Embed Size (px)
Citation preview
Univerza v Mariboru
Filozofska fakulteta
Oddelek za zgodovino
Aleksandra Gaĉić
DR. BOGUMIL VOŠNJAK – POLITIK IN DIPLOMAT
DOKTORSKA DISERTACIJA
Mentor: izr. prof. dr. Andrej Rahten
Maribor, januar 2014
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorju izr. prof. dr. Andreju Rahtenu za navdih, vso nudeno pomoĉ,
usmerjanje in strokovne nasvete v ĉasu nastajanja doktorske disertacije.
Posebna zahvala gre dr. Janezu Arneţu, ki mi je dovolil raziskovati v arhivu Studia Slovenica,
in Andreji Klasinc Škofljanec, katera mi je pomagala pri vpogledu v tovrstno gradivo.
Zahvaljujem se tudi Centru za evropsko prihodnost in Koordinacijskemu odboru za
raziskovanje diplomatske zgodovine, ki sta mi dala priloţnost sodelovati pri raziskovanju
slovenske diplomacije in me tako spodbudila k pisanju priĉujoĉe biografije. Zahvaljujem se
Miranu Aplincu in Mateji Medved, katera sta mi pomagala pri iskanju ohranjenega gradiva v
Muzeju usnjarstva na Slovenskem in Muzeju Velenje.
Toplo se zahvaljujem staršema in bratu, ki so me podpirali in mi stali ob strani v ĉasu študija.
Posebna zahvala pa gre mojemu Matevţu Beleju za najiskrenejšo podporo, pomoĉ in
razumevanje, brez katerega te disertacije ne bi bilo.
pomagal z nasveti in moralno podporo, ter Milošu Bogdanovskemu za dostavo literature iz
Beograda.
POVZETEK
Priĉujoĉe delo prikazuje v pomembnih obrisih ţivljenje in delo politika in diplomata dr.
Bogumila Vošnjaka. Ţe njegov oĉe Mihael in stric Josip Vošnjak sta bistveno doprinesla k
zgodovini slovenskega naroda, tako politiĉno kakor tudi gospodarsko. Sad njune vzgoje in
vzorov je bil Bogumil Vošnjak, ki ga je predvsem prva svetovna vojna zavihtela v svet
politiĉnih in diplomatskih dogajanj. Za slovensko zgodovinopisje je pomemben zaradi veĉ
dejavnikov v ĉasu burnih dogodkov doma in po svetu v zaĉetku prejšnjega stoletja.
Izpostavljena je predvsem njegova vidna vloga v Jugoslovanskem odboru, kjer je kot njegov
aktivni ĉlan opozarjal svet na Slovence in ostale juţne Slovane, ki naj bi se ĉim prej
osvobodili habsburškega jarma ter se zdruţili pod enotno in tuje nadoblasti osvobojeno
drţavo. Kot edini Slovenec je lahko takšno zdruţitev kronal s podpisom Krfske deklaracije, ki
je kasneje bila podlaga za ustanovitev Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Njegova
vztrajnost in bogate izkušnje med vojno so bile poplaĉane z mestom generalnega sekretarja
jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. Z imenovanjem za izrednega
poslanika in pooblašĉenega ministra na poslaništvu v Pragi se mu je uresniĉil veliki sen,
ĉeprav le kratkotrajno. Zatem je njegova diplomatska zvezda zamrla, a s politiĉnega
prizorišĉa tako ţelene Jugoslavije ni poniknil, temveĉ se je v raznih funkcijah pojavljal v
druţbenem in politiĉnem ţivljenju skupne drţave. Svojemu idealu unitaristiĉne jugoslovanske
drţave je sledil skozi vse ţivljenje, med drugo svetovno vojno kot pripadnik Mihailovićevih
ĉetnikov in kot emigrant v ZDA po drugi svetovni vojni.
UDK: 929Vošnjak B.(043.3)
327:94(497.1)"190/195"(043.3)
Gesla: Bogumil Vošnjak; politiĉna biografija; Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev;
Jugoslovanski odbor; Krfska deklaracija; pariška mirovna konferenca; Samostojna kmetijska
stranka; jugoslovanska diplomacija; slovenska diplomacija, Slovenci v emigraciji.
ABSTRACT
This dissertation gives an insight into life and work of a politician and diplomat Bogumil
Vošnjak. His father Mihael Vošnjak and uncle Josip Vošnjak had already made a significant
contribution to the history of Slovenian people both politically and economically. Their way
of raising and their ideals reflected in work of Bogumil Vošnjak. It was mainly the First
World War that encouraged Bogumil Vošnjak to participate in the political and economic
sphere. Vošnjak is important in the Slovenian historiography for playing an active role during
turbulent times at home and around the world at the beginning of the 20th century. His most
significant influence was seen in the Yugoslav Committee. As an active member, he
represented Slovenes and other south Slavs to the world who aimed at freeing themselves
from the rule of the Habsburg Monarchy and unifying in an independent country. Vošnjak
was the only Slovene among the signers of the Corfu Declaration which made the unification
possible and it was the first step to creation of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes.
Diligence he had showed and rich experiences he had gained during the war paved him the
way to the position of General Secretary of the Yugoslav delegation at the Paris Peace
Conference. His dream came true, as he was appointed an Envoy Extraordinary and Minister
Plenipotentiary at the Yugoslav Embassy in Prague; however, enthusiasm did not last long.
Soon, his diplomatic career faced the end, but he still remained part of the Yugoslav political
scene. Vošnjak continued to appear in public and political life on various positions. He
followed his ideal of an unitary Yugoslav state through his whole life – as a member of the
Chetnik movement led by General Draţa Mihailović during the Second World War and as an
emigrant to the US after the war.
UDK: 929Vošnjak B.(043.3)
327:94(497.1)"190/195"(043.3)
Keywords: Bogumil Vošnjak; political biography; Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes,
Yugoslav Commitee; Corfu Declaration; Paris Peace Conference; Independent Agrarian
Party; Yugoslav diplomacy; Slovenian diplomacy; Slovenes in emigration.
KAZALO VSEBINE
0 UVOD ..................................................................................................................................... 1
1 ROD VOŠNJAKOV – OĈE MIHAEL IN STRIC JOSIP VOŠNJAK ................................... 7
2 VOŠNJAKOVA MLADOST ................................................................................................ 22
3 ĈLAN JUGOSLOVANSKEGA ODBORA ......................................................................... 43
4 KRFSKA DEKLARACIJA ................................................................................................... 94
5 VOŠNJAKOVA PRVA MISIJA V ZDRUŢENIH DRŢAVAH AMERIKE ..................... 113
6 GENERALNI SEKRETAR MIROVNE DELEGACIJE KRALJEVINE SHS NA PARIŠKI
MIROVNI KONFERENCI .................................................................................................... 135
7 V USTAVOTVORNI SKUPŠĈINI, ĈLAN SAMOSTOJNE KMETIJSKE STRANKE .. 158
8 IZREDNI POSLANIK IN POOBLAŠĈENI MINISTER V PRAGI .................................. 179
9 VOŠNJAKOVO DELO NA ZUNANJEM MINISTRSTVU – POOBLAŠĈENI MINISTER
NA "RAZPOLAGO", NAĈELNIK ODDELKA ZA TRGOVINSKE POGODBE, DELEGAT
PRI FONDU B ....................................................................................................................... 194
10 POSLANEC V NARODNI SKUPŠĈINI ......................................................................... 205
11 SOCIALNA VPRAŠANJA DELAVCEV, RUDNIK V VELENJU, MATICA RADA .. 229
12 VOŠNJAK MED DRUGO SVETOVNO VOJNO IN NEPOSREDNO PO NJEJ ........... 249
13 EMIGRACIJA – ŢIVLJENJE IN DELO V ZDRUŢENIH DRŢAVAH AMERIKE ...... 266
14 POLITIĈNI PROFIL JUGOSLOVANSKEGA NACIONALISTA ................................. 324
15 SKLEP ............................................................................................................................... 339
VIRI ........................................................................................................................................ 343
LITERATURA ....................................................................................................................... 346
1
0 UVOD
Pred desetimi leti je bilo v ĉasniku Delo o dr. Andreju Rahtenu zapisano, da "v vsakem
zgodovinarju tiĉi prikrit biograf". Temu dejstvu zlahka pritrdim, saj je bila ţe od nekdaj tudi
moja ţelja napisati biografijo zgodovinske osebnosti. Sprva sem se nagibala k pisanju
biografije Antona Novaĉana, a se je te naloge resneje lotil ţe ddr. Igor Grdina, pod taktirko
katerega je bil pred tremi leti organiziran simpozij o Novaĉanu. Ker sem pred šestimi leti
sodelovala pri projektu Slovenci v diplomaciji Kraljevine SHS in Kraljevine Jugoslavije, ki ga
je izvajal Center za evropsko prihodnost, in tako dobila priloţnost za vpogled v nekatere
osebne mape slovenskih diplomatov pred drugo svetovno vojno, sem se "spotaknila" ob
Bogumila Vošnjaka, katerega korenine izvirajo iz Šaleške doline, od koder prihajam tudi
sama. Po mentorjevem nasvetu, pregledu Vodnika po fondih in zbirkah Arhiva Republike
Slovenije, spoznanju, da arhiv Studia slovenica hrani Vošnjakove dokumente iz ĉasa njegove
druge emigracije, da se Vošnjakova osebna mapa nahaja v Arhivu Jugoslavije in da obstajajo
Vošnjakoi ţe objavljeni spomini in dnevnik, sem ugotovila, da je gradiva za pisanje njegove
biografije precej. Temu je sledila konĉna odloĉitev, da si za doktorsko disertacijo izberem
pisanje politiĉne biografije politika in diplomata dr. Bogumila Vošnjaka.
A spriĉo dejstva, da je pred nami razpon stotih obletnic pomembnih zgodovinskih mejnikov,
tako svetovnih kot tudi oţjih narodnih, je tema še posebej aktualna. V preteklih dveh letih
smo obhajali stoto obletnico balkanskih vojn, ki ju je v slovenskem zgodovinopisju obeleţil
dr. Rahten s knjigo Jugoslovanska velika noč, Slovenski pogledi na balkanski vojni (1912–
1913) in jugoslovansko vprašanje. Vošnjak je jugoslovansko vprašanje idealiziral še pred
priĉetkom balkanskih vojn, a sta le-ti njegovo ţeljo le še okrepili. Obeleţitev letošnjega leta je
pomembna za celotni svet, saj mineva sto let od priĉetka prve svetovne vojne. Ta obletnica je
hkrati stota obletnica Vošnjakovega vidnejšega izstopa, ne samo v slovenski, temveĉ tudi
evropski in ameriški javnosti, saj je takrat navezal stike z drugimi juţnoslovanskimi
emigranti, ki so se leto pozneje zbrali v Jugoslovanskem odboru. To pomeni, da znova prihaja
stota obletnica – obletnica nastanka Jugoslovanskega odbora, a hkrati obletnica predvsem
Slovencem škodljivega podpisa Londonskega pakta. Ţe dve leti kasneje bomo obeleţili
obletnico podpisa Krfske deklaracije, pri ĉemer se bo izpostavila ravno Vošnjakova osebnost,
saj je bil edini slovenski podpisnik omenjenega dokumenta. Nato bomo obhajali obletnico
konca vojne morije, razpada Avstro-Ogrske in zdruţitve juţnih Slovanov v enotno drţavo
Kraljevino SHS in v vse te dogodke je bil znova vpet Bogumil Vošnjak. Po vojni mu je
2
pripadla ĉast, da je kot generalni sekretar zastopal delegacijo Kraljevine SHS na pariški
mirovni konferenci, katere stoto obletnico priĉetka bomo obeleţili leta 2019. Pomembnejši
Vošnjakov izstop v svetu diplomacije je bil viden le še v letu 1921, ko je bil imenovan za
izrednega poslanika in pooblašĉenega ministra na jugoslovanskem poslaništvu v Pragi. Po
prenehanju zadnje pomembnejše diplomatske funkcije so se njegove moĉi usmerile predvsem
v notranjo jugoslovansko politiko.
Predmet raziskave doktorske disertacije je torej politiĉna biografija zgodovinske osebnosti.
Tovrstnih biografij v slovenskem zgodovinopisju primanjkuje, poleg tega je nezadostno
raziskana tudi vloga Slovencev v diplomaciji, zlasti pri dogodkih, ko se je v prvi svetovni
vojni in neposredno po njej odloĉalo o usodi slovenskega naroda. Eden izmed vidnejših
Slovencev na diplomatskem in politiĉnem prizorišĉu med véliko vojno in neposredno po njej
je prav gotovo bil Bogumil Vošnjak. Da do sedaj ni pri zgodovinarjih našel vidnejšega
zanimanja, morda botrujeta njegova bolj jugoslovanska kakor slovenska orientiranost in
dejstvo, da je po drugi svetovni vojni pobegnil v Zdruţene drţave Amerike in se nikoli veĉ
vrnil v domovino.
Zgodovina diplomacije Slovencev je še vedno v povojih in še ni bila deleţna zasluţene
pozornosti, ĉeprav so Slovenci delovali tako v sluţbi habsburške kakor tudi jugoslovanske
diplomacije. V zadnjih letih se sicer dogajajo premiki tudi na podroĉju raziskovanja
diplomacije, vendar manjka kar nekaj biografij diplomatov, ki so krojili usodo slovenskega
naroda. Eden izmed teh diplomatov je bil prav gotovo Bogumil Vošnjak, ki svojega
zasluţenega mesta v zgodovinopisju doslej še ni našel. Vošnjak (roj. 4. 9. 1882), potomec
znanega rodu usnjarjev iz Šoštanja, sin in neĉak uglednih slovenskih politikov, je v veliki
meri krojil usodo Slovencev, zlasti v ĉasu divjanja prve svetovne vojne. V doktorski
disertaciji zagovarjam tezo, da je Vošnjak pustil pomemben peĉat v toku zgodovinskih
dogodkov, zlasti na diplomatskih tleh. Namen disertacije je prikazati njegovo pomembnost,
predvsem pri dogodkih med prvo svetovno vojno in neposredno po njej. Kakor je premalo
znanega o njegovi diplomatski poti, tako se ni izpostavljala niti njegova vloga v politiki do
druge svetovne vojne. Kljub temu, da se je zanimal preteţno za jugoslovansko vprašanje, ni
pozabil na svoje korenine, kar se je kazalo predvsem pri njegovih prizadevanjih za rudarje iz
Velenja. Slednje je zame posebno zanimivo, saj izviram iz Šaleške doline in je spriĉo tega tej
problematiki posveĉeno manjše poglavje. Malo je znanega tudi o njegovem ţivljenju po
3
odhodu v ZDA, pri osvetlitvi tega dela pa pomagajo viri iz obdobja, ko ni veĉ imel politiĉne
moĉi.
Delo je zasnovano na podlagi uporabe deskriptivne in zgodovinske metode dela. V doktorski
disertaciji sem pri raziskovalnem postopku raziskala in uporabila vse oprijemljive
zgodovinske vire in iz njih izlušĉila bistvo, ki je pomembno, primerno in potrebno za
postopek zgodovinske analize. Spriĉo obseţnosti ohranjenega gradiva je bilo potrebno zelo
kritiĉno ovrednotenje vsega zbranega. A ravno na podlagi te kritiĉnosti bo moţno oceniti
Vošnjakovo mesto v slovenskem zgodovinopisju in diplomaciji.
Doktorska disertacija temelji na raziskavah primarnih virov iz Arhiva Republike Slovenije,
arhiva Studia slovenica in Arhiva Jugoslavije v Beogradu, virih Muzeja Velenje, domaĉe in
tuje znanstvene in spominske literature, zajetih je nekaj ĉasnikov in revij iz ĉasa ţivljenja
obravnavane zgodovinske osebnosti. Ker gre za politiĉno biografijo, sem se morala omejiti na
kljuĉne dejavnike, ki so bili najbolj vidni in prelomni v ţivljenju obravnavane osebnosti.
Vošnjakova zapušĉina arhivskega gradiva je izjemno obseţna. Arhiv Republike Slovenije
hrani 73 fasciklov oziroma devet tekoĉih metrov arhivskega gradiva, arhiv Studia Slovenica
24 škatel, v katerih je preteţno arhivsko gradivo iz Vošnjakovega ţivljenja po emigraciji v
ZDA. Pomemben vir za raziskovanje njegovega ţivljenja predstavljajo ţe objavljen dnevnik
iz prve svetovne vojne, ki ga je za objavo pripravil Vladimir Kološa, ter Vošnjakovi
objavljeni spomini na prvo svetovno vojno in prvih deset let obstoja Kraljevine Srbov,
Hrvatov in Slovencev. Ob mnoţiĉnosti gradiva se je bilo treba spopasti z Vošnjakovim
rokopisom, ki je pogostokrat teţko berljiv, in mnogojeziĉnostjo, saj je govoril in pisal v nekaj
jezikih. Vošnjakov fond je poln njegovih neobjavljenih ĉlankov, razmišljanj, neodposlanih
pisem ter seznamov in beleţk. Tu je bila potrebna zadostna mera previdnosti in kritiĉnosti, kaj
je relevantno in kaj verodostojno za obravnavo politiĉne osebnosti.
V doktorski disertaciji so obravnavani temeljni trenutki Vošnjakovega politiĉnega ţivljenja,
predvsem njegova vloga pred oblikovanjem Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ob
njenem nastanku in v ĉasu njenega obstoja oziroma kasneje Kraljevine Jugoslavije. Delo
zajema tudi Vošnjakovo ţivljenje in delovanje med drugo svetovno vojno ter po njegovi
emigraciji v ZDA vse do njegove smrti leta 1959. Ĉeprav takrat ni veĉ imel nikakršne veljave,
nam to obdobje poda dokonĉno podobo obravnavane osebnosti.
4
Namen doktorske disertacije je poudariti pomembno vlogo Slovencev v diplomaciji,
predvsem v ĉasu prve svetovne vojne in neposredno po njej. Ob koncu prve svetovne vojne
morda teţje govorimo o vidnejši vlogi Slovencev, a pri ustanavljanju Kraljevine Srbov,
Hrvatov in Slovencev lahko predvsem na Vošnjakovem primeru podrobno ocenimo njihovo
vlogo. Priĉujoĉa politiĉna biografija nam lahko sluţi kot sredstvo za predstavitev prelomnega
obdobja narodne zgodovine. Obravnavana je zlasti Vošnjakova vloga pri Jugoslovanskem
odboru (JO), izpostavljena je njegova vloga edinega slovenskega podpisnika Krfske
deklaracije, vloga generalnega sekretarja na mirovni konferenci v Parizu in vloga
jugoslovanskega izrednega poslanika na poslaništvu v Pragi.
Delo tako vkljuĉuje kljuĉne dogodke iz Vošnjakovega ţivljenja ter njegovo delovanje v
politiki in diplomaciji. Ker obravnavana politiĉna in diplomatska osebnost izhaja iz
pomembne druţine politikov in industrialcev, je v uvodu raziskana preteklost njegove
druţine, predvsem oĉeta Mihaela in strica Josipa Vošnjaka, ki sta prav tako pustila peĉat v
slovenski zgodovini, kar je zagotovo bilo dobro izhodišĉe za Bogumila Vošnjaka. V
osrednjem delu doktorske disertacije so izpostavljene kljuĉne raziskave, povezane s ĉasom
Vošnjakovega delovanja v JO, njegova vloga pri Krfski deklaraciji in na mirovni konferenci v
Parizu ter ĉas, ko je delal v diplomaciji kot izredni poslanik v Pragi in pri zunanjem
ministrstvu. Sklepni del doktorske disertacije obravnava Vošnjakovo sicer manj pomembno
udejstvovanje v politiĉnem in diplomatskem ţivljenju v Kraljevini Jugoslaviji, med drugo
svetovno vojno in po pobegu v ZDA. A to obdobje vsekakor ni zanemarljivo, saj je do konca
ţivljenja sledil isti usmeritvi in istim ciljem, ki si jih je zadal ţe v mladosti, poleg tega nam
sklepni del poda konĉno celostno podobo obravnavane osebnosti.
Vošnjak se je spriĉo politiĉne aktivnosti druţine zaĉel za politiko zanimati ţe v rani mladosti.
Z oĉetom sta se zelo zgodaj po Bogumilovi bolezni in smrti njegove matere iz Celja preselila
v Gorico. Vošnjak je pravo študiral v Pragi, Gradcu in na Dunaju, kjer je leta 1906 doktoriral
iz prava in drţavnih znanosti. Nato je v Parizu študij nadaljeval na École des sciences
politiques, kjer je študiral drţavne znanosti. Leta 1912 je bil kot prvi Slovenec habilitiran za
zasebnega docenta za obĉe drţavno pravo na zagrebški univerzi. V ĉasu prve svetovne vojne
je pobegnil v Švico in tu se je zaĉela njegova politiĉna in diplomatska pot.
Jedro disertacije je strnjeno v poglavjih, ki sledijo. Problematika, katero obravnavam, je
Vošnjakovo vsestransko politiĉno udejstvovanje v kljuĉnih zgodovinskih trenutkih, kot so
delovanje v JO, udeleţba pri Krfski deklaraciji, na mirovni konferenci v Parizu, njegovo delo
5
v ustavni komisiji in Ustavotvorni skupšĉini, v diplomaciji na poslaništvu v Pragi, kot
pooblašĉeni minister na "razpoloţenju" pri zunanjem ministrstvu pri meddrţavnih pogodbah
in kasneje kot naĉelnik za trgovinske pogodbe, v zaĉetku tridesetih let kot delegat Kraljevine
Jugoslavije pri Upravnem odboru Fonda B v Baslu, nato kot poslanec v Narodni skupšĉini. Po
nemški okupaciji Beograda se je Vošnjak pridruţil gibanju Draţe Mihailovića, po osvoboditvi
je sprva emigriral v Rim, nato v ZDA.
Delo torej v samem zaĉetku obravnava rod Vošnjakov, a le v zgošĉenem pregledu, z
namenom raziskati Vošnjakovo opredelitev za politiko in orientiranost znotraj le-te. Vošnjak
je ţe na zaĉetku prve svetovne vojne kazal zanimanje za politiĉno dogajanje, kar se je kazalo
predvsem v tem, da je sam navezal stike z JO. Junija 1915 se je z drugimi ĉlani odbora
preselil v London in aktivno sodeloval pri opozarjanju svetovnih velesil o obstoju in usodi
juţnoslovanskih narodov. Njegova prizadevanja so ga vodila na Krf, kjer je kot edini
Slovenec zapeĉatil prihodnost juţnoslovanskih narodov s podpisom Krfske deklaracije. Temu
je sledila njegova pot v ZDA, ki je imela dva cilja – pridobiti slovenske izseljence za podporo
naĉelom Krfske deklaracije in prepriĉati ameriško javnost, da je juţnoslovansko vprašanje
moţno rešiti le z likvidacijo habsburške monarhije.
Ena izmed vidnejših Vošnjakovih vlog je bila udeleţba na mirovni konferenci v Parizu v letih
1919 in 1920, kjer je Jugoslovane zastopal kot generalni sekretar delegacije Kraljevine SHS –
njegova naloga je bila vzdrţevati zveze z britansko, ameriško in slovanskimi delegacijami, saj
je bil strokovnjak za drţavno in mednarodno pravo ter je dobro obvladal angleški, francoski,
ruski, nemški, italijanski, ĉeški in srbohrvaški jezik. Avgusta 1919 je bil imenovan za enega
izmed prvih štirih profesorjev Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, a ker je bil poklican v
ustavno komisijo in nato kot ĉlan Samostojne kmetijske stranke izvoljen za poslanca v
Ustavotvorno skupšĉino, se je svojemu mestu na fakulteti odpovedal. Imenovan je bil v
strokovno komisijo za izdelavo naĉrta ustave. Zavzel se je za unitarno drţavo, kritiziral
opozicijski predlog ustave, ki je predvideval avtonomijo historiĉnih deţel, in nastopil proti
manifestu slovenskih kulturnih delavcev. Zavzemal se je za integralno zedinjenje vseh Srbov,
Hrvatov in Slovencev v enotno drţavo. Po njegovem mnenju so bili vsi trije narodi enaki in
svobodni v novi drţavi, zato se je zavzemal, da bi se drţava preimenovala v Jugoslavijo in bi
bil jezik jugoslovanski, prav tako je nasprotoval vsem "plemenskim" grupacijam.
Julija 1921 je zamenjal Ivana Hribarja na mestu izrednega poslanika in pooblašĉenega
ministra v Pragi – sluţbo je po lastnem mnenju opravljal zelo uspešno, a je kljub temu bil ţe
6
novembra 1922 odpoklican. V letu 1923 in zaĉetku leta 1924 je kot pooblašĉeni minister "na
razpoloţenju" delal pri zunanjem ministrstvu pri raznih meddrţavnih pogodbah z Avstrijo,
Italijo, Madţarsko, Albanijo in Veliko Britanijo. Do leta 1928 je bil naĉelnik oddelka za
trgovinske pogodbe. Maja 1931 je bil imenovan za delegata Kraljevine Jugoslavije pri
Upravnem odboru Fonda B v Baslu, kateri je reševal vprašanje madţarskih reparacij.
Novembra 1931 je bil izvoljen za poslanca v Narodno skupšĉino. Ukvarjal se je s socialnimi
vprašanji delavcev in namešĉencev ter vprašanji brezposelnosti in gospodarske krize, si
prizadeval za izboljšanje poloţaja delavcev v rudniku Velenje in izplaĉilo vojne škode
oškodovancem iz Štajerske in Primorske. Poslanski mandat mu je potekel maja 1935, leta
1936 pa je v Beogradu ustanovil "Matico rada", ki je tesno sodelovala z Masarykovo
akademijo dela, katere ĉlan je Vošnjak postal leta 1938. Matica je prenehala delovati ob
nemški okupaciji Beograda, ko se je Vošnjak pridruţil gibanju Draţe Mihailovića.
Po vojni je od avgusta 1945 do decembra 1947 ţivel v Rimu. Spomladi 1946 je bil izvoljen za
podpredsednika izvršnega odbora Slovenske demokratske stranke in kot njen zastopnik postal
podpredsednik Narodnega odbora za Slovenijo, kar je ostal do svoje smrti. Po prihodu v
Washington decembra 1947 je navezal stike z nekdanjimi ĉlani ameriškega kongresa, ki jih je
poznal še od leta 1918, in prek njih skušal vplivati na odnos vodilnih ameriških politikov do
komunistiĉne oblasti v Jugoslaviji. Delal je pri Odboru za neameriške dejavnosti pri poslanski
zbornici, eno leto je predaval na kalifornijski univerzi v Berkeleyju in bil svetovalec
Kongresne knjiţnice v Washingtonu. V zadnjih letih ţivljenja je bil svetovalec begunskega
odseka v zunanjepolitiĉnem odboru senata. Ves ĉas svojega bivanja v ZDA si je prizadeval
zdruţiti razliĉne politiĉne struje v emigraciji, da bi ustvarile enotno jugoslovansko politiĉno
predstavništvo. 16. junija 1959 je po dolgotrajni in teţki bolezni v Washingtonu umrl zaradi
oslabelosti srca.
7
1 ROD VOŠNJAKOV – OČE MIHAEL IN STRIC JOSIP VOŠNJAK
Bogumil Vošnjak1 izhaja iz znane in ne nepomembne druţine industrialcev – rodbine
Vošnjak. Priimek rodbine se je v Šaleški dolini omenjal ţe zelo zgodaj, in sicer v 16. stoletju.
Prviĉ se je pojavil v davĉnem registru gospošĉine Eckenstein iz leta 1542, v katerem je bilo
omenjenih veĉ podloţnikov s priimkom Woschnakh. V matiĉnih knjigah ţupnije sv. Martina
v Velenju so se pojavljale razliĉice priimka, in sicer Voschnak, Vosnjak, Woschnak, Vošnjak,
Vosnig, Vossnig, Woschnagg, Vošnak in Boshnak. Najstarejša oblika priimka je Bošnjak, saj
naj bi rodbina okrog leta 1520 pred Turki beţala iz Bosne in tako prišla v slovenske kraje, o
ĉemer je pisal tudi sam Bogumil Vošnjak, ki je trdil, da so Vošnjaki begunci iz Bosne, ki so se
naselili v Vitanju: "Izvan vsakega dvoma je, da so pradedi prišli iz Bosne. Kako so bili
bosanski vojaki, sluţbujoči pod zastavami Mohameda, čiste jugoslovanske krvi, se pač ni
treba čuditi, da je tak vojščak lepo ostal na domačiji, kjer se je priţenil." Rod je raziskoval
tudi neĉak Josipa Vošnjaka Maks Goriĉar, izseljenski komisar v Düsseldorfu in duhovnik.2
Rodbino je prouĉevala tudi daljna sorodnica Woschnaggov iz Šoštanja Heidrun Röthlin.
Zgodovinar Miran Aplinc je v knjigi Vošnjaki – industrialci iz Šoštanja zapisal, da je po
podatkih iz druţinske kronike bil prvi omenjeni prednik Peter Vošnjak iz Slovenj Gradca,
rojen leta 1545, leta 1577 pa je bil postavljen za logarja v Slovenj Gradcu. Le-tega je nasledil
sin Georg senior, njega pa Georg mlajši, ki se je naselil v Vitanju. Georg mlajši je imel sinova
Paula in Thomasa Woschnakha, eden izmed Thomasovih otrok, Anton Woschnak, je Vitanje
zapustil. Sin slednjega, Joseph Woschnak, se je kot usnjar naselil v Šoštanju ter tam kupil
posestvo in ustanovil usnjarsko delavnico. Dejavnost je obratovala v hiši št. 27, ki je nato
1 Prim: Vladimir Kološa, Objavljanje dnevnikov na primeru dnevnika dr. Bogumila Vošnjaka: magistrska naloga
(Ljubljana, 1994); Luĉka Jevnikar, Prozni spisi Bogumila Vošnjaka (diplomsko delo, Univerza na Primorskem,
2009) (dalje: Jevnikar: Prozni spisi Bogumila Vošnjaka); Branko Marušiĉ, "Vošnjak Bogumil", v: Primorski
slovenski biografski leksikon, Sn. 20: Dodatek M–Ţ (Gorica, 1994): 860–861 (dalje: PSBL); "Vošnjak,
Bogumil", Enciklopedija Slovenije, Zv. 14: U–We (Ljubljana, 2000): 362 (dalje: ES); Vasilij Melik, Bogumil
Vošnjak, "Dnevnik iz prve svetovne vojne (za objavo pripravil Vladimir Kološa)", Zgodovinski časopis 49, št. 2
(1995): 323–324; Isti: "Bogumil Vošnjak, Dnevnik iz prve svetovne vojne (za objavo pripravil Vladimir
Kološa)", Arhivi 18, št. 1/2 (1995): 151–152; Jurij Perovšek, "Bogumil Vošnjak in 'srbsko-hrvaško-slovenski'
jezik", v: Slovenska kronika XX. stoletja, Knj. 1: 1900–1941, ur. Marjana Drnovšek in Drago Bajt (Ljubljana,
1997), 257 (dalje: Slovenska kronika); Peter Vodopivec, "O dveh potopisnih priĉevanjih Bogumila Vošnjaka iz
Rusije pred prvo svetovno vojno", v: Slovenija – Rusija: (pogled v preteklost in sedanjost) = Slovenija i Rossija:
minuvšee i sovremennost, ur. Aleksander Skaza (Ljubljana, 1998), 47–54; Vladislav Bevc, "The Corfu Diary of
Dr Bogumil Vošnjak", The South Slav journal 9, št. 3–4 (33–34) (1986): 25–32; Jonatan Vinkler, "Na razsvitu –
Bogumila Vošnjaka zgodnja percepcija ruske druţbe, politike in diplomacije = Na rassveme – Bogumila
Vošnjaka rannee vosprijatne russkogo obĉestva, politiki i diplomatii = Na úsvitu Bogumila Vošnjaka – raná
percepce ruské spoleĉnosti, politiky a diplomacie", v: Slovenski diplomati v slovanskem svetu = Slovenskie
diplomaty v slavjanskom mire = Slovinští diplomaté ve slovanském světě, ur. Ernest Petriĉ et al. (Mengeš–
Ljubljana, 2010), 378–392 (dalje: Slovenski diplomati). 2 Prim: Maks Goriĉar, Doneski k postanku in pisavi rodbinskih priimkov in krajevnih imen med Slovenci/
Beiträge zur Geschichte der Entstehung uud Schreibweise der Familien (Ljubljana, 1939).
8
nosila ime Pri Bošnjaku – Pri Vošnjaku. Joseph se je zaradi smrti prve ţene vnoviĉ poroĉil in
z obema imel nekaj otrok. Najpomembnejša med sinovi sta bila Mihael I. Vošnjak (1769–
1843) in Ivan Vošnjak (1778–1854), saj se je z njima druţina delila na dve veji usnjarjev, ki
sta konec 19. stoletja svoje obrti povzdignili v industrijo.3
Mitja Vošnjak,4 diplomat in pisatelj, je ob 150-letnici rojstva Josipa Vošnjaka
5 zapisal, da se
priimek Vošnjak v razliĉicah pojavlja marsikje v Savinjski oziroma Šaleški dolini, ĉeprav je
teţko govoriti o sorodstvenih vezeh nosilcev tega priimka. Znan je primer patra Vandelina
Vošnjaka, za katerega so pri zagrebški nadškofiji leta 1963 zaĉeli postopek za ugotovitev
njegovega svetništva in tako ugotovili, da je bil rojen na Konovem pri Velenju, od koder
prihaja tudi Janez Vošnjak, ptujski prošt, vendar ni bila ugotovljena sorodnost le-teh z znano
rodbino usnjarjev iz Šoštanja. Mitja Vošnjak je v svoji razpravi navajal, da je ţe sam Josip
Vošnjak zapisal, da je priimku moţno slediti le do leta 1740, saj naj bi po ugotovitvah Ivana
Vošnjaka v Vitanju prišlo do poţara, ki je uniĉil trg s cerkvijo in ţupnišĉem, pri ĉemer so
pogorele vse knjige s podatki o prebivalcih.6
Ivan Woshnak je bil zaĉetnik druge veje druţine Vošnjak. Po oĉetovi in materini smrti je
prevzel domaĉijo in usnjarsko delavnico v Šoštanju. Po njegovi smrti je obrt prevzel sin
Vincenc (1819–1862), njegovo dejavnost je nadaljeval sin Ivan Vošnjak (1851–1933),
tovarnar, poslanec in politik. Ivan Vošnjak je bil dejaven tudi v slovenskih politiĉnih narodnih
krogih in bil dvakrat naĉelnik šoštanjskega okrajnega zastopa, leta 1902 je bil izvoljen v
deţelni zbor. Mihael I. (1769–1843) je leta 1788 zaĉel z usnjarstvom v Šoštanju, s ĉimer je bil
"poloţen temeljni kamen podjetja z dolgoletno tradicijo". Domaĉo usnjarno "Pri Mihelnu" je
prevzel sin Mihael II. (1804–1879), dedek Bogumila Vošnjaka. V zakonu z Agato Joţefo
Kasesnik se je rodilo osem otrok, in sicer Maria (1831–1912), Franz Xaver (1832–1912),
Josip (1834–1911), Ferdinand (1835–1866), Bogumilov oĉe Mihael III.7 (1837–1920), Lucija
3 Miran Aplinc, Vošnjaki – industrialci iz Šoštanja, (Šoštanj, 2005), 29–40 (dalje: Aplinc, Vošnjaki); Isti,
"Razvoj usnjarstva v Šoštanju", Časopis za zgodovino in narodopisje 79, št. 44 (2008): 130. 4 Anka Vidoviĉ-Miklavĉiĉ, "Vošnjak Mitja", v: Slovenski biografski leksikon, Zv. 14: Vode–Zdešar (1986), 589–
590; Milan Gombaĉ, "Mitja Vošnjak: 1922–2003", Delo, 3. september 2003, št. 203, 2; "Vošnjak Mitja", v:
Primorski slovenski biografski leksikon, Zv. 17: Velikonja–Zemljak (1991), 266–267. 5 Tudi dr. Joţe Vošnjak, prvotno Joseph Woschnagg. "Vošnjak, Josip", Šaleški biografski leksikon (elektronska
izdaja): spletni biografski leksikon občin Velenje, Šoštanj in Šmartno ob Paki (dalje: ŠBL). 6 Muzej Velenje (MV), Mitja Vošnjak, Rod Vošnjakov – usnjarjev, dokument 1346/85, 1–2 (dalje: M. Vošnjak,
Rod Vošnjakov). 7 Prim: Mihael Vošnjak (Ljubljana, 1987); Dušan Omahen, Mihael Vošnjak (1837–1920): pobudnik in
organizator hranilništva na Štajerskem: njegovo delovanje v deţelnem zboru v Gradcu 1884–1896 in v
drţavnem zboru na Dunaju 1885–1897: razprava (Ljubljana, 1978) (dalje: Omahen, Razprava); Ivan Lapajne,
9
(1838, umrla tri dni po rojstvu), Vincencija (roj. 8. 3. 1840) in Lucija. Mihael II. je bil tudi
politiĉno vpliven, saj je bil leta 1848 izbran za poroĉnika šoštanjske narodne straţe, njegov
zet Vincenc Vošnjak pa za njenega "korporala". Bogumilov dedek Mihael II. je bil ugleden,
premoţen in napreden mešĉan, ki je na pobudo sina Josipa leta 1874 v Šoštanju ustanovil
posojilnico. Ded Mihael II. je premoţenje zagotovil tudi svojim sinovom, namreĉ Josipu,
Mihaelu III. in Franzu Xaverju je kupil posesti na Visolah nad Slovensko Bistrico.8 Ţe od
samega zaĉetka je bilo namenjeno, da obrt prevzame najstarejši Franz Xaver, Josipa in
Mihaela je oĉe poslal na študij. Takrat je bilo šolanje nesporno privilegij, saj je ţe sam Josip
Vošnjak zapisal, da je bilo v njegovem ĉasu v Šoštanju le pet dijakov, med katerimi sta bila z
bratom Mihaelom III. Ker je bil takrat uĉni jezik izkljuĉno nemški, so imeli sreĉo, da jih je v
Šoštanju pouĉeval prvi ljudski uĉitelj Peter Musi,9 ki je z dijaki govoril slovensko. Uĉitelj
Musi je zlasti pri Josipu Vošnjaku pustil velik vtis, kar ga je kasneje oblikovalo v ţivljenju,
uĉiteljeva vzgoja se je poznala tudi pri Bogumilovem oĉetu.10
Stric Franz Xaver, katerega v spisih in spominih Bogumila Vošnjaka ni zaslediti, je ustanovil
industrijski objekt, ki je postal najpomembnejša tovarna usnja v Evropi, obenem je to bila
edina tovarna na Slovenskem, ki je prestala vse teţave tedanje krize.11
Franc Xaver Vošnjak
je bil za razliko od bratov Josipa in Mihaela Vošnjaka nacionalno nevtralen in predvsem
izreden gospodarstvenik, ki se je s svojimi izdelki uveljavil na razliĉnih podroĉjih trgovanja z
usnjem in postal vojaški dobavitelj, kar je bila v tistih ĉasih "zlata jama" za usnjarja. Njegova
sinova Hans in Franc Vošnjak sta po oĉetu podedovala smisel za posel, poleg tega sta se
zaĉela intenzivneje priklanjati nemški strani, v kar ju je sililo samo poslovanje znotraj
monarhije ter kopica nesreĉnih in nepremišljenih dejanj posameznikov slovenskega
politiĉnega in kulturnega ţivljenja.12
Bratranec Bogumila Vošnjaka Hans je bil pomemben za
Šoštanj, saj je zasluţen za to, da je kraj dobil pravico imenovati se mesto. Namreĉ, Hans
Slovenski posojilničar (Krško, 1907); "Vošnjak Mihael", Slovan 5, št. 10 (1907): 319–320; Ţarko Lazarević,
"Mihael/Miha Vošnjak – inţenir, politik in zadruţnik", Bančni vestnik 53, št. 12 (2004): 55–57. 8 V tem ĉasu je posest vinograda predstavljala statusni simbol, po katerem se je lahko loĉilo premoţne od
nepremoţnih rodbin.
MV, Joţe Hudales, "Vošnjaki in Šaleška dolina", v: Dr. Josip Vošnjak (1834–1911), Referati s simpozija ob 150-
letnici rojstva, (Šoštanj, 1984), dokument 1102/85 (dalje: Hudales, Vošnjaki), 2; Isti, "Vošnjaki in Šaleška
dolina", Prispevki k zgodovini Šaleške doline (1989): 232–240. 9 Prim: Peter Musi (Ljubljana, 1985); Tone Ravnikar, Peter Musi: (1799–1875): vzorni učitelj, čebelar, sadjar,
knjiţničar in hranilničar v Šoštanju (Šoštanj, 2005); Andrej Vovko, "Peter Musi: pomembni slovenski
pedagogi", Pionir 42, št. 3 (1986/1987): 11. 10
Aplinc, Vošnjaki, 29–56; Bogumil Vošnjak, Ob stoletnici rojstva Mihe Vošnjaka, prvega slovenskega
zadrugarja. 18. septembra 1837., (Beograd, 1937), 8 (dalje: Vošnjak, Ob stoletnici); Hudales, Vošnjaki, 2. 11
M. Vošnjak, Rod Vošnjakov, 2. 12
100 let mesta Šoštanj 1911–2011 (Šoštanj, 2011), 8.
10
Woschnagg je prevzel vodenje tovarne, postal ţupan trga Šoštanj in leta 1909 deţelni
poslanec nemške stranke. Vendar njegov mandat ni trajal dolgo, saj so mu menda na prvi seji
slovenski in socialistiĉni poslanci priredili tako hrupen sprejem, da je odstopil. Pod njegovim
vodstvom je bil leta 1908 poslan uradni dopis Šoštanja, s katerim je bilo zaprošeno za
podelitev mestnih pravic. Prošnji je bilo ugodeno, saj je cesar Franc Joţef I. 27. maja 1911
izdal razglas, da je Šoštanj povzdignjen v mesto.13
Ponemĉena stran Woschnaggov je leta
1908 pognala v steĉaj konkurenta Ivana Vošnjaka, s ĉimer je polom doţivela tudi šoštanjska
posojilnica.14
Tovarno sta prevzela Hansova neĉaka Walter in Herbert. Ob zaĉetku okupacije
med 2. svetovno vojno je tovarna delala za potrebe nemške vojske, kasneje sta oba brata
finanĉno in materialno pomagala partizanom, po vojni pa je bila tovarna nacionalizirana. Ţe
med vojno je Walter Woschnagg pobegnil k ţeni v Švico, Herbert je skupaj z ţeno odšel k
partizanom ter bil zajet in odpeljan v koncentracijsko taborišĉe v Dachau, od koder se je vrnil
brez ţene.15
Bogumilu Vošnjaku sta zelo dobre iztoĉnice za ţivljenje dali predvsem dve osebi, ki ju je
izjemno cenil in spoštoval ter ju imel za zgled – to sta bila oĉe in stric: "Dve osebnosti sta, ki
sta dali smer mojemu ţivljenju, moj oče Mihael in moj stric dr. Joţe Vošnjak. Prvi najstarejši
organizator slovenske gospodarstva, zadruţnik, ni usmeril mojega ţivljenja tako praktično,
kakor bi ustrezalo njegovemu delu v javnem ţivljenju. Drţal me je nekako od realne strani
ţivljenja. Dal mi je vzgojo, takšen kakršen bi bil na mestu v enem povsem urejenem okolju,
npr. švicarskem ali angleškem. Ob tem mi je oče dal neizmerno veliko abstraktnih ekonomskih
pobud." Stric mu je dal druge odlike: "Moj stric dr. Joţe Vošnjak je bil moj kulturni,
nacionalni in knjiţevni mentor. Njemu se imam zahvaliti, da sem se tako zgodaj posvetil
knjigi."16
Vošnjakov oĉe Mihael se je rodil 18. septembra 1837 v Šoštanju. Prvi in drugi razred osnovne
šole je obiskoval v Šoštanju, tretjega v Celju, realno šolo je prvi dve leti obiskoval v Celju,
zadnja dva razreda je dokonĉal v Gradcu. Ker je bil premlad, ga leta 1950 niso sprejeli na
politehniĉni zavod na Dunaju, zato je tehniko sprva študiral v Gradcu, a jo je konĉal na
Dunaju leta 1857. Ţe kot študent se je zanimal za narodnogospodarska vprašanja in zato
13
100 let mesta Šoštanj 1911–2011, 8–9; M. Vošnjak, Rod Vošnjakov, 4. 14
Hudales, Vošnjaki, 3. 15
M. Vošnjak, Rod Vošnjakov, 5–6. 16
Bogumil Vošnjak, U borbi za ujedinjenu narodnu drţavu: utisci i opaţanja iz dobe svetskog rata i stvaranje
naše drţave (Ljubljana, 1928), 380–381 (dalje: Vošnjak, U borbi).
11
poslušal predavanja tudi iz knjigovodstva, meniĉnega prava, kmetijstva in gozdarstva. Ko je
konĉal tehniko, se je ravno zidala proga Ljubljana–Trst in takoj po študiju je bil imenovan za
inţenirskega praktikanta za nadzor sekcije Logatec–Postojna na Rakeku. Leta 1858 je bil
postavljen na progi Kufstein–Innsbruck, leta 1859 v Wörglu na Tirolskem, v letih 1859–61 v
Nabreţini in v letih 1862–6 v Zidanem Mostu. Leta 1866 je bil komaj 29 let star postavljen za
naĉelnika postaje na Pragerskem, leta 1867 je delal v generalni direkciji Juţnih ţeleznic na
Dunaju. Leta 1867 ga je generalni ravnatelj juţne ţeleznice poslal v Pariz na svetovno
razstavo, da bi prouĉil ţelezniški oddelek in Mihael Vošnjak je nato pripravil referat. Leta
1868 je bil naĉelnik postaje v Mürzzuschlagu, v letih 1868–70 naĉelnik v Zagrebu, a je bil
leta 1870 prestavljen, saj se je z njegovim dovoljenjem priredilo sprejem škofu Josipu Juraju
Strossmayerju,17
ki je nastopal proti dogmi o papeški nezmotljivosti, za kar je bil Vošnjak s
strani ogrskih oblasti oznaĉen kot panslavist.18
Zaradi tega je bil prestavljen na ţelezniški
inšpektorat Juţne ţeleznice v Gradcu, kjer je ostal do predĉasne upokojitve leta 1879. V
Gradcu je med drugim leta 1871 prouĉeval graditev ţeleznice Celje–Dravograd, ki jo je
trasiral ţe kot študent leta 1856.19
Zdravje Mihaela Vošnjaka se je z leti slabšalo, k ĉemur je pripomogla naporna in odgovorna
sluţba, zato se je veĉkrat zatekel v Krapinske Toplice. Leta 1880 se je naselil v Celju in se
pod vplivom brata Josipa Vošnjaka zaĉel poglabljati v gospodarske razmere in pomen
kreditnega zadruţništva. Kot pripadnik liberalne mladoslovenske generacije je najprej navezal
stike s kmeĉkim prebivalstvom in leta 1881 postal predsednik celjskega Sadjarskega
zdruţenja, ki je svojo dejavnost razširilo na celotno Spodnjo Štajersko. Tako si je pridobil
ugled, ki mu je odloĉilno pomagal pri zadruţniškem in poslanskem delovanju. Prizadeval si je
za moĉan denarni zavod v središĉu Spodnje Štajerske in je leta 1881 z rodoljubi ustanovil
Celjsko posojilnico ter pomagal ustanavljati hranilnice in posojilnice tudi drugod. Na
Vošnjakovo pobudo je leta 1883 pet hranilnic na zboru v Celju ustanovilo prvo Zvezo
slovenskih posojilnic s sedeţem v Celju, ki je na naslednjih treh zborih zajela vse slovenske
17
Prim: Vladimir Košćak, Josip Juraj Strossmayer, političar i mecena (Osijek, 1990); William Brooks
Tomljanovich, Biskup Josip Juraj Strossmayer: nacionalizam i moderni katolicizam u Hrvatskoj (Zagreb, 2001);
Andrej Rahten, "Strossmayer i Slovenci", v: Zbornik radova, ur. Franjo Šanjek (Zagreb, 2006), 162–168. 18
Bogumil Vošnjak je v svojih poznih letih Strossmayerju pripisal velik pomen za jugoslovansko idejo. Bogumil
Vošnjak, "Ustavni pogledi Krfske deklaracije", v: Zgodovinski zbornik, ur. Marijan Marolt (Buenos Aires, 1959),
146 (dalje: Vošnjak, Ustavni pogledi). 19
MV, Miha Vošnjak, Ilustrovani narodni koledar 1908, dokument 1104/85, 1–3; MV, Janko Oroţen, Ing.
Mihael Vošnjak, dokument 1104/85, 1; Ivan Lapajne, Slovenski posojilničar, (Krško, 1907), IX; Omahen,
Razprava, 12–14; France Adamiĉ, "Vošnjak Mihael", v: Slovenski biografski leksikon (elektronska izdaja), ur.
Petra Vide Ogrin (1925–1991) (dalje: SBL); Osebnosti, Veliki slovenski biografski leksikon, Od M do Ţ, ur.
Tonĉka Stanonik in Lan Brenk (Ljubljana, 2008), 1284 (dalje: Osebnosti).
12
hranilnice in posojilnice. Leta 1887 je ustanovil Dijaško kuhinjo v Celju, katera je pomagala
številnim dijakom, ki so ţiveli v pomanjkanju, in jim omogoĉila študij. Leta 1889 je bila v
Celju ustanovljena še Juţnoštajerska hranilnica. Leta 1890 so sprejeli Vošnjakov predlog, da
ima zveza pravico in dolţnost nadzirati poslovanje posameznih posojilnic. Za to nalogo
zadruţnih zvez si je prizadeval tudi v poslanskem klubu na Dunaju in vlada je leta 1903
konĉno uvedla obvezno ĉlanstvo kreditnih in drugih zadrug v revizijskih zadruţnih zvezah.
Leta 1905 so na njegov predlog v Celju ustanovili Zadruţno zvezo. Tako je zaradi dobrega
finanĉnega poslovanja in vlaganja v slovenski kapital zaĉel slovenski vpliv v Celju rasti tudi
na širšem podroĉju in tako je na primer bil zgrajen tudi Narodni dom.20
Kot politik se je zaĉel v 80. letih boriti s celjskimi Nemci in ustavoverci. Pokazal je velike
organizacijske sposobnosti in smisel za zbiranje narodnega kapitala, ki naj bi bil osnova za
gospodarsko neodvisnost in kulturni razvoj. Zavzemal se je za gradnjo ţeleznice Celje–
Dravograd in ustanovitev slovenskih vzporednic na celjski gimnaziji (1894). Prvi razred z
deloma slovenskim jezikom se je odprl jeseni 1895. Kot poslanec za kmeĉki okraj Celje v
štajerskem deţelnem zboru v Gradcu (1884–97) in Drţavnem zboru na Dunaju (1885–97) je
odloĉno zastopal gospodarske in politiĉne pravice slovenskega naroda, še posebej si je
prizadeval za svobodnejši razvoj kreditnega zadruţništva na Slovenskem. Po tridesetih letih
organiziranega dela v zadruţništvu se je leta 1910 odpovedal vsem poloţajem in dolţnostim
ter se preselil v Gorico, kjer si je ţe leta 1897 uredil dom s sinom Bogumilom Vošnjakom. Za
umik se je odloĉil iz druţinskih razlogov, saj mu je leta 1896 umrla ţena Henriette, sinovo
zdravje pa je bilo zelo krhko. Selitvi sta botrovala tudi starost in razoĉaranje ob ustanovitvi
mladoliberalne Zveze slovenskih zadrug v Ljubljani (1907), ko se je od celjske Zveze
odcepilo kar 44 posojilnic. V Gorici je bil predvsem podpornik in svetovalec mladi slovenski
liberalni inteligenci, ki se je zbirala pri sinu Bogumilu Vošnjaku. Od leta 1915 je ţivel v
Švici, kamor je prenesel tudi veĉji del svojega premoţenja, s katerim je sinu omogoĉil
neodvisno delovanje v JO, predvsem je denarno podpiral tiskanje sinovih politiĉnih publikacij
v tujini. Sam politiĉno ni veĉ bil aktiven, le leta 1918 je po sinu ameriškim Slovencem poslal
poslanico o boju za svobodo jugoslovanskih narodov od Drave do Soluna.21
20
Adamić, Vošnjak Mihael; MV, Miha Vošnjak, Ilustrovani narodni koledar 1908, dokument 1104/85, 4–5
(dalje: Miha Vošnjak); Tatjana Badovinac, Janko Germadnik, Branko Goropevšek, Celjani so jih poznali (Celje,
2010), 8; SBL; Osebnosti, 1284. 21
Miha Vošnjak, 4–5; SBL; Osebnosti, 1284.
13
Mihael Vošnjak ni bil niti blešĉeĉ govornik niti pisec, vendar se je zavedal, da je ideja ali
politika brez moĉi, ĉe nima lastnega glasila. Najprej je anonimno objavljal v Slovenskem
narodu in Slovenskem gospodarju, leta 1881 je v Mariboru z baronom Hermannom Gödelom-
Lannoyjem22
ustanovil mariborski poltednik Südsteirische Post (1881–1900). V njem je
objavljal uvodnike in druge ĉlanke o narodnogospodarskih vprašanjih štajerskih Slovencev. V
letih 1884–9 je v Celju izdajal zadruţni meseĉnik Zadruga, ki ga urejal in po veĉini pisal sam.
Zaradi finanĉnih teţav je v letih 1890–8 izhajal samo Letopis Zveze slovenskih posojilnic,
nato so ustanovili meseĉnik Slovenska zadruga (Celje, 1891–1930). Pri zadruţniškem
delovanju ni iskal osebnih koristi, saj je 30 let delal iz zgolj idealnih in idejnih nagibov, ker je
zastopal stališĉe, da mora biti politik in javni delavec finanĉno neodvisen. Vse ţivljenje je
varĉeval, v odloĉilnem zgodovinskem ĉasu med prvo svetovno vojno pa je namenil vse
premoţenje za osvoboditev juţnih Slovanov.23
Ĉeprav so Mihaelu Vošnjaku uĉitelji po zakljuĉeni srednji šoli priporoĉili študij matematike,
se je raje odloĉil za inţenirja. Bogumil Vošnjak je leta kasneje v svojih zapisih o oĉetu
ţalostno ugotavljal, da so Slovenci pozabili, da je bil njegov oĉe eden izmed prvih slovenskih
inţenirjev in ţelezniĉarjev.24
Zelo dobro je Mihaela Vošnjaka v Spominih oznaĉil njegov brat
Josip Vošnjak, kar je zabeleţil tudi sin Bogumil Vošnjak: "In vendar sva bila prav različnega
značaja: jaz nagel, vzkipljiv, vrveč naprej, ne oziraje se na realne okoliščine, on miren,
preudarjajoč, kar se da doseči, določen cilj imajoč pred očmi, potem pa neomahljiv v svojih
sklepih, jaz le prepogostoma v zraku, recimo idealen, on zmirom na trdih tleh, realen." In še:
"Miha je planski, metodijski. Seve pogrešno bi bilo, ako bi preveč stavljali v nasprotje
idealista in realista. Pod trdejšo zunanjo prevlako je utripalo tudi v Mihi toplo, čustveno srce.
/…/"25
Bogumil Vošnjak je oĉeta in strica gledal kot "harmoniĉni prirodi, zrasli iz ljubeznive narave
šaleške doline", vendar je pri primerjanju oĉeta s stricem videl veĉjo razliko – varĉnost.
Zapisal je, da je bil oĉe "raĉunski ĉlovek, silno natanĉen in varĉen". Za razliko od oĉetove
varĉnosti je imel stric na sebi nekaj "malo boemskega" – bil je vedno radodaren. A iz besed
Bogumila in Josipa Vošnjaka je zaznati, da je imel Mihael za brata vedno odprte roke in Josip
22
Prim: Polona Vidmar, "The Palais of Hermann Baron Gödel Lannoy in Maribor", SHS 12, št. 1 (2012): 147–
172. 23
SBL; Osebnosti, 1284. 24
Vošnjak, Ob stoletnici, 9–10. 25
Vošnjak, Ob stoletnici, 9; Josip Vošnjak, Spomini, (Ljubljana, 1982), 53 (dalje: J. Vošnjak, Spomini).
14
Vošnjak ga ni smatral samo za brata, temveĉ tudi za prijatelja: "Imel sem res, reče Joţe, nekaj
odkritosrčnih in zanesljivih prijateljev v ţivljenju, pa vezalo nas je le isto politično mišljenje
in stremljenje, a prava bratovska ljubezen presega vsako prijateljstvo in blagor mu, kdor jo je
našel."26
V ĉasu, ko je Mihael Vošnjak ustanavljal zadruge, to ni bilo lahko, saj je v slovenskih deţelah
vladal predvsem nemški kapital. Bogumil Vošnjak se je nekako zavedal, da so se številni
zaradi ekonomskega obstoja poklonili nemštvu in nemškemu kapitalu, kot se je to zgodilo
njegovemu bratrancu Hansu. Ugotavljal je, da ta del druţine ni vedno bil v popolnosti za
nemštvo, saj je bil omenjeni Hans celo sokol. Toda Vošnjakov oĉe je poloţil temelje
slovenskega zadruţništva, ĉeprav pri tem ni šlo brez zapletov. Ivan Mohoriĉ, zgodovinopisec,
je v razpravi Razvoj kreditnega zadrugarstva (1913) zapisal, da se kranjske zadruge niso
odzvale vabilu Mihaela Vošnjaka na posvet o ustanovitvi prve slovenske zadruţne zveze,
prišli so le predstavniki mariborske, mozirske, šoštanjske, ţalske in celjske posojilnice, a to
Mihaela Vošnjaka pri zadanih ciljih ni ustavilo.27
Bogumil Vošnjak je cenil tudi oĉetovo politiĉno udejstvovanje. V lepem spominu mu je ostal
obisk pri knezu Ernestu Ferdinandu Weriandu Windischgrätzu na njegovem domu na Bledu:
"Skromni slovenski inţinjer je sedel v fevdalnem Hohenwartovem klubu poleg knezov in
grofov pobelogorskega habsburškega visokega plemstva. Ali čuteči, da po svojih
individualnih sposobnostih več pomenja od onih, ni imel z njimi nobenega intimnejšega
socialnega kontakta. Po padcu kneza Windischgrätza posetil je oče v mojem spremstvu tega
aristokrata v njegovem dvorcu na Bledu in tedaj pač nisva slutila, da bo četrt stoletja pozneje
ţivel pod istim krovom Suvobora Aleksandar I., Ujedinitelj." Bogumil Vošnjak je o oĉetu
zapisal, da sta se v njem kot politiĉnem borcu pojavljali dve znaĉilni ĉrti – "globok smisel za
politiĉni kompromis" in "ostro borbeno razpoloţenje."28
Na konec politiĉne kariere Mihaela Vošnjaka je po sinovih besedah vplivala smrt ljubljene
soproge. Bogumil Vošnjak je lepo orisal oĉetovo ĉutenje do pokojne: "Henrijetina smrt znači
mejnik v njegovem ţivljenju. Ta vitka, visoka ţena s svojo izrazito glavo, s svojo veliko
energijo in silno materino čustvenostjo je bila za Miho Vošnjaka mnogo več ko zakonski
26
Malina Schmidt-Snoj, Josip Vošnjak, Znameniti Slovenci, (Ljubljana, 2003), 29 (dalje: Schmidt-Snoj, Josip
Vošnjak); Vošnjak, Ob stoletnici, 9; J. Vošnjak, Spomini, 54. 27
Vošnjak, Ob stoletnici, 12–13. 28
Omahen, Razprava, 31; Vošnjak, Ob stoletnici, 13.
15
tovariš, bila mu je del njegovega ţivljenja. Po njeni smrti mu postane politično ţivljenje
neznosno, celjsko ozračje teţko." Zaradi ţenine smrti in bolehnosti sina, ki je kazal znake
tuberkuloze, se je Mihael Vošnjak skupaj s svojim edincem preselil v klimatsko bolj ugodno
Gorico, kjer je imel nekaj znancev v politiki in gospodarstvu ter se tako poslovil od politike,
vendar se ni povsem poslovil od Celja, saj je do leta 1907 ostal na ĉelu Zveze posojilnic ter
prihajal na obĉne zbore in seje.29
Na Primorskem je bil poznan ţe od prej, saj je leta 1886 dal
pobudo za ustanovitev Trţaške hranilnice in posojilnice.30
Delo Mihaela Vošnjaka je bilo opaţeno tudi pri hrvaškem politiku Stjepanu Radiću,31
ki je o
njem pisal v praškem Slovanskem prehledu: "Organizacija kmetskega kredita na Hrvatskem
je popolnoma v povojih… Slovenci pa imajo ţe celo literaturo v tej stroki, organizacija
kmetskega kredita tam uspeva in na čelu cele organizacije stoji edan izmed najuplivnejših
poslancev, katerega slavijo kot očeta gospodarskega preporoda med Slovenci." Kasneje so ta
napredek pri Slovencih opazili tudi Srbi, natanĉneje ekonomist Velimir Bajkić, ki je v svojem
delu Seljački dugovi zapisal: "Vprašanje je, kako se imajo taksirati razne vrste dela. Če bi
Slovenci postavljali Panteon, bi bilo najuglednejše mesto dodeljeno Mihelu Vošnjaku." Delo
svojega oĉeta je z velikimi in preudarnimi besedami orisal tudi Bogumil Vošnjak: "/…/ V
svojem jedru neizmerno skromen, nepretenciozen, tih, čuva ta moţ manje rasti in plemenite
glave v sebi ogromen zaklad največjih energij. V svojem bistvu je skozi in skozi konstruktiven.
Intrige in kabale ne postojijo za tega nenavadnega človeka, v njih on vidi največjo zapreko
svoji stvarajoči konstruktivnosti, ki mu je iznad vsega. V njem je vsidrano globoko čustvo
svoje odgovornosti, svojega poštenja in svoje ljubezni za resnico. Skromnost njegova je bila
edna najznačilnejših črt njegovega značaja. /…/" In nadaljeval je s še veĉjim ponosom: "Bil
je človek realist, brez fraz, brez smisla za konvencionalno laţ. V dneh ilirskega rodoljublja in
bujnih patriotskih fraz bil je pred pedesetimi leti dosleden pionir in glasnik velike resnice:
Brez gospodarske neodvisnosti ni bodočnosti. Njegova velika zasluga je bila, da so Slovenci
vstopili v Jugoslavijo s celo svojo gospodarsko, socialno in denarno armaturo." Vendar pa je
29
Vošnjak, Ob stoletnici, 14; Omahen, Razprava, 31; Aleksander Ţiţek, Bojan Cvelfar, Znameniti Celjani
(Celje, 2004), 35. 30
Janko Jeri, Trţaško vprašanje po drugi svetovni vojni, Tri faze diplomatskega boja (Ljubljana, 1961), 120. 31
Prim: Ivan Muţić, Stjepan Radić u Kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca (Zagreb, 1988); Franjo TuĊman,
"Stjepan Radić i suverenost Hrvatske", Dubrovnik 1, št. 1–2 (1991): 9–22; Ivo Perić, Stjepan Radić: 1871.–1828.
(Zagreb, 2003); Aleksandra Berberih-Slana, Slovensko-hrvaški stiki od 1918 do 1926 (doktorska disertacija,
Univerza v Mariboru, 2003); Isti: "Stjepan Radić in republikansko gibanje v Sloveniji: od volitev v Narodno
skupšĉino leta 1923 do volitev v Narodno skupšĉino leta 1925", Zgodovinski časopis 58, št. 3/4 (2004): 391–413
(dalje: ZĈ); Isti: "Minister Stjepan Radić in Slovenci", v: Stiplovškov zbornik, ur. Dušan Neĉak (Ljubljana,
2005), 237–266.
16
Bogumil Vošnjak ravno tako zapisal, da oĉe ni imel veliko tesnih prijateljev, razen brata
Josipa. Sin je kljub vsemu ugotavljal, da je bil vsaj njemu zelo dober prijatelj: "Ali poleg
bratske ljubezni napram Joţi je imel drug dar. Posrečilo se mu je, da je stvoril med seboj in
dušo svojega edinega sina neizmerno delikatno, neizbrisljivo globoko vez pravega
prijateljstva, ki je pa bilo kljub temu kritično in radi tega kreativno. Vsa veličina njegove duše
se je pokazala v tem najsrčnejšem razmerju med očetom in sinom, v nepopisljivi harmoniji, ki
je postojala kljub temu, da sta bili pravzaprav dve generaciji, ako ne v konfliktu, vsaj v
nemem razumevanju svoje razlike."32
Mihaela Vošnjaka je dobro poznal tudi Bogumilov sošolec in pesnik Alojz Gradnik,33
ki je ob
prenosu Mihaelovih posmrtnih ostankov v domovino oĉrtal znaĉaj tega velikega moţa: "/…/
Pri njegovem govorjenju si imel vtis človeka, ki plačuje, ne z malovrednim drobiţem, ali z
razcefranim in oguljenim papirjem, ampak s samimi zlatniki: bila je tehtna, jedrovita in trdna
beseda, nenadoma je pregnala dvom, razvezala je vozel in pokazala pot … Bila je zrela
beseda bogatega izkustva, ostrega opazovanja, objektivnega in hladnega presojanja razmer
in ljudi in mnogega razočaranja v političnem in poslovnem ţivljenju."34
Poleg oĉeta je bil Bogumilu pomemben tudi stric Josip Vošnjak,35
ki je bil rojen 4. januarja
1834 v Šoštanju. Osnovno šolo je obiskoval v Šoštanju, tri razrede glavne šole in dva razreda
gimnazije v Celju, nato je gimnazijo nadaljeval v Gradcu. Do leta 1848 je bil štipendist in
gojenec ustanove ţupnika Maksa Mihaela Krelliusa, 7. in 8. razred je konĉal na Dunaju. Tam
32
Vošnjak, Ob stoletnici, 15–16. 33
Prim: Marja Boršnik, Pogovori s pesnikom Gradnikom (Maribor, 1954) (dalje: Boršnik, Pogovori); Franc
Zadravec, Alojz Gradnik (Ljubljana, 1981); Isti: Pesnik Alojz Gradnik (1882–1967) (Ljubljana, 1999); Alojz
Gradnik: pesnik Goriških Brd: zbornik z mednarodnega simpozija na Univerzi v Vidmu (19.–20. aprila 2007):
ob 125. obletnici rojstva in 40. obletnici pesnikove smrti, ur. Fedora Ferluga-Petronio (Trst, 2008). 34
Arhiv Republike Slovenije (ARS), Osebni fond Bogumil Vošnjak (OFBV), fascikel 1, Vrnitev Mihaela
Vošnjaka v svobodno domovino; Omahen, Razprava, 47. 35
Prim: Vasilij Melik, Dr. Josip Vošnjak: simpozij ob 150-letnici rojstva, ur. Vasilij Melik (Velenje, 1984); Joţe
Hudales, Dr. Josip Vošnjak, (1834–1911): stopetdesetletnica rojstva: katalog razstave v Titovem Velenju od 11.
maja do 5. junija 1984 (Velenje, 1984); Malina Schmid-Snoj, Josip Vošnjak (Ljubljana, 2003); Fran Ilešiĉ, "Dr.
Josip Vošnjak", Slovan 9, št. 12 (1911): 353–354; Bogumil Vošnjak, Veda 1, št. 6 (1911): 533–542; Miran
Aplinc, "Dr. Josip Vošnjak: letos mineva ţe 170 let, odkar se je v Šoštanju rodil naš znameniti rojak dr. Josip
Vošnjak. Poznamo ga kot zdravnika, bil pa je tudi ustanovitelj posojilništva na Slovenskem, liberalni politik,
drţavni in deţelni poslanec in eden najpomembnejših slovenskih dramatikov 19. stoletja", List 10, št. 6/7 (10.
jul. 2004): 41–43; Bruno Hartman, "Josip Vošnjak – kulturni delavec in politik", Med medicino in literaturo: ob
60-letnici predmeta Zgodovina medicine na MF v Ljubljani: zbornik referatov, ur. Zvonka Zupaniĉ-Slavec
(Ljubljana, 1995), 123–127; Matjaţ Kmecl, "Josip Vošnjak kot mohorjanski pripovedovalec", Zbornik občine
Slovenska Bistrica (Slovenska Bistrica, 1983), 198–202; "Dr. Josip Vošnjak – zdravnik, pisatelj in narodni
buditelj", Isis 21, št. 12 (1. dec. 2012): 54–57; Janez Cvirn, "Pavel Turner in literarno ustvarjanje Josipa
Vošnjaka", Studia Historica Slovenica 1, št. 1 (2001): 129–141 (dalje: SHS); Igor Grdina, "Ţivljenje in podvigi
Josipa Vošnjaka", v: Josip Vošnjak, Doktor Dragan / Josip Vošnjak. Tekma / Anton Funtek (Ljubljana, 1996), 5–
15.
17
je od jeseni 1852 študiral medicino in bil leta 1858 promoviran za doktorja medicine in
doktorja kirurgije, nato je kot zdravnik sluţboval v razliĉnih krajih. Marca 1895 je stopil v
pokoj, odloţil vse funkcije in se preselil na vinogradniško posestvo na Visolah. Josip Vošnjak
je bil med najvidnejšimi zdravniki svojega ĉasa na Kranjskem in zelo deloven ĉlan kranjskega
Društva zdravnikov, veĉkrat je predaval na društvenih sestankih, se zavzemal za gradnjo nove
deţelne bolnišnice v Ljubljani in ureditev zdravniškega pokojninskega sklada. Ko je bil v
Kranjskem deţelnem odboru (1878–95), je vodil zdravstveni referat in dosegel zakon o
stalnosti deţelnih zdravnikov. Leta 1863 je pripravljal knjigo Poduk o človeku ali Kratek
razklad človeške anatomije in fiziologije. Objavil je ĉlanke: Perva pomoč v smertnih
nevarnostih, Proti ţganju, Kaj človeštvo prideluje in uţiva, Dolgost človeškega ţivljenja idr.
Stanje na kirurškem oddelku v predantiseptiĉni dobi je opisal v Spominih I. Za politiko se je
zaĉel zanimati pozno, saj se niti leta 1848 niti v dunajskih letih še ni globlje zavedal
slovenstva, ĉeprav se je druţil z bratoma Benjaminom in Gustavom Ipavcem,36
skladateljema
in zdravnikoma.37
V svojih spominih je o zavedanju slovenstva zapisal: "V naši hiši smo med
seboj nemško govorili, toda znali smo tudi slovensko. Čutili pa se nismo ne za Nemce ne za
Slovence, ker se za narodnost sploh nikdo ni menil do l. 1848 in nam je jezik le bil sredstvo,
da se sporazumemo med seboj in z drugimi."38
Šele v Kranju in Ljubljani se je zaĉel zanimati za narodno delo. Knjiţne slovenšĉine se je prav
tako nauĉil šele v Kranju, saj je prve dopise pisal v nemšĉini. Po naroĉilu slovenskega
narodnega buditelja Janeza Bleiweisa39
je leta 1861 v Kranju sam zbral 1200 podpisov za
peticijo ministru Antonu Schmerlingu, v kateri so bile navedene vse toĉke narodnega
programa, predvsem pa zahteva po enakopravnosti slovenšĉine v uradih in šolah. Pozneje je
po krajih, kjer je sluţboval, ustanavljal društva ter budil mestno in kmeĉko ljudstvo k narodni
36
Prim: Slovenec sem, od zibeli do groba ---: v spomin na Gustava in Benjamina Ipavca ob 100. obletnici njune
smrti (Šentjur, 2008); Benjamin in Gustav Ipavec: zbornik prispevkov simpozija ob 100. obletnici smrti
Benjamina in Gustava Ipavca, Šentjur, 13. 10. 2008, ur. Primoţ Kuret (Šentjur, 2009); Igor Grdina, "Benjamin
Ipavec", Med domom in svetom, ur. Igor Grdina (Ljubljana, 2011), 31–49. 37
MV, Dr. Josip Vošnjak 7. I. 1834–21. X. 1911, Katalog razstave ob 150-letnici rojstva, dokument 1333/85, 3
(dalje: MV, Dr. Josip Vošnjak); Branko Marušiĉ, Sto slovenskih politikov (Ljubljana, 2002), 208–209 (dalje:
Marušiĉ, Sto slovenskih politikov); Osebnosti, 1283–1284; SBL. 38
Igor Grdina, "Ţivljenje in podvigi Josipa Vošnjaka", v: Josip Vošnjak, Doktor Dragan (Ljubljana, 1996), 5;
Isti, "Spomini dr. Josipa Vošnjaka in dr. Josipa Serneca kot vir za historiĉno sociolingvistiko slovenske Štajerske
v XIX. stoletju", v: Jezikoslovne in literarnovedne raziskave: zbornik referatov 6. srečanja slavistov, ur. Breda
Pogorelec (Celovec, Ljubljana, 1989), 134. 39
Prim: Bleiweisov zbornik, ur. Josip Tominšek (Ljubljana, 1909); Dragotin Lonĉar, Dr. Janez Bleiweis in
njegova doba: postanek in razvoj narodno-političnega programa Slovencev do razcepljenja v konservativno in
liberalno stranko (Ljubljana, 1910); Bleiweisov zbornik = Dedicated to Janez Bleiweis, ur. Janez Batis in Peter
Vodopivec (Ljubljana, 1983); Igor Grdina, Od rodoljuba z deţele do meščana (Ljubljana, 1999); Tita Kovaĉ-
Artemis, Slovenski oratar: dr. Janez Bleiweis (Ljubljana, 1990); Ob 200-letnici rojstva dr. Janeza Bleiweisa, ur.
Srdan V. Bavdek, Joţe Jurca in Peter Vodopivec (Ljubljana, 2008).
18
zavednosti. Ko se je leta 1862 v celjskem okraju zaĉela volilna propaganda, se je izkazal kot
organizator, pisec proglasov, programov, vabil in dopisov. V letih 1863–4 je bil med
ustanovitelji Slovenske matice, leta 1865 je sodeloval pri mariborskem slovenskem
drţavnopravnem programu, bil dopisnik Slovenca (1865–7), soustanovitelj in sodelavec
Slovenskega gospodarja (1867) ter napisal brošuro Slovenci, kaj čemo? (1867), v kateri je
zavrgel zgodovinsko naĉelo in se zavzel za Zedinjeno Slovenijo. Konec sedemdesetih let je o
programu Zedinjene Slovenije zapisal: "To je tisti ideal, po katerem smo stremeli takrat in
stremimo še tudi danes, saj človek mora imeti kak ideal, četudi ve, da ga ne doseţe," Januarja
1867 je bil v mariborskem kmeĉkem okraju izvoljen za poslanca v štajerskem deţelnem
zboru, v katerem je ostal do leta 1877 in je skupaj s pravnikom Mihaelom Hermanom zaĉel
boj za zdruţitev vseh Slovencev v eno politiĉno enoto s središĉem v Ljubljani. V letih 1870–1
je bil ponovno izvoljen v celjskem kmeĉkem okraju. Maja 1868 je bil med ustanovitelji
Slovenskega naroda in nato med najmarljivejšimi sodelavci. Najpomembnejši so bili nastopi
v štajerskem deţelnem zboru, kjer je leta 1868 zagovarjal jezikovno enakopravnost in
Zedinjeno Slovenijo. Udeleţil se je skoraj vseh slovenskih taborov v letih 1868–9, na njih
govoril in napisal brošuro Slovenski tabori (1869). Z Etbinom Henrikom Costo,40
pravnikom
in bibliografom, je bil leta 1871 na shodu federalistov v Pragi. Leta 1872 ga je loĉitev od
Bleiweisa in Coste, ko je prestopil k radikalni politiki in se povezal s pisateljem Josipom
Jurĉiĉem41
ter pravnikom, in pisateljem Valentinom Zarnikom,42
postavila v ospredje
mladoslovencev. Zlasti ustanovitev Narodne tiskarne v Ljubljani leta 1872, kjer je bil leta
1871 tajnik pripravljalnega odbora,43
leta 1872 tajnik odbora, potem dolgoletni ĉlan, v letih
1885–6 pa predsednik, in nasprotovanje "starim" v Slovenski matici sta sproţila hude
polemike.44
V dunajski drţavni zbor je bil izvoljen leta 1873 v kmeĉki kuriji okraja Celje, kjer je ostal do
leta 1885. V tem obdobju je bil na ĉelu mladoslovencev, leta 1873 je bil predsednik
40
Prim: Viljem Urbas, Dr. E. H. Costa (Ljubljana, 1887); Marijan Smolik, "Zgodovinar in politik Henrik Etbin
Costa", Druţina 49, št. 36 (3. sept. 2000): 11; Olga Janša-Zorn, "Henrik Costa – zgodovinar in avtor raznih
strokovnih del", v: Grafenauerjev zbornik, ur. Vincenc Rajšp (Ljubljana, 1996), 573–586. 41
Prim: Gregor Kocijan, Josip Jurčič (Ljubljana, 1981); Štefan Barbariĉ, Josip Jurčič (Ljubljana, 1986); Matjaţ
Kmecl, Josip Jurčič: pripovednik in dramatik (Ljubljana, 2009). 42
Prim: Miroslav Gorše, Doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj, pisatelj in politik (Ljubljana, 1940); Vasilij
Melik, "Politik Valentin Zarnik", v: Kopitarjevi študijski dnevi I: predavanja iz 1989 in 1990, ur. Joţa Mahniĉ
(Ljubljana, 1991), 25–31. 43
V 80-ih letih 19. stoletja je pri Narodni tiskarni poleg Vošnjaka postajal vse pomembnejši njegov prijatelj Ivan
Hribar.
Igor Grdina, Ivan Hribar, "Jedini resnični radikalec slovenski" (Ljubljana, 2010), 27. 44
MV, Dr. Josip Vošnjak, 3; Marušiĉ, Sto slovenskih politikov, 208–209; Janko Prunk, Slovenski narodni vzpon,
Narodna politika (1768–1992) (Ljubljana, 1992), 79, 100; Osebnosti, 1283–1284; SBL.
19
mladoslovenskega centralnega volilnega odbora, leta 1874 pa predsednik Narodnega društva.
Tedanje Vošnjakovo politiĉno delo je bilo zelo pomembno za prebujanje slovenske Štajerske
in splošno narodno ţivljenje. Kot drţavni poslanec se je zavzel za ustanovitev gimnazije na
Ptuju (1869) in vinarske šole v Mariboru (1872), 1874 za pravico do slovenskega jezika v
srednjih šolah in splošno volilno pravico, leta 1876 je govoril proti zunanji politiki, ki jo je do
Balkana vodil avstro-ogrski zunanji minister Gyula Andrássy. Namreĉ, 6. novembra je
izbruhnila protiturška vstaja v Bosni in Hercegovini, ob kateri je Josip Vošnjak v dunajskem
parlamentu izrekel, da "kri ni voda", saj je šlo za usodo juţnih Slovanov v osmanskem
imperiju. Obenem je poudaril potrebo po sodelovanju z Rusijo, saj je menil, da bi morebitna
vojna med Avstrijo in Rusijo pomenila "zaĉetek konca" Avstrije. Hkrati je bil prepriĉan, da
bo kljub pasivnosti Avstrije Turĉija propadla in bodo na juţnih mejah Avstro-Ogrske nastale
"kulturne kršĉanske drţave".45
Decembra 1876 je ponovno zahteval poslovenjenje srednjih šol na slovenskem ozemlju in
razpravljal o konfiskacijski praksi, decembra 1877 je v konfiskacijski debati predlagal
poseben odsek, ki naj bi ugotovil, ali je vlada ravnala po društvenem, shodnem in tiskovnem
zakonu. Junija 1878 je zavrnil Slovanom sovraţno Andrássyjevo zunanjo politiko, saj naj bi
zastopal predvsem "madţarske plemenske interese". Vošnjaku ni bilo všeĉ niti "prepreĉevanje
razvoja malih slovanskih drţav na Balkanu". Aprila 1880 je bila dokonĉno sprejeta
Vošnjakova resolucija o uvedbi slovenskega uĉnega jezika v srednjih šolah na Kranjskem,
Spodnjem Štajerskem, Koroškem, Primorskem (tudi v Trstu) ter v uĉiteljskih pripravnicah v
Ljubljani in Mariboru, decembra 1880 se je potegoval za ohranitev gimnazije v Kranju, marca
1882 ponovno poudarjal pravico do slovenskega jezika v šolah, marca 1882 in februarja 1884
pa je govoril o pravnih razmerah na Slovenskem.46
V kranjskem deţelnem zboru je bil v letih 1877–95, saj je bil izvoljen v postojnskem
kmeĉkem okraju v letih 1877, 1883 in 1889. Ob zaĉetku vlade Edvarda Taaffeja je imel v
slovenski politiki vodilni poloţaj, Bleiweis je bil tedaj bolj simbol kot voditelj. Vošnjaka je
liberalno-katoliški konflikt okrepil, da je postal najpomembnejši in najaktivnejši slovenski
45
Andrej Rahten, Zavezništva in delitve, Razvoj slovensko-hrvaških političnih odnosov v habsburški monarhiji
1848–1918 (Ljubljana, 2005), 55 (dalje: Rahten, Zavezništva in delitve); Isti, Jugoslovanska velika noč,
Slovenski pogledi na balkanski vojni (1912–1913) in jugoslovansko vprašanje (Ljubljana, 2012), 30 (dalje:
Rahten, Jugoslovanska velika noč); Uroš Lipušĉek, Sacro Egoismo, Slovenci v krempljih tajnega Londonskega
pakta 1915 (Ljubljana, 2012), 166 (dalje: Lipušĉek, Sacro Egoismo)¸ Osebnosti; SBL. 46
Igor Grdina, Slovenci med tradicijo in perspektivo, Politični mozaik 1860–1918 (Ljubljana, 2003), 73 (dalje:
Grdina, Slovenci med tradicijo); Osebnosti, 1283–1284; SBL; Rahten, Jugoslovanska velika noč, 32.
20
drţavni poslanec ter v letih 1878–95 edini slovenski deţelni odbornik na Kranjskem. V krizi
Slovenskega naroda je predlagal nadzorni svet, ki mu je nato predsedoval. Njegovo zadnje
politiĉno dejanje je bilo izbojevanje slovenskih vzporednic na celjski gimnaziji, pri ĉemer je
tesno sodeloval z bratom Mihaelom. 47
Slovenski literarni zgodovinar Bruno Hartman je o
njem zapisal: "Bil je vsestranska ustvarjalna osebnost, ki je zaznamovala prvo obdobje
slovenskega narodnega vzpona."48
Z gospodarskimi vprašanji se je sreĉeval na vsej svoji politiĉni poti. Ko se je leta 1868
udeleţil slovesnosti ob poloţitvi temeljnega kamna za ĉeško narodno gledališĉe v Pragi, se je
seznanil s ĉeškim gospodarstvom, še posebej z organizacijo hranilnic. Tam je lahko ugotovil,
da so z narodnimi denarnimi zavodi zagotavljali sredstva za lastno gospodarstvo in politiĉni
boj. Vrsta ĉlankov, ki jih je napisal v Slovenskem narodu, je bila namenjena opozorilom, da se
pripadnosti ne sme kazati samo z besedami na raznih prireditvah in v ĉitalnicah, temveĉ je
treba zaĉeti ustanavljati lastne denarne zavode.49
V Šmarju je leta 1870 ustanavljal okrajno
hranilnico in posojilnico, ki je vlada ni hotela potrditi. Nato je o hranilništvu objavil veĉ
ĉlankov, na primer Zadruge z neomejenim poroštvom, Posojilnične zadruge, Hranilnice in
posojilnice na kmetih, v katerih je obrazloţil teoretiĉne osnove zadruţništva, ki ga je na
Slovenskem praktiĉno uveljavljal brat Mihael Vošnjak. Kmetijstvo ga je zanimalo iz razliĉnih
stališĉ. Objavil je priroĉnika Umno kletarstvo (1873) in Posojilnice na pomoč kmetom (1876)
ter poljudne ĉlanke, na primer Trštvo z grozdjem na Ruskem, O vinu (1887), Kmetijske šole
(1890) in Streljanje proti toči (1901). Napisal je tudi dela s socialno tematiko, in sicer: Ob
agrarnem vprašanji (1884), Poročilo o kmetijski anketi (1884), Socialni problemi in kmetski
stan (1885), Zakaj peša kmetski stan (1886), Kaj človeštvo uţiva (1886, 1887) in Proti ţganju
(1886). Pri reševanju agrarnih vprašanj se je zavzemal za omejitev moĉi velikega kapitala in
bil proti veleposestvom. Na pereĉe socialne probleme delavstva in revnega kmeĉkega
prebivalstva je opozarjal ţe v zaĉetku 70. let 19. stoletja. Vendar Vošnjak ni bil le politik,
temveĉ tudi knjiţevnik, kulturno delovanje pa je bilo vkljuĉeno v njegova politiĉna
prizadevanja. Leta 1872 je bil soustanovitelj Slovenskega pisateljskega društva v Ljubljani in
med ustanovitelji Glasbene matice, v letih 1883–95 je sodeloval v šolskem svetu in v letih
1885–95 predsedoval obnovljenemu Pisateljskemu in podpornemu društvu. Leta 1886 je
47
Rahten, Zavezništva in delitve, 55; Osebnosti; SBL. 48
Bruno Hartman, "Josip Vošnjak – Kulturni delavec in politik / Josip Vošnjak, Cultural worker and politican",
v: Med medicino in kulturo, Prvi Pintarjevi dnevi: Srečanje medikohistorikov Alpe-Jadran, Ob 60-letnici
predmeta ZGODOVINA MEDICINE na MF v Ljubljani, ur. Zvonka Zupaniĉ-Slavec (Ljubljana, 1994), 123. 49
MV, Aleksander Videĉnik, "Slovensko hranilništvo", v: Dr. Josip Vošnjak, 3.
21
sodeloval pri ustanavljanju Celjske Mohorjeve druţbe, v letih 1890–2 je bil blagajnik,
odbornik in ĉastni ĉlan Dramatiĉnega društva.50
Uveljavil se je tudi v leposlovju, ĉeprav se je
kot pisatelj v slovenski javnosti pojavil šele sredi sedemdesetih let.51
Tudi v dramatiko je
vstopil dokaj pozno, po svojem petdesetem letu, ĉeprav je na pisanje mislil ţe v dijaških
letih.52
Kot dramatik je pisal domoljubne in socialne komedije.
Josip Vošnjak je umrl v starosti 78 let, in sicer 21. oktobra 1911 v Visolah pri Slovenski
Bistrici, kjer je bil tudi pokopan.53
Še dan pred smrtjo je v svojo vinogradniško knjigo zapisal:
"O večni Bog, bodi milostljiv duši moji! Ne sodi jo preostro! Blagoslovi moj ubogi slovenski
narod, da bi zdruţen z drugimi Slovani dosegel vzvišeni cilj, ki si mu ga v svoji neskončni
modrosti določil v zgodovini človeštva."54
Pokopal ga je ţupnik Pankracij Gregorc 24. oktobra
1911 na pokopališĉu pri ĉeškem svetniku sv. Venĉeslavu poleg groba Josipove prve hĉerkice
Zorike. Velik pomen je ĉasnik Slovenski narod namenil besedam Bogumila Vošnjaka ob
grobu njegovega strica: "Zdi se, da se pogrezne z njim preteklost slovenskega preporoda
danes tu v grob."55
Neĉak je strica izredno cenil in z njim delil mnenje. O tem je pisala tudi Malina Schmidt-
Snoj, ki pravi, da se je Josip Vošnjak zelo dobro razumel z neĉakom Bogumilom, s katerim je
lahko delil (jugo)slovansko navdušenje in razumevanje ob publicistiĉnem delu. Bogumil je bil
veĉkrat pri stricu in tri leta mlajšemu bratrancu Samu na obisku na Visolah, kjer so imeli
tradicionalne veĉerje.56
Bogumilu Vošnjaku so bili blizu striĉevi politiĉni nazori in delovanje
proti centralistiĉnemu nemškemu liberalizmu. Stric je bil na strani pozitivnega kršĉanstva,
socialnega idealizma, socialne praviĉnosti, kar je pri Bogumilu Vošnjaku sproţilo prepriĉanje,
da sta razredni boj in razredno sovraštvo nesmiselna.57
Vošnjak je o stricu zapisal, da "ni bil
samo prvi ideolog slovenskega zadrugarstva in v zadrugarstvu predhodnik svojega brata
Mihe, ampak je bil med Slovenci prvi, ki se je posvetil agrarnemu problemu, bil je prvi
slovenski socialni politik". Prav tako je opozarjal, da se ne sme pozabiti, da je bil njegov stric
"pravcati slovanofil starega kova", ki je oboţeval tedanje ruske razmere. Po Vošnjakovem
50
Vošnjak, Ob stoletnici rojstva, 20; Osebnosti, 1283–1284; SBL; Marušiĉ, Sto slovenskih politikov, 208. 51
SBL; Osebnosti, 1283–1284. 52
Dušan Moravec, "Vošnjakovo delo za slovensko gledališĉe", v: Dr. Josip Vošnjak, 1–2. 53
Osebnosti, 1283–1284; SBL; Vošnjak, Ob stoletnici rojstva, 20. 54
Igor Grdina, "Smrt Josipa Vošnjaka", v: Slovenska kronika XX. stoletja, 1900–1941, ur. Marjan Drnovšek in
Drago Bajt (Ljubljana, 1995), 119 (dalje: Slovenska kronika). 55
Schmidt-Snoj, Josip Vošnjak, 255. 56
Prav tam, 234. 57
Jevnikar, Prozni spisi Bogumila Vošnjaka, 22.
22
mnenju Josip Vošnjak "ni zastonj ţivel in zasluţil je ono zemljo, ki pokriva njegove telesne
ostanke pri sv. Venčeslu pod sivim Pohorjem".58
2 VOŠNJAKOVA MLADOST
Bogumilov oĉe se je poroĉil s Henrietto, hĉerjo Franca in Terezije Deutschmann (Deĉman),
po oĉetovi smrti pastorko hotelirja in trgovca Franca Kamererja v Celju in vdovo šoštanjskega
odvetnika dr. Mayerja. Iz prvega zakona je imela sina Frana Mayerja,59
Bogumilovega
polbrata, kasnejšega šoštanjskega ţupana in odvetnika. Fran se je pozneje poroĉil z Riĉi Prus
in imel tri otroke, od katerih je sin Fran padel na soški fronti. Druga dva Bogumilova neĉaka
sta bila Majka in kapitan Dušan Mayer.60
Po poroki se je Mihael Vošnjak preselil v hišo v
Graški, v kateri se je 4. marca 1882 rodil Bogumil Vošnjak. Mati Bogumila Vošnjaka se je
ukvarjala s pekovsko obrtjo, s ĉimer je nadaljevala druţinsko tradicijo. Kasneje so se preselili
na Miklošiĉevo ulico v drugo hišo, ki je bila Henriettina last. Podedovala je tudi veliko hišo v
Gosposki ulici, kasneje sta bili na Henriettini zemlji zgrajeni gimnazija in evangelijska
cerkev.61
Med drugo svetovno vojno je Bogumil Vošnjak zapisal kratek esej z naslovom Pod
karamatinim krovovima, ki ga je posvetil svoji materi. Esej obsega nekaj podatkov o
njegovem otroštvu v Celju: "Rodil sem se v eni stari hiši v starodavnem in staroslavnem
mestu Celju, kjer vsaka stopinja opozarja, da so tu nekoč vladali Rimljani, in jutro novega
veka Celjski grofi. Sam zid hiše je bil širok /…/ in zid naše hiše je bil istočasno tudi mestni
zid, menda še iz rimskih časov. /…/ To je bil moj dom, v katerem smo ţiveli moji starši in jaz.
/…/ Mati je gospodovala, stroga, ampak tudi ljubka, tu so bili sredi tega starega mesta tudi
konjski in kravji hlevi, celo svinja je bila, in vrt je bil poln roţ, ampak v drugem delu sta bila
sadje in zelenjava. Ta starinski dom s hlevi in vrtom je bil za mene cel svet."62
Toda Henrietta Vošnjak je umrla zelo zgodaj, in sicer 21. marca 1896 v 55. letu starosti zaradi
raka. Pri delitvi dedišĉine so nastale teţave, zato se je Mihael Vošnjak odloĉil vse skupaj
pustiti. Namreĉ, ţenina smrt in sinovo bolehanje, ki je kazal znake tuberkuloze, sta ga zelo
58
Vošnjak, Ob stoletnici, 19–20, 29, 32. 59
"Mayer, Fran", v: ŠBL. 60
"Mayer, Dušan", v: ŠBL. 61
Vošnjak, Ob stoletnici, 11–12; MV, Janko Oroţen, Ing. Mihael Vošnjak, dokument 1104/85, 1; Isti, Posestna
in gradbena zgodovina Celja (Celje, 1957), 22; Aplinc, Vošnjaki, 57; Omahen, Razprava, 15. 62
Arhiv Studia Slovenica (ASS), fond Vošnjak (FV), škatla 21, Esej Pod Karamatinim krovovima, posvečeno
jednoj majci, avgust 1942.
23
prizadela. Temu se je pridruţila še silovita gonja Nemcev, še zlasti v Celju. Ţivljenje mu je
zagrenilo tudi splošno razburjenje, ki je nastalo ob boju za slovenske paralelke na niţji
gimnaziji v Celju, kar je zajelo široke nemške kroge v Avstriji. Z ţenino smrtjo je razpadla
tudi druţina, zato je moral sam poskrbeti za sina Bogumila.63
Bogumil Vošnjak je osnovno šolo obiskoval v Celju in Gradcu, nato tri razrede gimnazije v
Celju. A ker je skozi celotno otroštvo bolehal, je po preselitvi v letih 1896–1901 dokonĉal
zasebno gimnazijo v Gorici. Leta 1901 se je sprva odpravil na študij v Prago ter ga nadaljeval
v Gradcu in na Dunaju, v vseh treh krajih je študiral pravo. V ĉasu študija je bil predsednik
Akademskega društva Slovenija. Leta 1906 je doktoriral iz prava in pravnih znanosti in nato
študij nadaljeval v Heidelbergu. Pri avstrijskem odvetniku Georgu Jelineku je poslušal
predavanja iz drţavnega in mednarodnega prava, obiskoval je tudi profesorjev mednarodno-
pravni seminar. V letu 1906 je odšel v Pariz, kjer se je vpisal na École libre des sciences
politiques. Poleg njega so se na tej politiĉni visoki šoli od Slovencev šolali še teolog Vilko
Fajdiga,64
teolog in publicist Ivan Ahĉin,65
knjiţniĉarka in zgodovinarka Melita Pivec, esejist
in prevajalec Stanko Leben, teolog in filozof Janez Janţekoviĉ,66
zgodovinar Tone Krošl,
duhovnik in zgodovinar Alojzij Kuhar,67
violonĉelist in pedagog Ciril Škerjanec,68
novinar in
pisatelj Ruda Jurĉec,69
pravnik Ivan Tomšiĉ70
in drugi. V Parizu je Vošnjak študiral drţavne
znanosti in vmes pripravljal knjigo z naslovom Ustava in uprava Ilirskih deţel, saj je izkoristil
ĉas in raziskoval v pariških arhivih.71
Pri zbiranju gradiva za pisanje omenjene knjige sta mu
pomagala ravnatelj pariške École libre des sciences politiques Anatole Leroy-Beaulieuju in
knjiţniĉar Maurice Caudel. V prijetnem spominu so mu ostale ure, ki jih je preţivel v domu
63
Vošnjak, Ob stoletnici, 11–12; MV, Janko Oroţen, Ing. Mihael Vošnjak, dokument 1104/85, 1; Isti, Posestna
in gradbena zgodovina Celja (Celje, 1957), 22; Aplinc, Vošnjaki, 57; Omahen, Razprava,15. 64
Prim: Drago Ocvirk, "Praktiĉna apologetika Vilka Fajdiga", Bogoslovni Vestnik 44, št. 4 (1984): 425–429. 65
Prim: Franc Gnidovec, "Ob grobu prof. dr. Ivana Ahĉina", Omnes unum 7, št. 3 (1960): 65–69; Edvard
Protner, "'Pedagogika' dr. Ivana Ahĉina – doslej nepoznano delo slovenske povojne pedagoške misli", Šolska
kronika 12(36), št. 1 (2003): 11–30; Andrej Rahten, "Korošĉev vrhovni ĉasnikar: ţivljenje in delo dr. Ivana
Ahĉina", Tretji dan 40, št. 7/8 (2011): 75–85. 66
Prim: Slovenski filozof Janez Janţekovič, ur. Fanika Krajnc-Vreĉko (Gorišnica, 2001); Janez Janţekovič:
filozof v predavalnici – filozof v ţivljenju: zbornik ob simpoziju o slovenskem katoliškem filozofu dr. Janezu
Janţekoviču 29. in 30. junija 2001 na Rebrci pri Ţelezni Kapli, ur. Vinko Ošlak (Celovec, 2002). 67
Prim: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju, ur. Tone Sušnik in Janez Arneţ (Ljubljana, 1993); Alojz Kuhar,
"Avtobiografija", Pogledi, št. 42–43 (nov. 2000): 1–8; Štefan Kališnik, "Kuhar Alojzij", Razgledi, št. 20 (29.
oktober 1993), 24–25. 68
Prim: "Škerjanec, Ciril", ES, Zv. 13: Š–T (1999), 42. 69
Prim: Irena Kandriĉ Koval, Ruda Jurčec: luči in sence njegovega ţivljenja in dela (Ormoţ, 2003). 70
Prim: Marjan Drnovšek, Pravnik Ivan Tomšič in znanstveno proučevanje izseljenskega vprašanja (Ljubljana,
1999); Isti: "Pravnik Ivan Tomšiĉ in znanstveno prouĉevanje izseljenskega vprašanja", v: Vilfanov zbornik:
pravo, zgodovina, narod = Recht, Geschichte, Nation, ur. Vincenc Rajšp in Ernst Bruckmüller (Ljubljana, 1999),
589–602. 71
Omahen, Razprava, 32.
24
pariške Rue Saint-Guillaume, "kjer so našle politiĉne vede svoje mednarodno zavetišĉe,
kakršnega menda ni nikjer drugje na svetu". Za pomoĉ je bil hvaleţen tudi pesniku Antonu
Aškercu72
in mestnemu poverjeniku Karlovca Ivanu Banjavĉiću, hrvaškemu pravašu in
dobrotniku.73
Knjiga je izšla leta 1910 v ĉasu Vošnjakovega bivanja v Pragi, kjer se je
seznanil s ĉeškim politiĉnim ţivljenjem in njegovimi predstavniki. Takrat so se poleg
Vošnjaka v Pragi nahajali še Ivan Prijatelj,74
slovstveni in kulturni zgodovinar, psiholog
Mihajlo Rostohar75
ter Matija Murko,76
slavist in etnograf.77
Še preden je Vošnjak odšel v
Prago, je leta 1907 sluţil obvezni vojaški rok v Welsu, na severu Avstrije.78
V zaĉetku leta
1910 je kot ambiciozni predstavnik prve narodno-radikalne starešinske skupine vabil Ivana
Prijatelja k reviji Razvoj, ki jo je snovala omenjena skupina. Pri tem je bil zelo previden, saj ni
ţelel, da bi pri reviji kakor koli odloĉali ljubljanski liberalci, temveĉ je ţelel, da bi bila revija
glasilo neodvisne, svobodne, napredne mlade inteligence. S Prijateljem je imel osebne in
politiĉne namene, a je kljub temu na videz sprejemal njegove nasvete in ugovore, saj je reviji
ţelel zagotoviti njegovo ime in prav tako tudi delo.79
Ĉeprav se je Vošnjak rodil v Celju, ni skrival, da njegovi predniki izvirajo iz Šaleške doline,
ki je njegovi druţini omogoĉila gospodarski in politiĉni napredek. Šaleško dolino je izrazito
slikovito orisal v knjigi Ob stoletnici rojstva Mihe Vošnjaka, prvega slovenskega zadrugarja:
"Prva geografska tovarišica savinjske doline je šaleška. Če tudi po svojem obsegu mnogo
manja, vendar jo odlikuje ista naravna in gospodarska zaokroţenost, ki je tako značilna za
savinjsko dolino. V ozadju je mogočna Urška gora, ki s svojim širokim, plastičnim hrbtom
tako lepo označuje koroško mejo. Bliţji je kakor prirodna kulisa Smrekovec in sv. Kriţ. Na
72
Prim: Aškerčev zbornik: ob stoletnici pesnikovega rojstva, ur. Vlado Novak (Celje, 1957); Marja Boršnik,
Aškerc: ţivljenje in delo (Ljubljana, 1939); Vlado Novak, Boršnik Marja, France Dobrovoljc, Aškerčeva
bibliografija (Celje, 1957). 73
Bogumil Vošnjak, Ustava in uprava Ilirskih deţel (1809–1813), Prispevki k nauku o recepciji javnega prava
prvega francoskega cesarstva, Predgovor (Ljubljana, 1910) (dalje: Vošnjak, Ustava in uprava); Marjan
Drnovšek, Slovenski izseljenci in Zahodna Evropa v obdobju prve Jugoslavije (Ljubljana, 2012), 219. 74
Prim: Marja Boršnik, Dr. Ivan Prijatelj (Ljubljana, 1937); Prijateljev zbornik: ob stoletnici rojstva, ur. Štefan
Barbariĉ (Ljubljana, 1975). 75
Prim: Ana Benedetiĉ, "Ţivljenje in delo dr. Mihajla Rostoharja (1878–1966)", Šolska kronika 6(30), št. 6
(1997): 151–155; "Rostohar, Mihajlo", ES, Zv. 10: Pt–Savn (1996), 290–291; Milko Matiĉetov, "Etnografsko
delo Matije Murka: (ob 90-letnici)", Slovenski etnograf 3/4 (1950/1951): 406–411. 76
Prim: Matija Murko, Spomini (Ljubljana, 1951); Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih
etnoloških prizadevanj: zbornik prispevkov s kongresa, Ljubljana, Cankarjev dom, 24.–27. oktober 1995, ur.
Rajko Muršiĉ in Mojca Ramšak (Ljubljana, 1995); Evropsko leto jezikov; Sodobna slovenska knjiţevnost; Matija
Murko, ur. Marko Jesenšek (Ljubljana, 2002). 77
Bogumil Vošnjak, Dnevnik iz prve svetovne vojne, ur. Vladimir Kološa (Ljubljana, 1994), 7 (dalje: Vošnjak,
Dnevnik); Ivan Prijatelj, Izbrani eseji in razprave Ivana Prijatelja I. (Ljubljana, 1952), XXXVIII (dalje: Prijatelj,
Izbrani eseji); ARS, OFBV, fascikel 1, Vrnitev Mihaela Vošnjaka v svobodno domovino. 78
Omahen, Razprava, 32. 79
Prijatelj, XL
25
meji med šaleško in savinjsko dolino je pa ljubka Oljska gora s svojo tako lepo crkvo, daleč
vidno tja proti Celju." Ni pozabil omeniti niti gradov: "Ta harmonični šaleški amfiteater
zaključuje velenjski grad, kakor da ga je romantičen pesnik v svojih sanjah postavil na svoje
mesto. Da se dobi pravo sliko milovidnosti te pokrajine, je treba gledati v bliţini razvalin
grada Šaleka tja dol na to danes tako ţivo in delavno dolino." Vošnjak je bil prepriĉan, da je
ta dolina zagotovo izoblikovala njegovega oĉeta in strica: "Ta tako prijazna šaleška dolina je
gotovo uplivala na duhovno formiranje bratov Vošnjakov. Oba sta bila harmonični prirodi.
Vsa tako ljubeznjiva narava je rano v njima budila smisel za lepoto in duševno plemenitost.
Njihova mladost je v dneh pozne romantike, ki uţiva v pokrajinski lepoti. Radi tega prirejata
mlada Vošnjaka v prijetnem društvu mladih Šoštanjčanov izlete na vrhe, ki obdajajo šaleško
dolino."80
Tudi babice Joţefe se je rad spominjal in o njej v spominih na oĉeta pisal, da je bila pokopana
v Šentilju, kamor je leta kasneje prenesel še oĉetove posmrtne ostanke: "/…/ Šent Ilj, sloveč
po svojem sadju, pa prej tudi po svojem vinu, leţi v dolini mehkih kontur, v pokrajini čisto
slovenskega tipa. Tam je na cerkvenem obzidju pokopana Joţefa Vošnjak, ki je skoraj dosegla
sto let ţivljenja, mati obeh Vošnjakov. Sinovska pijeteta je zahtevala, da sem dal prevoziti
svojega očeta Miho iz Territeta v Švici v Šent Ilj, kjer počiva poleg moje matere in svoje
ljubljene soproge Henrijete, ki je bila pokopana v senci milje šentiljske cerkve ţe četrt stoletja
prej."81
Ko sta z oĉetom zapustila Štajersko in se preselila v Gorico, je oĉe v ulici Codelli kupil vilo, v
kateri sta bivala, in leta 1899 še veliko vilo Judit na Korzu (Corsu). V svojem domu si je
Mihael uredil veliko knjiţnico, kjer je imel razstavljene umetniške slike, pripeljane iz Celja,
kmalu pa je zaĉela nastajati tudi knjiţnica njegovega sina. Leta 1912 je Bogumil Vošnjak v
njuno vilo povabil slikarja Ivana Groharja,82
da bi portretiral njega in oĉeta. Grohar se je
povabilu prijazno odzval in stanoval v Vošnjakovi vili en mesec, kjer je dokonĉal oba portreta
in pokrajinsko sliko. A po italijanski okupaciji je bila vila, ko je ostala brez varstva, izropana
in tako so izginile tudi Groharjeve slike, nekaj jih je bilo sicer v lasti publicista in ĉlana JSDS
Antona Dermote.83
Lahko bi rekli, da je bil Mihael Vošnjak v novem kraju "samo še
zadrugar", a temu ni bilo povsem tako, saj je pomagal svojemu sinu – bodoĉemu diplomatu
80
Vošnjak, Ob stoletnici, 7. 81
Prav tam, 8. 82
Prim: Melita Stele-Moţina, Ivan Grohar (Ljubljana, 1962). 83
Prim: "Dermota Anton", v: SBL.
26
Bogumilu Vošnjaku. Namreĉ, pri njiju se je v vili Juditi zbirala generacija mladih, "mnogih
bodoĉih veljakov Jugoslavije". Poleg tega je Mihael podpiral goriške javne ustanove ter tudi
osebno podpiral študente in druge zavedne Slovence. To so bili Bogumilovi prijatelji in
sodelavci, zbrani okoli revije Veda, ki jo je poleg ostalih financiral tudi Mihael Vošnjak.
Bogumil Vošnjak je v svojih spominih zabeleţil, po njegovem mnenju pomembna oĉetova
citata, zapisana v njuni goriški dobi: "Tudi ako ne mislimo na politično zdruţitev (!), bi morali
'voditelji' smotreno pripravljati slovenske mase na kulturno zdruţitev. Vcepiti bi se moralo
slovenskim masam uverenje, da se izolirani slovanski narod ne more obraniti germanskega in
romanskega navala." In drugi: "Ako se sčasoma doseţe pribliţevanje slovenskega jezika
hrvatskemu, kupovale se bodo slovenske knjige ne samo na Hrvatskem, v Dalmaciji, Bosni,
ampak na celem Balkanu." Vošnjak je ponosno zapisal, kako se je njegov oĉe kot javni
delavec, bolj ali manj konservativnih nazorov, v dneh pred velikimi dogodki spremenil v
jugoslovanskega nacionalista in to v ĉasu, ko se je bliţal svojim osemdesetim letom.84
Bogumil Vošnjak je bil za pisanje izredno nadarjen, kar lahko ugotovimo ob branju njegovih
daljših in krajših del, kakor tudi ĉlankov. Bil je izreden poliglot, sam je v svoji avtobiografiji
zapisal, da govori mnoţico jezikov, in sicer francosko, angleško, italijansko, nemško, ĉeško,
rusko in poljsko ter bere madţarsko.85
A ob kopici jezikov je po nastanku Kraljevine SHS
najveĉkrat za svoje publicistiĉno delo uporabljal srbšĉino, kar ga, kljub pisateljski
sposobnosti, v slovenski knjiţevnosti ne postavlja na vidnejše mesto. Tudi bibliotekar in
leksikograf Andrijan Lah je v knjigi o potopiscih zapisal, da je Vošnjak bil kot politiĉni
vplivneţ za Slovence še škodljivejši jezikovni odpadnik kot Stanko Vraz,86
pesnik in
pripadnik ilirizma.87
Ţe po maturi leta 1902 je Vošnjak kazal esejistiĉno publicistiĉno nadarjenost. Oĉe mu je
omogoĉil daljše potovanje po Sredozemlju in s tega potovanja je v Soči anonimno izhajal
potopis, ki ga je konec leta izdal pod naslovom Zapiski mladega potnika v zaloţbi Andreja
84
Vošnjak, Ob stoletnici, 14; Omahen, Razprava, 32, Marja Boršnik, Pogovori s pesnikom Gradnikom (Maribor,
1954), 52–53 (dalje: Boršnik, Pogovori). 85
ARS, OFBV, fascikel 1, Avtobiografija. 86
Prim: Uspomeni Stanka Vraza prigodom stoljetnice njegovoga rogjendana svetkovane u Osijeku 22./V. 1910,
ur. Rudolfo Franjin Magjer (Osijek, 1910); Fran Ilešiĉ, Stanko Vraz: (*1810, +1851) (Ljubljana, 1910); Stanko
Vraz: 1810–1851: zbornik referatov ob dvestoti obletnici rojstva, ur. Manica Hartman (Ormoţ, 2010). 87
Andrijan Lah, Vse strani sveta (Ljubljana, 1999), 66 (dalje: Lah, Vse strani sveta).
27
Gabršĉka.88
Takrat še mladi potnik ni bil imenovan. Soča je opozarjala na "Zapiske, ki
prihajajo iz peresa mladega, komaj 19 let starega mladeniča, ki je vse opisovane kraje tudi
sam prepotoval in katerega sodbe so čestokrat naravnost zanimive."89
Ĉeprav je bil tako
mlad, je mogoĉe v potopisu odkriti njegovo izredno razgledanost in pisateljsko sposobnost.
Potopis je bil posveĉen stricu Josipu Vošnjaku, po katerem je oĉitno podedoval pisateljsko
nadarjenost. Potopis opisuje italijanske kraje, kot so Rim, Neapelj, Pompeji, Brindisi, v
drugem delu pa pot do Palestine in nazaj do Trsta.90
Leta 1905 je potoval v Rusijo, kjer se je
na Jasni Poljani sestal z Levom Tolstojem in z njim imel pogovor o prihodnosti slovanstva. S
tega potovanja mu je ostalo v spominu, da so se ruski politik Pavel Nikolajeviĉ Miljukov, grof
Nikolaj Pavloviĉ Ignatjev in najboljši predstavniki ruskega društva "ţivo zanimali" zanj.91
Potovanju v Rusijo, ki jo je obiskal v ĉasu divjanja rusko-japonske vojne, je sledila njegova
knjiga Na razsvitu – Ruske študije. V potopisu je lahko izkazal svoje rusofilstvo, pri ĉemer je
bil nekoliko zadrţan do takratnega carskega despotizma. Nekako najbolj zanimivo je 22.
poglavje tega potopisa, saj je v njem opisano sreĉanje z Levom Tolstojem, s katerim se v
pogovoru nista ravno ujela. Vošnjak je ţelel govoriti o politiki, Tolstoj je na vse skupaj gledal
bolj z verskega stališĉa. Slovencem je svetoval, naj zavzamejo pasivno stališĉe: "Ako ste
trdno prepričani, da se vam godi velika krivica, potem se ravnajte po mojem načelu: ne
plačujte davkov, ne sluţite kot vojaki, ne udeleţujte se političnega ţivljenja, sploh ne
upoštevajte več drţave!"92
Pozitivno ga ni presenetil niti pravnik Vladimir Karloviĉ
Sabler/Desjatovski, sprva desna roka, kasneje eden izmed naslednikov osebnega carjevega
svetovalca Konstantina Petroviĉa Pobedonosceva. Vošnjak je bil deleţen sprejema v salonu
ĉislanega ruskega drţavnika in diplomata grofa Ignatjeva, ki je nanj naredil velik vtis in s
katerim se je imel priloţnost pogovarjati. Tema njunega pogovora sta bila predvsem
balkansko vprašanje in razmerje ruske drţave do zahodnih Slovanov.93
S tega potovanja je
prijatelju Gradniku prinesel pesmi Fjodora Ivanoviĉa Tjutĉeva in Mihaila Jurjeviĉa
88
Prim: Branko Marušiĉ, Dr. Anton Gregorčič – Andrej Gabršček (Nova Gorica, 1965); Marjetka Velušĉek,
Knjigarnar in zaloţnik A. Gabršček ter knjiţno-nakupne in bralne navade na Goriškem na prehodu iz 19. v 20.
stoletje (diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, 2005). 88
Vošnjak, Dnevnik, 7; Omahen, Razprava, 34. 89
Andrej Gabršĉek, Goriški Slovenci, Narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice (Ljubljana, 1934), 109
(dalje: Gabršĉek, Goriški Slovenci). 90
Lah, Vse strani sveta, 63–66. 91
ARS, OFBV, fascikel 1, Avtobiografija. 92
Lah, Vse strani sveta, 65–67. 93
Igor Grdina, "Slovenci in slovanski svet", v: Slovenski diplomati, 17; Jonatan Vinkler, "Na razsvitu –
Bogumila Vošnjaka zgodnja percepcija ruske druţbe, politike in diplomacije", v: Slovenski diplomati, 65–66.
28
Lermontova, ruskih pesnikov.94
Tudi sicer je Gradniku prinašal poezijo iz tujine, tako mu je
podaril Cvetje zla pesnika Charlesa Baudelaira, ko se je leta 1909 vrnil iz Pariza.95
Po povratku s popotovanja po Rusiji je leta 1906 izdal ţe omenjeni potopis Na razsvitu –
Ruske študije. Jonatan Vinkler meni, da to delo v današnjem ĉasu bralca ne nagovarja le kot
veĉplasten vir "za slovensko in evropsko kulturno, intelektualno, slovstveno ter diplomatsko
zgodovino", marveĉ tudi kot primarni zgodovinski vir, saj gre v veliki meri za Vošnjakov
popis lastnih vtisov in pripetljajev z ruskimi prebivalci od najniţje do najvišje druţbene
lestvice.96
Zanimanje za Vošnjakova dela oĉitno ne pojenja niti v današnjem ĉasu. Na
Zapiskih mladega potnika in Na razsvitu – ruske študije je svoje diplomsko delo gradila
Luĉka Jevnikar, ki je v sklepni besedi zapisala: "Tedanji čas je bil za potovanja idealen, saj so
potovanja predstavljala del vzgoje, Vošnjak pa si je destinacije izbiral tudi glede na interese.
Ob obiskovanju deţel in posameznih krajev so nastajali njegovi popotni zapiski, ki so sad
temeljite vnaprejšnje priprave na potovanje, saj je njegovo znanje o obiskanih področjih zelo
kompleksno in sega na različna področja ţivljenja, ki jih natančno opisuje in komentira."
Avtorica je pripomnila, da je temu moĉ dodati tudi avtorjevo "mladostno radovednost in ţeljo
po odkrivanju samega sebe".97
Ţe v zgodnjih letih njegove literarne ustvarjalnosti se je marsikdo obregnil ob njegov slog, še
zlasti ob jezik. Ob izidu Vede so leta 1911 v Ljubljanskem zvonu objavili naslednjo notico: "'V
zadnjih letih se je razmnoţilo število slovenskih znanstvenih delavcev tako, da je čas,
ustanoviti vez, ki naj spaja uspehe njihovega dela z narodom. 'To vaţno nalogo hoče prevzeti
'Veda', ki 'naj predstavlja sintezo našega znanstvenega in kulturnega ţivljenja in naj oţivlja
slovenske duševne sile'. Imamo sicer razna strokovna glasila, ki vestno vršijo svoje delo, toda
revijo, ki bodi 'splošna informacija inteligentnega občinstva v kolikor mogoče mnogoštevilnih
panogah znanstva', bo radostno pozdravil vsak, ki mu je mar kulturni napredek slovenskega
naroda. Častno število slovenskih in slovanskih znanstvenikov-sotrudnikov hoče reševati
obširni in teţavni program 'Vede', da doseţe sčasoma svoj glavni namen, namreč 'pripravljati
in ustvarjati notranjo koncentracijo sedaj razbitih sil, zbliţevati znanstvene delavce in
napravljati iz raznih med seboj doslej indiferentnih skupin enoto z velikimi smotri …
prispevati k demokratizaciji vede in k onemu osvobajajočemu činu, ki mnoţico prosvetljuje in
94
Franc Zadravec, Znameniti Slovenci, Alojz Gradnik (Ljubljana, 1981), 6 (dalje: Zadravec, Znameniti Slovenci). 95
Boršnik, Pogovori, 28. 96
Vinkler, Na razsvitu, 73. 97
Jevnikar, Prozni spisi Bogumila Vošnjaka, 92.
29
ji odpira pogled na polje znanosti in kulture' /…/." Da je obstajalo nesoglasje med
Ljubljanskim zvonom in novo Vedo, priĉajo besede bibliografa in literarnega zgodovinarja
Janka Šlebingerja,98
napisane pod notico o Vedi. O odzivu Vedinega urednika Bogumila
Vošnjaka je Šlebinger zapisal: "Temu poročilcu sem primoran dodati še par besed osebnega
značaja. Urednik dr. B. Vošnjak odgovarja namreč v rubriki 'Javno pravo' pod
tendencijoznim naslovom 'Zvonova znanstvena kritika' /…/ obširno na Zvonovo oceno njegove
knjige 'Ustava in uprava ilirskih deţel'. Članek mi je potrdil, kar čutim ţe dalj časa, da
namreč piha iz solnčne Gorice precej mrzla sapa proti Zvonu. Ker je povedal Zvonov kritik o
Vošnjakovi repliki sam svoje mnenje, pripomnim izza uredniških kulis samo suho dejstvo, da
sta mi prošnjo za oceno odbila dva jurista in en zgodovinar z motivacijo, katere ne maram
ponavljati. Zvonov referent je sestavil za Vošnjakovo knjigo obširno 'Kazalo', imel sem torej
garancijo, da je delo tudi vestno prečital. Opazka na platnicah zadnje 'Vede' glede Zvona pa
se mi zdi premalenkostna, da bi ji privoščil besedico odgovora tudi ţurnalist niţje sorte."99
Vošnjak je res bil kar precej oster v delu Zvonova znanstvena kritika, kjer je med drugim
zapisal: "Ni se pač treba čuditi dejstvu, da je doslej le malo Slovencev objavljalo znanstvene
razprave v rodnem jeziku. Teţkoče, ki jih je treba premagati pri prvih poizkusih znanstvenega
slovstva, so res velike. Treba je skoro čisto na novo ustvariti terminologijo, treba je računati z
apatijo redkoštevilnega občinstva – in s tem, kar je najbridkeje, s popolnim pomanjkanjem
strokovno izurjenih referentov. Vsakemu, ki ima kolikor toliko vpogleda v znanstveno
produkcijo tujih narodov, je znano, kakšne morajo biti lastnosti dobrega referenta. Uspešno
strokovno-znanstveno delovanje je bodočemu referentu prva in najvaţnejša šola, zakaj prej je
treba, da poznaš literaturo dotične stroke in metodo znanstvenega dela, preden se lotiš
kritike. /…/"100
Iz Vošnjakove kritike je moĉ zaznati, kako je bil uţaljen zaradi kritike
njegovega dela, da je recenzenta oznaĉil za povsem nekvalificiranega. Po svoje je imel prav,
saj je recenzenta zmotilo Vošnjakovo citiranje tujih del, kar na Slovenskem ni bilo še povsem
uveljavljeno. Tu se je Vošnjak raje naslonil na ĉeško strokovno kritiko, kar je recenzentu v
svojem odgovoru tudi pojasnil: "/…/ Recenzent mi očita, da sem v prvem delu knjige premalo
samosvoj. To je bridko očitanje in preden ga je napisal, naj bi si bil to premislil. Zdi se mi, da
ga je zavedlo k temu zlasti dejstvo, da sem mnogo citiral. Gospodje pri nas namreč še niso
navajeni na citate. Tako je bilo tudi na Češkem, ko je na koncu stare rodoljubne dobe
98
Prim: Ob 120. obletnici rojstva dr. Janka Šlebingerja, Projektni teden na OŠ dr. Janka Šlebingerja v Gornji
Radgoni (od 6. 05. 1996 do 10. 05. 1996) (Goranja Radgona, 1996). 99
Janko Šlebinger, "Veda. Dvomeseĉnik za znanost in kulturo", Ljubljanski zvon 31, št. 6 (1911). 100
Bogumil Vošnjak, "Zvonova znanstvena kritika", Veda 1 (1911): 296.
30
nastopila mlada generacija. V svoji nič posebni hvalevredni širokopoteznosti seve ne vidijo,
da je citatom pridejan precej obširen kritičen in polemičen aparat. Visokočislani g. referent
se pač ne bo hudoval, ako se mi dozdeva češka strokovna kritika mnogo bolj avtoritetna ko pa
njegova. /…/"101
Današnji kritiki bi Vošnjaku zagotovo prikimali, zlasti njegovim naslednjim
besedam: "/…/ Slovenci morejo pač biti zadovoljni s svojo usodo. Navadno se pojavljajo v
tako mladih znanstvenih literaturah šarlatani, ki črpajo iz polnega v tujini in prinašajo potem
domu to tuje blago kot svoje, ker jih itak nihče ne more kontrolirati. Mi smo pa ravno
prepošteni. /…/"102
Zakaj je pravzaprav šlo? V Ljubljanskem Zvonu je literarni zgodovinar in
folklorist Janko Lokar sodil o Vošnjakovem ţe omenjenem delu. Vošnjak je kritiko verjetno
vzel kot zlo, kar je opaziti v še trdnejši negativni kritiki in tudi osebnostni oceni, ki jo je
vznemirjeni recenzent Lokar podal v naslednji številki. Slednji je v kar precej dolgem
odgovoru ostro komentiral Vošnjakov odziv: "Njegov odgovor mi je priča, da ţive na
Slovenskem še vedno ljudje, ki mislijo, da jih je dolţan vsak hvaliti, ki so torej podobni
prvakom naše rodoljubne dobe, ki je bila vsa zaljubljena v citate. Sicer ni moja navada
odgovarjati, a tu se mi zdi potrebno, ker spada, kakor se mi vidi, tudi gospod avtor
omenjenega dela med one ljudi slabega ţivčevja, katere prime kar mrzlica, če vidijo kakega
slovenskega profesorja ali filologa pri delu. Po mojem skromnem mnenju pa ni nikdo zato
omejen, ker je profesor ali filolog. V tem smo si menda vsi edini, da naj ne pobija astronom
lirika in sanskritist naukov narodnega gospodarja, a tudi v tem menda, da sme vsakdo izreči
svoje pošteno mnenje o knjigi, katere snov mu je kolikor toliko znana, če govori v mejah, ki ne
prestopajo njegovega obzorja. Toliko zdravega razuma mi pa ţe lahko prepušča gospod pisec
'Ustave in uprave ilirskih deţel', da lahko sodim, kaj je njegovo, kaj tuje, ker mi je sam olajšal
to sodbo s točno navedbo virov, zaradi katerih števila in tehtnosti ga visoko cenim, kakor sem
povedal v referatu." Lokar se je opraviĉeval, da je Vošnjaku s svojo kritiko ţelel pravzaprav
samo pomagati: "Samostojnosti mu sploh nisem odrekel, kakor mu je ni 'Správni obzor', na
katerega se sklicuje. Ţelel sem le, da bi bil odločneje reagiral na tuje nazore in pokazal še v
večji meri 'zmisel za pravo ocenjevanje pomena pozitivnega prava z ozirom na mnogokrat
meglene nauke občnega drţavnega nauka in sociologije'. K temu pa me niso zavedli njegovi
mnogoštevilni citati, ampak visoko mnenje o zmoţnostih gospoda pisatelja, kar sem dovolj
jasno povedal v naznanilu. Čemu neki išče gospod pisec drugje vzroka? Iz česa sklepa gospod
avtor, da se mu ne morem 'načuditi, da ima drugačen slog in jezik ko kak viničar z
Dolenjskega ali pa drvar z Gorenjskega', ne vem." Lokar je v kritiki Vošnjaku le svetoval,
101
Vošnjak, "Zvonova znanstvena kritika", 296–297. 102
Vošnjak, "Zvonova znanstvena kritika", 297.
31
kako izboljšati slog in jezik: "Saj sem vendar izrazil ţeljo, da naj bi bolj pazil na svojo
metodo, svoj slog in svoj jezik, na stvari, o katerih ni moje mnenje glede gospoda pisca
osamljeno. Slog je sicer zelo relativen pojem, zato se lahko postavi gospod pisec na stališče,
da so vsi, katerim ne ugaja njegova pisava, 'slepci, ki ne vidijo mamljivega bleska njegovega
sloga in jezika'. /…/" Opraviĉeval se je, da za nebranje Vošnjakove knjige ni kriv on: "Da pa
ne vemo Slovenci, kaj je zanimivo na piščevi razpravi, kar so pokazala tudi druga slovenska
naznanila avtorjevega dela, nisem jaz kriv. Delo, kot je, se malo čita. Dasi je to ţalostno,
vendar tiči vzrok za to v gori, ki sem jo omenil v naznanilu. Gospodu piscu je gotovo samemu
na tem leţeče, da bi pisali tudi svoje znanstvene razprave v lepem jeziku. Zato se je spravil po
nepotrebnem na formalista-jezikoslovca. /…/ Pa še nekaj! Zakaj se ni obregnil gospod pisec
ob one, ki so hvalili njegovo delo kot nekaj izrednega – hvalo sem mu pel tudi jaz, a sem
izrazil poleg še nekatere ţelje /…/ Malo manj občutljivosti, vzvišenosti in animoznosti bi ne
škodilo gosp. piscu."103
Zakaj je recenzent pri Vošnjaku ĉutil vzvišenost, morda najbolje
oznaĉijo Vošnjakove zakljuĉne besede: "/…/ Ni pač dvoma, da 'Zvonova' kritika ne pomenja v
slovenskem znanstvenem slovstvu razdobja, kakor je to mnogokrat običajno pri kakem
temeljitem referatu. Značilna je pa za prehodno, polovičarsko dobo, v kateri ţivimo. Resno,
pošteno hotenje in volja najde tako malo odziva. V takih slučajih je pač najbolje, da se
znanstven avtor ravna po silnih Dantejevih besedah: Guarda e passa."104
Ĉeprav Vošnjak ni bil zgodovinar, temveĉ pravnik, se je dobro zavedal, kako pomembno je
bilo arhivsko gradivo pri dokazovanju zgodovinskih dejstev. O tem je pisal v predgovoru
Ustave in uprave Ilirskih provinc, kjer je kritiĉno pojasnjeval, da obĉna znanstvena naĉela
niso smela izkljuĉiti zgodovinskih podrobnosti, ki so jih hranili arhivi, kakor bi se njemu
lahko oĉitalo, da spis obsega znanstvene obĉnosti in upravne podrobnosti. A sam se v tem
delu arhivskim dokumentom nikakor ni mogel izogniti in ĉeprav ni ţelel precenjevati
pomembnosti arhivskega gradiva, se mu je zdelo, da ravno ti osvetljujejo ves francoski
upravni sistem. Opozoril je na dejstvo, da je v tem delu nemogoĉe priĉakovati popolno
zgodovinsko natanĉnost, saj je velik del arhiva izginil neznano kam.105
Ker so ga ţe kot zelo mladega zanimala narodnostna vprašanja, je v ĉasu študija v
Ljubljanskem Zvonu, Slovanu in Omladini, nato v Naših zapiskih objavljal ĉlanke s to
103
Janko Lokar, "Zvonova znanstvena kritika" Ljubljanski zvon 31, št. 6 (1911): 335. 104
Vošnjak, "Zvonova znanstvena kritika", 297–298. 105
Vošnjak, Ustava in uprava.
32
tematiko. Od leta 1902 je v Gorici predaval na prireditvah akademskega društva Adrija.106
Društvo je zaradi nacionalnih in kulturnih pobud ustanavljalo knjiţnice in prirejalo shode. Na
shodu septembra 1902 je Vošnjak govoril o "jezu slovenstva in slovanstva" na italijanski
meji.107
Eno izmed predavanj je potekalo tudi na velikem shodu Adrije 9. avgusta 1903, kjer
je predaval o srednjih šolah.108
Vendar pa kljub skupnim nastopom na shodih ni prišlo do
zdruţitve med delavci in mladimi narodnjaki, namreĉ na shodu v Nabreţini je ţelezniĉar Josip
Kopaĉ109
govoril zoper liberalce, katoliške narodnjake in akademike ter jim oĉital, da ne
morejo povedati niĉesar drugega kot le tisto, o ĉemer so pridigali ţe stari doktorji. Kopaĉa so
zavrnili filolog Andrej Ipavec,110
Gradnik in Vošnjak.111
Leta 1908 je Vošnjak kot predstavnik Slovencev sodeloval na slovanskem kongresu v Pragi,
na katerem je bil izbran za jugoslovanskega sekretarja. Poleg njega so Slovence zastopali še
diplomat in publicist Ivan Hribar,112
pravnik in diplomat ĉeškega rodu Otokar Rybář113
ter
Gabršĉek114
Leta 1910 je bil Vošnjak med ustanovitelji Socialne matice in njen prvi
predsednik. Pred vojno je sodeloval tudi pri Soči in Domovini. Leta 1912 je bil kot prvi
Slovenec habilitiran za zasebnega docenta za obĉe drţavno pravo na zagrebški univerzi.
Njegovo nastopno predavanje z naslovom Problem drţavnega gospodarjenja se je glasilo
nekako tako: "Res je, da se oba najpomembnejša kompleksa: drţava in gospodarstvo
prikazujeta v večni neprekinjeni borbi socialnih sil, a vseeno tudi v ţivih medsebojnih odnosih
in vsestranskim medsebojnim dopolnjevanjem, vplivanjem, odklanjanjem in pribliţevanjem. V
zgodovini političnih teorij se zdi, da ni nobenega primera, da bi veliko ljudsko gibanje bilo
zasnovano na tako nepopolnih drţavnih temeljih kot socializem." Svoje teze je oprl na
francosko revolucijo: "Drţavna znanost francoske revolucije popolnoma predstavlja
gospodarske potrebe, poudarjajoč izključno drţavljansko enakost. Abstraktni drţavljan je
106
Vošnjak, Ustavni pogledi, 146. 107
Zadravec, Znameniti Slovenci, 18. 108
Gabršĉek, Goriški Slovenci, 117. 109
Prim: Branko Marušiĉ, "Kopaĉ Josip", v: PSBL, Sn. 19: Dodatek B–L (1993), 661–662; "Kopaĉ, Josip", v:
ES, Zv. 5: Kari–Krei (1991), 254–255. 110
Prim: Branko Marušiĉ, "Andrej Ipavec (1880–1924): ob stoletnici prve popolne slovenske drţavne
gimnazije", Izvestje 9 (2012): 17–29; Isti: "Andrej Ipavec (1880–1924): ob stoletnici prve popolne drţavne
gimnazije s slovenskim uĉnim jezikom", Koledar: za leto (2013): 50–56. 111
Zadravec, Znameniti Slovenci, 21. 112
Prim: Igor Grdina, Ivan Hribar: "Jedini resnični radikalec slovenski" (Ljubljana, 2010); Zora Torkar,
Hribarjevo leto v Trzinu: ob 160. letnici rojstva in 70. letnici smrti Ivana Hribarja: (1851–1941–2011) (Kamnik,
2011); Igor Grdina et al., Hribarjev zbornik (Ljubljana, 2011); Blaţ Vurnik, "Ivan Hribar vs. Fran Šuklje: nekaj
politiĉnih, gospodarskih in prosvetnih tem z vidika sodnega in memoarskega spora med obema velmoţema",
PNZ 40, št. 2 (2000): 7–20. 113
Prim: Peter Rustja, Otokar Rybař v dunajskem parlamentu (Trst, 2001); Andrej Vrĉon, "Otokar Rybář", v:
Pavlina Bobiĉ, Tvorci slovenske pomorske identitete (Ljubljana, 2010), 225–234; "Rybář Otokar", v: SBL. 114
ARS, OFBV, fascikel 1, Avtobiografija; Gabršĉek, Goriški Slovenci, 280.
33
subjekt javnega prava. Njegova gospodarska kakovost, ki je zdruţevala z neko gospodarsko
skupino, je bila javnemu pravu revolucije in pozneje pravu splošnega in enakega volilnega
sistema bolj ali manj neznana. To manjvredno gledanje na gospodarski vidik je izzvalo
sindikalizem." V predavanju je oznaĉil smisel drţavne ureditve: "Decentralizacija in drţavna
federalizacija, organizacija narodnostne in gospodarske avtonomije lahko samo koristijo
staremu pojmovanju suverenosti in enotni drţavni oblasti, katerima ni usojeno, da izgineta z
bojišča. Zgodovinski materializem je popolnoma zanikal prihodnost drţave kot politično in ne
samo gospodarsko telo. Kdor pristaja na pojmovanje absolutne razredne borbe, je
konsekventen samo, če zanika tudi enotnost drţavnega gospodarjenja." Izpostavil je
nesmiselnost razrednega boja: "Drţava, v kateri bi bil razredni boj, to je boj gospodarskega
značaja, nit in bistvo drţavnega ţivljenja, je v svojem bistvu nemogoča … Zdi se, da v času,
ko je pojmovanje razrednega boja postalo pravi socialni /…/, mora odločneje kot kadarkoli
prej dvigniti misel drţavne solidarnosti. Misel, da je drţava poklicana, da je faktor
solidarnosti med gospodarskimi skupnostmi, je bila do sedaj v preveliki meri udomačena v
drţavni znanosti. Ravno v pravni ideji drţavne oblasti vidimo pomemben element drţavne
solidarnosti. Proučevanje in utemeljitev drţavne solidarnosti velja smatrati za
najplemenitejšo in največjo nalogo in za enkrat sodobne drţavne znanosti."115
Poleg njega so
na zagrebški univerzi delovali še drugi vidni slovenski strokovnjaki, kot na primer pesnik in
jezikoslovec Matija Valjavec,116
pravnik in pisatelj Valentin Zarnik, kulturni filozof in
leposlovec Fran Celestin,117
publicist Fran Erjavec,118
literarni zgodovinar Fran Ilešiĉ,119
knjiţevni zgodovinar Ivan Grafenauer120
in drugi.121
Še leta 1919 je bil Vošnjak pozvan, naj
napove svoja predavanja v študijskem letu 1919/1920. Od leta 1904 je redne stike vzdrţeval
tudi z Beogradom in ga še pred vojno leta 1914 obiskal.122
115
ASS, FV, škatla 11, Nastopno predavanje Bogumila Vošnjaka na univerzi v Zagrebu l. 1912. 116
Prim: Viktor Smolej, "Zapisek o Valjavcu", Jezik in slovstvo 29, št. 1 (1983–1984): 24–29; Marija Stanonik,
"Matija Valjavec kot slovstveni folklorist", Etnološka tribina 6/7 (1984): 107–115; Isti: "Matija Valjavec (1831–
1897), Traditiones 27 (1998): 271–273; "Valjavec Matija", v: SBL. 117
Prim: Marja Boršnik, Fran Celestin (Ljubljana, 1951). 118
Prim: Tomaţ Sajovic, Erjavec med umetnostjo in znanostjo (Ljubljana, 2006); Zmago Bufon, "Fran Erjavec
na Primorskem", Jadranski koledar (1966): 163–165. 119
Prim: "Ilešiĉ, Fran", v: ES, Zv. 4: Hac–Kare (1990), 105; Darko Dolinar: "Ilešiĉ, Fran", v: Slovenska
knjiţevnost, ur. Janko Kos, Ksenija Dolinar in Andrej Blatnik (Ljubljana, 1996), 147–148; "Ilešiĉ Fran", v: SBL. 120
Prim: Joţe Koruza, "Ivan Grafenauer kot literarni zgodovinar", Jezik in slovstvo 26, št. 2 (1980–1981): 45–50;
"Grafenauer, Ivan", v: ES, Zv. 3: Eg–Hab (1989), 369; Silvester Ĉuk, "Ivan Grafenauer", Ognjišče 30, št. 12
(1994): 20–21; Zmaga Kumer, "Prof. dr. I. Grafenauer", Slovenski etnograf 18/19 (1965/1966): 188–192; Isti:
"Dr. Ivan Grafenauer", Mohorjev koledar (2004): 272–275; "Grafenauer Ivan", v: SBL. 121
Krešimir Nemec, "Slavenstvo, novilirstvo, slovenstvo (iz povijesti zagrebaĉke slovenistike)", Croatica et
Slavica ladertina, št. 6 (2011): 191. 122
Vošnjak, Dnevnik, 7; ARS, OFBV, fascikel 1, Avtobiografija; ARS, OFBV, fascikel 3, Vošnjakovo pismo
Dimitrijeviću, 2. 7. 1919; ARS, OFBV, fascikel 8, Pravna fakulteta v Zagrebu, 8. 12. 1918; SBL.
34
Za narodnostna vprašanja se je zaĉel zanimati zelo zgodaj, ob tem je za svoje ideje navdušil
tudi druge mlade intelektualce. Zelo dobra prijatelja sta bila z Gradnikom, katerega
nacionalno ĉustvo je razvnemal ravno svobodoumni Vošnjak, s katerim se je seznanil v ĉetrti
gimnaziji. Gradnik je mnoga leta kasneje povedal, da je šlo za "rešitev Slovencev iz
poniţujoĉega stanja v Gorici". Ĉeprav sta se Vošnjak in Gradnik zanimala za povsem
drugaĉne stvari, je Vošnjak prijatelja podpiral pri njegovih prizadevanjih. Gradnik je kot
njegov najboljši prijatelj ţe takrat zahajal v hišo njegovega oĉeta, kjer so se s kasnejšim
slikarjem Sašom Šantlom123
ukvarjali z literaturo, gojili narodno zavest in izdali dve številki
litografiranega ĉasopisa, ki je nastal v podstrešni sobi Vošnjakove vile. Vošnjak in Šantel sta
pisala prozo, Gradnik pa poezijo. Gradnik se imena ĉasopisa ni spomnil, spomnil se je le
pesmi, ki jo je objavil:
"Tam zunaj je tiho in mirno,
tam zunaj diha smrt,
in listje pada in krije naravo v rumeni prt.
Tam zunaj je smrt,
a solnce smehljaje se z neba zre,
ko ti se smehljaš,
ko za tabo mi strto srce mre."124
Nekoĉ se je tudi Vošnjak preizkusil v pesništvu in napisal pesem Najlepša štajerska roţa.
Najlepša štajerska roža
Pozdravljena košata hči planin,
Savina ni Savica ni Bohinjka,
Ne dere, ne šumi,
Nego prijetno, sladko ţubori.
Peričnik je kranjski velikan,
Pa v njemu lepo se ţivi.
Ti slavna Štajerska v zgodovini boš zapisana.
123
Prim: Silvester Ĉuk, "Saša Šantel", Ognjišče 29, št. 3 (1993): 44–45; Janez Kajzer, "Prezrti slikar Saša Šantel:
ob 110-letnici njegovega rojstva", Rodna gruda 40, št. 3 (marec 1993): 32; Janez Moĉnik, "Saša Šantel: ob
petdesetletnici smrti", Mohorjev koledar (1995): 137–141; "Šantel Saša", v: SBL. 124
Zadravec, Znameniti Slovenci, 14–15; Boršnik, Pogovori, 34, 50.
35
Kaj "Sokol" bil bi brez Tebe,
Ti plemenita, smela darovalka.
Slovenke umetnice so v veliki kuhanja umetnosti.
Deziderij Mizerit napisal je
o mizerija – slovensko kuharico.
Pa kuhinja mu je ko ime njegovo.
Ţe boljša je sestra Felicitas,
Ki kuharico slovensko napisala je.
Večjega mojstra pa ni v umetnosti kuhanja, ko si Ti lepa Štajerska.
V prijateljskem krogu zbiraš
Slovenstva stebre te podobe raja.
Kaj se tu je i pije,
Glas nosi daleč v deveto deţelo.
Tako si ponos Slovenstva,
Dika Štajerske deţele.
Srkali smo čarobni Gorenjske zrak
In vsi mislimo na Tebe.125
Na Slovenskem se je zaĉel kazati liberalni odpor, ki ga je predstavljala narodno-radikalna
mladina, predvsem mladi akademiki z Dunaja, iz Gradca in Prage, ki je na Slovenskem
nastopila ţe jeseni 1904 z glasilom Omladina. Znaĉilnost njenega politiĉnega nastopa je bil
njen izrazit aktivizem v smislu drobnega dela pod geslom "iz naroda v narod". Liberalnim
radikalcem Gregorju Ţerjavu,126
soustanovitelju ĉasnika Jutro, gospodarstveniku in
ţivinozdravniku Adolfu Ribnikarju,127
pravniku in novinarju Albertu Kramerju, pravniku in
publicistu Vladimirju Knafliĉu,128
pravniku in ekonomistu Albinu Ogrisu129
in Vošnjaku ter
125
ASS, FV, škatla 1, Najlepša štajerska roţa, pesem, ki jo je napisal Bogumil Vošnjak; ARS, OFBV, fascikel
1. 126
Prim: Jurij Perovšek, "Idejni in politiĉni oris Gregorja Ţerjava", SHS 11, št. 2/3 (2011): 313–345; Vladimir
Knafliĉ, "Goriška doba dr. Gregorja Ţerjava", v: Goriški spomini: sodobniki o Gorici in Goriški v letih 1830–
1918, ur. Branko Marušiĉ (Gorica, 2002), 375–379. 127
Prim: "Ribnikar Adolf", v: SBL. 128
Prim: Ludvik Ĉarni, "Prispevek k zgodovini sociološke misli na Slovenskem: Vladimir Knafliĉ (1888–
1944)", Anthropos 23, št. 4/5 (1991): 23–33; Branko Marušiĉ, "Knafliĉ Vladimir", v: PSBL, Sn. 19: Dodatek B–
L (1993), 650; "Knafliĉ Vladimir", v: SBL. 129
Prim: Milan Zver, "O 'pozabljeni' politiĉni teoriji dr. Albina Ogrisa", Problemi 26, št. 14 (1988) = Eseji, št. 6:
62–65; "Ogris Albin", v: SBL.
36
še nekaterim drugim je bila skupna njihova "trajna ţivljenjska jugoslovanska narodno
unitaristiĉna usmeritev".130
Kasneje je Vošnjak objavljal tudi v dvomeseĉniku za znanost in kulturo, imenovanem
Veda,131
katere ustanovitelj in urednik je bil tudi on, finanĉno jo je podpiral njegov oĉe.132
V
zaĉetku so revijo poleg Vošnjaka urejali še Rostohar, Kramer in Prijatelj. Ţe leto kasneje je iz
uredniškega odbora izstopil Rostohar.133
Temu je sledil spor med njim in Vošnjakom, zapletla
sta se predvsem pri vprašanju jezika in Vedini anketi o tem vprašanju. Svojo ogorĉenost nad
Vošnjakom je Rostohar zaupal odvetniku Henriku Tumi.134
A Tuma mu je svetoval, naj se v
tem primeru obvladuje in naj Vošnjaka ne oznaĉuje s psovkami, kot je na primer
"denuncijant" in podobno. A Rostohar je še naprej zatrjeval, da Vošnjaka naravnost zaniĉuje
in ga oznaĉil kot neznaĉajnega ĉloveka in se njegovega imena izogibal, kolikor je to bilo
mogoĉe.135
Revija Veda je izhajala v letih 1911–1915 kot revija liberalno usmerjenih izobraţencev.
Izhajala je v Gorici, in sicer dvakrat meseĉno, izšlo je 26 številk. Tiskala in zalagala jo je
Goriška tiskarna Andreja Gabršĉka. Poleg ţe omenjenih urednikov in izdajateljev so bili njeni
sodelavci še Milko Brezigar, Fran Ilešiĉ, jezikoslovec Ivan Koštial, Dragotin Lonĉar, Matija
Murko, Albin Ogris ter filozof, sociolog in knjiţniĉar Ivan Ţmavc. Od zaĉetka je revija hotela
delovati kot "sinteza našega znanstvenega in kulturnega ţivljenja", idejno pa je skušala
slovenski laiĉni inteligenci na revijalnem podroĉju utirati pot med tradicionalnim
liberalizmom (Ljubljanski zvon), masarikovstvom in socializmom (Naši zapiski, Napredna
misel) ter narodnim radikalizmom (Omladina). Posveĉala se je druţboslovni in humanistiĉni
tematiki, pa tudi gospodarstvu in naravoslovju. Med politiĉnimi temami je bilo v ospredju
130
Janko Prunk, Slovenski narodni vzpon, Narodna politika (1768–1992) (Ljubljana, 1992), 130. 131
Poleg Vede so v Gorici od leta 1870 izhajali še drugi ĉasopisi politiĉnih organizacij, kot na primer Soča, Glas,
Primorec, Gorica, Primorski list, Novi čas, Goriški list, Kmetski glas in Naši zapiski.
Albin Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi, (Trst, 1987), 284. 132
Vošnjak, Dnevnik, 7; v: SBL. 133
Rahten, Jugoslovanska velika noč, 155. 134
Prim: Tone Strojin, Dr. Henrik Tuma: slovenski alpinist, narodni prosvetitelj, politik, publicist in odvetnik
(Ljubljana, 2008); Joţe Pirjevec, "Socializem Henrika Tume = Henrik Tuma e il socializmo", Prispevki za
zgodovino delavskega gibanja 17, št. 1/2 (1977): 63–87; Petra Kolenc, Dr. Henrik Tuma (1958–1935) in njegova
knjiţnica: ob stopetdesetletnici rojstva (Ljubljana, 2008); Slovenski in italijanski socialisti na Primorskem 1900–
1918: prispevki na trţaškem srečanju o socializmu v času Henrika Tume = Socialisti sloveni e italiani nel
Litorale [1900–1918]: atti del convegno a Trieste sul socialismo nel tempo di Henrik Tuma (Ljubljana, 1979);
Branko Marušiĉ in Franc Rozman, Stockholmska spomenica Henrika Tume: Izjava delegacije Jugoslovanske
socialdemokratične stranke za razprave na mirovnem kongresu v Stockholmu = Erklaerung der Delegation der
Suedslavischen sozialdemokratischen Partei in den Vorverhandlungen zu dem Friedenskongresse in Stockholm
(Ljubljana, 2001). 135
Henrik Tuma, Pisma, Osebnosti in dogodki (1893–1935) (Ljubljana, 1994), 444.
37
jugoslovansko vprašanje, v povezavi s tem je revija leta 1913 pripravila posebno anketo s
sodelovanjem 32 poznavalcev. Veda je poudarjala zlasti kulturno zdruţevanje juţnih
Slovanov in tako pred prvo svetovno vojno v slovenski javnosti ustvarjala pluralen odnos do
jugoslovanskih in drugih druţbenopolitiĉnih vprašanj.136
Zaradi ankete se je Vošnjak zapletel
v spor s Prijateljem, nasprotnikom novoilirizma, ki je sicer bil za Jugoslavijo, a mnenja, da ĉe
Slovenci zavrţejo svoj jezik, potem s tem zavrţejo vse, ostanejo tudi brez kulture. Tako je
Prijatelj zavrnil urejanje Vedine ankete, katero mu je bilo predhodno ponujeno.137
V prvi številki Soče je Gabršĉek objavil vabilo za naroĉilo na drugi letnik Vede, v katerem je
zapisal: "Trditi morem, da si je 'Veda' priborila pripadajoče jej mesto v slovenski literaturi.
Budilni glasovi slovenskega časopisja pričajo, da je treba vztrajati na potu, ki ga je 'Veda'
ubrala, kar pomenja korak naprej v slovenskem kulturnem ţivljenju. /…/ Na Slovenskem je
mnogo zdravih neizčrpnih, pa razbitih duševnih sil. Smoter 'Vede' pa je: skrbeti le za skromen
začetek večjega, vsem izobraţencem pristopnega aktualnega dela v bliţnji bodočnosti."
Gabršĉek se je v svoji knjigi o goriških Slovencih spominjal, da je za zadnji letnik Vede
stroške prevzel Mihael Vošnjak, "kakor je duševno zavladal sin dr. Bogomir[Bogumil]
Vošnjak. Ali med vojno je sin ušel v inozemstvo. Jaz sem za njim še poslal zaboj 50 kil
jugoslovanske številke 'Vede' v Buchs. Za sinom je šel oče Mihael."138
Tudi po nastanku
Kraljevine SHS in povratku v domovino je Vošnjak na oĉetovo pobudo ţe snoval idejo o
ponovni izdaji te revije, o ĉemer priĉajo Ţmavĉeva pisma. Ţmavc je z veseljem privolil v
sodelovanje, vendar so ga skrbele finance in zadostno število bralcev.139
V poznih tridesetih
letih 20. stoletja je Vošnjak v osnutku predavanja o delovanju JO razmišljal, da so ideje in
delo goriškega kroga Vede slovenski javnosti premalo znani. Ob tem je priznal, da se je
njegovo mnenje dostikrat razlikovalo od mnenja prvotnega urednika Prijatelja, zlasti pri
vprašanju jugoslovanstva. A kljub temu je bila zanj Veda "visoka pesem jugoslovanstva,
ĉistega kot kristal".140
Zanimivo mišljenje o slovenskem in srbsko-hrvaškem jeziku je imel Vošnjakov oĉe Mihael,
ki je v odgovoru na Vedino anketo povedal, da Slovenci naj ne bi opustili svojega jezika,
vendar je potrebno, da se slovenšĉina v terminologiji pribliţuje srbsko-hrvaškemu
136
ES, Zv. 14 U–We (Ljubljana, 2000), 163. 137
Rahten, Jugoslovanska velika noč, 182. 138
Gabršĉek, Goriški Slovenci, 396. 139
ARS, OFBV, fascikel 12, Ţmavĉevo pismo Vošnjaku, 29. 10. 1920. 140
ARS, OFBV, fascikel 13, Predavanje o Jugoslovanskem odboru.
38
jezikovnemu podroĉju. Po njegovem naj bi se hrvaški jezik vpeljal kot obvezen predmet v
slovenske srednje šole. "Vsakega slovenskega pisatelja bi morala prešinjati dolţnost delati za
jezikovno pribliţevanje."141
V tej smeri je kasneje mnogokrat deloval tudi sin, za katerega se
je zdelo, da je nekako opustil materni jezik, saj je veliko tekstov nastalo ravno v srbšĉini. V
svojem delu Študije k problemu jugoslovanske narodne misli, izdanem v Vedi leta 1913, je
pisal o pomenu jezika in ţe takrat nekako enaĉil jezik Slovencev, Srbov in Hrvatov: "Za
Slovence, Hrvate in Srbe je njih skupni narod jezik temelj njih eksistence. /…/ Tekom svojega
kulturnega ţivljenja so imeli Jugoslovani celo vrsto knjiţevnih jezikov: dubrovački, slovinski,
kajkavski, čakavski, cerkveno-slovansko-rusko mešanico srbskega drţavnega jezika ob
početkih srbske samostalnosti. Ti razni knjiţevni jeziki so pa koreninili v splošnem narodnem
jeziku."142
Vošnjak je o Vedi na svoja stara leta pisal, da je imela poleg drugega tudi to veliko nalogo, da
razišĉe ozadje, ki je "pripravljalo novo jugoslovansko stvarnost". Veda je bila posveĉena
globljemu razumevanju gibanja, "ki mu je bilo usojeno, da ustvarja nova politiĉna
oblikovanja".143
Ţe v prvi številki Vede je kazal odkrite simpatije do drugih juţnih Slovanov,
tudi Hrvatov. Tako je ob kritiki knjige Nikola pl. Tomašića Temelji drţavnoga prava
hrvatskog kraljestva zapisal: "Velika zmota, ki bi se mogla kedaj bridko maščevati, je
zaničljivo gledati na hrvatske drţavne tradicije, kakor se je to doslej ţalibog zgodilo.
Hrvatsko javno pravo ni prazen puhel sanjarski historicizem, ampak ţiva, ţivljenja sposobna,
razvoja ţeljna realnost." S Hrvati je primerjal Slovence, pri katerih je bilo po njegovem
mnenju ĉutiti preveĉ nihilizma: "Pomanjkanje vseh drţavnih tradicij je ustvarilo med Slovenci
marsikateri opasen notranji nihilizem. Narod, ki ima tradicije in jih čisla toliko, v kolikor to
ne škoduje interesom vsakdanjega praktičnega ţivljenja, more biti zadovoljen s svojo usodo.
Tak narod pa, ki mu manjka vsakega pravnega razvoja, vsake pravne vrednote preteklosti,
zabrede lehko v neko stanje občne razbitosti, nezadovoljnosti in negacije." Še veĉ, Slovencem
je svetoval, naj vpeljejo naĉela Tomašićevega dela v "krog zgodovinskega mišljenja".144
Marca 1914 je za trţaško Edinost govoril o jugoslovanski univerzi v Trstu, ki po njegovem
mnenju ne bi bila le slovenska: "/…/ slovensko vseučiliško vprašanje ni le ozko slovensko,
temveč splošno jugoslovansko. /…/ Mladina mora pred vsemi povzročiti nacionalizacijo
141
Omahen, Razprava, 35. 142
Bogumil Vošnjak, "Študije k problemu jugoslovanske narodne misli", Veda 3 (Gorica, 1913), 559. 143
Vošnjak, Ustavni pogledi, 146. 144
Bogumil Vošnjak, "Nikola pl. Tomašić: Temelji drţavnog prava hrvatskog kraljestva", Veda 1 (1911), 77.
39
trţaških Hrvatov in Srbov, ki se morajo zavedati, da mora biti Trst ne le slovenski, temveč
tudi hrvatski in srbski. /…/"145
V zaĉetku marca je namreĉ prišlo do nacionalnih spopadov
med italijanskimi ter slovenskimi in hrvaškimi dijaki na višji trgovski šoli Revoltella v Trstu.
Italijansko ĉasopisje v Italiji je za dogodek obtoţilo Slovence in Hrvate, zato so slednji
drţavne poslance prosili za intervencijo, jugoslovanske dijake pa za solidarnost. Ko se je na
zborovanju na Dunaju 11. marca 1914 zbralo okoli 300 jugoslovanskih študentov, ki so
nasprotovali odprtju italijanske univerze v Trstu, je Vošnjak na zborovanju zaklical: "Trieste
o nulla – ali bo Trst slovenski ali pa ga sploh ne bo!"146
Leta 1913 je bila izvedena anketa o jezikovnem pribliţevanju juţnih Slovanov, ki jo je
predlagal Vošnjak, ob tem pa zapisal: "Jezik nam ni nikaka estetska sentimentalna vrednota,
nego socialno občilo. Ne pride v poštev, ali je slovenščina 'dragi materni jezik' /…/, niti da je
ona 'mila' /…/, nego ozirati se je treba, da je jezik v prvi vrsti praktično sredstvo
medsebojnega občevanja."147
Ankete, ki je obsegala vprašanja o poloţaju slovenskega naroda,
slovenskega jezika in njunih perspektivah, se je udeleţilo 32 intelektualcev, od tega 20
slovenskih in deset hrvaških ter po en Srb in Ĉeh, pri ĉemer so bili politiki v manjšini, saj so
prevladovali kulturniki. Od slovenskih politikov so odgovarjali le nekateri liberalci, kot na
primer Ivan Hribar, Vekoslav Kukovec,148
Mihael Vošnjak, gospodarstvenik Josip Sernec,149
publicist Karel Slanc150
ter socialdemokratski publicist Anton Dermota,151
zgodovinar
Dragotin Lonĉar152
in Tuma, slovenski katoliški intelektualci ankete niso izpolnjevali.
Rezultati ankete so se objavljali od druge številke tretjega letnika 1913 z uvodnimi besedami:
"Med slovenskim razumništvom je zbudila mnogo pozornosti kontroverza o kulturnem, zlasti
jezikovnem zbliţevanju med Slovenci in Srbohrvati. Ta strah je postal v tej zadnji dobi tem
aktualnejši, ker nas sili splošni razvoj jugoslovanstva k dejanjem, mi pa še nimamo jasnosti,
niti, kaj naj delamo, niti kje in kako." Naĉeloma so se za ohranitev slovenskega jezika izrekli
145
"Proti italijanskemu divjaštvu na trgovski šoli Revoltelli", Edinost, 12. 3. 1914, št. 39, 1. 146
Janez Cvirn, "Nacionalni izgredi na trţaški Revoltelli", v: Slovenska kronika, 146. 147
Grdina, Slovenci med tradicijo in perspektivo, 225. 148
Prim: Vlasta Stavbar, Politično delovanje dr. Vekoslava Kukovca do leta 1918: doktorska disertacija (Fram,
2011); Isti: "Delovanje dr. Vekoslava Kukovca med prvo svetovno vojno in njegova vloga pri nastajanju nove
drţave", PNZ 83 (48), zv. 4 (2012): 5–62. 149
Prim: Janez Cvirn, "Josip Sernec, rodoljub z deţele", v: Josip Sernec, Spomini (Celje, 2003), 91–161; Franc
Rozman, "Politiĉno delovanje Franca Serneca in Josipa Jaklina", Zbornik občine Slovenska Bistrica, Zv. 2
(1990), 203–206; "Sernec Josip", v: SBL. 150
Prim: Dušan Kermavner, O publicistu, advokatu in Cankarjevem mecenu dr. Karlu Slancu (Ljubljana, 1969). 151
Prim: "Dermota Anton", v: SBL. 152
Prim: Fran Zwitter, Dragotin Lončar (Ljubljana, 1954).
40
stenograf Anton Bezenšek,153
Dermota, ĉeški pravnik Karel Kadlec, Dragotin Lonĉar, hrvaški
pesnik Antun Gustav Matoš154
in Dušan Preradović, leksikograf Maks Pleteršnik,155
Sernec,
Slanc, Šantel, Tuma in Mihael Vošnjak.156
Vošnjak, ki je na Vedino vprašanje o jeziku prav
tako odgovarjal, je zapisal: "Slovenski jezik, ki se je lepo razvil tekom druge polovice
prejšnjega stoletja in ustvaril svojo literaturo, mora ob jugoslovanski kulturni enotnosti ostati
ohranjen v strokah, v katerih je njegov obstoj povsem upravičen. Lepa knjiţevnost bo še
naprej sluţila slovenskemu jeziku. Slovenski jezik bo ostal tudi jezik javnega ţivljenja, uradni
jezik v kraljevinah in deţelah, zastopanih na carskem veču. Promet z narodom se ne more
vršiti drugače, kakor s slovenskim jezikom. Lepa knjiţevnost, časopisi in ljudska literatura se
bodo še naprej tiskali v slovenskem jeziku."157
Leta 1914 je Vošnjak napisal ĉlanek Študije k
problemu jugoslovanske narodne misli, v katerem je "dokazoval enotno narodno skupino
Slovencev, Hrvatov in Srbov, pri ĉemer je poudarjal potrebo po kulturni samoniklosti nasproti
uniformirajoĉi centralizaciji".158
Balkanski vojni,159
ki sta potekali v letih 1912 in 1913, sta pustili vtis tudi pri mladih
intelektualcih na Goriškem. Tako so se pri Vošnjaku odvijali tajni noĉni sestanki
simpatizerjev srbskega Piemonta. To so bili Gradnik, humorist Damir Feigl,160
Gregor Ţerjav,
Drago Marušiĉ, France Gabršĉek, Vladimir Knafliĉ, Andrej Gabršĉek, pravnik Tomo Šorli,161
ekonom Milko Brezigar,162
pravnik Dinko Puc163
in drugi. Predvsem ti so v Gorici razvnemali
razpoloţenje in oblikovali zavest za jugoslovansko drţavno idejo. Na sestankih so razpravljali
153
Prim: Drago Medved, Anton Bezenšek iz Bukovja (Frankolovo, 1995); Mateja Matjašiĉ Friš, "'Bog in
Slovenci!': Anton Bezenšek v pismih prijatelju dr. Pavlu Turnerju", SHS 2, št. 2 (2002): 399–430; Isti: "Anton
Bezenšek", v: Nova slovenska biografija, ur. Andrej Rahten et al. (Ljubljana, 2009), 25–38. 154
Prim: Karlo Häusler, Uspomene na A. G. Matoša (Zagreb, 1941); Tode Ĉolak, Antun Gustav Matoš (Beograd,
1962). 155
Prim: Davorin Petanĉiĉ, Maks Pleteršnik: [nekaj spominov na Maksa Pleteršnika] (Maribor, 1933); Maks
Pleteršnik / Zborovanje slavistov, Krško in Pišece, [oktober] 1994, ur. France Novak (Ljubljana, 1997);
Bršljanov cvet: Maks Pleteršnik vedno z nami, ur. Marjanca Ogorevc, Martin Dušiĉ in Franc Ornik (Pišece,
1999). 156
Prunk, Slovenski narodni vzpon, 160–161. 157
Lojze Ude, Slovenci in jugoslovanska skupnost (Maribor, 1972), 68 (dalje: Ude, Slovenci in jugoslovanska
skupnost). 158
Dragotin Lonĉar, Politično ţivljenje Slovencev (Od 4. januarja 1797. do 6. januarja 1919. leta) (Ljubljana,
1921), 86 (dalje: Lonĉar, Politično ţivljenje). 159
Prim: Richard C. Hall, The Balkan Wars: 1912–1913: prelude to the First World War (London, 2000);
Andrej Rahten, Jugoslovanska velika noč: slovenski pogledi na balkanski vojni (1912–1913) in jugoslovansko
vprašanje (Ljubljana, 2012). 160
Prim: Robert Jereb, "Pisatelj in kulturni delavec Damir Feigl", Idrijski razgledi 47, št. 2 (2002): 62–73;
Branko Marušiĉ, "Gorica v ĉasu pisatelja Damira Feigla: (1879–1959): ob 125-letnici rojstva", Primorska
srečanja 29, št. 284/286 (2005): 125–130; "Feigl Damir", v: SBL. 161
Prim: Aleksander Ternovec, "Notar Tomo Šorli: 1881–1923", Notarski vestnik 4, št. 4 (jun. 2003): 112;
Tatjana Boţiĉ, "Tomo Šorli – notar v Podgradu", Bistriški zapisi, št. 6 (2005): 88–92. 162
Prim: "Brezigar Milko", v: SBL. 163
Prim: "Puc, Dinko", v: ES, 12; "Puc Dinko", v: SBL.
41
o posledicah, ki bi jih imela zmaga balkanskih narodov za Avstro-Ogrsko in njen obstanek.
Znotraj njihovega kroga se je porodila pobuda o potrebi, da se na bolj ali manj prikrit naĉin
med narodom zaneti revolucionarno razpoloţenje za odcepitev od avstro-ogrske monarhije in
zdruţitev z ostalimi juţnoslovanskimi narodi – Srbi, Hrvati in morebiti tudi Bolgari. Ker so se
bali policijskih preiskav, so v Vošnjakovo vilo vstopali skozi majhna vrtna vratca, ki so vodila
zadaj za vilo iz parka na odprto polje, in ne pri glavnih vratih, ki so bila vidna z glavne
ulice.164
A v oĉi bode dejstvo, da so Srbi, vsaj tisti vodilni, bore malo vedeli o Slovencih.
Tako sta ţe leta 1911 preporodovca Vladislav Fabjanĉiĉ165
in Vinko Zorc imela priloţnost
pomenkovati z Nikolo Pašićem,166
ki ju je poimenoval kar za Slovaka.167
Vošnjak je bil tudi
ĉlan skrivne organizacije Slovenske mafije, ki jo je ustanovil ozek krog slovenskih
narodnjakov na Dunaju. Duhovni oĉe skrivne organizacije je bil Ţerjav, s katerim so
sodelovali Brezigar, pravnik Leonid Pitamic,168
Prijatelj, Ivan Sajevic169
in Kramer.170
Vošnjak je bil ĉlan Druţbe za izdajanje Soče in Primorca, v kateri je bilo dvanajst mladih
intelektualcev. Poleg njega so bili tu še Fran Gabršĉek, pravnik Karel Podgornik,171
Puc,
šolnik Peter Medvešĉek,172
Knafliĉ, Gradnik in drugi.173
Ko so se julija 1914 na Goriškem
priĉeli policijski pregoni, je Soča 14. julija objavila opozorilo ljudstvu Pozor pred agenti –
provokatorji! in v uvodniku Somišljenikom dodala, da je napoĉil ĉas narodnega dela – pravo
poglavje o Zdruţeni Sloveniji. Po atentatu v Sarajevu so le nekateri v Gorici vedeli, da se
bliţa vojna napoved. Policija je s preiskavami po slovenskih društvih priĉela ţe naslednji dan.
Tako je 15. julija izvršila hišne preiskave v Ĉitalnici, Sokolu, Adriji, Prosveti, Slovenskem
164
Omahen, Razprava, 34; Boršnik, Pogovori, 61; Zadravec, Znameniti Slovenci, 26. 165
Prim: "Fabjanĉiĉ, Vladislav", v: ES, Zv. 3: Eg–Hab (1989), 74; "Fabjanĉiĉ, Vladislav", v: SBL. 166
Prim: Nikola Pašić – ţivot i delo: zbornik radova sa naučnog skupa u Srpskoj akademiji nauka i umetnosti,
ur. Vasilije Krestić (Beograd, 1997); ĐorĊe Stanković, Nikola Pašić: prilozi za biografiju (Beograd, 2006);
Dejan Djokić, Nikola Pašić and Ante Trumbić: the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes (London, 2010). 167
Uroš Lipušĉek, "Slovenci in Londonski pakt", v: Velika vojna in Slovenci (Ljubljana, 2005), 52; Rahten,
Jugoslovanska velika noč, 146. 168
Prim: Stanko Peterin, "Leonid Pitamic", Pravnik 35 (1972): 374–377; Marijan Pavĉnik, "Leonid Pitamic
(1885–1971)", Nova revija 9, št. 96/99 (1990): 843–845; Isti: "Leonid Pitamic: (1885–1971)", v: Isti: Drţava
(Ljubljana, 1996), 481–484; Joţe Ciperle, "Sedmi rektor Univerze v Ljubljani: Leonid Pitamic, 1925–1926",
Vestnik 32, št. 1/2 (2001): 23–27. 169
Prim: Viljem Borjanĉiĉ, "Avgust Kafol in Ivan Sajovic", Kraški koledar (1998): 87–91; "Sajevec Ivan", v:
SBL. 170
Jerca Vodušek Stariĉ, Slovenski špijoni in SOE 1938–1942 (Ljubljana, 2002), I (dalje: Vodušek Stariĉ,
Slovenski špijoni). 171
Prim: Lavrenĉiĉ, Podgornik in Stanger v parlamentu = Discorsi parlamentari degli on. Lavrenčič, Podgornik
e Stanger, ur. Ivo Jevnikar (Trst, 1998). 172
Prim: Rosa Jurij, "Peter Medvešĉek (1859–1932) – uĉitelj, politik, ţupan, pisec: ob stoletnici prvega izida
njegove domoznanske knjiţice Opis Sv. Kriţa (1904)", Primorska srečanja 28, št. 279/280 (2004): 27–32; Isti:
"Peter Medvešĉek, uĉitelj, politik, ţupan, pisec (1859–1932)", Koledar (2005): 59–66. 173
Gabršĉek, Goriški Slovenci, 408.
42
bralnem in podpornem društvu, Ĉitalnici na Blanĉi, v Balkanu, na Trţaški cesti in pri mnogih
dijakih, vendar niso našli niĉesar obtoţilnega. Zaradi preiskav je med Slovenci nastalo moĉno
ogorĉenje, ki ga je dala na glavarstvu v zapisnik delegacija imenovanih društev, ki so jo
predstavljali Franko, Podgornik, Gradnik in Vošnjak.174
Vsi štirje so se pritoţili zoper
policijskega komisarja Casapiccola in bili zaradi tega kmalu aretirani. Poleg omenjene
ĉetverice so zaprli še Andreja Gabršĉka, Puca in Rajka Gradnika.175
Policija se je hotela
prepriĉati o njihovi politiĉni zanesljivosti, aretacije pa so bile naperjene predvsem proti
Gradniku, ki se je pritoţil zoper preiskave v Ĉitalnici in drugih društvih. A aretirani so bili
kmalu izpušĉeni, Gradnik zaradi pritoţbe na ministrstvu. Policija prav tako ni izvedela za
skrito sestankovanje pri Vošnjakih.176
Takrat je bil Vošnjak v Gorici rezervni poroĉnik v
ulanskem polku številka 5, kar ga je rešilo pred hujšo usodo zaradi pritoţbe na glavarstvu
zoper Casapiccolija, ki je po Gorici deset dni pred mobilizacijo izvajal hišne preiskave pri
slovenskih društvih.177
Ţe leta 1912, še preden sta se balkanski vojni konĉali, je Ĉitalnica, ki
je zdruţevala slovensko uradniško in trgovsko elito, organizirala koncert v korist srbskega
Rdeĉega kriţa. Ko so bili ţe skoraj po celem mestu prilepljeni letaki o koncertu, sta bila
Vošnjak in Gradnik poklicana k voditelju okrajnega glavarstva, dvornemu svetniku Rebeku.
Koncert sta morala preklicati, saj je bilo nezaslišano organizirati ga, glede na to, da so
aristokratske dame ravno takrat prirejale dobrodelni veĉer za obdaritev vojakov, ki so varovali
avstrijsko mejo proti Srbiji.178
174
Prav tam, 469. 175
Prim: Anton Melik, "V spomin Rajku Gradniku", Geografski vestnik 33 (1961): 200–202; Boţo Benedik,
"Nekaj besed o Rajku Gradniku", Zbornik za povijest školstva i prosvjete 26 (1993): 29–32. 176
Zadravec, Znameniti Slovenci, 25. 177
Gabršĉek, Goriški Slovenci, 204, Boršnik, Pogovori, 64. 178
Boršnik, Pogovori, 62.
43
3 ČLAN JUGOSLOVANSKEGA ODBORA
Leta 1911, ko je prviĉ pisal za Vedo, je Vošnjak še vedno menil, da bi bilo nespametno, ĉe bi
avstro-ogrska monarhija razpadla: "/…/ Kulturnogeografsko proučevanje je pa še mnogo
večjega pomena. Ono dokazuje, da je nastala obdonavska drţava naravnim potom in da bi
bilo otročje hotenje jo razbiti."179
A ţe tri leta kasneje, julija 1914, je verjel, da bo Avstro-
Ogrska vendarle razpadla, ĉe bo vojna trajala dlje kot do konca leta, zato je ţe takrat ţelel
oditi v tujino, kjer bi delal za zdruţitev juţnih Slovanov monarhije s Srbijo in Ĉrno goro. A
tega ni mogel storiti, saj so ga avstrijske oblasti kot sumljivo osebo pred mobilizacijo poslale,
naj se oglasi pri svoji vojaški enoti v ulanskem domobranskem polku v L'vivu.180
Ko je
decembra istega leta dobil dopust zaradi poškodbe noge, se je vrnil v Gorico.181
Ĉasniki so
pisali, da je padel na severnem bojišĉu, zaradi ĉesar je bila njegova vrnitev za mnoge
preseneĉenje. Po povratku se je v Ljubljani sestal z nekdanjima sošolcema in sodelavcema
pravnikoma Albertom Kramerjem182
ter Gregorjem Ţerjavom,183
ki sta z njim delila mnenje,
da se je treba boriti za drţavno enotnost juţnih Slovanov in da je za Slovence zelo
pomembno, da se v tujini priĉne odloĉno propagandno delo. Po povratku domov je Vošnjak
napel vse sile, da bi dobil dovoljenje za prestop avstrijske meje, pri ĉemer sta mu pomagala
pravnik Ivan Marija Ĉok184
in trţaški namestnik Konrad Hohenlohe-Schillingsfürst. Za Ĉoka
je bilo tudi sicer znano, da se je marsikdo obrnil nanj, saj je imel dobra poznanstva in je
marsikdaj posredoval. Ţe ko je Vošnjak prispel v Ljubljano in nato v Trst, je od politiĉnih
prijateljev dobil zanesljive informacije o obstoju in delovanju juţnoslovanske politiĉne
emigracije, ki sta jo v Italiji vodila Hrvata pravnik Ante Trumbić185
in novinar Frano
179
Bogumil Vošnjak, "Sociološki pomen nemško-slovanske jezikovne meje", Veda 1 (1911), 393. 180
V L'vivu, kamor je bil Vošnjak mobiliziran, so se bile hude bitke, tako da so zavezniki morali septembra 1914
podroĉje Galicije tudi izprazniti, kakor so poroĉale Narodne Novine. Vaso Bogdanov, "Starĉevićeva stranka
prava prema osloboĊenju i ujedinjenju juţnoslavenskih naroda u toku prvog svjetskog rata", v: Jugoslavenski
odbor u Londonu u povodu 50-godišnjice osnivanja, ur. Vaso Bogdanov, Ferdo Ĉulinović in Marko Kostrenĉić
(Zagreb, 1966), 117–118 (dalje: Jugoslavenski odbor). 181
Vošnjak, Dnevnik, 7–8. 182
Prim: "Kramer Albert", v: SBL. 183
Prim: Jurij Perovšek, "Idejni in politiĉni oris Gregorja Ţerjava", SHS 11, št. 2/3 (2011): 313–345; Vladimir
Knafliĉ, "Goriška doba dr. Gregorja Ţerjava", v: Goriški spomini: sodobniki o Gorici in Goriški v letih 1830–
1918, ur. Branko Marušiĉ (Gorica, 2002), 375–379; "Ţerjav Gregor", v: SBL. 184
Prim: Gorazd Bajc, Zapletena razmerja: Ivan Marija Čok v mreţi primorske usode (Koper, 2000) (dalje:
Bajc, Zapletena razmerja); Dušan Biber, "Dr. Ivan Marija Ĉok kot usluţbenec OSS", Prispevki za novejšo
zgodovino 40, št. 1 (2000), 231–238; Salvator Ţitko, "Raziskava o delu Ivana Marija Ĉoka", Primorska srečanja
11, št. 67/68 (1987), 61–63. 185
Prim: Ante Pavelić Smith, Dr. Ante Trumbić: problemi hrvatsko-srpskih odnosa (München, 1959); Ivo
Petrinović, Ante Trumbić: politička shvačanja i djelovanje (Split, 1991) (dalje: Petrinović, Ante Trumbić); Ivo
Perić, Ante Trumbić na dalmatinskom političkom poprištu (Split, 1984); Ţivot i djelo Ante Trumbića: prilozi sa
znanstvenog skupa (Zagreb, 1991) (dalje: Ţivot i djelo Ante Trumbića); Dejan Djokić, Nikola Pašić and Ante
Trumbić: the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes (London, 2010) (dalje: Djokić, Nikola Pašić and Ante
44
Supilo.186
Trumbić je v pismu Supilu novembra 1914 omenil, kateri Slovenci bi lahko
sodelovali. Rybář je s Trumbićem ţe imel navezane stike.187
Z oĉetovim privoljenjem in
njegovo denarno pomoĉjo je Vošnjak zapustil monarhijo in se umaknil v tujino. Mihael
Vošnjak je pomagal pri posredovanju za sinovo vojaško dovoljenje, s katerim je slednji lahko
potoval kot rekonvalescent v Italijo.188
Ţe januarja 1913 so se na pobudo Josipa Smodlake v Splitu sestali Trumbić, Smodlaka,
Atanasije Šola iz Hercegovine in odvetnik Nikola Stojanović, in sicer na konferenci
dalmatinskih in bosanskih politikov. Sklenili so, da je dolţnost vseh Srbov in Hrvatov delati
za osvoboditev juţnih Slovanov od Avstro-Ogrske, da je vprašanje jugoslovanskega
zedinjenja po uspehu v vojni s Turki ţe postavljeno na dnevni red, da so bosansko-
hercegovski Srbi in dalmatinski Hrvati v tej smeri ĉim bolj aktivni. Predvidevali so, da bi
Avstro-Ogrska lahko kaj kmalu vstopila v vojno, še preden bi se lahko juţni Slovani
organizirali, zato so ţe takrat sklenili, da je potrebno, da ĉim veĉ srbskih in hrvaških
predstavnikov v Avstro-Ogrski odide v emigracijo in zaĉne s politiĉno akcijo za osvoboditev
in zedinjenje vseh juţnih Slovanov.189
Ko je Vošnjak odšel prviĉ v emigracijo, ga je spremljal oĉe, ĉesar se je spominjal v svojem
dnevniku: "Bil je diven dan, pravi goriški dan. 'Mislim, da se ne vrneš prej, nego da bo vojna
končana.' 'Bomo videli.' Lahko slovo. Sedaj bo enkrat konec laţi in hipokrizije, tu ţivimo v
cesarstvu laţi."190
Potujoĉ na vlaku mu je uspelo uspešno preĉkati mejo. Kako radosten in
poln upanja je bil takrat, je zapisal v spominih, naslovljenih U borbi za ujedinjenu narodnu
drţavu, ki jih je izdal deset let po nastanku Kraljevine SHS: "Rešen sem. Malo za tem smo v
Italiji. Teţek kamen se mi je odvalil od srca; počutil sem se kot prerojen. Moj sen je postal
resničnost, sedaj lahko posvetim vse svoje moči veliki stvari osvoboditve našega naroda." Na
Trumbić); Ţivot i djelo Ante Trumbića; Janko Pleterski, "Ante Trumbić in vprašanje razmejitve z Italijo v
Slovenskem primorju in Istri 1904–1918", v: Kriza socialnih idej:Britovškov zbornik = The crisis of social
ideas:a festschrift for Marjan Britovšek, ur. Avgust Lešnik (Ljubljana, 1996), 111–118 (dalje: Britovškov
zbornik). 186
Prim: Josip Horvat, Frano Supilo (Beograd, 1961); Dragovan Šepić, Iz korespondencije Frana Supila
(Zagreb, 1958); Isti: Frano Supilo, Pisma i memorandumi Frana Supila (1914–1917) (Beograd, 1967); Ivo
Petrinović, Politička misao Frana Supila (Split, 1988). 187
Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, Politika na domačih tleh med vojno 1914–1918,
(Ljubljana, 1971), 34; Bajc, Zapletena razmerja, 42; Janko Pleterski, "Ante Trumbić in vprašanje razmejitve z
Italijo v Slovenskem primorju in Istri 1904–1918", v: Britovškov zbornik, 114. 188
Bogumil Vošnjak, U borbi za ujedinjenu narodnu drţavu, Utisci i opaţanja iz doba svetskog rata i stvaranja
naše drţave (Ljubljana, 1928) (dalje: Vošnjak, U borbi), 4; Omahen, Razprava, 36. 189
Nikola Stojanović, Jugoslovenski odbor (članci i dokumenti) (Zagreb, 1927), 9. 190
Vošnjak, Dnevnik, 33.
45
poti, polni nemira in priĉakovanj, je poskrbel za lastno informiranost o zunanjih dogodkih:
"Na prvi italijanski postaji sem se vrgel na časnike, ki so navkljub nevtralnosti ţe pisali zelo
intransiţentno proti Avstriji. Vlak se je ţe pribliţeval Mletcim. Mletci, to usodno mesto naše
rase, so bili moje prvo zatočišče. Šele Canal Grande z boţanskimi silhuetami svojih palat je
nekoliko umiril nemir moje notranjosti." A njegov pobeg nikakor ni bil "romantiĉen".191
Kakšno prepriĉanje in vero v zmago ter zdruţitev juţnih Slovanov je imel, se kaţe ţe v
zaĉetku njegove emigracije: "Samo kratko časa je bil tu docent beogradskog sveučilišta,
Lozanić. Kaka radost govoriti s človekom izobraţenim in ţivim. Pri takih prilikah se vidi,
kako smo si mi Jugoslovani blizu. Vsa Srbija trdno verjame v konečno zmago." Z isto mero je
bil trdno prepriĉan v padec Avstrije: "Bolani moţ bo vendar enkrat umrl. Dan, ko pade
Carigrad, bo velik moment v zgodovini Jugoslovanov. Z nervoznostjo pričakujem vesti z
iztoka. Avstrija bi naj Turčijo rešila. Po Turčiji pride Avstrija na vrsto, to je vedel ţe v letu
balkanske vojske najpriprostejši Srb."192
A pri avstrijskem zunanjem ministrstvu je vladalo
prepriĉanje, da Srbija ne ogroţa le habsburških interesov na Balkanu, temveĉ da "s
spodbujanjem nezadovoljstva in nacionalizmov" med juţnimi Slovani ogroţa tudi notranjo
trdnost Avstro-Ogrske.193
Vošnjak je kot "neutrudno delujoĉi emigrant" skupaj z Ţerjavom
spoznal, da je izloĉitev avstro-ogrskih vojakov iz bojnih vrst v operacijah, ki so potekale
poleti in jeseni 1914 v Galiciji, Bukovini in severozahodni Srbiji, Avstro-Ogrski prepreĉila
"vstop v elitni klub evropskih velikih sil".194
V spominih je Vošnjak pojasnil razloge, zakaj ni takoj javno nastopil in se prikljuĉil
emigrantom v Rimu. Poglavitni dejavnik naj bi bil njegov oĉe, ki bi bil prva ţrtev, ĉe bi
nastopil zoper Avstrijo. Poleg tega je imel Mihael Vošnjak ţeljo rešiti njuno imetje, še preden
bi le-to pripadlo Avstriji. Na oĉeta je bil Vošnjak zelo navezan in oĉe ga je gmotno podpiral
pri njegovih prizadevanjih v emigraciji.195
Kmalu po Vošnjakovem odhodu v tujino mu je oĉe
pisal, da je brez vsakega poroĉila o njem. Sporoĉal je, da je za enkrat v vili Judit vse v redu, v
upanju, da bo tako ostalo tudi nadalje. Ker so tudi drugi ostali v Gorici, se je enako odloĉil
sam, še zlasti zaradi obeh hiš, ki ju ni ţelel zaupati drugim ljudem, ker sta predstavljali njuno
precejšnje premoţenje. Iz Juţnoštajerske hranilnice je ţe dvignil 10.000 kron, 60.000 kron,
191
Vošnjak, U borbi, 4; Marušiĉ, Sto slovenskih politikov, 211. 192
Vošnjak, Dnevnik, 37, 42. 193
Peter Vodopivec, "Prva svetovna vojna v zgodovini 20. stoletja", v: Velika vojna in Slovenci: 1914–1918
(Ljubljana, 2005), 11 (dalje: Velika vojna in Slovenci). 194
Igor Grdina, "Slovenci v vrtincu velike vojne", v: Velika vojna in Slovenci, 42–43. 195
Vošnjak, U borbi, 10.
46
kolikor jih je še ostalo, naj bi si sin notiral v svoji beleţki njunega premoţenja. Po
najnovejšem nakupu naj bi imela delnice v vrednosti 95.000 kron.196
Sin mu je predlagal, naj
se nekaj denarja naloţi na njegovo ime pri tuji banki, zato mu je moral dati navodila, kolikšen
znesek in kam bi se le-ta poloţil. Poslal mu je obraĉun, koliko denarja imata in mu sporoĉil,
da se bo lahko prenesel šele takrat, ko bo ţelezniški promet z Italijo znova stekel.197
Ko je Vošnjak odšel v emigracijo, je tudi njegov oĉe razmišljal o odhodu. Da ni odšel takoj, je
verjetno botrovala starost, a tudi ţe omenjene skrbi glede transferja gotovine in vrednostnih
papirjev, prav tako zaradi nemajhnega premoţenja, ki ga je posedoval v Gorici. K laţji
odloĉitvi ga je spodbudila šele avstrijska vojna napoved Italiji in odprtje soške fronte, s ĉimer
je Gorica postala neposredno ogroţena. Ţe spomladi je izvedel, da ga ţeli vlada zaradi
obtoţbe veleizdajstva izroĉiti preiskovalnemu zaporu.198
Ko se je Mihael Vošnjak julija 1915
nahajal v Rogaški Slatini, je od tam poslal pismo neĉakinji, kateri je sporoĉil, da je napisal
oporoko in za glavnega dediĉa doloĉil svojega prijatelja publicista in mecena Pavla
Turnerja.199
Dušan Omahen je menil, da je pri pismu šlo za skrivanje pred policijo, ker so bila
vsa pisma cenzurirana, in Mihael ni ţelel ogroziti svojega edinca s tem, da bi ga imenoval za
dediĉa. Kasneje je oporoko spremenil in za dediĉa imenoval svojega pastorka iz ţeninega
prvega zakona Frana Mayerja. A avstrijske oblasti so mu naposled zaplenile vso premoţenje,
z argumentom, da prejema plaĉo srbske vlade in da podpira svojega sina, ki je dezertiral in je
ĉlan JO v Londonu. Zaradi tega je bil Mihael Vošnjak obtoţen "veleizdaje, zloĉina proti vojni
moĉi drţave in zloĉina nudenja pomoĉi vojaškemu zloĉinstvu". Ţe maja je v bankah v Trstu
in Gorici kupil italijanske vrednostne papirje in jih deponiral v tujino in nekaj gotovine
zadrţal pri sebi, saj je dvignil denar iz Juţnoštajerske hranilnice v Celju in prodal posestvo v
Visolah.200
Po emigraciji Bogumila Vošnjaka leta 1915 je tudi njegov oĉe prispel v Švico, kjer ni zdraţal
dolgo, temveĉ se je vrnil v Avstrijo z nekim tajnim sporoĉilom ĉeškega politika Tomáša
196
ARS, OFBV, fascikel 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 17. 5. 1915. 197
ARS, OFBV, fascikel 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 21. 5. 1915. 198
V Istri, Gorici, Gradiški in Kranjski ter drugih slovenskih deţelah so ţe od samega zaĉetka vojne zapirali
skoraj vse pisatelje, umetnike, literate in navadne ljudi, katoliške duhovnike, sodnike in ţandarje, ne glede na to,
ali so bili Hrvati, Slovenci ali Srbi. Interniranci so bili prepeljani v taborišĉa, proti nekaterim so zaĉeli z
veleizdajalskimi procesi. Veĉina jih je bila ĉez leto ali dve izpušĉena. Milada Paulová, Jugoslovenski odbor
(Povijest jugoslavenske emigracije za svjetskog rata od 1914. –1918.) (Zagreb, 1925), 5. 199
Prim: Turnerjev zbornik, ur. Darko Friš (Maribor, 2001); Korespondenca dr. Pavla Turnerja: korespondenti
C-F v letih 1885–1924: znanstveno-kritična objava arhivskih dokumentov, ur. Darko Friš in Mateja Matjašiĉ Friš
(Maribor, 2007). 200
Omahen, Razprava, 37.
47
Garriguea Masaryka,201
ki se je takrat ţe nahajal v Švici. V zaĉetku septembra je s sinom v
Ţenevi sprejel Masaryka, katerega sta prosila, naj posreduje v Veliki Britaniji, da bi se bolj
zanimali za Slovence. Mihael Vošnjak je neĉakinji sicer sporoĉil, da se bo v Rogaški Slatini
zadrţal do septembra, kar ni bilo res, saj je ţe 15. avgusta dokonĉno odpotoval v Švico.
Najprej se je naselil v kraju Glion ob vzhodni obali Ţenevskega jezera blizu Montreuxa in
Territeta, kjer mu je vse potrebno za bivanje pripravil sin, ki je predhodno bival tam nekaj
ĉasa. Bogumil Vošnjak je šele ĉez dogleden ĉas dobil informacijo, da se je oĉe ponovno vrnil
v Ţenevo, pred tem pa mu je v Švico uspelo prenesti skoraj celotno premoţenje, ki ga je dal
na razpolago jugoslovanski zdruţitvi. Celotno sinovo misijo v izgnanstvu je financiral z
izdatnimi sredstvi, saj naj ne bi ţelel, da bi "slovenska stvar bila oškodovana vsled finanĉne
odvisnosti". Politiĉno se je Mihael Vošnjak izpostavil le še s spomenico, ki jo je svojemu sinu
vroĉil, ko je le-ta odpotoval v ZDA agitirat za jugoslovansko idejo. Vsebina imenovane
spomenice se je glasila: "Nimamo danes niti doma niti domovine. Moramo si stvoriti novi, in v
tej novi slovenski domovini, ki ne bo samo od Drave do Sotle, nego, od Drave do Vardara in
Soluna, bo moral imeti vsaki od Vas dovolj zemlje, dovolj kruha in sreče. To slobodo moramo
izvojevati. Avstrija mi je konfiscirala vse, kar imam, in reče, da sem veleizdajnik, ali v mojem
srcu plamti mlada nada in vera, da se bo oţivotvoril naš veliki narodni ideal, ker čutim: roka
Gospodova je z nami. Imam samo še edno ţeljo, da se vrnem v slobodno jugoslovansko
domovino Srbov, Hrvatov, in Slovencev in tedaj bom mogel reči: odpusti sedaj v milosti
svojega slugo, Gospod, ker so moje oči videle Odrešenje …" Ĉez ĉas se je Mihael Vošnjak za
nekaj ĉasa preselil v Ţenevo, in sicer v penzion Dupuis, novembra 1917 pa se je dokonĉno
nastanil v sanatoriju Colonge blizu Territeta, o ĉemer je obširno poroĉal tudi sinu.202
Njegovo
premoţenje je bilo kljub avstrijski zaplembi le-tej nedostopno, saj je italijanska artilerija obe
hiši v Gorici moĉno bombardirala, pohištvo in obe knjiţnici sta bili uniĉeni, vrtovi in
gospodarsko poslopje pa so bili moĉno poškodovani. Sklepati je mogoĉe, da sta bili strokovni
knjiţnici, njegova in sinova, zelo vredni, saj ju je Mihael ob prijavi vojne škode ocenil na kar
51.250 švicarskih frankov.203
201
Prim: Irena, Gantar Godina, Filozofski politični nazori T. G. Masaryka med Slovenci do 1914 (Ljubljana,
1983); Isti: T. G. Masaryk in masarykovstvo na Slovenskem: (1895–1914) (Ljubljana, 1987); Isti:Uroš Lipušĉek,
"Masaryk-Willson in slovensko narodno vprašanje med prvo svetovno vojno, Anthropos 39, št. 3/4 (2007): 381–
414. 202
Vošnjak, Ob stoletnici, 14–15; Bogumil Vošnjak, Jugoslovanski odbor (Ljubljana, 1940), 18; ASS, FV, škatla
3, Poslanica Mihaela Vošnjaka ameriškim Slovencem!; Omahen, Razprava, 38–39, 41–42, ARS, OFBV, fascikel
72, Pismo Bogumila Vošnjaka Mihaelu Vošnjaku, 11. 6. 1915. 203
Omahen, Razprava, 41.
48
Ko je Vošnjak kot emigrant nekaj ĉasa bival v Glionu, je po oĉetovem prihodu ob njegovem
rojstnem dnevu prišlo do "dolgih jugoslovanskih debat", ki so se jih udeleţili mladi
juţnoslovanski intelektualci. Vsi ti mladi so bili izraziti centralisti, ne glede na to, ali so bili
Hrvati, Srbi ali Slovenci. Vendar so se strinjali, da je dobro, da so tako centralisti kot tudi
decentralisti, ĉeprav se je Vošnjak sam zaman trudil proti ideji centralizma.204
Ko je odšel iz
Gliona, je oĉe ostal v Švici, kjer je skrbel za sinove rokopise in tipkanje le-teh, ki jih je sin
potreboval za zaloţnike. Oĉe je v tujini ostal politiĉno aktiven, kolikor mu je to dopušĉala
visoka starost.205
V Glionu Bogumil Vošnjak ni zdrţal dolgo, saj ga je nemir gnal naprej v delovanje: "Med tem
ko so v delu hitro minili glionski dnevi, so se v velikem svetu pripravljali veliki dogodki.
Italija je pripravljala vojno z Avstrijo. Nisem več mogel zdrţati v planinski samoti, temveč se
odločim, da potujem v Rim in stopim v stik s Trumbićem. 21. aprila sem prispel v večno
mesto. Za mene je bila senzacija vdihovati vase rimski zrak v dneh svetovne vojne." Naposled
je Trumbića v Rimu tudi našel: "Prva moja pot k Trumbiću je bil hotel Imperial. Trumbić je
bil v Nišu in bi se moral vrniti za čez kakšen dan. /…/ Dva dni pozneje sem se prvič rokoval s
Trumbićem. Prvi vtis je bil zelo dober, čeprav se mi je zdel nekoliko zapet. Takoj me je pozval,
da vstopim v Jugoslovanski odbor, ki se bo konstituiral v Parizu. /…/" Ob njunem sreĉanju je
Vošnjak postavil Trumbiću vprašanje, na katero mu slednji ni mogel odgovoriti takoj: "/…/
ali se bo Antanta vezala v tolikšni meri, da bomo po italijanski intervenciji izgubili svoje
deţele? To je bilo centralno, najpomembnejše vprašanje: 48 ur kasneje je bil Londonski
pakt206
podpisan s strani Greya, Cambona, Imperialia in Benckendorffa. Trumbićev odgovor
je bil: ni verjetno. Po mnenju Trumbića je prišla katastrofa prehitro. Potrebnih bi bilo dvajset
let, da se utrdi ideja narodne enotnosti. Italija sedaj zadovoljuje Jugoslovane, ampak hoče
sama biti jadranska sila. Zahteve Italije presegajo vse meje. Všeč mi je bil Trumbićev stavek:
za diplomatiziranje je pozneje še vedno čas."207
Vošnjaka je zanimalo, ali je JO vodil kakšna
pogajanja z Italijo. Na njegovo vprašanje mu je Trumbić odgovoril pisno in ga seznanil, da se
204
Vošnjak, Ustavni pogledi Krfske deklaracije, 148. 205
ARS, OFBV, fascikel 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, Ţeneva, 23. 3. 1916. 206
Prim: Ferdo Šišić, Predratna politika Italije i postanak londonskog pakta: (1870–1915) (Split, 1933); Milan
Marjanović, Londonski ugovor iz godine 1915: prilog povijesti borbe za Jadran 1914–1917 (Zagreb, 1960);
Uroš Lipušĉek, Sacro egoismo: Slovenci v krempljih tajnega londonskega pakta 1915 (Ljubljana, 2012); Isti:
"Slovenci in Londonski pakt", v: Velika vojna in Slovenci: 1914–1918, ur. Peter Vodopivec in Katja Kleindienst
(Ljubljana, 2005), 48–61; Isti: "You will not be robbed: Slovenci in velike sile od Londonskega pakta 1915 do
Londonskega memoranduma 1954", v: Vojna in mir na Primorskem: od kapitulacije Italije leta 1943 do
Londonskega memoranduma leta 1954, ur. Joţe Pirjevec, Gorazd Bajc in Borut Klabjan (Koper, 2005), 47–58 in
443–446. 207
Vošnjak, U borbi, 16.
49
odbor ni spušĉal v nikakršna pogajanja, ne uradno ne zasebno. Trumbićevo osebno mnenje je
bilo, da je trenutno ĉas zelo neugoden za takšne posle, saj je imela Italija v primerjavi z njimi
in v primerjavi s Srbijo veliko premoĉ. "Ona je velesila, vojaško neiztrošena in ob tem ima v
ţepu ţe znani sporazum, ki ji daje proste roke pri vprašanju Jadrana," je pojasnjeval
Trumbić. Zato je menil, da bi bilo zelo nespametno spušĉati se v pogajanja, saj bi to dalo vtis,
da se jim nekaj daje v koncesijo.208
Kasneje se je na JO nekako vršil pritisk, da privoli v
kompromis z Italijanskim odborom za sporazum s potlaĉenimi narodi Avstro-Ogrske, ki mu je
naĉeloval Andrea Torre. A JO je pri tem postavil pogoj, da Italija odstopi od Londonskega
pakta.209
Oktobra 1914 so se zavezniški diplomatski krogi poigravali z idejo ustanovitve
neodvisne Hrvaške, ki bi omejila srbsko moĉ oziroma moĉ njene zaveznice Rusije. Takšno
idejo je srbska vlada absolutno odklonila. Srbski predsednik vlade Nikola Pašić je ruskega
zunanjega ministra Sergeja Dmitrijeviĉa Sazonova obvestil o srbskih ozemeljskih zahtevah, ki
so opredeljevale poveĉano Srbijo, ki naj bi jo sestavljale Vojvodina s Subotico in
Temišvarjem, Slavonija, Dalmacija, Slovenija brez Slovenskega primorja in Hrvaška brez
zahodne Istre. Bosno in Hercegovino ter Ĉrno goro je Srbija ţe tako štela kot svoj integralni
del. Pašić je dopustil le moţnost, da bi bili pripravljeni deliti Istro z Italijo, ĉe bi slednja takoj
vstopila v vojno.210
Nekaj ĉasa po odhodu iz švicarskega Gliona je Vošnjaku pisal geometer in publicist Ernest
Krulej,211
ki je razmišljal, kako bi se dalo narediti ekonomsko karto jugoslovanskih deţel, ki
bi nekako oznaĉevala vsa bogastva teh deţel, ki jo je predlagal sam Vošnjak. Krulej mu je
priznal, da ko je ideja prišla na plan, še ni razumel, kako bi to izpeljali. A ob Vošnjakovi
odsotnosti mu je zadeva postala simpatiĉna in zdelo se mu je, da bi bilo to delo hvalevredno
in koristno. Vendar si je Krulej nalogo zastavil zelo široko. Po njegovem pisanju to ne bi bila
skromna karta, temveĉ temeljita, z ustreznimi priloţenimi študijami. Predlagal je, da bi se
povabilo strokovnjake za vsako podroĉje posebej in bi se ustanovila pisarna, ki bi skrbela za
celoten projekt, prevode in tisk. Vošnjaka je prosil, naj ga obvesti, ali bo mogoĉe priĉeti s
takšnim delom, v nasprotnem bi moral zapustiti Švico, kjer se je steţka preţivljal. Spraševal
ga je, ali bere slovenske ĉasnike iz Amerike, iz katerih je bilo mogoĉe opaziti, da so si "po
208
ARS, OFBV, fascikel 11, Trumbićevo pismo Vošnjaku, 24. 3. 1916. 209
Dragovan Šepić, "Politika rušenja Avstro-Ugarske i Juţni Slaveni", v: Naučni skup u povodu 50-godišnjice
raspada Austro-Ugarske monarhije i stvaranja jugoslavenske drţave, Zagreb, 27.–28. december 1968, ur. Vasa
Ĉubrilović, Ferdo Ĉulinović in Marko Kostrenĉić (Zagreb, 1969), 116 (dalje: Naučni skup). 210
Uroš Lipušĉek, "Slovenci in Londonski pakt", v: Velika vojna in Slovenci, 51. 211
Prim: Rudi Cimperšek, "Iz ţivljenja in dela Ernesta Kruleja", v: Ob 100-letnici gasilskega društva Sevnica:
1879–1979: zbornik, ur. Rudi Cimperšek (Sevnica, 1979), 78–81.
50
stari slovenski navadi pošteno skočili v lase in se bijejo na vse pretege vsak za svojo stranko,
pozabljajoč popolnoma jugoslovanstvo". S tem namenom je Krulej ĉasniku Clevelandska
Amerika poslal dva ĉlanka, za katera je upal, da bosta nekoliko pomirila zadeve.212
Mesec
kasneje mu je Krulej sporoĉal, da je preveril moškega, po katerem je Vošnjak poizvedoval.
Moški, ki se je izdajal za trţaškega Slovenca, se je oglasil pri Kruleju in spraševal po
Gregorinu, hrvaškem politiku Dinku Trinajstiću in Vošnjaku, ĉeš da ima za njih pomembne
vesti. A radovedneţ je bil spoznan za vohuna.213
Krulej mu je v pismu nekajkrat potoţil, da je
ĉisto brez denarja in da so mu Srbi ponudili, da bi odšel na Krf, s ĉimer bi se naĉeloma
strinjal, v kolikor bi bilo njegovo finanĉno stanje s tem izboljšano. Zaradi tega je Vošnjaku o
Srbih pomenljivo napisal: "Farbati in za nos vleči se Kruleja ne da. Srbi se zelo motijo ako
mislijo da smo mi neumni. Če nismo ravno pametnejši od njih, ampak bolj neumni kot so oni
tudi nismo. /…/ Poštenost in odkritost spoštujem, ampak hlinjenje, sladkanje in švindel
sovraţim, strašno sovraţim."214
Predlog glede ekonomske karte je Krulej v glavnih toĉkah
posredoval tudi Pašiću in srbskemu prestolonasledniku Aleksandru KaraĊorĊeviću,215
od
Vošnjaka pa ni dobil še nikakršnega komentarja.216
Naposled je Krulej svoje delo spisal na 94
straneh, o ĉemer je Vošnjaka konec leta 1917 obvestil Šorli. Nastalo delo naj bi izšlo najprej v
srbskem jeziku,217
a je leto kasneje izšlo v francošĉini.
Vošnjaka je v Rimu zelo razveselilo sreĉanje z etnologom in antropologom Nikom
Ţupaniĉem:218
"Srečen sem bil, da sem v Rimu na skupnem delu našel dr. Nika Ţupanića, ki
me je radostno pozdravil. Iskreno moram reči, da se nisem niti enkrat z njim sprl tekom
celotnega dela v tujini, vedno sva delala v najlepši slogi in vzornem prijateljstvu."219
Tudi
sicer sta Ţupaniĉ in Vošnjak tesno sodelovala kot "pobratima", ki sta "sredi vojnega hrušĉa in
trušĉa" poskušala vodilne politike zavezniških drţav obvešĉati o slovenskih deţelah in
212
ARS, OFBV, fascikel 6, Krulejevo pismo Vošnjaku, 9. 9. 1916. 213
ARS, OFBV, fascikel 6, Krulejevo pismo Kruleja Vošnjaku, 6. 10. 1916. 214
ARS, OFBV, fascikel 6, Krulejevo pismo Vošnjaku, november 1916. 215
Prim: Branislav Gligorijević, Kralj Aleksandar KaraĎorĎević: srpsko-hrvatski spor (Beograd, 2002); Isti:
Kralj Aleksandar KaraĎorĎević: u evropskoj politici (Beograd, 2002); Isti: Kralj Aleksandar KaraĎorĎević: u
ratovima za nacionalno osloboĎenje (Beograd, 2002); Jure Gašpariĉ, SLS pod kraljevo diktaturo: diktatura
kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929–1935 (Ljubljana, 2007); Jure Gašpariĉ,
Marija Poĉivavšek, Tone Kregar, Nani Poljanec, Kralj Aleksander med nami (Celje, 2009). 216
ARS, OFBV, fascikel 6, Krulejevo pismo Vošnjaku, junij 1917. 217
ARS, OFBV, fascikel 10, Šorlijevo pismo Vošnjaku, 27. 12. 1917. 218
Prim: Niko Zupanič, njegovo delo, čas in prostor: spominski zbornik ob 130. obletnici rojstva dr. Nika
Zupaniča, ur. Rajko Muršiĉ in Mihaela Hudelja (Ljubljana, 2009); Joţe Dular, "In memoriam Niko Ţupaniĉ", v:
Dolenjski zbornik (Novo mesto, 1961), 291–293; Nekateri viri navajajo priimek Zupaniĉ, a v tej razpravi je
uporabljen priimek Ţupaniĉ, kot ga navaja tudi Slovenski biografski leksikon. 219
Vošnjak, U borbi, 17.
51
razmerah, ki so bile veĉini neznane.220
Ko se je Vošnjakova emigracija šele priĉenjala, mu je
Ţupaniĉ pisal iz Londona glede njegovega odhoda v Ameriko in ga prosil, naj piše ĉasnikarju
in migracijskemu agentu Franku Sakserju,221
da je pripravljen na odhod, ĉe je res potreben
srbskemu duhovniku Nikolaju Velimiroviću, a potarnal tudi glede denarja, ki ga ni imel za
tako dolgo pot.222
Ţupaniĉ je bil tisti slovenski emigrant, ki je dosegel, da so Srbi v svoje
osvobodilne naĉrte vkljuĉili tudi Slovence, in sicer z Niško deklaracijo,223
podpisano 7.
decembra 1914 v Nišu, ki je veljala za formalni in prvi jugoslovanski program Srbije:
"Prepričani v vernost celega srbskega naroda, da izdrţi v svetem boju za obrambo svojega
ognjišča in svoje svobode, vlada kraljestva Srbije smatra za svojo najglavnejšo in v teh
osodepolnih trenutkih edino nalogo, da zagotovi vspešen konec ovega bojevanja, ki je v istem
trenutku, ko se je začelo, postalo obenem boj za osvobojenje in zdruţenje vsih naših
neosvobojenih bratov: Srbov, Hrvatov in Slovencev."224
Iz Rima se je Vošnjak skupaj s ĉlani bodoĉega JO napotil proti Parizu. Pred potjo jih je Josip
Mandić obvestil, da je v Trstu prišlo do odloĉitve, da imajo ĉlani JO popolno soglasje za
predstavljanje naroda v tujini. Na sestankih v Trstu je bilo dogovorjeno, da predsedniki
slovenskih in hrvaških obĉin ne nasprotujejo italijanski okupaciji, temveĉ naj protestirajo
proti aneksiji deţel. Na trţaški seji je bila sprejeta odloĉitev, da se bo razglasila neodvisnost
slovenskih in hrvaških deţel v primeru, da bi Srbi prišli z juga. V vseh deţelah, kjer so ţiveli
Slovenci in Hrvati, naj bi se ustanovili odbori, ki bi administracijo prevzeli v svoje roke.
Centralni odbor bi moral biti v Zagrebu, kjer bi se tiskal manifest narodu. Trţaški sestanek je
dal svoje zaupanje Trumbiću in njegovim sodelavcem, vendar je bil bodoĉi predsednik JO
nezadovoljen, ker se je govorilo le o razglasitvi neodvisnosti in ne o zdruţenju s Srbi.225
Preden so prispeli v Pariz, so se ustavili v Milanu, kamor je Vošnjak povabil svojega oĉeta, s
katerim sta se naposled dobila v hotelu Misericordia. Oĉe je soglašal s sinovimi naĉrti, vendar
v Švico ni ţelel oditi takoj. Namreĉ, Mihael Vošnjak je menda še vedno slepo verjel, da se bo
220
Boţidar Jezernik, "Antropolog, ki je ljudem meril glave", v: Niko Zupanič, njegovo delo, čas in prostor:
Spominski zbornik ob 130. obletnici rojstva dr. Nika Zupaniča, ur. Rajko Muršiĉ in Mihael Hudelja (Ljubljana,
2009), 69 (dalje: Jezernik, "Antropolog, ki je ljudem meril glave"). 221
Prim: "Sakser, Frank", v: ES, Zv. 10: Pt–Savn (1996), 369; "Sakser Frank", v: SBL. 222
ARS, OFBV, fascikel 12, Ţupaniĉevo pismo Vošnjaku, 21. 7. 1915. 223
Prim: Dragoslav Janković, Niška deklaracija: (nastajanje programa jugoslovenskog ujedinjenja u Srbiji
1914. godine) (Beograd, 1969); Dragan K. Nikolić, "Niška deklaracija – zvaniĉan epilog jugoslovenske ideja i
prilog prvodecembarskog ujedinjenja: (istorijski ogled)", v: Marksističke teme 12, št. 4 (1990): 43–51. 224
Jezernik, "Antropolog, ki je ljudem meril glave", 63; Dragoslav Janković, "O Niškoj deklaraciji", v: Naučni
skup, 131 (dalje: Janković, O Niškoj deklaraciji). 225
Vošnjak, U borbi, 18–19.
52
okupacija Trsta in Gorice izvršila na miren naĉin. "Kakšna zabloda!" je komentiral sin v
svojih spominih. V le-teh je opozoril na dejstvo, da je vso njegovo dejavnost v emigraciji
finanĉno podpiral izkljuĉno njegov oĉe: "Iz ohranjenih bančnih poročil vidim, da je bila
porabljena vsota enega milijona dinarjev v današnji valuti. Ena menica, ki nikoli ni bila
honorirana s strani tistih, za katere se je delalo."226
Vošnjak je zaman prosil za finanĉno
pomoĉ tudi drugod. To je razvidno iz pogovora, ki ga je imel z nekim bogatim slovenskim
trţaškim trgovcem, s katerim se je sreĉal v Švici in katerega je prosil za meseĉni dohodek za
slovensko propagando, a mu je slednji ponudil le 200 kron, nakar je Vošnjak zgroţeno
odgovoril: "Časi so preveč resni, da bi človek imel opravka s takšnim stiskačem."227
Po njegovem prihodu v Pariz se je dokonĉno ustanovil JO,228
in sicer z Antejem Trumbićem,
odvetnikom in publicistom Nikolo Stojanovićem, pravnikom Hinkom Hinkovićem,
pravnikom Frankom Potoĉnjakom in Bogumilom Vošnjakom. Sestali so se v hotelu Madison,
rue des Petits Champs, ki je ostal glavni sedeţ JO do konca vojne.229
Ţe junija 1914, preden se je zgodil atentat na avstrijskega prestolonaslednika, so v Split
prihajali bosanski drţavnozborski poslanci, kot na primer Atanasije Šola in Nikola Stojanović,
ki so vodili razgovore z dalmatinskim poslanci, na primer s Trumbićem in hrvaškim
pravnikom Josipom Smodlako. Dogovorili so se, da je treba v primeru vojne "razviti zastavo
zdruţitve", Srbija pa naj bi kot neodvisna jugoslovanska drţava to idejo zastopala v
mednarodni politiki. Enotni so si bili v tem, da bi v primeru vojne veĉji del narodnih
predstavnikov moral oditi v emigracijo. V tej smeri je deloval tudi hrvaški kipar Ivan
Meštrović,230
ki je sredi julija prišel iz Italije v Dalmacijo in opozoril na nevarnost bliţajoĉe
se vojne.231
Zaradi poznanstva z Meštrovićem, ki je ţivel v Rimu, se je za Trumbića in Supila
zavzel odpravnik poslov srbskega poslaništva v Rimu Ljubomir Mihajlović, ki je bil
zaskrbljen zaradi vesti o italijanskih aspiracijah na vzhodno obalo Jadranskega morja. Ţe
septembra 1914 je prišlo do sestanka na srbskem poslaništvu, na katerem je bilo dogovorjeno,
226
Vošnjak, U borbi, 20 in 30. 227
Prav tam, 141. 228
JO je formalno obstajal ţe prej, in sicer novembra 1914 v Firencah. Branko Petranović in Momĉilo Zeĉević,
Jugoslavija 1918/1984, Zbirka dokumenata (Beograd, 1985), 46 (dalje: Petranović, Zeĉević, Jugoslavija
1918/1984). 229
Vošnjak, U borbi, 24. 230
Prim: Ţeljko Grum, Ivan Meštrović (Zagreb, 1962); Karel Mirth, Iz uspomena na Meštrovića (Buenos Aires,
1972); Ivan Meštrović, Dušan Keĉkemet, Ivan Meštrović (Beograd, 1983); GraĎa za bibliografiju Ivana
Meštrovića: od 1899 do 1993., ur. Jasna Ivanĉić in Sanja Kreković-Stefanović (Zagreb, 1993). 231
Milan Marjanović, Londonski ugovor iz godine 1915. (Zagreb, 1960), 53.
53
da hrvaški emigranti v Rimu obišĉejo poslanike drţav Antante, kar so tudi storili. Supilo je od
svetovalca francoske ambasade Charlesa Loiseaua izvedel, da se med zavezniki razpravlja, da
se vprašanje juţnih Slovanov lahko reši ustvarjajoĉ dve drţavi, in sicer srbsko-pravoslavne in
katoliške hrvaško-slovenske. A takšno moţnost je Supilo odklonil in obvestil Trumbića,
kateremu se je poteza slednjega zdela neprevidna, saj se srbska vlada še ni opredelila, kako bi
bila urejena skupna jugoslovanska drţava. Poleg tega je Trumbić stal na stališĉu, da se
hrvaški emigranti še ne smejo organizirati v JO, vse dokler ne bo jasno, ali bo Italija ostala
nevtralna. Toda, ko sta izvedela, da se na Dunaju razmišlja o reorganizaciji Avstro-Ogrske v
smislu trializma in da se pripravlja teren za pridobivanje slovenskih, hrvaških in srbskih
politiĉnih prvakov za takšno rešitev, sta Trumbić in Supilo pospešila postopek za nastanek JO.
Pravi razlog, zakaj se je predhodno zavlaĉevalo z nastankom JO, je tiĉal v Trumbićevi
bojazni, ki so jo izzvala njegova sreĉanja s srbskimi diplomati in politiki. V pogovoru s
Supilom se je pritoţil, da se je prepriĉal, da Srbi enotnost in zdruţitev razumejo povsem
enostransko, "ekskluzivno", kar po njihovih kriterijih za hrvaški narod ne bi bila osvoboditev,
temveĉ novo osvajanje, v katerem se bodo Hrvati ĉutili zasuţnjene v "srbsko-ortodoksnem
ekskluzivizmu" in ne bodo imeli nikakršnega pomena.232
Ko je srbska vlada z Niško deklaracijo objavila, da je cilj njene vojne osvoboditev in
zdruţitev "neosvobojenih bratov" Srbov, Hrvatov in Slovencev, so emigranti to navdušeno
pozdravili, saj je izraţala tudi njihove namere. Trumbić je takoj pisal Supilu, da je srbska
vlada sprejela njihove ţelje in se pred Evropo zavzela za njihove splošne ideale. Vendar
srbska izjava ni govorila o enakosti vseh treh narodov. V vmesnem ĉasu je predsednik ogrske
vlade István Tizsa pohvalil pogum hrvaških vojakov v vojni na strani Centralnih sil, kar je
Trumbića razjezilo in je s kolegi podal izjavo, da namere Tizse, da loĉi Hrvate od Srbov, ne
bodo uspele. Pod izjavo so se podpisali kot Hrvaški odbor.233
V Trstu delujoĉa skupina slovenskih in hrvaških politikov, ki so jo predstavljali Rybář,
hrvaški pravaški politik Matko Mandić,234
odvetnik Gustav Gregorin,235
Ţerjav, Ĉok, Josip
232
Ivo Petrinović, Ante Trumbić, politička shvačanja i djelovanje (Zagreb, 1986), 115–117 in 119–120 (dalje:
Petrinović, Ante Trumbić). 233
Petrinović, Ante Trumbić, 121–122. 234
Prim: Mirjana Strĉić, Petar Strĉić, Hrvatski istarski trolist: Laginja, Mandić, Spinčić (Reka, 1996) (dalje:
Strĉić, Hrvatski istarski trolist). 235
Prim: Neven Borak, "Dr. Gustav Gregorin", Bančni vestnik 40, št. 1–2 (1991): 41–42; Tomaţ Marušiĉ, "Šest
znamenitih trţaških odvetnikov in politikov", Odvetnik 3, št. 5 (dec. 2001): 36–40; "Gregorin Gustav", v: SBL.
54
Mandić, Vjekoslav Spinĉić,236
pravnik Matko Laginja,237
Ivan Lorković in drugi, je odobrila
konstituiranje JO. Zatem je na Trumbićevo pobudo nekaj teh politikov odšlo v emigracijo,
med njimi tudi Vošnjak. Tako so bile ob Trumbiću skoraj vse slovenske in hrvaške politiĉne
frakcije, razen Šusteršiĉeve238
ljudske stranke in Frankove Stranke prava.239
V zaĉetku maja
1915 se je v Parizu v hotelu Madison vršil sestanek nekaj slovanskih moţ. Na podlagi
programa, ki je nastal aprila, so se zdruţili v JO in "pričeli na lastno pest, sami in brez zveze z
domovino, polagati kamen za kamenom k drţavni stavbi …"240
Program, ki ga je JO sestavil 30. aprila 1915, je zajel nekaj bistvenih toĉk: "1. Braniti se proti
ofenzivnemu nastopu Italije in Londonskega pakta; 2. Voditi lojalno politiko do zaveznikov; 3.
Propagirati jugoslovansko zdruţitev." Tretja toĉka je pravzaprav naloţila kar dve nalogi:
"Pred vsem delo okrog tega, da evropske drţave sprejmejo program jugoslovanske zdruţitve
in ga uvrstijo med svoje vojne cilje, in drugo prizadevanje, da bi se v evropsko javnost
prodrlo z 'jugoslovanstvom'. V tej smeri postopa Jugoslovanski odbor z določeno taktiko in
proti postavljenemu cilju. V interesu zdruţitve nasploh je vsaka akcija, ki je dokazovala, da
Jugoslovani v Avstro-Ogrski gledajo na Srbijo kot na svoj Piemont. Srbija je imela med
zavezniki svoj določen mednarodni poloţaj, ona je lahko postavljala zahteve, in o moči te
njene pozicije je odvisna izpolnitev teh zahtev. Odbor si zato prizadeva, da predvsem dviguje
prestiţ Srbije, ker je od njega bil odvisen tudi ideal zdruţitve. Njegov pravi cilj je teţnja, da ta
propaganda dobi jugoslovanski karakter, v katerem emigracija vidi sintezo svojih narodnih
idealov." Ĉetrto doloĉilo je pojasnjevalo odnos do Kraljevine Srbije: "Kar se tiče taktike do
Srbije, smatra Jugoslovanski odbor za svojo dolţnost, da s srbsko vlado postopa enotno, če
236
Prim: Rukopisna ostavština Vjekoslava Spinčića: inventar, ur. Ivan Beuc (Zagreb, 1993); Strĉić, Hrvatski
istarski trolist; Sto pedeseta obljetnica roĎenja prof. Vjekoslava Spinčića 1848.–1998., ur. Darinko Munić
(Kastav, 1999). 237
Prim: Ţeljko Klaić, Matko Laginja i političko-gospodarski problemi Istre (1918.–1930.): (zbornik radova)
(Rijeka, 2003); Mirjana Strĉiĉ, Petar Strĉiĉ, Hrvatski istarski trolist: Laginja, Mandić, Spinčić (Reka, 1996). 238
Prim: Ţlindra v drţavnem zboru: obsodba kranjskega drţ. poslanca dr. Iv. Šušteršiča [Šusteršiĉa] (Ljubljana,
19??); Andrej Rahten, "Dr. Ivan Šusteršiĉ – vzpon in padec drţavnika pozne habsburške monarhije", SHS 11, št.
2/3 (2011): 277–311; Isti: "Republikanska alternativa KaraĊorĊevićem ali habsburška restavracija?: poskus
ocene politiĉnih naĉrtov dr. Ivana Šusteršiĉa v emigraciji", v: Pirjevčev zbornik: poti zgodovine med severnim
Jadranom, srednjo in vzhodno Evropo: ob 70. obletnici akad. prof. dr. Joţeta Pirjevca, ur. Gorazd Bajc in Borut
Klabjan (Koper, 2011), 349–365; Isti: "Zadnji slovenski avstrijakant: prispevek k politiĉni biografiji dr. Ivana
Šusteršiĉa", ZČ 53, št. 2 (1999): 195–208; Isti: "Vrnitev 'nekronanega vojvode kranjskega': zadnja leta
politiĉnega delovanja dr. Ivana Šusteršiĉa", Tretji dan 39, št. 9/10 (nov./dec. 2010): 84–94; Janko Pleterski,
"Dejavnost dr. Ivana Šušteršiĉa [Šusteršiĉa] v Švici v letih 1917–1918", ZČ 46, št. 2 (1992): 211–223. 239
Petrinović, Ante Trumbić, 123. 240
Boţo Repe, "Zakaj so Slovenci vstopili v Jugoslavijo in zakaj so iz nje odšli?", v: Jugoslavija v času,
devetdeset let od nastanka prve jugoslovanske drţave/Yugoslavia through time, Ninety Years Since the
Formation of the First State of Yugoslavia, ur. Bojan Balkovec (Ljubljana, 2009), 27. (dalje: Repe, Zakaj so
Slovenci vstopili)
55
pa nastanejo ovire, jih ni potrebno izpostavljati pred tujino, da Evropa ve vedno samo to, da
Jugoslovani iz Avstro-Ogrske s Srbijo tvorijo eno celoto in delajo sloţno na skupni
dejavnosti." Peta toĉka je obravnavala finance:241
"Kar se tiče finančne strani, je vzel
Jugoslovanski odbor za temelj svojega dela enake smernice kot češki emigranti. Tu je bilo
glavno načelo, da ne sme za svoje osvobodilno delo prejemati finančne pomoči od zaveznikov,
temveč da si mora jugoslovanski narod svojo svobodo izboriti sam, z lastnimi silami, svojo
lastno krvjo in svojimi lastnimi sredstvi."242
Prvi pogovori naj bi potekali ţe v Benetkah, saj se je tam po nakljuĉju znašla manjša skupina
emigrantov, nato so pogovore nadaljevali v Rimu.243
Sprva je kazalo, da bo Rim "kot
domovini najbliţje politiĉno središĉe njih naravno pribeţališĉe". A kmalu so si premislili, saj
se je razbohotilo italijansko imperialistiĉno navdušenje, zato so se emigranti rajši "okrenili s
hrbtom proti 'središĉu sveta' ter se preselili v evropsko kulturno središĉe".244
Povod dejanskega konstituiranja JO je bil podpis Londonskega pakta,245
ki je doloĉal, da v
primeru zmage Italija dobi Tridentinsko, Juţno Tirolsko, Goriško-Gradišĉansko, Trst, Istro,
Kvarnerske otoke in Dalmacijo.246
Podpis Londonskega pakta je potrdil prepriĉanje JO v
nujnost borbe za zdruţitev juţnoslovanskih narodov, medtem ko je srbska vlada prišla do
zakljuĉka, da mora svojo politiko prilagoditi dejanskim odnosom med velesilami. JO je bil
dokonĉno oblikovan 30. aprila 1915, torej le nekaj dni po podpisu Londonskega pakta.247
London je bil doloĉen kot sedeţ odbora, saj Rim za to ni bil primeren. Med štirinajstimi ĉlani
JO sta bila tudi dva Slovenca, in sicer Bogumil Vošnjak in Niko Ţupaniĉ, slednji na
priporoĉilo srbske vlade. JO si je za cilj zastavil "osvobojenje vseh Jugoslovanov izpod
241
Veĉino manifestacij JO je menda financirala srbska vlada, in sicer najprej iz lastnih sredstev, nato iz
zavezniških kreditov in avansov. Tudi veliko ĉlanov JO je iz tega naslova prejemalo dohodke, ki so jim
omogoĉali delo in ţivljenje. ĐorĊe Stanković, "Materijalna osnova jugoslovneske propagande (1914–1918)", v:
Stvaranje jugoslovenske drţave 1918. godine: Zbornik radova prikazanih na naučnom skupu od 5. do. 7.
decembra 1988. godine povodom obeleţavanja sedemdesete godišnjice stvaranja Jugoslavije 1918–1988, ur.
Vasa Ĉubrilović (Beograd, 1989), 231. 242
ĐorĊe Stanković, Srbija i stvaranje Jugoslavije (Beograd, 2009), 140 (dalje: Stanković, Srbija i stvaranje). 243
Repe, Zakaj so Slovenci vstopili, 27. 244
Albin Ogris, Borba za jugoslovensko drţavo (Ljubljana, 1921), 7 (dalje: Ogris, Borba). 245
Italija se je istoĉasno dogovarjala tudi z Avstro-Ogrsko, kjer je za zavezništvo s slednjo ţelela iztrţiti del
njenega ozemlja, vendar do sporazuma ni prišlo. Petranović, Zeĉević, Jugoslavija 1918/1984, 42. 246
Andrej Rahten, "Wilsonova sreĉanja in razhajanja s Slovenci", v: Velikih pet in nastanek Kraljevine Srbov,
Hrvatov in Slovencev / Les Cinq Grands et la création du Royuame des Serbes, Croates et Slovènes, ur. Andrej
Rahten in Janez Šumrada (Ljubljana, 2011), 195 (dalje: Velikih pet); Petra Svoljšak, "Kupĉevanje za zeleno
mizo", v: Slovenska kronika XX. stoletja, 1900–1941, ur. Marjan Drnovšek in Drago Bajt (Ljubljana, 1995), 164
(dalje: Slovenska kronika). 247
Franjo TuĊman, "Jugoslavenski odbor i stvaranje zajedniĉke drţave juţnoslavenskih naroda", v:
Jugoslavenski odbor u Londonu, 398.
56
avstro-ogrskega jarma in ujedinjenje s svobodnimi brati Srbije in Ĉrne gore".248
Kot odborov
predsednik je Trumbić naslednji dan svetoval, da mora JO posebno pozornost posvetiti morju,
navzven pa zastopati idejo integralnosti deţel. Po prihodu v Pariz249
je Vošnjak Gregorinu in
hrvaškemu politiku Dinku Trinajstiću svetoval, da bi bilo treba nujno nekaterim vplivnim
francoskim politikom razloţiti narodnostno stanje, nakar je trojica imela dolg pogovor s
francoskim zunanjim ministrom Stéphenom Pichonom in francoskim premierjem Georgesom
Clemenceaujem. Vošnjak je poroĉal o jadranskem vprašanju v odboru francoske zbornice za
zunanje zadeve. Na pogovor ga je povabil predsednik tega odbora, poznejši ministrski
predsednik in minister za zunanje zadeve Georges Leygues. Ţe ob samem zaĉetku delovanja
je odbor sestavil jugoslovanski memorandum, ki so ga 6. maja 1915 predali francoskemu
ministru za zunanje zadeve Théophilu Delcasséu in ruskemu ambasadorju v Parizu
Aleksandru Petroviĉu Izvoljskemu. A pri pisanju besedila nista sodelovala Gregorin in
Vošnjak, saj takrat še nista uspela priti v Pariz, temveĉ sta to storila Ţupaniĉ in Jedlowski.250
V memorandumu so vlade teh drţav obvestili o ustanovitvi odbora in njegovih ciljih, kot
poglavitno je bilo jugoslovansko vprašanje povezano z jadranskim vprašanjem. Podobno
spomenico so 15. maja izroĉili tudi britanski vladi. "Ţelja Hrvatov, Srbov in Slovencev je, da
se zdruţijo v skupno drţavo, in verjamejo, da bodo predstavniki Trojne zveze zaščitili
nacionalno načelo tudi v tem primeru," je bilo zapisano v memorandumu.251
Delcassé in
Izvoljski nista tajila svojih simpatij do programa JO, medtem ko je bilo teţje prepriĉati lorda
Edwarda Greya. Omehĉal se je šele, ko je prispel nekdanji srbski poslanik na Dunaju Jovan
Jovanović. Albin Ogris je leta 1921 zapisal, da so bili Jugoslovani prvi, ki so stopili s
konkretnim programom pred zaveznike, njihovemu vzgledu pa so sledili Ĉehi z Masarykom
na ĉelu in Poljaki s politikoma Ignacyjem Janom Paderewskim in Romanom Dmovskim.252
Vošnjak je ţe leta 1912 v Vedi opozarjal na nujnost seznanjanja velesil z usodami malih
narodov: "Vsak, posebno majhen narod, ki mu vnanji činitelji onemogočajo svoboden
nemoten razvoj, izkuša seznanjati mednarodno občinstvo s svojim poloţajem, pridobitvami in
248
Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne drţave, Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do
konca 20. stoletja (Ljubljana, 2006), 157 (dalje: Vodopivec, Od Pohlinove slovnice); Petrinović, Ante Trumbić,
126–127; Slovenska novejša, 154. 249
JO v Franciji ni uspelo pridobiti prepoznavnosti. Razlogi za to so tiĉali predvsem v francoski zavezi do Italije.
Stanislav Sretenović, "Francija in ustanovitev Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev", v: Velikih pet, 19. 250
Joţe Pirjevec, "Trst je naš!", Boj Slovencev za morje (1848–1954) (Ljubljana, 2008), 72; Lonĉar, Politično
ţivljenje, 95 (dalje: Pirjevec, "Trst je naš!"); Ladislav Zakošek, Primerjalna analiza drţavnopravnih konceptov
projugoslovanske slovenske emigracije med prvo svetovno vojno (magistrsko delo, Fakulteta za drţavne in
evropske študije Kranj, 2013), 48 (dalje: Zakošek, Primerjalna analiza). 251
Petrinović, Ante Trumbić, 126–127; Ogris, Borba, 8; Lonĉar, Politično ţivljenje, 95; Vodopivec, Od
Pohlinove slovnice, 157; Stane Granda, Slovenija, Pogled na njeno zgodovino (Ljubljana, 2008), 190. 252
Ogris, Borba, 17; Ante Mandić, Fragmenti za historiju ujedinjenja, Povodom četrdesetgodišnjice osnivanja
Jugoslavenskog odbora (Zagreb, 1956), 22 (dalje: Mandić, Fragmenti).
57
krivicami, ki se mu godijo. Čim spretneje mora kakšen narod v tujini propagirati svoje teţnje,
tem laţe si bo priboril oni prepotrebni ugled in zanimanje."253
Organizacija JO ni bila "zapletena". Center je bila pisarna odbora, ki je imela svojega
predstavnika, imenovanega s strani predsednika. Okrog njega so se zbirali ĉlani odbora, ki so
se nahajali v deţeli, kateri je bilo delo JO namenjeno. Dlje je vojna trajala, veĉ je bilo
usluţbencev posameznih pisarn. "Najbolj pridni med temi sodelavci so bili na zadnjih sejah
JO ţe v času mirovne konference imenovani člani tako rekoč honoris causa," je ugotavljal
Vošnjak. Pisarna je imela nalogo spremljati celoten tisk, ohranjati zvezo s prijatelji, obvešĉati
predsednika in odbor o najpomembnejših politiĉnih dogodkih. V posameznih krajih in
drţavah so imele pisarne odbora svoje predstojnike: v Parizu je bil na ĉelu pisarne Ivan De
Giulli, zadolţen za propagando in politiĉno delo v Franciji, po mnenju Vošnjaka najboljši; v
Rusiji je pisarno vodil odvetnik Ante Mandić, ki je kasneje dobil pomoĉnika zdravnika
Milivoja Jambrišĉaka; za vodenje pisarne v Juţni Ameriki je bil zadolţen Miće Mićić. Juţna
Amerika je bila za JO zelo pomembna, saj je bila glavni financer dela JO. Glavni predstavniki
JO v Juţni Ameriki so bili ĉilski industrialec Paško Baburica, Lujo Mor in Lujo Mitrović.254
Vošnjak je bil prepriĉan, da bi moral zaradi številĉnosti JO v Londonu obstajati oţji odbor, ki
naj bi ga zastopal tudi Slovenec, odbor pa bi imel predsednika in dva ĉlana.255
A takšna
ureditev ni bila blizu Trumbiću, ki je menil, da je treba odbor voditi z avtoritativnimi
metodami, zato odbor ni poznal ne podpredsednika ne generalnega sekretarja.256
Ţe februarja 1915 sta Josip Mandić in Vošnjak opozarjala, da ima propagandno delo zelo
pomembno nalogo in da je treba za tuje diplomate ustanoviti glasilo. Predlagala sta, da bi
zaradi tega iz Avstro-Ogrske prišla Kramer ali Josip Jedlowski, trţaški dopisnik Obzora.257
Tako je JO zaĉel v Parizu izdajati list Bulletin Yougoslave, v Londonu pa The Southern Slav
Bulletin pod uredništvom hrvaškega knjiţevnika Milana Marjanovića258
in hrvaškega
dramatika Srgjana Tuĉića. Lista sta prestavljala natanĉen pregled notranje avstrijske politike
in pisala o delovanju odbora. Sprva sta izhajala na štirih oziroma šestih straneh. Od 23. do 39.
številke je Bulletin Yougoslave imel revijsko obliko, lista pa sta se razdeljevala in razpošiljala
253
Igor Grdina, Slovenci med tradicijo in perspektivo, Politični mozaik 1860–1918 (Ljubljana, 2003), 30. 254
Vošnjak, U borbi, 190–193; Vošnjak, Jugoslovanski odbor, 21–23. 255
ARS, OFBV, fascikel 13, Predlog B. Vošnjaka glede ustanovitve oţjega odbora Jugoslovanskega odbora v
Londonu. 256
Zakošek, Primerjalna analiza, 34. 257
Filip Hameršak, "Josip Jedlowski – ţivotopis (s bilješkama za transnacionalnu povijest jedne graĊanske
obitelji)", Časopis za suvremenu povijest 37, št. 1 (2005): 107. 258
Prim: Vinko Brešić, Časopisi Milana Marjanovića (Zagreb, 1990).
58
zastonj. V Londonu je JO organiziral Jugoslovansko knjiţnico, kot zbirko manjših
monografij. JO je s pridom izkorišĉal propagando in opozarjal na jugoslovansko vprašanje.
Ĉlani JO so se udeleţili raznih shodov, predavanj, nagovorov in konferenc. Številne govore je
imel tudi Vošnjak, in sicer v londonskem Hyde-Parku, v Viktoria-Parku ob priloţnosti s
sodelovanjem JO prirejenih slavnosti ob srbskem prazniku sv. Vida (Vidovdan). Govoril je
tudi v industrijskem mestu Leedsu, nato v Royal-Colonial-Society in še marsikje.259
Prisoten
je bil tudi na srbski razstavi decembra 1917, kjer je predavalo 18 predavateljev. Navzoĉa je
bila tudi veĉja skupina Britancev, na primer arheolog Arthur Evans, britanski politiĉni aktivist
in zgodovinar Robert William Seaton-Watson, britanski zgodovinar in novinar Wickham
Steed ter drugi.260
O delu emigracije so bili v monarhiji seznanjeni prek ĉlankov, ki jih je Marjanović uspel
pretihotapiti listu Hrvatska. Ĉeprav se je njihovo delo naĉeloma odobravalo, je vsaj na
zaĉetku našlo malo odziva med odgovornimi politiki. Razen nekaj Primorcev, kot so bili
Marjanović, Gregorin, Trinajstić in Vošnjak, ki so na poziv odbora odšli iz monarhije in se
mu pridruţili, je edino Starĉevićeva stranka stopila z njimi v kontakt in jih podpirala prek
hrvaškega duhovnika in cerkvenega zgodovinarja Svetozarja Ritiga ter pedagoga in teologa
Frana Baraca, ki sta v Švico prihajala po informacije in na posvetovanje.261
V delu Jugoslovanski odbor je Vošnjak navedel vse ĉlane odbora po abecedi ter opredelil
njihove dejavnosti in kraje, od koder so prihajali. Ante Biankini je bil po rodu iz Starega
grada v Dalmaciji in je bil poznejši predsednik Jugoslovanskega narodnega veĉa v
Washingtonu, odvetnik Ivo De Giulli je bil pred emigracijo mestni svetnik v Dubrovniku,
odvetnik Gustav Gregorin je bil deţelni poslanec in mestni svetovalec v Trstu ter nekdanji
drţavni poslanec na Dunaju, don Niko Gršković pa predsednik Hrvaške lige v Clevelandu. Za
odvetnika Hinka Hinkovića je Vošnjak zapisal, da je bil ĉlan hrvaškega sabora in delegat v
ogrskem drţavnem zboru v Budimpešti, odvetnik Josip Jedlowski pa tajnik politiĉnega
društva Edinost v Trstu. Pri Vošnjakovem opisu o sestavi JO niso manjkali niti Ćiro
Kamenarović, ravnatelj Jadranske banke v Trstu, Milan Marjanović, glavni urednik
Narodnega jedinstva v Zagrebu, hrvaški kipar Ivan Meštrović iz Otavic v Dalmaciji, odvetnik
Miće Mićić, mestni svetovalec v Dubrovniku, odvetnik Franko Potoĉnjak, nekdanji ĉlan
259
Ogris, Borba, 21–23. 260
Ljubinka Trgovĉević, Naučnici Srbije i stvaranje Jugoslavije (Beograd, 1986), 149 (dalje: Trgovĉević,
Naučnici Srbije). 261
Mandić, Fragmenti, 57.
59
hrvaškega sabora in delegat v ogrskem drţavnem zboru v Budimpešti. Poleg Hrvatov so bili
zastopani tudi drugi predstavniki juţnih Slovanov, kot so bili Mihajlo Pupin262
, profesor na
Columbia University v New Yorku, odvetnik Nikola Stojanović, ĉlan bosansko-
hercegovskega sabora in Dušan Vasiljević, podpredsednik Srpske narodne zajednice v Bosni.
A najveĉ je bilo hrvaških pripadnikov, med njimi tudi Frano Supilo, lastnik in urednik Novega
lista na Reki, nekdanji ĉlan hrvaškega sabora in delegat v ogrskem drţavnem zboru v
Budimpešti ter Dinko Trinajstić, ĉlan istrskega deţelnega zbora.263
O Trinajstiću je Vošnjak
zapisal: "/…/ Bil je človek poln čustev, srca, dobrodelnosti, iskrenosti, ki ni poznal ne laţi ne
podtikanj, v katerem je bila najmočnejša komponenta karakterja brezkompromisen
nacionalizem, ampak ne laţni, umetni nacionalizem, temveč tisti, ki je globoko ukoreninjen v
domačih prsih. /…/"264
Ĉlana sta bila tudi ţe omenjena Slovenca Niko Ţupaniĉ, kustos
etnografskega muzeja v Beogradu, in seveda Bogumil Vošnjak. V letu 1916 so ĉlani JO
postali še Jovan Banjanin, beograjski odvetnik Milan Srškić, istrski preporodovec Ante
Mandić in Milivoje Jambrišĉak ter v letu 1917 še pesnik Veljko Petrović265
iz Vojvodine.266
Zanimiva je Vošnjakova oznaka sodelavcev v JO, pri ĉemer se nekako zdi, da je pri vsakem
našel napake. Tako je v zaĉetku svoje emigracije predsednika odbora opisoval z naslednjimi
besedami: "Trumbić se šolal politično v ambientu dalmatinske kavarne. Brez širokih
horicontov in globoke politične ali globoke kultu-re/!/. Pošten skozi in skozi. Nikak
organizator, ni sposoben deliti dela. Nam ni dal v Parizu prav nikake iniciative in ako bi šlo
po njem, ne bi se bili v Parizu seznanili sploh z nikomur. Njegova velika pogreška je, da
nikogar ne informira o pravem stanju stvari. Tako smo morali vedno od tujih oseb to slišati,
kar bi nam on moral najprej praviti. Ker je slučajno prišel v ta diplomatski milje, misli, da je
tajinstvenost glavni znak diplomata."267
A v spominih je o Dalmatincu zapisal: "V duši je
vedno ostajal hrvaški pravaš. Takoj ko je prenehala hipnoza svetovne vojne, je močneje
izraţal svoje hrvaštvo. /…/ Če Trumbića analiziramo, se moramo zavedati, da je skozi in skozi
pravnik. Z zrakom dalmatinskega mesta, polnim rimskih tradicij, je vase vsesal tudi smisel za
262
Prim: Vojislav M. Popović, Mihajlo Pupin (Beograd, 1967); Mihajlo I. Pupin: znanstvenik, politik,
gospodarstvenik = Mihajlo I. Pupin: the scientist, the polititian, the economist, ur. Vladimir Klemenĉiĉ et al.
(Ljubljana, 1980); Dragiša M. Ivanović, Mihajlo Pupin: ţivljenje in delo (Ljubljana, 1982); Ţivot i delo Mihajla
Idvorskog Pupina: zbornik radova Naučnog skupa, Novi Sad-Idvor, 4–7. oktobar 1979 (Novi Sad, 1985). 263
Vošnjak, Jugoslovanski odbor, 9–10. 264
ARS, OFBV, fascikel 13, Dr. Dinko Trinajstić. 265
Prim: Aleksandar Pejović, Veljko Petrović (Beograd, 1966); Isti: Ţivot i delo Veljka Petrovića (Beograd,
1977). 266
Vošnjak, Jugoslovanski odbor, 9–10. 267
Vošnjak, Dnevnik, 50.
60
kruto logičnost rimskega prava. Mislil je, da je tudi sodobno ţivljenje tako kruto, tako jasnih,
ravnih linij. Njegova retorika je bila pogosto sijajna. /…/" Vošnjak je iskal razloge za
medsebojne spore med Trumbićem in Pašićem: "Ravno njegova preveč pravna metoda je do
neke mere prispevala, da je prišlo do večnega konflikta med Pašićem in njim. Pašićevi
pogledi so bili resničnejši, bolj realistični. Toda manjkal mu je Trumbićev globoki smisel za
pravni sistem in pravno drţavo. Trumbićevo domoljubje je bilo resnično, iskreno,
navdušujoče. V njem je tlel pravi ogenj pravega domorodca. Ni bil v stanju, da ustvari v J.O.
pravi esprit de corps, duh enega telesa, ki solidarno dela na eni zgodovinski nalogi."268
Vendar se je Vošnjak ţe ĉez nekaj dni popravil in priznal napako pri ostri oceni Trumbića:
"/…/ Moja sodba o Trumbiću je bila vendar preostra. Včasih je poln duha in satire, samo,
prepesimističen je, to slabo vpliva na esprit de corps. Neresnično in glupo[neumno] je trditi,
da je brez kulture. /.../" V zaĉetku leta 1916 je ob zakljuĉku neke seje o Trumbiću zopet
govoril s spoštovanjem: "/…/ Trumbić se je iskazal, da je pravi moţ v pravem trenutku na
pravem mestu. Dokazal je, da ima mnogo korektnosti in takta, videlo se je tudi, da poseduje
retoričen dar. /…/"269
Tudi pri orisu sonarodnjaka Gustava Gregorina so ga prevevali mešani obĉutki: "Gregorin je
danes razvalina, silno se je pootročil, kar sam priznava. Njegovo čvekanje je včasih
naravnost strašno. Kulturno presega i[n] Trumbića i[n] Trinajstića. Sploh imam spoštovanje
pred njim. Neka idejna podlaga je tu. Kadar govori s Francozi, vidi se, da ima na sebi nekaj
finejšega, distingviranejšega. Idealist je, kateremu gre globoko do srca vsako zlo, prizadeto
njegovemu narodu. Širši pogled ima od vseh."270
A prav pozitivnega mnenja ni zmogel pri Franu Supilu: "/…/ Ugled Supilov je še globokeje
padel. Okoli njega so se skupili homines minores, kakor Dedţulić /De Giulli/ in Gazzari.
Nekoliko ga drţi i[tudi] Trinajstić. /…/" Tudi po Supilovi smrti septembra 1917 ni zmogel
izbrati lepe besede o njem: "Franjo je bil prava domača grča, self made man, pa konfuzen. Bil
in ostal je do konca svojih dni reporter v dobrem in slabem smislu. Drţavnika ni bilo v njem
ni[ti] toliko, kolikor črnega za nohtom pariške mondenke. Pa mislil je, da mora biti prvi
zunanji minister Jugoslavije. Trumbić je nekoč rekel meni: Supilo ima neprirodno ambicijo,
Vi pa imate prirodno." A kljub njunim pogostim nesoglasjem je Vošnjak nekega veĉera v
268
Vošnjak, U borbi, 35–36; Vošnjak, Jugoslovanski odbor, 12–13. 269
Vošnjak, Dnevnik, 146. 270
Prav tam, 50.
61
Londonu zasledil Supilove besede, namenjene Trumbiću: "Vošnjak vendarle ni tako zloben,
kakor ti misliš." Vošnjak je s Supilom veĉkrat prišel navzkriţ, saj naj bi slednji morda celo
preizkušal Vošnjakovo potrpeţljivost. To je bilo vidno na eni izmed sej JO: "V tej polemiki je
Supilo večkrat izgovoril nesrečno besedo 'Laibach', ker njegovi diplomatski krogi poznajo
Slovence samo pod tem imenom. Zavrelo je v meni in sem ostro odgovoril. /…/" Ocenil je tudi
Supilovo dejavnost ob podpisu Londonskega pakta: "/…/ Franjo Supilo je bil originalen
človek svojega kova. /…/ Ampak Supilo /…/ je bil granitna, markantna pojava. /…/ Brez
zunanjih manir, teţek, še polkmet, naju je oba fasciniral s svojo vizijo propada Avstro-
Ogrske. /…/ Supilo je bil politik od rase, komur je politika potrebna kot vsakdanji kruh. /…/ V
naši zgodovini bo vedno ostalo zapomnjeno njegovo tekanje za vsebino Londonskega pakta z
enega konca Evrope do drugega. A letal je bolj kot novinarski reporter ne kot drţavnik. /…/271
O ostalih ĉlanih JO je pustil kratke zabeleţke: "Trinajstić. Pravi kmet še v vsem, to je juţni
kmet s kmetskim mentalitetom političnega nadmudrenja. Tresajoči se prsti. Dober človek.
'Voditelj' in obzorje pazinskega 'podešta'. Naravna inteligenca mu daje ne redko dobre misli.
Potočnjak. Velik Primorec z veliko zanimivo glavo. Bil je v Ameriki v svrho propagande. Ni
povsem čist. Optimističen. Hinković. Ţidovska okretnost, menda največja inteligenca od vseh.
Markovič. Da Bogme! Molčljiv, teţko je iz njega spraviti kako mnenje."272
Sledil je oĉrt Biankinija in de Guillija: "Dr. Ante Biankini, zdravnik iz Chicaga, je bil odlična
lojalna hrvaška duša, ki še ni bila amerikanizirana. V Evropi ni sodeloval pri nalogah J.O. V
Chicagu smo uţivali njegovo krasno hrvaško gostoljubnost. Drugi Dalmatinec je bil dr. Ivo
DeĎuli. DeĎuli je polnokrvni Dubrovčan, sin bivšega predsednika občine. Bivši član
dalmatinskega parlamenta je bil po poklicu odvetnik. Bil je eden izmed najbolj simpatičnih
med vsemi člani. Deloven in okreten je skupaj s preminulim Tomom Šorlijem organiziral našo
pisarno v Parizu, ki se je iz skromne sobice quartier latina preselila v ţivi center Pariza, rue
Cadet." Med Vošnjakovimi oznakami se je znašel tudi Gazari: "Dr. Julije Gazari je bil prav
tako Dalmatinec. Dober pater familius z mnogoštevilnimi otroci, ni bil bog ve kako borben.
Trumbić mu je zaupal predvsem naloge finančne narave." Nekoliko prizanesljivejši je bil pri
Grškoviću: "Don Niko Gršković, predsednik Hrvaške lige v Clevelandu, je bil človek drugega
kova: borben, stabilen in dober govornik. Toda v svojih pogledih ni bil stalen." Nekoliko teţje
mu je izpod peresa tekel Hinkovićev oris: "Karakterizirati dr. Hinka Hinkovića ni lahko. Bil
271
Vošnjak, Dnevnik, 58, 100, 146 in 225. 272
Prav tam, 50.
62
je občutljiv, nervozen, nestabilen. Velike usluge je naredil jugoslovanski stvari s svojim delom
v tujini v loţah prostozidarjev. Bil je spreten in ţivahen in dober govornik, pero mu je bilo
lahko. V Odboru je bil eden od prvih intelektualcev. /…/ Neizogibno je podlegel miljeju, v
katerem se je nahajal. /…/ Sposobnih ljudi, kot je Hinković, Jugoslavija ni imela na pretek in
Hinkovićeva inteligenca bi lahko lepo sluţila domovini." Cenil je marljivost Jedlowskega in
Marjanovića: "Dr. Josip Jedlovski je vzniknil iz rodoljubnega trţaškega miljeja. Dober
ţurnalist, neutruden delavec je delal kot čebelica v londonski pisarni Odbora. Milan
Marjanović iz Istre ni bil pravnik, ampak zato boljši pisec. Človek širokih pogledov,
svobodoumen, deloven, simpatičen je bil kot ustvarjen, da propagira J.O. med našimi
izseljenci. /…/ Bil je pravi Slovan. /…/ Bil je idealen, integralen Jugoslovan." Meštrovića je
karakterno ocenil drugaĉe kot predhodna dva: "Ivan Meštrović je bil drugi tip. Njegova glava
je tisto, kar je najbolj rasno v našem narodu. Meštrovićev artizem je odpiral vrata povsod v
tujini. Manjše rasti, koščen, z orlovim nosom in črno brado, z juţnjaškimi, ognjevitimi, ampak
neizmerno dobrimi očmi je bil eden od najizrazitejših predstavnikov našega naroda. Ni bil
profesionalen politik in to mu je dalo prav privilegirano stališče. Pravemu geniju ni bilo mar
za labirint podtikanj. Njegova individualnost je visoko dvignila raven J.O." O Miĉiću je pustil
le kratko zabeleţko: "Dr. Mice Mičić je bil /…/ uglajen Dubrovčan, s katerim sem vseeno
prišel nekajkrat v konflikt. Njegova največja zasluga je bila pot v Juţno Ameriko." Ĉislal je
Potoĉnjaka: "Zanimiva je bila čista slovanska pojava dr. Franka Potočnjaka. Bil je rojen
opozicionar širokih slovansko-ruskih čustev. /…/ Po rodu iz hrvaškega Primorja je bil večno v
borbi s hrvaškimi madţaronskimi reţimi. Zelo dober je bil Potočnjak za delo v Rusiji. Kasneje
se je Potočnjak razšel z J.O." Oznako je nadaljeval s Pupinom in Stojanovićem: "Mihajlo
Pupin iz New Yorka je bil superioren človek, učenjak svetovnega glasu. Človek silne volje je
hotel, da bi ga poslušali ameriški Jugoslovani. Po rodu iz Pančeva je bil zelo predan Nikoli
Pašiću. Pravi hercegovski gornik dinarskega tipa je bil dr. Nikola Stojanović, izdelan
Parlamentarec, ki se je uspešno šolal v borbah bosanskega parlamenta." Nekakšne simpatije
je gojil do Vasiljevića: "Dušan Vasiljević je bil dober srbski nacionalist iz Bosne. /…/ Dušan
je bil neizmerno zgovoren, njegovi govori so bili dolgi, retorika parlamentov in skupščin.
Redko sem videl politika, ki bi govoril tako neizmerno gladko. /…/ Dušan Vasiljević je bil
vedno prijeten, dober prijatelj." Zelo pozitivno je ocenil delo Ţupaniĉa: "Dr. Niko Ţupanić je
bil individualnost svojega kova. Intelektualec, ki ni maral politikov našega parlamenta. Po
poklicu antropolog je naredil predvojni Srbiji ogromno, neprecenljivo uslugo. Pod
psevdonimom Gersona je napisal knjigo o makedonskem vprašanju, ki je, temelječa na
znanstvenih argumentih, silno vplivala v korist Srbiji. Pri vladi v Nišu je bila njegova vloga
63
pomembna, njemu se je treba zahvaliti, da so Slovenci vstopili v prvo razglasitev srbske vlade.
/…/ V njem je bil ogenj pravega velikega patriota, ki ga /preţema/ samo ena ţelja, da vidi
svojo domovino zdruţeno in svobodno." Veĉjih hib ni našel pri osebnostih Gregorina in
Trinajstića: "Greogrin in Trinajstić sta šele pozno javno pristopila J.O. /…/ Gregorin je bil v
Primorju poţrtvovalen, nadarjen narodni delavec, katerega ime bo ostalo stoletja zabeleţeno
v zgodovini primorskih Jugoslovanov. /…/ Bil je marljiv parlamentarec, idealen altruist,
kakršnih danes ni. /…/ A ni bil več stari borec, ko je prišel k nam v izgnanstvo. /…/ Pravi
idealist, kateremu gre globoko do srca vsako zlo, storjeno njegovemu narodu. Trinajstić,
njegov istrski prijatelj, je bil plemenit človek iz domovine Veli Joţeta. /…/ Govoril je krasno
naš jezik in ponosni smo bili, da je lepše in bolj gladko po naše govoril kot Srbi, glede na to
da je bila njegova zibelka v deţeli severnega Jadrana. Gregorin in Trinajstič sta bila
neločljiva prijatelja kot Kastor in Poluks."273
O drugih ĉlanih je pisal ob 25-letnici nastanka
JO v delu Jugoslovanski odbor. Tako je za Jovana Banjanina zabeleţil, da je Srb iz Like
"pošten človek velikih energij in izredne doslednosti. Bil je politik iskrene jugoslovanske
smeri in izvrsten novinar." O Milanu Srškiću je zapisal, da je bil "koncilanten politik,
pripravljen na kompromise. Drţal se je strogo smeri Nikole Pašića /…/". Po njegovem
mnenju je bil Veljko Petrović "prava pesniška duša in pravi intelektualec", ki je "prinesel v
krog Jug. odbora vse simpatične črte srbske Vojvodine."274
A ob zakljuĉku orisov ĉlanov JO si je Vošnjak postavil zanimivo vprašanje: "Nastaja
vprašanje, ali je tako sestavljeno predstavništvo avstro-ogrskih Jugoslovanov v tujini
ustrezalo svojemu namenu?" Navkljub vsemu je menil, da je JO imel veliko vlogo, predvsem
po podpisu Londonskega pakta, saj so njegovi ĉlani v vseh delih sveta širili "ideal našega
zdruţenja, tisoĉletnega sena našega naroda". Zdelo se mu je, da je bil odbor "moralni porok in
borec za politiĉno moralo zaveznikov". Prav tako je trdil, da je z obrambo severno-zahodne
meje JO branil "balkansko misijo Jugoslavije".275
V brošuri Jugoslovanski odbor je leta 1940 idealistiĉno zapisal, da je imel JO od samega
zaĉetka pred oĉmi svetli ideal – ustvariti ne samo drţavo Srbov, Hrvatov in Slovencev,
temveĉ Jugoslavijo. Vošnjak je bil "vnet zagovornik jugoslovanske politiĉne koncentracije", a
se je v emigraciji bojeval proti uveljavitvi koncepcije Velike Srbije. Odbor je zaĉel kot
273
Vošnjak, U borbi, 35–42; Vošnjak, Jugoslovanski odbor, 13–14. 274
Vošnjak, Jugoslovanski odbor, 15. 275
Vošnjak, U borbi, 35–42; Vošnjak, Jugoslovanski odbor, 13.
64
emigrantski politiĉni odbor in konĉal leta 1918 kot popolni zastopnik juţnih Slovanov pri
velesilah Antante, saj mu je to nalogo poverilo Narodno veĉe v Zagrebu. Sprva je bil
novembra 1914 v Rimu ustanovljen Hrvaški odbor, ki je protestiral proti ogrskemu
ministrskemu predsedniku grofu Istvánu Tizsi in njegovemu reţimu. Temu je sledil odhod
Franka Potoĉnjaka v ZDA, ki je v Chicagu organiziral veliki kongres srbsko-hrvaško-
slovenskih delegacij iz ZDA in Kanade. Na kongresu je 563 delegatov 10. marca 1915
ustvarilo resolucijo s priĉujoĉo izjavo: "Hrvati, Srbi in Slovenci so en narod, ki ţivi pod
raznimi imeni v mnogobrojnih pokrajinah na jugovzhodu avstro-ogrske monarhije ter v
kraljevini Srbiji in Črni gori. Njihovo skupno ime je jugoslovansko … Naše ţivljenje in naš
napredek moreta biti zajamčena samo v zedinjenju vseh jugoslovanskih deţel s Srbijo v
enotno drţavo."276
Skupšĉina v Chicagu je vzbudila zavednost po vsej Severni Ameriki, zato
so se leta 1915 vršili številni shodi v Pittsburghu, Chicagu, Clevelandu, San Franciscu, Los
Angelesu, New Yorku in drugod. 27. avgusta se je na pobudo Nikolaja Velimirovića na
mitingu v Chicagu zbrala jugoslovanska duhovšĉina v politiĉnem oziru, ne glede na
konfesionalno pripadnost, v programu skupne jugoslovanske drţavne neodvisnosti.277
Junija 1916 se je shod vršil tudi v Antofagasti v Ĉilu, in sicer ob soudeleţbi JO, ki ga je
zastopal Miĉić. Najpomembnejši sklep tega shoda se je glasil: "S ponovljeno izjavo, da so
pretrgali vse vezi, ki so jih spajale z avstro-ogrsko dinastijo, se stavljajo srbski vladi na
razpolago in izraţajo svoje popolno zastopanje J. O. v Londonu, ki ga smatrajo za
pooblaščenega zastopnika jugoslovanskih pokrajin pod avstro-ogrskim jarmom." Na
šestdnevnem shodu so ustanovili zdruţenje vseh juţnoslovanskih kolonij v petih republikah
Jugoslovansko narodno obrano (JNO), katere predsednik je postal Paško Baburica. Doloĉili so
zajetne prispevke srbsko-ĉrnogorskemu Rdeĉemu kriţu, rekrutirali prostovoljno legijo in
sveĉano prevzeli odgovornost za proraĉun JO. Drugi shod JNO se je vršil konec novembra
1916 v Pittsburghu pod predsedstvom Grškovića. Shod sta s telegramom pozdravila srbski
prestolonaslednik Aleksander KaraĊorĊević in Pašić. S pittsburškega kongresa je bil JO v
London poslan telegram z izjavo: "Severoameriški Jugosloveni in delegati juţnoameriških
Jugoslovenov, zbrani na drugem jugoslovanskem kongresu v Pittsburghu 29. in 30. novembra
pozdravljajo enodušno J. O. v Londonu kot zastopnika našega naroda v Avstro-Ogrski in
tolmača njegove borbe za svobodo in ujedinjenje z ostalimi brati in oni si osvajajo v vseh
ozirih program omenjenega odbora in zadovoljni z dosedanjim uspehom Odbora obljubljajo
276
Vošnjak, Jugoslovanski odbor, 6–7; Petranović, Zeĉević, Jugoslavija 1918/1984, 28. 277
Ogris, Borba, 29; Zakošek, Primerjalna analiza, 33.
65
podpirati v večji meri s potrebnimi gmotnimi sredstvi nadaljevanje in srečno zvršitev
Odborove akcije." Polagoma se je zaĉelo tudi med ameriškimi Slovenci buditi jugoslovansko
ĉustvo, ĉemur je v neki meri pripomogel tudi Vošnjak s svojimi ĉlanki, izhajajoĉimi leta 1916
v Glasu Naroda, pod skupnim naslovom Slovenci kaj hočemo?278
JO je na seji 15. maja 1915 podal skupno izjavo, da se morajo juţni Slovani zdruţiti v eni
drţavi, in tako ţe na zaĉetku v svojem programu zagovarjal naĉelo unitarizma: "Samo eno
sredstvo more ustvariti trajen mir v vsej jugovzhodni Evropi in prav posebno na Jadranu in
Balkanu. To je ujedinjenje vsega prebivalstva in vsega jugoslovanskega ozemlja v enotno,
neodvisno drţavo." Odbor je imel dva cilja, in sicer boj proti Londonskemu paktu in proti
avstro-ogrski monarhiji. Vošnjak je kasneje v spominih menil, da bi bila storjena velika
napaka, ĉe bi govorili samo o prepirih, ki jih je izzval program JO, in bi se prezrlo vso
pozitivno delo odbora, kot je to storila "češkoslovaška dama, ki je napisala zgodovino Jug.
odbora. Zanimali so jo v prvi vrsti prepiri in konflikti, pozitivno propagandno delo pa zanjo
ni bilo bistveno interesantno".279
Tu je mislil na avtorico Milado Paulovo, ki je napisala delo
o JO.
V ĉasu delovanja v JO je imel Vošnjak veĉkrat raznotere teţave s svojimi sodelavci, tudi
Slovenci, katerim je oĉital premalo dovzetnosti za zadeve, ki so se vsaj njemu zdele velikega
pomena. Tako je rojake oznaĉil kot poĉasneţe: "/…/ to je moj in Brezigarjev del. Pač pa je
donesek Mačkovšeka manjšinsko gradivo, pa tudi vse v takem stanju, da bo treba še vse
sestaviti. In še to je iztrgal G/regorin/ šele v zadnjem trenutku. Ali so strašni počasneţi ti ljubi
Slovenci. Moja stvar je bila gotova v januarju in še vedno ni sluha ne duha o spomenici.
Rybař pa nosi v ţepu ţe par mesecev angleško vprašalno polo glede gospodarskih
podatkov."280
Zabeleţil si je, kar mu je nekega dne povedal Ţupaniĉ, namreĉ "da je v Rimu Gustinčić
rovaril proti meni, češ 'da me nobeden ne mara', 'da bi samo zlezel naprej' i.t.d." Ob tem je
dodal: "Tega moţakarja si moram izposoditi ob priliki." Publicist Dragutin Gustinĉiĉ, o
katerem je govoril Vošnjak, je leta 1915 kot politiĉno sumljiva oseba pobegnil pred
avstrijskimi oblastmi v Italijo in se prikljuĉil JO. Po mnenju nekaterih, sodelujoĉih v odboru,
278
Ogris, Borba, 30–31; Grdina, Slovenci med tradicijo in perspektivo, 255–256. 279
Vošnjak, Jugoslovanski odbor, 17–18 in 20. 280
Vošnjak, Dnevnik, 43–44.
66
je Vošnjak nekajkrat delal na svojo pest, kar mu je na eni izmed sej oĉital tudi Stojanović:
"/…/ V/ošnjak/ uvek na drugo mesto putuje nego drugi misle. Došel je [v] London preko
Dieppe, ne preko Bulonj, šel je v Niš, mislilo se pa … Vem, kar je hotel reči. Ţenevski
nadzorovalni policijski organi so namreč mislili, da sem prišel v Švico, da bi od tod potoval v
– Avstrijo. Lepe stvari. Začetkom seje je Trinajstić nekako inkvizitorno ţelel, da bi referiral o
Nišu. Pripovedoval sem same nedolţne stvari."281
Vošnjak mnogokrat ni bil vabljen na druţenja in praznovanja ostalih ĉlanov JO, kot da bi se
ga ţeleli izogibati: "Dalmatinski Jugoslovani so seve proslavili novo leto sami. Seve jaz nisem
zasluţil vabila. Nič ne dene, ako samotarim, to me napravlja samo krepkejšega" se je
tolaţil.282
Tako tudi: "Zvečer na poslanstvu. B. Popović vabi vse druge na poslanstvo, samo
ne mene, na neke seje pod predsedstvom Mateja /Boškovića/." Skozi Vošnjakov dnevnik iz
ĉasa prve svetovne vojne je moĉ ĉutiti in uvideti, da so tudi njegova prizadevanja in mnenja
velikokrat naletela na protiven odziv. Tako je razoĉaran v ĉasu bivanja v Londonu julija 1915
v svoj dnevnik zapisal: "Nekateri člani odbora [so] odpotovali v Švico. Supilo me noče vzeti
nikamor s seboj. Kaj to pomeni, da se me pusti na strani. Ali se to zgodi namenoma? Zares
drugače sem si predstavljal bivanje v Londonu." Razoĉaran je bil tudi nad delom JO: "/…/
Spominjal sem M/asaryka/, kako sem lani v Ţenevi karakteriziral politiko Italije. Osupnila me
je M/asarykova/ trditev, da se je pogajal v Rimu Briand tudi o našem vprašanju. Lepa stvar!
Sedaj[,] ko je Srbija tako slaba, mešetari se vnovič za naše zemlje. Odbor pa debatira cele
dneve o poloţaju, ne da bi se dotaknil tega vprašanja. Nikdo ni govoril z Briandom[,] predno
je šel v Rim. V Pariz sem došel s trdno voljo, da se nekaj učini. Pa ţe prihodnjega dne
Brianda ni bilo več v Parizu. Znabiti je vse pokvarjeno. Dalmacijo je najbrţ ţe Italija
prepustila, v krempljih pa drţi Primorje. Potem bi bil poloţaj Slovencev mnogo slabši[,] nego
je bil prej. Ţalosten in potrt sem se vrnil v svoj stan po meglenih londonskih ulicah."
Razoĉaranje je kazal tudi nad Dalmatinci, o ĉemer se je pogovarjal s srbskim duhovnikom
Nikolajem Velimirovićem: "/…/ Še celo ne more razumeti, da se Dalmatinci bijejo ob Soči.
Temu so aliranci sami krivi. Zakaj so nas prodali?"283
Ko je Vošnjak srbskemu kraljevemu
poslaniku v Parizu Milenku Vesniću predlagal,284
da bi Velimirovića imenoval za srbskega
281
Vošnjak, Dnevnik, 78, 112. 282
Prav tam 128. 283
Prav tam, 64, 151 in 155–156. 284
Prim: Niko Ţupaniĉ, Antropološki ocrt Nikole P. Pašića i Milenka R. Vesnića = Esquisse anthropologique de
Nikolas Pašić et Milenko Vesnić (Ljubljana, 1926); Momir Milojević, "Milenko Vesnić kao prevodilac", Anali
Pravnog fakulteta u Beogradu 39, št. 1–3 (1991): 211–217.
67
poslanika v Washingtonu, je naletel na gluha ušesa. Takrat je Vošnjak prviĉ iz Vesnićevih ust
slišal, da Srbija ne raĉuna na verjetnost, da bi se rešilo slovensko-hrvaško Primorje.285
Seveda so Vošnjaka v ĉasu emigracije kdaj popadle tudi ĉrne misli: "Pa strašna je vendar
misel, da me čaka v letih največje intelektualne sile in moške energije usoda – eksila, čakanja,
brezdelja, daleč od domovine. Ali bo usoda res tako brezmejno kruta? Z lahkim srcem sem vse
vrgel raz sebe, kar me je spojilo z ono arhaistično drţavo. Ali se bom kedaj vrnil v srečnejšo
domovino?"286
Kakor je razmišljal o svoji usodi, tako je razmišljal tudi o usodi svoje
domovine in usodi juţnoslovanskih deţel: "/…/ Pa kaka bo ta bodočnost? Slovenija in
Hrvatska in Srbija bodo satrapije Berolina in jaz buntovnik se bom v skromnih razmerah
kajal, da sem hotel biti sam svoj in visoko zleteti tja gor k velikemu idealu svojega naroda.
/…/"287
Vendar ni bilo hudo samo njemu. To je vedel. O svoji hudi finanĉni stiski ga je
obvestil tudi Vladislav Fabjanĉiĉ, ki je emigriral in delal pri srbskem zunanjem ministrstvu v
Ţenevi. Sprva ga je Fabjanĉiĉ obvešĉal o kratki zgodovini slovenskega slovstva, ki jo je pisal,
in Vošnjaka poprosil, naj mu posodi nekatere svoje knjige.288
V naslednjem pismu ga je prosil
za denarno posojilo, saj se je nahajal v zaskrbljujoĉem stanju, ker še ni prejel plaĉe in ni imel
denarja ne za bivanje ne za hrano. Ob tem je potoţil, da poleg njega stradata še dva Slovenca
v Ţenevi, ki sta prav tako ostala brez osnovnih sredstev.289
V Ţenevi je imel Vošnjak s Trumbićem pogovor o bodoĉi drţavi in centralizaciji: "Sam
Trumbić je rekel, da misli, da bo srbski separatistični element izginil samo v centralistični
jugoslovanski drţavi. Vprašal me je, zakaj sem kot Slovenec proti centralizaciji. Ravno
Slovenci bi imeli največje koristi od centralizirane drţave, ker bi v njej ravno Slovenci zavzeli
glede svoje kulture najpomembnejše mesto. Realnost deset let pozneje je bila povsem
druga."290
A Trumbić se je pritoţil zaradi teţav z bosansko skupino JO, ki "hoĉe biti bolj
srbska od samih Srbov".291
Pred odhodom iz Ţeneve so Slovenci obiskali še nekdanjega
srbskega poslanika v Rimu Ljuba Mihajlovića, "še mladega, pravega sina Šumadije, katerega
285
Vošnjak, U borbi, 112. 286
Vošnjak, Dnevnik, 103. 287
Prav tam, 104. 288
ARS, OFBV, fascikel 3, Fabjanĉiĉevo pismo Vošnjaku, 1916, brez datuma. 289
ARS, OFBV, fascikel 3, Fabjanĉiĉevo pismo Vošnjaku, 17. 10. 1916. 290
Vošnjak, U borbi, 93. 291
Janković, O Niškoj deklaraciji, 133.
68
politiĉna smer je bila iskreno jugoslovanska". Mihajlović292
je po Vošnjakovem mnenju
pravilno sklepal, "da Italijani ţelijo sebi zagotoviti v prvi vrsti strateški poloţaj na Jadranu.
Moj oče se mu je s toplimi besedami zahvalil za vse, kar je do sedaj storil za Slovence."293
V ĉasu delovanja v Londonu so bili ĉlani JO povabljeni k Arthurju Evansu na njegov dom, in
sicer junija 1915.294
Pri Evansu je Vošnjak zastavil vse svoje znanje, da bi ga prepriĉal, da
prava in praviĉna zahodna meja Jugoslavije ne more potekati drugje, kakor po Soĉi.295
Vendar
predstavniki JO z Evansom niso dosegli ţelenih rezultatov, saj je slednji ostal trdno na svojem
stališĉu: "Naš obisk ni imel ţelenega uspeha. Vsa naša zgovornost je bila zaman, Evans, ki je
imel pomembno besedo v Foreign officeu, je ostal na svojem. Bili smo razočarani. Na
domovino so nas spominjale čudovite miniature narodnih nošenj z Jadrana, ki so bile
razporejene povsod na stenah. Pred štiridesetimi leti je Evans napisal svoja 'Ilirska pisma'.
Na prvi strani te izdaje ima preroške besede Lockea, da ima vsak narod pravico, da se
osvobodi tujega jarma."296
Vošnjak je zaman prepriĉeval Evansa, Watsona in Steeda, "naj bi
se vsaj ne govorilo o strogo zemljepisno doloĉenih mejah", temveĉ bi se te prepustile
prihodnosti.297
Opozarjal jih je, da ne poznajo italijanskega znaĉaja in "njegovega
prerazvitega smisla za mešetarjenje." Zato je Vošnjak od JO zahteval, naj tem trem britanskim
politikom pojasni, da je njihovo stališĉe vsekakor nespravljivo s programom JO. Na odbor je
posebno pismo naslovil tudi Vošnjakov oĉe, ki je protestiral proti poĉetju tujih politikov.298
Tudi sicer so Slovenci imeli teţave z Britanci, ki so o obstoju Slovencev vedeli izredno malo.
Britanska javnost je veliko slovenskega ozemlja prištevala k nemškim krajem, zato sta
Vošnjak in Ţupaniĉ imela zelo teţko nalogo, saj sta ţe v prvih propagandnih poskusih naletela
na veliko nerazumevanje in "šovinistiĉne obtoţbe" britanske javnosti.299
27. junija 1915 so
Gregorin, Trinajstić in Vošnjak obiskali sira Mauricea de Bunsena, nekdanjega britanskega
veleposlanika na Dunaju, in mu pokazali etnografske karte o ozemlju, ki je bilo naseljeno s
292
Mihajlovićevi predlogi o JO kot samostojnem politiĉnem predstavniškem telesu jugoslovanskih narodov v
Avstro-Ogrski nikakor niso bili všeĉ Pašiću, kateremu oĉitno ni bil dovolj samo JO v boju proti italijanskim
teritorialnim apetitom, saj je v Rim poslal še Luja Vojnovića. Stanković, Srbija i stvaranje, 124–125. 293
Vošnjak, U borbi, 95. 294
ARS, OFBV, fascikel 3, Pismo Arhurja Evansa, 13. 6. 1915. 295
Ogris, Borba, 18. 296
Vošnjak, U borbi, 53. 297
Zagovorniki juţnoslovanskega zdruţenja v Veliki Britaniji so si prizadevali, da bi prišlo do jugoslovansko-
italijanske pomiritve na temelju kompromisa, pri ĉemer bi se Italija odrekla zahtevam za Dalmacijo, JO pa bi
Italiji priznal pravice do aneksije Trsta in Istre do Raše, otokov Cres in Lošinj. Dragovan Šepić, "Jugoslavenski
odbor i Rimski pakt", v: Jugoslavenski odbor u Londonu, 483. 298
Ogris, Borba, 19. 299
Trgovĉević, Naučnici Srbije, 187.
69
Slovenci in istrskimi Hrvati.300
Pisma priĉajo, da je imel Vošnjak neposredne stike z
Evansom, saj se mu je ta ob priloţnosti zahvalil za poslane brošure, ki so se nanašale na juţne
Slovane. Obljubil mu je, da jih bo postavil na police v knjiţnici, kjer bodo dostopne
uporabnikom. Vošnjak in duhovnik Velimirović sta Evansa povabila na obisk, a ga je slednji
moral preloţiti zaradi nujnih opravkov. Dva dni kasneje je Evans Vošnjaku pisal, da je
knjiţnica v Londonu na razpolago Velimiroviću in Ţupaniĉu v ĉasu njunega bivanja v
Londonu.301
Med Britanci je slovenske argumente morda najbolje razumel zasebni sekretar
predsednika vlade Lloyda Georgea Lionel Curty, saj mu je le-te Vošnjak na njegovem
posestvu v Lincolnshiru leta 1916 pojasnil zelo obširno.302
V London je prispela tudi Vošnjakova spomenica o Slovencih, ki jo je napisal še v domovini.
V spisani spomenici je obravnaval slovensko vprašanje, posebno poglavje pa je namenil
"etniĉnemu spopadu na Primorskem in v Trstu".303
O spomenici se je pogovarjal s
Trumbićem: "Trumbić je bral spomenico. Odobril jo je in rekel, da je zelo lepo sestavljena.
Mislil je, da bi se tiskala kot članek. Na to sem odgovoril, da je to spomenica, ki mora biti
predloţena Velikim Silam, ki so do sedaj absolutno neorientirane v pogledu Slovencev. Za tem
sva sklenila, da se o tem govori na seji." A na seji ni šlo gladko. Namreĉ, predstavljeni so bili
protiargumenti, saj naj bi podobne predloge vsebovala ţe splošna spomenica JO, le da je bil v
Vošnjakovi obširneje opredeljen slovenski problem. Proti Vošnjaku je bil predvsem Supilo, ki
mu je nesramno zabrusil: "Za Hrvate še imajo Velike Sile smisel, kar se tiče Slovencev, je vse
končano." Vendar mu Vošnjak ni ostal dolţen: "Če smatrajo Velike Sile Slovence kot truplo,
tem večja je naša dolţnost, da delamo za njih." Naposled je Vošnjak dosegel, da je bil
enoglasno sprejet njegov predlog, naj spomenico podpišejo Trumbić in vsi ĉlani odbora iz
slovensko-hrvaškega Primorja. Ob tem naj bi se posamezne srbske poslance vprašalo, na
kakšen naĉin bi se lahko ta spomenica predstavila vladam v posameznih prestolnicah
Antante.304
Tudi sicer si je Vošnjak skozi celotno vojno prizadeval opozarjati "antantne in
ameriške diplomatske kroge" na nujnost propada Avstro-Ogrske.305
300
Pirjevec, "Trst je naš!", 75. 301
ARS, OFBV, fascikel 6, Vošnjakovo pismo Evansu, 20. 1. 1916; ARS, OFBV, fascikel 6, Vošnjakovo pismo
Evansu, 28. 3. 1916; ARS, OFBV, fascikel 6, Vošnjakovo pismo Evansu, 30. 3. 1916. 302
Lipušĉek, Sacro Egoismo, 248. 303
Zakošek, Primerjalna analiza, 46. 304
Vošnjak, U borbi, 55; Lipušĉek, Sacro Egoismo, 275; Dragovan Šepić, Italija, saveznici i jugoslavensko
pitanje 1914–1918 (Zagreb, 1970), 133. 305
Andrej Rahten, "Od aneksijske krize do Ţenevskega sporazuma: slovensko-srbski odnosi 1908–1918", v:
Slovenski diplomati v slovanskem svetu, 81 (dalje: Rahten: "Od aneksijske krize"); Andrej Rahten, "Oĉrt
slovenske diplomacije ali diplomacije Slovencev", v: Teorija in praksa, druţboslovna revija 48, št. 3 (2011):
652.
70
V Vošnjakovih razmišljanjih je velikokrat moĉ zaznati, kako je popušĉal Srbom in njihovim
ţeljam ter jim pri tem priznaval nadoblast. Tako je razmišljal tudi o moţnosti federalizma:
"/…/ Federativno obliko najti bo silno teţko in proti temu bodo Srbi gotovo. Treba je priznati
Srbom hegemonijo v vprašanjih zunanje politike, v vojaških zadevah in vseh zajedničkih
poslih. Kako pa bodi razmerje srbskega parlamenta k jugoslovanskemu parlamentu? Ako ima
Srbija in Jugoslavija vsaka parlamentarno vlado, morejo nastati teţki konflikti." Zato je
razmišljal o morebitnih rešitvah: "Mislil sem, da bi bilo morebiti umestno ustvariti
jugoslovanski širši parlament, kateremu stoji ob strani za srbske zadeve srbski parlament.
Srbska vlada bi bila tudi skupna, samo skupnim i[n] srbskim ministrom bi bili pridani
slovenski in hrvatski drţavni sekretar[j]i. Srbi ne bodo nikdar pustili, da zgubi njih parlament
veljavo."306
Velik pomen Srbom je pripisal tudi mnoga leta kasneje, ko je pisal o delovanju
JO. Nepraviĉno se mu je zdelo trditi, da slava srbske armade ni pomagala propagandi. Srbija
je bila pomemben vojaški in diplomatski dejavnik kot drţava s svojim ozemljem –
"samostojna drţavna stvarnost", ki je kljub albanski katastrofi obdrţala še "vse atribute
drţave", z lastnim vojaštvom, vladarjem, skupšĉino, diplomacijo in svojim narodom, ki je "z
nezlomljivo voljo veroval v svoje vstajenje", kot je pisal Vošnjak v svoji brošuri.307
Mnoga
leta kasneje je ugotavljal, da je bil za obstanek Jugoslavije potreben nekakšen kult ţrtve. In to
je bila po njegovem mišljenju ravno Srbija: "Nobena drţava ni v svetovni vojni toliko
ţrtvovala ko[t] Srbija. Zato ne smemo nikdar pozabiti, koliko krvi je bilo prelite za zmago.
Pred temi hekatombami se ne smemo prepirati [za]radi imena, [za]radi ničevih formalnosti
in malih ambicij. Toda pripomniti moramo, da te ţrtve ne smejo biti izkoriščane ravno od
onih, ki so najmanj ţrtvovali, za dosego hegemonije in materialnih ugodnosti."308
Ravno
nasprotno pa je bil velik njegov dvom v katoliški tabor doma: "V mojih dosedanjih ustavnih
koncepcijah stoji Slovenija ob bok Hrvatski in Srbiji. Ako pride Primorje pod Italijo, ta načrt
ne more priti do veljave. Opasnost klerikalne večine je prevelika. Sploh se je bati, da bi rastel
slovenski katoliški partikularizem."309
Vošnjak je številne opozarjal na Trst310
in tako ţelel doseĉi, da bi le-ta pripadel bodoĉi drţavi
Jugoslovanov. Na to je veĉkrat opozarjal tudi Seton-Watsona:311
"Opoldne šel k Watsonu.
306
Vošnjak, Dnevnik, 66. 307
Vošnjak, Jugoslovanski odbor, 19. 308
Vošnjak, Tri Jugoslavije, 4. 309
Vošnjak, Dnevnik, 76. 310
Glede Trsta ter ostalih krajev in pokrajin je zanimivo govoril ţe britanski poslanik sir Rennell, ko sta k njemu
s spomenico odšla Trumbić in Supilo: "Vse, kar tukaj pišete, drţi, toda koliko ljudi v Evropi ve, da je tako?
Nekaj jih ţe ve, da je Dalmacija vaša, večina pa ne. Ljudje se peljejo z ladjo mimo teh mest, kjer so zapustile
71
Razgovor najprej o britansko-slovanski ligi. Potem sem se pritoţil, da je on jedini, ki daje Trst
Italijanom, dočim so drugi pisatelji, ki nimajo z nami nikakega stika[,] mnogo pravičnejši in
reklamirajo Trst Sloveniji. Njega odgovor je bil tak, da sem moral slutiti, da piše na nalog
Foreign offica. Rekel je, da Jugoslovani nimamo po narodnem načelu nikakega prava, ker je
večina italijanska."312
Na misijo se je odpravil tudi v Niš. V Neaplju se je vkrcal na ladjo Bosna in iz njegovih
zapisov je razvidno, da je bilo to potovanje prav razburljivo: "Nimam diplomatskega laissez
passez in bojim se, da bodo Italijani pregledali moje papirje. Čakal sem v kabini. Nihče ni
prišel in srečen sem bil, takoj ko je 'Bosna' izplula iz pristanišča. Na ladji so bili sestra ge.
ĐurĎine Pašić, Liza, ga. Olga Komnenović iz Boke, Cavaliere Stampa in znani sodelavec
'Secola' Magrini. Pot skozi Scilo in Karbido se mi je zdela brez senzacije in brez
romantike."313
Ko je Vošnjak prispel na cilj, je ţelel spoznati Pašića. Razumljivo je, da je
zabeleţil svoje vtise o njunem sreĉanju: "Z menoj je bil Kamenarović in ko je poslednji počel
govoriti o svojih zadevah, ga je prekinil P/ašić/, da so to posli in da je bil njegov namen se
upoznati z menoj. Pa to je rekel tako pritajeno, da človek tega skoraj ni opazil."314
V spominih je Pašića opisal zelo natanĉno: "Nikolo Pašića sem videl prvič. Njegova
častitljiva, lepa in neizmerno skladna pojava je naredila v tistem trenutku tak vtis: starec
srednje rasti, ni ne debel, ne vitek, črte so zelo harmonične, v zvitih očeh leţi nekaj skepse.
Pravilen obraz je obkroţen s tisto slavno belo brado, ki je postala simbol. Govoril je tiho, kot
da se to, kar govori, nikogar ne tiče. Stavki so prekinjeni, brez prave zveze, katerikrat celo v
šepetu izgovorjene. Njegovi sovraţniki so smatrali, da je ta njegov govor znak zblaznelosti in
Benetke na stavbah nekaj svojih značilnosti, in si mislijo: to je italijansko. Za Istro na primer večina misli, da
imajo Italijani pravico do nje. Ta večna propaganda 'Trento e Trieste', 'Trieste e Fiume'. Kaj pa ljudje vedo?
Verjemite mi, da petindevetdeset od sto Italijanov ne ve, kaj je to 'Trieste'. Kadar berejo časopise, mislijo, da je
vse to pokrajina. Tudi moji rojaki ne vedo, jaz pa slučajno vem, ker sem bil dvakrat tam, nekoč pa sem preţivel
poldrugi mesec v Istri in Gorici, tako da vem, da je vse zunaj trţaških zidov in razen kakega mesteca v zahodni
Istri slovansko. Zatorej bom vašo spomenico izročil svoji vladi in jo pospremil s svojim znanjem v teh krajih."
Meštrović, Spomini, 57. 311
Seton-Watson je za prvo številko glasila JO napisal uredništvu pismo, v katerem je jasno stopil na stališĉe za
nastanek Jugoslavije izven preţivetih avstrijskih okvirjev: "Zdruţitev Jugoslovanov je eden od ţivljenjskih
problemov te vojne in ustanovitev močne jugoslovanske drţave, temelječe na enotnosti vseh Srbov, Hrvatov in
Slovencev, bo predstavljala najvarnejšo garancijo miru na jugovzhodu Evrope. Juţni Slovani so naši naravni
zavezniki proti germanskemu navalu in zato sta interes in dolţnost Velike Britanije, da ponudi pomoč pri
realizaciji njihovih aspiracij." Kosta Milutinović, "R. W. Seton-Watson i Jugoslavenski odbor u Londonu
(Odlomak iz veće razprave R. W. Seton-Watson i Juţni Slaveni)", v: Jugoslavenski odbor, 452. 312
Vošnjak, Dnevnik, 68. 313
Vošnjak, U borbi, 64. 314
Vošnjak, Dnevnik, 88.
72
nemoči starca. Kakšna zmota!"315
Orisal ga je tudi štirideset let kasneje ob njegovi stoletnici
rojstva: "Nikola Pašić je bil nekak pojav iz Tisoč in ene noči: eden izmet tistih padišahov ali
vezirjev, polnih sugestivne sile, kakor nam jih je prikazoval Vzhod /…/ V njem je divjal večni
spor med Vzhodom in Zahodom. Bil pa je stvarstvo slovanskega Vzhoda. Njegova slovanska
ljubezen je bila obširna Rusija in ne anglosaksonstvo. /…/ Bil je pravi Balkanec."316
Tudi
drugo sreĉanje ni ostalo neopaţeno: "/…/ Najprej sem izročil Pašiću slovensko spomenico.
Zahvaljujem se mu v kratkih besedah, da je bilo sprejeto slovensko ime v deklaracijo
skupščine. Začudil sem se, da je postal Pašić skoraj patetičen. Smatral je to za čin politične
potrebe. Potem je začel govoriti občne, precej znane stvari, kako da je vojska po celi Evropi
in kaj počenjajo Nemci. Po tej Pašićevi digresiji je krenila konverzacija v drugo smer."
Vošnjak je srbskemu politiĉnemu veljaku oĉrtal slovenski in hrvaški poloţaj: "Rekel sem, da
so Slovenci in Hrvati ţiveli v posebnih razmerah in da bo treba to upoštevati. /…/ Govoril
sem o poloţaju Slovencev in vprašal, ali bi se Srbi protivili kaki oţji zajednici Slovencev in
Hrvatov. Odločen in jasen odgovor, da bo dana Slovencem popolna svoboda, da sami
določijo, kar se jim zdi najbolje. /…/"317
Vendar je Vošnjak v svoji drugi emigraciji, in sicer v
ZDA, priznaval, da je Pašić "vse preveĉ imel pred oĉmi samo Srbijo in je menda mislil, da je
mogoĉe rešiti jugoslovansko vprašanje z razširitvijo Srbije". A ga je ţe v drugi sapi
opraviĉeval: "Ni bila njegova krivda, niti krivda njegove dobe, da so se dogodki razvijali
preburno, da je prišlo jugoslovansko vprašanje do rešitve prezgodaj, ko mnoţice še niso bile
zrele za veliko zedinjevanje." A tudi: "Seveda je dvomljivo, ali je politična filozofija Nikole
Pašića odgovarjala pravim drţavnim in upravnim predpogojem zdravega soţitja Srbov,
Hrvatov in Slovencev."318
V Nišu je obiskal še Stojana Protića,319
o katerem je dobil zelo pozitiven vtis: "Protić je
naredil izredno močen, še kako bolj intelektualen vtis kot Nikola Pašić. Pogovarjali smo se o
bodočih ustavnih problemih v novi drţavi. Mišljenja je, da bi moral v novi drţavi zavladati
nekakšen angleški duh samouprave. /…/"320
"Trdoglavi, 'bandoglavi' Stole je bil na vsak
315
Vošnjak, U borbi, 65; ASS, FV, škatla 3, Ob stoletnici rojstva Nikole Pašića, Washington, 1956 (dalje: Ob
stoletnici rojstva Nikole Pašića). 316
Ob stoletnici rojstva Nikole Pašića; Lipušĉek, Sacro Egoismo, 277. 317
Vošnjak, Dnevnik, 90. 318
Ob stoletnici rojstva Nikole Pašića. 319
Prim: Olga Popović, Stojan Protić i ustavno rešenje nacionalnog pitanja u Kraljevini SHS (Beograd, 1988);
David MacKenzie, Stojan Protić, srpski novinar i drţavnik (Beograd, 2008). 320
Vošnjak, U borbi, 68–69.
73
način osebnost posebnega kova." O njem je imel nadvse pozitivno mnenje in ga je ocenil kot
najbolj izobraţenega med vsemi v srbski vladi.321
Ob odhodu iz Niša so se mu porajale zanimive misli: "Bivanje v Nišu je silno okrepilo v meni
prepričanje, da je ta jedinstveni narod pozvan, da igra v istoriji svojo veliko ulogo. Ako bi bil
strt, bi bila to velika nesreča za človeštvo in Slovanstvo. Iz tega naroda bi mogla nastati rasna
elita, ki bi si ustvarila svoj svet, originalen in silen. V veliki veri sem zapustil Niš. Bil je deţ in
grda megla."322
Obiska v Nišu se je spominjal tudi dvainštirideset let kasneje, ob Pašićevi
stoletnici, ko je ţe bival v ZDA: "Teh niških jesenskih dni ne bom nikdar pozabil. Teţko je
pisati, kakšen je bil Niš v onih dneh, ko je stala avstro-ogrska armada pred Beogradom. Ves
narod veruje v zmago in ne misli, da ga čaka teţka narodna katastrofa in pot Kalvarije preko
Albanije. Narod pričakuje, da bo srbska vojska čez nekaj dni v Sofiji. To zaupanje v samega
sebe meji skoro na hipnozo. To je ţelezna volja zmage, ki navdušuje resnično vojaški narod.
/…/ Skozi okno hodnika gledam na dvorišču hiše sleherni dan ob istem času vojaka, kako je
klal jagnje. Sploh je bilo v Nišu ţiveţa dovolj, kakor da ni bilo vojne."323
Toda odnos srbske
vlade do jugoslovanskega vprašanja je privedel do nestrinjanja med emigranti. Tako je
februarja 1916 v Parizu prišlo do spora med Trumbićem in veĉino ĉlanov JO na eni strani in
Supilom na drugi. Trumbićevi ĉlani so kot glavni cilj svojega delovanja smatrali zdruţitev,
medtem ko Supilo ne.324
1. januarja 1916 je Vošnjaku pisal prostovoljec v srbski vojski in kasnejši tajnik JO Tomo
Šorli v upanju, da se bo njuna veza, ki se je izgubila tekom Vošnjakovega potovanja iz Niša v
Solun in dalje, obnovila. Šorli je pisal, da se je z odvetnikom Dragom Marušiĉem iz Niša
odpravil ţe 4. novembra 1915, seveda peš, in da od takrat ne ţivi normalnega ţivljenja. Takrat
je ĉakal na odobritev prošnje za odhod na poslaništvo v Parizu, da dobi plaĉo in se mu dovoli
svobodno gibanje. Peš je prehodil od Niša do Prištine, Prizrena, Peĉi, Sv. Ivana
Medovanskega, Podgorice, Skadra in do Draĉa, za kar je porabil ogromno denarja. V ĉasu, ko
je pisal Vošnjaku, se je nahajal v Marseillu, kjer je imel vsaj za jesti. A na vse napore je
gledal kot na del ţivljenja, ki mora biti zapolnjeno z neĉem. Pisal je, da je lahko v bistvu
sreĉen, zlasti zaradi negotove prihodnosti, ki jih je ĉakala. Motilo ga je le, da je bil brez
vsakršnega dela, ko pa bi lahko bil koristen njihovi stvari v izgnanstvu, kot je pisal. Zato je
321
Vošnjak, Ustavni pogledi, 148. 322
Vošnjak, Dnevnik, 95. 323
Ob stoletnici rojstva Nikole Pašića. 324
Ante Trumbić, 130–131.
74
prijatelja prosil, naj ga z neĉim zaposli, ĉeprav se je zavedal, da mora najprej s poslaništva
dobiti dovoljenje za svobodno gibanje. Še ne dolgo pred tem je z njim delil mesto pravnik in
kasnejši diplomat iz Kranja Vladimir Ciril Miselj, ki je prišel iz ruskega ujetništva, kjer je bil
kot prostovoljec na bolgarski fronti ranjen v kazalec desne roke. Izkrcan je bil v Bastii na
Korziki. Ker je Miselj dobro govoril rusko, francosko in italijansko, je bil Šorli mnenja, da bi
bilo treba tudi njega nekam vkljuĉiti.325
Miselj je menda ţe leta 1913 navezal stike s
prosrbsko in vseslovansko usmerjenimi preporodovci, ki so si prizadevali za propad Avstro-
Ogrske. Po prihodu na varno se je Miselj kot štipendist vpisal na študij v Angliji. Po vojni je
bil dodeljen sekciji Kraljevine SHS kot prevajalec in tolmaĉ. Po vojni se mu je uresniĉila
velika ţelja, saj se je zaposlil pri Društvu narodov.326
Ko je Šorli marca zopet pisal Vošnjaku,
mu je razlagal o razmerah, v kakršnih je bival in ĉakal, ali se bo v njegovi zadevi kaj
spremenilo, kot so mu obljubili na ministrstvu. A velikih upov v to ni polagal, še toliko bolj,
ker je Marušiĉ priĉakoval, da ga bodo na poslaništvu v Rimu ĉakali z odprtimi rokami, a je na
koncu pristal nekje v Italiji, kjer se mu menda ni dobro godilo, kar je Šorli izvedel od
Vošnjaka. Šorli je še enkrat pisal na poslaništvo v Parizu, da bi izvedel, ali ima sploh kakšne
moţnosti. Vošnjaku je pojasnjeval, da se bo z veseljem oprijel naloge, ki mu jo je namenil, ĉe
se bodo zadeve razrešile, vendar je obenem zahteval, da morajo biti za delo izpolnjeni
doloĉeni pogoji. Smatral je, da se ljudem nikakor ne sme obljubiti niĉ, ĉesar se ne bi moglo ali
hotelo drţati. Popolnoma javen program, ki bi se moral drţati vseh toĉk, bi morali imeti pred
seboj. Ĉe ta pogoj ne bi bil izpolnjen, je Šorli menil, da bi vsa še tako idealna akcija imela
strašne posledice. Pohvalil je Vošnjakovo prizadevnost, ki ga je navduševala. Sam je bil velik
optimist in je Vošnjaku razlagal, da je za njega nepojmljivo, da bi Primorje pripadlo komu
drugemu. Tudi v Rusijo je imel zaupanje: "Ni vrag, da dobro poučena Rusija ne bi bila vsa na
naši strani, posebno ko uvidi, kako se je strašno urezala, ko je računala, da bode juţni front
rešil situacijo na severu." Vošnjaku se je zahvaljeval za vesti o delu JO in bil vesel njihovih
prizadevanj. JO je bodril z besedami: "Delo Slovencev, ki se nahajamo za čas vojne izven
Avstrije, je takega pomena za zgodovino našega naroda, da se šteje vsakdo lahko srečnim,
ako je mogel pri tem delu le v najmanjši meri pomagati." Glede razmerja med Slovenci,
Hrvati in Srbi je Šorli menil, da Slovenci ne "divergirajo" bistveno, saj so se v Nišu lepo
sporazumeli. Prav tako je domneval, da lokalni politiki ne smejo pustiti preveĉ odprtih vrat.327
325
ARS, OFBV, fascikel 10, Šorlijevo pismo Vošnjaku, 1. 1. 1916. 326
Andrej Rahten, Andraţ Zidar, "Vladimir Ciril Miselj", v: Med domom in svetom, ur. Igor Grdina (Ljubljana,
2011), 132–138. 327
ARS, OFBV, fascikel 10, Šorlijevo pismo Vošnjaku, 26. 3. 1916.
75
Mesec dni kasneje se je Šorli še vedno nahajal v Mont-Dauphinu in izgubljal upanje, da se bo
njegova zadeva rešila. Zavedal se je, da ima srbski poslanik Jovanović dovolj drugega dela, da
bi se ukvarjal še z njim. Kar je zadevalo druge, se je Vošnjaku pritoţil, da je vedno, ko je
pokazal svojo objavo kot ĉlan JO, dobil odgovor: "Ništa vam to ne pomogne." Zato je Šorli v
pismu pomenljivo zapisal: "Kaj hočeš: Bog je visoko, a car daljeko! Čas zaceli vse rane, bode
tudi to." A upanja ni izgubljal in zapisal, da z navdušenjem hrepenijo vsi, ki so vzgojeni po
"naše", po tistem trenutku, ko bo ves slovenski, srbski in hrvaški narod zdruţen v eni veliki in
mogoĉni drţavi pod ţezlom dinastije KaraĊorĊević. "Tozdevna čustva koreninijo pregloboko
v meni, kakor da bi tudi najţalostnejše izkušnje mogle zrahljati le eno koreninico. /…/ Ta
čustva sem prinesel s seboj, ko sem prišel v Srbijo, in ta čustva ponesem s seboj, ko se vrnem
v svojo osvobojeno domovino z razliko, da bodo ta čustva pridobila na jeklenosti potem, ko
bodo prešla skozi tisoč in tisoč vsakojakih izkušenj," je pisal o svoji veri v nalogo, ki so si jo
zadali emigranti. Menil je, da je njegovo dolgo potovanje po Srbiji in gibanje med ljudmi
doprineslo k realnemu pojmovanju juţnoslovanskega vprašanja z njegove strani. Pisal mu je o
vsesplošnem vojaškem pregledu beguncev iz Srbije v Franciji. Razoĉaran mu je moral
sporoĉiti, da se veliko število "preĉanov" ni dalo podvreĉi vojaškemu pregledu, ĉemur je
sledila stroga internacija. Šorli je menil, da bi se s primernim poukom dalo izogniti neljubim
in skupni stvari škodljivim dogodkom.328
Nekaj dni za tem je Vošnjak prijatelju Šorliju poslal
denar, da si je lahko slednji kupil vsaj perilo in priboljšek ob hrani, polovico pa shranil za
morebitni odhod. Šorli je obljubil, da bo denar vrnil takoj, ko bo prejel plaĉo. Pisal mu je, da
so ĉlani JO oprošĉeni vojaške dolţnosti in da je o tem obvestil tudi Gustinĉiĉa. A o zadevi
komisija v Toulonu ni vedela niĉesar, zato je Vošnjaku predlagal, da bi bilo dobro, da se jo
obvesti o tem. Šorli je od poslanstva prejel 100 frankov, kar ga je navdajalo z upanjem, da se
bo njegova zadeva vendarle razrešila.329
Konĉno se je obrnilo na bolje, saj je prispel v Pariz,
kjer se je sestal s srbskim politikom in nasprotnikom Pašićevega naĉina vodenja politike
Boţom Markovićem ter ĉlani JO, nato pa dobil tudi delo.330
V Parizu je Šorli govoril z De
Giullijem glede Marušiĉa, saj se mu je zdelo škoda, da se je inteligenca tega fanta izgubljala v
Rimu, enako je menil o Mislju, ki se je nahajal v Bastiji, kjer je neke britanske gospodiĉne
uĉil srbski jezik. V pismu Vošnjaku je pojasnjeval, da glede njihove zadeve ni skeptik in da
stališĉe velesil o samoopredeljevanju narodov v njihovem primeru ne bo padlo v vodo. Pismo
je nadaljeval: "Dokler imamo take nasprotnike, kakor je n. pr. Dr. Tamaro, ki nas ţe sedaj z
328
ARS, OFBV, fascikel 10, Šorlijevo pismo Vošnjaku, 23. 4. 1916. 329
ARS, OFBV, fascikel 10, Šorlijevo pismo Vošnjaku, 13. 5. 1916. 330
ARS, OFBV, fascikel 10, Šorlijevo pismo Vošnjaku, 26. 6. 1916.
76
veliko ţlico je in ne vidi, kako se s tem pred svetom blamira in pljuje v skledo zaveznikov, nam
še ni treba obupati." Šorli je v vmesnem ĉasu odkril knjigo italijanskega avtorja iz leta 1861,
ki je nosila naslov Trieste e l'Istria, v kateri je pisec Slovanom prepušĉal vso Dalmacijo,
Reko, vse otoke in vso vzhodno Istro. Šorli je Vošnjaku predlagal, da bi jo lahko v pravem
trenutku uporabili v svojo korist. Navdušeno je pisal, da je ideja jugoslovanske drţave v
Franciji na splošno simpatiĉna.331
Septembra je Šorli komentiral, da je Pariz zelo pomembna
postojanka, kar je še toliko bolj veljalo v ĉasu, ko so Italijani zaĉeli skrbeti za ĉim tesnejšo
latinsko zvezo. Pravil je, da imajo v Parizu vsak dan priloţnost videti sadove italijanskega
dela, na drugi strani pa se da videti, da se s slovanske strani še ni storilo niĉ. Razoĉaran je
ugotavljal, da: "Vedno se pada v oni stari slovanski greh, da se samo razpravlja in razpravlja,
dokler nas slednjič dogodki ne prehitijo." V dogovoru s Trumbićem in Gregorinom se je
sklenilo, da se pariška pisarna popolnoma preuredi in se iz Ţeneve pokliĉeta publicist Frano
Cvjetiša in Stjepan Radić, vendar v Ţenevi niso bili zadovoljni z njihovo namero. Delo JO v
Parizu je primerjal z delom Ĉehov, ki jih je bilo v emigraciji bistveno manj, a so imeli stvari
ţe skoraj popolnoma pripravljene. V primerjavi s Ĉehi so se juţni Slovani ukvarjali in med
drugim dokazovali, da je kultura k njim prišla iz Makedonije in podobno. Pritoţil se je, da ko
pišejo v Ţenevo še o tako pomembni zadevi, odgovora z njihove strani ni. Zaradi tega je
Vošnjaka nagovarjal, naj govori s tamkajšnjimi ĉlani odbora in pazi, da ne bodo sprejeli
kakšnega sklepa, ki bi njihovi stvari samo škodil.332
Konec februarja 1916 je Vošnjakov oĉe pisal, da se docela strinja, da še ni pravi ĉas za sinov
odhod v Ameriko. Sam bi se na njegovem mestu raje vnel za misel atašeja, a bi ga v tem
primeru morala vlada vzeti za stalno v drţavno sluţbo in uvrstiti v diplomatski status, iz
katerega bi se lahko pozneje prestopilo kam drugam. Ob vsem tem je oĉe sporoĉil, kakšno je
stanje na njuni posesti. Vila Judit je utrpela škodo, zato je za popravila pooblastil gospoda
Štoka. Ker hiša Codelli takrat še ni utrpela škode, so pomembne stvari preselili tja. Gospoda
Hvaliĉa je oĉe prosil, naj sinove knjige spravi na varno v zaboje in jih shrani na suho.333
Marca 1916 je Vošnjak prosil oĉeta, naj v njegovem imenu govori s srbskim politikom in
Pašićevim sodelavcem Lazarjem Markovićem. A oĉe Markovića ni uspel ujeti, saj je slednji
po svojem prihodu iz Londona v Ţenevo takoj odpotoval na Krf. Sina je prepriĉeval, naj ne
331
ARS, OFBV, fascikel 10, Šorlijevo pismo Vošnjaku, 7. 7. 1916. 332
ARS, OFBV, fascikel 10, Šorlijevo pismo Vošnjaku, 21. 9. 1916. 333
ARS, OFBV, fascikel 11, Pismo Mihaela Vošnjaka Bogumilu Vošnjaku, 26. 2. 1916.
77
misli veĉ na Ameriko, Ţupaniĉ pa naj spravi dobljeni denar, saj je bilo potovanje v tistem
trenutku prenevarno. Oĉe se je odloĉil, da bo še vsaj do maja ostal v Ţenevi, da bi ugotovil,
kako je z njegovim levim oĉesom in ali bo potreboval operacijo. Zato je sinu skrbno svetoval,
naj pazi na svoje oĉi in ohrani vid, kakor dolgo je to mogoĉe. Oĉe je vedel, da so drugi v
Londonu hoteli njegovega sina izolirati, on pa se je v Ţenevi sam izoliral, saj je redkokdaj
videl koga od Slovencev, tudi v ĉasnikarski urad, kjer je delalo pet oseb pod vodstvom
Cvjetiše, je redko zahajal. Oĉe je v tistih dneh bral, da se Pašić in prestolonaslednik
Aleksander odpravljata na italijansko fronto, zato je domneval, da ju bo mogoĉe opaziti tudi
na Soĉi. Nato sta bila slednja namenjena v Pariz in London, zaradi ĉesar je predvideval, da ju
bo sin tam sreĉal. Oĉe je komentiral situacijo v Avstriji in pisal, da se je vedno bal za usodo
Ĉeške, v Avstriji pa so bili v vojsko vpoklicani tudi sedemnajstletni fantje.334
Ĉez nekaj dni je
zopet pisal, da se je konĉno sestal z Markovićem, s katerim je govoril o sinu. Nekateri ljudje
so Vošnjaka oĉrnili pred Markovićem, slednji pa je oĉetu zagotovil, da je vse v najlepšem
redu in da se lahko z Bogumilom pogovorita v Parizu, kjer se bo nahajal celotni odbor, ki se
bo poklonil prestolonasledniku, Marković pa naj bi bil poleg. Marković je predvideval, da bo
do konca leta konec vojne morije, glede ĉesa je bil Mihael Vošnjak zelo skeptiĉen in
predvideval, da bo vojna divjala vsaj še do leta 1917.335
Nekaj dni pozneje je Mihael Vošnjak
poroĉal, da skuša ugotoviti, kdo je oĉrnil njegovega sina. Predvideval je, da se je najbrţ
zlorabljalo sinovo malo preveĉ oznaĉeno slovensko stališĉe, ki se je smatralo kot preveĉ
separatistiĉno, zato mu je pri pogovorih predlagal nekaj veĉ previdnosti. Sina je obvešĉal, da
se tudi v Gorici zadeve zaostrujejo, pri ĉemer je bilo hudo poškodovano njuno premoţenje.
Vilo na Codelli so zasedli vojaki in jo moĉno poškodovali, tako da je bila v še slabšem stanju
kakor vila Judit. To je bil zadosten razlog, da je Mihael premislil o vrnitvi v Gorico in še
nekaj ĉasa ostal v tujini.336
Uniĉeno pa ni bilo le premoţenje Vošnjakov, temveĉ je veliko
škodo utrpela tudi celotna Goriška, saj so se tam krvavi boji vršili veĉ kot dve leti. Hiše so
bile poţgane, porušene, ţivina je izginila, prav tako tudi orodje in pohištvo. Brezigar je
predvideval, da bo gospodarstvo Goriške nekaj desetletij odvisno od politiĉne situacije.337
Vošnjak je aprila 1916 v Londonu zopet sreĉal Pašića, ko sta ga obiskala skupaj z Ţupaniĉem.
O sreĉanju je zapustil naslednji zaznamek: "Jaz in Zupanić bila sprejeta od Pašića. Razgovor
je napravil na me izvrsten vtis. Kako je še sveţ ta starec. Albanija ga ni zlomila. Govorili smo
334
ARS, OFBV, fascikel 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 21. 3. 1916. 335
ARS, OFBV, fascikel 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 23. 3. 1916. 336
ARS, OFBV, fascikel 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 7. 7. 1916. 337
Milko Brezigar, Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva (Celje, 1918), 4.
78
o odnošaju med nami in srbskim drţavnim aparatom. Precej dolgo časa sva bila pri
predsedniku."338
Pred Pašićevim odhodom v Rusijo se je Vošnjak zopet sreĉal z njim: "/…/
Po stopnicah je prišel naš starec z belo brado. Zagonetno mi je šepetal Gjordjević, da se
pripravljajo veliki dogodki. Najprej je bil sprejet Vasiljević, potem jaz. Pa Pašič je bil silno
kratek. Niti sedel nisem. Ţelel sem srečno Veliko noč in izrazil svojo globoko vero, da bo tudi
naš narod slavil svoje vstajenje." Vošnjak se je pred Pašićem branil zaradi obrekovanj: "Nato
sem rekel, da imam dokaze, da se me je očrnilo kot slovenskega separatista. Povdarjal sem,
da je moja vest v tem pogledu povsem čista in da me je mogel očrniti ali iz slabega namena
ali pa da ni razumel mojih besed. Pašić se je sladko nasmehnil, pa činjenice ni negiral,
temveč samo rekel, da on takim stvarem ne verjame. /…/"339
Nekaj dni za tem se je Vošnjak
sreĉal s srbskim poslanikom Jovanovićem, ki mu je menda rekel, "da ni nikogar v odboru,
kateremu bi srbska vlada bolj zaupala kot meni".340
Vošnjak je bil v ĉasu pred snovanjem
Krfske deklaracije na veĉerji pri Pašiću: "Pozvan na večerjo k Pašiću. Bil sem čisto sam z
njim. Potipal sem rusko struno, stari mentalitet ruskega sentimentalizma. Poročal sem mu o
Londonu. Razgovor je prešel na Svetozara Markovića, Bakunina, Hartviga /Hartwig/.
Prinesel in kazal sem mu razne angleške izsečke. Mislim, da je starcu manje vsega onega kar
se iztiče kot njegova karakteristika. To je mir in velika izkušenost. Bil je izreden večer.
Govoril sem i /o/ snovanju londonskega pres-biro." Njunemu pogovoru se je pridruţil še
srbski politik Vojislav Marinković, ki se je z Vošnjakom nekoliko pošalil: "G. Vošnjak traţi
Napoleona III. Imali smo čoveka, koji je čak mistički okončao naš problem, i to je Nikola II.
Pašić: Še mlad je, pa vendar je ţe videl, da ni dobro, ako se ne drţi svetov starejših."341
V pismu, napisanem 16. aprila 1916, je oĉe sinu ĉestital za pridobljena poznanstva najbolj
merodajnih oseb, s ĉemer naj bi po oĉetovem mnenju bilo delovanje v javnem ţivljenju za
polovico olajšano. Oĉe je menil, da je nadalje vse odvisno od izida vojne, pri ĉemer je kot
odloĉilnega akterja smatral Veliko Britanijo s svojimi kolonijami. Sina je spraševal, ali se je v
Parizu skoval vojni naĉrt glede Italije in ali bo ta še vedno vztrajala pri primorski (goriški)
ĉrti. Boji na Primorskem so se le še okrepili in njuna vila na Codelli je bila še huje
poškodovana, vrtnar pa je podlegel granatam. Zato se je oĉe spraševal: "Kakšen namen imajo
Italijani s tem uničevanjem mesta Goriškega??" Kljub temu, da je bil Mihael Vošnjak dosti
starejši, s prenekatero izkušnjo, je sina veĉkrat povprašal za nasvet. Namreĉ, pri ĉasnikarskem
338
Vošnjak, Dnevnik, 161. 339
Prav tam, 168–169. 340
Prav tam, 173. 341
Prav tam, 195.
79
uradu, kjer je bilo zaposlenih ţe dvanajst moţ, ga je Gustinĉiĉ povprašal o slovenskem
zadruţništvu, z namenom, da bi se podobna organizacija uvedla tudi v novoustanovljeni
Srbiji. Zato je oĉeta zanimalo, ali naj ugodi Gustinĉiĉevi prošnji. Pri njem se je zglasil Josip
Birsa,342
študent matematike v Švici, ki je ţelel, da bi ga Mihael Vošnjak odpeljal k Petroviću,
ĉeš da je na neki tajni misiji Antante. Oĉe ni izvedel, kdo je poslal Birso343
v Švico in na
ĉigave stroške je slednji potoval. Birsa mu je zaupal, da se je na Dunaju sestal z Brezigarjem
in Prijateljem ter da je slednji postal "Veleslovan" pod pogojem, da ohrani slovenski literarni
jezik.344
Mihael Vošnjak se je ĉez nekaj ĉasa zopet sestal z Markovićem v upanju, da bo izvedel, kdo
je rovaril proti njegovemu sinu, a brez uspeha. Marković mu je odvrnil, da bo o zadevi govoril
neposredno z njegovim sinom in mu povedal le to, da je doloĉeno, da njegov sin odpotuje v
Petrograd. Mihael Vošnjak je sinu pisal, da bi mu v tem primeru morali kriti vsaj potne
stroške, še toliko bolj, ker še ni bil deleţen nikakršne subvencije s strani JO. Sinu je toţil, da
je minilo ţe leto dni, od kar je bil v Milanu, kjer ni niti slutil, da bo prihodnje leto v Švici in
"da bo Judita na vseh koncih in krajih preluknjana!" A bal se je, da najhuje šele prihaja, ko se
bo zaĉela "generalna ofenziva". "Ubogi rojaki, ubogo prebivalstvo! Reveţ je sedajne čase
vsaki, ki nima denarnih sredstev v rezervi!" je pisal v skrbi za domovino.345
Ţe ĉez nekaj dni
je oĉetu izpod prstov zopet drselo pero in sinu je potarnal, da je ţe sam pridobil izkušnje z
Dalmatinci v drţavnem zboru. Sin mu je pisal, da so se njegove slutnje glede intrig proti
njemu uresniĉile, a oĉe ni vedel kakšne. Sina je prosil, naj mu v kratkem vse pojasni, da bo
vedel, "kje tiĉijo naši 'prijatelji' in kakšna sredstva rabijo". Oĉe mu je dobrohotno svetoval,
naj dobro premisli o potovanju v Ameriko, preden dokonĉno kaj sklene. Potovanje z ladjo bi
bilo v primeru vojne velika nevarnost, ker bi Nemĉija nastopila z brezobzirnostjo. Poleg vsega
se Mihael Vošnjak še vedno ni mogel sprijazniti z dejstvom, da se je nahajal v tujini, kar je
potoţil svojemu edincu: "Juter je prvi 1. majnik in kmalo bo leto, da se jaz potepam po svetu
kot begun[e]c s svojimi 80 leti! Nisem nikoli mislil, da me čaka taka usoda v letih, ki [ko] se
342
Prim: Branko Marušiĉ, "Birsa Josip", v: Primorski biografski leksikon, Knj. 4: Tič–Ţvanut in dodatek A–B
(1992), 467. 343
Birso je v Švico poslal Brezigar, takratni uradnik drţavnega urada za ţito. Birsa naj bi v Švici izroĉil podatke
o stanju prehrane v Avstro-Ogrski, o priĉakovanem zlomu ter o pregovorih med Romunijo in Nemĉijo ter
Avstrijo o dobavi ţita. Birsa je kot študent matematike te podatke spremenil v najrazliĉnejše matematiĉne kljuĉe
v obliki integralov. Potni list s potrdilom zdravnika Zalokarja mu je priskrbel Brezigar, ĉeš da je bolan in mora
na zdravljenje v Švico, Leonid Pitamic pa mu je priskrbel potrebno dovoljenje in priporoĉilo direktoratu policije,
naj potni list izda. Dobil je tudi napotke, kako se povezati z Vošnjakom ob Ţenevskem jezeru, in 3. aprila se je
Birsa napotil v Švico. Vodušek Stariĉ, Slovenski špijoni, I. 344
ARS, OFBV, fascikel 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 16. 4. 1916. 345
Prav tam.
80
[si] človek ţeli mir, mir in zopet mir. Ne, Bog ţe ve, česar stori in udam se v Boţjo voljo!"
Tolaţila ga je le misel, da je sin ţe odrasel: "Dobro, da nimam skrbeti za rodbinske člene
[člane], ker Tebe zmatram [smatram] ţe za samostojnega, ki se bo[š] ţe tako ali tako preril
do svoje eksistence. Bog Te obvaruj!"346
Oĉe je v svoji starosti skrbel predvsem za zdravje,
zato je redno obiskoval toplice. Sina je prosil za pojasnilo, zakaj naj tokrat ne odpotuje v
toplice, saj se toplicam, ki jih je moral obiskati vsaj enkrat letno, ni nameraval odreĉi.
Oĉetovo pismo je bilo zelo kratko, a je v pripisu sina zopet svaril pred odhodom v Ameriko,
saj je imel, kot je zapisal, "principijelne pomisleke". A izbira je bila še vedno sinova – "pa
volja je Tvoja!"347
K Mihaelu Vošnjaku se je znova zglasil Birsa, ki se je opraviĉil, ker nazadnje ni prišel.
Mihael Vošnjak ga je prosil, naj o tem napiše kratko poroĉilo, da ga pošlje sinu. Birsa je
študiral za doktorat, a Mihaelu ni bilo jasno, od kod ima sredstva. Sina je opozoril, naj se ne
spušĉa v nikakršne podpore, saj se je njuno premoţenje zaradi vojne zmanjšalo, prav tako tudi
dohodki.348
Naslednji mesec mu je pisal, naj z Birso stopi neposredno v kontakt, ne prek
Gustinĉiĉa. Še veĉ, oĉe je svetoval, naj sploh ne bo v stiku z Gustinĉiĉem in da mu bo vse
pojasnil ustno.349
Na svoji "misiji" v emigracij se je Bogumil Vošnjak nekajkrat sreĉal z Masarykom, o ĉemer
je pisal v svojem dnevniku: "Popoldne pri Masaryku v Hampstead[u]. Dolgo čakal, slednjič
prišel sopihajoč po strmih stopnicah. Bil je slabo razpoloţen. Nisem seve omenil zadnje seje.
Govorila sva o Nemčiji, o zaostalosti Angleţev, o Rhodes štipendijah in oksfordski vzgoji."350
Vošnjak je v svojih razmišljanjih dal vedeti, kakšna je bila podoba znamenitega Ĉeha v vojnih
ĉasih: "Popoldne poiskal Masaryka v Kings College. Sama kost in koţa ga je. Na njegovem
predavanju je bilo nekoliko starih ţensk, ena grša od drugih. Šla v lajonski čaj." Na sreĉanjih
z Masarykom je razpravljal o poloţaju Slovencev in njihovih zahtevah po Primorski: "Rekel
sem mu, da ţelim vedeti, kak[šn]o je stališče Čehov napram slovenskemu vprašanju.
Vprašanje ga je osupnilo. Odgovoril je, da oni ne bodo priznavali Italijanom Primorja, kakor
sta napravila dva naša angleška prijatelja na ukaz vlade. Prepričan je, da je izguba Primorja
za Slovence smrten udarec. Mi smo mali in slabi ter ne moremo preprečiti, da se bodo godile
346
ARS, OFBV, fascikel 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 30. 4. 1916. 347
ARS, OFBV, fascikel 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 5. 5. 1916. 348
ARS, OFBV, fascikel 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 11. 5. 1916. 349
ARS, OFBV, fascikel 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 16. 6. 1916. 350
Vošnjak, Dnevnik, 122.
81
krivice." Vošnjak je nekako dvomil v Masarykove naĉrte: "Tudi on ima programne točke, s
katerimi najbrţ ne bo povsem prodrl, kakor Slovaška, koridor. Treba je stremeti za tem, kar je
dosegljivo. Internacionalizacija Trsta se mu zdi mnogo prepametna misel, da bi velike sile
bile za njo. Vlade so ignorantne in amoralne. Italija dela teţave ţe v češkem vprašanju. Radi
tega gre v Rim. Svaril sem ga pred italijanskim zavezništvom, pri katerem bodo Čehi gotovo
potegnili krajšega… Rekel je, da Čehi stojijo na zgodovinskem stališču! /…/"351
V spominih je
zabeleţil nekoliko drugaĉen pogovor z Masarykom, ki ga ni ravno navdušil: "Nikakor nisem
mogel razumeti njegove namere, da ţeli deliti Slovence od Jugoslovanov ter jih nekako
rezervirati koridorju Češke. Masaryk je vzel s police Murkovo knjigo o slovenski literaturi.
Odgovoril sem, da Murko ni napisal te knjige, da se je le-ta uporabila v času svetovne vojne
proti našim interesom. Ta pripomba Masaryka ni dobro razpoloţila." Tako je nekaj dni po
njunem sreĉanju zapisal, da Masaryk pravzaprav niĉ ne stori za jugoslovansko stvar.352
V
Londonu se je sreĉal z enim izmed vodilnih iz ĉeške emigracije Edvardom Benešem: "/…/ V
čakalnici sem našel češkega docenta Beneša, ki je prišel iz Holandije in je na potu v Pariz.
Razgovor z Benešem je utrdil zopet v meni prepričanje, da mora biti Nemčija premagana.
Beneš je slikal poloţaj Nemčije kot brezupnega. Ako Nemčija pade, je Avstrija pred
propadom. Ko smo vstopili v lift Goucester roadskega tube me je silno presenetila Beneševa
izjava, da so Italijani ponudili Čehom italijansko dinastijo in da se bo ta stvar rešila v teh
dneh."353
Vendar je Vošnjak kasneje v delu Jugoslovanski odbor pisal, da jim je Masaryk
zavidal, da so v emigraciji imeli celo ĉeto jugoslovanskih parlamentarcev in javnih delavcev,
zbranih okrog JO, medtem ko je bil z Benešem354
ĉisto sam.355
Da je Vošnjak zastopal bolj jugoslovanstvo kakor slovenstvo in da je ĉastil srbsko zgodovino,
je razvidno iz enega izmed njegovih predavanj, katerega ga je imel v Veliki Britaniji, in sicer
na Vidovdan leta 1916 v Leedsu. Glede predavanja se je dogovarjal s srbskim publicistom in
knjiţevnikom Milanom Ćurĉinom, katerega je zaprosil, naj napiše ĉlanek za katoliške liste in
351
Vošnjak, Dnevnik, 151; Borut Klabjan, "Oblikovanje jugoslovanskih meja. T. G. Masaryk in vprašanje
jugoslovansko-italijanske meje po prvi svetovni vojni", v: Jugoslavija v času, devetdeset let od nastanka prve
jugoslovanske drţave/Yugoslavia through time, Ninety Years Since the Formation of the First State of
Yugoslavia, ur. Bojan Balkovec (Ljubljana, 2009), 281.(dalje: Klabjan, "Oblikovanje jugoslovanskih meja"). 352
Vošnjak, U borbi, 114; Klabjan, "Oblikovanje jugoslovanskih meja", 281. 353
Vošnjak, Dnevnik, 129–130. 354
Beneš je 10. maja 1917 iz Pariza sporoĉal rezultate rimskega kongresa za ĉeško stvar: "Po našem povratku s
kongresa v Rimu sta nam Clemenceau in Pichon odločno obljubila, da nam bodo dali proglas,v katerem nas
bodo razglasili za popolnoma samostojne. Na isti način se je Clemenceau izjasnil na seji o pismu cesarja Karla,
izjavljajoč, da bodo zavezniki priznali in razglasili samostojnost avstro-ogrskih narodov." Milada Paulová,
"Kongres potlaĉenih naroda Austro-Ugarske u Pragu u svibnju 1918", v: Jugoslavenski odbor, 230. 355
Vošnjak, Jugoslovanski odbor, 19.
82
jih morebiti obišĉe, saj bi tako dosegli veĉji uspeh. 356
V zvezi s ĉlankom mu je pisala Lily
Florence Waring,357
da bi jim pomagal pri pripravi proslave za Kosovo. Vošnjak naj bi pisal
ĉlanek, ki bi bil povezan s Srbijo, predmet naj bi bila vera.358
28. junija 1916359
je na
predavanju govoril o Kosovu: "Rekel sem v tem predavanju, da Kosovo ne pomeni samo
bitko, temveč je to program, politični ideal. Kosovo pomeni našo bodočo drţavo, pomeni
vstajenje in nacionalno srečo. Srbija v svoji grozni nesreči ne smatra, da je njena nesreča
istočasno tudi končna politična katastrofa. Poraz je minljiva točka za bodoče vstajenje."360
V enem izmed intervjujev septembra 1916 je podal izjavo, "da bo samo močna jugoslovanska
drţava koristna za zaveznike. Verska razlika ni nobena ovira narodni solidarnosti.
Prebivalstvo Velike Britanije je en narod, ampak tu so tudi Angleţi, Škoti in Valiţani.
Jugoslavija ne bo Balkan, temveč po svojem karakterju zahodnoevropska drţava. V
ekonomskem in industrijskem pogledu je Jugoslavija 'self sufficeent', to pomeni, da je
samozadostna, ima ţelezo, oglje in razne rude. Slovenija je kot ustvarjena za industrijsko
evolucijo."361
V ĉasu Vošnjakovega bivanja v Londonu leta 1916 so se pojavile teţave z izdajo potnega
lista, saj mu Inteligent office ni hotel izdati vize. Nad poĉasnostjo izdaje je bil preseneĉen,
obremenjeval se je predvsem z vprašanjem, zakaj ima z njegovimi dokumenti toliko dela
poslanik Mate Bošković. A naposled se je vse dobro konĉalo v Vošnjakovo korist, saj je prviĉ
v svojem ţivljenju dobil diplomatsko vizo.362
Boškovića je kmalu zamenjal nekdanji poslanik
Srbije na Dunaju Jovanović, zaradi katerega so razmere med JO in srbskim poslaništvom
postale bolj "prisrĉne". Jovanovićeva desna roka je bil sekretar poslaništva Milan Gavrilović,
o katerem je imel Vošnjak izredno pozitivno mnenje. Z njim je na Jovanovićevo ţeljo
razpravljal o bodoĉih ustavnih problemih Jugoslavije. Bodoĉa ureditev Jugoslavije je bila, kot
kaţe po Vošnjakovih besedah, tabu tema oziroma se ni kazalo pravega zanimanja za tovrstno
zadevo. Sam je neštetokrat opozarjal na to problematiko, pri ĉemer je vedno naletel na nem
odpor. Menda sploh ni bilo pravega zanimanja za ustavne in upravne razprave. Izgovor je
vedno bilo pomanjkanje ĉasa, sam Trumbić pa se je po Vošnjakovih besedah te teme izogibal.
356
ARS, OFBV, fascikel 3, Ćurćinovo pismo Vošnjaku, 20. 6. 1916. 357
Waringova je leta 1918 izdala knjigo z naslovom Serbia. 358
ARS, OFBV, fascikel 12, Pismo Lily Florence Waring Vošnjaku, 15. 6. 1916. 359
ARS, OFBV, fascikel 3, Ćurćinovo pismo Vošnjaku, 20. 6. 1916. 360
Vošnjak, U borbi, 200. 361
Prav tam, 121–122. 362
Vošnjak, U borbi, 123.
83
"Tako nas je pravzaprav našel čas v celoti nepripravljene," je ugotavljal štirideset let
kasneje.363
Konec leta 1916 je JNO podal pobudo za sklic prve Narodne skupšĉine izven
domovine, in sicer v Antofogasti. Med povabljenci so bili Trumbić, Supilo, Marjanović,
Hinković, Meštrović, Gregorin, Vasiljević, Stojanović, Trinajstić, Biankini, Baburica in
Vošnjak, a se JO takšnemu pozivu ni odzval in do sklica skupšĉine ni prišlo.364
Februarja 1917 je Vošnjak prejel pismo pesnika in kapetana delovodje v srbski vojski Pavla
Golie, ki ga je pozval, naj pride v Odeso, saj naj bi bila njegova tamkajšnja prisotnost nujna.
Namreĉ, Golia ga je kot ĉlana JO prosil, naj posreduje pri srbski vladi glede brata odvetnika
Josipa Vilfana,365
nekdanjega ĉlana evropske komisije v Sulini, ki je bil interniran v
Romuniji, soproga in oba otroka pa so ostali v Odesi. O omenjenem Vilfanu se je izgubila
vsakršna sled, vendar je Golia menil, da bi se lahko prek srbskega poslaništva pri romunski
vladi izposlovala njegova osvoboditev, vendar bi bilo pri tem potrebno Vošnjakovo
posredovanje.366
Vošnjak je poslal pismo uredniku ĉasnika The Westminster Gazette, naslovljeno
Antigermanism in Austria, in sicer kot odgovor na 21. aprila objavljen ĉlanek o cesarju Karlu
I.367
in njegovih prizadevanjih za reforme. Vošnjak je odgovarjal, da sedaj teĉe reka krvi med
Habsburţani in slovanskimi narodi in da samo ĉudeţ lahko pomiri Slovane s katero koli
shemo reform. Britansko javnost je opozarjal, da cesar ne more upati na podporo slovanskih
narodov, predvsem zaradi izjave, da je za enotnost in ne za zvezo. A ta enotnost je pomenila
nemško centralizacijo in zatiranje Slovanov. Trdil je, da tudi cesar Karel nima dovolj
moĉnega znaĉaja in niha, kot so to doslej poĉeli vsi ostali Habsburţani. Zaradi tega so
jugoslovanski emigranti britansko javnost pozivali, naj natanĉno preuĉi katastrofalne
posledice loĉenega miru z Avstrijo, ne samo za slovanske narode, temveĉ tudi za Italijo in
Romunijo. S takšnim mirom bi v Evropi dobili še enega bolnika, zdravju bolj nevarnega,
kakor je bil Turk. Ta bolni ĉlovek naj bi umrl, v to so bili prepriĉani, a njegova slabost naj bi
363
Vošnjak, Ustavni pogledi, 150. 364
Norka Machiedo Mladinić, "Prilog prouĉavanju djelovanja Ivana Meštrovića u Jugoslavenskom odboru",
Časopis za suvremenu povijest 39, št. 1 (junij 2007): 149. 365
Prim: Josip Vilfan: ţivljenje in delo primorskega pravnika, narodnjaka in poslanca v rimskem parlamentu, ur.
Gorazd Bajc (Koper, 2005); Milica Kacin-Wohinz, "Josip Vilfan v rimski poslanski zbornici", Primorska
srečanja 22, št. 212 (1998): 925–927; Isti: "Josip Vilfan – predsednik Politiĉnega društva Edinost in poslanec
1918–1928", v: Stiplovškov zbornik, ur. Dušan Neĉak (Ljubljana, 2005), 189–198. 366
OFBV, ARS, fascikel 4, Goliino pismoVošnjaku, 2. 2. 1917. 367
Prim: Gordon Brook Shepherd, Poslednji Habsburţan (Ljubljana, 1972); Andrej Rahten, "Cesar Karel in
'jugoslovansko vprašanje' v okviru razprav o drţavnopravni reformi habsburške monarhije", v: Ad fontes:
Otorepčev zbornik, ur. Darja Miheliĉ (Ljubljana, 2005), 417–427.
84
bila škodljiva za ves svet, kot je pisal Vošnjak ob koncu pisma in zakljuĉil, da so polagali vso
odgovornost zavezniškim vladam, za katere so bili prepriĉani, da bodo nadzorovale vsak
korak, ki bi k ţivljenju spodbudil mrtvo telo starega cesarstva.368
Maja 1917 je uredniku ĉasnika Land and Water napisal pismo z naslovom Rights and
Limitations of Small Nationalities kot odgovor na ĉlanek nekega britanskega novinarja. S
pismom je ţelel zlasti britansko javnost seznaniti z dejanskim stanjem v Avstro-Ogrski.
Vošnjak se je strinjal, da je Avstro-Ogrska drţava s preteţno germanskim narodom, ki pa je
imela tudi 30 milijonov Slovanov, med katerimi je bilo osem milijonov Jugoslovanov ter
dvanajst milijonov Ĉehov in Slovakov. A tu se je postavljalo vprašanje, ali so bili tako
Jugoslovani kakor tudi Ĉehi in Slovaki zreli za samostojno drţavno ţivljenje. Opozoril je na
dejstvo, da so Hrvati kar 500 let ţiveli v neodvisni drţavi, dokler jim niso svoje nadoblasti
vsilili Habsburţani. Vošnjak se je spraševal, kdo lahko trdi, da so Ĉehi, eden izmed najbolj
naprednih slovanskih narodov, ki je Nemce uĉil, kako organizirati gospodarsko in politiĉno
ţivljenje, nesposobni za samostojno drţavo. Zbodlo ga je novinarjevo vprašanje Srbije.
Vošnjak se je spraševal, ali nima ravno Srbija zaradi svoje poţrtvovalnosti za Antanto pravico
sama odloĉati o svojem politiĉnem ţivljenju. Avtorja ĉlanka je skrbelo za Dalmacijo, pri
ĉemer je Vošnjak miril, da so bile njegove bojazni neutemeljene, saj 16.000 Italijanov v
Dalmaciji ni pomenilo nikakršnega odloĉilnega dejavnika pri populaciji milijona
Jugoslovanov. Z rusko revolucijo in vstopom ZDA v vojno se je stanje zares spremenilo,
zlasti za evropsko ozemlje, kakor je ugotavljal Vošnjak. A pritrdil je ugotovitvi avtorja, da bi
se bo marsikaj najlaţje rešilo s plebiscitom. To naj bi bilo potrebno zlasti v veĉ svetovno
pomembnih krajih, kot je bil na primer Trst, in naloga sodobne diplomacije bi bila ravno to,
upoštevanje volje ljudi. A kljub temu je opozarjal, da avtor ni najbolje razume znaĉaja gibanja
za jugoslovansko enotnost. To ni bilo moralno vprašanje Srbije, temveĉ dvanajstih milijonov
Jugoslovanov, torej Srbov, Hrvatov in Slovencev, je pojasnjeval. Preseneĉen je bil nad
avtorjevo izjavo, da ima Slovenija v kulturi in religiji veĉ skupnega z Avstrijo. Kaj pa Hrvati?
Opomnil je na škofa Strossmayerja, ki je imel vidno vlogo pri ustanovitvi Jugoslovanske
akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu, in dejstvo, da so ugledni srbski in hrvaški
profesorji predavali o jugoslovanski znanosti tako na zagrebški kakor tudi beograjski univerzi.
Zanj je najgloblji simbol enotnosti jugoslovanske kulture pomenila razstava jugoslovanskih
umetnikov v Beogradu ob kronanju kralja Petra. Samo izbruh vojne je prepreĉil objavo
368
ARS, OFBV, fascikel 27, Antigermanism in Austria, 22. 4. 1917.
85
jugoslovanske enciklopedije, ki so jo skupaj pripravili hrvaški in srbski akademiki. Vse to je
po Vošnjakovem mnenju bil odloĉilen dokaz bogastva in enotnosti jugoslovanskega
kulturnega ţivljenja, v katerem ni bilo prostora za hrvaški, srbski ali slovenski partikularizem.
Britanska javnost bi ob vsem tem morala upoštevati tudi dejstva, kot so bile deklaracije in
manifesti, sprejeti tako s srbske kot hrvaške strani, ter mnenje juţnih Slovanov v obeh
Amerikah, kateri so sprejeli JO kot legitimno telo odloĉanja, kot je na koncu pisma pripisal
Vošnjak.369
Po Vošnjakovih besedah je bila naloga JO med drugim tudi seznanjanje Velike Britanije s
Srbijo, srbsko preteklostjo, diplomatsko in vojno zgodovino ter doseganje simpatij do Srbije
in Srbov. "Potrebno je bilo z vsemi sredstvi širiti znanje o Srbih in ustvarjati simpatijo za njih.
Mi prečanski Jugoslovani smo se bratsko in srčno solidirali z usodo Srbije. Radi se
spominjamo tega poţrtvovalnega, vztrajnega, energičnega, prav fanatičnega dela. Ni
potrebno, da izpostavim, da je srbska katastrofa popularizirala celoten jugoslovanski
problem."370
Novembra 1917 je bil Vošnjak povabljen na prijateljski sestanek Jugoslavije, jugoslovanskega
društva v Londonu. Sestanek je bil sklican za 4. november, in sicer v prostorih društva.371
Dragoslav Janković je v svoji knjigi o Krfski deklaraciji zapisal, da se je med ĉlani JO
nahajalo veliko število prostozidarjev, med njimi tudi Vošnjak, in da so ravno s svojimi
prostozidarskimi internacionalnimi zvezami lahko laţje in uspešneje vršili protiavstrijsko in
projugoslovansko propagando, s prirejanjem predavanj, zborovanj, objavljanjem brošur v
Ameriki in Evropi.372
Vošnjaka kot ĉlana prostozidarjev, vendar ne ĉlana loţe v Ljubljani,
temveĉ kot aktivnega udeleţenca v jugoslovanskem prostozidarskem gibanju, je omenjal
Zoran Nenezić v svoji knjigi Masoni u Jugoslaviji.373
Tudi Tone Perĉić je v knjigi
Prostozidarstvo, Zgodovina, obredi in zarote zapisal, da sta se med številnimi ĉlani
prostozidarjev v JO nahajala tudi Bogumil Vošnjak in Niko Ţupaniĉ.374
Publicist Branko
Šömen je v svojem delu Molčeče nevidno bratstvo, Prostozidarstvo na Slovenskem zapisal, da
je poleg omenjenih dveh Slovencev v JO med prostozidarji deloval tudi Drago Marušiĉ.
Šömen je omenjene prostozidarje oznaĉil kot slovenske intelektualce, "ki so prehodili pot od
369
ARS, OFBV, fascikel 27, Rights and Limitations of Small Nationalities, 13. 5. 1922. 370
Vošnjak, U borbi, 89. 371
ARS, OFBV, fascikel 5, Vabilo društva Jugoslavija Vošnjaku, 1. 11. 1917. 372
Janković, O Niškoj deklaraciji, 211. 373
Zoran D. Nenezić, Masoni u Jugoslaviji (Beograd 1987), 340–341. 374
Tone Perĉiĉ, Prostozidarstvo, Zgodovina, obredi in zarote (Ljubljana, 2000), 139.
86
modernega 'panslavizma' in 'panslovenstva' do utemeljitve Prve Jugoslavije, njenega razpada
in obnove Nove Jugoslavije." Omenjeni prostozidarji so od leta 1919 naprej dobivali
odgovorne drţavne funkcije in zadolţitve, "čeprav so se nekateri med njimi 'izgubili' v
ideoloških ponudbah in zašli v mrtve rokave nesprejemljivih političnih rešitev," kot se je to
kasneje zgodilo z Vošnjakom. Slednji naj bi bil med prostozidarje sprejet v neki beograjski
loţi, v kateri in kdaj, pa ostaja neznano.375
Da bi z jugoslovansko idejo ĉim laţje prodrli in si zagotovili podporo velikih sil, so se ĉlani
JO dogovarjali tudi z Rusi. Tako so eno spomenico izroĉili bodoĉemu ruskemu ministru za
zunanje zadeve Miljukovu. Po Vošnjakovem mnenju se je vsaka zadeva preveĉ "zategovala"
in ker je obstajala nevarnost, da bi Rusi prehitro odpotovali iz Londona, je sam organiziral
ĉajanko, ki naj bi se priredila v ĉast ruskih politikov. Odbor je bil pri takšnih zadevah kar
površen, zato so zadevo v svoje roke vzele "angleške dame Cercle serbea". A do ĉajanke
nikoli ni prišlo, kot je bilo zapisano v Vošnjakovih spominih: "Teţko mi je, ko vidim imena
danes pozabljenih velikanov na vabilih, ki niso bila poslana. Prišlo je sporočilo iz Odbora, da
bo Odbor sam brez dam dal čajanko, ki se je priredila v hotelu Ritz. Bilo je vse slovansko
srčno, toda čutili smo v svojem srcu, da so Rusi predstavniki deţele, ki drvi v svoj propad."376
Vošnjak, ki je v mladosti obiskal Rusijo in napisal knjigo Na razsvitu – Ruske študije, o njej v
spominih ni veĉ pisal s tolikšno mero hvale: "Carska Rusija je računala s tem, da bo lahko
barantala z eno pravoslavno Srbijo, povečano z Bosno in Hercegovino, ampak z močno
Jugoslavijo, ki bo nosilec popolne verske tolerance vseh svojih sinov. Jasno je, da se pravi
duhovni interesi srbske pravoslavne cerkve nikakor niso usklajevali z interesi carske zunanje
politike. /…/" Drugaĉen odnos Rusije do jugoslovanstva je pripisoval revoluciji: "Popolni
preobrat v politični orientaciji Rusije do jugoslovanskega vprašanja pomeni ruska revolucija.
Takoj, ko je cesarstvo padlo, je ruska zunanja politika priznala neizogibno potrebo zdruţenja
Srbov, Hrvatov in Slovencev v eno drţavo. Miljukov, ki je imel na duši nekatere grehe v
pogledu makedonskega vprašanja, je kot minister za zunanje zadeve dal ruskemu
razumevanju jugoslovanskega vprašanja tisto smer, ki je končno zmagala."377
Tu je imel
Vošnjak prav, saj dejstva kaţejo, da carski Rusiji nikakor ni bila v interesu ustanovitev
skupne drţave Hrvatov, Slovencev in Srbov, saj sta bila hrvaški in slovenski narod katoliška,
v ĉemer je videla poglavitni problem. Srbijo je ţelela podpreti le v njenih prizadevanjih za
375
Branko Šömen, Molčeče nevidno bratstvo, Prostozidarstvo na Slovenskem (Murska Sobota–Zagreb–
Ljubljana, 2002), 212–215. 376
Vošnjak, U borbi, 127. 377
Prav tam, 156–157.
87
izhod na morje. Zaradi tega je tudi ruskemu drţavniku Sergeju Sazonovu bilo hrvaško in
slovensko usodo bolj malo mar.378
Ţe leta 1916 sta Pašićeva emisarja, profesorja Stane Belić
in Aleksandar Stanojević poroĉala, da so Slovenci v Rusiji zamolĉani in zato predlagala, da se
tja pošlje koga izmed Slovencev, morda ravno Vošnjaka. Kako so Rusi razmišljali o
Slovencih in Hrvatih, morda najbolje ponazori Sazonova kruta izjava: "O Hrvatih in
Slovencih vam ne morem nič povedati. Oni se borijo proti nam in jaz vam sporočam: 'Če bi
bilo potrebno, da se ruski narod z oroţjem bori samo pol dneva, da bi osvobodili Slovence,
jaz na to ne bi pristal.'"379
V Evropi se ni z navdušenjem gledalo na padec carske Rusije. Tudi v JO so se spraševali, kaj
bo prinesla nova ureditev in, ali bo nova Rusija sposobna braniti vzhodno fronto. A Vošnjak
je v novo Rusijo verjel: "/…/, ampak sem vendar vsaj jaz mislil, da je novo stanje boljše od
starega in da bo nova Rusija bolj inteligentna v zvezi z jugoslovanskim vprašanjem. V tem se
nismo zmotili in nova Rusija, v imenu katere je govoril Miljukov, je prva od vseh velikih sil
imela pogum priznati našo pravico do zdruţitve /…/"380
Ţe tekom leta 1916 je bil Vošnjak
izbran za ĉlana JO, ki naj bi odpotoval v Rusijo, kjer bi se posvetil vprašanju organiziranja
prostovoljcev.381
Glede ĉlanov JO, ki naj bi odpotovali v Rusijo, so se zadeve kar precej
zapletale. Tako je Mandić maja 1917 pisal Miĉiću,382
naj dobro razmislijo, koga bodo poslali,
saj nekateri ĉlani niso bili zaţeleni, a mednje vsekakor ni spadal Vošnjak. Mandić je med
drugim izpostavil: "/…/ Jaz Vas prosim, da jih Odbor – če bi jih imenoval za odbornike, ne
spusti v Rusijo, kjer nas je dosti in še preveč budal. Lahko ste prepričani, da oni ne bi našli
nikogar med nami, ki bi hotel delati z njimi in postati skupaj z njimi smešen. Ţe tako so
prepotentni in bojimo se, da bi oni pod firmo Odbora lahko naredili kakšno neumnost. Mi
tukaj potrebujemo, silno potrebujemo odbornika, ampak pametne in trezne ljudi in prosimo
Odbor, da nam takšne pošlje. Jaz se grozno bojim, da ne bi Odboru prišlo na misel, da nas,
378
Lipušĉek, Slovenci in Londonski pakt, 52–53. 379
Lipušĉek, Sacro Egoismo, 205. 380
Vošnjak, U borbi, 171–172. 381
Emigranti so še pred nastankom JO v Rimu 2. januarja 1915 snovali Odbor jugoslovanske Legije in v ta
namen stopili v stik s srbsko vlado ter pozvali ujetnike in ubeţnike, naj pohitijo na pomoĉ srbski vojski. Kasneje
je ţe ustanovljeni JO izdal oklic vsem jugoslovanskim vojakom v ruskem ujetništvu in jih pozval k ustanavljanju
jugoslovanskih prostovoljnih legij. Ogris, Borba, 32. 382
Miće Miĉić je ţe septembra 1915 prišel v Juţno Ameriko kot poslanik JO. Razlog njegovega prihoda je bilo
informiranje jugoslovanskih emigrantov iz Avstro-Ogrske, še zlasti v Argentini in Ĉilu, o borbi zaveznikov za
svobodo vseh malih narodov; da organizira juţnoslovanske juţnoameriške kolonije v duhu popolnega soglašanja
z zavezniki v vojni; da vse ĉasnike, ki so izhajali v srbsko-hrvaškem jeziku, zdruţi v eno celoto ter si prizadeva
za njihovo veĉjo kakovost in materialni poloţaj; da prepreĉi nemško agitacijo; zbere ĉim veĉ prostovoljcev, ki bi
se borili za zaveznike v Srbiji. Zorka Stefanović-Đaĉić, "O ulozi naših iseljenika u Juţnoj Americi za vrijeme
prvog svjetskog rata", v: Jugoslavenski odbor, 524.
88
namesto da nam pošlje Banjanina, Vošnjaka in De Giullija, ne preseneti z imenovanjem N…a
in P…a. To bi bila za nas zelo neugodna stvar in jaz ne vem, do kakšnih zaključkov bi mnogi
med nami prišli /…/"383
Vošnjak je imel menda ţe vse urejeno za potovanje, a je srbska vlada nenadoma izrazila ţeljo,
da se omenjeno potovanje odloţi.384
O njegovem nameravanem prihodu v Rusijo, do katerega
med emigracijo nikoli ni prišlo, dokazuje pismo Roberta Dekleve iz Ukrajine, ki je bil ĉlan
goriške Adrije in kateri mu je sporoĉal, da je v zadnji številki Slovanskega Juga bral ĉlanek o
njegovem prihodu. Vošnjaku je pisal, ker je njega in ostale zanimala usoda njihove "druge"
domovine, še zlasti usoda Gorice. Prepriĉani so bili, da bo "njihova stvar" zmagala. Zanimalo
jih je Vošnjakovo mnenje glede njihove akcije in kakšne vesti jim prinaša iz Londona.385
V Londonu je imel Vošnjak priloţnost spoznati ambasadorja Velike Britanije v Washingtonu
Lorda Jamesa Brycea: "Poklonil sem se mu kot prijatelju malih narodov, ki je to bil še takrat,
ko to še ni bilo sodobno. Rekel mi je, da je bil pred mnogimi leti na Hrvaškem. O Slovencih je
vedel, da ţivijo v Primorju, na Kranjskem in Koroškem, ampak ne tudi na Štajerskem." Z
lordom Bryceom sta se razgovorila o Hrvaški: "Govorila sva o odnosu med Irsko in Veliko
Britanijo, ki je tako podoben odnosu Hrvaške in Madţarske. Bryce mi je rekel, da je bila
Hrvaška pogosto omenjena v debatah angleškega parlamenta. Bil je presenečen, ko sem mu
rekel, da je uradna Srbija za politično zdruţitev s slovenskimi deţelami." Sreĉal se je tudi z
irskim nacionalistom in novinarjem Thomasom Powerjem O'Connorjem, s katerim se je
pogovarjal o Londonskem paktu. O'Connor ga je spraševal, kako izniĉiti takšen zloĉin.
O'Connor, ki je bil takrat najstarejši ĉlan britanskega parlamenta, je Vošnjaku napisal
predgovor k njegovi knjigi A Dying Empire.386
Omenjeno knjigo so v State Departmentu in
pri Inquiryju, ameriški študijski skupini, ki jo je organiziral Woodrow Wilson in katera je bila
zadolţena za pripravo gradiva za mirovno konferenco v Parizu, uporabljali kot neke vrste
priroĉnik o Sloveniji. Vošnjak je v enem delu knjige pomenljivo zapisal: "Preprosta resnica
je, da so Slovenci premajhen narod, da bi lahko organizirali neodvisno drţavno ţivljenje."
Tako je tudi Uroš Lipušĉek ugotovil, da citat enega takrat najvidnejših slovenskih politikov in
intelektualcev kaţe, da Slovenci niso videli druge rešitve kot le zdruţitev z ostalimi juţnimi
383
Mandić, Fragmenti za historiju ujedinjenja, 241. 384
Vošnjak, Jugoslovanski odbor, 22. 385
ARS, OFBV, fascikel 3, Deklevino pismo Vošnjaku, 11. 2. 1913. 386
Vošnjak, U borbi, 130 in 132.
89
Slovani.387
V zvezi z omenjeno knjigo so se pojavljale teţave, povezane predvsem s
financami. Ker Vošnjaka konec julija 1917 ni bilo v Londonu, je bila njegova beleţka, v
kateri je bilo pojasnjeno, kako naj se knjiga razpošlje, predana Miciću. Slednji je Vošnjaka
obvestil, zakaj brošura še ni konĉana. Vošnjak je Micića sprva prosil, naj poravna prevode
gospe Copeland, slednja pa je Miciću pojasnila, da ji je Vošnjak rekel, da se plaĉilo ne bo
izvršilo na raĉun JO. Ko je bilo treba dejansko plaĉati, je Vošnjak trdil drugaĉe. Ker je Micić
bil zadolţen za zaĉasno vodenje poslov odbora v Londonu, je ţelel biti obvešĉen o vseh delih
v imenu in na raĉun JO. Ni se namreĉ ţelel poĉutiti, kot da je bil postavljen samo zato, da vrši
izplaĉila, ne da bi vedel, o ĉem teĉe beseda. Vošnjaka je prosil, naj pri Trumbiću povpraša za
odobritev omenjenega zneska.388
Ko je odšel iz Londona v Švico, je bil Vošnjak povabljen na
banket v ĉast Paula Labbéa. Gazari mu je v roke potisnil ţe napisan govor, a ker Vošnjak ni
maral, da bi kdo kaj poĉel namesto njega, še zlasti ni bil navajen, da bi mu kdo pisal govore,
se je umaknil v salon in na hitro napisal svojega. Govoril je v ĉast "gostoljubne demokratske
Švice in Rosseauove Ţeneve".389
Vošnjak je med emigracijo pisal razne ĉlanke in knjige, ki naj bi zaveznike prepriĉale o
upraviĉenosti slovenskega naroda do skupnega ţivljenja z ostalimi juţnimi Slovani. Vendar je
imel z izdajo nemalokrat teţave in so bila razna dela glede na dane razmere izdana prepozno.
Tako se mu je godilo tudi s knjigo A Bulwark against Germany, ki je bila napisana ţe pozimi
1915, izšla pa šele spomladi 1917. Knjigo je izdala ena izmed najboljših britanskih zaloţb
George Allen & Unwin v Londonu. Omenjena knjiga je bila v britanskih krogih menda dobro
sprejeta, konec leta 1918 je bila izdana tudi v New Yorku.390
Knjigo je prejel tudi ameriški
zgodovinar Charles Seymour, ki je Vošnjaku sporoĉil, da jo bo z veseljem prebral, z upanjem,
da jo bo prepoznal kot koristno in atraktivno, kakršne so bile to do takrat vse njegove knjige,
ki jih je v preteklosti ţe bral.391
Ob izdaji knjige A Dying Empire, ki je izšla leta 1918 v
Londonu, je ĉasnik Daily Chronicle zapisal, "da je dr. Vošnjak mogoče najbolj sposoben
pisec in delavec za jugoslovanski ideal in v tej čudoviti knjigi tolmači potrebo jugoslovanske
osvoboditve izpod avstrijskega jarma. Ta mala knjiga ni samo dokaz sijajnega zavzemanja za
to stvar, temveč istočasno tudi literarno delo velikega čara in distinkcije ter tisto pravo po
svoji vrednosti in interesu, ki izziva, zavzema visoko mesto v obširni literaturi, ki jo je
387
Lipušĉek, Slovenci in Londonski pakt, 156. 388
ARS, OFBV, fascikel 5, Micićevo pismo Vošnjaku, 26. 7. 1917. 389
Vošnjak, U borbi, 137. 390
Prav tam, 194. 391
ARS, OFBV, fascikel 9, Seymourjevo pismo Vošnjaku, 21. 4. 1919.
90
ustvarila vojna."392
Verjetno je na to knjigo mislil tudi Kuhar, ki je Vošnjaku poslal pismo
maja 1922 in ga prosil, naj mu sporoĉi toĉen naslov knjige in kje jo je mogoĉe kupiti v
Londonu ali Parizu, saj so zanjo prosili v veĉ krajih v ZDA. Kuhar mu je sporoĉal, da ţelijo
njegovi ameriški prijatelji knjigo uporabiti za predavanja in propagandne namene.393
V spisih
Jugoslav Nationalism (zbirka predavanj), A Bulwark against Germany, La Questione de
Trieste in spomenici Austrian Federalism, ki so izšli med vojno, je ocenjeval, da predstavlja
najveĉjo nevarnost za obstoj slovenstva Nemĉija,394
saj naj bi si le-ta obetala prosto pot do
Jadrana, in sicer z zlomom Ĉehov in Slovencev. Z brošuro La Questione de Trieste je imel kar
nekaj teţav z izdajo, saj se nihĉe ni ţelel zameriti Italiji. Razpravo mu je naposled le uspelo
izdati pod psevdonimom Illyricus, ki si ga je sposodil od protestantskega teologa Matije
Vlaĉića395
iz Istre, saj s tem ni mogel škoditi oĉetu, ki se je takrat še nahajal na Goriškem. Ţe
ob priĉetku vojne je razmišljal o posledicah, ĉe bi Trst in Dalmacija pripadla drugim
vladarjem, saj bi to pomenilo konec Avstrije, ki bi za Nemĉijo postala povsem nezanimiva.
Prav zato je menil, da Nemci teţijo k cilju Srednjeevropske federacije, v katero bi bila
anektirana Avstro-Ogrska in Balkan.396
V spisu A Dying Empire je predstavil nove argumente
za rešitev jugoslovanskega vprašanja. V A Bulwark against Germany je Slovence predstavil
ameriški javnosti in obenem tudi jugoslovansko gibanje.397
Novembra 1917 je Vošnjak pisal socialdemokratskem politiku Etbinu Kristanu, ki se je vraĉal
iz Rusije, da bi se lahko sestala ob njegovem morebitnem prihodu v London. Vošnjak mu je
sporoĉal, da mu ni bilo dano, da bi odpotoval v Rusijo, a da ima silno ţeljo odpotovati v
Ameriko, vendar ĉas njegovega odhoda še ni bil doloĉen. Vošnjak je menil, da bi bilo treba
zdruţiti vse moĉi in da bi vsi Slovenci morali delovati kot eno ter ne bi smeli tratiti energije z
medsebojnimi borbami, temveĉ zdruţiti vse energije v "krepko celoto, saj glavni cilj je nam
vsem isti". Prepriĉan je bil, da je mogoĉe poiskati prave osnove za sporazumno delo in borbo
ter da imajo vsi v emigraciji veliko odgovornost pred svojim narodom.398
392
Vošnjak, U borbi, 213. 393
ARS, OFBV, fascikel 6, Kuharjevo pismo Vošnjaku, 29. 5. 1922; Ogris, Borba, 24. 394
Bogumil Vošnjak, Jugoslav nationalism (London, 1916), 41. 395
Prim: Mijo Mirković, Matija Vlačić ilirik (Zagreb, 1960). 396
Bogumil Vošnjak, A Dying Empire (London, 1918), 69; Lipušĉek, Sacro Egoismo, 114 in 122; Pirjevec, "Trst
je naš!", 2008, 67. 397
Tibor Glant, "The War for Wilson's Ear: Austria-Hungary in Wartime American Propaganda", Hungarian
Studies Review XX, št. 1–2, (Spring-Fall, 1993): 36–37. 398
ARS, OFBV, fascikel 6, Vošnjakovo pismo Kristanu, 12. 11. 1917.
91
V vmesnem ĉasu je Vošnjakov oĉe v Ţenevi organiziral Fond slovenske emigracije, ki ga je
oskrboval Slovenski podporni odbor, Mihael Vošnjak pa je bil izvoljen za zaĉasnega
predsednika. Spisal je mnoge prošnje za podporo raznim Slovencem v Švici, a so vse ostale
brez potrebnega odziva.399
V Švici se je zadrţeval Ante Gašperĉiĉ, ki se je trudil v Ţenevi
ustanoviti slovensko podporno organizacijo, za kar je prejemal sredstva s strani slovenskih
emigrantov v Ameriki, o ĉemer je Vošnjaku pisal oktobra 1917.400
Slovensko podporno
društvo je bilo s sejo, ki je potekala 25. septembra 1917 v Ţenevi, imenovano za edino
slovensko podporno društvo pod nazivom Slovenski podporni odbor v Ţenevi, ki so ga ţe 13.
aprila istega leta utemeljili vsi ţenevski Slovenci. Predsednik odbora je bil Fran Primc,
podpredsednik Krulej, tajnik Janko Sehmeiger in drugi tajnik Gašperĉiĉ. Tajnik Sehmeiger je
Vošnjaka obvestil, da se Gašperĉiĉ in Primc nista drţala naĉel in sta nadaljevala svoje prej
obstojeĉe društvo, zato so namesto njiju imenovali Petra Jeraja in Ivana Lušina. O dogajanju
so obvestili JO in Vošnjaka prosili, naj od Gašperĉiĉa in Primca zahteva, naj takoj prenehata z
delovanjem ter vrneta vso društveno imetje in akte.401
Gašperĉiĉ je deloval nekako odklonilno
ţe leto poprej, o ĉemer je Mihael Vošnjak pisal sinu. Gašperĉiĉ naj bi uredil prepis
Vošnjakovega rokopisa, a je to storil poloviĉno z izgovorom, da nima ĉasa, vendar je Mihael
Vošnjak kasneje izvedel, da je v vmesnem ĉasu dobil delo pri Rdeĉem kriţu.402
Fond slovenske emigracije je bil ustanovljen 8. oktobra 1917 v Ţenevi s strani Bogumila
Vošnjaka. Fond se je nabiral iz prostovoljnih prispevkov, še posebej s strani ameriških
Slovencev. Za upravitelja in predstavnika je bil postavljen ţe omenjeni Mihael Vošnjak, ki je
upravljal denarne posle prek Banque Federale v Ţenevi. Pisne prošnje za podporo je
sprejemal Ivan Gmajner, reševale pa so se v obliki veĉine glasov – Mihael Vošnjak, Gmajner
in delegat, izvoljen s strani v Švici se nahajajoĉih Slovencev – in sicer z veĉino glasov za
obdobje enega leta. V statutu so predvideli, da se bodo bilance vplaĉanih prispevkov
objavljale vsako ĉetrtletje v ameriških listih. V primeru, da bi upravitelj ali Gmajner
odstopila, bi moral Bogumil Vošnjak imenovati njuna namestnika, ki bi prevzela vse posle
fonda. Delegata za leto 1918 je nominiral Slovenski podporni odbor v Ţenevi, Peter Jeraj pa
je bil njegov predsednik.403
A zaradi tega so ĉlani Slovenskega podpornega odbora v Ţenevi
399
Omahen, Razprava, 40 in 42. 400
ARS, OFBV, fascikel 4, Gašperĉiĉevo pismo Vošnjaku, 5. 10. 1917. 401
ARS, OFBV, fascikel 10, Pismo Slovenskega podpornega odbora v Ţenevi Vošnjaku, 1. 10. 1917. 402
ARS, OFBV, fascikel 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 23. 3. 1916. 403
ARS, OFBV, fascikel 72, Fond slovenske emigracije, 6. 12. 1918.
92
podpisali izjavo, da se zaradi ustanovitve Fonda slovenske emigracije odbor razpusti.404
Fond
slovenske emigracije je po koncu vojnih sovraţnosti prošnjo za donacijo sredstev naslovil tudi
na Narodno vlado SHS in dobil odgovor, da je slednja prek Ljubljanske kreditne banke
nakazala fondu 2000 frankov, ki naj bi se porabili v smislu prošnje in seveda z ustreznimi
dokazili o porabi.405
Vendar za finanĉno podporo fond ni prosil samo slovenske vlade, temveĉ
tudi srbsko ministrstvo za zunanje zadeve.406
Konec januarja 1919 je ponovno pisal srbskemu
ministrstvu, saj z njihove strani niso dobili nikakršnega odgovora. Potrdili so, da se je veĉina
emigrantov sicer ţe vrnila v domovino, a da so tisti, ki so se še nahajali v tujini, zlasti študenti
in oboleli za gripo, potrebovali finanĉno pomoĉ.407
Na eni izmed sej je po Supilovem "izzivanju" z "Laibachom" Vošnjak imel daljši govor, kjer
se je razgovoril o poloţaju Slovencev in bodoĉi skupni drţavi, kar je zapisal v spominih:
"Razširjena Srbija, povečana s tem ali onim koščkom zemlje, to bi bila drţava, ki ne bi
ustrezala sodobnemu konceptu drţave, v kateri so zdruţeni vsi sinovi enega naroda. Drţava,
kakršno hočemo, mora biti ustanovljena na popolni enakosti vseh, na popolni verski toleranci
in politični svobodi. Evropskemu Zahodu bomo pomenili eno politično silo, če bo naša drţava
kot pravna drţava ustrezala današnjim zahodnim političnim idejam Evrope, ampak ne, če bo
dejansko nadaljevanje policijskih in administracijskih reţimov preteklosti. Vprašal sem
Supila, kako si je drznil govoriti o 'Laibachu' velikemu diplomatskemu svetu, saj je slovensko
ime vendar enakopravno hrvaškemu in srbskemu." Vošnjak je svoj govor še nadaljeval: "V
svojem daljšem govoru sem ostro oţigosal delo in politično napako naših angleških
prijateljev, ki ustvarjajo nekakšne apriorne bodoče drţavne meje – istrsko Rašo. Če se ţe zdaj
ţrtvujejo naše deţele, kaj bo, če pride do mešetarjenja in ne bo več primernega predmeta za
sejem 'luogo di traffico'. Normalno, mi ne bomo začeli s trgovino, ampak bodo to začeli
drugi." V nadaljevanju govora je svoje vprašanje naslovil na Boţa Markovića, ki je nekega
dne govoril o Slovencih in njihovem "avstrijanizmu": "V svojem govoru sem ga popoldne
prosil, da nam razloţi, kako si on predstavlja to pošast. Nesreča je, ker Srbi tako hitro
ustvarjajo atmosfero nezaupanja. V tako velikem poslu, ki ga imamo pred seboj, je potrebno
brezpogojno zaupanje. Zdi se, da Srbi ne poznajo slovenske narodne psihologije. Če se
Slovenci enkrat odločijo za določeno smer, je ne bodo izdali. Strašna škoda bo, če Srbi
ohranijo sistem sumničenja tudi takrat, ko ne bodo več imeli opravka s posamezniki, temveč z
404
ARS, OFBV, fascikel 72, Izjava Odbora Slovenskega podpornega društva, 1. 1. 1918. 405
ARS, OFBV, fascikel 72, Poverjeništvo za finance Narodne vlade SHS, 23. 12. 1918. 406
ARS, OFBV, fascikel 72, Srbsko ministrstvo za zunanje zadeve, 17. 9. 1918. 407
ARS, OFBV, fascikel 72, Srbsko ministrstvo za zunanje zadeve, 26. 1. 1919.
93
našimi mnoţicami. /…/" Vošnjak je zavzeto zagovarjal slovensko drţo: "Označil sem
slovensko stališče in na koncu pozitivno poudaril: Naša naloga je doseči, da Velike Sile dajo
svoje soglasje za drţavno enotnost Slovencev, Hrvatov in Srbov. Da bi se to doseglo, se je
potrebno obrniti na Krono in srbsko vlado, na narode Antante in njihovo javno mnenje,
katerih vlade so reakcionarne in ignorantne." Ob koncu je izpostavil še svoje poglede na
prihodnost: "Sem za unitarizem, nisem federalist, sem za eno drţavo in nikakor za hrvaško-
slovensko kljubovalno-drţavo. Vsi smo mnenja, da bi bila takšna Hrvaška silna nevarnost.
Poloţaj je nevaren, vendar ne obupen."408
Predvsem v ĉasu bivanja v Londonu je bil Vošnjak gost na ĉajankah. Še posebej simpatiĉna
mu je bila Miss Chamberlain, sestra kasnejšega britanskega finanĉnega ministra in ministra za
zunanje zadeve Nevilla Chamberlaina. Ohranjeno je Vošnjakovo pismo, ko jo je tudi sam
vabil na ĉaj v hotel, kjer naj bi bil prisoten še srbski poslanik. O njenem razmišljanju o
dogodkih, povezanih predvsem z juţnimi Slovani, je v spominih zapisal nekaj besed: "Ţivela
je v tradicijah svojega rodu, ki je proslavil Birmingham. Miss Chamberlain je vestno brala
vse moje publikacije. Vedela je, da predstavljam naš najbolj zahoden element v Odboru. V
prvi vrsti so jo zanimali naši najbolj zahodni kraji. Vprašala me je, kakšen je odnos
Jugoslovanov do Bolgarov. Priznala je, da je bila odločna bolgarofilka. Svetovala mi je, da v
Angliji nikoli ne omenim umora Obrenovića." Debata je tekla tudi o Rusiji: "Postavila mi je
nevarno vprašanje v pogledu našega vprašanja do Rusije. Nasprotuje temu, da bi Bolgari
vstopili v jugoslovansko skupnost, ker bi jo prusificirali. Zgledalo je, da je tu ţe posredi
angleško ljubosumje, da bi Jugoslovani postali premočni za Anglijo. Pogovori s to
intelektualno ţensko so bili pravi uţitek."409
JO je imela veliko ţeljo pomagati tudi Miss Peck,
ki jo je imel Vošnjak prav tako priloţnost spoznati. Po njegovem mnenju je imela nenavaden
obiĉaj spoznavati se z vsemi moţnimi ljudmi. Da je prijateljevala z juţnimi Slovani, so
odkrivale Vošnjakove besede: "Še preden sem se spoznal z njo, so ji Jugoslovani pojedli
nešteto puranov in spili celo klet renskega vina." Miss Peck se je venomer spomnila kakšnega
novega sredstva propagande, saj je poznala vse ameriške pripomoĉke, kako vplivati na javno
mnenje. Bila je polna idej in naĉrtov, ki pa jih ni imela moţnost uresniĉiti.410
Tudi kadar je
govoril o vlogi duhovnika Velimirovića, je poudaril, da je delo slednjega v Londonu olajšala
Miss Peck, ki ga je pripeljala v višje britanske kroge. Tako se ji je Vošnjak v spominih še
408
Vošnjak, U borbi, 101–102. 409
Vošnjak, U borbi, 120–121; ARS, OFBV, fascikel 3, Pismo Miss Chamberlain Vošnjaku, 25. 3. 1917. 410
Vošnjak, U borbi, 133.
94
enkrat zahvalil: "Bila je to Miss Peck, Američanka iz Kalifornije, zlata duša, ki je storila za
naš narod v teţkih dneh naše emigracije večje usluge, kakor si lahko zamislimo."411
Vošnjak je zelo cenil Nikolaja Velimirovića in njegovo delo v emigraciji: "Teţko je ustvariti
natančno sliko očeta Nikolaja v Londonu. To delo je bilo tako obseţno, tako vsestransko in
univerzalno, da je to bilo pravo čudo. Takšnega propagandista ni imel noben drugi narod, še
zlasti so nam zavidali Čehi." Pri opisu Velimirovića Vošnjak ni skoparil z leporeĉenjem:
"Moška pojava očeta Nikolaja, njegova velika glava s črno brado, zgovornost tega sodobnega
Zlatousta je osvajala srca in duše. Njegova plemenitost, njegova iskrenost, njegov duh,
njegova univerzalna izobrazba, njegov eleganten smisel za lepoto in pesem so mu povsod
odprli vrata. Oče Nikolaj, kot pravi Šumadijec, je bil pravi, čisti predstavnik svoje rase. /…/
Sovraţil je laţ. Enkrat mi je rekel, da ne poznam še naših divjakov. Prijatelj prijatelju laţe in
oba vesta, da si laţeta. Bil je pravi Šumadijec, intransiţenten Jugoslovan. Zato so bili spori z
uradno srbsko politiko neizogibni."412
Dalje je pisal, da bo Velimirović ostal najzanimivejša
oseba in najbolj izrazita pojava njihove emigracije: "/…/ V njem so bile zajete svetle in
mračne črte našega naroda. Njegovo hrepenenje po vesoljskih problemih, njegova delna
kaotičnost impulza in volje so se prekriţali v njem s plemenito blagorodnostjo pravega
kristjana. V njegovi duši je bil odmev tistega socialnega zla, ki ga je povzročilo tuje gospostvo
našemu narodu. Toda v njem je bil tudi optimizem rešitve, ki ne pozna ovir. Bil je pravi
optimistični pridigar širokogrudne ljubezni in konstruktivne sloge med tremi vejami našega
naroda."413
4 KRFSKA DEKLARACIJA
Konec aprila 1917 je Pašić povabil na Krf Trumbića in Protića ter obenem predlagal, da se tja
pošlje še tri ĉlane JO, in sicer Hrvata, Slovenca in bosanskega Srba.414
Delegacija JO je na Krf
odpotovala 1. junija in tja prispela 11. junija 1917. Ĉlani oţjega odbora, ki je izdelal
deklaracijo, so bili Trumbić, Protić, ĉlan srbske Samostojne radikalne stranke Ljuba
Davidović415
in Vošnjak, ĉlane srbske vlade so predstavljali Pašić, ĉlan Ljudske radikalne
411
Prav tam, 178. 412
Vošnjak, U borbi, 184. 413
Prav tam, 185. 414
Silvo Kranjec, Kako smo se zedinili (Celje, 1928), 96. 415
Prim: Ljubomir Davidović: veliki narodni tribun i apostol demokratije (Beograd, 1940).
95
stranke Momĉilo Ninĉić, ekonomist in ĉlan Napredne stranke Vojislav Marinković, ĉlan
Narodno radikalne stranke Marko Đuriĉić in vojni minister Milorad Drašković. Deklaracija je
bila podpisana 20. julija 1917.416
Preden so sestavili delegacijo JO, je Trumbić pisal ĉlanom,
naj se Slovenci odloĉijo, ali bodo na pogajanja na Krf poslali Gregorina ali Vošnjaka.417
Odloĉeno je bilo v Vošnjakovo korist. Vošnjak je bil namreĉ nekako nadrejen Gregorinu,
morda zato, ker od prihoda v emigracijo slednji ni bil veĉ tisti stari borec. Poleg tega je
Vošnjaka za pogajanja na Krfu kvalificiralo tudi njegovo izredno zanimanje za jugoslovanski
problem, še posebej problem Trsta in Istre.418
Preden so delegati JO odpotovali na Krf, je bila
v domovini prebrana znamenita Majniška deklaracija, ki je niso mogli spregledati ne ĉlani
JO, ne srbski politiki. Pašić in srbska vlada sta sicer dajala nek vtis tolerance do deklaracije,
morda iz obzirnosti do odborovih pogajalcev, kar je Vošnjak nato napaĉno ocenil, da so srbski
politiki o njej govorili z odobravanjem.419
Mnogo let kasneje je Vošnjak v svoji drugi emigraciji pisal o dogodkih, ki so bili povezani s
Krfsko deklaracijo in njenim nastankom, in sicer o pomenu solunske fronte, vlogi Rusije in
njenih dogodkih ter o srbski vladi, katere sedeţ je bil takrat na sonĉnem otoku Krfu v Grĉiji,
otoku Homerja in njegove poezije. Ko je Pašić povabil JO na pogajanja, so se v svetu pripetili
veliki dogodki. ZDA so vstopile v veliko bitko, Rusi pa so se loĉili od zaveznikov zaradi
boljševizma. In to je bil zgodovinski trenutek, v katerem je bilo velikega pomena oblikovanje
jugoslovanskega programa.420
Zanimivo je, da ne Vošnjak ne ostali ĉlani JO, ki so izdali svoje
spomine, kakor tudi Ĉehinja Milada Paulová, ki je izdala knjigo o JO, niso niĉ pisali o
Stockholmski konferenci,421
ki je potekala sredi leta 1917. Na konferenci bi se namreĉ morali
sestati predstavniki socialistiĉnih strank vojskujoĉih se deţel, da bi izdelali skupen program
miru. Za konferenco so kazale zanimanje tako Antantne kot tudi Centralistiĉne sile in tudi JO
je glede nje zavzel doloĉeno stališĉe.422
416
ASS, FV, škatla 4, "Štiridesetletnica krfske deklaracije", Ameriška domovina, 24. 7. 1957; Vošnjak,
Jugoslovanski odbor, 26. 417
Dragoslav Janković, Jugoslovensko pitanje i krfska deklaracija 1917. godine (Beograd, 1967), 192 (dalje:
Janković, Jugoslovensko pitanje). 418
Janković, Jugoslovensko pitanje, 28; Vošnjak, U borbi, 221. 419
Janković, Jugoslovensko pitanje, 130 in 202. 420
ASS, FV, škatla 5, A page from Jugoslav constitutional and religious history, 1. 421
Prim: Franc Rozman, "Stockholmska konferenca", v: ES, Zv. 12: Slovenska n–Sz (1998), 314; Isti:
"Spomenica dr. Henrika Tume za stockholmsko konferenco leta 1917", v: Stiplovškov zbornik, ur. Dušan Nećak
(Ljubljana, 2005), 63–71. 422
Dragovan Šepić, "Stav Jugoslavenskog odbora prema Stockholmskoj konferenciji 1917. godine", Historijski
zbornik, št. 29–30 (1976–1977), 469.
96
Preden so predstavniki JO odšli na Krf, da bi se dogovorili s srbsko vlado, so od 22. aprila do
20. maja 1917 imeli redne sestanke. Po Vošnjakovih besedah so vse sklepe izrazili v
nekakšnem protokolu. Razpravljali so o imenu drţave, teritorialni delitvi, ustanavljanju
samoupravnih enot, moţnosti ali nezmoţnosti ohranitve teritorialne integritete Hrvaške,
ministrstvu samouprave, sestavi in velikosti samoupravnih enot, odnosu med Cerkvijo in
drţavo. O vseh vprašanjih so razpravljali na temelju srbske ustave in ti razgovori so bili po
Vošnjakovem pisanju nekakšna uvertura krfski konferenci. Glede Cerkve naj bi se na
sestankih sporazumeli, da si morajo ţeleti, da se katoliška Cerkev organizira kot pravoslavna
in da bi se obe lahko nekega dne zdruţili v eno, ker "ni razlike v dogmah, temveĉ v
organizaciji".423
Toda v Pašićevem pozivu, naj delegati JO pridejo na Krf, ni bilo opredeljeno,
o ĉem bodo razpravljali. Zaradi tega JO ni predhodno natanĉno opredelil skupnega stališĉa, ki
bi ga njegovi delegati zastopali, še veĉ, Trumbić je menil, da bodo na Krfu samo izmenjali
mnenja s srbsko vlado.424
Velik vpliv na sam nastanek Krfske deklaracije naj bi imelo
dogajanje v Rusiji. O padcu Rusije in vplivu le-tega na tok dogodkov je Vošnjak pisal leta
kasneje: "V Rusiji je izbruhnil strašen socialen poţar, kakršnega svet še ni videl, carska
Rusija se je izpremenila v prah in pepel. Pad Rusije je bil eden izmed razlogov, da smo bili
pozvani od srbske vlade na Krf."425
Ĉeprav JO še ni zavzel nikakršnega stališĉa do dogodkov
v Rusiji, je Vošnjak na eni izmed sej predlagal, naj se odbor s posebno spomenico posvetuje o
poloţaju v tej drţavi. Prisotni so bili menda ogorĉeni, Popović pa se je ironiĉno smehljal ob
Vošnjakovem predlogu, da bi ruski Dumi ĉestitali.426
Ţe leta 1916 naj bi Vošnjak odpotoval v
Petrograd, za kar mu je srbsko poslaništvo v Parizu dalo priporoĉilo. Pašić je JO poslal
telegram, naj se v Rusijo nujno pošlje ali Vošnjaka ali Banjanina. Ker so se razmere na
bojišĉih vedno bolj zaostrovale, so tudi ĉlani JO v Rusiji zahtevali, naj se tja pošlje Banjanina
oziroma Vošnjaka z obrazloţitvijo, da tudi najveĉja nevarnost potovanja ne more biti ovira,
saj je korpus pred katastrofo in ob tem dodali: "Če lahko cel narod prenaša največje ţrtve,
lahko tudi oni nekaj ţrtvujejo zanj." A kot je zapisal Dragoslav Janković, oĉitno ne enemu ne
drugemu pot v Rusijo ni dišala. Vošnjak je v svojem dnevniku takrat raje kot o Rusiji pisal o
lepem vremenu v Londonu, sprehodih po londonskih parkih in ulicah. Omenil je, da so takrat
imeli le navadno sejo, na kateri so "mlatili prazno slamo".427
423
Vošnjak, U borbi, 186–187. 424
Ante Trumbić, politička shvaćanja i djelovanje, 162. 425
Bogumil Vošnjak, Tri Jugoslavije (Jugoslavija v emigraciji – Jugoslavija v stvarnosti – Jugoslavija
bodočnosti) (Ljubljana, 1939), 5. 426
Janković, Jugoslovensko pitanje, 155. 427
Janković, Jugoslovensko pitanje, 82 in 168; Trgovĉević, 194.
97
Na poti proti Krfu so se ĉlani JO ustavili v Rimu, in sicer ob zelo zanimivem trenutku
"italijanske balkanske politike". V teh dneh je namreĉ Italija razglasila protektorat nad
Albanijo, kar se je ĉlanom odbora zdelo kot "noţ v hrbet naši bodoĉi balkanski politiki".
Zdelo se jim je, da protektorat ne pomeni drugega kakor aneksijo. "Potujemo na Krf v dneh, v
katerih hoče Italija postati balkanska drţava."428
V krfskem pristanišĉu so jih priĉakali
Ljubomir Nešić, srbski pisatelj Milutin Jovanović, Dinko Trinajstić in general Jordan Stajić.
Vošnjak je skupaj z Vasiljevićem dobil sobo nad dvorom: "Morala sva paziti, da nisva
napravljala preveč šuma, ker je pod nami v prvem nadstropju bil dvor."429
Ko so ĉlani JO
prispeli na Krf, so prestolonasledniku Aleksandru predali Meštrovićev šĉit, na katerem so bile
na poseben simbolni naĉin prikazane vse deţele avstro-ogrskih Slovanov. Prestolonaslednik je
Trumbića vprašal, kje je grb Goriške, in tudi Vošnjak je menil, da je bil Meštrović nepraviĉen,
ker je Koroški in Štajerski na šĉitu namenil le enega konja.430
Za prejeto pozornost se je
regent zahvalil: "Z veseljem sprejemam novi dar vaše vdanosti kot simbol edinstva vsega
našega srbsko-hrvatsko-slovenskega naroda, katero je tako umetniško izrazil v tem krasnem
delu veliki umetnik Meštrović. Ravno tako sem tudi vzradoščen, ko vidim, da vi vsi sodelujete
pri velikem delu za osvobojenje in zedinjenje. Bodite prepričani, da bodo tudi v bodoče kot
doslej vse moje sile posvečene temu velikemu idealu v imenu sreče in napredka vseh treh
delov našega naroda."431
Vošnjak v svojem dnevniku nikakor ni mogel izpustiti zapisa o obisku pri srbskem regentu:
"Obed pri /A/leksandru/ na dvoru, kakor se je glasilo vabilo. Ker je bila ta dan baš rešena
kriza[,] bali so se naši iz odbora, da bi se v razgovoru z A/leksandrom/ nekoliko preveč
eksponiral, pa nič se ni zgodilo. /…/ Sedel sem ob A/leksandrovi/ desnici." Vošnjak je
zabeleţil, o ĉem je tekla beseda: "A/leksander/ je jedel silno brzo in stavljal kratka vprašanja.
Govorili smo o soškem frontu. Pravil sem mu o oni izjavi briškega ţupana italijanskemu
generalu, da hočejo biti ujedinjeni Slovenci s Srbijo. Bil je konsterniran. Pravil je, da tam na
fronti Italijan vprašal njega, kaj pomeni napis 'Ljudska škola'. Pripovedoval sem mu o
Londonu, angleškem katolicizmu." Ko sta se prestavila v drug prostor, je ţivahen pogovor
tekel naprej: "Potem v srednjo sobo, kjer je Meštrovićev ščit. In sedaj se je začel dolg, dve uri
trajajoč razgovor. Vprašal me je, ali smo zadovoljni z vlado, da naj to stvarno povem. Na to
jaz: Da sicer ni prišlo do sukoba, pa da se energije ne izkoriščajo, ki so na razpolago, pa to je
428
Vošnjak, U borbi, 221. 429
Vošnjak, Jugoslovanski odbor, 28. 430
Vošnjak, U borbi, 232. 431
Besede kralja Aleksandra I. (Ljubljana, 1940), 35.
98
treba pripisati izvestnim prilikam, v katerih ţivimo. Govoril sem mu o avstrofilski kampanji v
Angliji, ter razloţil svoj načrt glede novinarskega biroa, kojega je povsem odobraval. Istaknil
sem, da bodo Anglo-Saksoni vladali svet[u], z njimi je treba biti v dobrih zvezah." Regenta je
zanimalo, ali bi Vošnjak morebiti šel v Ameriko, a je slednji raje govoril o Rusiji: "Vprašal
me je, ali bi hotel v Ameriko. Rekel sem mu, da je treba biti v stiku z revolucionarno Rusijo.
Treba je povdarjati demokratske, kulturne in antiimperialistične teţnje naše politike; Rusi
hočejo sve videti sub specie aeternitatis. Kurz v Rusiji je treba absolutno ispremeniti. Treba je
delati z novimi metodami. Romanovi se ne bodo nikdar vrnili, to je napravilo globok vtis na
njega." Pomenkovala sta o razliĉnih zadevah: "Izpraševal me je o problemu plebiscita, kojega
sem mu tolmačil obširno. Ţivo se je zanimal za sedanje prilike v slovenskih deţelah. Govoril
sem o vojaškem značaju našega plemena. To se mu je posebno dopadlo. Ni se pa hotel
spuščati v stvar, ko sem izrazil ţeljo, da bi se seznanil z organizacijo srbske vojske. Omenil
sem problem discipline na delikaten način, pa takoj me je razumel. Omenil sem svoj slučaj s
češkim korporalom na veţbah, ki mi je nastavil lice, da ga oklofutam. Opazil je, da je kasarna
dobra šola za naš narod. Toplo sem hvalil Joco /Jovanovića/ in otca Nikola."432
Vošnjak je v
svojem razgovoru regentu dajal nekakšne napotke za prihodnost: "Razloţil sem, da bo krivo,
ako se bomo vrnili v domovino samo z lepimi besedami, treba je i[n] kruha i[n] novca,
drugače bo narod top napram idealu ujedinjenja. Amerika nam bo dajala denar, samo ako bo
imela zaupanje v nas. Ta kredit pa bomo imeli samo tedaj, ako bodo notranje razmere
konsolidirane in ako dokaţemo, da smo sposobni si dobro urediti drţavo. Drugače bodo
postopali z nami, kakor z republikami Juţne Amerike." Zdelo se mu je, da je pogovor z
regentom hitro minil: "A/leksander/ je vrlo pameten, poslušal je z največjo pazljivostjo in sam
ne vem, kako hitro je minil čas. Major in zdravnik sta ţe teţko čakala pred avtomobilom.
Potem sem se sprehajal po benečanskem starem mestu. Bila je vroča juţna noč. Slika
mladega vladarja mi je bila neprestano pred očima."433
S srbskim pravnikom Jovanom
Jovanovićem se je Vošnjak pogovarjal ţe ob prihodu na grški otok. Iz pogovora je bilo
mogoĉe razbrati, v katerih kljuĉnih toĉkah se bosta razhajala JO in srbska vlada. Jovanović je
Vošnjaku zaupal svoje strahove, da se Hrvati morda ne bodo sprijaznili z unitarno drţavo in
da bodo zahtevali srbsko-hrvaški dualizem. A Vošnjak je miril, da do tega ne bo prišlo, saj naj
bi potem tudi Slovenci zahtevali trializem.434
432
Vošnjak, Dnevnik, 197–198; Vošnjak, U borbi, 249. 433
Vošnjak, Dnevnik, 197–198; Vošnjak, U borbi, 249. 434
Rahten, "Od aneksijske krize", 82.
99
Zaradi sreĉanja z regentom se je Vošnjak poĉutil kot maturant po opravljenem izpitu: "Bil sem
ta večer v sijajnem razpoloţenju duše in telesa. Lice rujavo in blesteče se, kakor mladenič, ki
je baš napravil maturo. Beseda mi je tekla gladko in prepričljivo."435
O Aleksandru je pisal
tudi v spominih, v katerih so mu bile namenjene le besede hvale: "Albanska katastrofa je iz
njega naredila drţavnika in vladarsko individualnost. V Nišu je bil pred katastrofo vojak,
danes je drţavnik, ki je z vso močjo objel jugoslovansko idejo. Bog nam je poslal to herojsko
pojavo."436
A z regentom ni obedoval le enkrat, saj je bil k njemu povabljen še konec julija
1917, in sicer v Solunu, ter ob tem dogodku zapisal naslednje vtise: "Zopet na večerji pri
prestolonasledniku, navzoča sta bila oba ministra, pa razgovarjal se je prestolonaslednik
samo s Trumbićem. Po večerji je prišlo silno mnogo visokih srbskih oficirjev. Človek ne bi
mislil, da je toliko polkovnikov po raznih uradih. Prestolonaslednik me je predstavil nekemu
višjemu francoskemu oficirju, potem me pa pustil stat." Regent se mu tokrat ni posveĉal toliko
kot prviĉ: "Ako me predstavi, ima to pač ta smisel, da se udeleţujem razgovora. Imel sem vtis,
da sem nekaj zanemarjen. Vrlo zanimiv razgovor z mladim Jelinićem, to je mladi veter, ki
veje. /…/ Senzacijo ta večer je zbudilo, da se je Aleksander skoraj dve uri nepretrgoma
razgovarjal v salonu sam s Trumbićem. Razgovor je bil tak, da sta bila oba gluha in nista niti
opazila, ko sem vstopil za trenutek, da sem odnesel stol. Po razgovoru je Ţid Reiss takoj
vprašal predsednika, kedaj ga bo sprejel. Moţ ima čuvstvo za l'homme qui vient. Vrnili smo se
v hotel dobro razpoloţeni."437
Ob tej priloţnosti je Vošnjak s Panto Gavrilovićem kramljal o
Solunu in zapisal svoje zanimivo razmišljanje o tem kraju in Trstu: "/…/ Neizmerno me je
interesiral Panta Gavrilović, poslanik pri Essad paši. Neizmerno bister in okreten človek.
Govorila sva o Solunu in jaz sem branil tezo, da bi naj bil Solun član balkanske zveze. On pa
misli, da naj pripada pod Grčijo, potem bo tem raje prišel pod Srbijo. Sploh sem te dni silno
mnogo razmišljeval o Solunu in Trstu: koliko sličnega v vsakem oziru. Todorović je neki
spisal ekonomsko monografijo o razmerju Soluna k zaledju. Kakva velika stvar bi bila: Trst in
Solun v balkanski federaciji: jedina prirodna rešitev."438
V Solunu, kjer so bili na povabilo prestolonaslednika, je Vošnjak zopet spoznal nekaj ljudi, a
se je ob priliki zgodila neprijetnost, ki je ni mogel spregledati in ni molĉal, ko so Slovenci bili
zamenjani za Slovake: "Obisk Sarajlu. Predstavil nas je BalugĎić. Sprejel nas je stoječ v sobi,
kjer se spravljajo paketi. B/alugdţić/ je predstavil Trin/ajstića/ in mene kot Slovake, nato sem
435
Vošnjak, Dnevnik, 198. 436
Vošnjak, U borbi, 117. 437
Vošnjak, Dnevnik, 213. 438
Vošnjak, Dnevnik, 213.
100
jaz gromko rekel Slovènes. Sarail, ki je bil precej nemilosten, je pa omenil, da ve on morebiti
stvar bolje nego B/alugdţić/. Potem k Angleţu, komandantu angleške vojske; moţ se je vrlo
interesiral za naše vprašanje. Tolmačil sem mu dobro stvari po svoji vesti."439
Vtise o Solunu in fronti, kjer je bil na povabilo regenta Aleksandra, je Vošnjak beleţil v
dnevniku: "V Solunu smo gosti prestolonaslednika. Spremljal nas [je] major Ratko Raketić, ki
je silno usluţen v vsakem obziru. Godi se nam bolje ko[t] knezom. Zjutraj ob petih [smo]
odjurili na front v treh avtomobilih. Tam v bliţini teh velikih trobojnih pitic je bil izvrsten
zajuterk na prostem zraku. Vse nam je teknilo izvrstno. /.../ Prava balkanska hiša, stara
bulgarska šola: v okroţju bulgarske propagande smo." Vošnjak je spoznal vojvodo Stepo
Stepanovića: "Vojvoda Stepanović, junak Jedrena in Cera, je klasična pojava. Oči so modre
in polne dobrote in take, da jih ni mogoče nikdar pozabiti. Njegov vrat je nekaj uprav
gigantskega, kakor ustvarjen za Meštrovićevo dleto. Njegova srčna milina se menja z
neobično strogostjo. Njegovi oficirji se ga silno bojijo, povsem plahi so se pribliţevali mizi ob
času obeda. To se ni še nikdar zgodilo, da je jedel s svojimi oficirji. Vedno sam. Njegova
napitnica je bila jako srčna in polna topline in duše." Spregovoril je tudi Vošnjak: "Tudi jaz
sem našel nekoliko toplih tonov. Spominjal sem se Napoleona in njegovih misli o vojaškem
značaju našega naroda. Še pred obedom smo bili na posmatračnici, da vidimo Sokol, ključ
situacije, Koţuf in vsa ona brda, koja drţijo Bugari. Pa videli smo samo štabne častnike, ne
enega redova. /…/" A bilo mu je tudi dolgĉas: "To je bilo strašno dolgo sedlevanje, kar jaz ne
ljubim. Posebno, ako ni prave animiranosti. Šampanjec se je hladil v ledu, pa najvišji ni dal
ukaza, da se otvori. Zmuznil sem se in legel v avto, kjer sem spal izborno. Vojvoda se je pri
mizi obrnil na mojo stran in vprašal: Nije li istina, g. Vošnjak? Pa evo, Vošnjaka ni nikjer."
Naslednji dan so se odpravili naprej: "Precej zgodaj smo se odpremili napram Vodeni. Prej
smo [si] še ogledali vojne poloţaje z nekega holma. Pa vse je bilo v precejšnji daljini. Tu in
tam se je čul nek strel. Vozili smo se skoro brez prestanka v Solun. Samo[,] ko je bila kratka
pana, smo pojuţinali zunaj na polju, bil je i izvrsten srbski ajvar. /…/ Konsterniralo me je, da
nismo videli priprostega vojaka."440
Na prvi seji krfske konference je Vošnjak vsem udeleţencem izroĉil spis Piemont, zbirko
razprav o temeljih bodoĉe drţave, politiĉnem centralizmu, decentralizaciji in samoupravi po
razmeram primerno prilagojenem anglosaksonskem vzoru. Vošnjak se je z vso svojo energijo
439
Prav tam. 440
Vošnjak, Dnevnik, 214.
101
zavzel za to, da se na vsak naĉin ugotovi in doloĉi, da bo nova drţava obsegala vso slovensko
ozemlje. A vmes je posegla objava o Majniški deklaraciji, zato srbski udeleţenci sprva niso
hoteli niti slišati za Slovence z izgovorom, da sami zahtevajo, da ostanejo pod ţezlom
habsburške monarhije.441
Ker je politiĉna tradicija Srbov prav tako v veliki meri temeljila na zamisli samouprave, je
Vošnjak realno upal, da bodo njegova stališĉa stopila v ospredje.442
V zagovor samoupravam
je podal natanĉen oĉrt delovanja le-teh: "Pripisujem samoupravi največji pomen. Samouprava
je Angleţem najbolj naravna stvar. Če bomo takoj ustvarili svojo samoupravo, bomo z
lahkoto prebrodili prva leta našega upravnega ţivljenja. /…/ Vsa oblast samouprave izhaja iz
drţavne oblasti. V naših deţelah obstajajo enote, ki bi se lahko izkoristile. Samoupravne enote
morajo biti ustvarjene z ekonomskimi, socialnimi in geografskimi odnosi. To mora biti v
deklaraciji. Srečni bi bili, če bi se te enote ujemale z današnjimi zgodovinsko
administrativnimi mejami, ampak ne da se ohranijo današnje oblike /…/." V nasprotju s
samoupravo je ostro obsojal centralizem: "Strogo centralizirane deţele niso deţele stabilnosti
in politične poštenosti. Lokalna uprava budi iniciativo, interes za manj pomembne posle,
ambicije. A obstaja zelo pomemben predpogoj: samoupravne enote morajo biti velike, a ne
smejo biti srbska okroţja. Samo velike samoupravne enote bodo zadovoljile velike naloge
samouprave; kdo centralizira in nivelizira, uničuje. To je nekulturno dejanje. Drţavna
enotnost ne predstavlja popolne unifikacije /…/. Naš narod je za eno drţavo, a ne moremo
reči, da obstaja soglasje za centralizirano drţavo. Obstajajo ljudje, ki ne menijo, da se lahko
takoj pretrga s preteklostjo /…/" Z Vošnjakovim predlogom o samoupravah se je od ĉlanov
JO strinjal samo Hinković in še ta le delno.443
Ko je debata tekla o imenu prihodnje skupne
drţave, so bili podani številni predlogi, med njimi Kraljevina zdruţenih srbskih, hrvaških in
slovenskih deţel; Zdruţena Kraljevina Juţnih Slovanov Srbov, Hrvatov in Slovencev;
Vošnjak pa je predlagal ime Zdruţena nacija Srbov, Hrvatov in Slovencev.444
Ves ĉas se je
trdno drţal stališĉa, da so Slovenci Jugoslovani in se za to tudi boril pri propagiranju v
emigraciji: "Dopoldne [sem] bil pri Forbesu in mu toţil v diskretni obliki, da premalo
upošteva Slovence. Rekel sem mu, da je moja sveta dolţnost, mu priporočati, da se naj vendar
441
Ogris, Borba, 40. 442
Igor Grdina, "Oblike parlamentarizma v obdobju 1918–1941, Slovenska politika in parlamentarizem v
kraljevski Jugoslaviji (1918–1941), K zaţeleni deţeli: Tradicija zastopniških teles v juţnoslovanskem prostoru
pred letom 1918 in premisleki o ureditvi prihodnje skupne drţave", v: Analiza razvoja slovenskega
parlamentarizma, ur. Barbara Vogrinec (Ljubljana, 2005), 194 (dalje: Grdina, "Oblike parlamentarizma"). 443
Janković, Jugoslovensko pitanje, 261–262. 444
Prav tam, 231.
102
peča s Slovenci. Vse ugovore sem mu ovrgel. Naša borba je boj za biti ali ne biti, ljubi
Angleţi pa še vedno nočejo razumeti, da hočemo biti Slovenci Jugoslovani in da smo to tudi.
Bil je na kraju precej potolčen in rekel, da bo vedno rad slišal moje nasvete."445
Po zloglasnem solunskem procesu446
in izvršitvi sodbe so se kljub slabi atmosferi, predvsem
med predstavniki JO, seje na krfski konferenci nadaljevale povsem normalno, ĉeprav je
zgodovinar Silvo Kranjec enajst let kasneje pisal, da je srbska vlada JO zelo razoĉarala s
solunskim procesom, saj je s tem obrnila pozornost domaĉim teţavam, namesto splošnim
jugoslovanskim. Ob enem si je srbska vlada z omenjenim procesom nakopala nove
nasprotnike. Vošnjak se je kasneje ĉudil, kako so lahko ĉlani konference imeli tisti duševni
"ekvilibrij", ki je bil potreben za vodenje bodoĉega drţavnega ţivljenja. Zanj je bil pravi
"ĉudeţ", da je vstala iz takšne tragedije deklaracija neodvisnosti in notranje ureditve, kakršne
ni ustvaril noben drugi narod v ĉasu svetovne vojne.447
Vošnjak je v takratnem ĉasu srbski narod postavljal na piedestal, kar je nemalokrat mogoĉe
zaznati iz njegovih besed: "/…/ Takega kmeta nima noben narod sveta kot je srbski kmet. To
je človeški material, iz katerega bi se mogli napraviti uprav čudeţi. Koliko bistrosti, zdravega
razuma, inteligence, zdravega poleta. Ta narod ne sme in ne more poginiti. Ako bi ga tudi
Nemci vrgli na tla, dvignil se bo vnovič."448
Tako tudi: "Prva pot k Denisu, rue Michelet.
Pravil sem mu o svojem potu v Srbijo. Srbov ni mogoče ubiti. Rekel sem, da je srbska
vitaliteta taka, da morejo ogroţati Avstrijo tudi ako jih ostane samo sto tisoč."449
Kako hudo
so ga prizadeli vojaški porazi na ozemljih, kjer so prebivali juţni Slovani, lahko razberemo iz
njegovih zapisov, tudi ob padcu Beograda, ko se je Vošnjak nahajal v Solunu: "Šel sem iz
hotela in evo na ulici leti dečko in mi stisne v roko posebno izdajo grškega časnika.
Instinktivno sem čutil, da je v kratkih vrstah nekaj usodnega. Poleg mene stoječ častnik mi je
tolmačil vsebino. Beograd je vzet in nemška zastava plapola nad mestom. Neizmerna bol se
me je polastila. Celo popoldne [sem] lutal po mestu, po vseh predmestjih, polnih
445
Vošnjak, Dnevnik, 120. 446
Solunski proces proti polkovniku Dragutinu Dimitrijeviću – Apisu in njegovim sokrivcem (proti tako
imenovani Ĉrni roki, organizirani v skupini Ujedinjenje ili smrt) je izzval negodovanje tako v domaĉih kakor
tudi zavezniških politiĉnih krogih. Med srbskimi politiki je prišlo do hudega spora, kar se je zakljuĉilo iz
koalicijskega kabineta 10. junija 1917. Novi mandat za sestavo homogene vlade je od regenta dobil Pašić. Ferdo
Ĉulinović, "Pravnopolitiĉko znaĉenje Krfske deklaracije", v: Jugoslavenski odbor, 173. 447
Janković, Jugoslovensko pitanje, 215; Silvo Kranjec, Kako smo se zedinili (Celje, 1928), 95. 448
Vošnjak, Dnevnik, 96. 449
Vošnjak, Dnevnik, 113.
103
orijentalskega smradu in nereda. Nisem se mogel pomiriti."450
A njegovo privzdignjeno
mnenje o Srbih se je kdaj pa kdaj tudi zamajalo: "Zvečer v officu Velimirovića, ki misli, da
laţejo: nič niso storili v moji stvari. Jaz še ne poznam srbskih divjakov. Eden drugemu laţe in
oba vesta za to. Zapustil sem office v nekem demoraliziranem stanju. Ona uţaljenost
moralnega čustva."451
Krfsko konferenco je primerjal s skupšĉino v Philadelphii, ker se je tam vĉasih na dolgo in
široko razpravljalo o skoraj nepomembnih stvareh, zanemarjalo pa se je vprašanja, ki so
kasneje izzvala krvave drţavljanske vojne. In tako je bilo tudi na Krfu, debatirali so o
cerkvenih vprašanjih, ki so v prihodnosti izzvala najmanj teţav.452
V svojem govoru je na seji
17./4 VI govoril o enotnosti notranje ureditve, vendar je njegova izjava delovala nekako
neopredeljeno, saj je zatrdil, da so vsi za enotnost in da ni treba govoriti o dvojnosti
civilizacije. Poudaril je, da se bo postavljalo vprašanje, kako naj se zdruţijo v enotno ĉutenje,
v eno drţavno idejo vsi deli, ki so bili vzgojeni v razliĉnih okolišĉinah.453
Delegati JO niso nastopali skupno, ĉeprav so bili ĉlani ene skupine, temveĉ posamezno, z
zavzemanjem vsak za svoje stališĉe. To je pustilo slabe rezultate, saj niso imeli usklajenih
stališĉ o pomembnih vprašanjih notranje ureditve bodoĉe drţave, o ĉemer se je razpravljalo
šele po njenem nastanku.454
17. junija je prvi govoril Vošnjak, katerega govor je po njegovem
zapisu tekel tako: "Tukaj se je na delu pokazalo osnovno načelo: naša sloga. Slovenci niso
nikoli bili v sovraţnem odnosu do bratov na Jugu. Mi smo bili dolgo mnenja, da bodo Italijani
zahtevali samo Trst, Istro in Gorico. Verjeli smo s pogledom na njihovo politično kapaciteto,
da dlje ne bodo šli. Oni zdaj zahtevajo Dalmacijo, hočejo biti balkanska drţava. Vse se mora
braniti. Vsi trije deli našega naroda ţelijo zdruţitev." Ni se strinjal s Trumbićevim predlogom
plebiscita: "G. Trumbić je govoril o plebiscitu. 'Dovolite mi, da govorim teoretično. Ţalitev bi
bila, če bi zahtevali plebiscit zaradi potrditve enotnosti našega naroda. Ampak obstaja še
vprašanje plebiscita v krajih, kjer zavest ni razvita. Volitev pomeni, da se tisti, ki voli, zaveda
tega. V določenih delih našega naroda zavest ni povsem razvita. V drugih je, kot na
Primorskem in v slovenskih krajih. Mi smo lahko preganjani, noben Slovenec ne bi volil
drugače kot za slovensko stvar. Strinjam se z g. Protićem, da se to vprašanje postavi
450
Prav tam, 96. 451
Prav tam, 177. 452
Janković, Jugoslovensko pitanje, 207. 453
Prav tam, 233. 454
Ante Trumbić, politička shvaćanja i djelovanje, 162.
104
negativno. Tudi s slovenskega pogleda obstaja potreba, da se jugoslovansko vprašanje
internacionalizira." 455
Razpredal je o objavi svoje knjige v Veliki Britaniji: "Ko sem v Angliji
ţelel objaviti knjigo o slovenskem vprašanju, so mi govorili, da ne bo moţno, saj je knjiga
usmerjena proti zavezniku Jugoslavije. Vseeno sem jo tiskal. In pokazalo se je, da sem imel
prav. V Angliji obstaja razvit občutek pravičnosti. Kar se tiče notranje ureditve, smo vsi za
enotnost. Ni potrebno govoriti o dvojnosti civilizacije." Begalo ga je vprašanje, kako se bodo
kulturno razliĉni narodi zdruţili: "Vprašanje bo, kako naj se zdruţijo v en občutek, v eno
drţavno idejo, vsi ti deli so vzgojeni pod različnimi pogoji. Problem je psihološki, to je čisti
problem vzgoje. Evolucija je hitra. G. Korošec, predsednik Jugoslovanskega kluba v
cesarskem drţavnem zboru, je dal jasno izjavo. Taka evolucija se je, zgleda, popolnoma
izvršila v narodu, pri klerikalcih kot tudi pri ostalih. Klerikalci so govorili: Mi bomo zdruţeni,
o tem ni dvoma. Vprašanje je samo dinastično: Ali bo pod Habsburško ali pod dinastijo
KaraĎorĎevića." Svojo ţeljo po zdruţitvi je oprl na padle ţrtve vojne: "Dotaknil sem se
vprašanja ţrtev, ki so padle, zaradi izvršitve te naloge. Spomnil sem, kako je v mestu
Sevastopol bil en majhen kontingent Italijanov; njihove ţrtve so bile majhne, ampak je s tem
kontingentom postavljeno italijansko vprašanje pred Evropo. Naše ţrtve so ogromne. S
pogledom na njih imamo pravico zahtevati zdruţitev. Na nekaj pravičnosti imamo tudi mi
pravico." Jugoslavijo je primerjal s Poljsko: "Če je zrelo vprašanje Poljske, ki ni tako veliko
ţrtvovala za splošno stvar, od kod se lahko nam nasprotuje. Mi imamo pravico apelirati tudi
na moralna čustva zaveznikov. Stvar bi bila nenaravna, če bi tisti problem, ki je najbolj zrel,
ostal nerešen. Mi imamo pravico zahtevati, da se naš problem internacionalizira in da
rečemo: ne bo se ustvarila varna osnova za prihodnost, če se naše vprašanje ne reši. V svojih
demokratskih lastnostih imamo močen impulz za narodno zdruţitev. Mi smo tudi ekonomska
enota, in s tega stališča moramo biti zdruţeni."456
Na seji 21. junija je Vošnjak spregovoril o
poloţaju Cerkve, kar je vznemirilo tako Pašića kakor tudi Trumbića: "Tudi če sem osebno
pristaš ločitve cerkve, ne smatram, da se lahko izvede glede na naše okoliščine. Vprašanje v
pogledu priznanja vladarja je pomembno v pogledu monarhičnega čustva zahodnega dela
našega naroda. Samo če se preveč ne poudarja pravoslavni karakter vladarja, se bo lahko
doseglo, da bomo lahko sukcesionarji prava avstrijskega vladarja, da lahko imenuje škofe in
druge cerkvene veljake. Mi smo govorili o veri vladarja, ne pa tudi o veri namestnika. /…/ Jaz
ne verjamem, da je moţno takoj organizirati tri drţavne cerkve. Tri drţavne cerkve so
455
A na pariški mirovni konferenci je bil plebiscit glede jadranskega vprašanja kljub nekaterim nasprotovanjem
predlagan.
Ferdo Šišić, Jadransko pitanje na konferenciji mira u Parizu (Zagreb, 1920), 28. 456
Vošnjak, U borbi, 228–229.
105
contradictio in adjecto. Mislil sem samo na izenačitev." A ob koncu Vošnjakovega govora je
Pašić vendarle razglasil, da sprejema sklep, da so vse vere enakopravne.457
V ĉasu konference so se tudi ĉlani JO udeleţili procesije v ĉast Vidovdana, saj jih je povabil
metropolit Dimitrije, ki je bival na Krfu, o ĉemer je Vošnjak poroĉal v svojih spominih:
"Ganljiv je bil Vidovdan na Krfu. V mali grški cerkvi so bili na eni strani Srbska Vlada in
diplomatski zbor, na drugi J.O. povečan s člani Vlade, ki so demisionirali. Pred vsem[i] stoji
Prestolonaslednik Aleksander. Metropolit je imel dolg in lep govor, v katerem je izrazil svojo
vero v zdruţitev."458
Ko se je na Krfu 30. junija 1917 razpravljalo o imenu, grbu, koledarju in kronanju, se Vošnjak
ni strinjal s Protićevo izjavo, da je ime Jugoslavija umetno, zato mu je odgovoril: "Večji
pomen ima vprašanje imena kot grba in barve. Porazdelitev barv je za nas Slovence
formalnost. Ne zmanjšujoč pomen nacionalnih imen, jaz mislim, da naziv 'Jugoslovani' mora
iti v ustavo. Narod jugoslovanski, stopajoč v skupnost, predstavlja Kraljevino Srbov, Hrvatov
in Slovencev." Protić mu je oporekal, da takšen naziv ni pravilen, saj Bolgari ne vstopajo v
takšno skupnost, a Vošnjak je imel na Protićevo izjavo ţe pripravljen odgovor: "V praksi se
samo te tri veje naroda smatrajo kot Jugoslovani. Tuji svet se je na ta naziv ţe začel navajati.
Ime Zdruţena Kraljevina ţe obstaja: Zdruţena Kraljevina Velika Britanija. Zaradi tega je isto
ime za dve drţavi nerodno." Glede kronanja je predlagal, naj sodelujejo tako predstavniki
pravoslavne kakor tudi katoliške vere. Ob koncu seje je Pašić priporoĉil, da za uredništvo
deklaracije poskrbijo Protić, Marinković, Davidović, Trumbić in Vošnjak.459
Na seji, ki je potekala 2. julija, si je Vošnjak pripravil obseţen govor: "Prešel bom na upravni
problem v slovenskih deţelah. Slovenci so bili najbolje zastopani v pravosodju. Samo v
Primorju smo imeli upravne uradnike Slovence, ki so prišli iz naroda. Na Kranjskem in
Štajerskem so bili slovenski uradniki redek pojav. V celi Sloveniji je bila organizacija tako
imenovanih 'radikalnih' starešin, ki so prišli iz 'radikalnih' akademskih društev 'Slovenije' in
'Tabora'. Ta nova generacija je plavala v jugoslovanskih vodah. Organizacija radikalnih
starešin je vključevala sodnike in višje upravne uradnike. Med sodniki je bilo malo
nenacionalnih elementov. V dunajskih ministrstvih je bilo zelo malo Slovencev. V
457
Prav tam, 238. 458
Prav tam, 272. 459
Vošnjak, U borbi, 247–248; Vošnjak, Jugoslovanski odbor, 30–31.
106
samoupravni stroki so bili Slovenci samo v primorski in kranjski samoupravi." Zato je
predvideval, kako urediti bliţajoĉo se situacijo ob morebitnem nastanku skupne drţave:
"Dosti je nemških uradnikov, ki bodo morali takoj odpasti. Nastala bo praznina. Naši
uradniki Slovenci so nepodkupljivi. Potrebno je ločiti čas vojnih operacij od nevojnega stanja
pred ustavodajno skupščino. Provizorij se bo odvil pred očmi celotne Evrope, na prvem mestu
Italije. Prvo leto uprave bo odločilo prihodnost našega upravnega ţivljenja. Takoj, ko se
prenehajo vojne operacije, morata Krona in odgovorna vlada imenovati komisarje za
posamezne pokrajine." A Vošnjak ni predvideval prevelikega drţavnega aparata: "Nisem za
to, da veliko oseb vrši drţavno oblast. Komisarji bi imeli veliko odgovornost. Mi se ne
poznamo. Začetek naše drţavne skupnosti lahko ustvarjajo samo tisti, ki poznajo razmere. V
prečanskih krajih se bo našla uprava, zakonodaja in pravosodje. Ne moremo takoj uničiti
stari drţavni individualizem. V pogledu zamenjave upravnih oblasti moramo biti
konservativni, da se ne dotikamo oblasti, na katere se je narod navadil." Prav tako je
poudarjal, da bi bilo treba nekatere ljudi na doloĉenih poloţajih zamenjati: "Mi bomo lahko
ljudi, ki jih najdemo, čeprav na starih ustanovah, navdihnili z novim duhom. Vsi se strinjamo,
da elementi, ki niso nacionalni, ne morejo ostati na svojem mestu. Uradništvo mora poznati
razmere in zakone, ki imajo še vedno moč. Ne sme veljati načelo slepe centralizacije. /…/"
Predvidel je tudi ustanovitev posebne komisije: "Takoj po zdruţitvi se mora ustanoviti
drţavna upravna komisija, ki bo preučevala administrativne razmere v naših enajstih
upravnih enotah. Oči Evrope bodo usmerjene v naše razmere in kritika Evrope bo stroga.
/…/" Svoje poglede je imel tudi na bodoĉo obdavĉitev: "Kar zadeva davke, ne sme niti en del
drţave uţivati olajšave in pooblastila. Ne sme se vnesti zmedenost. Davke bo teţko zamenjati,
ampak potrebno je takoj postaviti strokovno komisijo, ki bo razpravljala o vseh finančnih
vprašanjih. /…/" Zahteval je tudi nacionalizacijo zemlje: "Mi Slovenci politično in socialno
ţelimo nacionalizacijo zemlje. To je najpomembnejši problem. On se mora rešiti popolno,
radikalno. /…/ Mi moramo gledati, da se stanje kmečke posadke, kakršno se nahaja v Srbiji,
prenese na prečanske kraje. /…/"460
5. julija 1917 je bil izbran za ĉlana oţjega odbora461
za sestavo Krfske deklaracije.462
Nekaj
dni za tem se je pogovarjal z zastopnikom Timesa Calvertom, kateremu je predstavil zadeve v
460
Vošnjak, U borbi, 254–255. 461
Osnovo razprav na konferenci je sestavil tako imenovani oţji odbor (pet oseb), ki je razdelal naĉrte o stališĉih
in osnovnih problemih, ki so se nanašali na ustanovitev in ureditev bodoĉe skupne drţave. Ćulinović,
Pravnopolitičko značenje Krfske deklaracije, 180. 462
Vošnjak, Dnevnik, 202.
107
zvezi s Primorsko: "C/alvert/ me je vprašal, kako je to, da sedaj zahtevamo več kot prej.
Zakrival sem svoje začudenje. A/leksander/ mu je rekel, da bo treba sedaj razširiti srbske
zahteve. Angleţ se je začel hudovati nad Italijo in izjavil, da bo na koncu ves civilizovani svet
na naši strani."463
Na dan kraljevega goda je Trumbić sklical sejo oţjega odbora, o kateri je
Vošnjak na kratko poroĉal v svojem dnevniku: "/…/ Bili smo jedini, da mora Srbija v posebni
noti zahtevati od velikih sil ujedinjenje Juţnih Slovanov. Treba je prevzeti odgovornost za
naše ukrepe napram plenumu in ne čakati, da plenum šele ratificira naše zaključke. Tr/umbić/
bi nas moral pozvati večkrat na oţjo sejo."464
Oţji odbor je sestavil tudi Spomenico za vlade
zavezniških sil, skupaj z naĉrtom za Krfsko deklaracijo. Ta akt je Trumbić poimenoval
Predpostavka zavezniškim vladam.465
Vošnjak je ponovno govoril ĉez tri dni ter v svojem govoru izpostavil osvoboditev in
zdruţitev: "Osvoboditev in zdruţitev ni eno in isto. Osvobodi lahko tudi nekdo tretji, tuji,
kakor je na primer Italijane osvobodil Napoleon. Toda zdruţijo se lahko samo člani enega in
istega naroda." Izrazil je ţeljo, da se v uvodu deklaracije zapiše: "Jugoslovanski narod
stopajoč v novo drţavno enotnost ustvarja s tem ustavo zdruţene drţave Srbov, Hrvatov in
Slovencev." V nadaljevanju govora je izpostavil svoje mnenje: "Ne ţelim govoriti o teritoriju,
o Sloveniji, Hrvaški, Srbiji, temveč o Slovencih, Hrvatih in Srbih, torej ne ţelim, da pride do
odvzemanja zemlje, temveč da se ustvarjajo novi agrarni odnosi na podlagi zakona. Ampak
največji problem za novo Jugoslavijo je in ostaja program lokalne samouprave."466
Vošnjak
je priznal, da se ne strinja s centralizacijo iz veĉ razlogov in da bi se raje odloĉil za
samouprave: "Drţavnemu in narodnemu edinstvu mora ustrezati unitarna drţava, toda ne
centralistična, ne uniformna. Pristaš sem decentralizacije iz prepričanja … Nobeden noče
odpraviti srbske svobode, ali potrebna je evolucija srbijanske demokracije … Priznavam
samoupravi največji pomen … ako bomo takoj ustvarili svojo samoupravo, bomo lahko
prebrodili prva leta našega upravnega ţivljenja. /…/ Vsa oblast samouprave izhaja iz drţavne
oblasti. /…/ Samoupravne edinice je treba sestaviti na podlagi gospodarskih, socialnih in
geografskih razmer. /…/ Strogo centralizirane deţele nimajo one stabilnosti in političnega
poštenja /…/ Kdor centralizira in nivelizira, ta uničuje. /…/ Ne more se napraviti tabula rasa,
ker ne vemo, ali bomo sposobni, da ustvarimo nekaj novega."467
Skupaj s Trumbićem in
463
Prav tam, 204. 464
Prav tam, 205. 465
Ćulinović, Pravnopolitičko značenje Krfske deklaracije, 198. 466
Vošnjak, U borbi, 242 in 245. 467
Vošnjak, Jugoslovanski odbor, 31; Vošnjak, Tri Jugoslavije, 5; Vošnjak, Ustavni pogledi, 156.
108
Trinajstićem je nasprotoval tudi temu, da se agrarno vprašanje rešuje po kratki poti.468
Vošnjak se je zavedal, da kulturnih razlik med Slovenci, Hrvati in Srbi ne bo mogoĉe
odpraviti ĉez noĉ, obenem pa je sodil, da bodo nastopile velike teţave pri "spoštovanju
odloĉitev sodne veje oblasti". Zato se mu je decentralizirana drţava zdela edina prava
rešitev.469
Ţe v svojem ĉlanku Pot k jedinstvu, objavljenem v New Yorku leta 1916, je v orisu
bodoĉe Jugoslavije zapisal, da je bodoĉa drţava prevelika in preprosto sestavljena, da bi lahko
uspešno vladala strogo centralistiĉno. Ob tem je navedel še razlog, ki je šel v prid
proticentralizmu: "Srbske upravne tradicije so razen tega premlade ter brez prave izkušenosti
in moderne ekspeditivnosti, da bi mogel biti centralizem uspešen."470
V federalizmu je videl
še eno nevarnost – nevarnost zunanje politike in argumentiral, da se lahko vedno nekdo od
zunaj vmeša v notranje zadeve. Na federalizem je gledal iz ameriškega vidika in opozarjal, da
ima sodna oblast pomembno vlogo ter da jugoslovanski narod ni navajen sprejeti tolikšne
avtoritete sodne oblasti. Nato je slikovito opisal, kako si sam predstavlja centralno oblast:
"/…/ to je en oče, lokalna oblast pa so njegovi otroci; pri federativni so vsi očetje." Predlagal
je, naj se najprej ustvarijo garancije, da drţavna enotnost ne bi bila oškodovana. Od trenutka,
ko bi se te garancije zagotovile, bi morali zaĉeti delati na ustvarjanju avtonomnih enot s
širokim pogledom.471
Proti ideji federalizma je bil tudi predsednik JO Trumbić, saj je bil bolj
za ustavodajne avtonomije.472
Svojo tezo je Trumbić še toliko bolj zagovarjal, saj se je
zavedal, da bi unitarizem na Hrvaškem sproţil val neodobravanja, saj je Hrvaška ţe imela
svojo zakonodajno in drţavno avtonomijo v notranjih zadevah, verskih in prosvetnih
vprašanjih ter pravosodju. Zato je opozarjal na dejstvo, da bi lahko unitarizem Hrvate odvrnil
od zdruţitve. V enem izmed svojih govorov 27. junija 1917 je poudaril, da o skupni drţavi
troimenega naroda ne razmišlja kot "o edinstveni drţavi[,] temveĉ o enotnosti drţave".473
Vošnjak se je na eni izmed sej pritoţil glede zadev, povezanih s Slovenci: "V današnji seji
sem rekel, da naše vprašanje še ni na diplomatskem stolu. Na to P/ašić/, da sploh še ni
diplomatskega stola."474
Da so bili ĉlani JO v dvomih o zanesljivosti pogajanj s Srbi, prav
468
Ĉulinović, Pravnopolitičko značenje Krfske deklaracije, 186. 469
Grdina, "Oblike parlamentarizma", 193–194. 470
Vošnjak, Tri Jugoslavije, 4. 471
Janković, Jugoslovensko pitanje, 238. 472
Mirjana Stefanovski, "Trumbićev projekat drţavnopravnog provizorijuma na Krfskoj konferenciji", v: Ţivot i
djelo Ante Trumbića, 50. 473
Dragoslav Janković, "Ante Trumbić na Krfskoj konferenciji", v: Ţivot i djelo Ante Trumbića, 62; Gordana
Vlajĉić, "Koncepcija juţnoslavenskog interesa u govoru Ante Trumbića na Krfskoj konferenciji 24. lipnja 1917",
v: Ţivot i djelo Ante Trumbića, 68. 474
Vošnjak, Dnevnik, 207.
109
tako tudi Vošnjak, je razvidno iz dnevnika slednjega: "V seji je čital Pašić zloglasno noto od
meseca avgusta 1915, v koji so nas prodali. Točno sem si zapisal, kaj pravi nota o Slovencih.
To nas je sve porazilo. Zvečer Trumbić v očajanju. Dolg sprehod ob morju. Kaj je napraviti,
ako Srbija noče sedaj energično vzeti v roke stvar našega ujedinjenja. Poslati sla v Petrograd
ali pa brzojaviti provizorni vladi. In doma verujejo, da je problem ţe postavljen."475
Tudi ob vprašanju notranje ureditve se je priglasil h govoru: "Vsi morajo nekaj ţrtvovati in
vsem se bo stokrat to povrnilo, čemur se zdaj odrečejo. Stara hiša se mora porušiti, da bomo
mogli sezidati novo hišo. Nova drţava mora dati onemu, ki je v pomanjkanju, to, kar bo imela
najboljšega. Nova skupnost mora nastati iz vrlin vseh /…/ Turin in Neapelj sta neredko
hotela manjšo Italijo in nezedinjeno nacijo. Toda mnogo silnejša je bila realna moč ideje …
Osvobojenje in zedinjenje ni isto … Zediniti se morejo samo člani enega in istega naroda."476
Na tem mestu je Vošnjak odloĉno zavrnil dualizem Srbija-Hrvaška, saj bi to po njegovem
mnenju pomenilo podobno situacijo, kakršno je prinesla Avstro-Ogrska.477
Na seji 14. julija je prišlo do rahlih napetosti med Trumbićem in Pašićem, saj je Trumbić
izrazil strah, da se bodo v ustavodajni skupšĉini zaĉele pojavljati skupine na podlagi plemen.
Takšnemu razmišljanju je Pašić ostro nasprotoval: "Če se odločimo za federativno plemensko
drţavo, potem se bomo drugače pogovarjali. Potem moramo zahtevati črte razmejitve med
plemeni. Predvsem se moramo pred ustavodajno skupščino odločiti[,] ali ţelimo ustvariti eno
drţavo ali ne. Italija je ţe izrazila dvom v našo enodušnost in zahteva, da se Hrvaška
opredeli. Če se vprašanje postavi tako, potem bo prišlo do plebiscita in šele po njem do
volitev za konstituanto … Če sprejmemo plemenske volitve, potem je to razpad."478
16. julija 1917 so ĉlani konference na Krfu zasedali na zadnji seji, na kateri se je govorilo o
vsebini Krfske deklaracije. Vošnjak je zapisal, da so se razšli v zelo teţkem razpoloţenju in
da je bilo ĉutiti nekakšno nezaupanje. Zdelo naj bi se jim, da jih ĉakajo usodni dogodki, ki ne
bodo uresniĉili zdruţitve v smislu ideala, ki so si ga zamislili s Krfsko deklaracijo. V
spominih je ugotavljal, da se ĉrni pogledi na prihodnost k sreĉi niso uresniĉili, vendar je
ostalo "ţelo nezaupanja" med Pašićem in Trumbićem, ki je "zastrupljal medsebojne odnose
tekom leta 1918 in pozneje". Po tej kljuĉni seji so imeli še nekaj krajših. Na zadnji seji Pašić
475
Prav tam, 207. 476
Vošnjak, Jugoslovanski odbor, 30. 477
Vošnjak, Ustavni pogledi, 153. 478
Vošnjak, U borbi, 259.
110
ni sodeloval zaradi domnevnih pomembnih drţavnih zadev, ĉeprav so ĉlani konference po seji
videli "Pašićevo brado med vrati".479
Krfska konferenca se je zaĉela 15. junija in je trajala do 20. julija, torej 35 dni, v katerih je
bilo 28 plenarnih sej.480
Vošnjak je v svojih spominih oporekal trditvam, da je bila Krfska
deklaracija mednarodno dejanje, zakljuĉeno med dvema mednarodnima ustvarjalcema.
"Jugoslovanski odbor ni bil mednarodni faktor, ampak sta bila Srbska Vlada in Jugoslovanski
odbor emanacija neke edinstvene narodne volje, ki se je izraţala v neštetih pojavah." Krfska
deklaracija je bila zaveznikom uradno notificirana kot drţavni program Srbov, Hrvatov in
Slovencev: "Krfska deklaracija je svečani proglas Srbske Vlade in J.O. kot mandatarjev
avstro-ogrskih Jugoslovanov, da se imajo Srbi, Hrvati in Slovenci zdruţiti v eno drţavo v
okviru edinstvene, neodvisne demokratične in parlamentarne Monarhije z dinastijo
KaraĎorĎevića."481
V pogovoru s Calvertom je izrazil mnenje, da je "pikantno", da je ta
predstavnik svetovnega lista mislil, da so njihove zahteve veĉje kot pred podpisom Krfske
deklaracije. Po njegovem je bil to dokaz, kako "ţivo" je vplivalo mišljenje, da so zahteve
srbske vlade drugaĉne od zahtev JO.482
Seveda so se tudi ĉlani JO zavedali, da Krfska deklaracija483
ni rešila vseh vprašanj in da ni
nujno, da bo vse tako, kot je bilo zapisano v njej, o ĉemer je Vošnjak pisal konec leta 1917:
"Zanimivo poročilo Tr/umbića/ o nerešenih vprašanjih, to je glede vsega onega, glede čega ni
došlo na Krfu do rešitve. Opazil sem, da delujejo moji argumenti na Tr/umbića/. Hrvati in
Slovenci bodo izbrali vladarja, predno gredo na konstituanto. Določba o deklaraciji glede
dinastije ne znači principialno zavzemanje za monarhijo. Zabeleţil sem si te vaţne izjave.
Minister me je dolţil, da sem na svojem predavanju izpregovoril besedo autonomija: to mu je
bojda prišel raportirat nek Angleţ. Sicer ne bi bila nesreča, ako bi bil to storil. /…/"484
V ĉasu, ko je še bil na Krfu, mu je iz ujetništva v Castellani pisal vojak Janko Kos, ki je iz
publikacij JO izvedel, da ima tudi Vošnjak ĉast delati za zdruţitev juţnih Slovanov. Sam je bil
479
Prav tam, 261–263. 480
Ante Trumbić, politička shvaćanja i djelovanje, 162. 481
Vošnjak, U borbi, 265–266. 482
Prav tam, 273. 483
Krfska deklaracija je izraţala kompromis med stališĉem JO in stališĉem Pašićeve vlade Kraljevine Srbije, v
glavnem, kot je to kazalo, s centralistiĉnim ustrojem. Viden kompromis se je kazal v formulaciji o "troimenem
narodu", ĉeprav se niti tu ni povsem opustilo stališĉe o veĉnacionalnosti naroda jugoslovanskih deţel. Ferdo
Ĉulinović, Nacionalno pitanje u jugoslovenskim zemljama (Historijat njegovog razvitka) (Zagreb, 1955), 10. 484
Vošnjak, Dnevnik, 241.
111
sreĉen, da je prišel v ujetništvo, saj je bilo zanj muĉno nositi uniformo avstrijske vojske, ki jo
je sovraţil. Kot je zapisal, je samo še ĉakal, da ga premestijo iz "madţarsko-švabasko-
ţidovskega gnezda" v dezerterski ujetniški tabor. Z upanjem je priĉakoval uresniĉitev svojega
cilja – priti v slavno srbsko armado ali jugoslovanski bataljon v Toulonu. V tej zadevi je
Vošnjaka spraševal, ĉe bi morebiti JO utegnil storiti kaj v tej smeri, saj ni šlo samo zanj,
temveĉ je bilo tovrstnih ujetnikov kar precej.485
Septembra 1917 je Vošnjak še vedno bival na Krfu, kjer je nekega veĉera bral ĉlanek o Krfski
deklaraciji: "Proti večeru, ko je solnce zahajalo, pa mi je prišel v roke 'Corriere della sera', ki
je imel vrlo ozbiljen članek o našem 'patto di Corfu'. Med topovi smo se čutili varne mnogo
bolj nego na nesrečnem Pinejos."486
Dobrih štirideset let kasneje je še vedno s spoštovanjem
gledal na akt Krfske deklaracije: "S ponosom morem trditi, da noben drugi narod ni v teku
prve svetovne vojne, pa tudi ne v teku druge, formuliral svoj drţavni program na tak
vseobseţen način. Celokupno drţavno ţivljenje je obseţno. Nova drţava stoji v vseh funkcijah
pred nami. To je edinstven način drţavne izgradnje na podlagi medsebojnega sporazuma. Ako
je Rousseau trdil, da nastaja drţava po pogodbi, se je moglo reči, da se je to zgodilo v našem
primeru. Tu ni bilo osvajanja, aneksij, premoči volje silnejšega. Po poti svobodne diskusije
smo prišli do zaključkov. Pravi veliki konflikti se še niso pojavili in tisti, ki so se pojavili, so
bili obvladani."487
Kot vedno je pridno beleţil dogodke in vtise o dogodkih in pokrajini tudi v ĉasu bivanja na
Krfu. Zabeleţil je vtise o albanski tragediji, ki se je zgodila leto poprej. Impresije o Krfu,
albanski tragediji in otoku smrti – otok Vido – je opisal v spominih: "Krf je bil po albanski
tragediji, januarja 1916, gledališče grozljivih scen, kakršne bi lahko prikazal v groteskni
grozi samo en Dante. Tu na Krfu je bilo grozno umiranje srbske vojske. V čolnih so vozili
mrtvece ter jih vrgli v morje. Še večje grozote so bile na otoku Vido. Tam so se odigrale scene
umiranja, kakršnih se ne pomni. Ampak te grozote so bile hitro pozabljene. Grško sonce je
sijalo nad grobovi in krfsko morje kot da se ni več spominjalo svojih ţrtev. Narava je
močnejša od smrti. V letu in pol se je slika Krfa zelo spremenila. V šotorih taborov izven
mesta so bili pripravljeni novi junaški borci za krvavi dvoboj."488
485
ARS, OFBV, fascikel 6, Kosovo pismo Vošnjaku, 8. 7. 1917. 486
Vošnjak, Dnevnik, 223. 487
Vošnjak, Ustavni pogledi, 160. 488
Vošnjak, U borbi, 267–268.
112
Vošnjak je bil za pisanje vsekakor nadarjen. Ob albanski tragediji, katere se je na kratko
spomnil v spominih, je skoraj pesniško opisal grško morje, ki se je umirilo po tako številnih
ţrtvah: "Krfsko morje je polno neizmernega čara. To je pravo juţnjaško morje, čisto modro
kakor ribje oko. In temu morju daje najbolj prelesten pejsaţ na svetu sijoč artistični okvir.
Cela prelest grške obale, grških pogledov, tako polnih artizma in zdruţena narava z
umetnostjo daje tej deţeli edinstven, očarljiv cachet. Tu je vsa jasnost, mir, toplota in smisel
za harmonično uţivanje."489
Kljub podpisu Krfske deklaracije so se nesporazumi med JO in srbsko vlado vrstili. Tako
Pašić ni ţelel pristati na sporazum, ki bi izenaĉil JO s srbsko vlado. Zato je Trumbić 8.
oktobra 1918 britanskemu zunanjemu ministru Arthurju Balfourju poslal memorandum, v
katerem je izpostavil razlike v stališĉih med JO in srbsko vlado. JO je zaradi odpora srbske
vlade in razoĉaranja zaradi francoskega in britanskega stališĉa polagal vedno veĉ upov v ZDA
in ameriškega predsednika Thomasa Woodrowa Wilsona.490
Tudi Vošnjak je razmišljal o
ZDA in blaginji njihovega vstopa v vojno: "V nekem pogledu pomeni vstop Zdruţenih drţav v
vojno za nas eno ogromno dobrobit. Dosedanja diplomatska akcija zaveznikov ni imela
pravega ideološkega ozadja. Še vedno je to diplomacija starega sloga, ki mešetari za zemljo
in ljudi, to je diplomacija, ki je zakrivila Londonski pakt, diplomacija, ki ne razume potrebe
enotnosti Srbov, Hrvatov in Slovencev, diplomacija, ki bi bila zmoţna hladnokrvno parcelirati
Slavonijo na pravoslavni in katoliški kos. Vsa ta diplomacija stare šole je dobila z vstopom
Amerike v vojno prav smrten udarec."491
Mnenja je bil, da je bil vstop ZDA v vojno usoden
tudi za hrvaške in slovenske emigrante v ZDA: "Naši izseljenci, predvsem Hrvati in Slovenci,
so ţiveli pod grozno hipnozo sile in moči Avstro-Ogrske. Preko morja so v svobodni republiki
nadaljevali ţivljenje s svojo staro mentaliteto. Cvetela so veteranska in druga društva, mnogi
pa so bili ponosni, ko so lahko v veteranski uniformi s sabljico ob boku korakali po ulicah
ameriških velemest. Ta svet s postopkom Amerike proti Avstro-Ogrski še nikakor ni bil
osveščen, da se mora priključiti našemu gibanju. Avstrofilstvo ni prenehalo ţiveti med našimi
izseljenci, šele ko so Zdruţene drţave razglasile decembra 1917 vojno Avstro-Ogrski, se je do
neke mere spremenila situacija. Toda neverni Tomaţi niso verjeli, da bo Avstrija propadla in
so bili v strahu, da se bo tudi poraţena Avstrija maščevala njim." Prav tako je bil prepriĉan,
489
Prav tam, 268. 490
Ante Trumbić, politička shvaćanja i djelovanje, 147–148 in 150. 491
Vošnjak, U borbi, 168.
113
da ĉe Amerika ne bi vstopila v vojno, bi Evropa ostala na istem, torej ne bi razrešila
problemov in zavezniki brez ZDA ne bi bili v stanju rešiti "malo" Srbijo.492
Ţe na Krfu so se pojavljale teţave glede jugoslovanske misije v ZDA, saj niso ţeleli, da bi
bila misija zgolj srbska. V zvezi s tem je imel Vošnjak v zadnjih dneh krfske konference
pogovore s Pašićem. Edini Pašićev argument zoper jugoslovansko misijo je bil, da ZDA še
niso objavile vojne Avstriji. Vošnjak je menil, da bodo Slovence in Hrvate v ZDA in drugod
uspeli prepriĉati v jugoslovanski program srbske vlade le v primeru, da bi bila misija
jugoslovanska. Vendar je razumel Pašićeve razloge, saj je celo Ljuba Mihajlović podal odstop
na svojo poslansko misijo v Washingtonu, ker je v Beli hiši zagovarjal jugoslovanski in ne
razširjeni program Srbije z izhodom na morje.493
Vošnjak se je na svojih potovanjih po Evropi v emigraciji pogosto bal za svoje ţivljenje, kar
je opisal ob povratku na poti iz Grĉije v Italijo: "To noč smo bili v največji nevarnosti, da nas
torpedira kak[šen] avstrijski submarin. Še huje bi pa bilo, ako bi nas ustavila kak[šn]a
avstrijska vojna ladja. Kapetan bi predloţil seznam potnikov avstrijskemu komandantu. Ta bi
našel tam moje ime. Odvedli bi jugoslovanskega puntarja in smrt na vešalih bi storila vsemu
konec. Vse to bi bilo prav mogoče tu v teh morskih predelih. Pašić ni pustil svoji rodbini, da
bi potovala v Srbijo, ker ve, da straţijo tam Nemci in Avstrijci."494
5 VOŠNJAKOVA PRVA MISIJA V ZDRUŽENIH DRŽAVAH AMERIKE
Vošnjak si je moĉno prizadeval za priloţnost, da bi mu bila zaupana misija širiti
jugoslovansko idejo tudi v ZDA. Zaradi tega se je sporekel s Trumbićem: "Popoldne sem
slednjič vendar dobil 'avdijenco' pri T/rumbiću/. Trčila sva ostro skupaj. Noče priznati, da je
izbira oseb za Ameriko fiksna. Noče me odpraviti v Ameriko. Pa zastonj so vse zapreke, moja
energija bo to ţe dosegla."495
Novembra je v Londonu obiskal ameriškega ambasadorja
Walterja Hinesa Pagea, s katerim je imel buren pogovor o poloţaju Slovencev: "/…/ Odprl je
pred menoj vrata in evo stal sem pred Pageom kakor sem bil v površniku in s klobukom v roki.
Inteligentna ţiva glava z nelepimi, neregularnimi potezami. Takoj naglo vprašanje: Kedaj
greste v Ameriko?, ne da bi mi ponudil, da sedem. Tolmačil sem, kako stvar stoji." Ameriĉana
492
Prav tam, 169–170. 493
Prav tam, 310–311. 494
Vošnjak, Dnevnik, 105. 495
Vošnjak, Dnevnik, 228.
114
je zanimalo, kako mu lahko pomaga: "Vprašal me je, kaj ima storiti za mene – prišel sem v
zadrego. Rekel sem mu, da je pravi razlog mojega obiska, da mu govorim o našem vprašanju.
Wilson je omenil v ednem svojih poslednjih govorov Berlin – Bagdad ţeleznico. Mi Slovenci
smo pa član v tej verigi." A Pagea to ni zanimalo: "Pa Page: mene to nič ne briga. Jaz sem tu
v Londonu, da čuvam odnošaje amerikansko-angleške. Na to jaz: pa tu so v vprašanju vendar
interesi vseh zaveznikov. On: Mi pa nismo zavezniki. Neljubo je bilo njemu, avstrofilu, da mi
Hrvati in Slovenci ne moremo ţiveti oddeljeni od Srbov." Amerika je bila pripravljena
pomagati Srbiji, drugim ne: "Izjavil je: za Srbijo ima Amerika 'whole-hearted sympathy'. O
drugih pa Amerika – oziroma Page – noče nič, da čuje. Ko sem videl, da je gluh, sem pa
rekel: Ako za ambasadorja ne eksistira naše vprašanje, bom pa govoril Vam Amerikancu. Pa
tudi naša karta ni delala čudeţe. Prijazna fraza, shake's hand in zvršeno." Svojega
razoĉaranja Vošnjak ni mogel prikriti, a se je nekoliko le pomiril: "Dolgo sem stal zamišljeno
na [v]oglu tam nasproti Grosvenor hotelu. Pa korajţo nisem izgubil niti za minuto. Odšel sem
na dober lunč v Pikadili in brzo je bila pozabljena ta avantura."496
Vošnjakov oĉe je izvedel, da sin naposled odide v Ameriko. Sam se je iz Ţeneve preselil v
Collonge sur Territet v penzion, kjer se je poĉutil zelo dobro. Sinu je glede misije v Ameriki v
šali napisal: "Le glej, da bodemo dobili nekaj drobiţa iz Amerike, tam sedaj vendar za
zaveznike 'leţi' denar na ulici, samo pobrati ga je treba." A ta šala ni bila brez pomena. Sina
je spraševal, ali je opazil, kako italijanska valuta pada, kar je za oĉeta pomenilo katastrofo –
zaradi premoţenja v Gorici. Sin naj bi mu po prihodu v Ameriko poslal gotovino, ampak na
drugo banko, da se denar ne bi pomešal s tistim, ki je bil namenjen Fondu za emigrante.497
Ko so se Vošnjakove ţelje uresniĉile, saj je izposloval odhod v ZDA, je o tem pisal dva dni
pred boţiĉem in na boţiĉni veĉer leta 1917: "Pri Trumbiću. On me pusti v Ameriko in z
ministrom je dogovorjeno, da dobim vizo. Strašno vesel. /…/ Dopoldne še pri Trumbiću.
Potem na poslanstvo. Malo energije, vizo sem imel, potem na ameriško ambasado. Vse je šlo
gladko. Od 1/2 2 sem bil ţe pri Kuku /Cook/. Hvala Bogu."498
A kljub temu veselju je boţiĉ
zopet praznoval sam: "Hladna soba. Dolgo spal in brekfest v postelji. Opoldne pri Trumbiću,
ţelel srečne praznike, pa bil hladno sprejet. Nikdo me ni povabil. Radi tega sam na kosilu v
496
Prav tam, 236–237. 497
ARS, OFBV, fascikel 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 22. 11. 1917. 498
Vošnjak, Dnevnik, 244.
115
Regent Palace."499
Tudi sicer je bil njun odnos v teh dneh nekako napet in hladen: "/…/ Kupil
pri Constable Dominianovo knjigo. Seja popoldne. Poročilo Tr/ubmića/. Na koncu omenil
sem vrlino Dominianove knjige, pa me je Trumbić osorno in grdo pretrgal. Ali se tako
postopa z menoj? Tolaţil svojo jezo z dobro večerjo. Kumanudi misli, da Tr/umbić ni
drţavnik. Za malenkost bi ţrtvoval velike stvari. Preveč je 'steif'."500
A nekaj dni pred odhodom mu je Trumbić dajal napotke za misijo v ZDA: "Čital mi je dolg
dopis Narodnemu veču. Rekel je, da moram smatrati Krfsko deklaracijo za sveto pismo, pri
vseh prilikah zaviriti z nosom v njo. Bil je precej zakopčan. Toţil sem mu, da Seton-Watson in
Steed nimata nikakega srca za Slovence. Rekel je, da je teţko z njima, ker pravita, da se je
treba pogoditi z Italijani, ker samo taka sloga more biti škodljiva Austriji. Austrija je močna
in jo je mogoče strmoglaviti samo s pomočjo Italije. Tako mislita." Pri tem je Vošnjak
Trumbića opomnil, da se ne sme pustiti usmerjati: "Jaz sem mu pa govoril, da ne sme on se
pustiti voditi od njih, nego da mora on voditi njih. Očital mi je, da preveč proteţiram mlade
ljudi. Na to jaz: pa samo sposobne. Ţalibog, da delo ne morejo izvršiti mašine, nego je treba
izbirati ljudi. Prisvajal si je zaslugo, da je izvlekel Tomota /Šorlija/ iz nesreče. Slednjič je
razgovor vendar krenil v manj kočljive koloseke." Pred odhodom je dajal Trumbić Vošnjaku
navodila, kako ravnati v daljni deţeli: "Dal mi je svet, da ne smem hlastati za popularnostjo.
Bolje je, da se ima za seboj manj ljudi in da so ti zanesljivi. Njegovo načelo je izravnati
sukobe in samo radi tega obstoji odbor še vedno. Za odborovo delo se začne sedaj nova era,
ker je konsolidiran. Gospa je prišla ţeleča da bi zaključil razgovor. Poslovila sva se
prijateljski. Nisem pa vedel, da je imel ta večer velik dine, na katerega me seve ni povabil."501
Dan pred odhodom se je Vošnjak še poslovil od Trumbića, s katerim sta se zopet nekoliko
sporekla: "/…/ Pa ukočeni Trumbić mi zopet napravi sceno radi 'New Europe'. Da nisem vseh
številk vrnil i.t.d. Kako more človek biti tako malenkosten. Branil sem se pošteno in kregala
sva se pošteno." A njuno slovo je bilo toplo: "Poslovil se je pa vendar od mene v toplih
besedah. Rekel mi je, da sem originalen tip, občuduje mojo produktivnost, mojo pozitivnost.
Grškoviću naj rečem intimno: Sramota je, da se Hrvati in Slovenci tako malo odzovejo v
vojaškem pogledu. Srbi nosijo vse ţrtve. Dosegli smo od srbske vlade vse, sedaj moramo pa
tudi kaj dati." Ob koncu mu je Trumbić prebral prestolonaslednikov telegram: "Čital mi je
brzojavko prestolonaslednika, da bo razpustil edno divizijo, samo da bo stvorjen samostalen
499
Prav tam, 245. 500
Prav tam, 246. 501
Vošnjak, Dnevnik, 247.
116
jugoslovanski oddelek. Poloţil mi je še enkrat na srce glavne stvari. Rekel sem mu: Poţurite
misijo in na svidenje onstran morja v novem svetu. Skoro ganljivo [je] bilo slovo od ministra.
/…/"502
Emigranti v Londonu so se zavedali neenotnosti, agitacija za JO v ZDA pa je bila zlasti med
Slovenci slaba. Tako so po dogovoru z regentom Aleksandrom tja poslali Vošnjaka, katerega
naloga je bila Slovence pridobiti za podporo Krfski deklaraciji in funkcionarje State
Departmenta nagovoriti, naj pokaţejo veĉ posluha za priznavanje odbora. Rojake je moral
prepriĉati, da nova drţava ne bo temeljila na vojaškem osvajanju, temveĉ na vzajemnem
soglasju med Srbi, Hrvati in Slovenci iz habsburške monarhije ter Srbi iz kraljevine. Vošnjak
je najprej skušal pridobiti lastnika in urednika ĉasnika Glas naroda Franka Sakserja503
in
vodstvo Slovenskega republikanskega zdruţenja. Slednje mu ni uspelo. O smislu Krfske
deklaracije ni uspel prepriĉati niti socialistov in ne slovenskega katoliškega krila.504
Še preden se je ustanovil JO, se je zelo moĉna akcija za osvoboditev in zdruţitev v vrstah
jugoslovanske emigracije priĉela v Juţni in Severni Ameriki. Na eni izmed skupšĉin
jugoslovanske emigracije je bila 10. marca 1915 v Chicagu sprejeta resolucija, ki je
izpostavila: "Hrvati, Srbi in Slovenci so en narod enega jezika, ki obstaja pod raznimi nazivi
številčne pokrajine na jugo-vzhodu Avstro-Ogrske monarhije, kot tudi kraljevino Srbijo in
Črno goro …" Ĉikaški zbor je bil sklican na pobudo ĉlana JO Franka Potoĉnjaka in na njem je
sodelovalo 468 delegatov raznih izseljenskih organizacij ter kakšnih sto uglednih izseljencev.
Drugi zbor je bil sklican 29. in 30. oktobra 1916 v Pittsburghu, kjer je bilo prisotnih ţe 615
delegatov izseljenskih organizacij. V Pittsburghu je bila potrjena ĉikaška resolucija o
zdruţitvi ter drţavni in narodni enotnosti, odloĉitvi sprejetja dinastije KaraĊorĊević, sprejetju
JO kot zastopnika Jugoslovanov iz Avstro-Ogrske in drugo.505
Ob odhodu v ZDA je Vošnjak pisal o ciljih svoje poti: "Bila sta dva cilja, ki sem ju moral
doseči v Zdruţenih drţavah. Prvi cilj je bil pridobiti mase slovenskih izseljencev, ki jih je bilo
takrat v Severni Ameriki zagotovo ena petina celotnega števila Slovencev. To moje delo ni
smelo biti zasnovano na demagogiji, temveč na načelih Krfske deklaracije. /.../ Drugi moj cilj
je bil sledeči: Delo Jugoslovanskega odbora je bilo zasnovano na konceptu, da mora priti do
502
Prav tam, 248. 503
Prim: "Sakser, Frank", v: ES, Zv. 10: Pt–Savn (1996), 369; "Sakser Frank", v: SBL. 504
Uroš Lipušĉek, Ave Wilson: ZDA in prekrajanje Slovenije v Versaillesu 1919–1920 (Ljubljana, 2003), 222–
223 (dalje: Lipušĉek, Ave Wilson); Rahten, Od aneksijske krize, 84–85. 505
Ferdo Ĉulinović, Jugoslavija izmeĎu dva rata, I. (Zagreb, 1961), 30; Ivan Ĉizmić, "Suradnja Ante Trumbića s
Jugoslavenskim narodnim vijećem u Washingtonu 1917. i 1918. godine", v: Ţivot i djelo Ante Trumbića, 75.
117
likvidacije avstro-ogrske monarhije. V Ameriki je še vedno vladalo mišljenje, da je treba
Avstro-Ogrsko federalizirati." Vošnjak ni gledal navdušeno na Wilsonovih 14 toĉk; v
spominih je zapisal, da so le-te izzvale pravo senzacijo v svetu, a so ravno le-te pomenile
ogromno razoĉaranje za vsakogar, ki je ţelel neodvisno in svobodno Jugoslavijo. "V teh
Wilsonovih točkah ni bila predvidena smrt Avstro-Ogrske, temveč njeno vstajenje. Z zelo
pomešanimi občutki, torej, sem pričakoval bliţino ameriške obale." Vošnjak je po mnogih
letih zapisal, da se mu je takrat zdelo, da se je vse zarotilo proti njim in se je zavedal, da
njegova naloga ne bo lahka. Ob vsem tem ga je ob prihodu v Ameriko priĉakala huda zima,
kakršne še ni pomnil.506
O svojem delu v ZDA je poroĉal oĉetu v Švico. Tako mu je marca 1918 sporoĉal, da
spoznava ameriško ţivljenje, ki da je povsem drugaĉno na severo-zahodu kakor v
Washingtonu. Vošnjak je nekako pomagal pri nastanku Slovenske narodne zveze (SNZ), ki je
bila ustanovljena na skupšĉini v Clevelandu od 14. do 16. aprila 1918. Za organizacijo SNZ je
predaval na velikih univerzah in njegov naĉrt organizirati vseuĉilišĉno centralo za študij
mednarodnih vprašanj je menda naletel na veliko odobravanje. Za zadevo je skušal zbuditi
zanimanje tudi pri Rockfelerjevem inštitutu, katerega predsednik je bil prijatelj Ignaca Jagra,
brata ĉlana JO. Oĉetu je sporoĉil, da julija odhaja v Kalifornijo na povabilo Miss Peek in
profesorja Macdonalda. Pisal je o uspehih njegovih prizadevanj, tako je trdil, da je vsa
duhovšĉina na njegovi strani, ĉasniki so pisali proti Avstriji, 90 % Slovencev je bilo za
zedinjenje. Malo je situacijo "kvaril" le republikanizem, za katerega je verjel, da ga bo spravil
na pravi tir. Za 15. april je bila predvidena ustanovitev SNZ v Clevelandu, zato je
predvideval, da se s tem zakljuĉuje tudi njegovo agitacijsko potovanje, saj naj bi zveza
pomenila moĉno denarno centralo.507
Ko je Vošnjak odpotoval v Ameriko, je oĉe le še redko
prejemal njegove vesti. Opozoril ga je, da mora poleti priti vsaj za nekaj tednov v hribe, zato
je shranil njegove pohodniške ĉevlje v hotelu Park v Ţenevi. Oĉe je toţil, da ţe nekaj ĉasa ni
dobil nikakršnih vesti iz Šoštanja, nato pa je nenadno prispelo pismo, kjer so mu sporoĉili, da
je najstarejši sin njegovega pastorka Frana Mayerja padel na soški fronti.508
Vošnjakovo prizadevanje v ZDA je v svoji knjigi oznaĉil Albin Ogris kot zelo marljivo in
uspešno delo: "Prepotoval je veliko republiko od Atlantika do Pacifika, obiskujoč slovenske
506
Vošnjak, U borbi, 288; Vošnjak, Jugoslovanski odbor, 35. 507
ARS, OFBV, fascikel 72, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 20. 3. 1918; Rozina Švent, "Prizadevanja slovenskih
izseljencev za novo jugoslovansko drţavo", v: Jugoslavija v času, 267. 508
ARS, OFBV, fascikel 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 3. 3. 1918.
118
naselbine, raztresene v za naše razmere ogromnih razdaljah, predaval, razlagal, bodril,
poučeval, svetoval ter tolmačil ideal zedinjene samostojne jugoslovenske drţave. Skoraj
povsod je bilo treba orati ledino." 509
V ZDA je najprej obiskal uredništvo slovenskega dnevnika Glas naroda, enega izmed
najveĉjih slovenskih listov v emigraciji, ki se še ni opredelil za jugoslovansko idejo. Vošnjak
je zapisal, da je bil ĉasnikar Frank Sakser še zelo previden, saj se ni ţelel preveĉ zavzeti za
stvar, ki se mu ni zdela zanesljiva. Ţe nekaj dni kasneje je bil izdan odlok federalnega
ministra za pošto, da je nujen prevod celotnega lista v anglešĉino, kar je bil naĉin ameriške
cenzure. Menda je sam Vošnjak uspel rešiti Sakserovo podjetje tega bremena, tako da je
interveniral pri omenjenem ministru. Tako je Glas naroda moral spremeniti svojo usmeritev
in pisati v jugoslovanskem duhu – proti Avstro-Ogrski in Nemĉiji. JNV je moral na zahtevo
ameriške vlade prevzeti zagotovilo, da bo ta edini slovenski dnevnik pisal v tej smeri,
Vošnjak pa je sestavil formalno izjavo, predloţeno ministru.510
Vošnjaku je uspelo stopiti v stik s predsednikom zunanjega odbora ameriškega senata,
senatorjem Frankom Harrisom Hitchcockom. Predal mu je vso gradivo na razpolago. V
številnih manjših spomenicah je Wilsonu in ameriškemu drţavnemu sekretarju Robertu
Lansingu pojasnjeval jugoslovanski problem. O jadranskem vprašanju je informiral najvišjega
federalnega sodnika, Wilsonovega tesnega prijatelja, Louisa Dembitza Brandeesa, ki je izrazil
mnenje, da je najboljša rešitev integralno zdruţenje vseh Slovencev s Hrvati in Srbi. Vošnjak
je obiskal tudi teţko bolnega nekdanjega ameriškega predsednika Theodora Roosvelta. Ker
zadevi z Italijo ni bilo videti konca, je spisal spomenico,511
ki jo je 1. novembra 1918 poslal
509
Ogris, Borba, 64–67. 510
Vošnjak, U borbi, 312. 511
"V izjavi o vojnih ciljih je senator Lodge nedavno rekel: 'Italija Irredenta' – Ves tisti teritorij, kjer
predominira italijanska rasa, s Trstom vred – mora pripasti zopet Italiji. Trije so kraji, za katere italijanski
nacijonalisti zahtevajo inkorporacijo v prirodni italijanski teritorij, in sicer:
1. Ilirsko Primorje. Istra. /…/
Goriška – Gradiška. /…/
2. Dalmacija. /…/
3. Trentin.
/…/
Sicer je pa Italija istočasno vodila pregovore z antanto, pred vsem z Rusijo. Rezultat teh pogajanj je bil tajni
pakt z dne 26. aprila 1915. Četrti in peti člen tega pakta definira jugoslovenske kraje, katere bi Italija imela
dobiti kot kompenzacijo za svoje vojevanje: /…/ Njegov namen je bil, preprečiti zedinjenje Jugoslovenov s tem,
da bi se vstvarile tri jugoslovenske drţave, neodvisna Hrvatska, Srbija in Črna gora /…/
Jugoslovenski odbor se je od prvega začetka zelo energično protivil vsakemu poskusu Italije, da anektira
jugoslovenske kraje proti volji prebivalstva, katero bi prišlo v poštev. /…/ V enem odlomku /…/ sem izjavil:
'Nova era je napočila in narodi imajo pravico upravljati svojo lastno usodo …..' /…/ Vprašajte Jugoslovene, ali
119
Wilsonu in zunanjemu odboru senata Zdruţenih drţav Amerike. V spomenici je zahteval, da
se Amerika zoperstavi Italiji v njenih namerah in predlagal, naj ameriška vojska zasede
slovensko Primorje. V spomenici je kot prvi izmed jugoslovanskih politikov poudaril, da
lahko samo plebiscit ustvari takšen poloţaj, ki bi zagotovil praviĉno rešitev jadranskega
vprašanja. Spomenica se je nanašala na razmere v Goriško-Gradiški, v Trstu in Istri. Besedilo
je razkrivalo njegovo zavzetost za rešitev sporne meje med bodoĉo Jugoslavijo in Italijo. Iz
spomenice je opazna Vošnjakova izredna informiranost o tem vprašanju.512
Razoĉaranje nad Wilsonovo politiko je pokazal v svojem razmišljanju o dogodkih, ki so se
odvili po nastanku Kraljevine SHS: "/…/ Grozna tragika Wilsona in njegove velike politike je
bila, ker ni bil zmoţen s svojimi namerami izbojevati zmage. Namesto zmage mu je bila
usojena smrt. Ta neizmerna tragika vendarle ni bila samo tragika enega človeka, temveč je
ona zadala najzahodnejši veji Jugoslovanstva prav smrtonosne rane. Zaupanje, ki je bilo
dano Wilsonu pri našem vprašanju, ni imelo ţelenega uspeha. Pri vprašanju zahodnih meja
naše drţave smo se morali podvreči diktatu močnejših sil, kakšne posledice pa je imel ta
diktat, to je vsakomur znano." Vošnjak se je menda še pred svojim prihodom v ZDA zavedal,
hočejo postati jugoslovenski drţavljani. Naj plebiscit reši problem, radi katerega so Italijani in Jugosloveni
različnega mišljenja.'
Ta rešitev se je voditeljem jugoslovenskega gibanja vedno zdela primeren izhod. Krfska deklaracija, podpisana
od ministra predsednika Pašića za srbsko vlado in od dr. Ante Trumbića za J. O. [JO], je izrazila isto politično
idejo. /…/
Namen tega memoranduma ni dati oris statične, zgodovinske, narodnostne in ekonomske strukture teh krajev.
/…/ Vendar je koristno omeniti nekatera interesantna dejstva, iz katerih moremo sklepati, da je samo plebiscit
prava rešitev. /…/
Z zgodovinskega stališča Italija nima pravice zahtevati niti Trsta, niti Gorice, niti Istre. /…/ Vendar, silnejša ko
historična prava, so narodnostna prava. /…/
Predsednik Wilson je v svoji glasoviti spomenici 8. januarja izjavil: Meja med Italijo in Jugoslavijo se mora
določiti na osnovi jasno izraţene narodnostne črte. To je rešitev, s katero morajo biti zadovoljni Italijani in
Jugosloveni. /…/
Sveta dolţnost je moţ, kateri zastopajo narodnostne aspiracije Jugoslovenov istočnega obreţja Jadranskega
morja in kateri govore v imenu tlačenega naroda, da citirajo besede predsednika, ko so našle iskren odmev pri
vsakem Slovanu teh krajev: 'Interes najslabšega je ravno tako svet, kakor oni najmočnejšega.' /…/
Edina pot za primerno ureditev prepira med Jugosloveni in Italijani je apel na narod, kateri je direktno prizadet.
/…/ Kdo ima večjo pravico predloţiti to demokratično rešitev in osigurati njegovo ustvarjenje kot velesila, ki ne
zahteva niti ene pedi evropskega teritorija, ampak ki preliva kri svojih najboljših sinov za svobodo vseh
evropskih narodov? Ta velesila so Zedinjene drţave, h katerim se obračajo Jugosloveni in Italijani s popolnim
zaupanjem, kajti le one imajo smisla za pošteno postopanje in pravico. Plebiscit v Primorju, organiziran in
izvršen pod vodstvom nepristranskih oblasti Zedinjenih drţav, za časa vojaške okupacije po vojski Zedinjenih
drţav, bi rešil nevaren političen problem na naraven način. /…/
Ako pa ţelijo Amerika in zavezniki doseči ta končni rezultat, ne da bi se s tem onemogočilo bodoči svobodni
izraz volje prebivalstva, potem morajo biti obmejni deţeli Gorica-Gradiška, Trst in Istra takoj, ko jih zapuste
avstro-ogrske vojne sile, zasedeni po ameriški in zavezniški vojski. Okupacija teh krajev od enega samega izmed
zaveznikov, n. pr. Italije, ki ima svoje aspiracije na naše deţele, bo imela zelo nevarne posledice. Samo
okupacija po enem izmed vojujočih se sil, ki nima nikakih posebnih interesov, bo garantirala mirno rešitev
jugoslovensko-italijanskega problema.
Ogris, 89–95. 512
Ogris, Borba, 68–72; Lipušĉek, Sacro Egoismo, 336.
120
da so drţavniki zahodnih sil, prav tako tudi Wilson, verjeli, da je moţno Avstro-Ogrsko
federalizirati in da je to najboljša rešitev. Za cilj si je zadal, da bo dokazal, da je slednje
nemogoĉe. Zato je sestavil spomenico oziroma ţe omenjeno študijo Austrian Federalism in z
rokopisom v roki prišel v ZDA.513
Menil je, da bi bilo napaĉno misliti, da je Wilson takoj
ustvaril program vojnih ciljev in da je le-ta ostal do konca vojne nespremenjen. Svojo
spomenico Austrian Federalism in publikacije, ki jih je napisal, je poslal v Belo hišo. Osebni
sekretar predsednika Wilsona Joseph Patrick Tumulty mu je sporoĉil, da je predsednik prejel
vse. S spomenico in ameriškimi argumenti je ţelel menda onemogoĉiti vsako misel na
avstrijski federalizem, v katerega so hoteli Ameriĉani "vkovati" Jugoslovane. "Ta borba proti
avstrijskemu federalizmu je bila borba proti največji nevarnosti, ki je grozila naši
neodvisnosti," je zapisal Vošnjak.514
V ZDA je sodeloval na številnih shodih, kjer je rojake v izseljenstvu nagovarjal za
jugoslovansko stvar. Ponekod je imel veĉje uspehe, drugod ne. Sredi februarja 1918 je bil na
enem izmed uspešnih shodov, takrat v Milwaukee, kjer je bila sprejeta resolucija o potrebi
skupnega dela: "Po večerji nov shod. Bilo je navzočih kakih petdeset 'leaderjev' lokalnih.
Shod je trajal več ur in sem z veliko spretnostjo zagovarjal program in delo Jugoslovanskega
odbora. Uspeh je bil tak, da je bila sprejeta resolucija, v kateri se naglaša potreba skupnega
dela. Prva točka je pa, da se naši socialisti zavzamejo za prostovoljsko akcijo. Kolosalen
uspeh. In vsi 'leaderji' so podpisali ta listič papirja. Potem še petje okoli bare. /…/"515
Kot
uspešnega je ocenil tudi shod v Virginiji: "Shod v Virginiji [je] dobro uspel[,] samo vedno isti
austrijakantski Hrvati s svojimi škripajočimi čevlji, ki zapuščajo dvorano. /…/"516
Med 14. in 16. aprilom 1918 se je vršila clevelandska konvencija, na katero so bili povabljeni
tudi zaupniki vseh severnoameriških podruţnic. Govor pred številnimi zbranimi je imel tudi
Vošnjak: "Iz rok Amerike sprejemamo danes Jugosloveni bakljo svobode. Starinska stavba,
umirajoče cesarstvo Habsburţanov, je ţe v plamenih. To cesarstvo pomenja nevarnost za
svobodo vsake deţele in vsled tega tudi ameriške svobode. Razvoj nove zastave jugoslovanske
drţave je praznik pobratimstva. Ne zdruţuje se sedem milijonov avstro-ogrskih Srbov,
Hrvatov in Slovencev s Srbi iz Srbije vsled vojne osvojitve, ne, temveč po medsebojnem
skupnem sporazumljenju." Da bi prepriĉal poslušalstvo, je svojo zavzetost za Jugoslavijo le še
513
Vošnjak, U borbi, 290 in 298. 514
Prav tam, 298–299 in 301. 515
Vošnjak, Dnevnik, 262. 516
Prav tam, 267.
121
stopnjeval: "Naš narod ima le jedno edino dušo, samo jedno jedino skupno bodočnost.
Enodušna volja celokupnega našega naroda zahteva popolno ujedinjenje. Naše jedinstvo ne
sloni na krvi in meču, marveč na narodovi volji. Prišel bo dan, ko bode korakala amerikanska
armada proti Dunaju in Berlinu. Tistega dne bo pozdravil naš narod z nepopisnim vzhičenjem
tole zastavo, ki bo zaplapolala nad osvobojeno našo domovino." Da bi jih prepriĉal, je
pokazal svojo neomajno vero v svetlo prihodnost: "Novo solnce vstaja nad Washingtonom in
nad kapitolom. To je solnce novih dob. V tem veličastnem trenotku, ko revolucijonarci
razvijajo to zastavo revolucije in bodočega dela in mirnih drţavnih preureditev, kličemo
molčečim, toda odločnim, po neodvisnosti hrepenečim mnoţicam – ne obupavajte! Evo nove
zastave, s katero gre Amerika in ameriška demokracija."517
Govor, ki ga je imel aprila 1918 v
Clevelandu, je zakljuĉil z naslednjimi velikimi besedami: "Marsikdo se vprašuje, ali je
potrebno tako organiziranje slovenskega naroda v Ameriki. Da, potrebno je, in sicer zato, da
dokaţemo Ameriki in predsedniku Wilsonu, kaj hočemo mi in kaj hoče naš narod v starem
kraju." Zato je zagovarjal pomen konvencije: "To je prva potreba te organizacije, to je prva
in največja naloga konvencije jutrišnjega dne, katerega se ţe veselim, kajti prepričan sem, da
bo ta konvencija po svojem delovanju zapisana ne samo v slovenski, ampak v jugoslovanski
zgodovini." Verjel je, da bodo takšna prizadevanja sprejeta tudi doma: "Ako bi naši rojaki
doma videli to konvencijo, obhajala bi jih radost. Val navdušenja bi šel od Triglava do preko
naših krasnih jezer tja doli do Soške doline in do Jadranskega morja. Ta val navdušenja bo
prešinil naše rojake doma, ko bodo izvedeli, koliko je storila ta konvencija za slovenski narod,
in zato hvala vam, hvala slovenskim Amerikancem."518
Z navdušenjem je o uspešnem govoru
pisal v svojem dnevniku: "/…/ Na banket je prišlo še enkrat toliko ljudi, ko[t] se je mislilo.
Naše dame so same sluţile pristno domačo kuhinjo. Govori so se počeli ne predno so
poveljem Schnellerja bili odnešeni talerji. Drţal sem fascinujoč govor, nikdar še nisem tako
fasciniral ljudi ko tokrat. Drţal sem jih kakor z verigo. Po vsakem drugem stavku dolgotrajno
ploskanje." Prejel je tudi skromno darilo: "Ko sem dovršil, so pristopile tri belo oblečene
deklice in srednja mi je izročila ogromen buket s trobojnico. Lepo me je nagovorila in
poljubil sem jo na čelo. Razpoloţenje je bilo divno. Slovenska pesem in beseda vse to se je
zdruţevalo v najlepši harmoniji. Nepozaben večer."519
Na shodu je podal zanimivo primerjavo
ZDA in Avstrije, saj je ob sprehodu po clevelandskih ulicah videl "na več mestih mirno stati
policijskega konja brez vsakega nadzorstva: niti v glavo mu ne pade, da bi se premaknil z
517
Ogris, Borba, 64–67. 518
Vošnjak, Tri Jugoslavije, 13. 519
Vošnjak, Dnevnik, 281.
122
mesta, temveč stoji kot ovca, dokler ne pride gospodar. Tudi policaji so tu prijatelji ljudstva.
Nikjer ne opazimo pri njih tiste surovosti, tiste brezobraznosti, tiste podivjanosti kakor v
Avstriji. Istotako so tudi policijski konji v Avstriji divje ţivali, bijejo okoli sebe in grizejo, ne
da bi niti trenutka stali mirno brez nadzorstva, temveč bi takoj pobegnili v divjem skoku."520
A velikokrat je prišlo tudi do nesoglasij, nestrinjanj in blatenja: "/…/ Zvečer je prinesel
Duluth Herald izvrsten članek in pohvalil naše delo. Eveleth je najbolj mrtva točka, ni
mogoče ničesar napraviti iz teh ljudi. To je tajna podzemska propaganda. Cotijeva cunja je
prinesla članek, v katerem se svari pred menoj, češ da se me naj takoj zapre, ker hočem
pobrati 100.000 dolarjev. Čisto amerikansko."521
Kot zelo neposreĉen shod je oznaĉil tistega
v kraju Ely: "Shod v mogočni High school z ogromnimi okni. Mnogo ljudi, pa razne baţe.
Pišler se mi je zdel takoj sumljiv in res je bomba počila. Govoril je ţupan Knutsen, pravi
Skandinavec, potem pa Pišler o 'war saving' pa to je bilo ne saving, nego republ/ikansko/
zdruţenje in zaljučil je 'Ţivio slov/enska/ republika'." Na shodu je bil skoraj besen in zato je
njegov govor trajal skoraj poldrugo uro: "V meni je kuhalo in po zadnjem angleškem govoru
pa jaz na Pišlera v govoru trajajočem uro in pol ko sem govoril o ruskih boljševikih, je kakih
10 ljudi demonstrativno zapustilo dvorano. Incidenti pa še niso bili pri kraju. Ko se je čitala
udanostna izjava Wilsona, je neki Vilder, strasten vihrav mlad človek zahteval, da se čita
slov/enski/ prevod in neki socialist je rekel, da ni treba vdanostne izjave. Ko je prišlo na vrsto
snovanje podruţnice, pa novi halo, isti plavolasi mladenič je začel divjati, tako da je bilo
teţko nadaljevati." Ob koncu sta se s Pišlerjem grdo sporekla: "Pišler, ki je bil pravi
povzročitelj, je čul od mene tako pridigo, da si bo zapomnil celo ţivljenje. Brozič je bil
prepleksen in rekel: V tako sramoto ste spravili Ely pred Amerikanci. Pa Brozič je sam kriv,
ko svoje ljudi nima bolje disciplinirane. /…/"522
V spominih je beleţil, da so ga prve dni
bivanja v Ameriki porazile medsebojne intrige, neprijateljski odnosi in medsebojno
obrekovanje izseljencev. Po njegovih besedah je bila to prava vojna vseh proti vsem.
Slovenci, s katerimi se je sreĉal v New Yorku, so se mu zdeli, kot da bi bili preneseni iz
starega v novi svet. "Njihova amerikanizacija je bila zelo površna. Srečni so bili pri kozarcu
cvička v raznih nemških gostilnicah."523
520
Janez Cvirn, Jure Gašpariĉ, "'Neizbeţnost' razpada Habsburške monarhije – slovenski pogled", v: SHS 5, št.
1–2–3 (2005): 449. 521
Vošnjak, Dnevnik, 268. 522
Vošnjak, Dnevnik, 270. 523
Vošnjak, U borbi, 313.
123
Vmes je prišlo do nesoglasij s Hinkovićem, ki je podal odstop v JO, ker se ni strinjal z
doloĉili Krfske deklaracije. Vošnjaka je zmerjal s "konservativcem". "Ker na Krfu nisem bil
za njegov agrarni boljševizem, sem bil za njega krfski latifundist," jeVošnjak pojasnil njun
spor. Toda zavraĉal je, da je bilo Hinkovićevo stališĉe odloĉujoĉe za ameriške juţne Slovane.
Za številne zaplete je Vošnjak krivil republikanizem: "V zraku je bil nek republikanski bacil,
ki je zavzel tudi najbolj preudarnim ljudem praktični politični smisel." Trdil je, da je samo on
ostal zvest Krfski deklaraciji in da je njegov izstop iz JNO bil "naravna posledica vratolomne
izjave tega predstavništva našega naroda v Ameriki za republiko". V zaĉetku bivanja v ZDA
je imel pogoste sestanke s Kristanovimi republikanci,524
pri katerih ni imel nikakršnega
uspeha. Kasneje je bil tisk zelo oster do njega. Namreĉ, prikazovali so ga kot plaĉanca
dinastije KaraĊorĊević, kot "dvorskega lakaja". "Čutil sem v narodu tisto zahrbtno
razpoloţenje, ki se izraţa političnemu plačancu," je pisal o svojem razoĉaranju. In še: "Ampak
plačanec nisem bil, temveč sem propagando v Ameriki plačal tudi iz svojega ţepa."525
Teţave
so nastopile tudi v Chicagu, saj so tamkajšnji Slovenci od njega zahtevali zagotovilo škofa
Antona Bonaventure Jegliĉa526
in Ivana Tavĉarja: "Večna laţ je tem ljudem odvzela vsako
vero v nesebično narodno delo. Nikoli ne bom pozabil, da so v Chicagu Slovenci zahtevali, da
jim predloţim izjavo škofa Jegliča in Tavčarja z lastnoročnim podpisom, da so resnično za
Jugoslavijo. Na vsakem koraku sem se bojeval z največjim nezaupanjem in pomanjkanjem
vsake vere v našo zdruţitev. Edini krivec za takšno stanje niso bile naše stranke, ampak je še
večjo krivico nosil anacionalni reţim Avstro-Ogrske," je razmišlja v spominih. S Kristanom se
je sestajal v "zakotnih italijanskih gostilnah", kjer je moral odgovarjati na njegove
"demagoške izpade proti kronanim glavam".527
Zaradi vsega skupaj je postal poloţaj sila
neznosen in tudi nevaren, tako da je Vošnjak po Masarykovem prihodu v Washington prvi
stopil v stik z njim. Masaryk je v posebni izjavi nastopil proti razdirajoĉemu rovarjenju
republikancev. Ĉeški emigrantski voditelj je tudi sicer zavzeto podpiral jugoslovanski
program v ameriških krogih.528
524
Ţe Niko Ţupaniĉ je menda ob svojem prihodu v ZDA leta 1916 imel velike teţave z republikanci, ki so ga po
besedah Albina Ogrisa na shodih veĉkrat spravili tudi v smrtno nevarnost. Namreĉ, v stikih so bili z avstro-
ogrskimi agenti, ki so bili na raznih konzulatih in podobnih zastopstvih. Ogris, Borba, 29. 525
Vošnjak, U borbi, 316, 322 in 326. 526
Prim: Joţe Jagodic, Nadškof Jeglič: majhen oris velikega ţivljenja (Celovec, 1952); Janez Juhant, "Anton
Bonaventura Jegliĉ", v: Sto let Zavoda sv. Stanislava, ur. France M. Dolinar (Ljubljana, 2005), 57–66; Isti: "Škof
Anton Bonaventura Jegliĉ", v: Begunjski zbornik, ur. Marko Vidic (Radovljica, 2007), 260–275. 527
Vošnjak, U borbi, 320, 328; Vošnjak, Jugoslovanski odbor, 38; Jezernik, "Antropolog, ki je ljudem meril
glave", 66. 528
Ogris, Borba, 70.
124
A kmalu je bila podana Izjava slovenske duhovščine v Zedinjenih drţavah Amerike, v kateri so
poudarili, da izraţajo "brezmejno spoštovanje knezškofu Jegliĉu in škofu Mahniĉu, ki
postavljajoĉa se na ĉelo jugoslovanskega gibanja zasluţujeta globoko hvaleţnost vseh
Slovencev". Zaradi tega je bila slovenska duhovšĉina v ZDA pripravljena napeti vse sile, "da
se doseţe svobodna Jugoslavija /…/ in kliĉe Slovencem v domovini: Neustrašeno naprej k
temu vzvišenemu cilju". V tej izjavi je bila izraţena zahteva po popolni enakopravnosti
katoliške in pravoslavne cerkve in ob tem je bilo dodano, da so interesi katoliške cerkve v
nasprotju z interesi Habsburţanov in da vidi v osnovanju neodvisne drţave Jugoslovanov
"pravi pogoj za razvoj katoliške cerkve v naših deţelah."529
Vošnjakovo misijo v ZDA je omejevala tudi finanĉna plat. Kot je sam zapisal, je od srbske
vlade dobil le skromno podporo za pot, vse ostalo je moral financirati sam, v nasprotju s
Hinkovićem, ki ga je Pašić finanĉno izdatno podpiral. Mnenja je bil, da bi bilo njegovo delo
zagotovo uspešnejše, ĉe bi za le-to imel dovolj prepotrebnih sredstev. Poleg tega je menil, da
je bil "ĉez luţo poslan", ne samo da bi pridobil slovensko kolonijo za JO, temveĉ da bi v ZDA
in Washingtonu sodeloval pri velikih politiĉnih odloĉitvah, ki so se pripravljale. Deset let
kasneje je razmišljal, da je deloval po svojih najboljših moĉeh. "Moja vest je čista kot tista
pravičnika iz Svetega pisma," se je opraviĉeval.530
A kaţe, da se z Vošnjakovim
zapravljanjem v ZDA niso povsem strinjali v JO, saj je oktobra 1918 prejel pismo, v katerem
so ga naprošali, naj pojasni upraviĉenost nekaterih stroškov. Tako je moral pojasniti namen
vsakega potovanja po ZDA, vezavo odborovih knjig in kje se le-te nahajajo, nakup zemljevida
Centralne Evrope, v ĉigavem imenu in s kakšnim namenom je poloţil venec škofu Ireneju
Frideriku Baragi.531
Zaradi tega je moral vsake tri mesece poslati poroĉilo o svojem delovanju
in stanju v Ameriki. V pismu ga je Gregorin obvestil, da so mu nakazali zneska v vrednosti
1200 in 2250 dolarjev.532
Ob obisku rudnikov, kjer so delali Slovenci, pomešani s Slovaki, Italijani, Švedi in Finci, je
eden izmed Slovencev delavcem prebral prve besede poslanice Vošnjakovega oĉeta in rekel:
"Slabo delo. Nemci bodo zmagali!" Tu se je zavedal, da je bila med delavci na delu moĉna
529
ARS, OFBV, fascikel 1, Izjava slovenske duhovšĉine v Zedinjenih drţavah Amerike l. 1918. 530
Vošnjak, U borbi, 323. 531
Prim: Franc Jakliĉ, Misijonski škof Irenej Friderik Baraga (Celje, 1931); Andrej Pirš, Duhovni lik škofa
Friderika Baraga: inavguralna disertacija (Leskovica, 1983); Marko Frelih, Friderik Irenej Baraga (1797–
1868): svetost v dejanju (Stiĉna, 1998). 532
ARS, OFBV, fascikel 13, Dopis JO v Londonu Vošnjaku v Washingtonu 1918, 11. 10. 1918.
125
nemška propaganda.533
V ZDA je bil Vošnjak zelo hvaleţen ameriškemu strokovnjaku za
mednarodno pravo Jamesu Brownu Scottu, saj je menda zelo koristil jugoslovanski ideji.
Vošnjak je bil z njim v stalni zvezi, prav tako drugi emigranti. Scott naj bi imel jasno
predstavo o jugoslovanskih ţeljah. Kasneje je njegovo mnenje veliko štelo na mirovni
konferenci v Parizu. Scott je napisal tudi predgovor Vošnjakovemu delu A Bulwark against
Germany.534
V zvezi z ujetniki je Vošnjaku pisal Joţa Ravnik iz Rima, ki je nehote odprl Vošnjakovi
pismi, namenjeni Sreĉku Rupniku. Rupnik, ki pismi ni prejel, se je nahajal v ujetništvu.
Vošnjak se je zanimal za internirance, a mu je Ravnik sporoĉal, da je to vprašanje v Italiji še
vedno na mrtvi toĉki in da jim JO v Rimu ne more pomagati, temveĉ jih lahko samo vodijo v
evidenci za primer ugodne rešitve. Ravnik ga je seznanil z delovanjem JO v Rimu, na ĉelu
katerega je bil Trinajstić z Gazzarijem. V pisarni so delovali še Srb, Hrvat in Rupnik kot
predstavnik Slovencev. Tamkajšnji odsek odbora je delal predvsem za osvoboditev ujetnikov,
ki bi jih po potrebi poslali na solunsko fronto.535
Vošnjak je zelo cenil Ljuba Mihajlovića, ki je ţe leta 1914 v Rimu odigral vidno vlogo, ko je
delal na tem, da se zberejo politiĉni emigranti in zaĉnejo z delom. Bil je tisti, ki je Trumbića
predstavil britanskemu, francoskemu in ruskemu ambasadorju. A v ĉasu svojega delovanja je
kot poslanik v ZDA prišel navzkriţ s Pašićem, ki je menil, da je njegovo delo
nedisciplinirano, zato so ga odpoklicali, ĉeprav je pred tem bilo reĉeno, da je odstop podal
sam.536
Za Mihajlovićevo zaslugo je Vošnjak štel njegovo posredovanje pri Lansingu, ki je
sprejel predstavnike ameriških juţnih Slovanov, in sicer hrvaškega novinarja in urednika
ĉasnikov Hrvatska zastava in Zajedničar Nika Grškovića, Biankinija, urednika ĉasnika Nova
domovina Louisa J. Pirca, Josifa Zalarja, Jovana Krajanovića, srbskega germanista Miloša
Trivunca, slovenskega redovnika Kazimirja Zakrajška537
in predsednika SNZ Pavla
Schnellerja. Celotna delegacija je prosila za priznanje JO. Z istim namenom sta Gršković in
533
Vošnjak, U borbi, 338. 534
Prav tam, 347. 535
ARS, OFBV, fascikel 9, Ravnikovo pismo Vošnjaku, 1. 10. 1918. 536
Pašić je svojim poslanikom v Londonu, Parizu in Washingtonu naroĉil, naj ugotovijo, ali bi zavezniki Srbiji
priznali vsaj Bosno in Hercegovino. Obenem je od poslanikov zahteval, naj spremembo srbske politike prikrijejo
Hrvatom in Slovencem v Ameriki. Te naloge nihĉe od srbskih poslanikov ni hotel izpolniti, ker je po njihovem
mnenju pomenila grobo odstopanje od Krfske deklaracije. Pašić je zato kasneje vse poslanike zamenjal,
sprememba srbske politike pa ni ostala skrivnost. Lipušĉek, Ave Wilson, 73. 537
Prim: Kazimir Zakrajšek, Bogdan C. Novak, Peter Kazimir Zakrajšek (Ljubljana, 2004); Darko Friš, "Peter
Kazimir Zakrajšek, O.F.M.", Slovenski izseljenski koledar: koledar za Slovence po svetu 41(1994): 182–185.
126
Vošnjak Lansinga obiskala septembra 1918. Med pomembnejše ljudi je Vošnjak štel tudi
srbskega literarnega zgodovinarja Pavla Popovića, ki je imel najbolj ţive stike s politiĉnimi
emigranti. Popović je bil prvi, ki je Vošnjaku pisal v Švico, ko je le-ta tam bival v zaĉetku
svoje emigracije. Popović je bil interni ĉlan JO in se ni izpostavljal v javnosti.538
Glede razpadanja Avstro-Ogrske in njenih porazov v svetovni vojni je Vošnjak izrazil svoja
ĉustva: "Tako je poslednji akt te grozne tragedije sramoten in poniţujoč za glavnega igralca.
Eno veliko cesarstvo podlega sramotno in prosjači za mir republiko z najstarejšo ustavo in
najmlajšo druţbo, republiko, ki pomeni kljubovanje vsem tradicijam hiše Habsburţanov."
Vošnjak je te dogodke spremljal iz ZDA: "Washington triumfira! Lahko je razumljivo, s
kakšnim navdušenjem in samozavestjo smo v Washingtonu spremljali te velike dogodke. /…/
Kar je bilo začeto v Londonu, nadaljevano na Krfu in v Washingtonu, je bilo zaključeno v
skupščini na Markovem trgu."539
Vošnjakova pisma so iz Amerike do oĉeta prihajala z nekajmeseĉno zamudo. Konec marca je
bilo mogoĉe iz oĉetovega pisma ĉutiti, da je obupal nad vsem: "Tretja Velikonočna nedelja, ki
jo obhajam v Švici! In 1919? Nimam dosti upanja – ako to leto sploh doţivim; sicer se čutim,
Hvala Bogu, zdravega, pa starost '81' je samo ob sebi ţe bolezen – naj pride, kar hoče, jaz se
v vse udam in upam na Boţjo milost!" A bil je vesel, ker je konĉno doĉakal sinovo pismo iz
novega sveta in mu je takoj odgovoril, da je gibanje za Jugoslavijo na Slovenskem postajalo
ţivahnejše. Oĉe je prejemal Slovenskega gospodarja in v njem spremljal omenjeno gibanje.
Sinu je poslal številko, v kateri so se pozivali najnovejši "Tabori" v Ţalcu in poleg pripisal:
"Kaj bi rekel najin pohorski stric ako bi to doţivel! Pred 50 leti 'Tabori' za 'Slovenijo', zdaj pa
za 'Jugoslavijo'!" Spraševal ga je glede denarja, ali se je kaj pozanimal v Ameriki, saj so v
Ţenevi potrebovali gotovino: "/…/ naš 'Fond' je brez gotovine, gospodje bi pa radi
'novca'!"540
Oĉe je bil vesel, ker je bil sin dobro, a skrbelo ga je, da mu je v novem svetu
preveĉ všeĉ, zato ga je neposredno vprašal, ali mu s tem ţeli povedati, da v kratkem sploh ne
pride veĉ v "stari svet". Sicer mu je predlagal, da je morda celo bolje, da še nekaj ĉasa ostane
tam, vsaj do premirja. Oĉe se je bal, da bi sina ujeli na ladji in ko bi ga legitimirali, bi ga takoj
obsodili. Poroĉal mu je, da so Nemci imeli v Celovcu zbor in sklenili resolucijo, naj se naredi
nova drţava iz Hrvaške, Slavonije, Dalmacije ter Bosne in Hercegovine. Zaradi tega je nastal
538
Vošnjak, U borbi, 358–359 in 362. 539
Prav tam, 371–372. 540
ARS, OFBV, fascikel 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 31. 3. 1918.
127
na Ogrskem hrup. Mihael Vošnjak se je spraševal, kakšen hrup bi šele nastal, ĉe bi se v
konkretnem oziru zaĉelo uradno delo za "naše Jugoslovanstvo".541
Septembra 1918 je oĉe sinu sporoĉal, da niso prejeli niĉ s strani JNZ, niti denarja, nabranega
za emigracijo. Zato mu je svetoval, naj sam spravi stvar v tek s tem, da kopira doloĉene
dopise in jih nato razpošlje kot podpisnik Fonda za emigracijo. To naj bi po oĉetovem mnenju
bilo toliko laţje, saj je sin bolje poznal razmere in društva v ZDA, kakor tisti, ki so ostali v
Evropi. Mihaelov predlog se je nanašal tudi na juţnoameriške dalmatinske bogataše. Sin naj
bi storil vse, kar je bilo v njegovi moĉi, saj po oĉetovem mnenju ne bi bilo dobro ĉakati samo
na JNZ, še zlasti ne, ker jih je Jager pustil na cedilu. Sina je spomnil, da bo kmalu preteklo
eno leto, odkar je snoval "Fond", a še niso mogli pokazati na uspehe, saj iz Amerike niso
dobili niti najmanjšega prispevka – "dakle intervencije!" je spodbujal sina. Hrvaška
emigracija v Ţenevi je od krfske vlade prejela 2000 frankov, zato je Mihael Vošnjak po Boţu
Markoviću poslal vlogo na Krf, da bi tudi njihov "Fond" dobil nekaj sredstev. Pismo je
Mihael Vošnjak sinu pisal na svoj 82. rojstni dan in tako razmišljal: "Nočem sodit o tem, ali je
to posebni dar Boţji _ ampak, udam se Boţji volji! Moja mati je rekla, ko je nastopila 90.
leto: 'Bojim se, da je Bog na mene pozabil, ker me ne kliče k sebi!' No, čakat[i] je morala še
nekaj let rekši: Kakor Bog hoče!"542
Novembra 1918 je oĉe pisal o shodu v Ţenevi, kjer so se poenotili glede vseh jugoslovanskih
strank. Po njegovem mnenju naj bi se konstituanta sklicala ţe januarja v prihajajoĉem letu,
zato je menil, da bi bilo dobro, ĉe bi kandidiral tudi sin. Oĉe je takoj stopil v akcijo in se
obrnil na Podgornika, da bi njegovega sina volili na Goriškem, saj je bil pristojen za ta okraj.
Mihael Vošnjak je slišal, da je Ţerjav omenjal, da je Bogumil Vošnjak bolj potreben doma,
kjer je bilo veliko dela z organizacijo, a oĉetovo mnenje je bilo, da je sin v Washingtonu prav
tako koristen. Ob enem je izrazil mnenje, da je sinovo delo med ameriškimi Slovenci konĉano
in mu predlagal, naj se vrne v domovino, saj bodo "merodajni faktor" vendarle "v domovini se
nahajajoĉi Slovenci!" Pisal je o svojih naĉrtih za leto 1919. Do spomladi je nameraval ostati v
Švici, konec aprila pa bi se preselil v Gorico v vilo Codelli, poleti bi odšel v toplice v
Rogaško Slatino, ki jo je zamudil vsa leta bivanja v Švici. Sinu je sporoĉil, da se italijanske
"rente" ni niti dotaknil in da je na eni banki ostalo 20.000 lir in na drugi 45.000 lir. Sam je
sicer izgubil svoj mir, ki ga je uţival v Gorici, a mu tega ni bilo ţal, ker je vedel, da se je bilo
541
ARS, OFBV, fascikel 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 7. 4. 1918. 542
ARS, OFBV, fascikel 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 16. 9. 1918.
128
treba temu odreĉi, kot je sam zapisal: "V zanimivi dobi ţivimo i[n] škoda, da ga ni pohorskega
strica! Ako ravno vrţen sem bil iz svojega mira v Gorici in sem od tedaj do sedaj doţivel
nekteri neprijetne dogodke: Vse pa pozabim, ko vidim preobrat in izvršenje [v] naših
nazorih." Oĉe je ţe razmišljal o delu po povratku v domovino. Sinu je pisal, da se morajo
zaĉeti priprave za nadaljnje izdajanje Vede in da morajo tokrat upoštevati širšo podlago, "res
jugoslovansko", o ĉemer naj bi se še dogovorili. Od sina je v bodoĉe priĉakoval veĉ obvestil z
njegove strani, da ga ne bi skrbelo, da se mu je pripetilo kaj slabega. Pismo je zakljuĉil v duhu
novih razmer: "Z Bogom! Jugoslovanski pozdrav!"543
Vošnjak je v poslednjih dneh oktobra 1918 v ZDA sestavil spomenico o politiĉnih razmerah v
Goriško-Gradišĉanski, Trstu in Istri ter jo poslal Beli hiši. V spomenici je prikazal celoten
problem Primorja. Ĉeprav ni imel nikakršne zveze z Narodnim veĉem, je bil mnenja, da je
dobro zadel domaĉe ţelje.544
Po razpadu Avstro-Ogrske se ni takoj vrnil v domovino, saj je
ĉakal ameriško izdajo svoje knjige A Bulwark against Germany, kar se je zavleklo. 18.
decembra je ĉasnik Slovenec poroĉal, da je Vošnjak skupaj z Wilsonom prispel v Pariz, kar pa
ni bilo res, saj nista potovala na isti ladji. Ko je konĉno prispel v Pariz, je priĉakoval, da ga bo
tam doĉakal kakšen poziv iz Zagreba ali Ljubljane oziroma vsaj vesti. A doţivel je
razoĉaranje – priĉakalo ga ni prav niĉ.545
O tem je z ţalostjo pisal tudi leta kasneje: "/…/
nihče mi ni odgovoril ali me pozval v domovino, ki je bila osvobojena tudi s pomočjo
energične akcije naše emigracije, v kateri sem imel svoj deleţ tudi jaz." Ob enem je bil vesel,
da se v domovino ni vrnil pravoĉasno, ker mu tako ni bilo treba sodelovati pri "zloglasni
ţenevski konferenci". Ugotavljal je, da se je z ţenevsko konferenco zaĉelo pešanje sil JO.
Ţenevska deklaracija je bila po njegovem mnenju "jabolko razdora, a je padlo ţe ĉez nekaj
dni z drevesa in izginilo brez sledu". Prav tako je zanj pomenila nazadovanje v njihovi
"drţavni evoluciji."546
Deset let kasneje je Vošnjak v spominih o osvoboditvi in zakljuĉku dela JO razmišljal: "/…/
Zmaga je dokazala, da smo šli po pravi poti. Naši sovraţniki so hoteli stigmatizirati naš
narod, da je naš narod bil v taboru premaganih. Iz dejstva, da se je naš narod boril na neki
fronti, se ne sme nič sklepati. Vprašati se moramo, kakšen je bil pravi notranji motiv. Delal je
to naš narod, ker je sugestivno čutil, da se bori proti nepravičnosti, proti Londonskem[u]
543
ARS, OFBV, fascikel 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 23. 10. 1918. 544
Vošnjak, U borbi, 376–377. 545
Prav tam, 379–380. 546
Vošnjak, Jugoslovanski odbor, 41–42.
129
paktu. V svoji duši po svojih pogledih na najvišje drţavne probleme je bil cel naš narod v
taboru zmagovalcev in ne premaganih. Ena zgodovinska neresnica je, če se hoče Slovence in
Hrvate poriniti v tabor premaganih."547
Vendar pa niti sam Vošnjak ni mogel zanikati
doloĉenih nesoglasij v JO. Ostalo je nerazĉišĉeno razmerje med JO in srbsko vlado, ki ga je
na pravi tir spravila šele Krfska deklaracija. Ob tem je priznaval, da niti ta dokument ni mogel
ustvariti popolne harmonije med njima. Izrazil je zaĉudenje, da se niso pojavile še veĉje
teţave in konflikti.548
Ob koncu Vošnjakovih spominov je ĉutiti razoĉaranje nad nepriznavanjem dela emigrantov:
"Absurdno je in neverjetno prikazati našo zdruţitev, kot da sploh ni bilo dela emigracije. Ne
bom prišel z argumentom hvaleţnosti ali nehvaleţnosti, čeprav imajo besede Edvarda Beneša
svoj globoki smisel: 'Hvaleţnost je znak plemenitosti duha posameznika in naroda.'" Takšno
ravnanje je štel za greh: "Nepriznavanje in prikrivanje dela jugoslovanske emigracije je greh,
storjen sami naši drţavni skupnosti, saj je naša emigracija vse naše glavne probleme dobro
razumela in ustvarila zdrave pametne rešitve. Ona in jugoslovanski prostovoljci so se borili
za velike ideje Antante in velikega predsednika Wilsona." Po njegovih besedah je emigracijo
druţilo iskreno bratstvo: "Emigracija je iskala medsebojno ljubezen in spoštovanje, borila se
je proti plemenskemu šovinizmu za čisti odnos bratstva. Samo en in glavni pogoj je postavila:
pravo bratsko enakost in enakopravnost. Mislila je, da samo takšna prava ljubezen /…/ je
lahko realno zasnovana, samo polno zaupanje je lahko osnova medsebojnih odnosov. /…/"549
Z ustanovitvijo Drţave SHS in konferenco v Ţenevi je priĉel JO izgubljati svoj "raison
d'être", ĉeprav je formalno še obstajal do marca 1919.550
Z nastankom Kraljevine SHS je
postalo delovanje JO brezpredmetno. Po Trumbićevem prevzemu ministrstva za zunanje
zadeve je predsedstvo JO vodil Trinajstić. Na pariški mirovni konferenci je imel odbor še
nekaj formalnih sej "za likvidacijo celokupnega dela in za imenovanje honoris causa nekaterih
zasluţnih oseb za ĉlane Jug. odbora. Slavno, tako plodno, zgodovinsko pomembno delovanje
Jug. odbora je doţivelo ĉuden konec."551
Ena izmed sej odbora je verjetno potekala v ĉasu
mirovne konference v nedeljo, 23. marca 1919, saj je Vošnjak dobil poziv na sestanek, ki bi
547
Vošnjak, U borbi, 392. 548
Vošnjak, Jugoslovanski odbor, 25. 549
Vošnjak, U borbi, 399–400. 550
Ante Trumbić, politička shvaćanja i djelovanje, 152. 551
Vošnjak, Jugoslovanski odbor, 43.
130
potekal ob 9.30 v 17. Rue Cadet IX.552
Na sejo, sklicano za ĉetrtek, 29. maja 1919, v prostorih
JO, ga je povabil novi predsednik Trinajstić.553
Nekega dne je v Pariz prispel samo telegram,
v katerem je bilo sporoĉeno, da je minister za notranje zadeve Svetozar Pribićević554
JO
razpustil. In to je bil konec JO.555
Vošnjak je še v ĉasu vrenja svetovnih dogodkov pred drugo svetovno vojno ţalostno
razmišljal, kako se je njihovo delo v emigraciji v teţkih ĉasih hitro pozabilo. Nastanek
jugoslovanske demokracije je primerjal z atensko, ki ji nikakor ni bila podobna: "Naša
jugoslovanska demokracija ni šla po sledovih atenske. Postala je moda, ki pozablja velika
dela in ogromne ţrtve, na katerih je zgrajen naš narodni dom. Vsem je znano, kako je drţava
dolgo vrsto let postopala s prostovoljci, invalidi in drugimi borci, ki so se ţrtvovali v svetovni
vojni. Pravega etičnega čustva ni bilo in hotelo se je še celo izbrisati spomin na poţrtvovalno
delo velike generacije. /…/" Delo imenovane generacije je leta 1939 primerjal z delom ljudi,
ki so bili takrat na oblasti in kateri se po njegovem mnenju niso ozirali na preteklost in njene
doseţke: "Jugoslovanski Odbor pripada prošlosti. Toda današnja Jugoslavija je sad
smotrnega hotenja peščice ljudi, instinktivnega napora mas in krvavih ţrtev velike generacije.
V temnih, burnih dneh emigracije smo gojili v svojem srcu revolucionarni ideal osvobojenja
in zedinjenja vseh Jugoslovanov. Mislim, da ni brez pomena, ako govorimo o tem, kako smo si
predstavljali bodočo Jugoslavijo v emigraciji."556
Dobrih dvajset let po nastanku Kraljevine SHS je Vošnjak razmišljal o Jugoslaviji in idealu,
ki so si ga v emigraciji predstavljali, vendar priznal, da tega ideala niso dosegli zaradi
kulturnih vprašanj in drugih reĉi. Ob tem je opomnil, da so se vedno znova pobrali in skušali
doseĉi stanje, ki bi vsaj delno ustrezalo sreĉnemu soţitju Jugoslovanov: "Nikdar nismo mislili,
da bo Jugoslavija bodočnosti pokazala tako malo smisla za kulturna vprašanja. Presojali smo
kulturna vprašanja z vidika, kakor smo mi bili navajeni pred vojno v naših krajih tostran Save
in Dunava. Beograd je ţe od samega začetka zanemarjal kulturna vprašanja in s tem je bila
izločena ona spona, ki bi najuspešnejše privezala Slovence in Hrvate na Beograd. /…/" Sam
kot borec za idealno Jugoslavijo ni mogel preboleti, da se le-ta v takšni obliki ni uresniĉila:
"Emigranti smo si bodočo drţavo predstavljali v idealizirani obliki. Gledali smo jo skozi naše
552
ARS, OFBV, fascikel 5, Vabilo Jugoslovanskega odbora, 21. 3. 1919. 553
ARS, OFBV, fascikel 5, Trinajstićevo pismo Vošnjaku, 27. 5. 1919. 554
Prim: Hrvoje Matković, Svetozar Pribičević i samostalna Demokratska stranka do šestojanuarske diktature
(Zagreb, 1972); Ljubo Boban, Svetozar Pribičević u opoziciji (1928–1936) (Zagreb, 1973). 555
Vošnjak, Jugoslovanski odbor, 43. 556
Vošnjak, Tri Jugoslavije, 3.
131
oči, ker smo bili navajeni gledati skozi prizmo predvojnih domačih razmer. Tako so nujno
sledila huda razočaranja, kakršna so v ostalem doletela borce na novi čas tudi v drugih
drţavah." A borbenost v njem ni usahnila, ĉeprav so jo skušali zatreti zunanji dejavniki: "Dasi
nas je to razočaranje bolelo, nas pa vendar ni odvračalo, da ne bi z novimi ţrtvami in novim
delom skušali doseči onega stanja, ki bi po našem mišljenju najbolj odgovarjalo zares
srečnemu soţitju Jugoslovanov. Naši pogledi so segali naprej, toda kruta realnost nas je
prikovala na zemljo."557
O tem je pisal tudi malo pred svojo smrtjo. Zapisal je, da je bila generacija, del katere je bil,
preţeta z veliko optimizma, a se ni zavedala ovir, temveĉ je verjela v to, kar je nosila v srcu.
Sam je priznaval, da so se takrat motili, saj je imel optimizem tudi negativno plat, ker ni videl
stvarnosti obstojeĉih razmer, ki so nastale zaradi zgodovinske evolucije. Njegova generacija
ni v zadostni meri upoštevala psiholoških posledic, ki jih je za seboj pušĉala preteklost. Sam
je po tolikih letih ugotovil, da bi si prihranili marsikatero razoĉaranje v poznejši skupni
drţavi, ĉe bi to upoštevali. A mlada generacija se na to ni ozirala, temveĉ je, kakor je zapisal
Vošnjak, "drvela ĉez vse zapreke, ĉez drn in strn k realizaciji konĉnega ideala /…/ Vse se je
odigravalo z mrzliĉno hitrostjo." Sam bi bil presreĉen, ĉe bi se ta "evolucija" zgodila v
desetletjih, ko je do nje prišlo pri Nemcih in Italijanih, ki so se dolgo pripravljali nanjo, ĉesar
je jugoslovanstvu primanjkovalo – ĉasa namreĉ. Ravno ĉas je bil tisti, ki je Jugoslaviji
povzroĉal premnogo teţav, saj se je skakalo iz enega ekstrema v drugega.558
Še pred drugo svetovno vojno se je boril za priznanje doseţkov in prizadevanje JO v ĉasu
prve svetovne vojne. Pismo je naslovil na prestolonaslednika Petra II. KaraĊorĊevića. Skupaj
z ostalimi ĉlani nekdanjega JO so sklenili in vladi predlagali, naj sprejme predlog, da se
ĉlanom ustanoviteljem izplaĉuje meseĉna nagrada v višini 6.000 dinarjev. Seveda ta nagrada
ne bi imela nobene zveze s posameznikovim poloţajem in materialnim stanjem. A Vošnjak je
zasledil, da se bo to vprašanje reševalo drugaĉe in da se bo iz ĉastne nagrade izkljuĉilo kar
nekaj ĉlanov, saj so bili zaposleni kot uradniki ali pa ţe v pokoju. To se mu je zdelo
nepraviĉno in predvsem nepošteno, še posebej v njegovem lastnem primeru, saj je za potrebe
JO ţrtvoval svoje milijonsko imetje. Ob koncu je izpostavil, da se zneski, ki naj bi se
izplaĉevali, nikakor niso smeli primerjati z zgodovinsko vlogo, ki jo je imel JO pri
557
Prav tam, 8. 558
Vošnjak, Ustavni pogledi, 146.
132
ustanavljanju Jugoslavije.559
Za njegova prizadevanja mu je iz Ljubljane pisal Ţupaniĉ, ki je
zaĉel z besedami: "Hvala bogu, da ste se enkrat spomnili sebe – Vi člen Jugoslovanskega
odbora v Londonu /…/" Ţupaniĉ je menil, da vsi zahtevajo nekakšne pravice, le najvišji
organi JO ne, ĉeprav so bili najbolj zasluţni za osvoboditev Jugoslovanov. "Res nobel smo –
mi berači!" je tolmaĉil. Ţalostno se mu je zdelo, da so bili prezrti v materialnem in moralnem
smislu ter niso bili priznani, ker se za te zadeve nihĉe ni pogajal. Strinjal se je z dejstvom, da
JO sicer "stoji v veliki senci Pašićeve figure in generalov" in da je treba to perspektivo
popraviti in jo bolj izpostaviti. Komentiral je, da kdor je bil Jugoslovan med vojno, je to ostal
še nadalje. Opraviĉil se je, ker ni mogel priti iz Ljubljane na sreĉanje ĉlanov JO zaradi
prehlada in pomanjkanja finanĉnih sredstev, a je Vošnjaku podal predloge, kako naj ravna, da
bi se stvar uredila ĉim bolje. Ţupaniĉ ni priznaval ĉlanov, ki jih je Trumbić imenoval šele
konec leta 1918, saj niso bili veĉ potrebni in je bilo njihovo imenovanje brez smisla.560
Skupna veĉerja nekdanjih ĉlanov JO je bila prirejena 30. novembra 1938, na kateri so bili
prisotni ĉlan ĉeške Mafije Rudolf Giunio, Milivoje Jambrišĉak, Ante Mandić, Nikola
Stojanović in Vošnjak. Na veĉerji so sklenili, da je treba kljub smrti Trumbića obnavljati
sestanke nekdanjih ĉlanov.561
Ob dvajsetletnici nastanka Kraljevine SHS je Vošnjak naslovil
pismo na regenta Petra II. v svojem ter v imenu Ţupaniĉa in Gregorina z ţeljo, da bi se
Jugoslavija tudi v prihodnosti razvijala v miru in blagostanju ob "zadovoljstvu svojih sinov,
kakor tudi v duhu jugoslovanskih tradicij preteklosti".562
Ko so se konec leta 1939 bliţale volitve za senat, je Ţupaniĉ zopet pisal Vošnjaku, da bodo to
"strašne volitve reakcije in nasilstva", zato mu je predlagal, da bi se nekdanji ĉlani JO
organizirali in naredili korak v tej smeri, pri ĉemer bi po dva ĉlana JO iz vsakega plemena
prišla v senat, prav tako tudi onadva.563
Leta 1940 se je Ţupaniĉ v pismu, poslanem Vošnjaku,
razburjal, saj mu je slednji predhodno pisal, da bo zaĉel beleţiti vlogo Slovencev pri vojnih
ciljih Kraljevine Srbije v okviru JO. S tem se Ţupaniĉ nikakor ni mogel strinjati, saj bi to bilo
neresniĉno in predvsem nepraviĉno, ker je bila to njegova osebna zasluga, ki ga je stala veliko
napora, da so Slovenci bili upoštevani pri Niški deklaraciji, ko JO še ni niti obstajal. Vošnjaka
je popravil, da so prvi ĉlani in pristaši bili zbrani v Rimu, v stanovanju srbskega profesorja in
559
ARS, OFBV, fascikel 5, Vošnjakovo pismo Petru II. KaraĊorĊeviću, brez datuma. 560
ARS, OFBV, fascikel 12, Ţupaniĉevo pismo Vošnjaku, 28. 11. 1938. 561
ARS, OFBV, fascikel 13, Dopis dr. Bogumila Vošnjaka ob 25 letnici osnovanja Jugoslovanskega odbora
1938, 5. 12. 1938. 562
ARS, OFBV, fascikel 13, Dopis kralju, 30. 11. 1938. 563
ARS, OFBV, fascikel 12, Ţupaniĉevo pismo Vošnjaku, 12. 10. 1939.
133
knjiţevnika Pavla Popovića, in sicer 28. aprila 1915, 1. maja pa so imeli sestanek v Parizu.
Opozoril ga je na dejstvo, da mora pravi zgodovinar biti praviĉen in objektiven.564
Vošnjak je ob 25-letnici pripravil osnutek predavanja o delovanju JO, v katerem je zapisal, da
je mladini potrebno "malo historicizma", vendar ne "frazerskega, ki je sanjal o neki slavi in
laţni veliĉini". Ni se mu zdelo odveĉ, da spregovori kakšno besedo o tem, s kakšno "idejno
prtljago" so šli leta 1914 v emigracijo. Spominjal se je, da je še v Vedinem ĉasu slutil, da bo
"nekega dne padla slana na jugoslovansko idejo, ko bo pravi grobokop jugoslovanstva
vulgarni centralizam, govoreči o 'ţaru, ki bo prenehal, brţ ko nastane vsakdanjost, hipno
vzplamteči ogenj, ki ugasne pri prvem severnem vetru'." Obupano je ugotavljal, da poleg
njega in Trumbića ni nikoli noben nekdanji ĉlan JO uspel prodreti v Narodno skupšĉino, kar
je po njegovem mnenju predstavljalo teţke posledice za jugoslovansko celoto.565
"Emigracija, to je trda beseda, ki vzbuja spomine na velike ţrtve, na ţalostne ure obupa in
hrepenenja po domači zemlji," je zapisal leta 1940 v brošuri o JO.566
Preden je odšel v
emigracijo, je njegov oĉe izrazil dvom, da se bo vrnil pred koncem vojne. In kako prav je
imel. Ob povratku v Gorico je Vošnjak objokoval usodo, ki je doletela njega in njegovega
pokojnega oĉeta: "Po njegovi smrti sem stal kot novo izbrani poslanec Ustavodajne skupščine
novembra leta 1920 s svojo ţenko Nado pred ruševinami naše hiše, znane pod imenom Vila
Judita. Vojna je opustošila Gorico. Pohištvo iz naše hiše so odnesli in razgrabili, najljubši
spomini so bili uničeni, od moje velike dragocene knjiţnice ni ostala niti sled, ni bilo več
čudovitih Groharjevih slik, polnih sonca in slovenske čutnosti."567
Vošnjak je bil pisateljsko dejaven v veliki meri tudi v ĉasu delovanja JO. Njegovo zelo
pomembno delo je bila ţe omenjena knjiga A Bulwark against Germany (Jez proti Nemčiji).
Knjiga je v šestnajstih poglavjih zajela vso zgodovino slovenskega naroda do izbruha vojne
leta 1914. Knjigi je bil dodan še Ţupaniĉev zemljevid, ki ga je JO ob priloţnostih uporabljal
za zagovor svojih zahtev. Britanski ĉasnik Newstatesman je zapisal, da je bila Vošnjakova
knjiga o politiĉni in ekonomski zgodovini ter idealih Slovencev nujno potrebna, "ker niti
angleški kabinetni ministri ne morejo razlikovati med Slovenci in Slovaki". Pall Mall Gazette
je imenoval Vošnjaka za "sreĉnega moţa, ker je sposoben s takšno vnemo posvetiti in
564
ARS, OFBV, fascikle 12, Ţupaniĉevo pismo Vošnjaku, 17. 7. 1940. 565
ARS, OFBV, fascikel 13, Predavanje o Jugoslovanskem odboru. 566
Vošnjak, Jugoslovanski odbor, 5. 567
Vošnjak, U borbi, 3; Branko Marušiĉ, Prispevki k primorski biografiki (Koper, 2006), 218.
134
ţrtvovati se narodnemu apostolstvu". Knjiga je izšla tudi v dveh izdajah v francoskem jeziku
z daljšim predgovorom prijatelja Slovencev Gabriela Louisa-Jaraya in predgovorom
ameriškega strokovnjaka za mednarodno pravo Jamesa Brown-Scotta v New Yorku. Leta
1917 je izšlo Vošnjakovo delo A Dying Empire (Umirajoče cesarstvo) s predgovorom irskega
politiĉnega vodje in parlamentarca Thomas P. O'Connorja. Delo, ki je obsegalo dvanajst
zgodovinsko-socioloških poglavij, je iskalo zadostne razloge, ki bi opraviĉevali Britance še
nadalje zagovarjati obstoj habsburške monarhije. Daily Cronicle je ob izidu priĉujoĉe knjige
med drugim zapisal, da "ta knjiga ne vsebuje samo mogočnega zagovorništva stvari same,
nego je tudi odlično literarno delo velikega čara, ki zavzema visoko mesto po svoji kvaliteti in
po interesu, ki ga vzbuja v mogočni literaturi, ki jo je rodila vojna." Church Times je
ocenjeval tudi Vošnjakovo anglešĉino: "Izgleda, da je angleščina te knjige njegova, in to mu
daje neomejeni kredit. Jezik je ţiv, intenziven in poln brilantnih izrazov …" Birminghem Post
je avtorju priznal znanje in temperament ter ocenjeval, da "stoji spis visoko nad dnevnimi
politiĉnimi pamfleti".568
Med prvo svetovno vojno in neposredno po njej je Vošnjak izdal kar nekaj knjig in brošur, ki
naj bi popularizirale splošne jugoslovanske in posebej slovenske probleme. Izdal je naslednja
dela: La question De Trieste (Genève, 1915), Political and social conditions in Slovene lands
(London, 1915), Jugoslav nationalism (London, 1916), Slovenci, kaj hočemo? (New York,
1916), A chapter of the old Slovene democracy (London, 1917), A Bulwark against Germany
(London, 1917; New York, 1918), A dying Empaire (London, 1917), Un rempart contre
l'Allemagne, Les Slovènes (Pariz, 1918), Problemi jugoslovanskog drţavnog jedinstva (New
York, 1918), Les pays de Goritsa et de Gradisca et la ville de Goritsa (Pariz, 1919) in Les
origines de royuame des Serbes, Croates et Slovènes (Pariz, 1919).569
568
Ogris, Borba, 24–26. 569
Omahen, Razprava, 41.
135
6 GENERALNI SEKRETAR MIROVNE DELEGACIJE KRALJEVINE
SHS NA PARIŠKI MIROVNI KONFERENCI
Še pred koncem besneĉe vojne je ameriški predsednik Woodrow Wilson objavil znamenitih
14 toĉk, ki so v svojem bistvu nekako predstavljale celoten program svetovnega miru.
Wilsonov program se je lahko dojemalo kot obstoj "splošnega mednarodnega zdruţenja", ki
bi zagotavljal politiĉno neodvisnost, teritorialno integriteto ter enakopravnost malih in velikih
drţav. Njegovih 14 toĉk je bilo podlaga za podpis premirja z Nemĉijo in priĉetek pariške
mirovne konference.570
Ko se je pripravljal na pot v Pariz, "je bil prepriĉan, da bo mirovna
konferenca zasedala pod zastavo demokracije, na kateri bodo zapisane njegove toĉke, ki jih je
takratna Evropa sprejela s takim navdušenjem". A temu ni bilo tako, saj se je svet v dobrem
letu po objavi le-teh zelo spremenil – v Rusiji je zmagala socialistiĉna revolucija, tudi Evropo
je zajel val revolucij, antante sile pa so ţe bile v sporu zaradi "delitve plena".571
Ţe nekaj dni
pred priĉetkom mirovne konference so v Pariz zaĉeli prihajati monarhi, zunanji ministri in
diplomati. Mirovna konferenca v Parizu je s svojim delom uradno priĉela 18. januarja 1919,
ko so se zbrali kandidati iz veĉ kot tridesetih drţav. Konferenca je potekala dobro leto,
sklicale pa so jo zmagovite velesile prve svetovne vojne, z namenom vzpostaviti nov
mednarodni red, ki bi "temeljil na naĉelih kolektivne varnosti in samoodloĉbe narodov".
Pariško mirovno konferenco je odprl francoski predsednik republike Raymond Poincaré. Na
mirovni konferenci je sodelovalo 27 drţav na strani zmagovalk, a v resnici so odloĉale le štiri
– Velika Britanija, Francija, Zdruţene drţave Amerike in Italija, Rusije v Parizu ni bilo.572
S sodelovanjem na mirovni konferenci v Parizu v letih 1919–1920 je mlada drţava Kraljevina
SHS priĉela svoje mednarodno politiĉno ţivljenje. Kraljevina SHS v Parizu ni skušala doseĉi
samo priznanje meja, temveĉ tudi mednarodno priznanje, da so Srbi, Hrvati in Slovenci tri
veje skupnega naroda.573
Jugoslovanski narodi so takrat prviĉ stopili, zbrani v eno drţavo, v
burne, zapletene ter usodne odnose drţav in narodov 20. stoletja. Kot mlada drţava je delila
teţave vseh malih drţav kot sodelujoĉa na konferenci, njene pravice pa so bile zelo majhne in
je bila popolnoma odvisna od velesil. A ker je bila sprejeta kot zmagovalka v prvi svetovni
570
Stanislav Sretenović, "Reparacije pobeĊenih, dugovi pobednika: Sluĉaj Francuske i Kraljevine Srba, Hrvata i
Slovenaca / Jugoslavije", Filozofija i društvo 20, št. 1 (2009): 224. 571
Metod Mikuţ, Svet med vojnama (Ljubljana, 1966), 52 (dalje: Mikuţ, Svet med vojnama). 572
Patrick Salmon, "Zgodovinski odsek Ministrstva za zunanje zadeve in nastanek mirovnih priroĉnikov", v:
Slovenci v očeh imperija, 13; Marko Kostrenĉić, "Glose uz dva svjetska rata", v: Jugoslavenski odbor, 9; Mikuţ,
Svet med vojnama, 52. 573
Dejan Djokić, Nikola Pašić and Ante Trumbić, The Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes (London, 2010), 3
(dalje: Djokić, Nikola Pašić and Ante Trumbić).
136
vojni, predvsem zaradi Kraljevine Srbije, ji je to omogoĉilo sodelovanje na konferenci, prav
tako je bila sprejeta kot nacionalna drţava treh plemen. Toda zavezniki so nanjo še vedno
gledali kot na Kraljevino Srbijo, ĉeprav ta od 1. decembra 1918 ni veĉ obstajala kot
samostojna kraljevina. Jugoslovanska delegacija je bila med drţavami, ki so imele najveĉ
ĉlanov na mirovni konferenci, imela je kar 110 delegatov, dva veĉ kot ZDA.574
A uradno
priznanje Kraljevine SHS s strani antantnih sil se je odlašalo vse do spomladi 1919. JO si je
med vojno zaman prizadeval, da bi dosegel priznanje, kakršnega so dosegli Ĉehoslovaki in
Poljaki ţe na prvem zasedanju mirovne konference 18. januarja 1919. Med JO in
Ĉeškoslovaškim odborom je obstajalo kar nekaj razlik – pri Ĉehih se je postavljalo vprašanje
drţave, ki je imela svoje historiĉne meje, dokazano je obstajala enotnost med interesi Ĉeškega
odbora in zahtevami, ki jih je postavljal. Ĉeški odbor je imel svojo vojsko, ki se je aktivno
borila na strani Antante. Na drugi strani pa je Kraljevina SHS, tako so vsaj smatrali tudi
francoski diplomati, predstavljala samo pojem, a ne tudi toĉno doloĉene oblasti, obstajale so
tudi interesne razlike med JO in srbsko vlado. Tako so ob priĉetku mirovne konference bili
Slovenci pri boju za meje z antantnega pogleda še vedno del premagane Avstrije.575
Kraljevino SHS so v zaĉetku februarja kot prve priznale ZDA, šele v zaĉetku junija Velika
Britanija in Francija. Priznanje ostalih drţav je izhajalo iz podpisa mirovne pogodbe z
Nemĉijo v Versaillesu 28. junija 1919, pri ĉemer je bila podpisnica tudi Italija, ki je na tak
naĉin priznala svojo novo sosedo.576
Širša delegacija je bila delno sestavljena neposredno pred priĉetkom mirovne konference,
veĉji del pa šele v prvih tednih dela. Ker je bila prva vlada imenovana šele 20. decembra
1918, je politiĉno delegacijo imenovala dva dni kasneje, a je preteklo še dodatnih deset dni,
preden je bil vsak delegat posebej obvešĉen o imenovanju.577
Jugoslovansko delegacijo za
pariško mirovno konferenco je imenovala vlada Stojana Protića, na ĉelu jugoslovanske
delegacije je bil srbski predstavnik Pašić kot predsednik in hrvaški predstavnik Trumbić kot
Pašićev namestnik.578
10. januarja 1919 sta se Pašić in Trumbić sestala v Hotelu Campbell v
Parizu. Slovenci so v delegaciji dobili ĉetrto mesto, da pa se ne bi poĉutili prikrajšane, jim je
574
Andrej Mitrović, Jugoslavija na konferenciji mira 1919–1920 (Beograd, 1968), 1–2 in 6 (dalje: Mitrović,
Jugoslavija na konferenciji mira); Lilijana Aleksić-Pejković, "Francuska diplomatija i stvaranje Jugoslavije", v:
Stvaranje jugoslovenske drţave 1918., Zbornik radova podnetih na naučnom skupu u Iloku od 16. do 19. maja
1979., ur. Ivan Ĉizmić (Beograd, 1983), 179. 575
Lojze Ude, Boj za severno slovensko mejo 1918–1919 (Maribor, 1977), 22. 576
Joţe Pirjevec, Jugoslavija, Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije (Koper,
1995), 27; Djokić, Nikola Pašić and Ante Trumbić, 59. 577
Mitrović, Jugoslavija na konferenciji mira, 42. 578
Ante Trumbić, politička shvaćanja i djelovanje, 187.
137
vlada ponudila še mesto generalnega sekretarja konference. Za slednjega je bil imenovan
Bogumil Vošnjak.579
Poleg njega so v generalnem sekretariatu do 20. decembra 1919 delovali
še diplomat Jovan T. Marković, pisec Stevan Pavlović, Ljubomir Nešić, Dragutin Kojić, Pavle
Karlović, pravnik Ninko Perić, Petar M. Jovanović, diplomat Dragomir Kasidolac, Vasilije
Protić, diplomat Aleksandar Cincar-Marković, diplomat Konstantin Fotić in Pašićev sin
Radomir N. Pašić.580
Sekretarji so tvorili skupino, ki je bila sestavljena iz usluţbencev
ministrstva zunanjih zadev, poznavalcev diplomatskih poslov, poznavalcev jezikov in
perspektivnih diplomatov.581
Ĉeprav je bila struktura jugoslovanske delegacije sestavljena
pestro, je v Pariz odšla nepripravljena in brez izdelane strategije. A nekoliko bolj pripravljen
je bil Pašić, ki je ţe med vojno zbiral gradivo in dokumente za povojni ĉas in le-te vzel s seboj
v Pariz.582
Ko je Vošnjak oĉetu sporoĉil, da je imenovan za generalnega sekretarja na mirovni
konferenci, je oĉe tega bil vsekakor vesel. Menil je, da si njegov edinec to zasluţi in da se bo
njegova diplomatska kariera samo še stopnjevala. Ĉestitke in ţelje mu je iz Švice posredoval
pisno: "Sprva Ti čestitam k Tvoji novi 'šarţi'; dosegel si Tvoj dosedajni cilj vsled Tvoje
[vz]trajnosti na podlagi Tvojih ţ[z]moţnosti i[n] znanosti; to je gotovo: Ako bi ne bil zmoţen
vseh svetovnih jezikov, bi se ta zadeva ne bila tako glat[d]ko vršila. Zdaj imaš odprto pot za
diplomatsko karj[i]ero, gotovo po končani konferenci." Svetoval mu je, naj od zdaj naprej
dela malo bolj polagoma, ker ima "moĉi vseh vrst na razpolago".583
Ţe pred zaĉetkom zasedanja pariške mirovne konference se je Vošnjak 20. decembra 1919
oglasil iz Pariza in ĉasniku Slovenec poslal dopis domovini. V uvodu nagovora je uporabil
nekoliko pravljiĉne besede: "Po dolgih letih dela, razočaranj, napora, ţrtev, katera sem
preţivel v prognanstvu, evo končno uspeh. Slovenska domovina je svobodna in neodvisna.
Padli so tisočletni okovi. V prah so strte temne fevdalne sile, ki so v zgodnjem srednjem veku
uničile slovensko drţavnost, Korotan, prvo slovansko drţavo, urejeno v zapadnem duhu. V
naših dneh so se odprla grobišča in pokazala se je naša neodvisnost. Kralj Matjaţ je enkrat
izpolnil svojo besedo." Zapisal je, da se je hrepenenje konĉno uresniĉilo in da so Hrvati, Srbi
in Slovenci naposled zdruţeni. Novo nacijo je oznaĉil kot "korenjaka", ki pred Evropo in
579
Lipušĉek, Sacro Egoismo, 112. 580
Mitrović, Jugoslavija na konferenciji mira, 214; Djokić, Nikola Pašić and Ante Trumbić, XVI. 581
Mitrović, Jugoslavija na konferenciji mira, 7. 582
Djokić, Nikola Pašić and Ante Trumbić, 61. 583
ARS, OFBV, fascikel 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 20. 2. 1919.
138
ostalimi demokracijami sveta zahteva praviĉnost, demokracijo in "mesto enakega pred
enakimi". Izpostavil je, da bi celoten svet moral biti hvaleţen pravzaprav Jugoslovanom, ki so
razbili "škodljivca" – turško in avstrijsko cesarstvo. A na poti je bilo novo zlo – spor z Italijo:
"Borba proti italijanskemu imperializmu je neizogibna," je modroval. Kot edino oroţje je
videl slogo in enotnost med jugoslovanskimi narodi. Nagovor je zakljuĉil z velikim zanosom:
"Srečen in radosten sem, da se je uresničil največji ideal mojega naroda in da mi je usoda
omogočila, da sem sodeloval pri tem velikem delu. Globoko sem uverjen, da samo to ima
veljavo, kar človek stori za svoj narod. Demokratska in socialna Jugoslavija bo imela velike
mednarodne naloge in ne dvomim, da bo ona zavzela častno mesto v zadrugi sodobnih
narodov. V to pomozi Bog!"584
Tudi Gregor Jenuš je v svoji razpravi pravilno sodil, da sta iz
Vošnjakovega nagovora "vela optimizem in zaupanje v drţave antante", a da so se dane
obljube velikih sil dokaj hitro pokazale za neuresniĉljive.585
Vpogled v shemo zgodovinarja Andreja Mitrovića kaţe, kako je bila jugoslovanska delegacija
razdeljena po zadolţitvah in funkcijah posameznih ĉlanov na mirovni konferenci, ki so
zastopali stališĉa jugoslovanske vlade:
POLITIČNA DELEGACIJA PISARNA DELEGACIJE
Predsednik: N. P. Pašić
Ĉlani: dr. A. Trumbić
dr. M. Vesnić
dr. Ivan Ţolger
Šef: J. T. Marković
M. Bošković
dr. J. Smodlaka
dr. O. Rybář
ODDELEK ZA
ETNOGRAFSKE MEJE
ODDELEK ZA
MEDNARODNO PRAVO
REFERENTI ZA
VPRAŠANJA, KI SE
NANAŠAJO NA
POSAMEZNA
PODROČJA
VOJNO POSLANIŠTVO
Predsednik: J. Cvijić Predsednik: Sl. Jovanović A. Radović
D. Vasiljević
N. Stojanović
A. Tresić-Paviĉić
Šef: general P. Pešić
584
"Domovini", Slovenec, 7. 1. 1919, št. 4, 1. 585
Gregor Jenuš, Ko je Maribor postal slovenski, Iz zgodovine nemško-slovenskih odnosov v Mariboru do konca
19. stoletja in v prevratni dobi (Maribor, 2012), 185.
139
Politična delegacija:
ODDELEK ZA
STIKE S TISKOM
DELEGACIJA ZA
EKONOMSKO-FINANČNA
VPRAŠANJA, OBNOVO
ZEMLJE IN ODŠKODNINO
DELEGACIJA ZA
PROMET IN
ŽELEZNICE
ODDELEK ZA
ZAPORNIŠKE ZADEVE
Predsednik: J. Ţujović Predsednik: V. Veljković Predsednik: A. Stanić Predsednik: J. Vuĉković
Shema delegacije v praksi:
POLITIČNA DELEGACIJA
Predsednik: N. P. Pašić
Ĉlani: dr. A. Trumbić
dr. M. Vesnić
dr. Ivan Ţolger
M. Bošković
dr. J. Smodlaka
dr. O. Rybář
GENERALNI SEKRETARIAT KABINET MINISTRA ZA
ZUNANJE ZADEVE
SEKRETARIAT DELEGATA
ŽOLGERJA
Generalni sekretar:
dr. B. Vošnjak
Šef kabineta: S. Pavlović Šef sekretariata: H. B. Stare
Šef pisarne:
S. Pavlović (13. 1.–28. 1. 1919)
J. T. Marković (28. 1.–11. 12. 1919)
P. Karović (11. 12. 1919–3. 7. 1920)
VOJNA MISIJA ETNOGRAFSKO-
ZGODOVINSKA
SEKCIJA
MEDNARODNO-
PRAVNA SEKCIJA
SEKCIJA ZA TISK
Šef: general P. Pešić (10. 1.–
10. 10. 1919)
Vršilec dolţnosti:
major M. Marinković
(10. 10. 1919–5. 6. 1920)
polkovnik D. Kalafatović (5.
6.–3. 7. 1920)
Predsednik: J. Cvijić Predsednik: Sl. Jovanović Predsednik:
P. Popović od feb.–13. 6.
1919)
dr. G. Jakšić (13. 6. 1919–
15. 6. 1920)
EKONOMSKO-FINANČNA IN
PROMETNA SEKCIJA
POMORSKA SEKCIJA ČRNOGORSKA SEKCIJA
Predsednik: dr. K. Stojanović Predsednik: M. Ĉingrija (1. 3–okt. nov.
1919)
B. Banac (jan.–1. 3. 1919)
Predsednik: A. Radović
Predsednik: dr. K. Stojanović (od. jan.
do 8. 11. 1919)
Vršilec dolţnosti: D. Duĉić
140
(8. 11. 1919–2. 4. 1920)
D. Marušiĉ (2. 4.–3. 7. 1920)
Predsednik: A.
Saviĉić
Vsi ti organi delegacije so delali v prvi vrsti na svojih sklopih. Delovni sklopi so bila
zasedanja politiĉne delegacije, njej podrejena zasedanja sekcij in slednjim podrejena
zasedanja podsekcij. Zasedanje politiĉne delegacije je bilo najvišje telo in na teh zborovanjih
so bile sprejete odloĉitve. Zasedanja sekcij in podsekcij so pripravljala material za seje
delegacije. Jugoslovanska delegacija je naĉeloma spoštovala nadoblast vlade, a je v praksi pri
vsakodnevnem delu smatrala sebe za avtonomno in pristojno, da sama odloĉa v mnogih
primerih. Prav tako je sama, ne da bi se posvetovala z vlado, na svojih sejah doloĉila zaĉetne
ozemeljske zahteve Kraljevine SHS in jih tudi samostojno izrekla v memorandumih, ki so bili
konferenci dostavljeni kot uradno stališĉe Kraljevine SHS. Vladna navodila so vsebovala
samo manjše dopolnitve in neznatne popravke. Delegacija je bila ta, ki je ocenjevala, od
katerega dela ozemlja lahko odstopijo in od katerega ne. O samostojnosti delegacije kaţejo
primeri, kot so: ko je delegacija odstopila od zahtev po Julijski krajini s Trstom, je vprašanje
teh krajev bilo umaknjeno z dnevnega reda; ko se je odloĉila, da bo zastopala neodvisnost
Albanije v mejah iz leta 1913, je to postalo nit jugoslovanske politike itn. A to še ne pomeni,
da vmes ni prišlo tudi do nesoglasij z vlado, kot se je to, na primer, zgodilo aprila 1919, ko je
vlada ţelela ukiniti financiranje delegacije, a se je spor na koncu vendarle razrešil.586
Jugoslovanska delegacija je bila namešĉena v Hotel de Bou Site pri Arc de l'Etoil. Sestavljena
je bila iz Srbov, Hrvatov, Slovencev, Bosancev in Ĉrnogorcev. Kljub temu, da je zajela vse
nacije znotraj svojih meja, so v njej prevladovali Srbi, ki so imeli veliko izkušenih politikov in
diplomatov. Veliko število se jih med seboj sploh ni poznalo, nekateri so se med vojno borili
na nasprotnih straneh.587
Josip Smodlaka je v svojih spominih pisal, da je bila slovenska
delegacija izjema znotraj jugoslovanske, saj je bila zelo dobro organizirana – imela je
geografa, zgodovinarja, kartografa statika, risarja, tipkarico in slugo. V pisarnah, ki so bile po
Smodlakovih besedah zgled urejenosti in ĉistoĉe, se je delalo ves dan in dolgo v noĉ, vsem pa
586
Mitrović, Jugoslavija na konferenciji mira, 8–10, 50–52. 587
Margaret MacMillan, Mirotvorci, Šest meseci koji su promenili svet (Beograd, 2009), 118; Djokić, Nikola
Pašić and Ante Trumbić, 65.
141
je naĉeloval diplomat Ivan Ţolger.588
Ţe pred prihodom je Ţolger vztrajal, da slovenski
delegati v Pariz ne bodo odšli, dokler ne bodo s strani slovenskih oblasti prejeti avtoritativni
sklepi v smislu legitimacije slovenskih ozemeljskih zahtev.589
A Ţolger je bil za mirovno
konferenco tudi sporen, saj je v Avstro-Ogrski kot poraţenki zasedal ministrsko mesto in so
nekateri predstavniki drugih delegacij nanj gledali zviška.590
Slovenci so bili zastopani v vseh
sekcijah, in sicer: pravnik Leonid Pitamic v sekciji za internacionalno pravo; kontraadmiral
Alojzij Šušteršiĉ v vojaški sekciji; nacionalekonom Milko Brezigar, finanĉni svetnik Ivan
Jerman, odvetnik in banĉnik Vekoslav Kisovec, industrialec Milko Kramar, ekonomski
izvedenec Janko Hacin, odvetnik Drago Marušiĉ591
ter banĉni ravnatelj Ivan Praprotnik v
ekonomski in finanĉni sekciji; odvetnik Ivan Marija Ĉok, profesor bogoslovja Lambert
Ehrlich,592
profesor bogoslovja Franjo Kovaĉiĉ, inţenir Janko Maĉkovšek, profesor Janko
Pretnar, profesor Joţef Ribariĉ, profesor bogoslovja Matija Slaviĉ593
in notar Tomaţ Šorli za
etnografsko in zgodovinsko sekcijo; zastopnik donavske komisije Franjo Vilfan za sekcijo za
ţeleznice in prometna sredstva; generalni konzul Ivan Schwegel594
za tiskovno sekcijo;
ministerialni svetnik Ivo Šubelj, obĉi tajnik delegacije Vošnjak in vodja slovenskega
pisarniškega oddelka Hugo Bruno Stare za tajništvo; vladni tajnik Rudolf Steinmetz ter vladni
tajnik in profesor na pomorski akademiji v Reki Miroslav Juvanĉiĉ kot izvedenca za francoski
in angleški jezik; risar Gabrijel Majcen, strojepiska Fany Pazdera, pomoţni pisar Ivan Tuma
in sluga Ivan Peĉjak kot pomoţno osebje.595
Vošnjak je torej zastopal oddelek generalnega sekretarja. To dolţnost je vršil eno leto, mesto
pa je dobil po zaslugi Otokarja Rybářa in delegacija ga je sprejela ţe na svoji prvi seji, ki je
potekala 10. januarja 1919. Namreĉ, Vošnjakovo imenovanje je pomenilo nekakšno koncesijo
Slovencem. Ko je bilo s strani beograjske vlade v Pariz sporoĉeno Pašiĉevo, Trumbićevo in
588
Prim: Andrej Rahten, "Pravo in diplomacija: primer dr. Ivana Ţolgerja", v: Challenges of contemporary
international law and international relations: liber amicorum in honour of Ernest Petrič, ur. Miha Pogaĉnik
(Nova Gorica, 2011), 343–359. 589
Zapisi Dra Josipa Smodlake, ur. Marko Kostrenĉić (Zagreb, 1972), 120–121 (dalje: Zapisi Dra Josipa
Smodlake); Gregor Jenuš, "Slovenska priĉakovanja in odzivi na odloĉitve velikih pet", v: Velikih pet, 179. 590
Andrej Rahten, "Oĉrt slovenske diplomacije ali diplomacije Slovencev", Teorija in praksa 48, št. 3 (2011):
653 (dalje: Rahten, "Oĉrt slovenske diplomacije"). 591
Prim: Rudolf Golouh, "Dr. Drago Marušić – sedemdesetletnik", Jadranski koledar (1954): 57–59. 592
Prim: Matej Poštuvan, Straţar naših svetinj: (univ. prof. dr. Lambert Ehrlich) (Rakovnik, 1943); Simpozij ob
70-letnici umora prof. dr. Lamberta Ehrlicha (Ljubljana, 2012). 593
Prim: Bogo Teplý, Fran Kovačič in Matija Slavič – njuno delo za Prekmurje (Murska Sobota, 1966); Matija
Slavič: 1877–1958: zbornik referatov, ur. Stanislav Ojnik (Maribor, 1977). 594
Prim: Andrej Rahten, "Dr. Ivan Schwegel in jadransko vprašanje na pariški mirovni konferenci", Acta
Histriae 18, št. 3 (2010): 691–712; Isti: "Ivan Krizostom Schwegel", v: Med domom in svetom, ur. Igor Grdina
(Ljubljana, 2011), 243–261. 595
Lambert Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, Ehrlichova spomenica za Vatikan 14.
aprila 1942 (Ljubljana, 2002), 69 (dalje: Ehrlich, Pariška mirovna konferenca).
142
Vesnićevo imenovanje za polnomoĉne delegate, je delegacija v Parizu menila, da Slovenci
svojega opolnomoĉenega predstavnika sploh ne bodo imeli in je zato vladi predlagala, naj na
mesto generalnega sekretarja imenuje Slovenca. Njihov predlagani kandidat je bil zastopnik
ĉeške banke Slavija Ivan Hribar, a je Rybář opozoril na dejstvo, da bi Slovenci morali sami
predlagati ustreznega kandidata in njegova izbira je bil ravno Vošnjak. Vošnjak je s tem
aktom postal oseba, ki je pred mirovno konferenco politiĉno neformalno predstavljala
Kraljevino SHS in s tem kazala, da je njena delegacija sestavljena iz Srbov, Hrvatov in
Slovencev. Delegacija je vedela, kako izkoristiti neformalnost in polformalnost svojega ĉlana,
ki je velikokrat vztrajal pri mirovni konferenci, veĉkrat so mu poverili tudi politiĉne misije.
Ko je bil Vošnjak decembra 1919 razrešen s funkcije generalnega sekretarja, je bilo ukinjeno
tudi imenovanje novega generalnega sekretarja delegacije.596
Jugoslovanske zahteve so se morale še pred priĉetkom mirovne konference pisno utemeljiti in
obrazloţiti v kratkih spomenicah, zato je Trumbić na delegacijski seji, ki je potekala 12.
januarja 1919, predlagal, naj se doloĉijo referenti za posamezna vprašanja. A spomenice bi
morale biti izdelane ţe v treh dneh. Vošnjaku so dodelili nalogo izdelave naĉrta za italijansko-
slovensko mejo. Nato so vse spomenice pri delegaciji prebrali skupaj ter jih popravili in
oddajali posamezno konferenci, uradno pa so bile vse izroĉene šele 3. marca 1919.597
O usodi
juţnoslovanskih narodov sta razpravljali IX. in X. toĉka Wilsonovih 14 toĉk. IX. je
predvidevala korekturo mej Italije, ki naj bi se izvedla ob jasno doloĉeni etniĉni ĉrti. X. je
velevala, da ţelijo, da se narodom Avstro-Ogrske, katerih mesto med narodi ţelijo videti
zavarovano in zagotovljeno, da najširša moţnost za avtonomni razvoj.598
Ob ustanavljanju nove skupne drţave se je JO še vedno nahajal v tujini. Vesti o dogajanju v
domovini so prihajale izredno poĉasi ali jih v najslabšem primeru sploh ni bilo. Zato je JO
tako fiziĉno kot politiĉno ostal nepomemben dejavnik ob strani. Ostali sta mu le dve
moţnosti, ali da se naknadno solidarizira ali negoduje glede dogodkov v domovini, toda brez
moţnosti dejavnega vplivanja na slednje. Ne glede na njegovo nedejavnost je veljal za akterja,
ki ga je bilo treba odstraniti. Nevarnost je tiĉala predvsem v tem, da je jedro JO še vedno
bivalo v Parizu, kjer so se sklepale mirovne pogodbe. Vlada se je bala moţnosti delovanja JO,
ki ne bi bilo enako delovanju drţavne delegacije Kraljevine SHS, katere pomemben ĉlan je bil
596
Mitrović, Jugoslavija na konferenciji mira, 36, Ehrlich, Pariška mirovna konferenca, 69. 597
Ehrlich, Pariška mirovna konferenca, 72. 598
Petranović, Zeĉević, Jugoslavija 1918/1984, 63.
143
tudi Trumbić. Prav tako pa za njegovo ukinitev ni bilo nikakršnih pravnih preprek, saj je
Narodno veĉe, katerega pooblašĉeni predstavnik je bil JO, prenehalo obstajati. A Vesnić je JO
obvestil šele 11. januarja 1919 z naslednjim besedilom: "Z nastankom drţavne vlade za
kraljestvo SHS prenehajo funkcije Narodnega veča Srbov, Hrvatov in Slovencev in glede na
to tudi zastopstvo v tujini, ki je poverjeno Jugoslovanskemu odboru. To sporočam zahvaljujoč
za dosedanje delo." Zatem je Protić priĉel z intenzivno pripravo likvidacije JO. Izkoristil je
Vesnićeve informacije, da nekateri ĉlani JO vodijo pogajanja z zavezniškimi funkcionarji, še
po tistem, ko je Trumbić ţe prisegel kot zunanji minister. Zato je poslanstvom poslal
obvestilo o JO: "Ta dvojnost pri predstavljanju naše zunanje politike dela veliko škodo, zato
je skrajni čas skrajšati jo. V teh okoliščinah uradno delo uradnih predstavnikov postaja vse
teţje." Kot je ţe znano, je Trumbić predsedstvo JO zaupal Trinajstiću in JO je z delom
prenehal kot politiĉni organ. Po Trinajstićevem poroĉilu je JO pomagal delegaciji kraljevine
pri sestavljanju elaboratov, skic, map, pri prevodih v francošĉino in anglešĉino, saj so bili
ĉlani JO bolje informirani kot sami delegati. Tako je tudi sam Trumbić ocenil, da: "Ljudje, ki
so poslani sem, so bili izbrani po kriterijih, a ne po tistih, katerih bi se morali drţati. /…/ Če
ne bi bilo JO, ki pomaga in proti kateremu se mečejo mnoge strele, se ne bi naredilo niti
tisto[,] kar je storjeno." A med tem ko se je konferenca bliţala koncu, je finanĉno izĉrpani
odbor pripravljal sejo o razpustu, do katere je prišlo 2. junija 1919 v Parizu, s ĉimer je JO
prenehal obstajati tudi formalno.599
Glede na to, da je JO zelo veliko delal na spoznavanju vlad in javnosti zahodnih zavezniških
deţel z jugoslovanskim vprašanjem tekom prve svetovne vojne, je v tem ĉasu nastal obseţen
arhiv, katerega dokumentacija se je lahko uporabljala na mirovni konferenci. Ţe konec leta
1918 je Trumbić za Wilsona pripravil memorandum, v katerem so bila obseţno predstavljena
naĉela zdruţitve jugoslovanskih deţel in z dokazi izpostavljene pravice posameznih oblasti, ki
naj bi pripadle jugoslovanski drţavi.600
Avgusta 1919 je Vošnjaku iz Ljubljane pisal
predstavnik Komisije za mirovno konferenco v Ljubljani, tajnik narodne vlade za Slovenijo
Fran Vodopivec,601
ki je iz Pariza prejel pismo Astorja Draytona, kateri se je skliceval na
Vošnjaka in prosil, naj se mu pošlje dokaze o italijanskih nasilstvih, da bi jih slednji lahko
uporabil v Ameriki. Ker Vodopivcu Drayton ni bil znan, prav tako ne njegove namere, je
599
Neda Engelsfeld, Prvi parlament Kraljevstva Srba, Hrvata i Slovenaca – Privremeno narodno predstavništvo,
(Zagreb, 1989), 45–46. 600
Mitrović, Jugoslavija na konferenciji mira, 40. 601
Prim: "Dr. Fr. Vodopivec novi veliki ţupan ljubljanske oblasti", Ilustrirani Slovenec, 1927, št. 12, 91; "Dr. Fr.
Vodopivec", Ilustrirani Slovenec, 7. 7. 1929, št. 27, 216.
144
Vošnjaka prosil za pojasnila. Vodopivca je zanimalo predvsem, ali je morda Drayton ţe
uporabil material, ki so ga tekom konference poslali v Pariz, in ali zna nemško, saj je zbirka o
italijanskih nasilstvih bila prevedena v nemšĉino. Bilo bi namreĉ laţje poslati nemški izvod, s
ĉimer bi si prihranili stroške. Vodopivec je Vošnjaka obvestil, da so Trinajstiću iz Slovenije
poslali Memorandum o političnem kotarju Pazinu po italijanski okupaciji, ki ga je spisal
profesor Martin Zgrablić v Pazinu. Tudi ta memorandum bi lahko poslali Draytonu z opombo,
da se Zgrablića ne izpostavlja, ker bi ga lahko italijanske oblasti aretirale. Vodopivec je
Vošnjaku poroĉal o trenutni vladni krizi v Kraljevini SHS in krizi deţelne vlade, z grajo, da je
v teh teţkih ĉasih mnogim strankam na prvem mestu ministrski stolĉek, drţava pa šele na
drugem. Vošnjaka je prosil, naj mu piše, kako potekajo zadeve na konferenci, saj je, odkar je
bilo koroško vprašanje vsaj uradno rešeno, oĉitno popolnoma izginilo medsebojno zanimanje
med deţelno vlado in delegacijo v Parizu.602
Vošnjak je kot generalni sekretar jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci
prejemal tudi pošto Generalne pisarne mirovne konference v Parizu. Med drugim je za
celotno delegacijo prejel poroĉilo nizozemske komisije iz leta 1911, in sicer kot podlago za
ustanovitev Društva narodov.603
Februarja so mu pisali iz kabineta britanskega diplomata
lorda Charlesa Hardinga, kjer so sestavljali seznam delegatov britanske delegacije za mirovno
konferenco. Vošnjaka so prosili, naj jim posreduje seznam jugoslovanske delegacije skupaj z
naslovi in telefonskimi številkami.604
Februarja 1919 je v Pariz prispelo oĉetovo pismo, v katerem je sinu sporoĉal, da "Fond" ni
prejel od srbske vlade še nikakršnega denarja in da meni, da bi morda bilo laţje denar dobiti
od JO. Zato je svetoval, naj sin nekaj ukrene, ker bolje pozna ozraĉje. Tudi Mihael Vošnjak je
sam spoznal, da bodo na mirovni konferenci o vsem odloĉale velike sile, zato je sinu pisal, da
je treba na njih nekako vplivati.605
V prvih mesecih po vojni je uradna italijanska politika
zastopala stališĉe, da je treba ohraniti Londonski pakt, dobiti Reko, ne priznati Kraljevine
SHS, zasesti vzhodni Jadran, z okupacijo pripraviti prikljuĉitev, ustvarjati nemire v Kraljevini
602
ARS, OFBV, fascikel 11, Vodopivĉevo pismo Vošnjaku, Komisija za mirovno konferenco v Ljubljani, 9. 8.
1919. 603
ARS, OFBV, fascikel 3, Generalni sekretariat Konference za mir, 21. 2. 1919. 604
ARS, OFBV, fascikel 5, Kersonovo pismo Vošnjaku, 26. 2. 1919. 605
ARS, OFBV, fascikel 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 5. 2. 1919.
145
SHS s pomaganjem separatistom in podpirati sosednje drţave pri antijugoslovanski politiki.606
A delegacija Kraljevine SHS je ţe v samem zaĉetku priĉakovala predvsem nasprotovanje
Italije, saj so slednji bili prepriĉani, da bodo v Parizu dosegli vse, kar so jim Angleţi in
Francozi obljubili med vojno.607
V istem mesecu so jugoslovanski delegati dali Wilsonu
ponudbo, da vprašanje spora med Italijo in Kraljevino SHS rešuje ameriška arbitraţa, za kar
so dobili pooblastilo tudi s strani jugoslovanske vlade. A ko je predsednik mirovne
konference Clemenceau predlog predstavil Vrhovnemu svetu zaveznikov na seji 17. februarja,
je italijanska delegacija izjavila, da ne more sprejeti takšnega predloga. Iz tega razloga je
jugoslovanska delegacija ponudila rešitev v obliki plebiscita.608
Ţe nekaj dni pred tem, 13.
februarja 1919, je v Pariz prispel telegram beograjske vlade, ki je delegacijo pozivala, naj
poseţe vmes, da se arbitraţa Ameriĉanov ne izpelje, saj je beograjska vlada štela ljubljansko
vlado za inkompetentno, da bi lahko sprejela ponujeno ameriško arbitraţo. Tako se je
nekdanji avstrijski minister Ţolger v Pitamiĉevem in Vošnjakovem spremstvu napotil k
ameriškemu drţavnemu tajniku za zunanje zadeve Robertu Lansingu, ki naj bi posredoval v
tej zadevi. A Lansing jih je napotil h generalu Taskerju Howardu Blissu, saj je šlo za vojaško
zadevo. Dva dni kasneje sta Ţolger in Pitamic Blissu izroĉila kratko spomenico o arbitraţi,
vendar jima je general pojasnil, da predlagana ameriška demarkacijska ĉrta nima nobene
veljave.609
Na sestankih v Parizu 15., 18. in 22. marca 1919 so jugoslovanski delegati sprejeli temeljne
politiĉne toĉke: da mora biti drţava enotna, a da se ne more urediti kot zvezna drţava; da
mora poleg enega vladarja imeti eno drţavno vlado; da drţava ne more biti vodena
centralistiĉno, temveĉ mora vladati decentralizacija; da v drţavi ni pooblastil, ni nadoblasti
plemena; da morajo biti v drţavi zagotovljene vse drţavljanske svobošĉine; da mora za vse
politiĉne volitve veljati splošna, enaka in direktna volilna pravica. Poleg tega so se podpisani
strinjali, da mora imeti drţava eno ime – Jugoslavija; da so proti federalizmu, dualizmu,
trializmu in vsakršnemu separatizmu, a so za avtonomijo. Ţeleli so, da se usmeri v najmanjši
obseg in da se ĉim bolj ublaţi volilni boj za Ustavotvorno skupšĉino, ki bi lahko bila v teţkih
zunanjih in notranjih okolišĉinah drţave fatalna. Ob koncu so ţeleli, da vse narodne stranke
606
Andrej Mitrović, "Italija i stvaranje Jugoslavije 1918. godine", v: Naučni skup u povodu 50-godišnjice
raspada Austro-Ugarske monarhije i stvaranja jugoslavenske drţave, Zagreb, 27.–28. december 1968, ur. Vasa
Ĉubrilović, Ferdo Ĉulinović in Marko Kostrenĉić (Zagreb, 1969), 263. 607
Pirjevec, Jugoslavija, Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije, 26. 608
Ferdo Šišić, Jadransko pitanje na konferenciji mira u Parizu, Zbirka akata i dokumenata (Zagreb, 1920), 22–
23 in 27–29. 609
Ehrlich, Pariška mirovna konferenca, 92.
146
preuĉijo zapisane misli. Na podpisni listi sporazuma so se znašli srbski geograf in antropolog
Jovan Cvijić,610
Trumbiĉ, hrvaški pravnik Josip Smodlaka, Jovan Banjanin, Trinajstić,
Vošnjak, hrvaški odvetnik Rikard Lenac, hrvaški zgodovinar Ferdo Šišić, srbski pisatelj
Veljko Petrović,611
Albin Bonetić, podpisnik Ţenevske deklaracije Melko Ĉingrija, Gregorin,
srbski filozof in pisatelj Vasa Stajić,612
hrvaški pedagog in duhovnik Fran Barac, de Guilli,
hrvaški jezikoslovec Josip Ribarić,613
kulturni in politiĉni delavec iz Subotice Ivo Milić in
naĉelnik Blata Joakim Kunjašić.614
Sredi aprila 1919 se je Vošnjak skupaj z Ehrlichom, Pitamicem, Schweglom in Slavićem
udeleţil pogovorov z britanskimi, ameriškimi in francoskimi izvedenci za ozemeljska
vprašanja, in sicer s francoskim zgodovinarjem Dayem Charlesom Seymourom, ameriškim
izvedencem profesorjem Douglasom W. Johnsonom, zgodovinarjem Robertom Josephom
Kernerjem, britanskima diplomatoma Eyrom Crowom in Haroldom Nicolsonom,615
A. W. A.
Leeperjem, francoskim politikom Andréjem Tardieujem, francoskim geografom
Emmanuelom de Martonnejem ter francoskim pisateljem in diplomatom Pierrom de
Lanuxom. Smisel teh pogovorov je bilo podajanje stvarnih pojasnil o koroških Slovencih, s
ĉimer bi onemogoĉili vpliv poroĉila ameriškega polkovnika Shermana Milesa616
in bi vsaj
poskusili doseĉi, da bi komisija spremenila svoja stališĉa o doloĉeni meji na Karavankah in
predvidenem plebiscitu.617
Z Nicolsonom se je Vošnjak sestal ţe 24. januarja 1919 in
Nicolson ga je oznaĉil kot "zelo imperialistiĉnega".618
Vošnjak in Schwegel sta se kot predstavnika slovenske delegacije kar dvakrat sestala z
Wilsonom, in sicer zaradi velike osebne iznajdljivosti in prodornosti. Predvsem veleposlanik
Arthur Hugh Frazier in Wilsonov kartograf major Douglas Johnson sta 25. aprila 1919 v
610
Prim: Cvijićev zbornik: u spomen 100. godišnjice njegovog rodjenja, ur. Milisav Lutovac (Beograd, 1968);
Tatjana Korićanac, Jovan Cvijić: ţivot i delo: (1865–1990) (Beograd, 1990); Jelena Stević, Jovan Cvijić: iz
ţivota i rada (Loznica, 1990). 611
Prim: Aleksandar Pejović, Veljko Petrović (Beograd, 1966); Isti: Ţivot i delo Veljka Petrovića (Beograd,
1977). 612
Prim: Politički lik Vase Stajića: izabrani politički i ideološki spisi, ur. Arpad Lebl (Novi Sad, 1963). 613
Prim: Boţo Jakovljević; "Josip Baćić, Josip Ribarić in Josip Brnobić, hrvaški prosvetni delavci, istrski
emigranti v slovenskih šolah", v: Zbornik za povijest školstva i prosvjete 27, št. 3 (1994): 150–156. 614
Mitrović, Jugoslavija na konferenciji mira, 37. 615
Prim: James Lees-Milne, Harold Nicolson: a biography. Vol. 2, 1930–1968 (London, 1981). 616
Prim: Tom Priestly, "Povezave med poroĉili Milesove misije in odloĉitvijo mirovne konference v Parizu za
plebiscit na Koroškem leta 1919. Kakšen dokaz so poroĉila sama?", PNZ 45, št. 1 (2005): 1–21. 617
Jurij Perovšek, "Ehrlich in pariška mirovna konferenca 1919–1920", v: Ehrlichov simpozij v Rimu, ur. Edo
Škulj (Celje, 2002), 71–72; Jurij Perovšek, "V zaţeljeni deţeli", Slovenska izkušnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo
1918–1941 (Ljubljana, 2009), 100–101; Ehrlich, Pariška mirovna konferenca, 99. 618
Djokić, Nikola Pašić and Ante Trumbić, 131.
147
Parizu Vošnjaku, Gregorinu in Schweglu omogoĉila prvo osebno sreĉanje z Wilsonom. Sprva
se je ameriški predsednik nameraval sestati le z nekdanjim avstro-ogrskim konzulom
Schweglom, a je ta pripeljal še omenjena dva. Takšno sreĉanje ni uspelo niti nekaterim
predstavnikom bistveno veĉjih drţav. Slovenski delegati so slepo zaupali v Wilsonova naĉela
samoodloĉbe narodov, ki naj bi priznala ali morda celo uzakonila veĉstoletne sanje
slovenskega naroda. A tovrstne ţelje in cilji niso bili uresniĉljivi, ĉesar se ni zavedal niti
Vošnjak, ko je pred priĉetkom mirovne konference poslal Slovencu pismo iz Pariza, v katerem
je pomirjal in bodril slovenski narod v domovini.619
Namreĉ, Wilson se ni strinjal z njihovim
predlogom, da bi meja potekala po reki Soĉi ter ne po sredini istrskega Krasa in po reki Raši,
za kar se je zavzemal Wilson. Slovenci so morda storili veliko strateško napako, kot je o tem
pisal Uroš Lipušĉek, ker niso prišli v stik s ĉlani Inquiryja, ĉeprav je Vošnjaku med agitacijo
med slovenskimi izseljenci v ZDA uspelo vodji oddelka za Bliţnji vzhod Albertu Putneyu
predati svoj memorandum o rešitvi vprašanja Avstro-Ogrske.620
A Wilsonova moĉ na
konferenci je kmalu zaĉela slabeti, ĉemur so pripomogli tudi Italijani s svojo drago
propagando v ZDA, jugoslovanska delegacija pa ni storila niĉesar, da bi njihovo akcijo
oslabela. Zaradi bolezni in prenapornega dela na konferenci se je Wilson odloĉil za povratek v
ZDA, še preden se je razrešilo jadransko vprašanje.621
Vošnjak je kot generalni sekretar pogajalske komisije obvešĉal o stanju na jugoslovanskem
ozemlju. Tako je ameriški pogajalski komisiji za mir poslal izĉrpno poroĉilo o trgovskem
stanju v reškem pristanišĉu, za kar se mu je šef balkanskega oddelka ameriške komisije za
pogajanja Clive Day zahvalil s prošnjo o nadaljnjem obvešĉanju.622
V ĉasu njegovega dela v
Parizu je dobil sporoĉilo jugoslovanskega poslaništva v Parizu, da je prispelo sto izvodov
njegove knjige A Bulwark against Germany in da naj jim sporoĉi vsoto za prevzem le-teh.623
Vošnjaku se je iskreno zahvalil generalni sekretar kitajske delegacije za petnajst izvodov
njegovih spominov, podarjenih njihovi delegaciji in predstavljenih na mirovni konferenci, ter
mu ob enem sporoĉil, da je tri izvode ţe shranil v arhivu delegacije.624
619
Lipušĉek, Ave Wilson, 7 in 13; Andrej Rahten, "Dr. Ivan Schwegel in jadransko vprašanje na pariški mirovni
konferenci", v: ActaHistriae 18, št. 3 (2010): 702. 620
Lipušĉek, Ave Wilson, 44–45 in 209; Lipušĉek, Sacro Egoismo, 384; Andrej Rahten, Od Svete alianse do
Zdruţenih narodov: svet in politika velesil 1815−1945 (Kranj, 2010), 9. 621
Zapisi Dra Josipa Smodlake, 107. 622
ARS, OFBV, fascikel 3, Dayevo pismo Vošnjaku, 26. 3. 1919. 623
ARS, OFBV, fascikel 3, Pismo poslaništva Kraljevine SHS v Franciji Vošnjaku, 1. 4. 1919; ARS, OFBV,
fascikel 3, Pismo Delegacije za mirovno konferenco Vošnjaku, 11. 4. 1919. 624
ARS, OFBV, fascikel 3, Pismo Delegation Chinoise au Congres de la Paix Vošnjaku, 19. 4. 1919.
148
Predmet razprav na mirovni konferenci je bil razumljivo tudi Trst. Ţe pred konferenco je bilo
veĉ ali manj jasno, da bodo velesile v najboljšem primeru pristale na Trst kot svobodno
mesto, ĉeprav je jugoslovanska delegacija vztrajala na tem, da Trst pripade Kraljevini SHS.
Vendar je ţe sam Vošnjak pred konferenco v pogovoru z ameriškim izvedencem Seymourjem
izrazil dvom, da lahko Jugoslavija dobi Trst, obenem pa upal, da bo dobil status svobodnega
mesta.625
V vmesnem ĉasu je z Ministrstva za zunanje zadeve Kraljevine SHS dobil prepis
telegrama iz Ljubljane, v katerem je bilo sporoĉeno, da so Italijani imeli v Pulju intervencije,
pri katerih so aretirali in v Italijo odpeljali predsednika deţelnega odbora v Istri Ivana Pukona,
duhovnika Luko Kiraca ter tiskarja in lastnika Hrvatskega lista v Pulju Josifa Krmpotića.
Vošnjak je bil naprošen, naj se telegram priloţi spomenici o postopanju Italijanov v
okupiranih predelih, ki naj bi bila predana zaveznikom.626
19. maja 1919 je na Vošnjakovo ime prispelo pismo, v katerem ga je jugoslovanska delegacija
za mir obvestila, da je Andra Stanić, delegat Ekonomske komisije na mirovni konferenci,
sporoĉil, da se je ustanovila komisija za uravnavanje odnosov novih drţav in da bi bilo dobro,
da bi tudi Kraljevina SHS imela svojega ĉlana v omenjeni komisiji. Vošnjakova naloga je
bila, da se podrobneje pozanima pri pisarni mirovne konference, kdo bo zadolţen za
imenovanje ĉlana komisije in ali bo tudi jugoslovanska komisija pozvana k sodelovanju.
Vošnjak naj bi referat o tem pripravil do naslednje seje jugoslovanske delegacije za mirovno
konferenco.627
Vprašanje Koroške se je vse bolj zapletalo in za celovško kotlino je bil doloĉen plebiscit.
Sredi maja je s strani izvedenca Schwegla v Ljubljano prispela pobuda, naj iz domovine pride
delegacija, ki bi jo sestavljali Anton Korošec, 628
škof Jegliĉ in Brejc, ki bi z osebno
intervencijo rešili, kar bi se rešiti dalo. A Korošec se kot aktivni minister mirovne konference
ni mogel udeleţiti. Ko je delegacija, ki so jo sestavljali Jegliĉ, Prepeluh, poverjenik za
trgovino in industrijo v Narodni vladi SHS Karel Triller in soustanovitelj Jugoslovanske
demokratske stranke Vladimir Ravnihar, prispela v Pariz, je naletela na ţe "prejudicirano
625
Lipušĉek, Sacro egoismo, 184. 626
ARS, OFBV, fascikel 3, Dopis Delegacije Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev na mirovni konferenci
Vošnjaku, 6. 4. 1919. 627
ARS, OFBV, fascikel 3, Dopis Delegacije Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev na mirovni konferenci, 19.
5. 1919. 628
Prim: Andrej Farkaš, Dr. Anton Korošec (Ljubljana, 1941); Ţivljenje in delo dr. Antona Korošca: razprave s
simpozija v Mariboru 13. decembra 1990, ur. Zdenko Ĉepiĉ et al. (Ljubljana, 1991); Feliks J. Bister, Anton
Korošec, drţavnozborski poslanec na Dunaju: ţivljenje in delo: 1872–1918 (Ljubljana, 1992); Ivan Ahĉin,
Izgubljeni spomin na Antona Korošca: iz zapuščine Ivana Ahčina (Ljubljana, 1999).
149
situacijo".629
Slovenski delegati so dobili obĉutek, da ravno Ameriĉani nasprotujejo
ponujenim predlogom, zato so mrzliĉno zaĉeli iskati sogovorce, ki bi prisluhnil njihovim
predlogom. Po pogovoru z ameriškim delegatom in diplomatom Henryjem Whiteom, ki so ga
pridobili na svojo stran, jim je slednji predlagal, naj sestavijo kratko spomenico za ameriške
delegate. To sta Ehrlich in Ţolger tudi storila, ţe naslednji dan, 1. junija, so iskali stike z
drugimi ameriškimi delegati. Vesnić in Ţolger sta se nadejala avdience pri predsedniku
Wilsonu, a je njegov tajnik Crosse zatajil in avdienca je splavala po vodi. V pogovoru z
Ţolgerjem je Tardieu zatrdil, da bi se nekatere doloĉbe glede Koroške lahko izpustile in da bi
Clemenceau bil pripravljen to storiti takoj, ĉe bi privolil tudi Wilson. Tako je bilo treba na
vsak naĉin priti v stik z ameriškim predsednikom. V pogovoru z ameriškim diplomatom
Edwardom Mandellom Houseom so spoznali, da je edina moţnost jugoslovanske delegacije
pisna izjava za Wilsona. To je Vesnić nemudoma storil in še isti veĉer v imenu celotne
delegacije poslal pismo Houseu. Wilson se je hitro odloĉil, saj je House ob desetih zveĉer
telefoniral Vošnjaku, ki je nato sestavil pisno poroĉilo o telefonskem razgovoru s Houseom. V
poroĉilu je pisalo, da Wilson vztraja pri svojem stališĉu in da se bo o usodi celovške kotline
odloĉalo kot o celoti, "ker je nedeljiva, in sicer s plebiscitom, ker ima mešano prebivalstvo.
Istega mnenja da so tudi Angleţi in Francozi in da je naše nasprotno mnenje glede teh:
mistake [pomota]. Načrt mirovne pogodbe da ima mnogo vrzeli (gapes) in ako se nahaja v
njem določba glede plebiscita v celovški kotlini, s tem še ni rečeno, da bo to končno veljalo."
Ĉe bi se jugoslovanska delegacija odloĉila, da ne bo sodelovala na seji v St. Germainu, bi to
zgledalo "kot groţnja (threatening), in izvršitev tega sklepa bi bila ravno tako usodepolna
napaka kot odhod italijanskih delegatov iz Pariza ter bi napravila mučen vtis, a delegacija
lahko varuje svoje stališče na ta način, da izroči pri seji pismeno rezervo." Johnson je izjavil,
da ne soglaša z Willsonovim stališĉem in da mu namerava pisno razloţiti svoje predloge.630
Obenem je jugoslovanski delegaciji predlagal, naj jadransko vprašanje zakljuĉi pred
Wilsonovim odhodom iz Pariza, ĉetudi bi zato morali razdeliti Reko in njeno pristanišĉe, ĉe bi
na to seveda pristali tudi Italijani. Slednji pa se s tem niso strinjali, saj so ţe bili obvešĉeni o
Wilsonovi oslabitvi in so samo ĉakali, da odide s prizorišĉa.631
Slednji je konferenco zapustil
po podpisu mirovne pogodbe z Nemĉijo 28. junija 1919.632
629
Janko Brejc, "Od prevrata do ustave", v: Slovenci v desetletju 1918–1928, Zbornik razprav iz kulturne,
gospodarske in politične zgodovine, ur. Josip Mal (Ljubljana, 1928), 182. 630
Ehrlich, Pariška mirovna konferenca, 114–115; Livia Kardum, "Diplomatska borba za Korušku na Pariškoj
mirovnoj konferenciji 1919. godine", Politička misao: Croatian Political Science Review XXXVIII, št. 1 (2001):
136 (dalje: Kardum, "Diplomatska borba"). 631
Zapisi Dra Josipa Smodlake, 107–108. 632
Dajana Đurić, "Drţavnopravni poloţaj Rijeke u D'Annunzijevom vremenu 1918.–1920.", 38.
150
Jugoslovanska delegacija je 2. junija 1919 odpotovala v St. Germain, da bi prisostvovala
predaji preliminarija, obenem pa je Clemenceau vroĉila pisno rezervo. Delegacija se je trudila
poiskati kompromis med Wilsonovim stališĉem, ki je bil za globalni plebiscit, in lastnim, ki je
predvideval prikljuĉitev cone A h Kraljevini SHS. Johnson je kompromisni predlog predloţil
Wilsonu in drugim izvedencem velesil ter ob tem predlagal, da bi se cona A takoj prikljuĉila
Kraljevini SHS, cona B pa Avstriji. Prebivalci obeh con bi tako dobili priloţnost sami
odloĉati, h kateri drţavi bi pripadli. Na podlagi tega predloga je ĉetverica velesil dala Vesniću
kot zastopniku jugoslovanske delegacije priloţnost za ustno razpravo 4. junija. Tako je
britanski izvedenec Leeper spraševal tajnika Vošnjaka, in sicer 3. junija popoldne, ali je
Vesnić dobil vabilo ĉetverice, ĉe ne, naj nemudoma zaprosi za zaslišanje. A ĉetverica je z
zagovorom ţelela le pridobiti Vesnića za svoje ţe sprejeto stališĉe. Vendar se jugoslovanska
oziroma slovenska delegacija ni kar tako predala, zato so 11. junija Brejc, Ehrlich in Vošnjak
odbrzeli na razgovor z drţavnim tajnikom Lloyda Georgea, lordom Hardingom. Ĉeprav je bil
lord slabo pouĉen in rezerviran, je stališĉa trojice pozorno poslušal in na koncu obljubil, da bo
obvestil Balfourja in Lloyda Georgea o jugoslovanski zahtevi, da se jim da zelena ĉrta brez
plebiscita. A nekaj dni kasneje, 23. junija, delegacija pri tajniku Filipu Kerru ni dosegla
nikakršnih premikov, saj slednji nikakor ni mogel razumeti, zakaj se otepajo plebiscita, saj bi
ravno po njihovih statistikah moral prinesti dobro rešitev. Jugoslovanska delegacija je
naposled le dosegla nek uspeh, saj so se zavezniki v zadnjem trenutku odloĉili, da se Avstriji
ne vroĉi del naĉrta mirovne pogodbe, ki se je nanašala na Koroško.633
Junija 1919 je Vošnjak prosil oĉeta za denar, ki mu ga je slednji nakazal, in sicer 2000
frankov. Oĉe mu je ob tem še sporoĉil, da je sprejel konĉno odloĉitev, da se poleti iz Švice
napoti neposredno v Rogaško Slatino, da opravi svojo "kuro", ki jo je zaradi bivanja v tujini
vsa ta leta izpustil in so se posledice ţe zaĉele kazati. Morda bi tam ostal od jeseni, kakor je
pisal, kam potem, pa ni vedel. Razmišljal je o Opatiji, ĉe je seveda ne bi v tem ĉasu dobili
Italijani. Sinu je pisal, da še vedno ne ve, komu je treba oddati napoved škode na premoţenju.
Iz deţelne vlade so mu odgovorili, da je z napovedjo škode enako kot s politiĉnim
preganjanjem, vse je bilo treba poslati v Pariz. Iz Gorice so mu sicer pisali, da je neka s strani
obĉine sestavljena komisija ocenila škodo na vili Juditi, a Mihael Vošnjak ni vedel za koliko.
Menil je, da se ne more ĉakati na konĉno razpravo v Parizu, temveĉ se mora zahtevati, da se
na konferenci govori o tem, da oškodovani dobijo povrnjeno vsaj tretjino s strani v Švici
633
Ehrlich, Pariška mirovna konferenca, 116–117, 122 in 128; Kardum, "Diplomatska borba", 137.
151
ustanovljenega "Fonda". Menil je, da bi podoben fond morala ustanoviti tudi Antanta.634
Ţe
aprila 1919 je pisal, da je izvedel, da je njihov premoţenjski upravitelj postal Gradnik, a od
njega še ni dobil nobenega obvestila.635
Septembra 1919 je sinu sporoĉal, da je skrbništvo nad
hišama sprejel Podgornik, ki je ţelel hišo Via Codelli v celoti vzeti v najem. Podgornika so
klicali v vojaško komando, kjer jih je zanimalo, ali je moţno dati vilo Judito v desetletni
najem ali jo celo prodati. A o tem se je ţelel oĉe posvetovati s sinom, zato ga je prosil, naj se
na poti v Pariz oglasi pri njem v Švici vsaj za en dan.636
Oĉe je neko pismo v sinovo korist
naslovil na gospoda T (lahko predvidevamo, da gre za Trumbića). Radoveden je bil, ali bo
gospod njegovemu sinu povedal glede pisma. Menil je, da ĉe se ga to pismo ne "prime, potem
vemo, pri čem da smo ter bodeva na lastni koţi čutila resnico, da se v javnem ţivljenju človek
ne sme zanašati na hvaleţnost za storjene sluţbe". A zavoljo te nenaklonjenosti sin še ne bi
smel smatrati te bitke za izgubljeno. V prvi vrsti je šlo za to, da bi prišel v višji plaĉilni razred.
Oĉe je menil, da sinu nikdar ne morejo vzeti profesure in da lahko minister postane kdor koli,
profesor ne.637
Vošnjakov oĉe je po vojni prijavil škodo, ki je nastala na njegovem in sinovem
premoţenju v ĉasu vojne.638
634
ARS, OFBV, fascikle 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 14. 6. 1914. 635
ARS, OFBV, fascikle 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 9. 4. 1919. 636
ARS, OFBV, fascikle 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 23. 5. 1919. 637
ARS, OFBV, fascikle 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 17. 12. 1919. 638
"Napoved mojih škodb v Gorici vsled rata [vojne] 1915–1918 Podpisani poseduje v mestu Gorica na Primorskem dve kuĉi [hiši], in sicer: 'Korzo' broj [številka] 82 (Vila
Judita) i[n] Kuĉo [hišo] broj [številka] 28 Via Codelli.
A. Vila Judita,
je dvonadstropna, moderno opremljena, na glavni ulici 'Korza', v vrtu stojeĉe poslopje, katero vsebuje 15 sob, 2
kuhinji, opremljeno kopeliško sobo z vodovodom i.t.d.
Na zapadnem [zahodnem] koncu vrta (parka) stoji enonadstropno gospodarsko poslopje, poleg tega cvetliĉnjak
(Warmhaus). Od ulice 'Korzo' je napeljan vodovod, elektriĉna razsvetljava i[n] elektriĉni zvonec skozi vrta do
Kuĉe [Hiše] i[n] u Kuĉo [Hišo]. Vsled svoje proste vzvišene lege proti Soĉi i[n] hribovju 'Podgora', kjer je bila
nastavljena italijanska artillerija, je bila Vila Judita posebno razpostavljena i[n] cilj obstreljevanja od strani
omenjene artillerije v godinah [letih] 1915 i[n] 1916, ĉesar kaţe sedajno ţalostno stanje celega posestva. V I. i[n]
II. nadstropju sem imel jaz s svojim sinom popolnoma opremljeno stanovanje.
Vsled vesti, da Italija ne bo vstopila v rat [vojno], ampak da bo sama 'okupirala' Goriško na podlagi dogovorov z
Avstrijo[,] smo mi v Gorici še zadn[j]i dan pred napovedi vojne od strani Italije zaupajoĉe na omenjeno vesti niĉ
ne ukrenili glede zavarovanja naših premiĉnih stvari. Obstreljevanje Gorice od strani Ital[i]janov [se] je priĉelo
dne 24. VI. 1915 ter je trajalo do 9. VIII. 1916, to je do dneva, ko so Ital[i]jani zasedli Gorico.
Jaz sem zapustil svoj dom i[n] Goriško dne 1. VI. 1915 i[n] se podal v Švico.
Vila Judita je vsled obstreljevanja zlo trpela, streha je razbita, juţni vogal glavnega zida je razd[e]jan, kamenite
stopnice iz I. v II. nadstropje razrušene, stropi od kleti do strehe razd[e]jani, tako, da se iz kleti skozi vsa
nadstropja vidi skozi streho nebo.
Vsled razrušene strehe od godine [leta] 1915 do sedaj je seve celo poslopje radi deţje mokrote zlo trpela ter bo
teţko poslopje zopet popraviti.
Tudi gospodarsko poslopje i[n] cvetliĉnjak sta trpela.
I. Vsled obstreljevanja nastale škode vsebujejo:
1. na poslopjih ………………………….82.150
2. na vodovodov …………………………5.350
3. na pripravah je elektriĉno razsvetljavo
vrta i[n] kuĉe [hiše] 4.400
152
Na seji jugoslovanske delegacije, 25. junija 1919, je bil poleg Pašića, Trumbića, Ţolgerja,
Rybářja, Vesnića, ĉrnogorskega drţavnika Andrije Radovića, Mata Boškovića in Smodlake
prisoten tudi Vošnjak. Pašić jih je obvestil, da so iz Beograda dobili depešo, s katero jim je
vlada sporoĉala, da je treba na Vidovdan sprejeti mir z Nemĉijo. To naj bi bil pomemben
dogodek, saj bi s tem prenehal obstoj Srbije in uradno bi nastala drţava Srbov, Hrvatov in
Slovencev in dogodek bi pomenil krst omenjene drţave. Menda je Pašić ob tem dodal, da je
drţava vstala iz ruševin habsburške monarhije in da je še posebej za Slovence to velik dan,
ker so obranili svojo zemljo tekom tisoĉih let. Ţolger je tej izjavi prikimal, a opozoril na
dejstvo, da so pred njimi še velike naloge, kot je bila obramba meje pred Italijo in Avstrijo.
Vesnić je Ţolgerja ob tem opozoril, da je preveĉ optimistiĉen pri vprašanju Koroške, saj
neprijetna preseneĉenja naj ne bi bila izkljuĉena. Pašić je opozoril, da ni pravi trenutek, da se
ubadajo z vprašanji prihodnje notranje politike, temveĉ se posvetijo teţavam, ki bi jih lahko
prinesel podpis mirovne pogodbe z Nemĉijo. O tem je Trumbića obvestil Vošnjak, ko se je
vrnil iz Washingtona. Vošnjak je menda na temelju svojih opaţanj prišel do zakljuĉka, do
katerega je prišel tudi Filip Kerr, desna roka Lloyda Georgea, da obstaja resna nevarnost, da
pogodba z Nemĉijo ne bo ratificirana v Ameriki. Vošnjak je opozarjal, da je pred vrati
4. na elektriĉnih zvoncev ………………. 1.600
5. na po granatah v vrtu i[n] parku razd[e]jan[j]ih
poti, uniĉenih cvetliĉnih gred………..….. 621
6. polomljenih starih senĉnih dreves ……460
Skupaj škode na nepremiĉnih predmetov .. 94.530
Prenos 94.430
II. Storjene škode na premiĉnih predmetov vsled ropanja
od strani avstrijske vojske i[n] raznih drugih tatov:
1. na pohištvu ……………………………… 25.100
2. oropane dve knjiţnici …………………..51.250
3. vkradeno posteljno opravo, razno perilo,
obleke, srebrno namizno orodje, slike,
stenske dragocene ure, i. t. d. 8.860
_________________
85,210 = 85.210
III. Zgubljene najemnine, ker je poslopje
prazno stalo skozi 4 godine [leta] á 3000 fr … 12.000 = 12.000
Dakle [Torej] skupne škode v Vila Judita …….. 191.740
B. Škode vsled vojne na Kuĉni [Hišna] broj [številka]28 Via Codelli
1. Vsled obstreljevanja škoda na poslopju 1560
2. " " " na potih i[n] gredah
v vrtu 550
3. Zguba na najemninah skozi 4 godine [leta] 5000
Skupne škode na Kuĉi [Hiši] broj [številka] 28 v via Codelli ………7.110
Dakle skupna škoda v Vila Judita i[n] broj [številka] 28 Codelli 198.850
švicarskih Frankov
N3. Cene so vpostavljene v Švicarskih Frankov, ker "Kronska" valuta ne more više [veĉ] sluţiti kot vrednostno
merilo.
Collonge sur Territet, dne 5. marca 1919.
ARS, OFBV, fascikel 11, Napoved škode na premoţenju, 5. 3. 1919.
153
ogromna drama, ki ne bo zrušila samo Wilsona, temveĉ bo pripeljala do najteţjih svetovnih
zapletov. Po njegovem mnenju je imel Wilson preveliko zaupanje v svojo Ameriko, ki se še ni
popolnoma osvobodila verig izolacije. Vesnić je bil prav tako zelo skeptiĉen, saj je dvomil, da
bo imelo bodoĉe Društvo narodov takšno moĉ, da bi izpolnilo tako veliko nalogo v korist
ĉloveštvu.639
Ĉeprav je Wilson velikokrat deloval kot "naivni idealist", temu vendarle ni bilo
tako, saj ni zaupal vsem novonastalim drţavam, za katere je menil, da predstavljajo tveganje
za svetovni mir. Iz tega naslova je med drugim zahteval zašĉito manjšin v novoustanovljenih
drţavah.640
Burne razprave so na mirovni konferenci potekale tudi glede poloţaja Primorske in njene
usode. Centralna vlada v Beogradu in deţelna vlada v Ljubljani sta se ţe na zaĉetku morali
sprijazniti z dejstvom, da se bo o vprašanju zahodne meje nove drţave razpravljalo izkljuĉno
na pogajanjih med antantnimi velesilami na mirovni konferenci. Kljub temu, da so britanske
oblasti kasneje morda malo obţalovale, vsaj po besedah Lloyd Georgea, ker je bil del
ozemeljskih koncesij Italiji v nasprotju z naĉeli, ki so jih razglašale zmagovite sile, se je
britanska diplomacija navkljub vsemu drţala Londonskega pakta.641
Še pred uradnim
zakljuĉkom prve svetovne vojne so Italijani pohiteli z zasedanjem jadranske obale, Istre,
Reke, Zadra in otokov.642
Trumbić je predlagal plebiscit za Gorico, internacionalizacijo za
Trst, eventualno s plebiscitom ali arbitraţo, zahodna istrska mesta pa bi se prepustila Italiji. A
ko so se izvedenci Šorli, Ĉok, Trinajstiĉ, Gregorin, Rybář in Vošnjak posvetovali, so se izrekli
proti lokalnemu plebiscitu v teh mestih, ker bi to bilo za Slovence neugodno. Menili so, da se
lahko le v najhujšem primeru stvar prepusti arbitraţi. Na njihovo pobudo je Trumbić takšno
stališĉe tudi sprejel.643
O mirovni konferenci v Parizu, njenih posledicah in ljudeh, ki so bili na strani Kraljevine
SHS, je Vošnjak razmišljal še dvajset let kasneje, o ĉemer je zapisal, da bi se morda leta 1919
znašli v ĉisto drugaĉnem poloţaju, ĉe bi se na ţe na samem zaĉetku postavile moĉne
osebnosti, "ki bi dale upravnemu ţivljenju drugaĉno, modernejšo vsebino". A namesto tega so
v novo ţivljenje prenesli samo "nesodobne navade, stare plemenske predsodke, nekritiĉno
639
ASS, FV, škatla 12, Versajski mir i Jugosloveni, 4. 6. 1955. 640
Zoran Janjetović, "Pitanje zaštite nacionalnih manjina u Kraljevini SHS na konferenciji mira u Parizu 1919–
1920", Istorija 20. veka, št. 33 (2000): 33. 641
Andrej Rahten, "Pariška mirovna konferenca in Slovenci", v: Slovenci v očeh imperija, 27; Isti: "Wilsonova
sreĉanja in razhajanja s Slovenci", v: Velikih pet, 196. 642
Marjan Diklić, "Zadar i Rapallski ugovor (Uz 90. obljetnicu)", Zavod za povijesne znanosti HAZU u Zadru,
št. 53 (december 2011): 228. 643
Ehrlich, Pariška mirovna konferenca, 168.
154
presojanje starih upravnih metod in nevarno inertnost." Minister Ţolger, Rybář, Vošnjak in
nekateri drugi so v osebnih razgovorih pojasnili slovenske "revindikacije" francoskim
izvedencem geografu Emmanuelu Martonnu, Aubertu, Delanuxu, Britancem in
Ameriĉanom.644
Spomenico o italijansko-jugoslovanskem sporu je izdal tudi Wilson, ki slovenske delegacije
ni mogla povsem zadovoljiti, saj je ţrtvovala Slovence. Zaradi tega je delegacija 25. aprila
sestavila protestno noto. Ĉlani slovenske delegacije Schwegel, Gregorin in Vošnjak so
Wilsonu sicer poudarjali veliko izgubo slovenskega naroda, ki je sledila iz spomenice, vendar
si z ozirom na splošni poloţaj niso upali nastopati preostro, saj je Wilsonova spomenica
pomenila tudi katastrofalno obsodbo celotne italijanske politike. S protestom slovenskih
delegatov bi lahko Wilsonova sodba oslabela, zato se je Pašić Wilsonu za spomenico zahvalil
in takšno stališĉe je, kakor je zapisal Ehrlich, na kroge Antante naredilo ugoden vtis.645
Vošnjak je v Pariz prejel pismo pisca Franca Heriĉa,646
ki mu je uvodoma ĉestital za uspehe,
ki jih je dosegel skupaj s svojimi kolegi v tujini, da bi prišlo do zdruţitve Slovencev s Hrvati
in Srbi. V prilogi mu je poslal spis o moţnih severozahodnih mejah, za katerega je prosil, naj
ga Vošnjak da prevesti v francošĉino in anglešĉino. Poroĉal mu je, da je v ĉasnikih bral, kako
so se jugoslovanski delegati dogovarjali glede mej in izrazil svoje nestrinjanje, saj so bili po
njegovem mnenju preskromni. Hudomušno je grajal tudi delo jugoslovanske delegacije: "Ko
bi mogel jaz v Pariz, bi Vam vsem, ki ste na konferenci[,] pokazal, kako se delajo meje."
Menil je, da so meje proti Nemĉiji premoĉne, proti Ĉeškoslovaški pa prešibke in se je bati, da
bodo zopet imeli "nemški povodenj".647
Kako nespametno je bilo s strani mirovne konference
ustvariti dve nemški drţavi, Nemĉijo in Avstrijo, in kako dve slovanski drţavi, Jugoslavijo in
Bolgarijo, je Vošnjaku pisal tudi štirinajst let kasneje, ko so se kazale Hitlerjeve pretenzije na
tuja ozemlja.648
Heriĉ mu je pisal tudi junija 1919 zaradi Vošnjakovega predloga, da bi se
Kraljevina SHS preimenovala v Jugoslavijo, s ĉimer se Heriĉ ni strinjal in se mu je ideja zdela
prenagljena, zato je Vošnjaka prosil, naj s tem nikakor ne hitijo in poĉakajo na konec mirovne
konference.649
Glede mej so se na Vošnjaka obrnili iz geografskega oddelka s prošnjo, naj jim
644
Vošnjak, Tri Jugoslavije, 5; Ehrlich, Pariška mirovna konferenca, 171. 645
Ehrlich, Pariška mirovna konferenca, 184. 646
Prim: Jan Baukart, Pozabljeni pisci Slovenskih goric: Boţidar Flegerič, Josip Freuensfeld, Franc Mohorič,
Mirko Muršec, Franc Herič (Murska Sobota, 1966). 647
ARS, OFBV, fascikel 4, Heriĉevo pismo Vošnjaku, 25. 1. 1919. 648
ARS, OFBV, fasicekl 4, Heriĉevo pismo Vošnjaku, 23. 12. 1933. 649
ARS, OFBV, fasicekl 4, Heriĉevo pismo Vošnjaku, 7. 6. 1919.
155
posreduje natanĉnejše informacije s teritorijem juţnih Slovanov in slovanska650
poimenovanja
za kraje, ne madţarskih, kot so poudarili. Imeli so sicer mapo, ki jo jim je posredoval
Ţupaniĉ, a ta ni bila popolna.651
Nekateri so Vošnjakovo funkcijo na mirovni konferenci poskusili izkoristiti sebi v prid, tako
tudi trgovec Makso Detiĉek, ki se je konec leta 1919 obrnil nanj s pismom ter ga prosil za
pomoĉ in posredovanje pri ministrstvu za zunanje zadeve in ministrstvu za trgovino. Detiĉek
je izvedel, da se bodo izbirali trgovinski atašeji na poslaništvih, sam se je ravno tako
potegoval za to mesto, saj je ţe v Avstro-Ogrski opravljal tovrstno delo. Izpostavil je, da bi
najraje delal v Avstriji ali Rusiji, kjer je ţe imel poznanstva in zveze.652
Iz domovine so mu
pisali tudi iz drugih razlogov. V ĉasu, ko je bil Vošnjak še generalni sekretar jugoslovanske
delegacije, mu je pisal profesor Kadlec, v imenu profesorskega zbora pravne fakultete, ki je
bil s strani Hribarja obvešĉen, da bo Vošnjak posvetil vse svoje znanstvene sile njihovemu
mlademu zavodu – Univerzi v Ljubljani. Na Vošnjaka so se spomnili, ker so se ţeleli povezati
s praško univerzo, da bi jim le-ta pomagala z nasveti in izkušnjami. Profesorju Kadlecu se je
Vošnjak zdel najprimernejši za to misijo, saj: "Z neusahljivo marljivostjo in ljubeznijo ter
znanstveno intencijo ste se pečali z našimi jugoslovanskimi pravnimi spomeniki. Naša borba
za drţavno neodvisnost ima v Vas svojega najodličnejšega preiskovalca in komentatorja.
Dolga leta ţe sledite našemu narodnemu razvoju in nikdo ni bolj poklican ko[t] Vi, da utrdi in
ojači[a] srčne vezi, ki veţejo jugoslovanski in češki narod, in odgovarjajo zgodovinski misiji
obeh bratskih nacij."653
Decembra 1919 je v Pariz pripotoval regent Aleksander, ki je za agencijo Havas podal sledeĉo
izjavo: "Moja osvobojena in zedinjena domovina se stalno trudi, da bi čim točneje opredelila
svoj poloţaj tako v mednarodnem kot v notranjem oziru." Kraljevina SHS po regentovih
besedah naj ne bi ţelela skreniti s "svoje zgodovinske poti", temveĉ je ţelela slediti vodstvu
svoje politike "istim naĉelom, ki so jo vodili v ĉasu vojne" in ob tem ostati "zvesta ob strani
svojih prijateljev, lojalno izvršujoĉ svoje obveznosti". Regent je zatrjeval, da sta njegova
"vlada in ljudsko mnenje v drţavi /…/ soglasna v tem, da je poleg dela vlade in delegatov za
mir potrebno, da tudi jaz s svojo direktno navzočnostjo pojasnim prijateljem in zaveznikom,
650
V pismu je bilo napaĉno navedeno, da potrebujejo slavonska poimenovanja, ĉeprav je verjetno bilo mišljeno
slovanska. 651
ARS, OFBV, fascikel 6, Lechovo pismo Vošnjaku, 2. 9. 1919. 652
ARS, OFBV, fascikel 3, Detiĉkovo pismo Vošnjaku, 18. 12. 1919. 653
ARS, OFBV, fascikle 5, Kadleĉevo pismo Vošnjaku, 28. 11. 1919.
156
naj ne zahtevajo od naroda naše nove kraljevine podpisa za obveznosti, ko so nam jih v
zadnjem hipu predloţili v podpis." Med temi obveznostmi je bilo tudi plaĉilo odškodnine, ki
jo je smatral za nesprejemljivo, saj "Primorani smo to izjaviti, ker čutimo vdanost do naših
prijateljev in zaveznikov, obenem pa zato, ker se zavedamo velike odgovornosti pred našim
narodom, ki ţeli biti koristen član Lige narodov, kar tudi bo, če bomo mi in naši prijatelji
vedno ostali pri načelu, da se nihče ne more zavezati na nekaj nemogočega …"654
Konec leta 1919 je Vošnjak sam prosil za razrešitev z mesta generalnega sekretarja zaradi
bolezni svojega oĉeta, katerega je ţelel obiskati v Švici. Glede sprejetja njegove razrešitve mu
je pisal Pašić, katerega dopis se je glasil: "Gospod, Sprejevši Vaše razloge, podane v pismu, ki
ste mi ga poslali, da zaradi bolezni Vašega očeta morate oditi v Švico, se je Mirovna
delegacija odločila, da sprejme Vaš odstop in Vas razreši. Ob enem Vas prosim, da v imenu
Delegacije sprejmete njeno zahvalo za vaš iskreni trud in koristno delo za čas, ko ste ji bili na
razpolago. Prosim, sprejmite, gospod, prepričanje v moje odlično spoštovanje. Nik. P. Pašić
s. r."655
Oĉe se je strinjal s sinovo namero preseliti se v Beograd, saj je menil, da nima smisla
ostati v Parizu.656
Kljub odgovorni funkciji je Vošnjak mislil tudi na osebno sreĉo, predvsem v ljubezni. Za
ţivljenjsko sopotnico si je izbral Srbkinjo Nado Georgijević.657
Kakor je imel rad oĉeta, tako
je tudi oĉe nedvomno imel rad njega ter ga podpiral pri njegovih idejah in prizadevanjih.
Ĉeprav je iz pisem moţno le redko opaziti pogovore med oĉetom in sinom, ki bi bili zelo
osebne narave, pa je ohranjeno pismo, v katerem se kaţe oĉetova skrb za sina. Oĉe je namreĉ
sinu odsvetoval zvezo z Nado Georgijević, saj se mu je, kljub temu, da je ni poznal, zdela
nekoliko neuravnovešena. Oĉe je izvedel, da ima gospodiĉna razen splošne slabosti še neko
kroniĉno ţensko bolezen in da je le-ta v zvezi z njeno zahtevo "idealne ljubezni". Kot oĉe tega
svojemu edincu ni mogel zatajiti. Ĉeprav je šlo le za "civilni zakon", ki ga je bilo moţno
kadar koli razveljaviti, bi jo sin moral vzdrţevati do njene smrti in "pretrpeti znake njenega
ţivĉnega poloţaja". Zaradi tega ni bil zadovoljen s sinovo namero, da se poroĉi, kar mu je
brez oklevanja tudi napisal: "Dakle: Jaz ne morem privoliti v ta korak, seve pa nočem braniti,
ako ga hočeš storiti." Zato se je oĉe svojevoljno odloĉil, da za enkrat Nadi ne bo poslal
zadnjega sinovega pisma, v katerem jo je povabil v Pariz. Oĉe je ĉakal, da sin še enkrat
654
Besede kralja Aleksandra I., 55. 655
ARS, OFBV, fascikel 14, Dopis Nikole Pašića o razrešitvi B. Vošnjaka od dolţnosti sekretarja, 24. 12. 1919. 656
ARS, OFBV, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 13. 12. 1919. 657
ASS, FV, škatla 1, Zapiski na kartoteĉnih listkih.
157
razmisli o nameravanem koraku. Na koncu mu je še napisal: "Ako jo ţeliš sedaj v Parizu,
dobro _ jo Ti pa pošljem, jaz ne bom kriv posledic, sitnob, ki jih bodeš Ti imel."658
Tudi v
naslednjem pismu je sinu dajal oĉetovske nasvete. Predlagal mu je, da Nade, zavoljo njenega
zdravja, ne vabi v Pariz in se glede nje dokonĉno odloĉi po prihodu jugoslovanske delegacije
v domovino.659
A kljub temu mu je oĉe glede izvoljenke pomagal, saj se je sam osebno
zavzel, da bi ji na konzulatu podaljšali bivanje v Švici in da bi dobila potni list, s katerim bi
lahko odpotovala v Pariz k bodoĉemu soprogu. Tudi za stroške njenega potovanja naj bi
poskrbel ravno Mihael Vošnjak.660
Nada je po Vošnjakovih zapisih izhajala iz plemiške veje druţine Georgijević iz Madţarske,
kjer naj bi druţino imenovali de Orienti. Nada, s katero se je poroĉil, je ţe kot otrok bolehala,
njena bolezen pa se je stopnjevala do njene prezgodnje smrti. V nasprotju z Vošnjakom ni bila
lingvistka, saj je znala zelo slabo nemško, francosko se ni mogla nauĉiti in nikoli ni
spregovorila v slovenskem jeziku.661
Ţe sam Vošnjak je zapisal, da ni bila poliglot, a iz pisem
je opaziti, da tudi za srbski jezik ni bila nadarjena, saj so bile njene povedi zelo kratke, kakor
da bi pisal otrok.662
Po poroki nista bila ves ĉas skupaj, in sicer zaradi narave Vošnjakovega
dela.663
Pisem med Nado in Vošnjakom je ohranjenih zelo malo. Oktobra 1920 je pisal
soprogi, naj se ne jezi nanj, ĉe jo prosi, naj mu nikdar ne piše o "balkanskem jeziku". "Naš
jezik je biser, kakršnega nimajo drugi narodi," ji je pojasnjeval. Ker je bil daleĉ stran, si je
nekega dne v gledališĉu ţelel pogledati predstavo Mignon, ki bi ga spomnila na njegovo
ĉrnooko jugoslovansko "Mignon", a je bila predstava razprodana. V pismu jo je spraševal, ali
je razumela vse napotke glede povratka. Sporoĉil ji je ime zdravnika, ki ji ga je poiskal.664
Vošnjakova soproga je imela brate Mihaela, Pajo in Nikolo. Mihael Georgijević je bil po
vojni v Prištini s soprogo Majdo. Leta 1921 je Vošnjaku pisal, naj mu pomaga in doseţe
njegovo premestitev na Hrvaško, saj je bilo njegovo delo v Prištini opravljeno, poleg tega so
bile razmere tam slabe, kar nikakor ni bilo dobro za njegovo noseĉo soprogo, ki je kasneje
dobila hĉer Nives. Iz kasnejših pisem je moţno razbrati, da se je druţina naposled preselila v
658
ARS, OFBV, fascikel 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 23. 5. 1919. 659
ARS, OFBV, fascikel 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 26. 5. 1919. 660
ARS, OFBV, fascikel 11, Oĉetovo pismo Vošnjaku, 22. 9. 1919. 661
ARS, OFBV, fascikel 72, Vošnjakovo pismo Nadi, 6. 10. 1920. 662
ARS, OFBV, fascikel 72, Vošnjakovo pismo Nadi, 24. 10. 1931. 663
ARS, OFBV, fascikel 72, Vošnjakovo pismo Nadi, 6. 10. 1920. 664
Prav tam.
158
Zagreb.665
Pri iskanju sluţbe je Vošnjak pomagal ţeninemu bratu Nikoli Georgijeviću. Ko je
slednji bival v Bosanski Dubici, mu je Vošnjak skušal urediti sluţbo uradnika na nekdanji
posesti nadvojvode Fridericha, pri ĉemer je Nikola postavil kar nekaj zahtev. V vmesnem
ĉasu je imel namen doštudirati pravo.666
Naslednje leto se mu je oglasil iz Apatina, ko ga je
prosil, da bi bil krstni boter njegovemu sinu, ki bi ga poimenovali Bogumil. Sporoĉil mu je,
da je bil prestavljen v Centralno mlekarno v Monošter.667
Po prihodu v Monošter je zopet
prosil, naj Vošnjak posreduje pri Kristanu, saj se je ţelel vrniti v Apatin, kjer je skupaj z
druţino imel boljše stanovanjske pogoje.668
V tridesetih letih je bival v Dugi Resi, od koder se
je oglasil Vošnjaku in sestri Nadi.669
7 V USTAVOTVORNI SKUPŠČINI, ČLAN SAMOSTOJNE KMETIJSKE
STRANKE
Še pred nastankom Kraljevine SHS je novembra 1918 nastala Jugoslovanska demokratska
liga, ki naj bi pripeljala do oţjega sodelovanja JO in srbske opozicije. Ustanovitelji in ĉlani
lige so bili ĉlani JO in ĉlani posameznih strank srbskega opozicijskega bloka: za predsednika
je bil izbran znani srbski geograf in predsednik Srbske kraljevske akademije Jovan Cvijić,670
za podpredsednika srbski knjiţevnik Nikola Stojanović in utemeljitelj Hrvaške napredne
stranke Ivan Lorković, ostali vidni ĉlani pa profesor na Pravni fakulteti v Beogradu Boţidar
Marković,671
ĉlan Hrvaške ljudske kmeĉke stranke Ivan Gmajner, srbski literarni zgodovinar
Pero Slijepĉević,672
srbski literarni zgodovinar Milan Grol, Gazari, Jambrišek, Banjanin,
Trumbić, Tinajstić, idejni oĉe matematiĉne ekonomije Kosta Stojanović, srbski pisatelj Veljko
Petrović, Meštrović, novinar Rudolf Đunio, srbski pesnik Dušan Vasiljević, srbski politik
Radoslav Agatonović, prevajalec Dragomir Ikonić, Ilija Šumenković, srbski zgodovinar Jovan
Tomić, predsednik obĉine v Beogradu Kosta Jovanović, ĉlana Demokratske stranke Kosta
665
ARS, OFBV, fascikel 4, Pismo M. Georgijevića Vošnjaku, 20. 4. 1921 in 1. 6. 1921. 666
ARS, OFBV, fascikel 4, Pismo N. Georgijevića Vošnjaku, 25. 4. 1921. 667
ARS, OFBV, fascikel 4, Pismo N. Georgijevića Vošnjaku, 30. 3. 1922. 668
ARS, OFBV, fascikel 4, Pismo N. Georgijevića Vošnjaku, 20. 4. 1922. 669
ARS, OFBV, fascikel 4, Pismo N. Georgijevića Vošnjaku, 26. 4. 1934. 670
Prim: Cvijićev zbornik: u spomen 100. godišnjice njegovog rodjenja, ur. Milisav Lutovac (Beograd, 1968);
Nikola Pantić, Petar Vlahović, Jovan Cvijić u svom i našem vremenu (Beograd, 1988); Tatjana Korićanac, Jovan
Cvijić: ţivot i delo: (1865–1990) (Beograd, 1990); Jelena Stević, Jovan Cvijić: iz ţivota i rada (Loznica, 1990). 671
Prim: Ljubinka Trgovĉević, "Boţidar Marković o untrašnjem ureĊenju Jugoslavije (1914–1919)", v:
Stvaranje jugoslovenske drţave 1918. godine, ur. Vasa Ĉubrilović (Beograd, 1989), 339–346. 672
Prim: Tomislav Bekić, "Pero Slijepĉević u svome vremenu i danas, Sarajevo, 1989", Zbornik Matice srpske
za knjiţevnost i jezik 38, št. 3 (1991): 539–543.
159
Kumanudi in Milorad Drašković ter Vošnjak, ki je bil edini Slovenec v glavnem odboru.
Ĉlani lige so naĉrtovali aktivnost v drţavi ţe v predvolilni propagandi za Ustavotvorno
skupšĉino. Tako so si ţe v zaĉetku leta 1919 prizadevali, da se akcija lige prenese v drţavo in
se tam ustvarijo temelji za organizirano delo.673
Liga je poudarjala "jugoslovansko" rešitev
zdruţitve in organizacije drţave. Njen prvotni program je bil blizu federativni ureditvi drţave
in je s tem postal zanimiv tudi za hrvaške stranke. A kaj kmalu se je liga programsko
opredelila za centralistiĉno in unitaristiĉno stališĉe. V ligi so sklenili, da bodo na osnovi
svojega programa sestavili naĉrt ustave, vendar je po nastanku Pribićevićeve Demokratske
stranke liga kot posebna organizacija prenehala s svojo aktivnostjo.674
Do zdruţitve Srbov, Hrvatov in Slovencev ni prišlo po naĉrtih, ki so bili izdelani med vojno
vihro. Slovenski in hrvaški narod sta bila kar dvakratno prevarana, saj je srbska vlada
odpovedala Ţenevski sporazum, sklenjen med predsednikom Vseslovenske ljudske stranke
Korošcem in srbskim predstavnikom Pašićem. Druga prevara je sledila, ko so delegati
Narodnega veĉa odšli v Beograd z navodilom, da mora biti bodoĉa ustava skupne drţave SHS
sprejeta vsaj z dvotretjinsko veĉino, kot je bilo naĉeloma dogovorjeno ţe s Krfsko deklaracijo.
A temu ni bilo tako, saj se je zedinjenje izvršilo tudi brez tega pogoja.675
Po
prvodecembrskem aktu so se ţe zaĉele kazati nasprotnosti, ki so se v bistvu nanašale
predvsem na vprašanje preureditve skupne drţave. Tako so prišla v ospredje ustavno-
revizijska vprašanja in ne vprašanje, ali ostati v skupni drţavi ali ne. V nasprotje sta si
prihajala predvsem centralizem in federalizem.676
Ustava je bila sprejeta na Vidovdan, torej
28. junija 1921, in je bila izglasovana z relativno veĉino, med slovenskimi poslanci pa so
zanjo glasovali samo predstavniki Samostojne kmetijske stranke (SKS) in Jugoslovanske
demokratske stranke (JDS).677
Ĉeprav Vošnjak po nastanku Kraljevine SHS ni dobil nikakršnih navodil s strani Narodnega
veĉa, ga je Janko Brejc, predsednik Deţelne vlade, junija 1920 povabil v svoje stanovanje na
obed. 678
Zakaj, ostaja neznano. Ko se je postavljalo vprašanje imena drţave, je bil Vošnjak za
673
Branislav Gligorijević, Demokratska stranka i politički odnosi u Kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca
(Beograd, 1970), 33; Momĉilo Zeĉević, Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917–1921, Od
majniške deklaracije do vidovdanske ustave (Maribor, 1977), 243 (dalje: Zeĉević, Slovenska ljudska stranka). 674
Petranović, Zeĉević, Jugoslavija 1918/1984, 138–139. 675
Ciril Ţebot, Neminljiva Slovenija, Spomini in spoznanja iz razdobja sedemdesetih let od Majniške deklaracije,
(Ljubljana, 1990), 45. 676
Ferdo Ĉulinović, "Raspad Austro-Ugarske i postanak jugoslavenske zajedniĉke drţave", v: Naučni skup, 40. 677
Jurij Perovšek, "Sprejem vidovdanske ustave", v: Slovenska kronika, 264. 678
ARS, OFBV, fascikel 2, Brejĉevo pismo Vošnjaku, brez datuma.
160
poenoteno ime – Jugoslavija. Glede imena mu je zopet kot v ĉasu mirovne konference pisal
Heriĉ, ki je še enkrat prebral njegove ĉlanke v Vedi, kjer je zasledil, da je Vošnjak zagovarjal
ime Slovini. Heriĉ je ţelel napraviti konec "anomaliji" v terminologiji. Bil je mnenja, da bi
bilo dobro, ĉe bi se vrnili k etnološki terminologiji iz ĉasa pred ilirizmom.679
Trajno nazadovanje JDS je na politiĉno prizorišĉe zavihtelo novo stranko. Namreĉ, po
reorganizaciji Narodno napredne stranke v JDS se ji je prikljuĉil še liberalni kmeĉki dejavnik,
ki se je kasneje oddelil. Na slovenskem ozemlju se je spomladi 1919, natanĉneje 1. junija, pod
vodstvom nekdanjega ĉlana Narodno napredne stranke Ivana Puclja ustanovila SKS, ki se
kljub uspešnemu zaĉetku ni uspela trajneje aplicirati v javnem prostoru. Nova stranka se je
naslonila na izrazito razredno kmeĉko drţo, a pri tem prevzela vso miselno osnovo prvotne
liberalne stranke. Na zborovanju je sprejela program, ki je bil zelo kratek in izraţen v le
devetnajstih toĉkah. Geslo stranke se je glasilo: "V boj za staro pravdo!" Pozornost je bila
usmerjena predvsem v reševanje vsakodnevnih kmeĉkih vprašanj. Zahtevala je predvsem
ustanavljanje kmeĉkim potrebam prilagojenih šol, izboljšanje trgovine in prometa, carinsko
politiko v korist agrarnih proizvajalcev, zašĉito revnih kmeĉkih slojev, skrajšanje vojaškega
roka za kmete in podobno. Stranka je pristajala na jugoslovanski nacionalni integralizem, a
zagovarjala stališĉe o enakopravnosti Slovencev, Hrvatov in Srbov. Navkljub odliĉnemu
rezultatu na volitvah 28. novembra 1920 v Ustavotvorno skupšĉino se ta uspeh ni nikoli veĉ
ponovil. Razlog verjetno prvobitno tiĉi v velikemu nezadovoljstvu ljudi z "etabliranimi
politiĉnimi grupacijami". Zavzeta delavnost in "organizacijsko-akcijska uĉinkovitost"
katoliških narodnjakov, ki so imeli zanesljivo podporo glasov na podeţelju, sta
"samostojneţe" kaj kmalu porinili v "objem demokratskih baronov". Slednji so s precejšnjimi
finanĉnimi sredstvi podprli gibanje pod Pucljevim vodstvom, saj sami med kmeĉko
prebivalstvo niso mogli prodreti. Slovenski kmetijci so po volitvah 18. marca 1923 prenehali
delovati kot bistveni politiĉni akter. A s politiĉnega prizorišĉa niso poniknili samo kot
zastopniki doloĉene idejne tendence, temveĉ tudi kot poslanska skupina. Pozneje so se
formalno povezali z liberalci v okviru Jugoslovanske radikalno-kmeĉke demokracije oziroma
Jugoslovanske nacionalne stranke (JNS)."680
Vodstvo stranke so ob njenem nastanku prevzeli
679
ARS, OFBV, fascikel 4, Heriĉevo pismo Vošnjaku, 18. 10. 1921. 680
Grdina, Oblike parlamentarizma v obdobju 1918–1941, 218; Fran Erjavec, Slovenci, Zemljepisni,
zgodovinski, politični, kulturni, gospodarski in socialni pregled (Ljubljana, 1923), 95 (dalje: Erjavec, Slovenci);
Jurij Perovšek, "Ustanovitev Samostojne kmetijske stranke", v: Slovenska kronika, 232; Slovenska novejša
zgodovina, Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije, 1848–1992
(Ljubljana, 2005), 228; Albin Prepeluh, Kmetski pokret med Slovenci po prvi svetovni vojni (Ljubljana, 1928), 8–
9 (dalje: Prepeluh, Kmetski pokret med Slovenci).
161
Pucelj, veterinar Janko Rajer, vodja štajerske izpostave SKS Josip Drofenik in ustanovitelje
Slovenske kmetske stranke za Goriško Ivan Mermolja.681
Pomemben ĉlan SKS je bil v
zaĉetku njenega obstoja tudi Vošnjak.
SKS se v Narodnem predstavništvu ni priznalo velike veljave, prav tako ne v Deţelni vladi za
Slovenijo, zato je stranka 23. novembra 1919 v Ljubljani sklicala velik shod, ki se ga je
udeleţilo veĉ kot 3000 kmetov. Na shodu je bila sprejeta resolucija stranke, ki je bila sveĉano
izroĉena tedanjemu predsedniku Deţelne vlade za Slovenijo Brejcu. Da bi stranka pomagala
kmeĉkemu prebivalstvu pri nabavi raznih gospodarskih in drugih potrebšĉin, je ustanovila
gospodarsko podjetje Ekonom, ki se je kasneje preoblikovalo v zadrugo. A ker so v stranko
vedno znova prihajali novi ljudje, je trpela zaradi pomanjkanja enotne ideologije. Za pravilen
organizacijski razvoj se je zelo trudil kmetijski strokovnjak, dolgoletni ravnatelj Kmetijske
druţbe v Ljubljani, Gustav Pirc,682
kateremu je ob strani zvesto stal Ĉeh Bohuslav Skalický.
Ker so volitve v Ustavotvorno skupšĉino zahtevale tudi kvalificirane kandidate, je stranka le-
te morala poiskati med intelektualci. Med njimi sta bila izvoljena Rajer in Vošnjak.683
Glavni tiskovni nasprotnik SKS je bil Slovenski gospodar, ki si je stranko nemalokrat
privošĉil v svojih dnevnih izdajah. Tako je septembra 1919 ocenjeval poloţaj stranke, ĉe bi
vanjo vstopili vsi kmetje, ki so predstavljali 80 odstotkov drţavnega prebivalstva. Tako bi
lahko SKS pridobila 80 odstotkov glasov, torej 224 poslanskih mest. A to je bilo nemogoĉe,
saj sta bili besedi kmet in poljedelec zelo "raztegljiva" pojma. Zato so pri Slovenskem
gospodarju menili, da bodo stranki njene namere zelo teţko uspele, saj bi v tem primeru to
pomenilo razlike gospodarskih nasprotij, ki bi bile veĉje kakor v vseh strankah dotlej. Ĉasnik
je posmehljivo opozarjal na dejstvo, da tudi, ĉe bi stranka res pridobila veĉino poslanskih
mest, ne bi bila sposobna sestaviti primerne vlade, saj bi med kmeti teţko našla dovolj
usposobljenega kadra. A tega se ni bilo bati, kot je opozarjal ĉasnik, saj je bil kmet dovolj
razumen, da je razumel, da vladanje samo kmetov ni mogoĉe, ob tem pa je bil ţe v zaĉetku
ĉlanka zapisan verz stare pesmi: "A Bog je kmetu glavo dal, da b' goljufijo brţ spoznal."684
681
Erjavec, Slovenci, 96. 682
Prim: Andrej Šalehar, Stane Rupnik, Metka Ţan Lotriĉ, Gustav Pirc: (1859–1923): kmetijski strokovnjak,
potovalni učitelj, tajnik, ravnatelj in predsednik Kranjske kmetijske druţbe, urednik Kmetovalca (1884–1918 (1–
9)) in Kmetijskih in rokodelskih novic (1884–1893) in amaterski fotograf / agricultural expert, traveling teacher,
secretary, director and president of Carniolan agricultural society, editor of Kmetovalec (1884–1918 (1–9)) and
Kmetijske in rokodelske novice (1884–1893) and amateur photographer (Slovenj Gradec, 2011). 683
Prepeluh, Kmetski pokret med Slovenci, 10–13. 684
"Samostojna Kmetijska Stranka", Slovenski gospodar, 18. 9. 1919, št. 38, 2.
162
Ustavotvorna skupšĉina, v katero je bil izvoljen tudi Vošnjak, je zaĉela zasedati 12. decembra
1919. Ustavotvorna skupšĉina ali konstituanta je ţe v samem zaĉetku naletela na negodovanje
nekaterih strank in poslancev, saj je Vesnićeva vlada samostojno sprejela poslovnik za
konstituanto, ĉeprav bi parlament po vseh ustavnih pravilih moral sam doloĉiti pravilnik o
delu. Vlada ni upoštevala niti doloĉila, sprejetega s Krfsko deklaracijo – kvalificirane veĉine
dveh tretjin poslancev, temveĉ je za sprejetje ustave doloĉila le navadno veĉino. Razburjenje
je podkuril še vladni centralistiĉni predlog ustavnega naĉrta, ki je predvideval ukinitev
pokrajin in pokrajinskih vlad.685
V ĉasu, ko se je uveljavljal tudi v domovini, je Vošnjak doţivel osebno tragedijo, saj je
preminil njegov nadvse ljubljeni oĉe. Mihael Vošnjak je po ţe zakljuĉenem dejanju –
nastanku Kraljevine SHS – odlašal z vrnitvijo v domovino. Konĉno je doloĉil datum povratka
in to je bil 2. julij 1920. Ţe tri leta je namreĉ ţivel s skromno pokojnino v Territetu ob
Ţenevskem jezeru. Vošnjak je zapisal, da kakor je bil oĉe ţe vse svoje ţivljenje natanĉen,
ravno tako je bil natanĉen pri omenjenem potovanju. A pot mu je prepreĉila nenadna smrt. Sin
ga je 3. julija zaman ĉakal na ljubljanskem kolodvoru, oĉe iz Simplon expressa ni izstopil.
Vošnjak se je spominjal, da se je s teţko slutnjo v srcu vrnil v hotel Slon in tam ga je priĉakal
telegram, v katerem je bilo sporoĉeno, da je njegov oĉe preminil. V priĉakovanju sreĉanja s
svojim edincem in domovino je ostarelega Mihaela Vošnjaka pred odhodom 2. julija zadela
moţganska kap in je ob 10. uri dopoldne umrl. Kasneje je Vošnjak razmišljal, kako se ni
uresniĉila oĉetova ţelja, ki jo je izrazil v ameriški spomenici – "Nikdar ni prestopil praga
nove drţave."686
Ob smrti oĉeta so Vošnjaku soţalje izrazili tudi sorodniki iz Maribora, ki so
strica Mihaela Vošnjaka zelo cenili. Stric jim je obljubil obisk, ki so ga, kot so zapisali,
doţiveli na nenavaden naĉin: "Mi smo mnogo mislili na dragega nam gospoda strica in
pričakovali, da se nam zglasi! Pa zglasil se nam je: V naši spalnici je z večera bil nek
nenavaden ropot, ki sem ga z Minko določno slišal, a njej sami pa se je sanjalo, kako lepo so
jo g. stric poljubili o[b] priliki svojega poseta [obiska]. Rajni g. papa nam je bil lani obljubil
obisk, katerega smo se vsi veselili in glej: moţ beseda bili so tu." Sorodniki so vedeli za
prizadevanja Vošnjakov za nastanek skupne jugoslovanske drţave in kot se je to pokazalo ob
smrti Mihaela Vošnjaka, verjetno tudi podpirali njune napore: "Zelo ţal nam je za njim, vsaj
685
Andrej Rahten, Slovenska ljudska stranka v beograjski skupščini, Jugoslovanski klub v parlamentarnem
ţivljenju Kraljevine SHS 1919–1929 (Ljubljana, 2002), 67–69 (dalje: Rahten, Slovenska ljudska stranka v
beograjski skupščini). 686
Vošnjak, Ob stoletnici, 17.
163
nekaj let bi se naj radoval [veselil] še svojih teţko pričakovanih sedaj uresničenih idej! Bog
mu poplačaj obilno njegov trud!"687
Po oĉetovi smrti je ostalo nekaj dedišĉine, ki jo je šel iskat Vošnjakov polbrat Fran Mayer.
Testamenta ni našel nikjer, ne v banki ne doma, a je predvideval, da se mora nahajati v kakšni
pošti, naslovljeni na Bogumila Vošnjaka. Mayer je vzel le korespondenco, ki jo je imel
pokojni pri sebi, in obravnaval zapušĉinsko razpravo po švicarskem pravu. Gotovino, 5000
avstrijskih kron in 1500 švicarskih frankov, ki jih je našel pri pokojniku, je Mayer vzel s seboj
in jih poloţil na Ljubljanski hranilni banki. Polbratu je sporoĉil, da knjiţico juţnoštajerske
hranilnice hrani doma, na kateri se je nahajalo 28.000 kron. O vseh ostalih zadevah naj bi se
dogovorila, ko bi Vošnjak prispel s soprogo v Šoštanj.688
Vošnjak je imel nekajletne teţave, preden je lahko prenesel oĉetove posmrtne ostanke v
domaĉe kraje. Leta 1922 mu je v Prago pisal prijatelj Pucelj, da se bodo posmrtni ostanki
velikih pokojnikov v drţavo prenašali po nekakšnih rangih oziroma zaslugah in da njegov
pokojni oĉe v prvo skupino ni spadal. Na vidiku je bila še vladna kriza, zato trenutek za
reševanje teh teţav ni bil primeren, še zlasti ne za velike sveĉanosti ob prenosu.689
Šele sedem
let po tragiĉnem dogodku je prenesel posmrtne ostanke v domovino – "Končno je našel prvi
slovenski in jugoslovanski zadrugar svoj zadnji dom l. 1927. v svojem šentiljskem grobu," je
ob prenosu zapisal Vošnjak. Na pobudo posebnega odbora za priznanja narodnih zaslug je bil
na drţavne stroške prepeljan v domovino. Naĉrtovano je bilo sicer, da se ga pripelje ţe leta
1926 skupaj s posmrtnimi ostanki slavnega srbskega vojskovodje Radomira Putnika690
in
srbskih poslancev, ki so med vojno umrli v tujini. Ob prevozu posmrtnih ostankov je imel
govor tudi odvetnik Juro Hrašovec, ki je poleg ostalega izrekel te misli: "Vidimo tedaj, da je
bil velik moţ, kakor se jih vsakemu narodu le malo rodi, velik po svojih zmoţnostih, po svoji
volji, svojemu delu, po plemenitosti svojega mišljenja in po uspehih."691
A ţivljenje je teklo naprej in Vošnjak je ostal aktiven v politiki drţave, za katero si je
prizadeval toliko let. V ĉasu priprav na volitve v Ustavotvorno skupšĉino je na listo SKS
687
ARS, OFBV, fascikel 6, Kranjĉevo pismo Vošnjaku, 7. 7. 1920; Omahen, Razprava, 46. 688
ARS, OFBV, fascikel 7, Mayerjevo pismo Vošnjaku, 22. 7. 1920. 689
ARS, OFBV, fascikel 9, Pucljevo pismo Vošnjaku, 11. 10. 1922. 690
Prim: Savo Skoko, Vojvoda Radomir Putnik (Beograd, 1984). 691
Vošnjak, Ob stoletnici, 17.
164
skušal priti tudi pravnik Anton Novaĉan,692
a mu podvig ni uspel, saj so ga na seji za
kandidate v Celju v Narodnem domu "postavili na led".693
29. novembra 1920 so bili na zboru
odposlancev okrajnih in krajevnih odborov ter izvoljenih ĉlanov izvršilnega odbora potrjeni
predlogi okrajnih in krajevnih odborov ter doloĉeni kandidati za volitve v Ustavotvorno
skupšĉino. Izbrali so se ĉlani za kranjsko in štajersko volilno okroţje. Vošnjak je kandidiral
na listi kvalificiranih kandidatov za štajersko okroţje. Poleg njega so se na isti volilni listi
pojavila še ostala imena: Štefan Dobnik, Ĉok, Franc Pahernik, Janko Vizjak in Tone Uršiĉ.
Skupno je na listi SKS kandidiralo 38 kandidatov. Stranka je v predvolilnem boju podala svoj
program, v katerem je izraţala zahteve po kmeĉki ustavi v smislu kmetske samostojnosti,
uzakonitve pravic kmetov, praviĉne in enakomerne ureditve davka, ureditve in izvedbe
agrarne reforme, odprave privilegiranosti stanu, preskrbe kmetov s stroji, gnojili, semeni,
izgradnje cest, vodovoda, elektrarne in reforme kmetijskega šolstva, zahteve po zniţanju
stalnega vojaštva in uvedbe davka na vojne dobiĉke. V štajerskem volilnem okroţju so bili
izvoljeni Ivan Urek, Mermolja, Drofenik in Vošnjak.694
Po volitvah v Ustavotvorno skupšĉino si je Vošnjak zapisal kratke zabeleţke o poteku volitev
in stanju po le-teh. Ugotavljal je, da so bile volitve izpeljane v popolnem miru, brez kakršnega
koli vpliva oblasti. Ĉeprav se je dalo protidrţavnim elementom veliko svobode za agitacijo, je
menil, da je kljub vsemu bila izvoljena skupšĉina, ki bi bila sposobna ustvariti parlamentarno
veĉino, slednja pa ustavo. V zapisih je zabeleţil, da komunistiĉni poslanci niso bili zadovoljni
z izidom volitev, saj so bili prepriĉani, da so dobili veĉje število glasov na raĉun
nezadovoljnih ljudi. Zaradi tega so ţeleli mandate izsiliti s terorjem, ĉemur je sledila Obznana
in poslediĉno je bil izveden atentat na notranjega ministra Milorada Draškovića. Da bi
situacijo razrešili, je namestnik notranjega ministra k sebi povabil vladne stranke in jim
predlagal zakon o redu in delu. Atentati so se za tem vrstili in eden izmed njih je bil usmerjen
proti prestolonasledniku in Pašiću. Zaradi situacije, v kateri se je znašla drţava, je bil izdan
Zakon o zašĉiti drţave.695
Na teh volitvah je SKS na slovenskem ozemlju dosegla petino
glasov, in sicer 21 % (33.000 glasov) ter tako resneje ogrozila katoliške narodnjake pri
692
Kot reakcijo na to, da ni bil sprejet v vrste SKS, je Novaĉan ustanovil "svobodomiselno, kmeĉko in
federalistiĉno" Slovensko republikansko stranko z glasilom Republikanec. Erjavec, Slovenci, 96. 693
Igor Grdina, Preroki, doktrinarji, epigoni, Idejni boji na Slovenskem v prvi polovici 20. stoletja (Ljubljana,
2005), 69 (dalje: Grdina, Preroki, doktrinarji, epigoni). 694
"Slovenskemu kmetu, slovenskemu kmetu", Kmetijski list, 21. 10. 1920, št. 43, 1; Nina Steinbacher,
Liberalizem na slovenskem podeţelju – politični profil Ivana Puclja (diplomsko delo, Univerza v Mariboru,
2012), 50–51 (dalje: Steinbacher, Liberalizem na slovenskem podeţelju). 695
ARS, OFBV, fascikel 19, Izbori za ustavotvornu skupštinu.
165
njihovih poslanskih mestih, saj jih je SKS dobila devet.696
Vošnjak je bil skupaj z Urekom,
Mermoljem in Drofenikom izvoljen v mariborskem volilnem okroţju.697
A da se takšen
rezultat ni ponovil nikdar veĉ, je verjetno krivo za slovenski narod škodljivo pokroviteljstvo
centralizmu in pomanjkanje globljih naĉel ter samo osebnim in strankarskim ciljem posveĉena
politika. Ker si stranka ni znala ustvariti nikakršne kulturne, politiĉne in gospodarske
organizacije, jo je to temeljito zrušilo.698
Kakor liberalcem in socialdemokratom, tako je
ĉasnik Slovenski gospodar tudi samostojneţem oĉital, da so bili "katoliĉani", ko so med
ljudstvom "lovili kaline". "Ko so pa bili izvoljeni za poslance in prišli v Beograd, pa so svoje
katoličanstvo pustili doma!"699
Ustavotvorna skupšĉina je postala bojišĉe ideološkega in drţavno-pravnega spora med
katoliškimi narodnjaki in liberalno usmerjenimi politiki. Glavno bitko s katoliškimi
narodnjaki so vodili Hrvati in Slovenci, zagovorniki liberalizma, med katerimi so bili hrvaški
publicist Juraj Demetrović, Edo Lukinić, Tomislav Tomljenović, Ţerjav, Vošnjak in drugi.700
Ob sprejemanju naĉrta pokrajinske ureditve, ki ga je izdelala komisija za pripravo naĉrta
ustave leta 1920, je Vošnjak, ki je "briljiral v skupšĉinskih debatah", podal tudi svoje obseţne
pripombe. Naĉrt komisije je predvideval strogo delitev drţavnega administrativnega aparata
od pokrajinskega. Po njegovem mnenju bi bila takšna separacija škodljiva predvsem
uĉinkovitosti uprave in koristna drţavni ideji. Glede pokrajinske uprave so bili podani štirje
naĉrti, in sicer naĉrt komisije, Protićev naĉrt, Vošnjakovo loĉeno mnenje in Smodlakov
naĉrt.701
Stojan Protić702
se je odloĉil, da bo sestavil strokovno komisijo za pripravo naĉrta ustave.
Tudi po zamenjavi vlade je zadrţal resor za ustavotvorne naloge. Tudi minister vlade Milenko
696
Grdina, Preroki, doktrinarji, epigoni, 69; Ferdo Ĉulinović, Dokumenti o Jugoslaviji, Historijat od osnutka
zajedničke drţave do danas (Zagreb, 1968), 212. 697
Marko Ţuraj, Med regionalizmom in jugoslovanstvom, "Liberalizem" na Štajerskem med letoma 1918 in 1923
(Maribor, 2010), 128 (dalje: Ţuraj, Med regionalizmom in jugoslovanstvom). 698
Erjavec, Slovenci, 96. 699
"Kako zaupa Radić republikancu Novaĉanu", Slovenski gospodar, 8. 6. 1922, št. 23, 1. 700
Mirko Petrović, Ustavno pitanje Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca i Rimokatolička crkva,
http://www.cpi.hr/download/links/hr/6985.pdf, pridobljeno 4. 4. 2013, 423–424 (dalje: Petrović, Ustavno
pitanje). 701
ARS, OFBV, fascikel 19, Pripombe Bogumila Vošnjaka k naĉrtu o pokrajinski ureditvi, ki ga je izdelala
komisija za pripravo naĉrta ustave 1920, 18. 11. 1920; Grdina, Preroki, doktrinarji, epigoni, 69. 702
Skoraj polni dve leti ţivljenja nove Kraljevine SHS je ţe v njenem samem zaĉetku Protić preţivel na najvišjih
drţavnih poloţajih, in sicer kot predsednik vlade in minister za konstituanto. Spomladi 1920 je spisal svoj
ustavni predlog. Tudi po tem, ko je bil njegov naĉrt ocenjen za izrazito decentralistiĉnega, je do konca leta 1920,
ko se je umaknil, predstavljal Narodno radikalno stranko v vladi, in sicer kot minister za konstituanto. Bil je
strankin ideolog in teoretik. Kot poznavalec ustavne politike je uţival poseben ugled tako v stranki kakor tudi
166
Vesnić je predloţil naĉrt ustave, a je le-ta prišel v javnost, seveda v nepopolni podobi, saj
vlada o njem sploh še ni razpravljala. Predlog njegove ustavne komisije je v ĉetrtem ĉlenu
predvideval, da se Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev deli na pokrajine, a le-te niso bile
opredeljene, saj je komisija to vprašanje predala v obravnavo v skupšĉini. Pod poroĉilom
komisije so se med podpisniki znašli rektor Univerze v Beogradu Slobodan Jovanović,
pravnik in rektor Ladislav Polić, ĉlan Demokratske stranke Kosta Kumanudi, ĉlan Narodno
radikalne stranke Lazar Marković in Vošnjak.703
Vošnjak je menil, da v naĉrtu ustave, ki je bil
izdan pod vodstvom Protića, pokrajinska uprava ni opredeljena dovolj natanĉno, zato je sam v
loĉenem naĉrtu, ki ga je spisal, natanĉno opredelil posle pokrajinskih skupšĉin in odborov, in
sicer bi jih delil na pokrajinske finance, gospodarske posle, socialno politiko in spodbujanje
prosvete. V svojem loĉenem mnenju od uradnega pa ni opredelil medsebojnega odnosa med
drţavno in pokrajinsko upravo. Osebno je bil mnenja, da smisel samouprave ni loĉitev od
drţavne, temveĉ da dela v interesu drţave in izvršuje posle, ki jih drţava ne more – torej bi to
bila pokrajinska samouprava sodelavec drţavne uprave. Opozoril je na nevarnost delitve, saj
bi samouprava z lastnimi financami in davki lahko dobila veliko moĉ. Do zapletov bi
prijahalo tudi v primeru, ko bi tako pokrajinska kot drţavna uprava opravljali iste posle, pri
ĉemer bi bili medsebojni spori neizbeţni. Javna uprava bi morala delovati po naĉelih zdrave
ekonomije in ne bi smela biti draga, s tega stališĉa bi torej morala biti uprava le enotna.
Nevarni so se mu zdeli s strani skupšĉine izbrani uradniki, ĉe bi pri njih prevladoval
"partizanski fanatizem", kar bi lahko bilo zelo nevarno za drţavno ţivljenje. Ĉe pa bi imeli
enotno upravo, bi imeli enotne usluţbence, ki bi v jedru izvrševali drţavni imperij. Imenovani
bi bili s strani kolegija, ki bi ga sestavljala pokrajinski odbor in guverner. Guvernerjeva
naloga bi bila izloĉevanje vsakega imenovanja, ki bi bilo izraz partizanskih teţenj. Prav tako
je predvideval, da bi bil guverner na ĉelu kolegija pokrajinskega odbora, ki bi reševal vse
posle, kateri bi bili prepušĉeni pokrajini. Guverner bi opravljal posle za posamezna
ministrstva. Svoje stališĉe je podkrepil z mislijo: "Ne v antagonizmu drţave in pokrajine,
temveč v harmoniji in socialni solidarnosti drţave in pokrajine leţi edina rešitev tega
najobseţnejšega vprašanja naše drţavne ureditve."704
izven nje. Olga Popović, Stojan Protić i ustavno rešenje nacionalnog pitanja u Kraljevini SHS (Beograd, 1988),
3. 703
Bojan Balkovec, "Ideje o upravni razdelitvi Kraljevine SHS", v: Jugoslavija v času, Devetdeset let od
nastanka prve jugoslovanske drţave/Yugoslavia through time, Ninety Years Since the Formation of the First
State of Yugoslavia, ur. Bojan Balkovec (Ljubljana, 2009), 13. 704
ARS, OFBV, fascikel 19, Pripombe Bogumila Vošnjaka k naĉrtu o pokrajinski ureditvi, ki ga je izdelala
komisija za pripravo naĉrta ustave 1920, 18. 11. 1920; Grdina, Preroki, doktrinarji, epigoni, 69.
167
Duhove je buril tudi Pašićev centralistiĉni naĉrt ustave, katerega podlaga je bila ĉrpana iz
ustave Kraljevine Srbije, pri ĉemer je bilo opaziti, da ni odnehal od ideala Velike Srbije, ki jo
je oĉitno ţelel uresniĉiti skozi ustanovitev jugoslovanske drţave. Pašić si je zamislil
centralizirano monarhijo, razdeljeno na 33 pokrajin, ki bi izniĉile etniĉne in historiĉne
enote.705
Ĉeprav se je zdel Vošnjaku naĉrt Smodlake velik korak naprej pri ustavnem
vprašanju, je tudi zanj našel marsikatero negativno kritiko. Jezik tega naĉrta se mu je zdel
preveĉ arhaiĉen, samo besedilo pa prav kiĉasto z naborom idej. Tudi v beograjskem tisku je
njegov naĉrt doţivel škandalozno kritiko. Slabost Smodlakovega naĉrta je Vošnjak videl v
tem, da je pokrajinsko upravo opredeljeval zgolj z ekonomskega vidika, pri ĉemer so bile
notranja, policijska in šolska uprava izloĉeni. Guvernerja, ki ga je predvideval tudi Vošnjak,
je Smodlaka imenoval pokrajinski poglavar, ki naj bi v razliĉnih pokrajinah nosil razliĉne
titule. Šolsko upravo naj bi po Smodlakovem mnenju vodili kar uĉitelji in starši, s ĉemer je
Vošnjak nekako simpatiziral in se pri tem skliceval na Napoleona, ki je predvideval
vsesplošne "Universitè", od mešĉanske šole, do najvišjega šolstva.706
Vošnjak je v svojem loĉenem mnenju v ĉlenu 135 predvideval, da dokler se z zakonom ne bi
izvršila delitev na oblasti, bi okroţja v Srbiji in Ĉrni gori veljala kot oblasti in izvrševala
funkcije oblasti po veljavni ustavi. Predvideval je, da bi se v predelih Srbije in Ĉrne gore s
tvorjenjem veĉjih enot priĉelo postopoma, takoj ko bi javno mnenje videlo politiĉno in
ekonomsko potrebo po teh enotah. Za ostale dele drţave je predvideval enajst oblasti, in sicer
Mariborsko, Ljubljansko, Zagrebško, Susaško, Osiješko, Splitsko, Dubrovniško-Mostarsko,
Banjaluško, Sarajevsko, Novosadsko in Banatsko. Na ĉelu vsake oblasti bi bil veliki ţupan, ki
bi ga postavil kralj, in bi prek drţavnih organov upravljal posle drţavne uprave.707
K temu je
dodal še obrazloţitev: "Edino avtoriteta Ustavodajne skupščine lahko vrši vprašanje tvorjenja
oblastnih centrov v tistih deţelah naše Kraljevine, v katerih se lahko ţe danes pristopi k
tvorjenju oblasti večjega obsega. Predlagatelj je ločil razmejevanje oblasti v prečanskih
krajih od tistega v Srbiji in Črni gori, za katere velja čl. 135 prehodne odredbe."708
Za mestne upravne skupnosti je predvideval delitev na pokrajinska okroţja, ţupanije in
obĉine. Pokrajinska skupšĉina in odbori bi imeli v svoji domeni sledeĉe posle: pokrajinske
705
Rahten, Slovenska ljudska stranka v beograjski skupščini, 75–76. 706
ARS, OFBV, fascikel 19, Pripombe Bogumila Vošnjaka k naĉrtu o pokrajinski ureditvi, ki ga je izdelala
komisija za pripravo naĉrta ustave 1920. 707
Prav tam. 708
ARS, OFBV, fascikel 19, Vošnjakove beleţke glede ustave.
168
finance (razpolaganje s pokrajinskim imetjem in pokrajinskimi dobrinami, pokrajinski davki,
ki bi pokrivali pokrajinske stroške, pokrajinski dolgovi, letni proraĉun), gospodarske posle
(javna dela – izgradnja ţeleznic, kanalov, luk, mostov, avtomobilskih in letalskih zvez;
poljedelstvo, gozdarstvo, ribištvo; socializacija naravnih dobrin in ekonomskih podjetij;
promet tujcev), socialne politike (delovno zavarovanje; narodno zdravje – bolnišnice,
norišnice, zavod za gluhoneme in slepe; oskrba reveţev; kopalnice; gradnja delavskih in
kmeĉkih hiš; zašĉita otrok in mladine), promocijo narodne prosvete (mešĉansko, srednje in
strokovno šolstvo; mešĉansko knjiţniĉarstvo in splošno izobraţevanje naroda) ter urejevanje
okroţij in obĉin.709
7. februarja 1921 je Vošnjak na seji ustavnega odbora Ustavotvorne skupšĉine zatrjeval, da so
poslanci SKS "prišli iz daljne Slovenije v prestolnico prepričani, da mi kot zahodni del
našega naroda in čuvaji drţavne in narodne enotnosti, nočemo nobenega plemenskega
separatizma." Mesec dni kasneje je zatrdil, da je predloţeni centralistiĉni naĉrt ustave
"moralna dolţnost", ki poslancem v Ustavotvorni skupšĉini "nalaga in predpisuje /…/, da
sprejemamo to Ustavo". Tudi ostali ĉlani SKS so poudarjali strankin unitaristiĉni nacionalni
program, svojo nalogo v skupšĉini pa ocenjevali kot nujnost, da "izdelamo ustavo ter uredimo
drţavo tako, kakor to pričakuje cel naš narod in kakor je to potrebno v obče in radi ugleda
napram zunanjim drţavam". SKS naĉeloma ni nasprotovala republiki, a je v svojem glasilu
Kmetijski list zapisala, da "če smatra srbski narod za potrebno, da je na čelu vlade kralj
Peter, /…/ tedaj se mi zaradi republike ne bomo sprli s Srbi" in ob tem dodala, da "ne moremo
zahtevati, da mora večina plesati, kakor mi hočemo". Njihovo mnenje je bilo, da imajo Srbi v
drţavi najveĉ veljave, saj so bili "najmoĉnejši v drţavi" in "nositelji drţavne ideje". A v vsem
se le niso podrejali Srbom in so sledili stališĉem svoje stranke, kot na primer pri drţavnem
imenu. O drţavnem imenu, ki naj bi ga odraţalo to, da "se ne bodo niti Srbi, niti Hrvatje, niti
Slovenci protivili [nasprotovali] pravemu imenu naše drţave, ki je Jugoslavija", je Vošnjak
prepriĉeval Ustavotvorno skupšĉino, saj naj bi takšno ime najbolje predstavljalo drţavo juţnih
Slovanov. O tem ga je prepriĉala lastna izkušnja: "kjerkoli je izjavil, da je Jugoslovan in da
pripada Jugoslaviji, je opazil, da se je 'to /…/ ime popolnoma udomačilo v inozemstvu'".710
709
ARS, OFBV, fascikel 19, Pripombe Bogumila Vošnjaka. 710
Jurij Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, Nacionalna politika liberalnega tabora v letih 1918–
1929 (Ljubljana, 1996), 181 (dalje: Perovšek, Liberalizem).
169
Precej bolj goreĉe kot drţavno ime pa je zagovarjal unitaristiĉno ustavno utemeljitev
uradnega jezika nove drţave. Ostro je nasprotoval "formulaciji 3. ĉlena osnutka ustave, ki ga
je predloţila vlada Nikole Pašića Ustavotvorni skupšĉini 25. januarja 1921", ki je predvideval
srbsko-hrvaški jezik kot uradni jezik tudi za "slovenski dialekt". Ĉez slab mesec, 18.
februarja, je ustavni odbor opozoril, naj ĉrtajo izraz "slovenski dialekt", ker je med slovensko
inteligenco bilo ĉutiti separatizem, "ki bi mu s takim ustavnim doloĉilom dali 'oroţje v roke'".
Tako je osmislil predlog, da bi se uradni jezik imenoval kar srbsko-hrvaško-slovenski jezik.
Svoje mnenje je podkrepil s tezo, v smislu, da je ta ureditev "mnogo primernejša, kakor
sedanja, da pridemo do tega, kar nam je vsem na srcu, da bo nastal en narod, ki bo imel en
uradni jezik, v katerem se bo lahko razvijala tudi slovenska literatura, dokler ne bo nekega
dne obstajala samo ena kultura jugoslovanskega naroda". Na Vošnjakovo veselje je bil
njegov predlog naslednji dan po obravnavi tudi sprejet, in sicer s strani vseh ĉlanov
ustavotvornega odbora, razen komunistov. S tem je naredil Vošnjak Slovencem "medvedjo
uslugo", saj je to bilo edino doloĉilo v ustavi, ki je do neke mere še priznavalo slovensko
jezikovno posebnost. Tu se lahko Vošnjaku pripiše pravi ekstremizem v smislu unitaristiĉnih
zahtev, saj nobena druga stranka s podobnimi pogledi, ne komunistiĉna ne demokratska in ne
socialdemokratska, ni šla tako daleĉ v svojih zahtevah. Zgodovinar Jurij Perovšek je v eni
izmed svojih knjig ocenil, da je Vošnjak dosegel tisto, kar je tudi ţelel: "zasejati klico
'bodočega Jugoslovanskega jezika, bodoče Jugoslovanske kulture' z namenom, 'da bo
jugoslovanski jezik naš drţavni jezik'"711
V ĉasu med obema vojnama se je v slovenski politiki oblikovalo dvoje kljubovalnih stališĉ, in
sicer unitarno-centralistiĉno in avtonomistiĉno-federalistiĉno. Glasniki jugoslovanskega
narodnega unitarizma in drţavnega centralizma so ocenjevali, da oblikovanje enotnega
jugoslovanskega naroda izraţa logiĉen in zgodovinsko neizpodbiten zakljuĉek do tedaj
nesklenjenega razvoja juţnih Slovanov. Centralizem je po njihovem mnenju kot edini smiseln
izravnaval vse narodne, kulturne, gospodarske in drţavnopravne medsebojne razlike.712
Svoje
unitaristiĉne drţe se je trdno drţal tudi Vošnjak, poudarjajoĉ, da glede drţavne ureditve ne
morejo pristati ne na federalistiĉno ne na konfederalno ne na avtonomistiĉno ureditev. In ker
je zagovarjal neko srednjo pot, je predlagal uvedbo "unitaristiĉnega drţavnega ustroja, ki bi
711
Perovšek, Liberalizem, 182–183, Jurij Perovšek, "Bogumil Vošnjak in 'srbsko-hrvaško-slovenski' jezik", v:
Slovenska kronika XX. stoletja, 257; Slovenska novejša zgodovina, 242. 712
Jurij Perovšek, "Volja po slovenski drţavnosti v letih 1918–1941", v: Od sanj do resničnosti, Razvoj
slovenske drţavnosti, Razstava od 24. maja do 25. junija 2001, Arhiv Republike Slovenije (Ljubljana, 2001), 102;
Ţuraj, Med regionalizmom in jugoslovanstvom, 133.
170
zagotovil decentralizacijo zedinjene Jugoslavije", saj je to tezo zagovarjal ţe na krfski
konferenci. Njegovo in stališĉe njegove stranke je bilo, da je treba v razdeljeni Sloveniji
ustanoviti posebno mariborsko oblast, ker se mu je le-ta zdela potrebna in naravna in kot
takšna ne bi škodila slovenski individualnosti. S tem je nakazal tudi stališĉe, da njegova
stranka in njeni volivci niso ţeleli plemenske delitve, temveĉ so ţeleli moĉno Jugoslavijo,
"kajti brez močne Jugoslavije, naše močne in velike drţave, ne more slovenski del našega
naroda ne ţiveti, se razvijati in ne dihati".713
Kmalu po vstopu v vlado se je SKS prikljuĉila Zemljoradniškemu klubu, v katerem je bilo
zastopanih osem slovenskih poslancev. Omenjenemu klubu je predsedoval Vojislav Lazić. 15.
januarja 1921 so poslanci kluba veĉinsko glasovali za vstop v vlado, za pogajanja pa izbrali
Miloradovića, Jovanovića in Vošnjaka. Vendar je klub z vstopom v Pašićevo vlado tudi
omahoval, kar je moĉ pripisati neenotni ideologiji kluba.714
Marca 1921 je prišlo do razdora
med Zemljoradniškim klubom in SKS, saj sta Vošnjak in Pucelj skupaj s kolegi izstopila iz
skupnega kluba. Mihajlo Avramović, ustanovitelj prvih kmetijskih zadrug v Srbiji, je v
intervjuju za Slovenca izrazil, da je sodelovanje z Vošnjakom in njegovimi somišljeniki bilo
"obširno, muĉno in ţalostno", saj so v Zemljoradniškem klubu "imeli opraviti z ljudmi", od
katerih niso priĉakovali takšnega obnašanja. Prviĉ so skupaj nastopali na kongresu Zveze
zemljoradnikov, kamor je SKS poslala Mermoljo in Drofenika, ki sta izrazila ţeljo, da se vse
kmetijske stranke v Jugoslaviji zdruţijo v enotno stranko z enotnim programom in da bo SKS
temu prilagodila svoj program, ĉesar pa ni storila. Avramović je ocenjeval, da SKS sploh ni
naĉelna stranka, "temveĉ le stranka za obrambo veleposestev v Sloveniji in za pridobivanje
velikih dobiĉkov v zvezi s svojimi finanĉnimi pokrovitelji". Ta nenaĉelnost se je po njegovih
besedah kazala tudi v tem, da so "samostojneţi" ţe od samega zaĉetka sodelovali z
demokratskim klubom v Beogradu in so od zemljoradnikov zahtevali vstop v vlado.
Razoĉarani so bili predvsem nad Vošnjakom, ki se je menda pogosto spozabljal in je
posameznim bosanskim ĉlanom predlagal, naj izstopijo iz zemljoradniškega kluba. Kmetu
ĐorĊu Berinu je menda predlagal, naj se Slovenci in Bosanci loĉijo od Srbov in ustanovijo
poseben klub, ki bi vstopil v vlado. Neiskrenost se je pri Vošnjaku pokazala tudi pri
sestavljanju kmeĉkega ustavnega naĉrta, pri katerem je sodeloval ţe od prvega dne. S klubom
ni soglašal samo pri treh vprašanjih, in sicer pri vprašanjih predsednika vlade, strokovnega
parlamenta in agrarne reforme. A kasneje sta Vošnjak in Pucelj izjavljala, da pri sestavi
713
Perovšek, Liberalizem, 183–184. 714
Steinbacher, Liberalizem na slovenskem podeţelju, 51–52.
171
ustavnega naĉrta nista sodelovala. Predvsem zaradi agrarne reforme je Avramović menil, da
so predstavniki SKS "tuje, bodiĉasto telo" v kmeĉkem klubu. Ko je imela SKS svoj obĉni
zbor, je tja povabila le tri ĉlane Zemljoradniškega kluba. Kasneje je Avramović izvedel, da se
je zbora udeleţilo le piĉlih 200 ljudi. Avramović je opozarjal na previdnost: "Jaz mislim, da je
to klika in sicer klika, ki se je vrgla kot panter na tilnik slovenskega kmeta in da je sedaj prva
dolţnost vseh onih, ki imajo pred očmi res le koristi malega kmetskega posestnika, ne pa
koristi svoje bolne osebne ambicije ali svojih globokih ţepov, da slovenske kmete reši iz rok
teh ljudi." Glede SKS je menil, da "so oni predstavniki veleposestnikov in kapitalistov in niĉ
veĉ". Tudi predlog o kancelparagrafu je s strani zemljoradnikov izšel le na izrecno zahtevo
SKS. V oţjem odboru ustavnega odbora, ko se je odloĉalo o ĉlenu o veri, sta bila zastopnika
zemljoradniškega kluba Vošnjak in Avramović. Med tem, ko je slednji zvesto zastopal
stališĉe zemljoradniškega ustavnega naĉrta in kancelparagraf, je Vošnjak "stal ob strani in se
smejal". Ko mu je Avramović to tudi oĉital, je od njega dobil odgovor "da mora iz taktiĉnih
razlogov molĉati, ker bi drugaĉe klerikalci napadli njega in njegove tovariše". Na koncu je
Vošnjak kancelparagraf podprl z obrazloţitvijo, da "ob drţavni suverenosti ne more obstajati
nobena druga suverenost, ki bi bila nad njo". Njegovo mnenje je podprla tudi JDS.715
Ob
doloĉilo kancelparagrafa se je spotaknil tudi Stjepan Barić, predsednik Kmeĉke demokracije,
ki se je pritoţeval, da vladni naĉrt ustave tega doloĉila ni predvideval in da je le-ta vnesen na
zahtevo slovenskih demokratov in liberalcev ter SKS. Srbske politike je opozoril, da Slovenci
in Hrvati tega ne bodo smatrali, da so jim škodo nanesli omenjeni, temveĉ srbske politiĉne
stranke. A Barićevi opazki Vošnjak ni ostal dolţan in je poudaril, da je Ustavni odbor smatral,
da je govora predvsem o borbi Rimskokatoliške cerkve, tako da vprašanje ni bilo veĉ samo
slovensko, temveĉ vsedrţavno.716
21. aprila 1921 je Vošnjak predlagal delitev parlamenta na zgornji in spodnji dom. V
pristojnosti delovnega doma bi bila ekonomska in socialna zakonodaja, v pristojnosti
narodnega doma pa bi bila politiĉna. Na zahtevo vladarja ali enega izmed domov bi lahko
vsak zakonski naĉrt prišel pred celoten spodnji dom. Narodni dom bi s splošno in enako
volilno pravico volili vsi drţavljani. Po preteku polovice zakonodajnega obdobja bi izpadla
polovica ĉlanov narodnega doma in za to polovico bi se izvedle nove volitve, ki bi potekale na
splošni drţavni listi. Narodni dom bi obsegal tretjino ĉlanov delovnega doma. Volitve ĉlanov
715
"Razgovor z g. Avramovićem", Slovenec, 23. 3. 1921, št. 66, 1; Jurij Perovšek, "Slovenska politika in uvedba
kancelparagrafa v prvi jugoslovanski drţavi", v: Jugoslavija v času, 108–110. 716
Petrović, Ustavno pitanje, 426.
172
narodnega doma bi imele karakter referenduma o najobseţnejših nacionalnih in politiĉnih
vprašanjih. Ĉetrtina ĉlanov narodnega predstavništva bi bili izvoljeni ĉlani zgornjega doma.
Tem bi vladar dodal imenovane ĉlane, katerih kvalifikacije bi bile doloĉene z zakonom. Vsi
pismeni drţavljani bi imeli pravico do dveh glasov. Volilno pravico je predvideval tudi za
ţenske, in sicer za tiste, ki so bile pismene, imele konĉano vsaj srednjo šolo, imele svoj poklic
ali same upravljale s kmetijskim zemljišĉem, ki bi obsegal vsaj pet hektarjev zemlje.717
Spomladi 1921 je Vošnjak svojega nekdanjega uĉitelja in sodelavca Prijatelja obtoţil
"avstrijakantšĉine" in z njim napadel tudi Kidriĉa, ker sta oba bila pobudnika avtonomistiĉne
izjave718
slovenskih kulturnih delavcev. Vošnjakove oĉitke je izkoristil tudi del liberalnega
ĉasopisja na slovenskih tleh. S tem je Vošnjak Prijatelju povzroĉil veliko boleĉino.719
Namreĉ,
Vošnjak je sproţil pravi škandal, ko je 21. aprila 1921 branil vladni ustavni naĉrt.
Avtonomistiĉno izjavo je v Ustavotvorni skupšĉini ocenil kot "kulturni snobizem" in za
zahtevo, po kateri naj se del "našega naroda izdali na osnovi nekakšne superiornosti".720
Avtorstvo avtonomistiĉne izjave je kar mimogrede pripisal nekdanjima bibliotekarjema
dunajske dvorne knjiţnice. Še veĉ, namigoval je na nekakšno "habsburško agentstvo". Ker ga
Kidriĉ in Prijatelj nista mogla postaviti pred sodišĉe zaradi poslanske imunitete, sta od
univerzitetnega sveta zahtevala preiskavo, nato je slednji to tudi storil, oba obtoţena opral
vsakršne krivde in Vošnjaka obtoţil namernega klevetanja. Vošnjak do izjave univerzitetnega
sveta ni ostal ravnodušen in je v Slovenskem narodu odgovoril z napadom. Na Vošnjakovo
stran se je z veliko zamudo postavil Fran Ilešiĉ, ki je prav tako obtoţeval Prijatelja in Kidriĉa.
Malo pred tem pa se je konĉala tudi sodna razprava, v kateri je Vošnjak toţil uredništvo
Slovenca zaradi obrekovanja, a brezuspešno.721
Po mnenju zgodovinarja Momĉila Zeĉevića se je Vošnjak kot predstavnik SKS "v imenu
Slovencev" zavzemal za dokaj nejasen program, "vsebovan proti separatizmu in
717
ARS, OFBV, fascikel 20, Predlogi Bogumila Vošnjaka glede sestave parlamenta. 718
Del avtonomistiĉne izjave je vkljuĉeval sledeĉe zahteve: "/…/ Zdruţenje vseh treh plemen v eni drţavi z eno
suvereno oblastjo na zunaj in na znotraj smatrajo slovenski kulturni delavci za politično nujnost mednarodne
varnosti in s tem narodne svobode. Na drugi strani pa uvidevajo potrebo, da drţava ne absorbira mehansko vseh
individualnosti, ki so doslej vodile posamezne pokrajine in prebivalce. Ne glede na plemensko, versko ali
strankarsko pripadnost ne moremo v imenu prirodnega gospodarsko-kulturnega razvoja nasiloma in hipoma
pretrgati vse kontinuitete, ako hočemo zadeti drţave pri korenini. /…/ Glede na vse to izrekajo slovenski kulturni
delavci za avtonomijo slovenskega, ţe itak dovolj razkosanega ozemlja in sicer v takem obsegu, ki bi ne slabil
moči drţave, ampak je krepil, dajajoč razmah individualnim silam edinic." Petranović, Zeĉević, Jugoslavija
1918/1984, 164. 719
Izbrani eseji in razprave Ivana Prijatelja I., LIV. 720
Zeĉević, Slovenska ljudska stranka, 362. 721
Ervin Dolenc, Kulturni boj, Slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918–1929 (Ljubljana, 1996), 149.
173
administrativnemu centralizmu ter za 'najsvobodnejšo samoupravo' moĉnih pokrajin v 'moĉni
Jugoslaviji'".722
Kot poslanec v Ustavotvorni skupšĉini je imel veĉkrat govore. Na eni izmed
sej se je zagovarjal glede oĉitka, da je skupaj z nekaterimi organiziral nekakšno anketo, kar je
zanikal. Zagovarjal se je, da so šli od ĉloveka do ĉloveka in jih spraševali, kakšno mnenje
imajo o organizaciji drţave. Menil je, da bi zbrani material lahko bil odliĉno gradivo o
administrativnem stanju drţave. Zelo se je veselil, da so padli nekdanji centralistiĉni nazori o
ureditvi drţave in da je padel nekdanji "srbski simplicizem" glede drţavne ureditve. Poudaril
je, da se je treba vprašati, ali bo drţava dovolj moĉna: "Nočemo imeti imperialistične drţavne
oblasti, temveč hočemo bolj drţavo, ki bo odraz sodelovanja vseh." Drţava bi morala imeti
moĉno voljo in v tako moĉni drţavi ne bi smele biti šibke pokrajine in obratno. Menil je, da bi
ravno pokrajine morale biti sotoĉje vseh lokalnih energij, tako da bi se vse dobro zdruţilo in
prišlo do svojega izraza. Po njegovem mnenju ni imelo nikakršen smisel prepirati se glede
avtonomij, saj ti pojmi nikoli niso bili in nikoli ne bi bili dovolj pojasnjeni. Izpostavil je, da
ţelijo samo velike pokrajine in njihov širok delokrog, ki se ne bi kosal z drţavnim zakonom.
Seveda bi morali biti ti delokrogi jasno zaĉrtani. Škoda se mu je zdelo razpravljati o pojmih
centralizacije in avtonomije, saj bi s tem samo metali velike besede. Pokrajine bi bilo treba
opredeliti geografsko, pri ĉemer merilo ne bi smela biti srbska okroţja, ker niso izpolnila
velike naloge, ki bi jo morala. Pojasnil je, da je osebno proti plemenskim pokrajinam in da je
treba razviti predvsem pokrajino, ki bi lahko predstavljala moĉen dejavnik znotraj drţave.
Seveda je bil tukaj pomemben element tudi finanĉni poloţaj pokrajine. Razumljivo se mu je
zdelo, da bi prve veĉje teţave, ob katere bi se spotaknili, nastale ţe pri razmejitvi pokrajin.
Poleg tega je drţava morala stopiti iz kaosa, v katerem se je nahajala, kar je bilo po njegovem
mnenju mogoĉe le z organizacijo moĉne skupine v drţavi. Spregovoril je tudi o spodnjem in
zgornjem domu parlamenta, pri ĉemer je izpostavil, da bi to bilo nesmiselno v primeru, ĉe bi
si bila oba doma zelo podobna. Ob zakljuĉku govora je spregovoril o slovenskih poslancih in
njihovem poloţaju v drţavi: "Mi vemo, kako nevarno bi to bilo, še posebej zaradi tega, ker
bomo imeli na meji močno Slovenijo ter hočemo biti v zdruţeni drţavi močna pokrajina. Mi
ţelimo, da se lokalne energije slovenskega dela Jugoslavije razvijajo v močnih pokrajinah.
Omenil je, da je sam odšel v emigracijo zaradi ene poglavitne misli – da lahko zdruţena
Jugoslavija ţivi samo na podlagi decentralizacije." Prepriĉan je bil, da je unitarizem zaĉetek
in osnova drţavnega ţivljenja Jugoslavije. Ob tem je povedal, da se ne ţeli boriti proti
mrtvecu, za katerega je smatral centralizem. Zanj je bilo obĉutljivo poimenovanje pleme in
722
Zeĉević, Slovenska ljudska stranka, 363.
174
zato je bil prepriĉan v dobrobit Krfske deklaracije, ki je po njegovih besedah uniĉila pojme
historicizem, zgodovinska Hrvaška, plemenska Slovenija in Velika Srbija. Spregovoril je tudi
o svojem poslanstvu v Ustavotvorni skupšĉini, v katero ga je izvolilo 18 tisoĉ volivcev, ki so
ga izbrali, da skupaj z ostalimi tvori ustavo. A opozoril je, da se ne sme pozabiti, da so se v
severnih krajih, od koder je prišel tudi sam, nahajala prava "vulkanska tla". Spraševal se je,
kako je mogoĉe, da je lahko tako silna drţava, kot je bila Jugoslavija, izgubila Koroško in
kako je lahko podlegla pri Rapallskem sporazumu.723
Na ĉetrti seji ustavnega odbora je svoj govor zaĉel s primerjavo ustavne diskusije z ladjo in
starimi strehami: "Gospodje, jaz mislim, da se vsi veselimo, da je ta ladja naše diskusije
končno prišla iz te luke, iz tega pristanišča, da smo končno začeli s pretresom. Mislim, da se
vsi veselimo, da je ta diskusija nekako akademskega karakterja. /…/ Vsi smo ţiveli pod
starimi strehami, mnogimi starimi tujimi strehami, ki jih danes ni več, in mi vsi smo sedaj
prišli, in Srbi in Hrvati in Slovenci pod novo streho te dvornice, te skupščine. In jaz, gospodje,
moram reči v imenu Slovencev, da se mi zelo dobro počutimo pod to novo streho." Miril je, da
se ni treba preveĉ obremenjevati z nezadovoljstvom, ker je le-to obstajalo v vseh drţavah.
Zato je poudaril, da je treba pri ljudeh vzbuditi tako socialni kakor tudi drţavni obĉutek.
Prvega je manjkalo v Srbiji, drugega v drţavah severno.724
Pri sprejemanju prve jugoslovanske ustave je Vošnjak sestavil seznam pripomb na predlagano
vsebino ustave. Pri delitvi drţave na pokrajine je opozoril, da bi bilo treba Istro šteti k
Hrvaški. Glede druţinske resolucije se mu je zdelo bolj smiselno sprejeti zakon, saj je
resolucija pomenila le odloĉitev. V ustavo bi morali vnesti predvidene primere pridrţanja v
interesu javnega reda in varnosti samega drţavljana, ki je bil priprt. Prav tako bi morali
predvideti predpise za napotitev v zavode za neprištevne. Tudi zapis "drţavni poglavar" bi
moral ostati zapisan zaradi tujih drţavnih šefov. Predlagal je, da bi se tekst zaprisege izpustil
in se doloĉil s poslovnikom z ozirom na razliĉne veroizpovedi. Ostale pripombe so bile bolj
priporoĉilo, katero besedo izpustiti ali jo zamenjati z drugo. 135. ĉlen se mu je morda zdel
nekako nerazumljiv: "Dokler se z zakonom ne izvrši delitev oblasti, bodo okroţja v Srbiji in
Črni gori veljala kot oblasti in bodo vršila funkcijo oblasti po tej Ustavi."725
723
ARS, OFBV, fascikel 19, Zapisniki sej ustavodajnega odbora. 724
ARS, OFBV, fascikel 19, Zapisniki sej ustavodajnega odbora. 725
ARS, OFBV, fascikel 19, Vošnjakove beleţke glede ustave.
175
Glasovanje o vladnem ustavnem predlogu je potekalo 16. februarja 1921, zanj pa je glasovalo
23 poslancev.726
Zaradi dejstva, da so Ustavotvorno skupšĉino zapustili poslanci Narodnega
bloka, Jugoslovanski klub in komunistiĉni poslanci, Hrvaška radikalna kmeĉka stranka pa v
skupšĉini tako ali tako ni sodelovala, je bila radikalno demokratska skupina prepriĉana, da bo
ustava zagotovo izglasovana. A ob tem se je pojavilo vprašanje, koliko poslancev je potrebnih
za izvolitev ustave, zato so radikalci sklenili sporazume s poslanci SKS oziroma Vošnjakom,
JMO in dţemijetom. Ustava je bila naposled izglasovana 28. junija 1921, na veliki srbski
praznik Vidovdan, zanjo pa so glasovali demokrati, SKS in muslimani. Izglasovana ustava je
uzakonila nacionalni unitarizem ter Slovence, Hrvate in Srbe opredelila kot plemena
jugoslovanskega naroda in uzakonila drţavni centralizem.727
Ĉeprav je zanjo glasoval, je Vošnjak tudi v Vidovdanski ustavi našel moteĉe elemente. V oĉi
mu je bodel predvsem parlamentarizem: "Ahilova peta Vidovdanske ustave je bil njen
pretirani parlamentarizem. Vidovdanska ustava je najbrţ prva ustava sploh, ki ugotavlja, da
je drţava parlamentarna monarhija. Res je, da je bil Stojanu Protiću pred očmi angleški
primer. /…/ Pri nas seve je vse bolj enostavno in tako se je razvil naš 'parlamentarizem', v
katerem se poslanec vmešava v vse, premešča uradnike in učitelje ter postane pravi tiran
svojega sreza. Partizanstvo parlamentarizma se je vleklo v vse drţavno razmerje in
zastrupljalo medsebojno razmerje."728
A tako je razmišljal v ĉlanku Tri Jugoslavije, izdanem
leta 1939. Dvajset let kasneje je bilo mnenje nekoliko drugaĉno, saj je ocenjeval, da je
parlamentarizem, sprejet v Vidovdanski ustavi, "najsijajnejša odlika" ustave, ki je grešila pri
neštetih vprašanjih.729
Slovenski gospodar je februarja 1921 spet tolkel po SKS in njenih dejanjih: "Ko se je
ustanovila Samostojna [kmetijska stranka] in se čutila vzvišena nad delom vseh dosedanjih
strank in delala velikanske obljube, je pritegnila v svoj krog skoraj vse prejšnje liberalne
kmete, štaerčijance in liberalce, dobila pa je i[tudi] nekaj pristašev iz vrst Kmetske zveze, ki
so pričakovali, da bo ta nova stranka kar namah predrugačila ţalostne gospodarske razmere,
katere so po večini posledica dolgotrajne svetovne vojske." A bolj, ko se je stranka razvijala,
bolj se je videlo, da je le podruţnica liberalne demokratske stranke. "Očitno so to pokazale
726
Zeĉević, Slovenska ljudska stranka, 365. 727
Aleksandra Gaĉić, "Pokušaj prodora Slovenske puĉke stranke u Vojvodinu (1919.–1929.)", Pilar VI., št. 12
(2) (2011): 55–56. 728
Vošnjak, Tri Jugoslavije, 14. 729
Vošnjak, Ustavni pogledi, 149.
176
volitve, ko je stranka na prvih mestih kandidirala stare liberalne kričače na deţeli, kakor:
Pucelja, Majcena, Rajarja, Drofenika, Mermoljo in kot voditelja na povelje dr. Ţerjava –
njegovega najboljšega prijatelja dr. Vošnjaka /…/" Zlasti Vošnjak je bil ĉasniku trn v peti, saj
so menili, da se o njem ve le to, da je po svojem oĉetu podedoval lepo premoţenje, se nato v
pravoslavni cerkvi poroĉil s Srbkinjo in da je preko SKS ţelel postati ali minister ali diplomat.
Oprostiti mu niso mogli predvsem glasovanja za centralistiĉno ustavo: "/…/ za uvedbo
centralizma so glasovali demokrati in radikalci, večinoma Srbi, ter slavni zastopnik
samostojneţev dr. Vošnjak." Vendar pa je ĉasnik pravilno ocenjeval, da s takšnim nastopom
ne bodo dolgo zdrţali in da se jim bo kaj kmalu zamajal stolĉek: "Zapomnijo pa si naj vsi
samostojni poslanci, ki so z vihrajočimi zastavami pod vodstvom ministrskega kandidata dr.
Vošnjaka prešli v demokr[atski] tabor, da je naše kmetsko ljudstvo ţe tako zrelo, da se
kvečjemu enkrat pusti nafarbati in da se njihovem[u] poslančevanju ţe bliţa konec …"730
15.
marca 1921 je na seji Zemljoradniĉkega kluba v Beogradu prišlo do dokonĉne loĉitve
poslancev SKS, ki jih je vodil Vošnjak. "Demokrati so najprej sprejeli Vošnjakove pogoje za
vstop kmetijcev v blok vladnih strank, ki so jih zapisali v zahtevi, 'da bo SKS dobila ministrski
resor in bodo ugodno rešili vprašanje svobodnega izvoza iz Slovenije.'" Po loĉitvi je SKS
ustanovila poseben poslanski klub v Ustavotvorni skupšĉini. In nekaj dni kasneje, 24. marca,
je Pašiću s pomoĉjo JMO in SKS uspelo dopolniti svojo vlado. Za nagrado je eden izmed
prvakov SKS, Ivan Pucelj, dobil resor ministrstva za poljedelstvo in vode.731
Junija 1921 je Vošnjak pisal Otokarju Rybářu v Rim glede vojne odškodnine. Rybář se je na
njegovo ţeljo o tem pozanimal pri italijanskih oblasteh, a se ni dalo doseĉi niĉesar, saj so
Italijani stali na stališĉu svojega dekreta, izdanega 27. marca 1919. Po tem dekretu se je škoda
tujcem povrnila le v primeru, ĉe se je dosegel sporazum z drţavo, kateri je tujec pripadal. A
ker od jugoslovanske vlade v Rimu niso dobili nikakršnega pooblastila, tudi Italijanom niso
mogli dati nobenega zagotovila. Zato je Vošnjaku predlagal, naj se v Beogradu sporoĉi
italijansko stališĉe in naj drţavi nato skleneta dogovor, saj bi jugoslovanska drţava od tega
imela veĉje koristi kakor italijanska. Predlagal je, da bi se o tem z Italijani pogovarjali na
pogajanjih za trgovsko pogodbo, torej ob rimski konferenci.732
730
"Poslancem Samostojne kmetijske stranke", Slovenski gospodar, 24. 2. 1921, št. 8, 1. 731
Zeĉević, Slovenska ljudska stranka, 367; Slovenska novejša zgodovina, 242. 732
ARS, OFBV, fascikel 9, Rybářjevo pismo Vošnjaku, 21. 6. 1921.
177
Kot ĉlan SKS je Vošnjak v zaĉetku leta 1922 skupaj s sedmimi šentjernejskimi pristaši SKS
vloţil obtoţnico zoper ţupnika Petra Pavliĉa. Toţitelj Vinko Strmšek je svojo toţbo umaknil
še pred razpravo, ostala šesterica pa se je sama brez odvetnika Josipa Serneca dogovorila z
ţupnikom za poravnavo. Novi sodnik Klenovšek je opozoril na zmotnost obsodbe
omenjenega ţupnika zaradi trditve v pismu, da je Vošnjak tekom govora v drţavnem zboru
grdo in nesramno napadel katoliško Cerkev, škofe in duhovšĉino. Namreĉ, zakon je doloĉal,
da se takšne zadeve ne morejo javno izpostavljati, kot je to storil Pavliĉ. Da je Vošnjak
govoril bogokletno, sta trdila poslanca Janko Šimrak in Stjepan Bariĉ. Vošnjakov odvetnik
Sernec je bil prepriĉan, da poslanca ne bosta mogla dokazati Vošnjakovega morebitnega
sovraţnega govora. Sernec je ob enem prosil, naj mu Vošnjak posreduje imena vseh priĉ, ki
so bile prisotne ob njegovem govoru na 45. seji ustavnega odbora. Odvetnik je predvideval,
da bo ţupnik oprošĉen obsodbe, saj je bil novi sodnik katoliški narodnjak. Zato je predlagal
poravnavo z ţupnikom, ki bi kril del sodnih stroškov, SKS pa naj bi plaĉala polovico.733
Mesec dni kasneje je Pavliĉ na obravnavi sam predlagal poravnavo. Preklical naj bi celotno
vsebino ţaljivega pisma kot neutemeljeno, plaĉal 1000 kron za Jugoslovansko matico in vse
stroške v znesku 5000 kron v enem mesecu. A odvetnik tega ni mogel sprejeti na lastno pest,
temveĉ se je s pismom obrnil na Vošnjaka za njegovo morebitno odobritev.734
Le nekaj dni za
tem so se zadeve nekoliko zapletle, saj je ţupnikov zagovornik Anton Ogrizek odklonil pogoj
poravnave, objavo preklica in obţalovanja razţalitve v ĉasnikih SLS in predlagal novo
obravnavo.735
Do le-te je prišlo 22. maja, kjer so Pavliĉa obsodili z globo 1200 kron, ki pa se
je Vošnjakovemu odvetniku zdela vsekakor prenizka, obstajala pa je tudi moţnost amnestije,
zato je vloţil vnoviĉni ugovor. Zadeva se je vlekla še kar nekaj ĉasa, saj je Pavliĉ poiskal
novo priĉo, ki je trdila, da je bil Vošnjak v svojem govoru ţaljiv. Kot priĉo je predlagal
poslanca Josipa Hohnjeca.736
SKS je na volitvah leta 1920 dobila devet poslanskih mest, a je konec leta 1921 enega
izgubila, saj je bil le-ta razveljavljen v korist SLS. Na volitvah leta 1923 in 1925 je dobila le
po enega, in sicer Pucljevega. Po dobrem premišljevanju je stranka dognala, da se bo lahko
prebila le z novo politiĉno in programsko podobo. Tako se je s SRSKD najprej spojila v
Zvezo slovenskega kmetskega ljudstva in nato v Slovensko kmetsko stranko. Še pred tem so
ţe 6. decembra 1924 "iz svojih vrst izkljuĉili svojega najodloĉnejšega zagovornika unitarno-
733
ARS, OFBV, fascikel 9, Serneĉevo pismo Vošnjaku, 13. 3. 1922. 734
ARS, OFBV, fascikel 9, Serneĉevo pismo Vošnjaku, 20. 4. 1922. 735
ARS, OFBV, fascikel 9, Serneĉevo pismo Vošnjaku, 1. 5. 1922. 736
ARS, OFBV, fascikel 9, Serneĉevo pismo Vošnjaku, 22. 5. 1922; ARS, OFBV, fascikel 9, Serneĉevo pismo
Vošnjaku, 15. 6. 1922.
178
centralistiĉne politiĉne usmeritve Bogumila Vošnjaka". Do izvršitve izkljuĉitve je prišlo na
zborovanju zastopnikov stranke za mariborsko oblast v Narodnem domu, ki pa ga je
nenaĉrtovano sklical ravno Vošnjak.737
Vošnjak je bil iz strankinih vrst skupaj z Josipom
Drofenikom izkljuĉen zaradi razhajanj s Pucljevimi stališĉi.738
Njuna izkljuĉitev je izhajala,
kot so pojasnili v stranki "radi kršenja organizacijskega reda ter radi nepokoravanja sklepom
veĉine okroţnega odbora SKS v mariborski oblasti".739
Dejavnosti SKS so se nadaljevale tudi po Vošnjakovem odhodu, zato je imel Slovenski
gospodar še vedno priloţnost obregniti se ob samostojneţe. Tako je o njih pisal še v
spomladanskih mesecih leta 1926. Ĉasnik je komentiral, da so nekateri ljudje pokopali lastno
stranko, ko so na svojem zboru v Ljubljani sklenili, da je konec SKS. Ti ljudje so nato
ustanovili novo stranko, ki so jo poimenovali Slovenska kmetska stranka. Ob tem je ĉasnik
razlagal, da so samostojneţi pravzaprav ves ĉas bili le privesek Ţerjavove demokratske
stranke: "Oni so to tajili, zatajil je pa tudi dr. Ţerjav to svoje dete. Sedaj pa je dete bilo toliko
samostojno, da ni očeta Ţerjava nič več poslušalo in tako vedo vsi, da je bilo res, kar smo
trdili." Pri Slovenskem gospodarju so se spotaknil ob dejstvo, da je prvih osem poslancev SKS
v Ustavotvorni skupšĉini glasovalo za ustavo in centralizem ter s tem izdalo vse zahteve
slovenskega naroda.740
737
Perovšek, Liberalizem, 223–224; Slovenska novejša zgodovina, 237. 738
Grdina, Preroki, doktrinarji, epigoni, 69. 739
Steinbacher, Liberalizem na slovenskem podeţelju, 60; "Zborovanje v Mariboru, ki ga je sklical dr. Vošnjak",
Kmetijski list, 10. 12. 1924, št. 53, 1; "Izkljuĉitev dr. Vošnjaka in Drofenika iz SKS", Kmetijski list, 10. 12. 1924,
št. 53, 1. 740
"Konec Samostojne kmetijske stranke", Slovenski gospodar, 6. 5. 1926, št. 18, 1–2.
179
8 IZREDNI POSLANIK IN POOBLAŠČENI MINISTER V PRAGI
Zunanje zadeve Kraljevine SHS in Kraljevine Jugoslavije so bile poveĉini v rokah dvora, s
sedeţem v Beogradu. Predvsem Francija in Velika Britanija sta bili "diplomatski postojanki",
kateri sta bili pod okriljem KaraĊorĊevićev. Slovencem je bila nekako zaupana Praga, od
prvega poslanika Ivana Hribarja do Bogumila Vošnjaka in Alberta Kramerja.741
Zaradi
nepraviĉne razdelitve poslaniških mest v tujini si je beograjska skupšĉina 8. februarja 1926
prisluţila Korošĉev oĉitek, da v jugoslovanski diplomatski sluţbi prevladujejo Srbi. Slovenci
so na teh poloţajih bili res v veliki manjšini, a so nekateri med njimi le uspeli svojo politiĉno
dejavnost uspešno vtkati tudi v diplomacijo in tako dobiti priloţnost predstavljati Kraljevino
SHS zunaj drţave. To je uspelo umetnostnemu zgodovinarju, kritiku in prevajalcu Izidorju
Cankarju742
kot poslaniku v Argentini, Kanadi in Grĉiji, Leonidu Pitamicu kot poslaniku v
Washingtonu ter ţe omenjenim Ivanu Hribarju, Albertu Kramerju in Bogumilu Vošnjaku kot
poslanikom v Pragi.743
Tudi Bogumilu Vošnjaku se je uresniĉil njegov veliki sen – postal je poslanik v Pragi.
Dokument o njegovem imenovanju se je glasil: "V imenu njegovega veličanstva Petra I., po
milosti boţji in volji narodovi Kralja Srbov, Hrvatov in Slovencev in na osnovi pooblastila
/člen 59 ustave/ Njegovega kraljevskega Veličanstva Aleksandra naslednika prestola
Ministrski svet Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Na predlog Predsednika Ministrskega
sveta, Ministra zunanjih zadev, postavlja: Za Izrednega Poslanika in Polnomočnega ministra
druge klase v Pragi dr. Bogumila Vošnjaka, narodnega poslanca. Predsednik Ministrskega
sveta, Minister zunanjih zadev, naj izvrši ta ukaz julija 1921. V Beogradu."744
Ukaz je bil
izdan 25. julija 1921, o ĉemer priĉa dokument, v katerem so iz blagajne ministrstva za
zunanje zadeve spraševali, kdaj je Vošnjak dejansko nastopil diplomatsko sluţbo.745
Iz Prage
so dobili telegramski odgovor, da je slednji zaĉel to dolţnost vršiti ţe 26. julija 1921.746
A
poverilno pismo je bilo izdano 1. avgusta 1921, v ĉasu, ko je še vladal Peter I. KaraĊorĊević,
ki je med tem umrl. Zaradi kraljeve smrti je imel Vošnjak sitnosti, saj je bila listina o
741
Marjan Drnovšek, Slovenski izseljenci in Zahodna Evropa v obdobju prve Jugoslavije (Ljubljana, 2012), 123. 742
Prim: Andrej Rahten, Izidor Cankar: diplomat dveh Jugoslavij (Mengeš, Ljubljana, 2009); Isti: "Izidor
Cankar", v: Nova slovenska biografija, ur. Andrej Rahten et al. (Ljubljana, 2009), 51–60; Isti: "Izidor Cankar
and the Royal Yugoslav Legation in Buenos Aires", Dve domovini, št. 29 (2009): 69–92. 743
Andrej Rahten, Od habsburške monarhije do panevropske unije, Razprave, predavanja in članki 2000–2009
(Ljubljana, 2009), 155. 744
Arhiv Jugoslavije (AJ), fond 142, enota 465, Ukaz o imenovanju za poslanika. 745
AJ, fond 142, enota 465, Dokument Ministrstva za zunanje zadeve, št. 608. 746
AJ, fond 142, enota 465, Telegram, 14. 2. 1922.
180
njegovem imenovanju formalno neveljavna in je bilo treba poskrbeti za novo. Z novo
dokumentacijo je funkcijo uradno nastopil šele 4. oktobra istega leta.747
Njegova funkcija
poslanika se je torej zaĉela s kopico zapletov, kar se je nato vleklo skozi njegovo celotno
delovanje v ĉeški prestolnici. Kot je bilo hitro in morda nenadno njegovo imenovanje na
mesto poslanika, tako je bil nenaden in nenavaden njegov odpoklic. Zakaj je Vošnjak moral
tako hitro zakljuĉiti z vlogo diplomata, ni povsem jasno, saj tega v njegovih spominih ni moĉ
natanĉno opredeliti. Sam je predvideval, da je šlo za kopico spletk, ki so ga odnesle s sedeţa
poslanika. Ocenjeval je, da je enostavno moral sprazniti mesto srbskemu radikalcu in ker ni
bilo opraviĉljivih razlogov za njegov odpoklic, sta mu bili pripisani dve veĉji nepravilnosti v
delovanju – neprimerno obnašanje zaradi jeţe v vlogi jockeya ter nepravilna predaja kljuĉa
šifre in zaupnega arhiva v ĉasu njegovega nenadnega obiska Beograda.
Ob imenovanju za izrednega poslanika v Pragi je dobil pisma z izrazi spoštovanja in
ĉestitkami. Eno izmed takšnih pisem mu je poslal profesor Fran Malasek, ki je med drugim
zapisal: "Kot sin istega naroda sem vesel tega, da bodete tudi Vi veliko pripomogli k
obapolnemu zbliţevanju teh slovanskih narodov. Zato si dovoljujem izraziti Vam svoje
najiskrenejše čestitke in ţelim Vam veliko uspeha na diplomatskem polju."748
Ĉestitkam se je
pridruţil tudi vinogradniški in kletarski strokovnjak Bohuslav Skalicky,749
ki mu je zaţelel
mnogo sreĉe pri delu za uĉvrstitev ĉeško-jugoslovanske vzajemnosti.750
Zanimivo je tudi
pismo njegovega polbrata, ki je sicer pisal Vošnjakovi ţivljenjski sopotnici Nadi. Pisal je, da
se veseli, ker sta sreĉno prispela v Prago in našla svoj dom. Slišal je, da imata palaĉo z
zgodovinsko preteklostjo in veliko umetninami z "vsemi udobnostmi za gospodinjo in za
reprezentanco". Mayer je bil kar precej vedoţeljen, zato je svakinjo prosil, naj mu, ko bo
zadostila svojim reprezentanĉnim dolţnostim, poroĉa, kakšen dom imata in kako uţivata v
krasnem praškem mestu, "saj od Bogumila, politika in v tem oziru nepraktiĉnega ĉloveka ne
more priĉakovati", da jim bo pisal o tem.751
Pisal pa je tudi bratu in mu zaţelel, da bi dolgo
uţival v Malteški palaĉi. Ob tej priloţnosti mu je sporoĉil, da njegov predhodnik Hribar
potuje po celi Sloveniji in da se je tudi sam imel priloţnost sreĉati z njim v Slovenj Gradcu,
kjer je Mayer zastopal svoj okraj. Sreĉanje mu je opisal z nekaj besedami: "Razvil se je veliki
747
Borut Klabjan, "'Praški Triglav' – delovanje slovenskih diplomatov v Pragi v ĉasu med svetovnima vojnama",
v: Slovenski diplomati v slovanskem svetu, Slovenskie diplomaty v slavjanskom mire/Slovinští diplomaté ve
slovanském světě (Ljubljana, Mengeš, 2010), 111 (dalje: Klabjan, "Praški Triglav"). 748
ARS, OFBV, fascikel 7, Pismo Frana Malaska Vošnjaku, 29. 7. 1921. 749
Prim: Skalicky Bohuslav, v: SBL. 750
ARS, OFBV, fascikel 10, Pismo B. Skalickyja Vošnjaku, 27. 7. 1921. 751
ARS, OFBV, fascikel 7, Pismo Nade Vošnjak Mayerju, 10. 9. 1921.
181
pomp, sprejel nas je v veliki uniformi z diplomatskim frakom, veliki trak Sv. Save čez pas in
meč ob strani, govoril sem zelo zmerno in mirno."752
Ko je za njegovo imenovanje izvedel prijatelj Pavel Petrich iz ZDA, mu je nemudoma pisal in
mu ĉestital, da je Kraljevina SHS izbrala ravno njega kot najiskrenejšega in najbolj
izkušenega Jugoslovana. Petrich je bil ponosen, da je Kraljevina SHS na takšna mesta
postavljala zasluţne emigrante. A prijatelj je imel za Vošnjaka tudi prošnjo, saj je imel
predelovalnico rib in je ţelel izvaţati tudi v Ĉeškoslovaško republiko, zato ga je prosil, naj
poišĉe kakšno osebo, ki se ukvarja z izvozom in ji priporoĉi Petrichevo podjetje.753
S prošnjo
se je nanj obrnil tudi znameniti arhitekt Joţe Pleĉnik,754
ki se mu je opraviĉeval, da se ne
moreta sreĉati osebno. Pisal mu je v imenu Vaclava Joţka, kateri je ţelel, da se ga priporoĉi
pri jugoslovanskem poslaništvu v Ĉeškoslovaški republiki.755
Prvi ĉeškoslovaški generalni konzul v Ljubljani je bil leta 1920 Otokar Beneš,756
ki je v svojih
poroĉilih podajal vpogled o razmerah na Slovenskem. Komentiral je koroški plebiscit in
opozoril na moţnost jugoslovanske vojaške zasedbe cone A, pri tem ocenjeval poloţaj in moĉ
slovenskih strank ter poroĉal o Vošnjaku in ozadju njegovega imenovanja za poslanika v
Pragi. Ob sprejetju Vidovdanske ustave je Beneš opozarjal na slabitev SLS in pomen SKS, ki
bi ga lahko imela v prihodnji slovenski politiki. Beneš je v poroĉilu podal natanĉno
Vošnjakovo biografijo. Vošnjakovo imenovanje za poslanika v Pragi je razumel kot posledico
"lojalnega ravnanja" SKS v Beogradu in dodal, da stranka niti ne skriva, da je pri tem imela
podporo "vodstvenih akterjev ĉeškoslovaške agrarne stranke". Vošnjak je menda dalj ĉasa
pripravljal spojitev slovenske in ĉeškoslovaške kmetijske stranke, kar mu ni uspelo. Razlog
tega je, po Beneševih besedah, tiĉal v tem, da ĉeški agrarci niso bili pripravljeni vstopiti v
zvezo s samo eno frakcijo, to je slovensko, ki je predstavljala opozicijo Radiću, saj bi s tem
izpadla moĉna kmetijska stranka, kakršno je predstavljala Radićeva.757
752
ARS, OFBV, fascikel 7, Mayerjevo pismo Vošnjaku, 10. 8. 1921. 753
ARS, OFBV, fascikel 8, Petrichevo pismo Vošnjaku, brez datuma. 754
Prim: Marjan Mušiĉ, Joţe Plečnik (Ljubljana, 1986); Andrej Hrausky, Janez Koţelj, Damjan Prelovšek, Joţe
Plečnik: Dunaj, Praga, Ljubljana (Ljubljana, 2006) Mojca Perat, Joţe Plečnik, evropski človek (Ljubljana,
2009). 755
ARS, OFBV, fascikel 8, Pleĉnikov pismo Vošnjaku, 4. 5. 1922. 756
Prim: France Mesesnel, v: SBL. 757
Jure Gašpariĉ, "Politiĉna poroĉila ĉeškoslovaškega konzulata v Ljubljani v ĉasu od njegovega odprtja do
sprejetja vidovdanske ustave", v: Jugoslavija v času, 291 in 296–297.
182
Vošnjakova velika ţelja je bila delati v svetu diplomacije, katero mu je uresniĉil predsednik
vlade Pašić. Menda je bila to nagrada za Vošnjakovo podporo in podporo poslancev njegove
SKS Pašićevi ustavi. Obenem je Vošnjak z imenovanjem za poslanika izpraznil eno
ministrsko mesto in na njegovo mesto je bil imenovan njegov strankarski kolega politik Ivan
Pucelj. Za Vošnjakovo imenovanje se je zavzel njegov predhodnik Ivan Hribar, saj si je
prizadeval za podporo kmeĉke stranke, da bi bil laţje imenovan za pokrajinskega namestnika.
Hribar je v podporo Vošnjaka oznaĉil ĉeškemu zunanjemu ministru: "39-letnika, slovenskega
pisatelja, ki je dokončal heidelberško univerzo in pariško šolo političnih ved, ki je od leta
1912 habilitiran na zagrebški univerzi za poučevanje splošnega drţavnega prava, od leta
1919 pa redni profesor drţavnega prava na ljubljanski univerzi." Hribar je hkrati prosil za
"agrement", s katerim bi Ĉeškoslovaška pokazala svoje soglasje za Vošnjakovo imenovanje.
Pred Vošnjakovim prihodom v Prago je po Hribarjevem odstopu poslaniško agendo opravljal
tajnik Svetislav Djorić.758
Hribar, ki je dejansko odstopil Vošnjaku svoje mesto, je za odhod iz
Prage prosil sam, saj so ga begale politiĉne zadeve v domovini, ki niso tekle tako, kot si je
predstavljal še pred nastankom Kraljevine SHS. Morilo ga je predvsem reševanje vprašanja
uvedbe novega denarja v domovini.759
Po sprejetju Vidovdanske ustave se je v doloĉenem
trenutku odloĉil, da odpotuje nazaj v domovino: "Ne in nikdar ne! o[d]zvalo se je v meni. Ako
so me ţe druge okolnosti na vso moč vabile v Slovenijo, dozorel je sedaj moj sklep mahoma.
Domov, na delo za takšno spremembo ustave, ki nam dá zedinjeno Slovenijo!" Niti Pašićevo
prepriĉevanje ga ni prepriĉalo: "Ako je Vaša volja, nimam nič proti temu. Toda pomislite
dobro: sedaj ste na definitivnem sluţbenem mestu; kot pokrajinski namestnik boste le na
začasnem. V lastnem Vašem interesu je, da ostanete v Pragi."760
Uradno odstopno pismo je
Hribar iz Prage Ministrstvu za zunanje zadeve Kraljevine SHS poslal 17. julija 1921, v
katerem je navedel: "Nekdanji imenovani za Kraljevskega namestnika za Slovenijo v
Ljubljani, mi je čast sporočiti Vam, da se odrekam dolţnosti poslanika Kraljevine Srbov,
Hrvatov in Slovencev v Pragi in da bom do konca tega meseca zapustil svoje tukajšnje
delovno mesto. S prijazno dolţnostjo se zahvaljujem visokemu Ministrstvu za neomejeno
zaupanje, ki sem ga bil deleţen, in dragoceni podpori, na katero sem lahko vedno računal pri
izvrševanju svoje dolţnosti."761
Hribar je iz Prage odšel 25. julija, od njega in soproge pa so se
prišli osebno poslovit ĉeškoslovaški minister za zunanje zadeve Beneš, ministrski
podpredsednik Popelka, minister za ţeleznice Vaclav Burger, minister za vojne Otokar
758
Klabjan, "Praški Triglav", 106 in 108–109. 759
Grdina, Ivan Hribar, "Jedini resnični radikalec slovenski", 103. 760
Ivan Hribar, Moji spomini, II. del, Osvobojevalna doba (Ljubljana, 1928), 493. 761
AJ, fond 334, fascikel 201, enota 524, Odstopno pismo Ivana Hribarja, 17. 7. 1921.
183
Husak, minister za pošte in telegram Fatka, minister poslanik Vaclav Girsa, francoski
poslanik Conget, italijanski poslanik Bordonaro, drţavni kancler Šamalj, generalni inšpektor
za vojne Josef Svatopluk Machar, ministrski svetovalec Strimpl, tajnik ameriškega
poslaništva Hower–Smith in mnogi drugi.762
Ĉeški ĉasnik Národna politika je bo Hribarjevem odhodu zapisal, da "Praga z njegovim
odhodom izgublja človeka silnega karakterja, politika, rodoljuba, Slovana, ki si je od svojega
prvega nastopa pridobil ljubezen njenega celotnega prebivalstva. On se ni zapiral v Malteški
palači, kjer je sedeţ jugoslovanskega poslanstva, temveč je ves čas vzdrţeval zveze s češko
druţbo, ne samo z vlado. /…/" Ĉehi so Hribarja in njegovo delo zelo cenili: "Poslanik Hribar
si je pridobil v času dveh let, kolikor je bival med nami, spoštovanje in ljubezen vseh, ki so ga
poznali. Poznali pa so ga tudi širši krogi naše javnosti, ker je rad šel med njih. Njegovi
govori, posvečeni ob raznih priloţnostih, pri vsem stvarnem in miselnem jedru, so bili z
ljubeznijo posvečeni češkemu narodu, to pa je ravno, kot sem omenil ţe zgoraj, ta lastnost, s
katero je Ivan Hribar začel novo smer diplomacije." Avtor ĉlanka je ob tem izrazil upanje, da
bo Hribarjev naslednik Bogumil Vošnjak, njegov rojak, sledil njegovi smeri in si prav tako v
Pragi in Ĉeškoslovaški pridobil podobno naklonjenost – "Pot ima začrtano." Novinar je
javnost seznanil, da tudi Vošnjak govori ĉeško in pozna razmere v drţavi, saj je študiral v
Pragi in sodeloval na kongresu slovanskih novinarjev, ki se je priredil na slovanskem jugu.
Dobro je poznal tudi Rusijo, ki jo je prepotoval in svoje potovanje opisal v knjigi Na razsvitu,
izdani leta 1905 v Ljubljani. V ĉešĉini je napisal in v Pragi pri Bursíku in Kohoutu izdal
knjigo Země illyrské za Napoleona.763
Vošnjak je torej kot poslanik v Pragi nadomestil predhodnika Hribarja, ki je za seboj pustil
tudi nerešene teţave. Ena izmed teh je bil hrvaški delniĉar Roko Bradanović,764
ki se je kmalu
s svojo teţavo obrnil na novega poslanika. Namreĉ, Bradanović je glede na prepis dekreta
Narodnega veĉa z lastnimi sredstvi odprl konzulat v Pragi. Konzulat je priĉel z delovanjem 5.
novembra 1918, poslanstvo pa šele tri mesece kasneje. Bradanović je opozoril, da je bilo delo
kaotiĉno, saj je bilo treba po prevratu poslati domov na tisoĉe srbskih ujetnikov, kar bi bilo
762
AJ, fond 334, fascikel 201, enota 524, Hribarjevo pismo Ministrstvu za zunanje zadeve, 30. 7. 1921. 763
AJ, fond 334, fascikel 201, enota 524, Hribarjev prepis ĉlanka Národne politike Ministrstvu za zunanje
zadeve Kraljevine SHS, 22. 7. 1921. 764
Roka Bradanovića je predsedstvo Narodnega veĉa SHS imenovalo za konzularnega agenta v Pragi, a je
moralo 8. novembra 1918 zaprositi Ministrstvo za zunanje zadeve Kraljevine Srbije, naj jim pomaga odposlati
kopije depeš, ker v Zagrebu niso vedeli, ali so depeša za Bradanovića in depeše ostalih imenovanih konzularnih
agentov prispele na prave naslove. Andrej Rahten, "Ivan Krizostom Schwegel", v: Med domom in svetom, ur.
Igor Grdina (Ljubljana, 2001), 245.
184
menda nemogoĉe brez njegove velike poţrtvovalnosti in pomoĉi ĉeških prijateljev, predvsem
ministra Václava Jaroslava Klofáĉa. Ko je maja 1919 v Prago prispel poslanik Hribar s
tajnikom Jovanovićem, mu je sporoĉil, da je bil v Beogradu imenovan za honorarnega
konzula. Ta novica je bila menda objavljena v ĉeških in jugoslovanskih ĉasnikih in je ni nihĉe
odpoklical. Vendar uradni dekret o imenovanju nikdar ni prispel, zato je poslanika Hribarja
zaprosil, naj ga reši te neugodne situacije. A prejšnji poslanik svoje naloge ni izpeljal do
konca, zato se je Bradanović obrnil na Vošnjaka kot novoimenovanega poslanika s prošnjo,
naj njegovo zadevo posreduje in obrazloţi ministrskemu predsedniku Pašiću. Ob tem ga je
vljudno poprosil, naj ob prihodu v Prago pozdravi njegove prijatelje gospodarskega ministra
Antonina Kalino, brate Pribićević, prvega ministra vlade Kraljevine SHS Ivana Krstelja,
Lukinića, Wilderja, hrvaškega knjiţevnika in prevajalca Danka Angjelinovića, Trumbića in
Biankinija, ki bi lahko njegove trditve še podkrepili.765
Ali je Vošnjak posredoval v njegovem
imenu, med dokumenti ni mogoĉe zaznati. Vendar je res, da se Hribar kar naenkrat s svojim
odhodom ni sprijaznil, zato si je prizadeval, da bi se po preteku Vošnjakovega mandata vrnil v
Prago na poslaniško mesto. S tem namenom je pisal ĉeškemu predsedniku Masaryku, ki naj bi
ĉeškemu poslaniku Kalini v Beogradu naroĉil, naj intervenira pri jugoslovanskem
predsedniku vlade.766
Vošnjak je zaradi študentskih let, preţivetih tudi v Pragi, in medvojnega sestajanja z
Masarykom dokaj dobro poznal razmere na Ĉeškoslovaškem. Vendar to ne pomeni, da je
odobraval vse Masarykove poteze. Ne, celo zelo odklonilen odnos je pokazal do njih, saj je
menil, da Masaryk niĉ ne stori za Jugoslovane, hkrati mu je oĉital vzvišenost. Tudi
medsebojnih sporov ni manjkalo, predvsem pri slovenskem vprašanju. A razmere so bile ob
Vošnjakovem ponovnem prihodu v Prago povsem spremenjene, saj se je medsebojno
sodelovanje krepilo v skladu z direktivami maloantantske koalicije. Vošnjak je zelo ĉislal
ĉeškoslovaškega poslanika v Beogradu Kalino in v skupšĉini dosegel moţnost, da se besedilo
jugoslovanske ustave prevede tudi v ĉeški jezik. Pri nekajkratnih pogovorih s Kalino se je
izkazalo, da se Vošnjakovo mnenje ujema z gledanjem Prage na doloĉena vprašanja, in sicer
pri vprašanju odnosa sosednjih drţav do Madţarske, pri katerem sta z Benešem soglašala s
spravljivostjo in sodelovanjem. Tudi glede ĉeškoslovaško-poljskega spora je bil vesel
medsebojnega zbliţevanja in bil tudi sam pripravljen sodelovati pri vzpostavitvi toplejših
prijateljskih odnosov, kar se je nanašalo tudi na zbliţevanje z Bolgari. Distanciral se ni niti od
765
ARS, OFBV, fascikel 2, Bradanovićevo pismo Vošnjaku, brez datuma. 766
Klabjan, "Praški Triglav", 107.
185
ruskega vprašanja, pri katerem se je zavzemal za sloţno politiko in ob tem opazil previdnost
Ĉeškoslovaške, vendar opozoril na pomen podpore ruskim demokratiĉnim krogom. Kljub
temu, da je Rapalska pogodba Vošnjaku prinesla veliko izgubo imetja na Goriškem, je z
razumevanjem odobraval prijateljske odnose med Italijo in Ĉeškoslovaško. In vse te
reference, ki jih je Kalina poslal v Prago, so štele Vošnjaku v prid.767
Po prihodu v domovino po nastanku Kraljevine SHS sta Vošnjak in duhovnik Velimirović
negovala stike, o ĉemer priĉa ohranjeno pismo, ki ga je slednji poslal Vošnjaku. Ker je bil
Vošnjak poslanik v Pragi, ga je Velimirović prosil, naj ob priloţnosti v njegovem imenu
pozdravi Beneša in Masaryka. Pravi razlog njegovega pisma pa je tiĉal v bojazni, da Vošnjak
in njegova soproga morda ne gledata nesimpatiĉno na delo episkopa Dositeja Vasića.
Velimirović ga je prepriĉeval, da njim, pravoslavnim, ni do tega, da bi poveĉevali število
pravoslavnih in vsiljevali svojo vero. Menil je namreĉ, da Vasić ne izraţa slabe volje do
katoliške vere, temveĉ ima moĉno ţeljo povzdigniti in oţiveti kršĉanstvo. Ob koncu pisma je
Vošnjaka prosil, naj se ga kdaj spomni v svojih mislih, kakor se on njega spominja v svojih
molitvah.768
Na Vošnjaka kot poslanika preteţno pravoslavne Kraljevine SHS so se obrnili tudi
pravoslavni verniki, ţiveĉi v Ĉeškoslovaški republiki. Trdili so, da je v Pragi kar precej
praznih cerkva, zato so menili, da bi stotine ali celo tisoĉe pravoslavnih lahko bilo
upraviĉenih do svoje cerkve. Zanimali so se predvsem za cerkev Sv. Nikolaja, ki jim jo je
pred 20 ali 30 leti nameravala dodeliti ţe Avstro-Ogrska. Opozarjali so, da so jim ţe nekdanje
madţarske oblasti dale neke privilegije, a se je to z nastankom Ĉeškoslovaške republike
spremenilo. Predlagali so, da bi se srbskim in ruskim pravoslavnim duhovnikom dovolilo
prihajati v Ĉeškoslovaško republiko, za kar bi dobili nekakšno subvencijo. Izrazili so ţeljo, da
bi bil za pravoslavne uĉence organiziran pravoslavni verski pouk.769
Ţe konec avgusta 1921 je Vošnjak kot poslanik zaprosil za povišanje plaĉe jugoslovanskemu
odposlancu presbiroja Stevanu Klujiću. Vošnjak je ministrskemu svetu pisal, da gre za
izvrstnega novinarja, kateri je uţival najvišje zaupanje ĉeškoslovaških uradnih krogov in je bil
v zelo dobrih odnosih z ministrom za zunanje zadeve Benešem. Ker je reprezentanca, s katero
767
Klabjan, "Praški Triglav", 107. 768
ARS, OFBV, fascikel 7, Velimirovićevo pismo Vošnjaku, 5. 12. 1921. 769
ARS, OFBV, fascikel 16, Zahteve pravoslavne cerkvene obĉine v Pragi.
186
je Klujić ohranjal najtesnejše zveze v ĉeškoslovaških krogih, zahtevala kar nekaj stroškov, je
Vošnjak predlagal, naj se mu poleg plaĉe 600 dinarjev da še meseĉni dodatek v vrednosti 300
dinarjev.770
Kot poslanik je Vošnjak potreboval prevozno sredstvo, za kar je zaprosil kmalu po svojem
odhodu v Prago. Z ministrstva za finance so poslanstvu v Pragi dovolili nakup avtomobila v
vrednosti 50.000 dinarjev z opozorilom, da poslanik stroške vzdrţevanja krije sam.771
A to
niso bili edini Vošnjakovi stroški, saj se je rad vĉlanjeval v razna društva in organizacije.
Akademsko društvo Jugoslavija772
je spomladi 1922 v Brnu ustanovilo pododbor Jadranske
straţe. O tem so obvestili tudi Vošnjaka in ga pozvali, naj pristopi k pododboru kot ĉlan.773
V
naslednjem pismu so se mu ĉlani zahvalili za donacijo v vrednosti 100 dinarjev in njegovemu
ĉlanstvu.774
Kot poslanik je seveda sprejemal razna vabila, sporoĉila, pobude in prošnje. Tako
je nekega dne na poslaništvo prispelo pismo iz ĉeškoslovaške tovarne avtomobilov Laurin &
Kelement, saj so izvedeli, da Pašić menda prihaja v zdravilišĉe v Ĉeškoslovaško republiko in
mu ob tej priloţnosti ponudili moţnost korišĉenja njihovega avtomobila. Vošnjaka so kot
poslanika prosili, naj ponudbo prenese Pašiću in jih obvesti o njegovi odloĉitvi.775
Nanj so se obraĉali z raznimi vprašanji tudi tuji visoki funkcionarji, kot na primer nekdanji
vice konzul v Petrogradu Viktor Hugo Duras, kateri je Vošnjaka prosil za posredovanje pri
jugoslovanskem ministru Pašiću glede odprtja pisarne Zdruţenih drţav Amerike v Beogradu,
kakršno so imeli tudi v Pragi. V korespondenci je Duras spomnil, da je Kraljevino Srbijo
podpiral in se zanjo zanimal ţe pred vojno in tekom le-te ter da bi to lahko potrdili Mihajlo
Pupin in ostali prijatelji, s katerimi je delal v imenu Srbije. Namen odprtja pisarne je bilo
tesnejše ekonomsko sodelovanje Zdruţenih drţav Amerike s slovanskimi drţavami.776
Tudi
prošenje za sluţbo so se našle. Tako mu je nekega dne pisal pesnik Igo Gruden,777
ki je ravno
770
ARS, OFBV, fascikel 16, Predlog predsedstvu ministrskega sveta SHS za povišanje plaĉe Kljujiću, novinarju
v Pragi, 25. 8. 1921. 771
ARS, OFBV, fascikel 16, Dopis poslaništvu v Pragi, 26. 8. 1921. 772
Prim: Akademsko društvo Jugoslavija: Brno-ČSR: 1909–1934 (Moravske Krumlove, 1934). 773
ARS, OFBV, fascikel 2, Dopis Akademskega društva Jugoslavija Vošnjaku, 6. 4. 1922. 774
ARS, OFBV, fascikel 2, Dopis Akademskega društva Jugoslavija Vošnjaku, 23. 5. 1922. 775
ARS, OFBV, fascikel 6, Dopis tovarne avtomobilov Laurin & Klement Vošnjaku, 20. 6. 1922. 776
ARS, OFBV, fascikel 3, Durasovo pismo Vošnjaku, 17. 8. 1922. 777
Prim: Nada Pertot, "Igo Gruden", Kras, št. 31 (feb. 1999): 34–37; Slavko Gaberc, "Ob 100-letnici rojstva
dveh primorskih rojakov: Igo Gruden (1893–1948): Alojzij Res (1893–1936)", Primorska srečanja 18, št.
141/142 (1993): 173–174.
187
zakljuĉeval doktorski študij prava. Vošnjaku je pisal, da je bila njegova ţelja ţe od nekdaj
potegovati se za delovno mesto na poslaništvu v Pragi.778
1. decembra 1921 je imel Vošnjak v Pragi kot poslanik Kraljevine SHS govor ob obletnici
nastanka Kraljevine SHS. Izpostavil je pomen obiska jugoslovanske delegacije v
Ĉeškoslovaški republiki ob njeni obletnici 28. oktobra. Poudaril je bratstvo Ĉehov in
Slovakov z Jugoslovani, ki so si ţe med vojno nudili pomoĉ pri uresniĉitvi skupnega cilja –
osvoboditvi izpod jarma Avstro-Ogrske. Vošnjak je izpostavil predvsem Masarykovo
poţrtvovalnost za uresniĉitev ĉeškoslovaške ideje. A povezanost Jugoslovanov s
Ĉeškoslovaško po Vošnjakovih besedah ni bila samo politiĉna, temveĉ tudi gospodarska,
socialna in kulturna. Slovanski izvor in jezik sta bila zanj moĉna veriga vzajemnosti med
drţavama. Pohvalil je Ĉeškoslovaško, ker niti v najtemnejših trenutkih ni zmanjšala
nacionalne ideje, prihodnost pa tudi ne bi mogla spremeniti tega, saj je bilo tisto, kar je
reševalo narod, delo, vztrajnost in napredek. In prav to so bile znaĉilnosti ĉeškoslovaškega
naroda, ki jih je lahko Vošnjak pohvalil bolj kakor pri ostalih narodih, vkljuĉenih v Društvo
narodov.779
Vošnjak je obisk delegacije izkoristil tudi za to, da je na jugoslovanskega finanĉnega ministra
Milana Stojadinovića780
naslovil spomenico, s katero je ţelel predstaviti temeljne potrebe
svojega poslaništva, ki ga je štel za zelo pomembnega, predvsem zaradi zavezniškega odnosa
med drţavama. Zaposleni na poslaništvu so dohodke prejemali v frankih, katerih vrednost je
zaskrbljujoĉe padala, dvignil pa se je teĉaj ĉeške krone. Zaradi tega je Vošnjak pod vprašanje
postavil tudi sam obstoj jugoslovanskega poslaništva v Pragi. Na podlagi tega je
ministrskemu svetu predlagal vnoviĉno obravnavo razmerja med valutama. Kot primer je
izpostavil šefa pisarne, ki je menda prejemal polovico manj sredstev, kot so jih prejemali
jugoslovanski dijaki, samo poslaništvo pa je imelo tako malo sredstev, da ni moglo pokrivati
stroškov gretja. Izpostavil je problematiko prevoznega sredstva, ki bi bilo za delo poslaništva
nujno potrebno. Opozoril je, da se je ţe nekaj ĉasa boril, da bi mu ministrstvo dodelilo
strojepisko, ki jo je nujno potreboval, saj so mu bili zaradi racionalizacije stroškov odvzeti
trije dijurinisti. Opomnil je, da je Praga eno izmed najdraţjih mest v Evropi, kar bi ministrstvo
778
ARS, OFBV, fascikel 4, Grudnovo pismo Vošnjaku, 30. 8. 1921. 779
ARS, OFBV, fascikel 16, Govor na proslavi 1. decembra. 780
Prim: Tri godine vlade Dr. Milana M. Stojadinovića (Beograd, 1938); Aleksandra Gaĉić, Jugoslovansko-
italijanski odnosi v času Stojadinovićeve vlade (diplomsko delo, Univerza v Mariboru, 2006).
188
moralo upoštevati pri plaĉi. Vošnjak je predlagal, da bi vsi zaposleni na poslaništvu prejemali
plaĉo v ĉeških kronah in ne v frankih ali dinarjih. Zase je zahteval 25.000 kron meseĉno.781
Aprila 1922 je s strani Glavne direkcije drţavnega imetja "Belje" prejel obvestilo, da je
imenovana direkcija sklenila pogodbo z veĉ kot 2000 sezonskimi delavci iz Ĉeškoslovaške, o
ĉemer naj bi poslaništvo obvestilo ţe ministrstvo za zunanje zadeve. Omenjeni delavci naj bi
prihajali v Kraljevino SHS v skupinah, za kar bi morali urejati formalnosti pri ĉeškoslovaških
oblasteh. Zaradi tega so Vošnjaka kot poslanika prosili, naj izda ukaz, tako da bi lahko delavci
ĉim prej in ĉim laţje preĉkali mejo ter prišli na delo. Zaradi zadeve naj bi se v kratkem pri
Vošnjaku v Pragi oglasil njihov uradnik.782
Pismo je prejel tudi z Reke, od koder mu je pisal odvetnik Hinko Sachs plemeniti Griĉki.
Namreĉ, na Reki so brali neke Vošnjakove izjave, ki so jih razveselile. Zaradi tega so upali,
da jih Jugoslovani, kakor tudi ostale drţave Male antante, ne bodo pustili na cedilu in da se bo
konĉno uredilo vprašanje nesreĉne Reke. Prav tako so izraţali upanje, da bo tudi
Ĉeškoslovaška republika delala za interese slednje. Sachs-Griĉki mu je pisal o nameri Reške
drţave, da stopi v Malo antanto. Za morebitna Vošnjakova pisma je prosil, naj jih pošilja na
naslov na Sušaku, saj je bila pošta, ki je bila poslana na Reko, še vedno cenzurirana v Trstu.783
V ĉasu, ko je bil poslanik v Pragi, je bil Vošnjak velikokrat vabljen na razne prireditve. Kot
poslanik je tudi sam organiziral kakšno in vabil ljudi iz visoke ĉeške politike. Tako je na
primer vabil na prireditev Jugoslovanskega kola v Pragi, ki je bila organizirana aprila 1922 v
poĉastitev ţrtev v Rusiji, tudi Edvarda Beneša, ki mu je svoj prihod vljudnostno potrdil.784
Jugoslovansko kolo je Vošnjaka, na primer, povabilo na poĉastitev Vidovdana v Pragi.785
Maja 1922 je bil kot poslanik in univerzitetni profesor povabljen na prvi kongres profesorjev
v Ĉeškoslovaški republiki. Kongres je odprl ĉeški zdravnik in politik Otakar Srdinko, o
kulturi v drţavi pa je imel govor Milan Hodţa,786
slovaški politik in novinar.787
Vsa ta
781
ARS, OFBV, fascikel 16, Spomenica finanĉnemu ministru, 29. 10. 1922. 782
ARS, OFBV, fascikel 4, Dopis Glavne direkcije drţavnega imetja "Belje" LAK, 6. 4. 1922. 783
ARS, OFBV, fascikel 9, Sachs-Griĉkovo pismo Vošnjaku, 17. 3. 1922. 784
ARS, OFBV, fascikel 2, Beneševo pismo Vošnjaku, 31. 3. 1922. 785
ARS, OFBV, fascikel 5, Dopis Jugoslovanskega kola v Pragi, 25. 5. 1922. 786
Prim: Alfons Hribar, Podunavlje i Slaveni: Podunavlje i carinska unija Male Antante; Dr. Hodţa kao Slaven,
političar i agrarac; agrarizam i slavenstvo od dr. M. Hodţe; dr. M. Hodţa kao socijolog agrarizma od dr. R. B.
(Beograd, 1938). 787
ARS, OFBV, fascikel 9, Prvi kongres profesorjev, 2. 5. 1922.
189
sreĉanja in praznovanja obletnic so bila znak sodelovanja in zbliţevanja dveh slovanskih
drţav.
Kot jugoslovanskega poslanika so ga povabili tudi na prijateljsko atletsko tekmo s poljsko in
ĉeškoslovaško delegacijo, ki se je organizirala 5. in 6. julija 1922. Pod vabilo si je Vošnjak
naredil zaznamek, da bo sodeloval tudi en jugoslovanski predstavnik.788
Vošnjaka so na
ĉajanko vabili tudi iz Ĉeškoslovaško-jugoslovanske lige,789
katera ga je povabila tudi na
manifestacijo, ki jo je organizirala skupaj s Ĉeško-romunskim klubom v poĉastitev poroke
kralja Aleksandra s princeso Marijo.790
31. maja 1922 je bila zunanjemu ministrstvu v Beogradu poslana prošnja za Vošnjakov
dopust, saj naj bi prispel v Beograd zaradi nadaljnjih informacij glede njegovega dela v
Ĉeškoslovaški republiki. Nove inštrukcije glede dela so bile potrebne zaradi Ţenevske
konference, zaradi katere se je politiĉna situacija nekoliko spremenila.791
Sprva je Pucelj
Vošnjaku sicer sporoĉil, da se je v njegovem imenu oglasil pri zunanjem ministru Momĉilu
Ninĉiću, ki pa mu je povedal, da njegov prihod iz Prage v Beograd ni potreben, saj je v
Beograd prispel Beneš, s katerim so govorili o politiĉnih zadevah.792
Vošnjak je v Beograd
vendarle prispel 24. junija, in sicer z novim naĉrtom zavezniške pogodbe med Ĉeškoslovaško
republiko in Kraljevino SHS. V Beogradu, kamor mu je prihod odobril minister za zunanje
zadeve, je ostal do 10. julija. V ĉasu njegovega bivanja ga je veĉkrat sprejel predsednik
ministrskega sveta, predmet razgovora pa je bila ravno zavezniška pogodba.793
Julija 1922 je
Vošnjak prejel pismo nekdanjega predsednika ĉeške vlade Jana Ĉernyja, s katerim ga je
obvestil, da mu pošilja osnutek zakona, ki mu ga poslanec Kalina ni uspel poslati osebno, saj
je odšel na dopust.794
Konec oktobra 1922 je Ĉeškoslovaško republiko obiskala jugoslovanska parlamentarna
delegacija, na sprejem so bili povabljeni ĉlani jugoslovansko-ĉeškega zdruţenja. Delegacijo,
ki je v Prago 27. oktobra prispela na petdnevni obisk, je sprejel ţupan Karel Baxa.
Pripravljalni odbor obiska so sestavljali poslanec Winter, senator Svĕcený, poslanec Aster,
788
ARS, OFBV, fascikel 3, Dopis Ĉeškoslovaške atletske amaterske zveze, 3. 7. 1922. 789
ARS, OFBV, fascikel 3, Dopis Ĉeškoslovaško-jugoslovanske lige, 30. 3. 1922. 790
ARS, OFBV, fascikel 3, Dopis Ĉeškoslovaško-jugoslovanske lige, 6. 6. 1922. 791
AJ, fond 334, fascikel 142, enota 465, Dopis Momĉila Ninĉića, 31. 5. 1922. 792
ARS, OFBV, fascikel 9, Pucljevo pismo Vošnjaku, 12. 6. 1922. 793
AJ, fond 334, fascikel 142, enota 465, Vošnjakov dopis Ministrstvu za zunanje zadeve, 25. 9. 1922. 794
ARS, OFBV, fascikel 3, Ĉernyjevo pismo Vošnjaku, 14. 7 1922.
190
poslanec Uhlíř, Hrušovský, senator Krouský, poslanec Hnídek, Stodola, Prokûpek, senator
Horáĉek, Hajn, Špaĉek, senator Brabec, senator Zavoral, poslanec Nosek, Najman, Modráĉek,
sekretar Mikyška in Trmal. Jugoslovansko-ĉeškoslovaško zdruţenje so predstavljali
predstavniki gospodarskih druţb, bankirji, ĉlani senata, ĉlani akademije za delo, sejmov,
Centralne zveze ĉeškoslovaških industrialcev in ĉlani odbora za kmetijstvo.795
Ob ponovnem prevzemu poslov po dopustu je Vošnjak našel telegram, poslan 1. novembra
1922, iz katerega je izvedel, da ga je svetovalec poslanstva Stanoja Mihajlović pred
ministrstvom za zunanje zadeve obtoţil, da je deloval sporno. V svojo obrambo je tudi sam
poslal telegram pristojnemu ministrstvu, in sicer 3. decembra 1922. V telegramu se je
zagovarjal, da so Mihajlovićeve trditve laţne in da s tem v Beogradu ni bil seznanjen. Sam se
je menda v zadnjem trenutku odloĉil za pot z narodnimi poslanci, saj naj se vprašanje
prejemkov za poslanstvo v Pragi in generalni konzulat ne bi moglo rešiti zgolj z
dopisovanjem. Tudi sami usluţbenci so ga prosili, naj odpotuje in reši njihovo katastrofalno
materialno stanje. A Mihajlović ga je obtoţeval, da ni predal dolţnosti. Menda je, sicer v
naglici, predal sekretarju poslanstva Zdravku Vigeletu796
kljuĉ šifre in zaupnega arhiva, z
ukazom, da Vigele ţe naslednji dan vse preda odposlancu poslov. Zagovarjal se je, da
poslanstvo ni ostalo brez šefa in da Mihajlović ni bil brez šifre, administrativnega arhiva in
blagajne. Prav tako je zanikal, da je bila šifra v nevarnosti zaradi nemških usluţbencev, saj je
bil njegov osebni sluga Ĉeh, ki je govoril nemško, sobarica, ki je bila sicer Nemka, pa je prej
delala pri britanskem poslaniku v Pragi. Poleg tega njegovi usluţbenci niso stanovali v bliţini
njegovega kabineta, temveĉ v drugi stavbi. Zaradi celotne zadeve je Vošnjak, ko ni veĉ
deloval v Pragi, zaprosil za rešitev nastale situacije, saj je menil, da je le-ta bila tudi vzrok, da
so ga dali na razpolago oziroma da ni veĉ opravljal dolţnosti poslanika.797
Namreĉ, 9. novembra se je Vošnjaku pripetila noĉna mora, saj je jugoslovansko poslaništvo v
Pragi z verbalno noto obvestilo ĉeškoslovaško zunanje ministrstvo, da je kralj Aleksander
KaraĊorĊević Vošnjaka razrešil in na njegovo mesto zaĉasno postavil Mihajlovića, za njim
naj bi diplomatsko sluţbo nastopil Ljubov Nesić, ki pa je Vošnjakovo mesto zasedel šele
795
ARS, OFBV, fascikel 16, Programi sprejema jugoslovanske parlamentarne delegacije in seznam ĉlanov
jugoslovansko-ĉeškega zdruţenja. 796
Vigele je delo sekretarja na jugoslovanskem poslanstvu v Pragi priĉel opravljati 17. decembra 1919. AJ, fond
334, fascikel 141, enota 474, Obvestilo Ministrstva za zunanje zadeve Blagajniškemu oddelku o Vigeletovem in
Novaĉanovem imenovanju, 20. 2. 1920. 797
AJ, fond 334, fascikel 142, enota 465, Telegram Bogumila Vošnjaka, 3. 12. 1922.
191
dobro leto kasneje, ĉeprav je Vošnjak sedeţ poslanika izpraznil ţe 29. novembra 1922.798
V
knjigi U borbi za ujedinjenu narodnu drţavu se je spominjal svojih dni, ki jih je preţivel na
mestu poslanika v Pragi in kako nepraviĉno je bil odstranjen s tega poloţaja: "V času mojega
poslanikovanja v Pragi je bil uspešno likvidiran eden izmed najpomembnejših incidentov naše
najnovejše diplomatske zgodovine. /Puč cesarja Karla./ Koliko je bilo storjeno v Pragi tekom
kratkega časa! Sami uspehi, neuspehov ni bilo. Ampak pri nas se ne mara kontinuitete pravih
nacionalnih in kulturnih tradicij. En bivši minister zunanjih zadev je imel svojega brata v
zakonu in njemu sem moral narediti prostor … Bil sem odpuščen na tako viden način, brez
kakršne koli moje krivde, da se je lahko cel svet začudeno vprašal: Kakšen zločin je storil ta
človek? Takrat sem bil v Evropi edini poslanik naše zunanje sluţbe, ki ni bil Srb."799
Njegovo razrešitev je bilo treba nekako upraviĉiti pred javnostmi, zato je v Politiki novembra
1922 izšla notica, da je v Pragi jezdil kot jockey. Vošnjak se je leta 1940 opraviĉeval, da je
bila resnica povsem drugaĉna, o ĉemer naj bi priĉala tudi fotografija. Ĉeškoslovaška
konjenica je prviĉ po prvi svetovni vojni priredila lovsko jeţo v Pardubicah, na katero sta bila
povabljena tudi Masaryk in celotni diplomatski zbor. Vošnjak je jezdil v uniformi oficirja
konjenice. Ob tem je uţalošĉen v pismu ministrskemu predsedniku pripomnil: "Tako sem,
vsled te primitivne podtike postal ţrtev svoje ljubezni do konjev in jahaškega športa." Še
vedno je bil prepriĉan, da je bil brez kakršne koli krivde odpušĉen iz drţavne sluţbe in to
komentiral: "V predkumanovski Srbiji, celo v dneh najhujših strankarskih trenj, se ni zgodilo,
da bi bil kateri poslanik na strani vrţen iz drţavne sluţbe."800
Za svojo odstavitev je krivil
srbske radikalce, ki so v svojih rokah imeli veĉino poslaniških mest.801
Kljub nekoliko grobi
odstavitvi pa je ĉeški predsednik Masaryk kralju Aleksandru poslal pismo o Vošnjakovem
dobro opravljenem delu.802
Ker je hrvaški in slovenski opozicijski tisk pisal, da je bil sklep o
Vošnjakovem odpoklicu sprejet zaradi pritiskov ĉeškoslovaške vlade, je Vošnjak posredoval
pri uradu ĉeškoslovaškega predsednika in prosil, naj Ĉeškoslovaška tiskovna agencija ovrţe
takšno pisanje.803
Njegov predhodnik Hribar se je lahko pohvalil z velikim in visokim
spremstvom ob svojem odhodu iz Prage, medtem ko tega, vsaj med dokumenti in
Vošnjakovimi zapisi, zanj ni mogoĉe zaznati. Ko je Stanoje Mihajlović nastopil svoj mandat,
798
Klabjan, "Praški Triglav", 112. 799
Vošnjak, U borbi, 382; ARS, OFBV, fascikel 16, Dopis ministrskega predsednika, maj 1940. 800
ARS, OFBV, fascikel 16, Dopis ministrskega predsednika, maj 1940. 801
Rahten, "Od aneksijske krize do Ţenevskega sporazuma", 92. 802
Klabjan, "Praški Triglav", 112. 803
Prav tam.
192
je s poslaništva umaknil še enega Slovenca, sekretarja Zdravka Vigeleta.804
Vigele je bil
naslednje leto nagrajen s 500 dinarji za delo pod okriljem sekretarja konferenc za sklepanje
konvencije s Ĉeškoslovaško in konvencije s Poljsko o sodni in zdravstveni pomoĉi marca in
maja 1923.805
Kljub temu, da je bil Vošnjak razrešen z mesta poslanika, so iz Prage še vedno prihajala
pisma in razne prošnje. Tako se je nanj obrnil pravnik Frans Ţiţek, ĉlan Ĉeškoslovaško-
jugoslovanskega narodno-gospodarskega zdruţenja v Pragi. Ţiţek ga je obvešĉal o obisku
zdruţenja v Kraljevini SHS in predlagal, da bi bilo dobro, da bi se tovrstno zdruţenje
ustanovilo tudi v Kraljevini SHS, ki naj bi imelo sedeţe vsaj v Ljubljani, Zagrebu in
Beogradu, morebiti tudi v Splitu in Sarajevu. To je predlagal zaradi laţjega delovanja, ĉeprav
so trgovske komore v Kraljevini SHS tedaj ţe dobro delovale.806
Ĉeška delegacija, ki naj bi
prispela v Maribor 6. oktobra 1923, je štela pribliţno 80 oseb, ki so zastopale najnaprednejša
ĉeška trgovska in industrijska podjetja. Potovalo naj bi tudi deset predstavnikov kmetijstva,
kateri so se ţeleli seznaniti z jugoslovanskim kmetijstvom in vinogradništvom. Delegacija je
imela namen obiskati Maribor, Ljubljano, Trţiĉ, Jesenice, Zagreb, Karlovec, Plitviška jezera,
Beograd, Sarajevo, Zenico, Vareš, Dubrovnik, Kotor, Split in Bakar. Glede tega izleta je
zdruţenje v krajih, ki so jih ţeleli obiskati, zaprosilo doloĉene tamkajšnje osebe za pomoĉ. V
Mariboru so se obrnili na trgovca Alojza Krizniĉa, generalnega ravnatelja lesne industrijske
druţbe Drava. Vošnjaka so zaprosili, naj Krizniĉa pri tem podpre in ga hkrati obvestili, da
bodo sprejeti pri kralju Aleksandru.807
Vošnjak se je vedno zapletel v nekakšne intrige, ki so škodile njegovi karieri. Tako je na
ministrstvo za zunanje zadeve s poslaništva na Dunaju junija 1923 prispelo obvestilo, da je
bila nekdanjemu poslaniku Vošnjaku v Zagrebu izdana diplomatska viza, ki jo je podpisal
gospod Novinak. A izdaja takšne vize je bila v navzkriţju z zakonodajo, saj je vize lahko
izdajalo le ministrstvo za zunanje zadeve. Zaradi tega je poslanik na Dunaju zaprosil za
preuĉitev celotne zadeve.808
804
AJ, Osebna mapa Zdravka Vigeleta, fond 334, fascikel 141, enota 474, Mihajlovićev telegram, 20. 11. 1922. 805
AJ, Osebna mapa Zdravka Vigeleta, fond 334, fascikel 141, enota 474, Odloĉba zastopnika ministra za
zunanje zadeve, ministra za pravosodje in zastopnika ministra za socialne politike, 17. 8. 1923. 806
ARS, OFBV, fascikel 3, Ţiţkovo pismo Vošnjaku, 29. 8. 1923. 807
ARS, OFBV, fascikel 3, Dopis Ĉeškoslovaško-jugoslovanskega narodno-gospodarskega zdruţenja v Pragi,
29. 8. 1923; ARS, OFBV, fascikel 3, Dopis Ĉeškoslovaško-jugoslovanskega narodno-gospodarskega zdruţenja v
Pragi, 30. 9. 1923. 808
AJ, fond 334, fascikel 142, enota 465, Dopis Ministrstva za zunanje zadeve, 17. 6. 1923.
193
Stike s Ĉehi, zlasti z njihovim poslaništvom v Beogradu, je ohranjal tudi v tridesetih letih. O
tem priĉata dve ohranjeni pismi med njim in ĉeškim poslaništvom. Leta 1932 so bile
Vošnjaku s poslaništva na njegovo ţeljo poslane tri publikacije – Politička uzajmnost,
Kulturna uzajamnost in Ekonomska uzajamnost.809
Leta 1935 se mu je nekdo s ĉeškega
poslaništva zahvalil za vošĉilo ob šestdesetletnici in mu prav tako zaţelel uspeh v njegovem
nadaljnjem delu.810
Za ĉeške zadeve se je zanimal še dolgo. Tako je Jugoslovansko-
ĉeškoslovaško ligo v Ljubljani pozval k pomoĉi pri organizaciji predavanja filozofa,
sociologa in knjiţniĉarja Ivana Ţmavca811
ter inţenirja Stanislava Špaĉka ob prisotnosti
inţenirja Ladislava Bevca, kot zastopnika zdruţenja jugoslovanskih inţenirjev in arhitektov.
Vendar ligi ni ustrezal predlagani datum, saj so v tem ĉasu bile zasedene vse dvorane in
predavalnice. Predlagali so, da bi bili vsaj izvleĉki predavanj objavljeni v eni izmed revij, na
primer v reviji Tehnika in gospodarstvo.812
Tudi s priznanjem belega leva je prišlo do zapletov, saj je prijel le belega leva III. in nato II.
stopnje. Belega leva I. stopnje, ki je bil namenjen tujim drţavnim predstavnikom na
Ĉeškoslovaškem, je Vošnjak z neštetimi osebnimi prizadevanji dobil šele leta 1937 ob obisku
takratnega ĉeškoslovaškega predsednika Beneša v Beogradu. V primerjavi z Vošnjakom in
Hribarjem pa je Kramer zaradi svojega sluţbovanja na Ĉeškoslovaškem belega leva I. stopnje
prejel razmeroma hitro.813
Oceniti Vošnjakovo delo na poslaništvu v Pragi je teţko, saj tudi
sam ni veliko pisal o tem oziroma ohranjenega gradiva ni moĉ opaziti.
809
ARS, OFBV, fascikel 3, Dopis Ĉeškega poslaništva v Beogradu, 19. 10. 1932. 810
ARS, OFBV, fascikel 3, Dopis Ĉeškega poslaništva v Beogradu, 7. 12. 1935. 811
Prim: Irena Gantar–Godina, "Ivan Ţmavc: slovenski znanstvenik v Pragi", v: Monika Kokar Koĉevar et al.,
Izseljenec: ţivljenjske zgodbe Slovencev po svetu (Ljubljana, 2001); Isti: "Dr. Ivan Ţmavc – prispevek k
njegovemu ţivljenjepisu", ZČ 25, št. 1–2 (1985): 39–48. 812
ARS, OFBV, fascikel 3, Dopis Jugoslovansko-ĉeškoslovaške lige v Ljubljani, 20. 5. 1936. 813
Klabjan, "Praški Triglav", 113, 115.
194
9 VOŠNJAKOVO DELO NA ZUNANJEM MINISTRSTVU –
POOBLAŠČENI MINISTER NA "RAZPOLAGO", NAČELNIK
ODDELKA ZA TRGOVINSKE POGODBE, DELEGAT PRI FONDU B
Ko je bil Vošnjak zaposlen kot naĉelnik oddelka za trgovinske pogodbe, je pisal referate o
mednarodni trgovini in dolţnostih sodobne diplomatske sluţbe. Menil je, da mora diplomat v
okviru svoje politiĉne sluţbe spremljati tudi mednarodne ekonomske odnose. Diplomat bi
moral zasledovati celotno mednarodno trgovino drţave, v kateri predstavlja svojo drţavo, ter
gospodarske odnose med svojo in drţavo, v kateri je postavljen kot diplomat. Po njegovem
mnenju je bila diplomatska sluţba edina, ki je bila sposobna nuditi pomoĉ v tako obseţnem
delu, kakršna je mednarodna trgovina. Kraljevina SHS kot bankirska drţava ni smela pozabiti
niti na oţje cilje, ki so vkljuĉevali ustvarjanje ekonomskih odnosov s sosednjimi balkanskimi
drţavami. Menil je, da bi moral biti diplomat nekaj ĉasa prisoten v veĉjem industrijskem
podjetju ali veliki banki, da bi dobil vpogled v ekonomske zadeve in bi tako laţje opravljal
svojo diplomatsko sluţbo tudi na ekonomskem podroĉju. Vsa sodobna zunanja ministrstva so
ţe imela trgovinski oddelek za sklepanje sporazumov in njihovo uresniĉevanje, tako tudi
Kraljevina SHS. Po Vošnjakovem mnenju je ministrstvo potrebovalo še gospodarsko-
obvešĉevalni oddelek.814
Sredi leta 1924 se je pritoţil na ukaz, izdan 12. aprila 1924, s katerim je bil odpušĉen iz
drţavne sluţbe na podlagi 126. ĉlena Zakona o uradnikih in drugih zaposlenih drţavnega
reda. Sam je smatral, da je ta ukaz nezakonit. Namreĉ, 17. aprila je bil obvešĉen, da je z
odloĉitvijo komiteja ministra napredoval v drugo skupino prve kategorije, istoĉasno pa je bil
izdan ukaz ministrstva za zunanje zadeve, s katerim je bil odpušĉen iz drţavne sluţbe.
Smatral je, da je z odloĉitvijo komiteja dobil uradniško stalnost, zato ga ne bi smeli odpustiti.
Pritoţil se je zoper dejstvo, da je bil postavljen na razpolago ministrstvu za zunanje zadeve od
6. novembra 1922, torej še vedno zaposlen po starem zakonu. Vendar je zakon doloĉal tudi,
da na razpolago lahko ostane samo leto dni, Vošnjakovo leto pa je ţe zdavnaj minilo. V
pritoţbi je ogorĉen pripomnil, da mu je bila z odpovedjo storjena velika nacionalna krivica,
zlasti zaradi tega, ker je imel med vojno in po njej vidno vlogo pri ustanavljanju nove drţave.
Izpostavil je predvsem Krfsko deklaracijo, pri kateri je sodeloval kot edini slovenski
predstavnik. Strinjal se je, da res ni napolnil deset let diplomatske delovne dobe, s katero bi
lahko napredoval, vendar je zato zaprosil, da bi se mu v delovna leta vštela tudi leta
814
ARS, OFBV, fascikel 17, Vošnjakov ĉlanek Medjunarodni ekonomski odnosi i diplomatska sluţba.
195
njegovega narodnega delovanja. Prošnjo za vštetje teh let je zanj ţe leta 1920 poslal Odbor
Ministrstva za zunanje zadeve, a odloĉba nikoli ni prispela nazaj. V pritoţbi je opozarjal, da je
bil pred vojno bogat in da je svoje materialne dobrine dal za boj za narodno enotnost, pri
ĉemer je obuboţal. Zaradi tega je prosil, naj se njegova situacija razreši, saj s soprogo nista
imela sredstev niti za preţivetje.815
A dosegel ni niĉesar, saj je minister za zunanje zadeve
menil, da je bila njegova pritoţba neumestna. Kot zagovor k temu je pojasnil, da je bil
Vošnjak na razpolago ministrstvu veĉ kot eno leto in v tem ĉasu se zanj v tujini in na
ministrstvu ni našlo pravega delovnega mesta, ki bi ustrezalo njegovi izobrazbi in delu, poleg
tega pa je zakon nalagal, da se pravica do prvega izpraznjenega delovnega mesta ne nanaša na
poslanike, ki so bili na razpolago, in pomoĉnike ministrstva.816
Da je bilo njegovo finanĉno
stanje resniĉno slabo, morda najbolje dokazuje Ĉokovo pismo, v katerem je bila poslana
poloţnica s Ĉokovim banĉnim raĉunom, s katero naj bi mu Vošnjak poravnal dolg, saj mu je
Ĉok ţe pol leta poprej posodil 500 dinarjev, ki jih Vošnjak še ni vrnil.817
Ker se je
Vošnjakovo pritoţevanje glede izgube sluţbe in nato izraĉuna delovne dobe nadaljevalo še
vrsto let, mu je uspelo, da je ministrstvo za zunanje zadeve izdalo potrdilo, da je deloval kot
nacionalni delavec od 1. oktobra 1906 do 1. decembra 1918, s ĉimer je imel priznanih dobrih
dvanajst let delovnega staţa.818
Vendar je Vošnjak drţavo toţil tudi v letih 1939 in 1940, za
kar si je najel odvetnika Rinalda Ĉulića.819
Vošnjakova imenovanja so bila polna nejasnosti in zapletov, saj so ga imenovali na doloĉeno
funkcijo, še preden je prišlo do njene uveljavitve, pa so ukaz ţe odpoklicali. Vsekakor drţi, da
Vošnjak kljub svojim prizadevanjem, zlasti v ĉasu prve svetovne vojne, ni imel vseh ustreznih
kvalifikacij za doloĉena mesta, zlasti diplomatska, a kljub temu njegova imenovanja oziroma
neimenovanja kaţejo na neuĉinkovitost in nedoslednost v delovanju drţavnega aparata
Kraljevine SHS. 27. aprila 1925 je bil ponovno dan na razpolago ministrstvu za zunanje
zadeve z ukazom št. 1519,820
s katerim je bil znova postavljen za izrednega poslanika in
pooblašĉenega ministra v drugi skupini, prve kategorije v Pragi. Vendar je Glavna kontrola
kmalu ugotovila, da ukaz ni bil sprejet na podlagi zakona, ker je bilo iz predloţenih
dokumentov razvidno, da ima samo štiri leta drţavne sluţbe. Da pa bi ga postavili v omenjeno
skupino, bi moral napolniti najmanj 12 let drţavnega sluţbovanja. Zato je Drţavna kontrola
815
AJ, fond 334, fascikel 142, enota 465, Ukaz Drţavnega sveta Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. 816
AJ, fond 334, fascikel 142, enota 465, Dopis Ministrstva za zunanje zadeve. 817
ARS, OFBV, fascikel 3, Ĉokovo pismo Vošnjaku, 18. 7. 1935. 818
AJ, fond 334, fascikel 142, enota 465, Potrdilo Ministrstva za zunanje zadeve, 28. 3. 1925. 819
ARS, OFBV, fascikel 3, Ĉulićevo pismo Vošnjaku, 20. 2. 1940. 820
AJ, fond 334, fascikel 142, enota 465, Dokument Ministrstva za zunanje zadeve – Osebni podatki.
196
pozvala, da se dokument o imenovanju izniĉi.821
2. avgusta istega leta je ţe bil izdan uradni
ukaz o njegovi razrešitvi pri ministrstvu za zunanje zadeve.822
Konec avgusta 1925 je Vošnjak sestavil predlog o organizaciji ekonomsko finanĉne sluţbe pri
ministrstvu za zunanje zadeve. Zagovarjal je tezo, da je poleg prizadevanja za mednarodne
formalne odnose treba popolnoma razumeti ekonomske vsebine mednarodnega ţivljenja. V ta
namen se ne bi smelo loĉeno gledati na diplomatsko in konzularno organizacijo, temveĉ bi ju
bilo treba povezati. Kot dober primer prakse je navedel Francijo, ki je imela to urejeno ţe od
leta 1886. Ekonomska zunanja sluţba bi morala biti predmet prouĉevanja zunanje trgovine,
mednarodnega prometa, mednarodnih financ in mednarodne organizacije dela. Naloga vsake
sluţbe bi bila spremljati delo razliĉnih mednarodnih ekonomskih organizacij, na primer
mednarodni gospodarski inštitut, mednarodno statistiĉno organizacijo, inštitut za svetovno
ekonomijo in druge. Zelo velik pomen naj bi imela obvešĉevalna sluţba, saj jugoslovanska
predstavništva v tujini niso bila v zadostni meri obvešĉena o ekonomskih teţavah v Kraljevini
SHS in ekonomskih odnosih Kraljevine SHS z drugimi drţavami. Zato je Vošnjak predlagal
izdajo biltena, ki bi predstavljal ekonomsko stanje drţave in mednarodno ekonomsko stanje.
Njegov predlog je bila sprememba naziva iz zunanje trgovine v naziv ekonomsko-finanĉni.823
Nekaj let kasneje je sestavil naĉrt o reorganizaciji ministrstva za zunanje zadeve, ki bi se
delilo na deset oddelkov, in sicer na politiĉno direkcijo, pri kateri bi se izpostavila Društvo
narodov in Sveti sedeţ ter bi se obravnavala vsaka drţava posebej; ekonomsko direkcijo, ki bi
imela v pristojnosti ekonomsko-trgovski oddelek in oddelek za trgovske pogodbe;
administrativni oddelek, ki bi ostal nespremenjen; oddelek za mednarodno pravo, ki bi
obravnaval vsa mednarodno-pravna vprašanja; oddelek protokola; raĉunski oddelek, ki bi
doloĉal in tiskal vse razpise; oddelek za tisk; arhiv in knjiţnico, ki bi morala takoj zaĉeti
zbirati knjige za mednarodno pravo in vse stroke, ki so bile povezane z diplomatsko in
konzularno sluţbo. Predlagal je organizacijo poslaništva, ki bi se delilo na konzularno-
ekonomski oddelek, na ĉelu katerega bi bil samo strokovno in diplomatsko kvalificirani
uradnik ali diplomatski ataše. Imel bi novinarski oddelek z novinarskim atašejem, oddelek za
prosveto in kulturno propagando s prosvetnim atašejem, vse posle strogo tehniĉne narave pa
821
AJ, fond 334, fascikel 142, enota 465, Dopis Drţavnemu svetu, 10. 7. 1925. 822
AJ, fond 334, fascikel 142, enota 465, Ukaz Ministrstva za zunanje zadeve, 2. 8. 1925. 823
ARS, OFBV, fascikel 17, Predlog dr. B. Vošnjaka o organizaciji ekonomsko-finanĉne sluţbe v zunanjem
ministrstvu 1925.
197
bi vodil birokrat ali arhivar. Po njegovem naĉrtu bi moral vsak poslanik razpolagati tudi z
doloĉenim kreditom za reprezentanco.824
Ko se je leta 1925 razpravljalo o trgovinskem sporazumu Kraljevine SHS z Albanijo, je
Vošnjak napisal o tem referat, v katerem je izrazil svoje mnenje, kako postopati pri
omenjenem sporazumu. Pojavljalo se je vprašanje, ali bi sklenili podoben sporazum, kot ga je
Albanija sklenila z Italijo, v katerem je bila v nekakšnem podrejenem stanju. Vošnjak je
menil, da Kraljevina SHS tega ne bi mogla narediti in da bi bilo treba Albanijo smatrati kot
enakovredno partnerico. Ĉe je ne bi gledali enakovredno, bi to pomenilo, da bi lahko Velika
Britanija in Nemĉija enako postopali s Kraljevino SHS. Glede reĉnega in pomorskega
prometa je menil, da bi se morala regulirati z zasebno konvencijo, ki pa bi se morala skleniti
istoĉasno kot sporazum.825
Sporazum z Albanijo o trgovini in plovbi ter ostalih konvencijah je
bil sklenjen 22. junija 1926. Glede na sporazum naj bi med drţavama veljala popolna svoboda
trgovine in plovbe.826
Kakor za Albanijo, je leta 1927 pisal referat tudi o trgovinskem
sporazumu s Španijo in Portugalsko.
Leta 1926 je za ministrstvo za zunanje zadeve sestavil predlog za nabavo strokovnih knjig o
diplomaciji. V ta namen je sestavil strokovno bibliografijo, ki je obsegala razliĉne stroke, in
sicer: mednarodno pravo, diplomatsko zgodovino, drţavno in administrativno pravo,
nacionalno ekonomijo in vedo o financah ter ĉasopise vseh strok, pri ĉemer je upošteval samo
najpomembnejša dela. Knjige naj bi se nabavile na raĉun reparacije iz Nemĉije.827
Leta 1927 je spisal referat o organizaciji oddelka za zunanjo trgovino, v katerem je poudaril,
da je glavna naloga oddelka za zunanjo trgovino sklepanje trgovskih sporazumov z vsemi
drţavami, s katerimi je imela Kraljevina SHS gospodarske zveze. Zato je bilo treba natanĉno
preuĉiti vse ekonomske probleme, kar je bilo prikladno za razumevanje ekonomskih zadev
Kraljevine SHS. Po njegovem mnenju bi moral omenjeni oddelek obsegati domaĉo in
mednarodno ekonomsko zakonodajo, ekonomske funkcije Društva narodov, poroĉila
diplomatskih in konzularnih predstavnikov v smislu ekonomije, mednarodni ekonomski tisk,
mednarodno ekonomsko literaturo, domaĉe in tuje trgovske sporazume in konvencije,
824
ARS, OFBV, fascikel 17, Vošnjakov naĉrt reorganizacije zunanjega ministrstva. 825
ARS, OFBV, fascikel 17, Referata B. Vošnjaka o trgovinski pogodbi z Albanijo, 26. 11. 1925. 826
ARS, OFBV, fascikel 17, Obrazloţitev sporazuma o trgovini in plovbi ter konvencija, sklenjena z Albanijo. 827
ARS, OFBV, fascikel 17, Predlog B. Vošnjaka zunanjemu ministrstvu za nabavo strokovnih knjig o
diplomaciji 1926.
198
mednarodno statistiko ter poroĉila domaĉih in tujih ekonomskih organizacij, njihovih
kongresov in konferenc. Da bi delo potekalo nemoteno, bi se po njegovem predlogu
oblikovale štiri sekcije, in sicer ena splošna in tri teritorialne. Splošna sekcija bi preuĉevala
ekonomijo Društva narodov, druga bi bila zadolţena za Balkan, tretja za velike sile in ĉetrta
za drţave Male antante in Centralne Evrope s Poljsko. Seveda bi se bilo treba najprej
osredotoĉiti na drţave, s katerimi je Kraljevina SHS zagotovo ţelela skleniti trgovske
sporazume.828
Leta 1927 je napisal referat o ljubljanskem velesejmu, ki se mu je zdel nekako preskromen.
Namreĉ, sejem naj bi poudarjal le industrijo ljubljanskega okroţja, kar je zmotilo mariborske
industrialce. A Vošnjak je razlog videl v tem, da je industrijo v mariborski oblasti v veĉjem
delu zastopal nemški kapital. Vendar pa bi na takšnem sejmu morala biti zastopana celotna
slovenska industrija, pri ĉemer je izpostavil dobro razvito ĉevljarstvo, pohištveno in kemiĉno
industrijo. Poudarek bi moral biti tudi na ţelezarski industriji in rudarstvu. Skrbela ga je
predvsem zastopanost tujih industrij, saj se je ĉutil upad Italije, Poljske in Francije, ki so se na
sejmu predstavljale v manjši meri kot predhodno leto, na drugi strani pa so se pojavile tudi
nove drţave, kot so bile Belgija, Nizozemska, Litva in Švedska. Ker so Grki na tem sejmu
sklenili posle v veĉjem obsegu, je slovenskim gospodarstvenikom predlagal, da bi se udeleţili
sejma v Solunu, še toliko bolj, ker je bil sklenjen trgovinski sporazum z Grĉijo. Ljubljanski
velesejem je tudi kritiziral, ĉeš da je še vedno dokaj ljubosumno branil svoj centralni evropski
karakter. Menil je, da bi velesejem moral delati na tem, da bi ga obiskalo ĉim veĉ interesentov
iz Grĉije, Bolgarije, Turĉije, Albanije, Egipta itn. V referatu je omenil, da so bili slovenski
gospodarski krogi prijetno preseneĉeni, ker je minister za zunanje zadeve tja poslal svojega
odposlanca.829
Aprila 1928 je Vošnjak prejel pismo Joţeta Goriĉarja, ki mu je sporoĉal, da naj bi ga obiskal
gospod Heingelsmann, lastnik banke v New Yorku, ki bi lahko pomagal Kraljevini SHS pri
drţavnih in drugih posojilih. Goriĉar je menil, da bi bilo dobro, ĉe bi ministrstvo za zunanje
zadeve Heingelsmannu ustreglo v vsem z namenom, da bi slednji dobil najboljši vtis o
Kraljevini SHS. Vošnjaka je zato prosil, naj bankirja predstavi tudi ministru Antonu Korošcu
in generalnemu direktorju Narodne banke Stojanu Novakoviću. Omenil mu je, da bi bilo
828
ARS, OFBV, fascikel 17, Referat o organizaciji oddelka za zunanjo trgovino, 1927. 829
ARS, OFBV, fascikel 17, Referat o ljubljanskem velesejmu, 1927.
199
dobro, ĉe bi gost obiskal tudi Dalmacijo, Zagreb in Slovenijo.830
3. marca 1930 je bil za
Vošnjaka zopet izdan odlok, da ga je ministrstvo za zunanje zadeve razrešilo z dolţnosti
kraljevskega poslanika na razpolago, in sicer z odlokom pod številko 721.831
Na temelju obveznosti, ki so izhajale iz Trianonske pogodbe, je bil 28. aprila 1930 zakljuĉen
sporazum z Madţarsko in ustanovljena sta bila fonda A in B za regulacijo odškodninskih
zahtev madţarskih drţavljanov. Fond A je bil ustanovljen zaradi konĉne rešitve vseh vprašanj
za odškodnine agrarnih posesti, ki so bile last madţarskih drţavljanov in katere so padle pod
vpliv agrarne reforme v Kraljevini SHS, Ĉeškoslovaški republiki in Romuniji. Naloga fonda
B je bila regulacija vseh neagrarnih obveznosti do madţarskih drţavljanov, dosojenih s strani
mešanih in izbranih sodišĉ, ali na osnovi poravnav, ki so bile v veĉini primerov odškodnine,
katere so zadevale lokalne ţeleznice, dobrine Habsburţanov in ostale zahteve madţarskih
drţavljanov. Kapital fonda B je znašal 100 milijonov zlatih kron. Fond je vodil komite,
sestavljen iz predstavnikov vseh velikih sil, zastopanih v upravnem komiteju fonda A, in
predstavnikov drţav Male antante. V zaĉetku maja 1931 so drţave Male antante imenovale
svoje delegate v Upravnem komiteju fonda B, Kraljevina Jugoslavija je za svojega delegata
imenovala Bogumila Vošnjaka.832
Z odlokom finanĉnega ministrstva, pod številko 23851, je bil torej Vošnjak 2. maja 1931
imenovan za delegata Kraljevine Jugoslavije pri Upravnem komiteju Fonda B. Svojo funkcijo
je uradno nastopil 6. maja 1931 v Baslu, ko je bil Upravni komite sklican s strani francoske
vlade. Na seji 8. maja 1931 je francoski delegat De Felcourt predlagal, da bi se ĉlanom
Upravnega komiteja dala letna plaĉa 12.000 zlatih kron, jugoslovanskemu, ĉeškoslovaškemu
in romunskemu delegatu pa še ena pavšalna in zaĉasna odškodnina zaradi oddaljenosti
njihovih vlad in posebnih nalog, ki jim jih je nalagal njihov mandat. Tako je bila tudi za
Vošnjaka doloĉena letna plaĉa 24.000 zlatih kron, ki naj bi se mu izplaĉevala vsak mesec.833
A ker je bil Vošnjak 8. novembra istega leta izvoljen za narodnega poslanca v Narodni
skupšĉini Kraljevine Jugoslavije, funkciji nista bili zdruţljivi. Vošnjak sicer nikoli ni bil
formalno imenovan v oblast javne sluţbe, vendar se je funkcija delegata pri fondu B smatrala
830
ARS, OFBV, fascikel 4, Goriĉarjevo pismo Vošnjaku, 18. 4. 1928. 831
ARS, OFBV, fascikel 17, Odlok o razrešitvi B. Vošnjaka dolţnosti v zunanjem ministrstvu, 4. 3. 1930. 832
ARS, OFBV, fascikel 16, Proces B. Vošnjaka proti Ministrstvu za zunanje zadeve zaradi neizdanja odloĉbe o
razrešitvi dolţnosti delegata pri fondu B in proti drţavnemu erarju zaradi zaostanka plaĉe, 1936–1940. 833
ARS, OFBV, fascikel 16, Odlok o razrešitvi funkcije delegata v upravnem komiteju fonda B, 2. 12. 1931;
ARS, OFBV, fascikel 16, Proces B. Vošnjaka proti Ministrstvu za zunanje zadeve.
200
kot javna sluţba. Zaradi tega je zastopnik ministra za zunanje zadeve Kosta Kumanudi
obvestil finanĉno ministrstvo o prekinitvi Vošnjakove funkcije pri fondu B.834
Vendar se v
Upravnem komiteju fonda B s Kumanudijevim mnenjem niso strinjali. Zakon je namreĉ
govoril le o aktivnih drţavnih usluţbencih, kar Vošnjak ni bil, saj je bil upokojen kot
pooblašĉeni minister. V obrazloţitvi so zapisali, da Vošnjaku ni bil izdan nikakršen ukaz in za
delovanje pri fondu B ni prejemal denarja iz drţavne blagajne. Ĉe bi Kumanudijeve besede
drţale, potem noben narodni poslanec ne bi veĉ mogel sodelovati na skupšĉinah Društva
narodov, prav tako ne bi mogel biti delegat na konferencah za razoroţitev, ki naj bi trajala pol
leta. Ob tem se po njihovem mnenju ne bi smelo pozabiti, da so bili mnogi ministri in narodni
poslanci delegati na pariški mirovni konferenci in tako celo leto niso niti videli Zaĉasnega
narodnega predstavništva.835
Prvo zasedanje Upravnega komiteja fonda B je potekalo 5. maja 1931 v Baslu. Temu
zasedanju naj bi sledil še sestanek delegatov drţav Male antante v fondu B z nacionalnimi
agenti drţav Male antante. Ta sestanek naj bi bil nujen, na katerem bi diskutirali o pravnem
pomenu in materialni vrednosti procesov, ki so bili povezani s fondom B. Naslednji sestanek
je bil sklican za 18. maj v Parizu. Po Vošnjakovih navedbah so bili delegati drţav Male
antante, ki so bili zastopani tudi v fondu B, v stalnem stiku in so razpravljali o vprašanjih, ki
so bila skupnega pomena. Na konferenci v Parizu je romunski agent Popeski predstavil kratek
rezime o stanju romunskih procesov, ki so bili povezani s fondom B. Romunski procesi so bili
povezani predvsem z uradniki, ki niso dali zaprisege Romuniji, teh je bilo okrog 2000, tu sta
bili še nadvojvodi, predstavnikov madţarske ţeleznice je bilo deset, osem procesov pa je teklo
glede rekviriranih vagonov, drv ipd. Pri tem je Vošnjak poudaril, da procesi, povezani z
uradniki, ne bodo v breme fondu B. Po njegovih besedah naj bi šla zahvala profesorju Ţezu,
ki je s številnimi argumenti branil tezo, da so kompetence mešanih sodišĉ v primeru
uradnikov v neskladju. Glede ţeleznic je Vošnjak zapisal, da meni, da se bo zadeva hitro
razrešila, saj so veĉino procesov ţe zakljuĉili uspešno, razen ţe omenjenih deset, v primeru
katerih se je zahtevala odškodnina s strani romunskih oblasti. Opozoril je tudi na dejstvo, da
so bile zahteve ţeleznic in obeh vojvod vsekakor pretirane. Romunsko stališĉe je bilo, da je
vprašanje pristojnosti izredno oroţje v rokah fonda B. Menili so, da je za fond B kljuĉnega
pomena, kako se bo rešilo vprašanje pristojnosti. Tudi glede madţarskih privatnih ţeleznic so
834
ARS, OFBV, fascikel 16, Odlok o razrešitvi funkcije delegata v upravnem komiteju fonda B, 2. 12. 1931. 835
ARS, OFBV, fascikel 16, Kompetenca mandata dr. Bogumila Vošnjaka s funkcijo Kraljevskega delegata v
Upravnem komiteju fonda B v Baslu, 24. 12. 1931.
201
smatrali, da je pristojnost mešanih sodišĉ zelo sumljiva. Za Kraljevino SHS je procese
predstavil Dušan Subotić in pojasnil, da je v obravnavi okoli 700 procesov, od tega so 103
procesi ĉakali na obravnavo pred mešanim sodišĉem. V teh primerih ni bilo mogoĉe oceniti
vrednosti procesov, saj toţilci niso zahtevali denarnega nadomestila. Ĉeškoslovaška republika
je imela pred mešanim sodišĉem okrog 700 procesov. Glede reševanja procesov vojvod si
agenti fonda B niso bili enotni, ker se je vedno znova postavljalo vprašanje pristojnosti petih
sodnikov mešanega sodišĉa. Zaradi tega so se pogovarjali, da bi se morebitne revizije rešile
kar pred permanentnim mednarodnim sodišĉem v Haagu. Glede vojvod so se zadeve zapletale
predvsem zaradi vprašanja drţavljanstva in po katerem statutu naj bi se reševalo njihovo
vprašanje. Tako so se agenti fonda B strinjali, da bi bilo treba njihovo vprašanje rešiti s
stališĉa monarhiĉnega prava nekdanje Avstro-Ogrske. Jugoslovanski predstavnik Subotić je
predlagal, da bi se primer nadvojvod rešil na prijateljski naĉin, a odgovora s ĉeškoslovaške in
romunske strani ni dobil. V ĉasu konference v Parizu je Vošnjak v zvezi z vprašanjem
nadvojvod obiskal ĉeškoslovaškega poslanika Štefana Osuskega, katerega je zanimalo, ali ima
Kraljevina Jugoslavija namero rešiti primer nadvojvode Belja na prijateljski naĉin. Osuský je
dal vedeti, da se Ĉeškoslovaška republika nima namena spušĉati v pogajanja z nadvojvodami
in prav tako je bil preseneĉen, da bi Kraljevina Jugoslavija lahko rešila spor z Beljem na
prijateljski naĉin. Vošnjaka je zanimalo predvsem to, kakšno nevarnost bi predstavljal prenos
nekaterih procesov iz fonda A v fond B in dobil negativen odgovor. Strinjali se niso niti glede
mnenja mešanih arbiternih sodišĉ, katerih stališĉe glede madţarskega drţavljanstva je bilo
napaĉno. Namreĉ, sodišĉa so zahtevala, da mora biti toţitelj madţarski drţavljan samo v
trenutku vloţitve toţbe, medtem ko so nacionalni agenti menili, da bi toţitelj moral biti
madţarski drţavljan tudi v trenutku, ko je v veljavo stopil Trianonski sporazum.836
Na prvi seji Upravnega komiteja fonda B je bil predstavljen predlog, da bi se mešano sodišĉe
fonda B centraliziralo in se za njegov sedeţ izbralo Pariz, ker je šlo za zavezniško drţavo.
Poleg tega so se v Parizu nahajale osebnosti, ki so ustvarjale sporazum z Madţarsko in bi
lahko njihova strokovna pomoĉ imela velik pomen pri zahtevnejših vprašanjih. Vošnjak je v
poroĉilu o prvem zasedanju to vprašanje ponudil v razmislek jugoslovanskemu ministru za
pravosodje. Predloţeno je bilo, da se postavijo namestniki in tehniĉni svetovalci. Na tem
mestu je Vošnjak spomnil, da je ţe sam opozarjal na nevarnost zahtev, ki niso imele realne
osnove. Na seji v Parizu se je porodila zamisel, da bi se delegati drţav Male antante redno
836
ARS, OFBV, fascikel 16, Poroĉila in zapisniki sej Upravnega komiteja fonda B 1931, 3. 7. 1931.
202
sestajali in imeli seje pred vsako sejo fonda B. Tudi nacionalni agenti naj bi bili ves ĉas v
stiku z delegati fonda B. Na seji so se dogovorili, da se za procese, ki so se zakljuĉili, pri
izplaĉevanju Madţarski poĉaka na izdajo obveznic.837
Na zasedanju Upravnega komiteja fonda B, ki je potekalo 16. julija 1931 v Bernu, je bil prviĉ
prisoten tudi britanski delegat. Vošnjak je na tem zasedanju govoril z De Felvourtom, kateri je
predlagal, naj se na zasedanju ne predlaga tehniĉnih svetovalcev, saj bi to samo porušilo
dobro razpoloţenje med zavezniki. Priporoĉil je, da bi se omenjeno vprašanje rešilo po
diplomatski poti med drţavami in bil prepriĉan, da bi francosko zunanje ministrstvo takšen
predlog verjetno sprejelo. Ko je Vošnjak predstavil predlog pred delegati fonda B, so se z
njim strinjali.838
14. junija 1932 je Vošnjak prejel odlok ministrstva za zunanje zadeve, da je s 1. julijem 1932
ponovno imenovan za Kraljevskega delegata pri Upravnem komiteju fonda B. Dodeljeno
dolţnost je vršil do 16. september 1932. O razrešitvi je bil obvešĉen ustno, generalni sekretar
fonda B pa je prejel depešo o imenovanju novega delegata. Ministrstvo za zunanje zadeve je
Drţavnemu svetu obrazloţilo Vošnjakovo zadevo. Ministrstvo je menda imelo z Vošnjakom
precejšnje teţave, ker ni hotel zapustiti sobe v stavbi ministrstva, ki mu je bila dodeljena v
ĉasu delovanja v fondu B. 13. oktobra mu je bila vroĉena odloĉba, da je na njegovo mesto
imenovan novi delegat in da mora zapustiti prostore, kar je Vošnjak storil šele dve leti
kasneje. Vendar je leta 1936 Vošnjak v isti zadevi vloţil toţbo zoper zunanje ministrstvo, ker
mu odlok o odstavitvi ni bil vroĉen po nikakršnem protokolu.839
Vošnjak je pred sodišĉem
trdil, da mu je konec septembra 1932 bilo s strani zunanjega ministrstva sporoĉeno le, da bo
namesto njega na naslednjem zasedanju fonda B njegov namestnik, pomoĉnik ministra za
zunanje zadeve Vladislav Martinac. Ker je Vošnjak temu nasprotoval, ga je minister za
zunanje zadeve Boško Jevtić v Ţenevi miril, da je ta zamenjava le zaĉasna in da bo lahko
ponovno sodeloval na sejah fonda B, pri ĉemer ne bo oškodovan. Do julija 1934 je prejemal
manjše vsote iz fonda B, medtem ko je trdil, da je Martinac protipravno prejemal veĉino.
Vošnjak je na sodnem procesu izjavljal, da nikoli ni prejel uradne razrešitve in da je sam
pozival ministra, naj sprejme odloĉitev, predvsem zaradi tega, ker se je pri Vošnjaku nahajal
celoten arhiv. Trdil je, da mu je samo ob eni priloţnosti prek ministrovega pomoĉnika
837
ARS, OFBV, fascikel 16, Poroĉila in zapisniki sej Upravnega komiteja fonda B 1931, 3. 7. 1931. 838
ARS, OFBV, fascikel 16, Poroĉila in zapisniki sej Upravnega komiteja fonda B 1931, 18. 7. 1931. 839
ARS, OFBV, fascikel 16, Odlok o imenovanju za Kraljevskega delegata pri Upravnem komiteju fonda "B",
Beograd, 14. 6. 1932; ARS, OFBV, fascikel 16, Proces B. Vošnjaka proti Ministrstvu za zunanje zadeve.
203
Momĉila Jurišića sporoĉil, da je vse pripravljeno za razrešitev, a je vse ostalo le pri tej izjavi.
Ker se zadeva ni premaknila nikamor, je Vošnjak leta 1935 sam naslovil pismi na predsednika
ministrskega sveta Stojadinovića in ministra za zunanje zadeve, v katerih je izpostavil pravno
argumentacijo tega vprašanja. Po nalogu ministra je pooblašĉenec Aleksandar Bodi izdelal
referat, v katerem je navedel, da se v Vošnjakovem dosjeju nahaja razrešitev, podpisana s
strani diplomata Luja Bakotića. A Vošnjak je še naprej trmasto zatrjeval, da te razrešnice ni
prejel nikoli in da podpis z dne 15. oktobra 1932 ni njegov. Še leta 1937 je zunanjemu
ministrstvu pisal, naj se konĉno odloĉi o poloţaju delegata in mu regulira neizplaĉane
obveznosti. A odgovora s strani ministrstva menda ni bilo nobenega.840
Svojo problematiko je v pismu obrazloţil tudi predsedniku vlade Milanu Stojadinoviću.
Ponovno je pojasnil, kdaj je bil imenovan za delegata fonda B in kako je potekala njegova
razrešitev, nato pa novo imenovanje, podpisano s strani ministrskega zastopnika Kramerja.
Konec septembra ga je diplomat Boţidar Purić obvestil, da ne gre na naslednjo sejo, ker bo tja
odšel namestnik Martinac, a da ga je ob tem tudi pomiril, da še naprej ostaja delegat fonda B.
Poleg tega je bil obvešĉen, da bo za mesec september prejel plaĉo Martinac, on pa bo za to
dobil odškodnino. Seveda je zoper takšen sklep ukrepal z obrazloţitvijo, da takšne delitve
plaĉe ne poznata nobena konvencija niti pravilnik fonda in da je takšno postopanje zoper
vsakršen pravni poloţaj. Z dovoljenjem Kramerja je Vošnjak takoj odpotoval v Ţenevo, kjer
ga je sprejel minister za zunanje zadeve Bogoljub Jevtić,841
ki mu je zagotovil, da mu bo
Martinac odstopil polovico prejemkov iz fonda B. Prva dva meseca mu je Martinac res
izplaĉeval del svojih prejemkov, Jevtić pa je Vošnjaku obljubil tudi nekakšno pomoĉ, s ĉimer
se slednji ni strinjal, saj je menil, da je upraviĉen do svojega izplaĉila iz fonda. Vošnjak je
sicer ves ĉas menda podpisoval prejemke, a je dobival le neznatne vsote. Poleg tega je ves ĉas
vztrajno trdil, da njegova razrešitev nikakor ni bila pravna, saj ni bila izpeljana po nikakršnem
pravnem aktu. Kot primer dobre prakse je navajal pismo, ki ga je prejel leta 1919 s strani
Pašića, ko je bil razrešen z mesta generalnega sekretarja jugoslovanske delegacija na mirovni
konferenci v Parizu. Vendar Vošnjak s strani ministrskega predsednika in ministrstva za
zunanje zadeve ni prejel nikakršnega odgovora in prav tako nobene razrešnice.842
V eni izmed
svojih spomenic je navedel razlog za Stojadinovićevo pasivnost, po katerem naj bi bil kriv
ravno Martinac: "Razlog za takšen odnos Stojadinovića je bil zelo enostaven: Dotična
840
ARS, OFBV, fascikel 16, Proces B. Vošnjaka proti Ministrstvu za zunanje zadeve. 841
Prim: Milica Bodroţić, "Jugoslovenska nacionalna stranka pod Vladom Bogoljuba Jevtića i petomajski izbori
1935. godine", Zbornik Matice srpske za istoriju 40 (1991): 141–169. 842
ARS, OFBV, fascikel 16, Vošnjakovo pismo Stojadinoviću, 23. 11. 1935.
204
patološka oseba /sramotni incident na francoski ambasadi v Varšavi/ je postala njegov
pomočnik na ministrstvu zunanjih zadev." Zaradi tega se je moral "proti svoji volji" obrniti na
beograjska sodišĉa. "Sedaj se je šele začela prava Golgota," kar je tudi drţalo, ker se proces
ni nikdar zakljuĉil.843
Proces glede Vošnjakove toţbe proti drţavi se je vlekel precej ĉasa.
Oktobra 1936 ga je njegov odvetnik Vekoslav Kisovec obvestil, da je sodišĉe razpravljalo o
pomanjkanju legitimacije, saj Vošnjak naj ne bi vloţil toţbe zoper drţavo, temveĉ proti fondu
B, ki je bil zasebna mednarodna institucija.844
Vošnjak se je pravdal predvsem zaradi
odškodnine, ki je znašala 93.000 kron oziroma 97.652,7 švicarskih frankov. Sodišĉe je
odloĉilo, da prejme še 6-odstotne obresti za vsako neizplaĉano meseĉno plaĉo.845
A Vošnjak kar ni mogel pozabiti fonda B in je junija 1938 prosil za prepis zapisnika s seje, ki
je potekala 8. maja 1931. Dobil je odgovor, da to brez soglasja vseh navzoĉih ĉlanov ţal ne bi
bilo mogoĉe.846
Leta 1939 je za pravno mnenje glede upraviĉenosti njegove toţbe zoper
ministrstvo za zunanje zadeve prosil tudi Mileta Novakovića, profesorja na Pravni fakulteti v
Beogradu, kar je ministrstvo za prosveto dovolilo.847
Kasneje je imel Vošnjak novega
odvetnika, in sicer Rinalda Ĉulića. Namreĉ, s svojo toţbo je šel skozi procese beograjskih
sodišĉ in Drţavnega sveta. Po štirih letih toţb je kasacijsko sodišĉe v Beogradu sprejelo
zakljuĉek, da ni pristojno. Po Vošnjakovem mnenju je to pomenilo odrekanje pravice, saj ni
bilo pristojnega sodišĉa, s katerim bi dosegel svojo pravico. S celotno zadevo se je obrnil na
ministrstvo za pravosodje, naj se mu doloĉi volilno sodišĉe. Pravosodno ministrstvo je
obvestilo ministrstvo oziroma finanĉnega ministra Juraja Šuteja, da je res prišlo do odrekanja
pravice in da je edina rešitev ustanovitev volilnega sodišĉa na osnovi odredbe. To odloĉitev je
finanĉno ministrstvo naslovilo na Vrhovno drţavno pravobranilstvo. A ker je bila zadeva
posredovana Stalnemu pravnemu odboru, se je Vošnjak z odvetnikom pritoţil, saj naj bi bil ta
odbor pooblašĉen samo za dajanje pravnega mnenja. Zaradi tega je omenjeni odbor grajal z
izjavo, da so v njem prisotni ĉlani tisti sodniki, ki so do tega absurda vso zadevo tudi
pripeljali. Vošnjak je veĉkrat prosil finanĉnega ministra ter njegovega pomoĉnika in
finanĉnega strokovnjaka Ljudevita Filipanĉića za sprejem, pri ĉemer je bil zavrnjen, zato se je
bil prisiljen obrniti neposredno na Vladka Maĉka, podpredsednika kraljevske vlade.848
843
ARS, OFBV, fascikel 16, Iz ene spomenice. 844
ARS, OFBV, fascikel 16, Kisovĉevo pismo Vošnjaku, 6. 10. 1936. 845
ARS, OFBV, fascikel 16, Obvestilo Ministrstvu za zunanje zadeve Kraljevine Jugoslavije, 5. 6. 1937. 846
ARS, OFBV, fascikel 16, Vošnjakovo pismo Brownu, 23. 6. 1938; Brownovo pismo Vošnjaku, 7. 6. 1938. 847
ARS, OFBV, fascikel 16, Odobritev Ministrstva za prosveto, 4. 8. 1939. 848
ARS, OFBV, fascikel 16, Vošnjakovo pismo Maĉku, 8. 1. 1941.
205
10 POSLANEC V NARODNI SKUPŠČINI
Vošnjak je 4. septembra 1929 predlagal ustanovitev Balkanskega inštituta s sedeţem v
Beogradu in nalogo, da dela na solidarnosti in bratskem soţitju balkanskih narodov, v duhu
miru in splošne evolucije. V ta namen bi ohranjal ekonomske, trgovinsko-politiĉne, socialne,
mednarodno-pravne in intelektualne interese. Delo inštituta bi bilo zbiranje vseh podatkov, ki
bi bili v korist ekonomskim, trgovinsko-politiĉnim, socialnim, kulturnim, verskim, pravnim in
mednarodno-pravnim odnosom balkanskih narodov. Inštitut bi podpiral vsako akcijo, ki bi
spodbujala mir in solidarnost med balkanskimi narodi, in bi delal na mednarodnem
prepoznavanju balkanskih narodov s pomoĉjo predavateljev, tiska, mednarodnih obiskov, z
izmenjavo profesorjev in dijakov, z razstavami itn. Inštitut bi bil sestavljen iz uprave,
starešinstva in ĉlanov. Upravo bi sestavljali upravnik, generalni sekretar in še dve osebi, vse
pa bi izbralo starešinstvo. Starešinstvo bi imelo devet ĉlanov, in sicer odposlance glavne
zadruţne zveze, centralnih industrijskih korporacij, trgovinskih komor, odposlanca zveze
denarnih zavodov, jugoslovanskih univerz, ministrstva za zunanje zadeve, narodne obrambe,
inštituta za izvoz in jugoslovanskega Zdruţenja za mednarodno pravo. Naloga starešinstva bi
bila nadzor dela inštituta in upravljanje s finanĉnimi sredstvi. Ĉlani inštituta bi lahko bile
organizacije in zavodi ter jugoslovanski drţavljani in tujci, ki so delali na solidarnosti
balkanskih narodov ali prouĉevali ţivljenjske priloţnosti balkanskih narodov. V samem
zaĉetku naj bi imel inštitut dva oddelka – ekonomskega in mednarodno-pravnega. Sredstva za
delovanje bi se pridobivala s subvencijami zunanjega ministrstva, Centralnega presbiroja in
posameznih organizacij, zastopanih v starešinstvu. Balkanski inštitut bi zbiral kartoteko in
arhiv ĉasopisnih izrezkov. Imel bi tudi ĉitalnico balkanskih ĉasnikov in svojo knjiţnico.849
Inštitut je bil ustanovljen leta 1934 v Beogradu in je bil predhodnik današnjega Inštituta za
balkanske študije, ki je del Srbske akademije znanosti in umetnosti.
Inštitut je imel svoje organizacije v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani in Skopju. Ljubljanski del
so sestavljali Dinko Puc kot predsednik obĉine Ljubljane, Vekoslav Kukovec kot minister v
pokoju, Ţupaniĉ kot nekdanji minister, gospodarstvenik Fran Windischer850
kot generalni
sekretar trgovinske komore, novinar Dragotin Hribar851
kot predsednik Zveze industrialcev,
849
ARS, OFBV, fascikel 22, Predlog B. Vošnjaka glede ustanovitve Balkanskega inštituta, 4. 9. 1929. 850
Prim: Aleksander Bassin, Fran Windischer: 1877–1955: gospodarstvenik, publicist, predsednik Narodne
galerije (Ljubljana, 2011). 851
Prim: Angelika Hribar, Rodbinska kronika Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi (Ljubljana, 2008); France
Jesenovec, "Pogled v Hribarjevo celjsko domovino", Celjski zbornik 9 (1964): 181–194.
206
nato generalni direktor Ljubljanske kreditne banke, generalni sekretar Kranjske industrijske
druţbe, narodni gospodarstvenik Janko Kersnik, sin pisatelja Kersnika, kot direktor Kmeĉke
posojilnice, Ben Marušiĉ, trgovec in industrialec Ivan Jelaĉin kot predsednik trgovinske
komore in Zdravko Rus kot predstavnik Zadruţne gospodarske banke. Zagreb so predstavljali
zagrebški ţupan Stjepan Srkulj, ban Ivo Perović, generalni direktor Jugoslovanske banke
Nikola Kostrenĉić, predsednik Hrvaške hranilnice grof Miroslav Kulmer, predsednik
trgovinske komore Milan Vrbanić, predsednik Zveze industrialcev, generalni sekretar
trgovinske komore Slavko Cuvaj, rektor Komercialno-ekonomske visoke šole Nagy in
univerzitetni profesor Ferdo Šišić. Kot beograjski predstavniki so nastopili nekdanja ministra
Stojadinović in Jakov Gerĉić, beograjski ţupan Ţivorad Nešić, predsednik Industrijske
komore, generalni direktor Srbske banke Vlada Marković, generalni direktor Narodne banke
Protić, generalni direktor Agrarne banke Janko Hacin,852
generalni direktor Hipotekarne
banke Đurica Đurić, šef Zavoda za spodbujanje zunanje trgovine Tomiĉić in matematik
Bogdan Gavrilović. Skopje so zastopali skopski ţupan, podpredsednik obĉine Ţivković, Ben
Lazić, rektor univerze Grujić in univerzitetni profesor Pera Slipĉević.853
V zvezi z Balkanskim inštitutom je Vošnjak julija 1930 svoje pismo naslovil na ministra za
trgovino in industrijo Juraja Demetrovića.Uvodoma je opozoril na svoj ĉlanek Geografsko-
ekonomska zajednica Balkana, ki ga je leta 1925 poslal uredništvu Prager Presse, vendar ni
nikoli izšel. Ĉlanek je luĉ sveta zagledal v reviji Bankarstvo, temu pa je sledil ĉlanek
Balkanski institut, objavljen v Narodni odbrani. Zaradi moĉnejšega poudarka panevropskega
gibanja in ob drţavni iniciativi uglednega grškega revolucionarja Elefterosa Venizelosa se je
leta 1929 v Grĉiji zaĉelo ţivo gibanje s ciljem balkanskega sodelovanja in zdruţevanja. Grĉija
je s tem prevzela iniciativo in za sedeţ Balkanskega inštituta predlagala Atene. V ĉasu
odsotnosti zunanjega ministra Kumanudija je imel Vošnjak na ministrstvu za zunanje zadeve
konferenco s predstavniki beograjskih gospodarskih organizacij. Kumanudijev namestnik
Marinković je Vošnjaka pooblastil, da je lahko stopil v stik z ministrom Demetrovićem z
namenom, da bi se našla platforma za delo v tej smeri. Po pogovoru z Demetrovićem je bila
ponovno sklicana konferenca, na kateri je bil predstavljen Vošnjakov naĉrt Balkanskega
inštituta. Za balkansko ekonomsko sodelovanje se je zaĉel ţivo zanimati tudi tisk, zato se je
za oktober v Atenah sklicala konferenca balkanskih drţav, ki bi jih zastopale neuradne
delegacije. To idejo je Vošnjak seveda pozdravljal, saj je menil, da je bil s tem storjen velik
852
Prim: Hacin Janko, v: SBL. 853
ARS, OFBV, fascikel 22, Seznam ĉlanov Balkanskega inštituta.
207
korak. A s tem je opozoril tudi na škodljive posledice, ĉe se ne bi pristopilo k organizaciji
Balkanskega inštituta v Beogradu, ki bi imel oporo pri gospodarskih krogih v celi drţavi.
Zaradi tega je predlagal, da bi skupaj z Jurajem Tomiĉićem in Aleksandrom Jovanovićem, kot
ustanoviteljema, oblastem predloţili pravila Balkanskega inštituta z namenom odobritve. V
vmesnem ĉasu bi se lahko v Balkanski sekciji Zavoda za spodbujanje zunanje trgovine
pristopilo k zbiranju gradiva in k prvim organizacijskim nalogam.854
Leta 1929 je Vošnjak postal ĉlan odbora društva Jugoslovanskega dela, poleg njega so bili
ĉlani še Juraj Tomiĉić, novinar Ĉedomir Mitrinović, Ivan Nevestić, Stjepan Baton, Miloš
Burić, Krunoslav Ţanko, profesor na univerzi v Beogradu Velibor Jonić, profesor Vladimir
Vujić, hrvaški knjiţevnik Stjepan Parmaĉević, Vigele, Gradnik, Vjekoslav Stefanini, Ĉok,
Lazar Grubić, Drago Marušić, hrvaški pisatelj Niko Bartulović, Dušan Grubić in Ivan
Hacin.855
15. septembra 1931 je bil Vošnjak izbran za ĉlana Glavnega odbora Jugoslovanske nacionalne
grupe Balkanske konference. A šele aprila naslednje leto so mu pisali, da upajo, da bo sprejel
omenjeno funkcijo in ponudil svojo pomoĉ pri ustvarjanju visokih ciljev, ki si jih je zastavila
Balkanska konferenca. V Vošnjakov delokrog je spadalo tudi propagiranje ciljev organizacije
v njegovem kraju, predvsem med njegovimi znanci, in zbiranje ĉlanov, s ĉimer bi lahko v
njegovem kraju ustanovili lokalno organizacijo. Tako je bila njegova naloga, da organizaciji
pošlje imena in naslove primernih oseb, ki bi morebiti privolile v ĉlanstvo.856
Z naslednjim
dopisom, poslanim junija 1932, ga je organizacija pozvala na sejo glavnega odbora, na kateri
bi bilo govora o ekonomski balkanski nedelji v Istanbulu, ustanovitvi Medbalkanske
trgovsko-industrijske komore in organizaciji Nacionalnega komiteja te komore.857
Prva
konferenca, ki je bila sprva sklicana v Istanbulu, se je 26. oktobra 1931 zakljuĉila v
novonastali turški prestolnici Ankari. Po zakljuĉku so izdali uradno poroĉilo, ki je še posebej
poudarilo izkljuĉitev vojne kot zakonitega sredstva in predlagalo mirno razsodbo spornih
zadev ter vzajemno pomoĉ. Udeleţenci konference so izrazili ţeljo, da bi se zunanji ministri
balkanskih drţav sestali enkrat letno. Naslednja konferenca je bila sklicana za 20. januar
1932, tretja pa prve dni oktobra 1932.858
854
ARS, OFBV, fascikel 22, Koncept Vošnjakovega pisma Juriju Demetroviću, 15. 7. 1930. 855
ARS, OFBV, fascikel 22, Ĉlani odbora društva Jugoslovansko delo. 856
ARS, OFBV, fascikel 5, Dopis Jugoslovanske nacionalne grupe Balkanska konferenca, april 1932. 857
ARS, OFBV, fascikel 5, Dopis Jugoslovanske nacionalne grupe Balkanska konferenca, 21. 6. 1932. 858
"Zakljuĉek posvetovanj balkanskih drţav", Slovenski gospodar, 4. 11. 1931, št. 45, 1.
208
Jugoslovanska nacionalna grupa Balkanske konference je marca 1932 izdala proglas, v
katerem je pojasnila, da je bil na 27. svetovnem kongresu miru, ki je bil sklican na pobudo
Mednarodne pisarne za mir leta 1929 v Atenah, sprejet sklep, da se skliĉe konferenca
balkanskih drţav, saj so bili prepriĉani, da se lahko le z ustanovitvijo zveze med balkanskimi
drţavami zagotovi vsestranski razvoj balkanskih narodov. S tem bi se na Balkanu utrdila delo
za mir in celotna svetovna akcija Društva narodov pri utrjevanju miru. Tako je bila od 5. do
12. oktobra 1930 v Atenah sklicana Prva balkanska konferenca, na kateri je bilo prisotnih 96
delegatov, uglednih javnih delavcev, politikov in strokovnjakov iz Albanije, Bolgarije, Grĉije,
Kraljevine Jugoslavije, Romunije in Turĉije. Na konferenci so bili kot opazovalci prisotni tudi
predstavniki vlad balkanskih drţav, Društva narodov in Mednarodne pisarne za mir. Glavna
naloga konference je bila preuĉitev preddispozicije za politiĉno, intelektualno in ekonomsko
zbliţevanje balkanskih narodov. Prva tovrstna konferenca je poţela uspehe in postavila
temelje za nadaljnje delo. Sprejet je bil sklep, da se ustanovi stalna organizacija pod nazivom
Balkanska konferenca, za katero je bil izglasovan poseben statut, ki je doloĉal, da se v vsaki
balkanski drţavi ustanovi Nacionalna grupa balkanske konference. Posebne resolucije prve
konference so bile posveĉene prouĉevanju ustanavljanja balkanske unije, ne dotikajoĉ se
suverenosti posameznih drţav, politiĉnemu zbliţevanju balkanskih narodov, unifikaciji
njihovega prava, intelektualnemu zbliţevanju, izboljšanju komunikacij in turizma, vprašanjem
socialne politike ter ekonomskemu zbliţevanju in sodelovanju. Tako je bila 15. septembra
1931 v Beogradu sklicana prva glavna skupšĉina Jugoslovanske nacionalne grupe, izbrana sta
bila tudi glavni odbor in nadzorni odbor. Glavnega so sestavljali predsednik Vasilije I.
Jovanović, podpredsednik Velibor Jonić, med vojno minister za prosveto, generalni sekretar
Ţivko Topalović, blagajnik Cvetko Gregorić ter ostali ĉlani Juraj Tomiĉić, Vojislav ĐorĊević,
Vasilije Popović, Vošnjak, Vujić, Pavle Jevtić, srbski pisatelj Vladimir Velmar Janković,
srbski klasiĉni filolog Miloš Đurić, Svetislav Marodić, Dragan Milićević, Milena
Atanacković, Milena Slavenski, Sava Obradović, Stevan Popović, Bogdan Krekić, Ţilka
Marković, in sicer vsi v Beogradu; knjiţevnik Milan Vrbanić, Adolf Cuvaj, Milica
Bogdanovićeva, Marko Bauer, Milenko Marković, vsi v Zagrebu; gospodarstvenik iz
zgodovinopisec Ivan Mohoriĉ v Ljubljani, Anton Krejĉi v Mariboru, Savo Bošković v Splitu;
Nikola Berković, Vojislav Pesarović, Vasilije GrĊić, vsi v Sarajevu; Vid ĐurĊević in Milan
Cemerikić v Skopju; Slavko Strnić v Novem Sadu in Blagota Radović v Podgorici. Nadzorni
odbor sta predstavljala le dva ĉlana –Dimitrije Ţivaljević in Milica Krstić v Beogradu. Druga
balkanska konferenca je bila sklicana od 20. do 28. oktobra 1931 v Istanbulu in Ankari.
Jugoslovanska nacionalna grupa Balkanske konference je s proglasom marca 1932 pozivala
209
vse drţavljane Kraljevine Jugoslavije, naj se vanjo vkljuĉijo kot ĉlani in s tem pomagajo pri
uresniĉitvi visokih idealov, ki si jih je zadala Balkanska konferenca. V mestu, ki bi imenovalo
najmanj deset ĉlanov, bi se ustanovila mestna grupa, ki bi se imenovala po mestu, v katerem
bi bila organizirana, in bi volila svojo upravo. Ĉe takšna grupa ni obstajala v mestu, v katerem
so bivali ĉlani, so le-ti lahko pripadali kateri koli drugi skupini.859
Vošnjak se je v vmesnem ĉasu pripravljal na volitve v Narodno skupšĉino. Pred volitvami 8.
novembra 1931 so bili natisnjeni številni volilni letaki, tako tudi za Vošnjakovo kandidaturo.
Vsebina njegovega volilnega letaka, naslovljenega Kje je resnica? Zakaj mora biti Bogumil
Vošnjak naš poslanec? je bila prav zanimiva: "Na shodu v Šoštanju je Rupnik trdil, da
Vošnjak ne more biti poslanec za srez slovenjgraški, ker je v tem srezu mali človek v večini.
Mali človek ni samo v večini v srezu slovenjgraškem, ampak še v večji meri v celi Jugoslaviji,
ki je drţava malega kmeta in delavca. Če bi to obveljalo, da imajo samo Rupniki in Volki
pravico biti izvoljeni v drţavi malega človeka, kam bi pa prišla drţava? Nobeden od članov
sedanje vlade ne bi smel biti izvoljen, nobeden šolan človek ne bi smel priti v skupščino. Kaj
takega še v Rusiji ni." V volilnem letaku je odkrito pozival kmete: "Stara stvar je, da doslej
kmetskemu gibanju v Jugoslaviji nič ni bilo bolj škodljivo kakor to, da je Mrmolja izmislil
načelo: 'Kmet naj kmeta voli'. Zaradi tega je ostalo kmetsko gibanje v Jugoslaviji slabo in
nerazvito. Ako Vošnjak ne bi imel srce za malega človeka, ki tvori ogromno večino
prebivalstva Jugoslavije, nikdar ne bi bil v stanu, da napravi za Jugoslavijo in za malega
človeka to, kar je napravil. Ali ni veliko zgodovinsko delo Mihe Vošnjaka: osnovanje zadrug,
edino in izključno delo za malega človeka? Kdo pa more oporekati Vošnjaku, da ima socijalni
čut?" Letak je bil poln hvale, kaj vse je Vošnjak ţe storil za malega ĉloveka: "Vošnjak je leta
1917. proučeval razmere naših delavcev izseljencev v Ameriki kakor nobeden drug. Kdorkoli
je poslušal Vošnjakove govore, ta je moral priti do prepričanja, da Vošnjak razume potrebe
malega človeka, kakor malo kdo drugi. Njegovi govori niso prazne besede, ampak pred
volilce je stopal s celim gospodarskim programom, ki ga Rupnik in Volk nimajo. Ali ni prišel
Vošnjak s predlogom, da se uvede monopol sladkorja, to je, da bi drţava prevzela vse tovarne
sladkorja, kar bi imelo kot posledico velikanski padec cen sladkorja; to je veliko praktično
vprašanje, ki mora zanimati vsakega malega človeka. Delavska rodbina izda za kruh (brez
moke) na mesec 75 D, za stanovanje 100 D, za sladkor pa 126.10 D.!! Vošnjak je izdal parolo
pri teh volitvah 'Kruha in zasluţka Slovencem!'" Volilni poziv je ocenjeval Vošnjaka kot
859
ARS, OFBV, fascikel 22, Proglas Jugoslovanske nacionalne grupe Balkanske konference, Beograd, marec
1932.
210
edinega zmoţnega doseĉi kaj v parlamentu, in sicer zaradi izkušenj in prepoznavnosti: "Pa
samo en človek Vošnjakovega upliva bo v skupščini tudi kaj dosegel, ne pa ljudje, ki
Beograda še videli niso. Ali bomo poloţili naše blagostanje, našo srečno bodočnost v roke
človeka, ki ga v našem srezu prej sploh nikdar videli nismo. Ali ne bomo poloţili našo usodo
raje v roke moţa, ki je res prijatelj malega človeka, ki je poloţil temelje naše drţave, moţa,
katerega pozna cela Jugoslavija in ne samo naš srez, moţa, ki je ţe dokazal v najteţjih časih
našega naroda, kaj zmore. Ta moţ je edino naš rojak Bogumil Vošnjak. Kmetje in delavci ga
bomo volili! 8. novembra vsi na volišče!"860
Na volilnih shodih je Vošnjak velikokrat govoril
o potrebi zniţanja cen sladkorja, saj je bila v Kraljevini Jugoslaviji v primerjavi z drugim
drţavami izredno visoka. Zato je predlagal, naj drţava odkupi vse tovarne sladkorja, ki so bile
v zasebnih rokah, in sladkor razglasi za monopolni proizvod. A ta naĉrt je v gospodarskih
krogih izzval pravo senzacijo.861
Kot predstavniku slovenjgraškega okraja mu je glede volitev in kandidatov pisal polbrat Fran
Mayer, ki je dobil vesti o nekaterih kandidaturah. Nekdanji organizator preporodovcev,
kulturni in politiĉni delavec Janţe Novak862
je ţelel v Gornjem Gradu kandidirati tajnika
geodeta Milana Mravljeta, ki je bil menda nejevoljen, saj se je Šoštanj s Slovenj Gradcem ţe
odloĉil in je dal vedeti, da so se prenaglili, ker kandidature v Ljubljani še niso bile potrjene.
Zato je tudi Mayer pisal bratu, da bi bilo dobro priporoĉati, "da se Ljubljana, koja nikoli ni
poznala Štajerske geografije, ne meša preveč v naše razmere in vpošteva tudi ţeljo lokalnih
faktor[j]ev."863
Ţe nekaj dni kasneje mu je pisal, da je izvedel veliko s strani sodnika Karla
Verstovška,864
ki se je udeleţil sveĉanosti na pokopališĉu v Ljubljani, a da ni mogel loĉiti, kaj
je res in kaj ne. V nekem kupeju so se mariborski demokrati menda pomenkovali o tem,
koliko mandatov bi lahko v Dravski banovini pripadlo SLS. "Verstovšek, kateri je v političnih
zadevah sicer zelo dobro informiran, sodi pa silo cinično in naravnost brezvestno, meni, da se
počenja sedaj kravja kupčija za mandate," je pisal Mayer, ki je smatral kot svojo dolţnost, da
brata obvešĉa o vsem, da bi slednji vedel, kako ravnati.865
Ţe ĉez tri dni mu je znova pisal, da
860
ARS, OFBV, fascikel 22, Volilni letaki za volitve 1931. 861
ARS, OFBV, fascikel 22, Predlog Bogumila Vošnjaka za zniţanje cene sladkorja. 862
Prim: "Novak, Janţe", v: ES, Zv. 8: Nos–Pli (1994), 19. 863
ARS, OFBV, fascikel 7, Mayerjevo pismo Vošnjaku, 5. 10. 1931. 864
Prim: Miroslava Grašiĉ, "Dr. Karel Verstovšek in mladinsko orlovsko gibanje na Štajerskem", Skozi čas
(2005): 45–53; "Verstovšek, Karel", v: ES, Zv. 14: U–We (2000), 200–201; "Dr. Karel Verstovšek – štajerski
oblikovalec slovenstva", v: Zbornik 1994/95, ur. Ivo Stropnik (Velenje, 1994), 221–224. 865
ARS, OFBV, fascikel 7, Mayerjevo pismo Vošnjaku, 20. 10. 1931.
211
je odprl njegovo pošto, ki jo je dobil od slikarja Maksima Gasparija,866
kateri mu je predlagal
predvolilno agitacijo. Mayer se z le-to ni strinjal, temveĉ je bratu priporoĉal, da bi se v
Šoštanju nalepili plakati in še to šele tedaj, ko bi se razbistrili tamkajšnji pojmi.867
Kmalu je
prispelo novo bratovo pismo, v katerem je Vošnjaku sporoĉal, da se je novi kandidat Rupnik
pri sodniji bahal s tem, "da pride poslan od banovine, da ima denarja, kolikor hoĉe za
agitacijo" in da bo o Vošnjaku razkril marsikaj, kar se je godilo v Pragi.868
Skupšĉinske
volitve so se vršile 8. novembra 1931. Mayer, ki je konec meseca prišel iz bolnišnice, je bratu
pisal o poteku volitev v Šoštanju, kjer je ob dopoldanskem štetju glasov kazalo, da ima
Vošnjak vedno za 200 do 300 glasov prednosti pred ostalima dvema kandidatoma. Vmes so se
zaĉela vršiti poizvedovanja zaradi spornega letaka, na katerem naj bi bil podpisan Korošec.
Zaslišali naj bi tudi šoštanjskega ţupnika, kar se je Mayerju zdelo neprimerno, zato je brata
prosil, naj se ukinejo vse podobne preiskave. Poroĉal mu je o neuspehu Maksa Goriĉarja,869
ki
je kandidiral v Slovenskih Konjicah, ker je, kot je zapisal Mayer, nasedel Ljubljanĉanom in se
podal v kraj brez vsakršnega upanja.870
Ker je brat v ĉasu odpiranja volilnih glasovnic pristal
v bolnišnici zaradi kile, je stricu Vošnjaku pisala neĉakinja Nejka Mayer. Poslala mu je
seznam in natanĉno oznaĉbo, koga je kdo volil in kateri volivci niso volili.871
Po volitvah se je Vošnjak opraviĉil Šentjurcu, ker zaradi sluţbenih obveznosti na dan volitev
ni mogel priti v Slovenj Gradec, kjer je bil sedeţ njegovega volilnega okraja. Zahvalil se je
vsem, ki so pripomogli k njegovi zmagi, obenem pa izrazil obţalovanje, ker volilna udeleţba
ni bila takšna, na kakršno so upali, in opomnil, da bo treba na tem še delati, predvsem v
obmejnih krajih.872
K izvolitvi v Narodno skupšĉino je Vošnjaku ĉestital Centralni akcijski
odbor za volitve v Narodno skupšĉino iz Ljubljane, z ţeljo, da kot poslanec ostane v stiku z
njimi in kasnejšim banovinskim odborom nove stranke. Prosili so ga, naj ĉim prej predlaga
predstavnika delegacije njihovega odbora, prek katerega bi poroĉali o delu in spremembah.873
866
Prim: Stane Mikuţ, Maksim Gaspari:monografija (Ljubljana, 1977); Isti: Maksim Gaspari in kamniško
mesto (Kamnik, 1973). 867
ARS, OFBV, fascikel 7, Mayerjevo pismo Vošnjaku, 23. 10. 1931. 868
ARS, OFBV, fascikel 7, Mayerjevo pismo Vošnjaku, 26. 10. 1931. 869
Julija 1932 je bilo Vošnjaku sporoĉeno, da je minister Pucelj Goriĉarja postavil za izseljenskega poslanika v
Düsseldorfu in da se slednji zelo veseli te funkcije. Pri tem je Vošnjak posredoval pri finanĉnem ministrstvu
glede nadomestil potnih stroškov Goriĉarju na poti iz Mozirja v Pariz in nato v Düsseldorf, a je kmalu dobil
obrazloţitev, da ministrstvo s tem ne soglaša, saj honorarni uradniki – dnevniĉarji do tega nadomestila niso
upraviĉeni. ARS, OFBV, fascikel 1, Aranickovo pismo Vošnjaku, 26. 8. 1932. 870
ARS, OFBV, fascikel 7, Mayerjevo pismo Vošnjaku, 23. 11. 1931. 871
ARS, OFBV, fascikel 7, Pismo Nejke Mayer Vošnjaku, 12. 11. 1931. 872
ARS, OFBV, fascikel 22, Osnutek dopisa Bogumila Vošnjaka predsedniku okrajnega akcijskega odbora
Šentjurcu v Slovenj Gradcu, 9. 11. 1931. 873
ARS, OFBV, fascikel 3, Dopis Centralnega akcijskega odbora za volitve v Narodno skupšĉino, 5. 12. 1931.
212
Junija 1932 je Vošnjak spisal referat o potrebi po ustanovitvi jugoslovanskega kmetijskega
zdruţenja. Z zakonom je bilo doloĉeno, da ĉlani najštevilĉnejše ekonomske skupine ne
morejo biti voljeni, temveĉ le imenovani. Zato je bil podan predlog o ustanovitvi
gospodarskega sveta, s ĉimer je na plan prišlo eno izmed najpomembnejših drţavnih in
ekonomskih vprašanj – organizacija kmetijskih delavcev. Vošnjak je ugotavljal, da je ravno
panoga, ki je tvorila jedro jugoslovanskega gospodarstva – kmetijstvo, bila neorganizirana. To
vprašanje je veĉkrat izpostavil pred naslovnim odborom, a je dobil odgovor, da to vprašanje
še ni bilo razĉišĉeno pred vlado. Napako je videl tudi v tem, da so se kmetovalci od same
ustanovitve skupne drţave organizirali na povsem regionalnih in plemenskih osnovah ter ne
na ekonomskih. Poleg tega je zanj predstavljalo problem tudi to, da je bila Kraljevina
Jugoslavija deţela majhnih posestnikov, saj je imela najmanjše posesti v Evropi. Zato je
obstajala nevarnost, da bi se lahko razvil kmetijski proletariat, ki bi bil nevaren drţavnemu
redu. Predvideval je, da bi bila najboljša obramba pred boljševizmom samostojni status
kmetijstva, ki bi ga pametna drţavna politika šĉitila pred temi nevarnostmi. V ta namen naj bi
se v Beogradu organiziralo jugoslovansko kmetijsko zdruţenje, ki bi imelo svoje podruţnice v
vseh banovinah, pri ĉemer bi posodobili ţe obstojeĉe organizacije. Ob tem je predvideval, da
bi vsak kmet moral biti ĉlan tovrstne organizacije, kar bi doloĉal obligacijski zakon.874
Vošnjak je bil ĉlan Jugoslovanske akcije. Februarja 1932 je v Beogradu odbor za izdelavo
skupne idejne resolucije, ki je bila izbrana na konferenci Jugoslovanske akcije, sestavil tekst,
ki je bil predloţen v diskusijo, katera je potekala aprila v Zagrebu: "Delegati 'Jugoslovanskih
akcij' iz cele drţave so se na kongresu, prirejenem v Zagrebu … aprila 1932, po diskusiji o
smernicah dela v javnosti, strinjali, da je zbiranje nove jugoslovanske generacije in njeno
sodelovanje v javnem ţivljenju neizogibna potreba sedanjosti. Nova generacija, preţeta z
novim duhom in moralo, z občutkom odgovornosti in teţnjo po konstruktivizmu, smatra, da
lahko obvaruje nacionalno enotnost od vseh negativnih vplivov preteklosti in reši splošno
krizo: političnih ustanov, ekonomskega sistema in socialne ureditve /…/" Vse to bi
Jugoslovanska akcija rešila na temelju razumevanja jugoslovanstva kot ĉutenje iste
zgodovinske usode in nedeljive prihodnosti jugoslovanskega naroda. Zatrjevali so, da mora
biti jugoslovanska nacija enotna, duhovna in moralna skupnost. Ĉlani Jugoslovanske akcije so
zahtevali reformo demokracije na temelju ekonomske in socialne organizacije naroda, saj je to
zahteval sodobni ĉas. Delo je za njih pomenilo socialno dolţnost in pravico vsakega ĉlana
874
ARS, OFBV, fascikel 20, Predlog Bogumila Vošnjaka o osnovanju jugoslovanskega kmetijskega zdruţenja
1932.
213
jugoslovanske skupnosti, prav tako pa bi se nacionalni prihodek moral deliti praviĉno na vse
usluţbence. Da bi drţava prišla iz ekonomske krize, je bilo po njihovem mnenju potrebno
naĉrtno gospodarstvo z enotnim vodstvom na ĉelu, osnova takšnega gospodarstva pa bi
moralo biti kmetijstvo, ki je predstavljalo najveĉji odstotek jugoslovanskega gospodarstva.
Industrijsko in mestno gospodarstvo bi se moralo uskladiti z zmoţnostmi in potrebami
kmetijstva. Poleg gospodarstva bi bilo treba postaviti novo jugoslovansko kulturo, ki bi lahko
dala svoj peĉat v svetovni civilizaciji. A za to je bila potrebna osvoboditev s strani tujih
intelektualnih in duhovnih vplivov in samo vsi Jugoslovani skupaj bi lahko izvršili svojo
kulturno misijo na Balkanu.875
Eden izmed ĉlanov, Ivan Ĉevlina, je sestavil kratek tekst o
organizaciji gibanja in zapisal, da gre za izrazito politiĉno gibanje, katerega cilj je bil, da na
osnovi jugoslovanske nacionalne ideje ustvari nov tip Jugoslovana z novimi pogledi in
razumevanjem za socialno preobrazbo druţbe, z namenom, da bi bil tudi posameznik
sreĉnejši in bolj zadovoljen. Za razliko od liberalno-demokratiĉnih in marksistiĉnih pogledov
so ĉlani Jugoslovanske akcije propagirali harmonijo klas.876
A vmes je prišlo do trenj med
posameznimi ĉlani organizacije pred in po volitvah nove uprave, s ĉimer je bilo ogroţeno delo
uprave in same Jugoslovanske akcije. Spor se je vrtel okoli odloĉitve uprave, da se teţišĉe
dela organizacije prenese na samo upravo, in sicer s tem, da se redno sklicujejo seje uprave, a
so od te zahteve odstopili. Zaradi tega se je sklicala konferenca vseh bratskih organizacij v
drţavi in podpisani ĉlani so se strinjali, da uprava ne more nositi celotne odgovornosti pri tej
teţki nalogi. Iz teh razlogov so nekateri ĉlani menili, da je njihova dolţnost odstop in obenem
zahtevali sklic seje, na kateri bi se izbrala nova uprava.877
V zaĉetku decembra 1931 so po volitvah v Narodno skupšĉino na vladni listi, izvoljeni z
generalom Petrom Ţivkovićem,878
sklenili ustanoviti vsedrţavno politiĉno stranko –
Jugoslovansko radikalno kmetsko demokracijo (JRKD). V stranko, ki je bila ustanovljena 1.
maja 1932, so vstopili tudi slovenski liberalci, ĉlani slovenskega dela nekdanje SKS.879
Kot
ĉlanu JRKD je Banovinsko tajništvo JRKD v Ljubljani konec septembra 1932 poslalo
Vošnjaku dopis, v katerem se je ugotavljalo, da najslabši uspeh kaţe delo v Slovenjgraškem
okraju, kjer je bilo samo 200 ĉlanov. Zato je tajništvo pozivalo, naj se nekaj nujno ukrene z
namenom, da se organizacijsko delo v tem okraju poţivi. A preden bi stopili v razgovor z
875
ARS, OFBV, fascikel 22, Jugoslovanska akcija, 2. 4. 1932. 876
ARS, OFBV, fascikel 22, Organizacija gibanja, marec 1933. 877
ARS, OFBV, fascikel 22, Izjava Vošnjaka, 1931. 878
Prim: Darko Friš, "Turneja Petra Ţivkovića in vodstva Jugoslovanske nacionalne stranke po slovenskih krajih
leta 1937", PNZ 45, št. 1 (2005); 61–78. 879
Slovenska novejša zgodovina, 332.
214
okroţno organizacijo, so ţeleli slišati Vošnjakovo mnenje in navedbo sredstev, ki bi bila
uporabljena za poveĉanje zanimanja med prebivalstvom v omenjenem okraju.880
Ţe januarja
naslednje leto je Vošnjak izstopil iz poslanskega kluba JRKD in vstopil v Jugoslovanski
narodni klub, o ĉemer priĉa pismo banovinskega tajnika, ki ga je pozival, naj ĉim prej sporoĉi
razloge in okolišĉine, ki so ga privedle do tega koraka.881
Svoje razloge je pojasnil v proglasu
svojim volivcem. Ker je menil, da se volilne obljube niso izpolnile in da je vlada vztrajno
kršila socialni pravice in ni bila v stanju, da z resno gospodarsko in socialno zakonodajo
dokaţe svojo pravico do obstoja, se je odloĉil, da izstopi iz poslanskega kluba JRKD. Pojasnil
je, da ni mogel mirne duše gledati bede in trpljenja velenjskih rudarjev, saj vlada ni
upoštevala njegovih predlogov in je to stanje zanj pomenilo poniţanje drţavne avtoritete.
Razlog, zakaj je vstopil v Jugoslovanski narodni klub, je pojasnil nekako tako: "Ker sem
prepričan, da izpoveda Jugoslovanski narodni klub ista načela, katera sem izrazil v tem
svojem pismu, volilcem, vstopil sem v Jugoslovanski Narodni Klub. Ta ne znači koalicijo
starih strank, ampak zajednico poštenih in zavednih Jugoslovanov v duhu prave
jugoslovanske jednakopravnosti in jednakosti."882
Vošnjak je bil ĉlan marsikatere
organizacije, za kar je bilo treba plaĉevati ĉlanarine. In prav tako kot drugim, je bil letno
ĉlanarino dolţan tudi JRKD, in sicer 200 dinarjev, zato so ga vljudno prosili, naj ta znesek
poravna v meseĉnih obrokih. Vošnjak je na organizacijo sicer poslal prošnjo z namenom, da
mu dolg oprostijo, a tega niso mogli storiti z razlago, da ne bi bilo mogoĉe ohraniti ravnovesja
v proraĉunu.883
Prošnja za plaĉilo ĉlanarine in poziv maja 1933 priĉata, da iz JRKD oĉitno ni
izstopil uradno. Namreĉ, banovinsko tajništvo v Ljubljani ga je pozivalo, naj se udeleţi
zborovanja v Šoštanju, kjer naj bi bila prisotna tudi ministra Pucelj in Matica, ki pa bila
verjetno sluţbeno zadrţana.884
Leta 1932 se je še vedno pritoţeval glede svoje pokojnine. Tako je 15. februarja 1932
ministrstvu za zunanje zadeve poslal pritoţbo, da v odloĉbi o njegovi pokojnini ni bilo
navedeno, da je bil imenovan za profesorja na zagrebški univerzi 31. avgusta 1919 in na tem
mestu ostal do 17. julija 1921.885
Glede imenovanja za univerzitetnega profesorja in glede
njegove funkcije na pariški mirovni konferenci kot tudi ĉasa, ko je bil na razpolago
zunanjemu ministrstvu, se je pritoţil tudi leto poprej, pri ĉemer je dokazoval, da ima 24 let
880
ARS, OFBV, fascikel 5, Dopis Banovinskega tajništva JRKD v Ljubljani, 29. 9. 1932. 881
ARS, OFBV, fascikel 5, Pismo JRKD Vošnjaku, 18. 1. 1933. 882
ARS, OFBV, fascikel 22, Proglas Bogumila Vošnjaka svojim volilcem, 1. 1. 1933. 883
ARS, OFBV, fascikel 5, Dopis JRKD, 19. 11. 1933. 884
ARS, OFBV, fascikel 5, Dopis JRKD, 17. 5. 1933. 885
ARS, OFBV, fascikel 1, Vošnjakova pritoţba Ministrstvu za zunanje zadeve, 15. 2. 1932.
215
delovne dobe in ne 15, kot so mu izraĉunali.886
Kljub njegovim pritoţbam ne smemo pozabiti
dejstva, da kot predavatelj dela ni opravljal. Maja 1934 je prejel novi odlok o pokojnini, ki je
ugotavljal, da ima priznanih 23 let, sedem mesecev in 22 dni delovne dobe, pri ĉemer mu je
bila dodeljena pokojnina v višini 3.884 dinarjev.887
Glede pokojnin ĉlanov JO mu je vprašanje
postavil tudi Gregorin, ki je prav tako priĉakoval pokojnino.888
Na Vošnjakovo prošnjo mu je
poslal pregled vseh prejemkov in izdatkov JO. Ţupaniĉ mu je sporoĉil, da je menda zadevo v
svoje roke vzel Maĉek, Gregorin pa je izrazil upanje, da bodo resniĉno dobili pokojnino, ki bo
prenosljiva tudi na vdove in ne bo šlo le za nekakšno pomoĉ.889
7. februarja 1933 je Vošnjak skupaj s svojimi kolegi podal interpelacijo predsedniku
ministrskega sveta Milanu Srškiću in ministru za gozdove in rudnike Pavlu Matici o stanju, v
katerem so se nahajala drţavna rudarska podjetja, predvsem rudnik Velenje v Dravski
banovini. V omenjeni interpelaciji so izpostavili, da so ţe pred 8. novembrom 1932 drţavna
rudarska podjetja zapadla v teţko finanĉno in gospodarsko stanje, ki ni bilo izzvano le s
svetovno gospodarsko krizo. Vošnjak in somišljeniki so glavne razloge tako slabega stanja
videli v neverjetnem birokratskem naĉinu, temeljeĉem na nesodobnem zakonu o drţavnem
raĉunovodstvu, ki je prepreĉil vsakršen zdrav razvoj drţavnega rudarstva. Napaka je bilo tudi
dejstvo, da je septembra 1932 ministrstvo za gozdove in rudnik odvzelo 42.000.000 dinarjev,
prometno ministrstvo pa za nabavljeni premog ni dalo ustreznih sredstev. Tudi mnistrstvo za
socialno politiko ni izplaĉalo 35.000.000 dinarjev. Veliko škodo je povzroĉila tudi regulacija
izplaĉevanja, saj je nekoĉ Direkcija drţavnih rudarskih podjetij v Sarajevu neposredno
izplaĉevala, nato pa se je zakon spremenil in so šla izplaĉila prek Generalne direkcije
drţavnih ţeleznic v Beogradu in finanĉnega ministrstva, nato prek ministrstva za gozdove in
rudnike v Direkcijo drţavnih rudarskih podjetij v Sarajevu. Vošnjak je ob tem predlagal, da bi
bila dnevnica rudarjev stalna, s ĉimer bi se prepreĉile špekulacije z zniţevanjem plaĉil.
Opozarjal je na katastrofalne razmere zaradi neplaĉil, saj so rudarji stradali in zaradi tega se je
poveĉalo število nesreĉ v rudnikih. Ţalostno se mu je zdelo, da so bile razmere v zasebnih
rudnikih bistveno boljše kakor v drţavnih. V interpelaciji je Vošnjak ministra spraševal, ali so
mu takšne razmere sploh znane in kakšni so razlogi, da se ministrstvu za gozdove in rudnik ne
886
AJ, fond 334, fasc. 142, enota 465, Vošnjakova pritoţba Upravnemu oddelku, 8. 7. 1931. 887
AJ, fond 334, fasc. 142, enota 465, Odloĉba o pokojnini, 10. 5. 1934. 888
ARS, OFBV, fascikel 4, Gregorinovo pismo Vošnjaku, 14. 7. 1940. 889
ARS, OFBV, fascikel 4, Gregorinovo pismo Vošnjaku, 27. 9. 1940.
216
odobri kredita. Poleg Vošnjaka sta se pod interpelacijo podpisala še vodja Jugoslovanske
nacionalne stranke (JNS) Svetislav HoĊera in poslanec Miloš P. Dragović.890
Vošnjak je v Narodni skupšĉini spregovoril tudi o proraĉunu, v katerem je oznaĉil
pomembnost vodenja enotne jugoslovanske politike, ne loĉene na posamezno okroţje ali
banovino. Glede Dravske banovine je menil, da se mora izvajati enotna in moĉna
jugoslovanska politika z odporno energijo in brez kompromisov. Situacijo drţave je primerjal
s pojavom epidemije bolezni in to je bil "bacil punktacij", politiĉne deklaracije nekdanje SLS,
ki se je razširil po celotni drţavi. Zato je uvidel potrebo, da se poišĉe zdravnik, ki bi pozdravil
tovrstno bolezen. Za to je bila potrebna avtoritativna vlada, vlada homogenega sistema,
ekonomskega in socialnega programa s smislom za socialno praviĉnost. Korist za drţavo je
videl v tem, da bi v ustavnem pogledu šli na desno, v socialnem in gospodarskem pa na levo.
Po njegovem mnenju bi se v vladi morala organizirati skupina, ki bi povezovala posamezna
ministrstva med seboj. Ţalostno se mu je zdelo, da še vedno ni bilo z zakonom rešeno
vprašanje stanovanj, kar je prizadelo predvsem malega ĉloveka. V govoru je poudaril, da bi
finanĉni minister v teţkih ĉasih moral biti predvsem gospodarstvenik s praktiĉnimi in
drţavnimi pogledi na vse politiĉne in socialne probleme. V narodni skupšĉini je naglas
razmišljal, kaj bi Lazar Peĉu kot finanĉni minister storil v dani situaciji. Po njegovem mnenju
bi najprej reformiral celoten davĉni sistem v korist socialno šibkejšim ter na novo organiziral
davĉno upravo in ukinil zakon o drţavnem raĉunovodstvu. Minister bi po Vošnjakovem
mnenju moral imeti svojo finanĉno policijo. Povedal je tudi, da je prejel kar nekaj pisem oseb,
ki jih ni poznal in katere so opozarjale na grozno, slabo gospodarsko stanje v drţavi. Ostro je
protestiral predvsem proti davku na zemljišĉe, saj bi le-ta pomenil teţke moralne posledice za
samo drţavo. Zavzel se je za najrevnejše upokojence in se ni strinjal z odloĉbo, da le-ti ne
smejo imeti niĉesar privarĉevanega, saj bi jim v nasprotnem ne pripadal dodatek na draginjo.
Opozoril je na najveĉjega sovraţnika potrošnikov in to so bili karteli, ki so regulirali cene, pri
ĉemer Kraljevina Jugoslavija ni imela sprejetega nikakršnega zakona o njihovem delovanju.
Veliko škodo drţavnemu proraĉunu je prinesla politika upravljanja drţavnih monopolov. Prav
tako naj bi drţava poskrbela, da se ponovno poţene v polni zagon celjsko cinkarno. Zaradi
velikega razkoraka med bogatimi in revnimi ter predvsem zaradi dviga davka na zemljišĉe, se
je Vošnjak odloĉil, da bo za novi proraĉun za leti 1933/34 glasoval proti. Zaradi vere v
890
"Interpelacija poslanika dr. Bogumila Vošnjaka i drugova, upuĉena pretsedniku Ministarskog saveta g. dr.
Milanu Srškiću i ministru šuma i rudnika g. Pavlu Matici, o stanju u kojem se nalaze drţavna rudarska poduzeĉa,
napose Rudnik Velenje u Dravskoj banovini, XXI redovni sastanak Narodne skupštine Kraljevine Jugoslavije, 7.
februar 1933", v: Stenografske beleške Narodne skupštine Kraljevine Jugoslavije (Beograd, 1933), 22–23.
217
sreĉnejšo in bolj urejeno Kraljevino Jugoslavijo se je skupaj s svojimi kolegi odloĉil glasovati
proti proraĉunu kot takšnemu, za pa bi glasovali le za proraĉun Vrhovne drţavne uprave,
Ministrstva za zunanje zadeve in Ministrstva za vojsko in mornarico.891
Zakaj pa se je odloĉil glasovati ravno za proraĉun zunanjega ministrstva? Spomnil se je besed
francoskega diplomata v Berlinu Julesa Cambona, ki je ob priĉetku prve svetovne vojne
oznaĉil sociološko zunanjo politiko: "Zunanja politika ni stvar čustev; ona prilagaja slučajna
dejstva večnim zakonom, ki upravljajo usodo naroda." S tem stavkom je razumel, da mora
zunanja politika drţave imeti zelo dobro premišljene osnove. Ravno to naj bi najbolj veljalo
za Kraljevino Jugoslavijo, saj je v zadnjih letih imela zelo teţke naloge, ker je zakljuĉila
Balkanski pakt in dosegla moralno popušĉanje napetosti z Bolgarijo. Najveĉjo nevarnost
zunanje politike je videl v krizi Društva narodov. Sam je namreĉ ţe na Implementarni
konferenci v Ţenevi leta 1932 v svojem referatu povedal: "Drţava, ki dovoljuje, da se na
njenem teritoriju pripravljajo atentati proti notranji varnosti druge drţave, mora nositi
celotno materialno in moralno odgovornost. Ustvarjanje revolucionarnih gibanj v drugi
drţavi s finančno pomočjo kakšne drţave, ki ima politični interes izzvati notranja trenja, je
usmerjeno proti mednarodnemu pravu. To je usmerjeno proti sodelovanju narodov, proti
mednarodni solidarnosti, celo proti eksistenci našega drţavnega mednarodnega sistema." Te
njegove besede so se mu zdele še kako upraviĉene, ker drţave niso prenehale rovariti proti
Kraljevini Jugoslaviji, dokler ni prišlo na tujem ozemlju do atentata na kralja Aleksandra. A
ko se je govorilo o Društvu narodov, je Vošnjak smatral, da le-ta še vedno predstavlja veliko
moralno silo, katere bistvo je enakost narodov in drţave. Spregovoril je še o eni moĉni
mednarodni organizaciji, ki ji je pripisal zasluţeni pomen – katoliški Cerkvi, ki je ţe z
mnogimi drţavami sklenila konkordat, pri ĉemer je bila Kraljevina Jugoslavija izjema.
Vošnjak je upal, da se bodo odnosi med Vatikanom in Kraljevino Jugoslavijo naposled rešili.
Pomembnosti ni prikrajšal niti Mali antanti, za katero je poudaril, da jo sestavljata dve moĉni
monarhiji in ena republika, katere zunanjo politiko je ţe vse od leta 1918 vodila ista oseba –
primer, ki ga v svetu diplomacije še ni bilo. Vošnjak pa v Nemĉiji ni videl nevarnosti za
Kraljevino Jugoslavijo, saj med njima po njegovem mnenju ni bilo odprtih teritorialnih
vprašanj. Zato se mu je zdelo pomembno, da se med drţavama vzpostavljajo gospodarski
odnosi. Prav tako je predvideval, da bi bilo izredno pametno povezati Poljsko, Ĉeškoslovaško
republiko in Kraljevino Jugoslavijo oziroma Baltik z Jadranom. V ĉasu potovanja
891
ARS, OFBV, fascikel 4, Vošnjakov govor o proraĉunu.
218
jugoslovanskih parlamentarcev na Poljsko je bilo moĉ videti, da se Poljska pomirja z Rusijo
in da se ne boji Adolfa Hitlerja. Poljsko-nemški pakt, sklenjen za obdobje desetih let, je
Vošnjak smatral za diplomatski dogodek prve vrste, saj je v njem videl stvarni politiĉni
namen. Ob tem je Bolgarom predlagal, naj se zgledujejo po Nemcih in Poljakih pri vprašanju
Vardarske banovine, predvsem pri vprašanju manjšin. Menil je, da se Slovanom ni treba bati
prihodnosti zaradi germanizma, temveĉ da je pred njimi usodna stvar: "Smrt Slovanstva, kot
skupnosti narodov iste krvi, iste rase in morda iste duše. Ne, ni smrti Slovanstva, temveč je
pred nami vstajenje Slovanstva, sveta miru in bratske skupnosti. /…/ Nove slovanske drţave
so se dvignile iz ruševin propadlih imperijev /…/ Namesto predsodkov in nepoznavanja sta
prišla sloga in prijateljstvo." Vošnjak je še vedno verjel, da bodo Bolgari naposled vstopili v
veliko jugoslovansko kolo in da bodo stare zamere pozabljene. Revizionizem se mu je zdel
kot kokain, ki bolnika poţivi le za trenutek, nato ga popolnoma sesuje. Podal je svoje mnenje
o celotni sodobni diplomaciji, ki se mu je zdela kot neverjetno zapleten kompleks dejstev,
ĉloveških naporov, opustitev in pogosto tudi zablod. A zunanja politika je bila zanj krona
celotne drţavne dejavnosti, ena izmed najpomembnejših drţavnih funkcij, saj je izraţala idejo
jugoslovanstva. Izpostavil je, da obstajajo drţave, katerih zunanja politika je v rokah notranje,
a da je bilo to v Jugoslaviji nemogoĉe, saj je bila Narodna skupšĉina enodušna v vseh
vprašanjih zunanje politike. Ta zunanja politika je imela moĉno zaledje v veliki vsedrţavni
politiĉni organizaciji – JNS. Svoj referat o jugoslovanski zunanji politiki je zakljuĉil z veliko
vero v njeno uĉinkovitost: "Naša zunanja politika je politika miru, sodelovanja, ohranjanja
tistega, kar se je doseglo s hekatombami ţrtev, a je tudi politika ustvarjanja. Vsem
destruktivnim silam naših sovraţnikov kliče svoj energični Stoj." In ker je globoko verjel, da
zunanja politika ustreza svoji veliki nalogi in namenu, je menil, da je njegova drţavljanska
dolţnost in moralni "verjemi" to, da glasuje za proraĉun jugoslovanskega zunanjega
ministrstva za leti 1934/35.892
Z jugoslovanskimi parlamentarci je na Poljsko potoval tudi Vošnjak in ob tem napisal kratek
referat, naslovljen Zajednica slovenskih drţava. Ţe v samem uvodu je poudaril, da pri tem
obisku ni šlo samo za sprejeme in bankete. Sprejem je bil zanj dokaz, da se je Poljska vrnila k
starim slovanskim tradicijam. Obisk Jugoslovanov je bil znak utrjevanja mednarodne
solidarnosti, miru in obrambe pridobljenih pravic.893
892
ARS, OFBV, fascikel 20, Govor o proraĉunski razpravi 1934/35 (proraĉun Ministrstva za zunanje zadeve). 893
ARS, OFBV, fascikel 21, Zajednica slovenskih drţava (povodom puta delegacije našeg narodnog
predstavništva u Poljskoj).
219
V ĉasu, ko je bil narodni poslanec, se je boril tudi za pravice Primorcev. Ţe leta 1930 je na
kralja Aleksandra naslovil pismo in s tem dosegel, da je ministrski svet kmalu sprejel
odloĉitev, da imajo vojni oškodovanci iz Primorja pravico do vojne oškodnine, in je
ekonomsko-finanĉnemu komiteju naloţil nalogo, naj poišĉe naĉin, kako bi se izplaĉila
izvršila. A marca 1931 se zadeva ni premaknila še nikamor. Vošnjak je opozoril na dejstvo,
da so vse zaveznice – Francija, Italija, Romunija in druge – ţe priznale odškodnine svojim
drţavljanom zunaj starih meja drţav, le Kraljevina Jugoslavija še ni izpolnila svoje dolţnosti,
kljub temu, da je bilo to proti pravilom mirovnega sporazuma. Z namenom ĉimprejšnje rešitve
pereĉega vprašanja je kralja zopet prosil, naj posreduje v celotni zadevi.894
Skupaj s skupino podpornikov je sestavil predlog odredbe o vojni odškodnini, in sicer, da se
prizna pravica do izplaĉevanja odškodnine, ki je bila storjena v ĉasu vojne na bojišĉu proti
severno-zahodni meji Kraljevine Jugoslavije, v Dravski in nekaterih obĉinah Savske in
Primorske banovine in ki je bila prijavljena nekdanji Deţelni vladi v Ljubljani in Zagrebu.
Vojne škode naj bi se izplaĉale kot 2,5 % obveznic loterijske rente za vojno škodo. Ministrski
svet bi imenoval komisijo, ki bi bila sestavljena iz predstavnikov ministrstva za finance,
ministrstva za pravosodje ter ministrstva za socialno politiko in narodno zdravje ter bi izdelala
pravilnik o ugotavljanju in izplaĉevanju teh odškodnin. Glavni podpisnik predloga je bil
Vošnjak, sopodpisniki pa Kostić, Milan Ćuković, Marko Koţul, Lovro Petovar, Vjekoslav
Miletić, Ostojić, Krejĉi, Pavle Matica, Milan Metikoš, Ivan Mohoriĉ, Milan N. Radonjić in A.
V. Kujundţić.895
Ko se je na Primorskem razvedelo, da je Vošnjak prevzel skrb, da se
izplaĉajo odškodnine, so mu pisali številni Primorci z zahvalami, spodbudami in seveda
prošnjami. Leta 1938 mu je, na primer, pisal pravnik Matej Pretner, ki se je popolnoma
strinjal z Vošnjakovo trditvijo, da bi bilo napaĉno, da se odškodnine Primorcev poveţejo s
kakšnimi drugimi odškodninskimi zahtevami. Prav tako se mu je zdelo nepraviĉno, da se
upošteva samo škodo tistih Primorcev, ki so se po vojni preselili v Jugoslavijo.896
Septembra
1939 mu je Pretner sporoĉal, da sta odbora vojnih oškodovancev ministrskemu predsedniku in
finanĉnemu ministru poslala vlogi. Odbora sta pisala tudi Korošcu, na ĉigar pobudo so bili
poslani spisi banski upravi, ki naj bi ugotovila višino vojne škode, in ga prosili, naj pri
finanĉnem ministru pospeši rešitev dopisa. Pretner je izvedel le, da je prošnja še vedno leţala
na splošnem oddelku, zato je Vošnjaka prosil, naj pri finanĉnem ministru poizve, kako je z
894
ARS, OFBV, fascikel 21, Prošnja kralju Aleksandru glede vojne škode 1931. 895
ARS, OFBV, fascikel 21, Predlog osnovne odredbe o vojni škodi. 896
ARS, OFBV, fascikel 8, Pretnerjevo pismo Vošnjaku, 13. 9. 1938.
220
zadevo. Obenem ga je obvestil, da je nameraval odbor v Mariboru intervenirati pri Maĉku v
zvezi z vojnimi odškodninami, Vošnjaka pa je spraševal, ali se mu zdi to umestno.897
Naslednje leto sta se Vošnjak in Pretner sreĉala v Rogaški Slatini in zaradi njunega pogovora
je slednji septembra 1940 Vošnjaka obvestil, da je bila konec avgusta gospodarskemu
finanĉnemu komiteju predloţena uredba za likvidacijo in plaĉilo vojnih odškodnin. Ker so bili
v omenjenem komiteju delegati minister za finance, pravo, gozdove in rudnike, promet in
trgovino ter en delegat brez portfelja, je Pretner predvideval, da ima Vošnjak zveze z vsaj
enim izmed delegatov, zato ga je prosil, naj se pozanima, ali je komite dal soglasje omenjeni
uredbi.898
Oktobra 1933 je Vošnjak prejel dopis Akademskega starešinskega društva Jadran, v katerem
so mu sporoĉili, da je bil imenovan za poverjenika društva za leto 1933 in razoĉarani
ugotovili, da z njegove strani ni bilo nobenih informacij. Ob priĉujoĉem pismu so mu poslali
nekaj izvodov poroĉil obĉnega zbora z resolucijo in pravili društva, s prošnjo, naj jih Vošnjak
uporabi v propagandne in informacijske namene. Ob tem so ga vljudno prosili, naj jih podpre
in jim poroĉa o društvenem stanju akademskih izobraţencev v njegovih krajih.899
Kot narodnemu poslancu je nanj svoje pismo naslovil Gregorin, saj je Vošnjak v finanĉnem
odboru predloţil resolucijo o vraĉilu odškodnin. Gregorin se mu je v svojem in v imenu
drugih oškodovancev v primeru poţiga trţaškega Narodnega doma zahvalil in ga prosil, naj te
zadeve ne izpusti iz vida in ob tem prosil za en izvod omenjene resolucije.900
Pisal mu je tudi
Matija Slaviĉ, kateri mu je posredoval spomenico, ki jo je Univerza Kralja Aleksandra Prvega
izdala ob svoji desetletnici. Ob tej priloţnosti ga je prosil, naj v Narodni skupšĉini z vsem
svojim vplivom šĉiti integriteto univerze.901
Na Vošnjaka kot poslanca se je obrnil upravnik
Narodnega gledališĉa v Ljubljani Oton Ţupanĉiĉ in mu poslal oris finanĉnega poloţaja
gledališĉa, z namenom, da Vošnjak posreduje pri narodni vladi za veĉja sredstva, kot so sicer
bila namenjena gledališĉu.902
Na Vošnjaka kot narodnega poslanca so se obrnili iz obĉine
Šentjanţ na Vinski gori, saj je bila leta 1933 izdana uredba o spojitvi obĉin v Dravski
banovini. Obĉina Šentjanţ na Vinski gori je bila prikljuĉena obĉini Velenje, s ĉimer so bili
897
ARS, OFBV, fascikel 8, Pretnerjevo pismo Vošnjaku, 27. 9 1939. 898
ARS, OFBV, fascikel 8, Pretnerjevo pismo Vošnjaku, 18. 9. 1940. 899
ARS, OFBV, fascikel 1, Dopis Akademskega starešinskega društva Jadran, 28. 10. 1933. 900
ARS, OFBV, fascikel 4, Gregorinovo pismo Vošnjaku, 1. 3. 1932. 901
ARS, OFBV, fascikel 10, Slaviĉevo pismo Vošnjaku, 10. 2. 1933. 902
ARS, OFBV, fascikel 12, Ţupanĉiĉevo pismo Vošnjaku 25. 2. 1932.
221
obĉani obĉutno prizadeti, zato so se na obĉinskem odboru 21. septembra 1933 odloĉili, da se
obrnejo na Vošnjaka, naj se zavzame za samostojno obĉino.903
Kot narodni poslanec je obĉutil tudi neprijetnosti in nekega dne prejel ostro anonimno pismo
nekega Hrvata, ki ga je napadal kot liberalca. Zaradi natanĉnejšega razumevanja je pismo
prepisano v celoti, in sicer v prevodu: "Ni večjih strahopetcev, kot ste Vi slovenski liberalci.
To Vam povedo tudi sami Srbi, a vas za enkrat še potrebujejo. Dokler ste bili pod Avstrijo –
ste bili ravno Vi največji Nemškutarji – Avstrijci! Bili ste Kaizer – treu! Sedaj vas ni sram
prigovarjati dr. Frangešu, da je bil Avstrijec, ker je bil uradnik v Bosni, kjer je Avstrija
izvajala absolutizem! Minister, pravite za naše Hrvate, da so dezerterji! Dobro je, da so
zadnji trenutek opozorili, da se tako ne more naprej in da se Hrvatom da njihova svoboda. Vi
se bojite svobode naroda, ker bi Vam odzvonili Vaši dohodki. Dr. Kramer je v zadnjem hipu
kupoval zemljišče blizu Zagreba, v Maksimirju, kjer bi bil kvazi varnejši/ za 6 milijonov. Kje
je dobil ta denar? To vam je dalo Vaše dezerterstvo iz Nemškutarja v Slavosrbstvo ali
Jugoslovanstvo. Samo Slovenci niste! Naši so bili prej Hrvati in takšni so ostali, kar jim lahko
samo sluţi v čast – razen dezerterja dr. Šilovića, ki je sedaj Vaš. Vi se bojite, da se dr.
Korošec ne vrne na krmilo. Ta strah je upravičen. Imate še čas, da se tudi Vi popravite. Vi ste
patrioti samo za svoj trebuh. Vraga Vas briga za narod. Jutri boste, recimo, veliki 'talijanci'.
Ali ne vidite Vi 'pifler', kam vse to vodi in kakšna nevarna situacija je? Od 6. januarja gre vse
na slabše, ker ta manifest zlo izvaja. Nikakršno nasilje še ni rodilo dobrega sadu. Če bi pustili
vsakemu narodu, da se naprej razvija v svoji kulturi narodnosti – ne bi do tega prišlo. Vas ni
izbral narod. Vi ste dekretirani in zato ne morete govoriti v imenu naroda. Niti zakoni,
ustvarjeni pod diktaturo, ne bi smeli veljati pod parlamentarnim reţimom. Takšna politika se
mora maščevati, a krivdo nosite Vi in Vaši somišljeniki – moralne zgube!"904
Stranka JRKD se je na svojem prvem kongresu 20. julija 1933 v Beogradu preimenovala v
JNS. Slovenskim liberalnim politikom so zopet bila dodeljena pomembnejša mesta. Program
nove stranke je bil po unitaristiĉni vsebini še bolj radikalen kot program JRKD, saj je stranka
poudarila, da so: "Srbi, Hrvati in Slovenci, ţiveč na nepretrganem ozemlju zemljepisne in
narodopisne celote, po svojem poreklu, jeziku, svojih trajnih teţnjah, po enakosti zgodovinske
usode in doţivljajev ter po nikdar ugasli zavesti o skupnosti enoten jugoslovanski narod".
Slovenski liberalni politiki so do spremembe reţima leta 1935 bili navzoĉi v vseh desetih
903
ARS, OFBV, fascikel 8, Dopis Obĉine Št. Janţ na Vinski gori, 23. 9. 1933. 904
ARS, OFBV, fascikel 12, Anonimno pismo, brez datuma.
222
vladah, ki so bile formirane v tem ĉasu (1931–1935).905
Kot ĉlanu JNS je Vošnjaku pisal Joţe
Menhart iz Topolšice, predsednik krajevne organizacije JNS. Sporoĉal mu je, da se bo v
Topolšici kmalu vršil obĉni zbor stranke in da bi jih veselilo, ĉe bi se tudi on udeleţil ali pa
vsaj poslal svojega zastopnika, obenem ga je prosil, naj jim pomaga. Leto poprej so jim z
ministrstva dovolili, da od pacientov drţavnega zdravilišĉa pobirajo takso, ki se je namenila
izgradnji nove šole. A dobili so novega ekonomista, ki je pretil, da bo ukinil tovrstno takso.
Vošnjak naj bi se na Menhartovo prošnjo pozanimal o zadevi, tako da bi lahko ustrezno
ukrepali. Opozorili so, da je v obĉini 620 volivcev in da si bodo le-ti zapomnili, kdo jim je
pomagal, kar bi seveda koristilo JNS.906
Kot ţe omenjeno, so ga iz Šoštanja povabili na
zborovanje, ki naj bi potekalo marca 1934 v Druţmirju. Prosili so ga, naj o zborovanju
obvesti tudi poslanca Ivana Prekorška907
in Milana Mravljeta.908
Za zborovanje v Velenju in
okolici je oĉitno obljubil, da bo sam kril doloĉene stroške shoda. Novembra je prispel
telegram Direkcije drţavnega rudnika Velenje z obvestilom, da mora stranka poravnati raĉun
goriva, sicer bodo zadevo predali drţavnemu toţilstvu, toda Sreska organizacija JNS v
Slovenj Gradcu je poslala dopis, v katerem je pojasnila, da mora zahtevano vsoto plaĉati
poslanec Vošnjak, ki se je zavezal k temu, ker je bila njihova organizacija brez denarnih
sredstev. Sporoĉili so jim, da Vošnjak prispe v Šoštanj in Velenje prihodnje leto avgusta in da
lahko takrat uredijo zadevo z njim oziroma bodo tudi sami posredovali, ko jih bo obiskal v
Slovenj Gradcu.909
Leta 1934 so Velenjĉani iz obĉinske organizacije JNS prosili za vpeljavo potniškega vlaka k
tovorniškemu za jutranji prevoz mešĉansko-šolskih otrok od Velenja do Šoštanja. Svojo
prošnjo so naslovili na Direkcijo drţavnih ţeleznic v Ljubljani, Vošnjaka pa prosili, naj jih
priporoĉi direktorju drţavnih ţeleznic Josipu Cugmusu, ki je bil šoštanjski rojak, saj je njegov
oĉe vrsto let upravljal šolo na Plešivcu in tam ţivel kot upokojenec. Zato so verjeli, da bo
Cugmus ustregel njihovi prošnji.910
905
Slovenska novejša zgodovina, 333–334. 906
ARS, OFBV, fascikel 7, Menhartovo pismo Vošnjaku, 28. 2. 1934. 907
Prim: Branko Goropevšek, "Ivan Prekoršek – potovalni uĉitelj Ciril Metodove druţbe na slovenskem
Štajerskem: poti in stranpoti slovenske politike na Štajerskem v letih 1908–1912", v: Hartmanov zbornik, ur.
Darko Friš (2004), 421–437; "Prekoršek Ivan", v: SBL. 908
ARS, OFBV, fascikel 8, Dopis Obĉinske organizacije JNS Šoštanj – okolica, 28. 2. 1934. 909
ARS, OFBV, fascikel 3, Telegram Direkcije drţavnega rudnika Velenje, 16. 11. 1934; ARS, OFBV, fascikel
3, Dopis Sreske organizacije JNS v Slovenj Gradcu, 29. 11. 1934. 910
ARS, OFBV, fascikel 8, Dopis Obĉinske organizacije JNS Velenje, 8. 2. 1934.
223
2. julija 1934 je v Narodni skupšĉini tekla beseda o sklenjenem sporazumu s Turĉijo, ki je bil
podpisan 7. novembra 1933. Vošnjak se je strinjal z zunanjim ministrom Bogoljubom
Jevtićem, ki je omenil še dva pomembna mednarodna akta, ki sta se zakljuĉila po sklenitvi
jugoslovansko-turškega sporazuma. Vošnjak je v svojem govoru naznaĉil, da se ne morejo
naslanjati samo na prijateljstvo s Turĉijo, temveĉ je opozarjal na nujnost jugoslovansko-
bolgarskih prijateljskih vezi, kar so poslanci tudi odobravali. Izpostavil je tri akte, ki so bili
bistvenega pomena, ne samo za mir na Balkanu, temveĉ tudi za svetovni mir. Ti akti so
predstavljali konvencijo o definiciji napadalca, sporazum o prijateljstvu, nenapadanju in sodni
razpravi med Kraljevino Jugoslavijo in Turĉijo ter pakt Balkanskega sporazuma. Menil je, da
se problem miru ne more gledati s stališĉa tistih, ki menijo, da je vojna naravna potreba, da je
potreba ĉloveštva. Poudaril je, da pakt o definiciji napadalca izhaja iz Kellogovega pakta, ki
pa je imel pomanjkljivost, saj ni vkljuĉeval nikakršne sankcije. In ravno pri tem je Vošnjak
pripisoval odliko Mali antanti in Sovjetski Rusiji ter vsem tistim, ki so pristopili h konvenciji
o definiciji napadalca, saj je Kellogov pakt po njegovem mnenju tako dobil nadaljevanje.
Spregovoril je o Balkanski konferenci, o kateri je s ponosom izjavil, da je jugoslovansko
delegacijo sestavil ravno on. Zagovarjal je tezo, da dokler je konferenca delala na
ekonomskem, kulturnem in socialnem polju, je imela uspeh. A ko je preĉkala te meje in ţelela
zamenjati delo zunanjih ministrstev balkanskih drţav, se je ţe videlo, da konferenca ne bo
imela uspeha. Kamen spotike je postalo predvsem vprašanje manjšin. Menil je, da Kraljevina
Jugoslavija nikakor ni mogla priznati, da ima bolgarsko manjšino, saj naj bi potem obveljala
tudi Radićeva zahteva, da se prizna hrvaška manjšina v srbskem delu drţave in srbska
manjšina v hrvaškem delu. Zdelo se mu je, da bi bilo napaĉno, ĉe bi se iskale slovenske
manjšine. Bolgari so menda ţeleli na konferenci v Bukarešti poleg vere, jezika in rase še eno
oznako – obĉutek pripadnosti. Naposled je tretja Balkanska konferenca sprejela naĉrt
Balkanskega pakta, ki je vkljuĉeval tudi manjšine, in o ĉemer Kraljevina Jugoslavija ni mogla
glasovati. Spomnil je na dejstvo, da je ţe leta 1928 v svoji knjigi Pobeda Jugoslavije podal
idejo o ustanovitvi Balkanskega inštituta v Beogradu, pri ĉemer je imel pred oĉmi
Panameriško unijo. Ob tem je poudaril, da je bil sam vedno za depolitizacijo in metamorfozo
Balkanske konference. In kaj je izrekel o Turĉiji, o kateri se je na tej seji razpravljalo? –
"Mrtva je Turčija, ki je leta 1912 hotela podjarmiti malo Srbijo. Zmaga naše vojske leta 1912
na Balkanu je začetek propada stare Turčije in ustanavljanje nove Turčije. Tista stara Turčija
z današnjo Turčijo nima nič skupnega. /…/ V tej novi Turčiji, nacionalni Turčiji, ki je do
nedavne preteklosti bila v veliki meri patriarhalna, se kaţe in pojavlja veliki napredek, tako
da je to sedaj povsem druga deţela in jaz mislim, da ne bo odveč, če naši jugoslovanski
224
parlamentarci v velikem številu odidejo jeseni v Ankaro. Lahko rečemo, gospodje, da je
Turčija eden od naših najboljših najbolj zvestih zaveznikov." A opozoril je na dejstvo, da je
treba delati na tem, da se na Balkanu ustvari moĉna ekonomska sila, na katero bi moralo
raĉunati tudi celotno evropsko gospodarstvo. A za vse to je bila potrebna sodobna
diplomacija, ki naj bi bila osvobojena nejugoslovanskega in nesocialnega gledanja na velike
teţave sedanjosti. Opozoril je, da mora ta sodobna diplomacija biti skladna s sodobnim
gospodarskim in nacionalnim ţivljenjem, skratka jugoslovanska in nacionalistiĉna.911
Ker je bil zaposlen v drţavni sluţbi, so od ĉasa do ĉasa prispela poizvedovanja o njegovi
sluţbi, saj je bil kot rezervni konjeniški kapetan na vojaških vajah od konca vojne.912
16.
decembra 1934 je imel Vošnjak zaprisego za rezervnega konjeniškega kapitana.913
Leta 1935 so se pripravljale nove skupšĉinske volitve, polbrat Mayer pa od Vošnjaka o zadevi
ni dobil še nobenih vesti. Sporoĉil mu je, da se v Celju namerava kandidirati Marušiĉa
namesto Prekorška in da se je Ljudevit Pivko914
kandidaturi ţe odrekel. V Velenju se je
govorilo o kandidaturi ţupana Antona Lempla, v Slovenj Gradcu pa o kandidatu Vrhnarju.
Neki Herbert, ki je menda na poti iz Afrike govorili z Vošnjakom, je Mayerju pravil, da ima
Vošnjak na razpolago veliko izbiro kandidatur. Zato je brata prosil, naj mu pojasni zadeve, da
bi vedel, kako ukrepati in kaj odgovoriti krajanom, ki so se zanimali za volitve.915
Vošnjak se je še spominjal ĉasa, ko je bil poslanik v Pragi, zato je z veseljem pisal Benešu ob
njegovem imenovanju za predsednika Ĉeškoslovaške republike. Beneš je bil deleţen velikih
Vošnjakovih besed, saj je zapisal, da je postal najvišji ĉuvaj ideala ĉeškoslovaške osvoboditve
in da so ti ideali istoĉasno tudi ideali jugoslovanskega idealizma. Ob tej ĉestitki je izrazil
911
"XLIV redovni sastanak Narodne skupštine Kraljevine Jugoslavije", 2. julij 1934, v: Stenografske beleške
Narodne skupštine Kraljevine Jugoslavije (Beograd, 1934), 224–226. 912
AJ, fond 334, fascikel 142, enota 465, Dokument Ministrstva za notranje zadeve, Upravni oddelek, 13. 2.
1930; AJ, fond 334, fascikel 142, enota 465, Dopis Ministrstva za zunanje zadeve in Komande celjskega vojnega
okroţja, 1. 3. 1930. 913
ARS, OFBV, fascikel 1, Zaprisega. 914
Prim: "Pivko, Ljudevit", v: ES, Zv. 8: Nos–Pli (1994), 362; Marcel Lavriĉ, "Dokument ĉasa in osebnosti:
Ljudevit Pivko: Proti Avstriji", Slovenec, 26. 11. 1991, št. 130, 7; Branko Marušiĉ, "Carzano 1917. Pogovori
med Ljudevitom Pivkom in Cesarejem Pettorellijem Lalatto o politiki", v: Gestrinov zbornik, ur. Darja Miheliĉ
(1999), 461–470; Janez Švajncer, "O Ljudevitu Pivku in njegovem delu: ob ponatisu spominov Ljudevita Pivka
"Proti Avstriji" (ZO 1919)", Večer, 27. 11. 1991, št. 276, 15; Isti: "Odlikovanja dr. Ljudevita Pivka",
Vojnozgodovinski zbornik, št. 36 (2009): 35–36; Mladen Tancer, "Pedagoška profiliranost dr. Ljudevita Pivka in
njegov prispevek k slovenski telesni kulturi", Šolska kronika 18 (42), št. 1 (2009): 103–108; "Pivko Ljudevit", v:
SBL. 915
ARS, OFBV, fascikel 7, Mayerjevo pismo Vošnjaku, 24. 2. 1935.
225
mnenje, da je njegovo predsedstvo jamstvo za mir v Evropi.916
Leta 1936 je Vošnjaku pisal
Milan Hodţa, kateri ga je prosil za posredovanje pri odlikovanju. Pisal je, da je bil po
odlikovanju Ivana Hribarja z Belim levom on edini nekdanji poslanik Kraljevine Jugoslavije v
Pragi, ki še ni bil odlikovan. Smatral je, da je bil v emigraciji med prvo svetovno vojno
zasluţen za ĉeškoslovaško osvoboditev in da je bila njegova diplomatska misija v Pragi
pomembnejša od mnogih njegovih kolegov in da je temu bil priĉa tudi Vošnjak. Zato ga je
prosil, naj mu pomaga, da se njegovo imenovanje konĉno izvrši. Nekaj dni kasneje je Vošnjak
tudi posredoval, saj si je to zabeleţil v prejetem pismu.917
A odlikovanja si je ţelel tudi sam,
zato je zadevo naslovil na ministrskega predsednika Stojadinovića. Red Belega leva je nastal
ţe v ĉasu njegovega bivanja v Pragi, a so se odlikovanja priĉela šele po njegovem odhodu z
mesta izrednega poslanika. Ker leta 1923 ni prejel tega odlikovanja, se je obrnil na kanclerja
Šamala, ki je dolga leta spremljal celotno zadevo. Obvešĉen je bil, da se ovire ne nahajajo v
Ĉeškoslovaški, temveĉ v jugoslovanski drţavi. Zadnji med poslaniki je lento prejel Ivan
Hribar, zato se je Vošnjaku, ki je ni prejel, zdelo, da se poslanike deli v dve kategoriji, kar se
mu je zdelo skrajno kriviĉno. Njegovo stališĉe je bilo, da si lento zasluţi ţe zaradi tega, ker je
bil poslanik v najteţjem obdobju Karlovega puĉa, ker je bil Benešev sodelavec v emigraciji in
generalni sekretar delegacije za mir, ko so se ustvarjale osnove Male antante.918
Konec leta 1940 je Vošnjak pripravljal predavanje v Celju. Ob tej priloţnosti mu je Celjska
posojilnica sporoĉala, da lahko predavanje, ki so se ga zelo veselili, izpelje v dvorani
Narodnega doma in da bodo o tem obvestili predvsem Sokole.919
Šestojanuarska diktatura Vošnjaku nikakor ni bila pogodu, saj sploh ni predvidevala
decentralizacije, na kar se je vezala še vrsta zadev, ki bi se po Vošnjakovem mnenju morale
spremeniti. Leta 1939 je pisal o diktaturi: "Šestojanuarska politika ni bila sterilna le v
pogledu najpotrebnejše upravne decentralizacije in uvedbe samouprave, temveč je bila
neplodna tudi njega gospodarska in finančna politika, kar pa je treba pripisati deloma
svetovni gospodarski krizi, ki se je tedaj začela. /…/"920
A za razmere v drţavi je krivil tudi
medsebojno nezaupanje, ki se je kazalo na vsakem koraku: "Vedno je bila najhujša rana
našega političnega ţivljenja pomanjkanje zaupanja. Nobeden nobenemu ne zaupa. Brez
916
ARS, OFBV, fascikel 2, Vošnjakovo pismo Benešu, 19. 12. 1935. 917
ARS, OFBV, fascikel 4, Hodţevo pismo Vošnjaku, 21. 2. 1936. 918
ARS, OFBV, fascikel 10, Vošnjakovo pismo Stojadinoviću, 2. 4. 1937. 919
ARS, OFBV, fascikel 3, Dopis Celjske posojilnice, 15. 10. 1940. 920
Vošnjak, Tri Jugoslavije, 15.
226
zaupanja pa ni nič solidnega in stalnega. Kriza zaupanja je naša največja narodna
nesreča."921
V letu 1939 je razmišljal, kaj so dosegli preĉanski Jugoslovani, torej tisti, ki so se borili za
skupno drţavo in zdruţitev s Srbijo. Ţalostno je ugotavljal, da v dvajsetletni zgodovini
skupnega bivanja ti Jugoslovani niso nikdar zasedli vidnejših mest v drţavnem aparatu, razen
izjemoma, ko so bile razmere bodisi v "nenormalnem" ĉasu bodisi v ĉasu velike krize in
vprašanja obstanka: "Najprej bi se vprašali, kaj ni bil doslej Jugoslovan iz prečanskih krajev?
Nikdar ni bil minister dvora, nikdar maršal dvora, nikdar minister vojske in mornarice,
nikdar poslanik v Londonu, Parizu in pri Kvirinalu, nikdar guverner Narodne banke, nikdar
upravnik Drţavne hipotekarne banke in Privilegirane agrarne banke, nikdar generalni
direktor Poštne hranilnice, nikdar predsednik Glavne kontrole. Predsednik vlade je bil samo
enkrat Slovenec, in to v čisto nenormalnem času, ko je bila potrebna njegova usluga, in
enkrat Srb iz Bosne. Enkrat je bil Hrvat minister zunanjih zadev, dr. Ante Trumbić, in to ob
času mirovne konference v Parizu. Trumbić, tako rekoč in partibus infidelium, ni imel
nobenega vpliva na redno vršitev ministrskih funkcij, ker je dejstvoval v inozemstvu, ni imel
torej nobene ingerence na upravo ministrstva zunanjih zadev, še manj pa na njegovo
personalno politiko."922
Ob vsem tem je smatral, da bi verjetno dosegli pri Hrvatih veĉje
zadovoljstvo, ĉe bi Zagreb dobil veĉji pomen in se ne bi vse osredotoĉilo v Beogradu. Za
Vošnjaka bi morebiti poloţaj Zagreba, kot druge prestolnice, izboljšal hrvaški pogled na
razmere v drţavi: "/…/ Čisto drugače bi bili Hrvati gledali na vsedrţavni problem, ako bi se
ob samem začetku dal Zagrebu poloţaj druge prestolnice. Hrvati so zelo občutljivi za
prestiţna vprašanja. Neverjetno bi vplivalo, ako bi vladar vsaj nekaj mesecev na leto ţivel v
Zagrebu. Seveda se predpostavlja, da so politične razmere normalne."923
Ob zakljuĉku svojega dela Tri Jugoslavije je razmišljal, da kljub naporom, ki so jih pred
dvajsetimi leti vloţili in nato bili v dvajsetih letih razoĉarani, verjame, da je drţava dovolj
moĉna, da bo premagala prepreke: "Po dvajsetih letih, ki so prinesla oblikovalcem te drţave
toliko neizmernih razočaranj, smo vendar upravičeni, da izpovemo tole resnico: Ni nam ţal,
da smo in kakor smo izvršili to delo, ki je bilo storjeno v korist vsem Slovencem brez razlike.
V velikem emigrantskem naporu nismo razlikovali, kdo bo imel od tega koristi, Ghibelini ali
921
Prav tam, 17. 922
Prav tam, 21. 923
Prav tam, 22.
227
Guelfi. Rodoljubno delo je bilo izvršeno za vse. Prepričan pa sem tudi, da bo Jugoslavija
premagala vse svoje notranje in zunanje teţave, toda le pod pogojem, ako bo za to dovolj
naporov duha, uma in srca v dosego boljšega splošnega stanja – z uporabo vseh dosedanjih
izkušenj."924
Ob desetletnici nastanka Kraljevine SHS je izdal knjigo U borbi za ujedinjenu narodnu
drţavu. O priĉujoĉem delu, ki je bilo prirejeno po Vošnjakovem dnevniku, je, tako Omahen,
zgodovinar in diplomat Janko Pleterski leta 1971 zapisal sodbo: "B. Vošnjak je v emigraciji,
kjer se je pridruţil Jugoslovanskemu odboru, opravil pomembno publicistično in
propagandno delo z glavnim namenom preprečiti izvršitev londonskega pakta na račun
Slovencev in Hrvatov. Njegova knjiga U borbi za ujedinjenju narodnu drţavu, prirejena po
njegovem dnevniku, je izreden dokument o vztrajnosti, a hkrati brezuspešnosti teh
prizadevanj."925
Ob izidu knjige je umetnostni zgodovinar Franc Stele o njej v reviji Dom in
svet zapisal: "Lepo izdelana, v Delniški tiskarni v Ljubljani tiskana knjiga, nam v okviru
osebnih doţivetij in spominov pisatelja pripoveduje o njegovem delu in o delu jugoslovanske
emigracije, posebno Jugoslovanskega odbora, za zedinjeno drţavo. Razdrobljena je na preko
sto majhnih sličic, ki se grupirajo po zgodovinskem redu v oddelke /…/ V ospredju je ves čas
pisateljeva miselnost in njegova osebnost /…/ Neoporečna odlika te knjige je ţivahnost,
dnevniška sveţost in sem in tja skoraj dramatična napetost /…/ V knjigi oţivi nekaj tiste
sveţosti in literarnega obvladanja gradiva, ki se ga spominjamo iz prvih pisateljevih knjig
pred več kot 20 leti." Svetec je knjigi pripisal velik pomen, zlasti zaradi osvetlitve
jugoslovanske politiĉne in diplomatske zgodovine: "Vsebinsko je knjiga vaţen donesek k
jugoslovanski predvojni politični in diplomatski zgodovini. Mala, rekli bi, elitna Jugoslavija v
emigraciji, ki jo srečujemo v teh spominih, kaţe vse tiste osnovne napake, ki so postale usodne
za naš notranjepolitični razvoj po vojni." A knjiga je izšla v ĉasu, ko politiĉne razmere niso
bile najbolj svetle in ko slovenski narod na vsebino knjige ni mogel gledati odobravajoĉe:
"Mogoče, da je pisatelj v svojih autotipijah včasih tudi nekoliko enostranski in krivičen –
splošna slika tega, kar nosi ime Jugoslovanski odbor in kar je ţ njim v zvezi, ni prav preveč
razveseljiva. Knjiga naj bi bila obramba emigracije, a postaja v posameznih partijah
naravnost njena obtoţba. Njen uspeh je nedvomno velik, toda če poznamo razmere, ne more
924
Vošnjak, Tri Jugoslavije, 24. 925
Omahen, Razprava, 39.
228
biti niti dejstvo, da je bil kdo član emigracije, niti da je bil član dobrovoljske akcije, zadosten
povod, da pričakuje narodno priznanje."926
Kritiko je napisal tudi Vladislav Fabjanĉiĉ, ki je bil z delom zadovoljen: "Z zanimanjem sem
začel čitati Vošnjakovo knjigo in z večinoma nezmanjšano pozornostjo sem prebral vseh 400
strani. Tako se je godilo meni, morda zato, ker sem poznal veliko tistih ljudi, ki piše o njih
Vošnjak, in tudi sam sem imel priliko, opazovati njihovo dejanje. Zdi pa se mi, da se ob knjigi
ne bo dolgočasil niti kdo drugi, saj se v njej slikajo z dovolj ţivimi barvami dogodki onih
velikih dni, ko se je odločala usoda ne le Slovencev in Jugoslavije, marveč Evrope in sveta."
V oceni knjige je Fabjanĉiĉ zajel tudi Vošnjakov jezik in slog: "Vošnjak je svoje spomine
napisal v srbohrvaščini, najbrţ zato, da bi bili pristopni večjemu številu bralcev. Rabi latinico
in ekavščino, interpunkcijo ima navadno gramatično. Včasih se posluţuje bolj tipičnih
beograjskih, drugič bolj zagrebških, dostikrat neknjiţevnih izrazov. Slog pa je precej nov.
Slovensko poreklo pisateljevo se ne da zatajiti. Upam, da mi V[ošnjak] ne bo zameril, če
omenim par jezikovnih posebnosti iz njegove knjige. Človeku se pogosto zazdi, da hoče
pisatelj ustvariti nov, skupni jugoslovanski jezik. Elemente zanj pobira z vseh strani
Jugoslavije. Ne bi pa rekel, da ima pri tem zbiranju vedno enako srečno roko."927
Zadnja
Fabjanĉiĉeva opazka je bila umestna, saj je bila Vošnjakova ideja skupni jugoslovanski jezik.
Tudi leta 1930 je Stele pisal kritiko Vošnjakovega novega dela Pobeda Jugoslavije.
Nacionalne misli i predlozi, ki je izšla v Beogradu leta 1929: "Po Wendlovem receptu je
B[ogumil] V[ošnjak] zbral vrsto svojih priloţnostnih člankov iz zadnjega časa in jih predloţil
naši javnosti kot nekak idealni program drţavnega jugoslovanstva. /…/ Pri mnoţici lepih in
idealnih misli, pogosto vzvišenih nad vsako realnost, pa tudi v tej knjigi V[ošnjak] le
prevečkrat stavi v ospredje svoje osebno razočaranje in razne osebne zadeve, ki mu
narekujejo tako neresnične in nepravične trditve /…/"928
V zrelih letih je Vošnjak leta 1939 izdal svoj tretji potopis z naslovom Poučno putovanje u
duhu "Radosti i rada": putovanje iz Hamburga preko Madeire i Rima u Gozd-Martuljak. Kot
ţe sam naslov pove, je bil ta potopis pisan v srbšĉini, kar je po nastanku Kraljevine SHS
926
France Stele, "Dr. Bogumil Vošnjak: U borbi za ujedinjenu narodnu drţavu", Dom in svet 42, št. 4 (1929):
127. 927
Vladislav Fabjanĉiĉ, "Bogumil Vošnjak: U borbi za ujedinjenu narodnu drţavu; Utisci i opaţanja iz doba
svetskog rata i stvaranja naše drţave", Ljubljanski zvon 49, št. 7 (1929); 441–444. 928
France Stele, "Dr. Bogumil Vošnjak: Pobeda Jugoslavije; Nacionalne misli i predlozi", Dom in svet 43, št. 1/2
(1930); 51.
229
veljalo za veliko njegovih del. Kot je zapisal Andrijan Lah, je Vošnjak pri tem potopisu
podlegel nemški nacistiĉni in italijanski fašistiĉni propagandi, ki sta organizirali to potovanje.
To nas pri izrecnem jugoslovanskem nacionalistu, kakršen je bil Vošnjak, izjemno
preseneti.929
11 SOCIALNA VPRAŠANJA DELAVCEV, RUDNIK V VELENJU,
MATICA RADA
V tridesetih letih 20. stoletja se je velenjski premogovnik nekajkrat znašel v finanĉnih teţavah
in ker je Vošnjakov oĉe prihajal iz Šaleške doline, so se na Vošnjaka kot narodnega poslanca
obrnili po pomoĉ. V letu 1931 se mu je v pismu zahvalil inţenir Ernest Ĉuĉek, saj so bili pri
velenjskem rudniku zaskrbljeni zaradi reparacijskih dobav, namreĉ brali so vesti iz
severozahodne Evrope. Zataknilo se je pri nabavi strojne naprave za elektriĉno centralo, za
kar se je Direkcija rudnika Velenje obrnila neposredno na podjetje Brown & Boveri. Ob tem
se je Vošnjaku zahvalil za poroĉilo, da velenjska stvar ni izgubljena in da imajo toliko veĉje
upanje, saj je bil Vošnjak njihov zašĉitnik.930
Za pomoĉ v prizadevanjih za rešitev teţav
velenjskega rudnika so velenjski rudarji prosili vse poslance Dravske banovine, naj s podpisi
podprejo Vošnjakov trud za njihove pravice.931
Poslanci so to tudi storili 23. decembra 1931.
Decembra je Vošnjak vnoviĉ prejel pismo Direkcije rudnika Velenje s prošnjo, naj posreduje
pri kraljevi vladi v Beogradu, pri kraljevi banski upravi v Ljubljani in vojaških oblasteh zaradi
nastale teţke situacije velenjskih rudarjev, ki so imeli premalo dela zaradi skrajšanega
delovnika, saj se je delalo le štiri dni v tednu. Rudarji so zaprosili, naj se nabava premoga iz
velenjskega premogovnika zviša vsaj toliko, da bodo rudarji stalno zaposleni in jim bo delo
omogoĉalo eksistenco. Prošnja se je nanašala tudi na ureditev starostnega zavarovanja,
delovna doba pa naj bi se s 40 let skrajšala na 25 oziroma 30 let delovne dobe. Vošnjaka so
zaprosili za posredovanje pri ministrstvu za gozdove in rudnike, da se obstojeĉa kolektivna
pogodba ne bi prekinila in bi se kopaĉem plaĉa zvišala s 30 na 36 dinarjev.932
Decembra 1931
je sluţbo zgubilo 47 rudarjev, med katerimi se jih je kar nekaj znašlo v hudi finanĉni stiski.
Zato so delavski zaupniki pozvali Vošnjaka k posredovanju pri ministru, da bi z njim imeli
929
Lah, Vse strani sveta, 66. 930
ARS, OFBV, fascikel 3, Ĉuĉkovo pismo Vošnjaku, 11. 12. 1931. 931
ARS, OFBV, fascikel 3, Ĉuĉkovo pismo Vošnjaku, 8. 12. 1931. 932
ARS, OFBV, fascikel 3, Ĉuĉkovo pismo Vošnjaku, 8. 12. 1931.
230
sestanek ali da bi se odpušĉanje preloţilo vsaj za nekaj ĉasa.933
O stanju v velenjskem
premogovniku so ga obvešĉali pisno tudi tri leta kasneje, saj se niso uspeli sestati z njim ob
njegovem obisku v Šoštanju. Sporoĉili so mu, da so morali odpustiti nekaj delavcev, ker jim
je Cinkarna Celje odpovedala naroĉilo.934
Vošnjaka so prosili, naj v njihovem imenu
posreduje pri Cinkarni Celje, saj bi takšne odpovedi in premajhno število delovnih dni v
mesecu lahko pomenili konec za velenjski rudnik.935
V istem letu je rudarski strokovnjak in
direktor Ĉuĉek opozoril, da kljub Vošnjakovemu posredovanju za JNS iz Šentilja ni mogoĉe
ugoditi in zaposliti dveh novih delavcev, saj so bila dela za razširitev elektriĉne centrale proti
koncu in je bil rudnik prisiljen odpustiti tudi svoje delavce.936
Maja 1932 so ga znova
opozarjali in prosili za njegovo posredovanje glede neznosnih razmer pri velenjskem rudniku.
Obrat naj bi po poroĉilu Delavske zbornice deloval na stroške trgovcev, ki so pomagali z
ţivili, na stroške bolniške blagajne, od koder si je rudnik sposodil denarno rezervo, in na
stroške delavstva, ki niso prejeli plaĉila niti za marec. Razumeli so, da je bila v veliki meri za
to kriva gospodarska kriza, vendar tudi prepriĉani, da je treba Vošnjakovo zagotoviti
obratovalni kapital in prepreĉiti nadaljnje takšno postopanje.937
Njegovo posredovanje in
zavzemanje je vĉasih tudi zaleglo, kot se je to pokazalo pri prostovoljnem gasilskem društvu v
velenjskem rudniku, ki je od ministrstva dobilo finanĉno pomoĉ v vrednosti 2000 dinarjev.938
Aprila 1932 so se nanj zopet obrnili iz kabineta ministrstva za gozdove in rudnike s prošnjo,
naj posreduje pri ministrstvu za trgovine in industrijo, saj je obstajala moţnost, da se
instalacije za elektriĉno centralo v Velenju ne bi nabavile s pogodbo s podjetjem "De = Ju".939
Julija 1932 so delavci premogovnika v Velenju predlagali shod rudarjev, na katerega bi
povabili tudi Vošnjaka, kjer bi kot narodni poslanec prebral poroĉilo glede rešitve njihovih
prošenj, ki so jih naslovili nanj. Namreĉ, delavstvo je bila zaradi stalnih redukcij, praznikov,
nerednega izplaĉila delavskih zasluţkov in nerednega plaĉila prispevkov v bratovsko
skladnico popolnoma obupano. Rudarji na bolniški so prenehali prejemati nadomestilo, saj je
933
ARS, OFBV, fascikel 3, Dopis delavskih zastopnikov Drţavnega rudnika Velenje Vošnjaku, 9. 12. 1931. 934
Naroĉilo je bilo odpovedano, saj je bil obrat Cinkarne Celje reduciran na polovico in sta obratovali le še dve
peĉi. Zaradi tega so obdrţali naroĉilo le pri podjetju M. Oswatitach, ki je bilo cenejše. Seveda so tudi velenjski
rudnik pozvali k zniţanju cen. Cinkarna Celje je morala svojo proizvodnjo reducirati zaradi zniţanja cen cinka
na trţišĉu. ARS, OFBV, fascikel 21, Dopis Cinkarne Celje Direkciji drţavnega rudnika Velenje, 25. 3. 1932. 935
ARS, OFBV, fascikel 3, Ĉuĉkovo pismo Vošnjaku, 16. 9. 1934. 936
ARS, OFBV, fascikel 3, Ĉuĉkovo pismo Vošnjaku, 25. 9. 1934. 937
ARS, OFBV, fascikel 3, Dopis Delavske zbornice v Ljubljani Vošnjaku, 29. 5. 1932. 938
ARS, OFBV, fascikel 4, Hanţkovo pismo Vošnjaku, 2. 2. 1933. 939
ARS, OFBV, fascikel 5, Dopis Kabineta ministra šuma i rudnika, 14. 4. 1932.
231
bila bratovska skladnica prazna, zato so opozarjali na nujnost Vošnjakovega prihoda v
Velenje.940
Konec leta 1932 je Vošnjaku zopet pisal polbrat Sreĉko Mayer in mu pojasnil zadeve glede
šoštanjskega vodovoda, za katerega so na nekaj mestih prosili za subvencijo. Za mešĉansko
šolo v Šoštanju so ĉrtali iz obĉinskega proraĉuna 22.000 dinarjev, z obrazloţitvijo, da mora za
mešĉanske šole skrbeti banovina. Ĉrtali so tudi sredstva za katehetsko plaĉo, saj sosednje
obĉine niso prispevale niĉ. Pri Mayerju se je oglasil zaupnik rudarjev Ferdo Valenĉak in
prosil, naj Vošnjaku sporoĉi, da se bo v kratkem na ministrstvu za gozdove in rudnike vršil
sprejem delegacije rudarskih zastopnikov iz Velenja in ostalih drţavnih rudnikov, kjer naj bi
izroĉili spomenico glede nameravanega zniţanja delavskih plaĉ. Velenjski rudarji so ga
vljudno prosili, naj se tudi sam udeleţi omenjenega sestanka in se z vso odloĉnostjo zavzame
za pravice delavcev. Pred tem naj bi se Vošnjak zglasil na sestanku v Beogradu, kjer bi dobil
natanĉnejše informacije o celotni zadevi.941
Konec leta so iz premogovnika in pisarne
Kranjskih deţelnih elektrarn (KDE) v Ljubljani spraševali Mayerja, kje se nahaja Vošnjak,
verjetno zaradi pogodbe s podjetjem Brown & Boveri, od katerega naj bi nabavili agregat.
Tudi delegate Kmetijske druţbe v Ljubljani je zanimalo, zakaj je izstopil iz kluba, a so dobili
odgovor, da zaradi osebnih zadev. Ker se je Mayerju zdelo, da so dobili za leto 1933 premalo
sredstev za Dravsko banovino, je brata prosil, naj posreduje v Ljubljani ali Beogradu za višja
sredstva, da bi se lahko zgradila cesta Šoštanj–Ĉrna, ki je spadala pod Vošnjakov volilni
okraj.942
Na spomenico velenjskih rudarjev je Vošnjak odgovoril v pismu, v katerem jim je
sporoĉil, da jo je izroĉil ministru za gozdove in rudnike Viktorju Pogaĉniku. Sporoĉil jim je,
da so mu bile vse njihove pritoţbe znane, prav tako mu je bilo znano obuboţano stanje
rudarjev in potrebni ĉas, da bi se takšno teţko stanje popravilo. Za nastalo situacijo ni krivil
samo svetovne gospodarske krize, temveĉ tudi ministrstvo za gozdove in rudnike, ki je po
njegovem mnenju slabo skrbelo za svoje rudnike. Kriv naj bi bil predvsem nekdanji finanĉni
minister, ki je drţavnim rudnikom odvzel še tisto malo vsoto, ki bi jim prišla prav. A Vošnjak
je imel mirno vest glede elektrifikacije, saj je, po njegovih besedah, storil vse, kar je bilo v
njegovi moĉi in da bi bil uspeh doseţen, ko bi bila velenjska elektrarna v svojem polnem
pogonu. Storil je vse, da bi prišlo do sestanka med predstavniki ministrstva za gozdove in
rudnike ter predstavniki podjetja Brown & Boveri. Verjel je, da ĉe bi bil sestanek uspešen, bi
940
ARS, OFBV, fascikel 6, Dopis Lokalnega naĉelstva II. rudarske skupine, 25. 7. 1932. 941
ARS, OFBV, fascikel 7, Mayerjevo pismo Vošnjaku, 21. 12. 1932. 942
ARS, OFBV, fascikel 7, Mayerjevo pismo Vošnjaku, 31. 12. 1932.
232
bilo s tem rešeno tudi vprašanje velenjskega premogovnika. Na razgovoru je Vošnjaku
minister Pogaĉnik zagotovil, da bo prišla v Celje posebna komisija, ki bo ugotavljala, ali je
bilo dejanje Cinkarne Celje upraviĉeno. V pismu je rudarje tolaţilno prosil, naj še malo
zdrţijo, saj je kazalo, da so ravno na vrhuncu krize in da se morajo v kratkem ĉasu zgoditi
spremembe.943
Glede elektrifikacije je Vošnjak pisal vrhovnemu inšpektorju za rudnike Radoslavu Dunjiću.
Za vso zadevo se je toliko bolj zanimal, ker je spadala v njegovo volilno okroţje. Poudaril je,
da je velenjski rudnik pridobival premog slabše kakovosti, ki je bil ravno pravšnji za
elektrifikacijo. Dravska banovina je izdelala naĉrt elektrifikacije, povezane z velenjskim
rudnikom. KDE so zgradile daljnovod, ki je stal 40 milijonov dinarjev, zato se mu je zdelo
škoda, da banovina ne bi v polni meri delala na tem, da bi se naĉrt realiziral. Elektrifikacija
Dravske banovine s strani KDE je imela svojega najveĉjega sovraţnika v Trboveljski druţbi.
Vošnjak je trdil, da ravno ta druţba z vso moĉjo dela na tem, da bi se zrušil omenjeni naĉrt.
Minister za gozdove in rudnike je menda imel resen namen zavzeti se za celotno zadevo in
podpreti KDE. Zato je bilo potrebno, da se finanĉni minister obrne na Glavno kontrolo s
svojim mnenjem, da je potrebno, da Glavna kontrola ĉim prej da svojo vizo, ker ni bilo
govora o nikakršnem oškodovanju drţavnih interesov.944
O vnoviĉni zaskrbljenosti je brat pisal Vošnjaku proti koncu leta 1934. Napovedovali so se
namreĉ višji davki in šoštanjskega ţupana je to zanimalo predvsem zaradi priprave proraĉuna
za sledeĉe leto. Sam se je davĉni upravi postavil po robu, saj krajani niso imeli sredstev, ker je
ţivina imela prenizko ceno, vina ni bilo veliko, sadje pa je deloma odpovedalo. Menil je, da bi
bilo nepraviĉno, da bi se v trenutku, ko je ljudstvo potrebovalo pomoĉ, dvignili še davki. A
davĉni urad mu je odgovarjal, da se mora drţati predpisov od zgoraj.945
Leta 1934 so bili rudarji v takšni stiski, da so sestavili spomenico in jo poslali Vošnjaku. V
njej so opozarjali, da je bilo leta 1923 v rudniku zaposlenih kar 888 rudarjev, to število pa se
je do avgusta 1934 zmanjšalo za veĉ kot polovico, in sicer na 402 delavca. Napovedane so
bile še nove redukcije, tako da bi ostalo zaposlenih le še 277 moških. Rudarji, ki so ostali brez
943
ARS, OFBV, fascikel 2, Odgovor B. Vošnjaka na spomenico delavskih zaupnikov rudnika Velenje, 1932,
brez datuma. 944
ARS, OFBV, fascikel 21, Dopis B. Vošnjaka vrhovnemu inšpektorju za rudnike Radoslavu Dunjiću glede
velenjskega rudnika, 17. 6. 1932; ARS, OFBV, fascikel 21, Interpelacija ministru gozdov in rudarstva, 15. 6.
1932. 945
ARS, OFBV, fascikel 7, Mayerjevo pismo Vošnjaku, 20. 11. 1934.
233
dela oziroma so ĉakali na odpušĉanje, so se znašli v hudi stiski, saj niso dobili niti izredne
pomoĉi iz javnih sredstev. Za pomoĉ so prosili samo za obdobje dveh mesecev, ker so
priĉakovali izglasovanje zakona o samoupravah, od katerega so velenjski delavci priĉakovali
veliko. Upali so, da bodo po novem zakonu lahko laţje oddajali premog, predvsem vsem
javnim ustanovam v Dravski banovini.946
V zaĉetku leta 1935 mu je s pismom odgovoril
Marko Koţulj, minister za gradbeništvo. Vošnjak je omenjenemu predlagal izgradnjo ceste
Zavodnje–Sv. Vid–Ĉrna za slovenjgraški okraj. Koţulj mu je poslal pozitiven odgovor in mu
sporoĉil, da je Banski upravi priporoĉil, da se iz vsote za javna dela del denarja nameni
izgradnji omenjene ceste.947
Kot narodni poslanec se je velikokrat spomnil sokrajanov njegovega oĉeta iz Šaleške doline in
ostalih prijateljev, ki jim je pomagal, kolikor je to bilo v njegovi moĉi. Zavzemal se je za
vpeljavo šolskega vlaka Velenje–Šoštanj–Topolšica, a je iz Generalne direkcije iz Ljubljane
dobil odgovor, da zaradi varĉevalnih ukrepov uvedba dodatnih vlakov, zlasti šolskih, ne bo
mogoĉa.948
S polbratom sta si pogosto pisala. Tako se mu je Mayer oglasil tudi konec avgusta
1919 in mu sporoĉal, da bi mu veĉkrat pisal, a se je bal, da bi ga ob obilici dela z njihovimi
politiĉnimi in domaĉimi malenkostmi le motil. V ĉasnikih so brali, da ima jugoslovanska
drţava v Glasgowu namešĉenega konzula, ki je bil ob enem tudi posestnik ladjevja, zato se
mu je zdelo primerno, da piše bratu. Mayer je imel sina Dušana, ki je absolviral na navtiĉni
šoli v Bakru in potem sluţil pri vojni mornarici kot prostovoljec. Iz Bakra je dobil dovoljenje
za plovbo pri trgovski mornarici, s strani okrajnega glavarstva pa enoletno dovoljenje za
plovbo po morju. Mayer je za sinovo sluţbo pri Vošnjaku zaprosil za posredovanje pri
Tomaţu Dunlopu. Malo hudomušno je pisal, naj si odtrga od "diplomatiĉnega" dela ĉetrt ure
in "proteţira" za neĉaka Dušana. Predlagal mu je tudi malce neprimerno kupĉijo. Nagovarjal
ga je, naj v Franciji nakupi pet ton nekega finega blaga, ki bi se na domaĉih tleh dobro
prodajal in bi lahko tako zasluţil kar precej.949
A ko je Vošnjak nastopil diplomatsko sluţbo v
Pragi, je polbrat pisal tudi svakinji Nadi in jo prav tako prosil, naj se tudi sama vsestransko
pozanima za Dušanovo sluţbo, ker je menil da so "dame neprimerno bolj praktiĉne". Nado je
prosil, naj pomaga tudi njegovemu neĉaku Vladimirju Ţelezingerju, kasnejšemu sodniku na
okroţnem sodišĉu v Krškem, ki je bil tajnik pri stolu sedmerice v Zagrebu, a ni imel niĉ
druţabnih stikov. Nada, ki je menda imela v Zagrebu veliko znancev, naj bi mu pomagala
946
ARS, OFBV, fascikel 6, Dopis Lokalnega naĉelstva II. rudarske skupine Vošnjaku, 7. 8. 1934. 947
ARS, OFBV, fascikel 6, Koţuljevo pismo Vošnjaku, 8. 2. 1935. 948
ARS, OFBV, fascikel 3, Cugmusovo pismo Vošnjaku, 16. 3. 1931. 949
ARS, OFBV, fascikel 7, Mayerjevo pismo Vošnjaku, 30. 6. 1919.
234
priti v boljšo druţbo.950
Proti koncu leta 1920 je Mayer izvedel, da Vošnjak namerava priti
novembra v Šoštanj na obisk, a mu je le-tega odsvetoval, saj ne bi mogli primerno pogostiti
njega in njegove soproge Nade. Šoštanjska obĉina je zasedla njihovo sobo za tujce in pred
volitvami te sobe ni bilo moţno uporabljati. Bratu je pisal, da mu sedanji mogoĉneţi s tem
ţelijo pokazati svojo moĉ. Še hujši problem jih je pestil zaradi pomanjkanja poslov in so
morali odpustiti še zadnjo deklo. Zato je upal, da ga bo brat s soprogo obiskal šele takrat, ko
bodo lahko spet imeli kuharico in sobarico.951
Neĉak Dušan je še kar nekaj ĉasa ĉakal na primerno sluţbo. Ker z britansko mornarico ni bilo
oĉitno niĉ, je Mayer brata prosil, naj tokrat s pomoĉjo svojih zvez posreduje v Dalmaciji. Na
bratovo priporoĉilo je Mayer pismo naslovil na Pera Ĉingrijo,952
od katerega ni bilo odgovora.
Razoĉaran je pisal bratu: "Solnce taja led in sneg, ladje bodo ţe začele po Jadranu plovit in
naš fant poseda lepe dneve doma, mesto da bi bil v svojem elementu. Ţalostno bi bilo, da po
Tvojem priporočilu ne bi našli v celi Dalmaciji za mladega kadeta mesta." Mayer se je prek
znanih dam obrnil tudi na Ţerjavovo soprogo, obenem pa brata prosil, naj stopi z Ţerjavom v
stik.953
Mayer je bil ţe skoraj nadleţno vztrajen, saj je ĉez nekaj dni ponovno pisal, da je
prejel Ĉingrijevo pismo, v katerem mu je sporoĉal, da dela trenutno ni, a naj vseeno pošljejo
prošnjo na Sušak. Brata je prosil, naj vplivnemu Ĉingriji dopove, "da je prošnik ne samo
mornar na papirju, ampak res uporaben, spreten in delaven v svoji stroki in da bode čisto
dobra akvizicija." V pismu se je bratu nekako tudi opraviĉeval za nenehno nadlegovanje s
prošnjami: "Ker se gre za mojega edinega fanta mi menda ne boš zameril, ako Te še enkrat
prav lepo prosim, da blagovoliš zastaviti ves svoj upliv." Ob tej priloţnosti mu je pisal, da je
bil pred kratkim v Zagrebu in obiskal Slovenski oddelek stola sedmerice in bil negativno
preseneĉen, saj so bili vsi nezadovoljni zaradi lokacije, plaĉe in druţbenih razmer, zato so
ţeleli ĉim prej oditi.954
Ĉez dober mesec, ko je bil neĉak še vedno doma, je Mayer pisal, da je
njegov sin morda edini Slovenec navtik in da bi se ţe zaradi tega spodobilo, da bi dobil
sluţbo, še toliko bolj, ker je imel tako vplivnega "protektorja, kakor je to naš Praţki
poslanik."955
Nekaj mesecev kasneje mu je zopet pisal, da je v Slovenskem narodu bral, da je
prišel z mirovno delegacijo skozi Ljubljano. Mayerju je bilo ţal, da se nista sreĉala, zato ga je
prosil, naj ga obvesti, kdaj bo potoval nazaj, da bi ga priĉakal na vlaku in bi se peljala skupaj
950
ARS, OFBV, fascikel 7, Mayerjevo pismo Vošnjaku, 10. 8. 1921. 951
ARS, OFBV, fascikel 7, Mayerjevo pismo Vošnjaku, 23. 10. 1920. 952
Prim: Ivo Perić, Pero Čingrija (Dubrovnik, 1988). 953
ARS, OFBV, fascikel 7, Mayerjevo pismo Vošnjaku, 1. 3. 1922. 954
ARS, OFBV, fascikel 7, Mayerjevo pismo Vošnjaku, 6. 6. 1922. 955
ARS, OFBV, fascikel 7, Mayerjevo pismo Vošnjaku, 22. 4. 1922.
235
vsaj nekaj postaj, ker se nista videla ţe dolgih pet let. Glede Dušanove sluţbe se ni še niĉ
spremenilo, nekdo mu je celo predlagal, da bi sluţil v ameriški mornarici. A Mayer je bil
prepriĉan, da le-ta zanj ni bila primerna in bi fanta pokvarila.956
Naposled se je Dušanova
zadeva rešila, saj je deset let kasneje brat pisal Vošnjaku, da se njegov neĉak nahaja v
Antwerpnu in da potuje v Argentino.957
Dokler je Vošnjak deloval v drţavni sluţbi, zlasti kot poslanik v Pragi, je bil finanĉno
verjetno še dobro preskrbljen, o ĉemer priĉa zapušĉina po oĉetu. Tako mu je leta 1922 brat
pisal, da je Kemiĉna tovarna v Šoštanju, pri kateri je imel Vošnjak 30 delnic, izdala nove, od
katerih so mu pripadale še štiri, a da se dividende v tem letu še niso izplaĉevale.958
Glede
kemiĉne tovarne je Vošnjak oĉital, da ne delajo zadostne propagande, a je dobil bratov
odgovor, da so do takrat izdelovali le en produkt, ki so ga v veĉji meri prodajali le v Nemĉijo
in da se bo stanje izboljšalo, ko bodo uvedli nove produkte.959
Stanje tovarne, katere delniĉar
je bil, se je verjetno izboljšalo, saj mu je ţe naslednje leto brat sporoĉal, da mu pripada novih
enajst delnic.960
Pisala mu je tudi neĉakinja, uĉiteljica Erna Peunik iz Maribora, in sicer leta 1922, saj njena
mati po pokojnem soprogu ni dobila pokojnine, ker se je slednji upokojil ţe pred poroko. Stric
Vinko Vošnjak ji je svetoval, naj se obrne kar na Bogumila Vošnjaka, kar je tudi storila s
prošnjo za posredovanje, da njeni mami odobrijo pokojnino. Ker je bilo pri druţini še šest
nepreskrbljenih otrok, je Peunikova razmišljala, da bi zapustila študij, kar bi bila velika škoda,
saj je bila ţe pri koncu.961
Neĉakinja mu je v obupu še enkrat pisala v poletnih mesecih, ko je
prišla domov v Šoštanj na poĉitnice. Mati še vedno ni dobila nobene podpore, zato je Erna
Peunik strica prosila, naj ji pomaga vsaj z nasvetom, na koga naj se obrne.962
Iz Šoštanja mu je pisal ravnatelj Martin Vreĉko, ki je prosil za posredovanje glede svoje
hĉerke Vladke Vreĉko, ki je ravnokar zakljuĉila malo maturo. Absolventom mešĉanskih šol
finanĉni zakon ni dovoljeval vpisa na uĉiteljišĉe, zato je Vreĉko prosil za izjemo. Vošnjak naj
bi v njegovem imenu pri ministrstvu za prosveto prosil, naj se v tem primeru naredi izjema,
956
ARS, OFBV, fascikel 7, Mayerjevo pismo Vošnjaku, 21. 9. 1919. 957
ARS, OFBV, fascikel 7, Mayerjevo pismo Vošnjaku, 31. 12. 1932. 958
ARS, OFBV, fascikel 7, Mayerjevo pismo Vošnjaku, 25. 6. 1922. 959
ARS, OFBV, fascikel 7, Mayerjevo pismo Vošnjaku, 24. 7. 1922. 960
ARS, OFBV, fascikel 7, Mayerjevo pismo Vošnjaku, 27. 9. 1922. 961
ARS, OFBV, fascikel 8, Pismo Erne Peunik Vošnjaku, 24. 4. 1922. 962
ARS, OFBV, fascikel 8, Pismo Erne Peunik Vošnjaku, 15. 7. 1922.
236
saj je šlo za hĉi ravnatelja. Ljudje so bili marsikdaj oĉitno veĉ kot prepriĉani, da lahko
Vošnjaku uspe samo z dobro besedo uresniĉiti njihove ţelje. Tako je bilo tudi z Vreĉkom:
"Gospod poslanec, to ni korupcija, če to zaprosim in me tira k temu samo obupen slučaj in
skrb za otroka. Če bi bil nato prej pripravljen, bi jo dal v gimnazijo, sedaj pa ni druge
pomoči, kot prošnja do Vas, da izposlujete to dovoljenje z vsemi vašimi znanimi zvezami.
Pridobili si boste s tem nadvse hvaleţnega človeka v meni in bom Vaš ugled skušal v našem
okolišu še povečati!"963
Oglasil se mu je tudi prijatelj Gradnik,964
ki je tudi potreboval sluţbo. Pisal mu je iz
Ljubljane, od koder se je nameraval ĉez nekaj dni vrniti v Gorico. V Beograd je poslal prošnjo
za sluţbo pri zunanjem ministrstvu ali na kakšnem konzulatu, bodisi v Pragi bodisi na Dunaju
ali v Trstu. Zato je Vošnjaka prosil, naj stori, kar je v njegovi moĉi in odgovor sporoĉi
svojemu oĉetu ali Zupanĉiĉu. Ob tem mu je sporoĉil, da je poleg znanja francošĉine med
vojno pridobil tudi znanje anglešĉine ter da je mnogo ţe prevajal in da je pred kratkih izšla
ena izmed njegovih knjig.965
V naslednjem pismu ga je obvestil, da je iz Beograda prejel
obvestilo, da je opraviĉen sluţbe zaradi drţavnega interesa. Zato je ogorĉen zapisal, da
razmišlja, da bi si kupil revolver.966
Marca ga je prosil, naj med drugim sporoĉi Pašiću, da je
njegova druţina dala kar tri internirance zaradi srbofilstva – njega, oĉeta in brata. Prosil je, naj
Pašića obvesti tudi, da leţi v bolnišnici zaradi operacije, zaradi katere je odšel na dopust ter da
je sedaj brez sluţbe in denarja.967
Junija se njegova situacija še ni razjasnila, zato je pisal
Vošnjaku, pri kom se nahajajo njegovi zdravniški izvidi. Ţelel je pojasniti, zakaj je ostal brez
sluţbe in tako ohraniti ĉast pred drugimi, da ne bi mislil, da je bil iz sluţbe nagnan zaradi
nepravilnega delovanja ali kakšnega komunistiĉnega mišljenja.968
Septembra je prijatelj
Pucelj Vošnjaku sporoĉil, da je Gradnik postavljen pri zunanjem ministrstvu za sekretarja II.
klase.969
Gradnikovo finanĉno stanje se je oĉitno izboljšalo, saj je dve leti kasneje pisal, da se
bo poroĉil, oĉe pa je kupoval posest v Mariboru.970
Ĉez nekaj let se je zopet obrnil na
prijatelja Vošnjaka, proseĉ ga, naj pomaga njegovemu bratu, ki je bil iz Novega Sada
963
ARS, OFBV, fascikel 12, Vreĉkovo pismo Vošnjaku, 8. 7. 1932. 964
Alojz Gradnik se je pred tem nahajal v Trstu, saj je bil tja postavljen s kraljevim ukazom za vice konzula I.
reda Kraljevega generalnega konzulata. Svojo sluţbo je nastopil 1. maja 1920. AJ, fond 334, Osebna mapa
Alojza Gradnika, fascikel 147, enota 470, Blagajni Ministarstva inostranih dela, 18. 5. 1920. 965
ARS, OFBV, fascikel 4, Gradnikovo pismo Vošnjaku, 3. 2. 1921. 966
ARS, OFBV, fascikel 4, Gradnikovo pismo Vošnjaku, 22. 2. 1921. 967
ARS, OFBV, fascikel 4, Gradnikovo pismo Vošnjaku, 4. 3. 1921. 968
ARS, OFBV, fascikel 4, Gradnikovo pismo Vošnjaku, 26. 6. 1921. 969
ARS, OFBV, fascikel 9, Pucljevo pismo Vošnjaku, 16. 9. 1921. 970
ARS, OFBV, fascikel 4, Gradnikovo pismo Vošnjaku, 16. 10. 1923.
237
premešĉen v Niš, a je ţelel oditi v Zagreb ali Ĉakovec, za kar je ţe sam prosil dve leti poprej
pri vojnem ministrstvu.971
Za pomoĉ ga je zaprosil tudi Andrej Gabršĉek, tiskar Vošnjakove
Vede iz goriških dni. V pismu ga je sprva vljudno poprosil za osebne podatke, saj je bil ţe
proti koncu druge izdaje svoje knjige z naslovom Goriški Slovenci. V knjigi je na nekaj
mestih opozoril tudi na Vošnjaka, zlasti v zvezi z njegovim delovanjem v Prosveti, Adriji in
politiki. Gabršĉek ni imel zadostnih podatkov o Vošnjakovem bivanju v emigraciji, delovanju
v JO in kasneje v jugoslovanski politiki. Vendar pa Gabršĉkovo pismo ni bilo namenjeno
samo temu. Tako kot mnogi drugi, se je tudi on znašel v hudi denarni stiski. Ţivel je v
Ljubljani, saj je bil pri fašistih preveĉ kompromitiran in se ni smel vrniti v Gorico, kjer je
izgubil vse svoje imetje. V svojih sedemdesetih letih starosti je še vedno ĉakal na odlok
jugoslovanske oblasti o pokojnini. Zato je Vošnjaka prosil za posredovanje, da bi zadeva ĉim
prej prispela pred senat.972
Gabršĉkovih pisem z enako prošnjo je bilo še nekaj, saj se zadeva s
pokojnino ni in ni rešila. Ali si je Vošnjak za razrešitev tega izdatno prizadeval, iz
dokumentov ni mogoĉe zaslediti, a imel je pripombe glede Gabršĉkove knjige, ki naj bi izšla,
saj avtor ni omenjal njegovega dela v emigraciji. Gabršĉek se mu je opraviĉil z razlago, da je
bila knjiga omejena samo na ĉas njegovega bivanja v Gorici.973
Nanj se niso obrnili le prek raznih zdruţenj in zbornic, temveĉ tudi posamezniki, ki so se
zaradi izgube dela znašli v hudi denarni stiski. Tako mu je iz Šentjanţa pri Vinski Gori pisal
Vinko Glušiĉ, kljuĉavniĉar, ki je ţe nemalokrat izgubil sluţbo, tokrat pri elektrarni v Velenju.
Tudi on ga je, kot mnogi poprej in pozneje, prosil, naj mu pomaga s posredovanjem ali vsaj
koristnim nasvetom.974
Vošnjak je zanj posredoval pri nekem upravitelju Bratkoviĉu, ki je
Glušiĉa obvestil, da mora prošnjo nasloviti na prometno ministrstvo, a od tam je dobil
odgovor, da razpoloţljivega delovnega mesta ni. V stiski, v kateri se je znašel, je Glušiĉ zopet
pisal Vošnjaku za ponovno pomoĉ pri iskanju kakršne koli sluţbe.975
Velikokrat so mu pisali iz rodnega kraja njegovega oĉeta, da bi jim pomagal s svojimi
posredovanji pri raznih zadevah. Tako mu je konec leta 1933 pisal uĉitelj Štefan Kaiser, ki je
pouĉeval v Šoštanju, deloval v tamkajšnjih društvih in si z nizko plaĉo vendarle uredil
skromno stanovanje. A po treh letih sluţbovanja ga je Banska uprava v Ljubljani premestila v
971
ARS, OFBV, fascikel 4, Gradnikovo pismo Vošnjaku, 5. 1. 1935. 972
ARS, OFBV, fascikel 4, Gabršĉkovo pismo Vošnjaku, 21. 2. 1934. 973
ARS, OFBV, fascikel 4, Gabršĉkovo pismo Vošnjaku, 1934, brez datuma. 974
ARS, OFBV, fascikel 4, Glušiĉevo pismo Vošnjaku, 9. 11. 1934. 975
ARS, OFBV, fascikel 4, Glušiĉevo pismo Vošnjaku, 13. 1. 1935.
238
Razbor pri Slovenj Gradcu, ĉesar si ni ţelel. Kaiserjevemu pismu je bila priloţena prošnja in
obrazloţitev s strani Šolskega upraviteljstva osnovne šole v Šoštanju. Potarnali so, da je v
Šoštanju prav tako primanjkovalo uĉiteljev in da bi odhod še enega pomenil veliko izgubo.
Izpostavili so, da so v Šoštanju starši sami pazili na ugoden razvoj šole in uspehov ter da je
veliko njihovih otrok kasneje odšlo v mešĉansko šolo. Spomnili so, da je Šoštanj industrijsko
mesto, kjer so starši morali poskrbeti za ustrezno izobrazbo svojih otrok. Uĉitelje so sili k
sodelovanju pri izvenšolskih dejavnostih in ko so se ţe povsem prilagodili tem razmeram, so
jih premestili. Zaradi tega je obstajala bojazen, da bodo drugi uĉitelji postali pasivni, s ĉimer
bi trpela tako kakovost pouka kot tudi druţbeno ţivljenje. Do takšnih premestitev in
primanjkljajev uĉnih moĉi ni prihajalo v drugih okoliških krajih, zato so se obrnili na
Vošnjaka, naj kot poslanec posreduje pri ministrstvu in ustavi premestitev uĉitelja Kaiserja v
Razbor.976
Nanj se je obrnil tudi Maistrov borec in pedagog Sreĉko Majer,977
ki je od
šoštanjskega ţupana izvedel, da ima Vošnjak kot vplivna oseba vsestranske zveze v
Beogradu. Majer je kandidiral za šolskega upravitelja v Šoštanju, saj je bil predhodnik Martin
Vreĉko premešĉen v Maribor. Za upravitelja so se prijavili trije, od katerih je edino Majer
imel deset let izkušenj z upraviteljskimi posli. Vošnjak naj bi zanj posredoval pri pristojnih
organih.978
Posredoval je tudi za kiparja iz Šaleške doline, Ivana Napotnika,979
za katerega je
predlagal odlikovanje.980
S kar nekaj pismi in prošnjami se je nanj leta 1932 obrnil njegov prijatelj, civilni komisar
Sreĉko Lajnšiĉ iz Maribora, ki je bil, tako kot mnogi drugi, brez dela zaradi razliĉnih intrig.
Sam se je veĉkrat skušal obrniti na Kramerja, ki je bil, kakor je zapisal, vedno zaposlen. Zato
se mu je edina primerna oseba, ki bi mu morebiti lahko pomagala, zdel Vošnjak. Kot kaţe,
mu je Vošnjak res naredil uslugo in posredoval zanj.981
A Lajnšiĉ je bil še vedno nepomirjen,
saj je v ministrstvih prišlo do sprememb. Vošnjaka je prosil za mnenje, ali naj sam pokliĉe
Hribarja in Miroslava Ploja,982
ki bi mu morda lahko pomagala, ali naj raje poĉaka na
976
ARS, OFBV, fascikel 5, Pismo Štefana Kaiserja in Šolskega upraviteljstva osnovne šole v Šoštanju Vošnjaku,
19. 11. 1933. 977
Prim: "Majer Sreĉko", v: ŠBL. 978
ARS, OFBV, fascikel 7, Majerjevo pismo Vošnjaku, 22. 10. 1936. 979
Prim: Bogomil Gerlanc, Anton Stupica, Napotnik, človek in umetnik (1951). 980
ARS, OFBV, fascikel 7, Dopis Ministrstvu za prosveto, 30. 11. 1932. 981
ARS, OFBV, fascikel 6, Lajnšiĉevo pismo Vošnjaku, 4. 12. 1931; ARS, OFBV, fascikel 6, Lajnšiĉevo pismo
Vošnjaku, 4. 1. 1932. 982
Prim: Miha Brenĉiĉ, Politično delovanje dr. Miroslava Ploja med leti 1900–1914 v luči časnikov Straţa in
Slovenski gospodar: diplomska naloga (Maribor, 2002); Aljaţ Mejal, "Delovanje dr. Miroslava Ploja na Dunaju
po I. svetovni vojni (1919–1920)", ČZN 81, št. 2/3 (2010): 95–140.
239
uspešnost Vošnjakove intervencije.983
Ker z njegovo reaktivizacijo še vedno ni bilo niĉ, se je
julija obrnil na Hribarja in nato poslal prošnjo Kramerju, v kateri je omenil Vošnjakova
prizadevanja v njegovi zadevi. Naposled se je odloĉil, da sam odide v Beograd neposredno h
Kramerju in Vošnjaku pisal z vprašanjem, kdaj je slednji pripravljen na sestanek.984
Dve leti
kasneje je bil Lajnšiĉ še vedno brez dela in ker je v listih zasledil, da so razpisana prosta
mesta pri kmetijskem ministrstvu, se je vnoviĉ obrnil na Vošnjaka s prošnjo za
posredovanje.985
Po pomoĉ so se k Vošnjaku zatekali tudi njegovi sorodniki. Tako se mu je nekega dne s
pismom oglasil bratranec Maks Goriĉar, ki ni vedel, kje se nahaja njegov brat. Bil je
obvešĉen, da je Vošnjak govoril z njegovim bratom v Ameriki, zato ga je zanimalo, kaj
slednji poĉne tam in zakaj se ne oglasi materi.986
O katerem bratu je govoril, ni mogoĉe
vedeti, saj je imel štiri. Vošnjaku je po naroĉilu Rybářa Maks pisal, ko se je nahajal v
Düsseldorfu. Rybář je bil menda iz zanesljivih virov obvešĉen, da so bila izseljenska
poslanstva vprašljiva, saj naj bi obstajala namera ukiniti nekatera izmed teh. Zato sta oba z
Goriĉarjem Vošnjaka prosila, naj se pozanima glede tega, da bi lahko konzulat v Düsseldorfu
posredoval pri ministrstvu. V pismu mu je poroĉal o teţkih razmerah v Nemĉiji zaradi
Hitlerjeve oblasti, ki se je odraţala zlasti na Slovanih. Goriĉar se tam ni nikoli poĉutil dobro,
še zlasti ne v tistih ĉasih, saj so ga menda nemški duhovniki gledali postrani, ker je bil
zaposlen na konzulatu. Velikokrat si je ţelel, da bi se lahko vrnil v Pariz, kjer je delal prej,
ĉetudi bi bil samo pomoĉnik.987
A Goriĉar je nekaj mesecev kasneje naletel na novo teţavo. 1.
septembra 1933 je za pomoĉnika dobil uradnika Pavlakovića, ki je kmalu po nastopu sluţbe
odšel h generalnemu konzulu Dušanu Pantiću, rekoĉ mu, naj ne mislijo, da imajo v Goriĉarju
prijatelja. Vendar njegova namera ni uspela in Goriĉar ni izgubil konzulovega zaupanja. A
Pavlaković je pisal Kramerju, da se na konzulatu dela v "klerikalnem smislu" in da je
generalni konzul popolnoma pod Rybářevim vplivom ter da sta on in Rybář organizirala
praznovanje narodnega praznika v "klerikalnem barbarskem društvu". Goriĉar sicer ni
zanikal, da se je proslava organizirala pod okriljem barbarskega društva Hochh, saj je to
društvo naredilo veliko za Slovane. Zaradi nastale situacije je Vošnjaka prosil za
983
ARS, OFBV, fascikel 6, Lajnšiĉevo pismo Vošnjaku, 25. 1. 1932. 984
ARS, OFBV, fascikel 6, Lajnšiĉevo pismo Vošnjaku, 3. 8. 1932; ARS, OFBV, fascikel 6, Lajnšiĉevo pismo
Vošnjaku, 27. 9. 1932. 985
ARS, OFBV, fascikel 6, Lajnšiĉevo pismo Vošnjaku, 6. 10. 1934. 986
ARS, OFBV, fascikel 4, Goriĉarjevo pismo Vošnjaku, brez datuma. 987
ARS, OFBV, fascikel 4, Goriĉarjevo pismo Vošnjaku, 14. 3. 1933.
240
posredovanje pri Kramerju, naj se premesti bodisi njega bodisi Pavlakovića, saj je bilo
nemogoĉe delati v takšnem stanju.988
Leta 1934 je Vošnjak dobil dopis Delavske zbornice v Ljubljani s prošnjo, naj kot poslanec
posreduje pri vladi glede jeseniške ţelezarne. Takrat so se namreĉ razširile vesti, da se bo
gradila ţelezarna v Zenici za proizvodnjo ţic, ţiĉnikov in ploĉevine, s ĉimer bi se proizvodnja
znatno poveĉala. To se jim zdelo sporno, saj so veliko izdelkov uvaţali od drugod, zato bi bilo
po njihovem mnenju smotrno zgraditi obrat za proizvodnjo izdelkov, saj je le-teh
primanjkovalo. Skrbela jih je predvsem usoda jeseniških ţelezarjev, ker naj bi se s preselitvijo
proizvodnje zniţala vrednost delavskih stanovanj.989
Vošnjaka je za pomoĉ prosil tudi pesnik, literarni zgodovinar in knjiţniĉar Janko Glazer,990
ki
je leta 1941 oĉitno imel teţave s sluţbo in s tem povezane finanĉne teţave. Glazer je ĉakal na
dekret o imenovanju, a ker ga dolgo ni dobil, je predvideval, da sploh ne bo imenovan, še zlati
zaradi dejstva, da ni bil nikoli v "drţavni, ampak v mestni druţbi". Vošnjaka je poprosil, naj
se pozanima, kako je z imenovanjem mestnih usluţbencev. Glazer se je potegoval za delo v
knjiţnici.991
Tudi dva meseca kasneje ni imel še nobenega odgovora, zato je pisal še enkrat,
da povpraša, ali lahko sploh raĉuna na delo, saj se je bliţala zima, sam pa je imel vedno veĉje
finanĉne in stanovanjske teţave. V pismu se je pritoţeval, da se bo moral preţivljati z
"beraškim kruhom", ki ga je ţe jedel, ker mu ga je priskrbel novi referent za begunce, ĉeprav
Glazer ni bil begunec.992
Vošnjak je zanj posredoval in Glazer se mu je decembra ţe
zahvaljeval. Bal se je le, da bo moral delati kot pomoĉnik, kar bi pomenilo zelo nizko plaĉo, s
ĉimer štiriĉlanske druţine ne bi mogel preţiveti. Zato je Vošnjaka zopet vljudno prosil, naj
posreduje pri banovinski upravi, vsaj pri upoštevanju njegove delovne dobe, ki je znašala kar
23 let.993
A tudi Vošnjakovo finanĉno stanje se je z leti slabšalo. Kljub temu, da se je
velikokrat zavzemal za socialne pravice delavcev in drugih ljudi, predvsem krajanov Šaleške
doline, ne smemo zanemariti dejstva, da je bil sin nekdaj bogate rodbine v Kraljevini SHS in
nato Kraljevini Jugoslaviji tudi sam veĉkrat v finanĉnih teţavah, o ĉemer priĉa njegovo
pismo, naslovljeno na ministra za promet Nikola Bešlića. Oktobra 1939 mu je pisal s prošnjo,
988
ARS, OFBV, fascikel 4, Goriĉarjevo pismo Vošnjaku, 11. 12. 1933. 989
ARS, OFBV, fascikel 4, Dopis Delavske zbornice v Ljubljani, 20. 6. 1934. 990
Prim: Glazerjev zbornik, ur. Joţe Koropec (Maribor, 1977); Alenka Glazer, Janko Glazer zapisovalec
"narodnega blaga" (Ljubljana, 1995). 991
ARS, OFBV, fascikel 4, Glazerjevo pismo Vošnjaku, 22. 8. 1941. 992
ARS, OFBV, fascikel 4, Glazerjevo pismo Vošnjaku, 5. 10. 1941. 993
ARS, OFBV, fascikel 4, Glazerjevo pismo Vošnjaku, 1. 12. 1941.
241
da se mu kot predsedniku Matice rada da brezplaĉna vozovnica za korišĉenje prometnih
uslug.994
Vošnjak se ni zanimal le za politiko in diplomacijo, temveĉ tudi za gospodarstvo, kateremu bi
po njegovem mnenju morala veĉ pozornosti posveĉati tudi diplomacija. Ves ĉas ga je gnalo
ustanoviti nekaj, kar bi pomagalo pospešiti jugoslovansko gospodarstvo. Po dolgoletnem
prizadevanju mu je leta 1936 uspelo osnovati Matico rada. Slednja je imela nalogo preuĉevati
aktualne socialne, upravne in gospodarske probleme, ki so bili v zvezi z znanstveno
organizacijo dela.995
Glede ustanovitve slednje je nekajkrat pisal knezu Pavlu
KaraĊorĊeviću.996
Izrazil je svojo zaskrbljenost glede oblik dela v kmetijstvu in gospodarstvu
nasploh, ki v Kraljevini Jugoslaviji niso dosegle tiste popolnosti, katera je bila predpogoj za
popolno evolucijo celotnega drţavnega ţivljenja. Po njegovem mnenju je delo v Kraljevini
Jugoslaviji ostalo dokaj primitivno in zaradi tega naravna bogastva niso prišla do svojega
pravega izraza, saj neracionalne oblike dela niso bile sposobne dvigniti ogromno mrtvega
kapitala iz zemlje."Zaradi tega," tako Vošnjak, "nobeni deţeli v takšni meri kot Jugoslaviji ni
bolj potrebno preučevanje in napredovanje vseh oblik konstruktivnega dela." Knezu Pavlu je
pisal, da ima ţe vrsto let pred oĉmi odliĉen primer Masarykove Akademije dela v Pragi,
katere delo je spoznal v ĉasu, ko je bil tam poslanik. Spomnil je, da je pred leti to idejo
izpostavil tudi kralju Aleksandru, a njegova prošnja ni bila izpolnjena. Ko je jeseni 1935
obiskal Prago, so ga predstavniki omenjene organizacije prosili, da bi se obnovila akcija za
ustanovitev podobne zdruţbe za znanstveno organizacijo dela v Kraljevini Jugoslaviji. S to
idejo se je obrnil na Inšpekcijo drţavne obrambe, ki je s strani Glavnega generalštaba sprejela
odloĉitev, da bi bilo za drţavo koristno, ĉe bi takšna organizacija nastala. Zaradi tega je kneza
prosil za sestanek, na katerem bi mu podrobneje pojasnil zadevo.997
Da ga je knez sprejel,
priĉa pismo, ki ga je Vošnjak marca naslovil na kneza. Skupaj s pismom mu je poslal
obljubljene eseje pod naslovom Jugoslovenski nacionalizam i jugoslovenski agrarizam, ki so
bili objavljeni ţe v letu 1932. Vošnjak je poudaril, da so se razmere od takrat nekoliko
spremenile, a da se glavne misli niso izgubile. Zahvalil se je za avdienco in izrazil upanje, da
bo imel še priloţnost izmenjati misli na naĉin, "ki je zelo redek v naši deţeli".998
994
ARS, OFBV, fascikel 4, Vošnjakovo pismo Bešliću, 11. 10. 1939. 995
ARS, OFBV, fascikel 2, Vošnjakovo pismo Bešliću, 11. 10. 1939. 996
Prim: Nil Balfur, Seli Mekej, Knez Pavle KaraĎorĎević: jedna zakasnela biografija (Beograd, 1990); Zbornik
radova okruglog stola "27. mart 1941: Knez Pavle u vihorima evropske politike", ur. Jovan ĐorĊević (Beograd,
2003). 997
ARS, OFBV, fascikel 5, Vošnjakovo pismo knezu Pavlu KaraĊorĊeviću, 30. 1. 1936. 998
ARS, OFBV, fascikel 5, Vošnjakovo pismo knezu Pavlu KaraĊorĊeviću, 21. 3. 1936.
242
Glede Matice rada je pisal tudi predsedniku vlade Stojadinoviću. V pismu, ki mu ga je poslal,
je zapisal, da je v ĉasu, ko je bil poslanik Kraljevine SHS v Pragi, imel priloţnost preuĉevati
pomembnost Masarykove Akademije dela. Vošnjak je razmišljal, da ima morda
Ĉeškoslovaška republika najuspešnejšo in najrazvitejšo znanstveno organizacijo dela na
svetu. Menil je, da je bil svetel primer ĉeškoslovaške organizacije vedno pred oĉmi
Jugoslovanov, a da kljub temu ne bi bilo modro prenesti tuji vzor v povsem drugaĉne
razmere. Smatral je, da bi jugoslovanski drţavi najbolje ustrezala organizacija z nazivom
Matica zemlje in dela, ki bi preuĉevala vse probleme jugoslovanskega dela, predvsem
kmetijske, saj je bila jugoslovanska drţava v preteţni meri agrarna. V pismu je spomnil, da je
sam ţe leta 1923 prek ĉlankov in pobud, naslovljenih na takratnega ministra Jevtića, vztrajal
na ustanovitvi podobne organizacije, a brez uspeha.999
V akciji za ustanovitev Matice rada so po Kraljevini Jugoslaviji potekala predavanja ĉlanov
Masarykove Akademije dela. Na Kolariĉevi ljudski univerzi v Beogradu sta predavala
Stanislav Špaĉek ter sociolog in filozof Ivan Ţmavc, in sicer o znanstveni organizaciji dela.
Naslov Ţmavĉevega predavanja je bil Naučna organizacija narodnog blagostanja. Da bi
organizacija laţje stekla, je Vošnjak pisal Koţulju in predlagal, da bi del sredstev namenilo
Ĉeškoslovaško ministrstvo šolstva, saj sta gostujoĉa bila ĉeškoslovaška drţavljana. Koţulja je
prosil, naj se prek ministrstva za zunanje zadeve obrne na Kraljevsko poslanstvo v Pragi.1000
Ustanovna skupšĉina Matice rada je potekala 19. maja 1936 med 16. in 18. uro v dvorani
hotela Excelsior v Beogradu. Skupšĉine so se udeleţili Vošnjak, hrvaški filozof in
etnopsiholog Vladimir Dvorniković,1001
Vojko Koprivnik, srbski pisatelj Vladimir Velmar-
Janković, Alfons Hribar, Ljudevit Prochazka, Ţarko S. Ţivković, Milan Marinović, Ivan
Švarc in Fran Podbreţnik. V uvodnem nagovoru je Vošnjak pozdravil vse prisotne, še posebej
uradna odposlanca Masarykove Akademije dela v Pragi Špaĉka in Ţmavca. Skupšĉini so
prisostvovali še zagrebški podjetnik Vladimir Arko, Miroslav Vasiljević, pravnik Štefan
Sagadin,1002
inţenir Sabo Jelić in Svetolik Sretenović. Na prvem sreĉanju je bilo izbrano
predsedstvo, in sicer Vošnjak kot predsednik, Koprivnik kot glavni sekretar, Podbreţnik kot
999
ARS, OFBV, fascikel 10, Vošnjakovo pismo Stojadinoviću, 19. 1. 1936. 1000
ARS, OFBV, fascikel 6, Vošnjakovo pismo Koţulju, 14. 4. 1936; Gantar–Godina, Irena, "Dr. Ivan Ţmavc –
prispevki k njegovemu ţivljenjepisu", v: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja (Ljubljana, 1985), letnik
XXV, št. 1–2, 48. 1001
Prim: Branko Despot, "Filozofiranje Vladimira Dvornikovića", Delo 37, št. 9–12 (1991): 230–259; Isti:
"Ţivot Dvornikovićev", Delo 37, št. 9–12 (1991): 503–508; Slobodan Blagojević, "Dnevnik o Dvornikoviću",
Delo 37, št. 9–12 (1991): 3–25. 1002
Prim: "Sagadin Štefan", v: SBL.
243
sekretar in Sretenović. Za predsednika nadzornega odbora je bil izbran Prohazka.1003
Za
ustanovitelje organizacije so se šteli Rus Maksim Vladimirović Agapov, strokovnjak za
psihometrijo, Vladimir Arko, predsednik Centrale industrijskih korporacij, Gojko
Đermanović, direktor Izvozne banke A. D., Borivoje Đuriĉić, pomoĉnik ministra za promet,
Vladimir Dvorniković, pomoĉnik ministra za prosveto, Alfons Hribar, direktor Direkcije
svilarstva in drţavnih tovarn svile, Stevan Ivaniĉ, direktor Centralnega higienskega zavoda,
Sabo Jelić, predsednik Nacionalnega komiteja za energije, Milan Marjanović, šef Centralnega
presbiroja, Milan Marionović, predsednik Kmetijske fakultete, Milan Nešić, profesor
Tehniĉne fakultete, Miroslav Pogorelc, administrativni šef Radia A. D. Beograd, Ljudevit
Prochazka, predsednik Zveze zdravstvenih zadrug, Ivan Reitter, profesor Visoke ekonomske
šole, Štefan Sagadin, predsednik Drţavnega sveta, Miloš Sofrenović, usluţbenec Narodne
banke, Konrad Šmid, ĉlan Glavne kontrole, Ivan Švarc, trgovec, Ivan Turina, naĉelnik
Ministrstva za gozdove in rudnike, Milosav Vasiljević, docent za znanstveno organizacijo
dela in direktor Beograjskega sejma, Vladimir Velmar-Janković, višji svetovalec Ministrstva
za prosveto in Ţarko Ţivković, sanitetni polkovnik.1004
Kneza Pavla je Vošnjak obvestil o dokonĉni ustanovitvi ţelene Matice rada. Ustanovljena je
bila po uspešnih predavanjih uradnih pooblašĉencev Masarykove Akademije dela v Pragi,
Špaĉka in Ţmavca. Naloga Matice rada je bila prouĉevanje socialnih, pravnih, upravnih in
gospodarskih problemov, ki so bili v zvezi z znanstveno organizacijo kmetijstva in splošnega
tehniĉnega dela. Tovrstno prouĉevanje naj bi koristilo racionalnemu izkorišĉanju energij, torej
ĉim bolj varĉno uporabiti sile celotnega naroda in gospodarskega bogastva Kraljevine
Jugoslavije v splošno korist, kot je to Vošnjak predstavil knezu Pavlu. Matica rada naj bi
dajala predloge za reševanje gospodarskih problemov in preuĉevala sredstva dela, sprejemala
strokovno mišljenje, izdajala strokovne ĉasopise in knjige, prirejala ankete in predavanja
itn.1005
Matica rada je podajala predloge na ministrstva, kako osveţiti in spodbuditi
jugoslovansko gospodarstvo. Tako so ministru za gradbeništvo Danilu Vuloviću predlagali,
naj se zbere delovna sila, ki bi gradila vodnjake, vodovod, nasipe in drugo. To idejo je
minister sprejel, zato so bili pri Matici rada polni upanja, da se bo tudi udejanjila. Glede
delovne sile v Kraljevini Jugoslaviji je Vošnjak pisal, da problem ni bil samo jugoslovanski,
temveĉ širši – balkanski. Trdil je, da delovna sila na Balkanu ni bila izkorišĉena v polni meri.
1003
ARS, OFBV, fascikel 23, Zapisnik ustanovne skupšĉine Matice rada, Beograd, 19. 5. 1936. 1004
ARS, OFBV, fascikel 23, Pravila Matice rada. 1005
ARS, OFBV, fascikel 5, Vošnjakovo pismo knezu Pavlu KaraĊorĊeviću, 14. 6. 1936.
244
Matica rada je bila v stikih z mednarodno organizacijo "Joie et travail – Arbeit und Freude" v
Berlinu, prek nje tudi z organizacijama "Kraft durch Freude" in "Dopolavoro".1006
Matica rada se je delila na dvanajst sekcij, in sicer sekcijo za kmetijstvo; gozdno
gospodarstvo; industrijo, trgovino, obrt, rudarstvo in promet; naĉrtno gospodarstvo; deţelno
obrambo; razredno organizacijo in splošna socialna vprašanja; gospodarsko literaturo, tisk in
turizem; uporabo in varĉevanje energije, psihotehniko in higieno dela; sekcijo za reformo
drţavnih, samoupravnih in zasebnih administracij; gospodarstvo Balkana; zadruţništvo;
sociologijo vasi in poljedelsko prosveto.1007
V pravilih so zapisali, da so ĉlani lahko fiziĉne in
pravne osebe, ki se ukvarjajo s problemi Matice rada v praksi in teoriji. Redne ĉlane je
sprejemal izvršni odbor z veĉino od dveh tretjin prisotnih na predlog predsedstva. Dopisne
ĉlane je na predlog izvršnega odbora izbirala glavna skupšĉina. Dopisni ĉlani so bile osebe s
posebnimi zaslugami na podroĉju prouĉevanja znanstvene organizacije dela. Ĉastne ĉlane je
izbiral izvršni odbor na predlog predsedstva zaradi opaznih zaslug za znanstveno organizacijo
dela na katerem koli podroĉju. Ĉlani utemeljitelji so bile vse tiste osebe, ki so vplaĉale 2000
dinarjev, in sicer za fiziĉne osebe, ter 500 dinarjev za pravne osebe. Za pomoţne ĉlane je bil
pogoj vplaĉilo 600 dinarjev letno. Predsedstvo je vodilo tekoĉe posle, sestavljalo proraĉun,
skrbelo za izvrševanje proraĉuna, imelo pravico do spodbujanja dela posameznih sekcij,
vodilo nadzor nad sklepi izvršnega odbora in glavne skupšĉine, sklicevalo in vodilo glavno
skupšĉino. Izvršni odbor je ohranjal zvezo med posameznimi sekcijami, vodil nadzor nad
delom sekcij in sprejemal sklepe o njihovih predlogih, odrejal sklic glavne skupšĉine in
pripravljal predloge za njo in lahko je izkljuĉil ĉlane, ki so delali v nasprotju s cilji
organizacije. Kot ţe omenjeno, je bila Matica rada razdeljena na posamezne sekcije, ki so
imele svojo zasebno upravo s predsednikom, podpredsednikom in sekretarjem, ki so bili
izbrani na glavni skupšĉini po predlogu predsedstva na tri leta. Glavna skupšĉina se je redno
sklicevala na pol leta, po potrebi tudi pogosteje. Glavna skupšĉina je odobrila proraĉun,
sprejemala poroĉila izvršnega odbora ter je lahko slednjega in nadzorni odbor razrešila, vršila
je izbiro uprave posameznih sekcij in nadzornega odbora, odloĉala o spremembi pravil in
razpustu Matice rada. Nadzorni odbor so sestavljale tri osebe, ki so med seboj izbrale
predsednika za tri leta. Odbor je vršil nadzor nad materialnim poslovanjem ter pregled knjig
1006
ARS, OFBV, fascikel 23, O radnoj sluţbi u Jugoslaviji. 1007
ARS, OFBV, fascikel 5, Vošnjakovo pismo knezu Pavlu KaraĊorĊeviću, 14. 6. 1936.
245
in zakljuĉnih raĉunov. Pravila Matice rada je potrdilo ministrstvo za notranje zadeve 11. julija
1936.1008
Matica rada je imela zelo številno ĉlanstvo, ki je imelo doloĉene funkcije. Predsedstvo so
predstavljali Vošnjak kot predsednik, podpredsedniki so bili Milan Nešić, redni profesor na
Tehniĉni fakulteti v Beogradu, Milan Marjanović, šef Centralnega presbiroja, Miloslav
Vasiljević, docent na Univerzi v Beogradu in direktor Beograjskega sejma, ter Vojko
Koprivnik, generalni direktor Ministrstva za gozdove in rudnike. Generalni sekretar je bil Vuk
Krajaĉ, višji svetovalec pri Ministrstvu za promet. Za blagajnika je bil izbran Miroslav
Pogorelc, šef Uprave Radia A. D. Beograd. Nadzorni odbor so sestavljali predsednik
Vladislav Spasić, direktor zavarovalnega društva Jugoslavija, ter podpredsednika Alfons
Hribar, inšpektor Ministrstva za kmetijstvo, in Svetolik Sretenović, direktor zavarovalnega
društva Rosija Fonsijer v Beogradu. Ostali ĉlani so bili Maksim Agapov, strokovnjak za
psihometrijo, Dragoljub Arandţelović, veleindustrialec iz Beograda, Fedor Aranicki, sodnik
okroţnega sodišĉa v Osijeku, Vladimir Arko, industrialec iz Zagreba, Ljudevit Auer, minister
v pokoju, Nikola Aleksić, novinar, Laza Bajić, svetovalec Ministrstva za zunanje zadeve,
Stojan Bajić, docent Univerze v Ljubljani, Fran Bratina, usluţbenec Zavoda za pospeševanje
zunanje trgovine, Stojan Barišić, banovinski naĉelnik v pokoju, Slobodan Baranac, višji
svetovalec Ministrstva za gozdove in rudnike, Fran Bauĉić iz Splita, Slavko Bokšan, sekretar
Teslinega inštituta, Stjepan Colner, poslovodja Birotehnike, Aleksandar Donskov, gradbeni
inţenir, Vladimir Dvorniković, pomoĉnik Ministrstva za prosveto, Gojko Djermanović,
direktor jugoslovanske Zdruţene banke, Ĉedomir ĐurĊević, sanitetni general, Teodor
ĐurĊević, konzularni pripravnik Ministrstva za zunanje zadeve, Ljubomir Gaĉić, inţenir,
Mirko Gorišek, direktor Jugoslovanskega društva ţiţica d. d., Aurel Forenbaher, šef postaje
za izbiro poklica, Petar Ilić, profesor v pokoju, Aleksandar Iliĉenko, Stevan Ivanić, naĉelnik
Ministrstva za socialno politiko in narodno zdravje, Dušan Janković, sodnik apelacijskega
sodišĉa v Beogradu, Aleksandar Jevremović, direktor Obrtne banke, Pavao Jušić, Ilija
Kecmanović, profesor, Ahmed Kemura, šef oddelka Zveze nabavljalnih zadrug, Franjo Legat,
direktor Kontinentala v Beogradu, Dušan Lonĉarević, usluţbenec Direkcije drţavnih ţeleznic,
Branimir Mališ, docent Univerze v Beogradu, Milan Marinović, profesor na Univerzi v
Beogradu, inţenir Markovina, Zvonimir Martinković, urednik Metalurgije in sekretar
Beograjskega sejma, Milan Mišković, veledrogerist, Ĉedomir Mitrinović, novinar, Milan
1008
ARS, OFBV, fascikel 23, Pravila Matice rada.
246
Miodragović, direktor podjetja Braun & Boveri, Zagorka Micić, publicist in sodelavec
Vremena, Petar Micić, profesor Univerze v Beogradu, Milan Nešić, profesor na Tehniĉni
fakulteti v Beogradu, Ika K. Panić, izvoznik, Zlatko Pregrad, profesor v Zagrebu, Ţivojin
Protić, šef kontrole mer Ministrstva za trgovine in industrijo, Relja Popović, profesor na
Univerzi v Beogradu, Dušan Popoviĉ, profesor na Univerzi v Beogradu, Fran Podbreţnik,
inţenir, Vladimir Radovanović, profesor na Univerzi v Beogradu, Nikola Roknić, inţenir,
Štefan Sagadin, predsednik Drţavnega sveta, Slavko Sirišĉević, direktor Radia a. d., Vladimir
Spasić, direktor zavarovalnega društva Jugoslavija, Nikola Šercer, Kondrad Šmid, šef Glavne
kontrole, Miloš Štibler, šef revizijskega oddelka Agrarne privredne banke, Vinko Štrukelj,
sodnik Ministrstva za pravosodje, Ivan Švarc, veletrgovec, Vasilije Tarasov, okroţni
kmetijski referent vraĉarskega okroţja, Juraj Tomiĉić, generalni direktor Jugoslovanskega
ganca a. d., Josip Terţan, naĉelnik oddelka Direkcije za prehrano, Ivan Turina, naĉelnik
Ministrstva za gozdove in rudnike, Aleksandar Vidović, generalni direktor zavarovalnega
društva Balkan, Vladimir Velmar-Janković, svetovalec Ministrstva za prosveto, Zlatko
Verstovšek, sekretar Drţavnega sveta, Milan Vitaz, šef odseka za rudarstvo, Lazar Vrhovac,
svetovalec Ministrstva za trgovine in industrijo, Đura Vujić, sekretar Zdruţenja nosilcev
KaraĊorĊeve zvezde z meĉi, Zdravko Vigele, odvetnik, Boţidar Zeĉević, profesor in šef
sekcije Rdeĉega kriţa, Sekula Zeĉević, lastnik Veleauta, Vinko Zorc, odvetnik, Krunislav
Ţanko, novinar, Ţarko Ţivković, sanitetni polkovnik, Mihailo Ţivanĉević, odvetnik, in Miško
Ţokalj, odvetnik.1009
Konec novembra 1936 je Vošnjak zopet pisal knezu Pavlu, kateremu je poslal Pravila Matice
rada in malo potarnal glede sredstev, ki jih je imela organizacija zelo malo, motil jih je tudi
brezbriţen slab odmev v tisku. Kneza je obvestil, da je mesec dni poprej gostoval na
Akademiji za nemško pravo v Münchnu v ĉast poloţitve temeljnega kamna za Dom nemškega
prava. Ob tem je obiskal še Berlin in si ogledal institucije, posveĉene problemom dela. V
spomin se mu je vtisnila predvsem institucija, ki je od drţave letno prejemala sredstva v
vrednosti od 14 do 19 milijonov dinarjev za svoje delo. S tem je verjetno namigoval na
dejstvo, da bi tudi jugoslovanska vlada lahko namenila, po Vošnjakovem mnenju, veĉja
sredstva za delo njegove organizacije. Kneza je zopet prosil za avdienco, na kateri bi mu
natanĉneje pojasnil dotedanje delo Matice rada in izrazil upanje, da bo organizacija pri
1009
ARS, OFBV, fascikel 23, Seznam ĉlanov.
247
svojem delu lahko v knezu prepoznala "blagega in širokogrudnega pomagaĉa njenih zamisli
in ciljev" .1010
Ker so Vošnjaka zelo motile splošne gospodarske razmere v Kraljevini Jugoslaviji , je o tem
pisal tudi v svojih ĉlankih in esejih. Tako je februarja 1938 pri Matici rada izšel njegov ĉlanek
z naslovom Radna sluţba. V uvodu se je zgraţal nad naĉinom dela, ki je potekalo leta 1932 na
predelu severne slovenske meje, kjer so gradili strateško zaklonišĉe za primer vojne.
Razmišljal je, da misel delovne sluţbe še ni prišla v drţavo, saj so delavci ţiveli v obupnih
razmerah. Nastanjeni so bili 15 kilometrov od gradbišĉa in so v sluţbo vsak dan pešaĉili,
hrana, ki se je za njih kuhala v sosednjih vaseh, je bila slaba in draga. Vse to se je Vošnjaku
zdelo skrajno primitivno, še zlasti zaradi tega, ker se je to dogajalo v Sloveniji v polnem teku
20. stoletja. Zaradi tega je bila velika prisotnost alkohola, stavke pa so bile številne. "Na
splošno ena porazna socialna slika, okvirjena od najčudovitejše slovenske pokrajine," je
komentiral. A tolaţila ga je misel, da so ti ĉasi mimo, saj je bila konĉno sprejeta misel
delovne sluţbe. Vsa Evropa je potrebovala delovno sluţbo, po njegovem mnenju še najbolj
Kraljevina Jugoslavija. In ravno Matica rada je takoj doumela, da je to eden izmed osnovnih
problemov Kraljevine Jugoslavije. Pozdravljal je misel uvajanja obvezne delovne sluţbe, ki je
zanj pomenila drţavljansko dolţnost. Spomnil je, da so se za to idejo zavzemali ţe v Hrvaški
kmeĉki stranki s Stjepanom Radićem na ĉelu. Po Vošnjakovem mnenju bi bilo treba najprej
uvesti delovno sluţbo omladincev.1011
Leta 1940 je Vošnjaku umrl polbrat Fran Mayer, zato je v publikaciji Matice rada napisal
kratek tekst bratu v spomin. "Umrl je on, ki je upravljal to lepo staro mesto skoro
nepretrgoma od l. 1918. naprej. Njegova uprava je bila ona pravega skrbnega očeta, ki ima
čuvstvo silne odgovornosti v izvršitvi pover[j]ene mu naloge. Odlikoval ga je napram
šoštanjskim delavcem socijalni čut, kakršen je redek. Njegova plemenitost in dobrota ni
mogla izzvati ne mrţnje ne sovraštva," je zapisal v uvodnih vrsticah. Ponosen je bil, da se z
bratom nista nikdar prepirala in je med njima vladala prava bratska ljubezen. Ugotavljal je, da
je ĉasopisje popolnoma prezrlo, da je bil Fran Mayer eden izmed prvih slovenskih športnikov.
Bil je predsednik prvega slovenskega kolesarskega društva, med ustanovitelji Sokola v Celju
in Šoštanju in menda je bil prvi pristaš in promotor zimskega športa med Slovenci. Vošnjak je
menil, da brat ni pripadal samo Šaleški dolini, temveĉ celotnemu slovenstvu, saj je v
1010
ARS, OFBV, fascikel 5, Vošnjakovo pismo knezu Pavlu KaraĊorĊeviću, 27. 11. 1936. 1011
ARS, OFBV, fascikel 24, Radna sluţba, Matica rada, februar 1938.
248
devetdesetih letih 19. stoletja v Celju "neustrašno in poln navdušenja" branil obstanek
Slovenstva in se zavzemal za njegov razvoj v takratnem Celju, ki je bilo "bojno polje narodne
misli". "Z njim je pa umrl, idealen, globoko verujoč Jugoslovan, ki je nosil Jugoslavijo v srcu
mnogo prej nego je postala ţiva stvarnost," je pisal o bratovem jugoslovanskem ĉutenju. A
tega ĉutenja Vošnjak ni veĉ ĉutil pri drugih, ker je, kakor je zapisal, vladalo preveĉ sovraštva,
nesloge in pomanjkanja ĉutenja za skupno bratsko delo. In tako je povzel misli o bratu in veri
v boljšo prihodnost: "Ţivo se spominjamo Tvojega kristalno čistega karakter[j]a, Tvojega
poštenega resnicoljubja, pa predvsem Tvojih političnih naukov in svetov in verujemo v dan,
katerega Ti nisi doţivel, katerega – upam – bomo doţiveli, kadar bodo Slovenci v največjih
narodnih vprašanjih zopet sloţni, edinstveni in bratski, kakoršni so bili v največjem trenutku
svoje zgodovine pred dvema desetletjima. V tem znamenju Ti kličemo, dragi Franjo, zadnji: Z
Bogom! Večna slava!"1012
1012
ARS, OFBV, fascikel 24, "Dr. Franjo Mayer, dolgoletni ţupan mesta Šoštanj", Matica rada, št. 2, 1940.
249
12 VOŠNJAK MED DRUGO SVETOVNO VOJNO IN NEPOSREDNO PO
NJEJ
V poznih tridesetih letih, ob stoletnici rojstva njegovega oĉeta Mihaela Vošnjaka, je Vošnjak
nekako ţalostno razmišljal o stanju v drţavi, za nastanek katere sta se tako goreĉe borila z
oĉetom. Sin je ob stoletnici oĉetovega rojstva razmišljal o tem, kako bi ga nova drţava
najverjetneje razoĉarala: "Sodobna Jugoslavija bi najbrţ razočarala realističnega idealista.
Bolela bi ga bila njena nekonstruktivnost, njeno neumevanje varčevanja z energijami, njeno
pomanjkanje smisla za metodično, plansko, ustvarjajoče delo, njen nerazvit smisel za
pravičnost in forme decentralizacije."1013
Ob koncu spominov ob stoletnici oĉetovega rojstva
je zapisal še poslednje besede: "Tako torej počiva izza starinskega vhoda v samotno šentiljsko
cerkev on, kateremu Slovenci in Jugoslovani mnogo dolgujejo, ki je nosil v teţkih dneh bakljo
velike zadruţne ideje, ki je osvojila celi svet."1014
In kmalu se je bliţal tudi konec drţave, ki
sta jo z oĉetom soustvarjala. Pridrvela je druga svetovna vojna, ki je zopet loĉila
jugoslovanski narod.
Druga svetovna vojna se je priĉela 1. septembra 1939 z napadom na Poljsko. 27. septembra
1940 je bil podpisan Trojni pakt s strani Nemĉije, Italije in Japonske. Kmalu so k paktu
pristopile še Madţarska, Romunija in Bolgarija, ĉemur se ni mogla izogniti niti Kraljevina
Jugoslavija, ki je pakt podpisala v torek, 25. marca 1941, in sicer na Dunaju. Regent Pavle je
poskušal odvrniti nevarnost in je zato jugoslovanski vladi dovolil podpis omenjenega
sporazuma. Nemĉija je Kraljevini Jugoslaviji priznala njeno suverenost in integriteto ter ji s
tem zagotovila, da ne bo od nje zahtevala dovoljenja za prehod svojih sil prek njenega
ozemlja. S podpisom pogodbe je bil Kraljevini Jugoslaviji v njenem delu zagotovljen izhod na
Egejsko morje, jugoslovanska vlada pod vodstvom Cvetković–Maĉek pa se je v zameno
zavezala k zvestemu sodelovanju z evropskimi silami pri novi evropski ureditvi. Pristop k
paktu je ministrski predsednik Cvetković opraviĉeval z ohranitvijo jugoslovanskega
narodnega miru. A kmalu so zaradi podpisanega pakta v Beogradu izbruhnile demonstracije.
Probritansko usmerjeni ĉastniki in mešĉanski politiki so dva dni po podpisu pakta v drţavnem
udaru zrušili regenta kneza Pavla in s ponarejenim podpisom oficirjev na deklaraciji o
prevzemu oblasti komaj 17-letnega kralja Petra II. razglasili za polnoletnega, vodenje vlade
1013
Vošnjak, Ob stoletnici, .17. 1014
Vošnjak, Ob stoletnici, .17; MV, dokument 1104/85, Dr. Jure Hrašovec, govor ob prevozu Mihe Vošnjaka v
domovino, 17. 11. 1927, 2.
250
pa je kot diktator prevzel letalski general Dušan Simović, knez Pavle pa je moral v nekaj urah
oditi v Grĉijo. Zatem je Jugoslavija izstopila iz Trojnega pakta.1015
Zaradi zadnjega dejanja je Hitler Kraljevino Jugoslavijo smatral za sovraţnico in 6. aprila dal
bombardirati njeno prestolnico Beograd. Kmalu zatem so v Kraljevino Jugoslavijo zaĉele
prodirati še italijanske in madţarske vojaške sile. 17. aprila 1941 so kapitulirali še zadnji
ostanki jugoslovanske vojske ter je bila s strani vlade Kraljevine Jugoslavije in vrhovnega
poveljstva njene vojske podpisana brezpogojna kapitulacija jugoslovanske vojske, kralj in
vlada pa sta pobegnila v tujino.1016
Britanski predsednik vlade Winston Leonard Spencer
Churchill je bil prepriĉan, da ĉe bi Kraljevina Jugoslavija, Turĉija in Grĉija nastopile skupno,
bi Hitler morda za enkrat odvrnil pozornost od Balkana ali se vojna na Balkanu ne bi
razplamtela v tolikšnem obsegu.1017
Kljub temu, da je naokrog divjala svetovna vojna, ki je doletela tudi Kraljevino Jugoslavijo,
se Vošnjakovo nenehno pravdanje z drţavo ni zakljuĉilo. Ob zaĉetku vojne je s soprogo bival
v Beogradu in še vedno brskal po vseh dolgovih, ki naj bi se nabrali do njega s strani drţavnih
sluţb, kar je ţelel pravno izterjati, zato je naslavljal številna pisma na razne drţavne
zastopnike. Tako je junija 1941 pisal komisarju finanĉnega ministrstva Dušanu Letici zaradi
nekakšnega nekvalificiranega postopka nekdanje davĉne uprave v Novem Sadu in ga prosil,
naj zašĉiti njegove zakonske pravice. Pri tem je v grobih obrisih oĉrtal še politiĉno ozadje
celotne zadeve. Ĉeškoslovaška republika je imela v Novem Sadu svojega eksponenta, ki je
"kot najodliĉnejši mason vedril in se oblaĉil". Šlo je za odvetnika Milana Matića, zastopnika
ĉeškoslovaške drţave v Novem Sadu. V primeru, ĉe bi se uspelo zrušiti Stojadinovića z
oblasti, naj bi bila Matiću priznana tudi tuja pomoĉ pri njegovem prizadevanju, da bi postal
ban. Vošnjak je o vsem skupaj trdil sledeĉe: "Zveze Matića z Beneševim reţimom judovskim
prostozidarstvom v Pragi so bile najintimneješe." Poleg tega naj bi Matić drţal sodni aparat v
Novem Sadu v svojih rokah, borba proti njemu pa je bila izjemno teţka zaradi njegovih
milijonskih zasluţkov, ki naj bi jih prejemal kot predstavnik ĉeškoslovaškega erarja. Ob vsem
tem naj bi drţavo oškodoval z neplaĉevanjem taks in davkov. Naposled je bil Matić obsojen.
Ker so se sredstva sprostila, naj bi tudi Vošnjak prejel nagrado za informacije o zadevi. A ko
je prispel v Novi Sad, denarne nagrade ni bilo, prav tako ne cesije. Aprila 1941 je bil
1015
Mikuţ, Druga svetovna vojna (Ljubljana, 1961), .67–68. (dalje: Mikuţ, Druga svetovna vojna). 1016
Mikuţ, Druga svetovna vojna, 68; Burni dogodki ob zajetju Löhra (Velenje, 1980), 1. 1017
Churchill, Druga svetovna vojna: z epilogom o povojnih letih (Ljubljana, 1964), 446.
251
obvešĉen, da mora poslati novo odstopno terjatev, kar po Vošnjakovih trditvah ni bilo mogoĉe
zaradi priĉetka vojne. Na komisarja je apeliral, da mu je verjetno znano, kakšno milijonsko
škodo mu je storila drţava, ker mu ni izplaĉala niti vojne odškodnine, ne da bi govoril še o
ostalih primerih "flagrantne kršitve pravic". Zaradi vsega skupaj je predlagal, da bi se na
zaslišanje poklicalo uradnika davĉne uprave Tomića, ki je delal na tem primeru. Uradnik
Herak mu je pred odhodom v Valjevo celo obljubil, da bo imenovanega uradnika poslal v
Novi Sad, ki bo Finanĉni direkciji dostavil prepis odloka, s katerim se je doloĉila vsota,
namenjena Vošnjaku. Tovrstno in druga neodgovorna ravnanja javne sluţbe so po
Vošnjakovem mnenju privedla do drţavne katastrofe, katero so doţiveli. Ob koncu je
komisarju pripomnil: "Bilo bi res neverjetno ţalostno, da se drţavi pomaga, da pride do
zajetne vsote, da pa ona ne izvrši svoje zakonite obveze vsled mračnih zločinskih mahinacij
tipov, ki so bili njeni največji sovraţniki."1018
Tudi leta 1942, malo po smrti svoje soproge, je
pisal ministrskemu predsedniku Jevtiću, da so takšna neodgovorna dejanja in nespoštovanje
pravic privedli do razpada Aleksandrove Jugoslavije: "Odrekanja pravosodja pomenijo ob
enem tudi odrekanje same drţave. Glavni trenutek propada Aleksandrovske Jugoslavije je bil
pomanjkanje pravosodja, neimetje pravde, brez katere drţava ne more obstajati. Drzno
'briskiranje' vsakega pravnega reda s strani drţave je moralo pripeljati do splošnega
popuščanja vseh moralnih in etičnih zvez."1019
Pred vojno so bili ĉlani JO odlikovani z lento
Jugoslovanske krone in po odloku namestnika kneza Pavla in Maĉka bi morali prejemati
meseĉno ĉastno nagrado v vrednosti 6.000 dinarjev. Minister za zunanje zadeve Kraljevine
Jugoslavije Aleksandar Cincar-Marković je Vošnjaku iz zaupnih fondov izplaĉeval 5.000
dinarjev, ker mu je bila storjena krivica pri fondu B in zaradi njegovih velikih materialnih
ţrtev za nacionalno stvar. A to izplaĉevanje se je konĉalo s priĉetkom vojne. Zaradi velikih
krivic se je Vošnjak znašel v veliki finanĉni stiski, ki jo je okrepila še teţka bolezen njegove
soproge Nade.1020
Novembra 1941 se je zopet pritoţil pravosodnemu ministru, saj so pri izdelavi pravnega
mnenja Stalnega pravnega odbora v njegovem sporu proti drţavnemu erarju sodelovale
osebnosti, ki so s svojim mnenjem proti njemu zavzele negativno stališĉe. Te osebe so bili
pravniki Sagadin, Prokić in Joviĉić. Vsi so bili ĉlani Stalnega pravnega odbora, zato je
1018
ARS, OFBV, fascikel 16, Vošnjakovo pismo Letici, junij 1941. 1019
ARS, OFBV, fascikel 16, Vošnjakovo pismo Jevtiću, 7. 9. 1942. 1020
ARS, OFBV, fascikel 16, Vošnjakovo pismo . Letici, 22. 6. 1941.
252
Vošnjak menil, da bo logiĉno, da bodo zavzemali stališĉe svojih predhodnih razsodb.1021
Dlje
je trajala vojna, manj je bilo upanja, da bo izterjal svoje pravice. Ker je bila drţava okupirana,
tudi pravosodje ni moglo veĉ delovati po starih zakonih. Tudi Vošnjak je na svoje pritoţbe
dobil odgovor, da med Kraljevino Jugoslavijo in Srbijo ni pravne kontinuitete, zato niso
mogli odloĉati o niĉemer. Vošnjak jim je v primerjavo dal primer Ĉeško-Moravskega
protektorata, ki je izplaĉeval odškodnine, storjene s strani nekdanje Ĉeškoslovaške republike.
A je zaman opozarjal, da jez med staro in novo drţavo ne more biti tako oster. Kljub temu, da
je pravosodje branilo tezo, da Srbija ne odgovarja za nikakršno škodo Kraljevine Jugoslavije,
je drţavni prvobranilec zagovarjal tezo, da mora Vošnjak plaĉati sodne stroške, ki so nastali v
procesu leta 1940. Zaradi vsega skupaj je dobil odlok o prepovedi nakazovanja pokojnine. Ko
se je znašel v brezupnem poloţaju, je predsednika ministrskega sveta Milana Nedića1022
prosil, naj vendarle nekaj stori, da bi dobil svojo pokojnino in bi se mu vrnila vsota, ki mu je
bila odvzeta.1023
Ko je drugod po Evropi ţe divjala vojna in ko je bilo v Kraljevini Jugoslaviji še zatišje pred
velikim pokom, ki se je pripravljal nanjo, so v vojsko ţe vpoklicali marsikaterega mladeniĉa.
Enako se je zgodilo z gimnazijcema iz Šoštanja, Antonom Arzenškom in Karlom
Destovnikom Kajuhom.1024
Starši omenjenih so se obrnili na Vošnjaka ob njegovem obisku v
Šoštanju. Zaradi vpoklica mladeniĉa nista mogla dokonĉati šolskih obveznosti, zato je
Vošnjak zanju posredoval pri divizijskemu generalu Leonu Rupniku,1025
da bi se ju oprostilo
vaje, saj sta se nahajala v delovnem bataljonu v Ivanjici.1026
Kaj se je dogajalo z Vošnjakom tekom druge svetovne vojne, je moĉ razbrati predvsem iz
njegovega delno ohranjenega eseja, ki ga je napisal marca 1945. V zaĉetku vojne se je
zavzemal predvsem za Primorje. Še pred 6. aprilom 1941 je odhitel v Sarajevo, da bi lahko v
primeru kakšne drţavne katastrofe odšel z Jadrana v tujino. S tem namenom se je v Kotorju
zdruţil z nekdanjima ĉlanoma JO Mandićem in Jambrišĉakom, da bi skupaj prišli v tujino. V
ta namen je v Perastu obiskal britanskega poslanika, a vsi napori so bili zastonj. Mandić in
1021
ARS, OFBV, fascikel 16, Vošnjakovo pismo pravosodnemu ministru, 24. 11. 1941. 1022
Prim: Petar Martinović, Milan Nedić (Beograd, 2003). 1023
ARS, OFBV, fascikel 16, Vošnjakovo pismo Jevtiću, 7. 9. 1942. 1024
Prim: Emil Cesar, Karel Destovnik-Kajuh: ţivljenje in delo (Šoštanj, 1968); Matjaţ Kmecl, Karel Destovnik-
Kajuh (Ljubljana, 1999). 1025
Prim: Aleksandar Vojinović, Leon Rupnik (Zagreb, 1988); Dušan Ţeljeznov, Rupnikov proces (Ljubljana,
1980); Nikola Milovanović, Generali izdaje (Beograd, 1977). 1026
ARS, OFBV, fascikel 9, Vošnjakovo pismo Rupniku, 12. 2. 1941; ARS, OFBV, fascikel 9, Vošnjakovo
pismo Rupniku, 9. 3. 1941.
253
Jambrišĉak sta ostala v Boki Kotorski, Vošnjak pa se je s soprogo Nado vrnil v Beograd.1027
Med vojno je 17. februarja 1942 Vošnjaku ljubljena soproga umrla. Vošnjak v svojih zapisih
ni razkril natanĉnih podatkov, kaj je bil vzrok njene smrti. Soţalje mu je izrazil tudi svak
Mihael Georgijević, ki je bival v Zagrebu. Ob izrazu soĉutja ga je povabil, da bi prišel bivat k
njim v Zagreb, kjer bi laţje prebolel izgubo, poleg tega mu je pisal, da je tudi prehrana pri njih
boljša, kar bi Vošnjaku koristilo.1028
Vošnjak je še vedno imel stike z Nadinim bratom Nikolo
Georgijevićem, ki mu je oĉitno pošiljal pakete pomoĉi. Poslal mu je celo cigarete, ĉeprav ni
Vošnjak nikoli kadil. V pismu mu je napisal, da Nada ţal ne bo doĉakala tistega, kar bodo
doĉakali oni, saj so bili polni zaupanja in vere v prihodnost.1029
Po ţenini smrti se je energiĉno zavzel za beg iz Beograda. Menda je sam princ ĐorĊe
KaraĊorĊević1030
interveniral v Italiji, da bi tja spustili Vošnjaka, a slednji potnega lista za
Italijo ni dobil. Ko je ţelel priti v Slovenijo, ga Italija pod nobenim pogojem ni spustila niti
tja. Z namenom, da bi prišel vsaj v Bolgarijo, je tja poslal industrialca Ivana Ĉateka, ki se je
oglasil bratu Kimona Georgijeva, bolgarskega premierja v Sofiji. A ko se je izjalovil tudi ta
poizkus, je od ĉuvaja britanskega in ameriškega imetja v Beogradu, Švicarja Alojzija
Gossenreitera, izvedel, da misija francoskega generala Charlesa de Gaullea v Budimpešti
omogoĉa prehod iz Madţarske v Romunijo in Carigrad. A ker Vošnjak ni imel dovolj
finanĉnih sredstev, je tudi ta naĉrt padel v vodo. Ni pa se ţelel dogovoriti z Nemci, da bi dobil
"fremdenpass" za Bolgarijo. V teh nenehnih poizkusih mu je na svobodo uspelo priti šele leta
1944. 1031
Takoj po okupaciji se je priĉela aktivnost dveh med seboj nepovezanih centrov, enega pod
vodstvom ĉetniškega vojvode Koste Milovanovića Pećanca1032
in drugega pod vodstvom
Draţe Mihailovića,1033
katerega skromna vojska se je umaknila na planino Ravna gora.
Mihailović se je povezal z oficirji in podoficirji nekdanje kraljeve vojske, ki jih niso zaprli,
1027
ASS, FV, škatla 15, Vošnjakov esej o njegovem ţivljenju med drugo svetovno vojno, 17. 3. 1945. 1028
ARS, OFBV, fascikel 4, Georgijevićevo pismo Vošnjaku, 23. 2. 1942. 1029
ARS, OFBV, fascikel 4, Georgijevićevo pismo Vošnjaku, 29. 8. 1943; Ladislav Bevc, Spomini (Ljubljana,
2006), 172. 1030
Prim: ĐorĊe KaraĊorĊević, Resnica o mojem ţivljenju (Ljubljana, 1979); Mihailo Popović, ĐorĎe – kraljević
SHS (Beograd, 1980). 1031
ASS, FV, škatla 15, Vošnjakov esej o njegovem ţivljenju med drugo svetovno vojno, 17. 3. 1945. 1032
Prim: Momĉilo Pavlović, Boţica Mladenović, Kosta Milovanović Pećanac: 1879–1944:
biografija (Beograd, 2006). 1033
Prim: Jovan Marjanović, Draţa Mihailović izmeĎu Britanaca i Nemaca. Knj. 1, Britanski šćitenik (Zagreba,
1979); Pero Simić, Draţa: ţivljenje in smrt Titovega nasprotnika (Ljubljana, 2012).
254
poudarjajoĉ njihovo zvestobo kralju in domovini.1034
Srbski general Mihailović se je sprva
izogibal zvezam s politiki, saj je menil, da bi kot predstavnik jugoslovanske vojske moral
delati brez njih. A zelo kmalu je ugotovil, da bo brez politikov vse skupaj šlo zelo poĉasi, zato
je osebno dal pobudo za organizacijo politiĉnega stanu.1035
V letih 1942–44 je bil Vošnjak
ĉlan protinemškega podzemlja in ĉlan ilegalnega Jugoslovanskega narodnega sveta, leta 1945
pa ĉlan Narodnega odbora za Slovenijo v Rimu.1036
Med vojno je pristopil tudi k sodelovanju
z Mihailovićem. Da se je prikljuĉil Mihailoviću, niti ne preseneĉa, saj je v Mihailovićevih
pogledih verjetno našel tudi svoja dolgoletna stališĉa, ki so izvirala še iz prve svetovne vojne.
Ta stališĉa se morebiti da razbrati ţe iz Mihailovićevih inštrukcij majorju ĐorĊu Lašiću in
kapetanu Pavlu Đurišiću1037
decembra 1941. Med temi inštrukcijami lahko uvidimo
vzporednice z Vošnjakovim mnenjem: "Borba za svobodo celotnega našega naroda pod
vodstvom Njegovega Veličanstva Kralja Petra II. /…/ Borba za vključitev v naše drţavno
ţivljenje in vseh še neosvobojenih slovenskih teritorijev pod Italijani in Nemci (Trst – Gorica
– Istra in Koroška) kot tudi Bolgarije, severne Albanije s Skadrom. /…/ Ustvariti neposredne
skupne meje med Srbijo in Črno goro, kot tudi Srbijo in Slovenijo /…/"1038
Mihailovićeva vojska se je imenovala po gorovju v Srbiji – Ravnogorsko gibanje – kjer je
imel Mihailović nekaj ĉasa svoje glavno poveljstvo. Kraljeva vlada je upala, da bo lahko z
Mihailovićevimi ĉetniki in britansko pomoĉjo obnovila svojo oblast v Jugoslaviji po koncu
druge svetovne vojne. Ĉetnike sta podpirala tudi Churchill in njegov namestnik Anthony
Eden,1039
saj sta v njihovem delovanju videla ponovno uveljavitev stare ureditve v Jugoslaviji
in britanske nadvlade na Balkanu. Zato je kralj Peter II. leta 1942 Mihailovića iz polkovnika
povišal v generala ter ga imenoval za komandanta in ministra oboroţenih sil kraljeve
vlade.1040
Ţe od jeseni 1941 so jugoslovanska vlada v emigraciji in zavezniki okrepili
propagando v Mihailovićev prid. Njegov vzpon je sovpadal tudi s krizo vlade Dušana
Simovića, ki je kmalu podala odstop.1041
Ĉrnogorski publicist Mato Radulović je v svoji
knjigi Krog se je sklenil na tromeji uvodoma izrazil mnenje, da Mihailovićevo ĉetniško
1034
Pero Moraĉa, Jugoslavija 1941 (Beograd, 1971), 63. 1035
Bogdan Krizman, Jugoslavenske vlade u izbjeglištvu 1941–1943 (Zagreb, 1981), 26. 1036
ASS, FV, škatla 6, "Dr. Bogumil Vošnjak, ĉlan American Academy of Politikal Science", Ameriška
domovina, 12. 7. 1951. 1037
Prim: Radoje Pajović, Dušan Ţeljeznov, Branislav Boţović, Pavle Đurišić, Lovro Hacin, Juraj Špiler
(Zagreb, 1987). 1038
Petranović, Zeĉević, Jugoslavija 1918/1984, 447. 1039
Prim: Elisabeth Barker, Churchill i Eden u ratu (Zagreb, 1980); David Dutton, Anthony Eden: a life and
reputation (London, 1997). 1040
Mario Pacor, "Jugoslovanska revolucija", v: Zgodovina revolucij XX stoletja (Ljubljana, 1971), 353–354. 1041
Branko Petranović, Revolucija i kontrarevolucija u Jugoslaviji (1941–1945) (Beograd, 1983), 366–367.
255
gibanje ni nastalo spontano in ne zgolj po nakljuĉju, še manj je bila njegova politika posledica
okolišĉin, v katerih se je znašla jugoslovanska drţava leta 1941.1042
Pod okriljem Draţe
Mihailovića1043
je Vošnjak delal osem mesecev, ko je imel stike z ameriškimi piloti.1044
Ţe leta 1943 je Vošnjak ob svojih neprekinjenih obiskih slovenskim priseljencem v Srbiji
obiskal tudi Takovsko okroţje, kjer so ga navdušeno sprejeli njegovi nekdanji volivci iz
Slovenj Gradca.1045
Med vojno je prišel na idejo, da bi se v Beogradu ustanovila Svetovalnica
za zaposlitev izseljenih Slovencev, ki bi delala po navodilih Komiteja za naseljevanje. V
pismu komisarju za notranje zadeve Milanu Aćimoviću je razloţil, da je njegov predlog
naletel na veliko odobravanje s strani slovenskih podjetnikov v Beogradu, ki so bili
pripravljeni pomagati pri ustanavljanju takšne svetovalnice.1046
Predlagani slovenski kandidati
Svetovalnega odbora Komisariata za begunce so bili Vošnjak, direktor Ţiţice in predsednik
Društva Slovencev nekdanji ţupan Ruš Mirko Gorišek, nekdanji direktor Banovinske
hranilnice v Celju Oskar Ĉernelĉ, šef za gospodarske študije pri Splošnem jugoslovanskem
bankarskem društvu in nekdanji šef gospodarskega oddelka Centralnega presbiroja Škerlj,
odvetnik in gospodarski pisec iz Maribora Jurij Jan, politik Franjo Lipold in Krejĉi.1047
Vošnjak je sestavljal tudi seznam in podatke o slovenskih izseljencih v Srbiji. Na njegovem
seznamu so se tako znašli okroţni kmetijski referent Ivan Strašek; nekdanji direktor gimnazije
v Murski Soboti publicist Pavel Strmšek,1048
ki je bil med vojno imenovan za profesorja v
Kosovski Mitrovici, ĉeprav je ţelel delovati v Vrnjaĉki Banji ali Ćupriji zaradi ţenine
bolezni; pesnik in literarni zgodovinar Janko Glazer, ekonomist Dušan Tomšiĉ, geodet Anton
Vonĉina,1049
gradbeni tehnik Peter Pertot, uradniki Joţe Gorup, Matija in Zofija Trstenjak,
Franc Tušek in Škofiĉ, trgovski pomoĉnik Alojz Falnoga, profesorji Josip Spendal, Lavoslav
Mlakar in Anton Penko, inšpektor trţnice na Ptuju Josip Domanjko.1050
12. junija 1941 je v
AranĊelovac prispela druga skupina izseljencev, ki so jih preselili v Ćuprijo. Vse te osebe so
bili izseljenci – drţavni uradniki. Na seznamu so se znašli predstavniki Ministrstva za
1042
Mato Radulović, Krog se je sklenil na tromeji, Likvidacija zadnjih četniških tolp v Jugoslaviji (Ljubljana,
1967), 5. 1043
Draţa Mihajlović je odredbo o organiziranju ĉetniških enot izdal avgusta 1941. Ukazal je namreĉ "da se
takoj v vseh vaseh, soseskah in četrtih sosesk formirajo čete iz vojnih obveznikov mlajših letnikov od 20–30 let.
Moč teh čet bo v prvem trenutku 30–40 obveznikov. /…/". Petranović, Zeĉević, Jugoslavija 1918/1984, 442–443. 1044
ASS, FV, škatla 11, Yugoslav patriot brings new hope, Spark of Liberty Far From Dead, 28. 12. 1947. 1045
ASS, FV, škatla 15, Vošnjakov esej o njegovem ţivljenju med drugo svetovno vojno, 17. 3. 1945. 1046
ARS, OFBV, fascikel 2, Vošnjakovo pismo Aćimoviću, brez datuma. 1047
ARS, OFBV, fascikel 22, Slovenski kandidati za ĉlanove Savetodavnog Odobra Komesaritata za izbeglice. 1048
Prim: Janko Oroţen, "Profesorju dr. Pavlu Strmšku v spomin", Celjski zbornik 10 (1965): 393–398. 1049
Prim: Bogo Teplý, Anton Vončina: [nekrolog] (1970); Tomaţ Kancler, "Anton Vonĉina: (1932–2012)",
Večer, 21. 11. 2012, št. 269, 30. 1050
ARS, OFBV, fascikel 22, Seznami in podatki o slovenskih izseljencih v Srbiji.
256
prosveto, Ministrstva za trgovino in industrijo ter Ministrstva za gozdove in rudnike. Med
predstavniki šol so se na Vošnjakovem seznamu zapisali zbiratelj pravljic Alojzij Bolhar,1051
prevajalec Pavel Holeĉek, zgodovinar Ivan Mlinar,1052
Danilo Modrijan, publicist in društveni
delavec Pavel Strmšek, umetnostni zgodovinar Fran Šijanec,1053
uĉitelj Franc Jaušovec, šolski
nadzornik Rihard Pestevšek, Hermina Fink, Erlinda Janšovec, pisatelj Franjo Roš, Ana
Zabukovšek, uĉitelj Bogomir Zdolšek, Mela Zdolšek, vsi iz Celja. Iz mariborskega okroţja so
bili izseljeni Drago in Marjeta Ĉepoĉ, Angela in Boţidar Horvat, Uršula Kokolj, Joţe in
Terezija Lešnik, Franjo Logar, Marija Lutman, Gabrijela Muhiĉ, Angela in Leopold Šalda ter
Anica in Ivan Ţidanik. Predstavnika Ministrstva za trgovino in industrijo sta bila Franc
Marinĉek in Konrad Fink, Ministrstva za gozdove in rudnike pa Kornelij Ferjanĉiĉ in Fedor
Košutnik, vsi iz Celja. Vošnjak je sestavil tudi seznam krajev, kamor so se zatekli Slovenci, in
njihovo število. V Jagodini je bilo 278 Slovencev, v Varvarinu 232, Kruševcu 231, Ćupriji
288, Raţanju 68, Palanki 286, Vraĉarju okrog 210, Umki 553, Grocki 42, Topoli 70,
Arandţelovcu 107, Gruţi 431, Kragujevcu 314, Rakavcu 325, Trsteniku 241, Aleksandrovcu
353, Brusu 134, Krupnju 101, Valjevski Kamenici 373, Ubu 36, Mionici Kolubarski 210,
Poţegi 302, Arilju 179, Lazarevcu 290, Rudniku 15, Gornjem Milanovcu 309, Ĉaĉku 501,
Guĉi 295 in v Ivanjici 174 Slovencev.1054
Konec avgusta 1941 je Vošnjak prejel pismo
zastopnikov Slovencev izgnancev iz okroţij Kruševac, Aleksandrovac, Brus, Varvarin in
Trstenik, ki so na predlog Cirila Ţagarja sklenili ustanoviti knjiţnico v Kruševcu. A ker niso
imeli lastnih sredstev, so se obrnili na Vošnjaka s prošnjo, naj jim podari nekaj srbskih ali
slovenskih knjig.1055
Vošnjak je prejel kar nekaj prošenj slovenskih beguncev v Srbiji. Tako
so ga na primer septembra 1941 v Kruševcu prosili za posredovanje za zniţanje šolnin in
šolskih taks, ki jih sami niso mogli poravnati zaradi pomanjkanja sredstev. Prav tako so se
spraševali, kakšen je njihov poloţaj v primerjavi s Srbi, predvsem uradniki. Pritoţevali so se
zoper neprimerno prebivališĉe, saj so bili naseljeni na podeţelju, veĉinoma v zapušĉenih
stanovanjih, ki so bila brez peĉi, okna so bila poškodovana, tla pa ilovnata.1056
Nastal je
problem tudi glede slovenskih dijakov, zato so predlagali, da bi za gimnazijce iz veĉ okroţij
organiziral poseben oddelek v Vrnjaĉki Banji. Izrednega komisarja za naseljevanje in
1051
Prim: Milko Matiĉetov, "Alojzij Bolhar (1899–1984)", Traditiones 13 (1984): 191–194; Alojzij Bolhar:
(1899–1984), Celjski zbornik 19 (1984): 306. 1052
Prim: "Mlinar Ivan", v: ES, Zv. 7: Marin–Nor (1993): 190. 1053
Prim: Sergej Vrišer, "Dr. Fran Šijanec", Zbornik za umetnostno zgodovino 8 (1970): 245–246; Vesna Krmelj,
"Dr. Fran Šijanec (Poljĉane 1901–Maribor 1964)", Forum 3, št. 9/10 (2010): 178–179. 1054
ARS, OFBV, fascikel 22, Slovenski izseljenci v Srbiji – seznami, beleţke. 1055
ARS, OFBV, fascikel 22, Prošnje izseljencev v Kruševcu Vošnjaku, Kruševac, 30. 8. 1941. 1056
ARS, OFBV, fascikel 22, Prošnje izseljencev v Kruševcu Vošnjaku, Kruševac, 4. 9. 1941; ARS, OFBV,
fascikel 22, Prošnje izseljencev za zmanjšanje šolskih taks, 3. 9. 1941.
257
nastanitev beguncev so obvestili, da mu bodo elaborat s proraĉunom takšnega oddelka
posredovali prek Vošnjaka.1057
Na vprašanje beguncev o njihovem pravnem poloţaju je
Vošnjak odgovoril nemudoma in jim pojasnil, da se celotna drţava nahaja v okupiranem
stanju, tako da se ni moglo govoriti o drţavljanstvu, da pa so bili Slovenci enaki Srbom, ker
so tudi v svobodnih ĉasih ţiveli v isti drţavi. Zato jih je miril, da dodeljene sluţbe niso
milošĉina in da se z njimi postopa enakopravno ter po vseh zakonih.1058
V svojem eseju po vojni je zapisal, da ga je neko posebno notranje ĉustvo vodilo do tega, da
bi ĉim prej odšel iz Beograda, kar se je izkazalo za pravilno odloĉitev, saj je bila 15. aprila
1944, le štiri dni po njegovem odhodu, bombardirana hiša v Beogradu, v kateri je stanoval, in
bomba je padla ravno v njegovo spalnico. Zaradi bombardiranja je mnogo njegovih
sostanovalcev umrlo. V vmesnem ĉasu je obiskal prijatelja Ivana Kirbiša v Brezni,
nekdanjega narodnega poslanika, od katerega je izvedel, da se od ĉasa do ĉasa v bliţini
spušĉajo ameriška in britanska letala, da bi s seboj vzela pilote in letala, ki so se ponesreĉili na
obmoĉju Srbije. Tu je zopet videl priloţnost za beg v tujino, a ker je bila njegova hiša
bombardirana, so ga maja vabili, naj pride v Beograd, kjer bi bil navzoĉ pri izkopavanju
ţalostnih ostankov njegovega imetja. Po enem mesecu se je iz Beograda ponovno vrnil v
Takovsko okroţje in tam takoj stopil v stik z ameriškimi piloti v bliţini Brezne. Vošnjakov
namen je bil priti v tujino, kjer bi imel popolnoma svobodne roke za pristopanje k
Osvobodilni fronti Slovenije. Ko je s piloti ĉakal na letalo iz Italije, je zbolel za bronhitisom.
V ĉasu bivanja z ameriškimi piloti, ki so mu bili hvaleţni, saj je znal angleško, se je zgodil
manjši incident, ki je vrgel slabo luĉ na vojsko Draţe Mihailovića. Namreĉ, Vošnjaku so
ukradli 70 dolarjev in 15.000 dinarjev. Tatovi so bili menda vojaki, ki so kradli tudi pri
britanskih pilotih. Ker je bil Vošnjak bolan, je moral prodati nekaj svojih osebnih stvari.
Dokler je bil bolan, je leţal pri nekem pomoţnem kmetu, kateremu je za plaĉilo pustil par
svojih ĉevljev in nekaj oblaĉil. Ĉeprav je Vrhovna komanda odredila Vošnjakov let na Bari po
ţelji Ameriĉanov, je bil nekajkrat na nesramen naĉin napaden s strani komandanta korpusa
Dimitrija Lazarevića , kar je menda izzvalo upor med srbskimi kmeti. A ko so ameriška letala
vendar priletela, je Lazarević Vošnjaku z ostrim tonom rekel, da ne bo nikamor poletel. Ko se
je ţelel Vošnjak vseeno dogovoriti z ameriškimi piloti, naj ga vzamejo s seboj, je Lazarević
ukazal, naj ga ĉetniški vojaki nasilno odpeljejo. Vošnjak je predvideval, da se je vse odvijalo
po navodilih Vrhovne komande, saj ni bil njihov pristaš. Glavni razlog je menda tiĉal v tem,
1057
ARS, OFBV, fascikel 22, Izvanrednom komesaru za naseljavanje in nastanjivanje izbeglica, brez datuma. 1058
ARS, OFBV, fascikel 22, Odgovor na vprašanje, kak je pravni poloţaj Slovencev v Srbiji?, 9. 9. 1941.
258
da je Vošnjak grajal velikosrbsko hegemonijo Mihailovićevega svetovalca pravnika Stevana
Moljevića in zloglasnega duhovnika Momĉila R. Djuića,1059
ki je razglasil, da bo najbolj
sreĉen, ko bo Split srbski in pravoslaven. Predvsem je bodel v oĉi Vošnjakov bratski koncept
razmerja med Hrvati in Srbi.1060
Ko je ţe bival v ZDA, se je spomnil svojega zadnjega sreĉanja z Draţo Mihailovićem avgusta
1944 v Pranjanih. Takrat je Mihailović, ĉeprav je obljubil, zavrnil Vošnjaka, ki je ţelel
odleteti, rekoĉ mu: "Ja trebam Vas kod sebe." Kasneje je Vošnjak razmišljal, da ta izjava ni
bila ravno odkritosrĉna in da se je pozneje vse konĉalo v krvi in muĉenju – "Grozna igra
usode."1061
Mihailoviću je še mnogokrat po vojni, zlasti ob obletnicah, posvetil svoje misli in
razmišljanja na zborih ali v ĉlankih. Eden izmed takšnih ĉlankov je bil tudi Balkanski
agrarizam, v katerem je zapisal, da je Mihailović imel priloţnost študirati evropsko
kmetijstvo v Sloveniji, Ĉeškoslovaški in Bolgariji. Kot mladi polkovnik je bil komandant
mesta v Celju, v Vošnjakovem rojstnem kraju, kot je to ponosno zapisal. Prav tako z zanosom
je zapisal, da so Celjani pri Mihailoviću takoj cenili veliko domorodno osebnost, ki je
osvajala. "Ko je bil Draţa v sluţbi v lepem zgodovinskem mestu ob bistri Savinji, hči planine,
slovensko kmečko gibanje, ki je pred nekaj leti burno vzvalovilo slovensko javnost in
dokazalo, da so slovenske mnoţice za jugoslovansko drţavo in pred vsem, da je slovenski
kmet napreden element, ki ţeli skupno drţavo s Srbi in Hrvati. /…/ S svojo veliko inteligenco
je Draţa videl v slovenskem kmečkem gibanju naravno socialno moč."1062
Celoten Vošnjakov ĉlanek je bil posveĉen Mihailoviću tudi v Klasnem Pismu, kjer je
ugotavljal, da ni bilo niĉesar bolj strašnega v tistih dneh, kot to, da je bilo tako malo znano
osnovno dejstvo, da je bil Mihailović nesporni vodja Srbije v ĉasu druge svetovne vojne.
Razmišljal je, da bi teţko našli ĉloveka, ki bi tako fanatiĉno verjel v "neizmerno pomembnost
balkanske usode", kot je to verjel Mihailović. Vošnjak je v svojih opisih na Mihailovića
gledal kot na Boga. Ĉe primerjamo besede, ki jih je posveĉal svojemu stricu Josipu in oĉetu
Mihaelu Vošnjaku, lahko opazimo, da je za Mihailovića morda našel še veĉje: "Prava
duševna dobrota mu je sijala iz njegovih tako globokih oči. To je največji kontrast proti
karakterju vojskovodje v stilu Kromwella, Napoleona ali Moltkea. Pri njem je vse dobrota,
1059
Prim: Jovo Popović, Marko Lolić, Branko Latas, Pop izdaje: (četnički vojvoda Momčilo Đujić) (Zagreb,
1988). 1060
ASS, FV, škatla 15, Vošnjakov esej o njegovem ţivljenju med drugo svetovno vojno, 17. 3. 1945. 1061
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 13. junij–8. oktober 1948. 1062
ASS, FV, škatla 3, Bogumil Vošnjak, "Balkanski agrarizam (Posveĉeno uspomeni Draţe Mihailovića)", v:
Savez zemljoradnika (junij–julij 1958), 3.
259
slovanska duša in duševnost. Polsiva brada obkroţa markanten, ampak zelo harmoničen
obraz. Te dobre oči se nahajajo za očali, kakršne ponavadi 'miles gloriosus' (slave zanesljiv
vojak) ne nosi. Pri njem je toliko humanosti, človečnosti, da stopa vojak v ozadje, in v prvi
vrsti je to človek. On je človek, da bi bil mučenik." Da ga je Vošnjak dobro poznal, priĉa
dejstvo, da ga je tudi sam lahko imenoval Ĉiĉa (stari), in da je vedel, da se je vedno rad šalil.
Pri srbskem narodu ga je visoko zapisal in trdil, da bi v zgodovini moral stati ob bok
KaraĊorĊu, Milošu in kralju Petru I.1063
Maja 1945 je pisal Franku Gregorinu v Little Falls, naj ga obvesti, ali bi lahko nekaj tednov
stanoval pri nekom, kjer bi v miru pisal knjigo. A ko je Gregorin poizvedoval, je ugotovil, da
pri rojakih ni proste sobe. Gregorin ga je sicer povabil k sebi, vendar z opozorilom, da lahko
tam samo spi in dela, prehranjevati pa bi se moral v restavracijah, saj sta Gregorin in soproga
hodila v sluţbo. Predlagal mu je tudi bivanje v hotelu, ĉe mu je bil Little Falls tako všeĉ.1064
Vošnjak je bil obvešĉen, da je Titova tajna policija OZNA prejela ukaz za njegovo
likvidacijo. Glede njegovega pobega je podpredsednik vlade Miha Krek1065
obvestil komisijo
za begunce in njihov povratek (Displaced Persons and Repatriation S/C) v Rimu in jo
zaprosil, naj Vošnjaka preskrbijo s hrano in zaĉasno nastanitvijo nekje v Italiji, dokler sam ne
bi uspel poiskati prijateljev in poskrbeti za svoje preţivetje.1066
4. julija 1945 se je Vošnjak v
svojem dnevniku poslavljal od Beograda in pomenljivo zapisal: "Kraj beogradske Golgote.
/…/ Samo strašno mi je, da zapuščam v Beogradu grob najljubljenejše." Vlak je z zemunske
postaje krenil ob petih popoldne, Vošnjak je potoval v vojnem vagonu in si pred odhodom za
slovo privošĉil kozarĉek "dobre rakije". Izraĉunal je, da je na svobodo ĉakal štiri leta, štiri
mesece in tri dni – Ali bo tokrat uspelo? – se je spraševal sam pri sebi. Ko so po 23-ih urah
prispeli v Zagreb, je skoraj zajokal, ker se je spomnil na svojo pokojno ţeno Nado, s katero
sta se nekoĉ sprehajala po zagrebških ulicah. A tudi Zagreb ni bil veĉ isti, Vošnjaku se je zdel
kot mrtvašnica, ker ni imel veĉ ţivahnosti, kar je oznaĉil kot: "Vse proti Titovščini." Ko so v
pozni noĉi, 6. julija, prispeli v Ljubljano, je Vošnjak pisal, da se je s strahom pribliţeval temu
mestu, do katerega nikoli ni imel posebnih simpatij. A razveselili se je, ko so prispeli na Kras.
Konĉno se je pred njim zasvetlikalo tudi Jadransko morje. "Slovenci smo imeli ta največji
1063
ASS, FV, škatla 3, Bogumil Vošnjak, "Draţa Mihailović", Klasno Pismo III, št. 31/32. 1064
ASS, FV, škatla 16, Vošnjakovo pismo Gregorinu, 16. 5. 1945. 1065
Prim: Joţe Krivec, "Dr. Miha Krek 70-letnik", Svobodna Slovenija 26, št. 39 (1967): 1–2; "Krek, Miha", v:
ES, Zv. 6: Krek–Marij (1992); 5; Tine Debeljak, "15. obletnica smrti dr. Miha Kreka", Svobodna Slovenija 43, št.
48 (1984): 1. 1066
ASS, FV, škatla 4, Krekovo pismo Vošnjaku, 26. 7. 1945.
260
jugoslovanski biser – in smo ga izgubili," je razmišljal ob pogledu na Trst. Ko je vlak prispel
v Trst, je bilo moĉ opaziti, da nikjer ni table, na kateri bi pisalo Trst ali vsaj Trieste.
Slovenske besede Vošnjak ni slišal in zdelo se mu je, da italijansko govorijo tudi
Jugoslovani.1067
V Trstu se je sestal z nekaterimi ljudmi, tudi s pisateljem Francetom Bevkom,1068
ki se je
strinjal z njim, da odpotuje v Rim. Z nekaj manjšimi teţavicami je dobil propustnico za
Milano. Poslovilni veĉer je imel pri gospe Trebec ob vinu chianti, 15. julija pa se je odpravil
proti Rimu. Naslednji dan je prispel v Milano, kjer je prespal, pred odhodom pa v Milanskem
domu molil za Nado in se zahvalil, ker se je konĉno nahajal v tujini. 18. julija 1945 je konĉno
prispel v "veĉno mesto". Najprej ga je pot peljala do trţaškega nadškofa Gregorja, ki naj bi
mu dal Krekov naslov, nato se je odpravil k slednjemu, ki je stanoval v dostopnem delu
mesta. Krek je bil zelo malodušen in tarnal, kako niĉ ne pomenijo in kako so Britanci grdo
ravnali z njimi, Vošnjak pa ga je miril. Krek ga je pospremil do Podpornega društva, nato se
je Vošnjak nastanil v penzionu Donica, kjer ga je toplo pozdravila Ĉehinja. A ker so ga hoteli
prinesti okoli s ceno najema, sam pa je bil skoraj brez denarja, se je preselil v sobo v Via
Volturno. Kasneje je hišo, v kateri je prebival, opisal nekako tako: "Hiša, v kateri stanujem,
ima značaj najemniške kasarne. Ni hiša za ministre. Ozke stopnice so često umazane. Kako
ljudstvo stanuje v njej? To niti srednji stan ni. /…/ Pa čudno, navadil sem se na tako
obljudeno hišo, polno otrok /…/ in problematičnih tipov."1069
Nekaj ĉasa je bil nastanjen pri
Vekoslavu Buĉarju, poroĉenem z italijansko baronico. Slednja sta bivala v stanovanju, ki je
bilo odvzeto nekemu fašistiĉnemu veljaku, a Vošnjak tam ni mogel ostati zaradi pomanjkanja
osnovne postreţbe.1070
Ko mu je Krek povedal, da ţeli vodja Hrvaške kmeĉke stranke
(Hrvatska seljačka stranka – HSS) Vladko Maĉek,1071
ki je bil ameriški gost, oditi v London,
mu je Vošnjak zaupal, da si tega ţeli tudi sam. Prve dni se je sreĉal z nekaterimi znanci, med
drugim tudi z generalom ĐorĊem S. Glišićem. Ker je ostal brez kovĉka, je dobil britansko
vojaško obleko, v kateri se je poĉutil dobro, poleg tega, da se je lahko zastonj vozil s
tramvajem, je imel še druge privilegije. 30. julija se je sestal z Brezigarjem, ki je ravnokar
1067
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 4. 7.–11. 8. 1945. 1068
Prim: France Bevk, borec in pisatelj: zbornik (Nova Gorica, 1980). 1069
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 4. 7.– 11. 8. 1945; ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 7. 10. 1945–2. 2. 1946. 1070
Ladislav Bevc, Spomini (Ljubljana, 2006). 1071
Maĉek je ţeljo po odhodu v London izrazil tako pri Ameriĉanih kot tudi Britancih, da bi se tam sestal z
Jurajem Krnjevićem. Vendar pa Maĉek britanske vize ni dobil. Maĉkov namen je bil sestati se tudi z
diplomatskimi predstavniki zavezniških drţav, v prepriĉanju, da ne bodo tolerirali komunistiĉnega reţima v
Jugoslaviji. Branka Boban, "Vladko Maĉek u emigraciji – od izlaska iz zemlje do odlaska u SAD", v: Radovi
zavoda za hrvatsku povijest 39, št. 1 (oktober 2007): 248–249.
261
prispel iz Trsta. Oba sta imela enake misli glede prihodnosti Jugoslavije.1072
Na enem izmed
sreĉanj je Brezigar pridigal o svojem Rimskem odboru, Vošnjak in Krek pa sta bila proti.
Nekega dne je Vošnjak na sprehodu z Brezigarjem razmišljal o prihodnosti Jugoslavije, za
katero je videl rešitev v gospodarskih odnosih z Italijo. Sestajal se je tudi z odvetnikom
Celestinom Jelencem,1073
h kateremu je prenesel svoje publikacije in z njim imel politiĉen
pogovor. Nekajkrat se je sestal tudi z diplomatom Carlom Sforzo.1074
Ĉlan Sokola inţenir Ladislav Bevc1075
je v spominih pisal, da je Vošnjak moral emigrirati kot
begunec, a z diplomatskim potnim listom, s katerim se je legitimiral. Nekoĉ se je menda na
poti v Riccione ustavil v Anconi, kjer je svojo aktovko poloţil na klop v parku in le za
trenutek odšel stran. A aktovka je v njegovi odsotnosti izginila in z njo seveda tudi
diplomatski potni list, ki ga niso nikdar našli. Vošnjak je v begunski kamp Riccione prihajal
veĉkrat, kjer ga je vljudno sprejel tudi britanski major Carrigher. V kampu je razvil pristne
prijateljske odnose z Ladislavom Bevcem.1076
Vendar se mu je zdelo ţivljenje v Rimu teţko, še zlasti ob njegovem rojstnem dnevu 4.
septembra 1945: "Sam brez očeta in Nade v tem miru in nemiru Rima." Spomnil se je
oĉetovega 78. rojstnega dne in razmišljal, kako je oĉe v viharnih letih doĉakal 83 let, ob tem
pa se je spraševal, koliko jih bo sam doĉakal. V naslednjih dneh je razmišljal o svoji drugi
emigraciji, ki jo je primerjal s karikaturo v primerjavi s svojo prvo emigracijo. 1077
A tudi v
Rimu se mu je veĉkrat godilo tako kot v prvi emigraciji, ko so se zadeve dogovarjale in
sklepale mimo njega. Tako je v svojem dnevniku 11. oktobra 1945 zapisal, da je pri Kreku
izvedel, da so brez njega sestavili spomenico za kralja in zaveznike v organizaciji emigracije
v Italiji. To ga je tako jezilo, da je zapisal, da je treba temu enkrat narediti konec, in da je
Kreku povedal veĉ kakor on njemu.1078
Poleg ostalih teţav ga je pestilo še pomanjkanje
denarja, za katerega je moral veĉkrat prositi pri razliĉnih emigrantih, a sreĉe ni imel vedno.
Novembra 1946 je bila denarna stiska ţe precej velika, dokler mu naposled ni uspelo
izposoditi si nekaj in poplaĉati najnujnejše stroške, kupil pa si je tudi nove vojaške hlaĉe, ker
1072
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 4. 7.– 11. 8. 1945; ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 7. 10. 1945–2. 2. 1946. 1073
Prim: "Jelenc Celestin", v: PSBL, Sn. 19: Dodatek B–L (1993), . 629–630; "Jelenec Celestin: Dr. Celestin
Jelenec – 80-letnik", Svobodna Slovenija 23, št. 51 (1964): 2 1074
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 13. 8.–5. 10. 1945. 1075
1075
Prim: "Bevc Ladislav: Inţ. Ladislav Bevc – 90-letnik", Svobodna Slovenija 39 (33), št. 36 (1980): 3;
"Bevc Ladislav: Umrl je ing. Ladislav Bevc", Svobodna Slovenija 48 (42), št. 2 (1989): 1–2. 1076
Bevc, Spomini, 172. 1077
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 13. 8.–5. 10. 1945. 1078
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 7. 10. 1945–2. 2. 1946.
262
so se prve strgale.1079
Tako se je zgodilo tudi takrat, ko je ţelel oditi na potovanje v Forli in je
moral k Brezigarju po denar, in sicer 400 lir: "Kakor da sem mu vlekel denar iz telesa z
ţarečim ţelezom," je komentiral posojilo in dodal: "Tega kislega obraza ne bom nikdar
pozabil." Brezigarju je oĉitno res bilo teţko dati denar, ĉeprav sta se za potovanje dogovorila
skupaj in ĉeprav je Vošnjaku obljubil, da mu bo meseĉno plaĉeval stanovanje.1080
30. oktobra se je v neki menzi sestal z Novaĉanom, ki mu je razloţil svoj naĉrt
Jugoslovanskega demokratskega centra, Vošnjak pa mu je predstavil svoje pomisleke.
Novaĉan mu ni bil ravno simpatiĉen, kar je moĉ razbrati iz zapisa v dnevniku: "Politični
norec, ta celjski grof, je hotel svojo centralo takoj proglasiti /…/ Pa to je vendar potrebno se
sporazumeti s Krekom. Vedno stare napake, kakor Kramer l. 1919 v Sarajevu." Ko se je
razšel z Novaĉanom, je na poti domov sreĉal Marjana Zajca,1081
kateri mu je zaupal, da ima
Krek visoko mnenje o njem, zato je Vošnjak v svoj dnevnik zabeleţil sledeĉo ugotovitev:
"Jaz bom vodil v Rimu politiko našega krila Slovenskega narodnega odbora." Kar se tiĉe
Novaĉana, sta bila z Zajcem enakega mnenja. Na starega leta dan je Narodni odbor za
Slovenijo (NOS) sklenil, da se njihova delegacija poda v Ameriko, kar je Vošnjak štel za svoj
uspeh.1082
29. oktobra 1944 so se sestale SLS, SDS in SSJ, ki so v ĉasu druge svetovne vojne vodile
narodno gibanje odpora, in je bilo v ta namen formirano skupno politiĉno predstavništvo
NOS. Omenjene stranke so se odloĉile, da ta odbor nadaljuje svoje delo tudi v emigraciji
zaradi uspešnejšega skupnega napora za dosego zastavljenih ciljev. Odbor je deloval kot
"najvišja slovenska narodna oblast za vse slovensko ozemlje". V popolni tajnosti so stranke
izdale narodno izjavo, ki jo je podpisalo veĉ kot 300 slovenskih najuglednejših osebnosti, med
njimi tudi škof Gregorij Roţman. Stranke NOS so soglašale, da je Titov reţim totalitaren in
da je na oblast prišel samo s krvavim terorjem. Ocenili so, da Titova politiĉna tvorba ni
sposobna preobraziti se v demokratiĉno politiĉno silo. Tako so ĉlani NOS smatrali, da je
najpomembnejša skupna naloga in dolţnost vseh demokratiĉnih strank delati za obnovo
politiĉnega in vsega javnega ţivljenja na demokratiĉnih osnovah. V ta namen pa je bilo treba
doseĉi stvarno spoštovanje osebne svobode, ljudstvo oprostiti strahu in zagotoviti osebno
1079
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 16. 10.–1. 1. 1947. 1080
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 13. 8.–5. 10. 1945. 1081
Prim: "Zajec, Marjan", v: ES, Zv. 15: Wi–Ţ (2001), 40; Tine Debeljak, "Dr. Marjanu Zajcu v spomin",
Svobodna Slovenija 44, št. 6 (1985): 2. 1082
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 7. 10. 1945–2. 2. 1946.
263
varnost, obnoviti svobodo besede, tiska, zborovanja in zdruţenja; vzpostaviti svobodo
organiziranja in delovanja politiĉnih strank; onemogoĉiti uporabo brutalne sile in oroţja kot
sredstva v strankarski borbi in tekmi; vzpostaviti neodvisna sodišĉa; depolitizirati in
demobilizirati vojsko; ljudem, ki so se pred Titovim reţimom zatekli v gozdove ali odšli iz
deţele kot politiĉni emigranti, omogoĉiti, da se lahko svobodno in brez strahu za svoje
ţivljenje vrnejo na svoje domove k rednemu delu in mirnemu ţivljenju. Vse tri stranke so
izjavile, da stojijo na stališĉu kontinuitete Kraljevine Jugoslavije, enotne pa so si bile tudi v
tem, da se ţivljenje v Jugoslaviji ne more nadaljevati na osnovah in samo z ustanovami,
kakršne so obstajale v ĉasu, ko so sovraţne sile okupirale Kraljevino Jugoslavijo. Stranke so
ţelele federativno drţavo, a o novem drţavnem ustroju in obliki vladavine naj bi odloĉilo
ljudstvo. Glasovanje ali volitve naj bi vodili nepristranski organi. Podpisane stranke so
odklanjale vsako sodelovanje in tudi vsako razpravljanje ali dogovarjanje z OF ali AVNOJ-
em, ker so v njima videle totalitarne politiĉne tvorbe z delovnimi metodami fašistiĉnega
znaĉaja. A pripravljene so bile stopiti v razgovore s komunistiĉno stranko. Prav tako je NOS
smatral, da je dolţnost Slovencev, da v prvi vrsti z lastnimi silami doseţejo politiĉno obnovo
demokratiĉnega ţivljenja. Na koncu so zagotovili, da bo NOS vzdrţeval stalne in najtesnejše
stike z demokratiĉnimi predstavniki srbskega in hrvaškega naroda pri delu za preobrazbo,
konsolidacijo in demokratizacijo Jugoslavije. Pod izjavo so se podpisali Krek in odvetnik
Franc Bajlec1083
kot predstavnika SLS, sokolski organizator Pavel Pestotnik1084
in Marjan
Zajec kot predstavnika JNS ter Ţivko Topalović in Jelenc kot predstavnika SSJ.1085
Novega leta 1946 Vošnjak ni praznoval z nikomer, temveĉ ga je preţivel sam v postelji z
mislimi na prihodnost. Spraševal se je, kaj bo novo leto prineslo Jugoslovanom – "Kri ali
sreča? Človeštvo večno veruje v srečo. Človek ostane isti, vse drugo se menja. Večni Bog,
bodi nam usmiljen!" je zakljuĉil.1086
19. februarja 1946 je Vošnjak predlagal, da bi NOS izdajal bilten. Po dvourni razpravi je bil
njegov predlog sprejet, a Vošnjak se je spraševal, ali bo tudi uresniĉen.1087
18. aprila 1946 je
1083
Prim: J. S., "Ob slovesu od dr. Franca Bajleca", Stopinje (1993): 160–162; 1084
Prim: "Pestotnik, Pavel", v: ES, zv. 8: Nos–Pli (1994), 317–318. 1085
ASS, FV, škatla 5, Demokratiĉne politiĉne stranke v Sloveniji, Izjava NO, 29. 10. 1945. 1086
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 7. 10. 1945–2. 2. 1946. 1087
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 9. 2.–10. 4. 1946.
264
pisal Slobodanu Jovanoviću,1088
predsedniku Jugoslovanskega narodnega odbora v Londonu.
Uvodoma ga je spomnil, da je ĉlan slovenskega dela JNS v NOS v Rimu. Jovanoviću je
poroĉal, da je 17. marca potekala seja Glavnega odbora JNS za Slovenijo, na kateri je bilo
soglasno sklenjeno: "Z zadovoljstvom je bila pozdravljena novica o ustanovitvi
Jugosl[ovanskega] Narodnega Odbora v Londonu kot vrhovne politične reprezentance
Slovencev, Srbov in Hrvatov. Narodni odbor za Slovenijo naj svoje delo koordinira z delom
Jugoslov[anskega] odbora v Londonu. NO za Slovenijo naj istočasno delegira dva
predstavnika v JNO v Londonu, četudi nista osebno prisotna v Londonu." Na seji 17. aprila pa
so prišli do naslednjega sklepa: "NO za Slovenijo najtopleje pozdravlja iniciativo JNS za
Slovenijo ter smatra, da je absolutno potrebno tudi v vsesplošnem političnem interesu, da se v
resoluciji omenjene namere realizirajo. V ta namen je potrebno takoj stopiti v stik z
gospodom Slobodanom Jovanovićem v Londonu." Vošnjak je sicer predvideval, da je Krek
Jovanovića o vsem tem ţe obvestil, a je kljub temu tudi sam ĉutil potrebo po tem, še zlasti,
ker je ţelel biti z Jovanovićem v osebnem stiku. Vošnjak je izpostavil, da je imel prvi JO v
Londonu ĉlane po vsej Evropi in v Ameriki, zato se mu je zdelo prav, da bi tudi novi JO delal
v tej smeri, še zlasti, ker je bilo slovensko vodstvo v Rimu. Zato je upal, da bo Jovanović to
naĉelo tudi sprejel. Sam je obiskal številne begunske kampe in ugotovil, da je bila ţelja vseh,
da se organizira skupna disciplinirana organizacija vseh jugoslovanskih beguncev, ki naj bi ji
naĉeloval JO v Londonu. In to je bil po Vošnjakovem mnenju prvi korak v borbi proti Titu.
Jovanović naj bi vplival tudi na to, da nastane v Rimu tudi Srbski odbor po vzoru NOS.1089
23. aprila 1946 je Krek pospremil Vošnjaka na ameriški konzulat, ker je tja zanj prispel neki
papir v zvezi z NOS in Vošnjakovim odhodom v Ameriko. 24. maja je potekala seja NOS, na
kateri Vošnjak ni prodrl s predlogom, da se imenujeta dva ĉlana NOS v londonski JNO. V
zaĉetku junija je zopet prišel navzkriţ z Novaĉanom: "Zopet začel znano temo brez takta, saj
ta človek je brez /…/ takta. Hoče biti čistunec, je pa glasoval za konkordat." "Nisem na svetu
še videl človeka s /…/ pomanjkanjem takta, ki je svojstven Novačanu. In to je slovenski
diplomat," je pisal drugiĉ.1090
Ta oznaka pa je bila vzrok, da sta kasneje prišla v spor: "Prišel
je v slabo voljo, kakor je rekel. Dolţan mi je bil še ½ litra vina, pa je tudi na to pozabil.
Novačan seve zanika, da ima ime Vošnjak vendar svoje veličino. Meni pa, da sem vendar
1088
Prim: Slobodan Jovanović, Pavlović St. Kosta, Slobodan Jovanović u emigraciji: razgovori i zapisi
(Beograd, 1993); Nebojša A. Popović, Slobodan Jovanović i jugoslovenska drţava (Beograd, 2003); Aleksandar
Pavković, Slobodan Jovanović: jedan nesentimentalan pristup politici (Beograd, 2008). 1089
ASS, FV, škatla 11, Vprašanje pristopa Slovencev v Jugosl. Narodni odbor v Londonu. 1090
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 11. 4.–3. 7. 1946.
265
večji intelektualec od Brezigarja. Novačan je rekel ob tej priliki nekako hipotetno, da sem v
Rimu. Moj odgovor: Kaj se vmešavaš v moje stvari? /…/ Ali ti kaj doprinašaš."1091
Na seji
NOS 7. avgusta 1946 je Vošnjak podal predlog, da bi se septembra sklical sestanek JNO v
Londonu ter SHS in SNS v Parizu z namenom prouĉevanja problema njihove emigracije. A
Jelenc ga je napadel, da se za njegovim predlogom zagotovo skriva kaj drugega, Krek pa ni
vedel, kaj bi na to odgovoril.1092
V Rimu je Vošnjak doĉakal tudi leto 1947, in sicer v nekem avstrijskem lokalu, kjer je
pojedel kranjsko klobaso, ki je bila vse prej kot kranjska. Ob prehodu starega leta v novo se je
zopet spraševal, kaj prinaša prihodnost. "Zastor usode, dvigni se!!" "Bog milostni, bodi nam
milosti v letu Gospodnjem 1947! Gospod, molimo se k Tebi, Vsegamogočni!" je zapisal na
zadnji strani dnevnika iz leta 1946.1093
Na novega leta dan je pisal, da odgovora iz Amerike
od nikoder ni, kakor da bi se vse zarotilo proti njemu. A izvedel je, da je v Ameriko odpotoval
kipar Meštrović.1094
Pred napadom na Kraljevino Jugoslavijo in med vojno je Vošnjaku uspelo napisati tudi nekaj
ĉlankov. V ĉlanku Smernice sodobne gospodarske in socialne organizacije Jugoslavije,
(1940) je spregovoril o nujnosti sprememb gospodarskih in socialnih temeljev druţbe.
Omenjal je solidarnost med socializmom in individualizmom, ob tem pa menil, da mora biti
vsak narod nosilec svobodne volje, da sam doloĉi obseg in smer svojega gospodarstva. V
ĉlanku je Vošnjak razmišljal o organizaciji skupnega balkanskega gospodarstva, kar naj bi
bila teţka, vendar ne neizvedljiva naloga.1095
V ĉlanku Alfons Hribar (Matica rada, 1940) je
pisal predvsem o njegovi veliki vlogi agrarca in publicista, ki se je posveĉal predvsem
agrarnim vprašanjem jugoslovanskega naroda.1096
V spisu Pod Karamatinim krovovima,
posvečeno jednoj majci (avgust 1942) se je spominjal predvsem svoje matere in svojega
otroštva.1097
V neobjavljeni knjigi Sovjetizacija Jugoslavije (1945) je pisal o Trojnem paktu,
vojni in delitvi Jugoslavije, vladi v emigraciji, politiki Tita in Draţe Mihailovića, AVNOJU,
OZNI, Titovi diplomaciji itd.1098
1091
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 23. 7.–15. 10. 1946. 1092
Prav tam. 1093
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 16. 10. 1946–1. 1. 1947. 1094
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 1. 1.–1. 2. 1947. 1095
ASS, FV, škatla 5. 1096
ASS, FV, škatla 13. 1097
ASS, FV, škatla 2. 1098
ASS, FV, škatla 18.
266
13 EMIGRACIJA – ŽIVLJENJE IN DELO V ZDRUŽENIH DRŽAVAH
AMERIKE
"Izseljenec je človek, del organske človeške skupnosti, ki mora večinoma iz gospodarskih
vzrokov zamenjati sebi odgovarjajočo domačijo s tujim krajem, da si v njem poišče kruha. Trd
zakon ţivljenjskega boja ga dvigne iz njemu sorodnega in skladnega okolja ter postavi v novo,
kjer se znajde bolj ali manj zunanje, notranje pa sploh ne," je leta 1938 zapisal Edvard
Kocbek v reviji Dejanje. 1099
V ZDA se je v letih 1820–1970 priselilo kar 45 milijonov ljudi, med njimi tudi precejšnje
število Slovencev, ki so v novo deţelo prihajali predvsem v zaĉetku 20. stoletja, ĉeprav so
prvi posamezniki tja prispeli ţe v 17. stoletju. Ker je bilo slovensko gospodarstvo med slabše
razvitimi v Avstro-Ogrski, prebivalstvo pa je hitro narašĉalo, so si ljudje morali poiskati delo
in zasluţek, kar je marsikoga vodilo prav v ZDA. Tako je leta 1910 tam prebivalo ţe veĉ kot
sto tisoĉ Slovencev. V novem okolju so zaĉele nastajati slovenske naselbine, kjer so bile
zgrajene slovenske cerkve. Naselbine s slovenskim prebivalstvom so nastale v Pensilvaniji,
Ohiu, Illinoisu, Minnesoti, Koloradu, Montani, Wisconsinu, Indiani, Kansasu, Connecticutu,
Wyomingu, Michiganu in New Yorku. Kaj kmalu so zaĉeli izseljenci izdajati tudi svoje
ĉasnike, ki so sluţili kot sredstvo obvešĉanja in ohranjanja stika z ostalimi izseljenci,
slovenskim jezikom in kulturo ter domovino. Kot prvi med slovenskimi ĉasniki je izšel
Amerikanski Slovenec ţe leta 1891. Zaradi potrebe po kulturnem razvoju so ustanavljali
narodne domove v veĉjih slovenskih naselbinah, v katerih je potekal tudi pouk slovenskega
jezika. Zanimivo je dejstvo, da niso ustanavljali politiĉnih strank, ĉeprav so si še vedno
nasproti stali katoliški, socialistiĉni in liberalni tabor.1100
Nekoliko drugaĉe je bilo z izseljenstvom po drugi svetovni vojni, saj so v ZDA prihajali
preteţno politiĉni emigranti. Ti so v ZDA prihajali po letu 1947 ob pomoĉi slovenskih
izseljenskih duhovnikov in politikov. Vendar prihod ni bil enostaven, saj so ameriške oblasti
za emigrante zahtevale sponzorje v ZDA, pri ĉemer so imeli prednost predvsem mladi in
zdravi ubeţniki. Ker je bil novi val beguncev veĉinoma visoko izobraţen, zaposlitve ni bilo
1099
Marjan Drnovšek, Pot slovenskih izseljencev na tuje: Od Ljubljane do Ellis Islanda – Otoka solza v New
Yorku 1880–1924 (Ljubljana, 1991). 1100
Darko Friš, Ameriški Slovenci in katoliška cerkev 1871–1924 (Celovec, Ljubljana, Dunaj, 1995), 17–24; Isti:
"Uvod – Slovenci v ZDA", v: Darko Friš, Bogdan Kolar, Andrej Vovko, Prvih sto let Kranjsko slovenske
katoliške jednote, Pregled zgodovine KSKJ 1894–1994 (Ljubljana, 1996), 1–8 (dalje: Friš, Kolar, Vovko, Prvih
sto let).
267
lahko dobiti. Ob vsem tem so se morali sreĉati še z bolj ali manj odkritim sovraštvom
slovenskih izseljencev, ki so v ZDA prispeli pred vojno katastrofo. Pri Vošnjaku so menda
bili med njegovimi politiĉnimi znanci najbolj nasprotujoĉi novim priseljencem politiki,
potomci novejših doseljencev.1101
Vošnjak si je moĉno ţelel, da bi odšel v ZDA, ker se v domovino ni mogel vrniti. Obrnil se je
na razne ameriške Slovence zaradi sponzorstva, a velikokrat ni dobil niti odgovora. Tako je
januarja 1947 prosil ameriško Slovenko Nado Kobal, katere naslov v Washingtonu je zelo
teţko dobil. Tudi njej je pisal, kako mu je teţko pri srcu, ker je dolgo molĉala in mu ni poslala
nikakršnega odgovora. Še enkrat jo je prosil, naj mu pošlje pisno jamstvo, s katerim bi lahko
dobil vizo s strani ameriškega generalnega konzulata. S tem se mu je zelo mudilo, ker, kakor
je zapisal, obstanek v Rimu ni bil mogoĉ. Ob enem je izrazil tudi razoĉaranje, da so bile
osebe, kot so bili Grdine in Jagri, popolnoma ravnodušne do njega. Tu je verjetno mislil na
Josepha Grdino,1102
slovenskega pisatelja in javnega delavca v emigraciji, Antona Grdino,
poslovneţa in voditelja slovenskih skupnosti, ter duhovnika in ĉebelarskega strokovnjaka v
Ameriki Francisa Jagra.1103
Pripomnil je, da je ţivo spremljal vse v zvezi z ameriškim
pisateljem slovenskega rodu Lujem (Louisom) Adamiĉem,1104
ki je emigrante v Rimu
sramotil pri ameriških Slovencih.1105
Adamiĉ je namreĉ podpiral narodnoosvobodilni boj
jugoslovanskih narodov.1106
Ko je Vošnjak konĉno dobil vizo, je nastala druga teţava – ni
imel zadostnih finanĉnih sredstev. Zato je pismo s prošnjo naslovil na voditelja Neodvisne
drţave Hrvaške Anteja Pavelića. Sporoĉal mu je, da je ţe dve leti v Rimu kot ĉlan NOS.
Paveliću je pisal, da bo ĉez nekaj dni dobil vizo, saj je bil priporoĉen s strani raznih
ugledneţev za profesorja, ampak Fullbright-Benton act naj bi stopil v veljavo šele prihodnje
leto. Pavelića je seznanil, da se NOS nahaja v teţki finanĉni situaciji, za katero je Vošnjak
menil, da se posledice kaţejo predvsem zato, ker se ni pravoĉasno poslalo moĉne osebnosti v
Ameriko. Ker se je spomnil Pavelićevega oĉeta, ki ga je menda zelo cenil, se je obrnil nanj s
1101
Friš, Kolar, Vovko, Prvih sto let, 9; Bevc, Spomini, 173. 1102
Prim: Jerneja Petriĉ, "Joţe Grdina", v: Slovenska izseljenska knjiţevnost, ur. Janja Ţitnik (Ljubljana, 1999),
404–405; "Grdina Josip", v: SBL. 1103
Prim: Marjan Papeţ, "Franc Francis Jager – duhovnik in priznani ĉebelarski strokovnjak v ZDA v prvi
polovici 20. stoletja", Slovenski čebelar 113, št. 2 (feb. 2011): 58–59; Franci Dovĉ, "Francis Jager – duhovnik in
ĉebelar", Vrhniški razgledi 4 (2003): 126–134; "Jager Francis", v: SBL. 1104
Prim: Jerneja Petriĉ, Svetovi Louisa Adamiča: ob tridesetletnici smrti (Ljubljana, 1981); Janja Ţitnik Serafin,
Pogovori o Louisu Adamiču (Ljubljana, 1995); Zbornik ob stoti obletnici rojstva Louisa Adamiča, ur. Ivo
Ferbeţar (Grosuplje, 1998). 1105
ASS, škatla 6, Vošnjakovo pismo Nadi Kobal, 27. 1. 1947. 1106
Matjaţ Klemenĉiĉ, Ameriški Slovenci in NOB v Jugoslaviji, Naseljevanje, zemljepisna razprostranjenost in
odnos ameriških Slovencev do stare domovine od sredine 19. stoletja do konca druge svetovne vojne (Maribor,
1987), 8 (dalje: Klemenĉiĉ, Ameriški Slovenci in NOB v Jugoslaviji).
268
prošnjo, naj mu posodi 400 dolarjev, s katerimi bi si pokril potne stroške. Obenem ga je
spraševal, koliko ĉasa se bo nahajal v San Margariti, saj je imel razne gospodarske naĉrte za
Trst, o katerih je pisal v Demokraciji in ki so se nanašali na Slovence in Hrvate v Trstu v
zvezi z Ameriko.1107
22. julija 1947 mu je na ameriški ambasadi v Rimu konĉno uspelo urediti
vse dokumente, le minister za zunanje zadeve Italije Pietro Nenni1108
mu je moral podpisati še
vizo. A minister je bil odsoten, zato mu ni preostalo drugega, kakor ĉakati.1109
Sredi
novembra 1947 je ţe vedel, da bo zagotovo odpotoval v ZDA, imel je le še teţave z denarjem,
ki si ga je moral sposoditi za pot.1110
Konec novembra so se priprave na odhod ţe priĉele.
Zelo vesel je bil, ker je moral plaĉati samo poloviĉno pot iz Dominikanske republike, preko
katere je potoval do New Yorka. Bevc je v spominih zapisal, da je Vošnjak izhod našel v tem,
da bi lahko brez ovir prišel na Kubo in se od tam pretihotapil v Ameriko. 30. novembra je
nastopil zadnji dan njegovega bivanja v Rimu. Naslednji dan opoldne je ţe bil v Neaplju, ob
tem pa navdušen zapisal: "Konec rimske istorije." Prav tako je bil 2. december zadnji dan
ţivljenja v Evropi. 16. decembra je v New Yorku najprej obiskal brivnico, se postrigel, nato
pa imel sestanek z nekim Prvelićem, ki mu je povedal, da je Maĉek, ki je nedavno tega tudi
prispel v ZDA, brez denarja. Boţiĉ je Vošnjak ţe priĉakal v Clevelandu.1111
O njegovem obisku je neki clevelandski ĉasnik prinesel ĉlanek z naslovom Yugoslav patriot
brings new hope, Spark of Liberty Far From Dead. Ĉasnik ga je poimenoval kar za Thomasa
Jeffersona1112
jugoslovanske federacije, ki je bil begunec Titovega komunistiĉnega reţima, a
še vedno domoljub. Vošnjak je obiskal stare slovenske prijatelje in jim zagotovil, da iskra
svobode stare demokracije njihove domovine še zdaleĉ ni bila mrtva. V ZDA je po besedah
ĉasnika prispel pod okriljem UNITAS-a, gibanja pod pokroviteljstvom Gregoriana University
of Rome za zdruţitev vseh cerkva. Sprejel ga je kardinal Francis Spellman iz New Yorka.
Pred 4000 slovenskimi izseljenci je povedal, da se bodo vrnili domov, vendar ne v Titovo
Jugoslavijo. Prav prisrĉna je bila njegova izjava o spremenjeni Ameriki po skoraj tridesetih
letih, ko je povedal, da je bilo boţiĉno nakupovanje nekaj, ĉesar ni mogel pozabiti in ĉesar še
nikoli v svojem ţivljenju ni videl. Tudi Washington je komaj prepoznal, zdel se mu je kot
drugo mesto. Na ulici ni spoznal Slovencev, saj so postali pravi Ameriĉani z odliĉno
1107
ASS, FV, škatla 6, Vošnjakovo pismo Paveliću, 28. 7. 1947. 1108
Prim: Miro Kocjan, "Ob stoletnici rojstva: Pietro Nenni", Evropa 2, št. 33 (14. III. 1991): 32–33; Isti: "Pietro
Nenni ob 100-letnici rojstva", Primorska srečanja 16, št. 125 (1991): 847–848. 1109
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 22. 7.–31. 8. 1947. 1110
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 31. 8.–24. 11. 1947. 1111
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 25. 11. 1947–8. 1. 1948; Bevc, Spomini, 172. 1112
Prim: Karl Lehmann, Thomas Jefferson, American humanist (Charlottesville, 1991).
269
anglešĉino. Zapustil jih je kot priseljensko skupino in jih našel kot inteligenten srednji
razred.1113
Med Slovenci, ki so med vojno delovali v emigraciji, so bili predstavniki uradne SLS
predsednik Miha Krek, gospodarstvenik Franc Snoj,1114
Alojzij Kuhar in duhovnik Franc
Gabrovšek,1115
ki so delovali tudi v begunski vladi. Poleg njih so bili aktivni še Izidor Cankar,
vojaški pilot Ivan Kern,1116
Vošnjak, Ĉok, pravnik in liberalni politik Boris Furlan,1117
Novaĉan, ĉasnikar Ivan Rudolf,1118
pisatelj Ciril Kosmaĉ1119
in drugi, vsak izmed njih pa je
skušal opozarjati javnost o hudem poloţaju slovenskega naroda.1120
16. januarja 1948 se je Vošnjak prviĉ zglasil v pisarni za emigrante. Marsikateri poskus
njegovega delovanja v ZDA so v zaĉetku omejevala finanĉna sredstva, ki jih ni imel. 29.
februarja 1948 se je nahajal v New Yorku in stanoval v St. Fiancis. Prejeti bi moral 40
dolarjev, ki jih je vplaĉal, a je iz Rima dobil pismo, da jih ne dobi, ĉemur je oporekal in takoj
odgovoril nazaj. V New Yorku se je veĉkrat sestal z Maĉkom.1121
Gospo Nado Kobal, ki mu je poslala pismo z jamstvom, katerega je potreboval, da bi prišel v
ZDA, je v Washingtonu veĉkrat obiskoval. Povedala mu je, da mu je ponudila pomoĉ, ker so
ga potrebovali. Ko je bil nekega dne na obisku, je v svojem dnevniku zapisal: "Tako sem se
lepo poslovil od te jedine hiše v Washingtonu, in še celo ta je na prodaj." Washington mu je
bil zelo všeĉ, le denarja ni imel. Sredi junija se je znašel v zelo neprijetni situaciji, ker še
vedno ni prejel priĉakovanega denarja. Sreĉal je Kreka, s katerim sta sprva govorila o
politiĉnih zadevah, nato je Vošnjak prešel na svoje finanĉne teţave. A kot je zapisal, se je
Krek tako drţal, da ga ni niti upal vprašati za manjše posojilo. "Stari skopuh. Skoraj sva se
1113
ASS, FV, škatla 11, Yugoslav patriot brings new hope, Spark of Liberty Far From Dead, 28. 12. 1947. 1114
Prim: Tomaţ Hvala, Franc Snoj: od ministra do političnega zapornika (diplomsko delo, Univerza v
Mariboru, 2007); Andrej Hudomalj, "Ministrovanje ministra Franca Snoja", Arhivi 27, št. 1 (2004): 121–130;
"Snoj, Franc", v: ES, Zv. 12: Slovenska n–Sz (1998), 98–99. 1115
Prim: Janez A. Arneţ, Gabrovškov dnevnik = Msgr Gabrovšek's diary: 1941–1945 (Ljubljana, Washington,
1997). 1116
Prim: Andrej Rahten, "Ivan Kern", v: Pavlina Bobiĉ et al., Tvorci slovenske pomorske identitete (Ljubljana,
2010), 101–110. 1117
Prim: Usoda slovenskih demokratičnih izobraţencev: Angela Vode in Boris Furlan, ţrtvi Nagodetovega
procesa, ur. Peter Vodopivec (Ljubljana, 2001); Aleš Gabriĉ, "Boris Furlan – drugiĉ obsojen na smrt", Glasnik
Slovenske matice 24, št. 1/2 (2000): 42–56. 1118
Prim: Mira Cenciĉ, Rosa Jurij, Profesor Ivan Rudolf: narodni buditelj, Maistrov borec, Tigrovec,
organizator prekomorcev v Afriki (1998). 1119
Prim: Helga Glušiĉ-Krisper, Ciril Kosmač (Ljubljana, 1963). 1120
Bajc, Zapletena razmerja, 92. 1121
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 9. 1.–12. 6. 1948.
270
sporekla, ko sem rekel, naj mi pošlje iz Clevelanda 100 $. Hotel je poslati samo 30 $."
Naposled se jima je le uspelo nekako dogovoriti, a se Vošnjak s Krekom ni mogel peljati
nazaj z vlakom, ker je imel v ţepu le 10 centov. Ker je bila stiska ţe res huda, si je od hotela
sposodil 2 $. V naslednjih dneh se je sreĉal s Ĉokom, ki mu je pripovedoval, da je Krek
menda dobil deset milijonov pezet od nekega Franca za emigracijo brez razlike strankine
pripadnosti. A Ĉok je imel na obrazu neki ĉuden izraz, "kakor, da bi mu bila smrt zapisana na
ĉelu". "Nisem mislil, da Čoka ne bom nikdar več videl. Po tolikih letih sem mu še vedno
hvaleţen, da se je zavzel v januarju 1919, da sem postal v Parizu generalni sekretar. Zdelo se
mi je, da bom moral to nekega dne odplačati z obrestmi. Petdeset let sva bila v prijateljskem
razmerju, to je povdarjal, ko sva bila na razstanku. Tako naju je zadnjič spojil Washington,"
je pisal v svojem dnevniku o zadnjem sreĉanju z Ivanom Marijo Ĉokom, do katerega je prišlo
le pet dni pred smrtjo slednjega.1122
Vošnjak je v svojem dnevniku vedno znova dokazoval, kako sarkastiĉen in piker je znal
vĉasih biti, zlasti, ko je šlo za oznako oseb. Tako je na dan Ĉokove smrti pisal o gospe, ki ji je
moral dati nekakšno akontacijo: "Potem mučno natezanje z Miss Purdy. (Strašno ime) Bog ne
daj, da bi se kakšen Srbijanec, pa tudi Slovenec pojavil pred to prav privabljivo damo s tem
groznim imenom. 'Against the law' je, da se da akontacijo. Moja teorija o amerikanski
nerodnosti. Prdeča dama je ţe nekako postala huda. Refren je bil: You cannot get money.
Moral sem se udati v usodo."1123
Naslednji dan se je odpravil v Cleveland po svoj kovĉek, saj
mu je Krek nakazal nekaj denarja, nato se je odpravil v Chicago. Tam je spoznal nekaj ljudi,
med drugim lastnika Chicago Journal of Commerce Johna Amesa, ki mu je dal 100 dolarjev,
in neko Ljudmilo, katera je nekoĉ ţivela na Visolah in mu je prav tako dala ĉek. Z dobljenim
denarjem si je lahko konĉno kupil pisalni stroj, ki ga je potreboval kot laĉen kos kruha. Pot je
nadaljeval v Kalifornijo, v San Francisco. Tam ga je bil zelo vesel izseljenski zgodovinar Jurij
Matej Trunk.1124
Ko je obiskal tamkajšnjo knjiţnico, je bil preseneĉen, ko je mnoge med
svojimi knjigami našel na seznamu, prav tako jugoslovanske spomenice s pariške mirovne
konference. 13. julija je prejel telegram uradnika McDowella, da se mora po ukazu
THOMAS-a (Kongresna knjiţnica – The Library of Congress – THOMAS) takoj vrniti v
1122
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 13. 6.–8. 10. 1948. 1123
Prav tam. 1124
Prim: Ivan Virnik, "Moţ velikih vrlin, velikega duha in srca: pred 20 leti je umrl Jurij Matej Trunk", Druţina
in dom 44, št. 7 (1993): 6–7; "Trunk, Jurij Matej", v: Slovenski etnološki leksikon (Ljubljana, 2004), 645; "Jurij
Matej Trunk", v: Andrijan Lah, Vse strani sveta: slovensko potopisje od Knobleharja do naših dni (Ljubljana,
1999), 49–57; " Trunk J. M.: [ţivljenjepis]", Omnes unum 17, št. 4 (1970): 1–19; Julij Felaher, "Ţivljenjska pot
koroškega duhovnika Jurija M. Trunka", Nova pot 2, št. 12 (1950): 253–265.
271
Washington, nad ĉemer je bil zelo preseneĉen. Po Kaliforniji je skakal iz kraja v kraj in
obiskoval Jugoslovane, ki jih je poznal, obenem pa iskal sluţbo – prišel je na idejo, da bi
pouĉeval slovenski jezik. Vendar brez uspeha, zavrnili so ga tudi na vojaški šoli. Poleg vsega
so se finanĉne teţave kar vrstile in je moral pri znancih poniţano skoraj prosjaĉiti za
denar.1125
25. julija se je v Chicagu sreĉal s Poljakom Charlesom Rozmarkom, kateremu je predlagal
ustanovitev neĉesa podobnega, kakor je bil komunistiĉni Slav American Congress, toda v
antikomunistiĉni smeri. A ga je slednji zavrnil, ĉeš da imajo Poljaki svoj kongres – "In jaz pa
hočem svetovno borbo proti komunizmu. Moj Bog, kako daleč smo še," si je mislil Vošnjak
sam pri sebi. Rozmarek je bil na ĉelu Polish National Alliance, ene izmed najveĉjih in
najstarejših poljskih bratskih organizacij v ZDA, ki je štela 290.00 ĉlanov in 39 milijonov
sredstev. Rozmarek je povezoval politiĉno in gospodarsko vodstvo. Bil je zelo preseneĉen, ko
mu je Vošnjak zaupal, da Slovenci in katoliĉani, kot na primer Joseph Zalar,1126
glavni tajnik
Kranjske slovenske katoliške jednote, ne dajejo nobenega denarja za narodne in patriotske
namene – "Kaka razlika med Poljaki in Jugoslovani. Mi smo pač berači." Ko mu je Vošnjak
predstavil svoj primer, je takoj pomagal in poklical Burkeua, ki je bil njihov predstavnik v
Washingtonu. Nato se je Vošnjak napotil v Chicago News, kjer je imel intervju in
fotografiranje z novinarjem Czarneckim. Ĉez tri dni je moral na sestanek k McDowelu v
Washingtonu, od katerega je izvedel, da je bil odpoklican, ker se je situacija v Jugoslaviji
spremenila, a tega mu Vošnjak ni verjel. V naslednjih dneh si je kupil nekaj številk Chicago
Daily News, kjer naj bi bil objavljen ĉlanek o njem. Bil je zelo razoĉaran, ko je ugotovil, na
katero stran so ga umestili, med poroĉila o kriminalcih – "Literatura in kriminalitet."1127
Ko se je prvi dan avgusta sestal z Maĉkom in je bil poleg tudi nekdanji hrvaški odvetnik in
ĉlan Hrvaške kmeĉke stranke Ivan Pernar, je imel obĉutek, da Maĉek nima veĉ zanimanja za
Jugoslavijo.1128
Maĉku je menda kar odleglo, ko mu je Vošnjak rekel, da ne bo govoril o
politiki, a tudi kmetijstvo Iowe ga ni preveĉ zanimalo, o katerem je Vošnjak ţelel razpravljati.
V naslednjih dneh Vošnjak še vedno ni dobil obljubljenega denarja, zato je bil prisiljen oditi v
1125
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 13. 6.–8. 10. 1948. 1126
Prim: "Zalar, Joseph", v: ES, Zv. 15: Wi–Ţ (2001), 49. 1127
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 13. 6.–8. 10. 1948. 1128
A tako kot Vošnjak, je imel tudi Maĉek sovraţno mnenje o Titu in njegovem reţimu: "Tita je smatral za
komunističnega zlodeja, pod katerega vladavino se je zataknilo, temnilo in emigriralo na tisoče in tisoče
nedolţnih ljudi, ter za rušilca kmetov, najvitalnejšega in najštevilčnejšega sloja hrvaškega naroda." Ivo Perić,
Vladko Maček, Politički portret (Zagreb, 2003), 286.
272
zastavljalnico s svojo zlato ţepno uro, kar se mu je zdelo povsem sramotno. 14. avgusta mu je
konĉno uspelo priti v State Department k Allenu s svojo spomenico. Allena je menda zelo
zanimalo trţaško vprašanje, zato je Vošnjaka spraševal za mnenje, kaj naj naredi ameriška
vlada, ĉe Tito zaprosi za pomoĉ, njegov odgovor pa se je glasil: "To je prošnja komunistične
vlade." V ZDA je jeseni svojega ţivljenja pogosto obiskoval prijatelje in znance, saj dela ni
imel. Z "rešiteljico" Nado Kobal je prišel kdaj tudi navzkriţ. Tako ga je nekega dne spravila v
zadrego pred neko Britanko, ker ji je rekla, da je Vošnjakov oĉe tvorec Jugoslavije, nad ĉemer
se je razburil in pojasnjeval, da je to on in ne njegov oĉe – "Za Boga, v tem blaznem
Washingtonu postoji celo nevarnost, da se skregam s svojim lastnim mrtvim očetom radi
vprašanja, kdo je osnoval."1129
O Trstu se je v Clevelandu pogovarjal z Antonom Grdino. Ko
se je Vošnjak vrnil od tam, je napisal Grdini pismo in v njem ovrednotil njegov obstoj, saj je
slednji pomagal organizirati dve banĉni instituciji za slovenske skupnosti in slovensko
katoliško zvezo. Vošnjak je obenem vnoviĉ izrazil svoj odpor do komunizma: "V teh
razburljivih časih, v katerih se zaganjajo satanske sile bol[j]ševizma v nauke Krista in hočejo
strmoglaviti krščanstvo in postaviti na njega razvaline tempelj zločina in razvrata, so takšni
ljudje[,] kakoršen je Anton Grdina[,] krvavo potrebni." Grdino je obvestil, da je Kreku
poroĉal o vsem, kar je bilo v Clevelandu dogovorjeno glede Trsta. Tudi Krek je menil, da bi
na novoustanovljeni odbor moral v Washington poslati odposlanstvo, ki bi State Departmentu
predloţilo spomenico o Trstu.1130
Kadar mu je bilo hudo, se je spomnil svoje pokojne ţene Nade. Tako je s teţkim srcem o njej
in o tem, da nikoli nista imela otrok, razmišljal nekega dne na vlaku v Kaliforniji: "Ubojčić mi
je predstavil svojega sina, ki je strasten antikom. To je znak nove dobe. Istotako hčerčica
gospe Shock, ki putuje z menoj čita brez prestanka Dickensa Great expectations. Novi časi?
In jaz sem se bal imeti sina, ker mislil, da bo morebiti kak komi. Ali Nadica bi ga bilo gotovo
dobro vzgojila. Ali mi je teško pri srcu, ko sem mislil na to."1131
Konec avgusta 1951 se je
razburjal, ker ni dobil nobenega odgovora glede Nadinega groba, ĉeprav je poslal številna
pisma.1132
Kljub boleĉi izgubi ljubljene ţene Nade si je dovolil znova stopiti v razmerje, saj je
kmalu po prihodu v ZDA spoznal Katico, ki je kasneje postala njegova druga soproga.
1129
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 13. 6.–8. 10. 1948. 1130
ASS, FV, škatla 13, Vošnjakovo pismo Antonu Grdini, 27. 10. 1951. 1131
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 13. 6.–8. 10. 1948. 1132
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 8. 7.–31. 12. 1951.
273
Tudi v emigraciji je bil prepriĉan, da je bila odloĉitev Slovencev za Jugoslavijo po razpadu
Avstro-Ogrske pravilna in nujna. O tem je pisal v svojih poznih letih v ĉlanku Ustavni pogledi
Krfske deklaracije: "Nasprotno, bil sem prepričan, da je bilo slovensko zgodovinsko dejanje
vedno in povsod povezano z jugoslovansko stvarnostjo in da so dogodki in povezave prve
svetovne vojske samo logična posledica mnogostoletne evolucije, ki je prišla v devetnajstem
stoletju do svojega jasnega izraza."1133
Nekega dne je imel zanimiv pogovor z madţarskimi
politiki Tiborjem Eckhardtom, Gézo Telekijem in Horthyjem, pred katerimi je razvil svojo
tezo, da Avstrija spada k Nemĉiji, a da mora Madţarska stopiti v balkansko zvezo in da naj se
realizira ideja "Kossutha". Imeli so zanimivo razpravo o tem, kako Madţarska ne more imeti
intimnih gospodarskih vezi s Ĉeško in Poljsko zaradi praktiĉnih ţivljenjskih izkušenj.
Vošnjak je menil, da mora imeti Madţarska izhod na morje in Reko. Eckhardt je bil navdušen
nad Vošnjakovim naĉrtom, s ĉimer si je slednji pridobil velikega prijatelja, ki bi mu lahko
pomagal prodreti v ameriški svet.1134
Konec septembra je imel Vošnjak dolg pogovor z Maĉkom, kateremu je takoj zastavil
vprašanje odbora za obrambo vzhodne meje, za kar je Maĉek menil, da ne bo niĉ zaleglo.
Vošnjaku je povedal, da sam sicer ne bo vstopil, a da bo podal izjavo, da se solidarizira z
delom odbora. Omenil mu je tudi, da bi zakljuĉil sporazum z vsemi tremi strankami –
radikali, demokrati in agrarci. Ţe ĉez nekaj dni je Vošnjak izvedel, da bo Maĉek pristopil in se
ob tem spraševal, kaj bo sedaj naredil Fotić, ker so ţeleli v odbor stopiti vse srbske stranke,
NOS in Maĉek.1135
Fotić je namreĉ kot veleposlanik zastopal Jugoslavijo v ZDA pred
priĉetkom vojne. Pri ameriški vladi je podal zahtevek po nakupu oroţja za svojo domovino.
Ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt se je osebno zavzel za uresniĉitev
jugoslovanskih ţelja po nakupu oroţja v ZDA z nasvetom, da balkanske drţave ostanejo
nevtralne. A dogodki so šli svojo pot.1136
Vošnjak se je v pogovoru s hrvaškim
zgodovinarjem, publicistom in nekdanjim diplomatom Bogdanom Radico1137
strinjal, da bi bil
na ĉelu odbora nekdanji brigadni general Bora Mirković, v odbor pa naj bi po Vošnjakovem
mnenju vstopil tudi Vanja Subotić, zavzel se je namreĉ, da bi v odbor vstopili socialisti.1138
1.
decembra je Vošnjak od Maĉka izvedel, da sta on in Krek OZN-i v Parizu poslala spomenico
1133
Vošnjak, Ustavni pogledi, 145. 1134
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 13. 6.–8. 10. 1948. 1135
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 28. 11. 1948–27. 8. 1949. 1136
Matjaţ Klemenĉiĉ, Ameriški Slovenci in NOB v Jugoslaviji, 143. 1137
Prim: Bogdan Radica, Ţivjeti nedoţivjeti. 1, Uspomene hrvatskog intelektualca kroz moralnu i ideološku
krizu Zapada (München, Barcelona, 1982). 1138
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 13. 6.–8. 10. 1948.
274
glede Trsta , kar mu seveda ni bilo pogodu: "Lepa stvar. In Krek tako mene ubruka pred
Mačekom. Ali je to otročje ali je v vsem metoda." Ob koncu obiska je Maĉku zagotovil, da
ima njegova skupina v Argentini popolno zaupanje vanj in da je za njih moţna tudi Krekova
odtujenost, nad ĉemer je bil Maĉek osupnjen.1139
Z Radico se ni vedno razumel, kar razkriva njuno dopisovanje decembra 1949, v katerem je
bil Radica zelo oster pri dajanju navodil, kaj je Vošnjakovo delo: "V Vašem interesu je, da se
zberete in da se, kakor Vam je rečeno s pristojne strani, posvetite Vaši dodeljeni nalogi, t.j.
pisanju knjige o Slovanski ideji. Ker mislite, da ste Vi edini poklicani, da to izpeljete,
verjamem, da boste, na ta način, v tej deţeli, najbolj pozitivno doprinesli k ugledu naše deţele
in naše znanosti kot tudi idealom, za katere ste se vedno borili." Ob tem ga je opomnil, da
morajo med njimi vladati toleranca, ljubezen in lojalnost, z namenom, da bi izpolnili upe, ki
jih je narod, ne da bi vedel za njih, polagal v njih. Predlagal je tudi, naj si ne oteţujejo
ţivljenja, ki je bilo ţe tako teţko in nehvaleţno njim in narodu.1140
V Washingtonu se Vošnjak ni sreĉeval le z zagovorniki kralja in dinastije KaraĊorĊević,
temveĉ se je tudi s samim kraljem. Tako je bilo nekega dopoldneva, 23. januarja 1949, ko je
spoznal njegovega sina: "Sprejel me je jako leţerno. V sobo je pridrvel mladi sinčič, ki je jako
dinamičen in neznansko lep. Rekel sem, da še nikdar nisem videl tako lepega otroka. In to je
tudi res, nisem laskal. Kritiziral [sem] naše srbske Velesrbe. Amerikancem niti Jugoslavija ni
dovolj velika niti zdruţeni Balkan, niti cela Evropa in ti norci prihajajo z Veliko Srbijo. Kralj
soglaša, tudi z mojo uničujočo kritiko Stojadinovića, ki je-to še samo po sebi razume,
Velikosrb."1141
Konec avgusta, ko je bil v Berkeleyju, je izvedel, da je kralj, ko je bil v Jolietu,
o njem govoril prav laskavo. Menda se je govorilo o vseh mogoĉih odliĉnih Jugoslovanih in o
vsakem se je našlo nekaj, samo o Vošnjaku ne.1142
V zaĉetku februarja je bil pri nekdanjem ţupanu Clevelanda in guvernerju Ohia Franku
Lauschetu v Columbusu, katerega je zanimalo, kdo se je za Vošnjaka zavzel v Kaliforniji, na
kar mu je slednji odgovoril, da Federation of Labour, ena izmed prvih zvez sindikatov v ZDA.
Pri tem je Lauscheta zanimalo, ali ga bo federacija tudi plaĉala. Vošnjak se je izmotaval z
razlago, da je velika škoda, da se v Clevelandu ĉisto niĉ ne brigajo za politiĉna vprašanja in da
1139
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 28. 11. 1948–27. 8. 1949. 1140
ASS, FV, škatla 16, Radicino pismo Vošnjaku, 3. 12. 1949. 1141
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 28. 11. 1948–27. 8. 1949. 1142
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 28. 8. 1949–9. 1. 1950.
275
bo treba najti sredstva za politiĉno borbo in Lauscheta prosil, naj o tem govori s škofom
Beverleyem Dandridgom Tuckerjem. Omenil mu je tudi svojo ţeljo, da bi rad deloval na
vzhodu. Lausche mu je izkazal svojo naklonjenost s tem, da je zaĉel govoriti slovensko in mu
pojasnil, kako so ga njegovi kolegi prepriĉali v kandidaturo. S sestanka je Vošnjak odšel
vidno zadovoljen: "Kamen se mi je zvalil od duše, ko sem se bliţal hodeč mimo nebrojnih
zastav izhodu, kjer sem uro prej vstopil s čisto drugimi občutki. Imenitno je pa vendar, da je
Slovenec gazda tega slavnega Kapitola."
V zaĉetku februarja 1949 je zopet potoval v Kalifornijo. Najprej je odšel k Robertu Josephu
Kernerju, profesorju na kalifornijski univerzi v Berkeley (University of California, Berkeley –
UC Berkeley), ki mu je izroĉil kljuĉ pisarne in ga predstavil v knjiţnici. Vošnjak je bil
ponosen, da je dobil priloţnost predavati na univerzi, ki je bila ustanovljena leta 1886, ko sta
bila zdruţena Kolidţ Kalifornije in Kolidţ za kmetijske, rudarske in mehaniĉne znanosti.
Udobno se je namestil v študijski sobi, kjer je imel pravo "Faustovsko" sobo. Dela je bil zelo
vesel, kar je moţno razbrati iz njegovih besed, zapisanih v dnevniku: "Tu bo delo šlo kako[r]
pomazano. Čutim se kot nekaki intelektualni aristokrat. Zopet v stari koţi po tolikih
poniţanjih." Dela se je takoj lotil in zaĉel sestavljati literaturo za svoja predavanja ter si na
veliko izposojal knjige. 14. februarja 1949 je nastopil svoje prvo predavanje, za katerega je
zapisal, da je dobro uspelo, ĉez tri dni je vodil tudi prvi seminar. Zanimivo se mu je zdelo, da
v predavalnicah ni bilo katedre in da so bili dijaki izravnani s profesorjem. Niso pa mu bili
preveĉ simpatiĉni ameriški profesorji in razgovori pri zajtrku so se mu kar nekajkrat zdeli
prav muĉni. Dobil je asistenta, nekega Wuesta, ki ga je poslal Kerner. Ker mu nihĉe ni hotel
podpisati jamstvenega pisma, se je od Berkeleyja in sluţbe moral kmalu posloviti. Njegovo
zadnje predavanje je potekalo 27. maja 1949, ko je predaval o Romuniji in balkanski
federaciji. Pravi razlog njegovega odhoda z univerze je menda tiĉal v njegovi starosti, saj je
bil ţe v letih in zato ni mogel ostati ĉlan profesorskega zbora, ker ni imel vsaj pet let
univerzitetne sluţbe. Bevc je menil, da je morda šlo celo za politiĉno ozadje, ker so menda
nekateri vplivni ĉlani akademskega senata simpatizirali s komunisti, Vošnjak pa svojega
politiĉnega prepriĉanja nikakor ni skrival. A v usodo se ni ţelel vdati, zato je odšel v Stanford
k Johnu Ewartu Wallaceu Sterlingu, ravnatelju univerze v Stanfordu, ki mu je obljubil, da bo
osebno vzel njegovo zadevo v roke. Poklical je tudi University Extension, kjer so mu
obljubili, da bodo naslove njegovih predavanj poslali na tri tisoĉ organizacij. Konec junija je
276
konĉno dobil jamstveno pismo od Hansa Kelsna,1143
rednega profesorja na oddelku za
politiĉne znanosti na UK Berkeley. A kljub temu se je moral 7. septembra posloviti, zato je
odpotoval v New York. Še pred tem se je ob njegovem 67. rojstnem dnevu zbralo dvanajst
oseb v Adriatic-Pacific odboru. Navzoĉi so podprli njegovo prizadevanje za ustanovitev
odbora.1144
V Berkeleyju se je sestal s škofom Karlom Morganom Blockom, s katerim se je
pogovarjal o skupnosti katoliških in pravoslavnih duhovnikov. Povedal mu je, da gre za
navadno laţ, da hoĉe Kreku spodnesti stolĉek, saj je bilo to v nasprotju z njegovimi
tradicijami in politiĉno pametjo. A bil je tudi uţaljen, ko ga vodja slovensko-hrvaške ţupnije
v San Franciscu Vital Vodušek ni povabil na banket v ĉast škofu.1145
Ker je bilo zelo teţko najti novo univerzo, na kateri bi predaval, je zanj priporoĉilo napisal
Katoliški odbor za begunce. V primeru, da bi se sprostilo kakšno mesto za predavatelja
zgodovine, politologije, mednarodnih odnosov v nemškem ali italijanskem jeziku v poletnem
ĉasu ali v prihodnjem letu, so univerze prosili, naj posvetijo pozornost Vošnjaku. V
priporoĉilu so zapisali, da je ţe predaval na Inštitutu za slavistiko in Oddelku za politiĉne
vede na UK Berkeley. Poudarili so, da je sposoben predavati, ĉeprav je ţe starejši moţ. Peter
H. Odegard, predstojnik oddelka za politologijo na UK Berkeley, je o Vošnjaku v priporoĉilu
zapisal: "Spoznal sem ga v kratkem času in lahko izrazim spoštovanje do njegovega značaja
in sposobnosti /…/ Njegova osebnost in angleščina sta dobri."1146
Vošnjak je bil ĉlan Slovenske demokratske stranke (Slovenska demokratska stranka – SDS),
katere zaĉetki so segali na prelom 20. stoletja, ko se je organizirala skupina slovenskih
liberalnih izobraţencev, imenovana Narodno radikalna mladina. Le-ti so kot nosilci
jugoslovanske ideje pod Ţerjavovim vodstvom skrivoma pripravljali osvoboditev izpod
habsburškega jarma, Vošnjak pa je ţe deloval v emigraciji. Leta 1918 so mladi prevzeli
vodstvo liberalcev od starih, katerih predsednik je bil Tavĉar. A v svojem razvoju so se
slovenski demokrati pogosto delili na veĉ frakcij. V letih pred drugo svetovno vojno je bil za
predsednika demokratov imenovan Kramer. Vojna pa je vzela številne demokrate, ki so umrli
bodisi v taborišĉu bodisi zaradi komunistiĉnih pobojev. Leta 1941 so se konĉno zdruţili
predstavniki Omladine JNS, Samostojne demokratske stranke ter Zveze kmeĉkih fantov in
1143
Prim: Aladár Métall, Hans Kelsen: Leben und Werk (Dunaj, 1969); Hans Kelsen und die Europäische Union:
Erörterungen moderner (Nicht-)Staatlichkeit, ur. Tamara Ehs (Baden, 2008); Heli Modic, "Ali je bil Hans Kelsen
novokantovec ali eksistencialist?", Pravnik 33, št. 10–12 (1978): 313–321. 1144
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 28. 11. 1948–27. 8. 1949; Bevc, Spomini, 206. 1145
Prav tam. 1146
ASS, FV, škatla 12, Priporoĉilo The Catholic committee for refugees, 1950.
277
deklet v Ljubljani, kjer je bil podpisan delovni sporazum. Marca 1946 so se v Riccioneju
zbrali predstavniki demokratskih skupin in sklenili, da se vse demokratske frakcije zdruţijo v
enotno SDS. Podpisniki Riccionskega sporazuma so bili nekdanji naĉelnik Sokolskega
vojnega sveta Edvard Antosiewicz, sodnik in profesor prava v Ljubljani Stojan Bajić (Walter
Gerstenmayer), Bevc, Vladimir Borštnik, tajnik ruskega konzulata v Trstu pred prvo svetovno
vojno, pravnik in novinar pri Jutru Bogdan Drnovšek, Vlado Gorazd, pravnik Albert Heric,
zdravnik Franc Kolterer, strojni inţenir Milan Lenarĉiĉ, sodnik in sodelavec Radia Trst Boris
Mihaliĉ, Gustav Omahen, zgodovinar in šolnik Janko Oroţen, posestnik in industrialec
Edvard Pogaĉnik, Tugomer Prekoršek, pravnik in gospodarstvenik Bojan Ribnikar, inţenir
Boris Sancin, odvetnik Avgust Sfiligoj,1147
poveljnik Rado Slanc, starosta Sokola I Miroslav
Urbas, ustanovitelj Slovenske demokratske zveze v Trstu Andrej Uršiĉ, pravni in politiĉni
uradnik Mednarodne organizacije za begunce Miloš Vauhnik, Ţivko Vedlin, Joţe Verovšek,
Vošnjak, Ivan Vranĉiĉ, nekdanji tajnik JNS Marjan Zajec, Vinko Zorc in nekdanji
podpredsednik ljubljanskega odbora JNS in kasneje izdajatelj ĉasopisa Svobodna beseda v
Argentini Rudolf Ţitnik.1148
Vsi pripadniki stranke so tvorili Glavni odbor, ki je leta 1946 štel
35 ĉlanov. 26. marca 1947 je bil podpisan sporazum kot osnovna listina SDS. Na ĉelo stranke
so bili postavljeni obĉni zbor, glavni odbor in izvršni odbor.1149
Kot prvo nalogo si je SDS v emigraciji zastavila delovati za osvoboditev slovenskega naroda
izpod jarma komunizma. V emigraciji je predstavljala velik del slovenstva, ki v domovini ni
mogel delovati in ne govoriti. V SDS so bili prepriĉani, da "posebni in skupni interesi
Slovencev, Hrvatov in Srbov danes in v bliţnji prihodnosti nujno zahtevajo skupno drţavo".
Stranka svojih idejnih smernic ni spreminjala, ker je vztrajala pri enotnosti "neokrnjene
Jugoslavije, katere notranja ureditev naj bi bila v soglasju z zahtevami posameznih
narodov".1150
V zaĉetku oktobra 1949 je v ZDA konĉno prispel tudi ĉlan SDS Bevc, za katerega prihod se
je zelo zavzemal Vošnjak. Inţenir Bevc je v domovini pred vojno deloval kot liberalni politik
in Sokol. Zaposlen je bil kot tehniĉni višji svetnik na banski upravi. Med drugo svetovno
vojno je bil med glavnimi organizatorji Sokolske legije v okviru odporniškega gibanja pod
1147
Prim: Slavko Bratina, Nelahka pot do resnice: ob 50-letnici slovenskega povojnega šolstva v hvaleţen
spomin na dr. Srečka Baraga, dr. Antona Kacina, dr. Avgusta Sfiligoja (Trst, 1996). 1148
Prim: "Ţitnik, Rudolf", v: ES, Zv. 15: Wi–Ţ (2001), 337. 1149
Bevc, Spomini, 177–178, 181 in 240. 1150
Prav tam, 181.
278
vodstvom Draţe Mihailovića. Na boţiĉ, leta 1944, je bil aretiran s strani Gestapa. Po štirih
mesecih ujetništva se je vrnil domov in od tam s prijateljem politikom Rudolfom Ţitnikom
pobegnil. Iz Italije se je napotil v ZDA, kjer se je s svojo druţino sreĉal šele po desetih letih
izseljenstva.1151
Po prihodu v ZDA sta bila z Vošnjakom nekaj dni skupaj v New Yorku, nato
se je Bevc odpravil v Kalifornijo. Po njegovem odhodu je moral Vošnjak spisati poroĉilo o
Bevĉevem bivanju v New Yorku. Ko je telefoniral Kreku v Times Square Hotel in mu
sporoĉil, da je Bevc v ZDA, je pri tem ujel njegovo opazko: "Od kod se je pa ta vzel." Ĉez
nekaj dni se je moral Vošnjak oglasiti pri podpredsedniku Free Europe Edgarju P. Deanu,
kateri ga je opozoril, da se mora odslej javljati pri njem in poroĉati nekemu mlademu ĉloveku,
kar se je Vošnjaku zdelo popolnoma absurdno. Vošnjak je smatral predstavnike Free Europe
za diplomate, "postavljene na stranski tir" ali "povišane na podstrešje". Nekega dne ga je
Dean napadel, da piše samo neke ĉlanke, namesto da bi se posvetil pisanju dogovorjene
knjige. Vošnjak mu je razloţil, da je omenjene ĉlanke prinesel iz Kalifornije.1152
Ko je leta
1951 izvedel, da je dal Dean odpoved, je bil tega zelo vesel: "Torej ta satanski tip je
'dolijal'."1153
V zaĉetku novembra je v hotelu Carleyle pred dvigalom sreĉal kralja in kraljico, s katerima je
imel kratek pogovor o njegovem bivanju v Kaliforniji. 13. decembra je bil povabljen na
kraljevsko slavo, kjer je bilo prisotnih okrog dvanajst ljudi. Proti koncu leta mu je Nada Kobal
prek telefona sporoĉila, da odhaja s sinom in moţem na Japonsko. Vošnjaka je bodrila, da je
le on sposoben izpeljati stvar glede jugoslovanske reprezentance in da je vse v njegovih
rokah, kar ga je navdalo s posebnim navdihom.1154
V zaĉetku januarja 1950 so se v New Yorku sestali Fotić, Maĉek in Krek, a Vošnjaka niso
povabili. Zato se je sam pozanimal, v katerem hotelu bivajo in se kar napotil tja. Situacija je
bila sila neprijetna: "Potem pa takoj na Lexington Ave, kjer hotel Sehelton. Najprej [sem]
poiskal sobo Pešelja. Trkam: Predsednik HSS v spodnjicah. Izginil sem. Kaj vidim v lobi.
Krek s svojimi klerikalnimi pajdaši se je hotel zmuzniti skozi vrata hotela. Šteloval sem ga.
Očitno mu je bila neprijetna situacija, katero je sam izzval."1155
1151
Bevc, Spomini, 5–8. 1152
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 28. 8. 1949–9. 1. 1950. 1153
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 8. 7.–31. 12. 1951. 1154
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 28. 8. 1949–9. 1. 1950. 1155
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 9. 1.–30. 5. 1950.
279
Veĉkrat se je udeleţil seje Inter-Parliamentary Union (IPU), mednarodne organizacije, ki je
predstavljala prvi stalni forum za veĉstranska politiĉna pogajanja. Tako je bilo tudi 9. maja
1950, kjer se je pogovarjal s predsednikom Slovaške demokratske stranke in predsednikom
Albanskega odbora, oba sta mu razlagala, kako sta njuni stranki pristopili k IPU. Vošnjaka so
ta veĉer posadili med nekakšne madţarske boeme na koncu mize. Bil je razoĉaran, ker ĉastni
gost, nekdanji predsednik poljske vlade v izgnanstvu, Stanisław Mikołajczyk ni omenil ne
Kreka ne njega. Sam pri sebi se je odloĉil, da bo delal na tem, da tudi Slovence uvede v
IPU.1156
Pri IPU je zaĉel delati v drugi polovici januarja 1951, za kar je ĉez nekaj mesecev
prejel plaĉilo. Tudi Nacionalni odbor za svobodno Evropo (The National Committee for Free
Europe – Free Europe), ameriška anti-komunistiĉna organizacija, mu je konĉno nakazala
nekaj denarja, o njej pa se je nekega dne izrazil, da je "klerikalna trdnjava".1157
Glasnik te
organizacije, ambasador Grew, je menda nekoĉ v tisku izjavil, da bodo "vsi politiĉni voditelji
iz drţav izza ţelezne zavese deleţni podpore". A ta izjava je bila kasneje spremenjena v
smislu, da so do podpore upraviĉeni samo ustanovljeni narodni odbori, ne posamezniki. Free
Europe je posameznike podpirala tako, da jim je dajala raziskovalne naloge, v zameno pa
zahtevala njihovo politiĉno nedejavnost, kot se je to zgodilo tudi v Vošnjakovem primeru, ko
je imel sklenjeno trimeseĉno pogodbo za to, da bi napisal politiĉno zgodovinsko razpravo.1158
Do junija 1950 je ţivel v hotelu Woodrow. V svojem neobjavljenem dnevniku se je od kraja
prav zanimivo poslovil: "Še enkrat pogled v ono veliko dvorišče s svojimi raznimi stanovalci,
in toliko littera tam na dnu. Epizoda sobe 631 je dovršena. Mnogo sem imel v njej nezgod in
pa tudi mnogo prijetnih ur. Z bogom, vi razni stanovalci Woodrowa. Nisem nikdar vprašal,
kaj delate, kakšno je Vaše delovanje, posebno kvalificirano gotovo ni. Posebno ti ţlobudrasta
baba s starim moţem v delavski obleki. Z nikomer se nisem upuščal v razgovore, jedino z
lastnikom lunchonette in usluţbenci, Sicilijancem, ki je Sicilijanca popolnoma slekel, poročen
s Poljakinjo. Z Bogom nočni portir Beck iz Subotice, ki markira Srba, z Bogom Vera, dobra
Ţidovka, ki je dobila znamke od mene, z Bogom manager Klein, ki je tolikokrat imel z menoj
potrpljenja glede plačanja. Radi tega sem ji tudi obljubil odlikovanja. Vse sem izplačal, kar
sem imel plačati, zadovoljen in ponosen sem bil spričo mojega katastrofalnega stanja."1159
Nato je 12. junija 1950 odšel v Washington. Ţe drugi dan bivanja v Washingtonu se je sestal z
Maĉkom, s katerim je imel pogovor o jugoslovanskih mejah in razmišljala sta o mejah iz leta
1156
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 9. 1.–30. 5. 1950. 1157
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 8. 7.–31. 12. 1951. 1158
Bevc, Spomini, 201–202. 1159
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 11. 6.–23. 10. 1950.
280
1918 in Sporazumu Maček–Cvetković. Vošnjak je predlagal arbitraţo ali plebiscit, s ĉimer se
je Maĉek naĉeloma strinjal, a tega niso ţeleli Srbi. Ĉeprav sta oba ţivela v emigraciji, sta ţivo
kovala naĉrte za Jugoslavijo in Maĉek je hotel vedeti, kaj bo hrvaško. Ţe 14. junija je Vošnjak
potoval v New York, kjer se je naselil v podstrešni sobi s pogledom na romansko fasado
cerkve Pavlincev. Njegov dnevnik razkriva, da je tudi v tej emigraciji imel nasprotnike kakor
v prvi. Sima Petković mu je zaupal, da je bil s strani nekaterih nevošĉljivcev oznaĉen kot
pijanec, ki ni nikoli niĉ imel in da tudi v prvi svetovni vojni ni nikdar niĉ ţrtvoval. Prizadet
zaradi takšne izjave je komentiral: "To je pa Radičina taca." 22. julija je Vošnjak prispel v
Little Falls in se nastanil pri Slovencu Franku Gregorinu.1160
V Syracuse se je sestal z
Meštrovićem, ki je trdil, da nima niĉesar, kar mu Vošnjak ni verjel, saj je dvomil, da mu ni
uspelo prodati vsaj kakšen kip. Na eni strani je razlagal, da nima niti 50 dolarjev, po drugi
strani pa je prodajal kip Madone za 200.000 dolarjev. Vošnjaku ni predstavil niti svoje ţene.
Ko mu je povedal, da je umrl Vasiljević in da je ostal še edini ţiveĉi podpisnik Krfske
deklaracije, Meštrovića to ni prav niĉ ganilo, tudi o JO ni nikdar govoril, kot da bi ţelel
pozabiti ta del svojega ţivljenja.1161
Iz Vošnjakovega dnevnika je mogoĉe ugotoviti, da mu ameriški predsednik Franklin Delano
Roosevelt ni bil ravno pri srcu, saj je komentiral, da v Gregorinovem stanovanju visita kar dve
sliki tega nesreĉnika in da je zadrţeval kritiko politike. A s Frankom Gregorinom tudi sicer
nista enako dojemala nekaterih zadev, tako Gregorin ni imel pravih predstav o nekdanji
Jugoslaviji. Na razliĉnih polih pa sta bila tudi z Meštrovićem, saj je slednji obtoţeval Srbe za
neka dejanja, Vošnjak pa se je spraševal, kolikim Srbom je Pavelić storil taka dejanja. Ob tem
je razmišljal, da s takšno rekriminacijo ne bodo skupne stvari spravili naprej niti za milimeter:
"Vse stare historije in mi hočemo v novi dan." Pri gostitelju Gregorinu je doţivel neprijetno
izkušnjo, ko je njegov sin Frank mlajši prišel in oĉeta izprašal, kdo je Vošnjak. Enkrat je
kritiziral ameriškega predsednika Harryja S. Trumana, a ga je Gregorin ostro napadel, kako si
to upa, ĉe niti ameriški drţavljan ni. A vsa ta nesoglasja je moral Vošnjak trpeti sedem
tednov, preden je odšel nazaj v Washington, kjer je najel sobo pri Eberly.1162
Teţko se je
sprijaznil, da v Ameriki ni imel veljave, ĉeprav so ga vabili tudi na marsikatero sreĉanje,
1160
Frank Gregorin ni bil v sorodstvenem razmerju z Vošnjakovim znancem Gustavom Gregorinom. 1161
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 11. 6.–23. 10. 1950. 1162
Prav tam.
281
sprejem ali zabavo. Med drugim je bil vabljen na boţiĉno zabavo, ki jo je priredil Svet
evropskih ţena v izgnanstvu leta 1950.1163
V Ameriki je bil Vošnjak 1. julija 1951 imenovan za ĉlana The American Academy of
Political and Social Science (Ameriška akademija za politiĉne in druţbene vede),
ustanovljene leta 1889, v Philadelphii.1164
Njegova prizadevanja v ZDA so spremljali tudi
Jugoslovani v Evropi. Tako mu je nekega dne pisal ĉlan Hrvaškega odbora v Italiji Miro
Didek, ki je bral Vošnjakovo pismo, objavljeno v Domovini, katero je bilo namenjeno
predsedniku Trumanu. Tako so tudi izvedeli, kje se Vošnjak nahaja in kaj poĉne. Didek je
pohvalil Vošnjakovo vnoviĉno nacionalno in drţavno korajţo in ga obvestil, da so v Italiji
uporabili njegovo pismo za ĉlanek v italijanskem tisku.1165
Velikokrat se ga je polotilo domotoţje. Razmišljal je o tem, ali bo še kdaj prišel v domovino
in tam ustvarjal: "In sanjam, da bi se v Šoštanju tiskala v Vošnjakovi zaduţbini prvič kritična
izdaja 'Politike'. Moj stari san, ali se bo izpolnil? Ali pa utopija na večne čase. Prevzela me
'Schreibwut'. Kako bi divno ustvarjal, ako ne bi bilo teh prokletih materijalnih skrbi."1166
V
drugi polovici leta 1951 je bil razoĉaran nad tem, da vsa prizadevanja niso nikamor vodila in
so celo zamirala. Primerjal je akcijo jugoslovanskih emigrantov s Ĉehi in Slovaki, ki so
menda imeli svoje lepe hiše, vsak mesec dobivali lepo vsoto dolarjev in nekaj tudi pomenili,
medtem ko Jugoslovani niso pomenili niĉ – "In to v dneh, v katerih je jugoslovanski problem
na svojem vrhuncu. Značilno je, da nikdo ne smatra, da postoji ona tretja sila, to je mi.
Nobeden ne imenuje Mačka, Kreka e tutti quanti. Izbira je danes samo med Stalinom in
Titom. Nič tretjega ne postoji danes za USA. Nas nikdo ne čuje, nikdo za nas ne vpraša. Mi
smo pozabljeni v kotu. Skoraj sem rekel, da je tako početje kriminalno od naše strane. Kako
bomo mi to zagovarjali, ko pridemo domu. Tito se nam lahko smeje. Tisoč sijajnih prilik je, ki
jih opuščamo. Ali Mačkova stara lajna je, da v teh okoliščinah ni mogoče ničesar napraviti.
Stari pridigar pasivnosti v današnjem času, ki je poln dinamike, kakor nobena doba, odkar
svet postoji."1167
1163
ASS, FV, škatla 1, Councila of European Woman in Exile. 1164
ASS, FV, škatla 6, "Dr. Bogumil Vošnjak, ĉlan American Academy of Political Science", Ameriška
domovina, brez datuma; ASS, FV, škatla 10, Dopis The American Academy of Political and Social Science, 7. 7.
1951. 1165
ASS, FV, škatla 10, Didkovo pismo Vošnjaku, 13. 6. 1951. 1166
ASS, FV, škatla 7, Dnevnik, 9. 1.–30. 5. 1950. 1167
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 8. 7.–31. 12. 1951.
282
19. septembra 1951 je Jamesu Prioleausu Richardsu, predsedniku v poslanski zbornici
Foreign Affairs Committee (Odbor za zunanje zadeve), izroĉil trţaško spomenico. Za
Richardsa je Vošnjak menil, da je precej provincialen in da na noben naĉin ni politik velikega
kova. Richards mu je obljubil, da bo z veliko pozornostjo prebral pravkar izroĉeno mu
spomenico. Nato je Vošnjak glede Trsta napisal še pismo predsedniku Trumanu. Trţaška
spomenica je bila razposlana ĉlanom odborov. V nekem pogovoru s pravnikom Vorysom je
razpravljal o Trstu. Vorys mu je povedal, da je Trst drugi Gdansk, a te filozofije Vošnjak ni
najbolje razumel. Menil je, da Trst ne more biti razlog za zaĉetek tretje svetovne vojne. Prav
tako je bil mnenja, da je za Slovence boljše, da so v Trstu zavezniki kakor pa Italijani. To se
mu je zdel boljše zagotovilo narodne praviĉnosti, ĉeprav trenutno nezadostno. Spomenico je
17. oktobra osebno vroĉil tudi Lauschetu, a ker je bil slednji guverner Ohia, se v zadevo ni
mogel osebno vtikati. Franka Lauscheta je Vošnjak opisal kot ĉloveškega, kršĉanskega,
mehkega, s polno dobrote in usmiljenja, kar je podedoval po materi Slovenki, po oĉetu pa
moĉ, vztrajnost, neupogljivost in politiĉno prebrisanost. A bolj kot spomenica je Lauscheta
osebno zanimal Vošnjak. Prosil ga je, naj mu prinese papirje Free Europe. Ko je Vošnjak šel k
Murrayu Lincolnu, predsedniku National Cooperative Business Association (Nacionalno
zadruţno poslovno zdruţenje), je opazil, da zbira slike konjev, zato je poskusil igrati na to
karto, kar se je izkazalo za uspeh. Najprej sta govorila o konjih, nato o jugoslovanski zadevi.
V Clevelandu se je sestal z Grdino, nato še s škofom Gregorijem Roţmanom,1168
ki je
navdušeno pozdravil Vošnjakov trţaški naĉrt. Škof Roţman se je v ZDA nahajal od leta 1948,
zaradi obtoţbe sodelovanja z okupatorjem med vojno, in tam delal med slovenskimi izseljenci
in begunci. Vošnjak se je napotil tudi v uredništvo Ameriške domovine, kjer pa urednika Jaka
Debevc in Vinko Lipovec nista bila navdušena nad njegovo spomenico. Ko mu je Lipovec
predlagal skupno akcijo z "rudeĉimi" za Trst, je Vošnjak to odloĉno odklonil, ker da bi se
morali o tem predhodno posvetovati s Krekom. Nato so imeli sejo akcijskega odbora za Trst,
katerega predsednik je postal Grdina.1169
Ko je obiskal Mac Mahona, šefa generalnega štaba, ga je ta spraševal, kaj poĉne v
Washingtonu. Odgovoril mu je, da je strokovni delavec kongresne knjiţnice THOMA, ĉeprav
niti sam ni vedel, ali je na razpolago ali je odpušĉen ali je le na rezervi, vedel je samo to, da
ne prejema nikakršnega plaĉila. Ob slovesu mu je v roke stisnil trţaško spomenico, Mac
1168
Prim: Janko Pleterski et al., Škof Roţman v zgodovini (Ljubljana, 2008); Resnica vas bo osvobodila: škof. dr.
Gregorij Roţman in njegov čas: zbornik, ur. Milan Knep (Ljubljana, 2009). 1169
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 8. 7.–31. 12. 1951.
283
Mahon pa mu je obljubil, da jo bo previdno prebral in da se bosta še sreĉala. Ĉez nekaj dni se
je prepriĉal, da ostale njegove spomenice niso prišle v roke poslancev in senatorjev.1170
Ĉlan
kongresne knjiţnice je postal ţe leta 1951, ko jim je moral predati tudi svojo jugoslovansko
bibliografijo, za kar se mu je šef Alton H. Keller tudi pisno zahvalil.1171
Oktobra je Krek v pogovoru z Vošnjakom konĉno popustil in pristal na ustanovitev odbora za
obrambo svobodnega trţaškega ozemlja v Clevelandu, ĉeprav je bil menda še vedno zelo
rezerviran v pogledu trţaškega vprašanja. A z Vošnjakom se je strinjal, da je glavna nevarnost
mimo, skrbelo ga je le imenovanje italijanskega generala za poveljnika balkanskega oddelka
NATA. Naslednji dan se je sestal z vodjo bolgarskega nacionalnega odbora Georgijem
Dimitrovom in slovaškim politikom Josephom Lettrichem, katerima je predstavil predlog
delovanja komisije za agrarne zadeve. Naslednji dan je obiskal najprej grškega ambasadorja
Athanasa G. Politisa, s katerim sta imela prav prijeten pogovor. Nato je obiskal še
juţnoafriško ambasado, kjer ga je lepo sprejel sekretar Pietera Willema Botha, ki se je ţivo
zanimal za IPU.1172
Ko se je 11. novembra sestal z Maĉkom, mu je predlagal, da bi "v oĉi Titove akcije proti
kmetom" izdali izjavo protesta. A Maĉek je bil preveĉ "luckwarm" in pasiven, saj se ni bal za
kmeta, temveĉ za agrarne proletarce, ki jih je Tito pripeljal v mesta. Svojega pogovora nista
konĉala, ker se je Maĉku, kot je to predvideval Vošnjak, mudilo h Kreku. Sam pri sebi je
razmišljal, da gre zopet za tajni sestanek, na katerega ni bil povabljen. Naslednji veĉer ga je
ĉakala še ena senzacija, ko mu je neka Zdenka potrdila, kar je ţe predhodno sam izvedel, da
ga je Krek pred Free Europe "denunciral", da je bil v ĉasu vojne v Berlinu. Vošnjak je to
komentiral z izjavo, da s takšnimi ljudmi ni mogoĉe delati. Novembra je stopil še v stik z
Maddenom. Ker je Ray John Madden bil predsednik Odbora za preiskavo o Katinskem gozdu,
mu je Vošnjak predlagal, naj se preišĉe še Koĉevski rog. Madden je pristal, a Vošnjak je bil
do tega malo skeptiĉen, ker se je bal, da se je Madden prenaglil. Dimitrovu je pri IPU
predlagal, da kmetska zveza protestira proti Titovemu poĉetju, ki je vse delal pod zavezniško
zašĉito.1173
O Koĉevskem rogu je poroĉal Kreku, kateremu se je pohvalil, da se je zadeva
1170
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 8. 7.–31. 12. 1951. 1171
ASS, FV, škatla 10, Kellerjevo pismo Vošnjaku, 11. 5. 1951. 1172
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 8. 7.–31. 12. 1951. 1173
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 8. 7.–31. 12. 1951.
284
sproţila po njegovi zaslugi. Krek je bil najprej menda prav bojeĉ, a je Vošnjak prodrl skozi
njegovo pasivnost.1174
Zanimivo je Vošnjakovo razmišljanje o stanju Jugoslavije, zaveznikih in nasprotnikih konec
leta 1951. Prišel je do prepriĉanja, da "Research" obdelujejo problem federacije, a nikakor v
tem smislu, ki bi bil Jugoslaviji v korist. Madţari so zahtevali razbitje Jugoslavije, saj naj bi
Slovenija, Hrvaška in Srbija vsaka zase vstopile v podonavsko federacijo – "V lepem procepu
smo in Maček vodi nehote zločinsko politiko vsled svoje gandijske pasivnosti." Razmišljal je
tudi o tem, da se Nemci in Italijani niso ĉisto niĉ spremenili in so ostali to, kar so bili
Slovencem v "tisoĉni borbi". Zato je bil prepriĉan, da bo treba pri Ameriĉanih "orati pravo
federalno njivo", ker je bilo v njihovih glavah še preveĉ nerazĉišĉenih pojmov.1175
V ZDA se je Vošnjak pogosto ukvarjal z vprašanjem Jugoslavije, njenega obstoja in sistema,
ki je vladal v domovini. V slovenskem ĉasniku Domovina, ki je izhajal v ZDA, je zapisal, da
je zmotno misliti, da Jugoslavije ni veĉ. Tako je rojake v izgnanstvu nagovoril, da Jugoslavija
še vedno ţivi, obstaja, ĉeprav je komunistiĉna, in da bo ţivela tudi po tem, ko rdeĉe zvezde ne
bo veĉ na njeni zastavi. Zapisal je, da Evropa mora spregledati, da je Jugoslavija evropska in
da je prav tako "univerzalno potrebna". Poudaril je, da k sreĉi slovenski demokrati niso edini
v mišljenju, da Jugoslavija mora obstati. Boj za obstanek Jugoslavije je primerjal z Veliko
Britanijo, v kateri je prav tako preteklo veliko krvi, preden so se Škotska, Anglija in Wells
zdruţili. Evropo je opozarjal na nevarnost, ki bi pretila, ĉe bi Jugoslavija razpadla. Ozemlje
jugoslovanskih pokrajin bi razkosali Nemci, Italijani in Madţari, kar pa bi znova ogrozilo mir
v Evropi.1176
Vošnjak je deseto obletnico smrti svoje prve soproge doĉakal v emigraciji. Na dan njene
smrti, 17. februarja 1952, je v svoj dnevnik zapisal: "Desetletnica Nadine smrti. Boga milega,
kako je minilo teh burnih deset let. Ostala je Ona v mojem srcu[,] kakoršna je bila v ţivljenju.
Čuvam kao svetinjo tisto škatljo, v kateri je gradivo za njeno knjigo. Ako se oslobodimo, bo
moja dolţnost, da napišem knjigo o Nadi. Radi pomankanja sredstev moram odloţiti Nadino
1174
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 1. 1.–4. 9. 1952. 1175
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 8. 7.–31. 12. 1951. 1176
ASS, FV, škatla 1, "The Reality of Yugoslavia", Domovina, 15. 3. 1952.
285
panihido. V cerkvi episkopalni sv. Margarete molim se Bogu. Video[,] kako stoji Nada poleg
očeta v Eliziju."1177
26. aprila je bil Vošnjak zopet na enem izmed kongresov IPU v Washington Hotelu. Krek se
mu je zdel "sladek ko[t] med", kar se je Vošnjaku zdelo sumljivo. Mikołajczyk ga je pozval,
naj sestavi listo prisotnosti, samega sebe je postavil na listo za SDS. A bil je nekoliko potrt,
ker ga Mikołajczyk ni pozval, da pozdravi kongres, ĉeprav je Vošnjak v ţepu imel govor. To
je smatral za škandal v pravem pomenu besede. Nato pa mu je za nameĉek Dimitrov trdil, da
je njegova lista prisotnosti izginila. Naslednji dan so se sestali ĉlani odbora za agrarne posle,
pri ĉemer Vošnjak ni ţelel prevzeti predsedstva. Aprila je bil sprejet kot nekakšen
povezovalec v Cosmos Clubu, zasebnem druţbenem klubu, ustanovljenem leta 1878. Ĉlani so
lahko postali tisti, ki so izkazali zasluţno delo na podroĉju znanosti, literature, likovne
umetnosti in podobno.1178
V zaĉetku junija je imel Vošnjak dokaj oster pogovor z Maĉkom. Nad njim je celo povzdignil
glas in mu rekel, da so v Washingtonu, kar pomeni, da je treba delati, sicer lahko gredo v
Juţno Dakoto. "Pa saj bom," je odgovarjal Maĉek. Pri tem ga je Vošnjak opozoril, da nosijo v
Washingtonu veliko odgovornost. A Vošnjak je bil zelo vesel dejstva, da se je Branko Pešelj,
Maĉkov tajnik, konĉno odselil, ĉeprav je Maĉek nekaj dni pozneje še vedno govoril kot o
svojem tajniku. Pešljevo odselitev je Vošnjak komentiral povsem v svojem stilu z ţaljivkami:
"Razlog selitve je neki cernuzelj, s katerim je slavni zagrebški purger spal. Kako neizmerno je
to vse. In Pešelj je intimni prijatelj Krekov, ki izvaja svoje šahovske poteze proti meni preko
njega." Nekaj dni kasneje je zapisal še nekaj sarkastiĉnih besed na Pešljev raĉun: "Pešelja
bomo skoro imeli v kletki. Taki junaki dobro vedo, kdo jim je nevaren." Razkol med
Vošnjakom in Krekom se je samo še poglabljal, tako je vsaj ĉutil Vošnjak, kar najbolj priĉajo
njegove misli, zapisane v dnevniku, ob obisku poslanika Francisa Walterja: "Bojim se
Krekovih intrig. Spominjam se, kako me je Feighen pustil čekati. Upravičeno, da povsodi
vidim Krekove prste. Walter ni bil posebno prijazen. Morebiti je vedno tak, ali je pa ţe tajna
klerikalna zadevščina. Nikdar nisem bil zagrizen antiklerikalec, pa ta nesrečni dromedar Krek
me bo nateral na to."1179
1177
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 1. 1.–4. 9. 1952. 1178
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 1. 1.–4. 9. 1952. 1179
Prav tam.
286
Leta 1952 je Ameriška domovina pisala, da je zasledila tehten ĉlanek o Trstu, ki je bil povezan
z Vošnjakovo spomenico. Po zgodovinskem uvodu je spomenica obravnavala trenutno stanje
na Trţaškem v zvezi z doloĉili neizpolnjene mirovne pogodbe, sklenjene pet let poprej. Tako
je Vošnjak pisal, da Trst nima nobene neposredne zveze z italijanskim narodnim ozemljem.
Trdil je, da je Italija med prvo svetovno vojno na Trst gledala še nekako stvarno, medtem ko
je po drugi svetovni vojni uprizorila splošno gonjo proti Slovencem na Trţaškem, s ciljem,
potisniti jih v poloţaj brezpravnosti, v kakršnem so bili v ĉasu fašizma. Prikljuĉitev Trsta
Italiji bi tako pomenila povratek v poloţaj "brezpravne raje" in bi jim odvzela še tistih nekaj
pravic, ki so jih uţivali. Ĉasnik je pisal, kako je Vošnjak ţe leta 1918 Wilsonu predlagal, da bi
Ameriĉani zasedli Trst, kar pa se ni izpolnilo. Zavezniška vojaška uprava je sicer leta 1945
prevzela odgovornost za to ozemlje ter razveljavila nekaj fašistiĉnih zakonov in vrnila Judom
zaplenjeno premoţenje, a Slovencem in Hrvatom ni popravila krivic. Vsi zakoni so za
Slovence ostali nespremenjeni, vsi uradi so bili pod popolnim nadzorom Italijanov, slovenski
jezik je bil še vedno izkljuĉen iz vseh sodišĉ in javnih uradov, vpeljan je bil le v šole. Vošnjak
je tako trţaško vprašanje opredeljeval ne kot italijansko ali jugoslovansko, temveĉ kot
evropsko in svetovno vprašanje. Predlagal je izpolnitev vseh mirovnih pogojev, s ĉimer bi bili
ustvarjeni pogoji za soţitje Slovencev in Italijanov. Trţaški Slovenci so se javno zahvalili
Vošnjaku in ostalim ameriškim Slovencem za njihovo podporo v teţki borbi za narodni
obstoj.1180
Istega leta je Jugoslovenski američki glasnik pisal o Vošnjaku kot nekdanjemu
ĉlanu JO in enem izmed vodilnih drţavnikov, ki so ustvarili Jugoslavijo. Sedaj, ko je ţivel v
ZDA, je zapisal ĉasnik, se je boril s pomoĉjo ameriškega tiska za demokracijo v tej trpeĉi
drţavi. Ĉasnik ga je opisoval kot edinega, ki se je bil sposoben dvigniti nad drobnimi
plemenskimi prepiri ali strankarskimi cilji. Novinar je menil, da bi se po njem morali
zgledovati tudi ostali vodje in tako s skupnim delom pomagati k skorajšnji vzpostavitvi
demokratiĉne vladavine v njihovi drţavi.1181
Vošnjak je bral poroĉila o tem, kako se je ponovno širil antisemitizem. Za razliko od svojega
strica Josipa je Jude podpiral in se v veliki meri tudi druţil z njimi. Nenazadnje je bila Judinja
tudi njegova druga ţivljenjska sopotnica Katica. Tako se je nekega jutra ob zajtrku pogovarjal
z Walterjem Feilchenfeldom in Vošnjak je izrazil ţeljo, da ga slednji spravi v dotik z
vodilnimi krogi svetovnega judovstva. A v zaĉetku septembra se je na Feilchenfelda ţe jezil,
1180
ASS, FV, škatla 5, Ameriška domovina o Trstu, Vaţen prispevek ob peti obletnici podpisa mirovne pogodbe
z Italijo, 1952. 1181
ASS, FV, škatla 5, "Stvarnost Jugoslavije", Jugoslovenski američki glasnik, 30. 5. 1952, .1.
287
ker je bil nezainteresiran za Vošnjakovo polomijo, ko ni mogel izdati knjige. In zaradi tega je
vse skupaj pospremil z besedami: "In tega moţakarja sem povabil na ţlahtno slovensko vino.
Ni vreden, da ga pije." Kar se tiĉe vina in drugega alkohola, je bila zadeva pri Vošnjaku kar
delikatna, saj je kar nekajkrat na teden v svojem dnevniku pisal o pijaĉi, ki jo je spil. Še
posebej mu je pijaĉa teknila, ĉe jo je kje dobil zastonj.1182
Ĉe je ţelel sodelovati z Judi, še ne
pomeni, da je na druge rase gledal lepo. Do temnopoltih prebivalcev ZDA je bil kar precej
nestrpen in veĉ kot oĉitno ţaljiv, kar kaţejo samo nekatere izmed njegovih besed: "Celi
[avto]bus gotovo poln, sami crnuzljni in crnuzeljke s crnuzeljčiči. V [avto]busu ni bilo več
ko[t] pet belih. Prava slika bodočnosti. Tako je ta crna masa drvela v New-Yorku napram
vratom in tako teško mi je bilo kovček izbaviti i[z] nekega skrivališča /…/"1183
Da Vošnjak ni šel v pozabo in da je še vedno uţival ugled, ĉeprav ne v domovini, kaţe
poĉastitev ob njegovi 70-letnici, ko se je "zbrala velika mnoţica Vošnjakovih častilcev, da
dajo izraza svojemu spoštovanju za ţivljenjsko delo starine slovenskih javnih delavcev v
emigraciji."1184
Torej v nedeljo, 28. septembra 1952, se je v Washingtonu na ulici 1706–21 St.
N. W. zbrala mnoţica Vošnjakovih obĉudovalcev, ki so ţeleli pokazati svoje spoštovanje do
ţivljenja in dela starešine slovenskih javnih delavcev v emigraciji. Zaradi odsotnosti na
poĉastitev niso mogli priti veleposlanik Arthur Bliss Lane, predstavnik ZDA v Sofiji Maynard
Barnes in Miha Krek, ki je poslal vošĉilo. Dogodku je predsedoval ugledni washingtonski
odvetnik in predsednik odbora za predavanja Cosmos Cluba Charles Trowbridge Tittman.
Med govorci so se zvrstili Rus Igor Belusovic v imenu School of Linguistics Georgetown
University, nekdanji predsednik poljske vlade in predsednik Mednarodne kmetske zveze
Mikołajczyk, podpredsednik Sveta za svobodno Ĉeškoslovaško Joseph Lettrich, Romun Popa,
podpredsednik Mednarodne kmetske zveze, in Grk Sofokles Asturias, Vošnjakov uĉenec na
kalifornijski univerzi. Vošnjaku so pozdrave poslali tudi guverner drţave Ohio Frank J.
Lausche, predsednik Smithsonian Institution v Washingtonu Alexander Wetmore, predsednik
Kmetijskega odbora poslanske zbornice admiral Miller, predsednik Narodnega odbora za
Svobodno Evropo Stetson Holmes, zastopnik Srednjeevropskega študijskega centra Leigh,
veleposlanik Lane, nekdanji poslanik Rusije v Beogradu M. Strandtman, predsednik SDS
Ladislav Bevc, ĉlani Izvršnega in glavnega odbora SDS v Argentini, Rudolf Ţitnik, ĉlan NOS,
društvo svobodnih srbskih, slovenskih in hrvaških novinarjev v New Yorku ter drugi.
1182
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 1. 1.–4. 9. 1952; ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 5. 9.–31. 12. 1952. 1183
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 5. 9.–31. 12. 1952. 1184
ASS, FV, škatla 4, "Poĉastitev Bogumila Vošnjaka ob njegovi sedemdesetletnici", Ameriška domovina, 13.
9. 1952.
288
Vošnjaku v ĉast je bil prirejen koncert, ki sta ga pripravila Trţaĉanka Danica Acin in ĉeški
skladatelj Jan Maria Wuensch. Vošnjaku je ĉestital tudi predsednik HSS Vladko Maĉek, s
katerim sta se spoznala 50 let poprej, ko sta v Zagrebu kot dijaka protestirala proti banu
Pavaou Rauchu. V imenu Srbov je spregovoril polkovnik Stanko Bjelajac, komandant Draţe
Mihailovića v Dalmaciji in Bosni. Ko so prišli na vrsto vsi govorniki, je spregovoril tudi
slavljenec, ki je ob koncu izrazil tri ţelje, ki naj bi se uresniĉile – da se razseljeni kmetovalci
vraĉajo zemlji, da bi doţivel in sodeloval pri ustanovitvi Balkanske federacije in da bi njegovi
gostje za njegov 80. rojstni dan prišli svobodni v Beograd, Ljubljano ali Zagreb in slavili novo
svobodo.1185
A Vošnjak je bil tudi nekoliko razoĉaran, kot je o tem pisal v dnevniku, saj si
povabljeni niso ogledali njegovih razstavljenih rokopisov in sobe, kjer je bil "muzej". Malo ga
je razjezil tudi Zalar, ki ga je vprašal, kje so Slovenci. A s ponosom je trdil, da je bil ves
"srbski Washington zastopan" in niso se prepirali.1186
Ĉestitkam se je pridruţil tudi kapetan v
Mihailovićevi vojski Tugomer Prekoršek iz Buenos Airesa, ki je v svojem pismu zapisal, da
Vošnjak ne praznuje samo doseţenih let, temveĉ da gre za proslavo in njihovo skupno
priznanje njegovega truda, naporov, nesebiĉnosti, ţrtvovanja lastnega ţivljenja v korist in
dobrobit naroda in ĉloveštva. Konec pisma je prinesel velike besede: "Vi ste velikan v naši
zgodovini kot tvorec Jugoslavije, Bog Vas naj ohrani v Vaši sedanji borbi in delu, da narodu
doma zasije zlata svoboda."1187
Tudi sam je o svojem sedemdesetem letu razmišljal z mešanimi obĉutki, a z optimizmom:
"Moj vstop v sedemdeseto leto mojega ţivljenja. Vaţen mejnik ţivljenja. Sam samcat sem na
pragu tega jubileja in v kakih naravnost tragičnih obstojateljstvih. Stojim kakor hrast
nepremagan. Pogumnega naj razvaline zasujejo. Pa pogumno se bom boril do konca. Pogum
mi ne bo nikdar manjkal. Ako bi me oče, ako bi me Nada videla ta dan v Washingtonu. /…/
Kakor orkan čas poţira tolike osebnosti in kaj ostane … nič. Samo ljubezen in poţrtvovalna
predanost ostane. /…/ Kakor ţivim sam, sam sem tudi 'strugnil' kakor bi Nada rekla v sedmo
desetletje. Sam sebi ne verujem, da je to mogoče."1188
Ob jubileju je spisal kratka eseja, ki sta nosila naslov Beseda Slovencem ob moji
sedemdesetletnici in Reč Jugoslovenima povodom moje sedamdesetgodišnjice, v katerih je
1185
ASS, FV, škatla 6, "Poĉastitev Bogumila Vošnjaka ob njegovi sedemdesetletnici", Ameriška domovina, 13.
10. 1952. 1186
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 5. 9.–31. 12. 1952. 1187
ASS, FV, škatla 12, Prekorškovo pismo Vošnjaku, 26. 10. 1952. 1188
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 8. 7.–31. 12. 1951.
289
opomnil, da nobena beseda doslej ni bila napisana v tako strastnih apokaliptiĉnih ĉasih.
Spomnil se je svojega prvega prihoda v Washington, kamor je prispel leta 1918, ko je Wilson
koval usodo številnim narodom. Izpostavil je, da je v trenutkih, ko so padli Habsburţani,
aktivno sodeloval z vsemi svojimi mladimi silami in Slovencem so se "na steţaj odpirala vrata
v svobodo, ki so bila njim zaprta tisoĉ let". V svoji besedi se ni ţelel vnoviĉ ponašati s
sorodstvenim razmerjem z Mihaelom in Josipom Vošnjakom, a zdelo se mu je pomembno
poudariti, da je njegov oĉe s svojimi zadrugami polagal temelje neodvisnosti. Trdil je, da brez
njegovega oĉeta Slovenci ne bi mogli stopiti v jugoslovansko drţavnost kot zdrava in krepka
gospodarska enota, ki je v ĉasu Avstrije pomenila najsilnejši odpor nemškemu in
italijanskemu navalu. Ravno tako Slovenci ne bi smeli pozabiti na njegovega strica, ki je na
slovenskih taborih navduševal slovenske mnoţice, ki so takrat prviĉ stopale v javno politiĉno
ţivljenje. Svojo prvo emigracijo je primerjal s to drugo in ugotavljal, da so takrat neodvisni v
vsakem pogledu vodili energiĉno borbo za svobodo in zdruţitev v svobodno Jugoslavijo.
Spomnil je tudi na svoj pomen pri tvorjenju Krfske deklaracije, ki jo je Masaryk imenoval
osnovna listina Jugoslavije. Od takratnih tvorcev deklaracije je ţivel samo še on, kar pa zanj
ni pomenilo, da je njegov glas "glas vpijajoĉega v pušĉavi". Branil je tudi spomin na pariško
mirovno konferenco in odvrgel kakršno koli osebno odgovornost za izgubo Koroške, ĉeprav
je bil tudi sam na sestankih z Wilsonom. Svoja prizadevanja si je štel kot zasluge za nastanek
Jugoslavije, a ob enem oţalošĉen ugotavljal, da Jugoslavija ni postala drţava gospodarske in
socialne konstruktivnosti, kakršno so nosili v svojih srcih. Ideal popolne enakosti in
enakopravnosti med Srbi, Hrvati in Slovenci ni bil doseţen. A ravno zato je poudaril, da mora
biti borba proti komunizmu enotna. "Stara pravljica o treh palicah je vseeno mlada.
Staroslovanski vladar, prikazujoč svojim sinovom povezane tri palice, katerih niso mogli
streti, nam mora biti vzor." In zato je izpostavil, da Slovenci, Srbi in Hrvati vsak zase malo
pomenijo, zdruţeni pa moĉ in silo. Samo tako povezanim jim je med prvo svetovno vojno
uspelo kljubovati Londonskemu paktu in vsem velesilam, ki so ga podpirale. A nova
generacija emigrantov te moĉi ni imela, saj naj bi njena neaktivnost izvirala iz osnov v
predpostavki, da se morajo paziti neke iluzorne strankarske pozicije. Vendar bi bilo zmotno
misliti, da se bodo v domovino vrnili ljudem, ki so jih zapustili, da bodo vladale iste norme, v
staro gospodarsko in socialno stanje – ne vrnili bi se v povsem nov svet, je zapisal Vošnjak.
Pozival je k realistiĉnemu razmišljanju in opozarjal na pasti zunanjepolitiĉnih razmer.
Slovence je opozarjal, da se sami ne bodo mogli boriti, ker dva zavojevalska naroda še vedno
preţita na njih, kakor ţe celih tisoĉ let. Zato bi morala biti slovenska politika obenem
jugoslovanska in balkanska. A hkrati bi morali biti Slovenci nasprotni vsakemu
290
totalitaristiĉnemu sistemu, ker "demokracija odgovarja slovenski narodni duši in radi tega
moramo biti svestni demokrati, sovraţni do krajnosti vsakem[u] totalitarističnemu poskusu".
Kot najstarejši javni delavec v izseljenstvu se je obrnil na Slovence v emigraciji in "trpeĉim
suţnjem pod Titovo strahovlado" z besedami: "Srca kvišku, nič ni izgubljeno. Naše vstajenje
mora priti. To nam mora biti nepremagljiva vera. Kakor solnce tone in se dvigne prihodnji
dan v celi svoji veličanstvenosti, tako tudi narodi doţivljajo svoj zaton in ponovno svojo
osvoboditev. Presilno je zasidran v slovenski duši nagon svobode, da bi mogla rudeča tiranija
za stalno zaprečiti, da izbruhne ta naravni nagon zmagonosno. Slovenci kot eden najbolj
civiliziranih narodov Evrope v bratski skupnosti s svojimi brati Hrvati, Srbi in Bulgari morajo
zopet slaviti svoje vstajenje iz groba. Dal vsega močni Bog, da bi se skrajšala strašna
trpljenja vsega naroda in da bi dan vstajenja prišel čim prej."1189
V vmesnem ĉasu se je pripravljala seja NOS. Vošnjak si je ves ĉas prizadeval, da bi se zbralo
oziroma odobrilo 200 dolarjev za prihod Bevca iz Argentine v Washington, kjer naj bi seja
potekala in na kateri bi moralo priti do razĉišĉenja. S svojimi prijatelji je odkrito govoril o
Kreku, saj je menil, da slednji izkorišĉa svoj srbsko-hrvaško-slovenski poloţaj v Free Europe
za cilje svoje lastne stranke. Za nameĉek je bila tu še Maĉkova drţa.1190
Novembra 1952 je
svojem dnevniku zapisal, da je bral dolgo korespondenco med nekima drţavnikoma Bojanom
in Tugomerom, kjer je zasledil napetosti, usmerjene proti njemu. Tako je zapisal, da so bili
leta 1949 v Buenos Airesu zelo "nasajeni" proti njemu. Zaradi tega si je obljubil, da bo
zadevo raziskal in poizvedel, kaj jih je tako razjezilo in obenem razmišljal, kako imajo ti
"mladiĉi" ĉas, da pišejo tako dolga pisma. Novembra je Vošnjaka obiskal agent FBI, katerega
je zanimalo, ali Vošnjaka vznemirja jugoslovanska ambasada. Ĉe bi temu bilo tako, naj bi mu
Vošnjak to takoj sporoĉil.1191
21. novembra se je sestal z Radinom, katerega ime in funkcijo iz
Vošnjakovih zapisov ni mogoĉe razbrati, in z njim vodil dolg razgovor zaradi potrebne akcije
v ĉasu republikanskega prevzema oblasti. Pogovarjala sta se, da bi se morala delegacija
Slovencev, Hrvatov in Srbov zbrati pri predsedniškem kandidatu Dwightu D. Eisenhowerju,
Nixonu in Johnu Fosterju Dullesu, in sicer Maĉek, Gavrilović, Krek in seveda Vošnjak kot
"izraziti zastopnik jugoslovanske smeri". Radin naj bi govoril z Maĉkom, Vošnjak pa bi moral
prepriĉati Kreka, kar je storil tri dni kasneje in Krek mu je obljubil, da bo prepriĉal Maĉka.
1189
ASS, FV, škatla 5, Beseda Slovencem ob moji sedemdesetletnici, 4. 9. 1952, 1–3; ASS, FV, škatla 5, Reĉ
Jugoslovenima povodom moje sedamdesetgodišnjice, 4. 9. 1952, 1–6. 1190
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 1. 1.–4. 9. 1952. 1191
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 5. 9.–31. 12. 1952.
291
Ko se je Vošnjak sestal z Maĉkom, mu je pod nos vrgel, da kdor dela na pasivnosti, ta dela za
Tita.1192
1. decembra 1952 je Vošnjak prejel pismo Akcijskega odbora za slogo Ravnogorcev in za
pomoĉ bratom v domovini. Sporoĉali so mu, da je imel Akcijski odbor sveĉano sejo, na kateri
je bilo prebrano njegovo sporoĉilo Reč Jugoslovenima. Na seji se je menda z navdušenjem
govorilo o Vošnjakovi odloĉni zgodovinski akciji v obdobju prve svetovne vojne, še posebej
o njegovi vlogi pri Krfski deklaraciji. Obljubili so mu, da bodo Balkansko federacijo, ki jo je
gojil Draţa Mihailović, nadaljevali ne glede na vse ovire, ker naj bi le to prineslo odrešitev
Slovencem, Hrvatom, Bolgarom in Srbom. Obenem so ga prosili, naj postane ĉastni
predsednik Predsedstva Ravnogorskog Kongresa Jedinstva.1193
Tudi ob desetletnici
Mihailovićeve smrti so Vošnjaka iz Klasnega pisma povabili, naj napiše ĉlanek o njem, saj se
jim je zdel povsem primeren za to nalogo: "/…/ kot najstarejšega drţavnika in aktivnega
sodelujočega s strani Slovencev pri ustvarjanju Jugoslavije Vas ţelimo prositi, da za Klasno
Pismo, ki je glasilo oficirjev 56. klase NSVA v tujini, napišete članek ob tragični desetletnici
političnega umora narodnega velikana generala Dragoljuba M. Mihailovića in o sodelovanju
Slovencev v borbi pod njegovo komando."1194
Na novega leta dan leta 1953 se je Vošnjak vnoviĉ hudoval, ker še vedno ni dobil
obljubljenega denarja, saj so se vedno našli kakšni izgovori, zato je bil popolnoma "suh".
Popoldne je sedel z Radinom na soncu. Radin mu je oporekal, da je "vodja", ĉemur je moral
Vošnjak nasprotovati in pojasnjevati svoj status: "Najprej [sem] prišel v izgnanstvo kot član
izvršnega odbora Jugoslovanske nacionalne stranke in član Jugoslovanskega narodnega veča
pod predsedništvom Kumanudija. Osnoval sem l. 1920 SKS. Kumoval sem Vidovdanski
ustavi. Sedaj sem senior moje stranke in član IO. V ostalem prospektu teke sem pravi, da je
dolţnost teke, da se briga za onih sto političnih ljudi, ki so pobegnili izza ţelezne zavese.
Recimo, da jih je petsto. Potem pripada na Jugoslavijo več kot 100. Prosim za dovoljenje, da
bi bil jaz eden od njih. /…/ Sicer je meja med političnim voditeljem in drugim beguncem
jasna." Februarja se je sestal s senatorjem Hubertom Humpreyem, za katerega je menil, da je
edini ĉlovek na "Hillu", ki je z njim govoril toplo in z dušo. Visoko je cenil Vošnjaka, saj je
ţe prej slišal zanj. Ĉez nekaj dni je Vošnjaka jezila pošiljka Free Europe, v kateri je dobil neki
1192
Prav tam. 1193
ASS, FV, škatla 10, Dopis Akcionega odbora za slobodu Ravnogoraca i za pomoć braće u otadţbini, 1. 12.
1952. 1194
ASS, FV, škatla 17, Pismo Stevana S. Kostića – Kepa, urednika Klasnega pisma Vošnjaku, brez datuma.
292
formular, katerega naj bi izpolnil. Namreĉ, v njem je pisalo, da je usluţbenec te organizacije,
s ĉimer se ni strinjal: "Torej za te ljudi smo 'employes'. Ne gre jim v glavo, da smo politični
'exiles', ki imajo sveto nalogo, da se borijo za pravice svojega naroda, ki jim je udan v
zaupanju. Nič bolj ne karakterizira celo druščino te stare fregate, imenovane 'Free Europe',
ko[t] pa taka 'application'." 6. marca se je veselil novice, da je umrl sovjetski generalni
sekertar Centralnega komiteja KPSZ Josip Stalin in o tem napisal nekaj pikrih besed: "V njem
ni bilo kaplje slovanske krvi. Sedaj je ţe v peklu, kjer ga peklenščki obdelujejo s svojimi
ţeleznimi drogi. Slučajno [sem] odprl to jutro Inferno Dantea. Ako bi Dante še ţivel, moral bi
napisati nov poslednji spev svoji Komediji, posvečeni Stalinu. Rezolucija, tikajoča se Jalte[,]
je končno 'shelved'. Za nas pravzaprav boljše."1195
21. marca 1953 je potekal buren razgovor z Milanom Gavrilovićem, nekdanjim predsednikom
srbske Agrarne stranke, in nekdanjim poslanikom v Ankari Ilijo Šumenkovićem, nekdanji
minister v begunski vladi Boţidar Maksimović pa ni utegnil priti. Vošnjak je gostoma
povedal, da menda obstaja Maĉkov memorandum, ki ga je poslal State Departmentu, v
katerem se je zavzel za stanje mej, kakršno je bilo leta 1918. Po Vošnjakovem mnenju bi
vraĉanje v takšno stanje pomenilo, da bi to bila Juţna Srbija z Vojvodino in Hrvaška brez
Dalmacije, Ĉrna gora pa bi bila posebna enota. Obema "staro-srbijansko navdahnjenima
junakoma" se je to zdelo izdajalsko. Eden izmed njiju je Vošnjaku celo oĉital, da je izdal
Krfsko deklaracijo. A Vošnjak se je branil, da ima po 37 letih pravico spremeniti svoje
poglede in da je v resnici on v deklaracijo spravil geografsko in gospodarsko obeleţene meje.
"Branil sem svoje stališče, oba srboriteţa sta me napadla v moji postojbini," se je kasneje
jezil nanju.1196
V zaĉetku maja se je po dolgem ĉasu zopet sreĉal s Krekom, ki je konĉno izjavil, da smatra za
potrebno, da se po dolgih letih ponovno sestane NOS. Sprejel je Vošnjakov predlog, da se
vpliva na Free Europe in se iz Argentine pokliĉe Bevca na konzultiranje. A glede vprašanja
Trsta je ostajal Krek pasiven in ni ţelel niti slišati o kakršni koli akciji. Vošnjak mu je še
omenil, da se mu zdi NOS pravna fikcija.1197
7. novembra se je delegacija NOS sestala v New
Yorku v Forest Hillsu, kjer je bil prisoten tudi Bevc. Gozdarski strokovnjak Franjo
1195
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 1. 1.–30. 9. 1953. 1196
Prav tam. 1197
Prav tam.
293
Pahernik1198
je sestavil cel kmeĉki, veĉji del gozdarski program. Seja je trajala celo popoldne,
vse do polnoĉi. Za svoje delovanje so dobili pooblastila iz Argentine, Urugvaja, Kanade, Trsta
in drugod. Sejo so nadaljevali naslednji dan na isti lokaciji in trajala je kar do tretje ure zjutraj.
Vošnjak je bil s strani Argentincev in Trţaĉanov predlagan za podpredsednika in tudi
izvoljen. Ĉez nekaj dni je pri njem potekala jugoslovanska seja, ki so jo tvorili predstavnika
HSS Josip M. Torbar in Ivan Pernar ter Aca Jevremović in Laza Radivojević, nekdanji
prometni minister. Namen tega sestanka je bila predvsem predstavitev Bevca. Na seji 13.
novembra je Krek takoj pristal na oţivljanje NOS. Vošnjak je bil potrjen za podpredsednika
kot tretji po vrsti, saj je Jelenc ostal. Za tajnika je bil izvoljen pravnik in nekdanji Jutrov
novinar Bogdan Drnovšek, kar si je Vošnjak ţelel ţe od nekdaj. Krekova zavzetost za NOS je
bila Vošnjaku sumljiva, a se je Krek pri kosilu izdal, da obstajajo poroĉila, da je Tito v zvezi z
Moskvo, kar bi lahko pojasnilo Krekovo obnašanje. To je pomenilo tudi odmikanje od
smernice Free Europe. A ţe ĉez nekaj dni je Vošnjak pri Maĉku opazil neko zadrţanost in
menil, da mu oĉitno ni prav, da je Krek zapustil "totalitaristiĉno linijo" in zopet omogoĉil delo
NOS. Ko je Vošnjak ĉez nekaj dni obiskal Kreka v vlogi podpredsednika NOS in mu prinesel
ĉlanke za trţaško angleško stran Ameriške domovine, sta imela prav prijateljski razgovor.
Krek mu je izroĉil zapisnik seje NOS in tekst trţaške izjave.1199
Vmes je prišlo do manjših
teţav, ker je Jelenc zahteval, da se sedeţ NOS prenese v Buenos Aires in da morata
predsednik in podpredsednik ţiveti v Argentini ter dal predlog na glasovanje, a je dobil le en
glas.1200
Ţe ob ustanovitvi NOS, 3. maja 1945, so se vodstva slovenskih politiĉnih strank odloĉila za
izvolitev slovenskega narodnega predstavništva, ki so ga poimenovali Slovenski narodni
odbor. Dogovorili so se, da ima SLS1201
v odboru predsednika in šest ĉlanov, slovenske
napredne liberalne stranke pa štiri ĉlane, med njimi enega tajnika, pri ĉemer je Jelenc vstopil
kot vodilni ĉlan Social demokratske stranke Jugoslavije. V emigraciji je prišlo do nekaj
nebistvenih sprememb. Nastala je potreba po dopolnitvi mesta tistih, ki so ostali doma ali so
bili ţe pokojni. Vmes so se napredne liberalne skupine v emigraciji zdruţile v SDS, katere
ĉlan je bil tudi Vošnjak. Po ponovni vzpostavitvi so NOS sestavljali: Krek (SLS) kot
1198
Prim: Teja Koler-Povh, "Franjo Pahernik", Gozdarski vestnik 51, št. 3 (1993): 176; Jurij Diaci, "Pahernikovi
gozdovi in ustanova", Gozdarski vestnik 63, št. 10 (2005): 459–460. 1199
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 1. 10. 1953–31. 12. 1954. 1200
ASS, FV, škatla 10, Bevĉevo pismo Vošnjaku, 1959, brez datuma. 1201
Slovenska ljudska stranka je v emigraciji v resnici imela malo ĉlanov, vendar je svojo moĉ opirala na
dejstvo, da je veĉina slovenskih emigrantov izšla iz njenega miselnega kroga. Pavle Borštnik, Pozabljena zgodba
slovenske nacionalne ilegale (Ljubljana, 1998), 105.
294
predsednik, Vošnjak (SDS) kot podpredsednik, odvetnik Miloš Stare1202
(SLS) kot tajnik,
Bogdan Dernovšek (SDS) kot tajnik in ostali ĉlani Franc Hajlec (SLS), nekdanji finanĉnik pri
Zadruţni zvezi v Ljubljani Joţa Basaj1203
(SLS), Ladislav Bevc (SDS), Celestin Jelenc (Social
demokratska stranka Jugoslavije), zdravnik Franc Kolterer (SDS), duhovnik Marko Kranjc
(SLS), pisatelj in publicist Ludovik Puš1204
(SLS), pravnik Rudolf Smersu1205
(SLS) in
izdajatelj ĉasopisa Svobodna beseda Rudolf Ţitnik (SDS). Ĉlani predsedstva, ki so delovali
kot izvršni odbor, so bili tisti ĉlani, ki so prebivali v ZDA: Krek, Vošnjak, Drnovšek, Basaj,
Bevc in Puš.1206
Decembra je Vošnjak pisal odvetniku Vladislavu Stakiću, kateremu je
razlagal, da prejema vse begunske publikacije, le njegove Naše stvarnosti ne. Starega
prijatelja je ţelel opozoriti, da poleg Kreka obstaja tudi on, ki je podpredsednik NOS.1207
Ko
so se 13. junija 1954 ponovno sestali v Washingtonu, so prouĉili poloţaj v domovini in prišli
do soglasnega zakljuĉka, da se totalitaristiĉni znaĉaj komunistiĉnega reţima v Jugoslaviji ni
spremenil. V tem smislu je NOS pozdravil vztrajno odpornost rojakov v domovini ter pozval
njih in rojake v tujini k sloţnosti ter tvornemu in neustrašnemu delu za dosego konĉnega
smisla, ponovne osvoboditve in vrnitve ĉlovekovih in politiĉnih pravic. V pretres so postavili
tudi trţaško vprašanje. Pri tem je NOS vztrajal pri svoji izjavi z dne 13. novembra 1953, ki je
zahtevala "spoštovanje določb italijansko-jugoslovanske mirovne pogodbe ter ohranitev
Svobodnega trţaškega ozemlja kot trenutno edino rešitev v duhu mednarodnega prava in
evropskega sodelovanja". NOS je obenem pozval jugoslovanske politiĉne dejavnike v
emigraciji, naj pristopijo k reševanju medsebojnih vprašanj v duhu pomirljivosti in sloge.1208
Seveda je tudi NOS ostro napadal komunizem, kar je razvidno iz novoletnega vošĉila, ki so ga
objavili v Ameriški domovini, pod katerega se je podpisal tudi Vošnjak: "… Začeli so se
1202
Prim: "Stare Miloš: Miloš Stare 60-letnik", Svobodna Slovenija 24, št. 24 (1965): 2–3; "Stare Miloš:
Predsednik NO za Slovenijo Miloš Stare – petinsedemdesetletnik", Svobodna Slovenija 39, št. 24 (1980): 1;
"Stare Miloš: Steber je omahnil [nekrolog]", Misli 33, št. 5 (1984): 104–106; "Stare, Miloš", v: ES, Zv. 12:
Slovenska n–Sz (1998), 277; Tone Jeretina, Tone Štrukelj, "Ĉlovek svobodne Slovenije: ob stoti obletnici rojstva
dr. Miloša Stareta". 1203
Prim: "Basaj Joţa: Dr. Joţa Basaj umrl", Svobodna Slovenija 32, št. 24 (1984): 1; Janez Arneţ, "Dr. Joţa
Basaj", Zaveza 8, št. 30 (1998): 72–75. 1204
Prim: Jelka Razpotnik, Dr. Ludovik Puš in njegovo delovanje za izobrazbo slovenskega kmeta: diplomska
naloga (Ljubljana, 1994); "Puš Ludovik: Dr. Ludovik Puš – 70-letnik", Svobodna Slovenija 25, št. 4 (1966): 3;
Rozina Švent, "Ludovik Puš – L. P. (12. 1. 1896–19. 9. 1989): ob stoletnici rojstva", Zbornik občin Grosuplje,
Ivančna Gorica, Dobrepolje, št. 19 (1996): 181–184. 1205
Prim: "Smersu Rudolf: Rudolf Smersu – 75 letnik", Svobodna Slovenija 39, št. 43 (1980): 3; "Smersu
Rudolf: Rudolf Smersu – predsednik", Svobodna Slovenija 44, št. 3 (1985): 1–2; "Smersu, Rudolf", v: ES, Zv.
12: Slovenska n–Sz (1998), 85. 1206
ASS, FV, škatla 10, Kako je sestavljen Narodni odbor za Slovenijo; Narodni odbor za Slovenijo: namen naše
narodne politike, ur. Miloš Stare (Buenos Aires, 1980), 8–9; Zvone Ţigon, Slovenska politična emigracija v
Argentini (Ljubljana, 2001), 59. 1207
ASS, FV, škatla, Vošnjakovo pismo Stakiću, 10. 12. 1955. 1208
ASS, FV, škatla 10, "Slovenski narodni odbor o razmerah v domovini in o trţaškem vprašanju", Ameriška
domovina, 1. 7. 1954.
295
majati nosilci komunistične beznice nasilja. Zadnji dogodki so znova dokazali, da osvobojenje
mora priti z ţeleno nujnostjo. Dokazali so pa tudi[,] da zunanje vojaške pomoči za našo
svobodo ni in je ne bo. Komunistični sistem se bo zrušil[,] kadar bo v celi drţavi nastala
enotna fronta proti skupnemu zatiralcu, kadar se bo tudi sedanjim komunističnim hlapcem
zagnusila valptska in krvniška sluţba nad narodom in proti narodu. …"1209
Tako so boj proti
komunizmu napovedovali tudi ob obletnici nastanka Drţave SHS: "… Naj nas 29. oktober
vzpodbuja k ţivemu zanimanju za resno in poţrtvovalno narodno politično delo, da bomo čim
bolj pospešili vzhod zarje novega dne narodnega osvobojenja in vstajenja iz sedanje politične
suţnosti pod komunistično diktaturo."1210
Junija 1954 je Vošnjak potoval v Kanado, kjer je najprej obiskal Toronto, nato še nekaj krajev
in Jugoslovane v emigraciji, govor pa je imel v Niagara Falls. Srbi so ga povabili, da bi tudi
za njih pripravil kakšno predavanje. Ko se je v vrnil v Washington, je Maĉku poroĉal o
potovanju in predlagal, da bi ista predavanja imel tudi za Hrvate. Jugoslovanskega problema
se je lotil na zelo ĉuden naĉin, saj je odšel k neki prerokovalki, ki je menda ţe leta 1936
napovedala Hitlerjev padec in propad Tretjega rajha. Prerokovalko je obiskoval kar nekaj
ĉasa, kar kaţe na to, da ji je oĉitno verjel, saj mu je opisala in oznaĉila ljudi, ki jih nikoli ni
sreĉala, med njimi sta bila na primer tudi kralj Peter in Miha Krek.1211
V enem izmed
ameriških ĉasnikov je bil zabeleţen Vošnjakov obisk v Windsorju, kjer so bile opaţene
njegove besede glede situacije v Trstu: "Mi se nikoli ne bomo sprijaznili s smrtjo Slovencev v
Trstu. … Svobodni svet mora pokazati svojo pripravljenost pomagati manjšinam, da se borijo
za svoje pravice. Zahtevamo, da se meje ozemlja, ki je določeno z mirovno pogodbo,
popravijo in da se kultura naroda pod mednarodnim nadzorom dvakratno zavaruje."1212
O
Trstu so bile zapisane Vošnjakove besede tudi v Demokraciji: "Najznačilnejšo izjavo o Trstu
je pač dal tisti visoko stoječi uradnik ameriškega ministrstva za zunanje zadeve, ki je
obţaloval, da Trst ne bo postal drugo Posarje. Razgovori o Trstu so podobni pomenkom
pogrebcev, ki nosijo proti grobu veliko idejo. … Mislimo, da bomo redko našli besede, ki s
takšno točnostjo označujejo to, kar se s Trţaškim vprašanjem dogaja. Tu se res ruši in uničuje
nekaj velikega. Razum, ki naj bi kazal pot v bodočnost, je klonil pred strastmi preteklosti."1213
1209
ASS, FV, škatla 4, "Vošĉilo Narodnega odbora za Slovenijo", Ameriška domovina, brez datuma. 1210
ASS, FV, škatla 4, "29. oktober – slovenski narodni praznik, Slovenija", Ameriška domovina, 29. 10. 1956. 1211
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 31. 10. 1953–31. 12. 1954. 1212
ASS, FV, škatla 6, Tito Regime Ouster Seen. 1213
ASS, FV, škatla 4, "Pogrebci velike ideje", Demokracija, 23. 7. 1954.
296
2. oktobra 1954 je konĉno izšel njegov ĉlanek Danube Valley Authority, in sicer v World
Affairs. Kar nekaj ĉasa si je prizadeval za omenjeno izdajo, zato je vse skupaj pospremil z
besedami: "To je bila Kalvarija, pa končno sem zmagal. Fin tisk, vse prvorazredno, pa
nobenega honorarja. Saj smo bogati ljudje. Pa bodo dividende pri Djerdapu v daljni
bodočnosti."1214
Kar nekaj ĉasa se je dogovarjal z razliĉnimi Ameriĉani glede Wilsonove
stoletnice. Priosoten je bil tudi na slavni veĉerji Arthura Smitha v Aviation Clubu, na kateri so
se pogovarjali o ustanovitvi skupine Friends of Woodrow Wilson.1215
Sprejeti so bili menda
tudi vsi Vošnjakovi predlogi. Konec maja 1955 je bil povabljen na zbor Wilsonove fundacije
v New Yorku, katera je bila ustanovljena leta 1945 in je podpirala izjemne posameznike in
institucije. Vendar se sestanka ni mogel udeleţiti zaradi ţe znanih finanĉnih teţav. Junija je
bil prisoten na sestanku tistih, ki so ţeleli sodelovati pri prireditvi Wilsonove stoletnice, in
sicer v Wilsonovi rojstni hiši, kjer je imel Vošnjak govor, s katerim je prisotne menda ĉisto
navdušil.1216
"Povejte mi, kaj je prav, in jaz se bom boril za to." To so besede, ki se jih je Vošnjak spomnil,
da jih je Wilson izgovoril na pariški mirovni konferenci po prvi svetovni vojni. V svojih
ĉlankih je Jugoslavijo rad primerjal z drugimi drţavami, v enem tudi z Indijo, za katero je
indijski politik Mahatma Gandhi povedal, da jo sestavljajo številni narodi in vere, a so vsi
Indijci. Takšno pripadnost bi po Vošnjakovem mnenju morali ĉutiti tudi narodi Jugoslavije in
pozabiti na medsebojno sovraštvo, zakljuĉujoĉ z besedami: "Sovraţim samo sovraštvo!" 1217
Vošnjak je imel prav poseben odnos do Wilsona, kar se je kazalo tudi v tem, da je ves ĉas
ţelel napisati knjigo o njem, za kar je zaprosil tudi za finanĉno pomoĉ. Tako se je avgusta
1955 dogovarjal z znanim novinarjem Arthurjem Sweetserjem glede odobritve izdaje in
financiranja. Knjiga naj bi izšla v prihodnjem letu, ko so praznovali 100. obletnico
Wilsonovega rojstva.1218
Dopisovanja s Sweetserjem je bilo kar nekaj, pri ĉemer je slednji
Vošnjaka prosil za natanĉne podatke o vseh sodelujoĉih na Pariški mirovni konferenci, ki so
bili še ţivi.1219
Glede Vošnjakovega sodelovanja ob memorialu so posredovali številni, tako
tudi Arthur Clarendon Smith, predsednik Demokratskega kluba okroţja za Kolumbijo, ki je v
zvezi s tem pisal demokratskemu poslancu iz Teksasa Samu Rayburnu, ĉlan omenjenega
1214
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 31. 10. 1953–31. 12. 1954. 1215
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 31. 10. 1953–31. 12. 1954. 1216
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 1. 1.–12. 8. 1955. 1217
ASS, FV, škatla 1. 1218
ASS, FV, škatla 1, Sweetserjevo pismo Vošnjaku, 12. 5. 1955. 1219
ASS, FV, škatla 1, Sweetserjevo pismo Vošnjaku, 17. 8. 1955.
297
kluba pa je bil tudi Vošnjak.1220
V enem izmed svojih napisanih govorov je o ĉašĉenju
Wilsona zapisal: "Veliki pionir prave sodobne demokracije Woodrow Wilson zasluţi, da se
priklonijo njegovemu spominu narodi centralne in vzhodne Evrope z veliko ljubeznijo in
brezmejno hvaleţnostjo."1221
Vošnjak se je še velikokrat spominjal Wilsona in nekako skušal ohraniti stik z njegovo
druţino, kar dokazuje pismo, ki mu je bilo vroĉeno s strani M. C. Browna, kateri mu je poslal
opraviĉilo Wilsonove hĉere, s katero se mu ni uspelo sestati zaradi bolezni njene sestre.1222
O
Wilsonu je zapisal številne besede in tekste, med katerimi jih je veliko ostalo neobjavljenih.
Kako veliko pomen je pripisoval Wilsonu glede nastanka Kraljevine SHS in povojne ureditve
Evrope, je mogoĉe razbrati iz neimenovanega ĉlanka, v katerem je med drugim zapisal, da je
bila Wilsonova ţivljenjska naloga ustvariti obĉo skupnost narodov, ki bi zajela celoten svet.
Opozarjal je, da se ne sme nikoli pozabiti, da je skupnost Srbov, Hrvatov in Slovencev izšla
na podlagi ideje in Wilsonovih diplomatskih ukrepov, vojnih prizadevanj ZDA in zaveznikov
ter na podlagi številnih srbskih ţrtev in moĉnega politiĉnega gibanja znotraj drţave in izven
nje.1223
A ob tem je Vošnjak malce pozabil, da v ĉasu pariške mirovne konference ni ravno
odobraval Wilsonovih 14 toĉk.
Med Vošnjakovimi zapisi je bil obrazloţen namen ustanovitve Društva Prijatelji Woodrowa
Wilsona, katerega ustanovitelj je bil oĉitno sam:
I. Gojiti tradicijo in spomin na ţivljenje in dela Woodrowa Wilsona med prebivalci
Amerike, med angleško govoreĉimi narodi na vseh celinah in v tujini.
1. Z ustvarjanjem veje prijateljev Woodrowa Wilsona v Zdruţenih drţavah Amerike
in v tujini, kot tudi študijskih kroţkov, ki bodo namenjeni prouĉevanju
ţivljenjskega dela Woodrowa Wilsona.
2. S študijo Wilsonove demokratiĉne misli.
3. S študijo Wilsonove ideje o ĉlovekovih pravicah z ustanovitvijo Zdruţenih
narodov.
4. S pripravo knjig in brošur, ki se posveĉajo Woodrowu Wilsonu.
5. Z organizacijo predavanj o ţivljenju in delih Woodrowa Wilsona kot tudi
Wilsonovega obdobja posebej.
1220
ASS, FV, škatla 1, Smithovo pismo Vošnjaku, 13. 5. 1955. 1221
ASS, FV, škatla 21, Govor v ĉast Woodrowu Wilsonu. 1222
ASS, FV, škatla 1, Brownovo pismo Vošnjaku, 11. 6. 1954. 1223
ASS, FV, škatla 3, Koncept neimenovanega ĉlanka.
298
6. Stopiti v stik z voditelji narodov Srednje in Vzhodne Evrope, zdaj v izgnanstvu. Ti
narodi so bili odlikovani leta 1918 na velikodušno pobudo predsednika Zdruţenih
drţav Amerike.
7. Z ustanovitvijo zdruţenja, katerega dolţnost bo delo na postavitvi spominskega
obeleţja Woodrowu Wilsonu v Washingtonu.
II. Za spodbujanje mednarodnega turizma v okroţju, v katerem se je rodil Woodrow
Wilson.1224
Vošnjak je v ĉasu nemške okupacije Srbije izdelal Načrt statutov zaduţbine za spomin
pionirjev slovenskega in jugoslovanskega zadrugarstva Dr. Joţe [Josipa] in Mihe Vošnjaka.
V okviru naĉrta je imel idejo o ustanovitvi Inštituta zadruţnega dela slovanskih in balkanskih
narodov s sedeţem v Šoštanju. Inštitut bi med drugim organiziral tudi razna predavanja, ki bi
potekala v Šoštanju ali Šentilju, kjer je bil grob Mihaela Vošnjaka. Glede te zadeve je maja
1954 prosil predsednika SDS Bevca, da se v primeru njihove vrnitve v domovino
najodloĉneje zavzame za omenjeni naĉrt.1225
3. maja 1955 je NOS izdal proglas ob deseti obletnici 3. maja, praznika svobodne Slovenije.
Namreĉ, 3. maja 1945 je na Taboru v Ljubljani potekalo zborovanje, na katerem so razglasili
ustanovitev narodne drţave Slovenije za vso podroĉje, na katerem so bivali Slovenci, kot
sestavni del demokratiĉno in federativno urejene Jugoslavije. Šlo je za prvi slovenski
parlament, kjer je bil za predsedujoĉega izvoljen Franc Kremţar. Parlament je potrdil vlado,
NOS pa jo je postavil kot zaĉasni najvišji upravni organ.1226
V proglasu je bilo zapisano: "3.
maja 1945 je slovenski narodni parlament v Ljubljani na dramatičen način razglasil
neomajno zvestobo našega naroda načelom svobode v krščanskem demokratičnem redu in
slovesno oklical našo prošnjo silam sveta[,] naj ne pomagajo uničiti sadov zmag, ki so jih
svobodoljubni Slovenci na domači zemlji z nepopisnimi ţrtvami izvojevali proti komunističnim
revolucionarjem. Ob desetletnici tega zgodovinskega dne se z največjim spoštovanjem in
najglobljo hvaleţnostjo spomnimo junakov, ki so nam ustvarili 3. maj kot simbol vekovitega
hotenja po Svobodni Zdruţeni Demokratični Sloveniji. Obnavljamo slovesno obljubo, da
bomo za osnovne misli, ki jih vsebuje oklic 3. maja 1945[,] ţiveli in delali iz roda v rod[,]
dokler slovenski narod ne bo popolnoma svoboden gospodar svoji zemlji in bo neodvisno od
1224
ASS, FV, škatla 3, "Friends of Woodrow Wilson", 24. 5. 1955. 1225
ASS, FV, škatla 4, Vošnjakovo pismo Bevcu, 8. 5. 1954. 1226
"3. maj", Svobodna Slovenija, 5. 5. 2011, št. 16, 1; Ţigon, Slovenska politična emigracija v Argentini, 59.
299
vsakega zunanjega vmešavanja in notranjega nasilja uredil svoje narodno in drţavno
ţivljenje. Tako nam pomagaj Bog!"1227
A ta proglas Vošnjaku ni bil ravno pogodu, kar je
razvidno iz njegovega pisma Bevcu. Komentiral je, da je treba imeti pred oĉmi, da so v NOS
še vedno socialdemokrati, ki so odloĉni marksisti. Prav tako se mu je zdela ĉisto v Krekovem
duhu poved: "Tako nam pomagaj Bog!" in komentiral, da ima narod prav, ko pravi: "Pomagaj
si sam in Bog Ti bo pomagal."1228
31. avgusta 1955 se je preselil v novo stanovanje v N St. Filip.1229
Oktobra je Vošnjaku iz
Pariza pisal nekdanji jugoslovanski predsednik vlade Dragiša Cvetković,1230
ki je komentiral,
v kakšnem poloţaju so jugoslovanski emigranti v Evropi. Tja so znova in znova prihajali
Jugoslovani in vsi so se spraševali, do kdaj bo to trajalo, do kdaj bo Amerika pomagala Titu in
na ta naĉin ohranjala njegov reţim. Postavljalo se je tudi vprašanje, zakaj se emigracija ne
organizira in skupno nastopi pri zahodnih zaveznikih z zahtevo, da se narodom Jugoslavije da
svoboda in se jim zagotovi politiĉno, ekonomsko in spoštljivo ţivljenje. Cvetković je
neprestano pisal Maĉku in Kreku ter ju poskušal prepriĉati v akcijo. Spraševal se je, ali nimata
slednja mogoĉe celo prav, ker ne stopata v akcijo, ko pa Amerika še vedno veruje Titu in mu
daje vse moţne podpore. Omenil mu je, da spremlja tudi njegova prizadevanja, a da v
trenutnih razmerah posameznik ni dovolj in da je potrebna kolektivna akcija.1231
Ob koncu leta 1955 sta Krek in Vošnjak napisala Boţični pozdrav in čestitke NOS: "Ţivimo v
svetu dveh borbenih taborov. Borba je med komunisti, ki zahtevajo, da mora biti drţava
vrednost in komunistično društvo končni cilj ţivljenja, ter onih, ki verjamejo v naravno
plemenite krščanske vrednosti ljubezni, dobrote, resnice in pravega človekoljubja. Ta borba
se bije na vseh kontinentih v vseh narodih. Naše mesto v tej borbi je ostro označeno. V tujem
svetu, kjer smo svobodni ljudje, smo vsi na tej strani barikade. V domovini, kjer ni svobode,
so Slovenci in vsi Jugoslovani suţnji, ki čakajo v verigah na osvoboditev. Ne smemo pasti[,]
tudi če zgleda, da komunizem v tej strašni borbi prevladuje. Kljub mnogim neprijetnim
dogajanjem dnevne politike, Amerika je in ostaja najsilnejša trdnjava protikomunistične
svetovne politike. V tej borbi niti zdaleč še ni mobilizirala svoje sile. /…/"1232
1227
ASS, FV, škatla 10, "Ob desetletnici 3. maja, praznika svobodne Slovenije", 3. 5. 1955. 1228
ASS, FV, škatla 10, Vošnjakovo pismo Bevcu, 1955. 1229
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 15. 8.–31. 12. 1955. 1230
Prim: "Cvetković, Dragiša", v: Veliki splošni leksikon: v osmih knjigah, Knj. 2: Ch–Gh (1997), 685. 1231
ASS, FV, škatla 10, Cvetkovićevo pismo Vošnjaku, 11. 10. 1955. 1232
ASS, FV, škatla 10, Boţiĉni pozdrav i ĉestitke Narodnog odbora za Sloveniju, 24. 12. 1955.
300
27. junija 1956 je Vošnjak zaprosil Katico, s katero je prijateljeval ţe od svojega prihoda v
ZDA, in slednja je snubitev sprejela. A ţe ĉez nekaj dni je bil nekoliko razoĉaran, ker je
ugotovil, da se lahko menda poroĉita le cerkveno. Poroĉni obred je potekal 3. julija 1956, in
sicer v obĉini Aleksandrija. 15. septembra sta našla skupno stanovanje v 1906 N St. v
Washingtonu, 3. oktobra sta se dokonĉno vselila. Z novim ţivljenjem je bil Vošnjak vidno
zadovoljen, celo televizijo sta si kupila. Tokrat tudi boţiĉa ni veĉ praznoval osamljen, temveĉ
sta imela povabljene goste, a silvestrski veĉer je kljub vsemu preţivel sam, saj je Katica odšla
s sestro Charlotte v New York.1233
Zdruţenje borcev kraljevske jugoslovanske vojske "Draţa Mihailović" je tudi leta 1957
Vošnjaka povabilo kot ĉastnega gosta in edinega govornika na proslavi dneva vstaje na Ravni
gori. Zdruţenje je bilo v povabilu polno hvale Slovencem, ki so tudi sami dali veliko ţrtev v
skupni borbi. Da bi Vošnjak prišel k njim v Cleveland, so mu ponudili skoraj vse, denarna
sredstva, plaĉilo letalske karte, bivanje.1234
Koliko je Vošnjak spoštoval Draţa Mihailovića,
morda najbolje kaţe ĉlanek, objavljen v Ameriški domovini leta 1959 ob izidu Kostine knjige
Ravnogorski venac, kjer je zapisal: "Vsi oni pozabljajo, da je stal in še danes stoji slovenski
narod na strani Draţe in je taka zmota slab doprinos hrvatsko-slovenskemu prijateljskemu
razmerju."1235
Leta 1956 ga je Slovenska kulturna akcija, osrednje kulturno društvo slovenskih emigrantov s
sedeţem v Buenos Airesu, povabila k sodelovanju, saj je ustanovila svoj zgodovinski oddelek,
katerega vodstvo je zaĉasno poverila pravniku in umetnostnemu zgodovinarju Marijanu
Maroltu.1236
Oddelek naj bi zajel zgodovinarje vseh podroĉij, zlasti politiĉne, kulturne in
cerkvene ter arheologe, etnologe in etnografe. Na seji, ki je potekala 11. maja 1956, so na
predlog vodje odbora Vošnjaka izvolili kot ustvarjalnega ĉlana Slovenske kulturne akcije v
zgodovinskem oddelku. Poleg njega so izvolili še cerkvenega zgodovinarja Franceta Dolinarja
v Rimu, publicista in zgodovinarja Frana Erjavca v Parizu, duhovnika Franceta Glavaĉa v
Buenos Airesu, duhovnika, slavista in prevajalca Joţeta Gregoriĉa v Marquettu, slavista,
1233
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 1. 1. 1956–31. 12. 1956. 1234
ASS, FV, škatla 19, Dopis Udruţenja boraca kraljevske jugoslovenske vojske "Draţa Mihajlović", 30. 4.
1957. 1235
ASS, FV, škatla 4, Do vidjenja u slobodi, Ameriška domovina, brez datuma. 1236
Prim: "Marolt Marijan: petdesetletnik", Svobodna Slovenija 10, št. 4 (1952): 3–4; "Marolt Marijan: ob 100-
letnici rojstva: veĉera Slovenske kulturne akcije", Svobodna Slovenija 61, št. 41 (2002): 4; Teresa Kores,
"Marijan Marolt, umetnostni zgodovinar: (diplomska naloga)", Meddobje 36, št. 1/2 (2002): 120–147.
301
etnologa in kulturnega zgodovinarja Rada Lenĉka1237
v Trstu, etnologa, umetnostnega
zgodovinarja, jezikoslovca Rajka Loţarja1238
v Chicagu ter duhovnika, pisatelja in prevajalca
Metoda Turnška1239
v Trstu.1240
V zaĉetku maja 1957 je dobil veselo novico iz Beograda, da je z grobom njegove prve
soproge Nade vse v redu. Septembra se je pripravljal na operacijo ţelodca v Doctor's
Hospital, ki jo je prenesel laţje kot tisto, ki jo je imel 11 let poprej v Italiji. Ko je nekaj dni po
operaciji zapustil bolnišnico in ga je priĉakala Katica, se je spomnil zimskega dne leta 1942,
ko je njegova soproga Nada odhajala na operacijo, a se ni nikoli veĉ vrnila domov. Oktobra se
je sestal z ekonomistom Janezom Arneţem, in z njim imel dolg razgovor, ki je segel dolgo v
noĉ. Ĉez nekaj dni je s Krekom odšel v Cleveland, od koder sta se vrnila 20. novembra.
Razlog obiska Clevelanda je bilo zlatomašništvo škofa Roţmana, ki je potekalo 27.
oktobra.1241
Tudi ob njegovi 75-letnici je izšel ĉlanek o njem in njegovem delu. Nekdanji profesor
ţalostnih oĉi in obenem zadnji ţiveĉi podpisnik Krfske deklaracije je gledal na preteklih
štirideset let in povedal, da se to, kar se je zgodilo na Madţarskem, ne bo zgodilo Jugoslaviji,
saj je imela politiĉne izkušnje kot noben drug narod. Menil je, da so preveĉ iznajdljivi, da bi
sedaj prelivali kri. Verjel je, da bodo znali poĉakati na pravi trenutek. Poleg tega je verjel, da
bo Titov reţim zaĉel poĉasi razpadati. Na izobrazbo pa je gledal kot na dokonĉnega
sovraţnika komunizma, ki ga bo na koncu tudi premagala.1242
Ob Vošnjakovem 75. rojstnem dnevu so zapisali, da je svoje ţivljenje posvetil slovenskim in
jugoslovanskim vprašanjem in da koder je nastopal, je povsod zastopal odloĉno in dosledno
potrebo jugoslovanske politiĉne skupnosti in tesno sodelovanje med slovanskimi narodi. V ta
miselni krog sta ga vpeljala oĉe Mihael in stric Josip Vošnjak. Po vojni je bil cilj, ki si ga je
1237
Prim: Joţe Toporišiĉ, Slavist Rado Lenček (3. 10. 1921–27. 1. 2005) (Ljubljana, 2005); Isti: "Rado L. Lenĉek
(1921–2005)", Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Knj. 56 (2005/ 2006): 170–172; "Ambasador
Slovenije v znanosti: dr. Rado Lenĉek je sklenil svoj ţivljenjski lok", Ameriška domovina 107, št. 13 (2005): 10,
12. 1238
Prim: Rajko Loţar (1904–1985): ţivljenje in delo: interdisciplinarno znanstveno srečanje, Ljubljana, 19.–20.
oktober 2004: [povzetki] = Rajko Loţar (1904–1985): life and work: interdisciplinary conference, 2004, 19–20
October: [abstracts], ur. Ingrid Slavec Gradišnik (Ljubljana, 2004); Pretrgane korenine: sledi ţivljenja in dela
Rajka Loţarja, ur. Ingrid Slavec Gradišnik (Ljubljana, 2005). 1239
Prim: Milan Dolgan, Dr. Metod Turnšek urednik in časnikar: pred bliţnjo stoletnico rojstva (Trst, 2007). 1240
ASS, FV, škatla 17, Dopis Slovenske kulturne akcije, 1. 6. 1956. 1241
ASS, FV, škatla 9, Dnevnik, 1. 1.–31. 12. 1957; ASS, škatla 9, Bevĉevo pismo Vošnjaku, 8. 11. 1957. 1242
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 5. 9.–31. 12. 1952.
302
zastavil, sistematiĉni študij balkanskih problemov. Ko je Jugoslavija propadla in se je priĉela
doba okupacije, se je pridruţil Draţi Mihailoviću in postal ĉlan Jugoslovanskega narodnega
odbora. Po vojni je postal ĉlan NOS in bil njegov podpredsednik, nato se je pridruţil še SDS.
Janez Arneţ mu je ob 75 letnici zaţelel še mnogo let in konec komunistiĉne diktature.1243
16. decembra 1957 ga je Krek na svojem domu obvestil, da se seli v Cleveland.1244
1. januarja
1958 se je Vošnjak poslovil od Kreka in njegove soproge, Krek pa ga je na lastno ţeljo
pooblastil, da ga lahko zastopa v Washingtonu. 17. maja je Vošnjak odpotoval skupaj s
soprogo v Cleveland, kljub temu, da bi moral na operacijo zaradi ĉira na ţelodcu. Ĉez nekaj
dni so ga operirali v Doctor's Hospital, kjer je bil operiran ţe leto poprej. Po operaciji je hitro
okreval, motilo ga je le to, da pol leta ni smel piti vina in to ravno v ĉasu, ko naj bi bil v
Evropi. Na odhod v Evropo se je pripravljal kar nekaj ĉasa. S Fillipom W. Morganom je imel
konstruktiven pogovor o jugoslovanskih beguncih, ki naj bi se naselili na Aljaski. Vošnjak je
razmišljal o razvoju kmetijstva v tej novi drţavi, a Morgan je bil mnenja, da je treba najprej
naseliti strokovnjake za mehaniko in elektrotehniko, ki bi se šele kasneje naseljevali na
kmetije.1245
V pismu neznanemu naslovniku je pisal o svojem razoĉaranju nad njegovim
pismom, v katerem mu je poudaril, da bo 17. in 18. maja, ĉe bo potrebno, edini govornik na
proslavi v ĉast Draţi Mihailoviću, ob tem pa bodo izkazali svojo hvaleţnost fiziku in
izumitelju Mihajlu Pupinu ob njegovi 100-letnici.1246
Julija je potekala proslava dneva Ravne
gore v Clevelandu, na kateri je Krek prebral Vošnjakov govor, v katerem je poudaril, da je
"Draţa Mihajlović simbol našega vstajenja in osvoboditve Srbov, Hrvatov in Slovencev od
temnih sil, ki so jih vrgle v okovje". Na proslavi, ki je potekala v Slovenskem narodnem domu,
bi sicer moral sam nastopiti, a mu je to prepreĉila bolezen.1247
O spremembah v vodstvu NOS
je Vošnjaku februarja 1958 pisal Lovše, saj je nadomestil Kreka. V pismu se je Lovše
Vošnjaku zahvalil za slovensko radio uro, ki naj bi se predvajala, z opozorilom, da je zadeva
potrebna konkretne reforme. Vošnjak je sproţil tudi vprašanje upokojevanja drţavnih
uradnikov Jugoslavije, na kar pa ga je Lovše opozoril, da so te zadeve bolj zapletene in ga ob
tem zaprosil za sestanek.1248
1243
ASS, FV, škatla 4, Dr. Bogumil Vošnjak – 75 letnik. 1244
ASS, FV, škatla 9, Dnevnik, 1. 1.–31. 12. 1957. 1245
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 31. 12. 1957–4. 9. 1958. 1246
ASS, FV, škatla 4, Pismo neznanega avtorja, 28. 4. 1958. 1247
ASS, FV, škatla 10, "Draţa Mihajlović je simbol našeg uskrsnuća i osloboĊenja Srba, Hrvata i Slovenaca od
tamnih sila koje su ih bacile u okove", Glas kanadskih Srba, 12. 7. 1958. 1248
ASS, FV, škatla 4, Lovšetovo pismo Vošnjaku, brez datuma.
303
Marca 1958 si je Vošnjak dopisoval z Robertom Lukeţem, ĉlanom Odbora drţavnih in javnih
usluţbencev ter njihovih vdov Kraljevine Jugoslavije. Ĉlani odbora so prek Vošnjakovega
vpliva ţeleli vzpostaviti zvezo s profesorjem in demokratiĉnim politikom Emanulom
Cellerjem, strokovnjakom za mednarodno pravo. Lukeţ je bil prepriĉan, da bo Vošnjak veliko
pripomogel k razbitju krivice, ĉe bo pomagal pri vzpostavitvi omenjene zveze. Kot novodobni
ameriški drţavljani so iskali svoje izgubljene pravice, ki jih je Titov reţim ukinil. Namreĉ,
leta 1946 so vsem antikomunistom, ki so zapustili Jugoslavijo, odvzeli drţavljanstvo in z
istim zakonom tudi pravico do pokojnin in premoţenja, brez predhodnega zaslišanja in
obsodbe. A za pomoĉ emigranti niso ţeleli prositi nobene politiĉne organizacije, ker so
smatrali, da za to ni potrebe, lahko pa bi koristili marsikateri politiĉni stranki, kot je menil
Lukeţ.1249
Vošnjak ga je ĉez nekaj dni obvestil, da je na podlagi raziskovanja kongresne
knjiţnice na dan prišel zakon, na podlagi katerega so na komunistiĉen naĉin odvzemali
drţavljanstva. Vošnjak je pisal, da so se vršile raziskave, ali obstaja kakšen poznejši zakon, ki
je razveljavil to prvo norost, a vse je kazalo, da ga ni bilo. A prepriĉan je bil, da bo v tem
primeru lahko dokazati, kako zelo se moti Ministrstvo za zunanje zadeve ZDA, ko zahteva,
naj se ljudje "pošiljajo hijeni v ţrelo, to je na ambasado, s katero po volji beogradskih
mogotcev nimajo nobene pravne vezi". Pravniki so ves ĉas prihajali na dan z argumentom,
kdo bo plaĉal in da ZDA nimajo pravne obveznosti plaĉati, Jugoslavija pa tega ne bo hotela
storiti. A, "če se bo Laus[ch]e tega zavedal in bo imel kuraţo vgrizniti v to kislo jabolko," bo
še vse dobro, "kljub vsem legalističnim pisunom," je pojasnjeval Lukeţu. Zato se je Vošnjak
odloĉil, da bo tipal na Cellerjevo antikomunistiĉno "ţilico".1250
V drugem pismu se je Lukeţ
zahvaljeval za prejeti odgovor in izrazil vero, da bodo kmalu sedeli pri pogovorih s Cellerjem,
nato pa še s senatorji in kongresniki. Lukeţ je opomnil, da emigrante ne briga, kdo jim bo
poplaĉal škodo – Amerika ali Jugoslavija, vendar je menil, da tudi ZDA ne bi smele biti
ravnodušne do te problematike, ker so ljudi pustile na milost in nemilost komunizmu v
Jugoslaviji, ko so z njo podpisale Jaltsko pogodbo. Samo upali so, da bo Celler odloĉil v
njihovo korist, ko bo prebral vse njihove spise in komentarje.1251
Konec marca je Vošnjak
odgovoril, da Cellerja ţe priganja, naj zaĉne s prouĉevanjem njihovih zahtev, nekdanji major
v Kraljevski jugoslovanski vojski Andrej Glušiĉ1252
pa ga je povabil na veĉerjo. Zaradi
celotne zadeve se je Vošnjak sestal z ameriškim demokratiĉnim politikom Michaelom
Aloysiusem Feighanom, s katerim sta prišla do zakljuĉka, da Vošnjak sestavi spomenico za
1249
ASS, FV, škatla 5, Lukeţevo pismo Vošnjaku, 1. 3. 1958. 1250
ASS, FV, škatla 5, Lukeţevo pismo Vošnjaku, 12. 3. 1958. 1251
ASS, FV, škatla 5, Lukeţevo pismo Vošnjaku, 19. 3. 1958. 1252
Prim: Mateja Ĉoh, "Dosje Andreja Glušiĉa", SHS 11, št. 2/3 (2011): 501–524.
304
poslanca Cellerja, v kateri bi razvil uĉinkovite pravne argumente. Nihĉe se namreĉ ni ukvarjal
z vprašanjem, kako je bilo mogoĉe, da je bilo drţavljanstvo odvzeto na naĉin, ki je bil proti
vsem naĉelom mednarodnega prava, potem pa se nova drţava ni niĉ brigala, da bi novi
drţavljani prišli do svojih pravic. A Vošnjak je moral Lukeţa opozoriti, da bo potrebnih veĉ
pravnih in upravnih dokumentacij. Lukeţ mu je namreĉ omenjal odškodninska pogajanja na
Dunaju, a mu ob tem ni predloţil nikakršne dokumentacije. Pri tem je opozoril na dejstvo, da
tudi vsa dokumentacija ne bo niĉ koristila, ĉe senatorji in poslanci ne bodo energiĉno pokazali
s prstom, da obstaja ogromna politiĉna odgovornost Amerike.1253
Glušiĉ je odbor obvestil, da
se je Vošnjak naposled sestal s Cellerjem in z lastnimi bogatimi izkušnjami branil in to
"neustrašeno kot še vedno tujec v tej pravljiĉni deţeli" ter s tem dosegel za skupno slovensko
dobro velik moralni uspeh. Odbor je sklenil, da bo svoje delo nadaljeval mimo senatorja tako,
da se ne bo ĉakalo na njegov odgovor. Odbor je ţe pripravil prepise odškodninskih prijav,
Vošnjaka pa so naprošali, naj jim posreduje kakšne nove pisne dokaze in ugotovitve, ki bi
potrjevali njihovo upraviĉeno borbo.1254
Junija je Lukeţ poslal novo pismo, saj ga je Glušiĉ
obvestil, da namerava Vošnjak obiskati kongresnika Cellerja. A pred tem obiskom je ţelel
Lukeţ Vošnjaka seznaniti, da je bil med njihovim obiskom v Washingtonu ravno Celler med
vsemi senatorji in kongresniki edini nerazpoloţen zaradi njihovega gibanja, kar je podkrepil z
izjavo: "Kaj pa, ako bi mi Vam ugodili in bi radi tega Tito odklonil našo podporo." Zato se je
pri njih kot antikomunistih vzbudilo vprašanje, kako so lahko sploh dosegli drţavljanstvo
svobodne Amerike, ĉe jih predsednik pravnega odbora odpravi s takšno izjavo. Emigranti so
ţeleli le mirno in pošteno poravnavo storjene jim krivice ter vrnjeno premoţenje, a ĉe tega ne
bi nikakor mogli doseĉi, je zapisal Lukeţ, bi morali javno vprašati NATO v Evropi, kakšen
smisel ima, da se njihovi sinovi oboroţeni pripravljajo na obrambni zid proti komunistom.
Lukeţ je še enkrat prosil Vošnjaka, naj zbere vsa potrebna dejstva, ki so bila potrebna za
pogajanja s Cellerjem, in mu ţelel hitrega okrevanja, ker je bil Vošnjak takrat ţe hudo
bolan.1255
Vošnjak je Lukeţu odgovoril v drugi polovici julija in se strinjal, da bodo pogajanja
s Cellerjem trd oreh in da se bo treba boriti proti velikim politiĉnim predsodkom. Na prvem
sestanku, ki je trajal zelo kratko, se je Celler poskušal izviti iz situacije na ta naĉin, da je trdil,
da vsa zadeva spada pred zunanji odbor senata, a je Vošnjaku moral obljubiti, da bosta o tem
imela širši pogovor v bliţnji prihodnosti. Vendar se je zavedal, da bo poleg Cellerja moral
vzeti v obravnavo tudi predsednika pravnega odbora senata, vsemogoĉnega Jamesa Oliverja
1253
ASS, FV, škatla 5, Vošnjakovo pismo Lukeţu, 25. 3. 1958. 1254
ASS, FV, škatla 5, Lukeţevo pismo Vošnjaku, 14. 4. 1958. 1255
ASS, FV, škatla 5, Lukeţevo pismo Vošnjaku, 5. 6. 1958.
305
Eastlanda. Tudi z dolgoletnim znancem, predsednikom zunanjega odbora senata, Theodorom
Greenom je ţe bil dogovorjen za sestanek, razmišljal je tudi o vzpostavitvi zveze s starim
znancem Humpreyem, enim izmed najvplivnejših ĉlanov tega odbora. Opozoriti jih je moral,
da se je senator Lausche izjavil proti temu, da bi izdatki obremenili ameriške
davkoplaĉevalce. Lukeţu je napisal, da je njegovo pismo, namenjeno sekretarju ZDA Johnu
Fosterju Dullesu, sam prebral, a z vso previdnostjo in da bi namesto poslanca Feighana lahko
pismo izroĉil raje kakšen ĉlan zunanjega odbora senata ali zbornice. Vošnjak tudi glede
vsebine tega pisma ni bil preveĉ navdušen, za katero je menil, da bi morala biti precej krajša
in bolj jedrnata. Svetoval je, da bi bilo treba prihodnjiĉ takšen korak bolje pripravljati.1256
Ĉez nekaj dni je Lukeţ prejel Maĉkovo pismo o ugotovljenih dejstvih. Prvo je bilo to, da je
Jugoslavija nakazovala tiste pokojnine, ki so bile priznane z odloĉbo po osvoboditvi, odloĉbe
pred osvoboditvijo pa so izgubile svojo veljavo. Kdor je ţelel vnoviĉ pridobiti pokojnino, je
moral sproţiti pokojninski postopek pred ameriškimi oblastmi, kdor pa je ţelel njegovo
pomoĉ, je moral poslati vso dokumentacijo ali vsaj navesti, kje jo lahko Vošnjak najde.
Opozoril je, da na prevzem drţavljanstva v ZDA Jugoslavija ni vezana in da ne dela razlike
med drţavljani, a za osebe, ki jih je smatrala za begunce, pokojnine ni priznavala. Vdove bi
morale v enem letu po nacionalizaciji, zaplembi ali razlastitvi sproţiti likvidacijski postopek
pred sodišĉem, ki je zaplembo izvedlo. Maĉek se je bal, da je bil ta rok ţe zamujen. Vošnjak
je bil seznanjen, da sporazum iz let 1949/51 ni veĉ veljal za begunce, ki so odšli med
okupacijo ali po njej ali pa se po ujetništvu niso vrnili v šestih mesecih v domovino, saj so te
osebe samodejno izgubile drţavljanstvo.1257
Z Bevcem si je Vošnjak dopisoval kar pogosto, zlasti glede politiĉnih beguncev. Bevc je
Vošnjaka prosil, naj razišĉe, kakšne obljube so bile dane kralju s strani Ameriĉanov in
Britancev tekom vojne: "/…/ Ponovno se vračam k usodi jugoslovanskih političnih beguncev,
ki jih je uradna Amerika najprej ločila od ostalih političnih beguncev in s tem ustvarila
dvojno tretiranje, ki je za nas Jugoslovane tako mučno zlasti, ko moramo gledati, kako
favorizirajo titovstvo. Na drugi strani se Tito krčevito trudi, da dokaţe, da nikoli ni mislil, da
bi v primeru konflikta ostal na demokratični strani komunističnega plota. Dobro bi bilo
podrobno raziskati, kakšne obljube so dajali kralju, ko so ga silili, da je pristal na partizanske
zahteve. Takšne obljube so bile dane od Angleţev, pa tudi od Amerikancev. Prosim Te, da bi
1256
ASS, FV, škatla 5, Vošnjakovo pismo Lukeţu, 18. 7. 1958. 1257
ASS, FV, škatla 5, Maĉkovo pismo Lukeţu, 17. 6. 1958.
306
raziskal vire, ki bi jih bilo dobro objaviti, ne toliko zaradi kralja, temveč zaradi naroda
samega, kateremu so bile obljube naslovljene s posredstvom kralja. …"1258
Vošnjak je bil s strani Senata Zdruţenih drţav imenovan za zaĉasnega svetovalca v begunskih
zadevah in je v okviru te naloge septembra 1958 obiskal Jugoslovane v begunskih taborišĉih v
Evropi, in sicer v Rimu, Trstu, Salzburgu, na Dunaju in v Parizu. Namen te ekspedicije je bila
preuĉitev razmer in moţnosti zaposlitve teh beguncev zunaj meja Avstrije in Italije.1259
Preden pa je bil poslan v Evropo, je komisija morala zanj jamĉiti, da ne bo imel politiĉnih
govorov, o ĉemer je pisal Bevcu: "/…/ Tri tedne so trajale homatije z Judiciary Committee
Senata, katerega predsednik Eastland ni hotel razumeti, zakaj nisem amerikanski drţavljan.
Slednjič zmaga. Pa Lausche je moral garantirati, da ne bom 'politiziral' po Evropi. Torej
depolitizirali so me, in to najbolj politično telo USA. Ţalostna nam majka. Pa bom ţe storil,
kar bom mogel, da se izvijem iz te nevšečne situacije, kakršno samo Amerikanci morejo
stvoriti."1260
O svoji drugi soprogi je v enem izmed pisem zapisal: "Moja soproga Katica ni samo moja
zvesta ţivljenjska spremljevalka, ona ima, in to moram prav posebej povdarjati, svoj edini
glavni ţivljenjski cilj: čuvati moje zdravje, tako, da bo ono nekega dne koristno
Slovencem."1261
V zaĉetku septembra 1958 je Katica Vošnjaka prepriĉala, da sta se preselila v
hišico v 2013 N. St. Nekaj dni za tem se je odpravljal na pot v Evropo, kjer naj bi za ameriško
vlado sestavil poroĉilo o begunskih taborišĉih. 26. septembra se je Vošnjak ţe nahajal v Italiji,
in sicer v Rimu. Odloĉil se je, da najprej potuje v Capuo, v Latini pa se je sreĉal z
jugoslovanskimi izseljenci. Ko se je pogovarjal z vodjo straţe kampa Josipom Duko iz
Poreĉa, je od mladeniĉa izvedel, da so Srbi v Brindisiju, Slovenci pa v Bariju in Altamuri.
Mladeniĉ je menil, da obstaja ogromna infiltracija Titovih ljudi, nekateri mladeniĉi so bili
ĉisto brez denarja, drugi so dobili tudi do 300 dolarjev ţepnine, kar je seveda ustvarjalo veliko
nezadovoljstva. Tudi z zaposlitvijo so imeli kar precej teţav, tisti, ki so delali, so dobili le od
700 do 1000 lir dnevno. Delavci so bili poslani tudi v Nemĉijo, obrtniki pa v Francijo. V
kampu naj bi se odprli hrvaška in angleška šola. V kampu je bil 900 Jugoslovanov, od tega
200 Slovencev, tam je bilo tudi 105 Madţarov, dva Ĉeha in en Bolgar. Ker so bili nekateri
1258
ASS, FV, škatla 4, Bevĉevo pismo Vošnjaku, 1. 3. 1958. 1259
ASS, FV, škatla 4, Dr. Bogumil Vošnjak v mestu; ASS, FV, škatla 4, "Put g. Vošnjaka po Evropi", ni imena
ĉasnika, 19. 2. 1959. 1260
ASS, FV, škatla 4, Vošnjakovo pismo Bevcu, 24. 8. 1958. 1261
ASS, FV, Vošnjakovo pismo, neznan prejemnik, 17. 5. 1958.
307
Primorci nezadovoljni z reţimom, so menili, da je boljše, da v primeru padca komunizma
pride Goriška zopet pod Italijo, s ĉimer se Vošnjak nikakor ni mogel strinjati. V kampu je še
vedno prihajalo do nasprotij med Hrvati in Srbi, nekateri so celo menili, da bi bilo pametno,
da bi bila Bosna in Hercegovina samostojna enota. V Madridu je izhajala Hrvatska drţava in
hrvaški duhovnik in zgodovinar Draganović je menda pretil, da kdor nima legitimacije
Hrvaškega odbora v Münchnu, ne bo mogel emigrirati, predplaĉilo pa je znašalo 2000 lir. Dva
dni kasneje je v Rim prispela tudi Vošnjakova soproga, od koder je 11 let poprej odšla kot
begunka. 30. septembra je obiskal kamp v San Antoniu, 3. oktobra je prispel v Firence,
naslednji dan pa v Trst, kjer sta ju s Katico priĉakala Vida Wolf in Boris Sancin,1262
politiĉni
urednik trţaškega tednika Demokracija. Ĉez nekaj dni je pot Vošnjaka peljala v Trbiţ in nato
v Celovec. Tam je obiskal konzulat, obiskal je tudi Salzburg. V kampu Glasbauch je ugotovil,
da je vse prav lepo avstrijsko urejeno. V Astnu je dobil informacijo, da v veĉini v kamp
sprejemajo Jugoslovane, še zlasti Slovence, ker so bili menda na dobrem glasu kot odliĉni
delavci, za kar je Vošnjak menil, da se ni ravno dobro hvaliti, temveĉ je to kveĉjemu sramota.
A potolaţen je bil, ker Avstralec in Mayer, ki sta ga spremljala, nista vedela, da je tudi on
Slovenec. 17. oktobra se je odpravil proti Dunaju, štiri dni kasneje je proti veĉeru prispel v
Pariz. Ţe 1. novembra ga je pot vodila v London. Ko se je vrnil v Pariz, je obiskal pisarno
IPU. Malo se mu je zapletlo, saj mu Bonn ni ţelel izdati vize za pot v Nemĉijo, ker je bilo to
menda "proti striktnim zakonskim predpisom". To je v svojem dnevniku pospremil s
hudovanjem: "Gospodje Švaboni, bomo ţe videli, kdo bo imal na kraju prav." Zaradi vsega
skupaj se je odloĉil, da odpotuje h Katici v Italijo, saj je italijansko vizo dobil brez veĉjih
teţav. Obiskal je kamp Capuo, ki ga je nekoliko razoĉaral zaradi pogledov na kmetijstvo. 29.
novembra se je njegovo popotovanje po begunskih taborišĉih v Evropi konĉalo. 10. decembra
sta s Katico prispela nazaj v ZDA, in sicer z ladjo.1263
Ko se je ţe nahajal v ZDA, je razposlal ankete Jugoslovanske sekcije Centralno-vzhodnega
evropskega Woodrow Wilson odbora slovenskim izseljencem. Jugoslovanska sekcija, katere
predstavnik je bil tudi Vošnjak, je imela nalogo prouĉiti problem prehoda komunistiĉne
industrijske proizvodnje v demokratiĉni red.1264
Poslana anketa je vsebovala vprašanja, kot so:
Ali je v Jugoslaviji izpeljana totalna industrializacija? Ali ste mnenja, da je treba totalno
industrializacijo nadaljevati, ali je boljše, da se vzpostavi pravo ravnovesje med ostalimi
1262
Prim: Martin Jevnikar, "Inţ. Boris Sancin", Koledar za leto 1991, 129–130. 1263
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 26. 9.–31. 12. 1958. 1264
ASS, FV, škatla 10, Vošnjakovo pismo Bevcu, 8. 2. 1959; ASS, FV, škatla 10, Centralno-istoĉno evropski
Woodrow Wilson odbor, avgust 1958.
308
gospodarskimi panogami? Glede na to, da je bila v Jugoslaviji izpeljana popolna
nacionalizacija, ali je priporoĉljivo obdrţati sredstva proizvodnje v rokah drţave, se vrniti na
sistem gospodarskih podjetij, organizirati gospodarske sektorje? Kaj bi bilo treba narediti z
nacionalnimi podjetji? Kaj bi bilo treba narediti s podjetji, ki so nastala na podlagi
zdruţevanja razliĉnih dejavnosti? Kaj narediti z investicijami, ki so nastale po nacionalizaciji?
Kakšno stališĉe je treba zavzeti v primeru izplaĉevanja tujega kapitala? Ali je treba sprejeti
delitev na teţko in lahko industrijo? Katere prednosti in slabosti ima zasebno podjetje? Ali je
treba pustiti nadzor drţave pri izgradnji in vodenju industrije? Ali je decentralizacija
industrije koristna? Ali je potreben obstoj drţavnega gospodarskega naĉrta? Vprašalnik je
obsegal 34 vprašanj.1265
Po povratku v ZDA je napisal pismo Bevcu, v katerem mu je razkril
neprijetnosti, ki so se mu pripetile v Evropi. Ko je v Londonu obvestil duhovnika, pisatelja in
urednika Franceta Kunstlja,1266
da je prišel, je slednji izginil "kot kafra". Tudi ko je ţelel
obiskati Slovenski dom, je imel obĉutek, da ga ţelijo odvrniti od tega. V Parizu ga društvo
Franco-Yugoslave ni sprejelo tako veliĉastno kot predhodno Kreka in Roţmana, temveĉ so
sklicali neke starejše polkovnike, ki za Vošnjaka niti slišali niso. Zaradi neprijetnih situacij je
bil prepriĉan, da se je vse zgodilo namenoma. Na Francoze je bil izredno jezen: "To je tisti
B[ogumil] V[ošnjak], ki je dal Francozom prvo politično zgodovino francoske Ilirije in je tudi
nekaj pomenjal ob času prve pariške konference."1267
V zaĉetku januarja je pisal Jelencu, da je na popotovanju po Evropi lahko ugotovil, da je
glavni problem vsega to, da ekstremni Hrvati ţelijo Hrvaško do Drine, ekstremni Srbi pa
Veliko Srbijo. Ena in druga rešitev bi po Vošnjakovem dojemanju pomenili smrt za Slovence.
Edino status quo bi bil rešitev, a o tem statusu ni smel govoriti, ker je bil komunistiĉnega
izvora. Presenetila ga je zavzetost mlade generacije emigrantov v Evropi, ki so bili za
ohranitev bosansko-hercegovske enote. Tudi v New Yorku in Chicagu je naletela ta misel na
odliĉen odmev, a je ostala zanikana od strani "starokopitnih Srbov, ki so ţe danes v manjšini
tudi na teh najbolj vročih tleh plemenskega šovinizma /…/ Tudi drţava Macedonija v
današnjih mejah gre mnogim Srbom na ţivce."1268
Januarja 1959 je pisal uredniku Obzora,
kateremu se je uvodoma zahvalil za obširen ĉlanek, napisan o njem v zadnji Milwauke
kroniki, a ga obenem opozoril, da so precej nepouĉeni o njegovem ţivljenju. Priznati je treba,
da je ta Vošnjakova trditev drţala. Namreĉ, napisali so, da je bil poslanec dunajske poslanske
1265
ASS, FV, škatla 17, Vprašalnik. 1266
Prim: France Pibernik, "France Kunstelj (1914–1945)", Mohorjev koledar (2004): 267–269. 1267
ASS, FV, škatla 10, Vošnjakovo pismo Bevcu, 1959, brez datuma. 1268
ASS, FV, škatla 13, Vošnjakovo pismo Jelencu, 5. 1. 1959.
309
zbornice, ĉeprav sta to bila njegov oĉe in stric. Prav tako so zapisali, da je bil kot poslanik
namešĉen v Londonu, v resnici je bil v Pragi. Napisali so, da je bil zaposlen v pisarni
zveznega drţavnega tajnika, kar tudi ni drţalo, temveĉ je le obiskal begunska taborišĉa v
Evropi kot svetovalec Pravnega odbora senata ZDA in je ta funkcija prenehala ţe 29.
novembra 1958. Zato je urednika prosil, naj se v naslednji številki Obzora omenjene
nepravilnosti popravijo.1269
O Vošnjakovi misiji po Evropi so pisali izseljenski ĉasniki, med njim sta bila tudi Svobodna
Slovenija in Hrvatski glas.1270
Ko je prispel nazaj, se je takoj spravil na delo. Odšel je na
sedeţ Free Europe, kjer ga ni ĉakalo nobeno Krekovo pismo. Tam je sreĉal Sarajevĉana
Rosskopfa, ki je ostal zadnji Jugoslovan v Free Europe. Ĉez nekaj dni je odpotoval v
Cleveland, kjer je doĉakal boţiĉ, po boţiĉu pa se je sestal s Krekom. Pogovarjala sta se o
beguncih in Krek je Vošnjakovo poroĉilo sprejel z vidnim zadovoljstvom. Dogovorila sta se,
da bo NOS deloval skupno s HSS in Srbsko bratsko pomoĉjo z namenom zaposlitve
jugoslovanskih beguncev v Avstriji in Franciji. Govorila sta tudi o Slovenski izseljenski
zvezi, ustanovljeni leta 1946. S tem namenom je prosil Bevca, naj tudi sam piše Kreku in ga
opozori, da imajo tudi oni vidne delavce, ki bi jim prišli prav, kot so bili na primer zvezni
uradnik Mednarodne organizacije za begunce v ameriški okupacijski coni Nemĉije Otmar
Pirkmajer,1271
Tumpej iz Salzburga, Andrej iz Brindisija, brata Oroţen iz Trsta in drugi.
Kreka je ţelel opozoriti, da ne bi bilo dobro, ĉe bi stvar prišla samo v roke duhovnikov ali ĉe
bi bila enostrankarska. Vošnjak je ameriški vladi moral poslati finanĉno poroĉilo, kar mu je
vzelo kar nekaj ĉasa. Za povrh so ga še izkljuĉili iz Cosmos Cluba, ker menda ni plaĉal
nekega raĉuna. Ob vseh teţavah je še izvedel, da je bila Nada Kobal v Laushetovi pisarni, kjer
se je zavzemala za to, da se Vošnjaka ne pošlje v Evropo, a je bila odslovljena. 14. februarja
je izvedel, da je umrl nekdanji veleposlanik v ZDA Fotić, katerega ni cenil zaradi njegovega
obnašanja in osebnih zamer še iz ĉasa stare Jugoslavije: "Mnogo zla mi je napravil.
Spominjam se Fonda B, katerega mi je poţrl z obljubo svojemu prijatelju Martincu, ki je
menda končal v blaznici. In toliko drugih stvari, tudi nacionalnih. Nič se ta moţ ni izpremenil
od onega dne, ko sem ga prvič srel v koridoru hotela Beau Site v Parizu na konferenci mira.
Seve je bil ţe tedaj moj hudi nasprotnik. Kakšen osel je poslal Fotića v Washington. On
zasluţuje medaljo neinteligentnosti. Tu, kjer je toliko Hrvatov in Slovencev, s katerimi se je
1269
ASS, FV, škatla 10, Vošnjakovo pismo uredniku Obzora, 23. 1. 1959. 1270
ASS, FV, škatla 21, brez naslova in datuma. 1271
Prim: "Pirkmajer, Otmar", v: ES, Zv. 8: Nos–Pli (1994), 353.
310
moral F[otić] sukobiti na vsakem koraku, ko je vendar pokazal povsodi in vsakemu svoje
velikosrbsko mišljenje. Pa vse eno. Bog mu dušu prosti." Vošnjak je nekaj dni kasneje izvedel,
da je Fotić umrl tisto noĉ, ko se je v Washington vrnil razburjen iz Free Europe.1272
Kljub
temu, da v svojem dnevniku ni zmogel velikih besed Fotiću v prid, je bilo soţalno pismo,
naslovljeno na Fotićevo soprogo Tatiano, polno hvale. Soproga je Vošnjaku odgovorila in
njene besede razkrivajo, da je Vošnjak kljub svojemu velikokrat dvojnemu obrazu znal biti
velik ĉlovek vsaj v besedah: "Hvala Vam za soţalje, še posebej za spomine na vse burne dni,
katere omenjate, in borbo, ki je bila v teh dneh najteţja. V tej borbi, lepo pravite, je sodeloval
z vso svojo močjo moj pokojni moţ."1273
Ţe konec januarja je pisal Kreku s prošnjo, naj mu pošlje podatke o katoliških Slovencih, saj
jih je potreboval za svoje poroĉilo z namenom ustanovitve, delovanja in rezultatov na polju
skrbi za begunce. Menil je, da je vprašanje ustanovitve izseljenske organizacije spadalo v
delovanje NOS.1274
Glede Slovenske izseljenske zveze je Bevc poslal Vošnjaku natanĉnejšo
obrazloţitev in svoje mnenje. Tudi sam se je naĉeloma strinjal, da bi morala ta zveza biti v
pristojnosti NOS, a obstajal je dvom, ali lahko njihova stranka imenuje delavoljno osebo, ki bi
jo predstavljala. S tem je Bevc prišel do ugotovitve, da so vsi "mladi" odpovedali. Ko so
obnavljali stranko v Riccionu, so tem "mladim" dali vse, kar so ţeleli. Tudi na seji novembra
1953 so "mladim" poverili najpomembnejše funkcije, a so bili rezultati niĉelni.1275
Marca
1959 je Vošnjak pisal Kreku in se hudoval, ker mu še vedno ni dal pojasnil o Slovenski
izseljenski zvezi. V Ameriški domovini je dobil ţe kar nekaj informacij in ugotovil, da je
Kunstelj ţe razposlal osnutke svoje organizacije, vendar Vošnjak in Bevc nista prejela
nikakršnega spisa. Zato je Kreka prosil, naj Kunstlja opozori, da tudi oni obstajajo. Vseeno
mu ni bilo niti za dejstvo, da je sam prosil za pretres njegovega naĉrta NOS, a je naletel na
gluha ušesa.1276
Zaradi razburjenosti, ki jo je povzroĉila Kunstljeva namera, je Vošnjak pisal
še škofu Roţmanu. Kunstelj naj bi pozabljal, da so v NOS poleg ĉlanov SLS tudi druge
politiĉne formacije. Jezil se je, ker mu slednji še vedno ni poslal osnutka pravil in imel
obĉutek, da ţeli brez njih ustanoviti organizacijo svetovnega pomena, ki naj bi bila
duhovniška, obenem pa bi predstavljala celotno slovensko emigracijo v zamejstvu. Roţmanu
je sporoĉil, da je pisal Kreku z izjavo, da imajo Slovenci, stojeĉi izven SLS, neizmerno
1272
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 1. 1.–8. 4. 1958; ASS, FV, škatla 10, Vošnjakovo pismo Bevcu, 1959, brez
datuma. 1273
ASS, FV, škatla 13, Pismo Tatiane Fotić Vošnjaku, marec 1959. 1274
ASS, FV, škatla 10, Vošnjakovo pismo Kreku, 23. 1. 1959. 1275
ASS, FV, škatla 13, Vošnjakovo pismo Bevcu, 23. 4. 1959. 1276
ASS, FV, škatla 10, Vošnjakovo pismo Kreku, 14. 3. 1959.
311
zaupanje v Roţmana, a da morajo takšno zaupanje odreĉi Kunstlju. Izrazil je mnenje, da bi se
Roţman moral postaviti na ĉelo te organizacije in ga obenem prosil za ĉimprejšnji
odgovor.1277
Marca 1959 je prejel pismo iz Clevelanda, v katerem ga je pošiljatelj opozoril, da zadevi
Slovenske izseljenske zveze pripisuje prevelik pomen. Slovenski duhovniki, ki so delovali
med izseljenci v zahodni Evropi, so se menda ĉutili osamljene, saj niso imeli ne duhovniške
ne civilne avtoritete, da bi nastopali v nekem veĉjem imenu v korist Slovencev, saj so jim
jugoslovanske oblasti nagajale, kjer koli so lahko. Zato so se sestali in nastala je ideja o
ustanovitvi izseljenske zveze vsaj za Evropo. Dogovorili so se, da bi morda delovali v imenu
vseh zamejskih Slovencev. Ustanovili so pripravljalni odbor Evropske veje, a zadeva je še
vedno bila v povojih zaradi pomanjkanja finanĉnih sredstev.1278
V zaĉetku aprila je Vošnjak pisal Kreku in mu poroĉal, da se je sestal z Glušiĉem in
Andrewsom. Na sestanku je prišlo do zakljuĉka, da Konvencija o beguncih – Ţenevska
konvencija sicer našteva "pravice" beguncev, a ne omenja pravic beguncev do odškodninske
zahteve, pravice do pokojnine. Po njihovem mnenju bi se morale doseĉi mednarodne pogodbe
med ZDA in Jugoslavijo.1279
Krek pa je Vošnjaku pisal v zaĉetku maja in kritiziral neko
njegovo izjavo, v kateri se je Vošnjak skliceval na trenutno notranjo ureditev Jugoslavije.
Krek je menil, da razmere v emigraciji za konkretno izjavo niso bile zrele, saj Hrvati niso
ţeleli Jugoslavije in moĉan del Srbov tudi ne. Krek še vedno ni razumel Vošnjakovega
razburjanja glede izseljenske zveze, zato je njegovo pismo z razburjanjem poslal Kunstlju, da
bi sam videl, kako Vošnjak ĉuti.1280
Ţe ĉez nekaj dni je Vošnjak pisal, da so bile emigrantske
razmere zrele in opozarjal Kreka, da njegovo generaliziranje "Hrvatje" ni toĉno, saj bi moral
najprej izloĉiti vse ustaše in bi na tak naĉin ostalo le malo Hrvatov v emigraciji. Opomnil je,
da so ustaši vršili nesramen teror nad vsemi ostalimi skupinami po kampih, o ĉemer se je
prepriĉal na lastne oĉi. Obsodil je tudi HSS, ki je menda do ustašev zavzemala energiĉno
stališĉe, obenem pa je bila HSS v Evropi šibka. Zato bi bil po njegovem mnenju potreben
mednarodni strateški naĉrt proti ustašem. Kreku je celo svetoval, naj vpliva na Maĉka, da bi
prišlo do loĉitve med HSS in ustaši. Znaĉilen za postopanje ustaševa je bil tudi primer ĉlanka
Joţe Kljakovice kot odgovor na Vošnjakovo razpravo v Savremeniju. Kljakovica je odgovoril
1277
ASS, FV, škatla 10. Vošnjakov pismo škofu Roţmanu, 10. 5. 1959. 1278
ASS, FV, škatla 10, Pismo neznanega pošiljatelja Vošnjaku, 22. 3. 1959. 1279
ASS, FV, škatla 9, Vošnjakovo pismo Kreku, 8. 4. 1959. 1280
ASS, FV, škatla 10, Krekovo pismo Vošnjaku, 8. 5. 1959.
312
s ĉlankom Preţvekavci v Hrvatskem glasu, med temi "preţvekovalci" pa se je znašel tudi
Vošnjak. Vošnjaku bi moralo biti dovoljeno, da po 40 letih Jugoslavije poda neko anatomijo
politiĉne, gospodarske in socialne Jugoslavije, pri kateri je tudi sam sodeloval. Kreku je poslal
ĉlanek o Arneţevi knjigi Slovenia in European Affairs z omembo, da ga je Desimir Tosić,
urednik Naše reći, opozoril, naj se Slovenci pazijo, da je to, kar je Vošnjak napisal o Arneţu,
preveĉ dobrohotno.1281
Vošnjak je na situacijo v Jugoslaviji ves ĉas opozarjal tako ameriško javnost kot tudi ljudi na
vodilnih poloţajih. Tako je senator Hubert H. Humphrey pri poslaniku Allenu posredoval
Vošnjakove kvalifikacije in ideje ter v pismu zapisal, da je prepriĉan, da se Allen zaveda
Vošnjakovih prispevkov za laţje razumevanje situacije v Jugoslaviji.1282
Pri Allenu je za
sestanek posredoval tudi Lausche, ki je o njem zapisal, da ima dolgo kariero v jugoslovanski
vladi in da je dolgo ĉasa sodeloval tudi z njegovo pisarno. Lausche je Allenu obrazloţil, da se
je Vošnjak pravkar vrnil s poti po Evropi kot svetovalec za begunce Senata pododbora za
priseljevanje.1283
V skrbi za dogodke v Jugoslaviji je Vošnjak svoje ideje zelo rad delil z
Ameriĉani in jih seznanjal s lastnimi pogledi, kar dokazujejo številna pisma z razliĉnimi
ljudmi. Tako je pogovor z njim ţelel nadaljevati senator Gale W. McGee.1284
O nastanku Kraljevine SHS je Vošnjak pisal tudi malo pred svojo smrtjo, in sicer v ĉasniku
Ameriška domovina, ob 40-letnici njenega nastanka. V ĉlanku Kako je Cleveland pred 40 leti
pripravljal osvobojenje Slovencev? je med drugim zapisal: "… Leta 1918 bilo je veliko leto,
ko so se uresničile najlepše in največje naše ţelje: naša neodvisnost od onih naših
sovraţnikov, ki so nas drţali stotine let v suţenjstvu tako, da naš narod ni mogel priti do
onega razvoja, ki je odgovarjal slovenstvu kot kulturni, socialni in gospodarski sili. Leto 1918
je bilo veliko leto izpolnitve našega kopnenja po svobodi in ţivljenju v demokratskem redu.
Danes, ko Slovenija in Jugoslavija neznansko trpita pod komunistično strahovlado, je prava
priloţnost, da se spominjamo na one svetle dneve, ko smo skoro pred petdesetimi leti
pripravljali našo svobodno drţavno ţivljenje. …" Velik pomen za širjenje ideje o nastanku
enotne Jugoslavije je Vošnjak pripisal diplomatu Joţetu Goriĉarju, ki je kot "odpadnik" sluţil
kot generalni konzul dvojne monarhije v raznih drţavah in se je lahko za svojo kariero
zahvalil lastni neobiĉajni nadarjenosti. Prvi zastopnik JO v Londonu, ki je leta 1915 prišel v
1281
ASS, FV, škatla 10, Vošnjakovo pismo Kreku, 19. 5. 1959. 1282
ASS, FV, škatla 1, Humpreyevo pismo Vošnjaku, 20. 5. 1959. 1283
ASS, FV, škatla 1, Lauschetovo pismo Vošnjaku, 1. 6. 1959. 1284
ASS, FV, škatla 1, McGeeaevo pismo Vošnjaku, 24. 4. 1959.
313
ZDA, je bil Franko Potoĉnjak, poslanec Hrvaškega sabora in delegat v ogrskem parlamentu.
Po njegovem mnenju je velika zahvala za ozavešĉanje ameriških Slovencev šla hrvaškemu
knjiţevniku in publicistu Milanu Marjanoviću in Niku Ţupaniĉu. Velik korak je naredila tudi
clevelandska podruţnica Slovenske narodne zveze, ustanovljene na pobudo Rudolfa Trošta, ki
je pozvala zaupnike vseh severnoameriških podruţnic zveze na konvencijo v Clevelandu.
Konvencija se je vršila od 14. do 16. aprila 1918. Po pravilih je morala zveza "… delovati v
korist slovenskega naroda v Ameriki in dobrobit Zdruţenih drţav za osvobojenje in zedinjenje
Slovencev, Hrvatov in Srbov v eno drţavo na osnovi najširših demokratskih načel." Zveza je v
ĉasu vojne sprejela program JO in delovala v najoţji zvezi z jugoslovanskimi politiĉnimi
organizacijami – Hrvaška zveza, Srbska narodna obramba, Ĉrnogorski odbor za narodno
zdruţitev. Angleški naziv za ime zveze se je glasil: The Slovenian National Alliance of
America. Uspeh konvencije je Vošnjak pripisoval predsedniku Pavlu Schnellerju, glavnemu
tajniku Franku Hudoverniku in Dragu Marušiĉu, zaposlenem na srbskem veleposlaništvu v
Washingtonu. Propaganda je bila v rokah Rudolfa Trošta, ki je Vošnjaka po Ameriki
spremljal kot tajnik. Za tiskovine je bil zadolţen publicist in politik Louis Pirc, tu je bil tudi
pesnik Ivan Zorman,1285
zastopnika cerkve pa Rev. Ĉerne ter redovnik, pesnik in pisatelj
Kazimir Zakrajšek.1286
Na konvenciji je bila sprejeta izjava ameriških Slovencev, "da so
Slovenci, Hrvati in Srbi en narod, toda da morajo biti vse tri veje jugoslovanskega naroda
popolnoma enakopravne in da mora biti ta enakopravnost zagarantirana v osnovnih drţavnih
postavah." Sam Vošnjak pa naj bi ob zakljuĉku konvencije poudaril, "da mora biti narod na
krvavi Soči, Savi in Dravi hvaleţen clevelandskim javnim delavcem, ker so oni izvršili svojo
rodoljubsko dolţnost." Konvenciji je sledil banket, na katerem je imel Vošnjak glavni
govor.1287
Kako neusmiljen je bil do komunistiĉne oblasti, je razvidno iz ţe omenjenega ĉlanka Kako je
Cleveland pred 40 leti pripravljal osvobojenje Slovencev?, kjer je zapisal: "… Bilo bi
neprirodno, ako bi usoda hotela, da nikdar našemu narodu ne bi bilo usojeno, da uţiva srečo
svobode. Človeške pravice more nasilna vlada odvzeti za nek čas, ali kakor so one
1285
Prim: "Zorman Ivan: [100-letnica rojstva]", Misli 38, št. 9 (1989): 250; Edi Gobec, "Slovenski ameriški
slavĉek Ivan Zorman (1889–1957)", Koledar Mohorjeve druţbe (1989): 88–98; Janez Stanonik, "Zorman Ivan",
v: Slovenski biografski leksikon, Knj. 4: Táborská–Ţvanut: 1980–1991, Zv. 15 (1991), 855–956. 1286
Prim: Kazimir Zakrajšek, Peter Kazimir Zakrajšek, ur. Bogdan C. Novak (Ljubljana, 2004); Fortunat
Zorman, "+ P. Kazimir Zakrajšek", Omnes unum 5, št. 2 (1958): 53–55; Jerneja Petriĉ, "Kazimir Zakrajšek",
Slovenska izseljenska knjiţevnost, 450–451; Darko Friš, "Pater Kazimir Zakrajšek, O.F.M.", Slovenski izseljenski
koledar 41 (1994): 182–185. 1287
ASS, FV, škatla 3, "Kako je Cleveland pred 40 leti pripravljal osvobojenje Slovencev?", Ameriška
domovina, 31. 3. 1958, 4–6.
314
nedčloveškega izvora in so silnejše od mogotcev, ki so se polastili na nasilen način drţavne
oblasti, in moči na svetu, ki bi mogla zabraniti, da se tako nasilstvo nekega dne zgrudi v nič,
kar se je zgodilo ţe tolikim nasilneţem, ki so zlorabljali svojo moč in trpinčili ljudstvo. Nad
redom, ki ga vršijo nasilneţi, je neki viški zakon pravde, etike in krščanskega reda. …"1288
Usodo jugoslovanskega naroda je objokoval tudi v ĉlanku ob desetletnici smrti njegovega
prijatelja Alberta Kramerja, v katerem je menil, da je lahko slednji sreĉen, tako kot tudi
Masaryk, da ne doţivlja teh grozot. Masaryk je po Vošnjakovem mnenju odšel s tega sveta,
ko je bila Ĉeškoslovaška na vrhuncu svojega demokratskega razvoja. "Umrl je kot pravi oče
svojega naroda, čaščen in občudovan, ko je vendar obistinil ono, kar je v drţavnem ţivljenju
najlepše, da vlada filozof, vlada človek najsilnejših, najglobokejših kulturnih tradicij."
Kramerju je zapisal: "Ti, dragi Bertl si imel srečo, saj si zatisnil svoje oči, ko je besnela še
borba in ko smo bili, četudi zasuţnjeni, polni svetlih vizij, kako bomo delovali za novo
Jugoslavijo, ki bo nastala po vojni vihri." A njihove sanje in ţelje se niso uresniĉile: "Vizija je
bila uničena, prišlo je ono, kar najbistrejši politični opazovalec ni mogel predvideti:
strahovlada peščice ljudi, ki so vse drugo ko pa zastopniki slovenstva in jugoslovanstva.
Rudeča Slovenija in Jugoslavija je umeten stvor kakoršen je bila sovjetska vlada jednega Bele
Kuhna, samo da je ta vladal samo nekoliko mesecev, naš Bela Kuhn pa vlada ţe precejšnjo
vrsto let." Spregovoril je tudi o demokraciji, ki tega ni mogla gledati: "Demokracija je pa
zastrla svoje lice, ker ne more gledati toliko hipokrizije, tako preobračanje vseh pojmov
javnega ţivljenja v ono nasprotno, kot bi morali predstavljati."1289
O Vošnjakovih prizadevanjih za boj proti komunizmu in osvoboditev Jugoslavije od le-tega
so pisali tudi srbski emigranti, in sicer v ĉasniku proĉetniške emigracije Srpska borba, ki je
kot neuradno glasilo Srbskega kulturnega kluba sv. Sava izhajal v Chicagu. Ob izidu knjige C.
M. Draškovića o titoizmu, katere recenzijo je napisal Vošnjak v Ameriški domovini, listu
ameriških Slovencev, so srbski emigranti o Vošnjaku zapisali sledeĉe: "Po vojni je Vošnjak
prišel v Ameriko, kjer zalaga vse svoje moči v boj proti komunizmu in za osvoboditev
Jugoslavije. Ni se nam potrebno strinjati s stališči dr. Vošnjaka, nasploh ali pa samo v tej
recenziji, ampak njegov patriotizem, politična doslednost in neutrudljiva borba si zasluţijo
spoštovanje."1290
1288
ASS, FV, škatla 3, "Kako je Cleveland pred 40 leti pripravljal osvobojenje Slovencev?", Ameriška
domovina, 31. 3. 1958, 4–6. 1289
ASS, FV, škatla 5, Bogumil Vošnjak, Ob desetletnici smrti Alberta Kramera, 1. 1290
ASS, FV, škatla 3, "Slobodna slovenaĉka štampa o knjizi dr. C. Draškovića, Najbolja knjiga o titoizmu kaţe
dr. Bogumil Vošnjak u 'Ameriĉkoj domovini'", Srpska borba, 2.
315
V enem izmed svojih ĉlankov, ki je bil objavljen v ĉasniku Glas kanadskih Srba, je Vošnjak
komunizem primerjal z veliko kaĉo, "ki ţeli objeti cel svet in v svojem objemu zadaviti
ĉloveško svobodo".1291
O njegovem patriotizmu in veri, da bo komunizem kmalu padel, so
pisali v ameriških ĉasnikih, tako tudi v ĉlanku Yugoslav Patriot, 75, Awaits Day When Red
Rule Will Fade, objavljenem v New York Timesu, kjer je Vošnjak z "ţalostnimi oĉmi"
povedal: "Kar se je zgodilo na Madţarskem, se ne bo v Jugoslaviji. Jugoslovani imajo
politične izkušnje, kakršnih ostali nimajo. Preveč so iznajdljivi, da bi zdaj prelivali kri.
Počakali bodo." Prepriĉan je bil, da se bo Titov komunistiĉni reţim sesul.1292
Njegovi govori,
nastrojeni zoper komunizem, so bili v ZDA kar pogosti, kar so zabeleţili tudi tamkaj
izhajajoĉi srbski ĉasniki. Tako je na enem izmed govorov povedal: "/…/ Ko se je začela druga
svetovna vojna, ni bila potrebna nikakršna socialna revolucija in do nje ni niti prišlo – ona
obstaja samo v glavah določenih zahodnih piscev – ampak je prišlo samo do vpeljave enega
tiranskega reţima in popolnega odvzemanja meščanske svobode, tiste svobode, ki jo je uţival
srbski kmet skoraj sto petdeset let. Komunizem je največje izzivanje svobodnjakarskih tradicij
Karadjordjeve Srbije. /…/"1293
Glede delovanja ĉlanov NOS so se pojavljale številne teţave, kar je razvidno iz Vošnjakovih
pisem: "/…/ Ko je bila kriza Ţitnik na vrhuncu, nismo ničesar napravili, da bi Ţ[itnika]
odpoklicali iz N.O. [NOS]. Ali je to bilo umestno ali ne, to danes ni praktično vprašanje.
Dejstvo je, da je vsa ta leta zastopal našo stranko v Argentini, in to tam, kjer vsaj širša
javnost gleda na NO [NOS] kot nekako slovensko vlado. /…/ Svojim negativnim drţanjem smo
pojačali Ţitnikovo opozicijo. Tako je pravo stanje stvari. Iz tega razloga nisem za radikalne
mere proti Ţitniku, mere, ki pravočasno niso bile izvršene. /…/"1294
Rudolf Ţitnik, nekdanji
predstavnik slovenskega ĉetniškega gibanja, je po emigraciji v Avstraliji zastopal SDS v
NOS. O kakšni krizi je govoril Vošnjak, iz zapisov slednjega ni mogoĉe razbrati, a vse kaţe,
da se nekateri z Ţitnikovim ĉlanstvom v NOS niso strinjali in so si ţeleli njegovega odstopa.
Kakšno je bilo stanje v emigraciji in kakšna ĉustva so gojili drug do drugega predvsem Srbi in
Hrvati, je morda najbolj razvidno iz Vošnjakovega pisma, napisanega 7. aprila 1958: "/…/
Nekaj sem slutil, da ima Ţitnik take in podobne abstruzne misli glede spajanja. To je na vsak
način fantastično in bi značilo za nas nič drugega ko[t] samoubijstvo. /…/ Tudi je sam Krek
1291
ASS, FV, škatla 3, Crvena propaganda u sovjetskoj borbi za pobedu komunizma, Glas kanadskih Srba, brez
datuma. 1292
ASS, FV, škatla 4, "Yugoslav Patriot, 75, Awaits Day When Red Rule Will Fade". 1293
ASS, FV, škatla 4, "Za krst ĉasni i slobodu zlatnu", Jugoslovenski američki glasnik, brez datuma. 1294
ASS, FV, škatla 4, Vošnjakovo pismo Bevcu, 5. 2. 1958.
316
vedno v črnem pesimističnem razpoloţenju. V taki situaciji napraviti kake nepremišljene
korake, bi bilo blazno. /…/" Hudoval se je nad izdajo Maĉkovih spominov: "Nepremišljeno je
bilo, da je Maček publiciral svoje 'Spomine.' Zakaj pogrevati ţalostno preteklost? In povrh je
nemogoče, da se v emigraciji, kjer manjka vsaka dokumentacija, napiše nekaj solidnega. Ta
knjiga je izzvala pri šovinističnih Srbih ostro kritiko. Sicer si pa gospodje nimajo ničesar
očitati. Velikosrbski hegemonist prazni pesnik Purić, ki je postal to[,] kar je samo radi tega,
ker se je poročil s Pašićevo hčerko, s svojo bedasto čisto nesodobno emocionalnostjo, 100 %
Nejugoslovan, ne more in ne sme ničesar očitati Nejugoslovanu Mačku. 'Gliha skup štriha.'
Ali brutalni način, kako je ta protekcionas Purić pisal o hrvatskem narodu, to je višek
neumnosti in politične otročarije, ako ne bi ta otročarija ob enem bila skrajno politično
škodljiva. /…/ Tretja Jugoslavija se ne more zidati s pomočjo raznih Purićev in Fotićev.
/…/"1295
O podobnih zadevah je Bevcu zopet pisal avgusta istega leta: "Zabavljali so proti
Beogradu, da je čekaj-grad. Še mnogo hujši je pa Washington s svojimi 'juţnjaki'."1296
Ko je
marca 1959 Bevc pisal Vošnjaku, mu je predlagal sklic glavnega odbora, ki bi razpisal
volitve, a so se bali neuspeha, saj je Ţitnik zase agitiral povsod. Bevc je predlagal dopolnitev
glavnega odbora.1297
Tako kot je to poĉel nekoĉ v domovini, je ljudem pomagal tudi v ZDA. Vošnjak je v ZDA
pomagal številnim ljudem, ki so se, tako kot sam, znašli v izgnanstvu. Med drugimi ga je za
pomoĉ prosil Ivan Weber, ki ga je po vojni internirala OZNA in je bil nekaj ĉasa zaprt v
celjskem zaporu, v Celju pa so mu usmrtili tudi ţeno.1298
Kar nekaj ĉasa si je dopisoval z Vido
Wolf in nato s Sancinom, ki jima je skušal pomagati, da bi prišla v ZDA kot radijca. A to ni
bilo tako lahko, zato je v enem izmed pisem pisal Sancinu, da ne more najti radijskega
sponzorja za njiju. Sponzorstvo mu je sprva bilo obljubljeno pri ABC, a je bila obljuba kaj
kmalu prelomljena, ker so se bali komunistov, kakor je izvedel kasneje. Govoril je z novim
upravnikom Bureau of Security and Consular Affairs in bil prepriĉan, da bo pomoĉnik
drţavnega sekretarja za varnost in konzularne zadeve Roderic O´Connor storil vse, da bosta
Sancin in Wolfova ĉim prej v ZDA. Za njun prihod sta obstajali dve poti, je pojasnjeval
Vošnjak, in sicer, da bi prišla v Ameriko kot obiskovalca in bi se nato takoj pred kongresom
vloţili dokumenti za razrešitev njunega poloţaja. Druga pot je bilo vprašanje novega
imigracijskega zakona, ki je bil predlagan na iniciativo senatorjev Humpreyja, Lauscheta in
1295
ASS, FV, škatla 4, Vošnjakovo pismo Bevcu, 7. 4. 1958. 1296
ASS, FV, škatla 4, Vošnjakovo pismo Bevcu, 15. 8. 1958. 1297
ASS, FV, škatla 13, Bevĉevo pismo Vošnjaku, 1. 3. 1959. 1298
ASS, FV, škatla 1, Webrovo pismo Vošnjaku, 10. 6. 1959.
317
Kennedyja. V tem primeru bi verjetno oba prosilca prišla med prvimi v poštev. Vošnjak je
Sancina prosil za potrpljenje in zaupanje, saj je zanju vloţil veliko energije in razlagal, da so
zadeve pri urejanju papirjev tako zapletene, kakor da bi bili v stari Avstriji.1299
A odgovora na
zadnje pismo Vošnjak s strani Sancina ali Wolfove ni dobil, prav tako ni prejel novih številk
Demokracije. Še enkrat ju je prosil, naj mu sporoĉita, ali se njuni dokumenti nahajajo v
Genovi z jamstvenimi pismi, v nasprotnem primeru bi se obrnil na slovenskega kulturnega
delavca Dimitrija Kralja iz Milwaukeea, ki se je v tej zadevi obrnil nanj. Nanj pa se je po
dolgih mesecih obrnil tudi senator Lausche, ki mu je zagotovil, da se bo zavzel za slovensko
radijsko uro. Tudi ambasada ene od velesil mu je obljubila svojo pomoĉ, da bo Sancina in
Wolfovo zaposlila, v primeru da bi Voice zavlaĉeval. Wolfovo in Sancina je prosil, naj mu
pošljeta razglednice Portoroţa in Pirana ter poišĉeta stare številke Vede. Opozoril je, da je bila
Sancinova prisotnost v ZDA tedaj ţe nujna in da zadeva ni bila veĉ zasebna.1300
Skozi pisma
Wolfovi je mogoĉe razbrati njegovo razoĉaranje nad nekaterimi uradi v ZDA. Pisal ji je, da se
bo tudi sama morala prepriĉati, kako so organizirane šole za tajnice: "S strogo rutinskega so
gotovo dobro urejene, pa one izbacujejo toliko neinteligentne ropotije, da mi postaja samo
slabo, ko imam opravila s temi ignorantnimi ţenskami." Pri tem je Wolfovo opomnil, da ga je
napaĉno razumela, ko ji je pisal o nevšeĉnostih in argumentiral, da za njih ne odgovarjajo ne
Slovenci ne Jugoslovani, še najmanj pa njegova "ţenica, ki je pridna in dobra kot ĉebelica".
Izkazal je neizmerno hvaleţnost, ker mu je Sancin poslal prvo številko Vede: "Čutil sem se
kakor prerojenega, ko sem imel v rokah to svoje dete, kateremu ţal po prvi svetovni vojni
nisem podaljšal ţivljenje." Kako zelo je Vošnjak pogrešal domovino, zlasti Goriško, je morda
najbolj razvidno iz pisem Wolfovi. Veĉkrat jo je prosil, naj mu pošlje doloĉene knjige,
ĉasnike, razglednice.1301
Vendar pa o Sancinu Bevc ni imel preveĉ dobrega mnenja, o ĉemer
je pisal Vošnjaku marca 1959. Sancin jim je, še preden je postal urednik Demokracije,
povzroĉal teţave pri izdajanju Domovine, saj je vse njihove poslane ĉlanke popravljal po
svoje. Bevc je menil, da se je Sancin oĉitno pridruţil Drnovšku, ker se je kasneje zavil v
popolni molk.1302
Za pomoĉ pri odselitvi v ZDA ga je prosil tudi njegov nekdanji odvetnik Adrijan Kisovec, ki
se je nahajal v Hamburgu. Pri njem se je zapletlo, ker ni imel sponzorja, ki so ga ZDA
zahtevale, oziroma je njegov sponzor ostal brez veĉjega premoţenja, s ĉimer mu ni mogel dati
1299
ASS, FV, škatla 6, Vošnjakovo pismo Sancinu, 15. 7. 1957. 1300
ASS, FV, škatla 6, Vošnjakovo pismo Wolfovi, 20. 8. 1957. 1301
ASS, FV, škatla 6, Vošnjakovo pismo Wolfovi, 21. 2. 1958. 1302
ASS, FV, škatla 13, Bevĉevo pismo Vošnjaku, 1. 3. 1959.
318
zagotovila, da ga bo financiral. Zato je Vošnjaka prosil, naj mu sporoĉi, ali bi mu bil
pripravljen pomagati Kralj.1303
Vošnjaku je uspelo pomagati Kisovcu prek Pododbora za
notranjo varnost. Ko mu je sporoĉil to veselo novico, ga je obvestil, da 13. avgusta s soprogo
leti v Evropo, najprej v Rim na študijsko potovanje. Namen je imel priti tudi v Nemĉijo, in
sicer septembra v Bonn. V pismu je Vošnjak Kisovcu razkril, da je bil 29. maja na operaciji
ţelodca, ki je dobro uspela, in da je sedaj popolnoma zdrav, le vina in piva ni smel piti.1304
Glede teţav sodelovanja s srbskimi predstavniki v emigraciji je Vošnjak pisal v pismu
Jelencu: "… To, kar je neizmerno obupno, to je pravoslavni klerikalni konzervativni torizam
srbskih šovinistov, ki seve prisegajo na veliko Srbijo. S takimi elementi ne more biti trajnega
sodelovanja. Maček ima popolnoma prav, da bi se tak 'odbor' skoro razpadel, pa so mogoče
druge kombinacije, ki bi mogle nadomestovati tako mrtvorodjence. …"1305
Kakšen idealist je
ostal vse do svoje smrti, morda najbolje kaţejo naslednje besede, ki jih je pisal v svoji
starosti: "/…/ Pa nič ni zamujenega. Prišel bo trenutek, ko se bo izvršilo tisto, česar niso
mogli ali hoteli uresničiti leta 1918. Redkokdaj je usojeno drţavniku, da sam doţivlja
uresničevanje velikih ciljev v popolnem obsegu. Vse je nepopolno, kjerkoli človeški duh
ustvarja nove oblike soţitja. Pogreške se nikdar ne izključujejo. Glavno je silna, zdrava volja
v osnovnih vprašanjih demokratičnega narodnega soţitja."1306
Koliko in zakaj je cenil senatorja Lauscheta, je razvidno iz naslednjih Vošnjakovih besed:
"/…/ Pri senatoru Laus[ch]etu ne cenim samo njegov /…/ značaj, še bolj pa njegovo srce, ki
je zaradi tega tako dragoceno, ker je ono slovensko in amerikansko, kar pomenja ogromno
prednost. To je dediščina njegove matere."1307
Vošnjak je Lauscheta veĉkrat zaprosil za
sestanek, saj mu je ţelel pojasniti svoje stališĉe glede Jugoslavije in svojega prizadevanja, da
bi pomagal narodu. Tako mu je v enem izmed pisem sporoĉal: "/…/ Hočem v zgodovinski uri
pomagati našemu rodu, ki je obrnil hrbet domovini, ki je zasuţnjena. Nočem nobene
propagande, ampak samo blagor onih, ki so pobegnili v svobodni svet, imajoči v njega sveto
zaupanje. In razočarani so, ker je pomoč, ki se jim daja, prav mačehovska. Titoisti v
D[epartment] of State pridno delajo v škodo Amerike. Ţe enkrat sem Vam pisal, kako je
1303
ASS, FV, škatla 6, Kisovĉevo pismo Vošnjaku, 28. 1. 1958. 1304
ASS, FV, škatla 6, Vošnjakovo pismo Kisovcu, 7. 8. 1958. 1305
ASS, FV, škatla 4, Vošnjakovo pismo Jelencu, brez datuma. 1306
ASS, FV, škatla 3, Ob stoletnici rojstva Nikole Pašića, 1956. 1307
ASS, FV, škatla 4, Vošnjakovo pismo Jelencu, 17. 5. 1958.
319
potrebno, da se sestaneva. Ne smemo puško vreči v koruzo. Akcija se mora nadaljevati po
planu, ker je ta akcija humanitarna, plemenita, Ameriki koristna …"1308
Vse do smrti mu je v oĉi bodel komunizem v domovini. Kot ni varĉeval s hudimi besedami
pri Titu, tako ni varĉeval z njimi niti pri oznaĉevanju ĉrnogorskega pesnika in komunistiĉnega
politika Milovana Djilasa:1309
"To je najbolj čisti dinarec, eden od onih bujnih, do skrajnosti
temperamentnih sinov juga, ki so tako često delali in delajo hude preglavice v vseh mogočih
društvenih razmerjih. /…/ Ko se je pojavil po prvi svetovni vojni komunizem v naši sredini, bil
je on pravo polje za take prenapeteţe, ki so kakor ustvarjeni, da jih razni 'šmoki' vseh baz
občudujejo, idealizirajo in vidijo v njih voditelje bodočega demokratskega društva."1310
V
ĉlanku Moj odgovor je razmišljal o jugoslovanskem problemu in menil, da je le-ta vprašanje
obstanka, ne samo Slovencev, temveĉ tudi Hrvatov in Srbov. Opozoril je, da medtem, ko se
dviga novi nemški rajh in petdesetmilijonski italijanski drţavni in narodni blok, se
Jugoslovani "igraĉkajo" z vprašanjem, kdo je Srb in kdo Hrvat ter ĉigava bo Bosna.
Spregovoril je o nerazdruţljivosti Srbov in Hrvatov ter jih primerjal s siamskimi dvojĉki, ki se
jih ne da loĉiti, ne da bi tekla rdeĉa kri. A pomembno vlogo je tukaj pripisal ravno
Slovencem, ki v sporu niso sodelovali, a je bil to tudi razlog, da se jih je tako pogosto
imenovalo za posrednike med nasprotujoĉima se taboroma. Slovence je pohvalil, da se nikoli
niso odrekli teţki in odgovorni dolţnosti. V ta namen bi bilo po njegovem mnenju dobro
ustanoviti v vseh veĉjih centrih njihove emigracije v Ameriki svete dobrih ljudi, sestavljenih
iz Hrvatov, Srbov in Slovencev. Njihova naloga bi bila pomirjajoĉe vplivanje na javno
mnenje, pomirjanje sporov in da bi pazili, da se tisk drţi nekakšnega kodeksa v duhu
pomiritve, sloge in mirnega sodelovanja celotne emigracije. Spregovoril je tudi o Vedini
pomembnosti, kjer je zapisal, da je bila to revija za politiĉne in socialne znanosti, ustanovljena
v Gorici v ĉasu balkanskih vojn. V ĉlanku je razoĉaran ugotavljal, da se "danes o tem niĉ ne
ve". Omenil je, da je takratna publicistika, ki se je v ĉasu prve Jugoslavije ukvarjala z
jugoslovanskim problemom, ignorirala dragoceno gradivo, ki se je nahajalo v teh letnikih.1311
V pozni starosti je uţalošĉen na glas razmišljal o pozabi in pomanjkanju smisla za tradicijo,
zgodovinsko kontinuiteto, osnove, na katerih je nastal jugoslovanski dom. Razmišljal je, kako
sedanjost ni bila sposobna globlje prouĉiti dogodke, ki so bili najpomembnejši, da je sploh
1308
ASS, FV, škatla 4, Vošnjakovo pismo Lauschetu, 12. 8. 1958. 1309
Prim: Dragutin Leković, Milovan Đilas i socijalizam: filozofsko istorijska razmatranja (Podgorica, 2010). 1310
ASS, FV, škatla 3, Bogumil Vošnjak, Konec pekla. 1311
ASS, FV, škatla 3, Vošnjak Bogumil, "Moj odgovor", 1.
320
prišlo do Jugoslavije. A kljub temu je bil prepriĉan, da bodo dogodki, povezani s poletjem
1917 na Krfu, za vedno ostali zapisani v jugoslovanski politiĉni zgodovini. Prav slikovito je
opisal, kakšni so bili politiĉni in vojni dogodki spomladi 1917: "Kri je lila v potokih na raznih
bojiščih, ampak uspeh gigantske borbe je še vedno bil povsem sumljiv. Nemška sila je bila še
vedno zmagovalka. Rusija je bila skoraj izvrţena iz stroja, z njeno vojaško močjo zavezniki
pravzaprav niso mogli računati. Bila je pomlad, ki je nosila najbolj grandiozne politične in
socialne spremembe." Odloĉilni preobrat pa je prinesel vstop ZDA v vojno, ki niso vstopile
samo z bogastvom, oroţjem in silno vojaško moĉjo, temveĉ tudi s svojimi demokratiĉnimi
politiĉnimi metodami, ki so pomenile smrt za stare diplomatske metode. V teh odloĉujoĉih
zgodovinskih trenutkih krfska vlada z Nikolo Pašićem na ĉelu ni mogla veĉ oklevati,
izgubljala je tudi zaupanje v carja in Rusijo. Obenem je srbska vlada morala priznati, da je JO
enakopraven dejavnik. Naloga delegacije je bila v prvi vrsti le prouĉitev trenutnih politiĉnih
vprašanj in se v samem zaĉetku niti ni govorilo o kakšni deklaraciji. Vošnjak je neštetokrat
opozarjal, da se je treba pogovarjati o vprašanjih notranje ureditve, ĉemur se je Trumbić
vztrajno izogibal. Za Vošnjaka je Krfska deklaracija še vedno pomenila temelj skupne drţave
Srbov, Hrvatov in Slovencev in še vedno je ponosno razlagal, da je v tistih dneh med tvorci
deklaracije vladala enodušnost v pogledu bodoĉega skupnega drţavnega ţivljenja.1312
Da je do konca verjel v Jugoslavijo, prikazujejo njegove goreĉe besede ob zakljuĉku ĉlanka:
"Jugoslovanska ideja ni od včeraj. Verjamem, da je danes močna v dušah tolikih Hrvatov,
Srbov in Slovencev, ona je ţiva ideja, zmagoslavna, nepremagljiva. Za njo se zavzemamo od
začetka našega stoletja. Doţivela je zmage in poraze, bila je izkoriščena, napačno
razumljena, ampak se je vedno znova pojavila v celem svojem sijaju. Jugoslavija je hči
jugoslovanske ideje, ki je izraz teţnje k enakosti in enakopravnosti vseh Jugoslovanov, bodisi
da so Srbi, Hrvati in Slovenci. Ona je vsem potrebna kot kos kruha, kot zrak. Če bi
Jugoslavija prenehala biti, bi to bil konec. Extra Yugoslavia non est vita."1313
Kljub hudi bolezni in operacijah je bil do konca neutrudljiv borec, ki je koval naĉrte za
prihodnost. Dober mesec pred smrtjo je pisal srbskemu zgodovinarju Desimirju Tošiću v
Veliko Britanijo in mu sporoĉil, da se njegovo zdravstveno stanje izboljšuje in da pripravlja
svoj rokopis za tisk. Tošić je njegovo namero pozdravil z navdušenjem še toliko bolj, saj so
bili razoĉarani nad Maĉkovo knjigo. Tošić je ocenil, da je Maĉek pisal kot ĉlovek, ki ni
1312
ASS, FV, škatla 5, Kako je došlo do Krfske deklaracije, Iz mojih uspomena, put na Krf. 1313
ASS, FV, škatla 3, Vošnjak Bogumil, "Moj odgovor", 12.
321
odloĉal o katerem koli narodu v kateri koli drţavi, temveĉ le kot sopotnik in opazovalec brez
razmišljanja in politiĉne filozofije. Vošnjak je predhodno spraševal Tošiĉa, ali obstaja tekst v
biltenu Naše dobe, ki je dokaj realno govoril o slovenskih razmerah. Slednji mu je odgovorjal,
da je bil njihov splošni vtis, da slovenski demokrati ne obstajajo, odkar Adolf Ribnikar ni bil
veĉ aktiven. Vošnjakovo izpostavljanje se je ĉutilo menda povsod kot izstopanje Vošnjaka kot
Slovenca, vendar ne kot slovenskega demokrata. V dogodkih, ki so se zgodili, so lahko
opazili le, da so vsi slovenski demokrati sledili Kreku in upali, da ga bodo uspeli prehiteti.1314
Predhodno je uredniku Naše dobe pisal tudi Bevc, ki je pojasnjeval, da SDS ni nobena
emigrantska tvorba, temveĉ je v zgodovini Slovencev in Jugoslovanov odigrala pomembno
vlogo ter tudi ostala integralni del narodove politike. Tudi strankin politiĉni program je
zagotavljal, da njen politiĉni poloţaj ostaja enako pomemben v trenutno neurejeni dobi.1315
Le šestnajst dni pred smrtjo je Vošnjak pisal Kreku v Cleveland. Sporoĉil mu je, da je Odbor
za sprejem in organizacijo na Kongresu IPU v Washingtonu enoglasno zakljuĉil, da je
Slovenska samostojna kmetijska stranka sprejeta v IPU. Vošnjak je poudaril, da bosta z
Bevcem vestno sledila Ţerjavovi in Kramerjevi politiki, ĉeprav sta se Ribnikar in Drnovšek
popolnoma amerikanizirala in se odrekla vsakršnemu delovanju. Veselilo ga je, da bo njegov
spis o Krfski deklaraciji izšel v Zgodovinskem zborniku Slovenske kulturne akcije. Kreka je še
obvestil, da mu je predsednik Srbske bratovske pomoĉi sporoĉil, da bo s strani Srbske
narodne univerze povabljen, da predava v Chicagu.1316
Vošnjaku je navkljub starosti, bolezni in drugim zapletom neutrudno drselo pero izpod prstov.
Pisal je ĉlanke o gospodarstvu, drţavnem ustroju in drugih reĉeh, nekatere med njimi je
objavljal v ĉasopisju ameriških Jugoslovanov.1317
V jeseni svojega ţivljenja je napisal
1314
ASS, FV, škatla 13, Vošnjakovo pismo Tošiću, 13. 5. 1959. 1315
ASS, FV, Bevĉevo pismo uredniku Naše dobe, 21. 4. 1959. 1316
ASS, FV, škatla 13, Vošnjakovo pismo Kreku, 2. 6. 1959. 1317
Italian and Yugoslavs, 1948; Članek o IPU (1948); The debt of Yugoslavia to the USA (1948); Slav and
Balkan freedom (1948); Kmet v svetovni politiki, America (1948); A communication: "Sympathy for Tito (1949);
Brigadier Maclean liefert Jugoslavien dem Kommunismus aus; Mac Lean lefert Jugoslavien dem Communsmus
aus (1950); The Slovene Peasant (1950); A New Aspect of the Formosa Problem (1951); The Reality of
Yugoslavia (1952); Vladimir Slovjov; The Giant Legislature. A European Looks at the US Congress; The Balkan
Conferences – The Balkan Alliance; A thousand years of Yugoslav History and Culture. Centenary of the death
of Stanko Vraz, the Illyrian; The struggle for Yugoslavia. First world war records and observations;
Antrohpogeography of Yugoslavia; Past and present of Yugoslavia and the States behind the iron courtain.
Anthropogeography, Political history, Constitutional Evolution and Economics of Yugoslavia and the States
behing the iron courtain; The logic of Balkan Federation (1952); Mr. Raymond and the Yugoslav peasants,
International Peasant Union (1954); A Page from Yugoslav constitutional and religious history; A new social
philosphy; Global Struggle, The Washington Post; Glas iz Washingtona, Pot v Kanado (1954); Dan dela (1955);
Memorandum on a National Autonomy of the Yugoslavs in Trieste (1954); Naše najvaţnejše vprašanje
322
mnoţico ĉlankov, med katerimi jih je bilo veliko objavljanih, nekateri ne. Zanimivo je
njegovo razmišljanje v ĉlanku z naslovom Tisočletnica, kjer se je ukvarjal s pomenom
Gosposvetskega polja za Slovence. Razoĉaran je ugotavljal, da vlada leta 1920 nikakor ne bi
smela pristati na izgubo Koroške, a da Slovencem ostaja v tolaţbo dejstvo, da so na primer
Poljaki v plebiscitih izgubili veĉ. A to ni prikrilo dejstva, kot je zapisal: "Koroški plebiscit je
bil strašen udarec demokratskemu zgodovinskemu ponosu Slovencev." Spomnil se je druge
svetovne vojne, v kateri je zagorelo upanje, da bi lahko povrnili izgubljeno, a vse zaman. Ob
koncu ĉlanka je zapisal, da je sam zastonj poudarjal, da bi Gosposvetsko polje moralo postati
jugoslovanska enklava, jugoslovansko drţavno ozemlje sredi avstrijskega. A do tega ni prišlo
in Slovenci se niso mašĉevali za tisoĉletno suţenjstvo.1318
Kar nekaj ĉasa je ţivel z rakom, kar
ga pri njegovem delu ni oviralo, saj je skoraj do zadnjega diha delal za osvoboditev srednje in
vzhodno-evropskih narodov. A na koncu ga je bolezen ĉez noĉ premagala in tako je v torek
zveĉer ob deseti uri umrl v starosti 77 let.1319
Ob Vošnjakovi smrti je njegova druga soproga
Catherine (Katica) B. Vošnjak sprejela kar nekaj soţalnih pisem, med drugim tudi pismo
podpredsednika ZDA Huberta H. Humphreyja in senatorja Harrisona A. Williamsa.1320
Njegovega pogreba so se udeleţili številni, med drugim tudi Krek, ki se je od pokojnika
poslovil z naslednjimi mislimi: "Profesor dr. Bogumil Vošnjak, bivši jugoslovanski
(1956);Put socijalnog napretka (1956); Svečani spomin na desetletnico smrti Ivana Puclja v Dachau (1956); The
Life of Ivan Pucelj (1956); The Ivan Pucelj Commemoration (1956); Serbo-Croatian Relationship (1956);
Andrew Kačič – Miošić (1957); Ustavni pogledi Krfske deklaracije (1957); The Loss of the Cold War (1958);
Yugoslav escape problem (1958); Promašena prilika, (1958); Finale, The End of an Empire; Ob desetletnici
smrti Alberta Kramera; Povodom štiridesetletnice osvobojenja. Ustoličevanje na Gosposvetskem polju; Poglavje
stare slovenske demokracije; Povodom stogodišnjice rodjenja Mihajla Idvorskog Pupina; Dalmatia; Vladika
Nikolaj i Bogumil Vošnjak; Three Red Tactics and One Red Strategy; Pot socialnega napredka; My escape from
communism; An Abridged History of Trieste and the Coastland; Italians and Yugoslavs, No barter again;
Eisenhower; The Road to Disaster. A Vademecum to Those who will be next July in Geneva; Kako naj bo
urejena bodoča Jugoslavija?; Josip Jurčič; Slovenske selitve preko oceana; Tisočletnica. Slovenski narodni
suverenitet; Čije je delo prvi decembar 1918?; Pot prave socijalne pravice. Amerikanski delavec in Walter
Reuther; Rodjendan Jugoslovenskog odbora; Balkanski sporazum, potpisan 9. februara 1934; Balkanska
konferencija 1930–1933; Woodrow Wilson i Jugosloveni; The Yugoslav Army; The escape probleme is a global;
The emancipation of the Western Slav. Political thought and Policies. Dedicated to Woodrow Wilson. An
introduction by professor James Shotwell; Privredna i socijalna organizacija Jugoslavije; To the Commission on
Human and Civic Rights of the UNO; The Agrarian World Problem and the Library of Congress; Nacrt iz g.
1943; Kakva treba da bude privreda buduče demokratske Jugoslavije; Prilog gradji za studiju prelaza iz
totalitarne u slobodnu ekonomiju. Oblici ekonomske slobode; Slav Political thought and Policies; My
proposition to the Commissioner of the American Pavilion at the World Fair in Brussel; Tito Attempting to
Annihilate the Peasant; Organizacija kmetijstva po osvoboditvi; The Master of the World; The Thirteen
Colonies; America: Past and Present. The Role of the US Congress; Balkan Federation. Prelude: The Past;
Carlo Sforza; Italy and the Balkan; Yugoslav Communism; A page from Jugoslav Constitutional and religious
history; The Peasant in world politics; Slovenski kmet; Simon Gregorčić. 1318
ASS, FV, škatla 3, Bogumil Vošnjak, Tisočletnica, 5. 1319
ASS, FV, škatla 4, "Dr. Bogomilu Vošnjaku v slovo", Ameriška domovina, 9. 7. 1959; ASS, FV, škatla 4,
"Dr. Bogumil Vošnjak", Ameriška domovina, 18. 6. 1959. 1320
ASS, FV, škatla 4, Williamsovo pismo Catherini B. Vošnjak, 22. 6. 1959; ASS, FV, škatla 4, Humphreyevo
pismo Catherini B. Vošnjak, 16. 7. 1959.
323
pooblaščeni minister je posvetil svoje velike sposobnosti in vse svoje ţivljenjsko prizadevanje
pospeševanju blagostanja svojega ljubljenega naroda in domovine. V tem je sledil zgledom
svojega očeta in strica, ki sta bila med odličnimi organizatorji in pospeševalci slovenskega
kulturnega in zadruţnega ţivljenja v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja. Hotel je doseči za
slovenski narod svobodo in neodvisnost od vsake tuje oblasti. Habsburška monarhija, ki je v
tisti dobi vladala nad Slovenci, nam ni priznavala niti osnovnih narodnostnih pravic." Ocenil
je njegovo vlogo v prvi emigraciji: "Kot odločen zagovornik svobode za vse in neodvisnost za
naš narod je dr. Vošnjak prostovoljno sprejel usodo političnega begunca v prvi svetovni vojni,
da se je pridruţil tistim silam, ki so delale za poraz centralnih sil, ki jih je vodila Nemčija, in
za rušenje Habsburške monarhije. Pridruţil se je Jugoslovanskemu odboru in uspešno širil
njegov program v Zdruţenih drţavah Amerike, v Londonu, Parizu in Rimu. V svojih knjigah
in drugih spisih je pojasnil slovenski slučaj vladam in javnosti zapadnih demokracij. Njegovo
prvo politično begunstvo je končalo z uspehom in mnogi dokumenti, ki so pripravljali
nastanek nove narodne drţave Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je kasneje preimenovala v
Jugoslavijo, nosijo podpis dr. Bogumila Vošnjaka. Tako je on med odličnimi ustanovitelji
jugoslovanske drţave." Omenil je tudi njegovo prizadevanje med drugo svetovno vojno in
neposredno po njej: "Med drugo svetovno vojno, okupacijo in komunistično revolucijo je
prenašal bridko usodo, ki je bila deleţ našega ljudstva. Ko je po vojni komunistična tiranija
zamenjala fašiste in naciste na oblasti, je dr. Vošnjak ponovno zapustil svoj dom, da bi kot
svobodni politični emigrant pomagal vzpostaviti demokratične ustanove in svobodno narodno
ţivljenje v Jugoslaviji. Dasi je bil ţe v letih, je delal med nami kot zgled pridnosti, vztrajnosti
in trdnega zaupanja v uspeh. Smrt ga je prav dobesedno iztrgala iz njegove delavnice. Do
zadnjega dneva ţivljenja je bil neumoren. Gnalo ga je prepričanje, da mora komunistično
nasilje kmalu končati in da bo nastopila nova doba, ko bodo svobodni narodi v mirnem
sodelovanju ustvarjali novo srečo na zemlji. Z dobrimi deli je pokojni vsekal svoje ime v
zgodovino Slovenije in Jugoslavije." Nagovor je Krek zakljuĉil z besedami hvaleţnosti: "Mi
mu bomo hvaleţni do konca našega ţivljenja. Zgled njegov, kako naj moţ nesebično sluţi
svojemu narodu in kako je treba vstrajati v najteţjih razmerah, pa bo učil in navduševal nove
rodove še dolgo v bodočnost. Njegova duša naj počiva v miru in uţiva večno srečo pri
Bogu!"1321
1321
ASS, FV, škatla 4, "Dr. Bogumilu Vošnjaku v slovo", Ameriška domovina, 9. 7. 1959.
324
Ĉasnik Ameriška domovina je dve leti po Vošnjakovi smrti objavil ĉlanek o njegovem
znanstvenem delu v ĉasu njegovega ţivljenja. Med drugim je bilo zapisano, da je Vošnjak
smatral, da naj bi drţava bila ustvarjalec vzajemnosti med posameznimi druţbeno-
gospodarskimi skupinami, ta vzajemnost pa naj ne bi priznavala potrebe po razredni borbi, s
ĉimer je ţe v naprej odklonil komunistiĉno drţavo, ki je nastala pet let pozneje.1322
14 POLITIČNI PROFIL JUGOSLOVANSKEGA NACIONALISTA
Razcvet jugoslovanske ideje so prouĉevali številni zgodovinarji in politiki, še zlasti v obdobju
med obema vojnama oziroma v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni. Tema se ob veĉeru
stote obletnice balkanskih vojn in ob zori stote obletnice prve svetovne vojne zopet aktualizira
skozi raziskave njenega razvoja in obstoja. Ideja kot taka se je pojavljala v mnogih razliĉicah
v "programih nacionalnih preporodov", a pogosto ne popolnoma nazorna in opredeljena le na
ozek krog intelektualcev. Nosilci te ideje so si v dolgem nizu let prizadevali za izoblikovanje
enotnega jugoslovanskega programa, a venomer brez uspešnega rezultata.1323
"Jugoslovanska
integralistiĉna usmeritev" se je moĉno usidrala zlasti pri slovenskih liberalcih. Najbolj zavzeti
zagovorniki so bili liberalno usmerjeni predstavniki novoilirizma, kamor se je prišteval tudi
Bogumil Vošnjak.1324
Ivan Cankar1325
le-teh ni imel v ĉislih, saj jih je oznaĉil za hripave
ilirce, ki pa bi po njegovem morali priznati, da ĉe bi prišlo do politiĉnega zdruţenja
jugoslovanskih narodov, kar je Cankar tudi verjel, se le-to ne bi moglo izpeljati drugaĉe,
kakor le z zdruţitvijo enakopravnih in enakovrednih narodov.1326
V ĉlanku Študije k problemu
jugoslovanske narodne misli, izdanem leta 1914 v Vedi, je Vošnjak na široko razpravljal o
jugoslovanstvu ter stiĉišĉih in razkorakih med Hrvati, Srbi in Slovenci. Menil je, da juţni
Slovani ne pripadajo tisti socialni skupnosti, kjer tradicionalni in podedovani nazori
oblikujejo generacije. Pri njih je videl proţnost in sveţ upor duha, ki se je z vso moĉjo boril
proti "okostenelemu tradicionalizmu". Zdelo se mu je odveĉ dokazovati, da so juţni Slovani
pri vsaki stvari šele na zaĉetku, kar ni veljalo samo za Srbe in Slovence, temveĉ tudi za
Hrvate, o katerih bi si morda lahko mislili, da so po svoji tradicionalnosti prekosili vse druge.
O Hrvatih je zapisal, da so socialno izenaĉenje razredov, propad starih in vznik novih
1322
ASS, FV, škatla 4, "Dr. Bogumil Vošnjak v svojih neobjavljenih, angleško pisanih znanstvenih delih",
Ameriška domovina, 22. 4. 1961. 1323
Amon, Smilja, Tisk in politika v Jugoslaviji (1918–1941) (Ljubljana, 1996), 25. 1324
Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, 31. 1325
Prim: Cankarjev zbornik, ur. Joţa Glonar (Ljubljana, 1921); Ivan Cankar, slovenski pisatelj: (1876–1918)
(Ljubljana, 1965); Ivan Cankar, glasnik naših dni, ur. Bogomil Gerlanc (Ljubljana, 1946); France Bernik, Ivan
Cankar: monografska študija (Ljubljana, 1987); Isti: Ivan Cankar (Maribor, 2006). 1326
Ivan Cankar, "Slovenci in Jugoslovani", v: Ziherl, Ivan Cankar in naš čas, 187.
325
demokratiĉnih slojev velika in pomembna socialna dejstva, ki so povsem predrugaĉila
razmerje ter jih pribliţala Srbom in Slovencem. V tradicionalizmu in preteklosti je videl
nevarnost za juţne Slovane. To, kar je razdruţevalo juţne Slovane, je leţalo v preteklosti –
moĉ hrvaškega in srbskega drţavnega imena ter sila nemške imperialistiĉne misli. Po
njegovem mnenju bi bilo treba graditi na povsem novih temeljih, zato pa bi bilo treba posegati
prek historiĉnih tradicij nazaj k narodnemu jedru. Historicizem in oboţevanje lastnih
zgodovinskih malikov bi zelo škodilo teţnjam sedanjosti. Vendar je hkrati opozarjal, da
sedanjosti ni treba biti v neizprosni borbi s kulturnimi tradicijami preteklosti.1327
Nekoliko
bliţje Vošnjakovi ideji je bil Etbin Kristan, vsaj pri vprašanju jezika in kulture. Kristan je
ocenjeval, da ĉe bi se juţni Slovani zdruţili vsaj jezikovno, bi postali izredno pomemben
dejavnik kulture. Za jezikovno zdruţitev pa si je prizadeval tudi Vošnjak. A o zlitju jezikov so
razmišljali tudi znotraj Vseslovenske ljudske stranke, predvsem Aleš Ušeniĉnik, pri katerem
se je porajal strah, da bi se slovenska narodnost v mnoţici "nacionalizmov velikih narodov
lahko izgubila". Vsekakor se mu je asimilacija s Hrvati zdela neprimerno boljša kakor z
Nemci. Zelo ostro je proti jugoslovanski ideji nastopil Rostohar, ki je ogorĉeno kritiziral
"ideal jugoslovanskih romantikov", saj je oporekal tezi, da so Hrvati, Slovenci in Srbi po krvi
enoten narod, saj za to ni obstajala nobena znanstvena podlaga.1328
Poleg ostalih je z
Rostoharjem polemiziral tudi Vošnjak. Kot je ţe bilo ugotovljeno, sta se Vošnjak in Rostohar
pri teh vprašanjih hudo sprla ţe pri Vedini anketi o jezikovni zdruţitvi. Z Vošnjakom in
njegovimi pristaši se je razšel tudi Prijatelj, kateremu se je ideja, da bi zavrgli slovenski jezik,
zdela absurdna, ker bi Slovenci s tem zavrgli prav vse in s tem izgubili svojo kulturo.1329
Vošnjaku bi se lahko oĉital ilirizem, saj je kritiziral nazor, ki v ilirskem gibanju ni videl niĉ
drugega kakor borbo raznih nareĉij in jezikov. A predlagal je, da bi v ĉasu ilirizma bilo bolj
smiselno uporabiti ime Slovencev za staro jugoslovansko ime. Poudaril je, da je bil ilirizem
glavni in najpomembnejši predpogoj skupnega narodnega ţivljenja Hrvatov in Srbov, saj je
ustvarjal skupen jezik za obe veji "istega" naroda.1330
Kljub temu je tudi sam zatrjeval, da bi
bilo napaĉno govoriti, da so juţni Slovani povsem enotne rase, saj tega ni bilo moĉ najti pri
nobenem narodu, obenem pa trdil, da so Srbi in Hrvati en narod in da bi jih bilo narobe deliti
antropološko. Tako je tudi zapisal, da lahko domnevamo, da bodo tisti, ki jih bodo delili na
dve rasi, izumili še tretjo, slovensko raso, ker je separatizem paĉ dosleden. Bil je nedvomno
1327
Bogumil Vošnjak, "Študije k problemu jugoslovanske narodne misli", Veda IV., št. 3 (1914): 193–194. 1328
Rahten, Jugoslovanska velika noč, 91, 178 in 180. 1329
Prav tam, 182. 1330
Vošnjak, "Študije k problemu jugoslovanske narodne misli", 198 in 202–203.
326
prepriĉan, da je jezik, ki ga govorijo Hrvati, Slovenci in Srbi, eden in isti jezik. Skupni
narodni jezik pa bi pravzaprav morali imenovati slovenski, ker je to stari slovanski naziv. Vse
tri narode je po jeziku primerjal s Kajkavci, Štokavci in Ĉakavci in trdil, da ne moremo na
primer Slovencev oddaljevati od Hrvatov samo zato, ker govorijo "kaj". Še veĉ, zdelo se mu
je sramotno, da sta se na Primorskem slovenski in hrvaški jezik smatrala kot povsem tuja
jezika.1331
Ĉe primerjamo Vošnjakova stališĉa s Cankarjevimi, ugotovimo, da sta imela ravno
nasprotujoĉi si mnenji. Ĉe je Vošnjak juţnoslovanske narode linearno enaĉil, je Cankar videl
raznovrstna razhajanja. Ĉetudi je morda jugoslovansko vprašanje nekoĉ obstajalo kulturno in
jezikovno, je bilo po Cankarjevem mišljenju rešeno, ko se je "jugoslovansko pleme razcepilo
v ĉetvero narodov s ĉetverim, ĉisto samostojnim kulturnim ţivljenjem". "Po krvi smo si
bratje, po jeziku vsaj bratranci – po kulturi, ki je sad veĉstoletne separatne vzgoje, pa smo si
med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viniĉar
furlanskemu." je Cankar pojasnjeval razlike med juţnimi Slovani.1332
Tudi sicer sta se Cankarjevi in Vošnjakovi stališĉi precej razlikovali. Vošnjak si je prizadeval
za popolno zlitje vseh juţnih Slovanov v en narod na vseh podroĉjih – politiĉnem, kulturnem,
jezikovnem. Cankar je bil ravno pri tem nasproten pol, saj je jugoslovansko vprašanje smatral
za izkljuĉno politiĉno vprašanje in kot je zatrjeval "jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali
celo jezikovnem smislu" zanj "sploh ne eksistira". Cankar si je sicer goreĉe ţelel politiĉno
zdruţitev jugoslovanskih narodov, vendar v smislu, da "se to ne more izvršiti drugaĉe, kakor
da se zdruţijo enakopravni in enakovredni narodi", kar za Vošnjakovo idejo ne bi mogli reĉi,
ko pa si je ţelel popolnega zlitja. In kakor je Cankar ţelel svobodno, samostojno,
demokratiĉno in zvezno jugoslovansko republiko,1333
tako je Vošnjak republiki nasprotoval.
Leta 1915 je Vošnjak v Vedi v ĉlanku Knjiga o ogrskem narodnostnem vprašanju razmišljal o
napakah slovenskega javnega ţivljenja, v katerem je zapisal, da so Slovencem vsakdanje
politiĉne borbe jemale smisel za svet, ki jih je obkroţal. Prav tako ni videl niĉ specifiĉno
slovenskega v tem, da so bili nevešĉi in tuji velikim vprašanjem zunanje politike, saj je to bilo
skupno vsem avstrijskim narodom. Po njegovem je bil ves ustavni ustroj monarhije takšen, da
ni vzgajal niti javnega mnenja, niti odloĉilnih politikov ali pisateljev za razumevanje
problemov zunanje politike. Opozoril je, da se Slovenci niso zavedali, da imajo poleg
1331
Vošnjak, "Študije k problemu jugoslovanske narodne misli", 198 in 214–217. 1332
Ivan Cankar, Očiščenje in pomlajenje (Ljubljana, 1976), 97 (dalje: Cankar, Očiščenje in pomlajenje). 1333
Cankar, Očiščenje in pomlajenje, 9 in 97.
327
Nemcev in Italijanov še enega sovraţnika – Madţare, ki bi se jih prav tako moralo upoštevati
v slovenski narodni politiki.1334
Razloge za nujnost zdruţitve juţnih Slovanov je Vošnjak
iskal tudi v drugih dejstvih, med drugim v šibkosti vseh treh narodov. Namreĉ, veliko
nevarnost je videl v nemškem, italijanskem in madţarskem imperializmu, v njihovem
strašnem, neusmiljenem in brutalnem pritisku, ki je juţne Slovane zdruţeval "kakor krepek,
nezlomljiv ţelezen obroĉ". Kljub ideji o zdruţitvi treh narodov je leta 1914 še predvideval
federacijo, ne centralizacije, saj naj bi v kulturno federacijo vstopili kot enakopravni ĉlani. Ta
federacija naj bi šĉitila individualni znaĉaj vsakega izmed treh ĉlanov, ob enem pa omogoĉila
celoti silnejši razmah, saj bi bila predstavnica "velikih in mladih kulturnih energij".1335
Jugoslovansko navdušenje je lahko delil ţe s stricem Josipom Vošnjakom, saj so mu bili blizu
striĉevi politiĉni nazori in delovanje proti centralistiĉnemu nemškemu liberalizmu. Stric je bil
na strani pozitivnega kršĉanstva, socialnega idealizma, socialne praviĉnosti, kar je pri
Bogumilu Vošnjaku sproţilo prepriĉanje, da sta razredni boj in razredno sovraštvo
nesmiselna.1336
Opozarjal je, da se ne sme pozabiti, da je bil njegov stric "pravcati slovanofil
starega kova".1337
A tudi njegov oĉe je zagovarjal zdruţitev jezikov juţnih Slovanov. Vošnjak
je bil ponosen, da se je oĉe, bolj ali manj konservativnih nazorov, v dneh pred velikimi
dogodki spremenil v jugoslovanskega nacionalista.1338
A takšni ljudje so Cankarja navdajali z
mrţnjo, saj so politiĉno jugoslovansko vprašanje postavljali v zvezo s slovenskim jezikom:
"Kar ponujajo ga, kar mečejo ga čez mejo, še ne vprašajo, kdo bi več zanj dal. Jaz še nisem
videl Hrvata, ki bi prišel ponujat k nam svojo hrvaščino."1339
Ţe v eni izmed prvih esejistiĉnih knjig Ustavi in upravi Ilirskih provinc je Vošnjak pisal, da je
naloga slovenskega kulturnega zgodovinarja pokazati, kakšen vpliv je imelo francosko
medvladje na razvoj slovensko-hrvaško-srbskega naroda, pri ĉemer je razvidno, da je
juţnoslovanske narode enaĉil in jim v doloĉeni meri pripisoval skupen zgodovinski razvoj.1340
Za narodnostna vprašanja se je zaĉel zanimati zelo zgodaj, ob tem je za svoje ideje navdušil
tudi druge mlade intelektualce. Na Slovenskem se je zaĉel kazati liberalni odpor, ki ga je
predstavljala narodno-radikalna mladina. Liberalnim radikalom Ţerjavu, Ribnikarju,
1334
Bogumil Vošnjak, "Knjiga o ogrskem narodnostnem vprašanju", Veda V., št. 1 (1915): 11. 1335
Vošnjak, "Študije k problemu jugoslovanske narodne misli", 222 in 229. 1336
Luĉka Jevnikar, Prozni spisi Bogumila Vošnjaka (diplomsko delo, Univerza na Primorskem, 2009), 22. 1337
Vošnjak, Ob stoletnici, 19–20, 29 in 32. 1338
Vošnjak, Ob stoletnici, 14; Omahen, Razprava, 32, Marja Boršnik, Pogovori s pesnikom Gradnikom
(Maribor, 1954), 52–53 (dalje: Boršnik, Pogovori). 1339
Cankar, Očiščenje in pomlajenje, 100. 1340
Vošnjak, Ustava in uprava, 9.
328
Kramerju, Knafliĉu, Ogrisu in Vošnjaku ter še nekaterim drugim je bila skupna njihova
"trajna ţivljenjska jugoslovanska narodno unitaristiĉna usmeritev".1341
V tej smeri je bila
ustvarjena znanstvena revija Veda. Za Vošnjaka je bila Veda "visoka pesem jugoslovanstva,
ĉistega ko[t] kristal".1342
Sicer pa je Veda zdruţila somišljenike v ideji, da je treba Slovencem
in ostalim juţnoslovanskim narodom ustvariti znanstveno revijo, ki bi tudi jugoslovansko
vprašanje obravnavala na znanstvenih osnovah.1343
Jugoslovansko idejo so okrepili še dogodki na Hrvaškem in zamenjava na srbskem
prestolu.1344
V parlamentu je najmoĉnejša slovenska stranka SLS stremela k tesnejšim stikom
s Hrvati, s ĉimer bi okrepila svoje politiĉne pozicije. Ko je zaĉelo jugoslovansko vprašanje
stopati v ospredje, je postalo vprašanje politiĉnega sodelovanja Hrvatov in Slovencev
neodloţljivo. Slovenci in Hrvati so si za ustanovitev skupne slovensko-hrvaške katoliške
politiĉne organizacije prizadevali ţe na I. skupnem katoliškem shodu, ki je potekal v Ljubljani
od 23. do 27. avgusta 1913, a priĉakovanje ni obrodilo sadov, saj do ustanovitve slovensko-
hrvaške jugoslovanske politiĉne organizacije ni prišlo.1345
Aneksijo Bosne in Hercegovine, ki je zopet na površje spravila jugoslovansko vprašanje, so
pozdravili poslanci katoliške in liberalne stranke, ki so upali, da je s tem storjen prvi korak za
zdruţitev vseh juţnih Slovanov v okviru habsburške monarhije. Janez Evangelist Krek je
menil, da se bodo tako zamejile velikosrbske teţnje in da bodo Srbi spremenili odnos do
monarhije, ĉe bo le-ta zdruţila juţne Slovane v avtonomno jugoslovansko enoto. Šusteršiĉ je
o nujnosti rešitve jugoslovanskega vprašanja spregovoril jeseni 1908, pri ĉemer je oznaĉil, da
ima monarhija morda veĉjo narodnostno pravico do Bosne in Hercegovine kot Kraljevina
Srbija, saj je znotraj monarhije ţivelo veĉ juţnih Slovanov. Obenem je Šusteršiĉ juţnim
Slovanom napovedal boljšo prihodnost znotraj monarhije kakor izven njenih okvirjev.1346
Jugoslovansko gibanje se je po aneksiji zaĉelo širiti in krepiti. Jugoslovanska ideja je bila pred
prvo svetovno vojno ena izmed osrednjih slovenskih drţavno-politiĉnih tem, a niĉ bolj
razjasnjena kot v prejšnjih letih. Liberalci so se skušali zdruţiti s svobodomiselnimi hrvaškimi
1341
Janko Prunk, Slovenski narodni vzpon, Narodna politika (1768–1992) (Ljubljana, 1992), 130. 1342
ARS, OFBV, fascikel 13, Predavanje o Jugoslovanskem odboru; Cankar, Očiščenje in pomlajenje, 93. 1343
Ude, Slovenci in jugoslovanska skupnost, 51. 1344
Slovenska novejša zgodovina, 43–45. 1345
Fran Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem (Ljubljana, 1928), 247; Andrej Rahten,
"'Slovenia docet': politiĉne vezi med slovenskim in hrvaškim katoliškim gibanjem pred prvo svetovno vojno", v:
Mlinaričev zbornik I., ur. Darko Friš, (Maribor, 2005), 390–399, Isti: Jugoslovanska velika noč, 179–180. 1346
Rahten, Jugoslovanska velika noč, 72–73.
329
skupinami in Hrvaško-srbsko koalicijo, zanimali so se tudi za zdruţenje s Srbi in Bolgari,
toda v Hrvaško-srbski koaliciji niso kazali zanimanja za Slovence. Veliko navdušenje na
Slovenskem je prinesla prva balkanska vojna zaradi zmage malih balkanskih drţav. Simpatije
do Srbov so se poveĉale tudi v obeh mešĉanskih strankah. Kljub temu so prosrbska stališĉa
zastopali le v ozkih mladoliberalnih in radikalnih krogih, v katerih se je znašel tudi Vošnjak.
Ĉe je druga balkanska vojna za veĉino Slovencev pomenila razoĉaranje, je majhna skupina
ljudi pred letom 1914 zastopala stališĉe popušĉanja ter postopno jezikovno in kulturno
zdruţenje s Hrvati in Srbi.1347
Ţe Cankar je v predavanju Slovenci in Jugoslovani, ki ga je imel 12. aprila 1913, oznaĉil, da
so zmage balkanskih drţav potisnile jugoslovansko problematiko v "ospredje evropskega
zanimanja" in da se je Evropa šele takrat zaĉela zavedati, da ta problem obstaja. Dokler ni
prišlo do balkanske vojne, je jugoslovansko vprašanje predstavljalo le enega izmed mnoţice
narodnostnih problemov. Nekateri drţavniki Avstro-Ogrske se jugoslovanskega problema niti
zavedali niso, spet drugi so menili, da ga je treba rešiti znotraj monarhije, sicer se lahko to
zgodi izven nje.1348
A resneje je o tem problemu Avstro-Ogrska zaĉela razmišljati po izbruhu
prve balkanske vojne in ga je zaĉela na mah reševati. Cankar je poudarjal, da se zdi zdruţitev
razliĉnih narodov v eno drţavo utopija, zaradi vseh številnih in nepremagljivih ovir. A kot je
sam ugotavljal, so se utopije vseeno uresniĉevale. In takšna utopija, v katero je verjel tudi
Vošnjak, se je naposled izpolnila 1. decembra 1918. Balkanska vojna, ki se je priĉela leta
1912, je pustila vtis tudi pri mladih intelektualcih na Goriškem. Tako so se pri Vošnjaku
odvijali tajni noĉni sestanki simpatizerjev srbskega Piemonta. Predvsem oni so v Gorici
razvnemali razpoloţenje in oblikovali zavest za jugoslovansko drţavno idejo. Na sestankih so
razpravljali o posledicah, ki bi jih imela zmaga balkanskih narodov za Avstro-Ogrsko in njen
obstanek. Znotraj njihovega kroga se je porodila pobuda o potrebi, da se na bolj ali manj
prikrit naĉin med narodom zaneti revolucionarno razpoloţenje za odcepitev od Avstro-Ogrske
in zdruţitev z ostalimi juţnoslovanskimi narodi – Srbi, Hrvati in morebiti tudi Bolgari.1349
1347
Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne drţave, 147–161; Dragotin Lonĉar, Politično ţivljenje
Slovencev, Od 4. januarja 1797. do 6. januarja 1919. leta (Ljubljana, 1921), 78; Cankar, Očiščenje in
pomlajenje, 93; Ziherl, Ivan Cankar, 181; Rahten, Jugoslovanska velika noč, 11. 1348
Rahten, Zavezništva in delitve, 93. 1349
Omahen, Razprava, 34; Boršnik, Pogovori, 61; Zadravec, Znameniti Slovenci, 26.
330
Leta 1911, ko je prviĉ pisal za Vedo, je Vošnjak še vedno menil, da bi bilo nespametno, ĉe bi
avstro-ogrska monarhija razpadla,1350
a tri leta kasneje, julija 1914, je ţe verjel, da se bo
Avstro-Ogrska vendarle razkrojila, ĉe bo vojna trajala dlje kot do konca leta, zato je ţe takrat
ţelel oditi v tujino, kjer bi delal za zdruţitev juţnih Slovanov monarhije s Srbijo in Ĉrno
goro.1351
Ko mu je pobeg uspel, je zmagoslavno zapisal: "Moj sen je postal resničnost, sedaj
lahko posvetim vse svoje moči veliki stvari osvoboditve našega naroda."1352
Ţe v zaĉetku
svoje prve emigracije je imel trdno prepriĉanje in vero v zmago in zdruţitev juţnih Slovanov.
Z isto mero je bil trdno prepriĉan v padec Avstrije: "Bolani moţ bo vendar enkrat umrl. /…/
Po Turčiji pride Avstrija na vrsto, to je vedel ţe v letu balkanske vojske najpriprostejši
Srb."1353
Še preden se je vedelo, da bo Avstro-Ogrska razpadla in da bodo vsi trije narodi stopili v
skupno drţavo, se je Vošnjak zavedal preprek in pasti, ki so preţale na skupno ţivljenje
juţnih Slovanov. Ĉeprav se je morda kazalo, da je bil popolni idealist, je iz njegovih besed
nedvomno, da se je zavedal, da prav enostavno ne bo: "Stojimo na početku dela. Mnogo je še
storiti, zaprek in razočaranj ne bo manjkalo. Misel bodočega kulturnega edinstva je danes še
slaba bilka, zasajena kakor sredi kraških skal. Pa burja, ki se podi po tej planjavi, je ne
izruva, ampak, jo očvrsti in okrepi. Naše samoslovenstvo ni edini sovraţnik. Indolenca,
neznanje, topo preţvekovanje premaganih gesel, indiferentnost, to so tiste temne sile, s
katerimi se je za boriti."1354
Z nastankom JO je bil ustanovljen še en epicenter za razširitev jugoslovanske ideje. A tudi tu
ni šlo brez zapletov, saj sta si bila JO in srbska vlada povsem razliĉna, kljub skupnim ciljem.
Predvsem vpliv in ugled JO se nista mogla kosati z ugledom in vplivom srbske vlade. Poleg
tega sta bila srbska vlada in JO pogosto v mnenjskem navzkriţju, kar je bilo vidno zlasti pri
priznavanju poloţaja JO in naĉrtovanju notranje ureditve bodoĉe skupne drţave.1355
V prvi
polovici vojne so stališĉe zdruţitve juţnih Slovanov zagovarjali predvsem slovenski
emigranti. Dan pred ponovnim odprtjem avstrijskega drţavnega zbora so se slovenski, hrvaški
in srbski poslanci zdruţili v Jugoslovanski klub in 30. maja 1917 je bila prebrana Majniška
deklaracija, katere zahteve v bistvu niso bile niĉ novega, še vedno pa se je izraţala doslednost
1350
Bogumil Vošnjak, "Sociološki pomen nemško-slovanske jezikovne meje", Veda 1 (1911), 393. 1351
Vošnjak, Dnevnik, 7–8. 1352
Vošnjak, U borbi, 4; Marušiĉ, Sto slovenskih politikov, 211. 1353
Vošnjak, Dnevnik, 37 in 42. 1354
Vošnjak, "Študije k problemu jugoslovanske narodne misli", 233. 1355
Amon, Tisk in politika v Jugoslaviji (1918–1941), 28.
331
lojalne politike do habsburške monarhije. Pomembna je bila predvsem zaradi tega, ker so jo
podprli predstavniki vseh slovenskih, hrvaških in srbskih strank v drţavnem zboru. Pri
posameznikih pa je vedno bolj pojenjala vera v monarhijo in zvestoba prestolu. Deklaracija je
sicer ohranjala idejo trializma, a je v primerjavi s predvojnimi zavzemanji zahtevala takojšnjo
rešitev jugoslovanskega vprašanja.1356
Ĉe idejo SLS o zdruţitvi juţnih Slovanov primerjamo z Vošnjakovo idejo, uvidimo
prenekatero razliko. Ĉe je SLS v ĉasu pred prvo svetovno vojno zagovarjala idejo trializma, je
Vošnjak ravno temu nasprotoval. Trialistiĉni program so v veĉ razliĉicah zagovarjali tudi
hrvaški politiki. Trialistiĉnemu konceptu je zavzeto nasprotoval tudi kasnejši Vošnjakov
sodelavec v JO Frano Supilo, ki je vodil leta 1905 ustanovljeno Hrvaško-srbsko koalicijo.
Supilo se je zavzemal predvsem za hrvaško-srbsko solidarnost in nasprotoval velikohrvaškim
in velikosrbskim idejam, ki niso bile po godu niti Vošnjaku.1357
Tako Korošec kot Šusteršiĉ
sta predvidevala zdruţitev Hrvatov, Slovencev in Srbov le iz Avstro-Ogrske, med tem ko je
Vošnjak ţelel zdruţitev Slovencev z vsemi Hrvati in Srbi, ne le znotraj habsburškega obroĉa,
za katerega je menil, da se mora razkleniti. Ĉeprav je Vošnjak ves ĉas trdil, da nasprotuje
centralizmu, je bil ravno on tisti, ki je kasneje v ţe ustanovljeni jugoslovanski drţavi
omogoĉil izglasovanje Vidovdanske ustave, ki veĉini Slovencev in slovenskih politiĉnih
frakcij nikakor ni ustrezala. Kot da to ne bi bilo dovolj, je obsodil še avtonomistiĉni program
SLS in avtonomistiĉno izjavo slovenskih kulturnih delavcev ter s tem napadel Kidriĉa in
Prijatelja. Tudi sicer so se Vošnjakovi pogledi na ureditev Jugoslavije razlikovali od stališĉ
nesporno najvplivnejše slovenske stranke znotraj skupne drţave. SLS in njen voditelj Korošec
sta se vse od sprejetja Vidovdanske ustave borila za veĉje avtonomne pravice, med tem ko je
Vošnjak neutrudno zagovarjal unitarizem, poudarjajoĉ enakost Slovencev, Hrvatov in Srbov
tako v kulturi kot tudi jeziku in pri tem Slovencem ni naredil prav nikakršne usluge. Ĉe si je
Korošec prizadeval za samostojnost Slovencev znotraj Jugoslavije, si je Vošnjak nasprotno
ţelel zlitja vseh treh narodov.
Vošnjak je bil "vnet zagovornik jugoslovanske politiĉne koncentracije", a se je obenem v
emigraciji bojeval proti uveljavitvi koncepcije Velike Srbije. Mnoga leta kasneje je ugotavljal,
da je za obstanek Jugoslavije potreben nekakšen kult ţrtve, in to je bila po njegove mnenju
1356
Joţko Pirc, Aleš Ušeničnik in znamenja časov, Katoliško gibanje na Slovenskem od konca 19. do srede 20.
stoletja (Ljubljana, 1986), 56–57; Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne drţave, 159; Ferdo
Ĉulinović, Drţavnopravna historija jugoslavenskih zemalja XIX i XX. vijeka (Zagreb, 1953), 272. 1357
Rahten, Jugoslovanska velika noč, 13; Isti: Zavezništva in delitve, 135 in 140.
332
ravno Srbija.1358
Vendar je Vošnjak v jeseni svojega ţivljenja, v svoji drugi emigraciji,
priznaval, da je Pašić "vse preveč imel pred očmi samo Srbijo in je menda mislil, da je
mogoče rešiti jugoslovansko vprašanje z razširitvijo Srbije." A ga je ţe v drugi sapi
opraviĉeval: "Ni bila njegova krivda, niti krivda njegove dobe, da so se dogodki razvijali
preburno, da je prišlo jugoslovansko vprašanje do rešitve prezgodaj, ko mnoţice še niso bile
zrele za veliko zedinjevanje." A tudi: "Seveda je dvomljivo, ali je politična filozofija Nikole
Pašića odgovarjala pravim drţavnim in upravnim predpogojem zdravega soţitja Srbov,
Hrvatov in Slovencev."1359
Ob desetletnici nastanka Kraljevine SHS je izdal knjigo U borbi za ujedinjenu narodnu
drţavu. O priĉujoĉem delu, ki je prirejeno po Vošnjakovem dnevniku, je Janko Pleterski leta
1971 zapisal sodbo: "B[ogumil] Vošnjak je v emigraciji, kjer se je pridruţil Jugoslovanskemu
odboru, opravil pomembno publicistično in propagandno delo z glavnim namenom preprečiti
izvršitev londonskega pakta na račun Slovencev in Hrvatov. Njegova knjiga /…/ je izreden
dokument o vztrajnosti, a hkrati brezuspešnosti teh prizadevanj."1360
Dobrih dvajset let po nastanku Kraljevine SHS je Vošnjak razmišljal o Jugoslaviji in idealu,
ki so si ga v emigraciji predstavljali, vendar priznaval, da tega ideala niso dosegli zaradi
kulturnih vprašanj in drugih zapletov. Ob tem je opomnil, da so se vedno znova pobrali in
skušali doseĉi stanje, ki bi vsaj delno ustrezalo sreĉnemu soţitju Jugoslovanov: "Nikdar nismo
mislili, da bo Jugoslavija bodočnosti pokazala tako malo smisla za kulturna vprašanja. /…/
Beograd je ţe od samega začetka zanemarjal kulturna vprašanja in s tem je bila izločena ona
spona, ki bi najuspešnejše privezala Slovence in Hrvate na Beograd. /…/" Sam kot borec za
idealno Jugoslavijo ni mogel preboleti, da se le-ta ni uresniĉila v takšni obliki: "Emigranti
smo si bodočo drţavo predstavljali v idealizirani obliki. Gledali smo jo skozi naše oči, ker
smo bili navajeni gledati skozi prizmo predvojnih domačih razmer. Tako so nujno sledila
huda razočaranja, kakršna so v ostalem doletela borce na novi čas tudi v drugih drţavah." A
borbenost v njem ni usahnila, ĉeprav so jo zunanji dejavniki skušali zatreti: "Dasi nas je to
razočaranje bolelo, nas pa vendar ni odvračalo, da ne bi z novimi ţrtvami in novim delom
skušali doseči onega stanja, ki bi po našem mišljenju najbolj odgovarjalo zares srečnemu
1358
Vošnjak, Tri Jugoslavije, 4. 1359
Ob stoletnici rojstva Nikole Pašića. 1360
Omahen, Razprava, 39.
333
soţitju Jugoslovanov. Naši pogledi so segali naprej, toda kruta realnost nas je prikovala na
zemljo."1361
Zapisal je, da je bila generacija, katere del je bil, preţeta z veliko optimizma, a se ni zavedala
ovir, temveĉ je verjela v to, kar je nosila v srcu. Sam je priznal, da so se takrat motili, saj je
imel optimizem tudi negativno plat, ker ni videl stvarnosti obstojeĉih razmer, ki so nastale
zaradi zgodovinske evolucije. Njegova generacija ni v zadostni meri upoštevala psiholoških
posledic, ki jih je za seboj pušĉala preteklost . Po tolikih letih je ugotovil, da bi si prihranili
marsikatero razoĉaranje v poznejši skupni drţavi, ĉe bi to upoštevali. A mlada generacija se
na to ni ozirala, temveĉ je, kakor je povedal Vošnjak, "drvela čez vse zapreke, čez drn in strn
k realizaciji končnega ideala /…/ Vse se je odigravalo z mrzlično hitrostjo." Sam bi bil
presreĉen, ĉe bi se ta "evolucija" zgodila v desetletjih, ko je do nje prišlo pri Nemcih in
Italijanih, ki so se dolgo pripravljali nanjo, ĉesar je jugoslovanstvu primanjkovalo – ĉasa
namreĉ. In ĉas je bil tisti, ki je Jugoslaviji povzroĉal premnogo teţav, saj se je skakalo iz
enega ekstrema v drugega.1362
Šestojanuarska diktatura Vošnjaku nikakor ni bila pogodu, saj ta sploh ni predvidevala
decentralizacije, na kar se je vezala še vrsta zadev, ki bi se po Vošnjakovem mnenju morale
spremeniti.1363
Vendar je za razmere v drţavi krivil tudi medsebojno nezaupanje, ki se je
kazalo na vsakem koraku.1364
Spominjal se je, da je še v Vedinem ĉasu slutil, da bo "nekega
dne padla slana na jugoslovansko idejo, ko bo pravi grobokop jugoslovanstva vulgarni
centralizam, govoreči o 'ţaru, ki bo prenehal, brţ ko nastane vsakdanjost, hipno vzplamteči
ogenj, ki ugasne pri prvem severnem vetru'." Razoĉaran je ugotavljal, da razen njega in
Trumbića nikoli noben nekdanji ĉlan JO ni uspel prodreti v Narodno skupšĉino.1365
Tik pred
drugo svetovno vojno je razmišljal tudi o tem, kaj so dosegli "preĉanski" Jugoslovani, torej
tisti, ki so se borili za skupno drţavo in zdruţitev s Srbijo. Ţalostno je ugotavljal, da v
dvajsetletni zgodovini skupnega bivanja ti Jugoslovani nikdar niso zasedli vidnejših mest v
drţavnem aparatu, razen izjemoma, ko so bile razmere bodisi v "nenormalnem" ĉasu bodisi v
1361
Vošnjak, Tri Jugoslavije, 8. 1362
Vošnjak, Ustavni pogledi, 146. 1363
Vošnjak, Tri Jugoslavije, 15. 1364
Prav tam, 17. 1365
ARS, OFBV, fascikel 13, Predavanje o Jugoslovanskem odboru.
334
ĉasu velike krize in vprašanja obstanka.1366
Tudi sam vidnejših mest, razen kratkega mandata
kot poslanik v Pragi, ni dosegel.
Kritiziral je tudi vse glasnejša hrvaška prizadevanja za veĉje pravice znotraj skupne
Jugoslavije. Leta 1937 je sestavil kratek memorandum o jugoslovanskem vprašanju, v
katerem je zapisal, da je prava zabloda govoriti o nekem posebnem hrvaškem vprašanju.
Menil je, da je tovrstno vprašanje obstajalo le v glavah zagrebških politikov – Starĉevićevih
epigonih, ki so uspeli prepriĉati srbske politike o njegovem obstoju in da bi njegova rešitev
imela velik pomen za eksistenco same jugoslovanske drţave. Vošnjak je to smatral za
pomenljiv primer kolektivne psihiĉne sugestije, ki jo je bilo mogoĉe pripisati nepoznavanju
zgodovine Hrvatov s strani srbskih drţavnikov. Smatral je, da je bilo treba pri tem biti izredno
previden, saj se ni smelo kar tako popustiti zahtevam zagrebških politikov. Zagovarjal je tezo,
da se Hrvatom ne more dati veĉ pravic, kakor jih daje na primer Francija Alzaĉanom. Proti
hrvaški ideji je nastopal precej ostro: "Hrvaško vprašanje /…/ ne obstaja in ne sme obstajati
ali /…/ ne obstaja samo, eno hrvaško vprašanje, /…/ obstajajo tudi vprašanja vseh ostalih
jugoslovanskih oblasti oziroma obstaja eno splošno jugoslovansko vprašanje /…/." Rešitev
teh teţav je videl ali v konfederalni ureditvi ali da se posameznim historiĉnim oblastem da
široka samouprava, brez suverenih atributov ob centralni vladi in ob generalni zakonodaji v
vseh vejah narodnega ţivljenja. Ĉe je še v svoji mladosti zagovarjal federalizem, se je to v
zrelejših letih spremenilo in beseda federalizem se mu je kar naenkrat zdela prenevarna in bi
jo po njegovem mnenju morali izvreĉi iz politiĉnega besednjaka. Zanj je zaĉetek
federalizacije Jugoslavije pomenil tudi njen konec.1367
Ob vsem tem je smatral, da bi pri
Hrvatih verjetno dosegli veĉje zadovoljstvo, ĉe bi Zagreb dobil veĉji pomen in se ne bi vse
osredotoĉilo v Beogradu. Za Vošnjaka bi morebiti poloţaj Zagreba kot druge prestolnice
izboljšal hrvaški pogled na razmere v drţavi.1368
Zanimivo je, da kaj takšnega nikoli ni zapisal
ali izrekel o Slovencih in Ljubljani.
A ob zakljuĉku svojega dela Tri Jugoslavije je razmišljal, da je kljub naporom, ki so jih pred
dvajsetimi leti vloţili in nato bili v dvajsetih letih razoĉarani, verjel, da je bila drţava dovolj
moĉna, da bi premagala prepreke: " Ni nam ţal, da smo in kakor smo izvršili to delo, ki je bilo
storjeno v korist vsem Slovencem brez razlike. /…/ Rodoljubno delo je bilo izvršeno za vse.
1366
Vošnjak, Tri Jugoslavije, 21. 1367
ARS, OFBV, fascikel 20, Memorandum o jugoslovanskem vprašanju. 1368
Vošnjak, Tri Jugoslavije, 22.
335
Prepričan pa sem tudi, da bo Jugoslavija premagala vse svoje notranje in zunanje teţave,
toda le pod pogojem, ako bo za to dovolj naporov duha, uma in srca v dosego boljšega
splošnega stanja – z uporabo vseh dosedanjih izkušenj."1369
V poznih tridesetih letih je ţalostno razmišljal o stanju v drţavi, za nastanek katere sta se tako
goreĉe borila z oĉetom. Razmišljal je, kako bi nova drţava njegovega oĉeta najverjetneje
razoĉarala.1370
Trdil je, da brez njegovega oĉeta Slovenci ne bi mogli stopiti v jugoslovansko
drţavnost kot zdrava in krepka gospodarska enota, ki je v ĉasu Avstrije pomenila najsilnejši
odpor nemškemu in italijanskemu navalu. Prav tako Slovenci ne bi smeli pozabiti na
njegovega strica, ki je na slovenskih taborih navduševal slovenske mnoţice, ki so takrat prviĉ
stopale v javno politiĉno ţivljenje. A kmalu se je bliţal konec drţave, ki sta jo soustvarjala z
oĉetom, pridrvela je druga svetovna vojna, ki je zopet loĉila jugoslovanski narod.
Med vojno se je Vošnjak sicer pridruţil Mihailovićevim ĉetnikom, a njegovo nasprotovanje
velikosrbski ideji nikdar ni poniknilo, saj je le-to bilo v navzkriţju z njegovo veliko idejo o
enotnem jugoslovanskem narodu, kjer bi bile sledi o obstoju Hrvatov, Srbov in Slovencev kot
samostojnih narodov zabrisane. Po vojni je bil zaradi sodelovanja s ĉetniki in odkritega
nasprotovanja priseljen oditi iz tako ljubljene Jugoslavije. Svojo prvo emigracijo je primerjal
z drugo in ugotavljal, da so v prvi, takrat neodvisni, v vsakem pogledu vodili energiĉno borbo
za svobodo in zdruţitev v svobodno Jugoslavijo. Spomnil je tudi na svoj pomen pri tvorjenju
Krfske deklaracije. Za Vošnjaka je Krfska deklaracija še vedno pomenila temelj skupne
drţave Srbov, Hrvatov in Slovencev.1371
Od takratnih tvorcev deklaracije je bil ţiv samo še
on, kar pa zanj ni pomenilo, da je njegov glas "glas vpijajoĉega v pušĉavi". Svoja
prizadevanja si je štel kot zasluge za nastanek Jugoslavije. In zato je izpostavil, da Slovenci,
Srbi in Hrvati vsak zase pomenijo malo, zdruţeni pa moĉ in silo. Samo tako povezanim jim je
med prvo svetovno vojno uspelo kljubovati Londonskemu paktu in vsem velesilam, ki so ga
podpirale. Slovence je opozarjal, da se sami nikdar ne bodo mogli boriti proti ţe tisoĉ let
zavojevalskima narodoma. Slovenska politika bi po njegovih stališĉih morala biti
jugoslovanska in balkanska, a hkrati nasprotujoĉa vsakršnim totalitaristiĉnim sistemom.1372
V
jeseni ţivljenja ga je bolelo predvsem to, da Jugoslovani v ZDA niso pomenili niĉ: "In to v
1369
Vošnjak, Tri Jugoslavije, 24. 1370
Vošnjak, Ob stoletnici, 17. 1371
ASS, FV, škatla 5, Kako je došlo do Krfske deklaracije, Iz mojih uspomena, put na Krf. 1372
ASS, FV, škatla 5, Beseda Slovencem ob moji sedemdesetletnici, 4. 9. 1952, 1–3; ASS, FV, škatla 5, Reĉ
Jugoslovenima povodom moje sedamdesetgodišnjice, 4. 9. 1952, 1–6.
336
dneh, v katerih je jugoslovanski problem na svojem vrhuncu. Značilno je, da nikdo ne smatra,
da postoji ona tretja sila, to je mi. /…/ Nas nikdo ne čuje, nikdo za nas ne vpraša. Mi smo
pozabljeni v kotu."1373
Ob izidu knjige C. M. Draškovića o "titoizmu" so srbski emigranti še
vedno cenili Vošnjakovo neutrudno borbenost za obstoj idealizirane Jugoslavije: "Po vojni je
Vošnjak prišel v Ameriko, kjer zalaga vse svoje moči v boj proti komunizmu in za osvoboditev
Jugoslavije. Ni se nam potrebno strinjati s stališči dr. Vošnjaka, nasploh ali pa samo v tej
recenziji, ampak njegov patriotizem, politična doslednost in neutrudljiva borba si zasluţijo
spoštovanje."1374
Kar nekaj svojih stališĉ pa Vošnjak ni spremenil nikoli. Tako je v drugi
emigraciji še vedno trdil, da sta hrvaški in srbski jezik enoten jezik in ţalostilo ga je, da je bilo
treba v ZDA braniti ţe sto let obstojeĉe resnice.1375
Kakšen idealist je ostal vse do svoje smrti, razkriva njegov zapis: "/…/ Pa nič ni zamujenega.
Prišel bo trenutek, ko se bo izvršilo tisto, česar niso mogli ali hoteli uresničiti leta 1918.
Redkokdaj je usojeno drţavniku, da sam doţivlja uresničevanje velikih ciljev v popolnem
obsegu. Vse je nepopolno, kjerkoli človeški duh ustvarja nove oblike soţitja. Pogreške se
nikdar ne izključujejo. Glavno je silna, zdrava volja v osnovnih vprašanjih demokratičnega
narodnega soţitja."1376
V Jugoslavijo je verjel do zadnjega diha: "Jugoslovanska ideja ni od
včeraj. Verjamem, da je danes močna v dušah tolikih Hrvatov, Srbov in Slovencev, ona je ţiva
ideja, zmagoslavna, nepremagljiva. /…/ Doţivela je zmage in poraze, bila je izkoriščena,
napačno razumljena, ampak se je vedno znova pojavila v celem svojem sijaju. Jugoslavija je
hči jugoslovanske ideje, ki je izraz teţnje k enakosti in enakopravnosti vseh Jugoslovanov,
bodisi da so Srbi, Hrvati in Slovenci. Ona je vsem potrebna kot kos kruha, kot zrak. Če bi
Jugoslavija prenehala biti, bi to bil konec. Extra Yugoslavia non est vita."1377
A njegove
idealizirane Jugoslavije je bilo dejansko konec. In kot je zamrla Jugoslavija, tako se je od
sveta poslovil Vošnjak, ki je do konca vztrajal v teku za svojim idealom.
Milan Gavrilović je o pokojnem Vošnjaku zapisal: "Začel je stric, poprijel je oče, nadaljeval
je sin. /…/ Vse to dolgo delo je bilo posvečeno prebujanju odpora slovenskega naroda proti
tuji oblasti, zatiralcem. Začeli so z delom za gospodarsko osvobojenje, končali z narodnim in
političnim osvobojenjem. /…/" Izpostavil je Vošnjakovo vseţivljenjsko vztrajnost pri ideji
1373
ASS, FV, škatla 8, Dnevnik, 8. 7.–31. 12. 1951. 1374
ASS, FV, škatla 3, "Slobodna slovenaĉka štampa o knjizi dr. C. Draškovića, Najbolja knjiga o titoizmu kaţe
dr. Bogumil Vošnjak u 'Ameriĉkoj domovini'", Srpska borba, 2. 1375
ASS, FV, škatla 7. Dnevnik, 11. 6.–23. 10. 1950. 1376
Ob stoletnici rojstva Nikole Pašića. 1377
Vošnjak, Moj odgovor, 12.
337
Jugoslavije, kakršno si je zamislil: "Politična odpornost proti tujcu ga je dovedla v
Jugoslavijo. Videl je v njej uresničitev in jamstvo slovenskega narodnega ideala. Ostal je
zvest do konca, do poslednjega diha. … Ko je Jugoslavija bila v krizi, še pred drugo vojno in
posebno po vojni, ko so se je odrekali celo nekateri tistih, ki so jo gradili, je ta Slovenec
stalno ponavljal svoje: 'Pa vendar se vrti: Jugoslavija mora ostati. Ne zato, ker jo jaz ljubim,
na zato, ker je moj ideal od prvih dni, ampak zato, ker nam je potrebna. Ne samo, ker je
potrebna nam Slovencem, potrebna je tudi Vam Srbom in Hrvatom in celo tistim, ki je nočejo.
Vsako delo proti njej, je delo proti vsem nam.'" Do zadnjega diha ni izgubil upanja v
uresniĉitev svojih dolgoletnih sanj: "Ne napadi, ne zasmehovanje ga ni odvrnilo od te vere. Za
ta ideal je ţivel in v tej veri je umrl. Ko se je telesno ţe skoraj popolnoma izsušil, a so ga bile
samo še kosti in koţa, je duhovno ostal veder in imel neizčrpen zaklad novih načrtov. Kot da
je čutil, da se mu bliţa konec, ki o njem nikdar ni govoril, je hlastaje skušal prehiteti čas in
dobiti osnovo ne samo za tretjo, ampak za četrto Jugoslavijo, ono z Bolgari v Balkanski
Federaciji. Iskal je čim močnejše rešitve, da bi se mogel Balkan upreti vsakemu nasilniku.
Poznal je teţave. Zavedal se je vseh. Ali tako se mu je mudilo, da je kakor bi preskakoval
ovire, grabil za ciljem. Rekli bi: nerealen. Toda tako je: nič realnega se ne bi doseglo, če bi
ne bilo nerealnih velikih idealov." A sredi naĉrtov ga je prehitela smrt: "Vošnjak ni uspel, da
prehiti čas. Zmagalo ga je. Toda redko kdo je legel v grob s tako globokim prepričanjem, da
velike ideje vedno zmagujejo. Velike ideje ne umirajo z ljudmi, ki jih nosijo. Zanje ni groba.
Pa čeprav jih umetno pokopavajo, one vedno znova vstajajo. Globoka in iskrena vera
Bogumila Vošnjaka je vzbujala spoštovanje tudi tistih, ki niso bili z njim istih misli, ki so se z
njim razšli ali glede končnega cilja ali vsaj glede potov in načinov kako prodirati. Zato so se
ob njegovem mrtvem telesu zbrali vsi Slovenci, Hrvati in Srbi, da so molili k Bogu za mir
njegove duše; za večni mir tistega, ki je bil tu med nami neprestano nemiren, vedno ţivahno
agilen za veliki ideal."1378
In zakaj je bil Vošnjak do današnjih dni v veĉji meri zamolĉan? Zakaj mu njegove zasluge niti
v njegovem ĉasu niso bile priznane? Razlog morda tiĉi v njegovi osebnosti in preveĉ
idealiziranih pogledih na svet in dogodke. Ţe beţen pogled na vse njegove zapise, zlasti na
njegove dnevnike, nam lahko da vtis o njem. Vošnjak je bil zelo trmasta osebnost. Ţe res, da
sta njegova vztrajnost in trmoglavost kdaj pripeljali tudi do vidnejših uspehov, a ravno ti
lastnosti sta mu osebno najveĉkrat škodili. Da je bil prepirljiv in da ni prenesel graje, je bilo
1378
ASS, FV, škatla 4, "Dr. Bogumil Vošnjak", Slovenija, 1. 9. 1959.
338
moĉ opaziti ţe v njegovi polemiki z Zvonom, ko ni sprejel kritike svojega dela. In s takšno
muhavostjo je nadaljeval skozi vso ţivljenje. Nikoli se ni poglobil vase in se vprašal, zakaj ga
ne vabijo na sreĉanja in slavnostne veĉerje znotraj kroga ĉlanov Jugoslovanskega odbora,
zakaj so njegove funkcije kar naenkrat preklicane, zakaj mu nihĉe ne prizna veljave kot
najstarejšemu zagovorniku Jugoslavije v drugi emigraciji? Kako bi nanj gledali njegovi
sodelavci, sogovorniki, a tudi nasprotniki, ĉe bi vedeli, kaj vse se skriva v njegovih zapisih in
kaj si je mislil o ljudeh, s katerimi se je vsakodnevno sreĉeval? Verjamem, da bi bil
zagotovljen tudi njegov uspeh, ĉe bi znal molĉati, namesto da bi govoril, ko to ni bilo
potrebno, in ĉe bi glas spustil le ob pravem trenutku. Neuspeh je moĉ pripisati tudi
premajhnemu zanimanju za Slovence, katerim se je zameril ţe z Vedino anketo o jezikovnem
vprašanju, še temnejši madeţ pa pustil z glasovanjem za Vidovdansko ustavo. Ĉe bi ubral
Korošĉevo politiko in doma zagovarjal slovensko avtonomijo, v Beogradu pa branil
kraljevino, bi se zanj morda konĉalo bolje. A navkljub vsemu je pustil svoj peĉat. Bil je
glasnik slovenskega naroda izven meja Avstro-Ogrske, dosegel je, da so bili Slovenci priznani
znotraj Jugoslovanskega odbora in upoštevani pri Krfski deklaraciji. Pohvaliti je treba
njegova prizadevanja, da je slovenski problem poleg hrvaškega postal opazen tako v Evropi
kot v ZDA. Ĉetudi je Srbe postavljal na piedestal, se poroĉil s Srbkinjo, ţivel v Beogradu in
bil zvest Mihailoviću, za Veliko Srbijo, kaj šele za Veliko Hrvaško, nikdar ni bil. Skozi vso
ţivljenjsko pot je sledil le ideji jugoslovanskega integralizma, ki pa se na njegovo ţalost
nikdar ni uresniĉila in ga je razţirala do poslednjega vzdihljaja.
Le kaj bi porekel danes, dobrih dvajset let po razpadu Jugoslavije in sto let po koncu druge
balkanske vojne? Njegovi neutrudljivi borbi po zdruţitvi Hrvatov, Srbov in Slovencev bi bila
prizadejana pekoĉa rana, ĉe bi doţivel prelivanje krvi v njegovi tako ljubljeni Jugoslaviji v
devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Danes Slovenci, Hrvati in Srbi ţivijo kot samostojni
narodi, s samostojnimi drţavami, kulturo in jezikom. Ideal, za katerega si je tako prizadeval,
je ţe dolgo mrtev.
339
15 SKLEP
Kako oceniti Vošnjakov prispevek k toku dogodkov v zaĉetku prejšnjega stoletja? Ĉeprav se
o njem do današnjih dni ni pisalo veliko, je Vošnjak vsekakor pustil svoj peĉat v zgodovini.
Mladi intelektualec, sin in neĉak dveh slovenskih veljakov, je na sebe opozarjal ţe zelo
zgodaj, sprva literarno, nato politiĉno. Razgledanost in sposobnost komunikacije ter
navezovanja stikov so ga odlikovali skozi vso ţivljenje. Komaj 23 let star je uspel prodreti v
visoko rusko druţbo in razpravljati o politiĉnih dogodkih, ţe leto pozneje pa je pridobil naziv
doktorja prava. Ţelja po znanju ga je vodila naprej in še isto leto se je napotil na politiĉno šolo
v francosko prestolnico, kjer se je poleg študija ţivo zanimal za zgodovino in ĉas izkoristil za
pisanje knjige o Ilirskih provincah. Po povratku v Gorico je mladi doktor znanosti okoli sebe
zbral krog isto misleĉih mladih intelektualcev, pri katerih je duhove burila zavzetost
balkanskih narodov za osamosvojitev izpod zavojevalskih vladarjev, še zlasti naklonjeni so
bili Srbiji in tako imenovanemu srbskemu Piemontu. Ljubezen do slovanstva mu je vzbudil
zlasti stric in slednja z leti ni pojenjala, temveĉ se je Vošnjakovem srcu in mislih le krepila. Iz
te ljubezni se je porodila ideja o Jugoslaviji, ki bi v ljubezni druţila juţne Slovane. Da pa bi
njegovo "dete" laţje prišlo na svet, je bilo potrebno veliko osebne zavzetosti in
poţrtvovalnosti. Vošnjak se je odloĉil za pomemben korak in v begu zapustil Gorico z veliko
ţeljo v srcu, da se njegov ideal uresniĉi. S tem namenom je "romal" v Rim, da bi sreĉal
Trumbića, ki se je ravno tako zavzemal za osvoboditev juţnih Slovanov. In beg se je izplaĉal.
V vihri vojne se je Vošnjak aktivno vkljuĉil v Jugoslovanski odbor, ki je luĉ sveta zagledal
konec aprila 1915. Od takrat naprej je neumorno delal za idejo, ki je plamtela v njegovem
srcu. Spoznal je številne evropske veljake, katerim je predstavljal usodo juţnih Slovanov, še
zlasti velik poudarek je dal na Trst in Goriško-Gradišĉansko spriĉo ţe podpisanega
Londonskega pakta, ki je pomenil izgubo Primorske. Njegova poglavitna naloga je bila
seznaniti "nevedne" antantne sile o zgodovinskem razvoju juţnih Slovanov in posledicah, ki
bi jih Londonski pakt in povojna ureditev lahko prinesla slednjim. A opozoriti je bilo treba
tudi na mali narod Slovencev, ki je bival znotraj meja Avstro-Ogrske, in poskrbeti za njegovo
prepoznavnost. Vendar ta korak ni bil potreben samo pri antantnih silah, tudi Srbi bi jim
morali dati veĉjo veljavo, ĉe bi hoteli, da do ustanovitve skupne drţave sploh pride. Ţe res, da
je na Slovence opozoril ţe Vošnjakov prijatelj Ţupaniĉ, ki je poskrbel, da je bil slovenski
narod vkljuĉen v Niško deklaracijo, a treba je bilo storiti še veĉ. In Vošnjak se je poĉutil
poklicanega za to nalogo. Ĉeprav so kasneje nanj leteli oĉitki, da je delal na lastno pest, se
Vošnjak na to ni oziral in je brez kakršnih koli navodil potoval v Niš, da bi se sreĉal s starosto
340
srbske politike Pašićem. V dolgem pogovoru z njim mu je pojasnil poloţaj Slovencev in
Hrvatov ter mu izroĉil slovensko spomenico. Vojni pa nikakor ni bilo videti konca, zato je
bilo treba še pravoĉasno poskrbeti za prihodnost. Prišel je ĉas, da se srbska vlada in ĉlani
Jugoslovanskega odbora usedejo za skupno mizo. Za kraj pogajanj je bil doloĉen grški otok
Krf, kjer so Srbi leto poprej doţiveli krvavo morijo. Ĉast zastopati Slovence je pripadla
Vošnjaku, ki je bil hkrati edini slovenski podpisnik Krfske deklaracije. Po podpisu velikega
akta ga je ĉakala nova velika naloga – prepriĉati Slovence in ostale juţnoslovanske emigrante
ĉez "veliko luţo". Tudi v ZDA je neutrudno in z veliko zanosa delal za svetli ideal
Jugoslavije. Ţe objavljene Wilsonove toĉke so se mu zdele kot ostro rezilo, ki bi lahko ranilo
ravno juţnoslovanske narode, zato je Wilsona in ostale Ameriĉane v številnih spomenicah
opozarjal na problematiko le-teh. A doletela ga je nekako ista usoda kakor Korošca, saj tudi
on kot glasnik potrebe po zdruţitvi Slovencev, Hrvatov in Srbov ni sodeloval pri aktu
zdruţitve v skupno Kraljevino SHS. In kakor so se razblinila doloĉila Ţenevske deklaracije, ki
jo je kot Slovenec predstavljal Korošec, tako so izpuhtela tudi številna doloĉila Krfske
deklaracije. Vošnjak se je domov vrnil v ţe ustanovljeno jugoslovansko drţavo in kmalu za
tem odhitel Slovence in Jugoslovane kot generalni sekretar zastopat v Pariz na mirovno
konferenco. Ker je bil iznajdljiv in je ţe poprej navezal številne stike, mu je skupaj z
nekaterimi jugoslovanskimi veljaki uspelo osebno pregovarjati pri najvišjih akterjih povojne
mirovne konference. Še pred zakljuĉkom mirovnih pogajanj v francoski prestolnici je odšel v
tako ljubljeno Jugoslavijo, v kateri je kmalu prizadel ravno Slovence, ko je "neumno"
glasoval za Vidovdansko ustavo in obenem poskrbel za to, da se vanjo vkljuĉi doloĉilo o
enotnem jugoslovanskem jeziku. Ali se je za ta korak odloĉil zaradi svoje ţelje po enovitosti
jugoslovanskega naroda ali zaradi ugajanja Pašiću in regentu ali morda res zaradi osebnih
koristi, kakor so mu oĉitali po imenovanju za izrednega poslanika na poslaništvu v Pragi?
Ĉetudi je šlo za osebni interes, velike koristi Vošnjak zaradi tega ni imel, saj je njegovo
poveljevanje na jugoslovanskem poslaništvu v Pragi trajalo izredno kratko in je bilo
prekinjeno v spletu ĉudnih okolišĉin. Po povratku v domovino Vošnjak ni veĉ dosegel
vidnejših kariernih uspehov. Sicer se mu je uspelo prebiti v Narodno skupšĉino, a veĉjih
uspehov ni bilo veĉ moĉ zaznati. Vsa njegova prizadevanja, ves njegov trud in denar so
izpuhteli. Vošnjak je drugo svetovno vojno doĉakal finanĉno izĉrpan in v nenehnem
pravdanju z drţavo, ki je bila tudi sad njegove osebne intervencije, a mu le-te skoraj nihĉe veĉ
ni priznal. V svojem globokem prepriĉanju, da se ideal le uresniĉi, je tudi med vojno ostal
zvest kralju in se prikljuĉil ĉetniškim vrstam, kar mu je prineslo le beg iz domovine, ki je ni
341
videl nikdar veĉ. Kot zadnji še ţiveĉi ĉlan Jugoslovanskega odbora in podpisnik Krfske
deklaracije je do zadnjega dne dihal le za Jugoslavijo.
Kot izhodišĉe za vpogled v Vošnjakovo ţivljenje mi je postregel kratki ţivljenjepis, ki ga je
spisal dr. Vladimir Kološa kot uvod v Vošnjakov Dnevnik iz prve svetovne vojne, katerega je
za objavo pripravil prav tako dr. Kološa. Prebiranje dnevnika je bilo izredno zanimivo, zlasti
drugo branje, ker sem se ravno takrat nahajala na epirski obali. Ob branju mi je pogled ušel na
otoke in pokrajino, ki jih je Vošnjak opisoval 95 let poprej. Ob isti obletnici me je pot vodila
tudi na Krf, kjer sem obiskala muzej Srbska kuća, ki prikazuje ravno dogodke med prvo
svetovno vojno, ob tem pa pomenkovala s kustosom Ljubomirjem Saramandićem, kateri me
je napotil na otok Vido, kjer se nahaja Plava grobnica, o ĉemer je slikovito pisal tudi Vošnjak.
Nisem mogla niti mimo Soluna, v katerem sem ĉutila, kot da se niĉ ni spremenilo iz ĉasov, ko
ga je opisoval Vošnjak, saj je mesto polno vrveţa kot v Vošnjakovih ĉasih. Nekega dne se je
Vošnjak zbudil na ţelezniški postaji v Kumanovem v Makedoniji in samo nasmehnila sem se
lahko, ko sem ugotovila, da sem prespala v hotelu, ki stoji ob kumanovski ţelezniški postaji.
Ob povratku domov sem se ustavila v Nišu, ki ga je Vošnjak v vojnih dneh opisoval s
posebnim ĉutom. Palaĉa, ki je bila sedeţ srbske vlade med vojno in v kateri je bila podpisana
Niška deklaracija, katera je v srbske interese na pobudo Nika Ţupaniĉa vkljuĉila tudi
Slovence, danes propada in sameva v niškem parku nasproti trdnjave. V Beogradu mi je
pogled švignil na srbsko skupšĉino, kjer je Vošnjak nekoĉ kot narodni poslanec imel dolge
govore. Ko sem pisala o Matici rada, sem preseneĉena ugotovila, da je bila slednja
ustanovljena ravno v hotelu, v katerem sva s kolegico bivali v ĉasu magistrskega študija in
tekanja za gradivom v Beogradu. Obiskala sem tudi ulici v Gorici, kjer naj bi se nekoĉ
nahajali Vošnjakovi vili, v Šentilju pri Velenju pa grob njegovega oĉeta Mihaela. Delĉek
Vošnjaka sem zaĉutila tudi ob obisku Toskane, ki jo je opisoval kot mladeniĉ v svojih
Zapiskih mladega popotnika, in ob tem poskusila vino, ki ga je imel tako rad.
Lotiti se pisanja biografije osebe, ki je ţe dolgo ni veĉ med nami in za seboj ni pustila
potomcev, je izredno zanimivo, a tudi teţko delo. Nekateri biografi se spopadajo s
pomanjkanjem gradiva, kar se je tudi meni osebno pripetilo pri pisanju ĉlanka o diplomatu
Joţetu Brileju – Bolku, spet drugi s prevelikim obsegom ohranjenega gradiva. Pri Vošnjaku se
je zgodilo ravno slednje. Ohranjenega gradiva je precej, saj se zdi, da njegovi prsti niso nehali
pisati ne podnevi ne ponoĉi. A ĉe prvi vtis daje videz, da je spriĉo mnoţiĉnosti gradiva takšno
biografijo lahko napisati, se hitro spotaknemo ob vprašanja, ali je treba vkljuĉiti prav vse, ali
342
je vse relevantno in verodostojno. A kljub velikemu številu ohranjenega gradiva pridemo do
trenutkov, ko obravnavana oseba ni pisala niĉ ali pa se je gradivo nekje izgubilo. In te vrzeli
je treba nekako zapolniti in spisati v takšni meri, da se nit pisanja biografije ne pretrga. Glede
na to, da je Vošnjak neutrudno pisal dnevnik, si delal beleţke, shranjeval dokumente,
ĉasopisne izrezke, si beleţil naslove knjig, je vĉasih teţko oceniti, kaj vkljuĉiti, da bo
biografija zanimiva, aktualna, a hkrati ne bo izgubila svoje pristnosti in ne bodo izpušĉena
kakšna kljuĉna dejstva. Popotovanje skozi Vošnjakovo ţivljenje je bilo zanimivo, a kdaj tudi
zelo naporno. Vĉasih nisem vedela, kako naprej in je delo obstalo za nekaj dni, saj sem
potrebovala nove moĉi za nadaljevanje. Vĉasih sem se smejala njegovim zapisom in
domislicam, zlasti ob branju dnevnikov, spet drugiĉ se nisem strinjala z njegovimi pogledi na
svet, ki bi v današnjem ĉasu zbodli tudi koga drugega. Ob pisanju sem dobila obĉutek, kot da
v ţivo spremljam njegovo ţivljenje, v mislih sem se morda tudi pogovarjala z njim. A kako bi
bilo, ĉe bi Vošnjaka v resnici poznala? Opišem ga lahko v nekaj besedah – bil je ĉlovek poln
iluzij, neutruden borec za svetli ideal, ki mu je zvesto sledil vso ţivljenje, borec za pravice
malega ĉloveka in pravice juţnoslovanskih narodov, a hkrati ĉlovek poln nasprotij, trme,
prepirljivosti, svojeglavosti in vĉasih v navzkriţju z lastnimi obĉutki, razmišljanji in pogledi
na svet.
A kakršen koli je ţe bil, to ne omaja dejstva, da je obstajal kot oseba, ki je niso poznali samo
doma, temveĉ je za svojo prepoznavnost poskrbel v domala celem svetu. Nekateri so se od
njega raje umikali, spet drugi so mu priznavali vse storjene zasluge in ga spoštovali do konca
njegovega ţivljenja. Ne glede na poznejši razvoj zgodovinskih dogodkov za slovenski narod
lahko Vošnjaku kljub dosedanji nekoliko preveliki prezrtosti pripišemo odlike in pomembne
odloĉitve, ĉetudi se danes zdijo napaĉne. Vošnjak je opozoril svetovno javnost na mali narod
Slovencev, pogosto je bil na pravem mestu ob pravem trenutku, a vĉasih se je kje znašel tudi
ob neprimernem ĉasu ali ga ni znal izkoristiti v zadostni meri. Morda bi njegova usoda bila
drugaĉna, ĉe bi bil drugaĉen tudi njegov znaĉaj, morda ga je ravno ta "izstrelil" v orbito
svetovnih dogodkov.
S tem delom ţelim dati svoj prispevek k zgodovinopisju, zlasti razvijajoĉemu se
diplomatskemu zgodovinopisju in spodbuditi tudi druge k pisanju politiĉnih biografij, ki jih v
slovenskem zgodovinopisju vsekakor primanjkuje, ĉeprav so dobrodošel doprinos vedenju o
zgodovini slovenskega naroda. Verjamem, da se s to biografijo moje sreĉanje z Vošnjakom ne
zakljuĉuje, temveĉ se bosta "najin odnos" in "prijateljevanje" nadaljevala.
343
VIRI
I. Arhivsko gradivo
Arhiv Republike Slovenije
- Fond, Dr. Bogumil Vošnjak, AS 1039 Priv. A. LVIII
Fascikel 1 – Familiaria
Fascikel 2 – Korespondenca A–B
Fascikel 3 – Korespondenca C–F
Fascikel 4 – Korespondenca G–I
Fascikel 5 – Korespondenca J–Kl
Fascikel 6 – Korespondenca Kl–L
Fascikel 7 – Korespondenca M–N
Fascikel 8 – Korespondenca O–Pre
Fascikel 9 – Korespondenca Pri–Se
Fascikel 10 – Korespondenca Sh–Š
Fascikel 11 – Korespondenca T–Vo
Fascikel 12 – Korespondenca Vo–Ţ
Fascikel 13 – Posebno udejstvovanje/Jugoslovanski odbor/Dokumenti
Jugoslovanskega odbora/Kronika Jugoslovanskega odbora
Fascikel 14 – Posebno udejstvovanje/Mirovna konferenca v Parizu – spisi B.
Vošnjaka, tajnika delegacije SHS
Fascikel 15 – Posebno udejstvovanje/Mirovna konferenca v Parizu/Delegacija SHS
na mirovni konferenci v Parizu, odsek za tisk: pregled tujega tiska od 3. 2.–3. 7. 1919
Fascikel 16 – Posebno udejstvovanje/B. Vošnjak – poslanik SHS v Pragi/Društvo
narodov – Comité de Gestion du Fonds Spéciál (Fonds B)
Fascikel 17 – Posebno udejstvovanje/Zunanje ministrstvo/Reorganizacija ministrstva
zunanjih zadev 1925–1929/Ekonomska vprašanja 1925–1929
Fascikel 18 – Posebno udejstvovanje/Zunanje ministrstvo
Fascikel 19 – Posebno udejstvovanje/Ustavodajna skupšĉina 1920–1921
Fascikel 20 – Posebno udejstvovanje/Narodna skupšĉina/ Kmetijstvo/Kmetijske
komore/ Proraĉuni/Proraĉunske razprave 1933/34, 1934/35/Spomenice in resolucije
Fascikel 21 – Posebno udejstvovanje/Narodna skupšĉina/Gospodarstvo/Povojno
gospodarstvo/Ţeleznice/Velenjski rudnik/Konkordat/Vojna škoda Primorcev/Obiski
Jugoslovanskih in poljskih parlamentarcev/Jugoslovanski pravniki v Bolgariji
Fascikel 12 – Posebno udejstvovanje/Politiĉno in društveno delovanje
344
Fascikel 23 – Posebno udejstvovanje/ Matica rada/ Ustanovitev Matice rada –
dokumenti/Delovna sluţba v Jugoslaviji
Fascikel 24 – Posebno udejstvovanje/Matica rada/Predavanja/Ĉasopis Matica rada
Fascikel 25 – Posebno udejstvovanje/Matica rada
Fascikel 26 – Posebno udejstvovanje/Matica rada – sodelovanje z organizacijo Kraft
durch Freude Weltkongress für Freizeit und Erholung, Hamburg 1936/ III. svetovni
kongres za prosti ĉas in razvedrilo 1938 v Rimu/Svetovni kongres organizacije
Arbeit und Freude 1938 v Rimu/Zasedanje nacionalsocialistiĉne organizacije Kraft
durch Freude v Hamburgu 1938
Fascikel 27 – Razprave in ĉlanki
Fascikel 72 – Vošnjak Mihael, Vošnjak-Georgiević Nada/Vošnjak Mihael/Vošnjak-
Georgiević Nada – korespondenca
Arhiv Studia Slovenica
- Fond Dr. Bogumil Vošnjak (1882–1959)
1.–24. škatle
Arhiv Jugoslavije
- Bogumil Vošnjak, AJ, fond 334, facikel 142, enota 465 (1 osebna mapa)
- Zdravko Vigele, AJ, fond 334, fascikel 141, enota 474 (1 osebna mapa)
- Alojz Gradnik, AJ, fond 334, fascikel 147, enota 470 (1 osebna mapa)
- Ivan Hribar, AJ, fond 334, fascikel 201, enota 524 (1 osebna mapa)
Muzej Velenje
- Mitja Vošnjak, 1346/85
- Dr. Josip Vošnjak (1834–1911), 1102/85
- Miha Vošnjak, 1104/85
II. Časniki
Ameriška domovina
Delo
Druţina
Druţina in dom
345
Edinost
Ilustrirani Slovenec
Kmetijski list
Slovenec
Slovenski gospodar
Večer
346
LITERATURA
I. Monografije, zborniki
AHĈIN Ivan, Izgubljeni spomin na Antona Korošca: iz zapuščine Ivana Ahčina
(Ljubljana, 1999).
AMON Smilja, Tisk in politika v Jugoslaviji (1918–1941) (Ljubljana, 1996).
APLINC Miran, Vošnjaki – industrialci iz Šoštanja, (Šoštanj, 2005).
ARNEŢ Janez A., Gabrovškov dnevnik = Msgr Gabrovšek's diary: 1941–1945
(Ljubljana, Washington, 1997).
BADOVINAC Tatjana, GERMADNIK Janko, GOROPEVŠEK Branko, Celjani so jih
poznali (Celje, 2010).
BAJC Gorazd, Zapletena razmerja: Ivan Marija Čok v mreţi primorske usode (Koper,
2000).
BALFUR Neil, MEKEJ Seli, Knez Pavle KaraĎorĎević: jedna zakasnela biografija
(Beograd, 1990).
BARBARIĈ Štefan, Josip Jurčič (Ljubljana, 1986).
BARKER Elisabeth, Churchill i Eden u ratu (Zagreb, 1980).
BASSIN Aleksander, Fran Windischer: 1877–1955: gospodarstvenik, publicist,
predsednik Narodne galerije (Ljubljana, 2011).
BAUKART Jan, Pozabljeni pisci Slovenskih goric: Boţidar Flegerič, Josip
Freuensfeld, Franc Mohorič, Mirko Muršec, Franc Herič (Murska Sobota, 1966).
BERBERIH-SLANA Aleksandra, Slovensko-hrvaški stiki od 1918 do 1926: doktorska
disertacija (Maribor, 2003).
BEVC Ladislav, Spomini (Ljubljana, 2006).
BISTER Feliks J., Anton Korošec, drţavnozborski poslanec na Dunaju: ţivljenje in
delo: 1872–1918 (Ljubljana, 1992).
BOBAN Ljubo, Svetozar Pribičević u opoziciji (1928–1936) (Zagreb, 1973).
BORAK Neven et al., Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija
do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992 (Ljubljana, 2005).
BORKOVIĆ Milan, Milan Nedić (Zagreb, 1985).
BORŠNIK Marja, Dr. Ivan Prijatelj (Ljubljana, 1937).
BORŠNIK Marja, Aškerc: ţivljenje in delo (Ljubljana, 1939).
347
BORŠNIK Marja, Fran Celestin (Ljubljana, 1951).
BORŠNIK Marja, Pogovori s pesnikom Gradnikom (Maribor, 1954).
BORŠTNIK Pavle, Pozabljena zgodba slovenske nacionalne ilegale (Ljubljana,
1998).
BRATINA Slavko, Nelahka pot do resnice: ob 50-letnici slovenskega povojnega
šolstva v hvaleţen spomin na dr. Srečka Baraga, dr. Antona Kacina, dr. Avgusta
Sfiligoja (Trst, 1996).
BRENĈIĈ Miha, Politično delovanje dr. Miroslava Ploja med leti 1900–1914 v luči
časnikov Straţa in Slovenski gospodar: diplomska naloga (Maribor, 2002).
BREŠIĆ Vinko, Časopisi Milana Marjanovića (Zagreb, 1990).
BREZIGAR Milko, Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva (Celje, 1918).
BROOK SHEPHERD Gordon, Poslednji Habsburţan (Ljubljana, 1972).
BROOKS TOMLJANOVICH William, Biskup Josip Juraj Strossmayer: nacionalizam
i moderni katolicizam u Hrvatskoj (Zagreb, 2001).
CANKAR Ivan, Očiščenje in pomlajenje (Ljubljana, 1976).
CENCIĈ Mira, JURIJ Rosa, Profesor Ivan Rudolf: narodni buditelj, Maistrov borec,
Tigrovec, organizator prekomorcev v Afriki (1998).
CESAR Emil, Karel Destovnik-Kajuh: ţivljenje in delo (Šoštanj, 1968).
CHURCHILL Winston S., Druga svetovna vojna: z epilogom o povojnih letih
(Ljubljana, 1964).
ĈOLAK Tode, Antun Gustav Matoš (Beograd, 1962).
ĈULINOVIĆ Ferdo, Drţavnopravna historija jugoslavenskih zemalja XIX i XX. vijeka
(Zagreb, 1953).
ĈULINOVIĆ Ferdo, Nacionalno pitanje u jugoslovenskim zemljama (Historijat
njegovog razvitka) (Zagreb, 1955).
ĈULINOVIĆ Ferdo, Jugoslavija izmeĎu dva rata, I. (Zagreb, 1961).
ĈULINOVIĆ Ferdo, Dokumenti o Jugoslaviji, Historijat od osnutka zajedničke drţave
do danas (Zagreb, 1968).
DJOKIĆ Dejan, Nikola Pašić and Ante Trumbić: the Kingdom of Serbs, Croats and
Slovenes (London, 2010).
DOLENC Ervin, Kulturni boj, Slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918–
1929 (Ljubljana, 1996).
348
DOLGAN Milan, Dr. Metod Turnšek urednik in časnikar: pred bliţnjo stoletnico
rojstva (Trst, 2007).
DRNOVŠEK Marjan, Pot slovenskih izseljencev na tuje: Od Ljubljane do Ellis
Islanda – Otoka solza v New Yorku 1880–1924 (Ljubljana, 1991).
DRNOVŠEK Marjan, Pravnik Ivan Tomšič in znanstveno proučevanje izseljenskega
vprašanja (Ljubljana, 1999).
DRNOVŠEK Marjan, Slovenski izseljenci in Zahodna Evropa v obdobju prve
Jugoslavije (Ljubljana, 2012).
DUTTON David, Anthony Eden: a life and reputation (London, 1997).
EHRLICH Lambert, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, Ehrlichova
spomenica za Vatikan 14. aprila 1942 (Ljubljana, 2002).
ENGELSFELD Neda, Prvi parlament Kraljevstva Srba, Hrvata i Slovenaca –
Privremeno narodno predstavništvo (Zagreb, 1989).
ERJAVEC Fran, Slovenci, Zemljepisni, zgodovinski, politični, kulturni, gospodarski in
socialni pregled (Ljubljana, 1923).
ERJAVEC Fran, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem (Ljubljana, 1928).
FARKAŠ Andrej, Dr. Anton Korošec (Ljubljana, 1941).
FRELIH Marko, Friderik Irenej Baraga (1797–1868): svetost v dejanju (Stiĉna,
1998).
FRIŠ Darko, Ameriški Slovenci in katoliška cerkev 1871–1924 (Celovec, Ljubljana,
Dunaj, 1995).
GABRŠĈEK Andrej, Goriški Slovenci, Narodne, kulturne, politične in gospodarske
črtice (Ljubljana, 1934).
GAĈIĆ Aleksandra, Jugoslovansko-italijanski odnosi v času Stojadinovićeve vlade:
diplomsko delo (Maribor, 2006).
GANTAR GODINA Irena, Filozofski politični nazori T. G. Masaryka med Slovenci
do 1914 (Ljubljana, 1983).
GANTAR GODINA Irena, T. G. Masaryk in masarykovstvo na Slovenskem: (1895–
1914) (Ljubljana, 1987).
GARIUP Mario, Lambert Ehrlich: Camporosso 1878–Ljubljana 1942 (Cividale del
Friuli, 1999).
GAŠPARIĈ Jure, SLS pod kraljevo diktaturo: diktatura kralja Aleksandra in politika
Slovenske ljudske stranke v letih 1929–1935 (Ljubljana, 2007).
349
GAŠPARIĈ Jure, POĈIVAVŠEK Marija, KREGAR Tone, POLJANEC Nani, Kralj
Aleksander med nami (Celje, 2009).
GERLANC Bogomil, STUPICA Anton, Napotnik, človek in umetnik (1951).
GLAZER Alenka, Janko Glazer zapisovalec "narodnega blaga" (Ljubljana, 1995).
GLIGORIJEVIĆ Branislav, Demokratska stranka i politički odnosi u Kraljevini Srba,
Hrvata i Slovenaca (Beograd, 1970).
GLIGORIJEVIĆ Branislav, Kralj Aleksandar KaraĎorĎević: srpsko-hrvatski spor
(Beograd, 2002).
GLIGORIJEVIĆ Branislav, Kralj Aleksandar KaraĎorĎević: u evropskoj politici
(Beograd, 2002).
GLIGORIJEVIĆ Branislav, Kralj Aleksandar KaraĎorĎević: u ratovima za
nacionalno osloboĎenje (Beograd, 2002).
GLUŠIĈ-KRISPER Helga, Ciril Kosmač (Ljubljana, 1963).
GORIĈAR Maks, Doneski k postanku in pisavi rodbinskih priimkov in krajevnih imen
med Slovenci/ Beiträge zur Geschichte der Entstehung uud Schreibweise der Familien
(Ljubljana, 1939).
GORŠE Miroslav, Doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj, pisatelj in politik
(Ljubljana, 1940).
GRANDA Stane, Slovenija, Pogled na njeno zgodovino (Ljubljana, 2008).
GRDINA Igor, Od rodoljuba z deţele do meščana (Ljubljana, 1999).
GRDINA Igor, Slovenci med tradicijo in perspektivo, Politični mozaik 1860–1918
(Ljubljana, 2003).
GRDINA Igor, Preroki, doktrinarji, epigoni, Idejni boji na Slovenskem v prvi polovici
20. stoletja (Ljubljana, 2005).
GRDINA Igor, Ivan Hribar, "Jedini resnični radikalec slovenski" (Ljubljana, 2010).
GRDINA Igor et al., Hribarjev zbornik (Ljubljana, 2011).
HALL Richard C., The Balkan Wars: 1912–1913: prelude to the First World
War (London, 2000).
HÄUSLER Karlo, Uspomene na A. G. Matoša (Zagreb, 1941).
HORVAT Josip, Frano Supilo (Beograd, 1961).
HRIBAR Alfons, Podunavlje i Slaveni: Podunavlje i carinska unija Male Antante; Dr.
Hodţa kao Slaven, političar i agrarac; agrarizam i slavenstvo od dr. M. Hodţe; dr. M.
Hodţa kao socijolog agrarizma od dr. R. B. (Beograd, 1938).
350
HRIBAR Angelika, Rodbinska kronika Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi
(Ljubljana, 2008).
HRIBAR Ivan, Moji spomini, II. del, Osvobojevalna doba (Ljubljana, 1928).
HUDALES Joţe, Dr. Josip Vošnjak, (1834–1911): stopetdesetletnica rojstva: katalog
razstave v Titovem Velenju od 11. maja do 5. junija 1984 (Velenje, 1984).
HVALA Tomaţ, Franc Snoj: od ministra do političnega zapornika: diplomsko delo
(Maribor, 2007).
ILEŠIĈ Fran, Stanko Vraz: (*1810, +1851) (Ljubljana, 1910).
IVANOVIĆ Dragiša M., Mihajlo Pupin: ţivljenje in delo (Ljubljana, 1982).
JAGODIC Joţe, Nadškof Jeglič: majhen oris velikega ţivljenja (Celovec, 1952).
JAKLIĈ Franc, Misijonski škof Irenej Friderik Baraga (Celje, 1931).
JAN Ivan, Škof Roţman in kontinuiteta: zahteva po škofovi rehabilitaciji: ponoven
izziv resnici (Ljubljana, 1998).
JANKOVIĆ Dragoslav, Jugoslovensko pitanje i krfska deklaracija 1917. godine
(Beograd, 1967).
JANKOVIĆ Dragoslav, Niška deklaracija: (nastajanje programa jugoslovenskog
ujedinjenja u Srbiji 1914. godine) (Beograd, 1969).
JENUŠ Gregor, Ko je Maribor postal slovenski, Iz zgodovine nemško-slovenskih
odnosov v Mariboru do konca 19. stoletja in v prevratni dobi (Maribor, 2012).
JERI Janko, Trţaško vprašanje po drugi svetovni vojni, Tri faze diplomatskega boja
(Ljubljana, 1961).
JEVNIKAR Luĉka, Prozni spisi Bogumila Vošnjaka: diplomsko delo (Koper, 2009).
JOVANOVIĆ Slobodan, PAVLOVIĆ St. Kosta, Slobodan Jovanović u emigraciji:
razgovori i zapisi (Beograd, 1993).
KANDRIĈ KOVAL Irena, Ruda Jurčec: luči in sence njegovega ţivljenja in dela
(Ormoţ, 2003).
KARAĐORĐEVIĆ ĐorĊe, Resnica o mojem ţivljenju (Ljubljana, 1979).
KERMAVNER Dušan, O publicistu, advokatu in Cankarjevem mecenu dr. Karlu
Slancu (Ljubljana, 1969).
KLAIĆ Ţeljko, Matko Laginja i političko-gospodarski problemi Istre (1918.–1930.):
(zbornik radova) (Rijeka, 2003).
351
KLEMENĈIĈ Matjaţ, Ameriški Slovenci in NOB v Jugoslaviji, Naseljevanje,
zemljepisna razprostranjenost in odnos ameriških Slovencev do stare domovine od
sredine 19. stoletja do konca druge svetovne vojne (Maribor, 1987).
KMECL Matjaţ, Karel Destovnik-Kajuh (Ljubljana, 1999).
KMECL Matjaţ, Josip Jurčič: pripovednik in dramatik (Ljubljana, 2009).
KOCIJAN Gregor, Josip Jurčič (Ljubljana, 1981).
KOLENC Petra, Dr. Henrik Tuma (1958–1935) in njegova knjiţnica: ob
stopetdesetletnici rojstva (Ljubljana, 2008).
KOLOŠA Vladimir (ur.), Objavljanje dnevnikov na primeru dnevnika dr. Bogumila
Vošnjaka: magistrska naloga (Ljubljana, 1994).
KOVAĈ-ARTEMIS Tita, Slovenski oratar: dr. Janez Bleiweis (Ljubljana, 1990).
KRANJEC Silvo, Kako smo se zedinili (Celje, 1928).
LAH Andrijan, Vse strani sveta (Ljubljana, 1999).
LIPUŠĈEK Uroš, Ave Wilson: ZDA in prekrajanje Slovenije v Versaillesu 1919–1920
(Ljubljana, 2003).
LIPUŠĈEK Uroš, Sacro Egoismo, Slovenci v krempljih tajnega Londonskega pakta
1915 (Ljubljana, 2012).
LONĈAR Dragotin, Politično ţivljenje Slovencev (Od 4. januarja 1797. do 6.
januarja 1919. leta) (Ljubljana, 1921).
Margaret MacMillan, Mirotvorci, Šest meseci koji su promenili svet (Beograd, 2009).
MARUŠIĈ Branko, Sto slovenskih politikov (Ljubljana, 2002).
MEJAL Aljaţ, Delovanje dr. Miroslava Ploja na Dunaju po 1. svetovni vojni (1919–
1920): diplomsko delo (Maribor, 2008).
MELIK Vasilij (ur.), Dr. Josip Vošnjak: simpozij ob 150-letnici rojstva (Velenje,
1984).
MEŠTROVIĆ Ivan, Spomini (Ljubljana, 1971).
MEŠTROVIĆ Ivan, KEĈKEMET Dušan, Ivan Meštrović (Beograd, 1983).
MÉTALL Aladár, Hans Kelsen: Leben und Werk (Dunaj, 1969).
MIKUŢ Metod, Druga svetovna vojna (Ljubljana, 1961).
MIKUŢ Metod, Svet med vojnama (Ljubljana, 1966).
MIKUŢ Stane, Maksim Gaspari: monografija (Ljubljana, 1977).
MILOVANOVIĆ Nikola, Generali izdaje (Beograd, 1977).
MIRKOVIĆ Mijo, Matija Vlačić ilirik (Zagreb, 1960).
352
MIRTH Karel, Iz uspomena na Meštrovića (Buenos Aires, 1972).
MIRTH Karel, Meštrović in America: "Living from the clod of Croatian soil attached
to his roots": from my memories of Meštrović (New York, 1985).
MITROVIĆ Andrej, Jugoslavija na konferenciji mira 1919–1920 (Beograd, 1968).
MORAĈA Pero, Jugoslavija 1941 (Beograd, 1971).
MURKO Matija, Spomini (Ljubljana, 1951).
MUŠIĈ Marjan, Joţe Plečnik (Ljubljana, 1986).
MUŢIĆ Ivan, Stjepan Radić u Kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca (Zagreb, 1988).
NENEZIĆ Zoran D., Masoni u Jugoslaviji (Beograd, 1987).
NOVAK Vlado, Boršnik Marja, France Dobrovoljc, Aškerčeva bibliografija (Celje,
1957).
OGRIS Albin, Borba za jugoslovensko drţavo (Ljubljana, 1921).
OMAHEN Dušan, Mihael Vošnjak (1837–1920): pobudnik in organizator
hranilništva na Štajerskem: njegovo delovanje v deţelnem zboru v Gradcu 1884–1896
in v drţavnem zboru na Dunaju 1885–1897: razprava (Ljubljana, 1978).
PAJOVIĆ Radoje, ŢELJEZNOV Dušan, BOŢOVIĆ Branislav, Pavle Đurišić, Lovro
Hacin, Juraj Špiler (Zagreb, 1987).
PANTIĆ Nikola, VLAHOVIĆ Petar, Jovan Cvijić u svom i našem vremenu (Beograd,
1988).
PAULOVÁ Milada, Jugoslovenski odbor (Povijest jugoslavenske emigracije za
svjetskog rata od 1914. –1918.) (Zagreb, 1925).
PAVELIĆ SMITH Ante, Dr. Ante Trumbić: problemi hrvatsko-srpskih odnosa
(München, 1959).
PAVKOVIĆ Aleksandar, Slobodan Jovanović: jedan nesentimentalan pristup politici
(Beograd, 2008).
PAVLOVIĆ Momĉilo, MLADENOVIĆ Boţica, Kosta Milovanović Pećanac: 1879–
1944: biografija (Beograd, 2006).
PEJOVIĆ Aleksandar, Veljko Petrović (Beograd, 1966).
PEJOVIĆ Aleksandar, Ţivot i delo Veljka Petrovića (Beograd, 1977).
PERAT Mojca, Joţe Plečnik, evropski človek (Ljubljana, 2009).
Tone Perĉiĉ, Prostozidarstvo, Zgodovina, obredi in zarote (Ljubljana, 2000).
PERIĆ Ivo, Ante Trumbić na dalmatinskom političkom poprištu (Split, 1984).
PERIĆ, Ivo, Pero Čingrija (Dubrovnik, 1988).
353
PERIĆ Ivo, Stjepan Radić: 1871.–1828. (Zagreb, 2003).
PERIĆ Ivo, Vladko Maček, Politički portret (Zagreb, 2003).
PEROVŠEK Jurij, Liberalizem in vprašanje slovenstva, Nacionalna politika
liberalnega tabora v letih 1918–1929 (Ljubljana, 1996).
PEROVŠEK Jurij, "V zaţeljeni deţeli", Slovenska izkušnja s Kraljevino
SHS/Jugoslavijo 1918–1941 (Ljubljana, 2009).
PETANĈIĈ Davorin, Maks Pleteršnik: [nekaj spominov na Maksa Pleteršnika]
(Maribor, 1933).
PETRANOVIĆ Branko, Revolucija i kontrarevolucija u Jugoslaviji (1941–1945)
(Beograd, 1983).
PETRANOVIĆ Branko in ZEĈEVIĆ Momĉilo, Jugoslavija 1918/1984, Zbirka
dokumenata (Beograd, 1985).
PETRIĈ Jerneja, Svetovi Louisa Adamiča: ob tridesetletnici smrti (Ljubljana, 1981).
PETRINOVIĆ Ivo, Ante Trumbić, politička shvačanja i djelovanje (Zagreb, 1986).
PETRINOVIĆ Ivo, Politička misao Frana Supila (Split, 1988).
PETRINOVIĆ Ivo, Ante Trumbić: politička shvačanja i djelovanje (Split, 1991).
PETROVIĆ Mirko, Ustavno pitanje Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca i
Rimokatolička crkva, http://www.cpi.hr/download/links/hr/6985.pdf, pridobljeno 4. aprila
2013.
PIRC Joţko, Aleš Ušeničnik in znamenja časov, Katoliško gibanje na Slovenskem od
konca 19. do srede 20. stoletja (Ljubljana, 1986).
PIRJEVEC Joţe, Jugoslavija, Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove
Jugoslavije (Koper, 1995).
PIRJEVEC Joţe, "Trst je naš!", Boj Slovencev za morje (1848–1954) (Ljubljana,
2008).
PIRŠ Andrej, Duhovni lik škofa Friderika Baraga: inavguralna disertacija
(Leskovica, 1983).
PLETERSKI Janko, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, Politika na domačih
tleh med vojno 1914–1918, (Ljubljana, 1971).
PLETERSKI Janko et al., Škof Roţman v zgodovini (Ljubljana, 2008).
POPOVIĆ Jovo, LOLIĆ Marko, LATAS Branko, Pop izdaje: [četnički vojvoda
Momčilo Đujić] (Zagreb, 1988).
POPOVIĆ Mihailo, ĐorĎe – kraljević SHS (Beograd, 1980).
354
POPOVIĆ Nebojša A., Slobodan Jovanović i jugoslovenska drţava (Beograd, 2003).
POPOVIĆ Olga, Stojan Protić i ustavno rešenje nacionalnog pitanja u Kraljevini
SHS (Beograd, 1988).
POPOVIĆ Vojislav M., Mihajlo Pupin (Beograd, 1967).
POŠTUVAN Matej, Straţar naših svetinj: (univ. prof. dr. Lambert Ehrlich)
(Rakovnik, 1943).
PREPELUH Albin, Kmetski pokret med Slovenci po prvi svetovni vojni (Ljubljana,
1928).
PREPELUH Albin, Pripombe k naši prevratni dobi (Trst, 1987).
PRIJATELJ Ivan, Izbrani eseji in razprave Ivana Prijatelja I. (Ljubljana, 1952).
PRUNK Janko, Slovenski narodni vzpon, Narodna politika (1768–1992) (Ljubljana,
1992).
RADICA Bogdan, Ţivjeti nedoţivjeti. 1, Uspomene hrvatskog intelektualca kroz
moralnu i ideološku krizu Zapada (München, Barcelona, 1982).
RADULOVIĆ Mato, Krog se je sklenil na tromeji, Likvidacija zadnjih četniških tolp v
Jugoslaviji (Ljubljana, 1967).
RAHTEN Andrej, Slovenska ljudska stranka v beograjski skupščini, Jugoslovanski
klub v parlamentarnem ţivljenju Kraljevine SHS 1919–1929 (Ljubljana, 2002).
RAHTEN Andrej, Zavezništva in delitve, Razvoj slovensko-hrvaških političnih
odnosov v habsburški monarhiji 1848–1918 (Ljubljana, 2005).
RAHTEN Andrej, Izidor Cankar: diplomat dveh Jugoslavij (Mengeš, Ljubljana,
2009).
RAHTEN Andrej, Od habsburške monarhije do panevropske unije, Razprave,
predavanja in članki 2000–2009 (Ljubljana, 2009).
RAHTEN Andrej, Od Svete alianse do Zdruţenih narodov: svet in politika velesil
1815−1945 (Kranj, 2010).
RAHTEN Andrej, Jugoslovanska velika noč, Slovenski pogledi na balkanski vojni
(1912–1913) in jugoslovansko vprašanje (Ljubljana, 2012).
RAVNIKAR Tone, Peter Musi: (1799–1875): vzorni učitelj, čebelar, sadjar,
knjiţničar in hranilničar v Šoštanju (Šoštanj, 2005).
RAZPOTNIK Jelka, Dr. Ludovik Puš in njegovo delovanje za izobrazbo slovenskega
kmeta: diplomska naloga (Ljubljana, 1994).
RUSTJA Peter, Otokar Rybař v dunajskem parlamentu (Trst, 2001).
355
SAJOVIC Tomaţ, Erjavec med umetnostjo in znanostjo (Ljubljana, 2006).
SCHMID-SNOJ Malina, Josip Vošnjak (Ljubljana, 2003).
SIMIĆ Pero, Draţa: ţivljenje in smrt Titovega nasprotnika (Ljubljana, 2012).
STANKOVIĆ ĐorĊe, Nikola Pašić: prilozi za biografiju (Beograd, 2006).
STANKOVIĆ ĐorĊe, Srbija i stvaranje Jugoslavije (Beograd 2009).
STAVBAR Vlasta, Politično delovanje dr. Vekoslava Kukovca do leta 1918:
doktorska disertacija (Fram, 2011).
STEINBACHER Nina, Liberalizem na slovenskem podeţelju – politični profil Ivana
Puclja, Diplomsko delo (Maribor, 2012).
STELE-MOŢINA Melita, Ivan Grohar (Ljubljana, 1962).
STEVIĆ Jelena, Jovan Cvijić: iz ţivota i rada (Loznica, 1990).
STOJANOVIĆ Nikola, Jugoslovenski odbor (članci i dokumenti) (Zagreb, 1927).
STRĈIĆ Mirjana, STRĈIĆ Petar, Hrvatski istarski trolist: Laginja, Mandić, Spinčić
(Reka, 1996).
STRĈIĆ Mirjana, Hrvatski istarski trolist; Sto pedeseta obljetnica roĎenja prof.
Vjekoslava Spinčića 1848.–1998.(Kastav, 1999).
STROJIN Tone, Dr. Henrik Tuma: slovenski alpinist, narodni prosvetitelj, politik,
publicist in odvetnik (Ljubljana, 2008).
ŠEPIĆ Dragovan, Iz korespondencije Frana Supila (Zagreb, 1958).
ŠEPIĆ Dragovan, Italija, saveznici i jugoslavensko pitanje 1914–1918 (Zagreb, 1970)
ŠIŠIĆ Ferdo, Jadransko pitanje na konferenciji mira u Parizu, Zbirka akata i
dokumenata (Zagreb, 1920).
ŠIŠIĆ Ferdo, Predratna politika Italije i postanak londonskog pakta: (1870–1915)
(Split, 1933).
ŠEPIĆ Dragovan, Italija, saveznici i jugoslavensko pitanje 1914–1918 (Zagreb, 1970).
Branko Šömen, Molčeče nevidno bratstvo, Prostozidarstvo na Slovenskem (Murska
Sobota–Zagreb–Ljubljana, 2002).
TEPLÝ Bogo, Fran Kovačič in Matija Slavič – njuno delo za Prekmurje (Murska
Sobota 1966).
TEPLÝ Bogo, Anton Vončina: [nekrolog] (1970).
TOPORIŠIĈ Joţe, Slavist Rado Lenček (3. 10. 1921–27. 1. 2005) (Ljubljana, 2005).
TORKAR Zora, Hribarjevo leto v Trzinu: ob 160. letnici rojstva in 70. letnici smrti
Ivana Hribarja: (1851–1941–2011) (Kamnik, 2011).
356
TRGOVĈEVIĆ Ljubinka, Naučnici Srbije i stvaranje Jugoslavije (Beograd, 1986).
TUMA Henrik, Pisma, Osebnosti in dogodki (1893–1935) (Ljubljana, 1994).
UDE Lojze, Slovenci in jugoslovanska skupnost (Maribor, 1972).
UDE Lojze, Boj za severno slovensko mejo 1918–1919 (Maribor, 1977).
URBAS Viljem, Dr. E. H. Costa (Ljubljana, 1887).
VELUŠĈEK Marjetka, Knjigarnar in zaloţnik A. Gabršček ter knjiţno-nakupne in
bralne navade na Goriškem na prehodu iz 19. v 20. stoletje: diplomsko delo
(Ljubljana, 2005).
VODUŠEK STARIĈ Jerca, Slovenski špijoni in SOE 1938–1942 (Ljubljana, 2002).
VOJINOVIĆ Aleksandar, Leon Rupnik (Zagreb, 1988).
VOŠNJAK Bogumil, Ustava in uprava Ilirskih deţel (1809–1813), Prispevki k nauku
o recepciji javnega prava prvega francoskega cesarstva, Predgovor (Ljubljana, 1910).
VOŠNJAK Bogumil, Jugoslav nationalism (London, 1916).
VOŠNJAK Bogumil, A Dying Empire (London, 1918).
VOŠNJAK Bogumil, U borbi za ujedinenu narodnu drţavu: utisci i opaţanja iz dobe
svetskog rata i stvaranje naše drţave (Ljubljana, 1928).
VOŠNJAK Bogumil, Ob stoletnici rojstva Mihe Vošnjaka, prvega slovenskega
zadrugarja. 18. septembra 1837. (Beograd, 1937).
VOŠNJAK Bogumil, Jugoslovanski odbor (Ljubljana, 1940).
VOŠNJAK Bogumil, Dnevnik iz prve svetovne vojne, ur. Vladimir KOLOŠA
(Ljubljana, 1994).
ZADRAVEC Franc, Alojz Gradnik (Ljubljana, 1981).
ZADRAVEC Franc, Znameniti Slovenci, Alojz Gradnik (Ljubljana, 1981).
ZAKOŠEK Ladislav, Primerjalna analiza drţavnopravnih konceptov
projugoslovanske slovenske emigracije med prvo svetovno vojno: magistrsko delo
(Kranj, 2013).
ZAKRAJŠEK Kazimir, NOVAK Bogdan C., Peter Kazimir Zakrajšek (Ljubljana,
2004).
ZEĈEVIĆ Momĉilo, Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917–
1921, Od majniške deklaracije do vidovdanske ustave (Maribor, 1977).
ZWITTER Fran, Dragotin Lončar (Ljubljana, 1954).
ŢEBOT Ciril, Neminljiva Slovenija, Spomini in spoznanja iz razdobja sedemdesetih
let od Majniške deklaracije, (Ljubljana, 1990).
357
ŢELJEZNOV Dušan, Rupnikov proces (Ljubljana, 1980).
ŢIGON Zvone, Slovenska politična emigracija v Argentini (Ljubljana, 2001).
ŢITNIK SERAFIN Janja, Pogovori o Louisu Adamiču (Ljubljana, 1995).
ŢIŢEK Aleksander, CVELFAR Bojan, Znameniti Celjani (Celje, 2004).
ŢUPANIĈ Niko, Antropološki ocrt Nikole P. Pašića i Milenka R. Vesnića = Esquisse
anthropologique de Nikolas Pašić et Milenko Vesnić (Ljubljana, 1926).
ŢURAJ Marko, Med regionalizmom in jugoslovanstvom, "Liberalizem" na Štajerskem
med letoma 1918 in 1923 (Maribor, 2010).
100 let mesta Šoštanj 1911–2011 (Šoštanj, 2011).
Akademsko društvo Jugoslavija: Brno-ČSR: 1909–1934 (Moravske Krumlove, 1934).
Alojz Gradnik: pesnik Goriških Brd: zbornik z mednarodnega simpozija na Univerzi v
Vidmu (19.–20. aprila 2007): ob 125. obletnici rojstva in 40. obletnici pesnikove
smrti, ur. Fedora FERLUGA-PETRONIO (Trst, 2008).
Aškerčev zbornik: ob stoletnici pesnikovega rojstva, ur. Vlado NOVAK (Celje, 1957).
Benjamin in Gustav Ipavec: zbornik prispevkov simpozija ob 100. obletnici smrti
Benjamina in Gustava Ipavca, Šentjur, 13. 10. 2008, ur. Primoţ KURET (Šentjur,
2009).
Besede kralja Aleksandra I. (Ljubljana, 1940).
Bleiweisov zbornik, ur. Josip TOMINŠEK (Ljubljana, 1909).
Bleiweisov zbornik = Dedicated to Janez Bleiweis, ur. Janez BATIS in Peter
VODOPIVEC (Ljubljana, 1983).
Bršljanov cvet: Maks Pleteršnik vedno z nami, ur. Marjanca OGOREVC, Martin
DUŠIĈ in Franc ORNIK (Pišece, 1999).
Burni dogodki ob zajetju Löhra (Velenje, 1980).
Cvijićev zbornik: u spomen 100. godišnjice njegovog rodjenja, ur. Milisav LUTOVAC
(Beograd, 1968).
Evropsko leto jezikov; Sodobna slovenska knjiţevnost; Matija Murko, ur. Marko
JESENŠEK (Ljubljana, 2002).
France Bevk, borec in pisatelj: zbornik (Nova Gorica, 1980).
Glazerjev zbornik, ur. Joţe KOROPEC (Maribor, 1977).
GraĎa za bibliografiju Ivana Meštrovića: od 1899 do 1993., ur. Jasna IVANĈIĆ in
Sanja KREKOVIĆ-STEFANOVIĆ (Zagreb, 1993).
358
Hans Kelsen und die Europäische Union: Erörterungen moderner (Nicht-)
Staatlichkeit, ur. Tamara EHS (Baden, 2008).
Janez Janţekovič: filozof v predavalnici – filozof v ţivljenju: zbornik ob simpoziju o
slovenskem katoliškem filozofu dr. Janezu Janţekoviču 29. in 30. junija 2001 na
Rebrci pri Ţelezni Kapli, ur. Vinko OŠLAK (Celovec, 2002).
Josip Vilfan: ţivljenje in delo primorskega pravnika, narodnjaka in poslanca v
rimskem parlamentu, ur. Gorazd BAJC (Koper, 2005).
Jugoslavenski odbor u Londonu u povodu 50-godišnjice osnivanja, ur. Vaso
BOGDANOV, Ferdo ĈULINOVIĆ in Marko KOSTRENĈIĆ (Zagreb, 1966).
Lavrenčič, Podgornik in Stanger v parlamentu = Discorsi parlamentari degli on.
Lavrenčič, Podgornik e Stanger, ur. Ivo JEVNIKAR (Trst. 1998).
Ljubomir Davidović: veliki narodni tribun i apostol demokratije (Beograd, 1940).
Maks Pleteršnik / Zborovanje slavistov, Krško in Pišece, [oktober] 1994, ur. France
NOVAK (Ljubljana, 1997).
Matija Slavič: 1877–1958: zbornik referatov, ur. Stanislav OJNIK (Maribor, 1977).
Mihael Vošnjak (Ljubljana, 1987).
Mihajlo I. Pupin: znanstvenik, politik, gospodarstvenik = Mihajlo I. Pupin: the
scientist, the polititian, the economist, ur. Vladimir KLEMENĈIĈ et al. (Ljubljana,
1980).
Narodni odbor za Slovenijo: namen naše narodne politike, ur. Miloš STARE (Buenos
Aires, 1980).
Niko Zupanič, njegovo delo, čas in prostor: spominski zbornik ob 130. obletnici
rojstva dr. Nika Zupaniča, ur. Rajko MURŠIĈ in Mihaela HUDELJA (Ljubljana,
2009).
Nikola Pašić – ţivot i delo: zbornik radova sa naučnog skupa u Srpskoj akademiji
nauka i umetnosti, ur. Vasilije KRESTIĆ (Beograd, 1997).
Ob 200-letnici rojstva dr. Janeza Bleiweisa, ur. Srdan V. BAVDEK, Joţe JURCA in
Peter VODOPIVEC (Ljubljana, 2008).
Peter Musi (Ljubljana, 1985).
Politički lik Vase Stajića: izabrani politički i ideološki spisi, ur. Arpad LEBL (Novi
Sad, 1963).
Pretrgane korenine: sledi ţivljenja in dela Rajka Loţarja, ur. Ingrid SLAVEC
GRADIŠNIK (Ljubljana, 2005).
359
Prijateljev zbornik: ob stoletnici rojstva, ur. Štefan BARBARIĈ (Ljubljana, 1975).
Rajko Loţar (1904–1985): ţivljenje in delo: interdisciplinarno znanstveno srečanje,
Ljubljana, 19.–20. oktober 2004: [povzetki] = Rajko Loţar (1904–1985): life and
work: interdisciplinary conference, 2004, 19–20 October: [abstracts], ur. Ingrid
SLAVEC GRADIŠNIK (Ljubljana, 2004).
Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj:
zbornik prispevkov s kongresa, Ljubljana, Cankarjev dom, 24.–27. oktober 1995, ur.
Rajko MURŠIĈ in Mojca RAMŠAK (Ljubljana, 1995).
Resnica vas bo osvobodila: škof. dr. Gregorij Roţman in njegov čas: zbornik, ur.
Milan KNEP (Ljubljana, 2009).
Rukopisna ostavština Vjekoslava Spinčića: inventar, ur. Ivan BEUC (Zagreb, 1993).
Simpozij ob 70-letnici umora prof. dr. Lamberta Ehrlicha (Ljubljana, 2012).
Slovenec sem, od zibeli do groba ---: v spomin na Gustava in Benjamina Ipavca ob
100. obletnici njune smrti (Šentjur, 2008).
Slovenska novejša zgodovina, Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega
priznanja Republike Slovenije, 1848–1992 (Ljubljana, 2005).
Slovenski filozof Janez Janţekovič, ur. Fanika KRAJNC-VREĈKO (Gorišnica, 2001).
Slovenski in italijanski socialisti na Primorskem 1900–1918: prispevki na trţaškem
srečanju o socializmu v času Henrika Tume = Socialisti sloveni e italiani nel Litorale
[1900–1918]: atti del convegno a Trieste sul socialismo nel tempo di Henrik Tuma
(Ljubljana, 1979).
Stanko Vraz: 1810–1851: zbornik referatov ob dvestoti obletnici rojstva, ur. Manica
HARTMAN (Ormoţ, 2010).
Tri godine vlade Dr. Milana M. Stojadinovića (Beograd, 1938).
Usoda slovenskih demokratičnih izobraţencev: Angela Vode in Boris Furlan, ţrtvi
Nagodetovega procesa, ur. Peter VODOPIVEC (Ljubljana, 2001).
Uspomeni Stanka Vraza prigodom stoljetnice njegovoga rogjendana svetkovane u
Osijeku 22./V. 1910, ur. Rudolfo FRANJIN MAGJER (Osijek, 1910).
Zapisi Dra Josipa Smodlake, ur. Marko KOSTRENĈIĆ (Zagreb, 1972).
Zbornik o dr. Alojzu Kuharju, ur. Tone SUŠNIK in Janez ARNEŢ (Ljubljana, 1993).
Zbornik ob stoti obletnici rojstva Louisa Adamiča, ur. Ivo Ferbeţar (Grosuplje, 1998).
Zbornik radova okruglog stola "27. mart 1941: Knez Pavle u vihorima evropske
politike", ur. Jovan ĐORĐEVIĆ (Beograd, 2003).
360
Ţivljenje in delo dr. Antona Korošca: razprave s simpozija v Mariboru 13. decembra
1990, ur. Zdenko ĈEPIĈ et al. (Ljubljana, 1991).
Ţivot i delo Mihajla Idvorskog Pupina: zbornik radova Naučnog skupa, Novi Sad-
Idvor, 4–7. oktobar 1979 (Novi Sad, 1985).
Ţivot i djelo Ante Trumbića: prilozi sa znanstvenog skupa (Zagreb, 1991).
Ţlindra v drţavnem zboru: obsodba kranjskega drţ. poslanca dr. Iv. Šušteršiča
(Ljubljana, 19??).
II. Uradni listi in objave virov
Stenografske beleške Narodne skupštine Kraljevine Jugoslavije (Beograd, 1933).
Stenografske beleške Narodne skupštine Kraljevine Jugoslavije (Beograd, 1934).
III. Enciklopedije in biografski leksikoni
Primorski slovenski biografski leksikon, Zvezek 17: Velikonja–Zemljak (Gorica,
1991).
Primorski Slovenski biografski leksikon, Sn. 19: Dodatek B–L (1993).
Primorski slovenski biografski leksikon, Sn. 20: Dodatek M–Ţ (Gorica, 1994).
Enciklopedija Slovenije, Zvezek 3: Eg–Hab (Ljubljana, 1989).
Enciklopedija Slovenije, Zvezek 4: Hac–Kare (Ljubljana, 1990).
Enciklopedija Slovenije, Zvezek 5: Kari–Krei (Ljubljana, 1991).
Enciklopedija Slovenije, Zvezek 6: Krek–Marij (Ljubljana, 1992).
Enciklopedija Slovenije, Zvezek 7: Marin–Nor (Ljubljana, 1993).
Enciklopedija Slovenije, Zvezek 8: Nos–Pli (Ljubljana, 1994).
Enciklopedija Slovenije, Zvezek 10: Pt–Savn (Ljubljana, 1996).
Enciklopedija Slovenije, Zvezek 12: Slovenska n–Sz (Ljubljana, 1998).
Enciklopedija Slovenije, Zvezek 13: Š–T (Ljubljana, 1999).
Enciklopedija Slovenije, Zvezek 14: U–We (Ljubljana, 2000).
Enciklopedija Slovenije, Zvezek 15: Wi–Ţ (Ljubljana, 2001).
Slovenski biografski leksikon, Zv. 14: Vode–Zdešar (Ljubljana, 1986).
361
Slovenski biografski leksikon, Knjiga 4: Táborská–Ţvanut: 1980–1991, Zvezek 15
(1991).
Slovenski biografski leksikon. Elektronska izdaja.
[http://ezb.ijs.si/fedora/get/sbl:sbl/VIEW/].
Slovenski etnološki leksikon (Ljubljana, 2004).
Šaleški biografski leksikon. Elektronska izdaja.
[http://www.saleskibiografskileksikon.si/]
Veliki splošni leksikon: v osmih knjigah, Knjiga 2 (1997).
Osebnosti, Veliki slovenski biografski leksikon (Ljubljana, 2008).
Primorski biografski leksikon, Knjiga 4: Tič–Ţvanut in dodatek A–B (1992).
IV. Razprave in članki
"Dr. Karel Verstovšek – štajerski oblikovalec slovenstva", v: Zbornik 1994/95, ur.
Ivo STROPNIK (Velenje, 1994), str. 221–224.
"Vošnjak Mihael", Slovan 5, št. 10 (1907): str. 319–320.
ALEKSIĆ-PEJKOVIĆ Lilijana, "Francuska diplomatija i stvaranje Jugoslavije", v:
Stvaranje jugoslovenske drţave 1918., Zbornik radova podnetih na naučnom
skupu u Iloku od 16. do 19. maja 1979., ur. Ivan ĈIZMIĆ (Beograd, 1983).
APLINC Miran, "Dr. Josip Vošnjak: letos mineva ţe 170 let, odkar se je v
Šoštanju rodil naš znameniti rojak dr. Josip Vošnjak. Poznamo ga kot zdravnika,
bil pa je tudi ustanovitelj posojilništva na Slovenskem, liberalni politik, drţavni in
deţelni poslanec in eden najpomembnejših slovenskih dramatikov 19. stoletja",
List 10, št. 6/7 (10. jul. 2004): str. 41–43.
APLINC Miran, "Razvoj usnjarstva v Šoštanju", Časopis za zgodovino in
narodopisje 79, št. 44 (2008): str. 128–142.
ARNEŢ Janez, "Dr. Joţa Basaj", Zaveza 8, št. 30 (1998): str. 72–75.
BALKOVEC Bojan, "Ideje o upravni razdelitvi Kraljevine SHS", v: Jugoslavija v
času, Devetdeset let od nastanka prve jugoslovanske drţave/Yugoslavia through
time, Ninety Years Since the Formation of the First State of Yugoslavia, ur. Bojan
BALKOVEC (Ljubljana, 2009): str. 11–20.
BEKIĆ Tomislav, "Pero Slijepĉević u svome vremenu i danas, Sarajevo, 1989",
Zbornik Matice srpske za knjiţevnost i jezik 38, št. 3 (1991): str. 539–543.
362
BENEDETIĈ Ana, "Ţivljenje in delo dr. Mihajla Rostoharja (1878–1966)", Šolska
kronika 6(30), št. 6 (1997): str. 151–155.
BENEDIK Boţo, "Nekaj besed o Rajku Gradniku", Zbornik za povijest školstva i
prosvjete 26 (1993): str. 29–32.
BEVC Vladislav, "The Corfu Diary of Dr Bogumil Vošnjak", The South Slav
journal 9, št. 3–4 (33–34) (1986): 25–32.
BIBER Dušan, "Dr. Ivan Marija Ĉok kot usluţbenec OSS", Prispevki za novejšo
zgodovino 40, št. 1 (2000), str. 231–238.
BOBAN Branka, "Vladko Maĉek u emigraciji – od izlaska iz zemlje do odlaska u
SAD", v: Radovi zavoda za hrvatsku povijest 39, št. 1 (oktober 2007); str. 243–
258.
BODROŢIĆ Milica, "Jugoslovenska nacionalna stranka pod Vladom Bogoljuba
Jevtića i petomajski izbori 1935. godine", Zbornik Matice srpske za istoriju 40
(1991): str. 141–169.
BORAK Neven, "Dr. Gustav Gregorin", Bančni vestnik 40, št. 1–2 (1991): str. 41–
42.
BORJANĈIĈ Viljem, "Avgust Kafol in Ivan Sajovic", Kraški koledar (1998): str.
87–91.
BOŢIĈ Tatjana, "Tomo Šorli – notar v Podgradu", Bistriški zapisi, št. 6 (2005):
str. 88–92.
BREJC Janko, "Od prevrata do ustave", v: Slovenci v desetletju 1918–1928,
Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine, ur. Josip MAL
(Ljubljana, 1928): str. 164–165.
BUFON Zmago, "Fran Erjavec na Primorskem", Jadranski koledar (1966): str.
163–165.
CANKAR Ivan, "Slovenci in Jugoslovani", v: Boris ZIHERL, Ivan Cankar in naš
čas (Ljubljana, 1976).
CIMPERŠEK Rudi, "Iz ţivljenja in dela Ernesta Kruleja", v: Ob 100-letnici
gasilskega društva Sevnica: 1879–1979: zbornik, ur. Rudi CIMPERŠEK (Sevnica,
1979).
CVIRN Janez, "Pavel Turner in literarno ustvarjanje Josipa Vošnjaka", Studia
Historica Slovenica 1, št. 1 (2001): str. 129–141.
363
CVIRN Janez, "Zarnikova izvolitev v trebanjskem volilnem okraju", Slovenska
kronika XIX. stoletja, Knj. 2 (Ljubljana, 2003), str. 215–216.
CVIRN Janez, GAŠPARIĈ Jure, "'Neizbeţnost' razpada Habsburške monarhije –
slovenski pogled", v: Studia Historica Slovenica 5, št. 1–2–3 (2005): str. 443–456.
ĈARNI Ludvik, "Prispevek k zgodovini sociološke misli na Slovenskem: Vladimir
Knafliĉ (1888–1944)", Anthropos 23, št. 4/5 (1991): str. 23–33.
ĈIZMIĆ Ivan, "Suradnja Ante Trumbića s Jugoslavenskim narodnim vijećem u
Washingtonu 1917. i 1918. godine", v: Ţivot i djelo Ante Trumbića: prilozi sa
znanstvenog skupa (Zagreb, 1991): str. 75–84.
ĈOH Mateja, "Dosje Andreja Glušiĉa", Studia Historica Slovenica 11, št. 2/3
(2011): str. 501–524.
ĈUK Silvester, "Saša Šantel", Ognjišče 29, št. 3 (1993): str. 44–45.
ĈUK Silvester, "Ivan Grafenauer", Ognjišče 30, št. 12 (1994): str. 20–21.
ĈULINOVIĆ Ferdo, "Raspad Austro-Ugarske i postanak jugoslavenske
zajedniĉke drţave", v: Naučni skup u povodu 50-godišnjice raspada Austro-
Ugarske monarhije i stvaranja jugoslavenske drţave, Zagreb, 27.–28. december
1968, ur. Vasa ĈUBRILOVIĆ, Ferdo ĈULINOVIĆ in Marko KOSTRENĈIĆ
(Zagreb, 1969).
DEBELJAK Tine, "15. obletnica smrti dr. Miha Kreka", Svobodna Slovenija 43,
št. 48 (1984): str. 1.
DEBELJAK Tine, "Dr. Marjanu Zajcu v spomin", Svobodna Slovenija 44, št. 6
(1985): str. 2.
DIACI Jurij, "Pahernikovi gozdovi in ustanova", Gozdarski vestnik 63, št. 10
(2005): str. 459–460.
DIKLIĆ Marjan, "Zadar i Rapallski ugovor (Uz 90. obljetnicu)", Zavod za
povijesne znanosti HAZU u Zadru, št. 53 (december 2011); str. 223–242.
DOLINAR Darko, "Ilešiĉ, Fran", v: Slovenska knjiţevnost, ur. Janko KOS, Ksenija
DOLINAR in Andrej BLATNIK (Ljubljana, 1996), str. 147–148.
DOVĈ Franci, "Francis Jager – duhovnik in ĉebelar", Vrhniški razgledi 4 (2003):
str. 126–134.
DULAR Joţe, "In memoriam Niko Ţupaniĉ", v: Dolenjski zbornik (Novo mesto,
1961): str. 291–293.
364
ĐURIĆ Dajana, "Drţavnopravni poloţaj Rijeke u D'Annunzijevom vremenu
1918.–1920.", Pravnik 42, št. 86 (december 2008); str. 35–50.
FABJANĈIĈ Vladislav, "Bogumil Vošnjak: U borbi za ujedinjenu narodnu
drţavu; Utisci i opaţanja iz doba svetskog rata i stvaranja naše drţave",
Ljubljanski zvon 49, št. 7 (1929); str. 441–444.
FELAHER Julij, "Ţivljenjska pot koroškega duhovnika Jurija M. Trunka", Nova
pot 2, št. 12 (1950): str. 253–265.
FRIŠ Darko, "Peter Kazimir Zakrajšek, O.F.M.", Slovenski izseljenski koledar:
koledar za Slovence po svetu 41(1994): str. 182–185.
FRIŠ Darko, "Uvod – Slovenci v ZDA", v: FRIŠ Darko, KOLAR Bogdan,
VOVKO Andrej, Prvih sto let Kranjsko slovenske katoliške jednote, Pregled
zgodovine KSKJ 1894–1994 (Ljubljana, 1996).
FRIŠ Darko, "Turneja Petra Ţivkovića in vodstva Jugoslovanske nacionalne
stranke po slovenskih krajih leta 1937", Prispevki za novejšo zgodovino 45, št. 1
(2005); str. 61–78.
GABERC Slavko, "Ob 100-letnici rojstva dveh primorskih rojakov: Igo Gruden
(1893–1948): Alojzij Res (1893–1936)", Primorska srečanja 18, št. 141/142
(1993): str. 173–174.
GABRIĈ Aleš, "Boris Furlan – drugiĉ obsojen na smrt", Glasnik Slovenske matice
24, št. 1/2 (2000): str. 42–56.
GAĈIĆ Aleksandra, "Pokušaj prodora Slovenske puĉke stranke u Vojvodinu
(1919.–1929.)", Pilar VI., št. 12 (2) (2011): 55–56.
GANTAR–GODINA Irena, "Dr. Ivan Ţmavc – prispevki k njegovemu
ţivljenjepisu", v: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja XXV, št. 1–2 (1985):
str. 48.
GANTAR–GODINA Irena, "Ivan Ţmavc: slovenski znanstvenik v Pragi", v:
Monika Kokar Koĉevar et al., Izseljenec: ţivljenjske zgodbe Slovencev po svetu
(Ljubljana, 2001).
GAŠPARIĈ Jure, "Politiĉna poroĉila ĉeškoslovaškega konzulata v Ljubljani v
ĉasu od njegovega odprtja do sprejetja vidovdanske ustave", v: Jugoslavija v ĉasu:
devetdeset let od nastanka prve jugoslovanske drţave = Yugoslavia through time :
ninety years since the formation of the first state of Yugoslavia, ur. Bojan
BALKOVEC (Ljubljana, 2009): str. 291–298.
365
GNIDOVEC Franc, "Ob grobu prof. dr. Ivana Ahĉina", Omnes unum 7, št. 3
(1960): str. 65–69.
GOBEC Edi, "Slovenski ameriški slavĉek Ivan Zorman (1889–1957)", Koledar
Mohorjeve druţbe (1989): str. 88–98.
GOLOUH Rudolf, "Dr. Drago Marušić – sedemdesetletnik", Jadranski koledar
(1954): str. 57–59.
GOROPEVŠEK Branko, "Ivan Prekoršek – potovalni uĉitelj Ciril Metodove
druţbe na slovenskem Štajerskem: poti in stranpoti slovenske politike na
Štajerskem v letih 1908–1912", v: Hartmanov zbornik, ur. Darko FRIŠ (2004), str.
421–437.
GRAŠIĈ Miroslava, "Dr. Karel Verstovšek in mladinsko orlovsko gibanje na
Štajerskem", Skozi čas (2005): str. 45–53.
GRDINA Igor, "Ţivljenje in podvigi Josipa Vošnjaka", v: Josip Vošnjak, Doktor
Dragan / Josip Vošnjak. Tekma / Anton Funtek (Ljubljana, 1996), str. 5–15.
GRDINA Igor, "Smrt Josipa Vošnjaka", v: Slovenska kronika XX. stoletja, Knj. 1:
1900–1941, ur. Marjana Drnovšek in Drago Bajt (Ljubljana, 1997), str. 119–120.
GRDINA Igor, "Benjamin Ipavec", v: Med domom in svetom, ur. Igor GRDINA
(Ljubljana, 2011), str. 31–49.
GRDINA Igor, "Oblike parlamentarizma v obdobju 1918–1941, Slovenska
politika in parlamentarizem v kraljevski Jugoslaviji (1918–1941), K zaţeleni
deţeli: Tradicija zastopniških teles v juţnoslovanskem prostoru pred letom 1918 in
premisleki o ureditvi prihodnje skupne drţave", v: Analiza razvoja slovenskega
parlamentarizma, ur. Barbara VOGRINEC (Ljubljana, 2005).
GRDINA Igor, "Slovenci in slovanski svet", v: Slovenski diplomati v slovanskem
svetu = Slovenskie diplomaty v slavjanskom mire = Slovinští diplomaté ve
slovanském světě, ur. Ernest Petriĉ et al. (Mengeš – Ljubljana, 2010).
HAMERŠAK Filip, "Josip Jedlowski – ţivotopis (s bilješkama za transnacionalnu
povijest jedne graĊanske obitelji)", Časopis za suvremenu povijest 37, št. 1 (2005).
HARTMAN Bruno, "Josip Vošnjak – kulturni delavec in politik", v: Med
medicino in literaturo: ob 60-letnici predmeta Zgodovina medicine na MF v
Ljubljani: zbornik referatov, ur. Zvonka ZUPANIĈ-SLAVEC (Ljubljana, 1995),
str. 123–127.
366
HUDALES Joţe, "Vošnjaki in Šaleška dolina", v: Prispevki k zgodovini Šaleške
doline, ur. Tone RAVNIKAR (Velenje, 1989), str. 232–240.
HUDOMALJ Andrej, "Ministrovanje ministra Franca Snoja", Arhivi 27, št. 1
(2004): str. 121–130.
ILEŠIĈ Fran, "Dr. Josip Vošnjak", Slovan 9, št. 12 (1911): str. 353–354.
J. S., "Ob slovesu od dr. Franca Bajleca", Stopinje (1993): str. 160–162.
JAKOVLJEVIĆ Boţo; "Josip Baćić, Josip Ribarić in Josip Brnobić, hrvaški
prosvetni delavci, istrski emigranti v slovenskih šolah", Zbornik za povijest
školstva i prosvjete 27, št. 3 (1994): str. 150–156.
JANJETOVIĆ Zoran, "Pitanje zaštite nacionalnih manjina u Kraljevini SHS na
konferenciji mira u Parizu 1919–1920", Istorija 20. veka, št. 33 (2000): str. 31–44.
JANKOVIĆ Dragoslav, "O Niškoj deklaraciji", v: Naučni skup u povodu 50-
godišnjice raspada Austro-Ugarske monarhije i stvaranja jugoslavenske drţave,
Zagreb, 27.–28. december 1968, ur. Vasa ĈUBRILOVIĆ, Ferdo ĈULINOVIĆ in
Marko KOSTRENĈIĆ (Zagreb, 1969): str. 7–111.
JANKOVIĆ Dragoslav, "Ante Trumbić na Krfskoj konferenciji", v: Ţivot i djelo
Ante Trumbića: prilozi sa znanstvenog skupa (Zagreb, 1991): str. 61–66.
JANŠA-ZORN Olga, "Henrik Costa – zgodovinar in avtor raznih strokovnih del",
v: Grafenauerjev zbornik, ur. Vincenc Rajšp (Ljubljana, 1996), str. 573–586.
JENUŠ Gregor, "Slovenska priĉakovanja in odzivi na odloĉitve velikih pet", v:
Velikih pet in nastanek Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev / Les Cinq Grands
et la création du Royuame des Serbes, Croates et Slovènes, ur. Andrej RAHTEN
in Janez ŠUMRADA (Ljubljana, 2011); str. 177–194, 417–436.
JEREB Robert, "Pisatelj in kulturni delavec Damir Feigl", Idrijski razgledi 47, št.
2 (2002): str. 62–73.
JESENOVEC France, "Pogled v Hribarjevo celjsko domovino", Celjski zbornik 9
(1964): str. 181–194.
JEVNIKAR Martin, "Inţ. Boris Sancin", Koledar za leto 1991, str. 129–130.
JEZERNIK Boţidar, "Antropolog, ki je ljudem meril glave", v: Niko Zupanič,
njegovo delo, čas in prostor: Spominski zbornik ob 130. obletnici rojstva dr. Nika
Zupaniča, ur. Rajko MURŠIĈ in Mihael HUDELJA (Ljubljana, 2009): str. 23–73.
JUHANT Janez, "Anton Bonaventura Jegliĉ", v: Sto let Zavoda sv. Stanislava, ur.
France M. DOLINAR (Ljubljana, 2005), str. 57–66.
367
KACIN-WOHINZ Milica, "Josip Vilfan v rimski poslanski zbornici", Primorska
srečanja 22, št. 212 (1998): str. 925–927.
KAJZER Janez, "Prezrti slikar Saša Šantel: ob 110-letnici njegovega rojstva",
Rodna gruda 40, št. 3 (marec 1993): str. 32.
KALIŠNIK Štefan, "Kuhar Alojzij", Razgledi, št. 20 (29. oktober 1993), str. 24–
25.
KANCLER Tomaţ, "Anton Vonĉina: (1932–2012)", Večer, 21. november 2012,
št. 269, str. 30.
KARDUM Livia, "Diplomatska borba za Korušku na Pariškoj mirovnoj
konferenciji 1919. godine", Politička misao: Croatian Political Science Review
XXXVIII, št. 1 (2001): str. 125–142.
KLABJAN Borut, "Oblikovanje jugoslovanskih meja. T. G. Masaryk in vprašanje
jugoslovansko-italijanske meje po prvi svetovni vojni", v: Jugoslavija v času,
devetdeset let od nastanka prve jugoslovanske drţave/Yugoslavia through time,
Ninety Years Since the Formation of the First State of Yugoslavia, ur. Bojan
Balkovec (Ljubljana, 2009), str. 277–289.
KLABJAN Borut, "'Praški Triglav' – delovanje slovenskih diplomatov v Pragi v
ĉasu med svetovnima vojnama", v: Slovenski diplomati v slovanskem svetu,
Slovenskie diplomaty v slavjanskom mire/Slovinští diplomaté ve slovanském světě
(Ljubljana, Mengeš, 2010); str. 255 – 283; 412–435.
KMECL Matjaţ, "Josip Vošnjak kot mohorjanski pripovedovalec", v: Zbornik
občine Slovenska Bistrica (Slovenska Bistrica, 1983), str. 198–202.
KNAFLIĈ Vladimir, "Goriška doba dr. Gregorja Ţerjava", v: Goriški spomini:
sodobniki o Gorici in Goriški v letih 1830–1918, ur. Branko MARUŠIĈ (Gorica,
2002), str. 375–379.
KOCJAN Miro, "Ob stoletnici rojstva: Pietro Nenni", Evropa 2, št. 33 (14. III.
1991): str. 32–33.
KOLER-POVH Teja, "Franjo Pahernik", Gozdarski vestnik 51, št. 3 (1993): str.
176.
KORES Teresa, "Marijan Marolt, umetnostni zgodovinar: (diplomska naloga)",
Meddobje 36, št. 1/2 (2002): str. 120–147.
KORUZA Joţe, "Ivan Grafenauer kot literarni zgodovinar", Jezik in slovstvo 26,
št. 2 (1980–1981): str. 45–50.
368
KOSTRENĈIĆ Marko, "Glose uz dva svjetska rata", v: Jugoslavenski odbor u
Londonu u povodu 50-godišnjice osnivanja, ur. Vaso BOGDANOV, Ferdo
ĈULINOVIĆ in Marko KOSTRENĈIĆ (Zagreb, 1966).
KRIVEC Joţe, "Dr. Miha Krek 70-letnik", Svobodna Slovenija 26, št. 39 (1967):
str. 1–2.
KRMELJ Vesna, "Dr. Fran Šijanec (Poljĉane 1901–Maribor 1964)", Forum 3, št.
9/10 (2010): str. 178–179.
KUMER Zmaga, "Prof. dr. I. Grafenauer", Slovenski etnograf 18/19 (1965/1966):
str. 188–192.
LAZAREVIĆ Ţarko, "Mihael/Miha Vošnjak – inţenir, politik in zadruţnik",
Bančni vestnik 53, št. 12 (2004): str. 55–57.
LIPUŠĈEK Uroš, "Slovenci in Londonski pakt", v: Velika vojna in Slovenci:
1914–1918, ur. Peter VODOPIVEC in Katja KLEINDIENST (Ljubljana, 2005).
LIPUŠĈEK Uroš, "Masaryk-Willson in slovensko narodno vprašanje med prvo
svetovno vojno, Anthropos 39, št. 3/4 (2007): 381–414.
LOKAR Janko, "Zvonova znanstvena kritika" Ljubljanski zvon 31, št. 6 (1911):
str. 686–690.
MACHIEDO MLADINIĆ Norka, "Prilog prouĉavanju djelovanja Ivana
Meštrovića u Jugoslavenskom odboru", Časopis za suvremenu povijest 39, št. 1
(junij 2007): str. 133–156.
MARUŠIĈ Branko, "Carzano 1917. Pogovori med Ljudevitom Pivkom in
Cesarejem Pettorellijem Lalatto o politiki", v: Gestrinov zbornik, ur. Darja
MIHELIĈ (1999), str. 461–470.
MARUŠIĈ Branko, "Gorica v ĉasu pisatelja Damira Feigla: (1879–1959): ob 125-
letnici rojstva", Primorska srečanja 29, št. 284/286 (2005): str. 125–130.
MARUŠIĈ Branko, "Andrej Ipavec (1880–1924): ob stoletnici prve popolne
drţavne gimnazije s slovenskim uĉnim jezikom", Koledar: za leto (2013): str. 50–
56.
MARUŠIĈ Tomaţ, "Odvetniki na temni strani meseca, Dr. Avgust Sfiligoj: veĉ v
zaporih kot v odvetniški pisarni", Odvetnik 3, št. 2 (mar. 2001): str. 28–29.
MATIĈETOV Milko, "Etnografsko delo Matije Murka: (ob 90-letnici)", Slovenski
etnograf 3/4 (1950/1951): str. 406–411.
369
MATIĈETOV Milko, "Alojzij Bolhar (1899–1984)", Traditiones 13 (1984): str.
191–194.
MATJAŠIĈ FRIŠ Mateja, "'Bog in Slovenci!': Anton Bezenšek v pismih prijatelju
dr. Pavlu Turnerju", Studia Historica Slovenica 2, št. 2 (2002): str. 399–430.
MEJAL Aljaţ, "Delovanje dr. Miroslava Ploja na Dunaju po I. svetovni vojni
(1919–1920)", Časopis za novejšo zgodovino 81, št. 2/3 (2010): str. 95–140.
MELIK Anton, "V spomin Rajku Gradniku", Geografski vestnik 33 (1961): str.
200–202.
MELIK Vasilij, "Politik Valentin Zarnik", v: Kopitarjevi študijski dnevi I:
predavanja iz 1989 in 1990, ur. Joţa MAHNIĈ (Ljubljana, 1991), str. 25–31.
MELIK Vasilij, "Bogumil Vošnjak, Dnevnik iz prve svetovne vojne (za objavo
pripravil Vladimir Kološa)", Zgodovinski časopis 49, št. 2 (1995): str. 323–324.
MELIK Vasilij, "Bogumil Vošnjak, Dnevnik iz prve svetovne vojne (za objavo
pripravil Vladimir Kološa)", Arhivi 18, št. 1/2 (1995): str. 151–152.
MILOJEVIĆ Momir, "Milenko Vesnić kao prevodilac", Anali Pravnog fakulteta u
Beogradu 39, št. 1–3 (1991).
MILUTINOVIĆ Kosta, "R. W. Seton-Watson i Jugoslavenski odbor u Londonu
(Odlomak iz veće razprave R. W. Seton-Watson i Juţni Slaveni)", v:
Jugoslavenski odbor u Londonu u povodu 50-godišnjice osnivanja, ur. Vaso
BOGDANOV, Ferdo ĈULINOVIĆ in Marko KOSTRENĈIĆ (Zagreb, 1966).
MITROVIĆ Andrej, "Italija i stvaranje Jugoslavije 1918. godine", v: Naučni skup
u povodu 50-godišnjice raspada Austro-Ugarske monarhije i stvaranja
jugoslavenske drţave, Zagreb, 27.–28. december 1968, ur. Vasa ĈUBRILOVIĆ,
Ferdo ĈULINOVIĆ in Marko KOSTRENĈIĆ (Zagreb, 1969).
MOĈNIK Janez, "Saša Šantel: ob petdesetletnici smrti", Mohorjev koledar (1995):
str. 137–141.
MODIC Heli, "Ali je bil Hans Kelsen novokantovec ali eksistencialist?", Pravnik
33, št. 10–12 (1978): str. 313–321.
NEMEC Krešimir, "Slavenstvo, novilirstvo, slovenstvo (iz povijesti zagrebaĉke
slovenistike)", Croatica et Slavica ladertina, št. 6 (2011): str. 181–192.
NIKOLIĆ Dragan K., "Niška deklaracija – zvaniĉan epilog jugoslovenske ideja i
prilog prvodecembarskog ujedinjenja: (istorijski ogled)", v: Marksističke teme 12,
št. 4 (1990): str. 43–51.
370
OCVIRK Drago, "Praktiĉna apologetika Vilka Fajdiga", Bogoslovni Vestnik 44, št.
4 (1984): str. 425–429.
OROŢEN Janko, "Profesorju dr. Pavlu Strmšku v spomin", Celjski zbornik 10
(1965): str. 393–398.
PACOR Mario, "Jugoslovanska revolucija", v: Zgodovina revolucij XX stoletja
(Ljubljana, 1971).
PAPEŢ Marjan, "Franc Francis Jager – duhovnik in priznani ĉebelarski
strokovnjak v ZDA v prvi polovici 20. stoletja", Slovenski čebelar 113, št. 2 (feb.
2011): str. 58–59.
PAULOVÁ Milada, "Kongres potlaĉenih naroda Austro-Ugarske u Pragu u
svibnju 1918", v: Jugoslavenski odbor u Londonu u povodu 50-godišnjice
osnivanja, ur. Vaso BOGDANOV, Ferdo ĈULINOVIĆ in Marko KOSTRENĈIĆ
(Zagreb, 1966).
PAVĈNIK Marijan, "Leonid Pitamic (1885–1971)", Nova revija 9, št. 96/99
(1990): str. 843–845.
PEROVŠEK Jurij, "Sprejem vidovdanske ustave", v: Slovenska kronika XX.
stoletja, 1900–1941, ur. Marjan DRNOVŠEK in Drago BAJT (Ljubljana, 1995);
str. 264.
PEROVŠEK Jurij, "Ustanovitev Samostojne kmetijske stranke", v: Slovenska
kronika XX. stoletja, 1900–1941, ur. Marjan DRNOVŠEK in Drago BAJT
(Ljubljana, 1995); str. 232–233.
PEROVŠEK Jurij, "Bogumil Vošnjak in 'srbsko-hrvaško-slovenski' jezik", v:
Slovenska kronika XX. stoletja, 1900–1941, ur. Marjan DRNOVŠEK in Drago
BAJT (Ljubljana, 1995); str. 257.
PEROVŠEK Jurij, "Volja po slovenski drţavnosti v letih 1918–1941", v: Od sanj
do resničnosti, Razvoj slovenske drţavnosti, Razstava od 24. maja do 25. junija
2001, Arhiv Republike Slovenije (Ljubljana, 2001); str. 95–119.
PEROVŠEK Jurij, "Ehrlich in pariška mirovna konferenca 1919–1920", v:
Ehrlichov simpozij v Rimu, ur. Edo ŠKULJ (Celje, 2002), str. 71–72.
PEROVŠEK Jurij, "Slovenska politika in uvedba kancelparagrafa v prvi
jugoslovanski drţavi", v: Jugoslavija v času, devetdeset let od nastanka prve
jugoslovanske drţave/Yugoslavia through time, Ninety Years Since the Formation
371
of the First State of Yugoslavia, ur. Bojan BALKOVEC (Ljubljana, 2009); str.
105–118.
PEROVŠEK Jurij, "Idejni in politiĉni oris Gregorja Ţerjava", Studia Historica
Slovenica 11, št. 2/3 (2011): 313–345.
PERTOT Nada, "Igo Gruden", Kras, št. 31 (feb. 1999): str. 34–37.
PETERIN Stanko, "Leonid Pitamic", Pravnik 35 (1972): str. 374–377.
PETRIĈ Jerneja, "Kazimir Zakrajšek", Slovenska izseljenska knjiţevnost, ur. Janja
ŢITNIK (Ljubljana, 1999), str. 450–451.
PETRIĈ Jerneja, "Joţe Grdina", v: Slovenska izseljenska knjiţevnost, ur. Janja
ŢITNIK (Ljubljana, 1999), str. 404–405.
PIBERNIK France, "France Kunstelj (1914–1945)", Mohorjev koledar (2004): str.
267–269.
PIRJEVEC Joţe, "Socializem Henrika Tume = Henrik Tuma e il socializmo",
Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 17, št. 1/2 (1977): str. 63–87.
PLETERSKI Janko, "Dejavnost dr. Ivana Šušteršiĉa v Švici v letih 1917–1918",
Zgodovinski časopis 46, št. 2 (1992): str. 211–223.
PLETERSKI Janko, "Ante Trumbić in vprašanje razmejitve z Italijo v Slovenskem
primorju in Istri 1904–1918", v: Kriza socialnih idej:Britovškov zbornik = The
crisis of social ideas:a festschrift for Marjan Britovšek, ur. Avgust Lešnik
(Ljubljana, 1996), str. 111–118.
PRIESTLY Tom, "Povezave med poroĉili Milesove misije in odloĉitvijo mirovne
konference v Parizu za plebiscit na Koroškem leta 1919. Kakšen dokaz so poroĉila
sama?", Prispevki za novejšo zgodovino 45, št. 1 (2005): str. 1–21.
PROTNER Edvard, "'Pedagogika' dr. Ivana Ahĉina – doslej nepoznano delo
slovenske povojne pedagoške misli", Šolska kronika 12(36), št. 1 (2003): str. 11–
30.
RAHTEN Andrej, "Zadnji slovenski avstrijakant: prispevek k politiĉni biografiji
dr. Ivana Šusteršiĉa", Zgodovinski časopis 53, št. 2 (1999): str. 195–208.
RAHTEN Andrej, "Ivan Krizostom Schwegel", v: Med domom in svetom, ur. Igor
GRDINA (Ljubljana, 2001).
RAHTEN Andrej, "Cesar Karel in 'jugoslovansko vprašanje' v okviru razprav o
drţavnopravni reformi habsburške monarhije", v: Ad fontes: Otorepčev zbornik,
ur. Darja MIHELIĈ (Ljubljana, 2005), str. 417–427.
372
RAHTEN Andrej, "'Slovenia docet': politiĉne vezi med slovenskim in hrvaškim
katoliškim gibanjem pred prvo svetovno vojno", v: Mlinaričev zbornik I., ur.
Darko Friš, (Maribor, 2005), str. 390–399.
RAHTEN Andrej, "Strossmayer i Slovenci", v: Zbornik radova, ur. Franjo
ŠANJEK (Zagreb, 2006), str. 162–168.
RAHTEN Andrej, "Izidor Cankar", v: Nova slovenska biografija, ur. Andrej
RAHTEN et al. (Ljubljana, 2009), str. 51–60.
RAHTEN Andrej, "Izidor Cankar and the Royal Yugoslav Legation in Buenos
Aires", Dve domovini, št. 29 (2009): str. 69–92.
RAHTEN Andrej, "Vrnitev 'nekronanega vojvode kranjskega': zadnja leta
politiĉnega delovanja dr. Ivana Šusteršiĉa", Tretji dan 39, št. 9/10 (nov./dec.
2010): str. 84–94.
RAHTEN Andrej, "Ivan Kern", v: BOBIĈ Pavlina et al., Tvorci slovenske
pomorske identitete (Ljubljana, 2010), str. 101–110.
RAHTEN Andrej, "Dr. Ivan Schwegel in jadransko vprašanje na pariški mirovni
konferenci", Acta Histriae 18, št. 3 (2010): str. 691–712.
RAHTEN, "Od aneksijske krize do Ţenevskega sporazuma: slovensko-srbski
odnosi 1908–1918", v: Slovenski diplomati v slovanskem svetu = Slovenskie
diplomaty v slavjanskom mire = Slovinští diplomaté ve slovanském světě, ur.
Ernest Petriĉ et al. (Mengeš – Ljubljana, 2010), str. 74–92, 232–254, 393–411.
RAHTEN Andrej, "Republikanska alternativa KaraĊorĊevićem ali habsburška
restavracija?: poskus ocene politiĉnih naĉrtov dr. Ivana Šušteršiĉa v emigraciji", v:
Pirjevčev zbornik: poti zgodovine med severnim Jadranom, srednjo in vzhodno
Evropo: ob 70. obletnici akad. prof. dr. Joţeta Pirjevca, ur. Gorazd BAJC in Borut
KLABJAN (Koper, 2011); str. 349–365.
RAHTEN Andrej, ZIDAR Andraţ, "Vladimir Ciril Miselj", v: Med domom in
svetom, ur. Igor GRDINA (Ljubljana, 2011), str. 132–138.
RAHTEN Andrej, "Oĉrt slovenske diplomacije ali diplomacije Slovencev", v:
Teorija in praksa 48, št. 3 (2011), str. 646–667.
RAHTEN Andrej, "Dr. Ivan Šusteršiĉ – vzpon in padec drţavnika pozne
habsburške monarhije", Studia Historica Slovenica 11, št. 2/3 (2011): str. 277–
311.
373
RAHTEN Andrej, "Ivan Krizostom Schwegel", v: Med domom in svetom, ur. Igor
Grdina (Ljubljana, 2011), str. 243–261.
RAHTEN Andrej, "Wilsonova sreĉanja in razhajanja s Slovenci", v: Velikih pet in
nastanek Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev / Les Cinq Grands et la création
du Royuame des Serbes, Croates et Slovènes, ur. Andrej RAHTEN in Janez
ŠUMRADA (Ljubljana, 2011); str. 195–219, 437–466.
RAHTEN Andrej, "Korošĉev vrhovni ĉasnikar: ţivljenje in delo dr. Ivana
Ahĉina", Tretji dan 40, št. 7/8 (2011): str. 75–85.
RAHTEN Andrej, "Pariška mirovna konferenca in Slovenci", v: Slovenci v oĉeh
Imperija : priroĉniki britanskih diplomatov na pariški mirovni konferenci leta 1919
= The Slovenes in the eyes of the Empire: handbooks of the British diplomats
attending the Paris Peace Conference 1919, ur. Ernest PETRIĈ et al. (Mengeš,
2007); str. 25–42, 285–305.
RAHTEN Andrej, "Pravo in diplomacija: primer dr. Ivana Ţolgerja", v:
Challenges of contemporary international law and international relations: liber
amicorum in honour of Ernest Petrič, ur. Miha Pogaĉnik (Nova Gorica, 2011), str.
343–359.
REPE Boţo, "Zakaj so Slovenci vstopili v Jugoslavijo in zakaj so iz nje odšli?", v:
Jugoslavija v času, devetdeset let od nastanka prve jugoslovanske
drţave/Yugoslavia through time, Ninety Years Since the Formation of the First
State of Yugoslavia, ur. Bojan BALKOVEC (Ljubljana, 2009), str. 21–46.
ROZMAN Franc, "Politiĉno delovanje Franca Serneca in Josipa Jaklina", Zbornik
občine Slovenska Bistrica, Zv. 2 (1990), str. 203–206.
SALMON Patrick, "Zgodovinski odsek Ministrstva za zunanje zadeve in nastanek
mirovnih priroĉnikov", v: Slovenci v očeh Imperija : priročniki britanskih
diplomatov na pariški mirovni konferenci leta 1919 = The Slovenes in the eyes of
the Empire: handbooks of the British diplomats attending the Paris Peace
Conference 1919, ur. Ernest PETRIĈ et al. (Mengeš, 2007).
SMOLEJ Viktor, "Zapisek o Valjavcu", Jezik in slovstvo 29, št. 1 (1983–1984):
str. 24–29.
SMOLIK Marijan, "Zgodovinar in politik Henrik Etbin Costa", Druţina 49, št. 36
(3. sept. 2000): str. 11.
374
SRETENOVIĆ Stanislav, "Reparacije pobeĊenih, dugovi pobednika: Sluĉaj
Francuske i Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca / Jugoslavije", Filozofija i društvo
20, št. 1 (2009): str. 223–243.
SRETENOVIĆ Stanislav, "Francija in ustanovitev Kraljevine Srbov, Hrvatov in
Slovencev", v: Velikih pet in nastanek Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev /
Les Cinq Grands et la création du Royuame des Serbes, Croates et Slovènes, ur.
Andrej RAHTEN in Janez ŠUMRADA (Ljubljana, 2011).
STANKOVIĆ ĐorĊe, "Materijalna osnova jugoslovneske propagande (1914–
1918)", v: Stvaranje jugoslovenske drţave 1918. godine: Zbornik radova
prikazanih na naučnom skupu od 5. do. 7. decembra 1988. godine povodom
obeleţavanja sedemdesete godišnjice stvaranja Jugoslavije 1918–1988, ur. Vasa
ĈUBRILOVIĆ (Beograd, 1989).
STEFANOVIĆ-ĐAĈIĆ Zorka, "O ulozi naših iseljenika u Juţnoj Americi za
vrijeme prvog svjetskog rata", v: Jugoslavenski odbor u Londonu u povodu 50-
godišnjice osnivanja, ur. Vaso BOGDANOV, Ferdo ĈULINOVIĆ in Marko
KOSTRENĈIĆ (Zagreb, 1966).
STEFANOVSKI Mirjana, "Trumbićev projekat drţavnopravnog provizorijuma na
Krfskoj konferenciji", v: Ţivot i djelo Ante Trumbića: prilozi sa znanstvenog skupa
(Zagreb, 1991); str. 49–59.
STELE France, "Dr. Bogumil Vošnjak: U borbi za ujedinenu narodnu drţavu",
Dom in svet 42, št. 4 (1929).
STELE France, "Dr. Bogumil Vošnjak: Pobeda Jugoslavije; Nacionalne misli i
predlozi", Dom in svet 43, št. 1/2 (1930): str. 51.
STIPLOVŠEK Miroslav, "Vloga dr. Karla Verstovška pri ustanovitvi slovenske
univerze leta 1919", Časopis za zgodovino in narodopisje 66, št. 2 (1995): str.
292–311.
SVOLJŠAK Petra, "Kupĉevanje za zeleno mizo", v: Slovenska kronika XX.
stoletja, 1900–1941, ur. Marjan DRNOVŠEK in Drago BAJT (Ljubljana, 1995).
ŠEPIĆ Dragovan, "Jugoslavenski odbor i Rimski pakt", v: Jugoslavenski odbor u
Londonu u povodu 50-godišnjice osnivanja, ur. Vaso BOGDANOV, Ferdo
ĈULINOVIĆ in Marko KOSTRENĈIĆ (Zagreb, 1966).
ŠEPIĆ Dragovan, "Politika rušenja Avstro-Ugarske i Juţni Slaveni", v: Naučni
skup u povodu 50-godišnjice raspada Austro-Ugarske monarhije i stvaranja
375
jugoslavenske drţave, Zagreb, 27.–28. december 1968, ur. Vasa ĈUBRILOVIĆ,
Ferdo ĈULINOVIĆ in Marko KOSTRENĈIĆ (Zagreb, 1969).
ŠEPIĆ Dragovan, "Stav Jugoslavenskog odbora prema Stockholmskoj konferenciji
1917. godine", v: Historijski zbornik, št. 29–30 (1976–1977): str. 469–480.
ŠLEBINGER Janko, "Veda. Dvomeseĉnik za znanost in kulturo", Ljubljanski zvon
31, št. 6 (1911).
ŠVAJNCER Janez, "Odlikovanja dr. Ljudevita Pivka", Vojnozgodovinski zbornik,
št. 36 (2009): str. 35–36.
ŠVENT Rozina, "Ludovik Puš – L. P. (12. 1. 1896–19. 9. 1989): ob stoletnici
rojstva", Zbornik občin Grosuplje, Ivančna Gorica, Dobrepolje, št. 19 (1996): str.
181–184.
ŠVENT Rozina, "Prizadevanja slovenskih izseljencev za novo jugoslovansko
drţavo", v: Jugoslavija v času, devetdeset let od nastanka prve jugoslovanske
drţave/Yugoslavia through time, Ninety Years Since the Formation of the First
State of Yugoslavia, ur. Bojan BALKOVEC (Ljubljana, 2009); str. 267–276.
TANCER Mladen, "Pedagoška profiliranost dr. Ljudevita Pivka in njegov
prispevek k slovenski telesni kulturi", Šolska kronika 18 (42), št. 1 (2009): str.
103–108.
TERNOVEC Aleksander, "Notar Tomo Šorli: 1881–1923", Notarski vestnik 4, št.
4 (jun. 2003): str. 112.
TRGOVĈEVIĆ Ljubinka, "Boţidar Marković o untrašnjem ureĊenju Jugoslavije
(1914–1919)", v: Stvaranje jugoslovenske drţave 1918. godine, ur. Vasa
ĈUBRILOVIĆ (Beograd, 1989), str. 339–346.
TUĐMAN Franjo, "Jugoslavenski odbor i stvaranje zajedniĉke drţave
juţnoslavenskih naroda", v: Jugoslavenski odbor u Londonu u povodu 50-
godišnjice osnivanja, ur. Vaso BOGDANOV, Ferdo ĈULINOVIĆ in Marko
KOSTRENĈIĆ (Zagreb, 1966).
TUĐMAN Franjo, "Stjepan Radić i suverenost Hrvatske", Dubrovnik 1, št. 1–2
(1991): str. 9–22.
VIDMAR Polona, "The Palais of Hermann Baron Gödel Lannoy in Maribor",
Studia Historica Slovenica 12, št. 1 (2012): str. 147–172.
VINKLER Jonathan, "Na razsvitu – Bogumila Vošnjaka zgodnja percepcija ruske
druţbe, politike in diplomacije = Na rassveme – Bogumila Vošnjaka rannee
376
vosprijatne russkogo obĉestva, politiki i diplomatii = Na úsvitu Bogumila
Vošnjaka – raná percepce ruské spoleĉnosti, politiky a diplomacie", v: Slovenski
diplomati v slovanskem svetu = Slovenskie diplomaty v slavjanskom mire =
Slovinští diplomaté ve slovanském světě, ur. Ernest PETRIĈ et al. (Mengeš –
Ljubljana, 2010), str. 378–392.
VIRNIK Ivan, "Moţ velikih vrlin, velikega duha in srca: pred 20 leti je umrl Jurij
Matej Trunk", Druţina in dom 44, št. 7 (1993): str. 6–7.
VLAJĈIĆ Gordana, "Koncepcija juţnoslavenskog interesa u govoru Ante
Trumbića na Krfskoj konferenciji 24. lipnja 1917", v: Ţivot i djelo Ante Trumbića:
prilozi sa znanstvenog skupa (Zagreb, 1991): str. 67–73.
VODOPIVEC Peter, "O dveh potopisnih priĉevanjih Bogumila Vošnjaka iz Rusije
pred prvo svetovno vojno", v: Slovenija – Rusija: (pogled v preteklost in
sedanjost) = Slovenija i Rossija: minuvšee i sovremennost, ur. Aleksander SKAZA
(Ljubljana, 1998), str. 47–54.
VODOPIVEC Peter, "Prva svetovna vojna v zgodovini 20. stoletja", v: Velika
vojna in Slovenci: 1914–1918 (Ljubljana, 2005).
VOŠNJAK Bogumil, "Dr. Josip Vošnjak: k 21. oktobru 1911", Veda 1, št. 6
(1911): str. 533–542.
VOŠNJAK Bogumil, "Sociološki pomen nemško-slovanske jezikovne meje",
Veda 1 (1911).
VOŠNJAK Bogumil, "Zvonova znanstvena kritika", Veda 1 (1911).
VOŠNJAK Bogumil, "Nikola pl. Tomašić: Temelji drţavnog prava hrvatskog
kraljestva", Veda 1 (1911).
VOŠNJAK Bogumil, "Študije k problemu jugoslovanske narodne misli", Veda 3
(Gorica, 1913).
VOŠNJAK Bogumil, "Knjiga o ogrskem narodnostnem vprašanju", v: Veda V., št.
1 (1915): str. 11.
VOŠNJAK Bogumil, "Ustavni pogledi Krfske deklaracije", v: Zgodovinski
zbornik, ur. Marijan MAROLT (Buenos Aires, 1959).
VOŠNJAK Josip, Spomini (Ljubljana, 1982).
VOVKO Andrej, "Peter Musi: pomembni slovenski pedagogi", Pionir 42, št. 3
(1986/1987): str. 11.
377
VRIŠER Sergej, "Dr. Fran Šijanec", Zbornik za umetnostno zgodovino 8 (1970):
str. 245–246.
VURNIK Blaţ, "Ivan Hribar vs. Fran Šuklje: nekaj politiĉnih, gospodarskih in
prosvetnih tem z vidika sodnega in memoarskega spora med obema velmoţema",
Prispevki za novejšo zgodovino 40, št. 2 (2000): str. 7–20.
ZORMAN Fortunat, "+ P. Kazimir Zakrajšek", Omnes unum 5, št. 2 (1958): str.
53–55.
ZVER Milan, "O 'pozabljeni' politiĉni teoriji dr. Albina Ogrisa", Problemi 26, št.
14 (1988) = Eseji, št. 6: str. 62–65.
ŢITKO Salvator, "Raziskava o delu Ivana Marija Ĉoka", Primorska srečanja 11,
št. 67/68 (1987), str. 61–63.
"Alojzij Bolhar: (1899–1984)", Celjski zbornik 19 (1984): str. 30.
"Basaj Joţa: Dr. Joţa Basaj umrl", Svobodna Slovenija 32, št. 24 (1984): str. 1.
"Bevc Ladislav: Inţ. Ladislav Bevc – 90-letnik", Svobodna Slovenija 39 (33), št.
36 (1980): str. 3.
"Bevc Ladislav: Umrl je ing. Ladislav Bevc", Svobodna Slovenija 48 (42), št. 2
(1989): str. 1–2.
"Jelenec Celestin: Dr. Celestin Jelenec – 80-letnik", Svobodna Slovenija 23, št. 51
(1964): str. 2
"Jurij Matej Trunk", v: LAH Andrijan, Vse strani sveta: slovensko potopisje od
Knobleharja do naših dni (Ljubljana, 1999), str. 49–57.
"Marolt Marijan: petdesetletnik", Svobodna Slovenija 10, št. 4 (1952): str. 3–4.
"Marolt Marijan: ob 100-letnici rojstva: veĉera Slovenske kulturne akcije",
Svobodna Slovenija 61, št. 41 (2002): str. 4.
"Puš Ludovik: Dr. Ludovik Puš – 70-letnik", Svobodna Slovenija 25, št. 4 (1966):
str. 3.
"Smersu Rudolf: Rudolf Smersu – 75 letnik", Svobodna Slovenija 39, št. 43
(1980): str. 3.
"Smersu Rudolf: Rudolf Smersu – predsednik", Svobodna Slovenija 44, št. 3
(1985): str. 1–2.
"Stare Miloš: Miloš Stare 60-letnik", Svobodna Slovenija 24, št. 24 (1965): str. 2–
3.
378
"Stare Miloš: Predsednik NO za Slovenijo Miloš Stare – petinsedemdesetletnik",
Svobodna Slovenija 39, št. 24 (1980): str. 1.
"Stare Miloš: Steber je omahnil [nekrolog]", Misli 33, št. 5 (1984): str. 104–106.
"Trunk J. M.: [ţivljenjepis]", Omnes unum 17, št. 4 (1970): str. 1–19.
"Zorman Ivan: [100-letnica rojstva]", Misli 38, št. 9 (1989): str. 250.
