UVOD MENTORJA

S spomini smo obdani od dneva, ko se rodimo. Osebno sem vedno z veseljem prisluhnila pripovedim mame, očeta

in drugih starejših sorodnikov o dogajanju iz njihovih otroških in mladostnih dni, ki so jih preživljali v mestu. Iz spo-

minov spoznavamo tudi okolje, v katerem smo rojeni, njegovo kulturo, navade, vrednote in norme, kar okrepi naše

korenine.

Zaradi medgeneracijskega razkoraka je mnogo pripadnikov mlajše generacije osiromašenih za spomine svojih babic

in dedkov, zato smo na LUK – Ljudski univerzi Kranj – projekt Mestne knjižnice Kranj pozdravili in z veseljem pristo-

pili k sodelovanju.

Na Univerzi za tretje življenjsko obdobje pri LUK smo zbrali prostovoljce, ki so bili zainteresirani, da v okviru študij-

skega krožka zberejo spomine kranjskega meščanstva.

Delo v krožku je potekalo ustvarjalno, sodelovalno in načrtovano. Skupaj z udeleženci smo natančno določili temo

študijskega krožka in način dela v njem. Udeleženci so delili lastno znanje in ga nadgrajevali z novim. Na krožku smo

uporabili različne metode dela – od pogovora, skupinske razprave, preko možganske nevihte, kramljanja v skupini,

intervjuja in obiskov, vse do projektnega dela.

Udeleženci študijskega krožka so svoje delo opravljali ljubiteljsko, kar je eden izmed principov delovanja študijskih

krožkov. S sodelovanjem v študijskem krožku so tako na neformalen način pridobili različna uporabna znanja in

veščine: socialne veščine, digitalne veščine, znanja za iskanje virov in znanja za pripravo članka.

Na LUK smo ponosni na publikacijo, ki je nastala kot akcijski cilj študijskega krožka, in si želimo, da bi mlajšim gene-

racijam zbudila zanimanje za življenje ljudi v njihovem okolju, s čimer bodo obogatili svoje življenje.

Mateja Šmid, Mojca Rozman, mentorica animatorka

študijskega krožka študijskega krožka

Člani krožka

Foto: Mojca Rozman

KAKO SO NASTALI ČLANKI

Člani so med raziskovanjem prihajali do novih podatkov in zanimivosti, tako da so nekateri med nastajanjem tudi

zamenjali temo. Na izbrano temo niso našli dovolj podatkov ali pa so prišli do podatkov, ki so jih popeljali v drugo

smer.

Marička Rakovec: Uvod in Majdičeva hiša

Marička Rakovec je aktivna turistična vodička po mestu Kranju in je otroštvo preživela v Majdičevi hiši. Svoje spo-

mine na hišo in prebivalce je zapisala v članku. Pred rušenjem je iz hiše rešila nekaj predmetov, ki bi sicer končali

na smetišču.

Nika Rožej: Kranjska družina Gogala in Pripoved gospe Ivanke Kump, rojene Kunstelj

Nika Rožej je zgodbe za članke poiskala med ljudmi. Za prvo zgodbo se je odločila po branju Kranjske knjige dr.

Franceta Pibernika, v kateri je naletela na zanimiv članek o Gogali, ki je bil njen prednik. Njena mama je bila neča-

kinja dr. Stanka Gogale. Tako je hkrati raziskala še svoje korenine. Nika je povedala: »Saša Kump – pokojni mož

ge. Ivanke – je bil očetov prijatelj iz mladosti. Ga. Kump je bila zame zanimiva, ker se je vedno lepo in domiselno

oblačila in je bila prijazna.«

Cilka Simič: Skrb za revne – ubožnica v Kranju in Prostitucija v Kranju od 1850 do 1940

Cilka Simič ni rojena Kranjčanka, zato ne pozna dobro zgodovine kranjskih družin in se je osredotočila na zanimive

teme, ki jih je našla med brskanjem po spletnih straneh in v Zgodovinskem arhivu Kranj.

Helena Sitar: Kranjski Rdeči križ – delček zgodovine

Helena Sitar je delala kot medicinska sestra v Zdravstvenem domu Kranj in še danes sodeluje pri Rdečem križu.

Zato se je odločila za tematiko, ki ji je blizu.

Janko Zupan: Petindvajsetletnica Prostovoljnega gasilskega društva v Kranju, Gospodinjstvo (letovišča in

letoviščarji) in Letoviški turizem v Kranju

Janko je povedal: »Ker imam doma kar nekaj številk revije Ženski svet, sem dobesedno prepisal, kar je bilo napisa-

nega o letoviščarstvu . Zanimivo se mi zdi primerjanje navad s sedanjostjo, ko večkrat res pretiravamo. Preberite.

Po svojem daljnem predniku sem podedoval gasilsko medaljo, v reviji Gasilec pa sem našel članek o praznovanju

25-letnice gasilstva v Kranju. Ker sem tudi sam član Prostovoljnega gasilskega društva Kranj-Primskovo, ki je sedaj

nosilec ustanovnega datuma iz Kranja (1879), sem se odločil, da nekaj malega priložim v ta splet kranjskih zgodb.

Vse preveč zgodb utone v pozabo!«

Marička Rakovec

KRANJSKO MEŠČANSTVO

Pod premično kulturno dediščino štejemo tudi kranjsko meščanstvo, njihovo življenje in delo konec 19. in začetek 20. stoletja. Meščani Kranja so bili trgovci, obrtniki, med njimi tudi gostilničarji in zdravniki. Nekateri so imeli tudi posesti na obrobju mesta. O cehih (obrtnih združenjih) v tem času ne moremo več govoriti. Meščani so se razlikovali od ostalih prebivalcev, saj so veliko dali na svojo izobrazbo. Dekleta so se izobraževala v dekliških osnovnih šolah, kjer so se učila pisati in brati, pa tudi različnih ročnih del. Hodila so v liceje in razne samostanske šole (Škofja Loka na gradu). Mnoga so se učila tudi igranja na inštrument, predvsem na klavir ali citre. Fantje so hodili v deške šole, nato v različne meščanske šole ali gimnazijo. Pomembni so bili obrtniki (Pivovarna Mayr). Meščani so imeli svoja stanovanja (bogataši) razkošno opremljena, o čemer pričajo fotografije in slike iz tega obdobja. Osrednji prostor v stanovanju je bil salon, v katerem so sprejemali goste in imeli družabna srečanja. V salonu je bil obvezen tudi klavir; kot je že omenjeno, je vsaj kdo v družini znal igrati na kakšen inštrument, največkrat klavir. Razkošno stilno pohištvo iz orehovega furnirja, umetniške slike, fotografije in bogate perzijske preproge so pričali o socialnem statusu družine in njenih članov, pa tudi o položaju med kranjskimi meščani. Skrinja, ki jo je prineslo dekle v zakon, je bila napolnjena s predmeti za gospodinjstvo; najpomembnejše je bilo bogato izvezeno perilo, prti in posteljnina. Običajno so vezle monograme, predvsem na notranjem delu suknjiča ali jakne. Bogate družine so imele kuharice, guvernante in celo dojilje. Zanimivo pa je, da so le redke družine

imele kopalnice. Umivali so se v velikih porcelanastih ali emajliranih »lavorjih«, h katerim je sodil tudi vrč za vodo. Treba je vedeti, da je Kranj dobil vodovod šele 1911. leta, ko je bil zgrajen vodovodni stolp, ki še danes služi svojemu namenu. Meščanstvo se je znalo tudi zabavati. Petrčkova hiša, družine Mayr, je služila ne le za literarne večere z domoljubno vsebino, pač pa tudi za maškarade in plese s strogo določenim plesnim redom, s seznami plesov in izbranih plesalcev. Mayrji so 1910 ustanovili tudi klub kranjskih amaterskih fotografov. Tudi tombole so bile v Kranju zelo priljubljene. Tradicija se je nadaljevala celo po 2. svetovni vojni. Seveda pa brez običajnih družinskih nedeljskih izletov v bližnje gostilne ni šlo. Na Kokrici pri Laknerju, na Gašteju, Peterlinove (ob današnjem sodišču) in seveda tudi v mestu, kjer so bile poleg Jelenove, Mayrjeve, Knedlove še mnoge druge. Tudi planinarjenje je bilo zelo razširjeno – imeli so močno planinsko društvo. Društva so se dostikrat delila na liberalna – Sokole – in klerikalna – Orle. Slednji so se zavzemali, da orlovstvo ne sme ostati izključno telovadna, temveč splošna kulturna organizacija slovenske krščanske mladine. Delovanje Sokola in Orla je s 1. svetovno vojno skoraj zamrlo. Šele 1917 je kaplanu Prebilu uspelo doseči, da v Kranju misel Orla ni zaspala. Ljudski dom (1909), danes Prešernovo gledališče, je bil tedaj poleg deželnega gledališča v Ljubljani eden največjih kulturnih objektov na Kranjskem; v njem pa so dobili svoje prostore vsi oddelki Izobraževalnega društva. V domu je bil tudi oder, kulise in slikarije v dvorani pa so bile delo slikarja Bradaške. Tam so prirejali gledališke igre, poljudna predavanja, gojili petje

in nastope tamburaških orkestrov, skratka, skrbelo se je za družabno življenje. Posebno vlogo je odigrala tudi Narodna čitalnica, saj je bila za Kranj bolj pomembna kot Izobraževalno društvo. Svoje prostore je 1924 dobila v Narodnem domu (arhitekt Vurnik), poznejšem Delavskem domu. Bila je zelo pomembna za narodno prebujenje. Čitalnica je bila ustanovljena 1863 (Mayr), svojo funkcijo je opravljala s krajšimi premori celo do začetka 2. svetovne vojne. Knjižnica je že pred 1. svetovno vojno prerasla v samostojno ustanovo, Glasbena matica iz Ljubljane pa je pripomogla k ustanovitvi Glasbene šole. Tudi gasilska društva so imela v Kranju pomembno vlogo; kadar je kje zagorelo, so pomagali, drugače pa so bili tudi organizatorji raznih zabavnih prireditev. 1. svetovna vojna je prekinila delovanje kulturno-prosvetnih društev, a po vojni so kaj kmalu spet oživela. Viri: - Žontar, J. (1939). Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana, Dom in svet. - Kos, M., Rogelj, M. (2012).Kranjska rodbina Mayr v luči arhivskih dokumentov in muzejskih predmetov. Kranj, Gorenjski muzej. - Žontar, M. (1980). Kulturni razvoj Kranja in okolice od šestdesetih let 19. stol. do prve svetovne vojne. Kranj, Kranjski zbornik.

Helena Sitar

KRANJSKI RDEČI KRIŽ

Že naši predniki so preko RK skrbeli

predvsem za vojake, seveda pa tudi za

revne in pomoči potrebne. Tako so

Kranjčani pisali glavnemu odboru

Deželnega in gospejinega pomožnega

društva RK za Kranjsko in sporočili, da

so 1. 4. 1916 ustanovili Krajevni odbor

RK Kranj.

Vanj so bili izvoljeni: Janko Sajovic – občinski odbornik in trgovec, Ivan Potočnik – občinski odbornik in čevljar, Franc Ažman – občinski odbornik in mizar. Od okrajnega glavarstva so bili imenovani: Anton Koblar – dekan v Kranju, Franc Ivanc – nadučitelj v Kranju, Franja Jugovic – nadučiteljica v Kranju.

Kranjska podružnica je v tednu od 30. 4. do 7. 5. 1916 izdala nabirno polo za prostovoljne prispevke. Pobirali so tudi darove, hkrati pa naročili 2000 znakov RK. Akcijo za nabiranje darov so prevzele dame in gospodične, prodajo znakov pa gasilsko društvo. Organizirali so tudi tombolo, ki je bila 7. 5. 1916 ob 15. uri. V organizacijo se je aktivno vključila srednješolska mladina in podmladek RK, ki je prodajal cvetlice. Po odročnih šolah so začeli ustanavljati šolske kuhinje. Hrano in denar zanje so prispevali RK in bogati učenci. Društvo RK Kraljevine Jugoslavije je med člani pobiral tudi članarino, ki je bila za stalne člane 500 din, za redne člane 30 din in za podporne člane 6 din. Krajevni odbor RK Kranj je 25. 1. 1933 organiziral samaritanski tečaj o prvi

pomoči pri nezgodah in naglih obolenjih. Obiskovati so ga smeli starejši od 18 let. Predavanja so potekala po šesti uri zvečer. Že leta 1888 je izšla knjižica z naslovom »Rudeči križ in njegov pomen za kmetsko ljudstvo«, ki med drugim opisuje tudi bel trak z rdečim križem in njegov velik pomen. »Človeka, ki ga nosi, ne sme nihče niti v vojni niti v mirnih časih napasti, marveč pomaga naj se mu, podpira naj se ga, kjer se le da. Vsaj je delo njegovo Bogu dopadljivo in ljudem koristno.« Tako organizacija v Kranju, ki so jo ustanovili leta 1916, deluje in pomaga še danes. Viri: - Lenk, F. (1888). Rudeči križ in njegov pomen za kmetsko ljudstvo. Gradec, Leykamova tiskarna. - Rokopisi in dokumenti krajevnega odbora RK Kranj . - ZAL – enota za Gorenjsko – Kranj.

Foto: Helena Sitar Potrdila za donacije Rdečemu križu

Janko Zupan

PETINDVAJSETLETNICA PROSTOVOLJNEGA GASILSKEGA

DRUŠTVA V KRANJU

Dolgo časa že ni bilo tako lepe slavnosti v Kranju, kakor o priliki petindvajsete letnice ondotnega gasilskega društva. Skoraj vse hiše so bile z narodnimi in cesarskimi zastavami okrašene, s čimur je meščanstvo pokazalo naklonjenost do tega društva. V nedeljo je krasno vreme privabilo na stotine gasilcev in drugih gostov, ki so dohajali z vlakom in na vseh vozeh od blizu in daleč. Nekaj časa pozneje pridejo še gostje z vozovi, nakar se vsa društva zbirajo ob pol 11. uri v »Zvezdi«.

Po službi odhajajo družno pred mestno hišo, kjer so se sledeče zvrstila: Kranj, veteranci, Ljubljana, Šiška, Stara in Škofja Loka, Železniki, Šenčur, Preddvor, Ježica, Ljubno, Mošnje, Tržič, Radovljica, Selce, Kamnik, Kamna Gorica, Stražišče, Vič, Voglje in Cerklje. Popoldne ob 4. uri se je pričel koncert na vrtu g. Petra Mayrja. Meščanska godba je hvalevredno svirala, a tudi čitalniški pevci so prepevali najlepše pesmi, ki so se morale nekatere na vsestransko željo ponavljati.

Vir: Prepis članka iz publikacije Gasilec, objavljen 1. septembra 1904

Na sliki:

Jubilejna medalja, izdana ob 30-letnici PGD Kranj, 1909. Lastnik odlikovanja Janko Zupan je medaljo podedoval po svojem daljnem sorodniku Francu Logarju (1865–1944) iz Šenčurja. Zgodovina gasilstva v Kranju in okolici Foto: Spletna stran GRS Kranj

Marička Rakovec

MAJDIČEVA HIŠA

Ena najlepših, če ne najlepša v Kranju,

je bila Majdičeva hiša zraven kranjske

gimnazije. Bila je delo istega arhitekta,

Viljema Trea, kot gimnazija in zgrajena

ob koncu 19. stoletja. S svojimi

mansardnimi stolpiči, pilastri,

arhitekturno razgibanim balkonom

nad vhodom in drugo nadokensko

dekoracijo je bila pravi okras mestu.

Velika lesena masivna vhodna vrata je

krasila dekorativna kovana mreža,

katere elementi so se ponovili tudi na

stopniščni ograji. Podobna kovana

ograja je tudi v stavbi Ljudske univerze

Kranj, le da ima manj okrasja; sicer pa

lahko sklepamo, da je obe ograji

naredil isti mojster.

V sedemdesetih letih 20. stoletja se je

Majdičeva hiša morala umakniti

hotelu Creina. S tem je bila kulturni

dediščini mesta narejena velika škoda.

Stroka v tistem obdobju ni imela

nobene besede, kot je vedno

poudarjal naš veliki mož, umetnostni

zgodovinar in direktor Muzeja dr.

Cene Avguštin. V tistem obdobju je

Koroška cesta utrpela veliko škodo, saj

sta bili porušeni obe strani – od

Gimnazije do Jelenovega klanca in od

Delavskega doma do Stare pošte. Le

prizidek Stare pošte iz 1932 leta stoji

še danes.

V »naši hiši«, kot smo ji rekli

stanovalci, je bilo šest družin. Največji

stanovanji sta pripadali obema

Majdičevima potomcema, Jožetu in

Nuši. Ing. Jože Majdič se je kasneje

odselil v Ljubljano, sestra pa je s svojo

družino in mamo živela v rojstni hiši

do rušitve. Njeno mamo smo vsi klicali

»babica«. Svojci ji nikoli niso upali

povedati, da Majdičevi v lastni hiši

plačujejo najemnino, kajti hiša jim je

bila po vojni odvzeta.

»Babica« je bila zanimiva, zelo stara,

sivolasa gospa, z lasmi, spetimi v figo

zadaj na vratu. Z mojo mami sta se

lepo razumeli, saj je skoraj vsak dan k

nam prišla pogledat, kaj se kuha,

privzdignila z lonca pokrovko in

ocenila vsebino. Vsi smo jo zares

spoštovali in imeli radi.

Zadaj za hišo smo imeli veliko

dvorišče, ki sta ga uporabljali trgovini

Merkur in Chemo, ki sta bili v pritličju

hiše. Koliko veselja smo otroci doživeli

na tem dvorišču! To so bili časi, ko

smo si otroci znali sami narediti igrala.

V lesenih embalažnih zabojih, velikih

in malih, smo prirejali gledališke

predstave, se skrivali po dostopnih

delih skladišč, imeli svoje »hiške« in

velikokrat skrbeli za mačje mladičke in

podobno. V svojih hiškah smo si pravili

zgodbice ali mlajšim brali pravljice.

Tudi gospa Majdičeva nam je včasih v

svoji kuhinji brala pravljice in zgodbice

iz velike otroške knjižnice svoje hčerke

Božene. Ob takih prilikah si je

»babica« pripravila svoj ustnik

(cigaršpic), vanj vtaknila in prižgala pol

cigarete in prisostvovala s svojimi

modrimi pripombami, včasih celo v

nemščini.

Stanovanja v hiši so imela velike sobe,

saj je moja merila celo 25 m2. Imela je

lepo poslikan strop in tudi stene so

bile nekoč poslikane. Ko je od

zunanjega litoželeznega žleba s strehe

zamakalo, je nastal v moji sobi več kot

meter velik temen madež, ki je skozi

uničen belež odkril slikarijo prvotne

dekoracije, v stilu stropne slikarije.

Morali smo pridobiti dovoljenje

Zavoda za spomeniško varstvo, da je

Komunala lahko zamenjala žleb z

novodobnim. Čez dobro leto pa so

hišo določili za rušenje.

Na visokem podstrešju je bilo prostora

še za dve stanovanjski etaži, mi pa

smo tam le sušili perilo in imeli

zbirališče predmetov, ki niso več

koristili v stanovanju. Zato je bilo

včasih res fino brskati po podstrehi.

Med Gimnazijo in »našo hišo« sta stali

dve sekvoji, na katero so večkrat ušli

naši hišni ljubljenčki ob čiščenju kletk.

Kar nevarno je bilo plezati po sekvoji,

pa še vedeli nismo, kako imenitno

drevo je to. Zdaj vem, da je temu

drevesu dal ime avstrijski botanik, ki je

raziskoval življenje Indijancev, odkril

domačina SEQUOJAH, ki je izumil 86

črk indijanske abecede, zato je botanik

po njem imenoval to drevo.

V podaljšku dvorišča je bil tudi

meščanski vrt z arhitekturno zanimivo

vrtno uto, zelenjavnimi in rožnimi

gredicami, sadnim drevjem in rožnimi

grmi.

Za konec: Nikoli si ne smemo več

privoščiti uničevati takih biserov

mesta, kot je bila Majdičeva hiša.

MAJDIČEVA HIŠA

Majdičeva hiša Foto: Pavel Rakovec

Predmeti iz Majdičeve hiše: posodi za zdrob in sladkor Foto: Pavel Rakovec

MAJDIČEVA HIŠA

Predmeti iz Majdičeve hiše: vrči Foto: Pavel Rakovec

Predmeti iz Majdičeve hiše: vazi in posoda za liker Foto: Pavel Rakovec

MAJDIČEVA HIŠA

Predmeti iz Majdičeve hiše: pribor za pisanje in očala Foto: Pavel Rakovec

Predmeti iz Majdičeve hiše: osebne stvari gospe Majdič Foto: Pavel Rakovec

Nika Rožej

Pripoved o prednikih:

KRANJSKA DRUŽINA GOGALA

Družinsko izročilo pravi, da so prvi

Gogali prišli od nekod iz severne

Nemčije.

(Maminim sestričnam pravim tete,

stricem moje mame pa strici.)

Teta Snežna misli, da so bili ti predniki

iz Nemčije pravzaprav severna veja

starih Slovanov, »polabski Slovani», ki

so kasneje poniknili med nemškim

prebivalstvom v nasilnem

ponemčevanju.

Leta 1934 se je moj stari stric,

profesor dr. Stanko Gogala, dopisoval

s Hugom Laubereauom. Gospod iz

Hamburga je poizvedoval o svojih

sorodnikih, ki so bili menda Von

Gogala, pa mu stric ni mogel

pomagati. Takrat je stric vprašal Huga,

od kod naj bi izviralo to ime. Dobil je

odgovor, da ima ime najbrž slovanski

izvor. V Nemčiji, v Šleziji, je pokrajina

(okraj) Gogolien (Gross-Strehlitz Reg.

Bezirk Oppeln). Od tod naj bi prišli

Gogali. Gospod Hugo je tudi povedal,

da je v Šleziji še vedno neko delno

slovansko prebivalstvo, ki pa je

jezikovno že ponemčeno.

Predniki moje Gogalove sorodstvene

veje so tako pripotovali v naše kraje iz

severne Nemčije. Lahko je kakšen

kovaški vajenec privandral med tem,

ko je hodil od mojstra do mojstra, da

bi se čim bolje izučil, ali pa kar s

trebuhom za kruhom.

Predstavila vam bom nekaj

sorodnikov:

JANEZ GOGALA

Rojen 2. junija 1825 v Kranju, umrl 4.

maja 1884.

Študiral je teologijo v Ljubljani. Kot

tretjeletnik je bil posvečen v mašnika.

Od leta 1852 do 1856 je nadaljeval

študij v Avguštineju na Dunaju. 4.

marca 1856 je promoviral za doktorja

teologije. Veliko je pedagoško in

karitativno deloval. 1862 do 1881 je

vodil Alojzijevišče, nato pa je bil do

smrti ravnatelj duhovniškega

semenišča. Z veliko truda je uspel, da

je bilo 1882 odprto deško sirotišče,

Marijanišče.

Določen je bil za naslednika škofu

Pogačarju, a preden je bil posvečen, je

umrl. Pokopan je na Navju v Ljubljani.

5. maja 1884 je izšla osmrtnica v

nemščini in navedeni so žalujoči: brata

Franc in Ferdinand Gogala in sestre

Marija Gogala, Jozefa Kostel, rojena

Gogala, Agnes (Neža) Gosel, rojena

Gogala (ostala stanujoča na št. 51a v

Kranju).

FRANC GOGALA

Brat Janeza Gogala, moj prapraded,

rojen 25. marca 1814, umrl 21.

januarja 1889 (1890?), star 75 let.

Poročen je bil s Frančiško Jožefo

Robežnik. Imela sta osem otrok. Bil je

kovač kot najbrž že rodovi pred njim.

Franc Gogala, kovač, je omenjen kot

Prešernov prijatelj. Stanoval je v

sedanji Tavčarjevi ulici 7 (nekoč 158,

Kranj). V enodejanki Ivana Pregla »V

Emavs« je z avtorjevo ustvarjalnostjo

opisano, kako je bilo ob Prešernovem

pogrebu.

»Iti v Emavs« – izraz se običajno

uporablja za navado, da se na

velikonočni ponedeljek z družino ali

prijatelji odpraviš na izlet ali na obisk.

Izvor fraze izhaja iz Svetega pisma. Po

dogodkih velike noči sta se namreč

dva učenca napotila v Emavs. Srečala

sta vstalega Kristusa in pohitela nazaj

v Jeruzalem.

V enodejanki se opiti kovač pogovarja

z umrlim Prešernom. Kovač se je ob

pesnikovi smrti napil od žalosti, pa

tudi, ker je imel slabo vest, da

Prešerna ni takoj rešil, ko je ta postavil

stol k vratom, da bi si vzel življenje.

Prešernov duh pravi, da mu ni nič

zameril, naj gre domov, prespi in misli

na svoje otroke. Tako se je duh

poslovil.

Pričevalci so vedeli povedati, da je

kovač Gogala pomagal Jalnovi (iz

gostilne pri Jelenu) ob prenagljenem

Prešernovem obupanem dejanju, ko

se je hotel znebiti »življenja teže«.

Kovač je veljal za uglednega meščana

in je nosil krsto s Prešernom.

Grob družine Gogala je bil pred

preureditvijo pokopališča skoraj

nasproti Prešernovega spomenika.

Ob Prešernovi smrti je imel Franc

Gogala že štiri otroke. Njegov sin, moj

praded, je bil Jožef Gogala.

JOŽEF GOGALAR

Rojen 8. februarja 1848, umrl 10.

novembra 1906.

Ob Prešernovi smrti je bil star točno

eno leto. Morda sta se zato oče Franc

Gogala in sin Jožef Gogala še posebej

čutila povezana s Prešernom.

1. maja 1884 se je Jožef Gogala

poročil z Jero Svoljšak, natakarico,

rojeno 15. marca 1858 v Škofji Loki,

umrlo 22. marca 1934. Dva otroka sta

jima že majhna umrla, imela pa sta pet

sinov. V družini se je slišalo, da je oče

želel, da postanejo vsi sinovi

duhovniki. Res so se vsi dobro učili.

Moj ded Nikolaj je zbolel za otroško

paralizo in je težko hodil. Najstarejši

brat Ivan je bil močan in ga je na hrbtu

nosil v gimnazijo.

V generaciji mojega starega očeta

Nikolaja se je prvi rodil stric Ivan.

JANEZ (IVAN, včasih tudi JANKO)

GOGALA

Rojen 9. junija 1884, umrl 1950.

Ob očetovi smrti je že bil duhovnik.

Brata Jožef, rojen 4. januarja 1886, in

Frančišek, rojen 9. decembra 1887, pa

sta bila v lemenatu, a sta nadaljevala

šolanje in Jože je postal ravnatelj

Trgovske šole v Ljubljani, Frančišek in

Nikolaj (Niko), rojen 1. novembra

1892, pa bančna uradnika. Niko je

umrl 15. aprila 1957.

Med 1. svetovno vojno je bil stric Ivan

kurat – vojaški duhovnik. Dalj časa je

služboval v Stari Oselici nad Trebijo.

Sprejemal je obiske in vabil na

počitnice vse sorodnike. Mama Jera je

bila pozimi v Šentvidu (nad Ljubljano)

pri sinu Frančišku (Anciju), poleti pa

pri Ivanu v Oselici. Kuharica Ivanka iz

Trebije je zelo dobro kuhala in teta

Snežna se posebno spominja vinske

omake, ki je pa ni dobila, ker je imela

šele pet let. Prihajali so tudi drugi

nečaki. Jože in Gene, sinova strica

Jožefa, sta tekmovala, kdo bo pojedel

več palačink in rekord je bil trinajst ali

štirinajst. Štiriletni Snežni se je pa zdel

mežnarjev črni kruh boljši, da je šla

svojega (farovškega) belega zamenjat

s črnim. Spominjajo se tudi, da je bilo

pozimi, ko so bili na počitnicah tako

mraz, da je voda v »lavorju« zmrznila.

Moja mama Sonja, hči Nika, se

spominja beline snega, ko je prišla iz

Ljubljane in kako sta se z veseljem s

stricem Stankom kepala. Ponoči jih pa

nič ni zeblo, saj so imeli »tuhnje«.

Vanje si se pogreznil in mama pravi, da

tega noben »dormeo« ne odtehta.

Leta 1941 je stric Ivan prebežal pred

Nemci iz Stare Oselice. Nekaj časa je

bil župnik na Dobravi pri Ljubljani. Še

leta 1941 je bil s papeško bulo

imenovan za stolnega kanonika (stolni

– nanašajoč se na stolnico – cerkev;

kanonik – član škofijskega ali

samostanskega kapitlja).

Od papeža je bil imenovan za

spovednika »za ta hude grehe

odpuščat«.

Drugače pa je bil dobrovoljen in blag

človek, zajetnega telesa in rad se je

smejal.

Bratje so bili povezani. Večkrat so se

dobili, modrovali in igrali karte tarok.

Poleti so tudi balinali. Nečaki so se

kmalu naučili rimskih številk in, če je

bilo treba, sodelovali pri igri taroka.

Drugi stric JOŽE, leto in pol mlajši od

Ivana, je imel dva sinova in dve hčeri.

Skoraj dve leti mlajši FRANČIŠEK (Anci)

je imel dve hčeri in sina (Acija), ki je

umrl v 2. svetovni vojni. Potem sta se

očetu Jožetu in mami Jeri rodila še dva

otroka, ki sta majhna umrla.

Moj ded NIKOLAJ (Niko) je prebolel

otroško paralizo, zato je težko hodil.

Naredil pa je maturo na klasični

gimnaziji v Kranju. Rekli smo mu Pači.

Med 1. svetovno vojno je služboval v

Ljubljani pri delitvi hrane. Takrat je

bila v mestu velika lakota. Pri delu je

spoznal staro mamo, Marijo Sedlak,

rojeno 2. februarja 1893, umrlo

januarja 1985.

Marija Sedlak, poročena Gogala, je po

Mestnem liceju v Ljubljani odšla

študirat s pomočjo štipendije na

Dunaj. Tik pred 1. svetovno vojno je

končala enoletni tečaj trgovske šole.

Takoj je dobila zaposlitev v Ljubljanski

kreditni banki, ki je poslovala še na

Mestnem trgu. Stara mama je bila

dobra tajnica. Delala je za več

direktorjev v banki. Obvladala je

stenografijo, saj je bilo treba ob

sestankih vse zapisati.

Z veseljem je vodila korespondenco v

slovenskem, hrvaškem, nemškem in

francoskem jeziku.

V tistem času je bil v Ljubljani pisatelj

Ivan Tavčar in nekoč so mu jo

predstavili. Menda je rekel: »A to je

tista ta imenitna Sedlakovka!«

S Pačijem sta se poročila 3. aprila 1919

in potem je tudi Pači dobil službo v isti

banki. 15. maja 1922 sta dobila hčer

Sonjo (mojo mamo).

Takoj po 1. svetovni vojni so začeli

graditi palačo Ljubljanske kreditne

banke. To je bil začetek novega

središča mesta. Prej je bilo središče

Magistrat z Mestnim trgom. V novi

stavbi so bila tudi stanovanja za

uslužbence. V njej je bilo dvigalo »na

roženkranc«, tako je Pači lahko prišel v

5. nadstropje, kjer so stanovali.

Delovni čas v banki je bil od 8h do 13h

in od 15h do 18h. Mama Sonja je tako

počakala staro mamo pred banko in

opazovala, kako so pozimi prižigali

plinske svetilke, ko se je spuščal mrak.

Potem sta šli skupaj v Tivoli ali do

Podrožnika na sprehod. Ko je bila

mama Sonja stara devet let, so začeli

graditi ljubljanski nebotičnik.

Sonja se je že zgodaj odločila za

učiteljski poklic. Z očetom Marjanom

Tavčarjem, rojenim 23. julija 1925,

umrlim 25. julija 2002, sta se spoznala

na Golem, kjer sta skupaj službovala.

Stric Ivan ju je poročil 2. aprila 1946.

Čez dve leti sem se rodila jaz in dobila

ime po stari mami in Pačiju, Marija

Nikolaja.

Najmlajši brat STANISLAV (Stanko)

Gogala je bil rojen 13. novembra 1901,

umrl 14. junija 1987.

Po smrti očeta Jožefa Gogala leta

1906, je mama Jera vzela na

stanovanje dijake in študente in jim

kuhala in prala. Bila je »študentska

mama«, da so se preživljali. S Stankom

sta ostala v Kranju do njegovega

dvanajstega leta. Potem so hišo

prodali in sta šla še onadva za drugimi

brati v Ljubljano. Tam je mama spet

skrbela za študente, Stanko pa je

študiral. Ko je mama obnemogla, so za

najmlajšega Stanka skrbeli njegovi

bratje, predvsem Jože.

Stanku je bila botra mamina sestra

Apolonija Karlin, soproga kranjskega

profesorja . Rekli so, da se je bogato

poročila. Boter pa je bil Janez Sušnik,

trgovec. Teta Polona je Stanku včasih

prinesla napolitanke in tega se je rad

spominjal.

Stric Stanko je končal filozofske

študije, biologijo in geografijo. Poročil

se je 23. avgusta 1931 s Fanči, rojeno

Cedilnik, rojeno 1. aprila 1904, umrlo

10. junija 1982. Imela sta hčer Snežno,

rojeno 1. februarja 1936. Leta 1933 je

bil imenovan za privatnega docenta za

pedagogiko. Do konca 2. svetovne

vojne je poučeval kot profesor na

Realni gimnaziji v Ljubljani in nato

dolga leta na ljubljanskem Učiteljišču.

Bil je tudi profesor moje mame Sonje

in tete Zlate (hčere Ancija).

Družinska prijateljica je bila Anica

Černejeva, pesnica, in teta Snežna se

spominja, da ji je med vojno za rojstni

dan prinesla vrečko sladkorja, ki si ga

je odtrgala od ust.

Po koncu 2. svetovne vojne je stric

Stanko postal univerzitetni profesor in

predstojnik katedre za pedagogiko na

Ljubljanski univerzi. Tam je deloval do

leta 1966, zadnji dve leti kot dekan.

Nadaljnje pedagoško delo mu je

preprečila kap. To je bila družinska

bolezen.

2005 je izšla knjiga: Stanko Gogala

Izbrani spisi. V reviji Iskanja je izšla

recenzija, ki jo je napisal Marjan

Grahut. Njegova sklepna misel je bila:

»Ob branju Gogalovih pedagoških

tekstov se ti začne vračati morda že

malo načeta vera v to, da je vzgojno

vplivanje, navkljub k sreči bolj

navideznemu vrednostnemu

razkoraku med vzgajanci in vzgojitelji,

še mogoče in celo zelo učinkovito, celo

pod enim samim pogojem: ob

srečevanju osebe z osebo.«

Po osamosvojitvi Slovenije je profesor

Bavdek, študent strica Stanka,

predlagal, da se po njem poimenuje

ulica v Kranju. Tako imamo na Planini

Gogalovo ulico, poimenovano po

profesorju dr. Stanku Gogali.

In nobenega kovača nimamo več v

družini. Sinovi maminih bratrancev

nimajo več moških potomcev, ki bi

naprej nosili priimek Gogala in tako bo

ime te rodbine izginilo.

Viri:

- Pregelj, I. (1931). Idile in groteske: V

Emavs. Ljubljana, Jugoslovanska

knjigarna.

- Pibernik, F. (2008). Kranjska knjiga.—

Ljubljana, Društvo Slovenska matica.

- Snežno Šlamberger, Ljubljana, 18. 3.

2015 - roj. hči prof. dr. Stanka Gogale

Nika Rožej

Pripoved o prednikih:

KRANJSKA DRUŽINA GOGALA

Ivan Gogala – novomašnik, star okoli 21 let

(zasebni arhiv Snežne Šlamberger)

Napisal prof. dr. Robi Kroflič

Bibliografijo pripravila Tanja Šulak

Založba 2000 (2005 v Ljubljani)

Hči prof. dr. Stanka Gogale: Snežna Šlamberger

Foto: Nika Rožej (Ljubljana, 2015)

Cilka Simič

SKRB ZA REVNE: Ubožnica v Kranju

Revščina je eden tistih problemov, ki

se najbolj dotakne vsakdanjega

življenja. Državnim oblastem in

visokim državnim uradnikom se morda

ta problem ni zdel tako pereč, kot so

ga vsak dan na lastni koži občutili

preprosti ljudje in lokalne občinske

oblasti, ki so se z njim srečevali na

terenu.

Prvič se je načelo povezovanja ubožne

oskrbe in domovinske pravice

uveljavilo v dekretih Ferdinanda I

(1552), še posebej pa je veljalo za časa

Marije Terezije (Ureditev ubožne

oskrbe in pregona beračev 22. 11.

1754). Načelo, da mora vsaka občina

poskrbeti za svoje občane, je tudi v

drugi polovici 19. stoletja veljalo za

osnovo v vsej avstrijski državni in

deželni zakonodaji, ki se je dotikala

ubožne oskrbe.

Največji prelom v razvoju zakonodaje

glede ubožne oskrbe v Habsburški

monarhiji v drugi polovici 19. stoletja

je pomenil zakon iz leta 1863. Z

domovinskim zakonom, ki je bil izdan

3. decembra 1863, je bil s strani

države dan okvir, ki bi natančneje

urejal ubožno oskrbo. Državljan bi bil v

primeru obubožanja lahko deležen le

podpore s strani domače občine, torej

tiste, v kateri je imel domovinsko

pravico.

Ubožna oskrba je morala obsegati

nujne pomoči, potrebne za preživetje,

in bolniško nego v primeru bolezni

osebi, ki je bila brez sredstev. Pri

otrocih pa so morali poskrbeti tudi za

primerno vzgojo. Za delo sposobni

siromaki so bili dolžni opravljati svojim

zmožnostim primerno delo, čeprav jih

je morala občina v to prisiliti.

V drugi polovici 19. stoletja je Kranj

začel izgubljati pomen središča, ki ga

je imel v času pred velikim razmahom

industrije, ki je bila omejena le na

večja središča, manjša mesta pa so

začela životariti. Predvsem je

nazadovalo število obrtnih podjetij, po

izgradnji krajnske železnice ( 1869/70)

pa so tudi kranjski sejmi izgubili svoj

pomen. Slabšanje gospodarskih

razmer se je odražalo v nazadovanju

števila prebivalcev, ki je občutneje

začelo spet naraščati v začetku 20.

stoletja.

Kar zadeva ubožno oskrbo v mestu, je

bila ta do osemdesetih let precej

neurejena in za socialno skrbstvo v

občini ni bilo kaj dosti smisla.

Obstajala je sicer mestna ubožnica,

bolj dejaven pa je bil župnijski Ubožni

institut. Ubožni institut je v tem času

vodil kranjski župnik in dekan Anton

Kos s pomočjo dveh ubožnih očetov,

Ferdinanda Mlakarja in Antona

Ahčina. Premoženje ubožnega

instituta je temeljilo na različnih

ustanovah, ki so jih Kranjčani od druge

polovice 18. stol. ustanavljali za

krajnske reveže. Te ustanove so

bile različno velike, največja je znašala

4800 goldinarjev, najmanjša 40

goldinarjev.

Največji delež denarja, namenjenega

za izdatke, je šel za redne podpore, ki

so jih delili ubožcem, ostali

manjši stroški pa so bili za zdravila, za

mizarja – izdelava krst, ter različni

režijski stroški. K vsakemu

zaključnemu računu je bil priložen tudi

seznam ljudi, ki so dobivali podporo.

Njihova številka se je gibala od 61 do

68. Med njimi je bilo 8 oziroma 9

moških in od 53 do 59 žensk.

Večina od njih je prejemala po en

krajcar dnevno, torej na leto 6

goldinarjev, 7 med njimi pa je dobivalo

večjo podporo.

Leta 1890 se je začel postopek,da bi se

premoženje župnijskega instituta

razdelilo med občine, na področju

katerih je do tedaj deloval kranjski

Ubožni institut. To so bile občine

Kranj, Predoslje in Hrastje.

Poleg Ubožnega instituta je v Kranju

deloval tudi meščanski špital (že od

15. stol.), vendar je v 18. stoletju

njegovo delovanje zamrlo – po požaru

1811. Novembra 1850 so v mestu

združili špitalski fond, ki ga je do tedaj

upravljala občina, in ubožni zavod, ki

ga je upravljal župnik z dvema

ubožnima očetoma. Ta datum so šteli

za novo ustanovitev špitala (ubožnica).

Občina je na Pungertu kupila

Pezdičevo hišo z vrtom, kasneje je

občina na Pungertu kupila še dve hiši

in jih namenila za oskrbo revežev.

Mesto je dajalo revežem podporo v

denarju in jim niso nudili popolne

oskrbe v mestni ubožnici. Tako so v

letu 1861 podpirali 22 ubožcev. Pet jih

je prejemalo podporo 24 goldinarjev.

Ubožci, ki niso imeli stanovanja, so

imeli mesto v občinski bolnišnici oz.

hiralnici.

Čeprav je bila ubožna oskrba zadeva

občin, je župan menil, da je pomoč

cerkve pri tem izrednega pomena.

Županstvo je menilo, da je

pomanjkljivost ubožne oskrbe v tem,

da ubogi prosijo po hišah, s čimer pa

se spodbuja beračenje, vendar tega ne

morejo prepovedati, ker nobena

občina, če sama sebe ne spravi v

finančne probleme, ne more tako

popolno skrbeti za uboge, da jim ne bi

bilo treba več nabirati miloščine po

hišah. Glavni vzrok za tako neugodno

stanje je županstvo videlo v vedno

večji množici proletariata. V mestu se

je siromaštvo širilo zaradi svobodne

trgovine, na podeželju pa zaradi

delitev zemljišč in kmetije niso bile

dovolj velike, da bi omogočile

preživetje družin. Poleg tega se

beračem in potepuhom ne bi smelo

dovoliti porok. Berače, potepuhe,

postopače in pijance pa bi bilo pod

zagroženo strogo kaznijo treba prisiliti

k delu.

Financiranje in poraba sredstev:

Glavnico premoženja sta si ubožnica in

ubožni zaklad povečevala z darovi

krajnskih meščanov in rojakov.

Večinoma so se mestnih revežev

Krajnčani spominjali v svojih

oporokah. Za časa življenja so

premožni ubožcem dajali manjše

darove, ki so jih šteli za dobra dela.

Nekateri so ubožni zaklad določili za

glavnega dediča svojega premoženja

(leta 1887 Marija Prek, leta 1889

Marija Berčič).

Leta 1844 je začela delovati ustanova

Valentina Pleiweisa za oskrbovanje

revnih šolarjev z obleko.

Za izgradnjo nove bolnice oz. ubožnice

je kranjski podjetnik Vinko Majdič za

gradbeni sklad daroval 1000

goldinarjev.

Ob obisku cesarja Franca Jožefa 1883

je kranjski trgovec Franc Omerza

ustanovil fond v vrednosti 1000

goldinarjev v obligaciji srebrne rente

za podpiranje mestnih revežev.

Največji delež izdatkov so tvorile

podpore in izdatki za delovanje in

vzdrževanje mestne ubožnice na

Pungertu. V Krajnski ubožnici so

prebivali tisti ubožci, ki niso imeli

stanovanja. V ubožnici niso dobivali

hrane, zato so bili vezani na podporo

iz Ubožnega zaklada in na miloščino, ki

so jo nabirali po mestu. Hiša je bolj

služila kot hiralnica.

Zaradi povečanja števila tistih, ki so

dobivali ubožno podporo iz Ubožnega

zaklada, in zaradi nezadostnosti

obstoječe ubožnice, je občina leta

1895 kupila na Pungertu

Weinbergerjevo hišo z vrtom, ki je

stala poleg že obstoječe ubožnice.

Leta 1903 je Ubožni zaklad kupil na

Pungertu še tretjo hišo z vrtom od

lastnice Mine Zupanc.

Leta 1904 je župan Anton Koblar

ustanovil dijaški Konvikt in

Vincencijevo družbo. Namen družbe je

bil podpirati reveže in bolnike,

poudarek pa na podpori ubožnim

družinam. Družba je razdeljevala

mesečne podpore, ubožce

preskrbovala z življenjskimi

potrebščinami (hrana, obleka, kurjava)

in zanje skrbela tudi v svojih zavodih.

Od ustanovitve pa do leta 1929 je bila

predsednica Leopoldina Šavnik, tudi

ostali člani družbe so bile predvsem

ženske. V prvih letih je družba kupila

nekaj posestva ob župnijskem

zemljišču v Kokrškem predmestju. Leta

1909 je župnik Koblar na tem mestu

postavil manjšo stavbo sirotišnice, leta

1913 pa na sosednjem župnijskem

zemljišču še drugo zgradbo s kapelo in

zavodom. Zavod so vodile usmiljene

sestre Vincentinke iz Zagreba,

negovale so tudi bolnike na domu.

Leta 1926 so jih zamenjale šolske

sestre iz Maribora. Poleg sirotišnice

sta v prostorih delovala tudi otroški

vrtec ter kmetijska in gospodinjska

šola.

Kot neke vrste dobrodelna ustanova je

v Kranju od leta 1894 delovala tudi

dijaška kuhinja. Tega leta so namreč v

mestu spet obnovili gimnazijo in med

dijaki je bilo veliko kmečkih in

obrtniških sinov, ki so se težko

preživljali. Iniciativo za ustanovitev

kuhinje je dal dr. Edvard Šavnik.

Viri:

- Pokrajinski arhiv Kranj.

- Rogelj, M. Skrb za revne v Kranju v

drugi polovici 19. stoletja. Kronika

Ljubljana: Časopis za slovensko

krajevno zgodovino, 1998, l. 46.

Janko Zupan

GOSPODINJSTVO (LETOVIŠČA IN

LETOVIŠČARJI)

»Ko sem včasih prebirala razne

humoristične liste, se spominjam, da

so bili posebno proti poletju polni

smešnic o turistih, letoviščih in

letoviščarjih.

… So družine na kmetih, ki se čez

poletje preselijo na skednje in drugam,

da oddajo svoje sobe letoviščarjem in

si na ta način kaj zaslužijo. Meščani se

ponekod silno dobro počutijo, ne

morejo prehvaliti prijaznega

obnašanja, čistoče, poštenja svojih

gostiteljev; preprostih toda tečnih

jedi, ki so jim jih pripravljale njihove

gospodinje. Je pa tudi mnogo takih, ki

jim je bilo njihovo letovišče prava

muka in ki se še dolgo potem zgražajo

nad nemarnostjo domačih žensk, ki

niso znale niti čistiti, niti pospravljati

ali jim drugače postreči.

… Naši kraji so lepi, hladni, pripravni za

letovišča meščanom, ki si žele oddiha

in miru. Našim ljudem, ki so že po

naravi gostoljubni in prijazni, ne bi bilo

težko privabiti tujcev in bi v tem našli

nov vir dohodkov, ki bi bili v oporo

majajočemu se gospodarstvu, treba je

le stvar pravilno razumeti in pravilno

začeti.

… Predvsem si moramo biti na jasnem,

da nam nastavljanje cen ne smejo biti

v merilo naše lastne potrebe. Čim

ubožnejša je družina, tem več zahteva

za stanovanje, ker več potrebuje.

Morebiti se za enkrat res posreči,

prihodnje leto si bo letoviščar prebral

in bo težko oddati sobo.

Drugi, morda najvažnejši faktor za

pridobitev tujca je čistoča.

… Meščan je torej danes bolj navajen

na red in čistočo in naravno je, da se

ne bo počutil dobro v hiši, ki ni čista in

pospravljena, pa naj bo gospodinja še

tako prijazna in porcije še tako velike.

… V nekem znanem letovišču se mi je

pripetilo, da me je gospa krstila z

»izbirčno frajlo«, ker se nisem mogla

dotakniti jedi. Obedovala sem na

malem vrtu, od koder se je videlo v

kuhinjo in v njej ugledala kos mesa, na

njem pa roji muh, kakor jih še nisem

videla nikjer.

… Na podu v sobi, ki mi je bila

odkazana, so bili še sledovi lanskih

letoviščarjev, v umivalniku prst na

debelo masti, odeje smrdljive, da so

bile rjuhe izmenjane, ne bi mogla

trditi, v brisačo se je pa prav gotovo

kdo brisal pred menoj, na šipah so bili

spomini lanskih muh itd. In to naj bi

bilo letovišče, kjer naj se človek

odpočije telesno in duševno!

… Predno vzamemo novega stanovalca

v sobo, moramo odpraviti vsako sled

za prejšnjim gostom. Le tako si bomo

napravili dober sloves, letoviščniki se

bodo dobro počutili in nas priporočali

drugim; tako bomo imeli vedno dobre,

zanesljive stranke in ne bomo prisiljeni

jemati pod svojo streho kogar koli,

večkrat celo take družine, ki nam

napravijo več škode nego koristi.

… Marsikaj bi lahko napisali tudi na

račun letoviščnikov, posebno takih z

razvajenimi otroki, ki vse polomijo, vse

potrgajo, ki mislijo, se vse lahko

razdene, kar ni njihovo itd., toda

vemo, da bi bil bob ob steno.

… Letoviščnik plača in misli, da ima vse

pravice. Toda je vsakovrstnih

letoviščnikov: redoljubnih in

nemarnih. Redoljubni se bodo

izogibali nemarnih hiš, nemarni se

bodo morda dobro počutili v njih,

koristi jim pa gotovo ne bodo

prinesli.«

Vir: M.M. Ženski svet. Ljubljana, 1928,

ll. VI, št. 7, str. 221, 222.

Janko Zupan

LETOVIŠKI TURIZEM V KRANJU—

od 1850 do 1940

Kaj je turizem

Turizem je tisti pojav v družbi, ki se

kaže v potovanju in bivanju ljudi zunaj

stalnega bivališča zato, da se telesno

in duševno sprostijo.

Mejniki

1856 – Ustanovijo prvo turistično

društvo v Montreuxu v Švici.

1857 – Dokončajo izgradnjo južne

železnice Dunaj–Trst.

1857 Ustanovijo British Alpine Club,

prvo planinsko društvo.

1876 – V Angliji uvedejo proste

nedelje in delno proste sobote (ob

sobotah delajo samo 5 ur), ki jih

poimenujejo »english

sunday« (angleške nedelje).

1885 – Gottlieb Daimler skonstruira

prvi avtomobil.

16. april 1875 – Olepševalno društvo

Kranj (Versch … onerungs – Verein in

Krainburg), prvi predsednik Franc

Dolenc.

1905 – v Ljubljani ustanovijo Deželno

zvezo za tujski promet in s tem

postavijo temelje pri razvoju in

pospeševanju tujskega turizma –

prometa.

Nekaj besed o začetkih turizma v bližnji okolici (od 19. stoletja do 1. svetovne vojne) V tem obdobju lahko govorimo o

razvoju turizma in o turistih le v

posameznih krajih. Turisti obiskujejo

izvire mineralnih in termalnih voda

( Rogaška Slatina, Rimske Toplice),

kraje s prijetno gorsko klimo ( Bled,

Bohinj, Jezersko), nekatere kraje ob

morski obali ( Portorož) in

znamenitosti na Krasu (Postojnska

jama). Slovenci, če izvzamemo

romarje, se kot turisti še ne pojavljajo.

Turizem ima bolj zdravstveni in

religiozni značaj.

»Od lani se ni tukaj nič spremenilo,« je

Janez Bleiweis leta 1850 v Kmetijskih

in rokodelskih novicah opisoval Bled.

Med prve obiskovalce Bleda lahko

štejemo romarje, ki so iz Kranjske,

Koroške, Štajerske, Primorske,

Furlanije in Avstrije romali k Mariji na

Otoku. Poleg pobožnih opravil so

občudovali tudi lepote kraja in s

pripovedovanjem o doživetjih

privabljali vedno več romarjev.

Ob teh preprostih ljudeh je na Bled

prihajala tudi gospoda. Janez Vajkard

Valvasor, domači plemič in polihistor

Kranjske, je leta 1689 napisal knjigo

Slava vojvodine Kranjske, v kateri med

drugim poroča tudi o blejskih

termalnih vrelcih. Začetki intenzivnega

razvoja turizma segajo v leto 1855, ko

je švicarski hidropat Arnold Rikli med

prvimi spoznal vrednost in prednost

podnebnih danosti in ugodnega

položaja Bleda za dolgo kopalno

sezono. Ustanovil je Naravni zdravilni

zavod in pričel uveljavljati svojo

metodo zdravljenja. Če je hotel

privabiti goste, je potreboval

kopališča, urejene sprehajalne in

izletniške poti ter namestitvene

zmogljivosti.

Portorož, mondeno letovišče, je

zaslovel v letih 1908 do 1912, celo

med tremi zelo zaželenimi in

obiskanimi je bil, saj je bil v družbi

Monte Carla in Opatije. Luksuzni hotel

Palace, sprehajališča, terme, igralnica,

plesi, koncerti ter obiski naravnih in

kulturnih znamenitosti, so bile glavne

atrakcije Portoroža. Žal se časi

spreminjajo?!

Turistični prevoz

Bled–Brezje 1918–1941

(Iz brošure 130 let TD Kranj)

… V Kranju

Prihod železnice v naše kraje, ki je leta

1857 Dunaj preko Ljubljane povezala s

Trstom, je v Kranj pripeljala ljudi, ki so

želeli pobegniti iz vsakdana. Po

poročanju Novic se je tudi kmečko

prebivalstvo kaj kmalu znebilo strahu

pred »hudičevim konjem«. Ali

drugače: izleti z vlakom so ponujali

»nove možnosti za polno in veselo

uživanje življenja«, v mestih ob progi

pa so opazili tudi vse več in več tujcev.

Olepševalno društvo (Verschnerungs –

Verein in Krainburg); 16. april 1875,

prvi predsednik Franc Dolenc. Od

konca sedemdesetih let 19. stoletja se

društvo imenuje Olepševalno in

tujskoprometno društvo Kranj.

Po letu 1905, ko so v Ljubljani

ustanovili Deželno zvezo za tujski

promet, se začne intenzivno delo pri

razvoju in pospeševanju tujskega

turizma – prometa.

Prva svetovna vojna 1914–1918 je za

mnogo let prekinila komaj začeto

dejavnost …

Z izgradnjo Narodnega doma (1924), ki

je služil vsem lokalnim kulturnim

društvom, so uspešno izvrševali načrt

za preureditev Kranja v vrtno mesto, s

številnimi lepimi parki, vse od

novozgrajenega Narodnega doma pa

do kanjona reke Kokre.

V knjigi z naslovom Gorenjska,

letoviška, industrijska, trgovska,

obrtna, ki je izšla v letu 1931, so Kranj

označili takole: »Prekrasna si,

gorenjska stran, mogočna in privlačna

s svojimi gorami, divna v svojih

ravninah, bistra v svojih vodah,

starodavna v svojih gradovih in

spomenikih …« Pokrajina s takimi in

tako številnimi naravnimi lepotami pa

je gotovo zaslužila, da so se zanjo

zanimali in se še vedno zanimajo

domačini in tujci.

V obdobju med dvema vojnama so si

zelo prizadevali, da bi v Kranju

uveljavili status zdraviliškega turizma.

Avtor članka Kranj – Gorenjska

metropola je zapisal: »… Akoravno je v

mestu osredotočena tolika

veleindustrija, je in ostane Kranj kljub

temu prvovrstno in nadvse

priporočljivo subalpinsko klimatsko

letovišče …« Klima je izvrstna, zdrav

planinski zrak, sprehodi v neokrnjeno

Naravo, polno smrekovih gozdov,

dvoje javnih kopališč in možnost

številnih izletov v prekrasno gorsko

okolico – vse to so pogoji za oddih

ljudem, ki so potrebni miru in kot

uspešno okrevališče za bolne na

pljučih, živcih in rekonvalescente.

Sezona običajno traja od maja do

konca avgusta. Hoteli Stara pošta,

Nova pošta in Jelen so imeli na voljo

več kot 100 tujsko-prometnih sob. Po

mestu ter ob rekah Kokra in Sava so

mogoči številni sprehodi. Kranj je

odlično izhodišče za prenekatere ture

v bližnje gore. Šmarjetna gora je bila

priljubljena izletniška in turistična

točka Kranja. Konec 19. stoletja je

imela planinsko kočo, po prvi svetovni

vojni pa celo planinski hotel.

Ta čas je v Kranju delovalo več kot 30

gostiln in nekaj hotelov (Stara pošta,

Nova pošta, Jelen, Union, restavraciji

Pri Petrlinu in pri Majryu). Največji in

najpomembnejši je bil hotel Stara

pošta s 6 sobami in 11 posteljami. Leta

1930 so ga povečali in modernizirali.

Veletrgovec z lesom F. Gorjanc ga je

dogradil z novim traktom in ga s tem

spremenil v komforten hotel visoke

kategorije z več kot 40 moderno

opremljenimi sobami.

Tudi v bližnji okolici Kranja so

letoviščarji našli nekaj sob za svoj

oddih. Kot mi je pripovedovala bližnja

sorodnica, ga. Mimica Trebec, roj.

Šušteršič, so tudi v njihovi gostilni Pri

železnem mostu na Klancu (sedaj

Primskovo, Cesta Staneta Žagarja 28)

imeli sobo, ki so jo oddajali letoviškim

gostom. Lastnika gostilne sta bila

njena starša Mara in Franc Šušteršič.

Stara razglednica Primskovega, sedaj Cesta Staneta

Žagarja 28

Ko sem jo vprašal, kako so njihovi

gostje izvedeli, da imajo v gostilni

letoviško sobo, mi je odgovorila, da

»so gostom svetovali gostilničarji iz

Kranja, saj so v Kranju že imeli oddane

vse proste sobe. Letoviščarje je zelo

zanimala dobra domača hrana in v

naši gostilni smo bili po dobri hrani

poznani«. K njim, na Klanec, so hodili

različni gostje, še posebej se spominja

družine Hribar z Dunaja (rekli so jim

sommerfrisch).

Gospod in gospa Hribar sta k njim

zahajala zaporedoma več let, saj sta

sobo ob izteku dopusta že rezervirala

za naslednje leto. Ker so bili tako dobri

gostje, so po njih poimenovali celo

sobo v »Hribarjevo sobo«. V spomin

na te čase je gospa Mimica ohranila

kar nekaj spominkov (slike, skodelice,

»kofetarnico«, gostinski pribor,

kozarce …, celo svojo razglednico s

fotografijo gostilne so imeli(glej sliko

na prejšnji strani).

Pojasnila mi je, da so hodili ob kanjonu

reke Kokre, kjer so na klopci brali

knjige in se sproščali na svežem zraku

(glej sliko). Hodili so v gozdiček čez

Graiserjev travnik. To območje je sedaj

pozidano z bivšima Tekstilno šolo in

podjetjem IBI. Na moje vprašanje o

takratnih jedeh mi je teta dejala, da so

jim največkrat postregli dobre domače

jedi: hišno marmelado in maslo,

kompote, med, krofe, potico, jabolčni

zvitek. Od zahtevnejših jedi so gostje

najrajši jedli dobro domačo govejo

juho, štruklje več vrst, pa telečjo

obaro, zrezke na več načinov, pražen

krompir.

Meščanski predmeti, ki so se uporabljali v gostinstvu.

Predmeti so last Janka Zupana

Foto: Janko Zupan

Razglednica s priljubljeno letoviško točko

Svoje goste so hodili iskat na

železniško postajo v Kranj in jih z

vozom na konjsko vprego, s kočijo ali

zapravljivčkom pripeljali domov, na

Klanec. Ob tem se spominja tudi

dogodkov, ko so njihovim gostom

osebno prtljago pripeljali do gostilne

kar s poštno kočijo, spotoma, ko so

peljali pošto na postajo v Šenčur.

Goste so s kočijo vozili na različne

lokacije: Jezersko, Brezje, Velesovo,

Bled, Kamnik, pod Šmarjetno goro in

sv. Jošt. Tudi »svete štenge« v cerkvi

na sv. Joštu so njihovi gostje dobro

poznali.

Ker je po svoje goste v Kranj na

železniško postajo hodil iskat tudi

gospod Virnik z Jezerskega, so se z

njim spoprijateljili in tako priredili

nekaj skupnih izletov s svojimi

letoviškimi gosti. Tudi na kopanje na

kopališče ob reki Kokri, se spominja

teta, so gostje radi odhajali.

V gostilni »Pri Železnem mostu« so se

vsakodnevno ustavljali tudi takratni

furmani, nahranili in spočili so konje in

sebe, kajti gostilna je bila ob »glavni

cesti«, imela je dobro lokacijo. Za

današnje razmere lokacija gostilne ni

bila prav daleč iz mesta, a z železniške

postaje v Kranju do gostilne Pri

železnem mostu, danes na Cesti

Staneta Žagarja 28, v neposredni

bližini gostilne Arvaj, je bilo kar daleč.

Ob začetku druge svetovne vojne

(1941–1945) se je letoviščarski

turizem v gostilni Pri železnem mostu

popolnoma zaključil, saj je vojna

prekinila vse poti.

Ob teh besedah se je teta nemo zazrla

in obmolknila, spomini niso bili več

lepi …

Viri:

- Detela, M. (2007). Abeceda turizma.

Ljubljana, turistična zveza Slovenije.

Vencelj, I. B. et al. (2005). 130 let

Turističnega društva Kranj. Kranj,

Turistično društvo.

- Kamra. Digitalizirana kulturna

dediščina slovenskih pokrajin.

Gorenjska 1900–2000, str. 303.

Osebni arhivi: Mimica Trebec, roj.

Šušteršič, in Janko Zupan.

- http://www.naj-turizem.si/obcina-

kranj/kulturne-znamenitosti-kranj

(Dostopno september 2015).

Gostinsko potrdilo v Dravski banovini iz leta 1939,

svečnik, čutara

Predmeti last Janka Zupana

Foto: Janko Zupan

Cilka Simić

PROSTITUCIJA V KRANJU—od 1850 do 1940

S prostitucijo oziroma njenimi posledicami —160 kužnimi boleznimi – je imela probleme predvsem vojska. Avgusta 1865 so iz kasarne pisali, naj občina poizve za določeno prostitutko Marjano, znano kot ČRNA MARJANCA, da jo pošljejo na zdravljenje zaradi sifilisa, ker je okužila nekega soldata. Takšnih slučajev je moralo biti veliko, ker je v tem času naraščalo število vojakov, obolelih za sifilisom in ostalimi nečistimi boleznimi priležništva. Deželno poveljstvo je naročilo okrajnim oblastem, da pomagajo zajeziti naraščajoče število obolelih za sifilisom in ostalimi boleznimi. Zato so naročili sledeče: - Zdravniki naj strogo, brez izjem, pregledujejo prostituciji zapadle nečistnice, kajti zdi se, da je to edino, kar lahko da hitre rezultate v boju za zmanjšanje sifilisa in ostalih nečistih bolezni. Karikatura: Wiener – Prostitucija

- Zaradi tega se ukazuje C. K. okrajnemu uradu, da ukrene vse potrebno, da bodo nečistnice v kranjskem okolišu vojaških postojank s kratkimi presledki zdravstveno pregledane. Vse okužene s sifilisom in drugimi sumljivimi boleznimi je treba takoj, brez izjeme, poslati v civilno bolnico na zdravljenje. Z okrajnega urada so to poslali na županstvo. Županstvo je takoj odgovorilo in k odgovoru priložilo tudi seznam dvajsetih LUSTDIRNEN, kje stanujejo, hišne številke in opombe, kjer piše, ali je dotična navadna prostitutka, ki se s tem preživlja, ali pa dela kaj drugega, zvečer pa se vlači okrog z vojsko.

Za primer poglejmo s tega seznama Marjano Šivovc, ki je stanovala v Savskem predmestju pri Kancianu Pollaku in se je po besedah občinskega strežaja Mihaela Puharja preživljala izključno s kurbarijo. Puhar jo je naznanil, ker ga je hotela podkupiti z bokalom vina, da je ne bi prijavil. Zagrozili so ji, da se mora v treh dneh spraviti domov, če ne bo odgnana. Marjana je bila pristojna v občino Stražišče, kamor je bila že večkrat odgnana. V daljšem zapisu o Marjani Šivovc z Brega, nastalem leta 1871, beremo, da se je ob odločbi o izgonu pritožila prav na deželno vlado, kjer so pritožbo, seveda seznam razuzdank in nečistnic, ki zaupno občujejo s kranjsko vojsko, zavrnili. Marjane potem nekaj časa ni bilo videti, nato pa se je spet pojavila in postavila »štant« onkraj Save, kjer je točila žganje potepuhom, beračem in podobni druščini. Marjani pa je pri tem pomagala prešuštnica Marija Dolinar iz Loke. Marjanin primer je zanimiv, ker se ženska ni ukvarjala samo s klasično prostitucijo, ampak je znala poskrbeti tudi še za druge telesne potrebe, seveda mimo davkarije. Za konec pa še lep primer meščanske morale, ki se nam je ohranil v zapisniku: 31. 1. 1868 je Janez Globočnik moral plačati globo 10 goldinarjev v korist revne blagajne kranjske, ker je imel v svojem stanovanju 8 dni dve ženski (Marijo Matoz in Hedviko Dinter) brez izkazov. Vir: - Stariha, G. Iz manj znanega kranjskega življenja v prejšnjem stoletju. Kronika Ljubljana, 1993, l. 41.

Nika Rožej

PRIPOVED GOSPE IVANKE KUMP, ROJENE

KUNSTELJ

Odraščala je v družini, v kateri je bilo pet otrok, dva brata in tri sestre. Njihova mama je bila Francka Jugovic, Femanova z Brega (Jame), roj. l. 1896. Mama je rada nosila bele ovratničke in tudi mi otroci se nismo smeli umazat. Bila je dobra gospodinja, pa tudi šivilja. Oče pa je raje videl, da je šivala le za domače. Bila je gospodarna. Ko ji je umrl mož, l. 1936, so bili otroci že tako veliki, da so služili in dajali denar mami. Brat Valentin je bil zelo priden in je pri 14 letih pomagal pri sosedu, stricu Jančetu, ki je imel kmetijo. V partizanih je umrl. Drugi brat Vladimir je delal pri Šinkovcu v Kranju. Zbolel je za tuberkulozo in pri 20 letih umrl. Fanta sta hodila tudi s Košnikovimi fanti na Savo po les za kurjavo in na žago. Za kurjavo je kupovala mama najboljša

bukova drva in kmet, ki jih je pripeljal,

jo je pohvalil, da vedno plača z

denarjem. Drugi ljudje tega niso bili

navajeni, mama pa je vedno

»šparala«.

Oče Ivan Kunstelj, roj. l. 1884, umrl l. 1936, je bil doma z velike kmetije (Trenča). Ko je bil star 6 (7) let, mu je umrla mama. Žalosten se je oče zapil, sestra pa je odšla v Zagreb, potem pa se je za njo izgubila sled. Ko je oče v gostilni pil, so mu še nalivali. Nekoč je prišel župnik s papirjem in v vinjenem stanju so ga prepričali, da je podpisal in prodal domačijo. Kmalu so prišli novi lastniki in vse zasegli. Sedemletni sin je prosil, naj mu vsaj zajčke pustijo, pa mu jih niso. Siroto očeta Ivana je vzela k sebi Bendetova mama, ki je imela že šest svojih otrok. Bila je res dobra in je

imela kasneje tudi Ivanove otroke rada – gospo Ivanko. Ko je oče Ivan toliko odrasel, je šel delat v Jugočeško. Bil je bister in marljiv in kasneje je delal v reviziji(revizjonu). Imel je plačo kot češki mojstri. Bil je sposoben in to se je poznalo tudi za novo leto, ko je dobil dve plači. Rad je bil lepo oblečen in je imel nekaj oblek. Ko pa je enkrat prišel na dvorišče vdovec, ki mu je pred kratkim umrla žena, ga je oče povabil v hišo. Odprl je omaro z oblekami in mu ponudil ,naj si eno izbere … Oče je vedno nosil čevlje z lakasto kapico in ob ponedeljkih smo jih vneto čistili. Ga. Ivanka se spominja, da je kot majhna deklica večkrat sedela v grmovju v živi meji in to se ji je prav imenitno zdelo. Za veliko noč so imeli navado iti peš iz Stražišča na Breg k starim staršem. Nekoč so jo novi čeveljčki ožulili, ker ni imela nogavičk. Birmanska botra ji je rekla, naj se kar polula na žulj. Drugače so bile v tistem času najimenitnejše garnaste nogavičke, oni pa so običajno nosili »floraste«, ki so bile nekako srednja kvaliteta. Dolge nogavice so deklice nosile pripete na »modrc«. Nosile so životec, ki je imel ob straneh gumba in elastiko in so se tako pripele nogavice. Poseben spomin je na dogodek, ko so se sušile mamine spodnje hlače nad štedilnikom. Kot deklica je opazila očetov pogled, ko je opazoval tiste hlače. Na skrivaj je kasneje vzela škarje in odrezala dolge hlačnice, da bi bila mama lepša. Pričakovala je kazen, ker je razrezala hlače, pa ni bila kaznovana. »Ko je bila sestra Mara (roj, 1925) stara 5 let, so se šli na Savo kopat. Otroci so čofotali po vodi, včasih so

Savo tudi prebredli. Pod mostom je bil vrtinec, tam je bilo najbolj globoko. Bila je nedelja. Oče je bil v nedeljski obleki in visokih čevljih in je, malo proč od otrok, bral časopis Domovina. Mara je padla v globoko vodo. Oče je zelo tekel, skočil v vodo, zagrabil sestro in jo potegnil ven. Na mostu se je nabralo veliko firbcev in eden je že tekel mami povedat, da sta oče in Mara utonila. Na srečo se je vse dobro izteklo. Je bilo pa tam pod Majdičevim mlinom res nevarno. Včasih je tudi fabrika vodo zadrževala ali pa jo izpuščala. Spominjam se, da je skoraj vsako leto kdo utonil. Jaz sem poznala 3 ali 4, ki so tam utonili. Mama se je zelo bala in nas ni pustila na Savo. Poleti smo hodili tudi nabirat borovnice. Šli smo iz Stražišča proti Bitnjam po gozdni strani. Ko smo nabrali, nam je bilo zelo vroče, in smo se šli nazaj grede kopat v tunf (tuf). To je bila bolj mlakuža, a nam je bilo všeč, da smo se ohladili. Kasneje smo izvedeli, da so tam kopali tudi živino in da ni zdravo. Jaz sem najbrž od tufa dobila velike rane po hrbtu, ki se dolgo niso zacelile. Delavci Jugočeške in njihove družine so bili zdravstveno zavarovani, a moj oče je sam plačal privatnega zdravnika Globočnika v mestu, da me je zdravil. Ga. Ivanka je hodila v Višjo narodno šolo v Kranju. Bila je 4-letna meščanska šola, ni bilo nemščine. »Ob zaključku šole smo se slikali (l. 1936). Bili smo že vsi pripravljeni, ko je fotograf rekel: »Počakajte!« Stopil je k meni, mi položil mojo lepo kito las naprej na prsi in potem smo se slikali. V tistem letu mi je umrl oče in z mojo šolo je bilo konec. Šla sem delat v tovarno.« »Rade smo se lišpale in pred

»špeglom« stale, da nas je mama opominjala ... Za šminko sem na skrivaj vzela cvet bršlinke (pelargonije) in si z njim natrla ustnice, da so bile rdeče. Ta barva je dolgo držala. Pri nas je stanovala gospodična Dana. Včasih, ko je ni bilo doma, sem pokukala v njen predal s »kozmetiko«. Vse se mi je zdelo imenitno, posebno pa kleščice za trepalnice vihat. Kasneje mi je Dana tudi ene take poklonila. Bile so iz Trsta.«

Najboljša prijateljica g. Ivanke je bila Angelca Hlepce (dramska igralka). Dekleta iz Stražišča so hodila ob nedeljah in praznikih v mesto na promenado. Vila se je od srede mesta do gimnazije. Približno so vedela, kdaj pride Savnikova – Sabotijeva Lea. »Nismo je smele zamuditi, saj je bila vedno zelo lepo oblečena. Pa tudi me smo se znale urediti ...

»Ta nobl« gospodične so šle na oficirske plese v Škofjo Loko. To smo tudi me pogruntale in nas je mikalo. Tam je bila izbrana družba (l. 1938). Enkrat smo šle malo naskrivaj pokukat. Če bi mame vedele, bi jih gotovo dobile nekaj okrog glave ...« V Kranju, 23. marec 2015

Ivana Kump in hči Alja Ankerst (2015)

Foto: Nika Rožej