravljanje s poslovnimi tveganji. V letu 1996 je tako primerjava uspešnosti poslovanja domačih in tujih bank kazala, da so slovenske banke tri do štirikrat manj produktivne od bank v razvitih državah ter da je marža finančnega

19

posredništva domačih bank večja od tujih. Konkurenčna sposobnost naših bank v luči približevanja EU je bila tako vseskozi problematična (Lah 1996, 1). Problem slovenskih bank predstavlja tudi velik del slabih terjatev in nezadostne rezervacije. S prisilno pretvorbo slabih terjatev v kapitalske deleže so slovenske banke postale v devetdesetih letih lastnice mnogih slovenskih podjetij. Medtem ko tuje banke upravljajo z deleži v uglednih podjetjih, ki kotirajo na borzi, imajo slovenske banke svoje deleže v razmeroma slabih podjetjih, ki ne zagotavljajo visokih donosov (Dimovski in Gregorič 2000, 46). Prav tako so težave nastale tudi takrat, kadar so banke dajale po eni strani posojila v domačem denarju, po drugi strani pa so morale plačevati deponentom obresti, ki so bile vezane na tuji denar. Tako pridemo do problema negativnih tečajnih razlik, ki skupaj s problemom slabih posojil kaže na to, da so bile banke največja ‘žrtev’ družbene lastnine. Pojavlja pa se vprašanje, kdo je prispeval sredstva, da je lahko nastal družbeni kapital. K temu je prispeval vsak, ki je imel vloge v banki in ne zaposleni v podjetjih, kot je bila takrat uradna razlaga. Zaradi obeh problemov je moralo pozneje priti do sanacije bank, ki bi ji v enakem obsegu morala slediti tudi sanacija podjetij (Ribnikar 1999a, 161). Vse večja liberalizacija finančnih storitev in sprostitev kapitalskih tokov bo kot posledica priključitve Slovenije EU sistematično pomenila velik vpliv okolja na Slovenijo in neznaten vpliv slovenskih finančnih naložb na okolje. Združevanje zgleda v tem primeru kot edina možna rešitev. S tem načinom rasti bi dosegli poenotenje tudi na področju informacijske tehnologije, kar pa bi zmanjšalo stroške poslovanja bank. Tako bi dobili močne nacionalne banke, ki bi lahko uspešno konkurirale prihodu tujih bank na slovenski finančni trg (Štiblar 1998a, 55). 3.5 Uspešnost poslovanja bank v Sloveniji Slovenske banke so relativno uspešne, če odmislimo problem visokih obrestnih marž, ki so posledica dejstva, da banke zaradi visoke inflacije plačujejo zelo nizke obresti na vloge na vpogled in da je večina teh sredstev plasiranih v posojila po znatno višji obrestni meri. Če se bo inflacija znižala, bo torej to imelo pozitivni učinek na uspešnost bank. Operativni stroški so precej višji od bank v državah EU, predvsem zaradi visokih stroškov dela. Jasno je, da bodo banke v bodoče lahko ohranjale ali povečevale stopnjo uspešnosti samo pod pogojem, da bodo uspele bistveno znižati svoje operativne stroške poslovanja (Dimovski in Gregorič 2000, 45). V letu 1998 so bile slovenske banke visoko kapitalizirane, saj je bil kazalec kapitalske ustreznosti, ki predstavlja razmerje med neto kapitalom in tehtano aktivo, precej višji od zahtevanega. Eden izmed razlogov visoke kapitaliziranosti je bila ostra politika Banke Slovenije, ki predpisuje bankam visok kapitalski minimum, poleg tega pa so banke večino dobičkov iz preteklih let razmejevale v rezerve in tako povečevale svoj kapital. Računovodski standardi zahtevajo vsakoletno povečanje kapitala iz naslova revalorizacije, ki predstavlja dodaten neobdavčen porast bančnega kapitala. Tudi sam način vrednotenja aktivnih bilančnih postavk in oblikovanje rezerv v bankah povečuje zavarovanost bank pred poslovnimi tveganji. Banke spremljajo izpostavljenost kreditnemu tveganju z razvrščanjem svojih naložb v kvalitetne skupine po določilih Banke Slovenije. Ob koncu

20

leta 1997 je bilo kar 90 odstotkov vseh naložb v skupini standardne kakovosti. Poleg kreditnega tveganja pa morajo banke spremljati tudi državno tveganje. Konec leta 1997 so imele slovenske banke skoraj 80 odstotkov vseh tujih naložb v državah EU (ibid., 44-45). V letu 2003 so banke zabeležile skromno rast bilančne vsote (glej Prilogo 2). Delež izvirnih sredstev bank se zmanjšuje, povečuje pa se zadolževanje pri tujih bankah. Banke so pridobivale vire tudi z izdajanjem dolžniških vrednostnih papirjev in s podrejenim dolgom. Kreditna aktivnost bank je bila v letu 2003 živahnejša. Banke so izraziteje kreditirale nefinančne družbe in druge finančne organizacije, občutno pa so zmanjšale kreditiranje države. Hitrejše zniževanje aktivnih obrestnih mer je vplivalo na zniževanje obrestne marže in posledično slabši zaslužek bank iz neto obresti (Letno poročilo Banke Slovenije 2003, 38). Ob koncu leta 2003 so banke izkazovale dobiček pred obdavčitvijo v višini 48,1 mrd SIT in dobiček po obdavčitvi v višini 31,8 mrd SIT. Doseženi rezultat poslovanja bank (dobiček pred obdavčitvijo) je nominalno višji v primerjavi z rezultati v preteklih letih. V primerjavi z letom 2002 je višji za 2,1 mrd SIT oziroma za 4,6 odstotkov. Skromna rast kaže na umirjanje doseženega rezultata v primerjavi z letom 2002, ko je bilo realizirano visoko povečanje rezultata poslovanja bank kot posledica sprememb slovenskih računovodskih standardov. Če izločimo banko, ki je v preteklih letih poslovala z večjo izgubo, je dobiček bank v letu 2003 nižji za 0,9 odstotkov, kar pomeni realno zmanjšanje dobička bank v letu 2003 za 6,1 odstotek (ibid., 38). Razen dveh bank, ki sta poslovno leto 2003 zaključili z izgubo, so imele preostale banke pozitivni poslovni izid. Nižji poslovni izid v letu 2003 je v primerjavi z letom 2002 zabeležilo pet bank in sicer ena banka zaradi nižjih prihodkov iz neto obresti in neto provizij, ena banka zaradi nižjih prihodkov iz naložb v kapital zaradi končne odprodaje kapitalske naložbe v letu 2002, preostale tri banke pa so oblikovale višje neto rezervacije in povečale operativne stroške. Medmesečni rezultat bank se je v letu 2003 neenakomerno gibal, mesečni prirasti so se gibali od najmanj 2,7 mrd SIT (v maju in oktobru 2003) do največ 7,5 mrd SIT (v januarju 2003), v decembru 2003 pa se je rezultat v primerjavi z novembrom znižal za 1,8 mrd SIT. V letu 2003 je ves čas z izgubo poslovala ena banka, od polletja naprej pa se ji je pridružila še ena banka, medtem ko sta občasno z manjšo izgubo poslovali še dve banki (ibid., 38-39). Operativni stroški bank so v letu 2003 realno ohranjali višino, predvsem na račun stroškov dela, ki so realno porasli za 2,6 odstotkov, v opazovanem obdobju pa je porasel delež stroškov dela v celotnih odhodkih z 11,2 odstotkov na 12,4 odstotke. Nadaljevalo se je upadanje operativnih stroškov na povprečno aktivo (s 3,2 odstotkov na 3 odstotke) (ibid., 39). Banke so v letu 2003 oblikovale za 37,5 mrd SIT neto rezervacij, ki so posledica tako rasti kreditne izpostavljenosti kot spremembe povprečne tveganosti terjatev. Obseg oblikovanih rezervacij je bil leta 2003 za 15,5 odstotkov oziroma 6,9 mrd SIT nižji kot v letu 2002. V letu 2003 je bil glede na 2002 nivo oblikovanih rezervacij nižji pri enajstih bankah. Od teh je bilo pri sedmih bankah opaziti znatno zmanjšanje neto rezervacij v letu 2003, kar je predvsem posledica dejstva, da so omenjene banke v letu 2002 iz različnih vzrokov oblikovale nadpovprečno visoke rezervacije (konservativna politika razvrščanja, odpis

21

terjatev do države zaradi plačila davka na dobiček iz preteklih let, oblikovanje dodatnih rezervacij po odredbi Banke Slovenije, zaradi poenotenja razvrstitve komitentov ob pripojitvi in drugo). Nižji nivo oblikovanih rezervacij pri ostalih bankah je posledica dejstev v letu 2003 in sicer počasnejše kreditne rasti, izboljšanja kvalitete portfelja, nižjega nivoja oblikovanih rezervacij za splošna bančna tveganja ter uporabe nižjih, vendar še dopustnih odstotkov oblikovanja rezervacij znotraj posameznih skupin (ibid., 40). Kazalci poslovanja bank so bili v letu 2003 nižji kot v preteklih letih. Realno upadanje bruto dohodka je ob upočasnjeni rasti povprečne aktive vodilo k zmanjševanju vrednosti kazalca bruto dohodek na aktivo, ki je v letu 2003 znašal 4,8 odstotkov in je najnižji doslej. Povprečni donos na aktivo je v letu 2003 znašal 1,0 odstotka in je malenkost nižji glede na leto 2002. Donos na kapital je po zvišanju v letu 2002 (zaradi počasnejše rasti kapitala kot posledica opustitve splošnega prevrednotenja kapitala) v letu 2003 nekoliko nižji, saj je znašal 12,6 odstotkov. Obrestna marža, izražena kot razmerje med neto obrestmi in povprečno bruto obrestonosno aktivo, je v letu 2003 znašala 3,2 odstotka in se zaradi realnega upadanja neto obresti še naprej znižuje. V primerjavi z letom 2002 se je v 2003 znižala za 0,5 odstotne točke (ibid., 40). Gibanje kazalcev uspešnosti poslovanja slovenskih bank prikazuje tudi naslednja tabela: TABELA 2: NEKATERI KAZALCI POSLOVANJA SLOVENSKIH BANK

v % 1999 2000 2001 2002 2003 Bruto dohodek na povprečno aktivo 5,4 5,9 5,0 5,4 4,8Povprečni donos na aktivo 0,8 1,1 0,5 1,1 1,0Povprečni donos na kapital 7,8 11,4 4,8 13,3 12,6Obrestna marža 4,1 4,7 3,6 3,7 3,2Operativni stroški na povprečno aktivo 3,6 3,5 3,3 3,2 3,0

Vir: Letno poročilo Banke Slovenije (2003, 40). Kljub relativni uspešnosti se torej poslovanje naših bank v zadnjih letih ni bistveno izboljšalo. Njihovi poslovni rezultati niso tako dobri, kot bi lahko bili, če bi bile banke sposobne odpraviti določene pomanjkljivosti, ki ovirajo učinkovitost njihovega poslovanja. 3.6 Privatizacija bank Pri privatizaciji gre za proces prenosa lastništva s strani države na nedržavne fizične ali pravne osebe. Izkušnje dokazujejo, da je razvoj finančnih inštitucij hitrejši in učinkovitejši, ko so le-te prepuščene privatnemu sektorju. Privatno lastništvo vodi k učinkoviti specializaciji med različnimi inštitucijami. Profitni motiv žene podjetnika, da se bo specializiral na tistem področju, kjer bo lahko najučinkoviteje izrabil svoje konkurenčne prednosti. Zagovorniki privatizacije trdijo, da privatizacija zagotavlja prihranek državni blagajni ter povečuje produktivnost v javnem sektorju. Nasprotniki pa vztrajajo, da privatizacija pomeni bistven odmik na slabše v kvaliteti, učinkovitosti, fleksibilnosti in integriteti državne banke ali podjetja (Prohaska 1999, 10).

22

Razlogov oziroma namenov privatizacije je ponavadi več. Temeljni razlogi za privatizacijo bank so večinoma politične in ekonomske narave. Bonin in Wachtel (1996, 1-2) navajata naslednje razloge v prid privatizaciji: - upravljanje in vodenje bank neodvisno od države; - management, ki ni povezan z državo in ne deluje na podlagi bilateralnih dogovorov z

vlado; - finančno neodvisne banke, ki so solventne6 in likvidne; - hitrejši razvoj institucionalne infrastrukture ter - konkurenčen in učinkovit bančni sektor (dokapitalizacija domačih bank in spodbujanje

tuje konkurence). Glavi namen privatizacije bank tako v državah po svetu ko tudi v Sloveniji je povečati ekonomsko uspešnost bank, ki pod državnim lastništvom in zasledovanjem političnih ciljev ni mogoča. Poleg tega so cilji privatizacije pri nas tudi ohranitev slovenske identitete in pridobitev prihodkov za pokritje neto stroškov sanacije. Predpostavke za uspešno privatizacijo so postopnost in kombinacija metod z vključitvijo domačih investitorjev, oblikovanje bančnih skupin, sodelovanje institucionalnih investitorjev in razrešitev lastniških terjatev iz preteklosti (Štiblar 1999b, 36). Privatizacija državnih bank je pomembna sestavina strateške usmeritve Slovenije, ki spada med potrebe EU. Slovenska vlada bi morala kar v najkrajšem času opraviti privatizacijo NLB in NKBM, saj nam bi to omogočilo dohiteti tempo nekaterih gospodarskih in finančnih procesov, ki zelo hitro potekajo v posameznih državah nekdanje Jugoslavije (Glogovšek 2000, 1). Privatizacija bank v Sloveniji naj bi pomenila drugo fazo preoblikovanja bančnega sistema po sanaciji bank. Uspešni sanaciji NLB in NKBM sta pomenili pomemben korak pri oblikovanju učinkovitega finančnega sistema Republike Slovenije, njuna privatizacija pa bi bila naslednji pomemben ukrep. Slabi gospodarski trendi in močnejša vloga države v gospodarstvu namreč nakazujejo, da se prednost Slovenije pred drugimi gospodarstvi srednje Evrope zmanjšuje. Za ohranitev te prednosti in vstop v Evropo je torej potreben nov zagon , povečanje konkurenčnosti in učinkovitejši finančni sektor. K temu pa lahko pomembno prispeva privatizacija bank. Po Cviklovem mnenju so najpomembnejši razlogi, ki spodbujajo privatizacijo slovenskih bank, naslednji (1997, 19):

Ureditev odnosov med lastniki in poslovodstvom bank ter s tem dolgoročna donosnost bank. Država ne more biti hkrati lastnica in nadzornica bank. Privatizacija naj bi v banke pripeljala prave lastnike, ki bodo jamčili za učinkovito obvladovanje tveganj bančnega poslovanja in za kakovostno upravljanje banke.

Z odplačno privatizacijo se lahko zmanjša javni dolg in okrepi kapitalska struktura bank. Privatizacija bank mora biti odplačna, saj bo le to zmanjšalo javni dolg, ki je nastal s sanacijo bank.

Privatizacija lahko pripelje v državo strateške partnerje, ki bodo slovenske banke okrepili za širitev v srednjeevropski in evropski prostor.

6 Solventnost je sposobnost banke, da poravnava vse svoje obveznosti in dolgove. V primeru nesolventnosti je stanje terjatev in drugih postavk na aktivi manjše od vseh obveznosti na pasivi.

23

Preobrat v krepitvi vloge države v gospodarstvu. Privatizacija slovenskih bank bi vsekakor pripomogla tudi k znižanju operativnih stroškov bank, ki znatno presegajo nivo stroškov v ostalih bankah EU. Poleg znižanja obrestnih marž in rastoče konkurence tujih bank je privatizacija tretji tehten razlog za znižanje operativnih stroškov in racionalizacijo poslovanja v bankah (Dimovski in Gregorič 2000, 45). Časovno naj bi druga faza preoblikovanja slovenskega bančnega sistema predvidoma potekala v treh fazah (Štiblar 1999b, 35): 1. Do leta 2000 naj bi se privatiziralo 35 odstotkov državnih bank. 2. Med letom 2000 in vstopom v EU naj bi se NLB in NKBM privatizirali do preostanka

tretjine deleža države, nato naj bi vstopil tuji delničar, ki bi prinesel novo tehnologijo in vpetost v mednarodno investicijsko bančništvo. Ciljna lastniška struktura obeh bank je približno tretjinska: ena tretjina država in paradržavni skladi, ena tretjina slovenski nefinančni subjekti in ena tretjina tuja last, s čimer naj bi se onemogočilo zasledovanje parcialnih lastniških interesov v korist ekonomske učinkovitosti.

3. Ob vstopu Slovenije v EU se lastniška struktura državnih bank nebi bistveno

spremenila, zmanjšal bi se le delež države v korist slovenskih komitentov, delež tujih lastnikov pa bi še vedno ostal do ene tretjine, kar velja predvsem za NLB.

Žal se nobena od faz v tem načrtu ni dejansko odvila, kot je bila zastavljena. Zamudili smo že s samim začetkom privatizacije, ki se je začela šele spomladi 2001, neuspešna pa je bila tudi privatizacija NLB in NKBM. Tako je bila v začetku leta 2002 država še vedno lastnik skoraj 40 odstotkov bančnega sektorja (ibid., 35). Potrebno pa je ločiti med privatizacijo bank in njihovo prodajo tujim lastnikom. Dve sicer različni zadevi sta v Sloveniji zelo prepleteni. S tem je povezano aktualno vprašanje nacionalnega interesa, ki je ravno v času privatizacije državnih bank oziroma zaradi nje postal vroča tema slovenskih medijev. Država kot lastnik sicer ni najboljši gospodar, je pa zagotovo najboljši lastnik nacionalnega interesa, zagotavljala naj bi blaginjo svojim prebivalcem, pravni red in socialno varnost. Pri prodaji bank je nacionalni interes gotovo iztržiti najvišjo kupnino, da se pokrije javni dolg oziroma stroški sanacije bank ter večja učinkovitost in stabilnost bančnega sistema. Po drugi strani pa so v nacionalnem interesu tudi banke v slovenski lasti. V Sloveniji se bo v prihodnosti verjetno oblikovalo nekaj bančnih stebrov in vsaj enega od njih bi morali Slovenci obvladovati sami. Prednosti zaradi poznavanja domačih razmer in obstoječega informacijskega kapitala gotovo niso zanemarljive. In če v tržnem gospodarstvu, katerega del postaja tudi Slovenija, velja da so finančne inštitucije pretežno v rokah domačih lastnikov, potem lahko to velja še za Slovenijo. Vendar pa prodiranja tujega kapitala na slovenski bančni trg ni mogoče ustaviti in je v določeni meri tudi zaželen, saj pomeni razvoj novih tehnologij, dodaten know-how, kapitalsko močnejše banke, mednarodne zveze itd. (Tekavec 2001, 4). Vstop v EU je torej proces privatizacije nekoliko spodbudil, saj bodo z odprtjem trga naše banke izpostavljene večji konkurenci. Bilančne vsote slovenskih bank zaenkrat niso

24

primerljive z velikimi evropskimi bankami, storitve velikih bank so zaradi ekonomij obsega pogosto cenovno ugodnejše, ponudba storitev je zanimivejša, bolj pestra in za komitente bolj privlačna. Zaradi približevanja EU in svetovnih bančnih trendov nasploh je pomembno, da naše banke dobijo strateškega partnerja, ki bo prinesel svež kapital, nove tehnologije in storitve. Smo pred obdobjem, ko bodo dobički manjši, saj se obrestne marže znižujejo in cene bančnih storitev padajo. Stroškovno učinkovitost lahko banke povečajo z vlaganjem v informacijsko tehnologijo, to pa zahteva dodaten kapital. Tisti, ki bo manj stroškovno učinkovit, ne bo mogel iti v korak s cenami, ki jih bo ponudila tuja konkurenca. Pri pripravi programa privatizacije je imela slovenska vlada naslednje cilje: doseči največjo možno kupnino za državo, s katero naj bi zmanjšali javni dolg, okrepiti učinkovitosti in konkurenčnosti bank in bančnega sistema ter prodreti na tuje trge (ibid., 5).

25

4 EVROPSKI BANČNI SISTEM IN BANČNE INŠTITUCIJE 4.1 Evropska centralna banka Najpomembnejša inštitucija v evropskem bančnem prostoru je Evropska centralna banka (ECB), ki je bila ustanovljena kot naslednica Evropskega denarnega zavoda in je sestavni del Evropskega sistema centralnih bank (ESCB). Ta sistem poleg ECB sestavljajo nacionalne centralne banke držav članic EU. Med poglavitne naloge ESCB sodi določanje in izvajanje denarne politike v okviru Evropske gospodarske in denarne unije, hranjenje in upravljanje denarnih rezerv članic in zagotavljanje nemotenega delovanja plačilnih sistemov v državah članicah. Za uresničevanje teh nalog skrbi bodisi ECB sama, bodisi centralne banke držav članic (ECB 2002). ECB, ki ima svoj sedež v Frankfurtu, je bila ustanovljena 1. junija 1998, delovati pa je začela 2. junija 1998 (ibid.). Z njeno ustanovitvijo se je spremenila vloga vseh nacionalnih centralnih bank v državah članicah EU, največje spremembe pa je ustanovitev ECB prinesla državam, ki so že uvedle evro in skupno monetarno politiko. Centralne banke držav, ki so v denarnem področju evra, skupaj z ECB tvorijo Evrosistem, ki je od 1. januarja 1999 odgovoren za določanje in izvajanje skupne monetarne politike za evroobmočje. ESCB pa tvorijo ECB in nacionalne centralne banke vseh držav članic EU. Centralne banke držav, ki še niso uvedle evra, imajo v okviru ESCB poseben status, kar pomeni, da lahko še vedno vodijo svojo monetarno politiko in ne sodelujejo v procesu odločanja in izvajanja skupne monetarne politike (Majcen 2003, 14-15). Z vstopom Slovenije v EU je Banka Slovenije postala del ESCB, ne pa tudi del Evrosistema, saj bo del tega postala šele z uvedbo evra in vstopom v skupno monetarno politiko. ECB je središče gospodarske in denarne unije EU. Odgovorna je za vodenje skupne denarne politike unije, vodenje deviznotečajne politike, upravljanje z deviznimi rezervami, skrbi pa tudi za stabilnost evra. Banko vodi svet guvernerjev, sestavljen iz članov izvršilnega odbora ter guvernerji nacionalnih centralnih bank. Način delovanja ECB in njene funkcije so bile opredeljene v Maastrichtski pogodbi. Po tej pogodbi je primarni cilj ECB stabilnost cen, medtem ko so ostali cilji sekundarnega pomena. Pogodba jasno opredeljuje tudi politično neodvisnost ECB (Grauwe 2000, 151). Pri sprejemanju svojih odločitev in opravljanju svojih nalog so tako ECB kot tudi nacionalne centralne banke neodvisne in ne smejo v nobenem primeru iskati ali prejemati navodil pri inštitucijah in organih EU, vladah držav članic ali pri kateremkoli drugem organu. Prav tako se inštitucije in organi EU ter vlade držav članic obvezujejo, da bodo spoštovali načelo neodvisnosti in da ne bodo poskušali vplivati na člane organov odločanja ECB ali nacionalnih centralnih bank pri opravljanju njihovih nalog (Majcen 2003, 14-15). Nacionalne centralne banke v ESCB delujejo v skladu s smernicami in navodili ECB. Ta jim nalaga opravljanje poslov, ki so sestavni del nalog ESCB. Cilji in naloge ESCB so določeni s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti ter Statutom ESCB in ECB. Temeljno načelo delovanja ESCB je, da se odločitve sprejemajo centralizirano v ECB, izvajanje pa poteka decentralizirano prek nacionalnih centralnih bank. Tako imajo poslovne banke v posameznih državah račune pri svojih nacionalnih centralnih bankah in operacije na trgu potekajo prek nacionalnih centralnih bank v skladu s smernicami in

26

navodili ECB. Prav tako opravljajo nacionalne centralne banke večino nalog, ki so povezane z zbiranjem statističnih podatkov ter dajanjem v obtok in distribucijo evro bankovcev. Prek sodelovanja v različnih odborih ESCB pa predstavniki nacionalnih centralnih bank pomagajo pri delu ESCB. Nacionalne centralne banke pa seveda ne opravljajo samo tistih nalog, ki so določene znotraj ESCB, temveč poleg teh opravljajo še druge naloge, ki so jih opravljale že pred oblikovanjem ESCB, razen če niso te naloge v nasprotju s cilji in nalogami ESCB. Te naloge izvajajo nacionalne centralne banke na lastno odgovornost in za svoj račun. Čeprav delujejo nacionalne centralne banke pod okriljem skupne centralne banke, ECB, ni mogoče pričakovati, da bodo te banke prenehale obstajati (ibid., 14-16). Področja pristojnosti nacionalnih centralnih bank v ESCB lahko razdelimo v naslednje sklope (ibid., 17): - sodelujejo v procesu odločanja znotraj ESCB oziroma Evrosistema; - so posredniki med skupno monetarno politiko in nacionalnimi ekonomskimi politikami; - izvajajo operativne naloge Evrosistema, potrebne za izvajanje monetarne politike in

politike deviznega tečaja; - so edini vpisniki in lastniki kapitala ECB ter prejmejo svoj delež denarnega prihodka

Evrosistema in so udeležene pri razdelitvi čistega dobička in izgube ECB; - nacionalne centralne banke še naprej delujejo kot neodvisne inštitucije zunaj področja

pristojnosti ESCB in opravljajo tudi druge naloge za lastno odgovornost. V Evrosistemu nacionalne centralne banke delujejo v skladu z načelom decentralizacije izvajanja monetarne politike. To pomeni da odločitve o instrumentih monetarne politike sprejemajo v ECB, izvajanje teh odločitev pa je največkrat v pristojnosti posameznih nacionalnih centralnih bank. Le–te tako izvajajo operacije odprtega trga in druge instrumente monetarne politike s poslovnimi bankami v skladu z navodili ECB. Poslovne banke morajo imeti obvezne rezerve pri svoji nacionalni centralni banki. Nacionalne centralne banke prav tako upravljajo z deviznimi rezervami ECB in posredujejo na deviznem trgu, če tako določi ECB. Aktivno vlogo pa opravljajo tudi na področju plačilnih sistemov, saj so sistemski operaterji za velika plačila. Nacionalne centralne banke pomagajo ECB tudi pri zbiranju statističnih podatkov pri pristojnih nacionalnih oblasteh ali neposredno pri gospodarskih subjektih – tako namreč določa Statut ECB in ESCB (ibid., 17-18). Nacionalne centralne banke so tudi lastnice oziroma delničarke ECB. Delež, ki ga ima posamezna nacionalna centralna banka, je odvisen od deleža BDP-ja posamezne države in od števila prebivalcev držav članic. Kapital ECB je v letu 2003 znašal okoli pet milijard evrov, lahko pa se poveča še za dodatnih pet milijard evrov (Ribnikar 1999b, 17-18). Glavne naloge ECB so naslednje (Ješovnik 2000, 97): - sprejema uredbe in določbe, ki so potrebne za izvajanje nalog v okviru ESCB; - edina lahko odobri izdajo bankovcev in kovancev na območju EU; - vsak akt ustanov EU, ki se nanaša na denarno politiko, morajo prej pregledati organi

ECB.

27

ECB ima izključno pravico, da odobrava izdajanje bankovcev v evroobmočju. Bankovce lahko izdajajo ECB in nacionalne centralne banke držav evroobmočja. Samo bankovci, ki jih izdajajo omenjene institucije, se štejejo za zakonito plačilno sredstvo v teh državah. Kovance lahko države evroobmočja izdajajo le pod pogojem, da jim ECB odobri obseg emisije. Evrosistem prispeva tudi k nemotenemu vodenju politik pristojnih oblasti glede bonitetnega nadzora bank in stabilnosti finančnega sistema. ECB s pomočjo nacionalnih centralnih bank zbira tudi potrebne statistične informacije. Z Evrosistemom se je treba tudi posvetovati o kateremkoli predlogu predpisa EU ali osnutku nacionalnega predpisa, ki sodi v sklop njegove pristojnosti (Majcen 2003, 15). Instrumenti denarne politike ECB so zanimivi tako za države Evrosistema, kot tudi za tiste države, ki se še ne mislijo vključiti v Evrosistem. Ti instrumenti so bili izbrani na podlagi dosedanjih izkušenj centralnih bank, zato so lahko vodilo za centralne banke držav tudi zunaj Evrosistema in s tem tudi za Slovenijo. Razvrščamo jih v tri skupine in sicer so to operacije na odprtem trgu, odprta ponudba bankam, da pridejo do denarja ECB ali se ga prek nje znebijo ter obvezne rezerve bank (Ribnikar 1999c, 129). Omenjenih instrumentov v nalogi ne obravnavamo podrobno, lahko pa jih najdete v navedeni literaturi. 4.2 Evropska investicijska banka Evropska investicijska banka (EIB) je bila ustanovljena z Rimskim sporazumom 1. januarja 1958 kot samostojna finančna ustanova takratne Evropske gospodarske skupnosti (EGS). Njena poglavitna naloga je spodbujanje uravnoteženega razvoja EU z naložbami v gospodarsko šibkejša območja, gradnjo prometnic in telekomunikacij, varstvo okolja, prenovo mest itd. Od leta 1993 daje posojila tudi nečlanicam v skladu s sporazumi med njimi in EU. Posojila EIB lahko dobijo zasebna in javna podjetja iz vseh gospodarskih panog. Posojila se odobravajo bodisi neposredno ali posredno preko drugih bank, te pa lahko skupno posojilo razdelijo med večje in manjše vlagatelje. Posojilo znaša v povprečju 30 odstotkov investicijske vrednosti, doba odplačevanja pa je od sedem do dvanajst let za industrijo in do dvajset let za naložbe v infrastrukturo (EIB 2002). Banka daje posojila na nepridobitni podlagi. Z njimi nudi pomoč tudi državam pristopnicam in kandidatkam za članstvo v EU. Najdejavnejša je na področjih telekomunikacij in transporta, prav za projekte s teh področij pa je največ posojil dobila tudi Slovenija (Intraco Infonet 2004). Banko vodijo petnajstčlanski Svet guvernerjev, petindvajsetčlanski Upravni odbor in direktorji. Sedež EIB je v Luksemburgu (EIB 2002). EIB pomaga pri doseganju ciljev EU s financiranjem projektov, ki pospešujejo evropsko integriranje, uravnotežen razvoj, ekonomsko in socialno kohezijo in razvoj gospodarstva, ki temelji na inovaciji in znanju. V zadnjih letih pa prispeva tudi k doseganju nekaterih zunanjepolitični ciljev. Za razliko od tradicionalnih bank se EIB financira s posojili na finančnih trgih in nima komercialnih virov sredstev varčevalcev ali tekočih računov (Europa 2003). EIB nastopa v dveh funkcijah, saj je hkrati neodvisen organ EU in banka, ki ima neposredne kontakte z gospodarskimi subjekti, tako privatnimi kot javnimi. Do danes je banka postala največja multilateralna inštitucija na področju dodeljevanja mednarodnih kreditov in prekaša celo Svetovno banko. V njej je zaposlenih približno tisoč visoko

28

kvalificiranih ljudi iz vseh držav EU (Ješovnik 1999). Zaradi svojega ugleda in visoke bonitete banka pridobiva in posreduje sredstva pod zelo ugodnimi pogoji, vendar posluje pod komercialnimi in ne koncesijskimi pogoji. Banka tesno sodeluje s podjetji in bančnim sektorjem na celotnem področju EU, pri svojem delu pa je motivirana predvsem zaradi pomembne vloge, ki jo ima pri oblikovanju Evrope (EIB 2003). Projekti, ki jih banka financira, morajo biti v skladu z Rimsko pogodbo, kriteriji financiranja, procedura odločanja in notranja organiziranost pa so določeni v statutu banke (Strasser 1992, 121). 4.3 Bančne direktive Evropske unije7 V evropskem prostoru že več kot deset let poteka integracija nacionalnih finančnih trgov. Evropske direktive pomenijo zakonsko podlago za nadaljnjo integracijo in poglabljanje enotnega trga, z namenom povečanja konkurence med ponudniki finančnih storitev in spodbujanja ekonomije obsega ter združitvenih procesov med posredniki. Ti procesi spodbujajo vodoravno in navpično povezovanje znotraj finančnega področja in prehod v tako imenovano tržno fazo v razvoju finančne ureditve, v kateri se pomemben del finančne dejavnosti prenese na trg. Končni cilj teh procesov je en trg finančnih storitev. Z Belo knjigo leta 1985 in Enotnim evropskim aktom iz leta 1986 si je takrat še Evropska skupnost (ES) zadala cilj dokončnega oblikovanja skupnega trga z odpravo še obstoječih ovir prostemu pretoku blaga, storitev, ljudi in kapitala med državami članicami. K enotnemu trgu sodi tudi finančna izgradnja, ki vključuje sprostitev opravljanja finančnih storitev in ustanavljanja finančnih inštitucij na celotnem območju unije in ki temelji na prostem pretoku kapitala med državami. S ciljem oblikovanja skupnega trga bančnih storitev, ki so med finančnimi storitvami po obsegu najpomembnejše, so bili sprejeti številni zakonski akti, ki pomenijo harmonizacijo nacionalnih zakonodaj držav članic. Z oblikovanjem notranjega bančnega trga se poveča konkurenčnost, kar vodi do boljše kvalitete in do znižanja stroškov bančnih storitev, kar se pozitivno odraža na celotnem gospodarstvu. Smernice EU, ki urejajo področje poslovanja finančnih inštitucij, torej tudi bank, predstavljajo minimalni pravni okvir, ki ga morajo države članice in zainteresirane države za pridruženo članstvo v EU upoštevati pri nacionalni ureditvi posameznega področja. To pa tudi pomeni, da države članice smernic neposredno ne uporabljajo, ampak so dolžne v predpisanem roku njihovo vsebino vključiti v lastno nacionalno zakonodajo. Smernice so torej najbolj splošna oblika objavljanja zakonodaje, ki se nanaša na finančne inštitucije in so hkrati zavezujoče za države članice z dnem, ki je v vsaki smernici posebej naveden. Namen harmonizacije nacionalnih bančnih zakonodaj je zmanjšanje diskrecijskega ravnanja državnih organov, pristojnih za nadzor poslovanja bank, odprava omejitev pri prekomejnem poslovanju znotraj EU in uvedba enotnih minimalnih standardov, ki jih morajo upoštevati vse države članice. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da posamezna članica EU lahko v svoji nacionalni ureditvi preseže minimalni okvir, vendar to pomeni, da bodo domače pravne osebe glede na konkurenco pod neenakimi pogoji opravljale finančne storitve doma in v tujini. Cilj harmonizacije bančnih zakonodaj je tudi uveljavitev načela

7 Povzeto po Boraku (1996, 5-18).

29

vzajemnega priznavanja domačih predpisov in sistema ene bančne licence (finančna družba, ki pridobi dovoljenje za poslovanje v eni državi, lahko deluje v vseh državah EU) ter nadzora s strani domicilne države. Posledica poenotenja standardov pa je tudi izenačevanje konkurenčnih pogojev bank, ki prihajajo iz različnih držav z različno bančno zakonodajo in poslujejo na skupnem trgu. Banke v EU poslujejo pod pogoji širokega obsega vrste smernic, ki pokrivajo večino vidikov njihovega poslovanja. Bančne smernice tako urejajo področje ustanavljanja bank, ustanavljanje njihovih podružnic znotraj EU, nadzor nad njimi, opravljanje storitev bank, kapitalske zahteve, ki jih morajo banke izpolnjevati, in drugo. Prva bančna direktiva Sveta Evrope (77/780/EEC) z dne 12. decembra 1977, ki se nanaša na uskladitev zakonov in podzakonskih predpisov v zvezi z začenjanjem in opravljanjem poslov bank, je pomenila prvi korak k liberalizaciji bančnega področja v EU. Sprožila je proces harmonizacije zakonov v bančništvu med državami članicami, določila pa je tudi minimalne zahteve za izdajo dovoljenj za poslovanje in nadzor nad poslovanjem bank. Določila je splošne standarde za podeljevanje bančnih licenc in predstavila osnovne principe sodelovanja med nadzornimi telesi različnih držav članic. Države članice so morale najkasneje v dveh letih od objave smernice sprejeti potrebne ukrepe za uskladitev. Glede nadzorovanja dejavnosti bank, ki delujejo v eni ali v več državah članicah, prva bančna smernica določa, da pristojne oblasti zadevnih držav članic med seboj tesno sodelujejo. To med drugim tudi pomeni, da članice druga drugi nudijo vse informacije, povezane z vodenjem in lastništvom takih bank in informacije, ki lahko olajšajo spremljanje njihove likvidnosti in solventnosti. Druga bančna direktiva (89/646/EEC) z dne 15. decembra 1989 je prav tako direktiva o uskladitvi zakonov in podzakonskih predpisov v zvezi z začenjanjem in opravljanjem poslov bank in je bila sprejeta kot dopolnilo Prvi bančni direktivi. Dopolnila je minimalne zahteve urejanja poslovanja bank glede na prvo smernico, pomeni pa zasuk v razvoju, saj želi ustvariti pravi notranji bančni trg in tako zaseda osrednje mesto pri urejanju bančnega področja v EU. Pri obravnavanju zakonov, predpisov in administrativnih določil, ki se nanašajo na poslovanje bank, je namreč veliko bolj natančna kot Prva bančna smernica. Druga bančna smernica je razdeljena na poglavja, ki se nanašajo na svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev, določajo pogoje za izdajo pooblastil, odnose s tretjimi državami in pogoje poslovanja bank. Uvedla je minimalne zahteve glede ustanovitvenega kapitala, ki naj bi znašal najmanj pet milijonov evrov, s tem da dovoljuje državam članicam, da za določene skupine bank zahtevajo nižje zneske. Poleg tega je uvedla tudi enotno bančno licenco in načelo nadzora domicilne (domače) države, kar pomeni, da lahko banka, ki je ustanovljena in pooblaščena za poslovanje v eni državi članici, ustanavlja podružnice ali opravlja storitve v katerikoli drugi državi članici, pod pogojem, da so te storitve vključene v seznam dovoljenih bančnih dejavnosti. Za nadzor vsake banke so pristojni nadzorni organi države, v kateri ima ustanova sedež. Uveljavila je tudi princip vzajemnega priznavanja, kar pomeni, da bodo nadzorna telesa v eni državi članici priznavala ekvivalenco drugih bančnih nadzornikov. Domača država je odgovorna za celotno solventnost, medtem ko država gostiteljica nadzira likvidnost podružnic na svojem ozemlju. Smernica tako predstavlja spremembo v razvoju, saj želi ustvariti pravi notranji bančni trg, v katerem bi lahko katerakoli banka, pooblaščena za poslovanje v eni od držav

30

članic, odpirala podružnice in nudila svoje storitve svobodno v celotni EU brez dodatno potrebnih pooblastil in dovoljenj. Smernica o nadzoru bank na konsolidirani osnovi (92/30/EEC) z dne 6. aprila 1992 se nanaša na banke, finančne holdinške družbe in na holdinške družbe z mešano dejavnostjo, ki imajo sedež v EU. Vsaka banka, ki ima hčerinsko podjetje, ki je banka ali finančna inštitucija oziroma ima delež v takih inštitucijah, je podrejena nadzoru na temelju svojega konsolidiranega finančnega položaja. V skladu s to smernico se opravlja nadzor solventnosti in ustreznosti lastnih sredstev za kritje tržnih tveganj in kontrola velike izpostavljenosti. Konsolidiran nadzor opravljajo oblasti matične države, kadar je matično podjetje banka in kadar je matično podjetje banke finančna holdinška družba, ki so ji podelile dovoljenje za poslovanje. Kadar pa imajo banke, ki poslujejo v dveh ali več državah članicah, za matično podjetje isto holdinško družbo, nadzor opravljajo oblasti banke, ki ima dovoljenje za poslovanje v državi članici, v kateri je bila holdinška družba ustanovljena. Pristojne oblasti nadzor opravijo enkrat letno. Smernica določa le osnovna pravila, kdaj in kako voditi konsolidiran nadzor bank, ne določa pa natančnih postopkov za izvajanje nadzora, temveč prepušča državam, da opravljajo nadzor v skladu s svojimi nacionalnimi predpisi. Vsebuje tudi določbe, ki naj bi zagotavljale, da banke in finančne ustanove posredujejo bankam, ki imajo v njih delež, vse potrebne informacije za izvedbo nadzora. Smernica o letnih obračunih in konsolidiranih obračunih bank in drugih finančnih ustanov (86/635/EEC) je bila sprejeta 8. decembra 1986 in predpisuje shemo, nomenklaturo, terminologijo in pravila vrednotenja za bilance stanja, izvenbilančne postavke in bilance uspeha, vsebino pojasnil k obračunom in objavo obračunov vseh bank in drugih finančnih inštitucij v Evropski skupnosti. Smernica prav tako določa obveznost javnega objavljanja letnih računovodskih izkazov bank ter konsolidiranih izkazov, skupaj z mnenjem revizorja na način in v skladu z nacionalno zakonodajo posamezne države. S tem smernica odpravlja preferenčno obravnavo obračunov, ki so jo imele banke v primerjavi z drugimi podjetji, in tudi močno izboljšuje primerljivost bančnih izkazov med državami članicami. Banka mora navedene računovodske izkaze objaviti v državi, kjer ima sedež, oziroma tudi tam, kjer ima podružnice. Posamezna država lahko zahteva, da so objave vedno v nacionalnem jeziku. Smernica o lastnih sredstvih bank (89/299/EEC) je bila sprejeta 17. aprila 1989 in določa skupne temeljne standarde za lastna sredstva bank, ki so eden izmed ključnih dejavnikov pri ustvarjanju skupnega trga v bančnem sektorju. Lastna sredstva namreč zagotavljajo obstoj bank in varstvo prihrankov. Tak način harmonizacije omogoča večji nadzor nad bankami in prispeva k nadaljnjemu usklajevanju v bančnem sektorju, posebno še k nadzoru večjih tveganj in solventnostnih razmerij. Standardi, opredeljeni v smernici o lastnih sredstvih banke, veljajo za vse banke, ki imajo dovoljenje za poslovanje v EU. Lastna sredstva banke se lahko uporabljajo ali za pokrivanje izgub, ki niso pokrite z zadostnim obsegom dobička, ali kot pomembno merilo za pristojne oblasti pri ocenjevanju solventnosti ter drugih vidikov varnega poslovanja. Definicija lastnih sredstev v tej smernici določa največje število postavk in znesek, do katerega se posamezne postavke upoštevajo pri izračunu lastnih sredstev banke. Smernica prepušča državam članicam, da se odločijo, katere postavke, in do katerega zneska, bodo upoštevane pri izračunu lastnih sredstev. S tem lahko države članice še vedno vplivajo na konkurenčen položaj svojih

31

bank. Namen smernice je spodbujati banke k povečanju kapitala in izboljševanju kvalitete lastnih sredstev. Smernica o solventnostnem razmerju za banke (89/647/EEC) je bila sprejeta 18. decembra 1998. Njen osnovni namen je bil poenotenje bančnega nadzora in zaostritev standardov solventnosti. Razmerje solventnosti je izraženo kot delež lastnih sredstev v vseh sredstvih, prilagojenih stopnji kreditnega tveganja, in zunajbilančnih postavk, prilagojenih stopnji tržnih tveganj. Banke držav članic morajo trajno vzdrževati razmerje, ki ne sme biti nižje od določenega minimuma, pristojne oblasti pa lahko še vedno predpišejo višja minimalna razmerja. Tveganja so izražena v obliki odstotnih ponderjev, vrednosti katerih določa smernica. Smernica o spremljanju in kontroli velikih izpostavljenosti bank (92/121/EEC) z dne 21. decembra 1992 je namenjena harmonizaciji bistvenih pravil za spremljanje velikih izpostavljenosti bank. Njena naloga je nadzorovati velike izpostavljenosti s ciljem omejevanja največje možne izgube, tako da predpisuje nominalne vrednosti dopustne izpostavljenosti. Izpostavljenosti so po tej smernici aktivne bilančne in zunajbilančne postavke iz smernice o solventnostnem razmerju, brez uporabe ponderjev ali stopenj tveganja, ki so tam predpisane. Vsi elementi, ki jih v celoti krijejo lastna sredstva, se lahko s soglasjem pristojnih oblasti izključijo iz definicije izpostavljenosti, pod pogojem, da ta lastna sredstva niso zajeta v izračunu solventnostnega razmerja ali drugih razmerij za spremljanje, ki so določena v predpisih EU. Države članice lahko tudi izločijo določene bilančne in zunajbilančne postavke iz merjenja izpostavljenosti ali predpišejo strožje omejitve od določenih. Smernica o investicijskih storitvah na področju vrednostnih papirjev (93/22/EEC), ki je bila sprejeta 10. maja 1993, omogoča investicijskim podjetjem, ki so jih pooblastile pristojne oblasti držav, kjer imajo ta podjetja sedež, da svobodno ustanavljajo podružnice in nudijo storitve v drugih državah članicah. Na področju investicijskih storitev uvaja načela, ki jih je za področje bank uvedla druga bančna smernica (eno dovoljenje, nadzor domicilne države in vzajemno priznavanje). Smernica o kapitalski ustreznosti investicijskih podjetij in bank (93/6/EEC) z dne 15. marca 1993 uveljavlja skupne standarde za lastna sredstva investicijskih podjetij, določa zneske začetnega kapitala takih podjetij in vzpostavlja skupni okvir za spremljanje tveganj, ki se jim ta podjetja izpostavljajo. Smernica predvideva različne zneske začetnega kapitala, odvisno od vrste in števila dejavnosti, za opravljanje katerih imajo investicijska podjetja dovoljenja za poslovanje. Uvaja koncept ‘tržne knjige’, ki vsebuje pozicije v vrednostnih papirjih in drugih finančnih instrumentih, ki se posedujejo za namene trgovanja in so izpostavljeni predvsem tržnim tveganjem. Uvaja tudi skupna pravila za spremljanje in kontrolo velikih izpostavljenosti, ki so jim podvržena investicijska podjetja, skupna pravila za konsolidacijo finančnih ustanov, ki se ukvarjajo z dejavnostmi, ki so predvsem izpostavljene tržnim tveganjem ter predpisuje skupen okvir za uvedbo nadzora investicijskih podjetij na konsolidiranem temelju. Smernica o programih jamstva vlog (94/19/EEC), sprejeta 30. maja 1994, zagotavlja harmonizirani minimalni nivo varstva vlog, ne glede na to, kje v EU so te vloge locirane. Smernica definira depozit in določa, katerih vrst depozitov ni potrebno vključiti v shemo

32

zavarovanja. Predpisuje, da mora biti seštevek vseh depozitov na posameznega investitorja zavarovan do zneska dvajset tisoč evrov. Nekateri določeni depoziti so lahko izključeni iz sistema zavarovanja ali pa je lahko zanje v veljavi nižja raven zavarovanja depozitov. Znesek, predpisan s smernico, je potrebno občasno prilagajati, in sicer najmanj enkrat v petih letih. Tam, kjer sta v državi gostiteljici obseg in višina jamstva višja kot v državi, kjer ima podružnica sedež, se lahko podružnica prostovoljno odloči za sistem zavarovanja depozitov države gostiteljice. Za podružnice, ki nimajo sedeža v eni izmed držav članic, pa morajo države članice preveriti, ali imajo te ‘tuje’ podružnice depozite zavarovane v protivrednosti, ki jo predpisuje smernica. Smernica predvideva obveznost vključevanja bank, ki sprejemajo vloge, v nacionalno shemo zavarovanja. 4.4 Baselski kapitalski standardi Leta 1974 so guvernerji centralnih bank iz desetih najrazvitejših držav sveta ustanovili Odbor za reguliranje bank in nadzorne prakse, ki se je kasneje preimenoval v Odbor za nadzor bank. Odbor deluje v švicarskem Bazlu, zato je imenovan tudi kot baselski odbor. V njem so države zastopane preko svojih centralnih bank oziroma državnih organov, ki so odgovorni za nadzor nad bankami. Odbor je bil ustanovljen kot odziv na vrsto kriznih pojavov v mednarodnem denarništvu v preteklih letih, ki so ogrozili narodnogospodarsko likvidnost v posameznih državah in mednarodno finančno sodelovanje. Krizni dogodki so države in njihove centralne banke izzvali k ukrepanju za določanje skupnih prvin nadzora nad domačimi in mednarodno poslujočimi bankami. Mednarodno sodelovanje pri nadzoru bank poteka v dveh temeljnih smereh. Ena vodi k večanju učinkovitosti nadzora nad bankami z mednarodnim poslovanjem, druga pa k postavljanju minimalnih standardov kapitalske ustreznosti bank (Borak 1997, 1). Smernica o minimalnih nadzornih standardih je nastala leta 1975 pod okriljem omenjenega odbora in Banke za mednarodne poravnave iz Bazla z idejo o skupni odgovornosti nadzornih teles matičnih držav in držav gostiteljic, ki naj bi pomenila podlago za delitev nadzornih odgovornosti in pristojnosti pri spremljanju likvidnosti in solventnosti bank. Ta ideja je položila temelje mednarodnega sodelovanja pri nadzoru bank. Pozneje so se uveljavile zahteve za konsolidiran nadzor bančnih skupin, leta 1992 je bil oblikovan dogovor o minimalnih standardih za nadzor nad mednarodnimi bančnimi skupinami, kasneje pa je baselski odbor pripravil še dokument za izboljšanje nadzornih standardov v novih tržnih gospodarstvih (ibid., 1-2). Največje pozornosti je bilo deležno delo baselskega odbora na področju kapitalske ustreznosti bank. Med temeljne cilje njegovega delovanja namreč sodi krepitev kapitalske moči mednarodnih bank za utrjevanje stabilnosti mednarodnega bančnega sistema. Od leta 1980 dalje odbor skrbi za uveljavitev mednarodno usklajenih kapitalskih standardov, ki bi upoštevali poslovna tveganja, s katerimi se soočajo banke. Tako se je razvila težnja po usklajevanju predpisov o kapitalski ustreznosti med posameznimi državami (ibid., 2). Leta 1987 je bil podpisan anglo-ameriški sporazum o kapitalski zahtevnosti, v katerem so se podpisniki dogovorili, da bodo pripravili in uveljavili usklajena merila kapitala in kapitalske ustreznosti ter da bodo uveljavili minimalno kapitalsko razmerje za banke, ki mednarodno poslujejo (Hall 1989, 211). Decembra istega leta je podobni dogovor sprejel tudi baselski odbor in po opravljeni razpravi je bil julija 1988 sprejet dokument z naslovom

33

“Mednarodno usklajevanje merjenja kapitala in kapitalskih standardov”, ki je bil pozneje še večkrat spremenjen in dopolnjen (Borak 1997, 2-3). Tako je prišlo do baselskega kapitalskega sporazuma, ki je s svojimi poznejšimi spremembami in dopolnitvami pripomogel k razvoju varnega in stabilnega mednarodnega bančnega sistema ter pospešil doseganje konkurenčne enakosti med mednarodno aktivnimi bankami. Toda z leti so na finančnih trgih nastajale velike spremembe, zaradi katerih kazalniki kapitalske ustreznosti niso bili več realni pokazatelj tveganosti bank in posledično njihove kapitalske moči. Zato so se začeli oblikovati predlogi za korenite spremembe kapitalske regulative za banke. Predlagana je bila nova shema za merjenje kapitalske ustreznosti, ki naj bi odpravila večino pomanjkljivosti starega sporazuma. K temu naj bi pripomogla sprememba kvantitativnega načina merjenja minimalnega koeficienta kapitalske ustreznosti ter dodatek dveh kvalitativnih stebrov, to sta regulativni nadzor in večji poudarek na tržni disciplini. Nova shema naj bi bila še naprej usmerjena v izenačevanje konkurenčnih pogojev za poslovanje bank po vsem svetu, obravnavanje bančnih tveganj pa naj bi bilo po njeni zaslugi bolj celostno. Novi sistem določanja zadostnosti kapitala bank pomeni tako revizijo in hkrati nadgradnjo kapitalskega sporazuma iz leta 1988 (Sušnik 2001, 40-41). Novi kapitalski sporazum se imenuje Basel II in je sestavljen iz treh stebrov, ki se med seboj dopolnjujejo, vsak izmed njih pa ima specifično vlogo pri krepitvi varnega in preglednega poslovanja bank. Predmet prvega stebra so minimalne kapitalske zahteve, ki bodo po zaslugi spremenjenih, dopolnjenih ali novih metodologij za izračun bolj prilagojene različnim stopnjam bančnih tveganj in bodo s tem bolje prikazovale realnost poslovanja na finančnih trgih. Drugi steber predstavlja regulativni nadzor in je namenjen nadzornim inštitucijam, ki bodo na njegovi podlagi lahko izvajale kakovosten proces nadzora kapitala, kapitalske ustreznosti in upravljanja s tveganji v bankah. Tretji steber pa predstavlja tržna disciplina, ki s svojimi priporočili in zahtevami po javnem razkrivanju določenih podatkov zaokrožuje prva dva stebra. Prav ta steber naj bi zagotovil, da si bo lahko vsak bančni strokovnjak oblikoval celostno sliko glede vseh zahtev, pravil in priporočil novega kapitalskega sporazuma, ki naj bi stopila v veljavo z letom 2007 (Rotovnik 2003, 38). Vendar pa je vsebina Basla II še vedno predmet razprav, saj se porajajo še številna nerešena vprašanja in dileme v zvezi z uvedbo nove kapitalske regulative in njenih posledic, ki bodo vidne šele v praksi. Tako kot drugod po svetu se tudi v Evropi srečujejo s težavami pri prenosu vsebine novega kapitalskega sporazuma v enotno zakonodajno formo. Pri podpisu novega baselskega sporazuma bodo sodelovale tako stare kot tudi nove članice EU, torej tudi Slovenija, ki bodo imele v primeru nezadovoljstva z dosedanjimi pogajalskimi rezultati možnosti za upočasnitev zakonodajnega procesa (Rubin 2004, 43). Nova baselska kapitalska pravila bodo ob svoji uveljavitvi vsekakor postala resničnost tudi za slovenske banke in Banko Slovenije. Že zdaj se je potrebno zavedati, kakšne spremembe bo nova kapitalska ureditev prinesla za slovenski bančni prostor. Banke se bodo morale intenzivno pripraviti na tristebrno kapitalsko shemo, še posebej če bodo hotele izkoristiti kapitalske ugodnosti in olajšave, ki jih ponujajo novi kapitalski standardi. Za izvajanje novih kapitalskih pravil bodo morale banke poznati tudi številne nove zahteve, da bodo lahko v enakovrednem konkurenčnem položaju v primerjavi z drugimi bankami na skupnem evropskem trgu. Rezultati ankete, ki jo je izvedla Banka Slovenije v zvezi s pripravljenostjo slovenskih bank na prihajajoče spremembe, so pokazali na

34

povprečno seznanjenost naših bank z novostmi na področju kapitalske ustreznosti. Banke najbolj skrbi zgraditev ustrezne informacijske podpore, med priložnostmi pa vidijo večjo uporabo internih metod za upravljanje tveganj in približevanje potrebnega regulatornega kapitala dejanski tveganosti bank. Interni rating sistemi v večini naših bank še niso izpopolnjeni do te stopnje, da bi jih bilo mogoče uporabljati za izračunavanje kapitalskih zahtev. Pomanjkljivosti v zvezi s tem sta premajhna diferenciacija kreditnega tveganja ter prekratke časovne vrste statistik o neplačilih komitentov. Le redke banke pri nas uporabljajo modele za oceno ekonomskega kapitala, kriteriji za merjenje učinkovitosti in alokacijo kapitala pa so večinoma zelo preprosti. Vse banke pa se strinjajo, da bi se bilo treba na spremembe začeti pripravljati takoj in ne šele takrat, ko bo objavljen končni dokument ali celo ko se bodo nova pravila že začela uporabljati (Rubin 2002, 43-44). Odgovor na vprašanje ali novi kapitalski sporazum za banke pomeni priložnost ali problem, je verjetno nekje vmes. Če bodo banke hotele izkoristiti potencialne priložnosti, ki jih novi sporazum ponuja, se bodo namreč morale spopasti s številnimi problemi, ki izhajajo večinoma iz njihovih notranjih pomanjkljivosti. Nesporno je tudi dejstvo, da bodo nova kapitalska pravila veliko bolj kompleksna od zdaj uveljavljenih. Vendar pa povečana kompleksnost ne sme zamegliti temeljnega namena novega kapitalskega sporazuma, to je krepitve kreditne kulture in izboljšanega upravljanja vseh tveganj v bankah. Novi sporazum pomeni izziv tako za banke kot tudi nadzornike. Sodelovanje med njimi bo vsekakor eden izmed ključnih dejavnikov uspeha, to je praktičnega zaživetja novih pravil (ibid., 44).

35

5 PRILAGAJANJE SLOVENSKIH BANK VSTOPU V EVROPSKO UNIJO 5.1 Pomen Evropske unije Prizadevanja po združitvi evropskih držav segajo v petdeseta leta preteklega stoletja. Leta 1951 je šest držav8 podpisalo pogodbo o Evropski skupnosti za premog in jeklo, ki je znana kot Pariška pogodba. S tem se je začel kompleksen proces gospodarskega združevanja, ki je temeljil na prosti medsebojni trgovini in skupni carinski politiki. To sodelovanje se je nadaljevalo leta 1957 v Rimu z ustanovitvijo Evropske gospodarske skupnosti (Rimska pogodba) (UVZI 2002, 7). Tema pogodbama so sledile še pogodba o Evropski jedrski skupnost leta 1957, pogodba o enotni Evropi leta 1985, pogodba o Evropski uniji leta 1992, znana kot Maastrichtska pogodba ter leta 1997 še Amsterdamska pogodba, ki dopolnjuje pogodbo o Evropski uniji, pogodbi o ustanovitvi Evropskih skupnosti in določene povezane akte iz leta 1997 (Borak 1999, 18). Z Maastrichtsko pogodbo se je evropsko gospodarsko sodelovanje pomembno okrepilo in razširilo ter dobilo sedanje ime Evropska unija. S to pogodbo je bil narejen odločilen korak na poti k gospodarski, denarni in politični uniji, ki je potem postala tudi pomemben dejavnik varnostne in zunanje politike, hkrati pa tudi porok za spoštovanje kulturne raznolikosti, nacionalne in jezikovne identitete vseh vključenih evropskih narodov (UVZI 2002, 7). Glavni cilj združevanja držav v EU je svobodno gibanje ljudi, blaga, kapitala in storitev. EU nadaljuje svoj integracijski proces s širjenjem in poglabljanjem ter financira programe na področju skupnih interesov držav članic (ibid., 7). Do leta 2004 je EU štela petnajst držav članic9, 1. maja 2004 pa se ji je pridružilo še deset novih članic10, med katerimi je tudi Slovenija. Leta 1996 je Slovenija podpisala Evropski sporazum o pridružitvi k EU (Asociacijski sporazum), ki je stopil v veljavo s 1. februarjem 1999. S tem je Slovenija postala pridružena članica EU, kar je pomenilo, da so se pričela pogajanja o polnopravnem članstvu. Slovenija se je tako pričela intenzivno pripravljati na resnični vstop v EU ter se prilagajati njenim zahtevam na vseh področjih (Novak 2002, 63). Na področju bančništva je Slovenijo sklenjeni sporazum obvezoval, da bo (ibid., 63-64): - harmonizirala domačo zakonodajo z zakonodajo EU; - dovolila ustanavljanje in izvajanje dejavnosti hčerinskim bankam, podružnicam in

agencijam bank članic EU in - zagotovila prost pretok kapitala v obliki kreditov in finančnih posojil, ki se nanašajo na

komercialne transakcije in na izvajanje storitev. V nadaljevanju razpravljamo o tem, kakšno je stanje v slovenskem bančništvu glede vstopa v EU ter kako so se slovenske banke pripravile na ta pomemben dogodek.

8 Belgija, Francija, Nemčija, Italija, Luksemburg in Nizozemska (UVZI 2002,7). 9 Francija, Nemčija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Italija, Danska, Irska, Velika Britanija, Grčija, Portugalska, Španija, Avstrija, Finska in Švedska (UVZI 2002, 39). 10 Poljska, Češka, Madžarska, Slovaška, Litva, Latvija, Estonija, Ciper, Malta in Slovenija (Zupan-Škof 2004, 27).

36

5.2 Prednosti in slabosti slovenske bančne ureditve Čeprav je od sanacije slovenskega bančnega sistema minilo že kar nekaj let, so spomini na boleče zareze v bančne bilance še vedno živi. Zadovoljni smo lahko, da so Slovenske banke danes dovolj likvidne, da so njihovi mednarodni ratingi višji kot so bili in da je velika večina bank v zadnjih nekaj letih poslovala relativno uspešno. Toda takšna ugodna ocena finančne trdnosti slovenskih bank velja le, če ostajamo v okviru domačih meril in če se ne oziramo preveč čez mejo in se primerjamo s tujimi bankami. Žal pa si takšne samozadostne poze ob priključitvi Slovenije v EU ne moremo več privoščiti in tega se v bankah dobro zavedajo. Na vprašanje, ali so operativni ukrepi bank in njihova poslovna politika dovolj premišljeni in v skladu z verbalnimi opredelitvami o drugačni razvojni viziji bank, pa še ni enoznačnega odgovora (Lah 2004, 1). V primerjavi z bančnimi sektorji drugih držav je slovenski bančni sektor majhen, šibak, plitek, hkrati pa zelo razpršen. Premajhne slovenske banke so nekonkurenčne tujim bankam, zaradi relativno majhne bilančne vsote poslujejo s previsokimi operativnimi stroški, poleg tega pa se soočajo tudi s problemom ekonomije obsega ter s problemom investiranja v informacijsko tehnologijo (ibid., 1). Glede na vrednost kazalnika ekonomičnosti so slovenske banke sicer primerljive z bankami v EU, vendar glede na delež stroškov v dohodku še vedno močno zaostajajo (Lah 1999, 44). Ker je domača inflacija še vedno enkrat višja kot povprečna letna stopnja inflacije na območju EU, je tudi cena denarja v Sloveniji bistveno višja. Čeprav je res, da so sedanji trendi ohrabrujoči, da se slovenska inflacija počasi niža in da je vse manjša tudi povprečna obrestna marža bank, pa smo lahko zaskrbljeni zaradi nepripravljenosti bank za ustanovitev skupnega centra za informacijsko podporo bančnemu poslovanju in njihove nevpetosti v poslovne tokove razvite Evrope. Še večja konkurenca tujih bank in njihovih podružnic bo namreč pomenila še večji pritisk na naše banke, ki konkurenčne sposobnosti ne bodo mogle povečati tudi zaradi nadaljnje rasti stroškov poslovanja (Lah 2004, 1). Nevarnost povečane konkurence pa poleg tujih bank prihaja tudi s strani drugih finančnih posrednikov. Zaradi vsega tega so slovenske banke prisiljene na eni strani v zniževanje stroškov, na drugi strani pa v rast prihodkov, da bi lahko realizirale višje donose na kapital (Lah 1999, 44). Članstvo v EU zahteva odpiranje bančnega sektorja konkurenci iz tujine, ki sili v konsolidacijo slovenskih bank na temelju ekonomije obsega in poslovnega predmeta. Kljub temu, da je na področju konsolidacije v slovenskem bančnem prostoru že prišlo do določenih premikov, povezovanje domačih bank kot priprava na prihajajočo tujo konkurenco ni bilo tolikšno, kot je bilo pred leti v nekaterih dosedanjih članicah EU. Število bank v Sloveniji je še vedno preveliko, hkrati pa so po tržnih deležih zelo razpršene. Po zaključku sanacije se ta razpršenost še povečuje. Zapozneli poskusi povezovanja, ki se dogajajo v zadnjih mesecih, pa bodo, če bo do njih dejansko sploh prišlo, postavljeni pred resne preizkušnje, saj bo zaradi sočasnih pritiskov tuje konkurence težje izpeljati uspešno povezovanje bank (Tomaž in Košak 2004, 63-68). Poleg problema združevanja bank v slovenskem bančnem prostoru predstavlja problem tudi današnja lastniška struktura našega bančnega sektorja. Le-ta je bolj podobna strukturi bančnih sistemov vzhodnoevropskih držav, ki so 1. maja 2004 postale nove članice EU, kot pa lastniški strukturi držav, ki so bile članice že prej. Za slovenski bančni sektor namreč velja, da je 25 odstotkov bank v neposredni lasti tujcev. Če so se banke iz tujine, ki

37

so v slovenski bančni sektor prišle v devetdesetih letih, v glavnem prilagodile obstoječim razmeram in niso bistveno prispevale h konkurenčnosti, potem se stanje s spremenjenim položajem Slovenije kot nove članice EU pomembno spreminja. V slovenskem bančnem prostoru so namreč danes aktivni predvsem finančni posredniki iz tujine, ki obravnavajo slovenski trg dolgoročno kot del regionalnega trga Evrope in ne le kot del širjenja obmejnega trga. Obseg finančnega posredništva preko bank v Sloveniji je sicer trenutno še razmeroma nizek, saj je skupna bilančna vsota bank šele v letu 2003 dosegla vrednost 90 odstotkov BDP-ja, medtem ko so vrednosti tega kazalnika v državah, ki so bile že prej članice EU, bistveno višje. Ker pa se bo struktura slovenskega finančnega sektorja po vsej verjetnosti prilagajala strukturi v državah EU, lahko sklepamo, da se bo obseg finančnega posredništva preko bank v slovenskem bančnem sektorju še povečeval. V takšnih razmerah pa bo tudi bitka za tržne deleže posameznih bank nekoliko lažja, kot bi bila v razmerah nizke rasti bančnega posredništva (ibid., 65). Eden od ključnih razvojnih dejavnikov bank je tudi uspešen razvoj informacijske tehnologije. Ponudba različnih tržnih poti namreč lahko za banko predstavlja veliko konkurenčno prednost in tega se slovenske banke tudi zavedajo. V zadnjih letih se je sicer močno povečal pomen interneta in drugih elektronskih prodajnih poti, vendar pa kljub temu trenutno stanje na tem področju kaže na neustreznost razvoja, saj v Sloveniji nimamo razvite optimalne strategije za racionalizacijo poslovanja bank. Posodabljanje informacijske tehnologije je povezano z visokimi stroški, ki jih posamezna banka ne more pokrivati, zato bi bila za slovenske banke najustreznejša strategija povezovanja in skupnega razvoja informacijske tehnologije. V slovenskih bankah pa vlada prepričanje, da mora vsaka banka zase graditi konkurenčne prednosti in si ne more privoščiti odvisnosti od drugih. Prav zato so slovenske banke do sedaj že porabile zelo veliko sredstev za razvijanje informacijske tehnologije. V prihodnosti bo zato potrebno banke še dodatno spodbujati k medsebojnemu združevanju, kajti le s skupnimi močmi bodo lahko dosegle želeno učinkovitost in konkurenčne prednosti. Hiter tempo tehnološkega razvoja bo namreč dopustil preživetje samo tistim bankam, ki bodo znale izkoristiti priložnosti, ki jih prinaša nova informacijska tehnologija (Lah 1999, 44). Optimistični scenarij prihodnjega razvoja domačih bank napoveduje, da na domačem finančnem trgu ne bo prišlo do bistvenih sprememb ter da slovenski realni sektor in domače fizične osebe ne bodo zanimive za tuje finančne posrednike. Pesimisti menijo, da si bodo tujci vse bolj lastili naše banke, ter da bo čez nekaj let samo še slabih 20 odstotkov slovenskega bančnega sistema v rokah domačih lastnikov. Realisti pa ocenjujejo, da so slovenske banke vendarle bolj robustne kot banke v drugih tranzicijskih državah in da se nimamo česa bati. Resnica je verjetno nekje na sredini omenjenih treh možnosti. Dejstvo je, da so domače banke nedvomno pred novimi preizkušnjami, če pa jih bodo sposobne premagati, pa bo odvisno od njih samih in od sposobnosti njihovih vrhunskih menedžerjev ter nadzornih svetov. Odpuščanje bančnih uslužbencev, ki ga napovedujejo, verjetno ni najbolj modra politika niti z vidika posamezne banke kot tudi ne za državo. Treba se bo soočiti z resnico, da je tudi za domače banke napočil čas tehtnih sprememb. Potrebno je preprečiti bežanje komitentov in njihovih prihrankov v tuje banke ter novo krčenje kreditne aktivnosti domačih bank. Odnos do strank bo za banke iz dneva v dan bolj pomemben in odločilen za njihovo preživetje in dolgoročni razvoj na zdravih temeljih. Na vprašanje, ali so ta cilj sposobne doseči same ali s pomočjo tujih prevzemov, pa si bodo morale odgovoriti predvsem banke same (Lah 2004, 1).

38

5.3 Prilagajanje zakonodaje Pri prilagajanju EU je zelo pomembna tudi prilagoditev naše zakonodaje evropskemu pravnemu redu, saj Asociacijski sporazum med drugim določa, da je prilagajanje sedanje in bodoče slovenske zakonodaje evropskim predpisom glavni predpogoj za integracijo Slovenije v EU (Novak 2002, 67). V Sloveniji je bil v zadnjih letih na področju zakonodaje storjen velik korak naprej, s katerim smo se že zelo približali zahtevam EU. To zadeva zlasti zahteve o minimalnem ustanovitvenem kapitalu, minimalni kapitalski ustreznosti, investicijah v nefinančna podjetja ter zahteve o izpostavljenosti (Priloga 3). Zahteva o minimalnem kapitalu, ki v EU znaša pet milijonov evrov, je v Sloveniji dosežena oziroma celo nekoliko presega evropske zahteve, kar pa je v mejah dovoljenega s strani druge bančne smernice. Stopnja minimalne kapitalske ustreznosti, izračunana kot razmerje med kapitalom in tehtano aktivo banke, znaša pri nas 8 odstotkov, kar je enako evropskim standardom in zahtevam evropske bančne smernice o solventnosti. Tudi zahteva o veliki izpostavljenosti je enaka zahtevi EU, ki izhaja iz smernice o razpršitvi tveganj (Dimovski in Gregorič 2000, 66). Omejitve glede naložb v nefinančne inštitucije so v Sloveniji enake kot v EU, le da tu obstaja določena razlika. V Sloveniji naložbe banke v opredmetena osnovna sredstva in kapitalske naložbe v banke in podjetja skupaj ne smejo presegati 60 odstotkov jamstvenega kapitala banke. Naložba banke v kapitalski delež posameznega podjetja pa ne sme presegati 15 odstotkov jamstvenega kapitala. Evropske bančne smernice pa poznajo samo omejitev naložb v nefinančne inštitucije in sicer v enakih odstotkih (ibid., 66). Manjša odstopanja slovenske zakonodaje so opazna na področju zavarovanja vlog, bančnega nadzora ter dveh osnovnih določil druge bančne smernice, ki se nanašata na enotno licenco in načelo nadzora domače države. Določilo EU glede zavarovanja vlog pravi, da v primeru stečaja banke varčevalec dobi izplačano vlogo skupno pri posamezni banki v višini 20.000 evrov, v Sloveniji pa je ta višina 4,2 milijona SIT. Večje spremembe je na področje zavarovanja vlog prinesel Zakon o bančništvu, ki je bil sprejet leta 1999. Na področju nadzora nad poslovanjem bank Slovenija nekoliko zaostaja za nadzorom v EU, čeprav se je z novim Zakonom o bančništvu tudi ta vrzel že nekoliko zmanjšala. Zakon je delno okrepil nadzor in uvedel nove ukrepe Banke Slovenije, ki naj bi nastopili predvsem v primerih, ko Banka Slovenije pri svojem nadzoru ugotovi, da banka ne posluje po načelih varnega in skrbnega poslovanja ali pa da bi nadaljnje poslovanje banke lahko ogrozilo njeno likvidnost in solventnost. Banka Slovenije naj bi po veljavni zakonodaji izvajala tudi nadzor nad poslovanjem podružnic tujih bank v Sloveniji, kar pa ni v skladu z načelom nadzora domače države, ki ga uveljavlja druga bančna smernica EU. Prav tako naša zakonodaja še ni usklajena z določili o enotni bančni licenci, saj lahko tuja banka opravlja finančne storitve na ozemlju Republike Slovenije samo preko podružnice, za katero je potrebno pridobiti dovoljenje Banke Slovenije. Dovoljenje Banke Slovenije je predvideno tudi za ustanovitev predstavništva tuje banke. Na tem in na ostalih omenjenih področjih bo tako potrebno še dodatno usklajevanje zakonske ureditve s tisto, ki velja na področju EU (ibid., 67). S sprejetjem novega Zakona o bančništvu leta 1999, ki je v naš bančni sistem prinesel številne spremembe, je bila na področju bančništva opravljena pomembna prilagoditev

39

slovenskega pravnega reda evropskemu. Republika Slovenija je na področju finančnih storitev sprejela še Zakon o zavarovalništvu11 in Zakon o trgu vrednostnih papirjev12. Vsi ti zakoni so zasnovani fleksibilno, zato ni potrebno spreminjati trenutno veljavnih zakonov, temveč je mogoče izvesti dodatne prilagoditve evropskemu pravnemu redu kar na podlagi podzakonskih predpisov, ki jih sprejmejo zakonsko pooblaščeni nadzorniki posameznih trgov (ibid., 68). Slovenski bančni sektor je torej glede regulative in zakonodaje popolnoma usklajen z določili prve bančne smernice, še vedno pa obstajajo nekatera odstopanja od določil druge bančne smernice. Pri uvajanju evropskih smernic v naš bančni sistem pa moramo biti pozorni na pomembno dejstvo, da so bili ob postavljanju evropskih smernic finančni trgi in s tem tudi bančni sistemi takratnih držav članic že dobro razviti, zato tu ni šlo za sam razvoj nacionalnih finančnih trgov. Poglavitni namen smernic je bil postavljanje osnovnih minimalnih standardov za razvoj skupnega evropskega trga, katerega učinkovitost je mogoča le s prostim gibanjem kapitala. Na slovenskem finančnem področju pa so stvari žal nekoliko drugačne. Finančni trg namreč še ni povsem razvit in je zato tudi relativno neučinkovit. Še vedno se srečujemo s problemi preteklosti in smo v fazi prilagajanja tržnemu gospodarstvu. Tudi zato mora biti uvajanje evropskih smernic v naš prostor in bančno prakso še posebej preudarno in postopno. Prva naloga mora biti razvoj domačega finančnega in s tem tudi bančnega sektorja do te mere, da bo uspešno vzdržal pritiske tuje konkurence. Šele ko bomo v Sloveniji razvili učinkovit nacionalni finančni trg, bomo pripravljeni na drugi korak vključevanja v EU. Drugi korak pa zavzema izpopolnjevanje nacionalnega finančnega sistema in njegova vključitev v evropski trg brez zaključenega prvega koraka ne more biti uspešna (Novak 2002, 71). 5.4 Procesi združevanja bank V zadnjih dvajsetih letih se v svetovnem finančnem in s tem tudi v bančnem prostoru vse bolj intenzivno odvijajo procesi prevzemov in združevanja. Glavne razloge za takšno dogajanje najdemo predvsem v želji po zmanjševanju stroškov zaradi povečane konkurence, povezane z liberalizacijo finančnih storitev in finančnih trgov, ki zmanjšuje dobičke bank, ter v želji po povečanju kapitala bank, ki jim omogoča diverzifikacijo pri poslovanju in večjo fleksibilnost pri ponudbi storitev (Zajc 1998a, 2). Trend združevanja velikih bank med seboj in tudi z ostalimi finančnimi inštitucijami pa postaja vse močnejši tudi zaradi EU, EMU in evra ter s tem povezanega konkurenčnega trga, na katerem lahko preživijo le najmočnejši (Štiblar 1998b, 32). Teoretična razglabljanja in empirični podatki pričajo, da so se prevzemi in združitve v svetovnem bančnem sektorju izkazali kot zelo učinkoviti. Glede na svetovni trend teh procesov v bančnih sektorjih po svetu in majhnost ter relativno neučinkovitost slovenskih bank je prilagoditev slovenskega bančnega sektorja svetovnim trendom edini način, da bodo naše banke lahko enakovredne tekmice tako domačim kot tujim bankam (Zajc 1998a, 2-4). Zaradi prevelikega števila bank v slovenskem prostoru predvsem manjše banke težko dosegajo ekonomijo obsega in razširjajo ponudbo posredniških storitev tako učinkovito, kot to uspeva večjim bankam. Raven produktivnosti slovenskih bank je še precej nižja kot v razvitih evropskih državah, saj majhne banke ne morejo dovolj učinkovito izkoriščati niti kapitala niti delovnih moči. 11 Zakon o zavarovalništvu, Uradni list RS, št. 13/2000. 12 Zakon o trgu vrednostnih papirjev, Uradni list RS, št. 56/99.

40

Slovenija pa bi v času globalizacije svetovnih gospodarskih in finančnih tokov potrebovala nekaj relativno močnih in zdravih bank, ki bi imele aktivne lastnike in bi bile sposobne nastopati doma in na tujem. Le tako bodo lahko banke prispevale k ohranjanju slovenske nacionalne identitete v evropskem konglomeratu. V globalnem procesu integriranja in prevzemanja manjših bank s strani večjih bodo tako tudi slovenske banke morale razmišljati o kapitalskih povezavah s tujimi bankami, če bodo zaradi ekonomije obsega hotele preživeti (Grenko 1997a, 11). Združevanje bank v Sloveniji ima kratko zgodovino, poleg tega pa so se združevale le zelo majhne banke z velikimi bankami, ki niso kotirale na borzi, do pomembnejšega združevanja velikih bank pa kljub številnim napovedim ni prišlo. Toda globalizacija finančnih trgov ter povečana konkurenca na področju finančnih storitev po svetu zahtevata učinkovite in donosne banke tudi v Sloveniji (Zajc 1998b, 3). Integriranje Slovenije v EU in kasneje pridružitev EMU zahtevata od nas odpiranje v svet, za kar je nujno potrebno povečanje konkurenčnih sposobnosti domačih bank v primerjavi s tujimi. Zato je po uspešno zaključenem sanacijskem postopku potrebna nadaljnja konsolidacija slovenskega bančnega sektorja, pri kateri igra najpomembnejšo vlogo združevanje bank. Da pa bi bilo združevanje uspešno, se mora odvijati postopno in po prijazni poti. Smiselna predhodna oblika v povezovanju je oblikovanje bančnih skupin, ki so se v Sloveniji sicer oblikovale, vendar se je na koncu obdržala le ena večja bančna skupina, to je bančna skupina NLB, medtem ko so ostale bančne skupine (bančna skupina Banke Celje, SKB banke in Banke Koper) delovale le kratek čas (Štiblar 1998b, 31-32). V resnici pa bi ob vstopu v EU morali imeti eno skupno močno slovensko bančno skupino. Izvedba poslovnega in kapitalskega povezovanja bank pa kot smiselni pogoj postavlja tudi privatizacijo državnih bank (Štiblar 1999a, 1). Toda slednja se v Sloveniji do vstopa v EU ni odvijala po načrtih in tako sta dve največji slovenski banki, to sta NLB in NKBM, še vedno v večinski lasti države. Če slovenske banke ne bodo postale večje in močnejše kot so sedaj, ne morejo učinkovito servisirati slovenskega gospodarstva doma in v poslih s tujino, prav tako pa ne bodo mogle vzdržati konkurence tujih bank (ibid., 1). Medtem, ko so procesi združevanja in povezovanja velikih bank v nekaterih državah EU, predvsem v tistih, ki so že uvedle evro, praktično že končani, bo v Sloveniji potrebno na tem področju še veliko storiti (Tomaž 2001, 86-87). Povezovanje domačih bank kot priprava na prihajajočo tujo konkurenco ni bilo tolikšno, kot je bilo pred leti v nekaterih dosedanjih članicah EU. Tako je število bank v Sloveniji še vedno preveliko, hkrati pa so po tržnih deležih zelo razpršene. Po zaključku sanacije se ta razpršenost še povečuje. Zapozneli poskusi povezovanja, ki se dogajajo v zadnjih mesecih, pa bodo, če bo do njih dejansko sploh prišlo, postavljeni pred resne preizkušnje, saj bo zaradi sočasnih pritiskov tuje konkurence težje izpeljati uspešno povezovanje bank (Tomaž in Košak 2004, 63-68). Vsekakor pa lahko pričakujemo, da se bo trend združevanja v slovenskem bančnem sektorju v prihodnosti še nadaljeval, k čemur bodo pripomogli naslednji pomembni dejavniki (Košak in Košak 2002, 59): - z nadaljnjim združevanjem bank se bo njihovo število zmanjševalo, s tem pa se bo

verjetno zmanjševalo tudi število njihovih podružnic; - vstopanje novih tujih bank, ki bodo skušale prodreti na trg preko prevzemov obstoječih

bank, predvsem tistih z večjimi tržnimi deleži;

41

- vse večja konkurenčnost na trgu bančnih storitev, ki ne bo prihajala samo s strani bank, ampak tudi s strani nebančnih finančnih inštitucij, kot so vzajemni skladi, pokojninski skladi itd.;

- vstop tujih nebančnih inštitucij, ki bodo ponudbi obstoječih bank konkurirale z lastnimi finančnimi produkti;

- nadaljnje razvijanje in širjenje uporabe novih prodajnih poti, ki temeljijo na novih tehnologijah ter

- uvajanje in razvijanje novih storitev, ki do sedaj niso bile v ospredju bančne ponudbe (svetovanje, investicijsko bančništvo…) in bodo lahko pomembno določale sposobnosti bank za nadaljnjo rast.

Obstaja velika verjetnost, da bodo velike banke iz zahodnoevropskih držav, ki vstopajo v slovenski bančni prostor, postavljale nove standarde glede stroškovne učinkovitosti bank, raznolikosti bančnih storitev in njihove kakovosti. Zato bodo slovenske banke morale nastopati bolj aktivno pri preoblikovanju svojega poslovanja, da bodo sposobne povečati učinkovitost in na novo definirati svoje ciljne trge in komitente (ibid., 59). 5.5 Stroškovni vidik približevanja Evropski uniji Vključitev v EU predstavlja povezan splet stroškov in obveznosti ter priložnosti in koristi. Prilagajanje zahtevam EU povzroča stroške na vseh področjih, še posebej pa v prilagajanju bančništva. Prilagajanje strukture bančnega sistema, velikosti bank in načina njihovega poslovanja, prilagajanje informacijske tehnologije, bančne zakonodaje ter druga prilagajanja in usklajevanja vsekakor imajo svojo ceno, ki jo je potrebno plačati, če se hočemo postaviti ob bok drugim državam v EU. Iz članstva v EU izhaja tudi obveznost vključitve v EMU, saj morajo države članice pristajati na cilje ekonomske, monetarne in denarne unije. Ko bo Slovenija uvedla evro in s tem postala tudi polnopravna članica EMU, bo to še dodatno povečalo stroške naših bank. Vendar pa se bodo na daljši rok ti stroški predvidoma zniževali, kar bo imelo za posledico močnejše in bolj konkurenčne banke. Predvideva se, da bodo koristi članstva v EU in EMU večje od stroškov, če bodo banke le znale te koristi pravilno izkoristiti in se uspešno prilagajati konkurenci. Toda glede na to, da intenzivnost prilagajanja naših bank do sedaj ni bila takšna, kot bi morala biti in da ostaja v bančnem sektorju še mnogo nerešenih problemov, je pričakovati, da bo vsaj začetna faza članstva v EU prinesla bankam še zelo velike stroške ter da se bodo morale še zelo potruditi, preden se bodo ti stroški začeli zmanjševati. Stroške, ki jih prinašajo evropske integracije držav, lahko razdelimo v neposredne in posredne. Med neposredne stroške uvrščamo naslednje (UVZI 2002, 29):

stroški prilagajanja strukturi EU oziroma priključitveni stroški, ki se nanašajo na stroške prilagoditve zakonodaje pravnemu redu v EU, stroške preoblikovanja državne uprave ter stroške izpolnjevanja meril za vstop v ekonomsko in denarno unijo. Velik del teh stroškov naj bi krila EU preko tehnične pomoči, ostalo pa mora pokriti država sama;

stroški delovanja EU, ki se nanašajo na prispevke držav članic v skupni proračun EU. Slovenija bo tako morala odvajati del svojih proračunskih prihodkov od davka na

42

dodano vrednost, vse prihodke iz naslova carin ter še nekaj dodatnih prispevkov, ki bodo odvisni od naše gospodarske moči.

Med posredne stroške pa štejemo (ibid., 30):

oportunitetne stroške, ki predstavljajo stroške izgubljenih priložnosti Slovenije zaradi vstopa v EU. Gre za prenos dela nacionalne suverenosti na skupne organe EU na področjih zakonodaje, gospodarske politike in podobno;

stroške, ki bi jih Slovenija morala pokriti tudi, če se ne bi vključila v EU. To so stroški, ki bi jih morala pokriti v vsakem primeru, da bi lahko postala sodobna in gospodarsko močna država. Mednje spadajo stroški stabilizacije gospodarstva in njegove transformacije za dosego večje konkurenčne sposobnosti, stroški tranzicije v razvito tržno gospodarstvo in podobno.

Ne moremo mimo dejstva, da je Slovenija majhna država z majhnimi in šibkimi bankami in podjetji, ki se težko kosajo s tistimi v razvitih zahodnoevropskih državah. Zato je prilagajanje pogojem EU nujno, ne glede na stroške, saj drugače slovenske banke ne bodo mogle preživeti v ostrem konkurenčnem boju na območju skupnega evropskega trga. 5.6 Spremembe, ki jih prinaša Evropska unija v slovenski bančni sistem Evropske države so v zadnjem desetletju dosegle znaten napredek na področju finančnih storitev. Ob včlanitvi Slovenije v EU se je tudi naš finančni sektor dejansko začel soočati s trgom, na katerem so povečini že udejanjene temeljne zahteve za učinkovito delovanje skupnega evropskega finančnega trga. To pomeni, da so se slovenske banke znašle v bistveno spremenjenih okoliščinah, saj njihov notranji trg od zdaj naprej ne bo več naša majhna Slovenija, temveč mnogo večja EU. Razširjene poslovne možnosti pa bodo spremljala tudi mnogo večja poslovna tveganja (Mrak 2003, 1). Neizbežno je dejstvo, da se bo sedaj, ko je Slovenija postala polnopravna članica EU, konkurenca še dodatno zaostrila. Poleg bank bodo vedno večje tekmice postale tudi nebančne inštitucije. Pričakovana je povečana aktivnost tujih bank za prevzem večjih domačih bank, poleg tega pa lahko pričakujemo tudi povečano prisotnost tujih finančnih posrednikov preko svojih distribucijskih mrež. Slovenski bančni trg bo nedvomno postajal vedno bolj zanimiv za tuje finančne posredovalce. Druga evropska bančna smernica namreč daje vsem bankam v državah EU enotno pravico za neposreden vstop v katerokoli državo EU. Notranja evropska internacionalizacija slovenskega bančnega prostora bo ob dodatni produktni konkurenci pomenila tudi dodaten pritisk na povečanje stroškovne učinkovitosti ter na redukcijo bančnih zmogljivosti (Tomaž 2000, 21). Toda tiste banke, ki se bodo znale hitreje odzivati na izzive okolja, bodo lahko kljub hujši konkurenci uspešno delovale. Vsekakor bodo še naprej pomembni produkti, ki bodo ustrezali željam komitentov, vendar ne za vsako ceno. Vse bolj pomembna bo postajala transparentnost poslovanja, saj bo banka le tako lahko ugotovila donosnost poslov in na takšni podlagi oblikovala svojo strategijo. Prav tako bo vse bolj pomembna postala tudi vloga zakladništva kot tiste enote v banki, ki določa interne transferne cene in ki uravnava izpostavljenost banke tečajnemu tveganju in tveganju spremembe obrestne mere. Aktivno

43

spremljanje izpostavljenosti namreč ščiti banko pred neželenimi nihanji na trgu, poleg tega pa je spremljanje tveganj pomembno z vidika kapitalske ustreznosti. Dogajanje na bančnem trgu bo še dodatno popestrila obdavčitev obresti na bančne vloge, saj se bo ob že tako nizkih obrestnih merah zaradi davka še dodatno znižal donos bančnih vlog. Vlaganje na kapitalski trg bo tako postalo vse bolj zanimivo, začelo pa se bo tudi vlaganje v različne sklade (Zupan - Škof 2004, 29-30). Ekonomsko okolje, v katerem delujejo slovenske banke ob vstopu v EU, bo preko številnih elementov, ki imajo velik vpliv na poslovanje finančnih posrednikov (rast BDP-ja, inflacija, obrestne mere, tečaj), imelo na bančništvo tako pozitivne kot tudi negativne učinke. Stopnja rasti BDP-ja se bo po pričakovanjih še povečala, kar bo ob padanju obrestnih marž omogočalo večanje obsegov poslovanja ter rast obrestnih in neobrestnih prihodkov. Po drugi strani pa lahko pričakujemo nadaljevanje trenda upadanja domače inflacije ter odpravo indeksacije pri večini finančnih produktov. To pa bo povzročilo upadanje inflacijskih dobičkov bank in tudi marže finančnega posredništva (Tomaž 2000, 21). S članstvom Slovenije v EU se bo spreminjala tudi lastniška struktura gospodarstva. Velika večina slovenskih podjetij bo v tuji lasti in vključenih v mednarodne korporacije. To pa bo zmanjšalo vlogo slovenskih bank pri financiranju teh podjetij. Poslovno bo to najbolj vplivalo na večje banke, ki danes v poslovanju z njimi dosegajo pomembne rezultate (ibid., 21). Kot smo ugotovili v enem izmed prejšnjih poglavij, bo članstvo v EU zahtevalo tudi intenzivnejše povezovanje in nadaljnjo konsolidacijo slovenskih bank, saj bodo le tako lahko preživele vedno močnejšo konkurenco tujih bank. Čeprav so bile najbolj idealne priložnosti za povezovanje domačih bank praktično zamujene, se bodo slovenske banke vsekakor morale prilagoditi novim pogojem poslovanja, pri čemer lahko cilje in smeri tega prilagajanja opazujemo v bančnih sistemih nekaterih držav, ki so bile že prej članice EU in tudi EMU. Spremembe se bodo pokazale tako v spremenjenih obrestnih merah kot v spremenjeni strukturi naložb in obveznosti bank ter v spremenjeni strukturi bančnih prihodkov (Tomaž in Košak 2004, 68). Pričakujemo torej lahko okrepljena prizadevanja za racionalnejše poslovanje, poleg predvidenega zmanjšanja števila bank pa se bo predvidoma zmanjševalo tudi število zaposlenih v bančnem sektorju. Sočasno pa lahko pričakujemo tudi spremembe v strukturi zaposlenih in sicer v obliki zviševanja stopnje njihove izobrazbe (Mrak 2003, 1). Tako kot za večino evropskih držav bo tudi za Slovenijo značilna dvojnost integracije nacionalnih bančnih sektorjev v enotni trg, saj se že zdaj kaže večja stopnja integriranosti na področju servisiranja velikih komitentov, na področju servisiranja prebivalstva pa ni večjih sprememb. Očitno pa je, kot smo tudi že povedali, da bodo na področju poslovanja s prebivalstvom zelo močno konkurenco predstavljale nebančne finančne inštitucije, kar se že zdaj kaže v hitri rasti varčevanja v investicijskih skladih in tudi na področju širjenja zavarovalnih produktov (Tomaž in Košak 2004, 69). S strani konkurence tujih ponudnikov bančnih storitev pa lahko pričakujemo, da se bodo le-ti v Sloveniji osredotočali predvsem na vsestransko servisiranje večjih in visokobonitetnih gospodarskih subjektov. Zelo verjetno je tudi, da bodo slovenskim komitentom začeli ponujati tudi tiste storitve, ki na našem trgu do sedaj niso bile na voljo v tolikšnem obsegu. Med takšne storitve nedvomno

44

spada investicijsko bančništvo. Zelo aktivno vlogo pa bodo tuje banke po vsej verjetnosti imele tudi pri zbiranju in plasiranju slovenskih prihrankov v tuje vrednostne papirje (Mrak 2003, 1). Kljub vsemu pa so možnosti za razvoj bančnega sektorja s povečanjem finančnega posredništva oziroma s finančnim poglabljanjem še precej velike. V kolikšnem obsegu bodo to posredništvo opravljale finančne inštitucije s slovenskim domicilom, pa je odvisno predvsem od njihovih razvojnih sposobnosti in ambicij, od strategij tujih finančnih inštitucij, ki lastniško kontrolirajo ali obvladujejo naše banke ter od pogojev poslovanja bank v obdobju do vključitve v EMU (Tomaž in Košak 2004, 69).

45

6 UVEDBA EVRA IN VSTOP V EVROPSKO MONETARNO UNIJO 6.1 Evropska monetarna unija in Slovenija Evropska monetarna unija (EMU) je začela nastajati leta 1990, ko so se države članice EU dogovorile za načrtno sodelovanje na področjih gospodarske, finančne in monetarne politike, sistema mehanizmov menjalniških tečajev in odprave omejitev kapitalskih tokov. Temu dogovoru je sledila faza prilagajanja, v kateri so se odvijale priprave in izpolnitve konvergenčnih programov, ustanovljena sta bila Evropski monetarni inštitut (EMI) ter Evropska centralna banka (ECB), stopnjevala se je koordinacija med centralnimi bankami ter postopoma usklajevala monetarna politika držav članic. Dokončno je bila EMU ustanovljena leta 1999, z letom 2002 pa so uvedli skupno evropsko valuto evro (Festić 2002, 4). EMU je bila ustanovljena kot evropska denarna povezava z dobrimi možnostmi, da se uveljavi kot območje z dolgoročno monetarno stabilnostjo. S tem, ko je Slovenija pridobila status uradne kandidatke za članstvo v EU, je stopila tudi na pot približevanja EMU. Po pravilih EU je namreč za države, ki postanejo njene članice, vključitev v EMU njihova obveznost. Zato je monetarna suverenost, ki jo je Slovenija pridobila ob osamosvojitvi, le prehodne narave, saj se bo slovenski tolar zamenjal z evrom, s tem pa se bo odločanje o monetarnih zadevah preneslo na osrednjo evropsko monetarno avtoriteto, to je ECB. Čeprav Slovenija ne bo imela suverene izbire glede članstva v EMU, si lahko ob upoštevanju specifičnih karakteristik njenega gospodarstva od članstva obeta neto koristi. Vendar se bo morala v naslednjih letih še soočiti z izzivi, kot so krepitev konkurenčnosti gospodarstva ter napredek pri izpolnjevanju maastrichtskih monetarnih konvergenčnih kriterijev ob sočasnem vzdrževanju fiskalne konvergence (Vončina 2002, 26). 6.2 Konvergenčni kriteriji za vstop v Evropsko monetarno unijo Banka Slovenije in Vlada Republike Slovenije sta novembra 2003 sprejeli program vključitve v evropski mehanizem deviznih tečajev (ERM2) in prevzema evra. Program predvideva da se bo Slovenija do konca leta 2004 vključila v ERM2, evro pa naj bi prevzela na začetku leta 2007. V času sodelovanja v ERM2 pa bo morala izpolniti maastrichtske konvergenčne kriterije, ki so prvi formalni pogoj za vključitev v EMU in prevzem evra. Ti kriteriji so merila pripravljenosti držav članic EU za priključitev EMU in s tem za prevzem skupne valute evro. Opredeljeni so v Pogodbi o EU iz leta 1992, ki je znana tudi kot maastrichtska pogodba. Formalno gre za štiri, vsebinsko pa za pet konvergenčnih kriterijev, ki merijo nominalno konvergenco, stopnjo usklajenosti makroekonomskih politik, predvsem pa monetarne in fiskalne politike. Kandidatke za priključitev EMU morajo izpolnjevati vseh pet konvergenčnih kriterijev, da bi se lahko kvalificirale za prevzem evra (Lavrač 2004, 13-14). Maastrichtske konvergenčne kriterije lahko razdelimo na tri monetarne in dva fiskalna kriterija (ibid., 14):

46

1. Inflacija: Letna stopnja inflacije ne sme presegati referenčne vrednosti, ki je določena s povprečjem inflacijskih stopenj treh držav članic EU z najnižjo stopnjo inflacije, povečano za 1,5 odstotne točke. Glede na to, da se višina inflacije v času spreminja, se tudi referenčna vrednost maastrichtskega kriterija glede inflacije v času spreminja.13 Države kandidatke za priključitev EMU, katerih letna stopnja inflacije presega referenčno vrednost, ne izpolnjujejo maastrichtskega konvergenčnega kriterija glede inflacije.

2. Obrestna mera: Dolgoročna obrestna mera ne sme presegati referenčne vrednosti, ki je

določena s povprečjem dolgoročnih obrestnih mer treh držav članic EU z najnižjo stopnjo inflacije, povečano za 2 odstotni točki. Glede na to, da se višina dolgoročnih obrestnih mer v času spreminja, se tudi referenčna vrednost maastrichtskega kriterija glede obrestne mere v času spreminja.14 Dolgoročna obrestna mera se ugotavlja na podlagi donosa do dospelosti desetletnih državnih obveznic, ki imajo pomemben delež v prometu na trgu kapitala.

3. Stabilnost deviznega tečaja: Valuta mora vsaj dve leti sodelovati v evropskem

mehanizmu deviznih tečajev (ERM2) in upoštevati njegove normalne meje dopustnih nihanj deviznega tečaja okrog centralnega tečaja, brez večjih pritiskov na deviznih trgih in brez devalvacije valute na lastno iniciativo.

4. Javnofinančni deficit: Javnofinančni deficit ne sme presegati 3 odstotkov BDP-ja, razen

v izjemnih okoliščinah. 5. Javnofinančni dolg: Javnofinančni dolg ne sme presegati 60 odstotkov BDP-ja oziroma, če je višji, se mora tej referenčni vrednosti vsaj dovolj hitro približevati.

“Poleg nominalne konvergence, ki jo določajo maastrichtski konvergenčni kriteriji, je pomembna tudi realna konvergenca med državami. Ko govorimo o konvergenci med državami, mislimo s tem približevanje v stopnji razvitosti med državo, ki želi uvesti evro, in državami, ki so evro že uvedle. Najpogostejši kazalnik, ki se uporablja pri izkazovanju realne konvergence, je raven BDP na prebivalca, merjena po kupni moči glede na povprečje v državah EU. Pri tem ni pomembno zgolj to, kakšno raven tega kazalnika določena država trenutno dosega, temveč je pomembna tudi ocena, koliko let naj bi določena država potrebovala, da bi dosegla omenjeno povprečje ali določeno raven tega povprečja. Poleg tega kazalnika se upošteva še prilagojenost zakonodaje in izvajanje strukturnih reform. Strukturne reforme se običajno nanašajo na višanje stopnje zaposlenosti prebivalstva, večjo produktivnost, privatizacijo, manjšanje vloge države na trgu, pokojninske in zdravstvene reforme, vlaganje v izobraževanje in podobno” (Roter 2004, 31). Če ostanemo pri nominalnih kriterijih, Slovenija trenutno še ne izpolnjuje vseh petih prej naštetih konvergenčnih kriterijev, vendar njihovo doseganje v obdobju sodelovanja v ERM2 ne bi smelo biti problematično. Konvergenčnega kriterija glede stabilnosti 13 V maju 2004 je referenčna vrednost maastrichtskega kriterija glede inflacije znašala približno 2,7 odstotkov. 14 V maju 2004 je referenčna vrednost maastrichtskega kriterija glede obrestne mere znašala približno 6,1 odstotek.

47

deviznega tečaja Slovenija za zdaj še ne more izpolnjevati, saj še ne sodeluje v ERM2 in imamo še vedno uravnavani drseči devizni tečaj. Od ostali štirih kriterijev pa Slovenija za zdaj izpolnjuje tri, kar prikazuje tudi naslednja tabela: TABELA 3: IZPOLNJEVANJE KONVERGENČNIH KRITERIJEV ZA SLOVENIJO Fiskalni deficit

(-) (%BDP) Javni dolg (%BDP)

Inflacija (%)

Obrestne mere (%)

Slovenija Referenčna vrednost

-2,6 -3,0

28,3 60,0

5,7 2,7

5,75 6,12

Opomba: Podatki za fiskalne kriterije se nanašajo na leto 2000, za inflacijo in obrestno mero pa na leto 2003. Vir: Lavrač (2004, 19). Iz tabele je razvidno, da Slovenija v celoti izpolnjuje oba fiskalna kriterija, od monetarnih kriterijev pa zaenkrat izpolnjujemo samo enega. Problem še vedno predstavlja inflacija, ki je pri nas znatno previsoka. Program vključitve v ERM2 in prevzema evra predvideva, da se bo letna stopnja inflacije v letu 2004 znižala na 3,5 odstotkov, v letu 2005 pa na raven maastrichtske referenčne vrednosti inflacijskega konvergenčnega kriterija, to pa bi bilo dovolj zgodaj za vključitev v EMU na začetku leta 2007. Trenutno je v Sloveniji prisoten izrazit trend zniževanja inflacije, ki celo presega predvidevanja (Lavrač 2004, 19). Glede vključevanja v evropske integracije se torej za Slovenijo delo še ni končalo, saj jo po vstopu v EU čaka naslednji izziv, to je uvedba evra, pred katero mora še izpolniti določene konvergenčne kriterije. Postavlja pa se vprašanje ali bo Slovenija, če bo v celoti izpolnila predpisane konvergenčne kriterije, lahko neovirano vstopila v EMU in prevzela evro. Če upoštevamo načelo enakih pravil in dosedanjo prakso pri vključevanju držav v EMU, naj bi to zadostovalo. Vseeno pa obstajajo še druge, manj formalne zahteve, kot so zahteve glede realne konvergence in dodatni, manj znani maastrichtski konvergenčni kriteriji, ki jih tudi ni mogoče zanemariti (ibid., 20). 6.3 Priključitev Evropski monetarni uniji in njen vpliv na slovensko bančništvo Vstop v EU je bil prvi korak na poti do EMU, z njim pa je nastopila naslednja, pristopna faza približevanja, v kateri bo Slovenija sodelovala v evropskem mehanizmu deviznih tečajev ERM2, ki predstavlja prehodni mehanizem, v katerem naj bi Slovenija sodelovala vsaj dve leti, da bi se kvalificirala za vstop v EMU. V obdobju sodelovanja v tem mehanizmu se bo določila srednja vrednost tolarja proti evru, z možnostjo nihanja okrog srednje vrednosti za 15 odstotkov v obe smeri. ERM2 je sicer sistem fiksnih tečajev, vendar vsebuje glede na širok pas dovoljenega nihanja močne primesi fleksibilnega deviznega tečaja. Na željo države se bodo lahko postavile tudi ožje meje nihanja (2,25 odstotkov v obe smeri). Posegi na deviznih trgih bodo načeloma neomejeni znotraj dovoljenih nihanj, vendar jih bo lahko ECB odklonila, če bo ocenila, da so v nasprotju s ciljem stabilnosti cen. Šele z vstopom v ERM2 bo Slovenija dobila priložnost za formalno

48

izpolnjevanje maastrichtskega merila glede deviznega tečaja oziroma za dokazovanje stabilnosti domače valute pred uvedbo evra. Tečaj tolarja proti evru se bo namreč moral gibati v dovoljenih mejah, centralna banka pa tolarja ne bo smela na lastno pobudo devalvirati vsaj dve leti. Ko bo Slovenija izpolnjevala vse konvergenčne kriterije, bo lahko nacionalno valuto zamenjala z evrom in s tem dokončno postala članica EMU, kar naj bi se zgodilo leta 2007 (Vončina 2002, 29). Z osamosvojitvijo in oblikovanjem lastne države je Slovenija pridobila popolno monetarno suverenost, ki jo bo z vstopom v EMU izgubila, udeležena pa bo v skupni deljeni monetarni suverenosti evroobmočja kot celote. To pomeni, da bo izgubila svojo denarno valuto in možnost voditi samostojno denarno in deviznotečajno politiko, vendar pa bo sodelovala v skupni evropski denarni in deviznotečajni politiki evroobmočja. Tako bo položaj Slovenije s stališča denarne politike postal podoben kot ga ima regija znotraj države (Lavrač 2000a, 1). Uvedba evra in skupna monetarna politika bosta v slovenski bančni prostor prinesla velike spremembe. Močno se bo spremenila vloga Banke Slovenije kot nacionalne centralne banke Republike Slovenije, saj bo postala del Evrosistema, ki ga tvorijo vse nacionalne banke držav članic EMU skupaj z ECB. V okviru Evrosistema se odločitve sprejemajo centralizirano preko ECB, izvajajo pa se decentralizirano preko nacionalnih centralnih bank (Majcen 2003, 19). Pristojnosti Banke Slovenije na področju denarne politike se bodo tako skrčile, vendar bo prek svojih predstavnikov v organih ECB sodelovala pri določanju skupne evropske denarne politike. Po navodilih ECB bo slovenska centralna banka skupaj s slovenskimi poslovnimi bankami operativno izvajala skupno evropsko monetarno politiko na območju Slovenije. Nadzor slovenskega bančnega sektorja pa bo ostal v njenih rokah (Lavrač 2000a, 1). Slovenske banke se bodo morale najprej prilagoditi in se pripraviti na sodelovanje v skupni evropski monetarni politiki. ECB jih bo morala najprej priznati kot primerne partnerice za sodelovanje pri operacijah skupne evropske monetarne politike, ki jih bo ECB izvajala preko Banke Slovenije na slovenskem denarnem trgu po natančno predpisanih pravilih in postopkih. Morale se bodo operativno usposobiti za sodelovanje pri repo poslih na odprtem trgu, v okviru katerih se bodo oskrbovale z likvidnostjo pri nacionalni centralni banki (ibid., 1). Zahtevnost prilagajanja, ki ga bodo morale slovenske banke izvesti ob priključevanju EMU, se kaže tudi v primerjavi strukture bančnih naložb in obveznosti naših bank s strukturo bank v državah članicah EMU. Domnevamo namreč lahko, da se bo zaradi nekaterih sedanjih specifičnosti, kot je recimo visok delež naložb v vrednostne papirje centralne banke, struktura bančnih naložb in obveznosti morala postopno prilagoditi strukturi, ki je običajna za države EMU. Samo na ta način bodo lahko slovenske banke uspešno konkurirale bankam iz sedanjih članic EMU, prilagajanje pa bo nujno tudi zaradi vedno večjega podrejanja denarni politiki ECB. Cilji takšnega prilagajanja so razvidni iz današnje strukture naložb in obveznosti bank v državah EMU (Priloga 4) (Tomaž in Košak 2004, 63). Pričakujemo lahko, da bodo bankam po vključitvi v EMU in po uvedbi evra močno upadli prihodki od trgovanja s tujimi valutami in prihodki od plačilnega prometa s tujino.

49

Domačim komitentom bodo preko sodobnih prodajnih poti na voljo cenejša posojila vodilnih evropskih bank, domača podjetja pa bodo imela odprta vrata za pridobivanje kapitala na evropskih finančnih trgih. Te spremembe bodo za slovenske banke nedvomno pomenile dodaten konkurenčni pritisk, ki bo močnejši na največje banke, saj bodo prednosti konkurenčnega okolja najbolj občutila večja in velika slovenska podjetja. Manjša podjetja bodo pri tujih velikih bankah le stežka prihajala do poceni kreditov ali kapitala, zato lahko pričakujemo, da se bodo tudi večje domače banke (zlasti NLB) bolj potegovale za komitente iz vrst srednjih in malih podjetij ter prebivalstva. Boj za stranke bo še hujši, saj bodo vlada in državna podjetja svoj primanjkljaj in kreditne potrebe najverjetneje pokrivali na evro trgih. Tako se bodo manjše slovenske banke znašle pred hudim pritiskom povezave z največjimi igralci na slovenskem trgu (Tomaž 2000, 22). Pomemben vpliv bo vključitev Slovenije v EMU imela tudi na bančna tveganja, saj poslovanje v evro okolju pomeni delovanje v bolj stabilnem okolju. Z vstopom v evro območje se bo povečala likvidnost medbančnega trga in s tem možnost kreditne ekspanzije. S tem se bo pomembno zmanjšalo likvidnostno tveganje za slovenske banke, toda omogočena kreditna ekspanzija bo ob povečani konkurenčnosti in boju za preživetje prinesla nova kreditna tveganja. Evro bo bankam zmanjšal tako valutna kot tudi obrestna tveganja. Z vstopom Slovenije v EMU se bodo obrestne mere spustile na evropsko raven, pri čemer bodo razlike v obrestnih merah med državami pogojene le s tveganostjo posamezne izpostave in ne makroekonomskimi elementi. To bo kratkoročno vplivalo na povečano konkurenčnost in dobičkonosnost slovenskih bank (ibid., 22). Od članstva v EMU so pričakovani tudi pozitivni učinki na stroške finančnega posredništva slovenskih bank. Pričakujemo lahko zmanjšanje stroškov obvezne rezerve, nižje stroške v povezavi s poročanjem centralni banki, nižje stroške za vodenje računov prihrankov v tujih valutah, zmanjšali se bodo stroški izdaj vrednostnih papirjev in podobno (ibid., 22). 6.4 Problemi slovenske monetarne politike s stališča vključevanja Slovenije v Evropsko monetarno unijo15 Če se spustimo v obravnavo o tem, kako se nekateri problemi in dileme slovenske monetarne politike kažejo v luči slovenskega vključevanja v EMU, se moramo osredotočiti predvsem na vprašanje ali se bodo ti problemi in dileme zaradi vstopa v območje evra povečali, zmanjšali, odpravili ali predrugačili. Naj na tem mestu omenimo nekaj najodmevnejših problemov: a.) Majhno denarno področje: Slovenija je majhno denarno področje, z vključitvijo v EMU pa bo postala del velikega denarnega področja evra brez lastne monetarne in deviznotečajne politike. Težav pri tem ne bo predstavljala občutljivost majhnega denarnega področja in obramba pred močnimi tujimi vplivi, pač pa bo problem vprašanje ali skupna monetarna politika ustreza specifičnim značilnostim slovenskega gospodarstva kot so gospodarska struktura, ciklični razvoj in transmisijski mehanizem ter ali regionalni mehanizmi prilagajanja za Slovenijo lahko dovolj učinkovito delujejo, da lahko

15 Povzeto po Lavraču (2000b, 20-30).

50

nadomestijo izgubo lastne monetarne in deviznotečajne politike. Problem majhnega denarnega področja se kaže tudi v majhnem dejanskem vplivu na skupno odločanje v EMU. b.) Kapitalski prilivi: Z vstopom Slovenije v območje evra se vprašanje občutljivosti na velike pretoke kapitala s tujino postavlja drugače kot doslej. Predvsem znotraj EU ne bo več deviznih tečajev, ki bi jih špekulativni kapital lahko napadel v pričakovanju njihovih sprememb, prav tako pa na nekontrolirane pretoke kapitala ne bodo vplivale obrestne mere, saj naj bi se že v prehodnem obdobju približale in nato praktično izravnale znotraj evro območja. Že članstvo Slovenije v EU zahteva popolno sprostitev kapitalskih tokov do EU. Problem pretoka kapitala med Slovenijo in EU bo postal podoben problemu pretoka kapitala s stališča regije znotraj države in kot tak ne bo več zadeval monetarne politike. c.) Kontrola več neposrednih ciljev monetarne politike: Končni cilj monetarne politike v Sloveniji je bil v celotnem obdobju stabilnost domače valute, ki ima sicer dva vidika, zunanjega (stabilnost deviznega tečaja) in notranjega (stabilnost cen). Pri določanju monetarne strategije in neposrednega cilja monetarne politike je Banka Slovenije slonela predvsem na monetarnem targetiranju, to je kontroli monetarnih agregatov z namenom zniževanja domače stopnje inflacije. Vendar pa je hkrati in v mejah tega primarnega neposrednega cilja v razmerah presežnih deviznih prilivov vodila tudi aktivno politiko deviznega tečaja z intervencijo na deviznem trgu. Iz tega izhajajoča konfliktnost je povzročala določene probleme in stroške monetarne politike. Ko bo Slovenija v EMU, tega problema več ne bo, ker ne bo imela v rokah niti samostojne monetarne niti samostojne deviznotečajne politike. Preference ECB pa so znane; primarni cilj je stabilnost cen, monetarna strategija je monetarno targetiranje z določenimi elementi inflacijskega targetiranja, devizni tečaj pa je v načelu prepuščen drsenju na deviznem trgu, čeprav so predvidene tudi možnosti vodenja politike deviznega tečaja evra. Za Slovenijo bo to vprašanje zanimivo predvsem v prehodnem obdobju, ko bo na neki točki morala preiti iz targetiranja monetarnih agregatov na targetiranje deviznega tečaja. d.) Preglednost, številnost in medsebojna usklajenost inštrumentov monetarne politike: Z vstopom Slovenije v EMU tega problema več ne bo, število monetarnih inštrumentov ECB je opredeljeno in omejeno, so pregledni in notranje konsistentni ter povezani s konkretnimi cilji skupne monetarne politike. Izrecni statutarni cilj ECB glede vodenja skupne monetarne politike je stabilnost cen, monetarna politika pa mora podpirati tudi druge ekonomske politike EU, vendar le, če to ne gre na škodo stabilnosti cen. e.) Možnost dejanskega vpliva centralne banke na monetarne agregate in na inflacijo ter na rast in zaposlenost: Z vstopom Slovenije v EMU se to pokaže kot problem skupne monetarne politike. Po državah sicer delujejo različni transmisijski mehanizmi, skupna monetarna politika pa je naravnana na povprečne razmere, torej za evro območje kot celoto.

51

6.5 Stroški in koristi vključevanja Slovenije v Evropsko monetarno unijo Sodelovanje v EMU bo izmed vseh gospodarskih subjektov najbolj vplivalo na banke, saj le-te ponujajo specifične storitve in denarna pretvorba pomeni občuten poseg v njihovo poslovanje. Pridobitve in stroški sodelovanja so na splošni ravni za vse države enaki (Vončina 2002, 27). Pozitivni učinki, ki jih prinaša monetarna unija so naslednji (Grenko 1997b, 5):

Močna in stabilna valuta evro bo spodbudila investicije, kar bo posledica zmanjšanega tveganja in povečane likvidnosti trga. To bo pritegnilo močnejše investitorje, pojavljale pa se bodo tudi mnoge finančne inovacije.

Na dolgi rok se bo povečalo povpraševanje po storitvah bank. To bo logična posledica stabilne valute, ki bo spodbujala investicije in s tem tudi povpraševanje po storitvah bank.

Povečala se bo produktivnost in učinkovitost bank, kar bo posledica povečanega sodelovanja, konsolidacije bančnega sektorja, centralizacije posameznih funkcij in racionalizacije poslovanja. Verjetno bo prišlo tudi do centralizacije in prestrukturiranja oddelka za devizno trgovanje.

Zmanjšala se bodo nekatera tveganja (odprava deviznega tečaja). Pričakuje se, da bo večja transparentnost cen povečala trgovinsko menjavo in investicije znotraj EU.

Kapitalski trg: Valuta evro bi lahko pomagala tistim državam, ki so zaradi manjše pomembnosti valute izrinjene pri mednarodnem kapitalskem trgu.

Neodvisna centralna banka (ECB) bo omogočala večjo cenovno stabilnost in protiinflacijsko kredibilnost.

Obrestne mere: Dolgoročno gledano bo evro povzročil padec obrestnih mer, kar bo pomenilo določene prednosti za investicije.

Svetovna valuta: Močan evro naj bi delno nadomestil oziroma se postavil ob bok ameriškemu dolarju. Vrednost evra tako kot dolarja kot sredstvo konkurenčnosti navzven devalvira ali revalvira. Pred uvedbo evra so bile nekatere valute glede devalvacije dolarja nemočne.

Med pomembnejše prednosti vstopa v EMU sodi tudi znižanje transakcijskih stroškov za zunanjetrgovinsko in devizno poslovanje. Zmanjšala pa se bo tudi izpostavljenost gospodarstva špekulativnim finančnim tokovom (Bednaš 2004, 41). Stroški in tveganja vključitve v monetarno unijo pa so predvsem (Grenko 1997b, 5):

Povečana konkurenca s strani tujih bank in ostalih finančnih inštitucij.

Zmanjšanje zaslužkov (izguba deviznega tečaja kot inštrumenta ekonomske politike) in povečanje stroškov prilagajanja. Banke, ki jim ne bo uspelo nadomestiti zmanjšanja

52

zaslužkov iz naslova mednarodne menjave in deviznega trgovanja z drugimi valutami, lahko zaidejo v resne težave.

Možni so odlivi kapitala. V primeru, da evro ne bo močna valuta ter zaradi različnih predpisov in davčnih stopenj je na kratek rok možna selitev kapitala v države z ugodnejšimi pogoji. Nekateri investitorji so zaradi negotovosti svoje investicije že preselili v naložbe v nepremičnine ali na ameriško investicijsko področje.

Zaupanje v evro: Če ne bi bilo zaupanja v to valuto, bi ECB lahko kot kratkoročni ukrep zvišala obrestne mere, da bi privabila mednarodni kapital, s tem pa bi zavirala konjunkturo.

Centralizirana monetarna politika (neodvisna ECB) pomeni izgubo monetarne suverenosti posamezne države. Zato se lahko pričakuje, da bo fiskalna politika prevzela pomembno vlogo na državni ravni.

Brezposelnost: Vprašljivo je ali je uvedba evra upravičena v času krize na trgu delovne sile zaradi globalizacije. S kratkoročnega vidika bi evro lahko povzročil celo odpravo nekaterih delovnih mest, nasploh v bančnem sektorju.

Razvoj okolja po uvedbi evra je seveda odvisen od obnašanja finančnih trgov, podjetij in posameznikov. Banke se lahko najbolje pripravijo z natančno analizo trga EMU. Pojavile se bodo nove priložnosti, ki jih bodo lahko izkoristili le tisti, ki bodo nanje pripravljeni. Čeprav bodo ovire za gibanje kapitala odstranjene, bodo še vedno obstajale nacionalne ovire. Vsaj na kratek rok se odnos do tveganja ne bo bistveno spremenil, enako pa velja tudi za preference investitorjev in izposojevalcev (ibid., 5). 6.6 Obrestna politika bank v času približevanja Evropski monetarni uniji Pomembno področje prilagajanja bančnega poslovanja ERM2 in EMU predstavlja tudi prilagajanje obrestnih mer. Na to temo je bila v Sloveniji organizirana pisna okrogla miza, v kateri so odprli širšo razpravo o obrestni politiki bank. V razpravi so sodelovali predstavniki poslovnih bank, Banke Slovenije, ministrstva za finance, univerz, različnih inštitutov, Ljubljanske borze, Gospodarske zbornice Slovenije ter predstavniki nekaterih večjih gospodarskih družb. Namen okrogle mize je bil proučiti nekatera pereča vprašanja glede prilagajanja obrestnih mer v slovenskem bančnem prostoru. V letu 2003 so namreč v poslovnih bankah potekali intenzivni procesi zniževanja obrestnih mer za domačo valuto. Pojavile so se celo ocene, da so se nekatere obrestne mere zniževale prehitro, kajti prehitro zniževanje na primer pasivnih obrestnih mer lahko povzroči, da se nagnjenost prebivalstva k varčevanju prihrankov v bankah zmanjša. Če se bo to zgodilo, potem se bo povečalo povpraševanje varčevalcev po alternativnih oblikah naložb ali pa bo prišlo do povečane potrošnje prebivalstva. Ne glede na to pa ostaja nesporno dejstvo, da se bodo morale zaradi vključitve Slovenije v ERM2 naše obrestne mere postopoma približevati ravni obrestnih mer za evro. Če bodo namreč še naprej obstajale razlike med domačimi in tujimi obrestnimi merami (Priloga 5), bo to vplivalo na špekulativne pritoke tujega kapitala, domači komitenti pa bodo verjetno želeli tolarska posojila nadomestiti z deviznimi posojili (Lah in Drofenik 2004, 17).

53

Ob tem se zastavlja vprašanje, kako bo vse to vplivalo na rezultate poslovanja domačih bank, saj le-te kljub nekaterim poskusom do sedaj niso uspele oblikovati enotne domače referenčne obrestne mere, zato se pojavlja več referenčnih obrestnih mer, skoraj vsaka banka pa išče lastno izvirno rešitev tega problema. Ker pa se zaradi vključevanja v evropske integracije spreminja tudi vloga Banke Slovenije, nekateri pričakujejo, da se bodo odslej začeli hitreje spreminjati tudi cilji in inštrumenti denarne politike, kar pa bo močneje vplivalo tudi na višino domačih obrestnih mer (ibid., 17). Po prevzemu evra, ko država postane polnopravna članica EMU, se tudi v obrestni politiki bank v celoti izrazijo pogoji, ki jih ECB postavlja za poslovanje z evri. Že vključitev v EU ključno oblikuje pogoje za vodenje obrestne politike, saj je od dneva vključitve Slovenije v EU tečaj tolarja stvar skupnega interesa vseh držav članic. Doslej avtonomnost tolarske denarne politike ni bila vprašljiva in Banka Slovenije je s pomočjo tečajne politike na tolarskem območju avtonomno določala obrestne mere. Z vključitvijo v EU pa se avtonomnost oblikovanja obrestnih mer za tolarje skrči na prostor, ki ga oblikujeta deželno in tečajno tveganje. Banka Slovenije bo morala od tega trenutka dalje tesno slediti višini obrestnih mer ECB in ne bo imela več možnosti samostojnega oblikovanja ravni obrestnih mer. Tečaj tolarja, s pomočjo katerega je do sedaj ohranjala zadovoljivo raven tolarskih obrestnih mer za obvladovanje tolarske inflacije, zanjo ne bo več dosegljivo orodje denarne politike. Banke bodo pri oblikovanju svojih posojilnih in depozitnih obrestnih mer v celoti izpostavljene vplivom evropskih finančnih trgov (Rant 2004, 28). Sodelovanje v ERM2 bo načeloma uspešno izpeljano le v primeru splošne konsistentnosti sistema s sistemom v Evropi oz. EMU, torej mora biti tudi obrestna konvergenca cilj in pogoj hkrati. Obrestne mere (SIT/EUR) se bodo morale v zelo zgodnji fazi ERM2 praktično izenačiti, sicer bo nevarnost prihoda tujega kapitala neobvladljiva in bo celoten uspeh ERM2 postal vprašljiv. Glede na to, da je glavnina depozitov tolarskih in glede na razliko v obrestnih merah (vključno z rastjo tečaja), je očitno, da tolarsko zadolževanje za komitente ne bo zanimivo. Povečano povpraševanje po deviznih posojilih pa bo vplivalo na ukinjanje domače valute. Na ta proces lahko vplivamo le z aktivnim prilagajanjem obrestnih mer. V tem pogledu ERM2 ni samo sistem, ki omogoča hitro polno uvedbo evra in vključitev v EMU, temveč je predvsem sistem, v katerem naj bi dokazali, da znamo v tržnih razmerah uravnavati tečaj lokalne valute tako, da smo sposobni sprejeti tudi evro kot valuto (Cvikl 2004, 25). Če želimo ohraniti tolarsko kreditiranje, moramo komitentom ponuditi tolarsko obrestno mero, ki bo konkurenčna obrestnim meram za kredite v evrih. To pomeni, da moramo najti izhodišče, ki je obrestnim meram za evro bližje kot temeljna obrestna mera (TOM). TOM vgrajuje v obrestno mero povprečno inflacijo preteklih dvanajstih mesecev, ta pa je v razmerah padajoče inflacije višja od pričakovane inflacije v prihodnje. Ukinitev TOM-a je toliko težja, ker v Sloveniji ni splošno sprejete referenčne obrestne mere, ki bi jo lahko nadomestila (Stebernak 2004, 32). Pri izboru le-te se namreč srečujemo s številnimi pomanjkljivostmi domačega denarnega trga, ki otežujejo obstoj referenčne obrestne mere. Največja pomanjkljivost je premajhen in plitek denarni trg, kar pomeni tudi manjšo konkurenčnost na denarnem trgu. Zaradi tega je omajana tudi značilnost referenčne obrestne mere kot objektivne obrestne mere, kar pomeni, da je neposredni vpliv posameznih inštitucij na določanje njene višine večji kot v bolj razvitih finančnih trgih. V slovenskem finančnem prostoru se zato soočamo z dilemo ali bo izbrana referenčna

54

obrestna mera bolj pod vplivom denarne politike Banke Slovenije ali posameznih poslovnih bank (Bohnec 2004, 20). Razvoj referenčne obrestne mere pa onemogoča tudi davek na bilančno vsoto bank, ki predstavlja motnjo v sistemu in onemogoča razvoj finančnih trgov (Stebernak 2004, 32). Do sedaj so se v Sloveniji pojavljale različne obrestne mere, ki so jih posamezne banke poskušale uveljaviti kot referenčne, kot so SITIBOR, SIOM in NLB Prime. SITIBOR je medbančna obrestna mera, ki se dnevno oblikuje na podlagi dnevno kotiranih obrestnih mer za dane vezane tolarske depozite osmih največjih bank (po kriteriju bilančne vsote). Metodološko je obrestna mera SITIBOR podobna referenčnim obrestnim meram, ki se oblikujejo na razvitih tujih finančnih trgih (npr. EURIBOR, LIBOR), vendar pa se razmere in pogoji na domačem denarnem trgu, kot že rečeno, bolj razlikujejo od razvitih denarnih trgov. Izbira SITIBOR-a kot referenčne obrestne mere bi omogočala relativno enostaven prehod v evro oz. zamenjavo z EURIBOR-om. To izhaja iz dejstva, da bi se moral s fiksiranjem tečaja EUR/SIT SITIBOR logično izenačiti z EURIBOR-om. Toda zardi nerazvitosti denarnega trga bi uporaba SITIBOR-a povzročila pojavljanje negativnih pribitkov na referenco pri poslih na pasivni strani bilance. SIOM pa je referenčna obrestna mera, ki jo je uvedla SKB banka za določanje obrestnih mer kreditov ter depozitov pravnih in fizičnih oseb nad enim letom in s katero je nadomestila TOM. SIOM lahko pomembno vpliva na učinkovitost denarne politike, po drugi strani pa lahko privede do nevtraliziranja učinkov tečajne politike, če bi bilo inflacijo treba zniževati s tečajem. Pri finančnem posredovanju v bančni sistem predstavlja SIOM metodološko slabost, saj pomeni ceno bančnega vira in ne cene medbančnih naložb, kot je to praksa v večini razvitih držav. Vendar pa po drugi strani omogoča določanje višine pasivnih obrestnih mer brez negativnih pribitkov. Izbira SIOM-a kot referenčne obrestne mere bi omogočala tehnično enostaven prehod v evro. Nobena od teh dveh obrestnih mer (NLB Prime opuščajo) torej ni optimalna izbira za referenčno obrestno mero, hkrati pa ne pomeni napačne izbire (Bohnec 2004, 20). Mag. Cvikl (2004, 25) meni, da bi bila najboljša referenčna obrestna mera verjetno tista, ki bi odsevala poslovanje na najbolj likvidnem trgu, to je tistem, na katerega banke plasirajo svoje likvidne presežke. Po njegovem mnenju je to SITIBOR, ki ga že vpeljujemo v praksi in ga vse bolj podpirajo tudi druge banke. Vse druge referenčne obrestne mere so bolj ‘individualne’ narave tako da glede višine obrestnih mer edino SITIBOR resnično prikazuje objektivne razmere na slovenskem bančnem trgu. Z njegovo vse večjo uporabo pa naj bi se to samo še potrdilo. Mag. Kordež (2004, 28) pa je mnenja, da odprava TOM-a ni prinesla kakšnih bistvenih sprememb v višini obrestnih mer ter da so bili poskusi uvedbe domače medbančne obrestne mere nepotrebni. Čez leto ali dve bo namreč edina medbančna obrestna mera EURIBOR, in ta bo veljala tudi v Sloveniji. Zato naj bi bilo nesmiselno uvajati domačo referenčno obrestno mero, ki preprosto ni mogla zaživeti. Na daljši rok bi se namreč lahko nanjo vezali le, če bi se postopno približevala EURIBOR-u. Zato bi bilo po njegovem mnenju bolje, če bi začela Banka Slovenije že pred leti določati temeljno obrestno mero po novi metodologiji, po kateri bi TOM postopno konvergiral k EURIBOR-u. To bi bil namreč najbolj naraven prehod k evropskim obrestnim meram, ki bodo postopno postale edine veljavne tudi pri nas.

55

Kakorkoli že, zavedati se moramo, da se mora poenotenje z obrestnimi merami za evro tako na aktivni kot na pasivni strani zgoditi čim prej in sicer tako zaradi konkurence iz sosednjih držav EU kot tudi zato, ker je to edina prihodnost Slovenije. Način kreditiranja bo moral postati veliko bolj usmerjen k analizi tveganja in s tem k izboljševanju donosnosti posameznih naložb po upoštevanju dejanskih izgub. Prav tako si bomo morali zaradi povečanja donosnosti prizadevati za trženje produktov, ki ustvarjajo neobrestne prihodke. Klasični obrestni prihodki na osnovnih poslih bodo vse bolj izgubljali pomen (Cvikl 2004, 25). 6.7 Evro in skupna evropska denarna politika Od 1. januarja 1999 dalje je evro skupna denarna valuta enajstih držav članic EU16, ki so se odločile za prevzem te valute in pred tem izpolnile zahtevane pogoje za članstvo v EMU. Najprej je evro obstajal samo kot knjižni denar, kasneje pa so prišli v obtok evrobankovci in kovanci, ki so zamenjali nacionalne bankovce in kovance enajstih držav (Ribnikar 1999d, 65). Vse to se je odvijalo postopoma. Nacionalni bankovci in kovanci držav območja evra so ostali v obtoku kot plačilno sredstvo še krajše obdobje po uvedbi evro- bankovcev in kovancev 1. januarja 2002. V večini držav jih je bilo mogoče uporabljati do 28. februarja 2002, ko je bilo obdobje t.i. dvojnega obtoka. Poslovne banke v vseh državah evroobmočja so brezplačno zamenjevale stare bankovce in kovance v evre praviloma do 30. junija 2002. Po tem obdobju je mogoče stare valute zamenjati pri osrednjih bankah še najmanj deset let (Banka Slovenije v brošuri ‘Evro pred vrati’ 2002). Z letom 2002 je tako evro postal edino zakonito plačilno sredstvo v državah članicah evroobmočja, nacionalni bankovci in kovanci pa so se umaknili iz obtoka. Ostale države članice EU, med njimi tudi Slovenija, bodo lahko prevzele evro, ko bodo izpolnile vse konvergenčne kriterije in s tem postale polnopravne članice EMU. V Sloveniji naj bi evro uvedli predvidoma leta 2007, do takrat pa bomo sodelovali v mehanizmu deviznih tečajev ERM2, v katerem se bo tečaj tolarja fiksiral in prilagajal tečaju evra. 6.7.1 Pomen evra za slovenske banke in njegov vpliv na bančne storitve Uvedba evra pomeni pomemben mejnik v evropski integraciji za vse države in tako tudi za Slovenijo. Velik vpliv ima evro na slovensko gospodarstvo kot celoto, najbolj pa posledice evra čuti prav slovenski bančni sistem. Prehod na novo evropsko valuto namreč za naše banke pomeni izgubo pomembnega vira bančnih prihodkov in sočasno povečanje stroškov njihovega poslovanja. To je predvsem posledica znižanja obrestnih mer, harmonizacije zahtevanih bančnih rezerv v vseh članicah EMU, ki bo vplivala na znižanje kreditnega potenciala bank in s tem njihove konkurenčnosti, odpadlo pa bo tudi trgovanje s tujo valuto v okviru EMU (Štiblar 1998c, 3). Po nekaterih ocenah bodo banke zaradi zmanjšanega prihodka od trgovanja s finančnimi inštrumenti v različnih tujih valutah prisiljene močno skrčiti stroške, kar naj bi ogrožalo ogromno delovnih mest v bankah (Lah 1998, 58). Čeprav Slovenija še ni članica EMU, je uvedba evra že zdaj pomembna za tekoče vsakodnevno poslovanje slovenskih bank. Glede na to, da se finančni posli v veliki meri že 16 Belgija, Francija, Nemčija, Italija, Irska, Luksemburg, Nizozemska, Avstrija, Portugalska, Finska in Španija (UVZI 2002, 54).

56

izvajajo v evrih, morajo banke nuditi svojim komitentom možnost izbire poslovanja v evrih ali tolarjih. Nuditi jim morajo polno paleto evro bančnih storitev pri vodenju računov, depozitnih in kreditnih poslih, plačilih doma in v tujini, storitvah investicijskega bančništva in poslovanja z vrednostnimi papirji ter pri svetovanju v zvezi z evrom. Glavna področja bančnega poslovanja, ki se morajo prilagajati uvedbi evra so zato naslednja: korespondenčno bančništvo, vodenje računov strank, plačilni promet s tujino, poslovanje na tujih kapitalskih trgih, storitve investicijskega bančništva, kreditiranje v tujih valutah in menjalniško poslovanje. Temu je potrebno prilagajati upravljanje tveganj, informacijsko tehnologijo, razvijati je potrebno dejavnost informiranja strank in svetovanja glede evra, prilagajati računovodstvo itd. Ključne spremembe pa se bodo za slovenske banke pojavile takrat, ko bo evro dejansko postal tudi naša domača valuta, torej ko bo Slovenija vstopila v EMU (Lavrač 1998, 26). Evro prinaša v slovenski bančni prostor tudi stopnjevanje konkurence, ki bo posledica večjega in bolj odprtega trga. To bo za slovenske banke predstavljalo dokaj velik problem, saj so po svoji moči še vedno premajhne in prešibke, po drugi strani pa niso specializirane za posamezna področja, kar pomeni, da imamo še precej velike skrite rezerve na področju racionalizacije poslovanja. Obeta se nam pobeg strank k bolj konkurenčnim bankam, saj bo primerjava cen zaradi enotne valute precej poenostavljena. K rešitvi tega problema bi med drugim močno pripomogla konsolidacija bančnega sistema v obliki združevanja in prevzemov, vendar kot smo že ugotovili, na tem področju do sedaj nismo dosegli želenih učinkov (Rukavina 1998, 28). Na splošno lahko rečemo, da se morajo slovenske banke zaradi uvedbe evra in problemov prehodnega obdobja intenzivno prilagajati, kar je povezano s precejšnjimi stroški. Hkrati pa uvedba evra za banke predstavlja tudi izziv, saj jim odpira nove priložnosti, ki lahko te dodatne stroške več kot nadomestijo, če jih bodo sposobne pravilno izkoristiti. 6.7.2 Prednosti in slabosti evra Kot smo že povedali, članstvo v EMU in enotna valuta prineseta največje spremembe za banke, saj le-te ponujajo specifične storitve in denarna pretvorba pomeni občuten poseg v njihovo poslovanje. Prednosti skupne valute izvirajo predvsem iz odprave možnosti nihanja deviznih tečajev in s tem povezane negotovosti ter stroškov zavarovanja pred temi nihanji. Prav tako se z uvedbo skupne valute zmanjšajo problemi in stroški konverzije med nacionalnimi valutami območja evra. Cene, izražene v skupni valuti, postanejo popolnoma pregledne, s tem pa se sprostijo konkurenčni pritiski na izenačevanje oziroma znižanje cen na skupnem trgu. Zaradi teh razlogov se nacionalni trgi bolj popolno povezujejo v skupni trg, odpravijo pa se tudi preostale ovire v menjavi, ki še izhajajo z monetarnega oziroma deviznotečajnega področja. Vse to pospešuje mednarodno trgovino in investicije ter povečuje gospodarsko rast, ekonomska integracija teh držav pa se še nadalje poglablja. Prednost na makroekonomskem področju predstavlja predvsem nižja inflacija in nižje obrestne mere, kar vpliva na makroekonomsko stabilnost in višjo ekonomsko rast. Obstajajo pa še nekatere manj izrazite prednosti, kot so udeležba v dohodku iz izdajanja skupne valute,

57

prihranki pri mednarodnih monetarnih rezervah ter udeležba pri prednostih mednarodne uporabe skupne valute (Lavrač 1999, 17). Pomanjkljivosti uvedbe evra so povezane z izgubo monetarne suverenosti in njenimi posledicami. Med te posledice lahko štejemo izgubo lastne nacionalne valute, izgubo možnosti vodenja lastne in neodvisne monetarne politike ter izgubo možnosti uporabe deviznega tečaja kot inštrumenta plačilnobilančnega prilagajanja. Izguba lastne valute je boleča že zaradi njenega simboličnega pomena. Izguba samostojne monetarne politike pomeni, da država ne bo mogla izbirati usmeritve svoje monetarne politike (ne bo mogla odločati, ali bo ta politika ekspanzivna ali restriktivna) oziroma ne bo mogla samostojno določati ravni svojih obrestnih mer glede na potrebe lastnega gospodarstva, temveč se bo morala podrejati skupni monetarni politiki. Izguba deviznotečajne politike pomeni, da država zaradi prehoda na skupno valuto izgubi možnost uporabljati devizni tečaj kot inštrument za uravnavanje mednarodne konkurenčnosti svojega gospodarstva. V kolikšnem obsegu naštete pomanjkljivosti pomenijo resničen strošek skupne valute, je odvisno še od dveh dejavnikov (ibid., 18): a) nevarnosti, da bo država izpostavljena specifičnim asimetričnim šokom v obliki

plačilnobilančnih motenj, ki bi prizadele samo Slovenijo, drugih držav članic monetarne unije pa ne;

b) možnosti delovanja alternativnih mehanizmov plačilnobilančnega prilagajanja, ki morajo

nadomestiti devizni tečaj, ko ga država ne more več uporabljati zaradi vstopa v monetarno unijo. V teoriji so takšni alternativni mehanizmi prilagajanja lahko fiskalni transferji znotraj monetarne unije, mobilnost delovne sile in fleksibilnost plač. Toda v praksi v EMU ni mogoče pričakovati, da bi fiskalni transferji in migracija delovne sile lahko igrali omembe vredno vlogo, tako da fleksibilnost plač (tudi navzdol) ostaja tisti mehanizem, ki bi moral preprečevati padec gospodarske rasti in zaposlenosti v državi, ki bi bila izpostavljena asimetričnemu šoku.

Vključitev v monetarno unijo in prevzem skupne valute naj bi bila primerna zlasti za majhna in odprta gospodarstva, kakršno je tudi Slovenija. Za take države naj bi bile namreč prednosti skupne valute močnejše od pomanjkljivosti, povezanih z izgubo lastne valute in monetarne suverenosti. Po tej teoriji je Slovenija tipična država, ki je primerna za prevzem skupne valute (ibid., 18).

58

7 SKLEP Dejstvo je, da Slovenija kot majhna država z majhnim gospodarskim prostorom ne more sama preživeti v razvitem svetu. Zato je njena odprtost v svet zelo pomemben dejavnik za dolgoročni obstoj in razvoj. Prav zaradi tega smo si po osamosvojitvi začeli prizadevati za priključitev EU, saj evropski prostor predstavlja tesno gospodarsko, politično in kulturno sodelovanje, skupni evropski trg pa omogoča svobodno gibanje ljudi, blaga, kapitala in storitev. Evropska integracija tako pripomore k širjenju in poglabljanju sodelovanja med državami in s tem prispeva velik delež pri njihovem razvoju. Vstop v EU vsekakor pomeni za Slovenijo velike spremembe na vseh gospodarskih področjih, še posebej pa na področju bančništva, saj so banke sestavni del gospodarskih tokov in brez njih si ni mogoče zamisliti hitrega razvoja sodobnih gospodarstev. Bančni sistemi se spreminjajo skupaj s spremembami gospodarskega sistema in prav zato so priprave na vstop v EU zahtevale korenite spremembe slovenskega bančnega prostora. Skozi zgodovino in razvoj so se banke ukvarjale z različnimi posli na različnih stopnjah gospodarskega razvoja, največje spremembe pa je slovensko bančništvo začelo doživljati po osamosvojitvi države v začetku devetdesetih let. Toda trendi razvoja v slovenskem bančnem prostoru so bili v tem obdobju bistveno drugačni, kot v razvitem svetu. Neizbežna je bila sanacija bank zaradi potrebe po prestrukturiranju bančne panoge. Uspešni sanaciji NLB in NKBM sta pomenili pomemben korak pri oblikovanju učinkovitega finančnega sistema v Sloveniji. Sanacijskemu postopku naj bi sledila privatizacija bank kot druga faza preoblikovanja slovenskega bančnega sistema na poti v EU. Toda privatizacijski postopek ni potekal po načrtih, tudi privatizacija NLB in NKBM ni bila uspešna in tako je država še vedno ostala njun večinski lastnik. V primerjavi z bančnimi sektorji evropskih držav je slovenski bančni sektor majhen, šibak in zelo razpršen. Bilančna vsota celotnega slovenskega bančnega sistema je v primerjavi z največjimi evropskimi bankami še vedno zanemarljivo majhna. Zato bi bila nujno potrebna konsolidacija bančnega sistema v smislu združevanja in povezovanja bank, da bi naše banke lažje ohranile svoj tržni položaj. Toda združevanje bank v Sloveniji še ni doživelo pravega razcveta, medtem ko so ti procesi v razvitih evropskih državah v polnem teku in ponekod že praktično končani. Število bank se je v zadnjih letih sicer nekoliko zmanjšalo, toda še vedno imamo preveliko število majhnih bank, ki zaradi svoje majhnosti težko dosegajo ekonomijo obsega in učinkovito razširjajo ponudbo posredniških storitev, hkrati pa so njihovi tržni deleži relativno razpršeni. Raven produktivnosti slovenskih bank je še precej nižja kot v razvitih evropskih državah, saj majhne banke ne morejo dovolj učinkovito izkoriščati niti kapitala niti delovnih moči. Zaradi premajhne bilančne vsote so operativni stroški poslovanja naših bank bistveno previsoki, prav tako pa so zaradi visoke inflacije še vedno previsoke tudi obrestne marže. Vedno težje pa je tudi breme investiranja v informacijsko tehnologijo, ki je v sodobnem svetu zelo pomemben dejavnik uspešnega poslovanja bank, naše banke pa niso sposobne dovolj učinkovito izkoriščati razpoložljivega informacijskega kapitala. V evropskem prostoru je poslovanje bank urejeno z evropskimi bančnimi smernicami, ki pomenijo zakonsko podlago za integracijo in poglabljanje enotnega trga. Države članice morajo te smernice upoštevati pri nacionalni ureditvi bančnega področja. K boljšemu sodelovanju med bankami posameznih držav pa naj bi pripomogel tudi baselski kapitalski

59

sporazum, v okviru katerega sta se razvili smernici o minimalni kapitalski ustreznosti in minimalnih nadzornih standardih pri mednarodnem bančnem poslovanju. Slovenska bančna zakonodaja se je v zadnjih desetih letih dokaj prilagodila evropski, še vedno pa na določenih področjih obstajajo manjša odstopanja. Z vstopom v EU je Slovenija 1. maja 2004 postala polnopravna članica EU, s tem pa je stopila tudi na pot približevanja EMU, ki predstavlja skupni evropski denarni trg. Glavne pogoje za članstvo v EMU predstavljajo maastrichtski konvergenčni kriteriji, od katerih Slovenija zaenkrat izpolnjuje kriterij javnega dolga, fiskalnega deficita in obrestne mere, ne izpolnjuje pa še kriterijev inflacije in stabilnosti deviznega tečaja. Predvideno je, da bo do vstopa v EMU sodelovala v mehanizmu deviznih tečajev ERM2 in v tem času naj bi se tečaj tolarja postopno prilagodil tečaju evra, inflacija pa naj bi se spustila na raven referenčne vrednosti inflacijskega konvergenčnega kriterija. Vstop v EMU je predviden v začetku leta 2007. Že samo članstvo v EU bo v slovenski bančni prostor prineslo številne spremembe, vstop v EMU pa bo še dodatno vplival na poslovanje naših bank. S članstvom v EMU bo Slovenija namreč izgubila monetarno suverenost, ki si jo je pridobila ob osamosvojitvi, saj bo postala del skupne evropske monetarne politike. Izgubila bo tudi svojo nacionalno valuto, saj se bo slovenski tolar zamenjal z evrom, ki bo postal edino zakonito plačilno sredstvo. Uvedba evra bo imela na poslovanje slovenskih bank tako pozitivne kot tudi negativne učinke. Banke bodo morale pri svojem poslovanju še marsikaj spremeniti, kar bo zahtevalo precejšnje stroške, hkrati pa uvedba evra odpira številne nove priložnosti, ki lahko stroške več kot nadomestijo, če jih bodo banke sposobne pravilno izkoristiti. Vsekakor bo potrebno v slovenskem bančnem sistemu še veliko storiti, da bodo lahko naše banke vzdržale vedno večje pritiske rastoče tuje konkurence ter konkurence s strani nebančnih inštitucij. Z vsemi svojimi pomanjkljivostmi in problemi, s katerimi se soočajo ob vstopu v EU, se bodo le s težavo kosale s svojimi tekmicami na skupnem evropskem trgu. To pa še ne pomeni, da je slovensko bančništvo obsojeno na propad, saj še vedno obstajajo neizkoriščeni potenciali, s pomočjo katerih se da še veliko doseči, v kolikor bodo banke sposobne to izkoristiti.

60

8 POVZETEK Banke so zelo pomemben del gospodarstva, saj si brez njih ne moremo predstavljati uspešne menjave dobrin in storitev. Od začetka razvoja bank pa vse do danes smo lahko bili priča nenehnim gospodarskim spremembam in s tem spremembam v razvoju bank. V slovenskem bančnem prostoru so se največje spremembe pričele po osamosvojitvi v začetku devetdesetih let, kajti takrat se je pričelo obdobje intenzivnih priprav na vstop v EU. Toda trendi razvoja pri nas so v tem obdobju precej zaostajali za evropskimi. Medtem, ko so se evropske banke pospešeno združevale in povezovale v velike in močne banke, so na slovenskih tleh nastajale številne majhne banke, ki so se zaradi svoje majhnosti soočale s številnimi problemi. Več kot deset let priprav in prilagajanj ni bilo dovolj, da bi naše banke postale enakovredne evropskim. Tako je Slovenija v EU vstopila z velikim številom majhnih bank, ki poslujejo z visokimi stroški in ne dosegajo ravni produktivnosti evropskih bank. Kot takšne pa bodo ob povečani evropski konkurenci težko preživele na skupnem evropskem trgu. Zato bodo morale v prihodnjih letih vsaj delno rešiti svoje probleme ter izboljšati svoje poslovanje. Dodatne spremembe bo v slovenski bančni prostor prinesel vstop v EMU, ki bo pomenil izgubo monetarne suverenosti. S tem bomo izgubili tudi nacionalno denarno valuto, saj bo edino zakonito plačilno sredstvo postala evropska denarna valuta evro. Do vstopa v EMU bodo zato slovenske banke morale tečaj tolarja prilagoditi tečaju evra. Vpliv uvedbe evra na poslovanje bank je čutiti že sedaj, saj so nekatere države članice EU že zamenjale svojo valuto z evrom. Ko pa bomo evro uvedli tudi v Sloveniji, bodo naše banke postavljene pred nove preizkušnje in probleme, ki jih bodo lahko rešile le kot močne in uspešne banke. Za dosego tega cilja pa bo kot rečeno potrebno v slovenskem bančnem sektorju še marsikaj spremeniti. Ključne besede banke, bančni sistem, slovenski bančni sektor, bančna konsolidacija, Evropska unija, Evropska monetarna unija, evro, Evropska centralna banka, bančne smernice Evropske unije, baselski sporazum, maastrichtski konvergenčni kriteriji.

61

ABSTRACT Banks are very important part of economy and without them we can't imagine successful trade of goods and services. From the beginning of banking business till today we have been witnesses of continuously made changes in economy and as a result in banking development. Entering in EU and development of Slovenian banks became the most significant goal in early nineties, when Slovenia became the independent country. However, trends in European banking were different as in Slovenian banks. Banks in EU have connected rapidly to stronger and bigger units but in Slovenia were formed quite a few small, less experienced and less powerful banks. More than ten years of preparation and adaptation still wasn’t enough in comparison with European banks. In 2004 Slovenia entered in the EU with many small banks which have operated with high expenses. This way makes surviving in European common market in the increasing competition of successful European banks very hard. In next few years our banks have to solve at least some of these problems and make their business more effective in order to survive. Over next few years Slovenia will become a member of EMU. When that happens we will lose our monetary independence and become a part of common monetary market place of EU. This will bring in Slovenian bank space additional changes. We will loose our national currency, because the only legal tender will become European euro. Till entry in EMU Slovenian banks will have to adapt the exchange rate of our national currency to euro. Euro already has a big influence in Slovenian bank business, because it’s already a national currency in some countries. When Slovenia introduces euro, our banks will face up with new tests and problems, which can only be solved by stronger and successful banks. If Slovenian bank sector wants to reach that goal, it will be necessary to make a lot of changes. Key words banks, bank system, Slovenian bank sector, banking consolidation, European union, European monetary union, euro, European central bank, banking directives of European union, Basel agreement, Maastricht convergence criteria.

62

LITERATURA 1. Bednaš, Monika. 2004. Vstop v ERM2 in EMU: Posledice vstopa. Kapital 332, 41. 2. Bobek, Dušan. 1989. Sodobna banka. Maribor: Založba Obzorja. 3. Bobek, Dušan. 1992. Organiziranje in poslovanje bank. Maribor: Ekonomsko-

poslovna fakulteta. 4. Bohnec, Darko. 2004. Uveljavljanje referenčnih obrestnih mer v Sloveniji. Bančni

vestnik 1-2, 20-22.

5. Bonin, John and Paul Wachtel. 1996. Towards Market - Oriented Banking in The Economies in Transition. New York: Institut for East and West Studies.

6. Borak, Neven. 1996. Bančne direktive Evropske skupnosti. Ljubljana: Zveza

ekonomistov Slovenije. 7. Borak, Neven. 1997. Bazelski kapitalski standardi. Ljubljana: Zveza ekonomistov

Slovenije. 8. Borak, Neven. 1999. Evropska unija: ekonomska in denarna unija. Bančni vestnik 1-2,

18-21. 9. Borish, Michael S. 1996. On the road to EU accession: financial sector development

in Central Europe. Washington: World Bank. 10. Crnkovič, Rudi. 1989. Organizacijsko in poslovno povezovanje bank na kreditnem

trgu v Sloveniji po izidu novega Zakona o bankah in finančnih organizacijah. Maribor: Inštitut za finance.

11. Cvikl, Milan M. 1997. Razlogi za privatizacijo poslovnih bank. Bančni vestnik 1-2, 1. 12. Cvikl, Milan. 2004. Prilagajanje obrestnih mer je pogoj za uspešnost v ERM2. Bančni

vestnik 1-2, 24-26. 13. Dimovski, Vlado in Aleksandra Gregorič. 2000. Temelji bančništva. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta. 14. Drenovec, Franček. 2000. Bančni sistem v zadnjem prehodnem obdobju. Bančni

vestnik 7-8, 1. 15. Festić, Mejra. 2002. Monetarna politika Slovenije in Evropska monetarna unija.

Bančni vestnik 4, 2-8. 16. Filipič, Drago in Tanja Markovič-Hribernik. 1998. Osnove financ. Maribor:

Ekonomsko-poslovna fakulteta.

63

17. Glogovšek, Jože. 2000. Privatizacija bank. Bančni vestnik 12, 1. 18. Grauwe, Paul De. 2000. Economics of Monetary union, 4th edition. New York: Oxford

University Press. 19. Grenko, Barbara. 1997a. Evropeizacija bančnega sektorja srednjeevropskih držav.

Bančni vestnik 11, 8-11. 20. Grenko, Barbara. 1997b. Vpliv monetarne unije na poslovanje bank (2). Bančni

vestnik 7-8, 2-6. 21. Hall, Maximilian J. B. 1989. The BIS Capital Adequacy Rules’: A Critique. Banca

Nazionale del Lavoro Quarterly Review 169, 206-226. 22. Hočevar, Toussaint. 1984. Slovensko poslovno bančništvo kot inovacijski dejavnik.

Zgodovinski časopis, 179-192. 23. Ješovnik, Peter. (1999). Evropska unija: Vodič po EU [online]. Delegacija evropske

komisije v Republiki Sloveniji in Center Evropa. Available: http://www.evropska-unija.si/Evropska_unija/vodic/ustanovitev_banke.htm [22. 6. 2004].

24. Ješovnik, Peter. 2000. Evropska unija. Koper: Visoka šola za management. 25. Kordež, Bine. 2004. Domače medbančne obrestne mere bo zamenjal EURIBOR.

Bančni vestnik 1-2, 27-28. 26. Košak, Marko in Tomaž Košak. 2002. Bančni sektor v Sloveniji. Bančni vestnik 7-8,

51-59. 27. Kržičnik, Ermin. 1961. Razvoj in funkcije bank. Maribor: Višja komercialna šola. 28. Lah, Emil. 1996. Slovenske banke in tranzicija. Bančni vestnik 11, 1. 29. Lah, Emil. 1998. Prihod evra bo pomemben tudi za Slovenijo. Bančni vestnik 1-2, 58. 30. Lah, Emil. 1999. Posodabljanje informacijske tehnologije je za Slovenske banke

usodnega pomena. Bančni vestnik 6, 42-46. 31. Lah, Emil. 2004. Slovenske banke pred novimi preizkušnjami. Bančni vestnik 1-2, 1. 32. Lah, Emil in Dušan Drofenik. 2004. Obrestna politika bank v času približevanja

EMU. Bančni vestnik 1-2, 17-18. 33. Lavrač, Vladimir. 1998. EMU in slovenske banke. Bančni vestnik 12, 25-26. 34. Lavrač, Vladimir. 1999. EMU in pridružene države. Bančni vestnik 7-8, 15-20.

64

35. Lavrač, Vladimir. 2000a. Slovenija v skupni evropski denarni politiki. Bančni vestnik 1-2, 1.

36. Lavrač, Vladimir. 2000b. Slovenija in skupna evropska monetarna politika po vstopu

Slovenije v Evropsko unijo in ekonomsko monetarno unijo. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja.

37. Lavrač, Vladimir. 2004. Izpolnjevanje Maastrichtskih konvergenčnih kriterijev in

Slovenija. Bančni vestnik 5, 13-21. 38. Lazarević, Žarko in Jože Prinčič. 2000. Zgodovina slovenskega bančništva. Ljubljana:

Združenje bank Slovenije. 39. Lazarević, Žarko. 2001a. Slovensko bančništvo do prve svetovne vojne (1). Bančni

vestnik 1-2, 72-73. 40. Lazarević, Žarko. 2001b. Bančna tržna struktura v Sloveniji med obema svetovnima

vojnama (4). Bančni vestnik 6, 47-49. 41. Lazarević, Žarko. 2001c. Slovensko bančništvo v dvajsetih letih (2). Bančni vestnik 3,

54-56. 42. Lazarević, Žarko. 2001d. Slovensko bančništvo v tridesetih letih (3). Bančni vestnik 4,

55-57. 43. Majcen, Špela. 2003. Vloga nacionalne centralne banke v Evropskem sistemu

centralnih bank. Bančni vestnik 12, 14-19. 44. Mencinger, Jože. 2001. Kako je nastal tolar. Bančni vestnik 5, 27-31. 45. Miloš, Ana. 1999. Bančna konsolidacija v Sloveniji. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 46. Mrak, Mojmir. 2003. Perspektive slovenskega finančnega sektorja po vstopu v EU.

Bančni vestnik 4, 1. 47. Novak, Manica. 2002. Primerjava ureditve bančnega sistema Evropske unije s

slovensko. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 48. Prinčič, Jože. 2001. Slovensko bančništvo po drugi svetovni vojni (8). Bančni vestnik

11, 55-56. 49. Prohaska, Zdenko. 1999. Finančni trgi. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 50. Rant, Andrej. 2004. Čas samostojnega oblikovanja obrestnih mer se izteka. Bančni

vestnik 1-2, 28-30. 51. Ribnikar, Ivan. 1994. Privatizacija zaradi sanacije podržavljenih bank. Bančni vestnik

4, 5-8.

65

52. Ribnikar, Ivan. 1999a. Restrukturiranje finančnih posrednikov in (nastajajočih) finančnih trgov. 3. letna konferenca znanstvene sekcije zveze ekonomistov Slovenije: Sedanjost in prihodnost tranzicije v Sloveniji. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

53. Ribnikar, Ivan. 1999b. Evropski sistem centralnih bank. Bančni vestnik 3, 16-18. 54. Ribnikar, Ivan. 1999c. Monetarna ekonomija II: Mednarodni denarni sistem.

Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 55. Ribnikar, Ivan. 1999d. Evro. Bančni vestnik 1-2, 65-68. 56. Roter, Mojca. 2004. Maastrichtski inflacijski in drugi kriteriji. Bančni vestnik 3, 30-

34. 57. Rotovnik, Tomaž. 2003. Javna razkritja tretjega stebra novega kapitalskega sporazuma

in moralni hazard. Bančni vestnik 6, 38- 44. 58. Rubin, Saša. 2002. Na poti do Basla II. Bančni vestnik 6, 41-44. 59. Rubin, Saša. 2004. Kolesje Basla II se vrti naprej. Bančni vestnik 4, 43-48. 60. Rukavina, Vita. 1998. Da za Evropsko unijo, vendar bolj samozavestno. Bančni

vestnik 12, 27-28. 61. Savin, Davor. 2000. Bank restructuring in Slovenia. MOST 3-4, 352-361. 62. Smith, Roy and Walter Ingo. 1997. Global Banking. New York: Oxford. 63. Stebernak, Igor. 2004. Ali bo tolarsko varčevanje in kreditiranje dočakalo uvedbo

evra. Bančni vestnik 1-2, 32-33. 64. Strasser, Daniel. 1992. The Finances of Europe. Luxemburg: The office for official

publications of the European communities. 65. Sušnik, Saša. 2001. Prihodnost baselskih kapitalskih standardov. Bančni vestnik 4, 40-

46. 66. Štiblar, Franjo. 1998a. Slovenski bančni sektor v približevanju EU in ob rojstvu EMU.

Naše gospodarstvo 1-2, 51-63. 67. Štiblar, Franjo. 1998b. Združevanje bank in konsolidacija bančnega sektorja. Bančni

vestnik 12, 31-32. 68. Štiblar, Franjo. 1998c. Evro in slovenske banke. Bančni vrstnik 3, 2-6. 69. Štiblar, Franjo. 1999a. Konsolidacija slovenskega bančništva. Bančni vestnik 6, 1.

66

70. Štiblar, Franjo. 1999b. Kakšen bo slovenski bančni sektor ob vstopu v EU. Gospodarska gibanja 304, 27 - 47.

71. Tekavec, Vanja. 2001. Tudi v boljših časih bi se prijavili isti kupci. Delo 288, 4-5. 72. Tomaž, Aljoša. 2000. Evropska (monetarna) unija in slovenske banke. Bančni vestnik

5, 20-22. 73. Tomaž, Aljoša. 2001. Restrukturiranje in konsolidacija bank na poti v Evropsko unijo.

Bančni vestnik 5, 85-89. 74. Tomaž, Aljoša in Marko Košak. 2004. Konkurenčnost bančnega sektorja ob vključitvi

v EU. Bančni vestnik 5, 61-69. 75. UVZI- Urad vlade za informiranje. 2002. Slovenija v Evropski Uniji. Ljubljana: Urad

vlade za informiranje. 76. Voljč, Marko in Polona Šega. 2001. Prihodnji razvoj slovenskih bank. Bančni vestnik

5, 111-117.

77. Vončina, Janez. 2002. Dinamika vključevanja Slovenije v EMU. Bančni vestnik 12, 26-30.

78. Zajc, Katarina. 1998a. Bančni prevzemi in združitve po svetu in v Sloveniji (1).

Bančni vestnik 10, 2-6. 79. Zajc, Katarina. 1998b. Bančni prevzemi in združitve po svetu in v Sloveniji (2).

Bančni vestnik 11, 2-6. 80. Zupan-Škof, Andreja. 2004. Na pragu Evropske unije. Bančni vestnik 4, 26-30.

67

VIRI 1. Anonymous. 1989. Finance Brief: How banks lend. The Economist 7588, 78-79. 2. Banka Slovenije v brošuri ‘Evro pred vrati’. (2002). Kako je potekala uvedba evra v

državah denarne unije? [online]. Available: http://evropa.gov.si/evropomocnik/question/728-5/ [10. 8. 2004]. 3. Banka Slovenije – Publikacije. (2004). Banka Slovenije – Letno poročilo za leto 2000

[online].Available:http://www.bsi.si/html/publikacije/letna_porocila/2000/2000_celotni_dokument.pdf [2. 6. 2004].

4. Banka Slovenije – Publikacije. (2004). Bilten Banke Slovenije – februar 2002 [online].

Banka Slovenije. Available: http://www.bsi.si/html/publikacije/bilteni/bil2002_02.pdf [2. 6. 2004].

5. Banka Slovenije – Publikacije. (2004). Banka Slovenije – Letno poročilo za leto 2003

[online].Available:http://www.bsi.si/html/publikacije/letna_porocila/2003/2003_celotni_dokument.pdf [2. 6. 2004].

6. Banka Slovenije – povezave. (2004). Abecedni seznam vseh bank v Sloveniji [online].

Banka Slovenije. Available: http://www.bsi.si/html/povezave/seznam_bank.html [2. 6. 2004].

7. ECB – Evropska centralna banka. (2002). Evropska centralna banka [online].

Available:http://www.s3gim.mb.edus.si/timko1/geografija02/Anja_Postrak/evropska_centralna_banka.htm [22. 6. 2004].

8. EIB – Evropska investicijska banka. (2002). Evropska investicijska banka [online].

Available: http://www.najdi.si/search.jsp?q=Evropska+investicijska+banka [22. 6. 2004].

9. EIB – European Investment Bank. (2003). About EIB [online]. EIB. Available:

http://www.eib.org/about/about.asp?cat=182 [22. 6. 2004]. 10. Europa – The European Union On-Line. (2003). European Investment Bank [online].

Available: http://europa.eu.int/institutions/eib/index_eu.htm [22. 6. 2004]. 11. Intraco Infonet. (2004). Dobrodošli v EU: Institucije in politike [online]. Available:

http://www.intraco-asset.com/x/as/fi/dept_60.html [22. 6. 2004].

1

PRILOGE Priloga 1: Število bank in stopnje koncentracije v slovenskem bančnem sektorju Slovenski bančni sektor: število bank in stopnje koncentracije

1995

1996

1997

1998

1999

2000

2001

2002Število bank (brez hranilnic) 31 29 28 24 25

25

21 20

KK5 – bilančna vsota (v %) 63,1 62,6 62,2 63,3 63,5 62,5 68,2 76,0KK5 – posojila nebančnemu sektorju (v %) 55,2 55,7 57,4 60,5 59,6

58,0

63,0 66,3

KK5 – nebančni depoziti (v %) 60,9 62,7 63,2 63,8 63,8 62,7 69,7 70,1 Opomba: Stopnje koncentracije so izražene s koeficienti koncentracije za pet največjih bank (KK5). Vir: Tomaž in Košak (2004, 63).

2

Priloga 2: Bilančne vsote in tržni deleži največjih slovenskih bank leta 2003 (primerjava z letom 2002)

Bilančna vsota v mio SIT

Nominalna rast v %

Tržni delež v % Banka

31.12.02 31.12.03 2002/01 2003/02 31.12.02 31.12.03

NLB 1.619.165 1.693.190 17,6 4,6 35,5 33,6NKBM 517.538 544.035 15,7 5,1 11,4 10,8Abanka 389.273 432.426 53,3 11,1 8,5 8,6SKB banka 360.095 391.675 -1,5 8,8 7,9 7,8Banka Koper 275.658 324.648 20,6 17,8 6,0 6,4Banka Celje 282.116 305.985 22,9 8,5 6,2 6,1Gorenjska banka 227.130 245.749 19,9 8,2 5,0 4,9Skupaj največjih 7 bank 3.670.976 3.937.708 18,8 7,3 80,6 78,2

Vse banke skupaj 4.556.637 5.033.805 17,5 10,5 100,00 100,00

Vir: Letno poročilo Banke Slovenije (2003, 41). Kot vidimo, se je bilančna vsota celotnega bančnega sistema v letu 2003 nekoliko povečala, dinamika rasti pa je bila nizka, saj je dosežena le 10,5 odstotna nominalna rast (realna rast pa je bila 5,6 odstotna). Leto 2003 zaznamuje nizka rast bilančne vsote največjih slovenskih bank. Tržni delež treh največjih bank se je zmanjšal za 2,3 odstotne točke. V skupini sedmih največjih bank se je tržni delež občutneje okrepil le eni banki, celotni skupini pa se je občutno zmanjšal.

3

Priloga 3: Primerjava minimalnih evropskih standardov in slovenskih bančnih določil Evropska unija Slovenija Minimalni kapital 5 milijonov EUR

ustreza

Kapitalska ustreznost vsaj 8 odstotkov zneska vseh aktivnih bilančnih in izvenbilančnih postavk, upoštevajoč tveganost

ustreza

Investicije v nefinančna podjetja

največ 15 odstotkov izvirnih lastnih sredstev v eno podjetje in največ 60 odstotkov skupno

ustreza

Velika izpostavljenost 10 odstotkov ali več izvirnih lastnih sredstev, največ 25 odstotkov

ustreza

Agregatna izpostavljenost do 800 odstotkov izvirnih lastnih sredstev

ustreza

Zavarovanje vlog do 20.000 EUR deloma ustreza

Bančni nadzor dobro razvit se izboljšuje

Enotna licenca da manjši razkorak

Načelo nadzora domače države

da manjši razkorak

Načelo enakega obravnavanja

da manjši razkorak

Vir: Borish (1996, 145) in zakonodaja Slovenije.

4

Priloga 4: Struktura bančnih naložb in obveznosti v državah EMU in Sloveniji v letih 1998, 2000 in 2002 1998 2000 2002 V % od bilančne vsote EMU Grčija Portug. Slov. EMU Grčija Portug. Slov. EMU Slov. Aktiva (naložbe) 100,1 100,1 99,9 100,0 100,0 100,0 100,1 100,0 100,0 100,0 Blagajna in rezerve pri CB 0,3 0,7 0,3 3,2 0,3 0,7 0,5 2,8 1,1 2,5 Krediti den. sektorju 22,1 24,0 9,1 10,6 21,0 17,2 8,1 13,0 15,4 10,0 Krediti neden. sektorju 50,4 40,3 44,9 47,4 50,0 41,1 61,2 50,9 49,9 46,2 Vred. papirji 16,9 25,8 11,6 31,0 16,6 22,6 8,7 25,4 21,1 34,0 Kap. naložbe 4,1 2,9 4,3 2,1 5,3 5,8 4,8 2,1 3,2 1,5 Drugo 6,3 6,4 29,7 5,7 6,8 12,6 16,8 5,7 9,2 5,8 Pasiva (obveznosti) 100,1 100,0 100,0 100,0 100,0 100,1 100,0 100,0 100,0 100,0 Vloge - den. sektor 23,2 11,4 9,1 9,7 22,0 7,6 7,9 12,8 21,5 12,8 Vloge - neden. sektor 45,5 66,6 52,1 72,4 44,9 63,9 63,0 69,0 41,1 69,1 Vred. papirji (izdani) 17,6 12,6 4,8 2,5 19,3 7,5 7,0 2,2 20,3 3,9 Kapital in rezerve 5,3 6,7 5,6 12,9 5,6 8,8 7,3 13,4 7,6 11,9 Druge obveznosti 8,5 2,7 28,4 2,4 8,2 12,3 14,8 2,6 9,5 2,3

Vir: Tomaž in Košak (2004, 64).

5

Priloga 5: Pregled izbranih obrestnih mer v državah članicah EMU in v Sloveniji EMU (11/2003)* Slovenija (2/2004) min. maks. min. maks. DEPOZITNE OBRESTNE MERE prebivalstvo

avista od 1 do 2 leti preko 2 let

0,50 2,01 2,28

1,80 2,84 2,91

0,75 4,25 4,60

1,00 5,75 5,85

nefinančne institucije avista do 1 leta od 1 do 2 leti preko 2 let

0,32 1,96 2,11 2,63

1,05 2,35 2,76 4,13

4,55 4,56 4,56

5,00 6,38 6,38

KREDITNE OBRESTNE MERE prebivalstvo

kreditne kartice negativno stanje po osebnih računih potrošniški krediti do 1 leta od 1 do 5 let nad 5 let

10,48 5,02 4,22 4,49

14,8 13,29

9,6 10,03 10,53

11,75 12,95 8,00 8,50 8,90

12,50 16,00

10,55 10.69 12,16

nefinančne institucije krediti**

do 1 leta od 1 do 5 let nad 5 let

3,89 3,91 4,29

5,38 5,47 5,43

7,99 6,75

9,19 9,10

*za izbrane države: Grčija, Portugalska, Španija, Nemčija, Avstrija in Irska. **podatki za EMU: za kredite do višine 1 mio EUR; podatki za Slovenijo: izhodiščne obrestne mere. Vir: Tomaž in Košak (2004, 67).