HALKIDIKI z malo BIH, SRB in MK17.7.- 15.8.2013

Čudni časi (kriza, ki se kar podaljšuje), čudno poletje (po Jadranu beležijo rekordno nizke temperature morja) in čudna destinacija. Med tem, ko drugi žanjejo zasluge krize in se s poceni trajekti prevažajo na Sardinjo, Korziko, celo v Afriko, se mi odločimo za „trotl ziher“ destinacijo.Na Halkidiki smo bili pred točno štirimi leti z „Delavci“ in zdržali smo slaba dva tedna. Obredli skoraj vse „vukojebine“, enkrat skoraj za vedno ostali na eni plaži in na koncu ugotovili, da pa ta del Grčije le ni toliko greha vreden, da bi se sem še kdaj vračali. Ampak kot piše v prvem odstavku – čudni časi – čudna destinacija.Da pa le nebi bilo vse tako preprosto, smo (sem) se odločili, da našo pot v GR, ki je sicer klasičen hitri skok do Leskovca in naslednji dan se že namakamo v grškem morju, podaljšamo za kak dan in se zapeljemo še malo po BIH, SRB in MK.

17.7. - sreda. Čuden dan za odhod, bi rekel marsikdo, ampak kot že rečeno, …. Avtocestna vožnja čez Gruškovje do Zagreba (kjer me na cestnini mimogrede „nategnejo“ s 3. kategorijo) in proti BG. Cesto bratstva in enotnosti – kje je že to – zapustimo v Županji in se usmerimo na mejni prehod z BIH (smer Tuzla). HR mejo prestopimo v par minutah in peljemo se čez savski most, ter občudujemo precej čisto Savo. Bosanci tudi ne komplicirajo, le obvezen pregled zelene karte in že smo „notri“.

S stališča povprečnega slevenceljna je Bosna trenutno kar obljubljena dežela. Gorivo je po 2,22 KM (cca 1,13 €), hrana v gostilnah do pol cenejša kot pri nas. Edina res opazna razlika je, da njihovi prometni policisti res delajo. Patrulj je ogromno in veselo lovijo prekrškarje.

Torej z glavne ceste proti Tuzli zavijemo desno ob Savi, proti Brčkemu in naprej proti Bijeljini. Na cesti proti centru najdemo parkirišče tik ob začetku modre cone in najprej sledi „spopad“ s sistemom plačila parkirnine. Parkirnina se v Bosni, in tudi kasneje v SRB ter MK enako, plačuje z SMS sporočilom na dve različni številki. Ena je za uro parkiranja in druga za cel dan. V SMS je potrebno vključiti le registrsko številko in kontrolorji na terenu z

caravaning.si

online povezavo takoj izvedo za koliko časa ima katero vozilo plačano parkirnino. Seveda tukaj nastane klasičen problem, saj se predvideva, da so SMS sporočila brezplačna ali izredno poceni, kar pa za nas ne velja. Cena sporočila presega ceno urnega parkiranja. Kakorkoli, prijazna lastnica „lokala izpod peke“ mi plača parkirnino, mi pa pojemo tri „teleče izpod peke“.

Ko plačujem me vpraša kam smo namenjeni in pojasnim ji, da je cilj dneva nekje med Valjevom in Mokro goro. Odsvetuje mi vožnjo čez Srbijo, saj naj bi bila cesta precej slabša. Tako se vozimo ves čas ob Drini navzgor in priznam, da preseneča urejenost krajev. Cesta je do Drinjače (polovica Zvorničkega jezera) odlična, na kar po navigaciji ostanemo ob reki, namesto, da bi zavili rahlo v notranjost. Cesta je še vedno solidna, le precej zavita in ozka. Spotoma še opazimo forumaške koordinate za piknik in spanje ob Drini in delujejo všečno.Mejo s Srbijo prestopimo, čez precej star most v Bajini bašti in ker je pozna ura za spanje izberemo parking pri samostanu Raša. Cesta do samostana je v precej slabem stanju, sam samostan pa lepo vzdrževan. Pri pogovorih s tam bivajočim(i) se izogibajte vprašanj o številu menihov!

18.7. - četrtek. Vrnemo se na glavno cesto, ki nas preko nacionalnega parka Tara (vsem znano - nima zveze z reko Taro) pripelje do Mokre gore in tam vsem znane Šarganske osmice (ogled cca 3 ure) in Drvengrada (dovolj bo 1 ura). Torej o obojem nebi izgubljal besed, ker so o tem obširno pisali že drugi, le toliko, da ogled obojega res priporočam! Zgodaj popoldan zavijemo še na Zlatibor, ki je srbska mešanica Portoroža in Bleda. Cene primerljive z obema omenjenima letoviščema (kajmak 1.000 din/kg), verjetno idealno za gorske kolesarje in „žurerje“ (sicer ne vem, kaj tam delajo vse tiste beogradske damice).

Mimo Užic v smeri Kraljeva, le da naredimo „direktnega“ čez Gučo – če smo že ravno v bližini. Ves spomin na to vožnjo seže do preklinjanja samega sebe in ceste, tako da toplo odsvetujem kakršenkoli „nenamenski“ izlet z glavne ceste. Kraljevo – Kruševac in v Pojate na avtocesto proti Nišu in Leskovcu. V Leskovcu verjetno zadnjič (o tem več v nadaljevanju) parkiramo pred Gurmanom in se po krajšem sprehodu odločimo za večerno malico – ker se tako spodobi. Po vprašanju ali lahko plačamo s kartico sledi seveda odgovor „nema problema“. Po petih minutah pa, da je terminal izključen,... „ali može u eurima“. Naročimo in pojemo, ter spotoma ujamemo tragikomedijo pri sosednji mizi, kjer dva lokalca (po moje že malo pod gasom) plačujeta s kartico. Ob odhodu nam eden od njiju reče, da že dvajset let hodi sem in so tukaj sami nateguni, ter da ne pride nikoli več sem (ja do jutri). Pa pride tudi čas našega plačila in preštejem ostanek dinarjev v denarnici in očitno jih bo premalo – ok pa z evri. „Evo vam račun 830 dinara – 8,50 €“ Halo pa kaj meni piše idiot na čelu – očitno. Dam mu 10 € in hočem še reč naj mi vrne 200 din, ko tip pride nazaj in: „Evo vam 150 dinara, hvala, dovidjenja!“, ter zmagli. Ne gre za to, da mi tip ukrade 100 din, gre za način; in zato smo verjetno tokrat zadnjič jedli tam.Spali smo solidno, precej mirno, le 24-urna črpalka vsake toliko zmoti mir, ko Đeki Stjuart z Zastavo Koral 45, spelje iz „boksov“.

19.7. - petek. Zjutraj obiščem bližnjo tržnico in nakupim sveži sir po 350 din/kg. Srbi se očitno trudijo povezati avtocesto z makedonsko mejo, vendar se bojim, da bodo s takim tempom končali nekje v 20. letih. Tokrat na meji ni takšne sreče kot prej. Srbi opravijo delo precej hitro, med tem, ko si Makedonci vzamejo čas, vmes zamenjajo kabine, letajo kot kure brez glave,... Edini normalen na vsej meji je carinik, ki nam samo pomaha (za šest

vstopnih kolon, sta le dva carinika in k sreči si ne dasta preveč opravka s kontrolo).

Danes smo se namenili v Skopje, ki smo ga na vseh dosedanjih potovanjih po teh krajih po krivem zanemarjali. V Skopju najprej zapeljemo v center in proti dvema forumaškima koordinatama (ZOO in piknik prostor ob Vardarju). Naj poudarim, da sta oba prostora precej daleč za peš izlet do centra, da je pred ZOOjem vsega skupaj tako čez palec 30 parkirišč za osebna vozila in seveda vsa plačljiva z SMSi. Prostor ob Vardarju smo preskočili in se vrnili na parkirišče ob trdnjavi.

Parkirišče je bilo brezplačno, razgled čudovit, trdnjava pa zaprta za obiskovalce, vendar hkrati odprta za vse na lastno odgovornost. Z višine opazimo kup novogradenj v ožjem in širšem mestnem središču in tako na pamet, bi trdil, da se na par kvadratnih kilometrih izvaja več javnih novogradenj, kot v celi Sloveniji skupaj.

Novo gledališče, opera z baletom, arheološki muzej, muzej osamosvajanja, upravne stavbe,... ni da ni! Iz Skopja spet na AC in proti Rosomanu, kjer smo lani zelo ugodno nakupili zelenjavo in sadje. Tokrat nakup ni tako ugoden – verjetno je kriva še vedno zgodna ura – sicer je še vedno vse po 40 denarjev (cca 0,6 €) ampak drugje je precej ceneje.Bolj za hec kot za res smo obiskali še Tikveško jezero, ki je v bistvu potopljena dolina za potrebe hidroelektrarne, ki naj bi z elektriko oskrbovala tovarno aluminija (ali mogoče boksita) v Kavadarcih.

Se še spomnite tovariši treh genialnih projektov YU razvoja regij? Kavadarci, Obrovac, Kidričevo – vse daleč od rude. No na našo srečo je Kidričevo kot edino preživelo.Na jez se povzpnemo po solidni cesti iz smeri Vozarcev, zapustimo pa ga po delno makadamskem kolovozu proti Kavadarcem. Varnostnik na jezu mi pojasni, da je globina jezera do 90 m, dolžina cca 20 km in da je gornji del idealen za vikendice, katere je „dovoljeno postaviti brez dovoljenja“.

Skozi Kavadarce, do Negotino, kjer spet na znanih koordinatah pojemo, v bližnjem marketu še nakupimo nekaj zalog in že smo na cesti proti grški meji v Bogorodici (bližnja bolj znana Gevgelija). Mejo prestopimo ekspresno in vožnja po hitri cesti do Soluna je prav prijetna. Pred Solunom se vključimo na štiripasovno obvoznico, kjer pa je ob obilici prometa in dvema strnjenima kolonama vožnja prav stresna. Usmerimo se na srednji prst Halkidikija, imenovan Sithonia, kjer se na plaži „Kastri Beach“ srečamo z Rikijem in Majdo.

20.7. - sobota. Zjutraj sem kar malo šokiran, saj je včasih mirna plaža, kjer smo bili pred štirimi leti ob povsem identičnem datumu sami, sedaj natrpana z avtodomi (okoli 30) in ležalniki (dva bifeja z glasbo). Od soseda Bolgara izvemo, da je to leto zadnjič, da smo lahko prosto tukaj, saj naj bi se končal dolgoletni spor okoli lastništva zemljišča, parcele so prodane in naslednje leto bo tukaj že vse urejeno. Dan preživimo v počitku.

21.7. - nedelja. Po jutranjem preklinjanju sosedov Italijanov, ki kar niso hotelu utihniti ponoči, se z Rikijem odpraviva s skuterji na raziskovanje zahodne in južne obale Sithonije.

Ugotoviva, da gredo tudi tukaj stvari za nas avtodomarje na slabše, tako je recimo na znani koordinati pri hotelu „Poseidon“ sedaj del plaže, ki smo ga zasedali avtodomi, spremenjen v plažni bar. Na naslednji primerni plaži „Azopiko“ poteka obsežen „Goya“ festival z vsem kar pač spada zraven in cela 3 kilometrska plaža se trese od rave glasbe. Festival naj bi končali v sredo. Mimo Tristenike (za plažo je velik „bajer“ in ob neugodnem vetru baje precej smrdi), Destenike (ne najdem primernega prostora za AD) in mimo znanega rta s prepovedjo kampiranja (in sedmimi Adji) pred krajem Toroni. Še južni del pri Koufosu, kjer sicer najdeva eno malo lažje dostopno manjšo plažo, me pa zanima kako bi na okupacijo plaže reagiralo tistih 20 vikendašev v zaledju.

Tudi Kalamitsi se izkaže kot zgrešena destinacija, saj velik del plaže zaseda ogromen avtokamp. Prevoziva še cel „poligon“ na polotoku Adolo in najdeva par idealnih plaž – seveda če se vam ljubi parkirati v prvi vrsti 50 m nad morjem.Ker navigacija pravi, da je iz Sykia-e, možen tudi povratek čez notranjost izvedela še „skuter rally Sithonia“ (z vsem dolžnim spoštovanjem – Dakar je „pis of kejk“) in se preko pajčevine kolovozov med polji, vinogradi in pašniki po dobri uri vožnje in izgubljanja prebijeva nazaj v Porto Karras.

22.7. - ponedeljek. Za začetek doživiva prometni kolaps v Nikitiju, v internetni igralnici potrdiva in sprintava letalsko karto za Katjo in več kot pol ure stojiva v vrsti za blagajno v Lidlu. Ob povratku v „bazo“ opazimo policijo, ki se pogovarja s prvim v „naši vrsti“ (količina Adjev se je seveda zaradi odhoda vikend Grkov zmanjšala). Pričnemo podirati tende in pospravljati mize ter stole, še preden nam policaji razložijo, da naj takoj spakiramo in gremo.

Premaknemo se do plaže „Agios Nikitas“. Spotoma v vasi še dotočimo vodo. Plaža je precej prazna in povsem na koncu parkiramo tako, da je od daleč viden le en AD.

23.7. - torek. Popoldan spet skočiva po nakupih, saj meni spusti sifon na umivalniku v kuhinji. V bližnji „tehnični“ trgovini, dobim za 5,5 € novega in zadevo rešim.

Dopoldan nas na plaži preseneti 5 skavtinj in 6 skavtov s tremi „štekami“ piva. Obnašanje (razmetavanje smeti) ni nič skavtsko in kar bojimo se kako bo z njimi ponoči, čeprav do večerje, ki si jo skuhajo na plaži ne pijejo nič alkohola. Izkaže se, da so kljub nekaj „urlanja“ še kar znosni in po 6 piv za takšno mladino je kar dovolj, da jih primerno „utrudi“.

24.7. - sreda. Zjutraj ni skavtov, za njimi pa pravi svinjak – sram naj jih bo, posebej ker so bili Skandinavci! Danes greva z Rikijem spet raziskovat, tokrat še V obalo. Po vrsti prečeševa vse znane koordinate in opaziva, da se je na kar precej njih stanje bistveno spremenilo. Večinoma so povsod znaki „NO CAMPING“, ali pa so v redkih primernih zalivih nova letovišča z apartmaji in kampi. Tako je na primer: Fava Beach, mivkast parking (tudi) med borovci, cca 100 dolžinskih in 10 višinskih metrov od morja; Platanitsi kamp so uredili, tako, da je možen dostop le skozi rampo ob deponiranju dokumentov – del proti severu, ki je izven kampa je še vedno prosto dostopen, vendar je za AD manj primeren zaradi mivke in oddaljenosti parkirišča od plaže; plaža ob mestu Sarti – lokacija je tik ob mestu in primerna zgolj za dnevno parkiranje in mogoče 1X nočno spanje; na skrajnem jugu plaže „Sarti“ je še en zalivček z novim Beach Barom, kjer sva opazila AD.Na splošno je potrebno poudariti, da je vedno manj „prostih“ zalivov, saj je v vsakem vsaj en Beach Bar s celodnevno glasbo.

25.7. - četrtek. Bolj ali manj počivamo. Na plažo nam bližnja pekarna dostavi kruh in pecivo, „agrotiko“ pa ponuja le melone in lubenice.

26.7. - petek. Spet izlet, proti tretjemu prstu (Athos). Tokrat razen uvodnih nekaj km sam, saj Rikiju nagaja skuter. Najprej zapeljem mimo plaže imenovane „plaža V zgoraj na drugem prstu Halkidiki“ - khm, khm, kaj naj rečem – malo resnosti prosim. Parkirišče stisnjeno med cesto (glavno) in mivkasto sipino; če odmislimo nemir zaradi ceste, je tu še vedno XY domačinov in 50 mivkastih metrov do morja. Skozi Pyrgadikia-o v notranjost proti Gomati-ju, kjer v centru zavijem desno z glavne ceste in se po cca 4 km asfalta znajdeš na skoraj zahodnem delu plaže Pyrgos – le ta se s krajšimi prekinitvami vleče do Develiki. Torej na plaži je najprej večji bar in par lokalnih prikolic.

Okoli manjšega rtiča pripelješ na drugi del plaže, ki je dolga še kakšne 3 km, vendar je za nas uporaben le manjši centralni del. Morski del plaže ni nič posebnega – v vodi najprej malo mivke in manjšega kamenja, potem skalnate plošče. Samo za prespat ali za dva dni, se vozit sem je brez veze. Ker sem bil s skuterjem sem si dovolil poizkusiti proti vzhodu kar ob obali, kar je privedlo do „Skuter & mivka off road tour 2013“ - 1 km mivkaste plaže, 35°C, en človek s čelado in en skuter, ki se ugreza; referenčni čas cca 10 min. Ko se spet začne „normalna“ makadamska cesta je na eni strani kup vikend parcel in na drugi strani cca 5 višincev do mivke. Parkirati nimaš kje vse do Xiropotamo-na, kjer se plaža nekoliko razširi, toliko da je parkirišča malo več, več je tudi vikendov, postavili so otroško igrišče. Sam si ne predstavljam AD tukaj, posebej ker so me že nekaj časa spremljali nedvoumni znaki o nezaželenosti naše prisotnosti. Še skok čez hribček v Larissos, kjer se gredo ob vstopu v mesto neke vaške straže (žal natančnega vzroka „domačih“ cestnih zapor zaradi transparentov v grščini nisem mogel razvozlati). Zavijem proti prvi koordinati, ki se izkaže kot parkirišče ob športni dvorani – veliko umazanije, zanemarjeno do skrajnosti. Parking za AD je zaradi mivke precej daleč od mivkaste sipine in morja. Malo naprej ob obali (cesta je z Adji neprevozna, saj jo zapira velik kup narinjenega peska; torej je potrebno nazaj na glavno cesto) je meni bolj všečna plaža ob velikih belih skalnih gmotah v morju. Parkirati se da precej blizu, in če zanemarimo grde poglede letoviščarjev v apartmajih za nami, bi to prav lahko bila destinacija za par dni. Na povratku odkrijem v nam bližnjem Aghios Nikolaos pipo z odlično vodo, le da je za AD žal nedostopna.

27.7. - sobota. Počitek s polnjenjem vode iz pipe v vasi Orm. Panaghias. V vasi je tudi daleč naokoli – po enih podatkih celo na vsej Sithonii – edina ribarnica (no dve, resnici na ljubo). Imajo kar velik izbor rib, cenejše so sardele in tuni po 5€ za kg.

28.7. - nedelja. Rikiju in drugim ne utrujam z raziskovanjem, vendar me zaradi potapljanja zanima premik na prvi prst – Kasandro. Kljub razdalji kar 105 km se vseeno odločim za skuter varianto. Večinoma se vozim po glavni cesti in ker je nedelja in običajna nedeljska selitev ljudi iz Soluna na plaže imam kar gost promet. Zanimivo, da ves čas za mano vozita dva Grka – Kretenidis in Idiotidis – spoznaš ju po tem, da se par kilometrov vozita za tabo s sprednjim odbijačem na tvoji stop luči in ko se končno odločita prehiteti, naredita to v škarje pred nepreglednim ovinkom. Kasandra ima pri nas posebno mesto v srcu in na podvozju Adja, saj smo ga tam leta 2009 prvič krstili ob povratku s plaže Agios Nicolaos (ste opazili, da se tukaj precej plaž tako imenuje?). Na splošno je Kasandra od vseh treh prstov najbolj turistično razvita in zato manj oz. povsem neprimerna za avtodomarje. Ogledati si želim plažo Avlaki (tako se imenuje potapljaška destinacija), ki po dostopu le malo zaostaja za „našo“ pri kraju Kanistro. Z glavne ceste je potrebno zaviti v kraju Paliouri (in nikakor cca 2 km za njim!!!) in po labirintu mestnih cest pridete do dovoza, ki je bolj podoben hudourniški strugi. Tudi rastje je prvih 100 m precej bujno in stranice Adja bodo prav gotovo deležne grobega božanja. Kasneje je makadam boljši (kake 3 km) in do križišča kjer zavijemo levo na zadnjih 100 m pred plažo je vožnja prav prijetna. Na plaži je stara baraka ali kontejner, malo bolj desno pa tri značilne oljke. Na levi strani gledano na morje je manjši zalivček zaščiten pred valovi, primeren za čolne. Če se vam AD pretirano ne smili, zna biti to zanimiva lokacija za par dnevni dopust.

Ob povratku preverim še „samotni bor“ na južnem delu plaže Golden Beach. Verjetno predvsem zaradi nedelje in velike gneče, mi lokacija ni pretirano simpatična. V Potidei zavijem z glavne ceste ob več kilometrsko obalo, ki se vleče skoraj do Gerakinija. Če je prvih par kilometrov obubno slabega makadama nabitih s pločevino in Beach bari – tudi tak z imenom Mostar se najde, se nekje v sredini makadam izboljša in tam je tudi edini „pameten“ prostor za prenočevanje z Adjem (že opisano l. 2009). Ostali kraji bolj vzhodno, vse do Nikiti-ja so preveč turistični in s tem anti Adjevski. Odločim se po pameti in ne srcu – Kasandra nas letos ne vidi!

29.7. - ponedeljek. Vsake lepe plaže je enkrat konec (en lokalec nam je nedvoumno dal vedeti, da so mu sosedi zasedli direkten dostop z avtom, do kamna na plaži kjer pretepa hobotnice in da naj bomo vsaj fer, če so že oni in ne kličejo policije) in tudi mi se odločimo za premik. Tokrat gremo sami proti plaži Azopiko, kjer se je še do prejšnje srede odvijal velik Goya (rave) parti. Spotoma natočimo vodo ob cesti nad Neos Marmaras (močen pritisk, dobra voda, brez skrbi jo lahko pijete!) in zavijemo desno z glavne ceste proti Hotelu Poseidon (tudi to je že naša znana lokacija iz 2009). Namesto levo proti hotelu, izberemo desni asfalt in pri morju levo. Po kakšnih dveh kilometrih najdemo cca 500 m pred kampom ob cesti primerno parkirišče, vendar nas dostop do vode ne navduši. Tudi polotok oz. rt Papadia sta za nas zaprto območje, tako da pogledamo le skrajno desno plažo pred Poseidonom. V manjšem gozdičku se stiska kombi in osebni avto, blizu še en AD. Lokacija sicer mirna, je pa daleč od tiste, ki jo sedaj bolj levo zaseda plažni klub. Nazaj na glavno cesto, kljub ovinku skoraj 10 km, saj je cesta ob obali nevredna tega imena.

Azopiko je v glavnem počiščen, Adjev ni prav veliko, kantina s „pogonom na generator“ dela le do večera (vprašanje je za koga). Ustavimo se v desnem delu „leve plaže“ (desna je za Adje manj dostopna) in parkiramo kakih 30 m od morja prav na rob mehkega mivkastega terena. Mivka do vode je dveh vrst, taka velikosti riža in tista „prava“ prašna; v

vodi je najprej riževa pomešana s kamenčki, cca 5 metrov naprej se začnejo večji kamni, ki dajejo zavetje koloniji morskih ježkov. Še 10 m naprej je skalna plošča, ki se razteza čez dve tretjini zaliva in otežuje (ob oseki onemogoča) plavanje ven.

30.7. - torek. Že od prvič (2009) me muči precej veliko območje imenovano Porto Karras južno od Neo Marmaras, skoraj vse do rta Papadia. Izkoristim skuter in se odpravim v raziskovanje. Ugotovim, da gre za ogromno področje v zasebni (verjetno firma) lasti, namenjeno turističnemu razvoju z velikansko marino na severu. Vsi dostopi do par krasnih zalivov so zaprti z velikanskimi narinjenimi kupi peska in zemlje, en edini aktiven do Lykithosa je zaprt z rampo na daljinsko odpiranje. Na vsakih par 100 metrov je tabla s prepovedjo kopanja in dostopa. Seveda o kakem posebnem razvoju ni ne duha ne sluha – le zapore naj še odstranijo, pa smo na konju.

31.7. - sreda. S Katjo se odločiva opraviti potop ob skalnati obali na južni strani Azopika proti naslednjemu zalivu. Potop je proti pričakovanju dober kljub majhni globini (med 3 in 15 metrov). Veliko je manjših ribic in opaziva celo dve majhni mureni. Ker sem ob prvem potopu pozabil GoPro vrnem Katjo na obalo jaz pa sam opravim še en potop. Murena me čaka v svoji luknji. Čez noč začne prav nemarno pihati v refulih.

01.08. - četrtek. Pihanje se občasno nadaljuje ves dan. Na plaži se nam spet pridružijo stari znanci. Tale Halkidiki in še posebej Sithonija kot najbolj „udaren prst“ ima samo še par prosto dostopnih plaž in na njih se srečujemo vsi, ki koordinate in potopise pobiramo iz istega vira. Tako je sedaj v tem predelu recimo 10 slovenskih Adjev, od tega 4 na tej plaži.

02.08. - petek. Projekt dneva je pravočasno pripeljati Katjo na večerno letalo na letališče Makedonija južno od Soluna. Za dobrih 100 km naj bi potrebovali dve uri. Odpravimo se pozno dopoldan in najprej nalijemo vodo (pred tem vso staro iztočimo – tako ali tako jo zaradi tega ker jo je povsod dovolj ne šparamo prav veliko) nad Neos Marmaras, potem pa

pustimo AD na brezplačnem parkirišču tik pod pipo. Do promenade je še kakšnih 200 m spusta po ulici (celoten kraj je zgrajen precej v hrib). Zamislimo si kosilo v klasični grški taverni in najdemo družinsko gostilno s klasičnimi grškimi jedmi. Cene? No ja, za turistični kraj je 32 € za tri osebe kar sprejemljivo, čeprav vzamejo 0,70 € za „pogrinjek“ - naj jim bo.

Po poti opravimo še nakup v grškem „Mercatorju“ (seveda med dražjimi) in potem še v Lidlu. Na letališče prispemo dve uri prezgodaj, kar je ravno prav, da lahko na free wifi še preverim pošto. Katjo zapustiva v čakanju na odhod, midva pa po diagonali mimo Vasilika-e, Galatista, Polygyrosa (očitno velik in precej nov center pokrajine), Vrastama in Gomatija do plaže med Xiropotamo in Trypytijem. Za dostop v nasprotju z večino uporabim vzhodni del tik pred trajektno luko za otok Amouliani. Po kakih 3 kilometrih makadama prispeva na začetek (vzhodni) več kilometrske plaže. Prav na začetku je večje parkirišče za domačine in na enem delu so vidne sledi daljšega bivanja – verjetno prikolic.

03.08. - sobota. Bolje si ogledava plažo in prah na parkirišču zamenjajo večji kamni, ki vodijo do morja, v katerem se nadaljujejo še kakšnih 5 metrov. Med kamni v morju je veliko ježkov, k sreči pa so pridni obiskovalci pred nami poskrbeli, da je na vsakih nekaj 10 m očiščena mivkasta pot. Po teh 5 metrih je dno mivkasto in še nekaj 10 m plitvo. Pošteno zaplavati se da šele čez kakšnih 50 metrov. Zvečer je le par komarjev, ki jih stoično nahraniva ali pa preženeva s sprejem.

04.08. - nedelja. Že včeraj opaziva, da se na morju pred nama pojavlja precej ribiških ladij in zato smatram, da je v bližini tudi kakšna prodaja rib. S skuterjem se zapeljem najprej v trajektno pristanišče, ki je zgolj to. Nato ob obali proti Ouranoupoli, ki je zadnji „civilni“ kraj na tretjem prstu. Ob obali je precej lepih zalivov, vendar so povsod hoteli ali lepi plažni bari. Ouranoupoli je turistična vas, kjer očitno pristajajo vse ladje na krožni vožnji okoli Athosa, saj si drugače ne znam razložiti množice trgovinic s spominki, pa tudi dragocenejšo robo je tu možno najti (večina napisov je tudi v ruščini in srbščini). V pristanišče vozi tudi „taxi“, ki po morju pripelje duhovnike na „obisk v civilizacijo“.

Na povratku, preverim še Nea-o Roda-o in najdem večjo floto ribiških ladij, vendar vse brez rib. Tudi stanje v Lerissos-u je podobno in ko že skoraj obupam, prav v centru ob glavni cesti najdem trgovino z napisom Fresh fish. Ker so očitno edini, so tudi cene kar nekaj višje.Na plažo se vračam mimo Lidla in končno ugotovim kaj pomenijo tiste cestne zapore pred krajem. Eden od domačinov nosi majico: „nočemo rudnika zlata v Aristotelovi domovini!“. Ob poti z letališča sva v daljavi videla velike hribe jalovine in tudi SandiR je pisal o nekakšnih rudnikih pred obalo Stratonija. Slika se počasi sestavlja in ljudje si ne želijo uničene pokrajine v službi kapitala.

05.08. - ponedeljek. Počasi pospraviva in premakneva se proti plaži Sphinxstand, severno od Lerissosa. Spotoma še dotočiva vodo na pipi skoraj nasproti Lidla (tik ob cesti). Na plaži ob že znanih „belih sfingah“ sta še dva Adja in dve prikolici (ena z registracijo MB). Po odhodu grškega Adja se premakneva na njegovo mesto, vendar nama je kasneje žal, saj je ta del parkirišča precej oblegan z domačini. Dva parkirata tik pred in za našim Ad. K sreči se zvečer vse umiri, razen vetra, ki začne naraščati. Sprehodimo se po plaži levo in desno in prizor je povsod skoraj enak. Plaža je milo rečeno zasvinjana, roko na srce večinoma z odpadki iz morja, vendar tudi dnevni kopalci obilno pomagajo pri tem.

06.08. - torek. Velika dilema: ponoči je kar precej pihalo in zjutraj so valovi kar visoki, tako da je vstop v morje kar otežen. Sosedi z LJ registracijo se odpeljejo, mi pa se na podlagi prebranih potopisov iz teh krajev (Aba in SandiR) vseeno odločimo vztrajati še en dan. Proti poldnevu se veter skoraj pomiri, pa tudi valovi so vse manjši. Popoldan zajaham skuter in se odpravim v raziskovanje obale proti severu, vse do Olymbiade. „Skriti dovoz“ je tokrat skrit še z vejami s sosednje parcele, ki onemogočajo dostop avtodomu. V borovem gozdičku je nekaj šotorčkov, do plaže je 50 m mivke. Plaža seveda kot povsod nastlana z umazanijo iz morja (vrečke, lončki,...). V Stratoniju obiščem t.i. PZA. Voda je sicer dostopna, parkirišče brezplačno, WC nimaš kje odlit. V vasi manjka samo še od vetra kotaleče grmovje in slika bi bila popolna.

Razjasnim še zadnji dvom okoli protestov in izkopavanj: Hellenica Gold se imenuje rudnik zlata, ki pa je s kamioni in cevmi povezan z notranjostjo. Morsko vodo uporabljajo verjetno za separacijo, „grda konstrukcija“ v morju pa je očitno namenjena natovarjanju nečesa zelo sipkega na ladje.Čez „prelaz“ se zapeljem proti naslednjim zalivom v smeri Olymbiade. Vsi so spremenjeni v plažne bare ali pa divja šotorišča – z Adjem v sezoni nimate kaj iskat tam.Na razglednem parkirišču pred Olymbiado preverim še smer sever in tik zraven mesteca najdem parkiran AD ob obali. Prostor zgleda z razdalje obetaven.Ker na severu ni prave alternative se odločiva ostati še en dan.

07.08. - sreda. Pripelje se slovenska družina v rentanem Katamaranu. Pet otrok in starša – vsa čast jima in jim! Jutri jih čaka premik do doma; fotr sanja o pivu in pleskavicah; avto je treba v petek vrnit.

08.08. - četrtek. Po zelo zgodnjem odhodu sosedov se tudi mi zgodaj dopoldne odpravimo proti severu. Opravimo postanek v Stratoniju – natočimo vodo in malo kasneje ob cesti odlijemo WC. Zalivov do Olymbiade ne preverjamo in zavijemo kar na plažo, ki sem jo iz daljave opazil predvčerajšnjim – wat mistejka aj mejka. Voda skrajno neuporabna – veliki spolzki kamni, dolga plitvina; parkiranje za manjšo sipino sredi smeti in za konec še izliv manjše rečice z bajerjem, kar obeta nebroj komarjev zvečer. Pot pod kolesa in gremo naprej; ni vrag, da v smeri Kavale ne najdemo kaj primernega. Do Stavrosa nič, Asprovalta s „super plažo“ dolgo 20 kilometrov nas z obilico turizma ne pritegne, delta reke Strymoras iz znanih razlogov ne pride v upoštev, kraji okoli Kariani-ja so obljudeni in precej neprimerni (baje tudi preganjajo Adje!). Ustavimo se ob „stari cesti“ Solun - Kavala na nekem zapuščenem depoju materiala – mogoče za novo avtocesto. Proti vzhodu je precej „pavšalistov“ v prikolicah in šotorčkih, na zahod trije Adji. Med starimi dovozi je potrebno poiskati tistega, ki ne bo poškodoval podvozja! Dostop v vodo sicer ni idealen, vendar je sosed (Nemec) v treh tednih kar je tukaj izdelal soliden prekop med velikimi kamni, do dela kjer lahko zaplavaš – slava mu!

Morje precej valovi in občasno se sliši cesta iz ozadja, vendar ni moteča. Lokacija: 40.71878, 24.05446 – SREČNO!

Zvečer me sosed še malo „prestraši“ z novicami o vlomih (po pripovedih Bolgarov) v avtodome v okolici. Do sedaj smo se počutili zelo varno!

09.08. - petek. Spali smo dobro, čeprav je bučanje valov kar nadležno za nevajena ušesa. Tri hobotnice so se žrtvovale za naše kulinarične užitke. Mimogrede: kako skoraj zagotovo pripraviti mehko hobotnico? Takoj pa ulovu jo očistimo (ubijemo jo s tem, da jo pičimo v edini živčni vozel malo nad in med očesi) in sicer najbolje odrezati oči, obrnemo „glavo“ naokoli, počistimo vse notranje organe in izrežemo „kljun“. Potem jo po nekaterih teorijah tolčemo ob skalo in svaljkamo po trdi podlagi, da sprostimo napetost v mišicah. Spet po drugih teorijah jo kuhamo skupaj s kamnom iz morja kjer smo jo ulovili (manjši problem pri kupljeni z Japonske) ali pa z zamaškom vina katerega bomo spili ob jedi (tudi tu velja da mora plavat še v vinu). Edina zanesljiva rešitev je, da jo damo v zamrzovalnik in pustimo pošteno zamrznit. Torej jo lahko pojemo šele čez kakšna dva dni. Odmrznjeno pripravimo po želji, vsekakor pa kuhamo dokler ni mehka. :)

10.08. - sobota. Premaknemo se proti Kavali, kjer najprej po navodilih navigacije, ki pač ne loči povsem natančno 10 m razlike v vodoravno in 30 m vertikalno, parkiramo pri Alijevi hiši. Dovoz je sicer malo težji (v hrib in ozka ulica), vendar smo na vrhu nagrajeni s krasnim razgledom po mestu. Parkirnino sicer pričakujejo 0,50 € na uro (predvidevam - ker piše vse v grščini), vendar kdo za boga bo v tej vročini rinil peš v hrib. Tudi nam to ne diši in nazaj v mesto se spustimo z Adjem.

Dvakrat neuspešno zaokrožimo v iskanju parkirišča in tankamo na promenadi za 1,329 € kar je spet ceneje kot doma. Sobota je tržni dan in prav na centralnem delu rive je postavljenih veliko stojnic z zelenjavo in najrazličnejšo tingl-tangl robo. Žal je parkiranje mišn imposibl in nadaljujemo proti vzhodu. Na izhodu iz Kavale v eni zakotni ulici najdemo še Lidl, potem pa veselo proti „kamarški plaži“. Večina nižine kjer se vozimo je lepo obdelana z njivami, obrobni griči pa so očitno nahajališča belega marmorja, saj opaziva precej kamnolomov – za nekatere kaže, da so zapuščeni.Res se polja čez čas umaknejo lagunam in opaziva pelikane, čaplje in še nekaj ptic v daljavi. Znana plaža se ponaša z veliko napisi „no camping“, čeprav še vedno izgleda kot večji avtokamp. Kar nekaj komarjev na senčni stranici Adja in to sredi dneva, pa nas prepriča, da jo ucvremo dalje.Naslednji logični cilj je Keramoti, ki je sicer trajektna luka za obisk otoka Thasos. Trajekti so veliki in manjši avtomobili zapeljejo v podpalubje. Cena za Ad, bus, prikolico = 4 € / m, oseba 3 €. Kontrole dolžine nisem opazil, nima pa smisla goljufat za več kot kak meter. Ker imamo na Thasosu preverjen le en kamp (kar nas ne gane) in eno plažo, pa še to 50 km na jugu se kljub skominam odločiva, da ga preskočiva; raje se odpraviva na kosilo v pravo grško Taverno z mizami na otočku sredi cest, nasproti bivše črpalke. Lastnik z družino je pri sosednji mizi in sam „navalim“ na melancane, ki jih jedo oni. Žal melancan ni za druge in zadovoljiva se z grško solato, lignji in nekaj manjšimi ribicami na g... Vse je bilo izredno okusno, lignje vsekakor priporočam. Proti koncu nama lastnik še iz njihove sklede naloži melancane in kosilo postane s tem popolno. Tudi račun za vso jedačo in pijačo je na koncu znosnih 17,50 €.V Keramotiju preveriva še vso obalo od pristanišča proti jugovzhodu. Na prvem delu, ki je v neposredni bližini velikega kampa – ni izgovora, da z Adjem ne morete vanj! - je polno napisov „no camping – police fee 250 €“ (kaj mislite kdo je avtor napisov?), kljub temu pa kar nekaj Adjev in predvsem šotorčkov – konec koncev je vikend. Na splošno nama gneča in plaža nista preveč všeč in odločiva se vrniti bolj zahodno, vsaj na včerajšnjo plažo.Vseeno še enkrat poizkusiva srečo s parkiranjem v Kavali in z lahkoto najdeva parkirišče tik ob znaku prepovedano parkiranje. Žal je že popoldan in tržnico dokončno pospravljajo, tudi večina trgovin je že zaprta.Na avtocesti iz Kavale tehtava variante za plažo in povratek domov, ter se odločiva, da se vrneva na plažo pri kraju Xiropotamo, torej povsem na začetek tretjega prsta Halkidike. Kljub nastavitvi „ne plačljive in ne vinjetne AC“ navigacija nima zabeležene cestnine na novozgrajenem odseku AC med Kavalo in Orfani. Obalna „stara“ glavna cesta je boljša in predvsem 6 € cenejša odločitev (deluje kot hitra cesta). Pred Stavrosom se spet priključimo na obalno cesto in zgodaj zvečer smo na znani plaži – spet sami.

11.08. - nedelja. Dopoldan pride nekaj starih znancev in popoldan še par, sicer pa smo na plaži sami.

12.08. - ponedeljek. Plažnikov je še manj, saj se je končal vikend. Za čuda vreme še kar drži, čeprav se proti večeru že par dni pojavijo oblaki, ki pa s prvimi zvezdami izginejo.

13.08. - torek. Počasi je že čas za povratek domov. Zgodaj popoldan se posloviva od naših grških penzičev (štirje so prišli vsak dan za eno uro na plažo in danes me je „glavni“ presenetil z „dober dan“) in preko Stratonija, „Aristotelovega parka“ (8 km rid nad Stratonijem – ni kaj videt, vse zapuščeno), ter diagonalno čez center Halkidike, do skoraj posušenega jezera Koronia. Tam sva zavila proti Kilkisu in Dojranskem jezeru. Vožnjo sva vzela „čist na izi“ in tako naju gor-dol, levo-desno, po sicer najkrajši in solidni cesti niti ni motilo. Kljub temu, da se TopMap Makedonije in TomTom zemljevid Grčije ne ujemata na tem mejnem prehodu in te navigacija vozi na Bogorodico, sva prečkala mejo po pogovoru z grškim policistom in še carinikom. Oba sta govorila srbsko in ju je predvsem zanimalo kje sva bila in kako nama je bilo všeč.Skozi Star Dojran v Nov Dojran, pa še vedno nobene črpalke. Najdeva jo kak kilometer iz Nov Dojran in natočim rekordnih 92L v 90 litrski rezervoar. Črpalkarja povprašam, kje se dobro in po solidni ceni je. Pove, da nikjer. V sezoni so vse cene X3, kvaliteta pa premo sorazmerna z gnečo. Ker nama tudi „plaže“ ob jezeru niso bile najbolj všeč (forumaška koordinata za privat plažo je bila nabito polna avtomobilov) se odpraviva naprej. V Valandovem ob cesti kupiva celo gajbico (vsaj 5 kg) prijetno ohlajenih zrelih smokev za 150 DEN (cca 2,5 €). Za kosilo si izbereva priporočeno gostilno Pizzerija Lovac v Demir Kapiji (meni je navigacija kazala skoraj 100 m predaleč), ki se nahaja v samem centru nasproti avtobusnega obračališča.Ker je dan še mlad se odločiva prespati nekje ob Vardarju, vendar po dveh poizkusih obupava (struga je poplavna z mivko ob strani ali pa nasipi in ni bilo nič primernega, pa še obdelano je vse okoli) in se odpeljeva v Negotino, na že prej opisan parking pod gostilno iz forum koordinat.

14.08. - sreda. Zjutraj se odpraviva proti meji s SRB, s tem, da spotoma opraviva še manjši nakup sadja in zelenjave na ogromni tržnici v Kumanovem. Cene so precej nižje kot ob cesti v Rosomanu.Čez mejo gre tokrat precej hitro in v Leskovcu smo malo pred poldnevom.

„Etno brvnara Groš“ (šššššš!!!) je od Hektorja priporočena gostilna s hotelom. Ne vem zakaj do sedaj nisem verjel in sem silil h Gurmanu. Torej prometna ureditev je sedaj malo drugačna, ker so uredili novo cesto, ampak se najde brez težav. Že na prvi pogled, gre za lokal na višjem nivoju in takšne pričakujem tudi cene. Prijetno sem presenečen ko

pregledam jedilni list, saj je ponudba res velika, cene pa nič višje kot pri „konkurenci“, ki je ne bom več omenjal. Povprašava tudi po spanju z AD, če bi bila potreba in pravijo, da brez problema – je pa v neposredni bližini slep del nove ceste in tam na koncu bi se tudi dalo odlično spat.Mimo Niša, Kruševca, skozi Kraljevo in desno na Gornji Milanovac. Povsod ob cesto polno prodajaln rabljenih vozil iz tujine in avto odpadov, kjer najdeš vse kar ti srce poželi. V Ljigu zavijeva levo na eno bolj stransko cesto, ki pa je v primerjavi s tisto okoli Guče prava avtocesta. V Valjevu parkirava na majhnem parkirišču (bolj obračališču) pod spomenikom borcem.

Kmalu zaslišiva precej glasno glasbo, ki mi sicer po zvrsti ustreza, po jakosti pa precej manj. Ugotovim, da prihaja „doli iz mesta“ in odpraviva se na sprehod navzdol. V centru kakih 100 m nižje ugotoviva, da se odvija poletni festival in da zvečer nastopa srbski igralec Srđan Trifunovič z bendom Užička republika. Večinoma igrajo meni ljube rock & roll priredbe hitov iz 80 letih. Ena od ulic je spremenjena v „srbski fast food“ z žar ponudbo in obveznim Valjevskim pivom po 1 € za ½ litra.

15.08. - četrtek. V Srbiji danes ni praznik in vse posluje normalno, še najbolj zagreti so policaji na mejnem prehodu pri Loznici. V glavo si vbijejo, da sem tovorno vozilo in da naj bi mejo prestopil nekje drugje. Po ogledu kamperja se le odločijo, da lahko zapeljem čez mejni prehod. Bijeljina, Brčko, Županja – hrvaški carinik mi zaželi srečno vožnjo „i lepo polako!“ - kaj zdaj on meni polako, še par km in smo na AC, potem pa sem itak daleč pod omejitvijo – no čez par metrov zagledava cestno zaporo, štrajk kmetov. Policija je imela vzorno urejen obvoz in tudi to smo preživeli, tako kot zastoj pred cestnino na Maclju (pametni izstopijo z AC eno postajo prej).

Potovali: Katja, Petra, Jurij in Bea

Avgust 2013

Vse pravice pridržane. Dovoljeno za lastno uporabo, vsako kopiranje in objavljanje v celoti ali delno, le s pisnim dovoljenjem avtorja.

caravaning.si