Etnomuzikologija na razpotju

SVANIBOR PETTAN

ETNOMUZIKOLOGIJA NA RAZPOTJU

SVAN

IBOR

PET

TAN:

ETN

OMUZ

IKOL

OGIJ

A NA

RAZ

POTJ

U IZ

GL

ASB

EN

E Z

AK

LA

DN

ICE

KO

SOVS

KIH

RO

MO

V

Knjiga Etnomuzikologija na razpotju: iz glasbene zakladni-ce kosovskih Romov predstavlja holistično zasnovan pogled na glasbo kot na dinamično stiči-šče različnih identitetnih vpra-šanj, ki v zadnjih desetletjih zaznamuje svetovno etnomu-zikologijo. Za razliko od tistih držav, ki so v preteklih stoletjih gradile kolonialne imperije in v katerih danes zaznavamo sledi tako primerjalne muzikologije kot tudi glasbenega narodopis-ja, je bilo na Slovenskem, tako kot tudi v drugih državah, ki jih je zaznamoval boj za naci-

onalno emancipacijo, do pred kratkim mogoče zaznati le zapuščino glasbenega narodo-pisja. Zato je ta knjiga mišljena kot prispevek k etnomuzikolo-ški literaturi v slovenskem jezi-ku, ki ponuja premislek o pre-seganju tematskih, ideoloških in metodoloških meja v sodob-nem znanstvenem diskurzu. Analitične obravnave glasbe-nih produktov se izmenjujejo z razlagami glasbe kot procesa, povezujejo se ravni ustvarjanja, izvajanja in recepcije glasbe, multikulturna realnost se zo-perstavlja nacionalno motivira-

nim raziskovalnim pristopom, dopolnjujeta se emska in etska perspektiva in nam pomagata razumeti glasbeno obnašanje znotraj turbulentnih prostor-skih in časovnih dejavnikov. Knjiga, ki temelji predvsem na avtorjevem terenskem razisko-valnem delu med letoma 1983 in 1991 ter po letu 1999, bral-cu razkriva Kosovo, ki je daleč stran od poenostavljene podo-be prostora albansko-srbskega konflikta, romske glasbenike pa predstavlja kot svojevrstne povezovalce med skupnostmi, ki se medsebojno razlikujejo glede na etnične, verske, je-zikovne in druge identitetne značilnosti.

Svanibor Pettan je redni pro-fesor na Oddelku za muzikolo-gijo in predstojnik Katedre za etnomuzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

9 789612 374648

ISBN 978-961-237-464-8

IZ GLASBENE ZAKLADNICE KOSOVSKIH ROMOV

Etnomuzikologija_na_razpotju_ovitek_FINAL.indd 1 17.11.2011 14:04:46

Svanibor Pettan

Ljubljana 2011

ETNOMUZIKOLOGIJA NA RAZPOTJU:

IZ GLASBENE ZAKLADNICE KOSOVSKIH ROMOV

ETNOMUZIKOLOGIJA NA RAZPOTJUIz glasbene zakladnice kosovskih Romov

Avtor: Svanibor Pettan

Recenzenta: Ana Hofman, Leon Stefanija

Lektoriranje in urejanje: Teja Klobčar, Nina Novak

Izdelava imenskega in stvarnega kazala: Lasanthi Manaranjanie Kalinga Dona

Tehnično urejanje, naslovnica in prelom: Jure Preglau

Avtor fotografij: Svanibor Pettan (razen izjem)

© Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2011.

Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Izdal: Oddelek za muzikologijo

Za založbo: Andrej Černe, dekan Filozofske fakultete

Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Ljubljana 2011

Prva izdaja

Naklada: 300 izvodov

Cena: 14,90 EUR

Publikacijo je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

784.4(497.115=214.58)781.7(=214.58)

PETTAN, Svanibor Etnomuzikologija na razpotju : iz glasbene zakladnice kosovskih Romov / Svanibor Pettan. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založbaFilozofske fakultete, 2011

ISBN 978-961-237-464-8

258792960

3Kazalo

Kazalo

Predgovor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5

1 Srečanje z »Drugimi od znotraj«: romski glasbeniki v Jugoslaviji . . . . . . . . . . . 11

1.1 Drugi v očeh raziskovalcev ljudske glasbe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11

1.2 Romski glasbeniki kot Drugi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15

1.3 Pristop k romskim glasbenikom s Kosova . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21

1.4 Vprašanje predstavitve . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 26

1.5 Zaključek. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29

2 Romi, glasba in politika na Kosovu. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30

2.1 Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30

2.2 Romi na Kosovu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32

2.3 Interakcija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 34

2.4 Instrumentacija. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35

2.5 Repertoar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 39

2.6 Način izvajanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 40

2.7 Zaključek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 61

2.8 Osnutek nadaljnje raziskave. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 62

3 Glasbeno udejstvovanje Romov: etnomuzikološka študija prilagajanja . . . . . . 64

3.1 Romski glasbeniki na Kosovu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 64

3.2 Lambada na Kosovu. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 65

3.3 Glasbena analiza . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 67

3.4 Zaključek. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 72

4 O trgovanju z glasbo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 75

4.1 Mnenja o romski glasbi. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 75

4.2 »Zgodnje, raznovrstno in moderno« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 76

4.3 Romski glasbeniki in glasbeni trg na Kosovu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 83

4.4 Zaključek. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 86

5 Moško, žensko in več v kulturi in glasbi Romov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 88

5.1 Glasba in spol na Kosovu. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 88

5.2 Glasba in spol med Romi na Kosovu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 91

5.3 Z druge strani moško-ženske dvojnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 92

5.4 Zaključek. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 100

4 Etnomuzikologija na razpotju: iz glasbene zakladnice kosovskih Romov

6 Postludij: tedaj in sedaj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 103

6.1 Leto 1999 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 104

6.2 Leto 2009 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 109

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 114

Omenjene objave in objave o glasbi Romov avtorja knjige . . . . . . . . . . . . . . . 114

Omenjene objave in objave drugih avtorjev. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 116

O avtorju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 136

Imensko in stvarno kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 138

5Predgovor

Predgovor

Zgodovinske poti etnomuzikologije sta zaznamovali dve dokaj različni smeri: glasbeno narodopisje in primerjalna muzikologija. Glasbeni narodopisci so zagovarjali raziskovanje podeželskih pesmi, v manjši meri tudi godb in plesov lastnega naroda, primerjalni muzikologi pa raziskovanje zunajevropskih glasb, katere so ločili na glasbe t. i. primitivnih ljudstev in t. i. visokih kultur Orienta. Za razliko od tistih evropskih držav, ki so v preteklih stoletjih gradile kolonialne imperije in v katerih še danes zaznavamo sledi obeh usmeritev, je bilo na Slovenskem, tako kot tudi v tistih evropskih državah, ki jih je zaznamoval boj za nacionalno emancipacijo, do pred kratkim mogoče zaznati le zapuščino glasbenega narodopisja. Zato ta knjiga afirmira študij Drugih v kontekstu etnomuzikologije na Slovenskem. Njeni Drugi niso geografsko oddaljeni, so največja manjšina znotraj evropskega prostora – prostora, v katerem se nahaja tudi naša država.

Knjiga Antropologija glasbe Alana P. Merriama iz leta 1964, ki je leta 2000 dobila svoj prevod v slovenščino, je svojevrsten mejnik. V njej je avtor učinkovito argumentiral misel, da ni pomembno, kaj oziroma katere glasbe sodijo v domeno etnomuzikologije, temveč kako, češ da je v ospredju etnomuzikološkega študija znanstveni pogled na katero koli glasbo v katerem koli sociokulturnem kontekstu. Ta holistično zasnovan pogled na glasbo, ki je močno zaznamoval etnomuzikologijo v svetovnem merilu, je v tej knjigi vsesplošno prisoten. Tako glasba kot tudi mnenja in dejavnosti romskih glasbenikov in njihovih publik so deležni različnih znanstvenih pristopov. Analitične obravnave glasbenih produktov se izmenjujejo z razlagami glasbe kot procesa, povezujejo se ravni ustvarjanja, izvajanja in recepcije glasbe, multikulturna realnost se zoperstavlja nacionalno motiviranim raziskovalnim pristopom, dopolnjujeta se emska in etska perspektiva in nam pomagata razumeti glasbeno obnašanje znotraj turbulentnih prostorskih in časovnih dejavnikov. Teme posameznih poglavij se ujemajo s tematskimi področji, ki jih je v post-merriamskih desetletjih prepoznal in izpostavil etnomuzikolog Timothy Rice: dojemanje glasbe v raziskovanih skupnostih, družbeno obnašanje glasbenikov, analiziranje glasbenih dogodkov, glasba v mestih in popularna glasba, glasba v povezavi s spolom, z identitetnimi vprašanji, s politiko, z globalizacijskimi procesi, z vojnami in nasiljem ter z zdravljenjem (prim. Rice 2009).

Besedila posameznih poglavij knjige so bila objavljena, v bolj ali manj spremenjeni obliki, v periodiki, v zbornikih ali kot samostojni projekti, in sicer


na tujem in v tujih jezikih. Na tem mestu so prvič združena v skupni publikaciji in predstavljena v slovenskem jeziku.

Knjiga temelji predvsem na avtorjevem terenskem raziskovalnem delu na Kosovu in drugje v politično nestabilnih časih (1983–1991 in po letu 1999). Glasbo obravnava kot dinamično stičišče različnih identitetnih vprašanj. Sloni na uveljavljenem etnomuzikološkem metodološkem aparatu, prinaša pa tudi marsikatero novost. Bralcu razkriva multikulturno podobo Kosova, ki je daleč stran od poenostavljene podobe prostora albansko-srbskega konflikta, romske glasbenike pa predstavlja kot svojevrstne povezovalce med skupnostmi, ki se medsebojno razlikujejo glede na etnične, verske, jezikovne in druge identitetne značilnosti.

Razmeroma veliko število objav lahko bralcu pomaga spoznati in razumeti tako Kosovo kot tudi ozadje kosovskega konflikta iz različnih analitičnih perspektiv. Med njimi so npr. Jastrebov (1904), Mertus in Mihelić (1994), Prelić (1995), Kostovicova (1997), Malcolm (1998), Maliqi (1998), Vickers (1998), Anderson (1990), Anzulović (1999), Bouckaert in Abrahams (1999), Mertus (1999), Clark (2000), Judah (2000, 2001), Caux (2002), Schwander-Sievers in Fischer (2002), Guzina (2003), Kola (2003), Sokolova (2005) in številni drugi. Ker je Kosovo del širšega geopolitičnega in kulturnega konteksta, so še posebej dragocene študije, ki iz različnih disciplinarnih vizur obravnavajo ta širši kontekst: Arbatsky (1953), Žganec (1955), Čolović (1993, 2002), Woodward (1995), Duijzings (1997, 2000), Friedman (1999), Gordy (1999), Blažeković (2001), Bjelić in Savić (2002), Dragojević-Soso (2002), Longinović (2003), Magrini (2003), Mijatović (2003), O'Connell (2005, 2011), Golemović (2006), Buchanan (2007), Jezernik, Muršič in Bartulović (2007), Pekka Pennanen (2008) ter Hofman (2010). O glasbi Kosova in sosednjih področij so na voljo študije številnih avtorjev; nekateri izhajajo z obravnavanega območja, kot npr. Antoni (1974), Sheholli (1986), Munishi (1987), Nuș (1988), Menekshe (2004) in Bejtullahu (2006), drugi to glasbo preučujejo od zunaj, npr. Traerup (1981), Staiti (1997) in Sugarman (2007, 2010). Mednje se uvrščajo tudi tisti, ki obravnavajo tradicionalne teme, kot so npr. glasbila – Antoni (1964), Dević (1974), Pešić (1974) in Džimrevski (1985) – ali plesi – Janković in Janković (1937, 1958-59, 1962), Antoni (1958), Ilijin (1959), Dunin (1973) in Berisha (1986), in tisti, ki se osredotočajo na vprašanja sodobnosti, kot je npr. glasba v kontekstu potekajočih konfliktnih situacij (predvsem Bejtullahu in Sugarman).

Na oblikovanje avtorjevih pogledov so vplivale tudi raznovrstne študije o Romih v različnih kontekstih, v razponu od Paspatija (1870), Mujića (1953) in Soulisa (1961) prek Marushiakove in Popova (2001) do diplomske naloge o romskemu glasbeniku s Kosova Uki Brizaniju (Brizani 2010). Poleg del, citiranih v naslednjih poglavjih, so vmes še Salo (1979), Garfias (1981), Silverman (1987),

7Predgovor

Hancock (1991), Fraser (1992), Acton in Mundy (1997), Port (1998), Halwachs, Heinschink in Fennesz-Juhasz (2000), Lapov (2004), Malvinni (2004), Radulescu (2004), Cartwright (2005) in Stoichița (2007) ter objave slovenskih avtorjev, kot so Janko Spreizer (2002), Klopčič in Polzer (2003), Štrukelj (2004), Gregorač in Juvančič (2006) in Jezernik (2006).

Pomembno je izpostaviti tudi okvir študija glasb manjšinskih skupnosti, ki sodi med najhitreje uveljavljajoče se v etnomuzikologiji v zadnjem desetletju. Tu so aktualni predvsem zborniki študijske skupine Glasba in manjšine pri Mednarodnem združenju za tradicijsko glasbo (ICTM): Pettan, Reyes in Komavec (2001), Czekanowska, Hemetek, Lechleitner in Naroditskaya (2004), Ceribašić in Haskell (2006), Statelova, Rodel, Peycheva, Vlaeva in Dimov (2008) ter Jurková in Bidgood (2009), kot tudi njihova predhodnika Bezić (1986) in Hemetek (1996).

Zemljevid: Kosovo

Način pisanja imen lokacij in oseb na območjih sobivanja več jezikov praviloma vsebuje politične konotacije in Kosovo pri tem ni izjema. Že samo ime nekdanje jugoslovanske in srbske pokrajine, sedaj države, v kateri dominirajo Albanci, je

Srbija

Črna gora

Albanija

Makedonija

Peć/Peja

Đakovica/Gjakova

Prizren

Uroševac/Ferizaj

Gnjilane/Gjilan

Priština/Prishtina

Mitrovica


politično zaznamovano. Albanci in Turki uporabljajo obliko Kosova, Srbi obliko Kosovo i Metohija ali skrajšano Kosmet, medtem ko večina ostalih, vključno z mednarodnimi diplomatskimi krogi, uporablja obliko Kosovo. Ta je kot standardna oblika v slovenskem jeziku sprejeta tudi v tej knjigi. Pri imenih kosovskih naselij je srbski obliki, ki se v večini primerov ujema s slovensko, dosledno dodana albanska oblika, razen v izjemnih primerih skupnega imena, kot sta npr. Prizren ali Mitrovica. Romi so v času mojih raziskav toponime večinoma imenovali enako kot Albanci, Srbi ali Turki, odvisno od okolja, v katerem so prebivali.

V času mojega bivanja na Kosovu so mi romski posamezniki omogočili vpogled v nekatere lastne uradne dokumente, iz katerih je bila razvidna ortografska nedoslednost celo pri pisanju njihovih lastnih imen: odvisno od jezikovnega ozadja uradnikov je pisanje romskih imen sledilo albanski, srbski ali turški abecedi.1 Romska abeceda v tej knjigi sledi predlogu vplivnega intelektualca iz Prizrena Ibrahima Elshanija iz leta 2008 (enako v Kruezi 200?). Ta različica je nadomestila različne, nedosledno uporabljane standarde minulih desetletjih, samemu procesu pa je mogoče slediti s pomočjo periodične romske publikacije Romano allav in samostojnih knjig. Tabela 1 predstavlja abecede štirih temeljnih jezikovnih skupnosti na Kosovu in vsaj približne napotke glede pravilne izgovorjave posameznih grafemov:2

Tabela 1: Abecede z navodili za izgovorjavo

ALBANŠČINA SRBŠČINA TURŠČINA ROMŠČINA Izgovorjava

a a a a a

b b b b b

c c - c c

- - c - dž

ç č ç - č

- ć - - mehki č (ć)

d d d d d

dh - - - th v angl. “this„

- dž - - dž

- đ - - dž (đ)

1 Na primer, ime mojega gostitelja v prizrenski romski družini Cano so Albanci pisali Sherif, Srbi Šerif, Turki pa Şerif.

2 Tukaj je predstavljena latinična abeceda in ne cirilična azbuka, pri kateri je vrstni red črk drugačen. Abeceda je skupna abecedam drugih večjih slovanskih skupnosti na Kosovu pred vojno v 1990-ih (Muslimani, Črnogorci, Hrvati). Ustava Republike Srbije iz leta 2006 določa cirilico kot uradno pisavo srbskega jezika.

9Predgovor


e e e e e

ë - - - u (v angl. “but„)

f f f f f

g g g g g

- - ğ - ne izgovarja se*

gj - - - gy (v angl. “pig you„)

h h h h h

- - ı - ne izgovarja se

i i i i i

j j - - j

- - j - ž

- - - j dž

y j

k k k k k

l - - - lj

ll l l l l, v romščini ponekod tudi lj

- lj - - lj

m m m m m

n n n n n

nj nj - - nj

o o o o o

- - ö - ö (v nem. “König„)

p p p p p

q - - q mehki č (ć)

r r r r r

rr - - - rr

s s s s s

sh š ş sh š

t t t t t

th - - - th (v angl. “think„)

u u u u u

- - ü - ü (v nem. “Süd„)

v v v v v

x - - - dz

xh - - - dž

y - - - ü (v nem. “Süd„)



- - y - j

z z z z z

zh ž - zh ž

* Pri izgovorjavi v Turčiji je ta črka, »mehki g«, ali neslišna ali podaljšuje izgovorjavo.

Bralcem, ki želijo izvedeti več o glasbi kosovskih Romov, je na voljo obsežna bibliografija ob koncu knjige, pa tudi nekaj vsebin samega avtorja, kot so dokumentarni film, fotografska razstava, CD-ROM, monografija in članki.3 Leta 2011 bo ameriško združenje Society for Ethnomusicology objavilo omenjeni dokumentarni film z obsežno spremljevalno knjižico in tako omogočilo, da glasbena zakladnica kosovskih Romov postane dostopna znanstvenim, vzgojno-izobraževalnim in drugim ustanovam ter posameznikom po svetu.

Avtor se ob tej priložnosti prijazno zahvaljuje študentom Oddelka za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, katerih delo pri Seminarju iz etnomuzikologije v akademskem letu 2009/2010 je spodbudilo nastanek te knjige (Maja Anžur Kajzer, Miklavž Ašič, Bojana Cetina, Robertina Ladika, Sonca Menart, Uroš Podboj, Anja Roger, Marko Šetinc, Simon Širec, Nataša Zager, Jaka Zaletelj). Recenzentoma dr. Ani Hofman in dr. Leonu Stefaniji hvala za spodbudna mnenja o rokopisu, lektoricama in urednicama Teji Klobčar in Nini Novak za izredno predano delo, dr. Lasanthi Manaranjanie Kalinga Dona in Carlosu Yodru za dragoceno pomoč v zaključnem delu priprave rokopisa za objavo in tehničnemu uredniku Juretu Preglau za zgledno sodelovanje in čudovito naslovnico. Posebno hvaležnost si zaslužijo prebivalci Kosova, zaradi katerih je bilo vsako raziskovanje tudi prijetna obogatitev duha. Sami Koko, Hatidje Korlak, Daut Quljandji, Nejip Menekshe, Aluş Nuş, družine Agrona Berishe in danes že pokojnega Sherifa Cana so le nekateri med njimi.

3 Dodanih je tudi nekaj naslovov študij o Romih nasploh v slovenskem jeziku.

11Srečanje z »Drugimi od znotraj«: romski glasbeniki v Jugoslaviji

1 Srečanje z »Drugimi od znotraj«: romski glasbeniki v Jugoslaviji

1.1 Drugi v očeh raziskovalcev ljudske glasbe

Predmet glasbenega narodopisja v srednji in jugovzhodni Evropi je pogosto ljudska glasba raziskovalčeve države in/ali etnične skupine. Raziskovalčevo zanimanje je večinoma omejeno na starejši del kmečkega repertoarja z značilnostmi določene regije. Osnova zbiranja, transkribiranja, analiziranja, klasificiranja, shranjevanja za dokumentacijo in objavljanja je terensko delo. Najbolj značilni so ekstenzivni tip terenskega dela, osredotočanje na glasbene produkte in etska perspektiva. Za to je potrebno glasbeno izobraževanje, ki se najpogosteje izvaja na muzikoloških oddelkih. Cilj glasbenega narodopisja je skrb za določeno glasbo, o kateri raziskovalci menijo, da je za narodno identiteto še posebej dragocena.4

Tak opis glasbenega narodopisja, ki se deloma nanaša na preteklost, deloma pa ostaja veljaven v sedanjih okoliščinah, je pod večjim ali manjšim vplivom sodobnih etnomuzikoloških konceptov in pristopov. Raziskovalci srednje in jugovzhodne Evrope imajo torej različna stališča o mejah etnomuzikologije, o njenih metodah in ciljih. Nekateri imajo glasbeno narodopisje in etnomuzikologijo za sinonima (npr. Kumer 1977), drugi pa poudarjajo različnost predmetov raziskovanja (ljudska glasba, folklorna glasba, tradicijska glasba ali preprosto glasba) in pristopov (povezanost glasbe in kulture; Ceribašić 1998).

Etnomuzikologi znotraj Jugoslavije so skoraj po pravilu preučevali ljudsko glasbo svojega domačega ozemlja. Zaradi ideoloških omejitev in osebnega pogleda je to ozemlje za nekatere od njih pokrivalo območje celotne Jugoslavije, večina pa je enote svojega raziskovanja omejila na lastne krajevno-politične enote – republike ali avtonomne pokrajine – znotraj Jugoslavije in na lastne etnične oziroma jezikovne skupine. Prvi južnoslovanski etnomuzikolog, ki je deloval pred nastankom Jugoslavije, Hrvat Franjo Kuhač (1834–1911), je bil pod vplivom vizije o politični združitvi Južnih Slovanov. Zaradi tega se mu je zdelo primerno, da pojasni sledeče: »Kadar govorim o hrvaškem narodu, hrvaški glasbi in hrvaški tradiciji, s tem mislim tudi srbski narod, srbsko glasbo, srbsko tradicijo, saj si Hrvati in Srbi delijo en

4 »Da morda v teh regijah obstajajo tudi druge ljudske pesmi v drugih jezikih, v kontekstu znanstvene geografije enostavno ni bilo pomembno, ker niso podkrepile danih trditev (Bohlman 1996: xix).«


jezik in eno ljudsko glasbo, kljub nekaterim specifičnim lokalnim posebnostim« (Kuhač 1909: 3). Njegovi Drugi so bili Neslovani – Madžari, Nemci in Italijani. Z analiziranjem raznovrstne ljudske glasbe je želel razjasniti, katere značilnosti so na Hrvaškem avtohtone in kateri vplivi prihajajo od tujcev.5

Naslednji pomemben hrvaški etnomuzikolog, Božidar Širola, je tik pred drugo svetovno vojno napisal, da je »največji vpliv na hrvaške ljudske melodije prišel z Bližnjega vzhoda. […] V hrvaški ljudski glasbi je to najbolj očitno v bosanskih in hercegovskih ljudskih pesmih, predvsem v pesmih muslimanskega prebivalstva« (1940: 156). V skladu z ideološkimi nazori svojega neposrednega okolja je Širola muslimansko prebivalstvo Bosne in Hercegovine v etničnem smislu dojemal kot hrvaško. V istem poglavju z naslovom »Tuji vplivi na hrvaško ljudsko melodiko« omenja prepričanje češkega raziskovalca Ludvika Kube glede orientalskih vplivov na hrvaške, srbske in bolgarske melodije. V nasprotju z nemškimi in italijanskimi vplivi so se orientalski dobro spojili s hrvaško osnovo (prim. Širola 1940: 158–159).

Dominantna politična diskurza tako po koncu 1. kot tudi 2. svetovne vojne sta gojila negativen odnos do imperialnih dediščin preteklosti, habsburške in osmanske,6 in sta si prizadevala za vzpostavitev skupne, jugoslovanske identitete s podrejenimi etničnimi in drugimi identitetami prebivalcev. Raziskovalci glasbenega narodopisja v tem politično motiviranem programu niso sodelovali. Raziskovanje je potekalo predvsem znotraj republike ali pokrajine raziskovalca in/ali znotraj njegove lastne etnične oziroma jezikovne skupine.7 Etnomuzikologi iz Slovenije so se na primer do nedavnega zanimali izključno za ljudsko glasbo etničnih Slovencev znotraj t. i. slovenskega etničnega ozemlja, ki vključuje tudi dele sosednje Avstrije, Madžarske in Italije, hkrati pa kazali le malo ali nič zanimanja za ljudsko glasbo manjšin znotraj Slovenije. Srbski raziskovalci so iz svojih zbirk ljudske glasbe na Kosovu praviloma izključevali pesmi, ki niso bile v srbščini (Vasiljević 1950, Milojević 2004), medtem ko je albanski raziskovalec v enciklopedičnem uvodu v glasbo na Kosovu upošteval le albansko glasbo (v Kovačević 1984).8 Drugače je bilo v Bosni in Hercegovini, kjer so se raziskovalci – vsaj deloma zaradi odsotnosti jezikovnih preprek – posluževali medetničnega raziskovanja.9

5 Raziskoval je tudi orientalske vplive na hrvaško glasbo. Tu je izrazil prepričanje, da so bili osmanski Turki le mediatorji, ki so prinesli arabske značilnosti na evropska tla (Kuhač 1899).

6 Obe sta bili videni v negativni luči, ker so ju prinesli tujci.

7 Da bi se »izognili zastopanju brezsmiselne socialistične dogme, so bili raziskovalci pogosto primorani ignorirati nekatere resnično obstoječe povezave med kulturami in znotraj njih (A. Petrović 1997: 57).«

8 Obdelovali so torej le del tega, kar so bralcem napovedovali v naslovih njihovih objav.

9 V multietnični Vojvodini je tak pristop pred drugimi v Jugoslaviji zagovarjal Nice Fracile (1987, 2001).


Redni letni sestanki jugoslovanskih folkloristov so večinoma služili kot forum, kjer so posamezni raziskovalci kolegom iz drugih delov države predstavljali rezultate raziskav v »svojih« enotah. Ljudsko glasbo celotne Jugoslavije so obravnavali le na univerzitetnem nivoju izobraževanja v etnomuzikologiji,10 pri posebnih projektih, kot so bili simpozij The Folk Arts of Yugoslavia v Pittsburghu (Kolar 1976),11 LP plošča Narodna muzička tradicija iz raznih krajeva Jugoslavije (Dević 1978),12 informativni bilten Etnomuzikologija, etnoorganologija i etnokoreologija u Jugoslaviji (Bezić 1985, 1989), ter pri individualnih projektih, kot so bili pentatonika v Jugoslaviji (Hrovatin 1958), etnokoreološke cone v Jugoslaviji (Ivančan 1964), slogi jugoslovanske ljudske glasbe (Bezić 1981) in jugoslovanska ljudska glasbila (Gojković 1989).

Osredotočenost na Nas ni pustila kaj dosti možnosti za preučevanje Drugih, in to ne od »znotraj« (npr. glasbe manjšin v sklopu domačega prostora), ne od »zunaj« (npr. glasbe sveta). Motive, ki so do nedavnega vplivali na skoraj izključno zanimanje za Našo ljudsko glasbo, lahko predstavi nekakšnih deset zapovedi raziskovalcev ljudske glasbe. Povzete so iz mojih osebnih stikov z raziskovalci, predstavil pa sem jih na konferencah v Sarajevu (2000)13 in na Dunaju (2007).14

1. »Vprašanje ljudske glasbe je vprašanje naših nacionalnih korenin.« Ta stavek kaže na pojem nacionalne misije, kot jo dojemajo raziskovalci, in na prepričanje, da je akademski doprinos vreden le, če se nanaša na raziskovalčevo nacionalno področje.

2. »Kdo bo preučeval našo deželo, če ne mi sami.«To retorično vprašanje lahko razumemo kot izraz strahu, da brez truda domačih raziskovalcev delo ne bo (dobro) opravljeno.

10 Ljudske pesmi iz republik in avtonomnih provinc so bile natisnjene v učbenikih za vse ravni izobraževanja.

11 Od jugoslovanskih znanstvenikov se je pričakovalo, da bodo pripravili eseje o specifičnih temah, ki bodo pokrivale področje celotne Jugoslavije. Srbska znanstvenica Radmila Petrović je na primer poročala o ljudski glasbi, Bosanec Cvjetko Rihtman o ljudskih glasbilih, Slovenka Zmaga Kumer o ljudskih baladah, Makedonec Blaže Ristovski o ustni lirski poeziji.

12 Brez Črne gore, Kosova in Slovenije.

13 Muzika u društvu – Music in Society. Poročila s konference so bila objavljena kmalu zatem (Čavlović 2001).

14 39. svetovna konferenca Mednarodnega sveta za tradicijsko glasbo (ICTM). Prispevek z naslovom »The Politics of Documentation« je bil predstavljen v sklopu plenarne seje National Ethnomusicologies: The European Perspective.


3. »Ljudska glasba izumira.«Ta stavek se nanaša na idejo, da je potrebno hitro izginjajočo ljudsko glasbo posneti, preden bo prepozno. Obravnavi produktov zato pogosto pripisujejo večjo vrednost kot preučevanju procesov.15

4. »Premalo je raziskovalcev.«Razumljivo je, da je ožji vzorec stroke v primerjavi z etnomuzikologijo v zahodnem svetu prinesel tudi sorazmerno majhno število etnomuzikologov v Jugoslaviji.

5. »V nekaterih delih dežele ljudska glasba ni dovolj raziskana.«Ta trditev je ponekod uporabljana za preusmerjanje zanimanja študentov z »neustreznih« tem, vezanih na tujo glasbo, na »potrebno in koristno« preučevanje v nezadostno raziskanih regijah znotraj domačega prostora.

6. »Raziskovalec je vedno večja avtoriteta za 'lastno' kot za 'tujo' glasbo.«V svetovni etnomuzikologiji je mnogo primerov, ki uspešno ovržejo izključnost te trditve.

7. »Težko ali morda celo nemogoče se je v zadostni meri vključiti v 'tujo' kulturo.«Pogledi od »znotraj« in od »zunaj« se neredko razlikujejo, vendar so dobrodošli v smislu obojestranskega dopolnjevanja, ki omogoča celovitejše poznavanje in razumevanje.

8. »Raziskovanje na tujem zahteva več finančnih sredstev.«To vsaj delno drži, vendar se tega ne sme uporabljati kot argument v prid omejevanju raziskav na tujem.

9. »Kdo ima dovolj avtoritete, da lahko postane mentor raziskave, posvečene glasbi Drugih?«Kakšen ameriški muzikolog bi na to retorično vprašanje odgovoril z retoričnim protivprašanjem: Kako se lahko etnomuzikologija razvija dalje, če so študentje omejeni samo na teme in področja raziskovanja svojih mentorjev? Mentorjeva dolžnost se omejuje predvsem na teoretsko in metodološko usmerjanje.

10. »Drugi od nas pričakujejo, da bomo vodilne avtoritete v poznavanju Naše ljudske glasbe.«To drži, toda če razume to pričakovanje kot predpogoj, bo domači znanstvenik zaradi nepoznavanja različnih drugih vrst glasbe ostal prikrajšan za dandanes potrebno širino, ki krasi etnomuzikologijo v zahodnem svetu.

15 Ta, drugi od štirih Merriamovih pristopov, če se upošteva neizogibnost spremembe, »ne more biti edini cilj etnomuzikologije (Merriam 1964: 8–10)«.


Mnoge od navedenih trditev se ponekod še vedno uporabljajo, ne le za potrjevanje preučevanja Nas, ampak tudi za odvračanje od raziskovanja Drugih. Kljub tem predstavam, ki vsebujejo tudi strah potencialnih mentorjev pred nepristojnostjo zaradi pomanjkanja neposrednih izkušenj v raziskovanju Drugih – Drugačnih – Drugje, predvsem izven nacionalnega ozemlja, je vpeljava novih tem, pristopov in ciljev število etnomuzikologov na ozemlju nekdanje skupne države do določene stopnje že povečala. Nasproti odnosu čaščenja nacionalne kulture so se postavile alternative in raziskovalci so se znašli na točki, ko morajo znanstvene koncepte in metodologije testirati na materialu, ki ni nujno določen z nacionalnimi ideologijami. Ta esej se posveča romskim glasbenikom, obravnavanim kot izraziti Drugi, ki niso nekje daleč, temveč med Nami, v okviru nacionalno usmerjenih tradicij raziskovanja.

Slika 1: Folklorna skupina kosovskih Albancev Malësori iz Gjonaja na Kosovu nastopa na 23. Mednarodnem folklornem festivalu, Zagreb 1988.

1.2 Romski glasbeniki kot Drugi

Kadar so na istih javnih dogodkih na območjih takratne Jugoslavije nastopale romske in neromske »folklorne skupine«, so vpadljive razlike med njihovimi pristopi pogosto sprožile razprave med raziskovalci in drugimi vpletenimi profesionalci. Neromski repertoar, glasbila, obleke in ples so bili večinoma povezani s konceptom ruralnega, starega (staromodnega), ki je pripadalo

Documents

Etnomuzikologija na razpotju