Geološko – naravovarstvene strokovne podlage Geoparka Karavanke

Geološko – naravovarstvene strokovne podlage Geoparka Karavanke 2

GEOLOŠKO-NARAVOVARSTVENE STROKOVNE PODLAGE GEOPARKA KARAVANKE

Avtorji: dr. Walter Poltnig, dr. Uroš Herlec

Soavtorji za poglavji 1 in 3: Mag. Suzana Fajmut Štrucl, Mag. Mojca Bedjanič, Lenka Rojs, Mag. Gerald Hartmann, Primož Vodovnik, Martin Vernik, Mag. Heidemarie Achatz-Riepl

Avtorji fotografij: Walter Poltnig, Tomo Jeseničnik, Lenka Rojs, Mojca Bedjanič, Matjaž Bedjanič, Daniel Zupanc, Martin Vernik, Andreas Poltnig, Miha Jeršek, Paul Petschnig, Christopher Kucher, Elmar Strobl, Samo Jenčič, Eberhard Klaura, Archiv Podzemlje Pece, Archiv RMK, Archiv KPM


VSEBINA

1. GEOPARK KARAVANKE ............................................................................................................ 4

1.1. Splošni opis ................................................................................................................................... 4

1.2. Geografski opis ............................................................................................................................. 5

1.3. Biotska pestrost .......................................................................................................................... 10

2. GEOLOŠKA DEDIŠČINA ........................................................................................................... 20

2.1. Kratek geološki opis Geoparka Karavanke ................................................................................. 20

2.2. Geološki razvoj območja Geoparka Karavanke .......................................................................... 20

2.3. Pregled zgodovine nastajanja ozemlja in geološki opis območja............................................... 23

2.4. Tektonski razvoj območja Geoparka Karavanke ........................................................................ 27

2.4.1. Podrobna strukturna opazovanja in deformacijsko polje cone Periadriatskega preloma

Centralno Karavanške cone ............................................................................................................... 33

2.4.2. Opazovanja časa nastanka predkarpatskih prelomnih con (>17.5 Ma) .................................. 40

2.4.3. Posledice Alpsko-Karpatskega modela ekstruzije ................................................................... 41

2.5. Stratigrafski razvoj območja Geoparka Karavanke..................................................................... 46

2.5.1. Južne Alpe – Zgornje ordovicijski do spodnjekarbonski apnenci ............................................ 46

2.5.2. Zgornje kabonske do vključno mezozojske kamnine Južnih Alp ............................................. 47

2.5.3. Nariv Severnih Karavank/ Dravski niz – Gurktalski narvni sistem ........................................... 73

2.5.4. Mezozojski del nariva Severnih Karavank / Dravski niz- Gurktalski narivni sistem ................. 74

2.5.5. Terciar ...................................................................................................................................... 79

2.5.6. Eocen ....................................................................................................................................... 79

2.5.7. Oligocen ................................................................................................................................... 80

2.5.8. Miocen ..................................................................................................................................... 82

2.5.9. Neogenski sedimenti intramontanih depresij ......................................................................... 82

2.5.10. Kvartar ................................................................................................................................... 84

2.6. Minerali Geoparka Karavanke ................................................................................................... 89

2.6. 1. Nahajališča rudnih mineralov ........................................................................................... 108

2.7. Paleontološke posebnosti Geoparka Karavanke ..................................................................... 112

2.8.Hidrogeologija .......................................................................................................................... 120

3. SEZNAM IN OPIS GEOLOŠKIH OBMOČIJ ZNOTRAJ GEOPARKA KARAVANKE .............................. 129

3.1. Seznam geo-znamenitosti in znamenitosti geoparka na območju Geoparka Karavanke .... 130

3.2. Opisi posameznih geo-znamenitosti in znamenitosti Geoparka Karavanke ........................ 137


1. GEOPARK KARAVANKE

1.1. Splošni opis

Karta 1: Lega predlaganega Geoparka v Evropi in znotraj obeh držav

Predlagani čezmejni Geopark se, nahaja na širšem območju med alpskima dvatisočakoma Peco in Košuto. Osnovo mu predstavlja njegova lega na geološko pestrem območju med Alpami in Dinaridi, vendar njegove administrativne meje sledijo mejam trinajstih občin (glej Tabelo 1). Predlagani Geopark je na slovenski strani del statistične regije Koroška, na avstrijski pa del regije Spodnja Koroška (Unterkärnten). Obe regiji zaznamuje periferna lega glede na državi, a središčna lega v Evropi. Povprečna oddaljenost predlaganega Geoparka od večjih krajev je: Ljubljana – 110 km, Maribor – 80 km, Celovec – 50 km in Gradec – 130 km. Južni del predlaganega Geoparka nima neposredne povezave s hitro cesto, severni del pa se neposredno navezuje na avtocesto A2 (Dunaj-Benetke), ki predstavlja cestno povezavo do vseh večjih krajev v Evropi.

Predlagani Geopark je dostopen tudi z vlakom ali letalom. Najbližji mednarodni letališči sta Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana in Letališče Celovec (Flughafen Klagenfurt). Osrednja železniška postaja na območju je v Pliberku, od koder so povezave proti Mariboru na vzhodu in Celovcu na severu, kar območje navezuje na evropsko železniško omrežje. Na območju je urejenih tudi na stotine kilometrov kolesarskih poti.

Celotno območje predlaganega Geoparka obsega 977 km2 s 50.378 prebivalci. Obsega del jugovzhodnih Alp (del Karavank, Kamniško-Savinjskih Alp, Strojne, Kozjaka in Pohorja ter Komlja). Predlagano območje s petimi občinami (od 12 koroških občin) se na slovenski strani nahaja v kohezijski regiji Vzhodna Slovenija (NUTS 2) in statistični regiji Koroška (NUTS 2) . Avstrijski del se na ravni NUTS 2 nahaja v Zvezni deželi Koroška, na ravni NUTS 3 pa v regiji Spodnja Koroška, kjer zajema 7 občin (od skupno 42 občin Spodnje Koroške), ter v regiji Celovec-Beljak, kjer zajema 1 občino (Sele). Od 8 avstrijskih občin, jih je 7 del okraja Velikovec in ena del okraja Celovec-Dežela (Sele).


Karta 2: Območje predlaganega Geoparka zavzema 13 občin

1.2. Geografski opis

Fizičnogeografski opis

a) Relief in vode

Slika 1: Pobočna erozija nad dolino Tople Slika 2: Ledeniška dolina Hainschgraben/Košuta

Zaradi živahne prelomne in narivne tektonike ob dvigu Savinjskih Alp in Karavank, ledeniških in kraških geomorfoloških procesov ter erozije, se je na območju med Peco in Košuto razvil svojevrsten zanimiv relief. Površje predlaganega Geoparka je pretežno hribovito in gorato območje z vmesnimi dolinami rek Drave, Meže, Mislinje in Bele ter Podjunsko dolino v severnem delu območja predlaganega Geoparka. Obsega Vzhodne Karavanke s severno in južno gorsko skupino, del Kamniško-Savinjskih Alp ter obmejni del hribovij Košenjak, Pohorje, Strojna in Komelj (Kömmelberg). V severnem delu Vzhodnih Karavank, ki je tudi najvišji, izstopajo najvišji vrhovi predlaganega Geoparka – Obir (2139 m), Košuta (2136 m), Peca-Kordeževa glava (2126 m), Peca-Bistriška špica (2113 m), Raduha (2125 m) in nekoliko nižja Uršlja gora (1699 m), v južnem pa še vulkansko pogorje


Smrekovec (1577 m) in gora Olševa (1929 m). Relief je dokaj neenakomerno oblikovan, kar je posledica pestre geološke zgradbe in različnih tektonskih dogajanj. Oblikujejo ga zaobljene, kopaste oblike in planotasto površje. Za apneniški svet so značilna strma pobočja in ozka slemena. Relief na magmatskih in metamorfnih kamninah pa je bolj uravnan in širši. Severni del predlaganega Geoparka obsega Podjunsko dolino, ki je omejena z reko Dravo na severu ter s Karavankami v jugu. Na meji se dviga hribovje Strojna, ki je opazno predvsem zaradi svoje masivnosti, zložnih slemen in globač. Med Peco in Uršljo goro na severu ter Raduho in Smrekovcem na jugu leži nižje kopasto hribovje s položnimi pobočji, ki se spušča h globoko zarezanima dolinama Meže in Bistre. Na vzhodu pa Mislinjska dolina loči Vzhodne Karavanke od Pohorja.

Slika 3: 3D-reliefni model Geoparka

Tudi vodno omrežje pogojuje kamninska zgradba, na apnenčevi in dolomitni podlagi površinskih vodnih tokov namreč skoraj ni, medtem ko je na neprepustni kamninski osnovi rečna mreža precej gosta. Največjo reko na območju predstavlja reka Drava, v katero se pretežno izlivajo reke z območja predlaganega Geoparka (Meža, Mislinja, Podjuna, Bela). Drava teče le po robnem delu predlaganega Geoparka, večino hidrografske mreže tega območja pa zavzemata porečji reke Meže in Bele. Bela izvira v Kamniških Alpah in se po dolini Bele in Žitarskem koritu Podjunske doline preliva do izliva v Dravo pri Galiciji. Meža večino časa od njenega izvira na pobočju Olševe (pod Maroldčevim vhom – 1490 m n. v.) teče v smeri zahod-vzhod. Skoraj v celotnem toku teče po ozki soseski, polni tolmunov, brzic in rečnih teras.

b) Podnebje

Vzhodne Karavanke s celinskim padavinskim režimom so najbolj namočene poleti (Peca, Olševa, Koprivna). Količina padavin se zmanjšuje proti vzhodu, kjer podnebje prehaja v zmerno celinsko podnebje. Značilna vremenska pojava za to območje sta zimski temperaturni obrat in sunkovit regionalni veter imenovan severni ali karavanški fen.

c) Prsti, rastlinstvo in raba tal

Na predlaganem območju Geoparka v rabi tal prevladuje gozd, celotno območje na nivoju držav namreč izstopa po svoji gozdnatosti. Gozd predstavlja velik potencial tako v gospodarstvu in obrti (lesna predelovalna industrija, žage idr.), kot tudi v trajnostnem razvoju regije (uporaba lokalnega naravnega materiala v gradbeništvu, lesna biomasa kot vir energije idr.) in v predlaganem Geoparku (vzpostavitev gozdnih učnih poti, učnih poligonov idr.).


Na magmatskih in metamorfnih kamninah so se razvile kisle rjave prsti in rankerji, ki jih prekriva kisloljubni bukov gozd, višje pa predalpski bukovo-jelov gozd. Na karbonatnih kamninah (Peca in Uršlja Gora) so razvite rendzine in rjave prsti, na katerih uspevajo bukovi gozdovi v nižjih in smrekovi v višjih legah. Na območju Karavank so pomembni ilirski bukovi gozdovi, ki so posebnost v Evropi in zato sestavni del območja Natura 2000. Na rečnih nanosih Drave in Bele v dolini Podjuna se razprostira območje Dobrova z neprekinjenimi gozdovi (nekoč pretežno hrastov gozd, danes pretežno iglavci). Pogozdovanje z iglavci (zlasti s smreko) je tudi drugje izrinilo prvotni mešani gozd. Ponekod pa je listavce poškodovalo tudi pretirano onesnaženje (ekstremen primer predstavlja Dolina smrti v Žerjavu). V visokogorskih predelih so pobočja skalnata (zlasti severni deli), proti vznožju pa skalovje prehaja v travnato rušo. Terase ob rekah z obrečnimi prstmi večinoma preraščajo travniki.

Planine in zaselki v goratem predelu so nastali na manjših uravnavah, pogosto mokrotnih zaradi podlage iz vododržnih paleozojskih kamnin, ki so jih uporabljali tudi za gradnjo in orodja.

Za območje je značilno ekstenzivno kmetijstvo v dolinah in kmetijstvo na visokogorskih kmetijah, ki se usmerja predvsem v živinorejo, ekološko kmetovanje in turizem na kmetijah. Kmetijstvo tukaj nima najboljših razvojnih možnosti, je pa pomemben oblikovalec in vzdrževalec kulturne krajine in poseljenosti podeželja ter izredno pomemben prostorski element. Poleg tega območje predstavlja kakovostno dediščino, ki jo bo najlaže ohraniti našim zanamcem z ohranjanjem ustrezne strukture kmetij, kmetijske predelave in turizma v teh območjih.

Karta 3: Raba tal na območju Geoparka

Družbenogeografski opis

a) Prebivalstvo in naselja

Območje zaradi depopulacije (odseljevanje, visoka umrljivost) spada med redko naseljena območja. Število prebivalcev v predlaganem Geoparku je 50.378 s povprečno 63,1 preb./km2 (glej Tabelo 1). Večja koncentracija prebivalstva je v dolinskih naseljih, medtem ko je hriboviti svet redko poseljen (npr. Občina Črna na Koroškem ima le 23 preb./km2). Največji vpliv na poseljenost tega območja je imela železarska, rudarska in premogovniška dejavnost. Zaradi teh so se iz nekdanjih vasi razvila večja


naselja v dolinah ali podgorjih. Najpogostejša oblika naselij na Koroškem so razložena naselja in samotne kmetije na visokih nadmorskih višinah, zato tukaj najdemo nekatere najvišje ležeče kmetije v Sloveniji (npr. Jekl – 1322 m).

Na celotnem območju predlaganega Geoparka je opazno precejšnje staranje prebivalstva, ki je primerljivo s slovenskim povprečjem, vendar krepko nad avstrijskim povprečjem. Povprečno ima več prebivalstva višjo in visoko izobrazbo v primerjavi s Slovenijo, kar bi moralo predstavljati dober zaposlitveni potencial in razvoj gospodarstva, ki sloni na visoko izobraženem kadru. Medtem ko na avstrijski strani območje predlaganega Geoparka izkazuje slabo izobrazbeno strukturo v primerjavi z avstrijskim povprečjem. Realna slika na celotnem območju žal kaže veliko pomanjkanje delovnih mest (z izjemo proizvodnega sektorja – Mahle-Filtersystemebetrieb, Metal Ravne, d. o. o., …), obstoječa pa zaposlujejo pretežno nižje kvalificirano delovno silo. Ocenjujemo, da bi nove oblike turizma kot je geoturizem v Geoparku lahko pripomogle k vzpostavitvi novih delovnih mest neposredno v turizmu ali posredno v trgovini in podjetništvu (15-20 novih delovnih mest).

b) Gospodarstvo

Analizo gospodarstva na območju Geoparka smo pripravili na podlagi primerjave statističnih podatkov regionalnih enot Koroške regije (SI) in okraja Velikovec (AUT) ter za leti 2010 in 2006 (glede na razpoložljivost podatkov). Obe regionalni enoti v letu 2010 izkazujeta približno enako število delovno aktivnega prebivalstva – Koroška 11.697, Velikovec 11.192. Po drugi strani pa se povprečni mesečni bruto dohodek v regijah precej razlikuje, v Koroški regiji je namreč v letu 2010 znašal le 1.280€, v političnem okraju Velikovec pa dosegal 2.054€. Po številu podjetij sta regiji prav tako primerljivi, v Velikovcu jih je bilo v letu 2010 prijavljenih 1.116, v Koroški regiji pa 1.059.

V regionalni gospodarski strukturi okraja Velikovec prevladujeta sekundarni in terciarni sektor, medtem ko v Koroški regiji prevladuje predvsem sekundarni sektor s proizvodnimi dejavnostmi, ki ustvarijo več kot 60% dobička v regiji. Zaradi naravnih lepot in privlačnosti regij na območju Geoparka je težišče nadaljnjega gospodarskega razvoja usmerjeno v turizem. Drugo težišče gospodarskega razvoja pa so mala in srednja podjetja, kjer že sedaj največje število zaposlenih.

Gospodarski sektorji Zvezna dežela Kärnten

(%) Völkermarkt/ Velikovec (%)* Geopark skupaj % ~

Primarni sektor 5.9 9.9 7.9

Sekundarni sektor 53.7 29 41.4

Terciarni sektor 40.4 53.9 47.2

Kvartarni sektor 7.5 10.8 9.2

Tabela 1: Ekonomski podatki za območja statistišnih regij Geoparka

Velika pričakovanja gospodarstva so usmerjena v izgradnjo nove železniške proge »Koralm« in 3. razvojne osi slovenskega avtocestnega križa, s katero bo celotno območje Geoparka povezano z mednarodnim gospodarskim prostorom. Osrednji zaposlitveni centri na območju Geoparka so Velikovec, Dobrla ves, Pliberk, Bistrica nad Pliberkom (Šmihel nad Pliberkom), Ravne na Koroškem, Slovenj Gradec, Dravograd in Prevalje, kjer je kar 70% vseh zaposlenih.

Stopnja brezposelnosti v regijah Geoparka znaša 12,18%, kar je precej višje od evropskega povprečja (EU27 – 9,6%), skoraj dvakrat višje od avstrijskega (6,9%) in tudi nekoliko višje od slovenskega (11,6%).

c) Turizem


Turizem na območju predlaganega Geoparka predstavlja drugo najpomembnejšo gospodarsko panogo v okviru storitvenega sektorja. Skupne nastanitvene kapacitete štejejo 3.901 ležišč. V letu 2010 so ponudniki turističnih storitev na območju predlaganega Geoparka skupaj ustvarili 179.142 nočitev. Več kot polovico (51,6 %) le-teh ustvari Občina Železna Kapla/Bad Eisenkappel, medtem ko jih ponudniki na slovenski strani ustvarijo le slabo desetino (8,8 %). Na območju največji delež predstavljajo domači turisti (SI – 58,6%, AT -73,9%), med tujimi turisti pa jih je največ iz Nemčije, sledijo še Nizozemska, Madžarska, Italija in Švedska. Povprečna doba bivanja znaša 5 dni. Opazna je koncentracija obiska v glavnih sezonah poleti in pozimi, medtem ko v t.i. »mrtvih« mesecih prevladujejo enodnevni obiskovalci.

Ključni elementi turistične ponudbe območja so poletne in zimske aktivnosti v naravi, kulturno-zgodovinske in naravne znamenitosti, turizem na kmetijah v povezavi s tradicionalno kulinariko ter zdraviliški turizem (ta ustvari daleč največ nočitev in je skoncentriran predvsem v Železni Kapli /Bad Eisenkappel Kurzentrum – Kurbad).

Med poletnimi aktivnostmi prevladujejo pohodništvo, kolesarjenje in plezanje ter obiski zdravilišč, saj hribovita in gorska pokrajina s svojimi urejenimi pohodnimi in planinskimi potmi, ponuja skorajda neomejene možnosti aktivnega preživljanja prostega časa za različne ciljne skupine. Po območju predlaganega Geoparka potekajo etape dveh mednarodnih planinskih poti – Evropska pešpot E6 in Via Alpina, kot tudi etape Slovenske planinske poti, Koroške planinske transverzale idr., ki jih dopolnjuje 12 planinskih koč. Vedno več pa je tudi vzpostavljenih tematskih pohodnih poti (Geotrail Košuta, gozdne učne poti, etc.).

Številne geomorfološko zanimive skalne stene privlačijo številčne plezalce. V mesecih, ko je plezanje v naravi oteženo, pa so na voljo plezalne stene v zaprtih prostorih, v Bistrici pri Pliberku/Feistritz ob Bleiburg pa je zgrajen celo plezalni stolp, ki ga pozimi uporabljajo kot ledeno plezalno steno.

Območje predlaganega Geoparka je prepredeno z mrežo kolesarskih poti. Čez območje poteka del mednarodne Dravske kolesarske poti, številne lokalne tematske kolesarske poti (kot. npr. Umetnostna pot Pliberk – Šmihel /Kunst Radweg, Kundijeve poti itn.). Številne gozdne in gorske ceste so označene kot gorsko kolesarske poti (npr. čezmejna gorsko kolesarska pot okoli Pece), območje pa se ponaša tudi s prvim gorsko-kolesarskim parkom v Sloveniji. Posebej atraktivna za kolesarje je možnost kolesarjenja po opuščenih rudniških rovih nekdanjega rudnika svinca in cinka v Podzemlju Pece na slovenski strani in atraktivni spusti po gorski cesti s Pece na avstrijski strani.

Med kazalci turistične uspešnosti regije je najpomembnejša turistična ponudba, ki bazira na vodi. Predvsem zaradi edinega termalnega zdravilišča na tem območju – Bad Eisenkappel Kurzentrum – Kurbad in jezer na avstrijski strani (Breško /Pirkdorfersee, Goslinjsko /Gösselsdorfersee in Sončno /Sonnegersee), turizem ob edinem jezeru na slovenski strani – Ivarčkem jezeru – pa že več let stagnira. Na pomenu pridobiva tudi potencial reke Drave, kot plovne reke, kjer že potekajo turistične vožnje s tradicionalnimi splavi.

Osrednji zimsko-športno središče je Peca /Petzen Bergbahnen, z več kot 20 km prog. Ponudbo pa dopolnjujejo manjša nižje ležeča smučišča na slovenski strani (Ivarčko, Črna, Poseka, Rimski vrelec in Bukovnik), urejene proge za tek na smučeh ter atraktivni tereni primerni za turno smuko.

Med številnimi kulturno-zgodovinskimi in naravnimi turističnimi atrakcijami območja, med osrednje zagotovo spadata oba ključna partnerja projekta Geopark – turistični rudnik in muzej Podzemlje Pece v Mežici, ki ga je od leta 1997 obiskalo preko 230.000 obiskovalcev in naravni spomenik Obirske jame nad Železno Kaplo, ki ga je od leta 1991 (odkar je jama odprta za širšo javnost) obiskalo nekaj več kot 1.000.000 obiskovalcev. Omenjena turistična rudnika sta skupaj z drugimi avstrijskimi in slovenskimi rudniki že v preteklosti vzpostavila čezmejno transverzalo turističnih rudnikov.

Na območju raste število turističnih kmetij z nastanitvami in izletniških kmetij, prav tako nastajajočih lokalnih blagovnih znamk za trženje različnih tradicionalno pridelanih (predvsem kulinaričnih)


izdelkov s kmetij. Gostinci na območju predlaganega Geoparka namreč tradicionalni kulinariki namenjajo precejšen poudarek.

Prisotna so že prva čezmejna podjetniška sodelovanja na področju skupnega oblikovanja in trženja turistične ponudbe. Aktivnosti povezane z Geoparkom pa bodo takšna partnerstva še dodatno razširila in okrepila.

1.3. Biotska pestrost

Biotska pestrost Alp je zapuščina ledenih dob. Med poledenitvami so se rastline in živali umikale,

nekatere spet vrnile, pridružile so se jim nove. Današnje stanje je predvsem posledica zadnje ledene

dobe in človekovega vpliva. V Alpe segajo sredozemski in celinski vplivi, vanj pa zadevajo tudi

vremenske fronte z Atlantika.

Kamniško Savinjske Alpe in Vzhodne Karavanke so manj raziskane kot Julijske, vendar po podatkih in

vrednotenju sodeč, območje po stopnji biotske pestrosti prav nič ne zaostaja. Tako najdemo na

območju tudi rastlinske vrste, ki so po zadnji ledeni dobi ostale kot relikt, in uspevajo le še na zelo

ozkem območju – so endemiti območja Kamniško Savinjskih Alp in vzhodnih Karavank. Biotska

pestrost zato marsikje izstopa ne le v slovenskem, pač pa tudi evropskem merilu.

Peca in alpske doline v njenem naročju

Znotraj projektnega območja Geoparka je izstopajoče pogorje Pece, tako kot območje

visokogorskega krasa z značilnimi površinskimi in podzemnimi kraškimi pojavi in procesi kot tudi

floristično, saj je to območje vzhodne meje razširjenosti visokogorskih habitatov in visokogorskih vrst

rastlin in živali. Posamezni gorski potoki, ki se še vedno napolnijo ob taljenju snega, so oblikovali

razgibano in pestro podobo gorskih dolin, ki so kljub poselitvi ohranili prvotno podobo. Domačini še

danes ohranjajo izvirno kulturno dediščino dolin, prav tako pa iz roda v rod prenašajo tudi izkušnje

sonaravnega in trajnostnega gospodarjenja z naravni danostmi.

Na Peci izkoriščanje rudnikov v preteklosti ni načelo biotske pestrosti, kot se je to dogajalo v Žerjavu v

nižjih predelih. Za ovršje Pece nad gozdno mejo (fotografija levo) je namreč značilna velika pestrost

naravnih habitatov, predvsem gorskih travišč,

skališč in grmišč. Za južna ostenja Pece so

značilne skalne stene, melišča, grmišča in

gorski gozdovi s termofilno, petrofilno in

kalcidofilno floro in favno. Peca je pomembna

botanična lokaliteta alpskih vrst na vzhodni

meji območja razširjenosti. Tukaj najdemo

značilne alpske rastline navadnega alpskega

zvončka, sorodnega malega alpskega

zvončka, belega alpskega kosmatinca in

temno modrega Clusijevega svišča, vsem

poznanega kot encijan ter sorodnika z

manjšimi cvetovi, pomladanskega svišča.

Poleg teh še nekaj vrst jegličev, od katerih je zavarovan le avrikelj ali lepi jeglič. Rumene preproge v

skalovju proti ovršju tako dopolnita še redek Wulfenov in pa najmanjši jeglič. Nahajališče

najmanjšega jegliča na ovršju na obeh straneh meje Pece, je poleg tistega na Komnu pogorja


Smrekovec, edino znano najahališče v Sloveniji. Tik pred mejo na Knepskovem sedlu uspeva redka, v

poletju cvetoča polegla alpska azaleja. Na območju Pece in doline Tople pa uspeva tudi kar nekaj vsrt

zavarovanih kukavičevk in orhidej.

Že pod planinsko kočo na Peci naletimo na zeleni volčji jezik in

triprsti koralasti koren. Družbo med kukavičevkami jim dela še

dolgolistna naglavka, belkaste ročice, Fuchsova prstasta kukavica,

pod Kordeževo glavo pa še alpska cepetuljka. Še posebej med

vsemi kukavičevkami izstopa kamniška murka (fotografija desno),

ki je endemit Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank in je zatorej

drugod kot pa le v tem pogorju, ne najdemo. Še v smrekovo

macesnovem gozdu pod planinskim domom najdemo zanimivo

zelenko in pa redko praprot navadno mladomesečino. V

karbonatnih skalnih stenah uspeva po slovenskem botaniku Karlu

Zoisu poimenovana zoisova zvončnica (fotografija levo spodaj), ki

je tako kot prej omenjena murka, endemit Kamniško – Savinjskih

alp in Karavank, ima pa nekaj rastišč tudi preko meje, v Italiji,

Avstriji ter Trnovskem gozdu. Leta 1968 je avstrijski botanik

Melzer prvič opisal travo peško ovsiko po primerkih s Pece, ki je bila

kasneje potrjena tudi na slovenski strani. Na Peci je torej njeno

klasično nahajališče.

Tudi favna Pece je kot pomembno bivališče redkih in ogroženih

živalskih vrst izredno zanimiva. Izrednega pomena so ogrožene vrste

koconogih kur – gozdnegi jereb, divji petelin, ruševec in belka. Med

redkimi in ogroženimi vrstami ptic velja omeniti še sove, predvsem

velikosti vrabca velikega malega skovika in pa koconogega čuka, ki

zaradi konkurence na nižjih nadmorskih višinah živita v pasu

smrekovih gozdov in višje. V alpskih dolinah pod Peco se redno

pojavljata še ogroženi ujedi, sokol selec in zelo ogrožen planinski

orel.

Dolina Topla na južni strani Pece je ena najslikovitejših alpskih dolin v Sloveniji. Po njenem koritu teče

potok Topla. Na nekaterih razlivnih delih so ohranjeni biotsko pestri močvirni travniki. V Topli je

nahajališče treh redkih vrst kukavic: gomoljastega grbana, srčastolistnega muhovnika in plazeče

mrežolistke. Na območju je bilo evidentiranih okoli 30 vrst dnevnih metuljev, med njimi tudi redek

gorski apolon, ki pa je na Koroškem najverjetneje zaradi vpliva

človeka že izumrl.

Tudi na jugovzhodnih in vzhodnih pobočjih Pece, kjer je teren

zaradi stika propustne in nepropustne podlage mokroten, so

se ob številnih izvirih razvili različni tipi močvirnih travnikov, ki

predstavljajo bivališče številnim ogroženih rastlinskim in

živalskim vrstam. Tako je povirje Helenskega potoka v

Podpeci, kjer lahko zasledimo tudi manjše fragmente povirnih

barij. Žal je območje zaradi gradenj, intenzivne paše in zadrževanja na nekaterih predelih povirja in


izsuševalnih kanalov v spodnjem delu deloma uničeno. Veliko zabeleženih rastlinskih vrst je pri nas

potencialno ogroženih, kot na primer kukavičevka navadna močvirnica, navadna mastnica ali več vrst

šašev, predvsem regionalno pa so te rastline ogrožene tudi v sosednji Avstriji. Kljub fragmentiranosti

močvirnih habitatov je bilo tukaj najdenih kar nekaj vrst metuljev, na primer močvirski pisanček in

kritično ogrožen munčev okarček, ki je bil nazadnje najden v letu 1992. Na tem območju živi tudi ena

zadnjih močvirskih populacij travniškega postavneža (fotografija desno) na Koroškem.

Povirni barji, ki ju pod vznožjem Pece še velja izpostaviti, sta v Mežici. Barje Šumec ter močvirni

travniki pri kmetiji Škudnik v Podkraju vključujeta tudi floristično bogate suhe in termofilne travne

površine nad makadamsko cesto proti Podpeci. Tukaj je pomembno naravno rastišče nekaterih na

Koroškem in v Sloveniji redkih in ogroženih močvirskih rastlin in

vegetacije prehodnih barij. Zelo pomembno je edino

nahajališče dolgolistne rosike (fotografija levo) na Koroškem, ki

se ji pridružuje tudi pogostejša, a kljub temu redka in

zavarovana okroglolistna rosika. Tema mesojedima rastlinama

delata družbo še dve mesojedki, navadna in alpska mastnica.

Nad povirjem Šumca najdemo poleg mnogih drugih orhidej tudi

redko enolistno plevko in navadno močvirnico. Zanimivo pa je

tudi pojavljanje mrzličnika in in pa alpskega mavčka. Še

preostala povirja, ki so v zadnjih letih doživela mnoge

spremembe zaradi izsuševanj in gradbenih posegov so

pomembna tudi kot bivališče higrofilnih vrst metuljev. Tudi

tukaj je bil nazadnje leta 1991 najden munčev okarček. Žal je

zaradi dosedanjih posegov na to območje populacija

munčevega okarčka verjetno izginila za vedno. Med ostalimi vrstami metuljev je redko pojavljanje

močvirskega debeloglavca, močvirskega pisančka in travniškega postavneža.

Drugačno življenjsko okolje, kjer so se zaradi strme lege na karbonatih, s pašo in košnjo v preteklosti

ustvarila in ohranjala suha toploljubna travišča, je zahodni krak mežiškega smučišča Štalekar. To

toploljubno pobočje je pomembno predvsem zaradi tega, ker je bilo tukaj najdenih kar 64 vrst

dnevnih metuljev, kar je več kot polovica vseh opaženih vrst na širšem območju slovenskega dela

Koroške. Tu se srečujejo toploljubne vrste suhih travišč in nekatere subalpinske vrste, kot sta dva

predstavnika rjavčkov in vijolični tratar, ki pa to območje ne naseljuje stalno. Na meji med gojenimi

travniki in izpostavljenim pobočjem smučišča sta prisotna še vlagoljubni vrsti močvirski pisanček in

škrlatni cekinček. Ob gozdnih robovih in svetlih listnatih gozdovih sta prisotni skopolijev zlatook in

gozdni postavnež, ki pa se pojavlja zelo posamič, obe vrsti pa zelo redko. Da je stanje bivališč

metuljev vse slabše pa priča podatek, da nekaj redkih in ogroženih vrst zadnja leta ni bilo opaženih.

Taki vrsti sta na primer modri trepetlikar in veliki mravljiščar.

Olševa z dolinama Koprivne in Bistre

Še eno naravovarstveno in biotsko pomembno območje obsega ovršje Olševe, njena severna pobočja

in dolino Koprivno. Območje odlikuje pestrost naravnih in antropogenih habitatov, kot so gorska

oziroma alpinska travišča, skališča in melišča na karbonatih, grmišča rušja na območju gozdne meje,

sonaravni gorski gozdovi, šotno barje s specifično floro ter potok Koprivna s pritoki, ki v dokaj

ohranjenem naravnem stanju v zgornjem toku dopolnjuje biotsko pestrost tega območja.


Na severnem pobočju Olševe ob meji z Avstrijo raste značilni sestoj smrekovega, macesnovega in

bukovega gozda na zgornji gozdni meji. Tako kot na karbonatnih skališčih Pece, najdemo tudi na

stenah pod Olševo zanimivo naskalno floro, že prej omenjena avrikelj in Zoysovo zvončico. Širše

območje je, tako kot celotne vzhodne Karavanke izjemno pomembno bivališče divjega petelina in

sorodne vrste, ruševca. Pestrost ovršja nadgrajuje barje Zadnji travnik pod Olševo, ki je tipično visoko

barje v zadnjih fazah preraščanja (sukcesije) in edino visoko barje na Koroškem. V okolici so vidni

ostanki ledeniške morene. Osrednji del barja s šotnim mahom se počasi zarašča z rušjem in smreko,

zato se s čiščenjem roba barja zagotavlja njegova dolgoročna ohranitev in pogoji za rast ogroženih

rastlin, med drugim tudi značilnih rastlin visokih barij, nožičavi munec in okroglolistna rosika, ki sodita

med redke in ogrožene rastline Koroške.

Potok Bistra, ki teče po istoimenovani dolini predstavlja razmeroma dobro ohranjeno hidrološko in

hidromorfološko naravno vrednoto z zanimivo najdbo drobnega endemičnega rakca. Infrastrukturni

posegi v njegovi bližni pa so bistveno poslabšali stanje biotske pestrosti doline.

Kljub temu v dolini Bistre najdemo bogato nahajališče Kochovega svišča

(fotografija desno), ki ima na Koroškem le še nekaj izoliranih nahajališč. Na

toploljubnimih skalovitih južnih pobočjih Kozje peči ob koncu doline pa bogato

uspeva avrikelj. Tik pred izlivom Bistre v Mežo so pomembne še Cvelbarjeve

peči kot znamenita geološka lokaliteta (filitoidni skrilavec) in nadvse pomemba

botanična lokaliteta s prvim znanim nahajališčem dlakave vudsovke in eno od

le nekaj znanih nahajališč malega netreskovca v Sloveniji.

Smrekovško pogorje – botanični unikum Smrekovško pogorje je zaokroženo gorsko območje v vzhodnih Savinjskih Alpah, ki ga gradijo

vulkanske kamnine. Prav zaradi take podlage, je Smrekovško pogorje tudi v biotskem smislu

svojevrsten unikum – v Sloveniji je edini večji skalni nekarbonatni kompleks nad naravno gozdno

mejo. Na ovršju pogorja je paša v preteklosti ustvarila alpinska travišča na silikatni podlagi z volkom –

vrsta trave. Značilna so skališča z izjemno zanimivo floro na andezitu in andezitnem tufu, sonaravni

gorski bukovi in smrekovi gozdovi na severnih pobočjih pogorja.

Zaradi specifične silikatne oz. andezitne geološke podlage je

pogorje rastišče nekaterih redkih rastlinskih vrst pri nas: najmanjši

jeglič (fotografija levo), kuštravi jeglič, beli kosmatinec, Kochov

svišč, katančevolistna penuša, endemični živorodni zvezdasti

kamnokreč, alpska zvončnica in druge. Botanično je zanimivo tudi

domnevno naravno rastišče cemprinov na pobočjih Končnikovega

in Presečnikovega vrha. Skalovita severna pobočja Komna

prerašča zrel sestoj gorskega smrekovega gozda. Na območju je

tudi nekaj povirij manjših potočkov, pod severno steno Krnesa je

udorno jezero Končnikova luža. Posamezni skalni izdanki

dopolnjujejo pestro paleto gozdnih habitatov. Na območju je

nekaj rastišč ogroženega divjega petelina, ki ob malem skoviku in

koconogem čuku utemeljuje naravovarstveni pomen tudi širše, v evropskem merilu.

Žerjav – opomin preteklosti, breme sedanjosti?

Območje nekdanjega rudnika svinca in cinka v Žerjavu ima dolgo zgodovino. Z razvojem rudarstva je

tudi okolica, prej porasla s smrekovimi in borovimi gozdovi, bistveno spremenila. Gozd je zaradi


vsebnosti težkih kovin v tleh in kislih padavin propadel in omogočeno je bilo erodiranje prsti s pobočij

in razgaljenje strme dolomitne do apnene kamninske podlage. V takih razmerah so se na pobočjih v

okolici Žerjava razvila travišča na s težkimi kovinami bogatih tleh, kar je na območju Slovenije

svojevrsten fenomen. Na take ekstremne pogoje so prilagojene le nekatere redke in ogrožene

rastlinske vrste, predvsem mahovi in lišaji, ki so razmeram navkljub tukaj našli svoje pribežališče in

možnost obstoja.

Mučevo - rastišče ogroženih rastlinskih vrst Severno od Žerjava je v skalna pobočja vrezana slikovita

Mučeva soteska, imenovana tudi Hudi graben, ki predstavlja skalno sotesko v triasnih kamninah. Tudi

tu so vidni ostanki rudarjenja. Soteska potoka Hudi graben je v svojem najožjem spodnjem delu

zaradi sence in močnega zračnega pretoka hladnejša od okolice in bolj podobna klimi okoliških gora

na višjih nadmorskih višinah. Zato je v tej

soteski omogočena rast rastlin gorskih

predelov, ki so prilagojene na hladnejše

podnebje. Pojavljajo se visokogorske rastline,

kot so predalpski petoprstnik, okroglolistni

kamnokreč, snežnobeli repuh, planinski

slanozor, skalna špajka, zavarovana vrsta

avrikelj (fotografija desno) in druge. V soteski

je tudi nahajališče ranljive ter zavarovane

kukavičevke enolistne plevke.

Od Mežice čez Leše proti Prevaljam

Izstopajoča naravna vrednota vzhodno od Mežice je Volinjak z izjemno geomorfološko vsebino,

zasledimo pa lahko tudi nekaj izjemno redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. V dolinici pri

kmetiji Gutovnik je ob potoku močvirje manjšega obsega, ki ga prerašča močvirska vegetacija –

kukavičevka navadna močvirnica, temnordeča prstasta kukavica in še nekaj drugih vrst »divjih

orhidej«. Voda potoka, ki napaja močvirje je obogatena s kalcijevim karbonatom. Le ta se nižje na

manjšem slapišču ob cesti izloča na odmrle rastlinske ostanke in podlago, kar je redek proces

psevdofosilizacije oz. nastajanja lehnjaka.

Drugo mokrišče je blizu domačije Juš nad Lešami, kjer je še deloma

ohranjen pester sestoj različnih habitatov s povirjem, močvirnimi

travniki, gojenimi suhimi travniki in mešanim gozdom na apnenčasti

podlagi. V osrednjem barjanskem delu z zastajajočo vodo je bil

najden rušnati mavček, ki je v Sloveniji in sosednjih pokrajinah

Avstrijske Koroške ter Štajerske uvrščen na rdeči seznam kot

ranljiva vrsta, na Koroškem pa ga najdemo le tukaj. Številne so divje

orhideje ali kukavičevke, med katerimi velja izpostaviti zelo bogato

populacijo prej omenjene navadne močvirnice (fotografija levo). Na

sušnejših termofilnih traviščih je še desetletje nazaj uspevala v

Sloveniji zavarovana brstična lilija in na Koroškem redkejši lepljivi

lan, nakar je bil velik del območja preoran v njive ali pa so bili

travniki prekomerno gnojeni in je njihova vrstna pestrost rastlin

izginila. Močvirske habitate naseljuje metulj močvirski pisanček, zelo zanimiva pa je najdba

krvomočničnega modrina, ki je bil na Koroškem znan le iz okolice Kotelj in Ivarčkega jezera. Iz


naravovarstvenega stališča pa je tu najpomembnejša najdba metulja Skopolijev zlatook, ki je varovan

z mednarodnimi konvencijami, na obravnavanem območju pa se pojavlja ob gozdnih robovih.

Dolga Brda

Dravograd odlikuje izjemna biotska pestrost življenjskih okolij ter pestrost živalskih in rastlinskih vrst.

Na meji s Prevaljami je zanimiva močvirna dolina Dolga Brda. To je območje več raztresenih

močvirnih travnikov, sestojev jelševih gozdov, manjših povirij, nekaj zaraščenih vodnih oken, potok in

celo prehodno barje. Potok ima v večjem delu ohranjeno naravno strugo, v njem živi avtohtona

potočna postrv, kar je zaradi vlaganj tujerodnih vrst postrvi v Sloveniji že redkost. Potoke naseljuje

tudi rak jelševec in zelo pestra favna kačjih pastirjev, med katerimi velja omeniti ogroženi vrsti

velikega studenčarja in zamokovega studenčarja.

Na nekaterih manj gnojenih travnikih in njih robovih uspevajo nekatere vrste prstastih kukavic. Na

tem območju zabeleženo preko 20 vrst dnevnih

metuljev, med njimi tudi ogrožena sviščev

mravljiščar ter jagodnjakov slezovček, ki drugje

na Koroškem še ni bil zabeležen. V južnem delu

proti smrekovem gozdu ta izjemen močvirnat

predel prehaja v manjše prehodno barje s

šotnimi mahovi. Tu rasteta na Koroškem redki

navadni mrzličnik in močvirski petoprstnik

(fotografija levo), katerega edino znano

nahajališče na Koroškem je tukaj. V prej

omenjenem smrekovem gozdu je bogato nahajališče na

Koroškem redkejšega štajerskega pljučnika in gozdne

preslice, ki se pojavlja tudi v barjanskem delu opuščenega

ribnika. Na tem delu prehodnega barja je nadvse zanimiva in

naravovarstveno pomembna tudi favna nevretenčarjev. Na

tem mestu se pojavlja ogrožen kačji pastir barjanska deva, ki

je na Koroškem izjemno redek, in pa zavarovan ter

mednarodno varovan močvirski krešič (fotografija desno).

Travniki na skrajnem vzhodu te doline pa niso več vlažni, saj zaradi rahle nagnjenosti meteorna voda

odteka v dno doline, večja pa je tudi osončenost. So pa zakisani, tako da je nadvse zanimivo, da se tu

na nizki nadmorski višini pojavljajo fragmenti volkovja s travo volkom, zasledimo pa lahko tudi redke

cvetove arnike, ki je ogrožena zaradi uporabe v ljudskem zdravilstvu.

Mokrišča v občini Ravne na Koroškem

Brez dvoma so mokrišča, ki zajemajo tako vodotoke, barjanske in močvirne površine, mokrotne

travnike, najbolj ogroženi življenjski prostori v Evropi. V nekaj desetletjih po drugi vojni strokovnjaki

ocenjujejo, da je bilo tovrstnih habitatov uničenih že okoli 60% prej prisotnih, največ zaradi

intenzifikacije kmetijstva. Tudi v Sloveniji in Avstriji so mokrišča eni izmed najbolj ogroženih

življenjskih okolij.

Okolica Kotelj, natančneje povirje potoka Suha, dolina Črnega potoka med Ravnami na Koroškem in

Kotljami, močvirna dolina v Podgori vzhodno od Ivarčkega jezera in dolina Jamniškega potoka na


Strojni severno od Raven na Koroškem so hidrološko-biotski sistemi, ki so vredni posebne

naravovarstvene pozornosti.

Na območju povirja Suhe pod Preškim vrhom so fragmentarno ohranjeni močvirni travniki in manjša

povirja. Naravovarstveno pomembni so tudi visokodebelni travniški sadovnjak pod Metarnikom in

manjša potočka, ki imata v večjem delu povsem ohranjeno naravno strugo. Zahodnejši teče preko

triasnih in jurskih karbonatnih kamnin, zato ob potoku in manjših slapiščih tudi nastaja lehnjak.

Povirje in potok predstavljata pomemben habitat dvoživk in na vodo vezanih kačjih pastirjev, od

katerih se tu pojavlja že omenjeni povirni studenčar.

Na območju doline Črnega potoka je bilo potrjeno

pojavljanje kar 72 vrst dnevnih metuljev. Žal so bile mnoge

vrste opažene le enkrat, med njimi tudi nekatere v Sloveniji

redke in ogrožene vrste. Ob dejstvu, da je bil najbolj

zamočvirjen travnik na tem območju v 90-ih melioriran, so

populacije mnogih vrst izginile. Najbolj presunljiv je

zagotovo podatek o pojavljanju bakrenega senožetnika, ki

danes v Sloveniji nima potrjene prisotnosti in je zato

domnevno izumrla vrsta. Tudi gozdni postavnež (fotografija

desno), sviščev mravljiščar, beločrti repkar in zelenosivi slezovček na tem območju nimajo več trajnih

populacij, saj je o njihovem pojavljanju le nekaj zapisov. Poleg vlagoljubnih vrst velja omeniti edino

pojavljanje krvomočničnega modrina na Koroškem. Le tu je bil na Koroškem najden pisani bisernik, ki

pa je drugod v osrednji in južni Sloveniji bolj pogost. Rastlinski svet žal ni bil podrobneje obdelan,

uspeva pa tukaj močvirski svišč, ki je na Koroškem zelo redek in ogrožen.

Travna dolinica v Podgori, zahodno od kmetije Kogovnik, je obdana z mešanim gozdom. Na manjših

uravnavah in ob potoku je bilo popisanih kar 42 vrst dnevnih metuljev. Tudi tu se pojavlja zelenosivi

slezovček. Tipični termofilni vrsti sta turkizni modrin in rdečkasti venčar, ki sta na Koroškem zelo

lokalno razširjeni. V listnatem gozdu in ob robu travnika najdemo tudi Skopolijevega zlatooka,

rastlinsko pestrost močvirnega spodnjega dela doline pa izkazuje ogrožena navadna močvirnica.

Še eno pomembno mokrišče se razteza severno od Raven na Koroškem, na Strojni, kjer je pod

kmetijo Kobovec razmeroma dobro ohranjeno povirno mokrišče z značilnim izgledom ter

prevladujočo vegetacijo redkega šašja, ki je za predel Strojanskega hribovja in Koroško v celoti že

dokaj redka. Jamniški potok je v zgornjem delu lepo ohranjen in v njem živi tudi ogroženi kačji pastir

povirni studenčar. Proti severu se nad močvirjem dviguje pobočje, pokrito z resavo, ki prehaja v

smrekov gozd. Na resavah raste arnika, se pa le na tem delu Strojne

pojavlja divji petelin.

Uršlja gora – osamelec osamelih rastlinskih in živalskih vrst

Uršlja gora ali Plešivec je obsežen in izoliran gorski kompleks in

območje visokogorskega krasa z značilnimi površinskimi in podzemnimi

kraškimi pojavi. Gozdna meja je bila zaradi paše na ovršju in pod vrhom

v preteklosti znižana, po spremembah tradicionalnega alpskega

ekstenzivnega kmetijstva in opustitvi paše pa se dviga. Alpinska travišča

se zato počasi zaraščajo proti ovršju. Ovršje Uršlje gore predstavlja

vzhodno arealno mejo in reliktno rastišče redkih, ogroženih,


endemičnih ter zavarovanih rastlinskih vrst, je pa tudi bivališče redkih živali. Rastline, ki izkazujejo

alpske razmere Uršlje gore in jih je potrebno izpostaviti so kortuzijevka, alpska zlatica, lovorolistni

volčin ter že prej omenjena endemita kamniška murka ter zoisova zvončica. Zadnji dve vrsti imata

tukaj skrajno vzhodno mejo svoje razširjenosti. Karbonatne skalne stene na severni strani so rastišče

nekaterih redkih alpskih vrst, ki so ogrožene tudi v sosednjih deželah Avstrije, Koroški in Štajerski.

Ovršje Uršlje gore pa je zakisano. Travišča, ki jih je človek stoletja ohranjal so se razvila v volkovja, na

katerih raste arnika (fotografija zgoraj), pa navadni kukavičnik, brkata zvončica, oranžna škržolica in

druge. Na področju favne je zanimivo pojavljanje črnega apolona in gozdnega postavneža, ki sodita

med zavarovane vrste metuljev in sta v Evropi ogrožena. Tudi ovršje Uršlje gore med Godčevim

vrhom na zahodu in Plešivčko kopo na vzhodu je izjemno pomembno bivališče divjega petelina in

ruševca, ki ju tu zaradi izpostavljenosti in majhnega območja vrha pogosto opazimo.

Drava na stičišču treh dolin

Na stiku Strojanskega hribovja, Pohorja in Košenjaka je po izgranji hidroelektrarne leta 1943 nastala

akumulacija in tok reke Drave je z upočasnjenim tokom, zamuljevanjem in zaraščanjem v nekaj

desetletjih ustvaril edinstven življenjski prostor na in ob reki – Dravograjsko (za domačine tudi

Črneško) jezero. S tem procesom se je jezero v nekaj desetletjih spremenilo v izjemno mokrišče s

pisanim rastlinskim in živalskim svetom in je zato vzorčni primer naravne sukcesije rastlinskih in

živalskih združb močvirnih biotopov v umetni akumulaciji. Na tem območju je rastišče številnih redkih

ali prizadetih rastlinskih vrst ali njihovih križancev, ki imajo tu eno zadnjih zatočišč v Sloveniji ali so

vsaj zelo redke, kot so na primer strupena velika trobelika in vodna kislica. Med rastlinami se pojavlja

poleg omenjene kislice št konjska kislica, obe pa sta hranilni rastlini ogroženega metulja močvirskega

cekinčka. Slikovitost in značilen krajinski vidik dajejo jezeru prevladujoče rastlinske združbe

navadnega trsa, šašja in še nekaterih drugih obvodnih rastlinskih vrst, ki se počasi zaraščajo z vrbami

in črno jelšo. Leta 2008 se je na jezeru prvič pojavil bober, ki je upočasnil prekomerno zaraščanje.

Območje je z naravovarstvenega stališča pomembno za številne ptice, ki se tukaj pojavljajo bodisi kot

preletniki ali kot gnezdilci. Ornitologi so na širšem območju Dravograjskega jezera doslej zabeležili

preko 170 vrst ptic. Nekatere vodne in močvirske vrste, kot npr. trsni strnad, plašica, rakar in srpična

trstnica, so v Sloveniji ogrožene, saj potrebujejo večje površine trstišč, predvsem pa mir. Prav zato je

Dravograjsko jezero pomembno tudi pozimi, kot eno večjih prezimovališč ptic na zgornjem toku

Drave. Plitvine z vodnim rastlinjem omogočajo boljšo drstitev rib ter ugodne pogoje za ogrožene

vrste dvoživk, med katerimi je najpogostejša navadna krastača, pojavljajo pa se tudi zelene žabe in

sekulja. Na območju je bilo zabeleženo še 15 vrst kačjih pastirjev, zanimivo in pomembno pa je

pojavljanje zavarovanega kačjega

potočnika, za katerega je zgornja Drava

najpomembnejše območje v Sloveniji. Na

otokih je bil najden tudi močvirski krešič.

Obe vrsti pa predstavljata redkost, ki je

varovana tudi v evropskem merilu in zato

je celoten tok zgornje Drave z njenimi

pritoki, v katerih se pojavljajo močne

populacije raka koščaka (fotografija

desno), še ene redke in ogrožene živalske

vrste v evropskem merilu, opredeljena kot

območje Natura 2000.


Začetek ali konec Pohorja – odvisno s katere smeri gledamo

Obsežno sklenjeno gozdno območje nad Dravogradom, med Dravo in izlivom Meže, je Bukovje.

Zaradi silikatne podlage na severnem in skalovitem pobočju Pohorja je edinstven ekološki sistem

predalpskega gozda bukve in velike mrtve koprive. Na območju gozda v Bukovju se pojavljajta

zavarovani vrsti metuljev, črni apolon in gozdni postavnež, ki sta varovana tudi na podlagi

mednarodne in evropske zakonodaje Natura 2000. Floristične posebnosti območja pa so kranjska

bunika in trilistna vetrnica.

Vzpon iz Dravograda na sever, proti meji z Avstrijo

Severno od Drave in Dravograda se dviguje gorski vrh Košenjak. Od njega se cepijo trije glavni

grebeni, ki se strmo spuščajo proti Dravi: Goriški vrh na zahodu, Ojstrica v sredini in Kozji vrh na

vzhodu. Ovršje pokriva v glavnem smrekov gozd, mestoma so ohranjena gorska travišča, ki se

ponekod zaraščajo, vendar še vedno premorejo prave botanične redkosti, na primer Kochov svišča.

Na enem delu je prisotnih nekaj fragmentov prehodnih barij, na katerih se pojavlja šotni mah. Na

samem ovršju, kjer so še prisotna volkovja, pa uspevajo še nekatere alpske rastline, kot so na primer

alpski škrobotec, brkata zvončica, arnika, zlati petoprstnik, švicarski jajčar, enocvetni svinjak ali

brinolistni lisičjak. Na nekoč posekanih površinah, ki pa

se danes zaraščajo, so še danes pogoste resave z

borovnico, jesensko vreso in drugim grmičevjem, kar

predstavlja ugoden habitat za ruševca in divjega

petelina, nižje pa tudi gozdnega jereba. Prav zato je

odpiranje gozdnih struktur, kot se je to nekoč počelo s

fratarjenjem, posebnim gospodarjenjem, nujno za

ohranitev močnih populacij ogroženih vrst koconogih kur

(fotografija desno).

V dolini potoka Velke je območje dobro ohranjenega gorskega

bukovega gozda na silikatni podlagi z visoko vrstno pestrostjo. Zaradi

strmih skalnih pobočij je zelo malo vplivov gospodarjenja. V dolini

Velke je zato bogata je flora mahov, lišajev in praproti. Tu najdemo

nekatere redke in zavarovane vrste, kot so vzhodnoalpski endemit

nenavadni kamnokreč (fotografija levo), zimska preslica, praprot

peruša ali širokolistna lobodika, za katero je nahajališče v povirju Velke

edino znano rastišče na Koroškem. Ob vodotoku so bogata rastišča

velikega jesena, ki je hranilna rastlina zavarovane vrste gozdnega

postavneža, ki se na območju redno pojavlja. Slednji je prav tako vrsta

evropsko pomembnega območja Natura 2000.

Pa še nekaj o očakih preteklosti

Na območju Geoparka je kar 129 posameznih dreves ali drevoredov dosega kriterije, ki jih uvršča v

izbor dendroloških naravnih vrednot na območju Slovenije. Velika večina je lip, sajenih ob kmetijskih

gospodarstvih, nekatere še iz časa turških vpadov. Izstopa nekaj izjemnih dreves, kot so:

Najevska lipa ali Najevnikov lipovec (desno) raste ob domačiji Osojnik (po domače Najevnik) na

Ludranskem vrhu, južno od Črne na Koroškem. Izjemna je po svojem izgledu, starosti, pričevalnosti in

seveda merah, saj je znana kot najdebelejše drevo v Sloveniji. Obseg debla je nekoč meril 11,24 m;


leta 1980 pa je propadel del starega oboda debla,

zato lipa danes meri kakšnega pol metra manj.

Danes enotno deblo je domnevno zraslo iz

sedmih debel, česar pa ne bomo nikoli zagotovo

vedeli, saj je drevo danes votlo. V višino sega čez

24 metrov, njeno starost pa ocenjujejo na petsto

let. Leta 1993 je bila lipa sanirana je danes še

vedno v dobrem stanju.

V Črnečah v občini Dravograd rasteta grajska

velika jesena. Večji ima obseg okoli 5,5 m in je po podatkih najdebelejši jesen v Sloveniji. Četudi je v

spodnjem delu votel, je vitalen in je dosegel že zavidljivo višino 27 m.

V občini Dravograd nedaleč od domačije Ot raste ena najdebelejših smrek na Koroškem, saj v obsegu

meri kar 5,2 m.


2. GEOLOŠKA DEDIŠČINA

2.1. Kratek geološki opis Geoparka Karavanke

Karavanke so nastale v drugi fazi Alpidske orogeneze, ki poteka že vse od eocena in še traja.

Pritiskanje med Evropsko in Afriško tektonsko ploščo in sukanjem slednje v smeri obratno od urinega

kazalca je povzročilo vzdolž prelomne cone Periadriatskega lineamenta bočno zmikanje severnega

prelomnega krila do 250 km daleč proti vzhodu in nastanek divergentnega sistema narivov (flower

structure) prečno na PL. Severni pas cone PL gradijo permotriasna intruzivne breče, ki so od gabbrske

do sienitne sestave. Južni pas tvori oligocenska tonalitna intruzija. Najstarejše regionalno

metamorfne kamnine v osrednji coni med magmatskimi so spremenjene zaradi

kontaktnometamorfnih procesov. Intenziven sočasni vulkanizem je na površin dal zaporedje

piroklastičnih kamnin. V severnem delu geoparka, ki pripada Evropski plošči, izdanjajo raznovrstne

visoko- do najnižje metamorfne kamnine. Nastale so v regionalni metamorfozi v času glavnega trka

med celinskima ploščama. Proti severu in jugu ležeče pokrovi gradijo plitvovodni večinoma

platformski karbonatni sedimenti od ordovicijske do eocenske starosti z mnogimi fosili, ki so nastali v

obširnih oceanih Paleo- in Neo-Tetisa. V njih vznožju so klastični sedimenti nastali sočasno z

dviganjem Karavank. Območje Pece vsebuje svetovno znana epigenetska Pb-Zn rudišča v karbonatnih

kamninah in izjemno zgodnjediagenetsko Zn-Pb laminirano rudišče Topla, ki so predstavljena v

geološko-rudarskem muzeju v Mežici. Minerala dravit in wulfenit s svojima tipičnima nahajališčema

sta pomembna geološka dediščina. Ledeniški, rečni in kraški geomorfološki procesi so izoblikovali

izjemno slikovito topografijo. Kamenodobni artefakti najdeni v kraških jamah so pomembna osnova

za razumevanje človeškega razvoja.

2.2. Geološki razvoj območja Geoparka Karavanke

Karavanke so mlado nagubano gorstvo, katerega geološki razvoj še ni zaključen. Ležijo namreč na

stiku dveh kontinentalnih plošč, velike Evropske plošče na severu in manjše Jadranske plošče na jugu,

ki se še vedno premikata druga proti drugi. Glavni tektonski element Karavank je Periadriatska

prelomna cona ali Periadriatski šiv, ki jo tvori od zahoda proti vzhodu potekajoč stranski premik.

Cona ločuje Severne Karavanke od Južnih. Prelom predstavlja mejo med Evropsko in Afriško ploščo

oz. njenim odlomljenim delom – Jadransko mikroploščo in v globino sega več 10 km.

Glavno strižno ploskev lahko opazujemo v Obirski dolini, dolini Remscheniggraben ali dolini Bistre,

kjer se z ostrimi mejami srečajo severna stara kristalinska podlaga, granit in tonalit s kamninami

južnoalpinskega železnokapelskega paleozoika in južnoalpinskega triasa. V bližini tega strižnega

območja iz granitne podlage na površje privrejo tudi slatine (Obir, Železna Kapla).

Ob narivanju Jadranske plošče proti severu na Evropsko ploščo, se je kolizija rezultirala v gubanju

sedimentov, ki so se pred tem odlagali v prostoru med ploščama. Stik obeh plošč je povzrožil velike

lateralne premike na robovih obeh plošč, kar je povzročilo gubanje in lomljenje kamnin ter njihovo

širjenje vzdolž kontaktne cone. Na ta način so se izoblikovali posamezni dolgi in ozki kamninski

pasovi. Redko na tako majhnem območju najdemo tako raznoliko kamninsko zgradbo iz različnih

obdobij Zemljine zgodovine, kot je v Karavankah.


Kamnine so tukaj prešle več faz orogeneze (hercinsko in alpidsko).

Najstarejše kamnine najdemo v ozkem od vzhoda proti zahodu potekajočem kamninskem pasu na

območju Železne Kaple in vzhodno od nje. Na tem območju so vzdolž Periadriatske prelomne cone

tudi najgloblje tektonske enote Karavank.

Periadriatska prelomna cona

Železnokapelski pas metamorfnih kamnin pripada podlagi zgornjega dela Južnih Alp na območju

krovnega sistema Dravskega niza in Krke . Tukaj najdemo najstarejše kamnine Karavank na območju

Geoparka. Večinoma jih sestavlja siv biotitno plagioklazov paragnajs , ki mestoma vključujejo do 15

m debele plasti drobnozrnatega skrilavega amfibolita. Prav tako lahko naletimo na vključke do 30 m

debelih mikroklinovih gnajsov.

Vzporedno se metamorfnega pasu na severu dotika niz železnokapelskega diabaza, katerega

nastanek domnevno sega v ordovicij. Le ta na severu tektonsko trči v triasne kamnine severnih

Karavank, na jugu pa ga omejuje granitni pas železnokapelskega preloma. Pas diabaznih kamnin je

prekrit z glinastimi skrilavci, ki so se odlagali v globokomorskem jarku, prav tako pa nad diabazom

naletimo na konglomeratne, muljaste peščenjake, tufe, blazinaste lave in diabazne žile.

V železnokapelske metamorfne kamnine in v železnokapelski diabazni pas se je v permu verjetno

vtisnilo intruzijsko telo – granitni pluton Karavank. Na stiku z vročim granitnim plutonom so se

metamorfne kamnine spremenile v rogovce in migmatite, železnokapelski diabazni pas pa v

kordieritni vozlasti skrilavec.

Do najmlajše intruzije je prišlo v oligocenu, ko se je magmatske kamnine vtisnil še tonalitni pluton

Karavanke. Zaradi zmikanja ob ob Periadriatski prelomni coni in posledično tektonskih pritiskov je

nastal skrilav tonalitni gnajs.

Paleozoik Južnih Karavank

Na širšem prostoru Jezerskega vrha, med Košutino enoto in Kamniško-Savinjskimi Alpami naletimo na

podlago staropaleozoiskih in mladopaleozoiskih kamnin, ki se v smeri proti severu v obliki tektonskih

leč raztezajo do Periadriatske prelomne cone zahodno od Železne Kaple.

Plasti si sledijo ordovicijski in silurijski skrilavci, silurijski in devonski apnenci, karbonati iz spodnjega

karbona in v zgornjem karbonu nastale flišne plasti hochwipfelske formacije. Posledica hercinske

orogeneze v zgornjem karbonu je molasna sedimentacija, ki traja vse do spodnjega perma. V

srednjem permu so se odlagale kontinentalne plasti, v zgornjem permu pa so se odlagali morski

transgresijski sedimenti, ki predstavljajo triasno podlago Južnih Alp.

Mezozoik Južnih Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp

Razvoj Južnih Karavank v mezozoiku obsega celoten trias. V spodnjem triasu prevladuje razvoj

plitvomorskih sedimentov, v srednjem triasu se pojavijo prvi premiki tal, ki povzročijo razpad

sedimentacijskega bazena in nastanek bazenskih sedimentov, plitvomorskih sedimentov ter dacitnih

in anizijskih vulkanitov. V zgornjem triasu so prevladovali plitvomorski sedimenti (lagune, grebeni).


Mezozoik Severnih Karavank

Severne Karavanke gradijo mezozoiski sedimenti, med katerimi prevladujejo triasne kamnine. Razvoj

triasne podlage se v Severnih Karavankah začne nekoliko kasneje kot v Južnih. Spodnji trias je slabše

zastopan, medtem ko apnenci in dolomiti srednje triasne starosti tvorijo glavni del Severnih

Karavank. V srednjem in zgornjem triasu so prevladovali plitvomorski sedimenti, na školjkovitem

apnencu alpskega razvoja. Več kot 1000 metrov debela plast wettersteinskih apnencev, ki so

mestoma orudeni s svincem in cinkom je pomenila osnovo za dolgoletno rudarsko tradicijo na tem

območju. Jurske plasti se na površju pojavljajo na severu le kot manjše luske, preko katerih so ob

vznožju Severnih Karavank narinjene triasne kamnine in se končajo s sivimi, plastnatimi,

drobnozrnatimi apnenci spodnje kredne starosti.

Terciar

Medtem ko v Severnih Karavankah oligocenskih sedimentov ne najdemo, pa te plasti zasledimo kot

sedimente posameznih ugrezajočih se jarkov na območju Kamniško-Savinjskih Alp. V Sloveniji se v

zgornjem oligocenu in miocenu dogaja vulkanska aktivnost. Iz tega obdobja najdemo andezite,

andezitne tufe in riolite na Smrekovškem pogorju. Plasti oligocenskih sedimentov tvorijo sive morske

gline, laporovci in laporni apnenci gornjegrajskih plasti ter, kot tudi andezitni tufi, andeziti in

vulkanske breče.

Miocenske plasti se pojavljajo tako v talnini pod Karavankami – le te so se narinile na njih – kot tudi

na površju Karavank. Gre za fine – grobe klastične kontinentalne premogonosne plasti.

Današnja morfologija Karavank je posledica poznega dvigovanja, ki traja še danes. Ta mlada zgodba o

dvigovanju gorovja se je začela v miocenu pred okoli 12 milijoni let (sarmat). V tem času gorovje tako

Severnih kot Južnih Karavank še ni obstajalo.

V sarmantu so se na obstoječe severno metamorfno predgorje Karavank in mezozoiske plasti

Severnih Karavank odložili premogonosni peski in gline, ki so bili prineseni z metamorfnega območja.

Kmalu po odložitvi drobnozrnatih, premogonosnih sedimentov se je najbrž začelo najzgodnejše

dvigovanje. Sedimenti postanejo bolj grobi in vključujejo karbonatne komponente z debelozrnatimi

kremenovimi prodi. Najprej so komponente z območja Karavank izvirale iz južnega dela Karavank.

Kmalu pa sedimenti postanejo še bolj grobi in komponente z območja Severnih Karavank kažejo, da

se je le ta začel dvigovati.

Z dvigom Severnih Karavank se je zaključila sedimentacija neogenskih plasti v Severnih Karavankah,

saj so se le te dvignile in predstavljajo območje odnašanja grušča in mela. Nekoč povezano območje

odlaganja premogonosnih plasti je bilo tako prekinjeno. Premogi in spremljevalne kamnine, ki so se

odlagali na mezozoiskih kamninah, se dvignejo s Karavankami in danes predstavljajo visoko ležeča

nahajališča premoga na južni strani Severnih Karavank. Istočasno z dvigovanjem Severnih Karavank se

pogreza metamorfna talnina v podgorju Karavank in sprejema iz Karavank prineseni grušč in mel.

Vzporedno podnožju Karavank potekajoča cona ugrezanja v predgorju Karavank je na posameznih

mestih zapolnjena z več kot 1000m debelimi plastmi debelozrnatega grušča, ki ga prinaša iz

Karavank. S še vedno trajajočim premikom Severnih Karavank proti severu, ki je povezan v

vzdigovanjem, se Karavanke narinejo na lastne nanose grušča, zaradi česar danes v podnožju

Severnih Karavank vidimo narivno ploskev, kjer mezozoiske kamnine ležijo nad zelo mladimi

neogenskimi sedimentnimi plastmi. Danes torej lahko opazujemo mladi sarmatski premog in še


mlajše debelozrnate sedimentne plasti na severu pod Karavankami, na južni strani Severnih Karavank

pa isto stare premoge – višje ležeče – na vrhovih Karavank.

Mlada gubanja gorovja Karavanke potekajo vzdolž stranskega premika na območju glavnih prelomnih

con, Savski prelom na jugu in Periadriatska prelomna cona na severu. Ker pri tem prihaja tudi do

zožitve v smeri sever-jug, se kamniti bloki umikajo ob strmih prelomih navzgor, v Severnih

Karavankah proti severu in v Južnih Karavankah proti jugu, kar je tudi vzrok za narivanje mlajših plasti

kamnin.

2.3. Pregled zgodovine nastajanja ozemlja in geološki opis območja

Gorovje Karavanke (K.) je zgrajeno iz izjemno raznolikih sedimentnih, magmatskih in metamorfnih

kamnin, ki so nastajale v poznem kaledonskem, varističnem in alpskem gorotvornem ciklusu

(orogenezi) vse od ordovicija do miocena v časovnem razponu več kot 450 milijonov let.

Prevladujoči del geoparka tvori zaporedje sedimentnih kamnin, ki je nastajalo na karbonatni

platformi južnega roba paleozojskega oceana Paleo-Tetis in nato še mezozojskega oceana Neo-Tetis.

Večinoma plitvovodni platformski karbonatni sedimenti pripadajo vrhnjemu delu Jadranske

mikrocelinske tektonske plošče, ki je bila v času njihovega odlaganja še severni del velike Afriške

kontinentalne plošče, vendar je zdaj daleč od nje.

Tektonska geološka dediščina geoparka je izjemna. V času glavnega trka Afriške in Evropske celinske

plošče v eo-alpski tektonski fazi pred okrog 100 milijoni let v poznji spodnji kredi so bili sedimenti, ki

so nastali v oceanih Tetis narinjeni skoraj 250 kilometrov daleč proti severu na Evropsko

kontinentalno ploščo preko območja geoparka v smeri proti zdajšnji Bavarski ravnini.

Zdajšnje Severne Apneniške Alpe, ki so daleč od geoparka na severu Avstrije, tvorijo severno čelo

ogromnega nariva s sedimenti, ki so bili pred tem odloženi v obširnem oceanu Tetis med obema

celinskima ploščama.

Medcelinski trk z visokimi temperaturami in tlakom je bil vzrok za sočasno obsežno regionalno

metamorfozo zaporedja zelo različnih predhodnih kamnin. Zato v geoparku najdemo tudi zelo

različne metamorfne kamnine v celotnem razponu od utra-visoko metamorfnih eklogitov in

serpentinitov do kamnin, ki odražajo zelo nizko stopnjo metamorfoze. Vse te kamnine zdaj pripadajo

Evropski celinski tektonski plošči in njeni geotektonski enoti Vzhodne Alpe. Izdanjajo v severnem in

vzhodnem delu geoparka, kjer je erozija že odnesla nanje narinjene sedimente oceana Tetis.

V zaporedju metamorfnih kamnin so tudi dajki pegmatitov z zanimivim Mg-turmalinom – dravitom in

njegova “tipična lokacija”, od koder so ga tudi prvič opisali.

V času glavnega medcelinskega trka (kolizije) je nastal prvi Alpski orogen - gorska veriga, ki je bila

celo višja in obsežnejša kot so zdajšnje Alpe, ki so rezultat druge faze dvigovanja.

Prva gorska veriga Alp je bila namreč skoraj povsem erodirana že pred koncem eocena. Zdajšnje

Karavanke so nastale kot del drugega – mlajšega orogena Alp z dvigovanjem iz globin plitvih

eocenskih morij vse do današnjih višin. Dviganje gorovja še vedno poteka, kar dokazuje recentna

potresna dejavnost in natančne GPS meritve.


Proces zdajšnjega dvigovanja Karavank je posledica druge kompresijske – še vedno trajajoče faze

(iztiskanja) med kontinentalnima ploščama in sočasne rotacije Jadranske plošče v smeri obratni

gibanju urinih kazalcev, kar je povzročilo tudi bočno iztiskanje ogromnih tektonskih blokov ALCAPA

(Alpe-Karpati-Panonidi) vzdolž enega od napomebnejših in najdaljših evropskih prelomnih con –

Periadriatskega lineamenta (PL), ki poteka tudi preko območja geoparka.

PL tvori skoraj navpično globoko tektonsko mejo proti vzhodu iztisnjenih blokov Evropske celinske

plošče na severu z Afriško ploščo na jugu. Vzdolž več 10 kilometrov globokega PL je bil izvršen desni

zmik severno ležečih blokov proti vzhodu za okrog 250 kilometrov.

PL je vzhodni podaljšek izjemno pomembnega Judiakarijskega preloma s področja Italije s skupno

dolžino več kot 1000 km, ki poteka preko območja geoparka v smeri zahod-vzhod vse do Budimpešte

na Madžarskem.

Iztiskanje med ploščami je povzročilo izrivanje globoko ležečih magmatskih in metamorfnih kamnin

ter bočno iztiskanje sedimentnih kamnin nad njimi v obliki širokih, vendar kratkih, divergentnih

sistemov pokrovov, ki tvorijo izjemno izrivno tektonsko strukturo (flower structure).

V prelomni coni PL, ki je do več kilometrov široka, so na površino izrinjene magmatske in kontaktno

metamorfozirane regionalno metamorfne kamnine, ki tvorijo “globoke korenine” osrednjega dela

Karavank in med seboj ločujejo geotektonski enoti Severne Karavanke (S.K.) in Južne Karavanke (J.K.).

Severne Karavanke tvori zaporedje pokrovov, ki so bili narinjeni s področja PL prelomne cone proti

severu v splošnem približno pravokotno na smer PL. Gradijo jih sedimenti nastali v oceanu Tetis.

Zaporedje pokrovov, ki pa so bili narinjeni s področja PL proti jugu in jih prav tako gradijo Tetidini

sedimenti, tvorijo Južne Karavanke, ki so del Južnih Alp in gorske verige Dinaridov.

V prelomni coni PL lahko opazujemo na razmeroma majhnem območju zanimivo raznoliko združbo

kamnin in tektonskih kontaktov v treh ozkih skoraj vzporednih pasovih potekajočih v smeri zahod-

vzhod. Severni pas tvorijo zgornjepermska do srednjetriasna diferencirana serija intruzivnih

magmatskih breč od po sestavi v razponu od olivinovega gabbra do monzo gabbra, monzonita in

sienogranita.

Granitporfirski dajki v intruzivnih brečah imajo Rapakivi strukturo. Izjemno zanimiva in redka je

“occelarna” struktura rasti kremenovih zrn v gabbrskih fragmentih zaradi metasomatskega

nadomeščanja mafičnih mineralov z minerali izločenimi iz mlajše granitne magme.

Južni pas je zgrajen iz oligocenskih do miocenskih sintektonskih tonalitov. S tektonskim premikanjem

sočasna intruzija tonalita je povzročila skoraj paralelno orientacijo prizmatskih mineralnih zrn v

magmi, zato ima kamnina skoraj izgled gnajsa.

V osrednjem delu prelomne cone PL so bile v procesu kontaktne metamorfoze na stiku z magmo

prvotne regionalno metamorfne kamnine spremenjene v migmatite in rogovce. Skrilavce je

impregnirala magma in jih metasomatsko spremenila v vozlaste kordieritne skrilavce. Najstarejše

kamnine geoparka so sivi biotitno-plagiokazovi gnajsi, v katerih so do 15 m debele plasti

drobnozrnatega močno skrilavega amfibolita in do več kot 30 m debele konkordantne leče

mikroklinovega gnajsa.

Tektonski blok severno od cone PL gradijo skrilavi glinavci, konglomeratični peščenjaki, bazaltni dajki

in vložki blazinastih lav in njihovih piroklastičnih različkov, ki so nastali v globljevodnem okolju v coni

razpiranja verjetno v ordoviciju.


Severno od opisanega bloka ob strmem prelomu leži skladovnica treh proti severu ležečih pokrovov

iz triasnih in jurskih kamnin, ki so jedro S.K. Najstarejši in najnižji del S.K. gradijo zgornjepermski in

spodnjetriasni terigeni kremenovi peščenjaki in konglomerati s postopnim prehodom v laporovce ter

v oolitne dolomite in platformske apnence s fosili.

V anizijskih dolomitih, ki so nastali v medplimskem in nadplimskem okolje, je edinstveno (edino do

sedaj edino tovrstno) Zn-Pb tankoplastnato zgodnjediagenetsko rudišče v Topli.

Tri manjša rudišča so nastala sočasno s strjevanjem kamnine iz sedimenta, ki je bil odložen v

paleokraške depresije na karbonatni platformi. Sulfidi so bili izločeni zaradi procesa redukcije

predhodnih Zn in Pb karbonatov ob razpadu organskih snovi odmrlih cianobakterij.

V ladiniju je bila odložena več kot 1000m debela wettersteinska formacija v treh različkih: kot

predgrebenski, grebenski in lagunski karbonatni sedimenti z redkimi nahajališči sicer spektakularnih

fosilnih polžev.

V poroznih in prepustnih delih kamninskega zaporedja je iz dotekajoče rudne slanice nastalo Pb in Zn

orudenja tipa doline reke Mississippi. Diskordantni žilni tip rudnih teles je nastal z izločanjem rudnih

mineralov (galenite in sfalerita) v tistem času odprtih tektonskih razpok. V plasteh s poroznimi

brečami, ki so nastale z okopnitvami v nekdanjih lagunah nastalih kamnin, so nastala medplastna

konkordantna rudna telesa. Ogromna stebrasta telesa rudnih breč so posledica rušenja stropov

podzemnih kraških jam. Rudni minerali tvorijo cement karbonatnim odlomkom. Liasna

(pliensbachijska) starost epigenetskega orudenja je bila dokazana z mikroskopskimi raziskavami

zaporedja rudnih in jalovinskih karbonatnih mineralov v žilah. Kot del sekundarne mineralizacije,

nastale zaradi oksidacije prvotnih mineralov, je ponekod najti sicer redke barvite kristale wulfenita, ki

so svetovno znani mineralni ponos cele rudne regije. Na območju gore Peca je bilo na površini nekaj

več kot 100 km2 več kot 400 rudnih teles. V 350-letni rudarski zgodovini so pridobili več kot 20

milijonov ton rude, ki so predstavljeni v Muzeju Podzemlje Pece v Mežici. V karnijskih plasteh so trije

horizonti skrilavih glinavcev z amoniti in ostanki kosti ihtiozavrov. Apnenčevi vložki vsebujejo fosilne

ostanke bogate školjčne in krinoidne favne. Zgornjetriasne in spodnjejurske plasti so razvite kot

platformski plitvovodni ter hrebenski apnenci in dolomiti bolj in manj zaprtih lagun. V srednjem liasu

(pliensbachij) je nastopila obsežna tektonska faza z razpiranjem globokih razpok, ki so omogočila

dvigovanje vročih rudnih slanic, iz katerih je nastalo epigenetsko Pb-Zn orudenje globoko v

Wettersteinski formaciji. Razpiranje je povzročilo odpiranje jurskega oceana Penninicum (Severni

Tetis) in nastanek globokovodnih sedimentov z Mn-gomoljasto rudo.

Spodnjekredne plasti vsebujejo orbitoide. Eocenski numulitni in alveolinski apnenci so bili

transgresivno odloženi na metamorfno podlago severno od Karavank.

Paleozojsko zaporedje J.K. obsegajo ordovicijski in silurski skrilavi glinavci, zgornjesilurski in devonski

do spodnje karbonski plitvovodni grebenski koralni apnenci in različni plastnati lagunski karbonati.

Spodnjekarbonski hochwipfelski fliš je bil odložen sočasno s takratnim dvigovanjem Variskidov

severno na celini.

Sočasna vulkanska dejavnost je dala dajke in vložke piroklastitov. Iz vročih rudnih raztopin so nastala

Zn-Pb-Cu žilna in metasomatska orudenja, ki pa danes niso več ekonomsko zanimiva. Po

spodnjekarbonski varistični orogenezi so se v zgornjem karbonu odložili molasni sedimenti Javorniške

formacije s kremenovimi konglomerati in peščenjaki ter glinavci z edinstveno fosilno združbo


rastlinskih ostankov in morskih organizmov odloženih skupaj z vmesnimi apnenci, ki so nastali v času

kratkotrajnih transgresij.

Asturska tektonska faza je dala rudne raztopine, iz katerih je v lečah morskih apnencev z

metasomatozo nastala železovo karbonatna – sideritna in Pb ter Zn orudenja. V najvišjem delu

karbona in spodnjem permu so nastajali apnenci Dovžanove soteske sočasno s trogkofelskimi

apnenci. Izjemno bogata brahiopodna in druga favna je svetovno znana in vrhunska mednarodna

paleontološka dediščina.

V srednjem permu so v erozijski fazi nastale bazalne trbiške breče, ki prehajajo v prevladujoče

kremenove terigene klastične sedimente gröenske formacije. Transgresivna zgornjepermska morska

sedimentacija se je vršila v bolj ali manj zaprtih morskih lagunah večinoma z evaporitnimi dolomiti.

V spodnjem triasu so pogosti vložki oolitnih apnencev v zaporedju klastičnih sedimentov, katerih se

količina klastične sedimenta s kopnega postopno zmanjšuje. Proti koncu spodnjega triasa in v aniziju

prevladujejo plitvovodni čisti karbonatni sedimenti.

Srednjetriasna tektonska faza prekinjenega razpiranja celinske skorje je povročila nastanek

tektonskega jarka in razvoj raznolikih sedimentacijskih okolij od plitvovodnih, pobočnih in

globokovodnih bazenskih sedimentov. Sočasno z razpiranjem je potekala izlivna bazaltna do riolitna

eksplozivna vulkanska (bimodalna) dejavnost.

Zaradi hidrotermalne dejavnosti so nastajala manjša orudenja s Hg idrijskega tipa in Pb ter Zn

orudenja. V zgornjem triasu je prevladovala plitvovodna sedimentacija v lagunah in na grebenih. V

široko razprostranjenem plimskem okolju je prevladovala ciklična sedimentacija Loferskega faciesa.

Pliensbachijska faza razpiranja v liasu je omogočila nastanek globljevodnega sedimentacijskega okolja

in odlaganje radiolaritov ter glinavcev z gomoljasto Mn rudo. Ruda z Begunjščice je bila vir za prvo na

industrijski način proizvedeno Mn-jeklo v fužinah na Jesenicah in predstavlja zelo pomembno

geološko in rudarsko ter metalurško kulturno dediščino.

V J.K. sledijo eocenski večinoma drobnozrnati klastični sedimenti z rastlinskimi ostanki in nekaj lečami

premoga ter z združbo sladkovodnih moluskov.

S pozno oligocensko in miocensko intruzijo tonalitne magme sovpada intenzivna izlivna in

eksplozivna vulkanska dejavnost. Obširno območje Smrekovca gradijo izlivni andeziti in njihovi tufi ter

različni druge piroklastične in flišne - turbiditne kamnine.

Območje Južnih Karavank je bilo močno tektonsko deformirano po nastanku pokrovov, ki so nastali z

narivanjem v smeri proti jugu med prelomno cono PL in približno vzporednim Savskim prelomom

južno od njih. Vzdolž PL je bil izvršen okrog 250km dolg zmik, medtem ko je vzdolž Savskega preloma

bilo zmikanja le za okrog 90km. Zaradi sproščanja napetosti, ki so posledica razlik v dolžini premikov

ob glavnih regionalnih prelomih so v J.K. nastale med seboj približno vzporedne podolgovate

tektonske leče.

Z ogljikovim dioksidom bogate mineralni in termalni izviri so posledica globokega kroženja vod v

območju razprtih prelomnih con in so zanimiva hidrogeološka dediščina.

Najmlajša kamnina, ki nastaja vse od zadnje ledene dobe ob izvirih bogatih z ogljikovim dioksidom, je

lehnjak. Kamnolomi z bližnjimi “rastišči” kamnine so unikatna sedimentološka geološka dediščina.

Svetovno znana in pomembna so koščena in kamnita orodja naših zgodnjih prednikov ter fosilne kosti

kvartarnih sesalcev najdena v kraških jamah Olševe.


Glavna faza dviganja K. se je začela v sarmatijski stopnji miocena, pred približno 12 milijoni let, na kar

kažejo le nekoliko starejše plasti premoga, ki ležijo v zaporedju drobnozrnatih klastičnih kamnin –

peščenjakov in glinavcev odloženih v predhodni tektonsko mirni fazi na triasno podlago kamnin S.K.,

kakor tudi na metamorfne kamnine Evropske celinske plošče v njihovem severnem predgorju.

J.K. so se začele dvigovati najprej in njene kamnine so prvi vir za sedimente, ki so bili odloženi v

bazenu na severozahodu, o čemer pričajo dobro zaobljeni kremenovi prodniki v prevladujočem

karbonatnem klastičnem sedimentu. Zaporedje klastičnih sedimentov ima značilno “obratno

postopno zrnavost” s povečevanjem velikosti zrn v mlajših sedimentih, kar odraža postopno

povečevanje hitrosti dvigovanja gorovja v erozijskem zaledju. Šele v poznosarmatjskih sedimentih so

najdene presedimentirane kamnine iz dvigajočih se S.K. To dokazuje, da se je tudi severno območje

gorske verige začelo dvigovati in je bilo sočasno tudi erodirano. Tudi plasti s premogom, ki so bile

odložene na triasne apnence so bile dvignjene skupaj s Karavankami in jih najdemo na severnih

pobočjih S.K.

Sočasno je metamorfna podlaga severnega predgorja tonila in bila sproti zapolnjevana z

debelozrnatimi sedimenti prinešenimi z območja dvigajočih se S.K. Debelina teh predgorskih

sedimentov je več kot 1000 metrov. Ob napredujočih pritiskih z juga so se S.K. še bolj dvigovale, kar

je v zaključni fazi pripeljalo celo do njihovega narivanja preko komaj odloženih sedimentov. Skoraj

vodoravna narivna ploskev je jasno vidna na njihovem severnem vznožju, kjer so mezozojske

kamnine narinjene na opisane klastične miocenske sedimente. V širšem območju zahodno od Mežice

izdanjajo miocenski slabo vezani pobočni sedimenti – fosilna melišča z ogromnimi zdrselimi bloki.

Prelomna cona PL je tektonsko dandanes skoraj neaktivna. Glavna tektonska in potresna dejavnost se

je preselila v bolj ali manj vzporedne sosednje prelomne cone.

2.4. Tektonski razvoj območja Geoparka Karavanke

Predal - Tektonika

Glavni prelomi v Vzhodnih Alpah kot posledica kontinentalne kolizije

Vir: ROBL J. & STÜWE K., (2005): Continental collision with finite indenter strength: 1. Concept and

model formulation, tectonics, 24, TC4005, doi: 10.1029/2004/C001727


Glavne tektonske enote Geoparka Karavanke. PAL – Periadriatski lineament. SF –Savski prelom, LF –

Labotski prelom

Periadriatski lineament (PAL) ali Periadriatska prelomna cona je glavni prelomni sistem, ki ločuje

skoraj celotni Alpski tektonski sistem (Slika 1a.) (Fodor, 1998). Cona preloma ločuje območja z zelo

različnimi paleogeografskimi, magmatskimi in metamorfnimi razvoji. Glavna kinematska značilnost

zahodnega in osrednjega dela prelomne cone je bil desni zmik, kar so ugotovili na osnovi regionalne

strukturne analize in/ali mnogih lokalnih študij. Pred desnim zmikom ali sočasno z njim so se v

zahodnem delu PAL-a izvršili reverzne tektonske deformacije s pomiki proti jugu (e.g. Fodor, L.

1998).

Strukturne analize kažejo, da so številni konjugirani levi in desni prelomi, vključno s PAL-om, vključili

več klinasto oblikovanih blokov, ki zdaj tvorijo območje Vzhodnih Alp. Konica najbolj zahodnega klina

je tektonsko okno Tauern, v katerem so razgaljeni deli tektonskih enot Penninikuma, ki se kažejo

izpod narivov Austroalpina (Slika 1a.). Kamnine, ki jih najdemo v tektonskem oknu so se ohladile pod

okrog 100°C v času med 24 in 6 millioni let [Staufenberg, 1987] in so bile dvignjene vzdolž položnih

normalnih prelomov [Genser in Neubauer, 1989].

Kombinacija položnih normalnih in konjugiranih zmičnih (strike-slip) prelomov so dale Ratschbacher-

ju in sod. [1989] idejo za interpretativni “Model tektonske ekstruzije Vzhodnih Alp”. Osnovna ideja

tega modela in vseh sledečih, ki gradijo na njem, je, da je bila celotna panonsko-karpatska regija del

obsežnega proti vzhodu izrinjenega tektonskega klina. Njena jugovzhodna meja poteka na območju

geoparka Karavanke in je postavljena približno v območje južnega dela Panonskega bazena.

Periadriatska prelomna cona kot južna meja izrinjenega tektonskega klina tone pod neogenske

sedimente v severovzhodni Sloveniji. Zato je potek njenega vzhodnega podaljška za raziskovalce Alp

še vedno vprašljiv (Slika 1b.). Permske in mezozojske faciese kamnin in mnoge paleogeografske meje

lahko primerjamo med Transdanubijsko cono (izrinjena tektonske enota) in med Južnimi Alpami.

Južne Alpe in Transdanubijska cona sta bili pred eksruzijo namreč locirani na obeh straneh iste

desnozmične prelomne cone. Vsi navedeni podatki in kinematska rekonstrukcija Ballad-a [1985]


pričajo o tem, da je bila to nekdaj enotna sklenjena prelomna cona PAL-a in “Middle Hungarian zone”

(MHZ) (Slika 1b.). Ta interpretacija nakazuje, da izrinjeni kiln ni vključeval južno panonske Tisza enote

ampak le Severno Panonske-Zahodnon Karpatske enote najbolj vzhodnega dela Alp. Ta klin so

Csantos in sod. [1992] poimenovali ALCAPA blok. Posteocenski desni zmik na MHZ so dokazali s

strukturno analizo [Balla and Dudko, 1989]. Njegova posteocenska starost se prekriva s predvideno

starostjo PAL-a. Tari [1994], ki je napravil sintezo paleogeografskih in tektonskih podatkov, je ocenil,

da se je izvršil kar 350-550 km desni zmik vzdolž PAL-MHZ sistema vse od spodnjega oligocena.

Figure 2. Primerjava neogenskih stopenj v Mediteranu

in Centralni Paratetidi (Steininger et al., 1988).

Kombinirani PAL-MHZ prelomni sistem je

premaknil poznoeocenske do spodnjemiocenske

(36-19 Ma) severno madžarske (deloma južno

slovaške) sedimentacijske bazene in slovenske

paleocenske bazene (Slika 1b) [Baldi, 1986].

Podoben stratigrafski in facialni razvoj teh dveh

bazenov kaže, da sta bila včasih ista enota [Jelen

et. al., 1992].

V bazenu je nastalo kontinuirano globljevodno

sedimentacijsko zaporedje v času od poznega

eocena do zgodnjega oligocena, ki je edinstveno v

notranjem delu Alpsko-Karpatskega območja.

Bazen ni segal zahodneje od preloma Buda (Slika 1b), kjer je bil Transdanubijski eocenski bazen

erodiran že v spodnjem oligocenu in pokrit s fluvialnimi klastiti v zgornjem oligocenu [Tari et al.,

1993]. Znana zahodna meja severnega “Madžarskega bazena” kaže, da je desni zmik vzdolž MHZ

moral biti vsaj 350 km. Ta cona razmikanja vzdolž severnega dela MHZ je zaznamovana tudi z

izoliranimi pokritimi preostanki oligocenskih sedimentov (Slika 1b.) [Dudko, 1988; Korassy, 1990].

Tektonske bloki so bili odtrgani od Transdanubijskega bazena ali od predhodno sosednjih slovensko-

severno madžarskih paleogenskih bazenov [Nagymarosy, 1990].

Problem modela extruzije je bila tudi njegova časovna opredelitev. Glavna časovna omejitev so bile

starosti ohlajevanja jeder metamorfnih kompleksov, ki dajajo starosti med 25-20 Ma za začetni dvig

in zmik – začetek drsenja proti vzhodu. Vendar pa s prelomi povezani razporni bazeni (pull-apart)

vzdolž severne meje klina nakazujejo karpatijsko do srednje miocensko starost (17.5-11.5 Ma, za

lokalne stopnje Paratetide (glej Sliko 2). Zgodnejših premikanj niso uspeli dokumentirati, čeprav so

bila kinematsko vsekakor nujna. Kinematske faze, ki so jih pred kratkim prepoznali v Severnih

Apneniških Alpah le posredno nakazujejo ta čas [Decker in sod., 1993; Linzer in sod., 1995; Nemes in

sod., 1995].


Figure 1. Fodor (1998); (a) Lega Periadriatskega Lineamenta (PAL) in njeno nadaljevanje vzdolž Middle

Hungarian Zone (MHZ) ter iztisnjeni – ekstrudirani ALCAPA kiln v okviru Alpsko-Karpatskega orogena. (b)

Paleogeografsko, tektonske markerji za kontinuiranost PAL in MHZ. Po: Fuchs (1984), Báldi (1986), Balla (1985),

Schmid in sod. (1989), Ratschbacher in sod. (1991), Decker in Peresson (1996). Debele črtkane linije kažejo

originalne meje severnega madžarskega paleogenskega bazena (Báldi, 1986). Kvadrat in trikotnik predstavljata

originalno mejo severno madžarskega paleogenskega bazena. Puščice kažejo paleomagnetne podatki za

različne formacije, puščice s kvadratom kažejo povprečje paleomagnetnih podatkov (po Márton in Veljović,

1983; Mauritsch in Becke, 1987; Máton in Mauritsch, 1990; Márton in Márton, 1996, in reference v njih) v

Fodor (1998).


Slika 3. Fodor (1998); (a) Strukturna skica severne in osrednje Slovenije in sosednjih območij. (b)

Paleomagnetni podatki po E. Márton in B. Jelen, 1998) in Márton&Cimerman (1995), Osi maksimalnega

horizontalnega stresa (σ1 or σ2) so prikazane na mestih, ki niso prikazani na Slikah 4, 5 in 6. Točke s križem

predstavljajo mesta tektonskega in paleomagnetnega vzorčenja; številke z oznako P in S označujejo mesta

paleomagnetnih in stresnih meritev; Oznake SNe kažejo rezultate meritev Nemes-a (1996).

Tretji problem je, da z modelom ekstruzije niso uspeli razložiti opazovanih rotacij tektonskih blokov.

Paleomagnetni podatki in kinematski modeli nakazujejo poznooligocensko-miocensko tektonske

evolucijo območja [Balla, 1985; Cramer, 1995]. Medtem ko Severne Apneniške Alpe vzhodno od

tektonskega okna Tauern ne kažejo pomembne paleogensko-zgodnjemiocenske rotacije, pa Tisza in

zahodno karpatsko-severno panonsko območje kaže veliko rotacijo v smeri urinega kazalca

(clockwise - CW) in obratno smeri urinega kazalca (counterclockwise - CCW) [v Patrascu et al., 1994].


Razlike v rotaciji Vzhodnih Alp in Severnih Pannonidov bi lahko vodile k razlikam v potku (strike) PAL

in MHZ.

Vzhodni segment Periadriatske prelomne cone in njeni južna in severna sosednja cona v severni in

severovzhodni Sloveniji je še posebej pomemben, ko upoštevamo vzhodni podaljšek Periadriatskega

prelomnega sistema proti Karpatsko-Panonski regiji, saj ta povezava igra pomembno vlogo pri

modelu ekstruzije. Deformacije zaporedij terciarnih sedimentov (ki jih žal ni v Vzhodnih Alpah) nudijo

informacije o času gibanja vzdolž razlilčnih vej Periadriatske prelomne cone in tudi omogočajo

določitev omejitve starosti ekstruzije. Kombinacija paleomagnetskih in tektonskih podatkov

omogoča rekonstrukcijo izvorne smeri tektonskih pritiskov. Paleomagnetni podatki so dodatno zelo

pomembni za primerjavo rotacijske deformacije iztisnjenih Panonskih enot in “ne-iztisnjene”

osrednje Slovenije.

Periadriatska prelomna cona torej ločuje na severuležeči Austroalpine in južno ležeče Južne Alpe-

Dinaride. V Sloveniji se ta cona razširi in ustreza coni Centralnih Karavank [Mioč in Žnidarčič, 1976;

Brezigar in sod., 1987], ki jo tvori kar pet med seboj bližnjih vzporednih prelomov in štirje različni

pasovi različnih kamnin med njimi (Slika 3a.). Ti pasovi so podaljšek Železnokapelske cone

(Eisenkappel zone) iz Avstrije [von Gosen, 1989]. Južni pas tvori karavanški tonalit, ki meji na jugu na

Smrekovški prelom [Mind 1983]. Vzhodno od Velenjske kadunje se Periadriatska preloma cona (Cona

Centralnih Karavank) verjetno nadaljuje vzdolž severnega roba vzhodneda dela Južnih Karavank pod

sedimenti karpatijske starosti.

Labotski prelom, ki v Sloveniji poteka v smeri NW-SE je podaljšek “Lavanttal fault” iz Avstrije, ki

zamakne večino prelomov v smeri ESE-WNW vključno s Periadriatsko prelomno cono in Donatsko

prelomno cono [Jelen in sod., 1992]. Periadriatska prelomna cona ni natančno znana vzhodno od

Labotskega preloma, ampak verjetno zavije v smer ENE in se tam združi z “Middle Hungarian fault

zone” (MHZ) proti vzhodu. Ta stik leži pod srednje- do mlajšemiocenskimi sedimenti. Nekateri

segmenti preloma so verjetno reaktivirani kot mejni prelomi sočasno nastalega Murskega bazena.

Šoštanjska in Donačka prelomna cona se združita s cono Centralnih Karavank (Periadriatic fault zone),

bolj natančno s Smrekovškim prelomom. Donački prelom je še posebej zanimiv, saj loči različna

zaporedja terciarnih sedimentov. Na severu ležijo eocenski in karpatijski sedimenti, medtem ko so na

jugu oligocenski (do eggenburgijski?), ki jih prekrivajo srednjemiocenski (badenijski) sedimenti [Jelen

in sod., 1992].

Periadriatskemu vzporedni Savski prelom se proti vzhodu rahlo usmeri v smeri NW-SE. Tvori

severovzhodno mejo Ljubljanske kotline in proti severovzhodu poteka preko najbolj severne

sinklinale (Tuhinjsko-Motniške) območja Posavskih gub. Kot kaže, prelom ne zamakne mej te

sinklinale, tako da je njegov jugovzhodni podaljšek vprašljiv. Ena od možnosti njegovega nadaljevanja

je Celjski prelom v smeri vzhod-zahod [Buser, 1977], ki leži na severnem robu Trojanske antiklinale, ki

omejuje Savinjsko (Celjsko) kotlino.


2.4.1. Podrobna strukturna opazovanja in deformacijsko polje cone Periadriatskega

preloma Centralno Karavanške cone

Slovenski del Periadriatske prelomne cone ustreza Coni Centralnih Karavank [Mioč in sod., 1981;

Mioč in Žnidarčič, 1976]. Cono tvorijo ozki pasovi podolgovatih tektonskih leč spodnjepaleozojskih

metasedimentnih kamnin, permsko-triasnih Železnokapelskih (Eisenkappel) intrusivnih magmatskih

breč gabbrske do sienitske sestave, paleozojskih skrilavcev, in Karavanškega oligocenskega plutona

(Figure 4) [Mioč in sod., 1981]. Na območju Slovenije je so intruzivne breče ločene v štiri ogromne

izolirane do polizolirane tektonske leče s 3-7 km desnega zmika med granitnimi masivi. To so značilni

primeri zmičnih dupleksov v smislu del Woodcock-a in Fischer-ja [1986]. Severno od cone so proti

severu imbricirane mezozojske kamnine, ki so narinjene v kratkem in širokem pasu preko miocenskih

sedimentov. Zmična cona in narivni pas predstavljajo vzhodni podaljšek Severnokaravanške desne

transpresijske cone, ki je narinjena proti severu preko južnega roba Celovškega (Klagenfurt) bazena

[Polinski in Eisbacher, 1992; Names, 1997].

Šoštanjski prelom in Velenjski bazen

Šoštanjski prelom se loči od Cone Centralnih Karavank. Nenavadno raven prelom ima desnozmični

značaj, na kar kažejo terenski podatki vzdolž preloma in leče triasnih dolomitov v obliki zmičnih

dupleksov (strike-slip duplexes) vključenih v prelomni coni (Slika 4). Južno od hribovja Boč, se

Šoštanjski prelom združi s Celjskim prelomom in se zaključi ob Posavskih gubah (Slika 3.). Doseže

severno krilo antilinale Rudnica-Ivanščica [Aničič in Juriša, 1984], vendar ga ne zamakne. Z gubanjem

se je verjetno kompenziral desni zmik vzdolž Šoštanjskega preloma.

Velenjski bazen leži blizu odcepov Šoštanjskega, Velenjsko-Donačkega in Smrekovškega preloma.

Bazen vsebuje do 900 m pliocenskih do kvartarnih sedimentov z do 168 m debelim slojem lignita v

srednjem delu zaporedja. Profil izdelan na osnovi vrtin in seizmičnih profilov kaže, da bazen omejuje

Šoštanjski prelom na jugu [Brezigar et al., 1987]. Podrobne analize podatkov iz vrtin kažejo, da je

južni del lignite deformiran s snopom prelomov, ki potekajo pravokotno na glavni Šoštanjski prelom

[Vrabec, 1996]. Ta vzorec prelomov kaže nadaljevanje desnega zmika vzdolž južnega roba bazena po

odložitvi spodnjega do srednjega dela sedimentnega zaporedja. Obenem pa klinasto oblikovana

odebelitev sedimentov v bazenu v smeri proti Šoštanjskemu prelomu nakazuje sinsedimentni zdrs

(slip) [Vrabec, 1996].

Tektonske leče s strmo vpadajočimi oligocenskimi sedimenti so opazili tudi v tunelih avtoceste

Blagovica - Vransko (T. Budkovič, ustno sporočilo, 1995). Te tektonske leče razlagajo kot povsem

stinsnjene in ločene zmične duplekse. Cone teh leč omejujejo oligocenski tufski glinavci, meljevci ali

karpatijski sedimenti. Zaradi pomembnega desnega zmika so terciarna zaporedja sedimentov na

obeh straneh navedene cone značilno različne (Slika 5b.) [Jelen et al., 1992]. Preučevani izdanki imajo

značilne konjugirane zmične (strike- slip) prelome, ki so nastali z NNW-SSE do NNE-SSW kompresijo

(Slika 5). Desni prelomi pogosto kažejo precej pomembno spremenljivost v orientaciji, od NNW-SSE

do vzhod-zahod, ter so proti vzhodu vzporedni Donački prelomni coni, ki je nekoliko poševna. Na

točki 16, znotraj cone, so strmi zmični (strike—slip) prelomi in položni reverzni prelomi oblikovali

pozitivno “flower” strukturo. Vsa opazovanja kažejo, da je Donačka cona podobna drugim

transpresijskim zmičnim (strike-slip) prelomom [Harding, 1973; Montena et al, 1990].

Vzhodni podaljšek Južnih Karavank


Mezozojske, eocenske in karpatijske kamnnine v teh blokih ležijo vzhodno od Velenjskega bazena

med Periadriatsko prelomno cono in Donačko prelomno cono (Paški Kozjak, Konjiška Gora, itd.).

Glavna strukturna značilnost je anastomozni sistem severozahodno-jugovzhodno in vzhod-zahod

potekajočih desnih prelomov. Ti prelomi ločujejo tektonske bloke v obliki tektonskih leč (Slika 5.). Na

kartah predstavljivi zamiki in izdanki z zmičnimi prelomi potrjujejo desni premik vzdolž prelomov.

Konjugirani levi prelomi so sicer prisotni, vendar jih le redko lahko predstavimo na kartah. Strmi do

navpični vpadi prelomnih ploskev so pogosti, še posebej vzdolž prelomov v smeri vzhod-zahod.

Na primer, eocenski sedimenti nastopajo v ozkih, navpičnih conah med permskimi in mezozojskimi

kamninami (Slika 5). Vse te leče so lahko zmični (strike-slip) dupleksi [Woodcock in Fischer, 1986].

Med permijskimi in mezozojskimi kamninami in Donačko cono so terciarne (večinoma karpatijske)

kamnine stisnjene v ozko Dobrnsko sinklinalo s subvertikalnimi ali strmo vpadajočimi krili (Slika 5b.).

Stik s permo-mezozojskimi kamninami je pogosto tektonski, vendar lahko najdemo tudi položno ali

strmo vpadajoče normalne stratigrafske površine. Severni stik Dobrnske sinklinale tvorijo v smeri

WNW in NE potekajoči segmenti, ki se menjavajo v obliki stopničaste geometrije. Nastanek le-te so

intrepretirali s tem, da je bil originalni proti severovzhodu potekajoči stik deformiran s proti vzhodu

zdrselimi mezozojskimi tektonskimi rezinami (slices). Desni premik bi dosegel 2-5 km.

Slika 4. Fodor (1998); Maximalne horizontal stresne osi in tektonske structure Centralnih Karavank

(Železnokapelska - Eisenkappel) zmična (shear) cona, Šoštanjski prelom in Velenjski bazen. Stereogrami

uporabljajo spodnjo hemisfero Schmidt-ove projekcije, pike kažejo spuščene dele (strain - slickensides); puščice

proti in od centra krogov so reverzni in normalni prelomi; dvojna puščica je zmični (strike-slip) prelom; črtkana

linija je projekcija poleta plasti, mali krog je lega normale na plastnatost.


Slika 5. Fodor (1998); Maximalne osi horizontalnega stressa in tektonske structure in podatki o paleostresu za

Jugovzhodne Karavanke, cono Velenjskega in Donačkega preloma, in Labotskega preloma. Pomembne so

eocenske leče (strike-slip dupleksi) med mezozojskimi plastmi. Steregrami in osi paleostresa podane enako kot

na Sliki 4. Slika 5b predstavlja pogojno, kompozitno skico, ki odraža situacijo med opazovalnimi točkami 62-63

in pri 16-19. Vstavljeni del geološki karte je območje pri Dobrni.

Vse te oblike nakazujejo, da območje med Šoštanjskim prelomom in Periadriatsko prelomno cono

predstavlja desno zmično cono (dextral shear zone), medtem ko je močno deformirana cona

Donačkega preloma poudarjena cona desne transpresije. Tektonski bloki vzhodngea dela Južnih

Karavank kažejo manj penetrativnih desnih prelomov ter manj stisnjenih desnih dupleksov.


Labotski (Lavanttal) prelom

Prelom ima 10-18 kilometrski desni zmik, na kar kažejo mezozojske kamnine vzhodnega dela Južnih

Karavank in Boč (Slika 5). Velikost zmika je povsem v skladu z tipičnimi izdanki na obeh straneh

preloma v Avstriji vzdolž njenega severozahodnega poteka, ki ga lokalno imenujejo prelom Lavanttal

[Ratschbacher et al., 1991; Kazmér et al., 1996]. Zamik je verjetno nekoliko manjši, če upoštevamo

deformirani del Donačke prelomne cone, saj praktično izgine ob nadaljevanju Šoštanjskega preloma

(Sliki 3. in 5.). Naraščujoče ločevanje lahko razložimo z napredovanjem skrajševanja v vzhodnem

bloku med Pohorjem in Šoštanjskim prlomom. Gričevje z Bočem je dejansko narinjeno na prevrnjene

in nagubane miocenske sedimente [Aničič in Juriša, 1984]; dodatno skrajšanje se lahko pojavlja južno

od gričevja. Na drugi strain pa je lahko desni zmik ob Labotskem prelomu prenešen na Donačko ali

Šoštanjsko prelomno cono.

Opazovanja izdankov dokazujejo sistematični prelomni vzorec desne kinematike Labotskega preloma.

Dodatno na točki 22 (Drevenik) lahko ločimo dva sistema konjugiranih strike-slip prelomov. Eden je

povezan z WNW-ESE kompresijo in drugi s kompresijo v smeri sever – jug in tenzijo v smeri vzhod –

zahod. Ta sprememeba v napetostih je lahko povzročila, da so kamnine v bližini prelomne cone

preživele rotacijske deformacije, kar je bilo dejansko potrjeno s paleomagnetnimi podatki.

Savski prelom - Tuhinjsko-Motniška Sinklinala – Celjski prelom

Desni zmik ob Savskem prelomu so predvidevali različni avtorji [Premru, 1981; Polinski and Eisbacher,

1992]. Pričujoči prelomno – zmični in napetostni model to potrjujeta (Slika 6.). Na osnovi korelacije

premikanj oligocenskih in triasnih kamnin, ocenjujemo, da je velikost zmika okrog 30-40 km [Kazmér

et al. 1996].

Južno od Savskega preloma poševna lega velike prevrnjene sinklinale (točki 44-45) nakazujeta desni

zmik (Slika 3.). Srednje veliki prelomi nakazujejo večfazno prelamljanje med gubanjem. Vsi so nastali

med compresijo v smeri sever-jug.

Skoraj coaxialno naravo stresnega polja kažejo paleomagnetni podatki, ki kažejo le 20°

counterclockwise (CCW) rotacijo [Marton and Cimerman, 1995]. Dejansko pa manjšo (20°) razliko

med lego predgubanjem in sočasno z gubanjem z lego med kompresiji po gubanju lahko

interpretiramo kot znak manjše rotacije v smeri urinega kazalca lege od N350° do N10° za σ1, ter

nato ponovno prelamljanje zaradi kompresije ponovno v smeri N350°.

Pri Kamniku Savski prelom premakne severno krilo v smeri E-W potekajočo Tuhinjsko – Motniško

sinklinalo, vendar prelom ne sekata južnega krila sinklinale niti Trojanske antiklinale (Slika 6.).

Predhodne geološek karte, rezultati novih kartiranje [Premru, 1982; Žalohar in Zevnik, 1996], ter

vzorec prelomov srednje velikosti nakazuje, da so mezozojske kamnine narinjene na nagubane

oligocenske ali srednjemiocenske sedimente (Slika 6.). To gubanje in narivanje bi lahko vsaj deloma

kompenziralo desni premik ob Savskem prelomu. To prav tako podpira geometrija Tuhinjsko-

Motniške sinklinale, ki je širša zahodno od vstopa Savskega preloma ter zelo ozka vzhodneje od

njega. Obe krili Tuhinjsko-Motniške sinklinale so premeknjeni desno z nanjšimi v smeri WNW

potekajočimi prelomi (Slika 6.), ki nakazuje poševno “skrajšanje” prostora pravokotno na smer osi

sinklinale. Desni zmik je lahko akomodiran z dodatnim gubanjem, povečevanjem vpada terciarnih

plasti ali, kar je bolj verjetno, je bil premešen v E-W potekajoče prelome vzdolž terciarno-

mezozojskega kontakta na prehodu iz sinklinale v antiklinalo. Taki subvertikalni (pravi) prelomi so

lepo razviti na območju proti vzhodu, kjer povezujejo Tuhinjsko-Motniško sinklinalo in Celjski prelom.


Os napetosti je verjetno rotirala v smer NE- SW (Figure 6.) na kar kaže enostavni desni zmik (simple

shear - dextral slip) vzdolž osi gube. Manjše spremenljivostu v orientaciji smeri osi napetosti od N-S v

NNW—SSE lahko odražajo prisotnost sočasno nastajajočih gub in prelomov. V smeri sever-jug

potekajoče osi bi nakazovale čisto kontrakcijo, medtem ko osi v smeri NNW-SSE lahko odražajo desni

enostavni “shear” vzdolž gubam vzporednih prelomov.

Slika 6. Fodor (1998); Maksimalne horizontalne osi napetosti in tektonske strukture ter podatki o napetostih v

Smrekovškem bazenu, vzdolž vzhodnega dela Savskega ter vzdolž Celjskega preloma in v Tuhinjsko-Motniški

sinklinali. Stereografi in osi maperosti kot na sliki 4, sklenjene črte za Sidraž prestavljejo reverzne prelome.

Območje med Šoštanjskim prelomom in Savskim ter Celjskim prelomom

Smrekovška depresija

Smrekovški bazen se razprostira v severozahodni smeri med pasovoma mezozojskih kamnin Raduhe

in Golte (Slika 6.). Proti jugu ima dva kraka. Zahodni poreka proti Podvolovjeku in vzhodni proti

Gornjemu Gradu. Slednji je približno vzporeden sinklinali Luče, ki poteka v semri NNE [Mini 1983].

Bazen je tektonske deformiran zaradi kompresije v smeri od NW-SE do NNW-SSE (Slika 6.), ki se

odraža v prilagoditvi z gubami in reverznimi prlomi. Gubanje ponekod spremljajo z osmi vzporednimi

tenziji (Slika 6.). V široki sinklinali Luče permo-triasni dolomiti na obeh krilih vpadajo proti jedru

bazena (Slika 7.). Paleogenske plasti vpadajo v podobni smeri, čeprav položneje. Deloma vpad

triasnih plasti sovpada z vpadom preko njih odloženih oligocenskih plasti. Dolomiti oblikujejo strme

stopnje na obrobju sinklinale. Jugovzhodno od strme stopnje, ki jo tvorijo Golte, oligocenske plasti

vpadajo pod srednjetriasne in zgornjetriasne plasti, ki vpadajo proti severozahodu, ki so torej

narinjene preko oligocenskih plasti [Mioč et al., [1981]. Enaki odnosti so vidni severovzhodno pri


Lazniku, kjer so triasne plasti narinjene na subvertikalne ali prevrnjene eocenske in oligocenske plasti

(Slika 7e.). Na osnovi teh opazovanj kaže, da so tako paleogenske kot triasne kamnine Raduhe in

Golte bile nagubane v sinklinalo in nato narinjene proti severozahodu in jugovzhodu (Figure 7.). Tako

deformirano zaporedje kamnin bi bilo lahko narinjeno v času po oligocenu. Kakorkoli, oligocenski

klastiti so bili odloženi preko vseh triasnih formacij, vključno s spodnjetriasnimi, kar kaže, da so se

defomacije triasne podlage morale začeti pred oligocenom.

Zahodna in vzhodna meja območja Podvolovjeka leži v smeri NNE-SSW. Mejni prelomi poševno

sekajo oligocenske plasti [Mioč et al., 1981]. Kompresija pod visokim kotom glede na mejne prelome

kaže, da je bil stik med predterciarnimi plastmi in oligocenskimi kamninami kaže levo-reverzno

ločevanje (Figure 6.). Na severozahodni meji območja Gornjega Grada, na profile ob potoku

Šokotnica (Figure 6.), so triasni laporovci in dolomiti imbricirani preko vertikalnih oligocenskih

volcanoklastičnih turbiditov. Podatki o zmiku kažejo na kompresijo v smeri NW-SE, reverzno

prelemljanje v smeri jugovzhoda, ki je lahko kombinirano z levim zmikom.

Figure 7. Fodor (1998); (a) Hipotetični in (b) dejanski profil preko Smrekovškega bazena.

(c) Steregram točke S78 Laznik, ki kaže reverzno prelamljanje po nagibanju plasti (sklenjene krivulje)

in ravnine plastnatosti (črtkano). Po nagibanju plasti izvršen zmik ob prelomu na tem nahajališču

kažejo isto smer kompresije.

Vsi navedni podatki kažejo, da je osrednji del Smrekovškega bazena lahko odrezana sinklinala, ki jo

določajo pravokotno na lego vpada izvršena kompresija in vpadu vzporedna ekstenzija. Obe veji

bazena - Podvolovjek in Gornji Grad sta bili verjetno omejeni z reverznimi prelomi z levo

komponento. Nivo odrezane sinklinale lahko predvidevamo pod zgornjetriasne karbonate ali med

spodnjetriasne muljevce. Gube v zaporedju paleogenskih plasti so lahko ob prelomih napredujoče


antikinale zaradi globljih slepih prelomov. Del prelomov na meji bazena zdaj verticalne strike-slip

prelome z levim značajem. Slednji so nastali v istem polju napetosti kot reverzni prelomi, vendar so

verjetno mlajši.

Območje vzhodno od Smrekovskega bazena

Za to območje so značilni prelomi, ki potekajo v smeri severozahod-jugovzhod do smeri sever-jug, ki

se odcepljajo od Šoštanjskega preloma in se na jugu delno združujejo s Celjskim prelomom, ki poteka

v smeri vzhod-zahod (Slika 6.). Prelomi imajo normalno ločitev in določajo lego več horstov in jarkov.

Največji jarek se nahaja med Dobroveljsko planoto in Gora Oljka Hill (imenovan tu Gorenje graben)

ima tipično obliko pasje noge, kar kaže na desno-poševno odpiranje. Za celotno območje se zdi, da ga

je oblikovala transtenzija kot sprostitev Šoštanjskega preloma v obliki konjskega repa.

Kompresija v smeri NNE-SSW do E-W

Več točk opazovanja kaže E-W do NNE-SSW usmerjenosti maksimalnih horizontalnih napetosti. Na

večini lokacij anomalne osi napetosti kodražajo nagib, kar kaže da prelamljanje ni bila poslednja faza

deformacije. Paleomagnetni podatki kažejo na rotacijo v smeri urinega kazalca (CW) na nekaterih od

teh mest, medtem ko na drugih mestih vzorčenja ni bilo uspešno ali ni bilo izvedeno. Na lokaciji

Lepena (slika 3.), se zgodnji prelomi poševno desno ločujejo in so značilni po NE-SW usmerjenosti σ1.

Drsne ploskve so subparalelne ploskvam plastnatosti, torej je smiselno domnevati, da so bili to

prvotno čisti strike-slip prelomi, ko so bile plasti še subhorizontalne. Na lokaciji Klanec (točka S30-P2),

so konjugirani reverzni prelomi simetrični glede na plasti, čeprav so osi napetosti nagnjene. Ponovno

nagibanje plasti je potrebno, tako da prelomi kažejo tipično konjugirane normalne sisteme s tenzijo v

smeri N-S. V masivu Pohorja je Names [1996] našel ENE-WSW usmerjeno kompresijo iz terciarnega

granodioritnega pasu (slika 3.). Na vsaki točki, so bili novi strike-slip prelomi sproženi s kompresijo v

smeri N-S po nagibanju. Paleomagnetni podatki kažejo 88°, 110° in 56° vrtenje v smeri urinega

kazalca na lokacijah Lepena, na Klancu in na Pohorju. Ta kot je zelo blizu razliki med starejšo in mlajšo

fazo kompresije. Tako je bilo razložena rotacija kot proces med dvema fazama prelamljanja. Te tri

točke opazovanja so znotraj pomembnega območja desnega shear. Lepena se nahaja v bližini

severozahodno usmerjenega preloma Hochstuhl, ki zamakne celo samo cono Periadriatskega

lineamenta in se združi s Savskim prelomom [Brenčič et al, 1995;. Nemes, 1996]. Lokacija Klanec se

nahaja v WNW usmerjeni coni Južnih Karavank (slika 5). Pohorski granodiorit je prav tako utrpel

pomemben desni shear [Nemes, 1996].

Če povzamemo te ugotovitve, ugotavljamo, da je prišlo do rotacije zaradi preprostega desnega shear

v velikih prelomnih conah. Kompresija v smeri NE-SW in s tem povezani prelomi nimajo nobenega

regionalnega pomena; saj so samo pasivno rotirani v sicer stabilnem napetostnem polju v smeri N-S.

Tri družine konjugiranih normalnih prelomov so deformirale vertikalne eocenske plasti laporovcev pri

Vračku (slika 5.). Ti so posledica E-W, NNE-SSW in N-S kompresije. Kotna razlika med σ1 osmi je 80°,

kar je vrednost blizu rotacije opažene na Klancu, 1 km proti vzhodu. Menimo, da so tudi tu dve

družini prelomov rotirani v območju desne strižne cone. Opazovanje izdanka osvetljuje mehanizem

rotacije. Najstarejši levi prelom se pojavlja na ravnini plastnatosti in tvorijo topi kot, glede na

kartografsko predstavljivo severozahod-jugovzhod potekajočo desno prelomno cono. To geometrijo

je mogoče razumeti v smislu vrtenja domin [v Nur et al., 1986]. Originalni N-S levi prelomi (vertikalne

plasti) so bili rotirani, in ko je njihova usmerjenost ó1 postala neugodna za nadaljnji zdrs, je nastal

naslednji sistem prelomov v smeri NE-SW. Tudi ta sistem je bil prav tako blokiran, ko je nastal tretji.


Le na dveh mestih so bile izmerjeni elementi kompresije v smeri vzhod-zahod, ki izgleda predstavljajo

nerotirane osi napetosti. En podatek je bila določena na mestu S44, kjer je rotacije le za 20° v smeri

urinega kazalca. Drugi podatek prihaja iz točke S30 (Klanec), kjer rotacije veliko, vendar so prelomne

drse konjugiranega stike-slip preloma horizontalne. Kompresija v smeri E-W je verjetno vplivala na že

močno vpadle in rotirane plasti.

2.4.2. Opazovanja časa nastanka predkarpatskih prelomnih con (>17.5 Ma)

Čas nastanka najstarejših predkarpatijskih deformacij vzdolž Periadriatske prelomne cone temelji na

dveh vrstah opazovanja: kartiranja struktur blizu vzhodnega konca Karavanškega tonalita in

podrobna opazovanja v strižni coni območja Južnih Karavank. Vzhodno nadaljevanje strižne cone

Centralnih Karavank pokrivajo karpatijski sedimenti, kar dokazuje predkarpatijski premik (slika 4.).

Gubanje in prelamljanje karpatijskih sedimentov, ki je sledilo je potekalo v območju kompresijskega

pola napetosti, kar kaže na nadaljevanje deformacije v srednjem in mlajšem miocenu. To napetostno

polje je omogočalo nekaj desnih zdrsov ob PAL-u, vendar je stalno pojavljanje karpatijskih

sedimentov preko močno stanjšanimi dupleksi jasno kaže na predkarpatijski desni strig.

Severovzhodno od Dobrne je mogoče identificirati v smeri WNW potekajoči prelom. Znotraj tega

območja je subverticalni eocenski laporovec prekrit z blago vpadajočim karpatijskim prodom,

apnenčevim konglomeratom in laporovcem. Eocensko zaporedje je bilo nagnjeno in erodirano še

pred karpatijem (verjetno v začetku miocena pred 24-17,5 Ma. Med tem prelomom in Donačko

prelomno cono je podrobno kartiranje pri Dobrni razkrilo še druge predkrpatijske strukture. Triasni

dolomit in eocenski apnenec ležita drug ob drugem vzdolž vzhodno potekajočega subvertikalnega

tektonskega stika. Eocenski apnenec je močno zakrasel vzdolž vzhodno ali severno potekajočih

prelomov in nastale kraške doline so zapolnjene z oligocensko (?) terra rosso. Vsi ti prelomi so pokriti

s karpatijsko apnenčevo brečo ali z laporovcem.

Karpatijsko prelamljanje (17.5-16.5 Ma): E-W tenzija

Raziskava stratigrafskih in tektonskih stikov med karpatijskimi in starejšimi kamninami nudi

informacije o karpatijski fazi deformacij. Severno od Dobrne izdanja 100 m dolg subvertikalni stik

med triasnimi in karpatijskimi apnenci in laporovci. V severni steni sta triasni dolomit in bazalne

karpatijske breče v diskordantnem stiku.

Razpoke v triasnem dolomitu, in v enem primeru celo v karpatijskem apnencu, so zapolnjene z

neptunskimi dajki karpatijskega laporovca širokimi 10-20cm. Stena enega od dajkov kaže

bioperforacijo, kar kaže na odpiranje razpok, razvoj endolitskih organizmov in temu sledeče

zapolnjevanje neptunskega dajka. Prelomno cono tvorijo 5 do 20 m dolgi, kurvilinearni en echelon

segmenti. Ali »žepi« laporovca zapolnjujejo nepravilnosti na prelomnih ploskvah. Ob stiku laporovca

in apnenca, sta obe kamnini povsem sprijeti. Toge ravne deformacije prelomnih plosken ni možno

prepoznati. Tovrstna sprijetost zapolnitev s primarnimi kamninami je značilno za mehke

predlitifikacijske prelomne zapolnitve [v Montanat et al., 1990]. Te erozijske oblike, zapolnitev žepov

in neptunskih dajkov kažejo, da so prelomi začeli nastajati med odlaganjem karpatijskih sedimentov.

En echelon geometrija segmentov preloma in dajkov nakazujejo levo sinsedimentno premikanje

vzdolž preloma.


Okrog en kilometer severneje je v bazalnem predmiocenskem apnencu oblikovana majhna zejeda

(slika 5). Na južni strani je 30m visoka eocenska apnenčeva stena z vzhodno potekajočim

subvertikalnim stikom s karpatijskim apnencem (Slika 5, vstavek). Nekateri en echelon ploskve

prelomov pokrivajo z apnencem z ostrigami, kar kaže sinsedimentni nastanek cone. En echelon

geometrija prelomnih ploskev spet kaže levo zmično kinematiko. Na obeh straneh, je polje napetosti

ocenjeno kot tenzija v smeri E-W in smer N-S kot smer maksimalne horizontalne napetosti (Slika 5.,

vstavek).

En kilometer dlje proti severozahodu, lokacija na Klanec, se strmo vpadajoč karpatijski laporovec

tektoniziran s konjugiranim sistemom prelomnih ploskev z opazovanim 1-10 cm premikom.

Prelomnoce so ukrivljene, ali jih tvorijo iz polmeseca podobnih segmentov, prelomne ploskve se

razdružujejo. Drsne ploskve niso ostre, ampak zglajene in zaobljena kot tisti, ki so nastale v mokri

glini. Sediment ob prelomu izgleda kot bi utrpel plastične deformacije. Te ugotovitve kažejo, da so

bile oblikovane pred popolno litifikacijo, verjetno v karpatiju. Obnovljeno polje originalnih napetosti

kažejo smeri ENE-WSW.

Srednjemiocensko do kvartarno dogajanje

V raziskovanem območju, obstaja le malo neposrednih podatki, ki bi kazali srednjemiocenske

deformacije. Vendar pa je bilo na zahodu v desni transpresiji Severnih Karavank dogajanje povezano z

nastankom sedimentacijskega bazena Celovca (Klagenfurt) v času sarmatija (13-11 Ma) [Polinski in

Eisbacher, 1992; Names, 1997]. Podobne sarmatske starosti ohladitve tonalitov vzdolž PAL-a [Names,

1996] tudi kažejo, nadaljevanje desno prelamljanje v času srednjega miocena. Nagubane karpatijske

in srednjemiocenske kamnine kažejo, da precejšen del desne transpresije potekal v poznem miocenu

ali v začetku pliocena. To je še posebej jasno vzhodno od Labotskega preloma ter in v območju

Posavskih gub, kjer geološke karte jasno kažejo gubanje (celo prevrnjeno lego) srednjemiocenskih

sedimentov [Aničić in Juriša, 1984]. Srednjepliocenskemu zaporedju Velenjskega bazena sledi

Velenjski-Donački prelom, ki meji na subvertikalne ali močno nagnjene mezozojske do badenijske

plasti. Vendar pa je bil bazen sama oblikovan in deformiran ob desnem Šoštanjskem glavnem

prelomu [Vrabec, 1996] v pliocenu in v začetku kvartarja. Pretok vode v morfoloških depresiji kaže na

recentno dejavnost vzdolž Šoštanjskega preloma (slika 4.). Reka Paka oblikuje sinusuido, podedovana

soteska južno od preloma, s pritoki ki tečejo iz severa proti po prelomu. Sotočja Pake s temi pritoki

se nahaja tik ob Šoštanjskem prelomu in zdi se, da se postopoma odmika glede na vstop v sotesko.

2.4.3. Posledice Alpsko-Karpatskega modela ekstruzije

Desni zdrs PAL-a pred 17 Ma

Desni premiki vzdolž cone PAL-MHZ so oblikovali strike-slip duplekse. Nekateri od njih so opisani v

vzhodnem delu cone Južnih Karavank (slika 5.). Kaže, da so oligocenske in eocenske strukture južno

od Blatnega jezera (slika 1.) njihov strukturni ekvivalenti. Vzdolž severnega dela MHZ »Middle

Hungarian zone«, južno od Blatnega jezera so našli granite v vrtinah (slika 1b.) [Balla et al, 1987;.

Korossy, 1990]. Za te izolirane, podpovršinske pojave menijo, da predstavljajo »raztegnjene repe t.i.

granitnega batolita Velence [Balla in Dudko, 1989], ki ga po sestavi lahko primerjajo z granitom

Železnokapelske magmatske cone (Eisenkappel Zone) [Kazmér et al., 1996]. Granitne leče na

Madžarskem torej razlagamo kot nadaljevanje strike-slip dupleksov cone Centralnih Karavank (slika


4.). Ločitev granitnega telesa in paleogenskih kamnin se je začelo že v začetku miocena, saj karpatijski

do srednjemiocenski sedimenti enotno prekrivajo strike-slip duplekse in okoliške tektonske enote. Na

podobni čas nastanka je mogoče sklepati tudi v Sloveniji tako za Centrtalne kot vzhodni del Južnih

Karavank (sliki 4. in 10.). Ti strike-slip dupleksi kažejo, da je pomembni zgodnjemiocenski (pred-17

Ma) desni zmik potekal vzdolž kombinirane Periadriatske in Middle Hungarian strižne cone. Uporaba

paleomagnetnih in sedimentoloskih podatkov kaže, da sta dve epizodi okvirno ločeni v tektonski fazi

pred 17 Ma (sliki 13a. in 13b.). Začeten razpad severno madžarskega in slovenskega paleogenskega

bazena kaže nekoliko različni stratigrafski razvoj, saj v Sloveniji zgodnji burdigalij (eggenburgij 22-19

Ma) še ni bil dokazan, medtem ko je na severnem Madžarskem sedimentacija kontinuirana. Severno

Madžarski paleogenski bazen so z juga polnile obsežne delte v času med 24 in 19 Ma [Sztano, 1994],

ki jih ni bilo mogoče napajati le iz slovenske polovice bazena (slika 13a.). Časovni razpon je v dobrem

soglasju z začetkom razkrivanja in erozije ter tektonke ločitve kamnin Penninikuma Tauernske in

Rechnitzke metamorfne dome. Vzdolž zahodnega segmenta PAL je bilo izvršeno najprej proti jugu

usmerjeno povratno narivanje Lepontinskega območja, ki mu sledi desni zmik. Starosti ohlajevanja

nekaterih enot so med 25-19 Ma kažejo na začetek desnega prelamljanja [Schmid et al., 1996].

Paleomagnetni podatki kažejo, da bi se lahko bilo iztiskanje zgodilo pred 50° rotacije v obratni smeri

urinega kazalca (CCW) Carpatsko-panonskega dela ALCAPA tektonskega klina. Starost te rotacije je

dobro določena na Madžarskem med 18,5 in 17 Ma [Marton in Marton, 1996]. Študija Fodorja et al.,

1998, in E. Marton in B. Jelen, 1998), pa ne kaže te rotacije v severni Sloveniji, kar nakazuje, da sta

dva dela slovenskega in severno madžarskega paleogenskega bazena preživela različni rotaciji in sta

bili ločeni že pred tem. Starost rotacije postavlja zgornjo časovno mejo prve epizode iztiskanja.

Pomembna spodnjemiocenska rotacija ni bila opažena v Vzhodnih Alpah, kjer senonski in karpatijski

(zgodnjemiocenski) sedimenti kažejo le zmerno vrtenje obratno smeri urinega kazalca (CCW) v levo

[Mauritsch in Becke, 1987]. Zaradi razlike v rotaciji je pred tem usklajeno ekstrudiranje ALCAPA bloka

ločilo Vzhodno Alpski in Panonsko-Karpatski del, ki je doživel veliko rotacijo vrtenje v levo (CCW)

(slika 13b.).

Meja med bloki ni natančno opredeljena, vendar se lahko umesti v široko, ukrivljeno cono med

Vzhodne Alpe in Zahodne Karpate [Balla, 1985]. To mejno območje vključuje tektonsko okno Rechnitz

z izdanki Penninske tektonske enote. Tektonski dvig metamorfnih kamnin je bil zelo hiter v času med

21 in 17 Ma, kot sta ugotovila z meritvijo razpadnih sledi v cirkonih [Dunkl in Demény, 1997].

Reflekcijski seizmični profili kažejo, da položni normalni prelomi tvorijo tektonske meje metemorfnih

jeder [Tari et al., 1992; Tari, 1994, 1996].

Položni normalni prelomi lahko predstavljajo v srednjih nivojih skorje mejo med nerotiranimi in

rotiranimi deli ALCAPA. V krovnini tega normalnega preloma so ekstenzije v zgornjem delu skorje

povzročile hitro pogrezanje v obdobju med 18,5 in 16,5 Ma. Sočasno s srednjo vrednostjo za

cirkonsko »fission track« starostjo (17,4 Ma).

Reaktivirani Dunajski bazen in na novo oblikovana bazena Sopron in Štajerski bazen vsebujeta edini

debeli (več kot 1000 m), sočasno nastali sedimentni skladovnici v Panonskem bazenu [Wessely, 1988;

Stingl, 1994; Ebner in Sachsenhofer, 1995]. Hitro pogrezanje je mogoče delno pojasniti z razlikami v

velikosti in smeri rotacije Alpskega in Karpatsko-Panonskega dela nekdaj enotnega ALCAPA bloka

(slika 13b.).

Seštevek podaljšanja skorje bi moral biti večji na južnem delu rotiranega bloka, kar se lahko kaže z

obsežnejšim območjem sedimentacija in večjo debelino nastalih sedimentov na najjužnejšem delu

Štajerskega sedimentacijskega bazena [Ebner in Sachsenhofer, 1995].


Čas glavne rotacije Zahodnih Karpatov – Severno Panonske enote sovpada relativno dobro z

deformacijo vzdolž zahodnega segmenta PAL-a. Podatki Schönborn-a [1992], Schmid-a in sod.. [1996]

ter Laubscher-ja [1996], nakazujejo, da je bil PAL levo zamaknjen z Judiakarijskim prelomom pred 19

do 16 milijoni let, medtem ko je bil nadaljni desni zmik vzdolž zahodnega dela PAL takrat »zaklenjen«.

Posledično je bila geometrija iztisnjenih področij tektonsko reorganizirana tako na zahodnem kot na

vzhodnem segment PAL-a pred okrog 17-16 Ma (Sliki 13c. in 13h.). Dve epizodi tektonske faze pred

17 Ma štejejo kot prvo fazo tektonskega iztiskanja celotnega Vzhodno Alpskega - Zahodno

Karpatskega – Severno Panonskega območja (Slika 13.).

Slika 13. Fodor (1998); Skice kažejo odnose med glavnimi strukturnimi dogodki ob slovenskem delu PAL-a in v

območju Alpsko-Karpatsko-Panonskega območja (ALCAPA), (delno po Balla [1985]; Ratschbacher et al. [1991];

Tari [1994]; Csontos [1995]. Extruzija proti vzhodu je prizadela ALCAPA in Tisza bloke takoj po spodnjem

miocenu.

However, the extruding unit comprised only the Northern Pannonian—Western Carpathian domains and not

the Tisza- Eastern Carpathians [e.g., Ratschbacher et al., 1991].

Faza po 17. milijonih let

Zgodnjemiocenska rotacija je povzročila upogibanje Periadriatske in Srednjemadžarske prelomne

cone (“Middle Hungarian fault zone””. Po tem dogodku je MHZ spremenila svojo kinematiko v levi

zmik kot kažejo srednje- do mlajšemiocenski pull-apart bazeni in poševno potekajoči tektonski jarki

[Balla, 1985; Rumpler and Horvath, 1988; Csontos et al., 1991]. Medtem so bile Zahodna Karpatsko –

Severno Panonska in enota Tisza postavljeni eden ob durgem vzdolž MHZ. Njihova medsebojna lega

je ostala relativno stabilna ne glede na lokalne in manjše interne rotacije in strike-slip prelamljanje.

Ta zadnje faza ekstruzije je bila povezana z napredujočim obširnim razpiranjem in posedanjem

Panonskega bazena (mlajši Karpatij-srtednji Miocen, 17-11.5 Ma) [Tari, 1994]. Potekali so v skladu z


ekstenzijo v smeri E-W v Severnih Apneniških Alpah [Decker et al., 1994; Nemes et al., 1995]. Manjše

sledi te ekstenzije (transtenzije) so bili prepoznani tudi na območju teh raziskav. Ocenjujejo, da je bila

extenzija veliko večja v Panonskem območju [Tari, 1994], vzhodno od črte Dunajski bazen - Rechnitz

detachment fault – Savski tektonske jarek.

Pomembno razpiranje Panonskega bazena je povečalo premik fragmentov madžarskih in slovenskih

fragmentov paleogenskih bazenov kljub razpadu PAL-a in MHZ-a. Tako na severni in južni meji

iztisnjenih panonsko-karpatskih blokov so ob zmičnih prelomih nastali Dunajski bazen [Wessely,

1988; Fodor, 1995] in strižne cone v Južnih Karpatih [Ratschbacher et al, 1993; Moser in Frisch,

1996]. Severna leva cona prelomov se sklenjeno sledi od Vzhodnih Alp do Karpatov. Vendar pa južni

karpatski desni premik ni mogoče neposredno povezati s PAL-om. Desni zdrs je bil prenešen s SZ-SE

usmerjenim, poševnim odpiranjem tektonskih grabnov v južnem delu Panonskega bazena (Slika 13c).

Že »sprijete« Zahodna Karpatska – Severno Panonska – in enota Tisa-Dacide tvorijo srednjemiocenski

iztisnjeni tektonski klin. To je obenem oblika - geometrija, ki so jo favorizirali pri prejšnjih modelih,

kljub temu, da bi bila mogoča le v času po 17 Ma [v Ratschbacher et al, 1989, 1991; 1996 Decker in

Peresson].

Zgornjemiocenski in pliocenski tektonski dogodki

Gibanje Jadranske plošče proti severozahodu glede na lego Evropske celinske plošče se je nadaljevalo

v mlajšem miocenu in pliocenu [v Dewey et al., 1989]. Kot posledica tega je bilo desno zmikanje

kompenzirano z nadaljevanjem desne transpresije vzdolž PAL, v Jugovzhodnih Karavankah, nastopilo

pa je tudi močno gubanje območja Posavskih gub. Deformacije v obliki desnega zmika v bližini PAL-a

se je proti jugu postopno kazale le še v prelamljanju. Donački prelom je bil aktiven do pliocena,

medtem ko je Šoštanjski prelom še vedno aktiven. Donačka in Periadriatska prelomna cona sta bili ob

tem zamaknjeni z desnim Labotskim prelomom in se združujejta s Šoštanjskim prelomom.

Dodatno območje deformacij leži južneje od Savskega preloma ter vse do Idrijske prelomne cone

(Slika 12). Prelomno dejavnost obrobja Ljubljanskega bazena kažejo debeli nanosi kvartarnih

sedimentov [Mencej, 1989]. Desnozmična narava Idrijskega preloma je dobro znana iz strukturnih

študij in meritev [Placer, 1982], kartiranje in interpretacij letalskih in satelitskih posnetkov [Čar in

Gospodarič, 1984; Vrabec, 1994]. Proti jugu usmerjeni narivni prelomi so zahodno od Posavskih gub,

v vzhodnem delu Južnig Alp [Doglioni, 1937; Massari, 1990; Boccaletti et al., 1990]. Na drugi strain

raziskovanega območja v vzhodni in jugovzhodni Sloveniji poročajo o poznomiocenskem ter

kvartarnem prelamljanju, ki je bolj ali manj kompatibilno s N-S compresijo [Premru, 1976; Poljak,

1984]. Vzhodno od Posavskih gub v severni Krvaški, Prelogović et al. [1995] in Jamičić [1995] so

dokazali mlajšemiocensko-zgodnjepliocensko desno transpresijo. Na južnem Madžarskem, je znano

mlajšemiocenska-pliocenska inverzija srednjemiocenskih tektonskih jarkov [Rumpler in Horvath,

1985; Horvath, 1995], transpresija območij Mecsek in Villény [Wein, 1967; Tari, 1992; Csontos in

Bergerat, 1992; Benkovics, 1997], kar vse kaže na N-S do NNW-SSE kontrakcijo.

Vsi ti podatki kažejo, da je desni slovenski PAL bil samo del širšega vzhod-zahod potekajočega pasu, ki

je kompenciral pomikanje Jadranske plošče proti severu (Slika 13d). Deformacije so prizadele

predgorje Južnih Alp in povzročile inverzijo Južnega Panonskega bazena [Tari, 1994]. Podedovani

zmični (strike-slip) prelomi so bili reaktivirani v obliki mnogih desnih transpresijskih con.


Figure 12. Fodor (1998); Verjetni model mehanizma rotacije. Sh, P, D, R indicirajo rotacijo v zmični coni (shear),

rotacija zaradi čistega zmika (pure shear), tip domino rotacije, in regionalne rotacije. Tipi rotacije so vzeti iz

Freund (1974), Ron et al. (1984), and Bur et al. (1986). Puščice kažejo določena mesta deklinacije. Puščice s

kvadratki kažejo rotacijo, ki jih enako odražajo rotirani prelomi in osi stresa. Kvadratki kažejo rotacijo osi stresa,

verjetno zaradi rotacije kamnin.

Povzetek tektonske zgodovine območja Geoparka Karavanke

V severni Sloveniji so prepoznali več faz desne transpresije vzdolž Periadriatske prelomne cone in

Savskega in Celjskega preloma. Začetno desno zmikanje je povzročilo nagibanje eocenskih in

oligocenskih plasti. Discordantno odloženi karpatijski in badenijski sedimenti preko deformiranih

paleogenskih kamnin kažejo, da se je desni zmik začel v spodnjem miocenu (24-17 Ma). Ta

deformacija se kaže v prvi razdelitvi obsežnejših paleogenskih bazenov v severno madžarske in

slovenske pod-bazene. To fazo transpresije je verjetno nasledila karpatijska (17.5-16.5 Ma)

transtenzija povezana z razpiranjem Panonskega bazena. Napredujoče nagibanje paleogenskih in

srednje miocenskih sedimentov je vodilo v nastanek sinklinal in ozkih zmičnih (strike-slip) dupleksov.

Transpresija se je začela v srednjem miocenu, vendar se je ojačala in dosegla višek v mlajšem

miocenu. Desni enostavni zmik (shear) je rezultiral v različno močnih, vendar znatnih rotacijah v

smeri urinega kazalca (CW) med Periadriatsko in Savsko prelomno cono. Medsebojno povezano

zmerno CW rotacijo med tektonskimi bloki v obliki domin so ponekod delno zabrisali localni

deformacijski efekti. Območje severno od Periadriatske prelomne cone je rotiralo v smeri obratni

urinemu kazalcu (counter clock wise - CCW) in odraža regionalno rotacijo ali povsem narivno

prilagoditev v smeri sever-jug. Subhorizontalni pliocenski sedimenti Velenjskega bazena nalegajo na

pojemajoče deformacije vzdolž nekaterih prelomov, ki se odcepljajo od Periadriatske prelomne cone.

Velika debelina in rahla deformiranost sedimentov Velenjskega bazena kažejo na napredujočo

desnozmično dejavnost južne mejne prelomne cone. Od srednjega pliocena do kvartarja.

Predkarpatijske desne prelome lahko povežemo s prvo in drugo fazo ekstruzije ALCAPA bloka proti

vzhodu. Prva faza (24-18.5 Ma) vključuje enostavni desni zmik ALCAPA vzdolž PAL, medtem ko je za

drugo fazo (l8.5—17 Ma) značilna pomebna rotacija severno Panonskih in zhodno Karpatskih blokov.


Jasna ločitev med posedicami navedenih tektonskih faz na območju geoparka ni mogoča. Različne

rotacijske deformacije slovenskih in severno madžarskih paleogenskih manjših bazenov kaže, da so se

velike rotacije obratne smeri urinega kazalca CCW v severnih Panonidih pojavile po razdelitvi bazenov

ter po začetni ekstruziji. Desna transpresijska faza vzdolž PAL, ki je sledila, je sočasna s tretjo –

karpatijsko do srednje miocensko ekstruzijsko fazo, ki je deformirala tako severno- kot južno-

panonske tektonske enote.

2.5. Stratigrafski razvoj območja Geoparka Karavanke

2.5.1. Južne Alpe – Zgornje ordovicijski do spodnjekarbonski apnenci

V paleozojskih klastičnih kamninah območja Jezerskega so manjše leče do zelo veliki bloki

karbonatnih kamnin (s prostornino do več kot 1 km3), ki jih obdajajo temno sivi do črni, večinoma

drobnozrnati spodnjekarbonski klastiti Meja med njimi je običajno tektonska. Zato ni bilo mogoče

določiti ali so bloke - veliki bloke – olistoliti v flišnih kamninah, kot je predlagalo več raziskovalcev, ali

pa so le tektonske dislocirani bloke karbonatnih kamnin.

Najdeno je bilo kar pet različnih tipov apnencev, ki običajno vsebujejo fosile, na osnovi katerih je

mogoče določiti njihovo starost. Apnenci so zgodnjeordovicijske do silurske starosti,

spodnjedevonske, srednjedevonske, zgornjedevonske in spodnjekarbonske starosti.

Zgornjeordovicijski apnenci so črno, rjavo ali rožnato obarvani tankoplastnati do več 10 metrov

debeli skladi.

Srednjedevonski apnenci tvorijo bloke največje prostornine, saj ocenjujejo, da je do 600 m debelo

zaporedje, ki ga na območju Jezerskega najdemo kot velike bloke, ki gradijo vrhove Fevčo, Stegovnik

in Virnikov Grintavec. Apnenec je večinoma masiven in vsebuje veliko koral in stromatoporidov.

Zgornjedevonski apnenec je bil najden med Fevčo in Stegovnikom. To so črni, temnosivi, rjavkasti,

sivi in rožnato obarvani apnenci s tankimi vložki peščenjakov in muljevcev. Njihova debelina je nekaj

deset metrov. Starost so določili s konodonti.

Spodnjekarbonski apnenci pripadajo hochwipfelskim plastem in nastopajo kot do 50 m debele leče

debeloplastnatih temno sivih apnencev s konodontno favno.

Hochwipfelske plasti (spodnji karbon)

Te plasti so na slovenski strani med Zgornjim Jezerskim, Virnikovim Grintovcem in Stegovnikom, pri

Pečovniku in zahodno od Solčave, medtem ko izdanjajo na avstrijski strani geoparka večinoma med

Jezerskim vrhom in Belo (Vellach). Manjša območja hochwipfelskih plasti so na območju Trögern.

Vzdolž periadriatskega lineamenta se pojavljajo v obliki ozkih navpičnih tektonskih leč, ki se pojavljajo

vse od Zell Pfarre do doline Bele (Vellach) pri toplicah pri Železni Kapli (Bad Eisenkappel).

Spodnjo mejo hochwipfelskih plasti tvori erozijska diskordanca, ki jo lahko opazujemo predvsem na

slovenski strani. Na zahodnih pobočjih Stegovnika so hochwipfelske plasti pod srednjedevonskimi

zakraselimi masivnimi krinoidnimi apnenci. Hochwipfelske plasti gradijo peščenjaki (greywacke in

sub greywacke), meljevci, muljevci z izmenjavanjem z mikritnim apnencem. Laminirani mikritni

apnenec tvori do 50 m debele plasti in leče. V njih so našli tudi do 12 m debele izlive ter dajke

porfiroidne magmatske kamnine. V apnencih nad in pod porfiroidi je dokazana spodnjekarbonska


starost s konodonti, kar nedvomno dokazuje spodnjekarbonsko starost vulkanizma, ki je dal tudi

nekaj rudonosnih raztopin za majhna žilna in metasomatska Pb-Zn-Cu rudišča. Muljevci in meljevci so

temno sive do črne barve. Sedimentne teksture so značilne za flišni tip sedimentacije in dokazujejo

sin-tektonsko sedimentacijo sočasno z dvigom varističnega gorstva (orogena).

V Avstriji je bila skupna debelina hochwipfelskih plasti ocenjena na več kot 800m.

Muljevec, ki ga imenujejo “muljevec Jezerskega vrha” izgleda kot muljevec hochwipfelskih plasti,

vendar nima značilnih flišnih sedimentnih tekstur. Zaradi odsotnosti fosilov v njem je njegova starost

nejasna. Na avstrijski strani te muljevce imenujejo tudi “Klastična serija” in njihovo starost ocenjujejo

na predsilursko.

Fig 1: Lega zgornjega dela skorje , ki pripada Južnim Alpam v območju geoparka Karavanke;

PAL= Periadriatski lineament

2.5.2. Zgornje kabonske do vključno mezozojske kamnine Južnih Alp

Po varistični orogenezi so bili odloženi zgornjekarbonski do spodnjepermski molasni sedimenti na

območju Južnih Karavank. Prevladujejo muljevci, peščenjaki in debelozrnati kremenovi konglomerati

z vključki večinoma tankih plasti fuzulinskih /pseudošwagerinskih foraminifernih apnencev.

Zaporedje sedimentov vsebuje fluvialne in transgresijske morske sedimentne cikle.

V spodnjem permu se je po globalnem segrevanju in umiku ledenikov začela obsežna morska

transgresija. Odloženi so bili večinoma morski sedimenti tudi še v času triasa in jure v Južnih

Karavankah.

Javorniške plasti in klastične trogkofelske plasti (zgornji karbon – spodnji perm)


Te plasti so na obeh straneh državne meje v izdankih vzdolž vzhod-zahod potekajočih izrazitih

prelomnih con. Največjo površino zavzemajo na območju Jererskega vrha. Proti vzhodu jih najdemo

na južnih pobočjih Olševe.

Litološke enote, ki tvorijo te plasti so:

Temno sivi muljevci in meljevci z zrni ,muskovita. Te kamnine so mehkejše in temnejše kot sicer

nekoliko podobne hochwipfelske plasti.

Svetlo sivi kremenovi peščenjaki vsebujejo do več kot 80% kremenovih zrn.

Kremenov konglomerat

Črni bituminozni apnenci s fosili, ponekod apnenčeve breče so najdene med klastičnimi kamninami in

vsebujejo veliko mikro- in makro fosilov.

Plasti so ponekod res bogate z rastlinskimi in živalskimi fosilnimi ostanki. Najdbe fuzulinidnih

foraminifer v plasteh apnencev med javorniškimi klastičnimi plastmi je omogočilo določitev starosti

kot Westfal-D (zgodnji karbon). Vmesne pole in leče apnencev v klastičnih trogkofelskih plasteh

vsebujejo foraminifere švagerine spodnjepermske starosti, ki so bile odložene v intervalih morske

transgresije na klastične sedimente predhodno odložene v deltah. Asturijska tektonska faza je

omogočila nastanek globokih prelomov in tektonske strukture horstov in vmesnih tektonskih jarkov.

Vzdolž prelomov se je vršila hidrotermalna dejavnost, ki je omogočila nastanek sideritnega orudenja,

galenit in sfalerit sta podrejena (najboljše izdanja na območju rudnega polja Savske jame nad

Jesenicami zahodno od geoparka).

Trogkofelski apnenec (spodnji perm)

Tvori do 1 kvadratni kilometer velike leče apnencev spremenljive debeline, ki so bili odloženi na

Javorniške plasti. V Sloveniji leče ležijo večinoma v območju južno od Košute, na Jezerskem in

severno od Matkovega kota. Največjo tektonske lečo so našli na avstrijski strani vzhodno od Trögern-

a. Apnenec je masiven do plastnat svetlo siv, bel do rožnate barve ter je ponekod dolomitiziran.

Vsebuje številno zelo značilno in pomembno združbo mikro- in makro-fosilov po kateri je svetovno

znana tudi Dovžanova soteska.

Trbiška breča (srednji perm)

Trbiška breča je nastala kot posledica dvigovanja erozijskega zaledja v saalski orogenetski fazi, ki je

bila sočasna s kolizijo (trkom) med ogromno Evropsko in Azijsko celinsko tektonske ploščo, ko se je

dvignilo gorstvo Ural. Trbiške breče večinoma nastopajo na slovenski strani, vendar so manjši izdanki

tudi na avstrijski strani. Breča nalega tektonske-erozijsko na trogkofelske apnence in sestoji večinoma

iz sivih, belih, rožnatih in rdečih apnenčevih bolj ali manj zaobljenih odlomkov, s kremenovimi

prodniki, odlomki kvarcita ter s prodniki mikrokristalnih silikatnih kamnin, ki so jasen znak, da je

erozija v erozijskem zaledju segla vse do Javorniških plasti. Na nekaterih mestih so med brečami

debelejše plasti rdečih muljevcev. Debelina trbiških breč je ocenjena na največ 150 m, vendar so

pogosto le nekaj metrov debele ali pa neposredno na trogkofelske apnenece nalegajo grödenske

plast.

Grödenske plasti (srednji perm)

V Sloveniji so grödenske plasti najdene na južnih pobočjih Košute in na območju Jezerskega. V

Avstriji so severno od Virnikovega Grintovca in južno od Periadriatskega lineamenta.


Spodnja meja groedenskih plasti ni povsod enaka. Na nekaterih mestih je meja tektonske-erozijska

na trogkofelskih apnencih, medtem ko je drugod lahko postopna nad trbiško brečo. Prevladujoče

kamnine teh plasti so rdeči do vijolični muljevci z izmenjavanjem več metrov debelih plasti sivkastega

laminiranega dolomikrita sabhka tipa (slanih jezer) med muljevci in plastmi kremenovih

peščenjakov. Na nekaterih mestih so bili v muljevcih najdeni diabazni dajki ali celo bazaltni izlivi. Manj

pogostni so rdeče ali zeleno obarvani kremenovi peščenjaki in konglomerati. Debelina teh plasti je

spremenljiva med 100 in 600 m.

Belerofonski dolomit (zgornji perm)

Belerofonski dolomit je bil najden večinoma zahodno od Spodnjega Jezerskega v Sloveniji. V Avstriji

so le majhni izdanki belerofonskega dolomita vzhodno od Belske Kočne (Vellacher Kotschna) in pri

Beli (Vellach). Prehod v grödenske plasti je postopen. Večina sedimentenega zaporedja tvori svetlo

sivi laminirani mikritni dolomit. Zaradi povečane vsebnosti bitumna je spodnji del temno siv. Plasti in

skladi dolomita so večinoma debeli od 0.5-2m in vsebujejo vložke apnencev in ponekod tudi

glinavcev. Na območju Jenkalm (Vellacher Kotschna) vsebuje cinabarit, za katerega menimo, da je

sočasnega nastanka kot srednje- do zgornjeanizijsko Hg orudenje Sv. Ana, pod prelazom

Ljubelj/Loibel pass, kakor tudi sočasen z idrijskim Hg orudenjem, ki je nastalo v začetni fazi

prekinjenega razpiranja na območju slovenske karbnatne platforme, kjer je nastal Slovenski tektonski

jarek (bazen). Debelina belerofonskega dolomita na slovenski strani je ocenjena med 500 in 800

metri.

Werfenske plasti (skit, spodnji trias)

Werfenske plasti ležijo na belerofonskih dolomitih, in dosežejo po Bauer-ju in sod. (1983), skupno

debelino 150-200m. Werfenske plasti tvorijo obsežno območje severno od Košute in južno od

Olševe. To pripisujejo lokalni odebelitvi plasti zaradi narivnih ploskev znotraj werfenskih plasti

(Amann, 1987). Werfenske plasti so ločene na dve skupini: spodaj so apnenčeve Seiske plasti in nad

njimi kremenova klastična kampilska serija. Seiske plasti tvorijo temnosive tankoploščaste do srednje

debeloplastnate plasti oolitnih apnencev. Zgornje kampilske plasti tvorijo rdeče plasti peščenih

muljevcev. Še nedoločeni ostanki amonitov se pojavljajo v werfenskih plasteh ob gozdni poti na

zahodnih pobočjih Tolstega vrha. V seiskih plasteh so fosilne školjke in polži. Oolitni apnenci

nakazujejo očitni pelagični vpliv, saj vsebujejo pri Tržiču in verjetno tudi drugod konodontno favno.

Ploščasti apnenec in plastnati dolomit (anizij)

Na werfenske plasti nalegajo plasti anizijskega zaporedja (z debelino le okrog 15m), ki jih tvorijo

večinoma temno sivi do črni ploščasti apnenci s pogostim tektonskim sistemom žilic, ki so zapolnjene

s svetlim kalcitom. Nad ploščastim apnencem je plastnati dolomit, katerega debelina doseže do to

50m.

Laporovci, lapornati ploščasti apnenci, plastnati apnenci, s polami in gomlolji rožencev (zgornji

anizij, ladinij)

Teh kamnin na geoloških kartah ni bilo mogoče ločiti zato so predstavljene skupaj. Na nekaterih

profilih severno od državne meje so opazili, da je v spodnjem delu zaporedja potoka Krassnig

(Schafhauser, 1988) predvsem laporovec in lapornati ploščasti apnenec. Nad tem zaporedjem sledijo

lave in konglomerati. Stratigrafsko nad ploščastimi apnenci z roženci in gomoljastimi apnenci z

roženci so vložki tufa.


Lave, piroklastiti in tufske kamnine (zgornji anizij, ladinij)

Med omenjenimi laporovci in apnenci so izlivi lav in piroklastične/ athrogene kamnine. Lave v skladu

z ugotovitvami Obenholzner-ja & Pfeiffer-ja (1991) tvorijo diabaz/bazalti do andeziti in daciti, ki so

predvsem v spodnjem delu klastične serije. Njihova debelina je zelo spremenljiva in lahko doseže do

več 10 metrov. Tufi in tufiti se pojavljajo med plastmi zgoraj ležečih apnencev.

Klastična serieja (zgornji anizij, ladinij)

To zaporedje predstavlja izmenjevanje debelozrnatih in drobnozrnatih klastičnih kamnin, ki pogosto

vsebujejo plasti tufa. Debelozrnati sedimenti vsebujejo karbonatne breče in apnenčeve

konglomerate. Debelozrnati sedimenti (konglomerati) tvorijo spodnji del sedimentacijskega

zaporedja in jih tvorijo predvsem presedimentirani odlomki, ki prihajajo iz grebenskih apnencev in

dolomitov, medtem ko sedimenti v zgornjem delu tvorijo sestavine anizijskih do spodnjepermskih

foraminifernih fuzulinskih apnencev. Peščena osnova je večinoma rdeča in drobnozrnata.

Debelozrnati sedimenti so vezani z rdečimi drobnozrnatimi peščenjaki in meljevci, rdečimi meljevci,

meljasto laporastimi vložki in tufiti.

Fig 2: Mezozojski litostratigrafski stolpec na mejnem območju med Avstrijo in Slovenijo (Košuta/

Koschuta Mt. unit)

Grebenski apnenec (zgornji anizij, ladinij)

Grebenski apnenci ležijo med zgornjim delom zaporedja plastnatih apnencev in gomoljastih

apnencev s polami in gomolji rožencev in so bili najdeni na območju zahodno od Ljubeljske Babe/


Loibler Baba Mt. Grebenski apnenci so masivni apnenčevi do dolomitni z grebenskimi organizmi

(kalcispongije rodu Inozoa sp. ter Olangocoelia otti, ter alg Diplopora hexaster, Physoporella

pauciforata, Tubiphytes obscurus; Amann, 1987; Schafhauser, 1988). Njegova debelina je okrog

50m.

Rdeči do sivi apnenec (zgornji anizij, ladinij)

Ta predstavlja masivni do debeloskladnati apnenec bogat z glavonožci. Uvrstitev v zgornji anizij do

spodnji ladinij je osnovan na prisotnosti amonitov Monophyllites sp., Ptychites sp., Gymnites sp.,

Michelinoceras sp.?, Orthoceratidae in brahiopodov Pexidella marmorea, Aulacothyris angusta in

Mentzelia mentzeli (Schafhauser, 1988). Ima brečasto teksturo z rdečim do rdeče-sivimi sestavinami

in je bogat z biogenimi fragmenti. Med fragmenti so odlomki fosilov, litični fragmenti, skupki

fragmentov različnih kamnin, peloidi in terigeni klastični material. Debelina rdeče-sivih apnencev je

močno spremenljivain lahko doseže do nekaj deset metrov. To je pelagični tip sedimentacije sočasen

z odpiranjem in poglabljanjem Slovenskega jarka na daleč jugu.

Šlernski dolomit, (ladinij, spodnji karnij)

Sestoji iz svetlo sivega dolomita do dolomitiziranega apnenca. V območju Ljubeljske Babe / Loibler

Baba Mt. je njegova debelina do okrog 270m. Spodnji del kaže manj razvito plastnatos, medtem ko je

v zgornjem delu masiven. Vsebuje kraške razpoke z rdečimi zapolnitvami, ki jasno dokazujejo morsko

regresijo po odložitvi kordevolijskih plasti in plitvo zakrasevanje.

Ploščast apnenec s polami in gomolji roženca (karnij)

Karnijske kamnine tvorijo plastnati sivo obarvani apnenci s polami in gomolji rožencev, ki so bili

najdeni le na južni strani Košute/ Koschuta Mt. vzdolž WSW – ENE potekajoče glavne prelomne cone.

Debelina karnijskih plasti ni znana zaradi pomanjkanja primernih izdankov in nejasnih tektonskih

stikov..

Karnijskih plasti niso našli severno od Košute/ Koschuta Mt. Ni še jasno ali je to zaradi tega ker

severneje the plasti sploh ali so bile tektonske odrezane, ali pa gre za spremembo faciesa sedimenta

v karnijski dolomit (Cassianski dolomit). Ti dolomiti, ki so sicer močno razširjeni severneje so verjetno

nadaljevanje sedmentacije karnijskih plasti.

Dachsteinski apnenec, plastnat (norij)

Dachsteinski apnenec gradi strme stene Košute/ Koschuta Mt. in Olševe. Svetlo siv ritmično plastnat

apnenec Lopherskega faciesa s ciklotemo A (okopnitvene breče), ciklotemo B (stromatolitni apnenec

ali dolomit medplimske cone) in ciklotem0 C (mikritni apnenec nastal v odprtih lagonah z bogato

fosilno združbo megalodontidnih školjk) je do okrog 1000 m debel. Mestoma so pogoste

megalodontidne školjke velike do 30 cm v premeru.

Dachsteinski grebenski apnenec (eetij)

Grebenski apnenec leži nad Dachsteinskim plastnatim apnencem in izdanjana zahodnem delu

Košute/ Koschuta Mt. in v osrednjem delu Begunjščice. Debelina je okrog 200m in vsebuje korale,

spongije in stromatoporide.

Lapornati apnenec s polami in gomolji roženca, breče (lias)

Ta litološka enota izdanja le na območju Slovenije na južnih pobočjih Begunjščice in na zahodnih

pobočjih Košute/ Koschuta Mt. Leži nad retijsimi grebenkimi masivnimi apnenci. Tvorijo jih ploščasti


lapornati apnenci s polami in gomolji rožencev ter apnenčeve breče ter glinavci z gomolji Mn rude.

Njihova debelina je okrog 350 - 400m.

Fig 3: Zgornjekarbonski in mezozojski skladi Južnih Alps na območju geoparka; PAL= Periadriatski lineament

Pas granita v Periadriatski prelomni coni

Karavanška magmatska cona (tektonska enota Centralne Karavanke, po Mioč, 1978; Mioč, 1983) leži

v območju Periadriatske prelomne cone, ki se razprostira na dolžini okrog 46 km od območja

zahodno od Železne Kaple vse do terciarnih usedlin Panonskega bazena blizu Plešivice na vzhodu.

Sestavljena je iz dveh vzporednih ozkih podolgovatih masivov v smeri W-E: severni pas gradijo graniti

– Karavanški granitni pas (v nadaljnjem besedilu Granitni pas), in južni Tonalitni pas, ki ju loči tanek

pas metamorfnih kamnin. Magmatska pasova sta nastala v dveh različnih magmatskih dogodkih

(Exner, 1972; Faninger, 1976; Faninger in Štrucl, 1978). Kamnine Karavanške magmatske cone

izdanjajo v območju Geoparka, predvsem v severovzhodnem delu Slovenije in v podaljšku v njenem

zahodnem delu tudi na avstrijskem območju pri Železni Kapli, kjer je severni pas poznan kot

"Eisenkappel Karavanke Granit" in južni kot "Karavanke tonalitni gnajs". Južni pas je po sestavi

tonalitni in je oligocenske starosti (Scharbert, 1975).

Isailović in Milićević (1964) sta našla bloke metamorfnih kamnin, ki so impregnirani z granitom

znotraj tonalitnega masiva, ki kažejo, da je granitni pas starejši od tonalitnega pasu. "Granitni pas" po

sestavi ni le granit, saj ga sestavljajo fagmenti gabbra, monzonita in granita s sienitom ter s

sienogranitno osnovo, ki kaže znake fenomena mešanja in odnose medsebojnih intruzij ali sekajočih


se dajkov. Verjamemo, da bi pas teh kamnin najbolje opisali s termimon "pas intruzivnih magmatskih

breč". Vdrl je v kompleks zgodnjepaleozojskih filitoidnih skrilavcev z diabaznimi dajki, sili in

blazinastimi lavami (Eisenkappler Diabaszug) in med metamorfne kamnine amphibolitnega faciesa

("Altkristallin") na jugu (Exner, 1972; Faninger in Štrucl, 1978; Mioč in Žnidarčič, 1978; Mioč, 1983).

Kontakna metamorfoza je spremenila predhodno že regionalno metamorfozirane kamnine pri tlaku ≤

350 MPa (Exner, 1972, 1976), in je povzročil tudi kontaktni metamorfizem v pelitskih in kremenovo-

glinenčevih kamninah na severnem robu (Exner, 1971; Hinterlechner-Ravnik, 1978). Stik s triasnimi

dolomiti na severu je le tektonski. Vsi trije pasovi Karavanše magmatske cone tvorijo tanke, strme

tektonske "lamele", usmerjene vzporedno z E-W potekajočo Periadriatsko prelomno cono (PL). Te

podolgovate oblike so posledica "prilagajanja", v času velikih, upogibnih deformacij litosfere in

kenozojskega transpresivnega zmčnega gibanja vzdolž aktivne cone PL (Nemes et al., 1997). To bi se

lahko zgodila sočasno z intruzijo kot v primeru oligocenskega karavanškega tonalita, ki je omogočal

plastične deformacije tonalitne vroče magme pri vdiranju v višje dele skorje. V nasprotju s "trakasto"

obliko permo-triasnega železnikapelskega intruziva, ki je večinoma produkt togih alpskih deformacije

vzdolž v smeri E-W potekajočih transpresivnih / strike-slip prelomih (Exner, 1972; Nemes et al, 1997;.

Polinski in Eisbacher, 1992; Wölfler et al, 2010).

Intruzivne magmatske kamnine Karavanškega granitnega pasu so heterogen masiv sestavljen iz

prostorninsko prevladujočih kislih kamnin (sienogranit in sienit), s fragmenti mafičnih gabbrskih

enklav alkalnega značaja in kamnin vmesne sestave (diorit), ki tvorijo a približno 30% celotnega

masiva (Exner, 1972; Visonà in Zanferrari, 2000; Dobnikar et al:.. 2000, 2001, 2002). Mafične enklave

so lahko zaokrožene, izbočene in različnih velikosti. Male mafične enklave so srednje do fino zrnate, z

ostrimi stikom s sienogranitom, in pogosto nazobčane, kar kaže na njihov izvor s hitrim hlajenjem

mafične magme (Miller et al., 2011). Podobne lastnosti enklav so znane iz številnih plutonov in kažejo

na stik mafične in felzične magme (npr. Blundy in Sparks, 1992; Didier in Barbarin, 1991).

Velika telesa mafičnih kamnin občasno sekajo žile sienitporfirja z rapakivi teksturo. Dajki

sienitporfirja, ki vsebuje plagioklaze z robom iz K-glinenca (t.j. rapakivi tekstura) seka velika mafična

telesa. Fragmenti gabbra in monzogabbra predstavljajo okoli 20% celotnega masiva, in so po velikosti

od decimetrskih do microgranularnih enklav ter dosegajo celo dekametrske velikosti. Oblika velikih

mafičnih teles ni jasno prepoznavna zaradi pokritosti z tlemi in s preperelimi kamninami.

Nastanek kamnin srednje sestave, pa tudi rapakivi tekstura v sienitporfirju se pojavlja v tesni

prostorski povezav z mafičnimi enklavami, in se navaja kot dokaz interakcije med mafično in felzično

magmo (v Dobnikar et. al., 2001). V bližini enklav, so megakristali K-glinenca v sienogranitni kamnini

obraščeni s plagioklazom. V nekaterih kamninah vmesne sesetave so našli quartz ocelli teksture.

Prisotne so tudi intruzivne breče z očitnim prodorom megakristalov K-glinenca iz felzične v mafično

magmo. Pojavi kot so quartz ocelli, s plagioklazom obraščeni K-glinenec in intruzivne breče kažejo da

je prišlo do interakcije med mafično in felzično magmo (Dobnikar et al, 2001; Miller et al, 2011).

Različne vrste enklave v intruzivnih magmatskih telesih so bili predmet številnih raziskav, ki sta jih

pred kratkim povzela Didier in Barbarin (1991: in reference v njej). Enklave so razlagali različno kot na

primer: predelani xenoliti, restiti, autoliti, porušena drobnozrnata kamnina na steni magmatske

komore, ali »mehurji« magme iz plašča, ki so vdrle v felzično, razvito magmo. Med temi vrstami

enklav, so "mafične microgranularne enklave" (MME) na splošno veljale kot dokaz za mešanje

magem, saj se model mešanja magem najbolje ujema z večino glavnih pojavnih oblik mafičnih

microgranularnih enklav (Bonin, 1991).


Geološka položajna skica Karavanške magmatske cone in raziskovano območje v Sloveniji (poenostavljeno po

Mioč in Žnidarčič, 1978). 1 granitni pas, 2 paleozojski zeleni skrilavci z lečami diabaza, 3 drobnozrnati gneis, 4

tonalit, 5 triasni dolomit, 6 miocenski konglomerat.

Avstrijski del centralnih Karavank/Železnokapelska cona. Iz: Miller et al. (2007), močno prilagojeno. (b)

Litostratigrafsko-tektonska skica raziskovanega območja pri Železni Kapli. Iz: Bauer et al. (1981), spremenjeno;

Miller et al. 2011.

Predhodne raziskave: starost granitnega pasu je bila dolgo predmet razprav. Isailović in Milićević

(1964) sta našla bloke metamorfnih kamnin impregnirane z granitno magmo znotraj tonalitnega

masiva, ki kažejo, da je granitni pas starejši od tonalitnega pasu. Prehod od kamnin mafične sestave

do kamnin felzične sestave so skušali razložiti Exner (1971, 1976) in Faninger (1974) kot posledico

evolucije - diferenciacije iste starševske magme v času kristalizacije. Sienitporfir s teksturo rapakivi, ki


se pojavi v obliki dajkov, ki ločujejo dioritne in granitne kamnine so razumeli kot kamnino, ki je

mešanega porekla, nastala v reakcijski coni (Exner, 1971). Magmatske breče z ostrorobimi fragmenti

ultramafičnih kamnin v sienitporfirju nakazujejo od začetka, da so mafične kamnine starejše od

granita, kar je v skladu z diferenciacijo serijo. Štrucl (1970) in Faninger (1974) sta določila starost

granitnega pasu za varistično na podlagi stratigrafskih elementov, saj je granitna intruzija povzročila

kontaktnometamorfne spremembe paleozojskih filitoidnih skrilavcev. Po Lippolt-u in Pidgeon-u

(1974), imajo kamnine granitnega pasu starosti od 227 ± 7 Ma izmerjene na biotitih (K/Ar), 244 ± 8

Ma na rogovačah (K / Ar) in 230 ± 5 Ma na titanitu ( U / Pb). Pas tonalita je alpske starosti.

Radiometrični podatki kažejo, da granitni pas srednjetriasne starosti. Scharbert (1975) je pridobil

približno enake starosti od 224 ± 9 Ma in 216 ± 9 Ma, z datacijo biotitov "granodioritporfirja" z

biotitom z metodo mejenja Rb/Sr in strosti ohlajevanja. Treba je omeniti, da je glede na njen opis,

analizirani "granodioritporfir" pravzaprav zdaj označen kot "sienitporfir". Cliff et al. (1975) so izmerili

eno rogovačo z metodo K-Ar starosti v rogovačnem pegmatitu od 244 ± 9 Ma. Začetna izotopsko

vrednost 87Sr/86Sr 0,71437 je bila pridobljena iz sienitporfirja (popravljeno na 220 Ma) (Dolenec,

1994). Vrednost kaže na izvor felzične magme iz skorje. Nedavno U/Pb LA-ICP-MS datiranje cirkona in

titanita iz vzorcev granita kažejo "razširjenje podatkov vzfolž concordije", z le nekaj predvarističnimi

starostmi, predvsem pa so izmerjene starosti grupirajo med 300-280 in 250-240 Ma (Genser in Liu,

2010). Analize Sm-Nd celotnih vzorcev dveh gabbrov kažejo 249 ± 8,4 Ma in 250 ± 26 Ma (εNd: 3,6),

granat, Sm-Nd analiza cele kamnine dveh vzorcev s silicijem bogatih vzorcev kaže dobro omejeno

starosti od 238,4 ± 1,9 Ma in 242,1 ± 2,1 Ma (εNd: -2,6) (Miller et al, 2011.).

Te razlike v določitvi časa intruzije so razlagali kot razlaga (Miller et al, 2011.) z: (1) ohranitvijo in

merjenjem magmatskih mineralov iz predhodnega ordovicijskega magmatskega dogodka (U/Pb na

cirkonu, starost 450-500 Ma), (2) intruzija glavnega granitoida železnokapelske cone v času med 280

in 300 Ma in (3) hlajenje pod cca. 550°C pred približno 245 Ma (Genser in Liu, 2010). Alkalna permo-

triasna vulkanska aktivnost v času okoli 270-200 Ma v območju con Brianconnais in Acceglio v

francoskih in italijanskih Zahodnih Alp, in Monzoni-Predazzo plutonsko-vulkanski kompleks v Italiji

(Ferrara in Innocenti 1974:. Bonin et al, 1987 in reference v njej) ustrezajo obdobju neposredno pred

razpadom in razdrobitvi blokov supercelinske plošče Pangea. Bonin et al. (1987) predlaga, da bi za

vse te alkalne masive zahodno sredozemske province uporabljali oznako »permo-triasna starost.

Terenski podatki, petrografija in mineralna kemija

Dobnikar in sod. (2000, 2001, 2002) so razvrstili kamnine v skladu s predlogom klasifikacije kamnin

Bellieni-ja in sod. (1995): mafične kamnine so v razponu od gabbra (ali diorita) do monzogabbra (ali

monzodiorita). Kamnine srednje sestave so monzonit, medtem ko so felzične kamnine v razponu od

sienita (61% <SiO2 <69%) do sienogranita (SiO2> 69%).

V klasifikacijskem diagramu De La Roche-a in sod. (1980) mafične in vmesne kamnine segajo od:

olivinovega gabbra, sienitnega-gabbra, sienitnega-diorita do monzonita, medtem ko se sestava

felzičnih kamnin spreminja po črti, ki ločuje kremenove monzonite od sienitov in kremenovih sienitov

kot tudi granite od alkalnih granitov. Analizirane kamnine pripadajo alkalni seriji. Višja vsebnost K2O

kot je Na2O kaže, da v skladu z Zannetin-ijem (1986), te kamnine pripadajo kalijevi seriji.

Potrebno je omeniti, da so nekateri avtorji (Exner, 1971, 1976: Faninger 1974, 1976; Lippolt in

Pidgeon, 1974; Scharbert, 1975; Mioč, 1983) poimenovali kamnine Karavanškega Granitnega pasu

kot "gabro, diorit, granodiorit in granit" in sspregledali pravo alkalno naravo teh kamnin.


Čeprav predstavljajo kamnine neprekinjeno serijo, pa bi le majhen del mafičnih kamnin na eni strani

in kislih kamnin na drugi strani lahko predstavili kot produkt frakcionirane kristalizacije. Geokemične

lastnosti kamnin kažejo, da je večina kamnin nastala pod vplivom interakcije med felzično in mafično

magm.

Mafične kamnine in kamnine srednje sestave

Na osnovi terenskih petrografskih in geokemičnih dokazov so bile mafične kamnine Karavanškega

granitnega pasu razdeljene v dve skupini:

(1) kamnine brez znakov hibridizacije (gabbro).

(2) hibridne kamnie (monzogabbro, monzonit in monzodiorit).

Gabbro je (Dobnikar et. Al. (2001) drobnozrnata do srednjezrnata kamnina, ki vsebuje normalne do

alkalne amfibole (Mg-rogovačo in edenit po Leake-u in sod. (1997)), plagioklaz (An45-70),

ortopiroksen (Fs22-31) in olivin (Fo73-79). Včasih rogovača nadomešča piroksen, ali tvori črvičaste

preraščanje z bledo zelenim piroksenom. V nekaterih vzorcih, sta dve generaciji rogovače. Prva

generacija je rjave barve (edenitne sestave) euhedralna, medtem ko drugo generacijo tvori zelena

(Mg-rogovača), fino zrnata, polikristalni agregati. Anhedralna zrna plagioklaza kažejo deformacijske

dvojčične lamele. Akcesorni minerali so apatitne dolge iglice, titanit, cirkon, neprozorni minerali in

sekundarni epidot. Nekateri ultramafični fragmenti iz magmatskih breč vsebujejo prevladujoč olivin

(60%), delno amphibolitizirani klinopiroksen, rjavi amfibol in flogopit (vsi trije minerali 30%), z

manjšim deležem kalcijevega plagioklaza (5%), magnetita, ilmenita in pirita (5%), ki predstavlja

kamnine plašča, ki so kristaliziarale v spodnjem delu skorje ali v zgornjem delu plašča (Hinterlechner-

Ravnik, 1988-1989).

Gabbrske kamnine, ki so jih preučevali Miller in sod. (2011), so v bistvu sestavljene iz 40-45

modalnih% olivina, 10-15 modalnih% plagioklaza, 5-10 modalnih% klinopiroksena, 35-46 modalnih%

rjavih amfibolov in flogopita. Glede na glavne in sledne prvine ter izotopsko sestavo Sr-Nd so gabbri

alkalni in odražajo geokemične značilnosti magmatizma znotraj tektonske plošče. Predlagajo

nastanek z anorogenim magmatizmom v ekstenzijskem tektonskem okolju z virom obogatene

magme iz plašča.

Gabbrski kumulati so srednjezrnate kamnine brez prednostne orientacije kristalov. Minerali so

nastali kot postkumulatno obraščanje kumulatne faze, zapolnjevanje interkumulatnih pore je vodil v

nastanek poikilitske strukture. Kumulate tvori približno 40-45 modalnih % olivina, 10-15 modalnih %

plagioklaza, 5-10 modalnih % klinopiroksena ter 35-46 modalnih % rjavega amfibola in flogopita.

Ortopiroksen je običajno prisoten kot 0,1 mm debel rob, ki obrašča zrna olivina ali kot 0,1-0,3 mm

velika intersticijska zrna. Pozno-magmatskih rjavi amfibol tvori poikilitska zrna in obrašča zrna

klinopiroksena in skupaj s flogopitom zapolnjuje interkumulatno mineralno združbo. Fe- Ti oksidi

tvorijo od 1-4% kumulatnih primerkov. Magnetit je najpogostejši oksid in tvori nepravilna

intersticijska zrna ali vključke v rjavem amfibolu. Ilmenit tvori anhedralna intersticijska zrna ali

izločnine v magnetitu. Pirotin, pentlandit, in halkopirit so manj pomembni akcesorni mineral.

Intersticijska zrana apatita so igličasta.


Izotropni gabbro je drobnozrnat (0,5-2 mm) in subhedralen zrnat, sestavljen iz plagioklaza in

klinopiroksena, ki ga obroblja rjavi amfibol (Ti-pargasite), ki ga ga obrašča zeleni amfibol (Mg-

hastingsit). Biotit nastopa v anhedralnih intersticijskih zrnih. Igličasti apatit, anhedralni do

subhedralni titanit in ilmenit so akcesorni minerali. Plagioklaz je spremenjen v saussurit, pozni

aktinolit nadomešča Mg-hastingsit in biotit je nadomeščen s kloritom. Klinopiroksen ima nižjo

vsebnost Mg (0,72-0,78) in nižjo vsebnost Cr2O3 (0,24 ut.%) v primerjavi z kumulatnim

klinopiroksenom. Amfiboli:. Ti-pargasit z vsebnostjo Mg 0,53-0,71 in 2,4-3,8 ut.%. TiO2 obrašča

klinopiroksene ali tvori ločena zrna od katerih so nekatere vsebujejo jedra posejana z ilmenitom. Ti-

pargasit je obkrožen z Mg-hastingsitom, ki je pogosto obdan z drobnozrnatim agregatom Mg-

rogovače in/ali aktinolitom. Plagioklaz je jasno spremenjen. Flogopit ima Mg# v razponu od 0,71-

0,74, vsebnost TiO2 3,2-3,4 ut.% in 0,74-0,76 ut.% Na2O. Vsebnost Cr2O3 in F je razponu 0,07-0,18

ut.% in 0,14-0,16 ut.%.

Mafične enklave v sestavljenih conah so iz bodisi zelo drobnozrnate združbe plagioklaza-rogovače ±

biotita-ilmenita ali porfiritske kamnine, ki vsebuje plagioklaz (Ab40-48) in fenofkristale klinopiroksena

v drobnozrnati osnovi magnezijske-rogovače, plagioklaz (Ab70-73) in dendritičnih igličastih zrn

ilmenita. Klinopiroksenovi fenokristali so bogati z Al in Ti, a vedno oviti in delno nadomeščeni z

magnezijsko-rogovačo.

Monzogabbro in monzodiorit so drobno do debelozrnate kamnine, ki vsebujejo normalne, do alkalne

ampfibole (Mg-rogovačo in edenit), plagioklaz, biotit in klinopiroksen diopsidske sestave

(Wo48En35Fs17). Dve generaciji rogovače sta bili prepoznani. Starejša je rjava (edenit), medtem ko je

mlajša zelena (Mg-rogovača). V monzodioritu zelena rogovača včasih vsebuje rjavo jedro. Rogovača

so običajno conirane (An47-28), z jedrom, ki je spremenjen v sericit. K-glinenec je bil prisoten le v

enem vzorcu monzodiorita, v črvičastem preraščanju s plagioklazom. Anhedralni titanit in apatit

prevladujeta med akcesornimi minerali. Pojavljajo se še neprosojni minerali in sekundarna epidot in

karbonati.

Monzonit je drobnozrnata kamnina, ki vsebuje plagioklaz (An50). K-glinenec, kremen dveh generacij,

Mg-rogovača in biotite. V nekaterih vzorcih biotit nadomešča rogovačo. Kremen prve generacije tvori

»zaobljena« zrna, obdana z rogovačo in biotitom, včasih skupaj s klinopiroksenom ali plagioklazom.

Takšna struktura je bila opisana v literaturi kot kremenov ocelli (Bujndy in Sparks, 1992). Druga

generacija kremena je drobnozrnata in najeda fenokristale prve generacije in zapolnjuje žile in

razpoke v plagioklazu. Monzonit vsebuje okrog 1-2% akcesornega apatita in cirkona, sekundarni

epidot, karbonat in neprosojne minerale. Rogovača in biotit sta pogosto spremenjena v klorit.

Interpretacija izvora mafične magme temelji na mineralnih in geokemičnih značilnostih mafičnih

kamnin, ki kažejo na delno taljenje zgornjega dela plašča. Relativno »raven« REE MORB mafičnih

kamnin normaliziranih vrednosti po Nb do Yb nakazujejo skupni vir v plašču in obogatitev z LIL je

dokaj pogost pojav v provincah intra-ploščnih bazaltov (Bonin 1990,1997).

Glede na vsebnost slednih prvin le nekatere mafične kamnine lahko povežemo s procesom

frakcionirane kristalizacije. Za obogatitev z La v mafični magmi od 20,8 (M2a - najbolj mafični

nekumulativni vzorec) do 61,8 (M19a - La ima najvišjo vrednost), okoli 72% kristalizacije je potrebno,

ki bi povzročila nastanek preostale magme z vsebnostjo SiO2 višjo od 49,67%. Izračun je bil narejen za

gabbro normativne modalne sestave in mineral/talina particijski koeficienti iz literature (Rollinson,

1993). Obogatitev z La je lahko razumno razložena s procesom frakcionirane kristalizacije za vsebnost


La do 28,6 (M21a - DI 45). Vse druge mafične in kamnine srednje sestave so verjetno doživele

hibridizacijo.

Felzične kamnine – matična kamnina

Felzične kamnine večinoma tvori sienogranit, vendar vsebuje tudi sienogranit in sienit z muskovitom,

in sienitporfir. Felzične kamnine tvorijo masivne samostojne izdanke ali izdanke, kjer felzična

kamnina tvori osnovo, v kateri so mafične enklave v conah intruzivnih breč. Podrobne petrografske

opise različnih granitnih kamnin so jih podali Exner (1972), Faninger in Štrucl (1978), Visonà in

Zanferrari (2000) in najbolj podrobno Dobnikar et al. (2001). Redke vzorce z granati so našli prvič

Miller in sod. (2011).

Syenogranit je drobnozrnat do debelozrnata kamnina. Vsebuje plagioklaze (An < 3%). K-glinenec in

kremen dveh generacij, biotit in rogovača. Plagioklaz prve generacije tvori euhedralne kristale, z

vključki zelo majhnih, optično nedoločljivih mineralov, kar kaže na motnje pri njihovi rasti. Prav tako

se pojavljajo kot vključki v K-glinencih in so večinoma spremenjeni v sericit. Druga generacija je manj

spremenjena in pogosto raste na kristalih prve generacije z enako optično orientacijo in sestavo. Prvo

generacijo K-glinenca predstavljajo euhedralni (do 30 mm velika zrna v grobozrnatem sienogranitu)

kristali pertita ali mikroklin-pertita, ki vsebuje vključke plagioklaza, kremena in biotita. Drugo

generacijo predstavlja drobnozrnati mikroklin. Na stiku med K-glinencem in plagioklazom, je opaziti

mikromirmekitsko strukturo. Kremen prve generacije tvori zaokrožena zrna in majhne vključke v K-

glinencih. Druga generacija je drobnozrnata, in zapolnjuje medzrnski prostor in razpoke. Biotit (annit

80-60%) in rogovače so euhedralni. Rogovačni ovoji so ponavadi korodirani s kasnejšimi fazami

(večinoma s kremenom). V večini vzorcev, je rogovača spremenjena v klorit. V vseh felzičnih

kamninah so akcesorni minerali zelo redki (<0,5%), to so apatit, cirkon in sekundarni epidot, allanit in

klinozoisit.

Syenogranite in sienit, ki vsebujeta muskovit se razlikujeta od sienogranita zaradi muskovita, ki raste

v plagioklazovih razkolnih razpokah. Prav tako je plagioklaz bolj kalcijski (An16). Prostor med zrni prve

generacije mineralov je zapolnjen s črvičastim preraščanjem plagioklaza, K-glinenca in kremena druge

generacije.

Sienitporfir ima drobnozrnato osnovo, ki jo tvorijo anhedralni plagioklaz, rogovača, biotit, K-glinenec

in kremen. Fenokristale tvorijo biotit (annit 60-50%), plagioklaz (An15-20), kremen in euhedralni

pertitski K-glinenec (Or90), običajno obrobljen s črvičasto obraščenim plagioklazom (An20) in

kremena (tabela 3). Euhedralni K-glinenec obrašča plagioklaz (oligoklaz) in predstavlja rapakivi

teksturo v ožjem smislu (Ramo in Haapala, 1995). Celična rast plagioklazov in zapolnjevanje por s

kremenom je lahko posledica mešanja magem (Hibbard, 1981). Pojavljajo se tudi fenokristali

železove rogovače. Akcesorni minerali so igličasti apatit, cirkon, sekundarni epidot, allanit in

klinozoisit. Opaki minerali so zelo pogosti (približno 3-4%). V sienitporfirju z manj kot 64% SiO2 je

klinopiroksen prisoten v osnovi.

Geokemični podatki za skoraj vse glavne in nekatere elemente v sledovih:

Kamnine Karavanškega granitnega pasu tvorijo kontinuirani trend z naraščajočim diferencijskim

indeksom (DI) (Thornton in Tuttle, 1960). Diagrami spremenljivosti glavnih elementov proti D.I.

kažejo, da kamnine Karavanškega granitnega pasu tvorijo gladke negativne trende za MgO, CaO,

MnO, TiO, in FeOt in pozitivne za SiO2, Na2O in P2O5, ki se ponavadi povečuje do vmesnih DI


vrednosti in zmanjšuje za višje D.I. Al2O3, ostaja nespremenjen, za D.I. <80 in se zmanjšuje za višje

D.I. vrednosti. Upoštevajte, da predvsem za felzične in vmesne kamnine z DI > 60. Na2O, K2O in P2O5

kažejo širok razpon vrednosti za kamnine s podobno stopnjo diferenciacije.

Takšna razpršitev vrednosti je še posebej očitna pri slednih prvinah proti DI diagramom, kjer je

vsebnost mnogih slednih prvin (Y, Zr, Nb, Nd, Ce, in La) felzičnih in mafičnih kamnin podobna. Kljub

temu Zr, Nd, Ce, La in Ba kažejo splošno pozitivno korelacijo za mafične kamnine in negativno

korelacijo za felzične kamnine, medtem ko kamnine vmesne sestave kažejo širok razpon vrednosti za

te elemente.

Vse kamnine odražajo močno frakcionacijo LREE ((La/Sm)N = 2,38-8,48), ki se povečuje od mafičnih

do felzičnih vrst kamnin. HREE so nekoliko frakcionirani ((Gd/Yb)N = 0,75-2,81) v mafičnih kamninah

in skoraj niso frakcionirane ((GdYb)N = 0,69-1,34) v felzičnih kamninah. Vse kamnine, razen gabbra

kažejo zmerno do močno negativno Eu anomalijo (Eu/Eu*= 0,24-0,99), kar nakazuje povečevanje od

mafičnih do felzičnih vzorcev. Le nekaj vzorcev sienitporfirja in sienogranita kaže pozitivno Eu

anomalijo (Eu/Eu* = 1,10-2,03).

Felzične kamnine Karavanškega granitnega pasu - sienogranit - so meta- do peraluminijske (A/CNK

0,85-1,2), transsolvus (mezopertitski alkalni glinenec + K-glinenec + Albit) (Bonin, 1991; Shand v

Clarke, 1992).

V Pearce et al. (1984) je Rb/Y+Nb diskriminacijski diagram za tektonske interpretacijo nastanka

granitnih kamnin; razporeditev za ne-hibridne mafične kamnine bi lahko pripisali frakcionirani

kristalizaciji magme, ki izvira v plašču, kar bi imelo za posledico WPG polje za felzične kamnine. Toda

felzične kamnine polja KGB v bližini meje med poljema WPG/ VAG, delno v polju WPG in delno v

polju VAG, kaže na obsežno kontaminacijo s skorjo.

ORG normalizirani »spider« diagrami z negativno anomalijo Ba, obogatitev LIL in siromašnost HFS

prvin ter z Fe bogate sljude kažejo zgodnjo anorogeno tektonsko okolje (1990,1997 Bonin, Bonin et

al, 1998.).

Variacijski diagrami za glavne prvine v primerjavi z D.I. za serijo sienogranitov kažejo regularne

trende, ki jih je mogoče razložiti kot »Liquid lines of Descent«. To nakazuje vodilno vlogo

frakcionirane kristalizacije z nekaterimi, manj pomembnimi epizodami mešanja magem. Zaradi

volumskega razmerja med felzičnimi in mafičnimi magmami (mafične kamnine predstavljajo približno

20% celotnega pasu), je moral imeti proces interakcije med obema magmama tudi vpliv na felzično

magmo, tako da je nastalo tudi nekaj hibridnih sienogranitov in sienitov.

Terenski in petrografski znaki za hibridizacijo pri nastanku felzičnih kamnin niso tako očitni kot za

mafične kamnine. Zato, če se upošteva obnašanje slednih prvin v felzičnih kamninah, je mogoče

videti, da nekateri sienograniti kažejo pomembne razlike, kot so višje vsebnosti Sr in nižje vsebnosti

Rb, Nb in Y. To lahko kaže na njihovo hibridno naravo in je v dobrem soglasju s selektivnim

mehanizmom kontaminacije hibridiziranih mafičnih kamnin, za katere je značilna nižja vsebnost Sr in

višja vsebnost Rb, Nb in Y glede na ne-hibridne enklave.

To razlago podpira tudi obnašanje REE, kjer obstajajo razlike med hibridnimi in ne-hibridnimi

sienograniti. Siromašnejše vsebnost REE v hibridnih sienogranitih v primerjavi z ne-hibridnimi so v

soglasju z obogatitvijo opaženo v hibridnih mafičnih kamninah.


Razprava: Več značilnosti Karavanškega granitnega pasu kaže, da so nekateri tipi kamnin nastali z

interakcijo felzične in mafične magme: kot so megakristali K-glinenca, z ali brez rapakivi plašča

(sienitporfir); kremen s strukturo ocelli (monzonit): motnje v conaciji plagioklazov (sienit vsebuje

muskovit); visoka vsebnost rogovače in biotita (visok PH2O) (monzodiorit, monzogabbro), ter širok

razpon vrednosti za nekatere glavne in sledne prvine (kamnine z vmesno sestavo) (Hibbard, 1981;

Zorpi, 1988; Bussy, 1990; Didier in Barbarin, 1991 in navedbe v njej: Ramo in Haapala, 1995).

Petrografske analize kažejo, da v vseh porfirskih kamninah osnova bolj mafična in vtrošniki so bolj

felzični, kar nakazuje, da so bili felzični vtrošniki vnešeni v mafično magmo.

Rapakivi teksturo, K-glinenec z oligoklazovim ovojem, ki tvori črvičasto preraščanje s kremenom, smo

jo opazili pri porfirskih kamninah, kaže na vdor delno kristalizirane granitne magme, ki je vsebovala

megakristale K-glinenca, v mafično magmo (Hibbard, 1981; Bussy, 1990).

V monzonitu so kremenovi ocelli obdani z drobnozrnato rogovačo, piroksenom in biotitom. V skladu z

Vernon-om (1991), to kaže na hibridno naravo magem. Nestabilnost kremenovih zrn prinešenih v

mafično magmo povzroča taljenje obrobe vtrošnikov. Za taljenje je uporabljena latentna toplota

kristalizacije sosednje taline. Ta lokalno poveča hitrost podhlajevanja in nukleacijo, ki povzroča

nastanek drobnozrnatih agregata mineralov, ki so nasičene glede na magmo. Takšne strukture

nastanejo med hitrim hlajenjem. Ko je hlajenje počasnejše, se kremen izloča iz evolviranih ali

spremenjenih talin ter tvori preraščanja z mafičnimi minerali na robovih ksenokristalov (Vernon,

1991: Platevoet in Bonin, 1991).

Pri večini razporeditev vsebnosti glavnih elementov nanešenih proti D.I. na diagramih, kamnine

Karavanškega granitnega pasu tvorijo neprekinjeno zaporedje. Vzorec najbolj mafične kamnine (DI

<25 - olivinov gabgro), je obogaten z MgO in osiromašen s CaO in Al2O3, glede na ostale mafične

kamnine. Odstopanje je mogoče razložiti z manjšo količino olivinove kumulacije v analiziranem

vzorcu.

V primerjavi z vsebnostjo slednih prvin proti D.I. tudi za P2O, in TiO, pri D.I. je mogoče opaziti močno

razpršenost vrednosti za kamnine vmesne sestave. Po drugi strani pa je vsebnost večine slednih prvin

podobna za mafične in felzične kamnine (Y, Zr, Nb, Nd, Ce, La, Ba), povečanje v mafičnih kamninah

proti kamninam srednje sestave ter zmanjšanje v felzičnih kamninah.

Obnašanja slednih prvin nakazuje bimodalno sestavo kompleksa z različnima viroma za felzično in

mafično magmo. Širok razpon vsebnosti slednih prvin v kamninah vmesne sestave je posledica

različne stopnje interakcije felzične in mafične magme. Obogatitev slednih prvin (Y, Zr, Nb, Nd, Ce La,

Ba) v kamninah srednje sestave, ki imajo vsebnosti višje od vsebnosti mafićnih in felzičnih kamnin

lahko pojasnimo z dejstvom, da so visok-naboj-gostota (high-charge-density HCD) kationov

prednostno razporejeni v mafične dele sočasnih mafičnih in felzičnih magem (Eby, 1983). Vzorec z

D.I. je 54 je še posebej obogatene s Cs, Zr, Nb, Nd, Ce, La, Sr in P2O5, zaradi visoke vsebnosti

akcesornih mineralov - titanita in apatita.

Distribucija REE podpirajo tudi hipotezo o hibridnem nastanku kamnin. Mafične in vmesne kamnine z

očitnimi znaki hibridizacije so obogatene z REE glede na mafične kamnine brez znakov hibridizacije.

Obogatitev je večja za HREE in nižja za LREE. Mafičnr do vmesne hibridne kamnine prav tako kažejo

rahlo negativno Eu anomalijo (Eu/Eu* = 0,68-0,97), ki je ni v ne-hibridnih mafičnih kamninah

(Eu/Eu*= 0,99-1,12). Po drugi strani pa so felzične hibridne kamnine osiromašene z LREE glede na ne-

hibridne felzične kamnine in imajo majhno negativno do pozitivno Eu anomalijo (EU/EU* = 0,67-

2,03), razen za tri raziskovane vzorce, ki imajo podobno negativno anomalijo Eu kot ne-hibridne


felzične kamnine. V porfirskih kamninah je vsebnost REE podobna ne-hibridnim felzičnim kamninam,

vendar ima manj frakcionirane HREE in kažejo manjšo negativno do rahlo pozitivno Eu anomalijo

Eu(Eu/Eu* = 0,62-1,22) v primerjavi z ne-hibridnimi felzičnimi kamninami.

Dobnikar-jeva (2001) meni, da so mafične magme zagotovile toploto potrebno za sprožitev delnega

taljenje skorje v tem območju. V nasprotju s tem na temelju geokemičnih sprememb in začetnih Sr

izotopov v Karavanškem granitnem pasu, Visonà in Zanferrari (2000) predlagata da je delno taljenje

plašča obogatilo z LILE in HFSE, z mafično talino, ki se je razvila s procesom AFC (asimilacijo-

frakcionirano kristalizacijo), ki mu je sledil proces FC, ko je preostala talina postala felzična.

Geothermobarometrija in vnedrenje plutona: Dejstvo, da je začetna izotopsko sestava Sr-Nd jasno

kaže na različne vire taline za analizirane gabbre in granitoide izključuje neposredni odnos magme

tipa prednik-potomec, kar nakazuje, da mafične in felzične kamnine niso gensko povezani s

frakcionirano kristalizacijo (Miller et al., 2011).

Mafične magmatske enklave, ki so pogoste v vsem plutonskem kompleksu potrjujejo da sta mafična

in felzična magma med dvigovanjem in intrudiranjem, vključevali procese minglinga (druženja),

separiranje kristalov iz predhodno konsolidiranih magmatskih komor in mešanje magme (Dobnikar et

al, 2001;. Exner, 1972; Visonà in Zanferrari, 2000).

Združba kamnin, ki imajo izvor v plašču in razvitih diferenciranih magmatskih kamnin kaže, da je

frakcionirana mafična magma bila vir toplote za delno taljenje skorjo in nastanek granita (npr.

Hildreth, 1981).

Sm-Nd starosti: Čas kristalizacije in vnedrenja magme: Ker je difuzivnost Nd v clinopiroksenu počasna

(Davidson et al, 2007; Sneeringer et al, 1984..) in združba kaže le manjše znake postmagmatskih

sprememb, se lahko podatki o Sm-Nd za gabbro uporabijo za datacijo kristalizacije magmatske

kumulativne mineralne združbe. Sm-Nd mineralno-kamninskih starostnih določitev kamnin kažejo, da

je železnokapelski gabbro kristaliziral v času pred okrog 260-240 Ma (Miller et al., 2011).

Povzetek interpretacije granitnega pasu

Karavanško granitni pas pripada bimodalni magmatski združbi, ki jo tvorijo alkalni mafični fragmenti

(gabbro, monzogabbro) in kamnine vmesne vrste (monzodiorit, monzonit) v osnovi iz sienogranita in

sienita. Kamnine po sestavi v razponu od olivinovega gabbra do sienogranita brez vrzeli.

Terenski, petrografski in geokemični podatki kažejo, da nastale kamnine niso niti rezultatt

frakcionirane kristalizacije niti enostavnega mešanja dveh tipov magme.

Le nekatere najbolj mafični in nekateri bolj felzični različki kamnin bi lahko bili dosledno povezani s

frakcionirano kristalizacijo. Kamnine vmesne sestave so rezultat različne stopnje interakcije med

dvema končnima členoma magem (med felzično in mafićno magm) (Dobnikar et al, 2000, 2001, 2002;

Miller et al, 2011).

K-glinenci z rapakivi strukturo, quartz ocelli, plagioklazi, ki jih ovija plašč K-glinenca ter intruzivne

breče kažejo na nekatere interakcije med mafično in felzično magmo (Dobnikar et al, 2001;. Visonà in

Zanferrari, 2000). Verjamemo, da bi bi pas raznolikih kamnin najbolje opisali s terminom "pas

intruzivne breč". Kemična in mineralna sestava kaže, da so mafične kamnine nastale iz magme, ki ima

izvor v plašču. Dvigovanje in frakcionirana kristalizacija mafične magme verjetno proizvaja veliko

toplote, ki je potrebna za sprožitev taljenja materiala v skorji, kar vodi v nastanek felzične magme,

kotje predlagal na osnovi začetni izotopskih podatkov za Sr (Dolenec, 1994).


Raziskave Miller-ja in sod. (2011) kažejo, da so te večfazne plutonske magmatske kamnine nastale s

kombinacijo kristalne akumulacije, frakcijske kristalizacije in asimilacijskih procesov, kot sta mešanje

in stikanje »migling« različnih magem. Mafične kamnine so alkalne in imajo geokemične lastnosti

intraploščnih kamnin, ki kažejo anorogeni magmatizem v območju ekstenzije in izvor iz obogatenega

plašča. Mafična talina sprožil delno taljenje skorje in nastanek granita. Granitne kamnine so alkalne,

metaluminijske in imajo visoko razmerje med Fe/Fe+Mgm kar je značilno za plutone »znotraj« ploče

(Miller et al., 2011).

Temperaturni in tlačni pogoji, ki so jih prepoznali iz para amfibol-plagioclase in različnih amfibolnih

termo barometrov, kažejo, da analizirani gabbro kristaliziral na približno 1000 ± 20 °C in 380-470

MPa, medtem ko je granitna kamnina kristaliziranla pri T ≤ 800 ± 20° C in ≤ 350MPa.

Sm-Nd datiranje minerala-kamnine dveh kumulitnih gabbrov kaže 249 ± 8,4 Ma in 250 ± 26 Ma (εNd:

3,6), medtem ko analize razmerje Sm-Nd med granatom in celo kamnino dveh analiziranih felzičnih

kamnin kaže starosti od 238,4 ± 1,9 in Ma 242,1 ± 2,1 Ma (εNd: -2,6). V mejah napake, so te starosti

enake, kar kaže starost intruzije cca. 250 Ma (Miller et al., 2011). Čas intruzije – nastanka intruzivnih

breč ustreza časovnemu obdobju od začetka zgornjega perma do konca spodnjega triasa.

Karavanški granitni pas je nastal v Austroalpinskem segmentu skorje v bližini južne meje oceana

Meliata, ki je doživela velike ekstenzije v smeri N-S zaradi permijskega širjenja oceana Neotethys

proti zahodu (Schuster in Stüwe, 2008). Zdaj tvori del Dravskega niza-narivnega sistema Gurktal

(Schmid et al, 2004; Schuster, 2004), za katerega so značilne nizke do zelo nizke stopnje.

Geokemične podobnost gabbra pri Železni kapli kažejo, starševski OIB-podobne mafične taline iz

plašča nastale v okolju riftinga znotraj plošče. Podatki kažejo, da ta talina iz plašča reagira v stiku z

materialom kontinentalne skorje pri dvigovanju in povzroča delno taljenje kontinentalne skorje:

modelne starosti za osiromašeni plašč analiziranih granitnih kamnin jasno priča izvor nekaterih od

fezičnih NKPB talin iz delov stare skorje.

Varistični pas v Evropi je posledica zapletenih medsebojnih interakcij med Laurusijskimi- in

Gondvanskimi- microcontinenti, ki so se je končale s končno kolizijo Gondvane in Laurusije koncem

karbona (Stampfli in Borel, 2002). Subdukcija Palaeotetide se je nadaljevala rollback-om plošče, ki je

inducirala postkolizijski kolaps orogena in odprtje back-arc bazenov vzdolž Evrazijskih robov z

zgodnjim permom (Stampfli in Borel, 2002). V Jadranski mikroplošči je permsko tanjšanje litosfere

povzročila visoke temperature/nizek tlak in posledični metamorfizem in magmatsko dejavnost v

Jadranski plošči, ki zdaj pripada zahodnemu delu Austroalpina in delom vzhodnega dela Austroalpina

(v Miller et al., 2001). Diskretni permsko-triasni magmatske pulzije intruzij, ki so bile pod nadzorom

transtenzijskega geodinamskega režima, so generirale tholeitno do alkalno talino plašča ob različnih

felzičnih intruzivnih in izlivnih kamnin, v katerih pogosto najdejo dokaze za interakcijo med

kamninami in magmo plašča in skorje. Poznopermijski do zgodnjetriasni anorogeni tipe plutonskeo-

vulkanskih kompleksov tvori del province zahodnega Sredozemlja. Obsežna alkalna magmatska

dejavnost zahodne sredozemske province je bila povezana tudi s post-orogeno konsolidacijo celinske

Evropske plošče, ki vsebuje odlomke Gondvane, ki so se pridružil Lauraziji in predhodne faze

nastajanja Mezo-Tetidinega nastanajja oceanskega bazena, ki je nastal iz oceana Paleo-Tethys ocean

in je napredoval proti zahodu na območje Gondwane (Bonin et al 1987,1998;.. Bonin 1997). Trias

(245-200 Ma) se je začel z odpiranjem oceanskega bazena Tetis z razvojem velikega sistema

razpiranja in z intruzijami vulkansko-plutonskih kompleksov povezanih s strike-slip prelomnimi

conami (Bonin et al., 1998).


Anorogeni bimodalni alkalni plutonski kompleks Karavanškega granitnega pasu na območju Geoparka

je del postvarističnega magmatizma, ki je vplivalo na Jadransko mikroplošč. Geokemični značaj in

starost Karavanškega granitnega pasu kažejo ujemanje z alkalnimi kamninami magmatske province

zahodnega Sredozemlja (Bonin et al., 1987), ki je nastala koncem perma in na začetku triasa starost v

režimu začetnega riftinga.

Večina permotriasnih magmatskih kamnin je razvrščena vzdolž prelomne cone Periadriatskega

lineamenta (PAL) (Exner, 1976), prelomni sistem, ki je, kot predlaga avtor, sledil pomembno, verjetno

vsaj poznopaleozojsko paleogeografsko mejo med Severnimi in Južnimi Alpami. Dejstvo, da so

pomembni izdanki permskih in triasnih magmatskih teles prisotni tako severno kot južno od

lineamenta, lahko kažejo na sorazmerno bližino med geptektonskimi enotami Austroalpin in Južne

Alpe vse od konca paleozoika.

Klasifikacija kamnin Karavanškega Granitnega Masiva v skladu s klasifikacijo TAS po predlogu Bellieni-ja et al.

(1995). Alkalne – subalkalne meje po Miyashiro (1978). Vrednosti preračunane na Sumox=100wt%.

●-mafične kamnine, -hibridne mafične kamnine, -porfiritske kamnine, Δ-hibridne felzične kamnine, -

felzične kamnine.


Klasifikacija tipa kamin v KGP (po de la Roche, 1980).

●-mafične kamnine, -hibridne mafične kamnine, -porfiritske kamnine, Δ-hibridne felzične kamnine, -

felzične kamnine.

Intruzivna breča. Širina vzorca na dnu fotografije je 40 cm.


Stari metamorfik (predkambrij)

Te kamnine tvorijo v nekaj kilometrov dolg pas osrednjega dela prelomne cone Periadriatskega

lineamenta.Na zahodu, na avstrijski strani, segajo do Zimpasser .Na slovenski strani to cono

metamorfnih kamnin tvorijo drobnozrnati biotitno-muskovitni gneiss s prehodi v biotitni blestnik. Na

nekaterih mestih so do meter debele leče amfibolita. Avstrijski geologi so definirali te kamnine kot

paragneis in mikroklingneis. Na stiku z granitom železnokapelske cone so kamnine

kontektnometamorfno spremenjen v kordieritni vozlasti skrilavec.

Tonalitni pas prelomne cone Periadriatskega lineamenta

Južni tonalitni pas prelomne cone Periadriatskega lineamenta je alpidski in ga tvori zlasti tonalit.

Manjši delež pripada mafičnim enklavam, ki so razpotegnjene vzporedno s foliacijo v tonalitu. Redke

kisle, kremenovo pegmatitne in mafične žile sekajo pluton. Južno od periadriatskega lineamenta je

terciarna vulkanska serija. Bazaltni andezit, andezit in dacit in pogosti vulkanoklastiti izdanjajo ob

smrekovškem, Šoštanjskem in Donačkem prelomu.

Tonalitni pas so raziskovali številni raziskovalci: Graber (1929), Faninger (1964), Isailović & Milićević

(1964), Faninger (1970), Štrucl (1970), Exner (1971), Faninger (1974), Sharbet

(1975), Exner (1976), Faninger (1976), Štrucl & Faninger (1978), Faninger (1983, 1988),

Dolenec (1994) in na koncu še Činč Juhant (1999), ki je bila osnovi vir informacij.

Mnenja o starosti tonalitnega pasu so bila zelo različna. Prvi raziskovalci so menili, da je tonalitni pas

starejši od granitnega (Graber, 1929; Exner, 1971). Isailovič in Milićević (1964) sta v tonalitu našla

bloke metamorfnih kamnin, ki so bile impregnirane z granitom, in tako stratigrafsko dokazala, da je

granitni pas starejši od tonalitnega. Glede na geološke stike med kamninami se je večina kasnejših

raziskovalcev strinjala, da je granitni pas variscičen in tonalit alpidski (Isailović & Milićević, 1964;

Štrucl, 1970; Faninger, 1976; Štrucl & Faninger, 1978).

Radiometrični podatki so dali biotitno starost tonalita 28±4 mio.l. in 29±6 mio.l. z 87Rb/86Sr metodo

(Sharbet, 1975). Faninger je dobljeno starost pripisal starosti intruzije, toda Sharbet (1975) in Exner

(1976) sta bila drugačnega mnenja, namreč, da je dobljena starost čas, ko je prišlo do metamorfne

spremembe.

Mafične enklave v tonalitu je Exner (1971) opisal kot ostanke starejše intruzije dioritne magme, ki so

bili med bolj kislo magmatsko fazo resorbirani. Paralelna struktura je po Exnerju rezultat alpske

dinamometamorfoze, zato kamnino imenuje »tonalitni gnajs«. Zavedal se je možnosti, da je paralelna

struktura nastala v času, ko se je magma dvignila in so nanjo delovali pritiski okolnih kamnin in

orientacije prizmatskih mineralnih zrn pravokotno na pravladujoči pritisk. Faninger (1976) razlaga

nastanek tonalita z magmatsko diferenciacijo gabroidne taline; mafične enklave naj bi bili le deli z

večjo koncentracijo mafičnih mineralov in ne ksenoliti. Folijacija je nastala zaradi kristalizacije pod

pritiskom (Faninger, 1976), zato kamnino ob upoštevanju paralelne strukture imenuje »gnajsni

tonalit«. Dolenec (1994) je na podlagi Sr izotopov ugotovil, da magmatska diferenciacija ne more

biti edina razlaga za nastanek tonalita, saj je razmerje Sr izotopov previsoko (87Sr/86Sr = 0,708034),

kar kaže na veliko vlogo asimilacije kamnin skorje.

Mnoge raziskovalce so zanimali produkti smrekovškega vulkanizma: Isailović & Milićević (1964),

Faninger (1966), Hinterlechner-Ravnik & Pleničar (1967), Kovič & Krošl-Kuščer


(1986), Kovič (1988), Altherr idr. (1995) in Kralj (1996). Radiometrična starost smrekovskega

vulkanizma ni znana. Dosedanji raziskovalci privzemajo oligocensko oziroma miocensko starost glede

na stratigrafsko lego - nekateri avtorji datirajo vulkanske produkte v srednji oligocen (Hinterlechner-

Ravnik in Pleničar, 1967 in reference v delu, Kralj, 1996), drugi v zgornji miocen (Altherr idr., 1995 in

reference v delu). Kasnejši horizontalni premiki so smrekovske vulkanite premaknili vsaj 25 km proti

jugovzhodu (Hinterlechner-Ravnik in Pleničar, 1967). Altherr in sodelavci (1995) so ugotovili, da so

bazaltne taline različne kemične sestave lahko nastale z delnim taljenjem astenosfere ali/in litosfere

kot posledici postkolizijske dekompresije. Glede na avtorje se je magma med dvigom spreminjala v

interakciji z materialom kontinentalne skorje. Kemične značilnosti bazaltnih do dacitnih predornin

razlagajo s frakcionacijo plagioklazov, klinopiroksena, ortopiroksena, olivina in titanomagnetita med

AFC procesom. Kralj (1996) meni, da je spreminjanje prvotno bazaltne magme v andezitno in končno

riodacitno zelo verjetno potekalo v procesu kristalne frakcionacije.

Smrekovskega vulkanizma avtorji niso primerjali s karavanskim tonalitom, z izjemo dveh, ki nista

raziskovala andezitov. Exner (1976) je prvi pomislil, da so vse kamnine (glede na svojo lego in čas)

lahko periadriatske in genetsko povezane. Tudi Drovenik (1980) je menil, da je karavanski tonalit

lahko v genetski zvezi z andeziti.

Zadnja spoznanja o klasifikaciji, petrografiji in mineralni kemiji

Klasifikacijo TAS (Bellieni idr., 1995), ki temelji na kemični sestavi, smo izbrali zaradi primerjave

karavanške globočnine s smrekovško predornino. Vulkaniti so bazalti andeziti do daciti.

Reprezentativni mafični vključek v tonalitu je monzo diorit. Globočnina je vecinoma tonalit, v dveh

primerih granodiorit. Glede na klasifikacijo po Winchester-Floydu (1977) so analizirani vulkaniti

andeziti in riodaciti-daciti. V klasifikacijskem diagramu po de la Rochu in sodelavcih (1980)

imenujemo predornino andezitni bazalti, andeziti in daciti, pri čemer zadnji prevladujejo. Mafični

vključek v tonalitu je na meji med gabro dioritnim poljem in med poljem olivinovega gabra.

Karavanška globočnina je tonalit, le en vzorec se uvršča v diorit. Plutoniti in vulkaniti se uvrščajo v ista

polja na diagramu.

Tako globočnine kot predornine so večinoma metaaluminijske (Maniar & Piccoli, 1989) z izjemo

nekaterih rahlo peraluminijskih tonalitnih vzorcev. Kamnine imajo povišano vsebnost Na2O > K2O

(Chapell & White, 1974), po Barbarinu (1990) gre za hibridne kamnine. V Batchelor - Bowdnovem

diagramu(1985) so tako v polju tholeiitnih kamnin kot v polju kalcijsko alkalnih in trondhjemitnih

kamnin . Glede na klasifikacijo po Irvinu in Baragarju (1971) je magma subalkalna, kalcijskoalkalna.

Pirokseni v predornini se nahajajo nad Skaergardsko krivuljo in dva vzorca vsebujeta tako orto- kot

klinopiroksene, kar ustreza kalcijskoalkalnemu in tholeiitnemu razvoju.

Bazaltni andezit, andezit in dacit

Struktura je porfirska (s kripto- in mikrokristalno osnovo), redkeje fluidalna (dacit Trlično). V vseh

vzorcih prevladujejo vtrošniki plagioklazov. Razlikujejo se po conarnosti, vključkih in spremenjenosti.

V večini vzorcev so prisotni tako klinopirokseni kot ortopirokseni - izjema je bazaltni andezit, saj je

piroksen le klinopiroksen z diopsidno sestavo. Klinopiroksen je sicer avgit in ortopiroksen je enstatit.

V zahodnem delu dominirajo klinopirokseni nad ortopirokseni, v vzhodnem delu je obratno in

klinopirokseni so tu zelo redki. Akcesorni minerali so apatit, biotit, cirkon, neprozorni minerali -

ilmenit - in rahlo conarni titanomagnetit (58% - 55% magnetita). Vzorci zahodnega dela so

hidrotermalno spremenjeni (zeolitizacija, prehnitizacija, kloritizacija, kalcitizacija). V osrednjem delu


so našli mafične ksenolite (plagioklaz z An79. 69, enstatit z 29,7% ferosilita in titanomagnetit z max.

47,8% ulvospinela). V osnovi so ugotovili K-glinenec in kremen, vendar jih niso posebej analizirali.

Mafični vključek v tonalitu - monzo diorit

Glede na obdajajoči tonalit je drobneje zrnat. Nekatera večja zrna amfibolov in plagioklazov dajejo

vzorcu porfiroidni izgled. Ostala zrna plagioklazov in rogovače so manjša in v kamnini prevladujejo.

Kamnina vsebuje plagioklaze (An54-32), Mg-rogovačo, biotit (annit 45%) in

redko kremen. Akcesorni minerali so apatit, cirkon, titanit in neprozorni minerali (magnetit).

Sekundarni minerali so sericit in klorit.

Klasifikacija kamnin tonalitnega pasu v skladu s TAS (Bellieni idr., 1995).


Klasifikacija kamnin tonalitnega pasu po de la Roche (1980).


Tonalit in redki (dva) vzorci granodiorita

Kamnina se razlikuje po strukturi in sestavi. Le ta je srednje do debelozrnata. Kamnina ima zrnato

strukturo. Velika idiomorfna zrna amfibola dajejo kamnini včasih porfirski videz. Foliacijo opazimo po

razporeditvi biotita in kremena, včasih celo amibola. Vzorci v bližini periadriatskega lineamenta

kažejo milonitiziranost. Kamnino sestavljajo predvsem plagioklazi (An60-36), kremen in biotit (rjavi in

včasih tudi rdeče rjavi: annit 38-48%), ± amibol (Mg-rogovača, redkeje aktinolitna rogovača; ±

ortoklaz. Akcesorni minerali so zgodaj kristaljeni apatit in cirkon, pozno kristaljena allanit in titanit ter

neprozorni minerali (magnetit in pirit). Sekundarni minerali so klorit, epidot, sericit in kaolinit.

Ksenokristal almandinovega granata so našli v dveh vzorcih, v enem pa ksenolit z granoblastičnim

nežno zelenim amibolom, neprozornimi minerali in apatitom. Ksenolit obdaja biotit.

Mafične žile v tonalitu

V bližini naselja Pudgarsko so v sipkem tonalitu našli mafično žilo. Debelina žile je približno 20 cm.

Struktura kamnine je zrnata, čeprav dajejo nekatera večja zrna amfibola in plagioklazov včasih

porfirski podobno strukturo. Preostala zrna plagioklazov in rogovače so manjša in prevladujejo. V

manjši količini se pojavljata kloritizirani biotit in kremen. Akcesorni minerali so apatit, titanit,

neprozorni minerali, cirkon in otoklaz. Sekundarna minerala sta epidot ter klorit.

Kisle žile v tonalitu

Kisle žile so našli v vzhodnem delu na območju Zavodnja - debelina žile je priblizno 1 dm -

in v osrednjem delu na območju Bistre. Dosedanji raziskovalci so za kisle žile v tonalitu, za katere so

ugotovili, da so tonalitne do granodioritne sestave, uporabljali ime aplit.

Vzorci kažejo foliacijo, ki je opazna zaradi mafičnih mineralov (biotita, klorita). Kamnino sestavljajo

zlasti plagioklazi (An5) in kremen, v manjši meri klorit (iz biotita) in otoklaz. Akcesorni minerali so

apatit, cirkon in titanit sekundarni kalcit, epidot in neprozorni minerali.

Geokemična sestava

Variacijski diagrami glavnih prvin in diferenciacijskega indeksa (Thorton & Tuttle, 1960) kažejo

večinoma podobne vsebnosti glavnih prvin v vzorcih andezita in tonalita. Tonalit vsebuje nekoliko več

Al2O3 in K2O ter manj Na2O. Glede na D.I. dobro korelirajo SiO2, MgO in CaO, druge prvine kažejo

bolj razpršene vsebnosti. Melanokratni vključek v tonalitu ima glede na tonalit najnižjo vsebnost SiO2

ter najvišje vsebnosti TiO2, Al2O3, FeOT, MnO, MgO in CaO. Podobne vsebnosti glavnih prvin kot

melanokratni vključek v tonalitu ima melanokratna žila v tonalitu. Kisle žile imajo najvišjo vsebnost

SiO2 in Na2O, ostale glavne prvine pa so v primerjavi s tonalitnimi vzorci večinoma najnižje.

V vzorcih tonalita in andezita so bile najdene podobne vsebnosti večine slednih prvin. Andeziti se

razlikujejo po večji vsebnosti Sc in Y ter povprečno nižji vsebnosti Ba. Sledne prvine večinoma ne

kažejo jasne korelacije z D.I. v vzorcih, razen negativne korelacije V in Co tako v vzorcih andezita kot

tonalita (pri čemer so vsebnosti Co v andezitih nekoliko višje) ter Sc v vzorcih tonalita. Vsebnosti

slednih prvin so razpršene, kljub temu nekatere korelacijo nakazujejo.

Andeziti imajo jasno pozitivno corelacijo s Hf, Ta, U, W, Rb, Y, Zr, Nb, Nd, Th, Ga in negativno

corelacijo z V, Co in Zn. Vzorci tonalita kažejo jasno pozitivno korelacijo z Y, Ta, U, W, Rb, Pb in

negativo z Zn. Mafične enklave v tonalitu v primerjavi s tonalitom kažejo nižje vsebnosti določenih

slednih prvin (Cr, Hf, Ta, U, W, Ba, Zr, Th, Pb) ali višje vsebnosti drugih (V, Sc, Co, Y, Zn).


Melanokratni vključek v tonalitu ima približno enake vsebnosti Cs, Mo, Rb, Sr, Nb, Nd, Ga kot vzorci

tonalita. Melanokratni vključek v tonalitu kaže podobne vsebnosti večine slednih

prvin kot melanokratna žila v tonalitu, nekoliko bolj se eni in drugi vzorci razlikujejo po vsebnosti Ba

in Y, pri čemer je v melanokratni žili vec Ba in manj Y. Vsebnost Y v melanokratni žili je podobna kot v

vzorcih tonalita.

Vsebnosti prvin redkih zemelj reprezentativnih vzorcev tonalita in vzorcev andezita so zelo podobne,

razlikujejo se po vsebnosti HREE, in sicer jih vsebujejo vzorci tonalita manj ter po izrazitejši Eu

anomaliji v andezitih. Eu anomalija v andezitih je večja v vzorcih z višjim D.I. diferenciacijskim

indeksom, ki je pozitivno koreliran z REE. Nekateri tonaliti imajo drugačen REE vzorec v skladu z

manjšo vsebnostjo HREE in višjo vsebnostjo LREE. Ti vzorci se mineraloško razlikujejo po vsebnosti

femičnih mineralov in akcesornih mineralov: vsebujejo samo biotite in akcesorni granat ali pa je

amfibole aktinolitna rogovača. Najdemo jih v južnem robu plutona.

Melanokratni vključek v tonalitu daje popolnoma drugačen vzorec vsebnosti prvin redkih zemelj v

primerjavi z raziskanimi kamninami iz karavanške magmatske cone.

Podobne spremembe melanokratnega vključka so ugotovili italijanski kolegi (Bellieni, 1996). Mafična

žila kaže obogatitev z LREE.

Kisli žili kažeta zmanjšano vsebnost REE, razen izrazite pozitivne Eu anomalije, ki je značilna za

kumulate, ki vsebujejo plagioklaze (Hanson, 1980). Melanokratna žila ima povičano vsebnost LREE

glede na HREE in odsotnost Eu anomalije.

Inicialno razmerje 87Sr/86Sr (popravljeno z upoštevanjem starosti 28,5 milijonov let glede na

datacije Sharbetove (1975)) v vzorcih tonalita se giblje med 0.707385 in 0.710066. Inicialno razmerje

87Sr/86Sr v vzorcu andezita (popravljeno z upoštevanjem starosti 28,5 milijonov let) je 0.706674 in je

torej nižje od vrednosti razmerja med Sr izotopi v tonalitu.

Nastanek andezita

Petrografska opazovanja kažejo, daje v primeru andezitne magme šlo najverjetneje za različni dotok

iz istega magmatskega ognjišča. Temperaturo andezitne magme je bila ocenjena po

geotermometrični metodi po Lindsleyu (1983). Uporabili so mineralnokemične podatke dveh

piroksenov iz istega vzorca (meritvi HPxr2 in HPxrl). Pri nizkih pritiskih je temperatura kristalizacije

piroksenov v ravnotežju 700°C.

Nastanek tonalita

Če je frakcijska kristalizacija glavni proces v razvoju magme, morajo variacijski diagrami glavnih in

slednih prvin kazati jasne korelacijske trende z D.I. Variacijski diagrami glavnih prvin bi torej lahko

kazali na razvoj magme s frakcijsko kristalizacijo. Variacijski diagrami slednih prvin večinoma kažejo

na razpršenost, čeprav so določene trende lahko zasledili. S testiranjem procesa frakcijske

kristalizacije so ugotovili, da so trendi, ki jih nakazujejo tonalitni vzorci manj izraziti od trendov

andezitnih vzorcev, zato sklepajo, da frakcijska kristalizacija ni bila glavni proces v razvoju magme

karavanskega tonalita.

Vzorci tonalita so bogati z mafičnimi enklavami, ki so po Didieru in Barbarinu (1991) zelo pogoste v

številnih orogenih plutonitih in jih navadno pripisujejo mafični talini, ki je intrudirala v razvijajočo se

felzično do intermediarno magmo. Kemična sestava mafične taline je lahko tako zelo spremenjena,


da prvotne značilnosti niso več ohranjene (Bloundy and Sparks, 1992; Bellieni idr., 1996). Opazovane

mineralno kemične značilnosti (plagioklazi, amiboli) in geokemični podatki - visoke vsebnosti K in Rb

skupaj z vzorcem redkih zemelj (ki kaže na majhno vsebnost LREE in negativno anomalijo) - kažejo na

to, da je bil sistem odpt in je prišlo do interakcije s felzičnim telesom. Preferirana difuzija K in Rb v

enklavo je omogočila kristalizacijo biotita (Belleini idr., 1996).

Domnevamo, daje almandinov granat ksenoliten. V magmatskih kamninah je almandin lahko

poznokristalizacijski mineral - najdemo ga v granitnih aplitih in pegmatitih (navadno almandin-

spessatin), zgodnjekristalizacijski mineral ali slučajni ksenokristal. Glede na kemično analizo in na

primerjavo z granati rieserfernerskega plutona (Bassani, Fioretti, Bellieni, 1997) menimo, da je granat

ksenokristal. Po Deeru in sodelavcih (1992) lahko granat, ki je nastal ob termalni metamorfozi

pelitnih kamnin, vsebuje signiikantne kolicine spessatinove ali piropove komponente. Ksenokristal

granata in ksenoliti granoblasticnega amibola (sliki 5 in 6 na tabli 1) kazejo na asimilacijo s skorjo, kar

dokazujejo tudi visja razmerja med stroncijevimi izotopi.

Kemična sestava amibolov v tonalitu in mafični enklavi je omogočila izračun pritiska po

Hammarstromu in Zenu (1986), Hollisterju in sodelavcih (1987), Johnsonu in Rutherfordu (1989) ter

Schmidtu (1992). Izračuni pritiska v vzorcih tonalita se gibljejo glede na zadnjega avtorja (Schmidt,

1992) med 3,5 in 5,0 kbarov.

Izračuni pritiskov v maficni enklavi v tonalitu dajejo glede na zadnjega avtorja (Schmidt, 1992)

podobne vrednosti v mejah od 4,6 do 5,3 kbarov.

Temperaturo karavanške tonalitne magme so izračunali po Hollandu in Blundyju (1994), z Hb-plag

programom. Ob upoštevanju izračunanega pritiska (po Schmidtu, 1992) 3,5 - 5,0 kbarov kaže

edenitnotremolitni termometer (TA) temperaturo 762 - 795 ±40°C in edenitno-richeritni termometer

(TB) 746 - 759 ±40°C.

Oligocenski magmatizem, ki ga opazujemo ob periadriatskem lineamentu, je povezan s podrivanjem

afriške plošče pod evropsko in z nastalimi ekstenzijskimi prelomi. Magma je nastala v kompresijski

fazi.

V Sloveniji prištevamo k oligocenskim magmatskim kamninam produkte smrekovškega vulkanizma,

kamnine karavanskega tonalitnega pasu in pohorske magmatske kamnine.

Razvoja andezitne magme ne moremo razložiti le s procesom frakcijske kristalizacije, čeprav je

gotovo eden izmed procesov v njenem razvoju. Andezitna magma je kristalila pri nizkih pritiskih pri

temperaturah ravnotežne kristalizacije piroksenov blizu 700°C.

Za tonalit ugotavljamo, da frakcijska kristalizacija ni bila glavni proces v razvoju magme, ki se je zelo

verjetno razvijala kompleksno. Višja razmerja Sr izotopov in ksenoliti kažejo na asimilacijo skorje.

Foliacija je nastala zaradi kristalizacije pod pritiskom. Tonalitna magma je kristalila pri pritiskih 3,5 -

5,0 kbarov in temperaturah 762 - 795 ± 40°C (edenitno-tremolitni termometer) oziroma 746 - 759 ±

40°C (edenitno-richeritni termometer). Po kristalizaciji tonalita so razpoke zapolnile redke kisle žile

ter melanokratne žile vmesne sestave.

Razpotegnjene maficne enklave najverjetneje predstavljajo ostanke mafične taline, ki je intrudirala v

razvijajočo se tonalitno magmo.

Ali sta karavanski tonalit in andezit nastala iz iste magme?


Granitne intruzije so po Pitcherju (1997) pogosto dvignjene in tako podvrzene eroziji. Zgornji deli

plutona se ne ohranijo. Čeprav zato v naravi ni veliko ohranjenih direktnih dokazov o razvoju

plutonskih in vulkanskih kamnin iz iste magme, pa obstajajo indirektni dokazi, in sicer prisotnost tako

globočnine kot predornine v določenem času in prostoru. Kljub dokazani kontinuiteti razvoja

globočnin in predornin pa obstajajo razlike, saj je po erupciji residualna magma podvrzena

subsolidusnim reakcijam, ki so glavni vzrok končnih razlik med sicer zelo podobnimi globočninami in

predorninami.

V primeru karavanskega magmatizma stale Exner (1976) in Drovenik (1980) pomislila na to, daje

karavanski tonalit lahko v genetski zvezi z andezitom.

Podobne vsebnosti glavnih in slednih prvin kažejo na to, da sta karavanski tonalit in smrekovski

vulkaniti lahko nastali iz istega izvornega materiala. Toda razmerja med slednimi prvinami (variacijski

diagrami izbranih slednih prvin z Rb) nakazujejo nasprotno, da karavanski tonalit in andezit morda

nista nastala iz iste magme, saj se trendi na nekaterih variacijskih diagramih bistveno razlikujejo (Y,

Nd). Tudi nižja razmerja med stroncijevimi izotopi v andezitu glede na višja v tonalitu ustrezajo

domnevi, da karavanški tonalit in andezit nista nastala iz iste magme, čeprav je višje razmerje med

stroncijevimi izotopi v tonalitu lahko tudi posledica močnejse kontaminacije (asimilacije). Razmerja

med stroncijevimi izotopi v tonalitu nihajo od 0.707385 do 0.710066, kar je v alpskih plutonitih

pogosto. Po zapisu Del Mora in sodelavcev (1983) so namreč v adamelskih granitoidih ugotovili zelo

različna razmerja med stroncijevimi izotopi.


2.5.3. Nariv Severnih Karavank/ Dravski niz – Gurktalski narvni sistem

Metamorfne kamnine nariva Severnih Karavank / Dravskega niza - Gurktalskega narivnega sistema

izdanjajo v severno-vzhodnem delu geoparka v obočju Bleiburga, Raven in Dravograda, pa tudi

vzdolž Periadriatskega lineamenta severno od prelomne cone Periadriatskega lineamenta.

Pas diabazov Železnokapelske cone (ordovicij)

Pas drobnozrnatih klastičnih sedimentih z diabaznimi dajki in blazinastimi lavami v je več kot 10 km

dolg. Poteka vzdolž severne prelomne meje prelomne cone Periadriatskega lineamenta. V Sloveniji so

te kamnine v skladu z ugotovitvami Mioč-a ločene v tri litostratigrfske enote. Temnim filitom sledijo

zelenkasti in vijolični skrilavci in diabazi. Temne filite tvori sericitna glina in mikrokristalni kremen z

vključki kiskih tufov in tufitov. Zeleni in vijolični tufi imajo mikrockristaln strukturo. Izvorni material so

bazični drobnozrnati tufi in tufiti. Na stiku z graniti je bil kontektnometamorfno spremenjen v

rogovec. Diabaz nastopa v zgornjem delu zaporedja s skupno debelino več deset metrov. Blazinaste

lave, katerih podroben opis je za avstrijsko ozemlke, so enako opažene v vrhnjem delu zapiredja.

Najboljše izdanke so v Avstriji našli v kamnolomu Ebriachklamm. Blazinaste gravitacijske zapolnitve

velikosti do metra so iz zelene vulcanske predornine. V tolmaču osnovne geološlke karte Slovenija,

list Ravne, te kamnine enačijo s serijo Magdalensberg na avstrijskem Koroškem. Tamkajšni fosili , ki

jih je našel Riehl-Herwisch kažejo ordovicijsko do to devonsko starost. V geološkem tolmaču k

geološki karti Karavank (Bauer et. al., 1983) meni, da je vzhodni del the kamnin ločena tektonska

enota.


Fig 4: Lega Dravskega niza-sitema narivov Gurktal v območju geoparka; PAL= Periadriatski lineament

2.5.4. Mezozojski del nariva Severnih Karavank / Dravski niz- Gurktalski narivni sistem

Mezozojske kamnine v narivu Severnih Karavank/ Dravskem nizu - Gurktalskem narivnem sistemu

izdanjajo severno od diabaznega pasu severno nad prelomno cono Periadskega lineamenta in tvorijo

osrednji del Severnih Karavank. Zaporedje plasti se začne s terigenimi klastičnimi sedimenti, ki so bili

odloženi v zgormjem permu in v spodnjem triasu z morsko transgresijo v zgornjem delu spodnjega

triasa.

Permoskitski peščenjaki (zgornji perm-spodnji trias)

Le nekaj tektonske reduciranih ostankov rdeče obarvanih kremenovih peščenjakov, ki pripadajo

zgornjemu permu in spodnjemu triasu, lahko najdemo na severnem vznožju Severnih Karavank.

Kremenovi prodniki in kremenov pesek so glavna sestavina the kamnin. Vložki gline in melja so lahko

opazni, kakor tudi prodniki kremenovega porfirja, lidita I prodniki metamorfnih kamnin. Facies je

podoben faciesu grödenskih plasti v Južnih Karavankah.

Werfenske plasti (skit)

Zgornjepermski peščenjaki zvezno - brez prekinitve prehajajo v skitske werfenske plasti.. Tvorijo jih

rdeči, sivo-zeleni in vijolični meljevci in peščenjaki na katere nalegajo apnenci in dolomit. Tudi ti so

tektonske reducirani in so najdeni le kot tanke tektonske leče na nekaj mestih na južnem vznožju

Severnih Karavank.


Fig 5: Razporeditev mezozojskih kamnin v okviru nariva Svernih Karavank/ Dravskega niza—sitema

narivov Gurktalv območju Geoparka;PAL= Periadriatski lineament

Apnenec, dolomit, laporovec, debeloplastnati dolomit (anizij)

Med werfenskimi plastmi in spodnjo mejo Wettersteinske formacje se pojavlja nekaj različnih

litoloških členov, ki jih tvorijo apnenci, dolomiti in laporovci. Debelina celotnega zaporedja doseže

debelino 480 m. Plitvovodni sedimenti so značilni apnenčevi in dolomitni sedimenti nastali v plimski

coni karbonatne platforme in v evaporitnem okolju zaprtih lagun. Globljevodni sedimenti so temni

sivih do rjavi bituminozni apnenci in dolomiti. Vulkanogeni sedimenti sokot tanka plast tufita v

najvišjem delu navedenega zaporedja. Srednji – dolomitni del sedimentnega zaporedja vsebuje tri

rudna telesa v Topli (Staro, Vzhodno in Zahodno) z razmerjem Zn:Pb enako 5:1. To

zgodnjediagenetsko orudenje je sočasno z začetkom razpiranja v območju slovenske karbonatne

platform južneje. Severno od Javorskega potoka je Placer našel okrog 100 plasti z intraformacijskimi

dolomitnimi konglomerati, kar dokazuje sočasno tektonsko dejavnost na karbonatni platformi. Rudne

slanice so bile iztiskane na karbonatno platform v paleokraške depresije, kjer je razpadajoča organska

snov, ki so jo pridelale cianobakterije - mordozelene cepljivke, omogočila porabo prostega kisika,

redukcijo sulfata in nukleacijo in rast sulfidnih rudnih mineralov. Količina tako nastale rude je zelo

majhna (250.000 t) v primerjavi s kasnejšim Pb-Zn orudenjem Mežiškega tipa (19.000.000t).

Wetersteinski apnenec in dolomit (ladinij)

To je najpomembnejša litološka enota Severnih Karavank, ki tvori vrhove Peca/Petzen, Ojstra/Oistra,

Visoki Obir/Hochobir in Uršlja gora. Trije različni faciesi sedimentov tvorijo tudi značilno različno

pokrajinsko geomorfologijo. Zelo dobroplastnati lagunski facies z Lopherskimi ciklotemami tvori

vrhove Visokega Obirja/ Hochobir Mt. in Pece/Petzen Mt. Južna pobočja the gora gradijo masivni


grebenski apnenci in dolomitizirani apnenci. Grebenski organizmi so spongije (Tubiphytes obscurus)

in korale.

Svinčeve in cinkove rude so v zgornjem delu (600m) eettersteinskega lagunskega apnenca in

dolomita, ki so nastali v medplimskem in nadplimskem okolju. Kot je podrobneje razloženo v

posebnem poglavjuthe bilo dokazano s stratigrafsko analizo karbonatnih žilicin s

katodoluminiscenčno mikroskopijo, da je orudenje sočasno s Pliensbachijskim razpiranjem in

odpiranjem oceana Penninicum/ Alpskega Tetisa severno od orudenega območja.

Carditske plasti (karnij)

Carditske plasti so nastale v plitvovodnem sedimentacijskem okolju. Carditske plasti severnih

Karavank se razlikujejo od južnoalpskih Raibelskih plasti, ki so bile odložene v globljevodno

sedimentacijsko okolje. Plasti Cardita tvori večkratno ciklično sedimentacijsko zaporedje, ki ga tvorijo

trije okrog 20 m debeli horizonti klastičnih skrilavih glinavcev in trije okrog 60 – 80 m debeli

apnenčevi horizonti, ki ležijo nad njimi. Lokalno je v njih precej fosilov.

Zaporedje začenja s plastjo s piritiziranimi onkoliti in peščeno glinenim prvim horizontom skrilavih

glinavcev. Drugi skrilavi glinavec je bogatejšo s karonatom kot prvi. Nad in pod horizonti skrilavih

glinavcev so plastnati oolitni apnenci bogati s fosilnimi moluski, krinoidi, brahiopodi in amoniti.

Lapornat in dolomitizirani apnenci prekrivajo drugi skrilavi horizont in tvorijo drugi karbonatni

horizont. Apnenci in dolomiti z značilnimi megalodontidnimi školjkami leži nad tretjim skrilavim in

karbonatnim horizontom.

Glavni dolomit (norij, retij)

Glani dolomit je okrog 600 do 700 m debel in ima tri različke. Spodnji je bituminozni, rjavkasti

dolomit nadplimskega faciesa. Srednji del nima povečane vsebnosti bituma zato je dolomit sive

barve. Sediment je bil odložen v podplimsko, medplimsko in nadplimsko okolje.

V najvišjem delu glavnega dolomita se med dolomitnimi plastmi pojavljajo plasti apnenecev. Ti

plastnati apnenci kažejo na ritmično sedimentacijo temnih bituminoznih apnencev in apnencev z

roženci ter tankimi plastmi vmesnih muljevcev.

Superimposed to the main dolomite the marly Kössen beds of Rhaetian age follow. Due to strong

tectonic and folding of uppermost main dolomite and Kössen beds, the Kössen beds cannot be

separated from the main dolomite in the geological map.

Debeloplastnati apenci, radiolarijski okremenjeni apnenci, apnenec z aptihi, apnenec z roženci (od

liasa do spodnje krede)

Jurske kamnine so le na severnih obočjih Severnih Karavank ali jih najdemo v tektonskih luskah, kjer

so preko njih narinjene triasne plasi. Zaporedje jurskih plasti se začne s sivim do rumenim apnencem

retijske do spodjeliasne starosti. Rumenkasti do rožnato obarvani krinoidni apnenci, ki jih imenujemo

hierlatzki apnenci so bili odložen nad njimi v liasu. Rdeči zgornjeliasni do doggerski globljevodni

apnenci so bili odloženi še njimi. Sledi fosilonosni rdeči apnenec z aptihi v zgornji juri (malm).

Najmaljši so sivi apnenci z aptihi in gomolji rožencev spodnjekredne starosti.

Ploščasti sivo zelenkasti in rdečkasti apnencc (jura)


Jurski skladi se nahajajo na severnih pobočjih Pece in se ponovno pojavljajo severovzhodno od

Mežice ter v neprekinjenem pasu na severnem pobočju Uršlje gore. Skladi so debeli okoli 200 metrov

in predstavljajo nariv, ki leži kot narivna luska med zgornjetriasnimi plastmi.

O jurskih skladih v severnih Karavankah sta pisala že Ramovš in Rebek (1970), ko sta ugotovila liasne

fosile. Na retijskih plasteh leži rdečkasti ploščasti laporasti mikritni apnenec, ki prehaja vertikalno in

bočno v zelenkasto sivi ploščasti mikritni apnenec. V spodnjem delu se pojavlja vmes intraformacijska

apnenačeva breča. Menjavanje enakih različkov kamenin se nadaljuje do zgornjega dela jurskih plasti.

Nekako v srednjem in zgornjem delu skladovnice vsebuje apnenec pole in gomolje roženca.

Jurske plasti so torej razvite v litološkem smislu enolično. Celotnega zaporedja jurskih plasti ne

dobimo nikjer v enem profilu, ker so posamezni členi tektonsko reducirani ob narivnih ploskvah.

Litobiostratigrafski profil sestavimo lahko potemtakem le na podlagi parcialnih profilov v raznih delih

jurskega pasu. Tako je Šribarjeva (Mioč in Šribar, 1975) ugotovila mikrofosile, ki so značilni za spodnji

in srednji lias. Važnejši so: Neoangulodiscus leischneri, involutina Iiassica, Trocholina (Trocholina)

turris. in dr.

V delu skladovnice kjer sivi in sivkasto zeleni apnenec prevladuje nad rdečkastim, sta avtorja

ugotovila vodilno foraminifero Globigerina helveto jurassica, ki dokazuje spodnjedoggersko

(bajocijsko) starost apnenca. V zgornjem delu jurskih plasti pa so ugotovljene številne kalpionelide,

med katerimi so: Calpionella alpina, Calpionella elliptica, Tintinnopsella carpathica in dr.

Cona s calpionelami obsega horizont zgornji titon - spodnji in srednji berriasij. Na podlagi omenjene

biocenoze sklepamo torej, da je v enakem litološkem faciesu razvita celotna jura od liasa do tithonija.

Debelino teh skladov cenimo na okoli 150-200 metrov.

Facialne razlike med razvoji mezozojskih kamnin v Severnih in Južnih Karavankah

Postvaristični sedimentacijski razvoj se v temeljih razlikuje.

Medtem ko se v Južnih Karavankah, morska transgresija začne že v zgornjem permu (belerofonski

dolomit); pa nastopi v Severnih Karavankah šele v zgornjem delu spodnjega triasa – skita po odložitvi

zgornjepermskih in spodnjetriasnih - spodnjeskitskihkopenskih klastičnih sedimentov na metamorfne

kamnine.


Rock column: Southern Karawanken – left; Northern Karawanken - right


V času sredjega triasa se je v obeh obmičjih izvršila intenzivna tektonske in paleogeografska

diferenciacija, ki je vodila v sočasni nastanek kamnin v različnih okoljih od plitvovodnih do

globokovodnih. V območju Južnih Karavank se je pojavil efuzivni vulkanizem, medtem ko izlivov lav

na območju Severnih Karavank ni bilo. Karbonatni platform sta delovali na obeh območjih vse od

ladinija do norija.

2.5.5. Terciar

V terciarju so nastale magmatske in sedimentne kamenine. Med magmatskimi, so značilni karavanški

tonalit in dacit. Andezit nastopa skupaj s sedimenti, ki so dokaj pestro razviti. Med terciarnimi

plastmi je najstarejši eocenski apnenec, ki je zanimiv le kot pojav. Najbolj so razširjeni

srednjeoligocenski skladi v južnem delu lista. V bazi leži okoninska breča in konglomerat, na njej pa so

zgornjegrajski skladi. Zastopan je lapor, lapornat apnenec in apnenec z dokaj bogato

srednjeoligocensko favno. Na gornjegrajskih skladih leže sedimentno vulkanogene smrekovške plasti.

V spodnjem delu smrekovških plasti je tufozen glinovec z vložki andezitnega tufa, na njem je

andezitni tuf, tufit s skladi vulkanske breče. V bližini smrekovškega preloma se pojavljajo andezitne

plošče. Miocenski sedimenti so razširjeni v severnem delu lista med Mežico in Homom na zahodu, od

koder segajo prek Leš in Kotelj na vzhod. Zastopane so helvetske in verjetno pliocenske plasti.

2.5.6. Eocen

Numulitni in alveolinski apnenec (eocen)

Eocenski skladi se pojavljajo v obliki dveh krp na severnem vznožju Uršlje gore ob kontaktu severno

karavanškega pokrova z miocenskimi skladi. Ob omenjenem narivnem kontaktu se pojavljajo različno

stari skladi. Tako na numulitnem apnencu leže filiti, ki izdanjajo ponekod ob narivni ploskvi med

Homom in južno od Kotelj. Na filitoidih leži zgornjetriasni glavni dolomit.

Spodnja meja numulitnega apnenca je ravno tako tektonska, apnenec je namreč narinjen na

miocenske sedimente. Generalno lahko zaključimo sledeče: numulitni apnenec je narinjen od juga

proti severu skupaj z ostalimi mezozojskimi in paleozojskimi skladi. Prvotno znatno večji numulitni

pas je prišel pri narivanju v območje glavne narivne ploskve. Ob njej je bil razkosan in zdrobljen.

Danes pa so se na celotnem območju le ohranile posamezne manjše tektonske krpe.

Apnenec je svetel, svetlo siv (pretežno), redko siv. Struktura apnenca je sparitna, biosparitna,

intrasparitna do ruditna. Vsebnje številno mikrofavno in mikrofloro. Med mikrofosili so tudi značilne

spodnjeeocenske oblike. (K. Drobne, 1977) in sicer: Alveolina histrica histrica, AlveoIina

multicanalifera, Alveolina rugosa in druge. Razen alveolin je ugotovljena še Globorotalina sp.,

Amphystegina sp., Miliolidae, ostanki številnih alg in briozojev.

Pojavi numulitnega apnenca na tem območju, kakor tudi na ostalih področjih Karavank kažejo na

obstoj šelfa v eocenu. Ta ugotovitev predstavlja istočasno zelo zanimiv podatek pri reševanju

paleogeografskih problemov tako ožjega kakor tudi širešega območja.


2.5.7. Oligocen

Oligocenski skladi so razviti v južnem delu terena, južno od smrekovškega preloma in vzhodno od

glavnega hrbta Savinjskih Alp. Sedimentirali so se transgresivno na triasne plasti. V podlagi sta

okoninska breča in konglomerat. Na njih leže generalno gornjegrajski skladi, prek katerih so se

sedimentirale smrekovške plasti. Zdi se, da je med smrekovškimi in gornjegrajskimi plastmi obstajal

časovni presledek, kajti ne nahajamo povsod v bazi smrekovških plasti gornjegrajskih skladov.

Številne meje smrekovških plasti in okolnih triasnih skladov so tektonskega značaja. Tako je možno,

da je omenjeni presledek med gornjegrajskimi skladi in smrekovškimi plastmi le navideznega značaja.

Po novejših podatkih o absolutni starosti tonalita (okoli 30 mil. let) ga uvrščamo v oligocen.

Okoninska breča in konglomerat (spodnji oligocen)

Na triasni podlagi leži pri Okonini in na Konščici oligocenski konglomerat in breča. Sestojita iz triasnih

apnencev in dolomitov z glinastim in boksitnim vezivom. Severozahodno od Ljubnega so zrna v breči

močno vezana s kalcitnim vezivom v kompaktno kamenino, ki jo težko ločimo od triasnega apnenca.

Barva breče je svetlo siva, rdečkasta, do rumenkasta, kar je odvisno od vrste cementa. Starost je

določena na podlagi superpozicijskega odnosa zgoraj ležečih gornjegrajskih skladov.

Debelina breče je okoli 100 do 150 metrov.

Lapor, lapornati apnenec, apnenec - gornjegrajski skladi (spodnji del zgornjega oligocena)

Ti skladi so ohranjeni jugovzhodno od Raduhe, južno od Travnika oziroma severovzhodno od Luč.

Ponekod so odložene te plasti prek zelo tanke plasti okoninske breče, ponekod pa leže direktno na

triasni podlagi. Nastopa siv, svetlo siv, tenkoplastovit do ploščast, ponekod bituminozen apnenec do

lapornat apnenec rumenkast do rumenkastosiv lapor, peščen lapor s posameznimi plastmi lapornega

apnenca. Bočne spremembe so izredno hitre. Ponekod je na triasnih plasteh odložen siv kompakten

bituminozen apnenec, na katerem leži direktno smrekovška serija. Meje s triasnimi skladi so pretežno

tektonskega značaja, kar otežkoča podrobnejše raziskave.

V laporju na področju Konščice in severovzhodno od Luč smo ugotovili značilne paleogenske vrste:

Clavulinoides szaboi, Vaginulinopsis gladius, Vaginulinopsis pseudodecorata, Almaena osnabrugeneis,

Nnmmulite: sp., Operculina sp. in Uvigerina sp.

Kemična analiza laporja in apnenca je na 5. tabeli.

Debelina teh plasti doseže okoli 200 metrov.

SMREKOVŠKA SERIJA

V spodnjem delu nastopa glinovec s posameznimi vložki tufa, navzgor sledi andezitni tuf, tufit,

vulkanska breča in posamezne plošče andezita. Splošna značilnost serije je turbiditna sedimentacija,

v kateri je zelo lepo izražena gradacijska plastovitost. Posamezni ritmi-sekvence si slede v izredno

pravilnem zaporedju; opazujemo debelozrnati začetek in pelitni končni del posamezne sekvence.

Posebno je to poudarjeno v zgornjem delu, ko se posamezni ritem začne z brečo in gre prek vseh

različkov do pelitnega dela. Značaj serije kaže, da so vulkanske erupcije vzdolž smrekovške

prelomnice dale obilo materiala, ki je drsel oziroma, ki se je transportiral z blatnimi tokovi po pobočju

morskega bazena na njihovo dno. Posamezni andezitni izlivi so se vršili skoraj izključno v neposredni

bližini smrekovškega preloma. Nekoliko dalj v bazen so segale vulkanske breče, še dalj proti jugu,


jugozahodu od smrekovške in šoštanjske dislokacije pa so segali bolj drobnozrnati piroklastični

sedimenti. Pasamezne andezitne žile ali vulkanoplutne lahko pričaknjemo ob smrekovškem prelomu

globoko pod smrekovško serijo. Debelina smrekovške serije je okoli 800 do 1000 metrov.

Glinavec z vložki andezitnega tufa (zgornji del zgornjega oligocena)

Nastopa severovzhodno od Ljubnega. Nastopa v plasteh, ki so debele od nekaj centimetrov do nekaj

decimetrov. Najbolj pogosta debelina posameznih plasti je okoli 30 centimetrov. Glinovec je sivkasto

zelen, pri preperevanju rumenkasto rjav. Rjavkasta barva prihaja od pirita, ki je razpršen po kamenini

in pri preperevanju prehaja v limonit. Pirit je verjetno organognega porekla, kar kaže na anaerobne

pogoje v bazenu za časa sedimentacije smrekovške serije istočasno pa so ti pogoji vzrok pomanjkanja

fosilnega življenja. V drobnozrnati glinasti osnovi so pogosti drobci tufskega materiala. Glinovec

prehaja pogosto v meljevec, ki sestoji iz kremenovih zrnc, drobcev kamenin, lusk muskovita in klorita

ter glinastega veziva. Akcesorna so zrna kovinskih mineralov.

Andezitni tuf, tufit, vulkanska breča

Te plasti predstavljajo najbolj razširjen del smrekovške serije. Zavzemajo skoraj celotni jugovzhodni

del lista Ravne na Koroškem. Med ritmičnim menjavanjem plasti prevladujejo različki tufa nad

vulkansko brečo in tufitom.

Tuf nastopa v glavnem v treh različkih. Litoklastičen tuf sestoji iz drobcev lave, plovca in drobcev

andezita. Drugi različek je vitroklastičen tuf, ki je iz drobcev vulkanskega stekla. Tretji različek,

kristaloklastičen tuf, pa je iz mikrokristalne osnove, v kateri so nalomljeni kristali

visokotemperaturnih plagioklazov, ki pripadajo andezinu. Zrna andezina so kaolinizirana. Od femičnih

mineralov so prisotni biotit, rogovača in avgit.

Tufska breča nastopa v obliki meterskih do večmeterskih plasti v smrekovški seriji. Kompaktnost je

dokaj spremenljiva. Na področju Smrekovca nastopa vulkanska breča v manjših masivnih in je izredno

kompaktno vezana s silikatnim vezivom. Zato je podobna tipičnemu andezitu s katerim so jo večkrat

tudi zamenjali, saj je prevladovalo mnenje, da je Smrekovec zgrajen samo iz andezita. Struktura breče

se spreminja od debelozrnate preko srednjezrnate do drobnozrnate, ko prehaja breča že v tuf.

Sestavljena je iz kosov kamenine in drobnozrnate osnove. Kosi so iz različkov andezita in andezitnega

tufa. Ponekod najdemo tudi kose paleovulkanitov, kar pomeni, da so pri erupciji bili odtrgani kosi od

sten vulkanskega kanala. Osnova je mikrokristalna do kriptokristalna, včasih prekristaljena z mikroliti

plagioklazov. Tufit je navadno laminirana rjavkasto siva kamenina, ki sestoji iz zrn plagioklaza,

kameninskih drobcev, zrnc kremena, posameznih zrnc glaukonita in mikrokristalne osnove, ki je

pogosto kloritizirana. Vmes se pojavljajo še zrnca stekla, plovca, kremena iz zrnca kalcita.

Andezit

Nastopa v obliki izlivov med plastmi v smrekovški seriji, v neposredni bližini prvotne vulkanske cone,

to je ob smrekovškem prelomu. Andezitne plošče so najbolj pogoste na območju Andezit je olivno

zelen, zelenkasto siv, sivkasto zelen. Različki, ki so bogati z biotitom in črno rogovačo, pa so skoraj

črne barve. Struktura kamenine je tipična porfirska z vtrošniki plagioklazov, avgita, hiperstena,

rogovače in biotita. Vtrošniki biotita so po navadi heksagonalne prizme. Osnova je mikrokristalna,

kripto do holokristalna. Sestoji iz drobnih zrnc plagioklazov, klorita in vulkanskega stekla. Vtrošniki so

po navadi na robovih resorbirani. Plagioklazi so idiomorfni in hipidiomorfni, večinoma dvojčični.

Pripadajo visokotemperaturnemu andezinu. Pogosto so kaolinizirani in sericitizirani. Biotitovi in

rogovačni vtrošniki so kloritizirani, čeprav dobimo tudi nekoliko bolj sveža zrna.


2.5.8. Miocen

Miocenski sedimenti so razprostranjeni v severnem delu lista med Mežico in Kotljami. Njihova

splošna značilnost je klastičen razvoj, pogosto lateralno in vertikalno menjavanje posameznih

litoloških členov. Pomanjkanje fosilnih ostankov otežkoča podrobnejšo stratigrafsko razčlenitev. Po

litoloških značilnostih so podobni ivniškim plastem. Razen sedimentnih kamenin spada sem tudi

dacit, ki se pojavlja v obliki manjših izdankov v severnem delu lista. Glede na pomanjkanje fosilnih

ostankov imajo ti sedimenti tipičen molasni značaj.

Dacit

Dacit se pojavlja v severnih Karavankah v severnokaravanškem narivu. Pojavi so v zdrobljenem

zgornjetriasnem dolomitu. Ob kontaktu ni videti kontaktnometamorfnih sprememb, glede na

zdrobljenost dolomita pa se zdi, da so meje tektonizirane, ali pa je predornina bila že ohlajena ter ni

povzročila sprememb. Glede na težke terenske razmere, teh odnosov ni mogoče natančno ugotoviti.

V metamorfnih kameninah se pojavlja dacit severovzhodno od Leš in severno od Prevalj. Gre za

dacitne žile, ki so injektirane v filite. Ob kontaktu se pojavlja do nekaj milimetrov debel kontaktni rob,

ki je na površju preperel in se ne more ugotoviti prvotna mineralna združba. Debelina teh žil je od par

decimetrov do nekaj metrov. Dolžino lahko spremljamo le v usekih in znaša od 20 do 50 metrov.

Dacit je svetlo sive, pri preperevanju rumenkaste do rjave barve. Struktura tipična porfirska. Osnova

je mikrokristalna; sestoji iz plagioklazov, kremena in biotita. Vtrošnike predstavljajo kremen in

plagioklazi ter heksagonalen biotit. Plagioklazi so pogosto sericitizirani, biotit pa je kloritiziran. Včasih

je železo iz biotita že preperelo v limonit, ki obarva kamenino rjavo. Dacit vsebuje tudi granat, ki je

pogosto že spremenjen.

2.5.9. Neogenski sedimenti intramontanih depresij

V miocenu so se odlagali drobnozrnati in debelozrnati kontinentalni sedimenti, med katerimi so bile

odložene tudi plasti premogov. Najdemo jih pod narivom Severnih Karavank (saj so bili preko njih

narinjeni mezozojski apnenci)m akor tudi na nekaterih nahajališčih na pobočjih Severnih Karavank.

Sarmatijski peski in gline s premogom , ki so iz erodiranega material iz območja metamorfnih kamnin

ležijo na metamorfnih kamninahsevernega vznožja Karavank in ležijo tudi na triasnih apnencih

Karavank. Kmalu po odližitvi drobnozrnatioh klastitov s plastmi premoga, se je začelo dvigovanje

Južnih Karavank. Klastični sediment kaže vedno večjo zrnavost, dobro zaobljeni kremenovi prodniki

pomešani med karbonatni material so bili prinešeni proiti severu vse iz Južnih Karavank Kmalu za tem

je postal sediment še bolj debelozrnat in vse sestavine kažejo izvor v Severnih Karavankah, kar

pomeni, da so se začele dvigovati tudi Severne KaravankeZ dvigom Severnih Karavank se je končala

sedimentacija v neogenskih kadunjah , saj je bilo to območje zdaj dvignjeno in je postalo vir

sedimenta v molasnem bazenu predgorja.

Sedimenti s premogom, ki je bil odložen tudi na triasne apnence, so zdaj dvignjeni skupaj s

Karvankami in jih lahko najdemo na južnih pobočjih Severnih Karavank. V istem času, ko se je začelo

dvigovanje je se je metamorfna podlaga, spuščala in je bila ob tem nastajajoča sedimentna kadunja

sproti zasipana z erozijskim materialom, ki ga je prinašalo iz Severnih Karavank. Debelina zapolnitve

kadunje v predgorju je večja od 1000 metrov. Trajajoči pritiski iz juga so bili kombinirani z nadaljnim

dvigovanjem, kar je vodilo na narivanje Severnih Karavank na molasne sedimente


Narivno ploskev Severnih Karavank na panonijske – mlajšeneogenske sedimente vidimo v severnem

vznožju Severnih Karavank.

Tako danes najdemo mlade sarmatijske premoge in celo še mlajše debelozrnate sedimente pod

nerivom Svernih Karavank, medtem ko so bili deli kamnin z enako starim premogom dvignjeni visoko

v pobočja južne strani Severnih Karavank.

Box – Sedimentacijska shema Severnih Karavank med sarmatijem in panonijem

Vir: D. VAN HUSEN, 1976


Sarmatijsko in panonijsko sedimentacijsko zaporedje v intramontanem sedimentacijskem bazenu na severnem

vznožju Severnih Karavank.

Neogenski sedimenti Panonskega bazena in intramontanih depresij.

2.5.10. Kvartar

Na območju Vzhodnih Karavank se je ohranilo le malo sedimentov iz predwürmskega obdobja. Le-to

je posledica mladega gubanja gorovja in posledično močne erozije, ki je odstranila sledi nekdanjih

poledenitev. Kvartarni sedimenti zato predstavljajo večinoma würmske in postglacialne sedimente.


Slika 6: Kvartarna stratigrafija v alpski regiji

Večji del Geoparka večino časa ni bil prekrit z ledenim pokrovom (glej sliko 7). Dravski ledenik ob

severnem vznožju Karavank je segal skoraj do Pliberka/Bleiburg in tako potokom iz Karavank

preprečeval odtok proti sedimentacijskemu bazenu severnega predgorja. To je povzročilo, da so se

nanosi peska kopičili v karavanških dolinah.

Na območju Karavank so se ledeniki pojavljali na vrhnjih predelih Košute, Pece in Kamniško-

Savinjskih Alp. Tamkajšnji ledeniki so povzročili nastanek škrapelj in ledeniških dolin, ki so se nato

zapolnile z postglacialnim gruščem. Največji lokalni ledeniki na območju Geoparka so bili na severni

strani Košute in so polnili Hajnžev graben /Hainschgraben, Hudi graben/Böse Graben in zgornji del

Borovniške doline/Freibachtal. Ko so se ledeniki stopili, je čelne kotanje zapolnil grušč. Dolinski

nanosi v Hajnževem grabnu/Hainschgraben so segajo do nadmorske višine 900 m. Na tem mestu

izvirajo tudi Hajnževi izviri.

V vzhodnih plasteh Borovniške doline/Freibachtal so bile najdene tanke plasti peščeno-muljastih

sedimentov, ki jih prekriva talna morena würmskega borovniškega ledenika. V sedimentih nastopajo

drevesni ostanki in pelodi, ki so po podatkih analize z 14C stari 31 600 let [van Husen, 1974]. Takratna

vegetacija s sestoji bora, jelke in bukve priča o podobnem podnebju tistega časa, kot ga imamo

danes.

Obseg tega velikega borovniškega ledenika lahko razberemo iz dobro ohranjene morene. V času

največjega obsega, je ta ledenik dosegel Borovniško dolino med Borovnico/Freibach in

Obirjem/Hochobir v Severih Karavankah.

Na območju porečja Bele sta bila le dva manjša ledenika, eden na vzhodnem delu Košute/Koschuta v

dolini Potok/Potokgraben in drugi v Belski Kočni/Vellacher Kotschna. Drugi je v dolžino meril 4 km in

se je zaključil s čelno kotanjo, ki jo danes zapolnjujeta pesek in grušč. V Belski Kočni/Vellacher

Kotschna se na več mestih pojavljajo nanosi nizkih teras , ki so proti severu vedno večje in debelejše.

Na severu Belske Kočne je namreč ležal dravski ledenik, ki je oviral transport sedimentov po strugi


potoka Bele, kar je ta potok in večino ostalih karavanških potokov prisililo k temu, da so svojo strugo

prestavili višje.

Na območjih v Karavankah, ki jih ni prekrival led – predvsem v dolini Bele in njenih pritokih – so se

razvila periglacialna melišča. Ta se pojavljajo predvsem na območjih mladopaleozoiskih (perm in

karbon) glinenih skrilavcev. Erozijski jarki so se ob tem napolnili z meljem, ki je nastal iz neplastovite

drobnozrnate mase, v kateri »plavajo« do 100 m3 veliki skalni bloki. Danes premikanja teh

periglacialnih melišč niso več opazna.

Slika 7: Območje poledenitve na območju Geoparka (obseg ledu, povzeto po: Van Husen D., 1987)


Predal – ledeniške reliefne oblike

V visokogorskih regijah Karavank najdemo tudi ledeniške doline, ki so zapolnjene z erodiranim

gruščem in meljem okoliških kamnitih vrhov.

Ledeniška dolina v zgornjem delu Hajnževega grabna/Hainschgraben na območju Košute (Foto: P.

Petschnig & Ch. Kucher)



2.6. Minerali Geoparka Karavanke

Pokrajina in ljudje živeči v območju geoparka so globoko zaznamovani z dolgoletno tradicijo

rudosledstva, rudarstva, topilništva. Način življenja in množica dejavnosti ima prav v tradiciji svoje

globoke korenine. Med mineralogi in zbiralci mineralov po svetu je območje geoparka dobro znano

po rudiščih svinca in cinka, še posebej pa po mineralih wulfenitu in dravitu. Wulfenit je prvič omenil

menih Xaver von Wulfen leta 1785. v svojih zapisih o podzemnih nahajališčih mineralov – podzemnih

odkopih rude v isti geotektonski enoti Severnih Karavankah/ Dravski niz pri Bleibergu. Ime je tako

dobil ime po avtorju prvega zapisa in prvi strokovni opis od mineraloga Heidingerja leta 1845.

Dravit je rjavi Mg-turmalin, ki ga je poimenoval po reki Dravi cesarski in kraljevi mineralog Tchermak

leta 1883. Rjavi turmalin, najden v Dobravi pri Dravogradu je sicer pred tem omenil že Zeparovich v

leksikonu o mineralih leta 1873.

Oba minerala imata svoja tipična nahajališča »locus typicus« v geoparku. Zaradi lepote in redkosti

primerke teh mineralov, ki so bili najdeni prav na območju geoparka, lahko občudujemo razstavljene

v številnih javnih in zasebnih mineraloških zbirkah po vsem svetu.

Pod površino gore Pece in Uršlje gore so rudarili več kot 340 let. Sprva so iskali in odkopavali samo

svinčevo rudo, od leta 1874 pa je postala ekonomsko zanimiva tudi cinkova ruda.

V celotni življenjski dobi rudnika so odkopali več kot 20 milijonov tone rude in pri tem napravili

hodnikov, vpadnikov in odkopov v dolžini več kot 1000 km.

Skupaj so proizvedli za več kot 1 milijon ton svinca in nad 500.000 ton cinka. Rudišča ležijo večinoma

na vzhodnem in severnem pobočju Pece na levem bregu reke Meže, med naseljema Mežico na

severu in Črno na Koroškem na jugu.

Izjemi sta lokaciji rudišč Graben in Mučevo ter pojavi svinčevo cinkove rude na Uršlji gori, ki so na

desnem bregu reke Meže.

Reka Meža izvira pod Olševo (1929 m) in teče skozi vsa tri rudarska naselja: Črno na Koroškem (573

m), Žerjav (527 m) in Mežico (475 m) ter dalje do Poljane in naprej po Mežiški dolini do izliva v Dravo.

Po reki Meži ima ime vsa Mežiška dolina.

Eksploatacijsko polje je bilo na površini okrog 20 km2, celotno raziskovalno polje z vsemi rudnimi

pojavi pa obsega skoraj 100 km. Najvišji rov je bil malo pod vrhom Pece, na višini 2060 m, najglobji

rov pa v revirju Graben na višini samo 268 m. Največja in gospodarsko naj-pomembnejša rudišča so

Union, Moring, Graben, Helena, Barbara, Doroteja, Riška gora, Srce, Igrčevo, Staro Igrčevo, Fridrih,

Stari Fridrih, Luskačevo in Navršnik. Z geološkimi značilnostmi mežiških rudišč so se v več kot treh

stoletjih ukvarjali številni raziskovalci. Prvo dovoljenje za raziskave rude svinčevega sijajnika (galenita)

v bližini Črne na Koroškem je bilo izdano že davnega leta 1665.

Mežiška rudišča so se iz časov začetka odkopavanja, ko so jih upravljali grofi in fevdalni posestniki,

razvili v male rudarske bratovščine in nato v večje rudarske družbe in na koncu v največji kovinski

rudnik na širšem območju, ki je bil zaradi prenizkih svetovnih cen kovin v letu 2004 uradno zaprt.

V okviru turističnega rudnika in muzeja ostaja odprt muzejski del rudnika na rudnem revirju Moringu,

del rudišča v Heleni in del rudišča Topla.

V rudniku še vedno obratujeta dve vodni elektrarni od nekdanjih enajstih.


Vsa Pb-Zn rudišča ležijo v geotektonski enoti Severnih Karavank, ki pripadajo Vzhodnim Alpam.

Trojno narivno zgradbo Pecinega pokrova, nariva Severnih Karavank in Humskega nariva sekajo

številni prelomi v smeri sever-jug. Orudeno litostratigrafsko zaporedje rudišč tvorijo plasti kamnin

anizijske, ladinijske, karnijske, norijske in retijske starosti. Skupaj tvorijo skladovnico kamnin, debelo

od 2000 do 2500 metrov.

Ekonomsko in mineraloško so najpomembnejša orudenja v ladinijskih plasteh Wettersteinske

formacije z največjimi rudnimi telesi v regiji.

Glavna rudna minerala sta galenit (PbS) in sfalerit (ZnS), ki ju spremljata manj pogostna pirit (kubični

FeS2) in markazit (rombični FeS2).

Oksidacija prvotne sulfidne mineralne združbe je povzročila premeščanje rudnih komponent in

deloma celo njeno nepovratno izgubo, sočasno pa tudi nastanek zelo zanimive sekundarne mineralne

združbe. Spremembe prvotne mineralne sestave rudnih teles je bila posledica tektonskega dviga

ozemlja in dotoka meteorne vode, bogate s kisikom, ki je dotekala v rudna telesa s primarnimu

rudnimi minerali s površine.

S kisikom bogata deževnica raztopi večino sfalerita, kadar je le-ta dostopen v zdrobljenih poroznih

kamninah, in večina cinka je odnešena iz orudenih kamnin s vodami, ki se iz kamnin iztekajo v izvirih

globoko v rečnih dolinah, medtem ko svinec ostaja na mestu prvotnih rudnih teles ali zelo blizu.

Iz razmeroma preproste prvotna mineralna združba sulfidnih mineralov se je zaradi oksidacije razvila

mnogo številčnejša združba mineralov.

Mineral, iz katerega so pridobivali svinec, je galenit (PbS). S sfaleritom (ZnS), ki je nosilec cinka, in več

generacijami dolomit-a [(Mg,Ca)2 (CO3)2] in kalcit-a (CaCO3) tvorijo raznolike spektakularne

skorjaste natečne rudne teksture. Kristali galenita so redki. Kadar so bili najdeni v kubooktaedrskih

metakristalih, je njihova površina pogosto močno korodirana.

Hitro izločanje sfalerita v porozni kamnini ni omogočilo razvoja kristalnih ploskev. V večjih votlinah se

je sfalerit pogosto izločil kot ruda s skorjasto teksturo. Spremenljivost v količini slednih prvin po

prirastnicah ga obarva zelo različno zato nastanejo zelo pisane rude. Med primarnimi sulfidnimi

minerala sta markazit in pirit manj pogostna.

Večinoma nastopata razpršena v karbonatu ali tvorita skupke brez izrazitih kristalov, ki so večinoma

popolnoma oksidirani in veliki do 3 mm. Kristali pirita z razvitimi ploskvami kocke, ki dosežejo velikost

do 5 mm, so redki. Še redkejši je skorjasti melnikovit-pirit.

Pri oksidacijskih procesih so nastajali sekundarni minerali iz skupine oksidov in sulfatov. Med njimi

prevladujejo železovi hidroksidi v obliki limonita (agregat raznih železovih oksidov in hidroksidov) s

splošno formulo [FeO(OH).nH2O], ki je poleg kristalov kalcita nedvomno najbolj razširjen. Nastal je z

oksidacijo pirita in markazita ter nekaj malega še iz železa, ki je bil v majhnih količinah vezan v

sfaleritu, iz katerega je meteorna voda v oksidiranih conah sicer raztopila in odnesla cink in žveplo.

Limonit lahko tvori prevleke in skorjice na vseh primarnih in sekundarnih mineralih. Sočasno z

limonitom so bili izločeni cerussit (PbCO3), hidrocinkit [Zn5(CO3)2 (OH)6] in sadra (CaSO4.2H2O).

Z oksidacijo galenita najprej nastane anglezit (PbSO4). Zelo je topen in kristali so zato redkeje

ohranjeni le v najbolj suhih delih kamninskega zaporedja. V osrednjih delih nekaterih »suhih« votlin

so nastali ponekod v mehki glini plavajoči kristali anglezita – t.i. plavači. Večinoma so brezbarvni ali

beli in prosojni. Imajo sploščen prizmatski habitus.

http://en.wikipedia.org/wiki/Zinc

http://en.wikipedia.org/wiki/Carbonate

http://en.wikipedia.org/wiki/Hydroxide


Čeprav so kristali anglezita v rudiščih Pece razmeroma redki in običajno ne presežejo dolžine enega

centimetra, so našli tudi do 5 centimetrov velike primerke, ki so prekriti s tanko prevleko železovega

hidroksida in so zato rdečkastega videza.

Anglezitu sledi rast tudi gospodarsko pomembnega minerala cerussita, (PbCO3), ki nastaja z

oksidacijo galenita in ga pri tem nadomešča.

Običajno ga najdemo že med s tektoniko povzročenimi razkolnimi ploskvami galenita, pogosto pa

lepo oblikovani kristali izraščajo s površine galenita. Imajo značilen prizmatski ali piramidalni habitus.

Razmeroma pogosto so nastali cerussitni kristali dvojčki. Kristali cerussita so brezbarvni, beli, zaradi

vključkov galenita pa so lahko tudi temnosivi. Imajo značilen dijamanten sijaj. Galenit, ki je preraščen

z drobnimi kristalčki cerussita, je lahko zelo lep. Kristali cerussita v dolžino merijo do enega

centimetra, medtem ko so večji kristali redki. Največji najdeni kristal cerussita iz Pecinih rudišč meri 5

centimetrov.

Hidrocinkit [Zn5(CO3)2 (OH)6], ki je bil najden prav v vseh Pecinih rudiščih, je najbolj razširjen od vseh

sekundarnih cinkovih mineralov. Nastaja z obarjanjem iz vodne raztopine - deževnice, ki se je na svoji

poti skozi orudene karbonatne kamnine obogatila s cinkom in karbonatom.

Nastopa z drugimi oksidacijskimi minerali ali pa sam v obliki tankih, snežnobelih stalaktitskih tvorb na

apnencu ali dolomitu. Lahko tvori prevleke na galenitu, sfaleritu, smithsonitu ali limonitu. Na

hidrocinkitnih skorjah so bile najdene prevleke cerussita, hemimorfita, wulfenita, sadre, aragonita,

kalcita in/ali smithsonita. Hidrocinkit ne nastopa v kristalih, ki bi bili vidni s prostim očesom. Pod

mikroskopom kaže dokaj neurejeno združbo tankih kristalov v obliki lističev, postavljenih pravokotno

na podlago. V višjih – oksidiranih delih rudišč, kjer je bilo mnogo sfalerita je razmeroma pogost

mineral smithsonit (ZnCO3), ki ga s procesom flotacijske predelave rude niso uspevali izdvojiti v

rudne concentrate in je zato žal ostajal v flotacijski jalovini.

Nastaja na površinah kalcita z neposrednim obarjanjem iz raztopin bogatih s cinkom. Smithsonit

lahko nastopa sam ali pa je v združbi še hemimorfit [Zn4Si2O7(OH)2· H2O], sadra (CaSO2. 2H2O),

cerussit (PbCO3), in redkeje fluorit (CaF2). Njegova barva se spreminja od rdečkastorjave, do sivkaste,

sive, bele, lahko pa je brezbarven. Smithsonit se pojavlja v obliki skorjastih natečnih tekstur,

idiomorfnih skalenoedrov, ki nato preidejo v značilne snopaste kristale. Kristali so le redko večji od 1-

2 mm. Posebno zanimivi so drobni snopasto razviti kristali smithsonita v paragenezi z idiomorfno

oblikovanimi kristali fluorita. Kristali fluorita imajo razvite ploskve kocke, rombskega dodekaedra in

heksakisoktaedra.

Do sedaj najdeni kristali so majhni in ne presegajo velikosti 2 mm. Skupaj s smithsonitom lahko

nastopa še hemimorfit. Je razmeroma redek mineral. Kristali hemimorfita so večinoma brezbarvni ali

pa sivkasti in sivkastozeleni. Najdemo ga lahko še skupaj s hidrocinkitom, cerussitom, wulfenitom ali

kalcitom. Kristali so sploščeni vzdolž c-osi in so značilno progasti v tej smeri. Hemimorfizem, ki je

značilen za ta mineral, je neizrazit. Največji kristali dosežejo do 3 mm v dolžino.

Kalcit je najpogostejši mineral rudišč v gori Peci. Ker je jalovinski mineral, mu v preteklosti niso

posvečali pozornosti. Šele v zadnjem času je bil podrobno morfološko in geokemično raziskan.

Prva generacija kalcita je nastala v času nastanka rudnih mineralov. Velika večina lepih kristalov je

nastala v odprtih razpokah, kjer so se mešale talne vode z meteornimi. Kalcit mežiških rudišč odlikuje

raznovrstna morfologija kristalov. Ločimo več značilnih tipov kristalov. Skalenoedrski kristali kalcita se

kot posamezni kristali ali pa v skupkih, ki dosežejo velikost nekaj deset centimetrov, pojavljajo po

celotnem rudišču. Skalenoedrske kristale kalcita so v sukcesivnih fazah prerasle naslednje generacije


kristalov kalcita. Njihov habitus se je zato spremenil v sodčkasti, prizmatski ali romboedrski. Med

zadnjimi so nastali strmo-romboedrski do strmo-skalenoedrski kristali kalcita.

Zaradi vključkov so kristali kalcita lahko različno obarvani. Posamezni kristali imajo lahko temnosive

vključke, včasih so mislili, da so drobni vključki galenite, zaradi česar so jih v preteklosti imenovali

plumbokalcit.

Poleg samskih kristalov so pogosti dvojčki, ki so običajno, ne pa vedno, mnogo večji kot samski kristali

na istem primerku. Razmeroma pogosto so kristali kalcita obarvani s tankimi prevlekami železovih

oksidov. Kristali, ki imajo primes svinca, imajo navadno lepši oziroma višji sijaj.

Kristali kalcita najmlajše generacije lahko prekrivajo wulfenit, descloizit, hemimorfit, hidrocinkit in

sadro, ali pa le-ti rastejo preko starejših predhodnih generacij kalcita.

Najbolj slaven mineral Pecinih rudišč je wulfenit (PbMoO4). Med 2. svetovno vojno so ga celo

pridobivali zaradi molibdena, ki je bil takrat iskana strateška vojaška surovina.

Številni raziskovalci so raziskovali razloge za nastanek wulfenita v rudiščih Severnih Karavank.

Največji problem je bil določitev izvora molibdena, za katerega so dolgo časa menili, da je bil izlužen

iz bituminoznih karnijskih plasti, ki so krovnina orudenim wettersteinskim apnencem, which was

demonstated as wrong.

S. Grafenauer je menil, da je wulfenite nastal z rastjo iz hidrotermalnih raztopin, medtem ko so drugi

avtorji povezovali transport molibdena z amorfnim jordisitom, ki do sedaj še ni bil najden.

Izsledki zadnjih raziskav v novejšem času kažejo na tesno povezanost med molibdenom in njegovo

vsebnostjo v posameznih generacijah sfalerita. Sodobna hipoteza nastanek wulfenita povezuje z

dejstvom, da meteorne vode učinkovito raztapljajo sfalerit.

Cink sproščen z raztapljenjem sfalerita odnaša voda iz rudišča, medtem ko se prostali molibden ob

stiku z galenitom, ki je vir svinca, takoj veže v wulfenit.

Wulfenit se pojavlja praktično v oksidiranih rudiščih.

Pogostnost wulfenitnih kristalov je največja v rudnem revirju Union, ne glede, da je oksidirane dele

najti v vseh rudnih telesih. Wulfenit je vedno najden v “družbi” z ostalimi oksidnimi minerali, posebno

z limonitom, cerussitom, hidrocinkitom, descloizitom in galenitom, ki je v tem primeru močno

oksidiran.

Pirit in markazit sta v bližini nahajališč wulfenita večinoma oksidirana.

Nenavadno oblikovani kristali wulfenita, piezoelektrični efekt in povezava globine kristalizacije z

morfologijo, so bili le nekateri izmed izvirnih znanstvenih raziskav in prispevkov, ki so jih raziskovalci

objavili na vzorcih wulfenita rudišč gore Pece.

Če na kratko povzamemo, lahko ugotovimo, da so za najnižje nivoje mežiških rudišč značilni

tankoploščati kristali, ki so rotirani za 45° z ozirom na kristale z gornjih nivojev.

Proti površju so prizmatski oziroma debeloploščati kristali, ki jim na koncu sledijo še piramidalni

kristali. Zanimivo je, da so samski – izolirani kristali wulfenita zelo redki. Večina kristalov je namreč

zdvojčenih. Kristali so lahko rumeni, oranžni, rjavi, zelenorumeni, pa tudi brezbarvni ali celo črni.

Lahko so zelo majhni ali pa dosegajo velikost tudi do 7 centimetrov. Wulfenit je pogosto zrastel na

galenitu, lahko je na apnencu ali pa prekriva kristale kalcita. Na najvišjih nivojih mežiških rudišč je

wulfenit prekrit z zadnjo generacijo kristalov kalcita, ki raste še danes.


Vanadij, ki ga najdemo tudi kot primes v wulfenitu, se je pod vplivom oksidativnih raztopin večinoma

izločil kot descloizit (Pb,Zn)2(OH)VO4.

Kristali so zelo drobni in ne presegajo dveh milimetrov.

Običajno so temnorjavi do črni ali pa svetlorjavi in imajo diamanten sijaj. Pogosto so na karbonatni

kamnini ali v bližini kristalov wulfenita, še pogosteje pa prekrivajo podlago iz kristalov kalcita.

Med pogostejšimi minerali mežiških rudišč je sadra. Običajno prekriva druge minerale v obliki tankih

prevlek ali drobnih kristalov. Večji in bolj popolno oblikovani kristali sadre so redkejši.

Sadra se izloča direktno kot rezultat oksidacije sulfidov v žvepleno kislino, ki se nato nevtralizira na

apnencu oziroma kalcitu. Kristali sadre imajo lahko značilno vlaknato teksturo, lahko so povsem

nepravilnih oblik, kar je posledica korozije ali pa jih najdemo v popolno oblikovanih kristalih dvojčkih

tipa »lastovičji rep«. Posamezni primerki so lahko veliki tudi do dvajset centimetrov, vendar so

pogosto močno korodirani. Sadra je pogosto skupaj z limonitom, kalcitom in drugimi minerali. Ker je

zelo topna, dobimo najlepše kristale v suhih delih rudnika.

V rudiščih Pece se pojavlja tudi aragonit (rombični CaCO3). Nastaja še danes pod vplivom kraških

voda. Najdemo ga v razpokah v oksidacijski coni rudišča s kalcitom v obliki igličastih kristalov.

Posamezni skupki lahko dosežejo velikost nekaj deset centimetrov.

Melanterit (FeSO4.7H2O) nastaja v bolj suhih delih mežiškega rudišča povsod, kjer so prisotni

železovi sulfidi, zaradi svoje velike topnosti. Pogosto ga najdemo na markazitu. Tvori vlaknate ali

zrnate skupke v rudi oziroma na prikamnini, še posebej pa v razpokah in votlinicah v glinenih

sedimentih.

Pogost spremljevalec oksidacije sulfidnih rudnih teles in dedolomitizacije prikamnine v bolj suhih

rudniških rovih je epsomit (MgSO4.7H2O), ki dosega velikost nekaj centimetrov.

Mineraloška posebnost revirja Graben pa so prevleke »gorskega usnja« ali paligorskita [(Mg,Al)2

Si4O10(OH)· 4(H2O)].

Parageneza rudnih in jalovinskih mineralov v rudiščih gore Pece je izjemna predvsem po raznolikosti

pojavnih oblik in pestre morfologije kristalov.

Nedvomno je celotno rudišče in predvsem še vedno dostopna rudna telesa pomemben del kulturne

in tehnične dediščine Slovenije in naravna geološka vrednota, ki je močno vplivala na zgodovinski

gospodarski in kulturni razvoj celotnega območja ter zaradi izjemnega zgodovinskega ekonomskega

pomena tudi za obe državi: Avstrijo in Slovenijo.

http://en.wikipedia.org/wiki/Lead

http://en.wikipedia.org/wiki/Zinc

http://en.wikipedia.org/wiki/Hydroxide

http://en.wikipedia.org/wiki/Vanadium

http://en.wikipedia.org/wiki/Vanadium

http://en.wikipedia.org/wiki/Aluminum

http://en.wikipedia.org/wiki/Silicon

http://en.wikipedia.org/wiki/Oxygen

http://en.wikipedia.org/wiki/Hydrogen

http://en.wikipedia.org/wiki/Water


Fotografije:

Oblike kristalov wulfenita iz revirja Graben se močno razlikujejo od oblik kristalov iz ostalih delov Mežiškega rudnika. Kristali na fotografiji pa so tudi za Graben nekaj posebnega. Imajo piramidalno skeletno strukturo. To je posledica interpenetracijskega dvojčenja in priraščenosti na podlago s ploskvijo (001), zaradi česar je prišlo do izrazite hemimorfne rasti. Spodnje dele kristalov obrašča kalcit. Največji kristal meri v višino 12 mm. Zbirka Mirjana Žorža, foto Miha Jeršek.

V revirju Union se na obzorju 455 m pojavljajo živooranžni kristali wulfenita na modrikasti podlagi drobno-kristaliziranega kalcita. Kristali so conirani vzporedno z ravnino (001), zato so ploskve piramide n{011} progaste. To je posledica pogostega menjavanja kristalizacijskih pogojev. Značilna je nazobčana rast na ploskvah obeh pedionov. Največji kristali merijo 8 mm na robu. Zbirka in foto: Mirjan Žorž.


Na višini 490 m revirja Union imajo posamezni kristali wulfenita izrazito piramidalno obliko, pri kateri

prevladujejo ploskve zgornje piramide n{011} in spodnjega pediona c {011}. Velikost kristala 7 x 6 mm. Zbirka in foto: Mirjan Žorž.

Zdvojčeni kristali wulfenita imajo posebno plastasto ali conarno strukturo, ki nastane zaradi dvojčenja tako po pozitivnem c{011} kakor po negativnem c{011} pedionu. Osnovni kristali so skoraj povsem preraščeni, zato imajo zdvojčeni kristali na sliki obliko sendvičev. Največji dvojček meri 12 mm na robu. Union 390 m. Zbirka in foto: Mirjan Žorž.


Kristali descloizita so vedno drobni. Največkrat jih najdemo v obliki kristalnih prevlek na apnencu; precej redkeje pa na wulfenitu. V takih primerih je wulfenit vedno korodiran. Na sliki je primerek s kote 395 m unionskega revirja. Lepo je vidna razjedenost ploskev pediona na wulfenitovih kristalih, ki poteka vzporedno s prizmo a{010}. Rob največjega kristala wulfenita meri 6 mm. Zbirka in foto: Mirjan Žorž.

Detajl descloizitovih kristalov na kristalih kalcita skupaj s korodiranim wulfenitom, 15 x 10 mm, foto Miha Jeršek.


Wulfenit iz revirja Doroteja, 45 x 35 mm. Zbirka Marjetke Kardelj, foto Miha Jeršek.


»Karo« kalcit je nastal tako, da je starejšo skalenoedrsko generacijo kalcita prerasla mljaša generacija kalcita, za katero je značilen bolj sodčkast habitus, 52 x 30 mm. Zbirka Prirodoslovnega muzeja Slovenije, foto Ciril Mlinar.


Zdvojčeni kristali kalcita, revir Igrčevo, 55 x 75 mm. Zbirka Prirodoslovnega muzeja Slovenije, foto Ciril Mlinar.


Eden najimenitnejših primerkov kalcita (bazalni dvojčki) z wulfenitom, 11 x 9 cm. Zbirka Gregorja Koblerja, foto Ciril Mlinar.


Kristali anglezita imajo običajno visok sijaj, 28 x 15 mm. Zbirka Marjetke Kardelj, foto Ciril Mlinar.


Sadra je pogosta v suhih delih jame, kjer je oksidirana mineralna združba v krovnini nahajališča. Le redko razvije izrazito vlaknate kristale s svilnatim sijajem, ki jih lahko občudujemo s prostim očesom. Zbirka Marjetke Kardelj, foto Miha Jeršek.

Hemimorfit je v Mežiškem rudniku dokaj redek mineral. Vedno pa nastopa v obliki snopastih kristalov, kakršni so prikazani na tem posnetku. Do 2 mm veliki posamični kristali so priraščeni na ploskvi velikega kristala kalcita,


kar je tudi svojevrstna redkost. Kristali hemimorfita so namreč praviloma zraščeni v prevlekah, zaradi česar težko razločimo njihovo obliko. Zbirka Mirjan Žorž, foto Miha Jeršek.

Risbe:

Kalcit

Skalenoedrski kristali kalcita tvorijo dvojčke z dvojčičnimi ravninami (001), (012) in (021). Risbe Miha Jeršek.

Značilen kristal kalcita mežiških rudišč ima dominantno kristalno ploskev lika romboedra 101. Risba Miha Jeršek.

Kristali kalcita s prevladujočimi kristalnimi ploskvami lika 012 so razmeroma pogosti. Redkejši pa so bazalni dvojčki tega tipa kristalov, ki jih prikazujeta risbi. Risbi Miha Jeršek

Za sodčkaste kristale kalcita iz mežiških rudišč je značilno, da ne dominira nobena od kristalnih form. Risal Miha Jeršek


Razmeroma redki kristali kalcita iz mežiških rudišč imajo razvite strme romboedre. Najbolj značilni so za revir Graben. Risal: Miha Jeršek.

Hemimorfit

Kristali hemimorfita kažejo bolj ali manj izrazit hemimorfizem. Imajo razvite naslednje kristalne ploskve b{010}, m{110}, kp{011}, kn{01-1}, dp{101}, dn{10-1}, ep{103} in en{10-3}. Risal: Mirjan Žorž.

Descloizit


Enostavni kristali descloizita (A) imajo vedno ukrivljene ploskve (B). Forme m{110}, Op{111} in On{1-11}. Risbi Mirjan Žorž.

Wulfenit

Φ

s Y

uc λ sY

u Φ

A

B

c

gnan f

, ,

c

n

naC

f

n

Fn a

G

g

G

FD,,,

,

,

,


Dravit

V naselju Črneče pri vasi Dobrova nekaj kilometrov od mesta Dravograd, leži svetovno znano klasično

nahajališče dravita - rjavega magnezijevega turmalina.

Prva omemba rjavih kristalov turmalina v margaritnem blestniku s področja Koroške je bila že leta

1839. Sprva so kot nahajališče navajali Prevalje in Kaplo, kasnejši avtorji pa so si bili enotni, da je

mišljeno nahajališče Dobrova pri Dravogradu.

Nenavadni turmalini so zbudili zanimanje številnih avstrijskih mineralogov. Leta 1873 je Zepharowich

opisal njihovo morfologijo in paragenezo. Glede na opravljene optične in kristalno-kemijske analize,

pa je mineralog Tschermak ugotovil, da gre zaradi drugačnih lastnosti za povsem samostojen mineral

iz skupine turmalinov. Leta 1884 ga je (za nas zelo prijazno) poimenoval po reki Dravi, ki teče nedaleč

od najdišča.

Mineral dravit tako po vsem svetu nosi slavo reke Drave. Obenem je prvi na novo opisani mineral iz

slovenskih nahajališč. Dobrova pa prvi mineralni locus typicus na Slovenskem. Po koncu 19. stoletja

so draviti nekako potonili v pozabo, podatki o točni lokaciji nahajališča pa so se sčasoma izgubili.

Nahajališče je spet oživelo šele v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Anton Čevnik iz

Dobrove pričel z izkopavanjem temeljev za hišo na svoji parceli. Po njegovem pripovedovanju je bil v

pobočju, kjer zdaj stoji njegova hiša, lep travnik in nihče ni niti slutil kaj se skriva pod površjem.

Takoj ko so odstranili rušo in prst je naletel na večje kose preperelega margaritnega blestnika s

sledovi vrtanja in drobci dravitov.

Kmalu je postalo jasno, da so znova odkrili staro nahajališče dravita. Novica Hitro je postalo jasno, da

so ponovno našli staro zgodovinsko nahajališče dravita. Vest o ponovnem odkritju dravita se je

bliskovito razširila tudi v tujino in ni trajalo dolgo, da so Čevnikovim pri izkopu temeljev »pomagali«

številni avstrijski, nemški in nizozemski mineralogi. Največje kristale dravita so našli v najbolj debelo-

E

n

f

n

a

g

,

,

F


zrnatem bledo-zelenem margaritnem blestniku, kjer so posamezne luskice margarita merile tudi več

kvadratnih centimetrov. Kristali dravita so bili veliki do 4 cm, redko pa so našli tudi do 10 cm velike

primerke. Izkop temeljev za hišo se je spremenil v skrbno in natančno izkopavanje dravitovih

kristalov. V grapo pod hišo so zvozili samo tiste bloke masivnega blestnika, ki niso bili perspektivni za

iskanje večjih kristalov.

Da bi lahko razumeli pojav nastanka dravitov na tem nahajališču, je potrebno poznati regionalne

geološke procese, ki so privedli do njegovega nastanka. Kristali dravita so le v ozkem pasu

margaritnega blestnika, ki ga obdajajo stare metamorfne kamnine Dravograjskega nariva, med

katerimi prevladujejo biotitno-muskovitni gnajsi, amfiboliti in marmorji, V smeri JV-SZ do V-Z sekajo

pegmatitne žile,. Kristalna rast je rezultat metasomatskega nadomeščanja z magnezijem bogatih

kamnin s pegmatitsko talino.

Obarvanost se spreminja z vsebnostjo železa, ki v turmalinovi strukturi nadomešča magnezij, tako da

pri višji koncentraciji železa dravit lahko zvezno prehaja v schorlit. V dravitu smo kot vključke našli do

2 mm velike kristale rutila črne barve, manjši in tanjši rutili pa so prozorni in rdeče obarvani. Do 1 cm

dolge kristale rutila najdemo tudi v margaritnem blestniku.

Dravite so pri Čevnikovih v Dobrovi znova našli deset let kasneje pri izkopu temeljev za garažo, zadnje

primerke z do 3 cm velikimi svežimi temno-rjavimi kristali dravita pa so našli še leta 2003 pri

polaganju tlakovcev pred hišo.

Dravit je po kemijski sestavi natrijev magnezijev aluminijev borosilikat -

NaMg3Al6[(OH)4/(BO3)3(Si6O18]. Strukturo mu določa razporeditev atomov silicija in kisika v

šesteren obročasti silikat Si6O18, iz česar izhaja prostorska skupina R3m in kristalna oblika, ki je

trigonalna (ditrigonalno piramidna vrsta simetrije).

Od ostalih turmalinov ločimo dravit že na pogled, saj ima značilno medeno rjavo do temno rjavo ali

skoraj črno barvo.

Zaradi velike trdote (od 7-7,5 po Mohsovi lestvici) so prozorni turmalini živih barv cenjeni dragi

kamni.

Pri nas doslej najdeni draviti zaradi mnogih tankih razpokic in slabe prozornosti niso bili primerni za

brušenje in draguljarstvo. Le redki draviti brez vključkov so prozorni, večinoma so le prosojni, vsi pa

imajo steklast ali na prelomnih ploskvah smolnat sijaj.

Gostota dravita je 3,0 - 3,15 g/cm3. Ima nejasno razkolnost in školjkast lom. Nastopa v stebričastih

kristalih s prevladujočo tristrano in podrejeno šeststrano prizmo, na katerih so lahko izražene

vzdolžne “brazde”. Na obeh koncih zaključeni kristali nimajo nujno enakih oblik “vršnih” kristalnih

ploskev.

Večinoma so to enostavne ali kompleksne trigonalne piramide, ali pinakoid.

Ko je mineral podvržen spremembam temperature ali pritiska, bo sprostil električni naboj, je močno

piro- in piezoelektričen. Zato turmaline uporabljajo v merilni tehniki visokih pritiskov.

Na področju Strojne nastopa dravit v metamorfni kamnini, ki jo zaradi lesketajoče bleščeče sljude

(margarit) imenujemo blestnik. Bleščeča kamnina je zelo lepa, bela do bledo zelena, ponekod debelo-

ali drobnozrnata. Dravit je nastal ob delovanju zelo vročih hidrotermalnih raztopin, ki so vsebovale

bor in alkalije na metamorfozirane sedimentne kamnine z magnezijem (verjetno dolomite). Zanimivo

je naključje, da so do sedaj največje in najbolj znano nahajališče kristalov dravita Yinniethara v daljni

Zahodni Avstraliji našli in odkopali Slovenci - družina Soklič prvotno z Bleda.


Vzorci dravita s področja geoparka so med zbiralci mineralov in v muzejih po svetu posebej cenjeni,

saj gre za svetovno znano “tipično” nahajališče, od koder je bil mineral prvič opisan in poimenovan, in

pa zaradi lepih oblik, značilne barve in barvnega kontrasta s kamnino, v kateri je nastal. Kristali

dravita in nahajališče Dobrava pri Dravogradu tudi formalno sodijo v slovensko geološko dediščino z

najvišjo stopnjo varovanja.

Risba: morfologija dravitovih kristalov

trigonalna prizma a {100},

ditrigonalna prizma b {110},

zgornja trigonalna piramida d {201},

zgornja trigonalna piramida c {011},

spodnja trigonalna piramida e {10 }.

2.6. 1. Nahajališča rudnih mineralov

Nastanek in značilnosti svinčevih in cinkovih orudenj v karavankah

Rudarstvo ima v Severnih Karavankah ima več kot 340 let dolgo zgodovino. Vse do leta 1874 so

pridobivali le galenitno rudo, od takrat pa tudi so začeli tudi s proizvodnjo sfaleritnega koncentrata. V

vsej zgodovini so odkopali več kot 19.000.000 ton rude iz več kot 1000 km hodnikov in dokopov. Več

kot 1 milijon ton ton proizvedenega svinca in 500,000 cinka postavljajo rudnike v območju Pece med

zelo pomembne evropske proizvajalce. Med 2. svetovno vojno so zaradi nemških potreb po

molibdenu proizvedli tudi več kot 3000 t wulfenita (PbMO4) v koncentratu. Na žalost so večino

wulfenita v tistem času že izkoristili. Spektakularni vzorci wulfenita, nekateri so razstavljene v

številnih javnih in zasebnih zbirkah po vsem svetu, so bili zdrobljeni in so bili uporabljeni za

proizvodnjo topovskega jekla. Zaradi nizkih cen svinca in cinka na svetovnem trgu kovin, so rudnik

Mežica leta 2004 zaprli. Kot del podjetja CPM - Gradbeni material d.o.o., ki še vedno deluje kot

preostanek dela nekdanjega rudnika, ki proizvaja gradbeni material iz rude jalovine, je Turistični

rudnik in muzej – Podzemlje Pece d.o.o., ki ohranja del rudnika še vedno odprta za javnost, študente

rudarstva in geologije in za raziskave. Trije rudni revirji: Moring, Helena in Topla so še vedno dostopni

zaradi geloških vrednot in tehnične kulturne dediščine, ki jo lahko tames opazujemo.

Rudarjenje je potekalo na površini skoraj 10 km2. Območje z vsemi rudnimi pojavi in raziskovalnimi

deli pa ima površino kar 64 km2. Odkopavali so okoli 350 rudnih teles. Najvišji odkopi so bili tik pod

vrhom Pece na nadmorski višini 2060 m nad morjem, najgloblji odkopi v rudnem revirju Graben so

bili na višini 268 m nad morjem. Večina rudnih teles svinca in cinka (99%) je v okviru nariva Severnih

Karavank. Le majhno, a bogato cinkovo in svinčevo rudišče Topla, s tremi rudnimi telesi, ki so

vsebovali le okrog 1% celotne proizvodnje rudnika Mežica pripadaju Pecinemu narivu. Lega rudnih

1

d c

a

b

e


teles v stratigrafskem zaporedju je prikazana na sliki. 2 v nadaljevanju. Njihovo tektonsko lego

prikazuje slika 1. Rudišče Topla nastopa v anizijskem dolomitu Koprivnske formacije in je

singenetskega ter zgodnjediagenetskega nastanka.

Fig. 1. Tektonska lega rudnih teles: rudišče Topla pripada zgornjemu narivu Pece, medtem ko so mežiška

rudišča del nariva Severnih Karavank.

Fig. 2. Lega rudnih teles v Stratigrafskem stolpcu.

Izključno epigenetske vloge mineral v osrednjem območju rudnika Mežica, so omejene na Ladinian

Wetterstein Fm., Predvsem na zadnji greben lagoonal apnenca. Ore organi v okrožju rude Graben so

del mineralizirane zunanji rob grebena apnenci iz Wetterstein Fm. Približno tretjina od organov,

mineralne rude v zadnji greben lagoonal apnenec karbonatna platforma, so vezani plasti (subparallel)


ali "usklajene" mineralnih depozitov. Ugotovljeno je bilo, da je mineralizacija nadzorom višjo

prepustnost ciklične breče emersion, ki so bile oblikovane v času emersions in plitvih zakrasevanje iz

karbonatnih sedimentov na platformi med nizko stojalo na morje ravni (tj. "A" obzorje Lopher

cyclotheme). Ti paleokarst obzorja so našli v vseh mineralizirana bloke minirano območje na isti

ravni, pod prvo Karnijskih zajema neprepustnih skrilavci. Več telesa ore te vrste so sedimentne

teksture, ki so videti stratiform, ampak pred kratkim je bilo ugotovljeno, da so mimetične zamenjavo

notranje kraških sedimentov samo. Približno dve tretjini rude organov "neskladne" za posteljnino

karbonatov in genetsko povezan z mineralizacijo v sistemu za zlome, ki se strmo subvertical križajo

apnenci in dolomiti postelj približno v smeri subparallel poldnevnika. Število organov, mineralne rude

so kombiniranega tipa. Nekateri nepravilno oblikovane rude organi so prav tako močno prepustnost

pod nadzorom.

Poleg Topla Anisian do 7 debela syngenetic depozit m rude, so skoraj vsi epigenetske rude depozitov

omejena na zgornji 600 metrov od Wetterstein Fm. Celoten nasledstvo Anisian, Ladinian, in Zgornja

triasa platformo karbonatov 2000 - 2400 metrov debel. Stabilno žvepla, kisika in ogljikovega izotopa,

sled, in redkih zemeljskih elementov študije ovrgla vse magmatskih ali vulkanske tekočine vir tako za

genetske vrste vlog. Pred kratkim smo dodeljena prvi mineralizaciji dogodka Topla na Bližnjem do

poznega Anisian fazi rifting. Salt slanici tok je bil izgnan na karbonatna platforma, kjer dušikom

bogata cianobakterije preproge organske snovi, in zmanjšati okolju na tleh slanici bazen, omogočila

zgodnji diagenetic padavin sfalerita, Galena in železo sulfidov. Svinec izotopov študije jasno izkazali

drugačno vir mineralizaciji tekočine za Topla in Mežica rude organov.

Podroben mikroskopsko študije karbonata cementa stratigrafije in cathodolumniscence mikroskopija

prevladujočih epigenetske depozitov mineral je pokazala, da lahko enako cementov dolomit sedlo, ki

tik pred datumom padavin rude mineralov najdemo v celotni Severni Karavanke nasledstva Mts rocka

do Spodnje Jurski sedimenti. Zaporedni generacije rude in jalovih mineralov, je mogoče najti do

Spodnje Jurski sedimenti. Geokemijska podpis zaporednih sfalerita generacija je enak v celotni regiji

Severne Karavanke Mts. To se je izkazalo dejstvo, da je glavni mineralizaciji dogodek v najbolj

produktivnih del depozita mineralnih Mežica bil epigenetske vrste mineralizacije. To je bila dodeljena

pozno Spodnje Jurassic na Bližnjem Jurassic ekstenzijski (Alpine Tethys ali Penninicum Ocean

odpiranje) tektonske dogodek, ki je privedla do nizke temperature svinca in cinka slane vode kar

dokazujejo J. Kuhlemann na al. (2001) tudi za Raibl in Bleiberg Pb-Zn rude okrožju vzhodnih Alp, ki jih

je mogoče razvrstiti asMVT (Mississippi dolina vrsta) Pb in Zn rude depoziti v karbonatne kamnine.

Neredna organi ore brez jasne genetske razlog za mineralizacijo rude in brez znanimi dejavniki

mineralizacije je treba razvrstiti v eno od predhodno opredeljenih vrst bi se lahko rezultat že rude

faze rocka poroznosti in učinkovito prepustnost, ki bi se lahko razširi z rudo slane vode v prvih ore

mineralizacije fazi. To je pravzaprav enak postopek, kot smo opisali za ore mineralizacije v faciesi

rocka greben od Wetterstein Fm., Vendar pa razlog za poroznost niso bile priznane, vendar

Collumnar breče rude organov, ki so do nekaj sto metrov visoko, in od nekaj sto do nekaj tisoč

kvadratnih metrov površine, vendar niso bile genetsko povezan z regionalnim ali lokalnim tektonskih

deformacij napake so bile velike genetske enigma. Jasno je, da so bili oblikovani synchonously do

drugih vrst rude, zaradi istega paragenesis rude, vendar nismo priznani glavni razlog za genetske

breče geneza in njihovo primarno poroznost, ki je bil najpomembnejši genetski dejavnik, kot tudi na

drugih vrst rude organov.


Fig. 3. Regionalna razporeditev rudnih teles in rudnih nahajališč na območju Mežiških rudnih polij.

Herlec (2009) ugotovila, da so bili breče organi in njihove poroznosti, ki je bila odgovorna za

usmerjanje pretoka rude slanici, ki je odlaganje rude, minerali, kot cement iz rude clasts, ki jo tvorijo

propad stare hangingwall kraških jamah pred mineralizaciji dogodek. Ugotovili smo, da je bil na

karbonatna platforma pojavil in karstified večkrat za dlje se razteza čez čas. V tistem času v že

lithified platformo apnenci so nastajale globlje v skalo nasledstva velike kraške jame. Med kasneje

morskih trangressions nad kraškimi jamami sedimentacijo mlajših sedimentov zgodila. Zaradi večje

debeline in teže novo deponirani sedimentov nad že prej oblikovana kraških jam in raste lithostatic

pritiska geomehanske stabilnost visi zidu je bil presežen.

Z vzponom lithostatic pritiska collaps na steni visi kamenje v obseg kraška jama je šlo. Porozni kolaps

breče je bila ustanovljena iz fragmentov. Agresivno slane vode ore bi lahko delno jih razjedajo, kot se

je izkazalo, da ga nekako zaokroženo clasts. Kasneje cementiranje z naslednjimi genarations rude in


jalovih mineralov, povzročilo tako imenovani rude razpustitev breče. Tako genetski tip porozne

karbonatnih kamnin breče so raziskovali v podrobnosti na naftnih poljih v Teksasu. Geofizikalne

preiskave in rezultati vrtanja dokazala, da lahko višina teh propad collumnar telesa breče je do 700

metrov. Zaradi zelo visoke poroznosti so izjemno dobri pasti olje tam (Loucks, 2007).

2.7. Paleontološke posebnosti Geoparka Karavanke

Paleontološke raziskave opravljene v zadnjih dveh stoletjih v območju geoparka nam dajejo

impresivni inventor fosilov. Bili so najdeni makro fosili skoraj vseh starosti razen predsilurijskih.

Raziskave mikro fosilov so potekale večinoma v zadnjih nekaj desetletjih in so omogočili na mnogih

mestih mnogo boljšo in na mnogih mestih cello podrobno biostratigrafsko starostno opredelitev

raziskovanih sedimentov.

Silurijski makrofosili so redki v Karavankah, poznani so iz struge potoka Trögern.

Devonijske korale (rodov Heliolites in Favosites) so pogoste v devonskih grebenskih apnencih. Lahko

jih najdemo tudi v meliščih ob vzhodnem vznožju Koroškega Storžiča/ Kärntner Storschitz.

Karbonski trilobiti in fosilne rastline so znane iz slovenskega dela Karavank.

Spodnjetriasni sedimenti so ponekod polni fosilov. Polži vrst Holopella gracilior, Natiria costata;

školjke Claraia clarai in Costatoria costata, in glavonožce rodu Tyrolites sp. Lahko njademo v

spodnjetriasnih plasteh laporovcev in peščenjakov werfenskih skladov v Južnih Karavankah.

Anizijski in ladinijski karbonati vsebujejo bogato združbo glavonožcev, koral, spongij, stromatoporid,

brahiopodov, iglokožcev in školjk. V Potokgrabnu vzhodno od Košute se lahko najde ostanke rib.

Karnijske Cardita plasti so najbolj znano sedimentacijsko zaporedje bogato s fosili. Še posebej

zanimva ja v njih najda vretenca ihtiozavra:

Več kot 300 metrov debelo zaporedje karnijskih karbonantnih kamnin v okolici Mežice, ki vključuje tri

laporno-skrilave horizonte na terenu ni mogoče opazovati v sklenjenem profilu. Zato je bilo

dolgoletno vzorčevanje odvisno predvsem od občasne dostopnosti plasti z makrofavno. Rudonosni

"wettersteinski" apnenec in dolomit vključno z apnenčevim oolitom v talnini prvega skrilavca je bil že

pred leti raziskan v revirju Navršnik na sedmem obzorju mežiškega rudnika (Jurkovšek, 1978), ob

izgradnji gozdne poti v neposredni bližini jalovišča Kolerca so bile na površini odkrite plasti z bogato

favno iglokožcev. Makrofavna prvega laporno-skrilavega horizonta v rudniku zaradi geomehanskih

lastnosti kamnine ni bilo mogoče neposredno vzorčevati, zato je bila zbrana na jalovišču Kolerca, Ide

in Na Klinih. Vzorčevanje makrofosilov od oolitno-onkoidne talnine drugega klastičnega horizonta, do

krovnine tretjega horizonta je bilo opravljeno v več fazah v Helenski grapi (Jurkovšek in Kolar-

Jurkovšek, 1997).

Pri ponovnem pregledu bogatega paleontološkega gradiva iz okolice Mežice se je pokazalo, da

vsebuje še nekatere pomembne brahiopode iz skupine Thecideida. Že zbrana mikrofavna, med

katero so pogostni ostanki holoturij, ostrakodi in redke foraminifere, ostaja še naprej neraziskana.

Enako velja tudi za ostanke vretenčarjev iz prvega klastičnega horizonta, med katerimi so posamezna

ribja vretenca in eno samo veliko vretence ihtiozavra, ki je shranjeno v paleontološki zbirki

Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani.


Dosedanje raziskave v širšem področju mežiškega rudišča so že v preteklosti pritegnili pozornost

geologov trije, do 20 m debeli horizonti laporno-skrilavih kamnin, v podlagi katerih se vselej pojavlja

nekaj plasti oolitnega in onkoidnega apnenca. Med prvimi jih je opisal Teller (1896) kot karditske

skrilavce (po školjkah rodu Cardita) in to ime se jih je držalo še vse do sredine dvajsetega stoletja.

Zorc (1955), ki je razlikoval le prvi in drugi skrilavec (delovno ime za klastične kamnine znotraj

karnijskih karbonatnih kamnin mežiškega prostora), je te plasti imenoval rabeljske.

Štrucl (1961, 1970a, 1970b, 1971) je v karnijski stopnji že ločil tri karditske skrilavce, ki leže med

rabeljskimi apnenci in jih je primerjal z Bleibergom. Pungartnik in sodelavci (1982) so podrobno

opisali zaporedje karnijskih plasti v Mežici ter njihove sedimentološke in geokemične lastnosti. Jelen

in Kušej (1982) sta opisala palinološko vsebino vseh treh klastičnih horizontov. Iz pogostnosti spor,

peloda in akritarhov sta sklepala, da je vpliv rečne delte na sedimentacijsko okolje postopno slabel od

prvega prek drugega klastičnega horizonta in je v tej smeri naraščal vpliv morskega okolja.

Jurkovšek (1978) je iz vseh treh julsko-tuvalskih klastičnih horizontov in njihove oolitno-onkoidne

talnine opisal polže, navtilide in amonite, omenja pa tudi krinoide in ribja vretenca. Primerjava z

Bleibergom je pokazala številne skupne cefalopodne vrste.

Jurkovšek in Kolar-Jurkovšek (1997) sta podrobno opisala karnijsko krinoidno favno iz oolitno-

onkoidnih plasti pod tremi laporno-skrilavimi horizonti mežiškega prostora in ugotovila prisotnost

šestih krinoidnih vrst, ki pripadajo rodovoma Laevigatocrinus in Tyrolecrinus. V istem delu sta opisala

novo krinoidno vrsto Tyrolecrinus pecae, ki je posebnega pomena za paleontolško dediščino

geoparka.

Za paleontološke raziskave so bili najpomembnejši vsi trije klastični horizonti in oolitno-onkoidne

plasti, ki leže tik pod njimi. Za talnino prvega klastičnega horizonta, ki leži na "wettersteinskem"

rudonosnem apnencu, je značilna do 65 cm debela plast črnega oolitno-onkoidnega apnenca, ki

vsebuje mnogo pirita. Onkoidi imajo premer do 8 mm in v jedru pogosto vsebujejo krinoidne

elemente. Med osikli krinoidov največji delež predstavljajo ploščice pecljev, med katerimi prevladuje

vrsta Tyrolecrinus hercuniae (Bather) v združbi z Laevigatocrinus cf. subcrenatus (Münster), T. cf.

scipio (Bather) in

T. tyrolensis (Laube).

Sledi od 15 do 20 m temno sivega do črnega skrilavca, ki približno 9 m nad oolitno plastjo vsebuje

bogato fosilno združbo. V njej so najpogostejši amoniti vrste Carnites floridus (Wulfen) (tab. 1, sl. 4 a,

b). Amonitne hišice so bile v okolje z močnim vplivom rečne delte nesporno prinešene, saj na to

kažejo tako palinološko-facialne (Jelen&Kušej, 1982) kot sedimentološke raziskave (Pungartnik et

al., 1982).

Nad prvim skrilavcem leži od 90 do 160 m svetlo sivega debeloplastovitega apnenca, ki je podoben

rudonosnemu apnencu pod prvim skrilavcem. Zato se zanj pogosto uporablja ime

"psevdowettersteinski" apnenec. Vsebuje od 10 do 50 cm debele plasti z onkoidno in stromatolitno

teksturo. Ponekod prevladuje dolomit, v spodnjem delu pa se med debeloskladovitim apnencen

pojavlja tankoplastovit do ploščast apnenec. V najvišjem delu "psevdowettersteinskega " apnenca

leži okoli 20 cm debela plast lumakele z oolitnim vezivom, nato pa nekaj tanjših plasti oolitno-

onkoidnega apnenca.

V zgornjem delu Helenskega potoka na "psevdowettersteinskem" apnencu leži okoli 2 m sparitnega

in oolitnega apnenca, na njem pa 40 cm debela plast temno sivega oolitno-onkoidnega apnenca, ki

poleg nedoločljivih ostankov školjk in polžev vsebuje množico krinoidnih elementov. Krinoidno


združbo tega horizonta sestavljajo pecljeve ploščice vrst L. subcrenatus (Münster), T. hercuniae

(Bather), T. sceptrum (Bather), T. scipio (Bather), T. tyrolensis (Laube) in T. pecae Jurkovšek in Kolar-

Jurkovšek (tab. 1, sl. 3). Iz istih plasti v Helenskem potoku so bili določeni filogenetsko in morfološko

pomembni brahiopodi vrste Thecospira haidingeri (Suess).

Nad oolitnim apnencem leži 14 m debel drugi klastični horizont, ki v zgornjem delu vključuje dve

plasti temno sivega apnenca ter posamezne manjše apnenčeve leče. Od fosilne makrofavne drugega

klastičnega hrizonta velja omeniti le nekaj centimetrov debelo plast z vrsto Hoernesia sturi (Wöhr-

mann) v njegovem zgornjem delu.

Apnenčeve in dolomitne plasti med drugim in tretjim klastičnim horizontom so debele okoli 80 m. V

njihovem vrhnjem delu je okoli 50 cm debela plast apnenca s številnimi kamenimi jedri školjk vrste

Cornucardia hornigii (Bittner). Tik nad njo leži od 6 do 7 m oolitnega in onkoidnega apnenca z redkimi

lapornatimi vložki. Jurkovšek (1978) iz teh plasti navaja školjke Gervillia (Cultriopsis) angusta

Münster, Myophoria inaequicostata Klipstein in Lopha sp., Ramovš (1973) pa je potrdil karnijsko

starost plasti z najdbami foraminifer Trocholina biconvexa Oberhauser, T. procera (Liebus) in

Involutina sinuosa pragsoides (Oberhauser).

Od krinoidov so v istih plasteh zastopane vrste L. subcrenatus in T. hercuniae. Številne juvenilne

pecljeve ploščice z majhnimi petalijami in ustrezno daljšimi krenelami kažejo precejšnjo podobnost z

vrsto T. candelabrum (Bather).

Tretji klastični horizont nad opisanimi plastmi je debel od 14 do 16 m. Profil zaključuje več deset

metrov plastovitega apnenca, ki je verjetno še karnijske starosti. Le-ta v južnem delu Helenskega

potoka preide v dolomit norijske starosti.

Bogata združba moluskov, predvsem cefalopodov najnižjega t.im. prvega skrilavca oziroma prvega

klastičnega horizonta kaže številne skupne vrste, ki so poznane iz karnijskih plasti Karavank, Karnijskih

Alp in iz širšega prostora. Izrazita podobnost celotnega litološkega zaporedja in paleontološka

vsebina je opazna predvsem z rudiščem Bleiberg v Avstriji.

Cefalopodna favna v sedimentacijskem okolju prvega klastičnega horizonta zanesljivo ni avtohtona in

je bila v okolje z močnim vplivom rečne delte prinešena.

It is obvious, that it was transported from the pelagic sea into the delta sedimentary environment by

stormy waves.

Raziskave krinoidov reda Isocrinida, ki se pojavljajo v oolitno-onkoidni talnini vseh treh klastičnih

horizonov so pokazale, da se vrsti L. subcrenatus in T. tyrolensis pojavljajo tudi v karnijskih plasteh

Italije in Madžarske, po podatkih K l i k u s h i n a (1987) pa sta obe vrsti poznani tudi iz triasnih pla-

sti nekdanje Sovjetske zveze, kjer se obe pojavljata v južnem delu Pacifiške province.

Vrsta T. tyrolensis je značilna za karnijske plasti Italije, Avstrije, Nemčije, Madžarske, Bolgarije,

področja nekdanje Sovjetske zveze, Afganistana in Kitajske (Klikushin, 1987), omenjena pa je tudi iz

zgornjega anizija Kitajske (Kristan-Tollmann & Tollmann, 1983). Vse opisane krinoidne vrste so

značilne za globje in mirnejše morsko okolje, njihovi osikli pa se v raziskanih plasteh pojavljajo v

plitvovodnih oolitno-onkoidnih apnencih v bazi vseh treh klastičnih horizontov.

Med najnovejše paleontološke ugotovitve v mežiškem prostoru spadajo raziskave brahiopodov iz

oolitno-onkoidne talnine drugega klastičnega horizonta, iz katerega so določili filogenetsko in

morfološko pomembne primerke najstarejših predstavnikov skupine Thecideida, vrsto Thecospira


haidingeri (Suess). Morfologija in mikrostruktura rodu Thecospira je posebno dobro ohranjena in

vključuje spiralium, mišične odtise in nove značilnosti kardinalnega procesusa. Lupina ni spremenjena

in je zato uporabna za izotopske analize (Jaecks & Spiro, v pripravi).

Haq in sodelavci (1987) so v karniju prepoznali dva transgresijsko-regresijska cikla tretjega reda, ki ju

Bechstädt in Schweizer (1991) primerjata s prvim in tretjim klastičnim intervalom "Rabeljske

skupine".

Za drugega menita, da je tanjši, ker je bil transgresijsko-regresijski čas krajši. Litološka cikličnost

karnijskih plasti v okolici Mežice (trije klastični horizonti) in način pojavljanja makrofosilov kažejo, da

gre nedvomno za enak model kot ga opisujeta Bechstädt in Schweizer (1991) za karbonatno klastične

cikle "Rabeljske skupine" Vzhodnih Alp.


Laevigatocrinus subcrenatus (Münster), 10 x.

Tyrolecrinus pecae Jurkovšek & Kolar-Jurkovšek, 10 x.

Carnites floridus (Wulfen), 1 x.


Stratigrafski stolpec karnijskih plasti mežiškega prostora.

Zgornjetriasni dachsteinski apnenci v Južnih Kravankah so bogati s fosili, predvsem z veliko do zelo

veliko školjko rodu Megalodon. Glavni dolomit je zelo siromašen s fosili. Le redko najdemo onkoide –

kroglaste stromatolite, ki so jih včasih imenovali Sphaerocodium bornemanni.

Jurske kamnine so sicer razmeroma redke, vendar ponekod vsebujejo kar v Karavanken na mnogih

nahajališčih bogato fauno. Slavno je nahajališče Wildensteiner Wasserfall, kjer izdanjajo plasti z aptihi

/ Aptychenbeds in so bogate tudi z drugimi fosili. Radialne plošče in brahiji krinoida Saccocoma


tenella (GOLDFUSS) so bile opisane prvič v Alpah prav s tega nahajališča (Holzer & Poltnig, 1980).

Našli so tudi amonite and aptihei (Lamellaptychus, Laevaptychus), krinoidne členke, brahiopode,

belemnite, Rhyncholithes, bodice ježkov iz rodu Cidaris. Tudi krinoidne čaše iz rodov Apsidocrinu in

Phyllocrinus, Psalidocrinus se lahko najde tu.

Plasti Cardita iz Visokega Obirja (karnij)

Bodice morskih ježkov

Školjke in brahiopodi.

(Foto: P. Petschnig & Ch. Kucher)


Srednjetriasni laporovec in muljevec iz Potoka

Srednjetriasne ribe iz Potoka

Školjke

(Foto: P. Petschnig & Ch. Kucher)


2.8.Hidrogeologija

Velik del Karavank prekrivajo zakrasele kamnine, in sicer apnenci in dolomiti ter v prostoru razpršeni paleozoiski karbonati. Večji del zakraselega območja leži v Severnih Karavankah, na obmejnem območju Košutine enote in na območju karbonatnih kamnin Kamniško-Savinsjkih Alp. Na območju zakraselih kamnin je infiltracija zelo intenzivna, medtem ko površinskega odtoka na tem območju skorajda ni. Iztok podzemne vode je praviloma točkoven v obliki velikih kraških izvirov.

Zgornjejurske plasti z aptihi pri Podkanjskem slapu/Wildensteiner Wasserfall

Amonit (Foto: P. Petschnig & Ch. Kucher)

Aptihi, členki krinoidov, ribji zob (Foto: W. Poltnig)


Slika 8: Razširjenost karbonatnih kamnin na območju Geoparka

Državna meja v Karavankah predstavlja tudi površinsko razvodnico. Tako na južnem območju Karavank površinska voda odteka v reko Savo in deloma tudi v reko Dravo, v severnem predelu pa površinske vode odtekajo v smeri proti severu v reko Dravo. V letih od 1991 do 2002 je bilo v Karavankah na obeh straneh slovensko-avstrijske državne meje popisanih okoli 3600 izvirov. Večinoma so to izviri z majhnim pretokom. Le za nekaj izvirov, vendar pa so vsi zelo veliki in iztekajo iz kraškega vodonosnika, je bilo ugotovljeno, da njihovo napajalno zaledje sega preko državne meje. To so izviri na območju Pece na vzhodnem in Košute na osrednjem delu gorskega grebena. Pretok nekaterih dosega tudi po več sto litrov na sekundo.

V vzhodnem delu Karavank leži opuščeni rudnik svinca in cinka Mežica, katerega povprečni pretok kraških vod še vedno znaša 0,5 m3/s. Večje število manjših izvirov se pojavlja na območju z manj prepustno kamninsko podlago, kot na primer na območju Jezerskega in Železne Kaple/Bad Eisenkappel, ki ga gradijo paleozoiski skrilavci. To območje je tudi območje izvirov mineralne vode z visoko vsebnostjo CO2 in značilnim kemizmom.

Z odprtjem meja in članstvom Slovenije in Avstrije v Evropski skupnosti je to območje, ki ga je prvotno ostro delila državna meja, postalo enotno in odprto za razvoj. Sedanje poselitvene razmere in slaba mreža komunikacij so zelo ustrezne za ohranjanje in zagotavljanje dobrega stanja podzemne vode. Ta podzemna voda je zelo kakovostna in se tudi pojavlja v velikih količinah. Trenutno se večja naselja na obeh straneh meje oskrbujejo s podzemno vodo iz te regije.


Izrazite vplive zakrasevanja Severnih Karavank zasledimo na območju Obirja/Hochobir in Pece. Obir gradijo predvsem wettersteinski apnenci in dolomiti. Območje se skoraj v celoti odvodnjava podzemno, v večjem delu pa ta podzemno odtok poteka proti vzhodu v ozko dolino potoka Bela, kjer podzemna voda prihaja na plano skozi dno struge (Fig 9).

Predal – Čezmejno podzemno vodno telo

Pojav skupnega čezmejnega vodnega telesa podzemne vode in izvirov, ki služijo za oskrbo

preivalstva z vodo in predstavljajo velike vodne rezerve, je spodbudilo oblasti obeh držav, da sta s

skupno vodnogospodarsko Dravsko komisijo podprli začetek hidrogeoloških raziskav v Zahodnih

Karavankah. Na podlagi rezultatov sta Republika Avstrija in Republika Slovenija leta 2005 določili

skupno čezmejno vodno telo podzemne vode, s čimer sta se zavezali, da bosta vprašanja

gospodarjenja s podzemnimi vodami reševali skupaj in v dogovoru. Znotraj območja skupnega

vodnega telesa Karavank je bilo določenih pet čezmejnih kraških vodonosnikov, iz katerih se vode

tudi čezmejno odvodnjavajo.


Fig 9: Shematski prikaz podzemnega odtoka z Obirja/Hochobir proti Beli/Vellach s procesi zakrasevanja – tvorba jam.

Peca je kraški masiv na vzhodnem območju slovensko-avstrijske meje, ki ga tvorijo pretežno triasni karbonati. Na severu in vzhodu je masiv omejen s terciarnimi sedimenti in paleozoiskimi metamorfnimi kamninami, na katere je Peca narinjena. Na jugu Peco omejujejo zeleni paleozoiski skrilavci in železnokapelski granitni pas. Večji del Pece sestavlja wettersteinski apnenec, tako je iz njega sestavljen osrednji visokogorski plato in vrh gore. Mlajše plasti, ki so odložene nad wettersteinskim apnencem, tvorijo kardita plasti in glavni dolomit. Te plasti najdemo v okolici Črne na Koroškem.

Wettersteinski apnenec je v celoti zakrasel, zaradi česar na tem območju ne najdemo površinskega odtoka. Padavinska poda ponika neposredno v masiv in prihaja na površje v obliki velikih kraških izvirov ob vznožju Pece. Največji kraški izviri na avstrijski strani ležijo na območju nariva triasnih kamnin na predgorje med Globasnico/Globasnitz in Pliberkom/Bleiburg. Na slovenski strani vode prihajajo na plano v svinčevem in cinkovem rudniku Mežica, v rudniku Topla ter ob vznožju Gornje.

Del tega podzemnega odtoka je tako na slovenski kot tudi na avstrijski strani zajet za oskrbo s pitno vodo.


Slika 10: Zakrasel triasni apnenec na Peci (Foto: E. Strobl)


Mineralni izviri

Izviri so zelo zanimivi naravni fenomeni, ne samo kot takšni, ampak tudi kot vir oskrbe s pitno vodo za velik del prebivalstva. Ker pa so povezani tudi s tradicijo in kulturo, prav tako predstavljajo pomembno kulturno dediščino.

Podobno kot izdanki kamnin za geologa predstavljajo okno v geološko preteklost in razvoj, izviri hidrogeologom predstavljajo okno v vodonosnik in so neke vrste „izdanek“ podzemne vode.

Predal 1 – Obirske jame

Pri odkopavanju svinčeve in cinkove rude, so bile v wettersteinskem apnencu na Obirju/Hochobir

najdene izjemne stalaktitne kraške jame, ki so jih odprli in so trenutno tudi delno urejene za obisk.

Foto: D. Zupanc

Foto: D. Zupanc


Med več kot 3000 znanimi izviri na območju, so med njimi tudi visokomineralizirani izviri, izviri z visoko vsebnostjo ogljikove kisline in drugi zanimivi manj mineralizirani izviri. Nekatere kisle vode so poznane že od nekdaj. Tako so bile že v 19. stoletju vključene v zdravilišča ali izkoriščane za zdravljenje na osnovi njihovega uživanja (Bad Vellach/Zdravilišče Bela). Nekateri od teh izvirov so bili tudi uradno priznani kot nahajališča zdravilne vode. Danes se za zdravstvene namene uporabljata le še vodi iz Koroškega litijevega vrelca in Železne Kaple/Bad Eisenkappel.

V grobem lahko izvire na tem območju delimo na:

visokomineralizirane kisle vode

nizkomineralizirane kisle vode z vsebnostjo železa

žvepleni izviri

nizkomineralizirani izviri (akratopege)

V dolini Bele/Vellachtal in Obirju/Ebriachtal je poznanih zelo veliko izvirov, zato je bilo območje poimenovano "dolina tisočerih izvirov“. Zaradi raznolike geološke podlage so na območju izviri z zelo različno vodo, tako po kemični sestavi kot tudi po vodnatosti.

Posebnost območja so tudi posamezna območja izhajanja CO2 zato nekateri izviri prihajajo na površje kot slatine.

Fig 11: Lokacije največjih kraških izvirov in CO2-slatin


Predal 1 – Izvir Murijev izvir, kisle Fe-mineralne vode

Kisle vode zlahka prepoznamo po njihovem okusu in bogati vsebnosti ogljikovega dioksida. Hitro

opazna je predvsem značilna izstopajoča oker barva površja ob izviru.

Oker barva ob izviru kisle vode (VE3_119) v soteski Schulnikgraben (Foto: W. Poltnig)

Deleži raztopljenih ionskih component izvira VE3_119 (26.5.1999) v soteski Schulnikgraben v meq/l

Mg

CaNa

K

Fe

Cl SO4

HCO3

VE3_119

Mg

CaNa

K

Fe

Cl SO4

HCO3

VE3_119


Predal2 – Izvir Koroški litijev vrelec, mineralna voda

Na območju granitnega pasu v dolini Bele/Vellachtal izvira Koroški litijev vrelec Železne Kaple/Bad Eisenkappel. Vzdolž globokega subvertikalnega tektonskega preloma iz globljih delov Zemljine skorje izhaja plin CO2 ki s sebolj nosi manjše količine mineralizirane vode.

Za to vodo je značilna visoka vsebnost natrija, nikarbonata, sulfata in klorida. Pri tem pa izhajo

večje koncentracije snovi v sledovih – litij – po katerih je izvir tudi poimenovan.

Deleži raztopljenih ionskih component izvira 213-BL4/82 (26.5.1999)


3. SEZNAM IN OPIS GEOLOŠKIH OBMOČIJ ZNOTRAJ GEOPARKA KARAVANKE

Geo-znamenitosti in znamenitosti geoparka

a) Geo-znamenitosti ali splošno imenovane Geosites so geološko in geomorfološko pomembne in zanimive točke in/ali območja. Geo-znamenitosti lahko imajo poleg geološkega in geomorfološkega pomena tudi drug pomen, kot je arheološki, zgodovinski, botanični in zoološki, lahko pa so to tudi nekdanji rudniki in/ali premogovniki. Vse naštete zvrsti so močno povezane z geologijo. Med geo-znamenitosti sodijo tudi razgledne točke s katerih lahko opazujemo geološke oblike pokrajine ali druge značilnosti geologije.

b) Znamenitosti geoparka ali splošno imenovane Geopark localities so območja in/ali točke, kjer so geo-znamenitost predstavljene na zanimiv in nazoren način. Popularizacijska orodja so lahko različna, območja in/ali točke so lahko označene z informativnimi ali interpretativnimi tablami, zloženkami, brošurami, filmi, … Označene naj bi bile v naravi in/ali na kartah ter zemljevidih. Pomembno je, da so znamenitosti geoparka zanimive in predstavljene na način, ki je primeren in zanimiv tudi za širšo zainteresirano javnost.

Geološko dediščino predlaganega Geoparka smo v tabeli 5 klasificirali glede na vrsto (geo-znamenitost ali znamenitost geoparka) ter označili tiste, ki se nahajajo ob geoloških poteh. Glede na pomen smo jih razvrstili na mednarodno, državno (državno pomembna lokaliteta na območju Slovenije ali Avstrije) in regionalno oz. lokalno pomembne. Klasificirali smo jih tudi glede na njihov namen (izobraževalni, turistični, znanstveni), varovalni status (na osnovi slovenskega Zakona o ohranjanju narave /Ur. l. RS št. 96/04-ZON-UPB2 in Pravilnika o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Ur. L. RS št. 111/2004) ter avstrijskega Zakona Dežele Koroške o varstvu narave/Kärntner Naturschutzgesetz 2002 - K-NSG 2002) in zvrst (geološka, geomorfološka, rudnik, hidrogeološka, zgodovinska, botanična in/ali zoološka).

Na območju slovenskega dela predlaganega Geoparka smo med geo-znamenitosti in znamenitosti geoparka uvrstili točke in/ali območja, ki imajo z Zakonom o ohranjanju narave (Ur. l. RS št. 96/04-ZON-UPB2) oz. s Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Ur. L. RS št. 111/2004) podeljen status naravne vrednote. Nekatere točke in/ali območja se nahajajo tudi znotraj zavarovanih in varovanih območji. Na območju avstrijskega dela predlaganega Geoparka smo med geo-znamenitosti in znamenitosti geoparka uvrstili točke oz. območja znotraj območij, ki imajo z Zakonom Dežele Koroške o varstvu narave (Kärntner Naturschutzgesetz 2002 - K-NSG 2002) status naravnega rezervata, krajinskega rezervata ali naravnega spomenika. (glej podpoglavje C2).

Geo-znamenitosti in znamenitosti geoparka na območju predlaganega Geoparka

Na območju predlaganega Geoparka je do sedaj registriranih 48 geo-znamenitosti in 14 znamenitosti geoparka. Znamenitosti geoparka so opremljene z informacijskimi oz. interpretacijskimi tablami, predstavljene so v različnih publikacijah, nekatere so predstavljene v zloženkah in brošurah ali pa so del že obstoječih učnih, turističnih ali geoloških poti. V okviru predlaganega Geoparka se načrtuje stalni razvoj posameznih obstoječih in vzpostavitev novih točk. Do sedaj je več kot 35 znamenitosti geoparka (npr. Rudnik Mežica – Glančnik rov, rudišča Moring, Topla, Helena in stari Fridrih, Frančiškov rov-Leše, Smrekovec, Obirska soteska, Belska Kočna, Korte, Krajinski park Topla, Podkanjski slap, Geotrail Mela Koschuta, Gora sv. Heme, …) opremljenih s tablami in informacijskim ter učnim materialom izdelanim s strani predlaganega Geoparka, ki jih lahko uporabljajo šole, turisti, lokalno prebivalstvo idr. (več informacij o geo-znamenitostih in znamenitostih geoparka je predstavljenih v upravljavskem načrtu predlaganega Geoparka).

Tema Kratica Kategorija

Vrsta G geo znamenitost

GL znamenitost geoparka


Tabela 2: Razlaga kratic, ki so uporabljene na seznamu geo-znamenitosti in znamenitosti geoparka na območju geoparka

3.1. Seznam geo-znamenitosti in znamenitosti geoparka na območju Geoparka Karavanke

Zap. št. Ime geo-znamenitosti in znamenitosti geoparka, kratka oznaka Kategorije

1. Železna Kapla, Železna Kapla‐Bela Granodiorit porfir z velikimi conarno grajenimi glinenci tipa Rapakiwi.

G, REG, GEOL, EDU, NP, TUR, GEOTR, EDU

2. Bogatčeve peči Skalni bloki almandinovega glestnika z do 1 centimeter velikim kristali almandina, muskovita in kremena.

G, GL, REG, TUR, PN, GEOL, GEOM

3. Božičev slap Večstopenjski, 35 metrov visok slap v gabru.

G, NAT, PN, TUR, GEOL, GEOM

4. Breg – nagubane plasti Nagubane triasne plasti na Bregu pri Mežici.

G, REG, EDU, PN, GEOL

5. Burjakova stena Njen nastanek je povezan s tektonsko aktivnostjo in manjšim regionalnim prelomom, previsna drsna ploskev predstavlja tudi zanimivo plezališče.

G, GL, REG, TUR, PN, GEOM, BZ

6. Ciganska jama Vodoravna jama v dolini Tople, habitat netopirjev.

G, REG, EDU, PN, GEOM, BZ

7. Dobrova – nahajališče dravita Nahajališče v Dobrovi je klasično nahajališče minerala dravita in eno od petih najpomembnejših nahajališč na svetu.

G, GL, INT, SCI, PN, GEOL

8.

Dolina Bistre – prelomna cona Periadriatskega šiva Območje predstavlja širšo prelomno cono imenovano Periadriatski šiv, ki je eden najpomembnejših elementov trka med Afriško in Evrazijsko ploščo. Izdanki kamnin stika se najboljše vidijo ob potoku Bistra.

G, INT, EDU, TUR, SCI, PN, GEOL, GEOM, BZ, HYD

9. Ebriach, Železna Kapla‐Bela Izvir naravne mineralne vode in izdanek granita.

G, GEOL, EDU, NP GEOTR, HYD, NAT, TUR

10. Obirska soteska Intruzivne kamnine ob Periadriatski prelomni coni.

G, GEOL, EDU

11. Hainschgraben –Gröden beds Čudovita pot do izvirov v dolini Hainschgraben.

G, EDU, GEOL, TUR

12. Hainschsattel Pokrajino so izoblikovali lokalni ledeniki, pobočna melišča na Košuti.

G, EDU, GEOL, TUR

13. Hamunov vrh – nahajališče železovih mineralov v opuščenem rudniškem rovu

G, NAT, SCI, EDU, PN, GEOL, MIN

GEOTR geološka pot

Pomen INT mednarodni

NAT državni

REG regionalni oz. lokalni

Namen EDU izobraževalni (geoizobraževanje)

TUR turistični (geoturizem)

SCI znanstveno-raziskovalni

Varstveni status PN varstvo naravne dediščine

NP ni varovano

Zvrst GEOL geološka

GEOM geomorfološka

MIN rudnik

HYD hidrogeološka

HIS zgodovinska

BZ botanična in/ali zoološka


Rudišče na Hamunovem vrhu predstavlja edino masivno orudenje magmatske segregacije v Sloveniji ter nahajališče hematita in magnetita.

14.

Helenski potok – soteska in nahajališče karnjiskih fosilov Helenska grapa predstavlja eno od treh najbogatejših nahajališč karnijskih krinoidov v Evropi, v Sloveniji predstavlja absolutno redkost tako po množičnosti kot po odlični ohranjenosti osiklov krinoidov. Na območju povirja Helenskega potoka najdemo močvirne travnike in manjše fragmente povirnih barij.

G, INT, EDU, SCI, PN, GEOL, GEOM, HYD, BZ, TUR

15.

Hochobir (Obir), Železna Kapla‐Bela Obir je z nadmorsko višino 2139 m najvišji vrh v vzhodnem delu Severnih Karavank. Ker območje leži nad gozdno mejo, je wettersteinski apnenec vidno izpostavljen. Vrh nudi odličen razgeld na celotno gorovje Karavank in njegovo predgorje.

G, GEOL, EDU, GEOTR, GEOM, MIN, HIS, NAT, NP, TUR

16. Jama Korančevka Poševna, okoli 50 metrov dolga suha jama v dolini Tople.

G, REG, EDU, PN, GEOM

17.

Jegartkogel, Žitara vas Laminiran apnenec and kossenske plasti so izpostavljene le ob severnem podnožju Karavank in so na severne pobočju gore Jegartkogel najbolj primerne za raziskovanje

G, GEOL, GEOM, NAT, EDU, NP

18. Kärntner Storschitz, Železna Kapla‐Bela Zelo dramatski pogled na devonski koralni greben. (označeno kot pohodna pot)

G, GEOL, EDU, TUR, NAT, GEOTR, GEOM, NP

19. Kordeževa glava Kordeževa glava na Peci je naravno okno nastalo ob prelomni razpoki triasnega apnenca.

G, REG, TUR, PN, GEOM

20. Mela Koschuta Fascinantna tektonska prelomna cona na vzhodnem delu Košute

G, GEOL, EDU, TUR

21. Muri Quelle, Železna Kapla‐Bela Na območju stopenjskega poglabljanja paleozoiskih lupin na površje izstopajo večje količine CO2. Tukaj lahko najdemo večje število naravnih izvirov Fe‐CO2.

G, GEOL, EDU, HYDRO, NAT, TUR, NP

22.

Najbržev plaz Obsežno plazišče na vzhodnem pobočju Pece z vidno narivno ploskvijo, imenovano Pecin nariv, območje je tudi izolirano najvzhodnejše in najnižje ležeče rastišče redkega wulfenovega jegliča (Primula wulfeniana).

G, NAT, EDU, SCI, PN, GEOL, GEOM, BZ

23. Obirske jame, Železna Kapla‐Bela Najlepše stalaktitne jame v Karavankah.

G, GL, GEOL, EDU, MIN, HIS, PN, NAT, TUR

24. Podgora – nahajališče eocenskega apnenca s fosili V Podgori je eno izmed redkih primarnih nahajališč teh eocenskih alveolinsko - numulitnih apnencev v severovzhodni Sloveniji.

G, REG, EDU, TUR, PN, GEOL

25. Ravbarska luknja Edina jama v pegmatitu v Sloveniji, bivališče netopirjev.

G, NAT, EDU, SCI, PN, GEOL, GEOM, BZ

26. Potokgraben – Fossils and folds

Srednje triasne nagubane plasti, bogate s fosili G, GEOL, EDU,

27. Potokgraben, Korške peči, Železna Kapla‐Bela Geloško in botanično zanimiva pohodna pot

G, GEOL, EDU, GEOTR, GEOM, TUR, NP

28. Leše – nahajališče premoga Opuščen Frančiškov rov iz leta 1849 je zadnji ostanek rudniške dejavnosti v Lešah.

G, GL, REG, EDU, TUR, PN, GEOL, MIN, HIS

29. Rimski vrelec Izvir mineralne vode v Kotljah.

G, GL, REG, EDU, TUR, PN, GEOL, HYD, HIS

30. Remscheniggraben‐Kuratkogel, Železna Kapla‐Bela Andrejeva gozdna pot, ki se razteza od doline Remschenig do gore

G, GEOL, EDU, GEOTR, NAT, SCI,


Kuratkogel, večkrat prečka periadriatsko prelomno cono. To nam daje vpogled v različne tektonske strukture, ki so rezultat procesov ob periadriatki prelomni coni

TUR

31. Remscheniggraben‐St. Margarethen, Železna Kapla‐Bela Dolina Remschenig sledi periadriatki prelomni coni in na poti večkrat prečka stare železnopaleske kristalinske kamnine in tonalitne gnajse

G, GL, NAT, GEOTR, TUR, EDU, GEOL, NP

32.

Rudnik Helena Nahajališče wulfenita predstavlja eno redkih preostalih nahajališč v Sloveniji, najbogatejše v Evropi in eno najbolj znanih v svetu, zraven tega se tukaj pojavljajo izjemni in enkratni kristali kalcita v Sloveniji.

G, GL, INT, EDU, TUR, SCI, PN, GEOL, MIN, HIS

33. Rudnik Mežica profil z rudonosnimi ladinijskimi plastmi in tipičnim orudenjem mežiških rudišč

G, GL, INT, EDU, TUR, SCI, PN, GEOL, MIN

34.

Rudnik Topla Rudišče je po svoji genezi sinsidimentno nadplimsko svinčevo-cinkovo orudenje s tipičnimi sedimentnimi teksturami sfalerite rude, paleokraškim reliefom in nadplimsko sedimentacijo. V svetovnem merilu predstavlja pomemben dokaz za sedimentni nastanek tovrstnega orudenja v nadplimskem okolju.

G, GL, INT, EDU, TUR, SCI, PN, GEOL, MIN, HIS

35. Schenkalm Izjemen nastanek trbiške breče, ki je zapolnila razpoke v trogkofelskem apnencu; kamniti palz.

G, EDU, GEOL

36.

Smrekovec - nahajališče magmatskih in piroklastičnih kamnin ter rastišče redke andezitne flore Območje Smrekovškega pogorja predstavlja večji kompleks magmatskih in piroklastičnih kamnin v Sloveniji, ki dokazujejo vulkansko delovanje v terciarju, rastišče nekaterih redkih rastlinskih vrst v Sloveniji in bivališče ogroženih vrst živali.

G, GL, NAT, EDU, TUR, SCI, PN, GEOL, BZ

37. Soteska Mučevo Slikovita skalna soteska, rastišče redkejših in ogroženih vrst kukavičevk, z značilno vegetacijo suhih travišč in izdanki svinčevo-cinkove rude na površini.

G, NAT, EDU, PN, GEOL, GEOM, BZ

38. Stari Fridrih – izdanki svinčevo cinkove rude Eden izmed najstarejših revirjev mežiškega rudnika z ohranjeno rudniška halda in izdanki svinčevo-cinkove rude.

G, GL, REG, EDU, TUR, PN, GEOL, MIN, HIS

39. Steinbruch Ebriachklamm (kamniti plaz v Obirski soteski), Železna Kapla‐Bela, Najzanimivejši izdanki ordovicijske blazinaste lave v Karavankah.

G, GEOL, EDU, TUR, GEOTR, NAT, TUR, NP

40.

Topla - Nahajališče fosilnih polžev Izdanek fosilnih polžev vrste Omphaloptycha rosthorni, ki so lahko prepoznavni in primerni kot vodilni fosili, ki se pojavljajo le v najvišjih plasteh rudonosnega apnenca in vrsta Gradiella gradiata.

G, NAT, SCI, PN, GEOL

41. Korške peči, Železna Kapla‐Bela Geološko, botanično in estetsko zanimiv, približno 3 km dolg kanjon v schlernskem dolomitu

G, GL, GEOL, EDU, NAT, TUR, GEOM, GEOTR

42. Olševa Naravni oboki v zakraselem dachsteinskem apnencu. (označeno kot pohodna pot)

G, NAT, EDU, TUR, GEOM, NP

43. Volinjek Kraški relief (žlebiči, naravno okno, vrtače) izoblikovan na triasnem apnencu.

G, GL, PN, EDU, TUR, GEOM, REG

44. Votla peč Naravni most predstavlja izjemno geomorfološko obliko, zaradi pegmatita in šorlita pa tudi geo-znamenitost.

G, REG, EDU, PN, GEOL, GEOM

45. Vellachtalklamm, Železna Kapla‐Bela, Zgornje triasne (karnji) karditne plasti izdanjajo le na nekaj lokacijah, ker predstavljajo tektonske drsne ploskve

G, NAT, SCI, GEOL, NP

46. Zajčja peč G, NAT, EDU, SCI,


Na Zajčji peči je viden Pecin nariv, ki je pomemben tektonski element povezan z zmiki ob Periadriatskem šivu.

PN, GEOL, GEOM

47.

Zelenbreg – območje pegmatitnih dajkov s šorlitom in muskovitom Na območju Zelenbrega se v biotitno - muskovitnem blestniku pojavljajo pegmatitni dajki. Ti predstavljajo bogato nahajališče muskovita in edino nahajališče turmalina šorlita v Sloveniji.

G, NAT, EDU, SCI, PN, GEOL

48. Podkanjski slap, Galicija S fosili bogato zaporedje plasti od zgornjega triasa do spodnje krede; nad njimi narinjene triasne kamnine

G, NAT, TUR, GEOL, GEOM, NP

Tabela 3: Evidenca geo-znamenitosti in znamenitosti predlaganega Geoparka, kratka oznaka in kategorije le teh


Karta 4: Geo-znamenitosti in znamenitosti predlaganega Geoparka.


Zgornji seznam geo-znamenitosti in znamenitosti geoparka dokazuje veliko geodiverziteto območja (tukaj najdemo najstarejše kamnine iz obdobja paleozoika, pomembna nahajališča mineralov in fosilov, nahajališča kovinskih mineralnih surovin, ki so jih v preteklosti tudi pridobivali, kraške jame in druge kraške oblike, dokaze vulkanskega delovanja, …), ki je ponekod izredna in edinstvena v svetovnem merilu:

v dolini potoka Helena je eno od 3 najbogatejših nahajališč karnijskih krinoidov v Evropi;

rudnik Mežica je eno od petih območij svinčevo-cinkovega orudenja tega tipa v svetu;

nahajališče wulfenita v Mežici je najbogatejše v Evropi in eno najbolj znanih v svetu;

rudnik v dolini Tople je v svetovnem merilu pomemben dokaz za sedimentni nastanek orudenja;

Dobrova pri Dravogradu je klasično nahajališče minerala dravita, ki je eno od 5 najpomembnejših na svetu;

Periadriatska prelomna cona je v naravi viden stik dveh velikih litosferskih plošč – afriške in evrazijske;

Obirske jame, kot najlepše naravne kapniške jame v Avstriji, ki so jih naključno odkrili pri odkopavanju svinčevo – cinkove rude;

eden najvišjih prosto padajočih slapov v naravnem rezervatu Korške peči /Trögerner Klamm z nahajališčem znane trbiške breče;

pobočja temno sive blazinaste lave v Obirski soteski dokazujejo delovanje vulkanov;

številni izviri mineralne vode na območju prelomne cone med Jezerskim in Železno Kaplo;

eden največjih in najsodobnejših premogovnikov v Sloveniji na Lešah je z rudo oskrbovali najpomembnejše železarne v Evropi;

…

Slika 4: Zakladi Geoparka


Geopark nudi tudi veliko strokovnih izzivov. Geološki strokovnjaki to območje raziskujejo že zelo dolgo, o čemer priča več kot 200 izdanih publikacij (glej seznam literature na koncu). Na območju so bile opravljene številne geološke raziskave, napisana dodiplomska in podiplomska dela, objavljeno veliko število strokovnih in znanstvenih prispevkov. O območju predlaganega Geoparka je bilo objavljenih tudi veliko poljudnih prispevkov in posnetih več televizijskih oddaj. Turisti poznajo bogato podzemlje Pece in Obirskih jam. Narava in bogata kulturna dediščina območja zagotavljata in omogočata veliko različnih možnosti za aktivno preživljanje prostega časa (kolesarjenje, pohodništvo, družinski izleti, ogledi kulturnih spomenikov, …). Prepričani smo, da bo v prihodnje z zanimivimi interpretacijami geološke dediščine in dobrim povezovanjem z že obstoječimi ponudbami, spodbudili še dodatno ponudbo in aktivnosti na območju. Na takšen način bomo privabili in vzbudil zanimanje še večjega števila obiskovalcev, tudi takih, ki do sedaj na območje med Peco in Košuto niso bili posebej pozorni. V predlaganem Geoparku želimo pozdraviti tudi čim več turistov in geoturistov iz vsega sveta.

Geo-znamenitosti in znamenitosti geoparka smo glede na namen le-teh razvrstili v tri kategorije: izobraževalni (geoizobraževanje), turistični (geoturizem) in znanstveni. (glej tabelo 5)

izobraževalni (geoizobraževanje) Od vsega začetka se v predlaganem Geoparku zavedamo, da je treba z ozaveščanjem, izobraževanjem in približanjem geologije začeti pri najmlajših. In tako so aktivnosti v veliki meri posvečene šolam oz. šolski mladini, s katerimi želimo vzpostaviti partnerski odnos ter jim pokazati prednosti črpanja znanja iz narave. Učilnice v naravi so ena najbolj učinkovitih metod poučevanja. Šole in študenti naravoslovnih fakultet, že redno obiskujejo predlagani Geopark ter tako iz knjig in v učilnici pridobljeno znanje utrjujejo na praktičnih primerih iz narave. Zavedamo se, da bodo le osveščeni obiskovalci pomagali pri ohranjanju in promociji tako geološke, kot tudi ostale dediščine.

znanstveni Območje predlaganega Geoparka je dobro znanstveno raziskano in zanimivo za strokovno javnost. Odkar se je začelo sistematično raziskovanje, je bilo izdanih več kot 200 strokovnih publikacij na nacionalnem in mednarodnem nivoju. Raziskovanje pa še zdaleč ni zaključeno, nove tehnologije in metode v geološki stroki ponujajo možnosti nadaljnjega in še bolj poglobljenega raziskovanja. Geo-znamenitosti, ki ustrezajo tej kategoriji in so večinoma državnega in mednarodnega pomena, sestavljajo večji del seznama literature te aplikacije. Le te so tudi opisane v številnih publikacijah, vodičih, nekatere pa tudi na manjših zloženkah, ki jih lahko najdete na informacijskih točkah predlaganega Geoparka.

turistični (geoturizem) Naštete geo-znamenitosti in znamenitosti geoparka so posebni zakladi naše narave in že od nekdaj privlačijo obiskovalce. Posebej obiskani so rudniki, kjer so nekoč pridobivali različne rude in so danes urejeni za turizem – Rudnik Mežica in Obirske jame. Geološke posebnosti so zanimive za sprehajalce, kot tudi za bolj aktivne in zahtevne obiskovalce, ki želijo v naravi in geologiji doživeti in izvedeti kaj več. Pestra geološka podlaga je dobra osnova za številna raznolika življenjska okolja, v katerih so svoje mesto našle raznolike rastlinske in živalske vrste. Ti življenjski prostori s svojim življem privabljajo številne obiskovalce, ki raziskujejo, se rekreirajo ali samo uživajo v teh danostih. Z dodatno opremo novih informacijskih in interpretacijskih točk ter povezovanjem geološke ter ostale naravne in kulturne dediščine območja, želimo na območje privabiti nove turiste od blizu in daleč, kot tudi geoturiste iz sveta.


3.2. Opisi posameznih geo-znamenitosti in znamenitosti Geoparka Karavanke

Ime geo-znamenitosti: Granodioritni porfir, Železna Kapla

Kratka oznaka: Granodioritni porfir tipa „rapakiwi“ z velikimi vtrošniki glinencev

Id. Nr.: 1

Koordinata Y (UTM-33N): 468858 Koordinata X (UTM-33N): 5146790

Vrednotenje: Najverjetneje najlepša kamnina na območju Železne Kaple.

Opis:

Intruzija Karavanškega granitnega plutona ob Periadriatski prelomni coni je naverjetneje potekala v permu. V severnem delu se je vtisnil v železnokapelski diabazni pas, v južnem pa v železnokapelske metamorfne kamnine. Kamnine granitnega plutona sestavlja diorit, gabro in granit, pa tudi nekatere žilnine. Granodioritni porfir se v žilah pojavlja tudi znotraj granitnega plutona in v produ v strugi Lepene. Granodiorit porfir ima srednjezrnato temno osnovo bogato z biotitom in velikimi conarnimi vtrošniki glinencev ter prizmami rožencev. Zaradi atraktivnega videza je lahko zanimiv naravni okrasni kamen. Kamnina izdanja ob desnem vznožju pobočja doline Bele ob pohodniški poti, približno 400 m južno od Koroškega litijevega vrelca/Carinthia-Lithion-Quellen, pojavlja se tudi v produ potoka Lepene.

Granodiorit porfir z velikimi conarnimi vtrošniki glinencev tipa„rapakiwi“. Foto: Andreas Poltnig


Name of site: Bogatčeve peči

Short description: Skalni bloki almandinovega glestnika z do 1 centimeter velikim kristali almandina, muskovita in kremena.

Id. Nr.: 2

Coordinate GKY: 503204 Y (UTM‐33N): 502834

Coordinate GKX: 167236 X (UTM‐33N): 5166171

Rating: Izjemni sklani bloki almandinovega blestnika z do 1 cm velikimi kristali almandina, muskovita in kremena.

Description: Bogatčevi peči na Košenjaku so večji in manjši skalni bloki, oblikovani v almandinovem blestniku. Svetlo sivo kamnino sestavlja muskovit in biotit. V manjših količinah se pojavlja še kremen, plagioklazi in rogovača. V osnovi so številni granati, ki pripadajo almandinu. Veliki so do 1 cm.


Ime: Božičev slap

Kratka oznaka: Večstopenjski, 25 m visok slap v gabru.

Id. št.: 3

Koordinata GKY: 488950 Y (UTM‐33N): 488584

Koordinata GKX: 146230 X (UTM‐33N): 5145172

Vrednotenje : Božičev slap je eden redkih in večjih slapov v magmatskih kamninah in eden večjih na Koroškem.

Opis: Na območju Ludranskega vrha se v bližini domačije Božič nahaja Božičev slap. Nastal je kot posledica tektonske aktivnosti in delovanja vode. Potok je na vrhu kamnite skalne stene, ki je iz gabra izdolbel žleb iz katerega pada voda v 25 metrov visokem več pramenskem in več stopenjskem slapu. Malo nad sredino slapu je pod previsom kamnina razkosana, zdrobljena in polna žlebov, kar dokazuje tektonsko aktivnost.

Foto: Lenka Rojs


Ime: Breg – nagubane plasti

Kratka oznaka: Nagubane triasne plasti na Bregu pri Mežici.

Id. št.: 4



Vrednotenje : Izjemen izdanek plastovitih nagubanih triasnih kamnin.

Opis: Ob cesti Mežica-Žerjav se na desni strani ceste nahaja večji izdanek triasnih (karnijskih) kamnin. Te so zastopane s temno sivim glinastolapornatim skrilavcem, sivim laporjem in peščenim skrilavcem. Ti horizonti so ločeni z vložki svetlega in plastovitega rumenkastega apnenca. Plasti so zaradi tektonskih premikov močno nagubane in postavljene v subhorizontalno lego.


Ime: Burjakova stena

Kratka oznaka: Nastanek Burjakove stene je povezan s tektonsko aktivnostjo in manjšim regionalnim prelomom, previsna drsna ploskev predstavlja za športne plezalce zanimivo plezališče.

Id. št.: 5



Vrednotenje : Burjakova stena predstalja zanimivo in reprezentativno tektonsko drsno ploskev v triasnem apnencu, ki ga sestavljajo številne alge.

Opis: Burjakovo steno gradijo 235 milijonov let stari ladinijski apnenci. Le ti so sestavljeni iz številnih alg, ki so kamninotvorne (zastopane so v takšnem številu, da tvorijo kamnino). Nastanek Burjakove stene je povezan s tektonsko aktivnostjo in manjšimi regionalnimi prelomi. Previsna drsna ploskev predstavlja za športne plezalce zanimivo plezališče.

Foto: Lenka Rojs


Ime: Ciganska jama

Kratka oznaka: Vodoravna jama v dolini Tople, habitat netopirjev.

Id. št.: 6



Vrednotenje : Ciganska jama je tipičen primer krajše vodoravne jame, ki je nastala kot posledica manjšega regionalnega preloma.

Opis: Ciganska jama se nahaja na začetku doline Topla. Gre za kratko vodoravno jamo, dolžine 6 metrov. Nastala je kot posledica manjšega regionalnega preloma v ladinijskem svetlo sivem apnencu. Na tem mestu je le ta močno milonitiziran in zdrobljen, kar je omogočilo vodi boljše oblikovanje jamskega prosotra. 8 m visok vhod v jamo je kasneje zasulo.

Foto: Matjaž Bedjanič, Lenka Rojs


Ime: Dobrova - nahajališče dravita

Kratka oznaka: Nahajališče v Dobrovi je klasično nahajališče minerala dravita in eno od petih najpomembnejših na svetu.

Id. št.: 7



Vrednotenje: Širše območje nahajališča pri Dobravi v Dravogradu predstavlja edino območje dravita v Sloveniji. Nahajališče v Dobrovi je klasično nahajališče tega minerala in eno od petih najpomembnejših nahajališč na svetu.

Opis: Nahajališče dravita je v Dobrovi jugozahodno od Dravograda. Dravit je rjav različek turmalina. Svoje ime je dobil po reki Dravi. Najpogosteje se kristali najdejo v margaritnem skrilavcu. Dravit nima uporabne vrednosti, vendar pa je zaradi svoje redkosti poznan in iskan tudi v svetovnih mineraloških zbirkah.

Foto: Matjaž Bedjanič in arhiv RRA Koroška


Ime: Dolina Bistra –prelomna cona Periadriatskega šiva

Kratka oznaka: Območje predstavlja širšo prelomno cono imenovano Periadriatski šiv, ki je eden najpomembnejših elementov trka med Afriško in Evrazijsko ploščo. Izdanki kamnin stika se najboljše vidijo ob potoku Bistra.

Id. št.: 8



Vrednotenje : Območje prebojne doline predstavlja širšo prelomno cono imenovano Periadriatski šiv. Ta je eden najpomembnejših elementov trka med Jadransko mikroploščo in Evrazijsko ploščo.

Opis: V dolini Bistre od sotočja z Mežo do kmetije nad sotočjem z Vrtačnikovim potokom je v geomorfoloških strukturah viden najpomembnejši prelom celotnega alpskega loka imenovan Periadriatski šiv. Je eden najpomembnejših elementov trka med Afriško (natančneje njenim severnim delom – jadransko mikroploščo) in Evrazijsko ploščo ter sekundarnih procesov po njem. Šiv predstavlja širšo prelomno cono, sestavljeno iz granitno - metamorfnega pasu in južnega tonalitnega pasu , ki preide v pas triasnih sedimentnih kamnin na jugu, ki so močno zdrobljene zaradi močnih stranskih premikov ob prelomni coni.

Foto: Lenka Rojs


Ime geo-znamenitosti: Obirska slatina

Kratka oznaka: Železnokapelski granit, slatina

Id. Nr.: 9


Vrednotenje: Vodni zbiralnik in nekdanja polnilnica Obirske slatine ter izdanek karavanškega granitnega plutona.

Opis:

Zaradi močnega erozijskega delovanja Obirskega potoka na svetel, debelozrnat, močno razpokan granit v manjši meri vpliva tudi preperevanje. Pri zajetju slatine izdanjajo kontaktno metamorfne kamnine kot osnovni in rdečkasti kordieritni vozlasti skrilavci. S tega območja je poznanih več izvirov slatine in mofet z izhajanjem plina CO2.

Zajetja na izvirih niso dostopna za obiskovalce. Za dostop do izdankov granita je potrebno prečkati potok.

Izdanek granita in vodno zajetje Foto: Walter Poltnig


Ime geo-znamenitosti: Obirska dolina/Ebriachtal

Kratka oznaka: Intruzivne kamnine v bližini Periadriatske prelomne cone

Id. št.: 10

Koordinata Y (UTM‐33N): 466518 Koordinata X (UTM‐33N): 5147018

Vrednotenje: Intruzija granita in skrilavcev/diabazov in staropaleozoiskih metamorfnih kamnin.

Opis: Intruzija karavanškega granita, skrilavcev/diabazov in staropaleozoiskih metamorfnih kamnin se je vtisnila v obdobju perma. Intruzivne kamnine so v glavnem sestavljene iz drebelozrnatega granita in srednjezrnatega diorita. V dioritu se mestoma v blokih pojavlja gabro. Pogoste so pegmatitne in aplitne žile.

Geološka skica območja zahodno od Železne Kaple/Eisenkappel (Obirska dolina/Ebriachtal) in severno od Periadriatskega lineamenta.

Izdanek kamnin železnokapelskega granitnega pasu v bližini Periadriatskega lineamenta. Foto: Paul Petschnig, Christopher Kucher


Ime geo-znamenitosti: Hajnžev graben/Hainschgraben – grödenske plasti

Kratka oznaka: Hajnžev graben/Hainschgraben – grödenske plasti

Id. št.: 11

Koordinata Y (UTM‐33N): 448989 Koordinata Y (UTM‐33N): 448989

Vrednotenje: Lažja pohodniška pot po Hajnževem grabnu do Hajnževih izvirov.

Opis: Na poti po Hajnževem grabnu južno od Periadriatske prelomne cone prečkamo tektonsko lamelo devonskega apnenca. Temu sledijo permske kamnine, in s tem povezani barvni prehod kamninske podlage v rdečo, ki je lepo viden, ko dosežemo grödenske plasti. Le te sestavljajo rdeči peščenjaki in glinavci. Nastali so v kontinentalnem sedimentacijskem bazenu.

Grödenske plasti v Hajnževem grabnu Foto: Paul Petschnig, Christopher Kucher


Ime geo-znamenitosti: Hajnževo sedlo/Hainschsattel

Kratka oznaka: Ledeniško preoblikovana pokrajina in z velikimi melišči Košute

Id. št.: 12


Vrednotenje: Čudovita pokrajina Košute.

Opis: Zgornji del doline Hajnževega grabna ob vznožju Košute so oblikovali lokalni ledeniki iz zadnje ledene dobe. Dolina sledi prelomni coni, ki ločuje močno plastovite Košutine dachsteinske apnence iz zgornjega triasa na jugu in kamnine srednjega in spodnjega triasa na severu. Strme stene Košute prinašajo večje količine pobočnih gruščev, ki polnijo dno doline. V razpokanem in zakraselem dachsteinskem apnencu ter v dolinskih nanosih se skladišči veliko talne vode. Ta v obliki velikih izvirov prihaja na površje v srednjem delu doline – na kontaktnem območju z werfenskimi plastmi.

Ledeniška koritasta dolina v zgornjem delu Hajnževega grabna.

S pobočnim gruščem (melišča) napolnjena ledeniška koritasta dolina v zgornjem delu Hajnževega grabna.

Foto: Paul Petschnig, Christopher Kucher


Ime Hamunov vrh – nahajališče železovih mineralov v opuščenem rudniškem rovu

Kratka oznaka: Rudišče na Hamunovem vrhu predstavlja edino masivno orudenje magmatske segregacije v Sloveniji ter nahajališče hematita in magnetita.

Id. št.: 13



Vrednotenje: Rudišče na Hamunovem vrhu predstavlja edino masivno orudenje magmatske segregacije v Sloveniji, kot rudni material je poleg hematita pomemben še magnetit, ki se pojavlja v diabazu.

Opis: Na Hamunovem vrhu, severno od Mežice je pri kmetiji Adam opuščen rudnik železove rude, v okolici kmetije Hamun pa še izdanki diabaza s hematitom. Širše območje Hamunovega vrha je zgrajeno pretežno iz metamorfnih kamnin Štalenskogorske serije ter permotriasnih konglomeratov in peščenjakov. Metamorfne kamnine so zastopane s temnosivimi in sivimi filiti in zelenkastimi in vijoličastim filitoidnim skrilavcem. V njih se nahajajo diabazni čoki, na katera so vezana orudenje železa. Od leta 1920 d0 1936 so pri domačiji Adam kopali železovo rudo (hematit). Vhod v opuščen rudnih hematita je na robu gozda, pod domačijo Adam. Takoj za vhodom se razcepi v dva rova. Krajši je dolg 17 metrov, daljši se po 25 metrih razdeli v dva rova. Desni je dolg 30 metrov, levi 11 metrov. V njih izdanja rudni mineral hematit in magnetit, v opuščenih rovih pa je našel svoje prebivališče mali netopir Pipistrelus pipistrelus.

Foto: Matjaž Bedjanič


Ime: Helenski potok - soteska in nahajališče karnijskih fosilov

Kratka oznaka: Helenska grapa predstavlja eno od treh najbogatejših nahajališč karnijskih krinoidov v Evropi, v Sloveniji predstavlja absolutno redkost tako po množičnosti kot po odlični ohranjenosti osiklov krinoidov.

Id. št.: 14



Vrednotenje: Helenska grapa predstavlja eno od treh najbogatejših nahajališč karnijskih krinoidov v Evropi. Drugi dve sta v Italiji in na Madžarskem. V Sloveniji predstavlja absolutno redkost tako po množičnosti kot po odlični ohranjenosti osiklov krinoidov.

Opis: Soteska Helenskega potoka, znana tudi pod imenom Klini je soteska debrskega tipa. Gradijo jo 220 milijonov let stare kamnine iz obdobja karnija. Te so na širšem območju zastopane s tremi horizonti laporno skrilavih kamnin. V njihovi talnini je nekaj plasti oolitnega in onkoidnega apnenca s številnimi ostanki iglokožcev, med katerimi prevladujejo osikli krinoidov. Najbogatejše nahajališče fosilov je v oolitno-onkoidnih plasteh z vmesnimi lapornimi polami tik pod drugim klastičnim horizontom ob cesti na zahodnem bregu Helenskega potoka. Ker plasti vpadajo od 30° do 50° proti jugovzhodu, torej proti dnu soteske, je leta 1987 prišlo do obsežnega plazu na zahodnem pobočju. Le-ta je razgalil oolitne plasti s fosili. Poleg školjk, polžev, bodic morskih ježkov, foraminifer in ostrakodov, je pomembna predvsem krinoidna združba, ki jo sestavljajo pecljeve plošče Leavigatocrinus subcrenatus, Tyrolecrinus hercuniae, Tyrolecrinus sceptrum, Tyrolecrinus scipio, Tyrolecrinus tyrolensis in nova vrsta imenovana po Peci Tyrolecrinus pecae.

Foto: Lenka Rojs


Ime geo-znamenitosti: Obir/Hochobir

Kratka oznaka: Wettersteinski apnenec

Id. Nr.: 15


Vrednotenje: Obir z 2139 m nadmorske višine je najvišjih vrh Vzhodnih Karawank. Vrh Obirja leži nad gozdno mejo, zaradi česar so wettersteinski apnenci na površju. Vrh je tudi odlična razgledna točka, ki nudi pogled na Karavanke in njihovo severno predgorje.

Opis:

Severne Karavanke so večinoma zgrajene in srednjetriasnega (ladinijskega) wettersteinskega apnenca, kotskladoviti lagunski apnenec ali kot masivni grebenski apnenec ali dolomit. Skladoviti lagunski apnenec je na Obirju oruden s svincem in cinkom. Na poti proti vrhu lahko najdemo številne ostanke nekdanjega rudarjenja. Proti vrhu Obirja nas vodi več označenih pohodniških poti.

Pogled iz Obirja proti jugozahodu. V ospredju skladoviti wettersteinski apnenec Obirja. V ozadju mejni greben Košute. Foto: Daniel Zupanc


Ime: Jama Korančevka

Kratka oznaka: Poševna, okoli 50 metrov dolga suha jama v dolini Tople.

Id. št.: 16



Vrednotenje : Večja jama na Koroškem v apnencu, v njeni neposredni okolici je še nekaj manjših spodmolov, ki spadajo med redke geomorfološke pojave v občini.

Opis: Nad Burjakovo domačijo v dolini Tople je kraška jama, znana pod imenom Korančevka. Je poševna suha jama v apnencu. Dolga je okoli 54 metrov in globoka 10 metrov. Je zasigana, opazni so tudi manjši kapniki dolžine do 5 centimetrov. Nastala je v apnencu triasne-ladinijske starosti, ki je razširjen na območju Pece. Apnenec je drobno do srednje kristalast, svetlo sive do bele barve. Sestavljajo ga ostanki številnih fosilnih alg. V neposredni bližini jame Korančevke je še nekaj manjših spodmolov, od katerih je največji spodmol pri Vranici. Njegova dolžina je okoli 5 metrov.


Ime geo-znamenitosti: Jegartov hrib/Jegartkogel

Kratka oznaka: Ploščasti apnenci, kossenske plasti

Id. Nr.: 17

Koordinata Y (UTM-33N): 470895 Koordinate X (UTM-33N): 5152333

Vrednotenje: Ploščasti apnenci in kossenske plasti izdanjajo le ob severnem vznožju Karavank in jih je najlažje opazovati na severnih pobočjih Jegartovega hriba/Jegartkogla.

Opis:

Zgornjetriasnem glavnem dolomitu sledijo norijski ploščasti apnenci in kossenske plasti. Zaradi intenzivnega gubanja ploščasti apnenci brez ostre meje prehajajo v retijske kossenske plasti. V krovnini glavnega dolomita ležita temni, bituminozni ploščasti apnenec in ploščasti apnenec z roženci in 2-3 dm veliki ritmiti. Kossenske plasti sestavljajo laporovci, laporasti apnenci in apnenci.

Izdanek je viden ob gozdni cesti, ki vodi iz Blasnitzenberga na Jegartov hrib.

Ploščasti apnenci Jegartovega hriba

Foto: Walter Poltnig


Ime geo-znamenitosti: Pristovški Storžič/Kärntner Storschitz

Kratka oznaka: Devonski koralni greben

Id. Nr.: 18


Vrednotenje: Zelo lepa razgledna točka na devonskem koralnem grebenu..

Opis:

Grebenske apnence Pristovškega Storžiča/Kärntner Storschitz gradijo srednje devonski koralni in stromatoporni apnenci, ki so lepo vidni v stenah na vzhodnem pobočju. Gre za biosparitne apnence, ki jih gradi grobi grušč in stolpičasto razporejene stromatopore ter tabulatne korale. V pobočnem grušču pod vzhodno skalno steno lahko najdemo številne tabulatne korale.

Do koralnega grebena se lahko povzpnemo po pohodniški poti od mejne postaje Jezerski vrh preko vrha Storžiča.

Vrh Pristovškega Storžiča/Kärntner Storschitz Foto: Daniel Zupanc


Ime: Kordeževa glava

Kratka oznaka: Kordeževa glava na Peci je naravno okno nastalo ob prelomni razpoki triasnega apnenca.

Id. št.: 19

Koordinata GKY: 483640 Y(UTM‐33N): 483276


Vrednotenje: Naravno okno pod Kordeževo glavo predstavlja reprezentativno geomorfološko obliko, edino takšne vrste v občini Črna na Koroškem.

Opis: Naravno okno pod Kordeževo glavo je nastalo v triasnem apnencu ob prelomni razpoki. Močno razpokan in razrušen apnenec je raztapljala voda in pri tem širila razpoko, do tolikšne mere, da je nastalo naravno okno.



Ime geo-znamenitosti: Mela Koschuta/Košuta

Kratka oznaka: Lep lepo vidne kamnine na prelomni coni

Id. št.: 20


Vrednotenje: Izjemna prelomna cona na vzhodnem delu Košute.

Opis: Na vzhodnem delu Košute izdanjajo močno plastoviti srednjetriasni apnenci, laporovci in glinavci. Močno nagubane kamnine so v tektonskem kontaktu z masivnim dachsteinskim apnencem in belim schlernskim dolomitom. Ta prelomna cona predstavlja enega glavnih prelomov Karavank v smeri zahod-vzhod. Na jugu tektonsko omejuje Košutino enoto.

Vzhodni zaključek Košute z lepo vidno prelomno cono. Foto: Paul Petschnig, Christopher Kucher

Schlernski dolomiti (levo); nagubani srednje triasni apnenci in laporovci med dachsteinskim apnencem in schlernskim dolomitom. Foto: Paul Petschnig, Christopher Kucher

dachsteinski

apnenec

schlernski

dolomit

prelomna cona


Ime geo-znamenitosti: Murijev izvir/Muri-Quelle

Kratka oznaka: Hochwipfelske plasti, Javorniške plasti, slatina z visoko koncentracijo železa

Id. Nr.: 21


Vrednotenje: Na območju strmo padajočih paleozoiskih skrilavih glinavcev izhajajo velike količine plina CO2. Tukaj je večje število naravnim izvirov mineralne vode, bogate s CO2 in Fe.

Opis:

Na območju prelomne cone, ki deli spodnje karbonske hochwipfelske plasti in zgornje karbonske javorniške plasti, izvira več slatin z visoko koncentracijo železa. Vsebnost železa znaša 40 mg/l. Ob stiku z zrakom se železo izloča kot železov hidroksid, zaradi tega se kamnine ob izviru obarvajo rdeče. Zaradi visoke vsebnosti železa je voda znana kot zdravilna voda, primerna za uživanje.

Murijev izvir, v Šulnikovem grabnu se vidne značilno rdečkaste prevleke, ki so rezultat »rjavenja« - izločanja železovega hidroksida. Foto: Walter Poltnig


Ime : Najbržev plaz

Kratka oznaka: Obsežno plazišče na vzhodnem pobočju Pece z vidno narivno ploskvijo, imenovano Pecin nariv, območje je tudi izolirano najvzhodnejše in najnižje ležeče rastišče redkega wulfenovega jegliča.

Id. št.: 22



Vrednotenje: Plazišče je posledica in prikaz Pecinega nariva, ki je je pomemben tektonski element povezan z zmikanjem ob Periadriatskem šivu.

Opis: Na Najbrževem plazu je vidna širša cona zdrobljenih triasnih karbonatnih kamnin, ki je najverjetneje povezana z zamikanjem ob Periadriatskem šivu, oz. njegovo manjšo subhorizontalno narivno cono – Pecinim narivom. Procesi preperevanja in transporta zdrobljenega materiala na plazišču so in še ustvarjajo slikovite geomorfološke oblike (skalni stolpi, osamelci, zaobljene oblike, manjše naravno okno). Najbržev plaz predstavlja tudi izolirano najvzhodnejše in najnižje ležeče rastišče redkega wulfenovega jegliča (Primula wulfeniana).

Foto: Lenka Rojs


Ime geo-znamenitosti: Obirske jame/Obir Tropfsteinhöhlen

Kratka oznaka: Obirske jame/Obir Tropfsteinhöhlen

Id. Nr.: 23


Vrednotenje: Najlepša turistično urejena kraška jama v Karavankah.

Opis:

Kraška jama je bila po naključju odkrita pri odkopavanju rude v Markusovem rovu v rudarskem revirju Spodnje Šefnarce /Unterschäffler Alpe in pred tem ni imela naravnega dostopa s površine. Jama leži v zakraselem wettersteinskem apnencu in je od maja do septembra dostopna z „jamskim“ avtobusom. Možni so le vodeni ogledi.

Foto: Daniel Zupanc


Ime : Podgora - nahajališče eocenskega apnenca s fosili

Kratka oznaka: V Podgori je eno izmed redkih primarnih nahajališč teh eocenskih alveolinsko-numulitnih apnencev v severovzhodni Sloveniji.

Id. št.: 24



Vrednotenje : Nahajališče eocenskih kamnin predstavlja eno izmed redkih primarnih nahajališč teh kamnin v severovzhodni Sloveniji.

Opis: Pri domačiji Ivartnik pri Kotljah se nahaja izdanek eocenskih kamnin. Le te so v veliki meri razširjene na območju južne in jugozahodne Slovenije, medtem ko je na območju severne Slovenije teh kamnin malo. Ostanki eocenskih alveolinsko - numulitnih apnencev se lahko najdejo v prodnih zasipih, ki potekajo v smeri od Mežice, mimo Slovenj Gradca in Stranic do Prihove. Na primarnem mestu so severno od Karavank nahajališča okoli 55 milijonov let starih kamnin odkrite le pri Ivartniku, Podgori in na Šuštarici pri Makolah. Eocenske usedline so nastajale v Tetidinem oceanu in njegovem obrobju. Apnenci, ki so nastali iz teh usedlin so sestavljeni iz številnih fosilnih ostankov numulitov, alg, delcev školjčnih lupin, ostankov trdoživnjakov, mehkužcev, črvov, mahovnjakov, morskih ježkov in morskih lilij.

Foto: Mojca Bedjanič


Ime : Ravbarska luknja

Kratka oznaka: Edina jama v pegmatitu v Sloveniji, bivališče netopirjev.

Id. št.: 25



Vrednotenje : Ravbarska luknja predstavlja edino jamo v pegmatitu v Sloveniji.

Opis: Pegmatitne žile se razprostirajo od reke Meže na jugu do Libelič na severu, v dolžini več kot 10 kilometrov. Nastopajo v gnajsu in blestniku. V eni teh pegmatitnih žil se na levem bregu Meže nad Ravnami na Koroškem nahaja poševna sekundarna jama – tektonska jama, ki je nastala ob tektonskem prelomu, na katerega so kasneje dodatno delovale zunanje sile (preperevanje). Za jamskim vhodom se razcepi v dva rova. Levi rov se po 5 metrih povzpne in močno zooži, desni je v dolžini 5 metrov prehoden, nato se nadaljuje kot neprehoden rov.

Foto: Lenka Rojs


Ime geo-znamenitosti: Potok/Potokgraben – fosili in gube

Kratka oznaka: Nagubane s fosili bogate plasti iz srednjega triasa

Id. št.: 26


Vrednotenje: Izdanki zanimivi za geologe in sedimentologe.

Opis: Na prelomni coni v Potoku izdanjajo srednje triasni apnenci in laporovci, ki jih obdaja schlernski dolomit. Dobro so vidne tektonske strukture. V strugi potoka lahko v produ najdemo različne mladopaleozoiske kamnine prenesene iz višjih predelov hribovij. V triasnih apnencih in laporovcih najdemo številne fosile (predvsem ostanke školjk), z nekaj sreče tudi fosilne ribe.

Sinsedimentne gube v skladovitih laporovcih. Foto: Paul Petschnig, Christopher Kucher Tektonske gube. Foto: Paul Petschnig, Christopher Kucher Fosilna riba (velikost fosila 9,5 cm) Foto: Paul Petschnig, Christopher Kucher


Ime geo-znamenitosti: Korške peči/Trögerner Klamm, Potokgraben/Potok

Kratka oznaka: Trbiška breča

Id. Nr.: 27


Vrednotenje: Geološko in botanično zanimiva pohodniška pot.

Opis:

Korški soteski (Korške peči) se v jugozahodnem delu priključita dva grabna. Prvi, ki poteka v smeri zahoda, je Potok z 114 hektarjev velikim gozdnim rezervatom Potok, ki je bil ustanovljen leta 1977 in je pomemben predvsem zaradi bogatih sestojev črnega bora in malega jesena. Graben poteka po prelomni coni, ki jo gradijo plastoviti apnenci in apnenci z gomolji roženca domnevno srednjetriasne starosti, obdaja jih schlernski dolomit. Potok po grabnu navzdol prenaša material iz podora ob meji s Slovenijo, ki vključuje izstopajočo barvito srednjepermsko trbiško brečo. Iz parkirišča pri Korških pečeh do nahajališča trbiške breče vodi gozdna pešpot.

Grušč in prod srednjepermske trbiške breče v strugi potoka. Foto: Walter Poltnig


Ime: Leše - nahajališče premoga

Kratka oznaka: Opuščen Frančiškov rov iz leta 1849 je zadnji ostanek rudniške dejavnosti v Lešah.

Id. št.: 28



Vrednotenje : Opuščen rudnik ima kulturni pomen, ležišča premoga geološki.

Opis: Opuščen Frančiškov rov iz leta 1849 je zadnji ostanek rudniške dejavnosti v Lešah. Rudnik rjavega premoga je deloval od leta 1819 do 1939 in je bil v tistem obdobju največji rudnik v Sloveniji. Ležišča premoga so nastala v miocenskih molasnih sedimentih, ki se razprostirajo na področju Leš. Premog običajno leži na peščeni glini, kateri sledi bituminozna siva do črna glina in nato leče premoga. Pojavlja se več leč debeline nekaj decimetrov, vmes pa so leče bituminozne do premogovne gline.

Foto: arhiv KPM in Mojca Bedjanič


Ime: Rimski vrelec

Kratka oznaka: Izvir mineralne vode v Kotljah

Id. št.: 29



Vrednotenje: Rimski vrelec je nastal ob Koteljskem prelomu, zaradi kontakta med Severnimi Karavankami in Vzhodnimi Alpami in ima zraven znanstveno-raziskovalnega predvsem pričevalni pomen.

Opis: Južno od Kotelj se nahaja izvir mineralne vode, ki je znan pod imenom Rimski vrelec. Leži v bližini kontakta karbonatnih kamnin Severnih Karavank in metamorfnih kamnin Vzhodnih Alp. Voda priteka ob prelomnih razpokah iz metamorfne podlage v terciarne sklade, napaja peščenoprodnate plasti, od koder pride nato na površje. Vrelec je ograjen z betonsko ogrado. Tukajšnja mineralna voda je bogata z železom in ima številne zdravilne lastnosti. Že v antičnih časih so jo uporabljali za pitje in zdravljenje.



Ime geo-znamenitosti: Remšenikov jarek/Remscheniggraben, Periadriatska prelomna cona

Kratka oznaka: Tonalitni gnajs on Periadriatski prelomni coni

Id. Nr.: 30


Vrednotenje: Andrejeva gozdna pot, ki poteka od Remšenikovega jarka do Kuratkogla večkrat prečka Periadriatsko prelomno cono in tako omogoča vpogled v tektonske plasti, ki izdanjajo na tej prelomni coni.

Opis:

Prelomna cona, ki na tem mestu predstavlja del Periadriatskega lineamenta označuje smer narivanja kamnin Južnih Alp na tonalitni pas. Plasti tonalita strmo padajo proti severu. Na prelomnem kontaktu je tonalitni gnajs močno milonitiziran. Tonalitni pluton se je v času oligocena vtisnil v železnokapelski pas metamorfnih kamnin in kaže na intenzivno postkristalinsko deformacijo (dinamometamorfoza). Dostopen je pri koti 740 v dolini Remšenikovega potoka po gozdni cesti, ki zavije proti jugu.

Tonalitni gnajs Foto: Paul Petschnig, Christopher Kucher


Ime geo-znamenitosti: Remšenikov graben/ Remscheniggraben, Sveta Margareta/St. Margarethen

Kratka oznaka: Metamorfne kamnine, tonalitni gnajs

Id. Nr.: 31


Vrednotenje: Remšenikov Graben sledi Periadriatski prelomni coni ter pri tem večkrat prečka železnokapelski pas metamorfnih kamnin in pas tonalitnega gnajsa. Na območju Svete Margarete so v strugi potoka lepo vidni prodniki različnih kamnin in oblik.

Opis:

Železnokapelski pas metamorfnih kamnin pretežno sestavljajo biotitno-plagioklazni paragnajs z vključki amfibolita in ortognajsa. Z intruzijo karavanškega granitnega plutona so se izoblikovale kontaktno metamorfne kamnine (migmatiti).


Ime: Rudnik Helena v Podpeci

Kratka oznaka: Nahajališče wulfenita predstavlja eno redkih preostalih nahajališč v Sloveniji, najbogatejše v Evropi in eno najbolj znanih v svetu, zraven tega se tukaj pojavljajo izjemni in enkratni kristali kalcita v Sloveniji.

Id. št.: 32



Vrednotenje: Nahajališče wulfenita predstavlja eno redkih preostalih nahajališč v Sloveniji, najbogatejše v Evropi in eno najbolj znanih v svetu. Poleg njega se tukaj pojavljajo izjemni in enkratni kristali kalcita v Sloveniji. Wulfenit je eden najlepših slovenskih mineralov in ima vidno mesto v svetovnih mineraloških zbirkah.

Opis: V zgornjih delih rudišča Helena so bogata nahajališča kalcita in wulfenita, zavarovana so nahajališča mineralov na obzorjih Doroteja in Barbara. Mineral je dobil ime po avstrijskem mineralogu F. X. Wulfenu. Kemično je svinčevo - molibdenov oksid in je sekundarni mineral v svinčevih rudiščih. Lahko je rumene, oranžnordeče, rdečerjave barve, običajno so to kristali v kvadratnih ploščicah, vendar je habitus kristalov wulfenita v Mežici spremenljiv od tankih ploščic do kock in prizem. Uvrščamo ga med najlepše minerale na Slovenskem.

Wulfenit in kalcit Foto:Miha Jeršek


Ime NV: Rudnik Mežica

Kratka oznaka: Profil z rudonosnimi ladinijskimi plastmi in tipičnim orudenjem mežiških rudišč

Id. št.: 33



Vrednotenje : V mežiškem rudišču so orudene t. i. wettersteinske in partnaške plasti srednjega in gornjega triasa. S tem je to rudišče eno izmed petih območij Pb-Zn orudenja v Evropi, ki je še posebej bogato s številnimi in redkimi minerali.

Opis: Glančnikov rov z delom revirja Moring, ki je bil zgrajen 1886, povezuje razdrobljena rudišča med seboj in je eden najdaljših rovov v rudniku Mežica. Njegova izgradnja pomeni enega najpomembnejših mejnikov v razvoju rudnika. Del revirja Moring je v središču centralnega rudišča, v katerem so zbrani vsi tehnični objekti, potrebni za proizvodnjo rude. V tem delu je v celoti ohranjen in vzdrževan izgled rudarskega delovišča, po kronološkem zaporedju pa so predstavljeni rudarski stroji, oprema in orodje. V delu rudišča Moring so dobro ohranjeni rovi in odkopi s profilom najpomembnejših rudonosnih ladinijskih plasti in tipična orudenja mežiških rudišč.

Foto: Mojca Bedjanič in Tomo Jeseničnik


Ime: Rudnik Topla

Kratka oznaka: Rudišče je po svoji genezi sinsidimentno nadplimsko svinčevo-cinkovo orudenje s tipičnimi sedimentnimi teksturami sfalerite rude, paleokraškim reliefom in nadplimsko sedimentacijo. V svetovnem merilu predstavlja pomemben dokaz za sedimentni nastanek tovrstnega orudenja v nadplimskem okolju.

Id. št.: 34



Vrednotenje: Rudišče predstavlja v svetovnem merilu pomemben dokaz za sedimentni nastanek tovrstnega orudenja v nadplimskem okolju.

Opis: Zavarovani sedimentni profil v vrhnjem delu rudnika Topla leži na nadmorski višini 1145 metrov. Rudišče je po svoji genezi sinsidimentno nadplimsko svinčevo-cinkovo orudenje s tipičnimi sedimentnimi teksturami sfalerite rude, paleokraškim reliefom in nadplimsko sedimentacijo. V svetovnem merilu predstavlja pomemben dokaz za sedimentni nastanek tovrstnega orudenja v nadplimskem okolju. Rudni minerali se pojavljajo v anizijskih karbonatnih kamninah, spodnji in zgornji sestojita iz apnenca, srednji pa iz dolomita. V slednjem, II. dolomitnem horizontu se nahajajo bogata rudna telesa. V spodnjem delu so pomembni svinec, cink in železo, v laminiranem dolomitu in drobnozrnatem dolosparitu srednjega horizonta sta poimembna svinec in cink, sedimentne teksture in strukture, impregnacijska, žilno impregnagijska in obremenitvene teksture, rudni ritmiti ter minerali: sfalerit, galenit, pirit, markazit. S stratigrafskega vidika je pomemben zgornji horizont apnenca, ker so bili v njem najdeni fosili, ki dokazujejo ilirsko podstopnjo.



Ime geo-znamenitosti: Schenkalm/Senkova planina

Kratka oznaka: Erozijsko diskordantna zapolnitev – trbiška breča v trogkofelskem apnencu; podor

Id. št.: 35


Vrednotenje: Iz nahajališča na Senkovi planini/Schenkalm se transportira trbiška breča, ki jo lahko najdemo Potoku in Korških pečeh.

Opis: V srednjem permu je dvigovanje povzročilo erozijo spodnjepermskih in zgornjekarbonskih plasti. Erodirani material se je lokalno odlagal v trogkofelskem apnencu. Ta se je izoblikoval kot breča, ki jo sestavljajo predvsem komponente trogkofelskega apnenca in kremenovega grušča, ki izhajata iz zgornjekarbonskih in spodnjepermskih molasnih sedimentov. Vezivo te breče je zaradi kontinentalnega sedimentacijskega bazena pretežno obarvano rdeče. Prehod v višje ležeče rdeče obarvane grödenske plasti je kontinuiran. Veliko erodirane breče se je zaradi podora odložilo na Senkovi planini/Schenkalm. Od tam je bila prenesena naprej v Potok.

Trbiška breča (levo), trogkofelski apnenec (desno) Foto: Paul Petschnig, Christopher Kucher


Ime: Smrekovec - nahajališče magmatskih in piroklastičnih kamnin ter rastišče redke andezitne flore

Kratka oznaka: Območje Smrekovškega pogorja predstavlja večji kompleks magmatskih in piroklastičnih kamnin v Sloveniji, ki dokazujejo vulkansko delovanje v terciarju, rastišče nekaterih redkih rastlinskih vrst v Sloveniji in bivališče ogroženih vrst živali.

Id. št.: 36



Vrednotenje: Območje Smrekovškega pogorja predstavlja večji kompleks magmatskih (avgitov andezit in andezitni groh) in piroklastičnih kamnin v Sloveniji, ki dokazujejo vulkansko delovanje v terciarju.

Opis: Smrekovško pogorje gradijo vulkanske kamnine zgornje oligocenske starosti. Njihov nastanek je vezan na razvoj vulkanskega masiva, ki je tektonsko vezan na spajanje Afriške in Evropske kontinentalne plošče. Vulkanski masiv je sestavljen iz enega ali več plastovitih vulkanov, ki so delovali v morskem okolju. Vulkanskim kamninam tvorijo podlago mezozojske karbonatne kamnine in tudi zgornjeoligocenski laporji in meljevci. Sestava magme se je med vulkanskim delovanjem spreminjala, zaradi tega lahko na tem območju najdemo različne magmatske (avgitov andezit, andezitni groh) in piroklastične kamnine (tuf, tufit, vulkanska breča).

Smrekovec - Kamen Foto:Martin Vernik


Ime: Soteska Mučevo

Kratka oznaka: Slikovita skalna soteska, rastišče redkejših in ogroženih vrst kukavičevk z značilno vegetacijo suhih travišč in izdanki svinčevo-cinkove rude na površini.

Id. št.: 37



Vrednotenje : Slikovita skalna soteska z značilnimi rastlinskimi vrstami in izdanki rude na površini. Obravnavano območje predstavlja v svojem zahodnem delu pomembno naravno rastišče nekaterih na Koroškem redkejših in ogroženih vrst kukavičevk (npr. Gymnadenia odoratissima), in značilne vegetacije suhih (termofilnih) travišč (vrste Peucedanum oreoselinum, Anthericum ramosum, Cynanchum vincetoxicum idr.) oz. zaraščanja v termofilen gozd črnega gabra in malega jesena. V soteski je rastišče visikogorskih rastlin (Potentilla caulescens, Saxifraga rotundifolia, Petasites paradoxus, Silene alpestris, Valeriana saxatilis idr.), med njimi tudi nekaterih redkih oz. zavarovanih vrst (lepi jeglič Primula auricula). V soteski je tudi rastišče enolistne plevke Malaxis monophyllos, redke oz. ranljive vrste slovenske flore.

Opis: Mučeva soteska, imenovana tudi Hudi graben, predstavlja skalno sotesko v triasnih kamninah. Te so zastopane z masivnim, kristalastim dolomitom, svetlo sive barve. Dolomit prehaja v kristalast apnenec. Oba sta ladinijske starosti in sta s prelomom ločena od norijskega glavnega dolomita. Na južnem pobočju Krajnčevega vrha leži svinčevo - cinkovo rudišče Mučevo. Pripada rudniku svinca in cinka Mežica. V soteski so vidni ostanki rudarjenja (zaprti, opuščeni rovi), ruda izdanja tudi na površini. Soteska potoka Hudi graben poteka v smeri vzhod – zahod. Hudi graben je desni pritok reke Meže. Pred izlivom v Mežo se soteska odpre in z zahodnimi izredno strmimi pobočji (ponekod 45-80° nagiba) nadaljuje v dolino reke Meže od Žerjava proti Mežici.

Soteska Mučevo Foto: Matjaž Bedjanič


Ime NV: Stari Fridrih – izdanki svinčevo cinkove rude

Kratka oznaka: Eden izmed najstarejših revirjev mežiškega rudnika z ohranjeno rudniška halda in izdanki svinčevo-cinkove rude.

Id. št.: 38



Vrednotenje: V mežiškem rudišču so orudene t. i. wettersteinske in partnaške plasti srednjega in gornjega triasa. S tem je to rudišče eno izmed petih območij Pb-Zn orudenja v Evropi, ki je še posebej bogato s številnimi in redkimi minerali.

Opis: Pobočje Velikega vrha je od Šumahovega in Pikovega vrha ločeno s Pikovim prelomom. Vrh in pobočja gradijo karnijski sivi glinastolapornati skrilavci, laporji, in apnenci. Ob vznožju se nahaja eden izmed najstarejših revirjev mežiškega rudnika-Stari Fridrih. Do danes se je ohranila rudniška halda, na površini pa izdanja svinčevo in cinkova ruda (galenit, sfalerit). Sfalerit (cinkov sulfid) se v mežiškem rudišču pojavlja v več oblikah in barvah. Poznan je rumen, rjavkast in sivkast, ki je pogosto conaren. Galenit (svinčev sulfid) je prav tako rudni mineral in se pojavlja skupaj s sfaleritom.

Foto: arhiv Podzemlje Pece


Ime geo-znamenitosti: Kamnolom v Obirski soteski/Ebriachklamm

Kratka oznaka: Ordovicijske blazinaste lave v Obirski soteski

Id. Nr.: 39


Vrednotenje: Zanimiv izdanek ordovicijske blazinaste lave v Karavankah.

Opis:

Na mezozoiski seriji Severnih Karavank najdemo na območju doline Obir in Lepene severno narinjene paleozoiske plasti domnevno ordovicijske starosti, ki jih gradijo glinenci, sivi peščenjaki, tufi in diabaz. Blazinaste lave se pojavijo v zgornjem delu plasti. Najlepše izdanke najdemo v Obirski soteski. Blazinaste oblike z dimenzijami do enega metra so zgrajene iz zelenih predornin. Blazinaste lave so vidne s ceste na pobočjih soteske nasproti kamnoloma in v strugi potoka.

Zelo lep izdanek blazinaste lave na lokaciji kamnoloma v Obirski soteski. Foto: Walter Poltnig


Ime NV: Topla - nahajališče fosilnih polžev

Kratka oznaka: Izdanek fosilnih polžev vrste Omphaloptycha rosthorni, ki so lahko prepoznavni in primerni kot vodilni fosili, ki se pojavljajo le v najvišjih plasteh rudonosnega apnenca in vrsta Gradiella gradiata.

Id. št.: 40



Vrednotenje : Izdanek fosilnih polžev vrste Omphaloptycha rosthorni in Gradiella gradiata predstavlja pomembno paleontološko naravno vrednoto. Vrsta Omphaloptycha rosthorni je posebej pomembna, saj je lahko prepoznavna in primerna kot vodilni fosil, ki se pojavlja le v najvišjih plasteh rudonosnega apnenca.

Opis: V dolini Tople, na Burjakovem je izdanek okoli 230 milijonov let starega apnenca s fosilnimi ostanki polžev. Pripadajo vrstama Omphaloptycha rosthorni in Gradiella gradiata. Velikost polžjih hišic doseže do 10 cm, vendar so večinoma polomljene in razmetane. To dokazuje, da se ne nahajajo v življenjskem položaju, ampak so bile v geološki preteklosti na to mesto prenesene in pri tem tudi polomljene. Vrsto Omphaloptycha rosthorni je prvi opisal paleontolog Moriz leta 1856.



Ime geo-znamenitosti: Korške peči/Trögerner Klamm

Kratka oznaka: Schlernski dolomit Korških peči

Id. Nr.: 41


Vrednotenje: Pokrajinsko privlačna in geološko ter botanično zanimiva 3 km dolga soteska v schlernskem dolomitu Košutinega pasu.

Opis: Zavarovana soteska z izstopajočimi apnenčevimi skalnimi stenami tvori privlačno pokrajino, po kateri teče „Korški potok“/„Trögernbach“. Geološke in botanične posebnosti so podrobneje razložene na več informacijskih tablah. V neposredni bližini se nahaja 114 hektarjev velik gozdni rezervat Potok, ki je bil ustanovljen leta 1977 in pomemben predvsem zaradi bogatih sestojev črnega bora in malega jesena. Soteska prebija masiven schlernski dolomit, ki predstavlja nadaljevanje Košutinega pasu proti vzhodu. Soteska je od Železne Kaple oddaljena približno 8 km in je dostopna tako z avtomobilom kot tudi peš.

Foto: Daniel Zupanc


Ime geo-znamenitosti: Naravni most na Olševi

Kratka oznaka: Naravni most na Olševi

Id. št.: 42


Vrednotenje: Izjemen naravni most na poti do vrha Olševe.

Opis: Pohodniška pot na Olševo prečka več naravnih oken in mostov, ki so nastala v zgornje triasnem dachsteinskem apnencu.

Kapniške jame z ostanki jamskega medveda (Ursus spelaeus) na Olševi. Foto: Paul Petschnig, Christopher Kucher

Naravni most/ okno ob poti na Olševo. Foto: Paul Petschnig, Christopher Kucher

Naravno okno ob poti na Olševo. Foto: Paul Petschnig, Christopher Kucher


Ime: Volinjek

Kratka oznaka: Kraški relief (žlebiči, naravno okno, vrtače) izoblikovan na triasnem apnencu.

Id. št.: 43



Vrednotenje: Tipičen primer zakrasevanja in tipičen primer naravnega mostu oz. okna.

Opis: Na severnozahodnem delu Volinjeka se nahaja naravno okno oz. naravni most. Hrib Volinjek predstavlja tektonsko krpo iz triasnega sivkasto rjavega apnenca, ki leži na miocenskih usedlinah leške premogovne kadunje, te pa na metamorfnih kamninah štalenskogorske serije. Vrhnji del Volinjeka kaže kraški relief (žlebiči, škrape, vrtače). Naravno okno (naravni most) je nastalo ob prelomni razpoki, v kateri je voda raztapljala apnenec in širila razpoko. Nastalo pa bi lahko tudi kot posledica podorja, kjer se je med dva skalna osamelca na vrhu zagozdila večja skalna gmota. Apnenec je močno razpokan in tektonsko razrušen. Na severnem pobočju so številni podori.



Ime: Votla peč

Kratka oznaka: Naravni most predstavlja izjemno geomorfološko obliko, zaradi pegmatita in šorlita pa tudi geo-znamenitost.

Id. št.: 44



Vrednotenje : Naravni most predstavlja izjemno geomorfološko obliko, zaradi turmalina šorlita, ki je eden izmed najlepših slovenskih mineralov, pa predstavlja tudi geološko naravno vrednoto.

Opis: Vzhodno od Raven na Koroškem leži v reki Meži velik blok pegmatita, ki se je odlomil od višje ležečih pegmatitnih žil. Predstavlja nekakšen naravni most, katerega geomorfološki nastanek pa se razlikuje od naravnih mostov v sedimentnih kamninah, ki nastajajo zaradi raztapljajočega delovanja vode. Z geološkega vidika so zanimive pegmatitne žile, ki se razprostirajo od Meže na jugu, do Libelič na severu, v dolžini več kot 10 kilometrov. Pegmatit je debelozrnata magmatska kamnina, sestavljena iz glinencev in kremena. Kot značilna minerala se pojavljata turmalin (šorlit) in sljuda (muskovit).

Foto: Samo Jenčič


Ime geo-znamenitosti: Soteska v dolini Bele/Vellachtal, Železna Kapla/Bad Eisenkappel

Kratka oznaka: Klastični horizont „kardita“ plasti

Id. Nr.: 45


Vrednotenje: "Kardita“ plasti, ki so se odložile v zgornjem triasu (karnij), so na površju vidne le na posameznih mestih, saj predstavljajo drsni horizonti. Eden od obstoječih izdankov je viden v dolini Bele, kjer se je ohranil zaradi tektonskega premika enega od treh horizontov med glavnim dolomitom in wettersteinskim apnencem.

Opis:

"Kardita“ plasti sestavljajo trije cikli s ponavljajočimi zaporednimi plastmi. Najprej se pojavita dva po 20 m debela klastična horizonta, ki jima sledijo trije od 60 do 80 m debeli horizonti apnencev in dolomitov. Te plasti časovno sodijo v isto obdobje kot rajbelske plasti v Južnih Alpah, se pa od njih razlikujejo glede na okolje odlaganja in litologijo. "Kardita“ plasti so znane po svojem fosilnem bogastvu (megalodonti, brachiopodi, echinodermati, cephalopodi). Izdanki "kardita“ plasti so vidni severno od Železne Kaple na začetku soteske Bele ob mostu čez reko Belo.

Foto: Elmar Strobl


Ime: Zajčja peč

Kratka oznaka: Na Zajčji peči je viden Pecin nariv, ki je pomemben tektonski element povezan z zmiki ob Periadriatskem šivu.

Id. št.: 46



Vrednotenje : Pecin nariv je pomemben tektonski element povezan z zmiki ob Periadriatskem šivu in je viden na Zajčji peči in na Plazih.

Opis: Na pobočju Pece na Zajčji peči in na Miheljih plazih je vidna narivna ploskev imenovana Pecin nariv. Je subhorizontalen, ali vpada 5° – 10° proti zahodu do severozahodu. Nariv je najverjetneje povezan z zmikanjem ob Periadriatskem šivu in se je narinil v smeri vzhod do severovzhod na osrednji del mežiških rudišč. To je povzročilo sukanje strukturnih blokov v mežiških rudiščih proti vzhodu in procese epigeneze in oksidacijo svinčevih in cinkovih rud.

Zajčja peč Foto: Matjaž Bedjanič


Ime: Zelenbreg – območje pegmatitinih dajkov s šorlitom in muskovitom

Kratka oznaka: Na območju Zelenbrega se v biotitno – muskovitnem blestniku pojavljajo pegmatitini dajki. Ti predstavljajo bogato nahajališče muskovita in edino nahajališče turmalina šorlita v Sloveniji.

Id. št.: 47



Vrednotenje: Širše območje Zelenbrega in Tolstega vrha predstavlja edino nahajališče turmalina šorlita v Sloveniji, tako da opuščen kamnolom predstavlja enega redkih izdankov v Sloveniji. Šorlit nima uporabne vrednosti, vendar je med slovenskimi minerali eden najlepših.

Opis: V bližini domačije Krivec je na območju Zelenbrega opuščen kamnolom pegmatita. Pegmatit je magmatska kamnina, ki v obliki dajkov nastopa v biotitno - muskovitnem blestniku. V njegovi mineralni sestavi sta zastopana glinenca mikroklin in albit ter kremen. Od značilnih mineralov sta pomembna turmalin (šorlit) in sljuda (muskovit). Šorlit je črni različek turmalina, ki ima temno barvo zaradi vsebnosti železa. Kristali so veliki do 10 cm, precej razpokani in preraščeni z žilicami kremena. Razviti so le v obliki prizem, redkost predstavljajo piramidalno razvite zaključne ploskve.

Foto: Lenka rojs


Ime geo-znamenitosti: Wildensteiner Wasserfall/Podkanjski slap

Kratka oznaka: Jurski apnenci Karavank

Id. Nr.: 48


Vrednotenje: Jurske kamnine v Karavankah najdemo samo v obliki manjših blokov ob severnem vznožju Karavank, kjer so se nad nje narinile triasne kamnine. Sekvence plasti zgornjega triasa do spodnje krede, nad katere so se narinile triasne kamnine, najdemo tudi na območju Podkanjskega slapu.

Opis: Jurske do spodnjekredne plasti so se izoblikovale v manjšem obsegu in kažejo povezavo z razvojem Severnih apnenčevih Alp. Razvoj v zgornji juri se na območju Podkanjskega slapu kaže v obliki hallstattskih apnencev. Na rdečih apnencih z aptihi so vidne s fosili bogate plasti (aptihi, fragmenti iglokožcev Echinodermata idr.) Te plasti se končajo s sivimi, plastnatimi, drobnozrnatimi apnenci spodnje krede, ki jih opredelimo kot neokomnijske aptihne plasti. Dostopne so iz planinske poti na Obir, s katere tik nad slapom zavijemo do Podkanjskega potoka.

Retoliasne plasti iz območja slapu (levo). Nad slapom izdanjajo rdeče plasti z aptihi (desno). Foto: Walter Poltnig (leva fotografija); Andreas Poltnig (desna fotografija)


4. LITERATURA IN VIRI

AMANN, H. (1987): Geologie der Karawanken zwischen Loibltal und Scheriau-Graben (Österreich) mit

einer sedimentologischen Bearbeitung der Auernig-Kalke und der Campiler Siltsandsteine. - unveröff.

Diplomarbeit, Geol. Karte 1:10000, Berlin.

BÄK R., BUDKOVIČ T., DOMBERGER G., HRIBERNIK K., LIPIARSKI P., POLTNIG W., RAJVER D. & RMAN

N. (2008): Geothermal potential of the border region between Austria and Slovenia – Evaluation of

the geothermal potential based on a bilateral database and GIS – maps for the regions of Carinthia,

Styria and Northern Slovenia.- INTERREG IIIA Austria – Slovenia, Bilateral Final Report (Austria /

Slovenia), 89 p., 47 Figs., 6 Tab., 15 Supplements, Vienna – Graz – Klagenfurt – Ljubljana.

BAUER F.K. & SCHERMANN O. (1984): Das Periadriatische Lineament in den Karawanken.- Jb. Geol.

B.-A., 127 (3), 299-305, 2 Abb., Wien.

BAUER F.K. (1970): Zur Fazies und Tektonik des Nordstammes der Karawanken von der Petzen bis

zum Obir.- Jb. Geol. B.-A., 113, 189-246, Wien..

BAUER F.K. (1981): Geologische Gebietskarte der Karawanken, Ostteil 1:25000.- , 3 Blätter

(Geologische Bundesanst.), Wien.

BAUER F.K., (1981): Geologische Gebietskarte der Karawanken, Ostteil 1 : 25.000. 3 Blätter, Geol. B.-

A., Wien.

BAUER F.K., CERNY I., EXNER CH., HOLZER H.-L., VAN HUSEN D., LOESCHKE J., SUETTE G., TESSENSOHN

F., (1983): Erläuterungen zur Geologischen Karte der Karawanken 1 : 25.000, Ostteil, 86 pp., Geol. B.-

A., Wien.

BAUER, F.K, CERNY, I., EXNER, CH., HOLZER, H.-L., HUSEN, D.V., LÖSCHKE, J., SUETTE, G. &

TESSENSOHN, F. (1983): Erläuterungen zur Geologischen Karte der Karawanken 1: 25000, Ostteil.- 85

S., Geol. B.-A., Wien.

BECHSTÄDT, T., SCHWEIZER, T., 1991. The carbonate–clastic cycles of the East-Alpine Raibl group:

result of third-order sea-level fluctuations in the Carnian. Sediment. Geol. 70, 241–270.

BENISCHKE, R., BRENČIČ, M., LEIS, A., POLTNIG, W., STROBL, E. (2003): Hydrogeologie der

Karawanken – Abschnitt Petzen, Endbericht.- Unveröff. Ber., Institut für

WasserRessourcenManagement, 76 S., 5 Beilagen, Graz.

BOLE B., (2002): Karbonatne kamnine Pece. Geologija 45/1, 59-69.

BOLE, Bernarda. Raziskava rude vzhodnega rudnega telesa Zn-Pb rudišča Topla : diplomska naloga.

Ljubljana: [B. Medved], jan. 1986. I, 59 f., ilustr., priloge. [COBISS.SI-ID 668766]

Bolzano, June 3–7, 2008.

BREDA, A., PRETO,N.,ROGHI,G., FURIN, S.,MENEGUOLO,R., RAGAZZI, E., FEDELE, P., GIANOLLA, P.,

2008. The Carnian Pluvial Event in the Tofane area (Cortina d'Ampezzo, Dolomites, Italy). The Triassic

Climate. Field Trip Guide, Bolzano 3–7 June, 2008, pp. 19–53.

http://cobiss.izum.si/scripts/cobiss?command=DISPLAY&base=COBIB&RID=668766


BRENČIČ M. & POLTNIG W. (2008): Podzemne vode Karavank / Grundwasser der Karawanken.-

Geološki zavod Slovenije, Joanneum Research Forschungsges. m.b.H. (Založnika / Herausgeber), 143

S., Ljubljana, Graz.

BRENČIČ M. & POLTNIG W. (2010): Transboundary groundwater in the Karavanke/Karawanken.- In:

EEA Report No 6/2010- Europe's ecological backbone: recognising the true value of our mountains,

S.93, Copenhagen.

BRENČIČ M., POLTNIG W., STROBL E., (1999): HYDROGEOLOGICAL INVESTIGATIONS IN KARAVANKE

AREA. IN: FENDEKOVÁ M., FENDEK M. (EDS.). Hydrogeology and land use management : proceedings.

Bratislava: International Association of Hydrogeologists, 145-149.

BRENČIČ M., PRESTOR J., SCHLAMBERGER J., POLTNIG W., (2005): Common transboundary

groundwater body Karavanke. Geološki zbornik, 18, 9-12.

BUSER S. & CAJHEN, J., (1977): Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000-list Celovec. Zvezni geološki

zavod, Beograd.

BUSER S., (1980): Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000. Tolmač lista Celovec (Klagenfurt). Zvezni

geološki zavod, Beograd.

BUSER S., GRAD K., OGORELEC B., RAMOVŠ A., ŠRIBAR L., (1986): Stratigraphical, paleontological and

sedimentological characteristics of upper permian beds in Slovenia, NW Yugoslavia. Mem. Soc. Geol.

It. 34, 195 – 210.

BUSER, S. (1980): Geologische Grundkarte Jugoslawiens, Blatt Klagenfurt, M = 1:100000; Belgrad.

ČAR, Jože, DOBNIKAR, Meta, HERLEC, Uroš, JERŠEK, Miha, REŽUN, Bojan, SKOBE, Simona, VRABEC,

Mirijam, ZUPAN HAJNA, Nadja, ZUPANČIČ, Nina. Selected ore deposits, igneous and metamorphic

rocks from Eastern Alps, Slovenia : IMA2010 field trip guide SI1, (Acta Mineralogica-Petrographica,

26). Szeged: Depart. of Mineralogy, Geochemistry and Petrology, Univ. of Szeged, 2010. 24 str., ilustr.

ISBN 978-963-306-058-2. [COBISS.SI-ID 839774]

ČINČ JUHANT, Breda. Geokemične in mineraloške značilnosti aplitnih žil v Cezlaškem kamnolomu :

diplomsko delo. Ljubljana: [B. Činč], 1988. 98 str., graf. prikazi, fotografije kamnin. [COBISS.SI-ID

242782]

ČINČ JUHANT, Breda. Mineralogical and geochemical characteristics of aplitic and pegmatitic veins in

tonalite and cizlakite (Pohorje, Slovenia). V: International volcanological congress : Abstracts :

Monday September 12-Friday September 16, Ankara, Turkey. [Ankara]: Organizing Committee for the

1994 International Volcanological Congress of the International Association of Volcanology and

Chemistry of the Earth´s Interior (IAVCEI) 1994, 1994, 1994, str. [2]. [COBISS.SI-ID 73205]

ČINČ JUHANT, Breda. Mineraloške in geokemične značilnosti aplitnih in pegmatitnih žil v pohorskem

tonalitu in čizlakitu : magistrsko delo. Ljubljana: [B. Činč], 1992. 106 f., ilustr., graf. prikazi. [COBISS.SI-

ID 72693]






ČINČ JUHANT, Breda. Petrološke in geokemične značilnosti kamnin karavanškega tonalitnega pasu :

disertacija. Ljubljana: [B. Činč Juhant], 1999. 160 f., [8] f. barvnih pril., ilustr., tabele. [COBISS.SI-ID

105143296]

DE ZANCHE, V., GIANOLLA, P., ROGHI, G., 2000. Carnian stratigraphy in the Raib/Cave del Predil area

(Julian Alps, Italy). Eclogae Geol. Helv. 93, 331–347.

DERVARIČ, Evgen, HERLEC, Uroš, LIKAR, Jakob, BAJŽELJ, Uroš, STRAHOVNIK, Vojko (ur.). Rudniki in

premogovniki v Sloveniji. Nazarje: Argos, 2005. 175 str., ilustr. ISBN 961-90886-2-X. [COBISS.SI-ID

223073024]

DOBNIKAR, Meta, DOLENEC, Tadej, BELLIENI, Giuliano. Rapakivi texture in porphyritic dikes within

the Karavanke granitic massif (Slovenia). Bull. Geol. soc. Finl., 2002, vol. 74, parts 1-2, str. 147-157.

[COBISS.SI-ID 373086]

DOBNIKAR, Meta, DOLENEC, Tadej, ČINČ JUHANT, Breda, ZUPANČIČ, Nina. Magmatic rocks of the

Karavanke Granitic Massif, Slovenia = Magmatske kamnine karavanškega granitnega masiva.

Geologija. [Tiskana izd.], 2000, knj. 43, zv. 1, str. 55-59. [COBISS.SI-ID 650069]

DOBNIKAR, Meta, DOLENEC, Tadej, ČINČ JUHANT, Breda, ZUPANČIČ, Nina. Characteristics of the

Magmatic Rocks of Karavanke Granitic Belt (Slovenia). V: VLAHOVIĆ, Igor (ur.), BIONDIĆ, Ranko (ur.).

2. hrvatski geološki kongres, Cavtat - Dubrovnik, 17-20.05.2000 = Second Croatian Geological

Congress, Cavtat - Dubrovnik, 17-20.05.2000. Zbornik radova. Zagreb: Institut za geološka

istraživanja: = Institute of Geology, 2000, 2000, str. 153-156. [COBISS.SI-ID 213086]

DOBNIKAR, Meta, DOLENEC, Tadej, FIORETTI, Anna M., BELLIENI, Giuliano. Petrography and mineral

chemistry of hybrid rocks from Triassic Karavanke granitic massif (Slovenia). J. conf. abstr., 2001, vol.

6, no. 1, str. 572. [COBISS.SI-ID 260702]

DOBNIKAR, Meta, DOLENEC, Tadej, FIORETTI, Anna Maria, BELLIENI, Giuliano. The origin of

plagioclase-mantled K-feldspar in porphyry rocks of Karavanke granitic massif (Slovenia). V: LUKKARI,

Sari (ur.), HAAPALA, Ilmari (ur.). Rapakivi granites and associated mineralization : IGCP Project 373,

correlation, anatomy and magmatic-hydrothermal evolution of ore-bearing felsic igneous systems in

Eurasia : Field conference in southeren Finland,July 3-7, 2000. Helsinki: Helsinki University Press,

2000, 2000, str. 36-37. [COBISS.SI-ID 226910]

DOBNIKAR, Meta, DOLENEC, Tadej, ZUPANČIČ, Nina, ČINČ JUHANT, Breda. The Karavanke Granitic

Belt (Slovenia) - a bimodal Triassic alkaline plutonic complex. Schweiz. Mineral. Petrogr. Mitt., 2001,

bd. 81, str. 23-38. [COBISS.SI-ID 266846]

DOBNIKAR, Meta, DOLENEC, Tadej, ZUPANČIČ, Nina. Mineralna kemija kamnin karavanškega

granitnega pasu. V: HORVAT, Aleksander (ur.). Povzetki referatov, (Geološki zbornik, 16). Ljubljana:

Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, 2001, 2001, str. 17-18. [COBISS.SI-ID 247134]

DOBNIKAR, Meta, FIORETTI, Anna Maria, BELLIENI, Giuliano, DOLENEC, Tadej. Amphibole mineral

chemistry of rocks of Karavanke Granitic Massif. V: PODOSEK, Frank A. (ur.). Abstracts of the 12th

Annual V.M Goldschmidt Conference, Davos, Switzerland, August 18-23, 2002, (Geochimica et











Cosmochimica Acta, Vol. 66, No. 15A, August 2002). London; New York: Elsevier, 2002, 2002, vol. 66,

no. 15A, str. A188. [COBISS.SI-ID 322654]

DOBNIKAR, Meta, TRAJANOVA, Mirka, VRABEC, Marko, PUNGARTNIK, Mihael, PLACER, Ladislav.

Kamnine v alpsko-dinarski mejni coni in v coni Periadriatskega lineamenta. Dolina Tople : Ekskurzija

E-2. V: HORVAT, Aleksander (ur.), KOŠIR, Adrijan (ur.), VREČA, Polona (ur.), BRENČIČ, Mihael (ur.). 1.

slovenski geološki kongres, Črna na Koroškem, 9.-11. oktober 2002. Vodnik po ekskurzijah. Ljubljana:

Geološki zavod Slovenije, 2002, str. 29-40. [COBISS.SI-ID 904277]

DOBNIKAR, Meta, ZUPANČIČ, Nina. Triasne globočnine železnokapelske magmatske cone = Triassic

igneous rocks of the Železna Kapla magmatic zone. V: PLENIČAR, Mario (ur.), OGORELEC, Bojan (ur.),

DOBNIKAR, Meta. Petrološke, mineraloške in geokemične značilnosti kamnin karavanškega

granitnega pasu : disertacija. Ljubljana: [M. Bole], 1998. XVII, 95 f., ilustr., tabele. [COBISS.SI-ID

74502400]

DOBNIKAR, Meta. Železnokapelska magmatska cona : študijsko gradivo za terenske vaje iz

Petrologije. Ljubljana: UL, NTF, Odd. za geologijo, 2011. 10 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 921438]

Dobruskina, I.A., Jurkovšek, B., Kolar-Jurkovšek, T., 2001. Upper Triassic flora from “Raibl eds” of

Julian Alps (Italy) and Karavanke Mts (Slovenia). Geologija 44/2, 263–290.

DOLENEC, Tadej, HERLEC, Uroš, PEZDIČ, Jože. Izotopska sestava kisika in ogljika v Zn-Pb rudišču Topla.

V: DENKOVSKI, Goko (ur.). Geološkite istražuvanja na mineralnite surovini vo uslovi na pazarnata

ekonomija i nivinot pridones za razvoj na zemljata. Knj. 3, Rudni naogališta geohemija, metalogenija i

ekonomska geologija. Ohrid: Geološko društvo na Makedonija; Beograd: Sojuz na geološkite društva

na Jugoslavija: Sojuz na inžineri i tehničari od rudarska, geološka i metalurška struka na Jugoslavija,

1990, str. 646-662, ilustr. [COBISS.SI-ID 56670]

DOLENEC, Tadej, KUŠEJ, Janko, PEZDIČ, Jože. Izotopska sestava kisika in ogljika v prikamnini in kalcitu

diskordantnih rudnih teles unionskega sistema v Mežici. V: Zbornik radova. Knj. 2. Budva:

Organizacioni odbor X jubilarnog kongresa geologa Jugoslavije, 1982, 1982, knj. 2, str. 693-710.


DOLENEC, Tadej, PEZDIČ, Jože, KUŠEJ, Janko. Izotopska sestava kisika in ogljika v karbonatih iz

mežiškega rudišča Navršnik. Rud.-metal. zb., 1993, 40, št. 3/4, str. 429-437, ilustr. [COBISS.SI-ID

60662272]

DOLENEC, Tadej, PEZDIČ, Jože, KUŠEJ, Janko. Izotopska sestava kisika in ogljika v karbonatih iz

mežiškega rudišča Graben. Rud.-metal. zb., 1993, let.40, št.1-2, str.133-144, ilustr. [COBISS.SI-ID

778292]

DOLENEC, Tadej, PEZDIČ, Jože, KUŠEJ, Janko. Oxygen and carbon isotope variations in Pb-Zn deposit

Mežica, Slovenia. Terra abstracts, Abstract supplement to Terra nova, (Terra nova), 1993, vol. 5, št. 1,

str. 446-437. [COBISS.SI-ID 24670]

DROBNE, Katica, ĆOSOVIĆ, Vlasta, VRABEC, Marko, TARI-KOVAČIĆ, Vlasta. Paleocene-Eocene

carbonate platforms from the Adriatic Sea to the Pannonian Basin (Western Central Tethys) and their

tectonic position. V: Abstracts of the contributions of the EGU General Assembly 2008 : Vienna,











Austria, 13-18 April 2008, (Geophysical Research Abstracts, Vol. 10). [Katlenburg-Lindau: European

Geophysical Society: Copernicus], 2008, 1 str. [COBISS.SI-ID 28339245]

DROVENIK, Matija, PEZDIČ, Jože, PUNGARTNIK, Mihael. Izotopska sestava žvepla v sulfidih cinkovo

svinčevega rudišča Topla. Razpr. - Slov. akad. znan. umet., Razr. naravosl. vede, 1988, 29, str. 113-

128. [COBISS.SI-ID 7716098]

DROVENIK, Matija, PLENIČAR, Mario, DROVENIK, Franc. Nastanek rudišč v SR Sloveniji = The origin of

Slovenian ore deposits. Geologija. [Tiskana izd.], 1980, knj. 23/1, str. 1-157. [COBISS.SI-ID 481877]

DROVENIK, Matija, PUNGARTNIK, Mihael. Nastanek cinkovo-svinčevega rudišča Topla in njegove

značilnosti = Origin of the zinc-lead ore deposit Topla and its particularities. Geologija. [Tiskana izd.],

1987, knj. 30, str. 245-314. [COBISS.SI-ID 5645058]

DROVENIK, Matija, PUNGARTNIK, Mihael. Značilnosti in nastanek cinkovo-svinčevega rudišča Topla,

(Značilnosti in nastanek cinkovo-svinčevega rudišča Topla), (Raziskave kovinskih mineralnih surovin v

Sloveniji). Ljubljana: RSS, 1988. 1 zv. (loč. pag.), ilustr. [COBISS.SI-ID 15613696]

DROVENIK, Matija, ŠTRUCL, Ivan, PEZDIČ, Jože. Izotopska sestava žvepla v svinčevo-cinkovih

nahajališčih severnih Karavank : Del I. Rud.-metal. zb., 1980, letn. 27, str. 179-197. [COBISS.SI-ID

7841581]

DROVENIK, Matija, ŠTRUCL, Ivan, PEZDIČ, Jože. Izotopska sestava žvepla v svinčevo-cinkovih

nahajališčih severnih Karavank : Del II. Rud.-metal. zb., 1980, letn. 27, str. 413-436. [COBISS.SI-ID

7842093]

DROVENIK, Matija. MEZOZOIK V SLOVENIJI : IZOTOPSKA SESTAVA ZVEPLA V PB-ZN NAHAJALISCIH

SEVERNIH KARAVANK : LETNO FAZNO POROCILO. Ljubljana: RSS, 1978. 35 str. [COBISS.SI-ID

13255680]

DROVENIK, Matija. MEZOZOIK V SLOVENIJI : MINERALOSKE, PETROLOSKE IN GEOKEMICNE

ZNACILNOSTI MEZOZOJSKIH KAMNIN IN RUDISC : GEOKEMICNE IN MINERALOSKE STUDIJE RUDE IN

PRIKAMNINE : 4.FAZA : DISKORDANTNA PB-ZN ORUDENJA V TRIASNIH KAMNINAH SEVERNIH

KARAVANK. Ljubljana: RSS, 1980. 22 str. [COBISS.SI-ID 13254656]


ZNACILNOSTI MEZOZOJSKIH KAMNIN IN RUDISC : GEOKEMICNE RAZISKAVE GREBENSKIH KAMNIN

VZHODNEGA DELA SEVERNIH KARAVANK : 2. FAZA. Ljubljana: RSS, 1980. 61 str. [COBISS.SI-ID

13181952]


ZNACILNOSTIMEZOZOJSKIH KAMNIN IN RUDISC : IZOTOPSKASESTAVA KISIKA IN OGLJIKA V RUDISCIH

SEVERNIH KARAVANK : 1. FAZA. Ljubljana: RSS, 1980. 29 str. [COBISS.SI-ID 13062400]

DROVENIK, Matija. Mineral deposits in Permian and Triassic beds of Slovenia (Yugoslavia). V:

SCHNEIDER, Hans-J. (ur.). Mineral deposits of the Alps and of the Alpine Epoch in Europe :

proceedings of the IV. ISMIDA 1981, (Special publication of the Society for geology applied to mineral

deposits, no. 3). Berlin; Heidelberg; New York; Tokio: Springer, 1981, 1983, str. 9. [COBISS.SI-ID

27237933]














DROVENIK, Matija. Nahajališča mineralnih surovin. Ljubljana: Fakulteta za naravoslovje in

tehnologijo, 1984. IV, 375 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 14689025]

DROVENIK, Matija. Significance of the Triassic igneous-tectonic activity for the origin of the Slovenian

mineral deposits = Pomen triadne magmatsko-tektonske aktivnosti za nastanek rudišč v Sloveniji. V:

GRAFENAUER, Stanko (ur.), PLENIČAR, Mario (ur.), DROBNE, Katica (ur.). Zbornik Ivana Rakovca,

(Razprave, Letn. 26(1985)). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1985 [i.e.] 1986,

str. 343-360. [COBISS.SI-ID 6930989]

EXNER C. (1985): Der Tonalitgneis von Ebriach (Karawanken, Kärnten).- Carinthia II, 175/95, 61-7,

Klagenfurt

EXNER, CH. (1971): Geologie der Karawankenplutone östlich Eisenkappel, Kärnten.- Mitt. Geol. Ges.

Wien, 1-108, Wien.

FAJMUT ŠTRUCL, Suzana, BEDJANIČ, Mojca, HERLEC, Uroš, VODOVNIK, Primož, HARTMANN, Gerald.

Geopark med Peco in Košuto - prvi evropski čezmejni geopark med Slovenijo in Avstrijo. V: KOŠIR,

Adrijan (ur.), HORVAT, Aleksander (ur.), ZUPAN HAJNA, Nadja (ur.), OTONIČAR, Bojan (ur.). 3.

Slovenski geološki kongres, Bovec, 16.-18. september 2010. Povzetki in ekskurzije. Postojna:

Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za raziskovanje krasa; Ljubljana: Paleontološki inštitut

Ivana Rakovca, 2010, str. 17-18. [COBISS.SI-ID 847454]

FAJMUT ŠTRUCL, Suzana, HERLEC, Uroš. Geopark Peca. Geol. zb., 2009, 20, str. 33-36. [COBISS.SI-ID

757854]

FIFER BIZJAK, K., ŠUŠTERŠIČ, F. 1996: Computer modelling of circular cave passage deformations

dependent of the depth = Računalniško modeliranje deformacij okroglega jamskega rova v odvisnosti

od globine.- Acta carsol., 25, str. 89-98, ilustr.

FODOR, László, BADA, Gábor, CSONTOS, László, VRABEC, Marko, HORVÁTH, Frank. Miocene-Pliocene

deformation of the Pannonian basin: how much is it related to the motion of the Adriatic plate?. V:

Abstract volume : the Adria microplate: GPS geodesy, tectonics, and hazards. Veszprém: [s.n.], 2004,

2004, str. 46-51. [COBISS.SI-ID 451678]

FODOR, László, BALOGH, Kadosa, DUNKL, István, HORVÁTH, Peter, KOROKNAI, Balázs, MÁRTON,

Emö, PÉCSKAY, Zoltan, TRAJANOVA, Mirka, VRABEC, Marko, VRABEC, Mirijam, ZUPANČIČ, Nina.

Deformation and exhumation of magmatic and metamorphic rocks of the Pohorje-Kozjak Mts.

(Slovenia): constraints from structural geology, geochronology. V: Proceedings of the 9th Meeting of

the Czech Tectonic Studies Group, 2nd Meeting of the Central European Tectonic Group, Lučenec,

Slovakia, June 22-25,2004, (Geolines, Vol. 17). Prague: Institute of Geology, Academy of Sciences of

the Czech Republic, 2004, str. 31-32. [COBISS.SI-ID 1038677]

FODOR, László, GERDES, Axel, DUNKL, István, KOROKNAI, Balázs, PÉCSKAY, Zoltan, TRAJANOVA,

Mirka, HORVÁTH, Peter, VRABEC, Marko, JELEN, Bogomir, BALOGH, Kadosa, FRISCH, Wolfgang.

Miocene emplacement and rapid cooling of the Pohorje pluton at the Alpine-Pannonian-Dinaridic

junction, Slovenia. Swiss journal of geosciences, 2008, suppl. 1, vol. 101, str. S255-S271, doi:

10.1007/s00015-008-1286-9. [COBISS.SI-ID 730718]

tipologija 1.08 -> 1.01







http://dx.doi.org/10.1007/s00015-008-1286-9



FODOR, László, GERDES, Axel, DUNKL, István, KOROKNAI, Balázs, PÉCSKAY, Zoltan, TRAJANOVA,

Mirka, BALOGH, Kadosa, HORVÁTH, Peter, JELEN, Bogomir, VRABEC, Marko, VRABEC, Mirijam.

Formation age, exhumation and deformation of the Pohorje pluton: implications for Cretaceous and

Miocene deformations of the Eastern Alps - Pannonian basin junction. V: 8th Workshop on Alpine

Geological Studies, Davos, 10. - 12. October 2007. Abstract volume. Davos: [Org. odb.], 2007, str. 18-

19. [COBISS.SI-ID 1488725]

FODOR, Laszlo, JELEN, Bogomir, MARTON, Emö, SKABERNE, Dragomir, ČAR, Jože, VRABEC, Marko.

Miocene - Pliocene tectonic evolution of the Slovenian Periadriatic fault: implications for Alpine -

Carpathian extrusion models. Tectonics (Washington, D.C.), 1998, vol. 17, no. 5, str. 690-709.


FODOR, Laszlo, JELEN, Bogomir, MARTON, Emö, SKABERNE, Dragomir, ČAR, Jože, VRABEC, Marko.

Miocene tectonic evolution of the Periadriatic Zone and surrounding area in Slovenia: repeated

dextral transpression. Mitt. Ges. Geol.- Bergbaustud. Wien, 1996, 41, str.106. [COBISS.SI-ID 306517]

FODOR, László, ZUPANČIČ, Nina, MÁRTON, Emö, TRAJANOVA, Mirka, PÉCSKAY, Zoltan, BALOGH, K.,

KOROKNAI, B., DUNKL, I., HORVÁTH, P., VRABEC, Marko, VRABEC, Mirijam, HORVAT, Aleksander,

JELEN, Bogomir, RIFELJ, Helena. Miocene exhumation of the Pohorje-Kozjak Mts., Slovenia (Alpine-

Pannonian transition). V: [Abstracts of the Contributions of the EGS-AGU-EUG Joint Assembly, Nice,

France, 06-11 April 2003], (Geophysical research abstracts, Vol. 5). Katlenburg-Lindau: European

Geopysical Society, 2003, 1 str. [COBISS.SI-ID 946005]

FORKE, Holger C., NOVAK, Matevž, VRABEC, Marko. Implication of facies relationships of Upper

Carboniferous/Lower Permian sediments in the Southern Alps (Carnic Alps/Karavanke Mts.) for Late

Paleozoic paleogeography and Neogene tectonics. V: WAGREICH, Michael (ur.). PANGEO 2008 :

abstracts = Kurzfassungen, (Journal of Alpine Geology, 49). Wien: Institut für Geologie, 2008, str. 25.


GIANOLLA, P., DE ZANCHE, V., ROGHI, G., 2003. An upper Tuvalian (Triassic) platform-basin systemin

the Julian Alps. The start-up of the Dolomia Principale (Southern Alps, Italy). Facies 49, 135–150.

GIANOLLA, P., RAGAZZI, E., ROGHI, G., 1998. Upper Triassic amber from the Dolomites Northern

Italy). A paleoclimatic indicator? Riv. Ital. Paleontol. Stratigr. 94, 331–347.

Grafisches Arbeitsmarkt Informationssystem, Bezirksprofile 2010, Arbeitsmarktservice Österreich

(Lokale Entwicklungsstrategie der Lokalen Aktionsgruppe (LAG) Unterkärnten 2007 – 2013)

HAGEMEISTER, A., 1988. Zyklische Sedimentation auf einer stabilen Karbonatplattform: die Raibler

Schichten (Karn) des Drauzuges/Kärnten (Österreich). Facies 18, 83–122.

HERLEC, Uroš, FAJMUT ŠTRUCL, Suzana. Geopark Peca - new Slovenian and Austrian cross border

geopark. V: 3rd international UNESCO conference on geoparks, 22.06.-26.06.2008, Osnabrück :

proceedings. Osnabrück: Global Geoparks Network, 2008, str. 41. [COBISS.SI-ID 753246]

HERLEC, Uroš, FERLAN, Miran. Karta rudnikov in rudnih pojavov. V: STRAHOVNIK, Vojko (ur.),

DERVARIČ, Evgen, HERLEC, Uroš, LIKAR, Jakob, BAJŽELJ, Uroš. Rudniki in premogovniki v Sloveniji.

Nazarje: Argos, 2005, 2005, str. 92-93. [COBISS.SI-ID 532062]









HERLEC, Uroš, JERŠEK, Miha. Izvor molibdena za nastanek wulfenita v rudiščih svinca in cinka v

Severnih Karavankah. V: REŽUN, Bojan (ur.). 2. slovenski geološki kongres, Idrija, 26.-28. september

2006. Zbornik povzetkov. Idrija: Rudnik živega srebra v zapiranju, 2006, 2006, str. 57. [COBISS.SI-ID

579678]

HERLEC, Uroš, KAVČIČ, Franci, TRTNIK, Gregor, KOMPREJ, Matjaž. Vzroki za neobstojnost betonov v

oblogah vodnega rova rudnika Mežica. Geol. zb., 2009, 20, str. 51-54. [COBISS.SI-ID 760414]

HERLEC, Uroš, KUHLEMANN, J., SPANGENBERG, Jorge E. The brine source and genetic history of the

SEDEX zinc-lead deposit Topla, Slovenia. V: PIESTRZYŃSKI, Adam (ur.). Mineral deposits at the

beginning of the 21st Century : proceedings of the Joint Sixth Biennial SGA-SEG Meeting, Krakow,

Poland, 26-29 August 2001. Lisse; Exton, PA: Balkema, cop. 2001, 2001, str. 277-290. [COBISS.SI-ID

370270]

HERLEC, Uroš, PLACER, Ladislav. Vprašanja zgradbe severnih Karavank in mežiškega rudišča Pb in Zn.

V: HORVAT, Aleksander (ur.), KOŠIR, Adrijan (ur.), VREČA, Polona (ur.), BRENČIČ, Mihael (ur.). 1.

slovenski geološki kongres, Črna na Koroškem, 9.-11. oktober 2002. Knjiga povzetkov. Ljubljana:


HERLEC, Uroš, SOUVENT, Petra, JERŠEK, Miha. Minerali ravenskih pegmatitov. V: JERŠEK, Miha (ur.).

Mineralna bogastva Slovenije, (Scopolia, Supplementum, 3). Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije:

= Slovenian Museum of Natural History, 2006, 2006, str. 236-240. [COBISS.SI-ID 554485]

HERLEC, Uroš, SPANGENBERG, Jorge E., LAVRIČ, Jošt Valentin. Sulfur isotope variations from orebody

to hand-specimen scale at the Mežica lead-zinc deposit, Slovenia: a predominantly biogenic pattern.

Miner. Depos., 2010, vol. 45, no. 6, str. 531-547. [COBISS.SI-ID 873822]

HERLEC, Uroš. Dravit. Bilt. - Pošta Slov. (Slov. izd.), 2000, 29, str. 20-23, fotogr. [COBISS.SI-ID 215902]

HERLEC, Uroš. Mežica lead and zinc deposits origin and characteristics. V: HLAD, Branka (ur.),

HERLEC, Uroš (ur.). Geological heritage in the South-Eastern Europe, Field guide. Ljubljana: Agencija

RS za okolje: = Environmental Agency of the Republic of Slovenia, 2007, str. 49-50. [COBISS.SI-ID

654430]

HERLEC, Uroš. Nastanek slovenskih rud. V: STRAHOVNIK, Vojko (ur.), DERVARIČ, Evgen, HERLEC, Uroš,

LIKAR, Jakob, BAJŽELJ, Uroš. Rudniki in premogovniki v Sloveniji. Nazarje: Argos, 2005, 2005, str. 84-

91. [COBISS.SI-ID 531806]

HERLEC, Uroš. Nastanek stebrastih brečastih svinčenih in cinkovih rudnih teles v karbonatnih

kamninah vzhodnoalpske rudne regije. Geol. zb., 2009, 20, str. 38-39. [COBISS.SI-ID 758622]

HERLEC, Uroš. Sledne prvine v orudenih laminiranih karbonatih Zn in Pb rudišča Topla. V: HORVAT,

Aleksander (ur.), KOŠIR, Adrijan (ur.), VREČA, Polona (ur.), BRENČIČ, Mihael (ur.). 1. slovenski geološki

kongres, Črna na Koroškem, 9.-11. oktober 2002. Knjiga povzetkov. Ljubljana: Geološki zavod

Slovenije, 2002, 2002, str. 26. [COBISS.SI-ID 364894]

HERLEC, Uroš. Vir mangana za jurske manganove gomolje v zahodni Tetidi. Geol. zb., 2009, 20, str.

41-45. [COBISS.SI-ID 759902]














HERLEC, Uroš. Wulfenit/Mežica. Bilt. - Pošta Slov. (Slov. izd.), 1997, 13, str. 7-8, barv. fotogr.


HOLZER, H.-L. & POLTNIG, W. (1980): Erster Nachweis einer Radialplatten - Fossillagerstätte der

Schwebcrinoide Saccocoma im oberostalpinen Malm (Ostkarawanken, Kärnten).- Carinthia II, 170,

201-216, 3 Abb., 3 Taf., Klagenfurt.

HORNUNG, T., BRANDNER, R., 2005. Biochronostratigraphy of the Reingraben Turnover (Hallstatt

Facies Belt): local black shale events controlled by regional tectonics, climatic change and plate

tectonics. Facies 51, 460–479.

HORNUNG, T., BRANDNER, R., 2008. The Tethyan “Carnian Crisis”. The Triassic Climate, pp. 23–24.

Abstract book, Bolzano, June 3–7, 2008.

HORNUNG, T., BRANDNER, R., KRYSTYN, L., JOACHIMSKI, M.M., KEIM, L., 2007a. Multistratigraphic

constraints on the NW Tethyan “Carnian Crisis”. In: Lucas, S.G., Spielmann, J.A. (Eds.), The Global

Triassic, New Mexico Museum of Natural History and Science Bulletin, 41, pp. 59–67.

HORNUNG, T., KRYSTYN, L., BRANDNER, R., 2007b. Tethys-wide mid-Carnian (Upper Triassic)

carbonate productivity decline: evidence for the Alpine Reingraben Event from Spiti (Indian

Himalaya)? J. Asian Sci. 30, 285–302.

HORVAT, Aleksander, ZUPANČIČ, Nina. Starost pegmatitnih žil na področju Strojne. V: HORVAT,

Aleksander (ur.), FISTER, Matej (ur.), ZUPANČIČ, Nina (ur.). 13. Posvetovanje slovenskih geologov

[Ljubljana, 4. in 5. april 1997]. Povzetki referatov, (Geološki zbornik, 11). Ljubljana:

Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, 1997, 1997, 11, str. 41-43. [COBISS.SI-ID

43358]

HUSEN D.V. (1974): Quartärgeologische Untersuchungen in den östlichen Karawanken.- Mitt. Geol.

Ges. Wien, 66-67 (E. CLAR - Festschrift), 61-74, 3 Taf., Wien.

HUSEN D.V. (1976): Zur Schichtfolge und Tektonik des Jungtertiärs zwischen Rechberg und Homarow-

Berg und seine Beziehung zur Hebung der Karawanken.- Carinthia II, 86 (166), 113-26, 4 Abb.,

Klagenfurt.

HUSEN D.V., (1974): Quartärgeologische Untersuchungen in den östlichen Karawanken. Mitt. Geol.

Ges. Wien, 66-67, 61-74.

JELEN, B., KUŠEJ, J., 1982. Quantitative palynological analysis of Julian clastic rocks from the lead–zinc

deposit of Mežica. Geologija 25, 213–227.

JELEN, Bogomir, MÁRTON, Emö, FODOR, László, BÁLDI, Mária, ČAR, Jože, RIFELJ, Helena, SKABERNE,

Dragomir, VRABEC, Marko. Paleomagnetic, tectonic and stratigraphic correlation of Tertiary

formations in Slovenia and Hungary along the Periadriatic and Mid- Hungarian tectonic zone :

(preliminary communication) = Paleomagnetska, tektonska in stratigrafska korelacija terciarja vzdolž

periadriatske cone v Sloveniji in srednjemadžarske tektonske cone : (predhodno obvestilo). Geologija.

[Tiskana izd.], 1997 [tisk. 1998], knj. 40, str. 325-331. [COBISS.SI-ID 454229]





JENŠTERLE, Janez. Pb in Zn v potočnem mahu in mulju okolice Mežice : diplomska naloga. Ljubljana:

Univerza, FNT, VTOZD Montanistika, 1984. 65 f., graf. prikazi, tabele. [COBISS.SI-ID 206942]

JERŠEK, Barbara, JERŠEK, Miha, MIRTIČ, Breda, DOLENEC, Tadej. Moulds as an indicator of origin of

fluids in the formation of wulfenite crystals in Mežica mines, Slovenia. V: AVŠIČ-ŽUPANC, Tatjana

(ur.). 1st FEMS Congress of European Microbiologists, Slovenia, Ljubljana, June 29 - July 3, 2003.

Abstract book. Delft, The Netherlands: FEMS, 2003, str. 392, P11-83. [COBISS.SI-ID 2787960]

JERŠEK, Miha, ČINČ JUHANT, Breda. Minerali iz podzemlja Pece : [zloženka]. Ljubljana: Prirodoslovni

muzej Slovenije, 2001. 1 zloženka ([6] str.), barvne fotogr. [COBISS.SI-ID 2200928]

JERŠEK, Miha, ČINČ JUHANT, Breda. Minerali iz podzemlja Pece : dragocena obogatitev naravne in

kulturne dediščine. Argo, 2001, letn. 44, št. 1, str. 44-45. [COBISS.SI-ID 188149]

JERŠEK, Miha, DOBNIKAR, Meta, MIRTIČ, Breda, DOLENEC, Tadej. Presence of Ba and Mg in calcite

from Mežica mine determined by x-ray powder diffraction. V: GOLOBIČ, Amalija (ur.), LEBAN, Ivan

(ur.), MEDEN, Anton (ur.). Eleventh Slovenian-Croatian Crystallographic Meeting, Bohinj, Slovenia,

27-30 June 2002. Book of abstracts, programme. Ljubljana: Laboratory of Inorganic Chemistry,

Faculty of Chemistry and Chemical Technology, 2002, 2002, str. 62. [COBISS.SI-ID 310622]

JERŠEK, Miha, DOLENEC, Tadej, VOKAL, Barbara, MIRTIČ, Breda, ZEBEC, Vladimir, BERMANEC,

Vladimir. Correlation between morphology and isotopic compositon of oxygen and carbon of calcite

from Mežica mines, Slovenia. V: PODOSEK, Frank A. (ur.). Abstracts of the 12th Annual V.M

Goldschmidt Conference, Davos, Switzerland, August 18-23, 2002, (Geochimica et Cosmochimica

Acta, Vol. 66, No. 15A, August 2002). London; New York: Elsevier, 2002, 2002, vol. 66, no. 15A, str.

A366. [COBISS.SI-ID 321886]

JERŠEK, Miha, HERLEC, Uroš, MIRTIČ, Breda, ŽORŽ, Mirjan, DOBNIKAR, Meta, FAJMUT ŠTRUCL,

Suzana, KRIVOGRAD, Franc. Minerali mežiških rudišč. V: JERŠEK, Miha (ur.). Mineralna bogastva

Slovenije, (Scopolia, Supplementum, 3). Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije: = Slovenian

Museum of Natural History, 2006, 2006, str. 32-51, ilustr. [COBISS.SI-ID 520949]

JERŠEK, Miha, KUMP, Peter, ČINČ JUHANT, Breda. Nekatere morfološke in geokemične značilnosti

granatov iz pegmatitov v okolici Raven na Koroškem (Slovenija) : Miha Jeršek, Peter Kump & Breda

Činč Juhant. V: HORVAT, Aleksander (ur.), KOŠIR, Adrijan (ur.), VREČA, Polona (ur.), BRENČIČ, Mihael

(ur.). 1. slovenski geološki kongres, Črna na Koroškem, 9.-11. oktober 2002. Knjiga povzetkov.

Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, 2002, 2002, str. 33-34. [COBISS.SI-ID 240629]

JERŠEK, Miha, MIRTIČ, Breda, HERLEC, Uroš, BAKKER, Robert, DOLENEC, Tadej. Tekočinski vključki kot

pokazatelj razmer pri nastanku wulfenita iz mežiških rudišč = Fluid inclusions as indicators of

conditions in formation of wulfenite from Mežica deposits. V: HORVAT, Aleksander (ur.). 16.

Posvetovanje slovenskih geologov : Razprave. Poročila : Treatises. Reports, (Geološki zbornik, 17).

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, 2003, 2003, str.

61-66. [COBISS.SI-ID 288245]

JERŠEK, Miha, MIRTIČ, Breda, REČNIK, Aleksander, ZEBEC, Vlado, BERMANEC, Vladimir, ŽORŽ, Mirjan,

DOLENEC, Tadej. Wulfenite crystals from Graben ore body of Mežica mines in Slovenia. Mitteilungen











der Österreichischen Mineralogischen Gesellschaft. [Tiskana izd.], 2001, 146, str. 115-116. [COBISS.SI-

ID 270686]

JERŠEK, Miha, ZEBEC, Vladimir, MIRTIČ, Breda, BERMANEC, Vladimir, DOBNIKAR, Meta, DOLENEC,

Tadej, KRIVOGRAD, Franc. Morfogeneza kristalov kalcita iz mežiških rudišč : Miha Jeršek ... [et al.]. V:

HORVAT, Aleksander (ur.), KOŠIR, Adrijan (ur.), VREČA, Polona (ur.), BRENČIČ, Mihael (ur.). 1.

slovenski geološki kongres, Črna na Koroškem, 9.-11. oktober 2002. Knjiga povzetkov. Ljubljana:

Geološki zavod Slovenije, 2002, 2002, str. 34. [COBISS.SI-ID 330078]

JERŠEK, Miha, ZEBEC, Vladimir, MIRTIČ, Breda, BERMANEC, Vladimir, DOLENEC, Tadej, KRIVOGRAD,

Franc. The morphology of calcite crystals in the Mežica mines. Scopolia, 2004, 53, str. [1]-[43], ilustr.


JERŠEK, Miha. Značilnosti in razmere pri nastanku nekaterih rudnih in jalovinskih mineralov v

oksidacijski coni mežiških rudišč : doktorska disertacija = Formation charactheristics and conditions of

some ore and gangue minerals in oxidation zone of Mežica mines : Ph. d. thesis. Ljubljana: [M.

Jeršek], feb. 2003. xi, 145 f., 12 f. pril., ilustr., graf. prikazi. [COBISS.SI-ID 279797]

JURKOVŠEK B., (1985B): Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000-list Beljak in Ponteba. Zvezni

geološki zavod, Beograd

JURKOVŠEK B.,(1985A): Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000-list Beljak in Ponteba. Zvezni

geološki zavod, Beograd.

JURKOVŠEK, B., 1978. Biostratigrafija karnijske stopnje v okolici Mežice. Geologija– Razprave in

Poročila 21, 173–208.

JURKOVŠEK, B., KOLAR-JURKOVŠEK, T., 1997. Karnijski krinoidi iz okolice Mežice. Razprave IV. Razreda

SAZU 38, 33–71.

JURKOVŠEK, B., KOLAR-JURKOVŠEK, T., JAECKS, G.S., 2002. Makrofavna karnijskih plasti mežiškega

prostora. Geologija 45, 413–418.

JURKOVŠEK, Bogdan, KOLAR-JURKOVŠEK, Tea, JAECKS, Glenn S. Makrofavna karnijskih plasti

mežiškega prostora = Macrofauna of the Carnian beds in the Mežica area. Geologija. [Tiskana izd.],

2002, 45, 2, str. 413-418. [COBISS.SI-ID 920405]

JURKOVŠEK, Bogdan, KOLAR-JURKOVŠEK, Tea, PUNGARTNIK, Mihael. Raziskave anizijskih plasti

severnih Karavank. V: REŽUN, Bojan (ur.). 2. slovenski geološki kongres, Idrija, 26.-28. september

2006. Zbornik povzetkov. Idrija: Rudnik živega srebra v zapiranju, 2006, str. 37. [COBISS.SI-ID

1295445]

JURKOVŠEK, Bogdan, KOLAR-JURKOVŠEK, Tea. Karnijski krinoidi iz okolice Mežice = Carnian crinoids

from the Mežica area. Razpr. - Slov. akad. znan. umet., Razr. naravosl. vede, 1997, let. 38, str. 33-71,

ilustr. [COBISS.SI-ID 6312237]

JURKOVŠEK, Bogdan. Biostratigrafija karnijske stopnje v okolici Mežice = Biostratigraphy of the

Carnian beds in the Mežica area. Geologija. [Tiskana izd.], 1978, knj. 21/2, str. 173-208. [COBISS.SI-ID

99669]










JURKOVŠEK, Bogdan. Biostratigrafski razvoj karnijske stopnje v okolici Mežice : diplomska naloga.

Ljubljana: Univerza, FNT, Oddelek za montanistiko, 1976. 59 f. + 13 tabel, graf. prikazi, fotogr. , zmv.


KAHLER F., (1929): Karawankenstudien II. Die Herkunft des Sedimentes der Tertiärablagerungen am

Karawanken-Nordrand. Centralblatt f. Min. etc., Jg 1929, Abt. B., 6, 230-250.

KAHLER F., (1953): Der Bau der Karawanken und des Klagenfurter Beckens. Mitt. naturw. Ver. f.

Kärnten, Sh. 16, 78 pp.

KAHLER, F., (1978): Die natürlichen Heilvorkommen Kärntens. Raumordnung in Kärnten, Bd. 10, 134

pp.

KAIM, A., JURKOVŠEK, B., KOLAR-JURKOVŠEK, T., 2006. New associations of Carnian gastropods from

Mežica region in the Karavanke Mountains of Slovenia. Facies 52/ 3, 469–482.

KAIM, Andrzej, JURKOVŠEK, Bogdan, KOLAR-JURKOVŠEK, Tea. New associations of Carnian

gastropods from Mežica region in the Karavanke Mountains of Slovenia. Facies, 2006, vol. 52, nr. 3,

str. 469-482. [COBISS.SI-ID 1200725]

KEIM, L., BRANDNER, R., KRYSTYN, L., METTE, W., 2001. Termination of carbonate slope

progradation: an example from the Carnian of the Dolomites, Northern Italy. Sed. Geol. 143, 303–

323.

KOLAR-JURKOVŠEK, T., GAŹDZICKI, A., JURKOVŠEK, B., 2005. Conodonts and foraminifera from the

“Raibl Beds” (Carnian) of the Karavanke Mountains, Slovenia: stratigraphical and paleontological

implications. Geol. Quart. 49/4, 429–438.

KOLAR-JURKOVŠEK, T., JURKOVŠEK, B., 2003. Clypeina besici Pantić (Chlorophyta, Dasycladales) from

the “Raibl Beds” of the western Karavanke Mountains, Slovenia. Geol. Carpath. 54/4, 237–242.

KOLAR-JURKOVŠEK, T., JURKOVŠEK, B., 2009. Holoturijski skleriti iz karnijskih plasti okolice Mežice.

Geologija 52/1, 5–10.

KOLAR-JURKOVŠEK, T., JURKOVŠEK, B., JAECKS, G.S., 2003. Carnian fauna from the Mežica Area,

Slovenia. In: Piros, O. (Ed.), STS/IGCP 467 Field Meeting, I.U.G.S. Subcomission Triassic Stratigraphy.

InVeszprém, Hungary, p. 48.

KOLAR-JURKOVŠEK, Tea, JURKOVŠEK, Bogdan. Carnian Pluvial Event in the Mežica area, Karavanke

Mts., Slovenia. V: CHATZIPETROS, Alexandros (ur.), MELFOS, Vasilios (ur.), MARCHEV, Peter (ur.),

LAKOVA, Iskra (ur.). Abstracts volume, (Geologica Balcanica, Vol. 39, no. 1/2). Sofia: Geological

Institute, Bulgarian Academy of Sciences, 2010, str. 197. [COBISS.SI-ID 1806421]

KOLAR-JURKOVŠEK, Tea, JURKOVŠEK, Bogdan. Holoturijski skleriti iz karnijskih plasti okolice Mežice =

Holothurian sclerites of Carnian strata in the Mežica area, Slovenia. Geologija. [Tiskana izd.], 2009,

vol. 52, no. 1, str. 5-10. [COBISS.SI-ID 1647189]

KOLAR-JURKOVŠEK, Tea, JURKOVŠEK, Bogdan. Lower Devonian conodonts from the Pohorje

Mountains (Eastern Alps, Slovenia). Jahrb. Geol. Bundesanst., 1996, bd.139, h.4, str.467-471.








KOLAR-JURKOVŠEK, Tea, JURKOVŠEK, Bogdan. New palentological evidence for the carnian strata of

the Mežica area (Karavanke mts, Slovenia). V: The Triassic climate : workshop on Triassic

Palaeoclimatology : Bolzano/Bozen (I), June 3-7, 2008_ : abstract book. Bolzano: Naturmuseum

Südtirol, 2008, str. 26. [COBISS.SI-ID 1538389]

KOLAR-JURKOVŠEK, Tea, JURKOVŠEK, Bogdan. New paleontological evidence of the Carnian strata in

the Mežica area (Karavanke Mts, Slovenia): conodont data for the Carnian pluvial event.

Palaeogeogr. palaeoclimatol. palaeoecol.. [Print ed.], 2010, vol. 290, iss. 1/4, str. 81-88, doi:

10.1016/j.palaeo.2009.06.015. [COBISS.SI-ID 1719125]

KOLAR-JURKOVŠEK, Tea, JURKOVŠEK, Bogdan, JAECKS, Glenn S. Carnian fauna from the Mežica area.

V: PIROS, Olga (ur.). STS/IGCP 467 field meeting. Budapest: Geological Institute of Hungary:

Hungarian Geological Society, 2002, str. 48. [COBISS.SI-ID 877141]

KOZUR, H., MOCK, R., 1991. New Middle Carnian and Rhaetian Conodonts from Hungary and the

Alps. Stratigraphic importance and tectonic implications for the Buda Mountains and adjacent areas.

Jb. Geol. B.-A. 134/2, 271–297.

KOZUR, H.W., BACHMANN, G.H., 2008. The mid-Carnian wet intermezzo of the Schlifsandstein

(Germanic Basin). The Triassic climate, pp. 30–32. Abstract book,

KRAINER K. (1999): Geologie des Hochobir-Massivs. Der Hochobir, Naturw. Ver. f. Kärnten, 97-114,

Klagenfurt.

KRAINER K., (1996): Die Trias in Kärnten.- Carinthia II, 186/106, S. 33-94, Klagenfurt.

KRIVIC J., BRENČIČ M., (2002): Hydrogeology of the Olševa massif (Slovenia). Geologija 45/2, 445-450.

KRYSTYN, L., 1978. Eine neue Zonengliederung im Alpin–Mediterranen Unterkarn. In: Zapfe, H. (Ed.),

Beiträge zur Biostratigraphie der Tethys-Trias. Schriftenreihe der Erdwissenschaftlichen Kommission

der Österreichischen Akademischen Wissenschaften, 4, pp. 37–75.

KRYSTYN, L., 1991. Die Fossillagerstätten der alpinen Trias. Excursionsführer, Universität Wien, p. 61.

KUHLEMANN, Joachim, VENNEMANN, Torsten, HERLEC, Uroš, ZEEH, Stefan, BECHSTÄDT, Thilo.

Variations of sulfur isotopes, trace elements compositions, and cathodoluminescence of Mississippi

valey-type Pb-Zn ores from the drau range, Eastern Alps (Slovenia-Austria): implications for ore

deposition on a regional versus microscale. Econ. geol., 2001, vol. 96, no. 8, str. 1931-1941.


LAPANJE A., RAJVER D., BÄK R., BUDKOVIČ T., DOMBERGER G.,GÖTZL G., HRIBERNIK K., KUMELJ S.,

LETOUZÉ G., LIPIARSKI P., POLTNIG W. (2007): Geothermal resources of northern and north-eastern

Slovenia.- Geološki Zavod Slovenije, 124 S., 15 Beil., Ljubljana.

LOUCKS, R. G., 2007: A review of coalesced, collapsed-paleocave systems and associated suprastratal

deformation.- Acta Carsologica, v. 36, no. 1, p. 121–132.

MÁRTON, Emö, TRAJANOVA, Mirka, FODOR, László, KOROKNAI, Balázs, VRABEC, Mirijam, VRABEC,

Marko, ZUPANČIČ, Nina. Magnetic fabrics of the Pohorje igneous-metamorphic complex (Slovenia)


http://dx.doi.org/10.1016/j.palaeo.2009.06.015





related to deformation. Contrib. Geophys. Geod., 2004, vol. 34, spec. iss., str. 91-92. [COBISS.SI-ID

1111893]

MÁRTON, Emö, TRAJANOVA, Mirka, ZUPANČIČ, Nina, JELEN, Bogomir. Formation, uplift and tectonic

integration of a Periadriatic intrusive complex (Pohorje, Slovenia) as reflected in magnetic

parameters and palaeomagnetic directions. Geophys. j. int. (Print), 2006, vol. 167, is. 3, str. 1148-

1159. [COBISS.SI-ID 588382]

MARTON, Emö, ZUPANČIČ, Nina, HORVAT, Aleksander, TRAJANOVA, Mirka, JELEN, Bogomir.

Paleomagnetism of the Pohorje igneous rocks. V: HORVAT, Aleksander (ur.), KOŠIR, Adrijan (ur.),

VREČA, Polona (ur.), BRENČIČ, Mihael (ur.). 1. slovenski geološki kongres, Črna na Koroškem, 9.-11.

oktober 2002. Knjiga povzetkov. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, 2002, str. 53-54. [COBISS.SI-ID

897109]

MARTON, Emö, ZUPANČIČ, Nina, PECSKAY, Zoltán, TRAJANOVA, Mirka, JELEN, Bogomir.

Paleomagnetism and K-Ar ages of the Pohorje igneous rocks. V: Proceedings of the 17th Congress of

Carpathian-Balkan Geological Association, Bratislava, September 1-4, 2002, (Geologica Carpathica,

Vol. 53, special issue). Bratislava: Veda, 2002, str. [1-4]. [COBISS.SI-ID 626014]

MÁRTON, Emö, ZUPANČIČ, Nina, PÉCSKAY, Zoltan, TRAJANOVA, Mirka, JELEN, Bogomir. Rotations of

the Pohorje igneous complex (Slovenia): uplift and regional movement. V: [Abstracts of the

Contributions of the EGS-AGU-EUG Joint Assembly, Nice, France, 06-11 April 2003], (Geophysical

research abstracts, Vol. 5). Katlenburg-Lindau: European Geopysical Society, 2003, 1 str. [COBISS.SI-

ID 944981]

MEHTSUN, Berhane. Svinčevo cinkova orudenja ob unionskih prelomnicah v Mežici : diplomska

naloga. Ljubljana: [B. Mehtsun], 1976. 52 f., priloge, ilustr., zvd. [COBISS.SI-ID 327774]

MIOČ P., (1983): Osnovna geološka karta SFRJ 1 :100.000. Tolmač za list Ravne na Koroškem. Zvezni

geološki zavod Beograd.

MIOČ P., ŽNIDARČIČ M., JERŠE Z., FERJANČIČ L., PLENIČAR M., OREHEK A., (1983): Osnovna geološka karta

SFRJ 1 : 100.000 list Ravne na Koroškem. Zvezni geološki zavod, Beograd.

MIOČ, P., ŽNIDARČIČ, M., 1977. Osnovna geološka karta SFR Jugoslavije 1:100.000, list Slovenj

Gradec. Zvezni geološki zavod, Beograd.

MIRTIČ, Breda, JERŠEK, Miha, REČNIK, Aleksander, DOLENEC, Tadej, KRIVOGRAD, Franc.

Morphological characteristics of fluorite crystals from Me[ž]ica mines in northern Slovenia. V:

PODOSEK, Frank A. (ur.). Abstracts of the 12th Annual V.M Goldschmidt Conference, Davos,

Switzerland, August 18-23, 2002, (Geochimica et Cosmochimica Acta, Vol. 66, No. 15A, August 2002).

London; New York: Elsevier, 2002, 2002, vol. 66, no. 15A, str. A514. [COBISS.SI-ID 321630]

NOVAK, Matevž (ur.), BAVEC, Miloš. Geologija Slovenije. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, 2009,

str. 473-478. [COBISS.SI-ID 907102]

OBENHOLZNER, J. & PFEIFFER, J. (1991): "Pietra verde" - ein Diskussionsbeitrag zur Geodynamik der

Südalpen.- Jubiläumsschrift 20 Jahre Geologische Zusammenarbeit Österreich - Ungarn, 24, S., 2

Abb., 1 Tab., 3 Taf., Wien.










PAJTLER, Franc, DOBNIKAR, Meta, HERLEC, Uroš. Minerali rudišča Okoška gora na Pohorju. V: JERŠEK,

Miha (ur.). Mineralna bogastva Slovenije, (Scopolia, Supplementum, 3). Ljubljana: Prirodoslovni

muzej Slovenije: = Slovenian Museum of Natural History, 2006, 2006, str. 89-96, ilustr. [COBISS.SI-ID

522741]

PLACER L., VRABEC M., TRAJANOVA M., (2002): Kratek pregled geologije okolice Mežice. In: Košir A.,

Horvat A., Vreča P. Brenčič M., 1. slovenski geološki kongres, Črna na Korpškem, 9 – 11 oktober,

2002, 43 pp., Ljubljana.

PLACER, Ladislav, VRABEC, Marko, TRAJANOVA, Mirka. Kratek pregled geologije okolice Mežice. V:

HORVAT, Aleksander (ur.), KOŠIR, Adrijan (ur.), VREČA, Polona (ur.), BRENČIČ, Mihael (ur.). 1.

slovenski geološki kongres, Črna na Koroškem, 9.-11. oktober 2002. Vodnik po ekskurzijah. Ljubljana:


PLACER, Ladislav, ŽIVČIĆ, Mladen, VRABEC, Marko. Recent deformation and seismic activity at the

Adria microplate boundary in Western Slovenia and Croatia. V: BADA, Gábor (ur.). Quantitative

neotectonics and seismic hazard assessment: new integrated approaches for environmental

management. [s.l.]: Malév Air Tours, 2001, 2001, str. 74-75. [COBISS.SI-ID 263518]

PLACER, Ladislav. O premiku ob Savskem prelomu = Displacement along the Sava fault. Geologija.

[Tiskana izd.], 1996, knj. 39, str. 283-287. [COBISS.SI-ID 397141]

PLACER, Ladislav. Obvestilo o Pecinem narivu. V: HORVAT, Aleksander (ur.), ZUPANČIČ, Nina (ur.). 13.

posvetovanje slovenskih geologov = 13th Meeting of Slovenian geologists, Ljubljana, 1997. Razprave

poročila, (Geološki zbornik, 13). Ljubljana: Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo,

1997, str. 56-59. [COBISS.SI-ID 413013]

PLACER, Ladislav. Pecin nariv ob Periadriatskem lineamentu = Peca thrust at the Periadriatic

lineament. Geologija. [Tiskana izd.], 1996, knj. 39, str. 289-302. [COBISS.SI-ID 397397]

PLACER, Ladislav. Pomen proučevanja unionskega sistema prelomov za razjasnitev geneze mežiških

rudišč svinca in cinka. V: HORVAT, Aleksander (ur.). Povzetki referatov, (Geološki zbornik, 16).

Ljubljana: Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, 2001, str. 70-71. [COBISS.SI-ID

721749]

PLACER, Ladislav. Principles of the tectonic subdivision of Slovenia = Osnove tektonske razčlenitve

Slovenije. Geologija. [Tiskana izd.], 2008, knj. 51, št. 2, str. 205-217. [COBISS.SI-ID 1578069]

PLACER, Ladislav. PROSPEKCIJA METALOGENIH OBMOCIJ SLOVENIJE, 5.FAZA : POROCILO O

RAZISKOVANJU PERMATITOV NA POHORJU IN STROJNI. Ljubljana: RSS, 1977. 42 str. [COBISS.SI-ID

12602624]

PLACER, Ladislav. Strukturno-kinematske raziskave mežiških nahajališč svinca in cinka : poročilo za

leto 1996 : J1-7018/B1-0215. V: KOLAR-JURKOVŠEK, Tea. Paleontologija, stratigrafija in tektonika v

Sloveniji : letno poročilo o rezultatih opravljenega raziskovalnega dela na področju temeljnega

raziskovanja : številka pogodbe: J1-7018-215/96. Ljubljana: Inštitut za geologijo, geotehniko in

geofiziko, 1996, str. 25-27, pril. [COBISS.SI-ID 535125]












PLACER, Ladislav. Strukturno-kinematske raziskave mežiških nahajališč svinca in cinka : 1995-97 : J1-

7018/B1-0215. V: KOLAR-JURKOVŠEK, Tea. Paleontologija, stratigarfija in tektonika v Sloveniji :

zaključno poročilo o rezultatih raziskovalnega projekta : temeljni raziskovalni projekt : šifra projekta:

J1-7018-0125. Ljubljana: Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko, 1997, str. 55-60, pril.


PLACER, Ladislav. Strukturno-kinematske raziskave mežiških nahajališč svinca in cinka : poročilo

7.1999 - 6.2000. V: KOLAR-JURKOVŠEK, Tea. Paleontologija, stratigrafija in tektonika v Sloveniji : letno

poročilo o rezultatih raziskovalnega projekta za leto 2000. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, 2000,

[2] str., pril. [COBISS.SI-ID 794197]

PLACER, Ladislav. Strukturno-kinematske raziskave mežiških nahajališč svinca in cinka : poročilo

7.1998 - 6.2001. V: KOLAR-JURKOVŠEK, Tea. Paleontologija, stratigrafija in tektonika v Sloveniji :

zaključno poročilo o rezultatih raziskovalnega projekta v letu 2001. Ljubljana: Geološki zavod

Slovenije, 2001, [3] str., pril. [COBISS.SI-ID 846677]

PLACER, Ladislav. Tektonska razčlenitev Slovenije = Tectonic subdivision of Slovenia. V: PLENIČAR,

Mario (ur.), OGORELEC, Bojan (ur.), NOVAK, Matevž (ur.), BAVEC, Miloš. Geologija Slovenije.

Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, 2009, str. 43-60. [COBISS.SI-ID 1854549]

POLTNIG W., STROBL E., BRENČIČ M (2005): Hydrogeologische Risikobewertung des Petzengebietes

(Karawanken, Kärnten/Slowenien). Joannea Geol. Paläont. 6, 17-28.

POLTNIG W., STROBL E., BRENČIČ M., (2004): Die Mineralquellen der Karawanken : Bad Eisenkappel,

Jezersko, Logartal. Bad Eisenkappel: Tourismusverein Bad Eisenkappel. 80 pp.

POLTNIG, W. & STROBL, E. (1996): Einflüsse von CO2-Exhalationen aus dem Bereich der

Periadriatischen Naht auf Karstwässer des Hochobermassivs (Karawanken, Kärnten).- Beiträge zur

Hydrogeologie, 47, 145-158, Graz.

POLTNIG, W., STROBL, E., BENISCHKE, R., BUDKOVIČ, T., LEIS, A., SACCON, P. (2001): Hydrogeologie

der Karawanken – Abschnitt östliche Koschuta – Uschowa; Endbericht – Österreichischer Teil .-

Unveröff. Ber., Institut für Hydrogeologie und Geothermie, 104 S., Graz.

PRESTOR J., ŠTRUCL S., PUNGARTNIK M., (2003): Mežica lead and zinc mine closure impact in

hydrogeologica conditions in upper Meža valley. RMZ – Materials and geoenviroment 50, 313 – 316.

PRETO, N., GIANOLLA, P., ROGHI, G., 2008. The Carnian Pluvial Event: causes and effects. The Triassic

climate, p. 44. Abstract book, Bolzano, June 3–7, 2008.

PRETO, N., ROGHI, G., GIANOLLA, P., 2005. Carnian stratigraphy of the Dogna area (Julian Alps,

northern Italy): tessera of a complex palaeogeography. Boll. Soc. Geol. Ital.124, 269–279.

PUNGARTNIK, M., BRUMEN, S., OGORELEC, B., 1982. Litološko zaporedje karnijskih plasti v Mežici.

Geologija 25, 237–250.

PUNGARTNIK, Mihael, PLACER, Ladislav, SKABERNE, Dragomir, JURKOVŠEK, Bogdan. Rudnik mežica in

območje Pece : Ekskurzija E-1. V: HORVAT, Aleksander (ur.), KOŠIR, Adrijan (ur.), VREČA, Polona (ur.),






BRENČIČ, Mihael (ur.). 1. slovenski geološki kongres, Črna na Koroškem, 9.-11. oktober 2002. Vodnik

po ekskurzijah. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, 2002, str. 15-27. [COBISS.SI-ID 904021]

RAINER, Thomas Martin, GREEN, Paul, SACHSENHOFER, Reinhard F., HERLEC, Uroš, VRABEC, Marko.

The thermal history of the Alpine-Dinaric transition zone - implications from vitrinite reflectance

data, apatite fission track dating and 1D numerical modelling. V: TOMLJENOVIĆ, Bruno (ur.), BALEN,

Dražen (ur.), VLAHOVIĆ, Igor (ur.). 7th Workshop on Alpine Geological Studies [v okviru] 3. Hrvatski

geološki kongres = Third Croatian Geological Congress, Opatija, 29.09.-01.10.2005. Abstracts book.

Zagreb: Croatian Geological Survey, 2005, 2005, str. 83-84. [COBISS.SI-ID 524638]

RAINER, Thomas Martin, SACHSENHOFER, Reinhard F., RANTITSCH, Gerd, HERLEC, Uroš, VRABEC,

Marko. Organic maturity trends across the Variscan discordance in the Alpine-Dinaric Transition Zone

(Slovenia, Austria, Italy): Variscan versus Alpidic thermal overprint. Mitt. Österr. Geol. Ges., 2009, vol.

102, no. 2, str. 120-133. [COBISS.SI-ID 824414]

RAINER, Thomas, HERLEC, Uroš, RANTITSCH, Gerd, SACHSENHOFER, Reinhard F., VRABEC, Marko.

Organic matter maturation vs clay mineralogy: a comparison for Carboniferous to Eocene sediments

from the Alpine - Dinaride junction (Slovenia, Austria) = Odsevna sposobnost organske snovi v

primerjavi z mineralno sestavo glinenih mineralov: primerjava sedimentov nastalih od karbona do

eocena iz Alpsko - Dinarskega stika (Slovenija, Avstrija). Geologija. [Tiskana izd.], 2002, 45, 2, str. 513-

518. [COBISS.SI-ID 923733]

RAINER, Thomas, HERLEC, Uroš, SACHSENHOFER, Reinhard F., VRABEC, Marko. Vitrinite reflectance

maps of the Alps and the Dinarides in Slovenia. Geol.-Paläontol. Mitt. Innsbruck, 2001, bd. 25, str.

166-167. [COBISS.SI-ID 264030]

RAINER, Thomas, HERLEC, Uroš, SACHSENHOFER, Reinhard F., VRABEC, Marko. Thermal maturity and

hydrocarbon potential of carboniferous to Eocene sediments in Slovenia. V: HORVAT, Aleksander

(ur.), KOŠIR, Adrijan (ur.), VREČA, Polona (ur.), BRENČIČ, Mihael (ur.). 1. slovenski geološki kongres,

Črna na Koroškem, 9.-11. oktober 2002. Knjiga povzetkov. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, 2002,

2002, str. 75. [COBISS.SI-ID 339038]

RAMOVŠ, A.,1977. Skelettapparat von Pseudofurnishius murchianus (Conodontophorida) im

Mitteltrias Sloweniens (NWJugoslavien). N. Jb. Geol. Paläont. Abh. 153/3, 361–399.

RAMSPACHER P., ZOJER H., HERZOG U., GOSPODARIC R., STRUCL I. & STICHLER W., (1986):

Karsthydrologische Untersuchungen des Petzenmassivs unter Verwendung natürlicher und

künstlicher Tracer. Proceedings 5th International Symposium on Underground Water Tracing, Athens,

377-388.

RATSCHBACHER, L. (1986): Kinematics of Austro-Alpine cover nappes: changing translation path due

to transpression.- Tectonophysiks, 125/4, 335-356, Amsterdam.

REČNIK, Aleksander, DOLINAR, Igor, HERLEC, Uroš, ŠTRUCL, Ivo, FAJMUT ŠTRUCL, Suzana.

Weltfundstellen: Die Blei- und Zinkerz-Lagerstätte Mežica in Slowenien. Miner.-Welt, 2009, vol. 20,

no. 6, str. 40-83. [COBISS.SI-ID 22766887]









REČNIK, Aleksander, HERLEC, Uroš, FAJMUT ŠTRUCL, Suzana. A legszebb európai wulfenitek

lelôhelye. Geoda, 2010, vol. 20, no. 3, str. 4-38. [COBISS.SI-ID 24101927]

REČNIK, Aleksander, HERLEC, Uroš. Dobrova pri Dravogradu - locus typicus minerala dravita. V:

REČNIK, Aleksander (ur.). Nahajališča mineralov v Sloveniji. Ljubljana: Institut Jožef Stefan, Odsek za

nanostrukturne materiale, 2007, str. 17-21. [COBISS.SI-ID 20641063]

REČNIK, Aleksander, SAJKO, Marjan, HERLEC, Uroš. Najdba wulfenita ob vznožju Stola v Južnih

Karavankah. V: REČNIK, Aleksander (ur.). Nahajališča mineralov v Sloveniji. Ljubljana: Institut Jožef

Stefan, Odsek za nanostrukturne materiale, 2007, str. 120. [COBISS.SI-ID 628062]

RIGO, M., PRETO, N., ROGHI, G., TATEO, F., MIETTO, P., 2007. A rise in the carbonate compensation

depth of western Tethys in the Carnian (Late Triassic): deep-water evidence for the Carnian Pluvial

Event. Paleogeograph. Paleoclimatol. Paleoecol. 246 (2–4), 188–205.

RIKANOVIČ R., BRENČIČ M., (2003): Comparison of the CORINE Land Cover data and agriculture land

use monitoring data as a basis for groundwater vulnerability mapping in the Peca border region.

Geologija 2003, 46/2, 439-444.

ROGHI, G., GIANOLLA, P., PRETO, N., MINARELLI, L., PILATI, C., 2008. Palynology of the “Raibler

Schichten” near Rubland (Austria) and comparison with other Upper Triassic palynofloras. The

Triassic Climate, p. 50. Abstract book, Bolzano, June 3–7, 2008.

SCHAFHAUSER, M. (1988): Die Geologie des südlichen Loibltales zwischen Deutscher Peter und

Grenzkamm (Karawanken, Österreich) mit einer sedimentologischen Bearbeitung der anisisch-

ladinischen klastischen Serien. - unveröff. Diplomarbeit, Geol. Karte 1:10000, Berlin.

SCHLAGER, W., SCHÖLLNBERGER, W., 1974. Das Prinzip stratigraphischer Wenden in der Schichtfolge

der Nördlichen Kalkalpen. Mitt. Geol. Ges. 66–67, 165–193.

SCHMID M.S., FÜGENSCHUH B., KISSLING E. & R. SCHUSTER, (2004): Tectonic map and overall

architecture of the Alpine orogen. Eclog. Geol. Helv. 97/1, 93-117.

SCHUSTER R., (2003): Das eo-Alpine Ereignis in den Ostalpen: Plattentektonische Situation und

interne Struktur des Ostalpinen Kristallins. Arbeitstagung 2003: Blatt 148 Brenner, 141-159, Geol. B.-

A., Wien

SHARAF AL-DIN, Ahmed Ahmed. Svinčevo-cinkovo orudenje na 10. obzorju revirja Graben, Mežica :

diplomska naloga. Ljubljana: [A.A. Sharaf Aldin], jan. 1977. 58 f., ilustr., priloge. [COBISS.SI-ID 680286]

SIMMS, M.J., RUFFELL, A.H., 1989. Synchroneity of climatic change in the late Triassic. Geology 17,

265–268.

SKOBE, Simona, ZUPANČIČ, Nina. Mineraloške, petrografske in geokemične značilnosti pohorskega

marmorja. V: HORVAT, Aleksander (ur.). 18. posvetovanje slovenskih geologov, (Geološki zbornik,

19). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, 2007, str.

24-26, graf. prikazi. [COBISS.SI-ID 26602541]

SOUVENT, Petra, FIORETTI, Anna M., BELLIENI, Giuliano, DOLENEC, Tadej. Chemical composition as a

criterion in identifying tourmalines from the Ravne pegmatite and surrounding metapelites, Slovenia







= Kemična sestava kot kriterij za določitev turmalinov v ravenskih pegmatitih inokolnih metapelitih.

Geologija. [Tiskana izd.], 2000, knj. 43, zv. 1, str. 61-65. [COBISS.SI-ID 650325]

SOUVENT, Petra, FIORETTI, Anna Maria, BELLIENI, Giuliano, DOLENEC, Tadej. Petrology of

tourmaline-rich pegmatites from the Ravne district (Slovenia). V: PODOSEK, Frank A. (ur.). Abstracts

of the 12th Annual V.M Goldschmidt Conference, Davos, Switzerland, August 18-23, 2002,

(Geochimica et Cosmochimica Acta, Vol. 66, No. 15A, August 2002). London; New York: Elsevier,

2002, 2002, vol. 66, no. 15A, str. A729. [COBISS.SI-ID 322398]

SPANGENBERG, Jorge E., HERLEC, Uroš, LAVRIČ, Jošt V. Bacterial sulfate reduction at the Mežica lead-

zinc deposits (Slovenia): delta 34S and biogeochemical insights. V: HORVAT, Aleksander (ur.), KOŠIR,

Adrijan (ur.), VREČA, Polona (ur.), BRENČIČ, Mihael (ur.). 1. slovenski geološki kongres, Črna na

Koroškem, 9.-11. oktober 2002. Knjiga povzetkov. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, 2002, 2002,

str. 85. [COBISS.SI-ID 366174]

SPANGENBERG, Jorge E., HERLEC, Uroš, LAVRIČ, Jošt Valentin. Inorganic and organic geochemistry of

the carbonates hosting the Topla zinc-lead deposit, Slovenia. V: PIESTRZYŃSKI, Adam (ur.). Mineral

deposits at the beginning of the 21st Century : proceedings of the Joint Sixth Biennial SGA-SEG

Meeting, Krakow, Poland, 26-29 August 2001. Lisse; Exton, PA: Balkema, cop. 2001, 2001, str. 93-96.


SPANGENBERG, Jorge E., HERLEC, Uroš, LAVRIČ, Jošt Valentin. Sulfur-isotope study of the Mežica

Mississippi Valley-type lead-zinc ore deposits, Slovenia. V: PIESTRZYŃSKI, Adam (ur.). Mineral

deposits at the beginning of the 21st Century : proceedings of the Joint Sixth Biennial SGA-SEG

Meeting, Krakow, Poland, 26-29 August 2001. Lisse; Exton, PA: Balkema, cop. 2001, 2001, str. 181-

184. [COBISS.SI-ID 370014]

SPANGENBERG, Jorge E., HERLEC, Uroš. Bacterialy mediated zinc-lead mineralization at Topla,

Slovenia or why Topla is an MVT deposit. V: HORVAT, Aleksander (ur.), KOŠIR, Adrijan (ur.), VREČA,

Polona (ur.), BRENČIČ, Mihael (ur.). 1. slovenski geološki kongres, Črna na Koroškem, 9.-11. oktober

2002. Knjiga povzetkov. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, 2002, 2002, str. 81. [COBISS.SI-ID

365918]

SPANGENBERG, Jorge E., HERLEC, Uroš. Hydrocarbon biomarkers in the Topla-Mežica zinc-lead

deposits, Northern Karavanke/Drau Range, Slovenia: paleoenvironment at the site of ore formation.

Econ. geol., 2006, vol. 101, no. 5, str. 997-1021. [COBISS.SI-ID 650846]

SPRENGER, W. (1996): Das Periadriatische Lineament südlich der Lienzer Dolomiten.- Abh. Geol. B.-

A., 52, 220S, Wien.

STAHNKE, F. (1991): Die Geologie der Karawanken im Bereich von Zell-Mitterwinkel. - unveröff.

Diplomarbeit, Geol. Karte 1:10000, Berlin.

STEINHAUSER P., SEIBERL D., ZYCH D. & RUESS D., (1980): Bestimmung des Bouguer-Schwerefeldes

der Karawanken und der Sattnitz. Mitt. österr. Geol. Ges. 71/72, 299-306.

ŠTRUCL, I. (1984): Geološke, geokemične in mineraloške značilnosti rude in prikamnine svinčevo-

cinkovih orudenj mežiškega rudišča. Geologija – Razprave in poročila, 27. knjiga: str. 215 – 327.









ŠTRUCL, I., (1971): On the geology of the eastern part of the northern Karavankes with special regard

to the Triassic lead–zinc-deposits. In: Müller, G. (Ed.), Sedimentology of parts of Central Europe. VIII

International Sedimentological Congress, Heidelberg, pp. 285–301.

ŠTRUCL, I.,(1961): Geološke značilnosti mežiškega rudišča s posebnimoziromna kategorizacijo rudnih

zalog. Geologija 6, 251–278.

TELLER F., (1895): Geologische Karte der östlichen Ausläufer der Karnischen und Julischen Alpen

(Ostkarawanken und Steiner Alpen). k.k. Geol. R.A., 1 : 75.000, Wien.

TELLER, F. (1896): Erläuterungen zur Geologischen Karte der östlichen Ausläufer der Karnischen und

Julischen Alpen (Ostkarawanken und Steiner Alpen).- K.K. Geol. R.-A., 262 S., Wien.

TELLER, F., 1896. Erläuterungen zur Geologischen Karte der östlichen Ausläufer der Karnischen und

Julischen Alpen (Ostkarawanken und Steiner Alpen). Verhandlungen der geologischen

ReichsanstaltWien, pp. 1–262.

TRAJANOVA, Mirka, VRABEC, Marko, VRABEC, Mirijam, JELEN, Bogomir, RIFELJ, Helena. Structural

evolution and exhumation of the Pohorje-Kozjak Mts., Slovenia. Ann. Univ. Sci. Bp. Rolando Eötvös

Nomin., Sect. geol., 2003, tom. 35, str. 118-119. [COBISS.SI-ID 412254]

TRAJANOVA, Mirka, ZUPANČIČ, Nina, DOBNIKAR, Meta. Terciarni magmatizem = Tertiary magmatism.

V: PLENIČAR, Mario (ur.), OGORELEC, Bojan (ur.), NOVAK, Matevž (ur.), BAVEC, Miloš. Geologija

Slovenije. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, 2009, str. 491-502. [COBISS.SI-ID 1858133]

VERBIČ, Tomaž, VRABEC, Marko, STOPAR, Bojan, PAVLOVČIČ PREŠEREN, Polona. Strukturni stil

aktivnih tektonskih deformacij v osrednji Sloveniji: rezultati kvartarno geoloških raziskav in GPS

merittev. V: REŽUN, Bojan (ur.). 2. slovenski geološki kongres, Idrija, 26.-28. september 2006. Zbornik

povzetkov. Idrija: Rudnik živega srebra v zapiranju, 2006, 2006, str. 77. [COBISS.SI-ID 584542]

VRABEC, Marko, ČAR, Jože, VEBER, Igor. Kinematics of the Šoštanj Fault in the Velenje basin area -

insights from subsurface data and paleostress analysis = kinematika šoštanjskega preloma v območju

Velenjskega bazena z vidika podpovršinskih podatkov in analiz paleonapetosti. RMZ-mater.

geoenviron., 1999, vol. 46, no. 3, str. 623-634. [COBISS.SI-ID 231518]

VRABEC, Marko, ČAR, Jože, VEBER, Igor. Kinematika šoštanjskega preloma v območju velenjskega

bazena z vidika podpovršinskih podatkov in analize paleonapetosti. V: HORVAT, Aleksander (ur.). 14.

Posvetovanje slovenskih geologov [Ljubljana, 25 marec, 1999]. Povzetki referatov, (Geološki zbornik,

14). Ljubljana: Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, 1999, 1999, 14, str. 55-57.


VRABEC, Marko, FODOR, László, MÁRTON, Emö. Pliocene to recent structural evolution at the

junction of the Alps, Dinarides and the Pannonian basin. V: BADA, Gábor (ur.). Quantitative

neotectonics and seismic hazard assessment: new integrated approaches for environmental

management. [s.l.]: Malév Air Tours, 2001, 2001, str. 69-70. [COBISS.SI-ID 263262]

VRABEC, Marko, FODOR, László. Late Cenozoic tectonics of Slovenia. V: Abstract volume : the Adria

microplate: GPS geodesy, tectonics, and hazards. Veszprém: [s.n.], 2004, 2004, str. 129-133.










VRABEC, Marko, FODOR, László. Late Cenozoic tectonics of Slovenia: structural styles at the

Northeastern corner of the Adriatic microplate. V: PINTER, Nicholas, GRENERCZY, Gyula, WEBER,

John, STEIN, Seth, MEDAK, Damir. The Adria microplate: GPS geodesy, tectonics and hazards, (NATO

Science Series, IV, Earth and Environmental Sciences, vol. 61). Dordrecht: Springer, cop. 2006, 2006,

str. 151-168. [COBISS.SI-ID 535134]

VRABEC, Marko, FODOR, Lászlo. Polyphase dextral slip and late-stage transpressive deformation

along the Eastern Periadriatic line, Northern Slovenia. J. conf. abstr., 2001, vol. 6, no. 1, str. 329.


VRABEC, Marko, HERLEC, Uroš. Short overview of the Mežica surroundings. V: HLAD, Branka (ur.),

HERLEC, Uroš (ur.). Geological heritage in the South-Eastern Europe, Field guide. Ljubljana: Agencija

RS za okolje: = Environmental Agency of the Republic of Slovenia, 2007, str. 43-48. [COBISS.SI-ID

654174]

VRABEC, Marko, MARKIČ, Miloš, ZAVŠEK, Simon. Transtenzijski prelomi v osrednjem delu

velenjjskega bazena: geometrija, kinematika in geneza. V: HORVAT, Aleksander (ur.), KOŠIR, Adrijan

(ur.), VREČA, Polona (ur.), BRENČIČ, Mihael (ur.). 1. slovenski geološki kongres, Črna na Koroškem, 9.-

11. oktober 2002. Knjiga povzetkov. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, 2002, str. 102-103.


VRABEC, Marko, PAVLOVČIČ PREŠEREN, Polona, STOPAR, Bojan. Active movements along the faults

of the Periadriatic line system in NE Slovenia: first results of GPS measurments. Ann. Univ. Sci. Bp.

Rolando Eötvös Nomin., Sect. geol., 2003, tom. 35, str. 114-115. [COBISS.SI-ID 412510]

VRABEC, Marko, PAVLOVČIČ PREŠEREN, Polona, STOPAR, Bojan. Aktivni premiki ob prelomih

Periadriatskega prelomnega sistema v vzhodni Sloveniji: prvi rezultati GPS-meritev. V: KOZMUS,

Klemen (ur.), KUHAR, Miran (ur.). Raziskave s področja geodezije in geofizike 2004 : zbornik

predavanj. Ljubljana: Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, 2005, str. 83-86, ilustr. [COBISS.SI-ID

2637665]

VRABEC, Marko, PAVLOVČIČ PREŠEREN, Polona, STOPAR, Bojan. GPS study (1996-2002) of active

deformation along the Periadriatic fault system in northeastern Slovenia: tectonic model. Geol.

Carpath. (Bratisl.), 2006, vol. 57, no. 1, str. 57-65. [COBISS.SI-ID 492638]

VRABEC, Marko, PAVLOVČIČ PREŠEREN, Polona, STOPAR, Bojan. GPS-derived displacements along

the faults of the Periadriatic Line system in NE Slovenia : First results. V: Ingenieurvermessung 2004 :

Beiträge : Contributions. Zürich: H. Ingensand, GeomETH, 2004, str. 425-430, ilustr. [COBISS.SI-ID

2251361]

VRABEC, Marko, STERLE, Oskar, WEBER, John, STOPAR, Bojan. Adria microplate motion and active

deformation in the surrounding Dinaric - Alpine transition from GPS data. V: European Geoscience

Union, General Assembly 2011, Vienna, Austria, 03-08 April 2011, (Geophysical Research Abstracts,

vol. 13). Vienna: European Geoscience Union, 2011, str. 13021. [COBISS.SI-ID 890462]

VRABEC, Marko, ŠMUC, Andrej, PLENIČAR, Mario, BUSER, Stanko. Geološki razvoj Slovenije -

Povzetek = Geological evolution of Slovenia - An Overview. V: PLENIČAR, Mario (ur.), OGORELEC,











Bojan (ur.), NOVAK, Matevž (ur.), BAVEC, Miloš. Geologija Slovenije. Ljubljana: Geološki zavod

Slovenije, 2009, str. 23-40. [COBISS.SI-ID 906590]

VRABEC, Marko, TOMLJENOVIĆ, Bruno, STERLE, Oskar, BAČIĆ, Željko, MARJANOVIĆ, Marijan,

STOPAR, Bojan. GPS meritve gibanja Jadranske mikroplošče in aktivnih tektonskih deformacij v

Dinaridih. V: KOŠIR, Adrijan (ur.), HORVAT, Aleksander (ur.), ZUPAN HAJNA, Nadja (ur.), OTONIČAR,

Bojan (ur.). 3. Slovenski geološki kongres, Bovec, 16.-18. september 2010. Povzetki in ekskurzije.

Postojna: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za raziskovanje krasa; Ljubljana: Paleontološki

inštitut Ivana Rakovca, 2010, str. 54. [COBISS.SI-ID 851038]

VRABEC, Marko. Late Miocene to recent tectonics south of the Periadriatic line: strike-slip

deformation of Central Slovenia. V: TOMLJENOVIĆ, Bruno (ur.), BALEN, Dražen (ur.), SAFTIĆ, Bruno

(ur.). PANCARDI 2000, Dubrovnik, Croatia, 1.-3.10.2000 : abstracts, (Vjesti Hrvatskoga geološkog

društva, 37/3). Zagreb: Hrvatsko geološko društvo, 2000, 2000, str. 130-131. [COBISS.SI-ID 258654]

VRABEC, Marko. Savski prelom in mladokenozojska tektonika osrednje Slovenije. V: HORVAT,

Aleksander (ur.), KOŠIR, Adrijan (ur.), VREČA, Polona (ur.), BRENČIČ, Mihael (ur.). 1. slovenski geološki

kongres, Črna na Koroškem, 9.-11. oktober 2002. Knjiga povzetkov. Ljubljana: Geološki zavod

Slovenije, 2002, 2002, str. 101. [COBISS.SI-ID 338526]

VRABEC, Marko. Structural geology in geological heritage - selected examples from Slovenia. V:

HLAD, Branka (ur.), HERLEC, Uroš (ur.). Geological heritage in the South-Eastern Europe, Book of

abstracts. Ljubljana: Agencija RS za okolje: = Environmental Agency of the Republic of Slovenia, 2007,


VRABEC, Marko. Style of postsedimentary deformation in Plio-Quaternary Velenje basin, NE Slovenia.

Mitt. Ges. Geol. Bergbaustud. Österr., 1996, bd. 41, str. 140-141. [COBISS.SI-ID 258910]

VRABEC, Marko. Style of postsedimentary deformation in the Plio-Quaternary Velenje basin, Slovenia

: with 7 figures. Neues Jahrb. Geol. Paläontol., Monatsh., 1999, 8, str. 449-463. [COBISS.SI-ID 197470]

VRABEC, Mirijam, DOLENEC, Tadej. Some genetic characteristic of pegmatite veins from the Pohorje

mountains (Slovenia). V: PODOSEK, Frank A. (ur.). Abstracts of the 12th Annual V.M Goldschmidt

Conference, Davos, Switzerland, August 18-23, 2002, (Geochimica et Cosmochimica Acta, Vol. 66, No.

15A, August 2002). London; New York: Elsevier, 2002, 2002, vol. 66, no. 15A, str. A811. [COBISS.SI-ID

322142]

WEBER, John C., VRABEC, Marko, STOPAR, Bojan, DIXON, Tim. New GPS Constraints on Adria

Microplate Kinematics, Dynamics and Rigidity from the Istria Peninsula, Slovenia and Croatia. Session

No. 19, Neotectonics and Earthquake Potential of the Eastern Mediterranean Region. V: Geoscience

in a Changing World : Denver Annual Meeting and Exposition (November 7-10, 2004) Colorado

Convention Center. Denver: [S.n.], 2004, str. [1-2].

http://gsa.confex.com/gsa/2004AM/finalprogram/abstract_79533.htm. [COBISS.SI-ID 2651489]

WEBER, John C., VRABEC, Marko, STOPAR, Bojan, PAVLOVČIČ PREŠEREN, Polona, DIXON, Tim.

Ugotavljanje recentne kinematike jadranske mikroplošče in aktivnih tektonskih deformacij v Sloveniji

in Istri na osnovi GPS opazovanj (projekt PIVO 2003). Geol. zb., 2005, [Št.] 18, str. 129-130.










http://gsa.confex.com/gsa/2004AM/finalprogram/abstract_79533.htm




WEBER, John, STOPAR, Bojan, VRABEC, Marko, SCHMALZLE, Gina, DIXON, Tim. The Adria microplate,

Istria peninsula, GPS, and neotectonics in the NE Slovene corner of the Alps. V: Abstract volume : the

Adria microplate: GPS geodesy, tectonics, and hazards. Veszprém: [s.n.], 2004, 2004, str. 134-135.


WEBER, John, VRABEC, Marko, PAVLOVČIČ PREŠEREN, Polona, DIXON, Tim, JIANG, Yan, STOPAR,

Bojan. GPS-derived motion of the Adriatic microplate from Istria Peninsula and Po Plain sites and

geodynamic implications. Tectonophysics (Amst.). [Print ed.], mar. 2010, vol. 483, iss. 3-4, str. 214-

222, ilustr., doi: 10.1016/j.tecto.2009.09.001. [COBISS.SI-ID 4730465]

WEBER, John, VRABEC, Marko, PAVLOVČIČ PREŠEREN, Polona, DIXON, Tim, JIANG, Yan, STOPAR,

Bojan. Določitev recentnega gibanja Jadranske mikroplošče iz meritev GPS v Istri in Padski nižini. V:

KUHAR, Miran (ur.). Raziskave s področja geodezije in geofizike 2009 : zbornik predavanj. V Ljubljani:

Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, 2010, str. 71-73. [COBISS.SI-ID 822110]

WEBER, John, VRABEC, Marko, STOPAR, Bojan, PAVLOVČIČ PREŠEREN, Polona, DIXON, Tim. Active

tectonics at the NE corner of the Adria-Europe collision zone (Slovenia and Northern Croatia): GPS

constraints on Adria motion and deformation at the Alps-Dinarides-Pannonian basin junction. V:

TOMLJENOVIĆ, Bruno (ur.), BALEN, Dražen (ur.), VLAHOVIĆ, Igor (ur.). 7th Workshop on Alpine

Geological Studies [v okviru] 3. Hrvatski geološki kongres = Third Croatian Geological Congress,

Opatija, 29.09.-01.10.2005. Abstracts book. Zagreb: Croatian Geological Survey, 2005, 2005, str. 103-

104. [COBISS.SI-ID 524894]

WEBER, John, VRABEC, Marko, STOPAR, Bojan, PAVLOVČIČ PREŠEREN, Polona, DIXON, Tim. Študija

premikov Jadranske mikroplošče in aktivnih tektonskih deformacij v Sloveniji in Istri na osnovi GPS-

opazovanj. V: KOZMUS, Klemen (ur.), KUHAR, Miran (ur.). Raziskave s področja geodezije in geofizike

2004 : zbornik predavanj. Ljubljana: Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, 2005, str. 87-89.


WEBER, John, VRABEC, Marko, STOPAR, Bojan, PAVLOVČIČ PREŠEREN, Polona, DIXON, Tim. The PIVO-

2003 experiment: a GPS study of Istria peninsula and Adria microplate motion, and active tectonics in

Slovenia. V: PINTER, Nicholas, GRENERCZY, Gyula, WEBER, John, STEIN, Seth, MEDAK, Damir. The

Adria microplate: GPS geodesy, tectonics and hazards, (NATO Science Series, IV, Earth and

Environmental Sciences, vol. 61). Dordrecht: Springer, cop. 2006, 2006, str. 305-320. [COBISS.SI-ID

535390]

ZEEH, Stefan, WALTER, U., KUHLEMANN, Joachim, HERLEC, Uroš, KEPPENS, E., BECHSTÄDT, Thilo.

Carbonate cemente as a tool for fluid flow reconstruction : a study in parts of the Eastern Alps

(Austria, Germany, Slovenia). V: MONTAÑEZ, Isabel P., GREGG, Jay M., SHELTON, Kevin L. Basin-wide

diagenetic patterns : integrated petrologic, geochemical, and hydrologic considerations, (Special

publication, no. 57). Tulsa, Okla.: SEPM (Society for Sedimentary Geology), 1997, str. 167-181.


ZORC, A., 1955. Rudarsko geološka karakteristika rudnika Mežica. Geologija 3, 24–80.

ZUPANČIČ, Nina, DOBNIKAR, Meta, DOLENEC, Tadej. Determination of beryl in pegmatite veins from

the igneous rock of the Pohorje Mountains. V: LEBAN, Ivan (ur.). Third Slovenian-Croatian

crystallographic meeting, Kranjska gora, 29-30 September 1994. Book of abstracts, Programme.


http://dx.doi.org/10.1016/j.tecto.2009.09.001








Ljubljana: Laboratory for Inorganic Chemistry, Department of Chemistry and Chemical Technology,

1994, str. 51. [COBISS.SI-ID 21086]

ZUPANČIČ, Nina, DOLENEC, Tadej. Petrogenesis and tectonic setting of Pohorje Intrusive (North-East

Slovenia). V: International volcanological congress : Abstracts : Monday September 12-Friday

September 16, Ankara, Turkey. [Ankara]: Organizing Committee for the 1994 International

Volcanological Congress of the International Association of Volcanology and Chemistry of the Earth´s

Interior (IAVCEI) 1994, 1994. [COBISS.SI-ID 40286]

ZUPANČIČ, Nina, HORVAT, Aleksander. K/Ar dating of pegmatites from metamorphic rocks, Strojna,

Eastern Alps, NE Slovenia. V: IAVCEI, Puerto Vallarta, Mexico, 1997 : general assembly, January 19-24

: Abstracts : Monday September 12-Friday September 16, Ankara, Turkey. Jalisco: UNED, 1997, 1997,


ZUPANČIČ, Nina, HORVAT, Aleksander. Mineralogija, petrologija, geokemija, starost in nastanek

pegmatitov Strojne (Vzhodne Alpe, Slovenija) = Mineralogy, petrology, geochemistry, age and genesis

of pegmatites from Strojna (Eastern Alps, Slovenia). Razpr. - Slov. akad. znan. umet., Razr. naravosl.

vede, 2000, 41-1, str. 115-139, ilustr. [COBISS.SI-ID 17126189]

ZUPANČIČ, Nina, HORVAT, Aleksander. Pegmatit Strojne - dokaz razpada pangee?. V: HORVAT,

Aleksander (ur.). Povzetki referatov, (Geološki zbornik, 16). Ljubljana: Naravoslovnotehniška

fakulteta, Oddelek za geologijo, 2001, 2001, str. 109-111. [COBISS.SI-ID 253278]

ZUPANČIČ, Nina. Geokemične značilnosti in nastanek pohorskih magmatskih kamnin. Rud.-metal. zb.,

1994, št. 1/2, let. 41, str. 113-128, graf. prikazi. [COBISS.SI-ID 60709632]

ZUPANČIČ, Nina. Geologija Pohorja. V: PRELOVŠEK, Mitja (ur.), MRAK, Irena (ur.). Vodnik po

programu, ekskurzijah, predavanjih in povzetkih posterjev. Ljubljana: Geomorfološko društvo

Slovenije, 2005, str. 29-31. [COBISS.SI-ID 527710]

ZUPANČIČ, Nina. Minerali pohorskega magmatskega masiva = Minerals from the Pohorje igneous

massif. Geologija. [Tiskana izd.], 1996, 1994/95, 37/38, str. 271-303, tabele. [COBISS.SI-ID 219221]

ZUPANČIČ, Nina. Petrografske značilnosti in klasifikacija pohorskih magmatskih kamnin. Rud.-metal.

zb., 1994, št. 1/2, let. 41, str. 101-112, graf. prikazi. [COBISS.SI-ID 60709376]

ZUPANČIČ, Nina. Petrološke in geokemične značilnosti pohorskih magmatskih kamnin : doktorat.

Ljubljana: [N. Zupančič], 1994. 178 f., 19 barvnih pril., ilustr. [COBISS.SI-ID 15778309]

ZUPANČIČ, Nina. Some new data on trace elements and REE in Pohorje (NE Slovenia) massive. V:

VLAHOVIĆ, Igor (ur.), VELIĆ, Ivo (ur.), ŠPARICA, Marko (ur.). Knjiga sažetaka. Zagreb: Institut za

geološka istraživanja, 1995, str. (ni označena). [COBISS.SI-ID 43614]

ZUPANČIČ, Nina. Some new data on trace elements and REE in Pohorje (NE Slovenia) massive. V:

VELIĆ, Ivo (ur.), ŠPARICA, Marko (ur.). 1. hrvatski geološki kongres, Opatija, 18-21.10.1995. Zbornik

radova. Zagreb: Institut za geološka istraživanja: Hrvatsko geološko društvo, 1995, 2. zv., str. 661-662,

graf. prikaz. [COBISS.SI-ID 43102]














ŽORŽ, Zmago, HERLEC, Uroš, KOBLER, Gregor. Dobrova pri Dravogradu - izvorno nahajališče dravita.

V: JERŠEK, Miha (ur.). Mineralna bogastva Slovenije, (Scopolia, Supplementum, 3). Ljubljana:

Prirodoslovni muzej Slovenije: = Slovenian Museum of Natural History, 2006, 2006, str. 241-244,

ilustr. [COBISS.SI-ID 532469]

www.schutzgebiete.ktn.gv.at


http://www.schutzgebiete.ktn.gv.at/

Documents

Geološko – naravovarstvene strokovne podlage Geoparka Karavanke