UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER

Jana Krebelj

INFORMBIROJEVSTVO NA SLOVENSKEM - struktura in delovanje informbirojevcev ter reakcija oblasti v

letih 1948 do 1956

MAGISTRSKO DELO

Koper, 2010

ii

IZVLEČEK

Informbirojevstvo na Slovenskem – struktura in delovanje informbirojevcev ter reakcija oblasti v letih 1948 do 1956

Podporniki Resolucije Informbiorja v Sloveniji niso bil tako številčni in

dejavni kot v preostalih republikah Jugoslavije. Po podatkih Uprave državne varnosti

(UDV) naj bi jih bilo upravno ali sodno kaznovanih 491. Poimenski seznami in

dosjeji informbirojevcev dokazujejo, da je bilo dejansko število nekoliko višje. Med

kaznovanimi na Slovenskem je bila približno desetina žensk. Med informbirojevci je

bilo največ, skoraj polovica, izobražencev, čeprav je bila teh v celotnem partijskem

članstvu le četrtina. Delavcev, ki so predstavljali več kot polovico vsega članstva

KPS, je bilo med kaznjenci manj kot tretjina. Iz vrst kmetov je prihajala le dvajsetina

vseh kaznovanih, čeprav je ta družbeni sloj predstavljal 16 odstotkov vsega članstva

KPS. Večina tistih informbirojevcev, ki so bili člani KPJ, se je Partiji pridružila med

vojno ali po njej. Kot informbirojevci so bili obsojeni tudi nekateri slovenski

intelektualci, stari komunisti, ki naj bi bili za Tita in njegove najožje sodelavce

moteči že v času predvojnih frakcijskih bojev. V Sloveniji naj bi delovale nekatere

ilegalne skupine informbirojevcev, ki so se borile proti jugoslovanskemu režimu,

vendar pa tudi za tiste skupine, ki jih je UDV izpostavila kot najvplivnejše in

najnevarnejše, ni dokazov, da so pripravile odmevnejše akcije. Informbirojevci so

tudi po normalizaciji odnosov s Sovjetsko zvezo ostali pod nadzorom jugoslovanske

oblasti. UDV si je med informbirojevci pridobila 304 sodelavce, vendar pa z večino

ni bila zadovoljna, saj so se izmikali sodelovanju.

KLJUČNE BESEDE: Informbiro, Jugoslavija, Slovenija, KPS, tajna policija, UDV,

opozicija, politično zatiranje, kaznovanje, socialna struktura, emigracija

iii

ABSTRACT

Informbiro Activity in Slovenian Teritory – Structure and Actvities of Informbiro Supporters and Authorities' Reaction between 1948 and 1956

Supporters of the Informbiro were not as numerous in Slovenia as in other Yugoslav

republics. According to the UDV data, 491 people were judicially or administratively

punished. The lists of convicted people and their personal dossiers prove that the

actual number was somewhat higher. Approximately one tenth of convicted people

were women. The largest group among the supporters of Informbiro, almost one half,

were intellectuals, even though they represented only a quarter of all members of the

Slovene Communist Party. Among the convicts less than a third were workers

despite the fact that they represented more than half of all members of the

Communist Party. Peasants only comprised one twentieth of all punished people

although this social class represented 16 per cent of all members of the Slovene

Communist Party. Most of the Informbiro supporters who were members of the

Yugoslav Communist Party joined the Party during or after the war. Slovene

intellectuals, old communists who were regarded as dangerous to Tito and his closest

co-workers even during the pre-war intra-party rivalry, were also accused of

supporting the Informbiro. Some illegal Informbiro groups fighting against the

Yugoslav regime were supposed to be active as well. Nevertheless, there is no proof

that major actions were carried out even by groups which were considered to be the

most influential and dangerous by the secret police. The supporters of the Informbiro

remained under the control of the Yugoslav regime even after the normalisation of

relations with the Soviet Union. The secret police gained the services of 304

Informbiro supporters. However, it was not satisfied with most of them as they

avoided cooperation.

KEY WORDS: Informbiro, Yugoslavia, Slovenia, Slovene Communist Party, secret

police, Udba, opposition, political supression, punishment, social structure,

emigration

1

KAZALO

SEZNAM KRATIC ............................................................................................. 4�

UVOD ................................................................................................................... 6�

1 JUGOSLAVIJA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI ....................................... 8�

1.1 Ustanovitev Informbiroja ............................................................................................... 8�

1.2 Odnos med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo pred izbruhom spora ........................... 10�

1.2.1 Politično ozadje spora .............................................................................................. 10�

1.2.2 Ekonomsko ozadje spora ......................................................................................... 11�

1.3 Spor ................................................................................................................................ 12�

1.4 Spremembe v delovanju Jugoslavije na področju zunanje politike po

objavi Resolucije Informbiroja .......................................................................................... 13�

1.5 Spremembe v mednarodnem komunističnem gibanju po izključitvi

Jugoslavije iz Informbiroja ................................................................................................ 15�

1.6 Notranjepolitične razmere v Jugoslaviji ..................................................................... 16�

1.6.1 Notranjepolitične razmere pred sporom .................................................................. 16�

1.6.2 Spremembe po sporu z IB ........................................................................................ 18�

1.7 Pravosodje in represija ................................................................................................. 19�

1.7.1 Razmere pred sporom .............................................................................................. 19�

1.7.2 Spremembe po sporu z IB ........................................................................................ 21�

1.8 Ekonomsko področje .................................................................................................... 22�

1.8.1 Ekonomske razmere pred sporom............................................................................ 22�

1.8.2 Spremembe po sporu z IB ........................................................................................ 24�

1.9 Področje propagande in kulture .................................................................................. 26�

1.9.1 Razmere pred sporom .............................................................................................. 26�

1.9.2 Spremembe po sporu z IB ........................................................................................ 27�

1.10 Politika na področju množičnih medijev .................................................................. 29�

1.10.1 Vloga množičnih medijev ...................................................................................... 29�

1.10.2 Osrednji povojni časopisi....................................................................................... 32�

1.10.3 Poročanje o informbirojevcih ................................................................................ 34�

2 INFORMBIROJEVSTVO V JUGOSLAVIJI ............................................ 36�

2

2.1 Razmere v Jugoslaviji ................................................................................................... 36�

2.1.1 Razlogi za kominformizem ...................................................................................... 36�

2.1.2 Število informbirojevcev v Jugoslaviji .................................................................... 39�

2.1.3 Razmere v republikah .............................................................................................. 43�

2.1.4 Razmere v vojski in policiji ..................................................................................... 47�

2.2 Frakcijski boji in rivalstvo v vodstvu Partije ............................................................. 49�

2.2.1 Frakcijski boji .......................................................................................................... 49�

2.2.1 Informbirojevstvo v vrhu KPJ ................................................................................. 53�

2.3 Delovanje informbirojevcev ......................................................................................... 54�

2.3.1 Delovanje informbirojevcev v Jugoslaviji ............................................................... 54�

2.3.2 IB emigracija............................................................................................................ 57�

2.3.3 Delo emigrantov ...................................................................................................... 58�

3 INFORMBIROJEVSTVO NA SLOVENSKEM ........................................ 62�

3.1 Število slovenskih informbirojevcev ............................................................................ 62�

3.1.1 Odnos slovenskega partijskega vodstva do vprašanja informbirojevstva ............... 62�

3.1.2 Izključitve iz Komunistične partije Slovenije .......................................................... 65�

3.1.3 Aretacije in kaznovanje informbirojevcev ............................................................... 68�

3.2 Socialna struktura informbirojevcev na Slovenskem ................................................ 75�

3.2.1 Izobraženci ............................................................................................................... 77�

3.2.2 Študentje in dijaki .................................................................................................... 79�

3.3 Analiza podatkov, zbranih v Arhivu RS ..................................................................... 80�

3.3.1 Sestava po spolih ..................................................................................................... 82�

3.3.2 Socialna struktura kaznovanih informbirojevcev .................................................... 84�

3.3.3 Članstvo v Komunistični partiji Jugoslavije ............................................................ 86�

3.3.4 Datum aretacije ........................................................................................................ 88�

3.3.5 Izrečena kazen.......................................................................................................... 90�

3.3.7 Podatki o načinu prestajanja kazni ........................................................................... 96�

4 INFORMBIROJEVSTVO NA SLOVENSKEM KOT

ORGANIZIRANA OPOZICIJA ..................................................................... 98�

4.1 Pomembnejše IB organizacije v Sloveniji ................................................................. 101�

4.1.1 IB organizacija na ljubljanski univerzi in stanje med profesorji ........................... 101�

4.1.1.1 Primer Dragotin Gustinčič .............................................................. 101�

3

4.1.1.2 Partijska celica na ljubljanski univerzi ........................................... 104�4.1.2 Ostale IB skupine ................................................................................................... 108�

4.1.2.1 Skupina Iva Koloviča ....................................................................... 110�4.1.2.2 Skupina Milana Trobca in Milana Tominca .................................... 111�4.1.2.3 Skupina Mencej–Jurančič ................................................................ 112�

4.2 Slovenska IB emigracija ............................................................................................. 113�

4.2.1 Emigracija v vzhodnoevropskih državah ............................................................... 113�

4.2.2 Delovanje Vidalijevih pristašev ............................................................................. 115�

5 NADZOR NAD INFORMBIROJEVCI PO ODSLUŽENI KAZNI ....... 118�

5.1 Zaposlovanje nekdanjih informbirojevcev ............................................................... 118�

5.2 Nadzor nad političnim udejstvovanjem nekdanjih informbirojevcev ................... 121�

5.3 Nekdanji informbirojevci kot sodelavci UDV .......................................................... 122�

ZAKLJUČEK .................................................................................................. 125�

VIRI .................................................................................................................. 128�

Primarni viri ...................................................................................................................... 128�

Arhivsko gradivo ............................................................................................................ 128�

Periodične publikacije..................................................................................................... 128�

Sekundarni viri ................................................................................................................. 128�

SEZNAM TABEL IN GRAFOV ................................................................... 133�

Seznam tabel ...................................................................................................................... 133�

Seznam grafikonov in grafov ........................................................................................... 133�

PRILOGE ........................................................................................................ 134�

1 � Seznam upravno ali sodno kaznovanih slovenskih informbirojevcev ................. 134�

2 � Dopolnilni seznam informbirojevcev – kaznjencev .............................................. 153�

4

SEZNAM KRATIC

CK – Centralni komite

CZ – Civilni zapor

DKD – Družbenokoristno delo

FNRJ – Federativna ljudska republika Jugoslavija (Federativna narodna republika

Jugoslavija)

IB – okrajšava za Informacijski biro komunističnih in delavskih partij

Informbiro – okrajšava za Informacijski biro komunističnih in delavskih partij

JA – Jugoslovanska armada

JLA – Jugoslovanska ljudska armada

KK – Kontrolna komisija

KNOJ – Korpus narodne obrambe Jugoslavije

Kominform – Okrajšava za Informacijski biro komunističnih in delavskih partij

Kominterna – Komunistična internacionala

KOS – Kontraobveščevalna služba

KPJ – Komunistična partija Jugoslavije

KPS – Komunistična partija Slovenije

KPI – Komunistična partija Italije

KPSTO – Komunistična partija Svobodnega tržaškega ozemlja

LRS – Ljudska republika Slovenija

MK – Mestni komite

NEP – Nova ekonomska politika

NKVD – Sovjetski ljudski komisariat za notranje zadeve

OK – Okrajni komite

OPO – Območna partijska organizacija

Ozna – Oddelek za zaščito naroda

SKOJ – Zveza socialistične mladine Jugoslavije (Savez socialističke omladine

Jugoslavije)

STO – Svobodno tržaško ozemlje

SZ – Sovjetska zveza

UDV – Uprava državne varnosti

5

VKP(b) – Vsezvezna komunistična partija (boljševikov)

ZKJ – Zveza komunistov Jugoslavije

ZSSR – Zveza sovjetskih socialističnih republik

6

UVOD

Čeprav se Informbiro zaradi množice spominskega gradiva in strokovne

literature, ki obravnava tedanji mednarodni položaj Jugoslavije ter razloge in

posledice spora, zdi že iztrošena tema, znotraj nje še vedno obstajajo področja, ki jim

po mojem mnenju v raziskavah ni bilo posvečene dovolj pozornosti. Eno od njih je

struktura in delovanje informbirojevcev na Slovenskem, njihova dejanska nevarnost

za komunistično oblast ter ukrepi, ki so jim bili informbirojevci podvrženi po

prestani kazni. Informbirojevstvo je bilo do začetka 80. let, ko so se začela pojavljati

prva literarna dela, ki so razkrivala jugoslovanske metode kaznovanja domnevnih

povojnih rusofilov, tabu tema. Pozneje, predvsem po razpadu Jugoslavije, so mnoga

pričevanja o izkušnjah prestajanja kazni napisali nekdanji informbirojevci, metode

kaznovanja so bile podlaga tudi znanstvenim delom, kakršno je Non cogito, ergo sum

Božidarja Jezernika.

Kljub vsemu pa ugotavljam, da v Sloveniji ni poglobljene študije o strukturi

in delovanju slovenskih informbirojevcev. Vprašanju, koliko informbirojevcev je

bilo pri nas in iz katerih slojev so izhajali, se je v enem od svojih člankov posvetil

Aleš Gabrič, strukturo in delovanje informbirojevcev pa sta v jugoslovanskem merilu

natančneje raziskala Radovan Radonjić in Ivo Banac. Vendar pa avtorja v svojih

delih dogajanju na Slovenskem nista posvetila večje pozornosti, saj je prav za to

republiko veljalo, da informbirojevstvo v njej ni imelo večje moči. Hkrati je treba

poudariti, da vsi trije navedeni avtorji zaradi nedostopnosti arhivov UDV, ko so

nastajala njihova dela, svoje raziskave utemeljujejo z dokumenti partijskih organov

in komisij.

Z zanašanjem na skromne in nenatančne objavljene statistike ter ob pomoči

spominskega gradiva (podvrženega pastem in pomanjkljivostim človeškega spomina)

lahko prehitro zaključimo, da je bilo število informbirojevcev na Slovenskem komaj

omembe vredno, in da še tisti, ki so to bili, niso bili pravi zagovorniki SZ, ampak le

neprevidni klevetniki. Moja teza je, da so razsežnosti informbirojevstva v Sloveniji

podcenjene in da bi ob upoštevanju podatkov, ki se nahajajo v arhivu tajne policije,

ter poimenskih seznamov informbirojevcev šele lahko prišli do dejanskega števila

slovenskih podpornikov Resolucije IB in ugotovili, kakšne so bile specifike

7

informbirojevstva v Sloveniji. Zaradi tega je cilj predlagane teme natančno

predstaviti značilnosti slovenskega prostora, analizirati strukturo slovenskih

informbirojevcev ter proučiti njihovo delovanje znotraj države in v emigraciji.

V prvem poglavju bom predstavila družbeno-politično dogajanje v Jugoslaviji

v času, ko je prišlo do spora, in posledice, ki jih je imel spor za nadaljnji politični

razvoj države. V drugem poglavju se bom posvetila informbirojevstvu v Jugoslaviji.

Prikazala bom razmere v republikah, razmerja med številom informbirojevcev v

republikah ter razloge, zakaj je bilo v nekaterih delih Jugoslavije informbirojevstva

več, v drugih pa manj. V to poglavje bom vključila tudi delovanje informbirojevcev

v Jugoslaviji in emigraciji. Ocenila bom, kako uspešno je bilo delovanje

informbiorjevcev in kolikšno nevarnost so predstavljali za jugoslovanski politični

sistem. V tretjem poglavju bom prešla na dogajanje v Sloveniji. Zlasti s pomočjo

arhivov UDV bom ugotavljala, koliko je bilo informbirojevcev na Slovenskem,

katerim družbenim skupinam so pripadali, koliko jih je bilo administrativno ali sodno

kaznovanih in so prestajali kazen v katerem od zaporov ali taborišč po Jugoslaviji.

Na osnovi podatkov iz arhiva UDV bom sestavila in predstavila seznam

informbirojevcev na Slovenskem (objavila ga bom v prilogi naloge) ter podatke s

seznama primerjala z uradnimi podatki UDV. Četrto poglavje bom namenila

delovanju informbirojevcev na Slovenskem ter slovenskih informbirojevcev v

emigraciji. V petem poglavju bom predstavila nadzor nad informbirojevci po

odsluženi kazni.

Metodološko naloga temelji na zbiranju, interpretaciji, analizi in ponovni

sintezi primarnih in sekundarnih virov. Časovno mejo raziskovanja sem postavila v

leto 1956, saj je bilo to leto prelomno v odnosu do informbirojevcev. Največji val

opredeljevanja za IB in posledično kaznovanja informbirojevcev je bil od leta 1949

do 1953, ko je umrl Stalin in se je sovjetska nevarnost začela zmanjševati. Leta 1956

se je zaradi dogodkov na Vzhodu (intervencija Rdeče armade na Madžarskem in

obračun vojske z delavskimi demonstranti na Poljskem) odnos Jugoslavije do IB spet

zaostril, kar je vodilo v odločitev za kategorizacijo informbirojevcev in zbiranje

podatkov o njihovih usodah, socialnem položaju in odnosu do oblasti po prestani

kazni. Tako so po tem letu začele nastajati zbirke verjetno najbolj natančnih

podatkov, ki so se nanašali na pojav informbirojevstva na Slovenskem.

8

1 JUGOSLAVIJA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI

Ko je na Vidov dan, 28. junija leta 1948, Informacijskih biro komunističnih

in delavskih partij (Informbiro, Kominform) objavil Resolucijo o stanju v KPJ, je

med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo že obstajala vrsta nesoglasij, ki so se začela že v

času druge svetovne vojne. Do nasprotij je prihajalo zlasti zaradi vztrajanja

Jugoslovanov, da bi sami vodili svojo zunanjo politiko, in njihove odločitve za hitro

industrializacijo države po zgledu Sovjetske zveze. Državi sta dotlej trenja skrivali

pred Zahodom, zato so bili tam zaradi spora znotraj socialističnega tabora toliko bolj

presenečeni.

1.1 Ustanovitev Informbiroja

Jugoslovanskemu političnemu vodstvu je že takoj po vojni prišla na misel

ustanovitev skupnega organa komunističnih in delavskih strank v Evropi, ki naj bi

pomagal pri obrambi komunizma pred kapitalizmom. A ker so mednarodne

okoliščine leta 1945 še dajale upanje za skupno rešitev najpomembnejših težav

povojnega časa (od nemškega vprašanja, notranje ureditve držav, ki jih je osvobodila

Rdeča armada in še niso imele komunističnih vlad, do vprašanj Trsta in Avstrije), se

Stalin takoj po vojni še ni odločil za ustanovitev takšne organizacije. Ker se je

mednarodni položaj spomladi leta 1947 zaostril s Trumanovo doktrino1 in

Marshallovim načrtom2 ter vse intenzivnejšo uporabo Eisenhowerjeve3 politike

1 Truman je v svojem govoru na skupni seji ameriškega senata in kongresa, 1. marca 1947, napovedal konfrontacijo s Sovjetsko zvezo, saj je dejal, da morajo ZDA »pomagati svobodnim narodom, ki se upirajo poskusom, da bi jih oborožena manjšina zasužnjila, ali pa pritiskom, ki prihajajo od zunaj. Mislim, da moramo pomagati svobodnim narodom, da si bodo sami kovali svojo usodo. Mislim, da mora naša pomoč bistveno obstajati iz ekonomske in finančne podpore, ki je nujna za ekonomsko stabilnost in koherentno politično življenje.« Trumanova doktrina je bila del širše politike »zadrževanja« Sovjetske zveze (Benko 1987: 155–156). 2 Z Marshallovim načrtom so ZDA šestnajstim zahodnoevropskim državam dajale pomoč za povojno obnovo bodisi v nepovratnih posojilih, bodisi v darilih. Tako je bilo mogoče obnoviti zahodnoevropska gospodarstva, ki so nato doživela takšen vzpon, da so se lahko povezala v Evropsko gospodarsko skupnost, hkrati pa je Marshallov plan pomagal pri obnovi izhodišč za povratek na mednarodno multilateralno sodelovanje. Sovjetska zveza in vse vzhodnoevropske države so z utemeljitvijo, da notranje ekonomske težave sodijo v pristojnost suverenih držav, in da bodo evropske države s prejemanjem takšne pomoči izgubile svojo ekonomsko in politično neodvisnost, zavrnile sodelovanje v Marshallovem načrtu (Benko 1987: 157).

9

odrivanja sovjetskega bloka, pa tudi zaradi tega, ker je s sklenitvijo mirovnih pogodb

z Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo za SZ prenehala možnost imeti na območju teh

držav svoje enote, pa je ocenil, da je napočil pravi čas za ustanovitev nečesa takega,

kot je bila do leta 1943 Kominterna4 (Nećak 1988: 920).

Informacijski biro komunističnih in delavskih partij, ki so ga septembra 1947

v Skljarski Porembi ustanovile sovjetska, poljska, madžarska, češkoslovaška,

romunska, bolgarska, jugoslovanska, italijanska in francoska komunistična partija, je

imel nalogo izmenjavati izkušnje in mnenja, po potrebi pa tudi usklajevati dejavnosti

komunističnih partij na podlagi medsebojnega soglasja. A Stalin je Informbiro

izkoristil za neposredno kontrolo nad mednarodnim komunističnim gibanjem, si ga

ideološko, politično in organizacijsko podredil in spremenil v orodje svoje politike

(Lešnik 1978: 11–14).

Informbiro je tako služil poenotenju stališč v odnosu do Zahoda, kajti

omogočal je nadzor nad vodstvi suverenih držav znotraj vzhodnega bloka, predvsem

pa naj bi bil orodje pritiska na KPJ in politiko Jugoslavije. Petranović (1988: 197) to

utemeljuje z naslednjimi ugotovitvami: prvič, vprašanja na »dnevnem redu«

Informbiroja so se nanašala izključno na Jugoslavijo, drugič, Informbiro je bil

razpuščen leta 1956, to je po Stalinovi smrti in normalizaciji odnosov med SZ in

Jugoslavijo, tretji argument pa se nanaša na samovoljno obnašanje Jugoslavije na

področju zunanje politike, ki ga je hotela SZ z Informbirojem nadzorovati.

V devetletni zgodovini svojega obstoja (od 1947 do 1956) Informbiro ni

nikoli uresničeval ciljev, zaradi katerih je nastal. Avgust Lešnik pravi, da je »na

3 Še leta 1946 je Eisenhower kot šef ameriške vojaške administracije v ameriški okupacijski coni v Nemčiji sledil načrtom, ki so se nanašali na demontažo nemškega industrijskega potenciala, demilitarizacijo, denacifikacijo in demokratizacijo. Vendar so se tako ZDA kot SZ zavedale, kolikšnega pomena je nemški človeški in politični potencial za politično ravnotežje v Evropi in kaj bi pridobile, če bi ga pritegnile pod svoj vpliv. Da bi to dosegle, ZDA niso dosledno izvajale na konferencah sprejetih sklepov, zavezniške cone pa so se začele združevati v eno politično in ekonomsko celoto. Tem prijemom so v sovjetski okupacijski coni odgovarjali z graditvijo političnih struktur po vzorcu tistih v državah ljudske demokracije (Benko 1987: 151). 4 Kominterna, komunistična internacionala ali tretja internacionala je bila mednarodna delavsko-politična organizacija. Leta 1919 jo je ustanovilo 35 komunističnih partij ter različnih socialističnih strank in organizacij iz 21 držav. V prvem obdobju do leta 1923, ko jo je vodil Lenin, so komunisti še pričakovali svetovno revolucijo. Po Leninovi smrti ni bilo več večjih revolucionarnih pretresov, v Kominterni pa je začela še bolj do izraza prihajati sovjetska dominacija. Razpustitev Kominterne leta 1943 je bila utemeljena s tem, da so postale razmere med drugo svetovno vojno preveč kompleksne in jih ni bilo več mogoče voditi iz enega centra. Neformalni vzrok za njeno razpustitev pa naj bi bil, da je Kominterna začela predstavljati oviro pri Stalinovih pogajanjih z zavezniki o razdelitvi vplivnih območij (Lešnik 1988: 15, 20, 25, 44–45).

10

sceno« stopil le dvakrat, leta 1948 in 1949, obakrat z namenom, da bi

internacionaliziral razhajanja z vodstvom KPJ (1995: 632).

1.2 Odnos med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo pred izbruhom spora

1.2.1 Politično ozadje spora

Nesoglasja med Stalinom in Titom so se začela kopičiti že med vojno. Stalina

je med drugim vznejevoljilo drugo zasedanje Avnoja novembra 1943, saj bi lahko

avnojski sklepi sprožili oster odziv na Zahodu. Avnoj je po predlogu Politbiroja KPJ

sklenil odvzeti vse pristojnosti vladi v izgnanstvu in prepovedati kralju vrnitev v

domovino. Tita je proti koncu vojne, ko je postalo jasno, da bodo zmagali zavezniki,

vodilo prepričanje, da bi morali ti z novo Jugoslavijo zaradi partizanskih zaslug v

boju proti nacizmu in fašizmu ravnati kot z enakovrednim partnerjem.

Po vojni je jugoslovansko politično vodstvo – ne glede na globalni okvir vse

ostrejše blokovske konfrontacije – zavzelo svoje stališče do Zahoda. Zahodnim

zaveznikom so očitali, da dajejo zatočišče sodelavcem okupatorja in vojnim

zločincem, po sprejetju zakona o nacionalizaciji pa so brez odškodnine podržavili

imetje, ki je pripadalo tujcem. Po zapletih v Trstu so Jugoslovani odnose še

poslabšali s sestrelitvijo ameriškega letala, ki je preletavalo jugoslovanski zračni

prostor. Nepremišljene politike so se lotili s podpiranjem levičarjev v Grčiji, ki so se

uprli vladi v Atenah. Z vmešavanjem v Grčiji so posegli v interesno sfero Velike

Britanije in ogrozili ravnovesje sil, za ohranitev katerega so se zavzemali tako

Angleži in Američani kot Sovjeti. Politiko povečevanja svojega vpliva je

jugoslovansko vodstvo zasnovalo tudi na Balkanu. Tito je leta 1947 obnovil

pogovore o balkanski federaciji z Bolgarijo, skušal je utrditi svoj nadzor nad

Albanijo z namenom, da bi tudi njo vključil v federacijo, s podporo grškim

upornikom pa je nadaljeval še po tem, ko je bila objavljena Trumanova doktrina.

Vodstvo KPJ je svoje svojeglavo ravnanje v mednarodnih odnosih

utemeljevalo s tem, da se je Jugoslavija med vojno osvobodila z lastnimi močmi,

zaradi česar bi morala KPJ postati vzor za vse druge ljudske demokracije.

Samovšečnost je Jugoslavijo spravila na pot nedopustne herezije, »ki jo je bilo

11

mogoče razlagati kot poskus, da postane Beograd središče ljudskih demokracij in

ideološki tekmec Moskvi« (Pirjevec 1995: 179).

Zlasti vprašanje Trsta in vkorakanje jugoslovanskih čet v mesto 1. maja 1945

je razkrilo, da je za Sovjetsko zvezo pomembnejše utrjevanje koalicije z zavezniki

kot pa prijateljstvo z Jugoslavijo. Stalin se ni postavil na Titovo stran in je zahteval

umik jugoslovanske vojske iz mesta, prav tako se je morala jugoslovanska vojska na

zahtevo Angležev umakniti z južne Koroške, ki jo je zasedla maja 1945. Sovjetsko

vodstvo ni želelo, da bi koroško vprašanje vplivalo na njene odnose z zavezniki.

Prva povojna leta so bila za Stalina čas utrjevanja koalicij. Pri tem je morala

biti SZ zaradi kroničnega nezaupanja ZDA, ki se je začelo že takoj po oktobrski

revoluciji in zaradi katerega so jo ZDA priznale šele leta 1933, še toliko bolj

previdna. Blokovsko strukturiranje je Stalinu narekovalo homogenizacijo znotraj

svojega vplivnega območja, samovoljno ravnanje Jugoslavije pa mu je pri tem le

škodovalo.

1.2.2 Ekonomsko ozadje spora

Za Jugoslavijo je bilo po koncu druge svetovne vojne vitalnega pomena

gospodarsko sodelovanje s Sovjetsko zvezo. Ta si je v prvem povojnem obdobju

Jugoslavijo predstavljala kot kmetijsko državo, od katere bi dobivala surovine in

rudno bogastvo. Prav nasprotno pa si je Jugoslavija želela stopiti na pot resničnega

socialističnega gospodarstva in je po zgledu SZ začela s prvo petletko. Pri izvajanju

te pa je bila popolnoma vezana na vzhodni blok, saj je vanj izvažala več kot polovico

vsega blaga, prejemala pa surovine in predvsem stroje. Gospodarsko sodelovanje

med Beogradom in Moskvo so predstavljale tudi t. i. mešane družbe, vendar sta v

Jugoslaviji delovali le dve (za letalski in za ladijski promet po Donavi), saj so v

Beogradu kmalu spoznali, da bodo korist od njih imeli le Sovjeti.

Proti koncu leta 1947 se je pokazalo, da v gospodarskem sodelovanju med

državama prihaja do namernih zapletov in zastojev, zaradi česar si je morala vlada v

Jugoslaviji na vse načine prizadevati za uvoz zahodnega blaga in strojev. Šibkost

gospodarske odvisnosti od vzhodnega bloka je postala očitna – plan je bil brez

12

pomoči Moskve ogrožen, Stalin pa bi to lahko učinkovito izrabil za podrejanje

jugoslovanskih voditeljev svoji volji (Pirjevec 1987: 38).

1.3 Spor

Spor med Jugoslavijo in SZ se je začel poglabljati v začetku leta 1948 in je bil

po mnenju Lešnika (1978: 17) zaznamovan s tremi bistvenimi elementi. Prvi je bil

sovjetsko zavlačevanje trgovskih pogovorov za leto 1948 in odpoklic sovjetskih

vojaških in civilnih strokovnjakov iz Jugoslavije, drugi je bilo pismo CK VKP(b),

poslano 27. marca in naslovljeno na CK KPJ, ter korespondenca, ki je temu pismu

sledila, tretji pa je bila Resolucija Informbiroja o stanju v KPJ, objavljena 28. junija

istega leta.

Gospodarskim zapletom, ki so se pojavili že konec leta 1947, je februarja

sledila sovjetska zavrnitev pogajanj o gospodarskem sodelovanju. Sredi marca je

sovjetska vlada iz Jugoslavije umaknila častnike Rdeče armade in civilne

strokovnjake z utemeljitvijo, da so njeni ljudje predmet »neprijateljskih čustev«. S

tem ukrepom je Stalin Jugoslaviji naredil škodo v vojski in gospodarstvu, kajti

predčasni odhod več tisoč strokovnjakov – kljub njihovemu despotskemu in

arogantnemu vedenju – je močno zavrl uresničevanje jugoslovanskih razvojnih in

obrambnih načrtov (Pirjevec 1987: 60).

Odgovor na Titovo zavračanje očitkov o nenaklonjenosti do sovjetskih

strokovnjakov je bilo pismo 27. marca, ki sta ga podpisala Stalin in sovjetski zunanji

minister Vjačeslav Molotov. Sovjeti so odpoklicali svoje kadre, ker jim

jugoslovanski politiki niso zaupali, do njih naj bi se vedli sovražno in jih celo

nadzorovali s tajno službo. Nadalje so v takratnem pismu našteli ideološke napake

Jugoslovanov. Ti naj bi trdili, da VKP(b) degenerira, da je sovjetski socializem nehal

biti revolucionaren in da je primer revolucionarnega socializma jugoslovanski. Stalin

v povezavi s tem ni pozabil spomniti na politično kariero Leva Trockega5, ki je v

svojih nastopih proti VKP(b) uporabljal podobne argumente kot Jugoslovani. Stalin

5 Lev Trocki je veljal za najbolj nadarjeno osebnost med boljševističnimi revolucionarji. Bil je med glavnimi organizatorji oktobrske revolucije in je veljal za najverjetnejšega Leninovega naslednika. S svojo tezo o permanentni revoluciji (trockizem) je prišel v spor s Stalinom. Ta ga je izrinil iz državnega in partijskega vodstva, leta 1929 pa izgnal iz ZSSR (Harenberg in dr. 1996: 941).

13

je jugoslovanskemu vodstvu očital pomanjkanje notranje demokracije v KPJ. Hkrati

naj v KPJ ne bi vladal duh razrednega boja, zaradi česar naj bi se na podeželju in v

mestih krepil kapitalizem (Požar 1988: 19–25).

Temu pismu je sledil odgovor jugoslovanskega vodstva, ki je zavračalo

očitke, nato pa v začetku maja še eno sovjetsko pismo z obtožbami in pozivom, naj

se jugoslovansko partijsko vodstvo udeleži sestanka Informbiroja, kjer bodo

razpravljali o njegovem ravnanju. CK KPJ je po prvem moskovskem napadu marca

dobil pisma komunističnih partij, ki so soglašale s Stalinovimi obtožbami. Članice

Informbiroja so se očitno postavile na stran sovjetskega vodstva, obsodba je bila tako

že napisana in Titova udeležba na sestanku Informbiroja bi zanj verjetno pomenila

aretacijo – in nato likvidacijo ter postavitev novega poslušnega vodstva v Jugoslaviji

(Pirjevec 1987: 76–79, 96). Zavedajoč se nevarnosti se niti Tito niti kdo drug iz

ožjega vodstva KPJ ni udeležil srečanja, ki je potekalo od 22. do 28. junija 1948 v

Bukarešti.

Informbiro je brez prisotnosti Jugoslovanov 28. junija sprejel Resolucijo o

stanju v KPJ. Resolucija je ponavljala obtožbe, navedene že v pismih, ki jih je CK

VKP(b) pošiljal CK KPJ. CK KPJ je bil dodatno obdolžen zaradi tega, ker ni privolil,

da bi na sestanku poročal o svojem delu. S tem se je sam izključil iz družine bratskih

komunističnih partij. Resolucija je opozarjala Jugoslovane, da lahko zaradi takšne

politike izgubijo neodvisnost in se spremenijo v kolonijo imperialističnih dežel, zato

je tudi pozivala zdrave člane KPJ naj prisilijo svoje voditelje k priznanju napak in

vrnitvi k internacionalizmu (Požar 1988: 71–80).

1.4 Spremembe v delovanju Jugoslavije na področju zunanje politike po objavi Resolucije Informbiroja

Odvisnost Jugoslavije od gospodarskega sodelovanja z državami, ki so

sestavljale vzhodni blok, se je po izbruhu spora izkazala kot ena največjih

jugoslovanskih slabosti. Države Informbiroja so do konca leta 1948 prekinile ali pa

močno omejile gospodarsko sodelovanje z Jugoslavijo, čeprav so s tem škodovale

tudi svojemu domačemu gospodarstvu. Leta 1948 je Jugoslavija z državami

vzhodnega bloka opravila 46 odstotkov celotne trgovinske menjave, leto pozneje se

14

je ta delež znižal na vsega 14 odstotkov (Judt 2007: 145). Leta 1950 pa so

vzhodnoevropske države ustavile sleherno menjavo z Jugoslavijo (Lešnik 1981: 120–

121).

V takšnih razmerah je bila Jugoslavija prisiljena iskati pomoč na Zahodu.

Tamkajšnji politiki so se zavedali pomembnosti ideološkega spora, ceniti pa so znali

tudi strateški položaj Jugoslavije, saj so bili prepričani, da bi bila v primeru napada,

če bi ostala neodvisna, obrambni ščit za Italijo ter nosilni steber za Avstrijo in Grčijo

(Pirjevec 1995: 194). Zahod je gospodarsko izčrpano državo, ki se je šele po sporu

začela postavljati na lastne noge – to, da je med leti 1945 in 1948 zgolj kopirala

sovjetsko politiko, Darko Bekić (1988: 78) pripisuje dotedanjemu neobstoju

alternativnih konceptov socialistične revolucije, neizkušenosti jugoslovanskega

komunističnega vodstva in ideološkim zablodam –, izdatno podpiral, saj je presodil,

da se mu izplača Tita obdržati »nad gladino«.

Jugoslavija je že leta 1949 z zahodnimi državami sklenila sporazume o

odškodninah za nacionalizirano imetje tujih državljanov, kar je med drugim vodilo v

odmrznitev za Jugoslavijo prepotrebnega zlata v tujih bankah. Avgusta 1949 so

začele zahodne zavezniške države Titovemu režimu dajati nezanemarljive kredite.

Razmere v Jugoslaviji so se poleti 1950 zaradi suše in nasilne kolektivizacije v

kmetijstvu še poslabšale in vlada je bila prisiljena za leto dni podaljšati petletni plan.

Čeprav jugoslovanska oblast tega ni bila pripravljena priznati, je bilo preživetje

države – vsaj prva leta po sporu – v veliki meri odvisno od pomoči Zahoda. Spor je

Jugoslavijo prisilil tudi v to, da je začela oblikovati samostojno zunanjo politiko, ki

naj bi bila čim bolj neodvisna od obeh blokov.

Jugoslavija je na mednarodno prizorišče stopila konec leta 1949. Začela je

opuščati svoj herojski način obnašanja in postopoma prešla k diplomatskim akcijam s

ciljem zadovoljiti lastne potrebe, vendar hkrati delovati skladno s širšimi

mednarodnimi interesi. V svoji zunanji politiki se je začela bolj odločno distancirati

od blokovske politike. V praksi je to pomenilo zavračanje lastne pripadnost

sovjetskemu taboru, blaženje protiimperialistične pozicije ter opuščanje avantgardne

retorike, usmerjene proti demokratičnim in osvobodilnim gibanjem v kolonialnem

svetu (Bekić 1988: 78, 79).

15

Vizijo bodočega razvoja Titove države je v govoru na generalni skupščini

OZN leta 1949 napovedal zunanji minister Edvard Kardelj. Takrat je prvič javno

kritiziral pritiske SZ na Jugoslavijo, obenem pa se zavzel za mirno sožitje med

državami z različnimi družbenimi sistemi. Izpostavil je potrebo po enakopravnem

mednarodnem ekonomskem in političnem sodelovanju med velikimi in malimi,

ekonomsko razvitimi in zaostalimi državami ter se zavzel, da bi Sovjetska zveza in

njeni sateliti deklarirano miroljubnost v odnosu do Jugoslavije začeli tudi dejansko

izvajati. Sovjetska zveza in njeni sateliti (z izjemo Albanije) so po tem govoru

prekinili pogodbe o prijateljstvu in sodelovanju z Jugoslavijo, ta pa je s tem

Kardeljevim nastopom začela tlakovati pot gibanju neuvrščenih (ibidem: 84).

1.5 Spremembe v mednarodnem komunističnem gibanju po izključitvi Jugoslavije iz Informbiroja

Afera s Titom, ki se mu je uspelo oddaljiti od Stalinovega vpliva in pri tem

preživeti, je vplivala na vsa kremeljska razmišljanja o tem, kako v komunističnih

partijah po vsem svetu obdržati partijsko disciplino. Smer nadaljnjega razvoja

mednarodnega komunističnega gibanja je že štiri mesece po sporu pravilno

napovedala ameriška obveščevalna služba. »Ker se razpoka med Titom in

Kominformom širi, je Kremelj zaskrbljen, da ne bi tudi druge satelitske države

skušale jemati za zgled Titovo neodvisno stališče. Kremelj bi se torej moral počutiti

prisiljenega, da uvede nadaljnje represivne ukrepe proti satelitskim državam, kot sta

na primer okrepitev vojaške okupacije ali pa celo njihova priključitev« (Bider 1998:

604).

V satelitskih državah so res sledile represivne akcije, ki naj bi tamkajšnjim

komunističnim voditeljem sporočale, da četudi je nekomu uspelo odtrgati se od

sovjetskega vpliva, to ne bo postala praksa, ki bi jo SZ dopuščala. Sovjetski voditelji

s Stalinom na čelu so od komunističnih voditeljev v svojih satelitih zahtevali popolno

lojalnost do Sovjetske zveze ter zavračali vse oblike nacionalizmov in

partikularizmov na poti v socializem. Čistke, ki jih je po razkolu s Titom Stalin

izpeljal v nekaterih državah vzhodnega bloka, Tony Judt imenuje kar druga

stalinistična ledena doba (2007: 145). Gonja proti »titoistom« v ljudskih

16

demokracijah se je začela jeseni 1949 s procesi proti dvema vidnima partijskima

voditeljema: Laszlu Rajku na Madžarskem in Trajču Kostovu v Bolgariji. Oba sta

bila obsojena na smrt in ustreljena, čeprav ne eden ne drugi nista bila povezana s

Titovo herezijo. Kazen je bila predvsem svarilo ostalim, da Moskva ne bo trpela

ideoloških odklonov od linije, ki jo je začrtala. »Komunisti srednje in vzhodne

Evrope so to šolo drago plačali: v naslednjih štirih letih je namreč vsak tretji član

njihovih partij postal žrtev stalinističnih čistk« (Pirjevec 1995: 191).

Zaradi jugoslovanskega odklona je Sovjetska zveza še bolj nepopustljivo

zatirala in kaznovala tudi vse izraze širšega ljudskega nezadovoljstva znotraj svojih

satelitov. Sovjetska vojska je leta 1953 krvavo končala protisovjetske nerede v

vzhodnem Berlinu, tri leta pozneje pa preprečila poskus upora na Poljskem. Leta

1956 je prišlo tudi do upora na Madžarskem, ki ga je SZ zatrla s pomočjo

varšavskega pakta (Roberts 1996: 617).

1.6 Notranjepolitične razmere v Jugoslaviji

1.6.1 Notranjepolitične razmere pred sporom

Po vojni je Jugoslavija s partijo, vojsko in tajno policijo, ki so nadzirale vsa

področja družbenega in kulturnega življenja, ter reorganizacijo gospodarstva po

sovjetskem vzoru hotela takoj preiti v socializem sovjetskega tipa. Pri izgradnji

svojih institucij se je zgledovala po sovjetski teoriji in praksi. Leta 1947 je od 1500

članov KPJ, kolikor jih je sodelovalo v oblastni strukturi, le 60 proučevalo

zgodovino jugoslovanskega delavskega gibanja in narodnoosvobodilne vojne, vsi

ostali pa zgodovino VKP(b) (Lešnik 1998: 293).

Ustava FLRJ, sprejeta v začetku leta 1946, je bila v veliki meri povzeta po

ustavi SZ iz leta 1936, le da so določene ustanove v Jugoslaviji izhajale iz NOB in

revolucije. V obdobju ljudske demokracije, t. j. od leta 1945 do 1950, je bila državna

ureditev zasnovana na sledečih temeljnih ustavnih načelih:

1. ljudska oblast,

2. enotnost oblasti,

3. demokratični centralizem,

17

4. državna lastnina,

5. svoboščine, pravice in dolžnosti državljanov (Strobl et al. 1986: 53).

Temeljno načelo ljudske oblasti je bilo, da vsa oblast izhaja iz ljudstva in

pripada ljudstvu. Oblast to načelo izvršuje prek izvoljenih predstavniških organov

državne oblasti, ljudskih odborov. Ob upoštevanju tedanje kadrovske politike KPJ pa

postane veljavnost načela ljudske oblasti zelo relativna. Načelo enotnosti oblasti je

pomenilo zavrnitev načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno. To

načelo je v sovjetskem sistemu slonelo na zamisli o diktaturi proletariata, na

ideološkem in političnem monopolu partije, ki je bila obenem oblast in država.

Demokratični centralizem je v tedanji teoriji na eni strani pomenil demokratične

elemente in določeno mero samostojnosti nižjih državnih organov, na drugi strani pa

centralistične elemente, ki so iz centra usmerjali in nadzorovali delo nižjih upravnih

organov. Institut državne lastnine naj bi družbi omogočil prehod v socialistični

sistem. Partija je hotela z razlastitvijo zasebne lastnine razbiti kapitalistične

proizvodne odnose ter oblikovati tak gospodarski sistem in razredno družbo, ki bo

temeljila na splošni ljudsko-državni in zadružno-kolhozni lastnini proizvodnih

sredstev ter na sodelovanju in vzajemni pomoči med delavskim in kmečkim

razredom. Šele po tem bi se lahko začela etapa tehnične revolucije, ki bi pomenila

hitri in vsestranski razvoj proizvodnih sredstev. Svoboščine, pravice in dolžnosti

državljanov so bile le mrtva črka na papirju (Ferjančič, Šturm 1998: 12–15).

Po takšni zasnovi vladanja je vso oblast v Jugoslaviji dobila vlada z maršalom

Titom na čelu, ki ji je ustava poleg izvršnih in upravnih pristojnosti dajala tudi

pravico, da izdaja uredbe z zakonsko močjo. Sodstvo je bilo prav tako odvisno od

partijske oblasti, ki je sodnike določala na podlagi partijske lojalnosti in jih podredila

javnim tožilcem (Petranović 1988: 67, Pirjevec 1995: 164–165).

Ustava FLRJ je nekoliko drugače od sovjetske opredeljevala lastnino, saj je

poleg državne priznavala tudi zadružno in zasebno lastnino, ter lokalne organe, ki

jim je dajala večji pomen kot SZ. Ustava FLRJ je vsaj formalno priznavala

večstrankarski sistem, drugače od sovjetske pa je urejala odnos med republikami in

federacijo. Prvi osnutek jugoslovanske ustave ni omenjal pravice do samoodločbe in

odcepitve republik. To določilo so v ustavo vnesli šele na zahtevo Edvarda Kardelja,

18

ki pa se pri tem ni skliceval na sovjetsko ustavo, ampak na sklepe drugega zasedanja

Avnoja (Režek 2005: 9, 10).

Državni federalizem, za katerega se je izrekla nova Jugoslavija, je životaril v

senci partijskega centralizma. Neodvisna je bila le izvršna oblast, prek katere je ožje

partijsko vodstvo urejalo vsa področja političnega in družbenega življenja. Prav

prepletanje partijske in državne oblasti je bilo temeljna značilnost jugoslovanske

politične ureditve. KPJ ni bila registrirana kot politična stranka – imena partijskih

voditeljev so bila javno razkrita šele na petem kongresu julija 1948 –, čeprav je

nadzirala vse vzvode oblasti. Politična ureditev je slonela na sistemu ljudske

demokracije, v katerem je imela osrednjo vlogo Ljudska fronta. A ta je bila kljub

široki zasnovi le ena od partijskih transmisij, saj je bilo njeno delo omejeno le na

uresničevanje partijske politike (ibidem: 12).

1.6.2 Spremembe po sporu z IB

Po sporu z IB se je v Jugoslaviji začelo obdobje političnih, gospodarskih in

družbenih sprememb, katerih cilj je bilo zlasti politično in ekonomsko preživetje

političnega vodstva in države. Te potrebe so terjale tudi idejno osamosvojitev od

Sovjetske zveze, kar se je kazalo tudi v spremembah na ustavno-političnem področju.

Začel se je proces decentralizacije in deetatizacije; KPJ se je na deklarativni ravni

odrekla neposrednemu vodstvu in se izrekla za ločitev partijske in državne oblasti,

vendar so te zaveze pozneje ostajale le na papirju, dejanska moč in vpliv Partije pa se

nista zmanjšala. Morda je temu botrovala tudi neenotnost v partijskem vodstvu glede

potrebe po liberalizaciji. Spremembe naj bi zavračal Aleksander Ranković,

pomisleke do njih pa naj bi imel tudi sam Tito (Režek 2005: 53).

Jugoslavija je po sporu prešla v obdobje socialistične demokracije. V

nasprotju z ljudsko demokracijo, za katero so bili značilni državna lastnina, močen

državni aparat in neomejena oblast države, naj bi socialistična demokracija

označevala sistem, temelječ na družbeni lastnini in samoupravljanju, pristojnosti

države pa naj bi postopoma prevzemale lokalne skupnosti (ibidem: 36). Začetek t. i.

socialistične demokracije, ki pa v praksi ni pomenila zmanjšanja partijske moči, so

jugoslovanski politični in pravni teoretiki postavili v leto 1950, ko je bil sprejet

19

Temeljni zakon o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji in višjimi

gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih, v javnosti bolj znan kot zakon o

samoupravljanju.

Termin socialistična demokracija je v javnost prodrl na 6. kongresu KPJ/ZKJ

novembra 1952, ko ga je v svojem govoru izrecno uporabljal Tito (glej: Borba

komunistov Jugoslavije za socialistično demokracijo, 1952). Na ustavnem področju

pa prehod v socialistično demokracijo označuje sprejetje Ustavnega zakona o

temeljih družbene in politične ureditve FLRJ in o zveznih organih oblasti leta 1953.

S tem ustavnim zakonom je oblast politične in upravne spremembe, ki so temeljile na

sprejetju koncepta samoupravljanja, uvedla tudi na ustavno raven (Ferjančič, Šturm

1998: 44).

Med politične spremembe, ki jih je porodil spor, sodi tudi preimenovanje KPJ

v ZKJ (Zveza komunistov Jugoslavije). Partija si je ime spremenila na 6. kongresu

leta 1952. Tako je želela tudi z imenom poudariti razliko med seboj in ostalimi

partijami, ki so ostale v sovjetskem bloku. Tito naj se sprva s preimenovanjem ne bi

strinjal, saj se je bal, da bo to Partijo oslabilo, nato pa je v želji, da bi bila z

drugačnim imenom razlika med jugoslovansko in sovjetsko partijo vidna tudi

navzven, na spremembo pristal (Kardelj 1980: 136).

1.7 Pravosodje in represija

1.7.1 Razmere pred sporom

Sodstvo po vojni ni imelo nikakršne samostojnosti, saj je oblast v praksi

zavrgla načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno. Poleg tega si je

Partija lojalnost sodnikov zagotovila tudi z drugimi ukrepi, zlasti z uvedbo instituta

sodnikov laikov. To so bili sodniki brez pravne izobrazbe, včasih celo brez vsakršne

izobrazbe. Med drugim je oblast uvedla reelekcijo sodnikov vsaki dve leti, članov

vrhovnega sodišča pa vsaka štiri leta. V prvih povojnih letih je v kazenskem

postopku imela odločilno vlogo politična policija Uprava državne varnosti (Udba),

kakor so marca 1946 preimenovali Ozno. Javni tožilci so pogosto njene odločitve le

pravno formulirali, sodišče pa jih je potrdilo pred javnostjo. Nezakonitost in

20

samovolja sta se razširila zlasti v političnih sodnih procesih, med katere so sodila

sojenja vojnim zločincem in sodelavcem okupatorja, sojenja nasprotnikom

komunizma in sodni procesi, uvedeni z namenom zaplembe premoženja (Režek

2005: 13, 14; Pirjevec 1995: 164).

Kaznovalna politika se ni ozirala na mednarodne norme. Čeprav je

Mednarodna organizacija dela že leta 1930 prepovedala vsako prisilno delo, je

jugoslovanska kazenska zakonodaja v obdobju od 1945 do 1951 poznala več oblik

prisilnega dela6 (Mikola 2002: 7). Leta 1949 uvedeno kazen družbeno koristnega

dela so lahko izrekali kar upravni organi in torej ni bila podvržena presoji sodne veje

oblasti.

Politično policijo, ki bi učinkovito zatirala kakršno koli opozicijo, je KPJ ob

pomoči sovjetskih svetovalcev NKVD (Ljudskega komisariata za notranje zadeve)

oblikovala še pred koncem vojne. Maja 1944 je Tito ustanovil Ozno (Oddelek za

zaščito naroda), ki naj bi se borila proti elementom, sovražnim

narodnoosvobodilnemu gibanju. Delovanje Ozne je kmalu preraslo v zatiranje vsake

misli, ki se ni ujemala s politiko vodstva KPJ. Ozna je tako kot sovjetski NKVD

postala država v državi; s širokimi pooblastili je lahko brez obsodbe izvajala

eksekucije, pošiljala ljudi na prisilno delo ali v kazenska taborišča.

Tako kot tajna policija SZ, ki je obstajala pod zaporednimi imeni Čeka, GPU,

NKVD, MVD in KGB, je bila tudi jugoslovanska tajna policija za svoja dejanja

odgovorna le vladi oziroma najvišjim partijskim voditeljem. Represivni organi so s

poti spravljali domnevne zunanje nasprotnike in »trockiste« v svojih vrstah. Enako je

počela UDV, le da je sprva odstranjevala tiste, ki bi utegnili dvomiti v

brezmadežnosti sovjetskega zgleda, po sporu s Stalinom pa tiste, ki so Sovjetsko

zvezo še vedno poveličevali (Courtois in dr. 1999: 220–240; Pirjevec 1995: 157;

Petranović 1988: 231–233).

6 Od konca vojne do leta 1951, ko je stopil v veljavo nov Kazenski zakonik FLRJ, je bila uveljavljena kazen prisilnega dela z odvzemom prostosti. Kazen prisilnega dela brez odvzema prostosti je bila odpravljena leta 1948. Namesto nje so uvedli kazen poboljševalnega dela. Leta 1949 pa je bila z Zakonom o prekrških zoper javni red in mir uvedena kazen družbeno koristnega dela (Mikola 2002: 7).

21

1.7.2 Spremembe po sporu z IB

Pravosodje se je do začetka 50. let očitno zgledovalo po sovjetskem sistemu.

V obdobju ljudske demokracije je bilo sodstvo organ KPJ in je imelo majhno ali pa

nikakršno samostojnost in neodvisnost. »Partija je takšno šibko sodstvo potrebovala,

ker ji je služilo za izvedbo revolucije, to je za obračun s političnimi nasprotniki in za

ustvarjanje fonda državne lastnine.« Po letu 1950 se je Partija utrdila na oblasti,

zaradi tega je postalo strogo vodeno sodstvo nepotrebno. Lahko si je privoščila, da

mu je dopustila določeno stopnjo samostojnosti in neodvisnosti (Ferjančič, Šturm

1998: 45, 48–49).

Kakšne spremembe so po letu 1950 potrebne, je jugoslovansko politično

vodstvo nakazalo v Resoluciji o nadaljnji krepitvi pravosodja in zakonitosti, sprejeti

na četrtem plenumu CK KPJ leta 1951. Resolucija je pomenila opustitev

stalinističnega koncepta pravosodja in uvajanje določene stopnje demokratizacije v

jugoslovanski sistem. Partijski voditelji so se zavzeli za utrditev zakonitosti in

izpopolnitev sodne zakonodaje. Poudarili so, da morajo biti sodniki ne le predani

socializmu, ampak tudi pravno izobraženi. Preiskavo kaznivih dejanj in nadzor nad

delom organov državne varnosti naj bi prevzela sodišča. Funkcija javnega tožilca naj

bi bila omejena na zastopanje obtožbe. Večjo vlogo v kazenskem postopku naj bi

dobili tudi odvetniki (Režek 2005: 65).

Po oceni zveznega notranjega ministra in načelnika UDV Aleksandra

Rankovića so sodišča sodila površno in pod vplivom lokalnih oblasti. Njihove

odločitve so se opirale bodisi na premoženjsko stanje, razredno pripadnost ali na

preteklost posameznikov, ne pa na konkretna kazniva dejanja. Sodniki so se pogosto

zadovoljili le z izsledki UDV in obtoženčevim priznanjem. Ranković je na plenumu

kritiziral tudi delo UDV, ki ji je sam načeloval. Tajna policija pogosto ni spoštovala

zakonov, čeprav se v nobenem primeru ne nahaja nad oblastjo, je poudaril Ranković(Komunist 1951, št. 2–3, str. 1–4). Njegova stališča in na plenumu sprejeta

Resolucija o nadaljnji krepitvi pravosodja in zakonitosti, niso pomenila resnega

poskusa demokratizacije sistema. Za Rankovića je bilo sporno vpletanje lokalnih

oblasti v delo sodišč, ne pa tudi vpletanje najvišjih oblasti. Hkrati je poudaril, da

neodvisnost sodišč ne pomeni njihove neodvisnosti od pridobitev ljudske revolucije,

22

interesov delavskih množic in niti njihove izoliranosti od družbene in politične

realnosti (Režek 2005: 66).

Samovoljo sodstva je omejila nova kazenska zakonodaja, zlasti kazenski

zakonik, ki ga je zvezna skupščina sprejela leta 1951. Po njegovi uveljavitvi so

sodišča začela izrekati občutno milejše kazni, zakonik je odpravil analogijo in s tem

omilil samovoljo in nezakonitost. Na področju kaznovanja je prinesel precejšnje

novosti, saj je ukinil kazni izgube državljanstva, odvzema prostosti s prisilnim

delom, izgube čina in državne službe. Leta 1953 je zvezna skupščina sprejela nov

zakon o kazenskem postopku. Zakon je prenesel preiskavo v roke sodišča in na novo

opredelil odnose med organi kazenskega pravosodja, razširil obdolženčevo pravico

do obrambe, omejil trajanje pripora in preiskovalnega zapora ter omogočil pravico

do pritožbe in pravico po krivem obsojenih ali zaprtih do odškodnine (ibidem: 72).

Oblast se je odpovedala neposrednemu vplivu na sodnike, ne pa tudi

posrednemu, saj so morali sodniki še vedno ustrezati političnim kriterijem. Vdanost

sodnikov si je politična oblast hotela zagotoviti s tem, da jih je čim več pritegnila v

Partijo. Oblast je v 50. letih še vedno dopuščala možnost obračunavanja s političnimi

nasprotniki, kar se je poznalo tudi v ureditvi pravosodja. V 50. letih se je nova

povojna državna ureditev učvrstila, še vedno pa je imela nasprotnike tako na levem

kot na desnem političnem polu. Zaradi grožnje s strani Sovjetske zveze je morala biti

jugoslovanska oblast pripravljena na ukrepanje proti informbirojevcem, na desnici pa

je bil njen glavni ideološki nasprotnik katoliška cerkev in njeni duhovniki (Ferjančič,

Šturm 1998: 47).

1.8 Ekonomsko področje

1.8.1 Ekonomske razmere pred sporom

Takoj po vojni se je začel prvi val nacionalizacije. Podržavljena je bila

zasebna lastnina vojnih zločincev in kolaboracionistov, vojnih dobičkarjev in drugih

nasprotnikov režima. Z zakonom o agrarni reformi, ki je bil potrjen 23. avgusta 1945,

je država pod geslom Zemljo tistemu, ki jo obdeluje brez odškodnine odvzela

zemljiško posest bogatejšim zasebnikom, bankam, podjetjem, cerkvi, samostanom in

23

verskim ustanovam. Vsaj v začetku je bilo novo politično vodstvo bolj previdno do

kmetov, saj se je zavedalo njihovega odločilnega prispevka v partizanskem boju in

pomena poljedelske produkcije za preživetje države (Pirjevec 1995: 157). Po uvedbi

prve petletke leta 1947 pa je razlaščanje tudi zaradi očitkov Stalina, da

nacionalizacije niso izpeljali na ustrezen način, zajelo vse, od velikih podjetij do

malih trgovcev in kramarjev, ki so se s svojo obrtjo komaj preživljali.

Po mnenju oblastnikov je bila naloga kmetijstva zagotavljanje preskrbe za

prebivalce mest in tiste, ki sami niso pridelovali hrane. Kmetijstvo je moralo

zagotavljati sredstva za čim večje naložbe v industriji, skrbeti je moralo za

akumulacijo kapitala, potrebnega za graditev industrijskih objektov. Poleg tega je

bilo kmečko prebivalstvo vir delovne sile tudi v neagrarnih panogah. Kmetje so bili

žrtve velikih pritiskov, saj so morali ustvarjati in državi po nizkih cenah prodajati

presežke za oskrbovanje mest, čeprav pogosto niso imeli ne pogojev ne možnosti, da

bi zahtevane viške ustvarili. Veljali so za razredne sovražnike, ki z obdelovanjem

malih zasebnih posesti ohranjajo kapitalistični ekonomski sistem (Fischer et al.

2005: 890–891).

Resnici na ljubo pa se je jugoslovanska politika do kmetov razlikovala od

sovjetske. Politika, ki jo je vodila KPJ, je namreč bolj posnemala ukrepe NEP7 kot

Stalinove kolektivizacije, saj so kmetje lahko sami razpolagali z 10 do 30 odstotki

presežkov, ostalo pa so morali dati državi (Petranović 1988: 103). Zaradi vloge

kmetov v NOB ter zaradi očitne gospodarske škode in družbenih pretresov, ki jih je

prinesla prisilna kolektivizacija v SZ, so se v Jugoslaviji omejili le na agrarno

reformo (Pirjevec 1987: 114).

Na gospodarskem področju je Jugoslavija od SZ prevzela petletno plansko

gospodarstvo ter si za cilj postavila hitro industrializacijo in elektrifikacijo države.

Oblikovala je birokratski aparat, ki naj bi s svojimi planskimi komisijami v

federaciji, republikah in lokalnih odborih organiziral proizvodnjo, razporejal

dohodek, odločal o naložbah in določal cene. Cilji petletke pa so bili nerealni; v

zaostali, razrušeni in obubožani državi, ki je do leta 1947 od Uprave ZN za pomoč in

7 Nova ekonomska politika (NEP), ki so jo boljševiki v Sovjetski zvezi uvedli leta 1921, izvajali pa do leta 1926, ko se je začela prva petletka, je omogočila trgovanje s kmetijskimi in obrtnimi viški. NEP je v socialističnem gospodarstvu omogočila delovanje zasebne trgovine. Bila je odraz Leninovega spoznanja, da je takojšen prehod v socializem mogoč le v državah z že razvitim kapitalizmom (Figes 1997: 770).

24

podporo dobivala sredstva v hrani in materialu, za njihovo uresničitev ni bilo

objektivnih danosti8 (Pirjevec 1995: 168–169).

1.8.2 Spremembe po sporu z IB

Posledica spora z Informbirojem je bila prekinitev gospodarskega

sodelovanja med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Jugoslavija je morala tudi zaradi

pričakovanj zahodnih držav, ki so ji bile pripravljene povečati pomoč le pod pogoji,

da bo svojo razvojno politiko prilagodila materialnim možnostim in preoblikovala

gospodarski sistem, tako da bo v ospredje postavila načela blagovne proizvodnje in

trga, začeti spreminjati svojo gospodarsko politiko. Nova gospodarska ureditev, ki se

je izoblikovala med leti 1949 in 1951, je bila v bistvu srednja pot med »staro« in

dogmatsko partijsko miselnostjo, po kateri je morala država usmerjati gospodarsko

življenje, ter novimi proizvodnimi odnosi. Temeljila je na družbeni lastnini,

družbenih planih za eno ali več let, delavskem upravljanju in delnem upoštevanju

zakonitosti tržnega gospodarstva (Prinčič 1997: 43; Fischer et al. 2005: 963–964).

Najbolj očiten mejnik v procesu iskanja lastne poti v socializem po sporu z

Informbirojem je bil Temeljni zakon o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi

podjetji in višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih, ki ga je zvezna

skupščina sprejela 27. junija 1950. To je bil t. i. zakon o samoupravljanju, ki naj bi

družbeno lastnino prenesel z države na delavce. Organi delavskega samoupravljanja

so postali delavski svet, upravni odbor in direktor podjetja. Slednji je bil v podjetju

tudi ključna oseba, saj je neposredno vodil izvajanje načrtov in poslovanje podjetja,

sklepal pogodbe, zastopal podjetje pred državnimi organi in opravljal še vrsto drugih

nalog. Pooblastila delavskih svetov so bila bolj ali manj simbolična, saj je bil

dejanski nadzor v rokah direktorja in organa, ki je direktorja imenoval (Režek 2005:

30–31).

8 Po vojnem razdejanju, gmotni škodi in človeških žrtvah je Jugoslavija sodila med najhuje prizadete države v drugi svetovni vojni. V štirih letih vojne je padlo 1,7 milijona ljudi, skoraj vsak deveti prebivalec. V vojni je umrlo 90.000 strokovnjakov in 40.000 intelektualcev. Okupatorji so požgali, porušili ali hudo poškodovali več kot 820.000 poslopij. S požiganjem celih območij in vasi je bil uničen inventar 289.000 kmečkih gospodarstev. Proizvodnja je bila mogoča samo s 30 odstotno zmogljivostjo. Uničene je bilo 36,5 odstotka industrije, 52 odstotkov železniških prog, ostalo je le še 23,5 odstotkov lokomotiv in 16 odstotkov vagonov (Bilandžić 1980: 103).

25

Politične reforme, ki jih je Jugoslavija sprejela po sporu z Informbirojem,

niso odpravile monopola Partije, njenega avtokratskega voditelja in vsepovsod

prisotne tajne policije, so pa vendarle omejile samovoljo in nezakonitost ter zrahljale

krutost sistema. »Samoupravljanje, ki se je rodilo iz kreativnega upora Stalinu, ni niti

načelo, kaj šele zrušilo partijski aparat, temveč se je izrodilo v novo ideologizacijo in

propagiranje nove utopije« (ibidem: 32).

Politika do kmetov pa se je zaradi pomanjkanja hrane v mestih in Stalinovih

očitkov, da se je KPJ zaradi tega, ker ni povsem sledila sovjetskemu vzoru, oddaljila

od marksizma in leninizma, takoj po odkritem izbruhu nesoglasij med Jugoslavijo in

Sovjetsko zvezo zaostrila. Titova oblast se je začela intenzivno posvečati vprašanju

kulaštva (bogatejši kmetje, ki imajo svoje delavce), saj so kulaki po izpeljani

nacionalizacij in agrarni reformi zaradi trgovanja s tržnimi viški začeli predstavljati

grožnjo kapitalizma. Jugoslavija se je zato lotila razkulačevanja, tako da je povečala

pritisk nad bogatejšimi kmeti, okrepila vmešavanje države v kmetijstvo, zlasti pa

začela krepiti kmetijske zadruge, ki naj bi bile glavno sredstvo za izgradnjo

socializma na vasi (Petranović 1988: 113).

Jeseni 1951, ko je vodstvu KPJ postalo jasno, da s kolektivizacijo ni doseglo

niti želenega ekonomskega niti političnega cilja, je začela Partija bodisi reorganizirati

kmečko delovne zadruge bodisi opuščati ta model kmetijske proizvodnje. V začetku

leta 1951 so bile uvedene tudi spremembe pri oskrbi prebivalstva, tako da način

zagotovljene preskrbe9 ni bil več tako tog, čez dve leti pa je bil sistem zagotovljene

preskrbe, vključno z obveznimi odkupi kot delom sistema, odpravljen. Kljub temu pa

je imela država še naprej velik vpliv na oblikovanje cen ter določanje možnosti za

nakup nekaterih vrst blaga.

Vsi ti ukrepi so omogočili spremembe v kmetijstvu. Zlasti bogatejšim

kmetom je uvajanje svobodnejše trgovine omogočilo zaslužek na trgu ter kupovanje

zemlje revnejših kolhoznikov. Država je, da bi v kmetijstvu preprečila krepitev

zasebnega sektorja, leta 1953 določila zemljiški maksimum 10 hektarov obdelovalne

9 Zaradi pospešenega zaposlovanja v neagrarnih panogah je država v začetku marca 1948 uvedla zagotovljeno preskrbo. Ta naj bi z upoštevanjem menjave med agrarnim in neagrarnim gospodarstvom zagotavljala učinkovitejšo preskrbo prebivalstva. Zanjo je bila značilna popolna prevlada države v trgovini. Da bi kmetje lahko oddali več za potrebe prebivalstva, ki se ni ukvarjalo s kmetijstvom, in da z nenadzorovano prodajo svojih pridelkov ne bi bogateli, je bilo njihovo neposredno trgovanje omejeno, celo prepovedano (Fischer et al. 2005: 896).

26

zemlje. Obdelovalne površine, večje od 10 hektarov, so proti odškodnini prešle v

zemljiški sklad. Uveden je bil tudi davek na hektarski dohodek. S temi ukrepi je

oblast želela povečati kmetijsko proizvodnjo, da bi ta lahko zagotavljala potrebne

količine kmetijskih pridelkov. Država je za preskrbo mest začela uvažati hrano,

predvsem pšenico, po letu 1957 pa je močno povečala vlaganja v kmetijstvo in šele

to je omogočilo dejanski razvoj tega sektorja (Fischer et al. 2005: 964–965).

Spor je predvsem – čeprav je Jugoslavija ves čas vztrajno zanikala svojo

odvisnost od zahodnih imperialističnih sil – vzpostavil sodelovanje med Jugoslavijo

in Zahodom, brez čigar pomoči država vsaj v prvih letih po sporu verjetno ne bi

preživela. Do spora je bila Jugoslavija gospodarsko odvisna od Sovjetske zveze in

njenih satelitov. Prav gospodarski bojkot s strani držav vzhodnega bloka je bil eden

prvih ukrepov, s katerimi je hotela Sovjetska zveza disciplinirati neposlušno državo.

1.9 Področje propagande in kulture

1.9.1 Razmere pred sporom

Sovjetska oblast je leta 1932 institucionalizirala nadzor nad ustvarjanjem in

razširjanjem kulturnih del. Politizacija kulture se je začela z oktobrsko revolucijo,

vendar pa se je šele pod vodstvom Andreja Ždanova neizpodbitno uveljavila doktrina

socrealizma. Formula umetnikov, ki naj bodo »inženirji človeških duš«, se je najprej

uveljavila med pisatelji. Oblast je od njih pričakovala realistično pisanje, ki je moralo

povzdigovati in idealizirati vdanost socializmu in njegovim dosežkom (Malia 1994:

237). Model socrealizma so nato prenesli na vsa preostala področja umetnosti in

znanosti.

Sprva je bil cilj kulturne politike v Jugoslaviji zadovoljiti potrebe čim širših

ljudskih množic, po vojni pa je začela v ospredje vedno bolj stopati zahteva po

zadovoljitvi potreb države. Boris Kidrič je že med vojno na partijski konferenci

kulturnih delavcev januarja 1944 pojasnjeval, da mora Partija zgraditi tudi drugačno

umetnost in svoj tip partijca umetnika. Ta naj bo komunist v vsem svojem življenju,

znebi naj se anarhizma in »stare umetniške navlake«. Stremeti je treba k takemu tipu

27

umetnika, ki je nastal v Sovjetski zvezi. Teorija marksizma-leninizma ni bila le

politično, ampak tudi kulturno vodilo (Gabrič 1991: 489).

Sovjetski model kulturne politike je na Jugoslavijo neposredno vplival do leta

1948. Aparat za agitacijo in propagando Agitprop, pod vodstvom člana Politbiroja

Milovana Djilasa, sicer pa z razvejano strukturo po vsej državi, je nastopal enotno in

skrbel, da v javnost ni prišla nobena proti Partiji in državni ureditvi nastrojena ideja.

Vedno se je postavljalo vprašanje, kako neka kulturna dobrina služi socialistični

državi, naj je šlo za šolske učbenike, leposlovje, slikarstvo ali arhitekturo. Tiste, ki se

zahtevam Agitpropa niso podredili, so ustrezni državni organi prisilili, da so se

umaknili iz kulturno-družbenega življenja.

1.9.2 Spremembe po sporu z IB

Resolucija Informbiroja se ni v ničemer dotaknila kulturne politike v

Jugoslaviji, kljub temu pa je v njej povzročila velike spremembe. Neposredno je spor

takoj zrahljal kulturne vezi s Sovjetsko zvezo, posredno pa vplival na povezovanje z

Zahodom in prihod nekaterih tamkajšnjih kulturnih dobrin v jugoslovanski prostor.

Ob tem velja poudariti, da se osrednji cilj jugoslovanske kulturne politike, da mora

kultura služiti oblasti, tudi po sporu ni spremenil (ibidem: 493, 587).

V času povečevanja napetosti in takoj po odkritem izbruhu spora med

državama je jugoslovanska politika tudi na kulturnem področju dokazovala, da je na

pravi poti. Avgusta 1948, ob smrti sovjetskega kulturnega ideologa Andreja

Ždanova, so bili slovenski časopisi polni nekrologov in spominov na človeka, ki je

dal ime ždanovstvu, politiki vmešavanja, diktiranja in cenzuriranja drugače mislečih

kulturnih delavcev, vendar niso niti omenili njegove odločilne vloge na sejah

Informbiroja (Pirjevec 1987: 196).

Drugačen pogled na sovjetsko kulturo se je začel v Jugoslaviji kazati šele leta

1949. Vse, kar je dotlej prihajalo iz Sovjetske zveze, je bilo zaradi skaljenih

meddržavnih odnosov podvrženo ostri kritiki. A spremembe, ki so se zaradi spora

začele dogajati v jugoslovanski kulturi, niso bile zgolj posledica drugačnega gledanja

na sovjetsko kulturno prakso, pač pa tudi splošnega političnega in ekonomskega

položaja v Jugoslaviji. Gospodarska osamitev in vse slabši gospodarski položaj je

28

Jugoslavijo silil v iskanje drugačnih poti na vseh področjih družbenega življenja.

Hkrati je pritok zahodnih kulturnih dobrin v jugoslovanski prostor vplival na

vsakdanje življenje državljanov. Program Partije, ki je še nekaj časa po sporu ostal

zavezan politiki socialističnega realizma, je tako prišel v nasprotje s pričakovanji

ljudi.

Svež val je najprej zavel v kinematografih, kjer so začeli predvajati številne

ameriške filme, sovjetske pa so opuščali. Ob načrtovanju knjižne produkcije konec

leta 1949 je bilo težišče prevodne literature s slovanskih preneseno na germanske in

romanske jezike, načrt pa še vedno ni zajemal prevodov najnovejših del svetovne

književnosti in filozofije. V gledališčih so se prve zahodne igre pojavile v začetku

50. let, v šolah pa je v šolskem letu 1950/1951 ruščina izgubila primat obveznega

tujega jezika. »Vsaj v začetku je spremembe še vedno določal politični vrh, saj se ni

odrekel zahtevam po partijnosti in idejnosti umetnosti in znanosti, toda dopuščanje

polemiziranja in decentralizacija sta tudi v kulturo vnašala nove in sveže ideje, ki

niso bile vedno v skladu z zahtevami oblastne stranke10« (Fischer et al. 2005: 945).

Nove ideje v kulturi so se lahko uveljavile šele leta 1952, ko je spremenjena

realnost vplivala tudi na spremembo kulturne politike. Takrat se je formalno končala

tudi agitpropovska kulturna politika. Partijski Agitprop je bil odpravljen na 6.

kongresu KPJ/ZKJ. A s tem se Partija ni odrekla svojim načelom, spremenila je le

taktiko za njihovo uresničevanje. Partija je še vedno težila k »zatiranju in

razkrinkavanju klerikalizma, mistike in šovinizma« v šolah in drugih kulturnih

ustanovah. Spremembe so pomenile le prilagoditev teorije praksi. »Partija se je s

temi procesi dokončno poslovila od naziranj v duhu sovjetskega socialističnega

realizma, vendar je hkrati vztrajala pri poziciji idejnega voditelja in glavnega

nadzornika preoblikovane kulturne politike« (Gabrič 1991: 651).

Liberalizacija kulturnega trga je po sporu z Informbirojem – na gledaliških

odrih so začeli uprizarjati tudi dela zahodnih avtorjev, dovoljen je bil prevod zahodne

literature, v literarnih revijah so se pojavili nekateri polemični članki – pri partijskih

oblasteh kmalu prebudila nov strah, da gre svoboda izražanja predaleč. Kulturna

10 Sprva se je oblast otepala zlasti idej eksistencializma. Ost je ostala naperjena proti katoliški inteligenci, leta 1952 pa je prišlo do obračuna z Edvardom Kocbekom. Oblast v prvih letih po sporu tudi ni imela posluha za decentralizacijo kulture. Proces decentralizacije je bilo opaziti le v distribuciji knjig, saj je bil zmanjšan monopol Jugoslovanske knjige iz Beograda.

29

odjuga se je končala leta 1956 z ustanovitvijo zvezne in republiških ideoloških

komisij (Gabrič 2005: 945; 1995: 5).

1.10 Politika na področju množičnih medijev

Politično zmagoslavje je ideologom Komunistične partije Jugoslavije

omogočilo, da so se začeli zgledovati po sovjetski praksi, ki je že v 30. letih zatrla

svobodno razmišljanje in obračunavala z drugače mislečimi11. Zavladalo je kulturno

mrtvilo. Mediji so postali enostranski, poenotilo se je društveno življenje, začel se je

nadzor nad tiskarnami, založbami, kino dvoranami, uveljavila se je idejna utilitarnost

kulturnega ustvarjanja na vseh področjih. Vse to je onemogočalo izražanje različnih

stališč in polemiziranje o odprtih vprašanjih. Agitprop, ki ga je na centralni ravni

vodil Milovan Djilas, na republiški pa se je uveljavilo načelo, da je bil njegov

načelnik hkrati tudi republiški minister za prosveto12, so sestavljali različni sektorji:

sektor za tisk in agitacijo, teoretsko-predavateljski sektor, kulturni sektor,

organizacijsko-tehnični sektor in pedagoški sektor. »Vodja sektorja za tisk in

agitacijo je moral spremljati celoten tisk in skrbeti za pravilnost obravnavanja

političnih vprašanj v njem. Poskrbeti je moral, da so bili v uredništvih časopisov

ustrezni ljudje.« Podobno so nad svojimi sektorji in ljudmi bdeli tudi drugi vodje.

(Gabrič 1991: 495)

1.10.1 Vloga množičnih medijev

Aleš Gabrič, ki se je znanstveno ukvarjal s kulturnim življenje oziroma

politiko po letu 1945, je med temeljito obravnavo vseh vidikov kulture še najmanj

prostora posvetil množičnim medijem, ki so poročali o vsakodnevnem dogajanju.

11 Začela se je promocija idejnega utilitarizma, iz knjižnic so bile izločene prepovedane knjige, komisija ministrstva za prosveto je pripravila seznam učbenikov, ki so bili neprimerni za novi čas, zaprli so nekatere kinematografe, ki so imeli na zalogi le filme zahodne produkcije, prišlo je do čistk na univerzi, na udaru so bila amaterska društva, ki se, če niso bila pogodu novi oblasti, niso mogla registrirati (Gabrič 2005: 902–903). 12 V Sloveniji je bil odgovoren za Agitprop minister za prosveto Jože Potrč.

30

Vseeno lahko iz Gabričevih raziskav razberemo, da jim je manj pozornosti namenil

zato, ker dnevno časopisje in takrat še razvijajoči se elektronski mediji Partiji niso

povzročali večjih težav. Partijsko vodstvo je sicer na mnogih zborovanjih

ugotavljalo, kako ravnajo in kako bi morali ravnati novinarji13, hkrati pa nekatere

izjave partijskih voditeljev pričajo, da sta bila dostopnost medijskega prostora za

objavljanje partijskih stališč in poseganje v uredniško politiko nekaj

samoumevnega14.

Komunistične države so nadzor nad mediji pojmovale kot nekaj naravnega,

celo pravičnega in pravilnega. Primer, ki to dokazuje, je poročilo v Slovenskem

poročevalcu o sprejemanju resolucije OZN o svobodi tiska. Jugoslavija je takšni

resoluciji OZN nasprotovala, saj je menila, da bi morala resolucija vsebovati

odredbe, ki »točno določajo naloge tiska in drugih informativnih organov, ki bi se

morali boriti proti širjenju fašistične propagande, proti hujskanju na vojno in proti

razširjanju zloglasnih in klevetniških vesti, ki škodujejo prijateljstvu med narodi«

(Slovenski poročevalec, 7. 4. 1948: 2).

Vlogo zaveznikov oblasti, ki Partiji neomajno zaupajo, so sprejeli tudi

novinarji. Člani Društva novinarjev ljudske republike Slovenije so po objavi

Resolucije Informbiroja Jugoslaviji obljubili vdanost. V svoji izjavi so obsodili

kampanjo tujih novinarjev (novinarjev komunističnih držav, ki so podpisale

Resolucijo), ki da temelji na izmišljotinah in klevetah. Poudarili so, da bodo zvesti

resnici, ki jo zagovarja Jugoslavija. Svojo vlogo so videli v tem, da bodo za obrambo

resnice pomagali popraviti škodljive posledice, ki jih je povzročila gonja proti

Jugoslaviji, ki so jo hkrati razumeli kot gonjo proti vsemu delavskemu gibanju v

svetu in škodovanje ugledu ljudskih demokracij (Slovenski poročevalec 1. 9. 1948:

1).

Da splošno informativno časopisje oblastem ne povzroča večjih preglavic, je

na 5. kongresu KPJ, ki je bil dober mesec dni po objavil Resolucije Informbiroja o 13 Boris Kraigher: »Novinar je socialistični aktivist in če to ni, potem takega novinarja ne rabimo in naj gre v Ameriko. Če hoče biti novinar, mora biti socialistični aktivist in more potem pisati s čutom odgovornosti in tako, da to koristi razvijanju socialističnih sil, ne pa da daje s tem direktno podporo reakciji in klerikalizmu.« Edvard Kardelj: »Tisk, radio itd. so dejansko borbeni instrumenti in je vse odvisno od tega, kdo jih uporablja. Zagotoviti moramo, da bodo ta sredstva služila graditvi socializma, torej tudi nalogam na področju ideološko-političnega dela« (Gabrič 1995: 55). 14 Po političnem padcu Milovana Djilasa januarja 1954 je denimo Miha Marinko izjavil, da se je treba »čimprej spopasti javno v tisku z njegovimi (Djilasovimi, op. a.) pogledi« (Gabrič 1995: 32). To priča, da je bil tisk kadarkoli na razpolago.

31

stanju v KPJ, v svojem referatu potrdil Milovan Djilas. Po vojni so bili v Jugoslaviji

ustanovljeni številni novi dnevniki. Navedel je, da je leta 1945 v vsej Jugoslaviji

izhajalo 97 časopisov, naslednje leto 146 časopisov, leta 1947 pa 240 časopisov.

»Med temi časopisi je samo neznaten del časopisov (cerkvenih in nekaterih drugih),

ki niso pod vodstvom Partije« (Slovenski poročevalec 24. 7. 1948: 1).

Sporne so bile zlasti literarne revije, ki so objavljale razmišljanja predvsem

mladih kulturnikov. Oblast je z zmanjševanjem denarnih subvencij in političnimi

pritiski obračunavala z listi kot so Besede, Naši razgledi, Svit, Naša sodobnost, Nova

obzorja. Med časopisi, namenjenimi širši javnosti, je bila najprej tarča kritik Petkova

panorama, ki se je pozneje preimenovala v Tedensko tribuno. Slovensko partijsko

vodstvo ji je očitalo, da je senzacionalistična in preveč »zapadnjaška«. Komisija za

tisk je dosegla zamenjavo urednika in prilagoditev vsebine vladajoči ideologiji, tako

da so kritike na račun Tedenske tribune sredi leta 1954 potihnile (Gabrič 1995: 67–

69).

Po sporu z Informbirojem so se članki, naklonjeni Sovjetski zvezi, napisani v

upanju, da bo le prišlo do sprave, pojavljali še vse leto 1948. Da bodo slovenski

mediji morali nehati pisati hvalospeve Sovjetski zvezi, je prvi opozoril Boris

Kraigher na 2. plenumu CK KPS aprila 1949. Julija 1949 je delo osrednjih

slovenskih republiških časopisov ocenil še centralni jugoslovanski Agitprop.

Agitpropovi cenzorji so pohvalili politično angažiranje vseh rubrik, zamerili so le

Slovenskemu poročevalcu, saj so imeli po njihovem njegovi zunanjepolitični članki o

Informbiroju preveč »defenziven karakter«, časopis pa naj bi objavil tudi nejasne

formulacije, ki naj bi omogočale različne interpretacije. Agitprop je pri slovenskem

časopisju kritiziral izbiro novic tiskovne agencije TASS in drugih agencij držav

ljudske demokracije. Tiskovne novice naj bi bile včasih zelo škodljive, vendar jih je

slovenski tisk vseeno objavljal. Centralni Agitprop je od republiškega zahteval, naj

časopisom pomaga pri reševanju takšnih težav (Gabrič 1991: 598).

Matija Maležič je na konferenci s sekretarji okrajnih in mestnih komitejev

leta 1952 navedel podatke, ki dokazujejo, kako sistematično in natančno je oblast

spremljala objave v časopisih. »Zadnjega pol leta se tudi v našem tisku čuti borbo

proti IB in centralni tisk (Slovenski poročevalec, Ljudska pravica, Ljubljanski

dnevnik, Mariborski vestnik) v glavnem to v redu vrši.« Ljudska pravica je objavila

32

57 krajših in daljših člankov, v katerih »razkrinkuje IB«. Od tega je bilo 13 daljših

člankov, 23 krajših, 21 člankov pa se je navezovalo na druge težave (na primer na

Trst), so natančno prešteli sodelavci UDV. Slovenski poročevalec je objavil 71

člankov, od tega 21 kratkih, Ljubljanski dnevnik okrog 70, podobno tudi Mariborski

vestnik. »V vsebinsko stanje te borbe preko tiska se nismo mogli spuščati. Vrsta

naslovov pa kaže, da kvaliteta te borbe ni na višini« (AS 1589, škatla 4, Zapisnik

konference s sekretarji OK in MK, ki je bila dne 1. julija 1952: 19).

UDV pa je še večjo težavo kot v nacionalnem videla v lokalnem tisku.

»Zasavski vestnik od 24 številk ni niti v eni priobčil članka o IB, razen da je v par

nadaljevanjih priobčil spomine nekega fizika o doživetjih v SZ. Nova Gorica je v 25

številkah priobčila 15 člankov. Ta je od vsega lokalnega tiska v tem pogledu

najboljši list.« Gorenjski glas je »enkrat pisal nekaj o SZ«, Ptujski tednik je v 25

številkah IB-ju namenil le »neko objavo«, Dolenjski list je objavil tri članke, Ljudski

glas daljši in dva krajša članka, Savinjski vestnik pa en daljši in sedem krajših

člankov. »Ko bi naš lokalni tisk vsaj prepisoval in komentiral članke iz centralnega

tiska, kaj šele da bi konkretne pojave IB na območju svojega okraja razkrinkaval,

razkrinkaval parole IB itd., pomagal partijskim organizacijam v borbi proti IB itd.« je

dejal Maležič. Takšno stanje v lokalnem tisku ga je napeljevalo na sumničenje: »V

takih primerih se sploh postavlja vprašanje, ali niso kakšni globlji vzroki, da ne piše

o IB« (ibidem).

1.10.2 Osrednji povojni časopisi

Moj namen ni analizirati članke, ki so v za oblast spornih literarnih revijah

obravnavali spor Jugoslavije z Informbirojem, temveč zbrati in analizirati prispevke

v časopisju, ki je imelo v tedanjem času visoko naklado in posledično velik vpliv na

obveščanje javnosti in oblikovanje družbene klime. Pomena visoke naklade in

velikega dosega splošno informativnega časopisja se je zavedala tudi Partija

(Petranović 1988: 137). Temelji osrednjih slovenskih povojnih časopisov so bili

postavljeni v času druge svetovne vojne. Gre za časopisje, ki je bilo glasnik

33

Osvobodilne fronte15 in Komunistične partije Slovenije16. Osrednja časopisa sta bila

Slovenski poročevalec in Ljudska pravica. Leta 1959 sta se časopisa povezala v

časopis Delo. Slovenski poročevalec je začel izhajati že pred drugo svetovno vojno,

širši odmev pa si je pridobil šele po letu 1941, saj je postal nosilec pluralistične

zasnove Osvobodilne fronte. Ta časopis je postal med vojno zelo vpliven in bran,

kljub okupatorjevim grožnjam in preganjanju je preplavil vse slovensko ozemlje.

Osrednji časopis Komunistične partije Slovenije je bil Ljudska pravica.

Korenine njenega izhajanja segajo v leto 1934. Časopis je izhajal le dve leti, vendar

je imel velik ugled in je dosegel naklado 10.000 izvodov. Zaradi predvojnega uspeha

se je vodstvo KPS odločilo, da ga začne leta 1941 ponovno izdajati. Ljudska pravica

je bila »učinkovito idejno in agitacijsko sredstvo komuniciranja med vodilnimi

politiki in nižjimi komunističnimi kadri, vendar predvojne popularnosti nikoli več ni

dosegla« (Amon 2000: 17). Časopisa sta svoj velik vpliv in visoko naklado ohranila

tudi po vojni. Njuno povojno poročanje je bilo v skladu s partijsko linijo, zato sta

služila tudi kot kontinuirani priročnik, kako naj Slovenci razmišljajo o aktualnih

vprašanjih.

Osrednji partijski časopis na centralni ravni je bil Borba. CK ga je začel

tiskati leta 1941 v Srbiji. Zaradi sovražnikove ofenzive je Borba kmalu nehala

izhajati, ponovno pa so jo začeli tiskati leta 1942. Tudi drugič je njeno izhajanje

prekinila ofenziva, tako da je začela ponovno izhajati novembra 1944 v osvobojenem

Beogradu (Djilas v Slovenski poročevalec 24. 7. 1948: 1). Borba je bil

najpomembnejši časopis v Jugoslaviji, bil je glavna vez med Partijo in ljudskimi

množicami (Petranović 1988: 138). Naloga Borbe je bila, da je vsak dan množice

seznanjala z dogodki na področju mednarodne politike, da je razkrinkavala vojne

hujskače in povzročitelje nemirov ter se zavzemala za demokracijo in mir med

narodi, nasprotovala imperializmu in oživljanju fašizma, sporočala, kakšna naj bo

vez med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Borba je torej v imenu partijskega vodstva

članom Partije določala, kako naj mislijo, da ne bodo pri oblasti padli v nemilost.

15 Časopisje Osvobodilne fronte je bilo med vojno najbolj brano in razširjeno. Zgodovinska zareza v razvoju tovrstnega tiska je opazna marca 1943, to je v času po podpisu Dolomitske izjave, ko je idejno pobudo v tisku popolnoma prevzela KPS (Amon 2000: 14). 16 Časopisje, ki se je med vojno oblikovalo na ravni KPS, ni bil prav množično, vendar je že tedaj po vplivu in moči presegalo svojo raven in vplivalo na ves drugi tisk NOB (Amon 2000: 16).

34

1.10.3 Poročanje o informbirojevcih

Pretok informacij v javnost je bil skrbno nadzorovan, množični mediji pa so

bili pokorni Partiji. Vprašanje, kakšna je bila stopnja zaupanja v takšne medije, po

mojem ni osrednjega pomena. Četudi predpostavljamo, da je večina državljanov

medije razumela kot orodje oblasti, na podlagi zgodovinskih dejstev ne moremo

zaključiti, da jih je zaradi tega javno kritizirala ali zavračala. Prej bi veljalo

predpostaviti, da so se državljani v skrbi za lastno varnost obnašali tako, kot jim je

oblast (tudi) prek medijev naročala.

Neposredno na kaznovanje informbirojevcev se nanaša le malo časopisnih

člankov. Časopisa Ljudska pravica in Slovenski poročevalec sta spor Jugoslavije z

Informbirojem spremljala, odkar se je pojavil, vendar pa se nista spuščala v analizo

notranjega stanja v državi. Pretežno sta objavljala pisma partijskega vodstva, v

katerih so bila izražena nasprotovanja krivičnim obtožbam Informbiroja, in pisma

različnih združenj, v katerih so ta izražala podporo jugoslovanskemu partijskemu

vodstvu. Izrazi podpore so bili takoj po izbruhu spora tako rekoč stalna rubrika

časopisa Ljudska pravica. Tako izvemo celo, kako so se do spora opredelili vaščani

Notranjih Goric. »Obljubljamo tovarišu Titu in CK KPJ, da bomo še bolj

požrtvovalno delali in zajeli prav vsakega posameznika k gradnji zadružnega doma.

To je naš odgovor na klevete« (Ljudska pravica, 12. 9. 1948: 2).

Leta 1948 so bili časopisni članki usmerjeni v prepričevanje, da gre pri sporu

za nesporazum, ki ga je treba razjasniti. Prvi in tudi edini članek o informbirojevcih,

ki sem ga zasledila v letu 1948, je bil objavljen 19. 8. 1948, ko je v Ljudski pravici

izšlo poročilo ministrstva za notranje zadeve o poskusu prebega Arsa Jovanovića,

Vlada Dapčevića in Branka Petričevića v Romunijo. Notranje sovražnike je

naslednjič omenil šele Tito v svojem novoletnem govoru, ki ga je objavilo vse

dnevno časopisje. »Iz vrst naše Partije je izpadlo nekaj desetin preziranih izdajalcev,

ki so prišli vanjo iz karierističnih pobud in so bili vedno na pol izven Partije,« je

dejal (Ljudska pravica, 1. 1. 1949: 1).

Glavnina časopisnih člankov, ki so se nanašali na spor med Jugoslavijo ter

Sovjetsko zvezo in njenimi sateliti, je bila objavljena leta 1949. Slovenski

poročevalec in Ljudska pravica sta objavljala številne članke o odnosih med

35

Jugoslavijo ter sosednjimi državami in partijami. Večina člankov je bila usmerjena

zoper »klevetniško kampanjo«, špijonažo in vohunstvo, ki so ga proti Jugoslaviji

spodbujale satelitske države. Jugoslovanski tisk je tudi budno spremljal procese proti

Laszlu Rajku na Madžarskem in Trajču Kostovu v Bolgariji. Oba časopisa sta veliko

pozornost posvečala obnašanju komunističnih partij Italije in Avstrije, ki sta se

postavili na stran Sovjetske zveze, in sta vodila kampanjo proti Vidalijevcem v Trstu.

Ob vsem tem pa kot že rečeno o boju proti domačim informbirojevcem ne

izvemo veliko. Občasno je časopisje objavljalo pisma informbirojevcev, ki so se

vrnili s prestajanja kazni, vendar so bila pisma zgolj in samo hvalospevi

Komunistični partiji Jugoslavije, ki jih je s prevzgojo rešila zmote in jim odprla oči17.

17 Te članke povzemam v nadaljnjem besedilu.

36

2 INFORMBIROJEVSTVO V JUGOSLAVIJI

2.1 Razmere v Jugoslaviji

2.1.1 Razlogi za kominformizem

Komunistična partija Jugoslavije je med vojno za skoraj dvanajstkrat

povečala svoje članstvo18, vendar je odločanje kljub temu ostalo v rokah ozke

skupine komunistov. Množica komunistov je bila vpeta v skupni ideološki okvir, ki

ga je določalo najožje jugoslovansko partijsko vodstvo in ki je do spora Jugoslavije z

Informbirojem temeljil na delih Marxa, Engelsa, Lenina in Stalina. Po sporu z IB je

jugoslovansko vodstvo postavilo ločnico med izvornim marksizmom in Stalinovo

»vulgarizacijo« (Petranović 1988: 35). V skladu z novimi razmerami se je morala

obnašati tudi množica jugoslovanskih komunistov.

Sovjetska zveza je imela predvsem na prebivalstvo južnih jugoslovanskih

republik v zgodovini velik vpliv. Poleg tega je povsod veljalo, da je razvoj

socializma v Sovjetski zvezi zgled za Jugoslavijo, zaradi česar mnogi komunisti niso

mogli kar sprejeti, da morajo po sporu Jugoslavije z Informbirojem čez nočspremeniti svoje stališče. Grožnja, da bi se jugoslovanski komunisti po sporu

postavili na sovjetsko stran, je izvirala tudi iz dejstva, da se je Jugoslavija po vojni

zelo navezala na pomoč Sovjetov.

Zaradi spora so bili prekinjeni gospodarski odnosi med Jugoslavijo ter

Sovjetsko zvezo in komunističnimi državami vzhodne Evrope, povečala se je

nevarnost vojaškega napada na Jugoslavijo, vrstili so se obmejni incidenti19.

Nevarnost, da Jugoslavijo uničijo odznotraj, so predstavljali sodelavci tajnih služb

informbirojevskih držav, zlasti Sovjetske zveze, ki so jih te države uspele namestiti

oziroma pridobiti v pomembnih organih v politiki in vojski. »Stalinov napad na

18 V začetku vojne je imela KPJ 12.000 članov, ob njenem koncu pa več kot 141.000. Proti koncu vojne so se namreč zelo poenostavili kriteriji za sprejem v stranko. Vodstvo KPJ je povečevanje članstva spodbujalo, ker je menilo, da mora biti množičnost posledica vodilne vloge stranke v revoluciji, in ker je spoznalo, da stranka z malo člani ne more legitimirati svoje vloge vodilne sile v novem političnem sistemu Jugoslavije (Petranović 1988: 29). 19 Od leta 1948 do 1953 naj bi se ob meji med Jugoslavijo in Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo in Albanijo zgodilo 7.788 incidentov, v katerih je sodelovalo več kot 600 agentov vzhodnoevropskih držav (Dedijer 1984: 461). Po podatkih, ki sta jih zbrala Savo Kržavac in Dragan Marković, se je leta 1948 zgodilo 74 incidentov, leta 1949 442, leta 1950 937, do začetka novembra 1951 pa 1066 (1987: 341). Leta 1952 naj bi se zgodilo 2390 mejnih incidentov (Dedijer 1969: 367).

37

Jugoslavijo odznotraj je bil veliko bolj nevaren, kot se je o tem javno pisalo. Ni bilo

vprašanje samo, ali bo Stalin pomignil z mezincem /…/ ampak široka premišljena in

dobro organizirana akcija, da se Jugoslavija razbije odznotraj, s pomočjo trojanskega

konja, ki deluje na različnih koncih« (Dedijer 1984: 462).

Jugoslovani so se opredeljevali za Resolucijo Informbiroja oziroma se

postavili na sovjetsko stran zaradi različnih razlogov, ki so imeli v različnih

republikah različno moč. Po ugotovitvah Radovana Radonjića (1985: 48–70) bi te

razloge lahko povzeli v devetih točkah.

1. Uspešno delovanje sovjetske obveščevalne službe, ki si je v Jugoslaviji

vzpostavila široko in dobro organizirano obveščevalno mrežo. Mnogi

sovjetski strokovnjaki, ki so po vojni prihajali v Jugoslavijo, da bi pomagali

vzpostaviti delo v nekaterih državnih institucijah, vojski in gospodarstvu, so

delovali tudi kot tajni agenti, katerih naloga je bila med Jugoslovani

pridobivati nove sodelavce. Enako so počele tudi obveščevalne službe

Bolgarije, Madžarske, Romunije, Čehoslovaške in Albanije. Za svoje

obveščevalce so pridobivali zlasti ljudi, zaposlene v Upravi državne varnosti

(UDV) in v drugih državnih organih.

2. Objava Resolucije je okrepila dogmatizem in karierizem v delu članstva, pa

tudi v vodstvu KPJ. Del članstva KPJ se je zlasti v prvih mesecih po objavi

Resolucije javno opredeljeval zanjo, saj ni mogel pristati na zlom dogme o

primatu Sovjetske zveze in Stalinovi veličini. Povojno vzpostavljanje

državnih institucij v Jugoslaviji je postavilo pod vprašaj načelo enakosti, ki je

bilo za mnoge komuniste med vojno eno osrednjih načel, za katera so se

borili. Vsi niso bili zadovoljni s povojnim ovrednotenjem svojih zaslug in

mestom, ki so ga dobili na hierarhičnih lestvicah partijskega in državnega

aparata, vojske in drugih ustanov. V zmagi stališč Informbiroja so videli

možnost, da si pridobijo pripadajoče mesto v družbi.

3. Nekateri so se za podporo Informbiroju odločili, ker so se tako odločili tudi

nekateri visoki partijski in državni funkcionarji. Zgled drugih je ponekod

povzročil, da so se za Resolucijo IB opredelili celotni okrajni in mestni

komiteji. Kjer so bile močne rodbinske vezi, je opredelitev vidnejšega člana

družine povzročila, da so mu sledili in ga podprli tudi ostali.

38

4. Akcija pojasnjevanja vzrokov za spor, ki jo je Partija organizirala v vseh

svojih celicah, se je pogosto izkazala kot napačno zastavljena. Na sestankih,

konferencah in mitingih je šlo le za zanikanje kakršne koli kritike, na pa za

pogovor, razčiščevanje dvomov in morda priznanje nekaterih slabosti KPJ.

Neizobraženi, ponekod nepismeni partijski aktivisti niso znali pojasniti

razlogov in razsežnosti spora, zato se članstvo ni znalo opredeliti do njega.

Psihozo strahu je z aretacijami, krutimi preiskavami in drugimi pritiski na

civilno prebivalstvo ustvarila UDV. Vse to je poglabljalo nezaupanje v

sistem in pri nekaterih utrjevalo prepričanje, da je imel Stalin s kritiko KPJ

prav.

5. Jugoslavija se je po sporu znašla v težkem gospodarskem položaju, saj so

države vzhodnega bloka z njo prekinile gospodarsko sodelovanje, pretile pa

so ji tudi z vojaškim napadom. Jugoslavija je imela zaradi vprašanj Trsta in

Koroške ter podpore komunistom v Grčiji slabe odnose tudi z zahodnimi

silami. Zaradi osamitve je določen del članstva KPJ menil, da bi se morala

ukloniti Informbiroju in tako rešiti gospodarsko in politično krizo.

6. Čeprav naj se kolektivizacija kmetij ne bi dogajala kampanjsko in naj bi se

kmetje sami odločali za povezovanje v kmečke zadruge, se je dogajalo prav

nasprotno. Jugoslavija je hotela po sporu prav s kmetijsko politiko Sovjetski

zvezi dokazati, da pravilno sledi sovjetskemu zgledu. Oblast je odpor kmetov

proti kolektivizaciji pogosto neupravičeno opredeljevala kot

informbirojevstvo. Po drugi strani pa je prisilna kolektivizacija pri nekaterih

kmetih resnično povzročila, da so se postavili za stališča Informbiroja.

7. Radikalno razkrivanje domnevnih in resničnih informbirojevcev je vodilo

tudi v sumničenja in kaznovanja ljudi, ki so bili nedolžni oziroma njihovi

prestopki niso bili povezani s podporo Resoluciji IB. Nekateri so zoper svoje

osebne sovražnike podajali lažne ovadbe, češ da so informbirojevci. Kot

podpora kominformizmu so bila pogosto označena tudi upravičena upiranja

samovolji in nezakonitim postopkom, ki so jih izvajali pristojni oblastni

organi.

8. Informbirojevstvo je podprl tudi del opozicije, ki je v padcu Titovega režima

videl možnost za obnovo predvojnega družbenega sistema.

39

9. Za Informbiro so se opredelili nekateri Jugoslovani, ki so se napajali s starimi

panslavističnimi idejami o združitvi vseh slovanskih narodov.

Množično izključevanje članov KPJ iz Partije se je začelo po začetku leta

1949, torej po tistem, ko je postalo jasno, da je razkol med Jugoslavijo in Sovjetsko

zvezo dokončen. V drugi polovici leta 1948 – Resolucija IB je bila objavljena 28.

junija – naj bi jugoslovansko vodstvo še upalo, da bo spor z Stalinom zgladilo.

2.1.2 Število informbirojevcev v Jugoslaviji

SZ naj bi imela leta 1949 v Jugoslaviji 9322 agentov, od tega naj bi jih 8445

za to delo pridobila še pred objavo Resolucije (Marković 1987: 18). Samo na

ministrstvu za zunanje zadeve v Beogradu naj bi bilo v prvih dveh letih spora z IB

odkritih 21 ruskih agentov (Dedijer 1969: 265). S sovjetsko tajno policijo so

sodelovali tudi Titovi najožji sodelavci20. Strah oblasti pred tem, da bi sovjetski

agenti, pa tudi Jugoslovani, ki po objavi Resolucije niso mogli dojeti, da je Stalin čez

noč postal sovražnik, na svojo stran pridobili še ostale državljane in zanetili odpor

proti vodstvu KPJ, je bil upravičen. Vprašanje pa je, ali so bile v boju proti

informbirojevcem uporabljene prave metode in ali ni bil zaradi IB kaznovan preširok

krog ljudi.

Edvard Kardelj je potrebo po represiji utemeljeval z nevarnostjo morebitnega

povezovanja zagovornikov Resolucije in SZ. »Bili smo surovi do notranjih agentur

Kominforma, toda drugačni nismo mogli biti, ker bi sicer direktno odprli vrata

Stalinu,« je zapisal v svojih Spominih (1980: 129–130). Da se koncentracijskim

taboriščem za osamitev političnih nasprotnikov ni bilo mogoče izogniti, je v svojih

memoarih menil tudi politični disident Milovan Djilas. Nesreča diktatorskih in

posebej totalitarnih režimov je namreč po njegovem prav to, da ne morejo dovoliti

delovanja opozicije, ne da bi s tem spodkopavali svojo lastno moč (Djilas 1980: 84).

Strogo postopanje z namišljenimi in resničnimi informbirojevci je

vzhodnoevropskim državam verjetno sporočalo, da Jugoslavija ne bo popuščala in se

20 Eden od njih je bil Boško Čolić, ki ga je jugoslovanska služba državne varnosti razkrinkala, ko je nameščal prisluškovalne naprave v Titovem stanovanju (Dedijer 1984: 462).

40

prilagodila njihovim zahtevam, za ljudi, ki so v Jugoslaviji še kolebali, pa je bilo to

opozorilo, da je vsak poskus upora proti novi komunistični oblasti vnaprej obsojen na

neuspeh.

Podatki o številu vseh informbirojevcev v Jugoslaviji so različni, večina

zgodovinarjev tudi v novejših znanstvenih delih kot najbolj zanesljive navaja tiste, ki

jih je zbral Radovan Radonjić21. Ta navaja, da se je med leti 1948 in 1955 v

Jugoslaviji za informbirojevstvo opredelilo 55.663 ljudi. Administrativno (upravno)

ali sodno kaznovanih jih je bilo 16.288 (Radonjić 1985: 75,77). Od teh je bila v letu

1948 kaznovana 501 oseba. Glavnina kazni je bila izrečenih v letih 1949, 1950 in

1951. Takrat je bilo zaradi kominformizma aretiranih in kaznovanih 12.829 oseb

oziroma 78,75 odstotka vse kaznovanih (ibidem 1985: 78–79). Številke v arhivu

UDV od teh podatkov nekoliko odstopajo. V poročilu iz leta 1958 UDV navaja, da je

bilo od izbruha spora do nastanka poročila v Jugoslaviji skupno kaznovanih 16.674

oseb. Od tega je bilo upravno kaznovanih 11.650 oseb, obsojenih pred rednimi ali

vojaškimi sodišči pa 5.024 (AS 1930, škatla 1051, Pregled IB dejavnosti: 232).22

Tabela 1: Vrste kazni in število kaznovanih

Vrsta kazni Število kaznovanih Deležadministrativna kazen 11.650 69,87sodna kazen 5.024 30,13SKUPAJ 16.674 100

Vir: AS 1930, škatla 1051: Pregled IB dejavnosti.

Več kot dve tretjini informbirojevcev je bilo administrativno kaznovanih, kar

je pomenilo, da so jim kazen izrekle kar upravne enote, torej izvršna in ne sodna veja

21 Radonjićevi podatki o številu in strukturi informbirojevcev veljajo za splošno sprejete in najpopolnejše, vendar naj opomnim, da morda niso povsem zanesljivi. Aleš Gabrič je ob primerjavi s podatki, ki jih je za Slovence zbral v slovenskem arhivu, ugotovil, da se ti z Radonjićevimi razlikujejo za približno deset odstotkov (1998: št. 11, 115). Razlike gre verjetno pripisati temu, da je od objave Radonjićevega dela postal dostopen arhiv UDV in da so tudi arhivski podatki pogosto nejasni; dogaja se celo, da so državni organi v dveh različnih poročilih za isto obdobje navajali različne podatke. Vseeno pa lahko tudi iz gradiva, ki sem ga zbrala sama (glej 4. poglavje), sklepam, da razlike niso visoke in da ne spreminjajo deležev informbirojevcev v posameznih republikah. 22 Te nekoliko višje številke od Radonjićevih bi lahko pripisali temu, da so bili nekateri redki informbirojevci kaznovani še po letu 1955. Upoštevati pa je treba tudi nejasnosti in napake, ki se pojavljalo v samih evidencah in poročilih državnih organov in UDV. Tako denimo Božo Repe navaja še nekoliko drugačno številko od obeh navedenih virov. Po njegovih podatkih je bilo sodno ali upravno kaznovanih 16.312 oseb (1998: št. 11, 16).

41

oblasti. Z administrativno kaznijo je bila neka oseba poslana na poboljševalno ali

družbeno koristno delo za največ dve leti z možnostjo podaljšanja še za toliko. Ta

kazen je bila predvidena za »lažje prekrške«, kot je razširjanje sovražne propagande.

Tako so bili kaznovani tudi nekateri »težji prestopniki«, kot so oboroženi ilegalci,

špijoni, pripadniki organiziranih skupin. Približno 1.100 oseb je bilo kaznovanih po

dvakrat, trikrat ali še večkrat, več kot 300 pa jih je bilo takoj po izpustitvi ponovno

aretiranih in kaznovanih (AS 1931, škatla 1051, Pregled bivših osudjivanih i

kažnjavanih pristalica IB). »Kar je bilo še bolj absurdno – tega jim kasneje niti

državna oblast ni štela za kazen in so posameznike, ki so bili 'zgolj' administrativno

kaznovani in več let trpeli na Golem otoku ali v ostalih koncentracijskih taboriščih

ter zaporih, v svojih kartotekah vodili kot 'še nekaznovane'« (Gabrič 1998: št. 11,

17).

Kazni, ki so jih izrekla sodišča, so bile običajno daljše. Na civilnih sodiščih

so bili obsojeni večinoma težji prestopniki, ki naj bi se ukvarjali s špijonažo,

diverzijami in terorizmom. Vojaška sodišča so sodila zaposlenim v Jugoslovanski

armadi (JA)23, oficirjem in sodelavcem UDV ter drugim organom, povezanim z

vojsko in policijo, pa tudi civilistom, ki so sodelovali z njimi (AS 1931, škatla 1051,

Pregled bivših osudjivanih i kažnjavanih pristalica IB).

Število tistih, ki so se oziroma naj bi se po sporu Jugoslavije z IB odločili, da

stopijo na Stalinovo stran, se je med republikami Jugoslavije razlikovalo. Po

podatkih Radonjića je bil največji delež informbirojevcev Srbov. Bilo jih je 28.661

oziroma 51,49 odstotka vseh informbirojevcev, Slovencev je bilo po njegovih

podatkih 943 oziroma 1,68 odstotka. Informbirojevci so predstavljali 0,32 odstotka

celotnega prebivalstva Jugoslavije, v Srbiji je bil njihov delež 0,63 odstotka vsega

prebivalstva republike. Izstopajoče visok delež informbirojevcev je imela Črna gora.

Tam naj bi se za IB opredelilo kar 1,16 odstotka vsega prebivalstva, medtem ko naj

bi bil ta delež v Sloveniji le 0,06 odstoten (ibidem: 75).

23 Jugoslovanska armada (JA) je novo ime Jugoslovanska ljudska armada (JLA) dobila decembra 1951.

42

Tabela 2: Število in odstotek informbirojevcev v letih 1948–1955 glede na kraj bivanja

Republika ali avtonomna pokrajina Število IB Delež od vseh IB Delež prebivalstva republike Črna Gora 5.007 8,99% 1,16%Ožja Srbija 28.661 51,49% 0,63%Vojvodina 5.389 9,68% 0,30%Makedonija 2.662 4,78% 0,20%Kosovo 1.514 2,72% 0,17%Hrvaška 6.953 12,49% 0,18%Bosna in Hercegovina 4.543 8,16% 0,18%Slovenija 943 1,68% 0,06%Skupaj 55.663 100,00% 0,32%

Tabela rekonstruirana po podatkih Radovana Radonjića (1985: 75).

Boljši vpogled v to, kolikšno nevarnost je za KPJ predstavljal Kominform, bi

nam dala primerjava podatkov o številu vseh članov Partije in številu tistih, ki so bili

iz nje izključeni zaradi IB. Takšno oceno otežuje dejstvo, da je bilo partijsko članstvo

po vojni zelo fluidno24; veliko je bilo novih vključitev v KPJ (od leta 1948 do 1953

je Partija v svoje vrste sprejela v povprečju po 130.000 novih članov na leto), na

drugi strani je bilo iz nje veliko članov izključenih. Število članov25 se je z 285.147 v

začetku leta 1948 povzpelo na 772.920 konec leta 1952. Od leta 1948 do konca leta

1952 je bilo iz KPJ izključenih 145.912 partijcev. Po podatkih Vićentija Djordjevića

je bilo od leta 1948 do septembra 1952 zaradi Informbiroja iz KPJ izključenih 59.596

članov, z drugimi partijskimi kaznimi pa jih je bilo kaznovanih 31.142 (povzeto po

Bilandžić 1980: 148). V teh štirih letih je bilo torej med vsemi izključenimi več kot

24 KPJ je po prihodu na oblast potrebovala nove člane, da bi potrdila svojo vodilno vlogo. Po 5. kongresu julija 1948 so pravila za sprejem novih članov omilili, hkrati pa so na kongresu močno poudarili potrebo po enotnosti in monolitnosti Partije zaradi pritiska IB. Spor je povzročil osip članov KPJ, ki so se (domnevno) strinjali z resolucijo IB, obenem pa je v tem času v KPJ prihajalo veliko novih članov, zlasti borcev NOB in skojevcev (Stanič 1983: 67–68).

25 Tabela 3: Število in gibanje članstva KPJ/ZKJ med leti 1947 in 1955

Leto Članstvo KPJ v začetku leta Sprejeti v KPJ Izključeni iz KPJ Člansto KPJ konec leta 1947 258.303 147.095* 19.012 285.1471948 285.147 215.987 13.521 482.9381949 482.938 78.889 27.654 530.8121950 530.812 105.836 26.636 607.4431951 607.443 133.550 34.537 704.6171952 704.617 119.941 43.744 772.9201953 772.920 25.096 72.467 700.0301954 700.030 20.666 56.179 654.669

Vir: Gojko Stanič, Članstvo revolucionarne avantgarde (1983: 67–68, 162). *Sprejeti od leta 1945 do konca 1947.

43

40 odstotkov takih, ki jih je ta partijska kazen doletela zaradi odkritega ali

domnevnega podpiranja Informbiroja. Če vzamemo, da je štela KPJ v tem času

522.000 članov (povprečno število na leto), je število izključenih zaradi IB

predstavljalo dobro desetino vsega članstva.

Vsi izključeni nato niso bili nujno uradno prepoznani kot informbirojevci, že

sama izključitev iz KPJ pa je lahko vplivala na njihova zasebna življenja in na to, da

so se jih drugi začeli izogibati. Da se je to neupravičeno dogajalo, je v svojih

poročilih priznavala tudi UDV sama. Zlasti tisti, ki so bili aretirani, vendar zaradi

pomanjkanja dokazov, lažne prijave ali manjših prestopkov izpuščeni, so bili pogosto

odpuščeni z dela, kompromitirani v javnosti in podobno (AS 1931, škatla 1051,

Pregled bivših osudjivanih i kažnjavanih pristalica IB).

Do neupravičenih aretacij je bil na četrtem plenumu CK KPJ junija 1951

kritičen zvezni notranji minister in načelnik UDV Aleksander Ranković. Po podatkih

javnega tožilstva in ministrstva za notranje zadeve je bilo namreč leta 1949 kar 47

odstotkov vseh aretacij neutemeljenih, tako da so bili po končani preiskavi vsi

aretiranci izpuščeni iz preiskovalnega zapora ali oproščeni pred sodiščem26 (Ljudska

pravica, 5. 6. 1951: 2). Martin Mencej, eden od kaznjencev, poslanih na kazensko-

poboljševalno delo, je v 90. letih minulega stoletja ugotavljal, da bi utegnila biti

tretjina aretiranih v Jugoslaviji popolnoma nedolžnih. Sklicuje se na Rankovićeve

besede o pretirani vnemi UDV pri aretacijah domnevnih informbirojevcev in na

članek Jovana Pavičevića, ki se spet sklicuje na Rankovićeve besede: »Kolikor

obstaja dvom ali zgolj sum, da v nekem delu države dela samo en pristaš

Informbiroja, je treba aretirati tudi 20 nedolžnih. Kajti bolje je imeti 20 državljanov v

zaporu kot enega informbirojevca na prostosti« (Mencej 1990: 836).

2.1.3 Razmere v republikah

Mnogi so Titu obrnili hrbet zaradi razočaranja in nezadovoljstva s povojnim

razvojem Jugoslavije. Centralizacija je povzročila nastanek partijske elite in

26 Gre za vse aretacije in ne le za tiste, v katerih so bili državljani osumljeni podpiranja Informbiroja.

44

poslabšala odnose med različnimi narodi v državi, v novo smer, ki je niso vsi

odobravali in razumeli, je šel tudi jugoslovanski gospodarski razvoj. Takšne razmere

so razočarale predvsem stare komuniste, ki so bili prežeti z idejo o novem

socialističnem človeku. Med informbirojevci so bili tudi »preračunljivci« in

»kolebljivci«. To so bili ljudje, ki so pričakovali nagrado za zasluge, izkazane med

vojno, vendar po vojni te niso dobili in so se razočarani odločili za IB. Nekateri so

tehtali med sprtima stranema, presodili, da Jugoslavija nima možnosti, da bi obstala

proti tolikšni sili, kot je Sovjetska zveza, in se zato raje odločili za sovjetsko stran.

Različna moč informbirojevstva v različnih republikah ni bila slučajna,

razlikovali pa so se tudi razlogi, zakaj so se pripadniki različnih narodnosti27 odločali

za podporo Stalinu. Spor je povzročil velike moralne in psihološke dileme predvsem

med patriarhalnimi in rusofilskimi Srbi in Črnogorci. Močne družinske vezi in

naslanjanje na krvno sorodstvo mnogim ni dopustilo, da bi zavrnili Stalina, za

katerega so v vojni padli njihovi sorodniki. Pogosto je informbirojevska orientacija

enega člana družine povzročila, da so mu sledili še drugi (Banac 1990: 150).

Radonjić (1985: 75) navaja, da je bilo v Črni gori 5.007 IB-jevcev. Dedijer

ugotavlja, da je bilo število še večje in da je bilo le do konca leta 1948 aretiranih

27 Tabela 4: Nacionalna pripadnost kaznovanih informbirojevcev (stanje med leti 1948 in 1963)

Narod Skupno število % prebivalstva Jug. Število kaznovanih IB

% kaznovanih od vseh IB

% IB, pripadnikov naroda

JUGOSLAVIJA 17.250.000 100 16.288 100 - Srbi 7.176.665 41,6 7.235 44,41 0,1 Hrvati 4.039.106 23,41 2.588 15,88 0,06 Slovenci 1.509.312 8,74 566 3,41 0,03 Makedonci 927.828 5,37 883 5,42 0,09 Črnogorci 469.768 2,72 3.439 21,13 0,73 Muslimani-Jug. 890.938 5,76 - - - Albanci 832.595 4,28 436 2,67 0,05 Madžari 500.430 2,9 244 1,49 0,05 Turki 140.459 0,81 7 0,04 0,004 Slovaki 85.030 0,49 - - - Italijani 52.595 0,3 87 0,53 0,16 Romuni 62.478 0,36 22 0,13 0,03 Bolgari 61.882 0,35 251 1,54 0,40 Čehi 34.673 0,2 63 0,38 0,18 Ostali 149.116 0,86 202 1,24 0,13

Vir: Radovan Radonjić, Izgubljena orijentacija (1985). V tabeli je le število kaznovanih informbirojevcev in ne število vseh izključenih iz KPJ, osumljenih in aretiranih zaradi IB.

45

8000 Črnogorcev. Do tolikšne številke naj bi prišli, če bi aretiranim v republiki

prišteli še Črnogorce, ki so tedaj študirali in živeli v drugih delih države, zlasti v

Zagrebu in Beogradu ter v Vojvodini, kjer je bilo veliko črnogorskih kolonistov

(1984: 450).

Črna gora se je močno navezala na Rusijo že v sredini 18. stoletja, saj je v

tem slovanskem carstvu videla svojega močnega zaveznika proti otomanski

nevarnosti (Banac 1990: 161). Še bolj kot zgodovinska povezanost naj bi bile razlog

za množično informbirojevstvo v Črni gori neurejene družbene razmere po koncu

vojne. Republika ni imela jasnega načrta za svoj razvoj, v vodstvu pa ni bilo enotnih

odgovorov na ta vprašanja. Bile so parole o elektrifikaciji in industrializaciji, nihče

pa ni vedel, ne kdaj ne kako se bo to zgodilo (Dedijer 1984: 450). Revščina in

tradicionalna črnogorsko-ruska povezanost sta bili temelj, na katerem se je gradil

črnogorski komunizem (Kovačević 1998: 132).

Vodilni in zaslužni v revoluciji so po vojni pričakovali odgovarjajoča mesta v

državni in partijski hierarhiji, vendar v mali Črni gori za izpolnitev vseh ambicij ni

bilo prostora. Nezadovoljne so bile mnoge partizanske družine, ki so med vojno

skrbele za partizane in izgubile svoje domove. Ker po vojni od Jugoslavije niso

dobile ničesar, so postale lahek plen za IB propagando (Dedijer 1984: 451).

Čeprav so v celotnem številu informbirojevcev prevladovali Srbi,

problematika v tej republiki ni imela izjemnih razsežnosti. Največ Srbov, ki so se

izjasnili za Resolucijo IB, naj bi bilo iz krajev ob bolgarski in romunski meji. Ta

območja je med vojno najprej zasedla Rdeča armada in ruski agenti so si tam

zagotovili največji vpliv (ibidem 1984: 454). Drugače je bilo med pripadniki srbske

manjšine, ki so živeli v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem. Informbirojevstvo

med manjšinami naj bi bilo posledica jeze srbskih komunistov na Hrvaškem in v

BiH, saj so menili, da so imeli med vojno velike zasluge, po vojni pa so se v teh

republikah počutili zapostavljeni (Banac 1990: 177).

Med bosanskimi muslimani se vpliv Resolucije ni hitro širil, njenih pristašev

je bilo malo. Enako velja tudi za Makedonijo, razlog pa je bil predvsem ta, da je KPJ

do spora iz partijske organizacije že odstranila večino tamkajšnjih bolgarofilov

(ibidem: 186).

46

Številčnost srbskih in črnogorskih informbirojevcev naj bi potrjevala

predpostavko, da je informbirojevstvo privlačilo narode, naklonjene centralizmu. Po

mnenju Dušana Bilandžića je bil pojav informbirojevstva skladen s centralističnim

unitarizmom, to je z idejo, da se lahko južni Slovani zlijejo na srbski osnovi in da

lahko ustvarijo program vladanja iz enega centra. Kominformizem je po mnenju

Bilandžiča negiral nacionalne posebnosti konstitutivnih narodov Jugoslavije in imel

tendenco ustvariti velikodržavni centralizem (Bilandžić v Banac 1990: 168).

Morda je treba tudi v tem iskati razlog, da Resolucija IB ni naletela na

množično podporo komunistov v Sloveniji in na Hrvaškem, kjer za velikosrbsko

idejo nikoli ni bilo posluha. Obe republiki v svoji zgodovini nista bili navezani na

Rusijo in tudi stalinizem tod ni imel globokih korenin. Nekateri Hrvati so se za IB

opredeljevali zaradi nezadovoljstva, ker so menili, da se namesto federalizma v

Jugoslaviji razvija unitarizem in centralizem. Sovjeti so v svoji propagandi proti

Jugoslaviji poudarjali, da v KPJ ni demokracije in da so nekateri narodi v Jugoslaviji

privilegirani. Podobno so mislili tudi mnogi Hrvati, zato so pritegnili Stalinu (Banac

1990: 178).

Kot že rečeno, je bil delež prebivalstva, ki se je odločil za Resolucijo IB, v

Sloveniji najnižji med vsemi republikami Jugoslavije. Podobno kot na Hrvaškem se

tudi v Sloveniji IB propaganda ni mogla naslanjati na ideje unitarizma in

centralizma. Slovenci so namreč ocenili, da bodo svoje zahteve najlaže uresničili v

močni federaciji s Titom na čelu. Sovjetska stran bi si simpatije Slovencev morda

pridobila, če bi se postavila na slovensko (jugoslovansko) stališče glede vprašanja

Trsta, Gorice in Koroške. A Moskva je Jugoslavijo kaznovala tudi s tem, da se je pri

koroškem vprašanju zavzela za to, da bi se morala Avstrija vrniti do meja iz leta

1938, kar pa je pomenilo propad slovenskih zahtev po južni Koroški. V Trstu se je

proti jugoslovanskim interesom postavila IB frakcija italijanskih komunistov, ki jo je

vodil Vittorio Vidali. Podprli so Resolucijo IB in pri vprašanju meje zavzeli

iredentistično stališče. Slovenski podporniki Resolucije so tako prišli v navzkrižje s

svojim domoljubjem. Tudi zaradi tega Resolucija na Slovenskem ni imela veliko

pristašev (ibidem: 182).

47

2.1.4 Razmere v vojski in policiji

Po vojni je bila Titova vojska zaradi majhnosti in nerazvitosti odvisna od

pomoči Sovjetske zveze, jugoslovansko vojaštvo – zlasti piloti in nosilci višjih

vojaških činov – se je šolalo na tamkajšnjih vojaških akademijah, k nam so prihajali

sovjetski vojaški inštruktorji. Slednje je Sovjetska zveza odpoklicala že pred

izbruhom spora, s seboj pa so odnesli veliko jugoslovanskih vojaških skrivnosti, kot

so struktura vojske in razpored vojaških sil. Zaradi tega je jugoslovanski generalštab

že 14. maja 1948 odločil, da je treba popolnoma preurediti, prerazporediti in

preštevilčiti enote JA (Dimitrijević 1999: 115).

Ključnega pomena za razvoj kominformizma v JA je bilo prav izobraževanje

jugoslovanskih častnikov v Sovjetski zvezi. Velik del samoukih partizanskih

oficirjev se je po vojni šolal na sovjetskih vojaških akademijah. Šolajoče se oficirje

in študente vojaških akademij so sovjetski obveščevalci skušali na svojo stran

pridobiti še pred sporom Jugoslavije z Informbirojem. Jugoslavija je dokaze o tem

objavila leta 1951 v Beli knjigi o agresivnih postopkih vlad SSSR, Poljske,

Čehoslovaške, Madžarske, Romunije, Bolgarije in Albanije proti Jugoslaviji.

Najbolj odmeven primer informbirojevstva v oficirskih vrstah je bil

ponesrečen poskus prebega v Romunijo generalpolkovnika Arsa Jovanovića,

generalmajorja Branka Petričevića in polkovnika Vlada Dapčevića. Med poskusom

prebega v začetku avgusta 1948 je bil Jovanović ustreljen, ostala dva pa sta bila čez

nekaj dni aretirana in obsojena. Pobeg naj bi bil del sovjetskega načrta za ustanovitev

kominformovske vlade v begunstvu, kar bi legitimiralo sovjetske pritiske na

Jugoslavijo (Banac 1990: 130).

Jovanović je sicer že med vojno veljal za enega najboljših Titovih

sodelavcev, ki se je odlikoval še kot oficir v generalštabu kraljeve vojske (Pirjevec

1995: 130). Uradna zgodba o poskusu prebega je po mnenju nekaterih sodobnih

zgodovinarjev lažna. Kot ugotavlja Ivan Matović, je bil cilj jugoslovanskega vodstva

likvidirati Arsa Jovanovića. Ta je po vojni zaradi šolanja na sovjetski vojaški

akademiji Vorošilov vlogo načelnika generalštaba JA prepustil Koči Popoviću, po

vrnitvi v Jugoslavijo leta 1948 pa je dobil mesto vodje še neustanovljene vojaške

akademije. Jovanović naj bi bil dober vojaški strokovnjak, vendar tudi uporen in

48

kritičen zlasti do vodenja JA po svojem odhodu z njenega vrha. Tito se v času, ko so

odnosi med IB in Jugoslavijo postali skrajno napeti, ni mogel več zanesti na človeka,

ki se morda ne bi hotel z vojaško silo upreti Sovjetom. Jovanović je avgusta izginil,

oblast pa je 18. avgusta objavila, da je bil ubit v mejnem incidentu. Preiskava

dogodka naj bi bila pomanjkljiva in je pustila veliko odprtih vprašanj, kar še

povečuje dvome, ali je do mejnega incidenta sploh prišlo ali pa je bil Jovanovićnačrtno likvidiran (Matović 1999: 183, 188, 191). Izmišljen ali ne, incident ob meji

je vplival na nadaljnje ravnanje z informbirojevci. Ob tem primeru in ob poudarjanju

navez, ki naj bi jih imeli prebežniki s Sovjeti, je javnost spoznala, kolikšno grožnjo

za Jugoslavijo lahko predstavljajo zagovorniki Resolucije. Ta poskus prebega je

hkrati legitimiral začetek strogega jugoslovanskega postopanja proti notranjim

prosovjetskim silam.

Vpliv Sovjetske zveze na JA se je odražal zlasti v visokem številu

jugoslovanskih oficirjev, ki naj bi se postavili na stran IB. Le budnost vojaške

protiobveščevalne službe naj bi jim preprečila, da pri širjenju svojega vpliva niso bili

uspešnejši. Po ocenah jugoslovanske protiobveščevalne službe so protiobveščevalne

službe držav članic Informbiroja pridobile 1.250 obveščevalcev, ki so bili državljani

Jugoslavije, od tega 1.020 pred izbruhom spora in 230 po njem (Dimitrijević 1999:

119).

Eno od poročil UDV navaja, da je bilo v državi zaradi IB obsojenih in

kaznovanih 1.881 oficirjev28 JA (AS 1930, škatla 1051, Pregled IB dejavnosti: 233).

Zgodovinarji navajajo različne podatke o številu informbirojevcev v JA. Ivo Banac je

objavil neko jugoslovansko oceno, da je bilo v JA 4.153 informbirojevcev. V to

število naj bi bili vključeni tudi običajni vojaki (Banac 1990: 157). Milovan Djilas je

v delu Tito: The story from inside navedel celo, da je bilo zaradi IB zaprtih 7.000

oficirjev (1980: 87). Po podatkih Ivana Matovića (1999: 192) naj bi vojaška sodišča

zaradi dela proti državi in narodu obsodila 2.345 oficirjev z različnimi čini. Po

evidencah združenja golootočanov naj bi bilo kaznovanih 3.319 oficirjev. V policiji

je bilo razkrinkanih 1.722 domnevnih informbirojevcev (Banac 1990: 155). Pod

strogim nadzorom je bilo zlasti delo UDV, katere poslanstvo je bilo prav

nadzorovanje nasprotnikov režima in kaznovanje razrednih sovražnikov. Naloga

28 V vojaški terminologiji imajo naziv oficirja vojaške osebe od podporočnika do polkovnika.

49

vojske in policije je bila varovati jugoslovanski politični sistem, prevlada sovjetskega

vpliva pa bi lahko vodila v to, da bi se obe instituciji zarotili proti njemu.

2.2 Frakcijski boji in rivalstvo v vodstvu Partije

2.2.1 Frakcijski boji

Pri opredeljevanju, kdo se je v Jugoslaviji odločal za informbirojevstvo

oziroma koga je oblast opredelila kot takega, ne smemo spregledati frakcijskih bojev

v KPJ v času med obema vojnama in notranjih trenj, ki so ostala v vodstvu Partije.

Na Radonjićevem seznamu razlogov, zakaj so Jugoslovani podprli IB, bi stare

komuniste lahko delno uvrstili pod prvo točko. V sovjetsko obveščevalno mrežo je

namreč vključil tudi tiste stare komuniste, ki so v 20. in 30. letih bivali v Sovjetski

zvezi in so že takrat postali sodelavci sovjetske obveščevalne službe. Za mnoge med

njimi naj bi bil to pogoj, da so preživeli stalinistične čistke (1985: 49).

Frakcijski boji med različno mislečimi skupinami v KPJ so bili v času med

obema vojnama vsakdanji pojav. Nesoglasja med njimi so se pojavljala zlasti zaradi

nerešenega nacionalnega vprašanja. V KPJ je že od njene ustanovitve leta 1919

prihajalo do notranjih nesoglasij o tem, ali se zavzemati za centralistično in

unitaristično ali za federativno in na priznavanju samobitnosti različnih

konstitutivnih narodov temelječo Jugoslavijo. Različne frakcije so imele tudi različne

poglede, kako naj KPJ dosega svoje cilje. Po mnenju bolj desnih komunističnih

frakcij bi morala sklepati frontna zavezništva z demokratskimi in nacionalnimi

strankami, po mnenju levih pa naj bi uveljavila samosvojo pot, ki naj se ne bi križala

z nacionalnimi vprašanji in odnosi.

Trenja med različnimi pogledi so znotraj KPJ postala tolikšna, da je začelo

prihajati celo do spopadov med frakcijami. Navidezni mir je v partijske vrste konec

30. let prinesel Josip Broz Tito. KPJ se je pod vodstvom Milana Gorkića leta 1935

odločila za federativni model, vendar so se frakcijski boji tudi po tem nadaljevali.

Tito, ki si je moč v KPJ začel pridobivati po Gorkićevi odstavitvi leta 1937 in ki mu

je Kominterna leta 1939 podelila mandat za sestavo novega partijskega vodstva, je

50

uspel umiriti notranje spore, v vodstvene strukture KPJ pa je vključil različne

predstavnike levih frakcij (Banac 1990: 72–78).

Konec frakcijskih bojev v Partijo ni prinesel enotnosti, pač pa prevlado

boljševističnih pogledov v KPJ. Partija je postala akcijsko enotnejša in udarnejša.

Novo Titovo vodstvo se je znebilo različnih desničarskih frakcij in politično

obračunalo z uglednimi intelektualci29, pod površjem pa so še vedno tlela trenja

zaradi različnih pogledov. Ti so se med drugo svetovno vojno kazali na primer v tem,

da je bilo vodstvo upora proti okupatorju v južnih predelih Jugoslavije povsem v

rokah komunistov, na Hrvaškem in v Sloveniji pa je imelo frontovski značaj, kar je

spet odpiralo vprašanja nacionalnih odnosov v Jugoslaviji (Gabrič 1998: 15–16).

Zakaj so predvojni frakcijski boji pomembni pri obravnavi spora z

Informbirojem? Zlasti zato ker so stari komunisti in intelektualci, ki jih vodstvo KPJ

konec 30. let ni politično onesposobilo, tudi po vojni ostali zagovorniki svojih starih

stališč, da mora KPJ v Jugoslaviji spoštovati nacionalno različnost, in se tudi sicer v

marsičem niso strinjali s Titom. V Sloveniji se je KPJ zaradi spora z Informbirojem

najprej usmerila proti vplivnemu komunistu Dragotinu Gustinčiču, ki je bil v času

frakcijskih čistk konec 30. let v Moskvi in Španiji. UDV ga je aretirala leta 1948 še

pred objavo Resolucije, nato pa ga, ker so se nekatera njegova stališča prekrivala z

obsodbami v Resoluciji, kaznovala kot informbirojevca (Gabrič 1998: št. 10, 15).

Spor z Informbirojem je bil tako priložnost, da se je KPJ znebila še preostalih

starih komunistov, ki so ostali kritični do Tita in njegovih najtesnejših sodelavcev.

Najpomembnejši med temi je bil Andrija Hebrang, stari hrvaški komunist, član

najožjega vodstva KPJ, eden od vodilnih komunistov še v času pred vojno. Hebrang

je v navzkrižje s Titom prišel zlasti med vojno, ko je kot vodja hrvaške KP sklepal

zavezništva s tamkajšnjimi demokratskimi in nacionalističnimi gibanji. Zaradi tega

ga je KPJ tik pred koncem vojne premestila v Beograd. Dobil je mesto ministra za

29 Tito se je znebil različnih frakcijskih voditeljev in vplivnih komunistov, katerih stališča so se razlikovala od njegovega boljševističnega pogleda. Čistka je bila usmerjena zlasti proti tistemu delu vodilnih partijcev in komunističnih intelektualcev, ki so zahtevali oblikovanje Ljudske fronte, v kateri bi KPJ prišla iz ilegale, odigrala vlogo lojalnega partnerja v demokratični in nacionalno utemeljeni opoziciji ter se manj navezovala na stalinizem. Najbolj znana iz tistega časa je politična odstranitev in osamitev literata Miroslava Krleže. Krleža je bil zlasti pri vprašanjih umetnosti nasprotnik Stalinove politike. Svojega marksizma, ki je izhajal iz srednjeevropske kritične tradicije, ni hotel podrediti pragmatičnim ciljem socialnega realizma (Banac 1990: 80). V Sloveniji se je KPJ v čistkah znebila ljudi, ki so imeli preveč slovensko in premalo jugoslovansko stališče. Tako sta bila iz partijskega vodstva odstranjena Mirko Košir in Dušan Kermauner (Gabrič 1998: št. 10, 15).

51

gospodarstvo in druge vodilne funkcije v gospodarskih ustanovah, vendar pa izgubil

vpliv na Hrvaškem. Vseeno se je Hebrangovo razumevanje nacionalnega vprašanja

odražalo tudi v njegovem vodenju gospodarske politike. Ta se ni skladala z

radikalnim socialističnim modelom, ki ga je zagovarjal Tito (Banac: 1990: 113).

Hebrang je padel v nemilost pri vodstvu KPJ. Ko so se začeli odnosi med Jugoslavijo

in Sovjetsko zvezo zaostrovati, so ga obsodili, da je sodelavec Sovjetov in da ga je

Stalin predvidel za vodjo KPJ po morebitnem Titovem padcu. Njegovi nasprotniki so

mu začeli dokazovati, da je bil med vojno sodelavec ustašev.

Tito je v Hebrangu videl nevarnega tekmeca. Jasen znak, da si je pridobil

Stalinovo naklonjenost, naj bi Tito dobil že leta 1945. Takrat je Sovjetsko zvezo

obiskala gospodarska delegacija, ki jo je vodil Hebrang. Po tem obisku so v

Jugoslavijo začeli prihajati Stalinovi telegrami, naslovljeni na Tita in Hebranga. Tito

in njegovi najtesnejši sodelavci so začeli Hebranga odrivati iz odločanja in kritizirati

njegovo delo. Med njimi je začelo prihajati do nesoglasij; Hebrang je kritiziral slabo

delo in sektaštvo v Politbiroju, Tito in ostali člani Politbiroja pa so ugotavljali, da

Hebrang vodi napačno gospodarsko politiko.

Edini član Politbiroja, ki se je zavzel za Hebranga, je bil finančni minister

Sreten Žujović. V vrhu KPJ so menili, da je Žujović že od leta 1937 frakcionaš iz

Gorkićevega tabora in da je ves čas deloval proti Titu in novemu vodstvu KPJ. Tito

ga je kot Gorkićevega sodelavca že konec 30. let izločil iz partijskega življenja, nato

pa ga je ob začetku vojne spet potreboval kot komandanta glavnega štaba NOB v

Srbiji. Venceslav Glišić ugotavlja, da je Žujović v dogodkih leta 1948 videl

priložnost, da se maščuje Titu. Oba s Hebrangom sta bila spoznana kot prva

informbirojevca v Jugoslaviji. Iz Politbiroja CK KPJ sta bila izključena na seji 12. in

13. aprila 1948, ker se nista strinjala z vsebino pisma, ki ga je kot odgovor na

takratne obtožbe CK VKP(b) sestavila KPJ30 (Glišić 1999: 174–175, 177–178).

Časopis Borba je novembra 1950 objavil (nato pa je ostalo časopisje po njem 30 Na seji je CK KPJ načel vprašanje odnosov med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Tito se je takrat opredelil, da gre za državni in ne za ideološki spor med dvema partijama. »Tovariši, imejte v vidu, da tu ne gre za nikakršne teoretske diskusije, za nikakršne napake KPJ, za nikakršne naše ideološke stranpoti. Ne smemo dopustiti, da smo porinjeni v diskusijo o tem. /…/ Meni se zdi, da se oni poslužujejo ideoloških vprašanj, da bi opravičili svoj pritisk na nas, na našo državo … (Dedijer 1980: I., 227). Na seji je Politbiro sprejel sklep, ki je v mednarodno komunistično gibanje uvajal povsem nov pogled. Sklenili so, da je nujno potrebno »najtesnejše sodelovanje med socialističnimi državami na temelju popolnega spoštovanja neodvisnosti in enakopravnosti« (Pisma CK KPJ in pisma CK VKP(b) 1948: 18–26). Hebrang in Žujović se s takšno vsebino odgovora Moskvi nista strinjala.

52

povzelo) dolgo pismo Žujovića, v katerem je ta priznal svojo »zablodo« in se

opravičeval CK KPJ, ker se je postavil na stran Sovjetske zveze. V pismu – pustimo

ob strani njegovo verodostojnost – piše hvalospeve jugoslovanski Partiji, ki ga je

poslala na prestajanje kazni s prisilnim delom. »Partija me ni aretirala,« je napisal,

»temveč me je rešila pred njimi (Sovjetsko zvezo, op. a.) in me osvobodila.« O

sovjetski VKP(b) pravi še: »Jemali so me v zaščito. Sedaj me je sram takih branilcev.

Čeprav sem bil v zaporu, sem se čutil svobodnega, odkar sem se osvobodil« (Ljudska

pravica, 25. 11. 1950: 2).

Hebrangove in Žujovićeve vezi s Stalinom je težko rekonstruirati, drži pa, da

se je VKP(b) po izključitvi zavzela zanju. Iz vesti o tem, da je jugoslovanska vlada

oba spoznala za izdajalca domovine, so razumeli, da ju želi CK KPJ »fizično

likvidirati«. »CK VKP(b) izjavlja, da bo v primeru, če CK KPJ uresniči to namero,

CK VKP(b) imel CK KPJ za morilce,« so Sovjeti v telegramu 9. junija 1948

sporočili Jugoslovanom (Lešnik 1995: 636).

Čistk med starimi komunisti in osebnih rivalstev za prevlado v vrhu KPJ po

mojem ne moremo enačiti z ostalimi primeri resničnega in domnevnega

informbirojevstva. Spor je ponudil priložnosti za kaznovanje in popolno politično

izključitev vplivnih starih komunistov, ki jih je bilo v celotni strukturi

informbirojevcev le zanemarljiv delež. Ti stari komunisti so bili kritiki Titovega

režima, lahko bi se povezali in se s podporo Stalinu maščevali za pretekla nesoglasja,

vendar pa ob tem ne gre spregledati, da je večina teh starih komunistov politično

sodila bolj desno od Tita. Šlo je za ljudi, ki so bili zaradi svojega odnosa do

nacionalnih vprašanj in pripravljenosti sklepanja frontovskih zavezništev iz

aktivnega življenja KPJ izločeni že konec 30. let. Njihov pogled se ni skladal z

boljševizmom, ki ga je na jugoslovanskih tleh bolj dosledno uvedel Tito, in vprašanje

je, ali je bilo njihovo razmišljanje kompatibilno s Stalinovim. Strah pred prevlado

starih komunistov je bil nerealen tudi zato, ker so si Tito in njegovi sodelavci z

vodenjem NOB pridobili veliko podporo javnosti. Nove komuniste, ki so se KPJ

pridružili zaradi dosežkov NOB in Titove karizme, bi stari partijci verjetno stežka

pridobil na svojo stran. Kaznovanje in izključitev vplivnih starih komunistov je bilo

tako v svojem bistvu le še zadnji obračun s starimi političnimi nasprotniki.

53

2.2.1 Informbirojevstvo v vrhu KPJ

Glede na zgodovino frakcijskih bojev je Tito pričakoval, da bo Stalin skušal

načeti disciplino čim više v vrhu partijske piramide. Najvišje v tej piramidi sta bila

Andrija Hebrang in Sreten Žujović, za katera pa ni povsem jasno, ali sta se opredelila

za Stalina ali je Tito le izkoristil okoliščine in se ju znebil kot sebi nevarnih

komunistov.

Blagoje Nešković in Rodoljub Čolaković zaradi Informbiroja sicer nista bila

neposredno kaznovana, vendar pa ju je partijski vrh umaknil z odgovornih mest, kjer

bi lahko vplivala na druge. Čolaković naj bi bil pred vojno, podobno kot Žujović,

pod Gorkićevim vplivom. Med vojno se je s svojim delom za NOB v Bosni in

Hercegovini rehabilitiral, po vojni pa postal predsednik vlade BiH. To funkcijo je

opravljal do objave Resolucije. Leta 1948 je menil, da bi se morala KPJ udeležiti

sestanka v Bukarešti, kjer je bila sprejeta Resolucija. Z njim so se strinjali vsi člani

pokrajinskega komiteja BiH in celotna bosanska vlada. Po dolgih pogovorih sta ga

Tito in Kardelj le prepričala, naj Bosance spet postavi na Titovo stran. Po tem

dogodku je Tito Čolakovića premestil iz Bosne v zvezno vlado, kjer je postal

minister za prosveto. Sume je vzbudil tudi sekretar CK Srbije Blagoje Nešković, ki je

sprva menil, da bi se moralo vodstvo KPJ udeležiti sestanka v Bukarešti, že pred tem

pa se je večkrat sprl s Titom. Neškovića so iz Partije izključili šele po Stalinovi smrti,

ko se je kampanja proti IB že začela umirjati. Pred tem so ga postopoma izločevali z

odgovornih mest (Glišić 1999: 179–180).

Podobno kot v splošnih statistikah so tudi med vplivnimi informbirojevci

prevladovali Črnogorci. Od devetih članov tamkajšnjega pokrajinskega komiteja KPJ

so se za IB opredelili štirje: Božo Ljumović, Vuko Tmušić, Niko Pavić in Radivoje

Vukićević. Prav tako je bil zaradi IB obsojen predsednik črnogorske skupščine Petar

Komnenić. Za IB so se odločili tudi nekateri Črnogorci na visokih mestih v

diplomaciji in vojski. Najbolj znani med njimi so Radonja Golubović, veleposlanik v

Bukarešti, ki je postal eden vodilnih IB emigrantov, ter oficirji Arso Jovanović,

Branko Petričević in Vlado Dapčević (ibidem: 179).

54

V Sloveniji je bil najvišji po rangu v upravni strukturi Martin Mencej, ki je

bil ob aretaciji januarja 1951 pomočnik slovenskega ministra za znanost in kulturo

(Gabrič 1998: št. 12, 17).

2.3 Delovanje informbirojevcev

Informbirojevcem, tistim, ki so se dejansko postavili na sovjetsko stran, ni

uspelo pritegniti množice somišljenikov in ogroziti jugoslovanske oblasti. Delno je

treba to pripisati strogemu postopanju oblasti proti njim in onemogočanju vsakršnega

njihovega delovanja, delno pa tudi temu, da so imeli različne interese in se v svojem

boju proti KPJ niso mogli poenotiti. Ivo Banac ugotavlja, da so informbirojevci, tako

tisti, ki so ostali v domovini, kot emigranti, vedeli, proti čemu se borijo, ne pa, za kaj

se borijo. Imeli so različne zgodovinske, frakcijske, nacionalne, centralistične,

avtonomistične in druge interese, zaradi česar niso bili sposobni širšega

medsebojnega povezovanja s skupnim vodstvom in programom (1990: 210).

Takoj po objavi Resolucije Kominforma so se nekateri javno izrekali zanjo.

Že po 5. kongresu KPJ (od 21. do 28. julija 1948) pa je postalo jasno, da

jugoslovansko vodstvo in hkrati vodstvo KPJ ne namerava kloniti pod Stalinovimi

obtožbami in da ga pri tem podpira večina domačih komunistov. Leta 1948 še ni bilo

množičnih izključevanj iz KPJ in aretacij. UDV je z grobimi akcijami razkrinkavanja

informbirojevcev začela v začetku 1949, do takrat pa je tudi jugoslovanska

propaganda utrdila javno mnenje, ki je obsojalo kakršno koli kritiko KPJ. V takšnih

razmerah informbirojevci niso imeli možnosti, da bi se širše povezovali in odkrito

nastopili proti Partiji.

2.3.1 Delovanje informbirojevcev v Jugoslaviji

Takoj po objavi Resolucije so se v različnih delih Jugoslavije pojavile

skupine, ki so se pripravljale na upor proti aktualni oblasti. Tako so se največji

tovrstni upori v Črni gori začeli že poleti in jeseni 1948. Sodelovanje

informbirojevcev iz drugih republik v črnogorskih akcijah – tam je sodeloval na

55

primer Miloša Stojaković, nekdanji minister za gozdarstvo v bosanski vladi – kaže,

da so nekateri podporniki SZ prav v Črni gori videli center, iz katerega bi se

gverilsko vojskovanje proti KPJ širilo tudi na druge republike (ibidem: 222).

Primeri oboroženih kominformovskih uporov so bili tudi na Hrvaškem, v

Srbiji, Bosni in Hercegovini in Sloveniji. V Srbiji je bil najbolj znan primer upora

tisti, ki ga je vodil Petar »Šubara«. Njegova uporniška skupina, ki jo je UDV uspela

likvidirati, si je podporo tamkajšnjih kmetov pridobila zaradi njihovega

nezadovoljstva s prisilno kolektivizacijo. Prav nezadovoljstvo z odnosom do kmetov

je bilo razlog tudi za upor v Cazinski krajini v Bosni in Hercegovini. V spopadu z

UDV je bilo ubitih devet upornikov, aretiranih pa še 714 oseb. 288 jih je bilo

obsojenih pred vojaškim sodiščem. To je 17-im izreklo smrtno kazen. Ostali so bili

upravno kaznovani. To je bil največji upor po objavi Resolucije, vendar pa ni bil

upor zaradi podpore Sovjetski zvezi in državam IB, temveč upor proti aktualnemu

stanju v Jugoslaviji. Voditelji cazinskega upora so si namreč podporo kmetov

pridobili z obljubami, da bodo spet vzpostavili Kraljevino Jugoslavijo s kraljem

Petrom, ukinili politiko obveznega odkupa žita in drugih pridelkov ter odpravili

zadruge in davke. V Sloveniji se je uprla manjša skupina informbirojevcev, ki se je

skrila v gore, vendar so jo enote UDV likvidirale31 (ibidem: 222–225).

Sicer pa se je že v času povečevanja nesoglasij med Jugoslavijo in Sovjetsko

zvezo začela pojavljati propagandna dejavnost, usmerjena v dokazovanje, da KPJ

ravna napačno in da bi morala sprejeti Stalinove očitke. Sprva je šlo za ustno

propagando, prvi letaki, ki so javnost nagovarjali, naj se postavi na sovjetsko stran,

so se pojavili konec leta 1948 (Radonjić 1985: 84). Na vsebino propagande so

vplivali notranjepolitični in mednarodni dogodki. Tako so se pojavljali pomisleki

zaradi tega, ker vodstvo KPJ ni šlo na sestanek IB v Bukarešto, kritike na račun

obveznega odkupa in splošnega gospodarskega stanja v državi. Od leta 1949 so na

vsebino propagandnega gradiva vplivali tudi mednarodni dogodki, kot je bila vojna v

Koreji. IB propaganda je pogosto svarila pred možnostjo vojaškega napada

vzhodnoevropskih držav na Jugoslavijo in brezizhodnostjo položaja, v katerem naj bi

se znašla Jugoslavija. Pri tem je šlo za širjenje vojne psihoze in grožnje z Rusi, ki da

31 Zapisov o tej skupini v Arhivu RS nisem našla.

56

bodo obračunali s komunisti v Jugoslaviji. »Ta vojna psihoza povzroča, da se v

nekaterih primerih pojavljajo primeri izstopanja iz KPJ, da celo posamezni člani

Partije delajo razne prestopke, zahajajo v cerkev, postajajo pasivni s ciljem, da bi bili

izključeni iz Partije in bi tako ostali v očeh SZ nekompromitirani,« je sicer za

dogajanje v Sloveniji ugotavljala UDV (AS 1931, škatla 1051, Oblike

informbirojevske dejavnosti: 74–75).

Informbirojevske skupine, ki so razširjale propagando, s sabotažami in

diverzantskimi akcijami povzročale težave KPJ, nekatere pa se tudi pripravljale na

ustanovitev nove KPJ in prevzem oblasti, so delovale ilegalno, saj so spoznale, da se

pred UDV ne smejo razkriti. Cilj aktivnih informbirojevcev je bil zasesti oziroma na

svojo stran pridobiti zaposlene na odgovornih mestih, tako da bi od njih dobivali

pomembne podatke o dogajanju v državi. Banac ugotavlja, da je bila to še največja

težava, ki so jo Jugoslaviji povzročile heterogene in nepovezane ilegalne

informbirojevske skupine ter posamezni informbirojevci. Uspelo jim je namrečprodreti v najpomembnejše politične institucije (1990: 218–219). Tiste, ki so delovali

tako, da so na svojem položaju le pasivno opazovali dogajanje in informacije

prenašali tujim obveščevalnim službam ali diplomatsko-konzularnim

predstavništvom, je Tito imenoval špijoni-mine (Dedijer 1983: III., 460–461).

Informbirojevci so pripravljali diverzantske akcije in sabotaže v podjetjih.

Cilj je bilo poleg uničevanja jugoslovanske imovine tudi sejanje strahu in

dokazovanje, da je Jugoslavija šibka in ranljiva. V takšnem brezvladju naj bi vsak

lahko počel, kar bi hotel, zato naj bi bilo državo lahko uničiti odznotraj. V politično

delovanje zlasti na obmejnih območjih je sodilo tudi ustvarjanje poti in pogojev za

prehajanje aktivistov prek meje (Radonjić 1985: 91).

Ker niso mogli uresničiti svojega cilja, da bi jugoslovanski sistem, njegove

institucije, organizacije in državno upravo, uničili odznotraj, so se informbirojevci

odločili za ustanovitev svojih institucij. V tem pogledu je bil najpomembnejši projekt

ustanovitev nove KPJ, ki bi sprva delovala vzporedno z obstoječo, sčasoma pa bi jo

porazila in prevzela njeno mesto. K ustanovitvi nove Partije je informbirojevske

skupine v Jugoslaviji leta 1951 pozval Pero Popivoda, vodja jugoslovanske

emigracije. Takrat naj bo dozorel čas za takšno potezo, saj naj bi ilegalne skupine že

prešle najtežjo fazo svojega razvoja in izoblikovale svoje delovanje.

57

Najpomembnejša naloga, ki jim je še ostala, je bila vzpostavitev medsebojnih

povezav med skupinami in prehod na delovanje v skupnem organiziranem sistemu

(Banac 1990: 217). A nepovezanost in že omenjena različnost teh skupin niso

omogočili, da bi nova KPJ32 kdajkoli resnično zaživela.

2.3.2 IB emigracija

Organizirane informbirojevske skupine v Jugoslaviji so bile običajno

povezane z jugoslovansko IB emigracijo, ki je aktivno delovala na vseh področjih

dela proti Jugoslaviji. Jugoslovanska IB emigracija naj bi štela 4.928 oseb, od katerih

jih je približno 2.400 prebegnilo čez mejo po izidu Resolucije, ostali pa so se v SZ,

Bolgariji, Romuniji, Albaniji ali na Madžarskem nahajali še pred njeno objavo

(Marković 1987: 56, 59). UDV v enem od svojih poročil leta 1958 navaja, da je od

objave Resolucije IB iz Jugoslavije pobegnilo 3.48333 oseb (AS 1931, škatla 1051,

Pregled IB dejavnosti: 232). Njihov motiv za prebeg iz Jugoslavije je bil strah pred

zajetjem in kaznovanjem ter želja boriti se proti KPJ. Zaradi poostrenega nadzora

prebegi čez mejo v sosednje socialistične države niso bili pogosti in množični.

Pogosteje so se za to, da ostanejo v tujini, odločali Jugoslovani, ki so bili na tujem že

v času objave Resolucije. To so bili nekateri diplomati34, zlasti pa študenti35 vojaških

akademij in tehničnih šol, ki jih je Jugoslavija poslala na študij v države

socialističnega tabora.

32 Do dejanskega poskusa ustanovitve nove KPJ je prišlo šele leta 1974 v Baru. Nova partija je še dvajset let po Stalinovi smrti in v času, ko je Jugoslavija že davno spet zasnovala svoj gospodarski in politični razvoj ter našla svoje mesto v mednarodnem prostoru, želela vzpostaviti takšne odnose med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, kot so bili pred letom 1948. Jože Pirjevec (1995: 321, 322) navaja, da je barski dogodek Tita dokončno prepričal, da se Sovjetska zveza kljub navideznim prijateljskim odnosom z Jugoslavijo še vedno ni bila pripravljena odpovedati svojim hegemonističnim ciljem in namenu pritegniti Jugoslavijo ali vsaj njen pravoslavni del v svoje vplivno območje. Jugoslavija je takrat začela z vnovičnim lovom na informbirojevce, ki so še vedno delovali v ekstremni in zmerni struji. Slednjo je vodil Vlado Dapčević, znan že iz leta 1948 kot tisti, ki je skušal z Arsom Jovanovićem pobegniti v Romunijo. 33 Iz podatka ni razvidno, ali gre le za osebe, ki so odšle v države IB, ali tudi za tiste, ki so pobegnile na Zahod. 34 Da stopijo na stran IB in se ne vrnejo v Jugoslavijo, so se odločili Radonja Golubović, veleposlanik v Bukarešti, Slobodan-Lale Ivanović, ataše za tisk v Washingtonu, Lazar Brankov, konzul v Budimpešti in odpravnik poslov v odsotnosti tamkajšnjega veleposlanika, polkovnik Slobodan Ćekić, vojni ataše v Stockholmu, in Momčilo Jesić, uslužbenec ambasade v Oslu (Banac 1990: 211). 35 Glavnino aktivnih IB emigrantov so predstavljali prav študenti. V različnih protijugoslovanskih aktivnostih v glavnih mestih držav socialističnega tabora naj bi jih delovalo 475 (Banac: 1990: 212).

58

Cilj sovjetske obveščevalne službe je bil v Sovjetski zvezi in državah IB

organizirati močno in povezano emigracijo iz Jugoslavije. S pomočjo Sovjetske

zveze in IB držav so v glavnih mestih vzhodnoevropskih držav sicer nastala središča

protijugoslovanskega delovanja, ni pa jim uspelo vzpostaviti enotnega centralnega

komiteja in vlade v emigraciji. Vodji delovanja emigrantov sta bila Radonja

Golubović, bivši jugoslovanski veleposlanik v Bukarešti, in Pero Popivoda, bivši

general JLA.

V letih od 1948 do 1953 je v države IB dezertiralo 263 pripadnikov JLA, na

Zahod pa jih je pobegnilo 336. 44 bivših pripadnikov JLA se je nato s tajnimi

nalogami vrnilo v Jugoslavijo (Dimitrijević 1999: 119–120).

2.3.3 Delo emigrantov

Države IB so jugoslovanske emigrante pripravljale za delo proti Jugoslaviji in

jim nudile vsa potrebna materialna in tehnična sredstva, ki so jih potrebovali za to.

Sovjetska in ostale protiobveščevalne IB službe so organizirale podtalno delovanje

informbirojevcev predvsem iz obveščevalnih centrov vzdolž jugoslovanske meje.

Leta 1952 naj bi bilo ob meji 92 takšnih centrov s prek 400 oficirji, ki so bili

izključno zadolženi za delo proti Jugoslaviji (AS 1931, škatla 1051, Oblike

informbirojevske dejavnosti: 75–76). Emigranti so delovali na treh različnih

področjih: propagandnem, vojaškem in političnem.

Pri propagandi je šlo predvsem za pisno propagandno gradivo, ki so ga

informbirojevci na različne naslove v Jugoslaviji pošiljali po pošti ali pa so ga

posebne skupine prinašale prek meje v Jugoslavijo. UDV je v svojem poročilu iz leta

1952 navedla, da so informbirojevske partije v vzhodnih in nekaterih zahodnih

državah zbirale poštne naslove v Jugoslaviji, na katere so pošiljale IB literaturo. Tak

način pošiljanja je bil pogost do leta 1951. Poštno pošiljanje je bilo nevarno za

Jugoslavijo, ker mnogi prejetih pošiljk niso prijavili, bodisi zaradi strahu, bodisi

zaradi simpatij do IB. Posebej razvejano je bilo pošiljanje IB literature s pomočjo

železnice, v tovornih vagonih. Tak način pa naj bi bil dokaj neuspešen, saj je UDV

pakete odkrila že na meji ali pa pozneje v podjetjih in tovarnah. Na vzhodnih mejah

59

naj bi se za vnos propagandnega gradiva v Jugoslavijo posluževali celo balonov, ki

so jih pošiljali na jugoslovansko stran meje, gradivo naj bi spuščali v steklenicah po

rekah in ga privezovali okrog vratu psom, ki so jih nato poslali v Jugoslavijo

(ibidem: 76–77).

V državah vzhodne Evrope je izhajalo 13 protijugoslovanskih časopisov36, za

katere so večinoma pisali emigranti, propagandno gradivo pa je nastajalo tudi v

državah, ki so sodile v zahodni blok. Tako so koroški informbirojevci izdajali glasilo

Ljudski glas. Emigranti v vzhodnoevropskih državah so sodelovali tudi pri nastajanju

protijugoslovanskih radijskih programov. Skupno so različne vzhodnoevropske

radijske postaje37 dnevno predvajale do 56 oddaj38 z IB propagando (Nikolić 1989: I.

96). A radijska propaganda naj v Jugoslaviji ne bi dosegla zaželenega učinka, po

mnenju UDV predvsem zaradi nedostojnega tona, laži in klevet (AS 1931, škatla

1051, Oblike informbirojevske dejavnosti: 77).

Propaganda, ki je prihajala iz IB držav, in tista, ki je nastajala med

informbirojevci v Jugoslaviji, sta si bili podobni. Edina razlika med njima je bila, da

je bila tuja propaganda običajno bolj agresivna od domače. Emigranti pogosto niso

prav razumeli notranjih razmer v Jugoslaviji in so se v IB tiskovinah in radijskih

oddajah posluževali tudi za jugoslovansko javnost nesprejemljivih trditev. Domači

informbirojevci so redkeje kot tuji postavljali pod vprašaj dosežke NOB. Zavedali so

se, da bi na primer s ponavljanjem tujih trditev, da je Rdeča Armada osvobodila

Jugoslavijo, prizadeli mnoge borce in da bi to v Jugoslaviji učinkovalo kot

izmišljotina. Domači informbirojevci so se redko postavljali proti vodstvu KPJ s

trditvami, da so v njem zločinci, gestapovski agenti in plačani špijoni, ki vodijo

36 Ivo Banac navaja osem časopisov. Osrednji časopis emigracije je bil Nova borba, ki je izhajal v Pragi. V Pragi je izhajal tudi Mladi revolucionar, časopis namenjen mladini. V Moskvi so emigranti izdajali časopis Za socialističku Jugoslaviju, v Bukarešti Pod zastavom internacionalizma, v Sofiji je večinoma v makedonskem jeziku izhajal časopis Napred. Emigranti v Varšavi so izdajali časopis Za pobedu, v Tirani Za slobodu. V slovenskem jeziku je izhajal le časopis v Budimpešti Za ljudsko zmago. Novinarji, ki so emigrirali, so pogosto pisali za osrednje časopise v državah, kjer so se naselili, bili pa so tudi pisci osrednjega časopisa Informacijskega biroja komunističnih in delavskih partij Za trajni mir, za ljudsko demokracijo (Banac 1990: 212–213). 37 Na radiu Bukarešta so emigranti pripravljali svojo oddajo za Jugoslavijo, ki se je imenovala Radio Slobodna Jugoslavija, pogosto pa so sodelovali tudi v rednem radijskem programu držav članic IB, usmerjenem proti Jugoslaviji. 38

Od začetka leta 1950 do začetka julija istega leta naj bi bilo v državah članicah IB 6732 radijskih oddaj v srbohrvaškem, makedonskem in slovenskem jeziku. To je pomenilo 3075 ur programa (Lešnik 1981: 129).

60

državo v propad. Vedeli so, da je ugled KPJ in njenega vodstva v Jugoslaviji velik in

da bi s takšnimi trditvami škodili predvsem sami sebi (Radonjić 1985: 85–87).

Emigranti, ki so bili vojaki in diplomanti sovjetskih vojaških šol, so se

pripravljali na sodelovanje v morebitnem pohodu SZ na Jugoslavijo. Del emigrantov

je obiskoval partijske šole z namenom, da bi lahko delovali v novi KPJ, ki bi

nadomestila »Titovo kliko«. Posebna skupina emigrantov se je usposobila za

diverzantske akcije39. Po prihodu v vzhodnoevropske države so obiskovali šole

različnih obveščevalnih služb, nato pa so bili poslani v Jugoslavijo. Opravljali so

različne tajne naloge, od razdeljevanja sovražne literature do umorov in povzročanja

škode v industrijskih obratih (Banac 1990: 214–215).

Sodelovanje z vzhodnoevropskimi tajnimi službami v mnogih primerih ni

bilo prostovoljno. V Beli knjigi o agresivnih postopkih vlad SSSR, Poljske,

Čehoslovaške, Madžarske, Romunije, Bolgarije in Albanije proti Jugoslaviji40 so

navedeni primeri nasilnega pridobivanja sodelavcev. Peter Hust, denimo, je moral

postati sodelavec madžarske obveščevalne službe, ker je med vojno pobegnil iz

Jugoslavije, Madžarska pa mu je dala zatočišče. Politične pritiske, mučenje, sodne

procese in končno spoznanje, da je kot emigrant le orodje, s katerim hoče SZ doseči

svoje cilje, je v knjigi po vrnitvi v Jugoslavijo opisal Slobodan Pauljevič41.

Med emigranti je bilo največ kmetov (905), vojakov (791), delavcev (454),

študentov (503), intelektualcev (271), dijakov (247). Po nacionalnosti je bilo največSrbov (1120), Bolgarov (1016), Albancev (403), Hrvatov (320), Črnogorcev (296),

Madžarov (252), Makedoncev (222), Slovencev (101) (Marković 1987: 59). Ko je bil

po Stalinovi smrti in normalizaciji odnosov med Jugoslavijo in vzhodnoevropskimi

državami sprejet zakon o amnestiji, so se emigranti začeli vračati v Jugoslavijo.

39 V Jugoslavijo naj bi v letih 1949 do 1953 ilegalno prek meje prišlo več kot 700 oboroženih emigrantov, ki so imeli špijonske ali teroristične naloge. Približno 160 so jih jugoslovanske oblasti zajele, 40 je bilo ubitih v spopadih z jugoslovanskimi organi državne varnosti (Kržavac, Marković1987: 317). 40 Ministrstvo za notranje zadeve FNRJ je Belo knjigo izdalo leta 1951 in v njej predstavilo dokumente, ki naj bi dokazovali, da si je FNRJ spor prizadevala umiriti na miroljuben način, vendar je bila z nasprotne strani soočena s pritiski. Jugoslovanska Bela knjig je neke vrste propagandno gradivo, ki prikazuje le jugoslovansko plat zgodbe. Kritične presoje mora biti deležna tudi verodostojnost in zanesljivosti objavljenih dokumentov, zlasti zapisnikov zasliševanj in pričevanj pred sodišči, vendar to ni predmet naloge, zato na tem mestu na to le opozarjam. 41 Pauljević je pričevanje napisal v delu Strašno buđenje, ki je izšlo leta 1982. Gre za čas, ko so svoja pričevanja o mučenju, ki so ga izvajale jugoslovanske oblasti, začeli objavljati tudi jugoslovanski informbirojevci. Pri razumevanju in rabi pričevanj pa je potrebna velika mera previdnosti, saj je človeški spomin lahko podvržen zavestnim in nezavednim spremembam.

61

Vrnilo se jih je 1.336, v času bivanja v tujini jih je umrlo ali se je za njimi izgubila

vsaka sled 179, na tujem pa jih je ostalo 3.413. Zakon o amnestiji je dal pravico do

vrnitve celotni IB emigraciji z izjemo 380 oseb, ki so proti Jugoslaviji zagrešile

takšne zločine, da se niso mogle več vrniti (ibidem: 56). Po podatkih UDV se je med

leti 1954 in 1958 vrnilo 947 emigrantov (AS 1931, škatla 1051, Pregled IB

dejavnosti: 232).

Zaključimo lahko, da se je različnost jugoslovanskih narodov, ki je vseskozi

povzročala trenja v Jugoslaviji, v končni fazi pa povzročila tudi njen propad, tej

državi obrestovala vsaj v primeru informbirojevstva. Glavni razlog za različno

zastopanost informbirojevcev v posameznih republikah in ovira, da v Jugoslaviji niso

mogli imeti večjega vpliva, so bile prav razlike v njihovi nacionalni pripadnosti in

pogledu na vlogo narodov v državi, razlike v zgodovinah narodov, ki so razvili

različen odnos do Sovjetske zveze, razlike v razvitosti republik … Prežetost s

posebnimi interesi je informbirojevcem onemogočala medsebojno povezovanje in

sodelovanje. Zaradi tega in tudi zaradi budnosti UDV niso nikoli postali resnično

nevarni za jugoslovansko oblast, vseeno pa so ji povzročili veliko težav. Bili so

namreč predvsem orodje, s pomočjo katerega je Sovjetska zveza pridobivala

obveščevalne podatke.

62

3 INFORMBIROJEVSTVO NA SLOVENSKEM

3.1 Število slovenskih informbirojevcev

3.1.1 Odnos slovenskega partijskega vodstva do vprašanja informbirojevstva

Informbirojevstvo je bilo v Sloveniji manj razširjeno kot v drugih republikah

Jugoslavije. Razlog je bila zlasti specifična slovenska preteklost. Slovenci so bili v

svoji zgodovini vezani na srednjeevropski prostor in ne toliko na Rusijo, kot je to

veljalo za pravoslavne južnoslovanske republike. Med samim sporom se je Sovjetska

zveza opredelila do vprašanja Trsta in Koroške. Njena odločitev, da ne podpre

prizadevanj Jugoslavije, je bila verjetno tudi del strategije, kako to kaznovati zaradi

IB razkola, po drugi strani pa je sovjetska prepustitev Trsta Italiji in Koroške Avstriji

zmanjšala naklonjenost Slovencev do Stalina42.

Zasluge za nižje število informbirojevcev si je pripisovala tudi slovenska

UDV. Še pred objavo Resolucije IB so njeni sodelavci »uničili velik del sovražnikov,

ki bi ob resoluciji IB gotovo aktivirali svoje povezave – te niso bile nepomembne –, s

svojim delovanjem pa bi prav tam, kjer so delali in živeli, gotovo ustvarili ugodne

razmere za IB-jevsko delovanje«.43 V Sloveniji so bili pred sporom z Informbirojem

dachauski procesi. UDV je ocenjevala, da bi Resolucija IB obsojence teh procesov

»sigurno sovražno aktivirala.« Po njenem je bilo učinkovito tudi to, da je še pred

objavo Resolucije onemogočila skupino, na čelu katere naj bi bila Dragotin Gustinčičin Vinko Möderndorfer. Skupina naj bi zlasti med starimi komunisti in levičarsko

opozicijo v industrijskih središčih razvila in širila frakcionaško dejavnost (AS 1931,

škatla 1051, Izveštaj o IB-ovskoj delatnosti od 1948. godine, 5. 6. 1952).

Sodeč po zapisnikih sej Politbiroja CK KPS/ZKS44 in zapisnikih sestankov

Politbiroja KPS/ZKS z okrajnimi komiteji, je bilo informbirojevstvo le ena od vrst

opozicije, ki je v prvih povojnih letih v Sloveniji zavirala razvoj Partije in ki jo je

42 Za več o razlogih, zakaj je bilo informbirojevstvo v Sloveniji manj razširjeno kot v drugih republikah, glej 2. poglavje. 43 Prevedla J. K. 44 Politbiro CK KPS je bil do 2. kongresa KPS novembra 1948 edini vodilni partijski organ, saj je poleg funkcije izvršilnega organa deloval tudi kot plenum Centralnega komiteja. Na kongresu 1948 sta bila izvoljena ločena organa Centralni komite in Politbiro (Drnovšek 2000: 7–8).

63

bilo treba izkoreniniti45. Vodilni slovenski komunisti so IB-ju na sejah le redko

namenjali posebno pozornost, zelo verjetno pa je, da so zapisniki o razpravah glede

te problematike uničeni46.

Ker vpliv Resolucije Informbiroja v Sloveniji že v izhodišču ni bil tako velik

kot v nekaterih drugih jugoslovanskih republikah, naj bi bili partijski organi na nižjih

nivojih pri razkrivanju informbirojevcev preveč pasivni oziroma so podcenjevali

njihovo nevarnost za politični sistem. Politbiro CK KPS se je zato na svojih sejah

zavzemal za »večjo budnost« partijskih organizacij. »Nekaj okrajnih komitetov in

celic je izrazito popustilo v budnosti in disciplini,« je 13. januarja 1949 na seji

poročal Stane Kavčič47. Največ popuščanja je bilo po njegovih besedah čutiti v

Ljubljani, na raznih šolah in univerzi. »Pa tudi na drugih okrajih opažamo podobne

primere, primer Prevalje, kjer se član izjavi za IB, a ga celica izvoli za sekretarja.

/…/ Treba bo ostrejše postaviti, konkretno razkrinkavati kolebljivce, javno na

sestankih obračunavati z njimi kot z oportunisti in slabiči in jim ne dati IB baze«

(Drnovšek 2000: 126). Omenjeni sestanek sicer datira v čas, ko se še ni začela širša

politična akcija izključevanja domnevnih informbirojevcev iz KPS in njihovega

izročanja pristojnim represivnim organom – takšna akcija se je začela februarja 1949.

Ostra opozorila partijskega vodstva o domnevnem popuščanju pri razkrinkavanju

45 KPS je po sporu s Sovjetsko zvezo in vzhodnoevropskimi državami informbirojevce sicer videla kot opozicijo, ki ji je treba nameniti največ pozornosti, vendar je hkrati vodila tudi akcije proti ostankom raznih meščanskih strank (SLS, socialdemokratov, liberalcev). Zanje je ugotavljala, da niso nevarne v organizacijskem smislu, vendar pa govorijo nevarne parole in klevetajo. Po mnenju KPS so bili najbolj nevarni klerikalci, saj je njihovo delo temeljilo na verski osnovi. Na sejah Politbiroja so veliko pozornosti namenjali duhovščini, ki je sodila med najnevarnejšo opozicijo. Lidija Šentjurc je na konferenci s sekretarji okrajnih komitejev dala jasna navodila, kako naj se partijci obnašajo do duhovnikov. Ne bodo jih izključevali iz fronte, iz politične kontrole pa jih ne smejo spustiti, je poudarila. Zato jim je treba slediti, poslušati, kaj govorijo, jih opazovati, kako nastopajo, s kom se družijo in kako skušajo izvajati svojo politiko (AS 1589, škatla 4, Zapisnik konference z org. sekretarji okrajnih komitejev, 8. 2. 1951). 46 Iz arhivskega gradiva so bile po letu 1948 verjetno izločene občutljivejše teme. Martin Ivanič(1988: 924) za utemeljitev te domneve navaja poročilo o delu Zgodovinskega arhiva CK ZKS, ki govori o škartiranju gradiva med tržaško krizo, in izjavo Ivana Mačka-Matije, da so dokumente iz povojnih let uničili ob spopadu z Informbirojem in ob tržaški krizi. »Tega ob spopadu z Informbirojem seveda ne kaže razumeti že v letu 1948, temveč pozneje, ko se je spor zaostril do nevarnosti vojaškega posega,« meni Ivanič. V arhivskem gradivu manjkajo nekateri zapisniki sej, čeprav vemo, da so te bile. 47 V času, ko je prišlo do spora, je bil Stane Kavčič član Politbiroja CK KPS. Na dolgem seznamu političnih funkcij, ki jih je opravljal do leta 1972, ko je moral zaradi liberalistične politike odstopiti z vseh funkcij in se upokojiti, je tudi ministrovanje na različnih resorjih v LRS in članstvo v predsedstvu ZKS.

64

informbirojevcev je bilo slišati vse do Stalinove smrti, ko je začela napetost med

Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo pojemati.

Komisija CK KPS, ki je proučevala borbo Partije proti IB, z delom okrajnih

in mestnih komitejev ni bila zadovoljna. Okrajni in mestni komiteji so morali

kontrolni komisiji48 CK KPS do sredine leta 1951 mesečno pošiljati podatke o članih

KPS, ki so bili izključeni ali zaradi IB kaznovani z drugimi partijskimi kaznimi. Po

tem datumu kontrolna komisija od njih ni več zahteval mesečnih poročil, ampak

sprotno poročanje o »vsakem značilnejšem delovanju IB« (AS 1589, škatla 11; AS

1589, škatla 12, Kontrolna komisija). Matija Maležič49, sekretar Mestnega komiteja

KPS Ljubljana, je leta 1952 na konferenci s sekretarji okrajnih in mestnih komitejev

opozoril, da so partijske organizacije prepričane, da je IB popolnoma razkrinkan in

da ne predstavlja več politične nevarnosti.

»Slabost je v tem, da se to vprašanje obravnava ločeno od drugih političnih vprašanj,

kot da IB pri nas ni zbir vsega reakcionarnega, kar imamo, in izpada kot stvar, proti

kateri se naj bori samo UDV. Imamo vrsto podatkov, ki kažejo na to, da so partijski

komiteji reducirali to borbo samo na delovanje UDB, sami pa ne izkoriščajo UDB

metod borbe in tudi ne ostalih. Naša Partija ne čuti in ne reagira na IB propagando. Vsa

trimesečna poročila OK za VI. trimesečje 1951 ne govore o IB, kot da tega problema

sploh ni. Vse seje birojev OK, plenumov, s par izjemami, ne govore o IB, kot da tega

problema sploh ni. OK ne pošiljajo na Kontrolno komisijo CK poročil o izključitvah

zaradi IB, čeprav je to Kontrolna komisija zahtevala. Obrazložitve izključitev zaradi IB

so zelo formalne. Partijske organizacije se nikjer ne poglabljajo v to, kako je človek

postal IB. Nikdar ni govora o oblikah borbe proti tem refiniranim metodam dela IB. Iz

vsega tega se vidi, da imajo naše OPO in OK prilično zastarele metode borbe proti IB,

da se ne zavedajo nevarnosti, če ne bomo budni« (AS 1589, škatla 4, Zapisnik

konference s sekretarji OK in MK: 19).

Podobne opombe zoper delo nižjih partijskih organizacij je imel partijski vrh

tudi za ostale republike. Na eni strani so nižje partijske organizacije preveč površno

sprejemale nove člane v Partijo, zato se je dogajalo, da so se za IB opredeljevali tisti,

ki so šele prišli, v nekaterih primerih pa so bili informbirojevci celo izvoljeni na

48 Naloga kontrolne komisije je bila boriti se za pravilno razumevanje statuta KPJ. Do konca 40. let je delovala le zvezna kontrolna komisija, zaradi njene preobremenjenosti z novimi primeri zaradi IB pa so bile pozneje ustanovljene še republiške kontrolne komisije. 49 Poleg partijskih funkcij je bil Maležič med leti 1945 in 1947 tudi podpolkovnik UDV za Slovenijo.

65

vodilna mesta na lokalnem nivoju, so opozarjali člani kontrolnih komisij na posvetu

v Beogradu. Po drug strani so partijske organizacije delale napake, ko so kot

informbirojevce opredelile ljudi, ki to niso bili. Prav tako so partijske organizacije

pogosto vodile napačno politiko do informbirojevčeve družine, razvezo zakonske

zveze so na primer zahtevale še preden je bila sprejeta dokončna ocena o njegovem

sovražnem delovanju. »Posamezne partijske organizacije izključenega po liniji IB

avtomatsko odpustijo z dela, čeprav ni bil aretiran oziroma je izpuščen iz zapora.

Namesto da bi ga le zamenjale z vodilnega mesta, ga ne zaposlijo«50 (AS 1589,

škatla 33, Referat s posveta na KK CK ZKJ v Beogradu, januar 1951).

3.1.2 Izključitve iz Komunistične partije Slovenije

Val izključitev iz KPJ in aretacij se je začel v začetku leta 1949. Od junija

1948, ko je izbruhnil spor, pa do konca leta 1948 si je KPJ še vedno prizadevala, da

bi ga ublažila. Z represijo je začela jugoslovanska oblast preganjati informbirojevce

šele, ko je postalo jasno, da je razkol dokončen.

Čeprav so bili med Slovenci dejanski zagovorniki Resolucije IB – to dokazuje

propagandno, sabotažno in diverzantsko delo IB ilegalnih skupin in slovanskih IB

emigrantov – je bila akcija boja proti informbirojevcem večinoma usmerjena proti

takim, ki so le kritizirali to ali ono napako državnih oblasti. Osebni dosjeji obsojenih

informbirojevcev pričajo o tem, da je za kaznovanje z večletnim prisilnim delom

zadoščala že v ozkem krogu znancev izrečena izjava, da se v Jugoslaviji slabo živi,

kar je bilo v času gospodarske osamitve države in hudega povojnega pomanjkanja

prej objektivno dejstvo kot jasen dokaz podpore Stalinu. Izraz informbirojevec je

postal sinonim za kogar koli, ki ni bil zadovoljen z družbenimi razmerami ali je

razmišljal – ne nujno deloval – drugače, kot je določala Partija.

Na takšen način so politično realnost razumeli tudi vodilni slovenski partijci.

Na sejah in plenumih so poudarjali, da so na liniji informbirojevstva vsi

oportunistični, kolebljivi, malodušni in špekulantski elementi znotraj Partije in proti

50 Prevedla J. K.

66

vsem se je bilo treba boriti. Boris Kraigher51 je na drugem plenumu CK KPS, ki je

bil 15. in 16. aprila 1949, v referatu o aktualnih političnih vprašanjih dejal, da pri

vprašanju IB ni najpomembnejše, ali kot sovražniki socializma odkrito delujejo,

ampak je bistvena borba za trdnost partijske organizacije. »Bistvena je borba te

organizacije proti pojavom oportunizma in nevere v ljudske sile in v tej borbi se

mora Partija čistiti, brez ozira na to, če gre pri tem istočasno za odkrito protidržavno

delovanje sovražnikov socializma, ali ne« (AS 1589, škatla 1, Zapisnik II. plenarnega

zasedanja CK KPS, 15.–16. 4. 1948). Podobo stališče je dve leti pozneje zagovarjala

Lidija Šentjurc52. Partijo je treba obrusiti, da bo takšna, kot je bila pred vojno, da bo

primer dosledne politike revolucije, je dejala na konferenci sekretarjev okrajnih

komitejev. Informbirojevce je trebe izključiti ne le kot informbirojevce, ampak tudi

kot »paničarje« in »demoralizatorje«. »Ali je zavesten ali nezavesten IB-jevec, to ni

vprašanje, ampak je važen efekt njegovega dela« (AS 1589, škatla 4, Zapisnik

konference z org. sekretarji okrajnih komitejev, 8. 2. 1951).

Do konca leta 1948 se je po podatkih slovenske UDV za resolucijo IB odkrito

izreklo 250 ljudi, od tega okrog sto članov Partije, ostalo pa so bili nepartijci.

Kolebalo je še dodatnih 300 ljudi. Številke so okvirne (AS 1931, škatla 1051,

Izveštaj o IB-ovskoj delatnosti od 1948. godine: 2–4).

Po podatkih Kontrolne komisije je bilo v letih 1948 in 1949 iz KPS zaradi

Informbiroja izključenih 316 članov. Ta številka po mnenju avtorjev poročila ni bila

visoka; pri 43.672 članih Partije leta 1950 je predstavljala »neznaten procent

članstva« (AS 1589, škatla 33, Letno poročilo Kontrolne komisije CK KPS za 1949:

5). V naslednjih letih je komisija zabeležila sledeče podatke o izključitvah: leta 1950

je bilo iz Partije izključenih 21 članov, leta 1951 34 članov53, leta 1952 pa 80 članov

(AS 1589, škatla 33, Letno poročilo Kontrolne komisije KPS za 1951, tabela; AS

1589, škatla 33, Letno poročilo Kontrolne komisije ZKS za 1952: 6). Okrepljen

mednarodni položaj Jugoslavije zaradi navezave na Zahod in Stalinova smrt marca

1953, so povzročili, da informbirojevci v očeh vodilnih jugoslovanskih politikov niso

51 Od junija 1946 do decembra 1953 minister za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije. Član Politbiroja oziroma Izvršnega komiteja CK KPS/ZKS je bil od leta 1942 do 1963. V letih 1948 do 1967 je bil član CK KPJ/ZKJ. 52 Ko je prišlo do spora med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, je bila članica Politbiroja CK KPS, ministrica za komunalne zadeve LRS, zvezna in republiška poslanka. 53 V nekaterih pregledih kontrolna komisija navaja, da je bilo leta 1951 izključenih 54 članov. Verjetno gre za napako.

67

več predstavljali tolikšne grožnje za politični sistem kot neposredno po izbruhu

spora. Kljub temu je tudi po letu 1954 prihajalo do posamičnih primerov aretacij in

kaznovanj.

Tabela 5: Članstvo v KPS od 1947 do 1956

Leto Število članov v začetku leta Sprejeti med letom Izključeni med letom Članstvo konec leta*1947 12.077 6.690 768 24.0861948 24.086 15.577 738 38.6351949 38.635 7.798 2.053 43.6721950 43.672 5.573 1.346 48.6731951 48.673 6.309 2.603 52.5251952 52.525 5.330 4.077 54.8021953 54.809 915 4.368 52.3631954 52.363 707 4.062 48.9031955 48.903 803 4.077 48.6131956 48.613 1.185 4.368 47.637

Vir: Gojko Stanič, Članstvo revolucionarne avantgarde (1983: 160).

* V številu članstva konec leta so upoštevani tudi tisti, ki so med letom umrli ali iz različnih razlogov zapustili KPJ (niso bili izključeni), ter priseljenci, člani KPJ iz drugih republik.

Če podatke o gibanju članstva v KPJ primerjamo s podatki o izključitvah

zaradi informbirojevstva, ugotovimo, da so izključitve zaradi IB v letih 1948 in 1949

predstavljale 11,33 odstotka vseh izključitev v teh dveh letih. Leta 1950 so

izključitve zaradi IB predstavljale 1,56 odstotka vseh izključitev, leta 1951 1,31

odstotka, leta 1952 pa 1,96 odstotka. Če vzamemo, da je bilo v KPS/ZKS od 1948 do

1953 povprečno 41.518 članov na leto, je skupno število izključenih zaradi

informbirojevstva v teh letih predstavljalo 1,09 odstotka članstva.

To je resda zanemarljivo, vendar je vprašanje, ali so podatki o izključitvah,

čeprav so uradni in navedeni v partijskih dokumentih, zanesljivi. Partija je

informbirojevstvo prikazovala kot majhno in obrobno težavo, ki da ni prizadela

njenih vrst, zato je z ocenami o številu izključenih morda prikazovala boljše stanje,

kot je bilo v resnici. Tito je tako v novoletni poslanici leta 1949 sporočil, da je bilo iz

Partije izključenih le nekaj ljudi. »Iz vrst naše Partije je izpadlo nekaj desetin

preziranih izdajalcev, ki so prišli vanjo iz karierističnih pobud in so bili vedno na pol

izven Partije« (Ljudska pravica, 1. 1. 1949: 1). Novembra istega leta je

kominformovsko opozicijo kot zanemarljivo označil tudi Milovan Djilas. Vendar pa

je bilo po neki oceni, ki jo je objavil Ivo Banac, iz Partije samo od 1. januarja 1950

do 1. avgusta 1951 izključenih 7.700 članov. V Sloveniji naj bi bilo v tem času

68

izključenih 350 ljudi, po uradnih podatkih UDV in KPS pa v obeh letih le 55. Namig,

da je bilo iz Partije izključenih več članov, kot je KPJ uradno objavljala, naj bi bila

kampanja za sprejemanje novih članov, ki se je začela leta 1948 (1990: 146–147). V

Sloveniji je bil leta 1948 na novo sprejetih 15.577 članov, kar je še enkrat več kot

leto prej ali pozneje. Po sporu je Partija z namenom, da bi okrepila svoje vrste in

razširila politično zaledje, široko odprla svoja vrata, porast članstva v tem času pa je

treba pripisati tudi ukinitvi SKOJ-a leta 1948 (Režek 2005: 41).

Da uradni podatki o številu izključenih zaradi Informbiroja za Slovenijo

verjetno niso verodostojni, nam dokazujejo tudi nasprotujoče si ugotovitve partijskih

organov. Kontrolna komisija je tako leta 1957 navedla, da je vodila posebno

evidenco o izključitvah zaradi IB do leta 1950. Poročilo navaja, da je bilo do takrat

izključenih 494 članov ZK. Po oceni iz leta 1957 je bilo vseh izključenih, ki so bili

pozneje aretirani ali pa so samo kolebali za IB, približno 600 (AS 1589, CK ZKS III.,

Kontrolna komisija, Poročilo o IB v Sloveniji, 12. 1. 1957: 1). Kot smo videli, je

kontrolna komisija pred tem navajala, da je bilo v letih 1948 in 1949 izključenih 316

oseb, če prištejemo še izključene v letu 1950, pridemo do drugačnega podatka, in

sicer da je bilo izključenih 33754 oseb.

3.1.3 Aretacije in kaznovanje informbirojevcev

Vsi izključeni iz KPJ niso bili aretirani in kaznovani, tako da števila

izključenih ne moremo izenačiti s številom tistih, proti katerim je ukrepala UDV.

Kontrolna komisija CK ZKS je marca 1954 sestavila seznam slovenskih

informbirojevcev. Zabeležila je 2.275 oseb, ki so se opredelile za IB ali kolebale v tej

smeri. V policijskem postopku je bilo do tedaj 731 ljudi. Iz teh podatkov UDV je tudi

54 Žal si pri natančnem ugotavljanju števila izključenih iz KPJ ne moremo pomagati s seznamom informbirojevcev (AS 1931, škatla 1050). Seznam obsega več kot 2000 imen evidentiranih informbirojevcev, a natančni podatki o delovanju med vojno, članstvu v Partiji in razlogih za izključitev so navedeni le za 373 oseb. Sistema, po katerem so bile nekatere osebe v seznamu natančno opisane, za druge pa je zabeleženo le ime, datum in kraj rojstva ter opomba (na primer izbrisan iz seznama IB, pobegnil v tujino, demobiliziran iz JLA …) nisem mogla ugotoviti. Še najbolj verjetno je, da so sestavljavci seznama sprva želeli pripraviti čim bolj izčrpen pregled, nato pa so to prakso opustili in le beležili najosnovnejše podatke o osebah.

69

videti, da precejšnje število – slaba tretjina – tistih, ki so bili aretirani zaradi

informbirojevstva, sploh ni bilo članov Partije.

Tabela 6: Slovenski informbirojevci v policijskem postopku do leta 195455

Leto Aretirani Izpuščeni iz preiskave Upravno kaznovani Sodno kaznovani Člani ZKS Nečlani ZKS1948 102 31 40 31 50 521949 265 61 180 24 248 171950 46 16 12 18 27 191951 123 63 19 41 76 471952 161 64 62 35 75 861953 34 5 21 8 28 6

Skupaj 731 240 334 157 504 227

Vir: Aleš Gabrič, Informbirojevstvo na Slovenskem (1993: 170).

Leta 1954 se je večina kaznovanih že vrnila s prestajanja kazni na družbeno

koristnem delu. UDV je ohranila nadzor nad njimi, vendar pa zaradi popuščanja

napetosti med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo po Stalinovi smrti in podpisa

beograjske deklaracije56 leta 1955 jugoslovanski politični vrh informbirojevcev ni

mogel več obravnavati kot domačih izdajalcev.

Junija 1953, dva meseca po Stalinovi smrti, so Jugoslavija ter Sovjetska zveza

in satelitske države začele obnavljati zaradi spora uničene odnose. 8. julija 1953 je

Tito objavil dekret o amnestiji informbirojevskih zapornikov, ki so bili na Golem

otoku in v drugih koncentracijskih taboriščih (Pirjevec 1995: 220). Po letu 1954 je

bilo na novo aretiranih le še nekaj oseb. Šlo je za ljudi, ki so bili dejavni kot IB

55

Podatki, ki jih je sproti objavljala UDV, se nekoliko razlikujejo od podatkov v tabeli. Zaradi IB propagande in sovražnega delovanja so sodelavci UDV leta 1948 aretirali 112 ljudi. Leta 1949 so sodelavci UDV prijeli 225 informbirojevcev, obsodili so jih 15, na Mermer so jih poslali 185, iz preiskave pa so jih izpustili 70. Leta 1950 je bilo odkritih 150 informbirojevcev. Leto pozneje so na novo registrirali 178 informbirojevcev, od tega jih je odkrito proti oblasti nastopalo 123, 55 pa je bilo klevetnikov. Leta 1952 je bilo razkritih približno 170 informbirojevcev in klevetnikov. Večino aretacij je UDV izpeljala do leta 1953 (AS 1931, škatla 1051, Izveštaj o IB-ovskoj delatnosti od 1948. godine: 4, 9). 56 Beograjska deklaracija, ki sta jo 2. junija 1955 podpisala Tito in novi sovjetski predsednik Nikita Hruščov, je bila uradno znamenje pomiritve med državama. Titu je uspelo, da so se Sovjeti v bistvu odrekli dogmi demokratičnega centralizma in priznali pravilnost jugoslovanske teze o različnih poteh v socializem. Sovjeti so pristali na to, ker so menili, da bo Tito, če nagradijo njegovo samoljubje, pohlevno stopil v socialistični tabor (Pirjevec 1995: 223).

70

emigranti, po sprejetju zakona o amnestiji pa so se – verjetno ne prostovoljno – vrnili

v Slovenijo57.

Dogodki v SZ in njenih satelitih leta 1956 (razpust Informbiroja kot

koordinativnega organa komunističnih partij, obračun vojske z delavskimi

demonstranti na Poljskem, intervencija Rdeče armade na Madžarskem) so povzročili

novo zaostritev odnosov med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Posledično se je v

drugi polovici 50. let vprašanje boja proti informbirojevcem spet zaostrilo. Oblast je

za lažji nadzor na novo sestavila evidence informbirojevcev in jih na podlagi

njihovega odnosa do oblasti po odsluženi kazni kategorizirala v štiri skupine. Ker je

šlo za obsežno akcijo zbiranja podatkov in ker je kontrolni komisiji te pomagala

zbirati tudi UDV, Aleš Gabrič v letih 1957 in 1958 zbrane podatke ocenjuje kot

verjetno najnatančnejše (1993: 172).

Kategorizacijo informbirojevcev so republiške kontrolne komisije izpeljale na

zahtevo CK ZKJ58. Namen diferenciacije je bil preprečiti vpliv »nepopravljivih« na

tiste, ki so bili sicer pasivni, vendar nezadovoljni s svojim položajem. Z

diferenciacijo bi dosegli politično izolacijo tistih, ki so še kar sovražno delovali proti

ZKJ, za tiste, ki so postali politično aktivni na liniji, ki jo je zagovarjala ZKJ pa ni

bilo več razloga, da bi jih obravnavali kot informbirojevce.

S kategorizacijo so uvedli štiri kategorije informbirojevcev. V prvo so sodili

tisti, ki niso zagrešili večjih napak in ki so pozneje postali aktivni v družbeno-

političnem življenju ter so »pravilno« razumeli politične razmere. Ti so izpolnjevali

pogoje za ponovni sprejem v Partijo. V drugo kategorijo so sodili tisti, ki so bili

aktivni v družbeno-političnem življenju, vendar še niso bili primerni za sprejem v

ZKJ. Tem je bilo treba pomagati, da bi čim prej prešli v prvo kategorijo. V tretji

kategoriji so bili tisti, ki so spregledali svoje napake, vendar so se obnašali pasivno.

Tudi njim je bilo treba pomagati pri iskanju za sistem pravih odgovorov. V četrti

kategoriji pa so bili tisti, ki so se še naprej sovražno obnašali. Njim je bilo treba z

vsemi sredstvi onemogočati delovanje in jih držati v politični in družbeni izolaciji

57 Bivši emigranti, ki so bili obsojeni po vrnitvi v Slovenijo, so bili Franček Majcen, Savo Vrtačnik in Rudi Filej. 58 Pismo z utemeljitvijo, zakaj je potrebna kategorizacija in diferenciacija informbirojevcev, in navodili, kako diferenciacijo izpeljati, je Aleksander Ranković na republiške CK poslal 17. maja 1948.

71

(AS 1589, škatla 78, Centralnom komitetu Saveza komunista Slovenije Drugu Mihi

Marinku).

Precejšnje število ljudi je bilo že takoj po uvedbi kategorizacije izločenih s

spiska informbirojevcev. Kontrolna komisija, ki je s pomočjo partijskih organizacij

izpeljala kategorizacijo, navaja, da je s spiska že v izhodišču izločila 529 ljudi. Med

temi je bilo precejšnje število takih, ki niso bili nikoli člani ZK ali pa se njihovega

članstva ni dalo ugotoviti. »To so predvsem sorodniki, osebni prijatelji in znanci

tedaj aktivnih IB-jevcev, ki so vedeli za protipartijsko dejavnost, pa istih niso

prijavili ali pa niso odobravali ukrepov, ki so bili od državnih organov podvzeti proti

njim.« Večje število izbrisanih s seznama je bilo tudi takih, ki so bili iz članstva v

ZKJ izključeni zaradi »splošne neaktivnosti, malomeščanstva, zapadne orientiranosti,

odpora do zadružništva, verskih vprašanj in ostalih slabosti,« so razloge za njihov

izbris s seznama navajali sodelavci UDV. »Ker so pa njihove izključitve sovpadale v

čas najostrejšega boja proti IB-ju, so jih zaradi enostranske ocene njihovega

zadržanja osumili, da so se opredelili za resolucijo IB. Iz materialov in vzrokov

izključitve in poznejšem zadržanju izključenih je razvidno, da niso imeli ničesar

skupnega z IB-jem« (AS 1589, škatla 78, CK ZKJ III., Informacija o politični

aktivnosti in položaju bivših pripadnikov IB: 3).

Število informbirojevcev je bilo po uvedbi kategorizacije fluidno59, saj so

nekdanji informbirojevci prehajali med kategorijami, običajno v vedno nižjo. Zaradi

tega se zastavlja vprašanje, koliko informbirojevcev je dejansko bilo na Slovenskem,

saj se z leti njihovo število spreminja, ker je oblast nekatere izločala s svojega spiska.

Gabrič (1993: 173), sklicujoč se na podatke kontrolne komisije ob kategorizaciji,

ugotavlja, da je bilo v Sloveniji okrog tisoč informbirojevcev. V prvi kategoriji naj bi

bilo 74 oseb, v drugi 106 oseb, v tretji 530, v četrti pa 57 oseb. 108 oseb naj bi do

tedaj pobegnilo, 29 jih je umrlo, 99 jih je bilo ponovno sprejetih v Partijo, 151 pa naj

59 Tako je Analiza kategorije bivših informbirojevcev (AS 1931, škatla 1051), ki jo je leta 1963 objavila UDV, navajala sledeče podatke. Neposredno po uvedbi kategorizacije je bilo v prvi kategoriji 75 oseb, v drugi 100 oseb, v tretji 507 oseb in v četrti 54 oseb. 442 oseb je bilo nerazporejenih. Skupaj je torej bilo 1178 oseb opredeljenih kot informbirojevci. Leta 1961 je bilo v prvi kategoriji 89 oseb, v drugi kategoriji 137 oseb, v tretji 594 oseb in v četrti 44 oseb. Leta 1962 je bilo v prvi kategoriji 109 oseb, v drugi 127 oseb, v tretji 609 oseb in v četrti 31 oseb. Leta 1963 je bilo v prvi kategoriji 71 oseb, v drugi 138 oseb, v tretji 493 oseb in v četrti 15 oseb. Nekategoriziranih je bilo 218 oseb.

72

bi jih bilo izbrisanih s spiska IB. To je skupaj 115460 oseb, od katerih pa po mnenju

Gabriča lahko odštejemo izbrisane s spiska. Radovan Radonjić je za Slovenijo

navedel podatek o 934 informbirojevcih (1985: 75). Šef odseka UDV Tone Turnher

je v svojem poročilu leta 1959 povedal, da je takrat na teritoriju Slovenije živelo še

917 bivših informbirojevcev61 (AS 1931, škatla 1051, Referat i diskusija po službi za

pračenje aktivnosti lica osudjivanih i kažnjavanih zbog nepriajteljske delatnosti na

liniji rezolucije ib-a i neprijateljske kampanje IE Kine i drugih protiv FNRJ u 1958

godini, sa savetovanja održanog u SDSUP-u dne 14. IV. 1959 u Beogradu: 16).

Skupno tem podatkom je, da navajajo osebe, ki so še sodile med informbirojevce po

letu 1958, torej takrat, ko so republiške kontrolne komisije že izpeljale diferenciacijo

in ko so bile s seznama nekatere osebe že izločene, druge so se odselile ali optirale za

Italijo, nekaj pa je bilo še nerazvrščenih.

V LR Sloveniji je bilo že od leta 1954 zabeleženih 2275 oseb62, ki naj bi se

kot »kolebljivci« ali »simpatizerji« javno, tajno ali kako drugače izrekli za IB.

»Danes jih je na teritoriju LR Slovenije še cca. 1600, ostali pa so se odselili ali pa je

bilo kasneje ugotovljeno, da njihovo inkliniranje na IB ni bilo resno,« je v poročilu63

z naslovom Informbiro zapisala UDV (AS 1931, škatla 1051, Informbiro: 1).

Podatke o tem, koliko je bilo v Sloveniji informbirojevcev, prinaša tudi leta 1960

pripravljena Analiza sovražnega delovanja IB-jevskih elementov in napotki za delo

(AS 1931, škatla 1051). Leta 1958 je bilo v Sloveniji skupno evidentiranih 1612

informbirojevcev, od tega jih je bilo priprtih 731, 881 pa jih ni bilo v kazenskem 60 Iz poročila, na katero se sklicuje Gabrič, je razvidno, da so pristojni organi v postopku diferenciacije in grupacije našteli še 1970 oseb, ki naj bi se prikrito ali odkrito izjavile za IB. V prvi fazi je bilo obravnavanih 1483 oseb, razporejenih jih je bilo 1154, za 172 oseb ni bilo ugotovljeno bivališče, ostali pa so bili že med akcijo izločeni, »ker je bilo iz materiala razvidno, da niso imeli ničskupnega z IB-jem.« Državni sekretariat za notranje zadeve je ob ponovnem pregledu kartotek odkril še 315 oseb, ki so bile kaznovane ali osumljene zaradi IB. Njihovo preverjanje je zato še potekalo (AS 1589, škatla 78, Delo kontrolne komisije CK ZK Slovenije v letu 1958: 4). Skupno je bilo torej odprtih še 487 primerov, zaradi tega je Gabričev sklep, da je bilo v Sloveniji približno tisočinformbirojevcev, po mojem preuranjen. 61 Iz Turnherjeve navedbe v poročilu ni razvidno, katere osebe sodijo v to število. Če bi med 917 uvrščal vse evidentirane osebe, bi lahko to njegovo navedbo razumeli kot napako, saj ostala poročila UDV navajajo, da je bilo v tistem času v Sloveniji evidentiranih še približno 1600 informbirojevcev. 62 Seznam teh oseb je v Arhivu RS shranjen pod oznako AS 1931, škatla 1050. Po mojih seštevkih je na seznamu približno 2170 oseb. Eden od razlogov, zakaj je prišlo do razhajanja v številkah, so morda napake, ki so nastajale pri pripravi seznama. Nekatera imena so, denimo, na seznamu napisana po dvakrat. Te podvojitve so bile pozneje (verjetno konec 50. let, ko so bile napisane opombe o kategorizaciji) popravljene. 63 Poročilo ni označeno z datumom nastanka, a ker se sklicuje na pismo CK ZKJ iz 17. maja 1958 in ker informbirojevce že razvršča po leta 1958 uvedeni kategorizaciji, lahko utemeljeno sklepamo, da je nastalo kmalu po letu 1958, najverjetneje leta 1959.

73

postopku. Od skupnega števila priprtih jih je bilo sodno ali upravno kaznovanih 491

(157 jih je bilo obsojenih na rednih sodiščih, upravno kaznovanih z družbeno

koristnim delom pa 334). 240 jih je bilo izpuščenih iz preiskave. Od obsojenih in

administrativno kaznovanih jih je bilo 326 poslanih na Mermer, 155 jih je kazen

prestajalo v Bileči, osem jih je bilo na družbeno koristnem delu v Sloveniji, dva pa

sta bila v kazensko popravnih domovih v Sloveniji.

UDV navedene številke navaja v več svojih poročilih, vendar ti podatki o

aretiranih in kaznovanih verjetno še vedno niso dokončni. Kontrolna komisija jih je

navajala že leta 1954, oblast in UDV pa sta se v svojih poročilih nanje sklicevali še

leta 1963. To poraja dvom o natančnosti podatkov, saj so obstajali tudi po letu 1954

posamezni primeri aretacij. Da so številke nezanesljive, bi lahko sklepali tudi iz

poročila Toneta Turnherja iz leta 1959. Pravi, da je bilo leta 1958 in v prvih mesecih

1959 na novo odkritih še 56 informbirojevcev (AS 1931, škatla 1051, Referat i

diskusija po službi za pračenje aktivnosti lica osudjivanih i kažnjavanih zbog

nepriajteljske delatnosti na liniji rezolucije ib-a i neprijateljske kampanje IE Kine i

drugih protiv FNRJ u 1958 godini, sa savetovanja održanog u SDSUP-u dne 14. IV.

1959 u Beogradu: 16). Teh oseb stare statistike, na katere se je še leta po njihovem

nastanku sklicevala UDV, niso zajemale. Gotovo pa so podatki nepopolni še vsaj

zaradi tega, ker ne vključujejo vseh obsojenih pred vojaškimi sodišči. Poleg tega

kontrolna komisija ni vodila ločenih statistik po nacionalni pripadnosti, ampak je

beležila vse, ki so se kot informbirojevci znašli na ozemlju republike.

Podatka o številu obsojenih pred vojaškimi sodišči v arhivskem gradivu – v

poročilih in zapisnikih – ni. Iz gradiva UDV, objavljenega v začetku 60. let, je

razvidno, da je bilo takih oseb v Sloveniji vsaj 109. Sicer naj bi bilo vseh

informbirojevcev v JLA vsaj 12664, v UDV vsaj 1265, v notranji upravi pa vsaj 1366

64 Od tega jih je bilo 65 obsojenih pred vojaškimi sodišči, 16 pred civilnimi sodišči, deset jih je bilo upravno kaznovanih, trije so bili aretirani in izpuščeni iz preiskave, štirje so bili le izključeni iz KPJ, 17 jih je bilo odpuščenih iz JLA, trije so bili upokojeni, osem pa jih je bilo med leti 1948 in 1956 le evidentiranih, vendar proti njim ni bilo izvedenih nobenih ukrepov. Po stažu oziroma činu je bilo 13 vojakov, enajst podoficirjev, štirje zastavniki, 21 podporočnikov, 31 poročnikov, 29 kapetanov, sedem majorjev, trije podpolkovniki, polkovnik, dva vojna uslužbenca in štirje civilisti, zaposleni v JLA (AS 1931, šk. 1051, Analiza kategorije bivših informbirojevcev: 4). Poročilo ne navaja, katere narodnosti so bili in v kateri republiki so bili obsojeni. 65 Pred vojaškimi sodišči jih je bilo obsojenih šest, upravno kaznovan je bil eden, dva sta bila aretirana in izpuščena iz preiskave, eden je bil odstranjen s položaja, dva pa sta bila le izključena iz KPJ (ibidem).

74

(AS 1931, škatla 1051, Analiza kategorije bivših informbirojevcev: 3, 4). Ti podatki

niso natančni, predstavljajo pa minimalno število oseb, ki naj bi bile obsojene pred

vojaškim sodiščem ali naj bi se v navedenih institucijah postavile na Stalinovo stran.

Številčni pregled (najverjetneje sestavljen leta 1963) namreč navaja število

informbirojevcev, ki so tedaj živeli na območju Slovenije. Iz seznama so tako

izločeni tisti, ki so umrli, se odselili v druge republike, pobegnili v tujino, so bili

izseljeni ali so bili izločeni s seznama IB.

Zastavlja se nam vprašanje, koga naj danes obravnavamo kot

informbirojevca. Ali je v to kategorijo sodilo le 491 sodno in upravno kaznovanih

oseb, 731 priprtih, 1612 evidentiranih leta 1958 ali kar vseh 2275, ki naj bi se izrekle

za IB, vendar se je pozneje izkazalo, da mnoge niso mislile resno, zato se UDV ni

več ukvarjala z njimi. Če kot informbirojevce opredelimo vse, za katere je oblast

menila, da so na strani Sovjetske zveze, je v to kategorijo vsaj nekaj časa (dokler se

ni izkazalo, da sum ne drži) sodila vsaka od 2275 oseb. Če v to kategorijo štejemo le

tiste, ki so bili neposredno prizadeti s strani represivnih organov, pa naj bi se po

uradnih, vendar netočnih podatkih njihovo število omejilo pri 731.

Zlo infombirojevstva je bilo prav to, da je že sum, ki se je pozneje morda

izkazal kot neutemeljen, zaznamoval življenje posameznika. Četudi nekdo ni bil v

kazenskem postopku, je sum, da je na strani IB, lahko imel negativne posledice za

njegovo zasebno življenje in družino. Vsi aretirani niso bili kaznovani. Razlog za to

naj bi najpogosteje bilo njihovo iskreno obnašanje med preiskavo, pomanjkanje

dokazov za izrek kazni, majhni prekrški, lažne prijave … Del aretiranih, ki niso bili

obsojeni, je ostal na svojih položajih, drugi pa so občutili posledice: odpuščeni so bili

z dela, kompromitirani v javnosti in podobno. Večina je bila izključenih iz KPJ,

vendar pozneje ponovno sprejetih v partijske vrste (AS 1931, škatla 1051, Pregled

bivših, osudjivanih i kažnjavanih pristalica IB: 4).

Koliko oseb, ki so bile evidentirane kot informbirojevci, je dejansko bilo na

strani Sovjetske zveze in koliko je bilo le navadnih kritikov, ali pa še to ne, verjetno

ne bo nikoli znano. Kot smo videli, se navedeni podatki med seboj razhajajo in so

zaradi neupoštevanja nekaterih novih primerov nepopolni, zato nas puščajo v dvomih

66 Pred vojaškim sodiščem jih je bilo obsojenih sedem, pred civilnim pa eden. Dva sta bila upravno kaznovana z družbeno-koristnim delom, eden je bil aretiran, vendar izpuščen iz preiskave, dva pa sta bila odstranjena s položaja (ibidem).

75

že pri določitvi natančnega števila oseb, ki jih je oblast opredeljevala kot

informbirojevce.

3.2 Socialna struktura informbirojevcev na Slovenskem

Proti koncu leta 1950 je bilo v socialnem sestavu KPS 55 odstotkov delavcev,

dobrih 16 odstotkov kmetov, približno 29 odstotkov pa nameščencev, študentov in

izobražencev (Drnovšek 2000: 228). Povečevanje števila članov po letu 1948 je

nekoliko vplivalo na socialni sestav Partije; znižal se je delež delavcev, odstotek

izobražencev in uslužbencev pa se je povečeval67.

Po mnenju slovenskih partijskih voditeljev je bil delež nameščencev in

inteligence previsok. Boris Kraigher je dejstvo, da se povečuje število članov iz vrst

inteligence in zmanjšuje število delavcev, na 2. plenumu CK KPS označil kot

nenormalno. V borbi proti »oportunizmu in malodušju v Partiji pod krinko

Informbiroja« se je najbolje izkazal delavski razred. »Vendar imamo tu sorazmerno

zaostajanje v sprejemanju novih članov. Inteligenca, ki je pokazala, kot je to

naravno, največ oportunizma in kolebanja, pa prihaja v Partijo s povečanim tempom«

(AS 1589, škatla 1, Zapisnik II. plenarnega zasedanja CK KPS 15. in 16. 4. 1949:

12). Da bi vodilni v KPJ preprečili nadaljevanje tega procesa, so februarja 1951 v

sozvočju z direktivnim pismom CK KPJ in v skladu z zahtevami po proletarizaciji

Partije sklenili skrajšati oziroma odpraviti kandidatski staž za delavce in kmete, na

drugi strani pa predlagali podaljšanje kandidatskega staža za nameščence in

izobražence (Režek 2005: 41).

UDV in KPS/ZKS sta vodili evidence o socialnem sestavu informbirojevcev.

Med 316 izključenimi iz KPS leta 1948 in 1949 je bilo veliko oseb iz skupine

svobodnih poklicev in nameščencev (v to skupino so sodili tudi izobraženci) ter

skupine študentov in dijakov. Čeprav je v tem času večina partijskega članstva, kar

34.920 oseb, prihajala iz vrst delavcev in kmetov, je bilo po podatkih kontrolne

komisije iz Partije v prvih dveh letih spora izključenih le 84 oseb iz te skupine, to je 67 Leta 1948 je bilo v članstvu KPS 58 odstotkov delavcev, 10 odstotkov kmetov, 27 odstotkov intelektualcev in nameščencev ter 5 odstotkov ostalih. V socialni strukturi KPJ leta 1948 so bila razmerja sledeča: 49 odstotkov revnih kmetov in vaških proletarcev, 29 odstotkov delavcev, 14 odstotkov intelektualcev in 7 odstotkov ostalih (Stanič 1983: 68).

76

0,24 odstotka vseh kmetov in delavcev, ki so bili takrat člani KPS. Iz vrst

nameščencev in svobodnih poklicev je bilo 7.669 članov Partije. Od tega jih je bilo

zaradi IB izključenih 143 (sedem predavateljev pedagoških šol in učiteljev, pet

profesorjev in docentov na univerzi, devet srednješolskih profesorjev in ravnateljev

gimnazij ter šol). To je pomenilo 1,87 odstotka vseh članov iz vrst nameščencev in

svobodnih poklicev. Visok delež informbirojevskih odpadnikov je prihajal iz vrst

študentov in dijakov. Od 1.726 študentov in dijakov, ki so bili v Partiji, se jih je v

prvih dveh letih spora na seznamu IB znašlo 76, kar je pomenilo 4,4 odstotka vseh

študentov in dijakov, ki so bili tedaj v KPS. Preostalih 13 oseb je v tabeli o

socialnem sestavu navedenih v kategoriji »ostali« (AS 1589, škatla 33, Letno

poročilo Kontrolne komisije CK KPS za 1949: 5).

Leta 1950 je bilo iz KPS zaradi IB izključenih 21 članov. Od tega 19

nameščencev, po en študent in kmet ter nihče iz delavskih vrst (AS 1589, škatla 33,

Letno poročilo Kontrolne komisije CK KPS za 1950: 6). Leta 1951 je bilo

izključenih 34 oseb. Iz vrst nameščencev in svobodnih poklicev jih je bilo 21 (pet

intelektualcev, enajst obrtnikov, en miličnik, štirje nameščenci), delavcev in kmetov

je bilo po šest ter en študent (AS 1589, škatla 33, Letno poročilo Kontrolne komisije

CK KPS za 1951). Število izključenih se je povečalo leta 1952. Zaradi IB je bilo

izključenih 80 članov Partije, od tega 30 delavcev, 45 nameščencev in zaposlenih v

svobodnih poklicih (po 12 intelektualcev in obrtnikov, 16 nameščencev, dva

miličnika in trije sodelavci UDV), trije študentje in dva kmeta (AS 1589, škatla 33,

Letno poročilo Kontrolne komisije CK KPS za 1952).

Če pogledamo socialni sestav 731 aretiranih informbirojevcev v Sloveniji, so

podatki sledeči: 238 delavcev, 314 izobražencev (od tega 244 nameščencev in 70

intelektualcev), 48 kmetov, 78 študentov in 53 ostalih (AS 1589, škatla 77,

Kontrolna komisija, Poročilo o IB v Sloveniji, 12. 1. 1957; Gabrič 1993: 171).

77

Tabela 7: Socialni sestav aretiranih v Sloveniji

Leto Delavci Kmetje Nameščenci Študentje Intelektualci Ostali 1948 29 19 19 1 23 111949 79 7 104 45 25 51950 16 0 24 1 5 01951 38 15 50 9 10 11952 56 7 37 19 7 351953 20 0 10 3 0 1

Skupaj 238 48 244 78 70 53

Vir: AS 1589, škatla 77, Poročilo o IB v Sloveniji, 12. 1. 1957.

Nameščencev, študentov in intelektualcev, torej oseb, ki naj bi bile bolj

izobražene, je bil med vsemi aretiranimi več kot polovica, čeprav jih je bilo v

celotnem partijskem članstvu le približno četrtina. V Partiji številčno najbolj

zastopanih delavcev je bila med aretiranimi informbirojevci tretjina, kmetov in

ostalih pa le dobra desetina.

3.2.1 Izobraženci

Podpiranje Resolucije IB je slovensko partijsko vodstvo pripisovalo zlasti

izobražencem, ki so bili sodeč po zgoraj navedenih statistikah najpogosteje

opredeljeni kot informbirojevci. Strogo postopanje Partije proti inteligenci je treba

razumeti skozi širši odnos komunistov do izobražencev. Dimitrij Rupel piše o

»komunistični antiintelektualni atmosferi« in zahtevah po partijski disciplini. Te so

se v jugoslovanskem sistemu kazale kot kritika vseh oblik intelektualnega

udejstvovanja, ki se ne ravna po zgodovinskem interesu delavskega razreda. Hkrati

so komunistični intelektualci sami sebe videli kot gospodarje. Bili so avtonomni in

neodvisni, saj niso priznavali Boga ali katere druge avtoritete, ki bi bila nad njimi.

Prav zaradi tega je bila oblast komunističnih intelektualcev pomanjkljiva in omejena,

kajti pri njenem izvajanju so se lahko sklicevali le sami nase. »Oblast znajo osvojiti,

toda kakšnega zunanjega, 'prirodnega' razloga zanjo nimajo. Oni so samostojni, toda

tudi 'samozvani'.« Iz takšne percepcije oblasti je izviral njihov strah pred zunanjimi

(izmišljenimi) sovražniki in želja po njihovem obvladovanju (Rupel 1989: 20, 31).

Intelektualci drugačnih nazorov, v primeru resničnih in domnevnih

informbirojevcev pa tudi enakega nazora, so, ker se njihovi pogledi niso povsem

78

ujemali in podrejali stališčem partijskega vodstva, predstavljali nevarnost, da bodo

zrušili ali vsaj zmanjšali avtoriteto komunističnih intelektualcev. Slovenski notranji

minister Boris Kraigher je na 2. plenumu CK KPS, 15. in 16. aprila 1949 poročal, da

72 odstotkov do tedaj registriranih informbirojevcev prihaja iz vrst inteligence,

državnih nameščencev, svobodnih poklicev in razlaščenih slojev (AS 1589, škatla 1,

Zapisnik II. plenarnega zasedanja CK KPS 15. in 16. 4.). Politična akcija proti njim

je najprej zajela ljubljansko univerzo, kjer so pristojni oblastni organi razbili

partijsko celico. Na sejah Politbiroja CK KPS, na katerih so obravnavali vprašanja

izobraževanja in znanosti, je pogosto prišel do izraza zaničljiv in podcenjujoč odnos

partijskega vodstva do pedagoškega osebja na univerzi. Izjava Lidije Šentjurc, da je

treba pristašem IB-ja preprečiti univerzitetno kariero in prečistiti pedagoški kader,

izrečena na seji 13. januarja 1949, je v tedanjih razmerah izzvenela kot nekaj povsem

normalnega (Drnovšek 2000: 129). Univerzitetna avtonomija ne more iti do absurda,

ampak mora biti odgovorna ljudski oblasti, je čez dve leti, na seji 23. 4. 1952,

ugotavljal Miha Marinko68. Podobno je takrat razmišljal tudi Ivan Maček69:

»Študentom in profesorjem je treba povedati, da ljudski oblasti ni vseeno, kakšni so«

(ibidem: 303). Čiščenje partijskega kadra je bilo do tedaj že ustaljena praksa, ki jo je

izvajala posebna komisija. Dotlej je bilo z ljubljanske univerze zaradi Informbiroja

izključenih in obsojenih šest profesorjev70.

Aretiranih pa je bilo tudi več kulturnikov. Na 2. plenumu CK KPS aprila

1948 je Boris Kraigher pisateljem napovedal, da bodo – tako kot zaposleni na

univerzi – med prvimi, ki jih bo zajela informbirojevska čistka. V družbo težavnih

»tako zvanih kulturnih delavcev« so se po njegovih besedah znašli »neki nesposobni

umetniki kova Mrzel, Ribič, Kiauta, Zagorski in podobni« (AS 1589, škatla 1,

Zapisnik II. plenarnega zasedanja CK KPS 15. in 16. 4). Ker je bilo med tistimi, ki

naj bi bili informbirojevci, precej literatov, je Partija akcijo razširila tudi na Društvo

slovenskih književnikov. Nekateri med njimi so bili že kmalu po začetku spora

izključeni iz društva.

68 Miha Marinko je bil od 1946 do 1953 predsednik vlade LRS, poslanec v zvezni skupščini in sekretar Politbiroja oziroma Izvršnega komiteja CK KPS/ZKS. 69 Ivan Maček je bil v času, ko je prišlo do spora med Jugoslavijo in SZ, podpredsednik vlade LRS, član Politbiroja CK KPS, član CK KPJ/ZKJ, republiški in zvezni poslanec. 70 Izključeni profesorji in ostali pedagoški sodelavci univerze so bili ing. Dragotin Gustinčič, dr. Cene Logar, dr. Božo Kobe, dr. Lev Svetek, dr. ing. Tibor Škerlak in dr. Milan Cunder. Več o njih in njihovem (domnevnem) sovražnem delovanju v 4. poglavju.

79

Z obrazložitvijo, da se ne vključujejo v stvarnost ter s svojim delom in

vedenjem škodujejo pravilnemu političnemu razvoju, je bilo leta 1949 iz služb

odpuščenih veliko učiteljev. Vendar pa takšna obrazložitev razlogov za njihov odpust

ne dopušča dokončnega sklepa, da so bili z dela odpuščeni zaradi Informbiroja in ne

zaradi katerega drugega politično oporečnega dejanja (Gabrič 193: 166).

3.2.2 Študentje in dijaki

Ukrepi proti študentom niso bili omejeni le na izključitev iz KPS, aretacijo in

obsodbo. Poleg upravne ali sodne kazni je dodatno kazen študentom lahko izrekla še

disciplinska komisija za slušatelje univerze v Ljubljani, ki je delovala pri rektoratu

univerze. Te kazni, ki jih je potrdilo Ministrstvo za znanost in kulturo LRS, so bile

različne, od izključitve z univerze za nekaj semestrov, izključitve za vedno, do

izključitve z vseh univerz v Jugoslaviji (Gabrič 1993: 167).

Člani Politbiroja CK KPS so se na seji 23. 4. 1952 spraševali, kako ravnati s

študenti, ki so bili obsojeni zaradi informbirojevstva. »Na univerzo prihajajo ljudje,

ki so bili na družbeno-koristnem delu zaradi kriminala itd. Obsojenih za IB je prišlo

nazaj ca. 70. Ni bil storjen sklep, da se jim že vnaprej onemogoči študij – verjetno

(beograjska konferenca) bo v univerzitetnem zakonu predvideno, da se odklonijo. Pri

vpisu je treba event. zahtevati nravstveno izpričevalo. Profesor Kušej71 trdi, da

sodišče noče dati podatkov o kaznovanjih. Velja celo mišljenje, če je bil nekdo

kaznovan zaradi prekrška, ni treba, da je kaznovan še na univerzi,« je pojasnjeval

minister za znanost in kulturo Boris Ziherl72 in dodal, »informbirojevci v glavnem ne

dobivajo doklad« (Drnovšek 2000: 302).

Nič blažje kot s študenti ni oblast ravnala z dijaki. Poleg izključitve iz

političnih organizacij (mladinskih organizacij ali KPS) jih je bilo nekaj kaznovanih z

izključitvijo iz šole, oblast pa je nekatere aretirala in obsodila. Poročilo o delu

ljudske mladine Slovenije (LMS) navaja, da je bilo do konca leta 1949 iz članskih

vrst LMS na srednjih šolah izključenih 179 dijakov, med delavsko mladino pa 174

71 Dr. Gorazd Kušej, profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani, leta 1952 rektor Univerze v Ljubljani. 72 Boris Ziherl je bil od novembra 1948 do novembra 1950 direktor Inštituta družbenih ved v Beogradu, nato minister za znanost in kulturo LRS (do leta 1953).

80

članov. Poročilo pri tem ne navaja, koliko izključenih je bilo članov KPS in koliko

jih je bilo po izključitvi aretiranih (AS 1799, škatla 11, Političko-ideološki rad).

3.3 Analiza podatkov, zbranih v Arhivu RS

V Arhivu RS so dostopni seznami slovenskih informbirojevcev oziroma ljudi,

ki jih je takratna ljudska oblast uvrščala v to kategorijo. Te podatke sem zbrala in

uredila v enotnem seznamu, s pomočjo katerega sem analizirala socialno sestavo

informbirojevcev na Slovenskem, njihov staž v KPJ, delež upravno ali sodno

kaznovanih ter trajanje njihove kazni.

Pri analizi sem se omejila le na osebe, ki so bile zaradi resničnega ali

domnevnega informbirojevstva sodno ali upravno kaznovane, ne pa na vse, ki so bile

aretirane ali evidentirane kot informbirojevci. Osnova za seznam je Seznam IB na

Mermerju73 (AS 1931, škatla 1051), ki večinoma vsebuje podatke o letu rojstva,

poklicu kaznjenca ter njegovi kazni. Ob primerjavi s še nekaterimi seznami, ki jih

hrani Arhiv RS, se je izkazalo, da ta osnovni seznam ni popoln. Dopolnila sem ga s

podatki, ki jih je bilo mogoče izluščiti z obsežnega seznam 2170 informbirojevcev

(AS 1931, škatla 1050)74. Na njem so navedeni informbirojevci v najširšem smislu,

torej vsi, ki jih je oblast kakor koli sumila, da podpirajo Stalina. Le del teh je bilo

obsojenih in kaznovanih, pomanjkljivost seznama pa je, da pri večini oseb ni

natančnejših podatkov o njihovem »sovražnem« delovanju, posledično tudi ne

podatkov, katere je UDV le sumila, da so se izrekle za IB, katere so bile zaradi tega

aretirane in katere sodno ali upravno kaznovane. Svoj seznam sem dopolnila še s

podatki iz osebnih dosjejev obsojenih po Informbiroju (AS 1931, škatle od 1045 do

1049)75. Gre za zbirko osebnih dosjejev oseb, ki so bile dejansko obsojene, vendar pa

tudi to gradivo, v katerem sta 202 imeni slovenskih informbirojevcev, ni popolno, saj

v njem ni vseh dosjejev. Seznam sem dopolnila še z nekaterimi novimi imeni, ki sem

jih našla v arhivskem dokumentu Izjava kaznjencev na Mermerju76 (AS 1589, škatla

73 Podatki s tega seznama so v razpredelnici zapisani s črno barvo. 74 Podatki s tega seznama so v tabeli zapisani z modro barvo. 75 Podatki s tega seznama so v tabeli zapisani z rdečo barvo. 76 Podatki s tega seznama so v tabeli zapisani z vijolično barvo.

81

1051), ter imeni iz Izjave političnih obsojencev taborišča Tacen centralnemu

komiteju KPS77 (AS 1589, škatla 3).

Tako sem sestavila preglednico, v kateri je 535 oseb. Zanje lahko trdim, da so

bile sodno ali upravno kaznovane zaradi resnične ali domnevne podpore

Informbiroju. Gre za osebe, ki so bile kaznovane na teritoriju LR Slovenije, zato

nekatere med njimi niso slovenskega rodu, hkrati pa so na seznamu tudi nekateri

Slovenci, ki so bili obsojeni pred vojaškimi sodišči v ostalih jugoslovanskih

republikah.

Na tem mestu moram opozoriti še na vsebinske težave, ki sem jih imela pri

sestavljanju seznama. Nekateri podatki o istih osebah so se med različnimi seznami,

ki sem jih uporabila, razlikovali (na primer letnica rojstva, poklic), kar sem v tabeli

tudi zabeležila. Tabela, ki jo objavljam v prilogi naloge, ni popolna, saj za vse osebe

nisem mogla najti podatkov na primer o tem, kdaj so postali člani KPJ, kdaj so bili

aretirani zaradi IB, na kakšno kazen so bili obsojeni. V nekaterih, zelo redkih

primerih, bi lahko prišlo do dvakratne obravnave ene in iste osebe, saj skopost vira

podatkov ni omogočila sklepa, ali gre za eno ali dve različni osebi. Takšen primer sta

Žunko Alfonz in Žunko Slavko, v tabeli objavljena na predzadnjem in zadnjem

mestu.

Seznam pa še vedno ni popoln, saj na njem manjkajo imena, kot so Radovan

Hrast, Štefan Požar, Miha Cenc, Dušan Senčar, Krista Šuler in še nekatera druga.

Gre za ljudi, ki so prestajali kazen na Golem otoku ali v katerem drugem

koncentracijskem taborišču, namenjenem prevzgoji informbirojevcev, zabeleženi pa

so v sekundarnih virih, kot so memoari in publicistično gradivo. Na svoj seznam jih

nisem uvrstila, ker nisem hotela prikriti pomembnega sporočila, ki ga prinaša

preglednica. To je, da so dokumenti, ki jih hrani Arhiv RS, nepopolni, da ne dajejo

natančnega odgovora o številu kaznovanih in da potemtakem predstavljajo nekoliko

popačeno sliko o informbirojevstvu na Slovenskem. Poleg tega večine kaznovanih

informbirojevcev, ki jih navajajo sekundarni viri, zaradi pomanjkljivih podatkov ne

bi mogla vključiti v analizo.

77 Podatki s tega seznama so v tabeli zapisani z zeleno barvo.

82

Vse te osebe, ki so bile kaznovane, vendar arhivsko gradivo tega ne potrjuje,

sem uvrstila na ločen seznam. Nanj sem uvrstila še 27 oseb, tako da se skupno število

kaznovanih informbirojevcev s tem poveča na 562 oseb.

3.3.1 Sestava po spolih

Večina strokovne literature o IB in spominskega gradiva ustvarja vtis, da so

bili informbirojevci le moški. Ti so resda bili v večini, zaradi česar so se verjetno tudi

ohranili njihovi memoari, vendar pa so bile zaradi informbirojevstva obsojene tudi

ženske78.

Po zbranih podatkih v Arhivu RS je bilo med 535 slovenskimi

informbirojevci, ki so bili obsojeni ali upravno kaznovani, 52 žensk in 483 moških.

Razmerje med spoloma je prikazano na spodnjem grafu. Očitno je, da so moški v

strukturi slovenskih kaznjencev predstavljali devet desetin vseh kaznjencev. Kakšno

je bilo to razmerje v ostalih republikah in na območju celotne Jugoslavije, mi ni

znano, saj nisem našla nobenega strokovnega dela, ki bi se ukvarjalo s tovrstno

analizo.

Tabela 8: Informbirojevci po spolu

Spol Število Delež (%)

Moški 483 90,28

Ženske 52 9,72

Skupaj 535 100

78 Antropološki obravnavi življenja tako moških kot žensk v koncentracijskem taborišču Goli otok se je posvetil Božidar Jezernik v delu Non cogito, ergo sum. Pričevanja žensk na Golem otoku so zbrana v knjigi Ženski logor na Golom otoku, ki sta jo uredila Dragoslav Simić in Boško Trifunović.

83

Grafikon 1: Informbirojevci po spolu

0

100

200

300

400

500

600

Spol

Moški

Ženske

Skupaj

N=535

Dokumenti UDV informbirojevstvu med ženskami ne posvečajo posebne

pozornosti. Ženska imena so navedena enakovredno z moškimi, iz dokumentov pa ne

izvemo nič posebnega o načinih prestajanja kazni za ženske. Pričevanja kaznjenk

razkrivajo, da so bile ženske obravnavane na enak način kot moški (glej Ženski logor

na Golom otoku). Enaki vzorci medsebojnega mučenja, ki so se razvili v ženskem in

moškem taborišču, čeprav se kaznjenci niso nikoli srečali, postavljajo na laž trditve

prevzgojiteljev iz vrst UDV, da so kaznjenci vse oblike medsebojnega nasilja

vzpostavili sami. Tako v ženskem kot v moških taboriščih so poznali špalir ob

sprejemu novih kaznjenk oziroma kaznjencev, bojkot za nepoboljšljive, varovanje

kible (celonočno bedenje ob posodi z urinom), pretepanje na političnih urah,

skandiranje …

Ženske so bile po ugotovitvah UDV aktivne kot članice ilegalnih

informbirojevskih organizacij, za Informbiro so se izrekale posamič, po trditvah

nekaterih kaznjencev pa naj bi nekatere ženske kazen doletela tudi zato, ker so stale

ob strani kaznovanemu možu. Ker se ni hotela odreči svojemu možu, naj bi na Goli

otok prišla Ema Logar, žena Ceneta Logarja (Logar 1995: 8). Kazen na Golem otoku

so prestajale tudi žena Dragotina Gustinčiča Roza Gustinčič in še nekatere soproge

znanih komunistov.

84

3.3.2 Socialna struktura kaznovanih informbirojevcev

Za boljši vpogled v socialno strukturo slovenskih informbirojevcev bom v

nadaljevanju analizirala podatke o izobrazbi in zaposlitvi informbirojevcev v času,

ko so bili aretirani in kaznovani. Za večino oseb ti podatki obstajajo, v seznamih je

običajno naveden njihov osnovni poklic, večinoma pa je razvidno tudi mesto, na

katerem so službovale v času pred aretacijo. Ocenjujem, da je ta podatek še

pomembnejši kot njihova osnovna izobrazba, saj nam zaposlitev pove več o

njihovem družbenem vplivu, posledično pa tudi o njihovi nevarnosti za politični

sistem.

Informbirojevce sem sistematizirala v šest skupin: skupino študentov in

dijakov, kmetov in gospodinj, delavcev in obrtnikov, delavcev v kulturi in prosveti,

zaposlenih v vojski, policiji ter skupino uslužbencev. Odločitev za takšno

sistematizacijo utemeljujem s tem, da so imele te skupine različno politično moč.

Podobne razporeditve se je v svojih analizah držala tudi UDV. Pri informbirojevcih,

za katere obstaja podatek, da so bili denimo slaščičarji, električarji, mizarji, ne pa

tudi podatek, kje so bili zaposleni, predvidevam, da so svoj poklic tudi opravljali kot

delavci ali obrtniki v navedenih poklicih. Primere, kjer ni razvidno, katero delo so

opravljali oziroma kaj so bili po poklicu (primeri: zaposlen v Litostroju, na gozdni

upravi Litija, v železarni Ravne) sem uvrstila v dodatno kategorijo drugo. Med

delavce v kulturi in prosveti sem uvrstila učitelje, univerzitetne profesorje, kulturnike

in novinarje, saj so to ljudje, katerih delo je namenjeno specifičnim javnostim ali širši

javnosti, kot tako pa ima lahko velik družbeni vpliv, česar se je z regulacijo kulture

in znanosti zavedala tudi oblast. V skupini uslužbencev so tiste osebe, za katere je

razvidno, da niso opravljale fizičnih, ampak administrativna in upravna dela ter

določene funkcije v državnem in partijskem sistemu, institucijah in podjetjih. Osebe,

ki jih uvrščam v to kategorijo, so v dokumentih običajno opisane kot uslužbenci,

referenti, nameščenci. Zaradi enotnosti oblasti v tedanjem sistemu v to kategorijo

nisem uvrstila le oseb, ki so delovale v javni upravi, temveč tudi tiste v podjetjih in

sodstvu, saj so bili vsi družbeni podsistemi in vse veje oblasti podrejene izvršni

oblasti. Informbirojevci, ki so službovali v vojski ali policiji, so bili skupina, ki jo je

zaradi njenega obvladovanja represivnih sredstev oziroma dostopa do podatkov, ki so

85

bili pomembni za varnost države, partijska oblast najbolj nadzorovala. Zaradi tega

sem to skupino oseb, ki jih je – kot že rečeno in kot bomo utemeljili tudi v

nadaljevanju analize – praviloma obravnavalo vojaško sodišče in zanje običajno

izrekalo strožje kazni kot za civiliste, uvrstila v posebno kategorijo.

Podatke o poklicu, izobrazbi oziroma delu sem v Arhivu RS pridobila za 469

informbirojevcev. Za preostalih 66 oseb nisem našla nikakršnega tovrstnega podatka.

Večinoma gre za osebe, za katere so podatki tudi sicer pomanjkljivi.

Med 469 kaznovanimi osebami, za katere so navedeni podatki o njihovem

poklicu, je bilo 74 študentov in dijakov, 20 kmetov in gospodinj, 139 delavcev in

obrtnikov, 30 zaposlenih v kulturi in prosveti, 67 zaposlenih v vojski in policiji, 118

uslužbencev in 21 oseb v kategoriji drugo.

Tabela 9: Socialna struktura informbirojevcev, ki so bili upravno ali sodno kaznovani

Skupina Število Delež (%)

Študentje in dijaki 74 15,78

Kmetje in gospodinje 20 4,26

Delavci in obrtniki 139 29,64

Zaposleni v kulturi in prosveti 30 6,40

Vojaško in policijsko osebje 65 13,86

Uslužbenci (nameščenci) 119 25,37

Drugo 22 4,69

Skupaj 469 100

86

Graf 1: Socialna struktura informbirojevcev, ki so bili upravno ali sodno kaznovani

Študentje in dijaki

Kmetje ingospodinje

Delavci in obrtniki

Zaposleni v kulturiin prosveti

Vojaško inpolicijsko osebje

Uslužbenci(nameščenci)

Drugo

N=469

Neposredna primerjava teh podatkov z že obstoječimi analizami ni mogoča,

saj te analize obravnavajo le strukturo po določenih letih ali pa strukturo 731

aretiranih informbirojevcev. Vseeno pa so vidne bistvene podobnosti. Podobno kot

dokazuje že preglednica za 731 aretiranih, je bilo med slovenskimi informbirojevci

največ izobražencev. Nameščencev, študentov ter zaposlenih v kulturi in prosveti,

torej oseb, ki naj bi bile bolj izobražene, je bilo med kaznovanimi dobrih 47

odstotkov, čeprav jih je bila v celotnem partijskem članstvu le dobra četrtina.

Delavcev, ki so predstavljali več kot polovico vsega članstva KPS, je bilo med

kaznjenci manj kot tretjina. Iz vrst kmetov je prihajala le dvajsetina vseh kaznovanih,

čeprav je ta družbeni sloj predstavljal 16 odstotkov vsega članstva KPS.

3.3.3 Članstvo v Komunistični partiji Jugoslavije

Podatki o članstvu v Komunistični partiji Jugoslavije so navedeni za 252

oseb. Čeprav gre le za dobro polovico (53,52 odstotka) vseh kaznovanih

informbirojevcev, bom tudi te podatke natančneje pregledala in razvrstila. Zanima

me, koliko informbirojevcev je v Partijo stopilo pred pričetkom druge svetovne vojne

87

(kategorija do 1941), koliko se jih je Partiji pridružilo med vojno (od 1941 do

194579) in koliko po vojni.

Tabela 10: Partijski staž informbirojevcev

Število oseb Delež (%)

Pred vojno 18 7,11

Med vojno 92 36,36

Po vojni 117 46,24

Ni bil član KPJ 9 3,56

Član KPJ 8 3,16

Član LMS 4 1,58

Napaka v podatku 5 1,98

Skupaj 253 100

Graf 2: Partijski staž informbirojevcev

Pred vojno

Med vojno

Po vojni

Ni bil član KPJ

Član KPJ

Član LMS

Napaka v podatku

N=253

Predvojnih komunistov je bilo 18, med vojno, to je do osvoboditve maja

1945, se jih je Partiji pridružilo 92, po vojni pa 117. Iz podatkov je razvidno, da se je

79 Tiste, ki so se Partiji pridružili pred osvoboditvijo Jugoslavije, sem uvrstila v kategorijo med vojno. Osebe, kjer ni bilo razvidno, kdaj leta 1945 so postale člani Partije, sem uvrstila v kategorijo po vojni.

88

večina informbirojevcev, za katere je naveden podatek o članstvu v KPS, Partiji

pridružila med vojno ali po njej. Predvojnih partijcev je bilo malo, iz letnic rojstva

informbirojevcev pa lahko utemeljeno sklepam, da četudi bi obstajali podatki o

članstvu v Partiji za vse osebe, delež predvojnih komunistov ne bi bil bistveno večji.

Po letu 1920 je bilo namreč rojenih 282 informbirojevcev oziroma več kot polovica

vseh80, za katere je navedena letnica rojstva. Ti pred začetkom vojne ne bi

izpolnjevali objektivnih pogojev za sprejem v Partijo.

Takšna razporeditev nekdanjega partijskega članstva med informbirojevci je

pričakovana; merila za sprejemanje novih članov so po vojni postala manj stroga

(glej Stanič: Članstvo revolucionarne avantgarde), zaradi velikega priliva novih

članov pa se je sorazmerno povečalo tudi število partijskih prestopkov in izključitev.

Partija je pred vojno delovala v strogi tajnosti, vanjo so lahko vstopali le najbolj

zanesljivi in predani ljudje. Nizko število informbirojevcev med njimi zato ne

preseneča, saj predvojnih partijcev v strukturi Partije po vojni ni bilo več veliko.

Dejstvo pa je, da so se med informbirojevci znašli nekateri slovenski intelektualci,

stari komunisti, ki naj bi bili za Tita in njegove najožje sodelavce moteči že v času

predvojnih frakcijskih bojev. Predvsem to velja za Dragotina Gustinčiča, pa tudi za

Mirka Koširja, Silva Furlana in Ceneta Logarja, ki je v Partijo vstopil ob začetku

vojne, že pred tem pa naj bi bil v sporu z Borisom Kidričem (Logar 1995: 4).

3.3.4 Datum aretacije

Na seznamu so za 347 oseb podatki o tem, kdaj so bile aretirane. Izhajajoč iz

tega je bila večina, natančneje 189 informbirojevcev, ki so bili nato obsojeni ali

upravno kaznovani, aretiranih leta 1949. Leta 1948 je bilo aretiranih 17 oseb, ki so

bile nato upravno ali sodno kaznovane. Večina je bila aretiranih v drugi polovici leta,

80 Letnice rojstva so navedene za 506 oseb s seznama. Pred letom 1900 je bilo rojenih 24 oziroma 4,74 odstotka kaznovanih informbirojevcev, od leta 1900 do vključno leta 1909 je bilo rojenih 67 oziroma 13,24 odstotka informbirojevcev, od leta 1910 do vključno leta 1919 133 oziroma 26,28 odstotka informbirjevcev, po letu 1920 pa 282 oziroma 55,73 odstotka informbirojevcev. Same letnice rojstva nam sicer ne povedo veliko o njihovem članstvu in položaju v KPS. Iz njih pa je razvidno, da so bili informbirojevci večinoma mladi ljudje, saj jih je bila več kot polovica v letu, ko je prišlo do spora, mlajših od 30 let.

89

tri osebe (Dragotin Gustinčič, Vinko Moderndorfer in Ivan Komac81) pa so izgubile

prostost še pred objavo Resolucije IB. Leta 1951 je bilo aretiranih 20 oseb. V

naslednjih dveh letih je bilo aretiranih 47 oziroma 55 oseb, za katere obstajajo

podatki o aretaciji. Leta 1953 so pristojni organi aretirali še 19 oseb.

Tabela 11: Število aretiranih glede na leto aretacije

Leto aretacije Število aretiranih Delež aretiranih

1948 17 4,90

1949 189 54,47

1950 20 5,76

1951 47 13,54

1952 55 15,85

1953 19 5,47

Skupaj 347 100

Graf 3: Število aretiranih glede na leto aretacije

1948

1949

1950

1951

1952

1953

N=347

81 Ivana Komaca arhivsko gradivo ne obravnava kot pomembnejšega informbirojevca. Je eden od tistih, za katere ne obstajajo podatki o zaposlitvi oziroma izobrazbi ter članstvu v Partiji. Ko gre za datum aretacije, pa je razvidno, da naj bi bil aretiran dvakrat, prvič že januarja 1948, ponovno pa je bil obsojen marca 1951.

90

Podatki potrjujejo številne navedbe v strokovni literaturi in arhivu, da se je

najhujša gonja proti informbirojevcem odvijala leta 1949. Presenetljivo malo

aretiranih in kaznovanih je bilo leta 1950. To bi lahko pripisali uspešnim

protiinformbirojevskim ukrepom v predhodnem letu, kar je informbirojevce, ki so še

bili na prostosti, vodilo v bolj previdno in skrito delovanje. Na postopanje

jugoslovanskih oblasti z informbirojevci so vplivali tudi mednarodni dogodki. V

poročilu Oblike informbirojevske dejavnosti (AS 1931, škatla 1051: 9) v povezavi s

tem piše: »Tako npr. ob korejski vojni, predvsem pa leta 1951 ob mednarodni

zaostritvi IB elementi izkoriščajo predvsem to, širijo vojno psihozo, grozijo z Rusi,

ki bodo obračunali s komunisti v Jugoslaviji, diskutira se o nalogah IB-jevcev v

bodoči vojni med SZ in Jugoslavijo, o zbiranju orožja, pripravljanju bunkerjev itd.«

Večja napetost med državama v določenem obdobju je verjetno vodila tudi v

večje število aretacij ljudi, ki bi lahko delovali kot informbirojevci. Zaradi

pomanjkanja podatkov o letu aretacije za precejšnje število ljudi na seznamu, lahko

veliko manjše število aretiranih v letu 1950 v primerjavi z dvema naslednjima letoma

pripišemo tudi tej statistični napaki.

3.3.5 Izrečena kazen

Za 405 oseb s seznama je naveden podatek o trajanju sodne ali upravne kazni.

Podatek o tem manjka za 130 oziroma 24,3 odstotka vseh oseb. Največ oseb je bilo

upravno kaznovanih, kar pomeni, da je njihova kazen, ki jo je izrekel kar upravni

organ, lahko trajala največ 24 mesecev z možnostjo podaljšanja še za toliko.

Predstavljeni podatki kažejo, da je največ informbirojevcev tudi dejansko prestajalo

takšno kazen.

91

Tabela 12: Trajanje kazni

Izrečena kazen Število Delež

Manj kot 12 mesecev 39 9,63

12 mesecev 97 23,95

Več kot 12 in manj kot 24 mesecev 44 10,86

24 mesecev 132 32,59

Več kot 24 mesecev do vključno pet let 48 11,85

Več kot pet let do vključno 10 let 34 8,39

Več kot 10 let 9 2,22

Nejasen podatek 2 0,49

Skupaj 405 100

Graf 4: Trajanje kazni

Manj kot 12 mesecev

12 mesecev

Več kot 12 in manj kot 24 mesecev

24 mesecev

Več kot 24 mesecev do vključno petlet

Več kot pet let do vključno 10 let

Več kot 10 let

Nejasen podatek

N=405

Na 24 mesecev prisilnega dela je bilo obsojenih 132 informbirojevcev, kar je

tretjina oseb, za katere so navedeni podatki o prestajanju kazni, oziroma četrtina vseh

oseb s seznama. Pogosta je bila tudi obsodba na 12 mesecev prisilnega dela. Na

seznamu je bilo s takšno kaznijo kaznovanih 97 oziroma četrtina oseb, za katere

obstaja podatek o dolžini kazni.

92

Upravni organi so lahko upravno kazen tudi podaljšali. Iz razpredelnice je

razvidno, da so se za ukrep podaljšanja kazni in za ukrep ponovnega kaznovanja

odločili vsaj v 12 primerih82. Verjetno je bilo primerov podaljšanja upravne kazni

oziroma večkratnega izreka kazni še več, vendar UDV o tem ni naredila

zaznamkov83.

Čeprav sem v razpredelnici o socialni strukturi ugotovila, da je iz vrst

vojaškega in policijskega osebja prihajalo 66 informbirojevcev, lahko za 50 oseb84 z

gotovostjo trdim, da jim je sodilo vojaško sodišče. Večina od teh je bila obsojena na

kazni, daljše od dveh, vendar krajše od desetih let. Po obstoječih podatkih je bil na

najdaljšo kazen pred vojaškim sodiščem obsojen Dušan Majcen. Kaznovan je bil s 16

leti odvzema prostosti.

Podatki o trajanju zaporne kazni ali kazni s prisilnim delom, pridobljeni iz

dokumentov UDV, ne pomenijo, da je neka oseba za toliko časa izgubila prostost. Po

prestani kazni s prisilnim delom so morali kaznjenci kot »svobodni državljani«,

hvaležni Partiji, ki jih je prevzgojila, še nekaj mesecev (običajno tri) delati na

katerem od delovišč v Jugoslaviji. Delali so na gradbiščih cest in druge javne

infrastrukture. O tem pišejo kaznjenci, ki so objavili svoje spomine (glej Radovan

Hrast Čas, ki ga ni in Dimitrij Žilevski Otok brez milosti), dokaze za to pa lahko

najdemo tudi v nekaterih osebnih dosjejih (AS 1931, škatle od 1045 do 1049:

Obsojeni po IB). Za nekatere kaznjence je poleg poročila o obnašanju na družbeno

koristnem delu ohranjeno tudi poročilo o njihovem obnašanju in delu na katerem od

delovišč v Jugoslaviji.

Avtorji memoarov trdijo tudi, da jim čas, ki so ga prebili v preiskovalnem

zaporu, ni bil vštet v skupno dobo prestajanja kazni. Prav tako naj bi bili kaznjenci,

čeprav so bili na družbeno-koristno delo poslani za vnaprej določen čas, vseskozi

negotovi, ali bodo po tem času izpuščeni. Negotovost in občutek, da so na milost in

82 Upravna kazen je bila lahko izrečena tudi po tem, ko je oseba že prestala sodno kazen. Na podlagi razpoložljivih podatkov lahko sklepamo, da so bile tako kaznovane vsaj štiri osebe. 83 Tudi sama sem v zgornji razpredelnici seštela trajanje kazni. Osebo, ki je bila, denimo, obsojena na 12 mesecev, nato pa ji je bila kazen podaljšana še za 24 mesecev, sem uvrstila v kategorijo obsojenih na več kot 24 mesecev in manj kot pet let, saj seštevek obeh kazni znaša 36 mesecev. 84 Za preostalih 16 oseb večinoma ni podatka, katero sodišče jim je sodilo, čeprav je iz dolžine kazni (v primerih, ko je ta navedena) očitno, da so bili obsojeni in ne upravno kaznovani. V nekaterih primerih je podatek, da so bili, čeprav so bili poklicno ali službeno povezani s policijo ali vojsko, upravno kaznovani ali jim je sodilo civilno sodišče. To velja zlasti za demobilizirane oficirje in študente vojaških šol.

93

nemilost prepuščeni zasliševalcem, so občutili kot eno od oblik psihičnega nasilja

nad njimi.

3.3.6 Razlogi za izrek kazni

Iz arhivskega gradiva je razvidno, da so se razlogi za izrek večletne kazni

pred vojaškim sodiščem večinoma nanašali na kritično govorjenje o Jugoslaviji.

Večinoma je šlo za mnenja, da so bile obtožbe, zapisane v Resoluciji, resnične. Pred

vojaškim sodiščem pa je bila kazniva tudi kakršna koli druga kritika na račun

Jugoslavije.

Pred civilnim sodiščem so bili praviloma obsojeni najhujši prestopniki, zato

so bile izrečene kazni praviloma daljše od tistih, ki so jih lahko izrekali upravni

organi. Civilno sodišče je sodilo organiziranim skupinam. Nekatere od teh naj bi

poleg klevetniškega delovanja pripravljale tudi sabotaže in napade na »zdrave sile« v

Jugoslaviji s ciljem zrušiti jugoslovansko partijsko vodstvo. Z najstrožjo kaznijo,

doživljenjsko ječo, je bil kaznovan prav vodja ene od organiziranih skupin, Ivo

Kolovič, uslužbenec ministrstva za notranje zadeve, ki je v Grosupljem ustanovil

ilegalno skupino med mladinci. Njegova kazen je bila spremenjena v 20 let

prisilnega dela.

Da so se vzroki za izrekanje večletnih kazni prisilnega dela nanašali na komaj

omembe vredna klevetanja in kritično razmišljanje o delu KPJ, v svojih spominskih

zapisih zatrjujejo tako rekoč vsi pričevalci. Da večinoma res ni šlo več kot za kakšno

besedo, izrečeno pred neprimernim človekom, ali pa še to ne, dokazujejo tudi zapisi

v nekaterih osebnih dosjejih informbirojevcev. Poglavitni vzrok za aretacijo in

kaznovanje je bilo klevetanje KPJ in njenega vodstva ter širjenje sovražne IB

propagande.

Za boljše razumevanje, kakšna dejanja so sodila v to kategorijo, v

nadaljevanju navajam le nekaj primerov:

a) Vojaški obveznik85 je bil pred vojaškim sodiščem kaznovan s tremi leti

strogega zapora, ker je sovojaku govoril, »da pri nas vojaki prejemajo nizko

85 Zaradi varovanja občutljivih osebnih podatkov ne navajam osebnih imen.

94

plačo, da v vseh drugih vojskah vojaki prejemajo vsaj deset cigaret in višjo

plačo«86. Kritiziral je opremo in hrano v vojski. Rekel, da vojaki bežijo iz

vojske, ker je v njej težko stanje in da so bolgarski teroristi, ki so na meji

ubili narodnega heroja Paneta Djukića, pač bolje usposobljeni in opremljeni

od naših varnostnih sil.

b) Neki kaznjenec, ki je bil (ker je bil tudi sodelavec UDV) pred vojaškim

sodiščem kaznovan na več kot tri leta zapora, je kot šef izmene v podjetju,

kjer je bil zaposlen, dopuščal pogovore o IB.

c) Neka kaznjenka je bila upravno kaznovana z dvema letoma prisilnega dela,

ker je rekla, da bo pobegnila v Italijo, ker se tam bolje živi.

d) Neki sodelavec KOS, ki je bil pred vojaškim sodiščem obsojen na leto dni

zapora, je rekel, da se samo govori, da Jugoslavijo vodi Tito, v resnici pa jo

neki predstavnik SZ, ki nosi ime Tito.

e) Nekega vodnika v JA je vojaško sodišče obsodilo na dve leti prisilnega dela,

ker je govoril, da je narod nezadovoljen z razmerami v Jugoslaviji, in vršil

sovražno propagando. V pisarni svoje enote je vzel 200 kuvert, 70 listov

»hartije« in pet svinčnikov ter jih poslal neki svoji znanki.

f) Neki komisar bataljona je bil pred vojaškim sodiščem obsojen na štiri leta

zapora zaradi poslušanja radia Moskva, klevetanja, in govorjenja o člankih v

IB tisku.

g) Kapetan JLA je bil obsojen na pet let strogega zapora, ker je menil, da bi

morali jugoslovanski voditelji na zasedanje v Bukarešto. Menil je, da je

jugoslovanski petletni plan nerealen, ker kmetijske sposobnosti države niso

takšne, da bi ga bilo moč uresničiti. Govoril je, da je Jugoslavija prešla v

imperialistični tabor in da imajo Rusi prav, ko nam to očitajo. Govoril je, da

incidente na meji verjetno provocirajo Jugoslovani sami. O vsem tem se je

pogovarjal z dvema osebama, ki sta ga prijavili.

h) Predsednik ene od kmetijskih zadrug je bil pred civilnim sodiščem obsojen na

leto prisilnega dela, ker je sabotiral delo zadruge in onemogočal, da bi kmetje

pravočasno »dobili norme«. Posmehoval se je ob omenjanju CK KPJ.

86 Iz srbohrvaščine prevedla J. K.

95

Kritiziranje jugoslovanskega političnega vodstva večinoma ni bilo povezano

z dejanskim delovanjem proti jugoslovanskemu sistemu. Šlo je le za izrečene misli,

ki v demokratični družbi ne bi imele nikakršnih pravnih posledic. Zaradi dejanskega

protidržavnega delovanja je bilo obsojenih le manjše število informbirojevcev. Tem

je oblast očitala sodelovanje v IB skupinah, povezovanje s somišljeniki, pripravljanje

terorističnih akcij, vendar pa nikjer v arhivskem gradivu ne zasledimo poročil o

pomembnejših akcijah, ki so jih izpeljale te skupine87. Običajno gre le za obsodbe

zaradi povezovanja v IB skupino in širjenja propagande prek nje.

Da so bili nekateri, ki so se zaradi Informbiroja znašli v koncentracijskem

taborišču, vse prej kot informbirojevci, je v svojih poročilih o njihovem obnašanju na

družbeno koristnem delu posredno priznavala tudi UDV. Primeri:

a) Neki kaznjenec, ki je bil aretiran in kaznovan z desetimi meseci družbeno

koristnega dela, ker je kot alkoholik širil sovražno propagando, je to sprva

zanikal, češ da je vedno pijan in ne ve, kaj govori, nato pa priznal napake in

pravil, da se strinja s postopki na delovišču, ki »človeka spravijo k pameti«.

UDV pa ga je ocenjevala takole: »Kot človek je zelo primitiven in politični

analfabet. Tako je na raportih vedno govoril, kako propadel da je in da je

izrazit pristaš IB. Govoril je, da če ne bi prišel na Mermer, ne bi nikoli

spregledal svojih napak.«88

b) Slikar, zaradi sovražnega dela in širjenja IB propagande upravno kaznovan z

dvema letoma prisilnega dela, se je po poročanju UDV na delovišču slabo

izkazal in bil nekoliko indiferenten do vsega. »S socializmom in

socialističnimi stremljenji nima nič skupnega in prepričani smo, da tudi nikoli

ni imel. Če bi mu že dali kakšno politično barvo, potem je anglofil. No,

predvsem je apolitičen.«89

c) Neki Albanec, ki je v Sloveniji deloval kot slaščičar, je bil kaznovan z dvema

letoma prisilnega dela, ker se je družil z albanskimi slaščičarji, ki so se vrnili

s Čehoslovaške, ti pa so pred njim izražali nezadovoljstvo z razmerami v

Jugoslaviji. V pogovoru s sojetniki na Golem otoku je trdil, da ni kriv, da se

ni nikoli ukvarjal s politiko in da niti ne ve, kaj je to IB. Sodelavci UDV ob

87 Več o organiziranih IB skupinah na Slovenskem v 4. poglavju. 88 Iz srbohrvaščine prevedla J. K. 89 Iz srbohrvaščine prevedla J. K.

96

tem še priznavajo, da je »v resnici povsem apolitičen tip«, ki ni bil član

Partije, ni bil idejno vezan nanjo in tudi Sovjetske zveze ni nikoli maral. V

politično življenje na delovišču se ni vključeval, »za to niti ni bil sposoben,

ker je politično precej zaostal«90.

3.3.7 Podatki o načinu prestajanja kazni

Podatki o tem, kako so zaporniki prestajali kazen, niso smeli v javnost. Tudi

Matija Maležič, ki je opravljal vidne partijske funkcije na republiški ravni, v knjigi

svojih spominov Zgodbe krutih časov piše, da dolgo ni vedel, kaj se je dogajalo z

informbirojevci. »Šele ko so se začeli nekateri vračati, smo izvedeli za obsojanja

vredne, na jugu prakticirane norije in morije« (Maležič 2008: 231). Obstoj

koncentracisjkih taborišč je bil tolikšna skrivnost, da o dogajanju v njih ne pričujejo

niti originalni arhivski dokumenti KPJ/KPS in UDV. Največ, kar lahko izvemo, je,

da je obstajalo delovišče Mermer.

Mediji, v kolikor so o družbeno koristnem delu sploh pisali, so omenjali le

hvaležnost kaznjencev, da jih je Partija na takšen način prevzgojila. O tem, kaj se

dogaja v taboriščih, je v svojem govoru na 4. plenumu CK KPJ junija 1951

spregovoril Aleksander Ranković, vendar pa je bil njegov namen le zanikati tuje

obtožbe, da v Jugoslaviji obstajajo taborišča za informbirojevce.

»Zapori, v katerih so obsojenci, niso nobena taborišča smrti, kakor nas obrekujejo v

mnogih deželah, marveč so delovna mesta socialistične graditve, kjer je pripornikom

razen koristnega fizičnega dela omogočeno tudi kulturno in prosvetno življenje. Naš

ukrep je human, hkrati pa strog proti slehernemu, kdor se pregreši zoper zakone, koristi

ljudstva in države. Ta humanost je izražena tudi s tem, da je slehernemu, kdor spozna

svojo zmoto, omogočeno, da ga izpuste, še preden je prestal kazen. /…/ Ne glede na vse

to naše humano ravnaje s priporniki pa bomo še naprej zelo strogi nasproti vsakomur,

kdor skuša uveljaviti sovražno dejavnost, ki bi ogrožala neodvisnost naše države in

socialistične graditve.« (Ljudska pravica, 5. 6. 1951: 1)

90 Iz srbohrvaščine prevedla J. K.

97

Tudi v osebnih dosjejih kaznjencev ni podrobnejših informacij o tem, kakšno

kazen so preživljali kot informbirojevci. V osebnih dosjejih je koncentracijsko

taborišče na Golem otoku omenjeno le kot delovišče Mermer, ostali zapori po

Jugoslaviji pa kot kazensko-popravni domovi. Vsi dokumenti govorijo le o

družbeno-koristnem delu, nikjer pa ne izdajo, kakšno je to delo bilo. Arhivsko

gradivo v ničemer ne razkriva metod prevzgoje. Sodelavci UDV, zadolženi za

nadzorovanje, kako poteka prevzgoja kaznjencev, so o svojih ugotovitvah poročali

na standardiziranem obrazcu z naslovom Zadržanje na društveno-korisnom radu.

Opisi obnašanja kaznjencev so suhoparni in ne razkrivajo življenjskih razmer v

taborišču. Večinoma gre za ugotovitve zasliševalcev, da je nek zapornik »na

delovišču priznal svoje sovražno delo in se začel popravljati, postal dober delavec

tako pri fizičnem kot pri političnem delu«, da je ostal pristaš Informbiroja, da je

oziroma ni sodeloval pri »razkrinkavanju sovražnikov«, da je bil sprva pasiven, nato

pa se je politično aktiviral in podobno. Pri enem od kaznovanih zasliševalci navajajo:

»Ko je razčistil sam s sabo, se je aktiviziral v boju proti sovražnikom. Kazal je voljo,

da bo razkrinkaval sovražnike tudi po vrnitvi na svobodo« (AS 1931, škatle od 1045

do 1049, Obsojeni po IB).

98

4 INFORMBIROJEVSTVO NA SLOVENSKEM KOT ORGANIZIRANA OPOZICIJA

Z razkrivanjem domnevnih informbirojevcev, njihovim izključevanjem in

kaznovanjem je hotela oblast predvsem preprečiti širjenje njihovega vpliva ter

njihovo medsebojno povezovanje, ki bi lahko vodilo v nastanek organizirane

opozicije.

Večinoma naj bi se za IB izrekale posamezne osebe, nekatere resnično

naklonjene Resoluciji, druge le preveč kritične do totalitarnega sistema, tretje pa

neprevidne in nerodne v svojem izražanju91. Nastajati pa so začele tudi nekatere

organizirane skupine informbirojevcev, ki so organizirano delovale in z različnimi

akcijami napadale jugoslovansko komunistično vodstvo ter širile vpliv Sovjetske

zveze. »UDV je s hitrim ukrepanjem in odkritjem glavnih centrov ilegalnega

delovanja v letih 1948 in 1949 uspela še v začetku onesposobiti organizirano IB-

jevsko dejavnost.« Delovanje, ki ga je odkrivala UDV je bilo dveh vrst: organizirane,

vnaprej pripravljene in premišljene akcije ter individualna propaganda (Pučnik 1996:

260).

Med oblikami sovražnega delovanja je bila najpogostejša ustna propaganda,

kar je pomenilo, da so informbirojevci širili vesti informbirojevskih radijskih oddaj,

demoralizirali okolico in vnašali zmedo v normalen potek življenja. V kmetijstvu so

se pojavile parole proti socializaciji vasi in obveznem odkupu. Pisno propagando je

UDV delila v tri kategorije: napisano in listkovne akcije; anonimna in grozilna pisma

(pozivi in proglasi, ki so jih nepodpisane prejemali različni člani KP po pošti);

ilegalno pošiljanje informbirojevske literature iz tujine. Od objave Resolucije IB do

druge polovice leta 1952 naj bi bilo približno 50 akcij razpečevanja pisne IB

propagande; od tega je bilo le pet pomembnejših, ostale so bile lokalnega značaja. V

njih so sodelovali večinoma dijaki in študentje, dogajale pa so se v večjih mestih, kot

so Ljubljana, Maribor in Kranj, ter v krajih ob meji z Madžarsko. »Vse te akcije niso

posebej vplivale na ljudi, ker so jih izpeljali ponoči, ves material pa je bil do jutra že

pobran,« so ugotavljali sodelavci UDV. Banditizem in teror sta se sicer pojavljala,

91 Da so organi UDV in partijske celice preveč strogo ocenjevali vse, kar je bilo rečenega, ter da je prihajalo tudi do primerov oportunizma in nepravičnega kaznovanja, je konec 50. let začela priznavati tudi oblast sama.

99

vendar je bil njun delež majhen. Enako je veljalo za škodljivost in sabotažo. Večina

pristašev Informbiroja se je le pasivizirala v strokovnem in političnem delu.

Pojavljali so se tudi prebegi čez mejo. Leta 1949 je bilo uspešnih enajst, več pa je

bilo takšnih, ki so se končali z aretacijo (Pučnik 1996: 262-263; AS 1931, škatla

1051, Izveštaj o IB-ovskoj delatnosti od 1948. godine: 25, 26).

Da v Sloveniji ni sistematičnega organiziranega delovanja informbirojevcev,

je na seji Politbiroja 2. 2. 1951 zatrjeval Boris Kraigher. Njihove akcije naj bi kazale

»znake slabe organiziranosti in primitivnosti«. Propagando naj bi širili večinoma

prek radia in pošiljk, ki so jih podtikali v tovorne vagone. »V tem oziru je celo slabša

organizacija kot npr. belogardistov za 'Matjažev glas'.« Bande so bile lokalnega

značaja in so se ukvarjale večinoma s tihotapljenjem čez mejo. Na območju Trsta so

prihajale v stalne konflikte z milico in KNOJ-em (Drnovšek 2000: 262). Sodeč po

navedenem informbirojevci v očeh enega vodilnih slovenskih partijcev niso bili

nevarni, vendar pa je Kraigher v isti sapi z navajanjem njihovih neuspehov opozarjal,

da je bilo politične akcije proti njim zelo malo in da se zaradi tega lahko skrivajo. Po

podatkih UDV naj bi bili v vseh okrajih in podjetjih. Na prostosti naj bi jih takrat bilo

približno 500. »Morali bi jih aretirati, ker se povezujejo, izražajo in širijo

informbirojevske vesti.« Večinoma naj bi to bili funkcionarji, ki niso nastopali javno,

ampak so se za Informbiro izrekali v zaprtih družbah. »Ugotovljeno je ca 200 ruskih

agentov, ki delujejo na raznih institucijah, ki jih pa ne aretiramo, ker jim ne moremo

dokazati, da bi jih sodišče lahko obsodilo, indici pa so povsem jasni.« Krivdo za to

so po mnenju Kraigherja nosile partijske organizacije, ki so se premalo borile proti

razkrinkavanju teh nasprotnikov političnega sistema (ibidem: 261, 262).

Zasluge za to, da se Stalinovi pristaši niso bolj uspešno povezovali med seboj,

si je pripisovala UDV. Že pred izidom Resolucije je onesposobila stare komuniste, ki

so bili nezadovoljni z razmerami v povojni Jugoslaviji in kritični do sistema, ki ga je

uvajal Tito. Tako je UDV že aprila 1948 aretirala skupino, na čelu katere sta bila ing.

Dragotin Gustinčič in Vinko Möderndorfer. Ta skupina naj bi takoj po osvoboditvi,

zlasti pa v letih 1947 in 1948 razvila močno sovražno delovanje, še posebej med

starimi komunisti in levičarskimi elementi v industrijskih središčih in v Ljubljani.

Preventivni ukrepi, ki jih je izpeljala UDV, so bili po mnenju njenih sodelavcev

pomembni, »ker smo tako uničili veliko število sovražnikov, ki bi ob Resoluciji

100

zagotovo aktivirali svoje povezave /…/«92 (AS 1931, škatla 1051, Izveštaj o IB-

ovskoj delatnosti od 1948. godine: 1).

Čas takoj po izidu Resolucije do 5. kongresa KPJ je UDV v enem od svojih

poročil poimenovala doba legalnih diskusij (AS 1931, škatla 1051, Oblike

informbirojevske dejavnosti: 6). Gre za čas, ko so se člani KP na raznih sestankih,

srečanjih in privatnih razgovorih izrekali za ali proti Resoluciji, poudarjali, da bi se

morala Jugoslavija udeležiti sestanka Informbiroja v Bukarešti, ter izrekali pomisleke

o pravilnosti jugoslovanskega političnega, gospodarskega in družbenega razvoja. Po

5. kongresu, na katerem je vodstvo KPJ dobilo soglasno podporo članstva, pa je

oblast začela bolj ostro nastopati proti informbirojevcem.

Oster nastop vodstva Partije proti svojim nasprotnikom in kaznovanje tistih,

ki so se v dobi legalnih diskusij opredelili za IB, sta aktivne zagovornike Resolucije

prepričala, da se nima smisla izpostavljati. Leta 1949 in 1950 so prešli v ilegalno

organizirano borbo, zaradi česar je UDV to obdobje poimenovala doba ilegalnih

organizacij. Večina organizacij je delovala podobno kot KPJ v času svoje ilegale.

Posebej močno so si prizadevale za pisanje in širjenje IB literature, tiskanje letakov,

izdajanje časopisov in povezovanje z zunanjimi IB centri. Večino organizacij je

vodila oseba, ki je bila v času vojne v stiku s SZ, tam študirala ali pa bila povezana s

kom iz IB držav. Vse organizacije so si prizadevale vzpostaviti vez z vzhodnimi ali z

ostalimi IB predstavništvi v FLRJ. Od njih so pričakovale predvsem propagandni

material in napotke za delo, v zameno pa so bile pripravljene nuditi tudi

obveščevalne podatke. Vse organizacije so si prizadevale pridobiti čim več članov.

Organizacije so se oblikovale predvsem po različnih stanovih, tako so obstajale na

primer mladinske, študentske, kmečke, delavske, oficirske. Vse skupine so se poleg

običajne propagande posluževale tudi ustvarjanja vojne psihoze in groženj s

sovjetsko okupacijo (AS 1931, škatla 1051, Oblike informbirojevske dejavnosti: 8,

9).

UDV v svojih poročilih navaja, da je razkrila večino ilegalnih organizacij in

strogo, s sodno ali administrativno kaznijo, kaznovala njihove člane. Sama je

sklepala, da so informbirojevci prav zaradi njene učinkovitosti spoznali, da tudi z

medsebojnim povezovanjem ne bodo dosegli zastavljenih ciljev. Zato so leta 1951

92 Iz srbohrvaščine prevedla J. K.

101

začeli delovati konspirativno in so večinoma le še individualno prepričevali

posameznike (ibidem: 6). Razloge za obrat v najstrožjo konspiracijo bi lahko

pripisali tudi temu, da je bila leta 1951 IB mreža zaradi temeljitih akcij UDV že

uničena, da so najbolj aktivni zagovorniki IB že prestajali kazen in da verjetno tudi

zaradi tega na prostosti ni bilo baze, ki bi organizirala nove skupine.

Komisija CK KPS, ki je proučevala borbo Partije proti IB, je leta 1952 med

nosilce IB propagande uvrščala predvsem stare komuniste, ki pa jih – kot smo videli

v prejšnjem poglavju – v Sloveniji ni bilo veliko. »IB je danes predvsem naslonjen

na stare borce, na stare komuniste, ki so bili kakor koli užaljeni, ker niso dosegli

takih funkcij in položajev, kot bi jim po njihovem mnenju pripadali, nadalje

zagrenjene ljudi, ki so bili v službi zapostavljeni, premeščeni itd.,« je v poročilu o

delu komisije navajal Matija Maležič. Tudi po ugotovitvah komisije so bili

informbirojevci do leta 1952 že zelo oslabljeni. Zasluge za to je imela UDV, ne pa

tudi partijske organizacije, ki pri razkrinkavanju informbirojevcev niso bile dovolj

stroge in se niso zavedale, da so ti sovražniki sistema spretni pri prikrivanju svojega

pravega namena (AS 1589, škatla 4, Zapisnik konference s sekretarji OK in MK, 1.

7. 1952: 17, 18).

4.1 Pomembnejše IB organizacije v Sloveniji

4.1.1 IB organizacija na ljubljanski univerzi in stanje med profesorji

4.1.1.1 Primer Dragotin Gustinčič

Dragotin Gustinčič, ki je bil predvojni partijec, je po vrnitvi iz Sovjetske

zveze postal redni profesor na gospodarski fakulteti v Ljubljani. Pri svojem

protidržavnem delu – obtožnica ga je bremenila načrtnega organiziranja prevratniške

propagande proti najvišjim predstavnikom oblasti, povezovanja s somišljeniki in

dajanja klevetniških poročil o političnem in gospodarskem položaju v Jugoslaviji –

naj bi se povezoval zlasti z Vinkom Möderndorferjem (AS 1931, škatla 445, Dosje

Dragotin Gustinčič). Gustinčičeva skupina naj bi že od osvoboditve razvijala

frakcionaško dejavnost zlasti med starimi komunisti in levičarji v industrijskih

102

središčih in Ljubljani (AS 1931, škatla 1051, Izveštaj o IB-ovskoj delatnsoti od 1948.

godine).

Dejstvo je, da je bil Gustinčič, ko se je po vojni vrnil iz Sovjetske zveze,

kritičen do nove jugoslovanske oblasti, ker je menil, da ta zapostavlja stare izkušene

komuniste, med katere je prišteval tudi sebe. Verujoč v moč partijske kritike in

samokritike je v letih 1946 in 1947 na Edvarda Kardelja naslovil pismi in jih

posredoval tudi nekaterim drugim partijskim voditeljem.

»V marcu 1945 sem prišel v Jugoslavijo s trdnim namenom in vročo željo, da se

vključim v politično in strokovno delo naše Partije tako nesebično in požrtvovalno,

kakor sem nesebično in požrtvovalno delal skoro 40 let za revolucionarno osvoboditev

jugoslovanskega proletarijata in vsega ostalega jugoslovanskega ljudstva. Prav kmalu

pa sem začel čutiti, da partijsko vodstvo v Sloveniji ne želi niti mojega političnega niti

strokovnega dela. Dokaze za to sem gledal v dejstvih, da sem ostal po svojem prihodu v

domovino celo leto skoro popolnoma nezaposlen, da so se mesta, ki so se mi z začetka

ponudila, zasedla z drugimi, ne boljšimi in kompetentnejšimi močmi od mene, da se je

celo preklicalo moje povabilo na I. Kongres Ljudske fronte za Slovenijo v Ljubljani, da

se moja znanstvena dela, ki sem jih napisal v Akademiji znanosti ZSSR in ki so tam ne

samo prešla vse kompetentne recenzije, temveč tudi žela veliko priznanje, za kar me je

SZ celo odlikovala, doma niso mogla publicirati /…/. Ker nisem videl nobenega razloga

za tako postopanje partijskega vodstva v Sloveniji proti meni in ker se mi ni niti od

daleč nakazalo, zakaj se tako z mano postopa, sem začel iskati razlog v napačni

kadrovski politiki partijskega vodstva v Sloveniji. V tem mnenju sta me potrjevali dve

indiciji: 1. okolnost, da so tako zapostavljeni skoro vsi starejši komunistični delavci, 2.

da sem čutil tako zapostavljanje s strani našega partijskega vodstva že pri naših delih v

SZ. Vsa ta osebna poniževanja, ki so ustvarila v meni osebno užaljenost in potrebo, da

dosežem spremembo namišljene napačne kadrovske politike, so me privedla na to, da

začnem iskati izhoda iz tega položaja« (AS 1931, škatla 445, Dosje Dragotin Gustinčič,

Samopriznanje: 1).

Zaradi ostrih očitkov o napačni kadrovski politiki in odgovorov, ki jih je v

zvezi s tem v obeh pismih terjal od Kardelja, ga je tožilstvo v obtožnici opredelilo

kot klevetnika oblasti in ambiciozneža, ki je »vse pobarval s težnjo po osebnem

uveljavljanju, po položaju, in v svojem sovraštvu do predstavnikov ljudske oblasti

očita našemu državnemu in političnemu vodstvu napake, ki si jih je sam izmislil in

skonstruiral s pomočjo svojih sodelavcev« (AS 1931, škatla 445, Dosje Dragotin

103

Gustinčič). Gustinčič je namreč pismo, ki ga je na Kardelja naslovil 31. maja 1947,

pokazal tudi Vinku Möderndorferju, Antonu Ditrichu in Milanu Lemežu, z

nekaterimi drugimi pa se je o njem pogovarjal. To je po mnenju UDV pomenilo, da

je širil sovražno propagando in pridobival somišljenike.

Zaradi pisma je bil 27. avgusta 1947 zaslišan pred partijsko komisijo v

Beogradu. Ta mu je prepovedala javno delovati, kar je pomenilo tudi prepoved dela

na univerzi. Prvega oktobra je bil Gustinčič izključen iz KP, konec zimskega

semestra 1947/1948 je moral zapustiti profesorsko mesto. UDV ga je aretirala že 18.

aprila 1948. Oblast je Gustinčiča med informbirojevce uvrstila, ker so se njegove

trditve in kritike KPJ delno prekrivale s kritikami, objavljenimi v Resoluciji.

Gustinčič je bil upravno kaznovan na dve leti prisilnega dela, vendar je bil malo pred

iztekom kazni zaradi bolezni izpuščen na prostost. Takrat je tisk objavil pismo, ki ga

je po izpustitvi, natančneje 7. junija 1951, pisal Centralnemu komiteju KP

Jugoslavije. Napisal je, da je med dolgoletnim bivanjem v Sovjetski zvezi izpolnjeval

vse direktive VKP(b), »pa če mi često tudi niso bile po volji in čeprav se mi niso

zdele pravilne.« Zaradi tega ni opazil vseh napak Sovjetske zveze, hkrati pa je bil

zaradi vrnitve v Jugoslavijo zagrenjen, ker je bil »prezrt v našem političnem

življenju.« Nato mu je s pomočjo jugoslovanske Partije postalo jasno, da se SZ moti.

»Za tem večjo uslugo naše Partije smatram, da je z odločno roko razkrila te nemogoče

in socializmu skrajno škodljive metode, istočasno pa tudi na praksi pokazala pravilno

pot v socializem. Smatram, da je njena opravičena kritika razvoja sovjetske družbe in

sovjetske ekonomike internacionalnega pomena in da ji bodo vsi resni socialisti sledili.

Velika njena zasluga obstaja še posebno v tem, da je razbila oportunistično teorijo o

možnosti osvoboditve proletariata samo s prisotnostjo sovjetske armade. Ta teorija bi

mogla zavesti zahodni proletariat samo na oportunistično pot čakanja.

Zahvaljujem se CK naše Partije, da mi je dal možnost in priliko, da sem uvidel svoje

napake; še posebej pa se mu zahvaljujem za velikodušno pomoč v moji hudi bolezni,

čeprav tega zaradi prejšnjega stališča nisem zaslužil.« (Ljudska pravica, 18. 6. 1951: 2.)

Ne glede na to pismo, ki naj bi dokazovalo, da je Gustinčič spremenil svoja

stališča, je za oblast ostal tudi nadalje eden najnevarnejših informbirojevcev. To se je

potrdilo leta 1958, ko je bil vnovič aretiran kot član sovražne skupine Zaton. Leta

1958 naj bi v skupini Zaton delovali nekateri že takoj po izbruhu spora najvplivnejši

104

informbirojevci: poleg Dragotina Gustinčiča še Cene Logar, Viktor Ljaševski, Jože

Jurančič, Ludvik Mrzelj, Mirko Gorše in nekateri drugi. Med seboj naj bi se

obiskovali in si izmenjevali mnenja in podatke. Po trditvah UDV naj bi imela

skupina tudi povezavo s sovjetsko ambasado. Sovražno delovanje te skupine se je

kazalo »v razširjanju sovražnih političnih in ideoloških parol«. Kritični so bili do

razvoja v Jugoslaviji in menili so, da bi bilo za dejansko normalizacijo odnosov s SZ

in vključitev v vzhodni blok treba odstraniti politično vodstvo Jugoslavije (AS 1931,

škatla 445, Obdelava sovražne skupine »Zaton«: 7–8). Osebe, ki naj bi se povezale v

skupino Zaton, v prvih letih po sporu z IB večinoma niso sodelovale med seboj;

povezale naj bi se med prestajanjem kazni v taboriščih.

»Obdelava Gustinčič ing. Draga traja že od leta 1948, ko je bil kot frakcionaš v

partiji zaprt. Resolucija IB ga je zatekla v zaporu. Takoj se je je oprijel in v bil letu

1949 obsojen od Komisije za prekrške na 24 mesecev DKD-ja93. Kazen je deloma

vzdrževal na Mermerju, deloma pa v CZ94. Njegovo sovražno delovanje v dobi

pripora ni bilo razčiščeno v celoti,« so v tem poročilu o Gustinčiču, ki naj bi bil eden

vodilnih članov skupine Zaton, zapisali sodelavci UDV (ibidem).

4.1.1.2 Partijska celica na ljubljanski univerzi

Čeprav zaradi upanja, da se bodo odnosi med CK KPJ in CK VKP(b) uredili,

takoj po izbruhu spora še ni bilo množičnih aretacij in odkritih akcij proti

informbirojevcem, iz poročil UDV izhaja, da so njeni sodelavci že od vsega začetka

pozorno spremljali dogajanje na fakultetah. Po objavi Resolucije v časopisih so na

uradnih partijskih sestankih člani Partije še iskreno povedali svojem mnenje. Tako je

bilo tudi na univerzi, kjer je UDV natančno poročala o sestankih, ki so bili na

fakultetah julija 1948 in na katerih so se nekateri študentje opredeljevali za IB (AS

1931, škatla 1051, Rekonstrukcija razvoja dogodkov na ljubljanski univerzi po

objavi resolucije IB).

Na filozofski fakulteti se je celotna partijska celica, z izjemo enega študenta,

ki je kolebal, opredelila za Resolucijo IB. Člani naj bi se za to odločili pod vplivom

93 Družbeno koristno delo. 94 Civilni zapor.

105

študenta filozofije Sava Bratoža, ki je bil zaradi tega izključen iz KP. Na medicinski

fakulteti je hotel sekretar MK KPS Ljubljana Matija Maležič zaradi ostrega napada

študentov proti Jugoslaviji partijsko celico razpustiti. »V tem trenutku so pričeli

elementi, ki so najbolj izpadali, umikati in omiljevati svoje izjave, ter so diskusijo

usmerili v smer odobravanja CK KPJ proglasa,« reakcijo študentov na takšno

Maležičevo zahtevo povzema UDV. V naslednjih mesecih naj bi študentje, ki so bili

sprva zagovorniki Resolucije, priznali, da so se prenaglili. Na pravni fakulteti se je

večina članov celice opredelila za CK KPJ, kljub temu pa je študent Fedor Polak še

skušal vplivati na člane, da bi se opredelili za IB. Polak je bil kmalu izključen iz

Partije. Dejavno so proti vodstvu KPJ nastopali tudi posamezni študentje na tehnični

fakulteti, medtem ko na ekonomski fakulteti takoj po izbruhu spora ni bilo »izrazitih

izpadov«. V splošnem naj bi veljalo, da so se študentje javno opredeljevali za IB le v

času takoj po izbruhu spora. »Lahko trdimo, da so nastopali v začetku tako odkrito

zato, ker so mislili, da bo naša Partija kapitulirala, oni pa bodo dobili v tem primeru

nagrado v obliki raznih višjih položajev,« so sklepali sodelavci UDV (ibidem).

Prvo izrekanje študentov za Stalina in Sovjetsko zvezo še ni bilo del

organiziranega nastopanja, je pa po mnenju UDV v jesenskih mesecih leta 1948

koristilo organizatorjem IB organizacije, da so vedeli, koga od študentov lahko

pritegnejo k sodelovanju. Organizacijo so študentje in profesorji po ugotovitvah

sodelavcev UDV začeli ustanavljati konec oktobra 1948. Vodila jo je skupina sedmih

študentov, ki so usmerjali delo med svojimi vrstniki. Organizacija je imela komiteje

po skoraj vseh fakultetah, tam pa eksponente po posameznih letnikih. Kot

predstavnik organizacije med profesorji se je z njimi sestajal izredni profesor Cene

Logar, »ki je pozneje kot najstarejši in teoretično najmočnejši stvarno vodil celo

organizacijo.« UDV je kot cilje organizacije navedla vzpostavitev zveze z beograjsko

ilegalno organizacijo ter prevzem vodstva Partije na ljubljanski univerzi. IB

organizacija se je posluževala sovražne propagande (klevetanja Partije, izkoriščanja

javnih nastopov in zborov za IB propagando, imeli so namen organizirati svoj

ilegalni časopis ter razširjati ilegalni IB tisk, ki je izhajal v Sovjetski zvezi in njenih

satelitih). Na področju špjionaže so zbirali podatke o članih KP; da bi onemogočili

vdor UDV v svoje vrste, so razkrivali mrežo njenih sodelavcev; da bi imeli vpogled v

delo partijskih organizacij, so pridobili člane v partijskih forumih. Poleg vsega so

106

hoteli vzpostaviti zvezo s tujimi obveščevalnimi službami. V poglavje »Teror« je

UDV štela grožnje, ki so se jih posluževali informbirojevci, kot na primer, da bo

vsakdo, ki ne bo delal za IB, sam nosil odgovornost, ko se bo zrušil Titov režim v

Jugoslaviji. Na področju škodljivosti in sabotaže so študentje in profesorji bojkotirali

direktive CK, se na partijskih sestankih borili proti sprejemu dobrih mladincev v

KPS ter se niso udeleževali raznih akcij prostovoljnega dela in manifestacij, ki bi

utrjevale avtoriteto vodstva KPJ (AS 1931, škatla 1051, Priloga k analizi IB-jevske

dejavnosti v letu 1949: 6–10; AS 1931, škatla 1051, Izveštaj o IB-ovskoj delatnosti

od 1948. godine: 6, 7).

UDV je februarja 1949 aretirala 25 študentov in profesorjev, ki naj bi delovali

v organizaciji, že mesec pred tem pa razpustila profesorsko celico na univerzi. V

organizaciji in profesorski celici naj bi v podporo IB delovalo šest profesorjev. Prvi

in edini, ki je po mnenju UDV javno nastopil za IB, je bil Cene Logar v govoru na

proslavi ob obletnici Leninove smrti. V svojem sedem strani dolgem govoru

predvsem o Leninovi veličini je Logar večkrat izpostavil, da Stalin pravilno nadaljuje

Leninovo pot, med drugim pa je tudi dejal: »Kako nesmiselno in podlo klevetanje SZ

je, če se ji podtika kjer koli 'imperializem', 'nacionalni šovinizem', 'težnjo, da bi kako

deželo silila, da ostane nerazvita' itd.« (AS 1031, škatla 1046, Govor Ceneta L. na

Leninovi proslavi).

Politbiro CK KPS je o stanju na univerzi razpravljal na seji 13. januarja 1949.

Celica je bila s sklepom CK KPS 29. 1. 1949 razpuščena. Ob razpustitvi so bili iz

KPS izključeni dr. Cene Logar, izredni profesor filozofije na filozofski fakulteti, dr.

Božo Kobe in dr. Lev Svetek, docenta na pravni fakulteti, in Tibor Škerlak, docent

na tehniški fakulteti. Med vidnejšimi intelektualci sta bila tedaj izključena tudi dr.

Tine Logar, znanstveni sodelavec SAZU, ki je docent postal leta 1958, in dr. Janez

Logar, načelnik oddelka za kulturo pri ministrstvu za prosveto (AS 1931, škatla

1051, Priloga k analizi IB-jevske dejavnosti v letu 1949: 1–3; Drnovšek 2000: 126).

Vsi so bili upravno kaznovani in poslani na Goli otok. Avgusta 1949 je

časopis Slovenski poročevalec poročal, da so bivši nameščenci in predavatelji

ljubljanske univerze Božo Kobe, Janez Logar, Tine Logar, Lev Svetek in Tibor

Škerlak na CK KPS naslovili izjavo, v kateri »ugotavljajo svoje zmotno stališče do

resolucije Informbiroja in obžalujejo svoje sovražno delovanje proti naši Partiji,

107

njenemu vodstvu in graditvi socializma v naši državi.« V izjavi so še izrazili upanje,

»da bodo s svojim bodočim delom in aktivnim udejstvovanjem proti škodljivcem

naše države mogli popraviti škodo, ki so jo napravili, in si zopet pridobiti zaupanje

naše Partije« (Slovenski poročevalec, 20. 8. 1949: 2).

Najstrožjo kazen med predavatelji ljubljanske univerze je dobil Cene Logar, ki

mu je sodnik za prekrške leta 1949 izrečeno upravno kazen po preteku dveh let

podaljšal še za toliko. Tudi ko sta mu potekli obe kazni, je bila uprava Mermerja še

vedno prepričana, da se ni spremenil. Informbirojevska stališča naj bi zavzemal pri

vseh pomembnih notranje in zunanje političnih dogodkih (AS 1931, škatla 1046,

Cene Logar, Držanje na društveno-korisnom radu). UDV je Logarja poslala na Goli

otok še leta 1958, saj naj bi deloval v sovražni skupini Zaton. Vrnil se je leta 1962.

Logar, doktor filozofije95, ki mu je jugoslovanska oblast z izključitvijo iz javnega

življenja uničila akademsko kariero, po osamosvojitvi Slovenije ni skrival, da je v

sporu med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo dejansko podpiral slednjo. Prepričan je bil,

da bi bila fašizem in nacizem brez vključitve SZ v boj proti njima nepremagljiva.

»Uvidel sem, da nas more rešiti le povezava s Sovjetsko zvezo in Rdečo armado. In

to se je tudi zgodilo: predvsem Rdeča armada nas je rešila pred fašizmom in

uničenjem naroda, za kar bom vse življenje hvaležen danes že razpadajoči Sovjetski

zvezi,« je dejal v intervjuju, prvič objavljenem leta 1991 (Logar 1995: 7). O svoji

opredelitvi za Informbiro pa je povedal:

»Da sem se opredelil za Informbiro, je več razlogov. Tedaj mi je bilo dokončno

dovolj delati vse na komando Partije tudi proti svojemu prepričanju. Tako sem delal

večkrat med vojno, toda tedaj sem se zavedal, da je za zmago potrebna disciplina. Po

vojni mi je bilo tega dovolj, posebno ker je šlo za tako usodno odločitev: sprejeti preko

noči stoodstotno negacijo osnovnih stališč med vojno in težko kritiko socializma v

Sovjetski zvezi. Stalin in njegova politika sta bila prej nekaj svetega, sedaj pa naj bi

preko noči postala največje zlo. Prepričan sem bil, da so nekatere obtožbe Jugoslavije s

strani Informbiroja napačne, zato sem v partijski celici zagovarjal stališče, da mora Tito

v Bukarešto branit Jugoslavijo. Od centralnega komiteja smo namreč dobili vprašanje,

95 Partijska oblast Cenetu Logarju po vrnitvi z Golega otoka ni dovolila nadaljevati z znanstvenim delom na univerzi. Zaposlil se je v Državnem arhivu Slovenije, kot filozof fenomenolog pa je vseeno izdal šest znanstvenih knjig. Že v preiskovalnem zaporu je na osnovi svoje izkušnje pripravil fenomenološko analizo ravnanja Partije z informbirojevci. Ti zapiski so shranjeni v Logarjevem osebnem dosjeju pod naslovom Sredstva za uničenje človeka (AS 1931, škatla 1046).

108

ali naj gre ali naj ne gre. Stališče centralnega komiteja pa je bilo, naj ne gre. In tako se

je začelo z našo partijsko celico na univerzi zapletati in me končno pripeljalo na Goli

otok. Osnovno pri vsem tem pa mi je bilo, da brez povezave s socialističnimi državami

ne bomo mogli graditi socializma, ker to vodi v propad. Vse to sem navedel v pismu

centralnemu komiteju. Mislim, da se je to do danes potrdilo« (Logar 1995: 7).

Med zaposlenimi na ljubljanski univerzi je bil zaradi Informbiroja kaznovan

še Milan Cunder, izredni profesor na medicinski fakulteti, vendar ga UDV ni

povezovala z omenjeno organizirano skupino. Cunder je v zabeležkah UDV označen

kot znan levičar iz stare Jugoslavije. Širil naj bi propagando med študenti, ki so se

zaradi tega izrekali za IB (AS 1931, škatla 1051, Izveštaj o IB-ovskoj delatnosti od

1948. godine). Cunder se je predpostavljenim v KP zameril že pred

informbirojevskim sporom in je bil zaradi netovariških odnosov in kritiziranja

funkcionarjev s strogim ukorom pred izključitvijo kaznovan že oktobra 1947. Iz

Partije je po objavi Resolucije izstopil sam, saj je izjavil, da se strinja s kritiko, ki jo

je proti KPJ izrekel Informbiro. Aretiran je bil za božič 1948 in izpuščen čez natanko

tri leta (Gabrič 2000: 22).

4.1.2 Ostale IB skupine

UDV je leta 1949 razkrila 15 IB skupin. Poleg skupine na univerzi je bila

najpomembnejša skupina Stare–Brvar, ki je delovala v Ljubljani. Po razkritju sta bila

voditelja obsojena na dolge zaporne kazni, Alojz Brvar na 20 let, Avgust Stare96 pa

na 14 let zapora. Skupina naj bi nastala takoj po 5. kongresu KPJ, v njej so bili Stare

in še štirje člani Partije, z Brvarjem pa so se povezali, ker naj bi bil ta sovjetski agent

in naj bi o delovanju skupine obveščal sovjetski konzulat v Zagrebu. Skupina si je

prizadevala ustvariti širšo ilegalno organizacijo, zbirati orožje za vstajo, delovati na

propagandnem področju in podobno.

UDV je razkrila skupino, ki jo je vodil demobilizirani oficir UDV Ilija

Jurančič. Ta skupina je delovala med dijaki ljubljanskih gimnazij. Šestčlanska

organizacija je imela podobne cilje kot ostale skupine: na propagandnem področju je

96 Avgust Stare je umrl 9. avgusta 1951 med prestajanjem kazni na Golem otoku (AS 1931, škatla 1051, »Mermer«).

109

izpeljala nekaj listkovnih akcij, zveze z IB državami ji ni uspelo vzpostaviti,

pripravila pa naj bi tudi načrt za likvidacijo pomočnika ministra za notranje zadeve.

Na Štajerskem je nastala skupina, ki jo je ustanovil politični emigrant iz SZ

Alojz Erjavšek. Skupina je bila ena najbolje organiziranih, delovala je zlasti na

področju kmetijstva, njene povezave pa naj bi segale do kmetijskega ministrstva. V

Idriji je ilegalno skupino ustanovil emigrant iz SZ Viktor Jereb. Jereb naj bi se

izrekel za Resolucijo IB in za seboj povlekel celotno partijsko celico v Spodnji Idriji.

Na zaslišanjih se povezava Jereba s sovjetskimi obveščevalnimi službami ni potrdila.

V Prekmurju je delovala mladinska ilegalna skupina, ki jo je vodil dijak Štefan Viler.

V Grosupljem je nastala skupina mladincev, ki jo je ustanovil uslužbenec ministrstva

za notranje zadeve Ivo Kolovič. Viktor Ljaševski je ustanovil organizacijo med

demobiliziranimi oficirji. Pridobival jih je predvsem s trditvami, da jim oblast dela

krivico. Zasliševalci niso uspeli potrditi obveščevalnega povezovanja Ljaševskega s

sodelavci v IB državah. Razkrita je bila tudi skupina starih članov KP, ki je delovala

v izvršnem odboru Ljudske fronte. Po aretacijah dveh članov, je prenehala z

delovanjem, član Franček Majcen pa je pobegnil na Madžarsko. Poleg navedenih je

UDV razkrila še nekaj manjših IB skupin (AS 1931, škatla 1051, Izveštaj o IB-

ovskoj delatnosti od 1948. godine: 9–12).

Leta 1950 je UDV aretirala malo informbirojevcev in razkrila le štiri

pomembnejše skupine. Sklepala je, da so informbirojevci postali previdnejši in so se

potegnili v individualno ilegalno delovanje. Kljub temu pa je za to leto ugotovila, da

je informbirojevce ohrabrila vojna v Koreji. Povečalo se je namreč število

propagandnih akcij, ki so napovedovale, da bo Sovjetska zveza po zmagi v Koreji

zasedla Jugoslavijo. Razkrite skupine so bile skupina Franca Božiča v Kranju,

skupina Jožeta Logarja, skupina rezervnih oficirjev pod vodstvom Milana Tominca

in skupina Ivana Štrafele iz Radgone (ibidem: 13).

Čeprav smo že zgoraj navedli trditve UDV, da so se leta 1951 informbirojevci

potegnili v individualno konspirativno delovanje, pa UDV v svojih poročilih vseeno

navaja, da je po tem letu še vedno naletela in onesposobila nekatere pomembnejše IB

skupine. Leta 1951 naj bi jih bilo kar 12; med njimi je bila najpomembnejša skupina

Mencej–Jurančič. UDV je razkrila še skupino Ivana Šeliha, pomočnika javnega

tožilstva za postojnski okraj, skupino Deziderija Počiča, člana OK KPS Murska

110

Sobota, ter skupino Ivana Mankoča, levičarja in repatriiranca iz Argentine. Leta 1952

je bila razkrita skupina, ki jo je vodil Vladimir Kresnik, zdravnik iz Ljubljane. V

skupini so bili še štirje intelektualci, ki so hoteli pridobiti »kolebljivce«, za katere so

vedeli že iz preteklih let. Na univerzi so sodelavci UDV razkrili skupino Vladimirja

Grupkoviča, v kateri so bili predvsem študenti drugih republik. V Kranju je UDV

razkrinkala delovanje skupine Alojza Stružnika. Poleg navedenih je UDV razkrila še

nekaj manjših in manj pomembnih skupin, ki pa so se vse posluževale enakih metod

dela (AS 1931, škatla 1051, Izveštaj o IB-ovskoj delatnosti od 1948. godine: 17–19).

Po letu 1953 je postala informbirojevska nevarnost manjša, saj je tega leta

umrl Stalin, odnosi med državama pa so se začeli umirjati. Čeprav gradivo iz

osebnega dosjeja Dragotina Gustinčiča, ki naj bi leta 1958 deloval v skupini Zaton,

dokazuje, da je UDV ostala budna pri razkrinkavanju informbirojevcev, o poznejšem

delovanju opozicije priča le malo arhivskih dokumentov in poročil.

4.1.2.1 Skupina Iva Koloviča

Na najhujšo kazen med v vsemi informbirojevci, smrt z ustrelitvijo, je bil

obsojen uslužbenec ministrstva za notranje zadeve Ivo Kolovič, ki je v okolici

Grosuplja organiziral informbirojevsko skupino mladincev. Skupina naj bi se

imenovala Stalinovi mladinci. Okrožno sodišče v Ljubljani je na zaporno kazen in

poboljševalno delo obsodilo osem članov skupine in dva, ki nista bila njena člana,

vendar sta vedela zanjo in je nista prijavila.

Kolovič je okrog sebe zbral zlasti mladoletnike. Do aretacije naj bi skupina

imela osem ilegalnih sestankov, njihov cilj pa je bil zbiranje orožja, širjenje

protidržavne propagande, pripravljali naj bi se tudi na likvidacijo partijskih

funkcionarjev. Za cilj so si postavili tudi razoroževanje narodne milice. Poleg tega

naj bi nameravali razorožiti milico in stražo v kazensko-poboljševalnih domovih in

izpustiti zapornike. Kolovič ter še dva obtoženca Marjan Frbežar in Ivan Strežek so

imeli namen pobegniti v tujino in se tam vključiti v informbirojevsko organizacijo.

Skupina naj bi imela nekaj kosov strelnega orožja.

Za Koloviča je bila dodatna obremenilna okoliščina to, da je okrog sebe zbral

večinoma mladoletne osebe. Obsojen je bil na smrtno kazen z ustrelitvijo, trajno

111

izgubo državljanskih pravic in zaplembo premoženja. Ostali so bili obsojeni na kazni

od enega leta do osmih let odvzema prostosti s prisilnim delom ali strogega zapora,

trije tudi z odvzemom državljanskih pravic. Sodišče je v razsodbi za štiri osebe

poudarilo, da gre za mladoletne osebe, ki so bile zavedene, zaradi česar so jim

poldrugo leto strogega zapora spremenili v triletno pogojno kazen (AS 1931, škatla

1046, Obsojeni po IB, Kolovič Ivan).

4.1.2.2 Skupina Milana Trobca in Milana Tominca

Ilegalno skupino naj bi organizirala Milan Trobec in Milan Tominec, oba

javna uslužbenca, ki naj bi okrog sebe zbrala somišljenike, večinoma prav tako javne

uslužbence. Obtožnica je Trobca med drugim bremenila, da je sovjetski agent,

najbolj odgovoren za nastanek skupine. Zbiral naj bi podatke in razširjal sovražno

propagando. Prvi naj bi se z njim povezal Tominec, ki je k sodelovanju pritegnil še

nekatere druge člane. V skupini naj bi deloval tudi pravnik Aleksander Lah, ki naj bi

ostalim članom sporočal zaupne podatke, za katere je izvedel v službi. Med drugim

naj bi šlo tudi za podatke o kaznjencih na raznih deloviščih v Jugoslaviji in podatke o

ureditvi družbeno-koristnega dela.

V skupini naj bi delovalo osem oseb. Poleg opisanih deliktov, ki jih je

tožilstvo pripisalo vodilnim članom, je vse preostale člane obtožnica bremenila zlasti

klevetanja in razširjanja sovražne propagande. Hkrati s sojenjem zaradi delovanja na

liniji IB, pa je obtožnica obtožene bremenila tudi deliktov s področja civilnega prava,

kot so kraja predmetov v javni lasti, dajanje daril, okoriščanje z javnim

premoženjem. Na najvišje kazni sta bila obsojena Trobec in Tominec; prvi je bil

obsojen na 12 let, drugi pa na šest let prisilnega dela. Preostali člani skupine so bili

kaznovani z dve do 5,5 let prisilnega dela. Šest članov skupine je bilo poleg kazni s

prisilnim delom obsojenih tudi na zaplembo vsega premoženja in izgubo

državljanskih pravic. Pred sodiščem so vsi obtoženi zanikali svoje sodelovanje v

kakršni koli IB skupini (AS 1931, škatla 1048, Obsojeni po IB, Tominec Milan).

112

4.1.2.3 Skupina Mencej–Jurančič

Med pomembnejšimi ilegalnimi skupinami je bila skupina Mencej–Jurančič,

saj sta bila Martin Mencej in Jože Jurančič zaposlena na vplivnih mestih v državni

upravi. Mencej je bil nekdanji pomočnik ministra za znanost in kulturo FLRJ,

Jurančič pa nekdanji pomočnik ministra za prosveto v LR Sloveniji ter poslanec v

zvezni skupščini. Boris Kraigher je obračun z razgledanim učiteljem Jurančičem

napovedal že na seji Politbiroja 13. januarja 1949. Jurančič je bil iz Partije izključen

že 5. avgusta 1948, aretiran pa 24. aprila 1949. Ker ga je varovala poslanska

imuniteta, so svojce sprva obvestili, da je bil ustreljen pri poskusu prebega čez mejo.

Šele po razpustu zvezne skupščine februarja 1950 so ga obsodili na šest let zapora

(Gabrič 1998: XII, 16). Martin Mencej je bil v času aretacije pomočnik ministra LR

Slovenije za znanost in kulturo, v času objave Resolucije pa je bil predsednik

sindikata prosvetnih delavcev FLRJ. Iz njegovih zaslišanj v preiskovalnem zaporu,

tam je bil od 19. 1. 1951, je razvidno, da mu je UDV dokazovala nestrinjanje in

dvome v pravilnost jugoslovanske politike v času, ko je še služboval v Beogradu. Ob

seznanitvi z vsebino Resolucije so vsi prisotni na sestanku partijske celice, ki ji je

pripadal tudi Mencej, soglašali, da bi moralo jugoslovansko partijsko vodstvo na

zasedanje IB v Bukarešto, kjer bi lahko preprečili njeno sprejetje ali prepričali ostale

o neresničnosti obtožb. Pozneje naj bi Mencej dvomil v realnost in izvedljivost

zastavljenega petletnega plana, kritiziral naj bi kolektivizacijo, pri čemer naj bi

zastopal stališče, da kolektivizacije ne gre uvajati šablonsko, ampak je treba

upoštevati krajevne in geografske razmere, razlike med republikami ter tradicijo in

kulturo. Po izbruhu informbirojevskega spora naj bi se mu porajalo tudi vprašanje o

pravilnosti izgradnje socializma v različnih državah zunaj SZ (AS 1931, škatla 1047,

Martin Mencej).

Poleg njiju so v skupini delovale še nekatere osebe, zaposlene na vidnejših

mestih v tedanji upravi in gospodarstvu, to so bili Tugomir Cajnko, bivši pomočnik

ministra LR Slovenije za gozdarstvo, Maksimilijan Stupica, direktor šole za umetno

obrt, Boris Debevec, direktor statističnega urada LR Slovenije, in Janez Eržen,

sekretar republiškega ministrstva za gozdarstvo. Zadnja dva sta v preiskovalnem

zaporu naredila samomor, ostali pa so bili obsojeni, in sicer Mencej na sedem,

113

Jurančič na šest, Canjko na štiri in Stupica na tri leta zapora. Skupina naj bi

pridobivala nove simpatizerje in pripravljala beg Jurančiča na Madžarsko (AS 1931,

škatla 1051, Izveštaj o IB-ovskoj delatnosti od 1948. godine: 17). Mencej je pozneje

v svojih spominih zatrdil, da si je UDV delovanje te ilegalne skupine izmislila. Sam

naj bi najvišjo kazen dobil, ker je temu ugovarjal.

»Iz obtožnice sem izvedel, da gre za 'organizirano skupino' štirih. Tako bi bil učinek v

javnosti močnejši. Težišče je bilo na organizirani skupini. Kakšna naivnost in

perfidnost! Niso računali, da si bo kdo upal spodbijati obtožnico prav v tej točki. Jaz pa

sem ugovarjal javnemu tožilcu prav pri tem: enega obtoženca sem prvič videl šele v

sodni dvorani, drugi je bil aretiran pred tremi leti, s tretjim sem se v zadnjih letih videl

samo nekajkrat. O organizirani skupini torej ne more biti govor. Drugih obtožb nisem

zavrnil, saj sem uvidel, da je vse skupaj le navadna farsa, politična komedija, spektakel,

ki naj bi imel videz zakonitosti.« (Mencej 1988: X, 900.)

Poročila UDV in politično motivirane sodbe sodišč niso zanesljiv

podatek o tem, koliko IB skupin je na Slovenskem dejansko delovalo, koliko

pa si jih je UDV izmislila in jim podtaknila obtožbe o sovražnem delovanju.

Navedeni primeri skupin, ki naj bi bile najvplivnejše in najnevarnejše, pa

kažejo, da te niso izpeljale oziroma uspele izpeljati odmevnejših

propagandnih, terorističnih in drugih akcij. Večinoma – če so te skupine res

obstajale – jih je UDV onesposobila v fazi, ko so se člani le sestajali, širili

svojo člansko mrežo, sovražno delovanje pa opravljali le na ravni propagande.

4.2 Slovenska IB emigracija

4.2.1 Emigracija v vzhodnoevropskih državah

V IB kampanji so pomembno vlogo odigrala veleposlaništva

informbirojevskih držav, zamejski obveščevalni in propagandni centri, na

Slovenskem pa tudi pristaši Vittoria Vidalija ter italijanska in avstrijska

komunistična partija. Povezovanja slovenskih IB skupin ali posameznih

informbirojevcev z diplomatskimi IB predstavništvi naj bi bilo malo. Če že, so se z

IB predstavništvi povezovali sovjetski državljani in državljani IB držav. Med

114

slovenskimi skupinami naj bi do druge polovice leta 1952 takšno povezavo uspelo

vzpostaviti le skupini Stare–Brvar, podobno vez pa naj bi skušal prek predstavništva

v Beogradu vzpostaviti tudi Mirko Gorše (AS 1931, škatla 1051, Izveštaj o IB-

ovskoj delatnosti od 1948. godine: 23).

Iz LR Slovenije je po objavi Resolucije v IB države pobegnilo 34 oseb; 26 jih

je odšlo na Madžarsko, po štiri pa v Sovjetsko zvezo in na Čehoslovaško. Poleg njih

je bilo v državah Vzhodne Evrope več Slovencev, ki so se tam nahajali v času objave

Resolucije in se nato niso hoteli vrniti v Jugoslavijo. Za Resolucijo so se izrekali tudi

ekonomski izseljenci v Franciji, Nemčiji, Belgiji in drugih zahodnih državah. Po letu

1954, ko je bil v Jugoslaviji sprejet zakon o amnestiji, se je prostovoljno vrnilo ali

bilo prisilno privedenih 62 slovenskih emigrantov (AS 1931, škatla 1051, Pregled IB

dejavnosti: 2).

Za oblast so bili najpomembnejši tisti emigranti, ki so se vključili v aktivno

delovanje proti Jugoslaviji. Najbolj dejavni med Slovenci so bili Anton Rupnik, ki je

pred objavo Resolucije delal na jugoslovanskem veleposlaništvu v Parizu, nato pa

postal član emigrantskega odbora v Pragi, Boris Vrtovšek, bivši član jugoslovanske

delegacije v OZN, ki je nato delal v vodstvu slovenske IB emigracije v Budimpešti in

bil urednik lista Za ljudsko zmago, Viktor Vidmar, nekoč uslužbenec veleposlaništva

v Teheranu, kot IB emigrant pa je delal na radiu Moskva in pri časopisu Za

socialistično Jugoslavijo, Peter Kogoj, ki je delal v vodstvu IB emigracije v Moskvi,

in Erno Svetina, bivši sodelavec UDV, kot emigrant pa uslužbenec v madžarski

policiji s činom podpolkovnika. Med pomembnejšimi IB emigranti, ki so se po letu

1954 vrnili, so bili Rudi Filej, nekdanji sodelavec UDV, Franček Majcen, aktiven v

vodstvu IB emigracije v Budimpešti (delal je na radiu Budimpešta in v uredništvu

lista Za ljudsko zmago), in Savo Vrtačnik, ki je sodeloval v oddajah radia Moskva.

Filej in Majcen sta bila po vrnitvi v Slovenijo aretirana in zaprta (ibidem: 1, 2).

IB propaganda je nastajala ob sodelovanju domačih informbirojevcev in

emigrantov. Propagandne pisemske pošiljke so na naslove bolj ali manj pomembnih

partijskih vodij v Sloveniji prihajale iz tujine. IB centri v vzhodnoevropskih državah,

pa tudi v Avstriji, Nemčiji, Belgiji in Italiji, so se po letu 1949 za pošiljanje IB

gradiva prek meje posluževali predvsem železnice. Od izbruha spora do druge

polovice leta 1952 je po ugotovitvah UDV na takšen način v Slovenijo prišlo 67.000

115

enot IB literature. Večinoma so to bili časopisi Pod zastavom internacionalizma, Za

socialističku Jugoslaviju, Nova Borba, Za ljudsku zmagu, Laslo Rajk, Delo, čez mejo

so prihajale razne brošure in proglasi ter govori partijskih voditeljev IB držav, Ane

Pauker, Rakošija, Ždanova in drugih (AS 1931, škatla 1051, Izveštaj o IB-ovskoj

delatnosti od 1948. godine).

4.2.2 Delovanje Vidalijevih pristašev

Čeprav je bilo še v prvih mesecih leta 1948 videti, da je Komunistična partija

Svobodnega tržaškega ozemlja97 (KP STO) enotna – to je na seji Politbiroja 26. 3.

1948 zagotavljal njen sekretar Branko Babič98 – je objava Resolucije Informbiroja v

začetku julija v njej povzročila velik notranji razcep. Sprejeti sta bili dve resoluciji;

večina je sprejela resolucijo Vittoria Vidalija99, ki je zagovarjal stališča Informbiroja,

manjšina pod vodstvom Branka Babiča pa se je postavila na stran KPJ. Babičevi

pristaši so prevladali v coni B, ki je bila pod vojaško upravo Jugoslovanske armade.

Zaradi jugoslovanskega obvladovanja cone B je bila prevlada projugoslovanske

struje tam pričakovana. Že dva meseca po objavi Resolucije IB so bili iz vodstev

97 KP STO je bila ustanovljena v začetku septembra 1947, to je dva tedna pred uveljavitvijo določil mirovne pogodbe z Italijo. Mirovna pogodba je določala ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) na območju Koprskega, Bujščine in Trsta z okolico. STO ni nikoli zaživelo, pač pa je do ukinitve leta 1954 ostalo razdeljeno na dve coni. Sporazum o ustanovitvi nove komunistične partije na območju STO sta CK KPJ in CK KPI sklenila 7. 4. 1947. Partiji obeh držav sta se zavezali, da bosta na KP STO prenesli vse zahtevane pristojnosti, na njenem ustanovnem kongresu pa bosta prisotni kot gostji (Troha 1998: 111). 98 Babič je Politbiroju CK KPS poročal, da ima Partija v Trstu 4000, v Kopru pa 1000 članov. Poleg tega je na sprejem čakalo še 3000 kandidatov. V tistem času naj bi Partija svojo enotnost okrepila, »svoječasne tendence za razbijanje Partije so precej odstranjene.« Med tiste, ki še vedno poskušajo rahljati enotnost Partije, je Babič uvrstil Vittoria Vidalija (Drnovšek 2000: 105). 99 Vidali se je v Trst vrnil junija 1947. Pred tem je bil 24 let v azilu, nazadnje v Mehiki. Aktivno je v Partiji začel delovati prav v času priprav na ustanovitev KP STO in bil izvoljen tako v Centralni kot Izvršni komite nove Partije (Rožac Darovec 1999: 375). Sicer pa je bil Vidali stari komunist in Stalinov podpornik. Italijo je zapustil ob prihodu fašizma na oblast. Odšel je v Chicago, kjer je urejal komunistični časopis in bil sekretar protifašistične organizacije. Nato je bil sodelavec Kominterne v Mehiki. V času španske državljanske vojne je bil eden od voditeljev tamkajšnjih mednarodnih brigad. V Trst se je vrnil iz Južne Amerike, kjer je morda sodeloval tudi pri likvidaciji Trockega in nekaterih italijanskih antifašistov. »Kot mnogi italijanski komunisti se je pod Stalinovo zastavo boril že veliko časa pred Titovim vzponom in ni videl nobenega razloga, da bi spremenil svojo vdanost,« o razlogih za Vidalijevo zvestobo Stalinu razmišlja Ivo Banac. Ker se je v Trst vrnil prav v času stopnjevanja napetosti med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, je bil tja morda celo poslan kot »glasnik Stalinove intrige na jugoslovanski meji« (1990: 226).

116

tamkajšnjih množičnih organizacij odstranjeni vsi privrženci Informbiroja (Troha

1999: 152).

Informbirojevci so se zatekli v cono A (Trst z okolico), kjer je bila anglo-

ameriška zavezniška vojaška uprava. Sovjetom naklonjeni Vidalijevci niso bili

ljubljenci Američanov in Britancev, so pa bili v coni A zakonsko zaščiteni in so

lahko od tam delovali proti Babičevim privržencem. Boji med frakcijama so oslabili

komunistično gibanje v coni A in s tem prispevali h končnemu razpletu spora glede

Trsta. Vidalijevo stališče do Trsta je sicer bilo, da je treba ohraniti Svobodno tržaško

ozemlje. Tržaški kominformovci so se torej borili proti drobitvi STO med Italijo in

Jugoslavijo in zahtevali, naj zahodne sile zapustijo cono A, jugoslovanske pa cono B,

saj Jugoslavija po njihovem ni bila več socialistična država (Banac 1990: 226).

Za slovenske komuniste, ki so živeli na Tržaškem in Koprskem, je bil spor z

Informbirojem težka izkušnja, uničujoča za narodno enotnost. Tisti v coni B so se

opredelili za Tita, večina v coni A pa za Stalina. Pozneje so italijanski zgodovinarji

razloge, zakaj so se Slovenci na Tržaškem obrnili proti matičnemu narodu, iskali v

tem, da so tako slovenski kot italijanski delavci Resolucijo IB sprejeli kot trenutek

olajšanja. Pestila sta jih stiska in pomanjkanje, jugoslovanski komunisti pa so imeli v

vidu le politične težave, ki so jih hoteli reševati s pomočjo splošnih stavk. Delavci so

bili izčrpani, po štirih letih vojne in več kot dveh desetletjih fašističnega pritiska so si

želeli mirnejšega življenja in Resolucija jim je odprla novo upanje, da se bo to

končno začelo. K temu dejavniku bi lahko dodali še njihov občutek, da se ne morejo

upirati Stalinu, ki so ga podprle vse evropske komunistične partije in ki je poosebljal

»resnico«. Hkrati so slovenski delavci živeli v pretežno italijanskem delavskem

okolju, prežetim s hrepenenjem po slovensko-italijanskem bratstvu. »Kakor koli že, v

tem sporu so Slovenci potegnili krajši konec. S tem ko so se postavili ob bok

močnejšega, so se postavili proti matičnemu narodu, ostali pa so zunaj domovine in

tako prekinili prepotrebne vezi za narodni obstoj« (Rožac Darovec 1999: II, 387).

Tržaški informbirojevci so svojo zlasti propagandno dejavnost širili tudi na

jugoslovansko oziroma slovensko stran meje100. V Sloveniji so Vidalijevi privrženci

politiko in propagando Informbiroja poskušali razširjati s časopisom Delo, ki je

izhajal v slovenskem jeziku. Vidali naj bi skušal na svojo stran pridobiti 100 Ker slovenska Istra takrat še ni pripadala Jugoslaviji, ampak je bila do leta 1954 cona B STO, statistike o številu informbirojevcev na Slovenskem ne vključujejo tamkajšnjih informbirojevcev.

117

jugoslovansko vojno mornarico. Njegovi oficirji-agenti naj bi imeli nalogo

organizirati vojaški udar v Splitu in od tam poklicati na pomoč sovjetsko floto.

Zaradi takšnega sovražnega delovanja je jugoslovansko partijsko vodstvo budno

spremljalo dogajanje in v svojem tisku vodilo kampanjo proti Vidaliju, UDV pa naj

bi načrtovala celo njegovo likvidacijo (Banac 1990: 227–228).

118

5 NADZOR NAD INFORMBIROJEVCI PO ODSLUŽENI KAZNI

Informbirojevci so tudi po normalizaciji odnosov s Sovjetsko zvezo ostali pod

nadzorom jugoslovanske oblasti. Odnosi Jugoslavije s Sovjetsko zvezo vse do

njenega razpada konec 80. let prejšnjega stoletja niso bili prežeti z zaupanjem, zato je

Jugoslavija ohranila nadzor nad tistimi ljudmi, ki bi se lahko ob takšnih ali drugačnih

konfliktih med državama postavil na sovjetsko stran.

5.1 Zaposlovanje nekdanjih informbirojevcev

Nadzorovanju je bila namenjena že predstavljena kategorizacija

informbirojevcev, s katero je UDV po normalizaciji določila, katere osebe je treba še

imeti na očeh. UDV je spremljala materialno stanje in »politično zadržanje« bivših

informbirojevcev. Ti so v svojih spominih tožili, da so imeli po vrnitvi s prestajanja

kazni velike težave z iskanjem zaposlitve. Tako rekoč vsem, ki so se odločili objaviti

svoje spomine, naj bi sodelavci UDV ali pa partijski kolegi škodovali pri iskanju

dela. Dimitrij Žilevski se tako spominja, da so mu nadrejeni sodelavci UDV na Sv.

Grgurju ob izpustitvi s prestajanja kazni posebej poudarili, da bo za njegovo službo

poskrbel okrajni komite Partije, a izkazalo se je, da mu partijec v komiteju ni

pomagal, pač pa mu je onemogočal, da bi se zaposlil.

»Minilo je nekaj dni in spet sem dobil službo, tokrat kot zastopnik zavarovalnice iz

Novega mesta za območje Kočevja. In spet sem bil naiven in letel k prijatelju na

komiteju povedat, naj se ne trudi, ker sem dobil drugo službo, in obenem povedal, kje.

Ko sem čez nekaj dni skupaj z ženo odšel na delovno mesto, je bila spet ista pesem. Ne

moremo vas sprejeti na delo. Ko sva šefa, ki je bil iz centrale iz Novega mesta,

vprašala, zakaj, mi je on postavil vprašanje, kdo vse je vedel o moji zaposlitvi. Povedal

sem mu, da nihče drug, kot žena, jaz in prijatelj na komiteju. Takoj mi je odgovoril: 'Ta

tvoj prijatelj iz komiteja je sporočil, da te ne smemo zaposliti.'« (Žilevski 2005: 211.)

O podobnih ovirah na poti do dela so poročali tudi Janez Jezeršek, Štefan Požar

in Radovan Hrast. Jezeršek je prav tako kot Žilevski dolgo iskal delo. Na vodilnih

mestih, kjer so se sprejemale odločitve, ga ni mogel dobiti, zato pa se je lahko

119

zaposlil kot svetovalec (glej Jezeršek Medaljoni našega časa). Požar je najprej kosil

in prodajal seno, nato pa je dobil povabilo za delo na občini. Povabilo je odklonil, saj

se je prestrašil, da mu v državni službi za notranje zadeve pripravljajo past, in

namesto tega postal traktorist v kmetijski zadrugi (Miklavčič 2005: 123). Radovan

Hrast je takoj dobil želeno delo, sicer s pričakovanjem UDV, da bo ovajal sodelavce,

a v svojih spominih trdi, da tega ni počel in da zaradi tega ni imel težav s tajno

policijo (Hrast 2007: 280–290).

V prvih letih, takoj po vrnitvi iz zaporov, so bile kaznovane osebe pogosto

podvržene družbenemu bojkotu v okolju, kjer so živele. Od normalizacije odnosov z

državami socialističnega bloka pa se je začelo to stanje popravljati. Kako so si uredili

položaj po vrnitvi s prestajanja kazni, pa je bilo odvisno tudi od informbirojevcev

samih. Nekateri so ne glede na svojo preteklost kmalu našli zaposlitev, si uredili

stanovanjsko vprašanje, pridobili štipendijo za šolanje, bili sprejeti v

družbenopolitične organizacije, je za območje celotne Jugoslavije leta 1964

ugotavljala UDV. A hkrati je glede njihovega zaposlovanja – nekoliko v protislovju s

prejšnjo ugotovitvijo – opažala, da se nekdanji informbirojevci v večjem številu

selijo v večja mesta in industrijska središča. »Vzrok je, da neradi žive v okolju, ki jih

pozna in na določen način bojkotira, poleg tega pa velja tudi prepričanje, da bodo v

večjih središčih laže rešili vprašanje zaposlitve itd.«101 (AS 1931, škatla 1051,

Pregled bivših, osudjivanih i kažnjavanih pristalica IB: 10).

Leta 1959 so sodelavci UDV za Slovenijo zapisali, »da materialna vprašanja

ne predstavljajo nikakega problema«. Vsi, ki so bili pripravljeni delati, so bili

»zaposleni na odgovarjajočih delovnih mestih po svoji izobrazbi in strokovni

sposobnosti«. Nezaposlenih naj bi bilo le osem ljudi. »Ti so se vdali alkoholu,

kriminalu in brezdelju, kar je posledica njihovih karakternih slabosti. Kljub vsem

vzgojnim ukrepom, ki so bili podvzeti proti njim, ne najdejo pravega mesta v

družbi.« Dvanajst nekdanjih informbirojevcev je v tistem času še študiralo, za kar so

prejemali štipendijo ljudskih odborov ali podjetij. 49 upokojencev je imelo

pokojnine, kakršne je določala takratna zakonodaja (AS 1589, škatla 78, Informacija

o politični aktivnosti in položaju bivših IB).

101 Iz srbohrvaščine prevedla JK.

120

Informbirojevcem pa tudi v času po normalizaciji niso bila odprta vsa vrata

oziroma so sodelavci UDV še leta 1960 svarili pred tem, da je zaposlovanje

nekdanjih informbirojevcev na odgovornih mestih lahko družbeno nevarno.

»Če pogledamo mesta zaposlitev nekaterih bivših IB-jevcev, ugotovimo, da

se lepo število bivših IB-jevcev že nahaja v našem državnem aparatu v raznih

gospodarskih in negospodarskih ustanovah, predvsem v zdravstvu in prosveti. Vzrok

za zaposlitev na teh delovnih področjih je lahko v iskreni želji nekaterih bivših IB-

jevcev, da se konstruktivno vključijo v javno družbeno življenje, lahko pa predstavlja

tudi organizirano akcijo vrivanja v važnejše pozicije našega javnega, političnega in

ekonomskega življenja. Imamo vrsto primerov, ko so posamezniki, predvsem mlajši

ljudje, po prihodu iz Mermerja nadaljevali svoje študije in se sedaj nahajajo kot

strokovnjaki na različnih področjih dela. Zelo smela bi bila trditev, da je ta pojav

organiziran, vendar od dejstvu, da bivši IB-jevci predstavljajo potencialno nevarnost

naši družbi, narekuje ukrepe na liniji preprečevanja bivšim, še vedno sovražno

razpoloženim, IB-jevcem, da se zaposlijo na odgovornejših mestih.« (AS 1931, škatla

1051, Analiza sovražnega delovanja IB-jevskih elementov in napotki za delo: 10,11.)

Obsodba zaradi Informbiroja je pomenila tudi poseg v intimno družinsko

življenje. Okolica se je izogibala družin informbirojevcev, dogajalo pa se je, da je

UDV od zakoncev zahtevala, naj se razvežejo. O tem ne poročajo le informbirojevci

sami, pač pa tudi tajna policija v svojih poročilih. Odnos oblasti do soprog

informbirojevcev je bil različen. Nekatere so bile postavljene pred izbiro, ali se

odpovedo možu ali zapustijo KPJ, drugim pa oblast tega vprašanja ni zastavljala.

Dogajalo se je, da so se žene na zahtevo KPJ razvezale in ostale članice KPJ, ko se

je mož vrnil s prestajanja kazni, pa so z njim spet zaživele družinsko življenje (AS

1931, škatla 1051, Pregled bivših, osudjivanih i kažnjavanih, pristalica IB).

Del informbirojevcev je po prestani kazni moralno in psihično propadelo. Na

ravni Jugoslavije se je po štetju UDV alkoholizmu vdalo 739 oseb, kriminalu 350,

ostalim destruktivnim praksam pa 246 oseb (ibidem).

Mnogim informbirojevcem je bilo ob aretaciji odvzeto stanovanje. Njihove

družine so se morale preseliti v manjša in slabša stanovanja, v nekaterih primerih pa

nadomestnega stanovanja sploh niso dobile. Poleg stanovanja so jim ponekod vzeli

tudi pohištvo. »Bili so primeri, ko so jim ob aretaciji iz stanovanja pobrali tudi druge

stvari. Pozneje so bili pohištvo in druge stvari vrnjene, če pa so bili zaradi slabih

121

evidenc izgubljeni, je bila plačana denarna odškodnina (ki je bila v nekaterih

primerih zelo nizka)« (ibidem).

5.2 Nadzor nad političnim udejstvovanjem nekdanjih informbirojevcev

»Vsa leta sem bil nadzorovan. Kadar je npr. prihajal Tito, so prišli pome in

moral sem delati družbo dežurnemu miličniku!« Tako se let po prestani kazni

spominja Dimitrij Žilevski (2005: 12). Zadnji dokumenti, ki sem jih našla v Arhivu

RS in dokazujejo nadzorovanje nekdanjih informbirojevcev, so nastali leta 1960. Iz

njih je razvidno, da je bil nadzor takrat omejen le še na ozko skupino nekdanjih

informbirojevcev. Tone Turnher je takrat zapisal, da UDV ne spremlja kontinuirano

sovražne IB-jevske dejavnosti in da nima pregleda nad dejavnostjo posameznikov.

Čeprav so si sodelavci slovenske UDV leta 1958, ko so po naročilu zvezne UDV

pripravili kategorizacijo nekdanjih IB, pridobili pomembne podatke, je ostalo le pri

tem. Tako niso dovolj nadzorovali niti tistih, ki so bili v četrti, torej najnevarnejši

kategoriji. Teh oseb je bilo leta 1960 59, sodelavci UDV pa so opravili le 11

obdelav in 33 kontrol. Skupno so torej opravili 44 posegov, kar pomeni, da je ostalo

15 oseb zunaj vsakega nadzora. Turnher je bil sicer prepričan, da so bili v četrti

kategoriji tudi ljudje, ki niso bili nevarni in niso potrebovali kontrole, po drugi strani

pa je opozarjal, da kontrole niso predstavljale tistega, »kar ta termin v naši

terminologiji predstavlja«. V letih 1959 in 1960 so tako v depešah, operativnih ali

informativnih poročilih navedena le imena »natančno 20 bivših IB-jevcev«, je

opozarjal Turnher. Vseeno pa je UDV, zahvaljujoč kategorizaciji, v tem času

razpolagala z najnatančnejšim pregledom nad bivšimi informbirojevci (AS 1931,

škatla 1051, Analiza sovražnega delovanja IB-jevskih elementov in napotki za delo:

4–6).

»Vendar je to premalo. Ta urejena operativna evidenca nam je lahko samo

velik pomočnik pri uveljavljanju večje operativnosti na večjem angažiranju v

odkrivanju sovražne dejavnosti IB-ja. /…/ Ko ob važnejših notranje in zunanje

političnih dogodkih zbiramo komentarje, nam vedno manjkajo komentarji bivših IB-

122

jevcev, čeprav smatram, da bi morali biti ti važnejši od komentarjev cele vrste starih in

senilnih politikantov. Zanimivejši zaradi dejstva, ker so to mladi ljudje, z

revolucionarno preteklostjo in zaradi tega še vedno akcijski« (ibidem).

In kako se je kazalo informbirojevsko delovanje leta 1960, ko je bila javna

gonja proti informbirojevcem že davno mimo? Najbolj so se informbirojevci

posluževali ustne in pisne propagande. Predvsem so napadali zunanjo politiko, češ

da Jugoslavija tako izolirana, kot je bila, ne more zgraditi socializma. UDV je kot

dokaz za informbirojevstvo štela tudi trditve, da se je jugoslovansko politično

vodstvo prodalo Zahodu. Informbirojevci se niso strinjali tudi z aktivnostjo

Jugoslavije v afriških in azijskih državah, saj so menili, da nima od tega nikakršnih

koristi in da to služi le Zahodu, ki z uveljavljanjem tretjega bloka slabi sovjetski

vpliv v teh državah. Informbirojevci so kritizirali program ZKJ. Razumeli so ga kot

dokaz revizionističnega programa, ki nima ničesar skupnega s proletarskim

internacionalizmom. V notranji politiki so se najbolj spotikali nad razmerami v

gospodarstvu. Po njihovem je na tem področju vladala popolna anarhija,

gospodarstvo naj bi bilo prepredeno s krajo in korupcijo ter kapitalističnimi elementi

(ibidem: 8–9).

5.3 Nekdanji informbirojevci kot sodelavci UDV

Po izjavah nekdanjih informbirojevcev jih je UDV že med prestajanjem

kazni novačila med svoje sodelavce, po izpustu iz zaporov in taborišč pa je od njih

pričakovala, da bodo na terenu v svojem domačem okolju opravljali konkretne

zadolžitve. Med prestajanjem kazni je bil podpis, da bodo sodelovali s tajno policijo

del strategije preživetja, zato je v poročilih o obnašanju med prestajanjem kazni za

mnoge kaznjence navedeno tudi, kdaj so postajali sodelavci in kako aktivni so bili

pri ovajanju drugih.

Podpis, da bodo delali za UDV, je za nekatere informbirojevce postal še

večje breme po prihodu na svobodo, ko je tajna policija od njih pričakovala, da bodo

poročali o svojih sodelavcih, prijateljih, sorodnikih. Radovan Hrast se spominja, da

je moral za UDV poizvedovati o svojem stricu, ki je bil arhivar, tajnik in diplomat v

123

Vatikanu. »Ko sem se vrnil sem napisal poročilo in ga dal udbovcu. Potem me niso

več poklicali. V Rim je šel nekdo drug, ki je strica lahko privijal in izsiljeval. Bilo

me je tako sram, da s stricem nisem več ohranjal stikov. Tudi na njegov pogreb

nisem šel« (Božič 2009: 23).

Iz dosjeja pesnika in pisatelja Cvetka Zagorskega je razvidno, kako se je

izmikal konkretnemu in bolj zavzetemu sodelovanju z UDV. Zagorskega je UDV

pridobila za sodelovanje že na Golem otoku, vendar je sam to razkril Cenetu

Logarju, zaradi česar so ga morali zasliševalci že med prestajanjem kazni opomniti,

da je podpisal izjavo o konspirativnosti. Po odhodu z Golega otoka je bil klican na

UDV Ljubljana-mesto, kjer je odklonil nadaljnje sodelovanje s tajno policijo. Menil

je, da kot pisatelj in pesnik ne more biti agent, saj bi ga to oviralo pri njegovem delu.

»Na vsakem koraku bi moral misliti, kaj ljudje govore okrog njega, si stvari

zapomniti ter jih nato poročati UDV,« je opisal svoje zadržke ter napovedal, da bo,

ko bo opazil človeka, ki je nasproten politični ureditvi Jugoslavije, reagiral kot

državljan. Poročal je o nekaterih svojih sodelavkah, ki za oblast očitno niso bile

zanimive, o svojih bivših prijateljih književnikih pa ni nikdar poročal z izgovorom,

»da z njimi nikdar ne pride v kontakt, oziroma da se jih namenoma izogiba, ker čuti,

da imajo tudi oni do njega spremenjen odnos« (AS 1931, škatla 1050, Dosje Cvetko

Zagorski).

Tajni policiji je med vsemi informbirojevci v Sloveniji uspelo pridobiti 304

sodelavce. Od teh je bilo:

- 204 sodno in upravno kaznovanih,

- 15 aretiranih in izpuščenih, torej nekaznovanih,

- 6 odstranjenih s položaja in nearetiranih,

- 41 izključenih iz KPJ – sodno in upravno nekaznovanih,

- 5 odpuščenih iz JLA,

- 33 evidentiranih od 1948 do 1956, proti njim pa niso bili podvzeti

nikakršni ukrepi.

Število sodelavcev se je z leti zmanjševalo. V letu 1958 je UDV sodelovala

še z 99 sodelavci, v letu 1960 še z 89-imi, leta 1963 pa le še 22-imi aktivnimi

sodelavci. Večino sodelavcev je opustila sama. »Zelo malo je dobrih sodelavcev, ki

124

so bili pridobljeni v priporu ali v času prestajanja kazni.« Večina je bila takšnih, ki

so ali odpovedali sodelovanje ali pa poročali o nepomembnih stvareh (AS 1931,

škatla 1051, Analiza kategorije bivših informbirojevcev).

O sodelavcih iz vrst informbirojevcev je tajna policija leta 1959 ugotavljala

še:

»V glavnem so to sodelavci iz Golega otoka, ki pa jim zaradi nezadostne

vzgoje kot sodelavcev često primanjkuje sposobnost za oceno objektivnosti. Vemo tudi

to, da mermeraši vrsto takih sodelavcev poznajo in jim ne zaupajo. Naša orientacija

mora biti na pridobivanju novih sodelavcev izven IB-ja in med tistimi, ki na novo

izstopajo na liniji kampanje vzhodnoevropskih držav. Od starih bi lahko obdržali le

tiste, ki se odlikujejo z močno inteligenco, ki so preudarni in ki niso skloni k

provokacijam« (AS 1931, škatla 1051, Pripombe k referatu o IB-ju: 7).

125

ZAKLJUČEK

Podporniki Resolucije Informbiorja v Sloveniji niso bil tako številčni in

dejavni kot v preostalih republikah Jugoslavije. Deloma bi to lahko pripisali

zgodovinskim okoliščinam, večji navezanosti zlasti pravoslavnih južnoslovanskih

narodov (Črnogorcev in Srbov) na Rusijo, ter zgodovinski povezanosti Slovenije s

srednjeevropskim prostorom. Poleg tega se je Sovjetska zveza pri vprašanju Trsta in

Koroške postavila na stran Italije in Avstrije, s čimer je neposredno prizadela

slovenske nacionalne interese. V Sloveniji so informbirojevci po podatkih Radovana

Radonjića predstavljali le 0,06 odstotka vsega prebivalstva, medtem kot je bil njihov

delež v Črni gori 1,16-odstoten.

Natančno število informbirojevcev v Sloveniji je nemogoče določiti. Podatki,

tudi tisti, ki so navedeni v uradnih poročilih tajne policije, se med seboj razlikujejo,

poimenski seznami informbirojevcev pa niso popolni. Razloge lahko pripišemo

nenatančni definiciji tedanje oblasti, kdo sploh je informbirojevec. Iz poročil bi lahko

sklepali, da se je jugoslovanska partijska oblast z izrazom informbirojevec sklicevala

na široko skupino ljudi, ki so bili kakorkoli osumljeni, da simpatizirajo s Stalinovimi

stališči. Na seznam informbirojevcev bi tako lahko v najširšem smislu uvrstili večkot 2000 ljudi, ki jih je oblast v določenem trenutku osumila, da podpirajo Resolucijo

IB, čeprav se je pozneje izkazalo, da ni bilo tako, zato jih je UDV sama izločila s

svojega spiska. V poročilih iz leta 1958 so sodelavci UDV ugotavljali, da je bilo na

Slovenskem 1612 informbiorjevcev, od tega jih je bilo v policijskem postopku 731.

Od teh jih je bilo 491 upravno ali sodno kaznovanih.

Pri pripravi svoje preglednice in dodatnega seznama sem se posvetila le

kategoriji sodno ali upravno kaznovanih. Preglednica mi potrjuje tezo, da so podatki,

na katerih temeljijo dosedanje raziskave o informbirojevstvu na Slovenskem,

nepopolni. Vendar pa razlike ne obračajo na glavo do sedaj objavljenih podatkov;

prej kot to nam dokazujejo, da se tudi v uradnih dokumentih lahko skrivajo napake in

da so uradna poročila in seznami nepopolni, morda celo namerno lažni.

Ugotovila sem, da je takšna kazen doletela več ljudi, kot so v svojih poročilih

trdili sodelavci UDV. Aretiranih in kaznovanih je bilo vsaj 562 oseb. Gre za osebe,

ki so bile aretirane na ozemlju LR Slovenije, zato nekatere med njimi niso bile

126

slovenske narodnosti, hkrati pa so na seznamu tudi nekateri Slovenci, ki so bili

obsojeni pred vojaškimi sodišči v ostalih republikah Jugoslavije. Poleg tega sem v

sekundarnih virih našla še nekatera imena slovenskih informbirojevcev, ki se ne

nahajajo v nobeni evidenci, ki jo hrani slovenski Arhiv.

Med kaznovanimi na Slovenskem je bila približno desetina žensk. Med

informbirojevci je bilo največ izobražencev. Nameščencev, študentov ter zaposlenih

v kulturi in prosveti, torej oseb, ki naj bi bile bolj izobražene, je bilo med

kaznovanimi dobrih 47 odstotkov, čeprav jih je bila v celotnem partijskem članstvu

le dobra četrtina. Delavcev, ki so predstavljali več kot polovico vsega članstva KPS,

je bilo med kaznjenci manj kot tretjina. Iz vrst kmetov je prihajala le dvajsetina vseh

kaznovanih, čeprav je ta družbeni sloj predstavljal 16 odstotkov vsega članstva KPS.

Večina tistih informbirojevcev, ki so bili člani KPJ, se je Partiji pridružila

med vojno ali po njej. Merila za sprejemanje novih članov v KPJ po vojni niso bila

več tako stroga kot pred njo. Zaradi velikega priliva novih članov se je sorazmerno

povečalo tudi število partijskih prestopkov in izključitev. Partija je pred vojno

delovala v strogi tajnosti, vanjo so lahko vstopali le najbolj zanesljivi in predani

ljudje. Da je bilo med informbirojevci malo predvojnih partijcev, zato ne preseneča;

v partijski strukturi jih po vojni ni ostalo več veliko. Dejstvo pa je, da so se med

informbirojevci znašli nekateri slovenski intelektualci, stari komunisti, ki naj bi bili

za Tita in njegove najožje sodelavce moteči že v času predvojnih frakcijskih bojev.

Več kot polovica vseh aretiranih in kaznovanih informbirojevcev na

Slovenskem je bila aretirana leta 1949. Večina oseb je bila upravno kaznovanih, kar

pomeni, da jim je kazen izrekel kar upravni organ. Po podatkih UDV je bilo največinformbirojevcev kaznovanih z dvema letoma prisilnega dela, vendar pa to še ne

pomeni, da so se po tem času vrnili domov. Po prestani kazni s prisilnim delom, so

morali kot svobodni državljani, hvaležni Partiji, da jih je prevzgojila, še nekaj

mesecev (običajno tri) delati na katerem od gradbišč javne infrastrukture v

Jugoslaviji.

Čeprav je oblast med informbirojevce uvrščala tudi ljudi, ki so v tedanjem

totalitarnem sistemu zgolj izrekli kakšno kritično misel ali še to ne, so bili med njimi

tudi nekateri taki, ki so se dejansko postavili na sovjetsko stran. Takoj po izbruhu

spora so se člani Partije še javno izrekali za ali proti Resoluciji IB. Po 5. kongresu

127

KPJ, ko so partijski voditelji nedvoumno obsodili ravnanje držav Informbiroja, pa so

aktivni zagovorniki Resolucije spoznali, da se nima smisla izpostavljati. Svoje ideje

so širili le še ilegalno, predvsem prek organiziranih IB skupin, ali pa so proti

Jugoslaviji delovali iz emigracije. Iz arhivskih dokumentov izhaja, da je UDV največpozornosti namenila članom partijske celice na ljubljanski univerzi. V Sloveniji so

oziroma naj bi delovale tudi nekatere druge ilegalne skupine, vendar pa tudi za tiste,

ki jih je UDV izpostavila kot najvplivnejše in najnevarnejše, ni dokazov, da so

pripravile odmevnejše akcije.

Zaradi objave Resolucije Informbiroja je prišlo do razkola med komunisti na

območju Svobodnega tržaškega ozemlja (STO). Informbirojevci so se zatekli v cono

A (Trst z okolico), kjer je bila anglo-ameriška zavezniška vojaška uprava, komunisti

v coni B (Koper z okolico) pa so se postavili na Titovo stran. Tržaški informbirojevci

so svojo zlasti propagandno dejavnost širili tudi na jugoslovansko stran meje.

Informbirojevci so tudi po normalizaciji odnosov s Sovjetsko zvezo ostali pod

nadzorom jugoslovanske oblasti. Leta 1960 je bilo nadzorovanje omejeno le še na

ozko skupino ljudi, za katere je UDV menila, da ostajajo nenaklonjeni Jugoslaviji.

Sodelavci UDV so še svarili pred tem, da je zaposlovanje nekdanjih

informbirojevcev na vplivnejših mestih javnega, političnega in gospodarskega

življenja lahko nevarno za politični sistem. UDV si je med informbirojevci pridobila

304 sodelavce, vendar pa z večino ni bila zadovoljna, saj so se izmikali sodelovanju.

Četudi informbirojevstvo na Slovenskem ni bilo tako množičen pojav kot v

drugih republikah Jugoslavije, te problematike ne gre podcenjevati. Zaradi drugačnih

zgodovinskih okoliščin je bilo neposredno prizadetih manj ljudi, vendar pa je oblast s

pomočjo medijev in tajne policije tudi med Slovenci uspela ustvariti psihozo strahu

ter spodbuditi fanatično izrekanje podpore Titovi oblasti, medsebojno sumničenje in

izdajstvo. Ta davek, ki so ga morali plačati Jugoslovani, da je njihova država lahko

ob izdatni pomoči Zahoda iskala in našla lastno pot v socializem, je bil enak v vseh

republikah, ne glede na število informbirojevcev v njih.

128

VIRI

Primarni viri

Arhivsko gradivo

AS – Arhiv republike Slovenije, Ljubljana

• AS 1589 Fond Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, 1945-

1990.

• AS 1799 Fond Centralnega komiteja Ljudske mladine Slovenije, 1938-1959.

• AS 1931 Fond Republiškega sekretariata za notranje zadeve Socialistične

republike Slovenije, 1918-1993.

Periodične publikacije

• Komunist, glasilo ZK Jugoslavije in ZK Slovenije (1946–1989).

• Ljudska pravica, glasilo Komunistične partije Slovenije (1934–1959).

• Slovenski poročevalec, glasilo Osvobodilne fronte (1938–1959).

Sekundarni viri

• Banac, Ivo (1990): Sa Staljinom protiv Tita: informbirovski rascjepi u

jugoslovesnkom komunističkom pokretu. Zagreb, Globus.

• Bekić, Darko (1988): Jugoslavija u hladnom ratu: odnosi s velikim silama

1949–1955. Zagreb, Globus.

• Bela knjiga o agresivnim postupcina vlada SSSR, Poljske, Čehoslovačke,

Mađarske, Rumunije, Bugarske in Albanije prema Jugoslaviji. Beograd,

Ministarstvo inostranih poslova Federativne narodne republike Jugoslavije,

1951.

• Benko, Vlado (1987): Mednarodni odnosi. Maribor, Obzorja.

129

• Biber, Dušan (1998): Titov izziv Informbiroju v analizi CIA. Zgodovinski

časopis, letn. 52, št. 4. Ljubljana, 597–604.

• Bilandžič, Dušan (1980): Zgodovina Socialistične federativne republike

Jugoslavije. Ljubljana: Partizanska knjiga.

• Borba komunistov Jugoslavije za socialistično demokracijo: Poročila

Centralnega komiteja KPJ. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1952.

• Božič, Kristina (2009): Za svobodo. Dnevnik, 11. 7.: 22–23.

• Courtois, Stephane et. al. (1999): Črna knjiga komunizma: zločini teror in

zatiranje. Ljubljana, Mladinska knjiga.

• Dedijer, Vladimir (1969): Izgubljena bitka J. V. Staljina. Sarajevo, Svjetlost

in Oslobođenje; Beograd, Prosveta.

• Dedijer, Vladimir (1984): Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita, tretja

knjiga. Beograd, Rad.

• Djilas, Milovan (1980) Tito: The Story from inside. London, Phoenix Press.

• Drnovšek, Darinka (2000): Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954.

Ljubljana, Arhivsko društvo Slovenije.

• Ferjančič, Roman, Lovro Šturm (1998): Brezpravje: slovensk pravosodje po

letu 1945. Ljubljana, Nova revija.

• Ficsher, Jasna et al. (2005): Slovenska novejša zgodovina: od programa

Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije.

Ljubljana, Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino.

• Figes, Orlando (1997): The Peoples Tragedy: the Russian Revolution 1881-

1924. London, Pimlico.

• Gabrič, Aleš (1991): Slovenska agitpropovska kulturna politika. Ljubljana,

Mladika.

• Gabrič, Aleš (1993): Informbirojevstvo na Slovenskem. Prispevki za novejšo

zgodovino, letn. 33., št. 1–2. Ljubljana, 163–175.

• Gabrič, Aleš (1998): Informbiro na Slovenskem. Svobodna misel, letn. 36, št.

10–12. Ljubljana, 15–18.

• Gabrič, Aleš (2000): Odpuščanje profesorjev Univerze v Ljubljani zaradi

politično-ideoloških vzrokov. Objave, št. 6., Ljubljana, 12–32.

130

• Glišić, Venceslav (1999): Otpor sukobu sa Informbiroom u vrhu KPJ. V:

Kačavenda, Petar: Jugoslovensko-sovjetski sukob 1948. godine. Beograd:

Institut za savremenu istoriju, 174–184.

• Harenberg, Bodo et al. (1996): Kronika človeštva. Ljubljana, Mladinska

knjiga.

• Hrast, Radovan (1991): Čas, ki ga ni. Ljubljana, Mladinska knjiga.

• Hrast, Radovan (2007): Viharnik na razpotju časa. Ljubljana, Forma 7.

• Ivanič, Martin (1988): prerez politike KPS v letu 1948 (v luči ohranjenih

arhivskih dokumentov). Borec, letn. 40, št. 10. Ljubljana, 923–929.

• Jezeršek, Janez (1990): Medaljoni našega časa. Ljubljana, Cankarjeva

založba.

• Judt, Tony (2007): Postwar: a history of Europe since 1945. London, Pimlico.

• Kardelj, Edvard (1980): Boj za priznanje in neodvisnost nove Jugoslavije

1944-1957. Ljubljana, Državna založba Slovenije in Niro radnička štampa.

• Kovačević, Branislav (1999): Komunistička partija Crne Gore. Titograd,

Univerzitetska riječ.

• Kržavac, Savo, Dragan Marković (1987): Zavera Informbiroa. Beograd,

Narodna knjiga; Ljubljana, Partizanska knjiga.

• Lešnik, Avgust (1978): Spor med Jugoslavijo in Informbirojem. Ljubljana,

Zveza delavskih univerz Slovenije in Dopisna delavska univerza Univerzum.

• Lešnik, Avgust (1981): Titova Partija v boju s Stalinovim dogmatizmom.

Ljubljana, Zavod SR Slovenije za šolstvo.

• Lešnik, Avgust (1988): Tretja Internacionala – Kominterna. Ljubljana:

Komunist.

• Lešnik, Avgust (1995): Novi moskovski dokumenti o Informbiroju.

Zgodovinski časopis, letn. 49, št. 4. Ljubljana, 631–638.

• Lešnik, Avgust (1998): Informbirojevski spor leta 1948 – spor dveh različnih

modelov socializma? Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 2. Ljubljana,

287-302.

• Logar, Cene (1995): Samo spomini so hujši kot nič. Razgledi, letn. 4, št. 3.

Ljubljana, 4–9.

• Maležič, Matija (2008): Zgodbe krutih časov. Ljubljana, Zgodovinski arhiv.

131

• Malia, Martin Edward (1994): The Soviet tragedy: a histiry of socialism in

Russia, 1917-1991. New York, The Free Press.

• Marković, Dragan (1987): Istina o Golom otoku. Beograd, Narodna knjiga in

Partizanska knjiga.

• Matović, Ivan (1999): Tragom sudbine Arsa R. Jovanovića. V: Kačavenda,

Petar: Jugoslovensko-sovjetski sukob 1948. godine. Beograd: Institut za

savremenu istoriju, 184–192.

• Mencej, Martin (1988): Od Ljubljane prek Bileče na Goli otok. Borec, letn.

40, št. 10. Ljubljana, 895–912.

• Mencej, Martin (1990) Zahteva kompleksne obravnave obdobja po letu 1948

v zvezi z Informbirojem in rehabilitacijo žrtev. Borec, letn. 42, št. 8–9, 835–

837.

• Mikola, Milko (2002): Delo kot kazen: izrekanje in izvrševanje kazni

prisilnega, poboljševalnega in družbeno koristnega dela v Sloveniji v obdobju

1945-1951. Celje, Zgodovinski arhiv.

• Miklavčič, Andrej (2005): Sveti Grgur, otok trplenja in smrti. Vrhnika,

Galerija 2).

• Nečak, Dušan (1988): Mednarodne okoliščine informbirojevskega spora.

Borec, letn. 40, št. 10. Ljubljana, 919-922.

• Nikolić, Miodrag (1989): Informbiro. Zagreb: Centar za informacije i

publicitet.

• Pauljević, Slobodan (1982): Strašno buđenje. Reka: Otokar Keršovani.

• Petranović, Branko (1988): Istorija Jugoslavije 1918 – 1988. Beograd, Nolit.

• Pirjevec, Jože (1987): Tito, Stalin in Zahod. Ljubljana, Delavska enotnost.

• Pirjevec, Jože (1995):Jugoslavija 1918 – 1992. Koper, Založba Lipa.

• Pisma CK KPJ in pisma CK VKP(b) 1948, Ljubljana, Ljudska pravica, 1948.

• Požar, Petar (1988): Rezolucija Informbiroa. Zagreb, Radničke novine.

• Prinčič, Jože (1997): Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji. Ljubljana,

Modrijan.

• Pučnik, Jože (1996): Iz arhivov slovenske politične policije. Ljubljana, Veda.

• Radonjić, Radovan (1985): Izgubljena orijentacija. Beograd, Radnička

štampa.

132

• Repe, Božo (1998): 50 let od Informbiroja. Svobodna misel, letn. 36, št. 9,

10. Ljubljana, 15–18.

• Režek, Mateja (2005): Med resničnostjo in iluzijo: slovenska in

jugoslovanska politika v desetletju po sporu z Informbirojem. Ljubljana,

Modrijan.

• Roberts, J. M. (1997): The Penguin History of Europe. London, Penguin

Books.

• Rožac Darovec, Vida (1999): Posledice spora med KPJ in partijami

Informacijskega urada na Svobodnem tržaškem ozemlju leta 1948. Annales,

letn. 9, št. 2. Koper, 371–390.

• Simić, Dragoslav, Boško Trifunović (1990): Ženski logor na Golom otoku.

Beograd, ABC Produkt.

• Stanič, Gojko (1982): Članstvo revolucionarne avantgarde. Ljubljana,

Komunist.

• Strobl, Majda, Ivan Kristan, Ciril Ribičič (1986): Ustavno pravo SFR

Jugoslavije. Ljubljana, Uradni list.

• Troha, Nevenka (1999): Resolucija Informbiroja in Svobodno tržaško

ozemlje (Stališča projugoslovanske KPSTO v prvem letu po objavi).

Prispevki za novejšo zgodovino, letn. 38, št. 1–2. Ljubljana, 111–126.

• Zagorski, Cvetko (1990): Vračanje v čas. Ljubljana, Borec.

• Žilevski, Dimitrij (2005): Otok brez milosti. Maribor, Rotis.

133

SEZNAM TABEL IN GRAFOV

Seznam tabel

• Tabela 1: Vrste kazni in število kaznovanih, 40.

• Tabela 2: Število in odstotek informbirojevcev v letih 1948–1955 glede na

kraj bivanja, 42.

• Tabela 3: Število in gibanje članstva KPJ/ZKJ med leti 1947 in 1956, 42.

• Tabela 4: Nacionalna pripadnost kaznovanih informbirojevcev (stanje med

leti 1945–1963), 44.

• Tabela 5: Članstvo v KPS od 1947 do 1956, 67.

• Tabela 6: Slovenski informbirojevci v policijskem postopku do leta 1954, 69.

• Tabela 7: Socialni sestav aretiranih v Sloveniji, 76.

• Tabela 8: Informbirojevci po spolu, 82.

• Tabela 9: Socialna struktura informbirojevcev, ki so bili upravno ali sodno

kaznovani, 85.

• Tabela 10: Partijski staž informbirojevcev, 87.

• Tabela 11: Število aretiranih glede na leto aretacije, 89.

• Tabela 12: Trajanje kazni, 91.

Seznam grafikonov in grafov

• Grafikon 1: Informbirojevci po spolu, 83.

• Graf 1: Socialna struktura informbirojevcev, ki so bili upravno ali sodno

kaznovani, 86.

• Graf 2: Partijski staž informbirojevcev, 87.

• Graf 3: Število aretiranih glede na leto aretacije, 89.

• Graf 4: Trajanje kazni, 91.

134

PRILOGE

1 Seznam upravno ali sodno kaznovanih slovenskih informbirojevcev

135

PRIIMEK IN IME ROJEN V KRAJU POKLIC, ZAPOSLITEV ČLAN KP OD … ARETIRAN OBSOJEN NA

Ahmeti Kamila Vehbi 1914 Dobri dol (MAC) slaščičar 23.11.1952 24 mesecev

Alfirevič Momčilo 1922 Šabac (Srb) limar-varioc 36 mesecev

Alič Ančka 1896 Velike Lašče trafikantka 21.6.1944 6 mesecev

Aman Hinko 1921 Podsreda oficir

Amon Franc 1930 Celje kmet 1945 avgust 12 mesecev

Androja Lado 1928 Novo mesto mlinar, miličnik 29.11.1946 8 let

Aplenc Rihard Andrej 1930 Ljubljana dijak 19. 4. 1949 in

18.1.1952 12, nato 24 mesecev

Arih Ivan 1894 Kranjska Gora železničar 1943 september 12 mesecev

Athias Leon 1922 Travnik oficir

Avbelj Rado 1926 Ljubljana Litostroj, vel. matura in stroj.tehika 12 mesecev

Ažman Bojan 1926 Jesenice električar 24.1.1947

Bahor Matija 1903 Črnomelj poslovodja mesne ind., paznik rudnika 1930, julij aprila 1949 24 mesecev BajramovičAbdurahman 1916 Tetovo slaščičar ni član KPJ 31.5.1952 24 mesecev

Baloš Piri Ladislav

Banko Štefan 1925 Fokovci kmet 10.9.1948 4 leta

Baranja Evgen 1931 Murska Sobota kovač, vojak v Skopju 17.9.1952 3 leta

Baričevič Jože 1926 Cerknica študent medicine v Ljubljani 1946 1952 (verjetno) 24 mesecev

Barlič Mirko 1924 Zagorje delavec, rudar, organ UDV 14.1.1949 6 let

Basle Lado 1927 Škofja Loka delavec 1945, junij

Bašin Dušan 1925 Solkan zastavnik JA, uslužb UDV, delavec 1944 14.4.1949 3 leta in 2 meseca

Batagelj Danica 1919 Komen uslužbenka zadruge Cerovlje pri Pazinu bila v KPJ 2.11.1951 24 mesecev

Batušič Marino 1924 Split (HR) del. v cink. Celje, demob. Oficir 1944 2.6.1949 12 mesecev

Bergant Zdenka 1931 Trebnje gimnazijka 2.5.1948 9.6.1949 24 mesecev

Begovič Sava Miroje 1929 Bandiče ČG študent tehnike v Lj. 16.1.1952, 25. 1. 1952 24 mesecev

Bejtovič Alija 1903 Gostivar slaščičar 31.5.1952 24 mesecev

Bekar Franc 1926 Sežana podporočnik JLA, inštru.letenja 6 let

Beravs Boris 1924 Medvode vojak v Zagrebu, železničar 2 leti in 6 mesecev

Berce Andrej 1923 Dornberg kmet 25.5.1948 14.11.1952 24 mesecev

Bergoč Stanislav 1911 Pivka elektrikar v elektrarni 1947, april 3.8.1949 12 mesecev

Berlič Srečko 1921 Ptuj študent tehnike 19.11.1952 16 mesecev

136

Berlinger Štefka 1911 Trbovlje uslužbenka, nameščenka KLO 23.5.1947 36 mesecev

Biber Dušan 1926 Ljubljana urednik Kmečkega glasa, bil pri Ljud. pravici 27.3.1944

Bič Rudolf 1912 Zagorje, Zadvor miner, zapolsen pri Slovenija ceste 25.10.1952, 30. 10.

1952 12 mesecev

Birclin Miroslav 1921 Senta študent medicine 1950

Biro Štefan 1928 Donja Lendava vodnik v JA, sicer delavec 12.10.1951 4 leta

Birsa Milivoj 1930 Rihenberg dijak 28.5.1948 12 mesecev

Birtič Franc 1927 Ljubljana ključavničarski pomočnik v Litostroju 3.6.1948 4.8.1949 12 mesecev

Bistan Ciril 1926 Slivna Vače 30 mesecev

Blažič Henrik 1901 Ajzenerc (AUT) rudar, delavec v mizarni 24 mesecev

Bokša Branko 1923 Ormož 24 mesecev

Bolta Dušan 1925 Solkan radiotelegrafist 18.9.1944

Bordon Bogdan 1930 Ricmanje (STT) gimnazijec 12 mesecev

Borisov Peter 1921 Ljubljana absolvent medicine 14.4.1952 14 mesecev

Borko Franc 1907 Grobelno učitelj, uslužbenec odd. Za prosveto 24 mesecev

Božič Franc 1923 Gomilsko šef odseka GNO 24 mesecev

Bradeško Marjan 1924 Ljubljana elektromonter 11. 9. 1952, 21.10.1952 24 mesecev

Bratuš Slavica 1922 Idriija gospodinja, delavka oz. nameščenka 8.7.1944 12 mesecev

Brelih Savo 1927 študent biologije v Ljubljani 21.5.1952 12 mesecev

Bremšak Jože 1906 Kamnik lončar 1943, marec31.10.1951, 21. 10.

1951 20 mesecev

Brglez Janko 1915 Zagorje referent za strok.šolstvo Zagorje, mehanik 24 mesecev

Brilji Friderik 1906 Trbovlje 24 mesecev

Brišar Lado 1915 Jesenice v rudiku Jesenice, tov. delavec-zanjkar 1944, julij 12 mesecev

Brnovič Veselin 1930 Grbe (ČG) študent gradbene fak. v Lj., 3.6.1948 16.1.1952 24 mesecev

Brun Franc 1917 Hrastnik mehanik, predsednik MNO Hrastnik 1945, oktober 12 mesecev

Brun Herman 1896 Hrastnik nemeščenec, šef planskega odd.rudnika 5.12.1944 24 mesecev

Brun Ivan 1912 Hrastnik poverjenik za finance pri OLO Trbolje, mizarski mojster 1944, november 12 mesecev

Brunšek Jože 1907 Velenje pravnik ni član KPJ 9.8.1949 18 mesecev

Brvar Alojz 1918 Trbovlje poslovik poslovodje trgovskega podjetja 1946, avgust 6.1.1949 20 let

Budimlija Milorad 1923 Ploče dijak 2 leti, nato še 18 mes.

Canjko Tugomir 1915 gozdni inženir 1945, marec

Carl Vladimir 1925 Idrija mehanik, org sek. OK KPJ Idrija 28.12.1942 1949, junij 24 mesecev

137

Cedilnik Anton 1910 Ljubljana gradbeni tehnik 14.9.1948 31.7.1949 24 mesecev

Cergolj Boris 1920 Sežana študent medicine, poročnik JA 4.11.1949 2 leti

Ciglič Marjan 1924 Kranj fotograf 18.2.1944 10.8.1949 12 mesecev

Cilenšek Marija 1929 Celje delavka, referent na kadrovskem odd. OK KP Celje 25. 2. 1945 (1944?)

Cilenšek Rudi 1906 Celje rudar, zaposlen pri gl. odboru Rdečega križa Slo. 1935 3.5.1951

Cimmerman Ferdinand 1914 1.6.1949

Cirkovič Božidar

Covnik Alojz 1904 Trbovlje železničar 28.4.1905 20.7.1949

Cuderman Janez 1904 Kranj mlekarji delavec - upravnik gradske ekonomije Kranj

Cuderman Peter 1903 Kranj zidar, upravnik gradbenega podjetja 1945 31.1.1950 18 mesecev

Cunder Milan 1908 Mala vas, Ježica, LJ zdravnik, izredni profesor za anatomijo 1942, oktober 2.12.1948, 24. 12. 1948 4 leta

Cvetič Albin 1925 Herinizlak (HR) študent elektrotehnike, dijak 10.5.1946 19.2.1949 12 mesecev

Cvitkovič Slavka 1929 Tribuć uslužbenak podjetja RKGS 7.7.1949 6 mesecev

Čanžek Ludvik 1927 Šmarje - Jelše dijak 7.7.1945 12 mesecev

Čebokli Iva 1931 Tolmin učiteljica 1948 2 leti

Čejak Ignac 1924

Černe Etbin 1910,191 Črnomelj pomočnik direktorja banke, nameščenec 26.4.1944 12 mesecev

Černko Kranjč Angela 1924 Gorica uslužbenka TAM bila v KPJ 27.4.1949 12 mesecev

Črnivec Miro 1930 Ljubljana dijak 27.5.1948 13.4.1949 24 mesecev

Dalla Valle Petar 1912 Koroška referent za projektte, železarna Jesenice 18 mesecev

Debenjak Slavko 1909 Ptuj upravnik drž. Posestva v Pekrah, ekonomist 1947, februar 24 mesecev

Dežman Frane Anton 1916 Ljubljana avtomehanik, - šef avtoparka 22.9.1945 29.7.1949 24 mesecev

Djuričkovič Zarija 1930 Danilovgrad 7 let

Djurkovski Dobrivoje

Dodič Viktor 1914 Kranj personalni referent zadruž. sklada Kranj 12.5.1952, 22. 5. 1952 20 mesecev

Dolinšek Ivan 1936 Savinjska dol. dijak 29.3.1949 12 mesecev

Domajnko Danilo 1931 Dravograd študent nov.-doplom.šole v BG 1949 8.3.1952 18 mesecev

Dostal Marko 1916 Ljubljana zdravnik, poročnik JA 2.1.1950 5 let

Dovjak Dušan 1923 študent vojaško inženirske akademije

Dragar Peter 1922 Ljubljana strojni ključavničar, v Litostroju 1.9.1948, 20. 4. 1949 6 mesecev

138

Draksler Milan 1929 Ljubljana študent nov.-diplom. Šole Bg. 1948, maj 21.3.1949 2 leti

Drašček Alfred 1931 Gorica ključavničar v vojaškem podj. LJ. ni član KPJ 10.8.1949 12 mesecev

Dravčbaher Albina 1929 Vuhred telefonistka 10.6.1948 27.3.1951 2 leti

Dravčbaher Matilda 1924 Vuhred poljska delavka 7. 7. 1907 (napaka) 26.3.1951 2 leti

Dravčbaher Rudolf 1920 Vuhred gozdni delavec 5.5.1944 27.3.1951

Drobnič Andrej 1930 Metlika zastavnik JA, član UDV 8.6.1948 30.4.1949 7 let

Ejub Sabit 1923 Gostivar slaščičar 1.6.1952 24 mesecev

Erjavec Janez 1927 Senovo dijak 15.2.1945 26.10.1949 18 mesecev

Erjavšek Alojzij 1896 Zagradec upravnik posestva Pekre član KP od 1926 16.5.1949

Fabjan Ivan 1922 Novo mesto komandir v šoli NM Begunje 28.11.1949

Fajdiga Roža 1923 Ptuj administratorka 1943, september

Faletič Vojko 1920 Gorica kapetan JA, pred tem študent tehnike 3.1.1951 9 let

Faršelj Jože 1927 Fokovci poljedelec 1949, junij 10.4.1951

Filipčič Marijan 1930 Novo mesto blagajnik gozdnega podjetja član LMS 23.8.1949

Filipović Mujo 1926 Ključ (BiH) študent tehnike 18.10.1944 aprila 1949

Filipovič Radko

Firbas Ciril 1922 Čaganja

Frbežar Drago 1932 Mali vrh vajenec fine mehanike v Iskri 26.8.1949 18 mesecev

Frbežar Marijan 1930 Ljubljana mizar 27.8.1949 (prečrtano) 8 let

Fučkar Anton 1923 Maribor sodelavec KOS 29.8.1949 12 mesecev

Furlan Silvo 1909 Ljubljana kovinar, na polit. šoli v Moskvi KPJ 1944, KP Špa 1937 27.11.1948 24 mes. nato še 24

Geoheli Rudolf 1909 Notranje gorice pletar, delavec na Jesenicah 15.5.1944 4.8.1949 12 mesecev

Gerlanc Drago 1927 Trst tehnični pomočnik oziroma dijak 17.10.1944 29.12.1948

Gerželj Anton 1925 Košana 14.1.1950

Glavan Jože 1923 Žužemberk ključavničar 16.6.1950 7 mesecev

Glogovič Štefan 1919 Zagreb delavec 29.4.1952 12 mesecev

Godina Albin

Godina Ferdo 1912 Lendava književnik 1942, december

Gomizelj Virgilij 1928 Sežana delavec IZOS Ljubljana, nameščenec 21.9.1948 30.4.1949 12 mesecev

Gorjanc Janez 1930 Ljubljana študent pravne fakultete v LMS 30.3.1951 30 dni

Gorjup Alojz

Gorše Mirko 1926 Ribnica študent nov.-dipl. šole v BG. 1942, september 22.2.1949 24 mesecev

139

Govejšek Mirko 1909 Trbovlje čevljar 24 mesecev

Govnik Alojz 1904 Trbovlje mašinovodja v rudniku Zabukovica 12 mesecev

Grbec Logar Ema 1913 Trst uslužbenka komiteja za srednje strok. šole 14.2.1949 12 mesecev

Grčar Edvard 1902 Litija delavec v tov. Tutkala Lj. 5.2.1940 24 mesecev

Grebenc Vinko 1926 Krško dijak pomorstva v Bakru 6 mesecev

Gregorac Stane 1920 Poljčane gozdar, referent … 24 mesecev

Gregorič Janez 1910 Kranjska gora ložač na gvoždjari Jesenice 6 mesecev

Gregorovič Bogdan 1926

Grželj Anton

Gričar Ivan 1926 Trbovlje slušatelj rud. Tehnikuma 24 mesecev

Grundner Albin (Alojz) 1915 Poljčane trgovec, zastopnik gl.direkt.prehr. ind. Slo. 4 leta

Gustinčič Dragutin 1892 Gorska Kotara univerziteni prosfesor predvojni patijski delavec 18.4.1948

Gustinčič Roza 1900 Dunaj gospodinja 18.7.1949 24 mesecev

Habjanič Branko

Hajner Ludvik 1923 Murska Sobota študent elekt-tehn. Lj. 20.3.1949 6 mesecev

Hasanovič Midžaid 1907 Gostivar slaščičar samouk v MB. ni član KPJ 1.6.1952 24 mesecev

Hasl Drago 1900 Fram učitelj na gimnaziji 30.6.1945 jeseni 1948 5 let prisil. Dela

Hiti Rudolf 1922 Ljubljana predsed. planske komisije LJ, nameščenec 10.1.1946 1.8.1949 12 mesecev

Hlavati Zdenko 1925 Ljubljana poročnik JA, pilot 18.2.1951 7 leti in 6 mesecev

Hojs Jože 1926 Ljubljana študent medicine 1945, september 26.4.1949 24 mesecev

Horvat Franc 1923 Ptuj elekrtozavarivač v alumin. Kombinatu Strnišče 7.11.1951 14 mesecev

Horvat Jože 1893 Idrija 10.5.1951

Horvat Ludvik 1914 Murska Sobota 29.6.1953, 16. 6. 1953 24 mesecev

Ivančič Dušan 1910 Kanal mornarska podoficirska šola član KPJ 19.11.1949 24 mesecev

Jakopin Josip

Jakše Alojz 1913 Straža, NM 2.2.1951

Jarc Jernej 1920 Novo mesto mlinar, bivši oficir 24 mesecev

Jauh Anton 1912 Bled vlakovodja

Jelerčič Mirko 1923 Renče uslužb. mestnega podjetja NG 1943 27.2.1949 6 mesecev

Jenko Franc 1899 Kranj zidar pri gradbenem podjetju Kranj 18 mesecev

Jereb Viktor 1903 Idrija strojni monter - upravnik avtopodjetja V Beligiji maja 1930 8.6.1949 24 mesecev

Jerele Franc 1896 Št. Jernej kmet 12 mesecev

140

Jeretina Tone 1928 Ljubljana telegrafist na pošti 16.5.1947 26.4.1949 12 mesecev

Jerot Viktor

Jezeršek Janez 1920 Ljubljana polkovnik 16.4.1952

Jošt Jože 1911 Ljubljana uslužbenec, gozdarski inženir 5 let in 6 mesecev

Jurančič Ilija 1928 Maribor uslužbenec Minota, študent 13.5.1948 14.4.1949, 16. 4. 1949

Jurančič Iztok 1933 Maribor dijak LMS 22.6.1949 12 mesecev

Jurančič Josip 1902 Ptuj učitelj 1925, maj 28.9.1949, 24. 4. 1949 6 let

Jurančič Jure 1930 Maribor dijak 27.5.1948 22.6.1949 24 mesecev

Jurančič Virens Olga 1912 Ljubljana uslužbenka zadružne banke Ljubljana 1944, februar 29.9.1949 24 mesecev

Jurše Alojz

Jurukovski Kostadin 1929 5.1.1952

Kac Ivan 1925 Slovenjgradec v železarni Ravne 27.2.1953 24 mesecev

Kanižar Franjo

Kastrin Ljubo 1925 Ljubljana uslužbenec v tovarni Remond Ljubljana 12 mesecev

Kavčič Janko 1928 Bohinj

Kirn Stanko 1923 Hrastnik 1.12.1944

Kiseljevska Natalija 1899 Moskva zdravnica 1947, junij, čin majorja 9.11.1948 12 mesecev

Klančar Alojz 1926 Ljubljana študent, gospodarska fak. 16.6.1950 3 leta in 6 mesecev

Klančič Alojz 1903 Miren uslužbenec na hidrocentrali Moste Žerovnica 3 mes. in 24 mes.

Klauta Vladimir 1914 Tržič urednik Tovariša v Ljubljani 1944, november 10.4.1949 12 mesecev

Klemen Mitja 1926 Ljubljana laborant 11.8.1949 6 mesecev

Klopčič Jože 1928 Kamnik kmet 18 mesecev

Kmet Janez 1916 Col/Vipava zdravnik - načel.uprave epidemske službe MVZ Slo. 1940, maj 21.2.1949 12 mesecev

Kobe Božo 1913 Kranj, Golnik docent uni. Lj., pravnik 1943, oktobers pismom 27. 1. 1949

se sam izključil 12 mesecev

Kobe Mara 1915 Ljubljana profesorica 1948, maj 1.6.1949

Kocjan Martin 1913 Trbovlje železničar 26.12.1944 15.7.1949 24 mesecev

Kodrič Albin 1911 Brije-Vipavsko sodniški pripravnik Tolmin 18.4.1949 12 mesecev

Kodrič Franc 1927 Mokronog absolvent metalurgije 4.5.1945 20.6.1953 18 mesecev

Kokalj Rade 1926 Kamnik oficir 24 mesecev

Kolar Štefan 1911 Slo. Konjice podporočnik JLA 48 na 4 mes. zapora, 8.9.49 na 24 mes., 21.2.1952 na 12 mes.

141

Koler Ljubo 1917 Idrija radiotehnik 1.2.1946 jeseni 1948 2 leti

Kolovič Bogomir 1930 Ljubljana mehanik-vajenec 1948, september

Kolovič Ivo 1927 Šmarje Sap uslužbenec 1943, september 27.8.1949 doživljenjsko, na smrt

Komac Ivan 1897 Gorica, Soča 1948, januar, ponov. 2.

3. 1951 15 mesecev

Komilija Angela 1924 Črnomelj uslužbenka OO AFŽ Ptuj 6 mesecev

Koncilija Rudolf 1922 Novo mesto delavec na žagi, zdaj skladiščnik 28.9.1948 7.7.1949 12 mesecev

Konček Janez 1896,19 Uršna sela delavec v gozdu 23.8.1949 12 mesecev

Konda Anton 1925 Črnomelj poročnik JA 20.11.1944

Konte Vilko

Kontič Miladin 1923 Nikšič delavec v tovarni na Jesenicah bil član KPJ 1.10.1952 24 mesecev

Kopavnik Rajko 1923 Planica študent EKVŠ v Beogradu12.11.1949 na 24mes., 5.1.1952 še na12 mes

Kopinč Jože 1916 Gaberje - Krško železničar 19.2.1952, 12. 2. 1952 24 mesecev

Koprivec Oton 1918 Ljubljana delavec, šolski sluga in kurjač 21.10.1944 26.3.1949

Korče Alojz 1911 Sušak na HR. lepilec pri JDŽ v Ljubljani 24 mesecev

Korene Janko 1927 Sevnica NB Lj. 22.9.1952 14 mesecev

Kornhauser Ivan 1900 Murska Sobota kontrolor letenja 4.7.1952 24 mesecev

Korošak Franjo 1907 Gornja Radgona uslužbenec 13.1.1952 24 mesecev

Kos Alfred 1899 Motovun-Istra profesor 10.5.1952 24 mesecev

Kos Ivan 1920 Tolmin nadzornik proge 1949 7.8.1952 24 mesecev

Kos Stanislav 1921 Šavnik 12 mesecev

Kosmač Pavla 1916 Jesenice delavka v Iskri v Kranju 24 mesecev

Košec Ivan 1921 Žalec odpravnik vlakov 1945, januar 11.4.1952 16 mesecev

Košir Mirko 1913 Ljubljana univerziteni prosfesor 20 let

Košutnik Viktor 1904 Velikovec v železarni Ravne 13.1.1953 12 mesecev

Kotar Štefan 1911 Loča uslužbenec 24 mesecev

Kovač Ludvik 1914 Murska Sobota zdravnik (kapetan JA) 10.12.1949 8 let

Kovač Jernej 1924 Podgorica (LJ.) delavec GNO Lj. 12 mesecev

Kovačič Franc 1917 Celje delavec min. polj. NR Slovenije 24 mesecev

Kovačič Ivan 1923 Maribor zaposeln v TAM 1.12.1952 4 mesece

Kovič Anton 1927 Ljubljana podporočnik JA, pilot 30.3.1951 5 let

Kraigher Nada 1911 Trst študentka ekonomije in prava v LJ.

142

Krajnik Franc

Krajnik Peter 1923 Škofja Loka mizar, v JA od 1943

Kralj Vinko 1906 Kočevje tekstilec 14.4.1952 24 mesecev

Kranjc Mirko 1925 Postojna študent ekonomske fakultete v LJ. 26.9.1946 29.4.1949 12 mesecev

Krašovec Milka 1900 Trebnje gospodinja 1946, julij 25.1.1951

Krautberger Adi 1914 Ajbesvald (Koroška) nadzornik v rudniku Zagorje 24 mesecev

Krautberger Ivan 1913 Zagorje rudar 8.8.1949 18 mesecev

Krautberger Karel 1919 Zagorje rudar, bil oficir JLA 10 let, pomiloščen na 7 let

Kravos Vlado 1917 Trst študent medicine, kapetan JA 24.12.1949 4 leta

Krebs Anton 1912 Šoštanj ključavničar 14.4.1952 6 mesecev

Krebs Marija 1914 Rogatec gospodinja 14.4.1952 12 mesecev

Kren Franc 1904 Kočevje 6.11.1950

Kresinger Ivan 1923 Nedelišče (HR) kmet, načel. letalske šole, vodnik 4 leta, na 2 leti?

Kresnik Vladimir 1920 Celje zdravnik 15.10.1951 24 mesecev

Kristanc Franc 1905 Voglje, Kranj tesar v gradbenem podjetju 18 mesecev

Kristanc Janez 1906 Voglje, Kranj delavec v tovarni Jugobruna 31.8.1949

Krivec Alojz 1928 Slovenj Gradec trgovski pomočnik, vodnik v JA 2 leti

Krmac Marčelo 1927 Marezige mehanotehnik

Kuntarič Milka 1923 Boršt, Krško uslužbenka VP 2624 - Lj. 24 mesecev

Kurent Drago 1923,193 Francija ključavničar v rudniku Zagorje 1.10.1947 16.8.1949 24 mesecev

Kuster Janko 1925 Maribor delavec v gradbenem podjetju 24 mesecev

Lah Aleksander 1912 Gorica pravnik, šef odseka Min. UP NR Slovenije 16.6.1950 4 leta

Lalič Špiro 1925 Knin delavec v tekstilni tovarni v Mariboru 1948, 1943 9.8.1949 12 mesecev

Lanjšček Aleksander 1933 Fokovci poljedelec 11.6.1944 10.4.1951

Lanšček Štefan 1922 Murska Sobota delavec 1949, oktober 24.9.1949

Lapanje Savo 1925 Novo mesto študent filozofije v Ljubljani 1947, april 15.2.1949 12 mesecev

Lavre Franc 1930 Konjice delavec v Marenbergu 7.7.1949 12 mesecev

Lesjak Franc 1905 Dunaj kapetan JA, v JA od 1944 priprt 16.4.1949

Levec Anton 1898 Kamnik zobozdravnik 1945, avgust (?) 18 mesecev

Likovič Matko

Ljaševski Viktor 1903 Belorusija demob. oficir JA, rus. emigrant 19.5.1949

Ljubič Bogomir 1917 Ljubljana oficir LM, upravnik šole v Begunjah 9.11.1949 5 let

143

Ljubič Marjan 1929 Črnomelj Zastavnik JA, uslužb.UDV - radiotelegrafist 8.6.1948 14.4.1949 5 let

Ljubič Milan 1904 Desinić kmet na drž. posestvu Rog. Slatina 4.7.1949 24 mesecev

Logar Alojz 1925 Horjul študent EKVŠ v Ljubljani 1948 16. 2. 1949, 18.5.1949 6 mesecev

Logar Anton 1918 Horjul študent VPŠ Ljubljana 1948 april 18.2.1949 6 mesecev

Logar Cene 1913 Horjul unverzitetni profesor 1941, junij 14.2.1949 24, nato še 24

Logar Edvard 1913 Litija gozdna uprava Litija 21.10.1952 16 mesecev

Logar Janez 1908 Horjul prof. filo. fakultete., uslužb.min z prosveto 1946, marec 14.2.1949 6 mesecev

Logar Jože 1921 Zagreb uslužbenec Obutve 16 let

Logar Tine 1916 Horjul asistent Akademije znanosti in umetnosti 1943, marec 14.2.1949 12 mesecev

Logar Tone 1918 Horjul učitelj 27.4.1948 6 mesecev

Lončarič Vilem demobilizoran oficir JA

Lorger Edmund 1920 Celje pomočnik v cinkarni Celje ni član KPJ 19. .6 1949, 19.7.1949 12 mesecev

Lovrenčič Aldo 1926 Sežana ladjedelec 3 leta in pol

Lukanc Franc 1923, 29 Vevče delavec v tovarni v Libojah ni član KPJ 6.7.1949 12 mesecev

Lukman Franc 1911 Slap ob Idriji podporočnik JA 1.4.1949 5 mesecev

Lunder Franc 1922 Kočevje fotograf 21.12.1952 (1951) 24 mesecev

Luznar Marjan 1923 Škofja Loka komisar bataljona, vodoinštalater 12.11.1951 4 leta

Luževac Feodor 1926 Kranj študent ekonomije 20.10.1949

Macuh Anton 1909 delavec 1944, november 3 mesece

Madronič Vlado 1918 Novo mesto pomorska vojaška akademija 8 mesecev

Magajna Božodar 1931 Celje dijak 18. 9 1949 12 mesecev

Magajna Vladimir 1926 Volinje dijak 24.9.1949 12 mesecev

Magajne Bogomir 1930 Ljubljana uslužbenec MGP Ljubljana 12 mesecev

Majcen Dušan 1916 Novo Mesto študent prava, polkovnik JA 16 let

Majcen Franc 1932 Mozirje

Malenšek Zlatan 1925 Maribor študent tehnične fakultete Ljubljana 14.5.1945 12 mesecev

Mankoč Ivan

Marc Sonja 1930 Sežana učenka, študentka 1948 24.5.1949 24 mesecev

Marc Stanko 1902 Vipava kmet 20.11.1943 5.1.1949 5 let

Marinček Tončka 1932 Šmarje Sap nameščenka 20. 10 1949 18 mesecev

Marinčič Franc 1925 Horjul študent tehnike v Ljubljani 18.6.1945 14.2.1949 6 mesecev

Maslov Višnja 1930 Mostar študentka fak, za arhitekturo Ljubljana 6 mesecev

144

Matič Danilo

Mažgon Janez 1923 Cerkno krojač v zadrugi Kranj 12 mesecev

Mede Gabrijel 1906 Kranj poslovodja zadruge 9.4.1952 20 mesecev

Medved Ivan 1930 Lehno (Pohorje) mizarski pomočnik 1948 7.7.1949 12 mesecev

Medved Lojzka 1919 Lehno (Pohorje) referentka za kadre pri SK Slovenjgradec 28.5.1948 7.7.1949 24 mesecev

Meglič Andrej 1918 Kranj mizar 2.3.1953 20 mesecev

Mehmedovič Ferid 1933 Opava (ČSR) slaščičar 31.5.1952 24 mesecev

Mencej Martin 1904 Ig defektolog, pomočnik ministra 21.4.1905 19.1.1951 7 let

Mervič Bernard 1921 Nova Gorica študent filozofije v BG. 1945 27.7.1952 24 mesecev

Meze Edvard 1913 S. Amerika krojač 1944 28.6.1949 24 mesecev

Meze Friderik 1920 S. Amerika ključavničar, delavec v gozdu 15.9.1943 29.6.1949 12 mesecev

Mihelčič Alojz 1907 Črnomelj Zdravnik UDV, major JA 1933, januar 24 mesecev

Mihelčič Nada 1921 Kočevje profesorica II. gimnazije v Ljubljani 1948, maj 16.6.1949 24 mesecev

Mikolavčič Heda 1915 Nemčija šefica odkupa v Brežicah, varuška 1944, september 6.5.1949 12 mesecev

Mikolavčič Rado 1913 Istra delavec in šofer, DAPS Brežice 1943, junij 6.5.1949 12 mesecev

Mikuž Jože 1933 Šmarje dijak 15.8.1949 2 mesecev

Milič Rado 1921 Zgonik pri Trstu mehanik v Mepromu, hladilničar 1948, maj, feb '47 16.8.1949 24 mesecev

Mlinar Mimi 1923 Bistrica delavka 1948 31.1.1951 24 mesecev

Moderndorfer Vinko 1894 Avstrija šolski nadzornik v Celju 1948. april 24 mesecev

Modrijan Leon 1906 Ljubljana zaupnik za turizem in gostinstvo v Lj. , ind. mlinar 11.8.1944 1.6.1953 24 mesecev

Mohor Bogdan 1925 Ljubljana študent ekonomije 1913, avgust (napaka) 1.2.1951 26 mesecev

Mohorčič Anica 1933 Ljubljana dijakinja 15.8.1949 18 mesecev

Mohorčič Marica 1917 Ljubljana diplomirana babica 15.8.1949 8 let

Mohorčič Milena 1905 Ormož profesorica, pisateljica 1942, julij 17.12.1948

Molan Vinko 1914 Krško agronom, direktor RPD Maribor 21.1.1947 24 mesecev

Mrak Anica 1921 Idrija uslužbenka Ljudske pravice Ljubljana 1944, februar

Mrzel Ludvik 1904 Loka novinar in pisatelj, upravnik nar. gled. Maribor 12 let

Mugoša Vukašin 1921 Titigrad (ČG) bivši podoficir, pilot 24 mesecev

Muršec Ivan 1928 Celje študent tehnike v Ljubljani 1945, feb., 1946 27.2.1949 12 mesecev

Namorž Veljko 1920 Ljubljana vojaški študent 1944 2.2.1950 6 let

Nečemar Boris 1922 Ljubljana študent tehnike v Ljubljani 31. 6. 1945 29.4.1949 6 mesecev

145

Nemec Ivan 1907 Dragotinci 4.9.1949

Nenadov Stanko

Neubaver Maks 1918 Ptuj trgovski pomočnik 28.7.1952 3 leta

Nikčevič Jovan 1922 ključavničar na Jesenicah član KPJ 18 mesecev

Nikolavčič Rado 1913 Istra upravnik DASR-a Brežice 12 mesecev

Nikolič Rihard 1924 Metkovič (HR) bil kapetan, ročni delavec 1.6.1949 12 mesecev

Noč Vinko 1915 Jesenice obdelovalec kovin v želez. Jesenice 1929, avgust 26.4.1949 24 mesecev

Novak Ivan

Novkovič Nikola

Novotny Braco 1928 Hrvat 1948, maj

Ocepek Roman 1924 Krško ložač na železnici, ključavničar 20.7.1945 12.5.1949 12 mesecev

Oharček Djuro 1911 Gradac (Hrvat) veterinar, kapetan JA 8 let, 6 let

Osana Stanko 1921 Novo mesto 3.7.1952

Osole Boris 1927 Celje pravnik član KPJ 26.8.19535 mesecev, nato višje sodišče razveljavilo

Osterc Ljubo 1919 Ljubljana sekretar min. za zun. Zadeve FLRJ 1943, marec 15.7.1949 12 mesecev

Ostrouška Milica 1907 Koper (STT) profesor I. gimnazije Maribor 1940, januar, s

prekinitvijo 21.7.1949 24 mesecev

Ožek Leopold 1918 Celje železniški uradnik 1944, september

Paljk Metod 1926 Gorica študent medicine 11.9.1952 24 mesecev

Pančur Franc 1881 Kamnik rudar 1943, september jeseni 1948 6 mesecev

Pantar Jože 1929 Ljubljana uslužbenec 1946 2.8.1949 12 mesecev

Paštebar Karol 1918 Kamnik mizar 15.6.1944

Pavičevič Mihajlo 1914 Danilovgrad v narodni banki LJ, prej v JA leta 1949 in 15.2.1952 12 + 24 mesecev

Pavlenič Silvester 1901,19 Maharovac tov.Univerzal Ljubljana, industrijski miličnik 1948 1.6.1949 12 mesecev

Pecov Miodrag 1931 Dimitrougrad

Pečnik Jože 1902 Ljubljana 19.6.1952 16 mesecev

Peršak Mirko 1924 Ljutomer strojobravar 18 mesecev

Pesjak Janez 1904 Lipnica železarna jesenice ? 14.3.1951

Peteršič Jakov 1898,19 Ptuj poštni uslužbenec 1949, november

Piljušič Miroslav 1918 Zadar Maribor, livarna 18.2.1951 18 mesecev

Pirih Andrej

Pirih Franc 1906 Gorica frizer 1948 13.1.1953 10 mesecev

146

Pišler Stanislav 1906 Trst

Pitlik Libuša 1930 Hercegovci trgovska pomočnica v Maranbergu 6 mesecev

Pivk Maks 1902 Ljubljana poštni uradnik 1944, junij 13.4.1951

Plaznik Stane 1929 Senjski Rudnik vojak v Skopju, Slovenec 24.4.1950 8 let

Plohl Martin 1907 Ptuj delavec v tovarni tan. Maribor 23.4.1952 24 mesecev

Počič Dezider 1927 Murska Sobota poljedelec 12.12.1948 10.4.1951

Podgorelc Avgust 1919 Ptuj vodnik v JA, sedlar 9.4.1949 5 let

Podlesnik Franc 1914 Pula, a Slovenec kapetan JA 18.11.1951 5 let

Podobnik Marija 1919 Idrija članica OK Idrija, kmečka delavka 1944, april junija 1949 24 mesecev

Polak Fedor 1927 Ljubljana absolvent prava v Ljubljani 1945, marec 24 mesecev

Posega Franc 1929 Razdrto vojak v Skopju 30.4.1950 12 mesecev

Požgaj Ivan 1917 Kranj steklar, akad. likovnih umetn. 1945 5.6.1953 24 mesecev

Požun Karel

Praprotnik Anton 1899 Kropa pek 1942, junij jeseni 1948 2 leti

Premru Lev 1931 Ljubljana študent 27.5.1948 14.4.1949 18 mesecev

Premru Vladimir 1902 Krško profesor 24 mesecev

Premzl Jože 1921 Maribor delavec 12.7.1952 24 mesecev

Preskar Alojz 1912 Šmartno-Litija čevljarski pomočnik 14.12.1945 10.8.1949

Preskar Jože 1912 Krško čevljar, šef odd. za obrt in industrijo GNO 1942, julij 28.3.1949 24 mesecev

Preskar Marinka 1925, '15 Krško sekret. podjetja Vino, gospodinja 23.5.1944 6.5.1949 12 mesecev

Pretnar Janko 1927 Bled mlajši vodnik JA 9 let

Pretnar Stanko 1927 Tržič kapetan JA

Preželj Srečko 1922 Novo mesto ključavničar, direktor livarne MB.

Prhne Branko 1922 Novo mesto poročnik JA 18.2.1949 8 let

Prhne Milica 1923 Ljubljana, Novo mesto uslužbenka min. za kmetijstvo 1942, november julija 1949 6 mesecev

Prodanovič Danica 1923 Beograd študentka medicine 18.5.1945

Puh Boris 1919 Grosuplje strojni tehnik 27.7.1948

Rabič Marjan 1918 Gorenja vas poročnik JA, kemik 9.8.1949 10 let

Rajkovič Radoje 1927 Andrijevica študent gradbene fakultete 1945, marec 18.6.1953 8 mesecev

Rajšter Vojko 1924 Šoštanj personalni referent maja 1950 24 mesecev

Ralevski Dima 1928 Kavadarci 22.1.1952

Rauter Janez 1911 Celje direktor gimnazije Št. Jurij pri Celju 12.4.1952 20 mesecev

147

Razbornik Pepica 1919 Šoštanj uslužbenka min. za prosveto HR. članica KPJ 15.5.1949 24 mesecev

Razdevšek Alojz 1914 Ptuj strugar ni član KPJ 9.7.1949 12 mesecev

Ražem Stanko 1923 Il. Bistrica - Kozjane 2.5.1951

Reba Janko 1923 Drage 3.11.1950

Reisner Herman 1924 Dobrunje - LJ. dijak 24.2.1945 11.8.1949 3 mes. + 24 mesecev

Repanšek Marjan 1921 Ljubljana JLA jeseni 1948 6 mesecev

Rijavec Avgust 1923 Nova Gorica kmet, delavec 1.6.1949 24 mesecev

Rinaldo Bojan 1917 Trbovlje paznik v rudniku Trbovlje 5.10.1944 21.7.1949 18 mesecev

Rozina Milan 1921 Ljubljana statistični manipulant 1944 1.6.1949 12 mesecev

Rožič Miroslav 1913 Ljubljana pravnik, pravni referent GNO Ljubljana 16.6.1950 24 mesecev

Rudolf Miro 1910 Celje bančni uslužbenec ni član KPJ 1.6.1949 24 mesecev

Rufat Ilmi 1911 Gostivar slaščičar 19.3.1952 24 mesecev

Rugelj Anton 1914 Ljubljana knjigovodja v gl.direkciji autorad 18.1.1947 29.7.1949 in 1953 24 mesecev

Rupnik Franc 1915 Logatec gozdni delavec 30.12.1944 28.6.1949 12 mesecev

Rupnik Vojko 1929 Čačak delavec, brezposeln 1947 26.12.1951 24 mesecev

Rusanov Nikola 1924 Murska Sobota študent tehnike 15 let

Rušitovič Lima 1926 Opava (ČSR) 24 mesecev

Rušitovič Lokman 1912 Pirot slaščičar 19.3.1952 24 mesecev

Saje Jule 1904 Novo mesto zdravnik 1943

Sajovic Jože 1902 Kranj vlagalec snovi v Tkalnici 12. 7. 1956 (?) 22.2.1951

Sedlar Franc 1913 Ljubljana zaposlen v Litostroju 17.6.1953 12 mesecev

Sekulovič Momir 1928 delavec v železarni Jesenice 30.1.1953 20 mesecev

Semenič Edvard 1919 Ljubljana oficir 21.10.1952 16 (15?) mesecev

Simončič Ivan 1919 Ljubljana pravnik, usluž. narodne banke 1944 1.6.1949 12 mesecev

Simonič Milan 1919 Ljubljana 7.9.1949 12 mesecev

Siter Jože 1905 Zagorje ob Savi direktor steklarne Rogaška S. 14.4.1946

Skaza Sašo 1891 Ptuj bančni uradnik 28.9.1946 jeseni 1948 2 leti

Skušek Edo 1908 Zidani most upravnik mestnega radbenega podjetja Litija 24 mesecev

Skvarča Franc 1922 Rakek delavec 1945, februar

Slana Ludvik 1925 Ljutomer 3.2.1953 14 mesecev Slivnik Anton (povratnik) 1900 Radovljica elektrikar v Moste Železniki 1943, oktober

22. 7. 1949 prvič, 7. 1. 1952 drugič 12, nato 24 mesecev

148

Sojer Franc 1924 Ljubljana vrtnarski pomočnik 25.5.1948 1949, april

Sojer Gabriel 1927 Ljubljana trgovski pomočnik, upravnik za plačno trgovino 1949 7 let

Srebrnič Avgust 1922 Solkan mehanik, podporočnik JA 1. 4. 1949 in 9.9.1951 sod.3 mes. Upr. 24

Stanišič Ivan 1923 Zadar klučavničar v Litostroju 1.6.1949 24 mesecev

Starc Franc 1932 Krško dijak 27.5.1948 8.9.1949

Starčevič Vili+B345 1924 Delnice 8 let

Stare Avgust Janez 1913,192 Ljubljana direkt. podjetja sadje zelenjava, gostilničar 15.9.1941 14 let

Stare Ivan 1913 Zalog LJ. delavec na železnici 15.5.1942 72 mesecev

Stare Olga 1926 Rakek administratorka 22.1.1948 30.12.1948

Stari Bogdan 1912 Senožeče šef avtoparka Litostroj, strojni tehnik 1944, september 8.7.1949, ponovno

1953 12 mesecev

Stefanovič Miodrag 1927 Sremska Mitrovica v tovarni Boris Kidrič 17.6.1953 15 mesecev

Stojkovič Žarko

Strežek Ana 1932 Šmarje-Sap nameščenka 15.8.1949 18 mesecev

Strežek Ivan 1930 Ljubljana, Šmarje Sap delavec 26.8.1949 6 let

Stropnik Marija 1895 Ravne gospodinja 1938, maj

Struna Franc 1927 Ljubljana zastavnik JA, član UDV 6.4.1949 3 leta

Stupica Maks 1905 Dražgoše učitelj za strokovne šole 1943, april 31.5.1951 3 leta

Sulič Tihomir 1929 Ljubljana dijak 6 mesecev

Svetek Lev 1914 Logatec docent na pravni faku. v Lj. 1945, marec 14.2.1949 6 mesecev

Svetelj Mitja 1931 Ljubljana dijak LMS 1945 19.4.1949 6 mesecev

Šajn Emil

Šalamin Ivan 1914 Ptuj komercialist 23.1.1951 5 let in 6 mesecev

Šalamun Venceslav 1927 Ptuj šofer 1948, junij

Šebenik Vinko 1930 Ljubljana uslužbenec 10.10.1949 4 leta in 3 mesece

Šega Karel 1910 Kočevje delavec v gozdu 12 mesecev

Šega Stanko 1922 Tinje JLA ? 1951, april 4 mesece

Šelih Franc 1931 Školce ref. vinarske in sadjarske prizv. 1948 23.2.1951

Šelih Ivan 1925 Celje - Dobrava tri meščanske, dva razr. Obrtne 27.2.1951 5 let in 2 meseca

Šelih Rudi 1929 Celje - Dobrava študent 8.2.1951, 8. 3. 1951 2 leti

Šircelj Jože 1929 Ljubljana študent, delacev v Litostroju 1948 20.4.1949 24 mes + 18 mes

Škerlak Tibor 1913 Budimpešta docent na tehnični fakulteti v Lj. 3.10.1946 14.2.1949 24 mesecev

149

Škoro Pero 1915 Nikšič (ČG) šofer, šef garaže uprave LM v Lj. 1936 8.3.1949 24 mesecev

Škraba Milan 1930 Ljubljana 14.8.1951

Škraban Anton 1926 Murska Sobota mehanik v TAM Maribor 30.10.1951 20 mesecev

Šlaher Alojz 1914 Semica na Dravi knjigovodja drž. premoženja Ptuj, gradbeni delovodja 28.9.1948 14.8.1949 24 mesecev

Šlajpah Ludvik 1928 Ljubljana referent za šolstvo 1951 22.9.1951 24 mesecev

Šmrajc Franc 1923 Ljubljana uslužb. Min. za gradnje 1943 1.6.1949 12 mesecev

Špindler Ivan 1928 Slovenj Gradec upravnik letovišča v Moščeniški 1949 10.3.1951 24 mesecev

Šprunk Franc 1924 Kamnik zidarski pomočnik 1943 14.4.1949

Šraj Ivan 1927 Bloke zastavnik JA, radiotelefrafist UDV 29.5.1945 14.4.1949 3 leta in 8 mesecev

Štangl Branko 1920 Dvor - Koroška študent medicine, kapetan JA 21.11.1949 5 let

Šterbenc Ivan 1924 Črnomelj študent tehnike, gradbeni tehnik 1943, november 10.5.1949 6 mesecev

Štrafela Ivan 1912 Borovci - Ptuj uslužb., zaupnik SNO, elektrikar 1932, februar 25.5.1950 8 let

Štrakl Anton 1929 Gornja Radgona tehnik, vojak v Skopju 23.4.1950 8 let

Šubic Florijan 1925 Kranj strojni ključavničar 1948 17.2.1953 24 mesecev

Šuštar Anton 1926 Ljubljana strojni ključavničar 1948 17.2.1953 24 mesecev

Šušteršič Valter 1912 Trst saobračajna škola 19.7.1949

Švanjak Mirko 1911 Pliberk steklarski pomočnik, rudnik Mežica

Tavčar Ivan

Tavčar Marjan 1912 Ljubljana profesor prve gimnazije Maribor 1945, december 30.3.1951 2 leti

Tavčar Zvonko 1919 Ljutovlje pek 3 leta

Tišler Šuster Ana 1891 Litija gospodinja 24 mesecev

Tkalec Štefan 1910 Celje kretničar na železnici 12.11.1948 26.5.1949

Tomažič Jože 1921 Slovenjgradec delavec v tovarni Guštanj 28.2.1952 24 mesecev

Tomič Olga 1930 Stara Pazova nameščenka 1947, november 9 mesecev

Tominec Milan 1922 Šentrupert oficir, direktor podjetaj Les Ljubljana 16.6.1950 6 let

Tramšak Martin

Tratnik Zoran 1928 Gornji grad študent metalurgije 1948 7.11.1951 24 mesecev

Traven Ciril 1916 Ljubljana berberin' službenik GNO 13.1.1949 8 let

Triller Vilko

Trinko Emest 1928 Litija uslužbenec 20 let

Trobec Milan 1907 Trst pravnik, uslužbenec, šef delagacije v Avstriji 16.6.1952 12 let zapora

Trojar Matija 1886 Tolmin 24.2.1950

150

Tuma Janez 1923 Ljubljana tehnični uradnik 1946, maj

Turk Franc 1903 Šoštanj delavec 27.3.1953 24 mesecev

Turk Franc 1927 Novo mesto podporočnik JA 19.2.1951 6 let

Turk Milan 1922 Ptuj poslovodja 15.10.1944izključen iz KPJ 11. 8.

1948

Tušar Tončka 1921 Idrija gospodinja, šivilja 1942, december junija 1949 12 mesecev

Udovič Jože 1916 Trst livar, računovodja železarne Jesenice 26. 4. 1950 na 24 mes.,

9. 6. še na12 mes.

Urbas Ivanka 1908 Bloke glavna direkcija kemijske ind. Lj. 1944 29.4.1949 12 mesecev

Upelj Stane 1923 Kresniške poljane kapetan NM - šola Begunje 28.11.1949

Uršič Anton 1904 Maribor krojač, direktor tekstilne tovarne v Celju 1945, april12.8.1949 (19. 2. 1949)

? 6 mesecev

Vajs Ivan 1909 Pohorje klesar, član SRZ v Marenbergu 7.7.1949 12 mesecev

Valč Anton 1915 Vrhnika avtomehanik 12 mesecev

Varežič Nikola 1926 Dubrovnik v MB. Izključrn iz JLA 1.6.1949

Vaš Viljem 1928 Murska Sobota študent srednje veterinarske šole Ljubljana 24 mesecev

Veble Andrej 1904 Krško kmet 29.4.1952 18 mesecev

Velikonja Vlado 1917 Celovec šef kontrolnega odseka SRS Šoštanj 24 mesecev

Veljak Bogdan 1925 Maribor študent elektrotehnike Ljubljana 1944, februar 19.2.1949 12 mesecev

Vergan Jože 1904 Sežana inšpektor za delo 1921 25.4.1952 24 mesecev

Verlič Jože 1921 Ljubljana študent medicine, poročnik JA 18.11.1949 7 let

Vesel Danijel 1925 Srem pers. referent podjetja SAP Lj. 1945 4.8.1949 24 mesecev

Vidic Vanda 1927 1951

Vigec Maks 1928 Hoče bolničar, vojak v JA verjetno decembra

1951

Vilar Štefan 1929 Ljutomer nameščenec Litistroja Lj., dijak 1948, junij 29.4.1949 24 mesecev

Vister Valentin 1898 Jesenice žičar, delavec v pilarni Rečica 18 mesecev

Višenjak Radin 1918 Ptuj absolvent medicine, poročnik 21.11.1949 7 let

Višnar Drago 1919 Jesenice v pisarni železarne Jesenice 1943, december 25.4.1949 24 mesecev

Vodenik Franc 1919 Kranj sekretar GNO Kranj, pek 3.5.1946 31.1.1950 24 mesecev

Vogelari Franc 1918 Gornja Kungota personalni referent mestne pošte Mb. 24 mesecev

Vogrič Sergej 1923 Gorica uslužbenec SNO v Gorici, dijak 1946, november 17.4.1949 12 mesecev

Voh Franc 1924 Celje komercialist v tov.kmetijskih strojev Mb. 5 let

Volčič Jože 1927 Komen kmet, preds. KOZ Komen 1943, december 18.6.1949 12 mesecev

151

Vončina Miran 1925 Poljčane uslužbenec, strojni barvar 1951 24.3.1951 24 mesecev

Vončina Tugomir 1924 Poljčane normirec, ključavničar 1948, november 3.4.1951 24 mesecev

Vrabec Viktor 1914 Komen mehanik, kapetan JA 1937 14.2.1951 3 leta in 6 mesecev

Vranac Veljko 1923 Zenica

Vrečko Alojz 1917 Radovljica tehnik v tov. Jesenice, strojni teh. 7.11.1947 20.4.1949 12 mesecev

Vrhovec Alfonz 1923 Zagreb mehanik VTP Ljubljana 1942 18.2.1949 6 mesecev

Vrtovšek Breda 1927 Brežice študentka filozofije 12 mesecev

Vrzela Štefan 1926 Ljutomer šofer član KPJ 8.6.1953 24 mesecev

Vujovič Gavrilo Gajo 1931 Bar (ČG) dijak kmetijske šole Maribor 25.3.1947 2.2.1949 12 mesecev

Vuk Viktor 1898 Tržič ekspeditor v tovarni Litija 24 mesecev

Vukadinovič Rodoljub 1915 Niš kapetan JRT 6 let

Zadravec Kristina 1928 Štrigova predica 1948, januar avgusta 1949

Zagorc Franc 1925 Novo mesto kmet 1943, december 18.6.1949 16 mesecev

Zagorski Cvetko 1916 Jesenice književnik, novinar Vestnika Mb. jesen 1939, 1943 16.2.1949 12 mesecev

Zalar Bogdan 1925 Šoštanj študent tehnike v Ljubljani 21.3.1947 26.4.1949 6 mesecev

Zalar Vlado 1923 Šoštanj študent medicine v Ljubljani 9.7.1944 19.2.1949 12 mesecev

Zalokar Žarko 1925 Ljubljana študent tehnike 31.5.1948 14.7.1948 42 mesecev

Zavrl Valentin 1917 Vinje - LJ. mizar 8.5.1948, 8.3.48 3.8.1949 12 mesecev

Zec Arso 1927 Bar (ČG) delavec v podj.Tel-promet Lj. ni član KPJ 2.9.1949 24 mesecev

Zelenik Ludvik 1914 Ptuj personalni referent RKGS Ptuj 24.2.1944 7.7.1949 12 mesecev

Zelenko Štefan 1911 Murska Sobota lončar 16.9.1952 18 mesecev

Zgrabljič Anton 1922 Sel. Ob Dravi

Zobec Boris 1929 Trst stroj. tehnik, tovarna Kropa, dijak 21.1.1948 10.8.1949 12 mesecev

Zulbearovič Jaja 1913 Gostivar slaščičar na Jesenicah 31.5.1952 24 mesecev

Zupančič Alojz 1927 Trbovlje pomožni elektromonter 1945 27.6.1949 12 mesecev

Zupančič Jože 1898 Novo mesto gozdar, upravnik spomenikov NOB 28.8.1953 14 mesecev

Zupančič Viljem 1922 Trbovlje delave v rudniku 24 mesecev

Zupin Miha 1918 Kamnik zidar 10.7.1944

Zvodar Danilo 1927 Tolmin radiotelegrafist pri Udbi za Slo. 2.12.1946 14 mesecev

Žabota Martin 1920 Ljutomer sodar in destilator, direktor Alko Ljubljana 1.1.19441. 6. 1949, spet nov.

1951 12 mesecev

Žagar Franc 1926 Celje študent tehnike v Ljubljani 1947, januar 18.2.1949 12 mesecev

Žagar Marjan 1920 Celje učitelj 1944, oktober 16.11.1951 24 mesecev

152

Žigon Ivan 1928 Komen namest. direktorja ladjed.Piran 3.1.1944 18.6.1949 30 mesecev

Žilevski Dimitrij 1927 Ohrid starejši vodnik JA

Žnidar Pavla 1916 Radovljica tovarniška delavka 11.5.1947 12 mesecev

Žunko Alfonz 1921 Ruše 19.6.1952

Žunko Slavko

153

2 Dopolnilni seznam informbirojevcev – kaznjencev

1. Bidalj Karel, bivši oficir iz Ormoža

2. Bregar Alojz, bivši vojak iz Kočevja, obsojen na štiri leta

3. Brinovec, bivši oficir iz Ljubljane

4. Bumban Cene, bivši oficir

5. Canko Stanislav, bivši minister iz Ljubljane

6. Cenc Miha

7. Celinšek Franci

8. Čiželj Franc

9. Habijan Drago, bivši kapetan iz Ljubljane, obsojen na 12 let

10. Hrast Radovan

11. Kalan Adolf iz Ljubljane

12. Konte Ivan iz Ljubljane

13. Korošec Avgust, bivši oficir iz Ljubljane

14. Kraševec Franc, bivši kapetan Udbe, Notranjec, obsojen na 12 let

15. Levstik Stane, bivši kapetan v Sarajevu, obsojen na 16 let

16. Majcen Ivo, bivši polkovnik – zdravnik iz Ljubljane

17. Medved Branko, bivši major iz Banja Luke, obsojen na 18 let

18. Meze Dušan iz Ljubljane

19. Piškur Stane, bivši oficir iz Ljubljane, obsojen na 8 let

20. Pogorelec Avguštin, bivši oficir iz Ljutomera, obsojen na 20 let

21. Prešern Ivan, bivši poročnik – pilot iz Ljubljane, obsojen na štiri leta

22. Rijavec Alojz, bivši oficir iz Ljubljane, obsojen na 12 let

23. Rinaldo Robert

24. Senčar Dušan

25. Slovenec Jože, bivši polkovnik, obsojen na 12 let

26. Šuler Krista

27. Trost Stane, bivši polkovnik iz Ljubljane, obsojen na 16 let