Haralambos/Holborn: Sociologija / REVŠČINA

DEFINICIJA IN MERJENJE REVŠČINE

1. Absolutna /fizično preživetje/ in (ali) relativna revščina /standard določene družbe v določenem času/2. Materialna in (ali) večkratna deprivacija /izobrazba, delovni pogoji, politična participacija…/ 3. Družbena neenakost in (ali) revščina

Reven je tisti, katerega dohodki ali sredstva so tako daleč od povprečja družbe, da nimajo sprejemljivega življenjskega standarda.

Haralambos/Holborn: Sociologija / REVŠČINA

ABSOLUTNA REVŠČINA

-Zadovoljevanje osnovnih človekovih biol. življenjenjskih potreb (hrana, oblačila, bivalni pogoji);

- t.j. “revščina sredstev za preživljanje”, ker temelji na oceni minimalnih zahtev po sredstvih za preživetje;

- Drewnovski, Scott: “Indeks življenjske ravni” :

- prehrana (npr.: kalorije, beljakovine),

- bivališče (npr.: kakovost, prenaseljenost),

- zdravje (npr.: stopnja otroške umrljivosti)

-Nadgradnja koncepta z upoštevanjem temeljnih kulturnih potreb (Drenowski,Scott vključujeta izobraževanje, varnost, prosti čas in rekreacijo)

KRITIKA

- ne obstajajo minimalne osnovne potrebe za vse ljudi, tako materialne kot kulturne

RELATIVNA REVŠČINA

-Merilo revščine je v okviru standardov, ki so specifični za določen kraj v določenem času: zato se definicije revščine neprestano spreminjajo,

- “Razkošje postane udobje, udobje postane potreba” (I.M.Rubinow)

Peter TOWNSEND: REVŠČINA KOT RELATIVNA DEPRIVACIJA

Revščina ne vključuje le preprostega pomankanja dobrin. Trije načini opredeljevanja revščine.

1. DRŽAVNI STANDARD REVŠČINE - Izračunava na podlagi ravni denarne podpore; vsi pod ravnijo so revni,ta standard ni niti družben niti znanstven, je poljubna definicija

vsakokratne vlade.

2. RELATIVNI DOHODKOVNI STANDARD REVŠČINE- Identifikacija gospodinjstev, ki imajo 50 ali več % dohodka pod

povprečja.

3. RELATIVNA DEPRIVACIJA- Družba je tista, ki določa človekove potrebe,- so sredstva, ki so posameznikom in gospodinjstvom na voljo ter

način življenja, ki določa, kako bodo porabili ta sredstva.- R. pomeni tudi nezmožnost za udeležbo v uveljavljenih družbenih

aktivnostih, ki veljajo za normalne (npr.: obiskovanje prijateljev, organiziranje rojstnih dni, počitnice).



DRUŽBENA PORAZDELITEV REVŠČINE

1. EKONOMSKI STATUS

2. DRUŽINSKI STATUS

3. SPOL

• Ženske so na trgu dela v slabšem položaju kot moški (so “sekundarne delavke”).

• Ženske so v slabšem položaju v dostopu so socialnih podpor.

• Znotraj družine moški običajno razpolagajo z večino družinskih virov.

4. ETNIČNA PRIPADNOST


TEORIJE REVŠČINE:

1. INDIVIDUALISTIČNE TEORIJE

2. KULTURA ODVISNOSTI

3. KULTURA REVŠČINE

4. RAZREDNO DNO

5. KONFLIKTNE TEORIJE

6. WEBERJANSKI POGLEDI

7. MARKSISTIČNO RAZUMEVANJE

1. INDIVIDUALISTIČNE TEORIJE

• Najstarejše in najbolj preproste teorije, 19. st.

• Krivda za revščino je na revežih samih.

• Herbert Spencer: “malopridno življenje”:

…če bi država zagotavljala revnim več kot absolutno najmanjšo vsoto, bi se med prebivalstvom širila lenoba in razširila bi se nemorala…

(Spencer je tudi avtor reka, da naj “preživijo samo najsposobnejši”)

2. KULTURA ODVISNOSTI

Ideje “nove desnice” M. Thatcher). Osnovne značilnosti kulture odvisnosti (Hartley Dean, Peter Taylor-Gooby):

1. Ljudje pogosto ravnajo tako, da jih racionalna preračunljivost vzpodbuja k trudu; če je potreben prevelik napor, se trud “ne splača”.

2. Na ljudi močno vplivajo ljudje okoli njih; če je v nekem okolju malo ljudi hodi na delo, se mogoče tudi ostalim ne bo ljubilo delati.

3. Povzdiguje vrline trdega dela in zanašanje na lastne moči ter zaničuje odvisnost od drugih in lenobo; dobrobit posameznika najbolje zaščitimo in podpiramo, ko jim pomagamo, da so neodvisni.

DAVID MARSLAND: RADODARNA DRŽAVA IN REVŠČINA

• Revščina je posledica radodarne države socialne blaginje, ki je “polenila” posameznike, da se jim “ne ljubi” skrbeti zase.

• Ugodnost socialne države so torej povzročile “kulturo odvisnosti”.

• Socialne ugodnosti bi morale biti namenjene samo najbolj ogroženim (bolnim in invalidom).

• Revni so glavne žrtve zmotnih idej in destruktivne politike, ki jim jo vsiljujejo paternalistični in socialistično naravnani člani novega razreda.


KRITIKE TEORIJ O KULTURNI ODVISNOSTI

Bill Jordan

Revščine ne povzroča preveč velikodušna država, marveč preskopa država.

• Edini način , da se razreši revščina je uvedba “univerzalnih ugodnosti”, ki bi prieljale vse na neko sprejemljivo stopnjo.

Hartley Dean, Peter Tylor

• Predpostavke “kulture odvisnosti” temeljijo na družbeno zasnovanih opredelitvah neuspeha, ki izhaja iz napačne predpostavke o družbeni odvisnosti in neodvisnosti.

• Nihče v sodobni družbi ni povsem neodvisen.

• Empirično sta 1990 dokazala (m. poglobljenega intervjuja), da mnogi upravičenci do socialnih ugodnosti niso izgubili interesa do dela.

• Sistem socialnih podpor sam preprečuje nekaterim, da bi se odločali za nizko plačana dela (ker izgubiš podporo, če si najdeš tudi slabo plačano delo).

• Sistem socialne varnosti ne spodbuja kulture odvisnosti, temveč

oblikuje, izolira in nadzoruje heterogeno populacijo odvisnih proti njihovi volji.


3. (SUB)KULTURA REVŠČINE

Oscar Lewis• Življenjski slog revnih se v določenih vidikih razlikuje od sloga drugih članov družbe; življenjski slogi revnih v različnih družbah imajo veliko podobnosti.

• Kultura revščine izoblikuje določene vzorce življenja:

A individualna raven: močan občutek marginalnosti, močna usmerjenost v sedanjost, fatalizem;

B raven družine: izvenzakonska skupnost, pogosto zapuščanje matere in otrok, trend k središčni vlogi matere v družini, visok delež ločitev.

C raven skupnosti: pomankanje učinkovite participacije in integracije v glavne institucije širše družbe, družina je praktično edina institucija, v kateri neposredno sodelujejo.

• Revščina je reakcija revnih na njihovo mesto v družbi.

• Je več kot preprosta reakcija na situacijo: privzema moč kulture (prenaša se iz generacije na generacijo.

• Značilna predvsem za dežele tretjega sveta (v ZDA le 20% revnih privzema življ. slog kulture revščine).

Walter B. Miller• Ameriški nižji razred (najnižji sloj del. razreda) razvil posebno subkulturo.

• Osrednje težnje: - moškost /trdnost/, - iskanje razburljivega in vznemirljivega, - usmeritev v sedanjost, - svoje cilje uresničujejo na podlagi zagledanosti v lastno srečo in usodo (in ne v trud in dosežke).

• Kultura se prenaša iz generacije na generacijo.

• Prav tako kot Lewis ne nudi nobenih opor za dvig iz revščine.

KRITIKE• Raziskave v J. Ameriki in Afriki ne potrjujejo obstoj kult. revščine.

• Oblikujejo se različne oblike socialne participacije najrevnejšega prebivalstva (organizac. lastnih šol…).

• Ne pojavljajo se značilnosti vzorca življenja.

• Življenj. slog revnih je mnogo bolj raznolik kot sugerira k. revščine.

• Ni nujno, da revni ljudje vzgajajo svoje otroke samo tako kot so bili sami vzgojeni.


SITUACIJSKA PRISILA• Je alternativa kulturi revščine, saj obstajajo raziskave, ki potrjujejo Lewis-Millerjeve zastavitve.

• Dejstva v položaju revnih (nizki dohodki, nezapooslenost) silijo revne, da reagirajo tako kot reagirajo; njihova kultura je torej že posledica njihovega socialnega položaja.

• Revni so pripravljeni spremeniti svoje vedenje v okviru odgovora na nove socialne okoliščine (primer: Delavska menza).

• Elliot Leibow: “Tally’s Corner.

• Ulf Hannerz: “Soulside”: situacijska prisila in kultura revščine: situacijske prisile so močnejše pri usmerjanju vedenja revnih kot pa kulturni vzorci. Kuturni vzorci, ki so značilni za revne, obstajajo hkrati s prevladujočimi vrednotami in jih dopolnjujejo, kar povzroča kulturno zaostajanje.

4. CHARLES MURRAY: RAZREDNO DNO• Prvi razvil idejo razrednega dna, najprej v ZDA, od 1989 tudi v VB.

• Z oznako “razredno dno” se v resnici osredotočamo na določen tip revne osebe, ki je ne opredeljuje njen socialni položaj, ampak njeno obžalovanja vredno vedenje, s katerim se odziva na ta položaj.

• Rizični dejavniki za oblikovanje razrednega dna:

- nezakonska rojstva, - kriminaliteta, - nezaposlrenost.

Razrešitev razrdnega dna je mogoča z večjo avtonomijo lokalne samouprave, s čimer bi lokalne skupnosti prevzele odgovornost za izobraževanje, stanovanje in kazensko odgovornost.


FRANK FIELD: IZGUBLJANJE•Laburistični poslanec, ki je vodil kampanijo proti revščini zaradi rasti le-te.

• Do porasta pride zaradi zmanjšanja državljanjskih pravic v britanski družbi.

• Sestava razr. dna:

- dolgoročno nezaposleni,

- samohranilske družine,

- starostni upokojenci.

• Vzroki za razr. dno:

- naraščajoča stopnja nezaposlenosti,

- prepad med višjimi in nižjimi razredi (zaradi družbenih sprememb in vladne politike),

- povečanje življenjskega standarda v celotni družbi s hkratnim odvzemom različnih ugodnosti najrevnejših,

- manjša socialna občutljivost za manj uspešne v družbi.

UKREPI ZA ODPRAVO razrednega dna

1. Sprememba vladne politike (odprava velikega deleža nezaposlenih, izboljšanje življenjskega standarda tistih, ki živijo od podpor).

2. Prestavitev javnih služb v področja z visoko nezaposlenostjo.

3. Povečanje pokojnin in otroških dodatkov.

4. Socialna podpora ne bi smela biti več odvisna od dohodka partnerja.


5. KONFLIKTNE TEORIJE REVŠČINE• Revščino je mogoče razlagati z dejstvom, da družba ne more pravično razdeliti svoje vire med vse družbene člane.

• Za revščino torej niso odgovorni tisti, ki so revni; le-ti so v bistvu “žrtve sistema”.

DEJAVNIKI REVŠČINE V DRŽAVAH BLAGINJE

• Del vzrokov za revščino povzročajo neustrezne (prenizke) socialne podpore države, ki ne prispevajo veliko k omejitvi relativne revščine.• Julian Le Grand: “strategija enakosti” s socialnimi ukrepi ni uspela, saj premožnejši člani britanske družbe pridobijo veliko več kot revni.• Neustrezni davčni sistem, - ki s posrednimi davki v resnici več jemlje revnim kot bogatim (DDV, davek na alkohol, tobak)

- ali daje tistim z visokimi dohodki večje ugodnosti kot tistim z nizkimi dohodki (razna življenjska zavarovanja, brezobrestna posojila, službeni avtomobili…).

Julian Le Grand: BLACK REPORT, 1981

• Zakon obrnjene nege!

• Podobna slika v odnosu do stroškov bivanja.

• Tudi po šestih letih ni prišlo do sprememb na bolje.


6. WEBERJANSKI POGLEDI

TRŽNI POLOŽAJ NIZKO PLAČANIH

• v razvitih industrijskih družbah se zahteva za opravljanje dela posebne spretnosti in usposobljenost

• z naraščajočo mehanizacijo in avtomatizacijo se zmanjša potreba po nekvalificiranih delavcih

• slabo plačana dela se velikokrat nahajajo v propadajočih in delovno intenzivnih industrijah

• dvojni trg delovne sile (primarni in sekundarni trg dela)

Spremembe na trgu delovne sile (Hartley Dean, Peter Taylor-Goodby)

• Materialna industrijska proizvodnja je v zatonu;

• Službe v storitvenem sektorju so ekonomsko manj varne;

• Regionalna nezaposčenost;

• Zaton sindikalizma.

PETER TOWNSEND (“Revščina v Veliki Britaniji”)

• R. je mogoče razumeti v kombinaciji razrednega položaja in kulturnimi vzorci ter življenjskimi slogi

Internacionalizacija revščine

• ključni mednarodni instituciji za razdelitev denarja v svetu Svetovna banka in IMF – Mednarodni denarni sklad;

• delovna zakonodaja v ES;

• internacionalizacija industrije;

Revščine ni mogoče več razumeti samo z opazovanjem razmer v eni sami državi!


7. MARKSISTIČNO RAZUMEVANJE

• Revni so del delavskega razreda v najbolj neugodnem položaju;

• revšćina obstaja zaradi koristi, ki jih ima od nje vladajoči razred;

• neenake nagrade za delo vzdržujejo motiviacijo delovne sile za delo;

• nizke nagrade za delo tudi zmanjšujejo plačilne zahteve delovne sile v celoti.

S porastom realne vrednosti plač slabo plačanih opravil, bi to škodovalo kapitalističnemu razredu.

Obstaja le malo dokazov, da celo država blaginje uspeva učinkovito prerazporediti bogastvo od bogatih k revnim.

Državne socialne usluge se v veliki meri financirajo iz plač tistih, za katerih varnost so prvotno namenjene – le malo prispevajo člani vladajočega razreda.

FUNKCIJE REVŠČINE (Herbert J. Gans)

1. Zagotavlja zalogo slabo plačane delovne sile, ki je pripravljena opravljati umazana dela za nizko plačilo.

2. Ustvarjanje delovnih mest za različne poklice, ki se ukvarjajo z revščino.

3. Prisotnost revnih nudi potrditev in podporo preostali družbi.

Documents

Haralambos/Holborn: Sociologija / REVŠČINA