DIPLOMSKO DELO

Uporaba instrumentov monetarne politike ECB Študent: Rok Čač Naslov: Gregorčičeva ul. 25 Številka indeksa: 81547010 Redni študij Program: Univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: dr. Dušan ZBAŠNIK

Maribor, oktober 2006

2

PREDGOVOR Monetarna politika, s tem ko si je zastavila kot svoj cilj stabilnost cen, pripomore k bolj učinkovitem delovanju ekonomije in ekonomski rasti. Kot prvo varuje kupno moč denarja in prebivalstva in drugič pripomore k pravilnemu delovanju trga in odpravlja negotovosti ustvarjene s strani inflacije. Zaradi stabilnih cen ljudje lažje prepoznajo spremebe v relativnih cenah, ker te niso zamegljene z splošno težnjo rasti vseh cen. Ekonomska in monetarna unija predstavlja zadnjo fazo ekonomske integracije v Evropski uniji. Evropska monetarna unija temelji na skupni valuti in monetarni politiki ter koordinaciji ekonomskih politik. S 1. januarjem 1999 je Evrosistem prevzel pristojnosti pri vodenju denarne politike od nacionalnih centralnih bank. Nacionalne centralne banke so izgubile pristojnost nad svojimi dotedanjimi instrumenti monetarne politike in sprejele celoten instrumentarij Evropskega sistema centralnih bank. Evropska centralna banka si je kot svoj glavni cilj določila vzdrževanje stabilnosti cen na celotnem evro območju. Za doseganje glavnega cilja pa ima na voljo različne instrumente monetarne politike. Poznamo tri skupine instrumentov:

Operacije na odprtem trgu: te so najpomembnejše v monetarni politiki Evropske centralne banke. Pomembne so, ker signalizirajo pozicijo denarne politike, uravnavajo višino obrestnih mer, absorbirajo presežno likvidnost oziroma zagotavljajo potrebna likvidnostna sredstva. Operacije na odprtem trgu lahko razdelimo na štiri kategorije in sicer na glavne operacije refinanciranja, dolgoročne operacije refinanciranja, operacije finega uravnavanja ter strukturne operacije.

Odprta ponudba bankam: ima namen zagotavljanja in absorbcije likvidnostnih sredstev preko noči. Cena za te operacije je obrestna mera za posojila, ki predstavlja maksimalno oz. obrestan mera na depozite, ki predstavlja minimalno mejo tunelu, znotraj katerega se nato gibljejo tržne obrestne mere na deponirana oz. posojena sredstva preko noči.

Obvezna rezerva: Evropska centralna banka zahteva od finančnih inštitucij evro območja, da na računu pri ECB držijo določeno višino obveznih rezerv. Banke morajo imeti za izdan knjižni denar vedno dovolj sredstev, namenjenim zamenjavi knjižnega denarja s primarnim denarjem centralne banke, na zahtevo strank.

3

KAZALO

1 UVOD_______________________________________________________________________ 5

1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA________________________________________ 5 1.2 NAMEN IN CILJI OSNOVNE TRDITVE _______________________________________________ 5 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE __________________________________________ 6 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA_____________________________________________ 6

2 NASTANEK EKONOMSKE IN MONETARNE UNIJE ( EMU ) ________________________ 7

2.1 PRVA FAZA __________________________________________________________________ 7 2.2 DRUGA FAZA ________________________________________________________________ 8 2.3 TRETJA FAZA ________________________________________________________________ 8

3 EVROPSKA CENTRALNA BANKA (ECB), EVROPSKI SISTEM CENTRALNIH BANK (ESCB) IN EVROSISTEM__________________________________________________________ 9

3.1 EVROPSKA CENTRALNA BANKA__________________________________________________ 9 3.2 NALOGE EVROSISTEMA IN ESCB _______________________________________________ 11 3.3 ORGANI EVROPSKEGA SISTEMA CENTRALNIH BANK (ESCB) __________________________ 11 3.3.1 SVET ECB (THE GOVERNING COUNCIL OF THE ECB) ______________________________ 11 3.3.2 IZVRŠNI ODBOR ECB (THE EXECUTIVE BOARD OF THE ECB) ________________________ 12 3.3.3 RAZŠIRJENI SVET ECB (THE GENERAL COUNCIL OF THE ECB)_______________________ 12 3.3.4 ODBORI ESCB_____________________________________________________________ 13

4 STRATEGIJA DENARNE POLITKE ECB ________________________________________ 14

4.1 STABILNOST CEN ____________________________________________________________ 14 4.2 TRANSMISIJSKI MEHANIZEM ___________________________________________________ 15 4.3 DVA STEBRA DENARNE POLITIKE________________________________________________ 16 4.3.1 PRVI STEBER ______________________________________________________________ 17 4.3.2 DRUGI STEBER_____________________________________________________________ 17 4.4 NEODVISNOST, ODGOVORNOST IN TRANSPARENTNOST ECB __________________________ 18

5 INSTRUMENTI MONETARNE POLITIKE________________________________________ 19

5.1 NASPROTNA – SODELUJOČA STRAN (COUNTERPARTIES) ______________________________ 20 5.2 USTREZNA AKTIVA___________________________________________________________ 20 5.3 OPERACIJE NA ODPRTEM TRGU _________________________________________________ 20 5.3.1 GLAVNE OPERACIJE REFINANCIRANJA (MAIN REFINANCING OPERATIONS) ______________ 21 5.3.2 OPERACIJE DOLGOROČNEGA REFINANCIRANJA (LONG-TERM REFINANCING OPERATIONS) __ 22 5.3.3 OPERACIJE FINEGA URAVNAVANJA ( FINE-TUNING OPERATIONS) _____________________ 23 5.3.4 STRUKTURNE OPERACIJE_____________________________________________________ 23 5.4 ODPRTA PONUDBA BANKAM ___________________________________________________ 24 5.4.1 MOŽNOST OBROBNEGA ZADOLŽEVANJA ________________________________________ 24 5.4.2 MOŽNOST DEPONIRANJA SREDSTEV ____________________________________________ 24 5.5 OBVEZNE REZERVE __________________________________________________________ 25 5.6 FUNKCIJI OBVEZNIH REZERV ___________________________________________________ 26 5.7 NEIZPOLNJEVANJE OBVEZNIH REZERV ___________________________________________ 26

4

6 POSTOPEK LICITACIJE ______________________________________________________ 28

6.1 STANDARDNE LICITACIJE ______________________________________________________ 28 6.2 HITRE LICITACIJE ____________________________________________________________ 29

7 IZVAJANJE MONETARNE POLITIKE ECB V LETU 2005 __________________________ 30

7.1 UPRAVLJANJE Z LIKVIDNOSTJO _________________________________________________ 30 7.2 OPERACIJE NA ODPRTEM TRGU _________________________________________________ 31 7.2.1 GLAVNE OPERACIJE REFINANCIRANJA __________________________________________ 31 7.2.2 OPERACIJE DOLGOROČNEGA REFINANCIRANJA ___________________________________ 32 7.2.3 OPERACIJE FINEGA URAVNAVANJA_____________________________________________ 32 7.2.4 ODPRTA PONUDBA BANKAM __________________________________________________ 32 7.2.5 OBVEZNE REZERVE _________________________________________________________ 33

8 DENARNI IN GOSPODARSKI RAZVOJ EVROSISTEMA V LETU 2005 _______________ 35

8.1 GIBANJE BRUTO DOMAČEGA PROIZVODA (BDP) ____________________________________ 35 8.2 HARMONIZIRANI INDEKS CEN ŽIVLJENSKIH POTREBŠČIN (HICP) _______________________ 35 8.3 RAST DENARNEGA AGREGATA M3 ______________________________________________ 36 8.4 SPREMEMBE KLJUČNIH OBRESTNIH MER ECB ______________________________________ 36

9 SKLEP _____________________________________________________________________ 38

10 LITERATURA IN VIRI _______________________________________________________ 42

5

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema

Oblikovanje Evropske monetarne unije (EMU) je potekalo v treh fazah. Prva faza je trajala od leta 1990 do 1993, druga faza je trajala od leta 1994 do leta 1998 in se je pričela z ustanovitvijo Evropskega monetarnega inštituta. Tretja faza se je začela 1. januarja 1999 in je trajala do 1. januarja 2002. V tej fazi se je prenesla pristojnost za vodenje denarne politike na Evropsko centralno banko (ECB). Prvega januarja 2002 so evrobankovci in kovanci postali zakonito plačilno sredstvo v 12 državah članicah EMU. Evropska centralna banka je glavna institucija EMU, katere poglavitna naloga je z instrumenti denarne politike uresničevati cilje, ki si jih je zastavila. Sodobna centralna banka ( v razvitih državah: ZDA, Evropa in Japonska ) je odgovorna za vodenje monetarne politike. Zraven tega je odgovorna še za izdajo bankovcev in kovancev, deluje kot banka bank, nadzira poslovne banke z instrumentom obveznih rezerv in s tem vpliva na raven posojil v gospodarstvu ter posredno določa obrestno mero oziroma vpliva nanjo ter skrbi za devizne rezerve. Cilji monetarne politike so stabilnost cen, polna zaposlenost, uravnovešena plačilna bilanca in gospodarska rast. Z doseganjem le-teh lahko ECB v največji meri prispeva k učinkovitosti gospodarstva in finančnega sistema. Nosilec monetarne politike je CB in z njo ureja oskrbo gospodarstva z denarjem. Instrumenti monetarne politike ECB so bili oblikovani v začetku 3. faze EMU (1. januarja 1999). Nacionalne centralne banke (NCB) so takrat izgubile pristojnost nad svojimi dotedanjimi instrumenti monetarne politike in sprejele enoten instrumentarij Evropskega sistema centralnih bank. Instrumenti monetarne politike sestavljajo tri skupine: operacije na odprtem trgu, odprta ponudba bankam in obvezne rezerve.

1.2 Namen in cilji osnovne trditve

Za izbrano temo sem se odločil zato, ker je tema aktualna tudi za Slovenijo, saj bomo s 1. januarjem 2007 prevzeli evro. Z uvedbo evrobankovcev in kovancev leta 2002 prihaja vedno bolj do izraza monetarna politika, ki jo vodi ECB, vse pomembnejši pa postajajo instrumenti monetarne politike, ki jih pri svojem delovanju uporablja ECB. V diplomskem delu bom najprej na kratko predstavil nastanek EMU, njene značilnosti, delovanje, naloge in cilje. Nadalje bom predstavil organiziranost ECB, Evropskega sistema centralnih bank in Evrosistema. V diplomskem delu bom nato ugotavljal prednosti in slabosti posameznega instrumenta. Pri vsakem instrumentu bom analiziral razpoložljive podatke in ugotavljal kolikokrat in v kolikšni meri je bil uporabljen. Osnovne trditve Najpomembnejšo skupino instrumentov monetarne politike ECB predstavljajo operacije na odprtem trgu. Pomembne so, ker signalizirajo pozicijo denarne politike, uravnavajo višino obrestnih mer, absorbirajo presežno likvidnost oziroma zagotavljajo potrebna likvidnostna sredstva.

6

Obrestna mera je instrument monetarne politike in se uporablja izključno za dodajanje ali odvzemanje likvidnostnih sredstev preko noči. Z določitvijo (dveh) obrestnih mer določi minimalno in maksimalno mejo, znotraj katerih se gibljejo tržne obrestne mere za deponirana oziroma posojen sredstva preko noči. Obvezna rezerva v EMU naj bi služila za stabilizacijo obrestnih mer na denarnem trgu, za povečanje povpraševanja po denarju centralne banke in za upravljanje količine denarja.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave

Pri diplomski nalogi se bom osredotočil zgolj na monetarno politiko Evropske monetarne unije. Monetarno politiko Evropske denarne unije bom obravnaval v takšnem obsegu, da bo vsebinsko služila za razumevanje in kot okvir pri podrobni analizi instrumentov monetarne politike ECB. V diplomskem delu bom podrobneje analiziral instrumente monetarne politike ter njihove obrestne mere, ki jih pri svojem delu uporablja ECB.

1.4 Predvidene metode raziskovanja Raziskoval bom značilnosti instrumentov monetarne politike, ki imajo preko transmisijskega mehanizma učinek na celotno ekonomijo. V diplomski nalogi gre za makroekonomsko statično raziskavo, saj bom obravnaval instrumente monetarne politike ECB. Pri predstavljanju okvira delovanja EMU bom uporabil deskriptiven pristop. Z metodo klasifikacije bom opredelil posamezne pojme, ki so potrebni za lažje razumevanje. Z metodo kompilacije bom uporabil spoznanja, stališča, sklepe in rezultate priznanih avtorjev. Pri pisanju diplomske naloge bom uporabil primerno domačo in tujo literaturo, ter internetne vire.

7

2 NASTANEK EKONOMSKE IN MONETARNE UNIJE ( EMU ) Spremembe v svetovnem gospodarstvu konec šestdesetih let so obodile idejo o večji povezanosti ekonomskih politik držav članic Evropske gospodarske skupnosti (EGS) ter skupnemu vodenju monetarne politike. Glavni cilj teh držav je postala ustanovitev evropske ekonomske in monetarne unije (EMU), tj. najvišja oblika ekonomske integracije med državami članicami EU. Pri tem ekonomska unija pomeni skupni trg, na katerem velja prost pretok blaga, storitev, ljudi in kapitala med državami članicami, katere so se dogovorile tudi za skupno ekonomsko politiko na nekaterih področjih. Monetarna unija pa predstavlja predvsem skupno valuto, skupno centralno banko, skupno denarno politiko in skupno politiko deviznega tečaja. ( Lavrač 1999, 16 ) Leta 1970 je bilo izdano Wernerjevo poročilo, na podlagi katerega bi se EMU morala oblikovati v treh stopnjah. Žal pa tedanje spremenjene ekonomske okoliščine, predvsem konec sistema fiksnih deviznih tečajev, tega niso dopuščale. Šele leta 1979 je prišlo do naslednjega koraka k uresničitvi zastavljenega cilja, to je bila ustanovitev Evropskega monetarnega sistema (EMS). Temeljil je na mehanizmu deviznih tečajev ERM1 (Exchange Rate Mechanism), skupni evropski denarni enoti ECU ( European Currency Unit) in kreditnih mehanizmih. Junija 1988 se je Evropski svet odločil za čimprejšnjo uresničitev ekonomske unije. V ta namen je sestavil poseben odbor, ki so ga sestavljali guvernerji držav članic, predsedoval pa mu je takratni predsednik Evropske komisije, Jacques Delors. Poročilo odbora, znano kot Delorsovo poročilo, je predlagalo, da se ekonomska in monetarna unija uresniči v treh fazah.

2.1 Prva faza Prva faza EMU se je začela 1. julija 1990 in je trajala do 31. decembra 1993. V tej fazi so bile odpravljene omejitve pri pretoku kapitala. Spodbujali so tudi k čim večji koordinaciji ekonomslih politik posameznih držav članic ter k tesnejšemu sodelovanju med centralnimi bankami. Države članice so morale sprejeti tudi nekatere ukrepe, ki so zahtevali ravnanje v skladu s prepovedjo financiranja javnega sektorja s strani centralne banke, ter prepovedjo privilegiranega položaja dostopa javenga sektorja do finančnih institucij. V času trajanja prve faze so na medvladni konferenci v Maastrichtu sestavili Pogodbo o Evropski uniji (Maastrichtska pogodba), ki oblikovanje EMU postavlja kot formalni cilj in je stopila v veljavo 1. novembra 1993. Ta pogodba določa tudi konvergenčne kriterije2, ki jih je potrbno izpolniti, da lahko država članica sodeluje v EMU. Konvergenčni kriteriji so bili določeni, da zagotovijo razmere za učinkovito delovanje monetarne unije.

1 Vsaka država določi v nekem smislu kvazi uradni tečaj z ECU-jem. Ta tečaj se imenuje » paritetni tečaj «. Iz razmerij med paritetnimi tečaji se določajo » centralni tečaji « in teh je N. ( N-1)/2, če je N število držav v ERM. Centralni tečaji tvorijo tako imenovano mrežo bilateralnih tečajev. ( Ribnikar 1999, 92 -93) 2 Ti kriteriji so: nizka inflacija, ki ne presega povprečja treh držav EU z najnižjimi stopnjami rasti cen za več kot 1,5 %, uravnotežen javni primankljaj, ki ne presega 3 % BDP, javni dolg, ki ne presega 60 % BDP, nizke dolgoročne obrestne mere, ki ne presegajo povprečja dolgoročnih obrestnih mer treh držav z najnižjimi stopnjami rasti cen za več kot 2 %, ter stabilni tečaj, ki se vrednoti z dvema letoma sodelovanja v ERM2 mehanizmu.

8

2.2 Druga faza Druga faza se je začela 1. januarja 1994 in je trajala do 31. decembra 1998. V tej fazi je bil ustanovljen Evropski monetarni institut (EMI), predhodnik Evropske centralne banke, katerega nolga je bila, da okrepi sodelovanje med nacionalnimi centralnimi bankami, koordinira denarno politiko držav članic (odgovornost za monetarno politiko za enkrat ostane na nacionalni ravni) ter izpelje potrebne priprave za uvedbo nove skupne valute. Države članice so si v tej fazi morale prizadevati za izpolnitev konvergenčnih kriterijev.

2.3 Tretja faza Tretja faza se je začela 1. januarja 1999 z uvedbo evra kot nove skupne valute in prenosom pristojnosti glede vodenja monetarne politike na Evrosistem. Delovati je pričela ECB, ki je bila ustanovljena 1. junija 1998, ter je prevzela naloge EMI-ja. V tretjo fazo je vstopilo enajst držav članic, ki so izpolnjevale zahteve konvergenčnih kriterijev za uvedbo evra. Njihove valute so bile takoj fiksirane, uradna valuta pa je postal evro. Najprej so ga uvedli kot knjižni denar, evro bankovci in kovanci pa so bili uvedeni 1. januarja 2002. 1. januarja 2001 se je število članic povečalo na dvanajst, ko je Grčija izpolnila vse kriterije in se je lahko vključila v tretjo fazo EMU. 1. maja 2004 je v EU vstopilo deset novih članic (Ciper, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija). Te države niso uvedle evra v skladu z evropskimi predpisi, ampak ga bodo čez nekaj let (Slovenija 1. januarja 2007), ko bodo izpolnjevale zahtevane pogoje za uvedbo evra. Glede na to lahko rečemo, da vse članice EU, čeprav niso vključene v evro območje, sodelujejo v EMU, ker izpolnjujejo nekatere obveznosti iz EMU.

9

3 EVROPSKA CENTRALNA BANKA (ECB), EVROPSKI SISTEM CENTRALNIH BANK (ESCB) IN EVROSISTEM

Evropski sistem centralnih bank (ESCB) je sestavljen iz ECB in iz nacionalnih centralnih bank (NCB) vseh 25 držav članic Evropske unije. Evrosistem pa je del ESCB in ga tvorijo ECB in centralne banke 12 držav, ki so prevzele evro. Evrosistem od 1. januarja 1999 določa in izvaja skupno monetarno politiko za evro območje. Ostale NCB držav članic EU, ki pa niso uvedle evra, lahko same vodijo lastno denarno politiko, ne morejo pa odločati o enotni monetarni politiki evro območja.

3.1 Evropska centralna banka Evropska centralna banka je bila ustanovljena 1.junija 1998, delovati pa je začela 1. januarja 1999. ECB je prevzela naloge Evropskega monetarnega instituta. Za sedež ECB je bil izbran Frankfurt v Nemčiji. ECB je nadnacionalna institucija in edini izvršilni organ Evropskega centralnobančnega sistema. Njene lastnice so NCB, ki so morale vložit delež kapitala. Kolikšen delež je morala posamezna banka vložiti je odvisno od dveh faktorje:

Delež države v skupnem BDP in Deleža države v skupnem številu prebivalstva EU.

Pri izračunu deleža kapitala se upošteva 50 % deleža prebivalstva države v EU in 50 % deleža BDP-ja države v EU. Na vsakih pet let se deleži posamezne države v kapitalu ECB prilagajajo spremembi obeh faktorjev. Do zadnje spremembe kapitalskega ključa je prišlo 1. maja 2004 in sicer zaradi vstopa 10 novih članic v EU. 1. maja 2004 je vpisani kapital ECB znašal 5.564.669.247,19 EUR. Nacionalne centralne banke evro območja morajo svoj vpisani kapital vplačati v celoti. 13 nacionalnih centralnih bank držav nečlanic evro območja (deset novih nacionalnih centralnih bank, Danmarks Nationalbank, Sveriges Riksbank in Bank of England) mora kot svoj prispevek k operativnim stroškom ECB vplačati minimalni odstotek vpisanega kapitala, to je 7 %. Teh 7 % vpisanega kapitala morajo plačati predvsem zato, da se pokrijejo operativni stroški, ki jih ima ECB z njimi zaradi sodelovanja v ESCB. Ostalih 93 % pa bojo države vplačale po vstopu v EMU. Poleg tega omenjene NCB niso upravičene do udeležbe v razdeljivem dobičku ECB, kot tudi niso dolžne financirati morebitnih izgub ECB.

10

Tabela 1: Ključ za vpis kapitala ECB v % in vpisani delež kapitala v EUR

NCB 1. januar 2004 do 30. april 2004

od 1. maja 2004

Vpisani delež kapitala od 1. maja

2004 Nationale Bank van België –

Banque Nationale de Belgique

2,8297 2,5502 141.910.195,14

Deutsche Bundesbank 23,4040 21,1364 1.176.170.750,76 Bank of Greece 2,1614 1,8974 105.584.034,30 Banco de España 8,7801 7,7758 432.697.551,32 Banque de France 16,5175 14,8712 827.533.093,09 Central Bank & Financial Services Authority of Ireland

1,0254 0,9219 51.300.685,79

Banca d’Italia 14,5726 13,0516 726.278.371,47 Banque centrale du Luxembourg 0,1708 0,1568 8.725.401,38 De Nederlandsche Bank 4,4323 3,9955 222.336.359,77 Oesterreichische Nationalbank 2,3019 2,0800 115.745.120,34 Banco de Portugal 2,0129 1,7653 98.233.106,22 Suomen Pankki – Finlands Bank 1,4298 1,2887 71.711.892,59 Delna vsota za Evrosistem 79,6384 71,4908 3.978.226.562,17 Česká národní banka - 1,4584 81.155.136,30 Danmarks Nationalbank 1,7216 1,5663 87.159.414,42 Eesti Pank - 0,1784 9.927.369,94 Central Bank of Cyprus - 0,1300 7.234.070,02 Latvijas Banka - 0,2978 16.571.585,02 Lietuvos bankas - 0,4425 24.623.661,42 Magyar Nemzeti Bank - 1,3884 77.259.867,83 Bank Ċentrali ta’ Malta – Central Bank of Malta

- 0,0647 3.600.341,00

Narodowy Bank Polski - 5,1380 285.912.705,92 Banka Slovenije - 0,3345 18.613.818,63 Národná banka Slovenska - 0,7147 39.770.691,11 Sveriges Riksbank 2,6636 2,4133 134.292.162,94 Bank of England 15,9764 14,3822 800.321.860,47 Delna vsota za nacionalne CB držav nečlanic evro območja

20,3616 28,5092 564.669.247,19

SKUPAJ 100,0000 100,0000 5.564.669.247,19 Vir: ECB: History, Role and Functions 2004, 115 in lastni izračun. Delež posamezne CB v kapitalu je pomemben, kajti na tej podlagi se deli dobiček ECB. 80 % dobička se razdeli med delničarje (NCB), glede na njihov delež v kapitalu ECB. 20 % gre v rezerve ECB. NCB so zraven kapitala prispevale tudi mednarodne denarne rezerve (MDR). Prispevek vsake države je odvisen od njenega deleža v kapitalu ECB. Mednarodne denarne rezerve v skupni višini znašajo 40 milijard evrov. MDR sestojijo iz Ameriškega dolarja, Japonskega jena, ki skupaj predstavljata 85 % MDR, ter zlata, ki predstavlja preostalih 15 %. V zameno za dane MDR so nacionalne centralne banke dobile terjatev do ECB v evrih.

11

Za Slovenijo to pomeni da bo morala 1. januarja 2007 prenesti v upravljane ECB približno 200 milijonov evrov ali nekaj manj kot tri odstotke rezerv, od tega 15 % v zlatu. Če bomo res prenesli okrog 200 milijonov evrov rezerv je predvidena sestava naslednja: 153 milijonov evrov bo v dolarjih, 17 milijonov evrov bo v jenih, 30 milijonov evrov pa v zlatu. (Weiss 2006, 6)

3.2 Naloge Evrosistema in ESCB Evrosistem ima štiri glavne naloge:

definiranje in uresničevanje denarne politike evro območja, izvajanje deviznih operacij, držanje in upravljanje z mednarodnimi deviznimi rezervami držav članic, podpiranje nemotenega delovanja plačilnih sistemov.

Glavni cilj Evrosistema je stabilnost cen, to pa pomeni, da se harmonizirani indeks cen življenskih potrebščin (HICP) na evro območju na letni ravni ne sme povečati za več kot 2%. Stabilnost cen je določena na srednji rok. Naloge ECB so:

ECB ima izključno pravico dajanja pooblastil za izdajanje bankovcev in kovancev na evro območju. Le bankovci izdani s strani ECB in NCB evro območja so zakonito plačilno sredstvo v teh državah. Kovance lahko ravno tako izdajajo NCB, ampak samo s pooblastilom ECB.

ECB s pomočjo NCB zbira potrebne statistične informacije od držav in finančnih institucij.

ECB daje nasvete na predloge predpisov EU in osnutke nacionalnih predpisov s področij njene odgovornosti.

Obveščanje javnosti o svojih aktivnostih spada tudi med naloge ECB. V ta namen izdaja tedenska, mesečna in letna poročila o svojem delu.

3.3 Organi Evropskega sistema centralnih bank (ESCB) Svet guvernerjev ECB in Izvršni odbor ECB oz. direktorji sta tista dva organa ECB, ki sta odgovorna za pripravo, vodenje in implemetacijo denarne politike. Obstaja še tretji organ, ki se imenuje Razširjeni svet ECB.

3.3.1 Svet ECB (The Governing Council of the ECB) Svet ECB je najvišje odločitveno telo ECB. Sestavljen je iz šestih članov Izvršnega odbora ECB in dvanajstih guvernerjev NCB evro območja. Svetu ECB, Izvršilnemu odboru in razširjenemu svetu ECB predseduje predsednik, v primeru njegove odsotnosti pa podpredsednik. Predsednik Sveta ECB je Jean-Claude Trichet. Svet ECB je v skladu s Pogodbo o Evropski uniji ter Statutom ESCB in ECB pooblaščen, da sprejme odločitve, ki so za Eurosistem strateško najbolj pomemebne.

12

Glavne pristojnosti Sveta ECB so:

oblikovanje denarne politike evroobmočja, tj. določanje ravni ključnih obrestnih mer ECB;

sprejemanje smernic in sklepov, ki zagotavljajo izvajanje nalog Evrosistema. Svet ECB pri odločanju o denarni politiki in drugih nalogah Evrosistema upošteva gibanja v celotnem evroobmočju. Svet ECB se mora sestati vsaj desetkrat na leto. Pravico do glasovanja imajo le člani Sveta ECB, vendar se kljub temu glasovanja lahko odeležita predsednik Sveta EU in član Evropske komisije. Vsak član Sveta ECB ima en glas, Svet pa razen v primerih finančnih zadev ECB odloča z navadno večino. V primeru neodločenega izida glasovanja je odločilen glas predsednika. Pri odločanju o finančnih zadevah, kot so npr. vpis kapitala ECB, prenos deviznih rezerv ali razporeditev denarnih prihodkov, so glasovi tehtani v skladu z deleži nacionalnih centralnih bank v vpisanem kapitalu ECB.

3.3.2 Izvršni odbor ECB (The Executive Board of the ECB) Izvršni odbor ECB je sestavljen iz predsednika in podpredsednika in štirih članov, ki jih predlagajo države članice s skupnim dogovorom na predlog sveta EU in po posvetovanju z Evropskim parlamentom in upravnim odborom. Člane izvršnega odbora namestijo za mandat osmih let, ki ga ni mogoče podaljšati. Glavne pristojnosti Izvršnega odbora so:

priprava sej Sveta ECB; izvajanje denarne politike v evroobmočju v skladu s smernicami in sklepi Sveta ECB

ter s tem dajanje navodil nacionalnim centralnim bankam; upravljanje tekočega poslovanja ECB; izvrševanje nekaterih pooblastil, ki jih nanj prenese Svet ECB, vključno z

regulativnimi pooblastili.

3.3.3 Razširjeni svet ECB (The General Council of the ECB)

Razširjeni svet ECB sestavljajo predsednik in podredsednik ECB ter guvernerji NCB držav članic EU (tudi tistih držav EU, ki še niso v EMU). Razširjeni svet ECB ne more sprejemati obvezujočih odločitev pri oblikovanju in vodenju monetarne politike EU. Od EMI je prevzel naloge, ki jih mora ECB v okviru tretje faze EMU opravljati tako dolgo, da bodo vse države članice EU sprejele evro. To pomeni, da je pristojen predvsem za poročanje o napredku pri konvergenci držav članic EU, ki še niso sprejele evra. Svetuje tudi glede priprav, potrebnih za sprejetje evra kot njihove nove valute. Sodeluje tudi pri posvetovalnih funkcijah ESCB in pomaga pri zbiranju statističnih podatkov.

13

3.3.4 Odbori ESCB Odbori ESCB pomagajajo organom odločanja v ECB in tudi pomembno prispevajo k sodelovanju ESCB. Odbore sestavljajo člani ECB in NCB Evrosistema ter drugi pristojni organi, kot so nacionalni nadzorni organi pri Odboru za bančni nadzor. Trenutno obstajajo naslednji odbori: Odbor za računovodstvo in denarne prihodke, Odbor za bančni nadzor, Odbor za bankovce, Odbor Evrosistema/ ESCB za komuniciranje z javnostjo, Odbor za informacijsko tehnologijo, Odbor notranjih revizorjev, Odbor za mednarodne odnose, Odbor za pravne zadeve, Odbor za operacije na trgu, Odbor za denarno politiko, Odbor za plačilne in poravnalne sisteme ter Odbor za statistiko. Slika 1: Sestava ECB, Evrosistema in ESCB

Vir: Letno poročilo 2005, 161.

14

4 STRATEGIJA DENARNE POLITKE ECB ECB je izbrala stabilnost cen za svojo strategijo denarne politike. Ta strategija vodi ECB skozi določene postopke, v skladu s katerimi bo delovala v smeri uresničevanja zastavljenih ekonomskih ciljev. Pri tem ji bosta pomagala tudi dva stebra denarne politike, ki ji bosta posredovala potrebne informacije. Strategija denarne politike ECB je v skladu z načeloma učinkovitosti in samojstojnosti, je transparentna ter razumljiva. S tem si ECB želi pridobiti predvsem zaupanje v svoje delo, saj bo tako lahko učinkovito vodila denarno politiko in uresničila zastavljene cilje.

4.1 Stabilnost cen Poglavitni cilj Eurosistema je ohranjati stabilnost cen. Eurosistem podpira splošne gospodarske politike v Evropski skupnosti, če to ni v nasprotju s ciljem stabilnosti cen. Eden glavnih elementov v strategiji denarne politike Sveta ECB je številčna opredelitev stabilnosti cen. Stopnja rasti cen na letnem nivoju, ki se meri s harmoniziranim indeksom potrošniških cen HICP (Harmonised Index of Consumer Prices), ne sme presegati 2 %. V prizadevanjih za stabilnost cen namerava ECB v srednjeročnem obdobju ohranjati stopnjo inflacije, ki je pod 2 %, vendar blizu te meje. Cilj ohranjanja stabilnosti cen se nanaša na splošno raven cen v ekonomiji, pripomore pa k odpravljanju dolgoročne inflacije in deflacije. Stabilnost cen na več načinov pomaga doseči visoke stopnje ekonomske rasti in zaposlenosti (The monetary policy of the ECB, 2004, 42):

zagotavlja transparentnost relativnih cen, tako lahko dosežemo učinkovite odločitve glede potrošnje in investicij, s tem dosežemo učinkovito alokacijo resursov, kar pripelje do povečane produkcije gospodarstva;

pri pričakovanju stabilnih cen investitorji zahtevajo manjšo premijo za tveganje, s tem se realne obrestne mere znižajo, kar pripelje do povečanega investiranja in večje gospodarske rasti;

stabilnost cen omogoča nizko stopnjo inflacije, zaradi katere se gospodarski subjekti odločajo za investiranje v dobičkonosne naložbe, namesto za držanje sredstev;

gospodarstvo s stabilnimi cenami ima manjše motnje v ekonomskem obnašanju zaradi davčnega sistema;

ohranjanje stabilnosti cen preprečuje redistribucijo premoženja in prihodkov. S tem se ohranja socialna stabilnost.

Vsi ti argumenti sugerirajo da centralna banka, ki ohranja cenovno stabilnost, bistveno prispeva k doseganju širših ekonomskih ciljev, kot so višji življenski standard, visoka ekonomska aktivnost in boljše možnosti zaposlovanja.

15

4.2 Transmisijski mehanizem Shema 1: Transmisijski mehanizem od uradnih obrestnih mer do cen

Vir: The monetary policy of the ECB, 2004, 45. Shema 1 prikazuje, kako se spremeba uradnih obrestnih mer po dolgi verigi vzrokov in posledic končno odrazi v razvoju cen. Skozi transmisijski proces lahko ECB določa pogoje na denarnem trgu in tako krmari obrestne mere denarnega trga. S transmisijskim mehanizmom označujemo proces, s katerim denarna politika vpliva na raven cen. Transmisijski kanali pa so posamezni členi v transmisijskem mehanizmu, skozi katere denarna politika pošilja svoje signale. Glavni kanali transmisijskega mehanizma denarne politke so predstavljeni v shemi 1 (The monetary policy of the ECB, 2004, 44). Poznamo več transmisijskih kanalov preko katerih delujejo instrumenti denarne politike na njene konče cilje. Ti so:

Kanal obrestnih mer: Ob pogoju, da ostanejo vse spremenljivke enake, višje obrestne mere pomenijo zmanjšanje investicijskega povpraševanja podjetij in povečanje prihrankov za gospodinjstva.

Kanal kreditov: Stroški kreditov so pomemben dejavnik investicijskih in potrošniških odločitev, saj zmanjšanje obrestnih mer povzroči povečanje povpraševanja po kreditih, kar spodbudi investicijsko dejavnost. In obratno, s povečanjem obrestnih mer narašča

URADNE OBRESTNE MERE

Pričakovanja Bančne in tržne obrestne mere

Denar, krediti

Vrednost premoženja

Devizni tečaj

Plače in določanje

Ponudba in povpraševanje na trgu blaga in na trgu delovne sile

Uvozne cene Domače cene

RAZVOJ CEN

Primer delnic, ki so izven kontrole CB

Spremembe v globalnem gosp.

Spremembe v fiskalni politiki

Spremebe v cenah blaga

16

tudi tveganje, da nekateri posojilojemalci ne bodo mogli poplačati svojega dolga, zato banke zmanjšajo ponudbo posojil. Gospodinjstva in podjetja so tako prisiljena preložiti potrošnjo in investicijske plane. Kreditni kanal je tesno povezan z razpožljivimi informacijami, zato pogosto prihaja do asimetričnih informacij z možnostjo škodljive izbire in moralnega hazarda. Kanal kreditov deluje skozi kanal bančnih posojil, skozi kanal bilance ter skozi kanal denarnega toka.

Kanal vrednosti premoženja: Spremembe v vrednosti premoženja vplivajo na potrošnjo in investicije skozi učinek dohodka in premoženja, saj če vrednost premoženja raste, lastniki premoženja povečajo svojo potrošnjo in obratno, ko vrednost premoženja pade, lastniki premoženja zmanjšajo svojo potrošnjo. Vrednost premoženja vpliva tudi na agregatno povpraševanje, saj omogoča posojilojemalcu, da pridobi več posojil in/ali zmanjša premijo za tveganje, ki jo postavi banka. Odločitve posojilodajalca o posojilu so pogosto odvisne od zneska poroštva, ki ga da posojilojemalec, zato v primeru padca vrednosti poroštva posojila postanejo draža in potrošnja se zmanjša.

Kanal agregatnega povpraševanja: Ko je agregatno povpraševanje večje od ponudbe, se ob vseh ostalih nespremenjenih spremenljivkah, ustvarja pritisk na povečanje cen. Spremembe v agregatnem povpraševanju preoblikujejo pogoje na trgu dela in trgu vmesnih produktov, kar posledično vpliva na plače in gibanje cen na trgu.

Kanal deviznega tečaja: Učinki deviznega tečaja so, v primerjavi, na splošno manj pomembni za velika, relativno zaprta gospodarstva, kot je evro območje. Spremebe v tečaju bodo normalno vplivale na inflacijo na tri načine. Prvič: Če pride do apreciacije deviznega tečaja, cene uvoznih dobrin padejo, kar pomaga k zmanjševanju inflacije, saj se uvozne dobrine neposredno uporabijo v potrošnji. Drugič: Če so uvozne dobrine uporabljene kot inputi v proizvodnji, lahko nižje uvozne cene za inpute znižajo cene končnih dobrin. Tretjič: Če apreciacija deviznega tečaja naredi domače proizvode manj konkurenčne na svetovnih trgih, se zmanjša zunanje povpraševanje in vsesplošni pritisk na cene v gospodarstvu. Pri vseh ostalih nespremenjenih spremenljivkah, apreciacija deviznega tečaja prispeva k zmanjševanju inflacijskih pritiskov.

ECB se sooča z odlogi pri vodenju denarne politike, saj prihaja do različnih in nepričakovanih časovnih zamikov v transmisijskem procesu. Zaradi tega denarna politika ponavadi potrebuje kar precej časa, da vpliva na razvoj cen. Delovanje transmisijskega mehanizma denarne politike je oteženo, saj je ekonomski razvoj neprestano pod vplivom različnih zunanjih šokov. Denarna politika mora zato upoštevati spremebe transmisijskega mehanizma in hkrati upoštevati vse relevantne dejavnike za prihodnjo inflacijo.

4.3 Dva stebra denarne politike Pri uresničevanju glavnega cilja ohranjanja stabilnosti cen mora ECB temeljito analizirati ekonomsko razvijanje. Pri tem se opira na dva stebra denarne politike, ki služita kot orodje za pridobivanje ekonomskih informacij za lažje vodenje denarne politike pri zasledovanju glavnega cilja.

17

4.3.1 Prvi steber V prvem stebru je prevzel odločilno vlogo denarni agregat M33. To dejstvo je bilo signalizirano z oznanitvijo referenčne vrednosti za ponudbo denarja v širšem smislu, kjer se inflacijo vidi kot končni izid prevelike ponudbe denarja in premajhne ponudbe blaga in storitev. Seveda različni denarni agregati niso enako tesno povezani z ravnijo cen. Za evro področje je bilo ugotovljeno, da je raven cen, srednje in dolgoročno najtesneje povezana z denarnim agregatom M3. Poleg tega igra denarni agregat M3 zelo pomembno vlogo v transmisijskem mehanizmu, po drugi strani pa ga je na kratek rok težje kontrolirati kot ostale agregate, ki pa kažejo manjšo povezanost z ravnijo cen (Šajn, 2003, 8). Svet ECB je konec leta 1998 določil refernčno vrednost letne rasti M3 na ravni 4,5%. Ta vrednost je postavljena na naslednjih srednjeročnih domnevah: letna rast HICP je pod 2%, letna rast BDP je med 2 in 2,5% in letni padec hitrosti kroženja M3 je med 0,5 in 1%. Dolgoročnejši odmik rasti M3 od referenčne vrednosti v normalnih okoliščinah sporoča nevarnost o prihodnji inflaciji. Ker določena referenčna vrednost ni cilj denarne politike, ECB ne bo poskušala vplivati na rast M3 kratkoročno, niti držanju M3 znotraj te vrednosti. Če pa pride do kakršnega koli odstopanja, ECB pregleda, zakaj je do tega prišlo, posreduje pa le v primeru ogroženosti stabilnosti cen.

4.3.2 Drugi steber Drugi steber tvori široka ocena o gibanju prihodnjih cen, ki je oblikovana na podlagi velikega števila spremenljivk. Te spremnljivke so: gibanje plač, vrdnost premoženja, razvoj proizvodnje, povpraševanje in ponudba, cenovni in stroškovni indeksi, razvoj trga dela, potrošniške raziskave, spremembe deviznega tečaja, itd. Za čim boljšo odločitev mora ECB poznati ekonomsko situacijo, zato je v analizo gibanja cen v prihodnosti vključila tudi ekonomske indikatorje. ECB ocenjuje ekonomske in finančne spremenljivke, ki vplivajo na ekonomske pogoje, le ti pa naprej na kratkoročno in dolgoročno raven cen. Tudi kratkoročen vpliv spremenljivk na raven cen je za ECB pomemben, saj lahko kratkoročne spremembe ogrožajo dolgoročno stabilnost, česar denarna politika ne sme zanemariti (Šajn, 2003, 9). Na podlagi pridobljenih podatkov Evrostat dvakrat letno pripravi projekcije, s katerimi lahko ugotovi preteklo dogajanje na trgu in lahko napoveduje možno dogajanje v prihodnosti. Na te projekcije se pri sprejemanju odločitev glede monetarne politike opira ECB, zato morajo biti pridobljeni podatki zanesljivi in kvalitetni.

3 M3: širši denarni agregat, ki obsega M2 in tržne instrumente, npr. Repo pogodbe, delnice/točke skladov denarnega trga in dolžniške vrednostne papirje z dospelostjo do vključno 2 let, ki so jih izdale MFI. M2: vmesni denarni agregat, ki obsega M1 in vloge na odpoklic do vključno 3 mesecev in vezane vloge do vključno 2 let pri MFO in enotah centralne države. M1: ožji denarni agregat, ki obsega gotovino v obtoku in vloge čez noč pri MFI in institucionalnih enotah centralne države.

18

4.4 Neodvisnost, odgovornost in transparentnost ECB ECB je neodvisna inštitucija in deluje tudi neodvisno od političnega vpliva. Neodvisnot centralne banke je koristna za ohranjanje cenovne stabilnosti. Posebno pomembno je načelo o neodvisnosti (108. člen Pogodbe o Evropski skupnosti), ki zahteva, da pri izvrševanju svoje moči in opravljanju nalog, ki so jim bile dodeljene, ne ECB ne NCB, niti člani njihovih organov, ne smejo poiskati ali slediti navodilom institucij ali organov EU, vlad držav članic ali kateregakoli drugega organa. To načelo morajo ravno tako spoštovati institucije in organi Evropske skupnosti ter vlade držav članic. Obstaja še veliko drugih ukrepov za zaščito neodvisnosti Evrosistema in organov ECB: finančni sporazumi ECB so ločeni od tistih Evropske skupnosti, ECB ima svoj lasten proračun, njen kapital je vpisan in vplačan od NCB evro območja, itd. Pogodba vsebuje tudi določbe, ki zagotavljajo zasledovanje cilja ohranjanje stabilnosti cen tudi s strani skupne politike menjalnih tečajev. V pogodbi je bilo vnaprej predvideno, da so odločitve glede politike deviznih tečajev skupna odgovornost Sveta ECOFIN (The Economic and Financial Affairs Council) in ECB, zato so bili sprejeti različni predpisi, s katerimi je bila zagotovljena popolna doslednost politike menjalnih tečajev z glavnim ciljev skupne denarne politike. (The monetary policy of the ECB, 2004, 12 -13) ECB je odgovorna javnosti, predsednikom držav, predsednikom vlad in Evropskemu parlamentu. Zaradi tega in zahteve po transparentnosti njenega delovanja, mora o svojih aktivnostih poročati vsako četrtletje in izdelati tedenska finančna poročila ter letno poročilo. Predstaviti jih mora Evropskemu parlamentu, Svetu ministrov EU, Evropski komisiji in Svetu Evrope. Zraven tega pa ECB izdaja tudi veliko publikacij. Transparentnost ECB bi lahko definirali kot okolje, v katerem ECB posreduje javnosti in trgom pomembne informacije o svoji strategiji in političnih odločitvah ter postopkih na javen in pravočasen način. Tako ECB kot ostale centralne banke menijo, da je transparentnost ključna komponenta njihove denarne politike. Pri tem poudarjajo pomebnost učinkovite komunikacije in primarnega vzajemnega delovanja z javnostjo. Ves trud, ki usmerjen v povečanje transparentnosti, je namenjen boljšemu razumevanju monetarne politike s strani javnosti, to pa vpliva na večjo verodostojnost in učinkovitost ECB (The monetary policy of the ECB, 2004, 67).

19

5 INSTRUMENTI MONETARNE POLITIKE Za doseganje svojih ciljev ima ECB ali Evrosostem na voljo naslednje vrste instrumentov monetarne politike:

operacije na odprtem trgu (open market operations), odprta ponudba bankam (standing facilities), obvezne rezerve bank (minimum reserves).

Spodnja tabela prikazuje glavne značilnosti dveh skupin instrumentov, ki so na razpolago Evrosistemu pri vodenju denarne politike. Tabela 2: Operacije monetarne politike Evrosistema

Vrsta instrumentov Operacije monetarne politike Zagotavljanje

likvidnosti Absorbcija likvidnosti

Dospetje Pogostost Postopek

OPERACIJE ODPRTEGA TRGA Operacije glavnega refinanciranja

začasne transkacije

- En teden Tedensko Standardna licitacija (ponudba)

Operacije dolgoročnejšega refinanciranja

začasne transkacije

- Tri mesece Mesečno Standardna licitacija (ponudba)

Povratne transakcije Začasni nakupi/prodaje deviz

Povratne transakcije Zbiranje vezanih depozitov Začasni nakupi/prodaje deviz

Nestandardizirano Občasno Hitre avkcije dvostranski postopki

Operacije finega uravnavanja

Dokončni nakupi

Dokončne prodaje

- Občasno dvostranski postopki

Povratne transakcije

Izdaja dolžniških certifikatov

Standardizirano/ nestandardizirano

Redno in občasno

Standardne avkcije

Strukturne operacije

Dokončni nakupi

Dokončne prodaje

- Občasno Dvostranski postopki

ODPRTE PONUDBE Odprta ponudba mejnega posojanja

Povratne transakcije

- Čez noč Dostop po prostem preudarku nasprotnih strank

Odprta ponudba deponiranja likvidnosti čez noč

- Depoziti Čez noč Dostop po prostem preudarku nasprotnih strank

Vir: The Implementation of the monetary policy in the euro area, 2005, 11.

20

5.1 Nasprotna – sodelujoča stran (counterparties) Nasprotna stran v transakcijah z Evrosistemom mora za sodelovanje v Evrosistemu zadostiti določenim kriterijem ( The monetary policy of the ECB, 2004, 74-75):

Nasprotna stran mora biti del sistema minimalnih rezerv Evrosistema, Finančna institucija mora biti finančno zdrava, Nasprotna stran mora izpolniti operativne kriterije, ki so določeni v pogodbenem ali

regulativnem dogovoru, uporabljenem s strani NCB ali s strani ECB, za zagotovitev učinkovitega vodenja operacij denarne politike Evrosistema.

Primerna sodelujoča stranka (eligible counterparty)4, lahko dostopa do odprtih možnosti bank in sodelujejo pri operacijah na odprtem trgu Evrosistema. Če so kreditne institucije ustanovile poleg matičnega podjetja v eni državi tudi podružnice v drugih državah članicah, ima vsaka podružnica dostop do teh operacij preko NCB, kjer je locirana. Vendar vsaka institucija lahko predloži samo eno ponudbo v vsaki državi članici, ne glede na to ali je to matično podjetje ali podružnica.

5.2 Ustrezna aktiva Institucije, ki nastopajo kot nasprotna stran morajo v operacijah glavnega refinanciranja zastaviti neko adekvatno sredstvo oz. aktivo, ki nastopa kot jamstvo za posojena likvidnostna sredstva. ECB se namreč ne more izpostavljati tveganju, zato zahteva določeno premoženje iz katerega si bo poplačala morebitne neplačane obveznosti. Primerna aktiva so aktiva ali pa premoženje, ki se lahko zastavi za posojilo, ali so aktiva ali premoženje, ki ga kupujejo centralne banke pri operacijah na odprtem trgu. Aktivo prve vrste (tier one assets) določa ECB. Morajo biti dolžniški vrednostni papirji visoke kreditne bonitete iz enajstih držav denominiranih v evrih. Aktivo druge vrste (tier two assets) določajo nacionalne centralne banke, vendar mora dati soglasje ECB. Zanimivo je, da so lahko na tem seznamu tudi lastniški vrednostni papirji (Ribnikar, 1999, 133-134).

5.3 Operacije na odprtem trgu

Operacije na odprtem trgu lahko razdelimo na štiri kategorije glede na njihov cilj, pogostost in postopek, in sicer na glavne operacije refinanciranja, dolgoročne operacije refinanciranja, operacije finega uravnavanja ter strukturne operacije. Operacije na odprtem trgu so zelo pomembne, saj z njimi ECB krmari obrestne mere in upravlja z likvidnostjo na trgu ter s tem signalizira svojo denarno politiko. Operacije na odprtem trgu se izvršujejo na podlagi pobude ECB, ki odloča, katere instrumente bo uporabila, kakšna bo doba dospetja in kakšni bodo pogoji za njihovo izvedbo. Tako lahko izvede operacije na odprtem trgu na podlagi standardne ponudbe, hitre ponudbe in bilateralnega postopka.

4 Banke in kreditne institucije, ki izpolnjujejo glavne kriterije primernosti.

21

Operacije na odprtem trgu ECB izvaja s pomočjo pet tipov instrumentov, ki so (The monetary policy of the ECB, 2004, 83):

Začasne transakcije (reverse transactions) – transakcije, ki jim čez določen čas sledi nasprotna transakcija. V primeru ECB gre za začasni nakup (prodajo) ustrezne aktive, katere zastavi sodelujoča stranka (counterparty) kot jamstvo za prejeta sredstva, čez določen čas pa zastavljena sredstva odkupi nazaj. Začasne transakcije se uporabljajo v vseh operacijah na odprtem trgu.

Dokončne transakcije (outright transactions) – dokončne prodaje ali nakupi ustrezne aktive s strani ECB. Te transakcije se uporabljajo le v primerih strukturnih operacij in operacij finega uravnavanja, predvsem z namenom povečanja ali zmanjševanja likvidnosti bank. Ti posli se upravljajo prek bilateralnih dogovorov, termini niso standardizirani.

Valutne zamenjave (foreign exchange swaps) – gre za sočasni promptni nakup oz. prodajo in terminsko prodajo oz. nakup deviz. Likvidnost bank se poveča v primeru promptnega nakupa deviz, zmanjša pa pri promptni prodaji. Instrument se uporablja pri operacijah finega uravnavanja, preko hitrih ponudb ali licitacij ter bilateralnih pogodb.

Zbiranje vezanih vlog (collection of fixed-term deposits) – uporablja se za zmanjšanje presežne likvidnosti na denarnem trgu pri operacijah finega uravnavanja. Evrosistem zbira vezane vloge s fiksno obresto mero decentralizirano preko NCB.

Izdaja dolžniških certifikatov ECB (issuance of ECB debt certificates) – ECB uporablja ta instrument za prilagajanje strukturnega položaja Evrosistema nasproti finančnemu sektorju s tem, da poveča likvidnostni primankljaj na trgu.

Operacije na odprtem trgu evro območja lahko razdelimo glede na cilje, ureditev in postopke v štiri skupine: glavna refinaciranja, dolgoročnejša refinanciranja, fina uravnavanja in strukturne operacije.

5.3.1 Glavne operacije refinanciranja (main refinancing operations) Operacije glavnega refinanciranja so najpomembnejše operacije odprtega trga, ki jih izvaja Evrosistem in igrajo osrednjo vlogo pri uresničevanju ciljev uravnavanja obrestnih mer, uravnavanja likvidnosti na trgu in signaliziranja naravnanosti monetarne politike. Finančnemu sektorju zagotavljajo tudi večino refinanciranja. Glavne operacije refinanciranja so vodene na decentraliziran način preko NCB. Posojanje skozi operacije na odprtem trgu ponavadi poteka skozi začasne transakcije. Pri začasnih transakcijah NCB kupi aktivo prvega reda ali aktivo drugega reda na podlagi reodkupnega sporazuma ali pa da posojilo nasproti aktiv, ko so dane za zavarovanje (collateral). Glavne operacije refinanciranja so vodene skozi standardne licitacije oz. ponudbe. Vse kreditne institucije, ki izpolnijo splošne kriterije primernosti, lahko sodelujejo v glavnih operacijah refinanciranja. Vse kreditne institucije, locirane na evro območju, so hipotetično primerna nasprotna stran za transakcije z Evrosistemom.

22

Sistem fiksne (fixed rate tender) in variabilne obrestne mere (variable rate tender) pri licitacijah oz. ponudbah Evrosistem vodi licitacije5 v obliki, ki je vnaprej določena. Pri licitaciji s fiksno obrestno mero Svet ECB ponudi nasprotni strani dodelitveni znesek (allotment volume), za katerega želi izvesti transakcijo po fiksni obrestni meri. Pri sistemu z variabilno obrestno mero pa nasprotna stran ponudi tako želeni znesek denarja, kot tudi obrestno mero, po kateri želi, da bi se transakcija izvedla. Svet ECB lahko določi minimalno ponudbeno obrestno mero za licitacije z variabilno obrestno mero in s tem pokaže položaj denarne politike. Pri obeh postopkih licitacije ECB določi dodelitveni znesek za zagotavljanje likvidnosti. Licitacija s fiksno obrestno mero normalno vsebuje sorazmerno dodelitev individualne ponudbe banke, odvisno od razmerja med celotno ponudbo in celotnimi likvidnostnimi sredstvi, ki naj bi bila dodeljena. Pri licitaciji z variabilno obrestno mero ponudbe z najvišjo obrestno mero pridejo najprej na vrsto pri dodeljevanju likvidnostnih sredstev, nato pa jim sledijo ponudbe z zaporedoma nižjimi obrestnimi merami, dokler niso celotna likvidnostna sredstva izčrpana. Pri najnižji sprejemljivi obrestni meri, to je na mejni meji dodelitve sredstev, so ponudbe zadovoljene sorazmerno v skladu z odločitvijo ECB glede celotnega dodelitvenega zneska, namenjenega za zagotavljanje likvidnosti( The monetary policy of the ECB, 2004, 80).

5.3.2 Operacije dolgoročnega refinanciranja (long-term refinancing operations) Evrosistem izvaja tudi redne operacije refinanciranja, ki se izvajajo mesečno, običajno s trimesečnim rokom dospelosti, namenjene zagotavljanju dodatnega dolgoročnejšega refinanciranja finačnega sektorja. Operacije dolgoročnejšega refinanciranja se opravljajo decentralizirano s strani nacionalnih centralnih bank. Te operacije predstavljajo samo majhen del celotnega zneska refinanciranja. S temi operacijami Evrosistem praviloma ne želi signalizirati trgu namer glede obrestnih mer. Zato se operacije dolgoročnejšega refinanciranja običajno izvajajo v obliki licitacij z variabilno mero, ECB pa občasno objavi obseg refinanciranja, ki bo dodeljen v prihodnjih licitacijah. V izrednih okoliščinah lahko Evrosistem operacije dolgoročnejšega refinanciranja izvede tudi v obliki licitacije s fiksno obrestno mero ( The implementation of monetary policy in the euro area, 2005, 18). Na licitaciji smejo sodelovati vse tiste nasprotne strani, ki izpolnjujejo kriterije s strani ECB. Dodeljeni znesek, ki se dodeli v posamezni licitaciji, se objavi pred začetkom licitacije, obrestna mera za dodeljena sredstva pa je predmet licitacije. Za višino dodeljenih sredstev morajo nasprotne strani zastaviti določeno aktivo. Za operacije dolgoročnejšega refinanciranja se lahko uporabi ali aktiva prve ali aktiva druge vrste. Sredstva se dodelijo s pomočjo standardne licitacije, katere značilnost je, da od objave licitacije pa vse do razglasitve rezultatov ne preteče več kot 24 ur, ponavadi pa se izvedejo v 18 urah.

5 Od začetka leta 1999 do junija 2000 je Evrosistem vodil glavne operacije refinanciranja kot licitacije s fiksno obrestno mero. Od 27. junija 2000 pa so glavne operacije refinanciranja vodene kot licitacije z variabilno obrestno mero in z minimalno ponudbeno obrestno mero. Razlog za uvedbo novega sistema je bil predvsem pojav »overbiddinga« oz. ponudbe, ki je bistveno presegala vrednost aktive, ki bi jo lahko banke predložile za zavarovanje posojila.

23

Za razliko od obrestne mere glavnega refinanciranja, ECB obrestno mero za dolgoročna refinanciranja ne uporablja za »signal« trgu, kar se kaže v tem, da ECB pristopa k operacijam dolgoročnega refinanciranja kot enakpravna institucija (rate taker) nasprotni strani.

5.3.3 Operacije finega uravnavanja ( fine-tuning operations) Evrosistem lahko izvaja operacije finega uravnavanja v obliki povratnih transakcij odprtega trga. Cilj operacij finega uravnavanja je uravnavati likvidnost na trgu in uravnavati obrestne mere, zlasti z namenom izravnavati učinke, ki jih imajo na obrestne mere nepričakovana nihanja likvidnosti na trgu. Zaradi morebitne potrebe po hitrem ukrepanju v primeru nepričakovanih dogodkov na trgu je zaželeno ohraniti visoko stopnjo fleksibilnosti pri izbiri postopkov in operativnih značilnosti teh operacij (The implementation of monetary policy in the euro area, 2005, 18). Za operacije finega uravnavanja se lahko uporablja kar štiri izmed petih instrumentov, ki se uporabljajo za izvajanje operacij odprtega trga:

začasne transakcije, dokončne transakcije, valutna zamenjava ( promptni nakup/prodaja in hkrati terminska prodaja/nakup deviz)

ali zbiranje vezanih vlog.

Pri večanju likvidnosti bank se uporabljata hitra ponudba ali licitacija in bilateralni postopek, kar pomeni, da ne gre za licitacijo, ampak za posel z eno ali več bankami. Instrument se izvaja decentralizirano po NCB, vendar ga lahko zaradi hitrega reagiranja, ki ga omogoča ta instrument, ECB izvede tudi sama (centralizirano). Pogostost operacij finega uravnavanja in rok dospelosti nista standardizirana.

5.3.4 Strukturne operacije Evrosistem ima možnost vodenja strukturnih operacij z namenom vplivati na strukturno likvidnostno pozicijo bančnega sistema. Strukturne operacije se izvajajo za prilagoditev strukturne likvidnostne pozicije Evrosistema glede na bančni sistem. Te operacije so lahko vodene z začasnimi transakcijami, dokončnimi transakcijami ali z izdajo dolžniških potrdil. S strukturnimi operacijami se lahko zagotavlja dodatna likvidnost ali zmanjšuje odvečna likvidnost, izvajajo se lahko redno ali neredno. Strukturne operacije se lahko izvajajo kot standardna ponudba, vendar njihova dospelost ne bo standardizirana. Strukturne operacije so lahko vodene na decentraliziran način preko NCB in v njih lahko sodelujejo vse kreditne institucije, ki izpolnijo glavne kriterije primernosti in imajo dovoljenje, da lahko sodelujejo v strukturnih operacijah.

24

5.4 Odprta ponudba bankam Pri instrumentih odprte ponudbe bankam imajo banke oz. kreditne institucije Evrosistema možnost pri ECB plasirati presežna likvidnostna sredstva ali pa se pri njej zadolžiti in tako pridobiti majnkajočo likvidnost. Pri obeh poslih je pobuda na strani kreditnih institucij, ne pa na strani ECB, kot je pri operacijah na odprtem trgu, izvajajo pa se decentralizirano preko NCB. Na voljo sta dve vrsti instrumentov: možnost obrobnega zadolževanja in možnost deponiranja sredstev.

5.4.1 Možnost obrobnega zadolževanja Nasprotne stranke se po tej možnosti zadolžijo čez noč pri NCB, če imajo težave z likvidnostjo. ECB določi obrstno mero, ki je navadno najvišja obrestna mera za zadolžitev čez noč (predstavlja zgornjo mejo, do katere sežejo obrestne mere na denarnem trgu). Nasprotna stranka prejme likvidnostna sredstva na podlagi začasnih transakcij, v zameno mora kot jamstvo zastaviti ali ustrezno finančno premoženje (lastnik postane ECB) ali na podlagi lombardnega posojila (lastništvo ostane banki). Kreditne institucije, ki so na koncu dneva neto dolžnice ECB, avtomatično dobijo posojilo čez noč, ravno tako tudi tiste, ki za to zaprosijo.

5.4.2 Možnost deponiranja sredstev V okviru drugega instrumenta lahko banke deponirajo presežna likvidnostna sredstva pri ECB preko noči. Vloge se obrestujejo po najnižji obrestni meri (hkrati je to spodnja meja, do katere sežejo tržne obrestne mere), ki jo ECB objavi v naprej. ECB za prejete depozite ne daje jamstev, po drugi strani pa morajo institucije, ki želijo sredstva deponirati, izpolnjevati določene pogoje:

kreditne institucije morajo biti podvržene sistemu obveznih rezerv Evrosistema, institucije morajo biti finančno zdrave, kar pomeni, da morajo biti solventne in morajo

zagotavljati operativne kriterije, s katerimi se zagotovi učinkovitost operacij denarne politike.

Svet guvernerjev ECB je z odločitvijo obrestnih mer za instrumente odprte ponudbe bankam določil tudi koridor, znotraj katerega lahko obrestna mera preko noči na denarnem trgu valovi (glej graf 1). Obrestna mera preko noči se imenuje EONIA, tj. je povprečje indeksa transakcij čez noč v evrih (Euro Overnight Index Average). Kot je razvidno iz tega grafa, se EONIA v splošnem giblje okoli obrestne mere za operacije glavnega refinanciranja, kar nakazuje na pomembnost teh operacij. Poleg tega je lahko razbrati model občasnih konic, ki jih le-ta izkazuje. Ti dve značilnosti EONIE sta povezani s sistemom minimalnih rezerv. Graf 1 prikazuje tudi nespremenjeno razliko med obrestno mero glavnega refinanciranja in obrestnima merama odprte ponudbe bankam, ki znaša 1 odstotno točko ( The monetary policy of the ECB, 2004, str.76).

25

Graf 1: Ključne obrestne mere ECB6 in EONIA (odstotki na leto; dnevni podatki)

Vir: The monetary policy of the ECB, 2004, 76.

5.5 Obvezne rezerve ECB zahteva od kreditnih institucij Evrosistema, da držijo obvezne rezerve na računih pri NCB, t.i. minimalne rezerve. Znesek zahtevanih rezerv je določen glede na njihovo osnovo za rezerve. Le-ta se določi glede na bilančne obveznosti kreditne institucije, ki so:

Obveznosti, na katere se aplicira pozitivna 2 odstotna stopnja (depoziti preko noči, depoziti z zapadlostjo do 2 let, depoziti z možnostjo preklica v obdobju 2 let in vrednostni papirji denarnega trga);

Obveznosti, na katere se aplicira 0 odstotna stopnja (depoziti z zapadlostjo nad 2 leti, depoziti z možnostjo preklica v obdobju nad 2 leti, dolžniški vrednostni papirji z dospelostjo nad 2 leti in repo posli).

V osnovo za rezerve niso vključene obveznosti kreditnih institucij Evrosistema do ECB, NCB in do drugih kreditnih institucij. Obvezne rezerve se izračunajo tako, da se osnova za rezerve pomnoži s ustrezno stopnjo rezerv (2 ali 0 odstotna stopnja), od tega zneska pa se nato odšteje enotni znesek 100.000 evrov7. Kreditne institucije morajo držati ravnotežje na svojih računih pri NCB, če hočejo dosegati zahtevane rezerve. Prav zaradi tega sistem obveznih rezerv Evrosistema ne zahteva od kreditnih institucij vsakodnevnega vzdrževanja zahtevane ravni obveznih rezerv, ampak le, da je v približno enomesečnem obdobju vzdrževanja obveznih rezerv povprečje dnevnih stanj 6 Ključne obrestne mere ECB so obrestne mere določene s strani ECB in odražajo naravnanost monetarne politike ECB. Med ključne obrestne mere spadajo najnižja obrestna mera glavnega refinanciranja, obrestna mera za odprto ponudbo mejnega posojanja in obrestna mera za odprto ponudbo deponiranja čez noč. 7 Odbitek 100.000 evrov je namenjen predvsem zmanjšanju visokih adminstrativnih stroškov, ki nastanejo zaradi držanja majhnih obveznih rezerv.

26

enako zahtevanemu. Svet guvernerjev je določil, da marca 2004 začnejo veljati novi mejniki za obdobje držanja obveznih rezerv (reserve maintenance period). Tako se obdobje vedno začne na dan poravnave operacije glavnega refinanciranja po zasedanju Sveta guvernerjev, na katerem je na dnevnem redu mesečna ocena stanja denarne politike in se konča na dan pred ustreznim dnevom dogovora naslednjega meseca. Torej obdobje držanja rezerv ne traj več en mesec, ampak se dolžina trajanja spreminnja. Evrosistem si prizadeva, da sistem obveznih rezerv ne bi predstavljal bremena bančnemu sistemu, ne oviral učinkovite alokacije resursov. Zaradi tega so te institucije poplačane in sicer tako, da se obvezne rezerve obrestujejo po enaki obrestni meri kot glavne operacije refinanciranja (The monetary policy of the ECB, 2004, 78).

5.6 Funkciji obveznih rezerv Sistem obveznih rezerv ima dve funkciji, in sicer stabiliziranje obrestnih mer denarnega trga in povzročanje likvidnostnega primankljaja na denarnem trgu. Prva funkcija se izvaja preko samega načina izpolnjevanja obveznih rezerv. Le-ta od kreditnih institucij zahteva ustrezno višino obveznih rezerv v določenem obdobju držanja le teh, torej imajo lahko banke na računih pri NCB posamezne dneve višje rezerve od zahtevanih, druge dneve pa nižje rezerve. Zaradi tega imajo banke večjo fleksibilnost pri uravnavanju dnevnih nihanj likvidnosti, to pa jim tudi omogoča stabiliziranje obrestnih mer. Druga funkcija, ki je dodeljena sistemu obveznih rezerv, je ustvarjanje ali povečevanje likvidnostnega primankljaja strukturnega položaja denarnega trga. Potreba kreditnih institucij po držanju obveznih rezerv pri NCB prispeva k povečevanju povpraševanja po refinanciranju centralnih bank, vse to pa olajša delo ECB pri upravljanju s kratkoročnimi obrestnimi merami denarnega trga prek ponujanja likvidnih sredstev v Evrosistemu. ECB ima za vodenje denarne politike na voljo vrsto različnih instrumentov in postopkov, s katerimi lahko vodi obrestne mere, upravlja z likvidnostjo na denarnem trgu in signalizira pozicijo denarne politike prek ključnih obrestnih mer, ki jih določa svet guvernerjev ECB. Bančni sistem evro območja ima določen likvidnostni primankljaj, glede tega pa se zanaša na refinanciranje s strani Evrosistema. V takem okolju se Evrosistem obnaša kot ponudnik likvidnosti in tako lahko upravlja obrestne mere denarnega trga in pošilja impulze denarne politike čez celotno evro območje (The monetary policy of the ECB, 2004, 85-86).

5.7 Neizpolnjevanje obveznih rezerv

Neizpolnjevanje obveznih rezerv nastane, če je povprečno stanje institucije konec koledarskega dneva na njenih računih rezerv v obdobju izpolnjevanja rezerv manjše od njenih izračunanih obveznih rezerv za taisto obdobje izpolnjevanja obveznih rezerv. Ko institucija ne izpolni vseh ali dela obveznih rezerv, lahko ECB, v skladu z uredbo sveta naloži katero koli od naslednjih sankcij:

plačilo zneska, izračunanega na podlagi obrestne mere, ki je največ 5 odstotnih točk nad obrestno mero mejnega posojanja in zneska neizpolnjevanja obveznih rezerv;

plačilo zneska, izračunanega na podlagi dvakratnika obrestne mere mejnega posojanja in zneska neizpolnjevanja obveznih rezerv;

zahtevek, da zadevna institucija deponira neobrestovane depozite pri ECB ali NCB v znesku do višine trikratnega zneska neizpolnjevanja obveznih rezerv. Rok dospelosti

27

depozita ne sme biti daljši od obdobja, v katerem institucija ni izpolnila obveznih rezerv.

Poleg tega lahko v primeru hude kršitve obveznosti obveznih rezerv Evrosistem prepove nasprotnim strankam udeležbo v operacijah odprtega trga (The implementation of monetary policy in the euro area, 2005, 59-60).

28

6 POSTOPEK LICITACIJE Evrosistem razlikuje med dvema različnima licitacijskima postopkoma: standardne licitacije in hitre licitacije. Postopki za obe vrsti licitacije so enaki, razen rokov izvedbe in kroga nasprotnih strank.

6.1 Standardne licitacije Operacije glavnega refinanciranja, operacije dolgoročnejšega refinanciranja in strukturne operacije (razen dokončnih transakcij) se vedno izvajajo v obliki standardnih licitacij. Slika 2: Šest korakov v postopku standardne licitacije

Vir: Krašovec, 2002, 28. Standardna licitacija, od objave licitacije do potrditve rezultatov licitacije, se izvede v roku 24 ur. Čas med predložitvijo ponudb, do sporočila o odločitvi o dodelitvi sredstev, navadno ni daljši od dveh ur. Časovni potek licitacije je predstavljen na spodnji sliki. Slika 3: Časovni potek standardne licitacije

Opomba: Barve in številke se ujemajo s sliko 2. Vir: Krašovec, 2002, 28.

29

Operacije glavnega in dolgoročnejšega refinanciranja se izvajajo v skladu z okvirnim koledarjem, ki ga objavi Evrosistem. Koledar standardnih licitacij mora ECB izdati vsaj tri mesece pred pričetkom leta, za katerega bo koledar veljal. Pri pripravi koledarja licitacij ECB upošteva državne praznike v posameznih državah članicah, zato so možna odstopanja od običajnih trgovalnih dni. Pri strukturnih operacijah, ki se izvajajo na podlagi standardnih licitacij, se vnaprej določen koledar ne upošteva. Vendar se te običajno izvajajo in poravnavajo samo na dneve, ki so delovni dnevi NCB v vseh državah članicah. Pri operacijah finega uravnavanja se vnaprej določen koledar ne upošteva. ECB se lahko odloči, da izvede operacije finega uravnavanja na kateri koli delovni dan Evrosistema. V the operacijah sodelujejo samo NCB držav članic, v katerih so trgovalni dan, dan poravnave in dan izplačila delovni dnevi NCB (The implementation of monetary policy in the euro area, 2005, 29).

6.2 Hitre licitacije Hitre licitacije se običajno izvedejo v roku 90 minut po najavi licitacije, obvestila uspešnim ponudnikom pa se pošljejo neposredno po objavi rezultatov. ECB se lahko odloči za prilagoditev časovnega okvira pri posameznih operacijah, če meni, da je to primerno. Hitre licitacije se uporabljajo izključno za izvajanje operacij finega uravnavanja. Evrosistem lahko izbere omejeno število nasprotnih strank za sodelovanje na hitrih licitacijah. Slika 4: Običajni časovni okvir za izvajanje operativnih korakov hitrih licitacij

Opomba: Barve in številke se ujemajo s sliko 2. Vir: The implementation of monetary policy in the euro area, 2005, 28.

30

7 IZVAJANJE MONETARNE POLITIKE ECB V LETU 2005 Ena izmed ključnih nalog Evrosistema je izvrševanje skupne denarne politike evro območja. V ta namen ima Evrosistem na razpolago različne instrumente in postopke. ECB upravlja z likvidnostjo v evro območju glede na ocenitev likvidnostnega stanja na trgu in glede na potrebe bančnega sistema z glavnim refinanciranjem, dolgoročnejšimi operacijami refinanciranja in po potrebi s finim uravanavanjem. Primerne nasprotne stranke se lahko posložujejo instrumentov odprte ponudbe (možnost obrobnega zadolževanja in možnost deponiranja sredstev) za pridobitev potrebne likvidnosti čez noč oziroma za deponiranje odvečne likvidnosti čez noč pri NCB. Evrosistem od kreditnih institucij zahteva tudi držanje obveznih rezerv na računih pri NCB. Za vse kreditne operacije evro območja pa velja, da morajo biti zavarovane z ustreznim finančnim premoženjem, zastavljenim s strani kreditnih institucij. Omenjeni instrumentarij za izvrševanje skupne denarne politike je v letu 2005 deloval učinkovito, saj mu je uspelo zagotoviti stabilen trg z nizko spremenljivostjo kratkoročnih tržnih obrestnih mer in razločno signaliziranje položaja denarne politike. Nihanja evropske medbančne obrestne mere za depozite čez noč (EONIA) so bila v letu 2005 majhna. Standardni odklon razlike med obrestno mero EONIA in izklicno obrestno mero za operacije glavnega refinanciranja je znašal 5 bazičnih točk v primerjavi z 9 bazičnimi točkami leta 2004 in 16 bazičnimi točkami leta 2003( Letno poročilo 2005, 86).

7.1 Upravljanje z likvidnostjo Upravljanje z likvidnostjo v Evrosistemu ima zelo pomembno vlogo pri izvrševanju skupne denarne politike. Pri določanju potreb po likvidnosti bančnega sistema evro območja in s tem tudi volumna likvidnosti, namenjenega tedenskim glavnim operacijam refinanciranja ter operacijam finega uravnavanja in strukturnim operacijam, se ECB nanaša na dnevno ocenitev likvidnostnega stanja. Likvidnostne potrebe izhajajo iz seštevka obveznih rezerv bank, presežnih rezerv in neodvisnih dejavnikov likvidnosti. Le-ti se nanašajo na postavke premoženjske bilance Evrosistema, ki niso pod neposrednim nadzorom ECB, saj ne izhajajo iz uporabe instrumentov monetarne politike. V to skupino spada gotovina v obtoku, vladni depoziti pri centralni banki in neto tuja aktiva centralne banke. Povprečne dnevne likvidnostne potrebe bančnega sistema evroobmočja so leta 2005 znašale 377.4 milijarde EUR, kar predstavlja 21% rast v primerjavi z letom 2004. Povprečne obvezne rezerve so znašale 146,5 milijarde EUR, presežne rezerve 0,8 milijarde EUR, avtonomni dejavniki pa 230,1 milijarde EUR. Med avtonomnimi dejavniki so najvišjo letno stopnjo rasti še naprej dosegali bankovci. Letna stopnja rasti povprečnega števila bankovcev je znašala približno 15%, kar je podobno kot leta 2004. Rekordno visoko število bankovcev v vrednosti 568 milijard EUR pa so dosegli 24. decembra 2005 ( Letno poročilo 2005, 86-87).

31

Graf 2: Likvidnostni dejavniki v evroobmočju leta 2005

Vir: Letno poročilo 2005, 86.

7.2 Operacije na odprtem trgu

7.2.1 Glavne operacije refinanciranja Najpomembnejše operacije odprtega trga Evrosistema so glavne operacije refinanciranja. Njihova vloga je vodenje obrestnih mer, upravljanje z likvidnostjo na trgu in signalizirajo stanje politike prek stopnje izklicne obrestne mere. Poleg tega pa oskrbi bančni sistem z večino refinanciranja. Leta 2005 so zneski, dodeljeni prek operacij glavnega refinanciranja, znašali od 259,0 milijard EUR do 333,5 milijarde EUR. Povprečno število ponudnikov za operacije glavnega refinanciranja je znašalo 351, kar je podobno kot leta 2004 po uvedbi sprememb okvira. Likvidnost, zagotovljena prek operacij glavnega refinanciranja, je predstavljala 77% skupne neto likvidnosti, ki jo je Evrosistem zagotovil prek operacij denarne politike. Povprečna razlika med najvišjo obrestno mero in izklicno obrestno mero je znašala 5,3 bazične točke, v primerjavi z 1,6 bazične točke leta 2004 in 4,7 bazične točke leta 2003. Razlika je v prvih treh četrtletjih leta 2005 ostajala v glavnem stabilna pri 5 bazičnih točkah, septembra pa se je začela večati in je sredi oktobra dosegla 7 bazičnih točk. Na tej točki je ECB sporočila svojo zaskrbljenost zaradi tega dviga in začela izvajati politiko dodeljevanja nekoliko višje likvidnosti od referenčnega zneska, pri čemer si je še naprej prizadevala za uravnotežene razmere na koncu obdobja izpolnjevanja rezerv. Ta »ohlapna politika dodelitve« je učinkovito privedla do stabilizacije razlike med najvišjo obrestno mero in izklicno obrestno mero na 5 bazičnih točk (Letno poročilo 2005, 87).

32

7.2.2 Operacije dolgoročnega refinanciranja Operacije dolgoročnega refinanciranja so operacije za zagotavljanje likvidnosti z mesečno frekvenco in dospelostjo treh mesecev, s čimer imajo banke možnost svoje likvidnostne potrebe zadovoljiti za daljše obdobje. Njihova naloga je zagotoviti ustreznim nasprotnim strankam dodatno dolgoročno refinanciranje. Te operacije se izvajajo preko ponudb z variabilno obrestno mero z vnaprej objavljeno višino dodelitve, zato Evrosistem ne deluje kot določevalec obrestnih mer. Operacije dolgoročnejšega refinanciranja so predstavljale približno 23% skupne neto likvidnosti, ki je bila leta 2005 zagotovljena z operacijami odprtega trga. Obseg dodelitve za vsako operacijo se je januarja 2005 povečal s 25 na 30 milijard EUR, januarja 2006 pa na 40 milijard EUR ( Letno poročilo 2005, 88). Svet ECB je dodelitveni znesek povečal zato, ker je pričakoval povečane potrebe po likvidnosti bančnega sistema Evroobmočja.

7.2.3 Operacije finega uravnavanja Zaradi sprememb operativnega okvira, uvedenih marca 2004, se je povečal obseg napak likvidnostnim napovedim ki so se nabrale v osemdnevnem obdobju med zadnjo operacijo glavnega refinanciranja v obdobju izpolnjevanja obveznih rezerv in koncem obdobja izpolnjevanja obveznih rezerv. Absolutna razlika med napovedjo in dejanskim rezultatom v osmih dnevih je leta 2005 dosegla povprečno vrednost 7,16 milijarde EUR. Da bi preprečili, da te napake ne bi povzročile obsežnega zatekanja k odprtim ponudbam in da bi preprečili velike razlike med depoziti čez noč in izklicnimi obrestnimi merami, je ECB, kadar koli je pričakovala obsežna likvidnostna neravnotežja, izvedla operacije finega uravnavanja na zadnji dan obdobja izpolnjevanja obveznih rezerv. Skupno je bilo izvedenih devet operacij finega uravnavanja, tri so povečale likvidnost (18. januarja, 7. februarja in 6. septembra), 6 pa jih je zmanjševalo likvidnost (8. marca, 7. junija, 9. avgusta, 11. oktobra in 5. decembra). Vse so bile namenjene vnovični vzpostavitvi uravnoteženih likvidnostnih razmer in so pomagale stabilizirati obrestno mero za depozite čez noč na koncu obdobja izpolnjevanja obveznih rezerv (Letno poročilo 2005, 87-88).

7.2.4 Odprta ponudba bankam Dve odprti ponudbi, ki ju ponuja Evrosistem, tj. odprta ponudba mejnega posojanja ter odprta ponudba deponiranja likvidnosti čez noč, zagotavljajo in absorbirajo likvidnost čez noč po obrestnih merah, ki tvorijo koridor medbančne obrestne mere za depozite čez noč. Leta 2005 je širina koridorja ostala nespremenjena pri 200 bazičnih točkah okrog izklicne obrestne mere za operacije glavnega refinanciranja. Leta 2005 je povprečno dnevno zadolževanje prek odprte ponudbe mejnega posojonja znašalo 106 milijonov EUR, medtem ko je dnevna uporaba odprte ponudbe deponiranja likvidnosti čez noč znašalo 122 milijonov EUR. Nizko zadolževanje prek odprte ponudbe mejnega posojanja leta 2005 je bilo v skladu s preteklimi leti in odraža veliko učinkovitost medbančnega trga, pa tudi manjše likvidnostno neravnotežje, opaženo zadnji dan vsakega obdobja izpolnjevanja obveznih rezerv. Zmanjšanje likvidnostnih neravnotežij je skladno s pogostejšim črpanjem operacij finega uravnavanja ob opaznih odklonih likvidnostnih napovedi leta 2005 (Letno poročilo 2005, 88).

33

Tabela 3: Uporaba instrumentov monetarne politike v letu 2005 v milijonih evrov Odprta ponudba bankam Glavno

refinanciranje Dolgoročno refinanciranje

Obrobno zadolževanje

Deponiranje sredstev

Ostale operacije

Jan. 1.076,500 30,000 70 211 8.000 Feb. 1.114,000 30,000 202 206 2.500 Mar. 1.391,000 30,000 853 512 3.500 Apr. 1.108,000 30,000 17 616 - Maj 1.084,000 30,000 411 477 - Jun. 1.462,000 30,000 282 56 3.708 Jul. 1.231,500 30,000 15 491 9.605 Avg. 1.528,000 - 12 93 500 Sep. 1.155,000 60,000 522 117 9.500 Okt. 1.166,500 30,000 411 477 8.500 Nov. 1.500,000 - 470 300 - Dec. 1.271,000 60,000 949 406 7.500 Skupaj 15.087,50 360 4214 3962 53.313 Vir: Monthly Bulletin, December 2005, S8; September 2005, S8; June 2005, S8; February 2005, S8; January 2006, S8; January 2005 – January 2006, S6.

7.2.5 Obvezne rezerve Kreditne institucije Evrosistema so podvržene sistemu obveznih rezerv, v glavnem zaradi cilja stabiliziranja obrestnih mer denarnega trga in ustvarjanja oziroma povečanja strukturnega likvidnostnega primankljaja. Obvezna rezerva znaša 2% osnove za obvezne rezerve kreditne institucije, ki se določi glede na elemente bilance stanja institucije. Pri izpolnjevanju obveznih rezerv si institucije pomagajo z držanjem povprečne zaloge rezerv v tem obdobju in s tem izničijo občasne likvidnostne šoke, ki bi utegnili vplivati na kratkoročne obrestne mere. Graf 3: Višina obveznih rezerv v letu 2005 v milijardah evrov

130

135

140

145

150

155

jan. feb. mar. apr. maj. jun. jul. avg. sep. okt. nov. dec.

Vir: Monthly Bulletin, April 2005, S9, July 2005, S9, December 2005, S9.

34

Količina obveznih rezerv se je leta 2005 postopno višala in je v zadnjem obdobju izpolnjevanja obveznih rezerv leta dosegla 153 milijard evrov.

35

8 DENARNI IN GOSPODARSKI RAZVOJ EVROSISTEMA V LETU 2005 Denarni in gospodarski razvoj Evrosistema lahko opišemo preko sprememb gibanja v BDP-ju, HICP-ju, denarnemu agregatu M3 ter obrestnih mer.

8.1 Gibanje bruto domačega proizvoda (BDP) Gospodarska rast se je v prvi polovici leta 2005 upočasnila, kar je bila posledica naraščajočih cen nafte, začasne upočasnitve svetovne menjave in zakasnelih učinkov pretekle apreciacije evra. V drugi polovici leta 2005 pa se je gospodarska rast okrepila, predvsem pod vplivom visokega svetovnega povpraševanja, hitre rasti dobičkov in zelo ugodnih pogojev financiranja. Gospodarska aktivnost je v letu 2005 ostala razmeroma odporna na visoke in nestanovitne cene nafte. Realni BDP se je v letu 2005 povečal za 1,4%. Prve projekcije o rasti realnega BDP za leto 2005 so bile slabe. Po projekcijah naj bi se z 1,8% v letu 2004 medletna stopnja rasti realnega BDP v letu 2005 zmanjšala na raven med 1,1% in 1,7%. Po popravljenih statističnih podatkih je rast relnega BDP ostala zmerna in je v prvi polovici leta 2005 počasi okrevala ( z 0,2% v zadnjem četrtletju 2004 na 0,3% oz. 0,4% v prvem in drugem četrtletju 2005), predvsem zaradi večjega prispvka neto izvoza.

8.2 Harmonizirani indeks cen življenskih potrebščin (HICP) Inflacija merjena z indeksom HICP je bila v prvi polovici leta dokaj stabilna in se je gibala okoli 2,0%. V drugi polovici leta je zaradi porasta cen nafte inflacija septembra dosegla najvišjo vrednost , to je 2,6%. Oktobra in novembra se je nekoliko zmanjšala vendar je še vedno ostala na višji ravni, decembra pa se je umirila na 2,2%. Rast indeksa HICP so v septembru povzročile predvsem rast cen energije. Cene surove nafte in zemeljskega plina so septembra 2005 občutno povečale, vendar so se oktobra že nekoliko umirile. Zaradi te podražitve je medletna stopnja rasti cen energentov znašala 10,1% v primerjavi s 4,5% leta 2004. Njihov prispevek k povprečni letni stopnji inflacije v letu 2005 je bil 0,8 odstotne točke, kar je največ v zadnjih petih letih. Rast inflacije septembra pa je odražala tudi manjšo okrepitev medletne stopnje rasti drugih cen razen energije Kratkoročno naj bi medletna stopnja inflacije, merjena s HICP, ostala na višji ravni predvsem zaradi višjih cen nafte in negativnega baznega učinka.

36

Graf 4: Gibanje indeksa HICP8 v letu 2005

0

0,5

1

1,5

2

2,5

3

jan.

feb.

mar. apr.

maj. jun.

jul.

avg.

sept. ok

t.no

v.de

c.

inde

ks H

ICP

Vir: Monthly Bulletin, July 2005, 35, December 2005, 49, January 2006, 30.

8.3 Rast denarnega agregata M3 V letu 2005 se je zaradi spodbujevalnih učinkov nizkih obrestnih mer v evroobmočju denarna rast močno okrepila. Trdna rast agregata M3 iz druge polovice leta 2004 se je nadaljevala tudi v prvih nekaj mesecih leta 2005. V aprilu je denarna rast ponovno začela hitro naraščati, tako da je medletna stopnja rasti M3 v tretjem četrtletju 2005 dosegla 8,0%. Kratkoročna denarna dinamika je bila posebej intenzivna v sredini leta, saj je 6 mesečna stopnja rasti M3 na medletni ravni v septembru 2005 dosegla najvišjo raven od začetka tretje faze EMU. V zadnjem četrtletju 2005 so se pojavili prvi znaki umirjanja denarne rasti, vseeno pa je na medletni ravni M3 še vedno naraščal z visoko, 7,8% stopnjo. Po komponentah so k skupni rasti M3 največ prispevala najbolj likvidna sredstva v M3, ki so zajeta v ožjem agregatu M1. Po protipostavkah so denarno ekspanzijo spodbujala predvsem posojila MFI zasebnemu sektorju. Oboje kaže, da so bile v letu 2005 ključni dejavniki v denarni dinamiki nizke obrestne mere v evroobmočju, z njimi povezani nizki oprtunitetni stroški držanja likvidnih sredstev ter nižji stroški zadolževanja (Letno poročilo 2005, 25).

8.4 Spremembe ključnih obrestnih mer ECB

Svet ECB je 1. decembra 2005 sklenil zvišati izklicno obrestno mero za glavne posle refinanciranja za 0,25 odstotne točke na 2,25% od operacije, ki se zaključi 6. decembra 2005. Sklenil je tudi zvišati obrestne mere za odprte ponudbe mejnega posojanja in odprte ponudbe mejnega deponiranja likvidnosti čez noč za 0,25 odstotne točke na 3,25% oz. na 1,25% z veljavnostjo od 6. decembra 2005. 8 Elementi indeksa HICP so energija, nepredelana hrana, predelena hrana, proizvedeno blago razen energije in storitve.

37

Svet ECB se je odločil da poviša ključne obrestne mere za 25 bazičnih točk na podlagi redne denarne in ekonomske analize. Pred povišanjem ključnih obrestnih mer so bile te dve leti in pol na zgodovinsko nizkih ravneh. Svet ECB se je odločil za povišanje obrestnih mer zato, da je prilagodil spodbujevalno denarno politiko ECB in tako upošteval tveganja za ohranitev stabilnosti cen, ki jih je razkrila ekonomska analiza in z navzkrižnim preverjanjem potrdila tudi denarna analiza. Ta odločitev je prispevala k temu, da so ostala srednjeročna in dolgoročna inflacijska pričakovanja na ravni, ki je skladna s stabilnostjo cen. Tabela 4: Ključne obrestne mere ECB (stopnje v odstotkih na leto)

Odprta ponudba mejnega deponiranja likvidnosti čez noč

Glavne operacije refinanciranja

Odprta ponudba mejnega posojanja

Licitiacije s fiksno mero9

Licitacije z variabilno mero

Velja od

Stopnja Stopnja Stopnja Stopnja 7. mar. 1,50 - 2,50 3,50 2003 6. jun. 1,00 - 2,00 3,00

2005 9. dec. 1,25 - 2,25 3,25 Vir: Monthly Bulletin, January 2006, S7. 9 8. junija 2000 je ECB objavila, da se bodo operacije, ki se zaključi dne 28. junija 2000, operacije glavnega refinanciranja v Evrosistemu opravljale kot avkcije z variabilno mero. Izklicna obrestna mera se nanaša na najnižjo obrestno mero, po kateri lahko nasprotne stranke oddajajo protiponudbe.

38

9 SKLEP Evropsksa monetarna unija predstavlja izjemni politični, institucionalni in ekonomski dosežek za Evropsko unijo. Po uvedbi evra kot enotne evropske valute s 1. januarjem 1999 in uvedbo evro bankovcev in kovancev s 1. januarjem 2002, je Evropska unija dosegla cilj vzpostavitve tesnejšega ekonomskega sodelovanja med državami članicami, ki so uvedle enotno evropsko valuto evro. Evropska monetarna unija je izjemna v svoji kombinaciji centralnega vodenja monetarne politike s strani Evropske centralne banke in po drugi strani nacionalne suverenosti članic Evropske monetarne unije na področju fiskalne in ostalih ekonomskih politik. Sodobna centralna banka je odgovorna za vodenje monetarne politike. Poleg tega je odgovorna še za za izdajo bankovcec in kovancev, deluje kot banka bank, nadzira poslovne banke z instrumentom obveznih rezerv in s tem vpliva na raven posojil v gospodarstvu ter posredno določa obrestno mero oziroma vpliva nanjo ter skrbi za devizne rezerve. Evropska centralna banka je s 1. januarjem 1999 prevzela odgovornost za izvajanje denarne politike evroobmočja. V omenjeno območje spada 12 držav članic Evropske unije (s 1. januarjem 2007 se jim bo priključila Slovenija), ki so morale najprej izpolniti konvergenčna merila, določena po Maastrichtski pogodbi za vstop v Evropsko monetarno unijo, nato pa še uvesti enotno evropsko valuto, evro. Z nastankom Evropske centralne banke so nacionalne centralne banke evroobmočja izgubile pravico do vodenja samostojne denarne politike, prevzele pa so funkcijo operativnega izvajanja le-te. Glavna naloga Evropske centralne banke je vzdrževanje kupne moči evra, torej srednjeročno ohranjanje stabilnosti cen na celotnem evroobmočju. Stopnja rasti cen je določena z indeksom HICP, ki na letni ravni ne sme presegati 2 odstotkov. Ostali cilji v okvirju ESCB pa so še visoka stopnja zaposlenosti, stabilna rast BDP ter rast denarnega agregata M3. Evropska centralna banka si pri doseganju glavnega cilja pomaga z izbranimi instrumenti monetarne politike. Kot prva in najpomebnejša skupina instrumentov so operacije na odprtem trgu, saj signalizirajo pozicijo denarne politike, vplivajo na višino obrestnih mer ter uravnavajo likvidnost na trgu. V letu 2005 je Evropska centralna banka zagotovila potrebno likvidnost največ z uporabo operacij glavnega refinanciranja, okoli eno četrtino z operacijami dolgoročnega refinanciranja, poleg tega pa je izpeljala še devet operacij finega uravnavanja. Uporaba druge skupine instrumentov, torej odprte ponudbe bankam, je v letu 2005 bilo na nizki ravni preteklih let. Vzrok za nizko zadolževanje preko odprte ponudbe se kaže v učinkovitosti medbančnega trga. V zadnjo skupino instrumentov spada t.i. sistem obveznih rezerv, ki pripomore k stabiliziranju obrestnih mer ter ustvarjanju strukturnega likvidnostnega deficita. Količina obveznih rezerv se je skozi vso leto postopoma višala. Realn rast BDP-ja v evroobmočju je bila 1,4 odstotke, kar je manj kot leto pred tem. V prvi polovici leta je bila rast zmerna, nato pa se je v drugi polovici leta okrepila zaradi vpliva nadaljne visoke rasti svetovnega povpraševanja, okrepljene rasti dobičkov podjetij in zelo ugodnih pogojev financiranja. Harmonizirani indeks potrošniških cen je v letu 2005 znašal več kot pa želena 2 odstotka. Indeks je bil večji od ciljne vrednosti 2 odstotka zaradi tega, ker so se cene nafte in zemeljskega plina občutno povečale. Tudi rast denarnega agregat M3 je presegla določeno referenčno vrednost in je skupaj z rastjo kreditov povzročal inflacijske

39

pritiske na stabilnost cen. Svet Evropske centralne banke se je po dveh letih odločil za zvišanje ključnih obrestnih mer in to zato, da je prilagodila spodbujevalno denarno politiko in tako upošteval tveganja za ohranitev stabilnosti cen. Abstract European monetary union represents exceptional political, institutional and economic achievement for the European union. After the introduction of Euro as the common european currency on the date of january 1. 1999 and the introduction of euro banknotes and coins in january 1. 2002, the European union has achieved its goal to establish cooperation between the states which have introduced euro as their currency. European monetary union is exceptional in her combination of central leadership of conducting monetary policy from the European central bank and on the other side of the national sovereignity of the European monetary union member states on the field of fiscal and other economic policies. Modern central bank is reponsible for monetary policy making. Besides that is also responsible for the issue of banknotes and coins, it works as the bank of the banks, it controls the business banks with the instrument of minimum reserves. With that instrument it has influence on the level of loans in economy and also defines the interest rate and takes care of foreign currency. With 1. of january 1999 the European central bank has taken the responsebility for conducting monetary policy in the euro area. In this area are belonging 12 member states of the European union (with 1. of january 2007 also Slovenia will join them) and they had to fulfil convergency measures, defined with the Maastricht agreement to enter European monetary union, and then they had to introduce the common european currency, the euro. National central banks of the euro area have lost their rights of conducting independent monetary policy with forming of the European central bank, but they have taken over the implementation of it. The main task of European central bank is to maintain price stability in the whole region of euro area. The price growth is defined with the HICP index. The annual rate of HICP index must not exceed 2 percent. Other goals of hte ESCB are high employment rate, stabile growth of GDP and the growth of monetary aggregate M3. To reach its goal the European central bank helps herself with monetary instruments. The first and the most important group of instruments are open market operations, beacuse they are signalling the stance of monetary policy, pursuing the aims of steering interest rates and they are managing the liquidity situation in the market. The most liquidity in the year of 2005 has European central bank assured through main refinancing operations, about 25 percent with longer-term refinancing operations and it has also carried out nine fine-tuning operations. The second group is standing facilities. The low recourse to the standing facilities in 2005 was in line with previous years and reflects the high efficiency of the interbank market. The third and the last group represents the minimun reserves system. The system has two functions: first, to stabilise short-term money market rates and second, to enlarge the liquidity deficit.

40

Real GDP rose in the euro area by 1,4 procent, which is less than in year 2004. The pace of economic activity was moderate in the first half of the year, but tended to acclerate during the second half, benefiting from the continued strong growth in global demand, robust growth in corporate earnings and very favourable financing conditions. The Harmonised index of consumer prices was in year 2005 higher than the desired 2 procent. The indeks was bigger beacuse the oil and gas prices went up. Also the growth of the monetary aggregate M3 has exceed the reference value and has together with the credit growth caused increasing risks in price stability. After the two years the Governing Council of European central bank has decided to increase key interest rates, beacuse it wanted to adjust the stimulative monetary policy and has so taken into considerations the risks of containig price stability. KLJUČNE BESEDE/KEY WORDS

• banknotes in circulation – gotovina v obtoku • collateral – zavarovanje terjatev s premičnim premoženjem, lombard • collection of fixed-term deposits – zbiranje vezanih vlog • counterparty – sodelujoča stranka • debt certificate – dolžniško potrdilo • deposit facilities – možnost deponiranja sredstev • eligible assets – ustrezna aktiva • eligible counterparty – primerna sodelujoča stranka • equities – lastniški vrednostni papirji • ESCB committees – odbori ESCB • European central bank (ECB) – Evropska centralna banka • European Economic Area (EEA) – Evropsko gospodarsko področje • European Monetary Institut (EMI) – Evropski denarni institut • European System of Central Banks (ESCB) – Evropski sistem centralnih bank • Excess reserves – presežne rezerve • Exchange Rate Mechanism (ERM) – mehanizem deviznih tečajev • Executive board of the ECB – Izvršni odbor ECB • fine-tuning operations – operacije finega uravnavanja • general collateral – zavarovanje terjatev, ki je zaradi homogene sestave, široko

sprejeto • General Council of the ECB – Razširjeni svet ECB • General government securities – državne obveznice • Governing Council of the ECB – Svet ECB • government deposits – vladni depoziti • Harmonised Index of Consumer Prices (HICP) – Harmoniziran indeks potrošniških

cen • international institutions – mednarodne institucije • issuance of ECB debt certificates – izdaja dolžniških potrdil ECB • longer-term refinancing operations – operacije dolgoročnejšega refinanciranja • main refinancing operations – glavne operacije refinanciranja • marginal lending facilities – možnost obrobnega zadolževanja • minimum bid rate – najnižja ponujena obrestna mera • minumum reserves – obvezne rezerve bank

41

• open market operations – operacije na odprtem trgu • outright transactions – dokončne transakcije • outstanding liquidity – zagotovljena likvidnost • over night interest rate – obrestna mera preko noči • quick tender – hitra ponudba ali licitacija • reserve mainteance period – obdobje izpolnjevanja obveznosti obveznih rezerv • reverse transactions – začasne transakcije • standard tender – standardna ponudba ali licitacija • standing facilities – odprta ponudba bankam • structural operations – strukturne operacije • tier one – aktiva prvega reda • tier two – aktiva drugega reda • underlying assets finančna aktiva, ki jo lahko NCB kupujejo ali prodajajo • variable rate tender – ponudba s spremenljivo obrestno mero • weighted average rate – tehtana povprečna obrestna mera

42

10 LITERATURA IN VIRI

1. Ribnikar, Ivan. 2003. Monetarna ekonomija III: Denarna teorija. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta 2. Ribnikar, Ivan.1999. Monetarna ekonomija II: Mednarodni denarni sistem. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta

3. Filipič, Drago in Markovič-Hribernik Tanja. 1998. Osnove financ. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta

4. Eijffinger, Sylvester. 2000. European monetary and fiscal policy. Oxford: Oxford

university press.

5. Menkhoff, Lukas. 1997. Monetary policy instruments for European monetary union: with 8 figures and 16 tables. Berlin: Springer

6. Lavrač, Vladimir. 1999. EMU in pridružene države. Bančni vestnik 34, 15-18

7. Weiss, Monika. 2006. Okrog dve toni zlata bomo izročili ECB. Finance 149, 6.

8. Krašovec, Tadej. 2002. Denarna politika ECB – operacije glavnega refinanciranja.

Diplomsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

9. Šajn, Peter. 2003. Operacije dolgoročnega refinanciranja Evropske centralne banke. Diplomsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

VIRI 1. ECB: Izvajanje monetarne politike v evro območju (februar 2005) [online]. Dostopno

na: http://www.ecb.int/pub/pdf/other/gendoc2005sl.pdf [13.6.2006] 2. ECB: Letno poročilo 2005 [online]. Dostopno na:

http://www.ecb.int/pub/pdf/annrep/ar2005sl.pdf [13.6.2006]

3. ECB: The monetary policy of the ECB. (2004) [online]. Dostopno na: http://www.ecb.int/pub/pdf/other/monetarypolicy2004en.pdf [13.6.2006]

4. ECB: Monthly bulletin: January 2005. [online]. Dostopno na:

http://www.ecb.int/pub/pdf/mobu/mb200501en.pdf [13.06.2006]

5. ECB: Monthly bulletin: February 2005. [online]. Dostopno na: http://www.ecb.int/pub/pdf/mobu/mb200502en.pdf [13.06.2006]

6. ECB: Monthly bulletin: March 2005. [online]. Dostopno na:

http://www.ecb.int/pub/pdf/mobu/mb200503en.pdf [13.06.2006]

43

7. ECB: Monthly bulletin: April 2005. [online]. Dostopno na:

http://www.ecb.int/pub/pdf/mobu/mb200504en.pdf [13.06.2006]

8. ECB: Monthly bulletin: May 2005. [online]. Dostopno na: http://www.ecb.int/pub/pdf/mobu/mb200505en.pdf [13.06.2006]

9. ECB: Monthly bulletin: June 2005. [online]. Dostopno na:

http://www.ecb.int/pub/pdf/mobu/mb200506en.pdf [13.06.2006]

10. ECB: Monthly bulletin: July 2005. [online]. Dostopno na: http://www.ecb.int/pub/pdf/mobu/mb200507en.pdf [13.06.2006]

11. ECB: Monthly bulletin: August 2005. [online]. Dostopno na:

http://www.ecb.int/pub/pdf/mobu/mb200508en.pdf [13.06.2006]

12. ECB: Monthly bulletin: Seotember 2005. [online]. Dostopno na: http://www.ecb.int/pub/pdf/mobu/mb200509en.pdf [13.06.2006]

13. ECB: Monthly bulletin: October 2005. [online]. Dostopno na:

http://www.ecb.int/pub/pdf/mobu/mb200510en.pdf [13.06.2006]

14. ECB: Monthly bulletin: November 2005. [online]. Dostopno na: http://www.ecb.int/pub/pdf/mobu/mb200511en.pdf [13.06.2006]

15. ECB: Monthly bulletin: December 2005. [online]. Dostopno na:

http://www.ecb.int/pub/pdf/mobu/mb200512en.pdf [13.06.2006]

16. ECB: Monthly bulletin: January 2006. [online]. Dostopno na: http://www.ecb.int/pub/pdf/mobu/mb200601en.pdf [13.06.2006]

17. ECB: Evropska centralna banka, evrosistem, Evropski sistem centralnih bank (2006)

[online]. Dostopno na: http://www.ecb.int/pub/pdf/infobr/ecbbr2006sl.pdf [13.06.2006]

18. ECB: Statistics – an overview. (2006). [online]. Dostopno na:

http://www.ecb.int/pub/pdf/other/ecbstatisticsanoverview2006en.pdf [13.06.2006]

19. Papademos, Lucas. (2006). Price stability, financial stability and efficiency, and monetary policy [online]. Dostopno na: http://www.ecb.int/press/key/date/2006/html/sp060707.en.html [13.06.2006]

20. Scheller K., Hanspeter. (2004). The European central bank: history, role and functions

[online]. Dostopno na: http://www.ecb.int/pub/pdf/other/ecbhistoryrolefunctions2004en.pdf [13.06.2006]

21. Banka Slovenije: Evropska monetarna unija. (2006) [online]. Dostopno na:

http://www.bsi.si/ekonomska-in-monetarna-unija.asp?MapaId=188 [13.06.2006]

44

22. Issing, Otmar. (1999). The Monetary policy of the Eurosystem. [online]. Dostopno na: http://www.imf.org/external/pubs/ft/fandd/1999/03/issing.htm [13.06.2006]

23. Ramaswamy Ramana, Sloek Torsten. (1997) IMF: working paper: The Real Effects

of Monetary Policy in the European Union: What are the Differences ? [online]. Dostopno na: http://www.imf.org/external/pubs/ft/wp/wp97160.pdf [31.06.2006]