Psihogenetski faktorji sociobiološkega videnja serijskega morilca

Avtor: Manuel Kuran

Ulica metoda mikuža 4

1000 Ljubljana

Povzetek

Proučevanje serijskih morilcev izhaja iz treh znanstvenih perspektiv: sociologije, psihologije

in biologije. Vsaka izmed teh disciplin ustvarja svoj vzročni sistem, ki naj bi pojasnil genezo

serijskih morilcev. Sociologija se osredotoči na družbene dejavnik, psihologija na osebnostne

poteze, biologija pa na telesne predispozicije, ki stimulirajo agresivno vedenje. Za tem stoji

prepričanje, da gre za ostro ločena področja raziskovanja, ki se bolj ali manj posodabljajo

izolirano. Tako zastavljeni trojni shemi, postavljajo nova vprašanja sveže, nekaj let stare

raziskave kognitivnih znanosti, ki opozarjajo na upoštevanja vredne povezave med

strokovnimi perspektivami. Ker se serijski morilec nahaja na presečišču številnih znanstvenih

disciplin, so interakcije med različnimi znanstvenimi nivoji toliko bolj očitne. V prvi vrsti gre

za biološko telo s specifičnimi lastnosti, ki sodeluje pri oblikovanju zamisli in načrtov, ki

družbeno niso sprejemljive. Takšna vloga telesa v družboslovni tradiciji je neke vrste

inovacija in ima številne družboslovne, še več pa družbenih implikacij, kar zahteva nov,

integralni model obravnavanja serijskih morilcev.

Ključni pojmi

Serijski morilec, Etiologija, Sociogeneza, Psihogeneza, Biogeneza, Kognitivne znanosti,

Družboslovje.

Abstract

Studying the phenomena of serial killers derives from three different scientific views:

sociology, psychology and biology. Each of this three branches of science is trying to

discover the couse, which would explain the genesis of a serial killer. Sociology is focusing

on social influence, psychology on personality characteristics and biology on physical

predispositions that stimulates agressive behavior. Each one of this three research fields are

developing their theory on genesis of a serial killer more or less isolated from each other. New

questions to this three-part scheme are being set by fresh, few years old surveys of cognitive

science, that point out significant correlation between them. As the phenomena of serial

killers finds itself on the cross-roads of many different branches of science, the interactions on

different scientific levels are obvious. Primarily it is about a biological body with specific

features, which cooperates in the process of forming ideas that are socially unacceptable. This

role of biological body in social science is not conventional and, in a way, it is inovative and

has many implications in social science as well as in society in general. This conclusions

should lead us to new, integral model of understanding serial killers.

Key words: Serial killer, etiology, sociogenesis, psychogenesis, biogenesis, cognitive

science, social science.

Psihogenetski faktorji sociobiološkega videnja serijskega morilca

Trije pogledi

Pojem 'serijski morilec' sproža neštete, zelo pestre čustvene asociacije. Občutki, ki se

porajajo ob premlevanju o tem tipu zločinca, lahko nosijo zelo različne, celo diametralno

nasprotne predznake; od odvratnosti in odpora, do vznemirjenja, radovednosti, v nekaterih

primerih tudi skritega občudovanja. Zato ni presenetljivo, da je lik serijskega morilca že takoj

ob vzniku svoje pojavnosti zašel tudi v vsebine popularne kulture. Pravzaprav se je - tako, na

prvo žogo - lažje spomniti imena in obrazov vseh filmskih protagonistov, ki so srhljivo

odigrali in soustvarjali javno podobo serijskega morilca, kot pa jasno opredeljenih tez resnih

akademskih razprav o njegovih izvorih. Kot da bi izhajal iz nekega sveta fikcije in ne hodil po

tem svetu. Sam pojem 'serijski morilec' je relativno mlad; prvič se zapiše leta 1980 izpod

peresa avtorja Hazlewooda in Douglasa (v Mitchell, 1997). Če bi se pojavil prej, recimo v

srednjem veku, najbrž ne bi bil nič manj popularen. Zelo verjetno se zdi, da bi Dante v tem

primeru svojemu konceptu pekla dodal še en krog, rezerviran izključno za tiste, ki morijo

serijsko. Akademske iztočnice, na katerih temelji današnje razumevanje izvora serijskih

morilcev, so potrebovale čas, da so se dokončno izkristalizirale. V začetku osemdesetih je bilo

na razpolago le nekaj besedil, večinoma pod vplivom novinarskega senzacionalizma, prežetih

pretežno z znanstveno manj zanimivimi anekdotami iz zasebnega življenja morilcev. Čez čas

se je uveljavila tri delna shema pojasnjevanja etiologije serijskih morilcev, ki ji sledi večina

sodobnih piscev (med njimi tudi Holmes, 1998 in Mitchell, 1997): sociogenetski,

psihogenetski in biogenetski dejavniki, ki omogočajo, vzpodbujajo in nenazadnje ustvarjajo

serijske morilce.

Posledica treh različnih vzročnih virov je naslednja: vsak nov primer serijskega

morilca ali morebitna reinterpretacija dokumentiranih primerov starejšega datuma, zahtevajo

tri ločene akademske perspektive. Sociologi za družbene dejavnike, psiholog (in psihiater), ki

pojasni osebnostne parametre in medicina, ki skupaj z kognitivnimi znanostmi odkriva

biološke predispozicije nasilnega vedenja. Da bi bila razlika v taborih kar se da očitna, bo

naveden bežen prelet osnovnih tematskih sklopov, s katerimi se posamezne znanstvene

discipline ukvarjajo.

Primarni cilj družboslovnih raziskav je pojasniti, kako lahko družbene okoliščine

pripravijo posameznika k takšnemu vedenju, kot so serijski umori. Domneva se, da odločilno

vlogo igra nizki socialni status; ta je - z revščino, nezaposlenostjo in vsesplošno eksistenčno

bedo - ključni katalizator delikventnega in/ali kriminalnega vedenja. V analizi serijskih

morilcev ima ta pristop resne pomanjkljivosti: serijski ti niso značilnost določenega

družbenega sloja, niti specifične skupine. Po navedbah Holmesa (1998b: 55) so potencialni

serijski morilci lahko vsi, »/…/moški in ženske, belci ali ostali.«. Drug pristop, v katerem

izstopa avtor Bandura, poudarja večjo vlogo procesa socializacije. Posameznik se priuči

različnih vzorcev vedenja v stiku z institucijami in ljudmi, ki se v teh institucijah nahajajo. Če

je v procesu socializacije nasilno vedenje neizpodbitna stalnica, postane ta neprimerna drža

del vsakodnevnega fonda vedenjskih vzorcev in nasilje do drugih članov skupnosti postane za

to osebo legitimna možnost obnašanja. Seznam serijskih morilcev, ki naj bi v otroštvu

doživljali zlorabe in zmerjanja, je skorajda poln. Obtoženi, ki se ne sklicujejo na neznosne

starševske odnose v otroštvu, so pravzaprav izjema1. Uveljavljena metoda razkrivanja otroštva

zločincev so retrospektivni intervjuji. Brskanje po spominih lastnega otroštva dovoljuje tudi

manjše spremembe v konsistentnosti zgodbe, saj je serijski morilec edini član, ki ima 'dostop'

do svojih spominov in interpretacij dogodkov. Ker je razlaga zgodbe grajena iz zornega kota

ene osebe, je možnost preverjanja informacij praktično nemogoča. Da bi se osebna

odgovornost za zločin čim bolj odpravila, je v navadi racionalizacija raznovrstnih aspektov

storjenega zločina2. V tej luči je vztrajanje na neznosnih pogojih otroštva lahko le še ena

možnost prenosa odgovornosti na druge dejavnike. Nedvomno, družbeni dejavniki

pripomorejo k vzniku serijskega morilca, vendar se je treba zavedati eksplanatornih omejitev

sociogenetskih pristopov: »Nesposobni so pojasniti, zakaj nekdo postane nasilen in drugi ne.«

(Gibbs, 1997: 105 -106). Na tem mestu vskočita preostala dva pristopa.

Psihogenetske interpretacije zavzemajo vse oblike duševnega življenja posameznika,

vključno z domišljijo, mišljenjem in razlago lastnih čustev. Ker pokrivajo toliko različnih

ravni, je to etiološko področje v proučevanju serijskih morilcev bilo že od začetka zelo

plodno. Glavninski del psiholoških tekstov izhaja iz psihoanalize, kot si jo je zamislil Freud,

ter njegovega modela psihodinamike. 'Superego' – moralna matrica posameznika, poleg

drugih funkcij, usmerja tudi sile 'ida', sveta primarnih potreb in strasti. Zato lahko

11 Schreiber (1983) navaja grozovito otroštvo J. Kallingerja, znanega serijskega morilca z vzdevkom 'the shoemaker'. Stack (1983) opisuje starševsko zapostavljanje v primeru J. Brudosa. Avtor Bruno (1993) pa omenja brutalen odnos očeta do serijskega morilca R. Kuklinskija. Eden redkih izjem normalnega odraščanja je slavni morilec T. Bundy, ki je v nekem intervjuju, ki ga je opravil Holmes dejal, da je »/…/ odrasel v družini polne ljubezni in toplote.« (Holmes, 1998: 56). 2 T. Bundy je recimo v izjavah - da bi vzpostavil čim večjo distanco do lastnih zločinov - govoril o sebi s stališča tretje osebe: »Zase pravi, da on ni nikoli nobenega poškodoval.« (Holmes, 1998:57). To naj bi bil 'tisti drugi'.

neuravnoteženost med njima privede do preboja elementarnih nagonov, ki se realizirajo v

tragični obliki množičnih umorov. Kasneje so sledile številne reinterpretacije tega modela,

vendar nas Freudov model psihodinamike na tem mestu zanima le kot prispodoba za (takrat še

neznane) duševne mehanizme. S tem nočemo zmanjšati pomena in funkcije katerega izmed

elementov duševne triade v pretekli zgodovini družboslovne misli, ampak jih postaviti v

konkretno perspektivo; ob bok sodobnih raziskav kognitivnih znanosti (te bodo predstavljene

nekoliko kasneje) in se posvetiti morebitnim podobnostim. In zgleda, da prispodoba postaja

bolj konkretna, kot se je sprva domnevalo. Kot bi Freud vizionarsko predvidel, kaj bo odkrito

stoletje kasneje. Za primerjave osebnosti se je uveljavila idealno-tipska definicija 'psihopatske

osebnosti', za katero Hickey (v Holmes, 1998b: 50) pravi, da je »/…/ agresivna,

neobčutljiva, karizmatična, neodgovorna, inteligentna, nevarna, hedonistična, narcistična in

nedružabna «. Seveda ne gre za to, da je vsak serijski morilec psihopat in obratno. Podobnosti

lahko le dodatno osvetlijo in ponudijo odgovor na vprašanja, kako lahko drugačno duševno

procesiranje privedejo do radikalno drugačnih oblik obnašanja, ki veljajo za družbeno

nesprejemljive. Neke vrste hibrid med psihološkimi in biogenetskimi dejavniki, ki ne ve točno

'kam bi se dal', je psihiatrija. Nekateri avtorji (na primer Holmes, 1998b) sploh ne delajo

distinkcije med psihologijo in psihiatrijo, čeprav Mitchell (1997: 7-8) pravi, da je razlika

očitna in razlikovanje nujno. Ta dvojna pozicija psihiatričnih interpretacij serijskih morilcev

je posledica same narave duševne bolezni. Tudi duševne bolezni so zmes kulture in bioloških

predispozicij posameznika, zato je nesmiselno pričakovati, da bi psihiatrija nastopila iz ene in

edine epistemološke platforme.

Zadnje etiološko področje proučevanja (serijskih) morilcev so biološke predpostavke

samega morilskega telesa. Eksperimentalne raziskave, ki merijo telesne parametre, za

družboslovce nikoli niso bile preveč privlačne. Če že obstaja neko izklesano družboslovno

mnenje o namigih, da morilca soustvarja tudi lastno telo, je to dvom v ustreznost

metodologije. Kako tudi ne? Osnovno sporočilo biogenetskih študij agresivnosti in nasilja je

vendarle naslednje: pri serijskih morilcih obstajajo prirojene ali pridobljene merljive telesne

lastnosti, ki se pomembno razlikujejo od podatkov, pridobljenih na tistih, ki serijsko ne

morijo. Če družboslovec prebere tako formulirano tezo, postreže z 'ready-made' odgovori3, ali

33 Holmes (1998b: 59) recimo pravi, da je preveliko ukvarjanje z biogenetskimi dejavniki pozitivistično. Ali bliže nam Krpič (2004: 128), ki trdi naslednje: »Človeško biološko telo sámo ni in ne more biti predmet družboslovne obravnave. Za kaj takega družboslovci nimamo in morda nikdar ne bomo imeli na voljo ustreznega teoretskega aparata. Zato bo mnogo bolje, da razpravo o biološkem telesu prepustimo biologom ali kvečjemu tistim znanstvenikom, ki sledijo sociobiologiji.«

poudari zgodovinske zdrse, kot je bila frenologija4 in možnost nove evgenike. Vendar se je od

takrat, ko je šlo za iskanje in morebitno ekstrakcijo centra za ubijanje v možganih, do danes,

biomedicinska tehnologija bistveno spremenila; ta omogoča opazovanje znanstvenih svetov,

ki si jih takrat ni bilo mogoče niti zamisliti. Kakorkoli že, eno izmed izhodišč pravkar branega

prispevka je med drugim tudi ta, da je mogoče pokazati na številne genetske, anatomske,

biokemične in fiziološke procese, ki vzpodbujajo agresivno vedenje. Temu prepričanju sledi

tudi večina sodobnih piscev, ki jih zanima fenomen serijskih morilcev. S tem, da biologiji ne

pripisujejo (naj)večje eksplanatorne vrednosti, še zdaleč pa jo ne obravnavajo kot edini vzrok

družbenega nasilja.

V realnosti vse tri ravni dejavnikov ne delujejo ločeno. Gre za številne preplete;

razstavljanje na prafaktorje in shematsko delitev na tri tabore pa je izključno teoretska, zaradi

lažje in preciznejše znanstvene obravnave. Povezave med procesi - od ravni molekul znotraj

telesa do obnašanja posameznika v družbi - so tako tesne, da dopolnilo, popravek, odprava ali

pojav novega znanstvenega dejstva ali koncepta v enem (recimo sociogenetskem) sklopu

proučevanja, spremeni konstelacijo celotnega etiološkega kompleksa. Kaj je s tem mišljeno?

Kakšna je recimo vloga socializacije v genezi serijskega morilca? Na to vprašanje bo ločena

trojna etiološka delitev postregla s tremi ločenimi odgovori, ne glede na to, da gre pravzaprav

za eno 'plast', ki se v različnih znanstvenih svetovih različno zrcali. Sociološko je socializacija

družbeno učenje, kjer pomembno vlogo igrajo institucije. Psihološka interpretacija izhaja iz

bližje socialne okolice s poudarkom na avtoriteti staršev. Za kognitivne znanosti pa

socializacija pomeni (le) eno vrsto učenja, ki na ravni možganov predstavlja nove sinaptične

povezave med nevroni. Tu se vsiljuje metafora o indijskih slepcih, ki so – razdeljeni okoli

slona – tipali isto žival, trdili pa vsak svoje: tisti pri ušesu je vztrajal pri palmi, oni pri repu pa

ladijski vrvici. V nadaljevanju bodo v središču analize predvsem biogenetski faktorji geneze

serijskih morilcev, to – na videz – najmanj družboslovno področje, in nakazano, kakšne

družbene implikacije (lahko) imajo sodobne kognitivne raziskave.

Agresivno telo

Da bo takoj na začetku jasno: specifičnih struktur ali procesov, ki bi bili značilni

izključno za serijske morilce (in se tako razlikovali od tistih morilcev, ki ubijejo samo enkrat),

ni. Ne 'kriminalnega gena', ne možganskega centra za ubijanje. Serijski morilec je le ena

44 Frenologija (ali tudi kranioskopija) je psevdoznanstvena metoda proučevanja površine lobanjske kosti iz konca 18. stol., ki si jo je izmislil Dunajčan Franc J. Gall. Po njegovem so lobanjske vbokline in izbokline odsevale posameznikove osebnostne lastnosti, vključno s potencialom za ubijanje. Kot neprimerna metoda je bila kasneje opuščena, stranski produkt frenološke analize pa je bil začetek znanstvenega zanimanja za možgane.

izmed možnih manifestacij in interpretacij nasilnega vedenja, ki ga vzpodbuja agresivno telo.

Iskanje biološkega ekvivalenta nekemu abstraktnemu teoretičnemu konceptu, ki je nastal

zgolj zaradi potreb analize, bi bilo nesmiselno. Kar lahko pojasnijo biogenetske raziskave, so

mehanizmi, ki omogočajo in stimulirajo agresivno vedenje. In ker je serijski morilec (tudi)

telo, njegovo delovanje delno izhaja tudi iz bioloških določil.

Procesi znotraj telesa potekajo na različnih ravneh: od strukture gena, preko kemijskih

prenašalcev med nevroni in nevronskimi povezavami, do funkcijsko ločenih možganskih

predelov. Poleg tega k agresivni naravnanosti osebnosti pripomorejo tudi drugi sistemi. Eden

izmed teh je hormonski. Na vsaki izmed teh ravni opazovanja, je mogoče določiti stopnjo ali

stanje, ko je doprinos posamezne ravni k celotnemu agresivnemu potencialu osebe največji.

Na ravni gena je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bile zelo modne genetske

raziskave, nastala teorija o povezavi kriminalnosti in presežnega kromosoma y. Pri tej

nepravilnosti kromosomske strukture se moški rodi s presežnim moškim kromosomom, kar

dejansko pomeni neko obliko 'supermoškega'. Ker je agresivnost že v splošnem v tesnejši

povezavi z moškim telesnim spolom kot z ženskim, v tem primeru gre za dodatno biološko

prirojeno povečano tveganje za nasilno vedenje5. Tak dvojni paket moškega kromosoma naj

bi bil najden pri serijskem morilcu R. Specku (Holmes, 1998: 49), vendar pa uradni

dokument, ki bi to potrdil domnevno ne obstaja. Kasnejše raziskave so ponudile precej

ambivalentne odgovore. Sarbin in Miller sta hipotezo zavrgla kot nepravilno (v Mitchell,

1997: 15), Witkin pa je dokazal nasprotno. Med vsemi zbranimi moškimi s presežnim

kromosomom y, jih je kriminalno družbeno nasilje izživljalo kar 41,7%, za razliko od

kontrolne skupine, kjer je tovrstnih posameznikov bilo le 9,3% (prav tam).

Koperniku – Darwinu – Freudu, zdaj že tradicionalnim trem udarcem človeškemu

narcizmu, »/…/ zadnji znanstveni dosežki tej seriji dodajajo vrsto nadaljnjih 'ponižanj' /…/.

(Žižek, 2005: 11). Ukvarjanje z genom – to strukturo, ki naj bi nosila vsesplošni program

človeškega vedenja, je prvo nadaljevanje. Drugo je premik pozornosti iz gena na možgansko

aktivnost, kar ima v krogih nevroznanosti že skoraj status petega udarca. Vzrok za to pa leži v

nevrološkem dejstvu, da je povezava med možgani in vedenjem veliko bližje, kot pa povezava

med geni in vedenjem (Gazzaniga & Steven, 2005: 44). Na ravni kemijskih prenašalcev v

možganih je bila ugotovljena ena izmed najtrdnejših odkritij v nevroznanosti: korelacija med

človeškim nasiljem in nizko koncentracijo kemijskega prenašalca serotonina v določenem

5 Po navedbah Breakfieldove (v Gibbs, 1997: 104) so konec šestdesetih prejšnjega stoletja, ko je v Združenih državah družbeno nasilje bilo v porastu, Bostonske bolnišnice začele celo preventivno gensko pregledovati novorojenčke in iskati dodatni moški kromosom.

predelu možganov. Osnovna naloga nevrotransmiterja6 serotonina izven možganov je krčenje

in sproščanje gladkih mišičnih tkiv. 1-2 % telesnega serotonina, ki se nahaja v možganih, pa

sodeluje pri uravnavi razpoloženja, telesne temperature, spanja in doživljanju bolečin. Začetne

študije so bile narejene na laboratorijskih podganah (Siever & Frucht, 1997: 90), pri katerih je

kirurška modifikacija sistema serotonina podgane spreminjala v agresivne morilce. Drugačna

je postala tudi njihova dovzetnost za potencialno kaznovanje agresivnega vedenja. Kako?

Podgane z normalnim serotoninskim sistemom so izurili tako, da je pravilen pritisk gumba za

podgano pomenil hrano. Če so se pravila igre spremenila (recimo, da je namesto nagrade

sledil rahel elektrošok), je podgana hitro odnehala pritiskati. Serotoninsko modificirane

podgane so bistveno dalj časa vztrajale pri pritiskanju gumba, ne glede na dobljeno kazen7.

Aplikacije teh dognanj na človeka zahtevajo zvrhano mero previdnosti. Človeška duševnost je

neprimerljivo bolj kompleksna in interaktivna, kot tista od podgan. Ni nujno, da povišana

količina serotonina pomeni neposredno zmanjšanje agresivnosti. Poleg tega eksperimenti pri

človeku ne pokrivajo celotnega spektra vseh možnih spremenljivk. Kot pravi Gibbs (1997:

108) se lahko pri človeku »/…/ serotonin pojavi in izgine v različnih področjih možganov, v

različnem času in povzroči različne učinke«.

Vstran od mikroskopskega sveta nevronskih povezav lahko možgane opazujemo tudi

kot sistem funkcionalno ločenih področij, kar pa še ne pomeni, da delujejo dobesedno ločeno.

Nemogoče je izpostaviti ali celo odstraniti del možganskega tkiva z namenom, da se pozdravi

ali odstrani neka nezaželena osebnostna poteza, recimo nasilje. To si je domišljala frenologija

in klavrno končala v eksplanatorni slepi ulici. Mogoče je le ugotoviti, katera možganska

področja so bolj dejavna ob specifičnem kognitivnem procesu (mišljenje ali čustvovanje). Za

produkcijo čustev je zadolžen del limbičnega sistema, ki se imenuje amigdala. Strah sproža v

amigdali hitre postopke, ki omogočajo ustrezen odziv na dražljaj iz okolja. Ta del možganov

domnevno odigra svoj del tudi pri morilsko nastrojenih ljudeh. Ob njem se nahajata talamus

in hipotalamus, prav tako dela limbičnega sistema. Prvi sinhronizira različne čutne dotoke in

po navedbah Searsa (v Mitchell,1997: 14) sodeluje pri empatičnem vživljanju v druge

posameznike. Pri serijskih morilcih je primanjkljaj empatije zelo pogost, zato se bodo študije

v prihodnje najverjetneje posvetile tudi temu aspektu izvora agresivnosti. Funkcija

hipotalamusa je prilagajanje telesa na spremembe v okolju. Nekatere nepravilnosti tega dela je

6 Nervotransmiterji (kemijski prenašalci) so posebne kemikalije, ki prenašajo informacije med možganskimi celici – nevroni. S pomočjo učenja se tako ustvarjajo nova nevronska omrežja, kar v končni fazi vzpostavlja človeško kognicijo. 7 Podobne sklepe je objavil tudi Jacobs iz Univerze Princeton, ki je z elektrodami meril aktivnost serotoninskega sistema pri mačkah. Ugotovil je, da se ta kemijski prenašalec drugače odziva na dražljaje iz okolja, kot pa v primeru ukvarjanja z zadovoljevanjem primarnih potreb (hranjenje, spanje). (v Siever & Frucht, 1997: 91)

mogoče izmeriti zelo preprosto. Tako ne preseneča podatek, da so pri serijskih morilcih

ugotovili nekoliko nižjo temperaturo kože in nižjo frekvenco srčnega utripa. In zdi se, da

'hladnokrvnost' morilcev ni samo stvar figurativnega govora. Filogenetsko veliko mlajše

področje človeških možganov je čelni reženj nove možganske skorje, ki je zadolžen za

socialne veščine in vživljanje v ostale člane družbe, načrtovanje in logično sklepanje. V

kontekstu brzdanja nasilnih prebliskov deluje kot kritični zaviralec burnih čustvenih eskapad;

človeka brez učinkovitega ali poškodovanega čelnega režnja bi lahko primerjali s krvoločnim

psom brez nagobčnika. Samo vprašanje časa bi bilo, kdaj bi padla prva žrtev. Damasio (2000)

v svojem članku, kjer se ukvarja z nevronsko bazo sociopatske osebnosti, razkriva podobnosti

med obnašanjem ljudi z antisocialno osebnostno motnjo in morilci8. Pri obeh gre za

primanjkljaj sive možganske snovi v čelnem delu možganov, kar se na fotografijah magnetne

resonance jasno izrazi v obliki manjše aktivnosti in posledično slabše učinkovitosti funkcij,

za katere je ta predel specializiran. Poškodbe ali nepravilnosti čelnega režnja lahko povzroči

marsikateri dejavnik. Lahko gre za prirojeno napako v razvoju možganske arhitekture, za

težave pri porodu ali celo za poškodbe glave tekom odraščanja. In teh zadnjih, namreč

poškodb glave, po katerih se je ekstremno spremenilo vedenje oseb, je pri serijskih morilcih

neverjetno veliko. Holmesov (1998b: 48) seznam serijskih morilcev, za katere je

dokumentirana vsaj ena poškodba glave zaradi padcev ali nesreč v mladosti, je naslednji: T.

Bundy, H. L. Lucas, B. J. Long, C. Gary, C. Manson, L. Lake in J. Gacy.

Odnos med čelnim režnjem nove možganske skorje in limbičnim sistemom, predvsem

amigdalo, je presenetljivo podoben prej omenjenemu modelu psihodinamike, kot si ga je

zamislil Freud. Le da je v znanstvenem svetu kognitivnih znanosti to, kar se je stoletje nazaj

pripisovalo idu, najdeno v limbičnem sistemu. Superego, ki bedi nad skrivnostnimi silami

(hkrati pa ostaja ravnodušen do družbeno sprejemljivih oblik nasilja, kot sta na primer vojska

ali navijaštvo), pa je naloga čelnega režnja korteksa. To je le še en primer različnih

interpretacij dognanj iz različnih znanstvenih disciplin, čeprav gre za enake ali vsaj podobne

mehanizme. In da ne bo pomote! Ne gre za boj ali prevlado znanstvenih disciplin, ampak za

korak vstran od parcialne obravnave k integriranemu konceptu etiologije serijskega morilca.

Le tako je mogoče hipoteze, ustvarjene v enem taboru, preverjati tudi v ostalih. V primeru

analogije med psihoanalizo in nevroznanostmi ni slednja legitimirala psihoanalizo.

8 V eni izmed študij, ki jih omenja Gibbs (1997: 105), je bilo s pomočjo magnetne resonance analiziranih 22 morilcev, od katerih jih je kar 75% kazalo podpovprečno aktivnost čelnega režnja nove možganske skorje. Zraven sta dodani še fotografiji možganov, ena od možganov nenasilnega prostovoljca in druga od morilca enakih let in spola.

Prežemanje in kritično postavljanje (na videz nepomembnih) vprašanj je obojestransko in

nujno mora biti.

Zunaj možganov, pa še vseeno znotraj telesa, je znanstveno zanimiv še hormonski

sistem. Znano je, da povečanje količine moškega hormona testosterona povzroča vedenjske

spremembe. Višja je njegova količina v telesu, bolj pripravljeno je telo na agresivno

odzivnost. Baze podatkov, kjer bi bil shranjen seznam s količinami testosterona v telesih

serijskih morilcev (seveda) ni. Edina referenčna študija (v Mitchell, 1997: 14) iz leta 1983, ki

je merila količino testosterona, je nastala na primerkih nasilnih posiljevalcev, ki so v

primerjavi z 'nenasilnimi' posiljevalci vsebovali večje količine te snovi. Olweus (prav tam) pa

navaja negativno korelacijo med izločanjem adrenalina in agresivnim vedenjem, kar pojasni

tudi zdolgočasenost, počasnost in pregovorno mirnost t.im psihopatskih osebnosti.

Podatki delujočih možganov so večinoma pridobljeni z le nekaj let staro tehnologijo -

funkcionalno magnetno resonanco. V tem postopku se najprej skenira posameznikove

možgane v stanju mirovanja (ko ne opravlja nobene mentalne naloge), nato pa se primerja

aktivnost možganov med opravljanjem nalog (recimo opazovanje znanih obrazov).

Navdušenje nad tem pripomočkom je v zadnjem času tako zraslo, da so se začele nekritično

opravljati neštete raziskave in nastajali sklepi, katere magnetna resonanca sploh ne more

dokazati. Med manjšino tistih, ki bolj previdno pristopajo k tovrstni tehnologiji, spada tudi

Dobbs (2005: 24 -31) s svojim člankom 'Fact or Phrenology?', kjer izpostavi kar nekaj težav.

Magnetno resonančne grafike so statične. Poenostavljeno gre za to, da se časovno zamrzne

trenutek nekega procesa, s tem se pa spregleda vloga nevronskih povezav skozi daljše

časovno obdobje. Nenazadnje je možganska aktivnost domena procesa, ne pa stanja. Da bi

določeni možganski predel pustil sled na grafičnih slikah kot delujoč, je potreben zelo obširen

nevronski šop. Podobno kot, če bi moral zakričati celotni stadion poln ljudi, da bi bil slišan

(Dobbs, 2005: 27). Številna druga področja, ki lahko sodelujejo v nekem mentalnem procesu,

ostanejo neopažena in v interpretacijah podatkov popolnoma pozabljena. Možgani opravljajo

tudi več procesov hkrati. Magnetno resonančni pristop pa najpogosteje spremlja eno

spremenljivko. Zanima ga recimo, kateri del možganskega tkiva se 'vžge', ko oseba pomisli na

svoj najljubši film. Takšna osredotočenost na izolirani dogodek v svetu množično prepletenih

procesov lahko ponudi podatke, s katerimi je nemogoče izraziti kakršen koli sklep. V

najhujšem primeru pa lahko celo zmoti normalen potek delovanja in pride do popačenja

podatkov. Če si ogledamo skice magnetno resonančnega testiranja, postane jasno, da možgani

ne morejo delovati tako precizno. Podobe obarvanih predelov, z zelo ostro določenimi mejami

in jasno lokacijo, lahko služijo le kot pripomoček pri oblikovanju novih vprašanj, nikakor pa

ne kot končni cilj. Množično poenostavljanje možganske aktivnosti, samo zato, ker skice

magnetne resonance kažejo bistro sliko, so privedle do tega, da Dobbs (prav tam, 31) govori o

'novi frenologiji' – zmotnem prepričanju, da ima vsaka duševna funkcija dobesedno svoj

center v možganih. Seveda noben resen kognitivni znanstvenik ne dvomi v uporabnost te

nove biomedicinske tehnologije. Ne gre za to, da je vsak rezultat, pridobljen v laboratoriju,

treba jemati relativno ali ga zavračati kot neprimernega. Zdrsi pri interpretaciji možganskega

delovanja so v manjšini. Te je potrebno ozavestiti in predlagana izhodišča upoštevati na tak

način, da bo prihodnja slika delujočih možganov vsaj manj 'motna', če ne kaj drugega.

Teze, navedene v tem delu besedila, so bile preverjene na reprezentativnem vzorcu

celotne populacije. Nikoli pa na populaciji serijskih morilcev. Enostavno zato, ker na žalost

(ali bolje rečeno na srečo) ne obstaja dovolj velik vzorec serijskih morilcev, ki čaka in bi rade

volje sodeloval v kognitivnih raziskavah9. Ali to kaj spremeni? Ne. To še vedno ne pomeni,

da so telesa serijskih morilcev specifično drugačna od teles tistih, ki so prisostvovali v

eksperimentih. Kot že rečeno, teze pojasnjujejo dogajanje v agresivnem telesu, ne pa v telesu

serijskega morilca. Ni pa mogoče zanikati, da je nasilno vedenje ena izmed osnovnih

osebnostnih potez vseh serijskih morilcev. Odprta ostaja le debata, kaj je ogenj in kaj dim. Ni

povsem znano, ali so patološke oblike možganskega procesiranja privedle do drugačnega

doživljanja drugih in usodnih izkušenj v otroštvu, ali obratno: da je kulturno okolje in/ali

učenje spremenilo telesne parametre do te kritične meje, da so se spremenile kognitivne

sposobnosti. Študijo, ki se ukvarja s podobno dilemo sta objavila Nisbett in Cohen, v kateri

iščeta vzrok, zakaj je Ameriški jug veliko bolj nasilen kot sever. Glede na dosegljive podatke

vse kaže, da je razliko v obnašanju nemogoče kompetentno pojasniti s pomočjo genskih,

podnebnih ali katerih drugih dejavnikov (v Richerson & Boyd, 2005: 1 - 4), zato razvijata

idejo o razlikah v kulturnem vzorcu. Nasilje južnih prebivalcev Združenih držav je tako rekoč

del nacionalnega mita. O tem ni dvoma. Da te opazke niso le prosto govoričenje, se je

pokazalo v eksperimentu, v katerem sta Nisbett in Cohen preverjala odzive udeležencev na

enostavčne žalitve. Ugotovila sta, da so žalitve, ki pri severnjakih niso izzvale nobenega

posebnega osebnega nelagodja, pri južnjakih povzročile številne psihološke spremembe. Tudi

meritve kortizola – stresnega hormona in testosterona, snovi, ki sodeluje pri agresivni

naravnanosti telesa, so opozarjale na zanimive razlike. Pri užaljenih severnjakih je bila v

povprečju raven teh dveh telesnih snovi bistveno nižja kot pa pri užaljenih južnjakih. To 9 Angleški 'The Sunday Times' je leta 2004, po samomoru največjega angleškega serijskega morilca H. Shipmana, ki naj bi domnevno umoril med 215 in 265 oseb, objavil članek o skrivnostnem odvzemu možganskega tkiva iz mrtvega telesa samomorilca. Ta poteza je del načrta 'Home office' projekta, ki je bil kasneje prisiljen priznati, da so za prihodnje raziskave možgansko tkivo odvzeti še dvema serijskima morilcema: F. Westu in M. Ryanu.

pomeni dvoje: če je za to odgovoren drugačen kulturni vzorec, je to znak, da je človeško

vedenje nemogoče pojasniti brez upoštevanja razlik v kulturnih realnostih. In drugič: dejstvo,

da se telesni parametri spreminjajo glede na kompleks verovanja, stališč, vrednot, skratka

vseh kulturnih elementov neke družbe, nakazujejo na povezavo med telesom (ali biologijo) in

kulturo. Prezir te interakcije v teoriji bi pomenilo neke vrste zanikanje osnove geneze

človeškega vedenja.

Ker je populacija serijskih morilcev tako majhna, bi vsakršne vnaprejšnje posplošitve

bile brca v temo. Etiološki vzrok serijskega morilca lahko variira od posameznika do

posameznika: v nekaterih primerih je večji doprinos prineslo okolje, v drugih prirojene

predispozicije. To je največ, kar se brez podrobnih študij posameznih primerov zaenkrat lahko

sklene.

In kaj ima vse to opraviti s sodobnih družboslovjem?

Pričujoče razmišljanje ima vsaj dve, upoštevanja vredni, implikaciji: ena je izključno

družboslovna. Ker pa pri znanosti nikoli ne gre za popolnoma izolirano polje proučevanja,

daleč vstran od vsakdanjega življenja, vpliva ta tudi na - recimo temu – nekatere socialne

infrastrukture: ekonomijo, politiko, religijo in pa predvsem pravna določila kaznovanja.

Seveda je, pod določenimi pogoji, na empirične raziskave kognitivnih znanosti

mogoča tudi takšna reakcija družboslovca: »Ne zanima me kako delujejo možgani; sam se

ukvarjam z 'realnostjo' v svojem lastnem, specifičnem smislu.« (Turner, 2002: 7). Takšna

pozicija je v družboslovju kar popularna in je očitno tudi iz tega izhodišča možno iskati (in

najti) odgovore na nekaj vprašanj. Vendar pa ta raziskovalna opcija odpove v trenutku, ko se

sreča z vprašanji iz drugih znanstvenih svetov. V tej 'specialistični' znanstveni usmeritvi gre

za to, da si raziskovalec sam določi svoj del proučevanja s pripadajočimi disciplinarnimi

mejami, brez navezovanja ali sklicevanja na druge discipline znotraj iste paradigme, kaj šele

črpanja iz drugih znanstvenih ravni opazovanja (na primer sociološka navezava na biologijo).

Če elementi, vključeni v teorijo, izhajajo iz enakega znanstvenega sveta, ni nobenih težav.

Takrat je tak pristop povsem legitimen. Težava pa nastane v primeru, »/…/ ko raziskovalec

zavestno in še bolj pogosto nezavedno predpostavlja, da so – prosto po Witgensteinu – meje

njegovega znanstvenega pristopa tudi meje sveta, da obstaja na primer nekaj takega kot

biološka, psihološka ali sociološka realnost, ali še drugače povedano, da meje znanosti zvesto

odslikavajo neke prvinske meje v samem pojavnem svetu.« (Tomc, 2000: 32). V kontekstu

proučevanja serijskih morilcev bi to pomenilo, da je striktna etiološka ločenost

sociogenetskih, psihogentskih in biogenetskih dejavnikov ne samo nujna, ampak celo edino

možna; da ni mogoče vzpostaviti nobenih relacij med različnimi ravni znanstvenega

opazovanja (recimo med telesnimi predpostavkami serijskih morilcev in njihovim kulturnim

kontekstom). Ti odnosi med znanstvenimi svetovi lahko zavzamejo različne oblike10 , glede na

sveže raziskave pa zgleda, da gre za določen skupni nabor lastnosti, ki se na vsaki višji ravni

opazovanja dopolnjujejo s specifičnimi pojasnjevalnimi inovacijami. Ali drugače (prav tam,

38): »Biološki svet gnezdi v fizičnem, kulturni v biološkem in svet zavesti v kulturi, vendar

pa ima vsak od njih svoje lastne, emergentne lastnosti, po katerih se odlikuje/…/a čeprav

človek živi v primarnem svetu, je biološko bitje in se od svojega prvega dneva življenja

nezavedno uči, je njegova differentia specifica zavest in samozavedanje. To pomeni, da mora

znanost o človeku v zadnji instanci človeka, njegovo kulturo v duševnosti in njegove socialne

ekstenzije razlagati z emergentnimi lastnostmi (samo)zavedanja.« Poudarimo lahko le, da pa

je človek v prvi instanci (še vedno) biološko bitje.

Sklop novih dokazov o biogenetskih izvorih serijskih morilcev najbolj neposredno

izziva pravne iztočnice kaznovanja. Glede na to, da je vzrok zločina lociran tudi v telo, se v

številnih razmišljanjih namiguje, da se s tem spremenijo tudi uveljavljene opredelitve

svobodne volje in determinizma. Kot kaže, bodo uveljavljeni pravni koncepti potrebni

temeljite prenove in sinhronizacije s sodobnimi dognanji na področju kognitivnih znanosti, še

zdaleč pa ne gre za tako radikalne spremembe, da bi se v prihodnosti lahko nekdo na sodišču

zagovarjal na način: 'Nisem ubijal jaz. To so bili moji možgani.' Čeprav možgani delujejo po

vnaprej določenih algoritmih, neke vrste deterministično, to ne pomeni, da je človek v celoti

vnaprej določen s strani biološkega sveta. Na razpolago ima zavest, pripomoček, ki bolj ali

manj uspešno brzda in/ali nevtralizira (družbeno) neprimerne vedenjske vzorce. Sledeč tej

logiki človek ni nikoli popolnoma svoboden, ker ga določajo biološke predispozicije, ima pa

možnost zavestnega uveljavljanja 'veta' na vsako hipno reakcijo telesa (Ramachandran v

Gazzaniga & Steven, 2005: 45). Če tega ne stori, ni mogoče zanikati odgovornosti za

specifično početje. V interakciji med kognitivnimi znanostmi in pravom gre v osnovi za nujno

ločevanje med možgani (kot gmoto mesa) in človekom (kot totaliteto vseh presežkov

življenja). Prvi so vnaprej določeni, drugo pa je svobodno. Prav tako nesmiselno, kot iskanje

10 Poleg že predstavljenega specializma so v uporabi še druge neprimerne oblike sklepanja. Pri spekulaciji gre za povezovanje predmeta raziskovanja z izkustveno nepreverjenimi pojavi. V ta segment spada novodobna literatura, ki se giblje po tanki črti med znanostjo in spiritualizmom (na primer 'Tao fizike' avtorja F. Capre). V primeru redukcionizma se skuša kompleksnejše pojave pojasniti z enostavnejšimi. Primer redukcionizma bi bil, če bi vztrajali na domnevi, da serijskega morilca določajo izključno biogenetski dejavniki njegovega telesa. Kot četrta možnost se v literaturi navaja emergentizem, pojasnjevalni model, ki pripisuje vsakemu nivoju znanstvenega opazovanja lastne specifične lastnosti, pri katerem se ne upošteva dejstvo, da višje ravni duševnosti izhajajo iz nižjih (na primer, da zavest pogojuje biologija). (povzeto po Tomc, 2000)

gena za serijsko morilstvo, bi bilo iskanje biološkega mehanizma, ki uravnava osebno

odgovornost; ta je domena družbenih kriterijev, ne pa biološkega telesa.

Če sklenemo: etiološko proučevanje serijskih morilcev potrebuje premik iz

tradicionalno zastavljene parcialne obravnave vzrokov k integralnemu modelu . Da bo bolj

jasno: stanje v sodobnem raziskovanju serijskih morilcev je mogoče ilustrirati tudi z že

omenjeno prispodobo o indijskih slepcih, ki so objemali enega slona. Ti se niso mogli

zmeniti, kaj pravzaprav držijo: tisti pri repu je vztrajal na vrvici od ladje, drugi pri nogi je

omenjal štor, oni pri ušesu pa palmo. Nekako tako zgleda tudi sedanje proučevanje serijskih

umorov. Poteze tega 'skupnega' se sicer zarisujejo, noben pa točno ne ve, kaj to pravzaprav je.

Tukaj ne gre za predlog, da bi slepec pri ušesu prepričal preostala dva, da držita palmo. To bi

bil primer nedopustnega redukcionizma. Gre za zahtevo po novi znanstveni (meta)poziciji, iz

katere je (ali bo) razvidna heterogenost in homogenost lastnosti fenomena serijskih morilcev

hkrati, ter ustreznih metodoloških pristopih, ki upoštevajo oba aspekta.

Literatura:

- Damasio, Antonio R. (2000): ' A Neural Basis for Sociopathy' (http://list.feat.org/wa.exe?

A2=ind0002d&L=featnews&P=191).

- Dobbs, David (2005): 'Fact or Phrenology?', Scientific American. Mind, vol. 16, št.1.

- Gazzaniga, Michael in Steven, S. Megan (2005): 'Nevroscience and the Law', Scientific

American. Mind, vol. 16, št 1.

- Gibbs, Wayt W. (1997): 'Seeking the Criminal Element', Scientific American. Mind, special

issue – Mysteries of Mind.

- Greenspan, Patricia S. (2003): 'Responsible psyhopaths', Philosophical Psyhology, vol. 16,

št. 3.

- Holmes, Roland M. (1998): Contemporary Perspectives on Serial Murder, Sage

Publications Ltd, London in New Delhi.

- Holmes R.M., Holmes S.T. (1998): Serial Murder, Sage Publications Ltd, London.

- Krpič, Tomaž (2004): Kognitivno delovanje človeškega telesa, Znanstvena knjižnica

Fakultete za družbene vede, Ljubljana.

- LeDoux, Joseph (2002): Synaptic Self. How Our Brains Become Who We Are, Macmillan,

New York.

- Mitchell, Edward W. (1997): 'The aetiology of serial murder: towards an integrated model',

(http://users.ox.ac.uk/~zool0380/mitchell-serialhomicide.htm).

- Richerson, Peter J. in Boyd, Robert (2005): Not by Genes alone. How Culture trasformed

human Evolution, The University of Chicago Press, Chicago in London.

- Rogers, Lois (2004): 'Secret tests on brans of serial killers',

(http://www.timesonline.co.uk/article/0,,2087-1061901,00.html).

- Seltzer, Mark (1998): Serial Killers, New York: Routledge.

- Siever, J. Larry in Frucht, William (1997): The New View of Self, Macmillan, New York.

- Tomc, Gregor (2000): Šesti čut. Družbeni svet v kognitivni znanosti, Znanstveno in

publicistično središče, Ljubljana.

- Turner, Stephen P. (2002): Brains/ Practices/ Relativism. Social Theory After Cognitivne

Sicence, The University of Chicago Press, Chicago in London.

- Žižek, Slavoj (2005): Kako biti nihče, Založba Analecta, Ljubljana.