Iskalka meja v glasu in plesuZačela je z gibom in nadaljevala z glasom. S svojimi nastopi povezuje generacije pionirjev sodobneglasbeno-scenske umetnosti, od avantgarde in elektronske glasbe do hip-hopa in avtorskega ljudske-ga izročila. In raziskuje naprej. Ni se pustila ujeti akademiji, sistemu, kalupom, času ... Letos je bila ssvojo predstavo velika zmagovalka bienala sodobne slovenske plesne umetnosti Gibanica.

Paula Caspao, predstavnica strokovnežirije, je ob tem izjavila: »Eden od vi-dikov, ki me je pri tem delu globoko

ganil, je bil način, na katerega Irena Toma-žin raziskuje glas kot eksperimentalni kore-ografski element, kako ga 'pozunanji 1 . Zvokkonstantno vrača mnogoterim prostorom inčasom, iz katerih prihaja, in ga vedno znovajemlje iz različnih točk, da ga na različne na-čine obdela ...«. Pravi, da ima naslednjegapol leta pred seboj veliko nastopov, velikodela, noče se pritoževati, da živi slabo, kerje umetnica. Na »filozofiji« jo čaka še ma-gistrska naloga, a zanjo trenutno še nimačasa.

Na letošnji Gibanici, bienalu sodobneslovenske plesne umetnosti, ste bilizmagovalka tako strokovne žirije kot

tudi občinstva. Je to vrh vase kariere?Vprašanje je, kaj naj bi bil vrh kariere.

Če gledam nagrade, zagotovo, prvič semdobila takšno nagrado na Gibanici, pozor-nost, podporo in potrditev. Vrh kariere bi bilzame predvsem to, da bi lahko moje deloteklo naprej, kontinuirano, to mi je v življe-nju najbolj pomembno. Nagrado sem dobilav domačem okolju, kjer me publika pozna,zato je zame domača publika najbolj zah-tevna, spremlja me že vsa leta, a ko nekajnajdeš, se lahko začneš tudi ponavljati. Toje ta hrbtna stran ustvarjanja in iskanja. Ven-dar ima Gibanica žirijo, ki prihaja od drugje(letos so bile v njej predstavnice iz Portugal-ske, Prage in Srbije), kjer mojega dela nepoznajo in tudi zato sem bila nagrade zelovesela. Zavedam se, da v svojem delu vesčas iščem neke meje, in čeprav me je za-

znamoval glas, se vedno izhajam iz plesa, kime je kreativno najbolj oblikoval. Moje delo

z glasom zagotovo ne bi bilo takšno, če vmeni ne bi bilo tudi plesa; že od začetka jeoboje močno povezano.

Kakšna predstava je Okus tišine vednoodmeva? Gre za preplet ljudskega izro-čila in eksperimentalnega jezika?

Mislim, da je predstava vozel vsega mo-jega dosedanjega dela. Gre za plesno, gi-balno in glasovno linijo v povezavi z močnoizkušnjo z improvizirano, elektro-akustičnoglasbo, torej zelo drugačnim glasbenimsvetom, ki me je tudi zaznamoval. To sobile delavnice Tomaža Groma in delo z Al-dom Ivančičem, iz katerega je potem izšlotudi moje delo v bendu in z Borghesteo. Kosem delala v Vroclavu na Poljskem v Centru

JPm\mmm\^ /£mW f^^ S^\\ J^HH*. Mr^mmmmm wsmm _ - -*wv -i m^m^m^mmMmmmfrT jMmm̂ m̂ W "Jkmml jjW ,iH|mmm\\\V mmWrmm\\W ' Amm\m\\m\\MmmmmmmmWmmW mmmmmwlmmm /JHI^^^^HH.^^^^^^^■r i^HS^^^^^^ mmmmTTmrti mm m^ f*^BWmmmmmmmmmwmmmm\

i^^HH^^rf^^^^^^^^^^^Si .-JI ' J$M$mwBBm\mm i^mmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm Wmmmmmmmm W M/ --Jmmm jflfiJHBHBi^fl>^^H^^I

mmmmm Tmmmmmm W

Nar

očni

k: E

MAN

ATO

bjav

e so

nam

enje

ne in

tern

i upo

rabi

v s

klad

u z

odlo

čbam

i ZAS

P in

se

brez

sog

lasj

a im

etni

ka p

ravi

c ne

sm

ejo

pros

to ra

zmno

ževa

ti in

dis

tribu

irati!

Klip

ing

d.o.

o.

Jerzvja Grotovvskega, sem imela priložnostspoznati ljudi iz gledališča, ki se ukvarjajo zljudsko glasbo na zelo sodoben način. Toje vplivalo tudi name in se preneslo na mojedelo, pri tem pa sem se spraševala po svojilastni poziciji znotraj tradicije, ki ji pripadam,torej slovenskem ljudskem izročilu. Takosem v predstavi Okus tišine vedno odmevazapela tri staroslovanske pesmi.

Kako pa ste se lotevali tega raziskova-nja? Srečali ste se in posneli sodelova-nje z znanimi poustvarjala naše glas-bene ljudske dediščine, Ljobo Jenče,Bogdano Herman, Boštjanom Naratomin drugimi?

V to sem vstopila precej nedolžno. Žele-la sem spoznati ljudi, ki so pri nas že veli-ko naredili na tem področju, ki se s temže leta ukvarjajo. Tako sem stopila v stik zLjobo Jenče in Bogdano Herman, BoštjanaNarata pa sem poznala že od prej. V razi-skovalnem delu predstave sem s sodelav-cema Sabino Bogič in Andrejem Kocanomnaredila in posnela tudi video intervjuje, zakatere mi je žal zmanjkalo finančne sape,da bi jih dokončala. Imam pa to za doma-čo nalogo in nekaj, kar bi rada dokončala.Ljudska pesem ima pri nas dolgo tradicijo,pa tudi sama avantgardna in eksperimental-na glasba imata svojo močno tradicijo. Pravneverjetno, koliko referenc pri sodobnihglasbenikih izhaja iz tradicionalne ljudske

glasbe. Po drugi strani pa shsis v ljudski pe-smi, ki je nekakšen vrh vsake kulture, kolikoje v njej improvizacije in eksperimentiranja.Prepoznaš, kako so se ljudje v glasbi v živoodzivali na ljudi okoli sebe, na okolje, v ka-terem so živeli, ter koliko inovacij, tehničnihin glasbenih, so ob tem razvili. Leta 2011in 2012 sem v Trubarjevi hiši pripravila Sre-čevanje glasov, kjer sem poleg omenjenihpovabila še Katarino Juvančič, Brino Vogel-nik, skupino Volk Folk in Vruja z Marino inAlenko Kranjac, Svetlano Spajič in NatalkoPolovinko, kar je bil že del raziskovalnegaprojekta za predstavo. Tradicija ni nekaj,kar pripada preteklosti, mene zanima zlasti,kako oblikuje našo sedanjost, če se tegazavedamo ali pa ne.

Se vam zdi, da telo »govori« premalo?Sodobne plesne predstave vedno boljvključujejo kot orodje izražanja tudi je-zik. Plesalci se iz gibalcev vedno boljlevijo v govorce, performerje, nosilcenekih sporočil.

Ne vem, če telo govori premalo, rekla bi,da govori drugače. Mogoče je podobno, kotpri prozi in poeziji. Proza pripoveduje zgod-bo, pri poeziji pa se moramo srečati samis seboj oziroma s tem, kar dobimo iz nekih»abstraktnih« besednih zvez. Pri tradicio-nalnem gledališču imamo vedno za osnovoneki scenarij, besedilo, plesno gledališčepa je morda v tem smislu bližje poeziji, je-

ziku, ki ne govori tako neposredno, ampakvzbuja prej neke asociacije, občutja, ki nasnagovarjajo na način, za katerega težko naj-demo besede. Govorica telesa mi zelo veli-ko pove, vzbuja empatijo in ni naključje, dase s tem ukvarjam. Če gledamo skozi zgo-dovino, plesalec ni samo nekdo, ki se izražaskozi telo, ampak pripoveduje tudi skozi raz-poke besed. Izraža, kako telo komunicira zbesedo, kako ples trči z besedo, z jezikom.Gre lahko za zelo ustvarjalen trk, stik, kinam pove še veliko več kot samo besede.Oba se v tem oplajata. Zdaj je takšen čas,se mi zdi, ko je ta preplet zelo organski.

Izšli ste iz gimnazijske, ljubiteljske ple-sne dejavnosti pod mentorstvom To-maža Štrucla, enega pionirjev plesnogledališke scene v devetdesetih. Je zaplesalca usodno, kje začne, kaj ga uve-de na njegovo pot?

Če gledam nazaj, vidim, da so se zgodilaneka naključja, ki so bila verjetno usodnazame, saj so zaznamovala mojo pot. Delo sTomažem Štruclom me je zagotovo obliko-valo, saj je imel dober posluh za gib, znalje videti, kako delujem s telesom. Pred gi-mnazijo se nisem ukvarjala s plesom, ple-sati sem začela relativno pozno. Pri zadnjihpredstavah me je spodbujal, da se usmerimv ples, pa tudi sama sem takrat že čutila že-ljo po tem. Tako sem se šele pri devetnajstihletih, v četrtem letniku gimnazije, vpisala naplesne klase Studia Intakt. V meni je bilaneka nuja, da to naredim, zdelo se mi je, dase bom razpočila, če tega ne bom mogla iz-raziti, začela plesati. Izražanje s telesom jedel mojega zdravja! (smeh)

Sodelovali ste tudi z znamenitim Plesnimteatrom Ljubljana, ki je s Ksenijo Hribarin prvo generacijo tedanjih plesalk in ko-reografinj utiral pot novi plesno-scenskiumetnosti sredi osemdesetih. Je plesprehodil dolgo pot od takrat do danes?Kaj se je spremenilo?

Zanimivo je poslušati generacije pred me-noj, kako je bila Ljubljana nekoč povezana splesno sceno v Belgiji in drugje, kako je bilatudi sama plesna scena veliko bolj poveza-na. Ko sem začela obiskovati plesne razre-de, ki smo jih imeli pred leti v Plesnem tea-tru Ljubljana, nas je bilo v dvorani običajnovsak dan tudi po dvajset. Ne vem, kaj se jezgodilo vmes, a danes jih zagotovo ne prideveč toliko. Se je odprlo »preveč« različnihmožnosti za ples, se je spremenil čas, se jeplesna scena po svoje razvila naprej, različ-no usmerila in zato tudi med seboj razdruži-la? Mladi plesalci danes veliko odhajajo naizobraževanje v tujino, kar je super, nekaterise pozneje spet vračajo, nekateri ne. Gene-racije pred nami so naredile nekaj za nas,

Iz predstaveSplet okoliščin, , \Ji| jH^^^v kateri je Irena j« , -M&Tomažin sode- M' Mm W^—^—mlovala z umetni- ML fl|coJosephine tmf Mg

- Jm-, S■m-

Nar

očni

k: E

MAN

ATO

bjav

e so

nam

enje

ne in

tern

i upo

rabi

v s

klad

u z

odlo

čbam

i ZAS

P in

se

brez

sog

lasj

a im

etni

ka p

ravi

c ne

sm

ejo

pros

to ra

zmno

ževa

ti in

dis

tribu

irati!

Klip

ing

d.o.

o.

mi pa moramo to zagrabiti in peljati naprej zatiste, ki pridejo za nami. Nedvomno je veli-ka zasluga in prispevek k plesni sceni našihpredhodnic in predhodnikov, da smo konč-no dobili šolo - gimnazijo za ples.

Plesalci, akterji sodobnega plesa so v ti-stih letih živeli socialno precej bedno ži-vljenje, na robu životarjenja, brez svoje-ga odra, brez dohodkov. Sami so počelivse, plesali, šivali, čistili dvorano. Vas ninikoli zamikalo, da bi šli rajši v bolj varnevode, v objem kakega institucionalnegagledališča, baleta?

Mislim, da tam ne bi znala živeti. V sre-dnješolskih letih sem pogosto delala s po-kojnim Petrom Zobcem, statirala sem naradiu, kjer je Peter veliko režiral, pa tudi prinjegovih filmih in drugih projektih. Zobec mije večkrat rekel: Pojdi na AGRFT! Od igral-cev, ki sem jih ob teh priložnostih spoznala,Borisa Cavazze, Nataše Barbare Gračner indrugih, sem imela zelo pozitivno izkušnjo,ampak kljub tej skromni izkušnji se mi je ne-kako zdelo, da to ne bo zame. Da to nisemjaz. Če se mi je kdaj v trenutkih krize zazde-lo, da se morda nisem prav odločila, se da-nes vseeno zavedam, da je zame prav, dasem tu, kjer sem. Večino tega, kar počnem,teh raziskav skozi glas in telo ne bi moglanarediti nikjer drugje. Mogoče bo šele časpokazal, ali je bila ta odločitev prava ali »pi-škava«, kakor koli že, za moj ustroj je bilazelo pomembna. Nuja, da slediš samemusebi. V mlajših letih, ko sem začela študiratifilozofijo, sem bila seveda obsedena z iska-njem neke resnice, ki je v vsakdanjem življe-nju nisem znala najti. Če imam v sebi le kan-ček tega, da lahko raziskujem življenje skozineke razpoke in se ne ujamem vsakokrat vsamoumevna kolesa vsakdana, se zavem,da je to velika skrivnost. Da je življenje ve-čje in tudi »nevarno«. In da si lahko ustvarimvsaj minimalne pogoje, da raziskujem to, karme zanima in čemur bi morda v zgodovinirekli »nevarno« ali pa banalna norost, samozato, ker takrat morda še nismo poznali ta-kšne govorice. Seveda pa gre tudi za odgo-vorno odločitev in žrtvovanje nečesa druge-ga. Pogoji za ustvarjanje niso nikoli sami odsebe dani, samoumevni, vsaka generacijajih mora spet in spet na novo vzpostaviti inse boriti zanje na svoj način.

Danes deluje veliko laboratorijev, zavo-dov, skupin, pa tudi festivalov, ki plesal-cem sodobne scene omogočajo lažjedelovanje. Kakšna je vaša izkušnja ozi-roma kako deluje plesno-scenska mre-ža v Sloveniji?

Zagotovo se danes že sama raznolikaplesna umetnost veliko bolj osredotoča naposamezna področja, različne smeri se na

določenem segmentu poglabljajo, saj neka-teri raziskujejo plesno govorico v razmerjudo besede, drugi do zvoka, spet tretji doprostora ali pa do percepcije samega tele-sa. S tem, ko se zadeve bolj osredotočajo,pa so se začele tudi vedno bolj oddaljevatidruga od druge. Zanimivo je poslušati, kakoje bila recimo v osemdesetih scena velikobolj povezana. Ustvarjalnost v gledališčuse je povezovala bolj kompleksno, drama,ples, glasba itd., danes pa obstajamo boljvsak na svojem področju. Stvari se mordaodvijajo bolj poglobljene, ni pa več te širinein povezanosti. Zagotovo pa ima danes večljudi možnost raziskovati, vstopati v proceseustvarjanja in mlade se v tem smislu velikobolj podpira.

Kako je plesalka Irena Tomažin »odkri-la glas« in postala vokalistka, ki na odruraziskuje učinke glasov in zvoka, ki gaproizvaja?

Ko sem pri Plesnem teatru Ljubljana obi-skovala plesni razred Ann Papoulis, ki jemed tem, ko je poučevala gib, vedno tudiveliko pela, sem, če gledam danes nazaj, žetakrat odkrivala svoj glas - bil pa je takratše tih, pa naj se to sliši še tako paradoksal-no. Mogoče je šlo za zanimivo in smešnonaključje, ampak marsikdaj sem si plesnokombinacijo od znotraj pripela po posluhu,tako kot sem slišala Ann. Tako kot me je re-lativno pozno obsedel ples, govorica telesa.Glas pa se mi je potem, ko sem bila na nekaj

delavnicah, »odprl« tako močno, da se ni-sem mogla več utišati. Nisem se hotela. Prejje spregovorilo telo in bilo je zelo zanimivo,z glasom pa je prišla ven še druga, nova go-vorica, ki me je prav tako zelo vznemirjala,zanimala in zaznamovala. Zanimivo, kakoizvemo stvari o samem sebi. Ples in glasmi omogočata, da raziskujem življenje insvet, občutek imam, da prek tega odkrivamstvari v sebi in v življenju, kako medseboj-no komuniciramo, kako se slišim, kako semsi sposobna prisluhniti in tako tudi drugimodpiram ta prostor. Glas in telo sta pri menitako prepletena, da le težko razmišljam onjiju ločeno.

Kaj ustvarja interakcija telesa in glasu,giba in zvoka, je to drugačen jezik?

Meni se ne zdi. Vem pa, če ne bi delala stelesom, tudi ne bi ustvarila takšnega glasu.Glas me nagovori, da vidim kakšne čustvenein telesne reakcije. Odzive dobivam od tele-sa. Ples me je zanimal tudi kot del prostora,enako glas, ki je zame tudi prostorska gesta.Pomeni mi nekakšen podaljšek telesa. Za-znamoval pa ga je tudi moj študij filozofije inteme, ki sem se jih pri tem lotevala. Ko zač-nemo nekatere stvari raziskovati posebej, senam morda zdijo na prvi pogled zelo dalečdruga od druge, ampak v mnogih starih tra-dicijah sta glas in ples še kako povezana.Govorica glasu je samosvoja, prav tako go-vorica telesa in plesa. Zame skupaj tvorijosvoj poseben besednjak, prostor in čas.

"l^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^l

w§0< dimt^^^m m^mmmmmmm ji^^^^^^^^^^^^^^^^^^ltmL

\\\\\\\\\\\\\\m: i^^mm%

JSP^jf

Jmmmmf' '""1^1 Irena v *Mmmmm\ w^ z^Sm^m^m^m^m^mmokus ve- In^^^^^^^^^^l

dno za ~dl^^^^^^^^^^^lWmm± A\. "'^^/—^—^—^—^—^—^—^—^MA^L jmj^—^—^—^—^—^—^—^—^—^—]

vsega doseda- V^^^^^^^^^^^^^^^l

Nar

očni

k: E

MAN

ATO

bjav

e so

nam

enje

ne in

tern

i upo

rabi

v s

klad

u z

odlo

čbam

i ZAS

P in

se

brez

sog

lasj

a im

etni

ka p

ravi

c ne

sm

ejo

pros

to ra

zmno

ževa

ti in

dis

tribu

irati!

Klip

ing

d.o.

o.

Sodelujete tudi z glasbeniki, kot soN'toko, Aldo Ivančič in drugimi znanimiraperji, glasbenimi avantgardisti?

Različni glasbeni žanri zame pomenijorazlične obraze, ki jih imata lahko glas inglasba. Rap, hip-hop, avantgarda, instru-mentalna ali abstraktna glasba, zame so topredvsem različni izrazi, zagotovo pa si neželim potovati le po njihovi površini. Vednome zanima, kaj se mi odpre skozi glas, ka-kšne glasove dobim skozi sodelovanje z raz-ličnimi glasbeniki. Upam, da se pustim čimbolj nagovoriti od drugega in da opazujem,kako me v tem srečanju nagovori drugačenizraz. Leta 2015 živimo v drugačnem časuin okolju, drugače ju zaznamo in to ustvarjatudi razlike v glasovih, v zvoku. V šestdese-tih je bil svet zvočno drugačen, sto let prejše bolj drugačen. Okolje je tudi tisto, ki vpli-va na glasbenike, žanre, načine izražanja, indialog s svetom okrog nas je tisti, ki oblikujenaš pogled na stvari.

Ste tudi podiplomska študentka filozo-fije pri prof. Mladenu Dolarju. Kar nekajnaših plesalk, performerk je predanihštudentk in diplomantk filozofije. Tudi vpredstavah se včasih poigravate in na-slavljate na svoje profesorje. Kakšen jeta preplet, povezava in pretok med scen-sko umetnostjo in filozofijo?

V tem se trudim biti kar se da shizofrena.Znanje iz filozofije mi je bilo v dosti večjebreme takrat, ko sem bila v studiu, ker za-res nikoli nisem hotela s svoio kreativnostio

potrjevati nečesa, kar sem morda spoznalaskozi filozofijo. Mladen Dolar me lahko upra-vičeno potegne za ušesa, ker že zelo zao-stajam s svojim študijem (smeh) . . . Povedatihočem predvsem, da bi rada pri sebi vzdr-ževala to dvoje na čim večji distanci, ker mi-slim, da si imata tako moja ustvarjalnost kottudi filozofija dosti več povedati. Seveda mezaznamuje tudi filozofija, knjige, ki jih be-rem, ampak nikoli nisem želela tega postavi-ti na oder. Rajši imam, da sta obe, umetnostin filozofija, pri meni čim bolj vsaka sama sseboj, ali, če se izrazim heideggersko, šeletako lahko postane ta ljubeči prepir mednjima kreativen. Če bi hoteli eno razlagatiz drugo, bi kmalu ugotovili, da tega ne po-trebujeta. Umetnost ima svoj diskurz, skozikaterega samo sebe razume, ne potrebujeargumentov iz filozofije, da jo potrjujejo. Inenako ima svojo lastno prakso tudi filozofija.Takšen je moj pristop, drugi seveda lahkomislijo drugače. Sama se veliko bolj izražamskozi umetnost in se nimam za filozofinjo, nekreiram konceptov, ne kreiram misli. Me jepa filozofija od nekdaj zanimala in navdiho-vala, je nekaj, po čemer sem lačna in mehrani na drugačen način.

Je za nove generacije umetnikov nujno,da so tudi dobro intelektualno podkova-ni, da znajo dobro artikulirati sami sebe,svoje delo?

Zdi se mi, da je danes pomembno, daznaš samega sebe artikulirati, tudi zato, kerje lažje, kadar želiš sodelovati z drugimi,

da jim znaš povedati, kdo ste. Za nekate-re stvari natančno vem, da sem jih moralanajprej dobro artikulirati sama pri sebi, re-cimo, kaj me zanima, ker nikakor nisem že-lela napačne interpretacije, ne glede nato,da si lahko o stvari vsakdo misli svoje. Jepa lahko to tudi breme, če niste pripravljensprejeti tega »prepira« in tega dvoma, razko-la med mislijo in telesom. Drugače pa telesuveliko rajši prepuščam, da »blazni v tej svojineartikuliranosti«, se skuša drugače izrazitiin ne podrediti temu, kar diktira in že razumemisel. To je veliko bolj ustvarjalno. Telo imasvojo vednost, ki jo misel težko zaobjame.Tukaj bi se prej strinjala z Nietzschejem, dani naš um tisti, ampak telesa, ki so neskonč-na. Ustvarjanje, raziskovanje je zares pogu-mno, dokler si sposoben vztrajati in vzdrže-vati to »nevednost«, nekaj, česar še ne veš,a si dopustiš, da z »glavo butaš v zid« ...Zame je bila ta »nevednost« zelo konkretna,ko še nisem znala artikulirati tega, kar poč-nem, ker je to šele nastajalo pred menoj.Bila sem v studiu, delala stvari, raziskovalain nisem vedela, kaj v resnici počnem. To paje tudi tista točka, na kateri stvari nastajajo.Ta del ustvarjalnega procesa je luksuz - koti ni pomembno, če izpadeš idiot, ampakpredvsem, da vztrajaš prav na tej točki, brezdoločenega koncepta in brez misli, ki bi vseskušale artikulirati. Da zavaruješ mesto, kjerše ne veš, kaj bi še rad raziskoval . . .

Radikalizem osemdesetih in devetdese-tih, ko se je Ljubljana vpisala na evrop-ski zemljevid, kjer nastajajo močne ple-sne in scenske predstave, se je izpel.Zdi se, daje čas močnih avtorskih oseb-nosti, skupin in produkcij, kakršni so biliPograjc, Živadinov, Damir Zlatar Frey, paFarič, Iztok Kovač, Matjaž Berger, neka-ko minil. Podobno je tudi v tujini ... Kambo šla plesno avtorska scena naprej?

Ne vem, kam bo šla, najbrž nekam, ka-mor si zdaj ne znam predstavljati. Zgodovinapa je še veliko daljša in drugačna, kot so to(samo) ta imena, ki so se pojavila v osemde-setih in potem. Vsi smo pripravljeni prepo-znati izbruhe teh močnih avtorskih imen inosebnosti, a obstajajo tudi zelo pomembniavtorji, ki delajo drugače, imajo drugačnokontinuiteto in način izražanja. Če izpo-stavim samo nekatere ženske umetnice,ustvarjalke in njihov prispevek, recimo žeomenjeno Ksenijo Hribar, pa Matejo Bučar,delo Maje Delak na mnogih področjih in šemnogih drugih. Danes živimo drugačen čas,mišljenje in ustvarjanje sta drugače struktu-rirana, delo je veliko bolj fragmentarno. Česem prej omenila kot pozitivno, da ima da-nes morda več ljudi priložnost, da se ukvar-ja z ustvarjanjem, je hrbtna stran tega tudito, da nastaja veliko več manjših projektov

H Irena v l^l^l^l^l^l^l^l^l^l^l^l^l^l^l^l^l^l^l^l^l^l^l^l^l^l^l^l^lflH (S)pozaba

-mm^^^^P' mmm\MmW <jBt^^^H^^HlH^^H

Nar

očni

k: E

MAN

ATO

bjav

e so

nam

enje

ne in

tern

i upo

rabi

v s

klad

u z

odlo

čbam

i ZAS

P in

se

brez

sog

lasj

a im

etni

ka p

ravi

c ne

sm

ejo

pros

to ra

zmno

ževa

ti in

dis

tribu

irati!

Klip

ing

d.o.

o.

z manj sredstvi, ker je produkcijski načindrugačen. Tudi spektakelski dogodki, ki sonastajali nekoč, so imeli za seboj veliko raz-iskovanja, a načini ustvarjanja in prikazova-nja danes so bistveno drugačni, ker so tudipogoji drugačni. Sodobni plesalec mora po-četi toliko stvari hkrati, skorajda še najmanjto, da pleše. Nenehno se mora pripravljatiin pisati mora na različne razpise, sam opra-vljati produkcijsko delo, zbirati denar, iskatiprostore itd. Včasih si bil predvsem režiserali koreograf, danes so se te vloge multi-plicirale. Da lahko obstajamo, delamo zeloveliko stvari hkrati, morda se to pozna tudipri sami avtorski gesti, ki se danes drugačezapisuje v prostor in čas.

In kam bo ponesel glas Ireno Tomažin vprihodnosti? Vam nagrade odpirajo ka-kšna nova vrata?

Nagrade so mi prinesle neko potrditev, dalažje, bolj suvereno delam pri svojem iska-nju, da lahko raziskujem in vztrajam v svoji»nevednosti«. In kar je najpomembnejše,da sem slišana, da se ne dogaja vse samo

v moji glavi, ampak nagovarjam tudi druge.Kam me bo to peljalo v prihodnje, ta hip nevem, a če pogledam nazaj, ko sem začenja-la, sama sebe zagotovo nisem videla tu, kjersem zdaj. Tudi svojega zadnjega avdio-vizu-alnega projekta, inštalacije s štirimi videi,glasovi in kompozicijo si nekaj let nazaj nebi mogla niti predstavljati, da se bom lotilačesa takšnega. Sama sebe bi rada videlatam, kjer bi imela možnost raziskovati in de-lati poglobljeno, kot sem lahko do zdaj.

Vam življenje v Sloveniji to omogoča alije tujina še vedno najbolj privlačen ciljza ustvarjalca?

Veliko delam tudi zunaj. Ko sem bila še vsrednji šoli in na fakulteti, smo komaj čakalina določen festival ali dogodek, ki prihaja,zdaj pa se v Ljubljani dogaja toliko stvarihkrati, da komaj dohajaš. Seveda sem tudirazmišljala, da bi mogoče šla v Berlin, kjerimam veliko sodelavcev in prijateljev, in bimi šlo vsaj pri nekaterih stvareh mogočeboljše, a sama pri sebi skušam uravnotežitipredvsem to, da imam dovolj miru, da lahkodelam. Če bi živela v tujini, bi me verjetnoritem katerega od velikih mest povsem posr-kal vase. Zadovoljna sem s tem, da ima Lju-bljana vse karakteristike glavnega mesta,po drugi strani pa je življenje tu še vseenodovolj umirjeno, da lahko živiš, delaš. Seve-da bi bilo lahko še marsikaj boljše, ampakna nas je, da to izboljšamo.

Kar naprej poslušamo, gledamo kata-strofe, ki se dogajajo v svetu, tragedijez begunci, vojne. Bi se morali počutiti inzavedati, da smo vseeno del privilegira-

*& »., < 'm^m^m^m™«m*

Mlada umetnica se je vpredstavi Okus tišine vednoodmeva spraševala posvojem položaju znotraj slo-venskega ljudskega izročila.

nega sveta, kjer lahko živimo, delamorelativno v miru, varno? Kako vpliva tona umetnikovo občutljivost?

Počutiš se odgovornega, da bi izrazil vsajnekaj, kar je znotraj vsakdanje govoriceutišano, da morda izpostaviš stvari, ki jihdružba prikriva. Umetnost je vsekakor tistopolje, ki izreka neke stvari, ki se drugače neizražajo, so pa del tega življenja. Družba ve-

dno prikriva katastrofe, tragedije, ki so da-nes na videz osebne, partikularne, problemposameznika. To je past tega časa, da smovsi tako zelo usmerjeni nase, na pohodu jepopoln individualizem. Morda je bila predstotimi leti skupnost dosti močnejša, danespa so na piedestalu neke individualne želje,kar se veliko zlorablja. Ne prepoznamo teempatije, da sem jaz ista kot ti, ne prepo-znamo se v skupnem, pač pa zgolj v tem, danam je morda všeč isti telefon, ista očala,banalne stvari torej. Stvari, ki so ti v življenjudane, ne bi smeli jemati tako samoumevno.Živimo v privilegiranem svetu, ki pa ima tudisvoje pasti - naj se ta svet pretvarja, da nedela razlik, ampak dejstvo je, da v sebi šezdaleč ne sprejema vseh.

Kaj pripravljate v prihodnjih mesecih?Z Janezom Janšo, Ireno Preda in Boštja-

nom Naratom smo ravno sredi ustvarjalne-ga procesa za novo predstavo Zraka!, ki bougledala luč na začetku septembra v pro-storih Stare pošte. Še prej grem v Ženevo,kjer bomo skupaj z glasbeniki elektroaku-stične glasbe in plesalko delali zvočno ple-sno predstavo. Veselim se tudi ponovneganastopanja v predstavi s Tinom Sehgalomv Berlinu, s katero smo leta 2012 nastopalina Documenti v Kasslu, oktobra pa me čakaše nova predstava na festivalu Mesto žensk.Letos je zame zelo intenzivno leto, nimamse kaj pritoževati.

AinaŠmidFotografije: Arhiv sogovornice

mPc ■ m

Nar

očni

k: E

MAN

ATO

bjav

e so

nam

enje

ne in

tern

i upo

rabi

v s

klad

u z

odlo

čbam

i ZAS

P in

se

brez

sog

lasj

a im

etni

ka p

ravi

c ne

sm

ejo

pros

to ra

zmno

ževa

ti in

dis

tribu

irati!

Klip

ing

d.o.

o.