Inštitut za novejšo zgodovino Ljubljana 2006 zapahi.pdf · penologija, ki pa sta po rezultatih svojih raziskav mno-go bolj usmerjena v sedanjost kot pa v preučevanje ka-zenskih

Inštitut za novejšo zgodovino

Ljubljana 2006

Damijan Guštin

ZA ZAPAHI

Prebivalstvo Slovenije v okupatorjevih zaporih1941–1945

ZBIRKA

RAZPOZNAVANJA/RECOGNITIONES 4

Damijan Guštin

ZA ZAPAHI

Urednik:dr. Žarko Lazarević

Izdal in založil:Inštitut za novejšo zgodovino

Za založnika:prof. dr. Jerca Vodušek Starič

Recenzenta:prof. dr. Božo Repe, prof. dr. Ljubica Jelušič

Lektorica:Marjetka Kastelic

Oblikovalec:Andrej Verbič

Prevod povzetka:Andrej Turk

Računalniški prelom:Uroš Čuden, MEDIT d.o.o.

Tisk:Grafika-M s.p.

Izid knjige je podprla: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

94(497.4)”1941/1945”343.81-058.56(497.4)”1941/1945”

GUŠTIN, DamijanGUZa zapahi : prebivalstvo Slovenije v okupatorjevih zaporih1941-1945 / Damijan Guštin ; [prevod povzetka Andrej Turk]. -Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2006. - (ZbirkaRazpoznavanja = Recognitiones ; 4)

ISBN-10 961-6386-10-7ISBN-13 978-961-6386-10-4

230457856

Z mislijo na očeta,ki je bil eden od tisočev tedaj zaprtih

7

Pregled vsebine

PREDGOVOR 11

UVOD 17

Odvzem prostosti in institucija zapora 19

Zapori na slovenskem etničnem ozemljuv tridesetih letih 22

Prvo poglavje: ZAPORI V ČASU VOJNE1941–1945 31

Prevzemi zaporov po okupaciji 33

Zapori kot ustanove v času vojne 37

Uprava in osebje zaporov 71

Pogodbeno osebje v zaporih 86

Zavarovanje in straža 93

Drugo poglavje: ZAPORNIKI 97

Izpuščanje zapornikov med aprilsko vojnoin takoj po okupaciji 99

Sprejem v zapor 102

8

Zaporniki v preiskovalnem postopku 117

Sodno obsojeni zaporniki 132

Število zaprtih 147

Usode zapornikov 176

Premeščanja in transporti zapornikov 217

Tretje poglavje: ŽIVLJENJE V ZAPORIH 235

Bivanje 239

Hrana 246

Higienske razmere 258

Zdravje in zdravljenje jetnikov 266

Delo zapornikov v zaporih in zunaj njih 274

Tegobe zaporniškega življenja 280

Odnosi jetnikov z upravo in osebjem 304

Odnosi med jetniki 319

Samoorganiziranje jetnikov 329

Četrto poglavje: ZAPORNIKI IN OKOLJE 351

Stiki zapornikov z okoljem 355

Odnos prebivalstva do zaprtih 373

Posredovanja za izpuste iz zaporov 379

Reševanje jetnikov iz italijanskihkaznilnic in zaporov po kapitulaciji Italije 396

Nasilno reševanje jetnikov iz zaporov 405

9

POVZETEK 417

SUMMARY 425

VIRI IN LITERATURA 435

UPORABLJENE OKRAJŠAVE IN KRATICE 451

OSEBNO KAZALO 453

11PREDGOVOR

Biti zaprt, prestajati zaporno kazen pomeni v obi-čajnih predstavah ljudi nekaj temnega, skoraj sramo-tnega, kar pušča pečat, vsekakor nekaj, kar se, če je le mogoče, v odnosih med ljudmi ne omenja. Zapornikov ne zaznamuje toliko samo bivanje v zaporih in ječah, kot jih zaznamuje dejanje, ki jih je privedlo v zapor. Vsaka tradicionalna družba se marginalnim skupinam – kar zaporniki nedvomno so – izogiba, potiska jih na rob družbenega žitja. Zaporniki so tudi sami v sebi ozna-čeni; bivanje v kazenskih ustanovah jih spremeni. Le redko na bolje; pogosto pa na slabše, saj v njih kopičijo sovraštvo, zagrenjenost, čustvena in spolna zatrtost.

Vse to velja za običajen čas, za običajne razmere in za kazniva dejanja v okviru tistih delov kazenskega zakonika, ki govore o deliktih proti lastnini in osebam. Mnogo manj veljajo kaznilniški kanoni za politične za-pornike. Njih povečini tudi v zaporu varuje fanatizem, gorečnost za idejo, ki je skozi njihov duh in njihova te-lesa zatirana, toda iz njihovih žrtev raste kot ptič feniks ideja, ki bo nekoč zmagala. Nosijo sicer pečat kaznjen-cev, vendar jim ni mar, nasprotno, v sprevrženi optiki vrednot njihovega kroga postane ta izkušnja sredstvo za uveljavitev znotraj skupine. Tudi družba jih ne izloča v tolikšni ostrini, ne glede na nezaupanje.

Druga svetovna vojna, ki je segla na dele sloven-skega etničnega prostora že po vstopu Nemčije v vojno septembra 1939 in Italije junija 1940, izrazito pa z na-padom na Kraljevino Jugoslavijo, je v marsičem spre-

Predgovor

12

menila tradicionalne, mirnodobne poglede na odvzem prostosti in na zapornike. Prebivalstvo, navajeno mirno-dobnih razmer, je bilo naenkrat postavljeno v sistem, ki je kriminaliziral širši razpon dejanj, zlasti potem, ko se je razširilo narodnoosvobodilno gibanje. Odvzem prosto-sti je postal eden od standardnih in najbolj razširjenih ukrepov okupatorjev v boju zoper odporniško gibanje in je prizadel tudi tiste sloje slovenske družbe, ki si še malo prej niso mogli niti predstavljati, da bi se njihovo življenje moglo naenkrat tako preobrniti. Zgodil se jim je ob hkratni zrušitvi pravnega reda, ki naj bi jih tudi okupirane ščitil pred samovoljo policijskih in vojaških organov. Kar so v zaporih preživeli, je pri mnogih pustilo vtis, da so se ponovno rodili, ko so prišli iz tega kolesja. Ali je ta težka izkušnja vplivala na njihovo psiho? Brez dvoma. Slovenska družba – vsak deseti je imel neka-kšno osebno izkušnjo z odvzemom prostosti – je bila po vojni tudi zaporniška družba, ki si je želela predvsem pozabiti. Le da ji tudi novi oblastniki tega niso dovolili; nov sistem – že tretji v enem samem desetletju – je terjal nove zapornike in nove žrtve.

Pričujoče delo se posveča prikazu najpomembnejših vidikov življenja zapornikov, enega od najštevilčnejših segmentov prebivalstva med drugo svetovno vojno na Slovenskem. S historiografsko metodo poskuša ugoto-viti in osmisliti številčna razmerja, strukture in življenje zapornikov, njihovo vpetost v širša družbena razmerja, zaporne institucije in pravni okvir, ki je pogojeval tak in tako številen odvzem prostosti. Zaradi specifičnosti in obsega problematike se delo ne ukvarja s problemom koncentracijskih taborišč.

S preiskovanjem prestajanja prostostnih ali zapor-nih kazni se sicer ukvarjata, vsak s svojo znanstveno metodo in svojim kategorialnim aparatom tudi pravo in penologija, ki pa sta po rezultatih svojih raziskav mno-go bolj usmerjena v sedanjost kot pa v preučevanje ka-zenskih in penoloških sistemov v preteklosti. Kar pa je preučenega, mi je bilo v dragoceno metodološko in fak-tografsko oporo.

Raziskava je grajena na virih, ki so jih ustvarile obe antagonistični strani v tem razmerju, ‘ječarji’, uprave kazenskih zavodov, policijski in vojaški preiskovalni or-

13PREDGOVOR

gani, sodišča in zaporniki. Značilnost prvih je, da so ohranjeni le delno, mozaično, z izjemo dobršnega dela sodnih spisov, ki pa imajo za tako koncipirano razisko-vanje teme le manjši pomen. Precej več, kot se je ohra-nilo registratur zaporov, se je ohranilo vpisnih knjig za-porov. Prav te so, v pomanjkanju drugih virov, pomem-ben vir ne le za presojo števila zapornikov, pač pa tudi drugih vprašanj.

Zaporniki so v zaporih ustvarili malo sočasnega gradiva, ohranilo se je le nekaj korespondence zaporni-kov z domačimi in kulturno-umetniških ter praktičnih izdelkov. Pač pa so po koncu vojne tedaj že bivši zapor-niki ustvarili – in jih še vedno ustvarjajo – nekaj tisoč raznovrstnih pričevanj o svojih zaporniških dneh v času druge svetovne vojne. Med ustvarjalci spominskega gra-diva pa so brez avtorju znane izjeme le zaporniki, ki so bili v zaporih zaradi političnih kaznivih dejanj. Mnogi od številnih jetnikov, kaznjencev in taboriščnikov so popi-sali svoja doživetja v zaporih, pogosto v okviru drugih vojnih doživetij. Tovrstna literatura je začela izhajati že med vojno v ilegalnem partizanskem časopisju, nato pa se je nadaljevala v vsem povojnem času do današnjih dni. Mnogi od teh spisov so imeli tudi namen javnega pojasnila o svojem zadržanju v zaporu, saj so v prvih nekaj povojnih letih bili načelno sumljivi vsi, ki so ta-ko ali drugače prispeli v zapore, zlasti v nemške. Mnogi tovrstni viri so tudi neobjavljeni, nastali so v obliki iz-jav pred posameznimi preiskovalnimi telesi po vojni. Ni teme iz obdobja druge svetovne vojne, razen spominov partizanov, ki bi bila tako pogosto obravnavana v spo-minski literaturi, kot je obravnavana tema nasilja nad ljudmi. Pomemben njen del je prav literatura, ki zadeva odvzem prostosti.

Zgodovinopisna raziskovanja tem, povezanih z od-vzemom prostosti na Slovenskem med drugo svetovno vojno so se na nekaterih segmentih začela že zgodaj po koncu vojne. Raziskovalci so obdelali posamezne za-pore, zlasti so bili njihove pozornosti deležni Begunje (Janez Gerčar), celjski Stari pisker (Stane Terčak), pri čemer so delno uporabljali ohranjeno arhivsko gradivo, predvsem pa spominske vire. Velik del arhivskih virov je bil precej dolgo obdobje po koncu druge svetovne vojne

14

nedostopen, saj je tistega, ki je zadeval policijske prei-skovalne postopke, zaslišanja, sodne akte, zadrževala Uprava državne varnosti, ki je preiskovala še številne zaostale zadeve iz obdobja druge svetovne vojne. Gradi-vo je uporabljala tudi Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev. V zadnjih tridesetih letih je slovensko zgodovinopisje obdelalo vrsto tem, ki zadevajo odvzem prostosti, bodisi posamezne vidike, kot odvzem prostosti izgnancem (Tone Ferenc), poslovilna pisma zapornikov (Franček Saje, Milan Ževart), mno-žične aretacije v Ljubljani (Tone Ferenc), življenje v ita-lijanskih in nemških koncentracijskih taboriščih (Boži-dar Jezernik), zapor Begunje (Janez Gerčar, Stane Šin-kovec), koncentracijsko taborišče Rižarno v Trstu (Tone Ferenc, Feruccio Fölkel). Ob preučevanju teme zaporov na Slovenskem pa je nujno upoštevati tudi vrsto del, ki obravnavajo širše vidike okupacijske politike.

Konec petdesetih let se je začelo v okviru Muzeja narodne osvoboditve v Ljubljani širše raziskovanje ome-njene tematike in zbiranje gradiva, ki je bilo namenjeno zbirni razstavi Slovenci v okupatorjevih zaporih in tabo-riščih. V oviru jugoslovanskega raziskovalnega projek-ta Jugoslovani v fašističnih zaporih, koncentracijskih taboriščih, moriščih in tujih odporniških gibanjih, ki je potekal sredi osemdesetih let, je pripravila Marjeta Čampa bibliografijo strokovne in spominske literature, zadevajoče odvzem prostosti v vseh njegovih vidikih, ki je izšla v Sloveniji v letih 1945 do 1980. Bibliografija za-jema okoli 600 enot najrazličnejšega obsega in žanrov.

Viri za obravnavano temo so že zaradi njene struk-ture raznovrstni in številni. Ker sta jih ustvarjala oba pola, zaporniki in zaporniške uprave, ki so stali na na-sprotnih stališčih, so viri tudi pogosto nasprotujoči si in kar je še huje, le redko je mogoče z virom ene strani preveriti vir druge strani, v nekaterih zadevah sta tu-di diametralno nasprotna. Kritiko virov je v teh prime-rih mogoče izvesti le posredno, iz poznavanja celotnega konteksta dogajanja.

Posebej opozarjam na terminološka vprašanja. Kjerkoli je le bilo mogoče, sem upošteval terminologijo, ki sta jo izdelala pravo in penologija. Vendar pa sta ne-dorečenost pravnih stanj med vojno, pa tudi pomanjka-

15PREDGOVOR

nje točnih podatkov, onemogočila dosledno upoštevanje kazenskopravne terminologije. V splošnem pa delo po-skuša ločevati med kaznjencem, jetnikom, zapornikom, aretirancem, med zaporom, kaznilnico, kazenskim za-vodom; med priporom, preiskovalnim zaporom in pre-stajanjem kazni; kjer ni bilo mogoče natančno opredeliti statusa, uporabljam najsplošnejše ustrezne med temi izrazi.

Pričujoče delo ima osnovo v doktorski disertaciji, ki sem jo avgusta 1998 predložil Filozofski fakulteti Uni-verze v Ljubljani. Uspešen zagovor disertacije 14. aprila 1999 pred komisijo, ki sta jo sestavljala poleg mentorja prof. dr. Toneta Ferenca, somentor prof. dr. Milan Že-vart in izr. prof. dr. Božo Repe, mi je omogočil 26. junija 1999 promocijo za doktorja zgodovinskih ved. Pomoč in nasvete obeh medtem umrlih mentorjev hranim v hva-ležnem spominu. Zasedenost z raziskovalnim in peda-goškim delom, nezanimanje založb in tudi upanje, da bo disertacijo mogoče poglobiti z gradivom iz rimskega Osrednjega državnega arhiva, so mi nalagali tako dolgo odlašanje s priredbo za tisk.

Posebej se zahvaljujem mnogim, ki so mi kot skrb-niki in poznavalci arhivskega gradiva odpirali nova gradiva in teme v raziskovanju, posebej arhivistkam tedanjega Zgodovinskega arhiva RSNZ in pozneje Mi-nistrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, Arhi-va Inštituta za novejšo zgodovino in pozneje dislocirane enote II Arhiva Republike Slovenije ter Zgodovinskega arhiva CK ZKS oziroma poznejše dislocirane enote I Ar-hiva Republike Slovenije, Odseku za zgodovino Narodne in študijske knjižnice v Trstu in Ministrstvu za znanost Republike Avstrije, s katerega enomesečno štipendijo sem si mogel ustvariti širše poznavanje nacističnega po-licijskega in sodnega obravnavanja političnih in drugih nasprotnikov v nemški nacistični državi.

Na koncu, vendar ne nazadnje imam v mislih vse bližnje, ki so mi stali ob strani. Sredi raziskovanja mi je usoda ugrabila življenjsko sopotnico Zarjo, ne morem pa mimo svojih dveh, zdaj že odraslih otrok Simona in Katje, ki sta marsikdaj potrpela, da je njun samohrani-lec opravil svoj običajni podaljšani delovnik. Veliko mi je s spodbujanjem in sprotnim prepisovanjem rokopisa

16

pomagala v poldrugem letu pisanja Jožica Tominc. Brez njih disertacije ne bi bilo. Vsem, ki so me spodbujali, svojim kolegicam in kolegom z Inštituta za novejšo zgo-dovino, pa še drugim, ki jih ne omenjam poimensko, najlepša hvala.

Posebej se zahvaljujem uredniku dr. Žarku Lazare-viću, ki je tekst želel uvrstiti v knjižno zbirko Razpozna-vanja / Recognitiones, Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije za dodeljeno subvencijo, s katero je bilo mogoče knjigo spraviti med bralce, ter recenzentoma prof. dr. Ljubici Jelušič s Fakultete za družbene vede in prof. dr. Božu Repetu s Filozofske fa-kultete v Ljubljani.

V Ljubljani, 30. oktobra 2006

Uvod

19UVOD

V kaznovalni politiki se je v Evropi zgodila med kon-cem 18. in v prvi polovici 19. stoletja velika sprememba. V začetku 19. stoletja so v evropskih državah sprejeli prve kodificirane sisteme kazni, ki so temeljili predvsem na odvzemu prostosti. Zapiranje obsojencev v kazenske zavode namesto dotedanje široke uporabe smrtne kazni je sovpadalo z razsvetljenstvom, pa tudi z industrijsko revolucijo. Prehod k zapiranju prestopnikov zoper zako-ne človeške družbe “zaznamuje njegov prehod k ‘človeč-nosti’”, je “kazen civiliziranih družb”.1 Kazen odvzema prostosti je torej povezana z novim družbenim redom – kapitalizmom, uveljavila pa naj bi se tako hitro in ši-roko zato, ker je ustrezala novim smerem družbenega ustroja – pravni egalitarnosti, razmejevanju prostosti kot vrednote, težnji k spreminjanju posameznikov, kot šola, vojašnica, tovarna. “Skratka, kazensko zapiranje je od začetka 19. stoletja obsegalo hkrati odvzem pro-stosti in tehnično spreminjanje posameznikov”.2

Osebna svoboda in svoboda gibanja spadata med osnovne človekove pravice. Odvzem prostosti je bil (in je še vedno) zato mogoč le v primerih, ko posameznik s svojim ravnanjem ogroža varnost in moralo družbe, kakor jo določa ljudstvo in sankcionira državna oblast.

1 Michel Foucault: Nadzorovanje in kaznovanje : nastanek zapora. Ljubljana 1984, str. 227, 228; Christopher Hibbert: Zgodovina zločinstva in kazni. Ljubljana 1965, str. 67, 143–153.2 M. Foucault, nav. d., str. 229.

Odvzem prostosti in institucija zapora

20

Moderna (meščanska) država zato z zakoni določa, kaj so tista ravnanja ljudi, ki presegajo mejo sprejemljive-ga za določeno človeško skupnost, katera ravnanja jo ogrožajo in jih zato preganja s svojim represivnim apa-ratom ter tako družbo varuje pred ponovitvijo teh de-janj, hkrati pa kaznuje tiste, ki so jih že izvršili. Najbolj razširjeno področje urejanja je tisto, ki ga označujemo z izrazom kriminal – torej napadi državljanov na osebo in lastnino sodržavljanov ali države ter napadi na javni red in mir, vključno s pregonom politično motiviranih de-janj. Taka dejanja država kaznuje s posebnim režimom (npr. častni zapor – custodia honesta, posebna določila glede prestajanja kazni), a tem huje, kolikor bolj se čuti napadena in ogrožena.

Kazen odvzema prostosti izhaja iz načel: osamitve, ki jetniku daje možnost za premislek, v katerem naj bi zasovražil zločin, se poboljšal, dela, s katerim se jetnik privaja k redu in pokorščini, in tako postaja koristen član družbe, prevzgoje kaznjenca. “Ko je ta prevzgoja opravljena, se mora zločinec vrniti v družbo.” Za pre-vzgojo je nujna možnost individualizacije kazni (sistem nagrad in kazni v zaporu, pogojni odpusti) in avtonomi-ja osebja zapora napram pravosodju.3

Od tedaj pa do srede 20. stoletja se stanje v jetni-šnicah ni bistveno spremenilo, vendar se je izboljševa-lo. Pomemben napredek je bila uvedba progresivnega sistema kazni, ki je omogočal jetnikom, da so z dobrim, nadzornemu osebju všečnim obnašanjem napredova-li v svobodnejše oblike prestajanja kazni. Postopno so odpravljali telesno kaznovanje in ga nadomeščali z di-sciplinskim, izboljšali so higieno in omilili prenapolnje-nost.4

Kakor pa je novi kaznovalni sistem zrastel tudi iz spoznanj o neučinkovitosti prejšnjega rigoroznega ob-sojanja na smrtno kazen in ostale neprimerljivo ostre kazni, se tudi sistem kazni z odvzemom prostosti ni iz-kazal za bolj družbeno učinkovitega. Zaradi izločitve iz družbe ter kasnejšega nadzora in stigme, pa tudi pogo-jev, v katerih so prestajali kazen, se je le manjšemu delu

3 Prav tam, str. 232–242.4 Hibbert, Zgodovina zločinstva in kazni, str. 171–172, 178–182.

21UVOD

jetnikov uspelo po prestani kazni vrniti v družbo, ostali pa so prej ali slej spet zdrsnili v kriminal. V jetnišnicah je bilo vedno med 50 in 80% povratnikov.5

Tak pravosodni sistem je prenesel tudi obremeni-tev, ki jo je predstavljala prva svetovna vojna, ne pa tudi pritiska totalitarnih režimov in zlasti ne druge svetovne vojne. Obhodnice, alternative konceptu sodnega odvze-ma prostosti so poiskali tako sovjetski stalinski sistem, nemški nacistični in tudi fašistični italijanski režim, imuni pred tem niso bili niti drugi režimi. Povečini so to bile od sodstva ločene ustanove za policijsko izolacijo političnih nasprotnikov, lagerji, koncentracijska tabori-šča in internacijska taborišča.

5 Prav tam, str. 189–191.

22

Pred začetkom druge svetovne vojne je bilo sloven-sko etnično ozemlje razdeljeno med Kraljevino Jugosla-vijo, Kraljevino Italijo in Avstrijo, od leta 1938 Nemčijo. Slovenci so živeli, ker je vsaka od držav sledila svojo pot razvoja, v precej razlikujočih se pravosodnih sistemih, katerega del je tudi sistem izvrševanja kazni.

Kraljevina Jugoslavija je bila parlamentarna mo-narhija s klasično izvedeno delitvijo oblasti med tri veje in pravna država z avtonomnim sodstvom. Kazenski za-konik, ki je stopil v veljavo 1. januarja 1930, je poenotil dotedanje razlike, ki so bile posledica prejšnje različne državne pripadnosti, enako zakonik o kazenskem so-dnem postopanju. Na njunih izhodiščih izdelan zakon o izvrševanju kazni na prostosti je predvideval pripor, preiskovalni zapor in sodni zapor po obsodbi. Velika ve-čina kazni je bila prostostnih, čeprav je zakonik pred-pisoval tudi smrtno kazen in denarne kazni. Zakon o izvrševanju kazni je predvidel točno določene postopke odvzema prostosti s pravnomočno sodbo.6

Prostostne kazni so imele več stopenj: zapor, stro-gi zapor, “zatočenje” in robijo. Sistem prestajanja kazni je bil narejen po tedaj prevladujočem irskem progresiv-

6 Jelka Melik: Kazensko sodstvo na Slovenskem 1919–1929. Ljubljana 1994, str. 25–83; ista, V imenu njegovega Veličanstva Kralja! : kazensko sodstvo v jugoslovan-ski Sloveniji v letih 1930–1941. Ljubljana 2000, str. 14–33, 85–88; ista, Kazenski postopek na Slovenskem od leta 1930 do 1941. Arhivi, XX, 1997, št. 1–2, str. 128: Franc Brinc: Nekatere značilnosti izvrševanja kazni odvzema prostosti v Franciji in Jugoslaviji. Doktorska disertacija, Ljubljana, julij 1979, str. 74–76.

Zapori na slovenskem etničnem ozemlju v tridesetih letih

23UVOD

nem modelu in je po ocenah strokovnjakov predstavljal enega od naprednejših sistemov v Evropi, nekaj pa je povzel tudi po drugih do tedaj uporabljanih sistemih prestajanja kazni. Kaznjenec je najprej prebil določeno dobo v samici, nato v skupni celici z osamitvijo ponoči in v prostem času, potem je postal ‘svobodnjak’, ko je živel v jetniški skupnosti, zadnja stopnja pa je bil pogoj-ni odpust.7

Iz sistema rednih sodišč je izstopalo Sodišče za za-ščito države, ustanovljeno 8. januarja 1929, ki je sodilo v zadevah ogrožanja države in njene ustavne ureditve. Državno sodišče za zaščito države je bilo ustanovljeno pri kasacijskem sodišču v Beogradu, a je bilo samostoj-no. Zasedalo je v Beogradu, pristojno pa je bilo za celo-tno področje države in za omenjena kazniva dejanja, ki so jih državljani storili v tujini. Bilo je pristojno tudi za dejanja, ki so bila storjena pred ustanovitvijo sodišča, v kolikor še niso bila obravnavana na prvostopenjskih sodiščih.8 Med njegovimi obsojenci so bili zlasti pripa-dniki Komunistične partije Jugoslavije, saj je bil komu-nizem kot politična dejavnost kazensko sankcioniran že od 1920, še bolj pa z zakonom o zaščiti varnosti in reda v državi 2. avgusta 1921.9 Druga velika skupina političnih obsojencev so bili hrvaški skrajni nacionalisti (ustaši), nekaj pa še makedonskih nacionalnih revolu-cionarjev.

V policijskih zaporih so prestajali obsojenci nekate-re zelo kratke kazni (manj kot 30 dni).

V zaporih okrajnih sodišč so prestajali kazni do enega leta, v jetnišnicah okrožnih sodišč pa kazen do petih let odvzema prostosti (ali 18 mesecev robije), pra-viloma v zaporu sodišča, ki je jetnika obsodilo. Sodni zapori so bili v pristojnosti okrajnih oziroma okrožnih sodišč in so jih nadzirali sodniki ali predsedniki sodišč,

7 F. Brinc, nav. d., str. 76–77; prim. Metod Dolenc – Aleksander Maklecov: Sis-tem celokupnega kazenskega prava Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana 1934; Dušan Umićević: Sistem izvršivanja kazni lišenja slobode. Sarajevo 1938, str. 131–252.8 Prim. Službene novine kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, 17. 1. 1929, št. 13; Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, XI, 23. 1. 1929, št. 8/36, Uredba o izvrševanju zakona o državnem sodišču za zaščito države, 14. 1. 1929.9 Službene novine kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, 3. 8. 1921, št. 170A; Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, III, 11. 8. 1921, št. 95/249, Zakon kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev o zaščiti javne varnosti in reda v državi, 2. 8. 1921.

24

ki so jim bili prideljeni.10 V jugoslovanskem delu Slove-nije je bilo tovrstnih sodnih zaporov okoli 50. Največji so bili okrožni sodni zapori v Ljubljani, Mariboru, Celju in Novem mestu.

Zapori okrožnega sodišča v Ljubljani so bili v zgrad-bi sredi mesta, za sodnim poslopjem. Zgrajeni so bili do leta 1902. Njihova kapaciteta je bila od 290 do 400 je-tnikov. V zaporih okrožnega sodišča Novo mesto je bilo le okoli 130 mest, zapornikov je bilo običajno od 80 do 120, pretežno pretepači, Romi, sejemski tatovi, nekaj vlomilcev in redki morilci, prostitutke ali politični jetni-ki.11 Sodni zapori okrožnega sodišča v Celju so imeli po stavbi, v kateri so se nahajali, vzdevek Stari pisker. Tu-di ta stavba je bila namenjena zaporom še pred letom 1918. Zapori so imeli štiri moške in en ženski oddelek, vsak od oddelkov pa štiri skupne celice in devet samic, skupaj okoli 250–300 mest. Podobne velikosti so bili sodni zapori okrožnega sodišča v Mariboru; premogli so okoli 250 mest. Najslabše prostorske razmere med okrožnimi zapori so imeli v Murski Soboti.12

Samostojni kazenski zavodi (kaznilnice) so spadali pod neposredno upravo ministrstva za pravosodje. Vo-dili so jih upravniki, ki so morali imeti sodniško izo-brazbo. Kaznilnic je bilo enajst: Begunje, Zagreb, Zeni-ca, Lepoglava, Maribor, Sremska Mitrovica, Niš, Podgo-rica, Požarevac, Skopje, Stara Gradiška. Največje so bile kaznilnice v Požarevcu, Sremski Mitrovici in Lepoglavi, vsaka z več kot 1000 jetniki.13

V Dravski banovini sta bili dve kaznilnici. Ženska kaznilnica v Begunjah je delovala od 1875. Upravlja-le so jo redovnice iz Družbe usmiljenih sester Sv. Vin-cencija Pavelskega, na podlagi pogodbenega zakupa s pravosodnim ministrstvom Kraljevine Jugoslavije. Je-tnice so prihajale iz področij okrožnih sodišč Ljubljana, Podgorica, Mostar, Sarajevo, Travnik in Tuzla. Bile so v

10 Brinc, nav. d., str. 77.11 Tone Čamernik: Spomini na sodne zapore : pričevanje upravnika ljubljanskih so-dnih zaporov v letih 1941–1942. Ljubljana 1980 (dalje Čamernik, Spomini na sodne zapore), str. 14–23; Damijan Guštin: Sodni zapor v Ljubljani med drugo svetovno vojno. PNZ XXXIX, 1999, št. 2, str. 124.12 Stane Terčak: Celjski Stari pisker. Ljubljana 1976, str. 23–25, 35.13 Statistički godišnjak VIII, 1937, Beograd 1939, str. 374.

25UVOD

različnih pravnih statusih, saj je zavod imel kaznilniške jetnice (zapor, strogi zapor, zatočenje, robija) in tiste v delovnem zaporu, ki so se spet delile na popravne, na prisilno delo ter na varstvo in zdravljenje. Okoli 39 re-dovnic je nadzorovalo in prevzgajalo okoli 260–300 ka-znjenk, kolikor je znašala zmogljivost kaznilnice. Ven-dar pa je bil kazenski zavod le redko poln. Tako so bile v letu 1937 tam skupaj 102 jetnice, v naslednjem letu pa 104.14

Drugi kazenski zavod je bila moška kaznilnica v Mariboru, ki je razpolagala z okoli 460 mesti za kazno-vane na robijo (težko ječo). Zgrajena je bila leta 1889, sestavljena iz vrste zgradb. Imela je 136 celic samic, v dveh krilih pa skupne celice, v katere je bilo mogoče namestiti največ 24 jetnikov. V okviru kaznilnice je bil tudi zapor za mladoletne. V kaznilnici je bilo leta 1937 491 jetnikov, v začetku 1938 pa 430 jetnikov.15

Zakon o izvrševanju kazni je zapovedoval, da se je prestajanje kazni začelo z nekajtedenskim bivanjem v samici, ki je bilo, odvisno od obsodbe, poostreno z oko-vi (težji, lažji, dvojni), odvzemom hrane na določen dan (post – odvzem vse hrane razen kruha in vode), odvze-mom posteljnine, razen ene odeje (‘tvrdolež’). Nato so jih premestili v skupne celice. Po dveh petinah prestane kazni je bilo mogoče “svobodnjaštvo”. Taki jetniki so s svojim vedenjem dokazali, da so se popravili. Živeli so v posebnih oddelkih izven kaznilnice, imeli so več svobo-de gibanja.16 Po polovici prestane kazni so jetniki lahko vlagali tudi prošnje za pomilostitev.

V kaznilnicah so si komunisti morali ponovno iz-boriti poseben status političnega jetnika. Po več ostrih sporih z upravami jetnišnic, v katerih je bilo poglavitno orožje jetnikov gladovna stavka, so uspeli septembra 1935, ko je pravosodno ministrstvo izdalo spremembo uredbe o statusu in pravicah obsojencev, s katero so bile

14 Jože Gerčar: Begunje. Tretja, dopolnjena izdaja, Ljubljana 1975 (dalje Gerčar, Begunje), str. 20, 23; Statistički godišnjak VIII, 1937, str. 374; F. Brinc, nav. d., str. 77.15 Statistički godišnjak VIII, 1937, str. 374; Umićević, Sistem izvršavanja kazni liše-nja slobode, str. 156; France Filipič: Gladovna stavka v moški kaznilnici v Maribo-ru. Kronika XXXI, 1983, št. 2–3, str. 209–218.16 Zakon o izvrševanju kazni na prostosti, člen 27; cit. po F. Brinc, nav. d., str. 78.

26

političnim jetnikom dodeljene nekatere olajšave, pred-vsem pravica do knjig. V kaznilnici v Sremski Mitrovici so si izborili od kriminalnih jetnikov ločeno nastanitev v posebni stavbi; odvisno od časa so občasno tudi dobili pravico, da niso delali, kar je sicer bilo obvezno za vse obsojence.

V Italiji, kjer je živela močna slovenska (in hrvaška) manjšina, je v tridesetih letih fašistični sistem odvze-ma prostosti že imel dva jasno ločena dela. Na eni strani se je ohranjal dotedanji zaporni sistem v okviru pravo-sodja. Njegova osnova so bila sodišča raznih ravni in sistem sodnih zaporov in posebnih kazenskih zavodov – kaznilnic. Leta 1930 je bil izdelan nov kazenski zako-nik, ki je stopil v veljavo 1. julija 1931 (Codice penale Rocco17). V primerjavi s prejšnjim je bil ta ostrejši, saj se je režim odločil za strožjo kaznovalno politiko, vanj pa so bile vnesene tudi določbe iz posebnih zakonov, ki jih je uvedel fašistični režim zoper svoje politične naspro-tnike.18

Fašistični režim je v sodni sistem vsilil sodišče, ki je obravnavalo nasprotnike režima na podlagi izrednega zakona za obrambo države iz leta 1926 – Posebno sodi-šče za obrambo države. Sodišče je postopalo po voja-škem kazenskem zakoniku in sicer po določbah za voj-no stanje. Njegovi sodniki so imeli drugačno karierno pot.19 Zakon o obrambi države in z njim Posebno sodišče je bil omejen z veljavo na 5 let. Vendar pa so kazens-ke določbe vključili v nov kazenski zakonik, tako da so postale v trajanju neomejene. Sedež sodišča je bil v Ri-

17 Pravosodni minister Alfredo Rocca, zakon je po italijanski zakonodajni praksi poimenovan po predlagatelju.18 La prison en Italie : histoire, developpment, prospectives. Ministero di Grazia e Giustizia, Juilet 1985, str. 4 (dalje La prison en Italie); Lavo Čermelj: Slovenci in Hr-vatje pod Italijo med obema vojnama. Ljubljana 1965, str. 198, 301 (dalje Čermelj, Slovenci in Hrvatje pod Italijo).19 Adriano Dal Pont – Alfonso Leonetti – Pasquale Maiello – Lino Zocchi: Aula IV. Tutti i processi del Tribunale Speciale fascista. Roma, ANPPIA, 1961, str. 15–25 (dalje Aula IV); Prim. tudi Cesare Rossi: Il Tribunale Speciale; Storia documentata. Milano, Casa editrice Ceschina, 1952; Tribunale Speciale per la difesa dello Stato. Roma, Ministero della Difesa, Stato maggiore dell’ Esercito – Ufficio Storico, 1980 in dalje. Dele knjige Aula IV, ki so zadevali Slovence in Hrvate, so izšli tudi v brošuri Vsi procesi proti Slovencem in Hrvatom ter drugim antifašistom iz Julijske krajine pred fašističnim posebnim tribunalom 1927–1943 (Brez procesov pred italijanskimi vojaškimi sodišči) : iz knjige AULA IV. Trst, Založništvo tržaškega tiska, 1970 (dalje Vsi procesi).

27UVOD

mu, vendar se je lahko po zakonu premestilo, če je bilo treba, v ”katerokoli občino kraljestva”. Delovati je začelo 1. februarja 1927 v sodni palači v Rimu, kjer je zase-dalo do ukinitve, razen v treh primerih, ko je zasedalo v Pulju in dvakrat v Trstu. Sodišče je bilo pristojno za vrsto političnih deliktov, vendar je mnogo lažjih prime-rov od leta 1937 odstopalo rednim civilnim ali vojaškim sodiščem. Priziv ni bil možen.20

Hkrati pa je fašistični režim razvil na policijskih pooblastilih temelječ sistem odvzema prostosti s t.i. konfinacijo. 6. novembra 1926 je vlada izdala tudi poli-cijski zakon št. 1848, ki je s svojimi določbami temeljito posegal v odvzem prostosti. Uvedel je namreč konfina-cijo (confine di polizia) kot najhujšo, tretjo stopnjo po-licijskih ukrepov proti osumljencem oziroma potencial-nim nasprotnikom režima, torej za dejanja, ki niso bila kazniva po zakonu. Konfinacija strogo pravno pomeni le omejitev prostosti, saj je za določen čas od 1 do 5 let določila obsojeni osebi kraj bivanja z velikimi omejitva-mi glede načina življenja. O konfinaciji je odločala na predlog policijskih organov v vsaki od pokrajin države posebna pokrajinska komisija, sestavljena iz vodilnih policijskih funkcionarjev in prefekta.21

Slovenska in hrvaška manjšina je tako prišla pod dvojen udar, iz političnih, protifašističnih vzrokov, ter iz odpora proti raznarodovanju, kratenju nacionalnih pra-vic in sploh nacionalnemu pritisku. Bila je žrtev tako sodnega odvzema prostosti kot tudi policijskega inter-niranja.

Marca 1938 je Nemčija zasedla in priključila Av-strijo. Slovenska manjšina na Koroškem in Štajerskem je s tem prešla v sistem policijske represije, ki je bil bi-stveno drugačen kot avstrijski. Zanj je bil značilen si-len razrast policijskega odvzema prostosti skozi sistem koncentracijskih taborišč; zapori so bili predvsem pre-iskovalni. Na ta način je nacistični režim, ki je dotedaj že povsem utrdil svojo oblast, obravnaval predvsem po-

20 Aula IV, str. 555, 29–30; Vsi procesi, str. 7; Čermelj, Slovenci in Hrvatje pod Italijo, str. 299–300.21 Čermelj, Slovenci in Hrvatje pod Italijo, str. 280–285; Milica Kacin-Wohinz: Prvi antifašizem v Evropi : Primorska 1925–1935. Koper 1990, str. 121 (dalje Kacin-Wohinz, Prvi antifašizem).

28

litične nasprotnike režima. Od leta 1933 je razvil močno politično policijo Tajno državno policijo (gestapo), kate-re moč je bila tako v njenih kartotekah, sposobnosti in številnih ljudeh, pripravljenih ovajati oziroma sporočati informacije o soljudeh, kot na strahu pred njo, ki je bil posledica (resničnih) govoric o njenem nasilnem ravna-nju z aretiranci. Njeno delovno področje je bilo širše od običajnega policijskega delovanja, saj naj bi bdela nad vsemi prizadevanji, ki bi pripeljala v nevarnost državo, poleg tega pa je zakon določil, da tajna državna policija na podlagi svojih spoznanj daje oblastem spodbude za ukrepanje oziroma načrtovanje državnih ukrepov.22 Zlo-glasen sloves je nemški Tajni državni policiji prinesla vpeljava mučenja aretiranih.

Pravosodni sistem pa je ostal v klasični funkciji, le da so bili sodniki izpostavljeni hudemu pritisku re-žima. Nacistični režim je po prevzemu oblasti ohranil izhodiščno stanje kazenskega prava, vendar pa ga je začenši z ukazom o varovanju ljudstva in države 28. februarja 1933 postopoma dopolnjeval in spreminjal z mnogimi uredbami, ki so vodile do brutalnejšega pre-gona kaznivih dejanj. Število deliktov, za katere je bila zagrožena smrtna kazen, je stalno rastlo in tudi števi-lo sodnih justifikacij se je večalo vse do začetka vojne. Takoj po vstopu v vojno septembra 1939 je bila izdana vrsta posebnih zakonov, tako o prepovedi poslušanja tujih radijskih postaj, o vojnem gospodarstvu, o ško-dljivcih ljudstva, novembra 1939 o slabitvi vojne moči in uredba proti nasilnim zločincem. Z uredbo o poe-nostavitvah sodnih postopkov in navodilom o uporabi zgornjih mej zagroženih kazni se je kaznovalna politika dodatno ostrila.

Kmalu po prevzemu oblasti, 21. marca 1933, je re-žim izdal uredbo o ustanovitvi posebnih sodišč. V nji-hovi pristojnosti naj bi bilo sojenje deliktov po ukazu o varovanju ljudstva in države od 28. februarja 1933, vendar se je postopoma, do odredbe o razmejitvi pristoj-nosti iz leta 1940, njihova pristojnost razširila na vsa kazniva dejanja, za katera je bilo od tožilstva zaželeno

22 Jacques Delarue: Historija Gestapa. Zagreb 1966, str. 196.

29UVOD

hitro sojenje.23 Posebna sodišča so bila v sestavu višjih deželnih sodišč in pozneje deželnih sodišč (Oberlande-sgericht, Landesgericht) kot posebni senati, tožilci pa so bili višji državni tožilci. Sodili so poklicni sodniki. Leta 1934 je bila ustanovljena tudi najvišja instanca, ljudski sodni dvor (Volksgerichtshof), neodvisen od siceršnje najvišje sodne instance Državnega sodišča (Reichsgeri-cht).24 Taka ureditev je ostala do konca režima.25

Pravosodje je sprva delovalo na osnovi avstrijske zakonodaje. 20. junija 1938 je bil tako uveden zakon o veleizdaji in izdaji domovine, z njim pa tudi sistem ’ljud-skih sodišč’ za politične prestopke – sprva kot poseben senat pri višjem deželnem sodišču (Oberlandesgericht) na Dunaju, novembra 1939 pa so bila ustanovljena po-sebna sodišča pri deželnih sodiščih, tako tudi v Celov-cu. Običajni kriminal je sodno obravnaval sodni sistem, ki je bil sestavljen iz okrajnih sodišč (Amtsgericht), de-želnih in višjih deželnih sodišč. Koroška je spadala v jurisdikcijo višjega deželnega sodišča v Gradcu, deželno sodišče je bilo v Celovcu, okrajna sodišča pa so bila v južnem delu državne pokrajine (Reichsgau Kärnten) v Pliberku, Železni Kapli, Velikovcu, Rožeku, Beljaku, Ce-lovcu in Borovljah.26

Najpomembnejša sprememba v pravni opredeli-tvi odvzema prostosti je bil odlok o zaščitnem zaporu (Schutzhafterlaß). Odlok je izhajal iz uredbe o varstvu naroda in države od 28. februarja 1933. Z odlokom se je policija lahko izognila sodnemu preizkusu zapornega naloga, omogočil je zakonit policijsko administrativen odvzem prostosti za daljše časovno obdobje. Uveden je bil takoj po izdaji omenjene uredbe 28. februarja 1933, modificiran z uredbo od 12./26. aprila 1934, končno obliko pa je policijski odvzem prostosti dobil z odlokom o zaščitnem zaporu 25. januarja 1938.27 Omenjeni odlok

23 Hans Schorn: Der Richter im Dritten Reich. Farnkfurt am Main, Vittorio Kloster-mann, 1959, str. 110–111; Hans Wüllenweber: Sondergerichte im Dritten Reich : ver-gessene Verbrechen der Justiz. Frankfurt am Main, Luchterhand, 1990, str. 17–24.24 Martin Broszat: Der Staat Hitlers. München 1969, str. 406–407.25 Die Gerichtsorganisation des Deutschen Reiches vom 1. Januar 1944. Berlin 1944, str. 5.26 Prav tam, str. 17.27 Gerhard Werle: Justiz-Strafrecht und polizeiliche Verbrechenbekämpfung in Dritten Reich. Berlin – New York, Walter de Gruyter Verlag, 1989, str. 533–537.

30

je bil tajen, ni bil dan v vednost javnosti. Po zaključnem odloku zaščitni zapor ni bil omejen v trajanju, obvezen pa je bil tromesečni preizkus odloka glede na okoliščine in jetnika. Ni obstajala možnost, da bi se aretirani na zaporni nalog lahko pritožil.

Zaščitni zapor se je izvajal v državnih koncentra-cijskih taboriščih. Ukazal ga je centralni urad gestapa z zapornim nalogom. Sorodniki so bili lahko – če ni bi-lo pomislekov – obveščeni o odvzemu prostosti, tudi o vzroku, ne pa o pravni osnovi zapornega naloga.28 Polo-žaj jetnikov v koncetracijskem taborišču je bil drugačen kot v zaporu. Prevzgoja naj bi bila po uradnih tolmače-njih predvsem vzgoja k disciplini, torej zlom osebnosti. To so nameravali doseči s terorjem (pretepanje), pa tudi z delom in malenkostnim navajanjem k redu. Delo je bilo običajno težaško, izčrpavajoče, pa tudi namerne in nenamerne nesreče so bile pogoste.29

Policijska in sodna represija koroških Slovencev ni zajela v večji meri, saj je Nemčija želela pridobiti Jugo-slavijo v svojo sfero, brez vpliva pa ni bilo tudi glaso-vanje manjšine na plebiscitu za priključitev k Nemčiji. Ravnanje z manjšino je bilo tako vsaj načelno prizane-sljivejše, čeprav so hkrati izdelovali plane za oslabitev manjšine za primernejše čase. Ti so nastopili z napa-dom na Jugoslavijo, oznanila pa jih je aretacija 67 slo-venskih duhovnikov.30

Vojna – napad na Jugoslavijo 6. aprila 1941 in njen hiter poraz ter posledična okupacija in razdelitev, je po-menila hitro in močno spremembo tudi v sistemu od-vzema prostosti, ne le v okupiranem slovenskem delu Kraljevine Jugoslavije, pač pa tudi v obrobnih predelih Italije in Nemčije, saj je v boju proti odporniškemu gi-banju prav odvzem prostosti pomenil enega od najpo-membnejših ukrepov.

28 Prav tam, str. 537–551.29 Prim. Obsežno literaturo o življenju v koncentracijskih taboriščih: Eugen Kogon: Der SS Stadt : das System der deutschen Konzentrationslager. München 1974; Wolfgang Sofsky: Die Ordnung des Terors : das Konzentrationslager. Frankfurt am Main 1993.30 Tone Ferenc, Milica Kacin-Wohinz, Tone Zorn: Slovenci v zamejstvu : pregled zgo-dovine 1918–1945. Ljubljana 1974, str. 166.

Prvo poglavje

Zapori v času vojne 1941–1945

33Prvo poglavje: ZAPORI V ČASU VOJNE 1941–1945

Potem ko so okupatorji v dneh od 11. do 15. aprila 1941 zasedli večino večjih naselij v Dravski banovini, so bili ena od državnih ustanov, ki so jih kmalu prevzeli, tudi zapori. Vendar je bila v dneh vojaške uprave, ki je predvsem skrbela za vojaško obvladovanje zasedenih območij, skrb za zasedbo zaporov potisnjena v ozadje. Kolikor je mogoče ugotoviti, so obstoječi zapori delovali kolikor toliko običajno tudi v dneh vojne in v prvih dneh okupacije.

V času po umiku jugoslovanske vojske iz Maribo-ra je poskušala prevzeti tamkajšnjo kaznilnico domača nemška policija, sestavljena iz oboroženih članov ma-riborskega Kulturbunda. Že pred tem so prevzeli tudi sodni zapor, saj so vanj vodili aretirane že od 11. aprila 1941. Mariborsko kaznilnico je v času napada na Ju-goslavijo vodil upravnik Niko Vrabl. 10. aprila se je pri njem pojavil paznik Ivan Lešnik, član Kulturbunda in zatrjeval, da ima pooblastilo nemške komande, da pre-vzame kaznilnico. Vrabl ga je odstranil, vendar se je 15. aprila vrnil s pismenim pooblastilom novega predstojni-ka nemške policije v Mariboru dr. Gerharda Pfrimerja, da “naj vodi nadzorstvo nad vsem poslovanjem v kaznil-nici in da ima pravico vpogleda v vse spise in dostop v vse prostore”. Hkrati je upravnik Vrabl dobil dopis po-licije, da naj posluje kaznilnica po dotedanjih predpisih še naprej, Vrabl pa je odgovoren za red in mir v zavodu. Tako se je Lešnik do zadnjega tedna aprila 1941 zdel začasni nadzornik kaznilnice, čeprav je funkcijo uprav-

Prevzemi zaporov po okupaciji

34

nika še naprej opravljal Vrabl, saj je Lešnik niti ni bil sposoben.31

Odlok nemške okupacijske oblasti o odpustu vsega osebja je veljal tudi za osebje zaporov. Skladno s pred-pisom si je šef civilne uprave pridržal pravico odločati o tem, koga bo ponovno sprejel v službo; pogoj je bil, poleg drugega, tudi znanje nemškega jezika.32

30. aprila je prišel v kaznilnico namestnik politič-nega komisarja za mesto Maribor dr. Otto Badl. Objavil je, da je na podlagi ukaza šefa civilne uprave z dne 28. aprila 1941 28 nameščencev kaznilnice odpuščenih, ostalim pa je dal izplačati plače. Odpusti so bili uteme-ljeni z dejstvom, da je jugoslovanska država kot njihov delodajalec razpadla “in je smatrati s tem njihovo služ-beno razmerje končano, ne da bi imeli kakšno pravico na pokojninske zahtevke”.33 Za novega komisaričnega upravnika jetnišnice je politični komisar za mesto Ma-ribor postavil upokojenega oficirja Rudolfa Sertića.34 Ta je po nekaj dneh sprejel 9 od odpuščenih paznikov spet v službo, predvsem zaradi nujne potrebe. V tem času so tudi uničili kaznilniško knjižnico.35

Sodne zapore okrožnega sodišča v Celju so Nemci prevzeli 11. aprila 1941. Dotedanjega ravnatelja Maksa Grudna so odstavili in postavili novega, Zavca. Ta je ostal vodja sodnega zapora do konca meseca aprila, ko je prišlo iz Gradca nemško osebje (6–8), del slovenskih uslužbencev pa je ostal v službi.36

V nasprotju z ukrepi v Mariboru je nemška okupa-cijska oblast žensko kaznilnico v Begunjah pustila ob strani do 1. maja 1941, razen da je tudi zapornice in redovnice, ki so upravljale kaznilnico, pregledala rasna

31 Marjan Žnidarič: Do pekla in nazaj : nacistična okupacija in narodnoosvobodilni boj v Mariboru 1941–1945. Maribor 1997, str. 79 (dalje Žnidarič, Do pekla in nazaj); France Filipič: Politični zaporniki v moški kaznilnici v Mariboru med okupacijo. V: F. Filipič: Ob razpotjih zgodovine. Maribor 1994, str. 267 (dalje Filipič, Politični zaporniki).32 Stane Šinkovec: Begunje : nemška okupacija 1941–1945. Kranj 1995 (dalje Šin-kovec, Begunje), str. 14.33 Filipič, Politični zaporniki, str. 268.34 Zanimivo je, da je taisti Sertić vodil jetnišnico takoj po razpadu Avstroogrske. Prim. Filipič, Politični zaporniki, str. 268.35 Prav tam.36 Stane Terčak: Celjski Stari pisker. Ljubljana 1976 (dalje Terčak, Celjski Stari pisker), str. 24.


komisija. Kot erarično lastnino jugoslovanske države je kaznilnico zaplenil šef civilne uprave 10. junija 1941 v korist samouprave državnega okrožja Koroške. S tem ni bilo več ovire za preureditev zapora. Že prej pa so obla-sti uporabile kaznilniške prostore za namestitev areti-ranih, ki so bili namenjeni izgonu.37 Osebje kaznilnice, 35 sester reda Sv. Vincencija Pavelskega, so zaenkrat pustili bivati v zaporu, vendar so jih že 3. maja 22 od-slovili; ostale so predvsem tiste, ki so skrbele za jetniško ekonomijo. Preseliti so se morale v stolp, kjer so ostale do 3. oktobra 1941.38

Zapor okrožnega sodišča v Ljubljani je v obdobju po zasedbi Dravske banovine prvi obiskal neki častnik gestapa, ki si je ogledal zapor, predvsem pa je iskal je-tnike, ki bi bili pripadniki nemške manjšine ali zaprti zaradi vohunjenja v nemško korist. 16. aprila 1941 je prišel v zapor prvi predstavnik italijanske okupacijske oblasti, poročnik kraljevih karabinjerjev z dvema pod-oficirjema. Upravi zapora je izročil ukaz, da je zapor po-drejen poveljstvu karabinjerjev v Ljubljanski pokrajini, ki ga tudi nadzira. Ravnatelj zapora Janko Spreitzer ukaza ni hotel takoj upoštevati, pač pa je pojasnil vlogo okrožnega sodišča in ga peljal k predsedniku okrožnega sodišča. Ta je nalog sprejel in naročil ravnatelju, da ga upošteva.39

Karabinjerski častnik je zahteval podatke o števi-lu, strukturi in razporeditvi jetnikov, posebej političnih. Izjavil je, da bo karabinjerska straža prevzela nadzor le nad političnimi jetniki, ki pa jih tedaj v zaporu niso ime-li. Zahteval je tudi prostore za namestitev straže, vendar uprava ni našla nič primernega, tako da je italijanska straža zaporov nato bivala na Bavarskem dvoru in v te-lovadnici v Tomanovi ulici, v poslopje zapora so priha-jali le med službo.40

Konec aprila 1941 je prišel v zapor na ogled dr. Ni-colò Tramontana, sodnik apelacijskega sodišča, skupaj s predstojnikom zapora Adolfom Hudnikom, predsedni-

37 Arhiv Republike Slovenije (dalje ARS), AS 1605, fasc. 1084/I.38 Šinkovec, Begunje, str. 84.39 Čamernik, Sodni zapori, str. 25–27.40 Čamernik, Sodni zapori, str. 27–28.

36

kom okrožnega sodišča in predsednikom apelacjskega sodišča dr. Vladimirjem Golio, ki je bil vrhovni predstoj-nik vseh pravosodnih ustanov v Ljubljanski pokrajini. Tramontana si je podrobno ogledal zapor, urejenost, pogovarjal se je z jetniki. Na pogovoru z italijanskimi stražarji je te opozoril, da delajo v sodni ustanovi, kjer morajo spoštovati red in zakonske predpise. “Rekel je, da ne bo trpel, da bi se kdo spozabil nad zaporniki.” Vse informacije je preveril še na pogovoru s predstoj-nikom Čamernikom, tega je skušal navezati nase, da bi tako zvedel, kaj zahtevajo od jetniške uprave druge italijanske ustanove oziroma uradi. Tramontana je bil postavljen za predstavnika ministrstva za pravosodje pri apelacijskem (okrožnem) sodišču v Ljubljani.41 22. aprila 1941 je civilni komisar že lahko poročal, da je prevzel tudi nad zapori popoln nadzor.42

41 Čamernik, Sodni zapori, str. 33; ARS, AS 1796, fasc. 1/IV, dopis poveljnika straže N. Tramontani 6. 12. 1941.42 Ferenc, Fašisti brez krinke, dok. 3, str. 114.


Po prevzemu neposredno po okupaciji so okupator-ji začeli postopno urejati tudi ustanove za odvzem pro-stosti, pri čemer so izhajali iz svojih zamisli okupacijske uprave in bodoče ureditve anektiranih območij, ki pa so jih opredeljevale predvsem možnosti, saj je bila drugač-na prostorska ali krajevna ureditev zaporov dolgotraj-na zadeva. Preureditev mreže zaporov in posameznih kazenskih zavodov je terjala tako gradbene posege kot denar, oboje pa je bilo v vojnih razmerah težko dobiti za takšne vrste gradenj, ki niso imele neposrednega vpliva na izrabo potencialov za vojne potrebe. Tako razumeva-nje vloge zaporov je tudi vplivalo na relativno počasno in neambiciozno oblikovanje mreže zaporov in zato tudi malo novogradenj. Tako so policijske in sodne ustanove prevzele in izrabile vse tiste namensko grajene prostore za odvzem prostosti, ki so jim le ustrezali. Tako so kot zapori funkcionirali predvsem že zgrajeni zapori, tako sodni kot policijski.

Zapori na nemškem okupacijskem območju

Prve mesece po okupaciji si je nemška okupacijska oblast prizadevala predvsem prilagoditi obstoječe zmo-gljivosti svojim namenom. To pa je bila začasna ureditev, ki naj bi vzdržala do priključitve k državnemu ozemlju, ki je bilo načrtovano za jesen 1941. V sistematičnem pre-vzemu, pa tudi pregledu stanja pravosodnih institucij in

Zapori kot ustanove v času vojne

38

osebja, je pooblaščenec za nekatere pravne zadeve v prvi polovici junija 1941 prevzel tudi vse zapore, ki so bili do tedaj v sodni pristojnosti, to pa so bili zapori okrožnih in okrajnih sodišč ter moška kaznilnica v Mariboru.

Poleg tega je predvsem orožništvo, ki je prevzelo tudi stavbe dotedanjih žandarmerijskih postaj, prevzelo tudi njihove prostore za pridržanje. Kjer so si morali urediti nove, so si uredili tudi vsaj zasilen prostor za zapiranje. Orožništvo je načeloma aretirane hitro poslalo dalje, v preiskovalne zapore okrožij.

V skladu z nemško okupacijsko policijsko in pravo-sodno ureditvijo so bili preiskovalni zapori osnova sis-tema za odvzem prostosti. Večino preiskovalnih zaporov so preuredili iz dotedanjih zaporov okrožnih in okrajnih sodišč. Na Štajerskem sta tako obratovala še naprej za-pora okrožnih sodišč v Mariboru in Celju, ki sta postala osrednja preiskovalna zapora za štajerski del območja civilne uprave, z okoli 250 razpoložljivimi mesti vsak. Zapor v Celju je bil razdeljen na pet oddelkov, od ka-terih je bil eden namenjen ženskam; vsak od njih pa je imel po devet samic in 4 skupne celice.43

Moška kaznilnica v Mariboru je ostala enaka tudi pod okupacijo. Prevzela jo je nemška Državna pravo-sodna uprava, ki jo je še naprej uporabljala za zapira-nje kaznjencev iz Spodnje Štajerske, ki jih je obsodil na daljše zaporne kazni kazenski oddelek komandanta varnostne policije in varnostne službe v Mariboru ozi-roma okrajna sodišča, veliko pa jih je bilo privedenih iz avstrijskih in čeških pokrajin Nemčije. Med njimi so bili tako politični kot kriminalni zaporniki.44

Preiskovalni zapor v Mariboru in kaznilnica v istem mestu sta bila v zavezniških bombardiranjih močno po-škodovana. Prvič je bila kaznilnica zadeta 14. oktobra 1944, ko je na njena poslopja padlo nekaj bomb, močno poškodovano pa je bilo tudi poslopje sodnega zapora. Ni znano, koliko je bilo med 76 mrtvimi in 152 ranjenimi v bombardiranjih zapornikov in osebja zaporov. Vseka-kor pa so preostale jetnike morali preseliti v kaznilnico. Naselili so jih v poseben trakt (samotni A), bili so ločeni

43 Terčak, Celjski Stari pisker, str. 35.44 Filipič: Politični zaporniki, str. 295–296.


od kaznjencev in še vedno pod neposredno policijsko upravo, ki je bila okrepljena tudi s stražo pred kaznilni-škim zidom.45

Med ponovnim bombardiranjem Maribora 1. aprila 1945 je bila kaznilnica prizadeta mnogo huje. Nanjo je padlo 26 bomb, ponovno pa so bili prizadeti tudi sodni zapori. Popolnoma je bil porušen trakt Samotni B, zadet centralni del, bolnica, stranske stavbe in na več mestih prebit kaznilniški zid. Veliko število zapornikov in ka-znjencev je pobegnilo. Po bombardiranju so kaznilnico postopoma opuščali, po velikem transportu kaznjencev 29. aprila 1945 v kaznilnico Spittal ob Dravi je bila de-jansko prazna.46

Na nemškem okupacijskem območju so dalje obra-tovali tudi zapori okrajnih sodišč, ki jih je bilo na nem-škem okupacijskem območju na Spodnjem Štajerskem 15 in na Gorenjskem s priključenim delom Koroške pa 8. Med temi so prevladovali mali zapori z le enim uslužbencem, ki je bil vodja zapora, paznik, včasih pa še sodni izvršitelj, ki je bival v službenem stanovanju v sklopu zapora. Ker se je namenila civilna uprava sodi-šča ukiniti, so tudi te zapore prevzeli pooblaščenci za pravne zadeve, za njimi pa Državna pravosodna uprava, ki jih je upravljala prek predsedstva višjega deželnega sodišča v Gradcu, oziroma generalnega državnega tožil-ca. Uporabljani so bili kot preiskovalni zapori za policij-ske in sodne preiskovalne zapornike, pa tudi ustanove za zapiranje tistih, ki so jih obsodili kazenski oddelek oziroma pozneje, po aprilu 1943, okrajna sodišča.

Največji tak zapor je bil zapor okrajnega sodišča na Ptuju. Imel je normalno zmogljivost 35 zapornikov, ki jih je lahko namestil v 15 malih in 3 velike celice. Male celice so imele po 10 m2 in velike po 32,5 m2.47 Drugi

45 Filipič, Politični zaporniki, str. 296–297; Žnidarič, Do pekla in nazaj, str. 293; prim. M. Žnidarič: Bombni napadi na Maribor in druge kraje slovenske Štajerske. Borec XXVIII, 1976, št. 6–7.46 Filipič, Politični zaporniki, str. 299–300; Žnidarič, Do pekla in nazaj, str. 296–297; prim. M. Žnidarič: Bombni napadi na Maribor in druge kraje slovenske Štajer-ske. Borec XXVIII, 1976, št. 8–9.47 Arhiv Muzeja narodne osvoboditve Maribor (dalje AMNOM), fond Kazenski odde-lek komandanta varnostne policije in varnostne službe v Mariboru (dalje KO), m. Gefängnisse, poročilo vodje tožilstva generalnemu državnemu tožilstvu v Gradcu 29. 4. 1943.

40

zapori na Spodnjem Štajerskem so bili manjši. Zapor okrajnega sodišča v Ormožu je bil na dvorišču za so-dnijskim poslopjem, držalo pa se ga je še stanovanje ječarja. Imel je 5 celic v izmeri 15 m2, kuhinjo in dva spremljajoča prostora, ki sta bila namenjena skladišču. Zadoščal je za 20 zapornikov. Pred zaporom je bila krat-ka ograjena sprehajalna pot.48 Zapor okrajnega sodišča v Ljutomeru je bil nameščen v poslopju sodišča. Imel je 8 celic z 22 mesti za zapornike in zaporniško dvorišče. Tam je bilo tudi stranišče za zapornike. Voda je bila od zapora oddaljena 30 korakov. Dve leti pozneje je imel zapor le 7 celic za 20 zapornikov.49

Zapor okrajnega sodišča v Sv. Lenartu v Slovenskih goricah je bil v pritlični stavbi v ozadju dvorišča sodne-ga poslopja. Imel je 6 celic, sedmo so uporabljali kot shrambo, in kapaciteto 20 zapornikov.50 Zapor v Slovenj Gradcu je bil v pritličju zadnjega dela sodnijskega po-slopja. Imel je 9 celic s kapaciteto 20 zapornikov; opra-ve je bilo za 16 zapornikov. Kljub nizki kapaciteti pa so bile celice, razen ene, precej prostorne, saj so merile med 9 in 22 m2. Ena celica je bila namenjena ženskam, ena pa opuščena in spremenjena v shrambo, ker naj bi bila temna, brez oken. Zapor je imel pralnico z dvema kotloma.51

Zapor okrajnega sodišča v Radljah ob Dravi, teda-njem Marenbergu, je bil med najmanjšimi. Imel je le tri celice in 14 kompletov ležišč, kar je torej bila normalna zmogljivost zapora. Stranišče je bilo na majhnem zapor-niškem dvorišču.52 Zapor okrajnega sodišča v Konjicah je bil v bližini sodnega poslopja, ločen z dvoriščem in obkrožen z 2,5 m visokim zidom. Imel je 6 celic in pral-nico. Zmogljivost zapora je bila 16 zapornikov.53

48 AMNOM, KO, m. Friedau, poročilo pooblaščenca 14. 6. 1941, m. Gefängnisse, poročilo vodje tožilstva generalnemu državnemu tožilstvu v Gradcu 29. 4. 1943.49 AMNOM, KO, m. Luttenberg, poročilo pooblaščenca 9. 6. 1941; m. Gefängnisse, poročilo vodje tožilstva generalnemu državnemu tožilcu 29. 4. 1943.50 AMNOM, KO, m. St. Leonhard, poročilo pooblaščenca o stanju sodišča 23. 6. 1941.51 AMNOM, KO, m. Windischgraz, poročili pooblaščenca 6. 6. 1941 in 11. 6. 1941; m. Gefängnisse, poročilo vodje tožilstva generalnemu državnemu tožilcu v Gradcu 29. 4. 1943.52 AMNOM, KO, m. Mahrenberg, poročilo pooblaščenca 16. 6. 1941.53 AMNOM, KO, m. Gonobitz, poročilo pooblaščenca 10. 6. 1941; m. Gefängnisse, poročilo tožilstva generalnemu državnemu tožilstvu v Gradcu 28. 4. 1943.


Zapor v Šoštanju je bil sestavljen iz sedmih celic s sprva 24, v letu 1943 pa z 12 normiranimi mesti za za-pornike. Šest celic je merilo po 11m2, največja skupna celica pa 23,5 m2.54 Tudi zapor okrajnega sodišča na Vranskem je sestavljalo le 5 celic, tri samice s po 6 m2, skupna soba (25 m2) ter prostor za mladoletne. Strani-šče je bilo na hodniku.55 Kljub kar solidni prostornini je bil zapor očitno neuporabljen in tudi paznika ni bilo. Uporabljala ga je le tamkajšnja žandarmerijska postaja kot prostor za pridržanje.56

Poslopje zapora okrajnega sodišča v Kozjem je bi-lo v neposredni bližini sodnega. Bilo je enonadstropno in je imelo v pritličju zapor in v nadstropju stanovanje paznika. Zapor je imel pet celic z 11 posteljami. Vendar pa je bila normalna zmogljivost zapora ocenjena na 24 zapornikov, saj so bile celice velike; od 11,5 m2 (3) do 23,5 m2.57

Največji zapor okrajnega sodišča v Posavju je bil v Krškem. Njegovi prostori so bili v pritličju sodnijskega poslopja, prigrajeni na zadnji strani poslopja. Tam je bilo tudi dvorišče za sprehod. Celice so bile sicer le 4, bile pa so velikih izmer – od 21 do 28 m2. Do leta 1943 so dotedanjo disciplinsko celico preuredili v manjšo ce-lico, tako da je zapor imel v petih celicah kapaciteto 40 zapornikov, ki je bila nujna zaradi velikega okoliša, saj so vanj vodili tako politične zapornike kot ostale tudi z območja okrajnega sodišča Brežice, ki je pred vojno, pa tudi do dograditve zapora, imelo le zasilni zapor za 2 osebi.58 Prav zato je bilo v letu 1941 ali 1942 izpraznjeno stanovanje v 2. nadstropju sodnega poslo-pja in namenjeno zasilnemu zaporu. Vendar pa ga je višje deželno sodišče ukazalo avgusta 1942 izprazniti,

54 AMNOM, KO, m. Gefängnisse, poročilo vodje tožilstva generalnemu državnemu tožilcu v Gradcu 29. 4. 1943.55 AMNOM, KO, m. Franz, poročilo pooblaščenca 15. 8. 1941.56 AMNOM, KO, m. Franz, poročilo pooblaščenca predsedstvu višjega deželnega so-dišča v Gradcu 14. 2. 1943.57 AMNOM, KO, m. Drachenburg, poročilo pooblaščenca 12. 6. 1941; m. Gefängni-se, poročilo vodje tožilstva generalnemu državnemu tožilcu v Gradcu 28. 4. 1943.58 AMNOM, KO, m. Gurkfeld, poročili pooblaščenca 17. 6. 1941, 26. 6. 1941; m. Gefängnisse, poročilo vodje tožilstva generalnemu državnemu tožilcu v Gradcu 29. 4. 1943.

42

tako da je zmogljivost zapora spet padla na 35 do 40 zapornikov.59

Zapor v Sevnici je imel 5 celic, dve v pritličju in 3 v prvem nadstropju okrajnega sodišča. Sprva naj bi bila zmogljivost zapora 12 zapornikov, do marca 1943 pa je bila povečana na 24 zapornikov. Celice so merile med 12 in 20,5 m2.60 V Laškem je bil okrajni zapor v kletnih prostorih sodnije. Imel je 7 celic z zmogljivostjo 22 za-pornikov. Dve celici sta bili samici z 10 m2, največja pa je merila skoraj 37 m2.61

Postopoma je pravosodna uprava rešila tudi dve največji težavi, potrebo po sodnem zaporu v Brežicahin v Trbovljah. V Brežicah je bil pred okupacijo le pro-vizoričen priročen zapor, ki je imel dve mesti, sicerpa je za brežiško okrajno sodišče zapor deloval v Kr-škem; ta je bil torej skupen za obe okrajni sodišči. Že avgusta 1941 je pooblaščenec za pravne zadeve terjal pomoč v osebju za zapor v Brežicah, kar bi kazalo, da je tam bil urejen zapor; morda gre za tistega, ki ga je uredila mejna policija oziroma poznejša izpostava var-nostne policije in varnostne službe v gradu v Brežicah. Zapor okrajnega sodišča v Brežicah so dogradili novem-bra 1944.62

Zapor okrajnega sodišča v Trbovljah je bil v La-škem; to je bila posledica predvojne upravne ureditve, ki je za sedež ustreznega sodnega okraja raje izbrala La-ško. Tako je nemški okupator uredil v Trbovljah zapor, ki pa je pripadal izpostavi varnostne policije in varno-stne službe. Dolgo poudarjana potreba po ureditvi so-

59 AMNOM, KO, m. Gurkfeld, dopis pooblaščenca za civilno pravosodje kazenskemu oddelku komandanta varnostne policije in varnostne službe v Mariboru 31. 8. 1942.60 Tone Ferenc: Okupatorjevi dokumenti o diverzantskih akcijah in partizanskih bojih na Štajerskem leta 1941, dok. 68. PZDG, II, 1961, št. 1–2, str. 350; Okupator-jevi zapori in taborišča. (Razstavo in besedilo so pripravili Milan Brezovar, Marjeta Čampa, Tone Ferenc, Lojze Gostiša, Franc Krese, Miroslav Luštek, Mira Mihevc, Stane Terčak, Zorka Tribušon in Vera Visočnik). Ljubljana 1960, str. 6 (dalje Oku-patorjevi zapori in taborišča); AMNOM, KO, m. Gefängnisse, poročilo vodje tožilstva generalnemu državnemu tožilcu v Gradcu 29. 4. 1943.61 Miha Marinko: Moji spomini. Ljubljana 1974 (dalje Marinko, Moji pomini), str. 139; AMNOM, KO, m. Gefängnisse, poročilo vodje tožilstva generalnemu državnemu tožilstvu 29. 4. 1943.62 AMNOM, KO, m. Gurkfeld, dopis pooblaščenca 20. 8. 1941, dopis vodje tožilstva Maribor 24. 11. 1944. Tudi izpostava varnostne policije in varnostne službe je vodila svoje zapornike v zapor v Krškem. Prim. ARS, AS 1601, fasc. 49/II, dopis izpostave Brežice 21. 5. 1941.


dišča in sodnega zapora v Trbovljah, zaradi katere tudi niso dovolili ukiniti sodnega zapora v Radečah, je bila realizirana v marcu 1944, ko so bili dograjeni prostori sodnega zapora.63

Zaradi ukinitve sodišča na Vranskem in njegove razdelitve med sodišči Šoštanj in Celje je prenehal ob-stajati kot sodni zapor sicer nedelujoči sodni zapor na Vranskem; glede na to, da ga je občasno uporabljalo že prej orožništvo, je mogoče domnevati, da se je po aprilu 1943 uporabljal za enak namen.64 Od jeseni 1941 dalje je poslovalo v celjskem okrožju le pet okrajnih zaporov: Rogatec, Šmarje pri Jelšah, Šoštanj, Gornji grad in La-ško.65

Zaradi reforme sodnega sistema, racionalizacije po-slovanja, pa tudi neugodnih razmer, se je pravosodna oblast na Štajerskem jeseni 1943 odločila, da bodo so-dni zapori delovali zgolj na sedežih okrajnih sodišč. Zato se je odločila, da bo opustila več zaporov pri izpostavah okrajnih sodišč. Izpeljavo tega sklepa je izvedlo tožilstvo pri pooblaščencu za pravne zadeve, ki je med 13. in 24. septembrom 1943 izdalo odločbe o ukinitvi sodnih za-porov v Ormožu, Lenartu v Slovenskih goricah, Maren-bergu (Radljah ob Dravi), Gornjem Gradu, Rogatcu in Sevnici.66 Zapori naj bi prenehali poslovati 1. oktobra 1943, jetnike pa naj bi vodili od tedaj dalje v sodne za-pore na sedežih tistih okrajnih sodišč, katerih izposta-ve so ukinjeni sodni zapori bili. Tako naj bi iz sodišč v Ormožu in Lenartu odtlej vodili zapornike v sodni zapor na Ptuju. Iz Radelj ob Dravi naj bi vodili zapornike v Slo-venj Gradec, iz Gornjega grada v Šoštanj, iz Rogatca v

63 AMNOM, KO, m. Rann, poročilo pooblaščenca 1. 6. 1941.; m. Ratschach, dopis sodišča Trbovlje 1. 10. 1943, dopis vodje tožilstva Maribor sodišču Trbovlje 7. 3. 1944; ARS, AS 1764, m. I, dopis zapora Celje državnemu tožilstvu 2. 5. 1944.64 AMNOM, KO, m. Franz, poročilo pooblaščenca predsedstvu višjega deželnega so-dišča v Gradcu 14. 2. 1943; m. Auflassung des Gerichtes Franz, 1943.65 ARS, AS 1602, fasc. 181/II, poročila orožniškega okrožja Celje kazenskemu od-delku komandanta varnostne policije in varnostne službe v Mariboru, avgusta, sep-tembra, oktobra in novembra 1941.66 AMNOM, KO, m. Friedau, m. St. Leonhard, odločbe tožilstva pri pooblaščencu za pravosodje sodiščem Ptuj 13. 9. 1943; m. Mahrenberg, odločba sodišču Slovenj Gradec 24. 9. 1943, 13. 9. 1943 vodje tožilstva generalnemu državnemu tožilstvu v Gradcu; ARS, AS 1602, fasc. 193/III, dopis tožilstva pri pooblaščencu za pravne zadeve 13. 9. 1943 sodiščema v Šoštanju in Šmarju pri Jelšah; Okupatorjevi zapori in taborišča, str. 8.

44

Šmarje pri Jelšah.67 Zapor v Laškem naj bi pravosodna oblast opustila že 1. avgusta 1943, njeni zaporniki so tedaj bili v zaporu v Radečah.68

Zapora okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah in okrajnega sodišča v Šoštanju sta bila ukinjena zaradi enakih razlogov nekoliko pozneje, z 31. marcem 1944. Zapornike naj bi odtlej vodili v zapor okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici oziroma v Celje.69 Ob istem času je bil ukinjen tudi zapor izpostave okrajnega sodišča Bre-žice v Kozjem in zapor izpostave okrajnega sodišča Tr-bovlje v Radečah. Sodne zapornike naj bi odtlej vodili v sodni zapor v Brežice oziroma v Trbovlje.70

Zapor okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah je bil ukinjen jeseni 1944. Po partizanskem napadu na sodi-šče in zapor v noči 10. na 11. avgusta 1944 je njegovo delovanje sicer bilo nekaj časa obnovljeno, a septembra 1944 je prenehal delovati. Paznik je bil premeščen v za-por v Celje.71

Ko je bil dokončan zapor okrajnega sodišča v Breži-cah, je pravosodna uprava nadaljevala z ukinjanjem za-porov pri izpostavah okrajnih sodišč. S 30. novembrom 1944 je bil ukinjen zapor v Krškem. Vsi zaporniki naj bi se odtlej vodili v zapor v Brežicah.72 Zapor v Slovenski Bistrici je bil ukinjen zaradi varčevanja z osebjem in neznatnega staleža zapornikov z 31. januarjem 1945; zapornike naj bi pošiljali v zapor v Maribor.73 Tako je bilo ukinjenih v vojnem času vsaj 14 manjših okrajnih zaporov.

Poleg zaporov, ki so jih nadzirale pravosodne obla-sti, so nemški okupatorji ustanovili več novih zapornih

67 AMNOM, KO, m. Friedau, m. St. Leonhard, odločbe tožilstva pri pooblaščencu za pravosodje sodiščem Ptuj 13. 9. 1943; m. Mahrenberg, odločba sodišču Slovenj Gradec 24. 9. 1943, poročilo vodje tožilstva generalnemu državnemu tožilstvu v Gradcu 13. 9. 1943; ARS, AS 1602, fasc. 193/III, dopis tožilstva pri pooblaščencu za pravne zadeve 13. 9. 1943 sodiščema v Šoštanju in Šmarju pri Jelšah.68 AMNOM, KO, m. Ratschach, dopis sodišča Trbovlje pooblaščencu 1. 10. 1943.69 AMNOM, KO, m. Gonobitz, dopis vodje tožilstva sodišču Slovenska Bistrica 7. 3. 1944; ARS, AS 1602, fasc. 193/III.70 AMNOM, KO, m. Drachenburg, dopis vodje tožilstva sodišču Brežice 7. 3. 1944; m. Ratschach, dopis vodje tožilstva sodišču Trbovlje 7. 3. 1944.71 AMNOM, KO, m. Erlachstein, poročili sodišča Šmarje pri Jelšah 1. 9. 1944 in 5. 9. 1944, dopis sodišča Celje pooblaščencu za pravosodje 22. 8. 1944.72 AMNOM, KO, m. Gurkfeld, dopis vodje tožilstva sodišču Brežice 24. 11. 1944.73 AMNOM, KO, m. Windisch-Feistritz, dopis vodje tožilstva sodišču Slovenska Bi-strica 24. 1. 1945.


institucij. V Trbovljah, kjer je nastala poleg orožniške postaje še izpostava komandanta varnostne policije in varnostne službe, ni pa bilo nobenega zapora, so uredili zapor v poslopju gostilne “Figabirt”. Zapor je imel zmo-gljivost okoli 25 mest, po drugih podatkih le 10. Zapor je bil disciplinarno podrejen sodišču Trbovlje v Laškem.74

Tabela 1.1: Pregled zmogljivosti in zasedenosti okrajnih zaporov na območju šefa civilne uprave na Spodnjem Štajerskem po stanju 31. 3. 1943.75

ZaporNormalna zmogljivost Celice

Povprečna zasedenost I. – III. 1943

Število paznikov

Ptuj 35 18 70 4Ljutomer 20 7 19 1Sv. Lenart 20 6 2 1Konjice 16 6 9 1Slov. Bistrica 24 8 2 1Slov. Gradec 20 9 8 1Marenberki 15 3 1 1Šmarje 20 5 6 1Krško 40 5 28 2Sevnica 24 4 6 1Kozje 24 4 5 1Rogatec 20 4 8 1Šoštanj 12 7 8 1Laško 22 7 20 3Radeče 15 4 11 1Ormož 20 5 10 1G. Grad 15 5 5 1Brežice v gradnjiTrbovlje vgradnjiVransko 3+2

Zapor na gradu Borl je bil osnovan kot policijski zapor za politične zapornike že maja 1941 z ukazom ko-mandanta varnostne policije in varnostne službe v Ma-

74 Lojze Požun: Trbovlje v NOB : 1941–1942. Trbovlje 1986, str. 68, 334; Okupator-jevi zapori in taborišča, str. 6.75 AMNOM, KO, m. Gefängnisse, poročilo vodje tožilstva generalnemu državnemu tožilcu v Gradcu 29. 4. 1943.

46

riboru Otta Lurkerja. Sprva je bil namenjen aretiranim, ki jih je čakal izgon. V policijski zapor so ga prekvalifi-cirali marca 1942 in je bil namenjen zapornikom, pri katerih je bil že končan preiskovalni postopek. Zapor je imel prostore – skupne celice – v gradu za okoli 60–80 jetnikov. Opustili so ga decembra 1942.76

Izpostava mariborskega sodnega zapora v Strnišču (danes Kidričevo), v bližini gradbišča tovarne glinice in aluminija, je bila ustanovljena januarja 1943. Zaporni-ki so živeli v barakah, ki so bile ograjene z dvojno žično ograjo.77 Pozneje leta 1943 so ob gradbišču ustanovili tudi posebno taborišče za posebne delovne obveznike (Sonderdienstflichtlager) in kazenske posebne delovne obveznike moškega spola.78

Na zasedenih območjih Kranjske in Koroške so še naprej delovali zapori okrajnih sodišč v Škofji Loki, Kranju, Radovljici in Kamniku. Izpostava komandanta varnostne policije in varnostne službe na Jesenicah je uporabljala dotedanji policijski zapor.79 Dotedanji zapor okrajnega sodišča v Škofji Loki je bil v poslopju sodišča v pritličju in prvem nadstropju, kjer sta bili po dve celici in po ena večja skupna soba.80 V Kamniku je bil zapor okrajnega sodišča v stavbi okrajnega načelstva. Po pre-zidavi, ko se je sodišče preselilo v stavbo na trgu, se je tja preselil tudi zapor. Zapor je v glavnem uporabljala izpostava varnostne policije in varnostne službe, po-zneje tudi okrajno sodišče. Zapor je imel nekaj skupnih celic in nekaj samic.81 Zapor v Litiji, kjer je bila posta-vljena ena od izpostav komandanta varnostne policije in varnostne službe, je bil urejen v poslopju, kjer je bivalo uradništvo in je imel 2 prostora.82

76 Slovenke v narodnoosvobodilnem boju : zbornik dokumentov, člankov in spo-minov, I, Ljubljana 1970, str. 417, op. 2 (dalje Slovenke v NOB, I); ARS, AS 1931, 117-8/ZA, Borl (rekonstrukcija).77 Lojze Penič: Taborišča v Strnišču. Ptujski zlomik II, Ptuj 1962, str. 154, 160; Okupatorjevi zapori in taborišča, str. 8.78 L. Penič, nav. d., str. 158–160, 162; Tone Ferenc: Politične in državljanske kate-gorije prebivalstva na Spodnjem Štajerskem pod nemško okupacijo: PZDG, I, 1960, št. 2, str. 100–108, 112–120.79 ARS, AS 1660, fasc. 7/I, Odseljevanje Slovencev, nedat. (oktober 1941), str. 1.80 Vdor partizanov v škofjeloške zapore decembra 1941. Loški razgledi, VIII, 1961, str. 41.81 ARS, AS 1931, 104-58, GSP Kamnik, Historiat, str. 37.82 ARS, AS 1931, 104-52, KdS izpostava Litija, str. 4.


V Dravogradu je že pred vojno obstajal zapor v stav-bi okrajnega glavarstva, najbrž podrejen okrajnemu so-dišču. Imel je 4 celice. Marca 1944 so za tam naseljeno izpostavo varnostne policije in varnostne službe zgradili še peto celico v kleti. Ta je bila zelo nizka, okoli poldrugi meter visoka, tlorisa 4 x 2,5 m. Bila je brez svetlobe, na tleh pa se je nabirala voda, ki je polzela po stenah. Vrata so bila železna, obita z gumo, da so tesnila in voda ni odtekala.83

Urad komandanta varnostne policije in varnostne službe na Bledu si je uredil osrednji preiskovalni zapor, kjer pa so zaporniki prestajali tudi policijsko in sodno določene kazni, v poslopju ženske kaznilnice v Begu-njah. Po zaplembi 10. junija 1941 so kaznilnico neko-liko preuredili, tako da so lahko namestili kar številno stražo in upravo. V sobe za zapornike so preuredili 16 prostorov, poleg tega pa so uporabljali še 10 samic v pri-tličnem prizidanem traktu, ki so jim rekli tudi ‘bunker’. V drugem nadstropju je bilo 5 zaporniških sob in dve bolniški sobi, v prvem dve sobi za zapornice, v tretjem pa 11 sob. Prostori so bili različne velikosti, največje so bile sobe št. 3, 8 in 12, ki so merile po 97,75 m2 oziroma 104,55 m2. Ker so bili stropovi visoki, lahko sklepamo, da so te celice imele po okoli 400 m3 prostornine. Sami-ce so imele površino po 9,5 m2.

V pritličju objekta so bili nameščeni prostori zapor-niške ekonomije, kuhinja in spremljajoči objekti, pral-nica in skladišče perila, kopalnica, policijski fotograf. V prvem nadstropju je bila ambulanta, stražarnica, bi-vališča straže, v drugem je imel pisarno vodja zaporov, poleg nje je bila zasliševalnica in shramba zaporniških osebnih stvari (‘efektenkamra’).84 Kapela, ki se je razte-zala v dveh nadstropjih, prvem in drugem, se je malo uporabljala; nadzirala jo je spomeniška služba.85 V letih 1944–1945 so jo uporabljali kot sodno dvorano.86

83 Ivan Petrov (=Janko Messner): Morišče Dravograd. Dravograd 1985, str. 13, 15.84 Šinkovec, Begunje, str. 84, priloge: Begunjski zapori na Gorenjskem – Slovenija, tloris.85 ARS, AS 1660, fasc. 7/I, poročilo Kaznilnica v Begunjah, nedat.86 Šinkovec, Begunje, str. 84, priloge: Begunjski zapori na Gorenjskem – Slovenija, tloris.

48

Na Gorenjskem se število zaporov med vojno ni spreminjalo, saj so ostala vsa okrožna središča (kjer so bili zapori okrajnih sodišč) do konca vojne trdno v ro-kah okupatorja, tako da so tudi zapori, kot preostale nemške institucije, povečini prenehali poslovati 7. maja zvečer ali 8. maja 1945.87 Le osrednji zapor Begunje so partizani Kokrškega odreda obkolili in po vdaji posadke zasedli že 4. maja 1945.88

Posebna oblika zaporov so bili priročni policijski zapori v poslopjih samih izpostav varnostne policije in varnostne službe. Služili so za zapiranje jetnikov med zasliševanji ali med čakanjem nanja. Taki zapori so izpričani v večini izpostav, ponekod so bili preurejeni iz sanitarij ali kletnih prostorov. V Mariboru je bil tak zapor v stavbi urada komandanta varnostne policije in varnostne službe, ki je imel nekaj celic brez oken v kle-ti.89 Konec leta 1942 so ob ureditvi prostorov za krimi-nalistično policijo v poslopju policijske direkcije uredili tudi zapor za 25 jetnikov, ki je bil namenjen njihovim preiskovancem.90 Po preselitvi sedeža tajne državne po-licije v frančiškanski samostan septembra 1944 so tam v kletnih prostorih uredili tudi zapor.91 V Celju si je kri-minalistična policija uredila na dvorišču starega magi-strata mali zapor za okoli 20 zapornikov. Uporabljala ga je le kriminalistična policija, upravljala pa občina.92 Na sedežu izpostave varnostne policije in varnostne služ-be v Trbovljah so imeli v kleti Kajtnove hiše pri javnem kopališču priročen zapor.93 V Kamniku je bil priročen zapor v stavbi, kjer je bil sedež izpostave (Polčeva hiša) in sicer na dvorišču. Imel je dve zasilni celici. Urejen naj bi bil julija ali avgusta 1942.94 Na sedežu komandanta

87 Po omembi, da so vpisi zapornikov v vpisni knjigi zapora v Radovljici prenehali septembra 1944 bi bilo mogoče podvomiti, da je zapor deloval do konca vojne. Prim. ARS, AS 1931, 104-49, GSP Radovljica (rekonstrukcija), str. 7.88 Šinkovec, Begunje, str. 295–299; Ivan Jan: Kokrški odred : III : narodnoosvo-bodilni boj pod Karavankami, Ljubljana 1980 (dalje Jan, Kokrški odred, III), str. 307–339.89 ARS, AS 1931, 104-13, Gestapo Maribor – rekonstrukcije, str. 4.90 ARS, AS 1931, 115-4, Urad Komander SIPO in SD na Spodnjem Štajerskem, KRIPO urad Maribor, str. 1.91 Žnidarič, Do pekla in nazaj, str. 126.92 ARS, AS 1931, 115-2, KdS za Spodnjo Štajersko, Kripo izpostava Celje, str. 1.93 Lojze Požun: Trbovlje v NOB : 1941–1942, str. 67, 68, 334.94 ARS, AS 1931, 104-58, GSP Kamnik (rekonstrukcija), Historiat, str. 37; Ivanka Mežnar: Bila sem na smrt obsojena. Ljubljana 1957, str. 19–20 (dalje Mežnar, Bila


varnostne policije in varnostne službe na Bledu so v ho-telu Park imeli le dve zaporni celici v kleti, sicer pa so tudi ponoči vozili že zaslišane zapornike nazaj v zapor v Begunje.95

Zaradi posebnih potreb, ki so izvirale iz namenov okupacijske oblasti, da v različnih oblikah odvzame prostost določenim skupinam prebivalstva, so nastali zasilni zapori, namenjeni povsem določenim kategori-jam aretiranih. Prvi taki so bili začasni prostori za na-mestitev ljudi, predvidenih za izgon. Sprva so aretirane, ki so bili namenjeni izgonu, zapirali v prevzete zapore, vendar ti kmalu niso več zadoščali. Zato so uporabili krajevno razpoložljive uporabne stavbe, ki pa so jih sa-mi poimenovali sprejemna taborišča (Auffangslager). V Mariboru je bila to vojašnica v Melju, v Celju kapucin-ski samostan in vojašnica, nato pa zapor Stari pisker, v Šmartnem pri Slovenj Gradcu župnišče, potem ko so jih nekaj časa imeli zaprte v čakalnici železniške po-staje v Slovenj Gradcu, grad Borl pri Ptuju, kamor so privedli aretirane iz zapora okrajnega sodišča na Ptu-ju, kapucinskega samostana in Lenartove hiše na Ptuju in končno v Brestanici pristava gradu Rajhenburg. Na Gorenjskem je tak zasilni zapor nastal spočetka v pre-urejeni kaznilnici v Begunjah, nato v poslopju Škofovih zavodov v Šentvidu pri Ljubljani.96

Sprejemno taborišče v Meljski vojašnici je začelo sprejemati zapornike sredi aprila 1941, najverjetneje 17. aprila. Bilo je v njenem južnem poslopju, od drugega dela vojašnice, v katerem so bili vojni ujetniki jugoslo-vanske vojske, ga je ločila bodeča žica. Stražili so sprva pripadniki oddelkov SA, SS in motorizirane SS (NSKK), nato pa pripadniki rezervne policijske čete Wien. Kapa-citeta je bila dovolj velika, da so v taborišče vozili areti-

sem na smrt obsojena).95 ARS, AS 1931, 103-6, Der Kommandeur der SIPO und SD in Bled, str. 2 (rekon-strukcija).96 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 208–210, 190–196.96 Uradni naziv vseh teh ustanov je sicer nosil končnico – lager, torej taborišče, da se je pravno razlikovalo od zapora pod sodnim nadzorom. Kljub temu je mogoče šteti te ustanove med zasilne zapore, saj so nekateri dejansko bili občasno v prostorih za-porov in celo kaznilnice, aretirani pa so bili znotraj vsakega od taborišč še omejeni v svobodi gibanja (bili so zaprti v posameznih prostorih), čeprav je omejevanje variralo in bilo v marsičem odvisno od stražarskega osebja.

50

rance iz Celja in Ptuja.97 V kapucinski samostan v Celju so vselili prve zapornike okoli 17. aprila 1941. Nekaj pozneje so začeli uporabljati tudi vojašnico v Gaberju pri Celju. Že 22. aprila pa so začeli tovrstne aretirance zbirati v zaporu okrožnega sodišča Stari pisker. Posto-poma so zbrali vse jetnike iz Celja le v Starem piskru. Od tam so večino prepeljali v Maribor v Meljsko kasarno in pozneje v Rajhenburg.98 Aretirance iz Šaleške in Mi-slinjske doline so sprva, po 21. aprilu, ko so z aretacija-mi začeli, zadrževali kar v čakalnici železniške postaje v Slovenj Gradcu, ko pa so vanjo pripeljali še aretirane iz Šaleške doline, so zaradi prenapolnjenosti morali hitro poiskati nov prostor. Našli so ga v župnišču v Šmar-nem pri Slovenj Gradcu, kjer je nato delovalo do srede maja 1941. 29. aprila so ustanovili prehodno taborišče na gradu Borl (Ankenstein) pri Ptuju, da so vanj lahko zaprli aretirane Ptujčane in okoličane, saj je bil ptujski zapor prenapolnjen, aretirani pa so bili zasilno zaprti tudi v Lenartovi hiši in kapucinskem samostanu. Na-mestitvi jetnikov je bila namenjena grajska pristava, del pa so jih namestili v gradu. 23. maja 1941 so taborišče ukinili, jetnike pa prepeljali v Maribor, oziroma večji del v Brestanico.99

Sprejemno taborišče na gradu Rajhenburg nad Bre-stanico so uredili šele v drugi polovici maja 1941, po-tem ko so izbirali še med brežiškim gradom in gradom Mokrice. Pri izbiri je najbrž odločila bližina železniške proge in postaje. Ocenjevali so, da je v gradu prostora za 2.000–3.000 jetnikov, vendar bi bile potrebne preu-reditve. Prvi jetniki so prispeli 25. maja iz Celja in Borla. Namestili so jih v gradu in jih uporabljali kot delovno silo za preureditvena dela. Okoli 10. junija so jih prese-lili iz gradu v bližnjo pristavo, kjer so bivali v gospodar-skem poslopju.100

V Brežicah so sredi leta 1944 uredili v taborišču vojnih ujetnikov zbirno taborišče političnih jetnikov, ka-

97 Žnidarič, Do pekla in nazaj, str. 97; Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 191.98 Terčak, Celjski Stari pisker, str. 6–7, 25, 41.99 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 194–196.100 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 191–194.


mor so vodili tiste, ki so jih aretirali na podeželju, ob patruljiranju ob meji ipd.101

Na Gorenjskem so bili aretirani, predvsem za izgon, sprva zaprti v zaporih v okrajnih središčih. Ker ni bilo tolikšnega pritiska domačih folksdojčerjev, vzpostavlja-nje nemške oblasti pa je bilo za nekaj dni v zaostanku za Štajersko, so aretacije potekale počasneje in bolj or-ganizirano, čeprav so bile konec aprila že množične.

Zapor za aretirane, večina so bili namenjeni izgonu, so uredili najprej v kaznilnici Begunje takoj po 1. maju 1941, ko so prišli v kazenski zavod. Kot zapor za aretira-ne, namenjene izgonu, je kaznilnica poslovala do prvih dni junija, čeprav se je že sredi maja začelo preurejanje kaznilnice v osrednji zapor za policijske preiskovance. Prvi taki zaporniki so bili privedeni 20. maja 1941.102

Drugi zapor, namenjen izključno aretirancem, ki so bili nato izgnani, je nemški okupator uredil v poslopju škofijske gimnazije in internata, t.i. Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani. Poslovati je začel okoli 20. maja 1941, vanj pa so vodili aretirane tako iz spodnjega dela Gorenjske in Kamniškega kot tudi iz Begunj, ki so jih morali izprazniti.103

Taborišče se je izpraznilo po transportih z nad 2.300 aretiranih (2.313 ali 2.387 po različnih podatkih) in njihovih družinskih članov, ki so bili privedeni v ta-borišče le nekaj dni ali ur pred vkrcanjem na vlak.104 Kljub temu je taborišče ostalo, saj so že spomladi 1942 v njem zbirali ljudi, ki so jih aretirali kot svojce parti-zanov in ustreljenih talcev. Toda že pred novembrom 1942 so ga povsem izpraznili, saj je bil namenjen za šolanje političnih kadrov (Nationalpolitische Erziehun-gsanstalt). Namesto njega je nemška oblast za zapira-nje zbranih ljudi, ki so bili namenjeni izgonu, predvsem je šlo za sorodnike partizanov in ustreljenih, uporabila dvorec Goričane.105

101 ARS, AS 220, fasc. 12/147, dosje ŠZ 4535 Adolf Swoboda.102 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 208; Šinkovec, Begunje, str. 84, 85.103 Šinkovec, Begunje, str. 28–29; Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 208.104 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 246–247.105 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 351–357.

52

Tudi za leto pozneje začete aretacije sorodnikov ustreljenih pripadnikov narodnoosvobodilnega gibanja in partizanov so osnovali posebne zaporne objekte. Za celotno Spodnjo Štajersko je bilo tako taborišče v šoliv Celju, ki so jo za ta namen preuredili v juliju 1942. Med 3. in 6. avgustom 1942 so pripeljali v taborišče okoli 1260 oseb in jih v nekaj dneh odpremili v kon-centracijska taborišča, taborišča Volksdeutsche Mit-telstelle v Frohnleitenu. Sredi avgusta se je taborišče spet napolnilo, nato pa še oktobra, novembra in marca 1943.106

Med posebne ustanove za odvzem prostosti spada tudi leta 1943 v Strnišču ustanovljeno taborišče za po-sebne delovne obveznike (Sonderdienstlichtlager), ki so v tem taborišču izpolnjevali svojo osemletno obvezno de-lovno obveznost (od aprila 1943 so v taborišču bili tudi zaščitenci na podlagi rase). V taborišču so bili ves čas le tisti zaščitenci, pri katerih je obstajala politična uteme-ljitev njihovega statusa. Zanje je bila to kazen. Tabori-šče je bilo ograjeno, vendar pa slabo varovano (11 ali 12 stražarjev na 650 zaščitencev), tako da je bilo ubežnikov kar okoli 140. Taborišče naj bi bilo po zamisli funkcio-narjev civilne uprave nekje med koncentracjskim tabo-riščem in taboriščem za tuje delavce.107

7. januarja 1944 je bilo po preselitvi posebnih delov-nih obveznikov na Studence pri Mariboru ustanovljeno posebno taborišče za posebne delovne obveznike (Straf-sonderdienstplichtlager), avgusta 1944 pa še enako ta-borišče za ženske. Vanj se je preselilo okoli 33 obveznic iz enakega taborišča v Celju, ki je bilo ustanovljeno že januarja 1944. To taborišče se je aprila 1945 preselilo na Tezno. Vanj so začeli pošiljati tudi delovno obvezne sorodnike partizanov in ustreljenih oseb od leta 1943 dalje. Le-ti so bili prej aretirani, nato pa odpeljani v Str-nišče (aretacije je izvajal vermanšaft). Šele tam so jim bili izročeni pozivi v obvezno delovno službo. Ob aretaci-ji so jim namreč odvzeli izkaznice Štajerske domovinske zveze in državljanstvo na preklic. Šele septembra 1944 je bila s predpisom dana možnost, da so v to taborišče

106 Prav tam; Terčak, Ukradeni otroci, str. 74, 101, 134.107 L. Penič, nav. d., str. 158–160, 162.


pošiljali tudi nemške državljane na preklic. Nazadnje, od januarja do aprila 1945 so v Strnišče vodili delovno sposobne aretirance z list, ki so jih sestavili po poteče-nem roku amnestije za pripadnike narodnoosvobodil-nega gibanja; bili so to sorodniki tistih, ki se amnestiji niso odzvali. Po ocenah je bilo v obeh letih v taborišču v Strnišču okoli 1.400 moških in 500 žensk.108

Zapori na italijanskem okupacijskem območju

Italijanska okupacijska uprava je na območju, ki je maja 1941 postalo anektirana Ljubljanska pokraji-na, prevzela tudi mrežo sodnih in policijskih zaporov. Odpadli pa so zaradi nove meje, ki ni sledila prejšnji upravni razdelitvi, zapori okrajnih sodišč, ki so do te-daj spadali v pristojnost ljubljanskega in novomeškega okrožnega sodišča (vsi okrajni zapori na Gorenjskem, Litija, Krško, Radeče). V pokrajini sta bila dva zapora okrožnih sodišč, v Ljubljani in Novem mestu. Oba je italijanska uprava ohranila v dotedanji funkciji in sta postala osrednja zapora v pokrajini.

Dotedanja “jetnišnica okrožnega sodišča” v Ljublja-ni, ki je stala za sodiščem na Miklošičevi cesti, je osta-la v funkciji sodnega zapora tudi še naprej. Vendar je kmalu, že po mesecu dni, maja 1941, eno krilo v njem prevzela v svojo upravo kvestura. S tem so prišli vanj zaporniki v policijskem preiskovalnem postopku. Poleg tega pa se je s tem začela delitev sicer enotnega komple-ksa zapora v več avtonomnih celot z različnim režimom. V krilo z zaporniki kvesture sčasoma slovenski pazniki niso imeli dostopa, za te jetnike pa je italijansko osebje tudi vodilo ločeno administracijo.109

Novo stopnjo v razgradnji sodnega zapora je pome-nila ustanovitev vojaškega sodnega zapora v istem po-slopju. Poseben vojaški zapor z lastno upravo, ki je so-dnemu zaporu odvzel velik del prostorov, je ustanovilo

108 L. Penič, nav. d., str. 161–162, 166.109 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 76.

54

vojaško vojno sodišče decembra 1942; delovati je začel s 1. januarjem 1943.110

Sodni zapor v Novem mestu je stal v kompleksu s sodnim poslopjem ob levem bregu Krke. Čeprav za-por okrajnega sodišča, je bil novomeški zapor bistveno manjši. Imel je 10 posamičnih celic in 14 skupnih sob, v katerih je bilo v normalnih razmerah mogoče namestiti 130 oseb, največ pa 200. Zapor je imel tudi pralnico, kuhinjo, delavnice, skladišče živil in shrambo za osebno opravo zapornikov, dve umivalnici oziroma kopalnici, eno s tuši in eno s kopalno kadjo, šolo, kapelo z zakri-stijo, celico za izolacijo bolnih, zasliševalnico, uradne prostore in prostore za bivanje paznikov.111

Zapori okrajnih sodišč so po okupaciji ostali z do-tedanjim osebjem pod upravo okrajnih sodišč. Taki za-pori so delovali spočetka v Ribnici, Kočevju, Trebnjem, Mokronogu, Kostanjevici, Črnomlju, Metliki, Vrhniki, Logatcu, Cerknici, Višnji gori in Ložu. Uporabljali so jih tudi lokalni policijski organi in oblastne institucije; v njih so prestajali kazen tudi obsojeni na krajše zaporne kazni.

V Logatcu je zapor deloval še naprej v poslopju so-dnije; imel je nekaj celic, v katere so vodile aretirance tako vojaške kot policijske oblasti.112 Sodni zapor okraj-nega sodišča v Metliki je bil v metliškem gradu v pri-tličju. V enem hodniku je bilo 6 celic in paznikovo sta-novanje. Na hodniku je bilo tudi stranišče, namenjeno jetnikom.113 Sodni zapor okrajnega sodišča na Vrhniki je bil v poslopju sodnije. Po okupaciji je ostal v pristoj-nosti sodišča, jetnike pa je vanj zapirala karabinjerska postaja in spočetka 209. karabinjerska sekcija.114

Med prejšnjimi policijskimi zapori je bil najpo-membnejši tisti v Ljubljani. Policijski zapor v Ljubljani so nasledili italijanski okupatorji od dotedanje uprave policije. Bil je na dveh lokacijah – v kletni etaži na se-

110 ARS, AS 1791, fasc. 574, dnevna poročila vojaškega zapora, 1. 1. 1943 – 7. 9. 1943.111 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo o sodnem zaporu v Novem mestu, nedat.112 ARS, AS 1775, fasc. 660/IV, poročilo poveljstva Guardia alla Frontiera 11. arma-dnemu zboru 24. 3. 1942.113 ARS, AS 1790, fasc. 144/II, zapisnik vizitacije zapora 1. 4. 1942.114 ARS, AS 1778, fasc. 258/IV; Arhiv Notranjskega muzeja Postojna, vpisna knjiga zapora Vrhnika 1941–1945.


dežu uprave policije v Bleiweisovi ulici in v Šentpetrski vojašnici njegova zunanja izpostava. Najbrž se prav na ta zapor nanaša zabeležka o približno 50 razpoložljivih mestih.115 Zapor na sedežu kvesture je imel pet celic, medtem ko je imel zapor v Šentpetrski vojašnici le sku-pne celice. Oba zapora je upravljala kvestura do konca svoje navzočnosti v Ljubljani, in sicer zapor na sedežu kvesture kot začasni, priročni zapor za obdobje zasli-ševanja, zapor v Šentpetrski vojašnici pa kot stalnejši zapor za osebe, ki jih je aretirala kvestura. Ta je dobil namesto dotedanje slovenske uprave za upravitelja ita-lijansko osebje, sicer pa se njegove dimenzije in kapaci-tete niso spremenile. Zapor je imel kapaciteto okoli 150 mest v 8 prostorih.

Večina večjih orožniških postaj, ki so jih prevzele po okupaciji karabinjerske postaje, je imela tudi prostore za pridržanje (“camera di sicurezza”), torej najnujnejše policijske zapore. V prvem nadstropju orožniške postaje v Grosupljem je bil zapor, ki so ga nato skupaj s postajo prevzeli karabinjerji.116 Prav tako je izpričan zapor v po-slopju karabinjerske postaje v Borovnici.

Kompetenca vojske v varovanju javnega reda in mi-ru se je odrazila tudi v osnovanju lastnega zapora. Po nastanitvi v Ljubljani je divizija Granatieri di Sardegna zasedla skupaj z vojašnico tudi nekdanji garnizijski za-por v vojašnici poveljstva Dravske divizijske oblasti v Belgijski vojašnici na Taboru. Spočetka zapor za voja-štvo je postal tudi zapor za vse, ki so jih aretirale voja-ške oblasti. Sestavljen je bil iz zaporniškega trakta, v katerem so bile samice, nato pa je dobil tudi več prosto-rov v bližnjem objektu; ti so bili namenjeni zapiranju ve-čjih skupin.Zapor je deloval še nekaj dni po kapitulaciji Italije. Tudi v tem zaporu je konec leta 1942 prišlo do oblikovanja posebnega dela zapora. Ko je 1. novembra 1942 dobila Mestna varnostna straža (Guardia sicurez-za di Lubiana), ki se je oblikovala iz ljubljanske čete MVAC, pravico do policijske oblasti v Ljubljani, so ji na-mreč dodelili tudi en trakt v vojaškem zaporu v Belgijski kasarni v samostojno upravo. Zapor avtonomnega tipa

115 ARS, AS 1796, fasc. 1/IV, zabeležka, nedat.116 Jože Vidic: Po sledovih črne roke. Ljubljana 1975, str. 525.

56

v sklopu vojaškega zapora so izgubili po protestih viso-kega komisarja sredi aprila 1943.117

Četrti večji zapor v Ljubljani je v svojem nastanišču v Srednji tehnični šoli uredilo poveljstvo črnih srajc v le-tu 1942. Za zapornike so namenili več velikih prostorov, najbrž učilnic, v prvem nadstropju, poleg tega je bilo nekaj upravnih prostorov, kjer so jetnike popisovali in preverjali. Zasliševalnica je bila v kleti. V velikih soba-nah, kjer je bilo po več desetin zapornikov, so bili tudi stražarji.118

Za zapore v Ljubljanski pokrajini je značilno, da jih je v veliko večji meri prizadelo menjavanje oblasti nad določenimi teritoriji, zlasti tiste, ki so bili v manjših cen-trih. Le zapori v Ljubljani in središčih ob železniški progi proti Trstu so lahko delovali celotno obdobje vojne. Ve-čina ostalih zaporov je bila v svojem delovanju prizadeta zaradi prostovoljnega ali prisilnega umika okupacijskih sil ali partizanske osvojitve krajev, tako leta 1942 Lož, Mokronog; ob italijanski kapitulaciji pa zapori v Metliki in Črnomlju (ki do konca vojne več nista prišla pod oku-patorjevo upravo), v Cerknici, Kočevju, Ribnici, Novem mestu, Trebnjem in Višnji gori. Tudi potem, ko je bila znova vzpostavljena okupacijska oblast, so lahko zapori delovali le v omejenem obsegu, pogosto pa le kot poli-cijski ali vojaški zapori, saj se je sodna oblast obnovila le ponekod. Sodni zapor v Kočevju je po obnovitvi nem-ške oblasti oktobra 1943 spet deloval. V njem je dobila nekaj celic na voljo tudi policijska oblast, podružnica izpostave varnostne policije in varnostne službe, ki je delovala v Kočevju.119

Za Ljubljansko pokrajino so bili značilni tudi števil-ni zapori vojaških enot v njihovih postojankah, zlasti v obdobju, ko je vojska imela tudi policijsko oblast. Zaradi razpadanja civilne oblasti med vojaškimi operacijami je bila vojaška postojanka pogosto edina delujoča okupa-cijska oblast. Zapori so bili v improviziranih prostorih v okviru utrjenih vojaških postojank, ki so v take tudi bili

117 Franček Saje: Belogardizem. 2. dop. izd. Ljubljana 1952, str. 483–493.118 ARS, AS 1769, šk. 1/I, Franc Novak, Dnevnik; Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 210–214.119 ARS, AS 1931, 104-67, KDS Bled, izpostava Ljubljana, podružnica Kočevje, str. 2 (rekonstrukcija).


preurejeni iz zgradb, ki so bile zgrajene za druge name-ne (šole, župnišča, zasebne stavbe, upravne zgradbe). Zapori so bili pogosto v kletnih prostorih teh zgradb.

Številne take improvizirane zapore so si napravile tudi postojanke MVAC pred kapitulacijo Italije, kot po-stojanke Slovenskega domobranstva v obdobju 1943–1944. V oporišču Legije smrti v Stopičah je bil zapor v kleti ene od hiš, t.i. Murnovi kleti.120 V okolici Novega mesta so bili taki zapori v Dolenji Brezovici pri Šentjer-neju, Beli Cerkvi.121 V kleti postojanke na Barju je bil v letih 1943–1944 zapor, kamor je posadka zapirala oko-liško prebivalstvo, predvsem sodelavce NOB.122 V domo-branski postojanki v Črnem vrhu je bil v letu 1944 zapor v kleti neke hiše v vasi.123 Najbolj razvpit tak zapor, ki je deloval tako v času italijanske kot nemške okupacije, je bil v postojanki v okolici Ljubljane, pri cerkvi Sv. Urha nad Dobrunjami. V celico je bil spremenjen en prostor v kleti mežnarije v okviru postojanke.124

Zapori na Primorskem

Vojni čas sprva ni vplival na večje spremembe v mreži zaporov na Primorskem. Spremenila se je delno le njihova vloga, saj so zapori ob železniški progi Lju-bljana – Trst morali oskrbovati tudi prevoze jetnikov iz Ljubljanske pokrajine v Italijo. Zlasti je ta nova vloga zadevala zapore v Postojni, Kopru in Trstu.

Osrednja sodna zapora sta bila sodna zapora v Gori-ci in Trstu. V Trstu je deloval na več lokacijah. Največji je bil sodni zapor Coroneo za sodno palačo v središču me-sta. Poleg tega je deloval sodni zapor Jesuiti, predelan iz samostana, kjer je bil nameščen prejšnji sodni zapor, v obdobju vojne pa so v njem bile zaprte le ženske. Oba tr-

120 Marta Štangel: Zločini Legije smrti. Slovenke v NOB, I, str. 385.121 Anton Štampohar: Novomeški zapori. Bili so zaprti, pregnani, obešeni, ustreljeni, na suženjskem delu uporni. Ljubljana 1981, str. 133 (dalje Bili so uporni).122 Jože Vidic: Po sledovih črne roke, str. 386.123 Partizanski dnevnik, II, 7. 9. 1944, št. 237, Štiri dni v domobranskem ujetni-štvu.124 Štefanija Ravnikar-Podbevšek: Sveti Urh : kronika dogodkov iz narodnoosvobo-dilne vojne. 3. dop. izdaja, Ljubljana 1978; Slavka Kastelic: Urh. Bili so uporni, str. 138, 139.

58

žaška zapora sta imela veliko zmogljivosti, saj je Coroneo imel več kot 100 skupnih in posamičnih celic.125

Zapor v Kopru je bil zgrajen namensko že okoli leta 1820. Bil je mešanega tipa, saj so bili v poslopju sodni preiskovalni zapor, zapor in kaznilnica. Imel je 128 ce-lic, 24 manjših celic in 4 podzemne celice. Kapaciteta zapora naj bi znašala 2.100 mest, kar je pomenilo, da je bil to največji zapor na slovenskem ozemlju.126 Sodni okrajni zapori so bili v Sežani, Ilirski Bistrici, Postojni, Tolminu, Čedadu. Postojnski zapor, kamor so zapirali med prevozi tudi transportirane Slovence iz Ljubljane, je bil samostojna manjša zgradba.127

Pač pa so italijanske oblasti avgusta 1942 ustano-vile improvizirana zbirna zapora za aretirane sorodnike partizanov, kjer so čakali na transport v taborišči v Itali-jo, Cairo Montenotte in Alatri di Frascetto. Za moške so tak zapor uredili v opuščeni tekstilni tovarni v Zdravšči-ni pri Sagradu, 10 km južno od Gorice, za ženske pa v samostanu v Kostanjevici pri Gorici. Zapor v Zdravščini je imel dva prostora, v pritličju veliko dvorano, v prvem nadstropju pa manjšo.128

Zapori v vzhodnem delu operacijske cone Jadransko primorje

Z novo upravno ureditvijo, uvedeno jeseni 1943, zlasti pa z razvojem različnih policijskih ustanov na območju Operacijske cone Jadransko primorje ter me-šanjem nemškega modela z dotedaj vzpostavljenimi so nastali tudi številni novi zapori.

Najmanj sprememb je doživela mreža sodnih zapo-rov. Sodna zapora v Trstu in Gorici in okrajni sodni za-pori so ostali v enaki uporabi in pod dotedanjo upravo, ki pa je doživljala tudi večja vmešavanja tako nemških pravosodnih vodilnih organov kot tudi policijskih sil.

125 Coroneo – sodni zapori v Trstu. Bili so uporni, str. 184–185; Slavka Hočevar: Ženski zapor Jezuiti v Trstu. Bili so uporni, str. 185–186.126 Vid Vremec: Koprski zapori. Jadranski koledar 1979, Trst 1979, str. 127.127 Meta Bolha: Spomini na ljubljanske zapore in konfinacijo v Abruzzih. Slovenke v NOB, I, str. 323.128 Janko Valentinčič: Zapor v Zdravščini pri Sagradu. Bili so uporni, str. 186–188.


Nov je bil zapor varnostne policije in varnostne službe, ki ga je osnoval urad komandanta varnostne policije in varnostne službe v Trstu v poslopju banke na trgu Oberdan v Trstu. Bil je v kleti zgradbe, kjer je imel sedež ta policijski organ, imel pa je namen predvsem priročnega zapora, saj so sicer jetnike vodili v bližnji sodni zapor Coroneo za sodno palačo v Trstu. Imel je 11 podzemnih celic.129 Tudi drugi policijski organi so osno-vali svoje priročne policijske zapore. Slovenski narodni varnostni zbor je po ustalitvi v Trstu osnoval svoj zapor v stavbi na ulici Monfort 8 v IV. nadstropju, vodil pa naj bi ga pomočnik v štabu polkovnika Kokalja tajni policist Ivan Poljšak oziroma njegov naslednik poročnik Anton Lipovšek. V zaporu so bili aretiranci SNVZ in tudi sami pripadniki SNVZ.130

V Rižarni, koncentracijskem taborišču v predme-stju Trsta, ki je bilo v opuščeni luščilnici riža, je bil ure-jen tudi notranji zapor. Prostori za zapiranje so bili na drugem dvorišču v stavbi levo od vhoda. Imeli so sku-pne celice, velike sobane, v katere so zapirali predvsem tiste, ki so jih nato odvažali v koncentracijska taborišča v Nemčiji, in v pritličju, kjer je bil urejen poseben odde-lek z manjšimi celicami. Imel je 17 celic v izmeri 2 x 1,2 m z dvema pogradoma v vsaki. Ta trakt je bil naknadno dograjen, graditi so ga morali zaporniki sami.131

V Ljubljanski pokrajini so novi policijski organi pre-vzeli dotedanje zapore, v kolikor so obvladali pokrajino. Sodni zapor v Ljubljani je prevzel uradnik tajne državne policije že 9. septembra 1943, ki je za začasnega upra-vitelja postavil dotedanjega komandanta italijanskega vojaškega sodnega zapora Wladimira Francinija.132 Z od-hodom osebja in vodje nekaj dni pozneje je vojaški zapor vojaškega vojnega sodišča je prenehal obstajati.

V nadaljevanju je zapor okrožnega sodišča imel na razpolago predvsem nemški okupator. Vanj pa so začele voditi nemške policijske in vojaške sile svoje aretirance.

129 Partizanski dnevnik, II, 19. 12. 1944, št. 337, Tržaško pismo.130 ARS, AS 220, fasc. 12/158, seznam DMB in policije na Primorskem.131 Tone Ferenc: Koncentracijsko taborišče Rižarna v Trstu. Bili so uporni, str. 103–104; Ferruccio Fölkel: Rižarna vrata v smrt; Nacistično taborišče pri Trstu. Trst 1990, str. 23132 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, zapisnik vizitacije zapora 10. 9. 1943.

60

Zapor je spet postal mešan, s policijskimi in sodnimi zaporniki. Tudi nemško oblastvo je postopoma izvedlo popolno ločitev med sodnim in lastnim policijskim za-porom, ki sta oba bila v isti stavbi in z eno upravo. Ker je bilo tako stanje konfliktno, je zlasti nadzornik zapo-ra Waldemar Simon težil, da bi se zapor razdelil tudi prostorsko med obe upravi. Nemška policija (izpostava varnostne policije in varnostne službe) je junija 1944 pritisnila na pokrajinskega svetovalca za pravosodje dr. Kurta Messinerja, da je delitev zapora odobril, očitno ob posvetu z ravnateljem Jankom Spreitzerjem.133 Ni jasno, kaj je glede dinamike te delitve dr. Messiner povedal ravnatelju sodnega zapora, a ta je bil presenečen, ko je nemška policija 24. junija zasedla prvo, drugo in tretje nadstropje poslopja. Po njegovi inačici poteka dogodkov je šele 21. junija dobil ukaz o popolni delitvi jetnišnice med oddelek za sodne jetnike in oddelek za policijske zapornike pod nemško upravo, ki naj bi bila popolna, razen kuhinje in pekarne, ki ju ni bilo mogoče razdeliti, in sta pripadli sodnemu zaporu.134

Nemška policija je torej zasedla tri nadstropja za-pora, vključno z upravnimi prostori. Izprazniti so morali tudi štiri celice v pritličju. Osebju sodnega zapora je bil tudi preprečen dostop v nemški del zapora, poleg tega pa so jim odvzeli tudi orožje; smeli so obdržati le 3 pi-štole in 2 puški. Tako je imel zapor za sodne jetnike le še 78 mest v celicah, vanje pa so morali stisniti 118 za-pornikov. Še težje je bilo celice porazdeliti med ženski in moški oddelek, bolnike, ambulanto, seliti pa so morali tudi dve delavnici in skladišča.135

Odtlej dalje je bila uprava obeh delov zapora loče-na, vendar je še vedno prihajalo do napetosti v odnosih med obema upravama, saj ni bilo urejeno tudi ločeno oskrbovanje in financiranje. Obe upravi in njima podre-jeni zaporniki sta namreč črpali iz istega “pravosodnega kredita”, torej proračunske vsote, ki jo je zaporu dode-

133 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, dopis svetovalca za pravosodje predsedniku apelacij-skega sodišča 15. 6. 1944.134 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo ravnatelja predsedstvu okrožnega sodišča 19. 12. 1944.135 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo ravnatelja predsedstvu okrožnega sodišča 19. 12. 1944.


ljevala pokrajinska uprava. Ravnatelj je predlagal, da bi bodisi dosegli delitev te proračunske vsote v dve po-stavki, bodisi da bi policijski zapor financirali posebej. V letu 1945 naj bi iz proračunske postavke pravosod-ja krili le hrano in kruh za vse zapornike ter elektriko in kurjavo za vso stavbo. Delitev dotedanjega enotnega ženskega oddelka, ki je tudi bila ena od spornih točk, pa je bila izpeljana šele jeseni 1944, ko so se sodne jetnice skupaj s paznicami preselile v pritličje.136 Tako stanje je ostalo do konca vojne.

Policijski zapor v Ljubljani na obeh omenjenih lo-kacijah je prevzela uprava policije. V vmesnem obdobju sta oba služila kot zapor različnim policijskim enotam, nemškim in celo italijanskim, dokler so te še bile v Lju-bljani. Policijski zapor v Šentpetrski kasarni se je po kapitulaciji Italije skoraj izpraznil. Vodili so ga slovenski orožniki, ki so tudi po kapitulaciji ostali v službi, saj so v vojašnici imeli tudi sedež. Po ustanovitvi Uprave policije v Ljubljani in Policijskega varnostnega zbora je upravo zapora prevzel slednji, skupaj z jetniškim bolniškim od-delkom. 16. novembra 1943 je Policijski varnostni zbor dobil v upravo tudi dotedanji vojaški zapor v Belgijski kasarni, ki se je s tem spremenil v policijski zapor.137 Policijski zapor na sedežu Uprave policije v Bleiweisovi ulici je prevzela Uprava policije, predvsem ga je upora-bljal njen politični oddelek.

Policijski zapor so po italijanski kapitulaciji nem-ške in domače kolaborantske oblasti po predhodni pre-ureditvi januarja 1944 preselile v poslopje t. i. Prisilne delavnice na Poljanskem nasipu; v poslopje se je prese-lila tudi uprava policijskega zapora. Zapor je imel poleg zaporniških prostorov v glavnem poslopju zaporne celi-ce tudi v sosednjem poslopju (na Povšetovi ulici) in kle-tni, podzemni trakt, ki je bil na novo urejen in je služil za zapor za posebno pomembne jetnike in je imel tudi zasliševalnico. Od ostalega dela zapora so ga ločevala posebna rešetkasta vrata s posebno stražo.138

136 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo ravnatelja 17. 8. 1944, poročilo ravnatelja predsedstvu apelacijskega sodišča 18. 4. 1945.137 ARS, AS 1876, fasc. 76/IV, naredba št. 1 poveljnika PVZ; fasc. 85, dnevni raporti jetnikov.138 Angela Vode: Skriti spomin. Ljubljana 2005, str. 103.

62

Zapori na madžarskem okupacijskem območju

Zapor okrožnega sodišča v Murski Soboti je postal zapor policijskega komisariata. Bil je v Szaparijevem gradu, dotedanjem okrožnem zaporu, ki je bil že pred vojno v slabem stanju in so ga jugoslovanske pravoso-dne oblasti načrtovale kot najnujnejšo novogradnjo.139 Kmalu je postal pretesen in oblasti so ga dopolnile z zaporom v prostorih bivše pivnice. Videti je, da so tja za-pirali le moške jetnike. Znano je, da je bil tudi v Lendavi zapor.140 Izpričan je tudi zasilni zapor v neki kleti izmere 4x2 metra v Puževcih.141 Zasilne prostore za pridržanje so imele tudi žandarmerijske postaje.

V Čakovcu je bil zapor v starem gradu, njegove raz-sežnosti niso znane, morale pa so biti znatne, saj so tja prignali jeseni 1944 naenkrat okoli 150 aretiranih.142 Mnoge aretirane so po preiskovalnem postopku vodili v zapor v Szombathely, kjer so bili tako zapori okrožnega sodišča oziroma vojaški zapor. Nekatere pa so v zapor v Szombathely vodili na preiskovalni postopek.143 V enake namene je služil tudi zapor okrožnega sodišča v Peču-ju, ki je bilo pristojno za Medjimurje in sploh županijo Zala.

Zapori na Koroškem

Na Koroškem je ostala med vojno nedotaknjena mreža zaporov, ki je obsegala predvsem sodne zapore.

139 Prim V. Golia: Slovensko pravosodje ob 20 letnici Jugoslavije. Spominski zbornik Slovenije; Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, str. 147.140 Ferdo Godina, Prekmurje 1941–1945 : prispevek k zgodovini NOB. 2. dop. izdaja. Murska Sobota 1980 (dalje Godina, Prekmurje), str. 79; Štefan Kuhar: Zapori in taborišča za Prekmurce. TV 15, XII, 17. 10. 1974, št. 41.141 ARS, AS 1550, šk. 28, gradivo komisije za zbiranje spominskega materiala iz NOB pri OOZB Murska Sobota (1960), izjava Matije Vugrinc; Godina, Prekmurje, str. 79.142 ARS, AS 1550, šk. 28, gradivo komisije za zbiranje spominskega materiala iz NOB pri OO ZB Murska Sobota (1960), izjava Terezije Hedžet, Franca Ceroviča, Gabrijela Krznar.143 Godina, Prekmurje, str. 61, 219–289; ARS, AS 1550, šk. 28, gradivo komisije za zbiranje spominskega materiala iz NOB pri OOZB Murska Sobota (1960), izjava Ahčina.


Sodni zapor deželnega sodišča je bil v Celovcu.144 okraj-ni pa na sedežih okrajnih sodišč: Velikovcu z izposta-vama v Železni Kapli in Dobrli vesi, Pliberku, Velikov-cu, Rožeku, Beljaku, Celovcu z izpostavo v Borovljah.145 Nekatere izpostave so bile jeseni 1944 ukinjene, ni pa jasno, ali se je to zgodilo tudi z zapori. Glede na situacijo na Štajerskem je ta domneva verjetna. Tajna državna policija je v Celovcu imela tudi lasten zapor, manjšega na svojem sedežu v gradu na Paradaiserstrasse, večje-ga pa v celotnem drugem nadstropju zapora deželnega sodišča.146

Zapori za slovenske jetnike zunaj slovenskega etničnega območja in njegove neposredne okolice

Ker je slovensko ozemlje z okupacijo postalo del ob-močij državnih sistemov za prestajanje zapornih kazni Italije, Nemčije in Madžarske, so bili mnogi zaporniki odvedeni na prestajanje kazni v zavode zunaj sloven-skega območja oziroma njegovega obrobja. Nemogoče je zajeti vse kazenske zavode, kjer so bili slovenski zapor-niki zaprti, saj so jih neprestana premeščanja, zlasti v italijanskih zaporih in kaznilnicah, postopoma povsem premešala. Podati je mogoče le pregled zavodov, kjer so bile skupine zapornikov s slovenskega etničnega obmo-čja. Pri tem velja, da so o razporeditvi obsojencev in ob-segu prestajanj kazni odločali vodilni pravosodni orga-ni, zavisela pa je od sistema prestajanja kazni, ki so ga uvedli posamezni okupatorji.

144 Prim. Dragica Bemova: V gestapovskih ječah. Koroška v borbi : spomini na osvo-bodilno borbo v slovenski Koroški. Celovec 1951, str. 164–168.145 Die Gerichtsorganisation des Deutschen Reiches vom 1. Januar 1944, str. 17; Leta trpljenja v taboriščih. Koledar za prestopno leto 1964, str. 62.146 Prim. Dragica Bemova: V gestapovskih ječah. Koroška v borbi : spomini na osvo-bodilno borbo v slovenski Koroški, str. 163; Tone Ferenc: Gestapo v Sloveniji. V: Rupert Butler: Ilustrirana zgodovina Gestapa. Murska Sobota 1998, str. 207.

64

Kaznilnice in sodni zapori v Italiji

Kot na območju Julijske krajine je tudi v preosta-lem delu Italije obstajalo dvoje vrst kazenskih zavodov. Sodni zapori so bili postavljeni v vseh pokrajinskih sre-diščih oziroma v sodnih okoliših. V kolikor nad njimi niso imele nekaterih pristojnosti pravosodne institucije, ki so jim pripadale, so sodili tovrstni zapori pod poseb-no upravo v okviru ministrstva za pravosodje, upravo za sodne zapore. Kaznilnice pa so sestavljale enoten, spe-cializiran sistem, ki ga je upravljala generalna direkcija za kazenske in poboljševalne zavode v okviru pravoso-dnega ministrstva v Rimu.147

Že kmalu po priključitvi Ljubljanske pokrajine h Kraljevini Italiji se je začelo premeščanje jetnikov v za-pore in kaznilnice na starem državnem ozemlju, saj so oblasti želele vsaj delno izprazniti že tako ne dovoljšnje zmogljivosti zaporov v Ljubljanski pokrajini. Italijanske oblasti so ocenjevale, da imajo v Ljubljanski pokrajini le malo oziroma premalo zaporniških zmogljivosti, saj je bilo v obeh zaporih, na katera so predvsem računali, 480 normiranih mest. V obeh okrožnih zaporih pa je bilo le malo razpoložljivih mest. Na italijanskem okupa-cijskem območju tudi ni ostal noben od dveh samostoj-nih kazenskih zavodov, ki sta stala v Dravski banovini, kamor bi lahko oddali obsojene na daljše zaporne kazni. Oddaja na daljše zaporne kazni obsojenih v kaznilnice ni delovala že pred vojno, saj je bilo nekaj obsojenih, ki so bili obsojeni v letih 1939–1941 tudi na daljše zapor-ne kazni kot 5 let zapora oziroma 18 mesecev robije, kar je bila načelna meja za oddajo zapornika; najbrž so v zaporih čakali na potek prizivnega postopka.148

Tako se je italijanska okupacijska oblast znašla pred nalogo, da zapore izprazni. Visoki komisar je žejulija 1941 posredoval, da je ministrstvo za pravosod-je, v katerega pristojnost so spadali kazenski zavodi, odobrilo odvoz kaznjencev v kazenske zavode v “stare

147 Le prison en Italie, str. 27. Direkcija je bila ustanovljena leta 1922, naslednje leto pa je prešla iz pristojnosti notranjega minstrstva v pristojnost pravosodnega ministrstva.148 Prim. ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo ravnatelja predsedstvu apelacijskega sodišča 10. 8. 1943.


pokrajine” in našlo v prvem trenutku prosta mesta v kazenskih zavodih v Alessandrii, Padovi in Kopru, in sicer 200 mest, po 50 v Padovi in Kopru, 100 pa v Ales-sandrii.149

Izpraznitev zaporov je zadevala tudi sodne jetnike, ki so bili obsojeni na krajše zaporne kazni. Sredi avgu-sta 1941 jih je bilo še 103, ki so prestajali kazni od dveh mesecev do več kot dveh let. Po ukazu o izpraznitvi za-pora je ravnatelj zapora pripravil seznam 44 jetnikov, ki jih je nameraval oddati v zapor v Koper, preostale pa je želel obdržati v Ljubljani, saj naj bi bili nujno potrebni za nemoteno delovanje zapora.150

Ko je začelo poslovati vojaško vojno sodišče v Lju-bljani, so začele oblasti obsojence na daljše zaporne ka-zni pošiljati v kaznilnico v Alessandrio, kjer so čakali na dokončno razporeditev v enega od kazenskih zavo-dov. Ta kaznilnica je bila v prvih štirih mesecih delova-nja vojaškega vojnega sodišča centralna ustanova, od koder je direkcija za kazenske in poboljševalne zavode razporejala jetnike na prestajanje kazni v druge zavode. Razpoložljivo kvoto stotih zapornikov je sodišče, kot ka-že, izpolnilo marca 1942, saj so nato jetnike prevažali v zapor v Kopru.151

Toda s tem problem ni bil rešen, začelo se je nabirati vedno več obsojenih pred vojaškim vojnim sodiščem, ki jih je bilo treba odpeljati v kazenske zavode v Italijo, saj so po mnenju oblasti predstavljali na območju pokrajine prevelik varnostni problem. Že spomladi so začele poli-cijske oblasti poizvedovati pri omenjenih treh kazenskih zavodih po novih prostih mestih. Vendar je kaznilnica Alessandria vztrajno odklanjala, da bi sprejela še ka-kega jetnika, češ da je povsem zasedena.152 Ko se je 12. maja 1942 kvestor ponovno obrnil na omenjene tri ka-znilnice, je le kaznilnica v Padovi izrazila pripravljenost, da sprejme 10 kaznjencev moškega spola.153

149 ARS, AS 1796, fasc. 1/IV, dopis kvestorja sodniku N. Tramontani 8. 8. 1941; dopis pravosodnega ministrstva 26. 7. 1941.150 ARS, AS 1796, fasc. 1/IV, dopis predstojništva zapora 18. 8. 1941.151 ARS, AS 1791, fasc. 532, 533; AS 1753, fasc. 3, knjiga transportov I.152 ARS, AS 1796, fasc. 1/II, telegrami kvestorja 25. 3. in 22. 4. 1942, telegrami kaznilnice Alessandria 26. 3. in 24. 4. 1942.153 ARS, AS 1796, fasc. 1/II, telegram podkvestorja 12. 5. 1942, telegrami kaznilnice Padova 14. 5. 1942, Koper in Alessandria 15. 5. 1942.

66

Kdaj je ministrstvo za pravosodje razširilo seznam zavodov, v katere so odvažali obsojene jetnike iz Lju-bljanske pokrajine, na kaznilnici Castelfranco in Anco-no, ni jasno, moralo pa je biti v začetku poletja 1942, ko so pred ofenzivo praznili zapore v pokrajini. Jeseni 1942 je kvestura ponovno iskala prosta mesta v kaznilnicah v Italiji. Prvotnim trem zavodom je bila pri poizvedova-nju pridružena še kaznilnica v Castelfrancu d’Emilia in Ancona. Kvestorju je uspelo v tem krogu iskanja novih kapacitet doseči novih 80 prostih mest (10 Padova, 20 Koper, 30 Castelfranco, 20 Ancona).154

Italijansko pravosodno ministrstvo se je v tem tre-nutku, ko je šlo za nujno potreben prostor, odločilo za delno izpraznitev nekaterih zaporov in kaznilnic in torej koncentracijo jetnikov iz Ljubljanske pokrajine v zgolj nekatere zavode: Alessandrio, Koper in Benetke. Sistem ločenega nameščanja zapornikov iz Ljubljanske pokraji-ne (že prej oziroma istočasno je bil v veljavi za zapornike iz Črne gore in Dalmacije) se je obdržal vse obdobje do kapitulacije Italije, čeprav zaradi številčnosti in stalnih premeščanj kaznjencev ni mogel biti dosledno izvajan. V tem premeščanju jetnikov v kazenske zavode v Italijo je imel prav posebno vlogo zapor v Kopru, kamor so za-radi njegovih velikih kapacitet odvažali tudi mnoge za-pornike, ki so bili še v preiskovalnem postopku, pa tudi tiste, ki so bili namenjeni v konfinacijo.

Iz teh osnovnih štirih kazenskih zavodov je gene-ralna direkcija za kazenske in poboljševalne zavode še dalje premeščala zapornike, bodisi v namembne kazen-ske zavode, zaradi kazenskih premestitev, zaradi zdra-vljenja. Po letu in pol od prvega transporta poslanih obsojencev vojaškega vojnega sodišča, so bili obsojenci razporejeni že v okoli 50 kazenskih zavodov:– bili so v sodnih zaporih: Ancona, Ascoli Piceno (For-

te Malatesta), L’Aquila, Benevento, Firenze (moški in ženski sodni zapor), Bologna, Campobasso, Ma-tera, Lanciano, Novi Ligure, Casale Monferato, Pi-

154 ARS, AS 1796, fasc. 1/II, osnutek telegrama kvesture Ljubljana 25. 9. 1942, telegrami kazninic Padova, Koper, Alessandria 26. 9. 1942, kaznilnic Castelfranco in Ancona 27. 9. 1942.


sa, Lucera, Roveretto, Sicura, Trento, Urbino, Vi-dem, Benetke in Vicenza;155

– bili so v samostojnih kazenskih zavodih (casa pena-le): Alghero, Badia di Sulmone, Aquila, Chomochio-Ferrara, Fossano, Fossombrone, San Giminiano, Perugia, Portolongone, Porto Clementino-Tarqui-nia, Rocca di Spoleto, Parma, Mastio di Volterra,156 Padova, Lucca, Rovigo, Trani, Trst, Verona, Viter-bo;

– bili so poleg tega v posebnih kaznilnicah in zavodih: robijašnici (Casa di reclusione) Ancona, ženski ro-bijašnici Benetke, bolniški kaznilnici Turi di Bari, kraljevem popravnem domu Arigliano, kaznilnici za mladoletne v Pesaru, sodnem sanatoriju Pianosa, kaznilnici za obsojene na dosmrtno ječo San Stefa-no di Ventotene.157

Poglavitne ženske kaznilnice, v katere so vodili za-pornice iz Ljubljanske pokrajine, pa tudi iz Julijske kra-jine, so bile ženske kaznilnice v Benetkah, Fossombro-neju, Peruggii, Traniju. Prvi dve jetnici sta bili odpeljani v kaznilnico v Alessandrii in sicer februarja 1942, ven-dar so ju že po mesecu dni prestavili v Benetke.158

Prva kaznilnica, v katero so privedli na prestajanje kazni obsojenke iz Ljubljanske pokrajine in sicer marca 1942, je bila kaznilnica na otočku Guidecca v Benetkah (Casa penale feminile Giudecca). Nahajala se je v nek-danjem samostanu. Kompleks je bil s treh strani obdan z visokim zidom, tri stranice je oblivalo morje. Znotraj zidov je bilo veliko centralno dvorišče. Kaznilnica je bila urejena v velike dnevne in nočne prostore, ‘scuole’ in ‘dormitorije’, poleg tega so bile še manjše sobe (cameret-te) in temnice v kleti.159

155 ARS, AS 1791, fasc. 580/VII, seznam kaznilnic in obsojencev.156 V dopisovanju leta 1944 je kazenski zavod uvrščen med robijašnice (casa di re-clusione), torej med strožje zavode. Prim. ARS, AS 1752, fasc. 7/I, dopis robijašnice Volterra 10. 3. 1944.157 ARS, AS 1791, fasc. 580/VII, seznam kaznilnic in obsojencev. Prim. tudi ARS, AS 1752, fasc. 1/I, Sodni zapori in jetnišnice, Seznam jetnišnic in obsojencev, Carceri giudiziarie, Case penali.158 Od ječe do ječe : Jugoslovanke v kaznilnicah fašistične Italije 1941–1944. Lju-bljana 1985, str. 35 (dalje Od ječe do ječe). Obsojenke iz Črne Gore naj bi najprej, že od oktobra 1941, zapirali v zaporu v Neaplju.159 Od ječe do ječe, str. 30–31.

68

Zelo številne so bile jetnice v kaznilnici Fossom-brone, v provinci Pesaro pri Riminiju. Kaznilnica je bila celičnega sistema; imela je okoli 350 samic za ločeno prestajanje kazni. Celice so bile razporejene v treh kri-lih v pritličju in dveh nadstropjih, kazenske celice pa so bile v kleti v dveh nadstropjih. Vsa tri krila je povezovala okrogla rotunda.

Kaznilnice v Nemčiji

Slovensko prebivalstvo z okupiranega območja je bilo le v majhni meri odvedeno v kaznilnice in zapore zunaj širšega območja Slovenije. Edina izjema sta bila dva transporta obsojenih jetnikov, političnih in krimi-nalnih, iz Begunj avgusta 1944. 19. avgusta je bila od-peljana skupina 46 žensk v kazenski zavod Aichach pri Augsburgu, pozneje pa je bila odpeljana skupina vsaj 69 moških kriminalnih in političnih zapornikov v ka-znilnico Kassel-Wehlheiden.160

Marsikateri zapornik slovenske narodnosti, pove-čini so to bili že pred vojno izseljeni ali tisti, ki so med vojno bili na delu v rajhu, je bil tudi v zaporih in kaznil-nicah po avstrijskem delu Nemčije: Windisch Garsten, Stein, Gradec, Dunaj.

Zapori in kaznilnice na Madžarskem

Slovenci iz Prekmurja so bili zaradi okupacijske-ga statusa najprej podrejeni vojaškemu pravosodju in s tem tudi vojaškim zapornim ustanovam. Kaznilnici, v katerih so prestajali kazni politični zaporniki, sta bili osrednja vojaška kaznilnica v Budimpešti, kjer so bi-li zaprti obsojenci iz leta 1941 z najdaljšimi zapornimi kaznimi in zapor v Vácu, ki je bil civilna jetnišnica, v kateri so prevladovali kriminalni jetniki.161

160 Marica Brejc: Zapor v Aichachu. TV 15, XVIII, 12. 6. 1980, št. 24; Šinkovec, Begunje, str. 179–180.161 Godina, Prekmurje, str. 85, 94–95; ARS, AS 1550, šk. 28, pismo Justine Banič, 22. 9. 1953.


Centralni vojaški zapor v Budimpešti (Kazenska ustanova poveljstva Madžarskega kraljevskega prvega domobranskega korpusa) Margit Köruti fegyház je bil v bližini zgradbe vojaškega sodišča. V štirinadstropni zgradbi je bilo okoli 250 mest za zapornike. Novembra 1941 so vanj privedli prve jugoslovanske politične jetni-ke, med njimi tudi pet obsojenih na procesu 29. oktobra v Murski Soboti. Sredi leta 1942 jih je bilo že okoli 150. Novembra 1942 so jih del poslali v kazenske čete, del v kaznilnico v Segedin, februarja in maja 1942 pa okoli 110 v Vác. Kar jih je ostalo, so bili leta 1944 prepeljani v Szombathely, kjer so odstranjevali z ulic ruševine in neeksplodirane bombe.162 Ženske, vendar tudi moški, so bili v Budimpešti sprva zaprti v Madžarskem kralje-vem vojaškem zaporu v Kontijevi ulici. Za zapor so bile značilne ozke celice in hodniki s številnimi vmesnimi re-šetkastimi vrati. Stražno osebje so bili vojaki, zato je bil režim mnogo strožji. Prvi jugoslovanski jetniki in jetnice so prišli oktobra 1941. Ženske, okoli 60 po številu, so odpeljali v žensko kaznilnico v Marianostri septembra 1942.163

Državna kaznilnica za ženske v Marianostri (30 km od Váca) je bila osrednja ženska kaznilnica, ustanovlje-na 1858. Nastanjena je bila v obnovljenem samostanu, upravljale pa so jo sestre reda sv. Vincencija Pavelskega (bilo jih je okoli 60) na osnovi pogodbe z državo. Stražno osebje je sestavljalo okoli 30 moških. Kapaciteta jetni-šnice je bila 340 zapornic v 68 samicah in 16 skupnih sobah, delovni oddelek pa je imel 110 samic.164

Madžarska kraljeva državna kaznilnica v Vácu je bila ena prvih na Ogrskem. Stala je na obali Donave. Leta 1935 je imela 198 samic in 116 skupnih celic. V kaznilnici je bilo prostora za 850 jetnikov, povečini so v njej bili kriminalni zaporniki, obsojeni na dolgoletne kazni, pa tudi politični jetniki. Med drugo svetovno voj-no je bilo v kaznilnici zaprtih okoli 250 obsojencev iz okupiranih jugoslovanskih območij, povečini iz Bačke.

162 Vladislav Rotbart: Jugoslaveni u mađarskim zatvorima i logorima 1941–1945. Novi Sad 1988 (dalje Rotbart, Mađarski zatvori), str. 140–141.163 Rotbart, Mađarski zatvori, str. 141.164 Prav tam, str. 139.

70

Septembra 1944 so jih privedli še okoli 100 iz zapora v Segedinu. 28. septembra 1944 so bili vsi politični za-porniki odvedeni v vojaško kaznilnico v trdnjavi Koma-rom (Komarno), odkoder so jih nemške oblasti odvedle v koncentracijska taborišča. Kriminalni jetniki so bili vsi izpuščeni v začetku decembra 1944, nekaj dni preden so v Vac vkorakale enote Rdeče armade.165

Pozneje, leta 1944 in 1945 so obsojence vodili v kaznilnico v Kögido pri Szopronu (tudi Sopronkögido), ker je bil dovolj na zahodu, da je bil še nekaj časa va-ren pred Rdečo armado. Kaznilnica je zmogla okoli 500 mest.166

165 Prav tam, str. 138; Štefan Horvat: V madžarskih zaporih. Borec, XIV, 1963, št. 3, str. 130–134.166 ARS, AS 1550, šk. 28, gradivo komisije za zbiranje spominskega materiala iz NOB pri OOZB Murska Sobota (1960), izjava Nemca, str. 7.


Neposredno po okupaciji so okupatorji prevzeli skupaj z drugimi deli dotedanje uprave tudi osebje ka-zenskih zavodov, v kolikor je seveda bilo na svojih služ-benih mestih, saj je bilo nekaj paznikov vpoklicanih v jugoslovansko vojsko in ujetih.

Na nemškem okupacijskem območju so prevzeli osebje pravosodnih ustanov, tudi paznike, sprva politič-ni komisarji. Ponekod so tudi pripadniki tajne državne policije provizorično nastavili dotedanje paznike, da so vodili zapore, kamor so vodili aretirane v prvih dneh. Po-ložaj je uredil prevzem vseh zaporov v okviru pravosodja v pristojnost pooblaščenca za nekatere pravne zadeve pri šefu civilne uprave. Ta je sicer imel predvsem nalo-go, da je likvidiral sodišča in prevzel njihovo lastnino, vendar pa je s tem prevzel tudi zapore in njihovo osebje. Dokončno je njihov položaj uredil prevzem zaporov v pristojnost Višjega deželnega sodišča v Gradcu oziroma Državne pravosodne uprave (Reichsjustizverwaltung).

Bolj odločna je bila nemška okupacijska uprava pri vodilnem osebju zaporov. Nemški okupator je upravni-ka mariborske jetnišnice odstranil že 30. aprila 1941, namesto njega pa kot začasnega upravitelja postavil Rudolfa Sertića, ki je 1. maja izdal dotedanjemu uprav-niku odpustnico. Uprava kazenskih zavodov je tedaj bila še v rokah šefov civilne uprave. Pravosodno ministrstvo (oziroma njegova Državna pravosodna uprava) je pre-vzelo v upravljanje najprej kaznilnico v Mariboru. 9. ju-lija 1941 jo je prevzel kot imenovani predstojnik vladni

Uprava in osebje zaporov

72

svetnik dr. Otto Emmerich z namestnikom upravnim nadinšpektorjem ing. Emanuelom Vuckovicem. Ostalo osebje je bilo prevzeto, vključno z dotedanjim komisa-ričnim upravnikom Sertićem.167 Oba okrožna zapora na Spodnjem Štajerskem skupaj z osebjem je Državna pra-vosodna uprava prevzela v juliju 1941.168

V Celju je postal predstojnik zapora upravni nadin-špektor Julius Meier.169 V mariborskih sodnih zaporih je vodil sodni zapor najbrž namestnik dr. Emmericha, saj sta bila oba zavoda pod skupno upravo. V letu 1943 je bil upravnik sodnega zapora v Mariboru že omenjeni Rudolf Sertić, potem ko se je vrnil iz kaznilnice v Grad-cu, kamor je bil premeščen novembra 1942. Julius Meier je bil leta 1944 premeščen kot predstojnik zapo-ra v Maribor, vodenje zapora v Celju pa je prevzel ing. Vuckovic. V začetku ali sredi leta 1942 je bil imenovan za novega predstojnika obeh mariborskih zaporov vla-dni nadsvetnik Herman Dicknether, ki je na tem mestu ostal do konca vojne.170

Upravnico ženske kaznilnice v Begunjah so odsta-vili 1. maja 1941 ob prevzemu zavoda. Prvi upravnik zapora, ki je v tistem času služil za zapiranje ljudi, na-menjenih izgonu, je bil Werner Klügel. 8. maja 1941 je bil postavljen za upravnika zapora v Begunjah krimi-nalistični višji asistent Peter Glanzer, ki je ostal na tem položaju do vdaje partizanom 4. maja 1945. Tako vod-stvo potrjuje, da zapora v Begunjah ni prevzela Držav-na pravosodna uprava, pač pa je ostal pod upravo šefa civilne uprave oziroma komandanta varnostne policije in varnostne službe, ki ga je neposredno upravljal kot preiskovalni zapor.171

Italijanska okupacijska oblast je v sodnih zaporih v Ljubljanski pokrajini pustila dotedanje vodstvo zavo-dov. V Ljubljani je sodni zapor še dalje vodil dotedanji ravnatelj Janko (Ivan) Spreitzer. Njegov prvi podrejeni je bil nadzornik Anton Čamernik, šef paznikov pa Bogomir

167 Filipič, Politični zaporniki, str. 268–269, 271.168 Okupatorjevi zapori in taborišča, str. 4.169 Prim. ARS, AS 1764, dopisi predstojništva zapora, 1943.170 Filipič, politični zaporniki, str. 271.171 Šinkovec, Begunje, str. 83–85.


Lapajne.172 Za Čamernikom je bil nadzornik nekaj časa Lapajne, nato pa je bil 11. septembra 1944 aretiran in odpeljan v koncentracijsko taborišče.173 Podobno je bilo tudi v okrožnem sodnem zaporu v Novem mestu, kjer pa nimamo podrobnih podatkov, ravnatelj zapora je bil v letih 1942 do 1944 nekdanji ravnatelj celjskega okro-žnega zapora Maks Gruden.174

Pač pa je italijanska oblast imenovala posebnega delegata, ki je nadzoroval v okviru pravosodnih usta-nov tudi sodne zapore. Ker niso želeli prevzeti celotnega kazenskega zavoda, nujno pa so potrebovali zanesljiv zapor, so v svojo upravo prevzeli po en trakt, v katerem je bil italijanski upravnik v okviru skupne uprave (rav-natelja).175 V lastno upravo pa so prevzeli policijske za-pore. Upravljal jih je eden od uradnikov kvesture. Tudi policijske zapore, ki so jih v Belgijski vojašnici vzposta-vili vojaški karabinjerji, je vodil karabinjerski poročnik Vito Guariglia.176

V sodnih zaporih in jetnišnicah v Italiji je upravo vodil ravnatelj zavoda ob pomoči poveljnika paznikov. Nameščala jih je direkcija za kazenske zavode, ki je bi-la v okviru pravosodnega ministrstva in so bili njej od-govorni.177 Direktor zapora v Kopru je bil dr. Conzetto Mazzone, direktor zapora v Trstu Vincenzo Restivo.178

Ko je nemški okupator jeseni 1943 ustanovil Ope-racijsko cono Jadransko primorje, je posebej uredil tudi upravo zaporov. V splošnem je pustil dotedanje uprave, ki pa jih je podredil pooblaščenim svetovalcem za prav-ne zadeve, tako pri vrhovnem komisarju kot pri pokra-jinskih upravah. Tako so predvidoma v vseh pokrajinah razen Ljubljanski ostali dotedanji italijanski upravniki zaporov. Novoustanovljeni zapor in koncentracijsko ta-

172 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, seznam administrativnega osebja v službi pri sodnem zaporu v Lj., nedat.; seznam osebja; Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 28–35.173 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo predsedstva okrožnega sodišča 18. 4. 1945.174 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo ravnatelja predsedstvu apelacijskega sodišča 10. 8. 1944.175 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 29.176 Juš Kozak: Zbrano delo : šesta knjiga. Lesena žlica : I. Ljubljana 1993, str. 30–31 (dalje Kozak, ZD 6, Lesena žlica I).177 Le prison en Italie, str. 74.178 ARS, AS 1784, fasc. 231/II, dopisa direkcije zapora Koper 17. 8. 1943 in direk-cije zapora Trst 28. 8. 1943.

74

borišče v Rižarni v Trstu je upravljal neposredno akcij-ski oddelek Reinhardt.179

V Ljubljanski pokrajini je po odstranitvi italijan-skih oblasti zavladala delna praznina, ki jo je zapolni-la pokrajinska uprava. Ta je v sodnem zaporu pustila še dalje dotedanjega ravnatelja Janka Spreitzerja. Tisti del zapora, ki ga je prevzel okupator sam, je upravljal pripadnik ljubljanske izpostave komandanta varnostne policije in varnostne službe na Bledu Waldemar Simon. Ta je bil hkrati tudi nadzornik policijskih zaporov, ki so sicer imeli slovensko upravo; po usposobitvi policijske-ga zapora v poslopju Prisilne delavnice pa se je preselil tja in je neposredno upravo sodnega zapora prepustil podčastniku Policijskega varnostnega zbora stražmoj-stru Zamanu.180

Poveljnik policijskega zapora v Šentpetrski vojašni-ci in Belgijski kasarni v Ljubljani je bil od 18. novembra 1943 do 6. marca 1944 major Rajmund Vatovec iz Po-licijskega varnostnega zbora. Takrat ga je zamenjal kot poveljnik zapora na Poljanskem nasipu Franc Južina, ki je to funkcijo opravljal do 9. avgusta 1944; tedaj ga je zamenjal kot vršilec dolžnosti glavni stražmojster Alojzij Jenko.181 20. septembra 1944 je bil odrejen za nadzor-nika zavodov na Poljanskem nasipu, sodnega zapora v Miklošičevi in začasnega zapora v Šentjakobski šoli po-ročnik Jožef Hlebec, ki je to funkcijo imel do 9. januarja 1945, ko je bil premeščen k zračni zaščiti.182

Ko so decembra 1942 dodelili Slovenski mestni var-nostni straži policijske pristojnosti, so ji dodelili v upra-vljanje tudi eno krilo zapora v Belgijski kasarni v Lju-bljani. Upravljal ga je Tone Pipan – Gorazd Osojnik.183

179 Tone Ferenc, Koncentracijsko taborišče Rižarna v Trstu. Bili so uporni, str. 103; Ferruccio Fölkel: Rižarna vrata v smrt : nacistično taborišče pri Trstu, str. 18–19.180 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, službena beležka 12. 5. 1944.181 ARS, AS 1876, fasc. 76/IV, okrožnica PVZ št. 1, naredba št. 9 poveljnika PVZ 11. 8. 1944.182 ARS, AS 1876, fasc. 76/IV, naredbi poveljnika PVZ št. 10, 28. 9. 1944, in št. 1, 31. 1. 1945.183 Saje, Belogardizem, str. 483.


Pazniki

Večino osebja v zaporih so predstavljali pazniki, ki so bili različnega ranga in statusa, poleg tega pa še po-možni civilni uslužbenci, kot pisarniško osebje, pomo-žni delavci.

V zaporih na Štajerskem so novi predstojniki spre-jeli v službo večino dotedanjega osebja, saj ni bilo mi-sliti, da bi jih lahko nadomestili s pazniki iz avstrijsko-nemških kazenskih zavodov. Pogoj za sprejetje v službo je bilo znanje nemškega jezika in potrebna neoporeč-nost (lojalnost), ki jo je ponavadi ugotovila tajna dr-žavna policija oziroma varnostna služba. Tako je bilo po nalogu šefa civilne uprave v mariborski kaznilnici 30. aprila 1941 odpuščenih od približno 80 zaposlenih 28 nameščencev, vendar jih je komisarični upravnik 9 sprejel spet v službo, predvsem zaradi pomanjkanja osebja. Dva od zaposlenih paznikov sta bila julija, kljub prejšnji preverbi, med izgnanimi.184

Kasneje, najbrž od 1942 dalje, ko so začeli priha-jati tudi jetniki iz Avstrije, je prišlo v kaznilnico tudi več paznikov ‘iz rajha’. Tako so se oblikovale v zavodu kar tri neformalne skupine: omenjeni nemški pazniki, pronemško usmerjena skupina slovenskih paznikov, ki se je čutila ne dovolj upoštevano pri vodstvu kaznilni-ce (sestavljalo jo je do 10 paznikov) in ostali slovenski pazniki, ki so bili lojalni, a niso bili posebej navdušeni za zavzeto opravljanje službe zlasti ne proti političnim jetnikom. Nekateri od paznikov so imeli tudi stike z na-rodnoosvobodilnim gibanjem, ki so obsegali tudi obča-sna informiranja o političnih zapornikih (Janko Zemljič, Jože Hribar, Mirko Hancman).185

Nasprotja med nemškimi in pronemškimi ter slo-venskimi pazniki so se kazala tudi v službi. Kot sledi iz govora upravnika na enem od sestankov vsega osebja sredi septembra 1943, so slovenski pazniki svoj odpor demonstrirali z opuščanjem pozdrava “Heil Hitler”, kar naj bi bila dolžnost “slehernega nemškega uradnika v službi in zunaj nje”; očital jim je, da več niso privrže-

184 Filipič, Politični zaporniki, str. 268–269.185 Prim. tudi ARS, AS 220, fasc. 7(93), seznam osebja jetnišnice Maribor.

76

ni Nemčiji, da uporabljajo slovenski jezik tudi v službi. Zato naj bi tudi bilo v kolektivu veliko nesloge in raz-dvojenosti. Svoje je prispevalo k nasprotjem tudi preme-ščanje slovenskih paznikov v kazenske zavode v Avstriji in Nemčiji in dovažanje nemških na njihova mesta. Ne-kateri nemški pazniki so bili do jetnikov tudi mnogo trši in naj bi sistematično pretepali jetnike. V drugi polovici leta 1944 naj bi bil v jetnišnici že znaten del nemških paznikov.186

V celjskem zaporu je bilo v vojnem času zaposlenih med 25 in 30 nameščencev, od tega so bile tri paznice. Ni znano, koliko jih je bilo maja 1941 ob prvem prever-janju osebja odpuščenih. Struktura nameščenih je bila preprosta: 2 zaposlena na višjih delih, trije na srednjih, ostalih 25 na preprostih delih. Njihova službena name-stitev pa še dolgo po sprejetju ni bila urejena, s tem pa tudi ne službeni prejemki. Še jeseni 1941 so prejemali le začasno odmerjeno plačo v višini 100 RM mesečno. Takih je bilo v zaporu v Celju 28. Plače paznikov so leta 1941 znašale med 113 in 203 RM.187 Skoraj neverjetno zveni, da zapor ni imel nobenega pisarniškega usluž-benca. Izpadle paznike so nadomeščali z zaposlovanjem ‘pomožnih paznikov’.188 Ti so bili bodisi dotedanji slo-venski pazniki, katerih politična zanesljivost ni bila iz-kazana, bodisi novo nameščeni, ki niso imeli ustrezne izobrazbe. Novo pomožno osebje je sprejemalo državno tožilstvo v Gradcu.189

V prehodnem obdobju do redne nastavitve so bili službeni prejemki osebja zaporov na Štajerskem le pro-vizorični. Vsi državni uslužbenci Kraljevine Jugoslavije so prejeli plačo do 30. aprila 1941. V prvem obdobju privzeti uslužbenci so dobivali naknadno, v drugi po-lovici junija in v juliju plačilo za opravljeno delo. Ti so znašali za ječarja 60 RM mesečno.190 Paznik Mihael Ge-

186 Filipič, Politični zaporniki, str. 290–291, 297.187 ARS, AS 1764, m. I, dopis predstojnika zapora Celje zaporu Maribor 16. 10. 1941; m. III, seznam plač (10. 10. 1941).188 ARS, AS 1764, m. III, pregled stanja osebja zaporov Celje 23. 7. 1944; seznam priučenih poklicev nadzornega osebja, nedat.; seznam delavcev zapora Celje, ne-dat.189 ARS, AS 1764, m. I, dopisa generalnega državnega tožilstva Gradec zaporu Celje 10. 2. in 19. 2. 1942.190 AMNOM, KO, m. Windisch-Feistritz, poročilo pooblaščenca 26. 6. 1941.


ister, vodja zapora v Rogatcu je pooblaščencu, ki je pre-vzemal sodišče, predložil svoje terjatve: 1821 din svoje plače (ta bi prej torej znašala 910 din mesečno ali 45,5 RM po tedaj uporabljanem uradnem menjalnem tečaju) za maj in junij, poleg tega pa še 1859 din za prehrano zapornikov v omenjenem obdobju.191

Splošna akcija totalne mobilizacije za obrambne naloge rajha sredi leta 1943 je zajela tudi osebje zapo-rov, saj je predstojnik zapora v Celju uspel sprostiti ene-ga paznika in 3 pomožne paznike.192 Tako ne preseneča, da je bilo pazniško osebje staro; v celjskem zaporu je imelo sredi leta 1944 več kot 40 let kar 17 nameščencev (7 tudi 50 let in več).193

Paznike v treh velikih zaporih na Štajerskem (Ma-ribor, Celje, kaznilnica v Mariboru) so pogosto preme-ščali, tako zaradi potreb kot zaradi skrbi s preveliko udomačitvijo (korupcijo). Slovenske paznike so posebej radi premeščali na zgornje Štajersko. Njihovo disciplin-sko mesto je bilo namreč višje državno tožilstvo v Grad-cu, ki je pokrivalo območji državnih pokrajin Koroške in Štajerske. Slovenske paznike so pošiljali v zavode na dr-žavnem ozemlju tudi zato, da so se lažje všolali v nem-ški zaporniški red. V začetku leta 1942 so pravosodne oblasti začele z všolanjem osebja v kazenskih zavodih zunaj območja civilne uprave in zunaj obeh državnih pokrajin. Iz poteka premestitev lahko sodimo, da je ta-kšna premestitev trajala po nekaj mesecev.

Tako sta 1. februarja 1942 zamenjala mesto pomo-žna paznika Alojz Čepin iz zapora Celje in Franz Haupt-man iz preiskovalnega zapora Gradec, ki je bil postavljen za vodjo čevljarske delavnice v zaporu Celje.194 2. febru-arja 1942 je generalno državno tožilstvo ukazalo, da se premestijo pomožni pazniki Zemljič, Bornšek, Homšak iz celjskega zapora v Gradec oziroma Javornik v Leoben. Od tam so prišli štirje pazniki, dva v zapor v Maribor in

191 AMNOM, KO, m. Rohitsch, poročilo pooblaščenca 18. 6. 1941.192 ARS, AS 1764, m. I, dopis zapora Celje državnemu tožilstvu Gradec, nedat., (ok. 1. 7. 1943).193 ARS, AS 1764, m. I, pregled stanja osebja zaporov Celje 23. 7. 1944.194 ARS, AS 1764, m. I, dopis državnega tožilstva pri višjem državnem sodišču Gra-dec 22. 1. 1942.

78

dva v zapor v Celje.195 18. marca 1942 sta bila preme-ščena v kazenski zapor Gradec paznika Filip Feigl in Ivan Grad. Jožef Miklič je bil 25. junija 1942 premeščen celo v kaznilnico Krone an der Brake (v generalni gu-berniji), Matija Podvornik pa v sodni zapor Schretz prav tako v generalni guberniji. Ta se je vrnil 30. septembra 1943 zopet v Celje. Za njim je bil 15. oktobra 1943 po-slan v isto kaznilnico pomožni paznik Ciril Horjak.196 V medsebojni izmenjavi so bili prestavljeni Franc Močiv-nik, Peter Preinig, Franz Janusch 16. januarja 1943 v kaznilnico Kaisheim (München), s 1. februarjem pa so prišli iz omenjenega kazenskega zavoda v Celje trije pa-zniki – Nemci. Službovanje Preiniga in Močivnika v Kas-sheimu je bilo prekinjeno 1. junija 1943, na njuni mesti pa sta bila poslana Anton Dosedla in Franc Leskošek, ki sta v seznamih osebja zapora Celje spet v letu 1944.197

Osebje dotedanjih zaporov okrajnih sodišč na ob-močju civilne uprave na Štajerskem je v mnogočem pre-živelo vojna leta bolj umirjeno. Osebje večine manjših okrajnih sodnih zaporov je bilo sestavljeno iz enega pa-znika, ki je vodil zapor, bil paznik in pogosto deloval tudi kot sodni izvršitelj. Po prošnji za sprejem v službo in preverjanju so bili večinoma sprejeti in so v isti funk-ciji tudi delovali do ukinitve zaporov oziroma do konca vojne. Vendar je tudi območje okrajnih zaporov, ki so jih prevzeli pooblaščenci za izvedbo nekaterih pravnih ukrepov, šlo skozi enak postopek preverjanja lojalnosti, pa tudi primernosti za isto službo pod novo upravo. Ker so bili mnogi invalidi, jih je pooblaščenec ocenil kot ne-primerne za službo.198

Ječar zapora okrajnega sodišča v Konjicah Ivan Grobelnik je bil odpuščen že od političnega komisarja. 4. avgusta so namesto njega namestili paznika Ivana

195 ARS, AS 1764, m. III, dopis generalnega državnega tožilstva Gradec zaporom v Gradcu, Mariboru, Celju, preiskovalnemu zaporu v Gradcu 2. 2. 1942.196 ARS, AS 1764, m. I, dopis zapora Celje kaznilnici Krone an der Brake 25. 10. 1943.197 ARS, AS 1764, m. I, dopisi državnega tožilstva Gradec 18. 3. 1942, 25. 6. 1942, 16. 1. 1943, 21. 5. 1943; pregled stanja osebja zaporov Celje 23. 7. 1944.198 AMNOM, KO, m. St. Leonhard, poročilo pooblaščenca za izvedbo nekaterih prav-nih ukrepov 23. 6. 1941, dopis pooblaščenca predsedstvu višjega deželnega sodišča v Gradcu 13. 8. 1941, zapisnik o nadzoru sodišča Lenart 27. 1. 1943; m. Friedau, poročilo pooblaščenca 14. 6. 1941, poročilo pooblaščenca 19. 7. 1941, dopis pred-sedstva višjega deželnega sodišča Gradec 5. 11. 1942.


Zemljiča.199 Dotedanji ječar v zaporu v Radečah Martin Planko je bil takoj po vrnitvi iz vojne aretiran in zaprt. Pooblaščenec je za vodjo zapora postavil Kočevarja Jo-hanna Kösela, posestnika iz Radeč.200

Med vodji zaporov, ki so jih prevzeli pooblaščenci za pravne zadeve, je bilo premeščanja manj. Premeščanja so v marsičem ovirala tudi službena stanovanja, ki so jih vsi vodje zaporov imeli v poslopju ali vsaj v bližini zapora. Johann Sinnreich ki je bil septembra 1943 pre-meščen iz sodnega zapora v Kozjem v sodni zapor v Slo-venj Gradcu, je bil eden redkih premeščenih.201 Adalbert Kovač je služboval kar v treh zaporih; najprej je bil sredi leta 1943 v zaporu v Laškem, nato začasno v Slovenj Gradcu in spet v Slovenski Bistrici.202

Manjkajoče paznike je bilo včasih težko nadomesti-ti. Johanna Sinnreicha je do ukinitve zapora in sodišča nadomestil kot pomožni paznik že starejši (65 let) upo-kojeni poveljnik orožniške postaje Franc Andrinek.203 V zaporu okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu je bil paznik Vincenc Januška, ki je jetniško službo opravljal že od leta 1902. Zaradi starosti, pa tudi velikosti zapora mu je pomagal sodni služitelj Jožef Gross, s katerim sta se v službi v zaporu izmenjavala vsak drugi dan. Kljub te-mu je Januška prosil za sprejem v službo in očitno bil sprejet, saj je bil na istem službenem mestu še sredi leta 1943. Glede na to, da je marca 1944 izpraznil služ-beno stanovanje, se je moral jeseni 1943 upokojiti. Na-domestil ga je kot vodja zapora Hermann Sanntner, že septembra 1943 pa je bil tja premeščen tudi dotedanji paznik iz zapora v Kozjem Johann Sinnreich.204

199 AMNOM, KO, m. Gonobitz, poročilo pooblaščenca 10. 6. 1941; dopis pooblaščen-ca višjemu deželnemu sodišču 6. 8. 1941.200 AMNOM, KO, m. Ratschach, poročili pooblaščenca 16. 6. 1941 in 24. 6. 1941. Po prvih informacijah je bil Planko v vojnem ujetništvu.201 AMNOM, KO, m. Drachenburg, dopis pooblaščencu za pravosodje 5. 9. 1943; m. Windischgraz, dopis sodišča Slovenj Gradec pooblaščencu za pravosodje 15. 3. 1944.202 AMNOM, KO, m. Gefängnisse, poročilo vodje tožilstva generalnemu državnemu tožilcu 29. 4. 1943.203 AMNOM, KO, m. Drachenburg, dopis predsedstva višjega deželnega sodišča Gra-dec 18. 11. 1943.204 AMNOM, KO, m. Windischgraz, poročilo pooblaščenca 6. 6. 1941, poročilo V. Januške 27. 7. 1943, dopis sodišča Slovenj Gradec pooblaščencu za pravosodje 15. 3. 1944; m. Drachenburg, dopis pooblaščenca za pravosodje 5. 9. 1943.

80

Pazniška služba ni bila udobna. Iz nekega predloga za dodatke za nočno delo izvemo, da so pazniki (vedno isti) delali ves teden ponoči od 18 h do 6,30 zjutraj. Ob-hodna pot je merila 1240 m s 300 stopnicami. Vsak pa-znik je opravil kontrolo šestkrat na noč, torej je opravil pot 7.440 m in 1.800 stopnic. Odločbe o tem dodatku so bile za 14 paznikov izdane februarja 1943.205

Paznikov je še bolj primanjkovalo v manjših zapo-rih. Ko je komandant varnostne policije in varnostne službe odredil, da pošljejo iz zapora Celje 2 pomožna paznika v novoustanovljeni zapor Trbovlje, se je razvila obsežna korespondenca, v kateri se je zastavljalo vpra-šanje, kdo ju bo plačeval. Zapor Celje je decembra 1941 zahteval njuno vrnitev (zaradi manjšanja števila osebja in naraščanja števila jetnikov), vendar mu ni bilo ugode-no. Končno so se novembra 1942 sporazumeli, da ju bo do nadaljnjega plačeval (že od 1. oktobra 1941) deželni svetnik v Trbovljah.206 Sodni zapor Trbovlje, v katerem pa je bilo maja 1944 76 zapornikov, je imel le 2 paznika. Predstojnik obeh zaporov se je zavzemal, da bi bilo glede na število jetnikov treba nujno povišati njihovo število še za dva.207

Kljub pomanjkanju nadzornega osebja pa so za po-bege odgovorne paznike spočetka strogo kaznovali. Ko je 4. decembra 1941 pobegnil z delovišča na Graški cesti v Celju Jožef Urbanč, je bil spoznan za krivega za njegov pobeg paznik Ludvik Ferk. Sklicujoč se na okrožnico RSHA od 12. junija 1941 ga je komandant varnostne policije in varnostne službe na Spodnjem Štajerskem obsodil na 14 dni zapora in odpust iz službe.208

Pozneje so bile kazni milejše. Po pobegu Ludvika Planinca iz zaprtega dela zapora 10. maja 1944 so za odgovorne paznike predlagali enemu 50 RM, drugima dvema po 40 RM denarne kazni, enemu opomin, vsi pa

205 ARS, AS 1764, m. I, dopis zaporov Celje pooblaščencu za zaščito delavcev in nadzor dela 29. 4. 1942.206 ARS, AS 1764, m. I, dopisa komandanta varnostne policije in varnostne službe 29. 8. in 23. 9. 1941, dopisi uprave zapora Celje in deželnega svetnika Trbovlje 2. 12. 1941 – 13. 11. 1942; dopis državnega tožilstva Gradec 13. 11. 1942.207 ARS, AS 1764, m. I, dopis zapora Celje državnemu tožilstvu 2. 5. 1944.208 ARS, AS 1764, m. I, zapisnik o begu jetnika Jožefa Urbanča, 5. 12. 1941; odločba komandanta varnostne policije in varnostne službe, 16. 1. 1942.


naj bi poravnali še stroške izdelave novih ključev in po-škodovane omarice za ključe.209

Posebno sestavo osebja je imel policijski preisko-valni zapor v Begunjah. Ostal je v policijski pristojnosti in s tem v skladu je bilo tudi tam nastavljeno osebje. Sestavljali so ga policisti, žandarmerija in pripadniki tajne državne policije, poleg tega pa tudi nekaj zapo-slenih civilistov.210 Pazniško službo so opravljali poleg nekaj gestapovcev na vodilnih položajih predvsem tisti, ki so zapor tudi stražili, to pa so bili prvi dve leti do je-seni 1943 pripadniki zaščitne policije (dolgo je to bila 1. četa 181. rezervnega policijskega bataljona oziroma po reorganizaciji 5. četa 2. bataljona 19. SS policijskega polka). Jeseni 1943 je bilo zavarovanje in straža v za-poru v Begunjah predano orožništvu. V ta namen je bil ustanovljen Orožniški stražni vod Begunje, v katerem so služili orožniki, dodeljeni z orožniških postaj. Imel je izrecno nalogo, da skrbi za vzdrževanje reda in miru v zaporu, in je imel “nadzor nad vzdrževanjem hišnega reda kaznjencev”, kar pomeni tudi pazniške naloge.211 Ker so bili pazniki policisti, je tudi izvajanje nadzorne službe imelo pridih njihovega osnovnega poklica, kot npr. nošenje strelnega orožja (brzostrelk) znotraj zapo-ra, policijsko uravnavana skupinska disciplina zaporni-kov, vojaška telovadba namesto sprehoda.

Na italijanskem okupacijskem območju je itali-janska civilna oblast obdržala v službi večino osebja za-porov. V ljubljanskem sodnem zaporu je bilo po koncu aprilske vojne zaposlenih 42 članov osebja, razen vod-stva so bili to pazniki, od tega 3 ženske paznice.212 Glede na povečano število jetnikov je bilo paznikov zelo malo, uprava pa se je kljub temu otepala nastavitev beguncev z nemškega okupacijskega območja, ki so jih priporo-čali politični voditelji. Namesto tega so se dogovorili s predsednikom apelacijskega sodišča Vladimirjem Golio,

209 ARS, AS 1764, m. I, dopis prestojnika zapora Celje državnemu tožilcu 20. 5. 1944.210 ARS, AS 220, fasc. 12 (148), seznam posadke v kaznilnici Begunje.211 ARS, AS 1622, fasc. 39, dopis poveljnika stražnega voda orožniškemu glavarstvu Kranj 6. 3. 1944; Tone Ferenc: Kazen ali maščevanje? Svobodna misel, XXX, 11. 12. 1992, št. 23, str. 17.212 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, seznam adm. osebja v službi pri sodnem zaporu v Lju-bljani, nedat.; seznam osebja.

82

da bodo pri upravljanju zapora v čim večji meri izkori-stili same jetnike, kar jim je odobril tudi Nicolo Tramon-tana. Res so nato zaposlili pri notranjih delih jetnike, ki so čakali po sodbi na prevoz v Italijo. Koliko, je težko presoditi, vendar pa nad 80, kolikor jih je zahtevalo že običajno funkcioniranje zapora.213

V istem času pa so italijanske oblasti postopo-ma prevzele svoj del zapora in vanj pripeljale tudi svoje osebje; potrebo po italijanskem osebju so utemeljeva-li s tem, da bi zagotovile večjo varnost zaporov oziroma nadzor pomembnih političnih aretirancev. To osebje je imelo status začasne namestitve (servizio provisorio). Šef paznikov je bil Camillo Pugnetti, pooblaščeni paznik pa Gonino Tarrenti.214 Disciplinski nadzornik osebja je bil predsednik okrožnega sodišča, tudi za italijansko doda-no osebje.215 Za njim je v zaporu vodil nadzor nad politič-nimi jetniki podnarednik karabinjerjev Giovanni Salem-me.216 Sčasoma se je v zaporu zbralo veliko italijanske-ga osebja, medtem ko se je število slovenskih paznikov zmanjševalo. Na dan kapitulacije Italije je tako bilo v za-vodu 28 slovenskih paznikov, 28 italijanskih paznikov, 22 podoficirjev in 10 narednikov, ki so služili v vojaškem sodnem zaporu. Poleg tega je bilo v notranji službi še 9 karabinjerjev.217 Ko so italijanske sile zapuščale Ljublja-no, so odšli tudi italijanski pazniki, ki so pripadali gene-ralni direkciji kazenskih zavodov. Bilo je to 21 paznikov s podšefom in dr. Giovannijem Vittijem, poddirektorjem kazenskega zavoda pri višjem vojaškem sodišču.218

Z nastavitvijo italijanskih paznikov so se začela tre-nja med obema moštvoma, zlasti glede nadoblasti, pa tudi sodelovanja z jetniki in iz tega izvirajočih dodatnih dohodkov. Zlasti jim je bil odveč vodja paznikov Camilo Pugnetti, “zagrizen priganjač”, zato so ga poskušali ko-

213 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 39–40; ARS, AS 1796, fasc. 1/IV, dopis ravnatelja sodnega zapora 18. 8. 1941. 214 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 122–141 prim. ARS, AS 1796, fasc. 1/IV, dopis Ministrstvu za pravosodje 5. 7. 1941.215 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, dopis C. Pugnettija 10. 12. 1941.216 Glej oris njegovega značaja v Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 142–150.217 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, zapisnik vizitacije zapora 9. 9. 1943.218 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, seznam osebja pripadajočega Ministrstvu za pravosodje, 28. 9. 1943.


rumpirati; ko to ni uspevalo, jim je pomagalo naključje, ko se je ponesrečil na enem od obhodov, nakar se je dolgo zdravil, maja 1942 pa je bil premeščen.219

Osebje v policijskem zaporu v Ljubljani so na obeh lokacijah sestavljali delno pazniki, delno pa tudi kve-sturini.220 V vojaškem zaporu v Ljubljani so osebje se-stavljali vojaški karabinjerji.221 Osebje v zaporu Mestne varnostne straže v Belgijski kasarni so sestavljali ne-kateri pripadniki Mestne varnostne straže.222 V zaporu črnih srajc v poslopju Srednje tehnične šole so osebje zapora sestavljali pripadniki fašistične milice. Vodja za-pora naj bi bil marešalo Lavrich, potujčeni Slovenec iz Ilirske Bistrice.223

Po nemški zasedbi je bilo pazniško osebje v sodnem zaporu v Ljubljani izpostavljeno večjim pretresom. Tri mesece po zasedbi se je število paznikov zmanjšalo za dva, saj je bil eden premeščen v Novo mesto, eden naj bi odšel na nemško ozemlje.224 Število redno zaposle-nega osebja se je v vojnih letih nekoliko znižalo, kar pa so nadoknadili z reaktiviranimi pazniki (3) in dodeljeni-mi uslužbenci (7). Pri okrožnem sodišču so službovali 4 pazniki, odsotni pa so bili: dva v konfinaciji, poveljnik paznikov je bil v ujetništvu, eden od paznikov na Ma-džarskem.225 Sredi leta 1944 je bilo v sodnem zaporu 46 paznikov in osebja ter še 8 oseb, ki so bile v službi v zaporu, pripadale pa so okrajnemu in okrožnemu sodi-šču. Neto plača paznikov je sredi leta 1944 znašala med 1.000 in 1.300 lirami.226

Edini, ki med osebjem zapora ni bil zgolj nadzorni organ, je bil jetniški učitelj Vojko Jagodič, ki se je zavze-mal za nove odnose do jetnikov že pred vojno; ti naj bi bili permisivni, namenjeni resocializaciji zapornikov.227

219 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 77, 122–123, 124–141.220 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo ravnatelja predsedstvu apelacijskega sodišča 10. 8. 1944.221 Kozak, ZD 6, Lesena žlica I, str. 19; ARS, AS 1769, šk. 1/I, Franc Novak, dnev-nik.222 Saje, Belogardizem, str. 483.223 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 210.224 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, seznam osebja, nedat.225 ARS, AS 1753, fasc. 1/IV, pregledni seznam jetniškega osebja v Ljubljani 30. 9. 1943; fasc. 1/I, poročilo ravnatelja predsedstvu apelacijskega sodišča 10. 8. 1944.226 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, plačilna lista, 2. 6. 1944.227 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 17, 19.

84

Januarja 1943 so italijanske oblasti sprejele v služ-bo na podlagi pogodbe tudi 6 sester reda Sv. Vincencija Pavelskega, ki so bivale v Ljubljani; med njimi so bile tudi sestre – paznice, ki so jih nemške oblasti izgnale iz kaznilnice v Begunjah. Te so prevzele delo v ambulanti, bolniških sobah, pralnici in šivalnici, delno so tudi po-magale pri nadzoru zapornic. Vodila jih je sestra Keru-bina Pance.228

Po nemškem prevzemu večjega dela zapora so se začele za sestre paznice nove težave, saj jih je zlasti nadzornik Waldemar Simon odklanjal, ženski oddelek, kjer so službovale, pa je bil še vedno skupen. 5. junija 1944 je vizitatorica sestra Domitila Jesih zahtevala od uprave, da se sestre umaknejo iz zapora. Uprava je nji-hovemu odhodu nasprotovala, tako da so se nato dogo-vorili, da bodo ostale v službi v zaporu štiri. Uprava si je prizadevala, da bi v službi obdržala vsaj tiste sestre, ki so pred tem delale v kaznilnici v Begunjah, torej izkuše-ne moči; zlasti ji je bilo žal za sestro Tarzicijo Ravnohrib, ki je bila v Begunjah namestnica prednice.229

Večje spremembe je doživelo osebje zapora v letu 1944. Odnosi med Simonom in slovenskim osebjem v zaporu so se začeli krhati spomladi 1944; izgleda, da so nesoglasja netili zlasti nekateri pripadniki Policijske-ga varnostnega zbora, prihajalo pa je tudi do naspro-tovanja paznikov, da bi bili podrejeni po činu nižjemu stražmojstru Zamanu. Posledica sporov je bila aretacija desetih paznikov, osumljenih sodelovanja s političnimi zaporniki 10. junija 1944; odvedeni so bili v policijski zapor, po enem mesecu izpuščeni, štirje pa so bili po-slani v koncentracijsko taborišče.230 V vsem letu je bilo aretiranih 14 paznikov. Pomanjkanje osebja so delno pokrili z dodeljenimi tremi pazniki iz zapora v Novem mestu (od januarja do avgusta 1944), nekateri pazniki pa so bili vpoklicani v delovno službo. Zaradi delitve za-pora pa se od junija 1944 njihovo zmanjšanje ni toliko

228 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo ravnatelja predsedstvu apelacijskega sodišča 10. 8. 1944.229 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, dopis okrožnemu sodišču 7. 6. 1944, dopis predstojni-štva reda usm. sester Sv. Vincencija Pavelskega 9. 8. 1944.230 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo ravnatelja predsedstvu okrožnega sodišča 19. 12. 1944.


čutilo, saj so skrbeli za infrastrukturo zapora, in le za okoli 90 sodnih zapornikov.231

Osebje v policijskem zaporu so v času italijanske okupacije sestavljali uniformirani agenti kvesture, do-deljenih pa je bilo tudi nekaj paznikov. V obdobju, ko je Ljubljanska pokrajina sodila v Operacijsko cono Ja-dransko primorje, se je sestava osebja zapora spremeni-la. Jetniško osebje so sestavljali pripadniki Policijskega varnostnega zbora, ki so bili razdeljeni v dva oddelka. Pri tem je bilo zaposlenih okoli 40 stražnikov, med njimi je bilo pozneje tudi precejšnje število pripravnikov, kar pomeni, da so službo v zaporu opravljali novosprejeti, ki so se pazniški službi šele privajali. Med osebjem je bilo tudi 6 do 8 paznic.232

V zaporih in kaznilnicah v Italiji je bilo nadzorno osebje dvojno. V zaporih in kaznilnicah, ki so bili name-njeni moškim zapornikom, so služili pazniki, ki so bili uslužbenci pravosodnega ministrstva oziroma njegove Generalne direkcije za kazenske in poboljševalne zavo-de.233 V zaporih in kaznilnicah namenjenih ženskam so nadzorno osebje sestavljale sestre reda Sv. Vincencija Pavelskega, medtem ko so zavarovanje zaporov izvajali karabinjerji.234

231 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo ravnatelja predsedstvu apelacijskega sodišča 18. 4. 1945.232 ARS, AS 1876, fasc. 76/III, seznam organov P. Z. policijski zapori I. in II. oddelek, nedat.233 La prison en Italie, str. 27–29.234 Zasebni arhiv Vere Hutař, Arestantka, rkp; Od ječe do ječe, str. 32.

86

Zdravstveno osebje

V času pred drugo svetovno vojno je bilo že uvelja-vljeno stališče, da zapori kot bivališča posebne vrste po-trebujejo zdravstveno-higienični nadzor in oskrbo. Po-trebo po zdravnikih so pravosodne uprave reševale raz-lično, bodisi z nastavitvami v kazenskem zavodu (tam kjer je to opravičevala velikost kazenskega zavoda ali je bil poudarek na kazenskem zavodu kot samozadostni, od ostale družbe ločeni ustanovi), bodisi z nastavitvami pogodbenih zdravnikov.

Nemški zapori na Gorenjskem in Štajerskem so zdravnike iskali zunaj zapora, saj si jih ni mogel privo-ščiti noben zavod. Tako so imeli pogodbene zdravnike, seveda pa so nastavljali zanesljive oziroma vsaj lojalne.

Prvi znani zdravnik v celjskem zaporu je bil dr. We-ikamm (Weikmann) v letu 1942, ki pa je službo odpove-dal s 30. novembrom 1942. “Zaradi posebnih razmer v zavodu je zelo težko najti novega”, je zatrdil predstojnik zapora in predlagal za novega pogodbenega zdravnika dr. Herberta Wutteja, asistenčnega zdravnika v bolnici Celje.235 Poleg bolnice je moral dati soglasje za njegovo imenovanje tudi komandant varnostne policije in varno-stne službe in šef civilne uprave (najbrž njegov poobla-ščenec za zdravstvo). Končno je bil dr. Wutte dodeljen

235 ARS, AS 1764, m. I, dopisa predstojništva zapora Celje šefu civilne uprave in vodji pokrajinske bolnice Celje 11. 12. 1942.

Pogodbeno osebje v zaporih


zaporu z dovoljenjem državnega namestnika Štajerske 22. decembra 1942 za dobo 6 mesecev.236 Isti zdravnik je bil imenovan za pogodbenega jetniškega zdravnika tudi po preteku omenjenih 6 mesecev. Dr. Wutte je ordiniral v zaporu 2 dni v tednu, ko je izvajal vizito in ambulanto. V ostalih dneh je to dolžnost moral prevzeti kar paznik Karl Pichler.237

Zdravnik Wutte je bil 28. februarja 1944 vpoklican v vojsko. Predstojnik zapora dr. Meier je takoj poiskal novega zdravnika.238 Marca 1944 je postal pogodbeni zdravnik v zaporu v Celju dr. Berthold Brodar. Njegova pogodbena plača (po predpisu pravosodnega ministrstva od 2. 3. 1942) je znašala letno 8,5 RM na glavo popreč-nega stanja zaporniškega staleža. Ob povprečni zasede-nosti zapora s 300 zaporniki je to pomenilo 2.550 RM ali, kakor se je honorar izplačeval, 212 RM mesečno.239

V zaporu v Begunjah je ostal jetniški zdravnik dr. Janez Šarec, ki je bil zdravnik kaznilnice že pred vojno. Kaže, da je tudi on ordiniral pogodbeno, predpis o dveh dneh ordiniranja v zaporih je očitno veljal za mnoge ka-zenske zavode na območju Nemčije, saj je izpričan tudi za Begunje, ki bi sicer glede na veliko število jetnikov zmogle in potrebovale tudi večje število ordinacijskih ur. V Begunjah sta bila ordinacijska dneva ponedeljek in petek, obakrat popoldan, le izjemoma, v primerih smrti in podobnega, je dr. Šarec prišel v zapor v drugih dneh. Le dva meseca leta 1941 (november, december) je dr. Šarca, ki se je poškodoval, nadomeščal dr. Hermann Samonigg, šef bolnice na Golniku.240

Ambulanta v prvem nadstropju zapora je bila kar dobro opremljena, tudi z osnovnim kirurškim priborom. Bolniki, ki so se javili na pregled, so čakali na stopni-šču. Bolniški sobi sta bili v drugem nadstropju, večja za moške in manjša za ženske. Zdravnik je izmed zaporni-kov izbiral tudi bolničarje oziroma bolniške strežnike. V

236 ARS, AS 1764, m. I, dopisa predstojništva zapora Celje državnemu tožilcu Gra-dec 19. 12. 1942 in okrožni bolnici Celje, nedat. (po 22. 12. 1942).237 ARS, AS 1764, m. I, dopisa predstojništva zapora Celje državnemu tožilcu 27. 6. 1943.238 ARS, AS 1764, m. III, dopis predstojnika zapora Celje generalnemu državnemu tožilcu Gradec 7. 3. 1944.239 ARS, AS 1764, m. I, pogodba z dr. Bertholdom Brodarjem 6. 3. 1944.240 Šinkovec, Begunje, str. 252–253, 258–259.

88

ambulanti so mu pomagale tudi sestre Sv. Vincencija Pavelskega. Uporabil je tudi zaprte zdravnike: dr. Jože-ta Herforta, dr. Leona Matajca; oba sta bila zdravnika v Kranju, dr. Milana Cundra.241

Težje primere je zdravnik odrejal za prevoz v bolni-šnico na Golniku. Tam je bil poseben oddelek s stalno stražo. Vendar je uprava dovoljevala odvoz zapornikov le v določenih primerih, ni pa dovoljevala hospitalizaci-je huje ranjenih partizanov in hudo poškodovanih med mučenjem. Teh pogosto niso spravljali niti v bolniški sobi. Za obdobje do oktobra 1942 je znanih le 13 napo-titev v bolnico, od katerih pa vseh niso tja tudi odvedli. Po marcu 1942 sploh ni bilo nobene napotitve v bolnico. Zdravili so predvsem nalezljive in spolne bolezni. “Sko-raj polovica tistih, ki so pristali v golniški bolnici, je bila asocialnih elementov, ki jih je poslal tja zaradi spolnih bolezni.”242 Prevoze v bolnišnico na Golniku so običajno opravljali z rešilnim avtomobilom radovljiškega Rdečega križa, stroške pa je poravnal urad komandanta varno-stne policije in varnostne službe.243

Zobozdravstveno oskrbo je v Begunjah v prvih le-tih moral opravljati kar dr. Šarec in je večinoma le pu-lil akutno obolele zobe. V letu 1944 so zapornike vodili k zobozdravniku na Jesenice dr. Klasincu, morda tudi drugam. Seveda pa je morala odobriti izhod iz zapora bodisi sodna oblast ali vodja IV. oddelka urada koman-danta varnostne policije in varnostne službe (gestapa), saj begosumnih zapornikov niso radi vodili iz zapora. Pomagali so si tako, da so jetnike, ki so jih pošiljali k zobozdravniku na Jesenice, izročili za ta čas sodnemu zaporu na Jesenicah.244

Iz let po 1942 je znanih vsaj 26 zapornikov iz Begunj, ki so se zdravili v bolnišnici na Golniku. Povečini je šlo za strelne rane, kar kaže, da so pozneje v letih 1943–1945 ranjenim ujetim partizanom le nudili ustrezno zdra-vstveno oskrbo. Zdravili so tudi en primer tifusa.245

Policijski zapor na gradu Borlu je imel zdravnika, ki

241 Prav tam, str. 253, 254, 257, 260.242 Prav tam, str. 253, 254.243 Prav tam, str. 265.244 Prav tam, str. 267.245 Prav tam, str. 349–355.


je prihajal v zapor enkrat tedensko, v ponedeljek dopol-dan, sicer pa je za zdravstveno oskrbo zapornikov med tednom skrbel bolničar iz vrst zapornikov samih. Ta je moral izvajati terapije, pa tudi sestavljati ordinacijsko listo. Znano je, da so akutne primere, kot je bilo vnetje slepiča pri enem od zapornikov, zdravili v ptujski bolni-šnici.246

Tudi za novoustanovljeni zapor Trbovlje je bilo treba poiskati pogodbenega zdravnika, da so zagotovi-li zdravniško pomoč zaprtim. S 1. junijem 1944 je po-stal pogodbeni zdravnik zapora Trbovlje dr. Opfer pod enakimi pogoji, kot jih je imel že omenjeni dr. Brodar v celjskem zaporu.247 Na podlagi tega je mogoče domneva-ti, da so tudi ostali zapori okrajnih sodišč zdravstveno oskrbo uredili na enak način.

Sodni zapor v Ljubljani je imel zaposlenega pogod-benega zdravnika. Sprva je to bil dr. Alfonz Debeljak, v letu 1943 pa ga je nadomestil dr. Ladislav Lenart, ho-norarni zdravnik. Iz njegove plačilne liste je razvidno, da je prejemal za svoje delo okoli 30% plače ravnatelja zapora.248

V zaporu v Belgijski kasarni je zaprte zdravstveno oskrboval vojaški zdravnik dr. Ettore Eletto, ki je ordini-ral tudi v sodnem zaporu; ko pa so ga premestili iz Lju-bljane, so za zdravje jetnikov skrbeli mlajši zdravniki, ki so bili v tamkajšnji sanitarni službi. Tako je v začetku leta 1943 to službo opravljal vodja zdravstvene službe sanitetni poročnik Virgilio Chiesa.249

Zdravstveni oskrbi zapornikov iz sodnega in policij-skega zapora v Ljubljani je bil namenjen tudi poseben zavarovan oddelek št. 4 v Splošni bolnišnici v Ljubljani, t.i. Zaporniški oddelek. Ustanovljen je bil jeseni 1941. Na oddelku, ki je sprva imel dve bolniški sobi, je bilo okoli 20 postelj. Tam so jetnike zdravili tako bolnišnični zdravniki kot tudi jetniški zdravnik. Osebje je bilo slo-

246 Vlado Miklavc: Moja pot skozi gorje. Mozirje 1997, str. 114.247 ARS, AS 1764, m. III, dopis upravnega nadinšpektorja Meierja vodji zdravstvene-ga urada v Trbovljah 19. 5. 1944; pogodba z dr. Opferjem, nedat. [ok. 1. 6. 1944].248 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, seznam administrativnega osebja v službi pri sodnem zaporu v Ljubljani, nedat, pregledni seznam osebja 30. 9. 1943; plačilna lista, 2. 6. 1944.249 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, dopisi sanitetne službe, januar 1943.

90

vensko, mnogi pa so tudi sodelovali z osvobodilnim gi-banjem pri lajšanju položaja zapornikov z zdravljenjem na podlagi strokovno izmišljenih diagnoz. Tolikšna po-moč je bila celo kontraproduktivna, saj je povzročala težave pri zdravljenju res potrebnih. Oddelek je deloval do konca vojne; v dobi nemške okupacije je imel 5 do 6 prostorov, v katerih je bilo stalno med 25 do 30 bolnikov zapornikov.250 Ambulanta tega oddelka je sprva delovala v istem poslopju, po ureditvi policijskega zapora v po-slopju Prisilne delavnice na Poljanskem nasipu pa je bi-la premeščena v tamkajšnjo izpraznjeno ambulanto.251

Duhovniki

Druga posebna skupina, ki je sicer sodila k osebju zaporov, a ni bila tam zaposlena, so bili duhovniki. Nji-hova naloga je bila, da so vzdrževali psihično stabilnost zapornikov, dajali duhovno pomoč, v skladu s poslan-stvom cerkve pa so tudi skrbeli za popravilo kaznjencev, torej kesanje in odvezo. Vera in njeno prakticiranje je bilo tradicionalen resocializacijski faktor v zaporih, če-prav je bil pomemben element tudi pomoč cerkve tistim, ki so se znašli v težavah.252

V nemških zaporih zaradi proticerkvene narav-nanosti nacionalsocialističnega režima duhovnikov in verskih obredov ni bilo. Le izjemoma je za katerega od zapornikov poskrbel kdo od aretiranih duhovnikov, vendar je bilo to povsem ilegalno.253 V moški kaznilnici v Mariboru je med vojno maševal kot jetniški kurat ka-plan iz Gradca Anton Mayerhofer.254

Kljub temu pa je nemški pravosodni sistem ohra-nil udeležbo duhovnika pri izvršitvi smrtne obsodbe. Na območju šefov civilne uprave naj bi duhovnik lahko

250 Pavla Jerina-Lah: Ljubljansko zdravstvo in OF. Borec, 1996, št. 548–550, str. 92–99; ARS, AS 1483, fasc. 1/VII, poročilo Z. Kidrič Lidiji Šentjurc 10. 9. 1942. Oddelek sta vodila najprej dr. Rudolf Obračunč, nato pa dr. Alfonz Debeljak, v času nemške okupacije pa dr. Franc Brandstätter.251 Prav tam, str. 97; ARS, AS 1753, fasc. 1/II, poročilo ravnatelja predsedstvu okro-žnega sodišča 18. 4. 1945.252 Prim. La prison en Italie, str. 29.253 Prim. Franc Puncer: Duhovnik v taborišču smrti. Celje 1991, str. 31.254 Žnidarič, Do pekla in nazaj, str. 127.


spovedoval na smrt obsojene, ki so bili nato ustreljeni v Begunjah, do decembra 1941.255 Na ozemlju rajha pa je imel vsak jetnik v smrtni celici pravico do svoji veri ustreznega duhovnika.256 To pravico so imeli tudi jetni-ki, ki so jih je na smrt obsodili Ljudski sodni dvor ali ustrezni senati pri višjih deželnih sodiščih. Od 1. no-vembra 1942 pa duhovniku ni bilo več dovoljeno, da bi obsojenca spremljal tudi na morišče.257

V zaporih na italijanskem okupacijskem območju se je ohranila dotedanja ureditev. V vseh italijanskih za-porih in kaznilnicah so bili nameščeni jetniški kaplani, ki so skrbeli za duhovno oskrbo jetnikov, zlasti nedelj-sko mašo, imeli pa so tudi posebne zadolžitve v upravi; tako so bili cenzorji dopisovanja jetnikov, pa tudi člani disciplinskih komisij v zavodih.258 V sodnem zaporu v Ljubljani je ostal v službi kot jetniški kaplan pater Ange-lik Tominec, najbrž vse do svoje aretacije aprila 1943.259 Kot jetniškega kurata pa ga zasledimo v sodnem zaporu tudi po ustanovitvi Operacijske cone Jadransko primor-je, najbrž pa ni imel dostopa v tisti del zapora, ki je bil pod neposredno nemško upravo.260 Zaradi velikega šte-vila jetnikov je ob nedeljah opravljal kar tri ali celo štiri maše, za vsako kategorijo zapornikov posebej.261

V sodnem zaporu v Novem mestu je bil jetniški ka-plan Ivan Oblak, ki je to nalogo opravljal že pred vojno od leta 1937. Na njegovo prošnjo mu je vojaška oblast dovolila tudi opravljanje spovedi v zaporu, saj vojaški kaplani niso znali slovensko.262

255 Šinkovec, Begunje, str. 210.256 Pri usmrtitvah v jetnišnici višjega deželnega sodišča na Dunaju je pri tolažbi na smrt obsojenih sodelovalo v letih 1938–1945 22 duhovnikov štirih glavnih krščan-skih veroizpovedi. Od 1184 usmrčenih jih je 164 odklonilo prisotnost duhovnika. Graues Haus : Eine Chronik über Seelsorge und Seelsorger von 1834–1972. Von Heinrich Zeder. Wien 1983, str. 129–130; Hans Rieger: Verurteilt zum Tod : Doku-mentationsbericht von H. Rieger : Seelsorge in Gefängnis des Wiener Landgericht 1942–1944. Wuppertal, Jugenddienstverlag, 1967.257 Maria Szecsi, Karl Stadler: Die NS – Justiz in Österreich und ihre Opfer. Wien-München 1962 (dalje NS-Justiz), str. 29.258 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 203; Od ječe do ječe, str. 41.259 Prim. ARS, AS 1483, fasc. 2/II, poročilo VOS Ljubljana 18. 4. 1943.260 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, seznam administrativnega osebja, nedat. (1941), pregle-dni seznam osebja, 30. 9. 1943.261 ARS, AS 1753, fasc. 1/II, ustne odredbe komandanta Simona.262 ARS, AS 1775, fasc. 661a/VIII, prošnja I. Oblaka 30. 11. 1942, dopis divizije Isonzo 11. armadnemu zboru 6. 12. 1942.

92

Pri usmrtitvah na smrt obsojenih so bili prisotni tu-di vojaški kaplani. Pri usmrtitvi 10. marca 1942 so bili navzoči kar trije, eden od njih je znal slovensko. Vendar naj bi imeli le malo dela, saj je spoved na smrt obsojenih opravil že slovenski jetniški kaplan prejšnji dan.263

263 ARS, AS 1775, fasc. 661a/VIII, dopis poveljstva divizije Granatieri di Sardegna 14. 3. 1942.


Zapori so bili sami varnostno preverjene in zava-rovane ustanove, seveda v mirnodobnih razmerah. Straža pa je bila predvsem usmerjena navznoter, saj je skrbela za varovanje pred pobegi zapornikov iz zapora. Zaradi vojnih razmer so okupatorji zapore še dodatno zavarovali, zlasti tiste centralne. Zavarovanje in straže, ki so jih postavili, so računali na povečano nevarnost od zunaj, na nevarnost vdora pripadnikov narodnoosvobo-dilnega gibanja. Na ogroženost je vplivala tudi lega za-pora. Sodni zapori sredi večjih mest, ki so bila dobro zavarovana, posebno okrepljene straže niso potrebovali. Kljub temu so nekatere, kot ljubljanskega, še posebej utrdili.

Nekaj povsem drugega je narekovala lega kaznil-niškega poslopja v Begunjah. Zaradi bližine gozdov in lege zunaj večjih centrov je morala biti straža močnej-ša. Stražo in širše zavarovanje zapora v Begunjahje najprej, do novembra 1943 izvajala po ena četa za-ščitne policije, najdlje sta to bili 1. četa 181. rezervne-ga policijskega bataljona oz. 5. četa II. bataljona 19. SS policijskega polka. Spočetka, junija 1941, je stražilozapor 30 policistov. Od 10. novembra 1943 dalje paje zapor stražil Orožniški stražni vod Begunje, ki jeimel 38 orožnikov. Izmenjaje na 24 ur sta stražili dve skupini s po 17 možmi. Bilo je 7 stražarskih mest,na katerih so se orožniki izmenjevali na 3, pozimi pana 2 uri. Vod se je zaradi povečane nevarnosti pred napadi partizanov poleti 1944 okrepil za 9 orožnikov,

Zavarovanje in straža

94

konec vojne naj bi jih bilo skupaj s policisti 62.264

Sodni zapor v Ljubljani je stal sredi mesta in je bil že pred vojno zavarovan ustrezno tedanjim standardom s štirimetrskim (po drugih podatkih šestmetrskim) zi-dom.265 Takoj po prevzemu zapora so italijanske oblasti naselile v zapor zunanjo stražo, ki pa je zaradi pomanj-kanja prostora bivala zunaj zapora. Pač pa se je v kleti zapora naselil vod bataljona M (črnih srajc), ki so izva-jali stražarsko službo zunaj zaporniških prostorov.266 V zunanji službi naj bi bilo tako okoli 60 vojakov, ki so stalno patruljirali po štirih ulicah, ki so obkrožale zapor in sodišče.267

Vojaki, ki so stražili v notranjosti sodnega zapora, so imeli predpisana posebna določila glede obnašanja. Paziti so morali na orožje, da je bila cev vedno usmer-jena v zrak, morali so se primerno obnašati, kar je po-menilo, da med službo ne smejo jesti, spati in govoriti. Med stražo so morali paziti tudi na zapornike in beležiti tiste, ki se kažejo za okni, posebej so morali paziti, da so bila vrata ob menjavi straže zaprta. Orožje so lahko uporabili, če so se uprli zaporniki ali so od zunaj napa-dli zapor ali v primeru bega zapornika, ko se na poziv ne ustavi.268

Zaradi nevarnosti, ki jo je predstavljalo osvobodilno gibanje, je bilo italijansko stražno osebje zelo previdno. Že oktobra 1941 je bilo uvedeno stanje pripravljenosti, ker so se patrulje v bližini zapora spopadle s pripadni-kom VOS Ernestom Belakom in ga ubile. Po spopadu so bile straži razdeljene ročne bombe in ukazana jim je bila takojšnja uporaba orožja.269

Kvestura v Ljubljani je 1. in 2. decembra 1941 dobi-la dve med seboj neodvisni opozorili štaba divizije “Ison-zo” in obmejne politične sekcije IV. obmejne legije črnih

264 Tone Ferenc: Kazen ali maščevanje? Svobodna misel, XXX, 11. 12. 1992, št. 23; ARS, AS 1622, fasc. 39/I, dopis poveljnika orožniškega stražnega voda orožniškemu glavarstvu Kranj 6. 3. 1944; Šinkovec, Begunje, str. 85.265 Prim ARS, AS 1753, fasc. 1/1, poročilo predsedstvu okrožnega sodišča 10. 8. 1944.266 Čamernik, Spomini za sodne zapore, str. 27, 29.267 Prav tam, str. 30.268 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, predpisi za vojake, ki so v službi v notranjosti sodnega zapora v Ljubljani, nedat.269 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 74.


srajc “Monte Nevoso” iz Trsta, da partizani pripravljajo napad na zapor v Ljubljani z namenom, da bi osvobodili zaprte. V ta namen naj bi se jih nekaj celo vpisalo v fa-šistično stranko PNF, da bi se bolje prikrili.270 Poveljnik mestnega vojaškega poveljstva general Taddeo Orlando je na zahtevo kvesture 3. decembra dvignil število voja-kov v sodnem zaporu na 39.271

Po prvi smrtni obsodbi, ki jo je izreklo vojaško vojno sodišče, je bilo 7. decembra 1941 uvedeno stanje pri-pravljenosti, ker so karabinjerji sporočili, da se pripra-vlja napad na jetnišnico.272 Ponovno so dvignili število vojakov v zavarovanju sodnega zapora na 50 v dneh 17. in 18. decembra 1941.273 Alarmnim stanjem so sledile preiskave zaporniških prostorov, ki so jih izvajali vojaki v bojni opremi v spremstvu ravnatelja zapora.274

Po novem načrtu, ki ga je izdelal poveljujoči oficir oddelka za zavarovanje zapora iz divizije Granatieri di Sardegna, je bilo pri zavarovanju zapora uporabljenih kar 50 vojakov in 60 karabinjerjev s skupaj 4 strojnica-mi. Podnevi naj bi bile te sile zaposlene v štirih patru-ljah po 3 ljudi, ki so stalno, v štirih izmenah patruljirali po vseh štirih ulicah, ki so obdajale sodni zapor oziro-ma sodišče. Preostali naj bi bili zaposleni pri vseh petih vhodih v sodni zapor:– pri vhodnih vratih 3 grenadirji s strojnico in zabo-

jem ročnih bomb,– pri stranskih vratih prav tako 3 grenadirji z drugo

strojnico,– na vrtu pred pralnico 3 grenadirji s strojnico; nad-

zorovali so oba stranska vhoda v obzidju.Preostalo moštvo, ki ni bilo trenutno na straži, naj

bi bivalo v baraki na dvorišču sodnega poslopja, da bi lahko zamenjalo moštvo v službi in v primeru potrebe formiralo posredujočo enoto z eno strojnico. Ponoči naj bi bile patrulje okrepljene s po dvema vojakoma. Dva oficirja naj bi stalno dežurala v prostorih zapora.

270 ARS, AS 1796, fasc. 1/IV, dopis štaba divizije Isonzo 1. 12. 1941; dopis IV. ob-mejne legije CCNN 2. 12. 1941.271 ARS, AS 1796, fasc. 1/IV, dopis 3. 12. 1941.272 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 126.273 ARS, AS 1796, fasc. 1/IV, zapis telefonskega pogovora 17. 12. 1941.274 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 127–128.

96

V primeru alarma naj bi sodelovalo tudi italijansko osebje zapora. Ti bi morali zapreti vsa notranja vrata in okna v pritličju. Patrulje bi se vrnile h glavnemu vhodu in bile, ko bi se prepričale, da je vhod zavarovan, na razpolago poveljniku premične skupine. Ta naj bi obli-koval tri skupine po 7 mož, ki bi zavarovale glavni vhod, vzporedni vhod v Cigaletovi ulici in stranska vhoda na vrtu pri pralnici. Preostali vojaki, 80 po številu, naj bi se oblikovali v dva voda, od katerih naj bi bil eden na voljo oficirju straže v zaporu, oziroma naj bi posredova-la, kakor bi bilo potrebno.275 Navodila za primer alarma iz nekaj poznejšega časa so govorila o tem, da morajo slovenski in italijanski pazniki v tem primeru zapreti vse zapornike v njihove celice, da se morajo slovenski pazniki in ostali civilni personal zapora zbrati v sobi po-veljnika straže, kjer ostanejo na razpolago, da se ključe vhoda v zapor preda podoficirju straže iz vrst 2. polka divizije Granatieri di Sardegna.276

Po italijanski kapitulaciji so prevzeli 9. septembra 1943 zunanjo stražo sodnega zapora pripadniki nem-ške varnostne policije.277 Pozneje je stražil sodni zapor, kot tudi policijski zapor Policijski varnostni zbor. Ta je sredi leta 1944 imel v sodnem zaporu dva voda s po 20 stražniki, ki jih je vodil poveljnik poročnik Franc Juži-na.278 Do 7. maja 1945 naj bi stražilo 32 stražnikov.279 Policijski varnostni zbor je stražil tudi policijski zapor v Šentpetrski kasarni in pozneje v Prisilni delavnici na Poljanskem nasipu, sedež je imel v Šentpetrski kasarni. Pri tem je bilo zaposlenih okoli 40 stražnikov.280

275 ARS, AS 1796, fasc. 1/IV, načrt zunanje obrambe sodnega zapora, 5. 1. 1942, skica. Prim. tudi opis italijanskega zavarovanja v Čamernik, Spomini na sodne za-pore, str. 109–110.276 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, dopis 2. polka divizije Granatieri di Sardegna 4. 3. 1942.277 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo ravnatelja predsedstvu okrožnega sodišča 10. 9. 1943.278 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poveljstvo straže P. Z. v sodnih zaporih, 20. 6. 1944.279 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, seznam stražnikov, ki so stražili do 7. maja 1945, ne-dat.280 ARS, AS 1876, fasc. 76/III, seznam organov P. Z. policijski zapori I. in II. oddelek, nedat.

Drugo poglavje

Zaporniki

99Drugo poglavje: ZAPORNIKI

Vojna, ki se je za jugoslovanski del slovenskega ozemlja začela 6. aprila 1941, je bila za oblasti, kljub nenapovedanemu napadu, pričakovana. Posebni ukre-pi zavarovanja so zajeli tudi zapore. Predvsem so name-ravali zmanjšati število zapornikov, tudi tistih zaprtih zaradi politično motiviranih dejanj. Med njimi je bilo največ osumljenih ali obsojenih zaradi komunistične dejavnosti. Po demonstracijah 27. marca in državnem udaru je uprava policije v Ljubljani iz svojega policij-skega zapora v Šentpetrski kasarni v prvih dneh aprila izpustila večino pripornikov (najbrž le političnih), preo-stale, med njimi je bil tudi komunist Tone Tomšič, pa izročila sodišču oziroma preiskovalnemu sodniku in jih premestila v sodni zapor.281

O izpustu komunistov iz zaporov in uničenju so-dnih in policijskih spisov o njih so govorili tudi na prvi seji Narodnega sveta 6. aprila popoldan; ban dr. Marko Natlačen naj bi ukaz posredoval naprej.282 Posredovali so tudi komunisti sami. Takoj po napadu na državo je sekretar KPS Franc Leskošek posredoval pri preiskoval-nem sodniku Juriju Gregorcu in predsedniku okrožne-ga sodišča Petru Koršiču; zahteval je, da odredita izpust političnih jetnikov. Koršič je izpust odobril in še istega

281 Alenka Nedog: Tone Tomšič. Ljubljana 1980, str. 250.282 Uničenje sodnih arhivov in izpust komunistov naj bi ukazal ban dr. Natlačen 6. aprila popoldan na prvi seji Narodnega sveta. Prim. Stane Kos: Stalinistična revolu-cija na Slovenskem 1941–1945. I. Rim 1984, str. 103, 116–117.

Izpuščanje zapornikov med aprilsko vojno in takoj po okupaciji

100

dopoldneva so bili izpuščeni tam zaprti jetniki. Leskošek in izpuščeni Tomšič sta takoj nato posredovala pri dr-žavnem tožilcu Vilku Lavrenčaku, kjer sta dosegla uni-čenje spisov, ki so bremenili komuniste. Pri upravniku policije Lovru Hacinu sta zahtevala enako. Tamkajšnjo policijsko kartoteko pa sta že uničila šef političnega od-delka dr. Vladimir Kante in agent Anton Vrečar, ki sta ves politični arhiv odpeljala v papirnico v Vevčah, kjer so ga v njuni prisotnosti zmleli.283 Lahko si predstavlja-mo, da je šlo tako gladko tudi zato, ker je bila državna oblast, čeprav ne neposredno nadrejena sodni, odredila podobno rešitev.

V Mariboru je bilo že 7. aprila iz sodnega zapora iz-puščenih 30 zapornikov. Izpuščanje se je nadaljevalo 8. in 9. aprila, ko so izpustili po nalogu okrožnega sodišča 6 oziroma 15 zapornikov. Skupaj je bilo izpuščenih 51 zapornikov od 310, ki so tedaj bili v zaporu.284

V začetku aprila 1941 je bilo v kaznilnici v Mari-boru okoli 630 jetnikov, od tega 16 političnih (kar 12 jih je bilo obsojenih zaradi pronacistične propagande). Po razstrelitvi bližnjega mostu na Dravi 7. aprila je je-tnike zajel nemir, ki se je razvil v upor. Videti je, da so ga spodbujali zlasti pronemški politični jetniki. Upor je po dveh dneh zadušilo osebje, vendar je prišlo tudi do streljanja v osrednjem prostoru.285

Iz okrožnega zapora v Novem mestu so bili poli-tični zaporniki izpuščeni šele do 12. aprila 1941, ko je bil prekinjen stik z Ljubljano; to govori, da ukaz bana Natlačena, če je bil izdan, v Novem mestu ni bil dosle-dno upoštevan. Res pa je, da je glede na svoje upravne pristojnosti mogel ban vplivati na od uprave neodvisne sodne funkcionarje le s priporočilom. Državni tožilec in preiskovalni sodnik sta izpustila zadnje 4 politične je-tnike šele popoldne, takrat ko so v mesto že prihajale

283 A. Nedog: Tone Tomšič, str. 250–251; M. Luštek: Od petindvajsetega marca do prihoda okupatorjev. Ljubljana v ilegali, I, V odločilnih dneh, str. 181. Po drugi ver-ziji je uničenje arhivov političnega oddelka in izpustitev političnih zapornikov terjal od bana dr. Natlačna dr. Darko Černej. Ban naj bi uničenje arhivov odobril. Glej Aleš Bebler: Čez drn in strn : spomini. Ljubljana 1981, str. 81. Obisk pri predsedni-ku sodišča Koršiču je Bebler datiral na 9. april 1941. Prim. A. Bebler: Spomini na prvo partizansko leto. Ljubljana v ilegali, II, str. 98.284 AMNOM, vpisna knjiga zapora Maribor 1. 1. 1941 – 31. 12. 1941.285 Filipič, Politični zaporniki, str. 266–267, 270.


prve nemške izvidnice. Izpuščenih naj bi bilo 16 jetni-kov.286

Nemške policijske enote, ki so sledile vojski, so is-kale jetnike, ki so bili obsojeni zaradi pronemške dejav-nosti, tudi v ljubljanskem sodnem zaporu; bilo je prvega dne, ko je mimo prodirala nemška vojska. V sodnem zaporu se je pojavil gestapovec in zahteval od ravnate-lja, da mu je omogočil pregledati vse celice; da ga ne bi preslepili, je vsakega zapornika vprašal, zakaj je zaprt. “Z izkušenim očesom strokovnjaka je iskal jetnike, ki so ga edini zanimali. Ni jih bilo dosti, nekaj vohunov, ki so pred okupacijo delali za Hitlerja, in nekaj kulturbun-dovcev. Te je gestapovec spustil na svobodo.”287 9. maja 1941 je prišla v mariborsko jetnišnico posebna komisi-ja, ki je odredila izpuste jetnikov; med njimi vse, ki so bili obsojeni zaradi pronacistične propagande.288

Nemške okupacijske oblasti so iz celjskega sodne-ga zapora sredi aprila 1941 izpustile večino zaprtih, le nekaj kriminalcev so premestili v graški zapor. Predvi-devati je mogoče, da je bil tako korenit izpust jetnikov v zvezi z nameni okupacijske oblasti, da v zaporih naredi prostor za aretirane ljudi, ki so bili namenjeni izgonu v prvem valu.289

Vojna pa je pomenila tudi polnitev zaporov. Na Pri-morskem so oblasti v dneh pred napadom na Jugosla-vijo aretirale varnostno nezanesljive državljane sloven-ske narodnosti in jih začasno še zadržale v zaporih tudi aprila.290

286 Saje, Belogardizem, str. 27; Razvoj ljudske oblasti in kronološki popis pomemb-nejših dogodkov na območju občin Črnomelj, Metlika, Novo mesto in Trebnje 1941–1945. Novo mesto 1975, str. 61.287 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 24–25.288 Filipič, Politični zaporniki, str. 270.289 Terčak, Celjski Stari pisker, str. 25.290 ARS, AS 1474, fasc. 10/187 zabeležka za G. Paclicha 4. 4. 1941, fasc. 11/191 zabeležka o aretaciji dr. Edvarda Križniča 3. 4. 1941.

102

Čeprav relativno samostojne institucije družbene represije, so bili zapori le postaja v verigi, ki je vodila zapornike od aretacije do končne usode. Uprave zapo-rov so imele pasivno vlogo, morale so sprejeti vse ljudi, ki so jih privedli policijski organi ali vojaške enote, po-leg tega pa o njihovi usodi tudi niso odločale, pač pa so lahko le bolj ali manj izpeljale tisto, kar so jim na-rekovali predpisi in odredile pristojne sodne, policijske ali vojaške oblasti. Struktura in število zapornikov je bilo tako povsem odvisno od okupacijske politike vsa-kega od treh okupatorjev, od njegovih načinov pregona kriminalitete in predvsem ukrepov proti okupiranemu prebivalstvu; največ jih je zadevalo zatiranje odporni-škega gibanja.

Vojne razmere na slovenskem okupiranem obmo-čju so prinesle močno povečano stopnjo pravne neu-rejenosti in za okupirano prebivalstvo tudi povečanje pravne negotovosti. Pristojnosti policijskih organov za aretacije oziroma začasni odvzem osebne svobode so se z uvedbo civilne uprave stabilizirale, toda še vedno je ostajala velika pravna nedorečenost, ki je izhajala iz same okupacije. Okupacijski režim in organi so bili podrejeni namenu skorajšnje aneksije, zato so močno presegli norme vojaške okupacije. Policijske pristojnosti so prevzele policije okupatorjev, ki so jih kmalu uvedli vsi trije okupatorji vsak na svoje okupacijsko območje. Po pretresu, ki ga je predstavljala kratkotrajna aprilska vojna in hitra kapitulacija jugoslovanske države, so se

Sprejem v zapor


pod njimi začela prilagajanja novih ozemelj, ki so jih bo-disi hitro vključili, bodisi nameravali vključiti med svoja državna ozemlja. Tega prilagajanja je bil deležen tudi in predvsem ves represivni aparat, saj je bil temelj, ki je zagotavljal posedovanje novoosvojenih območij. Pri tem so okupatorji, sledeč svojemu cilju in metodam, s kate-rimi naj bi ga dosegli, slovensko ozemlje in prebivalstvo podvrgli trem različnim državnim ureditvam.

Policijski organi so med okupacijo aretirali veli-ko število ljudi zaradi najrazličnejših vzrokov. Vendar se je med drugo svetovno vojno pomen pravne oblike aretacije in iz nje izvirajočega pripora relativiziral, tudi na Slovenskem. V mnogih primerih so namreč civilnim osebam odvzele prostost vojaške enote in jih vodile v lastne zapore ali jih predale v policijske zapore. Pri teh je le pogojno mogoče govoriti o pravnem dejanju areta-cije, čeprav je italijanska vojska vsaj v Ljubljanski po-krajini imela pooblastila za izvajanje policijskih nalog. Posredujoče okupacijske sile so zaradi narave oborože-nega boja med narodnoosvobodilnim gibanjem in oku-pacijskimi silami (partizanski boj) tudi presegale zgolj policijsko delovanje. V mnogih primerih je bila v posre-dovanje pritegnjena vojska in oborožene enote policije; ujetniki, ki so jih ujeli v operacijah – če jih niso usmrtili takoj po zajetju – niso imeli statusa vojnega ujetnika vse do jeseni 1944, pač pa so sodili pod isto kazensko zakonodajo kot civilno prebivalstvo in bili tudi odvedeni v iste zapore.

Poleg tega pa so bile za vojni čas na Slovenskem značilne občasne množične aretacije, posebne policijske operacije na določenem območju, t.i. racije. Racije so pomenile odstop od klasičnega policijskega dela, saj ni-so temeljile na selektivnosti vzročno-posledične poveza-ve s kaznivim dejanjem ter je tako lahko racija pomenila tudi obliko kolektivne kazni, predvsem pa ustrahova-nja prebivalstva. Prva taka številnejša kategorija so bili aretirani, ki jim je bil namenjen izgon. Čeprav so zanje ustvarili posebne začasne zapore, so jih zapirali tudi med preostale zapornike.

104

Aretacije

Aretacija je pravni akt, opredeljen z zakoni in pred-pisi o policiji. Zanjo so morali obstajati priporni razlogi, torej zaporni nalog ali zalotitev pri dejanju. Aretacijo so lahko izvajale pooblaščene osebe, pripadniki policijskih enot in ustanov. Poleg aretacije je bilo s predpisi dovo-ljeno tudi t.i. pridržanje, odvzem prostosti za kratek čas brez pravne kvalifikacije aretacije.

Organi, ki so izvajali aretacije, so mogli biti zelo različni, pač glede na sestavo in naloge posameznih po-licijskih vej na območju vsakega okupatorja. Tako so aretacije na nemškem okupacijskem območju izvajali predvsem orožništvo, kriminalna in tajna državna poli-cija, v nekaterih primerih pripadniki Wehrmannschafta, v tovarnah pa so se jim pridružili tudi obratni stražni-ki. Na italijanskem okupacijskem območju so aretirali civilni in vojaški karabinjerji, agenti kvesture, pa tudi črne srajce, orožništvo in policijski agenti pa na ma-džarskem okupacijskem območju.

Do aretacij osumljenih je prišlo na zelo različne načine. Policija sama je imela lahko le omejeno učin-kovitost. Na nemškem okupacijskem območju jo je podpirala zaupniška mreža varnostne službe. Policijski funkcionarji so celo javno pozivali prebivalstvo, da mo-ra sodelovati pri odkrivanju “komunistične sodrge”, ki povzroča nemire, kot je to storil komandant varnostne policije in varnostne službe na Spodnjem Štajerskem 20. avgusta 1941.291

Pomemben delež so k aretacijam prispevali ovadu-hi, bodisi da so delali zaradi materialnih pobud ali zara-di drugih vzrokov – običajno je to bil strah, maščevanje, pa tudi ideološki razlogi. Zasliševalci so namreč navajali mnoge že aretirane, da v zameno za izpustitev in opusti-tev nadaljnje preiskave sodelujejo pri odkrivanju drugih storilcev. Čeprav tovrstna dejavnost ni vedno obrodila sadov, pa so nekateri povzročili velike aretacije sode-lavcev osvobodilnega gibanja. Še več izhodišč za nove

291 K. F. / Marko Selin: Nič več strogo zaupno : nacistične obveščevalne službe in njihova dejavnost pri nas, II. Ljubljana 1974 (dalje Selin, Nič več strogo zaupno, II), str. 153.


aretacije so dajale prostovoljne in zlasti izsiljene izjave zaslišanih.

Aretacije v prvem mesecu okupacije, ki so bile poli-tičnega značaja, so imele svoje vzroke v predvojnih pri-pravah in že pripravljenih seznamih. Nemški okupator je tako aretiral predvsem tiste, ki so bili na seznamih kot nemštvu sovražni, pripadnike sokolov in podobnih nacionalnih organizacij, ter tiste, ki so bili na seznamih za izgon.292 Zunaj tega je bila najštevilčnejša aretacija okoli 70 mladincev v Mariboru, ki so jih sumili sabotaže – požiga dveh avtomobilov v Volkmerjevem prehodu v Mariboru 29. aprila.293

Tudi na italijanskem okupacijskem območju so bile prve aretacije, ki so jih izvedli, povezane z iskanjem ti-stih oseb, ki so jih sumili sodelovanja v protifašističnem odporu na Primorskem. V Ljubljani so konec aprila in v začetku maja 1941 aretirali skupino političnih predstav-nikov manjšine in njihovih sodelavcev v Ljubljani, ki so bili na t.i. Čokovem seznamu. Najbolj viden med njimi je bil dr. Lavo Čermelj, ki so ga aretirali 25. aprila, ostale pa večinoma v zadnjih dneh aprila in prvih dneh maja 1941. Skupina političnih jetnikov je štela vsaj 28 oseb.294

Po ustalitvi okupacijskih sistemov so se policijske in vojaške enote usmerile na vzdrževanje javnega reda in miru. Zato so aretirale veliko število osumljenih oz. storilcev, ki jih lahko razdelimo v več skupin, čeprav je takšna delitev lahko le pogojna, saj je vsaka aretacija predstavljala posamičen akt, tudi če je bila izvedena v obliki množičnih aretacij.

a) Storilci oz. osumljeni kriminalnih dejanj. Običaj-ni kriminal v vojnem času najverjetneje ni upadal, upa-dalo pa je zanimanje policije zanj spričo razmer, v ka-terih je prevladovalo preganjanje političnih prestopkov.

292 Prim. ARS, AS 1931, 101–3, RSHA, tiralična knjiga Jugoslavija, 1941.293 Milan Ževart: Sabotažne akcije v Mariboru od konca aprila do začetka avgusta 1941. Kronika, XXXI, 1983, št. 2–3 (Iz zgodovine Maribora), str. 220–224; Milica Ostrovška: Kljub vsemu odpor : Maribor v času okupacije in narodnoosvobodilnega boja. Prva knjiga: Zapiski iz NOB v Mariboru od aprila 1941 do poletja 1943, Druga dopolnjena izdaja, Maribor 1981, str. 67 (dalje Ostrovška, Kljub vsemu odpor, I).294 Prim. Tone Ferenc: Zapiski zaslišanj dr. Lava Čermelja v Ljubljani in Rimu 1941. leta. PNZ, XXVIII, 1988, št. 1–2, 207–215; Lavo Čermelj: Ob tržaškem procesu 1941 :spomini in beležke. Ljubljana 1962, str. 21–23; ARS, AS 1791, fasc. 602, register političnih zapornikov, 1941; Jera Vodušek-Starič: ‘Dosje’ Mačkovšek. Viri 8. Lju-bljana 1994, str. 15–20.

106

Preganjali pa so dejanja, ki so bila povezana s kršitvijo predpisov o prehrani in oskrbi, tako črno borzo, črni zakol, tihotapljenje in krajo živil, prekupčevanje.

Nemške oblasti so takoj po okupaciji sprožile obse-žno akcijo, da bi odstranile “poklicne zločince” in “zločin-ce iz navade”. K slednjim so šteli vse, ki so trikrat pono-vili kaznivo dejanje iz koristoljubja, ki je bilo kaznovano z vsaj 3 meseci zapora. Iskali so jih na podlagi kazenske kartoteke in z zaupniki iz vrst domačega prebivalstva.295

V poznejšem obdobju posebnih policijskih akcij zoper kriminaliteto ni bilo, izjema sta bila preganjanje črne borze in tihotapljenja živil. To je zlasti preganjala oblast na Štajerskem in od leta 1944 v Operacijski coni Jadransko primorje. Pomanjkanje živil in njihova nee-konomična porazdeljenost sta omogočala tistim, ki so tvegali, dovoljšnje zaslužke, da tovrstnih prestopnikov ni manjkalo.

b) Kršilci vojnih zakonov, posebnih predpisov, ki jih je prinesla okupacija, niso pa bili posebej političnega značaja, niti niso bili koristoljubne narave. To so bili kršilci odredb o prijavljanju, zatemnitvi, delovni obvezi in nedovoljenem prehodu meje.

Zlasti na nemškem okupacijskem območju so po-licijski organi vztrajno preganjali tako nedovoljen pre-hod meje kot kršitve delovne obveze. Med lažjo obliko kršitev delovne obveze je spadalo tudi občasno izosta-janje z dela, t.i. plavi ponedeljki, kar je imelo za posle-dico aretacijo in kakšno od zapornih kazni. Zlasti teh je moralo biti kar veliko, saj delni podatki z območja komandanta varnostne policije in varnostne službe na spodnjem Štajerskem kažejo, da je bilo aretacij zaradi plavih ponedeljkov in kršitve delovne obveznosti okoli 30% več kot aretiranih zaradi ‘komunistične dejavno-sti’, torej sodelovanja v narodnoosvobodilnem gibanju ali celo 40% vsega števila aretiranih.296

c) Največjo skupino aretiranih so predstavljali sto-

295 Stane Šinkovec: Sodstvo na Gorenjskem (1941–1945). V: Radovljiški zbornik 1992, str. 158; Tone Ferenc: Sodstvo pod okupacijo 1941–1945. V: Pravo – zgodo-vina – arhivi : I. Prispevki za zgodovino pravosodja. Ljubljana 2000, str. 200–201, 218.296 ARS, AS 1931, 104–12, GSP Maribor, 519, 532, 544, mesečna poročila o položa-ju na Spodnjem Štajerskem.


rilci političnih kaznivih dejanj. Med njimi so veliko veči-no sestavljali pripadniki narodnoosvobodilnega gibanja. Bili so tako tisti, ki so bili prijeti od policijskih oblasti kot civilisti, torej aktivisti gibanja (OF, KPS, druge mno-žične organizacije) in tisti, ki so bili med policijskimi in vojaškimi operacijami zajeti kot pripadniki oboroženih partizanskih enot. Aretacije teh so bile pogoste in so po-tekale ves čas okupacije. Takoj po napadu na Sovjetsko zvezo so se po vnaprej pripravljenih ukazih zvrstile are-tacije državljanov ruskega porekla.297 Že takoj po tem so policijske sile na zasedenih območjih ukazale aretacijo oseb, ki so znane kot vodilni komunisti, pa tudi povra-tnikov iz Rusije.298

Na italijanskem okupacijskem območju se je policija postopoma usmerjala proti odporniškemu gibanju, ki ga je zaznavala še pred napadom na Sovjetsko zvezo. Enači-la ga je s komunističnim gibanjem in je postopoma areti-rala nekaj ljudi pod tako obtožbo, prve množične aretaci-je, okoli 200 oseb pa je izvedla ob pričakovanju upora na obletnico francoske revolucije, 14. julija 1941.299 Druge množične aretacije so bile tiste, ki so jih izvedle vojaške in policijske oblasti po napadih na vojake pri Radohovi vasi in pri Gribljah v Beli krajini; obakrat je bilo aretira-nih po približno 200 okoliških prebivalcev.300

Kontinuirane aretacije so se nadaljevale od oktobra 1941 dalje, ko je policija uvedla v pokrajini okrepljen policijski nadzor, ki se je kazal v okrepljeni navzočnosti policijskih sil na ulicah in v javnih prostorih, s pogosti-mi preiskavami oseb in bivališč, z uvedbo kombiniranih premičnih oddelkov, ki so opravljali nočne preglede v varnostno nezanesljivih področjih, z uvajanjem omejitev gibanja s policijsko uro in aretacijo ter posledično kon-finacijo sumljivih oseb.301

297 ARS, AS 1931, 104–12, GSP Maribor, okrožnici RSHA 22. 6. 1941. Potekale so tri akcije: Internacionala, Intourist in Fremdvölker. 298 ARS, AS 1622, fasc. 11/VI, okrožnica izpostave komandanta varnostne policije in varnostne službe Kranj 30. 6. 1941.299 Ferenc, Fašisti brez krinke, dok. 8, poročilo kvesture Ljubljana 14. 7. 1941; ARS, AS 1791, fasc. 602, register političnih zapornikov, 1941; prim. Kozak, ZD 6, Lesena žlica I, str. 64.300 Prim. Ferenc, Fašisti brez krinke, dok. 19, okrožnica poveljstva XI. armadnega zbora 8. 9. 1941.301 Ferenc, Fašisti brez krinke, dok. 30, poročilo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 28. 10. 1941.

108

Med političnimi aretiranci so bili tudi tisti, ki se niso prištevali k narodnoosvobodilnemu gibanju, pač pa so bili pasivni ali pa sodelujoči v vedno bolj organi-ziranem nasprotovanju organizaciji OF. V Ljubljanski pokrajini so Italijani med množičnimi racijami aretirali tudi mnoge, ki so pripadali radikalni klerikalni Straži v viharju ali drugim skupinam v Slovenski ljudski stran-ki ali okoli nje.302 Zlasti nemška tajna državna policija je po okupaciji Ljubljanske pokrajine aretirala več sku-pin, ki so sodelovale v ilegalnem pripravljanju na čas po njihovem umiku, tako skupino kapetana Engelberta Ilovarja, celo Rudolfa Smersuja, enega vodilnih članov SLS. Januarja 1944 je aretirala vsaj deset pripadnikov iz liberalne sfere.303

d) Posebna vrsta aretacij so bile aretacije brez po-sebej individualiziranega suma storitve kakršnegakoli kaznivega dejanja, aretacije ljudi, ki jim ni bilo mogoče očitati ničesar drugega kot pripadnost nacionalni, po-klicni ali drugi skupini. Okupatorske oblasti so nam-reč izvedle aretacije določenih skupin prebivalstva,za katere so načrtovale posebno usodo ali pa so nare-kovale preventivne aretacije, odvzem prostosti zato, da prebivalstvo ne bi moglo storiti katerega od kaznivihdejanj; šlo je za policijske varnostne ukrepe. Tako so policijski organi aretirali del prebivalstva (ponava-di družinske poglavarje), ki je bilo namenjeno izgonu z nemškega okupacijskega območja,304 prebivalstvo, ki je bilo namenjeno izgonu z madžarskega okupacijskega območja, ožje družine tistih, ki so po mnenju okupa-cijske oblasti storili najhujša politična kazniva dejanja (na smrt obsojenih sodelavcev narodnoosvobodilnega gibanja in pripadnikov partizanskih enot na nemškem okupacijskem območju305 in sorodnikov partizanov na

302 Prim. ARS, AS 1660, fasc. 7/I, poročilo Slovenija pod italijansko okupacijo; fasc. 7/III, Razvoj situacije v Ljubljanski pokrajini, nedat. (po 1. 4. 1942); fasc. 7/IV, Zapiski bivšega poslanca, nedat.303 ARS, AS 1753, fasc. 1/III, zapisek tajnih jetnikov; fasc. 3, vpisna knjiga zapor-nikov 1944 do 3. 7. 1944; ARS, AS 1483, fasc. 2/II, poročilo Mateja (Mire Kebe) CK KPS št. 18 31. 1. 1944.304 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika; Milan Ževart: Izganjanje Slovencev na Štajerskem in Koroškem 1941–1945. Maribor 1991.305 Stane Terčak: Ukradeni otroci. 2. izpop. izdaja. Ljubljana 1973, str. 53–73 (dalje Terčak, Ukradeni otroci); Ferenc, Množično izganjanje, str. 73–74, 148–171; Poslovil-na pisma žrtev za svobodo. Tretja razširjena in dopolnjena izdaja poslovilnih pisem


Primorskem306), aretirali so Jude.307 Med preventivnimi aretacijami je omeniti množične aretacije študentov, ak-tivnih oficirjev in podoficirjev jugoslovanske vojske spo-mladi 1942 v Ljubljanski pokrajini,308 pa tudi aretacije sumljivih, ki so jih internirali v vojaška internacijska taborišča v drugi polovici leta 1942 in prvi polovici leta 1943. V Ljubljani so vojaške oblasti štirikrat, februar-ja, aprila , junija in decembra 1942 izvedle popolno ali delno preiskavo vsega prebivalstva, potem ko so z žično ograjo mesto ločili od okolice. Po podatkih visokega ko-misarja so med prvo racijo prijeli 20.037 oseb, 936 so jih zaprli in 3 ubili. Podobno akcijo so izvedli v 35 naj-pomembnejših središčih v pokrajini; tako so jih aretirali 70 na Vrhniki, 78 pa v Logatcu. V aprilski raciji v Lju-bljani sta vojska in policija prijeli 2.108 ljudi, a le nekaj aretirali. Junija so v raciji pridržali 17.256 oseb in jih 2860 aretirali. Od 2.860 aretiranih je bilo 189 emigran-tov iz Julijske krajine, 775 študentov in 1.709 osumlje-nih podtalne dejavnosti. Posebej pomembni aretiranci, 168 po številu, niso bili poslani v taborišči Gonars ozi-roma Monigo, pač pa so ostali v zaporu v Ljubljani. V t.i. božični raciji so aretirali 567 oseb, od tega 99 žensk.309

Število aretiranih

Števila aretiranih za vse področje Slovenije ob po-manjkljivih podatkih in zaradi različnih upravnopolicij-

za svobodo ustreljenih v okupirani slovenski Štajerski. (ur. Milan Ževart). Maribor 1978, str. 26–31 (dalje Ževart, Poslovilna pisma). Glej tudi Poslovilna pisma za svobo-do ustreljenih v okupirani slovenski Štajerski. (ur. Milan Ževart). Maribor 1965.306 Tone Ferenc: Primorska pred vseljudsko vstajo 1943 : Južnoprimorski odred in Gregorčičeva brigada. Ljubljana 1983, str. 286–292; France Filipič: Slovenci v Ma-uthausnu. Maribor 1998, str. 332–334.307 Godina, Prekmurje, str. 108–110, 253–279; ARS, AS 1753, fasc. 1/II, številčno stanje sodnega zapora 30. 6. 1944 – 5. 5. 1945; Narodna in študijska knjižnica Trst, Oddelek za zgodovino, zbirka Albina Bubniča, izpiski iz vpisne knjige zapora Coroneo 1943–1945 (dalje NŠK, Bubnič, Coroneo). Prim. San Sabba : istruttoria e processo per il Lager della Risiera (ur. Adolfo Scalpelli). Trst-Milano 1988; Un percorso della memoria : guida ai luoghi della violenza nazista e fascista in Italia. (ur. Tristano Matta). Trst 1996, str. 127; Silva Bon Gherardi: La persecuzione an-tiebraica a Trieste : (1938–1945). Udine, Del Bianco, 1972.308 Tone Ferenc: Okupatorjeve racije v Ljubljani leta 1942. Kronika, XXIX, 1981, št. 2 (dalje Ferenc, Racije), str. 198.309 Ferenc, Racije, str. 210.

110

skih območij, ki tudi niso zajemala le slovenskega etnič-nega območja, ni mogoče izračunati, in celo ne oceniti, saj je šlo za izredno dinamičen proces, ki se je lahko pov-sem razlikoval od pokrajine do pokrajine in od obdobja do obdobja. Mogoče je na število aretacij sklepati na pod-lagi privedenih v zapore. Vendar pa ostaja zunaj takšne statistike del aretiranih, ki ni bil odveden v zapor, bodisi da je bil na sedežih policijskih ustanov le zaslišan ali pa je bil oddan v katero od ustanov za odvzem prostosti, ki po svojem značaju ni bila zapor. Poleg tega je nujno upo-števati dejstvo, da je bila večina tistih, ki je bila zaprta v enega od kazenskih zavodov, pogosto tudi v več takih za-vodih, odvisno od sistema vsakega od okupatorjev. Mo-goče je navesti le nekaj podatkov, ki imajo širšo veljavo.

V Ljubljanski pokrajini je v obdobju oktober 1943 – april 1945 politični oddelek Uprave policije v Ljublja-ni, kot sledi iz ohranjene kartoteke, aretiral okoli 6.800 oseb.310

Izpostava varnostne policije in varnostne službe v Celju je v treh mesecih na prelomu leta 1943/1944 are-tirala mesečno skoraj 450 ljudi in to v relativno mirnej-šem obdobju. Med aretiranimi so prevladovali aretirani zaradi politične dejavnosti, bolje ‘komunistične’, zelo visok pa je tudi delež aretiranih zaradi kršitve delovne obveze, torej izogibanja delu; v omenjenem obdobju je z dvema petinama celo presegel število aretiranih zaradi dejavnosti v narodnoosvobodilnem gibanju.

Tabela 2.1: Struktura aretiranih po vzroku aretacije na območju komandanta varnostne policije in varnostne službe v Mariboru.

Leto 1943

Vsi Komunist. dejavnost

Kršitve delovnih pogodb

“Plavi ponedeljek”

Ostalo

24. 5. – 24. 6. 717 151 183 48 33525. 6. – 26. 7. 314 146 148 2027. 7. – 26. 8. 327 119 124 73 11SKUPAJ 1.358 416 307 269 366v % 100,0% 30,6% 22,6% 19,8% 27,0%

310 ARS, AS 1876, Kartoteka politične policije, 1943–1945.


V občini Gornji grad, ki je štela pred okupacijo oko-li 3.100 prebivalcev, je bilo do konca leta 1942 aretira-nih 360 oseb; 210 jih je bilo od tega izgnanih, 147 pa v zaporih kot sodelavci v narodnoosvobodilnem gibanju. Poleg tah je bilo aretiranih še neznano število sorodni-kov ustreljenih.311

Maribor je bil središče okupatorjeve oblasti na šta-jerskem delu območja civilne uprave in hkrati, vsaj v pr-vem obdobju po okupaciji tudi središče slovenskih poli-tičnih sil, ki so se nemški okupaciji zoperstavile. Zato je zanj značilno, da je prihajalo do radikalnih razreševanj tega nasprotja. Nemška varnostna policija, zlasti tajna državna policija je v Mariboru vztrajala v pregonu pri-stašev narodnoosvobodilnega gibanja s posebno močjo in zagrizenostjo. Aretacije so bile stalna značilnost me-sta, od srede aprila 1941 do marca 1945.312 V Mariboru, ki je štel okoli 55.000 prebivalcev, se je v osvobodilnem gibanju v vsem vojnem času udejstvovalo okoli 1.750 ljudi (3,2% prebivalstva) in okoli 3.500 simpatizerjev (občasnih podpornikov), kar je znašalo 9,5% prebival-stva. Od teh je okupatorjeva policija aretirala okoli 750 aktivistov in sodelavcev.

Tabela 2.2: Sodelujoči in aretirani pripadniki narodnoosvobodilnega gibanja v Mariboru 1941–1945.313

leto sodelujoči aretirani % ustreljeni1941 410 190 46,3% 331942 215 130 60,5% 441943 290 140 48,3% 11944 425 240 56,5% 361945 410 50 12,2% 22Skupaj 1.750 750 42,9% 136

Navedeni podatki, sicer ocenjeni, kažejo na izjemno visok odstotek aretiranih med sodelujočimi v narodno-

311 ARS, AS 1887, Dnevni vestnik 1. 4. 1944, A, Podatki o nasiljih okupatorja v Gornjem gradu.312 Žnidarič, Do pekla in nazaj, str. 319–320.313 Prav tam, str. 343.

112

osvobodilnem gibanju, kar je bilo posledica posebne prizadevnosti nemških policijskih organov v glavnem mestu območja civilne uprave, velikega deleža neslo-venskega prebivalstva, ki je prizadevno sodelovalo s po-licijo ter premajhne razširjenosti narodnoosvobodilnega gibanja, ki je povzročila, da so aktivisti kljub zavedanju pomena konspiracije, bili prisiljeni vedno znova ravnati v nasprotju z njo, kajti postojank in ljudi je bilo prema-lo. Zato se je policija lahko temeljito posvetila vsakemu primeru posebej.

Šaleška dolina predstavlja območje, kjer je bilo od-porniško gibanje dobro razvito. Zato je bilo število are-tacij odvisno od razmerja med močjo narodnoosvobodil-nega gibanja in okupatorjevega aparata. V prvih letih se je to razmerje moči nagibalo k okupatorjevi strani, v zadnjem letu pa k narodnoosvobodilnemu gibanju, ki je s svojo vojaško močjo izrinilo okupatorjev upravni in represivni aparat iz dela območja, na drugem pa je moč-no omejil njegovo učinkovitost z nadzorom ozemlja. Do konca leta 1943 je bilo aretiranih okoli 550 prebivalcev območja, pozneje le še okoli 50.314

Železniška direkcija v Ljubljani je vse obdobje vojne centralno beležila odsotnost zaposlenih v službi zaradi aretacij, kar nam omogoča glede na število v popisu za-jetih sklepati o obsegu aretacij tudi širše. Na območju železniške direkcije Ljubljana je bilo aretiranih v vseh štirih vojnih letih 1.164 zaposlenih oseb, ne upoštevaje pridržane v racijah.315 Če upoštevamo, da je bilo na že-leznicah povprečno zaposlenih okoli 5000 železničarjev, predstavlja to okoli 20% vseh zaposlenih. Pri tem pa je treba upoštevati, da so bili železničarji bolj izpostavljeni, pa tudi, da je bil narodnoosvobodilni boj med to poklic-no skupino nadpovprečno razvit.316 Pri vzroku aretacije

314 Milan Ževart: Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini. Ljubljana 1977, str. 102, 181, 209, 215–231, 255–259, 370–371, 498–519.315 Alenka Nedog-Urbančič: Železničarji in železnice pod nemško okupacijo v nakda-nji Ljubljanski pokrajini 1943–1945. Ljubljana 1996, str. 275–308, Seznam zaprtih. Seznam je narejen na podlagi evidence odsotnosti, ki jo je vodila kadrovska služba direkcije.316 Prim. Anka Vidovič-Miklavčič: Slovenski železničarji pod italijansko okupacijo v Ljubljanski pokrajini 1941–1943. Ljubljana 1980; Marjan Žnidarič: Železničarji in železnice v času okupacije in narodnoosvobodilnega boja na slovenskem Štajer-skem, Maribor 1990.


gre pri večini za politične delikte, sodelovanje v različ-nih oblikah narodnoosvobodilnega boja – v organizaciji OF, njenih podorganizacijah, Slovenski narodni pomo-či, partizanih. Velikanska večina aretiranih je razpore-jena na tri osrednja leta, od 1942 do 1944, kar je tudi posledica specifičnih razmer na železnici v Ljubljanski pokrajini. Večina, kar 60 % vseh aretacij, je razporejena v obdobje od oktobra 1943 do novembra 1944. Vseka-kor je tako veliko število aretiranih tudi pokazatelj večje učinkovitosti nemške policije in političnega oddelka lju-bljanske uprave policije.

Tabela 2.3: Število aretiranih železničarjev Železniške direkcije Ljubljana 1941–1945.317

Leto Aretirani % Drugič aretirani Tretjič aretirani1941 19 1,6% 0 01942 288 24,7% 14 01943 328 28,2% 16 11944 516 44,3% 63 31945 13 1,1% 4 0Skupaj 1.164 100,0% 97 4

Zanimivi so še podatki o ponovnih aretacijah. Kar 93 primerov ponovne aretacije in 4 primeri tretje areta-cije kažejo na vztrajnost obojih, pripadnikov narodnoo-svobodilnega gibanja in policistov (skoraj 8% aretiranih je bilo torej povratnikov).

Sprejemni postopek

Zapori so bili ustanove, ki so se ravnale pri svojem poslovanju po natančno predpisanem postopku. Ta je obsegal tako fizičen sprejem jetnika kot ureditev njegove dokumentacije, torej administrativni postopek. Spreje-mni postopek je treba ločiti od policijskega sprejemnega postopka, ki je imel druge namene in je zato potekal tu-di drugače. Kdaj je policijska ustanova odvedla aretira-

317 A. Nedog-Urbančič: Železničarji in železnice pod nemško okupacijo v nekdanji Ljubljanski pokrajini 1943–1945, str. 275–308, Seznam zaprtih.

114

nega v zapor, je bilo pretežno odvisno od predpisov, ven-dar tudi od njenih preiskovalnih metod in običajev. Med aretacijo in odvedbo v zapor je praviloma minilo nekaj časa, lahko tudi več dni, v kolikor ne štejemo zapiranja v priročne zapore na sedežih preiskovalnih organov tudi za odvzem prostosti.318

Najpomembnejši sprejemni postopek je bil sam pre-vzem aretiranca, ki je postal s tem zapornik. Prevzem je bil običajno pisen, s potrdilom, vendar ni bilo nujno, po-sebej še kasneje, ko je bila policijska razpuščenost večja in pooblastila večja. Sprejemni postopek je predvideval administrativni popis aretiranega, vsaj zasilen pazniški pregled, odvzem nekaterih predmetov, morebitno dezin-fekcijo, odvedbo v izolacijsko celico oziroma v običajno celico. Sprejemni postopek v sodnem zaporu v Ljubljani je obsegal popis jetnika, odvzem prstnih odtisov, osebno preiskavo, preiskavo prtljage.319

Administrativni vpis je bil za zapore nujen, saj so le tako lahko vodili pregled nad jetniki, pomenil pa je zanje tudi nekakšno zagotovilo. Poleg tega je bil vpisni dokument za osebje, ki je moralo dajati zapornike na razpolago policijskim ali pravosodnim institucijam, tudi pomemben pripomoček, posebej tam, kjer je bilo jetni-kov na stotine in so se hitro menjavali. Osebju, ki so ga privedle okupacijske oblasti, je delalo velike težave neznanje jezikov, zato so precej težko vodili registre za-pornikov. V marsikaterih zaporih na Slovenskem so bili pri vpisovanju jetnikov zaposleni jetniki. V kaznilnicah in zaporih v Italiji osebja z znanjem slovenskega jezika, razen redkih izjem, ni bilo. “Sprejel nas je počasen črn kvesturin – stara jecljajoča puščoba, ki je rabil polni dve uri, da nas je vpisal (menda nas je bilo vsega 12).”320

Prav zaradi izogibanja administrativnim formalno-stim so nekateri zapori imeli tudi posebne prostore za prehodne zapornike; zanje so administrativni postopek poenostavili. V vojaškem zaporu v Belgijski kasarni je

318 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 20–50, navaja, da je bila zaprta v pri-ročnem zaporu (celici) na sedežu izpostave tajne državne policije kar teden dni, do konca preiskave, preden so jo odvedli v okrajni sodni zapor.319 Franci Derganc: Okrvavljena roža : spomini partizanskega zdravnika. Ljubljana 1978, str. 99 (dalje Derganc, Okrvavljena roža).320 Olga Virens: V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 305.


bila posebna prehodna soba, v katero so zapirali jetni-ke, ki so bili namenjeni hitri premestitvi, posebnega sprejemnega postopka tam ni bilo.321

Osebne preiskave privedenih so bile po zaporni-škem običaju nujne, da so jetniku odvzeli predmete, ki bi lahko bili nevarni zanj ali za okolico, namenjene pa so bile tudi temu, da so jetniku pokazali, da prehaja v drug svet s posebnimi pravili. Jetnikom so tako uprave odvzemale predmete, ki bi res lahko bili nevarni: nože, ostalo orožje, pasove, vezalke in podobne stvari, s ka-terimi bi lahko škodovali sebi, si torej odvzeli življenje; obleko, pa tudi vse vredne osebne predmete. Odvzeli so tudi hrano in pribor za pisanje. Zapori so za odvzete predmete imeli posebna skladišča.

Na nemškem okupacijskem območju je moralo ose-bje pri prevzemu jetnika le-temu odvzeti tudi vse karte: živilske, kadilske, oblačilne, karte za milo, in na njih zaključiti dodelitev. V kolikor kart niso imeli pri sebi, so jih morali pazniki posebej zaslišati, kje so karte pu-stili.322

Preiskava je bila kljub predpisom odvisna od ose-bja in njegove zagnanosti. Nekateri pazniki so bili bolj popustljivi, drugi manj. Ko je bil Juš Kozak priveden v policijski zapor v Šentpetrsko vojašnico, je bil najprej popisan: “Ko je zapisal podatke, je pričel preiskavo. Vsi so se potem čudili, da mi je pustil majhen svinčnik in vezalke v čevljih. Tudi Alberti, ki je pregledoval prtlja-go, je bil površen. Obdržal sem nekaj zavojčkov cigaret, dočim mi je druge shranil. Ko je videl dve konzervi, je zamahnil z roko in jih položil nazaj.”323 Popolnoma brez težav (jetnik Kozak je bil že izkušen) je potekal sprejem v sodni zapor v Ljubljani, ko so ga italijanske oblasti vrnile iz internacije.324

Sprejemni postopek v sodnih zaporih in kaznilni-cah v Italiji se v bistvu ni ločil od onega v preiskovalnih zaporih, le da je bil temeljitejši. “Stresle so nam iz cul in kovčkov vso vsebino kar na kup na tla. S kupa so potem

321 Derganc, Okrvavljena roža, str. 98.322 ARS, AS 1602, fasc. 189/VIII, okrožnica deželnega svetnika 11. 5. 1942.323 Kozak, ZD 6, Lesena žlica I, str. 156.324 Kozak, ZD 7, Lesena žlica II, str. 303.

116

izbirale, kaj smemo vzeti s seboj.”325 Jetniki pa so do te-daj postali bolj izkušeni pri ukanah jetniškega življenja, in so skrivali vse mogoče predmete, da jih pri preiskavi ne bi našli: od škarjic, ki jih je skril za opetnik čevlja zdravnik dr. Franci Derganc, do zvezka, papirja in še drugih osebnih stvari, ki jih je med premetavanjem pr-tljage uspela skriti Olga Virens.326

325 Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 305.326 Prav tam; Derganc, Okrvavljena roža, str. 115.


Policijski preiskovalni postopek je zajemal skupek dejanj, ki so vodila do storilcev, žrtev in okoliščin kazni-vega dejanja: materialno-tehnične ugotovitve (oglede, iskanje sledov, ugotovitve stanja) in zaslišanja prič in domnevnih storilcev, včasih tudi žrtve. Materialno-teh-nične preiskave, ugotovitve dejanskega stanja so opra-vljali pripadniki policijskih formacij in posebne speciali-zirane službe, kot so bile kriminalistične ekipe, pa tudi policijski laboratoriji in podobne institucije. Prav zasli-šanja so bila edina povezana z odvzemom prostosti.

Izvajanje preiskovalnega postopka je bilo odvisno od organiziranosti in delitve dela znotraj vsake od po-licij držav, ki so slovensko območje zasedale. Tako je v Ljubljanski pokrajini zaradi njenega posebnega statusa in delitve pristojnosti na področju javnega reda in miru med civilno in vojaško oblast, delovalo več policijskih or-ganizacij: civilna kvestura, ki je bila pristojna za celoten razpon kaznivih dejanj, vojaški in civilni karabinjerji, ki so bili pristojni zlasti za dejanja, naperjena proti okupa-cijskim vojaškim enotam, poleg tega še MVSN, ki je bila predvsem usmerjena na politična kazniva dejanja.

Na nemškem okupacijskem območju je bila za pre-iskovanje kaznivih dejanj pooblaščena le ena policija, vendar vsaka veja za svoje področje. Nekoliko je odsto-palo le orožništvo, ki je v prvi, spoznavni fazi preiskovalo vsa kazniva dejanja, podrobnejšo preiskavo pa je moralo nato prepustiti tajni državni policiji za politične delikte, oziroma kriminalni policiji za težje kriminalne primere.

Zaporniki v preiskovalnempostopku

118

Na madžarskem območju je preiskovala kazniva dejanja žandarmerija, ki je posredovala bolj zapletene primere policijskim komisariatom; ti so preiskovali tako kriminalna kot politična kazniva dejanja.

Zasliševanje

Zasliševanje je specializiran policijski postopek, s katerim se od soudeleženih v kaznivem dejanju (žrtve, storilci, priče) ugotovi za raziskavo kaznivega dejanja in posledično ovadbo potrebna dejstva. Zaslišanje je torej namenjeno ugotovitvi dejstev, povezanih z zasliševano osebo. Vendar pa se je v razmerah, ko je bilo narodno-osvobodilno gibanje dejavnost številnih med seboj po-vezanih in sodelujočih oseb, zasliševanje spremenilo predvsem v sredstvo za ugotavljanje oseb, ki jih poli-cija še ni uspela odkriti; bilo je ne toliko usmerjeno na ugotovitev okoliščin dejanja, pač pa na odkrivanje sode-lujočih oseb. Prostori za zasliševanja so bili praviloma policijski prostori, na sedežih policijskih organov in kot taki niso bili neposredno povezani z zapori, posebno ne s tistimi, ki so imeli status sodnih zaporov. Pač pa je to veljalo za policijske zapore. Taka je bila večina zaporov na območju šefov civilne uprave, pa tudi v Ljubljanski pokrajini. Na nemškem okupacijskem območju je bil tak tudi policijski zapor Begunje. Ta je v okviru nekdanje kaznilnice imel tudi zasliševalnice, in sicer tako v glav-nem poslopju, kot tudi dve v oddelku samic v prizidku. Tam so imeli tri celice spremenjene v zasliševalnice in mučilnice.327

V prvih dveh letih si je gestapo uredil zasliševalnico in mučilnico tudi v poslopju zapora v Celju. Vendar pa jo je v začetku leta 1943 morala tajna državna policija odpraviti na zahtevo komisije, ki naj bi prišla iz Ber-lina.328 Sodimo lahko, da je komisijo, ki je bila skoraj gotovo iz pravosodnega ministrstva, motila prisotnost take mučilnice v zaporu, ki je tedaj prešel v pristojnost sodne uprave skupaj z mariborskim sodnim zaporom

327 Šinkovec, Begunje, str. 153.328 Terčak, Celjski Stari pisker, str. 81.


in mariborsko jetnišnico, nadziral pa ga je tožilec pri višjem deželnem sodišču v Gradcu.

V vojaškem zaporu v Belgijski kasarni so imeli ka-rabinjerji zasliševalnico in mučilnico v kletnih prostorih nekega poslopja znotraj vojašnice. Tudi zaporniki iz ti-stega dela zapora, ki je bil pod upravo Mestne varnostne straže, so bili zasliševani v bližnjih prostorih, vsekakor pa v okviru zapora.

Zaslišanje predpostavlja spopad dveh interesov – preiskovalca, da ugotovi (njemu ustrezno) resnico o kaznivem dejanju, in zaslišanega, da se ne ugotovi zanj neustrezne ali obremenjujoče okoliščine preiskovanega kaznivega dejanja, predstavlja pa tudi spopad osebno-sti. V praksi preiskovalec ni bil le zastopnik interesa okupacijske oblasti za preiskavo kaznivih dejanj, tem-več je bil tudi osebno motiviran in celo prizadet – zaradi vrste kaznivega dejanja, odnosa do zasliševalca, poklic-nih razlogov (uveljavitve). Zato je bil temeljni namen za-slišanja pripraviti preiskovanca do tega, da osvetli deja-nje tako, da so podani potrebni elementi za obtožbo ali njeno opustitev, kar pa je s policijske strani manj pri-ljubljen zaključek preiskave. Preiskovalec je torej imel mnogo razlogov, da si je prizadeval za z njegovega stali-šča uspešno zaslišanje. Na drugi strani je zasliševanec bil v težjem, pasivnem položaju: vsebine zaslišanja ni narekoval sam; če očitanega dejanja ni storil, je moral zasliševalca v to prepričati, kar je bilo težko; če pa je oči-tano dejanje tako ali drugače storil, je bil v dilemi med moralo, ki narekuje resnicoljubnost, tehtanjem teže pri-znavanja dejanja in globoko vsajeno željo po samoohra-nitvi. Zato je bila njegova taktika pogosto taka, da se je odločal za zanikanje očitanega dejanja ali delno in zava-jajoče priznanje. Ponekod mu je tako pravico dajal tudi zakon. Za pripadnike narodnoosvobodilnega gibanja je veljala kot edina možnost nepriznavanje svoje krivde in še manj izjave o sodelovanju drugih. Takšna nasprotna namena sta vodila v množično uporabo nasilja nad are-tiranimi na vseh okupacijskih območjih.

Metode za ‘prepričevanje’ zasliševancev, ki jih je razvila policija, so bile tako v mejah zakona kot tudi zunaj tega. Zasliševani je veljal do obsodbe za nedol-žnega in zato policija ni smela prizadeti njegove osebne

120

integritete, kar pa je bila raztegljiva stvar. Možno je bilo dolgotrajno zasliševanje, ki je računalo na utrujenost zaslišanca, navzkrižno zasliševanje, ki je računalo na padec pozornosti oziroma premajhno predstavljivost za-sliševanega, da si izmišljeno situacijo predstavlja v vseh vidikih in povezavah. Preiskovalci so uporabljali prepri-čevanje, obljubljali ugodnosti v nadaljnjem postopku, grozili in navajali obremenilne izjave in dokaze. Marsik-daj pa so uporabili tudi fizično nasilje nad zasliševanim, ki je segalo od zaušnic ali brc do sistematičnega mu-čenja. Policijsko nasilje, “prepričevanje” aretiranih, da priznajo, kako in kaj so storili, je bil kaj običajen, a ne-kodificiran postopek v tedanji Evropi, vendar ga je druž-ba stežka opazila, dokler je šlo pretežno za kriminalne pripornike. Predpostavljeni zasliševalcev in tudi širša družba si je pred njim zatiskala oči, dokler ni izbruhni-la zaradi posledic – ponavadi smrti zapornika – kakšna afera, vendar pa to ni zbudilo večjega odziva javnosti. V medvojnih avtoritarnih in zlasti totalitarnih režimih, ki so zrasli v Evropi v tridesetih letih 20. stoletja, pa je policija dobila večja pooblastila, bilo je predvsem manj nadzora s strani javnosti; to je omogočalo policistom ve-čjo uporabo nasilja med zasliševanji. Zloglasni sloves si je pridobila predvsem nemška tajna državna policija.

Obdolženi političnih kaznivih dejanj so bili deležni več nasilja med zasliševanji; to pa zaradi oblike politič-nih kaznivih dejanj, za katera ni bilo materialnih doka-zov, pač pa jih je bilo mogoče ugotoviti iz zaslišanj. Po drugi strani je bila sestava specializiranih vej policije, ki se je ukvarjala s političnimi kaznivimi dejanji taka, da niso imeli formalne policijske izobrazbe, pač pa so kot režimu lojalni prispeli v policijske vrste. Pomanjka-nje policijskega znanja so nadomeščali z nasiljem nad aretiranimi, indoktrinacija pa jih je tudi spodbujala k precenjevanju varnosti režima in države kot vrednote in s tem višala tolerančni prag dejanj, ki so jih za to bili pripravljeni storiti. Poleg tega je bilo področje politične-ga kriminala blizu področju, ki so ga obravnavale tajne in obveščevalne službe; za te je znano, da jim formalno-sti postopka niso pomenile toliko in so delovale zunaj okvirov zakonodaje, ki je ščitila državljane.

Policije okupacijskih držav so tudi na slovenskem


območju nadaljevale preiskovalno delo po vsebini in metodi, kakor so ga do tedaj izvajale v svojih državah; možno je, da so bile še bolj brezobzirne, saj je šlo za tujerodno, po njihovem naziranju manjvredno prebival-stvo, ki je poleg tega z organiziranim odporom ogrožalo temelje okupacijske oblasti. Metod mučenja pa so se navzele tudi kolaborantske slovenske policijske forma-cije, ki so nastale v okviru okupatorjevega okupacijske-ga režima.

Glede na okoliščine je soditi, da je bilo mučenje v glavnem funkcionalizirano, da je bil namen policije z njim pridobiti potrebne podatke ali priznanja, ni pa bilo kar avtomatičen postopek, ki bi izviral iz vnaprejšnje sa-distične naravnanosti policistov. Zato so se ga posluže-vali takrat, ko drugače ni bilo mogoče doseči zahtevanih rezultatov zasliševanja in glede na zavzetost vsakega od preiskovalcev. Prenehalo je, ko je zasliševalec ugotovil, da je jetnik pripravljen na sodelovanje.329

Soditi je, da so bili policisti z zaslišanji velikega šte-vila aretiranih zlasti v obdobjih leta 1942–1943 in 1944 preobremenjeni, da bi se lahko posvetili vsakemu od pri-merov. Zlasti to velja za nemškega okupatorja in tudi za italijansko policijo v Ljubljanski pokrajini. Nemški oku-pator je pomanjkanje kadra nadomestil s tem, da je dobr-šni del policijskega dela v Ljubljanski pokrajini prepustil novoustanovljeni slovenski Upravi policije v Ljubljani, ki je zgolj v Ljubljani angažirala novih 100 policistov.

Večina aretiranih je tako bila deležna rutinskega zaslišanja, več pozornosti preiskovalcev pa so bili de-ležni posebni ali težji primeri, oziroma v njih udeležene osebe.330

Tako je soditi, da je bil le manjši del od vseh zaprtih deležen sistematičnega mučenja, morda okoli četrtine, še večji del občasnega nasilja zasliševalcev in drugih policistov (brce, zaušnice), skoraj vsak pa psihičnega

329 Položaj enega od zasliševalcev – mučiteljev pri Tajni državni policiji je skušal po-jasniti med povojnimi zasliševanji Franz Wiegele; pravi, da je bil na eni strani pritisk šefov, na drugi skrb za lastno družino. Prim. ARS, AS 1931, 80-7, Proces proti Stage Kurtu in ostalim, zaslišanje Franza Wiegeleja, 1947.330 V povojnem obdobju je tista skupina, ki je bila bolj obremenjena, podala neso-razmerno večji delež pričevanj o mučenju, ki so glavni vir za presojo razširjenosti mnenja, zato je nastajal vtis kot da je mučenje bilo praviloma sestavni del preisko-valnega postopka za vsakega aretiranca.

122

nasilja (groženj s posledicami, nagovarjanj, izsiljevanj z ogroženostjo družinskih članov).

Zasliševanja so se običajno začenjala z zbirom oseb-nih podatkov in nazori zasliševanca, nadaljevala pa z zaslišanjem o zadevi, kjer je zasliševalec poskusil s psi-hičnim pritiskom na jetnika. “Drugo jutro okrog osme ure so me prvič poklicali na zaslišanje. Pome sta prišla dva stražnika. Bila sem na moškem oddelku. Zasliševali so me nad mučilnico. Zasliševalec je sedel za mizo, na kateri so ležali neki papirji. Premeril me je z očmi in me mirno vprašal: Kdo so vaši sorodniki in znanci? Naštej-te mi jih! Povedala sem mu imena svojih sorodnikov in nekaterih znancev. Nato je dejal: “Ali veste, zakaj ste za-prti?” Zbrala sem vso energijo in mu mirno odgovorila: “Tega ne vem.” Na moj odločni odgovor me je pogledal in rekel: “No, le pojdite, se boste že spomnili!” Stražnika sta me odpeljala nazaj v celico. Dan ali dva pozneje so me spet poklicali. Pripeljali so me pred zasliševalca, ki me je spet vprašal: “Ali ste se medtem že spomnili, za-kaj ste tukaj?” Odločno sem odvrnila, da ne vem zakaj so me zaprli…”.331 Psihološko porazno pa je na večino jetnikov vplivalo tudi okolje, kjer je v vsaki celici bil kdo, ki se je že vrnil z zaslišanja, ponavadi pretepen in izmu-čen. Naslednja stopnja zasliševanja, za večino najbrž ta-kojšnja, so bila prepričevanja, pomešana s klofutanjem ali boksanjem. Prilljubljena med zasliševalci je bila tudi prisilna telovadba do onemoglosti, npr. tek v krogu, po-čepanje, z vmesnim zasliševanjem in tepežem.

Nemška tajna državna policija, ki je imela že prej zakonsko podprto dovoljenje, da zaslišuje tudi z upora-bo sredstev, ki povzročajo fizično bolečino, je tak sistem kmalu po okupaciji aplicirala na območju šefov civil-ne uprave. To ne pomeni, da tudi spočetka ni bilo na-silja nad aretiranimi, saj o tem govore pričevanja tudi za aretirane v zaporih in začasnih zaporih, v katerih so bili bodoči izgnanci.332 Vendar naj bi šele jeseni 1941

331 Terčak, Celjski Stari pisker, str. 105, izjava Marije Poteko-Kožuh.332 Prim. Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 197–201; Fran Roš: Slo-venski izgnanci v Srbiji 1941–1945. Maribor 1967, str. 55, 60–61; ARS, AS 1931, 80-7, Proces proti Stage Kurtu in ostalim, zapisnik zaslišanja Toneta Kresnika 2. 5. 1947. Kresnik je bil aretiran 8. 5. 1941, zaslišan po dveh dneh, ponoči pa sta prišla v celico, kjer je bil zaprt, dva esesovca in ga pretepla, češ da je četnik.


komandant varnostne policije in varnostne službe Otto Lurker ukazal, da se sistematično začne mučiti oziroma pretepati aretirance.333 To, čeprav ne povsem verjetno dejstvo potrjuje tudi praksa, da so spočetka vodili po-membne aretirane sodelavce odpora na zasliševanja v Gradec (s štajerskega dela) ali v Celovec.334 Po povojnih trditvah naj bi se k mučenju pri zasliševanju osumlje-nih zatekala tudi kriminalna policija.335

Upravni postopek za mučenje je bil pod Lurkerje-vim vodstvom posebej izdelan že zgodaj leta 1942, ne vemo pa, ali je veljal ves čas okupacije, še manj ali je ve-ljal na Gorenjskem. Vemo pa, da se zasliševanja po svo-ji ostrini tam niso razlikovala od tistih na Štajerskem. Referent tajne policije, ki je preiskoval primer dotičnega aretiranca, je na posebnem formularju zaprosil svojega predpostavljenega za “poostreno zaslišanje” (Verschärfte Vernehnung) ter predlagal prisilno sredstvo. Običajno je to bilo 10, 15 ali 20 udarcev s palico. Komandant izpo-stave je poostreno zaslišanje tudi pisno dovolil, določil obseg in čas izvršitve zaslišanja.336 Ohranjeni predlogi izvirajo iz leta 1942, eden pa iz začetka leta 1944. Pri-čevanja jetnikov kažejo, da pri uporabi mučenja med zasliševanji ni bilo opaznejših nihanj, kot jih je zaslediti pri odločbah o smrtni kazni, pri katerih določanju so se vodilni policijski uradniki očitno ravnali po splošnih usmeritvah okupacijske politike.

Zasliševalci pri mučenju niso delali velikih razlik med moškimi in ženskami, čeprav so morda te bile de-ležne za odtenek manj grobega postopka, kar pa ne iz-ključuje množice dolgotrajno mučenih žensk. Uradni zahtevki za poostreno zasliševanje tudi kažejo, da so ga bili deležni tako tisti, ki so bili obdolženi ‘komunistične dejavnosti’ kot tisti, ki so se pregrešili proti t.i. vojnim zakonom, npr. poslušanju tujih radijskih postaj, raz-krajanju vojne moči.

Mučenje je vodil ali pri tem celo sodeloval referent,

333 ARS, AS 1931, 80-7, Proces proti Stage Kurtu in ostalim, zapisnik zaslišanja Boška Lazića 8. 8. 1947.334 Žnidarič, Do pekla in nazaj, str. 188; Šinkovec, Begunje, str. 85.335 ARS, AS 1931, 115–4, Kriminalna policija Maribor, str. 7.336 ARS, AS 1931, 104–24, GSP Celje, dosjeji Marija Belina, Emilija Blaznik, Kristi-jan Gajšek, Godlar Alojz, Hriberšek Franc.

124

ki je vodil preiskavo glede dotičnega aretiranca. Često je bil prisoten še kdo od uradnikov gestapa, pretepali pa so tudi pomožni policisti, nekateri tolmači. Ne glede na uradno predpisano oziroma dovoljeno obliko mučenja je bilo mučenje dejansko bolj raznoliko in tudi bolj kruto, odvisno tudi od zasliševalca in okoliščin, pa tudi dej-stev, ki naj bi jih zasliševanje dalo. Od jeseni 1942 naj bi veljalo, da se daje referentom proste roke pri postop-ku zaslišanja, samo da zaslišani prizna in da uporabne informacije.337 Osnovna oblika mučenja je bilo pretepa-nje po hrbtu, zadnjici in nogah z žilavko, bičem, včasih s posebno okrepljenim bičem z vpleteno jekleno žico ali z betom na koncu orodja. Pretepanje je bilo sistema-tično, s ponavljanjem udarcev na isto mesto, včasih so prisiljevali jetnika, da je sam štel udarce. Hujša stopnja je bilo pretepanje po podplatih ali rokah in posebej dla-neh. Pretepanje so združevali z obešanjem za na hrbtu spete roke v posebej za to pripravljeni škripec ali z veza-njem v “ježa” – rok in nog skupaj, nato pa z obešanjem na drog, zataknjen pod kolena. Mučenje se je lahko na-daljevalo s puljenjem in zbadanjem nohtov, davljenjem in potapljanjem v vodo, pozneje tudi z mučenjem z ele-ktriko. Med zaslišanji so bili “pomembni” zaporniki tudi po več dni brez hrane (dajali so jim včasih slano vodo) in v posebnih prostorih (v Begunjah so to bile samice, “bunkerji”) tudi več tednov zapored uklenjeni v verige.338 Vsaka od gestapovskih izpostav je imela svoj, nekoliko različen slog zasliševanja in mučenja; vsi zasliševalci tudi niso bili enako sadistični in so se njihove zasliše-valne metode razlikovale v fizični ostrini.

Vsaj nekatere izpostave so imele poseben za pre-tepanje prirejen stol. “Tako čudno je bil napravljen ta stol. Na vrhu je bil prav skrbno in mojstrsko izobliko-van: malo je bil vzbočen – kakor ploh za prašiče – da je človek lahko na trebuh legel nanj. Spodaj je bila globo-

337 ARS, AS 1931, 80-7, Proces proti Stage Kurtu in ostalim, zaslišanje F. Wiegeleja 12. 5. 1947.338 AMNOM, fond Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomaga-čev, (dalje KUZOP), pooblaščenec šefa varnostne policije in varnostne službe, zapi-snik zaslišanja Vuzem Ivana 22. 8. 1945, zapisnik zaslišanja Aršiča 28. 8. 1945; Se-lin, Nič več strogo zaupno, II, str. 244–250; Terčak, Celjski Stari pisker, str. 81–82, 85–88, 95–96, 98–99.


ka zareza, da si roke vtaknil vanjo, glava pa ti je spredaj visela dol. Noge so bile zadaj trdno privezane, s stopali navzdol.”339 Stol, ki so ga imeli na izpostavi v Kamniku, je po opisu sodeč bila bolj klop. Drugje so uporabljali v isti namen stolec brez naslonjala ali nekakšno mizo v Begunjah.340

Ko so mučili Ivanko Kokalj, bilo je avgusta 1944, jo je zaslišujoči gestapovec “za poizkušnjo” najprej ne-kajkrat udaril z bikovko po dlani; nato pa začel zasliše-vanje. Ko je zanikala, sta jo s tolmačem pretepla. “Vzel je mojo glavo med noge, Mussberger pa mi jih je začel z bikovko metati po zadnji plati. Po kakšnih dvajsetih udarcih me je spet vprašal: – Priznaš ali ne? – Ne, odgo-vorim. – Drži jo! In spet je začel biti, kar je imel moči.”341 Ko se jima je izmuznila, je zasliševalec poklical še dva od gestapovcev, tako da so se pri pretepanju in držanju Kokaljeve menjavali; dolgotrajno pretepanje je bilo na-mreč hud fizični napor. Tepli so jo do nezavesti; čez dve uri pa so jo spet zasliševali na enak način. “Bertoncelj me je spet držal za glavo. Rauner pa je bíl, kar so mu dale moči. Pa sem se spet izmuznila. A tokrat mi je spo-dletelo, da sem sedla in takrat zastokala, ker je obupno zaskelelo. Vrglo me je spet po strani in oprla sem se v stol. Takrat pa me Rauner udari po roki, ki sem z njo prijela za stol. Tam, kjer je udaril, je takoj zrasla debela buška in kri je brizgala iz nje. Vznak sem padla na tla. Rauner pa je kar naprej tolkel po meni, kamor je že priletelo. Nalašč me je bil po roki, ki je vsa otekala in krvavela, potem pa me je udaril v trebuh. Bolesten krik se mi je izvil in omedlela sem. Ko sem se zavedela, sem se v bunkerju znašla na pogradu.”342

Toda njenega zasliševanja še ni bilo konec. Nasle-dnjič so jo pretepali privezano na že omenjeni stol; spet do nezavesti. Ko tudi po predočitvi ovadbe in soočenju z nekdanjo sodelavko, ki je bila na mučenje manj odpor-na in je priznavala svojo dejavnost v narodnoosvobodil-nem gibanju, ni hotela ovaditi nobene od sodelavk, so

339 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 46.340 Selin, Nič več strogo zaupno, II, str. 252, 270.341 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 27.342 Prav tam, str. 29–30.

126

jo pretepli kar iz jeze. Vendar pa je zasliševalec odnehal, skrpal zapisnik iz tistega, kar je le povedala in ji ga dal podpisati. Za zaključek pa je morala počistiti za sabo, kar je ostalo krvi. “Saj ne morem, sem rekla in se prijela za glavo. Videl je, da si ustnice grizem in se pačim od bolečin. Skočil je po bikovko, planil k meni in me trikrat udaril po hrbtu. Tedaj sem mu omahnila pod noge. Nato me je še odrinil od sebe in me s čevljem sunil v trebuh. Tedaj sem prvikrat na glas zavpila od bolečine in se one-svestila. Tako se je končalo moje zasliševanje.”343

Franc Hlupič, ki je bil aretiran 18. avgusta 1944 v Šentjurju ob Pesnici, je doživel mučenje na sedežu mariborskega gestapa. Sprva so ga spraševali o dokazih in obremenilnem materialu, nato pa je sledilo mučenje. “Zangl je izzivalno krilil z bikovko, tako da sem to moral opaziti. Ker nisem hotel ničesar priznati, me je Zangl najprej z vso silo zgrabil za vrat in me stiskal. (…) Za-mahnil je z vso silo po roki, da bi me lahko udaril po obrazu. Ker pa sem se sklonil, je padel po mizi, kar ga je verjetno še bolj razkačilo. Zangl me je nato zagrabil in me vrgel čez stolček brez naslonjala, ki ga je za to pripravil Bruckmeier. Prav Bruckmeier me je nato držal za glavo in mi tiščal neko cunjo v usta, da ne bi mogel kričati. Zangl pa me je začel pretepati z debelo bikovko. Tepel me je od hrbta pa vse do nog. Pretepal me je s tako silo, da mi je skozi obleko presekal vso kožo in je kri premočila hlače in suknjo. Koliko časa je to mučenje trajalo, ne morem povedati. Zaradi bolečin in deloma tudi zaradi tega, ker mi je Bruckmeier mašil usta, sem izgubil zavest.”344

Italijanska policija je med zasliševanji prav tako uporabljala mučenje, čeprav je bil odnos policijskih vo-dij do tega bolj sprenevedav. Zaradi drugačne policij-ske taktike je bilo zasliševanje tudi eden od načinov za ugotavljanje potrebnih dejstev, saj je italijanska policija zaradi načina dela praviloma o dejavnosti aretiranih ve-dela manj kot nemška. Zasliševalci so tako pri večini poizkušali ugotoviti, ali bi mogoče bil storilec, ne pa da bi ugotavljali dejstva v točno določeni zadevi. Zato je

343 Prav tam, str. 32–48, cit. str. 48.344 Izjava Franca Hlupiča, cit. po Selin, Nič več strogo zaupno, II, str. 252.


tudi zasliševanje potekalo zelo različno za tiste, za ka-tere ni bilo konkretnih obdolžitev in za tiste, ki so bili bodisi aretirani pri enem od ‘subverzivnih’ dejanj ali so bili označeni kot taki.

V Ljubljani je vsaka policijska organizacija in vojska zasliševala v svojih prostorih. Posebno zasliševalnico si je uredila le vojaška karabinjerska skupina v Belgijski vojašnici. Preostali so zasliševali in tudi mučili zapor-nike na sedežih svojih ustanov. Zlasti sta bili zloglasni mučilnici v Belgijski vojašnici in druga na kvesturi.

V Belgijski vojašnici, v sklopu vojaškega zapora, je bila zasliševalnica v prvem nadstropju vojašnice, mu-čilnico pa so imeli v kleti stavbe nasproti cerkve na Ta-boru. Zasliševanja je vodil podporočnik Zanini iz legije črnih srajc, ki je obvladal hrvaški jezik. Če aretirani ni hotel sodelovati, je odredil, da ga odpeljejo v klet, kjer je bila v treh prostorih mučilnica. V prvem prostoru je bila mučilna klop in mučilno orodje, v drugem so bili vgrajeni na zidovih železni obroči za obešanje jetnikov, v tretjem pa je bila nekakšna jama s fekalnimi odpadki. Golega jetnika so najprej običajno pretepali, privezane-ga na klop. Značilno mučenje pa je bilo žganje aretira-nega, vodoravno obešenega za roke in noge, z gorečimi predmeti, običajno je to bil časopis ali sveča, pa tudi vž-igalniki. Žrtve so žgali po trebuhu, stegnih, prsih, hrbtu in spolovilu. Posledica so bile silne bolečine in nato me-hurji, ki se dolgo niso zacelili.345

Na kvesturi so zasliševalci že od začetka precej upo-rabljali mučenje z elektriko, poleg pretepanja po golem telesu in genitalijah. Aretiranega Miho Marinka, Tone-ta Tomšiča in ostale tedaj aretirane so zasliševali tam. Marinko navaja, da so ga zasliševali in mučili eno noč, in sicer so ga pretepali, batinali, pretepali z vrečicami napolnjenimi s peskom, tepli po modih. Dlje so mučili Toneta Tomšiča, ki so ga tudi obdržali v zaporu na kve-sturi. Mučili naj bi ga osem noči zapored, predvsem, da bi ga prisilili k dešifriranju zaplenjenih zapiskov.346 Od

345 Kronika : o ilegalnem delu OF terena Ljubljana Tabor, str. 34, 36–37, 42–43. Izjavi Petra Dobrile in Mira Grziniča.346 O njegovem mučenju v zaporu ni neposrednih podatkov. Primerjaj Marinko, Moji spomini, str. 290–291; A. Nedog: Tone Tomšič, str. 304–305, 307.

128

agentov na kvesturi sta bila najbolj kruta pri mučenju Negri in Deamicis. Pri mučenju sta redno uporabljala elektriko (temu mučenju so rekli “tramvaj”) in pretepala žrtve.347

Zasliševanja, ki jih je izvajala madžarska policija, je spremljalo običajno policijsko nasilje nad aretiranimi. Orožniki so pri zasliševanjih uporabljali pretepanje, ne le v svojih postajah, temveč tudi na aretirančevem do-mu. Trdota je bila močno odvisna od pobude vsakega od orožnikov. Aretacijo je spremljalo klofutanje in morda udarec s puškinim kopitom. V splošnem so bili bolj ob-zirni do žensk; leta 1941 sta dva žandarja (še) nasproto-vala, da bi pretepali žensko.348 Brez posebnih pomisle-kov pa je ista skupina orožnikov taisti ženski grozila, da jo bodo ustrelili. Včasih so bila zasliševanja na postajah temeljitejša; tako so zasliševali na orožniški postaji v Beltincih skupino, ki se oktobra 1944 ni odzvala mo-bilizaciji, od desetih dopoldan do treh ponoči.349 Ko so februarja 1945 aretirali skupino 64 ljudi v Črešnovcih, so jih žandarji zasliševali kar v vaški gostilni in že tu na-redili selekcijo na sumljive, manj sumljive in tiste, ki jim ni bilo mogoče pripisati ničesar. Prvo in drugo skupino so zvečer odpeljali v Mursko Soboto.350

Poglavitni policijski preiskovalnici pa sta bili poli-cijski ravnateljstvi v Murski Soboti in Čakovcu, medtem ko za lendavsko ni podatkov. Na podlagi izjav je mogoče sklepati, da so zasliševali v prostorih zapora oziroma v prostorih, ki niso bili jasno ločeni od prostorov za za-piranje. V Čakovcu so bili aretirani v velikem prosto-ru, kjer je v sredi stala miza z zasliševalci, aretirani pa so sedeli na tleh, obvezno po turško. Morali so molčati, sicer so jih orožniki utišali s puškinim kopitom. Vsak posebej so bili klicani k mizi, kjer so zasliševali detektivi oziroma člani DEF.351

Zasliševanja so bila groba in neposredna. Običaj-

347 Glej Milan Gombač: Množična obveščevalna služba, Ljubljana v ilegali, III, Mesto v žici, str. 298.348 ARS, AS 1550, šk. 28, gradivo komisije za zbiranje spominskega materiala iz NOB pri OO ZB Murska Sobota (1960), izjava Albine Ritlop, roj. Godina.349 Prav tam, izjava Matije Vugrinca.350 Prav tam, izjava Antona Utroše.351 Prav tam, izjavi Ignaca Ifka in Terezije Boršoš.


no so poskušali zasliševalca spodbuditi k odgovorom z batinanjem. Običajni načini so bili pretepanje s pen-drekom po iztegnjenih dlaneh in ramenih; če je zasliše-vanec roke pobesil, so ga tepli po glavi. Še običajnejše je bilo pretepanje po podplatih. Zasliševani se je moral sezuti in sesti na tla. Agenti so mu zvezali roke in jih porinili preko skrčenih kolen, vmes pa vtaknili kol ali drog, porinili jetnika na hrbet in dvignili drog na oporo. V takem položaju, ko so podplati moleli v zrak, so ga agenti izmenoma pretepali s pendreki in palicami. Tretji način je bilo pretepanje na klopi. Zasliševanca so z na-zaj privezanimi rokami in privezanimi nogami pretepali po podplatih in telesu, zlasti po ledvicah in spolovilu. Često se je na mučenega vsedel agent, ki mu je s poska-kovanjem na prsih ali trebuhu še stopnjeval bolečino. Preiskovalci so lahko postavili klop tudi pokonci, tako da je zasliševanec visel na zvezanih rokah.352 Izpričano je tudi mučenje s hrenom. Zasliševancem so privezali na glavo neprodušno vrečo z dvojnim dnom, kjer je bil nastrgani hren. Psihološki učinek dušenja z vrečo je še povečal hren, ki je povzročal hude bolečine v očeh, ustih in prsnem košu zaradi draženja sluznic. Zasliševanci so običajno padali v nezavest. Podobno je bilo tudi zavija-nje v odeje in posledično dušenje zasliševanih.353 Ena od treh policijskih služb, ki se je ukvarjala s pregonom političnih nasprotnikov, je za mučenje posedovala tudi električne induktorje.354

Ženske so bile med zasliševanji izpostavljene tudi napadom na spolno integriteto. Spolno nasilje, tudi po-silstvo, je bilo marsikateremu zasliševalcu sredstvo, s katerim so hoteli zlomiti ženske, ki jih tudi zasliševanje z mučenjem ni pripravilo do priznanja, ni pa mogoče izključiti tudi izživljanja zasliševalcev, ki so imeli skoraj neomejeno moč nad zasliševanimi in krit hrbet. Več ta-kih primerov se je zgodilo med zasliševanji na kvesturi

352 Rotbart, Mađarski zatvori, str. 85; ARS, AS 1550, šk. 28, gradivo komisije za zbi-ranje spominskega materiala iz NOB pri OO ZB Murska Sobota (1960), izjava Olge Salajko, izjava Kristine Brulc.353 Rotbart, Mađarski zatvori, str. 86; ARS, AS 1550, šk. 28, Martin Žalik: Poročilo o položaju v Prekmurju med okupacijo.354 Rotbart, Mađarski zatvori, str. 86, ARS, AS 1550, šk. 28, gradivo komisije za zbiranje spominskega materiala iz NOB pri OO ZB Murska Sobota (1960), izjava Terezije Hedžet.

130

v Ljubljani v letu 1942. Meto Sitar, ki je bila aretirana spomladi 1942 zaradi sodelovanja pri tehniki OF, so z večdnevnim zasliševanjem in mučenjem poskušali pri-praviti, da bi povedala za sodelavce. Pri zasliševanjih so sodelovali tudi nekateri gestapovci z Gorenjske, saj so poskušali ugotoviti povezave narodnoosvobodilnega gibanja iz Ljubljane na Gorenjsko. Po večdnevnem pre-moru po zaslišanjih so nekega večera zopet prišli ponjo. Bili so pijani. Odvedli so jo na kvesturo in zasliševali sprva zlepa, nato z mučenjem. “Nenadoma so mi za-mašili usta in strgali vse z mene. To je bilo zame težje od vseh udarcev. Privezana se nisem mogla braniti in ogabna pijana žival – dr. Tironi, advokat iz Milana, me je vpričo prisotnih zlorabil. Nisem se mogla premakniti, od bolečin sem bila povsem otrpla. Nekako so me oblekli in odnesli v avto. Medtem sem slišala še pripombo nem-ško-italijanskega tolmača, ‘če me ni nič sram’.”355

Mučenja so iz različnih vzrokov često prešla me-jo, ki je bila nevarna za zdravje oziroma celo življenje. Včasih je bilo nenačrtovano, da so zasliševalci pri pre-tepanju ali brcanju zadeli jetnika v kak vitalen organ. Take primere je težko ločiti od tistih, ko je zasliševalec “izgubil živce” in usodno poškodoval zasliševanega. Bili pa so tudi primeri, ko je pomembnost in hitrost infor-macij, ki so jih pričakovali od jetnika, bila važnejša od življenja aretiranca. Posledica tega so bile poškodbe in tudi smrti pri zasliševanjih. Znani so primeri Potokarja v zaporu v Mariboru, Malči Belič v Ljubljani, ing. Kotlu-ška v policijskem zaporu na upravi policije v Ljubljani. Najbolj raziskan je primer Lovra Ažmana, ki je umrl za posledicami mučenja v zaporu v Begunjah.356

Težko je natančno ugotoviti, koliko so taka muče-nja dajala policijskim organom uporabnih rezultatov. Vsekakor je veliko okupatorjevih uspehov pri zatiranju in omejevanju narodnoosvobodilnega gibanja, zlasti njegovega političnega dela, povezanih z izsiljenimi pri-znanji in z mučenjem pridobljenimi podatki (Štajerska

355 Meta Bele: Spomini na aretacijo in preiskovalni zapor v Ljubljani. Slovenke v NOB, I, str. 319.356 AMNOM, KUZOP, pooblaščenec šefa varnostne policije in varnostne službe, za-slišanje Rudolfa Frajla. (pokopaval je žrtve zasliševalcev na izpostavi tajne državne policije v Trbovljah); Gerčar, Begunje, str. 141–143.


1941, Gorenjska 1941/42, Ljubljana 1944/45), ki so vodila do širših aretacij, vendar jih je težko razločiti od sistematičnega in vztrajnega policijskega spremljanja odporniškega organiziranja in delovanja ter tudi siste-matičnih zasliševanj aretiranih. Vendar pa so govorice o zloglasnih ravnanjih z aretiranimi že sama bila pomem-ben del omejevanja sodelovanja v odporu – in hkrati po-memben del odporniške propagande za sodelovanje v njem.

132

Obsojeni zaporniki so bili druga velika skupina pre-bivajočih v sodnih zaporih in edini, ki so bivali v poseb-nih kazenskih zavodih – kaznilnicah in drugih podobnih ustanovah za prestajanje kazni. Bili so končna katego-rija v kazenskem postopku sodišč. Pravnomočna obsod-ba na zaporno (prostostno) kazen je bila edina oblika odvzema prostosti, ki je bila določena le z individualno dosojeno kaznijo, ne pa s splošnimi predpisi. V skladu s kazenskim zakonom in predpisi o izvrševanju kazni so pravosodni organi (sodišča in pravosodni organi) pred-pisovali prestajanje kazni individualno za vsakega od obsojenih. Le registri sodišč in kazenski register so da-jali možnost širše preverbe kaznovalne politike.

Veljavni kazenskopravni sistemi na Slovenskem v vojnem času so bili zelo različni, spreminjali so se tudi glede na čas, kar se je odrazilo tudi v različnem načinu in obsegu sodnega obravnavanja prebivalstva.

Nemško okupacijsko območje

Policijsko sojenje političnih obdolžencev je potekalo v več fazah skozi vse obdobje okupacije. Posebno sodi-šče za sojenje komunističnim elementom, ustanovljeno 29. julija 1941 na Gorenjskem, je obsojalo le v najtežjih primerih političnih kaznivih dejanj.357

357 Šinkovec, Begunje, str. 173–175. Znan je le primer 6 obtoženih, od katerih so 3

Sodno obsojeni zaporniki


Kakor so bili politični zaporniki deležni policijskega obsodbenega postopka, ki ga je izvedla policija sama, so bili tudi nepolitični storilci deležni podobnega policijske-ga obsodbenega postopka, ki ga je izvajal kazenski odde-lek komandanta varnostne policije in varnostne službe. Vendar pa je bil postopek tega oddelka le bolj podoben sodnemu postopku, saj so ga izpeljali pravniki – poobla-ščenci za pravne zadeve pri deželnih svetnikih, izvedli so dokazni postopek (zaslišanje obdolženca, zaslišanje prič, izvedencev), nato pa izdali sodbo.358 Težje primere je še naprej urejalo pristojno državno pravdništvo v Celovcu. Za obsojene pred tričlanskim sodnim senatom, ki je de-loval poleti 1942, je značilno, da so dosojene prostostne kazni prestajali v kazenskih zavodih.359

Kazenska sodišča na nemškem okupacijskem ob-močju so bila vzpostavljena šele v prvi polovici leta 1943 in od tedaj so sodila tudi v kazenskih zadevah, v kolikor niso te imele političnega značaja. Vzpostavljena so bi-la le prvostopenjska okrajna sodišča. Števila obsojenih zapornikov ni mogoče ugotoviti. Ko je bilo konec leta 1942 ustanovljena kazenska zbornica in sodniki-posa-mezniki, o sodnih zapornikih ni več dvoma, čeprav je ohranjenih sodb malo. Iz seznama poslanih v jetnišnico v Kassel-Wehlheiden, je razvidno, da je to sodno telo obsodilo vsaj 69 oseb.360

Enako velja tudi za sojene pred politično kazensko zbornico, ki je v letu 1944 v 28 zasedanjih in v 9 zase-danjih v letu 1945 obsodila neznano število oseb. Ob-sojene na smrt so ustrelili, obsojene na daljše časovne kazni pa odvedli v žensko kaznilnico Aichach in moško kaznilnico Kassel-Wehlheiden. Iz vmesnega seznama iz srede avgusta 1944 je razvidno, da je politična kazen-ska zbornica od 30. marca do 11. avgusta 1944 obso-

bili obsojeni na smrt (justificirani 20. 8. 1941), trije pa so bili vrnjeni v celico zapora v Begunjah.358 Prim. Okupatorjevi zapori in taborišča, str. 4, 8; Selin, Nič več strogo zau-pno, II, str. 116–118; Tone Ferenc: Sodstvo pod okupacijo 1941–1945. V: Pravo – zgodovina – arhivi : 1. Prispevki za zgodovino pravosodja. Ljubljana 2000, str. 202–205, 221.359 Šinkovec, Begunje, str. 175–177.360 26. februarja 1943 je bila sojena skupina petih oseb, ki so izsiljevali živež. Trije so bili obsojeni na 5 let zapora, dva pa oproščena. 24. novembra 1943 je bil obsojen Hinko Košak, 29. marca 1944 so bili obsojeni trije jetniki, 27. aprila je bil obsojen Vinko Ulčar na 20 let ječe. Šinkovec, Begunje, str. 179–180.

134

dila 92 žensk za politična kazenska dejanja, v prvi po-lovici avgusta pa tudi 8 žensk za kriminalna kazenska dejanja in sicer z zaporom v trajanju od enega do 10 let. Političnim obsojenkam je bilo dosojeno od enega leta do 20 let ječe, kar štirim pa je bila dosojena dosmrtna zaporna kazen. 7 obsojenk je dobilo 20 let ječe, 8 pa 15 ali več let.361 Politična kazenska zbornica je zasedala še dvakrat avgusta 1944, enkrat septembra, po enkrat ok-tobra in novembra, kar štirikrat januarja 1945, dvakrat marca in dvakrat aprila. Skupaj je bilo na 13 zaseda-njih obsojeno 47 oseb, največ, kar 10 na zasedanju 3. januarja 1945.362 Število obsojenih pred tem sodiščem je mogoče oceniti na okoli 200 oseb.

Potem ko je bila odvedena 15. in 19. avgusta 1944 velika večina dotedaj obsojenih na prostostne kazni v kaznilnici Aichach in Kassel-Wehlheiden, do novih transportov ni prišlo. Obsojenci so odtlej prestajali do-sojene kazni v zaporu v Begunjah. Še konec aprila 1945 je bilo tam 52 obsojencev politične kazenske zbornice in 25 obsojenih od kazenske zbornice oziroma okrajnih sodišč.

Tudi obsojeni od okrajnih sodišč so prestajali v za-porih okrožnih sodišč ali v zaporu v Begunjah. Jakob Obreza je bil aretiran 5. januarja 1944 zaradi pomoči svojemu sinu, ki naj bi nameraval pobegniti iz nemške vojske. Okrajno sodišče v Kamniku ga je 17. aprila 1944 obsodilo na 2 in pol leti zapora. Pooblaščenec za pravne zadeve pri šefu civilne uprave je kot višja sodna inštan-ca sodbo spremenil v 5 let ječe. Obreza je bil 19. aprila, torej takoj po obsodbi, prestavljen iz zapora v Kamniku v Begunje. Od tam je bil 19. avgusta 1944 prestavljen v kaznilnico Kassel-Wehlheiden. V kazen se je všteval tudi pripor od 5. januarja dalje.363

Marija Ježek iz Podgorice je bila aretirana 4. ja-nuarja 1944 zaradi posedovanja orožja (v hiši so našli ukradeno puško). 21. marca jo je obsodilo okrajno sodi-

361 ARS, AS 1742, fasc. 160/II, dosje Marija Babnik, seznam ženskih zapornic, ki so bile obsojene od politične kazenske zbornice, nedat.362 ARS, AS 1764, seznam uprave zapora Begunje 27. 4. 1945.363 ARS, AS 1742, fasc. 160/II, dosje Jakob Obreza (napotnica v zapor Begunje 19. 4. 1944, sodba okrajnega sodišča v Kamniku 17. 4. 1944, odločba pooblaščenca za pravne zadeve pri šefu civilne uprave 28. 4. 1944.


šče v Radovljici na eno leto zapora. Pri aprobaciji sodbe je pooblaščenec za pravne zadeve kazen 15. aprila po-višal na 3 leta ječe. V zapor v Begunje je bila pripelja-na 19. januarja in kaže, da ji je bilo kazen namenjeno prestati v Begunjah, saj ji je bila kazen po letu in pol ob pomilostitvi oziroma praznjenju zapora 17. aprila 1945 začasno odložena do 1. oktobra 1945.364

Marija Babnik je bila pripeljana v Begunje, najver-jetneje iz zapora v Kamniku, 29. aprila 1944 kot funk-cionarka OF. 7. julija jo je obsodila politična kazenska zbornica na 20 let ječe in že 15. avgusta istega leta je bila premeščena na prestajanje kazni v kaznilnico Ai-chach. Preiskovalni zapor se ji v kazen ni všteval, pač pa je štetje kazni teklo od dneva obsodbe.365

Posebno sodišče za politična kazniva dejanja v Mari-boru naj bi obravnavalo od 30 do 50 primerov, izrečenih je bilo vsaj 7 smrtnih obsodb.366 Koliko je bilo zasedanj, ni znano; znano pa je, da je sodišče zasedalo v dneh od 24. do 26. januarja 1945.367 Med obsojenimi naj bi bili sodnijski svetnik Hess, neki duhovnik, več pripadnikov Wehrmannschafta,368 Vida Alič iz Ptuja, Darinka Flis iz Hoč, Marica Petelin iz Maribora, Marija in Viktor Strau-ch, Dragotin Čuš iz Mezgovec, Albin Kranjc iz Ormoža, Anton Žolnir iz Frankovec, Matilda Primožič iz okolice Ptuja.369

Številne sodne zapornike, ki so bili s tistega dela Koroške, ki je od leta 1938 pripadal nemški državi, so obsodila tudi posebna nemška sodišča. Med obsojenimi je bilo nekaj desetin koroških Slovencev, pa tudi prise-ljenih Slovencev na Štajersko in Koroško. Eden prvih procesov se je začel že kmalu po zasedbi Jugoslavije; Valentin Hartman in Anton Mestnik iz Ptuja sta bila obtožena, da sta leta 1940 in 1941 poslušala Radio Lju-bljana.370 Najbolj znan je proces, ki ga je vodil Ljudski

364 ARS, AS 1742, fasc. 160/II, dosje Marija Ježek.365 ARS, AS 1742, fasc. 160/II, dosje Marija Babnik.366 ARS, AS 1931, 80-7, dosje Niebann Alfred, str. 67; dosje Schweiger dr. Walter.367 Ževart, Poslovilna pisma, str. 21.368 ARS, AS 1931, 80-7, dosje Niebann Alfred, str. 67.369 ARS, AS 220, Stage; zabeležka referenta KUZOP Forčesina, 30. 8. 1945; Poslo-vilna pisma, str. 21.370 Dokumentationsarchiv des Österreichischen Widerstandes, Dunaj (dalje DÖW), A 4555, obtožnica proti Valentinu Hartmanu 24. 6. 1941.

136

sodni zbor proti skupini 36 koroških Slovencev iz okoli-ce Sel in Železne Kaple v letu 1943, od katerih jih je 13 obsodil na smrt, preostalih 23 pa na 103 leta in 9 me-secev ječe. Julija 1943 je obravnavalo sodišče 45 oseb, tridesetim pa je avgusta 1943 sodil poseben senat Viš-jega deželnega sodišča na Dunaju.371 Sedmi senat Viš-jega deželnega sodišča na Dunaju je 24. februarja 1943 obsodil skupino sedmih, med katerimi so bili tudi koro-ški Slovenci iz Rožeka, na dolgoletne zaporne kazni.372 Še konec decembra 1944 je čakalo v zaporu v Celovcu na preiskovalnega sodnika Ljudskega sodnega zbora pri Višjem deželnem sodišču na Dunaju 49 oseb, ki so jim očitali zveze s partizani in KP Avstrije; od njih je bila približno polovica slovenskega porekla.373

Italijansko območje (Primorska in Ljubljanska pokrajina)

Sodni zaporniki so bili najštevilnejša kategorija ta-ko na italijanskem ozemlju na Primorskem kot tudi na italijanskem okupacijskem območju. Vendar pa je bilo vedno več zapornikov v statusu sodnega preiskovanca, vedno manj pa obsojenih. Število sodnih zapornikov je dosegalo v vojnem času več kot 70% vseh zaprtih.

Tabela 2.4: Število zapornikov v Kraljevini Italiji1941–1945.374 (Stanje na dan 31. 12. v letu)

Leto Vseh Preiskovalni zapor

Izvrševanje kazni

Zapornikov na 100.000 prebivalcev

1941 51.729 37.287 14.442 951942 53.288 38.789 14.499 1161943 36.748 26.491 10.257 801944 37.654 31.804 5.850 821945 71.693 63.364 8.329 155povprečje 50.222 39.547 10.675 106

371 Tone Zorn: Nove podrobnosti o procesu proti 36 koroškim Slovencem aprila 1943. leta. Kronika, XIII, 1965, št. 2, str. 46.372 DÖW, A 3119.373 DÖW, A 30, preiskovalni sodnik WGH pri LG Celovec, 27. 12. 1944.374 La prison en Italie, str. 45.


Toda na okupacijskem območju v Ljubljanski po-krajini, kjer je večina sodnih zapornikov spadala v pri-stojnost vojaškega vojnega sodišča, ki je poslovalo po skrajšanem postopku, je bilo jetnikov v preiskovalnem postopku manj. Ko je bilo sodišče prisiljeno prenehati s poslovanjem, je ostalo v ljubljanskem vojaškem sodnem zaporu še 360 zapornikov v preiskovalnem postopku.375

Na Primorskem je po odpravi vojnega stanja, med katerim je imelo večje pristojnosti vojaško pravosodje, delovalo kazensko pravosodje enako kot pred vojno. Protirežimsko in protidržavno motivirane prestopke je še naprej obravnavalo Posebno sodišče za obrambo dr-žave, del vojaška sodišča, pa tudi okrožna sodišča.

V drugi polovici leta 1941 sta pred Posebnim so-diščem za obrambo države potekala dva velika proce-sa proti državljanom slovenskega porekla. 23. oktobra 1941 je sodišče sodilo 13 Slovencem, ki so bili obto-ženi, da so v vojnem času vohunili, gre torej za nasle-dek aprilske vojne z Jugoslavijo. Anton Gržina, Vincenc Hrovatin, Josip Rojc, Franc Vičič in Josip Žefrin so bili obsojeni na smrt in naslednjega dne ustreljeni v Forte Bravetta v Rimu, Ivan Primc je bil obsojen na dosmr-tno ječo, Ivo Stergar na 24 let, trije na 16 let in trije so bili oproščeni.376 Drugi je bil t.i. drugi tržaški proces proti skupini 60 protifašistov v Trstu. Proces je potekal v dneh od 2. do 14. decembra. Poleg devetih smrtnih obsodb je bilo izrečenih 666,5 let ječe, štirja na smrt obsojeni pa so bili pomiloščeni in kazen spremenjena v dosmrtno ječo.377

Vedno večje število odstopljenih zadev rednim sodi-ščem je kazalo na vedno bolj zagatne okoliščine, v kate-rih se je sodišče znašlo. Sodišče je v letu 1941 imelo vsaj 1.023 sodnih obravnav.378 Drugim sodiščem je odstopilo

375 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, dopis ravnatelja konzulu Nicchiarelliju, nedat. (po 9. 9. 1943).376 Vsi procesi, str. 102; Čermelj, Slovenci in Hrvatje pod Italijo, str. 344.377 Vsi procesi, str. 103; Čermelj, Ob tržaškem procesu; Milica Kacin-Wohinz: Ob tri-deseti obletnici drugega tržaškega procesa. Borec XXIII, 1971, št. 12, str. 721–739; Milica Kacin Wohinz, Lida Turk, Vid Vremec: Posebno sodišče : drugi tržaški pro-ces = Tribunale speciale : il secondo processo di Trieste. Opčine : Knjižnica “Pinko Tomažič in tovariši” Slovenskega kulturnega društva Tabor, = Opicina : Biblioteca Pinko Tomažič e compagni dell’Associazione slovena di cultura Tabor, 2001.378 Prim. Aula IV, str. 519.

138

kar 428 obtoženih, med njimi je bilo okoli 30 obtožencev Slovencev.379

V letu 1942 je tako sodilo Slovencem iz Primorske v 28 procesih s 95 obdolženci. Daleč najštevilčnejši je bil proces proti partizanom, ki so jih ujeli med bojem in po njem na Nanosu 18. aprila 1942. Sedmim od 22 obtože-nih so sodili v odsotnosti. Kar 15 so jih obsodili na smrt, šest v odsotnosti, preostalim pa so dosodili najdaljšo za-porno kazen – 30 let ječe. Sodili so jim zaradi pripadnosti tolpam, umora, terorizma in napada na vojaške objekte. Proces je potekal zelo hitro, saj je bila sodba izrečena le dva meseca po zajetju, 25. junija 1942. Na smrt obsojeni so bili ustreljeni v Forte Bravette v okolici Rima.380

Naslednji obsojenci, povezani s partizanskim giba-njem, so bili obsojeni septembra 1942; bili so to trije partizani, ki naj bi ukradli iz stražarnice pod Štanjelom strojnico in strelivo (obdolženi zaradi pripadnosti tol-pam, kraje vojaškega orožja). Le voditelj je dobil 30 let ječe, sodelavca, ki sta bila mladoletna, štiri leta.381 Zna-čilno je, da je v vojnih letih pred sodišče prišlo mnogo mladoletnih. Najmlajši je bil Ludvik Likon iz Postojne, ki je skušal kupiti orožje od pripadnikov fašistične mili-ce (MVSN). Na dan obsodbe na 24 let ječe je bil star 15 let in en dan.382

Nadaljevanje procesa proti “tolpi Maslo” je predsta-vljal proces proti skupini ljudi z Ostrožnega brda v Brki-nih (2 moška in 3 ženske), ki jih je obtožnica bremenila pripadnosti oboroženi tolpi. Francka Medved, Antonija Medved in Francka Kondek so bile obsojene na 58 let ječe, prvoimenovana pa je bila z dosojenimi 26 leti ena najostreje obsojenih žensk.383

Pred Posebno sodišče je septembra 1942 prišla tudi skupina vodilnih političnih aktivistov Osvobodilne fron-te (PK KPS za Primorsko), ki je bila aretirana v Trstu od

379 Aula IV, str. 508–519; Vsi procesi, str. 98–100. Vseh odstopljenih obtožencev, ki so bili iz Julijske krajine, je bilo okoli 56; preostali odpadejo na Hrvate (17) in Italijane.380 Aula IV, str. 481–482; Vsi procesi, str. 70–80; Čermelj, Slovenci in Hrvatje pod Italijo, str. 335–336.381 Aula IV, str. 493; Vsi procesi, str. 82. Milana Benka je sodišče izločilo, ker je bil star šele 13 let.382 Aula IV, str. 494; Vsi procesi, str. 82.383 Aula IV, str. 496–497; Vsi procesi, str. 83–84.


decembra 1941 do maja 1942. Od okoli 30 aretiranih je prišlo pred sodišče 10 najbolj obremenjenih. Obso-jeni so bili zaradi podpiranja oboroženih tolp (vojaško podpiranje sovražnika) na zaporne kazni od 8 do 30 let, skupaj 163 let.384

Najpogostejši so postali procesi proti aretiranim podpornikom partizanskih enot (“pomoč upornim tol-pam”). Novembra je tako sodišče sodilo Leopoldu Čeho-vinu, Antonu in Ludviku Franku, Antoniji Logar. V letu 1943 je bilo tovrstnih procesov še v januarju: Franc Ži-žmond in Marija Marvin iz Dornberka, Rudolf Pregelj in Francka Leban iz Tolmina, februarja Štefan Špacapan in Ivan Topličar iz spodnje Vipavske doline.385 Povečalo se je tudi število primerov, v katerih je sodišče menilo, da so dokazi prešibki in je obtožence oprostilo, ali jih je obsodilo le za stranska kazniva dejanja.

V letu 1943 so prišli pred Posebno sodišče za obrambo države pretežno podporniki partizanov in ne-kaj članov partizanskih enot. Le nekaj je bilo procesov proti vojakom in nekaj primerov propagande. Sodišče ni več odstopalo primerov drugim sodiščem, kar je čudno, saj so bili mnogi primeri, ki so prišli pred sodišče, lažje narave. Po objavljenih podatkih naj bi sodišče odstopilo le dva primera sabotaže.386 V celoti je v prvih sedmih mesecih leta, dokler je sodišče še delovalo, obravnavalo v 29 procesih 76 obdolžencev slovenske narodnosti.387

Od večjih procesov je treba omeniti proces proti skupini političnih aktivistov iz Križa pri Trstu in jih je 7 prišlo pred sodišče šele po letu dni od aretacije. Ob-sojeni so bili na 3 do 12 let zapora.388 Drugi večji proces je sodišče izpeljalo junija 1943 proti Marici Maslo in 13 ostalim, ki so bili aretirani kot sodelavci narodnoosvo-bodilnega gibanja. Marici Maslo je bila za “pripadanje uporniškim tolpam” dosojena kazen 24 let ječe, ostalim pa od 9 mesecev do 7 let; dva sta bila oproščena. Od aretacij do sodbe je poteklo 8 mesecev.389

384 Aula IV, str. 493; Vsi procesi, str. 82; Slovenci v zamejstvu, str. 197.385 Aula IV, str. 497, 504, 529, 530, 531; Vsi procesi, str. 84, 86, 89–90, 91.386 Aula IV, str. 548.387 Prim. Vsi procesi, str. 89–96.388 Aula IV, str. 545; Vsi procesi, str. 96.389 Aula IV, str. 541–542; Vsi procesi, str. 94–95.

140

V dveh procesih, v katerih so bili pred sodiščem za-jeti partizani oziroma tisti, ki so se jim hoteli pridružiti, so bile dosojene visoke zaporne kazni; v prvem primeru od 28 do 30 let in v drugem od 14 do 30 let.390 Sodišče je pravno kvalifikacijo “pripadnost uporniškim tolpam” razlagalo že od konca leta 1942 tako, da je vanjo vklju-čevalo vse, ki so jim dajali hrano ali prenočišče, zato so bile tudi takim, ki dejansko niso pripadali partizanskim enotam, prisojene visoke kazni prek 20 let ječe. Sodišče je dosodilo le eno smrtno kazen – partizanu Leopoldu Niediju iz Idrije, vendar v odsotnosti.391

Tabela 2.5: Slovenci pred Posebnim sodiščem za obrambo države 1942–1943.

Leto 1942 razmerja 1943 razmerja Skupaj razmerjaProcesov 28 29 57Obtožencev 91 100,0% 76 100,0% 167 100,0%od tega žensk 8 8,8% 10 13,2% 18 10,8%Oproščeni 11 12,1% 15 19,7% 26 15,6%Obsojeni 80 100,0% 61 100,0% 141 100,0% – na smrt 15 18,8% 1 1,6% 16 11,3% – do 5 let 9 11,3% 19 31,1% 28 19,9% – 5 do 10 let 8 10,0% 11 18,0% 19 13,5% – 10 do 20 let 14 17,5% 7 11,5% 21 14,9% – 20 do 30 let 34 42,5% 23 37,7% 57 40,4%odstopljeni 30 0 30

Vseh obtoženih iz Julijske krajine ter Dalmacije je bilo v dveh vojnih letih 261, torej je bilo Slovencev kar 64%; če upoštevamo še 30 obtoženih od 56 iz Julijske krajine, ki jih je sodišče odstopilo drugim sodiščem, de-lež Slovencev pade na 62%, kar pa vendar potrjuje, da se je v vojnem času sodna represija preusmerila pred-vsem na slovensko narodnoosvobodilno gibanje.

Prvi politični sodni zaporniki v Ljubljanski pokraji-ni so bili trije obsojeni pred izrednim sodiščem. Sodišče, ki ga je ustanovil visoki komisar, je sodilo le na enem zasedanju – 8. oktobra 1941 – dva dni prej aretiranim

390 Aula IV, str. 528, 529–530; Vsi procesi, str. 89, 90.391 Aula IV, sodba št. 65/43str. 533; Vsi procesi, str. 92.


Slavku Cestniku, Marjanu Vodetu in Arpadu Balasu za-radi posedovanja vojaškega orožja.392 Senat je po krat-kem zasedanju razglasil sodbo: smrtne obsodbe za vse tri in pravica do prošnje za pomilostitev. Sodba bi mo-rala biti izvršena 9. oktobra, vendar pa so zaradi kolizije med Mussolinijevim odlokom, ki je suspendiral odredbo visokega komisarja, posredovali za pomilostitev (Nicolo Tramontana naj bi sam napisal prošnje za pomilosti-tev in posredoval v Rimu), tako da je bila njihova kazen spremenjena v 25 let ječe.393

Veliko večino sodnih obsojencev je med svojim sko-raj dvoletnim delovanjem dalo vojaško vojno sodišče 2. armade, oddelek v Ljubljani. Sodišče je zasedalo v so-dni palači v Ljubljani. Vsak predhodni dan je sodišče odrejalo, katere zapornike naj jim privedejo iz sodnega zapora. Obtožence so vodili na zaslišanja in obravnave po notranjem hodniku; kljub temu pa so bili med tem vklenjeni v verige. Vsako dvojico je karabinjer vodil v dvorano, kjer so jih razklenili. Žensk niso vklepali. Med odmori so jetnike vodili po enakem postopku v zapor in nato ponovno v razpravno dvorano.394

Prvo obravnavo je imelo sodišče 6. decembra 1941, ko je sodilo skupini partizanov. Značilnost sodišča je, da je sodilo v precej procesih večjemu številu obtožen-cev naenkrat. Že v enem od prvih procesov, proti Šer-cerju Ljubu in tovarišem, je bilo 16 obtoženih, v procesu proti Preserčanom celo 69 oseb, v procesu Arpad Balasa in tovariši 19. marca 1942 32 oseb, v procesu Kanoni in tovariši 19. marca 1943 13 oseb, v procesu Lipovšek in tovariši 30. julija 1943 54 oseb, v procesu Klopčič Vla-dislava in tovariši 46 oseb in v procesu Sevšek Marija in tovariši 11. avgusta 1943 celo 72 oseb.395

V času delovanja je sodišče vodilo 8.737 procesov proti 13.186 obdolžencem. To je znašalo povprečno 420 procesov na mesec in še v septembru 1943 je bilo uve-denih 332 postopkov. Do prenehanja dela sodišča 9.

392 Ivo Juvančič: Italijanski okupator v Ljubljani 1941–1943. PZDG III, 1962, št. 1, str. 78; Slovenec, LXIX, 16. 10. 1941, št. 243, Najresnejše svarilo vsem!393 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 189–191.394 Prav tam, str. 89–90; ARS, AS 1753, fasc. 1/II, seznami jetnikov za razprave.395 ARS, AS 220, šk. 20, Uničevanje Slovencev z navidezno zakonitimi sredstvi, str. 6.

142

septembra 1943 je bilo s sodbo končanih 7.368 proce-sov, še v teku pa 1.369 procesov s 4.428 obdolženci. Le 1.150 od vseh obdolžencev je bilo italijanskih vojakov, 12.036 pa civilnih oseb in in partizanov.396

Sodbe so bile skladno s pravno podlago sila ostre in so se gibale od večletnih zapornih kazni do smrtnih ob-sodb. Teh je bilo izrečenih 83 (le 3 italijanskim vojakom) in 51 izvršenih, ostali so bili pomiloščeni in jim je bila kazen nadomeščena z dosmrtno ječo. Kar 412 obtoženih je bilo obsojenih na dosmrtno ječo, 3.082 pa na zaporne kazni do 30 let v skupni višini 25.596 let (8,3 leta na obsojenega). 5.181 ljudi, ki so bili pred sodiščem, je bilo izločenih iz procesov, ker so bili za sodišče nedosegljivi, oproščenih ali obsojenih zgolj na denarne kazni.

V preiskovalnem zaporu sodišča je bilo 4.451 oseb, ostali niso bili dosegljivi ali so se branili s prostosti. Od omenjenih 4.451 oseb, ki so bile v preiskovalnem zapo-ru, jih je bilo kar 1.813 oproščenih ali so jim bile priso-jene denarne kazni. Vsak od zaprtih med preiskovalnim postopkom in pozneje oproščen je presedel v preiskoval-nem zaporu povprečno 27 dni.397 V preiskovalnem zapo-ru so bili tudi nekateri italijanski vojaki.398

Le redki prebivalci Ljubljanske pokrajine so bili ob-sojeni od ostalih sodnih oblastev. Posebno sodišče za obrambo države je sodilo le nekaj prebivalcem pokrajine in jih obsodilo na dolgoletne zaporne kazni. Taki so bili Vinko Vrhunc,399 Ivan Dekleva,400 Lavo Čermelj401 (ki pa sta bila tudi državljana Kraljevine Italije).

396 Prav tam, str. 6; Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 57.397 ARS, AS 220, šk. 20, Uničevanje Slovencev z navidezno zakonitimi sredstvi, str. 4–5; Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 57.398 Prim. Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 174–178.399 Aula IV, str. 505–506. Vrhunc, ravnatelj Trboveljske premogokopne družbe, je bil aretiran 8. 1. 1942 po vrnitvi iz Švice. Bil je obtožen vohunstva. Med preisko-valnim postopkom je bil zaprt v zaporu v Kopru celih 11 mesecev. Obsojen je bil 9. 12. 1942. Prim. Marko Vrhunc: Zapis za zgodovino. Borec, XXXVIII, 1986, št. 11, str. 583–584.400 Aula IV, str. 506.401 Aula IV, str. 454–456; prim. Čermelj, Ob tržaškem procesu 1941, str. 52–72.


Sodni zaporniki z območja Operacijske cone Jadransko primorje

Glede na uvedeni pravni red in pravosodno uredi-tev so redna kazenska sodišča poslovala naprej, vendar v skrajno zmanjšanem obsegu. Za okrožno sodišče v Ljubljani je mogoče sklepati, da je v letu 1943 obsodilo na zaporne kazni okoli 130 oseb, v letu 1944 je obsodilo okoli 370 oseb, v letu 1945 pa 107 oseb. Okrajno sodi-šče v Ljubljani je v letu 1944 obsodilo vsaj 43 oseb. Vsi ti pa niso prestajali kazni v sodnem zaporu v Ljubljani, saj je v letih 1944–1945 prestajalo tam zaporne kazni le 346 oseb.402 Okoli 105 osebam je od junija 1944 do februarja 1945 sodilo Posebno sodišče za javno varnost v Ljubljani (črna borza, kraje prehrambenih artiklov), med njimi 23. januarja 1945 tudi skupini 23 aktivistov Osvobodilne fronte v mestu.403 Osem od tedaj postavlje-nih pred sodišče je bilo obsojenih na smrt, vendar pa jih je vrhovni komisar vseh osem 4. februarja 1945 pomilo-stil na 15 let ječe. Kar 12 pa jih je sodišče oprostilo, kar kaže na nedoločenost obtožnic; toda tudi ti so bili takoj po sodni obravnavi prijeti od policije in odvedeni v sodni zapor. Tako so bili vsi, obsojeni in oproščeni, zaprti v ljubljanskem sodnem zaporu.404

V ljubljanskem sodnem zaporu je bilo v letih 1944–1945 610 nepolitičnih sodnih zapornikov, od tega 346 obsojenih in 264 v preiskovalnem postopku. V zapor so bili privedeni med 20. marcem 1942 in 5. majem 1945, ko je bil v zapor pripeljan zadnji nepolitični jetnik. Ven-dar so bili jetniki z najdaljšim stažem v zaporu, še pred italijansko okupacijo, v manjšini; po približni oceni jih je bilo okoli petine; preostali so bili privedeni v zapor pozneje.405

O delovanju sodišč za politične delikte v ostalih po-krajinah Operacijske cone Jadransko primorje je malo

402 ARS, AS 1753, fasc. 3, Abecedni register sodnih kaznjencev 1944–1945.403 Slovenec, LXXII, 21. 7. 1944, št. 165, Vsakdanja Ljubljana po kronistovih zapi-skih; prav tam, 25. 7. 1944, št. 168, Vsakdanja Ljubljana po kronistovih zapiskih; ARS, AS 1753, fasc. 3, register sodnih kaznjencev, 1944–1945; ARS, AS 1827, fasc. 924, izjava Marka Prepeluha, 1951.404 ARS, AS 1753, fasc. 3, register sodnih kaznjencev 1944–1945.405 ARS, AS 1753, fasc. 3, register sodnih kaznjencev, 1944–1945.

144

podatkov. Odpori policije proti vsaj omejenemu uvaja-nju kazenskopravnega sodnega postopka v kaznovanje sodelavcev osvobodilnega gibanja so bili hudi, za uteme-ljevanje so uporabljali počasnost postopka in pomanj-kanje osebja. Znani sta le dve sodbi sodišča oziroma iz-postave v Gorici. Po prvi je sodišče obsodilo na smrt pet partizanov. Sodbo naj bi izvršili 30. decembra 1944 na goriškem gradu. Drugič naj bi sodilo 7. februarja 1945 petim osebam, od katerih so bili trije slovenski partizani in so bili obtoženi, da so sodelovali v napadu na most v Pevmi. Dosojenih smrtnih kazni niso izvršili, pač pa so jih v zadnjem trenutku, ko so že več ur sedeli v krstah na strelišču, odpeljali nazaj v zapor, najbrž zaradi inter-vencij, ki so ustavile izvršitev kazni. Obravnave so bile zaprte, brez javnosti, obtoženci niso imeli zagovornikov, kazen je bila pretežno smrtna (10 primerov od 10 zna-nih) in so jo izvršili drugi dan.406 Po nekaterih podatkih iz novembra 1944 naj bi bilo sodišče v Trstu obsodilo 4 osebe na smrt (Raffaele Valente, Delfino Paglilla, Ferdi-nando Cutrofello in Lojze Komjanc), kar pa je bilo spre-menjeno v dosmrtno ječo.407 Posebno sodišče za javno varnost je na zasedanju v Trstu 23. marca 1944 obso-dilo na smrt šest “tolovajev”, ostale obtožene pa naj bi izločilo. Trije od njih so bili Slovenci, trije pa Hrvati.408 6. maja 1944 je sodišče obsodilo na 20 let zapora gasilca, ki je kradel med alarmom.409

Madžarski sodni zaporniki iz Prekmurja

Vsi obsojeni zaradi sodelovanja v narodnoosvobo-dilnem gibanju so bili obsojeni pred vojaškimi sodišči, zato so tudi kazen prestajali v vojaških zaporih. Pet ob-sojenih na procesu pred naglim vojaškim sodiščem v Murski Soboti konec oktobra 1941 so 1. novembra od-peljali v osrednji vojaški zapor Margit Körüti fegyház v

406 Tone Ferenc: Nemška policija v operacijski coni Jadransko primorje 1943-1945, Borec XXIX, 1977, 2, str. 90–91.Vsi so bili pozneje v goriškem zaporu kot talci. Štir-je so dočakali svobodo oz. izpustitev vseh zapornikov 30. 4. 1945.407 Prav tam, str. 91–92.408 Slovenec, LXXII, 31. 3. 1944, št. 74, Šest tolovajev obsojenih na smrt.409 Slovenec, LXXII, 6. 5. 1944, št. 104, Iz Trsta.


Budimpešto, kjer so prestajali dosojene kazni: Koloman Cigüt po pomilostitvi dosmrtno ječo, Stanko Šerbec in Bojan Gabrijelčič 15 let ječe, mladoletna Koloman Flisar in Rudi Zrinski 10 let.410 Obsojeni na procesu v Vácu (bilo naj bi jih 81) 4. in 5. decembra 1941 so prestajali kazen v zaporu v tamkajšnji kaznilnici, nekatere pa so poslali v osrednji vojaški zapor v Budimpešto.411

Novembra 1942 so bili vsi zaprti vojni obvezniki iz-vzeti s prestajanja kazni in poslani v 407. kazenski de-lovni bataljon na vzhodno fronto na Don, kjer so na prvi bojni liniji kopali jarke in odstranjevali mine in žične ovire. Njihova velika umrljivost pa gre na račun tifusa in dizenterije.412

Okoli 90 ljudi naj bi bilo sojeno v dveh skupinah pred civilnim sodiščem v Pečuhu 16. – 27. maja 1942. Med njimi jih je bilo precej iz Medjimurja. Ni znano, kje so ti prestajali kazen. 12. marca 1943 je bila obsojena še skupina sodelujočih v odporniškem gibanju leta 1941. Vojaško sodišče je zasedalo v Murski Soboti. Aretirani v letih 1944 in 1945 so prišli pred vojaški sodišči v Szom-bathelyju ali Čakovcu oziroma Sopronu. Hitro vojaško sodišče je zasedalo v Čakovcu 22. junija 1944, ko je ob-sodilo večjo skupino sodelavcev narodnoosvobodilnega gibanja, v kateri jih je bilo tudi 33 iz Prekmurja (Martin Kohek, 5 let). Obsojeni naj bi bili le krajši čas v zaporu v Budimpešti (Margit Körüti), saj so bili 27. septembra poslani v Komarno (Komaron), od tam pa so jih novem-bra Nemci odpeljali v koncentracijsko taborišče.413

Hitro vojaško sodišče je zasedalo v Čakovcu tudi 2. februarja 1945, ko je obsodilo med 25 in 30 oseb, aretiranih januarja 1945. Obsojeni so bili na kazni od 6 mesecev do 15 let zapora (Hedžet Terezija 4 leta, Ga-brijela Krznar 2 leti, Velnar 18 mesecev). Odvedli so jih v zapor Köhido pri Sopronu, kjer so prestajali kazen do

410 Tone Ferenc: Nekaj dokumentov o NOB v Prekmurju leta 1941. Borec XVIII, 1967, št. 8–9, str. 702–707; Godina, Prekmurje, str. 85.411 Godina, Prekmurje, str. 94–95; ARS, AS 1550, šk. 28, gradivo komisije za zbi-ranje spominskega materiala iz NOB pri OOZB Murska Sobota (1960), izjava Side Pörš.412 Godina, Prekmurje, str. 95–96.413 Prav tam, str. 98, 104, 111, 134; ARS, AS 1550, šk. 28, gradivo komisije za zbi-ranje spominskega materiala iz NOB pri OOZB Murska Sobota (1960), izjavi Terezije Boršoš, Martina Golenka.

146

evakuacije pred bližajočo se fronto. Odpeljali so jih z vlaki na Bavarsko. Nekatere so izpustili tri dni pred pri-hodom sovjetskih vojakov. Dobili so odpustnice, svoje stvari in 10 RM.414

Vsaj en proces je moral potekati pred vojaškim so-diščem v Sombathelyju avgusta ali septembra 1944. Ignac Ifko je bil prisoten na prvi obravnavi, ker pa po-stopek ni bil končan, se je razprava nadaljevala po Hor-tyjevi kapitulaciji v Szopronu. Po obsodbi na 2 in pol leti zapora je bil odpeljan v zapor Köhido v bližini, odkoder je bil izpuščen tik pred prihodom sovjetskih vojakov.415

414 Godina, Prekmurje, str. 175; ARS, AS 1550, šk. 28, gradivo komisije za zbiranje spominskega materiala iz NOB pri OOZB Murska Sobota (1960), izjave Ignac Ifko, Velnar, Gabrijela Krznar, Franc Cerovič.415 ARS, AS 1550, šk. 28, gradivo komisije za zbiranje spominskega materiala iz NOB pri OOZB Murska Sobota (1960), izjava Ignaca Ifka.


Zaradi razdeljenosti slovenskega ozemlja med več upravnih enot, nedorečenosti pravnega statusa posa-meznih enot, pa tudi vojnega stanja, ne obstaja noben statistični pregled kazenskih ali policijskih ukrepov proti prebivalstvu na tem območju, ki so rezultirali z od-vzemom prostosti. Znano je, da je kazenski register za območje civilne uprave na Spodnjem Štajerskem nem-ška sodna oblast ustanovila že leta 1942 in ga novem-bra 1942 podredila nemškemu državnemu kazenskemu registru in s tem tudi prilagodila predpisom in obliki, ki je veljala v rajhu. Vanj so do avgusta 1943 vnesli tudi vse dosegljive podatke iz jugoslovanskega kazenskega registra; najbrž je to bil register prejšnjega okrožnega sodišča v Mariboru. Kazenski register je nato deloval v okviru pooblaščenca za pravosodje, izpostavo je imel tudi v Celju.416 Za preostale dele so dostopni le registri na državni ravni, npr. za Italijo.417

Prav zato je nemogoče podati celovito število obto-ženih, obsojenih in posameznih vrst kaznivih dejanj v obravnavanem času. Zato se je treba nasloniti na dru-ge, vzporedne podatke, predvsem registre zaporov, ki so nastali ob delu posameznih kazenskih zavodov. Niso pa ohranjeni niti vsi vpisniki zaporov, niti ne za vsa obdo-bja, tako da iz takih podatkov ni mogoče podati celovite slike, poleg tega pa ti podatki zahtevajo posebno preve-

416 Prim. AMNOM, KO, m. M-11 Strafregister; m. Golob Leopold; m. Kleber Paul.417 La prison en Italie; str. 74, 75.

Število zaprtih

148

ritev, v kolikor jih uporabljamo za ugotavljanje številč-nosti populacije, ki je bila v letih 1941–1945 v zaporih, saj je bilo mnogo zapornikov v več kot enem zaporu.

S preračunavanjem števila zaprtih so začeli že kma-lu po koncu druge svetovne vojne. V povojnem zbiranju gradiva za sestavljanje obtožnic zoper vojne zločince so sodelavci Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev ocenili, da je bilo v zaporih med drugo svetovno vojno do 53.000 ljudi s področja povojne Slovenije, vključno s Primorsko.418 Poznejša preračuna-vanja naj bi dala celo 65.000 med drugo svetovno vojno zaprtih ljudi.419 Komisija za vojno škodo je kot uradne podatke o odvzemu prostosti navedla, da je bila prebi-valstvu Slovenije odvzeta prostost v trajanju 2.971.637 mesecev, prizadetih pa je bilo 127.468 oseb, kar pove, da je odvzem prostosti povprečno trajal 23,3 meseca ali skoraj dve leti. Vendar so to podatki, ki vključujejo poleg zaporov tudi prisilno delo in mobilizacijo v nem-ško vojsko. Le v zaporu naj bi bilo 33.538 prebivalcev Slovenije, ki so v njih prebili 134.361 mesecev ali štiri mesece vsak. Glede na metodologijo pa je treba prišteti k temu številu še skoraj vse, ki so bili odvedeni v kon-centracijska taborišča; teh je bilo po uradnih podatkih 30.557. Tako naj bi bilo v zaporih med drugo svetovno vojno 64.000 ljudi. Italijanski okupator naj bi za nekaj časa odvzel prostost 29.079 osebam, od tega naj bi jih bilo 8.805 v zaporih in 945 v konfinaciji, preostali pa internirani oziroma izgnani.420

Nemško okupacijsko območje

Glede na razpoložljive podatke je najmanj težav pri ugotavljanju števila zaprtih na Gorenjskem. Ohranjena vpisna knjiga zapora Begunje omogoča ugotoviti število zaprtih zelo natančno za vse obdobje delovanja zapora,

418 ARS, AS 1827, fasc. 919. Prim. Damijan Guštin: Gradivo KUZOP kot podlaga za proučevanje problema žrtev med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Borec, XLI, 1989, št. 5–6, str. 604.419 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945. Ljubljana 1976, str. 1019.420 Ivica Žnidaršič: Nekaj o vojni škodi in pravicah. Ljubljana 1996, str. 37, 42, 47.


kar praktično pomeni vse obdobje vojne razen prvega meseca okupacije.421

Tabela 2.6: Število privedenih v begunjske zapore 1941–1945.422

mesec 1941 1942 1943 1944 1945januar 280 68 258 368februar 265 109 337 353marec 283 155 506 364april 98 256 351 160maj 204 154 163 365 7junij 207 106 119 314julij 331 497 131 487avgust 426 251 256 347september 186 175 136 350oktober 181 80 306 225november 79 121 156 593december 201 139 283 294v letu 1.815 2.449 2.138 4.427 1.252

Po najzanesljivejših podatkih je bilo zaprtih v Begu-njah skupaj 11.477 oseb, od tega 562 večkrat.423 Ven-dar pa vsi niso bili z Gorenjske, saj je bilo privedeno v Begunje iz Ljubljanske pokrajine vsaj 1.815 oseb, iz Maribora 201 zapornica, s Koroške 97 iz Prevalj in Dra-vograda ter 115 iz Celovca tako da je bilo v Begunjah zaprtih okoli 9.150 oseb, ki so bivale na Gorenjskem.424

Težko rešljivo pa je vprašanje, koliko od zaprtih v okrajnih zaporih je bilo zaprtih zgolj v takem zaporu, izpuščeno ali deležno katerega od drugih policijskih in sodnih postopkov, ne da bi bili odvedeni tudi v zapor v Begunje. Iz postopanja z aretiranimi vemo, da so bili vsi dovolj obremenjeni politični priporniki poslani v Begu-nje, da je o njihovi nadaljnji usodi odločil komandant

421 Arhiv Gorenjskega muzeja Kranj (dalje AGM Kranj), vpisne knjige zapora Begu-nje. Podatki iz knjige so vnešeni tudi v računalniško datoteko, s katero so poizvedbe o posameznih kategorijah lažje in bolj zanesljive.422 Šinkovec, Begunje, str. 95, 96, 109, 121; ARS, AS 1931, 117-1, Begunje – poli-cijski zapori, str. 7–17.423 Šinkovec, Begunje, str. 339.424 Šinkovec, Begunje, str. 132.

150

varnostne policije in varnostne službe. Soditi je, da so smeli komandanti izpostav le izjemoma ukrepati samo-stojno zoper take zapornike. Pač pa so lahko samostoj-no izpuščali manj obremenjene oziroma neobremenjene aretirance. Obsojeni zaradi nepolitičnih deliktov pa so večinoma krajše zaporne kazni prestajali v okrajnih za-porih.

V občinah Selce, Železniki in Sorica v Selški dolini je bilo aretiranih zaradi sodelovanja v osvobodilnem gi-banju vsaj 145 ljudi; razmerje tistih, ki so bili zaprti v Begunjah in tistih, ki so bili v zaporu le v Škofji Loki pa znaša 14:1, torej le 7% aretiranih ni bilo v Begunjah.425

Sedem izpostav varnostne policije in varnostne službe na Gorenjskem je privedlo v Begunje 7.361 oseb, orožništvo še 550. Upoštevaje razmerje med izpuščeni-mi in vsemi aretiranimi v Begunjah (37,4%) lahko skle-pamo, da je bilo aretiranih okoli 10.900 Gorenjcev, kar pomeni 6% vsega prebivalstva, ne upoštevaje izgnanih v letu 1941 in sorodnikov ustreljenih in partizanov,426 kar odstotek zaprtega prebivalstva poveča na 9%.

Že za Štajersko je ugotavljanje števila jetnikov mnogo težje, saj ni bilo centralnega zapora, pa tudi vpi-sne knjige zaporov so slabše ohranjene.

V mariborskem sodnem zaporu je bilo v letih 1941–1943, ko je ohranjena vpisna knjiga oziroma kazalo k njej, zaprtih 9.873 oseb. Ocene števila zapornikov za ce-lotno vojno obdobje se gibljejo okoli 14.000, med njimi naj bi bilo 9.000 političnih zapornikov.427

V III. moškem oddelku zapora v Celju je bilo v letih 1942–1945 (od februarja 1942 do februarja 1945) zapr-tih 2.123 jetnikov. Ker je obstajalo pet takih oddelkov z enako prostorsko strukturo in kapaciteto,428 je mogoče oceniti število jetnikov v omenjenem času na 10.600. Upoštevaje še čas pred obdobjem in po obdobju, ki ga zajema vpisna knjiga, cenijo število zaprtih v zaporu na

425 Ciril Zupanc: Okupacija Selške doline. Loški razgledi XX, 1973, str. 277–285. Pri izračunu so upoštevani tisti, ki so bili izrecno navedeni kot zaprti v Begunjah in tisti, ki so bili poslani v koncentracijska taborišča, za katere je le malo možnosti, da niso bili vanje poslani preko Begunj.426 Šinkovec, Begunje, str. 132, 208.427 AMNOM, vpisna knjiga zapora Maribor 1941, 1942, indeks (kazalo) 1943; Lojze Penič: Sodni zapori v Mariboru. Bili so uporni. Ljubljana 1983, str. 130.428 Glej poglavje 1.2.


okoli 12.000 moških in 4.000 žensk, skupaj torej na 16.000 oseb.429

Iz petih manjših zaporov je bilo v zapor Celje pri-vedenih v obdobju med začetkom avgusta 1941 in ju-nijem 1942 512 zapornikov, ki so bili predani v nadalj-njo preiskavo izpostavi komandanta varnostne policije in varnostne službe. Največ, 200 in 120 jih je prišlo iz obmejnih zaporov v Rogatcu in Šmarjah pri Jelšah. Za-nimiva je dinamika zapiranja. V začetnem obdobju, ki ga je označevalo obširno urejanje zadev na okupiranih območjih, pa tudi že prvi pojavi odporniškega gibanja, je dosegalo mesečno okoli 70 zaprtih v prvih treh me-secih; število zaprtih je v zimskih mesecih padalo in se tudi spomladi ni povzpelo na začetno raven.430

Upoštevaje še druge zapore, zlasti tiste, ki so slu-žili krajevnim izpostavam tajne državne policije, kot so bili zapori v Ptuju, Trbovljah, Krškem, Brežicah, pome-ni, da je število zaprtih oseb zunaj osrednjih zaporov v Mariboru in Celju znašalo nekaj tisoč. Spet pa je treba upoštevati, da je večina zapornikov šla skozi več zapo-rov, običajno vsaj dva, pri čemer je bil mariborski sodni zapor zbirališče vseh, ki so bili predlagani za koncen-tracijsko taborišče, za ustrelitev oziroma sojenje pred posebnim sodiščem, razen v obdobju, ko je komandant varnostne policije in varnostne službe prenesel svoj se-dež v Celje.

Tudi za celjski zapor velja, da je bil dobršen del nje-govih zapornikov poslan še v Maribor v sodne zapore. Okoli 30.000 zaprtih, kolikor bi znašal preprost seštevek zapornikov obeh navedenih kazenskih zavodov, je torej prevelik; po približni oceni znaša okoli 20.000, kar bi znašalo okoli 3,8% prebivalstva, skupaj z aretiranimi so-rodniki ustreljenih in pripadnikov partizanskih enot in z izgnanci prvih dveh valov pa okoli 7,5% prebivalstva.431

Za mariborski okraj v njegovem povojnem obsegu

429 Terčak, Celjski Stari pisker, str. 35.430 ARS, AS 1602, fasc. 181/I, 181/II, poročila orožniškega poveljstva Celje kazen-skemu oddelku komandanta varnostne policije in varnostne službe za mesece av-gust 1941 – marec 1942.431 Izgnane v okviru tretjega vala je v tem izračunu težko upoštevati, ker niso bili zaprti v nobeni ustanovi za odvzem prostosti; res pa je, da jim je osebna svoboda bila odvzeta. V tem primeru bi odstotek znašal okoli 16% vsega prebivalstva na Spodnjem Štajerskem.

152

je bilo ugotovljeno, da je bilo v zaporu vsaj 2.480 mož, 1083 žensk, 100 starcev in 104 otroci, poleg tega pa še interniranih v koncentracijskih taboriščih 710 moških, 534 žensk, 58 starcev in 143 otrok, skupaj 5212 oseb, ki jim je bila odvzeta prostost.432

Za mariborsko in celjsko okrožje je Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih sodelavcev registrirala 3.439 umrlih v koncentracijskih taboriščih in 7.887 interniranih in konfiniranih, kar bi pomenilo, da je bilo v zaporih vsaj 11.326 oseb.433 Upoštevaje še 1.590 usmrčenih ‘talcev’, je bilo v zaporih skoraj 13.000 oseb, ki so bile deležne ob zaporu še nadaljnjega ka-zenskega ukrepa. Ob upoštevanju okoli 45% izpusta iz zaporov bi število zaprtih iz omenjenih okrajev znašalo okoli 18.850 oseb. Vendar pa je treba opozoriti, da je šlo v povojnem ugotavljanju povečini za registriranje le tistih oseb, ki so bile zaprte iz političnih vzrokov. Po okoli 2.000 obsojenih od kazenskega oddelka koman-danta varnostne policije in varnostne službe zgolj v le-tu 1941434 je mogoče sklepati, ob padajočem pregonu kriminalnih dejanj, na še okoli 6.000 zapornikov, ki jih prejšnje statistike niso izkazovale.

Italijansko okupacijsko območje

Za Ljubljansko pokrajino ni na voljo nobenega pr-vovrstnega podatka o številu zaprtih, ki bi zajemal ce-lotno pokrajino. Pač pa so dobro ohranjeni celotni ali delni podatki za nekatere od ljubljanskih zaporov, ki so bili v pokrajini tudi najpomembnejši in najobsežnejši.

V Ljubljani so tako imeli v štirih zaporih vsaj večino časa zapornikov več, kot je bilo kapacitet; del jih gre na rovaš tega, da so jih dovažali v ljubljanske zapore zato, da so bili na razpolago kvesturi, zlasti pa vojaškemu vojnemu sodišču. Poleg tega je vojska izvajala še poseb-ne množične aretacije, ki so nato obremenjevale zapore zaradi poteka preiskave, v kolikor zapornikov niso de-

432 ARS, AS 220, fasc. 7/93, Omejitev osebne svobode, okrožje Maribor.433 ARS, AS 220, fasc. 4/41, zločini v okrožjih Maribor in Celje, nedat.434 Okupatorjevi zapori in taborišča, str. 4.


loma tudi prepeljali naravnost v taborišča za vojaške in civilne internirance.

Število zaprtih v ljubljanskih zaporih se za celotno obdobje ocenjuje na 19.000.435 Od tega odpade na obdo-bje po kapitulaciji Italije okoli 9.000.

Tabela 2.7: Privedbe političnih jetnikov v ljubljanski sodni zapor, 1941–1943.436

mesec leto 1941 leto 1942 leto 1943I 269 287II 417 198III 283 299IV 5 274 251V 45 265 241VI 113 148 288VII 173 356 211VIII 192 540 309IX 188 391 54X 288 315XI 291 405XII 381 224skupaj 1.676 3.887 2.138povpr./mes 197,2 323,9 251,5

Privedbe političnih aretirancev v sodni zapor v Lju-bljani, ki je bil že spočetka namenjen predvsem vsem, ki so bili v preiskavi policije različnih vej, kažejo postopno rast političnih zapornikov, ki je razvidna tudi iz drugih virov. Odvzemi prostosti v letu 1941 kažejo na hitro rast števila priprtih že od prvega meseca okupacije, s tem da je število aretiranih naglo raslo. Tako mesečno višino novih zapornikov je mogoče slediti le še v letu 1942. Sploh je bilo leto 1942 tisto, v katerem je bilo zaprtih največ, saj se je povprečno stanje mesečnega pritoka glede na leto 1941 povečalo za dve tretjini, na 3.887 zaprtih zaradi političnih razlogov ali 324 mesečno. Del tega povečanja je šel tudi na rovaš dejstva, da je zapor

435 Taja Čepič: Ljubljanski zapori 1941–1945. Bili so uporni, str. 126.436 ARS, AS 1791, fasc. 602, 603, priporne knjige sodnega zapora Ljubljana, 1941–1943.

154

postal centralni zapor za vse tiste aretirane, ki so bili predani vojaškemu vojnemu sodišču, in so jih zato do-važali v sodni zapor iz drugih zaporov v mestu in pokra-jini; teh je bilo okoli 4.100.437

Z nekaj več podatki razpolagamo za obdobje nem-ške okupacije Ljubljanske pokrajine. V tem času je bilo poslanih v zapore v Begunje okoli 1.915 oseb iz pokra-jine; pri njih gre za precejšen del partizanov.438 Po ohra-njeni kartoteki je Uprava policije v Ljubljani aretirala v obdobju od oktobra 1943 do maja 1945 6.800 oseb.439 Večina od teh je bila, v kolikor ni bila izpuščena že pred odvedbo v zapor, zaprta v policijskih zaporih v Belgijski kasarni, Šentpetrski vojašnici ali Prisilni delavnici. K te-mu pa je prišteti še tiste, ki so jih aretirale nemške poli-cijske oblasti same, okoli 1.000 ujetih partizanov, ki so bili zaprti v sodnem zaporu v Ljubljani, ter precej ljudi, ki jih je zaprla gospodarska policija zaradi črne borze. Ti so bili najštevilnejša kategorija nepolitičnih jetnikov.

Tabela 2.8: Pritok novih političnih zapornikov v sodni zapor v Ljubljani 1944–1945.440

mesecŠtevilo

privedenihDnevno

povprečjeNajvečje število privedenih

v posameznem dnevujulij 1944 413 13,3 120avgust 351 11,3 51september 316 10,5 67oktober 561 18,7 129november 469 15,6 124december 353 11,4 60januar 1945 508 16,4 59februar 202 7,2 39marec 223 7,2 57april 147 4,9 31maj 37 7,4 17

437 ARS, AS 220, fasc. 5/62, Uničevanje Slovencev z navidezno zakonitimi sredstvi; fasc. 20, Zločinsko delovanje italijanskih vojaških sodišč; Glej tudi ARS, AS 220, fasc. 12/159.438 Šinkovec, Begunje str. 114–127, 132.439 ARS, AS 1876, Kartoteka politične policije, 1943–1945.440 ARS, AS 1753, fasc. 1/II, stalež političnih jetnikov od 30. 6. 1944 do 6. 5. 1945.


Tabela 2.9: Struktura in številčno stanje zapornikov v policijskem zaporu v Ljubljani 1943–1944.441

441 ARS, AS 1876, fasc. 85, 86, dnevni raporti o stanju pripornikov.

vsi

polit

ičn

ikr

imin

aln

ida

tum

sku

paj

Bel

gijs

ka

kasa

rna

Šen

tpet

rska

ka

sarn

am

oški

žen

ske

% ž

ensk

moš

kiže

nsk

em

oški

žen

ske

moš

kiže

nsk

e6.

11.

194

316

310

657

35,0

%97

239

3410

. 11.

194

324

416

381

33,2

%45

1810

923

940

20. 1

1. 1

943

349

262

8724

,9%

5731

185

3720

191.

12.

194

344

330

014

332

,3%

123

4217

053

748

10. 1

2. 1

943

566

408

158

27,9

%18

756

209

5712

4520

. 12.

194

371

052

918

125

,5%

250

5526

980

1046

1. 1

. 194

476

057

218

824

,7%

247

6330

691

1934

10. 1

. 194

458

342

216

127

,6%

182

6722

384

1710

vsi

polit

ičn

ikr

imin

aln

ida

tum

sku

paj

Bel

gijs

ka

kasa

rna

Šen

tpet

rska

ka

sarn

am

oški

žen

ske

% ž

ensk

moš

kiže

nsk

em

oški

žen

ske

moš

kiže

nsk

e20

. 1. 1

944

520

308

212

40,8

%11

482

175

111

1919

1. 2

. 194

471

044

626

437

,2%

436

255

109

10. 2

. 194

483

453

230

236

,2%

521

284

1118

20. 2

. 194

457

233

523

741

,4%

327

231

86

21. 2

. 194

479

349

429

937

,7%

494

299

22. 2

. 194

459

034

624

441

,4%

338

238

86

156

V sodni zapor je bilo le v zadnjem obdobju vojne, od konca junija 1944 do konca vojne privedenih 3.600 po-litičnih zapornikov in vsaj 610 nepolitičnih zapornikov. Njihova mesečna porazdelitev pokaže, da je bilo privaja-nje z izjemo zadnjih treh mesecev vojne približno urav-noteženo, z odstopanji okoli 30 odstotkov mesečno, kar je bilo odvisno tudi od neenakomernega privajanja jetni-kov z dežele v t.i. policijskih transportih ali avtokolonah.

Dnevni pritoki so se gibali od 0 do 129, nad 30 je-tnikov dnevno je bilo sprejetih 30-krat ali povprečno vsak deseti dan.

Tabela 2.10: Pritok zapornikov v zapor okrajnega sodišča na Vrhniki 1941–1945.442

mesec 1941 1942 1943 1944 1945januar 30 11 6 17februar 14 65 9 21 14marec 24 4 20 23april 10 48 20 19 50maj 13 8 10 41 2junij 2 6 10 61julij 13 25 5 46avgust 20 35 11 32september 10 67 0 28oktober 31 9 0 33november 39 27 3 25december 55 0 33 18skupaj 207 344 116 350 106povprečno 20,7 28,7 9,7 29,2 21,2

Zapor okrajnega sodišča na Vrhniki je edini zapor okrajnega sodišča, za katerega lahko ugotavljamo, ko-liko jetnikov je v vojnem času sprejel. Žal ne poznamo njegove zmogljivosti. Dotok aretiranih se je začel kmalu po okupaciji, 22. aprila 1941 in je vse leto postopoma rastel. Večje aretacije so bile 13. julija 1941 (8), nato pa 10. in 12. avgusta. V zadnjem trimesečju leta pa se je število zaprtih hitro povečalo, ko je decembra doseglo število novoprivedenih enega svojih vrhuncev s 55 v tem

442 Arhiv Notranjskega muzeja Postojna, Vpisna knjiga zapora Vrhnika 1941–1945.


mesecu zaprtimi. Najzanimivejše je gibanje zapornikov v letu 1942. V prvih štirih mesecih je bilo značilno pogo-sto, čeprav neizenačeno dovajanje aretiranih, nato pa je upadlo od konca aprila do srede julija na četrtino prej-šnjega dotoka; tudi krajevno so bili zaporniki povečini doma z Vrhnike in bližnje Podlipe. Takšno gibanje števi-la zapornikov kaže na vpliv polosvobojenega ozemlja, ki so ga partizani vzpostavili tudi v okolici Vrhnike, zaradi česar se je nadzor karabinjerjev s postaje Vrhnika ome-jil le na mesto in najbližjo okolico. Po začetku ofenzive se je število zaprtih spet skokovito povečalo in septem-bra 1942 doseglo tudi mesečni absolutni vrh s 67 za-prtimi. Nato je prizadevnost karabinjerske postaje, ki je privedla v zapor domala vse zapornike, spet upadla. Med 28. novembrom in 7. januarjem 1943 v zapor ni bil priveden niti en zapornik. V letu 1943 je bilo v zapor privedenih v prvih osmih mesecih italijanske okupacije le še 80 zapornikov, kar kaže na upad policijske učinko-vitosti, lahko pa tudi na upad osvobodilnega gibanja.

Že pred kapitulacijo Italije, še bolj pa po njej, je na-stopilo obdobje, ko je dotedanja policijska organizacija odstopila, nova pa še ni nastopila. Od 3. avgusta do 6. novembra 1943 v zapor ni bil pripeljan niti en zapor-nik. Šele 1. decembra so se začele množične aretacije, saj je bilo tega dne v zapor privedenih (za kratko, saj so v dveh skupinah aretirane prepeljali v Ljubljano še istega dne ali 2. decembra) 25 aretiranih iz Vrhnike in Verda. Dovoz jetnikov v zapor se je v letu 1944 ustalil na ravni med 20 in 60 mesečno, največjo zgoščenost je dosegel v obdobju maj–julij 1944, ko je bilo zaprtih sko-raj 150 ljudi, v celem letu pa je bilo privedenih 350 lju-di. Zapiranja so se nadaljevala tudi še v sicer nekoliko manjšem številu v letu 1945, nenavadne so le številne aretacije v aprilu 1945; vpisna knjiga zapora pokaže, da je bila med njimi tudi skupina 11 ljudi z Gorenjskega in 8 domobrancev. Zadnji trije zaporniki so bili izpuščeni 5. maja 1945 ob 8. uri zjutraj “po nalogu tukajšnjega komandanta policije”, kar pomeni, da je takrat zapor začasno, do osvoboditve, prenehal poslovati.443

443 Prav tam. Zadnji v zapor privedeni aretiranec je bil Tine Slabe iz Sinje Gorice 2. maja 1945 zvečer.

158

Italijansko območje na Primorskem

Na Primorskem je mogoče le ugibati o številu zapor-nikov, saj so bili zapori zunaj dosega povojnega razisko-vanja in je le delno mogoče dobiti in upoštevati podat-ke. Poleg tega je zaradi dvonacionalne strukture v teh mestih in njihovih okolicah povsem nemogoče in tudi povsem svobodno postavljati številke, ki bi pojasnjeva-le, koliko od zaprtih je bilo slovenskega porekla in koli-ko italijanskega ali še katerega drugega.

Za sodni zapor v Gorici ni na voljo nobenega podat-ka o skupnem številu zapornikov, pač pa je to mogoče vsaj delno izvesti za sodni zapor v Trstu.

V osrednjem sodnem zaporu Coroneo v Trstu je bilo v vojnih letih 1943–1945 zaprtih 20.347 oseb, od te-ga okoli 11.450 zapornikov s politično označbo.444 Do kapitulacije Italije se vpisne številke zapornikov gibljejo okoli 2.300, torej je mogoče, da je bilo v prvih devetih mesecih tega leta sprejetih v zapor omenjeno število za-pornikov. Do konca leta 1943 je bilo privedenih 4.261 zapornikov, torej je bilo v zadnjih štirih mesecih tega le-ta privedenih 1.950 zapornikov. V prvih šestih mesecih leta 1944 je bilo privedenih v zapor 7.200 zapornikov ali 1.200 mesečno. Do konca leta 1944 je bilo privedenih v zapor še 7.250 zapornikov, torej je bil pritok še naprej enakomeren, na približno enaki ravni.

V štirih mesecih leta 1945 je bilo v zapor privedenih še 1.852 zapornikov; zadnji, ki je bil zaprt pred osvo-boditvijo mesta in zapora, je bil Antonio Petronio, kije bil priveden v zapor 29. aprila 1945. Ni jasno, zakaj v zaporni knjigi ni bilo vpisanega nobenega zaporni-ka več po 22. februarju 1945, čeprav jih je bilo privede-nih v omenjenem času po vpisnih številkah sodeč okoli 600. Šele 13. aprila in v naslednjih dneh so pripeljali v zapor in vpisali v zaporno knjigo okoli 100 oseb, ki

444 NŠK, Bubnič, Coroneo. Abecedni register jetnikov sodnega zapora v Trstu, ki je ohranjen, a ni na voljo raziskovalcem zaradi omejitev zakona o varstvu osebnih po-datkov, je s posebnim dovoljenjem ministrstva za pravosodje pregledal v šestdesetih letih 20. stol. Albin Bubnič, ko je zbiral gradivo o Rižarni. Gradivo njegovih izpiso-vanj političnih zapornikov v letih 1943–1945 je ohranjeno v Narodni in študijski knjižnici v Trstu, Odsek za zgodovino.


so bile aretirane v zadnjih dveh tednih nemške zasedbe mesta.445

Tabela 2.11: Gibanje števila novoprispelih zapornikov v sodnem zaporu v Trstu 1943–1945.

Obdobje 1943 1944 19451. – 15. 1. 709 26416. – 31. 1. 435 3951. – 15. 2. 607 37216. – 28. 2. 743 1421. – 15. 3. 71516. – 31. 3. 594 6111. – 15. 4. 33816. – 30. 4. 571 1231. – 15. 5. 82016. – 31. 5. 2.300 6351. – 15. 6. 54216. – 30. 6. 4841. – 15. 7. 93516. – 31. 7. 5551. – 15. 8. 54516. – 31. 8. 4421. – 15. 9. 76516. – 30. 9. 4571. – 15. 10. 561 55516. – 31. 10. 4441. – 15. 11. 362 51616. – 30. 11. 514 6181. – 15. 12. 301 65016. – 31. 12. 234 503

3.917 16.122 1.852

Podatek, da je šlo v manj kot dveh letih in pol skozi sodni zapor v Trstu 20.347 zapornikov, kaže, da je bil to najbolj frekventen zapor na robu slovenskega etničnega območja. Njegovi zaporniki so bili seveda zelo različni, od kriminalnih do političnih, mestno prebivalstvo iz Italije, vračajoči se Slovenci in Hrvatje, Judje iz Operacijske co-ne Jadransko primorje, privedeni zaporniki iz območja

445 NŠK Trst, Bubnič, Coroneo.

160

celotne cone. Glede na izpisano število zapornikov, je moglo biti med omenjenim številom okoli 11.480 poli-tičnih zapornikov oziroma, če odštejemo še 2.300 vpi-sanih pred kapitulacijo Italije, za katere o strukturi ni podatkov, okoli 65% vseh zaprtih. Od političnih jetnikov je bilo, sodeč po vzorcu, precej manj žensk kot v drugih slovenskih pokrajinah, le 6,45%.446 K temu je pripomo-glo tudi po spolu ločeno zapiranje v zapora Coroneo in Jesuiti, kamor so zapirali predvsem ženske.

Tudi za zapor v tržaški Rižarni so mogoče le ocene. Skozi taborišče in zapor naj bi šlo 20.000 oseb, po dru-gih okoli 25.000. Tam umorjenih naj bi bilo med dva in štiri tisoč, po drugih ocenah okoli 5.000.447 Vendar pa je treba pri tem upoštevati, da je bil del zapornikov v Rižarno predan iz sodnega zapora Coroneo, del pa pri-peljan iz drugih zaporov, tako da števil zapornikov ni mogoče enostavno seštevati. Poleg tega ni podatkov o številu zaprtih v zaporu v Gorici.

Številčna stanja zapornikov v zaporih

V mariborski sodni zapor so prve jetnike privedli 12. aprila 1941, 11 po številu, prvi zapornik, ki ga je privedla tajna državna policija, pa je vpisan 14. apri-la.448 Iz pregleda dnevnih staležev jetnikov v letu 1941 sledi prvemu obdobju prevzema urejanje novih razmer v zaporu, zlasti nove delitve dotedanjih zapornikov, kar je trajalo do začetka maja. V tem času je bilo izpuščenih še 33 zapornikov, še 25 pa jih je odslužilo kazen. Prvi večji dotok novih zapornikov je bil 18. aprila, ko je bilo privedenih kar 51 jetnikov, od tega 44 političnih, sicer pa je do 25. aprila bilo novoprivedenih 126. Novo stanje se je vzpostavilo po odvedbi 131 obsojenih zapornikov, ki so kazen prestajali v sodnem zaporu, v mariborsko

446 NŠK, Bubnič, Coroneo. Vzorec je bil narejen na intervalno izbranem številu iz-pisanih zapornikov, ki je obsegal 1.450 ali 12,6% vseh izpisanih političnih zapor-nikov.447 Tone Ferenc: Koncentracijsko taborišče Rižarna v Trstu. Bili so uporni, str. 104; F. Fölkel: Rižarna vrata v smrt : nacistično taborišče pri Trstu, str. 34. Fölkel meni, da je število 25.000, ki naj bi izviralo od Bubniča, preveliko za 20%, torej bi bilo število 20.000.448 AMNOM, vpisna knjiga zapora Maribor, 1941.


kaznilnico. S tem se je sodni zapor spremenil v izključ-no preiskovalni zapor.449

Zaporniška stanja za leta 1941 za intervalno izbra-ne dni v mesecu kažejo, da se je število hkrati bivajo-čih zapornikov gibalo med 208 in 469, torej za kar dva-kratnik. To opozarja na velika nihanja stanja in hitre, skokovite spremembe v dovažanju in odvažanju zapor-nikov. Vsekakor pa je uprava uspevala vzdrževati šte-vilčno stanje zapornikov na sicer povišani, a še vedno vzdržni stopnji glede na zmogljivost zapora, če izhajamo iz stališča, da je zapor lahko sprejel okoli 300 do 350 zapornikov.450

Tabela 2.12: Zaporniki v mariborskih sodnih zaporih v letu 1941.451

1941 število prišli izpuščeni odslužena kazen

premeščeni

1. 5. 208 5 0 115. 5. 352 7 2 1 230. 5. 385 5 4 0 1315. 6. 469 4 3 0 030. 6. 363 6 21 0 115. 7. 339 6 20 0 031. 7. 347 10 10 0 315. 8. 406 17 15 0 031. 8. 367 5 1 0 115. 9. 414 19 17 0 130. 9. 376 9 8 0 115. 10. 350 49 10 0 331. 10. 330 4 12 0 015. 11. 371 4 1 0 1930. 11. 296 0 2 0 015. 12. 362 11 3 0 031. 12. 349 2 2 0 2povprečje 357,9 9,6 7,7 0,1 2,9

449 AMNOM, vpisna knjiga zapora Maribor, 1941.450 Številčno stanje zapornikov 5. aprila 1941 je bilo 320. Glej AMNOM, vpisna knji-ga zapora Maribor, 1941.451 AMNOM, vpisna knjiga zapora Maribor, 1941.

162

Seveda pa se je pretok jetnikov pospešil, saj je pre-iskovalni postopek trajal bistveno manj časa, jetniki pa tudi niso v zaporu čakali na sodne postopke, pač pa so bili v večjih skupinah poslani v koncentracijska tabori-šča, nezanemarljivo število pa so jih tudi usmrtili.

Dinamiko pretoka zapornikov skozi zapor kažeta stanje novoprivedenih in odpuščenih iz zapora. Glede na povprečno stanje zapornikov se je dnevno izmenjalo okoli 5,7% zapornikov, kar bi pomenilo menjavo celo-tnega števila zapornikov vsakih dvajset dni.

Tabela 2.13: Gibanje števila zapornikov v zaporu Maribor v letu 1942.452

1942 stanje privedeni izpuščeni premeščeni ustreljeni15. 1. 375 7 5 8 031. 1. 429 4 4 4 015. 2. 438 4 0 0 028. 2. 490 16 0 1 015. 3. 498 3 1 0 031. 3. 427 9 7 2 1015. 4. 393 16 10 1 030. 4. 417 28 9 1 015. 5. 356 26 4 9 031. 5. 346 4 0 0 015. 6. 405 10 5 2 030. 6. 365 14 27 0 015. 7. 350 19 7 8 231. 7. 267 7 5 0 015. 8. 329 20 1 5 031. 8. 326 29 11 8 015. 9. 496 71 0povprečje 394,5 16,9 6,0 3,1 0,7

Enako stanje glede gibanja števila zapornikov se je nadaljevalo v letu 1942, vendar na precej povišani rav-ni. Opazovana dnevna stanja so se gibala med 267 in 498, povprečno stanje pa se je povišalo na 394,5 zapor-nikov, kar pomeni glede na leto 1941 povišanje za 10%. Vendar pa se je povprečno stanje privedenih povečalo

452 AMNOM, vpisna knjiga zapora Maribor, 1941.


za 76%, kar kaže, da se je postopek z zaporniki moral bistveno pospešiti. To potrjuje tudi podatek, da se je iz-menjalo dnevno okoli 6,8% celotnega števila zapornikov oziroma celotno število zapornikov vsakih petnajst dni.

Najnižje stanje zapornikov v zaporu izkazuje obdo-bje, ko v Mariboru ni bilo komandanta varnostne po-licije in varnostne službe na Spodnjem Štajerskem, v obdobju od konca junija do konca avgusta 1942; tedaj je povprečno število zapornikov padlo za 50 do 100. Ta-ko je bilo tudi razmerje s privedenimi in izpuščenimi zaporniki.

Na podlagi podatkov iz sodnega zapora v Ljubljani je mogoče za približno leto dni, od julija 1944 do maja 1945, spremljati, kako so se gibali dnevni sprejemi no-vih aretirancev oziroma zapornikov.

Tabela 2.14: Gibanje zapornikov v sodnem zaporu v Ljubljani 1944–1945.453

Mesec Dnevno popr.

Prišli Odpu-ščeni

Prišli/dnevno popr.

Odpušč/dnevno popr.

Delež menjave

Mar.44 445,3 685 300 22,1 9,7 154%Maj.44 732,8 380 437 12,3 14,1 52%Jul.44 507,4 413 561 13,3 18,1 81%Avg.44 415,5 348 318 11,2 10,3 84%Sep.44 276,1 295 549 9,8 18,3 107%Okt.44 398,5 581 296 18,7 9,5 146%Nov.44 466,1 469 655 15,6 21,8 101%Dec.44 426,9 353 239 11,4 7,7 83%Jan.45 612,6 508 381 16,4 12,3 83%Feb.45 646,5 202 257 7,2 9,2 31%Mar.45 557,2 223 163 7,2 5,3 40%Apr.45 445,1 147 444 4,9 14,8 33%Maj.45 297,8 37 9 6,2 1,5 64%skupaj 479,1 4641 4609 12,0 11,7 81%

Povprečja ne kažejo celotne dinamike gibanja števi-la zapornikov, saj znotraj teh prihaja do velikih dnevnih razlik, ki so povezane s privajanjem zapornikov oziroma njihovim odvajanjem v skupinskih transportih. Številč-

453 ARS, AS 1753, fasc. 1/II, stalež zapornikov od 30. 6. 1944 do 6. 5. 1945.

164

na stanja zapornikov so v tem času sunkovito in močno nihala, tudi za več sto zapornikov od dneva do dneva. To je bila posledica hitrega menjavanja zapornikov v za-poru, saj se je mesečno izmenjalo okoli 90 % staleža zapornikov, občasno celo več. Hitro menjavanje števila zaprtih pa je bilo posledica množičnega občasnega po-šiljanja zapornikov s transporti predvsem v Nemčijo; v koncentracijska taborišča ali še pogosteje na prisilno delo.

Podatki za julij 1944 pokažejo, da je dnevni spre-jem zapornikov znašal med nič in 120 jetniki, kar je bilo odvisno od posameznega transporta, izjemno velikega dovoza jetnikov, vendar pa je povprečni dnevni dotok bil skoraj 14 jetnikov dnevno in 418 v vsem mesecu, kar pomeni, da se je izmenjalo glede na povprečno število zaprtih, okoli 80% vseh jetnikov.

Podobno hitro menjavanje zapornikov je opaziti v novembru 1944. Res je četrtina vseh novodošlih jetni-kov prišla v enem transportu, vendar pa obseg novo-pripeljanih kaže, da je v mesecu dni prišlo toliko novih jetnikov, kot je znašalo mesečno povprečje dnevnega stanja. Dnevni povprečni priliv se je povzpel glede na prejšnji opazovani mesec za 7%.

Zimski meseci leta 1945 so že bili značilni po upa-danju števila aretiranih. Ob visokem povprečnem sta-ležu zapornikov se je pretok bistveno upočasnil, saj je zdrsnil na manj kot tretjino stanja; tudi ni izrazitih enkratnih privedb večjega števila aretiranih, čeprav to dnevno še vedno niha med nič in 39. V zadnjem mesecu vojne je bil dovoz novih zapornikov nizek, vendar je še vedno dosegel 142 novoprivedenih. Tako je ob zmanj-šanem povprečnem stanju zapornikov (od začetka do konca meseca se je znižalo na polovico, s 575 na 282) pomenil delež novih zapornikov okoli tretjine staleža za-pornikov.454

454 ARS, AS 1753, fasc. 1/II, stalež političnih jetnikov od 30. 6. 1944 do 6. 5. 1945.


Tabela 2.15: Dnevno gibanje števila političnih jetnikov v sodnem zaporu v Ljubljani, november 1944.455

dan stalež novi prišli odpuščeni1. november 525 124 22. november 647 46 03. november 693 1 84. november 686 10 15. november 695 7 86. november 694 3 2227. november 475 3 18. november 477 7 889. november 396 9 010. november 405 40 1411. november 431 6 012. november 437 32 313. november 466 0 414. november 462 10 415. november 468 33 016. november 501 7 117. november 507 1 3118. november 477 9 1119. november 475 14 220. november 487 1 721. november 481 3 122. november 483 18 21723. november 284 31 024. november 315 6 825. november 313 33 026. november 346 0 027. november 346 1 428. november 343 7 1629. november 334 1 030. november 335 6 2skupaj 469 655povprečje 466,13 15,6 21,8

455 ARS, AS 1753, fasc. 1/II, stalež političnih jetnikov od 30. 6. 1944 do 6. 5. 1945.

166

Razmerje moški – ženske

Spolna sestava jetnikov kaže na to, kolikšen delež kriminalitete je odpadel na ženske, posredno kolikšen delež je odpadel na ženske v sodelovanju v narodnoo-svobodilnem gibanju, za katerega se predpostavlja, da so v njem v veliki meri sodelovale ženske. Na voljo so le delni podatki, ki zadevajo krajše časovno obdobje ali le posamezen zapor.

Za zapor Begunje, kjer je na voljo statistika za vse vojno obdobje, so znani tudi podatki za spolno struk-turo jetnikov. Od 11.477 oseb je bilo 9.196 moških in 2.281 žensk ali 19,87% vsega števila zapornikov.456 Med zaprtimi v okrajnih zaporih v celjskem okrožju je bilo žensk 13,8%.457

Tabela 2.16: Spolna struktura zapornikov v celjskem okrožju 1941–1942 po zaporih.

zapor vsi ženske % ženskLaško 75 11 14,7%Šoštanj 75 26 34,7%G. Grad 34 9 26,5%Rogatec 208 13 6,3%Šmarje pri Jelšah 120 12 10,0%skupaj 512 71 13,9%

Spolna struktura v ljubljanskem sodnem zaporu zaprtih iz prve polovice leta 1944 kaže podobno razmer-je žensk in moških med vsemi kategorijami zapornikov.

Delež žensk med zaprtimi je tudi tu nihal med 10 in 15 odstotki in je le izjemoma presegel 20%, kar je delež, ki ga je ženska kriminaliteta dosegala pred vojno. To tudi pomeni – ker gre predvsem za politične zapornike – da se je ženska populacija manj izpostavljala v svojem podpiranju osvobodilnega gibanja, da je najbrž bila tudi manj dejavna v njem in morda bolj previdna, saj vemo,

456 Šinkovec, Begunje, str. 127.457 ARS, AS 1602, fasc. 181/I, 181/II, poročila orožniškega poveljstva Celje kazen-skemu oddelku komandanta varnostne policije in varnostne službe za mesec avgust 1941 – marec 1942.


da policije okupatorjev niso posebej razlikovale med de-javnostjo žensk in moških v odporniškem gibanju in so bili oboji, ne glede na spol, deležni enakih metod repre-sije. Na morda drugačno sliko pa opozarja veliko večji delež žensk med zaprtimi v policijskem zaporu v Lju-bljani med novembrom 1943 in februarjem1944, ki se giblje med četrtino in dvema petinama.458 To potrjuje znano dejstvo, da so težo delovanja odporniškega giba-nja v mestu nosile ženske. (glej tabelo 2.9)

Tabela 2.17: Spolna sestava zaprtih v ljubljanskem sodnem zaporu, 1944.459

leto 1944

sodni % žensk

Polit. –ital.

% žensk

Polit. –nem

% žensk

Vsi % žensk

1. 1. 15 96 13,5 15 95 13,6 19 112 14,5 49 303 13,915. 1. 18 109 14,2 7 60 10,4 33 214 13,4 58 383 13,21. 2. 23 122 15,9 8 61 11,6 33 190 14,8 64 373 14,615. 2. 28 128 17,9 8 57 12,3 51 208 19,7 87 393 18,11. 3. 24 121 16,6 8 57 12,3 69 210 24,7 101 388 20,715. 3. 21 119 15,0 8 56 12,5 63 275 18,6 92 450 17,01. 4. 25 118 17,5 8 58 12,1 73 584 11,1 106 760 12,215. 4. 25 122 17,0 8 57 12,3 91 564 13,9 124 743 14,31. 5. 4 59 6,3 7 35 16,7 74 665 10,0 85 759 10,115. 5. 8 70 10,3 7 35 16,7 79 653 10,8 94 758 11,031. 5. 12 78 13,3 7 32 17,9 99 620 13,8 118 730 13,9

Starostna sestava zapornikov

S predpisi je v mirnem času določeno, da mora biti za privedbo v zapor izpolnjena določena starost; običaj-no je to polnoletnost. Le v preiskovalnem zaporu so bili začasno lahko tudi mladoletni. Mladoletni so bili zaprti v posebne zavode za mladoletne. To se v vojnem času ni več posebej razlikovalo, pač pa so v zapore prišli tudi otroci in se v zaporih tudi rojevali, pogosto zaradi zapi-

458 ARS, AS 1876, fasc. 85, 86, dnevni raporti o stanju pripornikov; Damijan Guštin: Sodni zapor v Ljubljani med drugo svetovno vojno. PNZ, XXXIX, 1999, št. 2, str. 123–141.459 ARS, AS 1753, fasc. 1/II, stalež političnih jetnikov od 30. 6. 1944 do 6. 5. 1945.

168

ranja celotnih družin v “posebnih akcijah odvzemanja prostosti”.

Zaradi velikih serij in pomanjkljivih podatkov je mogoče navesti le podatke za zapor Begunje.

Tabela 2.18: Starostna struktura zapornikov v zaporu Begunje, starost na dan zaprtja.460

starost število deleždo 20 let 2.174 18,94%20–30 let 3.431 29,89%30–40 let 3.443 30,00%40–50 let 1.636 14,25%50–60 let 582 5,07%60–70 let 175 1,52%nad 70 let 36 0,31%skupaj 11.477

Razporeditev zaprtih po starostni lestvici kaže, da so veliko večino zaprtih sestavljali mlajši od 40 let, ozi-roma je polovica prebivalstva v zaporih bila mlajša od 30 let. To kaže na generacijsko ločnico, ki jo je opažati tudi pri drugih strukturah sodelujočih v narodnoosvo-bodilnem gibanju. V primerjavi s temi strukturami pa so med zaporniki močno zastopani tudi sloji srednjih let, med 30 in 50 letom starosti kar s 45% oziroma do 40 leta starosti kar 30%, kar kaže na sodelovanje teh starosti v tistih oblikah odpora, ki ga je lahko zajela okupatorjeva represivna politika, niso pa bile oblike ek-stremnega odpora, kot npr. sodelovanje v odporniških oboroženih formacijah. Seveda pa je treba upoštevati, da so v tej starostni strukturi zajeti neločeno tudi pravi storilci kriminalnih dejanj in tistega vmesnega polja de-janj, ki jih je le pogojno mogoče šteti za politična, to je sodelovanje z narodnoosvobodilnim gibanjem.

Poklicna struktura zapornikov

Tudi pri tej presoji velja, da je zaradi velikih serij

460 Šinkovec, Begunje, str. 129.


brez poprejšnjih obdelav nemogoče ugotoviti, kakšna je poklicna struktura jetnikov. V splošnem je mogoče tr-diti, da se ni bistveno ločila od strukture prebivalstva območij, ki jih je zajemal zapor; sploh, če so bile dovolj velike serije podatkov. Za zapor Begunje pa so na razpo-lago podatki za polovico zaprte populacije.

Tabela 2.19: Socialna (poklicna) struktura zaprtih v zaporu Begunje, 1941–1942.461

poklic število strukturadelavec 989 26,08%obrtnik 996 26,27%gospodinja 153 4,03%otrok 63 1,66%učenec, študent, vajenec 70 1,85%uradnik 193 5,09%kmet, posestnik 402 10,60%hlapci, pomožni delavci 307 8,10%ostalo 381 10,05%brez poklica 89 2,35%ni podatkov 149 3,93%skupaj 3.792 100,00%

Razmerje med kriminalnimi in političnimi zaporniki

Sestavo zapornikov v zaporu v Begunjah je mogoče razčleniti z nekaj dnevnimi stanji zapornikov.

Iz podatkov se vidi, da je bilo v omenjenem obdobju v zaporu stalno še 36 kaznjenk izpred vojne, ki so bile zaposlene v zaporu in tudi na ekonomiji. Dnevno število političnih jetnikov se je v omenjenem času gibalo med 265 in 349, torej je nihalo za skoraj 30%, gotovo pa so bila nihanja še večja, saj je v juliju 1942, za katerega ni nobenega podatka, bilo naenkrat privedeno veliko števi-lo aretiranih, v dveh tednih 175.462

461 Šinkovec, Begunje, str. 130–131.462 ARS, AS 1796, fasc. 1/4, poročila zveznega oficirja pri kvesturi Ljubljana, 22. 7. 1942.

170

Tabela 2.20: Dnevna stanja v zaporu Begunje leta 1942.463

datum politični kaznjenke skupajmoški ženske % žensk

26. 04. 291 58 16,6% 36 38519. 06. 186 45 19,5% 36 26725. 08. 260 70 21,2% 36 36631. 08. 251 69 21,6% 36 35615. 09. 218 47 17,7% 36 30122. 09. 229 43 15,8% 36 30806. 10. 259 34 11,6% 36 32913. 10. 243 33 12,0% 36 312povprečje 242,1 49,9 17,1% 36,0 328,0

Jetniki v ljubljanskem sodnem zaporu so bili raz-ličnih vrst in statusov, vendar pa jih je mogoče splošno prevesti tudi na razlikovanje med političnimi in sodnimi zaporniki. V zaporu je bilo v letih 1944–1945 610 nepo-litičnih sodnih zapornikov, ki so jih prepustili stari so-dni upravi zapora, med njimi je bilo 132 žensk (21,6%). Od teh jih je bilo v tem obdobju 346 obsojenih, ostali pa so bili v preiskovalnem postopku. Ker pa je bilo v zapo-ru naenkrat največ 110 sodnih zapornikov, je jasno, da je bila večina, ki je bila v preiskovalnem postopku, tudi izpuščena. V zapor so bili privedeni med 20. marcem 1942 in 5. majem 1945, ko je bil v zapor pripeljan za-dnji nepolitični jetnik. Vendar so bili jetniki z najdaljšim stažem v zaporu, izpred italijanske okupacije, v manj-šini; po oceni jih je bilo okoli petine; preostali so bili privedeni v zapor pozneje. Premeščanja jetnikov skoraj ni bilo z izjemo transporta 19 kaznjencev v Begunje 18. avgusta 1944; predvidevati je mogoče, da so bili posla-ni v kaznilnico Kassel-Wehlheiden, kamor je iz Begunj transport odšel naslednjega dne. Že 19. aprila pa je bilo zaradi amnestije spuščenih 75 sodnih obsojencev in tu-di nekaj preiskovancev.464

463 ARS, AS 1796, fasc. 1/II, poročila zveznega oficirja pri kvesturi v Ljubljani, 1942.464 ARS, AS 1753, fasc. 3, register sodnih kaznjencev, 1944–1945.


Razmerje med jetniki na prestajanju kazni in v preiskovalnem postopku

Med posameznimi kategorijami zapornikov je mo-goče razločiti še podskupini tistih, ki so bili v preisko-valnem postopku, in tistih, ki so bili obsojeni in so že prestajali kazen, bodisi da so čakali na odvoze v druge zapore ali pa so bili v zaporu na prestajanju kazni. Se-veda pa sta ti podvrsti jetnikov bili tudi med sodnimi zaporniki, saj so tudi ti bili v preiskovalnem postopku in na prestajanju kazni. Med 610 zaprtimi v ljubljanskem sodnem zaporu je bilo 346 obsojenih in 264 v preisko-valnem postopku.465

Dnevna poročila uprave vojaškega zapora v sodnem zaporu v Ljubljani, ki so ohranjena za nepolnih devet mesecev leta 1943, omogočajo bolj podroben vpogled v strukturo zapornikov, zlasti glede na njihov položaj v sodnem postopku.

Razmerje med tistimi zaporniki, ki so bili v preisko-valnem postopku, in obsojenimi jetniki je bilo v obrav-navanem obdobju približno 2:1, torej na dva zapornika v preiskovalnem postopku eden, ki je bodisi prestajal kazen v zaporu v Ljubljani ali pa je čakal na odvedbo v enega od italijanskih zaporov in kaznilnic. Bivanje ob-sojenih v zaporu je bilo dolgotrajnejše, saj je trajalo vsaj nekaj mesecev oziroma celo do enega leta, bivanje čaka-jočih na transport v zapore v Italijo od enega tedna do dveh mesecev. Preiskovalni postopek je trajal od areta-cije do sodbe običajno od meseca do dveh mesecev, le v obdobju velikega števila naznanjenih sodišču je trajal še dlje, tudi do štirih mesecev, vendar pa niso bili vsi ves čas v sodnem vojaškem zaporu, pač pa v policijskem. Tako je mogoče sklepati, da so se jetniki v preiskoval-nem postopku izmenjavali nekoliko hitreje.

Veliko število je bilo oproščenih oziroma jetnikov, ki so prestali svojo kazen, a vendar niso bili izpuščeni, pač pa še vedno na voljo vojaškim ali policijskim organom. Njihov stalni delež med zaporniki kaže, da se je zlasti vojaška oblast v veliki meri posluževala preventivnega zapiranja tudi sodno oproščenih v svoj sistem interni-

465 ARS, AS 1753, fasc. 3, register sodnih kaznjencev, 1944–1945.

172

ranja; šele od maja 1943 je takšno postopanje povelj-stvo XI. armadnega zbora omejilo, saj je že tekel proces postopnega izpuščanja internirancev oziroma vsaj opu-ščanja internacije.

Tabela 2.21: Dnevna stanja jetnikov v vojaškem zaporu (Miklošičeva ul.) v Ljubljani leta 1943.466

vsizapornikiv preisk.

oproščeniprestana kazen

niso vpristoj.

datum zaporniki postopku obsojeni kvest. XI. a.z. TMG.1. 1. 1943 657 317 140 11 33 1561. 2. 1943 691 423 72 10 77 1081. 3. 1943 629 404 156 5 36 281. 4. 1943 654 425 179 7 38 51. 5. 1943 641 475 122 6 34 41. 6. 1943 648 392 234 6 12 41. 7. 1943 682 438 226 4 11 31. 8. 1943 573 348 198 3 2 221. 9. 1943 553 360 145 2 2 447. 9. 1943 499 307 147 1 1 41povprečje 627,0 406,7 153,0 5,8 24,6 37,2

Vojaški zapor v Ljubljani je poleg tega, da je imel nalogo upravljati z zaporniki, ki so kakorkoli pripada-li vojaškemu vojnemu sodišču, služil tudi za zapor za preostale policijske in vojaške organe; ti jetniki so tudi v določeni meri povečali stalno in visoko prenapolnje-nost prejšnjega sodnega zapora. Prav v letu 1943 pa se je število teh jetnikov bistveno zmanjšalo, z dogovorom med pravosodnimi in vojaškimi oblastmi, ki so večino teh preselile v vojaški zapor v Belgijski kasarni.467 Njiho-vo število se je tako v dveh mesecih skrčilo na petino, v začetku aprila 1943 pa na nekaj zapornikov. Šele v ne-mirnem avgustu in septembru 1943 se je njihovo število v vojaškem zaporu spet povečalo.

Še bolj kompleksno strukturo zapornikov lah-ko spremljamo in hkrati primerjamo za dva zapora v

466 ARS, AS 1791, fasc. 574/I.467 Prim. ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo predsedstvu apelacijskega sodišča 10. 8. 1944.


Tabela 2.22: Številčno stanje in struktura zapornikov v policijskem zaporu v Ljubljani 1943–1944.468

468 ARS, AS 1876, fasc. 85, 86, dnevni raporti o stanju pripornikov.

vsi

Polit

ičn

iK

rim

inal

ni

datu

msk

upa

jB

elgi

jska

ka

sarn

a

Šen

tpet

rska

ka

sarn

a /

Pris

ilna

dela

vnic

am

oški

žen

ske

% ž

ensk

moš

kiže

nsk

em

oški

žen

ske

moš

kiže

nsk

e6.

11.

194

316

310

657

35,0

%97

239

3410

. 11.

194

324

416

381

33,2

%45

1810

923

940

20. 1

1. 1

943

349

262

8724

,9%

5731

185

3720

191.

12.

194

344

330

014

332

,3%

123

4217

053

748

10. 1

2. 1

943

566

408

158

27,9

%18

756

209

5712

4520

. 12.

194

371

052

918

125

,5%

250

5526

980

1046

1. 1

. 194

476

057

218

824

,7%

247

6330

691

1934

10. 1

. 194

458

342

216

127

,6%

182

6722

384

1710

20. 1

. 194

452

030

821

240

,8%

114

8217

511

119

191.

2. 1

944

710

446

264

37,2

%43

625

510

910

. 2. 1

944

834

532

302

36,2

%52

128

411

1820

. 2. 1

944

572

335

237

41,4

%32

723

18

621

. 2. 1

944

793

494

299

37,7

%49

429

922

. 2. 1

944

590

346

244

41,4

%33

823

88

6

174

Tabela 2.23: Struktura zapornikov v ljubljanskem sodnem zaporu 1943–1944.469

469 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, 1/II.

Dat

um

Sod

ni z

apor

nik

iPo

litič

ni z

apor

nik

iV

bol

nic

.S

kupa

jPr

eisk

.R

obija

Zapo

rIt

alij.

Nem

ški

Tajn

i n

em.

Polic

ij.sl

ov.

Voj

aški

9. 9

. 194

350

1528

448

555

17. 1

1. 1

943

3217

3872

119

286

13. 1

2. 1

943

5016

5058

578

1376

68.

1. 1

944

4219

1661

727

3215

774

1. 4

. 194

430

841

118

8729

42.

6. 1

944

3216

4010

313

415

350

31. 1

2. 1

944

2883

301

9255

560


Ljubljani za čas od jeseni 1943 do konca leta 1944. V strukturi zapornikov v policijskem zaporu posebej iz-stopa dejstvo, da je število aretiranih zaradi kriminalnih deliktov v letu 1944 vztrajno padalo tako absolutno kot v deležu in je postajalo pravzaprav zanemarljivo v ce-lotnem staležu zaporov; podobno lahko trdimo tudi za sodni zapor. Za to lahko iščemo vzrok v upadanju po-zornosti policijskih organov do klasičnega kriminala in njihove zmanjšane učinkovitosti v odkrivanju storilcev, možno pa je, da je upadlo število kriminalnih dejanj.

176

Usode zaprtih so bile v veliki meri individualne, od-visne tako od poteka in izteka preiskovalnega in sodne-ga postopka kot od namenov policije in drugih represiv-nih institucij. Zapori so bili za večino zaprtih le preho-dna institucija, odkoder je vodila pot bodisi na prostost, v kaznilnice, v konfinacijo, internacijo, koncentracijska taborišča, na prisilno delo, v vojaške enote in tudi na morišče. Že zaradi množice zaprtih in stalnega pomanj-kanja prostora v zaporih so morali okupatorji zapore hitro prazniti. Zapori so tako bili hitro spreminjajoče se postaje, kjer so se usode zapornikov stalno križale in jetniki stalno menjavali, zrcalili pa so se v njih tudi okupacijska politika in vsa njena nasprotja. Zlasti to velja za preiskovalne zapore.

Možni so bili naslednji izhodi iz zaporov:– izpust na prostost – v preiskovalnih zaporih je bil

glavni vzrok izpusta odstop od nadaljevanja kazen-skega postopka, bodisi zaradi majhne nevarnosti ali pomanjkanja dokazov, v sodnih zaporih oziroma kaznilnicah je bil glavni vzrok odpusta odslužitev kazni;

– premestitev v druge vrste institucij za odvzem pro-stosti je izhajala iz okupacijske politike, predvsem pa je šlo za uporabo koncentracijskega oziroma in-ternacijskega taborišča;

– izvedba smrtne kazni, usmrtitev po izvensodni ali sodni poti – najbolj obremenjene jetnike so po po-

Usode zapornikov


licijski oziroma sodni obsodbi na smrt usmrtili; usmrtili kot talce;

– smrt v zaporu med preiskovalnim postopkom in prestajanjem kazni;

– pobeg je edini način, ki je predpostavljal aktivnost samega zapornika in je tudi edini nesistemski na-čin izhoda iz zapora.

Izpustitve na prostost

Izpustitve na prostost ni mogoče jemati za enovit postopek. Zavisel je tudi od pravnih in policijskih pred-pisov, po katerih so se ravnale policijske in sodne obla-sti vsakega od okupatorjev. Te predpise so marsikdaj v vojni nadomestile tudi zgolj smernice upravnih, vo-jaških ali policijskih oblasti o ravnanju s posameznimi manj obremenjenimi ali zgolj sumljivimi priporniki. Are-tiranim oz. priprtim načeloma ni bilo mogoče dokazati dejanja, zaradi katerega je bil aretiran in zaprt ali pa da je dejanje imelo takšen minimalen pomen, da ni bilo mogoče oziroma smotrno še naprej zadrževati osumlje-ne osebe v zaporu, saj je s tem obremenjevala prostor, ki je bil včasih dragocenejši kot načelo, da je treba prav vsakega storilca kaznivega dejanja (političnega in nepo-litičnega) zadržati v zaporu. To je imelo za posledico ne le veliko število izpustov na prostost, pač pa tudi, da so zapornike često premestili v internacijska taborišča ali poslali na delo v Nemčijo. Na izpuščanje zapornikov so vplivale tudi dejanske razmere v zaporih, predvsem pre-napolnjenost zaporov. Zato je bilo potrebno jetnike tudi hitro odpuščati. Vojni čas pozna še podskupino izpustov s pogojevanjem, torej, da se je jetnik že vnaprej obvezal, da bo po izpustu odšel na (prisilno) delo ali v pomožne vojaške in policijske formacije ali celo, da bo postal poli-cijski zaupnik. Na izpust so lahko vplivala posredovanja vplivnih oseb. Izpusti so pomenili tudi predčasno ali za-časno prekinitev kazni – amnestijo, pogojni izpust.

Izpusti zaradi nedokazane krivde so bili pogosti, saj so se vse tri okupacijske policije ravnale po tem, da raje aretirajo koga več kot pa manj. Kot je nemogoče oceniti število aretiranih, ni mogoče ugotoviti tudi, koliko je bilo

178

iz zaporov izpuščenih. Iz zapora Begunje je bila izpušče-na okoli polovica zaprtih, pri čemer moramo upoštevati še specifičnost zapora Begunje, namreč da so bili jetniki po stopnji krivde deloma že selekcionirani, saj so izpo-stave varnostne policije in varnostne službe v Begunje pošiljale že dovolj obremenjene aretirance, s katerimi so že končali preiskovalni postopek.

Izpusti zaradi odslužitve kazni so bili manj pogosti, saj so bile kazni izrečene za politične prestopke povečini dolgotrajne in se jih večina do konca vojne oziroma do kapitulacije Italije ni iztekla. Poleg tega je bilo pri so-dnih obsojencih le majhno število vseh, ki so bili v prei-skovalnem postopku zaradi enakih prestopkov. Zlasti je to mogoče trditi za nemško okupacijsko območje, kjer je okupator večino preiskovalnih postopkov reševal bodi-si s široko uporabo smrtne kazni, policijskim ukrepom odvajanja v zaščitni zapor v koncentracijsko taborišče ali z izpustom. Tudi italijanski sodni obsojenci so bili le v manjši meri deležni izpusta po prestani kazni, saj so bile dosojene kazni dobršnega dela obsojenih tako dol-ge, da je bil izpust možen le pri obsojenih z najnižjimi kaznimi, pod enim letom in pol. Izpuščali so jih v skladu z dnevi izteka kazni tudi po kapitulaciji Italije.470

Pač pa je bilo izpustov veliko med lažjimi primeri sodnih obsojencev, ki so jih obsodila okrajna sodišča na nemškem okupacijskem območju; zaporne kazni po-večini niso bile daljše od šestih mesecev; zaradi narave prekrškov pa tudi policija ni kazala pretiranega zanima-nja za njihovo dejavnost po izpustu, tako da so mogli biti izpuščeni.

Amnestije in prekinitve kazni

Izpuste zaradi prekinitve ali predčasnega končanja kazni je mogoče deliti v dve ločeni podskupini, v amne-stije in prekinitev kazni bodisi zaradi individualne pro-

470 ARS, AS 1791, fasc. 532–535, dosjeji o izvrševanju kazni; prim. AS 1753, fasc. 1/III, nalogi komandanta vojaškega zapora za izpuste Ivana Koviča, Viljema Modri-jana, Danijela Selakoviča, Ludvika Grma, Alojza Oražma, Damjana Mestnika, Mirka Cvara, 23. 9. – 13. 10. 1943.


šnje zapornika oziroma svojcev, bodisi zaradi strateške spremembe vojaškopolitičnih razmerij, kot je bila kapi-tulacija Italije. Izpusti zaradi amnestije oziroma odpu-sta kazni so bili normirani z običaji in predpisi vsakega od treh okupatorjev.

Nemški sistem je poznal pomilostitve ob 20. apri-lu, rojstnem dnevu Adolfa Hitlerja. Tako je šef civilne uprave in vrhovni komisar operacijske cone Jadransko primorje odredil leta 1944 pomilostitev 361 obsojencev iz Ljubljanske pokrajine, poleg tega pa še 643 zapor-nikov, ki so bili v preiskovalnem postopku, ali njihova obsodba še ni bila pravnomočna. Poleg tega je objavil tudi pomilostitev treh žensk, prvih, ki so bile obsojene na smrt pred Politično kazensko zbornico zaradi poli-tičnega kaznivega dejanja – Celestino Kržišnik, Valerijo Korak in Frančiško Bohinc.471 V Ljubljani je bilo ob tej priložnosti pomiloščenih 87 nepolitičnih zapornikov, ki so bili zaprti v sodnem zaporu.472

Pomilostitev zapornikov je bila izvedena tudi tik pred koncem vojne, ob 20. aprilu 1945. Iz zapora Be-gunje 22. aprila 1945 izpuščene zapornike so imeli za pomiloščene.473

Italijanski pravosodni sistem je pred vstopom drža-ve poznal vrsto posebnih amnestij; običajno ob državnih praznikih. V vojnem času sta bili dve taki pomembni le-tnici, na podlagi kraljevega odloka od 17. oktobra 1942 in na podlagi kraljevih odlokov od 29. aprila in 13. maja 1943. Obsojenci ali njihovi svojci so lahko vložili pro-šnje za pomilostitev, kar je pomenilo predčasno dokon-čanje kazni in kaznjenci so bili izpuščeni na prostost pod pogojem, da še pet let ne store nobenega kaznivega dejanja; šlo je torej za svojevrsten pogojni izpust. Obe te priložnosti so obilno izkoristili tudi obsojenci vojaškega vojnega sodišča. Sodišče je ustreglo večini prošenj, vla-gali pa so jih predvsem nepolitični zaporniki ali njihovi svojci.474

471 Karawanken Bote, IV, 29. 4. 1944, št. 33, Amnestija ob Führerjevem rojstnem dnevu; Šinkovec, Sodstvo, str. 161–162; Šinkovec, Begunje, str. 184.472 ARS, AS 1753, fasc. 3, register sodnih zapornikov 1944–1945.473 ARS, AS 1764, seznam uprave zapora Begunje 27. 4. 1945.474 ARS, AS 1791, fasc. 532–537, odločbe k posameznim dosjejem o izvrševanju kazni; fasc. 591, vloge za pomilostitev.

180

Značaj amnestije pa je imel tudi odlok vlade Pietra Badoglia po padcu fašizma, da se izpuste iz prestajanja kazni vsi politični kaznjenci.475 Vendar pa ta ukrep ni veljal za Ljubljansko pokrajino, saj je 3. avgusta 1943 visoki komisar objavil odlok, da ukrep ne velja za ka-znjence in internirance iz Ljubljanske pokrajine.476 Za izpust političnih zapornikov, najbrž tistih v ljubljan-skem zaporu, naj bi si sredi avgusta prizadeval inšpek-tor pravosodnega ministrstva (bil je predsednik apela-cijskega sodišča v Ljubljani) Massimo Pilotti. “Da bi se to lažje izvedlo, ‘žaga’ predsednika voj.(aškega) sodišča Macisa. Za tem načrtom stoji tudi Tramontana.”477 Za obsojene vojaškega vojnega sodišča po razumevanju vo-dilnih pravosodnih organov odlok o izpustu političnih zapornikov niti ni veljal, ker jih ni vojaškemu sodišču odstopilo posebno sodišče za obrambo države; le ti naj bi bili upravičeni do izpusta in še ti ob predhodni preu-čitvi posledic, ki bi jih izpust pomenil.478

Izpusti niso vedno pomenili, da je bil zapornik nato dejansko na svobodi. V vojnem času so se posamezna policijska oblastva zavzela, da je bil tudi po odslužitvi kazni jetnik poslan v eno od drugih represivnih insti-tucij.

Tako je na avstrijskem območju veljal od leta 1940 dogovor med ljudskim sodnim zborom in tajno državno policijo, da je ta prevzela vsakega jetnika, ki je bil zara-di pomanjkanja dokazov oproščen, ali bi bil izpuščen že med preiskovalnim postopkom. Ti so bili odvedeni v koncentracijsko taborišče.479 Tudi tisti oproščeni ob-dolženci, ki jim je sodilo 23. januarja 1945 Posebno so-dišče za javno varnost v Ljubljani, so bili takoj potem aretirani in odvedeni v isti zapor, kjer so prestajali kazni njihovi na dolgoletne kazni obsojeni sotovariši.480

475 Slovenec, LXXI, 31. 7. 1943, št. 172 a, Vlada izdala važne nove ukrepe; Slovenec, 1. 8. 1943, št. 173 a, Obvestilo XI. armadnega zbora, 31. 7. 1943; 3. 8. 1943, št. 174 a, Poveljstvo XI. armadnega zbora; Obvestilo, 31. 7. 1943.476 Prav tam; ARS, AS 220, fasc. 4, Nasilno izseljevanje Slovencev, str. 19a.477 ARS, AS 1483, fasc. 2/III, poročilo Iva Svetine CK KPS 14. 8. 1943. Enrico Ma-cis je bil tožilec oddelka vojaškega vojnega sodišča v Ljubljani in ne predsednik sodišča.478 ARS, AS 1791, fasc. 574/IX, dopis generalnega tožilstva Vrhovnega vojaškega sodišča 15. 8. 1943.479 NS-Justiz, str. 23.480 ARS, AS 1753, fasc. 3, register sodnih jetnikov, 1944–1945.


Tudi italijanski okupator je zastopal stališče, da je treba izpuščene politične jetnike, ki jih sodni postopek ni mogel zajeti, onemogočiti z drugačno vrsto odvzema prostosti. Za vrsto obsojenih zapornikov je pred iztekom kazni kvestura v Ljubljani poslala v ustrezen zapor ob-vestilo, da naj dotičnega ne izpustijo, pač pa zadržijo in postavijo na razpolago krajevni kvesturi.481 Visoki komisar je za take jetnike nato predlagal notranjemu ministrstvu varnostno internacijo v “eni od občin Kra-ljestva”. Običajna utemeljitev je bila delikatna situacija v pokrajini in protiitalijanska čustva zapornika.482

Predčasna prekinitev kazni je bila običajno indi-cirana pri že obsojenih zapornikih zaradi slabega zdra-vstvenega stanja ali pri ženskah zaradi visoke nosečno-sti. Na nemškem okupacijskem območju je o vsakem posameznem primeru odločala kazenska zbornica.483 Tako je bila 19. oktobra 1944 izpuščena Marija Intihar, ker je bila v osmem mesecu nosečnosti.484 Tudi pred koncem vojne je uprava zapora v Begunjah obsojenim zapornikom začasno prekinila prestajanje kazni. Petim ženskam, ki jim je kazen bila prekinjena v letu 1944, se je pridružilo še 11 zapornikov obeh spolov, ki so preki-nitev kazni dobili v letu 1945, kar šest od njih v aprilu. Prestajanje kazni jim je bila odloženo za obdobje enega do šestih mesecev.485

Po kapitulaciji Italije je nemška policija, ki je takoj pregledala zapor v Ljubljani, ukazala izpustiti vse za-pornice z majhnimi otroki. Vseh sedem izpuščenih je rodilo v zaporu.486

Izhod iz zapora je bil možen za manj obremenjene tudi z vstopom v vojaške enote. Tako so se zaporniki v

481 ARS, AS 1791, fasc. 532, 533, 534, dosjeji za izvršitev kazni.482 ARS, AS 220, fasc. 3, dopis visokega komisarja centralnemu političnemu regi-stru in prefekturi v Benetkah 8. 1. 1943. Vera Parkelj, o kateri je govoril predlog, je bila obsojena na 8 mesecev zapora zaradi sodelovanja pri napisni (“mazaški”) akciji. Kazen je odslužila v zaporu v Benetkah do 30. 11. 1942.483 Šinkovec, Sodstvo, str. 162.484 ARS, AS 1931, 104–24, GSP Celje, dosje Intihar Marija. Aretirana je bila 15. 6. 1944, zaključno poročilo je predlagalo zanjo odvedbo v koncentracijsko taborišče. Od 13. 10. 1944 je bila v zaporu v Mariboru.485 ARS, AS 1764, m. 1, seznam uprave zapora Begunje 27. 4. 1945; ARS, AS 1742, fasc. 160/II, dosje Marija Ježek.486 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, zapisnik vizitacije zapora 10. 9. 1943; fasc. 1/III, Se-znam jetnic, ki so rodile, nedat.

182

sodnem zaporu v Ljubljani lahko javljali k Slovenskemu domobranstvu vse do maja 1944, ko jim je to možnost nadzornik zaporov Waldemar Simon ukinil.487

Nemški okupator je v pomanjkanju delovnih moči omogočal zapornikom, da so se s prostovoljnim prija-vljanjem na delo v Nemčijo rešili zapora.488 Seveda pa se niso vsi, ki so bili odpeljani na delo v rajh, k temu prostovoljno prijavili.

Po italijanski kapitulaciji si je mnogo jetnikov pri-zadevalo, da bi se rešili iz italijanskih zaporov in kaznil-nic, saj so menili, da po propadu režima in države ne morejo več prestajati kazni v njihovih zaporih. Že 29. julija 1943 je bila objavljena po padcu fašizma amnesti-ja za politične zapornike. To je vneslo med kaznjence, ki so za odlok tako ali drugače kmalu izvedeli, velik nemir. Vendar pa so odlok oblasti izvajale v kaznilnicah zelo počasi, tudi za tiste, ki so jih nameravali izpustiti, to pa so bili italijanski državljani.489 Ob kapitulaciji Italije se je vznemirjenje med jetniki ponovilo v še izrazitejši obliki. Povečini so jetniki pričakovali, da bodo takoj iz-puščeni. “Dobili smo besedilo brezpogojne kapitulacije, ki jo je podpisal maršal Badoglio. Eden izmed členov je določal, da morajo Italijani nemudoma izpustiti vse politične zapornike, posebno tiste iz okupiranih dežel. Na podlagi te listine smo zahtevali dan za dnem, da nas takoj izpuste.”490 V zaporu v Firenzah so si jetnice takoj, ko so novico izvedele, pripravile prtljago in čakale, da jih izpuste. Prebedele so vso noč, zjutraj pa so od upra-ve izvedele, da bodo ostale še naprej v zaporu. Seveda so ob tem začele protestirati, tako da so jih paznice zaprle v celico, ki je običajno služila za pisanje pisem.491

V kaznilnici v Parmi so jetniki izvedeli za kapitu-lacijo še isti večer. Vznemirjenje ob pričakovanju ta-kojšnje izpustitve se je mešalo z zaskrbljenostjo zaradi nemške garnizije v mestu. Zaradi nemira je uprava pod-

487 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, službena beležka 12. 5. 1944.488 ARS, AS 1753, fasc 1/I, službena beležka 12. 5. 1944.489 Tako sta bila po trditvi Lava Čermelja izpuščena iz kaznilnice v Portolongoneju do konca avgusta 1943 le dva politična jetnika. Prim. Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 214.490 Derganc, Okrvavljena roža, str. 125.491 Od ječe do ječe, str. 125.


vojila straže. Kriminalni jetniki so političnim predlagali skupen preboj iz zapora, a so jih ti odklonili, ker niso poznali situacije zunaj zapora. Kriminalni zaporniki so se ponoči poskušali prebiti iz zapora, a so se po pra-ski s pazniki umaknili spet v celice. 9. septembra so nemške enote že obvladale mesto.492 Zaradi poslabšanja hrane so jetniki 18. oktobra začeli gladovno stavkati. Ko prvega dne ni obvladala stavke, je uprava poklicala na pomoč nemško enoto, češ da je v kaznilnici upor. Vojaki so nato z orožjem po celicah grozili zapornikom. Ti so pojasnjevali, da gre njihova stavka v zahtevo po izbolj-šanju prehrane. “Na Nemce je najbolj učinkovala izjava zapornikov, češ da je za nevzdržno prehransko situacijo po trditvah kaznilniške uprave krivo splošno stanje v mestu po nemški zasedbi. S tem se je ost obrnila proti kaznilniški upravi, ki je na zahtevo nemškega oficirja ugodila vsem našim zahtevam.”493

Ravnatelj in poveljnik straže v kaznilnici v Porto-longoneju sta se bala nemirov, kot so bili v nekaterih drugih jetnišnicah. Še bolj so bili nevarni kriminalni je-tniki. Zato sta okrepila zavarovanje zapora. Na hodnikih so vzidali nova železna vrata, pomnožila sta straže in zvišala zid okoli jetnišnice. Ko so se izkrcali Nemci, so oddelek dodelili tudi za zavarovanje jetnišnice. Nemški vojaki so stražili na obzidju okoli zapora. Ravnatelj se je v negotovosti posvetoval, kaj storiti, tudi s Čermeljem. Ta mu je svetoval sodelovanje s starejšimi političnimi jetniki z vplivom, da bi tako ohranili znosen red. Po ka-pitulaciji dolgo ni bil izpuščen noben politični jetnik. Jugoslovani so prišli na vrsto šele decembra 1943, v januarju 1944 tudi italijanski državljani.494

V času po nemški okupaciji se je razvilo čudno tristransko razmerje moči. Italijanska uprava je zbira-la moči, da ponovno uvede disciplino izpred padca fa-šizma, vendar se je ob tem bala nemških okupacijskih oblasti. Iz strahu pred jetniki pa si je prizadevala režim omiliti. Vendar pa so upravniki, kar je razumljivo, saj

492 Rihard Knez: Ljubljana, Koper, Parma, Trst. Ljubljana v ilegali, IV, str. 503 (dalje Knez: Ljubljana, Koper, Parma, Trst).493 Knez: Ljubljana, Koper, Parma, Trst, str. 503.494 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 214–215, 217.

184

so bili državni uradniki, silovito branili svojo pravico, da obdrže vse zapornike v zaporih. Vpliv zapornikov je kljub veliki želji, da bi bili izpuščeni, bil premajhen, da bi jih v večjem številu brez vpliva in dela Rdečega križa iz Ljubljane tako italijanske kot nemške oblasti izpusti-le iz zaporov v Italiji.

V kaznilnici Trani globoko na jugu Italije so bile slovenske jetnice v drugačnem položaju. Po kapitulaciji Italije je Trani 14. septembra zasedla nemška vojska; območje je bilo že v neposredni bližini vojaških operacij. Konec septembra so področje Barija že zasedle angleške in ameriške sile. 3. oktobra 1943 sta prišla v jetnišnico dva angleška oficirja, ki pa sta iskala le svoje državljan-ke. Dve, ki sta jih našla, sta odpeljala 4. in 12. oktobra, tedaj sta tudi obljubila, da bosta posredovala za izpust jugoslovanskih političnih zapornic. Njihovo lastno pri-zadevanje, da bi dosegle izpust prek tamkajšnjega škofa oziroma državnega tožilca, ni obrodilo sadov. 16. okto-bra je uprava jetnice pozvala, da pripravijo prtljago; še istega dne jih je angleška vojska prepeljala v zbirališče Jugoslovanov v Carbonari.495

V Ljubljani pa se je pokrajinski svetovalec za pravo-sodje odločil za revizijo vseh sodnih procesov vojaškega vojnega sodišča, v katerih so bili udeleženi prebivalci pokrajine oziroma civilne osebe. Pobude za to niso pov-sem znane. Vsekakor pa je bila imenovana komisija za likvidacijo vojaškega vojnega sodišča, ki je pod vodstvom sodnika okrožnega sodišča preverila vse omenjene sod-be in predlagala veliko večino sodb v razveljavitev iz na-slova nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Tako so bile mnogim zapornikom, ki so se vrnili v pokrajino, odpravljene tudi mogoče pravne posledice obsodbe v ča-su italijanske okupacije.496

Konec vojne so jetniki marsikje dočakali v velikem pričakovanju, čeprav je sama osvoboditev prišla zelo hi-tro. Uprave zaporov so dobile pooblastila (ali pa so si jih napol prisvojile), da so tiste med jetniki, ki so bili za nemške oblasti nezanimivi, izpustili. V zaporu v Begu-njah je bila 22. aprila 1945 izpuščena velika skupina je-

495 Od ječe do ječe, str. 192–194.496 Prim. ARS, AS 1791, fasc. 581–584.


tnikov, ki je ni mogoče številčno ovrednotiti (v vsem me-secu je bilo izpuščenih 370 zapornikov in zapornic).497

Velika skupina jetnikov v sodnem zaporu v Ljublja-ni je bila izpuščena v dneh med 18. in 21. aprilom, ko je prišlo iz zapora 220 zapornikov. Velika večina jetnikov, ki so še ostali v zaporu, je bila izpuščena po iniciativi slovenske uprave 6. maja 1945 zvečer, torej že po urni-ku nemške uprave, ko je odšlo iz sodnega zapora okoli 250 jetnikov.498 V zaporu na Vrhniki je ječar izpustil za-dnje tri zapornike 5. maja 1945 zjutraj.499

Število izpustov

Zaradi številnih aretacij oziroma preiskovalnih de-janj je bilo nujno, da je bilo glede na kapacitete zaporov – tudi izpustov veliko. Žal nam razpoložljivi podatki ne omogočajo natančno ugotoviti, kolikšen je ta odstotek bil, mogoče pa ga je ugotoviti na manjših segmentih.

V Begunjah, osrednjem zaporu na Gorenjskem je bilo izpuščenih jetnikov – od 11.008 oseb 5.432 ali 49,5%. Od tega je bilo izpuščenih na svobodo 4.383 oseb, na delo v Nemčijo je prostovoljno odšlo 621 oseb, 203 so bili dodeljeni državnemu mladinskemu vodstvu, 225 pa jih je bilo dodeljenih policiji za zračno zaščito. Pri teh zadnjih je vprašanje, koliko je šlo za prostovoljno odločitev.500

Izpusti so mesečno dosegali med manj kot 50 jetniki in več kot 400, povprečno 115 jetnikov. Največji izpusti so bili v letu 1941, avgusta, septembra in oktobra leta 1942, decembra 1943, marca in septembra 1944 (sploh največ v vseh letih), decembra 1944 in aprila 1945.501 Po navedbah študije UDB za Slovenijo je bilo od tega

497 ARS, AS 1764, seznam uprave zapora Begunje 27. 4. 1945; AS 1931, 117–1, Begunje – policijski zapori, str. 17.498 ARS, AS 1753, fasc. 1/II, stalež jetnikov 30. 6. 1944 – 6. 5. 1945.499 Arhiv Notranjskega muzeja Postojna, vpisna knjiga zapora Vrhnika, 1941–1945.500 ARS, AS 1931, 117–1, Begunje – policijski zapori, Kaznilnica Begunje v času nemške okupacije, str. 15. Šinkovec, Begunje, str. 199, navaja drugačne podatke: izpuščenih 4.526, poslano drž. mladinskemu vodstvu 201, poslano za zračno zašči-to 277, delovna taborišča 295.501 ARS, AS 1931, 117–1, Begunje – policijski zapori, priloga Policijski zapor Begunje – grafikon prihodov in odhodov 1941–1945.

186

1.551 izpuščenih po kratkotrajnem zaporu. Od teh so zastopane: izpostavi komandanta varnostne policije in varnostne službe na Jesenicah in Radovljici s po okoli 1.150 izpusti, izpostava Kranj 750, Kamnik 300, ostali pa 350 izpustitev.502

Od začetka leta 1944 so izpusti iz Begunj dvoumni, saj je izpust (vpis v zaporni knjigi) pomenil hkratno na-potitev na delo v rajh, ali celo v zračno zaščito.503

Za izpuste velja, da so jih odrejali tisti, ki so vodili postopek (referenti) oziroma njihovi šefi.

Pri tem gre za dve vrsti jetnikov:– zaporniki, ki so bili še v preiskovalnem postopku

ene od izpostav KdS. V takih primerih je dajal nalog za izpust vodja izpostave oziroma nadrejeni izpo-stave;

– mnogo jetnikov je bilo privedenih v Begunje šele, ko se je preiskovalni postopek zaključil vsaj na pr-vi stopnji na eni od izpostav. V takem primeru je verjetno, da je odločil o izpustu ali vodja oddelka IV (Helmuth Rozumek), oziroma za to pooblaščeni referent v štabu komandanta varnostne policije in varnostne službe na Bledu.504

Tretja kategorija izpustov so bili hlinjeni izpusti ozi-roma izpusti z izsiljeno klavzulo, ko so bili izpuščeni jetniki, ki so pristali na delo za okupatorjevo policijo. Na take jetnike navajajo odpustni listi, ki govore o izpustu po nalogu Rozumeka, po telefonskem nalogu Rozumeka ipd. Tako je omenjeni Rozumek spomladi 1942 izpustil člana OK KPS Kamnik in nato s tem da so ga zasledo-vali, vdrl v organizacijo OF. Podoben način je še večkrat ponovil.505

Na druge vrste posredovanja kaže nalog komandan-ta varnostne policije in varnostne službe na Bledu Per-stererja, ki tudi govori o izpustu bolj osebno506 (“izročiti

502 ARS, AS 1931, 117–1, Begunje – policijski zapori, Kaznilnica Begunje v času nemške okupacije, str. 5.503 Prav tam, str. 5–6.504 ARS, AS 1931, 117–1, Begunje – policijski zapori, Kaznilnica Begunje v času nemške okupacije, str. 6–7.505 ARS, AS 1931, 103–6, KdS Bled, str. 11–12. Prim. Selin, Nič več strogo zaupno, II, str. 484–503.506 ARS, AS 1931, 117–1, Begunje – policijski zapori, Kaznilnica Begunje v času nemške okupacije, str. 6, 7.


Tabela 2.24: Izpusti iz zapora v Begunjah 1941–1945.m

esec

1941

%19

42%

1943

%19

44%

1945

%sk

upa

j1

848,

4%56

2,1%

8911

,7%

229

254

5,4%

632,

4%21

027

,7%

327

378

7,8%

323

12,2

%82

10,8

%48

34

505,

0%29

711

,3%

370

48,8

%71

75

515,

1%20

17,

6%7

0,9%

259

610

610

,6%

176

6,7%

282

791

17,0

%10

610

,6%

197

7,5%

394

815

829

,6%

152

15,1

%20

97,

9%51

99

104

19,5

%15

315

,2%

412

15,6

%66

910

8215

,4%

727,

2%10

84,

1%26

211

6612

,4%

474,

7%20

57,

8%31

812

336,

2%51

5,1%

393

14,9

%47

7sk

upa

j53

410

0,0%

1.00

410

0,0%

968

100%

2.64

010

0,0%

758

100,

0%5.

904

188

prinašalcu dopisa”, “odpeljala ga bo žena” ipd.).507 Izpu-stitveni nalog na drugi stopnji je dajal urad komandanta varnostne policije in varnostne službe na Bledu. Pri teh nalogih je razlikovati z nalogi, ki so določali še odslužitev kazni. Odpustnice so bile tempirane na določen dan, bli-žnji ali pa celo več mesecev pozneje, npr.: “Prosim, da se ga za dobo 6 mesecev smatra kot pripornika na delu ter ga zaposli odgovarjajoče njegovim sposobnostim. Izpu-ščen bo (…) pod pogojem, da se je dobro zadržal”.508

Za krajše obdobje v letih 1941–1942 je mogoče opa-zovati tudi izpuste iz štirih okrajnih zaporov v celjskem okrožju (za zapor v Laškem ni podatkov). Iz njih je bilo v obdobju osmih mesecev med avgustom 1941 in mar-cem 1942 izpuščenih 380 jetnikov; nekaj več jih je bilo privedenih, kar kaže, da se je zasedenost zaporov ve-čala. Tako kot pri privedbi, so bile velike razlike tudi glede izpustov iz zapora. Če opazujemo razmerje med prihodom v zapor in izhodom iz njega, potem lahko vidi-mo le majhne razlike, saj je bila v takšnem času večina postopkov z zaporniki končana. Pri zaporu v Šoštanju je razlika v istem obdobju -3, torej so bili odvedeni trije jetniki več, v zaporu v Gornjem gradu -3, v zaporu v Rogatcu +11 in v Šmarju pri Jelšah +28. Oboje zadnje bi govorilo o tem, da je omenjena zapora že pestila pre-cejšnja napolnjenost, saj je šlo za majhne zapore, lahko pa da v ohranjeni dokumentaciji niso bili vpisani prav vsi odpusti.

Odpusti so potekali v glavnem tekoče, odvisno od povezave z nadaljnjo usodo jetnikov in od dinamike pri-hoda v zapor. Le nekaj primerov lahko označimo kot večje praznjenje zaporov; tako so 29. in 30. avgusta iz zaporov v Šmarju pri Jelšah izpustili 17 zaprtih, 1. septembra iz zapora v Rogatcu 9 oseb, vendar je šlo za skupino, ki so jo v enakem sestavu privedli 6 dni prej. Največji tak primer pa je zabeležen 25. novembra, ko je bilo iz istega zapora odpuščenih 32 zapornikov; vendar niso bili izpuščeni, pač pa so bili odvedeni v Maribor in Gradec oziroma izgnani na Hrvaško. Podoben primer je

507 Prav tam.508 ARS, AS 1931, 117–1, Begunje – policijski zapori, Kaznilnica Begunje v času nemške okupacije, str. 7.


zabeležen pri zaporu v Šoštanju, kjer so 4. oktobra od-pustili 11 jetnikov, vendar je tudi v tem primeru šlo za skupino, ki je bila v isti sestavi privedena v zapor le dan prej; skupina je bila oddana v zapor v Celje, predvidoma na razpolago tajni državni policiji.509

Tabela 2.25: Odpusti zapornikov iz okrajnih zaporov v celjskem okrožju avgust 1941 – junij 1942.510

dobaLaško Šoštanj G. Grad Rogatec Šmarje

pri Jelšahskupaj

avgust 1 2 6 8 18 35september 0 6 6 36 17 65oktober 0 18 11 24 9 62november 0 17 2 46 10 75december 0 13 1 16 10 40januar 42 0 3 2 14 8 27februar 0 3 2 15 3 23marec 0 11 2 33 4 50maj–junij 0 8 1 9 13 31skupaj 1 81 33 201 92 408

Zanimiva je še razporeditev iz zaporov odpuščenih. Večina odpuščenih zapornikov iz že omenjenega zapora je bila izgnana nazaj na območje NDH, nekateri pa so bi-li predani delovnim uradom. Okoli 40% jetnikov iz vseh štirih zaporov je bilo izpuščenih, preostali pa povečini poslani po ustaljenih poteh v druge zapore, predvsem v celjski zapor, nekaj tudi v zapor v Mariboru, pa tudi v Gradec. Prav vsi, ki so dospeli v zapor zaradi katerega od političnih deliktov, so bili poslani v zapor v Celje; le da nekateri v zapor, drugi pa na razpolago tajni državni policiji v Celju. Manjšina, le nekaj posameznikov, je bi-la predanih tudi drugim uradom, tako carinski službi, žandarmeriji, postaji obmejne policije.

509 ARS, AS 1602, fasc. 181/I, 181/II, poročila orožniškega poveljstva Celje kazen-skemu oddelku komandanta varnostne policije in varnostne službe za mesece av-gust 1941 – marec 1942.510 ARS, AS 1602, fasc. 181/I, 181/II, poročila orožniškega poveljstva Celje kazen-skemu oddelku komandanta varnostne policije in varnostne službe za mesece av-gust 1941 – marec 1942.

190

Pobegi

Odkar obstajajo zapori, jetniki poskušajo pobegniti iz njih. Nič drugače ni bilo v času druge svetovne vojne. V vseh zaporih so se jetniki, tako kriminalni kot po-litični, poskušali izogniti prisilni omejitvi prostosti in ubežati nadzoru. Jetniki, ki načrtujejo pobeg, morajo upoštevati nevarnosti pri begu, verjetnost ponovnega prijetja in dolžino kazni. Te predpostavke pa so bile v vojnem času nekoliko drugačne. Odločala je predvsem možnost pobega in ostrina kazni. Za politične jetnike, ki so glede na ravnanje okupatorja in svoje izkušnje sodili, da bodo strogo kaznovani, zlasti tisti, ki so pričakovali smrtno kazen, je bila smrtna nevarnost pri begu le ena-kovreden vložek, torej mnogo lažja odločitev.

Pobege je oteževalo še mnogo ostrejše ravnanje za-varovalnega osebja zaporov. Že v mirnem času je bilo v lovu za pobeglim jetnikom dovoljeno uporabiti mnoga sredstva, v vojnem pa ni zaznati omejitev. Straža je za pobeglim uporabila takoj strelno orožje. Tudi izboljšana zavarovanja zaporov so oteževala pobege, prav tako ši-roke policijske omejitve (policijska ura, pogosto patru-ljiranje, legitimiranje). Hkrati pa se je z oddaljitvijo od zapora povečevala možnost za rešitev oziroma uspešen beg, saj je vsaj za politične jetnike obstajala ilegalna or-ganizacija, ki jih je lahko krila; z njo se po obsegu in učinkovitosti ni mogla meriti nobena kriminalna združ-ba, če so sploh tedaj na Slovenskem obstajale. Poleg tega so obstajala območja, kamor okupatorjeva uprava oziroma policija ni segla.

Opazen je še en pojav – da so se nepolitični jetniki, tudi ko so kakorkoli prišli iz zapora, vračali v okrilje zapo-ra, kar kaže na vseprisoten strah ali celo to, da se jim je zapor zdel pribežališče glede na razmere na svobodi. Tako je v škofjeloškem zaporu zaprtega Franca Kavčiča, ki se je pripravljal na beg, presenetilo razmišljanje dveh soza-pornikov, drobnih kriminalcev, poznavalcev zaporov, da bosta v zaporu ugodno prebila zimo. “Tu je hrana, ni pre-mrzlo in upava, da se bo tudi tokrat srečno izteklo.”511

511 Vdor partizanov v škofjeloške zapore decembra 1941. Loški razgledi, VIII, 1961, str. 42.


Sanje in razmišljanja o pobegu so bili pomemben del mnogih zaporniških vsakdanjikov, ki pa se mnogim od njih nikoli niso uresničili, zaradi lastne neodločnosti in objektivnih okoliščin. A mnogi, ki si niso upali, takih razmišljanj raje ne navajajo.

Ivanka Mežnar je bila privedena v zapor na sedežu gestapa v Kamniku 3. avgusta 1944. Odločno devetnaj-stletno dekle je takoj začela iskati rešitev. “Potem sem si ogledovala stene krog in krog, ali bi se dalo kje priti na svobodo. Ko sem malo potolkla po zidu, sem opazila, da je na eni strani bobnelo, ob drugih treh stenah pa je le tanko zvenelo. Razbrala sem, da je tu zid debelejši, tam, kjer je bobnelo, pa tanjši. Samo s čim bi zvrtala luknjo? Tu se za zdaj nič ne da napraviti. Vrata so imela zapah in še ključavnico.”512 Kmalu nato je bila klicana v pisar-no, kjer je opravila sprejemni postopek. Mežnarjeva pa je spet premišljevala o begu: “Tedaj sem se nekam zagle-dala in gotovo sem bila nekoliko vznemirjena. Pogledal me je in se nekam porogljivo zasmejal, kakor bi hotel reči: saj vem, kaj misliš. Rekel pa je: – S tem pa ne bo nič. Jaz sem ga v prazno pogledala, pa ga nisem videla. Bila sem kar zaverovana v tisti košček malih vratc, ki so bila odprta in je kazalo, da držijo na dvorišče ali še celo kam drugam. Mislila sem si: Zdaj, zmaga, ali pa nikoli. Napravila sem že dva neodločna koraka, v tem trenutku pa se je gestapovec tako strašno zakrohotal, da sem se na mah spet zavedela. Takrat so se pred malimi vratci pokazale noge. Ne vem, kaj je vse to pomenilo – najbrž so mi nastavili past, da bi me preizkusili. Brez besede mi je pokazal vrata.”513

Po zaslišanjih in preiskavi je prišla v sodni zaporv Kamniku. Očitno je bila označena za nevarno, kajti pa-znik v zaporu je ni želel pustiti iz celice; šele na prošnjo sojetnic jo je pustil na dvorišče, da je lahko oprala svojo krvavo obleko in perilo. “–Če uideš, mi je rekel, bom ob službo, lahko pa še ob glavo.” Mene pa je zmerom imelo samo, kako in kje bi se dalo priti na svobodo. Mimogrede sem se ozrla naokrog, pa nikjer nobenega upanja.514

512 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 20–21.513 Prav tam, str. 21–22.514 Prav tam, str. 51.

192

Že je premišljevala, kako bo lahko pobegnila iz Be-gunj, ki se jih je bala. “Na tihem sem se vendar tolažila, da bi bilo tam morda laže uiti kot tu. Saj je tudi Dragi-ca pred kakšnim mesecem iz Begunj ušla. O, da bi še jaz imela takšno srečo. Pravijo, da je tam okrog precej hribov, pa bi jo lahko popihala v hosto in bi gotovo kje našla partizane.”515

A v Begunjah se ji želje niso izpolnile. Ko si je opo-mogla, se je na izbirah javila za delo na polju. “O, ko bi še mene vzeli, to bi bilo čudovito! Hribi so precej tod okrog, tako blizu je. Mar bi mi bilo straže, prosila bi, naj me puste na stran. Potem pa bi tekla, kar bi me nesle noge. Pravile so, da je ena tudi z vrta ušla, potem pa se je pri neki kmečki hiši v vasi skrila v seno. Tu, si je mi-slila, bom nekaj časa na varnem, potem pa bom bežala naprej. A takoj ko so jo pogrešili, so na vse strani poslali vojaštvo in pse. In psi so jo našli. Ko so jo privlekli na-zaj, so jo tako pretepli, da je čez par dni umrla.”516 Toda prav tedaj so bile jetnice s Kamniškega v nemilosti pri Brandlu, češ da rade zbežijo. Tako je morala ostati pri delu v zaporu; po obsodbi pa je sploh bila le v ‘bunker-ju’. Med delom v pekarni je sicer zaupala svojo namero, da pobegne, a ji je kolegica odsvetovala beg, če nima zunaj nikogar, ki bi ji pomagal. Šele v celici v ‘bunkerju’, med čakanjem na izvršitev smrtne kazni, se je pomirila: “Na beg zdaj nisem več mislila, saj sem uvidela, da skozi celo vrsto straž res ni mogoče. Mogoče kdaj pozneje.”517

Ko sta se spoprijateljila s sojetnikom, je začel Franc Križnar v Begunjah premišljevati o begu. “Vprašam ga, kaj bi storil v slučaju, da bi grozilo streljanje. Odkrito mi pove, da bi iskal rešitve v begu. Skupaj iščeva odgo-vor, kako pobegniti.” Opazi, da sojetnik, 16-letni fant pri vratih sobe leze nekam v notranjost zidu. “Utrne se mi srečna misel, kaj, če se da od tod priti na podstreš-je? Franca naženem od vratic, sam pa ponoči, ko vse spi, zlezem skozi odprtino na podstrešje. S tem se je že našla ena možnost za beg. Naslednji dan, ko gremo

515 Prav tam, str. 52. Pobegla ‘Dragica’ bi lahko bila ali Matilda Planinc iz Križa pri Kamniku (pobegnila 7. 7. 1944) ali Rozalija Anžin iz Dobenega, ki je pobegnila iz Begunj 23. 7. 1944; najverjetneje gre za prvo.516 Prav tam, str. 59.517 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 60, 79.


na stranišče, opazujem streho in velika javorova dre-vesa, ki rastejo na severni strani gradu. Prišel sem do zaključka, da bi se dalo s podstrešja priti na streho, od tam pa bi se mogel po drevesih spustiti na zemljo.” (…) “Razložim mu svojo zamisel. Gleda najprej mene in potem skozi okno; da, to bi se dalo izvesti. Zamišljava si deževno temno noč. Vse spi. Po zidu skozi vratca bi se splazila na podstrešje, od tu na streho, po strehi do javorov, ki rastejo ob severni strani poslopja, po drevju bi se spustila na tla, preskočila zid in bila bi na svobodi. Ker je sedaj lepo vreme, je zaenkrat najin načrt le težko izvedljiv, zato ga prihraniva za prihodnost.518

Iz tega načrta pa ni bilo nič. Misel na beg je še dalje tlela. Novo spodbudo mu da obisk sestrične Ivke Križnar: “Ivka nama svetuje, naj pogledava, če je moč pobegniti. Z Jožem postaja nekako težko, živci so mu precej odpo-vedali, živi kakor v nekakšni omotici, vedno je slabe vo-lje. Zvečer na postelji ga skušam pripraviti do tega, da se odločiva za beg, toda Joža o tem noče nič slišati. Grozim mu, da bom pobegnil sam, ko bo prava priložnost, toda še isti trenutek vem, da tega ne bom storil.”519

Po nekaj mesecih se spoprijatelji z drugim jetnikom. Ko tik pred novim letom 1943 opazujeta grobo znašanje policistov nad ujetimi partizani med telovadbo, oživi mi-sel na beg. Eden drugemu razkrijeta razmišljanja o begu. “Hudo mi je. Misel na beg mi je vedno pred očmi. Toda brat Joža se še vedno obotavlja. In sedaj naj rečem Sta-netu, da ne mislim na beg? Stanetu hote lažem; pravim mu, da ni strahu za streljanje, ker je to že minilo. Toda mislim drugače. Bežal bi. Da, če bi bil sam tako kot Sta-ne, ki nima nikogar, nad katerim bi se potem Nemci ma-ščevali. Bežal bi ob prvi priložnosti. Stanetu torej lažem. (…) Sram me je bilo, zato sem ga poklical nazaj. Iskreno sem mu povedal, da sem mu lagal, da bi pobegnil prvi dan, ko bi bila priložnost, če bi bil na njegovem mestu. Povedal sem mu tudi, da sam že dolgo časa čakam na beg, samo da ni prave možnosti za to, posebno zaradi te-ga ne, ker Joža s tem predlogom ni zadovoljen.

518 France Križnar: Ne vdaj se, fant. Ljubljana 1968, str. 67, 68 (dalje Križnar, Ne vdaj se fant).519 Prav tam, str. 77.

194

Stane je postal vesel in še bolj prijateljski. Priznal mi je, da se že dolgo pripravljajo na beg on, Zajc in Ja-ka, da pa ga je današnji prizor, ko so mučili partizane, tako prevzel, da bo čimprej pobegnil, samo če bo še čas. Sedaj sva si s Stanetom na jasnem. A za ta podvig je potrebno, da se midva z Jožetom vrineva v skupino, ki dela na Bledu. Od tam bi laže pobegnili.”520

Čez nekaj dni so ga dodelili v skupino, ki je dova-žala drva za kaznilnico iz doline Vrat. Z njimi je tudi brat Jože in še tretji jetnik. Gestapovec (!), ki jih straži pri nakladanju, se boji in raje odide v vas. “Skušnjava za beg je tukaj zelo velika, toda morava se pokoravati želji drugih, ki se tudi pripravljajo, da skupaj zbežimo.” V Mojstrani se z naloženim tovornjakom spet ustavijo. Pošlje po znanca in ga povpraša, ali naj pobegne “Joža mi svetuje, naj še malo počakam, morda se stvar dru-gače reši.”

Premisleke in oklevanja pred begom skupina preki-ne še isti večer. “Zvečer nas v Begunjah preseneti vest, da so čez dan odpeljali neznano kam okrog trideset ujetnikov, vklenjenih po dva in dva. Ta vest je pospe-šila našo odločitev. Zvečer se zmenimo s Stanetom, da drugo jutro zapustimo Begunje v trdni veri, da se nazaj nikdar ne vrnemo. Sicer imata Zajc in Stane še nekaj pomislekov, toda vseeno pristaneta, da gremo. Načrt je takle: izpred Park hotela, kjer se sestanemo, zbežimo proti kamnolomu v Straži. V najslabšem primeru se zberemo šele tamkaj. Od tam dalje gremo skupaj naprej na Jelovico, kjer bi jaz v Lipnici poiskal zvezo.

Sklep je storjen. Domenimo se tudi, da vsak vzame s seboj kar najbolj toplo obleko, ker jo bomo potrebova-li.”521 Res so jih tudi drugo jutro poklicali na delo. Nalo-žili so drva, jih odpeljali na Bled, jih tam žagali in cepili. Spremljevalec je Križnarju pozno popoldne naročil, da naj bodo pripravljeni do šestih, ko jih bo kamion odpeljal v Begunje. “Poiščem Staneta. Nosi drva. “No, Stane, gre-mo, naš čas je vendar prišel.” Stane me gleda. “Dobro,” pravi, “če gre Zajc, grem tudi jaz.” Ker se že mrači, grem da poiščem Zajca. (…) Na koncu garaž se srečava z Zaj-

520 Prav tam, str. 88.521 Prav tam, str. 89–90.


cem. “Kam greš, Franc?” me vpraša. “Grem, kakor smo domenjeni. Danes pobegnemo.” mu zašepetam. “Kaj, ali misliš zares?” “Da. Sedaj je čas.” Zajc me začne prepri-čevati: “Kaj pa boš potem? Ali se zavedaš, da bo treba v partizane?” “Da, zavedam se in morda bolj kot ti.” Zajc se ne da pregovoriti. Na koncu mi vedno poočita, da mi je on dal možnost, da sem sploh prišel na Bled. “Slišiš, pravi dalje, “jaz imam v načrtu, da z nami vred pobegne še več ljudi. Ne smeš biti egoist.” Moram privoliti, da po-čakamo še nekaj dni, čeprav me grabi jeza in bi najraje videl, da bi z Jožem kar sama pobegnila.

V garaži pri topli peči čakamo na odhod v Begunje. Vroče je. V meni divja vihar. Rad bi zapustil vse te lju-di in sam odšel tja, kamor me žene srce, toda Zajc me opazuje. Dvignem se in odidem na zrak. (…) Preklinjam sebe in druge, ki so tako prekleto neodločni.”522 Ko se je pomiril, se je spet ponovila situacija izpred nekaj dni. “V nedeljo dopoldan s Stanetom leživa na postelji. Govori-va in delava načrte za ponedeljek. Jutri pobegnemo, pa čeprav tudi sami, brez drugih. Vse je zmenjeno, dokonč-no.”523 A v ta sklep je treščilo kot z neba – Križnar je bil prestavljen na delo v kuhinjo in preseljen v drugo sobo. Preostali so sicer še hodili na delo na Bled, a za pobeg se ni odločil nihče. Ko so se dva tedna pozneje srečali pred Križnarjevim transportom, so lahko naredili le še obra-čun. “Stane je žalosten. Pristopi k meni: “Franc, oprosti mi.” Jezen sem nanje. Sovražim jih. Zaradi njih sem zdaj na tem, da zapuščam domovino, da me pošiljajo nekam, od koder ne vem, ali je vrnitev. Tudi Zajc pristopi k meni. Nesrečen je in sram ga je, saj je on največ kriv za to. “No, Stane, ali boste sedaj pametni? Ali boste izkoristili prvo priložnost,” jih povprašam. “Če gremo danes iz Begunj, se ne bomo več vrnili”, pravi Stane. Prisrčno se poslovi-mo.”524 In res, kakor da jih je ta sotovariševa smola spod-budila, so istega dne, 16. januarja 1943 pobegnili Franc Zajc, Stanislav Kunstl in Stanislav Cotman.525

Na nemškem okupacijskem območju je bila najugo-

522 Prav tam, str. 90–91.523 Prav tam, str. 91.524 Prav tam, str. 94.525 Šinkovec, Begunje, str. 207.

196

dnejša priložnost za beg delo zunaj zapora, kjer se je bi-lo lažje izmuzniti pozornosti maloštevilnih paznikov, pa tudi čas do alarma je bil povečini daljši. Vendar pa priti na delo zunaj zapora ni bilo dano vsem, samo tistim, za katere je veljalo, da ne mislijo na beg oziroma da so nenevarni. Te oznake so dodeljevali preiskovalni organi za zapornike v preiskovalnem postopku. Večino zaprtih zaradi sodelovanja v narodnoosvobodilnem gibanju so uradniki gestapa označili za nevarne, torej begosumne in jih niso puščali na delo zunaj zapora. Tako sestavlja-jo večino pobegli kriminalni jetniki in sodni obsojenci na krajše zaporne kazni.

Tudi osebje zaporov je moralo po okrožnici ministr-stva za pravosodje samo z več ukrepi zmanjšati možno-sti za pobege. Pobegov iz kaznilnic in zaporov je namreč bilo po mnenju pravosodnega ministrstva preveč, zato so že leta 1940 začeli izvajati poseben program zmanj-ševanja pobegov, ki se je nadaljeval tudi v letu 1941.526

Poleg tehničnih izboljšav je okrožnica opozorila na izboljšan nadzor nad posebej izbranimi kategorijami je-tnikov. “Posebej nevarne jetnike”, v te so šteli obsojene na smrt, pripornike in begosumne jetnike, naj bi zapira-li v prostore, ki onemogočajo pobeg. Celice takih zapor-nikov naj bi zapirala in obiskovala hkrati po dva pazni-ka. Če zavod takih celic nima, naj bi tovrstne zapornike odvedli čimprej v ustrezno urejene kazenske zavode. Ta-kim jetnikom, ki so s svojim vedenjem izzvali posebne varnostne ukrepe, naj bi ponoči odvzeli obleko.

Vsak kazenski zavod je moral izdelati listo pose-bej nevarnih in begosumnih jetnikov, v kateri naj bi bili označeni kazensko dejanje, ki je bilo vzrok za odvzem prostosti, kazen, trajanje kazni, kot tudi vzrok uvrstitve na listo posebej nevarnih jetnikov. Seznam mora vodja straže oziroma nadzorne službe tedensko obravnavati s svojimi uslužbenci. Seznam naj bi bil lahko dostopen v vsakem trenutku nadzornemu osebju in osebju, ki je vodilo delo zapornikov. Pri nadzornih obhodih zavoda naj bi bil predložen tudi generalnemu državnemu tožil-cu oziroma njegovim pooblaščencem.

Posebno nevarne jetnike naj bi dnevno osebno pre-

526 ARS, AS 1764, m. I, okrožnica ministrstva za pravosodje 26. 6. 1941.


iskali, posebej še po poskušanem begu in to tako, da jetniki ne bi uganili sistema preiskav. Zunaj rednega dnevnega pregleda naj bi njihove prostore nenapoveda-no občasno preiskal tudi kdo od višjih paznikov. Jetnike za delo v zavodu naj bi izbiral vodja in ustrezni inšpek-tor zavoda. Posebno naj bi bili pazljivi pri vodenju na zaslišanja. Ta naj bi se opravila po možnosti v zaporu. Nevarne jetnike naj bi vodili na zaslišanja zunaj zavoda le, ko so bile zagotovljene za to vse okoliščine: dovolj izkušenega osebja, okovi (lisice). Jetnike, ki so delali na pristavah ali zunanjih delih, je bilo treba naprestano nadzorovati. Paznik je moral v takih primerih imeti pri sebi orožje.527

V okrožnici z dne 10. avgusta 1943 sta generalni državni tožilec in predsednik višjega deželnega sodišča ugotavljala, da številnim pobegom botrujejo tudi grad-bene pomanjkljivosti zaporov. A tudi v teh je mogoče in potrebno zgraditi nekaj pred pobegom varnih celic. Te celice naj bi imele na oknih rešetke iz kaljenega železa, trdna vrata in varne ključavnice. Zidovi, strop in tla naj bi bili utrjeni in po možnosti iz cementa oz. betona. Tudi delovni prostori morajo biti bolj zaščiteni. Zaklepanje vrat z obešankami (žabicami) naj ne bi bilo dovolj, na-domestiti bi jih morali z vgrajenimi, posebej zaščitenimi ključavnicami.528

Porast pobegov iz zaporov v drugi polovici leta 1943 in v letu 1944 je opazil tudi državni tožilec. Ugotavljal je, da je za pobege z delovišč kriva popustljivost pri straži. Pobegi uspevajo zato, ker nadzorni organ nima pregleda nad celotno skupino, ker so delovne naloge tako razde-ljene ali “ko se dodeljuje posameznim jetnikom dovolje-nje, da lahko poiščejo stranišče”. Predlaga, da delovne skupine sestavljajo tako, da lahko nadzorni organ nad-zoruje celotno skupino. Drugačne želje podjetij je treba zavrniti. “Če podjetje nima na voljo prenosnih stranišč ali takih ni mogoče narediti, naj se pusti jetnike na stra-nišče le ob določenem času, vsake 2–3 ure. V vmesnem času naj se take želje zavrne, še posebej, če z nadzorne-

527 ARS, AS 1764, m. I, okrožnica ministrstva za pravosodje 26. 6. 1941.528 ARS, AS 1764, m. I, okrožnica generalnega državnega tožilca in predsednika višjega deželnega sodišča 10. 8. 1943.

198

ga mesta, odkoder se nadzira skupina, ni mogoče nad-zirati tudi stranišča”. Vse jetnike naj bi opozarjali, da bodo v primeru bega deležni poostrenega kazenskega postopanja.529

Hkrati je opozoril, da se vedno znova dogaja, da je-tniki pobegnejo iz kazenskih zavodov skozi odprta vrata in okna. Takšna malomarnost se, kot sledi iz njegove okrožnice 26. oktobra1943, strogo kaznuje, zato naj za-klenejo ne le vrata celic in vmesna vrata na hodnikih, pač pa tudi vrata, ki vodijo v druge prostore. Nadzorniki sodnih zaporov in predstojniki posebnih kazenskih za-vodov naj preverijo, kako se navodila izvajajo. Vse pa-znike, ki ne bi izvajali ukaza, naj bi mu prijavili. Vsi pazniki, ki bi posredno ali neposredno bili krivi pobega jetnika, mu bodo osebno odgovorni in se bo proti njim uvedlo službeno kazensko postopanje. Ker pa mu pa-zniki niso podrejeni, bo take primere predložil predse-dniku višjega deželnega sodišča.530

Iz zapora v Celju je v letu 1941 pobegnil vsaj en zapornik – Jožef Urbanč decembra 1941, in sicer z dela zunaj zapora. V letu 1942 so pobegnili trije zaporniki, dva iz zapora in eden z dela zunaj zapora; v celotnem obračunskem letu 1943 sta pobegnila dva zapornika, oba z zunanjih del.531

Kakor je soditi po znanih podatkih, je do prave ek-splozije begov prišlo v letu 1944. Takrat je do avgusta pobegnilo vsaj 8 jetnikov, razen enega vsi z zunanjih delovišč v vinogradih na Jožefovem hribu, v Arji vasi in drugod. Jetniki so bili na delu v manjših skupinah, z enim ali dvema paznikoma. Glede na razmerje med nji-mi, lahko sodimo, da je do 10 kaznjencev nadzoroval en paznik; če pa jih je bilo več, pa dva paznika.532

Maks Horjak je pobegnil 5. avgusta 1943 z delana pristavi na Jožefovem hribu. Zaporniki, bilo jih je 6, so pobirali odpadla jabolka, nadzoroval jih je paznik Jo-

529 ARS, AS 1764, m. I, okrožnica generalnega državnega tožilca v Gradcu 19. 6. 1944.530 ARS, AS 1764, m. I, okrožnica generalnega državnega tožilca v Gradcu 19. 7. 1944.531 ARS, AS 1764, m. I, poročili predstojništva zapora Celje državnemu tožilstvu v Gradcu 9. 4. 1943 in 1. 4. 1944.532 ARS, AS 1764, m.I, poročila predstojništva zapora Celje državnemu tožilstvu, 1944.


sef Jung in še eden. Šestnajstletni Horjak, ki je bil za-prt zaradi kraje, je opazoval paznika in ko se je ta obrnil proč, je začel teči po ulici. Tekel je vzdolž Savinje proti Laškemu, prečkal Savinjo in prišel v Zidani most, kjer je obiskal mater. Nato se je zadrževal v okolici Rimskih toplic, kjer je delal pri kmetih. Ker ga je doma iskala poli-cija, je 9. avgusta prišel v Celje, nato se je hotel zvečer vr-niti domov. Na železniški postaji v Celju ga je Jung opazil in aretiral. Beg mu je zagotovil le štiridnevno svobodo.533

29. maja 1944 je šlo 14 zapornikov z enim pazni-kom na delo v zaporniški vinograd na Bukovžlaku (Bu-chenschlag). Med njimi so bili tudi Štefan Meričič, Jo-žef Blagojevič in Sava Živković, ki jih je aretirala tajna državna policija zaradi bega z dela oziroma pretrganja delovne pogodbe. Označeni so bili kot nenevarni za po-beg in zato so bili dodeljeni na delo zunaj zapora. Med delom so vsi trije pobegnili.534

10. maja 1944 je pobegnil zjutraj ob 6. uri iz zapr-tega dela zapora Ludvik Planinc, ki je bil od sodišča v Celju obsojen na 3 mesece zapora. Razporejen je bil na hišna dela, kjer je očitno tihotapil v zapor hrano; zaradi tega je tudi bil dodatno obsojen še na 14 dni strogega za-pora. Zato je bil dan pred begom prestavljen v celico 18 v I. oddelku. Na dan pobega je bil ob 17. uri naročen na zaslišanje na sedež tajne državne policije. Ob večernem štetju jetnikov ga še ni bilo, vrnil se je v mraku. Izkoristil je priložnost, ko je bila službena soba, kjer so ga pustili, prazna in ukradel dva ključa. Neobveščeni paznik nočne izmene ga je zaprl namesto v celico 18 v celico 60. Pla-ninc je kljub temu ponoči prišel iz celice, zlezel na dvori-šče za sprehajanje in preplezal 3,5 m visok zid zapora, ne da bi ga med zatemnitvijo kdorkoli opazil.535

Nekoliko se je razlikoval pobeg Gregorja Atelška. 31. marca 1943 sta ga peljala referent tajne državne po-licije Lorenz Schmitzer in tolmač Ivan Kocjan na teren v okolico Ljubnega, da bi pokazal neko skrito nahajališče orožja. Medtem ko so iskali skrivališče, je Atelšek pobe-

533 ARS, AS 1764, m. I, izjava zapornika Maksa Horjaka 9. 8. 1943; poročilo pred-stojništva zapora Celje državnemu tožilstvu 9. 8. 1943.534 ARS, AS 1764, m. I, zapisnik o preiskavi, 30. 5. 1944.535 ARS, AS 1764, m. I, poročilo predstojnika zapora Celje državnemu tožilcu 20. 5. 1944.

200

gnil; kaže da je ob tem ranil tolmača v hrbet. Bojazen obeh policistov je bila tako velika, da sta raje kot prija-vila beg, hlinila napad partizanov.536

Iz zaporov in kaznilnice v Mariboru je pobegnila vrsta zapornikov. Že 19. aprila 1941 je pobegnil iz so-dnega zapora en jetnik.537 Tomaž Golerač, obsojen na 5 mesecev zapora zaradi kraje, je pobegnil v letu 1942 kar dvakrat, 23. marca in 16. maja, obakrat z zunanjih delovišč – prvič z delovišča pri Štajerski domovinski zve-zi in drugič iz delavnice ing. Palige na Meljskem hribu. Vsaj enkrat se mu beg ni posrečil, oziroma so ga pozneje ujeli.538 V letu1942 je pobegnila iz zapora na Borlu Mil-ka Kerin.539

28. junija 1943 je pobegnil z delovišča na cesti Ma-ribor – Ptuj kaznjenec iz kaznilnice Pavel Malovrh, ki je bil sicer pristojen v Ljubljansko pokrajino. Oblasti so predvidele, da si bo prizadeval priti v Ljubljano ali pa na Gorenjsko, kjer je imel sorodnike.540

V tem letu je pobegnilo iz zaporov v Mariboru še vsaj 16 zapornikov, trije pa iz taborišča – zunanje izpo-stave v Strnišču. Med pobeglimi je bila večina kaznjen-cev, tistih ki so bili v kaznilnici še iz predvojnega časa, med njimi tudi zaradi umora na dosmrtno ječo obsojen Franc Cirnski, kot tistih, ki so jih obsodila že nemška sodišča oziroma oddelek za kazenske zadeve. Večina pobegov je bila izpeljana med delom zunaj kaznilniških oziroma zaporniških zidov, na deloviščih Košaki, Ve-trinjski dvor, sodarske šole na Krčevini, pa tudi od dru-god – s Koroškega kolodvora, Pohorja. Ignac Tajnikar je ušel z dela v deželni bolnici. Trije, med njimi že ome-njeni Cirnski in Rudolf Cerjak, obsojen na 3 in pol leta zapora zaradi telesne poškodbe s smrtnim izidom, le tri mesece pred tem, pa so pobegnili “preko zidu”, torej iz kaznilnice. Koliko kaznjencev je bilo naknadno ujetih,

536 ARS, AS 1931, 104–24, GSP Celje, 5600, dopis vodje izpostave komandantu var-nostne policije in varnostne službe 12. 4. 1943.537 AMNOM, vpisna knjiga zapora Maribor, 1941.538 Prav tam; ARS, AS 1764, m. A, poročilo vodje zaporov Maribor uradu kriminalne policije 16. 5. 1942. Prim. tudi ARS, AS 1764, m. I, dopisi zapora Maribor.539 Tone Ferenc: Okupatorjevi dokumenti o diverzantskih akcijah in partizanskih bojih na Štajerskem leta 1941. PZDG, II, 1961, št. 1–2, dok. 74, op. 5.540 ARS, AS 1764, m. A, poročilo vodje zaporov Maribor 30. 6. 1943.


ni podatkov.541 Pobegi so postali množični v letu 1944. Začeli so se že januarja in se nadaljevali vse leto do de-cembra 1944. Od tega sta pobegnila iz zapora oziroma kaznilnice le dva, vsi ostali pa z različnih delovišč. Po teh sporočilih je pobegnilo med bombnim napadom 14. oktobra 1944 5 jetnikov s kaznilniškega vrta. Iz zunanje izpostave Strnišče je pobegnilo 8 jetnikov. Vsi pobegli so bili moški, kar je razumljivo, saj so bili v kaznilnici le moški jetniki, pobegov iz sodnega zapora pa je bilo malo.542

Med pobeglimi so bili tako jetniki z dolgimi zaporni-mi kaznimi in taki s krajšimi, vendar so prevladovali taki z dosojeno vsaj dvoletno zaporno kaznijo. Večina je bila obsojena zaradi kriminalnih deliktov, kraj in telesnih po-škodb. Med pobeglimi je najti tudi nekaj kršilcev vojnih zakonov in ‘ljudskega škodljivca’. Prednjačil je Kazimir Sahorik, ki je bil že pred vojno, leta 1936, obsojen zaradi ropa na 20 let ječe. Pobegnil je z delovišča na Teznem 17. avgusta skupaj s sojetnikom Boškom Trivićem, ki je bil slabo leto prej obsojen na 2 leti zapora zaradi posedova-nja orožja.543 Tudi Mihael Cvetko, ki je pobegnil 11. no-vembra 1944 z dela, bi moral prestati še 11 let zaporne kazni, v času bega pa je bil star že 55 let.544

Koliko od pobeglih se je ponovno znašlo v zaporu, ni mogoče ugotoviti. Le za tri jetnike je mogoče ugotovi-ti, da so bili po begu ujeti – Rupert Vrba po enem tednu, Jožef Lasnik po enem mesecu, Vincenc Pratnemer pa se je vrnil v Strnišče prek sodnih zaporov po štirih mesecih in pol.545

Struktura pobeglih z zunanjih delovišč kaže, da v letu 1944 zaporniška uprava ni več dosledno upošte-vala predpisov o razvrščanju nevarnih in begosumnih jetnikov na dela v notranjosti zaporov; očitno je bilo po-manjkanje delovne sile tako veliko, da so tudi uprave zaporov raje tvegale pobege zapornikov kot neopravlje-

541 ARS, AS 1764, m. A, poročila vodje zaporov Maribor 30. 6., 4. 7., 6. 7., 26. 7., 28. 7., 2. 8., 20. 8., 1. 9., 4. 9., 7. 9., 14. 9., 13. 10., 23. 10., 29. 10., 6. 11., 12. 11. in 31. 12. 1943.542 ARS, AS 1764, m. A, poročila vodje zaporov Maribor 5. 1. – 1. 12. 1944.543 ARS, AS 1764, m. A, poročilo vodje zaporov Maribor 17. 8. 1944.544 ARS, AS 1764, m. A, poročilo vodje zaporov Maribor 11. 11. 1944.545 ARS, AS 1764, m. A, poročilo vodje zaporov Maribor 20. 1. 1944, 7. 2. 1944 in 2. 3. 1944.

202

no delo. Odsotnost kakršnegakoli političnega jetnika med pobeglimi kaže, da so se omenjene omejitve oblasti držale le še pri njih.

V letu 1945 je bilo pobegov veliko, vendar so manj dokumentirani. Med bombnim napadom 1. aprila 1945 je iz zadete kaznilnice pobegnilo večje število jetnikov, tako tistih v preiskovalnem postopku kot kaznjencev. Znan in zanesljiv je podatek o pobeglih političnih pre-iskovancih, ki so bili Vojko Lovše, Anton Pahor, Draža Črnko, Anton Radović in Drago Grča.546 Gotovo je bilo ubežnikov bistveno več. Po sicer nezanesljivem poznej-šem poročilu je manjkalo po bombardiranju kar 95 ube-žnikov – kriminalcev in 175 političnih zapornikov – tu so najbrž mišljeni preiskovanci, ki so sodili pod bivši sodni zapor. Število mrtvih ni znano. Nazaj naj bi bilo privedenih le 9 zapornikov, 6 iz mesta in 3 iz okolice. Od političnih kaznjencev je zagotovo pobegnil Franc Hader-lapp iz Železne Kaple na Koroškem, ki je našel pot do 13. SNOUB Mirka Bračiča na Pohorju.547

Iz Begunj je bilo težko pobegniti, saj je bila kaznil-nica že od prej dobro zavarovana, po okupaciji pa je do-bila tudi dovoljšnjo stražo. Tako je pobeg postal mogoč le z delovišč zunaj kaznilnice, kamor so vodili predvsem manj obremenjene in kriminalne zapornike. V vseh šti-rih letih je pobegnilo iz zapora v Begunjah 42 zaporni-kov, vsak tristoti tam zaprt.

Tabela 2.26: Število pobegov iz zapora Begunje.

leto št. zapornikov pobegi pobegi v %1941 1.815 2 0,111942 2.449 2 0,081943 2.138 8 0,371944 4.427 30 0,681945 1.252 0 0,00

12.081 42 0,35

Le trojica je pobegnila iz samega zapora: Anton Zajc

546 Marjan Žnidarič: Bombni napadi na Maribor in druge kraje slovenske Štajerske. Borec XXVIII, 1976, št. 8–9.547 Filipič, Politični zaporniki, str. 299.


iz Moravške doline je pobegnil ponoči s 15. na 16. de-cember 1943 iz bolniške sobe v II. nadstropju. Zvezal je štiri rjuhe, se zrinil skozi rešetke (imel je 17 let in očitno je bil drobne rasti) in nato neopaženo preplezal zid.548

Franc Koritnik in Janez Žebovec pa sta pobegnila iz celice št. 1 v ‘bunkerju’ 4. avgusta 1944. Kljub osebni preiskavi preden sta bila privedena v bunkersko celico, sta s skritim orodjem (žago ali pilo) prežagala dve palici rešetke in pozno ponoči pobegnila. Preiskava ni mogla ugotoviti, kako sta pobegnila, ugotovili pa so, da je pilo jetnikoma dal stražar v hodniku pred celicami.549

Vsi ostali so pobegnili v času, ko so bili zunaj za-pora, bodisi na delu ali drugače. Edinstven je beg na smrt obsojenega Karla Perdiha s kraja streljanja pri požganem železniškem mostu v Mostah pri Žirovnici 1. julija 1942.550 Večina pa je pobegnila z najrazličnejših delovišč, kjer je bil nadzor slabši, predvsem pa ni mogel trajati neprekinjeno z enako intenzivnostjo. Jetnik, ki je bil pripravljen tvegati in potrpežljivo čakati, je mogel najti priložnost za pobeg. Tako je Minka Košir pobegni-la skupaj z Vero Mrhar z njive v bližini zapora ob treh popoldan, ko je stražarjema popustila pazljivost. Skupi-no dvajsetih delavk sta stražila dva orožnika. Ko sta se izmuznili, sta šli po poti do Poljč in v Zapuže. Srečal ju je hlapec iz zaporniške ekonomije, ki sta mu zagrozili, da ju ne sme ovaditi. Pomagal jima je tovarnar Kristan v Zapužah, nato sta zbežali v gozd. Zasledovalci s psi so bili že za njima, vendar pa jima je pomagalo naključje, da so se psi spoprijeli z nekim kmečkim psom. Tako sta se lahko prikrili do noči, nato pa sta odšli na dom Minke Košir v Podljubelj. Šele po nekaj dneh sta odšli v Kokrški odred, kar kaže, da policija pobeglih ni iskala na domu vsaj ene od njih.551

6. julija 1943 so napadli partizani skupino zaporni-kov begunjskega zapora, ki so šli s paznikoma na delo. Paznika so ustrelili, zapornike pa vzeli s seboj. Dva od zapornikov sta od partizanov pobegnila takoj, sedem pa

548 Šinkovec, Begunje, str. 203–204.549 Prav tam, str. 205; Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 60.550 Šinkovec, Begunje, str. 206.551 Šinkovec, Begunje, str. 203.

204

še pozneje. Za nagrado je prva dva šef civilne uprave pomilostil, ostalim pa je odpisal tretjino kazni.552

Pobegi niso bili omejeni le na velike zapore. Tudi v manjših so se jetniki odločali za pobege. Če jim je v velikih zaporih pomagala množičnost in pomanjkanje osebja, jim je v teh pomagala ‘familiarnost’, poslovanje po domače.

V Trbovljah je v kratkem času v letu 1944 pobegni-lo 11 jetnikov, kar je za majhen zapor prav presenetlji-vo, še posebej ker je bil pravkar dograjen. Najprej sta pobegnila 13. maja zapornika v preiskavi Franc Majcen in Ivan Vidaček. Poslana sta bila na čiščenje v prizidku. Od tam sta pobegnila skozi okno shrambe in preko stre-he bližnje zgradbe.553 Mesec pozneje je pobegnil z dela na uradu deželnega svetnika v Trbovljah Anton Aškerc, aretiran 20. junija 1944 zaradi potepuštva in tihotaplje-nja.554 Oktobra sta pobegnila dva mladoletna zapornika Kmetič in Bedenik, prav tako na zunanjem delovišču, pri zlaganju opek pri uradu deželnega svetnika v Tr-bovljah.555 9. novembra je pobegnilo še 5 mladoletnih zapornikov. Tajna državna policija je obtoževala pazni-ško osebje, da je pobeg omogočilo z nevestnim delom in puščanjem zapornikov brez nadzora, medtem ko je sku-šalo državno tožilstvo v Gradcu, ki mu je bilo podrejeno pazniško osebje, njihovo krivdo zmanjšati.556

Vsi pobegi se niso končali uspešno. V mariborskem sodnem zaporu je tajna državna policija v začetku de-cembra 1942 prišla na sled skupini jetnikov, ki se je dogovarjala za pobeg. Načrtovali naj bi osvoboditev kar vseh jetnikov in izdelali skrben načrt. Skupino je vodil Anton Oprauš iz Zgornje Polskave. Načrtovali so, da bi med večernim apelom (štetjem in pregledom celic) po-vlekli v celico paznika, ga onesposobili in slekli. Oprauš naj bi se preoblekel v njegovo uniformo, odprl še celico, kjer so bili ‘najtežji’ politični zaporniki in z jetniki obeh

552 ARS, AS 1742, fasc. 160/II, dosje Maks Cvetko.553 ARS, AS 1764, m. I, poročilo vodje zapora Trbovlje 13. 5. 1944.554 ARS, AS 1764, m. I, poročilo vodje zapora Trbovlje predstojniku zapora Celje 26. 6. 1944.555 ARS, AS 1764, m. I, poročilo žandarmerijske postaje Trbovlje 17. 10. 1944.556 ARS, AS 1764, m. I, dopis državnega tožilca v Gradcu komandantu varnostne policije in varnostne službe Spodnje Štajerske 21. 11. 1944.


celic zapor zapustil skozi vrata, ki so ga povezovala s so-diščem. Nato naj bi se oborožili z orožjem paznikov, na-padli zapore z dveh strani in osvobodili vse zapornike. Čeprav je paznik, ki je priprave odkril, zatrjeval, da gre za izvedljiv načrt, se zdi drugi del načrta neizvedljiv in nerazumen, razen v kolikor naj bi povečal število beže-čih in s tem tudi zmedo policistov, v kateri bi se jetniki laže umaknili iz mesta. Jetniki so se o načrtu dogovar-jali med sprehodom in tam sta paznika tudi opazila, da se nekaj pripravlja. Za načrtovani napad sta zvedela od jetnika Martina Sajka. Udeležene jetnike so ponovno za-sliševali in odkrili celoten načrt. O njihovi nadaljnji uso-di ni znanega nič določenega, razen za Oprauša; ta je bil obsojen od komandanta varnostne policije in varnostne službe na smrt in 10. marca 1943 ustreljen.557

Franc Gajšek je pot iz zapora v Begunjah v Kranj, kjer naj bi pokazal nahajališče ilegalne tehnike, izkori-stil za poskus pobega, a so ga spremljevalci, ki so stre-ljali za njim, smrtno zadeli. 29. julija 1944 je pobegnil iz celice št. 12 v ‘bunkerju’ v Begunjah Franc Presterl iz Dovjega. 34-letni jetnik šibke telesne rasti se je zgodaj zjutraj povlekel skozi rešetke, nato je preplezal trime-trsko žično ograjo. Ko pa je začel teči čez travnik, ga je opazil stražmojster Müller in nanj streljal. Zadel ga je v trebuh. Kljub takojšnji zdravniški pomoči v bolnici na Golniku je umrl še istega dne. Ob poskusu pobega s policije v Kamniku je bil hudo ranjen 15. marca 1945 Janez Kocijančič. Zdravili so ga v bolnišnici na Golniku, od tam pa je bil poslan v zapor v Begunje.558

Iz zaporov v Ljubljanski pokrajini je poročil o pobe-gih jetnikov manj, čeprav je predpostavljati, da jetniki o tem niso premišljevali kaj drugače kot na nemškem območju. Jeseni 1941 so pobegnili iz zapora v karabi-njerski postaji v Grosupljem trije člani OO OF Grosu-plje: Adolf Jakhel, Janez Rode in Radko Polič. Ponoči so izgrebli zid in nato pred jutrom zbežali skozi nastalo odprtino.559

Ljubljanski sodni zapor sredi mesta je bil po zuna-

557 Ostrovška, Kljub vsemu odpor, I, str. 442–443.558 Šinkovec, Begunje, str. 206, 352, 354.559 Jože Vidic: Po sledovih črne roke, str. 525.

206

nji utrditvi in stalni straži bolje zavarovan. Kljub temu je nekaj zapornikov poskusilo pobegniti. Januarja 1942 je iz jetnišnice pobegnil mlad fant, najbrž je to bil štu-dent Ludvik Polič, ki je bil dodeljen k delu v zaporu. S sojetnikom sta bila pripeljana na dvorišče med zaporom in sodno palačo, da bi naložila drva pod nadstreškom. Ker je bilo mrzlo, se je stražar oddaljil pod zid, kjer sta dva zunanja stražarja kurila ogenj, na dvorišču pa je bilo še šest stražarjev. Jetnik je izkoristil trenutek nji-hove nepazljivosti, se približal odprtemu oknu sodnega poslopja, skočil skozenj in po hodniku sodne palače od-šel skozi vhod v sodno poslopje, ki je sicer bil zastražen. Stražarji so se, ko so opazili pobeg, znesli nad njegovim sojetnikom, tako da so ga pazniki komaj rešili iz njiho-vih rok.560

Februarja 1942 so karabinjerji privedli v zapor ne-kega Bajta, ki naj bi bil pomemben kurir OF. Oddali so ga v sprejemni pisarni, od tam pa odvedli v pisarno po-veljnika italijanskih paznikov Salemmeja. Tega so prav tedaj klicali v pisarno vojaškega vojnega sodišča, zato je naročil, naj ga jetnik počaka. Pazniku v sprejemni pisar-ni pa ni naročil, da naj aretiranca zadrži. Tako se je Bajt čez pol ure dvignil, oblekel plašč, pograbil eno od košar s kosilom v hodniku in odšel skozi glavni vhod.561

Ne vemo, na katere jetnike oziroma zapore se na-naša trditev visokega komisarja, da je do začetka julija 1941 pobegnilo že 5 jetnikov, od katerih so lahko ujeli le enega.562

Avgusta 1941 so pobegnili iz Policijskega zapora ozi-roma zapora kvesture v Šentpetrski kasarni trije vodilni člani OF, med njimi tudi poveljnik Glavnega poveljstva slovenske partizanske vojske Franc Leskošek-Luka, ki je bil aretiran pod ilegalnim imenom. Ob pripravah po-bega od zunaj, pri čemer je bil posebej udeležen Tone Tomšič, je Leskošek vodil priprave od znotraj. V zapor so dobili kar dve žagi za železo, najbrž od sodelavcev osvobodilnega gibanja, ki so bili vajenci v bližnji vrtnari-

560 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo Camilla Pugnettija; Čamernik, Spomini na so-dne zapore, str. 110–112.561 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 183–185.562 ARS, AS 1796, fasc. 1/IV, dopis visokega komisarja ministrstvu za pravosodje 5. 7. 1941.


ji. Rešetke so predhodno prežagali v kurilnici, ker se jim je zdelo, da v celicah vsi jetniki niso zanesljivi, saj so bili zaprti mešano s kriminalnimi zaporniki. Prežagane štiri drogove na oknu so zamazali z milom in sajami. Načrto-vali so, da bo pobegnila večja skupina, zato so se morali odločiti za beg v mraku, ko jetniki še niso bili zaprti v celicah. Doseči pa so morali, da so jih pazniki pustili na dvorišču do mraka. Računali so, da bodo opiti laže pozabili na dnevni red, zato so naročili enemu od pazni-kov več litrov vina. Toda prvič se ni posrečilo, ker je bilo vina premalo. Drugo jutro, 7. avgusta 1941 so naročili še večjo količino, pazniki pa so se do večera dobro opili in pustili jetnike v poletni sopari dlje na dvorišču. Šest jetnikov je vdrlo v kurilnico, zvili so nažagane železne križe in skočili skozi okno. Čeprav so povzročili velik hrup na vrtu, pa jih nihče ni preganjal, ko so prek vrta vrtnarije Vatovec skozi odklenjena vrata (odklenjena sta pustila vajenca, zato so ju po begu aretirali in sta bila v zaporu mesec dni) stopili na ulico in še pred policijsko uro dosegli zavetišča.563

Tudi za obdobje po italijanski kapitulaciji je mogoče opaziti več pobegov iz ljubljanskih zaporov. Iz sodnega zapora sta v noči od 3. na 4. april 1944 pobegnila sodna zapornika Mejač in Matjašič. Privoščila sta si spektaku-laren beg po rjuhah in slamaricah iz drugega nadstropja na dvorišče, nato sta se povzpela po železni ograji, ki je ločila vrt od dvorišča, in se po vrvi spustila čez zunanji zid. Njun beg so odkrili v kaznilnici šele zjutraj, ko je pa-znik opazil viseče rjuhe in vrv. V preiskavi se je uprava osredotočila na trditev, da pobega ni bilo mogoče opazi-ti, ker je bil dostop v hodnik, kjer bi edino bilo mogoče opazovati zunanjo steno, paznikom preprečen z nemško zasedbo. Vendar pa pobeg vsaj enemu od jetnikov ni dosti koristil, saj so ga že po dveh tednih zopet imeli v zaporu, medtem ko je Mejač menda pobegnil v Gra-dec.564 Tudi z delovišča v Šentvidu je pobegnilo precej zapornikov iz sodnega zapora. 29. marca so pobegnili 4

563 Franc Pokovec: Beg Franca Leskoška iz zapora, Ljubljana v ilegali, I, Ljubljana 1960, str. 240–244. Za Pokovcem in Milanom Majcnom, ki sta bila med pobeglimi, je bila 16. 8. izdana tiralica.564 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročila ravnatelja okrožnemu sodišču 5. 4. 1944, 17. 4. 1944, 28. 4. 1944, zapisnik preiskave 4. 4. 1944.

208

zaporniki kljub straži Slovenskega domobranstva.565

Tako je iz zapora okrožnega sodišča – ni znano ali iz zapora ali zunanjega delovišča – sredi leta 1944 po-begnil Janez Smrekar, 52-letni delavec iz Dobrunj.566 Avgusta 1944 sta pobegnila dva pripornika med potjo iz policijskega v sodni zapor. Izkoristila sta skupno po-pivanje s pripadnikoma Policijskega varnostnega zbora in pobegnila. 1. septembra je pobegnil zapornik Ivan Bel-šak, nekje zunaj zapora; morda med delom. Dva pri-pornika sta pobegnila višjemu stražmojstru Antonu Ho-sti 21. in 29. decembra 1944 zaradi njegovega slabega nadzora.567

V noči med 3. in 4. aprilom 1945 je pobegnil iz poli-cijskega zapora neimenovani zapornik. Iz celice je skozi okno prišel na vrt in od tam na cesto Poljanski nasip. Bil je bos. Beg je po sodbi preiskovalca omogočil ukaz ene-ga od agentov, ki je od stražarja zahteval, da ne postava pod okni policijskega zapora, pač pa straži vrata.568

V italijanskih kaznilnicah so jetniki opustili misli na pobege, predvsem zaradi velike razdalje do domovi-ne, pa tudi nikakršnih zvez zunaj jetnišnice in zaporov. Bile pa so jetnišnice tudi zelo dobro zavarovane, zlasti tiste, ki so bile namenjene nevarnim jetnikom z dolgole-tnimi kaznimi. V zelo zavarovani kaznilnici v Portolon-goneju je krožila govorica o le enem uspelem begu. Neki nepolitični jetnik, pometač, ki se je lahko prosto gibal po hodnikih, se je spustil v lijak, kamor so praznili kible in po kanalu prišel na prosto, vendar svobode ni dolgo užival, saj je bil na otoku in so ga spet ujeli.569 Načrte za beg so izdelali zaporniki v zaporu v Trentu, pa tudi zaporniki in zapornice v sodnem zaporu v Peruggii.570

Znan je le en primer bega. Iz jetnišnice v Beneven-tu sta med bombardiranjem pobegnili septembra 1943 Zora Lokar z dojenčkom in Bogumila Fajon. V več kot

565 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo Nacionalpolitičnega vzgajališča Šentvid 30. 3. 1944.566 ARS, AS 1876, fasc. 76/IV, Policijski dnevnik, 13. 7. 1944, št. 5.567 ARS, AS 1876, fasc. 76/IV, naredbi poveljnika PVZ št. 10, 28. 9. 1944, št. 1, 31. 1. 1945.568 ARS, AS 1876, fasc. 76/IV, poročilo policijske postaje Kasarna Poljanski nasip poveljniku 1. stotnije PVZ 4. 4. 1945.569 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 223.570 Derganc, Okrvavljena roža, str. 121; Od ječe do ječe, str. 165.


mesec dni trajajočem begu sta se prebili na zavezniško stran in dosegli zbirno taborišče.571

Justifikacije in eksekucije zapornikov

Kazenski zakoniki evropskih držav so v obdobju pred drugo svetovno vojno praviloma vsi poznali smr-tno kazen. Ta je bila zagrožena za najtežja kazniva deja-nja, tako kriminalna (umor z oteževalnimi okoliščinami, večkratni umor) kot politična (veleizdaja, oborožen upor proti državi oziroma režimu). Smrtna kazen je imela ta-ko kaznovalni kot zastraševalni pomen. Sodišče, ki je smrtno kazen dosodilo, je bilo tudi s posebno, natanč-no predpisano proceduro zavezano, da je kazen izvršilo, seveda ob uporabi drugih državnih organov oziroma po-sebnega organa – rablja.

V vojnem času so se procedure za usmrtitve bistve-no razrahljale, oziroma sploh niso bile predpisane. Take razmere so okupatorji lažje uporabljali za ustrahovanje prebivalstva. Močno so vplivale na sozapornike usmrče-nih. Začasna pravna ureditev, ki pa se je ustalila za vse obdobje okupacije, je tudi pri izvedbah smrtnih kazni vse bolj ločevala postopke pri kazenskih in političnih deliktih.

Zaporniki, namenjeni za justifikacijo, so bili pravi-loma v zaporih na razpolago oblasti. Eksekucije so iz-vajali z manj natančnim postopkom, odvisno tudi od političnih razmer in drugih vzrokov. Na eksekucijo so obsojenci lahko čakali več časa, običajno le nekaj dni ali tednov in tega časa ni določala le predpisana proce-dura.

Sodne usmrtitve, justifikacije, so potekale po strogo določenem redu v jetnišnicah, ki so imele za to določeno napravo – giljotino. Za območje šefov civilne uprave sta to bili jetnišnica višjega deželnega sodišča na Dunaju in v Gradcu. Jetnike, ki so bili obsojeni na smrt, so prej prepeljali v jetnišnici višjega deželnega sodišča na Du-naju, oziroma od leta 1943 v Gradcu, kjer so jih name-stili v traktu za na smrt obsojene, vklenjene za levo roko

571 Od ječe do ječe, str. 181.

210

in desno nogo. Izvršitev smrtne obsodbe so jim sporočili zvečer ob 18. uri, nato so obsojenci imeli na razpolago duhovnika in včasih tudi izpolnitev zadnje želje. Pisali so lahko tudi poslovilna pisma. Zgodaj zjutraj je v po-sebne oddeljene celice prišla komisija, ki je prisostvova-la usmrtitvi in uklenjenega jetnika pospremila v prostor z giljotino. Eksekucija je bila izvršena ob 6. uri zjutraj, trajala je okoli deset minut. Prisotni po uradni dolžno-sti so podpisali protokol o usmrtitvi. Pozneje so izvedbo usmrtitve spremenili tako, da so obsodbe sporočali zju-traj, izvrševali pa ob 18. uri istega dne.572

Po enaki proceduri so usmrtili tudi vse, ki so bili na smrt obsojeni pred ljudskimi sodišči (Volksgerichtshof). Tako je bila usmrčena skupina 13 na smrt obsojenih iz Sel in okolice. Tudi v jeseni 1944 in spomladi 1945 je bilo nekaj skupin obsojenih na smrt pred senatom, ki je prišel v Celovec iz Berlina, oziroma pred senatom v Gradcu. Koliko je bilo Slovencev, ni znano.573 Po ena-kem postopku so usmrtili v Gradcu tudi obsojenca, ki ju je na smrt obsodilo posebno sodišče za politične ka-zenske zadeve v Mariboru v letu 1944–1945.574

Na smrt obsojene politične jetnike z območja obeh šefov civilne uprave, ki jih na smrt ni obsodila sodna ustanova, so usmrtili po drugačnem, skrajšanem po-stopku, pri čemer so poskušali doseči zastraševanje na bolj neposreden način. Ko sta šefa oziroma komandanta varnostne policije in varnostne službe v Mariboru oziro-ma na Bledu potrdila obsodbo na smrt, je obsojeni ostal v dotedanjem zaporu, niso jih niti zbirali v posebnih ce-licah. Le občasno so lahko prej izvedeli za obsodbo.

Jetniki so bili o svoji usmrtitvi oziroma o odločbi o usmrtitvi obveščeni neposredno pred eksekucijo. Nepo-sredno je pomenilo od nekaj ur do nekaj minut, tako npr. 2. oktobra 1942 dve uri prej. Imeli so pravico do poslovil-

572 Prim. Hans Rieger: Verurteilt zum Tod : Dokumentationsbericht von Hans Ri-eger. Seelsorge in Gefangnis des Wiener Landgerichts 1942–1944, str. 31–32, 39; Graues Haus : eine Chronik über Seelsorge und Seelsorger von 1834–1972, str. 129–130.573 V jetnišnici deželnega sodišča (Graues Haus) na Dunaju je bilo v letih 1938 do 1945 usmrčenih 1184 obsojencev. Graues Haus : eine Chronik über Seelsorge und Seelsorger von 1834–1972, str. 129–130.574 Ževart, Poslovilna pisma, str. 16. Glej tudi Poslovilna pisma za svobodo ustrelje-nih v okupirani slovenski Štajerski. (ur. Milan Ževart). Maribor 1965.


nega pisma, a le v obdobju od septembra 1941 do okto-bra 1942. Ževart domneva, da so pisanje poslovilnih pi-sem odpravili, ker niso izpolnila pričakovanj policijskih oblasti, saj so bila skoraj brez izjem bodrilna.575

Usmrtitve tako obsojenih političnih zapornikov so bile množične. Na Štajerskem so usmrtili v 67 skupinah 1.590 oseb, na Gorenjskem v 63 skupinah 897 oseb, skupaj 2.487 zapornikov.576 Veliko večino usmrčenih so prepeljali naravnost iz zaporov. Iz zapora Begunje je bilo odpeljanih na usmrtitev 849 oseb ali več kot 7% vseh v zapor pripeljanih. Usmrtitve na smrt obsojenih zaradi političnih deliktov so bile izvedene tako, da so še dodatno vplivale na psiho tako zapornikov kot tudi prebivalstva.– streljali so v skupinah, ne glede na individualno

ugotovljeno krivdo. To je bilo zato, da bi povečali učinek usmrtitve, bila pa je tudi izraz sugestije, da so Slovenci manjvredni, saj je šele usmrtitev de-setih odtehtala enega mrtvega pripadnika nemške okupacijske sile.

– javno so objavljali usmrtitve. Na posebnih mestih so v vseh krajih ali vsaj občinskih središčih v vsej pokrajini šefa civilne oblasti objavljali imena usmr-čenih in povod za usmrtitev. Lepaki so bili dvojezič-ni, da je lahko prebivalstvo to sporočilo razumelo.

– streljali so v zaporih ali njihovi neposredni bližini. Na Štajerskem so izvajali usmrtitve v zaporniških objektih: na dvorišču zaporov v Mariboru, na dvori-šču zaporov v Celju, na Gorenjskem v vrtu kaznil-nice v Begunjah, nato v neposredni bližini istega zapora v Dragi.Prve obsojene so ustrelili na notranjem dvorišču

zaporov v Mariboru že 24. avgusta 1941, ko so ustre-lili prvih 10 oseb, skupaj v 8 skupinah so tam ustrelili

575 Ževart, Poslovilna pisma, str. 15, 21–22.576 Prav tam, str. 10–12; Šinkovec, Begunje, str. 210–235. Podatki za Gorenjsko niso zanesljivi, saj navajajo v literaturi tudi številko 1269 ustreljenih, vendar pa je razvidno, da so v številkah zajeti tudi usmrčeni v povračilnih akcijah na terenu (Dražgoše, Koreno, Radovna). Drugi seznam vsebuje naslednje podatke: 1941 18 skupin – 131 usmrčenih, 1942 25 skupin – 392 usmrčenih, 1943 11 skupin z 144 usmrčenimi, 1944 11 skupin – 191 usmrčenih, 1945 2 skupini z šestimi usmrčeni-mi. Prim. Gerčar, Begunje, str. 228–231, 232–234; ARS, AS 1769, šk. 4, m. Seznam štajerskih talcev.

212

134 oseb. V letu 1942 so v 16 skupinah ustrelili 502 obsojenca. V letu 1943 so ustrelili 25 talcev, nato pa so s streljanjem v zaporih prenehali. Odslej so streljali na krajih povodov za eksekucije. V mariborskih zaporih so spet streljali šele tik pred koncem vojne, 30. marca 1945 10 oseb in 3. aprila 18 oseb. V zaporih v Celju so ustrelili prvih 10 obsojenih zapornikov 4. septem-bra 1941, nato pa spet v letu 1942, ko je komandant varnostne policije in varnostne službe Lurker preselil svoj štab v Celje. Od 22. junija do 15. avgusta 1942 so ustrelili na dvorišču celjskega Starega piskra 364 talcev v 5 skupinah.577

Tabela 2.27: Število na smrt obsojenih in ustreljenih zapornikov na nemškem okupacijskem območju.578

Leto Gorenjska Štajerskaskupine število skupine število

1941 15 119 12 1741942 23 405 21 8661943 13 147 4 551944 9 217 17 2301945 3 9 13 265Skupaj 63 897 67 1.590

Na Gorenjskem so na smrt obsojene le občasno streljali v zaporih oziroma v njihovi neposredni bližini. V Dragi v bližini zapora v Begunjah so usmrtili le okoli 10 skupin konec leta 1941 in v prvih mesecih leta 1942.579

Izvršitev smrtne kazni pa se je razlikovala pri tistih zapornikih, ki jih je na smrt obsodila ena od kazenskih zbornic. Franc Štifter je bil na smrt obsojen od politič-ne kazenske zbornice za Mežiško dolino 14. novembra 1942. Smrtna kazen je bila izvršena 11. decembra, po-tem ko je šef civilne uprave Friedrich Rainer pomilosti-tev zavrnil (ugodil pa je prošnji njegove žene, prav ta-ko obsojene na smrt). Eksekuciji so prisostvovali vodja

577 Ževart, Poslovilna pisma, str. 10–12.578 Ževart, Poslovilna pisma, str. 10–12; Šinkovec, Begunje, str. 210–235.579 Prim. Šinkovec, Begunje 1941–1945, str. 210–235.


zapora, zdravnik in dva esesovca.580 Tudi obsojeni od politične kazenske zbornice za Gorenjsko so bili usmr-čeni po podobni proceduri. Med obsodbo in izvršitvijo kazni je minilo običajno dva do tri tedne; včasih pa še dlje; tako je Stanislav Triler na eksekucijo čakal od 26. oktobra 1944 do 12. februarja 1945.581 Ivan Mulej je na usmrtitev čakal še dva meseca dlje, vmes pa je že bil takorekoč pomiloščen, saj je izvršitev kazni jeseni 1944 zadržal vodja tajne državne policije Rozumek.582

Vojaško vojno sodišče II. armade, oddelek v Lju-bljani je obsodilo na smrt 83 obravnavanih oseb, od česar je bilo 80 civilistov in partizanov. Pomiloščenih jih je bilo 29, med njimi tudi edina na smrt obsojena ženska.583 Na smrt obsojene so po obsodbi obdržali v sodnem zaporu v Ljubljani v posebnih celicah s poseb-nim režimom. Usmrtitev bi po predpisu o izvrševanju kazni morala biti izvedena v 24 urah, vendar pa ni bilo vedno tako.584 Za skoraj vse obdolžence so svojci ali pa kar sami vlagali prošnje za pomilostitev; o njej je odlo-čal poveljnik II. armade v imenu kralja; ta je v primeru pozitivne odločbe komandanta pozneje izdal dokončno odločbo. Eksekucije so izvajali v zgodnjih jutranjih urah za to določeni oddelki na več krajih: v okolici Ljubljane, v Strahomerju, na strelišču na Dolenjski cesti, večino pa nato v “Gramozni jami” pri Tomačevem. Eksekucije so bile izvedene po italijanskem predpisu s streljanjem v hrbet. Eksekucije so izvajali zgodaj zjutraj v prisotno-sti enega od namestnikov tožilca vojaškega vojnega so-dišča in zdravnika. Eksekucijski oddelek so sestavljali pripadniki fašistične milice, ko teh ni bilo, pa vojaki; obsojene zaradi nepolitičnih prestopkov pa naj bi stre-ljali agenti javne varnosti. Izdelan je bil zapisnik o ek-sekuciji.585

Na vztrajanje slovenskega osebja v sodnem zaporu in okrožnem sodišču so italijanske oblasti dovolile del-no upoštevanje jugoslovanskih predpisov o izvrševanju

580 ARS, AS 1742, fasc. 160/II, dosje Franc Štifter.581 ARS, AS 1742, fasc. 160/II, dosje Stanislav Triler.582 ARS, AS 1742, fasc. 160/II, dosje Ivan Mulej.583 Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 57.584 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 91.585 Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 57; prim. ARS, AS 1791, fasc. 536, 580/V.

214

smrtne kazni, ki se niso povsem ujemali z italijanskim postopkom, kot so ga izvajala vojaška sodišča. Po usmr-titvi prvega na smrt obsojenega Jožeta Mihelčiča je po-skušalo vodstvo jetnišnice omogočiti nekaj zadnjih ugo-dnosti na smrt obsojenim. Predsednik okrožnega sodi-šča Alojz Hudnik, ravnatelj jetnišnice Janko Spreitzer in Anton Čamernik so se dogovorili, da je treba uveljavi-ti jugoslovanski postopek izvrševanja smrtne kazni. Vsi trije so se nato obrnili na italijanske predstavnike v je-tnišnici z zahtevo po uporabi jugoslovanskih postopkov in se sklicevali na izjavo o spoštovanju šeg in navad ter zakonov domačega prebivalstva. Italijani so se strinjali z vsem predlaganim, razen z obiski sorodnikov na smrt obsojenih, vendar so nanje le pristali, ko je za to prevzel odgovornost ravnatelj jetnišnice. Tako so pri naslednjih obsojenih upoštevali dotedanji postopek. Njihovi soro-dniki so imeli možnost, da se še zadnjič srečajo z njimi. Prve na smrt obsojene pred vojaškim vojnim sodiščem so po izrečeni obsodbi odpeljali v samice v sodnem za-poru, kjer so jih stražarji stalno nadzirali. Skozi odprto lino so stalno opazovali, kaj se v celici dogaja, da ne bi kdo poskušal narediti samomor. Takšen je bil postopek tudi pozneje.586

Po zakonu so obsojenci imeli pravico do prošnje za pomilostitev, zato so dobili papir, svinčnike, peresa in črnilo. V okviru zadnje želje so dobili zaželene knjige in časopise, celo Slovenskega poročevalca, in hrano po izbiri. Imeli so pravico do obiska domačih. Uprava je-tnišnice je zamižala na eno oko pri dolžini in izbiri obi-skovalcev. “Morebiti smo s širokogrudnostjo pri obiskih celo grešili, saj so prinašali nekateri obiskovalci obso-jencem samo nemir.”587 Nemir pa so na smrt obsojeni povzročali tudi med osebjem, stražarji in sojetniki. Le redki obsojenci pa so se zlomili.588

Po drugačnem postopku so potekale usmrtitve tal-cev. Pravi talski sistem so uvedle italijanske okupator-ske oblasti v Ljubljanski pokrajini spomladi 1942.589

586 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 169–170.587 Prav tam, str. 170–173, cit. str. 172.588 Prim. Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 173–174.589 Slovenski dom, VII, 24. 4. 1942, št. 92, Važen razglas vojaške in civilne oblasti; Slovenec, LXX, 24. 4. 1942; Jutro, XXII, 25. 4. 1942, št. 94, Da se zatro zločinski


Ustrelitve so bile zagrožene z javno objavo in lepaki, v kolikor bi v 48 urah ne odkrili pravih storilcev za umor ali poskus umora pripadnikov okupacijskih sil, itali-janskih državljanov in državljanov prijateljskih držav in Slovencev, ki izpolnjujejo ukaze okupacijskih obla-sti oziroma z njimi sodelujejo. V začetku maja 1942 so vzroke za ustrelitve talcev razširili še na sabotažo in na-silna dejanja ter ugrabitve oseb, v kolikor te niso bile iz-puščene v 48 urah.590 Predvideno je bilo, da talce ustre-le “na kraju zločinskega dejanja”, izberejo pa jih med pristaši komunizma in podporniki protiokupatorskega delovanja. Dejansko pa so jih izbirali med zaporniki v preiskovalnem postopku.

Že štiri dni po objavi razglasa so vojaške oblasti ustrelile prvih 6 talcev, ki so jih izbrali med aretiranimi v ljubljanskem sodnem zaporu (3) in novomeškem so-dnem zaporu (3).591

Do konca januarja 1943 so vojaške oblasti ukazale ustreliti glede na javne objave 21 skupin s 145 talci. Tal-ce so streljali tako, da njihova ustrelitev ni neposredno vplivala na zapornike v ljubljanskih ali drugih zaporih. Prvo skupino so ustrelili na kraju dogodka, naslednje 3 skupine na vojaškem strelišču ob Dolenjski cesti v Ljubljani, od srede maja v Gramozni jami v Bežigradu (8 skupin), nato nekaj skupin v okolici Ljubljane, julija in septembra 1942, oktobra in januarja 1943 dve sku-pini v Gramozni jami, vmes pa 13. oktobra 24 talcev neposredno po uspelem atentatu na bivšega bana dr. Natlačena nasproti njegove vile na Poljanah v Ljubljani. Vse so pripeljali iz ljubljanskih zaporov. Prav ta usmrti-tev pomeni vrh tovrstnega nasilja italijanskega okupa-torja v Ljubljanski pokrajini. Velika večina usmrčenih talcev je bila prej zaprtih v ljubljanskih sodnih zaporih, policijskem zaporu, vojaškem preiskovalnem zaporu v Belgijski kasarni oziroma v drugih zaporih.592

pojavi.590 Slovenski dom, VII, 8. 5. 1942, št. 104, Poostrena določila glede streljanja talcev; Jutro, XXII, 9. 5. 1942, št. 106, Nov važen razglas.591 Prim. Ferenc, Fašisti brez krinke, dok. 68, zapisek pogovora načelnika štaba XI. armadnega zbora z visokim komisarjem za Ljubljansko pokrajino 23. 4. 1942, str. 326–327.592 Ljubljana v ilegali, III, str. 180, Talci, Ljubljana v ilegali, III, 491–493; Tone Fe-renc: “Ubija se premalo” : obsojeni na smrt, talci, ustreljeni v ljubljanski pokrajini :

216

Madžarski okupator je obsojene na smrt pred iz-rednim vojaškim sodiščem usmrtil en dan po obsodbi. Edina taka usmrtitev v Prekmurju je bila 31. oktobra 1941 na dvorišču soboškega gradu, ko so usmrtili dan prej obsojene Štefana Cvetka in Evgena Kardoša, tretji na smrt obsojeni Koloman Cigüt pa je bil pomiloščen na dosmrtno ječo. Usmrtitev je izvedel državni rabelj z obešanjem.593

Med zaključnimi ‘čiščenji’ zaporov so ustrelili tudi večje število jetnikov, ki so jih imeli v zaporih na Štajer-skem. Tako so 23. marca 1945 ustrelili v Radečah na obrežju Save 17 jetnikov iz zapora v Trbovljah. 2. aprila 1945 so ustrelili na obrežju Mure v Moti 21 jetnikov iz zaporov v Ljutomeru. 3. aprila so ustrelili 12 oseb iz zapora na Ptuju v Blaguškem gozdu pri Vidmu ob Ščavnici, 6. aprila pa 6 ljudi v Ptuju, na desnem bregu Drave.594 Najmnožičnejše končne eksekucije jetnikov so bile v bližini Maribora. V gozdu Rogoza in na strelišču v Spodnjem Razvanju so ustrelili okoli 120 in 200 oseb, povečini jetnikov iz zaporov.595

Pripadniki uprave policije v Ljubljani (Udarni vod) so v sodelovanju z nemškimi policisti izbrali v noči s 3. na 4. maj 1945 najbolj obremenjene politične zapor-nike iz policijskega zapora v Prisilni delavnici, zapora v Srednji tehnični šoli in sodnega zapora, jih 4. maja zgodaj zjutraj odpeljali iz mesta ter jih v bližini Turjaka umorili.596

1941–1943 : dokumenti. Ljubljana 1999.593 Godina, Prekmurje, str. 84–85.594 Ževart, Poslovilna pisma, str. 13.595 Ževart, Poslovilna pisma, str. 13. Niti število, niti struktura žrtev ni bila po-drobneje ugotovljena, saj je grobišča raziskala le Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev poleti 1945. Prim. AMNOM, KUZOP, zapisniki izkopavanj, 1945.596 Marica Čepe: Ljubljana v zadnjih mesecih okupacije. Ljubljana v ilegali, IV, str. 539–541. Njihovo število še danes ni natančno ugotovljeno, najverjetneje jih je bilo 27, kajti Leopoldina Mekina najverjetneje tam ni bila umorjena. Prim. L. Tršan: Razbitje OF in partije v Ljubljani v zadnjem obdobju nemške okupacije. Viri 10, str. 11–12. Podrobneje Milan Brezovar: Žale v Ljubljani, priča dogajanj v Ljubljani, Borec, XL, 1988, št. 2. str. 156–195.


Premestitve zapornikov med posameznimi zapori, pa tudi med zapori in drugimi oblikami prostorov in institucij za odvzem prostosti, so bile nekaj običajnega za tako izdelane sisteme odvzema prostosti, kot so jih razvili okupatorji na okupiranem slovenskem ozemlju. Hkrati pa je pomenilo nenehno premeščanje jetnikov med zapori in iz njih tudi edino možnost, da je lahko sistem deloval, saj so prostorske možnosti zaporov bile mnogo pod ravnijo, ki jo je določalo število zaprtih. Pre-meščanje jetnikov je zahteval tako preiskovalni posto-pek kot prestajanje kazni.

Premeščanja iz enega zapora v drugega, pa tudi iz zaporov v koncentracijska taborišča, so jetniki, pa tudi osebje poimenovali transporti, tudi zaradi načina, kako so potekali.

Običajne poti premeščanja jetnikov so bile na vsa-kem od okupacijskih območij drugačne, odvisne od mreže zaporov in tehnologije zaporniškega sistema. Pre-meščali seveda niso vseh jetnikov, pač pa tiste, ki so bili ali pomembni ali pa določenih kategorij, ki so jih zbirali v posameznih zaporih.

Transporti so predstavljali za jetniške oblasti prvič upravni problem, saj je bilo treba premestitev tudi admi-nistrativno urediti – izdelati spremne listine, predvsem pa varnostni problem, saj so jetniki prišli iz zavarovane-ga prostora v odprt prostor, kjer se je možnost bega zelo povečala. Zato so zavarovanju prevozov posvečale veliko pozornost. Prevoze jetnikov so zadevali tudi predpisi o

Premeščanja in transporti zapornikov

218

vodenju zapornikov, t.i. eskorte. Povsod so bile v var-stvo potujočih zapornikov pritegnjene policijske sile, saj se je za zaporniško osebje pristojnost nad jetniki kon-čala z izdajo spremne listine in predajo zapornika. Tudi zato so bili zaporniki deležni na potovanjih od enega do drugega zapora vedno znova enakega sprejemnega po-stopka, saj je morala vsaka zaporniška ali kaznilniška uprava znova ugotoviti začetno stanje o jetniku. Prevozi jetnikov so tako bili posebej zavarovani: spremstvo je bilo oboroženo, številno, jetnike so vezali, uklepali in pripenjali enega k drugemu ali vezali na verigo. Zvečine so jih prevažali v vozilih, kamionih in osebnih avtomo-bilih, le izjemoma s specialnimi vozili. Na daljše razdalje so jih transportirali po železnici, odvisno od razmer in sistema v potniških vagonih, pogosteje pa v živilskih va-gonih ali posebej prirejenih zaporniških vagonih.

Transporti so potekali po volji in ukazu jetniških oblasti; le redko so lahko jetniki sami vplivali na svojo odvedbo v drug zapor, še manj na obliko transporta. Jetniki so do transportov kazali v splošnem odklonilen odnos, saj je pomenil pot v negotovost, potem ko so se razmeram v zaporu že prilagodili. Tisti, ki so svoje biva-nje doživljali kot vrhunec neprijetnega ali neznosnega, so si seveda želeli tudi drugam.

V ljubljanskih sodnih zaporih so bili transporti v kaznilnice v Italijo nepriljubljeni do tistega časa, ko so italijanske oblasti začele streljati talce. Te so jemali med še neobsojenimi zaporniki, ki so bili na voljo vojaškemu sodišču. Od tedaj so si jetniki prizadevali, da bi čimprej prišli v transport, torej – premestitev v eno od jetnišnic ali zaporov v Italiji.597 “Po obsodbi so me poklicali v pi-sarno, kjer mi je italijanski sodnik sporočil, da z ozirom na svojo bolezen lahko ostanem še nadalje v zaporih lju-bljanskega sodišča. Ponudbo sem odločno odbila: ‘Ker sem bila obsojena z drugimi vred, spadam k njim in hočem deliti z njimi njihovo usodo!’ Po teh besedah me je odslovil. Odšla sem v sobo za obsojenke št. 183.”598

Podobno je izsilila svojo hitrejšo premestitev iz be-

597 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 59.598 Marjanca Obersel: Iz ljubljanskih zaporov v beneške ječe. Slovenke v NOB, I, str. 333.


gunjskih zaporov v kaznilnico Aichach Ivanka Kokalj. Sama je večkrat zaprosila Brandla, da bi jo čimprej odpustil iz Begunj skupaj s soobsojenci. Končno ji je ustregel tik pred odhodom transporta, edinega, ki je od-peljal obsojenke v kaznilnico Aichach.599

Med premestitvami so jetniki nosili vse svoje jetni-ško premoženje s seboj. Premestitev je sploh naznanjala značilna najava pazniškega osebja: “Con tutta la roba!” ob klicanju izbranih za premestitev.600 Pri prenašanju prtljage so bili jetniki na nemškem okupacijskem ob-močju v bistveno slabšem položaju, saj je bila prtljaga strožje omejevana. Posebej pri transportih v koncentra-cijska taborišča prtljage niso smeli vzeti s seboj. Pač pa je bila prtljaga mnogo bolj sprejemljiva pri premestitvah v zapore v Italiji. Posamezni jetniki so s seboj nesli to-liko, da so bili povsem otovorjeni. Na poti od pristani-šča do zapora v Kopru so celo čakali izvoščki, ki so za-pornikom pomagali prenašati prtljago.601 Zato je tožilec vojaškega sodišča večkrat s predpisi poskušal omejiti prtljago na 10 kg po osebi in na en kos; vendar se zdi, da ne z velikim uspehom.

Samo pakiranje in pripravljanje prtljage ni bilo te-žavno, saj je ni bilo veliko – običajno nekaj obleke, ode-ja, obstojna hrana in kakšna osebna drobnarija. Tudi toliko prtljage je bilo včasih preveč, posebno je bilo tež-ko vklenjenim moškim. Običajna oblika nošnje je bila cula; nahrbtniki in podobno, ki so sproščali roke, so bili redkejši. Marsikdo je prenašal svoje premoženje v kovčku. A še te prtljage, od katere je pogosto zaviselo tudi življenje, jim oblasti niso privoščile. “Brigadir, ki nas spremlja, nas že pri pisarni zmerja, zakaj imamo toliko prtljage, da jo bomo zmetali proč. Ker vklenjeni moški ne morejo nositi, jim moramo me pomagati. (…) Do vagona je zelo daleč in z velikimi mukami spravimo tja prtljago.”602

Jetniške oblasti so morale vračati vse ob prihodu v zapor odvzete predmete, kar je povzročalo zaradi ne pre-

599 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 141–142.600 Prim. Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 293; Kozak, ZD 6, Lesena žlica, I, str. 277.601 ARS, AS 1753, fasc. 1/II, ustne odredbe komandanta vojaških zaporov.602 Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 303.

220

več vestnega skladiščenja predmetov in pogostih kraj veliko težavo. “Tik preden odpelje (jetniško vozilo, op. a.), priteče brigadir s spiskom denarja, ki ga imamo de-poniranega. Nuna, ki vodi administracijo, je šele sedaj končala, čeprav je že včeraj vedela, da gremo. Čita na glas zneske, meni manjka 400 lir. To je veliko. Protesti-ram. Odpeljejo me med splošnim zmerjanjem v pisarno. Nuna se je zmotila?! Dajo mi na roke sporni znesek, ki sem ga pozneje všila v rokav.”603

Izjema pri pripravi popotnice ob transportih je bil po zaslugi v OF sodelujočega osebja ljubljanski sodni zapor v prvem letu okupacije. Popotnico so dajali predvsem jetnikom s podeželja, ki jih svojci niso mogli oskrbeti, vsebovala pa je hrano, nekaj cigaret in denarja, običaj-no 150 lir. Denar sta sodelujoča Stane Osterc – Miha in paznik Miha Gradič dobivala od Slovenske narodne pomoči. Spočetka je Čamernik celo vodil posebno evi-denco tako izdanega denarja, v katero so odhajajoči s podpisom potrjevali dobljeno vsoto, pozneje pa so zaradi varnosti dajali večjo vsoto najzanesljivejšemu odhajajo-čemu jetniku, da ga je razdelil po priloženem spisku.604

Poti premeščanj zapornikov

Na nemškem okupacijskem območju so premesti-tve jetnikov potekale v vsakem od obeh območij civilne uprave posebej. Na Spodnjem Štajerskem so potekale iz okrajnih zaporov v središčna zapora v Celju in Maribo-ru. Iz celjskega zapora pa so še naknadno premeščali v mariborskega vse, za katere je tajna državna policija kot kazenski ukrep predlagala odvedbo v koncentracijsko taborišče. Na Gorenjskem so zbirali v Begunjah vse bolj obremenjene zapornike, prav tako pa tiste, za katere je bil predlagan odgon v koncentracijsko taborišče. Iz Be-gunj so jetnike transportirali v koncentracijska tabori-šča in zapore neposredno ali pa s postankom in zbirali-ščem v Celovcu, odkoder so bili potem poslani bodisi v koncentracijska taborišča ali v delovna taborišča.

603 Prav tam, str. 304.604 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 58–59.


Skica 2.1: Poti premeščanja jetnikov na Gorenjskem 1941–1945.

Skica 2.2: Potek premeščanja zapornikov na nemškem okupacijskem območju na Štajerskem 1941–1945.

Iz Ljutomera v zapor v Ptuj so Nemci vodili oktobra 1941 jetnike s kamionom, pregrnjenim s plahto. Imel je zložljive klopi, na katere so posedli zaporniki. Na zadnjo klop so se usedli štirje stražarji z brzostrelkami. Pred njimi je vozil osebni avto, za njimi pa še en kamion, na katerem je bil nameščen mitraljez in žaromet. Z žaro-metom so med vožnjo neprestano svetili na jetnike pred seboj. Jetniki so bili vklenjeni po dva, vse dvojice pa so bile nanizane še na vrv.605

605 ARS, AS 1550, šk. 28, F. Filipič Prekmurje 1934–1941. Upor v Gornji Radgoni [rkp., 1954], str. 27.

222

Franca Križnarja so najprej prepeljali v zapor v Kra-nju, od tam pa je po nekaj dneh bil odpeljan v Begunje. “Pred sodnijo stoji avtobus, okrog njega pa stražijo poli-cisti. Puške držijo pripravljene na strel. Sedaj mi je vse jasno. Pred nami je pot v Begunje. Kovčke postavim po-leg avtobusa, nato hitim v celico. Tukaj je že vse prazno. Poberem svoje stvari, nato pa na hodnik, v vrsto. Tam je že tudi Joža, Beović, mnogo naših tovarišev, pa tudi precej žensk. Preberejo še enkrat naša imena, nato nas obstopi kordon policistov s puškami v rokah. Posedemo v avtobus, ženske ob oknih, moški v sredini. (…) Za me-noj sedijo policisti z brzostrelkami v rokah.”606

Tudi Ivanko Kokalj so po dveh tednih v zaporu v Kamniku prepeljali v Begunje. “Vedno več se je govorilo o transportu in o Begunjah. Benkovič (paznik, op. a.) samo ni vedel, kdaj bomo šli na pot, pa tudi ne, kdo bo šel. (…) Drugi dan, v ponedeljek zvečer, nam je paznik povedal, da zjutraj ob treh odide transport. (...)

Ko se je v celici komaj danilo, se je zunaj že slišalo vpitje in ropotanje avtomobilov. Počasi smo vstajale in se pripravljale. Tudi Minka in Zefa sta bili že z vsem pripravljeni, ko so se vrata odprla. V veži sta stala dva gestapovca, Bertoncelj in še eden, ki ga nisem poznala, drugi pa so bili domobranci. Benkovič je naglas čital imena, da se je slišalo po celici. V petih minutah bo-dite pripravljene! Še poslovimo se in gremo. (…) Zunaj je bilo še mračno. Domobrancev je bilo zelo veliko. Na dvorišču pred hišo je bil zelo velik tovorni avto, na njem pa manjši zaprt avtomobil. Na tovornem avtu je okrog in okrog stalo polno domobrancev. Nas ni bilo mnogo – osem žensk in pet moških – domobrancev pa je bilo gotovo kakšnih petindvajset. In bili so močno oboroženi, ker so se bali napada partizanov. Ženske smo sedle v avto, moški so bili spredaj, vsi pa smo bili čvrsto obko-ljeni. Še misliti ni bilo vredno na beg.”607

Iz kaznilnice v Begunjah so jetnike, namenjene tran-sportu v druge kaznilnice in koncentracijska taborišča, vozili s tovornjakom na železniško postajo Lesce, kjer so jih vkrcavali. Transporti so bili številčnejši. Kljub kratki

606 Križnar, Ne vdaj se fant, str. 56.607 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 53–54.


razdalji so policisti poskrbeli za varnost tako, da so mo-ške vklenili z rokami spredaj, nato pa vse še navezali na verigo. Prepeljali so jih s tovornjakom do železniške po-staje. Na smrt obsojene in nato pomiloščene Ivanko Ko-kalj in dve sojetnici so kot zelo nevarne vklenili posebej in naložili na osebni avtomobil. Naenkrat so jih pripravili za premestitev toliko, da so se odpeljali na železniško po-stajo s tremi kamioni. “Ko je prvi kamion odpeljal, so de-kleta začela naglas peti Gor čez izaro; kmalu so jim pri-tegnile še druge in nazadnje smo vse s pesmijo na ustih zadnjikrat pogledale po begunjskih oknih. A kmalu smo zavili proti Lescam. V četrt ure ali še prej smo prišli na postajo. Tam nas je že čakal vlak zaprtih živinskih vago-nov. (…) Drugega za drugim so nas basali v vagone. Poli-cisti so vpili nad nami, če se je kdo ozrl po ljudeh. (…) Tu so nas spet preštevali, kar po dvakrat drugo za drugim. Bila sta pravzaprav dva vlaka, eden za moške, drugi za nas. Zbasali so nas v vagone in ko so vrata za nami zapr-li, nas je tema obdala. Bile so samo še majhne linice, da so policisti lahko skoznje ven pomolili svoje orožje.”608

Leto in pol pred tem transportom so iz Begunj pre-mestili v koncentracijsko taborišče Dachau Franca Kri-žnarja. “Odpravim se v sobo št. 1. Tukaj je zbranih že okrog 20 tovarišev, ki so določeni za naš transport. (…) Okrog devete ure nam prinesejo v sobo jerbas zavojev. Vsak dobi hlebček kruha, nekaj margarine, marmelade in po dve jabolki. To je torej naša popotnica, s tem nas odpravijo v tujino. Nato se je vse hitro zvrstilo. Z Bleda je pripeljal zaprt avto. Odvedli so nas na hodnik. Tu smo oddali svoje stvari. Policisti nas po dva in dva vkle-nejo s posebnimi lisicami. Mene vklenejo s starim moža-kom iz Poljanske doline. Usedemo se v avto. Vsak korak in pregib roke me opomnita, da sem vklenjen, da sem brez moči. Peljemo se na Bled na postajo. V čakalnici čakamo na vlak. (…) Naženejo nas v poseben, rezerviran vagon. Na listku, nalepljenem na oknu, berem, da gre v München. (…) Lisice so tesno pričvrščene; nekdo poleg jih skuša nekoliko zrahljati, toda če lisico popravljaš, se samo še bolj zadrgne.”609

608 Prav tam, str. 142–143.609 Križnar, Ne vdaj se fant, str. 95–96.

224

Podobno je transport doživela Jožica Veble, ki je čakala v mariborskem sodnem zaporu, da jo odpeljejo v taborišče. “Bilo je januarja 1943, ko so nas ponoči nagnali iz celic, nas strpali v ‘marico’ in nas odpeljali na železniško postajo. Tam so nas stlačili v ‘kurnik’, v vagon, ki je imel majhne celice, kjer je bilo prostora za dva človeka, vendar so nas stlačili vanje dvakrat več. Tu smo čepele kakor kure. Vožnja je bila se ve zelo na-porna. Oken ni bilo, tik pod stropom so bile le majhne rešetke.”610

Na italijanskem okupacijskem območju so zapor-nike iz okrajnih zaporov v pokrajini zbirali v Ljubljani, delno tudi v sodnem zaporu v Novem mestu. Iz zapora na Vrhniki je bilo v obdobju italijanske okupacije pre-peljanih v zapore v Ljubljano 189 zapornikov, poleg te-ga pa še 5 v jetniško bolnišnico. Vsak tretji aretirani je torej bil premeščen v enega od ljubljanskih zaporov. Premestitev je bilo bistveno manj v prvem letu okupa-cije, tudi zato, ker so jetnike predajali tudi tamkajšnji skupini karabinjerjev (33) in okrajnemu sodišču (11).611

Transporti iz sodnega zapora v Ljubljani so se za-čeli že kmalu po okupaciji zaradi prizadevanja visoke-ga komisarja, da bi ga čimbolj izpraznil. 27., 29. in 31. avgusta 1941 je bilo s tremi eskortami odvedenih 67 obsojenih kriminalnih jetnikov v zapor v Kopru, zadnjih 6 takih zapornikov pa je bilo prepeljanih v Koper 25. januarja 1942.612

Veliko večino odvedenih iz zaporov pa so pred-stavljali obsojenci odseka vojaškega vojnega sodišča v Ljubljani; prvih 20 obsojencev je bilo transportiranih v kaznilnico v Alessandrijo v Liguriji 24. decembra 1941. Nato so si sledili taki transporti v presledkih, ki so omo-gočali enakomerno praznitev celic za nove obsojence, saj je sodišče delalo zelo hitro. Poleg Alessandrije so v obravnavanem začetnem obdobju odhajali jetniki še v Benetke (ženske obsojenke, prvi transport 9. aprila 1942) in Koper (prvi transport 4. aprila 1942). Odvaja-

610 Jožica Veble-Hodnikova: Preživela sem taborišče smrti. Ljubljana 1960, str. 12 (dalje Veble, Preživela sem taborišče smrti).611 Arhiv Notranjskega muzeja Postojna, vpisna knjiga zapora Vrhnika 1941–1945.612 ARS, AS 1753, fasc. 3, register transportov; I, II; Glej tudi fasc. 2/I.


nje obsojenih v Koper je od tedaj nadomestilo dotedanje prevažanje jetnikov v zapor v Alessandrio, kjer je bila kvota 100 dovoljenih jetnikov izpolnjena.

25. maja 1942 je odšel prvi transport 29 jetnikov v kaznilnico v Castelfranco d’Emilia. Tem je sledilo v letu 1942 (do 6. decembra 1942) še 11 transportov v isto jetnišnico; z njimi je prišlo vanjo kar 570 zapornikov iz Ljubljanske pokrajine; vsaj 54 od teh je bilo tudi konfi-nirancev, za katere je bil omenjeni zapor le vmesni cilj pred razdelitvijo v kraje konfinacije.613

Od preostalih namembnih zaporov sta se v zače-tnem obdobju pojavila le še sodna zapora v Anconi in Trevisu, vendar so tja bili dostavljeni zaporniki, ki so bili namenjeni v konfinacijo; prav pri pošiljanju takih zapornikov je bilo še največ raznolikosti, saj so se med namembnimi zapori pojavili tudi Pisticci, Regio Emilia, Corropoli, Padova, Bologna, Parma.614

V vsem letu 1942 je bilo v transportih odpeljanih v Italijo in sodni zapor v Novo mesto 1.724 zapornikov iz ljubljanskega sodnega in vojaškega zapora, od tega je bi-lo sodnih obsojencev civilnih sodišč in vojaškega vojnega sodišča 755, 969 pa je bilo zapornikov, ki so bili poslani v konfinacijo ali internacijo, mnogi tudi tako, da so bili najprej premeščeni v vojaški zapor v Belgijski kasarni, od tam pa v koncentracijska taborišča, saj so v tamkajšnjem zaporu oblikovali transporte v omenjena taborišča.

Od začetka januarja 1943 so bili vsi transporti ob-sojenih zapornikov, namenjeni v zapore in kaznilnice v Italijo, usmerjeni zgolj v zapor v Koper, kjer so nato čakali na razvrstitev v enega od zaporov globlje v Italiji ali pa so krajše kazni prestajali kar v Kopru. Januarja 1943 je bilo v Kopru ustanovljeno zbirališče za obsojene politične jetnike. Tja so transportirali iz ljubljanskega sodnega zapora, ‘vojaškega zapora’, obsojene pred voja-škim vojnim sodiščem, po 3 do 4 krat mesečno v skupi-nah po 30 jetnikov. Zadnji transport je odšel v Koper 4. septembra 1943, v njem je bilo 39 obsojencev.615

613 ARS, AS 1753, fasc. 3, register transportov I, II.614 ARS, AS 1753, fasc. 3, register transportov I. II.615 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo ravnatelja jetnišnice predsedstvu apelacijskega sodišča 10. 8. 1944.

226

Le v transportu 19. januarja je bilo nekaj zapor-nikov poslanih naravnost v Alessandrio (kamor je bil poslan en zapornik še 24. januarja), Benetke in Parmo; neposredno so napotili nekaj obsojencev tudi 4. julija 1943; poslani so bili v Parmo in Benetke, v to kaznilnico je bila poslana le še ena zapornica 23. avgusta 1943.616 V obravnavanem obdobju je bilo poslanih v zapor v Ko-per 32 transportov, v katerih je bilo 1088 zapornikov obeh zaporov v sodnem zaporu v Ljubljani.

Premeščanje obsojencev vojaškega vojnega sodišča v sodni zapor v Novem mestu se je začelo konec poletja 1942. Prvih 12 zapornikov so tja premestili s transpor-tom 9. septembra, 39 pa še v transportu 29. septembra; še dve taki premestitvi sta bili izvedeni 11. in 28. okto-bra 1942. Zadnji transport štirinajstih jetnikov je sle-dil 15. novembra. Ponovno je bilo premeščenih v sodni zapor v Novem mestu še 20 obsojencev 18. julija 1943. Skupaj je bilo tako premeščenih na prestajanje kazni v sodni zapor v Novem mestu 114 obsojencev.617

Skica 2.3: Poti premeščanja jetnikov iz Ljubljanske pokrajine 1941–1943.

Transporti do Ljubljane so potekali povečini s to-vornjaki ob spremstvu vojakov. Juša Kozaka, ki ga je v Šentvidu pri Stični aretirala vojaška enota, so prepeljali naravnost v Ljubljano z osebnim avtomobilom skupaj s sojetnikom, spremljala pa sta ju dva grenadirja. Ko

616 ARS, AS 1753, fasc. 3, register transportov, I, II.617 ARS, AS 1753, fasc. 3, register transportov, I, II.


se je avto na klancu Peščenik prevrnil, so ju naložili na spremljajoče kamione.618

Le v Ljubljani aretirane je vozilo posebno vozilo za prevoz jetnikov “marica”. Vozilo je posedovala kvestu-ra, ki ga je nasledila od prejšnje uprave policije. Vozni-kov prostor je bil ločen od prostora za jetnike in je imel majhno okence, ki ga je bilo mogoče zapreti. Vozilo ni bilo v preveč dobrem stanju.619

Transporti, ki so jih urejale vojaške oblasti v pokra-jini, so bili sprva drugačni. Iz svojega zapora v Belgijski kasarni so prve jetnike, namenjene za koncentracijska taborišča, vozili s tovornimi avtomobili, označenimi z znamenjem Rdečega križa. Jetniki sprva sploh niso ve-deli, kam gredo. “Proti jutru, nekaj minut pred šesto, smo zaslišali prihod težkih avtomobilov. Sobna vrata, ki so bila sicer vso noč odprta, so zaprli. Nihče jih ni smel odpreti. Ugibali smo, ali so pripeljali ali bodo odpeljali. Nekateri so splezali na okna, a so videli le strehe avto-mobilov in znamenja Rdečega križa. Medtem so pričeli avtomobili komaj slišno odhajati. Nekdo je zaklical, da je videl v sedmem, zadnjem avtomobilu naše ljudi, kako so pozdravljali z rokami. Za njimi so se na velikem ka-mionu vozili oboroženi grenadirji. Zaman smo si ubijali glave, kaj pomeni skrivnostno odvažanje v avtomobilih Rdečega križa.”620

Za internacijo namenjenih zapornikov torej niso vklepali, pač pa so jim poskušali prikrivati pravi namen poti. Tak način odvoza pa je veljal le za prve transporte, ki so jih odpeljali v Čiginj. Naslednje, ki so bili name-njeni v taborišča v Gonarsu in globlje v Italiji, so peš napotili na železniško postajo, kjer so jih vkrcavali v ži-vinske vagone in s temi peljali do taborišč ali v njihovo bližino.621

Jetnike velikega transporta za taborišče Gonars, ki so ga oblikovali iz jetnikov v Šentpetrski kasarni, so zbudili ob štirih zjutraj in vklenjene po dva skupaj pri-peljali na železniško postajo z ‘marico’ in jih tam vkrcali

618 Kozak, ZD 6, Lesena žlica, I, str. 15, 17–18.619 Prim. Kozak, ZD 6, Lesena žlica, I, str. 155–156.620 Kozak, ZD 6, Lesena žlica, I, str. 25.621 Ivanka Rus: Skozi zapor v Belgijski kasarni v Gonars. Slovenke v NOB, I, str. 367.

228

na vlak. Okoli 8h zjutraj je vlak odpeljal. Jetniki so med vožnjo ostali vklenjeni, razklenili so jih, ko so zapustili Postojno. Morali so sedeti in se ne pomikati k oknu. Dolge postanke je vlak imel v Postojni in Trstu. Popol-dne so vagone priklopili k lokalnemu vlaku, ki jih je peljal do majhne postaje v bližini Palmanove.622

Z obsojenimi pred vojaškim sodiščem so postopale policijske oblasti, po predpisih za vodenje zapornikov. Transport je seveda pomenil za upravo najprej admini-strativen postopek. V ljubljanskem sodnem zaporu so spiske in ukaze za premestitev dobivali vedno šele v po-poldanskih urah, ko je delovni čas že mineval. S papirji, ki jih je za vsakega zapornika morala pripraviti uprava zapora, je bilo mnogo dela, tako da so pisali spremne akte tudi do dveh ali treh ponoči.623 Jetnike so odvažali na vlak običajno zgodaj zjutraj, najverjetneje zato, da so se izognili prebivalstvu, zlasti sorodnikom, in iz tega izvirajočim težavam. Nalagali so jih v vozilo pri stran-skem vhodu v Cigaletovi ulici. “Naložili so nas toliko, da smo sedele skoro druga na drugi na culah raznih velikosti. V vsakem kamionu so bili po 4 stražarji, ki so bili nervozni, nekoliko prestrašeni in surovi, s pištolami v rokah. (...) Z veliko brzino so se zaprašili na cesto in na kolodvor. Svojci so seveda dirkali za nami, toda videli se nismo, ker so nas hitro strpali v vagone. Moški so bili ves čas vklenjeni, me pa ne.”624

Podobno so potekali transporti iz drugih ljubljan-skih zaporov. Antona Čamernika, ki je bil zaprt v zaporu v Srednji tehnični šoli, so zbudili že ob štirih zjutraj, jih uredili v vrsto in pregledali, nato pa vkrcali na kamion. Prepeljali so jih najprej v zapor v Šentpetrski kasarni, od tam pa na železniško postajo. Bili so vklenjeni.625

Italijansko pravosodno ministrstvo je imelo za pre-voz jetnikov posebej izdelane zaporniške vagone. Za transport so povečini uporabljali take vagone, morda takrat, ko je bilo število za transport določenih jetnikov dovolj veliko že v Ljubljani.626 Mnogi drugi poročajo o

622 Kozak, ZD 6, Lesena žlica, I, str. 297–299.623 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 58.624 Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 296.625 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 215.626 Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 296.


prevozu v kupeju v spremstvu karabinjerjev. Tako so skupino, v kateri je bil Anton Čamernik, vkrcali v vagon 3. razreda.627

Pri transportu je prišla do izraza razlika v odnosu do jetnic. Te običajno niso bile vklenjene, tudi v celice jetniških vagonov jim ni bilo treba, pač pa so sedele na sedežih sredi vagona ali pa v kupejih.

Za transporte v letu 1943 se je vožnja brez izjeme končala v Trstu. “Zbašejo nas v nekako marico, ki pa je taka kot konjederčev voz, povsem zaprta, z linico v vra-tih, kjer stoji stražar. Grabi nas jeza: kot psi! (…) Izložijo nas v pristanišču. Kam? Za kordonom straže se od da-leč zbirajo ljudje. (…) Moški so uklenjeni po dva in dva pa še vsi skupaj na verigi. Kot sužnji! Cule držijo v zo-beh in v oteklih modrikastih rokah pred seboj. Zbašejo nas vse v malo barko pod palubo. Ob straneh so surovo stesane klopi.”628 Vožnja z barko se je za jetnike končala na nabrežju v Kopru, kjer je v bližini stal zapor. Takoj po izkrcanju so moške spet vpeli v verigo in jih tako peš vodili v bližnji zapor.

Enak postopek se je ponovil, ko so po določenem času (od enega tedna do meseca) jetnike in jetnice po-novno odpremili naprej, v zapore in kaznilnice v Italiji, kamor so bili razporejeni. “Še v temi smo zopet pobrale cule, ki so jih odpeljali na pomol. Nas same je zopet spremljal le en sam kvesturin. (…) Na pomolu smo bili strogo zastraženi. Skupina moških in nas. Čakali smo celo uro. Debel brigadir zariplega lica nam je pridigal, kako se moramo zadržati. Pokliče stražarja in mu gla-sno naroča: ‘Če bo kdo hotel govoriti s civilisti, takoj streljaj! Sicer je škoda nabojev za te pse, ali streljaj!’ Ne smemo peti, ne smemo govoriti, ne se smejati. Skratka popolna tišina. V naperjeno puško sem zabrundala, če je dovoljeno dihati. Ni me razumel. Druge se zasmeje-jo, puška se dvigne in tišina je tu.” Z isto barko so jih prepeljali spet v Trst, kjer so bili prehodno, za dan ali teden, v ženskem ali moškem zaporu v Trstu, v pre-

627 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 215–216; prim. tudi Kozak, ZD 6, Le-sena žlica, I, str. 297.628 Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 296. Prim. tudi Marjanca Obersel: Iz ljubljanskih zaporov v beneške ječe; prav tam, str. 334; Ča-mernik, Spomini na sodne zapore, str. 216.

230

hodni sobi. Tako je skupina obsojenih političnih jetnic, med katerimi je bila Olga Virens, krenila iz Ljubljane 16. februarja 1943, 24. februarja iz Kopra, 1. marca pa iz Trsta v kaznilnice v Italiji.629

Transport je potekal tudi dalje po železnici, v je-tniških vagonih, s spremstvom karabinjerjev. Potovanje je bilo etapno, tako da so se mnogi obsojenci med po-tovanjem do določenega zapora ali kaznilnice ustavljali v vmesnih zaporih. Ženske so se povečini ustavljale v beneškem zaporu, pogosto tudi moški. “V trdi temi se svetlikajo lagune, že smo v Benetkah. Vso našo prtljago zmečejo na kup in jo nekam odpeljejo. Odpeljejo vkle-njene moške, me pa dobimo vsaka svojega spremljeval-ca, ki nas drže za roke, ker je popolna zatemnitev. (…) Ženejo nas za neko skladišče do kanala, kjer nas str-pajo v zaprto gondolo, marico na vodi. Ne vidimo nič. Gondola je popolnoma zaprta, z linicami na vratih, ka-mor se postavi karabinjer z naperjeno puško. Gondola je prenapolnjena in se bojimo, da se potopimo. Vendar pojemo. Izkrcajo nas v navidezno lepi hiši – policijski zapori.”630

Omenjeni transport je ostal v Benetkah osem dni, na naslednji etapi, v Bologni pa štiri dni. V nekajurnem postanku v Padovi so nekatere jetnike izločili in druge vkrcali, kar kaže, da so ti etapni postanki pomenili na vsaki od točk novo zbiranje transportnih skupin. Tak način transporta za zapornike ni bil prijeten, saj so ve-dno znova morali skozi sprejemni postopek. Pomenil pa je veliko izgubo časa in resursov za policijsko osebje, ki je transporte spremljalo, v kolikor se ni izmenjevalo na vmesnih postajah.

Obstajali pa so tudi neposredni transporti. Štiri je-tnike, ki so bili namenjeni v konfinacijo, sta že iz Ko-pra spremljala dva karabinjerja. Od Trsta so potovali razklenjeni, v kupeju. Prvi dan so prispeli do Bologne, kjer sta karabinjerja oddala jetnike v policijski zapor na železniški postaji, sama pa sta odšla prenočevat v kara-binjersko vojašnico. Naslednjega dne so skupaj potovali

629 Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 296–301, cit 298. Natančno datacijo je Virensovi omogočil takrat pisan dnevnik.630 Prav tam, str. 301.


v Pescaro, kjer sta jih oddala v zapor okrožnega sodišča. Tam so ostali štiri dni, nato pa so jih odpeljali v interna-cijo v mestece Torre del Passeri.631

Nekatere od kaznjenk s kazensko premestitvijo so potovale aprila 1943 skozi vrsto zaporov in kaznilnic. Benetke so bile že njihov četrti zapor, nato pa so potova-le do Ferrare, kjer so v zasteničenem prehodnem zaporu prespale eno noč, naslednjega dne so že bivale v zaporu v Anconi. Tam so ostale dva dni, nato pa so jih ločeno poslali naprej v kaznilnici v Traniju in v Campobasso. Vmes so prebile še okoli dva tedna v zaporih v Ascoli-Piceno in Beneventu (9 dni). Njihovo premeščanje je tra-jalo za nekatere dva meseca.632 Taka potovanja in pre-meščanja so silno izčrpavala jetnike, saj med potovanji niso imeli urejene prehrane, zaradi menjajočih se oko-liščin in slabega higienskega stanja prehodnih zaporov pa so bili prikrajšani za spanje.

15. avgusta 1944 je bil odpeljan edini transport obsojenih zapornic iz Begunj v kaznilnico Aichach. Po-slanih je bilo 100 kaznjenk, ki so bile obsojene med 5. avgustom 1942 in 26. oktobrom 1944.633 19. avgusta 1944 so bili poslani v kaznilnico Kassel-Wehlheiden tu-di moški obsojenci.634

Z novim okupatorjem so se dotedanje transportne poti zapornikov iz Ljubljanske pokrajine in Primorske spremenile. Tudi v Ljubljanski pokrajini in na Primor-skem je bil uveden nemški represivni sistem z nekateri-mi posebnostmi, tako da so spet večino zapornikov, ki so jih premeščali, premeščali med okrajnimi zapori in cen-tralnimi zapori v pokrajinah, tako v Gorico, Trst, Videm, Ljubljano. Od tam jih je večina bila odvedena na sever, v Nemčijo bodisi na delo ali v koncentracijska taborišča.

Iz Ljubljanske pokrajine so začeli prevažati zapor-nike po zbiranju v ljubljanskem sodnem in nato tudi v policijskem zaporu v koncentracijska taborišča v rajhu in sicer v obliki neposrednih transportov oziroma prek policijskega zapora v Begunjah.

631 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 224–228.632 Od ječe do ječe, str. 178–183.633 ARS, AS 1742, fasc. 160/II, dosje Marija Babnik, seznam jetnic. 634 ARS, AS 1742, fasc. 160/II, dosje Maks Svetko, dosje Jakob Obreza.

232

Skica 2.4: Značilne poti zapornikov v Operacijski coni Jadransko primorje.

Zbiranje zapornikov iz zaporov v pokrajini zunaj Ljubljane lahko ilustriramo s primerom zapora na Vrh-nike. Zaporniki v tem zaporu so imeli le dve usodi; če niso bili izpuščeni, so bili odvedeni v enega od ljubljan-skih zaporov.

Tabela 2.27: Pregled odvedenih zapornikov iz vrhniškega v ljubljanske zapore oktober 1943 –maj 1945.635

Leto Vseh Odvedenih v Ljubljano %1943 36 20 56%1944 350 144 41%1945 106 48 45%

492 212 43%

V tem obdobju je torej bilo prepeljanih v ljubljanske zapore več kot 40% vseh zaprtih, odstotek tudi neko-liko niha. To kaže, da so bile lokalne policijske sile in vojaške enote manj samostojne in so jetnike raje daja-le v presojo višjim, kaže pa lahko tudi na spremenjene kriterije obremenjenosti in druge namene okupacijske oblasti.

Zaradi nevarnosti oziroma ogroženosti na prome-tnih poteh zaradi partizanske vojske, so potekali tran-sporti zapornikov v okviru vojaških premikov, skupaj z

635 Arhiv Notranjskega muzeja Postojna, vpisna knjiga zapora Vrhnika 1941–1945.


oskrbovalnimi kolonami za posamezne posadke. Značil-na oblika transporta v Ljubljano je bila ‘kolona’ ali ‘avto-kolona’. Te so v sodni zapor v Ljubljani prevažale zapor-nike iz Grosupljega, Kočevja, Idrije, Dolenjske (najbrž Novo mesto), Ribnice.636 Poleg tega so bili tudi policijski transporti; domnevati je mogoče, da jih je samostojno izpeljala policija, ki jih je tudi zavarovala. Prihajali so iz Velikih Lašč, okolice Ljubljane, Idrije, Višnje Gore, Ra-keka, Domžal, Kamnika.637 V njih je bilo privedenih od nekaj pa tudi do 30, 40 ali 50 zapornikov. 1. novembra 1944 je s transportom prišlo iz Ribnice 120 zaporni-kov ali aretirancev, 21. oktobra iz Vrhnike in okolice 129.638

Odvedbe iz zaporov v Ljubljani so bile manj rizične, saj sta bili železnica in cesta proti Gorenjski še vsaj za silo varni.

Prvi transport v Begunje je bil že 25. septembra 1943, ko je bilo tja prepeljanih 38 ljudi, med njimi 15 Rusov, vsi pa naj bi bili dezerterji iz partizanske vojske. 9. oktobra je bilo iz Ljubljane odpeljanih novih 25 za-pornikov, ki naj bi bili vrnjenci iz italijanskih internacij-skih taborišč.

27. novembra so pripeljali iz Ljubljane nov tran-sport 63 ljudi, ki so bili Gorenjci, zadnji transport iz Ljubljane pa je prišel 21. decembra s 47 ljudmi.639

Skica 2.5: Poti zapornikov iz Prekmurja 1941–1945.

636 ARS, AS 1753, fasc. 1/II, stalež jetnikov 30. 6. 1944 – 7. 5. 1945.637 ARS, AS 1753, fasc. 1/II, stalež jetnikov 30. 6. 1944 – 7. 5. 1945.638 ARS, AS 1753, fasc. 1/II, stalež jetnikov 30. 6. 1944 – 7. 5. 1945.639 Šinkovec, Begunje, str. 114, 115; ARS, AS 1742, fasc. 160/1, seznami transpor-tov, seznam 6. 11. 1943.

234

Na madžarskem območju v Prekmurju so bili obi-čajni transporti jetnikov iz žandarmerijskih zaporov v osrednja zapora v Murski Soboti in Čakovcu. Od tam so odhajali nato transporti še v zapor Szombathelyju in v kaznilnice na Madžarskem: Vac, Budimpešto, Köruti.

Prevoz je potekal šele med okrožnimi zapori in ka-znilnicami. Za več primerov ni natančno naznačen, predpostavljati je, da je bilo motorno vozilo.640

Jetnike v madžarskih kaznilnicah je pred koncem vojne doletel še transport v Nemčijo. Iz kaznilnice So-pron-Köhido so konec marca 1945 umaknili veliko sku-pino, okoli 500 jetnikov. Potovali so peš, v skupini pod stražo, 22 ali 27 dni prek Gradiščanske, do taborišča Mauthausen, ker jih tam niso hoteli sprejeti, so nada-ljevali pot do Münchna, saj so jih nameravali oddati v Dachau. Prišli so do Bernaua pred Münchnom. Pohoda se jetniki spominjajo kot silno napornega, v mrazu in pomanjkanju hrane, ob nasilju spremljajočih stražarjev, ki so onemogle jetnike streljali in metali v reke, ki so jih prečkali. “Če je kdo kaj zagrešil med potjo, to so potem po navadi pri vodi delali, da so ga lahko vrgli v vodo.” V okolici Münchna so jih več kot teden dni obdržali na neki kmetiji. “Bili smo že čisto na koncu, noge smo imeli vse zatečene in polne mehurjev, poleg tega pa še lačni, tako da bi skoraj pomrli. Tam se spominjam, da smo med potjo jedli travo, to se pravi, se pasli in jedli take stvari, ki niso za človeka.” Ker so se vojne fronte bližale, so jih nato izpustili. Toda njihovega pohoda še ni bilo konec. Svobodni so peš korakali do Salzburga, kjer so v bližnjem taborišču Volksdeutsche Mittelstelle dočakali svobodo. Drugi so se peš vrnili celo v Slovenijo.641

640 ARS, AS 1550, šk. 28, Gradivo komisije za zbiranje spominskega materiala iz NOB pri OO ZB Murska Sobota (1960), izjava Ignac Ifko, Velnar, Gabrijela Krznar.641 ARS, AS 1550, šk. 28, Gradivo komisije za zbiranje spominskega materiala iz NOB pri OO ZB Murska Sobota (1960), izjava Kristine Brulc, Nemca.

Tretje poglavje

Življenje v zaporih

237Tretje poglavje: ŽIVLJENJE V ZAPORIH

Za nobenega od zapornikov zapor ni bil vsakdanje življenjsko okolje, saj so bili vanj pripeljani proti svoji volji. Toda sčasoma so se mu bili prisiljeni prilagoditi in nekateri so se v njem tudi znosno počutili. Življenjski ritmi in navade ljudi so bili različni. Vojna in okupacija so tudi zunaj zaporov vedno bolj vplivali na njihove ži-vljenjske navade in razvade (vključitev v vojaške enote, omejitve gibanja, prehrambene omejitve, spremembe bivališča zaradi begunstva, obvezno delo, omejitve pri obveščenosti), tako da so bili ljudje manj šokirani zaradi spremembe bivanjskih pogojev, ko so prišli v zapor in bili prisiljeni živeti v drugem okolju in pod drugačnimi razmerami. V pogojih, ko živi veliko ljudi na majhnem prostoru, je za tiste, ki vodijo take ustanove, najudob-nejša pot predpisati red in postopke, ki so za vse obve-zni. Vsiljevanje enakega postopka in enakega reda za vse prebivalce zaporov je bilo močno navzoče v misel-nosti upravnega osebja in v predpisih hišnih redov. Pri-silna enakost jetnikov iz različnih družbenih plasti je brisala razlike in vzpostavljala socialne stike, ki so bili na svobodi nezamisljivi. Kljub temu pa so bile izkušnje dotedanjega življenja tiste, ki so določale ravnanje in odzivanje jetnikov v zaporih; zato je to tudi bilo pov-sem individualno in ga je le pogojno mogoče izenačevati. Predpisanih hišnih redov pa običajno v zaporih v času vojne ni bilo mogoče vzdrževati, saj jih je ovirala prena-polnjenost, pa tudi vojni dogodki in često kaotično rav-nanje policijskih preiskovalnih organov. Kljub temu so

238

vodstva in osebje zaporov pri njih vztrajali, čeprav je to pomenilo slabšanje razmer za jetnike in veliko naporov za njihovo obratovanje.

Velike množine političnih jetnikov, torej običajnih ljudi z razvitim vrednostnim sistemom, ki se ni razliko-val od preseka družbenih vrednot, so povzročile osebju nove težave. Ti so bili vajeni občevanja s kriminalnim robom družbe, ki je imel lastne, že delno sprevržene vre-dnote. Prepad so reševali s prisiljevanjem, kontrolo, ka-znovanjem. Premišljena lastna vloga v zaporu bi omo-gočila osebju, da bi s političnimi jetniki shajalo mnogo lažje, če bi bilo pripravljeno obravnavati jih kot jetnike, ki jih je prinesla v zapor le vojna vihra. Toda za osebje je bil paragraf in hišni red marsikje prehuda miselna obremenitev, da bi zmoglo takšen miselni preskok.


Bivalne razmere so bile že običajno v zaporu omeje-ne na najnujnejše – ležišče in najnujnejši prostor za bi-vanje, morebiti še straniščni prostor. Odvzem prostosti je pomenil za večino zaprtih poslabšanje bivalnih stan-dardov, tudi če ne upoštevamo prisilnost bivanja v celici in skrajno omejene možnosti gibanja. Obstoječi kazno-valni red je določal način gradnje oziroma ureditve pro-storov v zaporih. V zaporih je bilo najbolj običajno dvoje vrst bivanja. Samica, “samotna celica”, je pomenila izo-lacijo, brez možnosti, da bi se jetnik oprl na sojetnike. Bila je tudi znak posebnega statusa, v katerem je jetnik še nedokončanega preiskovalnega postopka, posebne pomembnosti, disciplinske kazni, posebnega postopka. Ob prenapolnjenosti zaporov je samica izgubljala svoj poseben pomen in se spreminjala v skupno celico za vsaj nekaj jetnikov, ki so zato bivali v še nekoliko slab-ših razmerah. Skupne celice so bile običajen način biva-nja v zaporih za jetnike, ki so bili v sodnem preiskoval-nem zaporu ali ki so prestajali kazen. Tudi preiskovalni zapori se v razmerah, ko je bilo zaprtih nekajkrat več jetnikov, kot pa je bila zmogljivost zapora, niso mogli usmeriti na zapiranje preiskovancev v samice. Za jetni-ke so bile skupne celice ugodnejše, saj so omogočale vsaj nekaj medsebojne komunikacije, so pa zaradi pre-napolnjenosti pomenile svojevrstno obremenitev.

Prenapolnjenost zaporov v obravnavanem času je bila tisti odločujoči dejavnik, ki je poslabševal že tako slabo kakovost bivanja zapornikov. Zapori, ki so bili

Bivanje

240

okupacijskim silam na voljo, so bili narejeni za normal-no, predvojno stanje kriminalitete. S privedbami nekaj-krat večjega števila zapornikov je postala zmogljivost zaporov nezadostna; tega ni olajšalo niti uvajanje novih in zasilnih zaporov. Obstoječi zapori so ob začetku vojne imeli v t.i. kapaciteti za vsakega zapornika po norma-tivih zagotovljen življenjski prostor, ležišče in skupne prostore (kopalnica, umivalnica) ter spremljajoče objek-te (pralnica, delavnica, kuhinja, skladišča).

Že takoj po okupaciji je začasna akcija odvzema prostosti osebam, ki so bile namenjene izgonu, prine-sla veliko poslabšanje bivalnih pogojev tako v obstoječih kazenskih zavodih kot v stavbah, ki so jih preuredili v začasne zapore. V zaporu v Celju so aretiranci konec aprila in maja 1941 ležali po dva v eni postelji, drugi pa so spali po klopeh.642 Oblastem, ki so vodile izganjanje, se ni zdelo potrebno, da bi kakorkoli posebej poskrbele za bivalni standard. V Begunjah so v prostore, name-njene novim jetnikom, pripeljali slamo, ki je služila za ležišča.643 Podobno je bilo v Celju, v mestni kasarni, kjer so bili najprej zaprti aretiranci, pa tudi v meljski kasarni v Mariboru.644 Slama je bila dobra za nekaj dni, po več tednih rabe pa se je zdrobila, tako da je bilo ležišče še slabše kot gola tla. “Nekatere sobe so imele kot ležišča nekoliko slame, po nekaterih pa so ljudje ležali na golih tleh,” trdi neznani poročevalec.645 “Oni, ki niso smeli ob aretaciji vzeti seboj odeje, se tudi niso imeli s čim pokriti in so vse noči zmrzovali.” V sobanah meljske vojašnice v Mariboru tudi ni bilo veliko pohištva, po dva ali trije stoli, morda kaka miza, tako da so aretiranci, tudi okoli 80 jih je bilo v sobi, morali poležavati ves dan.646

V nemških preiskovalnih zaporih so jetniki v voj-nem času imeli vsaj minimalna ležišča v obliki slamnjač, v kolikor niso zaradi natlačenosti morali ležati tudi na tleh. V zaporu v Begunjah so še uporabljali pograde oziroma postelje, inventar prejšnje kaznilnice. Postelje

642 Miklavc, Moja pot skozi gorje, str. 28.643 Šinkovec, Begunje, str. 84.644 Fran Roš: Slovenski izgnanci v Srbiji 1941–1945, str. 30, 32, 48.645 ARS, AS 1660, fasc. 7/IV, Iz mariborskega taborišča v izgnanstvo, Pričevanje izgnanca (poročilo z dne 3. 10. 1941).646 Prav tam, str. 3.


so stale le v ženskih sobah, vendar je te postelje lah-ko uporabljalo le manjše število jetnic v prostorih, kjerso stale. Ostale so ležale na tleh. Tudi v sobi za delav-ce št. 3 so stale “lepo postlane železne postelje”, v ka-terih so spali tisti zaporniki, ki so delali zunaj zapora.647 V moških sobah tudi pozneje postelj ni bilo, pač pa je bila raztresena po tleh slama.648 V največjih skupnih so-bah je bilo tudi po 60 in več zapornikov. Tako je bilo tik pred osvoboditvijo zapora v sobi 12 76 mladoletnih fantov.649

V mariborskih sodnih zaporih je bilo leta 1942 v ženski sobi nekaj postelj, preostale jetnice pa so spale na tleh.650 Neka jetnica je takole označila opremljenost tega zapora: “Pet postelj, miza, dva stola, straniščna po-soda in štiri lesene žlice – to je bilo vse, kar smo ime-le.”651 V policijskem zaporu na Borlu so zaporniki bivali v velikih grajskih sobah, ležišča pa so bila slamnjače na tleh.652

Tudi v manjših zaporih ni bilo drugače. V kranj-skem sodnem zaporu so zaporniki leta 1942 spali kar na tleh.653 V zaporu v poslopju gestapa v Kamniku je bil pograd, ki je bil brez prave podlage, torej so jetniki spali na deskah, pokriti z odejo. V okrajnem sodnem zaporu so jetniki imeli vsak svojo posteljo.654

V sodnem zaporu v Ljubljani, ki je bil narejen za 350 zapornikov, je bilo v letu 1942 in 1943, pa tudi 1944, torej pod obema okupatorjema, stalno okoli dva-kratno število jetnikov. Tako veliko število jetnikov je bilo treba razporediti v manjše število prostorov, kot so bili na voljo za običajno število zaprtih, saj so nekatere zasedali tudi italijanski pazniki. V skupnih sobah, ki so bile predvidene za 12 do 14 oseb, se je gnetlo tudi do 50 oseb; v samicah so zapirali po 3 do 4. Poleg nezno-snosti bivanja na takem ozkem prostoru se je spremenil

647 Križnar, Ne vdaj se fant, str. 76.648 Janko Bernik: Spomini na zapore in taborišča I. Loški razgledi XVII, 1970, str. 23.649 Jan, Kokrški odred, III, str. 331.650 Veble, Preživela sem taborišče smrti, str. 9.651 Mara Topolovec: Auschwitz. Slovenke v NOB, I, str. 404.652 Miklavc, Moja pot skozi gorje, str. 89.653 Križnar, Ne vdaj se fant, str. 22.654 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 20, 25, 51.

242

tudi temeljni penološki razloček med celico in samico in skupno sobo.655

V sodnem zaporu so ohranili predvojno opremo in so jetniki spali na posteljah v nadstropjih. Pogradi, zbi-ti v nadstropja, ki so zajemali celotno možno površino celic, so bili že predelava, ki jo je uprava zaporov izde-lala zaradi prenapolnjenosti.656 V policijskem zaporu v Ljubljani so bili pogradi oziroma posamezne postelje v nadstropja. “Strpali so nas v sobico s 7 posteljami, dru-ga poleg druge. Bile so to železne postelje z železnimi križi namesto vzmeti, na katerih so bile tanke, zmlete slamnjače. Ležale smo na teh posteljah vedno po dve, včasih celo po tri.”657 Najbolj absurdne bivalne razmere je jetnik Juš Kozak zabeležil v zaporu v Belgijski kasar-ni. Tam so bili jetniki v skupnih sobah v tako preveli-kem številu, da niso imeli niti na tleh dovolj prostora. “Porinili so me v sobo, kjer je ležal v dveh vrstah človek pri človeku. Po sredi je bilo nemogoče hoditi.” V veliki sobi je bilo čez dvesto zapornikov, tako da nekateri niso niti spali, pač pa so menjaje se igrali karte. Ko so jih po nekaj dneh premestili, so prišli v “bolj zračno in svetlo sobo, v kateri okna niso bila prepleskana. Ostalo nas je štirideset in vsak je imel dovolj prostora za ležišče.” Ležali so seveda na golih tleh.658

Posebno vprašanje v zaporih je bila sanitarna opre-mljenost. Namensko zgrajeni zapori so imeli posebna stranišča za jetnike, vendar pa so jih jetniki lahko upo-rabljali le v določenem času, običajno zjutraj in zvečer, odvisno od hišnega reda. Znotraj celic in skupnih sob so bile urejene zasilne sanitarne naprave, običajno t.i. kibla. Te so lahko bile od preprostega vedra, kot je to bilo v zasilnem zaporu gestapovske izpostave v Kamni-ku, posod v okrajnem zaporu v Metliki, standardizira-nih lesenih posod za izločke, kot so to bili v italijanskih kaznilnicah, tja do boljših, z leseno steno ločenih posod v ljubljanskem sodnem zaporu.659 V italijanskih ženskih

655 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo ravnatelja predsedstvu apelacijskega sodišča 10. 8. 1944.656 Kozak, ZD 7, Lesena žlica II, str. 304.657 Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 291.658 Kozak, ZD 6, Lesena žlica, I, str. 19–29.659 Prav tam, str. 112; Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 20; ARS, AS 1790,


kaznilnicah je bila v sanitarne namene dodeljena vsaki jetnici nočna posoda; za njeno praznenje in čiščenje je bila zadolžena vsaka kaznjenka zase.660

V ljubljanskem sodnem zaporu je nemška uprava poleti 1944 ukazala iz desetih bolniških sob v III. nad-stropju odstraniti sobna stranišča in v dveh napravi-la po 6 školjk na izplakovanje. Vendar so zato morale biti preostale sobe čez dan odprte. Ravnatelj zapora s spremembo ni bil preveč zadovoljen: “Morda zadostu-je to sedanjim potrebam; v normalnih časih, ko imamo opravka s kriminalci, ki morajo ostati pod stalnim nad-zorom, bo potrebno takoj nadomestiti odstranjena sob-na stranišča.”661

Oblačila

Posebno jetniško oblačilo je bilo eden od zunanjih znakov drugačnega socialnega statusa zapornikov. Prav pri tem se je v vojnem času hitro pokazalo, da so zaloge zaporniških uprav omejene in nepripravljene na veliko večje število zapornikov.

V preiskovalnem zaporu so v zaporih na vseh treh okupacijskih območjih aretiranci zadržali svojo obleko. Mnogi so si že v pričakovanjih aretacije – saj se je to pogosto dogajalo – pripravili najnujnejši zavoj z obla-čili, zlasti s perilom. Mnoge pa so aretacije doletele v razmerah, ko so bili neustrezno oblečeni – na delovnem mestu, med opravki, sprehodom, potovanjem, skratka zunaj doma. Tako so prišli v zapore neprimerno obleče-ni. Običajno je bilo obleke premalo, zlasti v hladnejšem delu leta, saj zapori povečini niso bili ogrevani, bivanje med zidovi pa je zaradi malo gibanja zahtevalo več oble-ke. Oblasti so dovoljevale, da so domači oziroma soro-dniki obleko in perilo dostavljali v zapor tudi med prei-skovalnim postopkom.

Uprava zapora v Begunjah je dovoljevala, da je je-

fasc. 144/II, poročilo okrajnemu glavarstvu Črnomelj 1. 4. 1942; Čermelj, Med pr-vim in drugim tržaškim procesom, str. 200, 201.660 Od ječe do ječe, str. 31.661 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo ravnatelja predsedstvu apelacijskega sodišča 18. 4. 1945.

244

tnik pisal domov dopisnico z zahtevo za obleko in pe-rilom tudi pred koncem preiskovalnega postopka.662 V ljubljanskih zaporih, kjer je bilo mesto še dodatno zava-rovano, so jetnikom celo dovoljevali, da so v spremstvu stražarjev šli domov po obleko, sicer pa so jim obleko prinašali svojci.663 Z obžalovanjem je ravnatelj sodnega zapora v svojem letnem poročilu ugotovil, da na preo-blačenje jetnikov v jetniške uniforme ni bilo niti misliti, tudi za sodne jetnike ne. Imeli so le nekaj perila in po-steljnine, kar so hranili za bolniške oddelke.664 Pač pa je uprava dovoljevala, da so zaposleni v jetniških delavni-cah na račun uprave popravljali obleko in obutev zapor-nikov, kadar je bilo nujno. Delo je vodila ena od sester-paznic v pralnici in šivalnici; tam so kaznjenke tudi iz-delovale perilo, ostale oblačilne predmete so popravljali v krojaški in čevljarski delavnici. Popravilo čevljev je nato ustavilo pomanjkanje usnja. “Ni bilo jetnika, ki je ostal vsaj par tednov v jetnišnici, ki ne bi odšel z očišče-no in zakrpano obleko in čevlji.”665 Še večji problem je predstavljalo perilo, saj ga tudi jetniki ob aretaciji niso jemali s seboj. Menjavanje umazanega perila v zaporih, kjer je to bilo dovoljeno, je predstavljalo dodatno mo-žnost za vzdrževanje stikov z aretiranci. Zaradi množič-nosti so take menjave povzročale težave, tako pri oddaji kot sprejemanju. Tako je komandant vojaškega zapora v ljubljanskem sodnem zaporu aprila 1943 odredil, da jetniki oddajajo umazano perilo v zavitkih podčastni-kom v sobah, po predhodnem seznamu, ki ga narede pazniki po traktih. Dotedanja ureditev ni znana.666

O jetniških oblekah lahko govorimo le pri sodno ob-sojenih jetnikih v kaznilnicah. V italijanskih kaznilni-cah in zaporih so veljali natančni predpisi o kaznilniški obleki. Predpisana sta bila dva kompleta obleke, letni in zimski, ki so ju menjavali po ukazu uprave, običajno

662 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 61.663 ARS, AS 1876, fasc. 76/I, naredba pov. policijskega zbora, 1945; fasc. 76/IV, knjiga obiskov v policijskem zaporu, avgust 1944.664 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo ravnatelja predsedstvu apelacijskega sodišča 10. 8. 1944.665 ARS, AS 1753, fasc. 1/II, ustne odredbe komandanta vojaških zaporov, 13. 12. 1942.666 ARS, AS 1753, fasc. 1/II, ustne odredbe komandanta vojaških zaporov, 29. 4. 1943; fasc. 1/I, poročilo ravnatelja predsedstvu apelacijskega sodišča 10. 8. 1944.


aprila in oktobra. Za ženske je to bilo perilo, nogavice, dolga široka obleka v obliki halje, cokle in čepica,667 za moške perilo, hlače, suknjič in kapa. Halja je bila belo rjava črtasta ali progasta, čepica bela. Na obleki je bila vtisnjena štirimestna številka jetnika oziroma jetnice. Kaznjenke so obleko dobile med sprejemnim postop-kom. Vso svojo obleko so morale pustiti v skladišču, vendar so jim ponekod dovoljevali obdržati lastno pe-rilo, pa tudi čevlje. Kot kazen je veljalo, če se je lastno perilo odvzelo. Po kaznilniških predpisih bi morale ka-znjenke dobiti tudi nočno srajco, vendar te v vojnem obdobju niso delili.668

Obleko so delili, dokler so jo v skladiščih kaznilnic imeli; vendar pa preskrbovanje kaznilnic v letu 1943 ni več potekalo tekoče. V najbolj obremenjenih kaznilni-cah, kamor so vodili večje število jetnic z jugoslovanske-ga območja, jetniške obleke ni bilo več in so kaznjenke ostajale kar v svojih oblekah, ki so bile zelo različne in različno ohranjene. Ko so privedli Vido Tomšič v kaznil-nico v Benetkah, je šele čez nekaj dni dobila kaznilniško obleko.669 Najpotrebnejšim so pomagali t.i. kolektivi s tem, da so vplivali na porazdelitev obleke, ki so jo ime-le oziroma uspele vtihotapiti posamezne jetnice.670 Med premeščanji iz kaznilnice v kaznilnico so jetniki potovali v lastni obleki.

V nemški kaznilnici Aichach so bile kaznjenke oble-čene v običajno nemško kaznilniško opravo. Bila je eno-delna halja iz grobega blaga, črna, z debelim rumenim pasom na rokavu. Perilo je bilo sila grobo.671

667 Od ječe do ječe, str. 153, 184–185.668 Prim. Od ječe do ječe, str. 167.669 ARS, AS 1775, fasc. 661a/IX, pismo Vide Tomšič 5. 7. 1942.670 Od ječe do ječe, str. 153.671 Marica Brejc: Zapor v Aichachu. TV 15, XVIII, 12. 6. 1980, št. 24.

246

‘Jetniška košta’ in ‘ričet’ sta ljudski označbi za eno-lično in nikoli obilno prehrano zapornikov. Pomanjkanje in slaba kakovost sta bili splošni značilnosti zaporniške prehrane tudi med vojno. Racionirana preskrba je velja-la za zapornike enako kot za ostalo prebivalstvo. Stanje se je še slabšalo proti koncu vojne, ko so bile zaloge hra-ne še bolj skrčene. Vendar pa ni znanega primera, da hrane za zapornike v zaporih ali kaznilnicah ne bi bilo.

Tabela 3.1: Predpisani tedenski obrok hrane zapornika na Spodnjem Štajerskem.

Živilo Obrok zapornika

Osnov. obrok ost. preb.

Meso 350 g 400 gMast 170 g 225 gSladkor– če se ne uporablja marmelada

80 g120 g 225 g

Kruh 2.740 g 2.250 gmarmelada 100 gmočnate jedi (kaša, testenine, zdrob) 150 gMoka 225 gkava – nadomestek 84 g

Prehrana v nemških zaporih na Štajerskem, Koro-škem in Gorenjskem je podlegala splošni prehrambeni ureditvi na območju civilne uprave. Nemška okupacij-ska uprava je takoj po ureditvi razmer na zasedenem

Hrana


območju spet uvedla 2. oziroma 9. junija (na Gorenj-skem) racionirano prehrano.672 Ta je veljala tudi za ka-zenske zavode. “Za preskrbo justičnih ujetnikov veljajo v principu obroki, ki so navedeni v § 2 in 3 odredbe, vendar z razliko, da se napravijo omejitve pri visoko-vrednih živilih (meso, mast, sladkor) in se namesto njih dodeli več kruha in moke.”673 Zaporniki so bili dolžni ob sprejemu oddati živilske karte upravi oziroma vodstvu kazenskega zavoda.674

Če primerjamo količino zapornikom dodeljene hra-ne s tisto osnovno ostalega prebivalstva, ugotovimo, da so bile količine mesa in masti zmanjšane za 12,5 ozi-roma 25%, sladkorja pa kar za 46,7 oziroma celo 65%. Količina kruha je bila povečana za več kot petino. Ura-dno je torej jetnikom pripadalo 390 g kruha dnevno. Če upoštevamo, da je bil predvojni predpisani dnevni obrok kruha za kaznjenko v kaznilnici v Begunjah 560 g,675 se takoj pokaže vzrok lakote v zaporih – zmanjšanje obroka kruha za 30%, v praksi pa najbrž še več. Spo-mladi leta 1945 naj bi jetniki v celjskem Starem piskru dobivali le 60 g kruha dnevno.676

Preskrbo zaporov so vodili prehrambeni uradi, ki jim je bilo treba javljati število upravičencev in število delovno neaktivnih v vsaki prehranjevalni periodi. Tako je predstojništvo zapora v Celju javilo, da je bilo v 58. prehranjevalnem obdobju nezaposlenih in bolnih jetni-kov 45, v 59. prehranjevalnem obdobju (7. februarja do 5. marca 1944) pa 67.677 Za posebej težka dela zunaj zapora so dobivali jetniki tudi ustrezno obilnejšo hrano, enako kot je veljal predpis za ostalo prebivalstvo. Ko je bilo 10 jetnikov celjskega zapora dodeljenih vojski za zbiranje neeksplodiranih bomb, je predstojništvo zah-

672 Prim. Tone Ferenc: Landwirtschaft und Ernährung in Slowenien (1941–1945). Österreichische Osthefte, 31, Wien 1989, št. 1, str. 67–68; Ivan Križnar: Značilno-sti gospodarstva radovljiškega območja v prvih dveh letih nemške okupacije. PNZ XXXVII, 1997, št. 2 (Ferenčev zbornik), str. 200–201.673 V-AB Untersteiermark, 26. 5. 1941, št. 17, Verordnung über die Bewirtschaftung von Lebensmitteln, 23. 5. 1941; izvršilna naredba.674 Šinkovec, Begunje, str. 271.675 Šinkovec, Begunje, str. 271.676 Lojze Avsenak: Iz Starega piskra : spominske črtice. Celje 1954 (dalje Avsenak, Iz Starega piskra), str. 41.677 ARS, AS 1764, m. III, dopis predstojništva zapora Celje prehranjevalnemu uradu 8. 3. 1944.

248

tevalo zanje ‘težko prehrano’. Ker pa so zaporniki delo opravljali le dva dni namesto načrtovanih štirih, je urad nemudoma zahteval vrnitev dodeljenih markic za težko prehrano.678 Novembra 1942 se je količina hrane, ki je bila zagotovljena na karte, občutno znižala, kar je vpli-valo tudi na oslabitev prehrane v zaporih; manj je najbrž vplivalo nanje pomanjkanje prehrambenega blaga.679

Hrano za zapornike so kuhali v zaporih. Večji za-pori so imeli dobro urejene kuhinje, v katerih so kuhali celo dietno prehrano za nekatere zapornike.680 V manj-ših okrajnih sodnih zaporih pa je hrano povečini kuhala paznikova žena, hrana pa je bila podobno nezadostna. Tako je bilo v zaporu v Škofji Loki, Kamniku, Rogatcu.681 “Hrano nam je menda kuhala njegova žena. Bilo pa je zmerom zelo redko. Največkrat je bil ješprenj, a samo tu pa tam je kakšno zrnce plavalo po vodi. Zjutraj je bila kava, zvečer pa kakšna prazna juha s krompirjem. Pa za silo mi je šlo. Pošteno izstradana sem bila, zato ni-sem gledala, kaj je.”682 Za zapornike v zaporu v Krškem je kuhala družina Škoda, ki je stanovala nasproti zapo-ra.683 Za hrano je paznik izdali junija 1941 13 din (ali 0,65 RM) na porcijo.684

V Begunjah so hrano za zapornike kuhali v kaznil-niški kuhinji v velikih kotlih. V posebnem prostoru so ločeno kuhali za posadko, stražo in nameščence, tako da so občasno lahko v kuhinji nameščene jetnice nekaj hrane dodale. Pripravljali so tudi dietno hrano za zapor-nike bolnike. Pripravljali so tri obroke dnevno: zajtrk, kosilo in večerjo. Spočetka, dokler so bile v zaporu še kaznjenke in sestre, je bila hrana boljša, ker so pora-bljali tudi predvojne zaloge hrane. Glavna kuharica v

678 ARS, AS 1764, m. III, dopisa predstojništva zapora Celje 8. 3. 1944 in prehranje-valnega urada Celje 13. 3. 1944.679 I. Križnar, nav. d., str. 201.680 Šinkovec, Begunje, str. 271; ARS, AS 1931, 104-12, Gestapo Maribor, dopis taj-ne državne policije jetniškemu zdravniku 28. 11. 1941.681 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 52; Vdor partizanov v škofjeloške zapore decembra 1941. Loški razgledi VIII, 1961, str. 41, 42; AMNOM, KO, m. Rohitsch, poročilo pooblaščenca za izvedbo nekaterih pravnih dejanj v Rogatcu 18. 6. 1941.682 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 52. Opis se nanaša na leto 1944 v za-poru v Kamniku.683 Miklavc, Moja pot skozi gorje, str. 35.684 AMNOM, KO, m. Rohitsch, poročilo pooblaščenca za izvedbo nekaterih pravnih dejanj v Rogatcu 18. 6. 1941.


zaporniški kuhinji je bila kaznjenka Katarina Šinkovec, pomožne pa tudi zapornice, običajno šest.685

Jedilni list sta v zaporu v Begunjah določala vodja zaporov Glanzer in knjigovodkinja Marija Žagar.686 Zaj-trk je običajno sestavljala grenka črna kava in polovi-ca (pozneje tretjina) hlebčka kruha, za kosilo so jetniki dobili ponavadi redko zelenjavno mineštro s kruhom, za večerjo juho.687 Prehrana je bila leta 1944 bistveno slabša; tako je po pričevanju ene od jetnic dobivala za kosilo juho, v njej pa črn krompir, zelje ali kolerabo.688 Po drugem pričevanju iz istega leta je bila hrana “redek ričet, skoraj nezabeljen, a bilo ga je še manj kot polovico porcije.” Drugič spet je to bila redka zelenjavna juha, pa krompirjeva ali korenjeva juha.689 Zajtrk je bil sestavljen iz črne kave, skoraj neslajene, in “čisto malo kruha zra-ven”. Tudi za kosilo je bil redek ričet.690 Zadnje kosilo na dan osvoboditve zapora naj bi bilo sestavljeno iz repe v koscih, podmeteno z otrobi, po drugi verziji pa repa in fižol.691

Razdeljevanje hrane je bilo v Begunjah urejeno raz-lično. Zapornike iz skupnih sob so praviloma vodili na kosilo in večerjo v skupno jedilnico, najprej ženske in na-to moške: “Pričenja se pohod na večerjo. Najprej koraka-jo k večerji spodnja nadstropja, nato pride vrsta tudi na nas. Pomikamo se po hodniku po dva in dva; pred kuhi-njo se razvrstimo v vrsto po eden. Delijo nam žlice, nato pa sedemo za mize. Jesti začnemo na povelje. Manj kot pol litra zeljne vode, to je večerja in še popiti jo je treba z naglico. Nahraniti se mora še veliko ljudi (...). Na ho-dnikih je videti, kot da je obsedno stanje: policisti, dvoj-na straža z brzostrelkami v rokah, na glavah šlemi. To je videti strašno; zdi se mi, kot da bo vsak čas počilo.”692 Stare, onemogle in bolne jetnice iz sobe 18 so lahko jedle v sobi in so jim hrano nosili jetniki – postrežniki.693

685 Šinkovec, Begunje, str. 270–272.686 Prav tam, str. 275.687 Šinkovec, Begunje, str. 271; Križnar, Ne vdaj se fant, str. 61.688 Šinkovec, Begunje, str. 271.689 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 67, 75, 88, 98.690 Prav tam, str. 70, 73.691 Jan, Kokrški odred, III, str. 317, 318.692 Križnar, Ne vdaj se fant, str. 60–61.693 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 61.

250

Šele nato so prišli na vrsto jetniki v ‘bunkerjih’, v samicah. Ti so jedli v celicah, da ne bi bila kršena nji-hova izolacija. “Nosim pladenj s porcijami, za menoj pa hodi policist, ki odpira vrata. Vstopim v celico in podam pladenj.”694 Nekoliko drugačno razdeljevanje hrane leta 1944 opisuje Ivanka Mežnar: “Z ušesom sem dognala, da se Premk, moj sosed, še ni znašel. Ker ni o pravem času skočil k mali linici na vratih, da bi porcijo prevzel, je padla po tleh in siromak je ostal brez večerje.”695

Zapor v Begunjah je pri zagotavljanju prehrane uporabljal tudi prejšnjo kaznilniško ekonomijo, ni pa jasno, v kolikšnem obsegu so pridelke uporabljali za prehrano zapornikov. Jetniki so jeseni 1942 obirali ja-bolka z jablan, ki jih je bil poln kaznilniški vrt in jih spravljali v shrambe, kamor so spravljali tudi druge pri-delke, krompir in repo ter zelje.696

V zaporu v Celju je bila prehrana podobno neza-dostna: zjutraj črna kava in malo kruha, opoldne ze-lje, repa, prežganka, krompir v oblicah (napol nagnit), zvečer črna kava.697 Že na začetku, maja 1941, je bila hrana v zaporu slaba, vendar je jetnikom še bilo mogoče po zvezah nabaviti hrano iz mesta, ki so si jo nato de-lili med seboj.698 Zelenjavo so nabavljali iz raznih virov, leta 1943 so zapori na Štajerskem dobili večjo količino posušene; zapor v Celju npr. je je dobil 500 kg.699 Kon-tingente prehrambenih artiklov je tedaj za vse zapore na svojem sodnem območju nabavljalo višje deželno sodišče v Gradcu. Proti koncu vojne se je prehrana še poslabšala. Spomladi 1945 naj bi jetniki dobivali dan za dnem enako hrano – pesno juho. “Po motni vodi so plavali kosi slabo prekuhane pese”, poleg tega pa so za-porniki dobili še tenko rezino kruha.700 Hrano so razde-ljevali v celicah. V zaporu v Mariboru so kosilo dobivali ob enajstih, “zasitna in sploh najboljša hrana” pa je bil ričet, toda zadovoljstvo ob hrani je zapornikom kvarila

694 Križnar, Ne vdaj se fant, str. 92.695 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 67.696 Križnar, Ne vdaj se fant, str. 77–78. Tudi pri transportu v koncentracijsko tabo-rišče so dobili za popotnico po dve jabolki. Prav tam, str. 96.697 Terčak, Celjski Stari pisker, str. 35.698 Miklavc, Moja pot skozi gorje, str. 28.699 ARS, AS 1764, m. A, dopis državnega tožilstva zaporu Celje 25. 9. 1943.700 Avsenak, Iz Starega piskra, str. 41, 53–54.


zavest, da je ričetu sledilo streljanje na smrt obsojenih na dvorišču zapora.701

Hrane je bilo za večino zapornikov vedno premalo, zato so natančno nadzirali njeno količino in kakovost. “Brž sem skočila k linici. S porcijo v roki sem sedla na tla kakor kak trileten otrok. Bila je spet zelenjavna juha, skoraj sama voda, pa še nič zabeljeno; nekaj cinkov je plavalo po vrhu. A med zelenjavo so bili tudi trije drob-ni koščki krompirja.”702 Upanje na vsaj nekoliko boljšo nedeljsko hrano je hitro skopnelo. “Že je bila pri mojih vratih, že držim za porcijo. Nič ni boljšega, čeprav je ne-delja. Ričet z nekaj drobnimi kosci mesa. O, ko bi bila vsaj polna porcija.”703

V primerjavi z nemškimi zapori je bila hrana v so-dnem in policjskem zaporu v Ljubljani – mogoče pa je to posplošiti na ostale v pokrajini – dobra, saj sprva splošnih omejitev v prehrani ni bilo veliko. Prehrano je nabavljal vsak kazenski zavod sam. K še boljši hrani zapornikov v sodnem zaporu je prispevala naklonjenost uprave enemu delu zapornikov, zato je storila mnogo, kar sicer ne bi, tudi za njihovo prehrano.704 Ob maksi-miranih cenah zelenjave, mesa in ostalih prehranskih artiklov je uprava nabavljala po sicer višjih cenah (sicer blaga sploh dobila ne bi), razliko pa pokrivala z vode-njem prirejenega dvojnega knjigovodstva, v katerem je nadzornik Čamernik prikazoval nabavo večjih količin blaga, a po maksimiranih cenah.705 Šele ko je bila uve-dena tudi v Ljubljanski pokrajini racionirana prehrana, je tudi zapor dobival od Prevoda kontingentirana živila glede na številčno stanje in v enakih količinah kot za ostalo prebivalstvo, z izjemo, da je bila dnevna količina kruha podvojena, namreč pol kilograma.706 Tudi v času nemške zasedbe je bila hrana v ljubljanskem sodnem

701 Miklavc, Moja pot skozi gorje, str. 98.702 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 78.703 Prav tam, str. 86.704 Kljub temu so se pojavljale občasne pritožbe na kvaliteto hrane. Tako je bilo v začetku leta 1943 več pritožb, da je v hrani najti najrazličnejše predmete, tako so ženske našle v hrani ustnik, pa miš. Za to je uprava krivila raznašalce hrane. Prim. ARS, AS 1753, fasc. 1/II, ustne odredbe komandanta vojaških zaporov, 6. 2. 1943.705 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 57.706 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo ravnatelja predsedstvu apelacijskega sodišča 10. 8. 1944.

252

zaporu najboljša od vseh zaporov na območju Operacij-ske cone Jadransko primorje in jetniki so dobivali toplo hrano trikrat na dan, medtem ko so v ostalih zaporih v coni dobivali zaporniki toplo hrano le enkrat na dan. Vendar pa se je tudi v tem zaporu v letu 1944 hrana slabšala. “Kuhalo se je veliko repe in zelja, manj krom-pirja in fižola.”707 Meso je bilo običajno enkrat tedensko in novembra 1944 so oblasti zmanjšale dnevni obrok kruha na 225 g, medtem ko so delavci med zaporniki dobivali dvojno mero, torej 450 gramov kruha. Za zaj-trk so dobivali čaj ali kavni nadomestek, opoldan gosti obrok, zvečer pa juho. Meso je bilo v letu 1943 vsaj v majhnih količinah še na jedilniku večkrat tedensko, v letu 1944 le enkrat tedensko.708 Takrat najbrž na dietni jedilnik, kakor je veljal v letu 1941, ni bilo misliti.709

Zapor je imel kuhinjo s štirimi parnimi kotli.710 Ku-hinja je tudi po razdelitvi zapora na sodni in nemški po-licijski del pripravljala obroke za vse zapornike. V letu 1943 je bilo pripravljenih povprečno 650 porcij dnevno, stroški za prehrano so znašali 865.734,80 lir ali pov-prečno 3,77 lire na obrok. Vendar je po nemški okupa-ciji cena živil začela občutno rasti, saj je ravnateljeva kalkulacija za december 1943 kazala, da je cena obroka znašala že 6,22 lire. V letu 1944 je bilo pripravljenih povprečno 592 obrokov dnevno, cena obroka pa je zna-šala 5,75 lire, torej se je glede na prejšnje leto povišala za 52%.711

Po predpisih je bilo mogoče z zdravniškim potrdilom o potrebi posebne prehrane, npr. zaradi sladkorne bole-zni, želodčnih bolezni, hrano dobivati od zunaj, oziroma od doma. Slovenska uprava sodnih zaporov je naklonje-no obravnavala take prošnje in ko se je to razvedelo, si je mnogo jetnikov naročalo kosilo pri domačih, mnogi

707 Prav tam.708 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročili ravnatelja predsedstvu apelacijskega sodišča 10. 8. 1944, 18. 4. 1945.709 Dietna hrana je imela tri stopnje; v prvi se je izmenjevalo mleko, čista juha in mlečni riž, II. stopnja je vsebovala zakuhano govejo juho, meso in krompir; tretja je bila brez zajtrka in je vsebovala mineštro, krompir, meso in zakuhano juho zvečer. ARS, AS 1753, fasc. 1/I, dietna hrana, 1. 2. 1942.710 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, zapisnik pregleda zapora 9. 9. 1943.711 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročili ravnatelja predsedstvu apelacijskega sodišča 10. 8. 1944 in 18. 4. 1945.


tudi pri prijateljih, sosedih, precej jih je oskrbela tudi organizacija OF prek posrednikov. V najboljših časih je prihajalo opoldan do 150 kosil v jetnišnico. “Posebne vrste obiskovalci so bili prinašalci domače hrane. Po dvanajsti uri jih je včasih kar mrgolelo po hodniku. (...) Obroki so bili tako obilni, da sta se z enim okrepčala tu-di dva. Po tretji uri se je gneča na hodniku ponovila, ta-krat so prihajali po prazno posodo.”712 S takim načinom prehranjevanja številnih jetnikov se je upravi ponujala možnost, da si je pridobivala manevrski prostor za dvoj-no knjigovodstvo. Njihovih obrokov niso hkrati odjavili oziroma odračunali, tako da so preostali jetniki dobili večjo količino hrane na osebo. Mnogim je kruh ostajal in so ga sušili na okenskih policah, da so ga nesli s se-boj, ko so odhajali v transportih v zapore in jetnišnice v Italijo. Odhajajoči so dobivali tudi popotnico.713 Temu je bilo konec, ko je visoki komisariat 1. decembra 1941 iz-recno prepovedal vnašanje dodatne hrane v zapor z ute-meljitvijo, da takšno početje preveč obremenjuje osebje. Edina izjema naj bi bili bolniki.714 Tudi za bolnike pa je bilo treba skozi zahtevno proceduro, tako je prošnje sprejemal in o njih odločal poveljnik vojaškega zapora in ne zdravnik.715

Drugače je bilo v vojaškem zaporu v Belgijski ka-sarni. Tega so s hrano oskrbovale vojaške oblasti, naj-brž intendantura XI. armadnega zbora. V zaporu je bilo hrane dovolj, le pripravljena in razdeljena je bila sila za-nikrno, zato je prišlo v prenapolnjenem zaporu tudi pri hranjenju do najhujših anomalij. Hrano so delili med 10. in 11. uro dopoldan. Na jedilniku so bili izmenoma makaroni in riž. Jetniki so se morali postaviti v vrsto v sobi. “Vojaki, ki so delilli hrano, so skladali krožnik na krožnik v prahu in smeteh. Hrano so z veliko zajemalko nalagali potem na umazane, nepomite krožnike. Ljudje so jemali krožnike in čepe na tleh lizali riž in makarone. Nekateri so si pomagali z rokami, drugi so lizali kakor

712 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 57–58.713 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 49–51.714 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, prepis dopisa visokega komisarja predsedniku okrožne-ga sodišča 29. 11. 1941.715 ARS, AS 1753, fasc. 1/II, ustne odredbe komandanta vojaških zaporov, 13. 5. 1943.

254

psi. Kdor je krožnik polizal, ga je vrnil vojaku, ki ga je položil na smetna tla.”716 Uprava je namreč jetnikom prav v tistem času odvzela žlice, s katerimi so lahko zajemali hrano, ker naj bi si jetniki žlice prisvajali, tako da se je njihovo število stalno manjšalo.

Uprava zapora v Belgijski kasarni pa je odobravala pravico do bolniške domače hrane širokogrudno, zlasti v začetku leta 1943. Dovoljenje za hrano, prinešeno od doma, je dajal zdravstveni oddelek zapora. Veljalo je za določeno obdobje, običajno en mesec, in je bilo izdano po pregledu jetnika. Hrano je bilo dovoljeno prinašati trikrat tedensko – na torek, četrtek in soboto. Določena je bila oseba, ki je hrano lahko prinašala.717 Ivanu Ur-bencu je bilo dovoljeno dobiti hrano od zunaj le dvakrat na teden, enako Francu Kamarju, Francu Kidriču pa celo štirikrat na teden.718 Sorodniki so prošnje obnavlja-li že pred potekom roka in v nekaterih primerih je mogo-če ugotoviti, da so bile podaljšane.719 Ohranjenih je okoli 200 vlog in dovoljenj za aretirane v božičnih racijah, kar kaže na italijansko velikopoteznost pri izdajanju takih dovoljenj; tudi pri nadzoru prinašalcev niso bili pretira-no strogi. “Hrano lahko prinašaš direktno v zapor, kjer si bila zadnjič na obisku, kakor jo prinašajo vse dru-ge. Zdaj jo dobim redno šele popoldne vso mrzlo. Doslej sem jo grel, ker pa bo zdaj kurjenja konec, je važno, da jo dobim toplo. Hkrati s hrano lahko prineseš paket in vzameš takoj posode nazaj. (...) Če je tedaj dober vojak na straži, pa dovoli tudi pogovor. Pri vhodu v kasarno pokažeš le dovoljenje in te spusti do zaporov.”720

Nasprotno pa so bile kaznilnice italijanskega kra-ljestva že ustaljen svet z lastnimi, že dolgo veljavnimi pravili. Za prehrano kaznilnice je skrbel ekonom, ki je

716 Kozak, ZD 6, Lesena žlica I, str. 36.717 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, dopisi, dovoljenja za hrano za Olgo Frank, Ludvi-ka Blažiča, Vlada Vojska, Ivana Krivica, Vinka Rauterja, Franca Klajčnika, Cirilo Vidmar, Franca Albrehta. 12. – 20. 1. 1943. Večina omenjenih so bili zaporniki v pristojnosti Protikomunistične milice.718 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, dopisa vodje sanitetne službe zapora V. Emanuele III 20. 1. 1943, 22. 1. 1943, dopis pov. karabinjerjev 15. 2. 1943.719 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, dopis majorja karabinjerjev G. Aguecija Luciji Fran-kovič, 12. 2. 1943, prošnja Marije Čop 2. 3. 1943.720 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, II, pismo, nedat. Pismo ni našlo poti do naslovljen-cev, kar kaže zabeležka, da je bilo najdeno v zavitku umazanega perila in predano karabinjerjem.


dobival dotacijo od ministrstva za pravosodje glede na število zapornikov, hrano pa je nabavljala kaznilniška uprava. Za dobavitelje je bilo oskrbovanje kazenskih za-vodov dober posel zaradi stalnosti in dobavljenih koli-čin. Prehrana pa je bila v vojnem času – Italija je bila v vojni že od leta 1940 – pomanjkljiva in problematična.

Hišni redi so predvidevali prehranjevanje dvakrat na dan, zajtrk in glavni dnevni obrok okoli poldneva, v nekaterih kaznilnicah tudi kasneje. V kaznilnici v Por-tolongoneju so delili dva topla obroka dnevno, ob 11. in 16. uri.721

Zajtrk je bil minimalen, običajno vodena črna ka-va.722 Pri zajtrku so dobili jetniki tudi dnevni obrok kru-ha. Tega jetniki običajno niso pojedli zjutraj, pač pa so ga hranili do kosila oziroma še pogosteje do večera. Dnevni obrok kruha naj bi v ženskih kaznilnicah bil hlebček težak 250 gramov; v Perugii 250 g koruznega kruha. Lavo Čermelj navaja, da je že zmanjšani dnevni obrok kruha v kaznilnici v Portolongoneju znašal sprva, torej v začetku leta 1942 550 g, nato pa je bil še zmanjšan na 500 g.723 V pomanjkanju podatkov je mogoče sklepa-ti, da so bili dnevni obroki kruha različni za ženske in moške jetnike.

Glavni dnevni obrok je bil v vseh kazenskih zavodih sestavljen iz zelenjavne juhe z makaroni oziroma s krom-pirjem. V kaznilnici v Perugii je sestavljala obrok juha s krompirjem in testeninami, ob nedeljah tudi s koščkom mesa.724 Jetnice poročajo, da je bil ta najpomembnejši dnevni obrok v letu 1942 še nekako znosen, vendar pa se je vedno bolj redčil, ko je leta 1943 nastopilo pomanj-kanje.725 Takrat je obrok sestavljala juha z nekaj listi re-pe, zelja ali podobnega, v njej pa je plavalo nekaj zrn riža ali makaronov. “Če je katera od nas našla v vodi drobec testenine, je zaklicala: Podmornica! Enkrat ali dvakrat, kolikor drobcev je pač bilo v menažki.”726

Meso, ki bi po tablicah moralo biti v hrani enkrat

721 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 206.722 Od ječe do ječe, str. 116, 151.723 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 206.724 Od ječe do ječe, str. 143.725 Od ječe do ječe, str. 152.726 Od ječe do ječe, str. 123.

256

na teden, je bilo povečini v obliki obrezkov in kuhanih kosti, včasih kakšen košček mesa. Le štirikrat na leto, ob veliki noči, dnevu Rima, obletnici ustanovitve faši-stičnega režima in za božič, je bila v jetnišnicah praznič-na hrana, testenine s kosom mesa in četrt litra vina.727

Po sila slabi hrani je slovel koprski zapor, ki je bil v letu 1943 prehodna postaja za jetnišnice globlje v Ita-liji. Enolončnica, ki so jo delili opoldan, naj bi smrdela po gnilobi in žaltavem olju. V njej je plavala neočiščena in nagnita kuhana repa skupaj z listjem. Tisti, ki niso mogli kupovati priboljškov, so v mesecu dni shujšali za 15 kg.728

Prehrana je bila v glavnem v vseh kazenskih za-vodih nezadostna. Jetniki so gladovali, hujšali in zbo-levali za skorbutom, ki je bil tipična jetniška bolezen tudi v deželi, kjer je bilo agrumov dovolj. Prehrana se je zlasti poslabšala po kapitulaciji Italije, ko so se pre-kinile zveze s pravosodnim ministrstvom in so bile je-tnišnice odvisne od iznajdljivosti upravnikov. V Perugii je kapitulaciji sledilo izrazito poslabšanje prehrane; v edinem dnevnem toplem obroku je bilo najti le še ku-hano plesnivo repo s koščkom krompirja.729 Lakoto so jetniki preganjali tudi z dodatki, ki so jih lahko kupili v jetniški kantini, eden od njihovih receptov je priporočal drobec česna, ki so ga položili na jezik.730 Sila pomanj-kljivo prehrano jetnikov in posledično podhranjenost so ugotavljali tudi nemški vojaški zdravniki, ki so pozimi 1943/1944 pregledovali jetnike, da bi preverili njihovo delovno sposobnost. Cenili so, da so jetniki dobivali v edinem toplem obroku dnevno le po 50 g zelenjave.731

V delno pomoč jetnikom je bila spesa, torej pravica, da si je jetnik za lastna denarna sredstva nakupil doda-tno hrano v jetniški kantini oziroma prodajalni. Te pra-vice jetniki niso imeli avtomatično, pač pa so jo dobivali s pristankom jetniške uprave po določenem razporedu. V dodatnem nakupu so ponujali ponekod mleko, pečene

727 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 207.728 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 220–221.729 Od ječe do ječe, str. 143.730 Od ječe do ječe, str. 152.731 ARS, AS 1752, fasc. 7/III, poročilo J. Jošta, 14. 2. 1944; AŽM, zbirka Cirile Zor-ko, Josip Jošt: Slovenski Rdeči križ do 11. 9. 1944, str. 15.


ribe, čebulo, sir. V kaznilnici v Benekah se je dalo kupiti sredi leta 1942 četrt litra mleka, sadje, vino, krompir, olje, sladkor, sir.732 V zaporu v Kopru so jetniki spomladi 1943 lahko kupili dvakrat na teden ribice (girice), hrano pa so lahko naročili tudi iz bližnje gostilne.733 Pozneje se je izbira blaga, ki ga je bilo mogoče kupiti v jetniških kantinah, vedno bolj krčila. Tako je lahko Čermelj sprva še nakupoval sir, slabo pečene ribe, orehe in grozdje, pozneje je bil na voljo le še paradižnik in vino, ki ga je bilo vedno dovolj v ponudbi. Sam si je vsak dan izbolj-ševal hrano s pol litra vina, v katerega je namakal kruh, ob nedeljah pa še z zelenjavo na kislo in ob tem pojedel košček mesa iz jetniške porcije.734 Obstoje pa tudi priče-vanja o skromnejši nabavi; pogosto je bila to le čebula, ki so jo jetnice narezale, polile s kisom in zvečer použile s koščkom prihranjenega kruha.735

Tretji vir hrane so bili paketi, ki so jih jetniki lah-ko dobivali v natančno določenih presledkih. Pakete so lahko pošiljali le sorodniki in niso smeli tehtati več kot 20 kilogramov, sicer so ga zavrnili.736 Vsak paket je pred oddajo jetniku pregledala uprava; na tem pregledu je marsikdaj kaj iz paketa izginilo.

Odgovor jetnikov na pomanjkanje hrane in neenake možnosti pri dobivanju hrane od zunaj ali z nakupom je bil nastanek t.i. kolektivov, seveda tam, kjer so jih bi-vanjske možnosti dopuščale, torej da so jetniki oziroma jetnice bili v skupnih celicah. Kolektiv je temeljil na do-govoru vse skupine ali dela skupaj zaprtih, da bodo vse dobljene pakete, pa tudi denarna sredstva, delili med seboj. S tem so izravnali prehranske možnosti in utrje-vali povezanost skupine. Kolektivi so nakupovali speso skupno, za vse člane in tudi delili enako, upoštevaje nekatere jetnice, ki so potrebovale več: mladoletnice, starejšim pa so dajali kot poživilo vino.737

732 ARS, AS 1775, fasc. 661a/IX, pismo Vide Tomšič 5. 7. 1942.733 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 221.734 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 206–207.735 Od ječe do ječe, str. 116.736 Prim. ARS, AS 1784, fasc. 231/II, dopis zapora Trst 28. 8. 1943.737 Od ječe do ječe, str. 151.

258

V zaporih je bila higiena že pregovorno velika teža-va. Zaradi prisilnega bivanja je bilo zanimanje jetnikov za urejeno bivanje manjše, k temu pa je pripomogla tu-di le majhna možnost za kakršnokoli izboljšanje, saj je bil zapornik v pasivnem položaju, brez pravice pobude. Kaj je veljalo za higienično, pa seveda ni bilo natančno ugotovljeno, temveč je bilo to pogojeno z osebnimi nava-dami, ki so bile med različnimi sloji zelo različne. V za-porih so standard higiene določale uprave, seveda tudi na pritisk zunanjega nadzora, npr. različnih inšpekcij. Uprave so se povečini ukvarjale s higieno le toliko, da zaradi razmer niso izbruhnile večje zdravstvene težave med zaporniki.

V primerjavi z razmerami zunaj zaporov so bile v zaporih higienske razmere slabše in so zaporniki imeli na voljo slabše pogoje za vzdrževanje bivanjske in oseb-ne higiena. Ni pa bilo nujno, da so razmere kot slabše doživljali prav vsi jetniki, saj so bile njihove predstave o higieni različne, mnogi pa so se na odvzem prostosti odzvali tudi z zanemarjanjem higienskih vzorcev, ki so se jih sicer držali pred prihodom v zapor.

Marsikdaj so uprave v skladu z doktrino, da mora jetnik povsod čutiti, da je omejen oziroma kaznovan, omejevale tudi uporabo osnovnih higienskih naprav, ki so sicer bile na voljo.

Čistoča bivanjskega okolja je bila težavna. Za či-ščenje so običajno uporabljali kot delovno silo jetnike. V italijanskih kaznilnicah so to bili pometači – scopini, ki

Higienske razmere


so čistili skupne prostore, medtem ko so celice z ome-jenimi možnostmi čistili jetniki sami. Jetniki so čistili tudi prostore uprave.738

Kljub temu so bile med zapori velike razlike. Na splošno lahko velja, da so bili nemški zapori bolj čisti kot italijanski, vendar so bile tudi znotraj te splošne opredelitve velike razlike. Najslabši so bili prehodni za-pori in prehodne celice. Za zanemarjenega in umazane-ga so jetnice označile zapor v Beneventu.739 Prav tako je za zanemarjenega veljal zapor v Kopru, zlasti pa preho-dni del zapora v Trstu.740

Higiensko-zdravstvene razmere v zaporih so v Lju-bljanski pokrajini nadzirali pokrajinski zdravniki; kakor je soditi, so bili nadzori občasni. Ko je pokrajinski (bivši banovinski) zdravnik po precejšnjem času pregledal za-por okrajnega sodišča v Metliki, je ugotovil v njem sicer še zadovoljive razmere, so se pa že pojavljale posledice zanemarjanja. Njegova pozornost je veljala umazaniji, ki je bila splošna zlasti na tleh, neurejenim sanitarijam za zapornike (stranišče je bilo pokvarjeno in nedosto-pno jetnikom) in pojavu uši v dveh celicah. Bolh je bilo povsod veliko.

Njegovi predlogi za izboljšanje higienskega stanja so bili:– Temeljito je treba zribati in očistiti tla vseh celic.

Celice je treba stalno tedensko ali 14 dnevno riba-ti z dezinfekcijskim sredstvom lizol ali kreolin, ter dnevno pometati, da se uniči prah in s tem leglo bolh in drugega mrčesa.

– Zapornike je treba vsaj enkrat na mesec okopati, ter jim dati možnost, da si tedensko umijejo noge.

– Slama slabo polnjenih in preležanih slamnjač naj se požge, "slamnjaki in blazinjaki" naj se operejo in prekuhajo, ter znova napolnijo. Novih slamnjakov bi potrebovali vsaj 10.

– Stare, raztrgane in umazane odeje je potrebno od-straniti in nadomestiti z novimi. Potrebno bi jih bilo okrog deset.

738 Prim. Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 203–204, 208–209.739 Od ječe do ječe, str. 181.740 Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 297, 299.

260

– Urediti je stranišče za zapornike, ter primerno po-praviti stranišče za ječarja. "Posode za ekstrate" v celicah je treba držati v najstrožji čistosti in žlica lizolove raztopine prav nič ne bi škodila.741

Okrajno sodišče je zapor res v začetku junija 1942 nekoliko prenovilo. Dalo je očistiti zaporne celice, slamo v slamnjačah nadomestilo z novo; popravljalo pa se je tudi stranišče ječarja, saj je bilo po navedbah sodišča ti-sto namenjeno jetnikom tako poškodovano, da popravil pravosodna uprava ni mogla kriti, lastnik stavbe, Prva dolenjska posojilnica, pa jih prav tako ni zmogla, niti jih ni bila dolžna.742

Osebna higiena zapornikov se je lahko ravnala predvsem po možnostih, pa tudi po navadah. Lasten hi-gienski pribor, seveda brez britve, je bil dovoljen v vseh zaporih in kaznilnicah. Velja, da so več pozornosti oseb-ni higieni namenjale jetnice, ki so tudi bolj zavzeto vzdr-ževale njeno osnovno raven.

Osnovna higiena je bilo umivanje, ki je bilo hkrati tudi eden od zaporniških ritualov. Kot vse v zaporih, je bilo tudi umivanje omejeno. Nikjer, ne v preiskovalnih zaporih ne v kaznilnicah, v celicah ni bilo tekoče vode, zato so za umivanje jetniki potrebovali spodbudo osebja; v praksi je to pomenilo jutranje umivanje v umivalnici. Le tedensko je bilo v nekaterih zaporih možno tudi tuši-ranje. “Vsako jutro, ko so nas prešteli, smo se umivale v umivalnici, ki je imela tudi nekaj tušev in smo se enkrat tedensko smele tuširati.”743 Tako je bilo v ljubljanskem policijskem zaporu v Šentpeterski kasarni.

V sodnem zaporu v Ljubljani so v letu 1943 obno-vili kopalnico v ženskem oddelku, tako da je imela kad in štiri prhe. Novi kotel za gretje vode je deloval brez-hibno in tako naj bi bilo za kopanje vedno dovolj tople vode.744

V koprskem zaporu je bilo povsem drugače. “Vsak dan dobimo le po liter vode, ki je za pitje in umivanje.

741 ARS, AS 1790, fasc. 144/II, poročilo dr. G. Omahna okrajnemu glavarstvu v Črnomlju 1. 4. 1942.742 Prav tam, fasc. 144/II, dopis okrajnega sodišča 30. 6. 1942.743 Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 292.744 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo ravnatelja predsedstvu apelacijskega sodišča 10. 8. 1944.


Smo strašansko umazane. Nekoč ukrademo velik lonec tople vode in se na hitro umijemo vse štiri od glave do nog. Vsaka dobi malo tople in malo mrzle vode. Za umi-vanje ima vsak svojo skledico.”745 V sodnem zaporu v Benetkah je bila v umivalnici ženskega oddelka le ena pipa. Celice so bile odprte le četrt ure za umivanje in či-ščenje. V zaporu v Firencah je bilo spet boljše. “V celico dobivamo vsaka majhen aluminijast lavorček za umiva-nje, dva lončena vrča za vodo in dve mali ‘kibli’.” Še bolj so se razveselile dveh pip s tekočo vodo v stranišču, kjer so se lahko umivale dvakrat na dan.746

V ženski jetnišnici v Benetkah so imele kaznjenke na voljo za umivanje zjutraj pol ure. Kaznilnica je ime-la umivalnice in tuše. V tem omejenem času se je 140 kaznjenk le na hitro zvrstilo pri umivanju. Hkrati jim je bilo prepovedano sleči se ali razgaliti. O prepovedi raz-galjanja pri umivanju poročajo tudi iz drugih kaznilnic. V kaznilnici v Traniju je bila na to občutljiva zlasti pa-znica sestra Patricija, ki jim je dovoljevala umivanje le rok in lic “bolj iz hudobije in svetohlinskega asketizma kot iz sramežljivosti”. Toda jetnice so se znašle tako, da je dežurna pazila na prisotnost omenjene sestre, ostale pa so se zakrivale in se izmenoma umivale po telesu.747

Za večerno umivanje pa je bilo mogoče odnesti vo-do v celico v izpraznjeni nočni posodi. Ta navada, ki s higieno ni imela veliko skupnega, je novodošle politične jetnice motila, medtem ko je bila dolgoletnim kaznjen-kam povsem samoumevna.748

Mnoge od kaznilnic in zaporov so čutile splošno po-letno pomanjkanje vode. S tem je bila higiena še težja, saj so si kaznjenke umivale le najnujnejše, stranišč niso splakovale, niti umivale rok. Zato niso bili redki izbruhi nalezljivih bolezni – tifusa in zlatenice, amebne griže in dizenterije. “Ječa v Bologni je bila vsaj toliko boljša, da so se kaznjenke lahko umivale in menjavale perilo.”749

Podobno znosen je bil zapor v Firencah. “Stranišče

745 Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 298.746 Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 302, 303, 306.747 Od ječe do ječe, str. 31, 189.748 Prav tam, str. 30, 31; Slovenke v NOB, I, str. 287, 288, pismo Vide Tomšič 24. 12. 1942.749 Od ječe do ječe, str. 144, 156, 181.

262

je (bilo) čisto – vse v ploščicah in ga z veseljem upora-bljamo, saj nas spuste dvakrat na dan ven. (...) Enkrat tedensko smo smele iti prat v pralnico. Svojega perila nismo hotele dajati prat kriminalkam, ki so prale vso svinjarijo v enem čebru. Bale smo se infekcije. Tako smo dežurale vsak teden ena, ki je oprala za vso celico. (...) Pralnica je bila strahotno umazana in smrdljiva. V vrsti ob zidu je stalo kakih pet velikanskih lončenih če-brov, tako visokih, da si moral stopiti na pručko, da si dosegel vrh. V teh čebrih je bila klorirana voda raznih stopenj umazanosti. V enem se je stalno namakalo v isti gnojnici vse umazano perilo, posteljno in osebno, nato pa brez mila – samo s klorom ali nečim podobnim – pralo postopoma v drugih čebrih. Vodo so menjale le na daljšo dobo, po večkratnem pranju. Me smo še vedno dobivale milo v paketih in smo prale pod pipo. Perilo je nato viselo skupno na dvorišču, a ni bilo pokradeno, ker so bile kriminalke strogo kaznovane za najmanjši prestopek.”750

Tudi bivalno okolje je bilo v zaporih zanemarjeno. Marsikje so politične kaznjenke, ki jih je umazanija še motila, zahtevale čistila in sredstva za preganjanje ste-nic in mrčesa in svoje bivalno okolje očistile. Njihovo pripravljenost so izkoristile paznice in jih po nekaj dneh premeščale iz očiščenih celic v celice italijanskih ka-znjenk, da so očistile še nove celice.751 “Takoj prvi dan poribamo in očedimo celico. Paznica in kriminalke pa prihajajo gledat to čudo, da ribamo in čedimo same.”752 Ko so iste kaznjenke prišle v zapor v Firencah, je bilo podobno: “Naše prvo delo je bilo vsekakor čiščenje celi-ce, ki je bila strašno umazana in zasteničena.”753

Kjer sanitarne naprave niso bile v dobrem stanju, so povzročale tudi higienske preglavice, okužbe in zlasti stalen smrad. Ob pregledu zapora v Metliki je pokrajin-ski zdravnik navedel, da je v celicah “oster smrad”, ki ga je še povečevala uporaba stranišča. “Iz tega stranišča se širi močan duh po ekskretih, ki mora biti v slabem

750 Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 309.751 Od ječe do ječe, str. 117.752 Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 298.753 Prav tam, str. 306.


vremenu prav občuten. Ker se vrata koridorja stalno od-pirajo, prehaja ta smrad tudi do celic, ter slabša s tem že itak slab zrak v zaporih.”754 Tudi uprave zaporov so se zavedale, da bi bila prav prenova sanitarnih naprav z vgraditvijo školjk na izplakovanje velik korak k huma-nizaciji bivanja v zaporih, “odstranjena bi bila nadloga vseh zastarelih zaporov, ki je prava muka za jetnike”.755 A za take širše akcije v vojnem času ni bilo ne sredstev ne volje.

Poseben higienski, pa tudi zdravstveni problem je predstavljala prav razširjenost različnih vrst mrčesa, kar je bilo posledica nezadostne higiene v zaporih. Pred-vsem so bili to ščurki, stenice, uši in garje ter bolhe. Skoraj ni bilo zapora, kjer jetniki niso tožili, da je bilo omenjenega mrčesa veliko. Še najslabše je bilo v preho-dnih prostorih zaporov, saj nobeden od jetnikov vzdr-ževanju higiene v okolju ni posvečal velike pozornosti, če je vedel, da se bo v kratkem spet selil; veliko število jetnikov, ki so šli skozi take prostore pa je večalo število nadležnih živalic, zlasti bolh in uši.

Med jetniki je bilo sprejemanje mrčesa precej blizu ravnodušnosti. V začetku je seveda nastopila reakcija, odvisno pač od higienskih razmer, ki jih je bil jetnik navajen na svobodi. Najbrž so večjo reakcijo kazali po-litični jetniki, ki so živeli na svobodi v bolj urejenih raz-merah. Pri teh je zaslediti celo namen, da pokažejo oku-patorjem, ki so jih enačili z jetniškimi oblastmi, kako je njihova zavest o višji kulturni stopnji domišljava in neresnična.

Ivanka Kokalj je bila po obsodbi v celici v bunkerju zapora v Begunjah, kjer je dobila uši. Ob pomanjkljivi higieni je bilo vedno huje, praskala se je in praskala. “A danes se moram na vsak način javiti na raport, saj sem od golazni že vsa rdeča po životu, po rokah in nogah. Saj se tako praskam, da me pretresa mraz. Naj bo, kar hoče, javila se bom, ne morem več prenašati tega. Saj ničesar drugega več ne delam, samo praskam se še.”756

754 ARS, AS 1790, fasc. 144/II, poročilo okrajnemu glavarstvu 1. 4. 1942.755 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo ravnatelja predsedstvu apelacijskega sodišča 18. 4. 1945.756 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 94.

264

Prosila je stražarja, kažoč svoje spraskane roke, za po-sredovanje za mažo. Res je čez uro prišel v celico Brandl in spraševal, zakaj se je javila na raport. Še isti dan ji je prinesel mažo; pričakoval je, da se bo namazala pred njim, a se je temu izognila. Nazadnje je odšel. “A čutila sem ga, da ni odšel, ampak oprezuje pri linici. Jaz pa sem sedla in iskala bolhe in uši. Potem je odšel. Tedaj sem stopila v kot za vrata in se začela mazati in drgniti. Ko sem bila samo v kombineži, pa spet zaslišim korake. (...) Prav na hitro sem se vsaj površno še po životu na-mazala, hitela sem na vso moč.”757

V kaznilnici v Perugii so stenice v trumah oblegale celice. Ponoči, ko so jetnice mirovale, so grizle. “Tisto, ki je imela najboljšo kri, so imele najrajši. Včasih je bila od pikov vsa otečena.”758

Vendar so to higiensko nadlogo jetniki uporabljali tudi v ironične, sproščujoče namene. V zaporu v Kopru je Čamernikova skupina jetnikov izbrala higieničarja. “Dr. Alfred Šerko, zdravnik in Kočevja, “star jetniški maček” je prevzel dolžnost higieničarja. Po ves dan se je zabaval z uničevanjem stenic. Nabadal jih je na dolgo ši-vanko, ko je bila polna, pa jih je ponovno kazal druščini in jih zaprl v škatlo od vžigalic.759 V kaznilnici v Perugii so slovenske politične jetnice razvile pravo tekmovanje v nabiranju stenic. Vsako posebej so pobile in razmazale na steno. “Seveda je imela največ sreče (pri tekmovanju, op. a.) tista, ki so jo imele stenice najraje.”760

Značilno je, da so se uprave v glavnem izogibale te-mu, da bi se soočile s problemom umazanije in mrčesa. Le občasno, ko je bilo ob pregledih opaženo alarman-tno stanje, so posredovale. Tako je zdravnik po pregle-du zapora v Metliki ukazal stalno stepanje inventarja in razkuževanje, da bi se znebili bolh.761 V ljubljanskem sodnem zaporu je v letu 1943 primanjkovalo dezinfek-cijskih sredstev, zato so uvedli druge ukrepe. Ukazano je bilo stepanje posteljnine in obleke, če so se pojavile

757 Prav tam, str. 97.758 Od ječe do ječe, str. 167.759 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 222.760 Od ječe do ječe, str. 167.761 ARS, AS 1790, fasc. 144/II, poročilo dr. G. Omahna okrajnemu glavarstvu v Črnomlju 1. 4. 1942.


uši, pa so prekuhavali obleko in posteljnino. Stranišča so dezinficirali z apneno vodo.762 Več skrbi za preganja-nje mrčesa so pokazale nemške uprave. Zaradi zaplinje-nja zapora je bil sredi leta 1942 celjski zapor kar 14 dni zaprt.763 Leta 1944 so se v ljubljanskem sodnem zaporu z večjim številom zaprtih partizanov in vojakov pojavile uši. Ukrepi so bili takojšnje kopanje vseh novodošlih zapornikov, njihovo striženje in britje po vsem telesu, ne glede na spol, razuševanje njihove obleke. Skupine novodošlih, v katerih so odkrili ušive, so do končanega postopka izolirali v kleti in so jih šele po dezinfekciji razdelili po celicah in sobah. Razuševalni postopek se je moral začeti čimprej in se izvajati, dokler ni bil končan, ne glede na hišni red glede spanja. Kmalu so morali med sprejemnim postopkom pregledovati zapornike tu-di glede garij; te je bilo treba zdraviti v posebni sobi.764

Že omenjene kaznjenke iz kaznilnice Perugia so se dvakrat pritožile zaradi stenic; uprava je reagirala šele drugič, že po kapitulaciji Italije, tako da je prišla celi-ce ogledovat komisija z upravnikom kaznilnice na čelu. Ob ogledovanju stenic, razmazanih po stenah so šele na vztrajno dokazovanje kaznjenk sprejeli dejstvo, da je stenic ogromno.765 O ukrepih zoper zasteničenje ka-znjenke ne poročajo.

762 ARS, AS 1753, fasc. 1/II, ustne odredbe komandanta vojaških zaporov, 27. 1. in 5. 2. 1943.763 ARS, AS 1931, 104-24, Gestapo Celje, dopis uprave zapora Celje 30. 6. 1942.764 ARS, AS 1753, fasc. 1/II, ustne odredbe, 18. 4., 29. 4., 13. 5. in 18. 5. 1944.765 Od ječe do ječe, str. 167.

266

Življenje jetnikov v razmerah, v kakršnih so živeli, ni bilo zdravo, tudi po standardih, ki so veljali takrat. Nezadostna prehrana, bolezenske težave, ki jih je pov-zročalo neustrezno bivanje, poškodbe zaradi mučenja in psihične motnje, ki so bile posledica depresije in strahu ter prestanega trpljenja, vse to je slabšalo zdravstveno stanje.

Čeprav so imeli vsi večji zapori osnovno zdravstve-no službo, so bolezni obvladovali predvsem v njihovi akutni fazi, torej da jetniki niso umirali; bolniška zdra-vstvena služba seveda ni mogla, niti ni imela ambicije, da bi izboljševala osnovne okoliščine bivanja v zaporih in kaznilnicah, ki bi edini lahko v večji meri izboljšali zdravstveno stanje zapornikov in zapornic.

Jetniki, zlasti politični, so se pogosto tudi izogibali bolniškemu zdravljenju v zaporih, zlasti v kaznilnicah, saj je bilo to povezano z negotovostjo in izgubo kolektiv-ne podpore s preselitvijo v ambulantne oziroma bolni-ške sobe.

Evidenca za kontinuirano obdobje, ki je na voljo za zapor Begunje, nam omogoča vpogled v najznačilnejše bolezenske skupine. Zdravnik je v času, ko je bilo pri-vedenih v zapor 4.007 jetnikov, opravil 3.136 pregledov. Čeprav so tisti, ki so zdravstveno pomoč iskali, bili na več pregledih, to kaže, da je zdravniško pomoč iskal ve-lik del jetnikov, morda polovica.766

766 Šinkovec, Begunje, str. 252–268.

Zdravje in zdravljenje jetnikov


V letu 1943 je zdravnik v zaporu v Ljubljani opravil 2.709 pregledov, od tega 858 ponovnih. Pri vseh ordina-cijah je bilo ugotovljeno 1.789 obolenj, kar ob primerja-vi s številom vseh zapornikov, ki jih je bilo okoli 3.000, pove, da je bila ugotovljena pri okoli 60% jetnikov večja ali manjša zdravstvena težava.767

Tabela 3.2: Število zapornikov policijskega zapora v Ljubljani na bolniškem oddelku oziroma v bolnici, 1943–1944.768

datum v bolnici vseh v % od vseh zapornikov

moški ženske moški ženske moški ženske6. 11. 1943 8 2 106 57 7,5 3,510. 11. 1943 10 3 163 81 6,1 3,720. 11. 1943 262 87 0,0 0,01. 12. 1943 33 18 300 143 11,0 12,610. 12. 1943 40 18 408 158 9,8 11,420. 12. 1943 38 22 529 181 7,2 12,21. 1. 1944 57 29 572 188 10,0 15,410. 1. 1944 27 20 422 161 6,4 12,420. 1. 1944 23 28 308 212 7,5 13,21. 2. 1944 2 4 446 264 0,4 1,510. 2. 1944 4 3 532 302 0,8 1,020. 2. 1944 18 335 237 3,121. 2. 1944 494 29922. 2. 1944 18 346 244 3,1

V policijskem zaporu v Ljubljani je bila pozimi 1943/1944 v bolniškem oddelku oziroma v bolnici oko-li desetina vseh zapornikov; nekaj nihanj gre na rovaš premajhnega vzorca, nekaj pa gotovo tudi na spremi-njanje kriterijev nadzornega osebja za premestitev na bolniški oddelek oziroma v bolnico. Zlasti bode v oči ve-lika razlika v deležu zapornikov v bolniškem oddelku, ki je nastopila konec januarja 1944; žal pa se niz podatkov

767 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo ravnatelja predsedstvu apelacijskega sodišča 10. 8. 1944. Spreitzer tudi opozarja, da je bilo toliko registriranih pregledov, saj naj bi italijanski vojaški zdravniki vodili evidenco bolj površno.768 ARS, AS 1876, fasc. 85, 86, dnevni raporti o stanju pripornikov.

268

kmalu nato konča in ni povsem gotovo, da je tako zniža-nemu deležu zapornikov v bolniškem oddelku botrovala restriktivna politika vodstva zapora.

Najznačilnejše bolezni v zaporu v Begunjah so bile:– duševne motnje, živčne motnje, več kot 100 prime-

rov– prebavne motnje, nad 120 primerov. Pri veliko teh

je šlo za bolezenske znake duševne motnje, ki se je izražala v prebavnih motnjah.

– bolečine v prsih, glavoboli– obolenja zob– poškodbe zaradi mučenja (poškodbe ledvic (kri v

urinu), nekrotične rane zaradi pretepanja, abscesi– ustrelnine (in ozebline) pri precej ranjenih ujetih

partizanih– spolne bolezni769

– nalezljive bolezni (epidemije).Slednje so bile strah in trepet ustanov, kjer je bilo

na majhnem prostoru veliko ljudi. V zaporu v Begunjah je bilo precej primerov garij, ki so jih zlasti imeli ujeti partizani. V poldrugem letu je bilo takih primerov, ki jih je obravnaval zdravnik, 71. V istem zaporu je izbruh-nila v začetku junija 1944 epidemija septične (gnojne) angine z okoli 35 obolelimi. Ker je vodstvo zapora oce-njevalo, da obolenje ne bo imelo posebnih posledic, ni posebej ukrepalo.770

V zaporu v Celju je zgodaj spomladi 1945 izbruh-nila epidemija pegastega tifusa. Uprava zapora naj bi reagirala šele po nekaj dneh, čeprav je jetniški zdravnik vztrajal, da je treba obolele osamiti. Tako so bili oboleli še nekaj dni v celicah. Le v sobi 70, kjer je bil zaprt po-ročevalec, je od 33 jetnikov postopoma zbolelo 9, tifus pa je razsajal tudi po drugih sobah. Posebna ekipa za-pornikov je bila izbrana za kopanje grobov. Umrlo je se-dem ljudi, med njimi tudi dva, ki sta pokopavala umrle, enega od obolelih pa so odvedli na ustrelitev.771

769 V ljubljanskem sodnem zaporu je bilo zdravniku naročeno, da je opravil “za vse kriminalke in sumljive politične” zapornice Wassermanov preizkus, torej test na sifilis. ARS, AS 1753, fasc. 1/II, ustne odredbe komandanta vojaških zaporov, 13. 3. 1943.770 Šinkovec, Begunje, str. 252–268.771 Avsenak, Iz Starega piskra, str. 68–78.


Neustrezno bivanje z malo gibanja in neizoliranimi celicami je povzročalo vrsto bolezni. Zaradi vlažnih pro-storov se je razvila revma, ki je bila pogosta zlasti pri jetnicah v Benetkah, Kopru. Zdravili so le težje primere revmatičnega vnetja sklepov, ko so se jetniki komaj gi-bali.772 Pregledi jetnikov v italijanskih kaznilnicah Por-tolongone in Alessandria so v začetku leta 1944 kazali porazno zdravstveno stanje jetnikov. Zaradi podhranje-nosti se je razvila ali napredovala pri mnogih tuberkulo-za, pogosta so bila revmatična vnetja in bolezni želodca. “Izpadajo jim zobje, imajo škrofulozo, slabe oči, razna vnetja kot posledico bivanja v ječah, itd.” Od pregleda-nih 36 jetnikov, ki naj bi šli na delo v Nemčijo, so “samo 3–4 izgledali na zunaj zdravi vsaj približno”, tako da so jih nato poslali domov za dobo šestih tednov, v katerih naj bi si toliko opomogli, da bi bili delovno sposobni.773

Psihične težave jetnikov so se večale zlasti zara-di okolja, še bolj zaradi ravnanja z njimi. Pogost je bil šok po zasliševanjih, ki se je kazal v popolni otrplosti in omedlevici. Taki šoki so se marsikdaj razvili v živčna obolenja. Po mučenju na Jesenicah in v Begunjah je bil Lucijan Seljak v zaporu povsem psihično odsoten, omračil se mu je um.774

V italijanskih kaznilnicah so se psihične težave ka-zale kot anoreksične reakcije, nenadne odpovedi okon-čin, omedlevice, histerični napadi. Značilni in pogosti so bili napadi kolcanja, ki so trajali dneve dolgo. Sojetnice so jih blažile s potiskanjem kroglic kruha v grlo. Nepre-stano kolcanje je bilo za sojetnice hud psihični pritisk. Znan je primer kaznjenke z ekstremno hudim napadom kolcanja, zaradi katerega več mesecev ni mogla jesti. Kljub temu je sojetnice niso hotele oddati v bolniški od-delek, pač pa so jo obdržale v skupni sobi. Bolniške se-stre so jo hranile intravenozno. Bila je silno shujšana in silno občutljiva na dotik.775

772 Od ječe do ječe, str. 157.773 ARS, AS 1752, fasc. 7/III, poročilo J. Jošta 14. 2. 1944.774 AGM, bolniška knjiga Begunje; Šinkovec, Begunje, str. 256.775 Od ječe do ječe, str. 156–157.

270

Zdravljenje zapornikov

Zdravljenje jetnikov je potekalo v okvirih, ki so bi-li določeni z možnostmi, pa tudi s pooblastili jetniških zdravnikov, kar pomeni, da so o zdravljenju odločali ne le znanje zdravnikov in opremljenost ambulant, pač pa tudi njihova možnost, da so lahko zdravili.

Manjši okrajni zapor v Kamniku ni bil pripravljen za morebitno nudenje zdravstvene pomoči. Ko so se ra-ne od pretepanja Ivanki Kokalj vnele, ji je paznik zapora v Kamniku odvrnil, da ji ne more pomagati, saj ni zdrav-nik, niti nima zdravil.776

V policijskem zaporu na Borlu so imeli zaporniki na voljo zdravnika le vsak ponedeljek zjutraj; preostali čas so morali shajati z bolničarjem – zapornikom, ki pa je bil le priučen. Njegova naloga je bila, da je pripravljal seznam za ordinacijo, vodil zapornike v ordinacijo, med tednom pa izvajal predpisane terapije.777

Zapor Begunje je imel dobro opremljeno ambulanto in tudi prizadevnega zdravnika dr. Šarca, zato je bilo zdravstveno obravnavanje zapornikov boljše. “Moje ra-ne so bile vedno hujše in večje, da sem čez dva dni mo-rala iti v bolniško sobo. Zdravnik mi je dal neko mazilo in obvezali so me. A ležala sem lahko le na boku. Vse moje sobolnice so bile tu iz istega razloga kakor jaz: od pretepanja so bile vse modre, nekatere pa so imele tudi odprte rane kakor jaz.”778 Rane, povzročene z dolgotraj-nim pretepanjem, je zdravnik zdravil tudi z izpiranjem in oblaganjem z lanenimi krpami, namočenimi v ribje olje.

Zdravnik je bil pri nekaterih zdravstvenih ukrepih povsem odvisen od tega, kaj je določila uprava zapora oziroma zasliševalci glede posameznega zapornika. Ta-ko nekaterih ni hotela premestiti v bolniške sobe, pač pa so ostajali še dalje v celicah v bunkerju oziroma sku-pnih sobah. To je bilo možno zato, ker je bil jetniški zdravnik le pogodbeni zdravnik, strokovno odgovoren za primere, ki so mu bili privedeni s strani uprave, ni

776 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 51.777 Miklavc, Moja pot skozi gorje, str. 114.778 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 58.


pa imel pristojnosti, da bi sistematično spremljal zdra-vstveno stanje vseh jetnikov.

V celjskem zaporu zaprti Franc Potočnik je bil epi-leptik. Zdravnik je priporočil njegovo hospitalizacijo v pokrajinsko bolnišnico v Graz, vendar so zasliševalci vztrajali, da najprej opravijo preiskovalni postopek do konca. “Zahtevi zdravnika dosedaj zaradi nevarnosti be-ga ni bilo ugodeno. Njegova bližnja obsodba se zato kaže kot primerna.”779

V italijanskih zaporih in kaznilnicah je bilo zdra-vljenje pogosto slabo, pač glede na znanje zdravnikov in opremljenost ambulant, kljub temu pa po sodbi za-pornic korektno. Zdravniki so bili različni, nekateri so se bolj zavzeli za bolnike, drugi manj. V zaporu v Trentu je bil zdravnik “blizu osemdeset let star in so ga nazi-vali cavaliere”. Imel je čudno navado, da je pri dajanju injekcij “prekuhano iglo, preden jo je zapičil, oslinil in potipal s prstom, če ima dovolj ostro konico.” Jetnico z vnetjem rebrne mrene je takrat zdravil z injekcijami kalcija. Strah jetnika in hkrati zdravnika dr. Franca Derganca, da bo prišlo do okužbe, se je uresničil, saj je jetnica dobila na mestu vbodov velik gnojni absces.780

Čeprav bi pričakovali, da so jetniki iskali zdravni-ško pomoč pogosto, je bil odnos jetnikov do zdravljenja različen, odvisno od razmer in vsakega posameznika, pa tudi od presoje, koliko so zdravniki pripravljeni poma-gati. Zdravniško pomoč so pogosteje iskali zaporniki v preiskovalnih zaporih, saj so imeli več resnih, akutnih zdravstvenih problemov, iskanje zdravniške pomoči pa je tudi dajalo upanje, da se bo mogoče vsaj začasno iz-ogniti preiskovalnemu postopku, zasliševanjem in mu-čenjem.

Iz sodnega zapora v Ljubljani jetnikom ni bilo težko priti v bolnišnični IV. oddelek, saj so jih zdravniki tja namenoma ali iz potrebe radi napotili. Ta praksa pa se italijanski okupacijski upravi ni zdela pravilna. Že konec leta 1941 so začeli preverjati delo slovenskega jetniške-ga zdravnika. Ob inšpekciji provincijskega zdravnika v tem oddelku je bilo 8. novembra 1941 tam 25 aretiran-

779 ARS, AS 1931, 104-24, Gestapo Celje, 4576, dosje Potočnik Franc.780 Derganc, Okrvavljena roža, str. 120.

272

cev. Po njegovem mnenju je bilo od teh kar 13 takih, za katere bi zadostovalo ambulantno zdravljenje v zaporih. Svoje sklepe je strnil v dve ugotovitvi: “Priporoča se, da se zdravnikom, ki so dodeljeni zaporom, energično do-pove, da pošiljajo v bolnišnico le nujne primere, ki ne morejo biti zdravljeni v ambulanti. Ker se odpustitvene dobe tam zdravljenih neverjetno povečujejo, bi bilo pri-poročiti direkciji bolnišnice, da naj zapornike odpusti takoj, ko dosežejo stopnjo, ko se lahko zdravijo v ambu-lanti.”781 Taka restriktivnost se je obdržala do kapitula-cije Italije; zaradi tega so morali celo manjše operacije izvesti v zaporniški ambulanti.782

Za pregled pri zdravniku se je bilo treba javiti v nemškem zaporu pri sobnem starešini, ki je nato po-sredoval prijave naprej prek odgovornega v nadstropju ob jutranjem raportu, v italijanskih pa pazniku. V dneh zdravniškega ordiniranja je zdravnik v Begunjah pre-gledal veliko jetnikov, oziroma jih oskrbel, povprečno ob vsaki ordinaciji okoli 22 jetnikov; 24. julija 1942 jih je bilo celo 61.783 Po trditvi dr. Franca Derganca, ki je kot zapornik opravljal nalogo jetniškega zdravnika ob dr. Elettu, je v posameznih ordinacijskih dneh v sodnem zaporu v Ljubljani imel več kot sto pacientov.784

V italijanskih kaznilnicah naj bi se politične jetnice izogibale bolniškemu oddelku, ga dojemale kot kazen. V kaznilnici v Perugii so se mu izogibale, ker se tam zaradi osebja in vzdušja niso dobro počutile; tja so šle le, ko je bilo res nujno, ko je pomoč kolektiva odpovedala.785 Pov-sem drugačen občutek je imel Lavo Čermelj v kaznilnici v Portolongoneju. Zanj je bil bolniški oddelek “nekakšna svetla točka, odkoder se ti je odpiral pogled v svet in kjer si se lahko shajal z drugimi jetniki.”786 Imenovani je bil po lastnem zatrdilu dokaj trdnega zdravja, ki ga tudi prestajanje kazni v kaznilnici ni bistveno poslabšalo. Pri zdravniku je bil enkrat, ko si je operiral cisto na glavi,

781 ARS, AS 1796, fasc. 1/IV, poročilo pokrajinskega zdravnika 9. 11. 1941.782 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo ravnatelja predsedstvu apelacijskega sodišča 10. 8. 1944.783 Šinkovec, Begunje, str. 252, 254.784 Derganc, Okrvavljena roža, str. 105.785 Od ječe do ječe, str. 154, 158.786 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 204–205.


dvakrat pa pri zobozdravniku. Večkrat pa si je dal rezati kurja očesa, kar so opravljali bolničarji; to je bilo tudi v zvezi z željo po druženju z ostalimi kaznjenci.787

Za nemško kaznilnico v Aichachu navaja Marica Brejc, da so se zdravnika bale in torej izogibale, čeprav so mnoge imele zdravstvene težave zlasti s srbečico in živčnimi reakcijami.788

Tudi razmere v bolniških oddelkih zaporov niso bile take, da bi jetnikom omogočale normalno zdravljenje. Ko je Ivanka Kokalj prišla zaradi poškodb v bolniško sobo, je obžalovaje odkrila, da je še na slabšem kot v skupni celici. “Hrana tu ni bila nič boljša. A na slabšem smo bile toliko, da nobena ni smela na zrak. Zato smo si vse želele, da bi čimprej prišle v svojo sobo nazaj. Zato sem že drugi dan omenila dežurni sestri, da se že bolje počutim in da bi rada šla nazaj. Pa mi je samo odkimala in rekla, da me ne bodo odpustili, dokler gnojenje ne preneha. (...) Soba ni imela druge opreme kakor poste-lje, vodovod in stranišče.789

787 Prav tam, str. 205.788 Marica Brejc: Zapor v Aichachu. TV 15, XVIII, 12. 6. 1980, št. 24.789 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 58.

274

Delo je imelo v kaznovalnih teorijah, ki so tedaj ve-ljale, vlogo resocializacije, torej vzgajanja za ponovno vključitev v normalno stanje. Zato je bilo delo obvezno, del zaporniškega vsakdanjika in temu je bila podrejena tudi arhitektura zaporov in kaznilniški red. Takšna lo-gika je veljala tudi v vseh kaznilniških sistemih, ki so pred in med drugo svetovno vojno segali na slovensko ozemlje.

To pa ni veljalo za preiskovalne zapore, v katerih praviloma ni bilo predvideno delo jetnikov. A tudi taki zapori so nujno potrebovali vsaj osebje za pomoč pri či-ščenju in razdeljevanju hrane. V sodnem zaporu v Kr-škem je junija 1941 zapornik Vlado Miklavc moral – kot najmlajši – skrbeti za razdeljevanje hrane, moral je či-stiti tudi prostore zemljiškega katastra in nositi drva v zgornjem nadstropju stanujočim sodnikom.790 A vojni čas in pomanjkanje delovne sile je napeljalo okupacij-ske oblasti in posledično uprave zaporov, zlasti nemške, da so jetnike uporabile za dela v zaporih ali njihovih ekonomijah, pri različnih javnih delih, marsikdaj za ce-no zmanjšane varnosti jetnikov.

V zaporih na nemškem okupacijskem območju je, kakor sploh v Nemčiji, pritiskala tudi potreba po smo-trni izrabi vseh delovnih moči. Tako je bilo marca 1942 poudarjeno tudi za območje šefov civilne uprave, da je

790 Miklavc, Moja pot skozi gorje, str. 35.

Delo zapornikov v zaporih in zunaj njih


delo nujno tudi v zaporih, ker je pomanjkanje delovnih moči.791

Jetniki iz celjskega Starega piskra so delali na zu-nanji ekonomiji zapora, v Bukovžlaku in Lichtenbergu, vendar le kriminalni in tisti, za katere ni veljala prepo-ved izhoda iz zapora. Ker je to bila poljedelska ekonomi-ja, so tam zaposleni jetniki delali pri poljedelskih delih, od kopanja, izkopavanja in obiranja poljščin in sadja, do pripravljanja drv v okoliških gozdovih.792

Jetniki, ki so bili zaprti v celjskem zaporu, so mora-li delati v celicah. Pletli so celofanske vrvice. Norma na jetnika je bila 20 m dnevno. Nekateri so lepili vrečke za barve za tovarno Persil. Lepilo so delali kar sami iz mo-ke. Ženske so v letu 1942 šivale gumbnice na vojaške srajce. Papirnate vrvice so pletle jetnice tudi v maribor-skem zaporu.793

Zaporniki, ki so bili pod pristojnostjo izpostave taj-ne državne policije v Brežicah, so delali predvsem pri različnih uradnih ustanovah, pogosto jih je zaposloval vojaški prijavni urad. V juliju 1942 je bilo zaposlenih dnevno od 2 do 10 zapornikov, ki so skupaj opravili 77 delovnih dni.794 Podobno je bilo tudi naslednje mesece.

V policijskem zaporu v Borlu so obstajale kar stal-ne delovne skupine, ki so žagale in sekale drva, čistile, vrtnarile. Edinstvena pa je bila skupina, ki je morala dvakrat dnevno dovažati vodo na grad iz vodnjaka pod njim, vprežena v voz.795

V Begunjah so pri notranjih delih ostale zaposle-ne nekdanje kriminalke, ki jih je nova uprava sčasoma zaposlila pri manipuliranju z novimi jetniki in zlasti je-tnicami, saj so pogrešali žensko osebje. Ker pa so bile posebej zaposlene, jih je šteti bolj k osebju.796 Sicer pa je bilo delovanje tako velikega zaporniškega obrata ve-zano tudi na delo jetnikov. Bili so pomožna moč pri pri-pravljanju in razdeljevanju hrane. “Zvečer že odhajam

791 ARS, AS 220, fasc. 4, odredba o sodstvu 13. 3. 1942.792 Terčak, Celjski Stari pisker, str. 104; ARS, AS 1764, m. I, poročili predstojnika zapora 11. 5. 1944, 26. 8. 1944.793 Terčak, Celjski Stari pisker, str. 35–36; M. Topolovec: Auschwitz. Slovenke v NOB, I, str. 404, 405.794 ARS, AS 1601, fasc. 43/III, dodelitev zapornikov na delo.795 Miklavc, Moja pot skozi gorje, str. 89.796 Prim. Šinkovec, Begunje, str. 273–274.

276

v kuhinjo na delo. Dobim bel predpasnik in delim žlice. (...) Po večerji pomivam posodo. (...) Čas mi mineva ob pomivanju posode in delitvi hrane. Na vse načine čisti-mo žlice, ki vedno bolj rjavijo. Najbolj sitne so ženske, ki nas tožarijo policistom, da slabo pomivamo posodo in da so žlice rjaste. Policisti nas nato silijo, da žlice čisti-mo z glino, kar pa razje glazuro in železo, potem pa še hitreje rjave.”797

Čeprav je zapornika Franca Križnarja prizadela preselitev na delo v kuhinjo prav sredi najbolj intenziv-nega premišljevanja o begu in je bil zato zlovoljen, se je v kuhinji dobro obnesel. “Usidral sem se v kuhinji. Šalijo se, da mi pristoji bel predpasnik. Pravijo, da sem dovolj pripraven za to delo.”798

Ivanka Kokalj je delala v zaporu v Begunjah v ob-dobju med končano preiskavo in svojo privedbo pred sodišče. Ko se je javila za delo na polju, so jo zavrnili. Čez nekaj dni pa jo je izbrala šefinja pekarne za delo v pekarni. Delali sta s še eno jetnico, poleg peka, ki je bil tudi kaznjenec, sicer pa je bil pred tem stražar, torej pripadnik policije. “Bila je kajpak velika vročina, da sem bila vedno vsa premočena. A delala sem pridno, lotila sem se vsega, kar je bilo treba. Vsak dan sem morala počistiti mizo, orodje, posode in tla.”799 Delo v kuhinji oziroma pekariji je bilo sicer za jetnike zanimivo, ker je omogočalo drobne privilegije pri hrani, ki so ob splošni podhranjenosti veliko pomenili. Kokaljeva je tako dobi-vala za dobro delo vsak dan ob treh, ko je bilo konec de-la, kos kruha, ki ga je sicer delila s sojetnicami. Jetniki so tudi pomagali pri pripravljanju obrokov. Krompir so lupili kar na dvorišču. Krompir so lupili za policijo tudi na Bledu v hotelu tik ob jezeru. Delo so jetniki imeli še pri pobiranju sadja in njegovem spravljanju, lupili in ki-sali so repo. Na dvorišču so kidali sneg, kopali jarke.800

Zunanja dela so bila predvsem poljska dela na okoliških njivah v lasti kazenskega zavoda. Tu so dela-le predvsem ženske jetnice; te so delale tudi v graščin-

797 Križnar, Ne vdaj se fant, str. 92, 93.798 Prav tam, str. 93.799 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 60.800 Prav tam, str. 61; Križnar, Ne vdaj se fant, str. 86, 75.


skem hlevu.801 Moške so vodili na delo na Bled, na urad komandanta varnostne policije in varnostne službe. Pozimi 1942/43 so skupine jetnikov pripravljale drva za ogrevanje uradov. V Radovljici je skupina jetnikov urejala športno igrišče. V Novi vasi so jetniki razbijali protitankovske ovire in zasuvali protitankovske jarke. “Delo je zelo naporno. Napravijo se mi krvavi žulji, toda treba je vzdržati. Hrana je še kar dobra, vsaj v primer-javi s tisto v kaznilnici.”802 Ko je bil še zaprt v Kranju, je Franc Križnar po enem tednu že bil poslan na delo; spr-va je kopal odvodne jarke v bližini sedeža tajne državne policije, na dvorišču župnije.803

Delo v preiskovalnih zaporih v Ljubljanski pokra-jini je bilo predvsem domena obsojenih kriminalnih je-tnikov. Ti so bili zaposleni znotraj zapora kot čistilci, prenašalci hrane, pa tudi v zaporniških delavnicah. Za dobro delovanje sodnega zapora v Ljubljani je uprava potrebovala kar 85 jetnikov, ki so bili zaposleni zgolj pri delih v zaporu in na sodišču: 8 pomočnikov v kuhinji in 4 peki, 3 skladiščniki in 3 pisarji, 13 v pralnici, 9 čistilcev, 4 kurjači, 4 mizarji, 4 čevljarji, 18 čistilcev na sodišču, 8 kurjačev pozimi, 4 knjižničarji. Nujno pa je zapor potreboval za funkcioniranje 60 zapornikov.804

Leta 1942 je z OF sodelujoče osebje izsililo zaradi povečanega obsega dela, ki ga je prinašalo veliko število zapornikov, zaposlitev že obsojenih političnih jetnikov v času do odvoza v kaznilnice v Italiji tudi v sprejemni in ostalih pisarnah in pri tolmačenju.805 Po septembru 1943 so zaporniki iz istega zapora delali tako znotraj kot tudi zunaj zapora. Veliko zapornikov je bilo odvedenih v Šentvid, kjer so delali v t.i. “Napola”,806 na Vrhniko, delali so tudi v mestu.807

Jetnice, ki so bile poslane avgusta 1944 na presta-janje kazni v kaznilnico Aichach, so morale delati od

801 Prim. Šinkovec, Begunje, str. 203, 204.802 Križnar, Ne vdaj se fant, str. 76.803 Križnar, Ne vdaj se fant, str. 55–56, 82, 89, 90804 ARS, AS 1796, fasc. 1/IV, dopis ravnatelja sodnega zapora 18. 8. 1941.805 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 39–42.806 Nationalpolitische Erziehungsanstalt, od novembra 1942 v poslopju Škofovih zavodov.807 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo ravnatelja predsedstvu apelacijskega sodišča 18. 4. 1945.

278

prvega dne. Najprej so šivale nogavice za vojsko v celi-cah, po uvajalnem obdobju pa so obsojenke z daljšimi časovnimi kaznimi ostale v kaznilnici na delu v skupni sobani, kjer so šivale gamaše. “Dobile smo šilo in lesen pribor ter smo šivale “gamaše” za vojsko. Začel se je po-duk, bile smo slabe učenke.” Preostale kaznjenke z niž-jimi kaznimi pa je uprava poslala na delo zunaj kaznil-nice. Okrog 80 jih je delalo v bližnjem mestu Burghaim v vojni tovarni, precej tudi v tovarnah više na severu do Lübecka, preostale pa na poljih.808

V kaznilnicah in zaporih v Italiji je bilo delo resocia-lizacijski element in zato obvezno. Vendar pa so uprave od tega odstopale zaradi zahteve po ločevanju jetnikov iz Ljubljanske pokrajine in Dalmacije od ostalih. Zdi pa se, da so delo dosledneje uveljavljale sestre – paznice v ženskih kaznilnicah; povsod pa so uporabljali jetniško delovno silo za notranje funkcioniranje jetnišnice.

Jetniki so bili čistilci in pometači (scopini), odnašal-ci nočnih posod, pa tudi bolničarji, brivci, razdeljevalci hrane, pomočniki v kuhinji, peki, pa tudi pisarji. Od vseh teh notranjih del so bili politični jetniki izključe-ni.809 Ker pa je bilo delo obvezno, so jih zaposlili z delom v celicah in ponekod v delavnicah in obratih, ki so bili priključeni zaporu. Velika kaznilnica v Parmi je imela priključen obrat za izdelavo koles in poljedelskih stro-jev, pohištveno mizarstvo in obrat za izdelavo žičnatih mrež, ki so se uporabljale za kamuflažo. Tu uprava ni imela nikakega obzira do odklanjanja dela in je vsako odklonitev kaznovala s 14 dnevi samice.810

Kaznilnica v Portolongoneju je imela čevljarsko, krojaško, mizarsko in kamnoseško delavnico, poleg te-ga pa še vrt in posestvo. Politični jetniki pa so bili dlje časa brez dela, dokler uprava ni odločila, da bodo mo-rali delati tudi oni. Na izbiro so dobili ali pletenje košar ali pletenje nogavic. Italijanski politični zaporniki dela niso odklanjali; da ne bi šikanirali sojetnikov v celici, ga je sprejel tudi Čermelj. Celica je skupno izbrala pletenje

808 M. Brejc: Zapor v Aichachu. TV 15, XVIII, 12. 6. 1980, št. 24.809 Knez, Ljubljana, Koper, Parma, Trst, str. 497; Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 209.810 Knez, Ljubljana, Koper, Parma, Trst, str. 497–498.


nogavic. Dobili so lesene pletilke oziroma kvačke, tudi material je bil nekakšna bombažna preja. Čermelj trdi, da sam ni spletel niti enega para, pletel je le toliko, da se je naučil uporabljati pletilke. Sojetnika pa je delo prite-gnilo in je pletel iz dneva v dan. Za en par je potreboval približno dan, zanj je dobival 25 centesimov (četrt lire), prav toliko je dobila tudi jetnišnica. Storilnosti jetnikov pa uprava ni preverjala, niti ni izvajala kakršnihkoli ukrepov.811

811 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 209.

280

Življenje v zaporu je bilo narekovano življenje. O njem je tako odločal hišni red in še bolj ljudje, ki so hišni red tolmačili, torej pazniško osebje. Ker je ime-lo zaporniško življenje toliko omejitev, je bilo enolično, iz dneva v dan enako, torej bivanje, hranjenje in delo. Vsakdanjik zapornika je bil zaradi omejenega števila funkcij prazen, vendar ga je zapolnjevalo natančno in podrobno ukvarjanje s tistimi opravili, ki so jih lahko opravljali, od skrivnega ročnega dela do pobijanja mr-česa v celicah.

Prisilni red

Zaporniki so bili po odvzemu prostosti omejeni ne le v svoji osebni svobodi, pač pa tudi v načinu bivanja oziroma življenja. To je omogočalo le izpolnjevanje najo-snovnejših življenjskih funkcij v točno določenem dnev-nem redu, kakor ga je zapovedovala jetniška uprava.

V zaporu v Begunjah je bil dnevni red takšen:– ob 6 h vstajanje, pospravljanje po sobah– ob 7 h umivanje, stranišče– ob 8 h zajtrk– 9–12 zaprti v sobah ali delo v zaporu– ob 12 h kosilo– 13–18 zaprti v sobah– ob 18 h večerja

Tegobe zaporniškega življenja


– ob 20 h zatemnitev in spanje.812

Podoben dnevni red je bil uveljavljen tudi v zača-snem zaporu v Kapucinskem samostanu v Celju leta 1941, le da je bilo zbujanje še za uro zgodnejše, počitek pa pol ure kasneje; vseboval pa je dvakrat dnevno telo-vadbo. Zaporniki so se v prostem času gibali po samo-stanu.813

V mariborski kaznilnici je nemška pravosodna uprava odobrila 1. avgusta 1941 nov hišni red, ki je bil ostrejši od tedaj veljavnega. Poglavitno je bilo deveturno obvezno delo.814

Osebje je prav predpisani hišni red, ki ni obsegal le dnevnega reda, pač pa še mnoge druge vidike zaželene-ga reda v kazenskih zavodih, smatralo za osnovo življe-nja v njih; zatorej tudi ni rado odstopalo od tega reda, dokler ni bilo prisiljeno.

Prisilni red je imel za jetnike še mnoge druge vidike; od obveznega pozdravljanja osebja do mnogih omejitev pri medsebojnem komuniciranju.

V policijskem zaporu na Borlu, pa tudi v Begunjah, je veljal nekoliko spremenjen režim, ki je bil bližji redu v koncentracijskih taboriščih kot v zaporih. Zaporniki so morali ob vstopu policista poveljnika trakta vstati in obmirovati, starešina sobe pa raportirati številčno sta-nje v sobi.815

Jetniki v zaporu v Begunjah so morali med hojo k obrokom v obednico molčati; ko so bili v jedilnici, so morali stoje čakati, da jih je bilo za mizo osem, nato so lahko vsi naenkrat sedli. Ko je prišlo povelje za odhod iz jedilnice, so morali v hipu pustiti hrano in odstopiti.816

Veliko preglavic je zapornikom povzročalo z urami predpisano in nadzorovano telesno izločanje. Jetniki so tako pomanjkanje zasebnosti pri opravljanju potrebe kot kratenje pravice do nje doživljali kot veliko poniže-vanje. Najhuje je bilo v začetku, ko se na take postopke še niso privadili. Prositi so morali za nekaj, kar je bilo dotedaj samoumevna telesna potreba, o kateri pa se po

812 Marja: Spomini iz Begunj. Partizanski dnevnik, II, 28. 12. 1944, št. 346.813 Terčak, Celjski Stari pisker, str. 42; Milan Ževart, ustni vir.814 Filipič, Politični zaporniki, str. 271.815 Miklavc, Moja pot skozi gorje, str. 96.816 Marja: Spomini iz Begunj. Partizanski dnevnik II, 28. 12. 1944, št. 346.

282

družbenih konvencijah ni govorilo. Čakanje in nadzoro-vanje s strani osebja je psihološko (z)motilo izločanje in jetnikom grenilo bivanje v zaporu. “Jetnikov se je pola-ščala edina želja, da bi mogli vsaj enkrat kje v samoti opraviti najprimitivnejšo potrebo.” Oviranje pri izloča-nju je bilo še hujše v improviziranih zaporih, kjer ni bilo niti zasilnih higienskih naprav. V celicah garnizijskega zapora v Belgijski kasarni ni bilo kible, vendar ponoči jetnikov niso spuščali iz celic. “Ljudje so opravljali po-trebo v papir ali v čevlje. Celo ob belem dnevu, ker so jih spuščali samo dvakrat na stranišče, so si pomaga-li tako, da so se ritenski držali za omrežje na oknu in opravljali potrebo na dvorišče.”817

Čas, sovražnik hudi

Kljub narekovanemu ritmu življenja pa je zaporni-ka pestilo vprašanje, kako preživeti čas prisilnega miro-vanja. Zapor je s svojim enoličnim vsakdanjim ritmom, brez zunanjih opornih točk za psihično stabilnost jemal občutek za čas. “Čudno je, kako za pojma ‘čas’ in ‘pro-stor’ tu otopiš in skoraj izgubiš občutek za njih merje-nje. Ne da bi se srečala ali zmanjšala, ampak popolno-ma zgineta.”818 Odsotnost dolžnosti je naredila življenje lahko, apatičnost jetnikov je rastla: “Vendar je čas mi-neval počasi. Ko so prinesli obrok hrane, sva vedeli, da je ura približno dvanajst, zvečer, ko so zamenjali polno kiblo s prazno, da je ura sedem.819

Prosti čas zunaj splošnih obveznosti je zato za za-pornike pomenil veliko težavo. Zapolnjevali so ga s so-cialnimi stiki; ti so bili v zaporu dragoceni posebej za ti-ste, ki so sicer bili izolirani. Pogovor je tako predstavljal glavno razvedrilo. “Dnevi so bili dolgi in tudi vročih noči ni hotelo biti konec. Pogovarjali sva se, obujali spomine, delali načrte in ugibali o prihodnosti.”820

V preiskovalnih zaporih je bilo večinoma sojetnikov

817 Kozak, ZD 6, Lesena žlica, I, str. 36–37.818 Stanko Vuk: Ljubezenska pisma. Trst, Založništvo tržaškega tiska, 1986 (dalje Vuk, Ljubezenska pisma, str. 83.819 Od ječe do ječe, str. 166.820 Prav tam, str. 166.


celo preveč za nemoteno pogovarjanje, saj se je v jetni-ških sobah stiskalo tudi več desetin jetnikov; v teh je bilo možno le več pogovorov hkrati, pa tudi stalno vpa-danje v pogovore drugih. Tako je bilo vedno dovolj volje in vsebine za pogovor, še posebej tam, kjer so se jetniki pogosto menjavali. V zaporih s počasnejšim menjava-njem jetnikov je bilo dolgočasje še težje odpraviti.

V kranjskem zaporu je Franc Križnar prosti čas za-polnjeval podobno kot ostali jetniki: “Podnevi pogosto sedim na oknu. Noge pomolim ven na sonce; pogled mi uhaja na Šmarjetno goro. Rad bi kaj napravil, toda tu je gosta mreža. Na oknu se izmenjavamo. Zdaj eden, zdaj drugi se tako poglablja v svoje skrite misli. Iz dolgočas-ja lovimo bolhe, obujamo spomine na nekdanje dni.”821 Podobno je opazila Ivanka Kokalj, ko je bila nekaj dni v zaporu v Kamniku. V celici zraven so bile štiri dekleta. “Irena je vedela veliko novega povedati, zato so jo vse obkrožale.”822

Ko je bil Križnar pripeljan v Begunje, se je mirno vzdušje spremenilo. V sobi z mnogimi jetniki je bil de-ležen pozornosti kot vsak novopripeljani, izprašali so ga o marsičem. “Opazujem početje ljudi v sobi. Večina leži na podu. Roke tiščijo pod glavo in gledajo nekam v strop. Nekateri razmišljajo, drugi poskušajo spati. Posebno značilne so nervozne kretnje ljudi. Nekateri v dremavici izgovarjajo čudne besede.”823 Nato Križnar, mlad, živahen fant, išče vedno nove znance, s katerimi se pogovarja; pogovor se vrti okoli osebnih življenjskih zgodb in izkušenj. “Vse dneve se pogovarjava, sediva na razmajani postelji in sanjariva.”824

Le redka druga razvedrila razen pogovora so bila na voljo. O družabnih igrah poroča Franc Križnar: “V sobi včasih iz dolgočasja bijemo rihtarja. Pri tem sodelujemo vsi. V tej igri se najbolj odlikujeta Franc Likar in Ludvik Bradeško. Ta dva si najdeta revanšo. Bijeta drug dru-gega, ostali pa ju gledamo. Bradeško ima ranjeno eno roko, z drugo pa mlati Franca. Franc je majhen, pa kar

821 Križnar, Ne vdaj se fant, str. 51.822 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 51.823 Križnar, Ne vdaj se fant, str. 60.824 Prav tam, str. 61–63, 67, 81–82.

284

s silo celega telesa udarja nasprotnika. Nasmejemo se do onemoglosti. Zvečer, ko pride obhodna patrola, pa mali Franc sleče hlače in policistom pokaže vso rdečo zadnjico. Takrat se smejejo tudi policisti.”825

V ljubljanskem sodnem zaporu, kjer je bil režim nekoliko milejši, so lahko igrali karte (kar je bilo sicer prepovedano) in šah v bolniških sobah.826 Toda v začet-ku naj bi bil sodni zapor pravo zavetišče veselega raz-položenja. Na božični večer leta 1941 so jetniki začeli po večerji in zaužitem vinu namesto počitka, kakor ga je določal hišni red, hrupno prepevati, tudi partizanske pesmi. Ker so se italijanski pazniki ustrašili, da bo pri-šlo do izgredov, je vodja paznikov Čamernik šel mirit jetnike od celice do celice.827

V italijanskih kaznilnicah je bilo le izjemoma veliko jetnikov v skupnih sobanah, sicer se je njihovo število gibalo med 6 do okoli 15. Njihova relativno stalna raz-mestitev je povzročala druge probleme – naveličanost vedno istih ljudi in vedno podobnih pogovorov. Iz sku-pnih pogovorov in slabosti, ki so jih opažali eden pri drugem, se je medsebojno sporazumevanje trgalo in ro-jevali so se prepiri in medsebojna nestrpnost.828

Lavo Čermelj je bil v celici za štiri v kaznilnici v Por-tolongoneju. Sojetniki so bili edini, s katerimi je smel govoriti. Tudi ko je šel po pošto – edino takrat je lahko celico zapustil – v poveljniško pisarno, se je moral iz-ogibati drugim jetnikom in počakati obrnjen v zid, da se je ujetnik odmaknil. Vendar pa je tak režim veljal le za nekatere jetnike; drugi so se lahko zbirali v gruče. Ostale jetnike je lahko srečeval le, ko so prinašali vodo in praznili nočne posode, ko so ga brili, mu prinašali perilo, včasih se je lahko pogovoril, bolje izmenjal nekaj besed s knjižničarjem, pisarjem ali bolničarjem.829

V takih razmerah je bila v prostem času rešitev branje. Vse kaznilnice so imele knjižnice, vendar je bila

825 Križnar, Ne vdaj se fant, str. 73–74.826 Derganc, Okrvavljena roža, str. 111.827 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 166–168.828 Opaziti je, da pisci spominov na jetniške dni nič kaj ne omenjajo nasprotij med jetniki, medtem ko pisci literariziranih del, kjer so sojetniki često skriti pod psev-donimi ali so izmišljeni, opisujejo množico konfliktnih situacij. Prim. Režek, Železni križi.829 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 203–204.


večina literature v italijanščini in drugih evropskih jezi-kih, med njimi pa ni bilo slovenščine niti srbohrvaščine. Tako so knjižnice ostale za večino slovenskih jetnikov le nekoristen potencial. Drugače je bilo s primorskimi Slovenci, ki so povečini znali dovolj dobro italijansko. Branje je bilo dovoljeno ves dan. “Bral sem veliko, lahko rečem vsak dan od zore do mraka.” Ječa v Portolongo-neju je imela veliko knjig. Knjižnice so bile tri; splošna, posebna, ki jo je upravljal kaplan, in še direktorjeva, s katero je nagrajeval vzorne oziroma njemu priljubljene jetnike.

Knjige je bilo mogoče nabaviti; za vsako je moral jetnik vložiti prošnjo na pravosodno ministrstvo. Čer-melj je bral leposlovje v več jezikih, celoten opus Hegla, le malo strokovne (matematično-fizikalne) literature. V celici so trije jetniki imeli hkrati tudi 40 knjig, kar je motilo paznike pri vsakodnevnih preiskavah celic. Zato je ravnateljstvo nekega dne izdalo odlok, da sme jetnik imeti v celici le štiri knjige. Tako so jih nekaj vrnili, z la-stnimi pa si je jetniška iznajdljivost pomagala drugače. Iz riža, ki so ga dobivali v hrani, so pripravili lepilo in z njim zlepili več knjig v eno; tako so zadostili predpisa-nemu številu. Poleti 1943 je Čermelj dobil v celico tudi Prešernove poezije, ki jih je imel v svoji prtljagi, vendar pa ministrstvo prej ni dalo dovoljenja za izročitev.830

Dnevno časopisje je bilo omejeno na nedeljsko iz-dajo Osservatore Romano in kmetijski tednik, ki ga je izdajal Mussolinijev brat Arnaldo. Včasih je skrivaj ka-terega od dnevnikov priskrbel naklonjeni paznik. Jetni-ki so mogli časopisje tudi sami naročati (in plačevati). Tako je imel Lavo Čermelj v kaznilnici v Portolongoneju naročen mesečnik Antologia italiana, nekak splošni pre-gled dogajanja v Italiji, in fizikalni poljudni polmesečnik Sapere.831

Posebno obliko stikov so predstavljali prepovedani, navkljub jetniški upravi vzpostavljeni stiki. Ti niso iz-virali le iz globoke čustvene potrebe po komuniciranju, pač pa tudi iz praktičnih potreb, ki so izvirale iz preisko-valnega postopka. Pri tem so bili jetniki neverjetno spre-

830 Prav tam, str. 210–212, cit. str. 209.831 Prav tam, str. 209–210, 211.

286

tni in so v to vlagali veliko časa in energije. Na najbolj razširjen način – s podkupovanjem – so jetniki pridobili paznike, da so prenašali sporočila med jetniki. Tako je bilo tudi med preiskavo poleti 1941 v tržaških zaporih, ko se je pripravljal poznejši drugi tržaški proces. Da je Čermelj pošiljal sporočila po zaporu, naj bi ga ovadil so-jetnik Zorko Ščuka; tako naj bi ga odkrili in disciplinsko kaznovali.832

Pogosto so poskušali uvesti sporazumevanje s tr-kanjem, torej različne abecede tipa Morsejevih znakov. Tako sporazumevanje je terjalo precejšnjo spretnost in predznanje nekaj desetin znakov. Da bi bilo sporazume-vanje lažje, so jetniki v samicah v beneških zaporih kar vrezali znake v vrata; ko so tja zaprli prvo večjo skupino jetnic, so si trkale kar po teh lestvicah.833

Često pa je pomenilo trkanje preprost človeški stik, potrditev, da so še drugi ljudje v bližini. To je občutila Ivanka Kokalj, ko je začela tolči po zidu bunkerske ce-lice. “Na lepem mi je prišlo na misel, da bi Premku po-tolkla na zid. In res sem to storila. Takoj mi je odgovoril s trikratnim udarcem z roko. Od takrat sem mu vedno trkala za dobro jutro in za lahko noč, a še podnevi mno-gokrat. S tem sva si oba krajšala čas.”834

V tržaškem zaporu Coroneo so celice imele že stra-nišče na izplakovanje. Školjko so jetniki uporabili za sporazumevanje. Z metlo so iztisnili vodo iz sifona in ta-ko dobili medij, ki je dobro prenašal znake do sosednjih školjk, pa tudi po ceveh nadstropje navzgor in navzdol. Šalili so se, da pošiljajo “kiblogram”.835

V ljubljanskem zaporu so za tovrstne stike upora-bljali kar pot od okna do okna celic; po zunanji strani so namreč na vrvici spuščali sporočila in drobnarije. Ko je nekoč padel eden od tako pošiljanih paketov na dvo-rišče, je pošiljateljica Vida Tomšič poklicala dežurnega paznika, da je privedel namestnika poveljnika paznikov, ki je v ilegalnem aktivu OF skrbel za stike z jetniki. Ta je nato sredi noči s pomočjo enega od jetnikov zavojček

832 Čermelj, Ob tržaškem procesu 1941, str. 59.833 M. Obersel: Iz ljubljanskih zaporov v beneške ječe, Slovenke v NOB, I, str. 339.834 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 74.835 Čermelj, Ob tržaškem procesu 1941, str. 55–56.


pobral z dvorišča, čeprav je straža na dvorišču sprožila alarm, ker je zaznala neko gibanje.836

Italijanske kaznilnice so strogo ločevale politične jetnike iz novopriključenih pokrajin od jetnikov, ki so bili italijanski državljani. To je oviralo zlasti stike med slovenskimi jetniki iz Ljubljanske pokrajine in jetniki – Primorci. Ti so bili v drugačnem položaju tudi zato, ker jih je bilo mnogo zaprtih med čakanjem na sojenje, torej so bili v sodnem preiskovalnem zaporu. Skupina v kaznilnici v Traniju je izvedela, da je v kaznilnici tudi neka “Slava”, politična jetnica. Trudile so se, da bi vzpo-stavile stik z njo, vendar jim to ni uspelo niti po kapitu-laciji Italije, niti ob odhodu iz zapora.837 Z Mihom Marin-kom je po prihodu v kaznilnico v Castelfranco navezal stike Albin Dujc, ki je bil obsojen na drugem tržaškem procesu, prek njega pa je kontaktiral tudi z ostalimi po-litičnimi jetniki.838

V zaporu v Firencah je bilo tudi precej Slovenk s Primorske. Bile so ločene od jetnic iz Ljubljanske pokra-jine “in se je samo po sebi razumelo, da bodo hodile k maši in delale.” To je izzvalo bojkot s strani ene skupine jugoslovanskih političnih jetnic, druga skupina pa jih je skušala v medsebojnih stikih preusmeriti k svojemu načinu ravnanja političnih zapornikov. Primorke so se kmalu preusmerile v odklanjanje dela in molitve.839

Prav zaradi obilice časa je bil kolektiv tako pomem-ben, saj so jetnice tako posebej skrbele še za vpetost v trden dnevni red, ki je poskrbel za zaposlitev vseh in spodbudno ozračje. S tega vidika je bila odpoved delu, ki so ga politični jetniki in jetnice izvajali v veliki meri, vprašljiva, ker je ustvarjala toliko večjo praznino v ži-vljenju jetnikov. Res pa je, da delo, ki je bilo v jetnišnici na voljo, ni bilo take vrste, da bi napeljevalo človeka k ustvarjalnosti in zadovoljstvu. Tako so kolektivi poskr-beli za nadomestitev dela.

Jetnice, ki so lažje odstopile od dnevnega reda, so imele v kolektivih v zaporu v Firencah dežurne, ki so

836 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 120–121.837 Od ječe do ječe, str. 185.838 Marinko, Moji spomini, str. 317–318.839 Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 311.

288

skrbeli za izvedbo delovnega programa vsakega dne. Z veliko natančnostjo so si pripravile ročna dela: spletle so šale, nogavice iz majic, ki so jih razrezale, izdelo-vale spominke in albume z dvojnimi platnicami, da so skrivale v njih svoje drobne stvari. Izdelovale so vezene simbole – kladiva in srpe s peterokrakimi zvezdami, re-šetke z obrazi jetnic.840 Večino časa pa so zapolnile s prosvetnimi in kulturnimi dejavnostmi, ki so tam bile mogoče.

Strah

Nasilna sprememba okolja, krutost in neznana usoda je zapornike silila v negotovost, v strah pred prihodnostjo. Strah je bil usmerjen, predvsem v strah pred tistim, kar se je lahko zgodilo med zasliševalnim postopkom, bolj posreden pa je bil strah pred prihodno-stjo, pred odtrganostjo od družine, skupine. S strahom pred mučenjem med zasliševanjem se je mešal strah pred bolečino in strah pred izdajo, v katero bi jih poti-snili zasliševalci.

Govorice v zaporih o zasliševanjih in mučenjih so bile stalne, k temu pa so še mnogo bolj pričale tudi ra-ne in izpovedi samih zaslišancev, ko so jih vrnili v celi-ce. “Naša celica je bila poleg zdravniške sobe, ki pa ni služila kakor vse zdravniške sobe v svetu za lajšanje trpljenja. V tej sobi so gestapovci zasliševali svoje žrtve. Nismo slišali samo govorjenja, temveč tudi kričanje in vpitje, vzdihovanje in jokanje, zamolkle udarce, ki so padali po telesih in neporedkoma rohnenje psov, ki so se zaganjali v svoje žrtve, jih trgali in grizli tako dolgo, dokler rezek ukaz njihovih gospodarjev ni zahteval, da zopet ležejo k škornjem. V začetku smo ob takih za-sliševanjih strmeč v praznino nepremično poslušale ali pa se stiskale v nasprotni kot ter si mašile ušesa. Sča-soma smo se tega privadile, saj je marsikatera izmed nas isto poizkusila na lastnem telesu ali pa smo slišale o tem iz ust sojetnice, ki so jo nezavestno prinesli od



tam in smo videle na njeni raztrgani obleki in koži, na njenih podplutbah in ranah, kaj pomeni gestapovsko zasliševanje.”841 Po zaslišanju in mučenju je zapornika v celjskem zaporu Vlada Miklavca začel pestiti strah pred prihodnostjo, skrb za lastno življenje, za usodo staršev. Moč za premagovanje strahu je našel v upiranju kakr-šnemukoli priznanju. “Največje zadoščenje sem našel v tem, da nisem nikogar izdal, nihče od mojih sodelavcev ne bo trpel zaradi mene.”842 Psihični pritisk, ki so mu bi-li izpostavljeni jetniki v preiskovalnih zaporih, je vplival na njihovo počutje, zlasti pa spanje. “Noči so nemirne, ljudje slabo spijo, strašno vzdušje vlada v prostoru. (...) Tudi jaz slabo spim. Poslušam druge, kako vzdihuje-jo. Eden v spanju kriči, drugi kliče na pomoč. Slišijo se goreče prošnje ljudi, ki žele svobode in rešitve. Mora pritiska na možgane, le proti jutru se vse nekako umi-ri. Jutranji hlad in izmučeni živci človeka uspavajo.”843 Na smrt obsojena Ivanka Kokalj si je zapomnila za čas, ko je v samici v Begunjah čakala na izvršitev kazni, da je imela “od prenapetih živcev nenavadno tanka ušesa, zato tudi nikoli nisem imela mirnega spanca.”844

Vsakdanje življenje so v letu 1943 začela motiti zla-sti bombardiranja oziroma letalski alarmi. Ti so se zgo-stili po letu 1943, po izkrcanju na Siciliji. Za jetnike je bilo bombardiranje dogodek, ki so se ga veselili in bali obenem. Po eni strani je bombardiranje ogrožalo njiho-va življenja, saj bombe niso izbirale, po drugi so mu načeloma pritrjevali, saj so v njem videli znak italijan-skega poraza. Zapori so bili povečini v mestih, tako da je bil strah pred bombardiranjem marsikdaj utemeljen. Vendar je bil zadet le en zapor, tisti v Neaplju, kjer je bilo nekaj desetin slovenskih jetnikov. Jetnike so eva-kuirali v zapor v Campobasso, morda še kam.845 Bombe so večkrat padale v bližini kaznilnice v Perugii. Pogosti so bili letalski alarmi v kaznilnici v Traniju. Od maja do oktobra je bilo 160 alarmov, v najhujšem obdobju 8 no-či zapored večkrat na noč. Med enim od bombardiranj

841 M. Topolovec: Auschwitz. Slovenke v NOB, I, str. 405.842 Miklavc, Moja pot skozi gorje, str. 86–87.843 Križnar, Ne vdaj se fant, str. 64.844 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 75.845 Od ječe do ječe, str. 183. Prim. Režek, Železni križi, str. 215–220.

290

je treščila bomba ob kaznilnico. O letalskih alarmih po-ročajo tudi za zapor v Firencah, vendar šele jeseni 1943, enako tudi za zapor v Trentu.846

Ob alarmih je pazniško osebje ravnalo različno. Ka-znilnice in zapori niso imeli urejenih zaklonišč. Ponekod so se zatekali v kleti, če so bile v poslopju kaznilnic. Te kleti so tudi dodatno urejali in utrdili z dodatnimi podpornimi stebri. V Perugii so paznice ob alarmih le odpirale celice in jih pustile odprte, jetnice pa niso sme-le iz celic. Redovnice so stražile na hodnikih. Vendar je bila to že druga faza, saj so sprva vodili vse jetnice v zaklonišča, vendar so jugoslovanske politične jetnice začele vzvišeno odbijati, da bi se zatekale v zaklonišča. Na vztrajanje paznic so vsaj nekatere odhajale v zaklo-nišče, saj so iskale možnosti za beg.847

Ob prvem bombardiranju v Firencah so paznice v tamkajšnjem zaporu jetnice prestavile v kleti, kjer so bile tudi večje celice. Pozneje pa so jih ob alarmih vodile v cerkev, kamor pa politične jetnice niso hotele in so ostajale v celicah. V kaznilnici v Traniju je bil za zaklo-nišče na voljo le dnevni prostor. Ob alarmih so se, ker je pogosto zmanjkalo elektrike, oglašali zvonovi. Vsakič so nosili na nosilih v zaklonišče tudi bolne iz ambulante po stopnicah navzdol in nato navzgor.848

V zaporu v Trentu so pazniki ob prvem alarmu je-tnike zaklenili v celice. Ko so protestirali, so jim odgovo-rili, da je zaklonišče šele v gradnji, zato jih nimajo kam dati. Zaklonišče so dokončali šele po italijanski kapitu-laciji. Prvič so v še nedokončanem zaklonišču v kleti bi-vali na dan, ko je nemška vojska zavzela Trento, na dan kapitulacije. “Končno le odklenejo vrata, pazniki nas vsi razburjeni priganjajo: “Hitro, hitro, v nevarnosti smo!” Med grmenjem eksplozij nas vodijo v klet, v zaklonišče. Res še ni bilo do konca zgrajeno. Sredi s tramovi podpr-tega podzemskega hodnika je bila zbrana družina direk-torja jetnišnice, na eno stran nje so se postavili moški, na drugo ženske. Po dolgem času smo videli spet ženska krila. Paznice-redovnice so molile na glas očenaš za oče-

846 Od ječe do ječe, str. 125, 164, 191–192; Derganc, Okrvavljena roža, str. 122.847 Od ječe do ječe, str. 164–165, 166.848 Prav tam, str. 125, 191–192.


našem in hitele razprostirati nekake zavese, da bi moški ne videli žensk.”849

Bombardiranja so med osebjem in zaporniki pov-zročala prave panike, več med ženskim osebjem. Priče-vanja govorijo, da so bile paznice na smrt prestrašene, med bombardiranji so pozivale k molitvi in molile. “Nu-ne in kriminalke so se stiskale pod obok in histerično molile, udarjale z glavo ob tla, le politične so bile mirne, tudi ko je bomba treščila ob kaznilnico.” Po pričevanjih so bili politični jetniki bistveno bolj mirni; delno gre to tudi na rovaš različnih karakterjev. Med bombardiranji so strah preganjale s petjem, seveda svojih, prepoveda-nih partizanskih pesmi na ves glas.850

Bombardiranja so pozimi 1944 in pomladi 1945 doživljale tudi jetnice v kaznilnici v Aichachu, vendar so jih doživljale drugače. “Srečne smo bile, ko so zatulile sirene in so zavezniški bombniki grmeli prek naših glav. (...) Da bi to lahko bilo tudi za nas usodno, nismo pomi-slile. Sproščeno smo opazovale dirko paznic, ki so nas nervozno zaklepale v celice, same pa hitele v zaklonišča, ne meneč se za našo usodo.”851

Samomori

Določeno število zapornikov si je v zaporih vzelo ži-vljenje. Samomorilnost sicer na Slovenskem ni redka; težko pa je soditi, kolikšna je bila v vojnem času med prebivalstvom in med zaporniki. Vsekakor pa vrsta bolj znanih primerov kaže, da so bili vzroki samomorilnosti ne le v depresiji, pač pa tudi drugje, zlasti v prestanem ali pričakovanem trpljenju med zasliševanji.

Apatija je bila pogosta spremljevalka jetnikov, tudi tistih, ki so sicer bili vedrega značaja: “Ni več tisti veseli človek, ni več optimist, kot je bil. Postal je otožen. Pravi, da ima zle slutnje in slabe upe na bodočnost. Ponava-di ga najdem kje v kotu, kjer sedi in si podpira glavo z dlanmi. Poraščen je in njegovo čelo je nagubano, le ma-

849 Derganc, Okrvavljena roža, str. 122–123, cit. 123.850 Od ječe do ječe, str. 125–126, 165, cit. str. 192.851 Marica Brejc: Zapor v Aichachu. TV 15, XVIII, 12. 6. 1980, št. 24.

292

lo ga zanima ostala okolica.”852 Marsikdaj je poglabljanje apatije vodilo v depresijo, ki je pri zapornikih izrazitej-ša, in nato v samomor. Prav zato je nadzorniško osebje odvzemalo med sprejemnim postopkom vse predmete, ki bi mogli biti pomoč pri samomoru: pasove, vezalke, nožiče, steklene predmete, ostre predmete. Samomor je v nekem smislu predstavljal beg pred kaznijo, zato je bil poleg pobegov največja skrb pazniškega osebja.

K samomoru zaradi mučenja so se zatekali že poli-tični zaporniki v predvojnem času na Primorskem. Leta 1934 je skočil iz 3. nadstropja policijskega ravnateljstva v Trstu kapitan Marijan Čotar, ki so ga z zvijačo izva-bili na mejo in tam aretirali. Obležal je mrtev.853 Avgu-sta 1940 je naredil samomor v tržaških zaporih Slavko Škamperle iz skupine najbolj obremenjenih tigrovcev. Samomore so poskušali tudi drugi aretirani, da bi se re-šili trpljenja. Eden od njih naj bi razparal nogavice in si iz njih spletel vrv, s katero naj bi se obesil. Odvrnila ga je pomisel na otroka, ki ju je imel doma. Seveda pa gre pri mnogih poskusih samomora za željo, da s poskusom samomora začasno odvrnejo od sebe usodo; za to pa je bil zgolj poskus dovolj.854

Tudi Čermelj poroča, da je v trenutku slabosti, ko ga je v ljubljanskem sodnem zaporu pritisnil strah, da ga bodo v Trstu ali Rimu mučili in bo pod pritiskom ova-jal svoje tovariše, pomislil na samomor. “Bil sem pred izbiro: ali je bolje, da tvegam najhujšo kazen, ki mi gro-zi, ali pa se sam umaknem mučenju in nevarnosti, da obremenim druge. Prišel je trenutek, ko se mi je zdela druga možnost pravilnejša.” Napisal je poslovilno pismo družini in poskusil storiti samomor z obešenjem. “Po-skus pa se ni posrečil. Čez krajši čas sem se osvestil. Nobeden od paznikov ni ničesar zapazil.” Takoj je uničil poslovilno pismo. Žena ga je drugi dan, ko je opazila pobitost, nahrulila, tudi hči – zdravnica mu je čez nekaj dni prinesla mazilo za odrgnjeni vrat.855

V ljubljanskem sodnem zaporu je samomor na očeh

852 Križnar, Ne vdaj se fant, str. 64.853 Čermelj, Slovenci in Hrvatje pod Italijo, str. 293.854 Čermelj, Ob tržaškem procesu 1941, str. 9.855 Prav tam, str. 28.


vseh sojetnikov storil mlad kmečki fant, ki je bil obdol-žen sodelovanja s partizani. Dan pred obravnavo na vo-jaškem sodišču, pričakoval je, da bo obsojen na smrtno kazen, je brusil žepni nožič. “Drugo jutro je zgodaj odšel v kabino, kjer je bila ‘kibla’. Dolgo ga ni bilo iz nje. Kar priteče izpod vrat curek krvi. Prestrašeni sojetniki vdro vrata in najdejo nesrečnega fanta s prerezanim vratom. Bil je tako obziren, da si ga je prerezal nad odprto ‘ki-blo’, da bi jim ne bilo treba pomivati za njim krvi. Šele ko je izgubil zavest in se je zgrudil, jo je pricurljalo nekaj v celico. Ko so priklicali z butanjem na zaklenjena vrata paznika, je bilo že prepozno, da bi mu lahko kdorkoli pomagal.”856

V zaporu v Mariboru si je življenje vzelo več areti-ranih aktivistov. Tako je samomor napravil Ernest Šno-fl, ki je 2. februarja 1944 skočil skozi okno med zasli-ševanjem na sedežu gestapa. 11. novembra istega leta je samomor v zaporu storil aktivist iz Maribora Otmar Černezel. Sredi februarja 1945 je napravil samomor v zaporu Herman Kosar, potem ko je prebil v zaporu pet mesecev. 16. marca 1945 si je vzel življenje Valentin Pavšič; vzrok naj bi bilo nečloveško mučenje.857

V zaporu v Begunjah je prav tako registriranih več samomorov. 3. oktobra 1941 je samomor napravil Sta-nislav Kosec in 6. oktobra Mihael Novak, 8. decembra Alojz Volčanšek.858 16. februarja 1942 se je v skupni sobi obesil Jože Pečar. V zaporu je bil en mesec, obtožen pa sodelovanja v vstaji.859 29. maja 1943 je napravil sa-momor na drugi dan bivanja v Begunjah Alojz Černe.860 Ugotovljeno, precej zanesljivo število samomorov, ven-dar na majhnem številu primerov, bi kazalo na stopnjo samomorilnosti okoli 416 primerov na milijon prebival-cev.861

856 Derganc, Okrvavljena roža, str. 112.857 Žnidarič, Do pekla in nazaj, str. 207, 275, 311; Ostrovška, Kljub vsemu odpor, I, str. 179–181.858 Gerčar, Begunje, str. 206, 208.859 Šinkovec, Begunje, str. 96.860 Gerčar, Begunje, str. 220; Šinkovec, Begunje, str. 109.861 Novejši podatki, ki pa so letni, kažejo na suicidnost okoli 390 / milijon prebival-cev / letno. Prim. Samomor na Slovenskem. Ljubljana 1990; Lev Milčinski: Samo-mor in Slovenci. 2. dop. izd., Ljubljana 1985; Mirko Čepič: “Samiga sebe umoriti”. Dnevnik, XLVII, 4. 3. 1997, št. 60–14. 3. 1997, št. 70.

294

Bližina smrti

Na počutje zapornikov so močno vplivali tudi zu-nanji dogodki, zlasti prisotnost smrti, ki so ji bili jetni-ki izpostavljeni v preiskovalnih zaporih. Zapori so imeli tudi vlogo prostora za zavarovanje na smrt obsojenih. V mirnodobnih razmerah so bile sodne eksekucije na smrt obsojenih v zaporih, daleč od oči javnosti, vse od druge polovice 19. stoletja, ko je eksekucija prenehala biti javna demonstracija moči države. Od tedaj se je so-dna usmrtitev spremenila v očem javnosti odmaknjen, prepovedan obred, ki je bil natančno določen s predpisi o izvajanju kazni. Vsaka država je predpisala poseben postopek izvajanja smrtne kazni; z obešanjem, giljoti-niranjem, ustrelitvijo, garotiniranjem. Smrtno kazen so poznale kazenske zakonodaje vseh evropskih držav, vendar so se v obdobjih med prvo in drugo svetovno vojno dejansko izvedene začele redčiti. Tako je bilo v Kraljevini Jugoslaviji po uveljavitvi novega kazenskega zakonika v 8 letih dosojeno 64 smrtnih obsodb.862

V vojnem času, z okupacijo slovenskega ozemlja, so se razmere spremenile. Že z vojnim časom in uved-bo ostrejše kazenske zakonodaje oziroma predpisov je nastopilo stanje, ko je število smrtnih kazni skokovito naraščalo, s tem pa tudi prišlo v zavest in vplivalo na mnogo širše kroge. Posebej je vplivalo dejstvo, da je iz-vršitev smrtne kazni spet postala javna. “Pričakovanje smrti je bilo v zaporu tako samo po sebi razumljivo, kot da bi se reklo: sedaj gremo spat.”863

Eksekucije so vplivale na zapornike zlasti v nem-ških osrednjih preiskovalnih zaporih Begunjah, Mari-boru, Celju, oziroma tam, kjer so jih izvajali neposredno v zaporu ali v neposredni bližini. Novice o nameravanih eksekucijah so se v zaporih hitro širile.

Ker zaporniki za svojo smrtno obsodbo niso vedeli vnaprej, so vsake priprave za streljanje sprožile tesnob-no pričakovanje. “Nervozno smo šteli prinešene krste, v isti mah pa skrajno napeto prisluškovali vsakemu kora-ku in rožljanju ključev na hodniku. Koraki, ki so se ob

862 Statistični godišnjak, VIII, 1937, str. 454.863 Veble, Preživela sem taborišče smrti, str. 11.


takih trenutkih s ključi približali našim vratom, so za nekoga izmed nas pomenili konec vsega.”864

V Begunjah so bili jetniki prav tako izpostavljeni pogostim izbiram za usmrtitev. Enega od vrhuncev gro-ze so doživeli jetniki v juliju 1942, ko so od 26. do 28. julija izbrali izmed zaprtih in ustrelili 137 ljudi.865 V spo-minu jetnikov je ostalo zlasti dogajanje v zadnjih dveh dneh. Ko so odpeljali v ponedeljek zjutraj (27. julija) ve-liko število jetnikov (bilo jih je 43) z avtobusi iz zapora, so kmalu nato izbrali šest moških, da so kopali jamo v kaznilniškem vrtu. “Niso jim povedali zakaj. Toda uga-nili so sami. Jama je postajala vse globlja, širša in dalj-ša. Čim bolj je sonce tonilo na zahod, tem bolj so jih policisti priganjali k delu. Že proti večeru so pripeljali na dvorišče dva kamiona, pokrita z zelenjem. Kamiona so zapeljali k izkopanim jamam. Gruča gestapovcev in policistov je bila besna. “Hitro!” so kričali. Povzpeli so se na kamione. Odgrnili so zelenje in nudil se jim je stra-šen prizor. Kamiona sta bila polna vse vprek nametanih ustreljenih tovarišev. Med grozo in kriki gestapovcev so zlagali trupla v tilnik ustreljenih talcev v jamo. Delo je šlo počasi od rok, saj mrtvih niso mogli kar metati. Toda gestapovci so besneli, kričali in jih pretepali.

Naslednji dan, 28. julija, se je ponovilo isto. Kopa-li so še večjo jamo in popoldne so spet pripeljali nove ustreljene. Petdeset trupel tovarišev, ki so jih pred dnevi še videli žive, z njimi govorili, delili trpljenje. Na obrazih jim je še videti trpek izraz spoznanja – da je smrt blizu.

Trupla so zmetali v jamo, ki je bila polna do vrha. Kaj sedaj? Mlad gestapovec iztrga nekomu iz rok lopato. Besno skače s čevlji po mrtvih truplih in z lopato seka in izravnava roke in noge, ki štrlijo kvišku. Grozen prizor. Nihče se ne more ubraniti strašnih občutkov. Gestapo-vec pa kriči: “Delajte! Sicer vas na mestu pobijemo!”866

Neposredno doživljanje eksekucij sojetnikov je s po-sebno močjo vplivalo na vedenje jetnikov, saj jih je ne-posredno opominjalo na njihov lastni status. “Zanimivo

864 Miklavc, Moja pot skozi gorje, str. 98.865 Gerčar, Begunje, str. 215–218, 229 navaja, da je bilo med 133 usmrčenimi ose-bami vzetih iz Begunj 107 oseb.866 Križnar, Ne vdaj se fant, str. 63–64. Pričevanje je iz druge roke, Križnarju so o tem mesec pozneje pripovedovali trije zaprti vojni ujetniki.

296

je opazovati v teh mučnih dneh razpoloženje tovarišev. Ljudje, ki so v času zatišja običajno razpoloženi, so v dneh, ko pričakujejo smrt, resni in ob zvonjenju opol-dne ali zvečer prično moliti. Toda taka je samo manjši-na. Drugi se nekako vdajajo v usodo, kar bo pa bo.”867

Odnos do smrti se je pri zapornikih normaliziral v kaznilnicah in zaporih po obsodbi, ko je bilo jasno, da so se ji izognili. V italijanskih kaznilnicah smrt ni ne-posredno grozila nobenemu jetniku; poleg bolezni je še največjo nevarnost predstavljalo bombardiranje. V ta-kem okolju se je bilo mogoče normalizirati tako psihično (ni bilo več akutnega strahu pred smrtjo) kot družbeno (jetniki so smrt začeli spet simbolno obeleževati).

Za tuberkulozo umrli kaznjenki Jeleni Bosnić so sojetnice v zaporu v Benetkah pripravile poslovilno slo-vesnost, na katero je morala pristati tudi uprava. Na dvorišču so ji izkazale zadnji pozdrav in položile venec k nogam in zapele dve pesmi, med njimi tudi žalostinko Kot žrtve ste padli v borbi za nas.868 V kaznilnici v Peru-gii se je kaznjenki Mariji Tibijaš zdravje poleti 1943 na-glo poslabšalo. Odpeljali so jo v kaznilniško ambulanto. Njen kolektiv je zahteval, da jo obišče pred smrtjo, kar je upravnik dovolil 4. julija 1943. Med obiskom je na smrt bolna jetnica sojetnicam izrazila neke vrste poslednjo voljo: izročila poročni prstan, dala sporočila za otroka in domače. Sojetnice naj bi v prihodnosti poskrbele tudi za njen prekop v domačo zemljo. Prstan in pisma jim je nato uprava odvzela, saj naj bi pošiljanje pokojničinih osebnih stvari sorodnikom bila njena naloga. Med nje-nim umiranjem so kolektivi jugoslovanskih jetnic pre-pevali pesem Kot žrtve ste padli, nato je zavladala tišina. Sojetnice so pripravile tudi manifestacijo ob pogrebu, čeprav niso vedele, ali jo bo uprava dovolila. Vendar pa so lahko postavile častno stražo ob mrtvaškem odru, italijanske politične jetnice so priskrbele nageljne in dva rdeča trakova za venec. Na trakova so vpisale “Prvi žr-tvi fašizma – Mariji – v pozdrav tovarišice iz ječe.” Ena od sojetnic je izgovorila poslovilni govor, ki mu je sledil pozdrav s stisnjeno pestjo in minuta tišine. V parih so

867 Prav tam, str. 66.868 Od ječe do ječe, str. 47.


mimohod mimo častne straže predstavnic vseh kolekti-vov opravile vse politične jetnice.869

Zatirana spolnost

Tudi zapor ni mogel povsem zatreti enega od naj-globljih človekovih nagonov, vendar ga je preoblikoval v posebne oblike. V skladu s prevladujočo moralo je zapor oziroma kaznilnica strogo ločevala oba spola in dosle-dno preprečevala vsakršen stik jetnikov različnih spo-lov. Tako je za večino heteroseksualnega prebivalstva onemogočala spolne stike. Preostalo, homoseksualno orientirano prebivalstvo zaporov, je spadalo med para-grafe kazenskih zakonikov.870

Erotizem, kaj šele spolnost je ubijala samota v sa-micah, pa tudi stalno skupno bivanje v prenapolnjenih sobanah. Napetost preiskovalnega zapora je bila toli-kšna, da ni bilo mnogo želja v tej smeri. Po drugi stra-ni sta čustvena napetost in šok ob aretaciji spodbujala čustveno zbližanje podobnih jetnikov ali jetnic, ki se je pogosto razvilo v tesna prijateljstva.

Obilica praznega, nekoristnega časa je jetnike hkrati spodbujala k sanjarjenju in pogovorom; ena od pomembnih tem so bile misli in pogovori o zaradi are-tacije prekinjenih zvezah, stikih in bližnjih osebah; ko-liko in kako, pa je bilo povsem individualno, odvisno od značaja vsakega jetnika ali jetnice. Tako je France Križnar spoznal gostilničarja Beovića iz Žirov in se z njim spoprijateljil. “Doma v Žireh je pustil ženo, ki je tudi Dalmatinka. Ima jo zelo rad, saj jo omenja ob vsaki priložnosti. Ko se bolje spoznava, mi pove, da je žena že v sedmem mesecu nosečnosti. Zelo ga skrbi, kaj bo z njo, če se njemu kaj zgodi. (...) Ko govori o svoji ženi, se mu poteze na licu omehčajo, postane otroško nežen.”871 Včasih mu, mlademu fantu, pripoveduje o svoji mlade-

869 Od ječe do ječe, str. 163–164.870 Nemško nacionalsocialistično ravnanje z homoseksualci je bilo bistveno bolj za-ostreno od režima, ki je veljal v prejšnji kazenski ureditvi. Večinoma so jih odvedli v koncentracijska taborišča kot posebno kategorijo. Prim. Richard Plant: Rožnati trikotnik : nacistična vojna proti homoseksualcem. Ljubljana 1981.871 Križnar, Ne vdaj se fant, str. 51–52.

298

niški dobi: “Pripoveduje mi o Dalmaciji, o mladih letih, o raznih doživljajih, nato prideva na dekleta.”872

V Begunjah Franc Križnar sreča nove sojetnike. Pobegli vojni ujetnik, ki so ga spet zajeli, hrvaški Srb Mihajlo, je zelo odprt. “Doma mu samuje lepa mlada žena Ljubica, katero ima zelo rad. Venomer bi govoril samo o njej. Pravi ji mala črnolaska. Nosi velike dolge kite, malo je bledična in črnih oči z velikimi obrvmi. Ves zamaknjen pripoveduje, kako je ponavadi sedel zvečer z ženo doma in ji gladil njene dolge kite. Žena se mu je predajala in on je bil presrečen. Venomer mi govori o tej svoji črni Ljubici, tako da mi je znana že vsaka njena vrlina. In kaj dela sedaj sama? Morda so tudi njej storili ustaši silo? Prekleti. In če ne bo ostala zvesta? Vprašam ga, kaj bi storil v primeru, da mu žena ne bi ostala zve-sta. ‘Ubil bi njo in sebe,’ mi odgovarja.”

Ko se spoprijatelji z vrstnikom iz Bohinja, se mu ta razodene. “Razlaga mi, da ima v Bohinju lepo dekle, ki jo ima zelo rad. Stara je šele osemnajst let. Snažna je, pametna in dobra gospodinja bo; tudi ona ima njega zelo rada. (...) ‘Ali veš kaj je ljubezen?’, me vpraša in me gleda v oči. Sam ne vem, kaj naj mu odgovorim. V teh stvareh sem še otrok. (...) Postala sva kar smešno otročja; raznežil sem se kot dotlej še nikoli. No, tudi to-varišu je postalo mehko. Pripoveduje mi, kako je bilo lepo, ko sta z dekletom hodila v planine. In ko sta bila zadnjič skupaj pred tednom dni, je bila tako potrta in žalostna.”873

Uradno je v italijanskih kaznilnicah vladal krepo-stni, s katolištvom prepojen red, ki ni dovoljeval nobe-ne nespodobnosti, kaj šele spolnosti. Golota, tudi pri nedolžnih dnevnih opravilih, je zanje pomenila že pribli-ževanje k spolnosti. Ko sta dve mlajši jetnici med noč-nim alarmom skoraj goli skočili iz celice, saj so pred spanjem odlagale obleko zaradi vročine, ju je paznica opazila, začela vreščati in mahati z baterijo. Krilila je z rokami in klicala na pomoč svetnike. “Spogledali sva se, se obrnili ter se počasi napotili proti celici. Iz vseh priprtih celic je bilo slišati glasno hihitanje. Redovnica

872 Prav tam, str. 52.873 Križnar, Ne vdaj se fant, str. 62–63, 69–70.


je šla za nama v celico in zahtevala, naj se takoj oble-čeva. Medve pa sva resno odvrnili, da se bova prav ra-di oblekli, čim nama bo prinesla nočni srajci. Jezno je zaloputnila z vrati in jih zaklenila še preden je sirena naznanila konec nevarnosti”.874 Tudi v celicah so bili je-tniki razporejeni tako, da nikoli nista bila v njej samo dva; na ta način naj ne bi bilo olajšanega spolnega stika med zapornikoma.875

Politične jetnice so, kot del družbe z običajno spol-no moralo, spolnost zatirale in odklanjale, čeprav je niso mogle povsem zatreti; nadomeščale so jo z zaposlitvijo s študijem, izobraževanjem in kolikor mogoče dejavnim življenjem; taka usmeritev je veljala v zaporih že pred vojno. Vendar je tudi nje prizadelo, ko so zaradi lakote in splošne oslabelosti izgubile menstruacijo; v prenese-nem smislu torej svojo ženskost.876 Za nemško kaznilni-ško upravo v kaznilnici v Aichachu so jetnice menile, da jim je z dajanjem injekcij in dodajanjem nečesa v hrano zaustavila menstruacijo.877

Od tega vzorca so zlasti odstopale prostitutke, ki so jih mnogo srečevale v zaporih. “Tudi v naši sobi so tri cipe. Strašno prostaške.” Pri ‘spesi’ so kupile vino. Tudi tri prostitutke so ga dobile, pa menda večjo mero, ker so bile prav kmalu še bolj zgovorne. Neprestano so prepevale popevko ‘Che belle gambe’, zato smo vse tri krstile na to ime. Pijane so se objemale in ljubkovale sredi sobe na tleh. Končno so se skregale in zmerjale z nepopisnimi psovkami. Ker smo jih hotele utišati, so kljubovale s tem, da so pričele ena drugi pripovedova-ti svoje umazane ljubezenske storije, načine ‘ljubezni’ in sploh najogabnejše reči svojega poklica. Milica Kos, najmlajša, jih posluša široko odprtih, prestrašenih oči, nazadnje si prične mašiti ušesa in končno izbruhne v jok: ‘O, mama, ko bi ti vedela, kje sem!’”878

V zaporu v Firencah so bile kriminalne jetnice v tre-

874 Od ječe do ječe, str. 166–167.875 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 201. Tudi v kaznilnici v Fossombroneju so bile, ko je uprava to dovolila, čez dan v celicah po tri zapornice. Prim. Od ječe do ječe, str. 82.876 Od ječe do ječe, str. 158.877 Marica Brejc: Zapor v Aichachu. TV 15, XVIII, 12. 6. 1980, št. 24.878 Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 299.

300

tjem nadstropju, ločene od političnih. “Seveda je cvetela fantazija na debelo, saj one niso imele nobenega druge-ga zanimanja. Ko so tudi kriminalkam dali vina, so se ga napile – seveda so požrešno v enem požirku popile vse – in so pričele razgrajati, vpiti in se tepsti. Nekatere so se slekle do nagega in zlezle na okna, ki v tretjem nadstropju niso bila zabita z nadoknicami in se v oknih zvijale in kazale svojo goloto ter vabile vojake, ki so imeli nasproti kasarno.”879

Spolnost je tako zaradi enospolnih skupin dobila homoseksualno ali homoerotično obliko. Predaleč bi nas pripeljalo razglabljanje, ali so se k homoseksualnim stikom zatekali jetniki, ki so že na svobodi imeli takšna nagnjenja ali pa tisti z močno izraženim spolnim nago-nom. Večina sicer sila redkih poročil o takih stikih kaže, da se je število takih spolnih odnosov povečalo. Seveda je zaradi tabuja, ki je spremljal take spolne prakse, le malokateri jetnik pripravljen priznati tovrstno prakso – več pa je pripravljen povedati o početju sojetnikov. Novi jetniki so takšne spolne prakse tudi močneje zapažali, ker so jih še obvladovala moralna merila s prostosti.

V jetnišnici v Portolongoneju je bil jetnik krimina-lec, slok in povsem ženskega videza, o katerem je šel glas “da je bil v nenormalnih odnosih z nekaterimi pa-zniki in so mu ti dovoljevali več svobode.”880 Tudi števil-ne govorice in napisi na stenah kaznilnice so Čermelju potrjevali, da je bilo homoseksualnih odnosov med je-tniki kljub oviram dovolj.881

Tudi iz ženskih kaznilnic poročajo o dolgoletnih ka-znjenkah, ki so prakticirale lezbične odnose med sabo, pa tudi s paznicami.882 Tudi politični jetnici Nada in Jo-ža naj bi bili “nekaj časa tudi ljubavni par”.883

Več je bilo s spolnostjo obarvanih odnosov med pa-zniškim osebjem in jetniki. Zaradi strukture osebja in tudi vladajoče morale je šlo pravzaprav le za eno vrsto odnosa – namreč pritisk moških paznikov na ženske je-

879 Prav tam, str. 307.880 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 223.881 Prav tam, str. 201.882 Od ječe do ječe, str. 32; Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 299.883 Slovenke v NOB, I, str. 289, pismo Vide Tomšič 24. 12. 1942.


tnice. Ta odnos, ki je že itak izhajal iz moške nadmoči, je bil še bolj nasilen s tem, ko je tudi trenutni položaj utrjeval nadmoč moškega – paznika. Soditi pa je, da so pravila službe, ki so paznikom prepovedovala tovrstne stike z zaporniki, učinkovala bistveno bolj na profesio-nalno nadzorno osebje kot pa na tiste, ki so v stik z za-pornicami prihajali kot pomožno osebje, policijsko ose-bje ali vojaštvo, ki je bilo v vojni postavljeno za nadzorno osebje v zaporih.

Devetnajstletna Ivanka Kokalj je med svojim odvze-mom prostosti to izkusila kar dvakrat. Najprej v zasil-nem zaporu gestapa v Kamniku. Že prvi večer se ji je vsiljeval “gestapovec”, najbrž pa pomožni policist Ber-toncelj. “Brez besed je šel proti meni, ki sem sedela na robu pograda. Že nekaj minut je stal pred menoj, pa še zmeraj ni rekel besede. Na lepem pa sede zraven mene. Prestrašena sem se obrnila od njega. On pa me z obema rokama prime čez pas in pravi: ‘Zakaj se me bojiš? Nič ti ne bom storil, če boš pametna’. Izmuznem se mu in vstanem, a tudi on je vstal.

‘Dekle, pravim ti, da se me ne boj, nisem tak, kakr-šnega si me predstavljaš. Moški sem, kakor drugi, tudi moja preteklost je čista. Služba pa je služba. Zato, de-kle, pamet imej in izboljšaj si položaj, ki ni prav rožnat.’ (...) Moj položaj je bil res obupen. Tako pa vendar ne, da bi bila sploh pomislila na to, da se vdam. Pa čeprav silo uporabi – dokler imam še toliko moči, se mu obranim. (...) Nato pa vstane in me spet prime čez pas, a to pot že s togoto.

‘Dekle, samo če hočem, te pri priči osvojim.’Jaz se mu hočem spet izviti iz rok, a ne morem.

Začel se je boj s silo. Že je imel roke spodaj, da bi obleko potegnil z mene, toda počenila sem in se mu izvila. A ko sem spet vstala, me je stisnil k sebi, da niti dihniti ni-sem mogla. (...) Spet mu je roka ušla pod obleko, jaz pa se z vso silo sklonim pod njega, se zasučem in planem proti vratom. Pes je bil že pred pragom, tudi on je skočil za menoj. Takrat pa zavpijem nad njim:

‘Če se me še enkrat dotaknete, zakličem na pomoč.’ Zakrohotal se je od jeze in ponižanja.

‘Dekle, zapomni si: samo svojemu nedolžnemu obrazu se zahvali, da si zmagala. Tudi v meni je moč,

302

toda še si lahko premisliš. Jesti pa nič ne dobiš. Če bi bila zdajle pametna, bi dobila dobro večerjo.’”884

Vendar pa ni odnehal. Po nekaj dneh, vmes je pre-stala prvo mučenje, je spet izrabil ugodno priložnost in prišel v celico, jo gledal in vprašal, če si je premislila.

“– Kaj pa mi je treba premisliti? sem mu odgovori-la.

– No, no, le počasi, saj dobro veš, kaj. Danes te ne bom s silo preizkušal, a če zlepa ne bom dosegel, vedi, da ti bo prav trda predla. Ko bi vedela, kaj vse te bo še doletelo. A če boš pametna in se mi zdaj vdaš, vedi, da ti bom pomagal na svobodo.

– Na tak način pa že ne maram na svobodo, sem mu odgovorila. Mi je pa več do časti ko do takšne svo-bode.” Ko ga je zavrnila, ji je nejasno zagrozil in odšel. Vsiljeval se ji več ni.

V ljubljanskem sodnem zaporu je administrator italijanskih paznikov rad izzival pripornice: “Nastavljal se je zapornicam, razkazoval svojo moškost in jih izzi-val, potem pa je poskušal z obljubami pridobiti njihovo naklonjenost in jih nagovoriti za spolne odnose.”885

O spolnih zlorabah s strani paznikov so med jetni-cami krožile številne govorice, ki so lahko bile resnične, lahko pa so bile tudi, ker so izvirale iz zatrtih možnosti jetnikov samih, močno pretirane. V zaporu v Begunjah so govorili, da je policist iz posadke Herman, ki je sode-loval pri streljanju na smrt obsojenih zapornikov, imel v zaporu tri otroke. “Pripovedovale pa so mi, da ima tukaj med jetnicami že tri nezakonske otroke. Ena dela v pral-nici, za otroka pa ne ve, kje je. Druga je v sobi 19, blizu mene je ležala, neka Anica, čisto majhna kot otrok, ne politična. Imela je štiri leta za umor – dva otroka je bila zadavila, svojega in sestrinega. Zdaj pa je spet noseča. (...) In še tretja je bila tu v Begunjah, ki je imela otroka z njim, pa je s transportom odšla potem v Nemčijo.”886

O namestniku upravnika zapora Wilhelmu Bran-dlu so krožile podobne govorice, češ da je hud ‘babjek’. “Pravile so mi, kako je nagovarjal neko arestantko, Ma-

884 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 23–24.885 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 155.886 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 79.


rijo, ki mu je pospravljala po sobi. Ona pa se mu je upr-la in zbežala. Drugi dan si seveda ni več upala k njemu. Dolgo je premišljevala, kaj naj napravi. Bala se ga je ko peklenščka, a bila je še mlada, imela je devetnajst let kakor jaz. Tedaj pa je prišla paznica in ji ukazala, naj gre sobe pospravljat. Morala je iti. Kaj bo zdaj napravil iz mene? je tožila. Skoraj jokala je, ko je prišla v njego-vo sobo. Oddahnila se je, ko njega nikjer ni bilo. Vse je že postorila, ko se je vrnil. Najprej jo je priliznjeno, hinavsko nagovarjal, ona pa se je vsa tresla od strahu. Potem je vrata zaklenil. Ubežati mu ni mogla nikamor. Zajokala je, on pa se je režal, kakor to Brandl zna. Stopil je proti njej, ona pa je stekla nazaj do drugih vrat, a jih je našla zaklenjena. Porabil je silo in zmagal. Ko se je vrnila v sobo, je bila vsa objokana in z nikomer ni več spregovorila besede. Šele čez kakšnega pol leta je neka-terim zaupala, kaj je doživela. Odšla je s transportom na ‘prostovoljno’ delo v Nemčijo. Po njenem odhodu je kmalu vsa soba izvedela njeno zgodbo, ki je z grozo in strahom šla od ust do ust.”887

887 Prav tam, str. 97–98.

304

Razmerje ječar-zapornik je podobno odnosu rabelj-žrtev. Gre za dihotomično razmerje. Obe strani si na-sprotujeta, vendar pa ne izključujeta, saj sta ena drugi pogoj obstanka. Velikokrat se celo dopolnjujeta. Njun odnos ima dve plati, saj gre po eni strani za odnos ose-bja do zapornikov, po drugi strani pa za odnos jetnikov do osebja. Medsebojni odnos ni enakovreden, saj so za-porniki v svojem stiku z upravo in osebjem v podrejenem odnosu, celo pasivnem odnosu, zaradi hišnih redov, ki ne predvidevajo skoraj nikakršne pobude zapornikov, pač pa le pokoravanje ukazom in predpisom.

Odnose med varovanimi in čuvaji so določali prav hišni redi ustanov. Ti so določali tako spanje, prehranje-vanje, delo in sprehod, disciplinske kazni. Dejansko pa so odnose določale tudi osebnostne lastnosti paznikov in jetnikov. Za te velja, da so bili zelo različni, povsem različni tudi istega paznika do različnih zapornikov, za-to je posploševanje sila nehvaležno. Opaziti pa je mogo-če, da so imeli boljši odnos do jetnikov domači pazniki; mogoče ga je pripisati manjši ideološki nastrojenosti do jetnikov, zlasti političnih, pa tudi večji ali manjši so-lidarnosti do pripadnikov lastnega naroda. Toda tudi pazniki, ki jih je s seboj privedla okupacijska oblast, so kazali manj napadalen odnos do zapornikov kot pripa-dniki policijskih preiskovalnih organov.

Osebje se je le redko mešalo z jetniki, čeprav je bi-lo vedno v stiku. Edino v ljubljanskem sodnem zaporu je bilo nekoliko drugače, vendar pa z določenim name-

Odnosi jetnikov z upravo in osebjem


nom. V sobi 84 so bivali oziroma prenočevali jetniki, ki so bili zaposleni v pisarnah zaporov. Zvečer pa je njiho-va soba pogosto služila za zabave, ki so jih prirejali ti jetniki, udeleževali pa so se jih tudi italijanski dežurni pazniki. Med tem časom sta paznika, ki sta bila ilegalno zadolžena za stike z jetniki, obiskala jetnike, izvedela podrobnosti o zasliševanjih in prenašala sporočila glede zagovorov.888

S kaznilniškimi direktorji in upravniki zaporov in kaznilnic jetniki niso imeli mnogo stika, v glavnem le ob prihodu, odhodu in vizitacijah. V italijanskih kaznil-nicah si je direktor ob prihodu ogledal skoraj vsakega novega jetnika, a je bila komunikacija omejena v glav-nem na njegovo stran; često je bila tudi zelo viharna, ko je izvedel, da nove jetnice oziroma jetniki odklanja-jo delo, rimski pozdrav in molitev. Nato so se jetniki z njim srečevali le še ob disciplinskih raportih in če se je sam jetnik nanj obrnil prek uprave s prošnjo za sprejem (avdienco) in ga (jo) je sprejel. Med direktorji kaznilnic, ki so jih srečevali kaznjenci in kaznjenke, so bili zelo različni ljudje. Za vse pa velja, da niso kazali velike sa-mostojnosti, pač pa so se stalno ozirali na pravosodno ministrstvo v Rimu, ki je v podrobnostih določalo nji-hovo delo, pošiljalo pa je tudi inšpekcije, bodisi zaradi konkretnih zadev ali splošnega nadzora.

V kaznilnici v Ascoli-Piceno je aprila 1943 sprejel skupino kazensko premeščenih jetnic direktor, ki je bil poudarjeno vljuden in omikan. Pohvalil se je, da zna več jezikov, med njimi tudi nekaj hrvaško. Obžaloval je trdo ravnanje z njimi v kaznilnici v Benetkah, dopuščal je, da je bil vmes nesporazum. Pri njem, v njegovem zavo-du, tega ne bo, lahko bi dobile pisarniško delo. Dovolil jim je, da je njihove knjige uprava odobrila s svojim cen-zurnim žigom, iz prtljage so lahko vzele hrano in pisalne potrebščine. Po nekaj dneh jih je povabil na zakusko v jetniški vrt, kamor naj bi prišle tudi dobrodelnice iz me-sta z darili, kot gost naj bi pel celo tenorist Beniamino Gigli. Toda ko ga je skupina jetnic zavrnila, se je njegovo ravnanje povsem spremenilo.889

888 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 118–120.889 Od ječe do ječe, str. 119.

306

Le redki jetniki so bili deležni ugodnejše, bolj na-klonjene obravnave. Ta je izvirala lahko iz posebnega statusa jetnika, neformalne družbene moči ali priporo-čil. Eden takih je bil aretirani upravitelj ljubljanskega sodnega zapora. V “svojem” ljubljanskem sodnem zapo-ru je imel poseben status. Ob aretaciji sta zanj posredo-vala ravnatelj zapora in poveljnik italijanskih paznikov. Ko so ga privedli v jetnišnico v Koper, ga je po tednu dni obiskal sam ravnatelj zapora. Povedal mu je, da ga je ravnatelj ljubljanskega zapora Spreitzer s pismom prosil, da se zavzame zanj. Ponudil se je, da mu olajša življenje v zaporu. Tako si je Čamernik izgovoril, da so celoten njegov sobni kolektiv preselili iz celice na zračen in prostran hodnik, sprehod dvakrat na dan in zaposli-tev v pisarni. Ravnatelj se je strinjal, vendar jih je prosil za red, da protekcija ne bo preočitna. Svoje obljube je uresničil.890

Pomemben delež v odnosih med osebjem in jetniki je imelo kaznovanje. Kazni za kršitev hišnega reda so bile v italijanskih kaznilnicah le disciplinske. Za hujše prestopke, zlasti fizične napade na osebje in sojetnike pa je prišlo v poštev običajno kazensko postopanje, o katerem pa za slovensko jetniško populacijo ni poročil. Kljub temu pa se je moško osebje posluževalo tudi nele-galnih kazni, običajno pretepanja jetnika v kakšnem od prostorov brez prič.891

Običajna disciplinska kazen je bil odvod v samico; učinkovalo je predvsem takrat, ko so jetniki živeli v sku-pnih sobah. Disciplinske kazni je dosojal ravnatelj ka-zenske ustanove in so se vpisovale v jetniško kartoteko. Znani so primeri, ko so jetniki, ki so bili prestavljeni v drugo kaznilnico, tam morali prestati v Benetkah doso-jene disciplinske kazni samice. Nasprotno se je zgodi-lo – kar pa potrjuje prenos dosojenih disciplinskih ka-zni od zapora do zapora – v kaznilnici v Traniju, kjer je zdravnik dosegel, da je upravnik spregledal disciplinske kazni v samicah, ker so bile kaznjenke v tako slabem zdravstvenem stanju.892 Premestitev v samice je trajala

890 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 208–209, 221–222.891 Prim. Režek, Železni križi, str. 57.892 Od ječe do ječe, str. 180, 182, 184.


različno dolgo, tudi do dveh mesecev, kakor so jo dobile jetnice v beneški kaznilnici julija 1942. Zapiranje je bi-lo lahko pospremljeno z omejitvami v hrani, npr. topel obrok le vsak drugi dan.893

Druge disciplinske kazni so bile v odvzemanju ti-stih pravic, ki so jih jetnikom zagotavljali pravilniki o prestajanju kazni in hišni redi, in so bile v korist jetni-kom, kot npr. sprehod, pisanje pisem, nakup dodatne hrane. Ko so novodošle kaznjenke, ki so bile kazensko premeščene v kaznilnico v Ascoli Piceno, odklonile ude-ležbo pri maši, jih je upravnik kaznoval z odvzemom sprehoda; za odmor so smele le na stopnišče. Tudi v Bologni so jih paznice zaradi odklanjanja maše kazno-vale, sicer neformalno, tako da jim niso dovolile na vsa-kodnevni sprehod po dvorišču z izgovorom, da dežuje. V sodnem zaporu v Firencah so bile s prepovedjo izhoda na dvorišče kaznovane jetnice Dalmatinke, ker so napa-dle kriminalno jetnico, ki naj bi jih ovajala; ko pa so po nekaj dneh prvič spet prišle na dvorišče, so kljubovalno plesale in pele, tako da so si prislužile ponovno prepo-ved izhoda. V kaznilnici Fossombrone so s prepovedjo izhoda in zapiranjem vratnih lin kaznovali politične je-tnice sodelujoče v nemiru, ki je zajel kaznilnico junija 1943.894

Najhujša disciplinska kazen je bila samica, poo-strena s privezovanjem na posebej prirejeno ležišče. T.i. letto di forza (prisilna postelja) je bila sestavljena iz tr-dnega posteljnega okvira, na katerega je bilo napeto le-žišče, običajno platneno, ki je imelo v sredini večji izrez. Jetnika so pazniki slekli, ga s pasovi pripeli na ležišče tako, da so telesni izločki lahko padali skozi luknjo v ležišču v posodo spodaj. Ves čas kazni je ostal privezan v tem položaju. Hranili so ga občasno z vlivanjem juhe v usta. Običajna dolžina kazni je znašala dva do tri dni, osem dni takega priveza je človeka povsem izčrpalo ali celo uničilo.895

Politični jetniki in jetnice slovenske nacionalnosti v

893 Slovenke v NOB, I, str. 287, pismo Vide Tomšič 24. 12. 1942; Od ječe do ječe, str. 44.894 Od ječe do ječe, str. 79, 114, 123, 180.895 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 224; F. Bavec-Branko, ustni vir, 12. 9. 1987; Od ječe do ječe, str. 168.

308

italijanskih kaznilnicah so bili v odnosu do kaznilniške-ga osebja zadržani. Njihova nepisana pravila ravnanja v zaporih so narekovala le nujno sodelovanje z upravo in izboritev posebnega statusa – statusa političnega za-pornika, ki naj bi imel pravico do knjig, pravico, da ne dela, pravico, da od njega ne zahtevajo pozdravljanja paznikov s t.i. rimskim pozdravom z iztegnjeno desnico. Pomembna je bila zahteva, da tedenski verski obred obi-skujejo le prostovoljno, oziroma da ga sploh ne obisku-jejo. Zato je bilo razmerje večine kaznjencev in kaznjenk slovenske in hrvaške narodnosti do uprave konfliktno, čeprav so se politični zaporniki izogibali organiziranju kakršnihkoli nasilnih uporov, razen gladovnih stavk.

Težko je reči, katera od zunanjih manifestacij od-pora jetnikov v kaznilnici je bolj razburjala osebje. Zdi pa se, da so bili upravniki, vodstveno osebje in pazniki bolj občutljivi na zavračanje rimskega pozdrava. Ko je 30. maja 1942 upravnik kaznilnice v Benetkah nadzo-roval ob večerni molitvi spalnico, kjer so bile tudi prve slovenske politične jetnice, so ga vse, razen političnih pozdravile z rimskim pozdravom. Eno od njih je nasle-dnje jutro klical na raport in jo opozoril na spoštova-nje kaznilniškega reda. Upravnik kaznilnice v Perugii je delegaciji kaznjenk na raportu na široko pridigal, da terja fašistični pozdrav. V kaznilnici v Ascoliju-Piceno so jetnice aprila 1943 upravniku odklonile pozdravlja-nje z rimskim pozdravom. Jetnice so mu pojasnile, da se “obsojenim protifašistkam spodobi le pozdrav buon giorno”, nakar jih je besen zapustil.896

Nasprotno pa so bile paznice, ki so bile vse redov-nice, mnogo bolj občutljive na odklanjanje obiskovanja verskih obredov, saj je bilo to zanje nepojmljivo in do tedaj tudi povsem nesporno, saj so tako kriminalne kot politične jetnice cerkev rade obiskovale; če ne zaradi drugega, je bil obisk maše v jetniški kapeli dobrodošla sprememba v jetniški monotoniji in možnost za stike med zaporniki.

V kaznilnici v Ascoli-Piceno, kamor je prišla konec aprila 1943 skupina devetih jetnic, ki so bile kazensko premeščene, je upravnik v nedeljo zjutraj naročil straži

896 Od ječe do ječe, str. 35, 161, 179.


s puškami odgnati jetnice iz celic na vrt. Straža jih je gnala, ne da bi vedele kam, po poti med živimi mejami, dokler niso zagledale kapele. Ko so spoznale, da so jih gnali k maši, so se odločno uprle. Pridružila se jim je tudi “globoko verna kmetica iz Dolenjske”, ki naj bi pred naperjenimi puškami izjavila, da ne gre v cerkev, kjer molijo le za dučejevo zdravje in zmago fašizma.897

Vse politične jetnice pa niso odobravale takšnega radikalnega stališča do verskih obredov, bodisi zaradi vernosti ali tudi drugačnega pogleda na odnose z upra-vo. Paznice namreč niso uporabljale le kazni, da bi do-segle obiskovanje maše, pač pa tudi prepričevanja in obljube. V zaporu v Firencah so jim obljubljali boljše življenjske pogoje, v kaznilnici v Perugii je nuna, ki je vodila bolniški oddelek, obljubljala političnim jetnicam, ki so sprejele zakramente, odhod domov, nanje pa je tudi ščuvala sojetnice.898

Najtežje je bilo političnim zapornicam, saj so se pri odklanjanju maše in molitve soočile tudi z nerazume-vanjem s strani kriminalnih sojetnic. V kaznilnici v Be-netkah je prva skupina političnih jetnic sprva poskusila s pasivnim odporom, saj je bila v veliki manjšini. Tu so kaznjenke morale k maši vsako jutro, poleg tega pa so imele še večerno molitev v spalnicah. Prve jugoslovan-ske politične jetnice so se pri maši umikale iz vrste in ostajale v preddverju. Med večerno molitvijo niso pokle-knile poleg postelje, kot je narekoval hišni red, temveč so tiho stale ob ležiščih. Ko so jih premestili v skupno sobo in so prišle še nove obsojenke, so lažje uveljavljale dosledno zavračanje molitve.899

Kaznjencem, ki so pozneje, v drugi polovici leta 1942 in v letu 1943, prišli v kaznilnice, je bilo že za-radi številčnosti in seznanjenosti uprav s posebnostmi slovenskih in hrvaških ter črnogorskih jetnikov lažje in so lahko odločneje odklanjali verske obrede. “Seveda ta-koj prvo jutro je prišla nuna ob 5. uri trkat na vrata. ‘Andate in chiesa!’ ‘Non vogliamo’ – ne bomo hodile! Pa zakaj? Zato, ker ne verujemo, in sploh ne bomo hodile v

897 Prav tam, str. 180.898 Prav tam, str. 120, 155.899 Prav tam, str. 35, 36.

310

cerkev, kjer molijo za fašiste, ki nas mučijo in pobijajo. Prišla je še ‘madre’ in nas skušala pridobiti. Ker smo vztrajale pri svojem, nas niso več silile. Le vsako jutro ob določeni uri je odprla vrata, nazadnje že samo linico ter nas po predpisih povabila: ‘Andate in chiesa’. Poča-kala je minuto, dve in ko ni bilo odziva, je odšla.”900

Odločnejše kaznjenke so takoj ob prihodu v kaznil-nico povedale, da molitev odklanjajo. “Povedali sva takoj, da ne moliva in da ne bova delali.”901 Ker se uprava za njuni želji ni zmenila, sta se javili za raport pri upravni-ku, da bi se dogovorili o njunih zahtevah, a sta ga morali izsiliti. “Najbolj pa nam je šla na živce večna molitev in popoldanska pridiga in čitanje v italijanščini. Ko zlepa ni šlo, smo 21. julija (1942, op. a.) popoldne ob začetku pri-dige, ki jo drži sestra, odšle na hodnik in rekle, naj nas za ta čas pusti tam, ker tega ne moremo več prenašati in da zahtevamo razgovor z direktorjem. Ko nam je sestra dala besedo, da bomo še tisti dan govorile z njim, smo se vrni-le v šolo.”902 Res jih je direktor kaznilnice sprejel še istega dne, jih poslušal, a rešil ali obljubil ni ničesar. Po hru-pnem nemiru avgusta 1942, ki so ga povzročile jetnice iz sobe San Giuseppe, so 12 kaznjenk kaznovali z odgonom v samice. Precej preostalim je upadel pogum in začele so hoditi v cerkev. “So pa tudi še druge, ki so pričele delati in hoditi v cerkev iz strahu. (...) Najbolj pa so se zmešale Ljubljančanke (27, ki so prišle 3. decembra) (...) Vse so začele delati, hodijo v cerkev in so nekajkrat pele v cer-kvi.”903 Ponekod so politične jetnice hodile k maši, ker so spoštovale vernost sojetnic. Na veliko noč leta 1943 pa je prišel v kaznilnico maševat neki duhovnik slovenske ali hrvaške narodnosti. Že napoved njegovega prihoda je zbudila neenotnost med jetnicami, vendar so k maši šle. Ko pa je med pridigo nastopil proti partizanom in boju proti okupatorju, je večina političnih jetnic vstala in ho-tela zapustiti kapelo. Sestre paznice so se zoperstavile, prišlo je do prerivanja in vpitja in prekinitve obreda. Du-hovnik se je prestrašen umaknil.904

900 Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 306.901 Slovenke v NOB, I, str. 287, pismo Vide Tomšič 24. 12. 1942.902 Prav tam.903 Prav tam, str. 289.904 Od ječe do ječe, str. 49.


Približno takrat je prišel v beneško kaznilnico nov transport jetnic iz ljubljanskega zapora. Te jetnice so bi-le mnogo bolj borbene, tako da so med uvodnim prepi-rom kar izjavile, da ne bodo molile. “Odigrali so se burni prizori. Prednica je kazala na podobo Jezusa Kristusa, one pa so ji odgovarjale, da italijanski vojaki v imenu tega boga zasedajo njihove rodne kraje, preganjajo svo-bodoljubne ljudi, jih zapirajo in pobijajo, tudi matere in otroke, ki branijo svoj dom. Potem so nune poskusile z obeti o kaznilniških ugodnostih. Tudi zastraševanje te skupine ni omajalo.”905

Druga izrazita oblika odpora zoper upravo je bilo zavračanje dela. Kot smo že videli, je bilo zavračanje de-la tesno povezano z zavračanjem molitve oziroma obi-skovanja verskih obredov, pač v skladu s tem, da se okupatorju ne sme na noben način pomagati pri nje-govih vojnih naporih. Hišni red v kaznilnicah je pred-pisoval deveturni delovnik. Delo je bilo borno plačano, kar pa za jetnike, ki so dobivali vsaj nekaj nakazil od doma, ni bilo posebej privlačno, vsekakor ne toliko, da bi žrtvovali načela oziroma se ločili od prevladujočega mnenja med jetniki.

Kot že rečeno, so se politični jetniki v kaznilnicah izogibali vsakim dejanjem upora, saj v tuji deželi niso imeli posebne vere za uspešen preboj v domovino, ka-mor so želeli priti. Opaziti je mogoče le nekaj takih do-godkov.

Do največjega, pa tudi najbolj tragičnega upora je prišlo na otočku Pianosi, v jetnišnici oziroma kazenski koloniji, kamor so pošiljali kaznjence s tuberkulozo. Sredi septembra 1943 so jetniki začeli zahtevati izpust. Direktor kolonije je izgubil glavo in dal upor zadušiti. Vodje so polovili in v samicah pobili s palicami in pu-škinimi kopiti. Bilo je 6 mrtvih in 16 ranjenih jetnikov. Jetniški zdravnik je po ravnateljevem ukazu za mrtve izstavil prirejene mrliške liste, ranjene pa je dal prepe-ljati v kaznilnico v Portolongone, da ne bi izzvali ponov-nega upora. Ravnatelj portolongonske kaznilnice pa se je branil sprejeti 16 ranjenih jetnikov brez dokumentov. Prepir je spremljal poveljnik nemške posadke, ki mu je

905 Prav tam, str. 50.

312

bilo kmalu dovolj. Naslednje jutro je dal 16 spornih je-tnikov postreliti pred jetnišnico v Portolongoneju.906 S tem dogodkom je bil povezan tudi poznejši protest jugo-slovanskih kaznjencev v novem krilu kaznilnice, ko so energično zahtevali izboljšanje prehrane. Ravnatelj se je ustrašil, da se lahko razvije upor in je takoj poklical na pomoč nemške vojake, ki so stražili kaznilnico, da so z naperjenim orožjem vdrli v prostore jetnikov.907

Zlasti po vdaji Italije so si jetniki drznili več in so manj upoštevali hišni red, saj sta moč in avtoriteta uprave oziroma paznikov oslabeli. V kaznilnici v Peru-gii so ženske pripravile konec septembra 1943 hrupno protestno akcijo, a žal prav v času, ko so moški jetniki poskušali izvesti že dlje časa pripravljani pobeg. Pazni-ško osebje je bilo zaradi akcije alarmirano in je takoj opazilo beg in poklicalo okrepitve – fašiste iz mesta, ki so pobeg preprečili.908

Več nemirov so povzročile jetnice, ki so bile zaradi paznic lahko radikalnejše. Že v kaznilnici v Benetkah so povzročile prvi spopad s paznicami, ki je nato prisilil upravo k premestitvam. Ena od jetnic je v sporu s pa-znico nakazala udarec z roko. Ko jo je uprava kaznova-la s privezom na prisilno posteljo, je njena skupina “s huronskim krikom” naslednjega dne vdrla nadstropje niže, da bi jo rešila. “Sestro, ki jih je skušala ustaviti, je Vukica Pecić zgrabila in hotela vreči preko stopnic, kar so ji nekatere razsodnejše z muko ubranile.” Še istega dne je uprava tri jetnice premestila iz kaznilnice.909

V Fossombroneju je spopade z upravo povzročala radikalna skupina, za katero je stal odbor komunistk – članic KPH in KPS. Po splošni osebni preiskavi in pre-iskavi bivališč so junija 1943 organizirale na dvorišču protestno demonstracijo s petjem revolucionarnih pe-smi in vpitjem proti upravi. Paznicam, ki so poskušale petje ustaviti, so pritekli na pomoč stražarji. Jetnice so

906 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 215–216. Po italijanskih virih so bili šele 1949 ti jetniki postavljeni v preiskavo zaradi upora 59 jetnikov, 25 jih je prišlo pred sodišče.907 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 216.908 Od ječe do ječe, str. 165.909 Slovenke v NOB, I, str. 288–289, pismo Vide Tomšič 24. 12. 1942; Od ječe do ječe, str. 41–42.


poskušali spraviti v celice, one pa so se branile, češ da še ni potekel čas za sprehod. Ko so hoteli odvleči eno od njih v samico, so takoj zahtevale, da jo vrnejo. Ker ni šlo drugače, jo je direktor res vrnil, nakar so se vr-nile v celice. Ker jim je direktor kazensko odvzel izhod na dvorišče, so protestno tolkle po vratih celic in vpile na oknih, da bi jih slišala okolica zapora. Zaradi vpitja so bile kaznovane še z odvzemom kruha, a jim je bil po ponovnem vpitju (Pane, pane!) in razbijanju po železju vrnjen. Ko so naslednjega dne nadaljevale z nemirom (zahtevale so izhod na dvorišče), so jih 8 odpeljali v pod-zemne celice. Nato je nemir prešel v gladovno stavko, saj je direktor uvedel drugačen, deljen način izhoda na dvorišče, s katerim so izgubile prejšnji dve uri sprehoda dnevno na dvorišču.910

Do podobnega nemira je prišlo v kaznilnici 8. de-cembra 1943, že po odhodu prve skupine slovenskih jetnic. Ko je paznica udarila eno od političnih jetnic, so ostale sklenile, da je paznici treba pokazati svoj ponos in ji vrniti na enak način. Pripravila se je skupina, da jo pretepe, vendar so paznice nekaj zaslutile in se niso pri-bliževale. Namesto nje so bile žrtve pretepa “naši izrodki in vohunke”. Dve takšni so jetnice preteple, druge so si-cer pobegnile, a jih je morala uprava oddvojiti. Politične jetnice so ostale na hodnikih, sprehajale so se in pre-pevale. Šele ko so se umirile in se zbrale v skupine, je prišel tudi direktor, da bi izvedel, kaj zahtevajo. Hotele pa so preselitev v boljše celice v prvem nadstropju, ki so bile prazne. Ugodil jim je, vendar jih je osebje naslednje-ga dne spet poskušalo preseliti v prejšnje celice. Jetnice nikakor niso hotele iz celic, niti za umivanje. Eno od jetnic je osebje odvleklo v samico, ne da bi ji dalo nočno posodo in ležišče. Drugega dne so začele še gladovno stavko. Popoldne naslednjega dne so paznice nekatere klicale, da bi se pogovarjale s prefektom, dejansko pa so jih karabinjerji spravili v podzemne samice, kamor so postopoma odvlekli še nekaj najglasnejših. “Vsaka se je sama upirala fašističnim slugam, celo fizično. Vsaka

910 Zasebni arhiv Vere Hutař, Ljubljana, Izveštaj zatvorskog komiteta o 11-meseč-nom radu u zatvoru Fossombrone, provincija Pesaro, 9. 3. 1944, prepis, str. 14–16; Od ječe do ječe, str. 79.

314

se je branila, da je ne bi odvlekli in ves čas vpila v obraz karabinjerjem, da so fašistični sluge, razbojniki, straho-petci in vse kar je znala izreči v italijanskem jeziku.”911 Kljub upiranju so jetnice zvlekli v celice, jih oddvojili in kaznovali s 6 dnevi brez sprehoda.

V zaporu v Firencah so julija 1943 paznice kazno-vale skupino Dalmatink s prepovedjo izhoda na dvo-rišče, ker so napadle kriminalko, ki jih je ovajala. Na dvorišče so spuščale le Slovenke. Ko so te opazile, da so na sprehodu same, so ga začele solidarno bojkotirati. Ostajale so v celicah in niso sodelovale niti pri čišče-nju celic. Čebre z izločki so morale prazniti kriminalke. Po nekaj dneh je upravnik vsem dovolil izhod. Ko so se prvič dobile na dvorišču, so zaplesale kolo in tiho pele. Ena od paznic jih je poslušala, nekaj od besedila razu-mela in prepovedala petje in ples. Ker niso ubogale, jih je predstojnica zopet kaznovala s prepovedjo izhoda na dvorišče, lahko pa so se sprehajale po hodnikih. Zahte-vala je tudi, da si odtlej same prinašajo hrano iz kuhi-nje; do tedaj so jo namreč kriminalke. Odgovorile so s stavko, češ da so zaprte proti lastni volji in tega pač ne bodo delale. Tako so ostale en dan brez kruha, ker ga ni hotel nihče prinesti. Nekoliko pozneje so stavkale zaradi slabe hrane. Zahtevale so pogovor z direktorjem zapora, a ta se je bil pripravljen pogovarjati le z delegacijo. Res so mu jo poslale – tri sila izstradane mladoletnice, kar naj bi nazorno pokazalo pomanjkanje hrane. Upravnik je izboljšanje hrane obljubil, vendar je obljuba držala le en dan.912

Prvo znano gladovno stavko v italijanskih kaznilni-cah je začela skupina prvih političnih jetnic, ki so bile zaprte v sobi San Giuseppe v beneški kaznilnici v prvih dneh julija 1942. Neposreden povod je bil odvzem eno-urnega sprehoda, s katerim jih je, po njihovem mnenju neupravičeno, kaznoval upravnik, ne da bi jim sporočil, koliko časa bo kazen trajala. Gladovale so dva dni in to vsa skupina, okoli 40 jetnic. Starejše in bolehne jetni-ce so ta dneva v glavnem preležale na posteljah, ostale

911 Zasebni arhiv Vere Hutař, Izveštaj zatvorskog komiteta o 11-mesečnom radu u zatvoru Fossombrone, provincija Pesaro, 9. 3. 1944, prepis, str. 23.912 Od ječe do ječe, str. 123.


so v skupinah prebirale Prešernove pesmi. Uprava jim je oba dneva prinašala hrano in ponujala tudi bogatej-šo speso. Tretji dan je upravnik popustil in spet dovolil sprehod.913

V kaznilnici v Perugii so kaznjenke začele gladovno stavkati, ko niso mogle doseči, da bi jih sprejel upravnik kaznilnice, s katerim so želele razčistiti svoj odnos do fašističnega pozdrava in obiskovanja nedeljske maše. Hrano so začele odklanjati ob enajstih ob prvem obroku. Odklonitev hrane so pospremile s petjem borbenih pe-smi. Upravnik jih je sprejel drugi dan gladovne stavke. V kaznilnici v Fossombroneju so slovenske in hrvaške kaznjenke izvedle dve gladovni stavki. Prva, spomladi 1943, je trajala dva dni. Vzrok zanjo je bilo kaznovanje dveh jetnic z zaporom v podzemnih samicah. Trajala je dva dni, ko se je uprava vdala in vrnila jetnici v sku-pno celico. Drugo gladovno stavko so jetnice izvedle 18. junija 1943. Spet jo je izzvalo kaznovanje dveh jetnic s podzemno samico. Ko sta kaznovani odklonili hrano, so jo tudi sojetnice. Uprava ni popustila in je dala odpeljati v samice v kletni etaži še nekaj domnevnih voditeljic. V samicah so začeli stavkujoče hraniti s sondo. Paznice so poskušale zlomiti stavko tudi s širjenjem vesti, da neka-tere sprejemajo hrano in da so v samicah zaprte že na koncu moči. Komite, ki je vodil stavko, je zaradi omeje-nih možnosti komuniciranja (kaznilnica je imela celični sistem zapiranja) po nekaj dneh ocenil, da ne more več nadzirati razmer in da jih uprava namerava izčrpati – zlasti tiste, ki so še telesno močne in s tem najodpornej-še – kar bi lahko bilo nevarno za veliko število jetnic, in šesti dan gladovanja stavko ustavil. Kljub temu je stav-ka uspela v tem, da jim je uprava dovolila dnevno biva-nje po tri v celicah. V kaznilnici v Perugii je druga gla-dovna stavka izbruhnila kmalu po obisku tamkajšnjega škofa, ko je bilo v samice poslanih nekaj jetnic, najbrž zaradi neprimernega vedenja med obiskom. V samicah so kaznjenke prepevale Internacionalo, ostale kaznjen-ke pa so začele vpiti v italijanščini in svojih jezikih, da naj vrnejo sojetnice v celice in s cokli tolkle po tleh, “da se je tresla vsa ječa”. Uprava je pritisnila na kaznova-


316

ne, da naj pomirijo svoje sojetnice v skupnih celicah, v ta namen so jim ponujali celo obrok juhe. Toda v vseh kolektivih se je že začela gladovna stavka. Stavkajoče so med gladovanjem oddelile za otroke in oslabele nekaj sladkorja iz rezerv kolektivov. Stavko so končale po pe-tih dneh, ko so kaznovane prišle iz samic.914

Gladovno stavko v Traniju so jetnice izpeljale v ča-su po kapitulaciji Italije zaradi poslabšanja prehrane. Večina političnih jetnic je odklonila hrano in napove-dala gladovno stavko. Spodbudile so jo mlajše jetnice, ki pa so dosegle tudi solidarnost starejših. Delegacija stavkajočih je zahtevala pogovor z upravnikom. Ta se je izgovarjal na hudo pomanjkanje, pokazal pa je voljo, da bi nekaj storili. Hrana se je res izboljšala. Podobno so z gladovno stavko hotele izsiliti po kapitulaciji Italije izpustitev iz zapora (po drugi verziji izboljšanje prehra-ne) kaznjenke v skupnih sobah v kaznilnici v Benet-kah. Stavka je trajala več dni; kaznjenke so jo dopolnile z razbijanjem po vratih in “borbenim vzklikanjem”. Po pogovoru z direktorjem kaznilnice, ki jim je izmenoma grozil z Nemci in obljubljal skorajšnjo izpustitev, je bila stavka prekinjena. Skupina jetnic v kaznilnici je gla-dovno stavkala že v času okoli kapitulacije Italije zara-di slabe hrane. Uprava jih je razmestila v samice, nato pa poslala v zapor v Firence. V kaznilnici v Fossombro-neju so nekatere kaznjenke začele gladovno stavko po kapitulaciji Italije, ko so zahtevale sprostitev režima v kaznilnici, a jim uprava ni hotela ustreči, pač pa jih je nekaj kaznovala zaradi groženj paznicam..915

Marca 1943 so začele gladovno stavkati jetnice v eni od skupnih sob v zaporu v Kopru, ker jim je paznica samovoljno ukinila izhod na dvorišče. Starejše, onemo-gle jetnice so bile zaskrbljene in so poskušale vplivati pomirljivo, toda ko je prišel upravnik, so vse pritrdile, da stavkajo in se solidarizirale s stavkajočimi. Uspeha zaradi stavke ni bilo, nekaj jetnic so premestili v dve celici pod zemljo in jih nato premestili v kaznilnico v Firence.916

914 Od ječe do ječe, str. 76, 79, 161, 162–163.915 Od ječe do ječe, str. 54, 70–71, 113, 186–187.916 Prav tam, str. 114.


O posamičnih gladovnih stavkah poročajo tudi iz preiskovalnih zaporov. V celjskem zaporu je junija ali julija 1942 začela odklanjati hrano Angela Žmavc, in sicer iz premisleka, da je bolje to, kot pa da jo mučijo. Devet dni ni ničesar zaužila, padla je v nezavest, nakar so jo odpeljali v bolnišnico, kjer je ostala tri tedne. Nato so jo iz zapora izpustili.917 V zaporu na gradu Viltušu je začela gladovno stavko Ema Grbec-Dana, navidez zato, ker naj bi po krivici aretirali njeno sestro. Gestapovski referent je trdil, da je njena stavka politična, sama se je izgovarjala, da je depresivna. Jed je odklanjala 7 dni, nato pa so njeno sestro izpustili, njo samo pa prestavili nazaj v zapor v Mariboru.918

Marca 1942 je začela gladovno stavkati skupina za-pornikov v zaporu v Mariboru zaradi slabe in pičle hra-ne, a so od nje odstopili, ko jih je paznik opozoril, da bo stavka zelo poslabšala njihov položaj.919

Seveda odnos med osebjem in jetniki ni bil vedno tako konflikten. Pri takšnih sporih je pravzaprav šlo le za občasne izbruhe v monotoniji večmesečnega ali celo večletnega bivanja v zaporih. Vendar pa je bilo za poli-tične jetnike zaradi vladajočega vzdušja in nadzora ne-varno približati se paznikom ali sestram paznicam več kot je bilo nujno, saj so kolektivi na to gledali z neza-upanjem oziroma so presodili, da so se podali sovra-žniku. Nezaupanje je bilo manjše, kadar se je paznik ali paznica sama približala jetnikom, ne da bi posebej izkazoval(a) pozornost le enemu.

Ko so v kaznilnice začeli prihajati prvi transporti je-tnikov in jetnic iz Ljubljanske pokrajine, pa tudi iz Dal-macije, so paznice godrnjale, saj je zanje to pomenilo povsem nove težave, tako glede namestitve (bilo je še manj prostora) kot glede discipline in jezika.920

Vendar pa je prihod političnih jetnic za osebje ka-znilnic pomenil tudi izboljšanje nekaterih disciplinskih in higienskih vprašanj. Zlasti ženske jetnice so mnogo bolj kakor kriminalke skrbele za čistočo celic in oseb-

917 Izjava Angele Žmavc. Slovenke v NOB, I, str. 396.918 Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, str. 274–275.919 Miklavc, Moja pot skozi gorje, str. 97.920 Od ječe do ječe, str. 115.

318

no higieno, tako da je mogoče reči, da je prav zaradi večje urejenosti političnih jetnic pri marsikateri od pa-znic začetni odpor ugasnil, marsikatera pa je pokazala tudi kanček naklonjenosti. Tako se je sestra paznica Maddalena, namestnica prednice v kaznilnici v Traniju omehčala, ko je jetnice večkrat slišala lepo peti – kar je bilo sicer prepovedano. Večkrat jih je spodbujala k petju v cerkvi. Tako so si pri njej pridobile nekaj pred-nosti (pevski zbor je vadil na dvorišču) in zaupanja in se ni več dosledno držala predpisanega reda; večkrat jim je podaljšala sprehod na dvorišču, v mestu nakupila svinčnike, zvezke. Postopoma so se unesle tudi druge paznice, petja ‘niso več slišale’, iz prtljage so jim dovoli-le vzeti svinčnike in knjige, omogočile so jim kupovanje svinčnikov.921

V zaporu v Firencah sta bili takšni paznici sestri Maria in Victoria. Proti njim nista dosledno uveljavljali vseh predpisov; včasih so od nje izvedeli tudi kako no-vico, zlasti po kapitulaciji Italije.922 “Nekaj posebnega je bila Marija, ‘madrina’ namestnica. (...) Bila je Toskanka in res zelo kulturna. Ko je videla, da delamo in čita-mo – videla je knjige, je postajala zaupnejša. Večkrat je prišla gledat kaj delamo (ona sama ni delala kot druge nune) in se je pričela pogovarjati s Lušinovo in Močni-kovo, ki sta obe znali popolnoma italijansko. Obe sta ji razložili, zakaj smo v zaporu in kaj smo po poklicu. Prosile smo jo, če nam more priskrbeti kaj knjig. Ker knjig sama ni imela, ali jih ni smela dati, se je ponudila, da nam jih prinese iz mesta (...) Kmalu se je izkazalo, da je anglofilka in nam je skrivaj napravila marsikatero uslugo (povedala je, kaj reče ‘madre’, ali kdaj in kdo gre s transportom ali sploh kake važne interne novice in podobno). (...) Kolikor bolj se je nagibala vojna sreča v prid zaveznikov, toliko bolj je bila zaupna, proti koncu je že vsak dan prinesla kako novico.”923

921 Od ječe do ječe, str. 189–190.922 Prav tam, str. 116.923 Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 308.


Jetništvo – enak položaj skupine znotraj zaprtega sveta jetniških zidov – je prinašalo povsem nove med-sebojne odnose, za katere je bilo značilno izenačevanje družbene slojevitosti in prisilna odpoved individualno-sti. To je bil proces, ki je potekal postopoma; terjal je določen čas, zato je bil bolj izrazit pri obsojenih na dol-gotrajne kazni. Vojni čas je narekoval drugačno vsebi-no, saj je bilo dogajanje tudi v zaporu hitro, dinamično. Vsak jetnik je hitreje prehajal iz enega statusa v druge-ga, k čemur je pripomoglo tudi izunajsodno postopanje z dobršnim delom zapornikov. Tudi zunanji pritisk na večino zapornikov, kar se je dogajalo v preiskovalnih za-porih, je strnjeval njihove vrste. Notranje razlike so od-padale zlasti nasproti osebju. “V zaporih velja nepisano pravilo, da jetnik bolj zaupa sojetniku kakor osebju,” je svojo izkušnjo zapisal dolgoletni paznik.924

Oblasti, ki so jetnike zapirale, se niso mnogo ozirale na socialno poreklo aretiranih. Že pred vojno, dokler so veliko večino zapornikov sestavljali kriminalni jetniki, so bile jetniške celice prostor, kjer so se ne le srečevali, temveč morali začasno živeti skupaj predstavniki različ-nih slojev z različnimi vrednostnimi sistemi. Z množico političnih jetnikov se je to sobivanje še otežilo, saj so bi-le razlike prevelike. Tudi zato do izenačitve ni prišlo, pač pa sta se osnovni skupini še bolj razšli in vsaka posebej

924 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 60.

Odnosi med jetniki

320

notranje povezali. Vendar je do srečevanj in prepletanj prihajalo vedno znova.

Znotraj zaporov so delovale še druge razlike, tako nacionalne, pa tudi politične. Zlasti pa je bil, pri poli-tičnih in nepolitičnih jetnikih, opredeljujoč in zavezujoč odnos do sojetnika, ki je sodeloval z upravo zapora, do tako imenovanega konfidenta, ovaduha ali v jetniškem žargonu “aviatičarja”.

Politični jetniki, čeprav del jetniškega sveta, niti trenutka niso dopuščali misli, da bi bili s kriminalnimi jetniki enaki. Če bi bilo mogoče, bi jih odstranili iz svoje bližine. Vendar kaznilniške uprave niso kazale nobene-ga posluha za tovrstna razmišljanja. Nasprotno, v lojal-nost nepolitičnih jetnikov so manj dvomile, zato so imeli pravico do služb v jetnišnicah in zunaj njih.

Takšen izključujoč odnos do sobivanja kriminalnih in političnih zapornikov so kazali celo pripadniki naro-dnoosvobodilnega gibanja na prostosti. Spomladi 1943 naj bi italijanske oblasti večjo skupino internirank po-slale v zapore, med kriminalke. Osvobodilno gibanje je prek glasila Narod v ječi proti temu ostro protestiralo, češ da se ne spodobi politične jetnice vtakniti med kri-minalke. “Najzavednejše, moralno najvišje stoječe Slo-venke, pred katerimi bi morali razni Grazioliji in Mus-soliniji poklekniti v blato, so porinili poslednje tedne iz koncentracijskih taborišč v zapore med kriminalke. Med laškimi vlačugami in taticami, ki uganjajo noč za nočjo svoje perverzne orgije kar pred očmi sojetnic, mo-rajo prebivati naša dekleta, izpostavljena zasmehu in roganju teh izmečkov. Te poklicne kriminalke in prosti-tutke, med katerimi je mnogo jetičnih in spolno bolnih, uničujejo naša dekleta ne samo duševno, temveč tudi gmotno s tem, da jim kradejo, kar jim morejo.”925

Politični in kriminalni jetniki so v marsikaterem zaporu živeli eni ob drugih, ne da bi se obnašali ne-strpno. Sprva so bili kriminalni jetniki v veliki večini. Ko je sredi marca 1942 prišlo v kaznilnico Giudecca v Benetkah prvih 10 političnih jetnic, je bilo tam od 300

925 ARS, AS 1887, Narod v ječi, II, april–maj 1943, št. 4–5, Grazioli in Gambara, slovenski narod zahteva ...!


do 400 kriminalk, od katerih so bile mnoge povratnice. V italijanskih kaznilnicah se je jasno kazal problem, da so vojaška sodišča dosojala za politične prekrške sila visoke kazni, tako da so to populacijo soočili v jetnišni-cah, ki so grupirale kaznjence po višini kazni, s storilci težjih kriminalnih dejanj: težkih krvnih deliktov, ropov ter podobno. Šele postopoma so kaznilniške uprave za-čele razdvajati obe vrsti zapornic, in sicer ne iz posebne naklonjenosti do političnih jetnic, pač pa zaradi proble-mov, ki so jih povzročale politične jetnice pri spoštova-nju kaznilniškega reda, torej zaradi slabljenja avtoritete uprave in paznic.

Prvo nesoglasje med obema skupinama jetnic je na-stopilo zaradi odklanjanja obiskovanja maše, saj je bilo tudi za kaznjenke to enako nepojmljivo kot za paznice. To so spoznale tudi kaznjenke prve skupine slovenskih političnih jetnic, ki je bila pripeljana v kaznilnico v Be-netkah, ko so se začele kriminalne obsojenke “sovražno odzivati”.926

Še ostrejši verbalni napad kriminalk so doživelepolitične zapornice iz druge skupine, ko je prva skupi-na napadla eno od paznic. “Ko pa so Italijanke izve-dele, da so hotele Slovenke njihovo sestro ubiti, bi kma-lu poskakale iz kože. Nas pet smo se tiščale skupajin z nebrižnostjo odgovarjale na njihove grožnje, pod-prte z vihtenjem cokel, stolov, itd. Več jih je dobilo živ-čne napade, itd. Prizor iz psihologije mas, zelo pou-čen!”927

Zaradi teh razlik se je vzpostavila stalnica v itali-janskih kaznilnicah – želja po ločenem bivanju od kri-minalnih jetnikov. K temu so pritegnile tudi uprave in politične jetnike ločile od kriminalnih. Posebej dosledno so ločili politične jetnike iz bivših jugoslovanskih krajev od ostalih, najbrž v želji, da omejijo njihovo delovanje in vplivanje na jetnike iz bližnjih italijanskih pokrajin. K temu pa je najbrž vplival tudi drugačen pravni položaj teh jetnikov, saj niso bili italijanski državljani. Že prvo skupino političnih jetnic v Benetkah so dali v posebno

926 Od ječe do ječe, str. 35.927 Slovenke v NOB, I, pismo Vide Tomšič 24. 12. 1942, str. 288; prim. tudi Od ječe do ječe, str. 42–43.

322

sobo San Giuseppe, ločeni so bili politični zaporniki v Parmi, Castelfrancu, Perugii, Alessandrii.928

Lavo Čermelj je med transportom v kaznilnico Por-tolongone srečal v zaporih v Livornu med sprehodom na dvorišču znamenitega roparja Antona Haceta. Pozdravil ga je in izmenjal nekaj besed, nato pa so ju pazniki loči-li, ker niso dovoljevali mešanja kriminalnih in političnih jetnikov. S Hacetom sta bila še naprej skoraj soseda na verigi, ko so jih peljali z ladjo za prevažanje jetnikov na Elbo. A kljub tej vsaj površni solidarnosti Čermelj ob izpuščanju jetnikov iz kaznilnice Portolongone na se-znam, ki ga je sestavljal januarja 1944 za delegate slo-venskega Rdečega križa, ni uvrstil tudi Haceta, “ker ni spadal med politične jetnike”. Hace je tako še dalje ostal v kaznilnici.929

Prepad med političnimi in kriminalnimi jetniki je bil velik tudi zaradi različnih izobrazbenih in življenjskih navad, kar najbolje ilustrira dogodek v zaporu v Ascoli Piceno. Ko je ječo stresel potres, so kriminalke obtožile skupino političnih, da so s svojim početjem – žrebale so za nedeljive koščke mesa pri kosilu – pričarale potres. Ta naj bi bil božja kazen za odklanjanje prisotnosti pri maši. Vendar so se politične potrudile in so jih potrpe-žljivo prepričevale, da ni tako.930

V italijanskih kaznilnicah so bili v zaporniških služ-bah le nepolitični jetniki. Tako so se morali tudi politič-ni vedno znova srečevati z njimi. Povečini so bili stiki nekonfliktni, saj so bili do časa, ko so začeli v kaznilnice prihajati slovenski kaznjenci iz Ljubljanske pokrajine, ti že privajeni na politične jetnike – italijanske državljane. Nelagodje pa je ostalo. Ko se je Lavo Čermelj odpravil v brivnico, je začutil: “Človeku ni bilo prijetno pri srcu, ko je takšnemu človeku, ki je imel en ali več umorov na vesti, izpostavljal svoj vrat.”931 Podobno situacijo je doživel tudi dr. Franc Derganc v kaznilnici v Castelfran-

928 Prim. Od ječe do ječe, str. 35; Marinko, Moji spomini, str. 317–318; Knez, Lju-bljana, Koper, Parma, Trst, IV, str. 496–497.929 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 195–196; isti: Ob trža-škem procesu 1941, str. 123. Hace je bil izročen Jugoslaviji šele po mirovni pogodbi leta 1947.930 Od ječe do ječe, str. 180.931 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 204.


cu. “Svojega (brivca, op. a.) sem vprašal, zakaj je zaprt. “Doppio omicidio – dvojni umor,” mi je odgovoril in mi potegnil z britvijo po vratu. V nadaljnjem razgovoru pa se je izkazalo, da ni tako grozen morilec in da je dobil čez trideset let zapora zaradi krvne osvete. Bil je Sicilja-nec in je maščeval izgubljeno čast svoje sestre.”932

Tudi ženske politične jetnice so kazale precejšen odpor do nepolitičnih jetnic, marsikdaj zaradi njihovega vedenja. Zlasti so bile zadržane do prostitutk. Ko so sku-pino političnih jetnic dali v prehodnem zaporu v Trstu (Gesuiti) v celico, kjer so bile zaprte prostitutke z okoli vratu obešenimi znaki o stopnji veneričnih bolezni, je ta takoj protestirala; resda tudi zaradi premalo slame v celici.933 Druga politična jetnica je zatrdila, da je ču-tila strah pred kriminalkami, “ker sem prvič v življenju slišala za take zločine, pa tudi seksualno pokvarjene so bile in sem se čutila ogroženo.”934

Odnosi med obema velikima skupinama jetnikov pa so imeli tudi svetlejšo plat. Do zbližanja je prišlo tam, kjer je prizadevanje političnih jetnikov koristilo tudi po-ložaju “kriminalcev”, oziroma jih je potrjevalo v njihovi jetniški solidarnosti nasproti upravi in pazniškemu ose-bju. Ko so politične jetnice z odklanjanjem fašističnega pozdrava osmešile direktorja zapora, so se kriminalke zelo zabavale in z naklonjenostjo in spoštovanjem opa-zovale skupino političnih.935

Med skrivnim umivanjem skupine političnih jetnic v kaznilnici v Traniju so kriminalke, ki sicer niso čutile potrebe po tolikšni higieni, opazovale dogajanje in opo-zarjale, kadar se je bližala paznica. V isti kaznilnici je do zbližanja s kriminalnimi kaznjenkami prišlo po gladovni stavki, ko se je hrana izboljšala. Politične jetnice so si s tem pridobile prijaznost in spoštovanje kriminalk.936

Posebno pozornost so zbujali nekateri jetniki zara-di svojega družbenega statusa. Tak je bil npr. Anton Čamernik, ki je po volji italijanskih oblasti svoj položaj

932 Derganc, Okrvavljena roža, str. 116–117.933 Od ječe do ječe, str. 113.934 Cita Smodiš-Samec: Iz zaporov v Belgijski kasarni v Peruggio. Slovenke v NOB, I, str. 326.935 Od ječe do ječe, str. 179–180.936 Od ječe do ječe, str. 187, 189.

324

nadzornika jetnikov zamenjal za zaporniški staž. To dej-stvo je zbujalo pozornost tako političnih kot kriminalnih jetnikov, vsakih iz svojih vzrokov. Ko so ga pripeljali v zapor v Kopru, so to že prvi večer jetniki med sabo raz-glasili s posebnim poudarkom, ko sta ga spoznala dva že predvojna kriminalna zapornika iz sodnega zapora v Ljubljani. Ker sta služila v zaporu kot pometača, “scopi-na”, sta mu lahko prinesla slamnjačo, blazino, lavor in cigarete. Ko se je Čamernikova skupina temu čudila, je eden od obeh odgovoril, da mu je bil Čamernik deset let kot mati, sedaj pa je čas, da tudi on poskrbi zanj.937

Sum ali resnično sodelovanje z upravo pri vohu-njenju med sojetniki v zaporu je lahko postalo nevarno tam, kjer je nadzor uprave nekoliko popustil. Fossom-bronske politične jetnice so 8. decembra 1943 napadle skupino “izrodkov in špijonk”, za katere so že nekaj ča-sa terjale, da jih premestijo ločeno od njih, na kar pa di-rektor jetnišnice ni hotel pristati. Jetnice so se že nekaj časa kosale za pravico, katere jih bodo smele pretepsti. “Tovarišice so torej ujele te špijonke, ko so šle mimo, jih preteple, bolj ustrahovale kot prizadejale bolečino, nakar jih je uprava ločila od nas.”938

Junija 1943 so politične jetnice v zaporu v Firencah poskušale ostriči sojetnico kriminalko Maro iz Dalmaci-je, ki je bila v sobi političnih jetnic iz Dalmacije. To naj bi bil kazenski ukrep, ker naj bi jih omenjena ovaja-la upravi, saj so bile pogosto klicane na zagovor zaradi početja v celici. Sojetnico so zgrabile na dvorišču med sprehodom in ji poskušale zavezati oči, da ne bi videla, kdo jo striže. Toda tedaj se jim je iztrgala, kričanje pa je privabilo paznice, ki so jo odvedle s sabo in premestile med kriminalke.939

Z bližino so prišla do izraza tudi politična naspro-tja. V Perugii so se v skupni bolniški sobi slovenske po-litične jetnice srečevale z italijanskimi kaznjenkami, ki so bile do njih neprijazne; dolžile so jih, da so krive za

937 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 219.938 Zasebni arhiv Vere Hutař, Izveštaj zatvorskog komiteta o 14-mesečnom radu u zatvoru Fossombrone, provincija Pesaro 9. 3. 1944; prepis, str. 22. V karakteri-stikah v istem poročilu je navedenih tudi pet “zaporniških špijonk”. Prav tam, str. 33–34.939 Od ječe do ječe, str. 122.


smrt njihovih vojakov v Jugoslaviji. Te so se tolažile z mislijo, da Italijanke ne vedo, kaj se po svetu dogaja. Tudi v beneških zaporih naj bi po padcu fašizma neka-tere kriminalke težko prenašale poraze države, zato so se znašale nad političnimi jetnicami.940

Mnogo pomembnejša pa so bila ločevanja med sa-mimi političnimi zaporniki. Tu so se politične razlike od-razile tudi na osebno raven, na odnose med zaporniki.

Med političnimi jetnicami v kaznilnici v Fossom-broneju sta se že spočetka izoblikovali dve skupini, ki sta imeli tudi pretežno nacionalno podlago. Številnejša skupina je bila slovenska, drugo so sestavljale prete-žno jetnice hrvaške nacionalnosti. Razlike v značajih, jeziku in političnih stališčih so privedle do medsebojne-ga nezaupanja. Hrvaške jetnice so slovenskim zelo ve-hementno očitale egoizem, šovinizem v odnosu do njih in oportunizem nasproti upravi (češ da je Slovenkam v kaznilnici važno, da ostanejo žive). Očitale so jim tudi politično nezrelost, “nezgrajenost”, kar pa je razumljivo zaradi širše osnove slovenskega odporniškega gibanja. “Izgledalo je kot da sta to dve sovražni skupini. Niti za razrednega sovražnika nista predstavljali celote.” Teža-va je bila v tem, da so se jetnice slovenske narodnosti, ki jih je bilo največ, držale zase in med sabo tudi delile nekaj dodatnih dobrin, ki so jih lahko dobivale s paketi oziroma nakupile z denarnimi nakaznicami.941

Spor med obema skupinama se je vlekel več me-secev in skozi več faz, temeljil pa je tudi na osebni ne-strpnosti med različnimi protagonistkami spora. Spor zaradi različnega premisleka jetniškega položaja inodnosa do jetniške uprave se je zanesel tudi znotraj skrivne partijske organizacije. Obe skupini sta medse-bojno precej nestrpno polemizirali.942 Kaznilniški komite so sestavljale mlajše, zagovornice radikalnejšega odno-sa do uprave, s prevladujočo vlogo dveh partijskih akti-vistk iz Splita. Poskušale so pridobiti zase zmernejše je-

940 Od ječe do ječe, str. 54, 155.941 Zasebni arhiv Vere Hutař, Izveštaj zatvorskog komiteta o 11-mesečnom radu u zatvoru Fossombrone, provincija Pesaro, 9. 3. 1944, prepis, str. 1–3.942 Od ječe do ječe, str. 80–81; Zasebni arhiv Vere Hutař, Izveštaj zatvorskog komi-teta o 11-mesečnom radu u zatvoru Fossombrone, provincija Pesaro, 9. 3. 1944, prepis, str. 1–2, 8.

326

tnice, ki niso bile članice KPJ, s tem pa so se postopoma ostrila tudi nasprotja z zmernejšimi starejšimi jetnicami,ki so sicer bile v partijskem krogu. Marca 1943 je spo-pad izbruhnil odkrito. Veliko vlogo pri sporu so ime-le tudi značajske lastnosti in iz njih izvirajoče povsem osebne antipatije. Skupino starejših (vodilni sta bili Pepca Žagar in Marija Kogoj), ki so imele velik vpliv med slovenskimi kaznjenkami, so označile za oportunist-ke, medtem ko so jim te vračale z očitki, da nastopa partijski komite kot diktator ali generali, ki le izdaja di-rektive ostalim “drugorazrednim” kaznjenkam. Spor se je nato polegel z oblikovanjem Centralnega odbora, v katerega vodstvo je prišla tudi Pepca Žagar kot izvolje-na predstavnica slovenskih kaznjenk, vendar je bila v njem med radikalkami osamljena, brez pomembnejše moči vplivanja. Popoln razkol med obema skupinama pa se je zgodil po neuspeli drugi gladovni stavki. Med iskanjem krivca za neuspeh je bila omenjena “oportu-nistična” skupina označena za odpadniško, češ da sploh niso stavkale, oziroma celo sabotirale: “V najo-dločilnejšem trenutku, ko bi se naš boj moral končati s popolnim uspehom, sta stopili Pepca Žagar in Marija Kogoj (Slovenke) odkrito v službo okupatorja. Namreč, začele so rušiti moralo z glasnim vpitjem skozi okno, da gladovna stavka ne bo uspela, da naj jemo, da so ženske šibke... Skrivaj pa so jih paznice vodile od ce-lice do celice k omahljivkam, da so jih nagovarjale, da začnejo jesti, govoreč jim, da tudi druge jedo.”943 Samo dejstvo pa ni bilo preverljivo, saj so bile jetnice zaprte v posamičnih celicah. Žagarjevo in Kogojevo so izključile iz kolektiva in jima izrekle ‘bojkot’, torej popolno igno-ranco in prekinitev komuniciranja z njima. Njuna sku-pina somišljenic ju to pot ni odkrito podprla. Obračun pa se je nadaljeval z izključitvama v samem jedru radi-kalk; v ozadju je bil najbrž obračun s tistima, ki bi lahko bili tekmici sekretarki kaznilniškega komiteja. Obe so izključile tako iz vodstva kot iz članstva organizacije. Tako stanje je ostalo do odhoda iz zapora. Tik pred tem so preostale jetnice (29 Slovenk je iz zapora odšlo 19. novembra 1943) ustanovile ob proslavi obletnice okto-



brske revolucije četo jetnic z imenom Stalinove rdeče udarnice.944

Občasni boj med ‘oportunistkami’ in radikalnimi-zaletavimi, med katerimi so prevladovale skojevke, se je vnemal tudi v zaporu v Firencah.945 Podobne politično motivirane spore so imeli v kaznilnici v Castelfrancu. Tam so se spopadali predvsem jugoslovanski in itali-janski komunisti. V tem sporu se je že kazala velikasamozavest prvih glede tega, da so bili v prednosti v svo-ji nalogi izvesti revolucijo. Tako so italijanskim komu-nistom z “nestrpno bojevitostjo” očitali oportunizemtako v jetnišnici kot tudi v celotnem delovanju.946 Podob-na politična razhajanja, čeprav najbrž manj frontalna, so potekala tudi znotraj skupine jugoslovanskih jetni-kov kot boj zoper oportunistične tendence jugoslovan-skih komunistov.947 Vendar pa je v spopadu pomemb-no vlogo imelo tudi spopadanje obeh skupin za jetnike s Primorske, ki so kot italijanski državljani bili zapr-ti v krilu, ki je bilo namenjeno italijanskim jetnikom. Ti so se nagibali k slovenskim jetnikom in sodelovali v nekaterih akcijah jugoslovanskih komunistov, s tem pa načenjali enotnost kolektivov v oddelkih, kjer so bili zaprti.948

O boju za primorske zapornice govore pričevanja tudi za kaznilnico v Firencah. Tudi tam se je razmišlja-nje slovenskih in hrvaških političnih kaznjenk gibalo med bojkotiranjem, češ da Primorke niso dovolj zave-dne, in med tem, da bi jih poskušale pripraviti k za-vednosti s političnim delom. Radikalnejši del političnih jetnic jih je bojkotiral zaradi njihovega pristajanja na delo in obiskovanja verskih obredov, medtem ko so se druge zavzemale za to, da jih podučijo, kako morajo rav-nati politične zapornice. “Jaz sem hodila v njihovo celi-co med čiščenjem in sprehodom, kamor so me skrile pred “suorami”, ter jim predavala o razvoju sveta (po Wellsu) in o veri, ki je pripomoček vladajočega razredaza zatiranje. (...) Predebatirale smo vse o KP in naši bor-

944 Prav tam, str. 13–21; Od ječe do ječe, str. 72–81.945 Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 313.946 Marinko, Moji spomini, str. 320.947 ARS, AS 1483, fasc. 3/I, pregled poslanih aktivistov, 18. 6. 1944.948 Marinko, Moji spomini, str. 320–321.

328

bi, kolikor smo pač same znale. Naš uspeh se je kaj kmalu pokazal. Nobena ni več hotela v cerkev, tudi v kuhinjo ne.”949

949 Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 313–314.


Ob številnih političnih jetnikih se je spremenila tu-di do tedaj pretežno osebna opredeljenost jetnikov. S sabo so v zapor prinesli izkušnjo političnega delovanja, ki je narekovala organizacijo in bili so politične orienta-cije, ki je organizaciji posvečala veliko skrb in poudar-jala skupinskost. Tako so se v zaporih politični jetniki kmalu organizirali v ekonomske in politične skupine, ki so ilegalno skrbele za pomoč, pa tudi nadzor skupin političnih jetnikov. Jetniške uprave takim skupinam ni-so bile naklonjene, saj so jih videle kot prvo stopnjo k političnemu uporu v zaporih in kaznilnicah, niso pa jih mogle preprečiti.

Kolektivi

Kolektivi so bili ekonomske in življenjske skupnosti političnih jetnikov, znani tudi iz predvojnega življenja komunistov v jugoslovanskih kaznilnicah. V vojnem ča-su so se razširili povsod tam, kjer je način prestajanja kazni omogočal življenje v skupini. Najbrž je bil od tam tudi povzet vzorec organizacije, ki seveda kot organi-zacijska zamisel ni posebno zapletena. Po svoji vsebini pa je prav ustrezala idealni zamisli družbe po komu-nistični doktrini, pa tudi samopredstavi političnih za-pornikov iz vrst odporniškega gibanja kot posebne vrste jetnikov. Medsebojna podpora in pomoč političnih jetni-kov, kar označuje izraz ‘kolektiv’, je ena od pomembnih

Samoorganiziranje jetnikov

330

razlikovalnih točk med političnimi in kriminalnimi za-porniki. Ni mogoče zanikati, da so bili tudi kriminalni jetniki solidarni med sabo napram upravam zaporov in pazniškemu osebju – tudi iz strahu pred maščevanjem sojetnikov. Vendar pa ni podatkov, da bi to solidarnost podkrepili z medsebojno pomočjo, tako ekonomsko kot moralno.

Kolektiv se je začel uvajati kot ekonomska sku-pnost političnih jetnikov. Pojavili so se, ko so se jetniki spoznali z zahtevami in omejitvami zaporniškega oko-lja. Sčasoma pa se je krepila njihova socialna in po-litična nadgradnja. “Bolj izkušene (...) so se zavedale, da je osrednje vprašanje v ječah vprašanje človeške eksistence”.950 Samo zamisel kolektiva so s sabo nosili tisti zaporniki, ki so bili zaprti v Kraljevini Jugoslaviji pred izbruhom vojne ali pa so o teh izkušnjah vedeli iz pripovedovanja ali načrtnega vzgajanja. Kolektivi pred-postavljajo relativno homogeno skupino jetnikov, ki jih druži bodisi ideološko politična usmerjenost ali podo-ben družbeni položaj. To predpostavko je bilo v vojnih razmerah težko doseči, saj so v narodnoosvobodilnem boju sodelovali široki, politično in družbeno različni slo-ji in ljudje in vse te razlike je bilo treba še preseči ali omiliti. Drugi pogoj za kolektiv je bila dokajšnja stalnost jetnikov znotraj posamezne enote zapora (celice, soba-ne, oddelka), ki je sestavljala kolektiv. To je bilo mogoče zlasti v kaznilnicah italijanske države, manj pa v pre-iskovalnih zaporih, kjer je bila fluktuacija zapornikov precej večja. Kolektivi v preiskovalnih zaporih so seveda bili omejenega trajanja in omejenih možnosti, saj se je razporeditev jetnikov hitro spreminjala. A vendar je ko-lektiv pomenil jetniku nekakšno pribežališče, nadome-stilo za družinsko okolje.

Ko je odhajal s transportom v zapore v Italijo, je Milko Škrap zabeležil: “Koliko pomeni pomoč organi-ziranega kolektiva, se izkaže zlasti ob transportih. (...) Zbiranje hrane, denarja in oblačil med priporniki za najnujnejše potrebe odhajajočih, je bilo še celo potreb-no. Kot vedno v takih primerih, je tudi za naš odhod nabiralna akcija v zaporu kar najlepše uspela. (...) Na



ta način so prejeli vsi najpotrebnejši odhajajoči tovari-ši podporo v perilu, prepečencu, denarju in cigaretah. Tovariši iz sobe 125, kjer sem bil do odhoda zaprt, so poslali Gaspariju, Jerovšku, Mrzlikarju ter meni listek s pozdravi ter dragocenim poklonom.” Poslovilno dari-lo sobe je znašalo 160 lir in 80 cigaret, dodali pa so še 4 “limona-praške”.951 Transport 40 obsojencev se je ustavil v zaporih v Kopru, kjer so jih razporedili v dve celici po 20. Kolektiv so ustanovili takoj drugi dan v dveh celicah, “po temeljiti razpravi” so se odločili o vseh pomembnejših vprašanjih, določili svoj dnevni red z re-ferati in telovadnimi vajami.952

Jetniki in jetnice v italijanskih kaznilnicah in zapo-rih so v mnogih od teh prej ali slej izoblikovali kolektive. V kaznilnici v Perugii so slovenske in hrvaške dalmatin-ske jetnice ustanovile kolektiv najprej kot ekonomsko skupnost, prvega v 1. oddelku, kamor je bila namešče-na prva skupina. Jetnice so vse, kar so premogle, bodisi da so prinesle s sabo ali imele (hrano, denar – hranilne knjižice, celo obleko), dale v skupno hrambo – ekono-mat. To skupno lastnino je upravljal voljeni skupni or-gan ali posameznica, ki so ju jetnice izvolile na zboru kolektiva, običajno po oddelkih. Kjer je bilo v oddelkih več narodnosti, so volile v ekonomat predstavnice vseh narodnosti. Ekonomatke so bile pretežno mlajše jetni-ce, članice SKOJ oziroma KP, ki so jim jetnice najbolj zaupale. Vsak teden so morale poročati zboru jetnic o porabljenih in pridobljenih sredstvih. Zbor je odločal, koliko in kako deliti dodatno hrano. Nekoč je zbor ene-ga od kolektivov odločil, da mora ekonomka deliti večje količine hrane, ker je bila jetniška hrana preslaba, med-tem ko je ekonomka vztrajala, da je treba zalogo hraniti za težje dni in je prenehala z delitvijo. Sojetnice so jo odstavile, vendar le za tri dni, ker tudi z novo niso bile zadovoljne.953

V kaznilnici v Traniju sta bila dva kolektiva, v obeh sobanah (scuolah), kjer so bile jugoslovanske jetnice.

951 Milko Škrap: Dnevnik in spominska knjiga iz fašističnih zaporov. Trst, Založni-štvo tržaškega tiska, 1977, str. 10 (dalje Škrap, Dnevnik).952 Škrap, Dnevnik, str. 12.953 Od ječe do ječe, str. 151–153, 186–188.

332

Oba sta imela voljeni ‘gospodinji’, sta pa tudi sodelovala med seboj. Kolektiva sta skrbela za delitev paketov med članice, za nakupe dodatne hrane na hranilne knjižice, skrbela sta za politično izobraževanje in znosno preži-vljanje časa. V zaporu v Firencah so delovali kolektivi po celicah, ki so jih vodile ekonomke. Organizirale so se kmalu po prihodu prvih transportov jetnic v zapor. Skr-beli so za delitev in naročanje dodatne hrane, nabavo pisemskega papirja, oskrbo bolnih. Poleti 1943 so jetni-ce začele organizirati enoten kolektiv za celoten zapor. Jetnice naj bi javno izvolile komisarko, ki naj bi skrbela za življenje kolektiva, imela vse naročilnice in hranilne knjižice, naročala hrano in potrebščine za vse, spreje-mala pakete, skrbela za bolne in prestavljene v druge celice in se redno, na 14 dni, posvetovala s kolektivom. Načrt, ki je bil za možnosti in upravo očitno preambici-ozen, se ni posrečil.954

V pogojih lakote oziroma skrajno nezadostne pre-hrane je bilo pravičniško, pretirano natančno in egali-tarno deljenje dodatnih količin hrane nujnost. “Pravič-nost je bila tedaj najmočnejši združevalni dejavnik med ljudmi.” Delitve so vedno potekale po principu enakosti, nedeljivo so članice delile z žrebom.955 Ilustrativen pri-mer, a tudi dilemo skrajnega egalitarizma, s katerim so obravnavali delitev kolektivu pripadajočih potrebščin, kaže naslednji primer: dva jetnika sta kadila cigarete Morava, s seboj sta iz ljubljanskih zaporov prinesla ve-čjo zalogo. Ko so ustanovili sobni kolektiv, sta cigarete oddala. Večina od ostalih članov kolektiva je nato raje kadila cigarete Morava kot svoje slabše, zato sta tista dva, ki sta jih v kolektiv oddala, protestirala češ da bi lahko kadili tudi cigarete drugih slabših vrst, te pa pu-stili za njiju, ki slabših vrst ne marata. “Seveda je bila to le njiju želja in nista postavila nikakih zahtev ali predlo-gov. Branko [Ivanuš, op. a.] pa je pri tem zavzel načelno stališče in sicer: kdor pristopi h kolektivu, mora poza-biti na to, kar je kolektivu dal in ne sme imeti nobenih predpravic, ki bi temeljile na morebitnem večjem dopri-nosu v kolektiv. Ker pa je vse last vseh, ne glede na pri-

954 Prav tam, str. 124.955 Od ječe do ječe, str. 186.


spevek posameznega kolektivca, ima potemtakem tudi vsak kolektivec pravico do tistega, kar mu najbolj prija, seveda če je to na razpolago. (...) To načelo so odobrili tudi ostali, tovariša Rok in Cimperman pa sta odstopila od svojega mišljenja in priznala, da je zgrešeno."956 V tem zlahka najdemo paralelo s komunističnim razume-vanjem pravične družbe. Seveda pa vsi takega pojmova-nja niso bili vajeni.

Kolektive so organizirale politično najbolj ozavešče-ne jetnice. Ker so bile jetnice kljub obsodbi iz političnih razlogov dosti različne, tako po starosti kot po politični zrelosti, je bilo pri vključevanju v kolektiv precej omaho-vanja, saj so vsako opozarjale, da je osnova za kolektiv odpoved lastnemu, da je last kolektiva brez izjeme vse, kar so jetnice imele. Velika večina se jih je kolektivu bolj ali manj prepričano priključila, vse novodošle pa so bile deležne prepričevanja, skrbele pa so tudi za zgledno ve-denje v kolektiv vključenih. K vstopu je silil neformalni pritisk skupine, pa tudi politični pritisk, ki so ga izvaja-le posamezne jetnice.957 Prepričanje, da je treba enako deliti, ne glede na to, koliko je kdo prispeval v kolektiv, je pri manj ozaveščenih rojevalo odpore, ki pa so se le redko izrazili, saj je zapornik s tem marsikje tvegal izo-lacijo sojetnikov. Povsod pa ni šlo gladko; tako je prišlo v VI. oddelku kaznilnice v Perugii med jetnicami do spo-ra in oblikovala sta se dva kolektiva. Celo ob odhodu iz ječe je ekonomat v duhu dotedanjega ravnanja zbral vso imovino in jo v enakih deležih razdelil med zapornice, da bi si lahko vsaka med potjo domov kupila kruha.958

Poleg tega, da so tako jetnice poskrbele, da so se možnosti za nekoliko izboljšano prehrano povečale, so kolektivi opravljali še več pomembnih funkcij. Prva je bi-la ohranitev psihične stabilnosti jetnikov, saj je pri dol-goletnih osamah (fizičnih in psihičnih) v zaporu začela propadati osebnost. Zato so skrbele, da so bile zaporni-ce zaposlene ves dan, tako s političnim izobraževanjem, pogovori, kulturno-prosvetnim udejstvovanjem. Blažil je tudi medsebojne spore in prepire. Skrbel je za vedro

956 Škrap, Dnevnik, str. 15.957 Od ječe do ječe, str. 152, 153–154.958 Od ječe do ječe, str. 152, 153.

334

in optimistično vzdušje. “Edina zaščita pred psihičnim pritiskom, pred tegobami jetniškega bivanja je bila ne se predati, ne se ukloniti, ohraniti življenjsko voljo, po-nos in dostojanstvo; to pa je bilo mogoče le s skupnim bojem v čvrsto povezanem kolektivu.”959

Tretja pomembna funkcija kolektiva je bila politič-na unifikacija. “Oblikovanje kolektiva je bila prva oblika političnega dela v vseh ječah. (...) Vstop v kolektiv je ve-ljal za politično dejanje, saj so jetnice edino tako postale del enotnega kolektiva, in to je bila edina pot, po kateri so krepili humanost, solidarnost in politični odpor pro-ti sovražniku.”960 Ocena je sicer povojna, a kaže, kako pomembno vlogo je v predstavah političnih jetnikov in jetnic imela kolektivna politična vzgoja.

Za kolektive je pazniško osebje izvedelo kmalu po nastanku. Vendar jim posebej ni nasprotovalo, saj je bilo tudi zanje preprosteje, če je bila dodatna hrana ku-povana centralno oziroma koordinirano. V Perugii so paznice celo kazale prezir do skupine, ki ni stopila v kolektiv.961

Zaprti Škrap je zabeležil za zapor v Kopru avgusta 1943: “Upravo ječe preseneča zlasti naš kolektivni na-čin življenja. Ne morejo doumeti, kako je mogoče skrbeti drug za drugega, namesto da bi skrbel vsak za sebe.”962 Ugotovitev se zdi čudna, če vemo, da se je v koprskih zaporih za nekaj dni ali tednov ustavilo že veliko tran-sportov političnih obsojencev iz Ljubljanske pokrajine, med katerimi so gotovo nastali že v Kopru mnogi kolek-tivi. Najbrž pa jih ni bilo veliko, ki bi svoj kolektivni na-čin življenja in neupoštevanje hišnega reda izkazovali s toliko zagona kot omenjena skupina, ki je svojo drznost črpala iz padca fašizma.

959 Prav tam, str. 188.960 Prav tam, str. 154.961 Prav tam, str. 152.962 Škrap, Dnevnik, str. 12.


Politična organizacija in politično delo v zaporih

Če je kaj ločevalo politične zapornike od nepolitič-nih, je bilo to njihovo hotenje po nadaljevanju politične dejavnosti tudi v razmerah, ki jim niso bile naklonjene in tudi niso vedno imele posebne utemeljitve za politično angažiranje. Vendar pa je hkrati ta dejavnost okrepila psihološki profil jetnikov, tudi njihovo socialno poveza-nost. Ob obilici prostega časa in prisilnem sobivanju je prihajalo do pogostih politiziranj, kjer so se soočali raz-lični pogledi jetnikov, tudi tistih, ki so formalno pripa-dali narodnoosvobodilnemu gibanju, kaj šele tistih, ki so se gibali na njegovem robu ali bili zaprti le zaradi na-videzno političnih vzrokov. Zapor jih je prisiljeval in jim omogočal, da so mnogo bolj natančno opredelili in utr-dili svoja politična stališča, ki so zato in zaradi pomanj-kanja ustreznih in dobrih informacij bila tudi marsikdaj rigidna in so zaostajala za splošnim političnim razvojem zunaj zaporov in kaznilnic. Politična organizacija in delo v zaporu sta izhajala iz prepričanja, da izločitev iz na-rodnoosvobodilnega gibanja ni nekaj končnega, niti ni osebni poraz. Le tako so lahko svoje politično delovanje nadaljevali, prilagajajoč ga posebnim razmeram.

Politična organizacija je bila možna v tistih zaporih, kjer je bilo mogoče brez večjega tveganja premagati neza-upanje med jetniki, pa tudi tam, kjer so bili jetniki v po-dobnem, dokončnem pravnem statusu. V preiskovalnih in policijskih zaporih je bilo politično organizacijo bistve-no teže vzpostaviti, saj jo je ovirala prav nestalnost jetni-kov in nejasnost njihovega položaja. Mnogi jetniki se v takih razmerah tudi niso smeli ali hoteli politično odpreti ali udejstvovati, saj so svoje politične funkcije delno ali povsem skrivali pred preiskovalci.963 V takih razmerah je bila politična organizacija le občasna, omejena na ozke kroge znancev iz časa, ko so bili na svobodi.

Najugodnejše okolje za trdnejšo politično organi-zacijo zapornikov pa so predstavljale kaznilnice v Italiji.

963 Tak je bil Tone Dolinšek, ki je bil v zaporu v Begunjah zaprt kot Habe; Borivoj Lah v ljubljanskih policijskih zaporih prav tako pod tujim imenom. Prim. Križnar, Ne vdaj se fant, str. 92–93; Kozak, ZD 6, Lesena žlica, I, str. 213–214, 215.

336

Relativna stalnost kolektivov, življenje v velikih skupnih sobah v večini zaporov, odrezanost od okolja, ustaljen ritem; vse to je spodbujalo k politični dejavnosti.

Kakor v narodnoosvobodilnem gibanju so tudi v za-porih oblike in tempo narekovali komunisti, zlasti tisti predvojni, ki so imeli nekaj izkušenj s političnim delom v zaporu. Pri tem so se srečali z nekoliko spremenjenimi razmerami od tistih, ki so jih poznali – iz lastne izkušnje ali pripovedovanja – iz zaporov in kaznilnic predvojne Kraljevine Jugoslavije. Tam so bili poleg kriminalnih zapornikov le komunisti in hrvaški in makedonski na-cionalisti. Zdaj pa je zaradi širine narodnoosvobodilne-ga boja in okupatorjeve represije v zapor prispela vrsta ljudi, ki so sicer pripadali gibanju, a so bili politično neizdelani, neprofilirani ali celo drugačnega politične-ga in svetovnega nazora. To je na eni strani oteževalo uvajanje komunistom samoumevnih stvari kot kolektiv, marksistični študij, po drugi pa dajalo smisel njihovemu političnemu udejstvovanju, ki zato ni bilo le prepričeva-nje prepričanih. Komunisti so bili le manjši del jetniških kolektivov. Politična organizacija je rastla iz kolektiva, ki še zdaleč ni bil le ekonomska skupnost jetnikov. V skladu s predvojno usmeritvijo člani KPJ niso opuščali političnega dela v zaporu (kaznilnici), celo ne politične organizacije. Vendar so jih smatrali v organizacijskem pogledu za začasne in brez posebnih pravic, ki bi iz nje izhajale. Zaprti je izgubil mesto v vsakem organu KPJ, saj so bili to operativni organi, ki se niso mogli ukvarjati s statusnimi vprašanji, posebej ne v vojnem času. S ko-optacijami so postavljali v organe nove člane, ki so bili na prostosti, po morebitni vrnitvi na prostost po daljšem času pa so bili nekdanji člani bodisi sprejeti nazaj v isti organ ali razporejeni v skladu s kadrovskimi potrebami, seveda po temeljitem preverjanju. Nekaj izjeme je bilo le pri najvišjem organu, Centralnem komiteju, ki je bil voljen in članstvo v njem ni moglo kar ugasniti. Tu so si občasno pomagali s kooptacijami.964

Politična organizacija v kaznilnici je imela omejen domet. Ni bilo ciljne publike, saj med kriminalne jetni-

964 Prim. Vida Deželak-Barič: Centralni komite KPS v vojnem času. PNZ, XXVIII, 1988, št. 1–2.


ke politični niso svojega prepričanja niti poskušali širi-ti, čeprav posameznih primerov ne gre izključiti. Tudi same omejitve, ki jih je nalagalo življenje v kaznilnici ali zaporu, so dajale le malo možnosti za politično delo. Glavna dejavnost političnih jetnikov in jetnic je tako po-stalo teoretično izobraževanje – študij temeljnih osnov marksistične doktrine, od praktičnega dela pa boj za poseben status političnih jetnikov, za izboljšanje njiho-vega položaja.

V t.i. politični liniji med zaporniki je bilo mogoče opaziti radikalizacijo političnih stališč; pri komunistih zlasti premik na levo – torej oživljanje usmeritve, ki jo je v zadnjih letih pred vojno delno omilila politika Ljudske fronte, po okupaciji pa Osvobodilna fronta. To so opazili že sodobniki na podlagi poročil iz zaporov in pogovorov z zaporniki. “V mnogih drugih arestih pa je sektašenje prve vrste, zlasti napram novim surovim elementom, n.pr. starejšim kmeticam ali drugim ljudem, ki so bolj slučajno kakor radi dela prišli v arest. Od teh jih bodo naši malo ali skoro nič prevzgojili, ker postavljajo preo-stre zahteve, premalo razlagajo in preveč diktirajo. Sto-je na stališču rojenih komunistov in antikomunistov. (...) Stoje na bazi socializma in samo socialne revolucije, podcenjujejo nacionalno borbo in zato jim manjka ši-rine. Potem se v svojem brezdelju koljejo med seboj na vprašanjih, ki vsaj danes niso aktualna, zlasti za ljudi, ki jih je treba utrditi, šele v nacionalni borbi n.pr. razna filozofska vprašanja: postanek človeka, vera itd. Tako se v zaporih dogaja obratno kakor zunaj. Ljudje, ki so zunaj delali za fronto, notri niso eno z našimi in je notri diferenciacija jačja in to nam v škodo.”965

Vsaj v primeru političnih jetnic je mogoče zasuk na levo povezovati tudi s stikom s komunistkami iz drugih jugoslovanskih pokrajin, kjer politična širina narodno-osvobodilnega boja ni bila toliko poudarjena. Ta zasuk je tudi razumljiv, če upoštevamo, da je bila edina ide-ologija, ki so jo lahko pojasnjevali in poučevali, komu-nistična, vprašanje Osvobodilne fronte pa je bila zgolj politika z neizgrajenim kategorialnim aparatom. Ker je bilo politično delo v zaporih predvsem teoretično, je ra-

965 ARS, AS 1483, fasc. 3/I, poročilo Mire Svetina CK KPS 23. 1. 1944.

338

zumljiv tudi večji vpliv komunistične teorije na politična stališča zapornikov.

Komunisti v zaporih pa so ob tem težili, da so tudi v takih življenjskih razmerah ustanovili svoje organiza-cije. V kaznilnici v Fossombroneju so jetnice ustanovile partijsko organizacijo novembra 1942 na pobudo dveh kaznjenk – bivših funkcionark Mestnega komiteja KPH v Splitu. Ustanovile so dve celici (v obeh krilih zapora) s po tremi članicami in tričlansko vodstvo, v katerem sta bili prej omenjeni in od Slovenk Nada Praprotnik. Imele so tudi dve simpatizerski skupini, sestavljeni iz kandidatk za članice. Organizacija naj bi bila v globoki ilegali, vendar se je med jetnicami zanjo hitro razvedelo, ker so se na dvorišču, med sprehodom, ko je bila edina možnost medsebojnega komuniciranja, dobivale vedno iste.966 Kaznilniški komite je deloval nato vse obdobje do izpusta vseh jetnic, torej 14 mesecev. Število v celice vključenih se je postopoma povečalo, tako da jih je bilo ob izpustu iz kaznilnice 19, od tega 9 slovenskih jetnic. Ena od članic KPS v organizacijo po svoji volji sploh ni bila vključena.967 Toda komunistke se niso zadovolji-le le s tem. Na iniciativo kaznilniškega komiteja KP so ustanovile tudi širši organ, Centralni odbor, ki naj bi bil politično telo vseh političnih jetnic. (“N.O.O.”). Predstav-nice vanj je volila vsaka od treh narodnostnih skupin tako, da sta bili v njem zastopani tudi obe krili vsakega nadstropja kaznilnice. Štel je 9 članic in ga je vodila se-kretarka kaznilniškega komiteja, ki so jo za predsednico izvolile članice odbora na prvem sestanku. Čeprav naj bi to bil organ vseh političnih zapornic, so v njem pre-vladovale članice KPJ. “V odboru so bile dejansko same partijke, ves zaporniški komite in kandidatke.”968 S tem zakritjem kaznilniškega komiteja, ki je med jetnicami deloval odkrito, so članice KPJ razreševale tudi svoje politične spore, ki so jih povsem razklali v dve skupini.

966 Zasebni arhiv Vere Hutař, Izveštaj zatvorskog komiteta o 11-mjesečnom radu u zatvoru Fossombrone, provincija Pesaro, 9. 3. 1944, prepis, str. 3, 8; Od ječe do ječe, str. 72.967 Od ječe do ječe, str. 72–74.968 Zasebni arhiv Vere Hutař, Izveštaj zatvorskog komiteta o 11-mjesečnom radu u zatvoru Fossombrone, provincija Pesaro, 9. 3. 1944, str. 9; Od ječe do ječe, str. 77–78.


V kaznilnici v Traniju so jetnice 20. avgusta 1943 ustanovile partijski aktiv. Sestavljalo ga je 8 članic in ena kandidatka KPS ter 2 članici SKOJ. Vodila ga je Marička Novak-Kušljan iz Ljubljane. Aktiv je razpra-vljal o kolektivu, delu, odnosu med jetnicami, odnosih z upravo kaznilnice. Partijsko organizacijo so ustanovile tudi kaznjenke v zaporu v Firencah. Zanimivo je, da se članice KP in SKOJ v kaznilnici v Benetkah niso pose-bej organizacijsko povezovale. Pač pa so jetnice v sobi zapora na otoku Santa Maria Maggiore sestavile aktiv Osvobodilne fronte, ki je bil odprt vsem jetnicam.969

Teoretično in politično izobraževanje je bilo temelj-na vsebina političnega dela, pravzaprav edina možna, bilo pa je tudi gesta izrazito političnega značaja v raz-merah, ko je zaporniška uprava tako dejavnost zatirala ali vsaj ovirala. Politično delo je potekalo v sila omejenih možnostih, zlasti glede zanj potrebnega gradiva. Da bi jetniki lahko s seboj prinašali gradivo v knjižni obliki, ni bilo misliti. Najmanj, kar jih je lahko doletelo, je bila takojšnja zaplemba. Ko so pazniki pri kaznjenki Mariji Jordas našli pri osebnem pregledu politično gradivo, so jo dolge dneve zasliševali (“trpinčili”), da bi izvedeli, kje ga je dobila.970

Med ženskimi kaznjenkami so največ odmeva imeli referati v zaporniškim razmeram prirejeni obliki, ki jih je izdelala skupina jetnic v beneški kaznilnici okoli Vide Tomšič in Pepce Kardelj. Referati so bili predvsem le-ninistično-marksistične vsebine: razvoj človeške druž-be, o narodnostnih vprašanjih, ženskem, mladinskem in kmečkem vprašanju, politična ekonomija, zgodovi-na VKP(b). Nastali so najbrž še v ljubljanskih zaporih, skupina pa jih je nato razmnoževala na toaletnem in drugem papirju ter jih delila posameznim jetnicam in skupinam, ki so skozi beneške zapore potovale v ka-znilnice globlje v Italiji, te pa so jih po svoji iznajdljivosti prepisovale in širile dalje v novih verzijah.971

Marsikdaj so se morale jetnice zanesti tudi na svoj spomin oziroma na po spominu zapisane povzetke. Čas

969 Od ječe do ječe, str. 47, 121, 188.970 Prav tam, str. 114.971 Od ječe do ječe, str. 115.

340

je bil edina dobrina, ki so jo jetniki imeli v izobilju, zato je bilo izobraževanje lahko temeljito in počasno, a tu-di rigidno. Oviral pa ga je omejen pretok ljudi med po-sameznimi skupinami; zlasti pereče je bilo v zavodih s celičnim sistemom, kot je bil v kaznilnici v Fossombro-neju. Premagovale so ga s pisanjem referatov in drugih materialov, ki so jih širile iz celice v celico, delno pa so za politično izobraževanje porabile čas, ko so bile na sprehodu. “V glavnem se je obdelovalo: razvoj družbe (z marksističnega stališča), pomen in cilj narodnoosvobo-dilnega boja, imperialistična nasprotja in vojne, razvoj delavskega gibanja. Za ožjo organizacijo se je obdelovala k temu še zgodovina V.K.P.B. Vse smo pisale po spomi-nu, ker nismo imele nikakršne literature.”972 V skupnih celicah, kjer je bilo političnih jetnic skupaj večje število, je politično izobraževanje potekalo zaradi pomanjkanja pisanih materialov zlasti v obliki predavanj politično zrelejših oziroma bolj načitanih jetnikov, sledile pa so jim diskusije in kritika.

V sobanah kaznilnice v Perugii so kaznjenke usta-novile znotraj vsakega kolektiva po eno “politično šolo”, ki je potekala običajno dopoldne. Redke zapiske so si kolektivi izmenjevali. Kjer v celicah ni bilo izobraženih, so poskušale z vtihotapljanjem predavateljic po spreho-du, včasih so tudi prosile za kakšno zamenjavo v celi-cah, češ da bodo lažje prebile dan. Take priložnosti so izrabile za predelavo gradiva. V zaporu v Firencah so jetnice imele politične ure po ustaljenem dnevnem redu. Študirale so napisane teze iz referatov, ki so jih delile v posamezne teme. Naučeno so naslednjega dne še utrje-vale v razpravah. Gradiva so krožila po celicah.973

V kolektivu v sodnih zaporih v zaporih Santa Ma-ria Maggiore v Benetkah so jetnice pripravile redno iz-obraževanje, katerega pomemben del je bil marksistič-no-leninistični študij. Pri političnih urah so obravnava-le dialektični materializem, osnove politične ekonomije, nacionalno, sindikalno, žensko in mladinsko vprašanje. Predavanjem je sledila diskusija, naslednji dan pa še

972 Zasebni arhiv Vere Hutař, Izveštaj zatvorskog komiteta o 11-mjesečnom radu u zatvoru Fossombrone, provincija Pesaro, 9. 3. 1944, prepis, str. 7.973 Od ječe do ječe, str. 119–120, 121–122, 146.


utrjevanje snovi. Predavanja so tudi zapisovale, pred-vsem na toaletni papir; zapiski so se z jetnicami širili v še druge jetnišnice. V kaznilnico v Traniju je skupina jetnic prinesla s seboj teze, ki so jih napisale v bene-ški kaznilnici. Imele so jih na majhnih lističih, skrite v obleki. Ko je prišla v kaznilnico Vida Tomšič, so delo poglobili po vzoru na marksistični tečaj, obdelane pa so bile poljudno in glede na razvoj NOB. Tečaj je vseboval: razvoj družbe, dialektični materializem, temelje politič-ne ekonomije, delavsko, kmečko, narodno, sindikalno, mladinsko, žensko vprašanje. Imele so nekaj knjig, med njimi Kardeljevo knjižico Potovanje skozi čas. Predava-nja so imele medtem, ko so bile zaprte v posebni sobi med mašo, ki je niso hotele obiskovati. Starejšim je pre-davala Vida Tomšič, mlajšim pa Elda Pavletić, članica mestnega komiteja KPH Sušak. Metoda poučevanja je bila dosledna; najprej so predavale, nato so se začele diskusije o različnih problemih, slušateljice so nato pri-pravljale predavanja o različnih temah, da bi se usposo-bile za samostojno politično delo.974

Praktično politično delo je bilo v kaznilnicah še bolj omejeno. Usmerjeno je bilo na uravnavanje konflikta z upravo oziroma na ureditev statusa političnih jetnikov, pa tudi odnosov med jetniki samimi. Najpomembnejši del političnega delovanja je bilo poučevanje jetnikov, da v zaporih in kaznilnicah ne smejo delati in ne obiskovati verskih obredov. Teh opredelitev mnogi politični jetniki niso poznali. Ko je nov transport jetnic za nekaj minut prišel v stik z Vido Tomšič v beneški kaznilnici, se je je-tnica Olga Virens nanjo obrnila, da bi izvedela, kakšna je direktiva.”Povedala mi je, kako so kaznovane, ker niso delale in hodile v cerkev. Nato mi je razlagala, kako naj se zadržimo do sovražnika, kako naj študiramo. Ne sme-mo izgubiti niti minute časa. Partija bo potrebovala izku-šenih ljudi. Obljubila mi je referate, če bo le mogoče, da nam jih vtihotapijo. One imajo kolektiv – absoluten – in strog dnevni red, čas izkoriščen do zadnje minute.”975

O političnem odnosu v kaznilnicah je dal navodila

974 Od ječe do ječe, str. 48, 187.975 Prav tam, str. 115; Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 302.

342

celo Edvard Kardelj: “Glede borbe proti duh(ovščini) in cerkvi naj razumno postopajo. Če vidijo, da nimajo dovolj moči za izvojevanje svojih zahtev, naj najdejo neko drugo formo. Ubijati in uničevati naj se ne dajo.”976 Opredelil se je torej proti radikalnemu boju zoper obiskovanje ver-skih obredov, v kolikor bi to škodovalo zdravju jetnic.

Kakor je formulirala Marica Cecić, je politični pro-gram, ki ga je izdelal zaporniški komite v Fossombro-neju poudarjal, da je treba izdelati in izvajati ‘enotno politično linijo’, da bodo vse kaznjenke enotne v odnosu do kaznilniške uprave, ustvariti kolektiv, prosvetno-po-litično delovati in vzdrževati moralo med zapornicami. Vsebino ‘politične linije’ je zajemala zlasti prva točka. Politične opredelitve in odnosi do uprave so bili več ali manj povsod v italijanskih kaznilnicah enaki. Zajemali so zlasti boj za boljšo hrano in higienske razmere, po-gostejše pisanje domov in ugodnejše pogoje bivanja v skupnih, od kriminalnih jetnic ločenih prostorih. Sred-stva tega boja so bila javljanja na raporte (audienze) pri upravnikih kazenskih zavodov, namerno nespoštovanje zaukazane discipline, poudarjanje nacionalnosti z go-vorjenjem tudi v prisotnosti paznic in uprave v svojem, od italijanščine razlikujočem se jeziku in pisanju pisem v svojem jeziku; vzdrževanje distance do uprave in pa-znikov. Z upravo naj bi sploh komunicirali le takrat, ko postavljajo zahteve; ne naslavljati na upravo prošenj. Poslednja, a dovolj vidna točka je bilo bojkotiranje maše v prostorih kaznilnice, češ da “obiskovati fašistično cer-kev, ki jo uporabljajo za fašistično propagando, se nam ne spodobi in ni pravilno.”977

V tesni povezavi s političnim izobraževanjem je bilo tudi splošno izobraževanje in prosvetno delo jetnic. Za vse nepismene (zlasti kmetice z dalmatinskih otokov) so imeli tečaje opismenjevanja. Druge so se učile knjižnega slovenskega in (srbo)hrvaškega jezika. V dopoldanskih urah so imele še predavanja o obči in narodni zgodovi-ni ter zemljepisu.978 Pomemben del izobraževanja je bilo

976 ARS, AS 1483, fasc. 1, pismo E. Kardelja Z. Kidrič 1. 1. 1943.977 Zasebni arhiv Vere Hutař, Izveštaj zatvorskog komiteta o 11-mjesečnom radu u zatvoru Fossombrone, provincija Pesaro, 9. 3. 1944, prepis, str. 4.978 Od ječe do ječe, str. 148.


učenje jezikov. Tudi pri tem so bili odvisni predvsem od razpoložljivih sredstev oziroma ljudi, ki so jezike znali. Spočetka je bilo med slovenskimi jetniki nekaj pomi-slekov proti učenju italijanščine, vendar so kmalu po-tihnili, saj so jetniki ugotovili tudi praktično vrednost znanja italijanščine, ki je omogočala sporazumevanje z osebjem in sojetniki.979 Skoraj vse jetniške skupnosti so imele pretihotapljene slovenske in italijanske slovnice ali pa so jih dobile od doma. V kaznilnici v Traniju so imele jetnice glede na strukturo sojetnic, med katerimi je bilo več romanistk in slavistka, lahko tovrstno delo. Pripravile so si več tečajev tujih jezikov, kjer so se učile italijanščine, ruščine in angleščine. Slednjo je poučeva-la ena od kaznjenk iz Grčije. Nekatere so se jezikov učile same. V kaznilnici v Benetkah in nato v Campobasso je ena od skupin kaznjenk imela s seboj Langenscheindtov učbenik ruščine, ki so ga posebej čuvale. Drugi skupini kazensko premeščenih jetnic v kaznilnico Trani je sprva naklonjeni direktor, ki si jih je skušal pridobiti, dovolil z žigom jetniške cenzure označiti knjige jetnic, med njimi tudi učbenike in rusko vadnico.980

Kulturno življenje

Potreba po kulturnem življenju tudi v omejenih za-porniških razmerah je bila ena od značilnosti, ki je lo-čevala politične zapornike in zapornice od kriminalnih. Napajala se je iz višje kulturne in intelektualne ravni političnih jetnikov in iz njihovega dojemanja izločenosti iz okolja kot zgolj začasnega, kot nekaj, kar bo v bližnji prihodnosti že odpravljeno, ne pa čez 3, 5, 10, 20 let, na kolikor so bili obsojeni. Prav to zaupanje, da bodo še koristni v boju s fašizmom, jih je držalo pokonci.

Duhovno življenje v jetnišnicah je bilo omejeno na obvezno vsakodnevno mašo in včasih na kakšno knjigo iz zaporniške knjižnice; tam, kjer so jih imeli, je veliko

979 Prim. Marinko, Moji spomini, str. 325, kjer pravi: “V začetku se mi je upiralo, da bi se potrudil razumeti italijansko. Kasneje sem se omehčal, si priskrbel slovnico in slovar, kar so v zaporu dovoljevali.”980 Od ječe do ječe, str. 179, 182, 187–188.

344

prepreko predstavljal jezik, ki je bil pomemben element kulturne razdalje. Tako je bilo na zapornikih samih, da si organizirajo tudi kulturno življenje, če nočejo povsem umsko omrtveti, v kar sta jih življenje brez zunanjih spodbud in lakota naravnost silila. Vendar je bila želja sila omejena s sredstvi, ki so bila na voljo. Jetnišnice so bile zaprte ustanove, ločene od okolja in resocializacij-ski element v prestajanju kazni je bilo le vsakodnevno duhamorno delo z rokami.

Pomemben element kulturne dejavnosti je bila peta pesem, čeprav je ta bila po hišnih redih prepovedana in strogo preganjana. Pesem je bila pogosto tudi element političnega odpora in izraz nestrinjanja z upravo.981 Bra-nje je bilo, kot že omenjeno, omejeno z jezikom in raz-položljivostjo knjig. Včasih je kakšen jetnik ali jetnica nosil s seboj nekaj literature.

Mnogo so jetniki brali tudi neodobrene, vtihotaplje-ne knjige, ki so si jih posojali od celice do celice. “Po zaporu so krožile knjige, ki so jih jetnice pretihotapile: Prešernove poezije, Cankarjeve povesti Hlapec Jernej in Hiša Marije Pomočnice ter Mičurinova knjiga Priroda in ljudje. Ta je prišla s paketom od doma in ko so preve-dli naslov v italijanščino, ni zbudila pri upravniku je-tnišnice nobenih zadržkov.”982 Literatura se je marsikje zreducirala na ustno obliko – pripovedovanje zgodb po spominu iz prebranih knjig.

V ljubljanskem sodnem zaporu je bila že pred vojno knjižnica, ki je poslovala tudi med italijansko in nemško okupacijo, čeprav pod slednjo uradno le za sodne jetni-ke. Toda knjižničar je s tihim pristankom obeh uprav posojal knjige tudi političnim zapornikom v nemškem delu zapora, vse dokler se ni naenkrat 10. aprila 1945 nemška uprava odločila za prepoved izposoje knjig in tudi izvedla preiskave po celicah, v katerih je zaplenila okoli 170 knjig, ne glede na to, čigava last so bile, in jih predala knjižnici. Knjižnica je nato prenehala z delom, knjige pa je upravnik spravil v eno od sob sodišča.983

981 Prim. Marja: Spomini na Begunje. Partizanski dnevnik, II, 27. 12. 1944, št. 345; Kozak, ZD 6, Lesena žlica, I, str. 102–103.982 Od ječe do ječe, str. 147–148.983 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, poročilo predsedstvu apelacijskega sodišča 18. 4. 1945; seznam knjig.


Jetnice so tam, kjer so bile v skupnih sobah, z veliko zavzetostjo pripravljale skeče, nastope, dramatizacije. V zaporu v Perugii so bile za tovrstno delo najugodnejše razmere, saj ni bilo skupaj le dovolj jetnic za publiko, pač pa tudi dovolj talentov znotraj skupine. Tako so po spominu uprizorile igro Čapajev – kar v kotu celice, z rekviziti, ki so jih lahko našle (rjuhe, miza, izdelki iz kartona oziroma papirja). Odigrale so tudi igro Karla Čapka Mati. Same so sestavile agitko o pogumni ženi, ki je poslala moža v partizane in ostala sama z otrokom, pa skeč Tri velesile, priredbo igre Jazbec pred sodiščem in še veliko drugih. V tretjem kolektivu v isti kaznilnici so jetnice jeseni 1943 uprizorile Cankarjevega Hlapca Jerneja. Povest so dramatizirale v šest prizorov, ki so se godili na različnih prizoriščih. K pripravi predstave so bile pritegnjene skoraj vse, bodisi kot igralke ali teh-nično sodelujoče pri predstavi (obleke, rekviziti). Oder je bil v kotu celice, zavese iz rjuh so ga ločile od publike. Postavile so edino klop, ki je bila v celici, ostale jetnice pa so bile na posteljah. Zanimivo je, da so na predsta-vo povabile tudi paznice, ki so prišle v polnem številu. Ena od jetnic jim je razložila dogajanje. Paznice so mir-no prenesle tudi politiziran zaključek igre, ko se je s tal dvignila rdeča peterokraka zvezda in je zborček za odrom zapel Internacionalo. Skupaj z jetnicami so stoje zaključile predstavo.984

Za okolje, ki je bilo izrazito nespodbudno, napol-njeno z zavestjo o omejenosti in s hrepenenjem, je bila zabava zelo pomembna za duševno zdravje. Tega so se zavedali tudi kolektivi, zato so poskušali z vedrino in ša-lami preganjati jetniško psihozo, otopelost, domotožje in vsakdanjo sivino. Fossombronska Naša borba, ki je zara-di celičnega sistema nadomeščala ustno komunikacijo, je tako imela stalen kotiček za zabavo, v katerem so bili šaljivi oglasi, rebusi, posestnice, šale. V Perugii so jetnice zlagale pesmi prigodnice, vsak teden so pisale šaljivi li-stič Vrabec, prirejale so miklavževanje in maškarado.985

Prireditve in praznovanja so bili pomembna po-pestritev zaporniškega vsakdana. Tam, kjer je bilo mo-

984 Od ječe do ječe, str. 149–150.985 Od ječe do ječe, str. 102, 150, 189.

346

goče, kot v Perugii, so zlasti ženske, ki so za to bile bolj zavzete kot moški – praznovale vsako prelomnico: konec tedna, rojstne dneve, zmage protifašistične koalicije na frontah, dan žena 8. marca 1943. Najveličastnejši sta bili njihovi proslavi 1. maja 1943 in dneva oktobrske re-volucije (7. novembra, tik pred izpusti), ki sta imeli naj-večji politični naboj. Za prvomajsko proslavo leta 1943 so se jetnice v Perugii posebej skrbno uredile, v sobah razobesile skrivaj narejene rdeče zastavice s srpom in kladivom, v zboru so po vstajanju zapele internaciona-lo, nato so imele proslave z govori, skeči, recitacijami, pesmimi. Prvomajsko proslavo so izpeljale tudi jetnice v jetnišnici v Benetkah. V eni od šol so izvezle na kos blaga simbol srpa in kladiva s peterokrako, na praznik so pele borbene pesmi, odložile delo, vsekakor pa ne-enotno praznovale v sodnih zaporih, kameretah, sku-pnih sobah. Prvomajska proslava v kaznilnici v Perugii je potekala na dvorišču. V poravnanih oblekah – vso noč so jih “likale” pod slamnjačami – so se jetnice zbrale na dvorišču in naenkrat zapele internacionalo. Paznice so prepoznale pesem, jih poskušale utišati, nato pa jih nagnale v celice. Toda jetnice so pele tudi med naganja-njem v celice in v celicah.986

V zaporu v Firencah so zapornice pripravile prvo-majsko proslavo na dvorišču med sprehodom. V celi-cah so prej pripravljale kulturni in športni program v obeh jezikih. Pripravile so recitacije, deklamacije, petje internacionale, tekmovale so v teku na 100 m. Kmetice z otoka Zlarina (v Dalmaciji) so bile v narodnih nošah. Zmagovalka Vesna Dean je dobila pokal iz suhega sadja, na njem je bilo rdeče pobarvano jajce z vrisanim srpom in kladivom ter peterokrako zvezdo. Paznicam so rekle, da slave materinski dan. Uprava je od neke kriminalke zvedela, da so praznovale 1. maj. Klicala je zmagovalko na zagovor, kjer je priznala prekršek. 17 jetnic je uprava kazensko premestila v Perugio, Lanciano (pozneje v Chi-etti in Campobasso). Nekaj časa so imele prepoved izho-da na dvorišče, pozneje pa so sprehod ostro nadzirali. Na dan oktobrske revolucije so jetnice v kaznilnici v Perugii izkoristile dnevni sprehod. Namesto mirnega sprehoda

986 Od ječe do ječe, str. 49–50, 148–149, 164.


po kaznilniških predpisih so se postavile v dvorede in prepevale ter v taktu pesmi korakale in telovadile. Pre-senečene paznice so jih kmalu nagnale v celice, kjer so proslavo nadaljevale s kulturnim sporedom.987

Ilegalni listi zapornikov

Ilegalni listi so bili najbolj celovit izraz organizirane kolektivne volje političnih zapornikov, saj so bili zdru-žitev vsebine, ki se je oblikovala po meri neke skupine, in morda še težjega tehničnega problema, saj je vsak, tudi najneznatnejši list moral ustrezati vsaj minimal-nim zahtevam – da je bil na primernem papirju in čitlji-vo pisan oziroma tipkan, poleg tega pa še razmnožen. Zato je bilo za izhajanje listov pomembnejše imeti na voljo tehnične možnosti, za urednikovanje in pisanje pa je med političnimi jetniki vedno bilo nekaj dovolj pri-pravnih. Za izdajanje listov si je bilo treba najprej pri-dobiti osnovne potrebščine, ki v jetnišnicah sploh niso bile samoumevne. Večino papirja za kaznilniške liste je predstavljal toaletni papir, ki so ga dobivale od redovnic – paznic, oziroma so ga v kaznilnici v Fossombroneju lahko kupovale v jetniški kantini. Z lepilom iz moke so ga lepile v manjše zvezke. Pisale so s končki svinčnikov (ki jih je bilo lažje skriti), pri prepisovanju lista Naša borba v Fossombroneju so imele tudi črnilo in impro-vizirano pero. Pisati je bilo treba lepopisno, a hkrati čimbolj drobno, da je bil dragocen papir izkoriščen do skrajnosti.988 Podobne zahteve so bile tudi pri razmno-ževanju rokopisov; prepisovali so različna predavanja, zapisovali skeče in igre.

Zaprti, namenjeni izgonu so leta 1941 pripravljali več listov. V Šentvidu nad Ljubljano je junija 1941 izhajal list Kibla, glasilo “3. posade Št. Vid”. Bil je pisan na roko, pripravljali so ga v popoldanskih urah. Urejal ga je Lojze Bukovec, učitelj iz Begunj, ilustrirala Viktor Gregorač in prof. Vinko Puntar iz Radovljice. Izšlo je 6 številk med 10. in 24. junijem 1941, vsaka na štirih straneh pisarni-

987 Od ječe do ječe, str. 120, 149.988 Prav tam, str. 99, 101, 148; Marinko, Moji spomini, str. 324.

348

ške pole. Druga številka je imela tudi prilogo Arestant (2 strani). Glava vsake številke je bila večbarvna, različna – teme pa so bile prizori iz zaporniškega življenja. Namen lista je bil “dvigati razpoloženje zapornikov in bičati ra-zne nevšečne pojave”. Brali so ga tudi v drugih posadah (sobah). Nadzorno osebje ga ni odkrilo.989

Aretirani v prvem valu izgona so v Celju izdajali kar dva taka lista, Toti Stari pisker in Kapucinski Toti. Med zaprtimi v kapucinskem samostanu je bil glavni pobu-dnik pisanja in izdajanja lista ravnatelj pivovarne v La-škem Franjo Vilhar, ki ga je tudi natipkal in razmnožil na šapirografu, ki je bil v samostanu (v samostanu je bil dijaški konvikt, katerega dijaki so izdajali list “Kon-viktor”). List je bil humorističen in v veliki meri v verzih. Sodelovali so jetniki iz skupine intelektualcev: odvetnik dr. Jože Gračner, kaplan Franc Bohanec, advokat dr. Fran Roš, kaplan Jakob Sem. Ilustriral ga je akademski slikar Albert Sirk. Peto številko je uredil kaplan Jakob Sem, kajti intelektualce so, razen duhovnikov, odpeljali v Maribor oziroma v Rajhenburg.990 List je izšel 8., 12., 22. maja, 1. in 20. junija 1941. Prve številke so izdali v 15 do 20 izvodih, zadnjo v 100.

Toti Stari pisker so začeli izdajati tam zaprti izgnan-ci, ko so trije zaporniki prišli iz kapucinskega samostana in s seboj prinesli izvod Kapucinskega totega. Tudi tu so ga urejali zaprti intelektualci: dr. Ervin Mejak, študent Drago Rozman, Drago Rebernik, Drago Predan. Prvi dve številki so pisali na roko, naslednji dve so tipkali na pi-salnem stroju, ki je stal v eni od pisarn. To jim je odpiral eden od jetniških paznikov v urah, ko ni bilo v zaporu nikogar od nemškega osebja. Tudi papir je prihajal prek paznika in matere enega od sodelujočih. Izvodov je bilo manj, okoli 5, tretja številka je najbrž izšla v več izvodih. Prva številka je izšla 1. junija 1941 in so izhajale do 13. julija, ko so bili vsi jetniki, namenjeni izgonu, odpeljani v Rajhenburg. Druga številka je izšla verjetno 7. junija, za četrto vemo, da je bilo pripravljenih šele 5 izvodov, ki

989 Djuro Šmicberger: Partizanska sedma sila : tisk in novinarstvo v NOB. Ljubljana 1988, str. 83; Cvetko A. Kristan: List šentviških zapornikov. Delavska enotnost, 21. 7. 1955.990 Kapucinski toti in Toti stari pisker. (ur. Janez Šumrada). Celje 1981; Terčak, Celjski Stari pisker, str. 44–60.


jih še niso brali množično. Vsebina lista je bila podobno ironična oziroma humoristična, često v verzih.991

Druga skupina jetniških listov je nastajala v zapo-rih na italijanskem okupacijskem območju. V ljubljan-skih sodnih zaporih so sredi leta 1942 izdajali list Are-stant, humoristični list za politične arestante.992 Leta 1943 je v sobi 169 sodnih zaporov kolektiv vsaj štirikrat pisal list Kronika. V vojaškem zaporu v Belgijski kasar-ni so jetniki izdajali od 7. decembra 1942 do 1. marca 1943 list Naša bolha – naša uš, glasilo ujetnikov – rejcev malih živalic. Sestavili so 10 številk. Leta 1944, od 23. januarja do 6. maja, je izšlo v istem zaporu, zdaj delu policijskega zapora, 12 številk lista Prava uš.993

V začasnem zaporu Zdravščina pri Gorici so izdaja-li priprti “list za pouk in zabavo Žeja”. Sodelovali so Jože Vidrih, Anton Šturm-Tonček, Janko Valentinčič-Loški, Longo-Iskra, Janko Kralj-Hribovski, Oskar in Branko Segala. V letu 1942 je izšlo 7 številk, zadnja je bila dati-rana z 9. decembrom 1942.994

Jetniki in jetnice v italijanskih kaznilnicah in zapo-rih so pogrešali predvsem osnovne tehnične možnosti. Kljub temu je v letu 1943 začelo nastajati več listov z različnim namenom. V kaznilnici Fossombrone je velika skupina političnih jetnic začela pisati na roko pisan list Naša borba kot list, ki bi zaradi celičnega sistema nado-mestil zelo težavne medsebojne komunikacije. Usmerja-lo ga je komunistično jedro, ki je stalo za kolektivom. Iz-hajati je začel poleti 1943. Izšlo je 8 številk vsakih 15 dni v obdobju od julija do novembra 1943. Pisan je bil ročno, v treh izvodih, za vsako nadstropje eden. Bil je zelo obse-žen, 7. številka je imela celo 170 strani. List je imel stalne rubrike: Problemi našega življenja, Malo politike, Naša NOB, ZSSR – dežela sreče in blaginje, Družbeni razvoj, Zdravje in higiena, Malo o znanosti, Dopisi, Zabavni ko-

991 Kapucinski toti in Toti stari pisker. (ur. Janez Šumrada); Terčak, Celjski Stari pisker, str. 61–66.992 Šmicberger, Partizanska sedma sila, str. 84. Znana je le 2. in 3. številka, ki je izšla 28. 5. 1942 in 30. 5. 1942. Prim. Jože Bajec: Slovenski časniki in časopisi. Bibliografski pregled od 1. januarja 1937 do osvoboditve 9. maja 1945. Ljubljana 1973.993 Šmicberger, Partizanska sedma sila, str. 84.994 Prav tam, str. 84. Zaradi poostrenega nadzora so ujetniki nato izvirnike uničili, ohranil se je prepis, ki je bil predhodno skrivaj poslan v Kanal ob Soči.

350

tiček. Veliko pozornosti so posvečali tudi estetski plati lista. List na tankem pisalnem ali toaletnem papirju so shranili v trdne platnice, ki so jih še okrasili z emblemom peterokrake zvezde in srpa in kladiva. Izdelale so tudi posebne vrečke, ki so bile opremljene s trakovi v vogalih, da si jih je lahko jetnica privezala na telo pod obleko, saj lista med sprehodom niso mogle puščati v celici zaradi preiskav. Distribucija je bila trdno določena po celicah in dnevih, računajoč da v 14 dneh obkroži vse nadstropje, nato pa izide znova. Posebej določene jetnice so hranile tudi stare izvode. Ko se je situacija po kapitulaciji Itali-je spremenila, so jetnice pod močnim vplivom kaznilni-škega komiteja KP list preimenovale v Staljinove crvene udarnice, ko so tudi ustanovile četo z istim imenom.995

V zaporu Firence je leta 1943 izhajal Naš glas, ki ga je urejala Olga Virens. Pisan je bil na toaletnem papir-ju, vseboval je novice, izhajal je občasno, ko se je zgodilo kaj novega.996 V kaznilnici Rocca di Spoleto sta spomla-di 1943 izšli dve številki Spoletskega poročevalca. Pisali so v šolski zvezek literarne in druge prispevke in “Vesti iz domačih gozdov”. Novice so dobivali v paketih, napi-sane na cigaretnem papirju, ki je bil všit v rob brisače. Sodelavca sta bila Marcel Kronegger in Jure Lavrič.997 V moškem zaporu v Perugii je bilo precej mladoletnih. Kolektiv 105 mladincev Jugoslovanov je izdajal list Glas slovanskega juga. Pisali so ga s svinčnikom ali črnilom v lepopisni pisavi. Ustanovili so še druge liste – Polet, ki je izšel štirikrat; zadnja številka je imela 12 strani s članki, pesmimi, črticami in risbami. Izhajal je tudi humoristič-ni list Bucalo. Glas slovanskega juga je dosegel 7 številk, zadnja je izšla 4. oktobra 1943.998 V kaznilnici v Parmi je kolektiv izdajal že spomladi 1943 list Kaznilniški vestnik. Občasno je izšla tudi humoristična Kibla.999

995 Od ječe do ječe, str. 82, 85–86.996 Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 311.997 Šmicberger, Partizanska sedma sila, str. 86. Zvezek ni ohranjen.998 Prav tam, str. 85–86; Rupko Godec: Mladinski listi v zaporih in taboriščih. Mla-dinska revija 1946, št. 2.999 Šmicberger, Partizanska sedma sila, str. 84. Na Kaznilniški vestnik se najbrž nanaša tudi zabeležka VOS-a, da so dobili iz Parme več številk Slovenskega poro-čevalca, ki so ga izdajali zaporniki, in ocenjuje: “Sicer obravnava le bolj probleme zapornikov, vendar vidimo, da so le bili precej na tekočem.” (ARS, AS 1483, fasc. 3/I, poročilo M. Tomšič CK KPS 28. 1. 1944).

Četrto poglavje

Zaporniki in okolje

353Četrto poglavje: ZAPORNIKI IN OKOLJE

Čeprav je zapor institucija formalnega družbenega nadzorovanja in kaznovanja, je njegov družbeni vpliv skozi odnose v civilni družbi mnogo širši. Zaporniki so bili stigmatizirani ljudje, popolnoma izločeni iz družbe za čas prestajanja kazni, delno tudi pozneje, po prestani kazni. Družba stigmatizacijo obsojenih oseb izvaja ne-formalno, v vsakodnevnih stikih in odnosih z nekdanji-mi zaporniki. Seveda ta izločitveni mehanizem ne deluje na vse zapornike enako, saj je povezan z dolžino kazni, s storjenim kaznivim dejanjem in odvisen od osebnostne strukture posameznikov. Tako je kratek policijski zapor zaradi pravnopolicijskega ukrepa ali kršitve predpisov o cenah gotovo učinkoval v okolju zapornika drugače kot pa večletna zaporna kazen v kaznilnici, ki je že samo z védenjem o prestani kazni učinkovala na vrsto odnosov, ki jih je kaznjenec pozneje vzpostavljal z okoljem. Ob-čutna je bila razlika v izločevanju med kriminalnimi in političnimi jetniki, saj je družba pač na obe vrsti delikta gledala različno, na politični kriminal sploh prizaneslji-veje, čeprav tudi nezaupljivo. Vrednotenje zapornikov pa se je izrazito razdelilo; bivšim zapornikom so bile prestane kazni del socialne promocije v ožjih skupinah pristašev; ta pojav se opaža tako med kriminalnim sve-tom, še bolj izrazito pa med represiranimi političnimi skupinami, v preostali družbi praviloma ne.

Stigmatizacija zapornikov je učinkovala le toliko časa, dokler so ti bili manjšina v družbi; ko je njiho-vo število toliko narastlo, da je posredno in neposre-

354

dno prizadevalo večje dele družbe, ter se je spremenila struktura v prid političnim zapornikom, je začela posta-jati sestavni del življenja.

Hkrati je nastalo za pomoč zapornikom več organi-zacij. Narodnoosvobodilno gibanje je na predvojni pod-lagi razvilo Ljudsko pomoč,1000 ki jo je nato preimeno-valo v Slovensko narodno pomoč, deloval je, kolikor je bilo mogoče Rdeči križ, predvsem Slovenski Rdeči križ v Ljubljani od septembra 1943 do septembra 1944.1001 Pomoč zapornikom in interniranim je organizirala tudi cerkev, predvsem na italijanskem okupacijskem obmo-čju, nastale pa so tudi somoiniciativne organizacije, kot je bila skupina okoli Angele Vode.1002

1000 Slovenska narodna pomoč v okupirani Ljubljani. Slovenian National Aid in Lju-bljana 1941–1945. Ljubljana 1995.1001 Vera Hutař: Slovenski Rdeči križ (od septembra 1943 do septembra 1944). Novo mesto 2000.1002 Angela Vode: Skriti spomin, str. 83–90.


Eden od prevladujočih motivov pri kaznovanju z odvzemom prostosti je prav omejitev človekovih soci-alnih stikov in izolacija od okolja, kjer bi mogel jetnik svoje dejanje ponoviti. Že od nekdaj pa so kaznujoči vedeli tudi za kazensko funkcijo omejitve prostosti, saj je dolgotrajna osamitev povzročala zapornikom dušev-ne bolečine in nato psihične deformacije. Da bi bili obe plati izolacije v zaporu učinkoviti, so uprave in osebje kazenskih zavodov vedno posebej skrbele za nadzor nad zapornikovimi stiki z okoljem. Obiski so bili nadzoro-vani, pošta cenzurirana in določena njena pogostnost, paketi, omejevani po obsegu in pogostnosti, pregledani. Jetnikom v preiskovalnih zaporih, kjer je bilo omejeva-nje stikov samoumevno zaradi ugotovitve dejanja same-ga in zavarovanja pred ponovitvijo dejanja, so policijske in jetniške oblasti strožje omejevale stike z okoljem in celo med seboj. Njihov edini stik naj bi bil tisti s prei-skovalnimi organi.

Obiski pri zapornikih

V nemških preiskovalnih zaporih med preiska-vo obiski in dopisovanje niso bili dovoljeni, pač pa po zaključeni preiskavi. Obiske je dovoljeval referent-pre-iskovalec za vsakega zapornika ali pa šef IV. oddelka komandanta varnostne policije in varnostne službe. Za zapornike, ki so bili priprti iz drugih razlogov, npr.

Stiki zapornikov z okoljem

356

zaradi sorodstva s partizani ali ustreljenimi sodelavci odporniškega gibanja, je dovoljenja dodeljeval celo naj-višji upravni uradnik v okrožjih. Tako je celjski deželni svetnik Anton Dorfmeister dodeljeval leta 1944 dovolje-nja za obisk nekaterih zaprtih v celjskem zaporu in celo določal omejitve pri obiskih: “Dovoljuje se pogovor gdč. Elizabete Vrečer s tam zaprto Matildo Valentinčič pod nadzorom.”1003

Spočetka so bila dovoljenja za obiske redka; zapor-nikom v Begunjah so bila prvič podeljena v večjem šte-vilu za veliko noč leta 1942, ko se je že tudi zaključilo zasliševanje večine aretiranih po decembrski vstaji in razkritju kranjskega okrožja OF in KPS. Takrat je dobila dovoljenje za obisk večina aretiranih, ne pa tisti, ki so bili zaprti v bunkerjih. Dovoljeni so bili tudi paketi.1004

Uprava zapora je vodila posebno knjigo obiskov. Ohranjena knjiga za zapor Begunje za obdobje od okto-bra 1942 do aprila 1944 kaže, da je v tem času dobilo dovoljenje za obiske 500 jetnikov1005 (povprečno okoli 40 mesečno), torej okoli 5 % zaprtih. Ostaja pa neznano, kolikšen del prošenj je bil ugodno rešen. Za obiske je bila v zaporu Begunje urejena govorilnica – sobica takoj pri vhodu v stavbo. Iz pričevanj je mogoče sklepati, da sta jetnika smeli obiskati hkrati največ dve osebi.1006

Franc Križnar je med trimesečnim bivanjem leta 1942 v Begunjah dobil štiri obiske. “Nekega dne naju obišče sestrična Ivka. Pove nama, da so mami pisali, da sva še v Begunjah, a ona tega ne verjame, ker misli, da sva že ubita. Zato napiševa skupaj nekaj besed na karto, ki jo bo Ivka poslala mami v dokaz, da sva res še pri življenju.”1007 Drugič ga je v začetku novembra 1942 obiskal še drugi sorodnik. “Vesel sem obiska, toda ko mi Lojze očita, da sem jaz kriv, da je pri nas doma tako in da je zaradi mene morala mati po svetu, mi postane hudo. Skoraj zajokal sem.”1008 Četrtič sta ga popoldne

1003 ARS, AS 1602, fasc. 189/VII, dopisa dež. svetnika zaporu Celje 26. 10. 1944, 27. 11. 1944. Podčrtano v dokumentu.1004 Šinkovec, Begunje, str. 278–279.1005 Šinkovec, Begunje, str. 278.1006 Križnar, Ne vdaj se, fant, str. 68, 94.1007 Prav tam, str. 77.1008 Prav tam, str. 79, 94.


obiskali teta in sestrična zadnji dan pred odhodom v koncentracijsko taborišče.

V zaporih na italijanskem območju je bilo obisko-vanje zapornikov dovoljeno. Seveda pa je morala obi-skovanje dovoliti ustrezen organ, v čigar pristojnost je zapornik sodil. V vojaškem zaporu v Belgijski kasarni je to oblast imelo poveljstvo vojaških karabinjerjev. Po ‘božični raciji’ 1942 se je znašlo v zaporu mnogo Lju-bljančanov, ki so bili aretirani prav sredi vsakdanjega življenja, tako da so mnoge zadeve morali urejati še iz zapora. Po obdobju, ko so bili ti jetniki pod pristojnostjo slovenske Mestne varnostne straže, ki jim ni dovoljeva-la nobenih stikov s svojci, so italijanske oblasti začele množično podeljevati dovoljenja za obiske.1009 Prošnjam za obiske so italijanske oblasti ugodile zlasti, če so bile utemeljene z družinskimi razlogi.

Valerija Kremžar je prosila, da bi lahko obiskala moža Biaggia Korošca v zaporu v Belgijski kasarni, da bi se lahko z njim posvetovala o pridobitvi pooblastila za dvigovanje njegove pokojnine.1010 Filip Štefula je prosil za kratek pogovor s svojo hčerjo, ki je bila v zaporu v Belgijski kasarni od 15. novembra 1942, da bi ji lahko povedal za smrt matere, ki je medtem umrla. Hkrati je zaprosil za dovoljenje, da bi ji izročil zavitek perila in živeža, ker je že dva meseca v zaporu. Poveljstvo karabi-njerjev mu je dovolilo oboje in določilo dan obiska – 20. januar 1943.1011 Mara Kelnerič je zaprosila za pogovor s svojim očetom in bratom, ki sta bila aretirana 21. de-cembra 1942 zaradi nujnih družinskih zahtev. Mati naj bi medtem zbolela in “znašli smo se v žalostnih okoli-ščinah.” Še istega dne so ji dovolili pogovor za naslednji dan.1012

Obiske zapornikov, ki so bili v sodnem zaporu v Ljubljani, je dovoljeval ravnatelj zapora, za tiste, ki so bili v pristojnosti vojaškega vojnega sodišča, pa voja-

1009 Prim. Vida Deželak Barič: Na svidenje prihodnjo sredo : ženske demonstracije v Ljubljani 1943. Ljubljana 2005 (dalje Deželak Barič, Na svidenje prihodnjo sredo), str. 23–24. 1010 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, dopis Valerije Korošec 29. 12. 1942.1011 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, dopis Filipa Štefula 12. 1. 1943, dopis poveljstva karabinjerjev 17. 1. 1943.1012 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, pismo M. Kelnerič 4. 2. 1943, dopis poveljstva ka-rabinjerjev 4. 2. 1943.

358

ški tožilec. Po vzpostavitvi posebnega vojaškega zapora je dovoljeval obiske tudi komandant vojaškega zapora, vendar jih je potrjeval vojaški tožilec.1013 Nanju so se množično obračali sorodniki zaprtih s prošnjami za obi-ske, ki so jih bodisi utemeljevali z družinskimi razlogi, dolgo ločenostjo od zaprtega ali jih sploh niso utemelje-vali.1014 Pogosto so prosili za obiske z otroki, tudi majh-nimi.1015

Po nemškem prevzemu zapora je obiske za politič-ne jetnike dovoljeval le vodja zapora Waldemar Simon. Jetnikom v sodnem delu zapora je obiske dovoljeval še dalje ravnatelj Spreitzer, vendar mu je trajanje in pogo-stnost obiskov določal Simon. Za politične jetnike, ki jih je aretirala še italijanska policija, je bilo trajanje obiska določeno na pol ure vsakih 14 dni, za sodne po 20 mi-nut, s tem da so bili ločeni s pregradnimi vrati.1016 Neka-teri kriminalni jetniki so dobivali obiske pogosto, teden-sko, enkrat ali dvakrat mesečno, drugi zelo poredko.1017 Obiski so potekali predvsem ob sobotah in nedeljah. Zaradi prenapolnjenosti so bili nekaj časa obiski pre-povedani. Takrat jih je neformalno omogočalo sloven-sko osebje. Tako so se sorodniki srečevali z zaporniki v pisarnah ravnatelja, poveljnika paznikov in njegovih namestnikov, celo v zasliševalnih celicah v poslopju so-dišča v 1. nadstropju. Ko pa je veljal v zaporu občasno poostreni režim, obiskov zaradi prisotnosti italijanskega osebja ni bilo mogoče sprejemati.1018 Pozneje, v začetku leta 1943 so bili obiski dovoljeni za sodne jetnike med ponedeljkom in petkom, za politične pa med nedeljo in četrtkom.1019

Jetniki pod strogim režimom obiskov niso smeli do-bivati. Tak je bil Ivan Dekleva poleti 1941. Ker nadzor-nik Čamernik obiska njegovi družini ni mogel urediti

1013 ARS, AS 1753, fasc. 1/II, ustne odredbe komandanta vojaških zaporov, 12. 12. 1942.1014 ARS, AS 1791, fasc. 593.1015 ARS, AS 1791, fasc. 593, dopis Lada Čatarja 14. 7. 1943, prošnja Viktorja Grab-narja 1. 9. 1943.1016 ARS, AS 1753, fasc. 1/II, ustne odredbe W. Simona, 14. 12. 1943, 19. 1. 1944. 14. 4. 1944.1017 Prim. ARS, AS 1753, fasc. 3, register sodnih zapornikov, 1944–1945.1018 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 57.1019 ARS, AS 1753, fasc. 1/II, ustne odredbe komandanta vojaških zaporov, 11. 1. 1943.


drugače, je vplival na šefa italijanskih paznikov, da je ta omogočil neformalno srečanje s hčerko in ženo v pisarni ravnatelja zapora.1020

Tabela 4.1: Obiskovalci v policijskih zaporih v Ljubljani leta 1944.1021

1944 datum

obiski hrana de-nar

dovoljenje Intervencija perilo paket

18. 8. 9 4 1 3 1 paket19. 8. 5 3 3 1 1, Simon 0,120. 8. 10 2 1, Simon 121. 8. 17 4 1 1, polk. Žlindra 122. 8. 66 10 2 1 paket22. 8. 16 2 123. 8. 9 224. 8. 14 2 2 obleka

25. 8. 4 3 11 obleka, 1 zlatnina

26. 8. 3027. 8. 23 228. 8. 21 1 329. 8. 9 230. 8. 31 3 1 1 obleka,

1 knjiga, 1 paket

31. 8. 22 2 11. 9. 19 1 52. 9. 48 2 1 1 paket,

1 obleka3. 9. 100 14. 9. 153 1

V ljubljanskih policijskih zaporih so bili obiski kar pogosti, v kolikor je mogoče soditi po enem mesecu, za katerega so na voljo podatki. Obiski so bili v tem ob-dobju vedno številčnejši, seveda pa je naraščalo tudi število jetnikov. Jetnike, ki niso smeli dobivati obiskov,

1020 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 143–145.1021 ARS, AS 1876, fasc. 76/III, obiski v policijskem zaporu.

360

so vodili na posebnih listah.1022 Kot je razvidno iz knji-ge obiskov za avgust 1944, so bili obiski dovoljeni vsak dan, običajno popoldan od 15. ure dalje, in sicer v tra-janju 10–15 minut; koliko so bili obiski vsakega posa-meznega pogosti, se ne da ugotoviti.1023

Olga Salajko je hotela obiskati mamo, ki so jo dva dni prej odgnali v zapor v Mursko Soboto. “Imela sem srečo, da sem lahko prišla do mame. Prosila sem tov. Tompa Terezo, ki je imela takrat nekako vezo, in po njej sem dobila dovoljenje, da sem lahko mamo obiskala. Ko sem prišla v zapore, je mama bila čisto sama v sobi in se je vsa tresla, ker se je bala. Niso ji namreč povedali, zakaj so vse druge iz sobe odgnali. Mislila je, da jo bojo sedaj v sobi tepli, ker je ostala sama. Ko pridem jaz no-tri, se je jokala in takrat me je detektiv vprašal, če go-vorim madžarsko. Rekla sem, da nekoliko vem nemško, ampak tega spet mama ni vedela, in tako sva se lahko pogovarjali v prisotnosti tistega detektiva in v navzočno-sti Tompa Terezije slovenski.” In ker sta se pogovarjali slovensko, ji je mati lahko zaupala nekja stavkov o za-sliševanju in mučenju. Med dvanajstdnevnim zaporom je Salajkova mamo obiskala še enkrat, ko ji je nesla hra-no. Iz tega lahko povzamemo, da murskosoboški zapor ni imel prostora za obiske, temveč so pazniki kar izpra-znili skupno celico, v kateri je bil dotični zapornik.1024

V madžarskih kaznilnicah so bili obiski dovoljeni vsak tretji mesec. “Govorila sem z njim lahko le deset minut in v tem času nisva spravila skoraj nobenih be-sed iz sebe, temveč so govorile le oči in s tem sva si pravzaprav vse povedala.”1025

Dopisovanje

Ko so se jetniki v zaporu umirili po prvem šoku, so čutili, da bi morali vzdrževati zvezo z okoljem, odkoder

1022 ARS, AS 1876, fasc. 76/II, lista jetnikov brez obiskov, nedat.1023 ARS, AS 1876, fasc. 76/III, obiski v policijskem zaporu.1024 ARS, AS 1550, šk. 28, Gradivo komisije za zbiranje spominskega materiala iz NOB pri OO ZB Murska Sobota (1960), izjava Olge Salajko.1025 ARS, AS 1550, šk. 28, Gradivo komisije za zbiranje spominskega materiala iz NOB pri OO ZB Murska Sobota (1960), izjava Angele Tot 13. 12. 1960.


so bili iztrgani. “Zanimivo je, kako v celicah za železnimi rešetkami zaživi v človeku želja, da bi pisal pisma in prejemal pošto,” je ugotovil poznavalec navad in psihe zapornikov.1026 Po predpisu dopisovanje in obiskovanje v ljubljanskem sodnem zaporu ni bilo možno, dokler je bil jetnik v preiskavi oziroma dokler ni bila vložena ob-tožnica pred višjim vojaškim vojnim sodiščem, oziroma podobno za kriminalne jetnike, dokler ni bila vložena obtožnica pred okrajnim oziroma okrožnim sodiščem.1027 V zaporu je pisma zbiral paznik pri jutranjem odpiranju celic. Pisma so šla v jetniško cenzuro, ki jo je izvajal je-tniški učitelj Vojko Jagodič.1028

Omejitve v dovoljenem dopisovanju s svojci so je-tniki nadomeščali z ilegalnim dopisovanjem. V ljubljan-skih zaporih je bilo tako dopisovanje še zelo preprosto. Zaradi naklonjenosti slovenskih paznikov se je pogosto dalo dobiti papirček, pa tudi pisalo. Nekateri pazniki so radi prenašali sporočila, pozneje tudi italijanski, ki so to počeli predvsem za podkupnino. Še raje so prenašali ustna sporočila, saj ni bilo tveganja, da listič odkrijejo kontrole ob izhodu iz zapora. Prenašalec sporočil jetni-kov iz ljubljanskih zaporov, ustnih in pisnih, je bil tudi italijanski jetniški zdravnik dr. Eletto. V sodni zapor je prihajal zvečer, med sedmo in osmo in takrat porabil priliko, da je klical zapornike, za katere je imel sporočila, v ambulanto. Včasih je med raznašanjem zdravil prene-sel skrivna sporočila tudi po celicah. Italijanska uprava ga je sumila in večkrat poskušala z osebno preiskavo dobiti pri njem dokaze o prenašanju sporočil. Menda se je večkrat uspešno izognil, tudi zato ker je bil opozorjen, konec leta 1942 pa so mu menda lahko dokazali pove-zave z jetniki in je bil premeščen v Ribnico.1029

V nemških zaporih je bilo dopisovanje možno, se-veda šele, ko je bila končana preiskava. Dotedaj je bilo možno poslati le dopisnico, da so domači vedeli za na-slov, in prošnjo za perilo.1030

1026 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 66.1027 Virens, V italijanskih zaporih in ječah, Ženske v NOB, I, str. 292, 295.1028 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 149, 69.1029 Derganc, Okrvavljena roža, str. 106; ARS, AS 1753, fasc. 1/II, ustne odredbe komandanta vojaških zaporov, 28. 12. 1943.1030 Mežnar, Bila sem na smrt obsojena, str. 61.

362

Posebno obliko dopisovanja iz nemških preisko-valnih zaporov predstavljajo poslovilna pisma, ki jih je urad komandanta varnostne policije in varnostne službe dovoljeval pisati na smrt obsojenim političnim jetnikom v obdobju med septembrom 1941 in koncem oktobra 1942. Pisma so smeli pisati na smrt obsojeni dan pred usmrtitvijo ali celo istega dne. Videti je, da so smeli pisati po eno pismo, očitno pa so bile tudi izjeme, saj so od enega ustreljenega izkazana celo tri pisma. Pi-sali so lahko v slovenskem jeziku, čeprav sicer njegova javna raba ni bila dovoljena. Nekaj ohranjenih pisem pa je tudi v nemškem jeziku, čeprav so bili njihovi avtorji nedvomno Slovenci. Kot legalna sporočila so seveda bila pisana pod vtisom, da bodo šla skozi cenzurni postopek, zato se vsebina pri večini omejuje na psihično podporo rodbinskim članom in besede slovesa.1031

Drugače je bilo v kaznilnicah, kjer je bilo življenje zapornikov mnogo bolj umirjeno, pravzaprav dolgoča-sno. Pravica do pisanja pisem je bila določena s splo-šnimi predpisi o kaznilniškem redu. Disciplinski ukre-pi so zadevali tudi omejitev pravice do pisanja pisem. Obsojenci na krajše zaporne kazni so imeli pravico do tedenskega pisma, obsojeni na daljše zaporne kazni pa na dvotedensko pismo. Ministrstvo je prej odobrilo listo naslovnikov; v poštev so prišli le najožji sorodniki. Ne-katere kaznilnice so imele za pisanje urejene posebne prostore z mizami, kjer so kaznjenci enkrat na teden, ob točno določeni uri, pod nadzorom paznikov pisali pi-sma.1032 Lavo Čermelj je kot obsojenec na dosmrtno ječo imel pravico pisati dvakrat na mesec. Zaradi ukora, ki ga je dobil še v rimskih preiskovalnih zaporih, je spočet-ka smel pisati le enkrat na mesec.1033

Pravo strast do dopisovanja, ki med jetniki ni bila tako redka, je razvil Stanko Vuk, obsojen na 15 let ječe zaradi prevratne dejavnosti. S svojo ženo je od aretacije do vrnitve v Trst v začetku leta 1944 izmenjal okoli 400 pisem, lističev in dopisnic. Skoraj vse uradno, z žigom cenzure, nekaj pa jih je tudi pretihotapil. Iz zaporedja

1031 Ževart, Poslovilna pisma, str. 21–23.1032 Od ječe do ječe, str. 120.1033 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 213.


pisem, ki jih je pisal Stanko Vuk iz kaznilnice Fossa-no, je mogoče razbrati, da je imel dovoljenje za pisanje pisem sprva enkrat tedensko, nato dvakrat. Po kapi-tulaciji Italije je lahko pisal vsak dan. Po premestitvi v kaznilnico Alessandria je spet lahko pisal le enkrat te-densko. Pisma so povečini osebna, ljubezenska in kaže-jo na imaginarni svet, v katerem je Vuk kot jetnik živel. “Pišem, kar se med tednom nabere v mojem srcu in me žge, dokler ti tega ne povem.”1034

Pisati je bilo v italijanskih kaznilnicah mogoče v vsakem jeziku, toda praktična omejitev, ki so jo izvajale uprave, je večino jetnikov, ki so znali ali imeli možnost pisati italijansko, nagnila k temu, da so pisali italijan-sko. V kolikor je bilo pismo pisano italijansko, ga je cen-zurirala kaznilniška uprava. Vso pošto v neitalijanskih jezikih so uprave pošiljale na osrednje cenzurno mesto v ministrstvu za pravosodje. Za pismo je to pomenilo, kot so ugotovili kaznjenci iz lastnih izkušenj, okoli tri mese-ce daljšo dobo dostave. Tako je pisanje v slovenskem ali katerem drugem jeziku preostalo tistim, ki niso zmogli italijanščine. Slovenske jetnice v zaporu v Firenzah so večino pošte pisale v materinščini, ker večina ni znala italijansko.1035

Jetniški cenzor je bil za pošto političnih jetnikov ravnatelj oziroma direktor, pri nepolitičnih pa kaplan. Ko je pismo šlo skozi kaznilniško cenzuro, je šlo še, tako kot vsa ostala pošta, skozi splošno cenzuro, kar je pov-zročalo velike zamude. Cenzorji so bili zlasti pozorni na politiko, podrobne opise razmer v zaporu ali kaznilnici ipd.1036 Stanko Vuk je tako ugotovil: “Glede tvoje želje, da bi imela tloris moje celice, vedi, da sem ti ustregel še pred časom, pa so mi pismo vrnili in sem ga moral na-pisati še enkrat, ker pravila tega ne pustijo.”1037

Posedovanje papirja je bilo v kaznilnicah strogo prepovedano. Jetnikom so ob prihodu odvzemali tako pisala kot papir. Za pisanje pisem so dobivali jetniki papir od uprave. Imel je predpisane dimenzije 10x15

1034 Vuk: Ljubezenska pisma, str. 120, 287. Izbor pisem prim. Stanko Vuk: Zemlja na zahodu. Koper 1959. Ohranila so se le njegova pisma ženi.1035 Od ječe do ječe, str. 120.1036 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 213.1037 Vuk, Ljubezenska pisma, str. 140.

364

cm in na vsaki strani je bilo 17 vrstic, skupaj je to-rej jetnik lahko napisal 68 vrstic. V izjemnih primerih je lahko ravnatelj kaznilnice dovolil dvojno pismo – z dvema listoma papirja. Pri kriminalnih jetnikih menda niso bili tako strogi in so smeli pisati na poljubnem pa-pirju.1038 Čermelj si je sprva pomagal tako, da je pisal ozko, kolikor se je dalo in tudi med vrsticami, vendar ga je direktor opozoril, da mu bodo pisma zaplenjena, če se ne bo držal reda. Po njegovem je bil direktor pri cenzuri sila strog in je temeljito prečrtal vse, kar mu ni bilo všeč, nekoč celotno pismo, tako da ga je kar zase-gel. A hkrati je Čermelju dovolil na stroške kaznilnice brzojavko, s katero je ta čestital ženi obletnico poroke. V mesecih zmede pred kapitulacijo Italije in po njej se je tudi pošta z Ljubljansko pokrajino skoraj zaustavila; po kapitulaciji sploh ni več prihajala. Takrat so si pomagali z dopisnicami Rdečega križa kot vojni ujetniki.1039

Zaradi omejitev pri pisanju, pa tudi kljubovanja,so si jetniki na vse načine prizadevali, da bi le sporoči-li svojo navzočnost tudi vsem tistim, ki so bili del nji-hovega okolja, seveda različno glede na duševno struk-turo kaznjencev in okolje, ki so ga želeli nagovoriti. Predpostavljamo lahko, da mnogim kriminalnim jetni-kom ni bilo toliko do pisanja in sporočanja, ker so bili do določene mere že prej izločeni iz svojega okolja. Ven-dar so tudi ti imeli določene želje po sporočanju, tudi če so bile ‘poslovne’.1040 Bolj izobraženim je bilo veliko do dopisovanja, odpornikom do tega, da ostanejo povezani s svojo organizacijo, da opozarjajo na nevarnost in na-se, takorekoč vsi pa so si želeli stikov z domačimi. Tako so se vsi trudili, da pridobe v ilegalno posest papir in svinčnik.

Pri nabavljanju papirja je prihajala do izraza vsa iznajdljivost jetnikov in jetnic. Skupini jetnic, ki so bile odrezane od zunanjega sveta, ga je izročila skupina no-

1038 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 213–214; Vuk, Ljube-zenska pisma, str. 302.1039 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 213–214.1040 Tako je sodni jetnik Ivan Adlešič sporočil iz sodnega zapora v Ljubljani svoji sodelavki: “Gospa Kati, razlikujte, kaj je mojega in kaj je vašega. Imam še 9 kg bombonov, zanje zahtevam 5000 lir in še mojih 800 lir.” Prim. ARS, AS 1753, fasc. 1/I, zapisnik 10. 4. 1945.


vih, ki je bila v beneški kaznilnici na prehodu v druge kazenske zavode. Da so lahko vzele iz nahrbtnika svinč-nik in papir, so morale podkupiti paznico.1041 Čermelj si je pomagal s tem, da je hranil papir, v katerem je do-bival zdravila iz kaznilniške lekarne. Za pisalo je služil konček svinčnika ali samo mina.1042

Prenašanje in pošiljanje skritih sporočil je zato so-dilo med priljubljeno dejavnost jetnikov, ki so tudi imeli dovolj časa, da so si take ukane izmišljali. Mnogi so po-šiljali skrivna sporočila v stvareh, ki so jih izmenjevali s sorodniki – z obleko, paketi. Seveda je za poti skritih sporočil vedelo tudi osebje zaporov in kaznilnic, saj je imelo dolgoletne izkušnje, zato je prav te poti najna-tančneje in pogosto preverjalo. Zlasti v nemških zapo-rih, kjer je bila izolacija ostrejša, so zaporniki upora-bljali tako pot. Sorodnikom so tako poslali tudi sporo-čila, ki bi jih lahko uvrstili med poslovilna pisma, saj so jih kot izraz svoje poslednje volje zapustili na smrt obsojeni jetniki. Tako je na smrt obsojeni v svoji obleki, za katero je vedel, da jo bodo izročili sorodnikom, skril v nogavice drobno sporočilo, v katerem je lahko sporočil zadnje pozdrave in poslednjo voljo.1043 Drugi je podobno sporočilo vdelal v obleko, tretji v čevelj.1044

Najzanesljivejša pot ilegalnih sporočil je bila prek kaznilniškega oziroma zaporniškega osebja. V nemških zaporih si pazniki niso upali prenašati pisanih sporočil, saj so bili zlasti slovenski deležni večkratnih iznenadnih preiskav pri odhodu iz službe.1045 V zaporih v Ljubljan-ski pokrajini je bilo prenašanje sporočil iz zaporov lažje. Večina slovenskih paznikov je to počela zaradi nacio-nalne in človeške solidarnosti, čeprav so nagrade hvale-žnih svojcev pomenile v časih pomanjkanja pomembno spodbudo. Jetniki so tako njihovo pripravljenost hitro odkrili in jo tudi izkoriščali. Sčasoma so se pazniki ome-jili predvsem na prenašanje koristnih sporočil – kako se zagovarjati, dogovore glede izjav pri zasliševanjih.1046

1041 Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 303.1042 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 213.1043 Jože Vidic: Krik v Dragi, Ljubljana 1984, str. 57–58.1044 Ževart, Poslovilna pisma, str. 64; Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, str. 295.1045 Terčak, Celjski Stari pisker, str. 24.1046 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 66.

366

Naivnost in neizkušenost pretežno mladih zaporni-kov in zapornic je povzročala večkrat nepotrebna razkri-tja. Ob obisku sester Potočnik, ki ga je pripravil Čamer-nik, je ena drugi stisnila listek v roko. Italijanski stražar je to videl in listek odvzel. Listek je sicer opisoval neke uspehe partizanov, vendar je kljub temu spravil v za-drego Čamernika, ki je obisk pripravil. Še bolj nerodna je bila zadeva s pismom odvetnika dr. Skoberneta sinu v zapor. V njem je hvalil složnost osebja in političnih zapornikov v zaporu, prišlo pa je v roke šefa paznikov Salemmeja.1047

Skrivna sporočila od zapornikov, ki so prosili, da jih pošlje ilegalno, je zbiral zjutraj, ko je odpiral in zapi-ral celice, paznik Semolič. Spravljal jih je v žep. Pri tem početju ga je zalotil italijanski paznik in ga prijavil po-veljniku straže. Ta ga je peljal k ravnatelju; ker pa tega ni bilo, je prišlo reševanje zapleta v roke Čamernika kot upravitelja zapora. S Salemmejem sta se pogodila, da je šlo za pobiranje legalne pošte – da je torej paznik opra-vljal svojo službeno dolžnost. Pošto so namreč v zaporu pobirali pazniki vsak dan zjutraj.1048

Zaradi korupcije je tudi italijansko osebje, zlasti po-licijsko, rado sodelovalo pri prenašanju sporočil in celo paketov. Cirila Vidmarja so tako v policijskem zaporu v Ljubljani kar obletavali s ponudbami, da bi mu prena-šali pošto; v njihovi prizadevnosti je bil pohlep, saj jih je nagrajeval s svilenimi srajcami iz svoje tovarne.1049

Paketi

Paketi so za zapornike pomenili predvsem izbolj-šavo prehrane, morda še kakšen kos obleke ali osebno drobnarijo, pa tudi dokaz, da niso pozabljeni. Praksa pa je bila glede dovoljevanja dostave ali pošiljanja paketov v zapore precej različna. V policijskih zaporih v Ljublja-ni je bil dovoljen paket trikrat na teden – v paket je štela

1047 Prav tam, str. 68–69.1048 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 148–149.1049 Kozak, ZD 6, Lesena žlica, I, str. 244.


tudi topla hrana, ki jo je dobival jetnik od zunaj.1050 Pa-keti so bili dovoljeni spočetka tudi v sodnem zaporu v Ljubljani. Da bi vnesli nekaj reda glede vnašanja pake-tov, ki jih je uprava dovoljevala dovolj ugodno, so marca 1943 predpisali poseben pravilnik, ki je meril zlasti na to, da bi se izognili pritožbam o kraji hrane in drugih stvari jetnikom. Po njem je bilo treba voditi dosledno evidenco o paketih, poglavitno pa je bilo, da bi mora-la uprava sprejemati le pakete s predloženim popisom vsebine. Tako bi jetnik, pred katerim so paket vedno odpirali, lahko preveril vsebino s popisom. Spočetka je bila hrana v paketih dovoljena; ni znano, kdaj je ni bilo več dovoljeno vnašati, vsekakor pa omenjeno navodilo izrecno prepoveduje vnašanje živeža.1051

Vrh liberalnega zaporniškega režima v prvem letu okupacije je pomenilo božično obdarovanje jetnikov v so-dnem zaporu v Ljubljani. Slovensko osebje v sodnem za-poru v Ljubljani se je poskušalo ravnati, kakor da so časi še vedno enaki kot pred okupacijo. Zato so služila tudi božična darila. Jetniški duhovnik pater Angelik Tominec je konec leta 1941 zbral toliko sredstev in podpornikov, da je lahko obdaroval vso jetnišnico, čeprav je bilo jetni-kov bistveno več kot pa v časih pred vojno. 24. decem-bra 1941 so tako pripeljali na dvorišče zapora okoli 380 paketov. Presenečenje italijanskega osebja je bilo veliko; le malo ga je zmanjšala trditev, da gre za star avstrijski običaj. Pakete je podarila veletrgovka Ana Verbič, ki jo je spodbodel zet dr. France Zupan, sekretar mestne hra-nilnice. Vsak paket je vseboval štruklje, zavoj sira, dve ribji konzervi in po 40 cigaret. Pakete je delilo osebje je-tnišnice po nekem seznamu tistim, ki so bili pomoči res potrebni. Dva dni okoli božiča so tudi sorodniki in dru-gi prinašali darila za jetnike, tako da je bilo na vhodu kot v čebelnjaku. Pazniki so spregledali tudi steklenice alkoholnih pijač, ki jih sicer ni bilo dovoljeno prinašati v zapor. Kar 350 steklenic je pritihotapil v zapor paznik Stane Pirc.1052 Podobno božično obdarovanje so pripra-vili leta 1941 tudi za zapornike v Begunjah, enako tu-

1050 Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 292.1051 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, predpis tožilca vojaškega vojnega sodišča 11. 3. 1943.1052 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 164–168.

368

di za velikonočne praznike leta 1942.1053 Za božični čas leta 1942 je uprava vojaškega zapora v sodnem zaporu ukazala, da naj vsi politični zaporniki pišejo domov, da je dovoljen vnos paketov v času od 20. decembra do 6. januarja 1943. Poseben vnos paketov je bil dovoljen tudi za Miklavža istega leta. Paket je lahko vseboval tudi četrt litra vina, za suho hrano pa je bilo obvezno predhodno dovoljenje komandanta vojaškega zapora.1054

Vojaki, ki so vodili vojaški zapor v Belgijski kasarni, so s paketi ravnali zelo nemarno. Pakete so sicer spre-jemali, izročali pa, kakor se jim je zdelo. Tako naj bi se nabralo občasno tudi po nekaj stotin paketov, ki so jih sami delno izropali, drugo pa pustili propasti. “Pritožiti se ni smel nihče, smejali bi se mu, čeprav so šli vsi pa-keti skozi pisarno.”1055

V zaporih na nemškem okupacijskem območjuso bili paketi dovoljeni predvidoma mesečno. Mogo-če jih je bilo oddati po pošti ali pa osebno na spreje-mnih vratih zapora. Paket z obleko in priborom je bil dovoljen tudi pred odvedbo v koncentracijsko taborišče.“Po hodniku pride policist. V roki drži list papirja ‘Kri-žnar, naprej!’ Grem z njim. Pred vrati kaznilnice me čakata Ivka in teta iz Rakovice. Obe nosita kovčke in nahrbtnike. Stopimo v sobo za obiske (…) Teta in Ivka mi povesta, da greva z Jožem, kakor so bili obveščeni, drugi dan naprej v Nemčijo na delo. Prinesli sta nama kovčke, nekaj hrane, perila in druge stvari. Teta pred Guckom razklada prinesene stvari. Izmota tudi škatlico paste za čevlje. Guck vrne škatlo. ‘Tega ne bosta rabila’, pripomni.”1056

Zaprtim v italijanskih kaznilnicah so paketi lahko prihajali mesečno, vendar je bilo pozneje dovoljeno do-biti tudi več paketov.1057 Zaradi hudega prehranskega

1053 Šinkovec, Begunje, str. 275–276.1054 ARS, AS 1753, fasc. 1/II, ustne odredbe komandanta vojaških zaporov, 2. 12, 13. 12. 1942.1055 Kozak, ZD 6, Lesena žlica, I, str. 35.1056 Križnar, Ne vdaj se fant, str. 68, 94. To pričevanje pa se ne ujema z prakso, da jetniki v koncentracijska taborišča niso smeli nositi prtljage. Vse odvečne osebne stvari so morali pustiti v zaporih, kjer so jih lahko prevzeli svojci. Prim. ARS, AS 1931, 104–24, GSP Celje, dopis izpostave komandanta varnostne policije in varno-stne službe Celje zaporu Celje 18. 2. 1943.1057 Vera Hutař, ustni vir, 20. 4. 1998.


pomanjkanja v Italiji so bili paketi pogosta tarča tatov, bodisi na pošti ali pa v kaznilnicah, kjer so pakete pre-gledovali pazniki, hkrati pa za jetnike prav zaradi tega življenjsko pomembni. Paketi so pogosto prihajali izro-pani – vanje so tatovi vložili namesto slanine opeko.1058 Pakete so načeloma sicer morali odpirati pred jetnikom. Izročal jih je tajnik jetnišnice v skladišču.1059 Teža, ki je še bila dovoljena za paket, poslan v eno od kaznilnic, je bila 20 kg; če jo je presegal, je pošiljatelj lahko računal na težave, vendar pa je jetnik, na katerega je bil paket naslovljen, s plačilom dodatne poštnine paket vseeno dobil. Ana Lavrenčič je tak pretežak paket poslala možu Karlu, ki je prestajal kazen v kazenskem zavodu v Par-mi. Zadržala ga je uprava sodnega zapora v Trstu; ko pa je Lavrenčič položil za dostavo potrebno vsoto, je paket, ki je bil poslan 10. junija, po 28. avgustu istega leta le dobil.1060

Zaporniki v zaporu Begunje poleg paketov niso smeli dobivati denarja, čeprav so se dogajali tudi taki primeri. “Nekega dne me spet obišče Ivka. Policista Ja-nuša vpraša, če sme podariti vsakemu po dvajset mark denarja. Januš ji ugodi, toda ker ni imela drobiža, ji je vzel denar in rekel, da bo menjal v Radovljici, potem pa bo dal nama. Ker smo bili neprevidni, so to videli drugi, med njimi tudi Salopir. V Radovljici sva od Januša res dobila vsak po dvajset mark, toda to naju je drago sta-lo.”1061 Zaradi ovadbe sojetnika so pri njem našli druge-ga dne med preiskavo 20 RM. “Zvečer pride pome mlad gestapovec. Vodi me po hodniku k pisarni. Tu stojita Ja-nuš in komandant zaporov. Gestapovec, ki zna sloven-sko, me vpraša, kje sem dobil 20 mark. Lažem mu, da sem jih dobil v nogavicah, ki mi jih je prinesla sestrična. Policist Januš je nervozen. Posluša tolmača, ko prevaja komandantu moje besede. Gleda me in skoraj ne more verjeti, da ga zagovarjam, da ga nočem izdati.”1062

1058 Od ječe do ječe, str. 190.1059 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 203.1060 ARS, AS 1784, fasc. 231/II, dopisi Ane Lavrenčič 4. 8. 1943, dopis zapora Koper 17. 8. 1943, dopis zapora Trst 28. 8. 1943.1061 Križnar, Ne vdaj se fant, str. 83.1062 Prav tam, str. 84–85.

370

Nasprotno pa so jetniki v zaporih in kaznilnicah v Italiji lahko dobivali po pošti denar od doma, saj so jim tudi dovoljevali nakupe znotraj kazenskih zavodov. De-nar so lahko pošiljali sorodniki. Hranila ga je uprava, ki ga je izdajala na podlagi odrezka poštne nakaznice.1063 Tudi jetniki sami so s seboj lahko nosili denar, ki so ga prav tako hranile uprave, ob premestitvi pa so ga izro-čile jetniku. Višina poslanih denarnih sredstev ni bila omejena.1064

Informacije in novice

S pravo lakoto, ki je vladala v večini zaporov, se da primerjati le še lakota po novicah iz zunanjega sveta. Lakota po informacijah je bila v zaporih huda, posebej med političnimi jetniki. Zadevala je tako željo po novi-cah iz osebnega kroga sorodnikov, znancev, krajanov, sodelavcev in prijateljev, kot živo zanimanje za vojna dogajanja, posebej v domačih krajih. Z dopisovanjem in obiski so mogli pridobiti le malo informacij, zlasti so to bile informacije iz družinskega kroga. Ker je bila pošta cenzurirana, si tudi domači niso upali pisati o splošnem položaju, kar je bilo sicer izrecno prepovedano. Vendar so poskušali namigovati.1065

Le redki so se lahko pravočasno dogovorili za šifri-ran ali skriven način, s katerim so lahko medsebojno pi-sali bolj odkrito. Tak izjemen primer je bila že omenjena hrvaška jetnica Vesna Dean v zaporu v Firenzah, ki si je skrivno dopisovala s svojimi sodelavkami iz Šibenika. Tako so jetnice bile dolgo seznanjene z novicami iz do-movine in splošnimi političnimi dogajanji. “Skrbno smo varovale našo skrivnost, čeprav smo z novicami vedno seznanjale vse tovarišice. Nismo jim povedale, kako smo prišle do njih.” Seveda pa so za tovrstno branje potrebo-vale vsaj košček sveče ali vžigalico.1066 Za širši politični in vojaški razgled so bili pomemben vir novi jetniki. Pri

1063 Od ječe do ječe, str. 186.1064 Prim. ARS, AS 1753, fasc. 2/I, seznami eskortiranih (z vpisanimi zneski denar-ja). Zneski so segali od nekaj lir do tudi več kot 2000 lir.1065 Od ječe do ječe, str. 190–191.1066 Od ječe do ječe, str. 121.


začetnem povpraševanju je bilo poleg ‘tipanja’ sojetnika še pomembnejše iskanje in nato premlevanje novic.

Časopisje, kot najpomembnejši vir za spremljanje dogajanja, je bilo v zapore povečini prepovedano vnaša-ti. Dobiti časopis je za jetnika vedno pomenilo dogodek, ki ga ni izpustil. “Če komu pride v zaporu v roke časnik, ga seveda prebere, pa čeprav je star.”1067 Za nekatere italijanske zapore in kaznilnice je veljalo, da je dovoljen le športni časopis Gazzetta dello Sport ali drugje Osser-vatore Romano (uradno glasilo Vatikana). V športnem časniku je bilo objavljeno poleg športnih novic tudi vsa-kodnevno italijansko in nemško vojno poročilo vrhovnih poveljstev, kar je jetnikom dajalo kljub tendencioznosti vsaj osnovno informacijo. Tako so si morali pomagati je-tniki po svoje. V kaznilnici v Traniju so političnim jetni-cam prinašale kriminalke odrezke časopisov, ki so jih uporabljale pri krojenju.1068 V zaporu v Trentu je skupini slovenskih jetnikov uspelo pridobiti paznika, da jim je včasih vtihotapil katerega od dnevnikov. “Ker sem znal italijansko, sem na glas prevajal v slovenščino vsak dan ta poročila iz Gazzette, iz dnevnikov pa tiste odstavke, ki so govorili o dogodkih v Jugoslaviji in Julijski Bene-čiji. Tako smo prvič slišali, da je vrhovni komandant jugoslovanskih partizanov veliki Tito, kar pa ni njegovo pravo ime. Brali smo razpis na glavo nekega Vojka, ki se piše verjetno Premrl, da je doma iz St. Vida in da je voditelj banditov in ribellov v Slovenskem Primorju.”1069

Zaporniki so si pomagali tudi tako, da so lovili novi-ce iz okolice. Med burnimi dogodki, ki so spremljali pa-dec fašizma, so si jetnice v Traniju pomagale tako, da so dvignile sojetnico na rame, da je skozi okence poslušala radio, ki so ga na ves glas navitega poslušali prebivalci bližnje stavbe. Tako so ujele vsaj osnovno sporočilo. Tu-di v zaporu v Firenzah so si jetnice pomagale podobno. “Onstran kaznilniškega zidu je bil živilski trg. Iz gornjih nadstropij se je tudi videl. Tam so imeli zvočnik, ki je vsako jutro navsezgodaj kričal: ‘Attenzione! Attenzione!’

1067 Sandro Pertini: Ječe in pobegi : iz tajnih dokumentov fašističnih zatiralcev izbral Vicco Faggi. Ljubljana 1981, str. 152–153.1068 Derganc, Okrvavljena roža, str. 119; Od ječe do ječe, str. 191.1069 Derganc, Okrvavljena roža, str. 119–120.

372

Napovedal je dnevne cene in važne novice s fronte. Vča-sih smo ujele novico o ‘zmagi’ na vzhodni fronti v tem in tem kraju. To nam je bil kažipot, do kam je RA že napredovala.”1070

Drugi vir novic so bili pazniki in drugo osebje za-porov. Posredovanje splošnih novic je bilo še najbolj ne-tvegana oblika sodelovanja z zaporniki, zato se je tudi s tem začela pri večini tistih, ki so bili sodelovanju z jetniki iz različnih vzrokov naklonjeni. Paznica Marija v zaporu v Firenzah je pomagala jetnicam najprej z naba-vljanjem knjig, nato se je vedno bolj mehčala, povedala jim je, kako potekajo fronte in jih pred padcem fašizma oskrbovala z novicami. Za padec fašizma so jetnice izve-dele od sestre-paznice, ki se je tega sama veselila. “Ob 11. uri ponoči pa plane v celico suora Marija ter zapleše ‘Mussolini caputo!’ Bila je vsa iz sebe od veselja. Na mah smo bile pokonci in oblečene. Prosila nas je, naj niko-mur ne povemo do jutra, ker se boje, če ves zapor izve. Toda komaj je odšla, me pa na okno in vpijemo navzgor. V pol ure je vedel ves arest. Tudi iz moških zaporov se čuje vpitje.”1071 Paznica sestra Maddalena v kaznilnici v Traniju je političnim jetnicam po padcu pokazala časo-pis s proglasom maršala Badoglia. Zapornice v Firenzah so navezale stik z zidarji, ki so popravljali zid. V zameno za hrano (kruh) so jim prinašali časopise. Delavci, ki so popravljali okna, so jim prinašali novice iz moškega dela jetnišnice.1072

V takih razmerah je razumljivo, da so imele v zapo-rih govorice, ki so temeljile na nekaj drobcih informaci-je, veliko moč in še večji odmev. Veliko vznemirjenja je sprožila v zaporih v srednji Italiji govorica, da nemška vojska na severu Italije strelja v zaporih nahajajoče se politične jetnike.1073

1070 Od ječe do ječe, str. 191; Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 309.1071 Virens, V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v NOB, I, str. 308, 313.1072 Od ječe do ječe, str. 12, 191.1073 Od ječe do ječe, str. 165.


Slovensko prebivalstvo, pa tudi njegovi politični predstavniki po vojaškem porazu matične države niso pričakovali, da bi okupacijske sile z njimi ravnale enako ali celo bolje kot dotedanja oblast, vendar pa tudi niso pričakovali tako hitre rasti nasilja, ki se je kazalo sprva v množičnih aretacijah ljudi na nemškem okupacijskem območju. V pogojih zasedbe pa je moglo le izjemoma, pa še takrat previdno, izraziti svoje mnenje o odvzemih prostosti svojih rojakov.

Drugo raven odnosov do zapornikov so predsta-vljali navadni ljudje, s katerimi so prihajali zaporniki v občasen stik kljub izolaciji v zaporih. Zaradi velikega števila zaprtih in njihove strukture je prišlo pri običaj-nem prebivalstvu do hitre spremembe vrednot in tudi drugačnega ravnanja. Sorodstvo stikov z njimi in obi-skov ni odklanjalo; nasprotno je bilo obiskov v zaporih vedno veliko glede na splošno stanje, ki je formalno in neformalno oteževalo gibanje prebivalstva. Tudi ni za-beležen noben primer izpada slovenskega prebivalstva proti zapornikom ali bivšim zapornikom.

Z odporom ljudi so se srečali zaporniki ob preme-stitvah v italijanske in nemške kaznilnice in zapore. Že v Trstu in Kopru se je domače italijansko prebivalstvo obnašalo do kaznjencev, ki so jih vodili mimo, bistveno bolj odklonilno. Na železniški postaji v Trstu je transport uklenjenih obsojencev množica – zlasti glasne so bile ženske srednjih let – sprejela z divjim vpitjem, psovka-mi in zmerljivkami: morilci, razbojniki! S podobnim rav-

Odnos prebivalstva do zaprtih

374

nanjem prebivalstva so se jetniki srečali še večkrat, tudi globlje v Italiji. Tako so še aprila 1943 popljuvali skupino jetnic, ki je bila na poti v sodni zapor v Campobasso.1074

Vendar to ni bil prevladujoč način reakcije italijan-skega prebivalstva. Kaznjenke same poudarjajo, da je bilo prebivalstvo povečini indiferentno ali občasno ce-lo naklonjeno.1075 Taista skupina političnih jetnikov, ki je doživela omenjeno slabo izkušnjo, je le malo pozneje v zaporu v Tremoliju doživela obisk dveh žensk, ki sta bili, kot so lahko razbrale iz razgovora, protifašistično usmerjeni. Skupini jetnikov, ki so jih vodili iz prista-nišča v koprski zapor, se je pridružila ženska, ki jih je spremila prav do vhoda. Stopala je ob strani in jih spod-bujala, da naj vztrajajo, češ da bo konec kmalu.1076

Zaničevalni odnos do zapornikov naj bi kazaltudi del prebivalstva v spodnještajerskih mestih. Ta-ko je transport zapornic in zapornikov v Mariboru na železniški postaji doživel, da so “padale po nas psov-ke slovenskih priganjačev in izdajalcev”, v Celju, kjer je skupina morala izstopiti, pa jih je množica opsovala in opljuvala.1077

Posebno težo so pri podpori in stikih z zaprtimi no-sili njihovi sorodniki. Seveda so bili v različnih položajih, saj vsi niso imeli enakih možnosti za pomoč in vzdrževa-nje stikov z zaprtimi sorodniki. V vojnih razmerah je prav pomoč družine postala važnejša. Kjerkoli so se kazale možnosti, da bodo lahko videli zaprte, oddali zanje paket ali sporočilo, so se okoli zaporov zbirale opazne množice sorodnikov, ki so pogosto prišli tudi od daleč.1078

Okoli sodnega zapora v Ljubljani je bilo pogosto več ljudi, ki so se med sprehajanjem razgledovali po oknih zapora, da bi zagledali zaprtega svojca. Mnogi od njih so zavili tudi do vhoda in si na različne načine prizade-vali priti do informacij o svojcih. Materi Toneta in Vide Tomšič sta, po vtisu upravnika, vsak dan spraševali po njiju. To je šlo tako daleč, da je komandant vojaškega

1074 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 216–217; Od ječe do ječe, str. 115, 182.1075 Od ječe do ječe, str. 115.1076 Od ječe do ječe, str. 183; Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 217.1077 M. Topolovec: Auschwitz. Slovenke v NOB, I, str. 405.1078 ARS, AS 1887, Narod v ječi, I, januar 1943, št. 2, Kakšna je naša dolžnost.


zapora prosil ravnatelja, da naj posreduje pri zaporni-kih, da bi njihovi svojci bolj zadržano ogledovali okna in in mahali tistim v zaporu. Svojci, pretežno ženske, so se zbirali popoldan po tretji uri “v dolgih vrstah” tudi okoli vojaškega zapora v Belgijski kasarni in gledali v okna, čeprav so ta bila prebarvana.1079 Žena Vinka Štuheca je potem, ko je od paznika izvedela, kje je moževa celica v sodnem zaporu v Mariboru, hodila z otrokom v naročju v bližnjo ulico v in čakala, da jo je skozi okno opazil in ji pomahal v pozdrav. Celo pred zaporom v Begunjah, ki je stal zunaj večjega naseljenega kraja, so se zbirali svojci zaprtih. Med bojem za zavzetje zapora v maju 1945 se je zbrala večja množica sorodnikov, ki je postavala v bliži-ni cerkve, nato pa so po osvoboditvi zapora vdrli na vrt. Prav ti so bili tisti, ki so hoteli linčati posadko.1080

Demonstracije v prid zapornikom in internirancem leta 1943

Najodmevnejša oblika pritiska na okupatorja so bi-le demonstracije za izpust političnih zapornikov po bo-žičnih racijah. Zaporniki so bili v zaporu povsem izoli-rani in širile so se govorice o njihovi skrajni ogroženosti. Sprva spontana zbiranja žensk pred italijanskimi uradi je kmalu podprlo narodnoosvobodilno gibanje. S tem je želel izkoristiti ogorčenje širših slojev ljubljanskega pre-bivalstva, zlasti sorodnikov aretiranih.

Prva demonstracija je bila 29. januarja 1943 pred sedežem poveljnika XI. armadnega zbora in škofijo; ne-mir je bil opažen pred sedežem visokega komisarja in XI. armadnega zbora že nekaj dni prej zaradi predaje paketov. Demonstracije so bile sprva spontane, sodelo-vale pa so že tudi aktivistke Protifašistične ženske zve-ze, saj so bile demonstrirajoče v glavnem ženske.1081

1079 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 93; ARS, AS 1753, fasc. 1/II, ustne odredbe komandanta vojaških zaporov, 5. 2. 1943; Kozak, ZD 6, Lesena žlica, I, str. 23, 51–52.1080 Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, str. 207; Jan, Kokrški odred, III, str. 325–326, 332.1081 Deželak Barič, Na svidenje prihodnjo sredo, str. 16, 21–25; ARS, AS 1483, fasc. 2/II, poročilo VOS Ljubljana CK KPS 31. 1. 1943, št. 18.

376

7. februarja 1943 so aktivistke OF na ukaz okro-žnega komiteja KPS Ljubljana spodbudile podpisovanje peticije med čakajočimi pred Belgijsko vojašnico, s ka-tero so zahtevale ustreznejše ravnanje z zaporniki, pra-vico do pošiljanja paketov in pisem ter dovoljenje, da lahko zapornikom zamenjajo perilo. Podpisovanje pred kasarno so prekinili karabinjerji, češ da gre za organizi-ran upor, in ženske razgnali. Vendar so te podpisovanje peticije nadaljevale v centru mesta in jih nato v skupini 200 žensk predale poveljniku XI. armadnega zbora ge-neralu Gastoneju Gambari. Ta je delegacijo treh sprejel takoj in jih tudi poslušal. Sprejel je peticijo in obljubil takojšnje dovoljenje za pošiljanje hrane. Del protestira-jočih žensk je odšel tudi pred škofijo in izsilil od škofa obljubo, da bo posredoval pri oblasteh.1082

Preostale so čakale pred štabom XI. armadnega zbora in zvečer je okoli 30 še čakajočih res dobilo dovo-ljenje za pošiljanje paketov. Vse kvartne organizacije OF so zbirale podpise pod novo peticijo in jih dostavljale na trg pred sedežem XI. armadnega zbora.1083 V peticiji, ki so jo uspele ženske kljub policijski zapori izročiti povelj-niku XI. armadnega zbora, so se osredotočile predvsem na zahtevo po odpravi odloka o talcih. Pravico do poši-ljanja paketov zapornikom v Belgijski kasarni so menda zahtevale demonstrantke ob klicanju gesel. Po tej de-monstraciji se je režim v Belgijski kasarni sprostil in je bilo mogoče dostavljati pakete.1084 Vendar dovoljenje ni trajalo dolgo, saj je bilo sredi marca 1943 preklicano, češ da povzroča dvigovanje cen in razvijanje črne bor-ze.

Demonstracije so se začele ponovno, ko so aretirane iz božičnih racij začeli odpremljatii v taborišča v Italijo. Aprilske demonstracije so bile usmerjene zlasti v zahte-

1082 Prim. ARS, AS 1887, Narod v ječi, I, februar 1943, št. 2 (3!), Deputacija sloven-skih žena pri ljubljanskem škofu; ARS, AS 1483, fasc. 2/II, poročilo VOS Ljubljana CK KPS 31. 1. 1943, št. 18.1083 Deželak Barič, Na svidenje prihodnjo sredo, str. 27; Marica Čepe: Komemoracije in demonstracije v letu 1943. Ljubljana v ilegali, IV, str. 119–123 (dalje Čepe, De-monstracije); Lojz Tršan: OF v Ljubljani : organiziranost v času italijanske okupacije 1941–1943. Ljubljana 1995 (dalje Tršan, OF v Ljubljani), str. 112.1084 Deželak Barič, Na svidenje prihodnjo sredo, str. 27–28; Tršan, OF v Ljubljani, str. 112–113, 123–125; prim. ARS II, it., fasc. 231/I, II. Dovoljenja za dostavo tople hrane je sanitarna služba zapora podeljevala širokosrčno, saj jih je registriranih okoli 200. Glej str. 254.


ve po izboljšanju položaja v internacijskih taboriščih in manj v zaporih; zahtevam po izpustih iz taborišč so sicer dodajali zahteve po izpustih iz zaporov in po bolj huma-nem ravnanju s tistimi, ki jim je bila odvzeta prostost. V demonstracijah ob sredah od 21. aprila 1943 dalje so demonstrantke postopoma formulirale zahteve, tičoče se zaporov in zapornikov: tedensko pošiljanje paketov v italijanske zapore, poslan denar naj prejemajo v njihove roke in sami razpolagajo z njim, da tisti, ki nimajo svoj-cev, prejemajo pakete od prijateljev in znancev, da je dopuščeno pošiljanje paketov v ljubljanske zapore brez posebnih dovoljenj, da dovolijo obiskovanje zapornikov v bolnicah brez posebnih dovoljenj, da izboljšajo higien-ske razmerev zaporih v Ljubljani in v Italiji.1085 Podobno so bile formulirane tudi javno izražene zahteve demon-strantk oziroma narodnoosvobodilnega gibanja, le da so bile zaostrene. “Neomajno zahtevamo, da izpuste iz zaporov, internacij, konfinacij vse naše ljudi. (…) Dokler pa naši ljudje ne bodo izpuščeni, zahtevamo, da jim iz-boljšate hrano in higienske prilike v zaporih in interna-cijah. Zahtevamo dostavljanje naslovnikom pakete; da jim nehate krasti jedila in obleko. Zahtevamo, da dovoli-te pošiljanje denarja tudi v ječe; zahtevamo da oddajate našim ljudem pošto redno, ko prispe v taborišče, ne pa da jim jo zadržujete, tedne in tedne! Končno zahtevamo, da začnete ravnati z našimi trpini kot z ljudmi!”1086

Med demonstracijo 12. maja so prvič posredovali karabinjerji in policisti, saj je bila prva res množična (ocene so se gibale med 500 in 2.000 udeleženci), in razgnali demonstrante izpred vladne palače. Aretirali so nekaj demonstrantk in odposlanki, nekaj dni pozneje pa so aretirali še nekaj udeleženk in udeležencev. O iz-polnitvi zahtev ni bilo govora.1087

Nova demonstracija je bila 21. junija; namenjena je bila predvsem zahtevam po izpustitvi internirancev. Ker je bila napovedana z letaki, so se italijanske obla-sti pravočasno pripravile in kljub množičnosti (2.500 do

1085 Deželak Barič, Na svidenje prihodnjo sredo, str. 30–31.1086 ARS, AS 1887, Narod v ječi, II, april–maj 1943, št. 4–5. Zavedajte se, da se bo jutri zgodilo z vami to, kar delate z nami!1087 Deželak Barič, Na svidenje prihodnjo sredo, str. 30–32; Čepe, Demonstracije, str. 135.

378

3.000 ljudi) razgnale množico, ki se je preusmerila pred škofijo, kjer so jih razgnali s curki vode iz gasilnih bri-zgaln.1088

Najmnožičnejša je bila demonstracija 1. avgusta 1943, ki jo je spodbudilo vodstvo narodnoosvobodilne-ga gibanja v Ljubljani, ko je izvedelo za odlok novega ministrskega predsednika Pietra Badoglia o izpustu po-litičnih zapornikov.1089 Tako so demonstracije imele za poglavitno zahtevo po “takojšnji in brezpogojni vrnitvi vseh svojih ljudi iz zaporov in taborišč.” Vendar pa je že dan pred demonstracijo bilo objavljeno opozorilo po-veljnika XI. armadnega korpusa, da odlok ne velja za Ljubljansko pokrajino.1090 Demonstracijo je vodil pose-ben štab, v katerem so bili vodilni ljubljanski aktivisti narodnoosvobodilnega gibanja. Za cilj demonstracij je bilo simbolno določeno sodišče, pred katerim je bil tudi dovolj velik trg. Skupine ljudi naj bi koordinirano prišle na pisk sirene ob 10 uri pred sodišče. Kljub blokadi trga je množica prišla pred sodišča, demonstraciji pa so se pridružili tudi zaporniki v sodnem zaporu, ki so pre-pevali Internacionalo, vpili gesla in razbijali po oknih. Delegacije žensk ni hotel sprejeti nihče, pač pa je zava-rovanje pred sodiščem napadlo demonstrante in jih 27 aretiralo. Množica se je preselila proti Kongresnemu tr-gu, kjer naj bi nadaljevali demonstracijo. Demonstracije so se postopoma zaključile popoldan, že popoldan pa so 31 aretiranih privedli pred sodišče, ki jim je sodilo po hitrem postopku. Tudi dosojene kazni so bile rigorozne, za 27 obsojencev so segale od 5 let in 4 mesece do 12 let. Še istega večera so jih tudi odpeljali s transportom v Italijo.1091

1088 Deželak Barič, Na svidenje prihodnjo sredo, str. 33–37.1089 Slovenec, LXXI, 31. 7. 1943, št. 172 a, Vlada izdala važne nove ukrepe.1090 Slovenec, LXXI, 1. 8. 1943, št. 173 a, Obvestilo XI. Armadnega zbora, 31. 7. 1943; 3. 8. 1943, št. 174 a, Poveljstvo XI. armadnega zbora; Obvestilo, 31. 7. 1943. 1091 Deželak Barič, Na svidenje prihodnjo sredo, str. 37–40; Čepe, Demonstracije, str. 142–151; Slovenec, LXXI, 3. 8. 1943, št. 174 a, Sodbe vojaškega sodišča po naglem postopku; prav tam, 4. 8. 1943, št. 175 a, Ne nasedajte agitatorjem!; ARS, AS 1753, fasc. 2/I, seznami eskortiranih, 2. 8. 1943.


Neobstojnost trdnega pravnega reda in številčnost zaprtih je med vojno dajala možnost, prav narekovala, najrazličnejša posredovanja za izpuste iz zaporov in za boljše ravnanje z zaprtimi. Čeprav so sicer bili izpusti pravno opredeljeni, so se posredovanja zdela primer-na pot za ureditev razmer, tudi če so bila po takratnih predpisih na meji zakonitega. Še posebej to velja za pre-iskovalne zapore, katerih zaporniki so prevladovali.

Slovensko politično in drugo javnost, zlasti tisto, ki je bila zbrana v Ljubljani, je kmalu po okupaciji vzne-mirilo dogajanje na nemškem okupacijskem območju, saj jim še ni bilo jasno, kaj nameravajo storiti s toliko aretiranimi uglednimi ljudmi srednjega sloja.

Podobno vprašanje, ki je že pred začetkom vojne vznemirjalo politično elito, so bili v letu pred vojno are-tirani primorski Slovenci, pa tudi številni od njih, ki so bili v konfinaciji ali pa v kaznilnicah. Po izročitvi adrese 3. maja 1941 je bivši ban dr. Marko Natlačen predla-gal visokemu komisarju Grazioliju, da italijanska drža-va izpusti okoli 500 primorskih in ostalih Slovencev iz zaporov in internacije; po njegovem naj bi tako dejanje ugodno odjeknilo in bilo sprejeto s simpatijami. Svoj predlog je utemeljeval s tem, da nima smisla preganjati Slovencev za politične delikte, ki so postali brezpred-metni. Zavzel se je tudi za aretirane v zvezi z ‘afero dr. Čoka’ v ljubljanskih zaporih. Visokemu komisarju Gra-

Posredovanja za izpuste iz zaporov

380

zioliju naj bi bil predlog vsaj glede prvih simpatičen.1092

Med pogovorom z Graziolijem je dr. Natlačen pred potovanjem v Rim (8. junija 1941) spet omenil, skliceva-je se na več intervencij pri njem, da je v sodnih zaporih na Primorskem že okoli 10 mesecev 53 ljudi zaradi ire-dentizma, in da so mnogi primorski Slovenci v interna-ciji in konfinaciji. Prositi naj bi nameraval Mussolinija za njihovo abolicijo. Enako naj bi izpustili tudi aretira-ne zaradi iredentizma iz Ljubljanske pokrajine. Grazioli mu je tak pogovor odsvetoval (“tako intervencijo opu-stiti”), češ da naj se duceju raje zahvali za večje število izpuščenih iz internacije v zadnjem času. Natlačen se je resignirano sprijaznil s svojo nemočjo: “Dasi so mnogi slovenski ljudje pričakovali, da bo konzulta storila kaj v prilog primorskih Slovencev, ki so v zaporih in po in-ternacijah, in čeprav je bilo v tem smislu pri meni tudi več intervencij – tudi iz Primorja samega, sem moral gle-de na to stališče, ki ga je zavzel Grazioli, svojo namero opustiti in tako o tem vprašanju ob priliki sprejema pri Mussoliniju sploh ni bilo govora.” 1093

Prvi odločnejši protest zoper odvzeme prostosti sre-di julija 1941 je izrazilo članstvo konzulte. 23. avgusta je predložilo visokemu komisarju spomenico, v kateri se je zavzelo za večj število slovenskih policistov in za večje zaupanje do njih, ker naj bi bolje izpeljali zaslišanja. Množične aretacije prebivalstva konec avgusta 1941 pri Radohovi vasi in v začetku septembra v Črnomlju in okolici (250 aretiranih) ter njihovo maltretiranje v zapo-rih je izkoristil ban dr. Natlačen za svoj umik iz politično neustrezne konzulte. Po lastni izjavi ga je na poznejši poziv visokega komisarja utemeljil prav z argumentom, da z odstopom “odklonim od sebe tudi videz, da bi za ta-ko zgrešeno upravno postopanje hotel nositi v očeh jav-nosti soodgovornosti.”1094 Enak korak je storil tudi član konzulte Ivan Pucelj, ki je svojo odstopno izjavo uteme-ljeval z aretacijami prebivalstva na Dolenjskem in v Beli krajini ter aretacijami kulturnikov. Po njunem mnenju

1092 ARS, AS 1660, šk. 9/IX, poročilo M. Natlačna, nedat., str. 15. Prim. Dr. Marko Natlačen o svojem delovanju med 6. aprilom in 14. junijem 1941 (ur. Zdenko Čepič). PNZ, XLI, 2001, št. 1, str. 121–147.1093 ARS, AS 1660, šk. 9/IX, poročilo Marka Natlačna, str. 16.1094 ARS, AS 1660, šk. 9/IX, poročilo Marka Natlačna, str. 20–21.


je bilo treba strogo upoštevati zakone, sicer se bo začela popolna pravna negotovost, ki bo vodila v zaostritev raz-mer, za kar pa nista želela prevzeti odgovornosti.1095

Za izpustitev vseh, “pri katerih niso dani zakoniti pogoji za omejitev” (prostosti, op. a.) se je zavzel škof Ro-žman tudi v spomenici, ki jo je posredoval italijanskim oblastem 26. septembra 1942.1096 Posredoval je, čeprav neuspešno, tudi 1. maja 1945, v smislu, da bi oblasti ob umiku oziroma med zadnjimi boji zapornike v ljubljan-skih zaporih pustile v miru.1097

Posredovanj za posamezne zapornike so se loteva-li predvsem najbližji sorodniki, zakonci ali starši, saj so ti imeli največjo, čustveno podlago za olajšanje ali spre-membo položaja zaprtih. Posredovanja so seveda mogoča pri tistih, kjer je šlo za ‘časten’ prestopek oziroma kaznivo dejanje, oziroma pri tistih zaradi kriminalnih dejanj za-prtih, o katerih so sorodniki bolj ali manj iskreno menili, da jih zaprti niso storili. Posredovanja tako tudi odkriva-jo skrito strinjanje oziroma pristajanje na dejanja, ki so jih zaprti storili. Pri premisleku o posredovanju je vplival največ prav strah, da bo zaprtemu odvzeto življenje, kar je bilo v vojni edino nepopravljivo dejstvo. Razumljivo je, da je bilo bližnje sorodstvo, zlasti pa družinski člani za-prtega, življenjsko zainteresirano za izpust ali olajšanje kazni svojim bližnjim, zato pri njih ne gre iskati posebne motivacije za posredovanja. Taka posredovanja so tudi bila narejena tako, da niso ponujala posebnih protiuslug ali da so ohranila osebno dostojanstvo. Vendar pri na-sprotni strani, osebju v zaporih, odločujočih političnih, policijskih ter sodnih funkcionarjih ni bilo računati na čustven odnos do vsakega jetnika, zato so se posredo-vanja sprevrgla tudi v odkrito ali prikrito ponujanje pro-tiuslug: denarja, materialnih dobrin, seksualnih uslug. Posredovanja so običajno potekala od zunaj, od sorodni-kov, saj je jetnik že bil v takem položaju, da za svoj po-

1095 Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 44–45; ARS, AS 1660, šk. 9/IX, poročilo M. Na-tlačna, str. 20–21; šk. 7/IV, zapiski biv. poslanca, str. 9–10; ARS, AS 1788, fasc. 1/II, odstopni izjavi M. Natlačna, I. Puclja. Prim. Tone Ferenc: “Gospod Visoki komisar pravi ...” : sosvet za Ljubljansko pokrajino : consulta per la Provincia di Lubiana :dokumenti : documenti. Ljubljana 2001.1096 Promemorija. Nova revija, XVII, februar–april 1998, št. 190–191–192, Ampak, str. 98–100.1097 ARS, AS 1931, Proces 80–6, Rupnik Leon, izjava dr. F. Koblarja 16. 8. 1946.

382

ložaj ni mogel posredovati, bodisi da teh dobrin ni imel v posesti ali pa je do njih težko prišel, bodisi ni mogel po-znati razmer.1098 Posredovanja so olajševale sorodstvene zveze, poznanstva in zveze.

Najbolj elementarna posredovanja so bila tista, s katerimi so sorodniki poizvedovali po usodi zaprtih. Marsikdo od sorodnikov aretiranih ni mogel vedeti, ne kdo je aretiral njihovega bližnjega, ne kam so ga odvedli. Zlasti na italijanskem območju, kjer je bilo več policij-skih služb z lastnimi, ločenimi zapori, je bila negotovost velika. Kljub pomislekom pa se je marsikdo pisno ali ustno obrnil na oblasti, da bi izvedel za usodo svojca.

Natalija Damjanovič je več mesecev poizvedovala za svojo sestro Otilijo Škrbec, ki je bila aretirana decem-bra 1942 v Orehovici pri Šentjerneju, ne da bi jo uspela najti v katerem od zaporov v pokrajini.1099 Teta Ivana Rozmana z Ježice se je obrnila na karabinjerje XI. ar-madnega zbora s prošnjo, da ji sporoče, kje se nahaja njen nečak, katerega usodo je opisala “Moj nečak je bil prijet 30. X. 1942/XXI od slovenske Protikomunistične milice z Ježice, od katere se je izvedelo, da so nečaka odvedli v Savlje in ga pretepali. Po treh dneh je bil odve-den v kasarno V. Emanuele III, kjer se je za njim zgubila vsaka sled.” In poveljnik karabinjerjev ji je že čez tri dni sporočil, potem ko je to izvedel od vojaških karabinjer-jev, da je njen nečak v “posebnem zaporu MVAC.”1100

Mnogi sorodniki so se obračali na italijanske obla-sti s prošnjami za različne ugodnosti zaprtim. Poveči-ni je šlo za prošnje za njihovo boljšo hrano, za nada-ljevanje zdravljenja, za premestitev v ugodnejši zapor, za obdržanje jetnika v zaporu v Ljubljani. Posredovalci so se najraje sklicevali na zdravstveno stanje jetnikov in so pogosto prilagali zdravniška potrdila ljubljanskih zdravnikov. Posredovanja sorodnikov za aretirane na italijanskem okupacijskem območju kažejo predvsem

1098 Zaprti Viktor Divjak, aretiran 21. 2. 1943 je obljubil tolmaču šunko ali ‘šnops’, če ga spravi ven. ARS, AS 1931, 104–24, GSP Celje, zaključno poročilo Divjak Vik-tor, 15. 3. 1943.1099 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, pismo Natalije Damjanovič poveljstvu XI. armadnega zbora 18. 1. 1943, dopis poveljstva karabinjerjev 22. 3. 1943.1100 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, dopisi Katarine Bergant 7. 1. 1943, 375. sekcije CCRR Celere 9. 1. 1943 in poveljstva karabinjerjev 10. 1. 1943.


poudarjanje čustvenih posledic zaradi z aretacijo odvze-tih svojcev, še posebej ker je v večini posredovanj šlo za vloge žensk. Žena Kamila Hilberta (aktivista OF) se je obrnila na poveljnika karabinjerjev XI. armadnega zbo-ra majorja Aguecija in ga prosila, “da bi se pozanimal” za njenega moža, ki je bil aretiran 21. decembra 1942 in je bil zaprt v Belgijski vojašnici. Zagotovila mu je, da je bil mož povsem apolitičen, odhajal je le v službo in nato domov, ker je sama rekonvalescentka po težki operaciji, in zaključila: “Ekselenca! Kot njegova žena vas prosim zanj. Računam s polnim upanjem na vašo dobroto in pravičnost in sem gotova, da ne zaman. Ne morem več biti v tej negotovosti, ki mi uničuje zdravje in smisel življenja.”1101 Žena pisatelja Juša Kozaka Vlasta Kozak se je s pismom zavzela pri poveljniku XI. armadnega zbora za svojega moža, da bi “pospešili preiskovalni po-stopek, saj je bil v zaporu tedaj res že 9 mesecev, od 3. marca 1942 (vmes je bil odpeljan v taborišči Gonars in nato Corropoli). “Življenje v težkih razmerah v kasarni Vittorio Emanuele III. je za bolnega človeka kot je moj mož, zelo težko in bi lahko bilo usodno”, je presodila.1102 Žena se je zavzela tudi za ing. Dušana Serneca, ki je bil aretiran v noči od 21. na 22. december 1942. Vi-sokemu komisarju, na katerega je naslovila prošnjo, je predlagala, da ga zaradi starosti in bolezni (bil je nad 60 let star) izpuste. Oblasti se s tem niso strinjale.1103 Hermina Marinc se je zavzela za izpustitev svojega sina Marija, enaindvajsetletnika, češ da je hudo bolan na sr-cu. Oblasti ji niso ugodile.1104 Podobno se je na visokega komisarja obrnila Alojzija Kalaš, ki je prosila za izpust moža, češ da je že več kot mesec dni sama s tremi otro-ki, moža v zaporu v Belgijski kasarni pa sploh še niso zaslišali. Prosila je za čimprejšnje zaslišanje in izpust. Odgovorili so ji, da je bil mož odpeljan v internacijo, ker so bili ugotovljeni elementi njegove odgovornosti.1105

1101 ARS, AS 1784, fasc. 231/II, prošnja Marije Hilbert 13. 3. 1943.1102 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, pismo Vlaste Kozak 26. 12. 1942.1103 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, pismo Gabrijele Sernec 26. 1. 1943, dopis poveljstva karabinjerjev 13. 2. 1943.1104 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, pismo Hermine Marinc, nedat, dopis poveljstva ka-rabinjerjev 12. 2. 1943.1105 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, dopis Alojzije Kalaš 25. 1. 1943, dopis poveljstva karabinjerjev 13. 2. 1943.

384

Štirinajstletni Bogomil Samsa je prosil poveljstvo XI. armadnega zbora, da bi mater Marijo Samsa izpu-stili iz zapora, ker je bolna na pljučih (tuberkuloza); are-tirana je bila 22. decembra 1942. “Od dneva njene are-tacije sem ostal brez vsake pomoči, v Ljubljani nimam ne staršev ne znancev. Če bo moja mati morala ostati v zaporu, ne bom imel kaj jesti in bom umrl od lako-te.” Svoje pismo je končal z zatrdilom, da mati gotovo ni storila ničesar proti italijanskim oblastem. A oblasti mu niso ustregle in so mu le omogočile, da bi materi prinašal hrano trikrat na teden v zapor.1106 Marija Vrho-vec je prosila, da bi njenega moža nujno poslali v bol-nico, ker se je pred aretacijo zdravil zaradi komplikacij s tuberkulozo. Priložila je zdravniški izvid, vendar so ji oblasti odgovorile, da je zdravnik pregledal moža, da ga po njegovem mnenju ni potrebno poslati v bolnico in ji dodelili dovolilnico za prinašanje hrane trikrat tedensko v zapor.1107

Ivana Medved je prosila za dovoljenje, da bi svo-jemu na pljučih bolnemu možu nosila perilo in hrano v zapor v Belgijski kasarni vsak dan. Tudi njej je za-porniški zdravnik ustrezno svojim pooblastilom dovolil prinašati hrano trikrat na teden (torek, četrtek, nedelja) za dobo enega meseca.1108 Podobne prošnje, zadevajoče zapornike v sodnem zaporu, ki so spadali v pristojnost vojaškega vojnega sodišča v Ljubljani, so posredovali vojaškemu tožilcu.1109

Žena odvetnika dr. Egona Stareta je, ko se je obr-nila na poveljnika XI. armadnega zbora s prošnjo, da bi ga obdržali v zaporu v Ljubljani in ne premestili v enega od zaporov v Italiji, je predložila zdravniško spričevalo, s katerim je dokazovala moževo slabo zdravje in se hkrati sklicevala na njegovo visoko starost 62 let.1110

Aretacije so povzročile najrazličnejše težave, ki so

1106 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, pismo Bogomila Samse 22. 1. 1943, dovoljenje za prinos hrane, 25. 1. 1943.1107 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, prošnja M. Vrhovec 15. 2. 1943, dopis poveljstva karabinjerjev 19. 2. 1943.1108 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, pismo Ivane Medved, 24. 12. 1942, dopis sanitetne-ga oddelka zaporov V. Emanuele III, 30. 12. 1942.1109 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, dopis poveljstva karabinjerjev 22. 1. 1943.1110 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, pismo Marije Stare 2. 12. 1942.


jih prizadeti poskušali tudi odpraviti s posredovanji pri oblasteh. Tako sta Oton Ercigoj, prodajalec cerkvenih predmetov, in gostilničar Ernest Derganc pisala povelj-stvu XI. armadnega zbora, da bi jima omogočili, da spet pridobita obleko oziroma plašč, ki sta jih tik pred božič-nimi racijami dala očistiti in popraviti krojaču Antonu Šublju. Ta je bil aretiran in je še vedno zaprt v Belgijski kasarni. Oblasti so sklenile, da jima ne bodo ustregle, kljub temu da sta trdila, da obleko nujno potrebuje-ta.1111 Ivana Habicht je prosila zaporniške oblasti, da ji od zaprtega moža v Belgijski kasarni dobijo fakture za opravljeno delo na vojaških objektih na Škofljici. Res so ji karabinjerji ustregli.1112

Nasilje nad aretiranimi na nemškem okupacijskem območju se je odrazilo tudi v veliki zaskrbljenosti so-rodnikov za njihovo usodo. Ker večina ljudi ni imela neposrednih vezi z odločujočimi o usodi zapornikov, je posredovala na slepo. Običajno se je obrnila na pred-stojnika izpostave gestapa ali politične urade, vendar paso tudi primeri, ko so se posamezniki obrnili naravnost na samega Adolfa Hitlerja.1113 Posredovanja so bila ustna in tudi pisna, o katerih je na voljo več podatkov.1114 Tako je Jožef Drolc 4. septembra 1943 prosil za izpust sina, ki je bil aretiran tri tedne prej in tako bremenjen, da je bila zanj predlagana smrtna kazen.1115 Žena Stanka Tratnika je bila pri vlaganju prošenj sila vztrajna, saj je za zaprtega moža prosila tri mesece po aretaciji, ponov-no po dveh mesecih, nato pa še po poldrugem letu, ko je bil že odpeljan v koncentracijsko taborišče Oranien-burg.1116

Na nemškem okupacijskem območju je bilo tovrst-nih pisnih posredovanj sorodnikov kar veliko; najdemo

1111 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, dopis O. Ercigoja 12. 1. 1943, dopisa poveljstva ka-rabinjerjev 23. 1. 1943; dopis E. Derganca 12. 1. 1943. Enako prošnjo je vložil tudi Miloš Gorjanc 15. 1. 1943.1112 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, pismo Ivane Habicht, nedat., dopis poveljstva kara-binjerjev 17. 1. 1943.1113 ARS, AS 1931, 104–12, GSP Maribor, prošnja Petra Drakslerja, nedat. Draksler je prosil za izpust hčere Štefanije Lešnik; prav tam, prošnja Marije Kovač, nedat. (za sestro Heleno Drnovšek).1114 Prim. ARS, AS 1931, 104–24, GSP Celje, 104–12, GSP Maribor.1115 ARS, AS 1931, 104–24, GSP Celje, dosje Drolc Jožef.1116 ARS, AS 1931, 104–24, GSP Celje, dosje Tratnik Stanko, prošnje 21. 2. 1942, 15. 4. 1942, 24. 11. 1943.

386

jih v tretjini ohranjenih dosjejev aretiranih oseb. V pro-šnjah so bili običajno poudarjeni naslednji elementi:– zatrjevanje, da je dotični nedolžen,– zatrjevanje, da je dotični mlad in je bil zaveden,– sklicevanje na potrebnost dotičnega za nemoteno

nadaljevanje vojno pomembne proizvodnje – zlasti obdelavo kmetije,

– sklicevanje na to, da je družina dotičnega (in on sam) zavedna štajerska družina, ki ni nikoli na-sprotovala Nemcem; pogosto navajajo kak primer naklonjenosti ali pomoči,

– sklicevanje na služenje v avstroogrski vojski, prido-bitev medalj ali ranitev v (prvi) svetovni vojni,

– sklicevanje na najožje sorodnike, ki so v nemški vojski.Prošnje so bile odraz strahu pred zloglasno držav-

no policijo in obupa, ki je ob tem obhajal ljudi. Zato je njihovo vsebino tudi treba vrednotiti glede na to, ne pa glede na dejansko vsebino, ki bi sicer dajala kaj ču-dno podobo slovenske narodne zavesti na Štajerskem. Isti ljudje so namreč hkrati bolj ali manj prostovoljno podpirali partizane kot tiste, ki bodo Nemce izgnali iz Štajerske. Kot take so jih jemali tudi tisti, na katere so bile naslovljene.

Tovrstna posredovanja niso imela večjega učinka, razen sklicevanja na najožje sorodstvo v nemški vojski, kjer so policijski šefi od leta 1943 dalje včasih upošte-vali negativen vpliv smrtne kazni sorodnikov na vojake in jih zato obsojali na odvedbo v koncentracijsko tabo-rišče. Urad tajne državne policije je običajno odgovoril, da v primeru takega posameznika izpustitev ne pride v poštev. Soditi je, da so uradi tajne državne policije na take prošnje odgovarjali.

Franc Rak, desetar v nemški vojski, je potem, ko je izvedel, da so mu zaprli tudi mater in sestro, pisal s fronte vojaškemu poveljstvu v Celju: “Že aprila 1944 sem pisal prošnjo za izpustitev moje matere in sestre Marije. Kot pa sem sedaj od tamkajšnjega urada izvedel, se na-hajata imenovani še vedno v taborišču Ravensburg (ver-jetno Ravensbrück, op. a.) (…) Ker pa mi dela prav tu na fronti zapor moje matere in sestre toliko skrbi, bi vam bil zelo hvaležen, če bi me podprli v tej stvari in prispevali k


skorajšnji izpustitvi mojih svojcev.”1117 Vendar pa je bila družina toliko obremenjena s sodelovanjem v narodno-osvobodilnem gibanju, da mu niso ustregli, pač pa si je pridobil še obvestilo njegovi enoti, da pazijo nanj.

Po posredovanju brata vojaka je bila izpuščena 15. septembra 1943, sicer iz izselitvenega taborišča Forch-heim, sestra Štefanija Lešnik, katere mož je bil ustreljen 5. novembra 1942 v Mariboru.1118

Najbrž je sorodstvo s paznikom v celjskem zaporu in njegovo pisno posredovanje za sestri omogočilo osem-najstletni Antoniji Hauptman in njeni enaindvajsetletni sestri Frančiški, da sta bili po 5. avgustu 1944 izpušče-ni iz zapora, čeprav je prva bila obtožena podpiranja OF in predlagana za odvedbo v koncentracijsko taborišče za čas vojne.1119 Tudi v primeru Blaža Uplaznika se zdi, da je šlo za posredovanje, saj se je celjska izpostava ko-mandanta varnostne policije in varnostne službe ogra-dila od v Mariboru predlagane njegove izpustitve, češ da so zanj sami prej ugotovili tolikšno krivdo, da je bil predlagan za smrtno kazen oziroma odvedbo v koncen-tracijsko taborišče.1120

Več uspeha so po mnenju prizadetih obetala po-sredovanja ljudi z zvezami z okupacijskimi oblastmi. V poštev so prihajali tisti, ki so bili dovolj visoko na soci-alni lestvici in so po možnosti imeli stike s pomembnimi režimskimi funkcionarji ali pa osebe, ki so bile v tesnih stikih s policijskimi funkcionarji, kot so bili ljubice, dobavitelji, stanodajalci, domači policijski uslužbenci. Vendar pa je bilo posredovanje zaradi stopničaste od-govornosti za preiskavo oteženo, saj je bilo treba zanj pridobiti več policistov, ki si niso nujno bili zelo blizu.

Izpustitev iz zapora je bila zelo olajšana, če je jetnik med posredovanjem pristal, da bo postal policijski za-upnik. Seveda pa je bil tovrsten pristanek veliko tvega-

1117 ARS, AS 1931, 104–24, GSP Celje, dosje Rak Ivana, dopis Franca Raka 11. 7. 1944.1118 ARS, AS 1931, 104–24, GSP Celje, dosje Lešnik Štefanija, zapisnik zaslišanja 7. 1. 1944.1119 ARS, AS 1931, 104–24, GSP Celje, dosje Hauptman Antonija, dosje Hauptmann Frančiška, dosje Hauptman Marija, prošnja Franca Hauptmana za izpust sester 8. 6. 1944.1120 ARS, AS 1931, 104–24, GSP Celje, dosje Uplaznik Blaž, dopis izpostave 15. 12. 1942.

388

nje, da se tisti, ki je na to pristal, nato res ni mogel otre-sti njegovih posledic in je moral posredovati policiji vsaj nekakšne podatke. Vendar pa bi glede na veliko število oseb, ki niso nikoli posredovale nobenega sporočila po uvrstitvi v kartoteko zaupnika, sodili, da je lahko šlo tudi za krinko tovrstnih uslug, čeprav so bili referenti državne policije in varnostne službe dobro izbrani, poli-tično zanesljivi in dobro nadzirani.

Za prvega komandanta varnostne policije in varno-stne službe na Spodnjem Štajerskem Otta Lurkerja so njegovi podrejeni menili, da je bil velik “babjek”, njegove tovrstne zveze so posredovale za marsikoga od zaprtih. Mnoge Mariborčanke naj bi zato romale k Zori Golec, ki je imela velik vpliv pri Lurkerju. Vsekakor je o njej krožil glas, da pogosto posreduje, zato so tudi hodile k njej.1121 V Mariboru je za zaprte zapornike posredovala tudi par-fumeristka Elza Vobnik. Ta naj bi bila v poslovnih in intimnih zvezah z uslužbenci urada komandanta var-nostne policije in varnostne službe, saj jim je dobavljala luksuzne artikle, ki jih v Nemčiji ni bilo mogoče dobiti. Svoje znanstvo z gestapovci je izkoriščala tudi za posre-dovanja.1122 Tretji posredovalec za zaprte je bil upokoje-nec Jankovič, ki je pogosto kartal z družbo policijskih uradnikov, med katerimi je bil tudi Dunajčan Bran-dner, ki je bil v sodnem zaporu upravni tajnik.1123 Med posredovalci za zaprte naj bi bil tudi policijski uradnik iz Gradca dr. Rudolf Brunner.1124 Za mnoge zaprte naj bi posredoval v Mariboru tudi grof Giovanni Zabeo.1125

Zaradi sodelovanja z OF zaprtega Mirka Sorča iz Ljutomera je iz zapora v Mariboru spravil tast, ki je po-sredoval pri svojih znancih v nemški upravi (županov namestnik v Ljutomeru Duler in Reibenschuh). Sorč naj bi bil izpuščen iz zapora pod pogojem, da bo deloval kot zaupnik tajne državne policije.1126

1121 M. Ostrovška: Kljub vsemu odpor, I, str. 309. Ostrovška beleži govorice v Mari-boru, da naj bi Golčeva Lurkerja spoznala, ko je kmalu po okupaciji posredovala za zaprtega moža in dosegla njegovo izpustitev. Lurkerju “se je prikupila”. Ko je Lurker bil prestavljen iz Maribora, je odšla v Zagreb in se nato odselila v Švico.1122 Ostrovška, Kljub vsemu odpor, I, str. 312; ARS, AS 1931, 80–7, 1713, 1714.1123 Ostrovška, Kljub vsemu odpor, I, str. 375.1124 ARS, AS 1931, 80–7, 1319–1325, zaslišanja Franz Wiegele.1125 ARS, AS 1931, 80–7, 1716–1988, zaslišanja Franz Wiegele.1126 ARS, AS 1931, 80–7, 1695, Iz zaslišanja Franza Wiegele.


Skupina, ki je bila deležna posredovanja na najvišji ravni, so bili duhovniki. Za zaprte duhovnike je takoj po njihovi aretaciji 19. aprila 1941 posredoval pri šefu ci-vilne uprave Uiberreitherju njihov predstojnik škof Ivan Tomažič z željo, da bi jih čimprej zaslišali in izpustili.1127 Ponovno je interveniral pri tajni državni policiji 26. in 30. aprila. Za zaprte duhovnike se je 21. junija 1941 za-vzel tudi graški škof.1128 Kakor hitro so prišle v Ljubljano vesti o aretacijah duhovnikov na Štajerskem in Gorenj-skem, kjer je imela duhovnike tudi ljubljanska škofi-ja, je škof Gregorij Rožman posredoval pri italijanskih oblasteh. Že pred 5. majem 1941 se je namreč nuncij v Italiji Borgongini Duca pogovarjal o grobem ravnanju Nemcev s slovenskimi duhovniki z italijanskim zuna-njim ministrom Cianom.1129

16. maja 1941 je Državno tajništvo v Vatikanu po-slalo prek veleposlaništva Italije diplomatsko noto, s katero je posredovalo za zaprte slovenske duhovnike. Po tej noti naj bi Nemci aretirali okoli 350 duhovnikov (60% vseh) iz mariborske in 23 iz ljubljanske škofije. Škof Rožman želi, pravi nota, da bi omenjene duhovnike izpustili, da bi se preselili na območje pod italijanskim nadzorom ali v zagrebško nadškofijo.1130 Italijanska vla-da pa se je odločila za previdno, defenzivno vlogo in je odgovorila, da skrbno nadzira položaj klera v obeh ško-fijah, da bi ga lahko ugodno uredili.1131

Visoka duhovščina pa ni posredovala le za duhov-nike. V nasprotju z nemškim okupacijskim območjem, kjer je bila visoka duhovščina takorekoč v hišnem pripo-ru,1132 je bila v italijanskem delu visoko upoštevan dejav-nik za posredovanja, kot cerkvena avtoriteta in moralna instanca zaradi splošne vloge cerkve v fašističnem reži-

1127 Miloš Ribař: Nacistični ukrepi zoper duhovščino lavantinske škofije 1941–1945. Zbornik ob 750-letnici mariborske škofije 1228–1978. Maribor 1978, str. 53.1128 Prav tam, str. 54, 55.1129 Prav tam, str. 55; Tamara Griesser-Pečar, France M. Dolinar: Rožmanov proces. Ljubljana 1996, str. 219 (dalje Griesser-Pečar – Dolinar, Rožmanov proces).1130 Jakob Kolarič: Škof Rožman : duhovna podoba velike osebnosti na prelomnici časa. III. Celovec 1977, Priloge, dok. 16.1131 Griesser-Pečar – Dolinar, Rožmanov proces, str. 220. Posredovanj je pozneje bilo deležno tudi izgnano slovensko prebivalstvo in tudi duhovniki; vendar pa se ne več nanaša na zaprte. Prim. M. Ribař, nav. d., str. 58–59.1132 M. Ribař, nav. d., str. 49–59, 69–72; Ivan Jožef Tomažič: Vrsta dogodkov (25. 3. – 1. 8. 1941), Zbornik ob 750-letnici mariborske škofije 1228–1978, str. 87–98.

390

mu, kot tudi zaradi lojalnega odnosa ljubljanskega škofa in duhovščine do italijanskih okupacijskih oblasti.

Škof Rožman je na prošnjo svojcev posredoval za mnoge, čeprav neznano število zaprtih (sam pravi “v sto in stoterih slučajih”). Znanih je okoli 40 škofovih pro-šenj za posamezne zapornike in internirance.1133 Tako so italijanske oblasti ugodile njegovi prošnji za zaprtega Gabrijela Stupico in ga izpustile.1134

Posredoval je tudi v odmevnih zadevah. 22. novem-bra 1941 je izročil visokemu komisarju vlogo za milostno sojenje postavljenim pred Posebno sodišče za obrambo države, ki so jo sestavili člani sosveta Ljubljanske po-krajine in tisti predstavniki pokrajine, ki so podpisali izjavo vdanosti in hvaležnosti Mussoliniju ob priključi-tvi pokrajine. Telegrafsko se je obrnil tudi na papeža, da osebno posreduje za jetnike. 8. decembra je apostol-ski nuncij v Italiji obiskal zunanjega ministra Ciana in prosil za obtožene na procesu. Posredoval je zanje tudi tržaški škof Antonio Santin. Vloge za pomilostitev na smrt obsojenih so poslali tudi Zbornica inženirjev in ar-hitektov, Zveza profesorjev Ljubljanske pokrajine, Pri-rodoslovno društvo iz Ljubljane, Združenje gledaliških delavcev, rektor univerze dr. Milko Kos, župan dr. Jure Adlešič, bivši ban dr. Marko Natlačen.1135 Škof Rožman je posredoval tudi za obtožene na t.i. “preserskem pro-cesu”, za katerega obtožence se je splošno govorilo, da so povsem nedolžni.1136 Takoj po obsodbi 69 oseb, od katerih jih je bilo 28 obsojenih na smrt, je telegrafsko posredoval pri papežu Piju XII., naslednjega dne pa s še eno brzojavko. Vatikanski državni tajnik je zanje posre-doval še istega dne pri zunanjem ministru Cianu. Ali in katera intervencija je zalegla, da je bilo 12 pomilošče-nih, pa ne moremo razbrati.1137

1133 ARS, AS 1931, 80–6, 3111–3596; Griesser-Pečar – Dolinar, Rožmanov proces, str. 254.1134 ARS, AS 1931, 80–6, 3463, dopis visokega komisarja 30. 6. 1942.1135 Ferenc, Akcije organizacije TIGR v Avstriji in Italiji spomladi 1940, str. 213–214; Griesser-Pečar – Dolinar, Rožmanov proces, str. 256.1136 Prim. Vera Hutař: Zločin brez primere. Borec XXXII, 1980, št. 3, str. 129–154, št. 4, str. 193–214; Tone Ferenc: Pohvale, odlikovanja in nagrade za zločince. (Nekaj dokumentov o preserski akciji in procesu). Borec XXXII, 1980, št. 6–7, str. 321–332; Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 292, op.10.1137 Griesser-Pečar – Dolinar, Rožmanov proces, str. 256.


Vendar pa mnogi pripadniki narodnoosvobodilnega gibanja, ki jim je bilo posredovanje potrebno in zažele-no, niso hoteli za posredovanje prositi cerkvenega do-stojanstvenika, tako da je ta pot ostajala zaprta, zlasti po tem, ko so se od aprila 1942 razmerja do vodstva du-hovščine ljubljanske škofije zaostrila. To zgovorno kaže primer Toneta Tomšiča in njegove matere. Ta je kljub sinovemu ugovoru, da to ne koristi, prosila škofa, da je za njenega sina posredoval v Rimu.1138 Kljub splošni od-klonilni drži do škofovih posredovanj, se je vodstvo na-rodnoosvobodilnega gibanja v Ljubljani, ko je prevzelo vodstvo sprva spontanih demonstracij ljubljanskih žen-sk za politične zapornike in internirance od januarja do avgusta 1943, demonstrativno obrnilo na ljubljanskega škofa z zahtevo, da posreduje za zapornike in interni-rance. Demonstrantke so se napotile k škofu oziroma v škofijo 21. januarja, 7. februarja in 21. junija 1943. Škofu so izročile zahtevo za posredovanje v prid zaprtim in interniranim.1139

O svojih posredovanjih za zaprte in internirane je ljubljanski škof javno spregovoril, ko je v pridigi v stol-nici 12. decembra 1943 zavračal obsodbe s strani naro-dnoosvobodilnega gibanja. “Z mirno vestjo (…) si upam trditi, da po moji krivdi, po mojem sodelovanju in stikih z raznimi oblastmi ni (…) [bil] nihče zaprt ali poslan v ta-borišče, (…) pač pa sem mogel – hvala Bogu – marsikoga rešiti iz ujetništva, tudi smrti (...). Žal pa nisem mogel v sto – in stoterih slučajih uspeti, v katerih so me za pomoč prosili ljudje vseh slojev in vseh naziranj.”1140 Vsekakor so italijanske oblasti škofova priporočila ali prošnje upo-števale in jim poskušale ugoditi. Tako je eden od vodilnih pri VOS poleti 1942 ugotovil: “Sedaj je potreben za izpu-stitev nekoga, ki je zaprt, podpis škofa na vlogi in ne več župnikov, ker pravijo, da so ti v službi OF.”1141

1138 Prim. Marinko, Moji spomini, str. 313; ARS, AS 1931, 80–6, 313–3114, izjava Tomšič Ivanka; Alenka Nedog: Tone Tomšič, str. 327 navaja nasprotno, da teh ma-terinih posredovanj ni odklanjal, kar potrjuje tudi tam navedeno pismo.1139 Griesser-Pečar – Dolinar, Rožmanov proces, str. 312; Tršan, OF v Ljubljani, str. 111–116; Čepe, Demonstracije str. 140–141; Deželak Barič, Na svidenje prihodnjo sredo, str. 21–37.1140 Zlatomašnik Gregorij Rožman, škof ljubljanski 1907–1957. Cleveland 1957, str. 21. Cit. po Griesser-Pečar – Dolinar, Rožmanov proces, str. 231.1141 ARS, AS 1483, fasc. 5/I, zabeležka 11. 6. 1942.

392

Škof Rožman je posredoval tudi v mnogih primerih, ko je šlo za aretirane pripadnike proti narodnoosvobo-dilnemu gibanju delujoče strani. Tako naj bi škof po-sredoval pri poveljniku XI. armadnega zbora generalu Robottiju, ko so poleti 1942 italijanske oblasti iz nezna-nega razloga aretirale brata Krošlja in Marjana Kranjca. Posredovanje je vsekakor bilo uspešno, saj je bil Marjan Kranjc po nekaj dneh izpuščen.1142 Ko je bil aretiran pa-ter Angelik Tominec, so “ugledni ljudje” sestavili prošnjo za njegovo izpustitev, ki naj bi jo italijanskim oblastem s primernim komentarjem izročil škof. Toda to posre-dovanje naj bi preprečili “voditelji bele garde Šmajd, Stare, Križman in Godina”.1143 Ko je bila spomladi 1944 aretirana vodilna domača garnitura Slovenske ljudske stranke, so v posredovanje poleg drugih vključili tudi škofa Rožmana.1144

Kot zaželjeni posredovalci so nastopali tudi drugi sodelujoči v okupacijski upravi. Jeseni 1941 aretira-ni Rudolf Smersu, po opredelitvi na protikomunistični strani, ki je bil prepričan, da je bil aretiran po pomoti (pisanje protikomunističnega in delno protiitalijanskega ilegalnega letaka je priznal takoj na prvem zaslišanju), je v prvem sporočilu iz zapora političnemu somišljeniku takoj predlagal posredovanje pri italijanskih častnikih, in sicer ustno, da ne bi ostali sledovi, ki bi koga spra-vljali v zadrego. Italijanskim oblastem bi bilo treba pred-staviti njegovo italijanofilstvo in predvojno sodelovanje z italijanskim konzulatom.1145 Res je bil nato kmalu izpu-ščen vključno s svojimi devetimi sodelavci, s katerimi je nastopil proti akciji OF 29. oktobra 1941. Marsikoga pa je v tem primeru spravilo v zadrego njegovo, v Sloven-skem poročevalcu objavljeno pismo iz zapora.1146

Za Alojza Medveda, ljubljanskega mestnega usluž-benca, je posredoval italijanski podžupan, češ da je

1142 ARS, AS 1483, fasc. 5/II, poročili I. Svetine Z. Kidrič, 5. 9. 1942 in 8. 9. 1942.1143 ARS, AS 1483, fasc. 6/V, poročilo I. Svetine CK VOS 26. 6. 1943.1144 ARS, AS 1931, 80–6, 3586–3588, 3591–3593, dopisa višjega vodje SS in policije E. Rösenerja 13. 2. 1945, izpostave komandanta varnostne policije in varnostne službe Ljubljana 26. 2. 1945; ARS, AS 1483, fasc. 3/II, Tedenski pregled domače reakcije 6. 4. – 13. 4. 1944.1145 ARS, AS 1887, Slovenski poročevalec II, 1. 11. 1941, št. 23, Izdajalci.1146 Prepis pisma Jožetu Sodji je posredoval OF Anton Čamernik preden ga je izročil naslovljencu. Prim. Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 77–82.


hudo bolan. Res so oblasti njegovo prošnjo upoštevale, vendar so mu sporočile, da so omenjenega izpustili že 2. februarja 1943, torej pred prejemom pisma.1147 Za Ivana Jordana, ki je bil zaprt v vojaškem zaporu v Belgijski kasarni, je posredoval prevajalec nemškega oficirja za zvezo pri visokem komisariatu. Za izpust je navajal dej-stvo, da se ne ukvarja s politiko in je izrazil lojalnost Ita-liji, da je le upravljal posestvo, ki je bilo last bratranca, vrhu tega pa je pristojen na nemško območje, saj je bil iz Maribora.1148

Direktor železniške direkcije v Ljubljani je 25. ok-tobra 1943, po aretaciji 86 železničarjev in uradnikov posredoval pri šefu pokrajinske uprave Leonu Rupniku. Ta je obljubil, “da bo storil za aretirane naše železničarje vse, kar je v njegovi moči.”1149

Obupani in prizadeti svojci so bili za mnoge v po-licijskem aparatu dober vir dodatnega zaslužka, saj so si le-ti intervencije in obljube posredovanj dali dobro plačati. Tovrstna zloraba pooblastil uradnih oseb in ko-rupcija je bila zelo razširjena na vseh ravneh in odvisno od položaja in moči so se ravnale tudi zahtevane vso-te. Splošno lahko sodimo, da je bila nemška policija in ostale oblasti manj podkupljiva, italijanska policija in sodstvo pa bolj. Tako se je družina Tominec pritožila, da je centurion črnih srajc Verducchi od njih zahteval 300.000 lir (imeli so sina v partizanih), da jih ne bi are-tiral in odgnal v internacijo. Ko mu niso ustregli, jih je aretiral in odgnal v sodni zapor v Mokronogu, imetje pa zaplenil.1150

Včasih so izpustitev zaprtega izvedli na podlagi ka-zni, ki so jo izpuščeni oziroma njihovi sorodniki bili dol-žni vplačati dobrodelni organizaciji ali zvezam za pomoč vojakom. Običajno je šlo za vsoto v višini od ene do ne-kaj mesečnih plač. Tako je gostilničar Košenina iz Fran-kolovega vplačal 3.000 RM za Rdeči križ. Glede na to, da je običajno šlo za osebe, ki jih ni bilo mogoče bremeniti

1147 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, dopis podžupana Tranchida 3. 2. 1943, dopis povelj-stva karabinjerjev 13. 2. 1943.1148 ARS, AS 1775, fasc. 661a/IX, dopis Walterja Meyerja 7. 10. 1942.1149 Nedog-Urbančič, Železničarji, str. 44. Citat je iz zapisnika seje železniškega od-bora 28. 10. 1943.1150 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, dopis divizije Isonzo 14. 4. 1943.

394

konkretnega dejanja proti okupacijski oblasti, se zdi, da je v tovrstnih zadevah šlo bolj za izkoriščanje položaja glede na aretirance, ki bi jih tako ali tako izpustili.1151

Ob aretacijah ljudi, namenjenih izgonu, je Manja Mitzger, ki je bila v taboriščni administraciji, podtakni-la odgovornemu za izgon dr. Seidlu odpustnice za dr. Furlana, ing. Stepišnika in nekoga tretjega. Pozneje, ko so jo odkrili, je menda storila samomor.1152 Franca Hlu-piča, ki je bil aretiran 18. avgusta 1944, je smrti rešila podkupnina, ki jo je referentu tajne državne policije da-lo njegovo dekle.1153

Na italijanskem okupacijskem območju je bilo ta-kih primerov več. Ovaduhi (‘informatorji’), ki so med racijami v Ljubljani odločali o tem, koga poznajo in bo torej aretiran, so svoj položaj sproti izkoristili za ‘okre-pitev finančnega stanja’. Med marčevskimi racijami sta Franc Rozman in Branko Burger, preoblečena v kara-binjerja, hodila po dvorišču Belgijske kasarne in iskala znance, ki sta jih za 1.000 lir vodila do izhoda in jih izpuščala na svobodo. Taisti Franc Rozman je v raciji junija 1942 zahteval od trgovca Ferda Lazarja 10.000 lir, da ga ne bi internirali. Ker jih ni dobil, je šla druži-na v internacijo.1154 Očitno pa to ni bil edini primer, saj je tudi VOS zaznal, da so Rozman in ostali konfidenti izsiljevali od pridržanih velike vsote, odkrili pa so edino Rozmana.1155

Visoke vsote naj bi iz intervencij različnih vrst, ne le za zapornike, zbirala tudi skupina okoli majorja pro-tiobveščevalne službe Onnisa (ing. Baltič, dr. Savič in Jože Medved). Ob aretaciji naj bi pri Baltičevi ženi dobili 27.000 lir.1156 Inženir Baltič je vzdrževal zvezo tudi s taj-nikom pri visokem komisarju Grazioliju. Vendar je take kanale izkoriščalo tudi odporniško gibanje. Pri Onnisu oziroma prek njega so posredovali tudi v primeru To-neta Tomšiča (za pomilostitev na dosmrtno ječo), prek

1151 ARS, AS 1931, 80–7, 1397, zaslišanje Franz Wiegele.1152 ARS, AS 1931, 117–2, Meljska kasarna.1153 Žnidarič, Do pekla in nazaj, str. 308.1154 Ferenc, Racije, str. 194–195. Italijanske oblasti so nato Rozmana ob izsiljevanju odkrile.1155 ARS, AS 1483, fasc. 2/II, poročilo Z. Kidrič CK KPS 11. 7. 1942.1156 ARS, AS 1483, fasc. 2/II, poročilo št. 14 Z. Kidrič CK KPS 3. 10. 1942.


njegovega kroga so posredovali tudi za “gospo Kidrič”, mater Borisa Kidriča. Za obtoženega Uroša Zupančiča naj bi ta skupina lahko kljub Onnisovi odsotnosti ure-dila, da ni bil ustreljen.1157 Več intervencij je opravila Nada Kraigher, zato se je pojavilo rivalstvo z dr. Grün-feldom iz Baltićevega kroga, ki naj bi do tedaj vodil vsa posredovanja za Osvobodilno fronto.1158

Hkrati je vodstvo osvobodilnega gibanja tudi načr-tno iskalo možnosti za posredovanja. Tako so ugotovili, da je poveljnik karabinjerjev XI. armadnega zbora An-gelo d’Amato dovzeten za posredovanja “na komandi, dostopen za intervencije. Dobi se ga po 10. uri dopoldan in od 18. do 19. popoldne. Za 3.000?”1159 Ko so ga dobili, je zvezo z njim vzdrževal ing. Matanović, prek poveljnika pa je tekla zveza tudi do polkovnika Querillie.1160

Znan posredovalec je bil tudi odvetnik dr. Stare, ki je posredoval zlasti za tiste, ki so bili ali imeli biti sojeni pred vojaškim vojnim sodiščem v Ljubljani. Od njihovih svojcev naj bi zahteval velike vsote denarja za reševa-nje obtoženih.1161 Za svoje idejne somišljenike je večkrat posredoval pri italijanskih oblasteh tudi Marjan Zajc. Ta naj bi pred aretacijo rešil Kramerja, Pirkmajerja in druge iz liberalnega kroga.1162

Mnogi so se znašli tudi sami. Žena svetnika na vi-sokem komisariatu Legata je posredovala tako uspešno, da je bil mož izpuščen že drugi dan.1163 Žena aretiranega dr. Zupana je ponudila leta 1944 100.000 lir za pro-tikomunistično akcijo, če pride njen mož iz zapora.1164 Redka so zabeležena posredovanja s seksualno protiu-slugo. Tako je eden od aretiranih v ljubljanskih racijah ponudil konfidentu v zameno za svojo izpustitev spolni odnos s svojo mlado ženo.1165

1157 ARS, AS 1483, fasc. 4/II, poročilo D. Kraigherja Z. Kidrič 2. 6. 1942; fasc. 5/I, poročilo I. Svetine Vitu Kraigherju, nedat. [junij 1942]; zabeležka 11. 6. 1942.1158 ARS, AS 1483, fasc. 5/I, poročilo I. Svetine Z. Kidrič 16. 7. 1942.1159 ARS, AS 1483, fasc. 5/I, zabeležka I. Svetine, nedat. [1942].1160 Najbrž gre za stotnika karabinjerjev Vita Guariglia.1161 ARS, AS 1483, fasc. 5/II, poročilo I. Svetine Z. Kidrič 24. 9. 1942.1162 ARS, AS 1483, fasc. 6/II, poročilo I. Svetine Z. Kidrič 2. 3. 1943.1163 ARS, AS 1483, fasc. 5/II, poročilo I. Svetine Z. Kidrič 17. 9. 1942.1164 ARS, AS 1483, fasc. 3/III, Tedenski pregled domače reakcije 18. – 25. 5. 1944.1165 Ferenc, Racije, str. 195.

396

Pomoč prizadetim zaradi vojnih razmer, tudi tistim, ki jim je bila odvzeta prostost, je opravljal predvsem Rdeči križ. Vendar je ta po okupaciji in razdelitvi slo-venskega ozemlja med okupatorje izgubil svoj dotedanji položaj. Na nemškem okupacijskem območju je bil uki-njen in vzpostavljen je bil nemški Rdeči križ. Banovin-ska centrala Rdečega križa je ostala v Ljubljani, kjer je še delovala, vendar pa so jo italijanske oblasti v njenem poslanstvu omejevale in končno ukinile.1166 Delovanje Rdečega križa, pa tudi delovanje pokrajinskega odbora, ki je bil ustanovljen nekaj pozneje, je bilo glede na za-pornike in razmere v zaporih in kaznilnicah sila omeje-no, omejeno še bolj kot skrb za internirane. Dejavnost Rdečega križa je v marsičem dopolnjevala Škofijska do-brodelna pisarna, ki je svojo dejavnost močno razmah-nila. Med njenimi dejavnostmi je bila tudi pomoč zapor-nikom in zlasti internirancem.1167

Istočasno je delovala v ilegali podobna organizacija narodnoosvobodilnega gibanja Ljudska pomoč oziroma Slovenska narodna pomoč. Ta je gojila do Rdečega križa nekoliko zadržan odnos, ki je izviral tudi iz predvojnih pomislekov proti “filantropom”, ki so ga vodili. Zaradi podobnih nalog je bil medsebojni odnos tudi tekmo-valen. Kljub temu pa sta organizaciji vzdrževali stike.

1166 Vera Hutař: Slovenski Rdeči križ (od septembra 1943 do septembra 1944). Novo mesto 2000 (dalje Hutař, Slovenski Rdeči križ), str. 15–25.1167 Griesser-Pečar – Dolinar, Rožmanov proces, str. 232–233.

Reševanje jetnikov iz italijanskih kaznilnic in zaporov po kapitulaciji Italije


Zanje je bil na strani Ljudske pomoči zadolžen Martin Mencej. Tudi nekateri funkcionarji RK so sodelovali z Ljudsko pomočjo, posebej pri urejanju pomoči begun-cem in izgnancem za vrnitev v Ljubljansko pokrajino. Ponarejene dokumente o bivališču na italijanskem oku-pacijskem območju je Ljudska pomoč pripravljala sama ob pomoči Centralne tehnike, skupaj z Rdečim križem pa je pripravljala zasilna stanovanja, pomoč v denarju, hrani in obleki, pakete izgnancem v Srbijo in v Neza-visno državo Hrvatsko pa je sploh pošiljala pod firmo Rdečega križa.1168

V italijskih kaznilnicah zaprte so sicer večkrat obi-skovala neka dobrodelna društva, tako zapornice v ka-znilnici v Perugii društvo Patronato della beneficenza, katerega zastopnice so pred velikonočnimi prazniki le-ta 1943 prinesle jetnicam darila in hrano. Vendar so se postavile jugoslovanske politične zapornice do njih v enak odnos kot do uprave, češ da iz fašističnih rok ne bodo sprejemale miloščine, in daril niso sprejele.1169

Sprememba v aktivnosti Rdečega križa je nastopila šele po kapitulaciji Italije, ko se je sredi oktobra 1943 obnovil odbor Slovenskega Rdečega križa, ki je nada-ljeval tradicijo predvojne ljubljanske podružnice Jugo-slovanskega Rdečega križa.1170 Odbor si je naložil kot glavno nalogo skrbeti za repatriacijo internirancev, kon-finirancev, vojnih ujetnikov in zapornikov iz Italije.1171 Reševanje zaprtih iz italijanskih zaporov in kaznilnic je bilo tako le eno od področij dela obnovljenega odbora Slovenskega Rdečega križa, saj je bila zanj enako po-membna tudi repatriacija interniranih v taboriščih v Italiji.1172

1168 Marica Čepe: Rdeča pomoč – Ljudska pomoč. Ljubljana v ilegali : II : država v državi, str. 444.1169 Od ječe do ječe, str. 161.1170 Slovenski dom, 16. 10. 1943, št. 233, Slovenski Rdeči križ slovenski javnosti; Hutař, Slovenski Rdeči križ, str. 35–38.1171 Prvič se je pojavila zahteva po rešitvi zapornikov iz zaporov in kaznilnic v Italiji že spomladi 1943 v krogu Slovenske narodne pomoči, torej v narodnoosvobodilnem gibanju. “Spričo invazije (...) se moramo zavzeti zlasti za te nesrečneže (zapornike in internirance, op. a.), za katere moramo zahtevati takojšen povratek v domovino, da jih ne zaseže v Italiji vojna vihra.” ARS, AS 1887, Narod v ječi, II, april–maj 1943, št. 4–5, Ob vrnitvi slovenskih trpinov v domovino.1172 Prav tam; ARS, AS 1752, fasc. 7/III, Navodilo za delo delegatov SRK v Italiji, 1. 6. 1944.

398

V nasprotju z interniranimi, ki so jih izpuščali iz taborišč brez posebnih zadržkov, so italijanske oblasti bile na stališču, da so se kaznjenci pregrešili proti itali-janskim zakonom in da je to bilo pravno nedvoumno tu-di ugotovljeno, tako da so jih s tem izgovorom tudi obdr-žali v zaporih. Italijanska socialna republika (Republica Sociale Italiana) se je imela za neposrednega pravnega naslednika Kraljevine Italije in je iz tega izvajala svojo suvereno pravico, da le najvišji pravosodni organ (mini-strstvo za pravosodje ob sodelovanju ministrstva za voj-sko) lahko sprejme načelno rešitev glede usode zaprtih kaznjencev v kaznilnicah in zaporih. Šele maja 1944 je menda Mussolini pristal, da se o izpuščanju jetnikov, ki niso Italijani, italijansko pravosodno ministrstvo le obvešča.1173 Po podatkih Josipa Jošta je neposredno po kapitulaciji države le en upravnik zapora izpustil zapor-nike Jugoslovane, pa še tega so aretirali takoj zatem Italijani sami.1174

Pravno razrešitev tega perečega problema so za ob-močje Operacijske cone Jadransko primorje dali sami okupatorji z naredbo o pravnih nasledstvih na območju cone. Dopustili so možnost obnovitve procesov, ki jih je vodilo pred italijanskim vojaškim sodiščem pred ape-lacijskim sodiščem. Vloženih je bilo nato vrsta vlog za preizkus in in razveljavitev sodb Vojaškega vojnega so-dišča, ki jih je reševal nemški svetovalec za sodstvo pri pokrajinski upravi dr. Kurt Messiner.1175 Vendar se Slo-venski Rdeči križ s tem vidikom problema ni ukvarjal podrobneje, saj je razvil svojo metodo, ki je bila dovolj uspešna, da ni bilo treba razviti širše pravne dejavnosti. Po oceni SRK so bili slovenski jetniki tedaj v okoli 200 zaporih in kaznilnicah.1176

Odborniki SRK so se obrnili neposredno na edino odločujočo silo v Italiji, torej na nemške okupacijske oblasti. Z ur adom poveljnika varnostne policije in var-nostne službe v Italiji, ki je imel sedež v Veroni, sta Jo-sip Jošt in dr. Mitja Lukan dosegla dogovor o izpustitvi

1173 AŽM, zbirka Cirile Zorko, Josip Jošt: Slovenski Rdeči križ do 11. septembra 1944, str. 3–4 (dalje J. Jošt, SRK).1174 J. Jošt, SRK, str. 3.1175 Hutař, Slovenski Rdeči križ, str. 51–54.1176 ARS, AS 1752, fasc. 1/1, seznam zaporov; J. Jošt, SRK, str. 7.


političnih zapornikov iz Ljubljanske pokrajine na podla-gi dokumentov, ki jih bodo izdajali tamkajšnji policijski organi. Dovolilnice so delegati predložili izpostavi nem-ške policije v Firencah (Befehlshaber der SIPO und SD in Italien, Aussenkommando Florenz). Ta je nato izdala nalog upravniku kaznilnice za izpust določenega zapor-nika, ki ga upravnik ni mogel, niti smel ignorirati, kljub pravnim pomislekom glede nadrejenega pravosodnega ministrstva. Nagajali so le še s tem, da so zapornike premeščali po zaporih in s tem oteževali njihovo izpu-ščanje.1177

Sredi novembra 1943 so že bili na delu prvi delegati SRK v Italiji. 10. novembra sta potovala v zahodni del severne Italije prva delegata: tajnik SRK Drago Supan-čič in odbornik Franc Mlekuž. V kaznilnici v Benetkah sta 16. novembra posredovala za izpustitev 12 žensk, Slovenk, ostalo je še 58 Dalmatink, na katere sta na-potila delegacijo RK NDH, ki je bila v Benetkah. Ženske sta peljala na Markov trg in na kosilo, nato pa jih vkr-cala na vlak proti Trstu.1178

Za glavnega delegata SRK v Italiji je Slovenski Rdeči križ določil dr. Mitjo Lukana, pravnika iz Mestne hra-nilnice ljubljanske. Ta je odpotoval v Italijo sredi no-vembra 1943, najprej navezal stik s korespondentom Mednarodnega Rdečega križa (MRK) dr. Zweifelom v Veroni, ta pa ga je napotil k zastopniku MRK v Rimu grofu dr. Salisu. Zanju je tudi pripravil obširen referat o problematiki rapatriacije vseh Slovencev (interniranih in zapornikov).1179

V zaporu v Padovi sta delegata lahko izročila denar in živila jetnikom. Nista pa mogla dobiti nobenega jetni-ka, ker je upravnik trdil, da je za to pristojen poveljnik varnostne policije in varnostne službe v Benetkah. Ko sta se obrnila nanje, so se dogovorili, da bo Slovenski Rdeči križ predložil spiske jetnikov, varnostna policija pa bo presodila vsak primer posebej.

Krožile so tudi vesti, da Nemci nameravajo odpeljati vse jetnike in internirance v Nemčijo na delo. Tja so že

1177 J. Jošt, SRK, str. 4, 7.1178 J. Jošt, SRK, str. 3a; Od ječe do ječe, str. 54–55.1179 J. Jošt, SRK, str. 3a.

400

odpeljali večje število jetnikov iz Trsta, tudi okoli 140 jetnikov iz jetnišnice v Kopru.1180

Okoli 10. novembra je potoval – še zasebno – v Fi-rence Josip Jošt, visok uradnik železniške direkcije v Ljubljani, da bi spravil iz tamkajšnjega zapora svojo hči in še nekaj jetnic in jetnikov. Ta je sprva ubral drugo pot, saj je s seboj nosil nekakšno pravno utemeljitev oziroma dokumente za izpust, ki jih je izdelala odvetni-ca dr. Ljuba Prenner, ki se je med ljubljanskimi odve-tniki najbolj angažirala za razveljavitev sodb vojaškega vojnega sodišča.1181 Hkrati je Jošt posredoval tudi na krajevnem poveljstvu policije, da bi postopek izpuščanja potekal še naprej. Policija pa je bodoči postopek pogoje-vala s pisnim pristankom poveljstva policije v Ljubljani. Delegati SRK so se nato preusmerili na zagotavljanje dovoljenj za vrnitev jetnikov v Ljubljano, na dobljena dovoljenja pa so dopisovali še nova imena, zlasti tistih, ki so bili obsojeni na daljše zaporne kazni, saj takih po-licija v Ljubljani ni želela videti in ni dajala dovoljenj za njihovo vrnitev.1182

V začetku decembra 1943 sta se v Firencah srečala oba najagilnejša delegata, dr. Mitja Lukan in Jošt, ter se dogovorila o bodočem delu. Skupaj s še nekaj delegati (Rode, Durjava) so obiskali zapore v srednji Italiji in do-segli izpustitev zapornic in zapornikov iz Firenc,1183 Pe-ruggie (tam je Durjava naenkrat spravil iz zapora okoli 60 jetnic), Arezza, Spoleta.1184 Nato je odšel dr. Lukan v Rim, kjer se je tesneje povezal z delegatom Mednaro-dnega Rdečega križa dr. Salisom. Njegova skrb je bila, da bi izposloval odločbo o generalnem izpustu jetnikov – Jugoslovanov iz zaporov v Italiji.1185

V začetku decembra sta omenjena delegata izvede-la, da je nemška delovna služba dobila dovoljenje, da odpelje vse jetnike in internirance na delo v Nemčijo. V tej stiski sta se obrnila na poveljstvo policije v Italiji v

1180 J. Jošt, SRK, str. 4.1181 J. Jošt. SRK, str. 4.1182 J. Jošt, SRK, str. 4–5.1183 Jetnice so odšle iz zapora v več skupinah novembra in decembra 1943. Prim. Od ječe do ječe, str. 125–126.1184 J. Jošt, SRK, str. 6.1185 J. Jošt, SRK, str. 6–7.


Veroni ter zanj pripravila obsežen referat o problemati-ki. Jošt se je trikrat zglasil na sedežu poveljstva, preden je dosegel prvi uspeh. Njun glavni argument je bil, da so jetniki in interniranci zaradi slabega ravnanja z njimi oslabeli, šibki, nevajeni dela zaradi večletnega brezdelja in pomanjkanja. Dokazovala sta, da je te treba pustiti domov vsaj začasno, da si fizično in psihično opomore-jo. Poveljnik varnostne policije in varnostne službe dr. Harstner, ki je Jošta sprejel, je sprejel tudi njegove ar-gumente, tako da so se po večkratnih pogajanjih spora-zumeli, da se odlok ne bo izvajal dobesedno, pač pa bo ostala v veljavi dotedanja praksa.1186

Kljub dogovorom je neki preveč zavzet inšpektor delovne službe 23. decembra 1943 poslal iz jetnišnice v Parmi na delo v Nemčijo 384 zapornikov, pretežno Slo-vencev. Podobno so bili ogroženi tudi zaporniki v Ales-sandrii, kjer pa odvoz ni bil izveden. Drugje ni bilo tako pereče.1187

Za zapornike v kaznilnicah v Portolongoneju na El-bi, Volterri in San Giminianu ter jetniškem sanatoriju na otoku Pianosi sta delegata Rdečega križa predlagala že omenjenemu dr. Harstnerju, da bi, ker so zaporniki tako oslabeli, dobila dovoljenje za predhodno izpustitev jetnikov, brez dovoljenja ljubljanske uprave policije. Dr. Harstner je v to privolil s pridržkom, da bo resničnost podatkov preveril pri izpostavi varnostne policije in var-nostne službe v Firencah. V nekaj dneh je pristal na iz-pust. Dr. Lukan je nato skupaj z oddelki nemške policije obiskal zapore v Peruggii, Viterbu, Volterri, Pisi in dobil celo zagotovilo, da bodo brezpogojno izpraznjeni.1188

20. decembra 1943 je dr. Lukan odpotoval proti Rimu. Spotoma je obiskal zapore v Riminiju, Pesaru, Anconi, Macerati, Feltreju, jetnišnico Fossombrone in povsod dosegal izpustitev slovenskih jetnikov tudi brez dovoljenja ljubljanske policije.1189

Iz kaznilnice Fossombrone je bila sicer izpuščena prva skupina jetnic že konec novembra 1943, med njimi

1186 J. Jošt, SRK, str. 7.1187 J. Jošt, SRK, str. 7.1188 J. Jošt, SRK, str. 7.1189 ARS, AS 1752, fasc. 7/1, poročilo dr. Lukana; J. Jošt, SRK, str. 9.

402

29 Slovenk. Med njimi je bilo 16 takih, ki so že imele pogoje za pogojni odpust (prestano več kot polovico ka-zni) in celo dve, ki sta kazen odslužili. 16. decembra sta prišla v kaznilnico delegata Slovenskega Rdečega kri-ža Jože Okretič in Francka Ovsenjak, vendar sta jih le oskrbela z 10.000 lirami. Po obisku delegata dr. Lukana v jetnišnici so jetnice izvedele, da bodo kmalu izpušče-ne. Res je uprava okoli 100 preostalih izpustila 30. in 31. decembra 1943. V skupinah so potovale do Benetk in nato do Trsta; od tam so slovenske jetnice potovale v Ljubljano, hrvaške pa so se pretežno v Trstu usmerile v Istro, kjer so se pridružile partizanskim enotam.1190

Iz Rima je dr. Lukan v nekaj vožnjah (avto mu je posojal delegat RK NDH) izpraznil zapore v srednji Ita-liji, med Rimom in Ancono, tudi v sodelovanju s hrva-škim Rdečim križem. Posredovanje za splošen izpust ni obrodilo sadov kljub podpori delegata Mednarodnega Rdečega križa.1191 Jošt je konec januarja 1944 uspel do-seči izpustitev okoli 100 zapornikov v dveh skupinah iz jetnišnice Castelfranco d’Emilia, ostale pa so izpustili v Padovi, kamor so jih premestili. Najprej je 22. januarja dobil še 53 zapornikov.1192

Konec leta 1943 se je začela težava z dovoljenji po-licije v Ljubljani, saj so jih izdajali zelo težko, pa še to le za internirance, ne pa za zapornike. Svojci so imeli možnost, da so vložili zahtevo za razveljavitev sodbe ita-lijanskega vojaškega vojnega sodišča pri pravosodnem oddelku pokrajinske uprave Ljubljanske pokrajine. Dr. Kurt Messiner, ki je postopke vodil, je poslal kopijo od-ločbe o razveljavitvi sodbe tudi v zapor oziroma kaznil-nico, kjer je dotični prestajal kazen. Tako je mogel jetnik biti spuščen brez posredovalca, kar je bilo pomembno zlasti za osamljene jetnike v bolj odročnih zaporih, ka-mor so delegati SRK težko prišli. Vendar je marsika-terega od teh v resnici rešilo zapora šele posredovanje SRK, saj so upravniki zaporov pogosto ignorirali ukaze o izpustitvi oz. opustitvi kazni.1193

1190 Od ječe do ječe, str. 71–72, 83–84.1191 ARS, AS 1752, fasc. 7/1, poročilo dr. Lukana; J. Jošt, SRK, str. 9.1192 J. Jošt, SRK, str. 9.1193 J. Jošt. SRK, str. 9–10.


Najtežje je bilo reševanje jetnikov iz kaznilnic v Par-mi in Alessandrii ter kaznilnic v Portolongoneju, Volter-ri in San Giminianu ter na Pianosi.

Iz kaznilnice v Alessandriji je prvih 36 slovenskih zapornikov rešil Jošt v začetku februarja 1944 po dolgo-trajnem upiranju krajevnega vojaškega poveljnika. Šele po opravljenem zdravniškem pregledu je ta pristal na izpustitev, potem ko je ugotovil da je 80% ljudi telesno izčrpanih in tuberkuloznih. Okoli 100 jetnikov pa je bilo spričo intervencije pooblaščenca za pravosodje dr. Pau-la Messinerja prepeljanih v zapor v Padovo, nato pa v Trst, kjer so bili v zaporu v Via Nizza, od koder so večino odpeljali postopoma na delo v Nemčijo.1194

Rešitev zapornikov iz kaznilnic Volterra in San Gi-miniano je bila predvsem transportni problem, saj je bila železnica prek Pise in Livorna pogosto prekinjena. Na izpust teh jetnikov je poveljstvo varnostne policije in varnostne službe v Veroni pristalo šele decembra 1943; odločilna naj bi bila ugotovitev, da je tamkajšnje nad-zorno osebje nezanesljivo in da obstaja nevarnost, da bi zaporniki prišli med partizane v bližnji okolici. Tako sta tamkaj zaprte rešila iz zapora delegata Jošt in Ži-dan v več skupinah decembra 1943 in januarja 1944, tako npr. delegat Jošt 3. januarja 1944 16 jetnikov.1195 Zadnja večja skupina, v kateri je bilo okoli 100 kaznjen-cev, je bila na Joštovo prizadevanje izpuščena konec ja-nuarja 1944. Tudi iz San Giminiana so rešili okoli 100 kaznjencev.1196

Precej težje je potekala izpustitev slovenskih zapor-nikov, ki so bili iz Julijske krajine; po mnenju predse-dnika Slovenskega Rdečega križa prav zato, ker se zanje ni enako močno zainteresirala tamkajšnja organizacija Rdečega križa, ki je bila v rokah Italijanov. Tudi te je poskušal Slovenski Rdeči križ zajeti v svojo reševalno akcijo, vendar z dvomesečno zamudo. 22. decembra 1943 je imel dr. Fettich pogovore z dr. Ferfoljo in dr. Okretičem iz Trsta prav o tem vprašanju. Dogovorili so se, da bi njihovo reševanje sistematizirali, se povezali s

1194 J. Jošt, SRK, str. 12.1195 J. Jošt, SRK, str. 16, 17.1196 J. Jošt, SRK, str. 18.

404

svetovalcem za pravosodje vrhovnega komisarja Opera-cijske cone Jadransko primorje. Vendar pa so se raz-mere spreminjale le postopoma. Sredi marca 1944 še ni bilo ustanovljene podružnice SRK v Trstu, pa tudi zadeva v tamkajšnjem zaporu nahajajočih se bivših ka-znjencev iz italijanskih kaznilnic se še ni premaknila bliže k rešitvi. Dr. Paul Messiner se je izgovarjal na ovi-ranje s strani italijanskih oblasti; tudi aktov tržaškega procesa naj še ne bi dobil iz Rima, čeprav je ponje poslal poseben avto.1197

Čeprav so se predstavniki SRK zavzemali za izpust političnih jetnikov, so se, potem ko se je situacija v Ita-liji slabšala, zavzeli za preselitev vseh v Italiji zaprtih v zapore v Ljubljano. “Policiji in upravi je nujno sporočiti, da so potrebni hitri ukrepi za vrnitev prav vseh, če pa se zdi upravi kdo od njih nevaren, naj ga pripre doma.”1198

Prizadevanje Slovenskega Rdečega križa za rešitev zapornikov iz italijanskih zaporov se je v glavnem zaklju-čilo februarja in marca 1944, saj je bila tedaj že velika večina slovenskih kaznjencev zunaj zaporov in kaznil-nic. Zadnje politične jetnice so iz kaznilnice v Benetkah izpustili aprila 1944.1199 SRK naj bi po lastnih cenitvah rešil okoli 3.000 zapornikov.1200 Vendar pa je iz pregleda potovanj delegatov in odposlancev Slovenskega Rdečega križa v Italijo, ki ni nujno popoln, razvidno, da je bilo z njihovo pomočjo izpuščenih okoli 1.800 zapornikov.1201 Ljubljanska policija naj bi dala, skupaj z razveljavljeni-mi sodbami, okoli 450 dovoljenj za izpust, ostale so iz zaporov spravili delegati Rdečega križa brez dovoljenj oziroma s ponarejenimi dovolilnicami.1202

1197 J. Jošt, SRK, str. 29; prav tam, izvleček iz poročila predsednika SRK 16. – 20. 3. 1944.1198 J. Jošt, SRK, str. 26; izvleček iz poročila Metoda Kumelja, Forli 15. 1. 1944.1199 Od ječe do ječe, str. 55.1200 J. Jošt, SRK, str. 17.1201 AŽM, zbirka Cirile Zorko, Ljubljana, Potovanja v Italijo (J. Jošt), nedat.1202 J. Jošt, SRK, str. 17.


Narodnoosvobodilno gibanje se ni zadovoljevalo le s spremljanjem razmer v zaporih; nasprotno, to je bila podlaga tudi za akcije, kjer je bilo le mogoče. V resni-ci pa so bile možnosti narodnoosvobodilnega gibanja precej omejene. Zapori so bili v večjih krajih, središčih, kjer je bila moč narodnoosvobodilnega gibanja – z izje-mo Ljubljane – manjša, koncentracije sovražnikovih sil pa tudi večje. Zapori so bili tudi dodatno zavarovani, zlasti večji. Tako so prišle v poštev različne ukane. Vrhu tega je moralo narodnoosvobodilno gibanje gledati tudi na splošno koristnost akcije; če jo je izvedlo, je moralo poskrbeti, da je bila uspešna, da ne bi zaman umirali zaporniki. Vsi ti omejujoči faktorji so vplivali na to, da je bilo načrtnih akcij le malo. Izpeljane pa so poveči-ni uspele. Pri načrtovanjih tudi ne gre izključiti vplivov novic iz ostalih jugoslovanskih pokrajin, kjer so beležili nekaj značilnih dejanj, ki so spodbujala k posnemanju: sremski partizani so jeseni 1941 osvobodili politične je-tnike iz jetnišnice v Sremski Mitrovici,1203 nato so hrva-ški partizani 13. julija 1943 osvojili kaznilnico Lepogla-va in osvobodili okoli 100 političnih zapornikov.1204

Že kmalu po vstaji so partizani začeli načrtovati tudi napade na zapore. Med prvimi partizani na Gorenjskem se je avgusta 1941 porodila zamisel, da bi osvobodili za-

1203 ARS, As 1887, Slovenski poročevalec II, 17. 10. 1941, št. 21, Osvobodilne borbe na jugu.1204 Mirko Peršen: Lepoglava. Zagreb 1963, str. 145–160.

Nasilno reševanje jetnikov iz zaporov

406

pornike v zaporu v Begunjah. Njihovo vodstvo je pripra-vljalo napad na kaznilnico za noč 5./6. avgusta 1941; napad naj bi bil znak za širšo vstajo. Vendar so morali načrt opustiti, ko je bil napaden Kranjski bataljon na Storžiču, drugi dve četi pa nista mogli čez Savo.1205

Jeseni 1941 sta uspela dva smela poskusa vdorov v dva manjša okrajna zapora, Sevnico in Škofjo Loko. Najprej je 12. novembra 1941 zvečer s prevaro vdrla v sodni zapor v Sevnici skupina treh borcev Brežiške čete, ki jo je vodil četni politični komisar Dušan Kveder. Na-men vdora v zapor je bila rešitev treh sodelavcev čete iz Rajhenburga, ki so bili aretirani nekaj dni prej. Potem, ko so obvladali vodjo zapora in prekinili telefonske zve-ze, so odprli celice in iz njih pozvali politične zapornike. Tako se je zbralo 5 zapornikov; vsi so se po približno 15 minutah odpravili proti Brestanici. Preostalim jetnikom so partizani ukazali, da se ne smejo ganiti do polnoči, toda eden od zapornikov je ječarja osvobodil iz celice, kamor so ga zaprli, že kmalu po njihovem odhodu. Ven-dar pa je bila tudi takojšnja policijska blokada Sevnice že brezuspešna.1206

21. decembra 1941 so trije borci bataljona “Ivana Cankarja” vdrli v zapor v Škofji Loki. Akcijo je štab bata-ljona pripravil, da bi rešil nekaj zaprtih aktivistov, zlasti dva brata Kavčiča, ki ju je tajna državna policija areti-rala 19. decembra. Priprave na akcijo so bile kratke, saj naj bi aretirane odpeljali 22. decembra v Begunje. Tako so za akcijo izbrali nedeljski večer; za vdor v mesto pa so se poslužili ukane, saj je bila v mestu močna policijska in vojaška posadka. Dva od borcev sta se preoblekla v zaplenjeni orožniški uniformi, tretji pa je predstavljal aretiranca. Podpora terenske organizacije je bila zagoto-vljena, saj sta dve skojevki opazovali zgradbo, eden pa je kot predhodnica preverjal pot patrulje. V poslopje sodi-šča, kjer je bil zapor, je patrulja brez težav vstopila okoli

1205 Gerčar, Begunje, str. 167; ARS, AS 1887, P 175, Naprej v borbo, 1945, št. 3, Spomini partizana.1206 Ferenc, Okupatorjevi dokumenti o diverzantskih akcijah in partizanskih bojih na Štajerkem leta 1941. PZDG, II, 1961, št. 1–2, dok. 68, str. 349–352: Partizanski vdor v sevniške zapore (Iz sevniške kronike). Borec, XXII, 1966, št. 2, str. 161–163; J. J.: Vdor v sevniške zapore. Tovariš, III, 1947, št. 29, str. 691; Tomaž Kveder: Sodnija. Slovenski poročevalec, 6. 7. 1954, št. 157 – 12. 7. 1954, št. 162. Prim. tudi SP II, 9. 12. 1941, št. 29, Partizanska akcija v Posavju.


19 h. Enega člana so pustili, da je varoval vhodna vrata, ostala sta se povzpela v nadstropje in iskala ječarja. Ta je prav tedaj delil hrano in vsi zaporniki so bili na ho-dniku. Partizani so uperili orožje in napovedali svobo-do jetnikom, vendar se je ječar začel spopadati z njimi, pa tudi nekaj jetnikov je naskočilo partizana. Okolico je alarmirala ječarjeva žena. V prerivanju in zmedi, ko so v poslopje prihajali civilisti in vojaki iz bližnje promenade, je uspelo pobegniti trem jetnikom, pa tudi reševalci so se umaknili brez izgub.1207

Več reševanj jetnikov, pomembnih za narodnoosvo-bodilno gibanje, je to sprožilo tudi v Ljubljani. Čeprav so bile razmere za to sredi ograjenega mesta zelo težke, so to lahko tvegali, ker so imeli sodelavce tudi med za-porniškim osebjem in okupacijskim silam neznane so-delavce Varnostnoobveščevalne službe.Ker so bili zapori za reševanje preveč rizični, so poskušali spraviti jetnike v jetniški oddelek bolnišnice, kjer je bil dostop lažji.

20. marca 1942 so aretirali italijanski karabinjerji članico CK VOS Zdenko Kidrič-Marjeto. Za osvobodilno gibanje pomembno voditeljico Centralne komisije VOS so si prizadevali rešiti njeni sodelavci brž, ko je bilo mo-goče. 28. marca so jo karabinjerji izročili v sodni zapor. Takoj so vzpostavili stik z njo prek paznikov, zdravnik, ki je zdravil v sodnem zaporu, je dobil kar nalog, da mora pri njej ugotoviti vnetje trebušne mrene. Njegovo lažno diagnozo je potrdil tudi italijanski jetniški zdrav-nik in odpeljali so jo v ginekološki oddelek bolnišnice v Šlajmerjevi ulici. V sobi je spala še ena oseba, pred vrati pa je stražil karabinjer. V akciji, ki so jo izvedli 4. aprila popoldan, so sodelovali štirje pripadniki VOS, pred vrati pa je čakal taksi in še drugi avtomobil. Ko so prišli do sobe, so odkrili, da je bil karabinjer v sobi. Orožja ni hotel odvreči, pač pa je posegel po puški. Vsi trije reševalci so ustrelili vanj, sprožila se je tudi ka-rabinjerjeva puška. Po takem hrupu so vsi štirje takoj pobegnili v avtomobilih. Zdenka Kidrič se je zatekla v enega od ‘bunkerjev’ – skrivnih zatočišč, vosovci pa v svojega. Takojšnja italijanska blokada in preiskave niso

1207 Vdor partizanov v škofjeloške zapore decembra 1941. Loški razgledi, VIII, 1961, str. 32–48.

408

obrodili sadov, pač pa so aretirali osebje v bolnišnici in jetniškega zdravnika.1208

Posebnega prizadevanja za rešitev iz zapora je bil deležen organizacijski sekretar CK KPS Tone Tomšič. Še ko je bil v zaporu kvesture, so ga z izzvano alergi-jo nameravali spraviti v bolnico, od tam pa rešiti. Prvič ga policijske oblasti niso dovolile odvesti v bolnišnico, drugič pa so v zadnjem hipu to preprečile, ker se je v bolnišnici prav takrat (neuspešno) zgodila ena od reše-valnih akcij.

Istočasno so pripravili akcijo, s katero bi ga rešila iz policijskega zapora dva pripadnika VOS s ponareje-nim ključem celice. Odtis ključa je izdelal Tomšič sam iz prežvečenega kruha, dostavil pa paznik Režek. Vosovca sta res enega zadnjih dni decembra 1941 zvečer prišla do celice, vendar pa ključ ni ustrezal ključavnici. Mo-rala sta se umakniti. Po taisti poti sta prišla v zapor z novoizdelanima ključema pripadnika VOS brata Hodo-šček 16. januarja 1942. Vendar sta naletela na prazno celico, ker je bil Tomšič nekam odveden. Ob odhodu so na dvorišču oba vosovca aretirali, ker se več nista mogla umakniti skozi stanovanjski blok.1209

Ko je bil nato 16. januarja 1942 Tomšič premeščen v sodni zapor, je vodstvo pripravljalo njegovo rešitev s tem, da bi ga odpeljali iz zapora slovenski pazniki, ven-dar si nihče od njih ni upal tvegati. Že 21. januarja pa so celotno skupino odpeljali v Begunje, kamor ni mogla seči nobena reševalna akcija, vodena iz Ljubljane. Pač pa si jo je Tomšič pripravil sam, ko je prek zdravnika dr. Šarca organiziral nekaj pripadnikov OF v Radovlji-ci, da bi ga rešili iz zapora v Radovljici. Toda preden so akcijo izvedli, so Tomšiča zopet premestili v zapor v Begunjah.1210

Zadnji poskus reševanja te skupine pomembnih ujetnikov so izvedli 7. maja 1942, ko je bila skupina jetnikov spet v v sodnem zaporu v Ljubljani. V akciji, s katero naj bi rešili celotno skupino, je sodelovalo okoli

1208 Edo Brajnik-Štefan: Akcija VOS v bolnišnici. Ljubljana v ilegali, III, str. 229–313.1209 A. Nedog: Tone Tomšič, str. 307–312.1210 Prav tam, str. 318–320.


40 pripadnikov VOS in sodelavcev. Akcija naj bi pote-kala sredi dneva med opoldanskim odmorom za kosilo, ko v zaporu ni bilo poveljnika zapora Salemmeja. Dva reševalca, ki naj bi nastopala kot odvetnika, naj bi s ponarejenimi dokumenti zahtevala pogovor z omenjeni-mi jetniki, nato pa onesposobila spremstvo in odpeljala skupino iz zapora skozi sodišče. Okoli zapora in sodišča so bili razporejeni ostali sodelujoči, da bi akcijo zava-rovali, čakala pa sta tudi dva taksija. Ker so čakali na ugoden trenutek, so akcijo ponavljali vsak dan skoraj tri tedne. Toda akcija se je tudi to pot izjalovila, ker je napadeni slovenski paznik povzročil preveč hrupa, ita-lijanski paznik pa se je obotavljal pripeljati na pogovor vse štiri jetnike. Reševalci so se brez izgub umaknili.1211

Mnoge od načrtovanih akcij so se izjalovile ali pre-nehale še pred izvedbo. Pripravljano reševanje Borisa Kraigherja ni bilo izvedeno1212 in je bil odveden v inter-nacijo. V reševanje zapornikov iz policijskega zapora na gradu Borlu so poleti 1942 (julija) pripravljali tudi parti-zani in aktivisti v ptujskem okrožju. Zveza s partizani je bila Milena Berce, vendar akcije nato niso niti pripravili, niti izvedli, ker je bila razkrita.1213

Takoj po kapitulaciji Italije so partizani, ko so zase-dali območje Ljubljanske pokrajine in Primorske, vzpo-stavili oblast na velikem osvobojenem ozemlju, zasedli tudi več zaporov: v Ljubljanski pokrajini: zapor okro-žnega sodišča v Novem mestu, zapore okrajnega sodišča v Kočevju, Ribnici, Mokronogu, Trebnjem. Le v Novem mestu je Okrožni odbor OF že med pogajanji z italijan-sko vojsko dosegel 10. septembra 1943 izpustitev poli-tičnih zapornikov iz tamkajšnjega zapora.1214

Tudi na Primorskem so zasegli partizani nekaj za-porov: v Ajdovščini, Tolminu, Cerknem. V Ajdovščini so karabinjerji takoj po zahtevi za izpust političnih za-pornikov te takoj izpustili. Pod pritiskom že drugi dan

1211 Prav tam, str. 329–336. Najzgodnejši opis akcije je nastal že leto pozneje. Prim. ARS, AS 1887, Borec, glasilo 5. SNOUB Ivan Cankar, september 1943, št. 3, Spo-mini (Boris)1212 ARS, AS 1483, fasc. 1/I, dopis E. Kardelja Z. Kidrič 14. 6. 1942.1213 Filipič, Slovenci v Mauthausnu, str. 206–207; ARS, AS 1931, 117-8, Kazensko taborišče Borl – rekonstrukcija, str. 1–3.1214 Tone Ferenc: Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943. Maribor 1967, str. 141.

410

demonstrirajočih pripadnikov osvobodilnega gibanja iz okoliških vasi so oblasti iz sodnega zapora v Gorici in zapora v Kostanjevici 10. septembra spustile politične zapornike. Do izpusta okoli 1300 političnih zapornikov je prišlo tudi v Trstu že 9. septembra, prav tako pod vplivom demonstracije protifašistov pred poveljstvom XXIII. armadnega korpusa in njihovega navala na sodni zapor.1215

Tudi v Kopru so množične demonstracije za izpust političnih jetnikov vodile do izpusta okoli 20 zapornikov 11. septembra 1943. Istega dne zvečer so sami zaporni-ki, bilo jih je okoli 500, poskušali priti iz zapora, a so jih ustavili pazniki s streljanjem v zrak in metanjem ročnih bomb. 13. septembra so nemške enote odpeljale v Trst prvo skupino zapornikov. Del zapornikov je uprava iz-pustila v naslednjih dneh na zahtevo policijskega komi-sarja, da bi se opral očitkov, češ da je izročil zapornike Nemcem.1216

Zapore v Kopru so partizani osvobodili šele 27. sep-tembra 1943. Eden od izpuščenih zapornikov, Renato Giulio iz Kopra, je 26. septembra, ko je prišel v Movraž, dal štabu 1. bataljona 2. istrske brigade pobudo za re-šitev političnih zapornikov iz zapora. Štab se je strinjal in še isti dan dobil odobritev za napad od štaba brigade. Ponoči se je bataljon premaknil v Marezige, od koder je vdrl v Koper in prodiral proti zaporu na obali. Odpora ni bilo in zapor so odprli. Uprava je pod prisilo odprla celice in bataljon je zbiral politične jetnike v hodniku. Direktor zapora, komandant straže in pazniki so morali mimo jetnikov; ti so “s prstom pokazali tega ali onega izmed včerajšnjih mučiteljev”; njihova nadaljnja usoda ni znana. Z bataljonom je odšlo okoli 200 političnih za-pornikov.1217

Vdor v celjski zapor in rešitev velike skupine politič-nih jetnikov je izvedla skupina aktivistov narodnoosvo-bodilnega gibanja brez dolgotrajnih priprav. Zamisel o

1215 Prav tam, str. 155–156, 160, 163; Zbornik VI/7, dok. 234, poročilo PK KPS za Primorsko 9. 10. 1943.1216 Tone Ferenc: Narodnoosvobodilni boj v Slovenski Istri leta 1943. Kronika XXVI, 1978, št. 3, str. 134, 146.1217 Prav tam; Andrej Pagon-Ogarev: Težka, črna vrata koprske jetnišnice so se odpr-la. Srečanje, Utrinki iz fašističnih ječ in taborišč smrti. Koper 1970, str. 12–13.


rešitvi nekaterih aretiranih aktivistov se je porodila oko-li 10. decembra 1944, tudi kot razbremenitev za okupa-torjev pritisk na Gornjo Savinjsko dolino. Aktivisti so po odločitvi za akcijo takoj pridobili paznika v zaporu Ivana Grada, ki je bil tudi sam ogrožen, saj so nekateri areti-rani aktivisti vedeli za njegovo sodelovanje z osvobodil-nim gibanjem. Zaradi nameravanega transporta okoli 80 jetnikov v Maribor so sklenili akcijo izvesti ponoči 14./15. decembra 1944 in vdreti v zapor ponoči med 2. in 3. uro, ko je paznik Grad dežural pri glavnem vhodu. Za akcijo se je prostovoljno odločilo 6 aktivistov, ki jih je vodil Riko Presinger-Žarko, vodja okrožne gospodarske komisije in občasni obveščevalec. V zadnjem trenutku so morali spremeniti načrt, saj enega od prostovoljcev, ki naj bi jim zagotovil izhod v drvarnici nasproti zapora, na javko ni bilo. Tako je skupina vkorakala v Celje kot nemška patrulja, ki vodi tri ujete partizane.

Ko so ob 2. uri ponoči prikorakali pred zapor, jih je paznik Grad že čakal in popeljal v notranjost zapora. Tam so razorožili najprej dežurne, nato pa še preostalo počivajoče osebje. Vse so zbrali v eni sobi. Telefonski kontroli policije so uspešno prestali. Sproti so odpirali celice, vendar so bili jetniki zelo nezaupljivi in niso ho-teli iz celic. Zaporniki so se le počasi zbirali na dvorišču. Akcija je trajala že pol ure, ko so se odločili za izhod. Šli so skupaj do Glazije – predmestja Celja – in se nato razšli na vse strani.1218

Po nemških podatkih je iz zapora pobegnilo oko-li 125 (po drugih 127) jetnikov. Nemške patrulje so še ponoči zajele v Novi vasi pri Celju, Ostrožnem, na cesti proti Laškem 21 jetnikov (od tega 10 žensk), tako da je manjkalo še okoli 100 jetnikov. Po dva dni poznejšem dodatku k poročilu je bilo vrnjenih zapornikov že 35 in 2 pripadnika vojske, oziroma je pobegnilo 92 zaporni-kov, od katerih sta bila le 2 kriminalna.1219

Januarja 1945 je v več sovražnikovih akcijah bilo zajetih več aktivistov in borcev (nazadnje osem borcev

1218 S. Terčak: Celjski Stari pisker, str. 242–247; Ivan Grobelnik-Ivo: Harmonika, škarje in Stari pisker. Celje 2004.1219 Prijava št. 914/44 nadporočnika Schupo Sablatniga 16. 12. 1944, cit. po Ter-čak, str. 247–250; dodatek, nedat. (pred 20. 12. 1944), str. 251.

412

2. bataljona Operativnega štaba za zapadno Primorsko, ki so bili namenjeni v vojaško akademijo JA) iz Brd in odvedenih v zapor v Gorici. Iz pretihotapljenega pisma aktivista so izvedeli, da je v zaporu 18 na smrt obso-jenih pripadnikov osvobodilnega gibanja. To je spod-budilo poveljstvo minersko-sabotažne čete “Pomlad” k snovanju načrtov, kako bi rešili soborce in aktiviste, ki so zaprti v goriških zaporih čakali na nadaljnjo usodo. Prek obveščevalnih zvez v Gorici so uspeli zvedeti, kje so zaprti ujeti partizani ter tudi znake razpoznavanja (geslo), ki so veljali ponoči med sovražnikovimi patru-ljami in stražami v Gorici, kar je poveljstvo čete spod-budilo, da je napravilo drzen, a tvegan načrt za vdor v goriške zapore. Za akcijo so odredili šest borcev, ki so več ali manj poznali razmere v samem mestu, med njimi je bil tudi Mario Ferrari, ki je bil kot karabinjer pred kapitulacijo Italije v službi tudi v zaporu in je zelo dobro poznal razpored prostorov zapora v ulici Barzeli-ni. Prvič so poskušali 27. januarja 1945, a so odnehali pred vstopom v mesto. Drugič je skupina izvedla akcijo ponoči 2./3. februarja 1945, ko so imeli tudi potrebno spoznavno geslo, ki je veljalo to noč v Gorici. Načrt je bil preprost, toda tvegan. Pet borcev se je preobleklo v italijanske uniforme. Šesti član skupine naj bi predsta-vljal ujetega partizana, pod obleko pa je skrival orožje. Ujetega partizana bi tako vodili po Gorici do zapora in v zapor. Tam bi z naskokom presenetili stražarje, jih one-mogočili, vzeli ključe in osvobodili vse ujetnike. Osvo-bojeni borci in aktivisti bi se morali po zvezah rešiti iz Gorice, del pa naj bi se preoblekel v uniforme ujetih stražarjev in odšel iz mesta v Goriška Brda. Akcijo so podpirali obveščevalci, ki naj bi vodili rešene zapornike iz mesta.

Borci so krenili v mraku proti Gorici. Do 22. ure so prišli pred sodni zapor. Tudi v zapor so jih spustili po načrtu, toda pri vratih je eden od nekdanjih kolegov prepoznal enega od partizanov in sprožil preplah. Stra-žarji so se razbežali, eden od njih pa je sprožil avtomat-sko zaporo vrat. Borci so tako morali akcijo opustiti, še preden so prišli do jetnikov in so reševali le še sebe. V medsebojnem obstreljevanju so ubili enega stražarja, vrata so popustila šele po nekaj rafalih. Preobleka in


znanje italijanskega jezika jim je pomagalo, da so se re-šili v Goriška Brda, vendar z izgubo dveh borcev, ki sta padla v spopadu pri Gradišču.1220

Zamisel, da bi osvobodili zapor v Begunjah, se je porodila pri štabu Kokrškega odreda v zadnjih dneh aprila 1945, ko so dobili vesti, da bodo Nemci ustrelili vse jetnike. Štab se je odločil igrati na karto pogajanj, saj je bilo v ravnini veliko vojske in postojank. 29. aprila 1945 je štab odreda poslal upravi in posadki s posredo-vanjem aktivistke Katarine Šenk-Tetke najprej poziv k vdaji do 30. aprila, nato pa, ko ni bilo nobenega odziva, je ista aktivistka uredila sestanek z orožnikom Litzen-bauerjem, ki je že prej imel stik s partizani. Prvi sesta-nek je bil 2. maja popoldan, udeležil se ga je odredni štab in trije orožniki. Odred je najprej zahteval, da se omili režim v zaporu, preneha streljati talce in se pri-pravijo na predajo. Orožniška trojka, ki se je udeležila pogajanj, je o zahtevah poročala vodilnim, odred pa je že ponoči 2./3. maja blokiral dostope do Begunj. Blokado je izvajal z dvema bataljonoma v smeri poti proti Lescam in proti Tržiču, aktivistka Šenkova pa naj bi posredova-la za ponovni sestanek in zahtevo po vdaji. Pretrgali so tudi telefonsko zvezo z graščino.1221

Vendar je poveljnik zapora Peter Glanzer ukazal aktivistko, ko je 3. maja prinesla ponoven pisni poziv k vdaji, pripreti. Izpustil jo je šele, ko se je sklicevala na status parlamentarca, vendar odgovora na poziv ni bilo. 3. maja je poskušalo prodreti do Begunj več manjših kolon iz Lesc, vendar so bili vse odbite, tudi s pomočjo zaplenjenega protiletalskega topništva. Posebej vztrajna je bila domobranska kolona okoli 100 mož, ki je prišla iz Kranja; imela naj bi nalogo, da prevzame begunjske za-pore od Nemcev in obdrži zaprte v jetnišnici.1222 V Žgoši so borci ujeli tudi dva člana uprave zapora: ekonoma Fi-scherja in Bertscha, ki so ju uporabili za pisanje prvega ultimativnega pisma. Posadka je bila dovolj številčna, poslopje kaznilnice pa dovolj zavarovano, da se je po-

1220 Viljem Gorjup-Jano: Streli v goriških zaporih. TV 15, XVIII, 19. 6. 1980, št. 24; F. Bavec-Branko: Na zahodnih mejah 1945. Ljubljana 1997, str. 168–170. Oba se razlikujeta v nekaterih podrobnostih opisa.1221 Jan, Kokrški odred, III, str. 270–279.1222 Prav tam, str. 300–301.

414

sadka namenila braniti in čakati pomoč. Vendar pa so z jetniki, bilo jih je 632, začeli bolje ravnati; predvsem so dobili več hrane, pa tudi nekateri policisti so začeli iskati priporočila med zaporniki.1223

V noči od 4./5. maj je štab odreda prejel depešo nadrejenega štaba IV. operativne cone, da mora z vsemi enotami takoj na Koroško; mimogrede je bil odred še preimenovan v 5. bataljon 1. SNOUB Toneta Tomšiča. Povelje je povzročilo med poveljujočimi velike skrbi, saj se je zlasti politkomisar zavzemal, da se blokada Begunj nadaljuje. Končno se je štab zedinil, da povelja ne bo upošteval v celoti, pač pa poskušajo čimprej doseči vda-jo zapora, nato pa takoj oditi na Koroško.1224

4. maja so v močnem napadu poskušali prodreti do Begunj vlasovci in esesovci z enega od vojaških tran-sportov, ki se je ustavil na železniški postaji v Lescah, vendar sprva brez uspeha. Predloga parlamentarke (na-mreč, da bi se umaknili posadki v Lesce, zapornike pa prepustili partizanom), ki jo je poslala posadka dopol-dan, odredni štab ni sprejel. Nato je kot parlamentarec nastopil orožnik Litzenbauer. Po več posredovanjih so se dogovorili za srečanje na nevtralnem kraju, v eni od hiš v Begunjah. Pogajanja je vodil namestnik politične-ga komisarja odreda, na nemški strani pa komandant zapora Peter Glanzer. Partizani so zahtevali vdajo že ob 13. uri, Glanzer je predlagal večer, ko naj bi se vdali po navideznem spopadu. Končno so Nemci pristali na ta-kojšnjo vdajo. K temu pa so največ prispevala tri letala JA, ki so prav tedaj večkrat preletela jetnišnico. Dogo-vorili so se tudi, da bodo vse, ki se bodo predali, imeli za vojne ujetnike.1225

Po dogovoru so se ob 13. uri zbrali vsi borci, ki niso bili na položajih, pred jetnišnico. Bilo jih je le okoli 25, prikorakali pa so pod veliko zastavo. Tam jih je pričakal policijski oficir in jih vodil do hodnika v pritličju, kjer je bila postrojena vsa posadka z odloženim orožjem. Ko-mandant Glanzer je predal objekt in vojake. Partizani so hiteli odpirati sobane z jetniki, nekateri so odvedli

1223 Prav tam, str. 280–297.1224 Prav tam, str. 303–306.1225 Prav tam, str. 307–316.


razoroženo posadko, odnašali so tudi zaloge materiala in orožje (hrano so našli šele 4. maja zvečer, ko so se vr-nili v jetnišnico). Politkomisar je sicer nameraval izvesti selekcijo pri izpuščanju jetnikov, vendar pa so zaradi hudih bojev na zapornih položajih morali hiteti. Osvo-bojene jetnike so usmerjali v Drago, vendar jih je precej, okoli 150, krenilo kar proti domovom. Navdušenje, pa tudi zmeda, sta bila velika, saj tolikšno število partiza-nov ni moglo niti usmerjati vsega, kaj šele voditi. Ka-kih 20 zapornikov se je oborožilo in odhitelo na položaje okoli jetnišnice. Tam nahajajoča se bataljona sta se pod pritiskom vlasovcev postopoma umikala in okoli treh popoldan so ti dosegli jetnišnico, iz katere so se umikali zadnji partizani. Na vhodu v Drago je vlasovce zavrnila zaseda, so pa oropali vse bližnje vasi in se popoldan umaknili. Tako je bilo rešenih iz zapora 632 jetnikov; okoli 460 jih je začasno ostalo v Dragi, od koder so jih okoli 400 nato odvedli na Smokuško planino. Del se jih je 5. maja vrnil v jetnišnico, kamor so zaprli posadko in upravo; vodilne so zaprli v ‘bunkerske’ celice. Tako so preživeli še teden do konca vojne.1226

1226 Prav tam, str. 316–345. Tone Ferenc: Kazen ali maščevanje? Svobodna misel, XXX, 11. 12. 1992, št. 23, str. 17.

417POVZETEK

Štiriletna okupacija večine slovenskega ozemlja v času druge svetovne vojne je obdobje, ko je policijski in sodni odvzem prostosti prebivalstvu Slovenije dose-gel svojo največjo razsežnost. Odvzem prostosti je sodil med najbolj razširjene represivne ukrepe okupatorjev, posebej pri zatiranju slovenskega odporniškega gibanja. Zapori so tudi v vojnem času opravljali svojo funkcijo v zatiranju kriminalitete. Ta je v vojnem času sicer upa-dla, predvsem pa je postala za okupacijske oblasti manj nevarna. Zapori so se tako spremenili v prostore za šte-vilne v preiskovalnih postopkih, odkoder so jih pošiljali v koncentracijska in zbirna taborišča, v kraj izgona ali konfinacije.

Italijanski okupator, ki je zasedeni del slovenske-ga ozemlja oblikoval v Ljubljansko pokrajino in ga hitro priključil že 3. maja 1941 državnemu ozemlju Kraljevi-ne Italije, je ohranil sodne institucije in kazensko pravo-sodje v dotedanji obliki, uvedel pa je lastne, ki so sodile v tistih primerih, ko je bila ena od vpletenih strani v po-stopku italijanska. Italija je, čeprav je pokrajino anek-tirala, še najbolj med vsemi tremi okupanti upoštevala predpise mednarodnega vojnega prava glede dopustnega ravnanja v okupirani deželi. Vzpostavila je lastno polici-jo, domačo pa deloma razpustila oziroma posameznike vključila kot pomožno policijo. Ni pa v pokrajino uvedla svojega kazenskega zakonika, niti sodišč, z izjemo vo-jaškega vojnega sodišča, ki je za pravno osnovo svojega delovanja imelo Mussolinijev odlok o uporabi določenih

Povzetek

418

členov kazenskega zakonika in seznama kaznivih dejanj z dne 3. oktobra 1941. To sodišče je v v 21 mesecih svo-jega delovanja do dneva kapitulacije Italije obravnavalo okoli 13.000 oseb, večinoma pripadnikov odporniškega gibanja. Kazenskim sodiščem, ki so ostala v funkciji, je preostalo sojenje v kriminalnih zadevah.

Za podobno ureditev pravosodja na okupiranih in nato priključenih območjih se je odločila tudi madžarska država. Poleg rednega sodstva je politične delitve obrav-navalo hitro vojaško sodišče ali pozneje vojaško sodišče šefa generalštaba, ki je v hitrem postopku obravnavalo vsa dejanja zoper madžarsko državo in režim.

Nemški okupator, ki je zasedeno slovensko ozemlje nameraval hitro in povsem vključiti v svoje državno oze-mlje, je vpeljal drugačen represivni sistem. Zato je še pred aneksijo, ki jo je zaradi pojava odporniškega gi-banja odložil do konca vojne, po takojšnjem izgonu 8 % prebivalstva podelil državljanstvo 90 % preostalega prebivalstva. Popolnoma je uničil pravosodni sistem, saj je nameraval po aneksiji na ozemlje uvesti svojega. V vmesnem času, ki se je raztegnil na dve leti, sta naj-nujnejše kazenske zadeve obravnavala kar komandan-ta varnostne policije in varnostne službe na območju civilne uprave. V ta namen sta junija 1941 ustanovila poseben kazenski oddelek, ki je obravnaval zgolj zade-ve strogo nepolitičnega značaja. Vsi delikti, kjer je bilo politično ozadje ali politične oznake, so sodili v pristoj-nost Tajne državne policije (gestapa). Ta je sama izvaja-la preiskovalni postopek, preučila dokaze in družbeno nevarnost vsakega od preiskovanih ter ga nato bodisi izpustila, predlagala odvedbo v koncentracijsko tabori-šče ali pa z osebno odločitvijo komandanta varnostne policije in varnostne službe obsodila na smrt. Tako je nemška okupacijska oblast obravnavala vse pripadnike in simpatizerje odporniškega gibanja. Šele v letu 1944 je bil manjši del takšnih zadev predan političnim kazen-skim zbornicam (na Gorenjskem) oziroma posebnemu sodišču za politične zadeve (na Štajerskem). Obe sodni ustanovi sta delovali zunaj rednega sodstva, ki je bilo na območju civilne uprave v kazenskih zadevah vzpo-stavljeno v letu 1943.

Pravosodni sistem, ki ga je nemški okupator uvedel

419POVZETEK

na območju operacijske cone Jadransko primorje jeseni 1943, je formalno upošteval suverenost Italije. Ohranil je dotedanjo pravosodno in sodno ureditev, uvajal pa je poleg policijskih kazenskih ukrepov z izvensodnimi usmrtitvami, z odvažanjem v koncentracijska taborišča (od katerih je enega tudi postavil v Trstu) in na prisilno delo, posebna sodišča javne varnosti, ki so obravnavala politične delikte, »črno borzo«, preskrbo in gospodarske prestopke (delovala so v Trstu, Gorici in Ljubljani).

Tolikšen obseg policijske in sodne represije, tako proti odporniškemu gibanju kot običajnemu kriminalu in posebnim omejitvam zaradi vojne (nedovoljeni preho-di meje, zatemnitev, policijska ura, nedovoljeno poslu-šanje radia) je povzročil, da kapacitete zaporov v nobeni slovenski pokrajini niso več zadoščale potrebam, zlasti ne na nemškem območju, kjer je prišlo do množičnih akcij odvzema prostosti kmalu po zasedbi.

Okupatorji so dobili ob zasedbi jugoslovanskega dela slovenskega ozemlja že izdelan sistem zaporov, ki je pred vojno zadoščal za potrebe policijskih in sodnih oblasti. Dva samostojna kazenska zavoda v Mariboru in Begunjah sta pomenila del širšega sistema kazenskih za-vodov na ravni Kraljevine Jugoslavije. Bili so štirje zapori okrožnih sodišč in 49 zaporov okrajnih sodišč. Njihove zmogljivosti so znašale pri okrožnih zaporih med 120 in 290 jetniki, medtem ko so manjši sodni zapori okrajnih sodišč imeli med 10 in 40 mest. Policijska oz. žandarme-rijska oblastva so imela tudi policijske zapore; največji policijski zapor v Ljubljani je premogel okoli 50 mest.

Nemški okupacijski in represivni sistem je potre-boval mnogo več prostora v zaporih za zapornike v pre-iskovalnem postopku. Na Gorenjskem si je zato uredil velik osrednji preiskovalni zapor v dotedanji ženski ka-znilnici v Begunjah. Policija pa je izrabila tudi sodne zapore okrajnih sodišč, ki so postali ob ukinitvi sodišč in sodnih jetnikov predvsem preiskovalni zapori za po-litične zapornike. Območje Štajerske je bilo z velikimi zapori bolje preskrbljeno, saj sta na tem območju ostala kar dva okrožna zapora s po okoli 250 mesti vsak; poleg tega pa je bila na voljo še moška kaznilnica, v kateri je bilo tudi okoli 460 mest. Kaznilnica v Mariboru je bila edina, ki jo je nemška Državna pravosodna uprava ob-

420

držala v isti funkciji, saj je vso vojno služila za presta-janje kazni. Zapornike so dovažali tudi z območij zunaj slovenskega ozemlja, iz avstrijskih in čeških krajev, po-lovico pa so predstavljali tisti, ki jih je obsodil kazenski oddelek oziroma od leta 1943 sodišča. Ker je že v letih 1941 in 1942 primanjkovalo prostora v obeh osrednjih preiskovalnih zaporih, je komandant varnostne policije in varnostne službe osnoval poseben policijski zapor na gradu Borlu in izpostavo mariborskega sodnega zapora v Strnišču, kjer so bili zaporniki zaposleni pri gradnji tovarne aluminija. V zadnjem obdobju vojne, že od je-seni 1943, so pravosodne oblasti na štajerskem delu območja civilne uprave ukinile 14 manjših, bolj izposta-vljenih zaporov okrajnih sodišč.

V Ljubljanski pokrajini, kjer je italijanski okupator v največji meri ohranil predvojno pravosodno ureditev, so v enakih funkcijah ostali tudi sodni zapori, vključno z največjima v pokrajini, v Ljubljani in Novem mestu. Z zapiranjem preiskovalnih zapornikov, ki so bili v pri-stojnosti policijskih in vojaških oblasti se je postopoma spreminjala vloga sodnih zaporov. Z delom oddelka vo-jaškega vojnega sodišča 2. armade v Ljubljani, ki je po-treboval vojaški sodni zapor, je bila vloga sodnega zapo-ra v Ljubljani določena za ves čas italijanske okupacije, saj je število sodišču izročenih zapornikov zavzemalo večji del zmogljivosti tega zapora. Zapor je bil v drugi polovici leta 1942, dokler oblasti niso ukrepale in večine pripornikov preselile v vojaški zapor v Belgijski kasarni v Ljubljani, tako prenapolnjen, da je število zapornikov trikrat presegalo njegovo zmogljivost. Od začetka leta 1943 je bil sodni zapor namenjen zgolj sodnim zaporni-kom v preiskovalnem postopku in na prestajanju kazni; takih zapornikov je bilo med 15 in 20%, ostali so čakali v zaporu na sojenje pred vojaškim vojnim sodiščem. V sodnem zaporu je prestajal kazen tudi tisti del njegovih obsojencev, ki je bil obsojen na krajše zaporne kazni do šestih mesecev. Vse preostale so italijanske pravosodne oblasti takoj po obsodbi pošiljale na prestajanje kazni v kaznilnice in zapore v Italijo. Zapornike so med tran-sporti prehodno zbirali v zaporu v Kopru.

Vsi policijski organi in vojaške formacije v pokraji-ni, ki so se ukvarjale s policijskim delom, so vzpostavili

421POVZETEK

svoje ločene preiskovalne zapore. Tako sta bila v Lju-bljani še preiskovalni zapori fašistične milice in voja-ških karabinjerjev. V slednjem so zbirali zapornike, ki so bili kot sumljivi poslani v koncentracijska taborišča v Italijo (Rab, zlasti pa Gonars, Renicci, Visco).

V obdobju po nemški okupaciji dotedanjih italijan-skih pokrajin in njihovem upravnem preoblikovanju v Operacijsko cono Jadransko primorje je nemška okupa-cijska oblast uporabljal predvsem velike sodne zapore v večjih središčih operacijske cone, saj je bilo narodnoo-svobodilno gibanje že tako močno, da je vojaško lahko resno ogrožalo manjša središča. Aretirane med vojaško policijskimi akcijami na podeželju, pa tudi ujete pripa-dnike NOV in POS, so okupatorji vodili v vojaško zava-rovanih transportih v zapore v Ljubljani, Trstu, Gorici, od koder so jih odpremljali v koncentracijska taborišča in na prisilno delo.

Za vojni čas je bila značilna deprofesionalizacija nadzornega osebja v zaporih, ki je bila posledica avto-nomnega ustanavljanja zaporov s strani vojaških enot in policijskih sil in podobnega. Zaradi tega so bili tudi jetniki izpostavljeni večjemu pritisku in manj strokov-nemu ravnanju, saj so bili policisti, karabinjerji, vojaki do zapornikov, zlasti političnih, bolj nasilni. Domače, slovensko osebje je v okupatorjevih očeh veljalo za manj zanesljivo in zapornikom, s katerimi jih je družila naci-onalna pripadnost, bolj naklonjeno. Zato ne preseneča, da se je del nadzornega osebja po volji okupatorjev zna-šel tudi med zaporniki, ko so odkrili njihovo sodelovanje z osvobodilnim gibanjem ali nedovoljeno pomoč jetni-kom. V pomoči jetnikom in sodelovanju z osvobodilnim gibanjem se je najbolj angažiralo osebje sodnega zapora v Ljubljani, zlasti v prvem letu okupacije.

Represija, namenjena zatiranju narodnoosvobodil-nega gibanja, je povzročila veliko spremembo v številu, strukturi in položaju zapornikov in to v vseh delih oku-piranega slovenskega ozemlja. Upoštevaje le tiste, ki so bili v zaporih dlje kot dva meseca, je bilo v zaporih okoli 64.000 ljudi na območju, ki so ga zajemale povojne sta-tistike LR Slovenije; po drugih kriterijih, ob upoštevanju dejstva, da je bila mnogim ljudem odvzeta prostost za daljši čas, niso pa medtem bili v zaporih (del izgnanih,

422

del interniranih, del konfiniranih) se število ljudi, ki so bili prizadeti z odvzemom prostosti, dvigne na okoli 120.000 prebivalcev, kar bi pomenilo okoli 8 % prebi-valstva. Kar okoli 90% je k njihovemu številu prispevala kriminalizacija političnih dejanj in odpora proti okupa-ciji. Tako imenovani politični zaporniki so bili člani in simpatizerji odporniških političnih organizacij, ki so bi-le vključene v osvobodilno gibanje, kršilci omejitvenih odredb okupacijskih oblasti. Pomemben del zapornikov so bili tudi tudi ujeti ali aretirani partizani. Postopek proti njim se, razen da je bil strožji zaradi pravne opre-delitve njihovega ravnanja kot oboroženega upora ali pripadanja oboroženim tolpam, ni razlikoval od tistega proti civilnim osebam in so bivali v enakih razmerah in istih zaporih kot ostali politični jetniki. Politični jetniki so bili med preiskovalnim postopkom pogosto mučeni, ne glede na to katera policija jih je zasliševala. Mučenje zapornikov pri nemški tajni državni policiji je bilo eden od uradnih postopkov (»poostreno zaslišanje«), ki ga je odobraval komandant varnostne policije in varnostne službe. Prav surovost preiskovalnega postopka in strah pred usmrtitvijo sta označevala življenje političnega pre-iskovalnega jetnika, poleg neznosnih bivanjskih razmer zaradi prenapolnjenosti zaporov.

Obsojencev na prestajanju kazni je bilo v zaporih mnogo manj kot zapornikov v preiskovalnem postop-ku, saj je večje število obsojenih, okoli 3.500, doseglo v svojem 21-mesečnem sodnem poslovanju italijansko vojaško vojno sodišče 2. armade v Ljubljani. Nemška posebna sodišča so obsodila na Slovenskem okoli 500 oseb. Večina od obsojenih jetnikov je bila odvedena na prestajanje kazni v matične države okupatorjev. Okoli 750 obsojenih pred vojaškim vojnim sodiščem na kazni daljše od pol leta je bilo poslanih v zapore in kaznilnice v Italijo; njihovo premeščanje je trajalo od decembra 1941 do septembra 1943. Tedaj so bili razporejeni v okoli 50 kazenskih zavodov od Tranija pri Bariju in Neaplja na jugu Italije do Alessandrije, in Benetk na severovzhodu. V kazenske zavode v Nemčijo zunaj območja višjega de-želnega sodišča v Gradcu sta bili avgusta 1944 poslani v kaznilnici Aichach in Kassel-Wehlheiden le dve skupini obsojencev z okupiranega območja. Obsojeni pred ma-

423POVZETEK

džarskimi vojaškimi in civilnimi sodišči so kazni presta-jali v zaporih v Szombathellyju, Čakovcu, kaznilnicah v Budimpešti, Vacu, Komarnem, Sopron-Köhidu.

Osrednji preiskovalni zapori v Ljubljani, Mariboru, Begunjah, Trstu so bili zaradi velikega števila zaprtih podobni velikim ranžirnim postajam, od koder so dnev-no dovažali in odvažali po več desetin zapornikov in tu-di več kot tisoč mesečno. Skozi ljubljanski sodni zapor je šlo od začetka vojne do italijanske kapitulacije okoli 8.500 zapornikov, od česar je bilo 7.700 političnih za-pornikov. V sodnem zaporu v Mariboru je bilo v prvih treh letih vojne zaprtih 9.900 zapornikov. V sodni zapor v Trstu je bilo v obdobju po nastanku Operacijske cone Jadransko primorje pripeljanih 23.900 zapornikov.

V takih razmerah je bilo življenje zapornikov v za-porih predvsem čakanje pred naslednjo postajo. Neka-teri zaporniki so bili z nedokazano krivdo usmrčeni kot talci ali v povračilnih akcijah; drugi, obsojeni, so bili odvedeni v kaznilnice, kjer so bili še najbolj zaščiteni pred vojno vihro, tretji so bili preventivno ali kazensko odvedeni v koncentracijska taborišča. Sodne in policij-ske eksekucije obsojenih na smrt so bile sestavni del življenja v mnogih zaporih, saj so bila zaporniška dvo-rišča za nemške policijske oblasti primeren prostor za usmrtitve. Tako so še dodatno zastraševali zapornike in tudi okoliško prebivalstvo.

Življenje v zaporih se je razlikovalo od tistega na svobodi, čeprav pod okupacijo. Imelo je vse slabosti, ki jih nalaga življenje v skupini. Življenje je bilo utečeno in predpisanemu redu so se morali podrejati vsi, ne gle-de na prenapolnjenost zaporov. Označevala ga je ute-snjenost bivanja v prenapolnjenem prostoru; v mnogih primerih so živeli zaporniki v razmerah, ki so bile daleč pod v mirnih časih predpisanimi normativi minimalnega prostora na zapornika. Tegobe izolacije, ki so jih čutili, so lažje premagovali tam, kjer so živeli v skupinah; to pa je bilo zaradi prenapolnjenosti zaporniških kapacitet običajno, v samicah so prestajali del kazni le obsoje-ni na najdaljše zaporne kazni. V italijanskih zaporih in kaznilnicah so si ponekod slovenski politični zaporniki upali zavračati določila hišnih redov glede obveznega dela in obiskovanja verskih obredov, s čimer so odnosi

424

z upravami in osebjem zaporov postali bistveno bolj na-peti. Res pa je, da je to upiranje krepilo njihovo samoza-vest in notranjo homogenost skupin zapornikov.

Okupatorjevi ukrepi so prizadeli tolikšno in takšno število ljudi, da se je spremenilo odzivanje prebivalstva na zapore in zapornike. Prejšnjemu nelagodju do zapor-nikov in odklanjanju stikov ni bilo več sledu; zapornike so sprejemali kot integralni del družbe v nenormalnih razmerah vojne. Mnogo več jih je bilo na različne nači-ne pripravljenih pomagati zaprtim. Svojci, pa tudi drugi - znanci, prijatelji, ustanove - so poskušali pomagati s posredovanji za zaprte, jih obiskovali, poizvedovali pri oblasteh o njihovi usodi. Iskali so zveze do političnih, vojaških in policijskih oblastnikov v njihovo korist, bili so pripravljeni na podkupovanja, tveganje pri ugledu in premoženju. Jetniki so z njihovim trudom v zapore do-bivali pošto, pakete za življenjsko pomembno dopolnje-vanje prehrane, obiskovali so jih in jim prinašali perilo, kar je vse izboljševalo počutje jetnikov v zavesti, da niso zapuščeni. Vse to seveda ne izključuje tudi koristoljubja, saj se je posredovanje v korist zaprtih v nekaterih prime-rih razvilo v donosno obrt, v kateri so sodelovali policijski funkcionarji, nadzorno osebje v zaporih in posredovalci.

V posredovanja se je vključeval tudi Rdeči križ, ki je, kolikor mu je bilo dovoljeno, poskušal izboljšati tudi položaj zapornikov; prav iznajdljivo posredovanje Slo-venskega Rdečega križa je omogočilo izpustitev skoraj vseh zapornikov, ki so po kapitulaciji Italije ostali v nje-nih zaporih in kaznilnicah. Od novembra 1943 do maja 1944 so njegovi delegati s pravimi in ponarejenimi do-volilnicami policijskih oblastev dosegli izpustitev okoli 1.800 zapornikov. Le manjši del zapornikov je tako bil odveden v Nemčijo na delo oziroma v koncentracijska taborišča. Zanje se je zavzemalo tudi narodnoosvobodil-no gibanje, saj je bil velik del zapornikov pripadnikov te-ga gibanja. Pomagala jim je posebna organizacija Ljud-ska pomoč oz. Slovenska narodna pomoč. Iz zaporov je na različne načine, s podkupovanjem in na nasilen na-čin poskušala rešiti za gibanje najpomembnejše jetnike. Njeni pripadniki so z orožjem nekajkrat vdrli v zapore in rešili zapornike (iz zaporov v Sevnici, Škofji Loki, Celju, Šmarjah pri Jelšah, Begunjah).

425SUMMARY

No other historical period has ever seen such a large percentage of the Slovene population in police or judicial confinement as that between 1941 and 1945, when most of the Slovene territory was under occupa-tion. Repressive measures, such as arrest, detention and confinement, were liberally applied by the occupi-ers in their attempt to suppress the national resistance movement.

Non-political crime, the rate of which had generally dropped during the Second World War, was of secondary concern to the occupying regime. While the prisons in Slovenia continued to exercise their role in sanctioning crime during the war, many were turned into remand prisons, in order to cope with an ever growing number of detainees who were held there while under investiga-tion, before being deported to transit and concentration camps or their destination of confinement.

After establishing the Ljubljana Province on its oc-cupied territory and swiftly annexing it to Italy on 3 May 1941, the Italian occupier retained the existing penal code and judicial institutions, while introducing some of its own for dealing with cases where one of the par-ties involved was Italian. Despite the annexation, Italy showed more respect for the Law of War than other two occupiers in Slovenia. It established its own police, with the Slovene police being partly dissolved or individually employed as an auxiliary force. Italy refrained from in-troducing its own penal code or courts, with the excep-

Summary

426

tion of the Military War Court, which used Mussolini’s decree of 3 October 1941 on the use of certain articles of the penal code as its legal basis. In the twenty-one months of operation, until the surrender of Italy, this particular court heard some 13,000 persons, mostly members of the resistance movement. Penal courts, which remained operational, only processed non-politi-cal criminal cases.

On the Slovene territory, occupied and subse-quently annexed by Hungary, a similar judicial system was introduced. Political offences were dealt with by regular courts as well as the Military Field Court and, subsequently, the Military Court of the Chief of Staff, which swiftly dealt with all offences against the Hungar-ian state and regime.

The Germans, whose intention was to quickly an-nex the entire Slovene territory, introduced a different system of repression. Before the planned annexation, which never materialised because of the resistance movement, they immediately deported 8 percent of the population and gave German citizenship to the remain-ing 90 percent. They abolished the entire judicial sys-tem which they intended to substitute with their own after the annexation. In the interim two-year period, the most urgent criminal cases were dealt with by the com-manders of German Security Police (Sicherheitspolizei - SIPO) and Security Service (Sicherheitsdienst - SD). For this purpose, the commanders formed a special penal department which considered purely non-political mat-ters, while all politically motivated offences were under the exclusive jurisdiction of the state secret police, the Gestapo. For each case, the Gestapo single-handedly carried out the investigation procedure, considered the evidence and assessed the degree of threat posed by a particular individual. Accordingly, it then prescribed deportation to a concentration camp or, at the personal decision of the said commanders, death sentence. In this way, all the members and sympathisers of the re-sistance movement were dealt with by the German oc-cupying regime. It was not until 1944 that several such cases were handed over to the Political Penal Chambers in Upper Carniola and the Special Court for the Politi-

427SUMMARY

cal Matters in Styria. Both institutions operated outside the regular judicial system, which was established in 1943.

In Autumn 1943, the German occupier introduced its own judicial system in the Adriatic Littoral Operative Zone (Operazion’s Zone Adriatische’ Custeland?), which formally respected the Italian sovereignty, preserving the existing penal and judicial arrangements. Apart from the punitive measures with extra-judicial execu-tions and the deportation to concentration camps (one of which was erected in Trieste) and forced labour, the Germans also introduced special courts for public safe-ty. These courts, which operated in Trieste, Gorizia and Ljubljana, dealt with political and economic offences, such as black market profiteering and similar.

The restrictions imposed included curfews and blackouts as well as the ban on border-crossing and radio listening. As a result of the heavy-handed repres-sion against both the resistance movement and ordi-nary criminals, the prisons in Slovenia filled to over-flowing, especially those on the German controlled ter-ritory where massive arrests had been made soon after the occupation.

In Slovenia, the occupiers found a functioning sys-tem of prisons which, before the war, sufficed for the needs of the police and the judiciary. Two penal institu-tions in Maribor and Begunje were part of a wider sys-tem in the Kingdom of Yugoslavia. There were 4 regional court prisons and 49 district court prisons. The region-al prisons could hold between 120 and 290 prisoners, whereas the capacity of smaller district prisons was be-tween 10 and 40. The police and the gendarmerie also had prisons of their own; the largest prison in Ljubljana could hold up to 50 persons.

The Germans, whose system of repression required much larger capacities for the detainees under inves-tigation, turned a large female penitentiary at Begunje in Upper Carniola into a central remand prison. After the courts had been abolished, the police also made good use of smaller district court prisons which became remand prisons for political detainees. In Styria there were two large regional prisons, each accommodating

428

around 250 persons. There was a further male peniten-tiary with the capacity of 460. The penitentiary in Mari-bor was the only one that retained its original function throughout the war, and was used exclusively for those serving prison sentences. One half of its prisoners, who were also brought from Austrian and Bohemian regions, had been sentenced by the said penal department and, after 1943, by the courts. With the two main remand prisons running out of capacity already in 1941 and 1942, the commander of the Sipo and SD arranged spe-cial police prisons at the Borl Castle and in the auxiliary prison of the Maribor court at Strnišče, where prisoners worked on the construction of an aluminium factory. After Autumn 1943, in the final stages of the war, the judicial authorities in Styria closed 14 smaller district court prisons, which were more exposed to attack.

In the Ljubljana Province, where the Italians had preserved the pre-war arrangement, the court prisons retained their function, including the two largest ones in Ljubljana and Novo mesto. With the detention of re-mand prisoners, who were under police and military ju-risdiction, the role of court prisons gradually changed. Throughout the Italian occupation, the Court Prison in Ljubljana was used by the Military War Court for de-taining the prisoners handed over to it. By the second half of 1942, the number of detainees twice exceeded the prison’s nominal capacity, obliging the authorities to transfer most inmates to the military prison in the so-called Belgian barracks in another part of the city. After early 1943, the Court Prison was intended only for the judicial detainees under investigation and those serving their sentences. Such detainees amounted to between 15 and 20 percent of the entire prison popula-tion. Others were those awaiting trial before the Military War Court (Tribunale militare di guerra). Also serving their time in the prison were those whose terms did not exceed six months. All others were, immediately after being sentenced, sent to penitentiaries and prisons in Italy, to serve their terms there. On their way to Italy, the convicts passed through the transit prison in Koper.

Every police body and military formation engaged in the policing of the province organised its separate

429SUMMARY

remand prison. In Ljubljana, remand prisons were thus arranged by the fascist militia and the paramilitary Carabinieri. In the latter, people categorised as suspects were detained before being sent to the Italian concen-tration camps, such as those in Rab, Gonars, Renicci and Visco.

After the Germans had taken over the hitherto Ital-ian provinces and administratively transformed them into the Adriatic Littoral Operative Zone, they preferred to use prisons in larger urban centres rather than those in smaller provincial ones, where the National Libera-tion Movement had grown sufficiently strong to pose a serious military threat. Hence, those who had been ar-rested in military and police raids in rural areas, as well as the members of the National Liberation Army and the partisan detachments, were transported by pro-tected military convoys to prisons in Ljubljana, Trieste and Gorizia, and from there deported to concentration camps and forced labour.

A typical wartime feature and a consequence of the independent and ad hoc set up of prisons by individual military units and police forces was the lack of profes-sionalism among the prison staff. Prisoners, especially political ones, thus became more exposed to unprofes-sional, i.e. violent, treatment by the police, Carabinieri and soldiers. The occupiers considered Slovenes less reliable as prison staff, because of their natural bias towards detainees who were their fellow countrymen. Not surprisingly, some of them ended up behind bars for cooperating with the National Liberation Movement or providing forbidden assistance to prisoners. Among those who excelled in helping the inmates and cooper-ating with the National Liberation Movement were the staff of the Court Prison in Ljubljana.

The repression aiming at the quashing of the Na-tional Liberation Movement greatly changed the struc-ture and status of prisoners throughout occupied Slov-enia. Prisoners became one of the largest social catego-ries in Slovenia during the Second World War. Official post-war statistics covering the territory of Slovenia, with the exception of the Julian March, suggests that there were some 64,000 people who spent more than

430

two months in prison during the said period. When con-sidering also those who were deported, interned or con-fined for longer periods, without actually being impris-oned, the number of those whose freedom was taken away rises to 120,000, which, at the time, amounted to 8 percent of the population. As many as 90 percent of these were included in that number because of the criminalisation of their political activity and resistance to occupation. Among the so-called political prisoners were the members and sympathisers of political resist-ance organisations participating in the National Libera-tion Movement, who violated the restrictions imposed by the occupying authorities. A considerable number of detainees were captured partisans. The judicial pro-cedure against them, apart from being stricter because of their offences being qualified as armed resistance or their being members of armed gangs, was no different from those against civilians, and they shared the same prisons as other political prisoners. Political prisoners were often tortured during interrogation, regardless of which police carried it out. Torture or »intense interro-gation« as they called it, was one of the Gestapo’s official procedures, approved by the commander of the SIPO and the SD. The life of a political detainee was marked by the brutality of the interrogation procedure and the fear of execution, not to mention the unbearable living conditions in overcrowded prisons.

In the twenty-one months of operation, the Italian Military War Court of the Second Army in Ljubljana de-livered sentences to some 3,500 people. This indicates that the number of those who were actually convicted by a court was considerably smaller than that of the de-tainees in the remand procedure. Special German courts sentenced approximately 500 people in Slovenia. Once convicted, the prisoners were by and large sent to the occupiers’ countries of origin to serve their sentences there. Around 750, who were sentenced by the Military War Court to terms exceeding six months, were sent to prisons and penitentiaries in Italy. Their transfers took place between December 1941 and the surrender of Italy. They were distributed among 50 penitentiaries from Trani near Bari and Naples in the south, to Ales-

431SUMMARY

sandria and Venice in the northeast of Italy. Between November 1943 and April 1944, the Slovene Red Cross succeeded in securing their release. In August 1944, two groups of convicts from the occupied Slovene terri-tory were sent to German penitentiaries in Aichach and Kassel-Wehlheiden. Those convicted by the Hungarian military and civilian courts served their sentences in prisons in Szombathelly and Čakovec, and in peniten-tiaries in Budapest, Vac, Komarno and Sopron-Köhid.

The central remand prisons in Ljubljana, Maribor, Begunje and Trieste, resembled large shunting stations because of the big number of detainees who were daily brought to or taken from there in their dozens, amount-ing to several thousand a month. From the beginning of the war to the Italian surrender, some 8,500 people went through the Court Prison in Ljubljana, 7,700 of whom were political prisoners. In the Court Prison in Maribor, 9,900 people were detained in the first three years of the war. After the establishment of the Adriatic Littoral Operative Zone, 23,900 detainees were brought to the Court Prison in Trieste.

For many detainees, life in prison meant waiting for the next transfer. Ironically, some whose guilt had never been proven, were executed as hostages or in reprisal operations, while convicts were taken to peni-tentiaries where they received a better protection from the hazards of war than anyone else. Others again were taken to concentration camps for minor offences. With the German police authorities considering prison court-yards a suitable place for executions, judicial and po-lice executions of those sentenced to death became an integral part of life in many prisons. This served as an additional intimidation for inmates and the local popu-lation.

It goes without saying that life in prison, with all its physical discomforts and psychological anxiety, greatly differed from regular life. Everyone had to comply with the prescribed order and regulations, despite great overcrowdedness. In this respect, inmates often lived in conditions far below the minimum standards that ap-plied in peacetime. The burden of isolation was more tolerable when they lived in groups, which was quite

432

common due to the large numbers. Solitary cells were intended only for those sentenced the longest terms and they only spent short periods there. In some Italian prisons and penitentiaries, Slovene political prisoners dared to challenge the house regulations on compulsory work and the attendance of religious services, consider-ably straining their relations with the prison adminis-tration and staff. On the positive side, such rebellions strengthened the self-confidence of detainees and the inner homogeneity of groups.

With so many people negatively affected by the oc-cupiers’ measures, the attitude of the local population towards prisons and inmates changed. The initial un-easiness and unwillingness to have anything to do with prisoners vanished and they were accepted as an inte-gral part of society under the abnormal circumstances of the war. An increasing number of people was pre-pared to assist the detainees in one way or another. Relatives, friends and various institutions visited them, enquired about them and intervened for them with the authorities. They sought connections with influential political, military and police officials and were prepared to bribe them if necessary. In doing so, they put at stake their reputation and financial assets. Through their ef-forts and visits, inmates received mail and parcels with vitally important food, spare clothes and everything else that made their life a little more tolerable, along with the awareness that they were not abandoned. All this, of course, was not devoid of self-interest and, in some cases, became a lucrative business for police officials, prison wardens and intermediaries.

Among those who intervened was the Red Cross which endeavoured to assist those behind bars to the best of its abilities and competences. Thanks to its re-sourcefulness, almost all of the detainees who had re-mained in Italian prisons and penitentiaries after the surrender of Italy, were released. Between November 1943 and May 1944, its representatives secured the re-lease of some 1,800 detainees using both genuine and counterfeit documents. Only a relatively small number were taken to forced labour or concentration camps in Germany. The National Liberation Movement, many of

433SUMMARY

whose members were among the detainees, also strove for their release. They were aided by a purposely founded organisation, Ljudska pomoč (People’s Assistance), sub-sequently renamed Slovenska narodna pomoč (Slovene National Assistance). The organisation made various at-tempts at rescuing the detainees, especially those who were particularly important to the movement, through bribes or by violent means. On several occasions, its members stormed the prisons in Sevnica, Škofja Loka, Celje, Šmarje pri Jelšah, and Begunje, and rescued the prisoners.

435VIRI IN LITERATURA

Arhivski viriArhiv Republike Slovenije, LjubljanaAS 220, Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev

in njihovih pomagačevAS 1474, Zbirka spisov Kraljeve kvesture TrstAS 1483, Centralni komite Varnostnoobveščevalne

službe AS 1564, Bole CitaAS 1601, Deželni svetnik okrožja BrežiceAS 1602, Deželni svetnik okrožja CeljeAS 1605, Deželni svetnik okrožja RadovljicaAS 1621, Nemško orožništvo na zasedenem ozemlju

Spodnje ŠtajerskeAS 1622, Nemško orožništvo na zasedenih ozemljih

Gorenjske in slovenske KoroškeAS 1660, Cankar IzidorAS 1673, Kazenski zavod MariborAS 1752, Slovenski Rdeči križ v LjubljaniAS 1753, Zbirka gradiva o sodnih zaporih v LjubljaniAS 1756, Varnostna policija in varnostna služba na za-

sedem ozemlju Spodnje ŠtajerskeAS 1757, Varnostna policija in varnostna služba na

zasedenih ozemljih Gorenjske in slovenske Koroške

AS 1762, Policijski zapori BegunjeAS 1764, Zbirka Jurčeca Ivana AS 1769, Okupatorjevi zapori in taborišča

Viri in literatura

436

AS 1775, Poveljstvo XI. armadnega zboraAS 1778, Poveljstvo 209. mešane sekcije Kraljevih ka-

rabinjerjevAS 1784, Poveljstvo Kraljevih karabinjerjev XI. arma-

dnega zbora v LjubljaniAS 1788, Visoki komisariat za Ljubljansko pokrajino,

kabinetAS 1790, Okrajno glavarstvo ČrnomeljAS 1791, Vojaško vojno sodišče II. armade, sekcija

LjubljanaAS 1792, Direkcija zaporov KoperAS 1796, Kraljeva kvestura LjubljanaAS 1827, Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev

in njihovih pomagačev pri Predsedstvu SNOSAS 1829, Zbirka gradiva Kraljevih kvestur Trst in Go-

ricaAS 1876, Policijski varnostni zbor v LjubljaniAS 1887, Zbirka narodnoosvobodilnega tiskaAS 1931, Ministrstvo za notranje zadeve SR Slovenije- 101-3, RSHA - 103-1, Komandant varnostne policije in varnostne

službe (KDS) Maribor- 103-6, Komandant varnostne policije in varnostne

službe (KDS) Bled- 103-3, Poveljnik varnostne policije in varnostne

službe (KDS) v Trstu- 104-24, GSP Celje- 104-43, GSP Trbovlje- 104-5, GSP Celovec- 104-12, GSP Maribor- 104-13, GSP Maribor (rekonstrukcija)- 104-48, GSP Radovljica- 104-52, GSP Litija (rekonstrukcija)- 104-57, GSP Kamnik- 104-64, GSP Ljubljana- 104-66, GSP Kranj- 102-4, BDS Bled (rekonstrukcija)- 102-6, BDS Trst (rekonstrukcija)- 104-2, GSP Jesenice (rekonstrukcija)- 104-25, GSP Celje (rekonstrukcija)- 104-49, GSP Radovljica (rekonstrukcija)- 104-58, GSP Kamnik (rekonstrukcija)


- 104-65, GSP Kranj (rekonstrukcija)- 104-67, GSP Kočevje (rekonstrukcija)- 106-2, SD Maribor (rekonstrukcija)- 107-7, Višji vodja SS in policije Trst (rekonstrukci-

ja)- 115-1, Kripo (rekonstrukcija)- 115-2, Kripo Celje (rekonstrukcija)- 115-3, Kripo Ptuj (rekonstrukcija)- 115-4, Kripo Maribor (rekonstrukcija)- 117-1, Begunjski policijski zapori (rekonstrukcija)- 117-2, Meljska kasarna (rekonstrukcija)- 117-8, Borl (rekonstrukcija)- 80-7, Proces proti Stage Kurtu in ostalim- 80-6, Proces Rupnik Leon in ostali- 80-4, Proces Rainer in soobtoženci- 303-1-7, Gradivo o provalah

Arhiv Muzeja narodne osvoboditve, Maribor- fond Kazenski oddelek Komandanta varnostne po-

licije in varnostne službe Maribor- vpisni knjigi zapora Maribor, indeks k vpisni knjigi

zapora Maribor- fond Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev

in njegovih pomagačev za severovzhodno Slovenijo- zbirka Štabni razgovori

Arhiv Gorenjskega muzeja, Kranj- vpisne knjige zapora Begunje- bolniška knjiga zapora Begunje

Narodna in študijska knjižnica, Odsek za zgodovino, Trst- zbirka Albina Bubniča- zbirka NOB

Dokumentationsarchiv des Österreichischen Wider-standes, Dunaj- sodni dokumenti (obtožnice, sodbe) različnih sodišč

(Volksgerichthof, senati pri višjih deželnih sodiščih Gradec, Dunaj) v Avstriji 1939-1945

438

Arhiv Železniškega muzeja Slovenskih železnic, Ljubljana- zbirka Cirile Zorko

- zbirka Josipa Jošta

Zasebni arhiv Vere Hutař, Ljubljana- zbirka gradiva o kaznilnici Fossombrone- V. Hutař: Arestantka, rkp.

Objavljeni arhivski viri1

Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji. I-VII. Ljublja-na 1962-1989

Dr. Marko Natlačen o svojem delovanju med 6. aprilom in 14. junijem 1941. Prispevki za novejšo zgodovi-no, XLI, 2001, št. 1, str. 121-147 (ur. Zdenko Če-pič).

Izvori za istoriju SKJ. Dokumenti centralnih organa KPS. NOR i revolucija 1941-1945. Beograd 1985-1987

Ferenc Tone: Fašisti brez krinke : dokumenti 1941-1942. Maribor 1987; Ferenc, Fašisti brez krinke

Tone Ferenc: »Gospod Visoki komisar pravi ...« : sosvet za Ljubljansko pokrajino : consulta per la Provin-cia di Lubiana : dokumenti : documenti. Ljubljana 2001.

Ferenc Tone: Zapiski zaslišanj dr. Lava Čermelja v Lju-bljani in Rimu 1941. leta. PNZ, XXVIII, 1988, št. 1-2

Ferenc Tone: Nekaj dokumentov o NOB v Prekmurju le-ta 1941. Borec, XVIII, 1967, št. 8-9

Okupatorjevi dokumenti o diverzantskih akcijah in par-tizanskih bojih na Štajerskem leta 1941. (ur. Tone Ferenc). PZDG, II, 1961, št. 1-2.

Tone Ferenc: “Ubija se premalo” : obsojeni na smrt, tal-ci, ustreljeni v Ljubljanski pokrajini : 1941-1943 : dokumenti. Ljubljana 1999

Promemorija. Nova revija, XVII, februar - april 1998, št. 190-191-192, Ampak

Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodil-nem boju jugoslovanskih narodov, del VI, del XV

1 Ležeče so navedene uporabljane okrajšane navedbe.


Spominski viriNeobjavljeno spominsko gradivo- Arhiv Republike Slovenije, AS 1550, zbirka spo-

minskega gradiva o delavskem gibanju, socialistič-ni revoluciji in narodnoosvobodilni borbi do 1945

- Arhiv Gorenjskega muzeja Kranj, zbirka spomin-skega gradiva

Objavljeno spominsko gradivo2

Avsenak Lojze: Iz Starega piskra : spominske črtice. Ce-lje 1954; Avsenak, Iz Starega piskra

Bebler Aleš: Čez drn in strn : spomini. Ljubljana 1981Bebler Aleš: Spomini na prvo partizansko leto. Ljublja-

na v ilegali, II. Ljubljana 1961Bele Meta: Spomini na aretacijo in preiskovalni zapor v

Ljubljani. Slovenke v NOB, I. Ljubljana 1970Bemova Danica: V gestapovskih ječah. Koroška v borbi.

Celovec 1951Bernik Janko: Spomini na zapore in taborišča I., II. Lo-

ški razgledi XVII, 1970; XXI, 1974Bolha Meta: Spomini na ljubljanske zapore in konfina-

cijo v Abruzzih. Slovenke v NOB, I. Ljubljana 1970Brajnik Anton - Matiš: Enajst betonskih celic na trgu

Oberdan. Slovenski Jadran, 22. 7. 1955Brajnik Edo - Štefan: Akcija VOS v bolnišnici. Ljubljana

v ilegali, III. Ljubljana 1967Brejc Marica: Zapor v Aichachu. TV 15, XVIII, 12. 6.

1980, št. 24Čamernik Anton: Spomini na sodne zapore : pričeva-

nje upravnika ljubljanskih sodnih zaporov v letih 1941-1942. Ljubljana 1980; Čamernik, Spomini na sodne zapore

Čermelj Lavo: Ob tržaškem procesu 1941 : spomini in beležke. Ljubljana 1962; Čermelj, Ob tržaškem pro-cesu

Čermelj Lavo: Med prvim in drugim tržaškim procesom. Ljubljana 1972

Derganc Franci: Okrvavljena roža; Spomini partizan-skega zdravnika. Ljubljana 1978


440

F. S. F.: Določen za talca. Ljubljana v ilegali, III. Ljublja-na 1967

Gorjup Viljem - Jano: Streli v goriških zaporih. TV 15, XVIII, 19. 6. 1980, št. 24

Horvat Štefan: V madžarskih zaporih. Borec, XIV, 1963, št. 3

Izjava Angele Žmavc. Slovenke v narodnoosvobodilnem boju, I. Ljubljana 1970

J. J.: Vdor v sevniške zapore. Tovariš, III, 1947, št. 29Knez Rihard: Ljubljana, Koper, Parma, Trst. Ljubljana v

ilegali, IV. Ljubljana 1970; Knez, Ljubljana, Koper, Parma, Trst

Kozak Juš: Zbrano delo. Sedma knjiga. Lesena žlica II. Ljubljana 1994; Kozak, ZD 7, Lesena žlica II

Kozak Juš: Zbrano delo. Šesta knjiga. Lesena žlica I. Ljubljana 1993; Kozak, ZD 6, Lesena žlica I

Križnar France: Ne vdaj se, fant. Ljubljana 1968; Kri-žnar, Ne vdaj se, fant

Kveder Tomaž: Sodnija. Slovenski poročevalec, 6. 7. 1954, št. 157 - 12. 7. 1954, št. 162

Lasič Vida: Svetloba mladih let. Ljubljana 1975Marinko Miha: Moji spomini. Ljubljana 1974; Marinko,

SpominiMarja: Spomini iz Begunj. Partizanski dnevnik, II, 27.

12. 1944, št. 345, 28. 12. 1944 št. 346Mežnar Ivanka: Bila sem na smrt obsojena. Ljubljana

1957Miklavc Vlado: Moja pot skozi gorje. Mozirje 1997Obersnel Marjanca: Iz ljubljanskih zaporov v beneške

ječe. Slovenke v narodnoosvobodilnem boju, I. Lju-bljana 1970

Otpor u žicama. Sećanja zatočenika. I., II. Beograd 1969

Pahor Štefan: V goriških mučilnicah. Primorske novice, 22. 2. 1961

Pokovec Franc: Beg Franca Leskoška iz zapora, Ljublja-na v ilegali, I, Ljubljana 1960

Puncer Franc: Duhovnik v taborišču smrti. Celje 1991Režek Boris: Železni križi : jetniška kronika. Ljubljana

1965; Režek, Železni križiRoš Franjo: Slovenski izgnanci v Srbiji 1941-1945. Ma-

ribor 1967


Rus Ivanka: Skozi zapor v Belgijski kasarni v Gonars. Slovenke v NOB, I. Ljubljana 1970

Slovenke v narodnoosvobodilnem boju : zbornik doku-mentov, člankov in spominov (Ur. Stana Gerk, Ivka Križnar, Štefanija Ravnikar-Podbevšek). I, II-1, II-2. Ljubljana 1970; Slovenke v NOB

Smodiš-Samec Cita: Iz zaporov v Belgijski kasarni v Pe-ruggio. Slovenke v narodnoosvobodilnem boju, I. Ljubljana 1970

Suhi Drago: Zamrežena okna : spomini. Ljubljana 1959

Škrap Milko: Dnevnik in spominska knjiga iz fašističnih zaporov. Trst, Založništvo tržaškega tiska, 1977; Škrap, Dnevnik

Štangel Marta: Zločini Legije smrti. Slovenke v NOB, II-1. Ljubljana 1970

Topolovec Mara: Auschwitz. Slovenke v NOB, I. Ljublja-na 1970

Vdor partizanov v škofjeloške zapore decembra 1941. Loški razgledi VIII, 1961

Veble-Hodnikova Jožica: Preživela sem taborišče smrti. Ljubljana 1960

Virens Olga: V italijanskih zaporih in ječah. Slovenke v narodnoosvobodilnem boju, I. Ljubljana 1970

Vode Angela: Skriti spomin. Ljubljana 2005Vrhunc Marko: Zapis za zgodovino. Borec, XXXVIII,

1986, št. 11Vuk Stanko: Zemlja na zahodu. Koper 1959Vuk Stanko: Ljubezenska pisma. Trst, Založništvo trža-

škega tiska, 1986

Časopisje in tiskani viriUradni listiSlužbene novine kraljevine Srba, Hrvata i SlovenacaUradni list pokrajinske uprave za SlovenijoUradni list ljubljanske in mariborske oblastiBollettino Ufficiale per la provincia Lubiana - Službeni

list za Ljubljansko pokrajinoSlužbeni list šefa pokrajinske uprave v LjubljaniVerordungs- und Amtsblatt des Chefs der Zivilverwal-

442

tung in der Untersteiermark; V-AB Untersteier-mark

Verordungs- und Amtsblatt des Chefs der Zivilverwal-tung für die besetzten Gebiete Kärntens und Kra-ins; V-AB Kärnten und Krain

Statistično in službeno gradivoDie Gerichtsorganisation des Deutschen Reiches vom

1. Januar 1944. Berlin 1944Statistički godišnjak - Annuaire Statistique. Beograd

1939

ČasopisjeDnevni vestnikJutroKarawanken Bote Narod v ječiNaš glasSlovenecSlovenski domSlovenski poročevalec

Literatura3

Aula IV, glej Dal PontBajec Anton: Slovenski časniki in časopisi. Bibliografski

pregled od 1. januarja 1937 do osvoboditve 9. maja 1945. Ljubljana 1973

Bili so zaprti, pregnani, obešeni, ustreljeni, na suženj-skem delu uporni. Ljubljana 1981; Bili so uporni

Brinc Franc: Nekatere značilnosti izvrševanja kazni od-vzema prostosti v Franciji in Jugoslaviji. Doktorska disertacija. Ljubljana, julij 1979

Broszat Martin: Der Staat Hitlers. München 1969Butler Rupert: Ilustrirana zgodovina Gestapa. Murska

Sobota 1998Čepe Marica: Komemoracije in demonstracije v letu

1943. Ljubljana v ilegali, IV. Ljubljana 1970 Ča-



mernik, Spomini na sodne zapore; Čepe, Demon-stracije

Čepe Marica: Ljubljana v zadnjih mesecih vojne. Lju-bljana v ilegali IV. Ljubljana 1970

Čepe Marica: Rdeča pomoč - Ljudska pomoč. Ljubljana v ilegali II, Država v državi, Ljubljana 1961; Čepe, Ljudska pomoč

Čepič Mirko: “Samiga sebe umoriti”. Dnevnik, XLVII, 4. 3. 1997, št. 60 - 14. 3. 1997, št. 70

Čepič Taja: Ljubljanski zapori 1941-1945. Bili so zaprti, pregnani, obešeni, ustreljeni, na suženjskem delu uporni. Ljubljana 1981

Čermelj Lavo: Slovenci in Hrvatje pod Italijo med obema vojnama. Ljubljana 1965; Čermelj, Slovenci in Hrva-tje pod Italijo

Dal Pont Adriano - Alfonso Leonetti - Pasquale Maiello - Lino Zocchi: Aula IV. Tutti i processi del Tribunale Speciale fascista. Roma, ANPPIA, 1961; Aula IV

Delarue Jacques: Historija Gestapoa. Zagreb, Epoha, 1966

Deželak-Barič Vida: Centralni komite KPS v vojnem ča-su. Prispevki za novejšo zgodovino, XXVIII, 1988, št. 1-2

Deželak Barič Vida: Na svidenje prihodnjo sredo : ženske demonstracije v Ljubljani 1943. Ljubljana 2005

Dolenc Metod - Aleksander Maklecov: Sistem celoku-pnega kazenskega prava Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana 1934

Ferenc Tone: Zapiski zaslišanj dr. Lava Čermelja v Lju-bljani in Rimu 1941. leta. Prispevki za novejšo zgo-dovino, XXVIII, 1988, št. 1-2

Ferenc Tone, Milica Kacin-Wohinz, Tone Zorn: Slovenci v zamejstvu. Pregled zgodovine 1918-1945. Ljublja-na 1974; Slovenci v zamejstvu

Ferenc Tone: Akcije organizacije TIGR v Avstriji in Italiji spomladi 1940. Ljubljana 1977

Ferenc Tone: Fašisti brez krinke: Dokumenti 1941-1942. Maribor 1987

Ferenc Tone: Gestapo v Sloveniji. R. Butler, Ilustrirana zgodovina Gestapa. Murska Sobota 1998

Ferenc Tone: Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943. Maribor 1967

444

Ferenc Tone: Kazen ali maščevanje? Svobodna misel, XXX, 11. 12. 1992, št. 23

Ferenc Tone: Koncentracijsko taborišče Rižarna v Tr-stu. Bili so zaprti pregnani obešeni ustreljeni, na suženjskem delu uporni. Ljubljana 1983

Ferenc Tone: Landwirtschaft und Ernährung in Slo-wenien (1941-1945). Österreichische Osthefte, 31, Wien 1989, št. 1

Ferenc Tone: Množično izganjanje Slovencev med drugo svetovno vojno. Izgnanci. Ljubljana 1993; Ferenc, Množično izganjanje

Ferenc Tone: Nacistična raznarodovalna politika v Slo-veniji v letih 1941-1945, Maribor 1968; Ferenc, Na-cistična raznarodovalna politika

Ferenc Tone: Narodnoosvobodilni boj v Slovenski Istri leta 1943. Kronika XXVI, 1978, št. 3.

Ferenc Tone: Nemška policija v operacijski coni ‘Ja-dransko primorje’ 1943-1945. Borec, XXVIII, 1976, št. 11, 12,, XXIX, 1977, št. 1, 2

Ferenc Tone: Okupatorjeve racije v Ljubljani leta 1942. Kronika, XXIX, 1981, št. 2; Ferenc, Racije

Ferenc Tone: Pohvale, odlikovanja in nagrade za zločin-ce. (Nekaj dokumentov o preserski akciji in proce-su). Borec XXXII, 1980, št. 6-7

Ferenc Tone: Politične in državljanske kategorije prebi-valstva na Spodnjem Štajerskem pod nemško oku-pacijo: PZDG, I, 1960, št. 2.

Ferenc Tone: Primorska pred vseljudsko vstajo 1943: Južnoprimorski odred in Gregorčičeva brigada. Ljubljana 1983

Ferenc Tone: Sodstvo pod okupacijo 1941–1945. V: Pra-vo – zgodovina – arhivi : I. Prispevki za zgodovino pravosodja. Ljubljana 2000

Filipčič Milan: Coroneo - sodni zapori v Trstu. Bili so za-prti, pregnani, obešeni, ustreljeni, na suženjskem delu uporni. Ljubljana 1983

Filipič France: Gladovna stavka v moški kaznilnici v Mariboru. Kronika XXXI, 1983, št. 2-3

Filipič France: Politični zaporniki v moški kaznilnici v Mariboru med okupacijo. Filipič France: Ob razpo-tjih zgodovine. Maribor 1994; Filipič, Politični zapor-niki


Filipič France: Slovenci v Mauthausnu. Maribor 1998Fölkel Ferruccio: Rižarna vrata v smrt; Nacistično tabo-

rišče pri Trstu. Trst 1990Foucault Michel: Nadzorovanje in kaznovanje; Nasta-

nek zapora. Ljubljana 1984Gerčar Janez: Mučeniške Begunje. Ljubljana 1961Gerčar Jože: Begunje. Tretja, dopolnjena izdaja, Lju-

bljana 1975Godec Rupko: Mladinski listi v zaporih in taboriščih.

Mladinska revija 1946, št. 2Godina Ferdo: Prekmurje 1941-1945. Prispevek k zgo-

dovini NOB. 2. dop. izdaja. Murska Sobota 1980; Godina, Prekmurje

Golia Vladimir: Slovensko pravosodje ob 20 letnici Ju-goslavije. Spominski zbornik Slovenije; Ob dvajse-tletnici Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana 1939

Gombač Milan: Množična obveščevalna služba, Ljublja-na v ilegali, III. Mesto v žici. Ljubljana 1967

Graues Haus. Eine Chronik über Seelsorge und Seelsor-ger von 1834-1972. Von Heinrich Zeder. Wien 1983

Griesser-Pečar Tamara - France M. Dolinar: Rožmanov proces. Ljubljana 1996

Guštin Damijan: Gradivo KUZOP kot podlaga za prou-čevanje problema žrtev med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Borec, XLI, 1989, št. 5-6

Guštin Damijan: Sodni zapor v Ljubljani med drugo svetovno vojno. Prispevki za novejšo zgodovino, XXXIX, 1999, št. 2, str. 123-141.

Hibbert Christopher: Zgodovina zločinstva in kazni. Ljubljana 1965

Hočevar Slavka: Ženski zapor Jezuiti v Trstu. Bili so za-prti, pregnani, obešeni, ustreljeni, na suženjskem delu uporni. Ljubljana 1983

Hutař Vera, Delovanje odvetnikov v okupirani Ljubljani 1941-1945. Borec XXXVII, 1986, št. 10

Hutař Vera: Slovenski Rdeči križ (od septembra 1943 do septembra 1944). Novo mesto 2000

Hutař Vera: Zločin brez primere. Borec XXXII, 1980, št. 3, št. 4

Jan Ivan: Kokrški odred : narodnoosvobodilni boj pod Karavankami, III. Ljubljana 1980; Jan, Kokrški od-red, III

446

Jarc Janko: Lovro Kuhar - Prežihov Voranc v italijan-skih zaporih leta 1943. Prispevek k življenjepisu. Letopis Muzeja narodne osvoboditve, II, 1958

Jerina-Lah Pavla: Ljubljansko zdravstvo in OF. Borec, 1996, št. 548-550

Juvančič Ivo: Italijanski okupator v Ljubljani 1941-1943. PZDG III, 1962, št. 1-2; Juvančič, Italijanski okupator v Ljubljani

Kacin-Wohinz Milica: Ob trideseti obletnici drugega tr-žaškega procesa. Borec XXIII, 1971, št. 12

Kacin-Wohinz Milica: Prvi antifašizem v Evropi : Primor-ska 1925-1935. Koper 1990

Kacin Wohinz Milica, Lida Turk, Vid Vremec: Posebno sodišče : drugi tržaški proces = Tribunale speciale : il secondo processo di Trieste. Opčine : Knjižnica “Pinko Tomažič in tovariši” Slovenskega kulturnega društva Tabor, = Opicina : Biblioteca Pinko Toma-žič e compagni dell’Associazione slovena di cultura Tabor, 2001

Kapucinski toti in Toti stari pisker. (ur. Janez Šumra-da). Celje 1981

Kastelic Slavka: Urh. Bili so zaprti, pregnani, obešeni, ustreljeni, na suženjskem delu uporni. Ljubljana 1983

Kogon Eugen: Der SS Stadt. Das System der deutschen Konzentrationslager. München 1977

Kos Stane: Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941-1945, I. Rim 1984

Križnar Ivan: Značilnosti gospodarstva radovljiškega območja v prvih dveh letih nemške okupacije. PNZ XXXVII, 1997, št. 2 (Ferenčev zbornik)

Kronika : o ilegalnem delu OF terena Ljubljana Tabor. Ljubljana

Kuhar Štefan: Zapori in taborišča za Prekmurce. TV 15, 17. 10. 1974, št. 41

La prison en Italie : histoire, developpment, prospecti-ves. Ministero di Grazia e Giustizia, Juilet 1985; La prison en Italie

Ljubljana v ilegali, I-IV. Ljubljana 1960-1970Luštek Miro: Od petindvajsetega marca do prihoda oku-

patorjev. Ljubljana v ilegali, I, V odločilnih dneh. Ljubljana 1960


Melik Jelka: Kazenski postopek na Slovenskem od leta 1930 do 1941. Arhivi, XX, 1997, št. 1-2

Melik Jelka: Kazensko sodstvo na Slovenskem 1919-1929. Ljubljana 1994.

Melik Jelka: V imenu njegovega Veličanstva Kralja! : kazensko sodstvo v jugoslovanski Sloveniji v letih 1930-1941. Ljubljana 2000

Mirnić Josip: Sistem prekog sudPečar Janez: Formal-no nadzorstvo : kriminološki in kriminalnopolitični pogledi. Ljubljana 1988

Penič Lojze: Sodni zapori v Mariboru. Bili so zaprti, pregnani, obešeni, ustreljeni, na suženjskem delu uporni. Ljubljana 1983

Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945. Ljubljana 1976.

Penič Lojze: Taborišča v Strnišču. Ptujski zbornik II. Ptuj 1962

Peršen Mirko: Lepoglava. Zagreb 1963Pertini Sandro: Ječe in pobegi : iz tajnih dokumentov

fašističnih zatiralcev izbral Vicco Faggi. Ljubljana 1981

Petrov Ivan (=Janko Messner): Morišče Dravograd. Dra-vograd 1985

Plant Richard: Rožnati trikotnik : nacistična vojna proti homoseksualcem. Ljubljana 1981

Požun Lojze: Trbovlje v NOB : 1941-1942. Trbovlje 1986Poslovilna pisma za svobodo ustreljenih v okupirani slo-

venski Štajerski. (ur. Milan Ževart). Maribor 1965Poslovilna pisma žrtev za svobodo. Tretja razširjena in

dopolnjena izdaja poslovilnih pisem za svobodo ustreljenih v okupirani slovenski Štajerski. (ur. Mi-lan Ževart). Maribor 1978; Poslovilna pisma

Ravnikar-Podbevšek Štefanija: Sv. Urh. Kronika dogod-kov iz narodnoosvobodilne vojne. 3. izd. Ljubljana 1978

Razvoj ljudske oblasti in kronološki popis pomembnej-ših dogodkov na območju občin Črnomelj, Metli-ka, Novo mesto in Trebnje 1941-1945. Novo mesto 1975

Ribař Miloš: Nacistični ukrepi zoper duhovščino lavan-tinske škofije 1941-1945. Zbornik ob 750-letnici mariborske škofije 1228-11978. Maribor 1978

448

Rieger Hans: Verurteilt zum Tod : Dokumentationsberi-cht von H. Rieger. Seelsorge in Gefängnis des Wie-ner Landgericht 1942-1944. Wuppertal, Jugenddi-enstverlag, 1967

Rossi Cesare: Il Tribunale Speciale : storia documenta-ta. Milano, Casa editrice Ceschina, 1952

Rotbart Vladislav: Jugoslaveni u mađarskim zatvorima i logorima 1941-1945. Novi Sad, Dnevnik, 1988; Rotbart, Mađarski zatvori

Saje Franček: Belogardizem, 2. dop. izdaja, Ljubljana 1952

San Sabba. Istruttoria e processo per il Lager della Risi-era (ur. Adolfo Scalpelli). Trst-Milano 1988

Schorn Hans: Der Richter im Dritten Reich : Geschi-chte und Dokumente. Frankfurt am Main, Vittorio Klostermann, 1959; Schorn, Der Richter im Dritten Reich

Selin Marko K. F./: Nič več strogo zaupno I, II : naci-stične obveščevalne službe in njihova dejavnost pri nas. Ljubljana 1978; Selin, Nič več strogo zaupno, I

Sofsky Wolfgang: Die Ordnung des Terors : das Konzen-trationslager. Frankfurt am Main 1993

Slovenci v zamejstvu, glej FerencSlovenska narodna pomoč v okupirani Ljubljani - Slo-

venian National Aid in Ljubljana 1941-1945. Lju-bljana 1995; Slovenska narodna pomoč

Szecsi Maria, Karl Stadler: Die NS - Justiz in Österreich und ihre Opfer. Wien-München 1962; NS-Justiz

Šinkovec Stane: Begunje : nemška okupacija 1941-1945. Kranj 1995; Šinkovec, Begunje

Šinkovec Stane: Sodstvo na Gorenjskem (1941-1945), Radovljiški zbornik 1992

Šmicberger Djuro: Partizanska sedma sila. Tisk in no-vinarstvo v narodnoosvobodilnem boju. Ljubljana 1988; Šmicberger, Partizanska sedma sila

Štampohar Anton: Novomeški zapori. Bili so zaprti, pregnani, obešeni, ustreljeni, na suženjskem delu uporni. Ljubljana 1983

Terčak Stane: Celjski Stari pisker. Ljubljana 1976Terčak Stane: Ukradeni otroci. 2. izpop. izdaja. Ljublja-

na 1973Tomažič Ivan Jožef: Vrsta dogodkov (25. 3. - 1. 8. 1941),


Zbornik ob 750-letnici mariborske škofije 1228-1978. Maribor 1978

Tribunale Speciale per la difesa dello Stato. Roma, Mi-nistero della Difesa, Stato maggiore dell’ Esercito - Ufficio Storico, 1980

Tršan Lojz: OF v Ljubljani : organiziranost v času ita-lijanske okupacije 1941-1943 Ljubljana 1995; Tr-šan, OF v Ljubljani

Tršan Lojz: Razbitje OF in partije v Ljubljani v zadnjem obdobju nemške okupacije. Viri, 10, Ljubljana 1996

Un percorso della memoria : guida ai luoghi della vio-lenza nazista e fascista in Italia. (ur. Tristano Mat-ta). Trst 1996

Umičević Dušan: Sistem izvršivanja kazne lišenja slo-bode. Sarajevo 1938

Valentinčič Janko: Zapor v Zdravščini pri Sagradu. Bili so zaprti, pregnani, obešeni, ustreljeni, na suženj-skem delu uporni. Ljubljana 1983

Vidic Jože: Krik v Dragi. Ljubljana 1984Vidic Jože: Po sledovih črne roke. Ljubljana 1975Vidovič-Miklavčič Anka: Slovenski železničarji pod ita-

lijansko okupacijo v Ljubljanski pokrajini 1941-1943. Ljubljana 1980

Vodušek-Starič Jera: ‘Dosje’ Mačkovšek. Viri 8. Ljublja-na 1994

Vremec Vid: Koprski zapori. Jadranski koledar 1979. Trst 1979

Vsi procesi proti Slovencem in Hrvatom ter drugim an-tifašistom iz Julijske krajine pred fašističnim po-sebnim tribunalom 1927-1943 (Brez procesov pred italijanskimi vojaškimi sodišči); Iz knjige AULA IV. Trst, Založništvo tržaškega tiska, 1970; Vsi procesi

Werle Gerhard: Justiz-Strafrecht und polizeiliche Ver-brechenbekämpfung in Dritten Reich. Berlin - New York, Walter de Gruyter Verlag 1989

Wüllenweber Hans: Sondergerichte im Dritten Reich: vergessene Verbrechen der Justiz. Frankfurt am Main, Luchterhand, 1990

Zorn Tone: V imenu nemškega naroda. Ob 25. letnici umora 13 koroških Slovencev. TV 15, 1968, št. 7

Zorn Tone: Nove podrobnosti o procesu proti 36 koro-

450

škim Slovencem aprila 1943. leta. Kronika, XIII, 1965, št. 2, str. 46.

Zupanc Ciril: Okupacija Selške doline. Loški razgledi XX, 1973

Ževart Milan: Izganjanje Slovencev na Štajerskem in Koroškem 1941-1945. Maribor 1991

Ževart Milan: Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini. Ljubljana 1977; Ževart, NOB v Šaleški dolini

Ževart Milan: Sabotažne akcije v Mariboru od konca aprila do začeka avgusta 1941. Kronika, XXXI, 1983, št. 2-3

Žnidarič Marjan: Bombni napadi na Maribor in druge kraje slovenske Štajerske. Borec XXVIII, 1976, št. 6-7, 8-9

Žnidarič Marjan: Do pekla in nazaj : nacistična oku-pacija in narodnoosvobodilni boj v Mariboru 1941-1945. Maribor 1997; Žnidarič, Do pekla in nazaj

Žnidarič Marjan: Železničarji in železnice v času okupa-cije in narodnoosvobodilnega boja na slovenskem Štajerskem. Maribor 1990

Žnidaršič Ivica: Nekaj o vojni škodi in pravicah. Ljublja-na 1996

451

AGM - Arhiv Gorenjskega muzeja, KranjAŽM - Arhiv Železniškega muzeja Slovenskih železnic, LjubljanaAMNOM - Arhiv Muzeja narodne osvoboditve MariborARS - Arhiv Republike Slovenije, LjubljanaDCO - Dokumenti centralnih organaDÖW - Dokumentationsarchiv des Österreichischen Widerstandes, DunajJošt, SRK - Jošt Josip: Slovenski Rdeči križ do 11. sep-tembra 1944 (rkp.)KUZOP - Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih sodelavcevMRK - Mednarodni Rdeči križNŠK, Bubnič - Narodna študijska knjižnica Trst, Odde-lek za zgodovino, zbirka Albina Bubniča, izpiski iz vpi-sne knjige zapora Coroneo 1943-1945PZDG - Prispevki za zgodovino delavskega gibanjaPNZ - Prispevki za novejšo zgodovinoRM - Reichsmark (valuta)SD – SicherheitsdienstSRK - Slovenski Rdeči križSP - Slovenski poročevalecVOS - Varnostnoobveščevalna služba

Uporabljene okrajšave in kratice

UPORABLJENE OKRAJŠAVE IN KRATICE

453OSEBNO KAZALO

AAdlešič Ivan 364Adlešič Jure 390Agueci Giuseppe 254, 383Ahčin 62Alberti 115Albreht Franc 254Alič Vida 135Andrinek Franc 79Anžin Rozalija 192Aršič 124Aškerc Anton 204Atelšek Gregor 199Avsenak Lojze 247, 250, 268Ažman Lovro 130

BBabnik Marija 134, 135, 231Badl Otto 34Badoglio Pietro 180, 182, 372, 378Bajec Jože 349Bajt 206Balaš Arpad 141Baltič 394, 395Banič Justina 68Bavec Franjo - Branko 307, 413Bebler Aleš 100Bedenik 204

Osebno kazalo

454

Belak Ernest 94Bele Meta 130Belič Malči (Amalija) 130Belina Marija 123Belšak Ivan 208Bem Dragica 63Benko Milan 138Benkovič 222Beović Anton 222, 297Berce Milena 409Bergant Katarina 382Bernik Janko 241Bertoncelj 125, 222, 301Bertsch 413Blagojevič Jožef 199Blaznik Emilija 123Blažič Ludvik 254Bohanec Franc 348Bohinc Frančiška 179Bolha Meta 58Bon Gherardi Silva 109Borgongini Duca 389Bornšek 77Boršoš Terezija 128, 145Bosnić Jelena 296Bračič Mirko 202Bradeško Ludvik 283Brajnik Edo - Štefan 408Brandl Wilhelm 219, 264, 302, 303Brandner 388Brandstätter Franc 90Brejc Marica 68, 245, 273, 278, 291, 299Brezovar Milan 42, 216Brinc Franc 22-25Brodar Berthold 87, 89Broszat Martin 29Broz Josip Tito 371Bruckmeier 126Brulc Kristina 129, 234Brunner Rudolf 388Bubnič Albin 109, 158-160Bukovec Lojze 347

455OSEBNO KAZALO

Burger Branko 394Butler Rupert 63

CCankar Ivan 344, 345Cecić Marica 342Cerjak Rudolf 200Cerovič Franc 62, 146Cestnik Leopold 141Chiesa Virgilio 89Ciano Galeazzo 389, 390Cigüt Koloman 145, 216Cimperman 333Cirnski Franc 200Cotman Stanislav 195Cunder Milan 88Cutrofello Ferdinando 144Cvar Mirko 178Cvetko Štefan 216Cvetko Maks 204Cvetko Mihael 201

ČČamernik Tone 24, 35, 36, 53, 56, 72, 73, 82, 83, 94-

96, 101, 141, 142, 206, 213, 214, 218, 220, 228, 229, 231, 251, 253, 256, 257, 264, 277, 284, 287, 302, 305, 306, 319, 323, 324, 358, 359, 361, 365-367, 374, 375, 392

Čampa Marjeta 14, 42Čapek Karel 345Čatar Lado 358Čehovin Leopold 139Čepe Marica 216, 376-378, 391, 397Čepič Mirko 293Čepič Taja 153Čepič Zdenko 380Čepin Alojz 77Čermelj Lavo 26, 27, 91, 105, 137, 138, 142, 182,

183, 208, 243, 255-257, 259, 272, 278, 279, 284-286, 292, 299, 300, 307, 312, 322, 362-365, 369

Černe Alojz 293Černej Darko 100

456

Černezel Otmar 293Čok Ivan 105, 379Čop Marija 254Čotar Marijan 292Črnko Draža 202Čuš Dragotin 135

DD’Amato Angelo 395Dal Pont Adriano 26Damjanovič Natalija 382Deamicis 128Dean Vesna 346, 370Debeljak Alfonz 89, 90Dekleva Ivan 142, 358Delarue Jacques 28Derganc Ernest 385Derganc Franci 114-116, 182, 208, 271, 272, 284,

290, 291, 293, 322, 323, 361, 371Deželak Barič Vida 336, 357, 375-378, 391Dicknether Herman 72Divjak Viktor 382Dobrila Peter 127Dolenc Metod 23Dolinar France M. 389-391, 396Dolinšek Tone 335Dorfmeister Anton 356Dosedla Anton 78Draksler Peter 385Drnovšek Helena 385Drolc Jožef 385Dujc Albin 287Duler 388Durjava 400

EEletto Ettore 89, 272, 361Emmerich Otto 72Ercigoj Oton 385

FFaggi Vicco 371

457OSEBNO KAZALO

Fajon Bogomila 208Feigl Filip 78Ferenc Tone 14, 15, 30, 36, 42, 46, 49-51, 59, 63,

74, 81, 94, 105-109, 122, 133, 142, 144, 145, 160, 200, 213, 215, 247, 381, 390, 394, 395, 406, 409, 410, 415

Ferfolja 403Ferk Ludvik 80Ferrari Mario 412Fettich Oton 403Fischer 413Filipič France 25, 34, 38, 39, 72, 75, 76, 100, 101,

109, 202, 221, 281, 409Flis Darinka 135Flisar Koloman 145Fölkel Feruccio 14, 59, 74, 160Forčesin 135Foucault Michel 19, 20Frajl Rudolf 130Francini Wladimir 59Frank Olga 254Franko Anton 139Franko Ludvik 139Frankovič Lucija 254Furlan 394

GGabrijelčič Bojan 145Gajšek Franc 205Gajšek Kristijan 123Gambara Gastone 320, 376Gaspari 331Geister Mihael 76Gerčar Janez (Jože) 13, 14, 25, 130, 211, 293, 295,

406Gigli Beniamino 305Giulio Renato 410Glanzer Peter 72, 249, 413, 414Godec Rupko 350Godina Ferdo 62, 68, 109, 145, 146, 216Godina 392Godlar Alojz 123

458

Golec Zora 388Golenak Martin 145Golerač Tomaž 200Golia Vladimir 36, 62, 81 Golob Leopold 147Gombač Milan 128Gorjanc Miloš 385Gorjup Viljem - Jano 413Gostiša Lojze 42Grabnar Viktor 358Gračner Jože 348Grad Ivan 78, 411Gradič Miha 220Grazioli Emilio 320, 379, 380, 394Grbec Ema - Dana 317Grča Drago 202Gregorač Viktor 347Gregorc Jurij 99Griesser-Pečar Tamara 389-391, 396Grm Ludvik 178Grobelnik Ivan - Ivo 78, 411Gross Jožef 79Gruden Maks 34, 73Grünfeld dr. 395Grzinič Miro 127Gržina Anton 137Guariglia Vito 73, 395Guck 368Guštin Damijan 24, 148, 167Guštin Katja 15Guštin Simon 15

HHabe (=Dolinšek Tone) 335Habicht Ivana 385Hace Anton 322Hacin Lovro 100Haderlapp Franc 202Hancman Mirko 75Harstner 401Hartman Valentin 135Hauptman Antonija 387

459OSEBNO KAZALO

Hauptman Franc 387Hauptman Frančiška 387 Hauptman Franz 77Hauptman Marija 387Hedžet Terezija 62, 129, 145Hegel Georg Wilhelm Friedrich 285Herfort Jože 88Hermann 302Hess 135Hibbert Christopher 19-21Hilbert Kamilo 383Hilbert Marija 383Hitler Adolf 29, 75, 101, 179, 385Hlebec Jožef 74Hlupič Franc 126, 394Hočevar Slavka 58Hodošček (brata) 408Homšak 77Horjak Maks 198, 199Horjak Ciril 78Horvat Štefan 70Hosta Anton 208 Hribar Jože 75Hriberšek Franc 123Hrovatin Vincenc 137Hudnik Adolf 35Hudnik Alojz 214Hutař Vera 85, 313, 314, 324, 325, 338, 340, 342,

354, 368, 390, 396-398

IIfko Ignac 128, 146, 234Ilovar Engelbert 108Intihar Marija 181Ivanuš Branko 332

JJagodič Vojko 83, 361Jakhel Adolf 205Jan Ivan 48, 241, 249, 375, 413-415Janković 388Janusch Franz 78

460

Januš 369Januška Vincenc 79Javornik 77Jelušič Ljubica 16Jenko Alojzij 74Jerina-Lah Pavla 90Jerovšek 331Jesih sestra Domitila 84Jezernik Božidar 14Jezus Kristus 311Ježek Marija 134, 135, 181Jordan Ivan 393Jordas Marija 339Jošt Josip 256, 269, 398-404Jung Joseph 199Juvančič Ivo 141Južina Franc 74, 96

KKacin-Wohinz Milica 27, 30, 137Kalaš Alojzija 383Kamar Franc 254Kanoni 141Kante Vladimir 100Kardelj Edvard 342, 409Kardelj Pepca 339Kardoš Evgen 216Kastelic Slavka 57Kavčič Franc 190Kavčič (brata) 406Kebe Mira – Matej (roj. Tomšič, por. Svetina) 108, 350Kelnerič Mara 357Kerin Milka 200Kidrič Boris 395Kidrič Franc 254Kidrič Zdenka - Marjeta 90, 342, 392, 394, 395, 407,

409Klajčnik Franc 254Klasinc 88Kleber Paul 147Klopčič Vladislava 141Klügel Werner 72

461OSEBNO KAZALO

Kmetič 204 Knez Rihard 183, 278, 322Koblar France 381Kocijančič Janez 205Kocjan Ivan 199Kogoj Marija 326Kogon Eugen 30Kohek Martin 145Kokalj Anton 59Kokalj Ivanka, por. Mežnar 125, 219, 222, 223, 263,

270, 273, 276, 283, 289, 301Kolarič Jakob 389Komjanc Lojze 144Kondek Francka 138Korak Valerija 179Koritnik Franc 203Korošec Biaggio 357Korošec Valerija 357Koršič Peter 99Kos Milica 299Kos Milko 390Kos Stane 99Kosar Herman 293Kosec Stanislav 293Kösel Johann 79Košak Hinko 133Košenina 393Košir Minka 203Kotlušek Janez 130Kovač Adalbert 79Kovač Marija 385Kovič Ivan 178Kozak Juš 73, 83, 107, 115, 219, 227-229, 242, 254,

282, 335, 366, 368, 375, 383Kozak Vlasta 383Kraigher Boris 409Kraigher Dušan 395Kraigher Nada 395Kralj Janko – Hribovski 349Kramer Albert 395Kranjc Albin 135Kranjc Marjan 392

462

Kremžar Valerija 357Krese Franc 42,Kresnik Tone 122Kristan 203Kristan A. Cvetko 348Krivic Ivan 254Križman Andrej 392Križnar France 192-195, 222, 223, 241, 249, 250,

276, 277, 283, 284, 289, 292, 295-298, 335, 356, 368, 369

Križnar Ivan 247, 248Križnar Ivka 193, 356, 368, 369Križnar Jože 368Križnič Edvard 101Kronegger Marcel 350Krošelj (brata) 392Krznar Gabrijela 62, 145, 146, 234Kržišnik Celestina 179Kuhar Štefan 62Kumelj Metod 404Kunstl Stanislav 195Kveder Dušan 406

LLah Borivoj 335Lapajne Bogomir 73Lasnik Jožef 201Lavrenčak Vilko 100Lavrenčič Ana 369Lavrenčič Karel 369Lavrich 83Lavrič Jure 350Lazar Ferdo 394Lazarević Žarko 16Lazić Boško 123Leban Francka 139Legat 395Lenart Ladislav 89Leonetti Alfonso 26Leskošek Franc 78, 99, 100, 206, 207Lešnik Ivan 33Lešnik Štefanija 385, 387

463OSEBNO KAZALO

Likar Franc 283, 284Likon Ludvik 138Lipovšek Anton 59Lipovšek 141Litzenbauer 413, 414Logar Antonija 139Lokar Zora 208Longo - Iskra 349Lovše Vojko 202Lukan Mitja 398-402Lurker Otto 46, 123, 388Lušin 318Luštek Miroslav 42, 100

MMacis Enrico 180Maiello Pasquale 26Majcen Franc 204Majcen Milan 207Maklecov Aleksander 23Malovrh Pavel 200Marinc Hermina 383Marinc Marij 383Marinko Miha 42, 127, 287, 322, 327, 343, 347, 391Marja 281, 344Marvin Marija 139Maslo Marica 139Matajc Leon 88Matanović 395Matjašič 207Matta Tristano 109Mayerhofer Anton 90Mazzone Conzetto 73Medved Alojz 392Medved Antonija 138Medved Francka 138Medved Ivana 384Medved Jože 394Meier Julius 72, 87, 89Mejač 207Mejak Ervin 348Mekina Leopoldina 216

464

Melik Jelka 22Mencej Martin 397Meričič Štefan 199Messner Janko 47Messiner Kurt 60, 398, 402Messiner Paul 403, 404Mestnik Anton 135Mestnik Damjan 178Meyer Walter 393Mežnar Ivanka 48, 114, 125, 126, 191, 192, 203, 219,

222, 223, 241, 242, 244, 248-251, 263, 270, 273, 276, 283, 286, 289, 302, 303, 361

Mičurin Ivan V. 344Mihelčič Jože 214Mihevc Mira 42Milčinski Lev 293Miklavc Vlado 89, 240, 241, 248, 250, 251, 270, 274,

275, 281, 289, 295, 317Miklič Jožef 78Mitzger Manja 394Mlekuž Franc 399Močivnik Franc 78Močnik 318Modrijan Viljem 178Mrhar Vera 203Mrzlikar 331Mulej Ivan 213Müller 205Mussberger 125Mussolini Arnaldo 285Mussolini Benito 285, 372, 380, 390, 398, 417, 426

NNatlačen Marko 99, 100, 379-381, 390Nedog Alenka 99, 100, 127, 391, 408Nedog-Urbančič Alenka 112, 113, 393Negri 128Nemec 70, 234Nicchiarelli Niccolò 137Niebann Alfred 135Niedi Leopold 140Novak Franc 56, 83

465OSEBNO KAZALO

Novak-Kušljan Marička 339Novak Mihael 293

OObersel Marjanca 216, 229, 286Obreza Jakob 134, 231Oblak Ivan 91Obračunč Rudolf 90Okretič Jože 402Okretič 403Omahen G. 260, 264Onnis Annacleto 394, 395Opfer 89Oprauš Anton 204, 205Oražem Alojz 178Orlando Taddeo 95Osterc Stane 220Ostrovška Milica 105, 205, 293, 317, 365, 375, 388Ovsenjak Francka 402

PPachlich Guido 101Paglilla Delfino 144Pagon Andrej - Ogarev 410Pahor Anton 202Paliga 200Pance sestra Kerubina 84Parkelj Vera 181Pavletić Elda 341Pavšič Valentin 293Pečar Jože 293Penič Lojze 46, 52, 53, 150Perdiha Karel 203Persterer 186Peršen Mirko 405Pertini Sandro 371Petelin Marica 135Petronio Antonio 158Petrov Ivan, glej MessnerPfrimer Gerhard 33Pichler Karl 87Pij XII. (Pacelli Eugenio) 390

466

Pilotti Massimo 180Pipan Tone – Osojnik Gorazd 74Pirkmajer Otmar 395Planinc Ludvik 80, 199Planinc Matilda 192Planko Martin 79Plant Richard 297Podvornik Matija 78Pokovec Franc 207Polič Ludvik 206Polič Radko 205Poljšak Ivan 59Pörš Sida 145Potočnik Franc 271Potočnik (sestri) 366Potokar 130Požun Lojze 45, 48Praprotnik Nada 338Pratnemer Vincenc 201Predan Drago 348Pregelj Rudolf 139Preinig Peter 78Premk Franc 250, 286Premrl Janko – Vojko 371Prenner dr. Ljuba 400Prepeluh Marko 143Presinger Riko – Žarko 411Presterl Franc 205Prešeren France 285, 315, 344Primc Ivan 137Primožič Matilda 135Pucelj Ivan 380, 381Pugnetti Camillo 82, 206Puncer Franc 90Puntar Vinko 347

QQuerillia (=Guariglia Vito) 395

RRadović Anton 202Rainer Friderich 212

467OSEBNO KAZALO

Rak Franc 386, 387Rak Ivan 387Rak Marija 386Rauner 125Rauter Vinko 254Ravnikar-Podbevšek Štefanija 57Ravnohrib sestra Tarzicija 84Rebernik Drago 348Reibenschuh 388Repe Božo 15, 16Restivo Vincenzo 73Režek Boris 284, 289, 306Režek 408Ribař Miloš 389Rieger Hans 91, 210Ritlop Albina, roj. Godina 128Robotti Mario 392Rocca Alfredo 26Rode Milko 400Rode Janez 205Rojc Josip 137Rösener Erwin 392Rossi Cesare 26Roš Franjo 122, 240, 348Rotbart Vladislav 69, 70, 129Rozman Drago 348Rozman Franc 394Rozman Ivan 382Rozumek Helmuth 186, 213Rožman Gregorij 381, 389-392Rus Ivanka 227Rupnik Leon 381, 393

SSablatnigg 411Sahorik Kazimir 201Saje Franček 14, 56, 74, 83, 101Sajko Martin 205Salajko Olga 129, 360Salemme Giovanni 82, 206, 366, 409Salis Sevis de 399, 400Salopir 369

468

Samonigg Hermann 87Samsa Bogomil 384Samsa Marija 384Sanntner Hermann 79Santin Antonio 390Savič 394Scalpelli Adolfo 109Schmitzer Lorenz 199Schorn Hans 29Schweiger Walter 135Segala Branko 349Segala Oskar 349Seidl 394Selakovič Danijel 178Selin Marko (=Karlo Forte) 104, 124-126, 133, 186Seljak Lucijan 269Sem Jakob 348Semolič 366Sernec Dušan 383Sernec Gabrijela 383Sertić Rudolf 34, 71, 72Sevšek Marija 141Simon Waldemar 60, 74, 84, 91, 182, 358Sinnreich Johann 79 Sirk Albert 348Sitar Meta 130Skoberne 366Slabe Tine 157Smersu Rudolf 108, 392Smodiš-Samec Cita 323Smrekar Janez 208Sodja Jože 392Sofsky Wolfgang 30Sorč Mirko 388Spreitzer Janko 35, 60, 72, 74, 214, 306, 358Stadler Karl 91Stage Kurt 121-124, 135Stalin (Josif Visarionovič) 327Stare Egon 384, 395Stare Marija 384Stepišnik 394Stergar Ivo 137

469OSEBNO KAZALO

Strauch Marija 135Strauch Viktor 135Stupica Gabrijel 390Supančič Drago 399Svetina Ivo 180, 392, 395Svetko Maks 231Swoboda Adolf 51Szecsi Maria 91

ŠŠarec Janez 87, 88, 270, 408Ščuka Zorko 286Šenk Katarina - Tetka 413Šentjurc Lidija 90Šerko Alfred 264Šinkovec Katarina 249Šinkovec Stane 14, 34, 35, 47, 48, 51, 68, 72, 87, 88,

91, 94, 106, 118, 123, 132, 133, 149, 150, 166, 168, 169, 179, 181, 185, 195, 203, 205, 211, 212, 233, 240, 247-249, 266, 268, 269, 272, 275, 277, 293, 356, 368

Škamperle Slavko 292Škoda (družina) 248Škrap Milko 330, 331, 333, 334Škrbec Otilija 382Šmajd Albin 392Šmicberger Djuro 348-350Šnofl Ernest 293 Špacapan Štefan 139Štampohar Anton 57Štangel Marta 57Štefula Filip 357Štifter Franc 212, 213Štuhec Vinko 375Šturm Anton - Tonček 349Šubelj Anton 385Šumrada Janez 348, 349

TTajnikar Ignac 200Tomažič Pinko 137Tarrenti Gonino 82

470

Terčak Stane 13, 24, 34, 38, 42, 52, 101, 108, 118, 122, 124, 151, 250, 275, 281, 348, 349, 365, 411

Tibijaš Marija 296Tironi 130Tomažič Ivan Jožef 389, Tominec Angelik 91, 367, 392Tominec (družina) 393Tominc Jožica 16 Tompa Terezija 360Tomšič Ivanka 391Tomšič Tone 99, 100, 127, 206, 374, 391, 394, 408Tomšič Vida 245, 257, 261, 286, 300, 307, 310, 312,

321, 339, 341, 374Topličar Ivan 139Topolovec Mara 241, 275, 289, 374Tot Angela 360Tramontana Nicolò 35, 36, 65, 82, 141, 180Tranchido Salvatore 393Tratnik Stanko 385Tribušon Zorka 42Triler Stanislav 213Trivić Boško 201Tršan Lojz 216, 376, 391Turk Lida 137

UUiberreither Siegfried 389Ulčar Vinko 133Umićević Dušan 23, 25Uplaznik Blaž 387Urbanč Jožef 80, 198Urbenc Ivan 254Utroša Anton 128

VValente Raffaele 144Valentinčič Janko - Loški 58, 349Valentinčič Matilda 356Vatovec Rajmund 74 Veble Jožica 224, 241, 294Velnar 145, 146, 234Verbič Ana 367

471OSEBNO KAZALO

Verducchi 393Vičič Franc 137Vidaček Ivan 204Vidic Jože 55, 57, 205, 365Vidmar Cirila 254Vidmar Ciril 366Vidrih Jože 349Vidovič-Miklavčič Anka 112Vilhar Franjo 348Virens Olga 114, 116, 219, 220, 228-230, 242, 259-

262, 287, 299, 300, 310, 318, 327, 328, 341, 350, 361, 365, 367, 372

Visočnik Vera 42Vitti Giovanni 82Vobnik Elza 388Vode Angela 61, 354Vode Marjan 141Vodušek Starič Jera 105Vojska Vlado 254Volčanšek Alojz 293Vrabl Niko 33Vrba Rupert 201Vrečar Anton 100Vrečer Elizabeta 356Vremec Vid 58, 137Vrhovec Marija 384Vrhunc Marko 142Vrhunc Vinko 142Vuckovic Emanuel 72 Vugrinc Matija 62, 128 Vuk Stanko 282, 362-364Vuzem Ivan 124

WWeikamm (Weikmann) 86Wells Herbert George 327Werle Gerhard 29Wiegele Franz 121, 124, 388, 394Wüllenweber Hans 29Wutte Herbert 86, 87

472

ZZabeo Giovanni 388Zaman 74, 84Zangl Josef 126Zavec 34Zajc 194, 195Zajc Anton 202Zajc Marjan 395Zeder Heinrich 91Zemljič Janko (Ivan) 75, 77, 79Zocchi Lino 26Zorko Cirila 256, 398, 404Zorn Tone 30, 136Zrinski Rudi 145Zupan France 367, 395Zupanc Ciril 150Zupančič Uroš 395Zweifel Federik 399

ŽŽagar Marija 249Žagar Pepca 326Žalik Martin 129Žebovec Janez 203Žefrin Josip 137Ževart Milan 14, 15, 105, 108, 109, 112, 135, 210-

212, 216, 281, 362, 365, Židan 403Živković Sava 199Žižmond Franc 139Žmavc Angela 317Žnidarič Marjan 34, 39, 48, 50, 90, 111, 112, 123,

202, 293, 394Žnidaršič Ivica 148Žokalj Zarja 15Žolnir Anton 135

Documents

Inštitut za novejšo zgodovino Ljubljana 2006 zapahi.pdf · penologija, ki pa sta po rezultatih svojih raziskav mno-go bolj usmerjena v sedanjost kot pa v preučevanje ka-zenskih