ŽIVLJENJEINDELOJURIJA DALMATINA TER MESTO …Ključne besede: Jurij Dalmatin, slovenska protestantska književnost, 16. stoletje, reformacija, Primož Trubar Abstract Dissertation

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

DOKTORSKA DISERTACIJA

ŽIVLJENJE IN DELO JURIJA DALMATINA TER MESTO NJEGOVIH

DEL V SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI 16. STOLETJA

Lucijan Adam

Mentor: doc. dr. Jonatan Vinkler

Študijski program: Slovenistika

Koper, 2012

2

IZJAVA O AVTORSTVU

Študent: Lucijan ADAM, z vpisno številko: 92093015,

vpisan na študijski program: Slovenistika,

rojen: 7. 4. 1973, v kraju: Jesenice, sem avtor:

(ustrezno označi)

¨ seminarske naloge

¨ seminarskega dela

¨ zaključnega seminarskega dela

¨ diplomskega dela

¨ magistrskega dela

¨ doktorske disertacije

z naslovom:

Življenje in delo Jurija Dalmatina ter mesto njegovih del v slovenski književnosti 16. stoletja

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu, navedena

oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v

predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu;

- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po zakonu

(Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za

moj status na UP FHŠ;

- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je elektronska

oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne 17. 10. 2012 Podpis avtorja: Lucijan ADAM

3

Zahvala

Doktorski študij je delno sofinancirala Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada.

Sofinanciranje se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-

2013, 1. razvojne prioritete Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti; prednostne usmeritve_1. 3:

Štipendijske sheme.

4

Kazalo

Zahvala.................................................................................................................................................3

Kazalo .................................................................................................................................................. 4

Izvleček ................................................................................................................................................. 5

Abstract ................................................................................................................................................ 5

Predgovor ............................................................................................................................................. 6

Jurij Dalmatin: letnica in kraj rojstva, rod, poreklo, zakon in otroci ................................................... 9

Krško, šolanje pri Adamu Bohoriču, Primož Trubar ..................................................................... 17

Trubarjeva vrnitev v Ljubljano ...................................................................................................... 22

Šolanje na Nemškem, Bebenhausen, Tübingen, prevod prve Mojzesove knjige .......................... 66

Dalmatin, Begunje in Radovljica ................................................................................................... 97

Dalmatinova ljubljanska leta – na poti do »slovenske Biblije« ................................................... 104

Eni psalmi, ta celi katehismus ... (1567) .................................................................................. 105

Jezus Sirah (1575) .................................................................................................................... 111

Pasijon (1576) .......................................................................................................................... 114

Pentatevh (1578) ...................................................................................................................... 119

Ta celi katehismus ... inu pejsni (1579) .................................................................................... 126

Salomonove pripuvisti (1580) .................................................................................................. 131

Katehismus, tu je ti nar potrebniši štuki naše Kersčanske vere ... (1580) ................................ 132

Wittenberg – »slovenska Biblija« in druge .................................................................................. 140

Krščanske lepe molitve (1584) ................................................................................................ 155

Ta celi katehismus ... inu pejsni (1584) .................................................................................... 156

Dalmatin v Škocjanu, zadnja leta in konec .................................................................................. 163

Ta kratki wirtemberski katehismus (1585) ............................................................................... 166

Agenda (1585).......................................................................................................................... 167

O kronoloških predhodnicah Dalmatinove agende .................................................................. 169

Dalmatinova Agenda v luči virov ............................................................................................ 173

Mesto Dalmatinove Agende med liturgičnimi knjigami .......................................................... 182

Vpliv Dalmatinove Agende na vzhodnoslovenske obrednike ................................................. 186

Ilustracije v Dalmatinovih delih ................................................................................................... 203

Lesorez ..................................................................................................................................... 204

Ilustracije v slovenskih protestantskih tiskih ........................................................................... 206

Ilustracije pri Dalmatinu .......................................................................................................... 208

Ilustracije v Dalmatinovih delih ............................................................................................... 209

I. Pasijon (1576) ....................................................................................................................... 209

II. Pet Mojzesovih knjig (1578) ............................................................................................... 210

III. Poskusni list ... (1580) ........................................................................................................ 212

IV. Biblija (1584) ..................................................................................................................... 212

Prva knjiga Dalmatinove Biblije (Stara zaveza) ...................................................................... 213

Druga knjiga Dalmatinove Biblije (Preroki) ............................................................................ 214

Primeri iz Stare zaveze ............................................................................................................. 223

Primeri ilustracij, ki vsebujejo kritiko katoliške Cerkve.......................................................... 224

V. Ta celi katekizem (1584)...................................................................................................... 227

VI. Ta kratki katekizem (1585) ................................................................................................ 230

Zaključek .......................................................................................................................................... 233

Uporabljena literatura ..................................................................................................................... 237

Uporabljeni viri................................................................................................................................ 247

5

Izvleček

Razprava obravnava življenje in delo Jurija Dalmatina ter njegovo mesto v slovenski književnosti

16. stoletja. Jedro razprave je zasnovano kronološko. Skozi razmerje do življenja in dela prvega “slovenskega Lutra” Primoža Trubarja se Dalmatinovo življenje in delo kaže kot nadaljevanje in dopolnjevanje Trubarjevega. Iz opravljenega dela izvira tudi oznaka Jurija Dalmatina za “drugega slovenskega Lutra”.

Ključne besede: Jurij Dalmatin, slovenska protestantska književnost, 16. stoletje, reformacija, Primož Trubar

Abstract

Dissertation deals with life and work of Jurij Dalmatin. The body of dissertation is drawn

cronologicaly. Through relationship towards life and work of the “Slovenian Luther” Primož Trubar, Dalmatins life and work proves (is proving) as complection and finishing Trubars. Out of

accomplished work originates also label Dalmatins “second Slovenian Luther”.

Key words: Jurij Dalmatin, slovenian protestant literature, 16th

century, reformation, Primož Trubar

6

Predgovor Pričujoča znanstvena razprava o Juriju Dalmatinu je nastala na pobudo mentorja doc. dr.

Jonatana Vinklerja. Pred začetkom doktorskega kurza slovenistike o Dalmatinu nisem vedel veliko,

izvzemši tisto, kar je bilo objavljeno v splošnih pregledih slovenske literarne zgodovine

(književnosti). Kot zgodovinar sem se z njim srečal le pri ocenah literarnih dosežkov, kaj več pa o

njem nisem razmišljal. Odločilni “zaplet” pri odločitvi za študijo o Dalmatinu je pomenilo srečanje

z Dalmatinovim delom pri seminarju iz skupnega literarnega predmeta, ki sem ga opravil pri dr.

Vinklerju.1

To je bilo prvo resno srečanje z Dalmatinom in njegovim delom.

Študija življenja in dela Jurija Dalmatina kot nadaljevalca in dopolnjevalca s strani

“slovenskega Lutra” Primoža Trubarja začetega dela in nato nadgradnje teze (po opravljenem

raziskovalnem delu) ter označitve Jurija Dalmatina za “drugega slovenskega Lutra” sem se lotil

postopoma in sistematično. Največji zalogaj mi je predstavljala hevristika (zbiranje virov). Viri za

zgodovino 16. stoletja niso nikjer evidentirani niti zbrani na enem samem mestu. Tako sem se moral

lotiti zbiranja in iskanja virov predvsem prek literature, navedb v citatih in virih ter (i)zbrani

literaturi na koncu posameznih strokovnih del. Napravljal sem si iz- in zapiske ter začel graditi

zbirko podatkov za Dalmatina. Kronološko in vsebinsko zasnovo za zbiranje podatkov mi je

predstavljalo Kidričevo delo.2 Veliko podatkov prinaša tudi Rupel.3

Pisma je priobčil Rajhman,4

ohranil pa se je tudi stanovski arhiv (kjer so črpali že predhodniki).5

Skozi zbiranje virov in liteature sem zgradil tri osnovne temelje, na katerih sem kasneje,

kolikor je le bilo mogoče, tudi gradil historiografski “narativ”. Prvi temelj predstavljajo

Dalmatinova dela (bibliografijo tiskov je objavil Berčič).6 K njim je dodati še razpravo o katoliški

cerkvi in katolikih (1572). Zaradi posebnega odnosa, ki sta ga imela, je bilo potrebno k obravnavi

pritegniti tudi Trubarjeva dela, 7 in sicer pri obeh v originalni, izvirni obliki in/ali v kritičnem

1 L. Adam: O Dalmatinovi Agendi, Stati inu obstati, oktober 2010, št. 11–12, 40–78.

2 Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 149–161.

3 Npr: M. Rupel: Savinec Andrej, spletna verzija SBL 1 (Slovenski biografski leksikon), delovna – beta elektronska

verzija, SAZU, Znanstvenoraziskovalni center, Ljubljana 1925–1991, urednica elektronske izdaje Petra Vide Ogrin,

http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:2765/VIEW/ (dne 10. aprila 2012). M. Rupel: Cvetnik naše reformacijske misli : ob 400-letnici slovenske knjige, 1551–1951, Ljubljana 1951, 39. M. Rupel: Primož Trubar, življenje in delo, Ljubljana 1962, 182. M. Rupel: Primož Trubar in Formula concordiae, drugi Trubarjev zbornik, ob štiristoletnici slovenske knjige, Ljubljana 1952, 65–112. M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga dopolnjena izdaja, Ljubljana 1966.

M. Rupel: Spindler Krištof, spletna verzija SBL 1 (Slovenski biografski leksikon), delovna – beta elektronska


http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:3150/VIEW/ (dne 10. aprila 2012). M. Rupel: Trubarjeva skrb za študente, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Razprave VI, Ljubljana 1965.

4 J. Rajhman: Pisma Primoža Trubarja, SAZU Razred za filološke vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 7, Ljubljana 1986. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997.

5 AS 2, Stanovski arhiv.

6 Br. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die sloweinsche Reformation, München 1968, 163–251. Br. Berčič: Verzeichnisse, Abhandlungen über die sloweinsche Reformation, München 1968, 251–155.

7 Ta pervi deil tiga Noviga testamenta..., Tübingen 1557, Predgovor. Obj. P. Trubar: Nemški spisi (elektronski vir)

7

prepisu. Drugi temelj predstavljajo objavljeni viri, kjer sem se tako srečal s Kostrenčičem, 8

Loserthom,9 prej omenjenim Rajhmanom, Ruplom idr., ki so vire najdevali ne samo doma, pač pa

tudi v tujini (npr. v Tübingenu, Wittenbergu, Stuttgartu idr.). Tretji temelj predstavlja literatura, iz

katere je bilo potrebno vzeti v pretres tudi tisto, ki se peča s Trubarjem, saj je Dalmatinovo življenje

in delo s Trubarjevim v zelo tesni povezavi.

Pri pisanju razprave mi je največ problemov predstavljalo poglavje, v katerem obravnavam

Dalmatinovo rojstvo, rod in mladostna leta, to je dobo do leta 1565, odhoda na Nemško, za katero

virov praktično nisem beležil in pri katerem sem moral poleg primerjalne metode, s katero sem

moral ustrezno pretresti že znane ocene in ugibanja v literaturi o rojstvu Jurija Dalmatina, njegovem

poreklu, družini idr., si pomagati tudi z metodo logičnega deduktivnega sklepanja.

Nasploh je pri sestavljanju biografije, prikaza Dalmatinovega življenja prišla prav

zgodovinska metoda. Kronologija Dalmatinovega življenja je velikega pomena za razumevanje

pomena njegovega opravljenega dela. Tako se je bilo potrebno ozreti tudi po sočasnih ključnih

dogodkih, spremembah, ki so se zgodile tekom 16. stoletja in ki so vplivale (posredno in

neposredno) na Jurija Dalmatina. Za preučevanje časa in razmer ter družbe, v katerih je živel in

deloval Jurij Dalmatin, sem si pomagal s kulturnozgodovinsko metodo.

Pretres Dalmatinove bibliografije je zahteval več pristopov. Kjer sem uporabil originalno

delo, ki mi je bilo dosegljivo, sem ga moral najprej prebrati, kritično prečrkovati, nato pravilno

razumeti in na koncu tudi pravilno interpretirati ter, kjer je bilo to potrebno, vzporejati s podobnimi

deli. V pomoč pri tem delu so mi bile filološka, kritično-tekstna metoda in bibliografska metoda,

znanje paleografije, bibliografije in tujih jezikov (predvsem nemškega in latinskega). Zaključki, do

katerih sem prišel z deduktivno metodo, so vedno izvedeni na podlagi dejstev in logičnega

sklepanja ter v številnih primerih podprti z ustrezno literaturo.

Razprava vsebuje tudi poglavje, v katerem se ukvarjam z ilustracijami v Dalmatinovih

tiskih. Pri tem poglavju sem skušal prikazati genezo razvoja ilustracij v slovenskih tiskih v 16.

(1550–1581), prevedel, opombe, komentarje in spremno besedo napisal Edvard Vrečko, Ljubljana 2011, Zbirka Zbrana dela Primoža Trubarja, št. 11, 39–58. Dosegljivo na: http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=110. P.

Trubar: Catehismus 1550, uredila, transkribirala, prevedla Fanika Kranjc-Vrečko, Zbrana dela Primoža Trubarja I, Ljubljana 2002, 27–45, 179–190. Zbrana dela Primoža trubarja III, Articuli oli deili te prave, stare vere kersčanske (1562), Cerkovna ordninga (1564), Ta slovenski kolendar, kir vselei terpi (1557, 1582), urednik Zbranih del ddr.

Igor Grdina, uredil, transkribiral, prevedel Jonatan Vinkler, Ljubljana 2005. Zbrana dela Primoža Trubarja IV, Ena molitov tih kersčenikov (1555), Ene duhovne peisni (1563), Ena duhovska peissen zubper Turke inu vse sovražnike te cerqve božye (1567), eni psalmi, ta celi catehismus inu tih vegših godii stare inu nove kersčasnke peisni (1574), Try duhovske peissni (1575), Ta pervi psalm ž nega triiemi izlagami (1579), urednik Zbranih del ddr. Igor Grdina, transkribiral, uredil, prevedel in spremno študijo napisal dr. Jonatan Vinkler, Ljubljana 2006.

8 I. Kostrenčič: Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren 1559–1565, Wien 1874.

9 J. Loserth: Die steirische Religionspazifikation 1572–1578, nach den Originalen des Steiermärkischen Landesarchivs herausgegeben und mit einer Einleitung versehen, Graz 1896. J. Loserth: Reformation und

Gegenreformation in den innerösterreichischen Ländern im XVI. Jahrhundert, Stuttgart 1898.

8

stoletju in izpostaviti Dalmatinova dela kot najbolj in najbolje ilustrirana dela slovenske

protestantske književnosti v 16. stoletju.

Nad vsemi metodami pa je ves čas bdelo ustrezno potrpljenje in neumorni priganjevalec –

čas, ki mi je bil odmerjen za dokončanje razprave. V tem pogledu vidim pričujoče delo predvsem

kot začetek oziroma temeljni zaris za nadaljnje raziskovalno delo na področju slovenske

književnosti in kulture 16. stoletja.

V Lescah, 5. junija 2012 Lucijan Adam

9

Jurij Dalmatin: letnica in kraj rojstva, rod, poreklo, zakon in otroci France Kidrič je zapisal: “Dalmatin Jurij, protestantski teolog in pisatelj, rojen okoli 1547 v

Krškem, umrl 31. avgusta 1589 v Ljubljani. Roditelja sta mu sicer bila vsaj 1571 še oba med živimi,

a sta živela v tako skromnih razmerah, da nista mogla sina med študijami niti z obleko in knjigami

oskrbovati. Eden prednikov se je najbrž priselil iz Dalmacije ali preko Dalmacije, oče pa je bil po

vsej priliki že sloveniziran ter je izvrševal najbrž kakšno obrt v Krškem ...”10 Podobno je Kidrič

zapisal v SBL 1 (spletna izdaja): „Dalmatin Jurij, prot. teolog in pisatelj, r. ok. 1547 v Krškem, u.

31. avgust 1589 v Lj. /.../ eden prednikov se je najbrž priselil iz Dalmacije, ali preko Dalmacije ...“11

M. Rupel je v Cvetniku, v sklopu kratke biografije, navedel tudi letnico in kraj Dalmatinovega

rojstva: „Jurij Dalmatin, rojen ok. 1547. leta v Krškem ..."12

V leksikonu Slovenska književnost je

avtor gesla o Dalmatinovem rojstnem kraju, datumu, rodu in poreklu sumarično zapisal: „Dalmatin

Jurij, * ok. 1547, Krško, † 31. 8. 1589 Ljubljana; po rodu verjetno iz Dalmacije (Dalmatin) ...“13

Bogomil Gerlanc je za rojstni datum Jurija Dalmatina navedel verjetno natančnejši datum – oktober

1547.14

Jože Rajhman in Jakob Rigler sta za Enciklopedijo Slovenije napisala prispevek o Juriju

Dalmatinu in o njegovem rojstnem kraju, datumu, rodu in poreklu zapisala: „Dalmatin, Jurij

(Krško, ok. 1547–Ljubljana, 31. 8. 1589), protestantski pisatelj in teolog. Njegov rod izhaja verjetno

iz Dalmacije ...“15 Ludvik Jošar je Dalmatinovo rojstvo postavil v leto 1546, v tekstu pravi: "Skoraj

noben zapis ne navaja točnega datuma njegovega rojstva. Vsi omenjajo le letnici 1546 oziroma

1547. Morda bodo nove raziskave o tem dale točnejše podatke, ne samo o datumu rojstva, ampak

tudi o Dalmatinovih prednikih. Zagotovo pa je Dalmatin bil rojen v Krškem ...“16 O času in kraju

Dalmatinovega rojstva ter poreklu, rodu, je Geza Filo zapisal: „Protestantski teolog, pisatelj in

prevajalec Jurij Dalmatin se je rodil okrog leta 1547 v ubožni obrtniški družini v Krškem" in o

Dalmatinovem poreklu, rodu nadalje navaja: „Njegov rod izhaja verjetno iz Dalmacije ...“17 Leto

prej je, ob jubileju, o Dalmatinovem rojstnem kraju in datumu zapisal le: „Rojen je bil okrog leta

1547 v Krškem ...“18 Marijan Peklaj je v dodatku k naslovu spisa Jurij Dalmatin uporabil časovno

določilo ok. 1546–1589, v tekstu pa o Dalmatinovem rojstnem kraju in rodu, poreklu navedel:

„Jurij Dalmatin je bil doma v Krškem ob Savi. O njegovih starših ni v dokumentih ničesar in tudi

10 Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), v: France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne

vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 149.

11 Fr. Kidrič: Dalmatin Jurij, spletna verzija SBL 1 (Slovenski biografski leksikon), delovna – beta elektronska verzija,

SAZU, Znanstvenoraziskovalni center, Ljubljana 1925–1991, urednica elektronske izdaje Petra Vide Ogrin,

http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:0343/VIEW/ (dne 10. aprila 2012).

12 M. Rupel: Cvetnik naše reformacijske misli : ob 400-letnici slovenske knjige, 1551–1951, Ljubljana 1951, 39.

13 Slovenska književnost, leksikon, Ljubljana 1982, 58. 14 B. Gerlanc: Spremna beseda, v: Jurij Dalmatin: Agenda, faksimile iz knjižnice JAZU, Murska Sobota 1983, 51. 15 J. Rajhman in J. Riegler: Dalmatin Jurij, v: Enciklopedija Slovenije. Knj. 2 (Ce–Ed), Ljubljana 1988, 170.

16 L. Jošar: Jurij Dalmatin (1546–1589), Evangeličanski koledar za navadno leto 1989, 44. 17 G. Filo: Jurij Dalmatin (1547–1589), ob 450–letnici rojstva, Evangeličanski koledar za navadno leto 1998, 54.

18 G. Filo: Jurij Dalmatin (1547–1589), Evangeličanski koledar za navadno leto 1997, 40.

10

zanesljive letnice rojstva nimamo. Družinsko ime (Trubar ga v svojih pismih pogosto navaja kot

Dalmata) daje slutiti zvezo s hrvaškim sredozemskim poreklom kakega prednika ...“19

Dalmatinovo rojstvo postavljamo v čas okrog leta 1547 in to ne naključno. Za pojasnilo

ugotovitve časa, letnice, Dalmatinovega rojstva velja navesti „Dalmatinove spomine“ na leta

preživeta v Krškem, v času pred odhodom na Nemško. V pismu, ki ga je Dalmatin napisal 10.

januarja 1572 v Esslingu in naslovil na člane kranjskega deželnega zbora, o Dalmatinovi mladosti

strnjeno (pre)beremo: »Denn dass ich jetzunder nit melde, dass ich im Crainlandt geboren vnd fast

biss auff das achtzehend Jar /poudaril L. A./ maines alters von iugent auff von mainen lieben eltern

auffgezogen worden, hab ichh zum Gurckfeld welches dann mein heymat ist, von dem Ersamen vnd

Wolgelehrten Adam Bohoritsch meinem gewesnem praeceptore vnd yezt E. Gn. vnd Hrs.

prouisionierten Landtschafft Schulmeister zu Laybach, neben den Grammaticalibus Glaubens: ehe

dann das Euangelium daselbst jemals öffentlich gepredigt worden, mitten vnter den Papstlichen

finsternussen vermittelst Göttlicher gnaden, zimblich gefast vnd ergriffen. Darnach aber da der

Wolgemelte main praeceptor auss gewissen vrsachen von der Schul gelassen, vnd ich auss rath

vnnd bewilligung meiner eltern vnd gutter freundt, in ein andere Schul in das Teutsche Landt zu

ziehen fürgenommen, haben sich E. Gn. vnd Hrl. auff des Ehrwürdigen vnns hochgelehrten herrn

Primi Truberi meines geliebten patroni vnd in Christo Vattern, vnd des herrn Krellij seligen

vnderthenige fürbitt, mein gnedigklich angenommen ...«20

Iz pisma lahko izluščimo tri pomembne podatke: 1) Jurij Dalmatin je bil rojen na Kranjskem, 2)

dom Jurija Dalmatina je bil takrat v Krškem in 3) Jurij Dalmatin je bil star skoraj 18 let, ko se je

odpravil študirat na Nemško.

Za določitev približne letnice rojstva je pomembno tudi kdaj in kako se je Dalmatin odpravil

na Nemško. M. Rupel je zapisal, da je Primož Trubar na poti v izgnanstvo, Kranjsko je moral

zapustiti do konca julija 156521

: „Poleg žene in otrok, trinajstletnega Primoža, deset- ali enajstletne

Magdalene in devetletnega Felicijana, pa je še nekdo čakal, da ga izgnanec popelje v tuji svet. Bil 19 M. Peklaj: Jurij Dalmatin (ok. 1546–1589), Dom in svet, zbornik MCMXCV, Ob 50–letnici zadnjega letnika revije

Dom in svet in konca druge svetovne vojne, VIII, Maribor 1995, 209.

20 1572, januar 10, Esslingen, pismo Jurija Dalmatina kranjskim odbornikom, orig. v AS 2, Stan. arh., fasc. 54/2, sn. 1,

fotografija v NUK, Ms 22/57, obj. Th. Elze: Primus Trubers Briefe, Tübingen, 1897, 508–11 /delno!/, J. Rajhman:

Pisma slovenskih protestantov, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 54, Rajhmanov prevod na 56–57: „Sedaj ne bi govoril o tem, da sem rojen na Kranjskem in da so me od otroštva, do skoraj osemnajstega leta starosti /poudaril L. A./ vzgajali in vzdrževali ljubi starši, da sem v Krškem, kjer je moj dom, od spoštovanega in učenega Adama Bohoriča, mojega nekdanjega učitelja in sedaj v službi vaših milosti in gospostev deželnega učitelja v Ljubljani, poleg slovničnega znanja prejel (kar je najbolj pomembno) tudi osnove prave krščanske vere. Tako sem, sredi papeškega mračnjaštva, še preden je bil evangelij tukaj kdaj koli javno oznanjen, le–tega z Božjo pomočjo kar dobro dojel in razumel. Ko pa je bil moj dragi

učitelj iz določenih razlogov v šoli odpuščen in sem se, po nasvetu dobrih prijateljev ter z dovoljenjem staršev odločil za drugo šolo v nemški deželi, ste se vaše milosti in gospostva, na ponižno prošnjo spoštovanega in učenega gospoda Primoža Trubarja, mojega ljubega zaščitnika in očeta v Jezusu Kristusu in rajnega gospoda Krelja, zame milostno zavzeli ...“

21 1565, maj 9, Dunaj – Ukaz nadvojvode Karla kranjskemu deželnemu glavarju Jakobu Lambergu, deželnemu upravitelju Joštu Gallenbergu in kranjskemu vicedomu Juriju Höfferju, naj Primož Trubar odide iz njegovih dednih dežel najkasneje do konca julija (ARS, Stan. arh. I, 92, sn. 6, 317–319).

11

je to osemnajstletni študent /poudaril L. A./ Jurij Dalmatin, doma iz Krškega, siromak, a velik in

bister fant ..."22

Poskušajmo si predstavljati karavano, katere del je po vsej verjetnosti bil tudi Jurij

Dalmatin: spredaj, kot navadno na osličku, je jahal Primož Trubar, za njim njegova žena Barbara,

potem vsi otroci, namreč Magdalena, Felicijan in Primož. Zadaj, prav na koncu karavane, ki je bila

namenjena na Nemško, v Stuttgart, najstarejši od otrok v karavani, (skoraj) osemnajstletni Jurij

Dalmatin.

A, vrnimo se k določitvi kraja in letnice rojstva. Najprej čas. Tik pred odhodom na Nemško,

konec julija 1565, je bil Jurij Dalmatin star (skoraj!) osemnajst let. Če odštejemo teh osemnajst let

od letnice odhoda (1565), dobimo leto 1547, v katerem se je verjetno rodil Jurij Dalmatin. Če drži,

da je bil pred odhodom star skoraj osemnajst let, potem bi utegnila držati Gerlančeva ugotovljena

datacija Dalmatinovega rojstva v oktober 1547. A ta datacija je, po mojem mnenju, preveč tvegana.

Morda bi bilo pravilneje Dalmatinovo rojstvo (po)staviti v čas po avgustu leta 1547, oziroma v čas

med avgustom in decembrom leta 1547.

Kraj rojstva tudi ni natančno določen. Jurij Dalmatin pove le, da se je rodil na Kranjskem in

da je bilo Krško v njegovi mladosti njegov dom. Kot Kranjec: „Georgius Dalmatinus Corniolanus“

je bil oktobra 1566 sprejet na univerzo v Tübingenu. 23 Fr. Ser. Metelko je v takratni licejski

knjižnici v Ljubljani (danes NUK) še videl knjigo, grško-latinski slovar, izdan v Baslu leta 1565,

„Dictionarium Graecolatinum Basileae M. D. LXV“, v katerem je bil na prvi strani, kot trdi

Metelko, z Dalmatinovo roko napisan ekslibirs: „Ex libris Georgij Dalmatini Gurgfeldiani 1566“.24

Posledično bi lahko sicer sklepali, da se je rodil v Krškem, kjer je kasneje živel in hodil v šolo k

Adamu Bohoriču, a velja dopustiti tudi možnost, da se je Dalmatin rodil pred prihodom v Krško. Iz

ugotovljenega torej lahko sklepamo le to, da se je Dalmatin verjtno rodil na Kranjskem, okrog leta

1547 in da je bil njegov dom v Krškem.

O Dalmatinovem rodu in poreklu prav tako ne vemo veliko. Večinoma gre za ugibanja po

analogiji (podobnosti). Morda Dalmatinov priimek, podobno kot priimek Antuna Dalmate (1. pol.

16. stol.–1579), katerega čas in kraj rojstva prav tako nista znana, kaže na poreklo iz primorskega

območja severnega dela Dalmacije, morda celo Senja. 25 Morda se je res nekdo Dalmatinovih

prednikov priselil na Kranjsko iz ali preko Dalmacije. Dopis württemberškega vojvode, s katerim je

Dalmatinu podelil Tifernij pravi, da je bil Jurij Dalmatin iz Hrvaške: „ein locus vacans im

Tiffernischen stipendio bey euch verhannden vnnd wir nun gegenwürtigen Georgium Dalmatinum

22 M. Rupel: Primož Trubar, življenje in delo, Ljubljana 1962, 182. 23 H. Hermelink: die Matrikeln der Universität Tübingen I, Stuttgart 1906, 467. Obj. Primož Trubar, življenje in delo,

Ljubljana 1962, 55–59; S. Balduin: Die slowenische reformation und ihre bedeutung für die Kulturelle entwicklung der Slowenen, Abhandlungen über die slowenische Reformation, München 1968, 12.

24 Fr. Ser. Metelko: Lehrgebäude der Slovenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen, Laibach 1825, Vorrede, XX–XXI.

25 Fr. Bučar: Povijest hrvatske protestantske književnosti za reformacije, Zagreb 1910, 94.

12

auss Crabata ein zeitlang jnn vnnser closterschul zu Bebenhausen gnedig erhalten ...“26 Fr. Kidrič

ugotavlja, da je bil Dalmatinov oče verjetno že sloveniziran.27

Imen Dalmatinovih staršev ne poznamo. V zgoraj navedenem pismu iz leta 1572 izvemo, da

je Jurij Dalmatin: „Pred enim letom na Kranjskem obiskal svoje ljube starše ...“, za kar so ga

kranjski deželni stanovi: „oskrbeli s popotnico ...“28 in da sta bila njegova starša, vsaj še leta 1571,

kot navaja Fr. Kidrič: „med živimi“.29

Dalmatinovo rodoslovje morda še najbolje povzamemo iz (kar je sploh še ohranjenega od)

protestantske matične knjige (matrike) in prepisov iz nje, iz zgodnejših časov preučevalcev (tudi

literarne) zgodovine. Usodo matrike je moč spremljati skozi objave pričevanj raziskovalcev,

strokovnjakov, ki so se pečali z njo in njeno vsebino. Fr. Ser. Metelko je, kot je iz njegove objave

(raz)vidno, še videl v celoti ohranjen zvezek protestantskih matrik v folijo formatu, ki se je v

njegovem času nahajal v arhivu stolnega kapitlja v Ljubljani in je vseboval seznam, med letom

1578–1589 krščenih, med letom 1578–1597 poročenih, med letom 1578–1593 obhajanih in med

letom 1578–1589 pokopanih protestantov.30

Matrike so v njegovem času obsegale 327 folijev,

paginirana je bila vsaka druga stran, že pa je pogrešil numerirane liste 2, 3, 4 in 5. Na strani 327 je

še vedno lahko, dokaj jasno (pre)bral: »Den letzten Augusti (im J. 1589) ist vmb Mittag selig in Gott

verschieden der Ehrwuerdige vnd wohlgelerte herr M. Georgius Dalmatinus E. E. Landschafft hir

Christlicher Predicant vnd zu Auersperg bey S. Canzian Pfarrer, welcher den I. Septemb. bey S.

Peter ehrlich ist zur erden bestattet worden, dem ich Bened. Pyroter zuvor in der Spitalkirchen die

Leichpredig gethan, aus Esaia 56 (57) capit. Wo der Prophet klagt, wie der Gerechte vmbkome, vnd

die Leuth nemen solches nicht Zuherz,vnd daraus fuernemlich diss gehandelt, wie es doch Gott

meine vnd was er fuer vrsach habe, dass er seine Junge, getrewe vnd solche Menner, die Gott vnd

seiner kirschen hetten noch lang dienen moegen, vnd alters halber noch lenger vnd viel Jar leben,

er sie durch den tod aus diesem leben, so bald wegraffe vnd sterben lasse.«31 Na strani 224, v

26 1566, avgust 13, Stuttgart, Arhiv v Evangelisches Stift Tübingen, Kasten V, Fach 3, Nr. 2. Obj. M. Rupel: Primož

Trubar, življenje in delo, Ljubljana 1962, 55–59; S. Balduin: Die slowenische reformation und ihre bedeutung für die Kulturelle entwicklung der Slowenen, Abhandlungen über die slowenische Reformation, München 1968, 12.

27 Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), v: France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 149.



Pisma slovenskih protestantov, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 56–57.

29 Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), v: France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 149.


31 Fr. Ser. Metelko: Lehrgebäude der Slovenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten

Provinzen, Laibach 1825, Vorrede, XX–XXI, prevedel Lucijan Adam: „Zadnjega avgusta (v letu 1589) je okrog poldneva v Bogu preminil častitljivi in učeni gospod M./magister, op. L. A./ Jurij Dalmatin, cesarsko kraljevi deželni predikant in župnik pri Auerspergih, na fari Sv. Kancijana /Škocjan pri Turjaku, op. L. A./, kateri je bil na 1. septembra pri sv. Petru častitljivo v zemljo položen, ki sem mu jaz, Benedikt Pyroter, še prej, v špitalski cerkvi, napravil pridigo ob krsti, (katere vsebina je bila) iz (preroka) Izaije, iz 56. (57.) poglavja, kjer prerok toži, kako

13

seznamu poročenih, je Metelko (pre)bral: »Dom. Quinquagesima hab ich Kumprecht im Haus

fraven Barbara Dalmatin Wittib Zusamen geben Matteush Valnit is Rakovnika vnd Marush erwelten

fraven Dienerin 1591,«32 na strani 310: »S. 310 ½ Joannes G. Dalmatins einziger Sohn bey 9 Jahr

gestorben 28. May 1584,«33, na strani 321: »1/2 des Georg Dalmatin 2 ½ Jahr alter Sohn Marcus

gestorben 16. Juli 1587.«34 Na koncu Metelko pripiše še: »Auch einige Toe

chter von ihm kommen

unter den Getauften und Verstorbenen vor.«35

Natančnejše izpise iz protestantskih matrik, mrliške knjige, je objavil Anton Svetina, ki jih je

(delno) povzel od Petra Hitzingerja.36

Svetina je že pred sabo imel le še (pre)ostanek protestantskih

matrik. Glede usode knjige, je bralca napotil na Fr. Kidriča, ki je o njej natančno poročal,

povzemam: „Tako Metelko, kot tudi Hitzinger sta knjigo še videla v arhivu stolnega kapitlja,

Wiesthaler pa je od arhivarja Koblarja izvedel, da so protestantske matrike pred kratkim izginile iz

arhiva stolne cerkve v Ljubljani. Vrhovec naj bi matrike videl v škofijski knjižnici. Hegemann je že

napisal, da je rokopis propadel, kar ga je ostalo pa je v Narodnem muzeju v Ljubljani, fotografija

ostankov in kopija pa v arhivu protestantske cerkve v Ljubljani. Vrhovnikova zabeležka Koblarjeve

izjave z dne 5. marca 1525 dokončno pojasni usodo knjige. Vrhovnik je zapisal, da je Koblar imel v

rokah protestantsko matriko, ki mu jo je posodil stolni vikar (Josip Erker). Tedaj je bila cela. Čez

nekaj časa sem jo je hotel zopet pogledati. Šel sem k njemu (Erkerju), a ga ni bilo doma. Povedal

sem strežnici, po kaj sem prišel. Rekla je: Podkurila sem z njo, a nekaj je je še ostalo, tamle pred

pečjo je. Ostanek sem odnesel v muzej.“37 Svetina je Kidričevim opombam o usodi knjige dodal38

,

da je muzejski kustos (Narodnega muzeja v Ljubljani) Müllner, vpisal v katalog stanovskega arhiva

k fasc. 54 g, zap št. 13, opombo, da št. 13 manjka in da jo je Koblar razglasil za svojo lastnino ter jo

pri selitvi v Kranj vzel s seboj. Nadalje Müllner navaja, da pridobitveni protokol (akcesijska,

pravični umira in si ljudje tega ne ženejo k srcu in to opravičujejo s tem, kako je Bog tako storil in da je že imel svoj vzrok, da on /pokojni, op. L. A./ svoji cerkvi ne bo več mogel dolgo služiti, starejši pa bodo morali še dlje in veliko let živeti, da jih bo skozi to življenje (Bog popeljal) v smrt, dokler si (tega) ne bodo prislužili, (in jim bo) (do)pustil umreti.“ Zadnji stavek v prevodu se nanaša na Iz 57, 1–2 “Pravični izgine, pa si nihče ne vzame k srcu, zvesti ljudje so pobrani, pa nihče ne razume; da, pred hudobijo je pobran pravični. 2) Naj pride mir, na svojih ležiščih naj počivajo tisti, ki hodijo pošteno.”

32 Fr. Ser. Metelko: Lehrgebäude der Slovenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen, Laibach 1825, Vorrede, XXI, prevedel Lucijan Adam: „Na nedeljo pred pepelnično sredo /orig. lat. quinquagesima, op. L. A./ leta 1591, sem jaz Kumprecht, v hiši gospe Barbare Dalmatin, vdove, poročil Matevža Valnita iz Rakovnika in Marušo, njegovo izbranko, ki je bila pri gospe Dalmatin služabnica.“

33 Fr. Ser. Metelko: Lehrgebäude der Slovenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen, Laibach 1825, Vorrede, XXI, prevedel Lucijan Adam: “Da je edini sin Jurija Dalmatina umrl pri 9. letih, na dan 28. maja 1584«

34 Fr. Ser. Metelko: Lehrgebäude der Slovenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen, Laibach 1825, Vorrede, XXI, prevedel Lucijan Adam: “Da je sin Jurija Dalmatina, Marko, star 2 in pol leti, umrl dne 16. julija 1587.«

35 Fr. Ser. Metelko: Lehrgebäude der Slovenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen, Laibach 1825, Vorrede, XXI, prevedel Lucijan Adam: “da se v krstni in mrliški knjigi omenjajo tudi nekatere Dalmatinove hčere.«

36 A. Svetina: Protestantizem v Ljubljani, II. Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, 169–171, poroča, da je v AS 2 ohranjenih le še 56 listov.

37 Fr. Kidrič: Zgodovina slovenskega slovstva, od začetkov do Zoisove smrti, Ljubljana 1938, op. VIII–IX, št. 23. 38 A. Svetina: Protestantska matična knjiga, II. Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, 180.

14

inventarna knjiga), pod datumom 16. maj 1889, št. 54, piše, da je knjigo Koblar poklonil arhivu ter

da je bil dar oznanjen v poročilu deželnih stanov, a brez Koblarjeve potrditve. Hitzinger39 je v

stolnem arhivu še imel v rokah knjigo, ki je štela 323 listov. Na prošnjo Kulavica je Koblar knjigo

vrnil, stolni kapitelj pa jo je leta 1902 ponovno podaril Muzeju. Svetina je mnenja, da se iz

Müllnerjevih (za)beležk da sklepati, da je bila protestantska matična knjiga leta 1889 vrnjena

muzeju že v okrnjenem stanju, obsegajoča le še 56 listov.40 Svetina naprej piše, da je bila nekoč v

arhivu protestantske cerkvene občine v Ljubljani, v njegovem času pa že v ljubljanskem mestnem

arhivu (danes ZAL) knjiga, ki jo je napisal in opremil P. v. Radics, ki vsebuje dobeseden prepis

celotne, še ohranjene protestantske matične knjige, ki ima na hrbtu napis v zlatih črkah Aelteste

Matrikel der Evangel. Kirche Laibach 1578–1593 (Najstarejše matrike Evangeličanske cerkve v

Ljubljani 1578–1593). Prvih 5 strani knjige je pravzaprav „fotografskih posnetkov“ originala, ostalo

pa je Radics prepisal sam s svojo roko, kot je razvidno tudi iz naslovega lista knjige

Communicanten und Sterbe-Matrikel der Evangelischem Kirche in Laibach 1578. Nach dem

Originale im landschaftl. Museum Rudolfinum. Ueber Veranlassung der hohw. Herrn Pfarrers

Johann Jaquemar copiert durch P. v. Radics, (Obhajilna in mrtvaška matrika Evangeljske cerkve v

Ljubljani 1578. Po originalu v deželnem muzeju Rudolfinumu. Po naročilu častitljivega gospoda

župnika Janeza Jaquemarja prepisal P. v. Radics). Svetina še zapiše, da se v originalni matični

knjigi, na notranji strani platnice (pre)bere naslednje posvetilo: „Dies Buech hatt herr Marx

Stettner, Rhats Burger zu Laybach, zu newen Jahr zur Kürchen verehrt. Anno 1578.“41 Spodaj je z

drugo pisavo pristavljeno: „Im 79istem ist gedachter herr Stettner Statt Richter worden.“42 Danes

se (pre)ostanek matrik nahaja v Arhivu republike Slovenije (Seznam obhajancev in mrliška knjiga

je bila razstavljena npr. v sklopu dokumentov z razstave Odsevi reformacijskega gibanja v

dokumentih Arhiva SR Slovenije, leta 198743

).

Svetina je iz protestantskih matrik, mrliške knjige, navedel več podatkov, ki jih Metelko in

Hitzinger ne navajata. V mrliški knjigi je (pre)bral o več Dalmatinovih hčerah. Za Elizabeto navaja,

da je pod datumom 3. avgust 1580, v mrliški knjigi vpisano in potem prečrtano rojstvo Elizabete,

hčerke magistra Jurija Dalmatina in njegove žene Barbare. Elizabeta je bila krščena 3. avgusta.

Krstil jo je Gašper Kumberger, boter je bil magister Krištof Spindler, botri pa Doroteja baronica

Auersperg, žena deželnega glavarja in vdova Margaret Eisvogl. Za Katarino je Svetina navedel, da

je umrla 6. septembra 1580, nagrobni govor (pridigo) pa je zanjo imel Janž Schweiger. Za 39 P. Hitzinger: Beiträge zur Geschichte der Reformation in Krain, Mittheilungen des historischen Vereines für Krain,

Laibach 1864, 7.

40 A. Svetina: Protestantizem v Ljubljani, II. Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, 169–171.

41 A. Svetina: Protestantizem v Ljubljani, II. Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, 169–171, prevedel Lucijan Adam: slv.

„To knjigo je gospod Marks Stettner, mestni svetnik ljubljanski, za novo leto poklonil cerkvi. Leto 1578.“

42 A. Svetina: Protestantizem v Ljubljani, II. Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, 169–171, prevedel Lucijan Adam: „V 79tem je omenjeni gospod Stettner postal mestni sodnik.“

43 Odsevi reformacijskega gibanja v dokumentih Arhiva SR Slovenije, Ljubljana 1987, 55 – seznam obhajancev in

mrliška knjiga prve protestantske občine v Ljubljani 1578–1586, sign. AS 2, Stan. arh. I, 91, sn. 6.

15

Dalmatinovo hčer Ano je navedel, da je umrla 24. oktobra 1582 in bila pokopana pri sv. Petru.

Nagrobni govor (pridigo) zanjo je imel Krištof Spindler. Za neimenovano hči, ki je umrla na isti dan

kot hči Adama Bohoriča, to je 13. junija 1584, pa je Svetina navedel, da sta bili obe pokopani pri sv.

Petru in so ju tja nesli v skupnem pogrebu. Nagrobno pridigo zanju je imel magister Spindler iz:

»Priori epistola s. Petri, cap. 4, Judicium a Dono Domini.«44 V mrliški knjigi sta zapisana tudi dva

Dalmatinova sinova. Janž je umrl dne 28. maja 1584, star 9 let. Njegovi posmrtni ostanki so bili

prinešeni k „torkovi slovenski pridigi“, ki jo je imel Schweiger, pokopan pa je bil pri sv. Petru.

Dobri dve leti pred Dalmatinovo smrtjo, je v starosti 3 in pol let umrl njegov sin Marko, ki je bil

pokopan 19. julija 1587. Zanj je nagrobni govor (pridigo) imel Felicijan Trubar.45

Na podlagi zgoraj povedanega lahko sklepamo, da se je Barbari in Juriju Dalmatinu v

zakonu rodilo (vsaj) 5 otrok, 3 hčere: Elizabeta (†1580), Ana (†1582), N.N. (†1584) in 2 sinova:

Janž (†1584) in Marko (†1587). Po starosti najstarejšega otroka, sina Janža, pa je najbrž moč

sklepati, da se je Jurij Dalmatin oženil verjetno okrog leta 1575.

O Dalmatinovi ženi Barbari rodoslovnih podatkov (še) nimamo. Morda je bila celo hči

ljubljanskega meščana Blaža Juantallerja,46 morda (neznana?) Trubarjeva hči.47

44 Verj. 1 Pt 4, 12–19 “Ljubi, ne čudite se požaru, ki prihaja nad vas, da vas preizkusi, kakor da bi se vam dogajalo kaj

nenavadnega. Nasprotno, kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se boste veselili in radovali tudi, ko se bo razodelo njegovo veličastvo. Blagor vam, če vas zaradi Kristusovega imena sramotijo, saj nad vami počiva Duh slave, Božji Duh. Nihče med vami naj ne trpi zato, ker bi bil morilec ali tat ali ovaduh. Če kdo trpi kot kristjan, naj ga ne bo sram, ampak naj v tem imenu poveličuje Boga. Nastopa namreč čas, da se sodba začne v Božji hiši. Če pa se začne najprej pri nas, kakšen bo šele konec tistih, ki se na pokoravajo Božjemu evangeliju! In če se pravični komaj reši, kje se bo pokazal brezbožnež in grešnik? Zato naj tudi tisti, ki po Božji volji trpijo, svoje

duše izročajo zvestemu Stvarniku s tem, da delajo dobro.”


46 L. Jošar: Jurij Dalmatin – evangeličanski duhovnik, poljudno predavanje na Svečani akademiji v počastitev 450-

letnice rojstva Jurija Dalmatina, Ljubljana, dne 23/10-1997, Evangeličanski koledar 1989, 89, kjer Jošar piše: “Dalmatin je bil poročen z Barbaro, hčerko ljubljanskega meščana Blaža Juantallerja”, a vira ne navaja.

47 L. Jošar: Jurij Dalmatin (1546–1589), Evangeličanski koledar za navadno leto 1989, 47, kjer Jošar piše: “Poročen je bil s Trubarjevo hčerko Barbaro”, a vira ne navaja.

16

Priloga: Dalmatinova rodoslovna tabela

Oče: N. N.

Mati: N. N.

Oče: N. N.

Mati: N. N.

Jurij Dalmatin

(ok. 1547–1589) ∞

Barbara

(???–po 1591)

1. Janž (†1584) 2. Elizabeta (†1580) 3. Ana (†1582) 4. N.N. (†1584) 5. Marko (†1587)

17

Krško, šolanje pri Adamu Bohoriču, Primož Trubar Domači kraj Jurija Dalmatina ima bogato zgodovino. Krško je bilo verjetno že v rimskem

času pristanišče na Savi. Kraj se prvič omenja leta v darovnici kralja Arnulfa iz leta 895, s katero je

Valtunu z Rajhenburga (Brestanice) podaril nekatera posestva pri Krškem. V 14. stoletju je Krško

dobilo trške pravice. Cesar Friderik III. je leta 1477 trg povzdignil v mesto. Okrog leta 1480 je

mesto dobilo obzidje. Konec srednjega veka je mesto imelo svojo lastno meščansko gardo. V 15.

stoletju je v Krškem cvetela usnjarska in čevljarska obrt. V 14. stoletju je bil ustanovljen krojaški

ceh, verjetno najzgodnejši izmed vseh ustanovljenih v mestih in trgih na Slovenskem (register iz

leta 1399, potrditev cesarja Maksimilijana iz leta 1519, potrditev krojaških pravil nadvojvode Karla

iz leta 1574). Z razvojem trgovine se je razvijalo tudi mesto. Trgovalo se je predvsem z lesom,

vinom in žitom. Do izgradnje železnice do Zagreba (leta 1866), je bilo za razvoj trgovine

pomembno tudi brodarstvo. V ta namen so v Krškem izdelovali ladje, čolne in ladijske vlečne vrvi,

ki so jih uporabljali tudi za vleko čolnov, splavov navzgor, proti toku reke Save. V 15. in 16. stoletju

so Turki večkrat ogrozili mesto (1463, 1469, 1472, 1475, 1476, 1477, 1480 in verjetno zadnjič leta

1545). Leta 1515 je, v velikem vseslovenskem kmečkem uporu, kmečka vojska oblegala in oplenila

npr. tudi grad Leskovic oz. Šrajbarski turn pri Krškem (nem. Thurn am Hart). Tam je gospodoval

zloglasni Jurij Thurn. Uvajal je nove in zviševal stare dajatve. Na sestanku deželnih stanovskih

odborov leta 1510 v Augsburgu, so se le–ti pritožili, da Jurij Thurn: „Odkar je mestni gospod v

Krškem, sili kmete, ki tovorijo žito ali sol na trg, da morajo proti starim navadam plačati dvojno

mitnino, na poti tja in nazaj – ne glede na to, ali so blago prodali, ali ne“, tudi davkov ni plačeval

od svojih podložnikov in ni dovolil, da bi se njegovi podložniki odzvali vpoklicu deželne brambe v

vojni proti Benečanom, ter „jim ne dovoli imeti pripravljenih dolžnih živil in orožja v ta namen.“

Podobno je ravnal s svojimi podložniki na Kočevskem.48 Huje jo je mesto odneslo v kmečkem

uporu leta 1573. Takrat se je uporna vojska, ki je pod vodstvom Nikole Kupiniča prodirala iz smeri

Brežic, utaborila pred mestom ter mestu in meščanom predstavljala resno grožnjo. Odzval se je

Jožef Thurn, ki je z upornimi kmeti 5. februarja 1573 grozovito obračunal.49 Kot spomin na veliki

kmečki upor, se je ohranila tudi pesem v nemškem jeziku, ki se je pela na melodijo pesmi Hvalite

Boga pobožni kristjani etc., katere naslov „Warhaffte geschicht vnnd Newe Zeitung, von

Auffrürischen Pauern, so sich dieses 1573. Jar, in der Windischen Mark in der Graffschaft Zilla,

wider ire Oberkeit vnnd Landsfürsten empöret hatten, doch letzlich von der gnade Gottes inen

wider gesteurt vnnd gestürtzt worden sind, allen vnterthanen zur warnung vnnd Exempl in ein

gesang verfast, etc. Im Thon Lobt Gott ihr frommen Christen, etc. (Resnična zgodba in sporočilo o

uporniških kmetih, ki so se tega 1573. leta, v slovenski krajini v grofiji Celje, zoper svojo gospodo

48 J. Koropec: Mi smo tu, Veliki punt na Slovenskem v letu 1635, Maribor 1985, 14–15.

49 Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, 286.

18

in deželnega kneza uprli, naposled po milosti božji bili obvladani in zmagani, vsem podložnikom za

svarilo in eksempel v pesem zloženo, etc. V tonu Hvalite Boga pobožni kristjani, etc.) V tej pesmi,

v 11. kitici, se omenja tudi krški grad: „11) Sie haben eingenommen zwey Schlösser erbawet wol,

Das erst Feldung mit Namen, Das ander genannt wird Pol, vnd was sie funden darinnen, das

habens alls vmbbracht, must sterben da von inen geschwind vnd vnbedacht“, ki se v slovenskem

prevodu glasi: „Zavzeli so gradova zgrajena prav lepo, eden Feldung (krški grad, op. J. Koropec) z

imenom, a drugemu Pol (Poljane, op. J. Koropec) reko, in kar so našli tam notri, so vse pobili koj,

končal prav mnogo tu je življenj ta njih poboj“50 V obdobju reformacije in protestantizma, je večina

krških meščanov sprejela Lutrovo vero.

Bolj kot Adam Bohorič in njegova šola ter Jurij Dalmatin, pa je bil v tem času v Krškem

poznan in spoštovan predikant Janž Weixler (Vlahović). Leta 1567 so ga krškim meščanom za

službo luteranskega predikanta priporočili kranjski deželni stanovi. Krčanom se je tako priljubil, da

jih je skoraj vse spreobrnil v protestantizem. Nekoč ga je iz prižnice pregnal in iz cerkve spodil

Polidor de Montagnana, sicer tudi krški župnik, ki je s tem dejanjem krške meščane tako razjezil:

„Da bi bili župniku, ko bi se ne bil pravočasno umaknil, temeljito iztepli koretelj, saj so pokazali

nemajhno veselje za to reč.“51

Krško, domači kraj Jurija Dalmatina, je mlademu, nadarjenemu fantiču, dal dobro osnovo za

bogato in slovstveno, literarno plodno prihodnost. V Krškem je med letom 1551 in sredino leta

1563 imel svojo šolo zgoraj omenjeni Adam Bohorič, ki je od 18. oktobra 1548 dalje, po tem, ko je

že imel graški bakalavreat,52 (najprej na artistični fakulteti) študiral v Wittenbergu. Po končanem

študiju se je vrnil domov in se posvetil poučevanju.53 Potem, ko je bil sredi leta 1563 iz krške šole

odpuščen54, se je v času do sredine leta 1566, ko je postal učitelj na stanovski šoli v Ljubljani,

ukvarjal z (raznimi) gospodarskimi posli. V Ljubljani je bil hkrati učitelj in ravnatelj na stanovski

šoli. Upokojil se je 1. avgusta 1582, bil nato član šolske komisije pri deželnih stanovih in med 24.

aprilom 1595 ter 1. julijem 1598 ponovno ravnatelj stanovske šole.55

50 J. Koropec: Mi smo tu, Veliki punt na Slovenskem v letu 1635, Maribor 1985, 57.

51 J. Vinkler: Uporniki, hudi farji in hudičevi soldatje, podobe iz evropskih in slovenskih imaginarijev 16. stoletja

(elektronski vir), Digitalna knjižnica, Dissertationes št. 17, Ljubljana 2011, način dostopa: http://www.pei.si/Sifranti/staticPage.aspx?id=79, 179, in v op. št. 55 prav tam.

52 P. Simoniti: Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja, Ljubljana 1979, 135, 252. B.

Pogorelec: Skladnja pri Dalmatinu in Bohoriču, Zgodovina slovenskega knjižniega jezika, jezikoslovni spisi, uredil Kozma Ahačič, Ljubljana 2011, 269–288, 272.

53 Fr. Kidrič: Adam Bohorič (1925), v: France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 143.

54 Tako se je Jurij Dalmatin spominjal svojega učitelja v pismu dat. 1572, januar 10, Esslingen, pismo Jurija Dalmatina

kranjskim odbornikom, orig. v AS 2, Stan. arh., fasc. 54/2, sn. 1, fotografija v NUK, Ms 22/57, obj. Th. Elze: Primus

Trubers Briefe, Tübingen, 1897, 508–511 /delno!/, J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU Razred za

filološke in literarne vede, dela, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 56–57.


19

Poleg pedagoških sposobnosti, je Bohorič imel tudi smisel za glasbo. V Krškem je s pevci iz

svoje šole sodeloval pri bogoslužju. Posebno pozornost je glasbi, predvsem petju, namenil tudi v

svojemu revidiranemu šolskemu redu za stanovsko šolo v Ljubljani iz l. 1575, ki sicer nikdar ni bil

uradno potrjen od deželnih stanov, je pa v šoli veljal. Red je sistematični glasbeni pouk uvedel v

tretjem razredu. Pouk petja, slovenskega in nemškega, so obiskovali učenci tretjega in četrtega

razreda skupaj. Red je določal, da morajo učenci zjutraj in popoldne pred začetkom pouka zapeti

Pridi Stvarnik Sveti Duh s skupno molitvijo, nato „kak psalm“, medtem, ko so dopoldanski in

popoldanski pouk zaključili s pesmijo Ohrani Bog. Šolski glasbeni pouk se je izvajal 3 krat do 4

krat tedensko, navadno prvo popoldansko uro (med 12. in 13. uro).56

V šolskem redu je, med

drugim, v poglavju „O vedenju učencev“, v odstavku „Med petjem“, Bohorič zapisal, da naj

učenec: „Pesmi, ki jih še ne zna /.../ rajši posluša, kakor da bi s svojim neizučenim glasom druge

oviral in jim kvaril simfonijo; in to toliko časa, dokler se jih tudi sam ne nauči, da jih more skupaj z

drugimi brez težave zapeti.“ Naprej je podal navodilo o zahtevani pozornosti učencev petja: „Ko

jim učitelj pesem najprej poje, naj /učenec, op. L. A./ ne blodi z očmi drugod, temveč naj bo

popolnoma duševno prisoten in naj navaja uho, da ne bo zaznavalo le intervalov, ampak tudi samo

sladkobo glasu.“ Pravila o vedenju učencev med petjem je Bohorič sklenil z navodili učencem o

prizadevnosti: „Učenec mora biti prizadeven in zelo vnet za učenje, kakor pri vsakem študiju, tako

zlasti pri učenju glasbe. Tako bo namreč s slastjo in hitreje dosegel, kar se mu je zdelo ob prvem

poskusu nedosegljivo,“ in končal s trditvijo, ki kaže tudi na njegov odnos do glasbe: „Glasbo

namreč uči ljubezen“.57

Poseben odstavek znotraj poglavja „O vedenju učencev“ je namenil pravilu

učenja figuralnega petja, za katerega je skrbel kantor (leta 1575 je bil kantor Werner Feuer).

Figuralno petje, lat. cantus figuralis (figuralni spev), je spev z okrašeno melodijo in harmonijo, ki

predstavlja nasprotje koralnemu, preprostemu, enoglasnemu petju. Figuralno petje je bilo težje,

zapletenejše in je zahtevalo več vaje.58 Bohorič je v šolski red o vaji figuralnega petja zapisal: „Da

bo v cerkvi slajša harmonija petja, mora Werner Feuer, kantor, vsak teden dvakrat, in sicer ob

sredah in sobotah (če je takrat praznik, pa namesto v sredo, na dan pred praznikom) vaditi po

običajnem popoldanskem šolskem delu s svojimi glasbe veščimi učenci, če jih ima v deželni šoli,

tisto pesem, ki je določena za petje naslednji dan v cerkvi in jo modulirati tako, da se vsi glasovi

ujemajo.“59 Tudi pomožni učitelji so imeli opravka s petjem. Njim je Bohorič naročil, naj: „Pri

poučevanju in vežbanju glasbe /…/ marljivo in vestno pomagajo rektorju. Pomnijo naj, da morajo

56 A. Rijavec: Glasba v šolskih redih ljubljanske protestantske stanovske šole, Muzikološki zbornik, zvezek I,

Ljubljana 1956, 11–13.

57 Revidirani šolski red stanovske šole na Kranjskem, leta 1575, meseca julija, obj. V. Schmidt: Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju, Pedagoški tisk, zvezek 6, Ljubljana 1952, 39–58, cit. 54.

58 V. Schmidt: Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju, Pedagoški tisk, zvezek 6, Ljubljana 1952, 160, op. 38.

59 Revidirani šolski red stanovske šole na Kranjskem, leta 1575, meseca julija, obj. V. Schmidt: Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju, Pedagoški tisk, zvezek 6, Ljubljana 1952, 57–58.

20

njemu, kakor tudi šolskim nadzornikom marljivo in skromno izkazovati dolžno spoštovanje in

pokorščino.“60

Koralno petje je učencem pomagalo predvsem utrjevati, (še posebej!) verske nauke. Rijavec

je mnenja, da čeprav Bohoričev šolski red takih navodil ne vsebuje, ni moglo biti drugače, kot da je

bilo petje protestantskih pesmi za učence nadaljevanje verouka, povezano s preprosto melodijo, ki

je imela funkcijo olajšanja prisvajanja si idejne vsebine besedila.61 Po vsej verjetnosti je Bohorič

(in, seveda, z njim drugi učitelja petja v ljubljanski stanovski šoli), uporabljal kot pedagoški

pripomoček za pouk petja deli Heinricha Faberja in sicer njegova priročnika Compendium Musicae

pro incipientibus, izšel v Nürnbergu leta 1548, ki je bil tudi najbolj razširjen priročnik na

protestantskih latinskih šolah v Nemčiji ter Ad musicam practicam introductio, tudi izšel v

Nürnbergu leta 1530. Bohorič je, po prihodu v Ljubljano, bil tudi organist v protestantski cerkvi sv.

Elizabete v mestnem špitalu in član mestne oziroma deželne muzike.62 Poleg knjig je, s posebno

strastjo, zbiral tudi notni material. Njegova glasbena knjižnica je pred izgonom leta 1598 obsegala

okoli 2000 različnih, latinskih, nemških, italijanskih, francoskih in slovenskih pesmi.63

Znanje, vedenje, ki ga je od Bohoriča prejel, je Jurij Dalmatin opisal v pismu z naslednjimi

besedami: „Od spoštovanega in učenega Adama Bohoriča, mojega nekdanjega učitelja in sedaj v

službi vaših milosti in gospostev deželnega učitelja v Ljubljani, poleg slovničnega znanja prejel (kar

je najbolj pomembno) tudi osnove prave krščanske vere. Tako sem, sredi papeškega mračnjaštva, še

preden je bil evangelij tukaj kdaj koli javno oznanjen, le–tega z Božjo pomočjo kar dobro dojel in

razumel.“64 Iz odlomka je (raz)vidno, da je Bohorič Dalmatina poučeval iz slovnice in iz osnov

„prave“ krščanske vere. Kaj točno je Dalmatin mislil pod vsebino označeno s preprosto oznako

„slovnica“, natančno ne vemo, lahko pa sklepamo, da gre verjetno za pouk iz začetnega branja in

pisanja, verjetno tudi nemški ter morda tudi latinski in grški jezik z branjem avtorjev v obeh jezikih,

filozofijo in uvajanje v vse dobre in svobodne umetnosti, predvsem pa glasbo, torej vse, za kar si je

Bohorič prizadeval tudi kasneje na ljubljanski stanovski šoli. 65 S poučevanjem osnov „prave“

krščanske vere pa je Dalmatin zagotovo mislil Lutrovo, protestantsko veroizpoved – Kidričeva

60 Revidirani šolski red stanovske šole na Kranjskem, leta 1575, meseca julija, obj. V. Schmidt: Pedagoško delo

protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju, Pedagoški tisk, zvezek 6, Ljubljana 1952, 53. 61 A. Rijavec: Glasba v šolskih redih ljubljanske protestantske stanovske šole, Muzikološki zbornik, zvezek I,

Ljubljana 1956, 11.

62 A. Rijavec: Glasba v šolskih redih ljubljanske protestantske stanovske šole, Muzikološki zbornik, zvezek I, Ljubljana 1956, 10.




Pisma slovenskih protestantov, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 56–57.

65 V. Schmidt: Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju, Pedagoški tisk, zvezek 6, Ljubljana 1952,

32–34.

21

trditev, da je Bohorič Dalmatina vzgojil v protestanta, drži.66 Drži tudi, da pridobljeno znanje,

vedenje v Bohoričevi šoli, pač ni zadostovalo za vpis na univerzo v Tübingenu.67

Med tem je Primož Trubar „bežal pred aretacijo“ (december 1547–marec 1548). Potem, ko

je bil odstavljen od pridiganja v Ljubljani, kjer je med drugim pridigal proti božji poti na Sv. Goro

nad Gorico, razglašal, da če ljudje ne bodo verjeli evangeliju in prenehali z malikovanjem, bodo v

kratkem prišli Turki, nadalje pridigal, da maša nima nobene veljave, ne za žive, ne za mrtve, krstil

brez krizme (mire, maziljenja), prenehal pripogibati koleno pri omembi Matere Božje v neki pesmi,

nekoč celo z oglasne deske zbrisal praznik, so se ga v Ljubljani elegantno rešili. Kot dobrega

gospodarja so ga poslali na župnijo Šentjernej na Dolenjskem, ki je bila v slabem gospodarskem

stanju, da jo spravi v red. Decembra (1547) je škof Tekstor prispel v Ljubljano. S seboj je prinesel

„Ferdinandov tajni ukaz za zaprtje ljubljanskih duhovniških vodij krivovercev“. Preiskava se je

začela nepričakovano. Aretirani so bili kanoniki Lenart Mertlic, Pavel Wiener in Jurij Dragolič. Na

seznamu preiskovancev je bil, seveda, tudi Trubar. Mertlic je bil zaradi težke bolezni in visoke

starosti kmalu izpuščen, Dragolič in Wiener pa sta bila zaprta v ječi na ljubljanskem gradu. O

Dragoliču ne vemo veliko, menda naj bi se pokesal. Trubar je o njem med drugim zapisal da je:

„Vpijoč, norčast inu v cagovanu konec vzel“.68

Zapisnik o zaslišanju Pavla Wienerja je bil poslan v

Augsburg. Po pregledu zapisnika je kralj Ferdinand odločil, da se bo preiskava proti Wienerju

nadaljevala na Dunaju. Pavla Wienerja so naslednje leto (marca 1548) prepeljali na Dunaj in tam

nadaljevali preiskavo. Kasneje je bil Wiener pomiloščen in izgnan na Sedmograško, kjer je do smrti

vodil tamošnjo protestantsko cerkev.69 Kot piše Rupel, sta Klombner in Seyerle poslala sla iz

Ljubljane, da bi Trubarja obvestil o nameravani aretaciji. Trubar se je umaknil iz Šentjerneja. Kje se

je Trubar zadrževal od decembra 1547 do marca 1548, ko se je odpravil na Nemško, ne vemo.

Rupel meni, da je bil ali v Žužemberku ali na Turjaku.70

66 Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), v: France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne

vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 149.

67 M. Rupel: Trubarjeva skrb za študente, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Razprave VI, Ljubljana 1965,

11.

68 M. Rupel: Primož Trubar, življenje in delo, Ljubljana 1962, 208, 209. 69 M. Rupel: Primož Trubar, življenje in delo, Ljubljana 1962, 55–59; S. Balduin: Die slowenische reformation und

ihre bedeutung für die Kulturelle entwicklung der Slowenen, Abhandlungen über die slowenische Reformation, München 1968, 27.

70 M. Rupel: Primož Trubar, življenje in delo, Ljubljana 1962, 58.

22

Trubarjeva vrnitev v Ljubljano Drugega decembra 1561 je Primož Trubar prejel od kranjskih deželnih stanov pismo, s

katerim so ga (po)vabili nazaj v Ljubljano. Pismu so priložili dve prilogi: 1) pismo za mestni svet v

Kemptenu in 2) za Trubarja „popotnico“ (stroške za pot na Kranjsko). Po lastnem slu je Trubar 26.

januarja 1561 kranjskim deželnim stanovom odgovoril, da je mestnemu svetu v Kemptenu pismo

izročil in takoj odpovedal službo ter sporočil, da se namerava iz Kemptena odpraviti na svečnico (2.

februar 1561). Prav tako je v pismu kranjskim deželnim stanovom poročal o dogajanju v zvezi s

„hrvaškim tiskom“. V kranjskem jeziku je želel natisniti dve pismi Korinčanom in pismo

Galačanom, zato se je odpravil v Tübingen. Tam je našel Štefana Konzula „hudo bolnega in vsega

hromega na rokah in nogah“, ki se je bal, da bo umrl. Ker je Konzul s seboj iz Regensburga

pripeljal tudi hrvaško tiskarno, je Trubarja skrbelo, kako bo izpolnil obljubo, ki jo je dal

württemberškemu knezu, Hansu Ungnadu in Ulriku Eitzingu idr., da se bo po božičnih praznikih

začelo hrvaško tiskati. Tozadevno je v Tübingen prišel tudi Ungnad. Skupaj z drugimi so dosegli

dogovor, da naj se kranjskim deželnim stanovom in ljubljanskim meščanom pošlje pismo, s katerim

jih prosijo, da bi v Tübingen poslali „Enega ali dva sposobna Hrvata, hkrati s popravljenimi

izvodi“, ki ne bosta drugega delala, kot popravljala. Da bi Trubar lahko za vse poskrbel, je sporočil,

da bo na Hrvata počakal v Kemptenu, še posebej vesel pa bo gospoda Antuna (Dalmate, op. J.

Rajhman – gl. citat), ki je bil že lep čas pri Klombnerju s popravljenimi izvodi. Tako bo na

Nemškem ostal vsaj še 4 tedne.71

S pismom ljubljanskemu cerkvenemu odboru, z dne 19. marca 1561, je Trubar sporočil, da

sta Antun Dalmata in mojster Janž prispela v Kempten na pepelnično sredo l. 1561. Trubar se je v

tem času že intenzivno pripravljal za pot na Kranjsko. Med tem časom, ko je dal odpoved v

Kemptenu, in odhodom na Kranjsko, je moral poskrbeti tudi za ženo in otroke, ki jih je, skupaj z

vsem svojim imetjem, na 6 vozovih prepeljal v Urach, kjer so do odhoda na Kranjsko živeli v hiši,

katere najemnik je bil Hans Ungnad. Kranjskim deželnim stanovom je v pismu med drugim poročal

predvsem o težavah s Štefanom Konzulom in Antunom Dalmato – za prvega je zapisal oceno, da ni

noben Hrvat in da tudi ne zna slovensko, za drugega pa, da sam ne zna pravilno brati svojih

hrvaških prevodov in obenem zaprosil za kakega „pravega Bosanca ali Uskoka, ki bi znal pravilno

hrvaško in cirilsko govoriti in pisati, četudi ne zna latinsko in italijansko“ ter o tem, kako se je,

nekje na poti pri Salzburgu izgubila Postila, ki jo je prevedel Štefan Konzul. Trubar je bil

(upravičeno) zaskrbljen, da se ne bo(do) osramotil(i) pred ljudmi. Prav tako je v pismu prosil

ljubljanski cerkveni svet, naj poizve, kakšne namene imajo deželni stanovi z njim v Ljubljani in če

71 1561, januar 26, Tübingen, Trubarjevo pismo kranjskim deželnim stanovom. Orig. AS 2, Stan. arh. 54/3, snopič 1;

fotografija NUK, Ms 1061, št. 12. Obj. Th. Elze: Primus Trubars Briefe, mit dazu gehörigen Schriftstücken, Tübingen 1897, 98–101; J. Rajhman pisma Primoža Trubarja, SAZU, Razred za filološke in literarne vede II, Ljubljana 1986, 78–81, op. 335–336.

23

si ga upajo podpreti v taki meri, da bo lahko „javno in ne skrivaj po kotih mogel pridigati in deliti

svete zakramente“ Pismu je, poleg raznih letakov, ki so pripovedovali o vsebini govorov in pogajanj

med cesarjem, knezi in papeževim legatom v Naumburgu in ki so bili namenjeni razširjenju med

kar največ ljudmi, priložil tudi prošnjo za pomoč Mihaelu Klausu iz Celja, ki je bil ta čas v

Augsburgu, da bi v Ljubljani lahko odprl lekarno.72

Tik pred odhodom na Kranjsko je Trubar v Tübingenu izdal popravljeni (p)opis svojih del

Register und summarischer Inhalt aller der windischer Bücher, die von Primo Trubero biss auff diss

1561. Jar in Truck gegeben seind (Seznam in vsebinski posnetek vseh slovenskih knjig, ki jih je

Primož Trubar dal v tisk do leta 1561). Delo je bilo natisnjeno pri Morhartovi vdovi v Tübingenu.

To je edina knjiga, ki jo je Trubar v celoti objavil v nemškem jeziku. Prvič je izšla že leta 1559, ko

se je Trubar moral braniti pred očitki „krivoverstva“. Glavan je mnenja, da je knjiga izšla kot

programsko-dokumentacijski dokument, potreben za utemeljitev projekta za izdajanje novih

hrvaških in slovenskih knjig ter da bi pri podpornikih odpravili sum o Trubarju očitanih verskih

zmotah. V uvodu knjige se je Trubar zahvalil Hansu Ungnadu in vojvodi Krištofu, pisal o

Ungnadovem biblijskem zavodu in projektu hrvaških tiskov. Biblijski zavod je označil kot odlično

naložbo, saj bo širjenje protestantizma v slovenskih in hrvaških deželah slabilo moč rimskega

papeža in turškega sultana, ki sta sovražnika Nemcem in Slovanom. Edini doslej znani izvod

Trubarjevega Registra (do leta 2008, op. L. A.) hrani NUK v Ljubljani. Njegov prvi znani lastnik je

bil baron Žiga Zois.73

Samuel Budina, znameniti prevajalec dela Historia Sigeta (Zgodovina Sigeta) avtorja, sicer

tajnika grofa Zrinjskega, Ferenca Črnka, ki se je takrat šolal na univerzi v Tübingenu, je izvedel, da

namerava Primož Trubar v Ljubljano. Priliko je hotel izkoristiti tudi sam. Prosil je Trubarja, naj ga

vzame s sabo na pot, ker si je počitnice želel preživeti v Ljubljani. Trubar se je za študenta zavzel

pri württemberškemu vojvodi Krištofu, ki je 3. junija 1561 odločil: »Jr wellet vnserm stipendiaten

Samuel Budina vonn Labach ettlich wochen mitt dem pfarrurwesern zu Vrach Primo Trubern jnn

das lanndt Crain zuuerraissen dergestallt erlauben, das er sich nämlich alsdan widerumb stellen

vnnd mit seinem fleis, was er hiezwischen versamen möcht, wiederumb herein bringen welle ...«74

72 1561, marec 19, Urach, Trubarjevo pismo ljubljanskemu cerkvenemu odboru. Orig. AS 2, Stan. arh. 54/7, sn. 1;

fotografija NUK, Ms 1061, št. 13. Obj. Th. Elze: Primus Trubars briefe, mit dazu gehörigen Schriftstücken, Tübingen 1897, 104–109; J. Rajhman: Pisma Primoža Trubarja, SAZU, Razred za filološke in literarne vede II, Ljubljana 1986, 82–85.

73 M. Glavan: Trubarjev album, romanje s Trubarjem, Ljubljana 2008, 99–100.

74 1561, junij 3, Stuttgart. Orig. Evangelisches stift Tübingen, Kasten V, Fach 3, Nr. 2. Obj. M. Rupel: Trubarjeva skrb

za študente, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Razprave VI, Ljubljana 1965, 9, prevedel Lucijan Adam: „Našemu štipendistu, Samuelu Budini iz Ljubljane, volimo osem tednov, da z oskrbnikom fare v Urachu, Primožem Trubarjem, odpotuje v deželo Kranjsko, v prihajajočih počitnicah, da se potem, kot je tukaj postavljeno, in z njegovo pridnostjo, marljivostjo, kar jo je tukaj zbrati zmogel, ponovno vrne nazaj ...“

24

Tako sta se Primož Trubar – družino je pustil v Urachu – in Samuel Budina odpravila 9. junija 1561

na Kranjsko, v Ljubljano. Potovala sta skupaj s trgovcem Elijo Stotzingerjem.75

V Podkoren so

prispeli 22. junija 1561. Prenočili so pri gostilničarju Cuznarju, ki je ponoči poslal sla na blejski

grad, da sporoči Trubarjev prihod. Ker je bil Herbart Turjaški ta čas na turški meji – bil je namreč

namestnik vrhovnega poveljnika, je Herbartova soproga Trubarju poslala 3 konje naproti in ga

prijazno sprejela na Bledu. Naslednji dan, 24. junija, to je na praznik sv. Janeza Krstnika, je Trubar

imel pridigo na Bledu, 25. junija zjutraj pa je prišel ponj gospod Moritz Dietrichstein in ga odpeljal

na svoje posestvo in graščino v Radovljico. Po kosilu sta se odpravila v Kranj h gospodu Ivanu

Jožefu z Brda, ki mu je povedal, da sta deželni glavar in ljubljanski škof od cesarja dobila vsak svoj

ukaz zoper Trubarja. Za ukaz, ki ga je od cesarja dobil deželni glavar, je vedel Ivan Jožef z Brda

Trubarju povedati, da je cesar pisal, da ve, da so ga kranjski deželni stanovi povabili v Ljubljano ter

da mora deželni glavar urediti stvar s stanovi na tak način, da se to ne zgodi, in če mu to ne bo

uspelo, se mora takoj obrniti na cesarja. Vsebino ukaza, ki ga je dobil ljubljanski škof, pa je baron z

Brda poznal le po „škofovem pripovedovanju“. Trubarju je lahko povedal le, da je ljubljanski škof

(i)zvedel, da prihaja Primož Trubar v Ljubljano in da bo, žal, moral proti njemu postopati po ukazu

cesarja. Baron z Brda je Primožu tozadevno svetoval, da naj se nikar iz Kranja ne odpravi naravnost

v Ljubljano, vsaj toliko časa ne, dokler je v Ljubljani deželni komtur (upravnik komende,

komendnik, komenda – užitek cerkvene nadarbine, op. L. A.) Gabrijel Kreutzer. Trubar je na vse

samo nejevoljno odvrnil: „Če hočejo Kranjci imeti evangelij, morajo pač tudi pomagati križ

nositi.“

Stvar je dobro premislil in se naslednji dan, 26. junija, po tem, ko je pojasnil svojo odločitev

z besedami: „Če danes ne bi prišel v Ljubljano, bi se dobrodušni kristjani žalostili in bi menili, da

se bojim in bežim pred križem, brezbožci pa bi bili potrjeni v svojem zlobnem postopanju zoper

mene,“ odpravil naravnost v Ljubljano. V Ljubljano ga je (po)spremil gospod Moritz Dietrichstein.

Nasproti sta jima prijahala najprej Matija Klombner, bivši deželni pisar, in Luka Klinc (Cvekelj),

svetovalec in Klombnerjev sorodnik. Malo kasneje se jim je pridružilo okrog 20 jezdecev in

nazadnje, pol milje pred mestom „množica moških in častitih krščanskih žena in deklet,“ ki so

Trubarja prisrčno sprejeli. Pri vstopu v mesto je stolpni čuvaj igral na pozavno. Do časa, ko je

karavana prispela do Andreja Foresta, kjer si je Trubar poiskal prenočišče, pa so se že zbrali vsi

štirje pozavnisti, ki so štiriglasno četrt ure igrali Te Deum laudamus (Tebe, Gospod, slavimo).76

Trubarjev prihod v Ljubljano sovpada s smrtjo ljubljanskega kanonika in generalnega vikarja

Ljubljanske škofije, drugače pa zapriseženega borca proti verski novotariji, krivoverstvu,

75 M. Rupel: Trubarjeva skrb za študente, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Razprave VI, Ljubljana 1965,

9.

76 Kratko poročilo, kako se je godilo Pr. Trubarju na poti v deželo Kranjsko in kaj je doživel tam v začetku svojega poklica leta 1561, zap. št. 123. Obj. M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga, dopolnjena izdaja, Ljubljana

1966, 286–289. M. Glavan: Trubarjev album, romanje s Trubarjem, Ljubljana 2008, 106–107.

25

odpadništvu, protestantizmu, Nikolaja Škofiča. Preganjanje „kristjanov“ (to je protestantov, op. L.

A.) mu je bilo v veselje do te mere, da ni pustil niti pokopavati v posvečeni zemlji. Še posebej

močno je nasprotoval Primožu Trubarju. Škofičev sin je bil takrat zaprt zaradi „sodomiticum

peccatum“.77

Trubar je s seboj iz Tübingena v Ljubljano pripeljal tudi „hrvaške prevode“, ki jih je

izročil kranjskim deželnim stanovom. Le–ti so jih, s posredovanjem glavarjev v Senju, Istri,

Metliki, na Reki in hrvaški meji, poslali naprej v branje hrvaškim duhovnikom in „Turkom“. Hkrati

so baronu Ungnadu napisali pismo, v katerem so mu sporočili, da se je Primož Trubar srečno vrnil v

Ljubljano, in ga obvestili o usodi iz Nemškega prepeljanih „hrvaških knjig“. Hkrati je v Tübingen

sporočil, da namerava v Ljubljani ostati še 4 ali 5 tednov.78

Dva dni kasneje, 28. junija 1561, so v ljubljanski mestni hiši pripravili sprejem za Primoža

Trubarja. Gospodje in deželani so ga v zvezi s cesarjevim odlokom (po)tolažili, da deželni glavar

proti njemu tokrat ne bo nič ukrenil. Trubar je prisotnim izrazil željo, naj mu kmalu povedo, v kateri

cerkvi bo lahko nemoteno in javno pridigal, delil svete zakramente, ter poudaril, da noče zakotno in

skrivaj opravljati svoje službe.79

Za iskanje cerkve, v kateri bi Primož Trubar pridigal, sta bila zadolžena Ahac Thurn in

Dietrich Turjaški. Prosila sta avguštince, če bi Trubar lahko pridigal v njihovi cerkvi. Ti so se

obrnili na deželnega glavarja in komturja, a jim nihče ni znal svetovati. Odločili so se, sklicujoč se

na avguštinskega provinciala (predstojnik redovne province, op. L. A.), da prošnji ne bodo ustregli.

Trubarju so nato gospodje naročili, naj naslednji dan, na sv. Petra, zjutraj pridiga v špitalski cerkvi v

nemškem jeziku. Trubarjeva pridiga je bila izbrana in zelo obiskana. Prisostvovalo ji je tudi 40

duhovnikov. Nihče ni mogel nič reči čeznjo. Ahac Turn in Dietrich Turjaški sta 30. junija v imenu

deželnih stanov odjezdila v Gornji grad k škofu s prošnjo, naj Trubarja pusti pri miru in naj mu

dovoli pridigati v stolnici v času, ko v njej kanoniki nimajo opravkov. Škof jima je odgovoril, da kar

se njega tiče, bi Trubarju rad dovolil, a mora z njim ravnati v skladu s cesarjevim ukazom. Do

dogovora ni prišlo. Škof in Trubar sta si nato izmenjala pismi. Škof je od Trubarja zahteval pisno

poročilo o vzrokih in nagibih, ki so Trubarja, ki je bil nekaj let na begu, navedli na vrnitev v

Ljubljano.80

77 Kratko poročilo, kako se je godilo Pr. Trubarju na poti v deželo Kranjsko in kaj je doživel tam v začetku svojega

poklica leta 1561, zap. št. 123. Obj. M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga, dopolnjena izdaja, Ljubljana 1966, 287–288.

78 Prim. 1561, julij 17, Ljubljana, Trubarjevo pismo baronu Ivanu Ungnadu. Orig. Stuttgart, Hauptstaatsarchiv 191,

Büschel 6, fol. 210, fotografija NUK, Ms 3/57. Obj. Th. Elze: Primus Trubars Briefe, mit dazu gehörigen Schriftstücken, Tübingen 1897, 132–138 (posebej 136!); J. Rajhman: Pisma Primoža Trubarja, SAZU, Razred za filološke in literarne vede II, Ljubljana 1986, 89–91, v katerem je iz odstavka “Gospodje odborniki pišejo vaši milosti nekaj zaradi mene in hrvaškega tiska; o tem dajejo pričevanje, kolikor jim je pač znano” razvidno, da je bilo pismo kranjskih deželnih stanov baronu Ungnadu priloga Trubarjevega pisma.

79 Kratko poročilo, kako se je godilo Pr. Trubarju na poti v deželo Kranjsko in kaj je doživel tam v začetku svojega poklica leta 1561, zap. št. 123. Obj. M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga, dopolnjena izdaja, Ljubljana 1966, 187–288.

80 Ljubljanski škof Peter Seebach je Trubarju pisal 3. julija 1561. Pismo mu je poslal po Felicijanu Turku, kaplanu pri

26

V odgovoru je Primož Trubar ljubljanskemu škofu podrobno opisal svojo službo v Ljubljani

pred begom (marec 1548). Navedel je, da je bil v Ljubljano poklican s posredovanjem škofa Franca

Kacijanarja (1488–1543) za pridigarja, da je postal kanonik in da ni prav nič drugače, kot jo sedaj,

božjo besedo pridigal v „pravem navadnem krščanskem smislu“, s čimer so bili vsi zadovoljni.

Nadalje je zapisal, da je Kacijanarjev naslednik, škof Urban Tekstor (1491–1558), njega in Pavla

Wienerja posebej naprosil, da sta opravljala pridigarsko službo v stolnici v nemškem in slovenskem

jeziku ter da sta skupaj z Wienerjem v tistem času nekatere osebe (sicer ne čisto javno) obhajala pod

obema podobama, kot so si to želeli na primer tudi pokojna ljubljanska škofa Krištof Ravbar in

Franc Kacijanar ter tržaški škof Peter Bonomo, kar pa takratnemu ljubljanskemu škofu Tekstorju ni

bilo všeč. Zato je dosegel kraljevi ukaz, s katerim je Pavla Wienerja zaprl, on pa (Trubar), ki je bil

ta čas župnik v Šentjerneju, je bil še pravočasno opozorjen, da se je lahko po nasvetu nekaterih

župnikov, prijateljev in po Kristusovem navodilu ter zgledu umaknil. Kraljevega ukaza ni nikoli

prejel, niti nobenega poziva. Nikoli se ni izogibal in umikal pred nobeno razpravo in nobenim

zaslišanjem. Posebej je poudaril, da je to še vedno pripravljen storiti (razpravljati in se dati zaslišati,

op. L. A.). Navkljub vsemu pa ga je škof Tekstor „oropal službe in prebend“ ter mu vzel vse knjige.

Vse to ga je prisililo, da se je namenil iskati službo drugje. Dobil jo je na Gornjem Nemškem, kjer

se je preživljal s pridiganjem in deljenjem zakramentov. Ko pa so ga kranjski deželni stanovi

poklicali nazaj v Ljubljano za pridigarja, tega poziva ni mogel odkloniti. Na koncu pisma je

poudaril, da nima „nobene druge namere ko samo pospeševati božjo čast, razglašati pokoro in

pravo živo vero v gospoda Kristusa ter se ravnati v vsakem pogledu po starih pravih katoliških

knjigah in po augsburški veroizpovedi“ in dostavil, da je njegova volja, kakor je bila tudi v vseh

31–ih letih pridigarske službe „docela /se/ izogibati vsem zapeljivim novim naukom, vsem sektam,

strankam in prenapetostim, ki so jasni božji besedi nasprotne ter jih nikakor /noče/ zagovarjati“81

Zaenkrat je ostalo pri tem, da je Trubar še naprej pridigal v cerkvi sv. Elizabete v ljubljanskem

špitalu, in sicer „v nedeljo slovenski o nedeljskih evangelijih in o katekizmu, v četrtek nemški o

prvem listu Janeza Evangelista“ ter čakal cesarjeve odločitve na s strani deželnega glavarja in

ljubljanskega škofa poslani mu poročili. Trubar se je pritožil le nad premajhno špitalsko cerkvijo.

Ob nedeljah tretjina ljudi ni mogla prisostvovati njegovi pridigi.82

sv. Petru v Ljubljani. Prim.: 1561, julij 8, Ljubljana, pismo Primoža Trubarja ljubljanskemu škofu Petru Seebachu. Orig. AS 2, Stan. arh. 54/3, sn. 1; fotografija NUK, Ms 3/57 (stuttgarski prepis). NUK Ms 1061, št. 14 (prepis v AS 2). Obj. Th. Elze: Primus Trubars Briefe, mit dazu gehörigen Schriftstücken, Tübingen 1897, 124–127 (po prepisu v

AS 2); J. Rajhman: Pisma Primoža Trubarja, SAZU, Razred za filološke in literarne vede II, Ljubljana 1986, 86–88

(po stuttgarskem prepisu).

81 Ljubljanski škof Peter Seebach je Trubarju pisal 3. julija 1561. Pismo mu je poslal po Felicijanu Turku, kaplanu pri sv. Petru v Ljubljani. Prim.: 1561, julij 8, Ljubljana, pismo Primoža Trubarja ljubljanskemu škofu Petru Seebachu. Orig. AS 2, Stan. arh. 54/3, sn. 1; fotografija NUK, Ms 3/57 (stuttgarski prepis). NUK Ms 1061, št. 14 (prepis v AS 2). Obj. Th. Elze: Primus Trubars Briefe, mit dazu gehörigen Schriftstücken, Tübingen 1897, 124–127 (po prepisu v

AS 2); J. Rajhman: Pisma Primoža Trubarja, SAZU, Razred za filološke in literarne vede II, Ljubljana 1986, 86–88

(po stuttgarskem prepisu), 87–88.

82 Kratko poročilo, kako se je godilo Pr. Trubarju na poti v deželo Kranjsko in kaj je doživel tam v začetku svojega

27

Septembra leta 1561, se je Trubar vrnil na Nemško v Urach, na delo v Ungnadov biblijski

zavod, kjer je imel precej težav s Konzulom in Dalmato ter z v Ljubljani na novo pridobljenimi

hrvaškimi sodelavci. Ves čas je moral popravljati njihove napake (strokovne in organizacijske),

prenašati spletkarjenja, malomarnosti in celo plačevati njih dolgove.83 Hkrati pa se je, skupaj z

družino pripravljal na, vsaj kot danes mislimo, da si je Trubar takrat predstavljal, želel, dokončno

vrnitev domov.

Na Nemškem je bilo Trubarjevo življenje zvezano predvsem s Petrom Pavlom Vergerijem

ml., Jakobom Andreaem in baronom Ivanom Ungnadom. Podjetje, v katerega je bil pritegnjen s

strani Vergerija ml. in Jakoba Andreaea, ki je imelo za cilj „prevod Biblije“, kar je bila ideja

Vergerija ml. (!), je Trubar začel uresničevati v sredini petdesetih let 16. stoletja. Idejo Vergerija ml.

je nadaljeval Ungnadov biblijski zavod. Zamisel Vergerija ml., začeto delo Primoža Trubarja pa je

leta 1584 dopolnil in dokončal Jurij Dalmatin.84

P. P. Vergerij ml. (1498–1565) je bil velika osebnost tega časa, po poreklu iz stare meščanske

družine v Kopru.85

Leta 1517 je nameraval na študij v Wittenberg, a je zaradi bratove bolezni ostal

doma. Doktoriral je leta 1518 v Padovi. Leta 1521 je bil odvetnik v Benetkah. Verjetno se je leta

1526 oženil z Diano Contarini iz Kopra, ki je umrla že naslednje leto (1527). Leta 1529 je bil

Vergerij ml. v Rimu posvečen v duhovnika. Njegov brat Avrelij je bil takrat tajnik papeža Klementa

VII (1478–1534). Med rimsko duhovščino je Vergerij ml. užival velik ugled in zaupanje. Papež ga

je imenoval za legata (odposlanca, zaupnika) za boj proti protestantizmu. Leta 1530 je Vergerij ml.

posredoval pri kralju Ferdinandu, da ni prišlo do koncila, ki so ga zahtevali nemški knezi.

Ferdinandu se je znal prikupiti. Bil je krstni boter njegove hčerke Katarine. Ferdinand mu je podelil

nekatera posestva na Ogrskem, v Istri in Furlaniji. Na kraljevem dvoru se je seznanil tudi z

ljubljanskim škofom Krištofom Ravbarjem in baronom Ivanom Ungnadom. Služba papeškega

legata je Vergeriju ml. dala temeljit vpogled v način protestantske propagande, ki se je uspešno

poklica leta 1561, zap. št. 123. Obj. M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga, dopolnjena izdaja, Ljubljana 1966, 288–289.

83 M. Glavan: Trubarjev album, romanje s Trubarjem, Ljubljana 2008, 106–107.

84 Fr. Premk, E. Premk Bogataj: Važnost stvaralačke veze Trubar – Petar Pavao Vergerij ml. za Slovence I Hrvate,

Prilozi za istraživanje hrvatske filozofske baštine, godina 32, 2006, 13–34, cit. 14.

85 Za kratko biografijo P. P. Vergerija ml. sem uporabil sledečo literaturo: Fr. Bučar: Povijest hrvatske protestantske književnosti za reformacije, Crtice iz hrvatske književnosti, zv. 5, Zagreb 1910, 31–46. I. Filipović: Vergerius Peter Pavel ml., SBL 1, (Slovenski biografski leksikon), delovna – beta elektronska verzija, SAZU,

Znanstvenoraziskovalni center, Ljubljana 1925–1991, urednica elektronske izdaje Petra Vide Ogrin,

http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:4247/VIEW/ (dne 10. aprila 2012). K. Glaser: Zgodovina slovenskega slovstva, I.

zvezek, od početka do francoske revolucije, Ljubljana 1894. Peter Pavel Vergerij ml., polemični mislec v Evropi 16. stoletja, ob 500 letnici rojstva, Koper, 1.–2– oktober 1998, Prispevki z Mednarodne konference, urednik Darko

Darovec, Koper 1999. Fr. Premk, E. Premk Bogataj: Važnost stvaralačke veze Trubar – Petar Pavao Vergerij ml. za

Slovence I Hrvate, Prilozi za istraživanje hrvatske filozofske baštine, godina 32, 2006, 13–34. Ch. Fr. Schnurrer:

Slavischer Bücherdruck in Württemberg im 16. Jahrhundert, Ein literarischer Bericht, Unveränderter Nachdruck, München 1989. K. M. Setton: The Papacy and the Levant (1204–1571), vol. III., The Sixteenth Century, 405, prim.

tudi op. 39 prav tam. Dosegljivo tudi na:

http://books.google.si/books?id=5Gm79HuBY0cC&printsec=frontcover&hl=sl&source=gbs_ge_summary_r&cad=

0#v=onepage&q&f=false.

28

širila med Nemci in Italijani v nacionalnem, vernakularnem jeziku, o kateri je leta 1534 s posebnim

pismom poročal papežu. Znamenit je njegov sestanek z Lutrom in Bugenhagnom v Wittenbergu, 7.

novembra 1535, na katerem si je Vergerij ml. prizadeval, da bi Lutra, ki se je zavzemal za

vsenemški koncil na nemških tleh, pridobil za koncil v Mantovi. Sestanek ni bil uspešen.86 Leta

1536 je papež Vergerija ml. imenoval najprej za naslovnega škofa (episcopus provisus)

Modruškega, nato še za pravega škofa v Kopru. Vergerij ml. je prišel v Koper, kjer so ga meščani in

duhovščina svečano sprejeli. V Kopru se je ustalil in, kot pravi Fr. Bučar, „zamenjal pravo z Biblijo

in se povsem predal preučevanju teologije“.87

Kmalu po tem, ko je v Neaplju poročal cesarju Karlu II. o protestantizmu v Nemčiji, je bil

osumljen, da je tudi sam postal reformator, protestant. Sum je bil utemeljen na bogati

korespondenci, ki jo je imel s protestanti. Med drugimi si je redno dopisoval tudi z Melanchtonom.

Še leta 1549, na državnem zboru v Wormsu, je zagovarjal papeževo milost. Da bi odvrnil obtožbe o

odpadništvu, je leta 1545 napisal in objavil delo Adversus apostatas Germaniae (Proti odpadništvu

Germanije). Ob pisanju knjige je prebral več protestantskih knjig, ki so nanj odločilno vplivale.

Prav tako je nanj vplivala francoska kraljica Margareta Navarska, ki je bila naklonjena hugenotom.

Vergerij ml. je postal protestant. Na svojo stran je pridobil brata Avrelija in nekdanjega senjskega

škofa Franca II. Jozefića (iz Rizzana). Slednji je v Trstu bival le kratek čas. Kmalu je bil obtožen

krivoverstva in izgnan. Brata Vergerija sta si zadala nalogo, da bosta ljudi v Istri spreobrnila v

protestantizem. Vergerij ml. je pridigal v svoji hiši na hribu Zuccoli (pri Piranu).88 Ljudje so ga

hodili poslušat v velikem številu. Nekatere legende o sv. Juriju in Krištofu je razglasil za pravljice,

pridigal je proti klicanju sv. Roka na pomoč pri kugi, z nekaterimi svojimi ukazi pa je duhovništvo

v Koprski škofiji spravil v nejevoljo. Dva frančiškana sta ga ovadila papeževemu legatu, nunciju

Giovanniju della Casa (1503–1556) v Benetkah, ki je v tem času, v cerkvenem in političnem smislu,

vodil beneško inkvizicijo v Istri. Proti Vergeriju ml. je bila uvedena preiskava. Nuncij je v Koper

poslal svojega tajnika Schiavoneja, da zasliši priče proti Vergeriju ml. Zdi se, da je bilo zaslišanje

uspešno, saj je na podlagi njegovega poročila nuncij della Casa poslal preiskovalno komisijo tudi v

Trst in Pulo; komisija je vsega skupaj zaslišala 80 prič. Nato sta nuncij in oglejski patriarh poklicala

oba brata, Petra Pavla ml. in Avrelija Vergerija, pred sodišče, a sta omenjena pozivu nasprotovala.

Vergerij ml. je zbežal najprej v Mantovo h kardinalu Ercolu Gonzagi (1505–1563). Pot ga je nato

vodila na koncil v Trident (1545–1563), kjer se je želel zagovarjati zaradi svojega prepričanja, a ga

86 K. M. Setton: The Papacy and the Levant (1204–1571), vol. III., The Sixteenth Century, 405, prim. tudi op. 39 prav

tam. Dosegljivo tudi na:

http://books.google.si/books?id=5Gm79HuBY0cC&printsec=frontcover&hl=sl&source=gbs_ge_summary_r&cad=

0#v=onepage&q&f=false , 405 in op. 39 prav tam.

87 Fr. Bučar: Povijest hrvatske protestantske književnosti za reformacije, Crtice iz hrvatske književnosti, zv. 5, Zagreb

1910, 34.

88 K. Glaser: Zgodovina slovenskega slovstva, I. zvezek, od početka do francoske revolucije, Ljubljana 1894, 86 in op. 1.

29

tajnik koncila, papeški legat Gugliemo Cervino (1514–1585) ni sprejel, ker je proti njemu še vedno

potekala preiskava. Ravno tako njegovega zagovora ni sprejel niti cerkveni svet. Zato se je Vergerij

ml. odločil, da odide v Padovo. Tam je spoznal protestanta, pravnika Francesca Spiera (1502–1548),

ki se je potem, ko je bil podvržen preiskavi inkvizicije, spreobrnil nazaj v katolika. Spreobrnjenje

mu je pustilo hude duhovne in telesne bolečine, trpljenje je bilo (pre)veliko. Kmalu po preiskavi je

Spiera umrl. Vergerij ml. se je nato odpravil na pot v Švico. Najprej se je ustavil v mestu Poschiavo

(kanton Graubünden), nato se je leta 1548 preselil v Vicosoprano, kjer je napisal delo Apologija

(obramba, zagovor, obrambni spis ali govor, op. L. A.), s katero je obelodanil razloge, zaradi katerih

je zapustil katoliško cerkev. Nato se je preselil v Chiaveno, kjer je napisal še nekaj del proti papežu

in katolištvu. Iz mesta je bil iz(pre)gnan, ker je hotel uvesti württemberško veroizpoved. Kanton

Graubünden je namreč imel načrt uvesti lastno cerkveno občino in veroizpoved. Leta 1549 je bil

Peter Pavel Vergerij ml. izobčen iz cerkve. Po interimu (1548), še posebej pa po njegovi odpravi

(1552) si je württemberški vojvoda Krištof zadal nalogo nadaljevati očetova prizadevanja za širitev

protestantizma. Leta 1553 je Vergerija ml. povabil k sodelovanju pri prevajanju württemberške

veroizpovedi in Brenčevega katekizma, 89 ki ju je protestantska stran predložila tridentinskemu

koncilu. Vergerij ml. se je povabilu odzval. Prevedel je Brenčev Katekizem v italijanski jezik.

Prevod je bil natisnjen leta 1553. Založil ga je vojvoda sam. Po končanem prevodu se je Vergerij

ml. zavzel za širjenje württemberške veroizpovedi po Italiji. Zdi se, da sta se Vergerij ml. in vojvoda

Krištof spoznala prek Krištofovega dvornega učitelja Mihaela Tiffernusa (1488–1555). Od leta

1553 dalje je bil Vergerij ml. svetovalec na dvoru vojvode Krištofa v zvezi s cvinglijanci in katoliki.

Ker je imel številne vplivne znance, prijatelje, ga je vojvoda Krištof imenoval tudi za svojega

odposlanca.

Leta 1555 je v Tübingenu razsajala kuga. Vergerij ml. je pred kugo pribežal v Göppingen.

Tam je bil za generalnega superintendenta Jakob Andreae, kasnejši profesor, predstojnik in tajnik

univerze v Tübingenu. V Göppingenu se je Vergeriju ml. (po)rodila misel o prevodu Biblije. Da bi

Vergerij mislil na prevod v enem samem, vsem Slovanom razumljivem jeziku, ni dokazano, a četudi

bi to res mislil, je verjetno tudi pod vplivom Trubarjevim, mnenje spremenil.90

O zamisli je pisal

württemberškemu vojvodi Krištofu. Računal je na njegovo podporo pri širjenju protestantizma na

jug cesarstva. Še istega leta je Vergerij ml. dobil iz vojvodove blagajne namenskih 100 forintov

podpore za tiskanje slovanske Stare zaveze. Ko pa je bil ustanovljen Ungnadov biblični zavod, je

vojvoda v ta namen iz württemberške cerkvene blagajne prispeval nadaljnjih 1500 forintov.91 Zdi

89 Johannes Brenz (1499–1570) nemški reformator in teolog, filipist (pripadnik Melanchtonove oblike protestantizma).

90 Fr. M. Dolinar: Vergerijev v pliv na razvoj protestantizma na Slovenskem, Acta Histriae VIII., prispevki z

mednarodne konference Peter Pavel Vergerij ml., polemični mislec v Evropi 16. stoletja, ob 500-letnici rojstva,

Koper 1992, 5–14, cit. 8.

91 Fr. Bučar: Povijest hrvatske protestantske književnosti za reformacije, Crtice iz hrvatske književnosti, zv. 5, Zagreb 1910, 37–38.

30

se, da je prav Vergerij ml. svetoval württemberškemu vojvodi Krištofu, da v Tübingen pokliče

Primoža Trubarja, ki je ta čas bival in deloval najprej v Rottenburgu ob Tauberi, nato v Kemptenu

na Bavarskem. Vergerij ml. je navezal pisni kontakt s Trubarjem. Poslal mu je pismo, v katerem ga

je vabil, da bi se lotil prevajanja Biblije in mu pri podjetju obljubljal vso pomoč. Ponudil se je tudi,

da bo za tisk sam zbral denar pri knezih in plemstvu. Trubar je bil verjetno za to delo

najprimernejši. Za sabo je že imel izdajo dveh knjig v slovenskem jeziku, v samozaložbi,

Abecednik in Katekizem (1550), zato je dobro poznal delo in številne pasti pri tiskanju knjige.

Sploh pa sta se Vergerij ml. in Trubar poznala še iz časa Trubarjevega bivanja in delovanja v Trstu

pri škofu Petru Bonomu (1458–1546). Njuno prijateljstvo, ki je bilo na čase tudi „grenko“, je trajalo

vse do Vergerijeve smrti. Ob njegovi smrtni postelji je bedel prav Trubar. Nagrobni govor je imel

Jakob Andreae. Na Nemškem sta bila v zvezi vsaj od leta 1555, od nezgode z rokopisom, ki se je

izgubil in prišel v roke cesarju Ferdinandu.92

Prelomni dogodek za sodelovanje med Vergerijem ml. in Trubarjem je bil sestanek v Ulmu (24.–27.

januar 1555). Udeležili so se ga Trubar, Vergerij ml., Jakob Andreae (1528–1590) in tamkajšnji

teologi. Za Trubarja je bil sestanek verjetno neprijeten. Pritisk prisotnih nanj, naj se loti prevajanja

Biblije, je bil (pre)velik. Trubar se je sicer izgovarjal, da ne zna hebrejskih črk in da grško ne bere

dobro. Enako je trdil za hrvaški jezik. A vsi njegovi ugovori so bili zavrnjeni. Trubar je popustil. Na

sestanku je Vergeriju ml. uspelo Trubarja odvrniti od uporabe gotskih črk pri tiskanju. Trubar se je

strinjal, da so pripravnejše latinične (humanistika).93

Zgodovino odnosa z Vergerijem ml. in njunega projekta – prevoda Biblije Trubar povzema

sam, v predgovoru k Prvemu delu tiga Noviga testamenta (1557): „Potem pa je nekako po treh ali

štirih letih v Nemčijo prišel častiti in učeni gospod Peter Pavel Vergerij, škof v Kopru, ki sem ga

poznal še iz časov, ko sem bil v Trstu slovenski duhovnik in služabnik škofa, prečastitega blagega in

pobožnega gospoda grofa Petra Bonoma blagega spomina /.../ Prej omenjeni gospod Vergerij mi je

brž, ko je izvedel zame, zaporedoma pisal nekaj pisem, v katerih je od mene želel izvedeti, če bi si

upal Biblijo prevesti v slovenski in hrvaški jezik. Temu delu da želi biti v podporo z vsem svojim

bitjem in imetjem, prav tako pa, da ima poroštva nekaterih knezov in gospodov, ki tudi želijo

pomagati temu prepotrebnemu in blagodejnemu delu. Gospodu Vergeriju sem na omenjena pisma in

želje najprej v pismih, nato pa, ko sva se ob prisotnosti nekaterih učenih teologov srečala, odgovoril

takole: „Ne poznam nobene hebrejske črke, grško berem bolj slabo, vsakdo, ki hoče prevajati

92 Fr. Bučar: Povijest hrvatske protestantske književnosti za reformacije, Crtice iz hrvatske književnosti, zv. 5, Zagreb

1910, 38, 46 navaja, da naj bi Vergerij ml. s Trubarjem stopil v stik že leta 1555, ko mu je v Kempten, kjer je Trubar župnikoval, poslal neki rokopis, ki se je izgubil in prišel v roke cesarju Ferdinandu, kar je bilo zelo neprijetno za württemberškega vojvodo, ker ni bil, vsaj kar se tiče vere, v prijateljskih odnosih s cesarjem. Zato je württemberški vojvoda naročil Vergeriju ml., naj mu pred tiskanjem vedno pošlje vse rokopise.

93 Fr. Bučar: Povijest hrvatske protestantske književnosti za reformacije, Crtice iz hrvatske književnosti, zv. 5, Zagreb 1910, 38–39. Fr. Premk, E. Premk Bogataj: Važnost stvaralačke veze Trubar – Petar Pavao Vergerij ml. za Slovence

I Hrvate, Prilozi za istraživanje hrvatske filozofske baštine, godina 32, 2006, 20–21.

31

Biblijo, pa mora predvsem ta dva jezika temeljito obvladati in razumeti.“ Da je bila Biblija (hvala

Bogu) posebno v teh naših časih od učenih mož večkrat dobro in razumljivo iz hebrejskega ter

grškega jezika prevedena v latinski, nemški in italijanski jezik, pričajo vsi učenjaki. Ker je slovenski

jezik v osnovi siromašen in mu primanjkuje primernih besed, ima pa precej aequivoc, to je

večpomenskih besed, pa tudi govori se ne samo v vsaki deželi, temveč celo na razdalji 2 do 3 milj,

da, celo v eni vasi, z mnogimi različnimi besedami drugače in z različnimi naglasi. Ker pa tudi

hrvaško ne znam pisati niti brati, sem njega dni dejal, da si prevajanja Biblije, te častivredne in

težke naloge, sam ne upam prevzeti. Morda pa, če bi mi bila v pomoč dodeljena dva kranjska ali

spodnještajerska duhovnika, oziroma druga učena pomočnika iz omenjenih dežel, ki dobro poznata

slovenski ter precej razumeta nemški in latinski jezik, poleg teh pa še dva Hrvata, ki dobro govorita

dalmatinsko in bosansko, pa tudi dobro in pravilno pišeta hrvaško in cirilsko pisavo. Na ta moj

odgovor in po dolgotrajnem posvetovanju mi je gospod Vergerij naročil, naj pišem in najdem

omenjene štiri duhovnike. To sem storil še isto uro in pisma odposlal s posebnim slom ...“94

Od tu dalje so se stvari precej zakomplicirale. Predvsem v zvezi s primernimi ljudmi za

pomoč pri prevajanju in s „hrvaško Biblijo“. Na Nemško sta se odpravila Klemen Mali iz Metlike

in „nek Hrvat iz Dalmacije“, ki je obvladal tudi latinski in italijanski jezik. Klemen Mali je na poti

umrl, slednji pa je s seboj na Nemško prinesel Biblijo prevedeno v hrvaški jezik. Povedal je, da je

Biblijo prevedel v času med leti 1547–1554 in da ne bo dolgo ostal na Nemškem, saj se namerava

vrniti domov k družini. Na Nemškem ga ni mogel zadržati niti denar. Tako je propadla namera, da

bi njegov prevod primerjali s prevodi in prepisi, ki so bili že narejeni. Povedal je, da je na Nemško

prišel zato, da bi opozoril, da je delo že narejeno in da bo tudi natisnjeno. Po štirih dneh se je

odpravil domov. Vergerij ml. in Trubar sta ostala brez vsega, ljudi in Biblije. Trubar je o tem

zapisal: „Vendar tudi s pomočjo naših dobrih znancev in prijateljev, ki niso varčevali s

prizadevnostjo niti s stroški, v slovenskih in hrvaških deželah nismo mogli najti oseb, ki bi bile

primerne za to nalogo in bi se nam hotele pridružiti pri načrtovanem delu, razen starega,

pobožnega in učenega duhovnika, imenovanega Klement Mali iz Metlike ter nekega Hrvata iz

Dalmacije, ki je znal tudi latinsko in italijansko. Slednji je kmalu prišel in s seboj prinesel celotno

hrvaško, v hrvaški pisavi napisano Biblijo, ki jo je – tako je rekel – začel iz starega latinskega

prepisa prevajati leta 47 in končal pisati leta 54. Njegovega prihoda smo bili zelo veseli.

Zahvaljevali smo se Bogu za njegovo nadarjenost, saj smo bili prepričani, da smo skupaj s

človekom, kot smo si ga želeli, dobili tudi celotno hrvaško Biblijo. Na žalost, pa je omenjeni dobri

gospod Klement, ko je bil že na poti, zbolel in spokojno v Gospodu zaspal. Torej smo se z

94 Ta pervi deil tiga Noviga testamenta ..., Tübingen 1557, Predgovor. Obj. P. Trubar: Nemški spisi (elektronski vir)

(1550–1581), prevedel, opombe, komentarje in spremno besedo napisal Edvard Vrečko, Ljubljana 2011, Zbirka Zbrana dela Primoža Trubarja, št. 11, 39–58, cit. 45–47. Dosegljivo na:

http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=110.

32

omenjenim Hrvatom pogajali, da bo ostal pri nas, dokler ne bi tudi njegove Biblije primerjali z

novimi prepisi ter priskrbeli hrvaške matrice in črke za tisk njegove Biblije. Gospod Vergerij mu je

obljubil, da mu bo od nekega krščanskega kneza zagotovil beneficij, od katerega bi do smrti

prejemal 100 goldinarjev letno (s tem denarjem bi se z lahkoto preživljal, saj je bil sam, brez žene in

otrok). Vendar nam je na to odgovoril, da k nam ni prišel s tem namenom, pa tudi svojega

premoženja doma ni zapustil v takem stanju, da bi mogel in smel dolgo ostati, temveč zato, ker je iz

našega pisanja izvedel, da je naš namen, za katerega nameravamo izdati mnogo denarja,

prevajanje Biblije v hrvaški jezik. Tako daleč je prišel in s seboj prinesel svojo Biblijo, da bi nas

opomnil, da je to storil že sam, ter da bi nam prihranil skrb, trud in stroške za delo, ki je že

opravljeno. Prav tako pa, da že ve za priložnost in kraj, kjer bo Biblija natisnjena brez naših in

njegovih stroškov. Prikazali smo mu vse nevarnosti in težave, ki bi ga doletele pri tiskanju Biblije na

tistem kraju, vendar ga ni nič odvrnilo od njegove namere. Četrtega dne je odpotoval nazaj v

Dalmacijo. Gospod Vergerij mu je k temu, kar je že prejel od drugih, primaknil nekaj goldinarjev.

Pogajanja s tem Hrvatom so se dogajala pred dvema letoma /1555, op. L. A./ ...“95

A trud za Vergerijevo in Trubarjevo podjetje – „hrvaško Biblijo“ – ni ugasnil. V Dalmacijo

so poslali sla z nalogo, da ugotovi, kje se „hrvaška Biblija“ in njen avtor nahajata, ter da poizve, če

je bila Biblija morda že natisnjena. Sel ni našel nikogar, o „hrvaški Bibliji“ ni bilo nobenih vesti,

sledi. Upanje na „bližnjico“ do izdaje „hrvaške Biblije“ je s tem ugasnilo. Dela se je bilo potrebno

lotiti z vso resnostjo. Vergerij ml. je odločil, naj Trubar najprej prevede Matejev evangelij, kar je

Trubar „na hitro“ tudi storil. Matejev evangelij je izšel istočasno s Katekizmom in popravljenim,

dopolnjenim Abecednikom (1555). Zdi se, da je projekt prevoda Biblije Vergerij ml. zdaj lahko

uresničil samo s Trubarjem. Drugih, primernih, sposobnih ljudi za posel trenutno na Nemškem ni

bilo. Verjetno je tudi zato Trubarju naročil, naj se loti prevajanja celotne Nove zaveze. Trubar je s

prevajanjem počakal pol leta, da je dobil zagotovilo (s strani kranjskih deželnih stanov), da bo

njegovo delo slovenskemu in hrvaškemu ljudstvu v veliko korist ter da ga bodo pri delu podprli, mu

svetovali in pomagali tudi pri prevodu Biblije iz slovenskega v hrvaški jezik ter delo tudi natisnili.

Nadaljnjih prizadevanj za prevod Biblije se Trubar takole spominja: „Pozneje, sedaj je od tega leto

dni, smo v Dalmacijo ponovno poslali sla s pismom, v katerem smo ga resno opominjali, naj po

pameti in previdno ravna s svojo Biblijo z željo, da bi bila kmalu natisnjena. Če pa misli, da je

njegovo delo ogroženo, naj zopet pride do nas, kjer bomo izpolnili, kar smo mu obljubili. Vendar ga

nismo mogli nikjer izslediti, in tudi o tem, da bi on ali kdo drug razen mašnih knjig in brevirjev v

Benetkah ali kje drugje dal natisniti Sveto pismo v hrvaškem jeziku, nismo ničesar izvedeli. V času,



http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=110 , cit. 47–48.

33

ko sem čakal na slovenske in hrvaške duhovnike, ki naj bi mi, kot sem že omenil, pomagali pri

prevajanju, sem na željo gospoda Vergerija na hitro prevedel Matejev evangelij. Ker nas je

omenjeni Dalmatinec tako hitro zapustil in ni bilo nobenega upanja več, da bi v kratkem času dobili

druge slovenske ali hrvaške pomočnike, se je gospod Vergerij odločil, da Mateja sam pripravim za

tisk. Med tiskanjem Mateja sem ponovno obdelal kratko razlago katekizma in pripravil nov

abecednik, skoraj enak prejšnjemu. Ti dve knjižici smo dali v tisk skupaj z Matejem. Nato mi je

gospod Vergerij naročil, naj na enak način nadaljujem s prevajanjem celotne Nove zaveze. Okleval

sem in več kot četrt leta nisem prevedel ničesar, dokler mi tudi vi niste dali vedeti, da bo to naše

začeto delo slovenskemu in hrvaškemu ljudstvu v veliko korist in da nam boste zvesto stali ob strani,

nam svetovali in pomagali, pa tudi poiskali sredstva in način, da to, kar bomo prevedli v slovenski

jezik, pozneje prenesemo tudi v hrvaško govorico in pisavo. Šele to me je prav spodbudilo, da sem

se z vso resnostjo, voljo in veseljem lotil tega prevajanja. Nato sem Mateja ponovno pregledal,

jezikovno izboljšal ter začel prevajati še ostale tri evangeliste in apostolske zgodbe, ki sem jih (Bog

bodi zahvaljen in čaščen) dokončal prejšnjo jesen /1556, op. L. A./ ...“96

Prevajanje Biblije je bila Trubarjeva dopolnilna, dodatna dejavnost, ki pa se je je vseeno lotil

z vso pozornostjo, velikim trudom in predvsem prizadevanjem. Prevajanje je bilo zamudno. Pri delu

je uporabljal več pripomočkov. Pri prevajanju npr. Nove zaveze dve latinski, dve nemški in eno

italijansko novo zavezo ter hrvaško mašno knjigo (misal) in različne Erazmove zapise, komentarje.

Za izdajo Ta celiga noviga Testamenta je Trubar spisal tudi dva dolga predgovora, v nemškem in

slovenskem jeziku, ki ta čas v knjigah nista bila v navadi, po njegovih lastnih besedah so

predgovore učenjaki celo odsvetovali.

Predgovor v nemškem jeziku, za katerega je dodal, da ga ne zna prav dobro, je spisal iz

povsem praktičnih, uredniških razlogov in ga utemeljil s potrebo: „da bodo iz nje /pripovedi,

predgovora, op. L. A./ gospoda in nadzorniki knjigotiskarjev, ki našega slovenskega jezika ne

razumejo, prav obveščeni o tem, da nismo in ne nameravamo tiskati nobenih nekoristnih,

zanesenjaških, zarotniških, razdiralnih, prestopniških, prekrščevalskih, hujskaških ali sramotnih

knjig, temveč samo to, kar služi spoznanju in slavi božji, širjenju prave krščanske Cerkve ter je v

tolažbo ubogemu, prestrašenemu in zaskrbljenemu slovenskemu in hrvaškemu ljudstvu ter potrebno

in v korist ...“ S predgovorom v nemškem jeziku se je Trubar zavaroval pred tem, da mu „omenjeni

gospodje in nadzorniki tiskarn te knjižice ter kar /bo, L. A./ v bodoče iz Svetega pisma ali drugih

krščanskih knjig še prevedel, ne bodo branili ali prepovedali natisniti, kot se nam je pred tem, kot že

povedano, zgodilo na dveh krajih. Prav tako zaradi nekaterih Nemcev, ki mojim govorom in


(1550–1581), prevedel, opombe, komentarje in spremno besedo napisal Edvard Vrečko, Ljubljana 2011, Zbirka

Zbrana dela Primoža Trubarja, št. 11, 39–58, cit. 45–47. Dosegljivo na:

http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=110, 48–49.

34

poročanju o tem, kako Slovenci in Hrvatje, kot sem že povedal, zaradi Turkov nenehno in grozno

trpijo, ob tem pa v svojem jeziku nimajo Biblije, ker se doslej v njihovem jeziku ni pisalo, težko

verjamejo in mnogi med njimi menijo, da so to le izmišljotine ...«97

Nujnost „dolgega predgovora“ v slovenskem jeziku je Trubar utemeljil z didaktično vlogo

besedila, torej, da z njim, predgovorom „ljube rojake poučuje z vso vnemo na preprost način, z

razumljivimi besedami in obilo razlage, zakaj je Jezus Kristus, večni Sin Božji, naš Gospod in edini

zveličar postal človek, trpel in umrl, kako smo samo s pravo vero vanj deležni vseh njegovih dobrih

del in zaslug ter druge potrebne že prej omenjene krščanske nauke itd. ...“, v njem pripoveduje tudi

o „tem, kaj pomenita besedi evangelij in stara zaveza, koliko je evangelijev in evangelistov, koliko

so stari in čemu koristijo“.98

S predgovorom je Trubar potencialnemu bralcu želel dati vpogled v

namen, zgodovino, vsebino, pomen in aplikacijo dela, ki ga je bralec imel pred sabo. Za lažjo

orientacijo po knjigi je bralcu pojasnil tudi razdelitev na poglavja, ki jim je dodal kratek opis

vsebine (povzetek) ter napotilo na koledar in kazalo, ki je bilo sestavljeno z namenom bralcu

olajšati iskanje beril iz evangelijev za posamezne (navadne) nedeljske in druge praznike ter

praznovanja, ki ga je še dodatno opremil s kratkimi pojasnili, opombami. Prav omenjeni „dolgi

predgovor« v slovenskem jeziku, oziroma Tiga noviga testamenta ena dolga predguvor (1557),

Artikuli (1562) in Cerkovna ordninga so trije temeljni teološki dogmatični spisi, ki jih je napisal

Trubar.

Zdi se, da je bilo pri prevajanju Biblije, v tem primeru prvega dela Nove zaveze, v slovenski in

hrvaški jezik veliko težav in da je podjetje, ki ga je sponzoriral tudi württemberški vojvoda Krištof,

Trubar pa je verjetno vanj vložil vso razpoložljivo energijo, kar mu je ni pobrala redna služba,

spremljala velika skepsa, ne samo pri ciljni publiki. Predgovor tako v nemškem kot tudi v

slovenskem jeziku sta bila potrebna (!), nujna (!) in upravičena (!) ne glede na to, da na Nemškem ta

praksa ni bila običajna, celo odsvetovali so jo. Nemški predgovor kot opravičilo, pojasnilo, zakaj se

na Nemškem tiska knjiga v slovenskem jeziku, kaj sporoča, komu je namenjena in iz kakšnih

nagibov je nastala; slovenski pa spričo dejstva, da doslej ni bilo literature v slovenskem jeziku, da

se bralca primerno uvede v delo, se mu pojasni kontekst dela, razloži vsebino in nasploh pouči o

vsem, kar avtor smatra za potrebno.

V iskanje prevoda „hrvaške Biblije“ je bilo vloženega veliko truda in stroškov, a rezultata,

natisnjenega dela, „hrvaške Biblije“, ni bilo. Sled za njo, ki je, kot pravi Trubar, bila že prevedena,



http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=110, 50–52.

98 Ta pervi deil tiga Noviga testamenta ..., Tübingen 1557, Predgovor. Obj. P. Trubar: Nemški spisi (elektronski vir) (1550–1581), prevedel, opombe, komentarje in spremno besedo napisal Edvard Vrečko, Ljubljana 2011, Zbirka Zbrana dela Primoža Trubarja, št. 11, 39–58, cit. 45–47. Dosegljivo na:

http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=110, 50.

35

samo najti bi jo bilo potrebno in natisniti, se je izgubila. Trubar je zato pozval kranjske deželne

stanove, da v sodelovanju s hrvaškimi plemiči in deželani skupaj poiščejo „hrvaško Biblijo“, da jo

bodo na Nemškem pregledali in primerjali z njihovimi zapiski, pripravili za tisk in jo natisnili.

Pomočnike je napotil h grofu Bernardu na Grobniku, to je h grofu Bernardu Frankopanu, ki je bil do

leta 1529 lastnik gospostva Grobnik pri Reki, ki naj bi, kot je Trubar še sam slišal, ko je hodil v šolo

na Reki, na svoje stroške dal prevesti Biblijo v hrvaški jezik petim duhovnikom, od katerih je bil

eden verjetno menih Nikola Mojzes z otoka Cresa.99

Trubar je o tej zadregi zapisal: „Da bi vselej in

vsakdo vedel, da z gospodom Vergerijem nisva varčevala z vnemo, trudom in stroški, da bi bila

Biblija pravilno in razumljivo prevedena v slovenski in hrvaški jezik ter pisavo, kot sva pred dvema

letoma pisno in ustno sporočila vam in drugim. Iz prej navedenih vzrokov namere do danes nisva

uspela uresničiti, upava pa, da jo bova v doglednem času ... S tem sem hotel vas in druge spomniti,

da je hrvaška Biblija v obliki in obsegu kot prej omenjeno že pripravljena. Zato vas ob tej priliki

naprošam in pozivam, da se skupaj s sosednjimi hrvaškimi grofi in deželani potrudite in poiščete

pot, po kateri bi omenjeno Biblijo bilo mogoče poiskati, jo primerjati z novimi prepisi ter jo

ustrezno popraviti in jo nato brž dati v tisk, saj je stara latinska Biblija, kot menijo učenjaki, na

mnogih mestih nejasna in nerazumljiva. Če vam bo to uspelo, boste Bogu, našemu Gospodu in

njegovi Cerkvi storili dragoceno ter všečno uslugo. Nekateri od vas gotovo vedo, kje in pri kom je

treba omenjeno Biblijo iskati. Lahko bi bila pri starem hrvaškem grofu Bernhardu, ki je bival na

Grobniku. Pred 36 leti, ko sem na Reki hodil v šolo, sem večkrat slišal, da je omenjeni grof Biblijo

na svoje stroške dal prevajati petim duhovnikom ...«

Trubar je bil pri prevajanju v stiski. Predvsem ga je mučilo prevajalsko jezikovno vprašanje.

Tudi tega je v predgovoru v nemškem jeziku želel natančno pojasniti. Zadrege, s katerimi se je

obremenjeval in se z njimi (miselno) spopadal, so bile v prvi vrsti, kot sam piše, neznanje

hebrejskega in grškega jezika, nato siromaštvo slovenskih besed (besednega zaklada), s katerimi se,

po Trubarjevem mnenju, ne da (smiselno) pravilno prevesti sporočene vsebine iz latinskega v

slovenski jezik in nazadnje priznanje, da tudi latinskega, nemškega in italijanskega jezika ne zna

prav dobro. A vse te zadrege ga niso odvrnile od dela za Biblijo. Svoje delo je opravičil z dvema

razlogoma. Prvič, da se je prevajanja lotil zaradi tega, ker ni bilo nikogar drugega, ki bi delo

opravil, in drugič, ker mu je gospod Vergerij ml. tako naročil. Prevajati je začel na najlažje

»prijemljivem« mestu, pri Evangeliju po Mateju, ki pa je (bil) tedaj liturgično zagotovo ena

najpomembnejših bibličnih knjig, saj je bila ravno iz Matejevega evangelija vzeta večina perikop za

branje in pridiganje po cerkvenem koledarju čez cerkveno leto. Med delom je prišel do spoznanja,



http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=110 , 52, op. št. 35. M. Rupel: slovenski protestantski pisci, Ljubljana

1966, 409, op. 79.

36

da novejši mojstri stare prekašajo. Nadalje je (morda preroško ?!) ugotovil, da bo Bog tudi po

njegovem odhodu (smrti) spodbudil dobre ljudi, ki bodo njegovo začeto, nepopolno delo še bolje

opravili in dokončali, saj je njegovo začeto delo, projekt ki si ga je pač za/izmislil Vergerij ml., res

dopolnil in (do)končal Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589). Trubarjevo pojasnilo in (morda preroške)

besede o nadaljevanju in dokončanju njegovega začetega v nemškem predgovoru se berejo: „S tem

nemškim predgovorom sem hotel povedati, zakaj sem se lotil tega prevajanja, ko vendar ne znam

niti hebrejsko niti grško. Preden sem začel, sem sam pri sebi mnogo premišljeval in tehtal: prvič, da

komajda in nezanesljivo s tujimi očmi vidimo in s tujimi nogami hodimo, kot govori Erazem o

Hilariju, ki tudi ni znal hebrejščine, drugič, kot sem že povedal o siromaštvu in velikem

pomanjkanju slovenskih besed, čeprav imamo tako kot grki pri nominibus et verbis dualem

numerum (samostalnikih in glagolih dvojino) ter masculina in foeminina genera (moški in ženski

spol) tudi v verbis (glagolu), bi vendarle rad videl in slišal nekoga, ki bi te nenavadne latinske

besede, kot na primer: Salutatio, exultatio, Patientia, Laeticia, Hilaritas, Iucunditas, Persequutio,

Afflictio, Patientia, contumelia, Opprobrium, Contentio, Seditio, Insidiae, tumulus, Molestia,

Occasio, Locus, Opportunitas, Scandalum, Virtus, Gloria, Brachium, Adoptio, Abonimatio, Turba,

Affectus, Stupor, Pietas, Impietas, Adorare, Religio, Superstitio, Assiduitas, Sors, Sacramentum,

Tabernaculum, Panes propositiones in brez števila podobnih v pravem smislu prevedel v slovenski

jezik. Pravzaprav ne moremo niti pravilno prevesti Ave Maria. Slovenci rečejo čestčena si, Maria,

to je spoštovana bodi, Marija, Hrvatje zdrava bodi ti, Maria, to je, bodi zdrava Marija, jaz sem

prevedel v veseli se, Marija. Premišljeval sem tudi o pravopisu in drugih pomembnih stvareh, ki

spadajo k dobremu prevajanju in bi nekoga, ki misli drugače kot jaz, upravičeno odvrnile od tega

dela. Toda ob tem sem razmišljal tudi o tem, kako bo Gospod na sodni dan od hlapcev, ki jim je dal

samo en funt, če so z njim kaj oderuško pridobili, zahteval, da polože račun, enako kakor od tistih,

ki so dobili pet funtov, bogate darove in dobre službe. Tisti, ki z darom, ki ga je prejel, pa naj je bil

še tako neznaten, ni služil Bogu in bližnjemu, temveč ga je porabil le zase ter z njim delal kot svinja

pri koritu, ki se, ko je polno, vanj uleže in vse sama požre, bo kot nekoristen, len, zavaljen, zanikrn,

nezvest in poniglav hlapec, ki svoje službe in poklica ni opravljal skrbno in vestno, svoje plačilo

dobil v družbi hinavcev ter bo vržen v najglobljo temo, v kateri ne bo nič drugega kot večno jokanje

in škripanje zob. Ker sveti Pavel znanje jezikov prišteva med darove Svetega Duha in mi je po

milosti božji in volji Jezusa Kristusa dan dar, da znam govoriti slovenski jezik, kot se govori v

kranjski deželi, sem, kot veste 17 let v njem pridigal v različnih krajih slovenske dežele. Ker pa ne

razumem tudi precej dobro latinsko, nemško in italijansko, me je to, moja lastna vest in dejstvo, da

sedaj ni nikogar, ki bi to delo hotel opraviti, sililo, da sem se lotil tega prevajanja; pa tudi zato, ker

ste vi in gospod Vergerij to od mene pričakovali, sem se torej v Gospodovem imenu opogumil in

začel na najlažjem mestu. Ne samo pri latinskih, nemških in italijanskih prevajalcih Biblije temveč

37

tudi v drugih starih spisih in umetnostih je mogoče opaziti in spoznati, da novejši, zlasti sedanji

mojstri prve in stare prekašajo, pojavlja pa se tudi vedno več novih. Iz tega sklepam ter močno

verjamem, da bo Bog, naš Gospod, tudi po mojem odhodu spodbudil dobre ljudi, ki bodo to moje

začeto, nepopolno delo še bolje opravili in dokončali. Bog naj jim zaradi Jezusa Kristusa in njegove

volje podari Svetega Duha, milost, moč in pravi razum, da bi se to kmalu zgodilo. Amen.“100

Naprej ugotavlja, da so se „mladi“ (moderni) prevajalci in njihovi izdelki zgledovali po delu

in prevodih „starih“ (predhodnikov), ki so napravili podlago, in da brez starih ne bi bilo današnjih

dosežkov v znanju in razumevanju Svetega pisma. Svojo trditev podpre s citatom Samsonove

uganke, ki pravi: "Ko bi ne orali z mojo junico, bi ne našli pomena moje uganke."101

Za jezik, v

katerega je prevajal besedilo, ki naj bi bilo po njegovem prepričanju razumljivo vsem „Slovencem“,

to je, po Trubarju: Kranjcem, Spodnještajercem, Korošcem, Krašovcem, Istranom, Dolenjcem in

Bezjakom, je uporabil, kot sam pravi, kmečko govorico in jezik, ki so ga govorili na Raščici, v

Trubarjevi rojstni vasi, vendar te Trubarjeve konstatacije najbrž ne kaže brati dobesedno. Prej bi

veljalo misliti, da je imel Trubar v svojem mentalnem registru vpisano prevajanje v tisto besedje, ki

mu danes leksikografi pravijo jedrno besedje jezikovnega sistema, tj. tisti del besedja, ki je splošno

znan, zato v splošni in najpogostejši rabi ter tako nezaznamovan. Slednje je dosti bolj verjetno kot

ideja, da bi Trubar menil, da je moč kompleksnost bibličnega teksta z vso njegovo metaforiko in

tropiko artikulirati v jeziku narečja, kot so ga tedaj govorili njegovi sovaščani v neki vasi na

Dolenjskem. Kot sam pravi, se je trudil izogibati nenavadnim besedam, tj. izrazom, ki bi, zaradi ne

prav pogoste rabe, za bralce predstavljali občuten recepcijski napor. Kar pa je ostalo še bralcu

nerazumljivih mest, jih je pojasnil s tem, da so tako, na tak način pač (na)pisali evangelisti, apostoli

in preroki. Hkrati je glede bralcu nerazumljivih in neustreznih prevodov izrazil pričakovanje, da mu

vsa taka mesta naznanijo, da bo v prihodnje lahko pravilneje ravnal: „Toda zaradi tega prvih in

starih, četudi včasih vsega niso takoj in prav zapisali, ne smemo zaničevati ter zavreči. Kajti, če

nam stari s svojim skrbnim prevajanjem in marljivim pisanjem o Svetem trojstvu in o drugih

krščanskih naukih ne bi dali podlage, tudi zadnji in najnovejši ne bi dosegli tega znanja in

razumevanja Svetega pisma ter drugih umetnosti. Kot se glasi Samsonova uganka: „Si non

arassetis in Vitula mea, non inuenissetis propositionem meam“. V tem prevodu sem se trudil z

besedami in obliko, da bo lahko razumljiv vsakemu Slovencu, naj bo to Kranjec, Spodnještajerec,

Korošec, Krašovec, Istran, Dolenc ali Bezjak. Zaradi tega sem se držal slovenske kmečke govorice

100 Ta pervi deil tiga Noviga testamenta ..., Tübingen 1557, Predgovor. Obj. P. Trubar: Nemški spisi (elektronski

vir) (1550–1581), prevedel, opombe, komentarje in spremno besedo napisal Edvard Vrečko, Ljubljana 2011, Zbirka Zbrana dela Primoža Trubarja, št. 11, 39–58, cit. 45–47. Dosegljivo na:

http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=110 , 52–55.

101 Sod, 14, 18. Ta pervi deil tiga Noviga testamenta ..., Tübingen 1557, Predgovor. Obj. P. Trubar: Nemški spisi (elektronski vir) (1550–1581), prevedel, opombe, komentarje in spremno besedo napisal Edvard Vrečko, Ljubljana 2011, Zbirka Zbrana dela Primoža Trubarja, št. 11, 39–58, cit. 45–47. Dosegljivo na:

http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=110 , 55, op. 41.

38

in jezika, kot ga govore na Raščici, kjer sem rojen. Nenavadnih in hrvaških besed sem se izogibal,

pa tudi novih si nisem izmišljeval. Če pa je ali pa bo na nekaterih mestih zapisano in prevedeno

skrivnostno, tega nisem kriv jaz ali drugi prevajalci, temveč je krivda pri evangelistih, apostolih in

prerokih, ki so po običaju in lastnostih hebrejskega jezika pogosto skrivnostno govorili in pisali ter

so zato nekatere besede izpuščali. Če sem katero besedo prevedel neustrezno, se je to zgodilo, kot

sem že omenil, zaradi pomanjkanja primernih slovenskih besed, lahko pa tudi, da primernih besed

nisem poznal ali pa se jih nisem spomnil. Kakor koli že, če vseh besed nisem pravilno ali vsakomur

pogodu prevedel in napisal, pričakujem, da boste mojo naklonjenost temu delu, vnemo in trud, s

katerim sem želel delo čim bolje opraviti, upoštevali in to moje delo tudi z odobravanjem sprejeli.

Iskreno pa vas prosim, da mi vse pomanjkljivosti ali napake pri besedah in črkah, ki jih boste

zasledili v tej knjigi, s krščanskim čutom čim prej sporočite, da bom v bodoče pri prevajanju in

pisanju vedel tem bolje ravnati ...“102

Nazadnje je Trubar svoje delo izročil v varstvo božji previdnosti. Ciljni publiki, bralcem, je

položil na srce, naj mladino le pošljejo v šole, če pa ne, naj jo naučijo brati doma. Za duhovnike iz

Hrvaške, ki so delovali v slovenskih deželah, je izrazil upanje in hkrati pričakovanje, da bodo

pričujoče delo (Ta pervi del tiga Noviga Testamenta, 1557) vzeli v roke, se naučili brati latinskih

črk, prepoznali potrebo po prevodu tega dela v hrvaški jezik in hrvaški črkopis ter delo tudi

prevedli. Slovenskim duhovnikom pa je priporočal, naj delo vzamejo v roke zategadelj, da bodo

(vsebinsko) pravilno pridigali s prižnice. Trubarjevo delo s prvim delom Nove zaveze je bilo

končano 9. junija 1557: „Zaupam vsemogočnemu Bogu, da bo po tem našem preprostem jeziku in

pisavi pri vas – njegovih izbrancih – dosegel, kar je njegova volja, vam odprl oči duha in razuma

ter razsvetlil vaše mračno in nevedno srce, da boste videli in spoznali pravega odrešenika, edinega

in večnega pomočnika v vseh stiskah in skušnjavah, o katerih priča vse Sveto pismo, namreč našega

Gospoda Jezusa Kristusa: kdo je, kaj preko njega ter o njem vsem ljudem sporoča evangelij in kaj

skozi vero zastonj ponuja. In ker je Bog naš gospod stvari tako predvidel in dopustil, da se naš

slovenski jezik, posebno v zadnjem času vedno pogosteje in bolje tiska, upam, da tudi vi ne boste

zgolj to vašo mladež, ki jo nameravate poslati na učenje tujih jezikov v tujino, temveč tudi ono, ki jo

boste zadržali doma, poslali v šole in naučili brati. To naše prevajanje bo po mojem mnenju

nekatere hrvaške duhovnike, ki se v slovenskih deželah preživljajo z maševanjem spodbudilo, da se

bodo naučili brati latinsko pisavo ter bodo naše spise prevedli v hrvaški jezik in pisavo. Koristno pa

bo tudi mladim slovenskim duhovnom, ki so prezgodaj ubežali iz šole, da bodo ljudem s prižnic

pravilno brali besedilo evangelijev, ne pa napačno razlagali, kot je to pred leti storil tisti iz Planine




39

pod Celjem, ko je besedilo Inuentis Asimam alligatam & Pullum cum ea prevedel tako: Vi bote eno

pervezano oslicion nešli, inu enu pyšče per ni. To je: Vi boste našli eno privezano oslico in ob njej

eno mlado piško itd. Prav tako pa tudi vem, da bodo nekateri rekli, da to naše prevajanje in pisanje

ni takšno, kot bi moralo biti (kar tudi sam priznam, kajti česar se ljudje najprej domislijo in

počnejo, je nepopolno), oni da bi to naredili mnogo bolje. Drugi pa bodo rekli: Preprost, navaden

in neposvečen človek naj ne pozna in ne bere Svetega pisma itd. Prvim odgovorite in povejte, da naj

to – če lahko – dokažejo s kakšnim odlomkom iz Svetega pisma in če se bo v katerem to potrdilo, jim

bomo začeto delo predali, da ga dokončajo in izpopolnijo, za kar jih bomo častili in hvalili. Drugim

pa povejte, naj berejo deveto pridigo svetega Janeza Krysostoma o pismih Kološanom in Paraclesij

Erazma Rotterdamskega, kjer bodo našli, kako sveta in učena moža božja zvesto po božji besedi in

vsebini Svetega pisma vneto učita in opominjata, da naj vsak, bodisi posveten ali laik, plemič ali

prostak, meščan, kmet, obrtnik, sel ali pastir na livadi, stalno bere Sveto pismo, kar je v njem

zapisano, govori, poje in oznanja. Sveti Hieronim govori, da so kmetje, kadar so pri Betlehemu

orali in delali na polju, prepevali Danielove psalme. O, vsemogočni, modri, resnični, pravični in

milostni Bog, večni in edini oče našega odrešenika Jezusa Kristusa. Iz velike prijaznosti si se

razodel ter napovedal prihod svojega sina Jezusa Kristusa, o katerem si govoril: „Njega

poslušajte.“ Skupaj s svojim edinim sinom Jezusom Kristusom in Svetim Duhom si ustvaril nebo in

zemljo, angele in ljudi ter vse živo na zemlji. Rekel si: „Tako zares kot živim, nočem, da grešnik

umre, temveč da se spreobrne in živi.“ Prosimo te iz srca, usmili se nas, odpusti nam vse naše grehe

in bodi nam milosten na vekomaj. Napravi nas pravične po volji tvojega sina Jezusa Kristusa, ki si

ga iz neizmerne dobrote in modrosti poslal kot posrednika in rešitelja. Razsvetli naše duše in srca,

napravi nas svete in vodi nas s Svetim Duhom. Obvaruj, širi in obnavljaj svojo Cerkev ter duhovni

red na tej zemlji, varuj ter ščiti jo pred oblastjo in zvijačnostjo Goga in Magoga ter vsem zlom, za

kar bomo večno z veliko hvaležnostjo slavili tvojo veliko milost. Amen. Tübingen, na dan svetega

Primoža in Felicijana, ki je devetega junija, v tisoč petsto sedeminpetdesetem letu. Vsem vdani

služabnik in dušni pastir Primož Trubar, Kranjec ...“103

Ugotovimo lahko, da se je projekt Vergerija ml. nadaljeval v podjetju barona Ivana Ungnada

(1493–1564).104

Namen delovanja Ungnadovega zavoda je bil razširiti protestantizem naprej proti




104 Kot vir za zgodovino Ungnadovega biblijskega zavoda sem uporabil zbirko listin I. Kostrenčič: Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren 1559–1565, Wien 1874. Od

literature: Fr. Bučar: Povijest hrvatske protestantske književnosti za reformacije, Crtice iz hrvatske književnosti, zv.

5, Zagreb 1910. Fr. Kidrič: Prispevki in opombe k zgodovini reformacije na Slovenskem, Ivan Ungnad v prognanstvu, Ljubljana 1920. A. Nazor: Ja slovo znajuči govorim ..., Knjiga o hrvatskoj glagoljici, Zagreb 2008, 114–123. Ch. Fr. Schnurrer: Slavischer Bücherdruck in Württemberg im 16. Jahrhundert, ein literarischer Bericht, Unveränderter Nachdruck, München 1989.

40

jugu, med Hrvate.105

Podjetje so denarno podprli številni nemški knezi, v prvi vrsti pa cesar

Maksimilijan, ki je prispeval 400 florintov.106

Baron Ungnad je 14. septembra 1561 napisal pismo,

ki ga je naslovil na nemške volilne in druge kneze, v katerem jih je prosil za podporo delu Primoža

Trubarja in načrtu, ki je predvideval prevod Biblije in drugih verskih knjig ter njihov natis s

slovensko, hrvaško in cirilsko pisavo.107 Prvi se je na prošnjo odzval deželni grof Filip Hessenski, ki

je poudaril, da bo podjetje dotiral takoj, ko mu bo predložen račun.108 Sledil mu je odziv saškega

vojvode Johanna Friedricha, ki je poudaril, da se nadeja nadaljnjh poročil o uspešnem delu podjetja

ter da bo, skupaj s stricem, saškim vojvodo Krištofom Württemberškim pomagal predvsem pri

davkih.109

Knez Joachim Anhaltski se je baronu Ungnadu zahvalil za poslano mu knjigo, se

opravičil, da ima pred seboj težke in zahtevne naloge, izrazil dobro voljo in odgovoru priložil 12

tolarjev.110

Brandenburški vojvoda Joachim se je odzval Ungnadovemu pismu za pomoč in

poudaril, da se čuti dolžan podpreti podjetje. 111 Johann mejni grof Brandenburški je baronu

Ungnadu zagotovil, da bo delo podprl po svojih močeh in priložil 100 forintov.112 Pruski vojvoda

Albrecht je baronu Ungnadu poslal pismo, v katerem je sočustvoval z izgubo Ungnadovih posesti,

mu poslal 700 zlatnikov in konja113

ter podprl podjetje, za katerega je namenil 100 forintov za že

natiskano in poslano mu knjigo, za nove pa dodatnih 700 forintov.114

Pruski vojvoda Albrecht se je

baronu Ungnadu zahvalil za poslano mu knjigo in mu poslal dobre želje za nadaljevanje projekta.115

Pomeranski vojvoda Barnim je baronu Ungnadu izrazil zahvalo za poslano mu knjigo, željo, da bi

za podjetje res rad kaj naredil, ampak trenutno še ne ve, kaj drugi knezi in stanovi augsburške

veroizpovedi mislijo o podjetju in kaj nameravajo storiti. Takoj pa, ko bo izvedel, kaj nameravajo,

pa ne bo imel nobenega zadržka več.116 Wolfgang knez Anhaltski je Ungnadu sporočil, da je vesel,

105 A. Nazor: Ja slovo znajuči govorim ..., Knjiga o hrvatskoj glagoljici, Zagreb 2008, 114–123.

106 I. Kostrenčič: Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren 1559–1565, Wien 1874, št. XIV, 1561, maj 4, Wien.

107 I. Kostrenčič: Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren 1559–1565, Wien 1874, št. XXIII., 1561, september 14, Urach.

108 I. Kostrenčič: Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren 1559–1565, Wien 1874, št. XXVI., 1561, september 26, Cassel.

109 I. Kostrenčič: Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren 1559–1565, Wien 1874, št. XXVII, 1561, oktober 1, Weimar.

110 I. Kostrenčič: Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren 1559–1565, Wien 1874, št. XXVIII., 1561, oktober 17, Dessau.

111 I. Kostrenčič: Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren 1559–1565, Wien 1874, št. XXXIII., 1561, november 1, Kölln an der Spree.

112 I. Kostrenčič: Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren 1559–1565, Wien 1874, št. XXXIV., 1561, november 7, Cüstrin.

113 Fr. Bučar: Povijest hrvatske protestantske književnosti za reformacije, Crtice iz hrvatske književnosti, zv. 5,

Zagreb 1910, 58, navaja, da je baron Ungnad ostal brez denarja in da je moral prodati rudnike zlata in srebra na

Koroškem. Tozadevno je pisal pruskemu vojvodi Albrechtu in ga prosil, da mu za eno leto posodi 600–700 forintov.

Hkrati ga je prosil tudi za konja, saj je svojih 20 “turških žrebcev”, ki jih je pripeljal s sabo na Nemško, razdal. 114 I. Kostrenčič: Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren

1559–1565, Wien 1874, št. XXXV., 1561, december 6, Königsberg.

115 I. Kostrenčič: Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren 1559–1565, Wien 1874, št. XXXVI., 1561, december 8, Königsberg.

116 I. Kostrenčič: Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren

41

ko vidi, kaj vse je bilo narejeno za hrvaške in cirilske knjige. Izrazil je upanje, da mu bo poslana še

kakšna taka knjiga in čeprav je bil v tem času zelo obremenjen z izdatki, je priložil 30 tolarjev.117

Saški volilni knez August se je baronu Ungnadu zahvalil in mu prek služabnika na leipziškem trgu

poslal 200 zlatnikov, da se ne bi tiskali v omenjenih jezikih samo zanesenjaški, mladi po duhu,

ilirski traktati, temveč tudi Biblija in Lutrova Postila. Hkrati je izrazil željo, kar se knjig v teh

jezikih tiče, da se mu jih vedno pošlje.118

Primož Trubar je bil med ustanovitelji in (neke vrste) ravnatelj, strokovni vodja podjetja.119

Skrbel je za ljudi (sodelavce prevajalce), vsebinski načrt podjetja, pripravo in ustreznost prevodov,

pisal je nemške predgovore k hrvaškim knjigam, hkrati pa je v tem času izdal dve za Slovence

pomembni deli, Artikule oli dejle te prave, stare kersčanske vere (1562) in prelomno knjigo za

razvoj reformacije in protestantizma pri Slovencih ter za Trubarjevo osebno zgodovino, Cerkovno

ordningo (1564), prvo v samozaložbi, slednjo v založbi Ungnadovega biblijskega zavoda. S

sodelavci je imel, kot smo že omenili, precej težav. Braniti se je moral tudi pred: „pismeno in

ustmeno“ ovadbo, da se nahajajo v: „njegovih slovenskih prevodih nepravilna tolmačenja, velike

zmote, napačne razlage, sanjarske in zwinglijanske misli o krstu, večerji Gospodovi in

opravičenju“.120

Pri obrambi mu je pomagal Ungnad. Württemberški vojvoda Krištof in hkrati tudi

Ungnad sta se zavzela, da bosta „pomagala, da se prevajanje Biblije v slovenski in hrvaški jezik

nadaljuje“ ter tudi „nagovarjala k temu druge volilne in kneze, ako dobita verodostojno obvestilo,

da so Trubarjeve knjige dobre in razumljive“.121

Tudi naprtitev obtožb o krivoverstvu je bil vzrok,

da je leta Trubar 1561. priobčil „Register und summarischer Inhalt, aller der Windischen Bücher,

die von Primo Trubero, biss auff diss 1561. Jar in Truck geben seind, Vnd jetzundt zum andern, in

der Crobatischen sprach mit zweyerley Crobatischen Geschrifften, nämlich mit Glagolla vnd

Cirulitza, werden getruckt (dise Sprach vnnd Buchstaben, brauchen auch die Türcken) dabey ist ein

Vorred, die zeigt an, warumb diser Elenchus oder Register getruckt sey, vnd was hernach, in

gemelten Sprachen weitter verdolmetscht vnnd getruckt werden soll“, slv. „Register in sumarične

vsebine vseh slovenskih knjig, ki so bile do leta 1561 dane v tisk od Primoža Trubarja in sedaj, v

drugo, v hrvaškem jeziku z dvema hrvaškima pisavama, namreč glagolico in cirilico, bile natisnjene

(jezik in črke uporabljajo tudi Turki), priložen je predgovor, ki kaže na vzrok, zakaj je ta elenhus

(pregled vsebine, izpodbijanje, po Sokratu izpostavljanje posledic stališča, z namenom

1559–1565, Wien 1874, št. XXXIX., 1561, december 27, Stettin.

117 I. Kostrenčič: Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren 1559–1565, Wien 1874, št. XL., 1562, januar 6, Bernburg.

118 I. Kostrenčič: Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren 1559–1565, Wien 1874, št. XLI., 1562, januar 7, Torgau.

119 M. Glavan: Trubarjev album, romanje s Trubarjem, Ljubljana 2008,105.

120 Fr. Kidrič: Prispevki in opombe k zgodovini reformacije na Slovenskem, Ivan Ungnad v prognanstvu, Ljubljana 1920, 199.

121 Fr. Kidrič: Prispevki in opombe k zgodovini reformacije na Slovenskem, Ivan Ungnad v prognanstvu, Ljubljana 1920, 199, prim. op. št. 34, 35, 36.

42

pri(po)kazati, da so nasprotne nekaterim priznanim, sprejetim stališčem) ali Register bil natisnjen

in kar bo nato še v omenjenih jezikih naprej razloženo (prevedeno) in natisnjeno“. Delo je izdal v

samozaložbi v Tübingenu, pri vdovi Ulrika Morharta, leta 1561. Že iz naslova se da povzeti, da je

delo napisal v obrambo čistosti nauka v svojih že izdanih knjigah in tistih, ki bodo, po njegovih, še

prevedene – torej bodočih hrvaških tiskov. V tem smislu je potrebno brati tudi predgovor v

nemškem jeziku, ki ga je Trubar sam izpostavil v naslovu knjige in katerega je posvetil prav baronu

Ungnadu. Prvi stavek se bere kot najava Trubarjevega vsebinskega programa tiskov za Ungnadov

biblični zavod. Trubar dobesedno zapiše: „Da sem izdal ta Register, v katerem so po vrsti in na

kratko zajeta vsa najimenitnejša poglavja in vsebina vseh mojih doslej natisnjenih slovenskih knjig,

kjer tudi napovedujem, kaj nameravam v bodoče s svojimi pomočniki še prevesti v slovenski in

hrvaški jezik, natisniti ter izdati v dveh hrvaških pisavah, namreč v glagolici in cirilici (ki ju

uporabljajo tudi v Turčiji), sem storil iz naslednjih razlogov ...“ 122 Kot prvi razlog je Trubar

navedel, da je prejšnje leto, 1560., moral, ker ga je nekdo po krivem obtožil, da je sanjaški

zanesenjak, ki v svoje knjige vnaša zmotne misli, in ker je bil ustrahovan, pred tistimi, ki so ga

javno pozvali, z verodostojnimi pisnimi dokazi, pričevanji vernih kristjanov iz Kranjske in

Spodnještajerske, ki jim je 17 let pridigal v slovenskem jeziku, ter z dvema listinama cesarskih mest

Rottenburga na Tauberi in Kemptena, prepričljivo (kot sam pravi) ovreči ter dokazati svojo

nedolžnost. Prav tako je moral dokazati (in je, po njegovem mnenju, prepričanju, tudi dokazal), da

se je tako v pridigah kot v svojih knjigah vedno ravnal po vseh členih prave krščanske vere, spisih

prerokov in apostolov v pravi razlagi treh simbolov, s čimer je mislil na apostolsko veroizpoved,

nikejsko–carigrajsko veroizpoved (325) in Atanazijev simbol proti Arijancem (ok. 600), nadalje po

prvem krščanskem cerkvenem zboru, s čimer je imel v mislih sklepe obeh prvih cerkvenih zborov, v

Nikeji (325) in Kalcedonu (451), ki ju luteranski nauk edina (!) priznava, ter po augsburški

veroizpovedi (1530). Nato je zavzel stališče, da bo tudi v prihodnje ravnal na tak način, prav do

smrti, ter da se bo (po tej veri) v Kristusu zveličal.123 Ungnadu je pojasnil, da je tudi češki kralj dal

njegova dela presoditi izvedencem, ki razumejo slovenski jezik, ter da ti v delih niso našli nič

122 Popis in kratek povzetek vsebine vseh slovenskih knjig, ki jih je do leta 1561 dal natisniti Primož Trubar, in

teh, ki se sedaj ponovno tiskajo v hrvaškem jeziku v dveh hrvaških pisavah, namreč v glagolici in cirilici (ta jezik in pisavo uporabljajo tudi v Turčiji). V uvodu je predgovor, ki pove, zakaj je ta elenhus, ali popis bil natisnjen, ter kaj bo v navedenih jezikih pozneje še prevedeno in natisnjeno, Predgovor. Obj. P. Trubar: Nemški spisi (elektronski vir) (1550–1581), prevedel, opombe, komentarje in spremno besedo napisal Edvard Vrečko, Ljubljana 2011, Zbirka Zbrana dela Primoža Trubarja, št. 11, 343–355, cit. 345. Dosegljivo na:

http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=110 .

123 Popis in kratek povzetek vsebine vseh slovenskih knjig, ki jih je do leta 1561 dal natisniti Primož Trubar, in teh, ki se sedaj ponovno tiskajo v hrvaškem jeziku v dveh hrvaških pisavah, namreč v glagolici in cirilici (ta jezik in pisavo uporabljajo tudi v Turčiji). V uvodu je predgovor, ki pove, zakaj je ta elenhus, ali popis bil natisnjen, ter kaj bo v navedenih jezikih pozneje še prevedeno in natisnjeno, Predgovor. Obj. P. Trubar: Nemški spisi (elektronski vir) (1550–1581), prevedel, opombe, komentarje in spremno besedo napisal Edvard Vrečko, Ljubljana 2011, Zbirka Zbrana dela Primoža Trubarja, št. 11, 343–355, cit. 345. Dosegljivo na:

http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=110 , 346, op. št. 305, 306.

43

oporečnega in so jih spoznali za krščanska. 124 Vseeno pa obtožbe niso prenehale. Trubar je

Ungnadu napisal, kako so nekateri pridigarji in meščani v Nürnbergu preteklo jesen (jesen 1560)

njegovega pomočnika Štefana Konzula Istrana spraševali, če Trubar res ni pristaš in član

cvinglijanske, kalvinske, švenkfeldske ali kake druge podobne sekte. Pojasnil je Ungnadu, da tudi

na Kranjskem in v sosednjih slovenskih deželah o njem podobno govorijo predvsem pristaši

rimskokatoliške vere, da grajajo njegove knjige hkrati z ljudmi, ki jih posedujejo in berejo, ki ne

obiskujejo njihovih (rimskokatoliških) maš in da jih nazivajo s preklinjevalci, sektaši, hujskači in

odpadniki od katoliške Cerkve. Trubar je prepričan, da je cilj teh ljudi preprečiti širjenje svetega

evangelija pri Slovencih in Hrvatih in da ne bi bilo prav nič drugače, tudi če bi Trubarja zaprli ali

celo ubili. Še naprej bi širili o njem iste laži, da bi le preproste ljudi prepričali, da je Trubar

zanesenjak in sektaš. 125 Trubar je nadalje povedal, da je Register nastal po naročilu

württemberškega vojvode in da je v njem na kratko povzel ter strnil vsebino vseh svojih slovenskih

knjig, ki jih je skupaj z Registrom poslal vojvodi. Register je napravil zato, da je lahko vsak

bogaboječi in pobožni Nemec spoznal in presodil, da so bile vse obtožbe izmišljene in brez osnove,

da so bile na Trubarja naslovljene le iz zavisti in sovraštva.126 Trubar pravi, da Register lepo pokaže,

da je prevajal in tiskal samo tiste knjige, ki ustrezajo augsburški veroizpovedi in so jih kot take

odobrili teologi, in četudi se mu kaj pripeti, če ga na primer pristaši Rima vržejo v ječo ali na

skrivaj ubijejo, bo vsak razumen kristjan iz Registra, kot tudi iz ostalih njegovih knjig spoznal,

zakaj in zaradi katere vere ga je kaj takega doletelo.127

Kot drugi razlog je Trubar navedel dejstvo,


teh, ki se sedaj ponovno tiskajo v hrvaškem jeziku v dveh hrvaških pisavah, namreč v glagolici in cirilici (ta jezik in

pisavo uporabljajo tudi v Turčiji). V uvodu je predgovor, ki pove, zakaj je ta elenhus, ali popis bil natisnjen, ter kaj bo v navedenih jezikih pozneje še prevedeno in natisnjeno, Predgovor. Obj. P. Trubar: Nemški spisi (elektronski vir) (1550–1581), prevedel, opombe, komentarje in spremno besedo napisal Edvard Vrečko, Ljubljana 2011, Zbirka Zbrana dela Primoža Trubarja, št. 11, 343–355, cit. 345. Dosegljivo na:


125 Popis in kratek povzetek vsebine vseh slovenskih knjig, ki jih je do leta 1561 dal natisniti Primož Trubar, in teh, ki se sedaj ponovno tiskajo v hrvaškem jeziku v dveh hrvaških pisavah, namreč v glagolici in cirilici (ta jezik in

pisavo uporabljajo tudi v Turčiji). V uvodu je predgovor, ki pove, zakaj je ta elenhus, ali popis bil natisnjen, ter kaj bo v navedenih jezikih pozneje še prevedeno in natisnjeno, Predgovor. Obj. P. Trubar: Nemški spisi (elektronski vir)

(1550–1581), prevedel, opombe, komentarje in spremno besedo napisal Edvard Vrečko, Ljubljana 2011, Zbirka Zbrana dela Primoža Trubarja, št. 11, 343–355, cit. 345. Dosegljivo na:

http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=110 , 347.









44

da se Biblija prevaja v slovenski in hrvaški jezik in da bo natisnjena v treh črkopisih, latinskem,

glagolskem in cirilskem. Posebej je poudaril, da v slovenskem jeziku dotlej (do Trubarjevih del) še

ni bilo nič napisanega, Hrvatje pa da imajo svojo pisavo že nekaj časa, a v svojem jeziku še nimajo

natisnjene ne Biblije, ne celega katekizma, nobene postile, niti drugih krščanskih knjig izvzemši (za

Trubarja?) nerazumljivih brevirjev in mašnih knjig (misalov).128 Delo je bilo obsežno in drago.

Trubar je moral misliti na vse. Na novo je moral urediti in s tujimi črkami opremiti dve tiskarni, na

Nemško pripeljati ljudi, ki so bili prevajanja vešči, skupaj z družinami, najti stavce, graverje, livarje

in drugo osebje, vse, skupaj s tiskarji plačevati in, nenazadnje, priskrbeti papir. Transport knjig je bil

drag, poleg tega pa so več kot polovico knjig (raz)delili zastonj, saj si preprost Slovenec in Hrvat

knjige nista mogla privoščiti. Knjige so bile namenjene ljudem v Slavoniji, na Hrvaškem, v

Dalmaciji, Srbiji, Bosni in Turčiji, da bi le–ti s posredovanjem Svetega Duha (s)prejeli pravo

spoznanje Boga in njegovega ljubega Sina ter večno življenje.129 Za vse našteto opravljeno delo je

bilo potrebno veliko denarja. Trubar je bil hvaležen württemberškemu vojvodi, ki je podprl projekt

širjenja svetega evangelija in prave zveličavne vere, kot tudi drugim gospodom in deželnim

stanovom, ki so že prispevali svoj delež:130 kralj Maksimilijan 400 in württemberški knez 300

florintov, avstrijski deželni stanovi 100 ter gospod in gospa z Avstrijskega 72 tolarjev, deželni

stanovi nad Anižo 100 florintov, štajerski 100 in koroški deželni stanovi 100 tolarjev, hesenski

deželni grof 200, saški volilni knez 200 in dva anhaltska kneza 47 tolarjev, brandenburški mejni

grof 100 in pruski vojvoda Albrecht 100 florintov. Brandenburški mejni grof in volilni knez

Joachim ni prispeval nič, ker je omožil hčer in ji je moral izplačati doto. Po pisanju Primoža

Trubarja je baron Ungnad že porabil 113 florintov, 6 kron in 1 denarič. Tak je bil tudi končni

obračun stroškov. 131 Register je dal Trubar natisniti v nemškem jeziku, ki mu, kakor zapiše


teh, ki se sedaj ponovno tiskajo v hrvaškem jeziku v dveh hrvaških pisavah, namreč v glagolici in cirilici (ta jezik in pisavo uporabljajo tudi v Turčiji). V uvodu je predgovor, ki pove, zakaj je ta elenhus, ali popis bil natisnjen, ter kaj bo v navedenih jezikih pozneje še prevedeno in natisnjeno, Predgovor. Obj. P. Trubar: Nemški spisi (elektronski vir)







131 1562, februar 10, Urach, Pismo Primoža Trubarja Joštu Gallenbergu, kranjskemu deželnemu oskrbniku Ivanu

45

(skromno) sam, dela težave, predvsem zato, da bo iz njega, kot tudi iz vseh drugih Trubarjevih

knjig, moč spoznati, da doslej s svojimi pomočniki ni in da tudi v prihodnje ne bo natisnil nič, kot

sam pravi, lahkomiselnega, nekoristnega, zanesenjaškega, sektaškega, uporniškega, bogokletnega,

dvomljivega ali spornega in tudi nobenih sramotilnih knjig ne, ampak samo tisto, kar je v korist

spoznanju Boga in njegovi slavi, širjenju prave krščanske vere, tolažbi in večnemu zveličanju ob

meji od Turkov in antikrista trpinčenega, obubožanega slovenskega in hrvaškega ljudstva in v

namen spreobrnitve Turkov.132

S slednjim je, kot pojasni Trubar sam, knjigo, božjo besedo, mislil

tudi kot orožje v boju proti protikrščanskemu, Mohamedovemu cesarstvu. V namen tega,

drugačnega, krščanskega vojskovanja, kot je poudaril Trubar, je bila ustanovljena tudi hrvaška

tiskarna,133

v kateri se je 1561. že začelo prevajati in tiskati. 134 Ungnadov biblični zavod ali

„hrvaška tiskarna“, ki jo je Ungnad uredil kar v prostorih svoje hiše v Urachu,135 je prenehala

delovati s smrtjo barona Ivana Ungnada, 27. januarja 1564. Vergerija ml. osnovna ideja projekta,

natisniti Biblijo v slovenskem in hrvaškem jeziku, ni bila uresničena. Zavod je prenehal z delom.

Glavna sotrudnika v zavodu, prevajalca Štefan Konzul in Anton Dalmata sta kmalu prenehala z

delom. V Urachu sta natisnila še Beneficium Christi (1564) v hrvaškem in italijanskim jeziku, v

latinici. Nato sta se odpravila v Regensburg, kjer sta v hrvaškem jeziku, v latinici, v dveh delih

natisnila še Postilo. Dalmata se je nato vrnil v Ljubljano, kjer je od kranjskih deželnih stanov do

smrti prejemal pokojnino.136

Jožefu Egkhu, Ahacu Thurnu, Dietrichu Auerspergu in Martinu Gallu z Rožeka. Orig. v AS 2, Stan. arh. 54/7–1,

fotografija v NUK, Ms 1061, št. 15. Obj. Th. Elze: Primus Trubers Briefe, Tübingen, 1897, 162–167, J. Rajhman:

Pisma slovenskih protestantov, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 101–106, cit. 106.





133 A. Nazor: Ja slovo znajuči govorim…, knjiga o Hrvatskoj glagoljici, Zagreb 2008, 115, kjer o hrvaški tiskarni piše, da je delovala med leti 1561–1564 (do Ungnadove smrti). V njej so tiskali knjige v treh jezikih, slovenskem,

italijanskem in hrvaškem. V treh črkopisih je bilo v treh letih natisnjenih okrog 25.600 izvodov hrvaških knjig, od tega 13 v glagolici (prišteti je potrebno še poskusne liste, natisnjene leta 1560 v Nürnbergu), 7 v cirilici (tudi

poskusni list iz leta 1561) in 6 v latinici.





135 Fr. Bučar: Povijest hrvatske protestantske književnosti za reformacije, Crtice iz hrvatske književnosti, zv. 5, Zagreb 1910, 59.

136 A. Nazor: Ja slovo znajuči govorim…, knjiga o Hrvatskoj glagoljici, Zagreb 2008, 115–116.

46

Artikuli (1562), ki jih je Trubar izdal verjetno v samozaložbi, v Tübingenu, verjetno pri

Ulriku Morhartu,137

so že na naslovni strani prinesli najavo, da gre za dele te prave, stare krščanske

vere, temelječe na Svetem pismu, kot so bili leta 1530 predloženi cesarju Karlu V. in leta 1552

koncilu v Tridentu, ki jih je Primož Trubar iz latinskega in nemškega jezika prvič zvesto (natančno,

točno) prevedel v slovenski jezik in jim dodal predgovor v slovenskem jeziku, v katerem je razložil,

da je prava vera postavljena na sv. Trojici. Naprej je v podnaslovu v nemškem jeziku Trubar

pojasnil vsebino, da so v knjigi zbrane v bistvu tri krščanske veroizpovedi, in sicer augsburška,

württemberška in saška. Vinkler je povzel po Ruplu, ki za pričujoče delo pravi, da je poleg

omenjenih treh veroizpovedi Trubar kot ključni vir pri prevajanju uporabljal tudi Melanchtonovo

Apologijo (1531) v obrambo augsburške veroizpovedi (Confessio Augustana), katere soavtor je bil,

marsikaj pa je Trubar dodal iz Svetega pisma, cerkvenih očetov, iz drugih virov in lastnega.138

Trubarjev namen s tem delom je bil, tako Vinkler povzema Trubarja, napraviti dogmatično,

simbolično knjigo. Po Vinklerjevem mnenju je delo v osnovi interjezikovni prevod, ki na nekaterih

mestih prerašča v Trubarjevo izvirno pisavo (misel).139 Torej je bilo delo vse prej kot zvest prevod

augsburške veroizpovedi. Takega mnenja je tudi Vinkler, ki pravi, da je Trubar že leta 1553 pred

seboj imel omenjene tri veroizpovedi, a je iz treh napravil eno, ki jo je bilo komaj mogoče

imenovati augsburška veroizpoved in je delo morda tudi zato poimenoval z nadnaslovom Artikuli,

ki naj bi po njegovem mnenju pravzaprav pomenilo kolikor moči izvirno konfesijo slovenske

protestantske cerkve.140

Dvodelna zgradba besedila v prvem delu obsega predgovora v nemškem in

slovenskem jeziku. V predgovoru v nemškem jeziku, ki ga je Trubar napisal kot posvetilo

württemberškemu vojvodi Krištofu, je Trubar pojasnil namen izdaje Artikulov. Knjigo je napisal z

namenom, da bi se iz nje navaden, preprost človek poučil, da je bila prava krščanska vera, z vsemi

njenimi nauki (že) sprejeta in pridigana (oznanjana) tudi v drugih kraljestvih in kneževinah, deželah

137 Br. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die sloweinsche Reformation, München 1968, 163–251, št. 12,

183, v bibliografskem opisu, v oglatih oklepajih navaja verjetnega tiskarja. Bibliografski opis (po Br. Berčiču): ARTICVLI OLI DEILI, TE PRAVE STARE VERE KERSZHANSKE, IS S. PYSma poredu postauleni inu kratku

sastopnu Islosheni. Kateri so tudi taku, utim 1530. leitu, nashimu Nermilostiuishimu Gospudi Cessaryu Carolu tiga

imena Petimu, raincimu. Ino potle utim 1552. leitu, timu Concilyu Vtrienti, od enih uelikih Nembshkih Vyudou,

Meist inu Pridigarieu, naprei polosheni inu dani, Sdai peruizh is Latinskiga inu Nembshkiga Iesyka, uta Slouenski

sueistu Istolmazheni. Odspreda uti Slouenski Predguuori se praui, katera Vera ie, od S. Troyce postaulena, ta ner

prauishi inu nerstarishi, skusi, Primosha Trubaria Crainza. Drey Christliche Confessionen, namlich Augspurgische,

Wirtembergische vnd Sächische, wie die eine dem Grossmächtigen Römischen Keiser Carolo dem fünfften, rc. Hochloblicher Gedächtnuss, im 1530. Jar, vnd die anderen zwo dem Concilio zu Trient Anno 1552. von ettlichen von Gott erleüchten, Chur, Fürsten, Stett vnd Theologen überantwort, auss Latein und Teütsch, in diss Windisch Buch zusamen gezogen. VTIBINGI. [Ulrich Morhart.] Vtim leitu po Cristuseuim Roistuu. M.D.LXII.

138 J. Vinkler: Slovenska protestantska veroizpoved in cerkveni red za vse dni v letu, k tretji knjigi Zbranih del

Primoža Trubarja, Zbrana dela Primoža Trubarja, knjiga III, urednik I. Grdina, uredil, transkribiral, prevedel J.

Vinkler, Ljubljana 2005, 605–633, cit. 615. M. Rupel, Primož Trubar, življenje in delo, Ljubljana 1962, 139–140.


Primoža Trubarja, Zbrana dela Primoža Trubarja, knjiga III, urednik I. Grdina, uredil, transkribiral, prevedel J. Vinkler, Ljubljana 2005, 616–617.


Primoža Trubarja, Zbrana dela Primoža Trubarja, knjiga III, urednik I. Grdina, uredil, transkribiral, prevedel J. Vinkler, Ljubljana 2005, 617.

47

in mestih.141

Po mnenju Vinklerja so Artikuli po svojem bistvu, vsebini, dogmatična knjiga,

namenjena uporabi duhovnika pri katehezi, hkrati pa tudi neke vrste polemično, apologetično delo,

v katerem je Trubar polemiziral, obračunaval z drugače mislečimi. Za utemeljitev označitve vsebine

Vinkler navaja odlomek iz besedila, v katerem Trubar pojasnjuje razloge, zakaj je sploh dal tiskati,

kot ji sam pravi, augsburško veroizpoved: „Nekateri dozdevni duhovni /.../ na prižnicah, po gorah

in pri vinu trdijo in vpijejo, da hočejo odpadnik Trubar in njegovi pomočniki z lutrovskimi

pridigami in knjigami uvesti in osnovati v slovenskih in hrvaških deželah drugo, novo, krivo,

zapeljivo vero in nove službe božje, ki jih poprej med krščanstvom nikoli bilo ni in ki jih noče trpeti

ali sprejeti v svoji deželi noben krščanski in noben posvetni vladar. Med njimi so nekateri celo tako

nesramni, da javno trdijo in raznašajo: edinole novi evangeljski nauk in vera sta kriva, da je

sedanji svet tako hudoben, da draginja v vseh stvareh tako raste in da dobivajo povsod premoč

Turki in vse nadloge. Zato opominjajo in prosijo ljudi z veliko resnobo in vnemo, naj se varujejo

novih pridigarjev in knjig in naj trdno vztrajajo pri veri svojih staršev, ob kateri so bili ljudje

pobožni, a letine dobre. Take krive, hinavske trditve in vpitje zgoraj omenjenih navideznih

duhovnikov o čistem nauku sv. evangelija in pa nevednost in preproščina ubogega slovenskega in

hrvaškega navadnega ljudstva v verskih zadevah so me pripravile /Trubarja, op. L. A./ da sem zdaj

v naglici poleg drugih svojih opravkov, prevajanja in pridiganja, spravil v slovenski jezik tudi

augsburško veroizpoved in jo dal natisniti z latinskimi črkami (kmalu pa se bo natisnila tudi s

hrvaškimi in cirilskimi črkami /.../142 Za Trubarjev čas lahko rečemo, da je bil na eni strani izredno

„občutljiv“ predvsem, kar se tiče (nespremenljivosti formulacij) konfesionalnih knjig, na drugi

strani pa zelo surov, kar se tiče odnosa do knjig. Po uveljavljenem augsburškem verskem miru (leta

1555), ki je prinesel, kar se vere tiče, morda najpomembnejšo, geopolitično podstat veroizpovedi

(konfesije), in sicer z izjavo lat. „Cuius regio, eius religio“ („Čigar ozemlje (posest), tega vera

(konfesija)“), je bilo posledice čutiti tudi pri knjigah in njihovih avtorjih. Trubar je imel veliko

težav zaradi svojih del, celo ovaden je bil zaradi spornih vsebin (glej zgoraj). Boj proti lažnim

ovadbam, za odvrnitev sumov herezije in z njegovo lastno, čisto vestjo spodbujena akcija sta ga

navedla, da je v svojo obrambo spisal Register z vsebinskimi povzetki njegovih do tedaj (leta 1561)

napisanih in natisnjenih del, z namenom, da je dokazal svojo nedolžnost. Trubarjevo delo je bilo

verjetno sumljivejše tudi zato, ker je na Nemškem tiskal v tujem jeziku. Tega se je tudi sam zavedal,

saj sicer ne bi pisal obsežnih predgovorov v nemškem jeziku, za katere se zdi, da jih je dajal v tisk


Primoža Trubarja, Zbrana dela Primoža Trubarja, knjiga III, urednik I. Grdina, uredil, transkribiral, prevedel J. Vinkler, Ljubljana 2005, 617–618. Primož Trubar, Artikuli oli dejli te prave, stare vere krščanske 1562, v: Slovenski protestantski pisci, ur. Mirko Rupel, Ljubljana 1966, 139.


Primoža Trubarja, Zbrana dela Primoža Trubarja, knjiga III, urednik I. Grdina, uredil, transkribiral, prevedel J. Vinkler, Ljubljana 2005, 618–619. Artikuli oli dejli te prave, stare vere krščanske 1562, v: Slovenski protestantski pisci, ur. Mirko Rupel, Ljubljana 1966, 139.

48

iz čisto praktičnega namena – odvrniti od vsebine natisnjenega dela kakršenkoli sum o

konfesionalni neustreznosti. Württemberški deželi je pač vladal „protestantski“ vojvoda. To pa je v

tistem času v praksi pomenilo, da je v deželi konfesija sledila martinovsko filipjanski smeri in da od

nje ni bilo odstopanja. Da bi preprečil eventuelne (nadaljnje) odklone od zapovedane konfesije, je

vojvoda z odlokom z dne 16. januarja 1564 in ponovitvijo leta 1593 posegel na celotno knjižno

področje. Odlok glasi: „Ir wöllendt den Typographos, auch Buechbinder, unnd die so mit Buechern

bey Euch handtieren, Also auch die fremde, so die Jar– und wochenmarkht besuchen, bey einer

nambhaften straff ernstlich verwarnen, keine Sectische unnd irrige Buecher, wie auch die schmach–

und lesterschrifften unnd FamossLibell der Jesuiter und Iresgleichen /.../ fayl zu haben oder zu

verkauffen ...“ 143 Odlok posledično priča o razvoju strožjih ukrepov glede nadzora tiska, trgovine s

knjigami in posedovanja knjig, posredno pa verjetno tudi o volji in drži kneza, ki je bil, po

augsburškem verskem miru, edini zapovednik oz. določevalec konfesije na svojem ozemlju. Odlok

avtorjev ne omenja. Verjetno je privatno lahko vsak pisal, kar je želel. Morda so tudi natisnjeni

Trubarjevi Artikuli iz leta 1562 spadali med takšne knjige, za katere moral v začetku leta 1564

württemberški vojvoda izdati zgoraj omenjeni odlok, morda pa je odlok tudi v zvezi s tiskanjem

Trubarjevega zadnjega konfesionalnega spisa, Cerkovne ordninge (1564), a o tem kasneje. V

predgovoru v slovenskem jeziku, ki obsega 13 strani, je Trubar napisal prvo kratko zgodovino

reformacije v slovenskem jeziku, ki jo je verjetno povzel po historiografu Sleidanu, tj. Johannesu

Philippsonu iz Schleidena (1506–1556), piscu znamenitega dela De statu religionis et reipublicae

Carolo V. caesare commentarium libri XVI (1555), ki je do Leopolda von Rankeja veljalo za

temeljno delo o obdobju šmalkaldske voje (1546–1547); Sleidanov tekst je Trubar verjetno poznal.

Vinkler je celo mnenja, da je Trubar iz omenjenega dela vzel podatke in jih avtorsko, vsaj kar se tiče

premisleka o dogodkih prvih desetletij 16. stoletja, predelal v „izviren (proto)historiografski

spis“.144

Med drugimi je Trubar prevedel tudi znamenite verze Johanna Tetzela: „Kadar ta dessetak

v skryni doli lety inu zgonni, taku tiga mrtviga dušica iz vyc v ta nebessa gori gre inu lety“, ki jih

Vinkler, tudi po mojem mnenju, pravilno označi za „mantro, ki odpira vrata k razumevanju povoda

Lutrovega negodovanja nad katoliško cerkvijo“, ki je navadnemu, preprostemu slovenskemu bralcu

ponudila možnost razumeti, kaj se je zgodilo v Wittenbergu na začetku stoletja, da dogodek ni bil

samo pretep pijanih nemških menihov, za kar ga je označil papež Leon X., in da je bil veliko več od

143 1564, januar 16. Obj. G. Brinkhus: Zwischen Privilegien und Zensur. Das Verhältnis von Buchgewerbe und

Universität, Eine Stadt des Buches, Tübingen 1498–1998, 11–20, cit. 14, prevedel Lucijan Adam: „Tipografe, knjigoveze in vse, ki imajo pri nas /na ozemlju vojvode württemberškega, /op. L. A./ opravka s knjigami, tudi tujce, ki obiskujejo letni in tedenski sejem, pod grožnjo precejšnje kazni opozarjal, da ne smejo imeti naprodaj ali prodajati nobenih sektaških in zmotnih, krivih knjig, tudi ne sramotilnih in pregrešnih pisanj in (po)znanih knjig jezuitov in drugih njim enakih ...“



49

Lutrove zgolj „teološke kaprice“.145

Sploh pa se je Trubar v Artikulih pokazal za odličnega

pripovedovalca, ki ga dogma in zahtevna zasnova dela ne bremenita. Po Vinklerjevem mnenju

Artikuli spadajo med tista Trubarjeva dela, ki jih lahko označimo s pomensko zvezo „predliterarno

pripovedno“. Za vzorčni primer Trubarjeve pripovedi je Vinkler navedel stilizirano novelo o

menihu Antonu in čevljarju, v artikulu „Od clošterskih zalub oli oblub“, v kateri je Trubar uporabil

tudi tako imenovani „dramski dialog“. Vse se zdi, da je bila Ruplova ocena, s katero se na koncu

strinja tudi Vinkler, da je Trubar kljub zahtevnosti snovi dogmatične knjige in njene vsekakor še

zdaleč ne enostavne ubeseditve (na primer na sintaktični in terminološki ravni) pokazal tako v delu

s predlogami kot v njihovi poslovenitvi svojo premišljeno praktično naravo, bil svoji nalogi v celoti

kos ter skromno slovensko književnost obogatil z dobro in koristno knjigo.146

Drugo veliko in hkrati zadnje (pogojno, delno) avtorsko konfesionalno delo, ki ga je spisal

Trubar, je bila Cerkovna ordninga (1564). Izdal jo je v založbi prej omenjenega Ungnadovega

bibličnega zavoda v 400 izvodih. 147 Po njej je prevedel le še Formulo concordiae, kot lahko

preberemo v predgovoru v nemškem jeziku v Ta celi Novi testament (1582): „Ko je izšla Formula

concordiae, mi je vaša knežja milost naročila, naj jo prevedem dodatno k augsburški veroizpovedi,

kar sem z božjo pomočjo tudi pokorno opravil ter dobil lepo nagrado ...“148 Zdi se, da je bila

Formula concordiae natisnjena, a do danes ne poznamo ohranjenega izvoda.149

Trubarjev namen je

bil s Cerkovno ordningo dati Slovencem: 1) agendo – celovit cerkveni red, z vsemi določili o

cerkvenem obredju in ostalih opravilih v protestantski cerkvi znotraj celotnega liturgičnega leta, 2)

credendo – preprost in jasen povzetek protestantskega nauka o dogmah in 3) agendo – cerkveni

obrednik. Po Vinklerju naj bi bilo to Trubarjevo delo v bistvu manjši dodatek k Artikulom, neke

vrste „epitom“ in dopolnitev „Ene dolge predguvori“.150 Nasploh se zdi, da je bilo Trubarjevo delo

pri Cerkveni ordningi, vsaj kar se tiče tehnike dela, precej podobno tistemu pri Artikulih. Namesto,

da bi Trubar enostavno in mirno prevedel mali Brenčev württemberški cerkveni red (1553), ki bi,

glede na dane razmere leta 1564 povsem ustrezal in bi bil v skladu s tedanjo konfesionalno politiko,




Primoža Trubarja, Zbrana dela Primoža Trubarja, knjiga III, urednik I. Grdina, uredil, transkribiral, prevedel J. Vinkler, Ljubljana 2005, 625. Artikuli oli dejli te prave, stare vere krščanske 1562, v: Slovenski protestantski pisci, ur. Mirko Rupel, Ljubljana 1966, 141.



148 M. Rupel: Primož Trubar in Formula concordiae, drugi Trubarjev zbornik, ob štiristoletnici slovenske knjige, Ljubljana 1952, 67.

149 M. Rupel: Primož Trubar in Formula concordiae, drugi Trubarjev zbornik, ob štiristoletnici slovenske knjige, Ljubljana 1952, 68.



50

predvsem pa ne bi kršil načela augsburškega verskega miru, je Trubar ravnal, tako meni Vinkler, po

svojem premisleku o potrebah protestantske cerkve slovenskega jezika, po katerem je sklenil

svobodno prirediti posamezna dogmatična, liturgična, cerkvenopravna besedila. 151 Cerkovna

ordninga je sestavljena iz treh delov. Prvi obsega zgoščen povzetek protestantskega verskega nauka.

V njem je Trubar objavil tudi Melanchtonov Examen ordinandum (1552).152

Po mnenju Vinklerja je

Trubar s tem delom na 131 straneh napravil trden uvod v protestantsko dogmatiko, bodočim

pridigarjem dal izpitno gradivo, uvod pa je bilo mogoče v praksi razširiti tudi z dogmatično snovjo

iz Artikulov in Ene dolge predguvori, na kar je opozoril tudi sam Trubar.153

Kočljivejši in glede

nauka spornejši je drugi del. V tem delu je Trubar na 30 straneh v uvodu, v katerem obravnava

pridigarski poklic, najprej povzel mecklenburški cerkveni red Johannesa Aurifaberja (1519–1575),

nato je sam spisal, kot poudarja Vinkler, avtorski priredbi württemberškega in mecklenburškega

cerkvenega reda, ki jima je dodal nekatera svoja izvirna določil in na koncu dodal še tri poglavja,

katerim predlog ni bilo mogoče določiti (!). V enem izmed omenjenih poglavij, ki jim doslej ni bilo

mogoče določiti predlog, je Trubar postavil tudi temelje slovenskega šolstva, naročil ustanavljanje

šol, predstavil svoj pogled na „osnovno“ šolstvo in izobrazbo kot pomembno prvino pri ohranjanju

posvetnega in cerkvenega reda.154

Tretji del Cerkovne ordninge si je Trubar zamislil kot liturgijo

protestantske cerkve v slovenskem jeziku. Podlago zanjo je našel v württemberškem cerkvenem

redu J. Brenza, ki ga je povzel po švicarskem reformiranem obredju, ki je temeljilo na srednjeveški

pridigarski službi, od koder se je razširilo tudi na Württemberško, pri izdelovanju obrednika,

agende, pa je Trubar uporabljal še brandenburško–nürnberški cerkveni red (1553), mecklenburški in

brandenburški cerkveni red (1540) ter mali obrednik Veita Dietricha (1543). Tej liturgični in

teološki kombinirani/kompilirani mešanici je Trubar, verjetno po premisleku, kaj protestantska

cerkev v slovenskem jeziku potrebuje, dodal še nekaj svojega. Tako je, kljub temu, da je v delu

opaziti obe prevladujoči luteranski usmeritvi, ki v liturgičnem smislu nista kompatibilni –

Melanchtonova in Brenčeva –, Trubarju uspelo naredili, kot pravi Vinkler, celovito novo besedilo,

ki poleg Ene dolge predguvori in Artikulov tvori temeljni dogmatični teološki besedilni inventar

slovenskega protestantskega slovstva.155

Zadrege s tiskanjem Cerkovne ordninge so bile velike.



152 Philipp Melanchton: Examen ordinandum, prvič objavljen leta 1552 v mecklenburškem cerkvenem redu. Delo je po svojem bistvu, vsebini, pravzaprav protestantsko didaktično gradivo za izpit za pridigarja.



Vinkler, Ljubljana 2005, 626–627.






51

Trubarja je ponovno nekdo ovadil. Tiskanje je bilo prekinjeno. Bila je uvedena preiskava.

Pregledana so bila tista poglavja Cerkovne ordninge, ki so govorila o Gospodovi večerji, ki sta jih v

nemški jezik morala prevesti prevajalca Ungnadovega bibličnega zavoda Štefan Konzul in Antun

Dalmata. Preiskava v Trubarjevem besedilu ni našla nič spornega. Vojvoda je ustavitev tiska spornih

poglavij preklical, Jakob Andreae pa je moral o vsem obvestiti kranjski deželni zbor. Zdelo se je že,

da so Trubarjeve težave mimo, a je udarilo po drugi strani. Že prej je württemberški vojvoda Krištof

na osnovi Trubarjevega kazala v nemškem jeziku odločil, da se morajo štirje od petih nagovorov

pred Gospodovo večerjo (obhajilom) odstraniti iz besedila. Po vojvodovi naredbi je ostal lahko le

tisti, ki je bil iz württemberškega cerkvenega reda.156

Tudi druga vojvodova odločitev glede vsebine

Cerkovne ordninge je globoko posegla v strukturo in vsebino dela, ki si ga je zamislil Trubar.

Vojvoda je namreč odločil, da mora Trubar uvodno posvetilo kranjskim deželnim stanovom izločiti

in ga nadomestiti z novim, krajšim predgovorom. Za svojo odločitev je navedel dva razloga: 1)

besedilo je preostro in preveč polemično, 2) cerkvena ureditev je pravica deželnega kneza in ne

pastorja, ki sam, brez cerkve in brez oblastnikov kot njenih najimenitnejših udov, ne more ničesar

ukazati. Slovenski cerkveni red tako ne more iziti v imenu kranjskih pridigarjev in deželnih stanov.

Kranjski deželni stanovi namreč nimajo popolne oblasti.157 Vojvoda Krištof je odločil, da bo novi,

krajši, predgovor napisal Jakob Andreae (1528–1590), in sicer na način, da ne bo posegal v

pristojnosti deželnih knezov. Tak predgovor so kranjski deželni stanovi zavrnili, a je vojvoda

vztrajal pri svoji odločitvi. Ker drugega izhoda, rešitve ni bilo, je Cerkovna ordninga izšla brez

predgovora v nemškem in slovenskem jeziku (čez slednjega pripomb ni bilo!), brez štirih

nagovorov pred obhajilom, celo brez naslovnega lista (!), za katerega še danes ne vemo, kakšen je

bil, kot posledično tudi ne poznamo originalnega naslova knjige.158 Potek tiskanja in ravnanje

vpletenih, predvsem J. Andreaja, ki je sprožil preiskavo zoper Trubarja, sta bila povsem v skladu z

določilom augsburškega verskega miru (1555) – čigar zemlja, tega veroizpoved – in odlokom

württemberškega vojvode Krištofa z dne 16. januarja 1564, s katerim je posegel na celotno knjižno

področje, ki je tipografe, knjigoveze in vse, ki imajo pri na njegovem (vojvodovem) ozemlju

opravka s knjigami, tudi tujce (!), ki obiskujejo letni in tedenski sejem, pod grožnjo precejšnje kazni

opozarjal, da ne smejo imeti naprodaj ali prodajati nobenih sektaških in zmotnih, krivoverskih

knjig, tudi ne sramotilnih in pregrešnih pisanj ter (po)znanih knjig jezuitov in drugih njim enakih.159

Zdi se, da je bila Trubarjeva Cerkovna ordninga, vsaj v očeh tistih, ki so jo preiskovali, prav takšna.


156 D. Šega: Med Biblijo in Cerkovno ordningo (spremna beseda), Primož Trubar: Slovenska Cerkvona ordninga, izbor, Kondor, št. 153, Ljubljana 1975, 113–138, cit. 125–126.

157 D. Šega: Med Biblijo in Cerkovno ordningo (spremna beseda), Primož Trubar: Slovenska Cerkvona ordninga, izbor, Kondor, št. 153, Ljubljana 1975, 126.

158 D. Šega: Med Biblijo in Cerkovno ordningo (spremna beseda), Primož Trubar: Slovenska Cerkvona ordninga, izbor, Kondor, št. 153, Ljubljana 1975, 126.

159 Obj. G. Brinkhus: Zwischen Privilegien und Zensur. Das Verhältnis von Buchgewerbe und Universität, Eine Stadt des Buches, Tübingen 1498–1998, 11–20, cit. 14.

52

Izdana je bila lahko le, če je Trubar popustil oblastem, ki so tisk kontrolirale. To pa še ni bilo

najhuje. Posledično je 15. decembra 1564 nadvojvoda Karl izdal kranjskim deželnim odbornikom

ukaz o zaplembi Cerkovne ordninge in izgonu Primoža Trubarja.160

Še preden pa se je Primož Trubar vrnil nazaj v Ljubljano, ga je sprejel württemberški

vojvoda Krištof, ki mu je zagotovil, da bo Kranjcem naklonil dve (prosti) mesti v tübinškem

študentovskem zavodu.161 Prav tako kot leto poprej je tudi tokrat Samuel Budina izvedel, da se

Primož Trubar odpravlja na Kranjsko, v Ljubljano, in je na vojvodo Krištofa naslovil prošnjo, če

sme s Trubarjem na počitnice v Ljubljano, tokrat za dobo četrt ali pol leta.162 Vojvoda Krištof je

Samuelu Budini odgovoril pozitivno.163

Budina je v Ljubljani ostal do konca oktobra in se nato

vrnil v Tübingen.164 Zdi se, da je Budina tudi tokrat potoval s Trubarjem v Ljubljano. Samuel

Budina je bil, skupaj z Johannom Gebhardom, ki je bil januarja 1562 iz univeze „expulsus propter

improbitatem“ („izključen zaradi nerednosti oz. slabosti“), prvi znani študent iz Kranjske na

tübinški univerzi.165 Iz Uracha se je Trubar skupaj z družino in vsem imetjem vrnil v Ljubljano leta

1562. Meščani so mu pripravili sijajen sprejem. Mestni svet mu je za pridiganje dodelil špitalsko

cerkev sv. Elizabete, ki je dve leti kasneje, to je leta 1564, postala docela protestantska, pridigarska

cerkev. Takrat je v Ljubljani razsajala kuga. Kdor je le mogel in imel kam iti, je iz mesta odšel. Ta

čas so protestanti izkoristili, se polastili špitalske cerkve in jo po svoje preuredili. V skladu s svojim

naukom in prepričanjem so v cerkvi pustili le glavni oltar, oba stranska so odstranili. Obredje v

cerkvi so organizirali po „reformiranemu“ koledarju, in sicer vsako nedeljo in ob praznikih, ki so

bili, za razliko od katoliških, okleščeni na minimum, to je ob božiču, novem letu, na praznik sv. treh

kraljev, veliko noč, binkoštni ponedeljek in veliki petek. V cerkvi so tudi krščevali in poročali,

predvsem pa pridigali, in sicer izmenično, enkrat v slovenskem, drugič v nemškem jeziku. Obhajilo

so običajno imeli na zgoraj naštete glavne praznike, kadar je bil interes, pa tudi ob nedeljah. Tudi

pokopavali so v cerkvi, a le najimenitnejšo gospodo, saj je bila cerkev majhna in ni bilo v njej

prostora za vse. Pogrebni obred pa se je vedno vršil v cerkvi, kamor so prinesli mrliča v krsti, ob

kateri je govoril pridigar. Iz cerkve je nato šel žalni sprevod do pokopališča, navadno pri sv.

Petru.166

Trubar je postal prvi superintendent protestantske cerkve v slovenskem jeziku, kar je bil od

160 1564, december 15, Dunaj, orig. AS 2, Stan. arh. I, 92, sn. 6, 225–227.

161 M. Rupel: Trubarjeva skrb za študente, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Razprave VI, Ljubljana 1965, 10.


163 1562, april 8, Stuttgart. Orig. Evangelisches stift Tübingen, Kasten V, Fach 3, Nr. 2. Obj. M. Rupel: Trubarjeva skrb za študente, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Razprave VI, Ljubljana 1965, 9.

164 Th. Elze: Primus Trubars Briefe, mit dazu gehörigen Schriftstücken, Tübingen 1897, 274–75.


166 Iv. Vrhovec: Zatrte nekdanje cerkve in kapele ljubljanske, 5. del, Cerkev sv. Elizabete v meščanskem špitalu, Danica, letnik I. (LVI.), 29. maj 1903, List 18. in 19., 144–145.

53

srede marca 1561 do konca julija 1565, organiziral in vodil je delo protestantske cerkve.167

Kot novi

superintendent se je deželnim stanovom in ljubljanskemu mestnemu svetu predstavil dne 17. junija

1562, obenem je prisotnim obelodanil obljubo württemberškega vojvode Krištofa, da bo v svojem

zavodu na univerzi (Tifernij, imenovan po ustanovitelju, slovenskem rojaku Mihaelu Tiffernu)

prihranil dve mesti za študente iz Kranjske.168 Tozadevno, glede obljube württemberškega vojvode

o dveh mestih v Tiferniju, so kranjski deželni stanovi takoj pisali vojvodi prošnjo, na katero je ta 12.

decembra 1562 pozitivno odgovoril, a so deželni stanovi kasneje to vojvodovo pismo izgubili in s

tem konec 60–ih let 16. stoletja napravili veliko problemov Trubarju, ki je pri dogovorjenem

vztrajal pri novem württemberškem vojvodi Ludviku.169 V tem času je Trubar prišel do spoznanja,

da v bistvu nima pravih ljudi, ki bi lahko delovali v protestantski cerkvi. Zato je, kot pravi Rupel,

ubral edino mogočo „generično“ pot: sklenil je poskrbeti za šolanje slovenskih mladeničev v tujini,

na Nemškem,170 a se je konec leta 1562 pokazalo, da Kranjska sploh ne premore študentov, ki bi bili

primerno pripravljeni za študij na tübinški univerzi. Tudi v zvezi s tem, sploh pa na podlagi in v

obrambo, korist svojih protestantskih stališč, objavljenih že v Abecedariju (1550), v katerem je na

naslovni strani pojasnil namen knjige: „Ene bukvice, iz katerih se ti mladi inu preprosti Slovenci

mogo lahku tar hitru brati inu pisati naučiti ...“171, v predgovoru v Ta pervi dejl tiga Noviga

testamenta (1557), kjer je izrazil upanje, da bo Vsemogočni vernikom odprl oči njihove duše ter jim

razveselil zatemnelo in neuko srce, da bodo spregledali in spoznali pravega Odrešenika in v

nadaljevanju: „in ker je Gospod Bog tako poskrbel in dopustil, da se naš slovenski jezik šele v teh

poslednjih časih bolje tiska, upam, da boste odslej pošiljali v šolo in dali poučevati v čitanju in

pisanju ne samo tiste vaše mladine, ki jo nameravate poslati v tuje dežele, da bi se učila drugih

jezikov, ampak tudi tisto, ki jo obdržite doma«172 ter na več mestih v Cerkovni ordningi (1564),173

se

je zavzel tudi za ustanovitev šole doma, na Kranjskem, tako v mestih, kot na podeželju, in sicer za

vse otroke brez razlike. Razvil je zamisel osnovnega šolanja. Šola v Ljubljani je bila ustanovljena

leta 1563.174

167 J. Rajhman: Primož Trubar, spletna verzija SBL 1 (Slovenski biografski leksikon), delovna – beta elektronska



168 Th. Elze: Primus Trubars Briefe, mit dazu gehörigen Schriftstücken, Tübingen 1897, 183. 169 M. Rupel: Trubarjeva skrb za študente, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Razprave VI, Ljubljana

1965, 15.


171 V. Schmidt: Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju, Pedagoški tisk, zv. 6, Ljubljana1952, 18.

172 V. Schmidt: Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju, Pedagoški tisk, zv. 6, Ljubljana1952, 15–16.


Primoža Trubarja, Zbrana dela Primoža Trubarja, knjiga III, urednik I. Grdina, uredil, transkribiral, prevedel J. Vinkler, Ljubljana 2005, 626–627.

174 V. Schmidt: Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. Stoletju, Pedagoški tisk, zv. 6, Ljubljana1952, 10–24.

54

Hkrati je bil ves čas v pisni navezi z Ungnadovim bibličnim zavodom v Urachu glede

prevajanja in tiskanja hrvaških knjig. Moral se je braniti tudi glede svoje, s strani Ungnada napačno

razumljene besedne zveze „viel falsch“, namreč prevedeno in natisnjeno, ki jo je Trubar zapisal v

pismu z dne 19. julija 1562, letela pa je na opravljeno prevajalsko delo Konzula in Cvečića. Trubar

je v pismu zapisal: „Na prevajanje gospodov Štefana in Cvečića se ni moč zanesti, kajti v

katekizmih, pa tudi v evangelijih je precej napak prevedeno in tiskano, to menijo vsi hrvaški

duhovniki ...“ 175 Ungnad si je Trubarjevo besedno zvezo interpretiral v smislu napak v

pravovernosti, čistosti nauka v hrvaških knjigah. Kljub Trubarjevim prizadevanjem se spor ni

poravnal, nasprotno, skoraj je ogrozil delo Ungnadovega zavoda.176

Zategadelj so se na barona

Ungnada s posebnim pismom obrnili tudi kranjski deželni stanovi, ki so želeli spor zgladiti. V

pismu so Primoža Trubarja zagovarjali pred Ungnadovimi obtožbami. Posebej so poudarili

Trubarjeva velika prizadevanja za izboljšanje hrvaških prevodov in poudarili, da Trubar ni kritiziral

prevajalcev zaradi nauka, temveč zaradi netočnega in površnega prevoda posameznih besed ter

ortografije.177

V Ljubljani je imel Trubar močno opozicijo predvsem v knezoškofu, ki je bil v tesni zvezi s

knezom – deželnim vojvodo, cesarjem. Nekdo je pri cesarju Ferdinandu ovadil ljubljanske

predikante Primoža Trubarja, Scherrerja, Jurija Jurišiča in druge, zato so deželni stanovi oziroma

člani velikega kranjskega deželnega odbora cesarju Ferdinandu poslali pismo, v katerem so obširno

in natančno zavrnili predvsem obtožbe na račun Trubarja, češ da je zloben, sektaški, zvodljiv,

nepoklicen, uporen, dvomljiv in nepokoren svojemu duhovniškemu redu. V pismu so cesarju

Ferdinandu zagotovili, da poznajo Trubarja že mnogo let, še iz časa ljubljanskih škofov Krištofa

Raubarja in Franca Kacijanarja, ko je več let pridigal in živel svobodno, predvsem kot pobožnega

ter bogaboječega duhovnika in pridigarja.178 Cesar jim je odgovoril z novim pismom, resolucijo

(sklepom), v katerem jim je sporočil, da ima o Trubarju iz drugih virov drugačne informacije in da

naj se Trubar zaradi tega postavi pred škofa Petra Seebacha, ki naj ga zasliši glede njegovega

nauka.179

Zaslišanje, o katerem se je ohranil samo zapisnik škofa, ki vsebuje le vprašanja,

namenjena preiskovanju Trubarja glede njegovega nauka in odnosa do rimskokatoliške in

175 1562, julij 19, Ljubljana. Pismo Primoža Trubarja baronu Ivanu Ungnadu. Orig. Tübingen, Univ. bibl., Slav.

Bücherdruck I, 54 (Universitätsarchiv sign. VIII, 3), fotografija NUK, Ms 1062, A, št. 121. Obj. I. Kostrenčič: Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren 1559–1565, Wien

1874, 94–97; Th. Elze: Primus Trubars briefe, mit dazu gehörigen Schriftstücken, Tübingen 1897, 188–195; J.

Rajhman pisma Primoža Trubarja, SAZU, Razred za filološke in literarne vede II, Ljubljana 1986, 118–123.




177 1562, oktober 21, Ljubljana. Orig. AS 2, Stan. arhiv, I, 92., sn. 1, 8–14; regest v Odsevi reformacijskega

gibanja v dokumentih arhiva SR Slovenije, Ljubljana 1987, št. 26, 31. 178 1562, avgust 21, Ljubljana. Orig. AS 2, Stan. arh. I, 89, sn. 1, 442–453; regest v Odsevi reformacijskega

gibanja v dokumentih arhiva SR Slovenije, Ljubljana 1987, št. 25, 31. 179 1562, november 1, Frankfurt am Main. Orig. AS 2, Stan. arh. I, 89, sn. 1, 459–465; regest v Odsevi

reformacijskega gibanja v dokumentih arhiva SR Slovenije, Ljubljana 1987, št. 28, 32.

55

luteranske vere,180

se je vršilo na drugo adventno nedeljo, to je 6. decembra 1562 v škofovi palači.

Zaslišanju so prisostvovali poleg škofa in katoliških duhovnov še deželni upravitelj Jošt Gallenberg,

odborniki kranjskih deželnih stanov, častitljivi gospodje in deželani dežele Kranjske in člani

ljubljanskega mestnega sveta. Škof je Trubarju sam zastavljal vprašanja, na katera je pričakoval

jasne odgovore z da ali ne. Zaslišanje je bilo prekinjeno. Nadaljevalo se je 20. decembra 1562. O

zaslišanju je škof Seebach poročal cesarju Ferdinandu, se mu pritožil zaradi številnih napak in

zahteval, da se opravi poglobljena preiskava.181

Zaslišanje za Trubarja ni imelo znatnejših posledic.

Trubar je tudi v smislu slovenskega protestantskega slovstva nemoteno deloval naprej. Iz

leta 1563 je znana zgodba, ki jo je pravzaprav zakuhal Matija Klombner, sicer pisar deželnih stanov

in „velik prijatelj“ barona Ungnada, tiče pa se žanra protestantske pesmarice, ki je bila v tem času

tudi protestantski cerkvi v slovenskem jeziku že „nujno potrebna“, saj drugi del Katekizma (1550),

v katerem je Trubar objavil šest pesmi in litanijo, za cvetočo protestantsko cerkev v slovenskem

jeziku v 60–ih letih 16. stoletja, ni več zadoščal.182

Kar še danes (zelo pogosto) slišimo pod lat. naslovom Missa Papae Marcelli (Maša za

papeža Marcela II., pontifikat, april 1555–maj 1555), je, muzikološko gledano, najboljši primer

renesančne liturgične katoliške zborovske glasbe preproste oblike, brez spremljave z inštrumenti. V

spomin na kratko obdobje vladanja papeža Marcela II. jo je napisal italijanski skladatelj, kot ga

označujemo danes, predstavnik rimske šole kompozicije, Giovanni Pierluigi da Palestrina (1525–

1594). Njegova glasbena dela Cerkev še danes navaja za vzorčne primere idealnega liturgičnega

stila. Palestrina ni bil inovator, marveč konservativni povzemovalec, kot ga je označil Titcomb.183

Do neke mere je bil dedič, nadaljevalec razvoja francoske in flamske glasbe 14. in 15. stoletja, ki se

je, skupaj s skladatelji, ki so prihajali iz severa, prenesla tudi na Apeninski polotok. Z uporabo tudi

Josquinovih tehnik je Palestrini uspelo doseči idealno uravnoteženje melodije, harmonije in ritma.

Palestrina je zapustil zavidanja vreden opus 105 maš, od katerih jih je 41 napisanih za 4, 38 za 5, 22

za 6 in 4 za osem glasov (!). Njegova naslednika sta bila učenca Giovanni Maria Nannio (ok. 1545–

1607) in Felice Anerio (ok. 1560–1614). Slednji je učitelja nasledil tudi kot papežev skladatelj

oziroma skladatelj papeške kapele, dolgo časa pa so številna njegova dela pripisovali kar učitelju.184

Bržda se Luter s Palestrino in njegovo vlogo v liturgični glasbi 16. stoletja v rimskokatoliški cerkvi

180 1562, december 6, Ljubljana. Orig. AS 2, Stan. arh. I, 89, sn. 1, 431–434; regest v Odsevi reformacijskega

gibanja v dokumentih arhiva SR Slovenije, Ljubljana 1987, št. 29, 32. 181 Th. Elze: Die Superintendenten der evangelischen Kirche in Krain während des sechzehenten Jahrhunderts,

Wien 1863, 17–18.

182 J. Vinkler: Trden grad je naš gospod, K četrti knjigi Zbranih del Primoža Trubarja, Zbrana dela Primoža Trubarja, knjig IV, Ljubljana 2006, 501–566, cit. 542–543.

183 C. Titcomb: From Ockeghem to Palestrina, Choral music, a symposium, ur. Arthur Jacobs, Pelican Books A

533, 1963, 33–52, cit. 41.

184 C. Titcomb: From Ockeghem to Palestrina, Choral music, a symposium, ur. Arthur Jacobs, Pelican Books A

533, 1963, 42–43.

56

ne more meriti, a zanj lahko rečemo, da je liturgično glasbo v protestantski cerkvi na novo definiral

in ji dal nov, širši, celo ljudski pomen.

Bogoslužje reformiranih cerkva in tudi protestantske cerkve, kot ene izmed njih, je izšlo iz

srednjeveškega latinskega bogoslužja. Reformirane cerkve so svoje obredje oblikovale postopoma.

Tako je bilo tudi pri protestantih. Že po Lutrovem izobčenju iz rimske cerkve, ko je Luter

pravzaprav s svojo idejo cerkve pravega starega evangeljskega nauka ostal sam in v varstvu

nemškega volilnega kneza, saškega vojvode Friedricha III. Modrega, se je, vsaj zdi se tako, zavedel,

da za svojo „novotarijo“ in hkrati, kot si jo je predstavljal sam, edino pravo, staro evangeljsko

cerkev, nima še prav nobenega spisa, ki bi jo definiral in ločil od srednjeveške latinske, papeške

cerkve. Verjetno najpomembnejši spis za definicijo cerkve je obrednik, knjiga, kako se obhaja maša,

katere pomemben del je z Lutrovo reformo, ki je potekala v dveh delih in se je končala leta 1526 z

izdajo Deutsche Messe, slv. „Nemške maše“, postala tudi glasba, ki jo je Luter imel neizmerno rad.

Bila mu je glavna tolažnica v časih njegovih napadov melanholije (klinično bi morda šlo za

depresivno ali anksiotično stanje), ki jim je bil podvržen, nanjo se je zanašal v najhujših časih

svojega življenja. Iz nje je črpal moč in življenjsko energijo. Do glasbe, kot tudi do vseh drugih

stvari v življenju je Luter gojil globok notranji odnos, kar verjetno najbolje ponazori njegov rek, ki

ga Vinkler povzema po Friedenthalu: „Muzika naj razveseljuje dušico; gobec od tega nima

nobenega veselja. Če pridno poješ, sedi duša v životu, igra in neznansko dobro se ji godi.“185 V

mladosti, v času šolanja, je namreč Luter veliko prepeval. Slovel je kot dober pevec. Na univerzi v

Erfurtu se je spoznal tudi z glasbeno teorijo in začel igrati lutnjo; slednje je sčasoma postalo njegov

zaščitni znak.186 Pri pisanju prve verzije njegove (spremenjene) maše v latinskem jeziku (Formula

Missae et communionis Wittenbergensi oz. Pravilo württemberške maše in obhajila) iz leta 1523 se

za glasbo še ni menil v velikem obsegu. Za ta prvi Lutrov korak k nemškemu protestantskemu

obredju je bilo pomembnejše, da se je utemeljilo razliko v podobi, vsebini reformirane latinske od

rimske maše. Lutrova reformirana latinska maša se je od katoliške razlikovala po vsebini in obliki.

Luter je iz obredja izpustil tiste dele, po katerih se je katoliška maša izkazovala kot sacrificium

(daritev, darovanje), opustil je ofertorij oziroma petje med darovanjem in skoraj celotni kanon, to je

osrednji, centralni del rimske maše. Od kanona je obdržal le verba testamenti (posvetitvene besede),

ki jih je, kot osrednje besede maše, še posebej poudaril s tem, da naj bi se poslej pele.187 Zdi se, da

185 J. Vinkler: Uporniki, hudi farji in hudičevi soldatje, podobe iz evropskih in slovenskih imaginarijev 16.

stoletja (elektronski vir), Digitalna knjižnica, Dissertationes št. 17, Ljubljana 2011, način dostopa: http://www.pei.si/Sifranti/staticPage.aspx?id=79 , 183; cit. po: R. Friedenthal: Luther, njegovo življenje in čas I–II,

Murska sobota 1983, 45.

186 J. Vinkler: Uporniki, hudi farji in hudičevi soldatje, podobe iz evropskih in slovenskih imaginarijev 16. stoletja (elektronski vir), Digitalna knjižnica, Dissertationes št. 17, Ljubljana 2011, način dostopa: http://www.pei.si/Sifranti/staticPage.aspx?id=79, 180.

187 J. Snoj: Dalmatinova pesmarica in slovensko reformirano bogoslužje, Obdobja 27, Reformacija na Slovenskem (ob 500-letnici Trubarjevega rojstva), urednik Aleksander Bjelčevič, Ljubljana 2010, str. 483–504, cit.

487.

57

so sodelujoči pri maši, navadni ljudje, tisti, ki niso (raz)umeli latinskega jezika, v katerem je obred

še vedno potekal, nastalo razliko spoznali zgolj pri deljenju „kruha in vina“, ko so prejeli oboje.

Naslednje leto (1524) je korak naprej v razvoju „nemške maše“ napravil Thomas Müntzer

(ok. 1490–1525), ki je v knjigi Deutsch Evangelisch Messze (Nemška evangeljska maša), ki je bila

Lutru povšeči zgolj toliko časa, dokler ni izvedel, da gre za Münzerjevo delo, vpeljal v obred

nemški jezik in kar je še pomembneje, petje v nemškem jeziku, pri katerem sodelujejo vsi navzoči

pri obredju. Müntzerjeva knjiga je obsegala tri poglavja. Poleg predgovora, v katerem se je zavzel

za prosto razlago Kristusovih besed pri maši ter petje in pridiganje v nemškem jeziku, z namenom,

da se bodo ljudje lahko oblikovali po Kristusovem vzoru, da bodo torej postali, „Christformig“

(„oblikovani po Kristusu“), še obrednik (agendo) in kancional (pesmarico) s spremljajočim notnim

zapisom.188

Luter je Müntzerjevo mašo zavrgel in se sam lotil reforme. Plod njegovih prizadevanj je luč

sveta ugledal leta 1526, ko je izšla njegova Deutsche Messe. Pri pripravi dela je imel Luter več

težav zaradi „krščanske prostosti“, o kateri je spregovoril tudi na začetku knjige v predgovoru, in

sicer v kontekstu bogoslužja, ki se, po njegovem mnenju, ne sme jemati kot nespremenljiv zakon,

temveč se mora opravljati v smislu „krščanske prostosti“ presoje, upoštevajoč prilike in okoliščine.

O obrednem jeziku je Luter poudaril, da mu ni do opustitve latinskega jezika. Zavzel je stališče, da

bi bilo mogoče, če bi bila tako dobro kot latinski, poznana in uporabljana tudi grški in hebrejski

jezik in če bi imela prav tako dobro glasbo, kot jo ima latinski jezik, mašo obhajati kar v 4 jezikih: v

latinskem, hebrejskem, grškem in nemškem. Snoj meni, da je v tem Lutrovem stališču mogoče

prepoznati njegovo dobro poznavanje tudi sočasne glasbe. 189 Nasploh je Luter v svoji novi,

„Nemški maši“, veliko prostora namenil petju. Pelo se je že ob vstopu, ko so prisotni zapeli ali

duhovno pesem ali nemški psalm, nato pa Kyrie eleison (Gospod, slavimo te). Nato je duhovnik pel

kolekto in tudi berilo, ki je sledilo. Za tem je občestvo (sodelujoči pri maši, op. L. A.) zapelo

nemško pesem in/ali Lutrovo pesem Nun bitten wir den heiligen Geist (Prosimo Svetega Duha).

Nato je ponovno duhovnik pel evangelij, za njim pa občestvo Lutrovo Wir glauben all an einen

Gott (Vsi verjamemo v enega Boga). Šele tukaj je zagotovo nastopil prvi le (!) govorjeni del maše,

in sicer pridiga v nemškem jeziku, ki so ji sledili, prav tako govorjeni: parafraza, Očenaš in opomin,

vsi, seveda, v nemškem jeziku. Sledila je posvetitev kruha, pri kateri je duhovnik ponovno pel. Za

njim je občestvo pri delitvi kruha pelo ali nemški Sanctus (das deutsche Sanctus), s katerim je

verjetno mišljena pesem Jesaia dem Propheten (Izaiji preroku), ali druge pesmi v nemškem jeziku,


stoletja (elektronski vir), Digitalna knjižnica, Dissertationes št. 17, Ljubljana 2011, način dostopa: http://www.pei.si/Sifranti/staticPage.aspx?id=79, 188.

189 J. Snoj: Dalmatinova pesmarica in slovensko reformirano bogoslužje, Obdobja 27, Reformacija na Slovenskem (ob 500-letnici Trubarjevega rojstva), urednik Aleksander Bjelčevič, Ljubljana 2010, str. 483–504, cit.

488.

58

npr. Gott sei gelobe (Častimo Boga), ki je Lutrovo delo, Jesus Christus unser Heiland (Jezus

Kristus, naš zveličar), za katero je Luter navedel, da je delo M. Jana Husa. Tudi pri posvetitvi vina

je duhovnik pel. Občestvo pa je med delitvijo vina pelo, kar je od pesmi, priporočenih za petje pri

deljenju kruha, še ostalo. Za kolekto, ki je sledila, ni navedeno, ali je bila govorjena ali peta, a po

podobnosti z vstopno kolekto, tako Snoj, utemeljeno lahko sklepamo, da se je pela.190

Z uvedeno „nemško mašo“ je Luter reformiral vse tri poglavitne elemente petja v cerkvi: 1)

duhovnikove napeve, 2) napeve za cerkveni zbor in 3) občestvene napeve (za prisotne pri maši).191

Reformo je podredil glavni misli, da mora človek Božjo besedo razumeti. Zato je vztrajal na vsem

razumljivem, nemškem jeziku, ki se poje na način, da vsakemu zlogu v besedi ustreza en sam ton,

orgle kot spremljava pa ne smejo preglasiti petja. Vsekakor je bilo Lutru petje pomembnejše od

spremljave. Za duhovnika je Luter predvidel, da mora biti pevec. Tudi njegovo navodilo, ki nalaga

duhovniku spremeniti tonaliteto petja v tisto, ki jo njegov obseg glasu zmore, prav tako kaže na to.

Navodila za izvajanje glasbe za cerkveni zbor je Luter posnel po nizozemski cerkveni polifoniji, ki

je gojila vodilni glas s tremi, štirimi in več glasovi v spremljavi. Najglobljo reformo liturgičnega

petja pa je Luter namenil maši pričujočemu občestvu. Na prikazu zgoraj, kako in na kakšen način je

„nemška maša“ potekala, je moč videti, kako globoko je Luter z reformo posegel v mašo. Pred

Lutrom je bilo občestvo v cerkvi glasbeno pasivno, po Lutru, z „nemško mašo“, je dobilo aktivno

vlogo in s tem občutek, za razliko od prejšnjih časov, ne samo opazovanja, temveč tvornega

sodelovanja pri obredu in tako (ob obhajilu in petju) tudi vstopanja v občestvo z Vsevišnjimu, še

posebej v malih podeželskih cerkvah, za katere je Luter v Nemški maši zapisal, da naj tam, kjer ne

premorejo primerne kantorije in izvežbanega zbora z glasbeno izobraženemi učenci, ki bi zmogli

podajati glasbo (večinoma) v polifonični obliki, v latinskem jeziku, občestvo Bogu poje na preprost

način, v domačem, ljudskem jeziku. Po mnenju Vinklerja je Luter s tem tudi praktično uresničil

svojo teološko misel o duhovništvu vseh verujočih ter s tem postal, kot pravi Vinkler, oče

občestvenega petja vernikov.192

Da z glasbo v protestantski liturgiji ni bilo kar tako, priča tudi odziv nasprotnikov

protestantizma in razširjevalcev ter utrjevalcev katolištva, jezuitov, ki so bili v tistem času mnenja,

da je protestantska glasba premamila več vernih duš kot teologija. Morda tiči vzrok tudi v tem, da

so protestanti sprejemali v svoj fond liturgičnih pesmi tudi napeve in besedila iz bližnje in daljne

preteklosti. Luter pa je bil nasploh mojster prepesnitve, tudi psalmov, ki jim je zložil še melodijo. 190 J. Snoj: Dalmatinova pesmarica in slovensko reformirano bogoslužje, Obdobja 27, Reformacija na

Slovenskem (ob 500-letnici Trubarjevega rojstva), urednik Aleksander Bjelčevič, Ljubljana 2010, str. 483–504, cit.

489–490.


(elektronski vir), Digitalna knjižnica, Dissertationes št. 17, Ljubljana 2011, način dostopa: http://www.pei.si/Sifranti/staticPage.aspx?id=79 , 193.

192 J. Vinkler: Uporniki, hudi farji in hudičevi soldatje, podobe iz evropskih in slovenskih imaginarijev 16. stoletja (elektronski vir), Digitalna knjižnica, Dissertationes št. 17, Ljubljana 2011, način dostopa: http://www.pei.si/Sifranti/staticPage.aspx?id=79, 195.

59

Vinkler navaja dve Lutrovi prepesnitvi, uglasbitvi, ki sta še danes živi ali pri protestantskem

bogoslužju in/ali na koncertnih odrih. Prva je Ein' feste Burg ist unser Gott (Trden grad je naš

Gospod). Luter jo je leta 1527 prepesnil in uglasbil po 46. psalmu. Pesem je dobila svoje mesto v

vseh ključnih protestantskih pesmaricah. Njeno glavno, prepoznavno melodijo je vzel kot osnovo,

glavni motiv J. S. Bach (1685–1750), in sicer za kantato, ki jo še danes pogosto slišimo na

koncertih (BWV 80), isto melodijo pa si je sposodil tudi Felix Mendelssohn za svojo Simfonijo št.

5, imenovano tudi Reformacijska, ki jo je zložil leta 1830, v čast 300. obletnice objave augsburške

veroizpovedi. Druga pesem ima naslov Aus tiefer Not schrei ich zu dir (Iz globočin kličem k tebi).

Luter jo je prepesnil in uglasbil po 130. psalmu, z namenom izraziti najglobljo potrebo človeka po

odpuščanju, milosti, miru in spravi človeka z Bogom in ljudi med sabo. Pesem se je glasila tudi na

Lutrovem pogrebu.193

Razvoj protestantske liturgične glasbe v protestantski cerkvi slovenskega jezika je potekal

po vzoru razvoja na Nemškem, verjetno na način, da je bila že v osnovi prevzeta Lutrova reforma in

ideja (p)o „nemški maši“ v slovenskem jeziku. Vinkler zastopa mnenje, da je bila za slovensko

protestantsko cerkveno pesem izrednega pomena uglašenost z nazori in idejami, ki jih je o glasbi in

cerkveni pesmi prvi oblikoval in do svoje smrti zagovarjal, pospeševal Martin Luter.194

Ko je Trubar pisal prvo knjigo v slovenskem jeziku (Katekizem 1550), je uvidel, da brez

glasbe, pesmi ne bo šlo. Če je v prvem delu prve slovenske knjige objavil čisto katehetično obliko

protestantskega nauka, to je v obliki vprašanj in odgovorov, je v drugem delu, v katerem je objavil

pesmi, le–te objavil, vsaj tako se zdi, s čisto določenim pedagoškim namenom. Trubar je njihovo

zaporedje vsebinsko vezal na poglavja v prvem, katehetičnem delu knjige. Vinkler našteva in

dokazuje zaporedje:195

1) prvemu delu katekizma De creatione, lapsu & poena primorum hominum

(O stvarjenju, odpadu in krvni odkupnini prvega človeka), ustreza pesem iz drugega dela Ana

peisen iz stariga Svetiga pisma, kakovi ye ta človik od Buga pervič stvarien, koku ye potle izkažen in

spet ponovlen,196

ki vsebuje verjetno najbolj znan Trubarjev verz in napev „Nu puite, puite ...“; 2)

drugemu poglavju v katekizmu, z naslovom, De usu Decalogi (Splošno o desetih zapovedih),

ustreza druga pesem iz drugega, pesemskega dela Katekizma, Expositio Decalogi, Izlaga tih

Desetih zapuvidi, (Razlaga Dekaloga) itn.197

Vse se zdi, da je Trubar pesmi v drugem delu


(elektronski vir), Digitalna knjižnica, Dissertationes št. 17, Ljubljana 2011, način dostopa: http://www.pei.si/Sifranti/staticPage.aspx?id=79 , 197.


stoletja (elektronski vir), Digitalna knjižnica, Dissertationes št. 17, Ljubljana 2011, način dostopa: http://www.pei.si/Sifranti/staticPage.aspx?id=79 , 180.

195 J. Vinkler: Uporniki, hudi farji in hudičevi soldatje, podobe iz evropskih in slovenskih imaginarijev 16. stoletja (elektronski vir), Digitalna knjižnica, Dissertationes št. 17, Ljubljana 2011, način dostopa: http://www.pei.si/Sifranti/staticPage.aspx?id=79 , 202.

196 P. Trubar: Catehismus 1550, Zbrana dela Primoža Trubarja I, 27–36, 179–186.

197 P. Trubar: Catehismus 1550, Zbrana dela Primoža Trubarja I, 37–45, 186–190.

60

katekizma (upo)rabil iz čisto pedagoškega namena, za utrjevanje s katekizmom spoznanega pravega

nauka „te prave stare krščanske vere“ in hkrati kot učni pripomoček, didaktično gradivo

(katehetom, učiteljem), s katerim so si pomagali pri poučevanju tako nauka kot glasbe. Verjetno je

bilo učencem prijaznejše utrjevanje nauka s pesmijo. Tak pedagoški pristop so verjetno uporabljali

tudi učitelji v šolah. Očitno se je Trubar dobro zavedal, kakšen pomen ima pesem pri verskem

pouku. Omenjeni drugi del Trubarjevega Katekizma, prve slovenske knjige, je bil ponatisnjen v

prav vsaki od protestantskih cerkvenih pesmaric (5), kar kaže tudi na to, kot navaja Vinkler, da so

slovenski protestanti s Trubarjevimi pesmimi iz katekizma ravnali podobno kot nemški z

Lutrovimi.198

To pa je bil šele skromen prvi zametek razvoja slovenske protestantske pesmarice.

Prve samostojnih slovenskih protestantskih pesmaric ni uredil niti izdal Primož Trubar, pač

je po „volji drugih ljudi“ postal njen nosilec – avtorstvo mu je bilo „pripisano“. Matija Klombner je

bil v tistem času tajnik deželnih stanov.199 Hkrati je bil član prvega protestantskega krožka v

Ljubljani, ki ga škof Hren omenja v svojem Memorialu: „Primi haeresis Lutheranae in Carniolia

authores ex Laicis erant: Mathias Klobner, K. L. Landschaft Landschreiber, Mathias Zwegkhl,

Andreas Farest; pri(mi) seductores laici: Leonardus Budina, Christophorus Prunner, Adam

Bohoritsch, Bartholomaeus Picus ...«, slv.: „Prvi začetniki luteranske herezije na Kranjskem so bili

laiki: Matija Klombner, cesarsko–kraljevi deželni pisar, Matija Cvečič, Andrej Farest; prvi laiški

zapeljevalci pa: Leonard Budina, Krištof Bruner, Adam Bohorič (in) Bartolomej Picus ...«200 In prav

prvoomenjeni Klombner je uredil prvo slovensko protestantsko pesmarico. Vanjo je vključil vse

pesmi iz Trubarjevega drugega dela Katekizma, ki jim je dodal še nekaj prevodov in priredb

nemških pesmi izpod peresa drugih protestantov: Jurij Juričič (označen s kratico G. I.), Lukež Klinc

– Cvekelj (označen z L. Z.), sicer Trubarjev sorodnik, nadalje Hans Klombner (H. K.), sicer sin

Matije Klombnerja, po vsej verjetnosti pa je sodeloval tudi Gašper Rokavec (G. R.), morda celo

Sebastijan Krelj (njegov je verjetno prevod, nem. „Das Deutsche Patren“, slv. „Nemškemu

Očetu“). Delo za Klombnerjevo pesmarico, v katero sta bila vpletena tudi dva „izkušena“ člana

protestantskega krožka v Ljubljani, Klombner kot urednik in Cvečič kot prevajalec, prirejevalec, je

Klombner, kot piše Vinkler, ki povzema Rupla, dal leta 1561 na vpogled Primožu Trubarju, ki pa s

pregledanim ni bil prav nič zadovoljen. Za nekaj časa se je stvar polegla. Potem pa, kot navaja

Vinkler, ko se je Trubar, kot je sam mislil, za vedno vrnil v Ljubljano, je Klombner poslal Jurija

Juričiča z rokopisom pesmarice in pismom za barona Ungnada v Urach. V pismu je Klombner

198 J. Vinkler: Trden grad je naš Gospod, k četrti knjigi zbranih del Primoža Trubarja, Ljubljana 2006, 542. 199 Matija Klombner je postal mestni pisar l. 1529, prim. Fr. Oražem: Dogmatični nazori Primoža Trubarja,

Škocjan pri Turjaku, 2008, 15. 200 T. Hren: Memoriale Scribendorum ad episcopum Secoveniensem, Mittheilungen des historischen Vereines für

Krain, januar 1864 (št. 1), 2. Enako tudi Fr. Oražem: Dogmatični nazori Primoža Trubarja, Škocjan pri Turjaku 2008, 15, op. 17. Kidričev prepis in Vidmarjev komentar tega ne navajata, v: Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar, o slovstvu na Kranjskem, znanstvenokritična izdaja, uredil Luka Vidmar, SAZU, Ljubljana 2009, 27–42; Vidmar v

študiji, 403, navaja: “Tekst /.../ je dostopen le v prepisu iz leta 1924, saj izvirnika že več let ni več v razvidu v ljubljanski Semeniški knjižnici …”

61

Ungnadu pesmarico priporočil z argumentom, da gre za prevode Lutrovih pesmi, mu pojasnil, da je

potreba po pesmarici velika in hkrati prevzel vso odgovornost za tisk Ene duhovne peisni, katere so

skvzi Primosha Trvberia vta slauenski yesik istolmazhene inu vshe seday kdrugimu maly drukane.

Sa leteimi ye tudi en drugi deil Kerszhanskih peisni201

so bile natisnjene proti koncu leta 1563 v

Ungnadovem bibličnem zavodu. Trubar, ki je bil ravnatelj zavoda, za tiskanje pesmic sploh ni

vedel. Če na kratko povzamemo dogajanje okrog natisa pesmarice, lahko izluščimo, da je

Klombner, čeprav je Trubar odsvetoval tiskanje pesmarice, le–to na svojo roko, brez da bi obvestil

ravnatelja zavoda, to je Trubarja, pesmarico vseeno dal natisniti in kot avtorja na naslovno stran dal

navesti, natisniti Primoža Trubarja, kar je v bistvu pomenilo, da Trubar nosi odgovornost za

natisnjeno pesmarico. Zdi se, da je Klombner s temi dejanji trikrat obšel Trubarja: 1) z nasvetom za

tisk (1561); 2) z neobveščanjem ravnatelja Ungnadovega bibličnega zavoda, to je Trubarja, kaj

zavod tiska, 3) z navedbo „izmišljenega“ avtorstva, to je uredništva, za kar je uporabil kar

Trubarjevo ime. Trubar je Ungnadu pisal, da „bi rad dal mnogo denarja za to, da ne bi stalo

njegovo ime v naslovu slovenskih pesmi, kajti mnoge naj bi bile tako slabo rimane in ne prav

korigirane, da se jih mora sramovati“.202

Nič čudnega, da je bil Trubar, kot je ocenil Vinkler,

„močno nejevoljen“. Spor, ki je nastal spričo teh dejanj in dogodkov, je reševal baron Ahac Thurn.

V svoji knjigi o Trubarju je zelo verjetno (boljše danes ne poznamo), živahno razpravo, na sestanku

pri Ahacu Thurnu, v obliki dramskega dialoga (p)opisal M. Rupel.203

Vinkler je razplet zgodbe

komentiral z besedami: „Reč se je razpletla tako, da so deželni stanovi vzeli med palec in kazalec

pero ter Ungnadu na Nemško pisali scela stvarno pisanje, ki pa je imelo pomenljiv pripis. V njem je

bilo stopljeno na prste Klombnerjevim slovstvenim ambicijam, zlasti tedaj, ko je nastopal kot prosti

strelec brez dogovora z ravnateljem uraškega zavoda Trubarjem in brez aprobacije deželnih stanov

/.../ Sploh pa se je vse zgodilo za njih in Primoža Trubarja hrbtom ter mimo njihove volje, zato naj

se lastnik uraškega zavoda v prihodnje varuje podobnih izpadov in naj ne daje v tiskarske preše

ničesar, kar deželni stanovi ne bi bili potrdili ...“204 Klombnerjeva pesmarica je torej precej zapletla

že tako včasih ne prav enostavne odnose med protestanti. Še posebej Trubarju ta čas, ki ga je

(pre)živel v Ljubljani, do odhoda nazaj na Nemško (avgusta 1565), ni prizanesel s težavami.

Pesmarica je bila samosvoja po 1) formalni podobi, saj je tisk odstopal od siceršnje, za slovenske

protestantske pesmarice tako značilne podobe, ter po 2) jezikovni podobi, saj se močno razlikuje od

v slovensko protestantsko književnost vpeljanega, takrat prevladujočega, običajnega Trubarjevega

201 B. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die slowenische Reformation, München 1968, št. 13, 185. 202 J. Koruza: Cerkvene pesmi in pesmarice slovenskih protestantov, Ta celi catehismus, eni psalmi, inv the

vekshih godov stare inu nove kershanfke pejsni anno M.D.LXXXIII, Monumenta litterarum slovenicarum, št. 19, Ljubljana 1984, 316, cit. po separatu iz Knjižnice za slovanske jezike in književnosti, FF Ljubljana, sign. Br I 312 (1ex).

203 M. Rupel: Primož Trubar, življenje in delo, Ljubljana 1962, 159–165.

204 J. Vinkler: Trden grad je naš Gospod, k četrti knjigi zbranih del Primoža Trubarja, Ljubljana 2006, 546–547, v

op. 119 navaja M. Rupel: Primož Trubar, življenje in delo, Ljubljana 1962, 164.

62

jezika. Vsebovala je 67 pesmi in je bila do Dalmatinovega Tega celega catehizma, enih psalmov iz

leta 1584 najobsežnejši kancional v slovenskem jeziku. V njej se je od 67 pesmi znašlo kar 22

Lutrovih prevedenih, prepesnjenih ali kako drugače obdelanih pesmi, 5 pesmi češkega brata

Mihaela Wiesseja, po 2 nemškega cerkvenega skladatelja Nikolaja Hermanna in merovinškega

dvornega pesnika Venancija Fortunata, po 1 pa pripisujejo prvi pesnici protestantske reformacije

Elizabeti Creutziger, svetniku saškega volilnega kneza in Lutrovemu podporniku Anargu von

Wildenfels, Lutrovemu sodelavcu Johanu Agricoli in prekrščevalcu Georgu Grünwaldu. Vinkler

sodi, da je Klombnerjeva pesmarica delo poznavalca takratne protestantske cerkvene, liturgične

pesmi in da gre v bistvu vsaj na ravni zasnove in strukture dela za kalejdoskop protestantske

cerkvene pesmi.205

Tako se je godilo s prvo slovensko protestantsko pesmarico, ki jo Trubar nikoli

ni (pri)štel med svoje.206

Gruden navaja, da je že jeseni leta 1563 cesar Ferdinand III. ukazal Trubarja prijeti, a so ga

deželni stanovi ščitili in ukaza ni bilo mogoče izvršiti.207 Poleg vsega naštetega je Trubar v času

bivanja v Ljubljani (1562–1565) našel tudi čas za pridiganje, a ne samo v Ljubljani, tudi drugod.

Verjetno je najbolj odmevala njegova prisotnost na Goriškem, kamor je prispel novembra 1563, kjer

je agitiral, njegovi predikanti pa so propagirali.208

O Trubarjevi avanturi je oglejski vikar Jakob

Marraco patriarhu dne 10. januarja 1565 poročal: „Prevzvišeni gospod! V Gorici, ki je kraj vaše

škofije, je neki plemič Jožef Dech (Jožef Egkh je bil leta 1563 cesarski komisar za določitev meje),

ki je z vso svojo družino krivoverec. Ta je dal sina, ki mu je bil približno pred enim letom rojen,

krstiti nekemu heretiku Primožu (orig. lat. „un eretico detto Primosio“), katerega je tja poklical, ali

pa se je slučajno tam nahajal. Ta ga je krstil z navadno vodo, brez sv. olja ali cerkvenega obreda.

Ker je ta Primož mnoge obhajal „sub utraque specie“ in imel mnogo kužnih pridig, sta prišla

glavar (Luogotenenten, načelnik civilne uprave na Goriškem; takrat Vid pl. Dornberški) in župnik

presvetlemu cesarju Ferdinandu blagega spomina, ki je strogo ukazal, če biva Primož v Gorici ali

kakem drugem kraju njegovih dežel, naj ga primejo in pošljejo na Dunaj. Vsled tega je Primož

odpotoval iz Gorice in se ni več vrnil. Toda, ko se je temu Dechu pred nekaj dnevi rodil drugi sin, je

ta hudobni človek oskrbel, da je Primož poslal enega svojih, ki je na isti način krstil, obhajal in

pridigoval, kakor je on sam storil preteklo leto. Da, še več – ta hudobnež je obhajal vse, brez razlike

in ko je v eni čaši ostalo nekaj posvečenega vina, ga je dal za zdravico nekaterim izmed

205 J. Vinkler: Trden grad je naš Gospod, k četrti knjigi zbranih del Primoža Trubarja, Ljubljana 2006, 546–547, v

op. 119 navaja M. Rupel: Primož Trubar, življenje in delo, Ljubljana 1962, 549. 206 J. Koruza: Cerkvene pesmi in pesmarice slovenskih protestantov, Ta celi catehismus, eni psalmi, inv the


207 J. Gruden: Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 1907, št. 1–2, 2.

208 J. Gruden: Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 1907, št. 1–2, 2.

63

služabništva, ki so bili navzoči. Ker so nekatere njegove pridige nekaterim plemičem tistega kraja

vgajale, so sklenili, da ga najamejo za pridigarja celo leto, proti plači 150 goldinarjev („raineri“).

Ko je deželni glavar to izvedel, se je z župnikom in ljudstvom vred uprl temu sklepu. Pisali bodo o

tej zadevi nadvojvodi Karlu, svojemu gospodu. Župan („gastaldo“), ki je glavar heretikov, dolži

glavarja ljudstva, češ da je kriv hrupa in shodov. Župnik mi piše pod prisego priloženo pismo in

prosi pomoči in podpore pri nadvojvodi, da more ohraniti svojo čredo. Nadvojvoda je pobožen,

katoliški mož in prepričan sem, da bo jako cenil pismo vaše presvetlosti v tej zadevi. Vse to, kar

pišem, sem izvedel razun iz župnikovega pisma od nekega duhovnika, ki je prišel sem prosit pomoči.

Vaše ljudstvo bi se s prošnjami obrnilo do vaše prevzvišenosti, ako bi se ne dalo zmeriti se svoji

gosposki in posebno goriškemu grofu, glavarju heretikov, ki bi je kaznoval ...“209 Vikar Marraco je

nato 10. marca 1565 prosil deželnega glavarja v Gorici, naj pomaga izvršiti ukaz nadvojvode Karla

ter naj naroči svojim uradnikom prijeti duhovnika Tomaža Ostrmana, ki da je povzročil v Gorici

velike brezbožnosti.210 O svoji poti v Gorico je v treh (ohranjenih, znanih) pismih pisal tudi Primož

Trubar. Prvo pismo je napisal 1. decembra 1563 grofu Juriju Thurnu. V pismu mu je sporočil, da je

od Jožefa Thurna, ki se je pravkar vrnil z Dunaja v Ljubljano, izvedel, da so nekateri goriški ljudje

njega in Jurija Thurna (naslovnika pisma) naznanili in očrnili pri cesarju zaradi pridig, ki jih je imel

Trubar pri njem, ter da je cesar izdal ukaz, da ga (Trubarja) zaprejo itd. V nadaljevanju iz pisma

izvemo, da so Trubarju grozili tudi s smrtjo. Juriju Thurnu je sporočil tudi, da ve, da so v Ljubljano

prispeli duhovniki in menihi iz Gorice, ki se javno hvalijo, da imajo v rokah cesarjev ukaz, da ga

ujamejo takoj, ko bo prišel v goriško grofijo. Na koncu je Jurija Thurna prosil za posredovanje pri

Hanibalu Ecku in gospodu Lanthieriju, kako naj ravna, čeprav ve, da je cesar že izdal ukaz, in sicer

na prigovarjanje legata, ki mu je pisal generalni vikar v Vidmu Marraco, slednji na prošnjo

nekaterih duhovnikov in menihov v Gorici.211

Istega dne je napisal še eno pismo. Naslovnika sta

bila dva, že prej omenjeni Jurij Thurn in goriški deželni zbor. O dogodkih jim je poročal: „V teh

minulih dneh sem verodostojno zvedel, da so se nekateri iz goriške grofije pritožili pri rimsko

cesarskem veličanstvu itd., našemu zelo milostnemu gospodu in deželnemu knezu proti meni in

mojim nedavnim pridigam v Gorici, Rubiji in Križu in so oskrbeli ukaz za vašo milost in gospode,

da me zaprejo itd. Skrbno sem sestavil vse svoje pridige, ki sem jih pri vas imel o prvem in drugem

Janezovem pismu in 10. poglavju iz Apostolskih del in sem jih vdano pripravljen vsakemu v

latinskem, nemškem in slovenskem jeziku predložiti. Tako sem tudi delil svete zakramente z vsem 209 J. Gruden: Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 1907,

št. 1–2, 8, št. 13. 210 J. Gruden: Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 1907,

št. 1–2, 9, št. 17. 211 1563, december 1, Ljubljana. Pismo Primoža Trubarja grofu Juriju Thurnu. Orig. Tübingen, Univ. bibl.

Universitätsarchiv VIII, 4 (Slav. Bücherdruck II, 134), fotografija NUK, Ms 1062 A, št. 127. I. Kostrenčič: Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren 1559–1565, Wien

1874, 204–205. Th. Elze: Primus Trubars briefe, mit dazu gehörigen Schriftstücken, Tübingen 1897, 366–368. J.

Rajhman: Pisma Primoža Trubarja, SAZU, Razred za filološke in literarne vede II, Ljubljana 1986, 169–171.

64

spoštovanjem, kakor jih je Kristus postavil, in so jih delili apostoli in prva stara cerkev, ter v duhu

in smislu augsburške veroizpovedi. Zato je nenavadno, da so med kristjani taki, ki takšno jasno

besedo in zapoved božjega Sina grdijo kot napačno in krivoversko, in me tožijo rimsko cesarskemu

veličanstvu itd., ne da bi me izprašali in preiskali pred mojo prvo sodno stopnjo in redno oblastjo te

kneževine Kranjske. To moram skupaj z vsemi izbranimi in zvestimi pričami božje resnice, ki so od

Abela do danes in še bodo, potožiti in priporočiti vsemogočnemu, večnemu in pravičnemu Bogu, naj

jih tudi pomilosti, razsvetli in spreobrne, da ne bodo zoprvali vedoma in zavestno čisti božji besedi,

je preganjali, zatirali in se ne pregrešili zoper Svetega Duha. Amen.“212 Tudi v pismu baronu

Ungnadu z dne 9. decembra 1563 je Trubar poročal o goriški izkušnji: „Pred 4. tedni me je poklical

gospod Jurij, grof in baron s Thurna itd., v Gorico, in sem mu tu 14 dni zapovrstjo pridigal nemško,

slovensko in laško v hiši gospodov Eckov in na gradu v Rubijah, kajti duhovniki me na prošnjo niso

pustili v cerkev. Obhajal sem večerjo v vseh treh jezikih in krstil sina gospodu Hanibalu Ecku.

Zaradi tega so duhovniki in menihi kar noreli. In ko sem jahal nazaj na svojem osliču, sem v Križu

pridigal neko nedeljo v cerkvi; zbrala se je vsa Vipavska dolina in mnogo duhovnikov; nihče ni

ugovarjal, celo duhovnikom je pridiga ugajala; to pridigo bom, ako Bog da, na kratko sestavil v

omenjenih treh jezikih in jo poslal vaši milosti, da se natisne. Nekateri goriški duhovniki in menihi

so s pomočjo in po nasvetu Marraca, pomožnega škofa in generalnega vikarja oglejskega patriarha

v Vidmu, /in/ papeževega legata na Dunaju obdolžili bogaboječega pobožnega gospoda grofa

Thurna, njegovo milostno knežjo soprogo in mene pri rimsko cesarskem veličanstvu itd. ter tudi

dosegli ukaze za gospoda upravitelja Dornbergerja v Gorici in gospoda Lanthierija, naj me ulovijo

in zaprejo, če še kdaj pridem v grofijo Goriško. Nato sem pisal gospodu grofu, tudi vsemu

grofijskemu zboru v Gorici, po priloženih dveh kopijah ...“213

Težek križ si je Trubar nakopal v Ljubljani. A vseeno ni obupal. Navkljub temu, da je 15.

decembra 1564 nadvojvoda Karel kranjskim deželnim odbornikom ukazal, naj zaplenijo Cerkovno

ordningo, in zahteval, da Trubar zapusti vse dedne dežele v roku dveh mesecev,214 je Trubar za

podporo (na)prosil poslance deželnih stanov, odbornika Ivana Jožefa barona Egkha, deželnega

dednega komornika Kranjske in slovenske marke Dietricha barona Auersperga, deželna odbornika

212 1563, december 1, Ljubljana. Pismo Primoža Trubarja Juriju Thurnu in goriškemu deželnemu zboru. Orig.

Tübingen, Univ. bibl. Universitätsarchiv VIII, 4. Slavischer Bücherdruck II, 128, fotografija NUK, Ms 1062, A št. 119. I. Kostrenčič: Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren 1559–1565, Wien 1874, 202–203. Th. Elze: Primus Trubars Briefe, mit dazu gehörigen Schriftstücken, Tübingen 1897, 368–370. J. Rajhman: Pisma Primoža Trubarja, SAZU, Razred za filološke in literarne vede II, Ljubljana 1986, 167–168.

213 1563, december 9, Ljubljana. Pismo Primoža Trubarja baronu Ivanu Ungnadu. Orig. Tübingen, univ. bibl. Universitätsarchiv VIII, 4 (Slav. Bücherdruck II, 134), fotografija NUK, Ms 1062, A, št. 127. I. Kostrenčič: Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren 1559–1565, Wien

1874, 217–220. Th. Elze: Primus Trubars Briefe, mit dazu gehörigen Schriftstücken, Tübingen 1897, 370–375. J.

Rajhman: Pisma Primoža Trubarja, SAZU, Razred za filološke in literarne vede II, Ljubljana 1986, 172–176.

214 1564, december 15, Dunaj. Orig. AS 2, Stan. arh., I, 92, sn. 6, 225–227; regest v Odsevi reformacijskega

gibanja v dokumentih arhiva SR Slovenije, Ljubljana 1987, št. 36, 35–36.

65

in prejemnika Pankraca Seuerja in Maksimilijana pl. Lamberga, člana mestnega sveta v Ljubljani

Lenarta Kreena ter člana mestnega sveta v Kamniku Andreja Petschacherja, da so nadvojvodi Karlu

napisali prošnjo, da bi preklical ukaz o izgonu Primoža Trubarja iz dednih dežel. V prošnji so

zapisali, da so Trubarja pred petimi leti povabili v Ljubljano in ga nastavili za predikanta. V tem

času je Trubar prevedel v slovenski jezik več knjig, ki razlagajo Sveto pismo. Za Trubarja so

zapisali še, da je bil nastavljen za duhovnika že v času pokojnih škofov Rauberja in Kacijanarja, da

sta oba pokojna v njem videla pobožnega in bogaboječega duhovnika in da so vse obtožbe njegovih

nasprotnikov brez podlage.215

Prošnja ni zalegla, saj je nadvojvoda Karel 9. maja 1565 izdal ukaz

kranjskemu deželnemu glavarju Jakobu Lambergu, deželnemu upravitelju Joštu Gallenbergu in

kranjskemu deželnemu vicedomu Juriju Höfferju, da mora Primož Trubar oditi iz njegovih dednih

dežel najkasneje do konca julija, v tem času pa ne sme pridigati, poučevati in deliti zakramentov.216

215 1565, april 3, Ljubljana. Orig. AS 2, Stan. arh. I, 92, sn. 6, 350–375; regest v Odsevi reformacijskega gibanja

v dokumentih arhiva SR Slovenije, Ljubljana 1987, št. 37, 36. 216 1565, maj 9, Dunaj. Orig. AS 2, Stan. arh. I, 92, sn. 6, 317–319; regest v Odsevi reformacijskega gibanja v

dokumentih arhiva SR Slovenije, Ljubljana 1987, št. 38, 36.

66

Šolanje na Nemškem, Bebenhausen, Tübingen, prevod prve Mojzesove knjige

Še pred odhodom na Nemško se je Trubar podpisal pod pismo Adamu Bohoriču, ki ga je s

svojo roko napisal drugi podpisnik, Sebastijan Krelj. Le–ta in Trubar sta Bohoriča, Dalmatinovega

prvega učitelja, pod katerim je Dalmatin oblikoval svojo osebnost, kot pravi J. Rajhman v

“württemberški enačici lutrovstva”,217 povabila v Ljubljano, da bi pomagal pri ustanovitvi javne

šole, ker je bil: “Po svojih zmožnostih, učenosti in praktičnem znanju kakor ustvarjen za pospeh

tega šolskega poskusa in dela ...” in ker je razumel, “kolikšne ljubezni in časti je vredna skupna

domovina …,” kot pravi v pismu Trubar in ga v nadaljevanju povabi, naj pride v Ljubljano na

pogovor, da se bo sam prepričal o nameri ustanavljanja šole.218

Karavana pod vodstvom Primoža Trubarja je avgusta ali septembra že prispela v Stuttgart.

Obiskala je saškega vojvodo Krištofa. Trubar je nanj naslovil prošnjo, naj posreduje, da bodo trije

mladi fantje sprejeti v tamkajšnje šole, torej oba Trubarjeva sinova Felicijan in Primož ml. ter še

posebej najstarejši Dalmatin, zase pa je Trubar prosil za službo. Vsi trije kandidati za šolanje na

tübinški univerzi so bili, tako Rupel,219 v Stuttgartu temeljito izprašani. Rezultat je bil kaj klavrn.

Spoznanje, da Trubarjeva sinova nista zrela niti za samostansko šolo ter da tudi Dalmatin ni bil

pripravljen za šolanje na univerzi, je moralo biti precej hudo. Bržda je Trubar tudi zaradi tega

dogodka imel še nadaljnjo motivacijo za sodelovanje pri ureditvi javne šole v Ljubljani. Dalmatina

so že, kot navaja Rupel, zaradi starosti želeli spraviti v Tifernij, pa to ni bilo mogoče, ker so bila vsa

štiri mesta že zasedena. Zato so ga začasno poslali v samostansko šolo v Bebenhausen,220 verjetno z

namenom došolanja.

Evangeličansko samostansko šolo je v razpuščenem cistercijanskem samostanu v

Bebehausnu ustanovil vojvoda Krištof leta 1556. Dalmatin je v njej preživel skoraj leto dni, se

došolal in se naslednje leto jeseni (1566) vpisal na tübinško univerzo, vojvoda pa mu je podelil tudi

Tifernij. Dalmatin se je s posebno naklonjenostjo spominjal bebenhausenskega opata, dr. Eberharda

Bibembacha ml., ki je bil poleg Primoža Trubarja njegov ljubi zaščitnik, učitelj in podpornik, na

katerih iskreno pobudo je, vsak dan z vajo, to je s prevajanjem iz tujih v slovenski jezik, ohranjal

svoj materni jezik, kolikor je pač ob študiju (z)mogel.221

217 J. Rajhman: Pomen Kreljevega Christlich bedencken in Dalmatinove De Catholica et Catholicis disputatio za

razvoj slovenske reformacije, Znamenje, letnik 14, leto 1984, št. 6, Ljubljana 1984, 500. 218 1565, avgust 1, Ljubljana. Pismo Primoža Trubarja in Sebastijana Krelja Adamu Bohoriču. Orig. AS 2, Stan.

arh., fasc 284, fotografija v NUK Ms 1061, št 21. Obj. J. Rajhman: Pisma Primoža Trubarja, SAZU, Razred za filološke in literarne vede II, Ljubljana 1986, 198–199.

219 M. Rupel: Trubarjeva skrb za študente, SAZU Razprave VI, razred za filološke in literarne vede, Ljubljana 1965, 11–12.

220 M. Rupel: Trubarjeva skrb za študente, SAZU Razprave VI, razred za filološke in literarne vede, Ljubljana

1965, 11–12.

221 1584, januar 1, Wittenberg. Pismo Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča württemberškemu vojvodi Ludviku. Orig. Stuttgart, Landeskirch. archiv , A 26, 699, 1, kopija v AS 2, Stan. arh. 54/2, sn. 4, fotografija v NUK. Obj. A.

67

Dalmatin se je torej, kot je moč sklepati iz zgoraj navedenega razvidno, v Bebenhausnu

dobro počutil. Verjetno po vojvodovem priporočilu je nanj budno pazil in ga usmerjal kar vodja šole

Bibembach sam, spodbujal pa ga je tudi pri prevajanju v slovenski jezik.

Naslednji podatek o Dalmatinu na Nemškem imamo iz vojvodovega dopisa Tifernijevemu

zavodu222

iz dne 13. avgusta 1566, s katerim je Dalmatina nastavil v zavod in mu podelil štipendijo.

Vojvoda se je z dopisom obrnil na visoko učene, častitljive, ljube in zveste gospode (vodstvo

zavoda), jim naročil, naj na “locus vacans” (prosto mesto) v Tifernijevem štipendiju nastavijo

„Georgium Dalmatinum auss Crabata“ (Jurija Dalmatina iz Hrvaške), ki je bil nekaj časa v

samostanski šoli v Bebenhausnu, kjer je toliko pridobil (se toliko naučil), da je izpolnil pričakovanja

za štipendij. Naslovnikom dopisa je naročil, naj tozadevno Dalmatina izprašajo, in če bo uspešen,

naj vzame dogovorjeni Tiffernov štipendij...223 Dalmatin je izpraševanje uspešno prestal. Slab teden

po skušnji, so v tübinško univerzitetno matriko vpisali: „Georgius Dalmatinus Corniolanus ...“224

(Jurij Dalmatin Kranjec...), oktobra je bil nameščen tudi v Tifernij.225 Dalmatin je študiral filozofijo

in (protestantsko) teologijo.226

Študiral je redno, v prostem času je prevajal iz tujih v slovenski

jezik, počitnice je navadno preživljal pri Trubarju.

Glavna naloga Primoža Trubarja po prihodu na Nemško je bila najti si službo. Pri tem je, na

njegovo prošnjo, posredoval tudi württemberški vojvoda Krištof. Najprej mu je bila ponujena

služba župnika v Schweinfurtu (SZ od Nürnberga). M. Rupel je zapisal, da je bil Trubar pripravljen

oditi v Schweinfurt, a le, če s tem ne bi nikomur škodoval, ter da je bila to zanj prava služba iz treh

razlogov: 1) zaradi (narečja!) jezika, ki ga je obvladal, saj v Rothenburgu (ob Tauberi), kjer je že

služboval, govorijo na podoben način, 2) v Schweinfurtu bi lahko ažurno dobival novice s Kranjske,

3) v Nürnbergu bi lahko tiskal knjige.227 Med iskanjem službe je bedel tudi ob smrtni postelji

Vergerija ml., ki je, po kratki bolezni, umrl 4. oktobra 1565. Udeležil se je tudi pogreba v

Tübingenu, kjer so Vergerija ml. položil v grob poleg Ungnadovega v cerkvi sv. Jurija.228 S tem sta

oba delavca za „hrvaško Biblijo“ oziroma „hrvaško knjigo“ odšla. Trubar je tudi pri tem projektu

Dimitz: Beiträge zur Reformationsgeschichte in Krain JGGPÖ, 1883, 54–55. J. Rajhman: Pisma Primoža Trubarja, SAZU, Razred za filološke in literarne vede II, Ljubljana 1986, 105–106.

222 Michael Tiffernus (1488/89 –1555), mentor württemberškega vojvode Krištofa in mecen tübinškega štipendija, iz njegove zapuščine je na tübinški univerzi zrasla ustanova za revne študente. Prim. Ch. Weismann: Humanist Mihael Tiffernus (1488/89 – 1555), mentor vojvode Krištofa in mecen tübinškega štipendija, prevedel P. Simoniti,

Zgodovinski časopis, letnik 41, leto 1987, št. 3, 439–464.

223 1566, avgust 13, Stuttgart. Dopis württemberškega vojvode vodstvu Tifernijevega štipendija. Orig. Evangelisches stift Tübingen, Kasten V, Fach 3, Nr. 2. Obj. M. Rupel: Trubarjeva skrb za študente, SAZU Razprave VI, razred za filološke in literarne vede, Ljubljana 1965, 12.

224 H. Hermelink: die Matrikeln der Universität Tübingen I, Stuttgart 1906, 467. Obj. M. Rupel: Trubarjeva skrb za študente, SAZU Razprave VI, razred za filološke in literarne vede, Ljubljana 1965, 12.

225 H. Hermelink: die Matrikeln der Universität Tübingen I, Stuttgart 1906, 467. Obj. M. Rupel: Trubarjeva skrb za študente, SAZU Razprave VI, razred za filološke in literarne vede, Ljubljana 1965, 12.

226 Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 149.

227 M. Rupel: Primož Trubar, življenje in delo, Ljubljana 1962, 185. 228 M. Rupel: Primož Trubar, življenje in delo, Ljubljana 1962, 185.

68

ostal sam, morda bolje rečeno edini, a zdaj najstarejši, najizkušenejši. Za njim so, tudi pod njegovim

budnim očesom in z njegovo posebno pozornostjo pri zavzemanju za študente, prihajali novi, mladi,

(iz)učeni (protestantski) teologi, med katerimi je tako s svojim prizadevnim odnosom kot tudi z

delom izstopal prav Jurij Dalmatin.

Medtem je vojvoda Krištof sprejel odločitev, da ima Primož Trubar, kar se tiče službe v

Schweinfurtu, prednost pred drugimi, saj je: „Za evangelij posebno vnet in je zaradi njega trpel“.

Tozadevno je Trubarju poslal tudi priporočilno pismo za župana in mestne svetovalce. V

Schweinfurt je prispel 13. oktobra 1565. Na sestanku z županom in mestnimi gospodi je spoznal, da

s službo ne bo nič, saj so se ti že zmenili z nekim drugim pridigarjem. Menda so ga pustili pridigati

in ga po tem, ko so slišali njegovo pridigo, takoj hoteli nastaviti, a je Trubar spričo okoliščin

nastavitev zavrnil, se mestnim veljakom zahvalil za prijazen sprejem in se izgovoril na vojvodo,

češ, da mu bo še naprej pomagal iskati službo, sam pa, da ima še nekaj denarja in da lahko počaka.

Mestni veljaki so Trubarju, siromašnosti mesta navkljub, namenili 24 goldinarjev, Trubar je zajahal

svojega malega in trudnega dromedarja, kot je imenoval osla, in se odpravil nazaj v Tübingen,229

kjer je imel v tisku Ta celi psalter Davidov, ki je izšel naslednje leto (1566).230

To je Trubarjev edini prevod iz Stare zaveze. Delo je natisnil v samozaložbi, kljub dejstvu,

da službe (še) ni imel, denarja pa mu je verjetno tudi že primanjkovalo. Po neuspeli kandidaturi za

službo v Schweinfurtu so svetovalci vojvode Krištofa proti koncu leta 1565 Trubarju našli mesto

pridigarja v Lauffenu (ob Neckarju). Prav v tem času oz. okrog leta 1566, natančnega datuma ne

vemo, je Trubarju umrla žena Barbara. Po rodu je bila Sitarjeva in je imela brata Jurija, ki je bil

kaplan v Šenčurju pri Kranju in Trubarjev znanec. Leta 1549 je prišla v Rothenburg in se poročila s

Primožem. V zakonu so se jima rodili vsaj štirje otroci, Primož ml. (1550, 1551?), Magdalena (pred

1554), Kristjan (?, umrl zgodaj), Felicijan (1555, 1556?).231

Poleg tega, da je zaradi smrti

sodelavcev Vergerija ml. in Ungnada ostal sam pri delu za „Biblijo“, je zdaj ostal še brez žene,

zanesljive življenjske sopotnice, njuni otroci pa brez mame.

Ko je Ta celi psalter v začetku leta 1566 izšel, je bil Trubar nanj ponosen. Zdi se, da je

prevod pripravljal več let. Vemo, da je o njem pridigal celih 11 let. Rupel je mnenja, da ga je toliko

let tudi prevajal.232

Natančneje navaja Vinkler, ki piše, da je Trubar Ta celi psalter morda prevajal

celo že od leta 1555 dalje.233 Kakorkoli, prevod je bil skoraj (do)končan že konec leta 1563. Trubar

229 M. Rupel: Primož Trubar, življenje in delo, Ljubljana 1962, 185. 230 Br. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die sloweinsche Reformation, München 1968, 187, št. 15,

navaja bibliografski opis: Ta celi Psalter Dauidou, VTIM SO VSI SHLAHT VISSOKI BOSHY Nauuki, Molytue,

Proshne, Huale inu Sahuale, etc. sdai peruizh vta Slouenski Iesik Istolmazhen, inu kratku sastopnu isloshen, skusi

PRIMOSHA TRVBERIA Crainza ..., VTIBINGI [Ulrich Morhart] M.D.LXVI.






69

je o prevodu takrat obvestil Ungnada, hkrati pa je izvedel, da po Klombnerjevem naročilu Davidov

psalter v Ljubljani prevaja Bohorič. Trubar se je Ungnadu tozadevno pritožil, a Ungnad je Trubarju

povedal, da nima nič s tem, da Bohoriču ni naročil prevoda in da tudi za njegov (Trubarjev) prevod

ni vedel. Trubar je nato Ungnada naravnost prosil za natis psalterja. Ungnad je Trubarju odgovoril,

da če hoče tiskati psalter, je to njegova stvar, saj ve, da Konzul in Dalmata nočeta imeti nobenega

opravka več s slovenskimi knjigami. To je Trubarja navedlo, da je (po)iskal drugo pot. S prošnjo za

dovoljenje za natis psalterja se je obrnil na vojvodo Krištofa, ki ni imel nič proti, le knjigo je Trubar

moral prej dati v pregled, natisniti pa jo je moral na svoje stroške.234 V obsežnem predgovoru v

nemškem jeziku, ki ga je naslovil na grofe, barone, viteze, plemiče, meščane in vse pobožne

kristjane v kneževini Kranjski, Spodnještajerski in Koroški, v grofiji Goriški, v Slovenski marki, v

Metliki, na Krasu in v Istri je, verjetno še pod vtisom zadnjih (preteklih) dogodkov, v Ljubljani in

nato na Nemškem, omenil napade na protestante na Kranjskem, pokazal razliko med božjo in

hudičevo vero, poudaril pomen psalterja in se zahvalil plemičem in razumnim meščanom za pomoč

in podporo novi veri. Za poglavitna vzroka posvetitve psalterja zgoraj navedenim je Trubar v dveh

točkah zapisal, prvič: „Izdal pa sem psalter v imenu Vaše milosti in gospostva ter Vam ga posvečam

najprej zato, ker ste po božji milosti verovali in sledili nauku in ukazu sv. duha v 2. in 24. psalmu in

ste našemu gospodu in odrešeniku Jezusu Kristusu, kralju slave, mogočnemu in silnemu, odprli

vrata, ga prenočili in poljubili ter dopustili, da Vas je njegova govorjena in pisana beseda bodrila

in krotila. Tudi ste na novo postavili v naši domovini s pobožno vnemo in velikimi stroški ne brez

nevarnosti pravo zveličavno pridigarsko službo, ki ste si jo z božjo pomočjo upali tudi ohraniti.

Dalje ste, poleg drugih kraljev, volilnih knezov, knezov, dežel in mest v svetem rimskem cesarstvu

zvesto pomagali in podpirali, da so se nekatere svetopisemske in druge nabožne knjige prevedle in

natisnile v našem slovenskem in hrvatskem jeziku, s čimer se veča cerkev ne le pri nas, marveč tudi

na Hrvaškem in v Turčiji, tako da ste po prerokovanju Izaije pravi redniki in dojilje naše uboge

cerkve ...“235, drugič: „ste, Vaša milost in gospostvo, in sicer kar Vas je grofov, baronov, gospodov,

plemičev in razumnih meščanov, ki prebivate v zgoraj omenjenih deželah, vsi skupaj s svojimi

pobožnimi ženami, gospodinjami, sinovi in hčerami edini, enotni in enakega mišljenja, kar se tiče

vere po augsburški konfesiji; imate tudi resen namen, da to vero celo v hudih preganjanjih pred

vsakomer priznate, in pri njej s pomočjo Vsemogočnega do konca v življenju in smrti vztrajate, da

jo branite, kakor se spodobi kristjanom, in pospešujete. Zato se sme o Vas, hvala Bogu, po pravici

prav tako reči, kakor piše Pavel o Filipjanih: Vam je dano, ne samo da v gospoda Jezusa Kristusa

verujete, marveč da za voljo njega tudi trpite. Ti in več takih darov, ki Vam jih je Bog dal, in Vaše

(elektronski vir), Digitalna knjižnica, Dissertationes št. 17, Ljubljana 2011, način dostopa: http://www.pei.si/Sifranti/staticPage.aspx?id=79 ,111.


235 M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga dopolnjena izdaja, Ljubljana 1966, 181.

70

krščanske kreposti, ki se zaradi zgleda in posnemanja ne smejo zamolčati zanamcem in drugim

narodom, so me privabila k temu posvetilu ...“236 Zdi se, da je Trubarja k pisanju posvetila gnala

predvsem skrb za novoustanovljeno cerkev v domovini in drugič skrb za ude omenjene cerkve. V

nadaljevanju je poudaril, da tudi v svojem „drugem Patmu“, s katerim je Trubar verjetno mislil

izgnanstvo v svojo drugo, „nemško domovino“, 237 ni pozabil na kranjsko cerkev in na njeno

občestvo, temveč zanjo in zanje še naprej skrbi, dela in moli. Glede na vsebino svetopisemskega

navedka iz knjige Raz 1,9–10, je moč misliti, da je prav v njem Trubar našel vzor, morda tudi

navodilo, da v predgovoru v nemškem jeziku zapiše, kaj vse je doživel na „prvem Patmu“, prvem

otoku – v svoji domovini, na Kranjskem. V predgovoru v slovenskem jeziku pa je Trubar opozoril

na potrebo po branju Sv. pisma, učenju katekizma, molitvi in se iz svojega „Nigdirdoma“ priporočil

v molitev.238

V Lauffenu (ob Neckarju) Trubar ni ostal dolgo. Po pol leta je zamenjal faro z Viljemom

Holderjem, župnikom v Deredingenu, da bi bil bliže tiskarni, da bi mogel pregledovati slovenske

knjige, ki so se tiskale v Tübingenu.239 Še istega leta je izdal delo Abecedarium oli tablica,

240 v

katerem se je pod posvetilo podpisal Felicijan Trubar. Rupel pravi, da avtor tega abecedarija

zagotovo ni bil Felicijan Trubar, temveč njegov oče Primož, ki je pod posvetilo, ki se nanaša na

sinovega ljubljanskega sošolca Jurija Foresta, podpisal sina iz povsem praktičnega razloga, in sicer

z namenom, da bi učbenik približal šolski mladini, hkrati pa se je s tem želel oddolžiti Forestovim,

ki so mu veliko pomagali v hudih ljubljanskih letih.241

Predgovor sam je mogoče (pre)brati tudi kot

pravo malo zakladnico didaktičnih ciljev, ki jih mora protestantska javna šola doseči pri otrocih.

Najprej, kar je potrebno obvladati glede čistega nauka po Bibliji: „Sva se iz te mahine biblije, tu ie

iz katehisma, vse te štuke, kir slišijo h timu nebeškimu izveličanu, navučila ...“, nadalje o nauku o

sv. trojici: „mi znava tiga praviga Boga ž nega stanum v ti s. Trojici inu ž nega volo pruti nom inu

opravilom ...“, naprej o izpovedi vere: „midva verujeva trdnu, de Bug oča je naju stvaril, nega sin

Jezus Kristus ž nega martro, smrtjo inu goriustanenem je naju od hudiča, pekla odrešil inu vsem

vernim zaslužil ta večni leben. S. duh je naju posvečil, kir je dal nama Boga očeta inu nega sinu

spoznati ...“, nato tudi o molitvi in zakramentih, „znava prav moliti, služiti Bogu, kaj so, kaj nom

nucajo ti s. Zakramenti ...“, o prepoznavanju prave vere: „znava ločiti vse vere inu pridige, katere

236 M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga dopolnjena izdaja, Ljubljana 1966, 181–182.

237 Raz 1,9–10 “Jaz Janez, vaš brat in z vami soudeležen pri stiski in stanovitnosti v Jezusu, sem bil zaradi Božje besede in zaradi Jezusovega pričevanja na otoku, ki se imenuje Patmos. Na Gospodov dan me je navdal Duh in za seboj sem zaslišal močen glas kakor glas trobente, ki je rekel: “Zapiši, kar vidiš, v knjigo in pošlji sedmim Cerkvam: v Efez, v Smirno, v Pergamon, v Tiatiro, v filadelfijo in Laodikejo!”

238 M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga dopolnjena izdaja, Ljubljana 1966, 181–182. M. Rupel: Primož Trubar, življenje in delo, Ljubljana 1962, 186–187.

239 M. Rupel: Primož Trubar, življenje in delo, Ljubljana 1962, 188. 240 Br. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die sloweinsche Reformation, München 1968, 189, št. 16,

navaja bibliografski opis, po katerem povzemam: ABECEDARIVM OLI TABLIZA, IS KATEre se vsaki more

lahku inu vkratkim, brati inu pissati nauuzhiti ... VTIBINGI, [Ulrich Morhart] M.D.LXVI


71

so božje oli Antikristove ...“, nazadnje o končnem smotru pripadnosti „pravi stari krščanski veri“:

„Obtu sva v ti pravi cerkvi, v gmajni vseh svetnikov, bova vstajela z veseljem od smrti inu pujdeva z

Jezusom red v nebesa ...“242

Zdi se, da je Trubar z novo izdajo abecednika želel stanovski šoli v Ljubljani s predgovorom

(po)dati kratke, preproste katehetične učne cilje, z abecednikom pa primeren, sodoben učbenik za

učenje pisanja s stvarnim navodilom glede zapisovanja glasov, črkopisa, da naj dečki in deklice:

„Vadijo ta h za ch, ta v, kedar odspreda stoji, za en mehak f inu te štimovce, koker naš jezik pela,

izreči, de preveč nepotrebnih puhštobov koker ti Peami /Čehi, op. L. A./, Bezjaki /prebežniki pred

Turki ali morda Hrvatje v Istri okrog Pazina, op. L. A./ inu Dalmati /Dalmatinci, prebivalci

Dalmacije, op. L. A./ v tu naše pismu ne perpravimo ...“243

Trubar ni mogel (maral?) ostati dolgo časa samski. Po letu 1566 se je oženil z Anastazijo, s

katero je imel hčerko Gertrudo (Jedrt), ki je umrla leta 1587. Anastazija je umrla 3. januarja 1581.

Trubar se je poročil še v tretje in sicer z neko Agnes (Nežo), ki pa ga je preživela.244

Medtem je Jurij Dalmatin pridno in vestno študiral na tübinški univerzi, v prostem času pa

prevajal iz tujih v slovenski jezik. Akademski naslov bakalaver (najnižja akademska stopnja) je

dosegel 30. marca 1569.245

Trubar mu je pri tem pomagal z dotacijo 10 goldinarjev.246

Junija je

kranjskim deželnim stanovom napisal zahvalno pismo za izkazano mu dosedanjo pomoč in hkrati z

novo prošnjo za nadaljevanje študija, v katerega so ga pregovorili, kot navaja v pismu, vzgojitelji in

predstojniki v Tiferniju, še posebej pa pobudnik njegovega študija Primož Trubar, ki ga je, zaradi

naklonjenosti, Dalmatin spoštoval kot krušnega očeta.247 Podporo je Dalmatin dobil. Magistrski

študij pod mentorstvom Jakoba Heerbranda je končal 10. avgusta 1569248 z obrambo teze v 91

sentencah (izrekih) De catholica et catholicis disputatio (Razprava o katolištvu in katolikih), ki jo je

dal tiskati leta 1572. Peklaj meni, da je Dalmatin razpravo dal natisniti v zvezi z izpitom, ki ga je

moral opraviti marca 1572, pred vrnitvijo na Kranjsko.249

Luteranski teolog Jakob Heerbrand

(1521–1600) je študiral v Wittenbergu pri Lutru in Melanchtonu. Leta 1543 je dobil kanonikat v

242 Vsi citati pobrani iz M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga dopolnjena izdaja, Ljubljana 1966, 189–

190.

243 M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga dopolnjena izdaja, Ljubljana 1966, 190.





246 M. Rupel: Trubarjeva skrb za študente, SAZU Razprave VI, razred za filološke in literarne vede, Ljubljana 1965, 14.

247 1569, junij 17, Tübingen. Pismo Jurija Dalmatina kranjskim deželnim stanovom. Orig. AS 2, Stan. arh., sn. rel S.9. Obj. A. Dimitz: Beiträge zur Reformationsgeschichte in Krain, JGGPÖ IV, 1883, 50–51. J. Rajhman: Pisma

slovenskih protestantov, SAZU, Razred za filološke vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 47–48.

248 Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978,149.

249 M. Peklaj: Sveto pismo, izročilo in cerkev v predgovorih Jurija Dalmatina v Bibliji 1584, inauguralna

disertacija, Ljubljana 1984, 225.

72

Tübingenu, ki je bil z interimom (1548) odpravljen. Leta 1550 je postal doktor teologije in hkrati

superintendent v Herrenbergu. Leta 1551 je podpisal Confessio Virtembergica (Württemberško

veroizpoved). Leta 1552 se je skupaj z Johannesom Brenzem (1499–1570) udeležil tridentinskega

koncila. Bil je vpleten v spor z Osiandrom glede vprašanja o opravičenju po veri, za katerega je

Osiander v nasprotju z Lutrom in Kalvinom trdil, da je bilo opravičenje v ljudi vdihnjeno. Bil je

sodelavec Johannesa Brenza, ko je slednji pisal knjigo z naslovom Grossen Buch von Tübingen

(Velika knjiga iz Tübingena, 1561), ki jo je naperil proti španskemu dominikancu, profesorju, škofu

in kardinalu Pedru de Sotu (ok. 1500–1563). Leta 1557 je Heerbrand postal profesor teologije na

tübinški univerzi. Po smrti Jakoba Andreaeja (1591) je postal tajnik saškega vojvode in njegov

svetnik. Bil je spoštovan pridigar, dober retorik in odličen profesor ter zelo sposoben človek. Jezuiti

so mu dali nadimek Hellenbrand (Pekleni ogenj). Njegovo najpomembnejše delo je bilo

Compendium Theologiae methodi quaestionibus tractatum (Kompendij teoloških metod polemičnih

razprav), ki je izšlo v Tübingenu leta 1573 in je bilo večkrat ponatisnjeno.250

Teza, ki jo je Jurij Dalmatin zagovarjal pod njegovim mentorstvom, je bila del večje, daljše

vsebinske razprave, polemike o: 1) različnem gledanju na vlogo cerkve v zgodovini in na njen

pomen za odrešenje ter 2) vprašanju, katera cerkev je prava, apostolska in zato tudi katoliška,251

katere avtorja in pokrovitelja sta bila Heerbrand in Blyssen. Heinrich Blyssen (1526–1586) je bil

nemški jezuit, ki je deloval med husiti na Češkem. Leta 1556 je postal profesor teologije in

hebrejskega jezika na Karlovi univerzi v Pragi in leta 1561 rektor le–te. Leta 1570 je bil kot

profesor teologije premeščen v Gradec. Leta 1559 je izdal prvo knjigo naperjeno proti Husitom, s

katero je začel spor s Heerbrandom o doktrini Cerkve. Blyssen je svojo tezo branil z novo knjigo,

razpravo, Defensio assertionum theologicarum de vera et sacrosancta Christi, quam habet in terris,

Ecclesia militante ...“ (Obramba svobodne teološke razlage o resnici in svetosti Kristusove

militantne Cerkve, ki jo imamo na zemlji ...), ki jo je napisal v Gradcu, izšla pa je v Ingolstadtu leta

1577, v kateri je posvetilo nadvojvodi Karlu iz leta 1576. Polemika, ki se je razvila o vprašanju

katera izmed cerkva (reformirana, protestantska ali katoliška?) je prava in zato tudi katoliška, je bila

do neke mere nadaljevanje Dalmatinove disputacije. Jurij Dalmatin je v izdani disputaciji (1572)

pod Heerbrandovim mentorstvom dokazoval v 91. trditvah, lat. propositiones, katera Cerkev je

prava in se zato po pravici imenuje katoliška. Podobno temo je pri istem mentorju zagovarjal tudi

Primož Trubar ml. leta 1575. Dalmatin je svojo razpravo utemeljil na logiki in sklicevanju na

avtoritete, predvsem na Vincencija Lerinskega, Justinijanov kodeks, Nikejski koncil, apostola Petra

in prvotno krščansko izročilo, ki Dalmatinu predstavlja najboljši dokaz za luteransko razumevanje

pojmov Cerkev in katolištvo. Iz augsburške veroizpovedi je citiral 7. člen, s katerim se strinja, da

250 H. Fausel: Jakob Heerbrand, Neue deutsche Biographie, 8. Bd., Berlin 1969, 194–195.

251 J. Rajhman: Pomen Kreljevega Christlich bedencken in Dalmatinove De catholica et catholicis disputatio za

razvoj slovenske reformacije, Znamenje, letnik XIV, leto 1984, št. 6, Ljubnljana 1984, 499.

73

resničnost Cerkve ni v zunanjem nasledstvu rimskih škofov, marveč v veri v troedinega Boga.

Papeštvo, v smislu ustanove, je zavrgel. Za nevzdržnost teze o papeškem nasledstvu navaja primer

papežinje Ivane. Za Dalmatina glavo Cerkve – skalo, na kateri stoji Cerkev, predstavlja Jezus

Kristus in ne Peter ter njegovi nasledniki. Dalmatin je zavrgel tako nauka tridentinskega koncila o

opravičenju in dobrih delih kot tudi katoliški nauk o zakramentih. Zavzel je stališče, da sta od

zakramentov potrebna le dva – tista, ki ju je ustanovil Kristus in so ju obhajali apostoli in sv. Peter,

po čigar zgledu je Dalmatin v disputaciji zagovarjal tudi ženitev duhovnikov. Razpravo je povzel v

91. propoziciji, trditvi, s katero je rimski Cerkvi odrekel pravico imenovati se katoliška, njenim

udom pa katoličani, kar je utemeljil z dejstvom, da se nauk rimske Cerkve ne ujema s temeljnim

naukom prvotne (prave stare krščanske) Cerkve in njene tradicije.252 Svoje teze je v predgovoru k

Bibliji omilil. Zdi se, da se je zavedal pomembnosti dela, ki ga je opravil s prevajanjem Biblije,

morda je razmišljal tudi o prihodnosti svojega dela in zato vanj resnih teoloških disputov ni želel

vpletati. Morda je celo razmišljal o Trubarjevi „ljubljanski“ epizodi. Vseeno pa je tudi v predgovoru

ohranil načelne razlike, a znotraj umirjenega, skoraj spravljivega disputa. Rajhman ugotavlja, da je

Dalmatin kljub vsemu ostal zvest „čistemu nauku“ augsburške veroizpovedi.253

Po Peklajevem mnenju je bila Dalmatinova disputacija ostra odpoved katoliški Cerkvi

oziroma papežu, v kateri je Dalmatin za podporo svojim tezam črpal iz sv. pisma, besedil starejših

koncilov in še posebej iz tridentinskega koncila, kar je po Peklajevem mnenju dokaz, da je tudi pri

pisanju predgovora v Biblijo mislil na sklepe tridentinskega koncila z luteransko razlago. Peklaj

navaja, da Dalmatin v disputaciji dokazuje, da je rimska Cerkev krivoverska in malikovalska in ji

zato ne pripada naslov katoliška, ki si ga pripisuje ter pristavi, da je Dalmatin povsem iste

polemične teme, to so: papeštvo, češčenje svetnikov, maša, meništvo, duhovniški celibat, prav vse

teme, ki se jih najde tudi v Dalmatinovem predgovoru k Bibliji (1584), obravnaval že v disputaciji

(1572).254

Peklaj je o Dalmatinovi slovenski teološki razpravi, o razlikah med katoliško in

protestantsko vero, zapisal, da je govoriti ali pisati o razlikah med obema konfesijama v 16. stoletju

pomenilo neusmiljeno, celo grobo napadati ali smešiti nasprotnike ter hkrati zagotavljati in

dokazovati, kako je prava stran ohranila čisti evangelij, prave zakramente, zvestobo Kristusu,

skratka, da je prava Cerkev, medtem ko so drugi zašli in odpadli od resnice.255

Iz ugotovljenega lahko sklepamo o Dalmatinovi teološki usmeritvi, ki je, kot kaže bila

enovitejša od Trubarjeve in zato hkrati manj ustvarjalna, k čemur so verjetno prispevale tudi

252 Povzeto po oceni J. Rajhman: Pomen Kreljevega Christlich bedencken in Dalmatinove De catholica et

catholicis disputatio za razvoj slovenske reformacije, Znamenje, letnik XIV, leto 1984, št. 6, Ljubnljana 1984, 500. 253 J. Rajhman: J. Rajhman: Pomen Kreljevega Christlich bedencken in Dalmatinove De catholica et catholicis

disputatio za razvoj slovenske reformacije, Znamenje, letnik XIV, leto 1984, št. 6, Ljubnljana 1984, 500. 254 M. Peklaj: Sveto pismo, izročilo in cerkev v predgovorih Jurija Dalmatina v Bibliji 1584, inauguralna

disertacija, Ljubljana 1984, 225, 226.

255 M. Peklaj: Sveto pismo, izročilo in cerkev v predgovorih Jurija Dalmatina v Bibliji 1584, inauguralna

disertacija, Ljubljana 1984, 225.

74

Dalmatinova izobrazba in spremenjene politične razmere. Tudi v tem smislu je potrebno videti

Dalmatinovo nadaljevanje od Trubarja začetega dela, saj so se znotraj reformacije, kot trdi

Rajhman, vsi Trubarjevi nasledniki podrejali njegovi viziji. Dalmatin pač s svojim književnim

delom, katerega vrhunec predstavlja Biblija, ki je v bistvu dokončanje začetnika ideje prevoda

Biblije v slov(a)enski jezik Vergerija ml. in nadaljevanje ter dokončanje s strani Trubarja v projekt

vloženega znanja in dela. Tudi tako je verjetno slovenska reformacija do konca ostala Trubarjeva

reformacija.256

Po zgornjih ugotovitvah lahko sklepamo tudi, da je Dalmatinova disputacija (1572)

predhodnica njegovega velikega predgovora k slovenski Bibliji (1584).

Fr. Kidrič navaja predstojnike Tifernija in Dalmatinove sošolce na tübinški univerzi. Med

prve prišteva salvna imena württemberškega protestantizma, v času Dalmatinovega šolanja že

pravoverne martinovsko filipijanske smeri. Predstojniki v Tiferniju so Dalmatinu bili: Jakob

Andrea, Johannes Brenz ml., Martin Crucius, Nikodem Frischlin, Samuel Haylandt, Dietrich

Schnepf. Istočasno so na tübinški univerzi študirali Krištof Spindler, Polikarp Leiser, Gregor

Fašank, Lenart Mravlja, Andrej Savinec, Felicijan Trubar, Bernard Steiner idr.257

Za Jakoba Andreaja (1528–1590), vemo iz prejšnjih poglavij, da je bil vpleten npr. v

dogodke okrog Trubarjeve Cerkovne ordninge, saj je bil osebni svetovalec württemberškega

vojvode glede teoloških, cerkvenih in književnih vprašanj. Teološko se je izobrazil na univerzi v

Tübingenu, kjer je leta 1562 postal profesor. Postal je tudi prošt v tamošnji cerkvi sv. Jurija. Leta

1577 je podpisal, Formulo concordiae (Formulo soglasja). Skupaj z Martinom Chemnitzem je

sodeloval pri urejanju velike knjige, lat. “Concordiae”, slv. “Soglasja” (1580).258

Johannes Brenz

ml., sin slavnega protestantskega teologa Johannesa Brenza (1499–1570), avtorja württemberške

veroizpovedi (1552), ki je bila predstavljena na tridentinskem koncilu, je postal profesor teologije

na univerzi v Tübingenu pri rosnih 22 letih. Martin Crucius (1526–1607), nemški priimek Krauss,

je bil nemški klasični filolog in zgodovinar, ki se je ukvarjal predvsem s švabsko deželo. Njegovo

najpomembnješe delo so Annales suevici (Švabski anali). Profesor na tübinški univerzi je bil med

leti 1599–1607. Nikodem Frischlin (1547–1590) je leta 1568 postal izredni profesor za poezijo in

zgodovino na tübinški univerzi. Poučeval je tudi medicino in predaval Aristotelov Organon. Sedem

let je vodil filozofske disputacije bodočih bakalavrov. Zanje je pripravljal enciklopedijo fizike,

moralke (moralne teologije), astronomije, logike in retorike. Bil je tudi filolog, pesnik in dramatik.

256 J. Rajhman: Pomen Kreljevega Christlich bedencken in Dalmatinove De catholica et catholicis disputatio za

razvoj slovenske reformacije, Znamenje, letnik XIV, leto 1984, št. 6, Ljubnljana 1984, 501.


258 Formulo concordiae so objavili na koncu zbornika, ki se je imenoval Concordia, ki je vseboval še tri simbole: augsburško veroizpoveg, apologijo augsburške veroizpovedi, šmalkaldske artikle in oba Lutrova katekizma, prim. M. Rupel: Primož Trubar in Formula concordiae, drugi Trubarjev zbornik, ob štiristoletnici slovenske knjige, Ljubljana 1952, 65.

75

Pesnil je največ v latinskem, pa tudi v nemškem jeziku.259 Bil je tudi velik astronom.

260 Na tübinški

univerzi se je verjetno, spoznal tudi z Dalmatinom, ki je tam študiral. Primoža Trubarja je spoznal

verjetno v tamkajšnji družbi. Bil pa je tudi nekak mentor, zaščitnik in podpornik Hieronimu

Megiserju (1554–1619), njegovemu, kot ga imenuje Kidrič, famulus–u (služabnik, strežnik) in

najljubšemu učencu.261 Frischlin je veliko doprinesel k razvoju protestantske šole v Ljubljani. Z

njegovim prihodom v Ljubljano, ki se je zgodil po tem, ko se je verjetno zaradi svojega že tako

prepirljivega značaja sprl najprej na tübinški univerzi, nato pa še s tamošnjimi plemiči, vse se zdi,

da tudi zaradi (pre)velikega pijančevanja, kar je bila tudi ena izmed tem njegovega pesnjenja, se

nato udinjal pri cesarju Maksimilijanu II., ki ga je leta 1575 po recitaciji komedije Rebeca okronal

za pesnika, mu naslednje leto (1576) cesar Rudolf II. podelil naslov nagrajenega pesnika z grbom,

leta 1577 pa mu je bil podeljen naslov comes palatinus (tudi nem. Pfalzgraf, slv. palatinski grof,

palatin, to je dvorjan, najvišji dvorni uradnik), je leta 1580 dobil povabilo za prevzem izpraznjenega

mesta rektorja protestantske šole v Ljubljani.262 Frischlin je ljubljansko protestantsko šolo dvignil

na nov nivo. Uvedel je peti, razmišljal pa je tudi o šestem razredu. Njegov šolski red v smislu

ustanovitve prve gimnazije na Slovenskem je bil od deželnih oblasti sprejet263, a se je Frischlin že

avgusta leta 1584, zdi se, da (ponovno) zaradi osebnih zadev, poslovil od Ljubljane in odšel nazaj v

Tübingen. 264 Samuel Hayland (1553–1592) je bil profesor etike na tübinški univerzi, Dietrich

Schnepf (1525–1586) teolog in kritik izganjanja čarovnic, pa je bil med leti 1561–1584 kar 6 krat

rektor tübinške univerze.

Med Dalmatinovimi sošolci na tübinški univerzi je bil tudi Krištof Spindler (1546–1591), ki

se je rodil v Göppingenu. Leta 1567 je postal magister. Po smrti Sebastijana Krelja (1538–1567) ga

je Trubar povabil v Ljubljano za superintendenta, Jakob Andrea pa ga je, le 23 let starega, 18. marca

1569 priporočil kranjskim deželnim stanovom s pohvalnimi besedami, ki jih navaja Th. Elze: “Dass

er sich allezeit fromm, züchtig, still, ehrbar und eingezogen verhalten, fleissig studirt und einen

unsträflichen Lebenswandel geführt habe; sie sollten sich seine Jugend nicht abschrecken lassen,

noch dass er hievor im Predigamt nicht gewesen; er habe nun seine 23 Jahre erreicht und könne mit

Verständniss des Wortes Gottes und andern Gaben des heiligen Geistes seine Jugend wol ersetzen;

259 J. Ciperle: Nikodem Frischlin – nemirni poet, rektor protestantske stanovske šole v Ljubljani (1582–84),

Obdobja 27, ljubljana 2010, 557–560.

260 S. Južnič in M. Prosen: Frischlin, pomembni evropski astronom 16. stoletja v Ljubljani, Proteus, 70/2, oktober

2007, 64–71.

261 Fr. Kidrič: Frischlin Nikodem, spletna verzija SBL 1 (Slovenski biografski leksikon), delovna – beta

elektronska verzija, SAZU, Znanstvenoraziskovalni center, Ljubljana 1925–1991, urednica elektronske izdaje Petra

Vide Ogrin, http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:0516/VIEW/ (dne 10. aprila 2012).

262 J. Ciperle: Nikodem Frischlin – nemorni poet, rektor protestantske stanovske šole v Ljubljani (1582–84),

Obdobja 27, Ljubljana 2010, 557–570, cit. 558–559.

263 Frischlinov šolski red stanovske šole v Ljubljani je prevedel, objavil in komentiral V. Schmidt: Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju, Pedagoški tisk, zv. 6, Ljubljana 1952, 88–116.

264 J. Ciperle: Nikodem Frischlin – nemirni poet, rektor protestantske stanovske šole v Ljubljani (1582–84),

Obdobja 27, Ljubljana 2010, 567–568.

76

auch habe er sich (Andreä) sich gegen denselben erboten, bei etwaigen schweren Vorfällen in

seinem Amte ihm jederzeit mit Hilfe und Rath die Hand zu bieten ...”265 Službo v Ljubljani je

nastopil 11. aprila 1569. Prej Dalmatinov študentski kolega, kasneje, po prihodu Dalmatina v službo

v Begunje in Ljubljano, od leta 1572 dalje, pa njegov predstojnik. Leta 1589, pri 45 letih, je resno

zbolel. Umrl je konec leta 1591.266

Polikarp Leiser (1552–1610) je takisto študiral protestantsko

teologijo na tübinški univerzi. Dalmatin se je nanj spomnil, ko je potreboval pomoči pri tisku

Biblije. Leiser je uredil posel s Samuelom Seelfischom, ki je bil cenejši kot Gruppenbach.267 Gregor

Fašank (ok. 1550–po 1600), verjetno Radovljičan, študent na tübinški univerzi, med leti 1568–1569

tudi v Tiferniju. Po končanem študiju je bil leta 1572 najprej slovenski pridigar v Celovcu, nato od

leta 1580 dalje v Trbižu in nato ponovno v Celovcu, kjer je bil leta 1600 odpuščen od pridigarske

službe. Bil je bibliofil. Njegovo knjižnico so leta 1594 kupili koroški deželni stanovi.268 Lenart

Mravlja–Formica (ok. 1550–1605) je bil tudi izredno nadarjen glasbenik. Ker je znal na pamet vse

slovenske protestantske pesmi, je bil leta 1563 zraven, ko so tiskali prvi slovenski “Klombnerjev”

kancional. Kot pomočnik je sodeloval tudi pri tiskanju Cerkovne ordninge (1564). Ko je Ungnadov

biblični zavod prenehal, je delo našel najprej pri tübinškem tiskarju Morhartu, nato verjetno tudi pri

Burgerju v Regensburgu. Leta 1566 se je vpisal na tübinško univerzo kot typographus (stavec). Leta

1575 je bil verjetno že v Ljubljani. Delal je v tiskarni pri Janžu Mandelcu. Sodeloval je tudi pri

tisku Dalmatinove Biblije. Zadolžen je bil za nadzorstvo tiska, razlago slabo čitljivih mest v

rokopisu ter razvrščanje opomb. Po končanem tisku Biblije v Wittenbergu, se je odpravil na Dunaj.

Tam je bil za pomočnika pri tiskarju Michaelu Apfflu. Po smrti mojstra Apffla je od njegove vdove

odkupil tiskarno in se preselil v Burso Pri jagnjetu (Bursa Agni, Lammburse). Ukvarjal se je tudi s

knjigotrštvom. Leta 1596 mu je univerza zagrozila z izgonom, ker je ponatisnil neko krivoversko

knjigo. Umrl je leta 1605. Med njegovimi 65 ugotovljenimi tiski imajo posebno mesto glasbeni

tiski. Med njimi so bile prve maše tirolskega skladatelja Blasiusa Amona (1558–1590), Quatuor

missae” (Štiri maše) iz leta 1588, sledili so Moteti flamskega skladatelja Aegidiussa Bassengiusa

265 Th. Elze: Die Superintendenten der evangelischen Kirche in Krain, während des sechzehnten Jahrhunderts,

Wien 1863, 33–49, cit. 34, prevedel Lucijan Adam: “/D/a je ves čas blagega, krotkega, pobožnega, sramežljivega, tihega, mirnega, molčečega, poštenega, spodobnega in odljudnega, samotarskega vedenja, narave, pridno in marljivo je študiral in živel nekaznovano, zgledno življenje; kranjski deželni stanovi ne smejo biti prestrašeni zaradi njegove mladosti, niti se ne smejo bati zavoljo tega, ker še ni bil pred tem nastavljen na nobenem pridigarskem uradu; dosegel je šele 23. leto življenja in mu je moč z razumevanjem božje Besede in drugih zmožnosti, nadarjenosti

božjega Duha svojo mladost primerno nadomestiti, povrniti; Andreae se je kranjskim deželnim stanovom hkrati ponudil, da pri kakšnih težkih primerih v svojem uradu, kadarkoli svetuje in pomaga ...”

266 Th. Elze: Die Superintendenten der evangelischen Kirche in Krain, während des sechzehnten Jahrhunderts, Wien 1863, 49. Prim. tudi M. Rupel: Spindler Krištof, spletna verzija SBL 1 (Slovenski biografski leksikon), delovna – beta elektronska verzija, SAZU, Znanstvenoraziskovalni center, Ljubljana 1925–1991, urednica

elektronske izdaje Petra Vide Ogrin, http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:3150/VIEW/ (dne 10. aprila 2012).

267 Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 153. Fr. Ilešič: O nastanku in izdanju Dalmatinove Biblije, Ljubljanski zvon 1905, 236–240, cit. 237.

268 Fr. Kidrič: Fašank, spletna verzija SBL 1 (Slovenski biografski leksikon), delovna – beta elektronska verzija,

SAZU, Znanstvenoraziskovalni center, Ljubljana 1925–1991, urednica elektronske izdaje Petra Vide Ogrin,


77

(u. ok. 1590) iz leta 1591 in Teutsche Liedlein (Nemške pesmice) izpod peresa flamskega

skladatelja Lamberta de Sayve (ok. 1548–1614) iz leta 1602.269

Andrej Savinec (ok. 1550– po

1600), Dalmatinov študijski kolega na tübinški univerzi. Podobno kot Dalmatin, se je med študijem

ubadal s pomanjkanjem denarja. V času študija je Dalmatinu pomagal pregledovati in popravljati

prevode, Trubarju pa pri prepisovanju in popravljanju Novega testamenta. Proti koncu leta 1579 je

postal diakon (duhovni pomočnik, op. L. A.) v Škocjanu in Turjaku, kar je ostal tudi leta 1585, po

namestitvi Jurija Dalmatina za župnika ravno tam. Savinec je službo opravljal tudi v okolici

Škocjana, na primer na Čušperku, kjer je bil takrat zakupnik Andrej Gall (1554–1606), kateremu je

prvega otroka krstil prav Andrej Savinec, boter pri krstu pa je bil Janž Znojilšek. Kot član komisije

za revizijo Dalmatinovega prevod Biblije, je sodeloval predvsem kot literarni amanuensis

(sodelavec), to je v pomenu prepisovalec, saj je zaradi svoje lepe pisave prepisoval Biblijo na čisto

in za to dobil 30 goldinarjev nagrade. Verjetno njegovo najpomembnejše delo pa je bila priprava

Trubarjevega prevoda Lutrove Hišne postile za tisk. Trubar se je prevajanja celotne Lutrove Hišne

postile lotil vsaj že leta 1582. Zdi se, da je prevajal do zadnjega, tudi v letu 1585, ko je bil že precej

star in bolan, pa v letu 1586, ko sam ni mogel več pisati in so mu pomagali drugi. Menda je Trubar

prevajal še na smrtni postelji, ko so mu brali originalni nemški tekst, ki ga je sproti prevajal v

slovenski jezik. Po Trubarjevi smrti sta leta 1587 Jurij Dalmatin in Felicijan Trubar odšla na

Nemško, da uredita njegovo zapuščino. Zdi se, da sta rokopisni prevod prinesla s seboj na Kranjsko.

Rokopis je uredil in mu predgovor napisal Andrej Savinec. Luč sveta je, spodobno okrašen tudi z

nekaterimi lesorezi, izšel devet let po Trubarjevi smrti, leta 1595.270 Felicijan Trubar (ok. 1555–po

1600), se je na tübinško univerzo vpisal leta 1586, užival je tudi Tifernij. Leta 1578 je postal

magister. Leta 1580 je prinesel prevod Formule concordiae v dedne dežele, to je na Koroško,

Štajersko in Kranjsko. Med obiskom v Ljubljani je 13. in 16. oktobra 1580 poskusno pridigal v

špitalski cerkvi v nemškem jeziku. Po vrnitvi na Nemško je bil 21. decembra 1580 ordiniran. V

Ljubljano se je vrnil v začetku leta 1581 (januarja ali februarja). Za Jernejem Simpliciusom je bil

zadnji, peti superintendent slovenske, od leta 1594 pa tudi nemške cerkve.271

269 P. Simoniti: Lenart Mravlja = Leonhardus Formica, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik

23, leto 1975, 45–46. Fr. Kidrič: Mravlja Lenart, spletna verzija SBL 1 (Slovenski biografski leksikon), delovna –

beta elektronska verzija, SAZU, Znanstvenoraziskovalni center, Ljubljana 1925–1991, urednica elektronske izdaje

Petra Vide Ogrin, http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:1759/VIEW/ (dne 10. aprila 2012).

270 D. Samec: Predikant Andrej Savinec v Škocjanu pri Turjaku in Hišna postila, Kraji in ljudje v Trubarjevi fari, Zbornik ob 500 letnici rojstva Primoža Trubarja, Škocjan pri Turjaku 2008, 161–171. M. Rupel: Savinec Andrej,

spletna verzija SBL 1 (Slovenski biografski leksikon), delovna – beta elektronska verzija, SAZU,

Znanstvenoraziskovalni center, Ljubljana 1925–1991, urednica elektronske izdaje Petra Vide Ogrin,


271 Th. Elze: Die Superintendenten der evangelischen Kirche in Krain, während des sechzehnten Jahrhunderts, Wien 1863, 52–60. J. Rajhman: Trubar Felicijan, spletna verzija SBL 1 (Slovenski biografski leksikon), delovna –

beta elektronska verzija, SAZU, Znanstvenoraziskovalni center, Ljubljana 1925–1991, urednica elektronske izdaje

Petra Vide Ogrin, http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:3984/VIEW/ (dne 10. aprila 2012).

78

Prav z zgoraj omenjenim Andrejem Savincem, ki je bil tudi Trubarju v veliko pomoč pri

prevajanju Nove zaveze, je sodeloval tudi Dalmatin pri svojih prevodih iz stare zaveze. Najprej je

prevedel prvo Mojzesovo knjigo, to je Genezo, ki jo je 10. januarja 1572 priložil pismu kranjskim

deželnim stanovom, v katerem jih je prosil ali za podporo za nadaljevanje študija ali za službo na

Kranjskem. Dobesedno je zapisal: “Für dise grossen gutthaten nun meines herzens schuldige

danckbarkeyt mit dem werck zu erzaigen, hab ich zu yeder zeyt alein dahin gearbeitet vnd all mein

thun vnd lassen aleine dahin dirigiert, das ich hergegen der Windischen Christlichen Kirchen in

meiner Mutter sprach, wo solches die not erforderte, vnd ich legitime darzu voziert wurd, mit nitzen

dienen möchte, hab derhalben neben philosophischen vnd theologischen studien, mich beflissen, die

windische sprach auch hieraussen in der vbung zu erhalten, welches ich erstlich mit dem lesen der

windischen Bücher so durch den wollermelten vnd vmb die Windischen Kirchen wollverdienten

Herrn Primum aussgangen, Darnach aber auss rath vnd vermanung meiner praeceptorum mit

schreiben, letzlich aber da ich vermerckt, das dises mein exercitium dem Herrn Primo wolgefallen

vnd mir nuzlich gewesen, hab ich dises beyligunde erste Buch Mosis nur exercity gratia auss

andern Sprachen in die Crainerische zu vertieren mich vntterstanden, das ich nicht allain also auch

die Hebaische Sprach auch zugleich lernte, Sondern auch mir den Biblischen Text gemainer

machete, vnd denselbigen desto bess lehrnete verstehen verhoffendt auch, weyz wir noch im alten

Testament nichts in der windischen Sprach haben dann das psalterium, solche meine mühe möchte

mir in ministerio vnd auch etwa ander zu nuz kommen.

Was aber dieses Buch für ain herrlich gewaltig vnnd nutzlich Buch ist, welches auch von

den Scribenten ein fundament aller prophetischen vnd apostolischen geschrifften, vonm Luthero

aber ein recht Euangelisch Buch wirdt genant, ist yezt der kürze halben mein propositum nit

weytleüffig zu reden, sinderlich dieweil ich gutter Hoffnung bin, das sich zu einer andern zeyt

gelegencheit dauon zu handeln wirdt begeben.

Dieweil ich diss herrliche vnd vberauss nuzliche Buch auss erzelten vrsachen durch Gottes

hüllf, meinem ringfüegigen verstandt nach mit dem vertieren absoluirt vnd mit dem Andrea Sauiniz

auch Crainerischen Studioso Theologia alhie vbersehen vnd emendiert, hat mich für gutt angesehen

daselbige E. Gn. vnd Hrs. zur zoschicken vnd dise meine primitas in der windischen Sprach,

vnderthenigklich zu dedieciren, nit allein das ich mit disem meinem geringen werck gegen E. Gn.

vnd Hrs. für empfangene gutthaten meines herzen dankbarkeyt, sondern auch mein genaigten willen

vnd begierd, der Crainerischen Christlichen Kirchen zu dienen ...”272 V nadlajevanju pisma je

272 1572, januar 10, Esslingen. Pismo Jurija Dalmatina kranjskim odbornikom. Orig. AS 2, Stan. arh., fasc. 54/2,

sn. 1, fotografija NUK, Ms 22/57. Obj. Th. Elze: Primus Trubers Briefe, Tübingen 1897, 508–511 (delno). J.

Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela, Korespondence

pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 53–58, prevedel J. Rajhman: “Zato sem se potrudil ter tukaj poleg filozofskega in teološkega študija pridno poglabljal znanje slovenskega jezika, najprej z branjem slovenskih knjig, ki

jih je izdal spoštovani in za slovensko cerkev zelo zaslužni gospod Primož Trubar, nato pa po nasvetu in spodbudi

79

kranjskim deželnim stanovom v primeru, če mu le–ti službo zagotovijo obljubil, da bo, če mu bo ob

spodobno plačani službi le dopuščal čas in če bo opazil, da je gospodom to všeč: “Welches so es

beschehen vnd ich vermercken wirdt, das solch mein fürnemmen E. Gn. vnd Hrs. wollgefalle, vnd

wo ich in meinem ordenlichen beruff nit mit vbrigen laboribus vberladen, vnd etwan durch E. Gn.

Hrs. an ain solch ort da mehr Kirchendiener so der windischen Sprach kündig, mit denen ich meine

translationes conferieren wirdt mögen, verordnet, vnd mir Gott der Herr dass leben fristen wirdt. So

will ich auch zu den andern vnuerdolmetschten biblischen Büchern, meinem lieben Vatterlandt zu

nuz vnd guttem schreyten, vnd in angefangener Version fortfhren, nicht der meinung das ichs am

bessten köndts, sonder viel mehr, wie obgemelt, weyl vnser windische Kirch bissher kein gantz

Bibel, ausserhalb den Neuven Testaments, welches der wolermeldt Herr Primus nun fast zum endt

gebracht, vnd mit Gottes hülff baldt in Druck verfertigen wirdt, in vnser Mutter Sprach gehabt, sich

auch niemandt bissher (als ich achte) solchs werrcke (der ohne grosse mühe arbeit vnd fleiss nicht

volbracht werden kan) vnterfangen hat ...”273 Kot se vidi iz pisma, je Jurij Dalmatin kranjskim

deželnim stanovom ponudil, da bo ob pravi službi, za katero se je nadejal, še nadalje prevajal in tudi

prevedel celotno Biblijo v slovenski jezik. Prva Mojzesova knjiga, prevedena v slovenski jezik,

pregledana in popravljena z Andrejem Savincem, priložena pismu s prošnjo kranjskim deželnim

stanovom za službo je bila pravzaprav prva starozavezna knjiga, poleg Trubarjevega Davidovega

psalterja (1566), ki je bila v celoti prevedena v slovenski jezik. Zdi se, da je bila v tem pismu že

izražena Dalmatinova odločna namera prevesti in natisniti celotno Biblijo v slovenskem jeziku.

mojih učiteljev s pisanjem. Ko pa sem opazil, da je ta moja vaja bila gospodu Primožu všeč, meni pa v korist, sem si priloženo prvo Mojzesovo knjigo za vajo drznil prevesti iz drugih jezikov v kranjskega. Ob tem se nisem učil samo hebrejščine, temveč sem si tudi bolj preprosto uredil biblijsko besedilo in se ga naučil bolje razumevati, upajoč, da mi bo, morda pa tudi drugim, ta trud koristen v službi, saj doslej v slovenskem jeziku iz Stare zaveze, razen Psalterja, nimamo ničesar. O tem, kako čudovita, mogočna in koristna je ta, ki jo tudi pisci imenujejo temelj vseh preroških in apostolskih spisov, Luther pa jo ima za pravo evangeljsko knjigo, menim, da sedaj ne kaže na široko govoriti, še posebej, ker upam, da bo kdaj drugič dana priložnost razpravljati o njej. Sedaj, ko sem to čudovito in nadvse koristno knjigo, po mojem skromnem mnenju, iz navedenih vzrokov z Božjo pomočjo dokončal in z Andrejem Savincem, tudi kranjskim študentom teologije, pregledal ter popravil, sem mislil, da bi bilo dobro, če ta svoj prvenec v slovenskem jeziku pošljem in z vdanostjo posvetim vašim milostim in gospostvom. S tem svojim skromnim delom ne želim izkazati samo svoje srčne hvaležnosti vašim milostim in gospostvom za prejeta dobra dela, temveč izpovedati tudi odločno voljo in željo, da služim kranjski krščanski Cerkvi ...”


sn. 1, fotografija NUK, Ms 22/57. Obj. Th. Elze: Primus Trubers Briefe, Tübingen 1897, 508–11 (delno). J.

Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 53–58, prevedel J. Rajhman: “V korist in napredek svoje domovine, v tej obliki /kot pismu priložena prva Mojzesova knjiga, op. L. A./ nadaljeval s prevajanjem še drugih, neprevedenih svetopisemskih knjig. Toda ne zaradi tega, ker bi si mogoče mislil, da znam to najbolje, temveč zaradi tega, ker naša slovenska Cerkev, kot že rečeno, doslej v materinem jeziku ni imela celotne Biblije, razen Nove zaveze, katero bo skoraj dokončal in z Božjo pomočjo tudi kmalu natisnil spoštovani gospod Primož. Doslej se (kot mi je znano) tudi še nihče ni lotil tega dela, ki ne more biti dokončano brez požrtvovalnosti, truda in pridnosti. Torej bi tiste, ki to morda znajo bolje in tudi želijo, k temu takoj nagovoril in spodbudil. Zato upam, da bodo vaše milosti in gospostva

to moje krščansko in pobožno prizadevanje ter skromno ponudbo, skupaj s prevodom sprejele s tako milostno naklonjenostjo in s takim čustvom, kot sam zvesto in krščansko sprejmem svoje razlage in spoznanja ...”

80

Šest dni kasneje, to je 16. januarja 1572, je Primož Trubar kranjskim deželnim stanovom

napisal pismo, s katerim je prosil za službo za oba “revna” kranjska študenta, Jurija Dalmatina in

Andreja Savinca. Zase je gospode na Kranjskem prosil denarja, da poravna velik račun v zdravilišču

Wildbad, kjer se je zdravil od maja do decembra preteklo leto (1571) za “colica passione”

(bolečine v trebuhu) “continua febri” (stalna vročina), boleznima, ki sta ga zadeli tudi navzven, v

roke, da niti pisati ni mogel. Obenem je deželnim odbornikom sporočil, da je končal prevod celotne

Nove zaveze, do 12. poglavja Janezovega razodetja, z jasnimi obširnimi dokazi in dodatki, v katerih

je razložil, kar je bilo težko in nejasno razumljivo, zavrnil napačno razlago in napotil na vse nauke

in tolažila. Posebej je poudaril da prav za takšno delo potrebuje Andreja Savinca, za prepisovanje in

korekcije. Pismu je za gospo deželno glavarico priložil tudi knjižico proti jezuitom in Eisengrimmu

o krivih in pravih čudežih ter jo prav vsem priporočil v branje.274 Trubar je Andreju Savincu sam

preskrbel duhovniško službo na Württemberškem.275 Slikovito je Dalmatinov in Trubarjev boj za

službo na Kranjskem povzel Fr. Kidrič, ki je zapisal: “Trubarjev načrt dobiti mu (Dalmatinu, op. L.

A.) diakonsko službo na Württemberškem, da se eno leto vežba v pridiganju in nato tem

pripravnejši pride na Kranjsko, se radi obilice domačih württemberških kandidatov ni dal

uresničiti, a tudi s tremi prošnjami za službo na Kranjskem sta uspela šele po dveh letih, ko sta v

prvi polovici 1572 s pomočjo Spindlerja in Herbarta Auersperga dosegla, da so stanovi 18. aprila

1572 v nasprotju z izjavo z dne 29. marca sklenili poklicati svojega podpiranca v Ljubljano za

predikanta.”276 Dne 11. maja 1572 je kranjski deželni glavar Herbart Turjaški, skupaj s kranjskimi

deželnimi odborniki na württemberškega vojvodo Ludvika naslovil pismo s prošnjo, naj Juriju

Dalmatinu dovoli odhod v domovino in naj ga da ordinirati, to je posvetiti. Prav tako so se kranjski

deželni stanovi v pismu württemberškemu vojvodi lepo zahvalili za vzdrževanje Dalmatina v

Tiferniju, po nasvetu Primoža Trubarja pa so prosili, naj bi vojvoda namesto Dalmatina v Tifernij

sprejel drugega Kranjca.277

Vojvoda Ludvik je 14. junija 1572 pisal predstojnikom Tifernija v zvezi

z odhodom Jurija Dalmatina na Kranjsko in v zvezi z nastavitvijo novega študenta s Kranjske v

Tifernij naročil: “Wir geben euch gnedig zuerkhennen, das wir m. Georgio Dalmatino vff

Härwärten, freyherens zu Auersperg, lanndtshauptmann in Crain, auch einer ersamen landtschafft

daselbsten verordnete gethan schreiben, zu jnen hinein zu jrer kurchen zucziehenn vnnd sich bey

selbiger als ein euangelischer kurchendiener (weil wir jnn darczu gnugsam taugenlich erachten,

274 1572, januar 16, Deredingen. Pismo Primoža Trubarja oskrbniku in odbornikom kranjskim. Orig. AS 2, Stan.

arh., fasc. 54/3, sn. 1, fotografija v NUK, Ms 1061, št. 31. Obj. Th. Elze: Primus Trubers Briefe, Tübingen 1897, 502–506. J. Rajhman: Pisma Primoža Trubarja, SAZU Razred za filološke vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 7, Ljubljana 1986, 238–240.

275 Th. Elze: Primus Trubars Briefe, Tübingen 1897, 514. 276 Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in

literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 149. D. Samec: Jurij Dalmatin – župnik v Škocjanu, Kraji in Ljudje v Trubarjevi fari, Zbornik ob 500 letnici rojstva Primoža Trubarja, Škocjan pri Turjaku 2008, 173.

277 M. Rupel: Trubarjeva skrb za študente, SAZU Razprave VI, Razred za filološke in literarne vede, Ljubljana 1965, 18. Th. Elze: Die Universität Tübingen und die Studenten aus Krain, Tübingen 1877, 44.

81

auch darczu gepürlichen verordnen lassen) vnderthenig vnnd geflissen brauchen zulassen, gnedig

erlaubt haben. Derwegen vnnser beuelch, jr wellendt jme solches anczeigen, beyligende

lanndczhauptmann vnnd verordnete in Crain, weysendt, zustellen vnnd daruf furderlich

vnuerhindert hincziehen lassen. Des geschicht vnnser meinung. Datum Stutgarten, den 14–ten junij

anno etc. 72.”278 Istega dne je württemberški vojvoda pisal tudi v Ljubljano kranjskim deželnim

stanovom in Jurija Dalmatina v pismu pohvalil: “Als er von seinen Praeceptoribus und gemeiner

Universität allda zu Tübingen seines Fleisses, Thun und Lassens halben, sonders gerühmt, auch

durch unsere Consistorien examinirt, eine Predigt von ihm gehört, und darinnen so viel befunden,

dass er zum Ministerio für genugsam qualificirt geachtet, derowegen auch von demselbigen

debührlich verordnet worden ...”, slv. : “Ker so mu /Juriju Dalmatinu, L. A./ po volji njegovih

učiteljev in celotne univerze v Tübingenu, tam dejanja prenehala, naš konzistorij, to je cerkveni

svet, pa ga je izprašal in je poslušal tudi njegovo pridigo in v njej našel zadosti, da ga je imel za

dovolj usposobljenega za duhovnika in ga je tudi ordiniral, to je posvetil ...”279 Prav tako je bil

vojvoda pripravljen sprejeti novega študenta s Kranjske na Dalmatinovo izpraznjeno mesto v

Tiferniju.280

Kmalu za tem se je Jurij Dalmatin odpravil na Kranjsko. V službo. V Begunje, za vodjo

evangeljske cerkvene občine in v Ljubljano, za pridigarja. V Ljubljani je bil dejaven že pred 11.

julijem, 14. julija 1572 pa je bil imenovan za nadzornika stanovske šole.281

278 Arhiv v Evangelisches Stifft Tübingen, Kasten V, Fach 3, Nr. 2. Obj. M. Rupel: Trubarjeva skrb za študente,

SAZU Razprave VI, Razred za filološke in literarne vede, Ljubljana 1965, 18, prevedel Lucijan Adam: “Dajemo vam na znanje, da smo mi m.(agistra) Jurija Dalmatina, na prošnjo kranjskega deželnega glavarja in tamošnjih stanov, k njim, v njihovo Cerkev preselili in bo pri njih samih, kot evangeljski cerkveni služabnik (takšen, kot ste ga vi imeli in ste mu po ukazu dolžni ga pustiti) podložno in pokorno, ponižno in voljno uporabljen, kar mu morate vi milostljivo, milostno dovoliti. Glede na naš ukaz in priloženo prošnjo (kranjskega) deželnega glavarja in stanov, ga (s)pustite, da se odseli, da odide. Tako se je zgodilo, po naši volji, mišljenju. Datum, Stuttgart, 14. junij leta 1572.”

279 Th. Elze: Universität Tübingen und die Studenten aus Krain, Tübingen 1877, 45. M. Rupel: Trubarjeva skrb za

študente, SAZU Razprave VI, Razred za filološke in literarne vede, Ljubljana 1965, 18, prevedel Lucijan Adam: “Ker so mu (Juriju Dalmatinu, op. L. A.) po volji njegovih učiteljev in celotne univerze v Tübingenu, tam dejanja prenehala, naš konzistorij, to je cerkveni svet, pa ga je izprašal in je poslušal tudi njegovo pridigo in v njej našel zadosti, da ga je imel za dovolj usposobljenega za duhovnika in ga je tudi ordiniral, to je posvetil ...”

280 M. Rupel: Trubarjeva skrb za študente, SAZU Razprave VI, Razred za filološke in literarne vede, Ljubljana 1965, 18.

281 Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 149–150.

82

Jurij Dalmatin v Begunjah

Čas delovanja Jurija Dalmatina v Begunjah je znan, natančno ga je določil Kidrič, in sicer

od 24. decembra 1572 do 22. aprila 1583 in od 8. februarja 1584 do 25. februarja 1585.282

Vzrok

prekinitve Dalmatinovega delovanja v Begunjah je bil tisk Biblije v Wittenbergu.

Dalmatinov nastop službe v Begunjah je komentiral tudi J. Rajhman v opombi št. 6 k pismu

Jurija Dalmatina kranjskim deželnim stanovom, z dne 10. januarja 1572 iz Esslinga, kamor se je

pred kugo preselila celotna tübinška univerza, ko je zapisal v zvezi z Dalmatinovo prošnjo za

primerno službo, da je Jurij Dalmatin dobil službo pridigarja v Begunjah na Gorenjskem.283 Iz

opombe je moč razbrati, da je Rajhman mislil morda na Dalmatinovo begunjsko službo kot na za

Dalmatina primerno službo, saj je, kot bo iz nadaljevanja (raz)vidno, tam Dalmatin vodil celotno

življenje luteranske skupnosti, ki je bila že v sredini 16. stoletja na območju blejskega,

radovljiškega lipniškega in begunjskega gospostva številčna in zelo močna, v njej so poleg Jurija

Dalmatina delovali številni znameniti protestanti, npr. Krištof Fašank, Peter Kupljenik idr.

Da je prav begunjska luteranska cerkev imela velik vpliv na celotno okolico z Bledom,

Lescami in Radovljico vred, je moč videti iz prepovedi nadvojvode Karla, ki so se nanašale npr. na

blejske luteranske podložnike ter radovljiške meščane, da ne smejo obiskovati pridig in

zakramentov v Begunjah. Takšna prepoved je bila npr. (iz)dana za briksenške blejske podložnike

leta 1583, ko jim je briksenški škof Janez Tomaž von Spaur pod kaznijo 10 zlatnikov prepovedal

obiskovati pridige in obhajilo v verski občini v graščini v Begunjah,284 za radovljiške meščane pa

npr. leta 1580, ko jim je nadvojvoda Karel prepovedal hoditi na luteranske pridige v Begunje.285

Posledično je moč sklepati, da so bile prav Begunje velik luteranski center, Jurij Dalmatin pa je v

Begunjah deloval v času največjega razcveta luteranstva na omenjenem območju. Po njegovem

odhodu na mesto župnika v Škocjan pri Turjaku (1. november 1585) je šlo s protestantizmom na

tem območju rapidno navzdol; temu so botrovale tudi spremenjene politične razmere in hitro

napredovanje katoliške protireformacije.

Mogoče je reči, da je Dalmatin vzorno skrbel za svoje ovčice v Begunjah in okolici. Zanje

se je zavzel tik pred odhodom na tisk Biblije v Wittenberg, v pismu, ki ga je napisal kranjskim

deželnim stanovom. Med dvanajstimi točkami, v katerih je navedel predloge, za katere je mislil, da

282 Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in

literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 150. V letnicah sovpada datacija Dalmatinovega delovanja v Begunjah pri

J. Sinobad: Dežela, kulturnozgodovinski oris Radovljiške ravnine, Ljubljana 1998, 165, 175. V široki časovni omejitvi sovpada tudi M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, Radovljica 1992, 38.


sn. 1, fotografija NUK, Ms 22/57. Gl. Th. Elze: Primus Trubers Briefe, Tübingen 1897, 508–511 (delno). J.

Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 56–58, 301, op. št. 6.

284 A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des Doktorgrades an der

philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 244. 285 M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, Radovljica 1992, 38.

83

jih je v času njegove odsotnosti potrebno upoštevati, izstopa prav prva točka, v kateri prosi za

»krščansko občino v Begunjah«: »Vnnd erstlich, Nachdem ich auss wolgedachter E. E.

Landtschafft, auf deren Herren, Frawen, vnd andere Christen in Obercrain, so sich zur

Augspurgischen confession bekennen vngeundes gehorsamb Suplizirn, gnädige verordnung vnnd

beuelh, die christlich Gemein dasselbs zu Vigaun, zu hohen Fasten vnnd sonst durchs Jahr hermit

zu Fünff oder sechs wochen, mit Predigen vnnd raichung der hochwürdigen sacrament, nun neun

Jahr lang her versehen, dazu dan der trewe liebe Gott, seiner Verhaissung nach, merklich seinen

Segen vnnd gedeyen geben, Bin ich durch gemelte meine Obercrainerische Zuhörer, als sie von

diesem meinen weg verschiken, vernomen, in sonderhait angesprochen worden, Ehe vnd zuuor ich

mich von denen hinauss zum druck erhebe, E. G. in ihrem namen bestes vleis, als ihr seelsorger,

zubitten, die wolten biss zu meiner heimkunfft, mit Gott, einen andern dahin verordnen, welcher die

angeregte Obercrainerische Kirch, zu gewehnlichen Zeiten, an meiner stat dieweil vleissig versehe.

Welches gegen E. G. ich hiemit fürs aller erste verrichten wellen, vnderthänig vnnd hocheleissig

bittend, sie dieser ihrer bitt durch mich, weil sie billich vnd notwendig, vatterlichen zugewehren.

Erachte aber der herr Bartolme Knaffl predicant zu Egk, mich an den ort, am függlichsten vertreten

könne, ausgenomen, zu hohen Fasten, weil er bey seiner Kirch, die im in sonderheit anbeuölh, auch

zuthun, Müste derwegen einer aus den mittl der alhiesigen windischen Prediger dahin vermügt

werden, das er zu nachsten Ostern, Pfingsten vnd (im Faël ich hiezwischen nicht wider kam) zu

künfftiger Waynachten mehrgemelte Kirch in Ober Crain versehe. Möcht derwegen beydts, dem

hern Knafl destweg zugeschriben, oder mit seinem Herrn g. Herrn Adamen Freyherrn zu Egk etc.

darumben gerad werden, vnnd den mich dem alhiesigen Ministerio die sach anbeuolhen werden,

damit die treüeherzige christen, daran, Gott lob, ein zimblich grosse anzal, eyfrig, auch die zum

theil bisher eil vberstanden, vnd noch imerzu von vnsern schez vnnd trost des Worts Gottes vnd der

heiligen Sacrament nit beraubt müssen sein ...«286

286 Pred 1583, februar 16, Ljubljana. Pismo Jurija Dalmatina kranjskim deželnim stanovom. Orig. AS 2, Stan. arh.,

I, 88, sn. 3, 214–217, fotografija v NUK Ms 22/57. Gl. Odsevi reformacijskega gibanja v dokumentih Arhiva SR

Slovenije, Ljubljana 1987, 95–100. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 81–87, prevedel J. Rajhman:

»Prvič. Potem, ko sem, po milostnem odloku in ukazu častitljivega deželnega zbora, na ponižno prošnjo njega gospodov, gospa in drugih kristjanov na Gorenjskem, ki se priznavajo k augsburški veroizpovedi, v tamkajšnji krščanski občini v Begunjah, ob velikih praznikih in tudi drugače preko leta, vsakih pet ali šest tednov, polnih devet let pridigal in podeljeval presvete zakramente, je zvesti ljubi Bog to po svoji obljubi obdaril z blagoslovom in rastjo.

Ko so omenjeni moji poslušalci na Gorenjskem izvedeli o mojem potovanju, so me posebej nagovorili, naj, še preden se bom od njih poslovil in zaradi tiska odpotoval, v njihovem imenu, kot njihov dušni pastir, vaše milosti, po svoji najboljši moči naprosim, da, dokler se ne vrnem tja po božji volji odredite nekoga drugega, ki bo med tem, ob

običajnem času namesto mene prizadevno skrbel za oživljeno gorenjsko Cerkev. Ker bi hotel to najprej urediti, vaše milosti ponižno prosim za milost, da po meni očetovsko izpolnite njihovo željo, ker je upravičena in potrebna. Po mojem mnenju bi me na tem mestu najbolje nadomeščal gospod Jernej Knafelj, predikant na Brdu, razen ob velikem postu, ker ima tedaj veliko dela pri svoji Cerkvi, ki mu je bila posebej zaupana. Zato bi moral biti tja poslan eden

izmed tukajšnjih /ljubljanskih, op. L. A./ slovenskih pridigarjev, da bi ob naslednji veliki noči, na binkošti in (v primeru, da se do takrat ne bom vrnil), naslednji božič skrbel za večkrat omenjeno Cerkev na Gorenjskem. Zato bi morali oboje gospodu Knaflju o tem pisati, ali se dogovoriti z njegovim gospodom, milostnim gospodom Adamom,

baronom na Brdu itd., pa tudi nam, tukajšnjemu ministeriju, zadevo priporočiti. Tako po srcu zvesti kristjani, med

84

Še kot župnik v Škocjanu pri Turjaku se je Jurij Dalmatin, skupaj s Krištofom Špindlerjem,

Felicijanom Trubarjem, Benediktom Pyroterjem in Janžem Tulščakom, leta 1588 zavzemal za

uresničitev želje udov »gorenjske krščanske Cerkve«, ki so na kranjske deželne stanove naslovili

prošnjo za nastavitev »stalnega krščanskega pridigarja«. 287 Pri iskanju primernega človeka za

službo komisija med študenti na Nemškem ni našla nikogar, ki bi že bil sposoben za opravljanje

službe, izvzemši Matije Trosta, ki pa je bil tedaj šele dve leti študent na tübinški univerzi in je želel

študij nadaljevati. Zato so priporočili Gašperja Kumpergerja, ki je bil ta čas brez službe in bi se

lahko zaposlil na Gorenjskem, to je v Begunjah. Zanj so predvideli 100 goldinarjev letne plače.288

Sredi 16. stoletja so v blejski in sosednjih župnijah delovali župniki, ki so se nagibali k

protestantizmu. V Zasipu pri Bledu je bil to neki župnik Aslär, v Lescah pri Radovljici znani Peter

Kupljenik, v Radovljici pa ljubljanski stolni kanonik Leonhard Mertlic.289

Na Bledu, to je na območju briksenškega blejskega gospostva, je protestantizem verjetno

uvedel upravitelj, oskrbnik gospostva Herbart Auersperg (1557–1574), ki se je polastil cerkvenih

dohodkov.290

Tudi njegova žena Kristina je bila izpovedovalka augsburške veroizpovedi. Na

blejskem gradu je 23. junija 1561 prenočila Primoža Trubarja, ki je naslednji dan tudi pridigal na

Bledu, potem pa se je v spremstvu Moritza Dietrichsteina odpravil v Radovljico.291

Blejski župnik

Krištof Fašank se je okrog leta 1562 navdušil za protestantizem in začel spreobračati ljudi.292

Vizitacijsko poročilo radovljiškega arhidiakona Tomaža Reutlingerja iz leta 1571 navaja, da je

Krištof Fašank »po lastni izjavi« imel že okoli 1200 pristašev ne samo na Bledu, temveč tudi v

Kranjski gori 12–14, na Jesenicah 7 in v Podkorenu 2 pristaša. Zato ga je Reutlinger v prisotnosti

briksenškega blejskega komisarja Matije Wortweina odstavil in za blejskega župnika umestil

blejskega otoškega prošta, nekoč jeseniškega vikarja, Matijo Robana. 293 Fašanka sta ščitila

upravitelj blejskega gospostva Herbart Auersperg in zakupnik radovljiškega gospostva Moritz

Dietrichstein.294

Na Bledu je bila situacija specifična, gospostvo je bilo v rokah Briksenške škofije,

njimi je, Bog bodi zahvaljen, kar precejšnje število gorečnih, tudi takih, ki so doslej prestajali grozote in jih naši nasprotniki še vedno napadajo, med mojo odsotnostjo ne bodo ostali brez dragocenega bogastva in tolažbe božje besede ter svetih zakramentov ...«

287 1588, Ljubljana. Pismo Krištofa Špindlerja, Jurija Dalmatina, Felicijana Trubarja, Benedikta Pyroterja in Janža Tulščaka kranjskim odbornikom o Cerkvi na Gorenjskem. Orig. AS 2, Stan. arh., fasc. 54/3, sn. 8, fotografija NUK, Ms 23/57. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 165–166.

288 1588, Ljubljana. Pismo Krištofa Špindlerja, Jurija Dalmatina, Felicijana Trubarja, Benedikta Pyroterja in Janža Tulščaka kranjskim odbornikom o Cerkvi na Gorenjskem. Orig. AS 2, Stan. arh., fasc. 54/3, sn. 8, fotografija NUK,

Ms 23/57. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 165–166.


philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 241. 290 A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des Doktorgrades an der

philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 240. 291 M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, Radovljica 1992, 37. 292 M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, Radovljica 1992, 37. 293 M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 133. 294 A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des Doktorgrades an der

85

duhovno oblast nad gospostvom pa je imela Ljubljanska škofija. Krištof Fašank in Moritz

Dietrichstein sta se 20. marca 1572 pritožila na odstavitev kranjskim deželnim stanovom, ki so

pisali briksenškim blejskim komisarjem, da verski mir, ki razglaša »status quo«, to je nadvojvodova

verska pomiritev iz leta 1566, ki je bila dosežena na kolokviju obeh strank, velja tudi za

briksenškega škofa.295

Radovljiški vikar je v pismu z dne 4. marca 1572 ponovno prosil prošta Reutlingerja, naj

prežene Fašanka z Bleda. Za pregon se je zavzel tudi briksenški škof.296 Kranjski deželni stanovi so

v pismu z dne 26. marca 1572 sporočili briksenškim komisarjem na Bledu, da ne pristajajo na

odstavitev Krištofa Fašanka z mesta blejskega župnika, in jih opozorili, da nimajo jurisdikcije nad

Fašankom.297 Ko je nekega dne marca leta 1572 novi blejski župnik Matija Roban maševal, seveda

v latinskem jeziku, je v cerkev stopil Krištof Fašank, zbral ljudi in z njimi odšel na pokopališče, kjer

je imel pridigo v slovenskem jeziku. Tudi psalme so zbrani prepevali v slovenskem jeziku.298

Na 6.

nedeljo, to je na zadnjo nedeljo v postnem času, tik pred katoliškim svetim tednom, so blejski

protestantje blejskemu mežnarju Janežu Golmajerju vzeli cerkvene ključe, motili katoliško božjo

službo, v cerkvi zažgali mašno obleko, Fašank pa je v cerkvi pridigal. Katoliški podložniki so se

pritoževali, da že leta ni bilo katoliške božje službe in da so darove cerkvi zažgali kar pred

Fašankovo hišo.299 Fašank je že aprila 1572 izjavil, da je pripravljen zapustiti blejsko župnijo proti

povrnitvi stroškov v višini 100 florintov, ki jih je imel pri popravilu in zidavi župnišča. Roban mu

vsote ni želel plačati; Fašank ga je moral tožiti.300 Zatekel se je v graščino Grimšice, ki ni več sodila

pod blejsko gospostvo, zato briksenški komisarji posledično z njim niso imeli več opravka.301

Fašank je še naprej hodil na Bled in se posebej zanimal za luteransko šolo, v kateri je leta 1571

nastavil učitelja, ki ga je plačevala dežela.302 Briksenška blejska komisarja Matija Wertwein in

Wolfgang Sell pl. Aichperg sta 20. maja 1572 poročala briksenškemu škofu o stanju na Bledu, med

drugim tudi o delovanju blejskega predikanta Krištofa Fašanka.303 Naslednji mesec je briksenški

škof pisal kranjskemu deželnemu glavarju in oskrbniku blejskega gospostva, naj odstranita

philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 241.

295 M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 134. A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des Doktorgrades an der philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 241.

296 J. Parapat: Doneski k zgodovini kranjskih mest, 1. Radolica, Letopis matice Slovenske, 1872/73, 8.


philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 241. 298 M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 134. 299 A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des Doktorgrades an der

philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 241. 300 M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 134. 301 A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des Doktorgrades an der

philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 242. 302 M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 134. 303 1572, maj 20, Bled, AS 2, Graščinski arhiv III–Bled, fasc. 43.

86

luteransko sekto in z njo Krištofa Fašanka iz območja blejskega gospostva.304 Briksenški škof je za

posredovanje pri nadvojvodi prosil tudi ljubljanskega škofa Konrada Glušiča. Tozadevno se mu je v

pismu 28. novembra 1572 zahvalil.305

Kmalu za tem pa je Herbartu Auerspergu odpovedal zakupno

pogodbo za blejsko gospostvo.306

Herbart Auersperg je za posredovanje zaprosil cesarja

Maksimilijana II., ki pa ni mogel spremeniti odločitve briksenških škofov.307 Naslednje leto (1573)

je nadvojvoda Fašanku najprej prepovedal pridigati na blejskem gospostvu,308

16. aprila 1573 pa je

dvorni svetnik sporočil, da je nadvojvoda ukazal izgon Krištofa Fašanka z blejskega gospostva.309

Fašank se je z ženo in tremi otroki umaknil na grad Nadlišek na Notranjskem, ki so ga takrat imeli

Auerspergi. Umrl je leta 1580 v Ljubljani. Po takratni navadi so ga, protestanta, pokopali pri sv.

Petru.310

Razmere v blejski župniji se niso kaj dosti spremenile, župnik Matija Roban tudi ni bil

zgleden in vesten pri svojem delu.311

Za odstavitev in pregon Krištofa Fašanka iz blejskega gospostva sta morala z roko v roki

sodelovati svetni gospod, to je briksenški škof, in duhovni gospod, to je ljubljanski škof. Fašanka je

iz blejskega gospostva pregnal z dekretom nadvojvoda osebno in o tem zahteval poročilo od

ljubljanskega škofa Konrada Glušiča.312 Nato se je lotil še urejanja odnosa med posestnikom in

zakupnikom blejskega gospostva. 13. maja 1573 je zahteval odstavitev Herbarta Auersperga od

zakupništva, a se je vse skupaj zavleklo, ker je bil Auersperg na posvetovanju na Dunaju o deželni

obrambi pred Turki.313

Šele 3. maja 1574, tudi po poskusu odkupa blejskega gospostva, je Herbart

Auersperg moral odstopiti od službe oskrbnika blejskega gospostva, za novega je briksenški škof

nastavil Hansa Jožefa Lenkoviča, ki je bil tudi konfesionalno primernejši – bil je katolik.314

Le leto

kasneje je Herbart Auersperg padel v bitki pri Budačkem.315

Z nastopom novega oskrbnika blejskega gospostva Lenkoviča se je pritisk na luteranske

podložnike stopnjeval. Na dan sv. Andreja, 30. novembra 1574, je blejski glavar razglasil, da bo

304 1572, junij 19. Gl. P. Radics: Beiträge zur Reformations=Geschichte Krains, aus Archivalien Chronologisch

zusammengestellt von P. v. Radics, Mittheilungen des Historischen Vereins für Krain, redigirt von August Dimitz, 16. Jhrg., Laibach 1861, september 1861, 67–69, cit 69.

305 J. Parapat: Doneski k zgodovini kranjskih mest, 1. Radolica, Letopis matice Slovenske, 1872/73, 8.

306 1572, december 13, Briksen. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 134.

307 M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 134. 308 M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 134. 309 A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des Doktorgrades an der

philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 242. 310 M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 134. 311 M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 134.

312 1573, julij 6. P. Radics: Beiträge zur Reformations=Geschichte Krains, aus Archivalien Chronologisch zusammengestellt von P. v. Radics, Mittheilungen des Historischen Vereins für Krain, redigirt von August Dimitz, 16. Jhrg., Laibach 1861, september 1861, 67–69, cit. 69.

313 M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 134. 314 M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 134. A. Rabensteiner: Die

Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des Doktorgrades an der philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 244.

315 1575, september 22. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 134.

87

vse, ki bodo obiskovali protestantske pridige in (s)preje(ma)li zakramente na protestantski način, ne

samo zaprl, temveč tudi oglobil z 20 zlatniki.316 Blejskim luteranskim podložnikom tako ravnanje

oskrbnika ni bilo všeč, zato so se čezenj pritožili pri deželnih stanovih, češ da je: »fanatičen katolik

in predpisuje praznike, ki jih prej ni bilo, ob določenih dneh prepoveduje gotove jedi, nekatere je

celo zaradi kršenja njegovih prepovedi zaprl«.317 Kranjski deželni stanovi so na pritožbo reagirali s

pozivom blejskemu oskrbniku Lenkoviču, da naj se pride 10. januarja 1575 v Ljubljano zagovarjat

pred odbornike. Čudilo jih je namreč postopanje blejskega oskrbnika s podložniki.318 Nejevolja

blejskih luteranskih podložnikov se je povečala po tem, ko blejski vikar Hans de Grananis ni dovolil

pokopati gospe Žlahtnič in hčerke Ulrika Vebra na blejskem pokopališču, ker sta bili obe

»evangeljski«, to je luteranski. Kranjski deželni stanovi so spričo tega dogodka sklenili, da se bodo

pritožili pri ljubljanskemu stolnemu proštu, ki je bil skrbnik blejske fare, če pa ta pritožba ne bo

uspešna, bodo pritisnili na višjo instanco in se pritožili pri nadvojvodi.319 Lenkovič se, seveda, ni

prišel zagovarjat pred deželne odbornike, je pa uresničil grožnjo, da bo vztrajne luteranske

podložnike zaprl. Tako je, iz vzroka, ker je dostavil deželni upravi pritožbo luteranskih blejskih

podložnikov, dal zapreti Krištofa Hellerja. Kranjski deželni stanovi so takoj urgirali na blejskega

oskrbnika, naj Hellerja izpusti, a zaman.320

Med tem dežela ni počivala. Po pregonu Krištofa Fašanka je imenovala za pridigarja v

blejski okolici Marka Sladniča. Tudi to je bil vzrok strožjih postopanj oskrbnika blejskega

gospostva Lenkoviča z blejskimi luteranskimi podložniki. 321 Sladnič je sodeloval z blejskimi

luteranskimi podložniki pri pritožbi kranjskim deželnim stanovom zaradi ravnanja oskrbnika

blejskega gospostva Lenkoviča s podložniki. Vse skupaj ni nič pomagalo. Lenkovič je septembra

1575 zbranim blejskim podložnikom naznanil, da kdor se do božiča ne bo spreobrnil, bo moral

svoje posestvo prodati in zapustiti deželo.322 Blejski luteranski podložniki so se tozadevno ponovno

pritožili kranjskim deželnim stanovom. 323 Namestnik kranjskega deželnega glavarja Krištof

Auersperg je Lenkoviču v imenu nadvojvode ukazal, naj »uboge prosilce pusti pri miru na njihovih

posestvih. Če pa ima kaj zoper podložnike, naj jih 7. januarja 1576 postavi pred Krištofa

316 1574, november 30. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 134. 317 1574, december. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 134. 318 M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 134. A. Rabensteiner: Die



philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 244. 320 M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 134. A. Rabensteiner: Die


321 1573, maj 20. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 134. 322 1575, september 18. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 134. 323 1575, september 18. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 134.

88

Auersperga k zaslišanju ...« 324 Leta 1580 je oskrbnik blejskega gospostva Lenkovič umrl.

Briksenški škof je oskrbništvo blejskega gospostva poveril Lenkovičevi vdovi Mariji Thurn in

njunim otrokom. Lenkovičeva vdova se je že leta 1579 pritoževala, da se luteranska vera na njenem

gospostvu ponovno širi. Vzrok uspešnega širjenja je bil po vsej verjetnosti predikant Marko

Sladnič, ki je deloval na Selu pri Bledu,325 morda je tam z družino tudi živel. Medtem se je zgodila

tudi sprememba na škofovskem sedežu v Briksnu. Umrlega Krištofa Madruzzo (1542–1578) je

zamenjal Johann Thomas von Spaur (1578–1591).326

Ukaz nadvojvode Karla iz leta 1580, ki je nalagal, da je potrebno vse pripadnike

evangeljskega nauka na javnih uradih ali na vodečih mestih zamenjati s katoliškimi ljudmi, na

blejsko gospostvo ni imel vpliva, saj so briksenški škofje s pomočjo nadvojvode to že storili sredi

70–ih let. Nadvojvodov ukaz so skušali nadgraditi s tem, da so na primer luteranskemu podložniku

Juriju Hajrihu odklonili najem kmetije, oskrbnica Lenkovičeva in blejski otoški prošt Roban pa sta

odslovila vse nove luteranske prišleke na blejsko gospostvo.327

Ko je februarja 1583 ljubljanski škof Janez Tavčar obiskal blejsko župnijo, je v njej našel

veliko nerednosti, o katerih je pisal briksenškemu škofu von Spauru. 328 Briksenški škof je

komisarjem ukazal, naj gredo na Bled in podložnikom ukažejo, naj se ali spreobrnejo nazaj v

katolištvo ali pa naj v roku pol leta prodajo svoje kmetije in zapustijo blejsko gospostvo, blejskim

duhovnikom pa, naj spreobračajo luteranske podložnike. Hkrati je naročil komisarjem, naj pod

kaznijo 100 zlatnikov prepovedo podložnikom obiskovati pridige in zakramente v verski občini v

graščini v Begunjah. Kazen ni zalegla, prepovedi blejski luteranski podložniki niso upoštevali.

Oskrbnica blejskega gospostva Lenkovičeva in blejski župnik sta ukaz naslednje leto ponovila.329

Zdi se, da je Juriju Dalmatinu v Begunjah, v graščini Katzenstein, v času med 1572–1583, to

je v enajstih letih, uspelo zgraditi močno, trdno luteransko krščansko skupnost, ki je segala prek

meja gospostva, kjer je imela svoj domicil. Dalmatin je moral cerkvene razmere na sosednjih

gospostvih in nasploh na Zgornjem Gorenjskem zelo dobro poznati.330

Na blejskem gospostvu je bilo luteranstvo precej razširjeno, kar je potrdilo tudi vizitacijsko

poročilo komisarjev kanclerja Adama von Arzta in svetovalca Wolfganga Hulsa z dne 9. julija 1583.

Hkrati sta vizitatorja v njem opozorila na slabo gospodarjenje vdove Lenkovičeve, ki je zaostajala

324 1575, oktober 29. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 134. 325 M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 135. 326 M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 135. 327 A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des Doktorgrades an der

philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 244. 328 1583, februar. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 135. 329 1583. Gl. A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des Doktorgrades an

der philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 244. 330 Gl. 1572, januar 10, Esslingen. Pismo Jurija Dalmatina kranjskim odbornikom. Orig. AS 2, Stan. arh., fasc.

54/2, sn. 1, fotografija NUK, Ms 22/57. Gl. Th. Elze: Primus Trubers Briefe, Tübingen 1897, 508–511 (delno). J.

Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela, Korespondence

pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 56–58.

89

tudi s plačilom najemnine. Po posvetovanju briksenškega škofa z briskenškimi komisarji na Bledu

so se odločili, da bodo zajezili širjenje luteranstva in ga odpravili z novimi ukrepi. Nadzorovali so

življenje duhovnikov na blejskem gospostvu. Zaščitili so katolike, prelate in duhovnike.

Augsburško veroizpoved so dovolili le plemstvu in tistim podložnikom, ki so k njej pristopili

prostovoljno. In, kar je najpomembnejše, briksenški škof, kot posestnik blejskega gospostva, se je

odločil, da v svojem gospostvu ne bo dovolil »nove vere«, to je luteranstva. Briksenški škof se je

odločil tudi, da bo vse krivoverce zaslišal, neuklonljivim postavil 6–mesečni rok za prodajo

njihovih posestev, plačila kazni 50–100 zlatnikov in izselitev iz blejskega gospostva. Če pa bi se

kakšen od podložnikov pritožil kranjskemu deželnemu glavarju ali stanovom, bo briksenški škof

zahteval skupno zaslišanje podložnikov, pri katerem bo najprej upoštevana njegova odločitev, da na

območju svojega gospostva ne bo trpel »nove vere«.331 Zdi se, da so se blejski luteranski podložniki

kljub vsemu pritožili, kajti v nasprotnem primeru verjetno ne bi bilo njihovega zaslišanja med 20.–

22. julijem 1583. Zaslišanje sta vpričo zasipškega župnika in briksenškega škofa vodila briksenška

komisarja Arzt in Huls. Nekateri blejskih podložnikov so priznali, da se ne držijo več katoliške

božje službe, drugi, da od obhajila pod obema podobama ne odstopajo, spet drugi so se zagovarjali,

da so jih v novi veri podučili predikanti in žena Herbarta Auersperga, Kristina. Čeprav sta komisarja

podložnike sprva zlepa skušala prepričati, naj se spreobrnejo, ni nič pomagalo. Nekaterim

podložnikom je bilo več za » svobodo misli in dejanj, kakor pa za vero «, zato sta komisarja začela

z grožnjami o izselitvi, na katere sta le od nekaterih dobila omahujoč odgovor, »da bodo o tem še

razmislili«, večina pa jih je ostala trdna v svoji veri.332 Komisarja sta bila neomajna, da speljeta

svojo nalogo. Zato sta napravila imenik luteranskih podložnikov, na katerem se je znašlo 50 imen.

Kot navaja Čampa,333 ki se opira na Dedica,

334 je rokopis leta 1941 iz slovenske privatne posesti

pridobil jugovzhodni nemški inštitut v Gradcu. Naslov rokopisa v originalu glasi Verzaichnis der

Unterthanen zu der Herrschaft Veldes, so der Catholischen Religion Zuwider (Imenik podložnikov

blejskega gospostva, ki so proti katoliški veri), inštitut pa ga vodi pod nem. Relation von wegen der

Herrschaft Veldes in Crain 1583, (Poročilo o blejskem gospostvu na Kranjskem iz leta 1583);

obsega 166 strani. Blejski podložniki, ki so se znašli v omenjenem seznamu in jim je bila naložena

kazen v višini 50–100 zlatnikov, so bili iz številnih vasi na blejskem gospostvu: Bled, Rečica,

Mlino, Bohinjska Bistrica, Ribno, Bodešče, Selo, Kupljenik, Toplice, Zagorice, Koroška bela,

Javornik, Zasip. V poročilu briksenškemu škofu sta komisarja, ki sta izpraševala podložnike in

sestavila imenik, posebej izpostavila Sebastijana Finsingerja, Jeroma Legata, Jakoba Pristova,

Leonharda Jenovina in Gregorja Florjančiča, zadnja dva sta bila župana, prvi v Bohinjski Bistrici,

331 1583, julij 9. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 135. 332 1583, julij 20–22, Bled. Gl. 1583, februar. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo,

št. 3, 1957, 135. 333 1583, februar. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 135. 334 P. Dedic: Die Gegenreformation in Herrschaft Veldes, Carinthia I. 131 Jhrg. 1941, 410–437.

90

drugi na Selu, oba tudi (kolo)vodji luteranov. Za omenjena posebej poudarjena je briksenški škof

komisarjema naročil, naj ju ponovno »posebej prepričujeta«, in če ne bosta pri prepričevanju

uspešna, naj ju izselita iz blejskega gospostva.335 Briksenški škof je svoje ravnanje pred deželnimi

oblastmi želel opravičiti s tem, da je o vsem takoj poročal kranjskemu deželnemu glavarju, da ne bi

prišlo do kakšnih pritožb podložnikov zaradi ravnanja z njimi. 336 Vizitacijsko poročilo

briksenškemu škofu o vizitaciji Adama von Arzta, ki jo je opravil po končanem izpraševanju

podložnikov, navaja, da se duhovniki še naprej gospodarsko udejstvujejo, da je med njimi še naprej

prisoten konkubinat ter da cerkvenega premoženja ne upravljajo dobro. Huls je temu poročilu

priložil ugodno mnenje o Lenkovičevi vdovi, ki da je dobra katoličanka in daje lep zgled.337

Med podložniki se ni spremenilo nič. Posebej veliko luteranov je bilo v vasi Bled. Oskrbnik

Lambergtitsch je zato predlagal nov načrt, po katerem bi luteranstvo najprej iztrebili v vasi Bled in

potem še po ostalem blejskem gospostvu. Takoj se je lotil dela. Skupaj z župniki štirih far na

blejskem gospostvu je začel spreobračati luteranske podložnike. Sprva so imeli nekaj uspeha, ko pa

so blejski podložniki dobili svojega pridigarja, njihov trud ni bil več smiseln. Lambertitsch se je

zaradi svojih dejanj moral zagovarjati pred deželno vlado in se tudi opravičiti.338 Zaradi močno

razširjenega luteranstva je blejsko gospostvo aprila 1584 vizitiral tudi ljubljanski škof. Kakšnega

posebnega rezultata vizitacija ni dala. Luteranski podložniki niso zapustili svoje vere. Pri svojih

stališčih so bili posebej dosledni Sebastijan Finsinger, Jerom Legat in Miha Legat.339

Oskrbnik

Lambergtitsch je zavoljo razširjenega luteranstva na blejskem gospostvu naslednje leto predlagal

briksenškemu škofu, naj pridobi soglasje, da se verske stvari, ki se tičejo blejskega gospostva,

obravnavajo pred sodiščem prve stopnje, da se podložniki ne bi več mogli pritoževati proti ravnanju

oskrbnika pri deželnih oblasteh.340 Aprila 1586 je nadvojvoda Karel od briksenškega škofa zahteval,

naj nadaljuje z izvajanjem ukrepov proti luteranstvu na blejskem gospostvu, in mu tozadevno

zagotovil tudi varstvo.341

Briksenški škof je maja podložnikom blejskega gospostva ukazal, naj se

odrečejo vsem evangeljskim religioznim praksam, ali pa naj do sv. Jerneja, to je 24. avgusta, svoje

posestvo prodajo in se izselijo. V nasprotnem primeru bo prišlo do izvršitve. 342 Ker blejski

335 1583, julij 20–22, Bled. Gl. 1583, februar. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo,

št. 3, 1957, 135. 336 M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 135. 337 M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 135.


philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 245. 339 1584, april 5, Bled. Vizitacija ljubljanskega škofa. Gl. A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641,

dissertation zur Erlangung des Doktorgrades an der philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 245.

340 1585. Gl. A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des Doktorgrades an

der philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 245. 341 1586, april 23. Gl. A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des

Doktorgrades an der philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 245. 342 1586, maj 17. Gl. A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des

Doktorgrades an der philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 246.

91

podložniki ukaza briksenškega škofa niso vzeli resno, je škof na Bled poslal komisarja dr. Johanna

Walserja in Wolfganga Hulsa. Komisarja sta potem odstavila blejskega župnika Matijo Robana.343

A

vse zastonj. Podložnikov ni nič odvrnilo od njihove vere. Zato so jih briksenški komisarji 16.

novembra 1586 ponovno sklicali in jih opominjali, naj se odpovejo luteranstvu, v nasprotnem

primeru da jih čakata globa 100 zlatnikov in odvzem posesti. Podložniki so skušali pojasniti

komisarjema, da si kazni niso zaslužili in da jima bodo v smislu ukaza stopili naproti. Vseeno pa so

ostali pri svoji veri. Med stanovitnimi podložniki so izstopali vodje Sebastian Finsinger, Jerom

Legat, Krištof Krevlič in Janž Marko. Komisarja sta jih vrgla v ječo, kjer sta dva zavoljo hudega

mraza umrla. To je izvedel tudi deželni upravitelj Wolf Thurn, ki je zahteval takojšnjo izpustitev

preostalih dveh, a ni uspel. Le pet podložnikov se je uklonilo briksenškima komisarjema in se

spreobrnilo, sedmim je grozil izgon.344

Kranjski deželni stanovi so se glede dogodkov na blejskem

gospostvu pritožili pri nadvojvodi, ki jim je pojasnil, da na območju blejskega gospostva deželni

urad nima nobenih pooblastil.345

Kranjski deželni zbor je 3. februarja razpravljal o pritožbah

luteranov z Bleda, Škofje Loke in Radovljice. Pritožba blejskih luteranov kranjskemu deželnemu

zboru je imela pomenljiv naslov: Deren unter der Herrschaft Veldes gehörigen und auch

Augsburger Confession zugehorigen Underthanen unthertaaniges und hohnotwendiges Anlagen

(Blejskemu gospostvu podvrženih in tudi augsburški veroizpovedi pripadajočih podložnikov

podložna in zelo nujna pritožba), v kateri so se blejski luteranski podložniki posebej pritožili čez

blejskega (otoškega) prošta Freidenschutza in župnika Robana, da od leta 1585 dalje »ubogim

kmečkim ljudem« ovirata pogreb in zanj zahtevata med 30–36 krajcarjev, če pa denarja ne dobita

takoj, mečeta mrliče iz krst. 346 Kranjski deželni stanovi so se tozadevno pritožili briksenškim

komisarjem, ki so pritožbo zavrnili. Briksenški škof je poslal na Bled še enega komisarja,

Aleksandra Neusteina,347

in 12. februarja 1587 pisal nadvojvodi Karlu, naj mu sporoči, kaj naj še

ukrene proti luteranom na blejskem gospostvu. Karel je briksenškemu škofu naročil, naj izdela

imenik luteranskih podložnikov z ocenjenimi vrednostmi njihovih posestev in jih potem izžene. Če

pa ne bi hoteli oditi, naj jih drži ob vodi in kruhu. Hkrati je nadvojvoda kranjskim deželnim

stanovom ukazal, da ne smejo vzeti blejskih luteranskih podložnikov v varstvo, ker bi s tem motili

briksenške komisarje pri delu.348 Za izvrševalca, eksekutorja, nadvojvodovega ukaza sta na Bled

prišla ljubljanski dekan dr. Johann Aleksander in Wolfgang Hulls. Pred izvršbo sta imela nalogo

M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 135.

343 M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 135. 344 1586, november 26. Gl. A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des

Doktorgrades an der philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 246–247. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 135.

345 1587, januar 12. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 135. 346 1587, februar 3. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 136. 347 M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 136. 348 1587, februar 12. Gl. A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des


92

luteranske podložnike ponovno poskusiti spreobrniti v katoliško vero. 349 Prav tako so se pri

nadvojvodi Karlu pritožili kranjski deželni stanovi. Od deželnega glavarja pa so zahtevali, naj na

Bledu brani avtoriteto deželnih oblasti.350 Imenik luteranskih podložnikov z ocenami vrednosti

njihovih posestev je bil sestavljen 6. junija. Na njem se je znašlo 37 posestnikov kmetij

(Hubenbesitzer) in 54 podložnikov s pravico prebivanja (Inwohnerfamilien).351

K poimensko

navedenim imetnikom pravice je bilo potrebno prišteti še družinske člane. Neuklonljive luteranske

podložnike so takoj začeli odstavljati od kmetij. Ti so se takoj pritožili pri deželni oblasti.

Nadvojvoda je 18. julija 1587 pregledal delo briksenških komisarjev in odločil, da duhovne stvari

ne spadajo pod svetno sodišče, ampak je zanje pristojen deželni knez. Vsako pritožbo z Bleda pa je

dolžan pregledati deželni glavar. O verskih stvareh pa bo odločal deželni knez sam.352 Vse v smislu

augsburškega verskega miru in določila čigar zemlja, tega veroizpoved. Zgodaj poleti leta 1587 se

je izselilo 31 podložnikov. V zahtevi po odškodnini jih je podprl deželni glavar Baltazar

Lamberg.353

Avgusta so svojo zahtevo po odškodnini ponovili, a so jih briksenški komisarji

zavrnili.354

Kranjski deželni stanovi so sklenili, da se bodo zaradi odškodnine izseljenim blejskim

podložnikom pritožili pri deželnemu knezu in se hkrati obrnili na deželnega glavarja, da bo

pomagal stvar urediti, k reševanju kočljive situacije na blejskem gospostvu pa so želeli pritegniti

tudi stanove sosednjih dežel. Na bled so poslali predstavnika Hansa Laserja in Franca Schoena, da

briksenškim komisarjem razložita, da so izseljeni podložniki upravičeni do odškodnine, če pa

briksenški komisarji ne bi pristali na odškodnino, jih morata takoj oglobiti s 500–600 zlatniki.

Briksenške komisarje sta morala opozoriti, da morajo biti poslušni kranjskim deželnim oblastem.

Prav tako sta predstavnika imela nalogo, da izseljene podložnike umestita nazaj na kmetije.355

Komisar Wolfgang Hulls se je uprl ukazu poslancev, da mora izseljene podložnike ponovno umestiti

na njihove kmetije. Pri tem se je skliceval na pristanek nadvojvode, da je treba stvari na Bledu

urediti. Briksenški komisarji so nato izseljenim podložnikom prepovedali vrnitev, če pa bi se kdo

slučajno vrnil so ga imeli namen zapreti in prisiliti, da se bo ponovno vrnil v katoliško vero. Spor

med briksenškim blejskim gospostvom in kranjskimi deželnimi stanovi je postal tako pereč, da so

se briksenški komisarji, skupaj s podložniki, ki so jim ukazali, da se morajo oborožiti, utrdili na

349 1587, maj 10. Gl. A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des

Doktorgrades an der philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 247–48.


philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 247–48.

351 1587, junij 6. Gl. A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des

Doktorgrades an der philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 248. 352 1587, julij 18. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 136. 353 1587, poleti. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 136. 354 1587, avgust 3. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 136. 355 1587, avgust 22. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 136. A.

Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des Doktorgrades an der


93

blejskem gradu. S tem so jasno pokazali trden namen znebiti se luteranskih podložnikov iz

blejskega gospostva. Deželnemu glavarju Wolfu Thurnu so sporočili, da čakajo na ukaz

nadvojvode, vpoklic podložnikov pa so opravičili z izjavo, da so se podložniki pred grožnjami

deželnih gospodov sami zatekli na blejski grad.356 Kranjski deželni stanovi so na akcijo briksenških

komisarjev odgovorili s tem, da so na Bled poslali deželno vojsko pod vodstvom Adama Ravbarja,

ki je štela 40 konjenikov; le–tej so se spotoma v Radovljici pridružili še meščani. Deželna vojska je

narasla na 200 vojščakov.357 Deželni upravitelj, ki je že od 18. julija dalje zavlačeval z odločanjem

o razmerah na blejskem gospostvu, kot mu je to naročil nadvojvoda Karel, je sedaj od briksenških

komisarjev zahteval še seznam preganjanih podložnikov.358 Deželna vojska je pod Ravbarjevim

vodstvom 1. septembra prišla na območje blejskega gospostva in izseljene kmete umestila nazaj na

kmetije359

z rekom: »Postavljamo te na zemljišče in vračamo ti, kar je tvojega, da bodeš graščaku

pokoren s štibro /denarni davek, iz nem. der Steuer, op. L. A./, davki in tlako in vsemi vnanjimi

rečmi, kar pa zadeva dušo in vest, nisi dolžan ubogati.«360 Medtem so se na prošnjo kranjskih

deželnih stanov za pomoč odzvali korošci – Celovčani, ker pa so se na blejskem gradu trdno

utaborjeni briksenški komisarji oboroževali še naprej, je kranjski deželni glavar v tajnosti pozval

gorenjske protestante, ki jim je poveljeval Andrej Gall, četrtni glavar na Gorenjskem

(Viertelhauptman), naj bodo pripravljeni na boj,361

kranjski deželni stanovi so pozvali briksenške

komisarje, naj opustijo zasedo v gradu, in jim zagrozili, da jih bodo napadli, če se ne bodo prenehali

oboroževati.362 Briksenški komisarji so jim odgovorili, da je na gradu le še 7 oboroženih Blejcev,

ostale so odslovili.363

Kako močno je bilo sovraštvo med luterani in katoliki na briksenškem blejskem gospostvu,

pripoveduje tudi zgodba o katoliškem podložniku, kmetu Krištofu Filipcu oz. Filipiču (Christoph

Phillipez), katerega življenjska usoda je bila v dneh 8. in 9. septembra 1587 v rokah luteranskih

podložnikov blejskega gospostva. Dne 8. septembra se je Krištof Filipič vračal od katoliške maše

domov. Ko je prispel v Zagorice pri Bledu, ga je v vasi napadel luteranski podložnik in ga psoval.

Filipič mu ni ostal dolžan. Vrnil mu je z isto mero – luterana je psoval nazaj. V prepir med

356 M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 136. A. Rabensteiner: Die

Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des Doktorgrades an der philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 247–48.

357 1587, avgust 29. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 136. 358 1587, september. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 136. 359 1587, september 1. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 136. 360 J. Gruden: Zgodovina slovenskega naroda, zv. 5, Celovec 1915, 725. M. Čampa: Reformacija na Bledu,

Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 136. 361 1587, september 4. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 136. A.


philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 248. 362 M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 136. A. Rabensteiner: Die


363 1587, september 6. Gl. A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des


94

Filipičem in luteranskim podložnikom so se kmalu vmešali še drugi luterani. Filipiča so vrgli v klet

in ga pretepli, nato pa so ga z zvezanimi rokami na hrbtu silili plezati po lestvi, v katero so

luteranski podložniki brcali. Seveda je Filipič z lestve padel in brez zavesti obležal na tleh. Ta čas so

mu luteranski podložniki pod koleno porinili poleno in mu nanj privezali obe roki. Ko se je Filipič

zavedel, so si ga tako sključenega podajali sem in tja, od enega k drugemu. Ker je Filipič kričal na

ves glas, so mu zribali usta s polenom. Zvečer so Filipiča zaprli v skedenj in ga ponovno pretepli. V

dveh dneh mučenja je Filipič izgubil obe roki.364

Ker so radovljiški podložniki na blejskem gospostvu nudili zatočišče pregnanim luteranskim

podložnikom, je nadvojvoda Karel 13. septembra ukazal Pavšnika iz Sela, Močnika iz Zagoric in

Mandeljca iz Bleda zapreti,365

potem pa je, ko je izvedel za deželno vojsko, ki je prišla na Bled

ponovno umestit pregnane luteranske podložnike, kranjskemu deželnemu upravitelju naročil, naj

konjenike takoj umakne z blejskega gospostva, luteranske podložnike takoj odstavi od njihovih

posesti in nanje umesti katoliške.366 Adam Ravbar in Andrej Gall sta se, vsak s svojo vojsko,

umaknila že naslednji dan.367 Kranjski deželni stanovi so mimogrede, kot povračilni ukrep, zaprli

24 katoliških kmetov, ki niso plačali zaostalih davkov v skupni višini 800 renskih goldinarjev, ne

ozirajoč se na to, da je bila oskrbnica blejskega gospostva, vdova Lenkovičeva, pripravljena

poravnati njihov dolg.368

V zvezi z dogodki na blejskem gradu in utrjevanjem vojaške posadke prav

tam so kranjski deželni stanovi 1. in 2. oktobra zaslišali dva župana iz Bohinja, ki sta pričala, da se

bohinjski podložniki niso skrili na blejski grad pred grožnjo kranjskih deželnih stanov, temveč so

bili pozvani na grad.369

Sledile so obojestranske obtožbe, v katerih je katoliška stran celo trdila, da

so luterani na pomoč klicali tudi Turke in Uskoke. 370 Končno je, tik pred iztekom leta, 30.

decembra, kranjski deželni upravitelj prejel septembra zahtevani imenik preganjanih luteranskih

podložnikov blejskega gospostva. Briksenški komisar Wolfgang Hulls je v imeniku navedel 18

luteranskih podložnikov; to so bili: Andrej Pretner, Sebastian Finsinger, Miha Legat, Krištof

Krevlič, Andrej Pretner, Jakob Rogač, Mihael Pretner, Valentin Terpinc, Simon Jernejc, Tomaž

Walter, Gašper Masalus, Gregor Schuschas (Sušec), Gregor Veršavič, Martin Weinzierl, Jurij Heller,

Jera Kerschmenza, Valant Pretner in Urban Krištoflič.371 S tem so bili izpolnjeni vsi pogoji za

364 1587, september 8 in 9. Gl. A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des

Doktorgrades an der philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 252–253.

365 1587, september 13. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 136. 366 1587, september 23. Gl. A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des

Doktorgrades an der philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 249. 367 1587, september 24. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 136. A.



368 1587, september 24. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 136. 369 1587, oktober 1 in 2. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 136. 370 A. Dimitz: Geschichte Krains, III. del, Laibach 1875, 132.

371 1587, december 30. Orig. v AS 2, Stan. arh., fasc. 54/11, 580–583. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu,

95

izvršitev ukaza, ki ga je nadvojvoda Karel dal kranjskemu deželnemu glavarju že 23. septembra

1587.372

Kljub temu je nadvojvoda 20. februarja 1588 ponovno ukazal kranjskemu deželnemu

glavarju, da mora luteranske podložnike na blejskem gospostvu nemudoma odstaviti od njihovih

kmetij.373

Nobeden od ukazov pa ni pomiril ljudi na blejskem gospostvu. Nemiri so še kar trajali.

Nadvojvoda je zato kranjskemu deželnemu glavarju ukazal, naj kolovodji nemirov Jurija Cerarja in

deželnega trobentača Jurica zapre v stolp na ljubljanskem gradu. Cerar se je še pravočasno umaknil,

za Jurica pa ni bilo dovolj dokazov.374

Kranjski deželni stanovi so zaradi nemirov na Bledu poslali

nadvojvodi spomenico.375

Naslednje leto je briksenški komisar Wolfgang Hulls kranjskemu

deželnemu glavarju Wolfu Thurnu pisal pismo, v katerem mu je ponovno obrazložil situacijo na

Bledu, priložil pa mu je tudi imenik podložnikov, ki se morajo izseliti.376 Čampa ugotavlja, da na

seznamu ni več Lovreta Korošca ter da se seznam razlikuje od tistega, ki ga je objavil Dedic.377 V

imeniku so se znašli: Bartolomej Isphiz, Martin Boltar, Martin Šuster in Luka Martin, vsi z Bleda,

Jakob Kraus z Rečice, Krištof Dorineth, Matija Gräzl, Janež Pinter in Jakob Pristov, vsi z Mlina,

Mihael Finsinger z Bodešč, Gregor Florjačič in Gregor Marks iz Sela, Pankrac Newhueter iz Toplic,

Matevž Martin iz Zagoric, Blaž Terpinc, Jurij Wirtthauz (gostilničar?), Gregor Planjavec in

Leonhard Planjavec, vsi iz Ribnega, Jurij Simon, Jernej Žveglič, Adam Rijavec, Janež Lederer in

Marko Veber, vsi iz Zasipa in Mlina, Lovro, Primožev sin iz Kuplenika, in Jurij Wacheiner

(Bohinjec?) iz Koroške Bele, Lenart Mali iz Javornika, Mihael Marolt, Leonhard Wulanz, Leonhard

Hieronim Zupan, Jurij Cundrič z bratom, Janež Cundrič, Matija Kr(i)stnik in Rupreht Schimbnitsch,

vsi iz Bohinjske Bistrice.378

Briksenški škof je na mizo dobil drug imenik, ki sta ga sestavila in mu

ga poslala briksenška komisarja na Bledu Wolfgang Hulls in Hieronim Maningher. Podložnike, ki

se morajo izseliti, sta razdelila na posestnike kmetij (Huebsäsige) in kočarje (Keuschler). Med

posestniki kmetij so bili vpisani: Jernej Legat, Sebastijan Finsinger, Mihael Legat in Krištof

Krevlič, vsi z Bleda, Jakob Rogač in Andrej Pretner iz Rečice, Mihael Pretner, mlinar iz Ribnega,

Valant Terpinc iz Bodešč in Simon Jernejc iz Kuplenika. Med kočarji pa: Tomaž Boltar, krojač,

Gašper Masalu, kovač, Gregor Suša, kovač, Gregor Werckauz ali Pavlič, Gregor Kosmač, Martin

Weinzerl, čevljar, Jakob Trebušic, čevljar, Jurij Heller, tesar, in Jera Kerschneriza (Češnjevka?), vsi

Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 136. A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur

Erlangung des Doktorgrades an der philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 249.

372 Gl. op. št. 85. 373 1588, februar 20. Gl. A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des

Doktorgrades an der philosophischen Fakultät der Leopold–Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977, 249. 374 A. Dimitz: Geschichte Krains, III. del, Laibach 1875, 132.

375 1588, april 26. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 136. 376 1589, maj 31. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 137. 377 M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 137. Gl. op. št. 53. 378 1589, maj 31. Imenik podložnikov priložen. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za

kulturo, št. 3, 1957, 137.

96

z Bleda, Valant Pretner iz Rečice, Urban Krištoflič in Matevž Pretner iz Bodešč.379 Junija 1589 je na

Bled prišel kranjski deželni glavar Hans Ambrož Thurn. Sprti strani je poravnal in ukazal cenitev

luteranskim podložnikom vzetih kmetij, ki jo je opravila komisija v sestavi Matija Mrcina (Marcina,

Mercina, tudi Morzina), župnik v Kamniku in ljubljanski stolni prošt, Filip von Sigisdorf, Hans

Marll iz Ljubljane, briskenški blejski komisar Wolfgang Hulls in Hieronim Manicor, ki so kmetije

ocenili skupno na 4132 goldinarjev. Tej vsoti so odšteli 20. pfenig, potem pa jo je briksenška dvorna

pisarna (Brixner Hofkamer) plačala, to je razdelila med luteranske podložnike, ki so zapustili

deželo. Tisti, ki so se pritožili in niso hoteli oditi, so morali v reverzu obljubiti, da se bodo pokorili

volji kranjskega deželnega glavarja, če pa bi se ponovno spreobrnili v luteranstvo, bi njihovo

posestvo avtomatično, brez odškodnine pripadlo nazaj briksenškemu blejskemu gospostvu. Tisti pa,

ki so se izselili, odšli iz dežele, se niso smeli več vrniti nazaj na blejsko gospostvo, če bi prišli, bi jih

doletela visoka kazen.380

Novembra je nadvojvoda Karel kranjskemu deželnemu glavarju ukazal,

naj kaznuje vse luteranske podložnike, ki se še skrivajo na blejskem gospostvu.381 Še leta 1600 si je

Janez Ambrož grof Thurn–Valsassina prizadeval, da bi od briksenškega škofa za 60.000 goldinarjev

kupil blejsko gospostvo, bil je ga celo pripravljen zamenjati z radovljiškim.382 Toda v letih 1583 in

1584 so blejski luteranski podložniki še kar hodili poslušat luteranske pridige in prejemati

luteranske zakramente v Begunje, kjer je Dalmatin zelo uspešno vodil »gorenjsko krščansko

cerkev«. Po Dalmatinovem odhodu za župnika v Škocjan (1585) so se na blejskem gospostvu

razmere precej zaostrile in posredovati je moral nadvojvoda Karel.

Konstatirati je mogoče, da je v Dalmatinovem času veliko blejskih luteranskih podložnikov

hodilo poslušati njegove pridige v Begunje in da je zato verjetno tudi vplival na stanovitnost v veri

luteranskih podložnikov na območju briksenškega blejskega gospostva, ki niso od svoje »nove

vere« nikoli odpadli; zaradi nje so rajši zapustili svoje kmetije in se izselili – vsaj večina njih.

379 1589, maj 31. Imenik podložnikov priložen. Prepis originala M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–

revija za kulturo, št. 3, 1957, 137–138.

380 1589, junij. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 137. A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des Doktorgrades an der


381 1589, november 3. Gl. M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska–revija za kulturo, št. 3, 1957, 137. 382 Fr. Pokorn: Doneski k zgodovini Bleda in okolice, IMK 1904, št. 5–6, 158–159.

97

Dalmatin, Begunje in Radovljica V deželnoknežje mesto Radovljica je luteranstvo verjetno uvedel zakupnik radovljiškega

gospostva in bližnjega lipniškega gradu Moritz Dietrichstein, ki je najel domačina, Radovljičana

Petra Kupljenika.383

Kupljenik, ki so ga leta 1563, tudi s pomočjo Moritza Dietrichsteina, imenovali

za plačanega deželnega predikanta s plačo 30 goldinarjev letno, je pridigal v cerkvi v Lescah.384

Poslušat so ga hodili plemiči, npr. Hans Lamberg, Baltazar Kacijaner, Jakob Gallenberg in tudi

radovljiški meščani.385 Leta 1571 je nadvojvoda Karel od ljubljanskega škofijskega kapitlja zahteval

poročilo o nravstvenem stanju in katoliški pripadnosti ljudi v kapitlju inkorporiranih župnijah. V ta

namen je v Radovljico prispela vizitacijska komisija, ki jo je vodil radovljiški prošt in župnik

Tomaž Reuthlinger. Pri vizitaciji so bili navzoči vikarji Matija Grošelj iz Radovljice, Štefan Dolenc

iz Kranjske gore, Matija Rabani (Roban) iz Jesenic, Luka Šter (Schwär) iz Gorij, Jeronim Winter iz

Mošenj in Janez Plahuta iz Bohinja. Komisija je poleg Krištofa Fašanka zaslišala tudi Petra

Kupljenika. Kupljenik je komisiji povedal, da ima v Lescah približno 400 obhajancev, med njimi

predvsem radovljiške meščane, okoliške plemiče in njihove služabnike, za “novo vero” pa se je

navdušil ob prebiranju nemških in slovenskih luteranskih knjig.386 Poleg deželne letne plače je od

Moritza Dietrichsteina prejemal še 20 goldinarjev ter brezplačno hrano, okoliški plemiči so pa mu

letno dajali 12 goldinarjev.387

Nadvojvoda Karel je na poročilo ljubljanskega škofa Konrada

Glušiča, da v cerkvi v Lescah pridiga sektaški predikant po imenu Peter Kupljenik, in na prošnjo,

naj ga nadvojvoda prežene, dne 24. julija 1572 napisal Moritzu Dietrichsteinu pismo, v katerem mu

je zagrozil, da mu bo odvzel radovljiško graščino, če Kupljenika takoj ne izžene iz radovljiškega

gospostva, ter ga obenem opomnil, da je radovljiška graščina in gospostvo habsburška posest, kjer

si Dietrichstein ne sme lastiti oblasti v verskih zadevah.388

Dietrichstein je nadvojvodi odgovoril, da

je Kupljenik že 8 let predikant na Gorenjskem in da je podrejen samo deželnim stanovom.389 Ker je

Kupljenik še naprej nemoteno pridigal, je nadvojvoda avgusta ponovno pisal Dietrichsteinu, naj

izžene Kupljenika iz Radovljice.390 Po tem, drugem pismu se je Dietrichstein za pomoč obrnil na

kranjske deželne stanove. Poročal jim je, da Kupljenikove pridige poslušajo tudi Hans Lamberg,

Baltazar Kacijaner, Jakob Gallenberg, radovljiški meščani in številni podložniki iz okoliških vasi.

Od kranjskih deželnih stanov je pridobil soglasje, da se pri nadvojvodi Karlu lahko sklicuje na voljo

383 Prim. J. Logar: Kupljenik Peter, spletna verzija SBL 1 (Slovenski biografski leksikon), delovna – beta


Vide Ogrin, http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:1340/VIEW/ (dne 10. aprila 2012).

384 M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, 37–41, cit. 37.


386 1571. Prim. P. Hitzinger: Beiträge zur Geschichte der Reformation in Krain, MHVK, Jänner 1864, št. 1, 4. J. Parapat: Doneski k zgodovini kranjskim mest, 1. Radolica, LMS 1872/73, 8.


388 1572, julij 24. Prim. M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, 37–38.

389 Prim. M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, 38. 390 1572, avgust 13. Prim. M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, 38.

98

plemičev.391 Še leta 1573 je Kupljenik nemoteno pridigal v Lescah. Leta 1580 je nadvojvoda Karel

kranjski deželni vladi naročil, naj odpadlega duhovnika Petra Kupljenika zapre, heretika Jerneja

Tulčaja (Tulzhaj) pa izžene iz radovljiškega gospostva. Kupljenik je še naprej nemoteno živel v

svoji hiši v Radovljici in pridigal v Lescah.392 Leta 1581 so idrijski rudarji, ki niso bili zadovoljni s

svojim pridigarjem Ivanom Winklerjem, zaprosili za Petra Kupljenika.393

Zdi se, da je Kupljenik

večkrat obiskoval te kraje. Tako so ga poleti leta 1587 v Železnikih ujeli loški lovci in ga zaprli v

Škofji Loki. Nato so ga prek Tolmina prepeljali v Gorico in naprej v Videm, pred oglejskega

patriarha. Furlanska inkvizicija je imela z njim velik problem. Kupljenik je spadal pod ljubljansko

škofijo, ujet pa je bil na ozenlju atriarhata. Kranjski deželni stanovi so pri nadvojvodi Karlu takoj

posredovali zanj, a brez uspeha.394

Na prvem zaslišanju se je izgovarjal, da ne razume latinskega

jezika in se skliceval na uradni položaj deželnega, stanovskega pridigarja. Na drugem zaslišanju pa

se je vdal in priznal svoje odpadništvo ter pristal na javni preklic vere. Obsojen je bil na dosmrtno

ječo.395 Poleti 1589 je iz videmskega zapora pobegnil, kljub temu, da je kardinal Santori večkrat

zahteval njegovo premestitev v ječo v Benetke, ker se mu videmska ni zdela dovolj varna.396

Kupljenik je (pri)bežal v Ljubljano, kjer je še naprej pridigal. Zadnja novica na Kranjskem o

Kupljeniku zadeva njegov odhod iz mesta 9. februarja 1590, po tem, ko mu je bil na njegovo

prošnjo odobren dopust. Kdo ga je ujel in kje, se ne ve. Zaprt je bil najprej v Gradišču ob Soči, nato

v Devinu, 24. marca 1590 pa je bil z oboroženim spremstvom z ladjo prepeljan v Benetke, nato

preko Ancone v Rim, kjer je bil izročen inkvizicijskemu sodišču. Kupljenik se svoji veri ni

odpovedal. Inkvizicija ga je leta 1595 živega zažgala na rimskem trgu Campo del Fiori, kjer je bil

pol desetletja za tem sežgan tudi znameniti italijanski filozof Giordano Bruno iz Nole.397

Medtem, ko je v Lescah zamiral prvi, je nedaleč proč, v Begunjah, zrasel drugi luteranski

center. In sicer na Kacijanerjevem posestvu v Begunjah, v graščini “Katzenstein”. Goreča

pripadnica Lutrove vere je bila Julijana, vdova po Baltazarju Kacijanerju398

, ki je v letu 1577, ko je

bil Jurij Dalmatin že peto leto vodja “krščanske občine v Begunjah”, del graščine preuredila za

luteranske verske obrede. To je nadvojvodo Karla navedlo, da je pri njej julija 1577 pisno urgiral.399

Julijana Kacijaner je decembra nadvojvodi Karlu odgovorila in mu pojasnila, da se pri njej zaradi

391 1572, avgust 17. Prim. M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, 38. 392 1580, oktober 24. Prim. M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, 38. 393 1581. M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, 39. 394 1587, junij 19. Prim. M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, 39. 395 S. Cavazza: Reformacija v oglejskem patriarhatu: Heterodoksne skupine in luteranske skupnosti (in usoda Petra

Kupljenika), Zgodovinski časopis, letnik 55, št. 3–4, Ljubljana 2001, 409–435, 433.

396 S. Cavazza: Reformacija v oglejskem patriarhatu: Heterodoksne skupine in luteranske skupnosti (in usoda Petra

Kupljenika), Zgodovinski časopis, letnik 55, št. 3–4, Ljubljana 2001, 409–435, 434.

397 S. Cavazza: Reformacija v oglejskem patriarhatu: Heterodoksne skupine in luteranske skupnosti (in usoda

Petra Kupljenika), Zgodovinski časopis, letnik 55, št. 3–4, Ljubljana 2001, 409–435, 434. J. Sinobad: Dežela, kulturnozgodovinski oris Radovljiške ravnine, Ljubljana 1998, 156, 176.

398 Ženitno pismo – Baltazar Kacijanar z baronico Julijano von Sinzendorf. Orig. ARS, Zap. inv. lit. K, št. 17, No. 35, 9, Zapuščinski inventar Baltazarja Kacijanarja, 1641.

399 1577, julij 6. Prim. M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, 38.

99

službe božje zbirajo le plemiči in da radovljiških podložnikov nihče ne sili k tem obredom, četudi je

nadvojvoda morda dobil take podatke. Pojasnila je, da je v verske namene dala na razpolago del

graščine, da za verske obrede niso uporabljali katoliške cerkve, s čimer ni kršila stanovskih verskih

pravic.400

Med leti 1580 in 1590 je v Begunjah, v graščini Katzenstein, pridigal tudi Klemen Bobek,

sicer krojač, ki je, verjetno, skupaj z radovljiškimi meščani pomagal postaviti, zgraditi, posebno

luteransko cerkev,401

ki je v letu 1586 zrasla med graščino in begunjsko farno cerkvijo sv. Ulrika.

Nadvojvoda Karel je leta 1580 izdal odlok mestnemu sodniku in svetu v Radovljici, v katerem je

ponovno (!) prepovedal luteranske pridige v Begunjah, radovljiškemu mestnemu sodniku in svetu

pa ukazal, da ne smeta tolerirati nobenega predikanta in naj poskrbita, da se ljudje ne bodo več

zbirali pri Pasničevi vdovi: “Karel, po milosti božji nadvojvoda avstrijski, knez burgundski itd.

Ljubi moji zvesti. Glede protestantskih pridig v Begunjah. Resno smo vam to že povedali in

prepovedali. Morali bi, brez dvoma, poslušati, a se je dogajalo nasprotno. Zagroženo kazen proti

vam bi lahko izrekli, pa vam zadnjič zapovedujemo, da se katoliško obnašate in se zavzemate za

prave dušne pastirje. Šepavi človek, ki se zadržuje pri Pasničevi vdovi, naj bo takoj pregnan. Na

svojem področju ne smete dovoliti vstopa nobenemu predikantu, niti bivanja. Za vedno si

zapomnite, da ne bomo trpeli oseb, ki niso poslušne in vdane naši stari pravi katoliški veri. To je

naša resnična želja in mnenje. Zapisano v našem mestu Gradcu, 20. III. 1580. Karel, po božji volji

nadvojvoda.”402 Čampa razloži, da je nadvojvoda s tem mislil na prepoved radovljiškim meščanom

glede obiskovanja pridig v Begunjah, o Pasničevi vdovi pa, da gre verjetno za Klemena Bobeka, ki

je pri njej prebival, pridigal pa v begunjski graščini, ter ugotavlja, da je nadvojvoda s tem odlokom

poskušal okrepiti katoliško stranko v Radovljici, saj je posledično iz mestnega sveta izgnal vse

protestante, mestnega pisarja Jakoba Dienstmanna pa je odpustil iz službe.403 Instrukcija kranjskih

deželnih stanov je poslancem v državnem zboru v Augsburgu naložila, da se morajo glede verskih

razmer na Kranjskem pritožiti proti kratenju pravic pri verskih zadevah in še posebej proti

preganjanju luteranskih predikantov in vernikov. Med odstavljenimi, obtoženimi sektaštva in

krivoverstva ter iz svojih hiš z družinami vred izgnanimi pridigarji se omenja tudi radovljiški

pridigar. Prav tako je radovljiški mestni svet, kot drugi, v Kranju, Škofji Loki, Kamniku, itd.

prepovedal protestantsko bogoslužje ter širjenje in branje luteranskih knjig.404

Vse se zdi, da je do odhoda na tisk Biblije v Wittenberg, spomladi 1583, Juriju Dalmatinu

uspelo v Begunjah vzpostaviti močno in vplivno luteransko cerkev, ki so ji bili zaslomba kranjski 400 1577, december. Prim. M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, 38. 401 1580–1590. Prim. M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, 38. FASCIKEL!!!!!

402 1520, marec 20, Gradec. AS 2, Stan. arh. I, 93, sn. 8, 68–70, prevedla in objavila M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, 38.

403 Prim. M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, 38, 39. 404 1582, Ljubljana. AS 2, Stan. arh., I, 96, sn. 5, 68–73. Prim. Odsevi reformacijskega gibanja v dokumentih

Arhiva SR Slovenije, Ljubljana 1987, 52, št. 79.

100

deželni stanovi in plemiči iz okolice begunjskega gospostva Kacijanerjev. Radovljica kot

deželnoknežje mesto ni smelo imeti svojega pridigarja, nadvojvoda ga je pregnal, v graščini v

Begunjah pa nadvojvoda ni imel vpliva. Zdi se, da se je nadvojvoda, prej kot ob osebno

veroizpoved plemičev, obregnil ob zbiranje plemičev in podložnikov, ki bi, slednji, v bistvu morali

biti nadvojvodove veroizpovedi. Vdova Julijana Kacijaner je bila srce luteranstva v Begunjah, od

kranjskih deželnih stanov imenovani in plačani Jurij Dalmatin pa njegov organizator in voditelj. V

kolikšni meri je bil sprejet in uresničen Dalmatinov predlog, da v času njegove odsotnosti s

Kranjske zaradi tiska Biblije v Wittenbergu v Begunjah pridiga Jernej Knafelj z Brda, ob velikih

praznikih, ko bo Knafelj v svoji domači cerkvi na Brdu imel veliko dela, pa naj kranjski deželni

stanovi pošljejo koga iz Ljubljane, zaenkrat ni znano. Podatkov, da bi Jernej Knafelj kdaj pridigal v

Begunjah, ni. Se pa kot deželni predikant za Gorenjsko leta 1586 omenja Andrej Reja (Reya).405

Morda je ravno Reja nadomestil Dalmatina, ki je na dan vseh svetih (1. novembra) leta 1585 dobil

mesto župnika v fari Škocjan pri Turjaku.406

No, kakorkoli že, se je Dalmatin spomladi 1584 vrnil na delovno mesto v Begunje, kjer so

bile pridige vedno bolj obiskane, Julijana Kacijaner pa je tega leta hotela urediti posebno kapelo za

luteransko bogoslužje. Načrt je bil izdelan. Kacjanarjeva pa se je dogovorila tudi z radovljiškimi

meščani in kmeti, da bodo opravljali tlako ter preskrbeli les in apno.407 Gradnja se je kmalu začela.

Ko je zanjo izvedel nadvojvoda Karel, je Julijani Kacijaner 19. aprila 1586 poslal pisni ukaz, naj

gradnjo takoj ustavi.408

V spor okrog luteranske kapele so posegli kranjski deželni stanovi.

Izgovarjali so se na versko pacifikacijo v Brucku na Muri, po kateri je bilo opravljanje verskih

obredov na plemiških posestvih dovoljeno, in pristavili, da ne gre za novogradnjo, temveč za

prezidavo.409

Nadvojvoda je nato radovljiškemu mestnemu sodniku in svetu ukazal, naj preprečijo

odhajanje radovljiških meščanov v Begunje k luteranskim verskim obredom, kranjski deželni

vicedom pa je imenoval posebne komisarje, da bi preiskali dogodke v Begunjah, slednji pa so iskali

različne vzroke, da tega ne bi storili.410 Vse skupaj se je začelo zadnji dan v maju 1586, ko je

kranjski deželni vicedom pisal radovljiškemu mestnemu sodniku in svetu: “Nachdem der Erzherzog

schon im Jahr 1580 mündlich durch den Regierungsrath dr. Caspar Sittnigk und hernach zu

verschiedenen Malen sonderlich den 24. Dezember 1584 schriftlich denen von Radmannsdorf

wegen des hinauslaufens gen Vigaun und Besuchung der Predigen daselbst Weisungen erlassen, Die

von Radmannsdorf aber nicht allein dem entgegenhandelt, sondern auch nächst Vigaun ein neues

405 1586, februar 8, Ljubljana. AS 2, Stan. arh., I, 88, sn. 4, 25–26.

406 1585, november 1, Turjak. NUK, Ms 1066, prepis iz leta 1793. Obj. J. Rajhman: Pisma slovenskih

protestantov, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 151–156.

407 M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, 38. 408 1586, april 19, Gradec. Prim. M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, 38. 409 M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, 38. 410 M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, 38.

101

Kirchengebäu mit Bestellung eines Prädicanten Clement Wobegkh genannt, seines Handwerks

Schneider, aufzurichten in Werk sein solle, so wird denselben vermög erzherzöglichen Befehl

aufgetragen sich des Hinauslaufens nach Vigaun und des angefangenen Kirchengebäu's zu

enthalten bei Strafe der Wegschaffung der Ubertreter.”411 Junija je nato oskrbnik Kranzenpacher

pisal kranjskemu deželnemu vicedomu pisal: “Um Enthebung von der mit Vicedomsbefehl vom

letzten Mai 1586 aufgetragenen Commission wegen Vigaun. Er sagt, obwohl er wisse, dass der

Vicedoms Vermelden zu nichts anderm als Beförderung der Ehre Gottes und Verstopfung etlicher

widerwärtiger Mäuler abziele, so befinde er /Pfleger/ doch in seinem langen Nachsinnen, dass er

der Commission ohne Verletzung seines Gewissens, und ohne andere daraus scheinende

nachtbeilige nachrede nicht beiwohnen könne. Denn abgesehen, dass es zwischen ihm und dem

Pfarrer viel Disputirens abgebe, würde er auch dem Pfarrer nicht in allem nachgeben und auf des

Glimpflichte verfahren wollen, könnte aber deshalb bei Hof /sic!/ angegeben und an seiner

künftigen Wahl beschädigt werden und müsste von unseren Glaubensgenossen /katholischen, op. A.

Dimitz/, wenn er auch das Allerbeste dazu gethan hätte, allerhand Nachreden sein Lebenlang

anhören ...”412 Že naslednji dan je Kranzpacher pisal tudi gorskemu in gozdnemu mojstru Hansu

Wildu, da se je odrekel komisiji, in tozadevno prosil, naj se nastavi drug komisar.413

10. junija je

kranjski deželni vicedom nato pisal nadvojvodi, da sta se Kranzpacher in Wild glede njegovega

naročila opravičila, da bo zato v komisijo imenoval dva nadomestnika in mu o razpletu tudi

poročal.414 Nato je Hans Wild pisal vicedomu, da se je Kranzpacher odrekel komisiji ter da komisija

nima pisarja in zato ne more delati.415

19. junija 1586 sta se članstvu v komisiji odpovedala tudi

Jožef Oberhuber iz Škofje Loke in Peter Aunitsch, prvi zaradi potovanja v Solkan in Gorico, drugi

411 1586, maj 31, Ljubljana. Prim. A. Dimitz: Urkunden zur Geschichte der Reformation in Krain aus den Jahren

1540 bis 1634, MHVK, No. 4, April–Dezember 1867, 66, št. 65, prevedel Lucijan Adam: slv.: “Potem, ko je nadvojvoda že leta 1580 ustno, prek vladnega svetnika dr. Gašperja Žitnika in potem še večkrat, posebej 24. decembra 1584 pismeno, prepovedal Radovljičanom hoditi v Begunje obiskovat pridigarja, pa se tega niso držali, zdaj pa, po naročilu predikanta Klemena Bobka, sicer po poklicu krojača, hodijo pomagat zidat novo cerkveno stavbo, kar jim je nadvojvoda prepovedal, prestopnikom pa (za)grozil z izgonom.”

412 1586, junij 8. Prim. A. Dimitz: Urkunden zur Geschichte der Reformation in Krain aus den Jahren 1540 bis

1634, MHVK, No. 4, April–Dezember 1867, 66, št. 67, prevedel Lucijan Adam: “O izgonu, naj ga odveže od ukaza kranjskega deželnega vicedoma z dne zadnjega maja 1586, s katerim mu je naročil komisijo proti Begunjam. Povedal je, da čeprav sam ve, da so vicedomovi ukazi le za povišanje časti božje in za nič drugega ter so namenjeni le za zaustavitev obrekovanja, je po dolgem premisleku sam prišel do spoznanja, da se komisije brez onečaščenja svoje čiste vesti in brez epiloga ne more udeležiti. Nato pravi, da je o tej stvari z župnikom imel veliko učenih pogovorov ter da se ne bo v zvezi s tem župniku tudi v vsem pre(v)dal in da bo po blagem razsvetljenju izvedel, če se mu je moč odpovedati kmetiji (dvoru?) in pri svoji ponovni izvolitvi biti oškodovan in bo moral od naših istovercev /katoliških, op. A. Dimitz/, čeprav je sam k temu prispeval le najboljše in bo zato celo življenje moral poslušati, kako ga opravljajo ...”


1634, MHVK, No. 4, April–Dezember 1867, 66, No. 68.


1634, MHVK, No. 4, April–Dezember 1867, 66, št. 70. 415 1586, junij 11, Radovljica. Prim. A. Dimitz: Urkunden zur Geschichte der Reformation in Krain aus den Jahren

1540 bis 1634, MHVK, No. 4, April–Dezember 1867, 66, št, 69.

102

zaradi preobilice dela v svojem uradu.416

Potencialni komisarji so si na vsak način prizadevali

izmakniti se članstvu v komisiji, ki bi morala preiskati dogodke v Begunjah. Nova luteranska kapela

je bila pozidana.

Na novega leta dan 1587 so se Radovljičani razburili zaradi ravnanja radovljiškega župnika

in ljubljanskega prošta Freudenschussa, ki ni dovolil pokopati sina Jurija Bohinjca na katoliškem

pokopališču. Jurij Bohinjec je bil luteran in se je udeleževal obredov v Begunjah. Ker ni mogel sina

nikjer pokopati, vsi katoliški duhovniki pa so pokopu nasprotovali, se je Bohinjec obrnil na kranjske

deželne stanove, ki so se pritožili pri nadvojvodi Karlu češ, da se ne spoštuje bruška verska

pacifikacija. Nadvojvoda ni popustil, zahteval je celo, da Bohinjca zaradi branja postile in

pridiganja primejo in ga zaprejo.417

Avgusta so se luteranski radovljiški meščani Jakob Žerovc,

Lovrenc Groznikar, Janez Dienstmann, Matija Savik, Matija Nastran, Lovrenc Prešeren, Franc

Šuštar, radovljiški mestni sodnik Bartolomej (Jernej) Rajmund in drugi pridružili vojski Adama

Ravbarja, ki je hitela na pomoč blejskim luteranskim podložnikom.418 Iz Radovljice je bil leta 1587

izgnan meščan, krivoverec Lenart Nastroj.419 Zaradi luteranstva so radovljiške meščane klicali na

zagovor v Gradec. Tako je nadvojvoda leta 1590 zahteval, da se Andrej Jernejc, Matija Zavid in

Jakob Žerovc takoj javijo v Gradcu. Jernejc, ki je nadvojvodi že dvakrat pobegnil iz zapora, in

Zavid sta radovljiškemu mestnemu sodniku sporočila, da nimata denarja za pot, Žerovc pa se sploh

ni javil. Švarc, ki ga je nadvojvoda izgnal iz dežele, pa je izjavil, naj mu le pošteno plačajo svet,

hišo in drugo imetje, pa bo rad zapustil deželo.420

Protireformacijska komisija pod vodstvom Tomaža Hrena je luteransko kapelo 10. marca

1601 razstrelila.421

Naslednjega dne je škof Hren osebno pridigal v farni cerkvi sv. Petra v

Radovljici, 12. marca pa so se radovljiški meščani in pozvani okoliški kmetje po znameniti

Hrenovi, verjetno z njegovo lastno roko napisani zaprisegi, Forma jurnamenti Converterdonum

slavica et germanica (Uradni obrazec spreobrnitve v slovenskem in nemškem jeziku), ki se v

slovenskem jeziku bere takole: “Jest N. persežem Gospodu Bogu sedaj le–taku: de jest hočem timu

svetimu visokurojenimu firštu in gospodu Ferdinandu hercogu Austriae i.t.d. Mojimu milostivimu

Gospodu inu deželnimu firštu inu njegove firštove svetlosti erbam in sporednmikom, služeben inu

pokoren biti; zuper njih firštlih svetlust ali njih erbe nič handlati, temuč vso njih škodo oznaniti,

povedati, in kar meni bo narveč mogoče obvarovati, inu njih nuca inu prida, kakor daleč znam in

morem, pomišljat inu naprej staviti. Pred vsem rečmi pak obene krive zapelavske lutrške zmote ali 416 1586, junij 19. Prim. A. Dimitz: Urkunden zur Geschichte der Reformation in Krain aus den Jahren 1540 bis

1634, MHVK, No. 4, April–Dezember 1867, 66, št. 71. 417 1587, januar 1. Prim. M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, 39. 418 1587, avgust 28. Prim. M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, 39–40.

419 F. Steska: Radovljiška matrikula iz leta 1468, GMS 2, 1923. Orig. NŠALJ ... 420 1590, marec 16. Prim. J. Parapat: Doneski k zgodovini kranjskih mest, 1. Radolica, Letopis matice Slovenske,

1872/73, 80. M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, 40. 421 Hrenovi koledarji, AS 2, Rokopisi, sign. 111R, fol 9', 10. M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški

zbornik 1992, 40.

103

vere, ampak le same edine zveličanske svete kršanske jogerske katolške stare rimske vere se hočo

deležen sturiti, zraven tiga tudi per obenim shodu ali vkupspravišču, v katerim bi se zuper to sveto

katolško pravo staro rimsko cerkov in vero handlalu, govorilu ali rovnalu, se nočem pustit najti,

ampak teh istih se hočem popolnoma ogibat, kakor meni gvišnu Gospod bug pomagaj inu vsi njega

lubi Svetniki. Amen.”,422

vrnili nazaj, v naročje matere Cerkve. Po ukazu Ferdinanda II. z dne 1.

avgusta 1628, s katerim je od plemičev zahteval, da se spreobrnejo nazaj v katoliško vero ali pa

odidejo iz dednih dežel, so iz Radovljice odšli tudi Dietrichsteini.423

422 Memoriale scribendorum ad episcopum Seccoviensem, obj. P. Hitzinger: Beiträge zur Geschichte der

Reformation in Krain, MHVK, Jänner 1864, 3. 423 M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, 40.

104

Dalmatinova ljubljanska leta – na poti do »slovenske Biblije« Kidrič navaja, da je Dalmatin v začetku julija, tik pred 11. julijem 1572, vstopil tudi v

službo »ljubljanskega stanovskega predikanta”, ki je, po Kidričevem mnenju, ostala Dalmatinova

“glavna služba”, 14. julija 1572 pa je bil imenovan za enega izmed nadzornikov stanovske šole.424

Sodeloval je pri urejanju razmer v stanovski šoli. Skupaj s še štirimi ljubljanskimi predikanti je bil

zadolžen, da mora stanovsko šolo enkrat ali dvakrat tedensko nadzirati in poročati o ugotovljenih

pomanjkljivostih. Zdi se, da nadzorstvo ni bilo uspešno, saj so naslednje leto 29. aprila odborniki

morali odlok ponoviti.425

V Ljubljani je Dalmatin, tudi prek nadzorstva stanovske šole, obnovil

stike s svojim nekdanjim učiteljem v Krškem, Adamom Bohoričem, ki je bil ta čas vodja ljubljanske

stanovske šole in je zanjo junija 1575 pripravil tudi revidirani šolski red, ki ga je predložil že

omenjenim šolskim nadzornikom, med katerimi je bil tudi Dalmatin. Ti so šolski red vzeli na

znanje. Čeprav ni nikdar dočakal formalne potrditve, je v praksi veljal vse do sprejetja

Frischlinovega šolskega reda 15. januarja 1584.426 Stik z Adamom Bohoričem je Dalmatin ohranil

do konca življenja. Posebej ju je družilo prizadevanje pri tisku Biblije in skrivnem, posebnem

projektu, ki sta ga uresničila poleg tiskanja Biblije – izdaji Bohoričeve slovnice in še treh

Dalmatinovih del, a o tem v nadaljevanju. Dalmatin je 4. maja 1573 krstil Bohoričevo hčerko

Judito. Boter je bil Jurij Seyerl, botri pa Suzana Stettner in Katarina Stoffl.427

V pridigarski službi je

bil Dalmatinu neposredno nadrejen superintendent Krištof Spindler; od leta 1585 dalje pa je

sodeloval tudi z Benediktom Pyroterjem, ki je pridigal tudi na njegovem pogrebu.428

Dalmatin je bil

član ministerija slovenske cerkve, to je skupine duhovnikov, ki so spadali h gotovi cerkvi, kar je

ostal tudi po imenovanju za župnika v Škocjanu leta 1585.429 Vsaj že leta 1575 ali nekako v tem

času se je tudi oženil; imel je tudi svojo hišo v Ljubljani, v kateri je še leta 1591 živela vdova

Barbara.430

V teh prvih letih bivanja v Ljubljani je Dalmatin na literarnem področju sodeloval pri

Trubarjevih pesmaricah, obenem pa je pridno še naprej prevajal Biblijo.


literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 149.

425 Vl. Schmidt: Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju, Pedagoški tisk, zv. 6, Ljubljana 1952, 38.

426 Vl. Schmidt: Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju, Pedagoški tisk, zv. 6, Ljubljana 1952, 38.

427 A. Svetina: Protestantizem v Ljubljani, II. Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, 169.

428 Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 149. Fr. Ser. Metelko: Lehrgebäude der Slovenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen, Laibach 1825, Vorrede, XX–XXI.

429 Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 149, 150. D. Samec: Jurij Dalmatin – župnik v Škocjanu, Kraji in ljudje v Trubarjevi fari, zbornik ob 500 letnici rojstva Primoža Trubarja, Škocjan pri Turjaku 2008, 173–179, cit. 173.

430 Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 151. Fr. Ser. Metelko: Lehrgebäude der Slovenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen, Laibach 1825, Vorrede, XX–XXI.

105

Trubar je leta 1567 izdal Eno duhovsko pejsen zoper Turke431, ki jo je po Gerlančevem

mnenju napravil »po Lutru«, a izvirnik Turkov sploh ni omenjal in je precej krajši, Trubarjeva

pesem pa je neposrednejša in aktualnejša.432 Vinkler povzema Berčiča in o Trubarjevi knjigi pravi,

da jo tradicionalno prištevajo med priložnostne tiske ter da je bila predhodnica Trubarjevi prvi pravi

pesmarici Eni psalmi, ta celi katehichismus ... 1567,433

za samo pesem pa natančneje navaja, da je

njen osrednji del, jedro, kot ga Vinkler imenuje, Trubarjeva prepesnitev nemške pesmi Gott der

Vater wohn uns bei (Bog Oče, stanuj pri nas), ki jo je Martin Luther po nemški litaniji (prošnji,

molitvi) iz 15. stoletja prvič prepesnil leta 1524 in je bila prvič natisnjena v pesmarici Johanna

Waltherja Geystlich Gesank–Buchleyn (Knjižica za duhovno petje) v Wittenbergu leta 1524, pod

naslovom Gott der Vatter wohn uns bei, christlich gebessert D. M. Luther (Bog Oče, stanuj pri nas,

krščansko poboljšana po Martinu Lutru).434 Po Vinklerjevi oceni ima Lutrova pesem dve pomenski

težišči: prvo na spravljenosti človeka z Bogom, drugo na človekovi prošnji k Bogu, naj človeku

usliši prošnjo po prepoznanju in (z)možnosti obrambe pred Hudičem. Obe je Trubar aktualno

povzel in priredil. Glavno sporočilo Trubarjeve priredbe Lutrove pesmi je postala prošnja Bogu, naj

»lube Slovence« obvaruje pred težavami, ki so jih imeli pri izpovedovanju »prave stare kersčanske

vere«, pri čemer je Trubar verjetno imel v mislih rimsko Cerkev in papeža/papežnike ter še posebej

»cesarske dedne sovražnike« Turke, ki so od konca 15. stoletja do bitke pri Sisku leta 1593 stalno

ogrožali dedne dežele, še posebej Kranjsko in Štajersko.435

Eni psalmi, ta celi katehismus ... (1567)

V prvi pravi Trubarjevi pesmarici je Jurij Dalmatin sodeloval le pogojno. Eni psalmi, ta celi

katehismus ... 1567436

so verjetno ena najredkeje ohranjenih Trubarjevih knjig. Žal se je ohranila le

431 Bibliografski opis povzet po B. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die slowenische Reformation,

München 1968, 194, št. 20. ENA DUHOVSKA PEISSEN SVPBER TURKE INV VSE SOVRASHNnike te Cerque Boshye: Enu opominane Hpokuri inu Kmolytui, S. Daniela inu druge Molytue, skusi P. Truberia sloshene inu

tolmazhene. Ein christlich Lied, Ermanung zur Buss, Danielis und andere Gebett wider die Türcken vnd alle Feind der rechten alten Catholischen Kirchen. VTIBINGI, [Ulrich Morhart] 1567.

432 B. Gerlanc: Ob novem natisu starih duhovnih pesmi, Slovenska protestantska pesmarica, urednik Bogomil

Gerlanc, Ljubljana 1984, 303–324, cit. 311.

433 B. Berčič: Spremna beseda, Primož Trubar, Ena duhovska peissen zubper Turke, Ljubljana 1966. J. Vinkler:

Trden grad je naš gospod, K četrti knjigi Zbranih del Primoža Trubarja, Zbrana dela Primoža Trubarja, knjig IV, Ljubljana 2006, 501–566, cit. 549–550. J. Vinkler: Uporniki, hudi farji in hudičevi soldatje, podobe iz evropskih in slovenskih imaginarijev 16. stoletja (elektronski vir), Digitalna knjižnica, Dissertationes št. 17, Ljubljana 2011, način dostopa: http://www.pei.si/Sifranti/staticPage.aspx?id=79 , 210–211.

434 J. Vinkler: Trden grad je naš gospod, K četrti knjigi Zbranih del Primoža Trubarja, Zbrana dela Primoža Trubarja, knjig IV, Ljubljana 2006, 501–566, cit. 550, prim. tudi op. št. 131 prav tam, Evangelisches Kirchengesangbuch, št. 109, 156–157. J. Vinkler: Uporniki, hudi farji in hudičevi soldatje, podobe iz evropskih in slovenskih imaginarijev 16. stoletja (elektronski vir), Digitalna knjižnica, Dissertationes št. 17, Ljubljana 2011, način dostopa: http://www.pei.si/Sifranti/staticPage.aspx?id=79 , 210, 211.

435 J. Vinkler: Trden grad je naš gospod, K četrti knjigi Zbranih del Primoža Trubarja, Zbrana dela Primoža Trubarja, knjig IV, Ljubljana 2006, 501–566, cit. 551, prim. op. št. 132 prav tam, V. Simoniti: Fanfare nasilja,

Ljubljana 3002, 64–127. J. Vinkler: Uporniki, hudi farji in hudičevi soldatje, podobe iz evropskih in slovenskih imaginarijev 16. stoletja (elektronski vir), Digitalna knjižnica, Dissertationes št. 17, Ljubljana 2011, način dostopa: http://www.pei.si/Sifranti/staticPage.aspx?id=79 , 210, 211.


106

v fragmentih, v župnišču st. Mang v Kemptnu.437 B. Berčič jo je priredil za faksimilirano izdajo.438

Od pesmarice, ki je nekoč obsegala 11 tiskovnih pol, se je ohranila le desetina439 oziroma prva in

šesta tiskovna pola, ki vsebujeta naslovno stran, predgovor v slovenskem jeziku, posvetilo v

nemškem jeziku, tri Trubarjeve pesmi, naslov četrte, konec molitve, eno Kreljevo verzifikacijo in

začetek pete Trubarjeve.440 Zaporedje in (na)tis(k) ohranjenih pesmi v veliki večini sovpada z drugo

Trubarjevo pesmarico iz leta 1574 Ta celi katehismus, eni psalmi inu ... pejsni,441

zato obstoji

verjetnost, da je na izgubljene dele prve pesmarice, njeno vsebino, moč sklepati iz Trubarjeve

pesmarice iz leta 1574. Tako stališče zagovarjajo Kidrič442, Berčič443 in Vinkler,

444 v fizični in

deloma vsebinski podobi knjige, pesmarice, pa temu oporeka Koruza,445

ki je mnenja, da je Kidrič

imel prav le deloma, ko je trdil, da sta bili pesmarici enaki, enake vsebine in pravi, da glavni

München 1968, 195, št. 21. ENI PSALMI, TA CELI CATEhismus, inu tih vegshih Gody, Stare inu Noue

kerszhanske Peisni, od P. Truberia, S. Krelia, inu od drugih sloshene, druguzh popraulene inu pobulshane. Der gantz

Catehismus, ettlich Psalm, Christliche Gesäng, die man auff den fürnembsten Festen singet, in der Windischen

sprach, zum andern Corrigirt vnd gemehret. Deut. 31. Scribite uobis Canticum Istud, et docete filios Israel: ut

memoriter teneant, et ore decantent, Et sit mihi Carmen istud pro Testimonio inter filios Israel. VTIBINGI. [Ulrich

Morhart,] M.D.LXVII.

437 J. Koruza: Cerkvene pesmi in pesmarice slovenskih protestantov, Ta celi catehismus, eni psalmi, inv the


438 J. Vinkler: Trden grad je naš gospod, K četrti knjigi Zbranih del Primoža Trubarja, Zbrana dela Primoža Trubarja, knjig IV, Ljubljana 2006, 501–566, cit. 553. J. Vinkler: Uporniki, hudi farji in hudičevi soldatje, podobe iz evropskih in slovenskih imaginarijev 16. stoletja (elektronski vir), Digitalna knjižnica, Dissertationes št. 17, Ljubljana 2011, način dostopa: http://www.pei.si/Sifranti/staticPage.aspx?id=79, 211, 212. J. Koruza: Cerkvene

pesmi in pesmarice slovenskih protestantov, Ta celi catehismus, eni psalmi, inv the vekshih godov stare inu nove

kershanfke pejsni anno M.D.LXXXIII, Monumenta litterarum slovenicarum, št. 19, Ljubljana 1984, 318, 319, cit. po separatu iz Knjižnice za slovanske jezike in književnosti, FF Ljubljana, sign. Br I 312 (1ex). P. Trubar: Eni psalmi, ta celi catehismum 1567, uredil B. Berčič, Ljubljana 1966.

439 B. Gerlanc: Ob novem natisu starih duhovnih pesmi, Slovenska protestantska pesmarica, urednik Bogomil

Gerlanc, Ljubljana 1984, 303–324, cit. 312.

440 J. Vinkler: Trden grad je naš gospod, K četrti knjigi Zbranih del Primoža Trubarja, Zbrana dela Primoža Trubarja, knjig IV, Ljubljana 2006, 501–566, cit. 553. J. Vinkler: Uporniki, hudi farji in hudičevi soldatje, podobe iz evropskih in slovenskih imaginarijev 16. stoletja (elektronski vir), Digitalna knjižnica, Dissertationes št. 17, Ljubljana 2011, način dostopa: http://www.pei.si/Sifranti/staticPage.aspx?id=79, 211, 212.

441 Bibliografski opis povzet po B. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die slowenische Reformation, München 1968, 197, št. 23. TA CELI CATEHISMVS, ENI Psalmi, inu tih vegshih Godij, stare inu Noue

kerszhanske Peisni, od P. Truberia S. Kreilia inu od drugih sloshene, tretyzh popraulene inu populshane. Der gantz

Catechismus, etliche Psalmen, vnd christliche Gesäng, die man auff den fuernemmsten Festen singet, in der

Windischen Sprach. Zum dritten mal corrigiert vnd gemehrt. DEVT. 31. Scribite vobis Canticum istud, & docete

filios Israël, vt memoriter teneant, & ore decantent. Et sit mihi Carmen istud pro Testimonio inter filios Israël. VTIBINGI. [Georg Gruppenbach,] 1574.

442 Cit. po J. Koruza: Cerkvene pesmi in pesmarice slovenskih protestantov, Ta celi catehismus, eni psalmi, inv the


443 B. Berčič: Spremna beseda, Eni psalmi, ta celi catehismus 1567, Ljubljana 1966. 444 J. Vinkler: Trden grad je naš gospod, K četrti knjigi Zbranih del Primoža Trubarja, Zbrana dela Primoža

Trubarja, knjig IV, Ljubljana 2006, 501–566, cit. 553 J. Vinkler: Uporniki, hudi farji in hudičevi soldatje, podobe iz evropskih in slovenskih imaginarijev 16. stoletja (elektronski vir), Digitalna knjižnica, Dissertationes št. 17, Ljubljana 2011, način dostopa: http://www.pei.si/Sifranti/staticPage.aspx?id=79, 212, 213, 214.


vekshih godov stare inu nove kershanfke pejsni anno M.D.LXXXIII, Monumenta litterarum slovenicarum, št. 19, Ljubljana 1984, 318, cit. po separatu iz Knjižnice za slovanske jezike in književnosti, FF Ljubljana, sign. Br I 312

(1ex).

107

Kidričev argument, da je bilo Trubarjevo posvetilo Juriju Khislu iz Fužin pri Ljubljani, ki je bilo

datirano na dan sv. Jurija 1567, v Trubarjevi pesmarici iz leta 1574 res ponatisnjeno vsebinsko

verno, a z vidnimi popravki, ki jih je, tako Koruza, lahko napravil le Trubar sam. Trubar je v drugi

pesmarici 1574 na novo objavil »Pričovane, de tu petje v cerkvi ...«, ki ga prva pesmarica iz leta

1567 nima, in je z njim uvodni del iz v prvi pesmarici pol raztegnil na celo tiskarsko polo. To je bil

Koruzi zadosten razlog, da je podvomil o današnji podobi zadnjega dela prve Trubarjeve pesmarice

iz leta 1567. Nadalje Koruza pravi, da tudi v naslovu sporočeno »druguč popravlene« še ni

zadovoljivo pojasnjeno in da glede teh prevladuje mnenje, da je s tem mišljena druga izdaja pesmi

iz Trubarjevega katekizma iz leta 1550 in da se ta omemba ne nanaša na Klombnerjevo pesmarico

iz 1563 ter na koncu dostavi, da je formulacijo »drugoč popravlene inu pobulšane« moč razumeti

na dva načina, in sicer »drugič popravljena in izboljšana izdaja«, pred katero je bila že prvič

popravljena izdaja, pred njo pa še prvotna izdaja ter »druge popravljene in izboljšane izdaje«. Po

Koruzovem mnenju je moč polno razpravljati šele o pesmarici iz leta 1574. 446 Koruza delno

postavlja pod vprašaj tudi vsebino pesmarice iz leta 1567, predvsem njen zaključek. Pri tem se opira

prav na navedbo avtorstva Dalmatinove pesmi, ki jo spremlja oznaka »M.«, kar pomeni »magister«,

tega naslova pa Jurij Dalmatin do leta 1569 ni imel, pa tudi, gledano skozi Trubarjeve konsistentne

uredniške oči, bi po vsebini Dalmatinova pesem o Turkih morala, po mnenju Koruze, stati ob boku

obema Trubarjevima.447

Če fizična oblika knjige brez dvoma ostaja sporna, pa vsebinska, vsaj v

večjem delu, ni. Nanašajoč se na Vinklerja zato lahko ugotovimo, da je v prvi Trubarjevi pesmarici

iz leta 1567 verjetno bil vsebinski obseg v večini enak drugi pesmarici iz leta 1574. Tudi zaporedje

pesmi v večjem delu ni bilo spremenjeno.448 Trditev, da je Jurij Dalmatin že v prvi Trubarjevi

pesmarici 1567 objavil svojo prvo pesem, pa je le pogojna. ENA SERČNA MOLLYTOV ZUPER

TURke, ki jo je Dalmatin prepesnil po originalu Johanna Kugelmanna iz leta 1540 O Herr, ich ruff

dein namen an (O Gospod, kličem Tvoje ime)449 je bila zagotovo objavljena šele v pesmarici iz leta

1574. Pesem je v pesmarici iz leta 1574 opremljena s sočasnim notnim zapisom, katere melodija je


(elektronski vir), Digitalna knjižnica, Dissertationes št. 17, Ljubljana 2011, način dostopa: http://www.pei.si/Sifranti/staticPage.aspx?id=79, 211, 212. J. Koruza: Cerkvene pesmi in pesmarice slovenskih

protestantov, Ta celi catehismus, eni psalmi, inv the vekshih godov stare inu nove kershanfke pejsni anno

M.D.LXXXIII, Monumenta litterarum slovenicarum, št. 19, Ljubljana 1984, 318, 319, cit. po separatu iz Knjižnice za slovanske jezike in književnosti, FF Ljubljana, sign. Br I 312 (1ex).


vekshih godov stare inu nove kershanfke pejsni anno M.D.LXXXIII, Monumenta litterarum slovenicarum, št. 19, Ljubljana 1984, 322, cit. po separatu iz Knjižnice za slovanske jezike in književnosti, FF Ljubljana, sign. Br I 312

(1ex).

448 J. Vinkler: Trden grad je naš gospod, K četrti knjigi Zbranih del Primoža Trubarja, Zbrana dela Primoža Trubarja, knjig IV, Ljubljana 2006, 501–566, cit. 553, 554. J. Vinkler: Uporniki, hudi farji in hudičevi soldatje, podobe iz evropskih in slovenskih imaginarijev 16. stoletja (elektronski vir), Digitalna knjižnica, Dissertationes št. 17, Ljubljana 2011, način dostopa: http://www.pei.si/Sifranti/staticPage.aspx?id=79, 212.

449 Obj. Eni psalmi, ta celi catehismus inu tih vegših gody stare inu nove kersčanske peisni 1567, transkribiral, uredil, prevedel in spremno študijo napisal Jonatan Vinkler, Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 271–455, cit. 443–447.

108

povzeta po pesmi Hilf Herze Gott dem deinen Knecht (Gospod, pomagaj srcu tvojega hlapca)

avtorja Matthäusa Greitterja, katere vsebina se nanaša na 119. psalm in ki je bila leta 1525

objavljena v Dritt Theil Strassburger Kirchenampt (Tretji del strassburškega Cerkvenega urada).

Omenjena Dalmatinova pesem o Turkih je bila ponatisnjena še v Ta celi katehismus ... inu pejsni

1584 in v pesmarici Felicijana Trubarja iz leta 1595.450

Dalmatin je sodeloval tudi pri Trubarjevi pesmarici Tri duhovske pejsni 1575, v kateri je od

enajst pesmi, od tega 4 Trubarjevih in 1 Janža Schweigerja, večina Dalmatinovih, in to kar 6

povsem novih. Že uvodna pesem je Dalmatinova, Canticum Simeonis. Nunc dimitis etc. Koker ta

nemški Mit Frid und Freud etc. M. Iuria Dalmatina (Simeonova pesem. Gospodar zdaj odpuščaš

itd., kot ta nemška Z mirom in veseljem itd. M.(agistra) Jurija Dalmatina), pogrebna pesem, ki jo je,

kot navaja Vinkler, Dalmatin prepesnil po Lutrovem izvirniku iz leta 1524, Canticum Simeonis. Mit

Frid und Freud ich fahr dahin (Simeonova pesem. V miru in veselju se napotim tja), ki je prvič

izšla v pesmarici Johanna Waltherja Geystlich Gesank–Buchleyn (Knjižica za duhovno petje), v

Wittenbergu leta 1524, Luter pa jo je objavil leta 1542 med pogrebnimi pesmimi z naslovom

Christliche Gesang, lateinisch und deutsch, zum begrabnis (Krščanske pesmi, latinske in nemške, k

pogrebnemu obredu). Iz, v originalu 4, je Dalmatin tekst smiselno prestavil v obseg 5 kitic. Objavil

jo je tudi leta 1584 v pesmarici Ta celi katehismus ... inu pejsni, mesto je našla tudi v pesmarici

Felicijana Trubarja iz leta 1595.451

Vsebina pesmi se nanaša na besede iz Lukovega evangelija, ki so

zvezane z obljubo Svetega Duha pravičnemu in bogaboječemu Simeonu, da ne bo umrl toliko časa,

dokler ne bo videl Gospodovega Mesije. Prerokba Svetega Duha se je izpolnila v templju. Tja so

namreč prinesli malega Jezuščka, da bi po judovski postavi opravili vse potrebno. Tudi Simeon ga

je vzel v naročje in rekel: »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti

moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev: luč v razodetje

poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva.« Jožef in Marija sta se čudila Simeonovim besedam.

Simeon je vse tri blagoslovil in Mariji, Jezusovi materi rekel: »Glej, ta je postavljen v padec in

vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč,

da se razodenejo misli mnogih src.« 452 Vse ostale pesmi Dalmatinove pesmi pa so v bistvu

prevodne adaptacije psalmov: Ta XXV. Psalm. V ti viži koker ta nemski Auss tieffer Not etc.,453 TA

XXXI. Psalm. V ti viži koker ta nemški In dich hab ich gehoffet herz. M. Iuria Dalmatina.,454 Ta

450 Obj. Eni psalmi, ta celi catehismus inu tih vegših gody stare inu nove kersčanske peisni 1567, transkribiral,

uredil, prevedel in spremno študijo napisal Jonatan Vinkler, Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 271–455, cit. 443,

prim. op. št. 803 prav tam. 451 Obj. Try duhovske peissni, 1575, transkribiral, uredil, prevedel in spremno študijo napisal Jonatan Vinkler,

Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 455–488, cit. 456, prim. op. št. 811 prav tam. 452 Lk 2, 29–35.

453 Obj. Try duhovske peissni, 1575, transkribiral, uredil, prevedel in spremno študijo napisal Jonatan Vinkler, Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 455–488, cit. 468–471, prim. op. št. 872–874 prav tam.

454 Obj. Try duhovske peissni, 1575, transkribiral, uredil, prevedel in spremno študijo napisal Jonatan Vinkler, Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 455–488, cit. 471, 472, prim. op. št. 875 prav tam.

109

XLVI. Psalm. V ti viži koker ta nemški Ein veste Burg ist unser Gott,455

TA CXXIIII. Psalm. V ti viži

koker ta nemški Wo Gott der Herr nicht bey uns helt. M. Iuria Dalmatina456

in TA XCI. Psalm. V ti

viži koker ta nemški Wer in dem schutz des höchsten ist oder Auss tieffer Not etc.,457

ki sta jih za to

pesmarico, po potrebi, morda (i)zbrala skupaj s Trubarjem. Za prvi objavljeni, to je 25. (24.) psalm,

velja, tako Vinkler, da je za predlogo Jurij Dalmatin pred seboj imel pesem An allen Menschen gar

verzagt, zu dir mein Seel will heben (Kot je bilo obljubljeno človeštvu, se bo k Tebi dvignila moja

duša) Andreasa Köpkeja, ki je pesem spisal kot dodatek k duhovni igri frančiškana Burckharda

Waldisa iz Rige z naslovom, De parabell von verloren Szohn (Prilika o izgubljenem sinu); le–ta je

izšla v Rigi leta 1527 in je bila še dvakrat ponatisnjena (1539, 1553). Dalmatin je pesem priredil.

Izpustil je 7. kitico, dodal pa zadnjo, 12. kitico. Melodija, po kateri se je pesem pela je navdena kot

splošno znana po Lutrovem 130. psalmu Aus Tieffer Not etc., oziroma De profundis clamavi«,

(Prošnja iz globine). Dalmatin je pesem s spremljajočim sočasnim notnim zapisom ponatisnil v

svoji pesmarici iz leta 1584, ponatisnil pa jo je leta 1596 tudi Felicijan Trubar.458

Ta 31. psalm je

Jurij Dalmatin po obsegu in vsebini natančno prevedel po pesmi švenkfeldijanca Adama Reusnerja

(ok. 1496–1575), ki jo je objavil v pesmarici Valentina Babsta Geystliche lieder (Duhovne pesmi),

iz leta 1545. Melodija pesmi, kot navaja Dalmatin, je povzeta po In dich hab ich gehoffet Herz

(Nate sem postavil svojega srca upanje) in jo je Dalmatin, s sočasnim notnim zapisom objavil v

svoji pesmarici iz leta 1584, ponatisnil pa jo je Felicijan Trubar v pesmarici iz leta 1596. Izvorno je

melodija pripadala pasijonski pesmi Da Jesus an dem Kreuze stund (Tam na križu Jezus stoji).459 Ta

46. psalm je Jurij Dalmatin predelal po Lutrovi predlogi. Melodijo je navedel po nemški Ein feste

Burg ist unser Gott (Trden grad je naš Bog), ki je, kot piše Vinkler: »Pesemsko-glasbeni emblem

nemške protestantske reformacije, »Schutz– und Trutzlied« evangeličanske cerkve ...«, ki jo je leta

1527 uglasbil Luter, prvič pa je bila natisnjena leta 1528 v Wittenberški pesmarici, sicer brez

melodije, nato pa je našla svoje mesto v vseh pomembnejših protestantskih pesmaricah. Njeno

glavno melodijo je v počastitev 300–letnice augsburške konfesije za tako imenovano »Protestantsko

simfonijo« uporabil tudi Felix Mendelsssohn (Simfonija št. 5 v d–molu). Psalm je Dalmatin

ponatisnil leta 1584, Felicijan Trubar pa leta 1596.460

Ta 124. psalm je Dalmatin, kot navaja Vinkler,

po vsej verjetnosti predelal po šestkitični psalmski parafrazi, nem. Wo Gott der Herr nicht bei uns

455 Obj. Try duhovske peissni, 1575, transkribiral, uredil, prevedel in spremno študijo napisal Jonatan Vinkler,

Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 472–474, cit. 456, prim. op. št. 876–878 prav tam.

456 Obj. Try duhovske peissni, 1575, transkribiral, uredil, prevedel in spremno študijo napisal Jonatan Vinkler, Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 474–476, cit. 456, prim. op. št. 879–881 prav tam.

457 Obj. Try duhovske peissni, 1575, transkribiral, uredil, prevedel in spremno študijo napisal Jonatan Vinkler, Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 455–488, cit. 477–479, prim. op. št. 882, 883 prav tam.

458 Obj. Try duhovske peissni, 1575, transkribiral, uredil, prevedel in spremno študijo napisal Jonatan Vinkler, Zbrana dela Primoža Trubarja IV, cit. 468, 469, prim. op. št. 872, 873 prav tam.

459 Obj. Try duhovske peissni, 1575, transkribiral, uredil, prevedel in spremno študijo napisal Jonatan Vinkler, Zbrana dela Primoža Trubarja IV, cit. 471, 472, prim. op. št. 875 prav tam.

460 Obj. Try duhovske peissni, 1575, transkribiral, uredil, prevedel in spremno študijo napisal Jonatan Vinkler, Zbrana dela Primoža Trubarja IV, cit. 472–474, prim. op. št. 876, 877 prav tam.

110

hält (Ko se Gospod Bog ne zadržuje pri nas) Justusa Jonasa (ok. 1493–1555) iz leta 1524, po katere

melodiji se je Dalmatinova predelava tudi pela. V drugi polovici 16. stoletja je bil 124. psalm

sestavni del večine protestantskih in številnih katoliških pesmaric. Pod naslovom Nisi quia Dominus

erat etc. Ta CXXIII. Psalm (Ko ne bi bil Gospod itd. 123. psalm) ga je Dalmatin objavil v svoji

pesmarici iz leta 1584, ponatisnil ga je Felicijan Trubar leta 1595.461

Ta 91. psalm, ki se je pel po

melodijah Wer in dem Schutz dess höchsten ist (Kdor je v zavetju Najvišjega) ter Auss tieffer Not

etc. (Prošnja iz globine itd.), je, kot navaja Vinker, ki se sklicuje na J. Čerina, mogoče šteti za

Dalmatinovo avtorsko pesem na podlagi psalma. Z manjšimi popravki jo je objavil tudi Matija

Kastelic v »Bratovskih bukvicah s. Roženkranca« leta 1682. Dalmatin jo je pod naslovom Psalmus

XCI. Qui habitat in auditorio Altissimi. Ta XCI. psalm, v ti viži koker ozgoraj ta 25. psalm: Mojo

dušo, Gospud, h tebi etc. ali koker 130. psalm: My kir smo v zli globosčini etc. objavil l 1584 v svoji

pesmarici, ponatisnil jo je Felicijan Trubar leta 1595.462

Iz predstavljenih pesmi je mogoče sklepati,

da je Dalmatin večinoma, izvzemši 91., ki ga stroka šteje za Dalmatinovo avtorsko pesem po

psalmski predlogi, psalme prirejal po primarnih avtorjih, Lutru, Waldisu, Jonasu, Zwicku in

Reusnerju in iz raznih bolj ali manj (po)znanih protestantskih pesmaricah.463

Prav v tem času, okrog leta 1575, je prišel v Ljubljano Janž Mandelc.464 Sprva knjigovez in

knjigotržec, ko pa je leta 1575 postal ljubljanski meščan, so mu, po dveh prošnjah, ki jih je spisal na

pobudo Jurija Dalmatina, Jurija Khisla in Krištofa Spindlerja, kranjski deželni stanovi odobrili

osnovanje tiskarne v Ljubljani. Postal je prvi tiskar v Ljubljani in na Kranjskem sploh. Njegov prvi

tisk je bil 20. julija 1575 natisnjen govor Johanna Saliceta proti Turkom. Jeseni istega leta je že

natisnil prvo knjigo v slovenskem jeziku v Ljubljani in na Kranjskem sploh, Dalmatinovega Jezusa

Siraha (1575). Dalmatin je pri njem natisnil vse svoje knjige do leta 1580, torej tudi: Pasijon (1576),

Biblije, tu je, vsiga svetiga pisma prvi dejl (1578), Ta celi katehismus ... inu pejsni (1579),

Katehismus (1580), Perve bukve Mosesove (1580) in Salomonove pripuvisti (1580). Natisnil bi tudi

prevedeno Biblijo, predračun zanjo je že pripravil,465 a je za načrt prek ljubljanskega »katoliškega

461 Obj. Try duhovske peissni, 1575, transkribiral, uredil, prevedel in spremno študijo napisal Jonatan Vinkler,

Zbrana dela Primoža Trubarja IV, cit. 474–476, prim. op. št. 879 prav tam. 462 Obj. Try duhovske peissni, 1575, transkribiral, uredil, prevedel in spremno študijo napisal Jonatan Vinkler,

Zbrana dela Primoža Trubarja IV, cit. 477, prim. op. št. 882 prav tam. 463 J. Vinkler: Uporniki, hudi farji in hudičevi soldatje, podobe iz evropskih in slovenskih imaginarijev 16. stoletja

(elektronski vir), Digitalna knjižnica, Dissertationes št. 17, Ljubljana 2011, način dostopa:

http://www.pei.si/Sifranti/staticPage.aspx?id=79, 216, 217.

464 F. Dular: Knjigotrška ponudba na Kranjskem od 17. do 19. stoletja, dokotrska disertacija, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za bibliotekarstvo, mentor dr. Martin Žnideršič, Ljubljana 2000, cit 56–58, prim. tudi tam navedeno

literaturo. J. Logar: Mandelc Janez, spletna verzija SBL 1 (Slovenski biografski leksikon), delovna – beta


Vide Ogrin, http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:1556/VIEW/ (dne 10. aprila 2012). B. Reisp: Prvi (protestantski) tiskar na

Slovenskem Janez Mandelc, zgodovinski časopis, letnik 47, leto 1993, št. 4, 509–514. Br. Reisp: Tiskarna Janeza

Mandelca in leta 1578 tiskana pesem o zmagi Ivana Ferenbergerja nad Turki, Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 23, leto 1975, 81–87.

465 1578, december 16, Ljubljana. Pismo Janža Mandelca in Jurija Dalmatina notranjeavstrijskim deželnim stanovom. Seznam in približen izračun stroškov, ki bi nastali s tiskanjem “slovenske Biblije”. Orig. Landesarchiv

111

kroga« izvedel nadvojvoda Karl, ki je tiskarno v Ljubljani prepovedal, Mandelca pa izgnal iz

avstrijskih dednih dežel. Mandelc je Ljubljano zapustil 3. aprila 1582. Gotovo so vse knjige, ki jih

je Jurij Dalmatin izdal pri Mandelcu, imele tudi namen opozoriti na možnost in potrebo tiska

celotne »slovenske Biblije«.466

Kot po kronološkem zaporedju na publikacijah navedenih krajih

tiska ugotavlja Dularjeva467, je Mandelc svojo obrt po izgonu iz Ljubljane še naprej opravljal v

raznih mestih na Gradiščanskem, Hrvaškem in Madžarskem: Güssing (1582–1585), Varaždin

(1586–87), Eberau (1587–1589), Güssing (1589), Eberau (1590–1592), Deutsch–Schützen (1592–

1593), Sarvar (1600), Deutschkreutz (1601), Sarvar (1602), zadnje dve leti pa je preživel v

Deutschkreuzu (1603–1605). Malo manj je znano, da je bil Mandelc tudi sam slovstveni ustvarjalec,

spisal je namreč delo Genealogia … der adeligen uralten Geschlechtes deren von Rain und im

Lande Krain sesshaften Personen (Genealogija … plemenitega prastarega roda von Rain (z Brda?)

in v deželi Kranjski domujočih ljudi), ki je nastalo leta 1577 in je danes izgubljeno. Mandelc je

napisal tudi številne predgovore in posvetila k svojim tiskom. Za nekatere plemiške družine je vezal

knjige. Leta 1576 je v Ljubljani odprl tudi svojo trgovino.

Jezus Sirah (1575)

Za Dalmatinovo prvo samostojno knjigo, natisnjeno v slovenskem jeziku, velja Jezus

Sirah.468

To je sicer prevod, predelava apokrifne, devteronomične oziroma modrostne knjige, ki jo v

literarni zgodovini poznamo bolj po imenu Ecclesiasticus (Ekleziast). Avtor originalnega dela je bil,

kot navaja Berčič, Jezus, Sirahov sin iz Jeruzalema. Knjigo je napisal okrog leta 180 pred

Kristusom, v hebrejskem jeziku. Izvirni rokopis se je ohranil prek prepisov odlomkov v 11. in 12.

stoletju. Okrog leta 132 pred Kristusom je pisateljev vnuk prevedel tekst iz hebrejskega v grški

jezik. Sirahova knjiga je postala najprej del Septuaginte (prevod Stare zaveze v grški jezik), nato

Vulgate (Hieronimov prevod svetega pisma v latinskem jeziku iz začetka 5. stoletja). Krščansko

izročilo jo je štelo med kanonične knjige. Tridentinski (1564) in vatikanski koncil (1870) sta jo

potrdila.469

Naročnik prevoda Sirahove knjige je bil Janez Khisl z gradu Fužine pri Ljubljani,470

Graz, fotografija NUK, Ms 1063/33. Obj. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 69–71.



467 F. Dular: Knjigotrška ponudba na Kranjskem od 17. do 19. stoletja, dokotrska disertacija, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za bibliotekarstvo, mentor dr. Martin Žnideršič, Ljubljana 2000, cit 57.

468 Bibliografski opis povzet po B. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die slowenische Reformation, München 1968, 202, št. 27. JESVS SIRAH. ALI NEGOVE Bvquice (Latinski ECCLESIASTICVS), sa vse shlaht, suseb sa Kerszhanske jishne Ozhete inu Matere, vslouenski Iesik stolmazhene, sueistu pregledane, inu s?red enim

kratkim nuznim regishtrom, sdai peruizh Drukane. [2 Vignetten.] Jesus Syrach Windisch, sampt kurtzen argumenten

vber alle Capitel, vnd einem nutzlichen register, so am end des büchleins zu finden ist. DRVKANV VLVBLANI,

Skuzi Ioannesa Mandelza [Linie] M.D.LXXV.

469 B. Berčič: Prva ljubljanska natisnjena slovenska knjiga, Jezus Sirah, (prevedel Jurij Dalmatin), Monumenta litterarum slovenicarum, št. 12, Ljubljana 1974, I–XVII, cit. VI–VII.

470 Prim. B. Žabota: Rodbina Khisl – novoveška zgodba o uspehu, Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 51, leto 2003, 1–26, cit. 10–15.

112

sicer velik pospeševalec slovenske protestantske književnosti. 471 Janž Mandelc v predgovoru

poroča: »Čeprav jo je V.(aša) milost kot krščanski gospodar dala že pred leti posloveniti za svojo

slovensko družino, je vendar ostal ta prevod doslej samo v hiši V.(aše) milosti; a ker gre s

prepisovanjem težko in počasi, je koristila prav malo drugim osebam in skoro samo domačinom

V.(aše) milosti. Škoda pa bi bilo, da bi tak zaklad ostal nenatisnjen in da bi ga še dalje pogrešali

drugi kristjani, ki so zmožni samo tega jezika in nobenega drugega ne razumejo. In ko sem dobil

primerek omenjenega prevoda, si iz krščanske ljubezni in iz poštenega, dobrohotnega usmiljenja in

čustva do vseh pobožnih, Bogu vdanih slovenskih kristjanov nisem mogel utrpeti, da bi ga ne bil dal

nekaterim krščanskim in slovenskega jezika veščim osebam skrbno pregledati, popraviti in, kolikor

je bilo mogoče, vseskozi uravnati na navadni kranjski jezik ter naposled spraviti v tisk zaradi

pospeševanja prave bogaboječnosti, krščanske domače vzgoje in veh hvalnih čednosti ...«472

Iz zapisanega je mogoče povzeti, da se je družina Janeza Khisla ponašala s prevodom

Sirahove knjige že precej pred njenim jezikovnim pregledom in natisom. Omenjeni rokopis so z

zamudnim prepisovanjem širili med ljudi, saj je bila Sirahova knjiga bogata ne samo z nauki

krščanske modrosti, pač pa pomembna tudi za vzgojo otrok, katehezo. Izvod prepisa prevoda je

prišel v roke tudi Mandelcu. Po mnenju Berčiča ga je Mandelc verjetno dal jezikovno pregledati

Juriju Dalmatinu in ga nato natisnil.473

Njegov nekdanji učitelj, v Ljubljani pa sodelavec, Adam

Bohorič je bil po Dalmatinovi sodbi: »v kranjščini in sosednjih jezikih temeljito podkovan« in mu je

tozadevno pomagal pri vseh »ljubljanskih tiskih« med leti 1575–1580.474

Avtor prevoda oz.

jezikovne redakcije Sirahove knjige se je v predgovoru v nemškem jeziku k svoji »slovenski Bibliji«

razkril s samohvalo, češ: »Od vsega sv. pisma pa so bili prevedeni doslej v večkrat imenovani

slovenski jezik le novi testament in psalter, ki jih je prevedel pohvalno omenjeni gospod Primož, in

pet Mojzesovih knjig, Salomonovi pregovori in Sirah, ki sem jih pred leti poslovenil in dal natisniti

jaz ...« 475 Jurij Dalmatin, Heerbrandov študent, v martinovsko filipjanski smeri protestantizma

izobražen protestantski teolog, se je lotil prevoda dela, ki ga je Luter v Bibliji, skupaj s še šestimi

drugimi starozaveznimi knjigami »izločil« iz Biblije in ga objavil med Apocrypha: das sind Bücher:

so der heiligen Schrifft nicht gleich gehalten vnd doch nützlich vnd gut zu lesen sind (Apokrifi, to so

471 B. Berčič: Prva ljubljanska natisnjena slovenska knjiga, Jezus Sirah, (prevedel Jurij Dalmatin), Monumenta

litterarum slovenicarum, št. 12, Ljubljana 1974, I–XVII, cit. VII.

472 Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 151–152. J. Mandelc: Posvetilo Janžu Khislu s Fužin v Dalmatinovem

Jezusu Sirahu 1575. Obj. M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga dopolnjena izdaja, Ljubljana 1962, 372–373, cit. 372.

473 B. Berčič: Prva ljubljanska natisnjena slovenska knjiga, Jezus Sirah, (prevedel Jurij Dalmatin), Monumenta litterarum slovenicarum, št. 12, Ljubljana 1974, I–XVII, cit. X.


475 B. Berčič: Prva ljubljanska natisnjena slovenska knjiga, Jezus Sirah, (prevedel Jurij Dalmatin), Monumenta

litterarum slovenicarum, št. 12, Ljubljana 1974, I–XVII, cit. XI.

113

knjige, ki v osnovi ne pripadajo Svetemu pismu, vseeno pa so uporabne in dobre za branje).476

Podobno kot Luter je, v predzadnjem odstavku predgovora v slovenskem jeziku, razmišljal tudi

Dalmatin: »Inu aku lih nekoteri stari cerkovni vučeniki (kakor sveti Ieronymus in prologo galeato &

in praefatione in libros Salomonis, Eusebius inu drugi) le–te bukvice tim drugim gvišnim bukvam

tih svetih prerokov inu apostolov, katere so en grunt naše vere, glih ne drže, taku so vsaj lih ti isti

kakor vsi drugi brumni vučeni ljudje je lubili, sami je brali inu tudi drugim je brati inu se jih vučiti

poročali. Za tiga volo so one spodobnu iz tiga grčkiga jezika nikar le v ta latinski, nemški, laški inu

druge jezike, temuč tudi iz tih istih v našo kransko slovenščino zvejstu preobrnene, na novu

pregledane inu zdaj prvič le–tukaj na dan dane ...«477 Pri naslanjanju na sv. Hieronima (ok. 347–ok.

420), znamenitega prevajalca Vulgate, privrženca Hebraica Veritas (judovske resnice), je Dalmatin

verjetno mislil na razpravo na tridentinskem koncilu in odlok, ki je bil v zvezi z njo sprejet, De

versione Sacrae Scripturae (O različicah Svetega pisma), v katerem je koncil postavil:

»Hieronymus apocryphosappellat, tam eos de quibus dubitatum fuit, quam adulterinos & falsos. Ita

in prologo Galeato inquit: Vt scire valeamus, quicquid extra, hoc est, inter apocrypha esset

ponendum: vt Syrach, Iudith, Tobiam, &c. Et in Praefatione in Euangelitas, inquit: Apocryphorum

naenias, mortuis magis haereticis, quam Ecclesiasticis viuis canendas ...«478

Brez dvoma pa je ugotovljeni prevajalec in avtor predgovora Jezusa Siraha, Jurij Dalmatin,

odlično poznal Sirahovo knjigo, saj je v predgovoru najprej pojasnil izvor, zgodovino knjige: »Le–

te bukvice so imenovane Jezus Sirah po svojim mojstri, kateri je nje v Egipti okuli dvejstu lejt pred

Kristusevim rojstvum (kir so iše poprej od negoviga dejdca bile začete) dokojnal inu iz judovskiga

jezika v ta grčki stolmačil, kakor tu negova lastna predguvor inu ta pusledni kapitel le-tih bukvic

kažejo ...«, nato njen namen: »Aku so one pak lih majhine inu žleht viditi, taku imamo vsaj vejditi,

de so za volo tih ljpih navukov, kateri so tukaj v kratke inu tudi tim preprostim zastopne pripuvisti

inu bejsede zapopadeni, vsejm, kateri je bero ali poslušajo, visoko nucne ter potrejbne ...« in

vsebino: »Zakaj le–tukaj slišiš od Buga, od negove modrusti, mmilosti, od negovih del inu stvari, od

negove svete besejde, od vere inu zavupajna na nega, od grehov, od pokure, od molitve, od

gospoščine, podlužnikov, od gospodarjov inu družine, od stariših inu otrok, od brumnih inu hudih

476 Biblia, das ist die gantze Heilige Schrift Deutsch, Martin Luther, Wittenberg 1545, dosegljivo tudi na:

http://lutherbibel.net/ (12. aprila 2012). Te knjige iz stare zaveze so: Sirah, Judita, Tobija, Knjiga modrosti, Baruh ter

1. in 2. Makabejci. Vse te knjige je, kot del nauka potrdil Tridentinski koncil. Luter jih v svojo “nemško Biblijo” ni vključil, tudi Chraskov prevod Sv. pisma jih nima.

477 Jezus sirah 1575, 167. Predguvor. Obj. M. Rupel: slovenski protestantski pisci, druga dopolnjena izdaja,

Ljubljana 1962, 325–326, cit. 326.

478 De versione Sacrae Scripturae, Examinis Concilii Triidentini, per D. D. Mart. Chemnicivm Scripti, Opvs

integrvm, qvator partes ... ad veritatis Christiane, et Antichristiane falsitatis cognitionem, perquam vtile &

necessarium ..., M.DC.LXVIII, cit. 53, smiselni prevod Lucijan Adam: Hieronim je poimenoval za apokrife

/nepristne, op. L. A./ /tiste/, o katerih je bil v dvomu, ali so bili nepristni in napačni /ponarejeni/. V tem smislu je v

prologu /verj. k Stari zavezi, op. L. A./ netočno zapisal: Močnega vpliva so apokrifi: Sirah, Judita, Tobia itd. In v predgovoru k Evangelijem navedel: apokrifi, imenovani smrtna magija heretiška, med njimi Ecclesiastici /op. L. A./ ...«

114

žen, od kregajna, pravdajna, maščovajna, od posvitniga blaga inu lakomnosti, od uboštva, od

petlajna, od almožnov, od vseh žlaht inu potrpejna, od prijatelov inu sovražnikov, od poročtva, od

prisegajna, risnice, žalosti, bolezni, arcnij inu od smrti: de su taku v le–te bukvice skoraj vsi ti

nerpotrejbniši štuki inu navuki (kakor se tu na koncu le–tih bukvic v tim regištri tudi očitu najde)

postavleni ...,“ z namenom: »de vsaki krščenik le–tukaj najde, koku se ima v svojim stanu, pruti

Bogu inu bližnimu, v hudim inu v dobrim inu povsod držati. Inu taku le–te bukvice ravno koker ena

lejpa, lubezniva inu prijazna izlaga tih deset zapuvidi božjih inu te hišne table. Zakaj le–tukaj nejso

le zapuvidi inu prepuvidi kakor v tih istih, temuč so zudi poleg lipe priglihe, eksempli inu oblube

božjiga žegna pruti tim bogaboječim inu božjih štrajfing pruti vsim nevernim«. Knjigo je priporočil

v branje: »Zatu imamo uže mi Slovenci zred vsejmi drugimi bogaboječimi krščeniki le–te bukvice

tudi v časti držati inu vsaki v svojim stanu si je k nuci perpraviti inu suseb hišni očeti inu matere

nikar le sami zase, temuč tudi za svoje otroke inu družino ob praznikih inu kedar kuli čas imajo, s

flisom brati « in upoštevanje v vsakdanjem živlenju: »inu se tudi po tih potrebnih navukih držati inu

Bogu k časti ter svojmu bližnimu k dobrimu en bogaboječ ter pošten leben pelati. H timu inu k

vsimu dobrimu daj gospud Bug, oče nebeski, svojo milost skuzi Jezusa Kristusa. Amen.«479 Knjiga,

natisnjena na 256 straneh, ki je izšla brez navedbe avtorstva, prinaša poleg predgovorov v nemškem

in slovenskem jeziku ter prevoda Sirahove knjige tudi En kratik inu potrejben register, to je slovar

večinoma samostojnih izrazov, nekaj pa je tudi sopomenk, besedotvornih različic.480

Pasijon (1576)

Preden je Jurij Dalmatin izdal naslednjo knjigo, Pasijon,481

je kmalu po novem letu, 2.

januarja 1576, krstil Bohoričevega novorojenca, sina Melhiorja. Botra sta bila Michael Stoffl, tajnik

kranjskih deželnih stanov, in Wollf Gartner, ljubljanski mestni sodnik. 482 Pasijon – poročilo o

trpljenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa je bila srčika prvega krščanskega oznanila, dogodki so

bili povod za nastanek evangelijev.483

Resnica o Jezusovi identiteti, njegovi božanskosti, se za

kristjana razodene šele ob Jezusovi smrti in vstajenju. Prav obdobje, ki v liturgičnem cerkvenem

letu zavzema čas od velikega četrtka do velikonočnega jutra, je v evangelijih najpodrobneje

obravnavano. Teden dni Jezusovega življenja je popisan v 1/6 celotnega evangeljskega gradiva.

479 Jezus sirah 1575, 167. Predguvor. Obj. M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga dopolnjena izdaja,

Ljubljana 1962, 325–326, cit. 326.

480 I. Orel–Pogačnik: Sopomenskost samostalnikov v starejših slovenskih slovarjih, Slavistična revija, letnik 39/1991, št. 2, april–junij, 145–164, cit. 145, 146.


München 1968, 203, št. 28. PASSION TV IE, BRITKV TERPLENE, INV Tu zhastitu od smerti vstaiene, inu vNebu hoiene, Nashiga GOSPVDI Iesusa Cristusa, is vseh stirih Euangelistou sloshenu: Sred eno potrebno Pridigo: inu eno

Peisno vkateri ie Ceil Passion sapopaden. [Vignette.] Der gantze Passion, auss allen vier Euangelisten, in die

Windische sprach verdolmetscht, Drurch. M. Georgium Dalmatinum, E. E. Landschafft in Crain Predicanten.

DRVKANV VLVBLANI, Skusi Ioannesa Mandelza. (M. D. LXXVI.)

482 A. Svetina: Protestantizem v Ljubljani, II. Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, 161-174, cit. 169.

483 M. Maksimilijan: Pasijon, eksegeza nove zaveze, Ljubljana, Maribor 2009, 3.

115

Hkrati je to verjetno tudi najstarejši del zapisanega evangeljskega izročila. Z njim se je ukvarjal

tudi, poleg Melanchtona, Lutrov najtesnejši sodelavec in prijatelj, ki je po Lutrovi smrti skrbel za

njegovo vdovo in otroke, Johannes Bugenhagen oziroma doktor Pommeranius (1485–1558), kot ga

je klical Luter; le–ta je svoj nauk povzel v znamenitem stavku: »Vsa zgodovina je podoba

Kristusovega pasijona in vstajenja.« Verjetno okrog leta 1518 je začel sestavljati zgodovino

celotnega Kristusovega pasijona, ki je leta 1524 izšla najprej neavtorizirano, kot dodatek k

Pavlovim pismom. Prva prava, avtorizirana izdaja, ki jo je uredil Bugenhagen, pa je izšla leta 1526

v Wittenbergu pod naslovom Die Historia des Leydens und der Aufferstehung unsers Herrn Jhesu

Christi aus den vier Evangelisten (Zgodovina trpljenja in vstajenja našega Gospoda Jezusa Kristusa

iz štirih evangelistov). Knjigo, ki je doživela skoraj 70 ponatisov, so v 16. stoletju uporabljali kot

bogoslužno berilo, postala pa je tudi navdih, podlaga za številne posnemovalce in prirejevalce.484 Iz

nje je inspiracijo za svoje pridige o evangelijih, pasijonu in vstajenju Jezusa Kristusa, ki so izšle v

Frankfurtu leta 1564, dobil znameniti Johannes Brenz (1499–1570).485

Zdi se, da je Dalmatin obe

deli poznal, ju imel pred sabo, ko je sestavljal svoj Pasijon. Posvetilo v nemškem jeziku, ki ga je

Dalmatin naslovil na barona Ahaca Thurna, je datirano na 12. marec 1576.486

V njem je Dalmatin

izpostavil pomen Pasijona. Zanj pravi, da je imenitno, dobro in koristno, da so »krščanski učitelji v

vse jezike preveli pasijon, tj. zgodbo o trpljenju in smrti Kristusovi, in ga kot potreben zaklad očito

natisnili v prid krščanstvu v majhnih enhiridijih ali priročnih knjižicah, kar naj bi kristjane še bolj

privedlo do tega, da bi ga brali, upoštevali ter si tako koristili,« ker pa preprosto slovensko

ljudstvo, žal, zelo občuti, da številni le malo vedo o pasijonu, in ker še nikoli ni izšel posnetek

pasijona v slovenskem jeziku, se ga je lotil in kot pravi »prevel v naš kranjski jezik, kakor so ga

doktor Ivan Bugenhagen Pomeranus, Ivan Brenz in več drugih učenih teologov že prej sestavili iz

vseh štirih evangelistov«. Hkrati je Dalmatin za to priložnost prevedel in v knjigo vključil še, kot

sam pravi, »lepo in zelo koristno pridigo omenjenega gospoda Brenza«, katere vsebina se nanaša

zlasti na pomen žrtev v Stari zavezi ter o pravi koristi trpljenja in smrti Jezusa Kristusa, in ves

pasijon spravil, kot napiše sam, »v pesmi in rime«.487 Običajnemu uvodnemu posvetilu v nemškem

jeziku je Dalmatin dodal predgovor oziroma »Kratek in potreben nauk, kako morajo vsi kersčeniki

ta Pasijon ali zgodovino Kristusovega bridkega trpljenja in smrti pravilno in pridno brati, poslušati

in premišljevati«, ki sestoji iz šestih delov, katerih vsebino je podprl z biblijskimi odlomki.

Pod prvo točko je, kot prvi, temeljni pogoj za tiste, ki se hočejo imenovati kristjani

(kersčeniki), Dalmatin navedel, da morajo iz Pasijona (iz)vedeti, kaj in kako veliko je moral 484 W. M. Riccius: John Bugenhagen Pomeranus, a Biographical Sketch, Philadelphia, 45, 46, op. 18 prav tam.

485 Pridige je zbral in ponatisnil J. Bizer: Predigten des Johannes Brenz, das Evangelium von der Passion und

Auferstehung Jesu Christi, Stuttgart, 1955.

486 Pasijon 1576, 169. Posvetilo Ahacu, baronu s Turna. Obj. M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga

dopolnjena izdaja, Ljubljana 1962, 327–329, cit. 327, 328.

487 Pasijon 1576, 169. Posvetilo Ahacu, baronu s Turna. Obj. M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga

dopolnjena izdaja, Ljubljana 1962, 327–329, cit. 327, 328.

116

pretrpeti njihov Odrešenik in Zveličar, kako neusmiljeno so Judje z njim ravnali, ga zasledovali,

lovili, zasmehovali, pljuvali, tolkli s palico, tožili, križali, umorili itd.

Pod drugo točko Dalmatin kersčenike pouči, da ni dovolj, da le (po)znajo Kristusovo

trpljenje, temveč ga morajo tudi premišljevati. Kristusovi krvniki, namreč Juda, visoki duhovniki,

Kaifa, Pilat, Herod in drugi hudobni Judje, so vse videli in vedeli, kaj je Kristus pretrpel in kako je

umrl, pa jim vse to ni nič pomagalo, ker niso razumeli vzroka njegovega trpljenja, ki ga kersčenik

mora poznati. Vedeti mora, kaj je Kristusa pripravilo k tako velikemu trpljenju. Dalmatin naroča, da

mora kersčenik pasijon spoznati v premišljevanju o Jezusu Kristusu kot pravem božjem sinu,

brezgrešno spočetem od Svetega Duha, rojenem iz brezmadežne Device Marije, ki ni nikoli storil

nobenega greha in je nedolžen trpel. Judje pa so za storjene grehe morali trpeti in trpijo še danes.

Jezus bi jim lahko ušel, pa jim ni. Dalmatin kersčenike nadalje pouči, da za Kristusovo trpljenje

niso krivi le Judje, temveč tudi: »Mi vsi, kar nas je kuli na svejti, smo ursah negouiga britkiga

terplena inu smerti, ja, mi sami smo, kir smo z našimi grehi Kristusu na križ pomagali, inu nega

križali. Zakai Kristus se je pustil križati inu gerdu martrati za grehe, nikar sa svoje lastne, zakai on

obeniga nej imel, temuč za naše grehe inu vsiga vlniga sveta« in nadalje pravi, da bi se lahko kdo

vprašal, zakaj je Oče nebeški to dovolil, kako je On na vse to (pasijon, op. L. A.) gledal? Morda bi

se celo lahko kdo vprašal, zakaj nas Kristus ni zveličal na kakšen drug način? Na kar Dalmatin

odgovarja, da mora kersčenik vedeti, da je Oče častit in milostljiv ter tudi pravičen ter da je božji

sin moral po pravici vzeti vse grehe človeštva nase, vseh nas, ki smo prelomili dano besedo in si

zaslužili kazen trpljenja in smrti, in je moral za nas tudi umreti. Poleg tega se mora kersčenik

potem, ko bo poslušal in slišal, kako je Juda izdal Jezusa, kako je Jezus trpel na Oljski gori,

omedleval, kravi pot potil, kako je bil ujet, zvezan, od apostolov zapuščen, od sv. Petra trikrat

zatajen, od Judov pred sodnike in nato pred Pilata pripeljan, od velikih duhovnikov, pisarjev,

starešin in ljudstva obtožen, od učenjakov zasmehovan, pretepen, s trnovo krono kronan, na smrt

obsojen in na križu umorjen, kako so mu žolč in kis dali piti, si razdelili njegovo obleko in za

njegov plašč kockali itd., ne sme kriviti za Jezusovo smrt samo Judov, temveč tudi samega sebe:

»/T/aku ti imaš, nikar čez te neverne Jude za Kristusevo volo se serditi, temuč tudi sam čez, inu imaš

misliti de tudi tvoji grehi so tudi ursach le tiga vsiga kar slišiš, da je Jezus terpil ...«

Pod tretjo točko Dalmatin kersčenikom naroča, da morajo Pasijon premišljevati tudi na

način, ki jih bo privedel do spoznanja, da smo vsi, kar nas je na tem svetu, le ubogi, veliki grešniki,

da je za naše izvorne in storjene grehe naš Gospod Jezus Kristus trpel in umrl ter kako je greh

pohujšljiva, strašna in škodljiva stvar za celotno človeštvo in kako se Bog čez grehe silno srdi.

Dalmatin pravi, da kadar se kersčeniki spomnijo na Pasijon, se morajo prestrašiti grehov v svojih

srcih in jih objokovati, kar pa ne velja samo spričo vzrokov telesnih in duhovnih tegob, temveč se

117

mora kersčenik zamisliti tudi nad tem, da smo vsi le ubogi grešniki, ki smo božjega sina z našimi

grehi pripravili do tako velikega trpljenja.

Pod četrto točko Dalmatin kersčenikom naroča, da se morajo iz Pasijona naučiti grehe

spoznati in za njimi žalovati (oz. se jih kesati, obžalovati, op. L. A.). Tisti kersčeniki, ki so se

spoznali za uboge grešnike in so v svoji vesti občutili božji srd ter se bojijo večnega pogubljenja, ki

bi bili radi prosti svojih grehov in bili ponovno deležni božje milosti, taki ne smejo obupati zaradi

svojih grehov, temveč morajo Kristusov pasijon pri sebi, v tolažbo, premišljevati in se zavedati, da

je Kristus za našo in ne za svojo voljo trpel in umrl, da bi grešniki prek njegovega žrtvovanja

opravljali pravo pokoro in dobili odpustek za grehe in nato skozi pravo vero v Boga prejeli večno

življenje. Pravi, živi Bog noče grešnikove smrti, noče grešnikovega pogubljenja, temveč njegovo

spreobrnjenje, ker se le na tak način doseže večno življenje. Jezus Kristus je storil dovolj, ne samo

za naše grehe, marveč za grehe vsega sveta. Tisti pa, ki stori pravo pokoro, to je, spozna grehe, se iz

srca grehov pokesa in na pravi način veruje v Jezusa Kristusa, ta bo Pasijon imel za uporaben in bo

skozenj, prek Kristusovega trpljenja dobil odpustek svojih grehov, spokojno vest, pravo tolažbo v

vseh nadlogah in skušnjavah in kakor koli se mu bo že godilo na svetu, bo imel zagotovljeno večno

življenje.

Pod peto točko Dalmatin kersčenikom pri premišljevanju Pasijona naroča, da mora Pasijon

premišljevati na tak način, da se bo pred grehi znal (za)varovati in jim postati pravi sovražnik in jih

hkrati svari, da ko slišijo, da je Kristus za vse človeštvo že dovolj storil, ne smejo misliti, da jim je

zato dopuščeno grešiti zoper svojo vest, temveč se morajo varovati telesnega in večnega

pogubljenja, da ne bodo razsrdili Boga in se z grehi spravili v pogubljenje, iz katerega jih je

Odrešenik odrešil.

Pod zadnjo, šesto točko, Dalmatin kersčenikom naroča, da se morajo iz Pasijona naučiti, da

so pravi kersčeniki, ki hočejo hoditi za Kristusom, biti njegovi apostoli in služabniki ter živeti

bogaboječe življenje v Kristusu, dolžni sami nositi križ, ki jim ga je naložil Bog. Zato tudi, ko jim je

od Boga križ naložen, zavoljo preganjanja prave vere, težke, velike bolezni ali druge nadloge, se

morajo spomniti na Kristusov križ, ki jih bo potolažil in bodo tako z več volje prenašali trpljenje.

Kristus je trpel povsem nedolžno, medtem ko smo si lastno trpljenje prislužili sami z našimi grehi.

Jezus Kristus je trpljenje vernih že očistil s svojim trpljenjem, zato njihovo trpljenje kersčenikom ne

more škodovati. Čeprav se nam morda zdi dolgo, telesno trpljenje trpimo le kratek čas. Kristus pa

nas tega trpljenja odreši ob pravem času.

V zaključku svojih navodil kersčenikom, kako brati, poslušati in premišljevati Kristusov

Pasijon, je Dalmatin poudaril, da je pasijon potrebno premišljevati ne le v postnem času, marveč

vsak dan, vse žive dni, spoštljivo in z vero v uporabnost spoznanj premišljevanja, da bodo grešniki

skozi pasijon zagotovo našli odpuščanje vseh grehov, pomiritev z Bogom in si tako zaslužili večno

118

življenje, se v življenju grehov bali in še naprej živeli v božjem strahu ter ne glede na nadloge nosili

od Boga naložen križ ter da bodo tudi na smrtni postelji imeli tolažbo in da bodo, ko jih bo Bog po

Kristusu odrešil še zadnjega trpljenja, prišli v nebeško veselje, h kateremu je Dalmatin priporočil

prav vse, tako naj Bog Oče vsem pomaga skozi trpljenje in bridko smrt svojega edinega sina, Jezusa

Kristusa, po Svetem Duhu. Amen.488

Uvodu sledi Dalmatinov prevod in priredba Kristusovega pasijona, ki jo je napravil, kot je v

posvetilu v nemškem jeziku napisal sam, po Bugenhagnu in Brenzu ter nekaterih drugih

predlogah,489

temu pa Dalmatinova pasijonska pesnitev,490

ki jo je, kot navaja Rupel, po primerjavi

ritma v pesmih, posnel po pasijonu Sebalda Heydena, a je vsaj po besedilu Dalmatinova pesem

povsem samostojna in za razliko od Heydenove, ki obsega 23, obsežnejša – Dalmatinova obsega 30

kitic. Naslov pesmi se glasi Pasijon iz vseh štirih evangelistov, v le–to pejsen od Jurija Dalmatina

zdaj prvič zložen, v ti viži kakor ta nembški: »O mensch, bewein dein sünde gross« ali kakor ta

slovenska pejsen: »Sveti Paul v enim listi«.491

Rupel navaja, da je v naslovu omenjena pesem Sveti

Paul v enim listi, po kateri naj se poje Dalmatinov Pasijon v 30 kiticah, melodija Trubarjeve že leta

1551 objavljene pesmi.492

Na isto melodijo se je pela tudi Trubarjeva Ena druga peisan od s.

Kersta. V ti viži: Sveti Paul v enim listi etc. iz pesmarice Ene duhovne pesmi 1563.493

Dalmatinova

pasijonska pesem je bila objavljena tudi v njegovih pesmaricah iz leta 1579 in 1584 ter v pesmarici

Felicijana Trubarja iz 1595. Vsaj v smislu proznega teksta spremljajoče pesmi se zdi, da je

Dalmatin svoj Pasijon zastavil po vsebinskem uredniškem ususu Trubarjevih in kasneje svojih

katekizmov oziroma pesmaric. Za njegovo pasijonsko pesem se zdi, da jo je napisal z namenom, da

bi se pasijona prek ritmičnega, uglasbenega, petega teksta verjetno še posebej mladina lažje in z

večjim veseljem (na)učila, pravilno premišljevala in po naučenem ter pravilno premišljenem

pasijonu živela čisto, brezgrešno, bogaboječe, spokorniško življenje v upanju na zasluženo

odrešenje po božji milosti prek Jezusa Kristusa in na dosego nebeškega veselja.

488 J. Dalmatin: Passion tu ie, Britku terplene, inu tu zhastitu od smerti vstaiene, inu vNebu hoiene, Nashiga

Gospudi Iesusa Cristusa, is vseh stirih Euangelistou sloshenu, sred eno potrebno pridigo: inu eno peisno vkateri ie

celi Passion sapopaden ..., Ljubljana 1576, ( 11–53). Faksimile dosegljiv na

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC–FGTW0ES5/?query=%27keywords%3dpasijon+dalmatin%27&pageSize=25 (12. april, 2012).

489 Kot v op. št. 59, 60, 61 in tekstu na katerega se nanašajo. 490 Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in


491 Pasijon 1576, 170. Pasijon iz vseh štirih evangelistov. Obj. M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga dopolnjena izdaja, Ljubljana 1962, 327–329, cit. 328, 329 ter 444, op. 328.

492 Pasijon 1576, 170. Pasijon iz vseh štirih evangelistov. Obj. M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga

dopolnjena izdaja, Ljubljana 1962, 444, op. 328.

493 Obj. Ene duhovne peisni, 1563, transkribiral, uredil, prevedel in spremno študijo napisal Jonatan Vinkler, Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 15-222, cit. 71, 72, op. 97 prav tam.

119

Pentatevh (1578)

Leta 1578 je Jurij Dalmatin izdal prvi del »slovenske Biblije«, 494

to je prevod petih

Mojzesovih knjig495

oziroma Pentatevha. Kidrič je mnenja, da je Dalmatin prevod Pentatevha

končal že v času študija na Nemškem, vsaj do 10. januarja 1572.496 Datum, ki ga navaja Kidrič, je

enak datumu v že prej večkrat omenjenemu Dalmatinovemu pismu, v katerem dobesedno piše:

»Aber da ich vermerckt, dass dises mein exercitium dem Herrn Primo wolgefallen vnd mir nuzlich

gewesen, hab ich dises beyligunde erste Buch Mosis nur exercity gratia auss andern Sprachen in

die Crainerische zu vertieren mich vntterstanden ...«497 Jurij Dalmatin je torej do omenjenega

datuma, iz drugih tujih jezikov v kranjskega, prevedel prvo Mojzesovo knjigo, to je Genesis.

Prevajanje celotnega Pentatevha je, seveda, nadaljeval in ga leta 1578 tudi natisnil. Posvetilo v

nemškem jeziku, ki je datirano na dan 1. novembra 1578, je naslovil Dalmatin na vse prebivalce na

Štajerskem, Kranjskem, Koroškem, Goriškem, v Slovenski krajini, Metliki, Istri in na Krasu.498 V

predgovoru v slovenskem jeziku pa Dalmatin bralcu pojasni, da vsako pismo, ki je navdahnjeno od

Boga, človeka pripravi k nauku, svarilu, poboljšanju v pravici, tako v njem božji človek postane

popoln ter pripravljen k vsakršnemu dobremu delu. Razlagajoč Pavlovo pismo Rimljanom, ki v 15.

poglavju pravi: »Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da

bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje ...«499 Dalmatin pravi, da je

sv. Pavel s temi besedami očitno hotel ljudi naučiti, da Sveto pismo Nove in Stare zaveze, ki se

imenuje Biblija, ni napisano s človeško roko, niti si ga človek ni zamislil (čeprav so ga ljudje

napisali), marveč je bilo od samega Boga, skozi dar Svetega Duha, prek prerokov, apostolov in

evangelistov: »Noter vdahnenu, na znanje danu inu poročenu«, kaj naj se na zemlji zapiše, kot o


München 1968, 209, št. 31. BIBLIE, TV IE, VSIGA SVETIGA PISMA PERVI DEIL, VKATERIM SO TE PET MOSESSOVE BVQVE, sdai peruizh is drugih iesikou vta slouenski sueistu stolmazhene, sred kratkimi inu

potrebnimi argumenti zhes vsak Capitul, inu sastopnimi islagami nekoterih teshkeishih bessed, inu seno potrebno

Slouensko Predguuorio, vkateri ie kratka summa, prid inu nuzh letih Buqui sapopaden, skusi Iuria Dalmatina. Na

KONZU IE TVDI EN Regishter, vkaterim se, sa Haruatou inu drugih Slouenou volo nekotere Kranske inu druge

bessede vnih iesik stolmazhene, de bodo lete, inu druge nashe Slouenske Buque bule sastopili. Die Fünff Bücher Mosis, sambt kurtzen Argumenten, vnnd nothwendigen Scholien. Joan: 5. Cap. Paui nash GOSPVD inu odreishenik

Cristus. De bi vy Mosessu verouali: Sakai on ie od mene pissal. [Vignette.] DRVKANV VLVBLANI VTIM leiti po

Cristuseuim Roistuu skusi Ioannesa Mandelza M. D. LXXVIII.



497 1572, januar 10, Esslingen, pismo Jurija Dalmatina kranjskim odbornikom, orig. v AS 2, Stan. arh., fasc. 54/2,

sn. 1, fotografija v NUK, Ms 22/57, obj. Th. Elze: Primus Trubers Briefe, Tübingen, 1897, 508–11 /delno!/, J.

Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 53–58, prim. Rajhmanov prepis originala v nemškem jeziku, 55 in prevod J. Rajhman: prevodu J. Rajhmana, slv.: »Ko pa sem opazil, da je ta moja vaja bila gospodu Primožu všeč, meni pa v korist, sem si priloženo prvo Mojzesovo knjigo za vajo drznil prevesti iz drugih jezikov v Kranjskega ...«, 57 ter 401, št. 8, op. št. 4.

498 Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 152.

499 Rim 15,4.

120

tem pravi tudi sv. Peter: »Predvsem pa vedite tole: nobena prerokba v Pismu ni stvar zasebne

razlage. Nikoli namreč nobena prerokba ni prišla po človeški volji, ampak so ljudje, nošeni od

Svetega Duha, govorili v imenu Boga,«500 zato je potrebno vedno biti, tako naroča Dalmatin,

pokoren svetemu pismu: »koker de bi sam Bug iz nebes doli videč z nami govoril «.501 Sledi prevod

Pentatevha in na koncu Register v katerim so nekotere kranjske besede za Hrvatov inu drugih

Slovencov volo v nih jezik stolmačene, de bodo le–te inu druge naše bukve bule zastupili«, ki je

pravzaprav predhodnik večjega in obsežnejšega Registra v »slovenski Bibliji« 1584, pri katerem je

sodeloval skupaj z Bohoričem.502 Analiza teksta prevoda Stare zaveze v Dalmatinovi »slovenski

Bibliji« iz leta 1584 je pokazala, da je Dalmatin prevod napravil na podlagi Lutrovega prevoda, na

nekaterih mestih pa je, ne za predlogo, marveč zgolj kot pomoč za prevod določenih besed in težjih

mest uporabljal tudi Septuaginto in Vulgato. Za prevod prve Mojzesove knjige je bilo dognano, da

se močno naslanja na Lutrov prevod.503 Ker je Dalmatin že pred letom 1578 imel prevedeno celotno

Biblijo, verjetno že okrog leta 1575,504 sklepamo lahko, da je tudi pričujoč prevod Pentatevha iz leta

1578, slonel predvsem na Lutrovi Bibliji.

V tem času so bila pogajanja za natis celotnega prevoda »slovenske Biblije« pri tiskarju Mandelcu v

Ljubljani v polnem razmahu. Po tem, ko je, kot navaja Kidrič, Jurij Dalmatin že pred 21. aprilom

1575 poslal kranjskim deželnim stanovom vlogo za revidiranje Biblije, ko mu je do leta 1577

uspelo za tisk Biblije prepričati kranjske deželne stanove, so ti za tisk začeli pridobivati tudi

koroške in štajerske deželne stanove.505 Predvsem v zvezi z natisom celotnega prevoda Biblije v

slovenski jezik je Jurij Dalmatin 26. novembra 1578 pisal baronu Frideriku Hoffmanu v Gradec

pismo, ki mu je priložil tudi izvod natisnjenega Pentatevha, za katerega je Hoffmana sicer: » Za

vero zelo gorečega, zvestega kristjana, gospoda, zavetnika in podpornika čiste božje besede«,

prosil, naj prevod milostno sprejme, in tudi, naj: »s svojo krščansko gorečnostjo in izrednim

ugledom, sebe in druge krščanske gospode in deželane na Štajerskem spodbudi, da bodo storili vse,

da bi deželni zbor Štajerske milostno prispeval svoj delež za uresničitev nujne potrebe po koristni,

krščanski in blagodejni besedi ...«, torej za posredovanje na Štajerskem za podporo tiskanju

500 2 Pt 1,20–21.

501 Biblije, tu je, vsiga svetiga pisma prvi dejl 1578. 171. slovenska predgovor čez te pet bukve Mojzesove. Obj. M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga dopolnjena izdaja, Ljubljana 1962, 329–331, cit. 329,330.

502 J. Riegler: Register v Dalmatinovi Bibliji, Jezik in slovstvo, letnik 12, leto 1967, št. 4, 104–106. M. Orožen: Dalmatinov register – prvi sinonimni slovarček slovenskega knjižnega jezika, Jezik in slovstvo, letnik 29, 1984, št. 6, 196–201.

503 K. Ahačič: Viri za prevod svetopisemskih besedil pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja in nekatere tehnike prevajanja, Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 3, julij–september, 506–529, cit. 516, 517.

504 Takrat je (21. aprila 1575) kranjskim deželnim stanovom poslal vlogo v zvezi z revidiranjem rokopisa Biblije pod skupnim okriljem notranjeavstrijskih dežel, prim. Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 152.


121

»slovenske Biblije«.506

Kmalu za tem je Mandelc kranjskim deželnim stanovom predložil predračun

za tisk »slovenske Biblije«. O predračunu, ki je obsegal 3 variante, upoštevajoč kvaliteto in format

papirja in tiska, ter priloženem mnenju Jurija Dalmatina so kranjski deželni odborniki prvič

razpravljali 16. decembra 1578, ponovno pa 23. aprila 1580.507

Istega dne sta Dalmatin in Mandelc

pisala tudi notranjeavstrijskim deželnim zborom in v pismu navedla seznam in približen izračun

stroškov, ki bi nastali s tiskanjem »slovenske Biblije«: »Stroški bi bili približno taki: za en izvod, da

bi bil uglednega videza, bi bilo potrebno 20 knjig sub medijan papirja, to je en riss, po ceni 1 fl, 30

kr, celotna količina papirja za tisočpetsto primerkov bi tako znašala 1500 rissov, kar je 150 bal,

vsaka po 15 fl, kar znaša 2.250 fl. K temu za tiskanje po 15 fl za deset rissov, znaša tudi 2.250 fl /…/

ako bi tiskali na malem formatu in z malo pisavo /…/ znese 1.500 fl. Stroški za tisk enako kot zgoraj

/…/ ako bi tiskali na veliki median format /…/ Celotni strošek tiskanja na velikem median formatu

bi torej znašal 6.250 fl. ...« Hkrati se je Dalmatin zavzemal tudi za likovno opremo Biblije: opozoril

je, da bo lesoreze potrebno kupiti ali pa si jih proti odškodnini izposoditi, prav tako pa bo nastalo še

nekaj stroškov s prepisovanjem in pregledom prevoda. Tozadevno je na notranjeavstrijske deželne

zbore naslovil prošnjo, naj »kot zelo verni, krščanski, razumevajoči gospodje, zaščitniki, ljubitelji in

podporniki čiste božje besede ter očetje domovine« delo podprejo.508

Sploh pa so bile za pospešitev tiska »slovenske Biblije« ugodne tudi politične razmere v

notranjeavstrijskih deželah. Sedemdeseta leta nasploh so protestantom prinesla velike ugodnosti,

čeprav le ustno potrjene od cesarja. V letih 1572 in 1578 sta bila, prva v Gradcu, druga v Brucku na

Muri, sprejeti dve verski pomiritvi, ki sta protestantom prinesla velike, od cesarja le ustno potrjene

koncesije, ki so, gledano v luči tiskanja »slovenske Biblije«, vsekakor šle Dalmatinovemu podjetju

na roko. Izhodišče za omenjeni verski pomiritvi je bil leta 1555 sklenjen augsburški verski mir,

katerega vsebina je strnjena v kratki formulaciji Cuius regio, eius religio.509

Verjetno je najgloblji vzrok za koncesije, ki so si jih cesarske dedne dežele pridobile v 70–ih

letih 16. stoletja, potrebno poiskati v cesarskem dednem sovražniku – Turkih, ki so v 15. in 16.

stoletju, vse do bitke pri Sisku (1593), izčrpavali dežele, ne samo po direktni škodi, ki so jo vpadi

povzročili (ropanje, požigi, krvni davek idr.), pač pa tudi posledično, pri dvigovanju davka, s

katerim je cesar lahko financiral obrambo. Prav v sedemdesetih letih so stroški za obrambo pred

506 1578, november 26, Ljubljana. Pismo Jurija Dalmatina baronu frideriku Hoffmannu. Orig. Landesarchiv Graz,

fotografija NUK, Ms 1063/7. Obj. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 66.

507 1578, december 16, s.l., (Ljubljana). Predračun ljubljanskega tiskarja Janža Mandelca in mnenje Jurija Dalmatina glede tiskanja Biblije. Regest obj. Odsevi reformacijskega gibanja v dokumentih arhiva SR Slovenije,

Ljubljana 1987, 47, št. 66. 508 1578, december 16, Ljubljana. Pismo Janža Mandelca in Jurija Dalmatina notranjeavstrijskim deželnim

zborom. Orig. Landesarchiv Graz, fotografija NUK, Ms 1063/33. Obj. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov,

SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 69–71.

509 Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, cit. 292. I. Grdina: Začetki slovenske književnosti med protestantsko in katoliško reformacijo, Slavistična revija, letnik 41, 1993, št. 1, januar–marec, 77–129, cit. 112, 113.

122

Turki ponovno narasli. Leta 1572 je nadvojvoda Karel v Brucku na Muri najprej sklical sestanek

predstavnikov mest in trgov, na katerem so predstavniki v zvezi z verskimi zadevami celo kleče

prosili nadvojvodo, naj jim podeli enake pravice, kot so jih imeli deželni gospodje. Karel njihove

prošnje ni uslišal in jim protestantskega bogoslužja ni dovolil. Jim je pa obljubil, da bo spoštoval

svobodo vesti. Že na sestanku štajerskih deželnih stanov v Gradcu, februarja 1572 pa je moral v

zameno za visoke davke ter obljubo štajerske dežele, da bo prevzela dolg milijona forintov: a)

izjaviti, da gospodov in vitezov z ženami, otroki, služinčadjo in pripadajočimi verskimi sorodniki

brez izjeme v verskih stvareh ne bo žalil, obtoževal ali izvajal nasilja proti njihovi vesti, b) dovoliti

pravico postavljanja lastnih pridigarjev, cerkev in šol ter c) se obvezati, da cerkvenim patronom ne

bo kratil njihovih pravic glede nastavljanja župnikov. Vse te koncesije pa je podelil le ustno, nikoli

pisno.510

Po tem, ko je leta 1576 prenehalo veljati sklenjeno premirje in so Turki leta 1577 začeli

ponovno vpadati, ko se je obrambna črta pred Turki na Hrvaškem in v Slavoniji reorganizirala v

Vojno Krajino in je bilo na sestanku zastopnikov deželnih stanov v avstrijskih dednih deželah in

zastopnikov ogrskega sabora sklenjeno, da stroške za obrambo in upravo obrambe nosi nadvojvoda

Karel, je slednji po pregledu finančnih bremen sklenil, da je potrebno prispevek notranjeavstrijskih

dežel za obrambo pred Turki povečati na skupno vsoto prek pol milijona goldinarjev. Ker sta

propadla oba poizkusa, tako ločeni sestanki z deželnimi stanovi, kot tudi namen, da bi sredstva

pridobil od nemške države, je za novo leto 1578 sklical zastopnike vseh notranjeavstrijskih dežel v

Brucku na Muri. Na tem sestanku je pred zastopnike notranjeavstrijskih dežel postavil zahteve za

odobritev novih davkov za Vojno Krajino za obdobje petih let, okrepitev utrdb in opremo z orožjem,

posadkami, zagotovitev udeležbe deželne vojske pri obrambi ter ustanovitev vojnega sveta v

Gradcu. Predstavniki notranjeavstrijskih deželnih stanov so pokazali voljo, pripravljenost na

kompromis. Zahtevam nadvojvode so bili pripravljeni ustreči, a pod pogojem, da nadvojvoda Karel

pismeno zagotovi versko svobodo vsem, tudi prebivalcem mest in trgov. Nadvojvoda je predlog

zavrnil. Pogajanja so se nadaljevala. Šele, ko so stanovski predstavniki odločno rekli ne in s tem

zavrnili izpolnitev nadvojvodovih zahtev, je 9. februarja 1578 Karel popustil, saj drugega izhoda

verjetno ni imel. Katoliški nadvojvoda je zato, ponovno le ustno privolil v razširitev svojega že tako

le ustnega pristanka štajerskim deželnim stanovom o svobodi vesti in bogoslužja za vse plemstvo v

notranjeavstrijskih deželah. Meščanom je bila zagotovljena le svoboda vesti, vsem trem deželnim

glavnim mestom – Celovcu, Gradcu in Ljubljani – ter Judenburgu pa je dovolil tudi protestantske

510 Več o graški in bruški pacifikaciji v J. Loserth: Die steirische Religionspazifikation 1572–1578, nach den

Originalen des Steiermärkischen Landesarchivs herausgegeben und mit einer Einleitung versehen, Graz 1896, 67–84, cit. 69. J. Loserth: Reformation und Gegenreformation in den innerösterreichischen Ländern im XVI. Jahrhundert, Stuttgart 1898. Fr. Ilwof: Der Protestantismus in Steiermark, Kärnten und Krain, vom XVI. Jahrhundert bis in die Gegenwart, Graz 1900. A. Strohmeyer: Religionsfrieden in den habsburgischen Erbländern im 16. und im 17. Jahrhundert, Vera in hotenja, študije o Primožu Trubarju in njegovem času, uredil Sašo Jerše, Ljubljana 2009, 104–123.

123

predikante in protestantske šole. Od nadvojvode Karla le ustno podeljene pravice so veljale samo za

pripadnike augsburške veroizpovedi. Bruška verska pacifikacija z dne 14. februarja 1578 je prinesla

versko pomiritev med deželnim knezom in deželnimi stanovi Štajerske, Koroške in Kranjske z

grofijo Goriško. Deželni knez je stanovom zagotovil versko svobodo, stanovi pa so obljubili, da

bodo poskrbeli, da se pripadnikov katoliške vere ne bo zasmehovalo in obrekovalo. Pripadniki sekt,

ki delujejo proti augsburški veroizpovedi, niso bili deležni zaščite in so bili izgnani.511 Po bruški

verski pacifikaciji je prišlo do poenotenja protestantskih cerkva v vseh treh dednih deželah. Središče

protestantske cerkve, vodstvo, to je ministerij, je bil(o) v Gradcu. Za vse tri dežele je začel veljati

cerkveni red, ki ga je leta 1573 za Štajersko sestavil David Kochhafe Chyträus (1531–1601).

Cerkvenega je spremljal tudi šolski red.512 Za deželnega predikanta ali predikanta na gradu je bil

lahko imenovan le tisti, ki je opravil izpit pred ministerijem v Gradcu. Predikanta so lahko nastavili

le v župniji, ki je bila pod patronatom protestantskih plemičev. Vsak predikant, ki se ni bil

pripravljen odpovedati krivemu nauku, kar je pomenilo, da njegov nauk ni bil v skladu z

augsburško veroizpovedjo, je bil izgnan (npr. flacijanci). Za pridigarje je red določal, da jih plačuje

tisti, ki jih nastavlja, šole pa vzdržuje njihov ustanovitelj. Učitelje plačuje tisti, ki jih je nastavil.

Deželni stanovi pa so protestantsko cerkev ščitili navzven. V Chyträusovem cerkvenem redu se

nahaja tudi omemba slovenskega jezika, in sicer v odlomku Errinerung der dolmetschung halben

(Opomnenje zavoljo razlaganja), ki predvideva, da je potrebno nauk razlagati v smislu pravega

pomena, ki mora biti v skladu z izvornimi teksti in ga je potrebno vedno predstaviti, ne le kot

artikel, člen vere, pač pa razumljivo in v skladu z drugimi teksti. Cerkev se strinja, da se pri

razlaganju nauka, pridiganju in tam, kjer je potrebno razložiti tekste, če drugih ni na voljo, lahko

uporablja grške in stare latinske tekste ter se jih, kadar je to potrebno, razloži v domačem jeziku.

Nove razlage v latinskem jeziku, kot na primer Erazmov Novi testament ali Vatabli Starega

testamenta,513

se lahko uporablja le namensko, za boljše razumevanje razlage. Nadalje pravi: »In

deutsche sprache ist kein bessere dann des D. Martini Luteri, welche so aigentlich den sinn des

göttlichen worts gibt, das man schier kainer auslegung darüber bedarf und darumb in der

Augspurgischen confession verwandten kirchen billich kain andere in deütscher sprache furgelesen

und gebrauchet werden soll. Was aber in Windischer /poudaril L. A./ und anderen frembden

sprachen gedolmetscht, sagt man, das aus Luthers gedolmetschz worden, welches auch das

rathsamiste gewesen ist, die gewissiste versicherung, das ainer nicht durch manicherlay 511 1578, februar 14, Bruck na Muri, gradivo ohranjeno po prepisu po letu 1585. Orig. v AS, Rokopisi, sign. I/15r.

Regest v Odsevi reformacijskega gibanja v dokumentih Arhiva SR Slovenije, Ljubljana 1987, 62, št. 64. 512 Prim. G. Reingrabner: Protestanten in Österreich, Geschichte und Dokumentation, Wien–Köln–Graz 1981, cit.

48, 52, 73. I. Grdina: Začetki slovenske književnosti med protestantsko in katoliško reformacijo, Slavistična revija, letnik 41, 1993, št. 1, januar–marec, 77–129, cit. 112.

513 Morda je mišljena Biblia Vatabli z jezikovnimi opombami katolika Watebleda in večjezična biblija Compultensis, ki je obsegala hebrejski tekst Stare zaveze s Septuaginto, Vulgato in kaldejsko parafrazo, ki so ju

uporabljali tudi revizorji teksta Dalmatinove “slovenske Biblije”, prim. Fr Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France

Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 156.

124

dolmetschung oder auch unbequeme anziehung des originaltextes irre gemacht werde, ist die

analogia fidei, so auch corpus doctrinae auf lateinisch genant wird, das ist die summa der

christlichen lehre, ordentlich aus den klaren und jederman verstendlichen sprüchen

zusamengefüeger, wo derselbigen zuwider irgends etwas verdolmetscht oder angezogen wurde, das

wäre zu verwerfen ...«514

Prav na tem sestanku pa so predstavniki deželnih stanov govorili tudi o tisku Dalmatinovega

prevoda »slovenske Biblije«.515

Okoli 9. februarja 1578 so v Brucku na Muri vse tri dežele, to je

Kranjska, Koroška in Štajerska, sprejele sklep, da se Biblija izda na skupne stroške. 516 Po od

Dalmatina spodbujeni in začeti akciji ter po prizadevanjih kranjskih deželnih stanov, ki so večkrat

posredovali pri koroških in štajerskih deželnih stanovih,517 je do dogovora na meddeželni ravni

prišlo prav na sestanku v Brucku na Muri. V tem primeru gre torej za politični dogovor, akt, ki

verjetno kaže na to, da so se »deželne vlade« habsburških dednih dežel zavedale, da administrativno

razmejujejo prebivalstvo, ki govori slovenski jezik in sprejema »pravo staro krščansko vero«, torej

skupino ljudi, ki jo je kot ciljno publiko, kamor je bilo usmerjeno njegovo prizadevanje, njegova

dela, že Trubar poimenoval s skupnim imenom »Slovenci«, kar morda kaže na to, da je skupaj s

tistim delom prebivalstva, ki je ostal v katoliški, papeški veri, v tem času že moč misliti tudi na

»slovenski narod«. Morda je še najlepši primer za tako trditev zgodba o protestantizmu na

Koroškem, natančneje v Celovcu, kjer so po hudem požaru leta 1514, po tem, ko je nadvojvoda

mesto »podaril« koroškim deželnim stanovom, le–ti mesto sami obnovili, ga razširili, zavarovali z

obzidjem, vanj povabili tudi trgovce in rudarje, ki so prihajali predvsem iz Nemškega in so s seboj

prinesli tudi »nemško vero«, luteranstvo, ki se je hitro (raz)širilo v mestu in okolici. Privrženci

»prave stare krščanske« vere so poleg nemške organizirali tudi slovensko cerkev, ki ji je nemška

cerkev, po tem, ko si je zgradila svojo novo, današnjo celovško stolnico, prepustila v uporabo

špitalsko cerkev sv. Duha, v kateri je lahko delovala povsem samostojno, v slovenskem jeziku. Tudi

514 1578, februar 20, Bruck an der Mur, Kirchenordnung. Obj. J. Loserth: Die steirische Religionspazifikation

1572–1578, nach den Originalen des Steiermärkischen Landesarchivs herausgegeben und mit einer Einleitung versehen, Graz 1896, 67–84, cit. 69, prevedel Lucijan Adam: »/V/ nemškem jeziku ni nobene boljše /Biblije, op. L. A./, kot je dr. Martina Lutra, ki tako točno povzema božjo besedo, da človek brez dvoma ne potrebuje nobene razlage, razen nje in se poleg nje v cerkvi, ki sledi augsburški veroizpovedi, ne sme uporabljati in brati nobene druge, tudi nemške ne. Kar pa se v slovenskem in drugih tujih jezikih razlaga, se mora vse razlagati iz Lutra, ki je

tudi najbolj merodajen, to je tudi najmodrejše zagotovilo, da ne bo prišlo do pomanjkljivih razlag ali nadležnih izpeljav iz originalnega teksta; da ne bi prišlo do zmot, je za »analogia fidei«, ki se ji reče v latinskem jeziku tudi

»corpus doctriane«, to je »povzetek krščanskega nauka«, z ukazom pa je prepovedano v jasnem in vsakomur razumljivem jeziku kaj sestavljati, ker vsak k temu nekaj doda, razloži ali pokaže, to je potrebno zavreči /poudaril L. A./ ...«

515 J. Loserth: Reformation und Gegenreformation in den innerösterreichischen Ländern im XVI. Jahrhundert, stuttgart 1898, 397, 398.



125

v pogledu prizadevanj Korošcev za »slovensko knjigo«, nenazadnje tudi za »slovensko Biblijo«, so

koroški Nemci Slovencem šli ne le na roko, pač pa so bili celo med njenimi glavnimi podporniki.518

Poleg cerkvenega reda, ki je, kot je bilo omenjeno zgoraj, temeljil na augsburški

veroizpovedi, pa je v tem času za razvoj in ustalitev protestantizma v notranjeavstrijskih deželah

velikega pomena tudi Formula concordiae,519

spis, ki je nastal v okviru prizadevanj ločiti

luteransko cerkev, nauk od drugih oblik reformacije, na Nemškem še posebej od prikritega, to je

kriptokalvinizma, katerega pristaši so bili tudi uradniki saškega volilnega kneza Avgusta,

razkrinkani leta 1574.520

Prav v tem smislu je leta 1576 saški volilni knez najprej sklical sestanek

protestantskih teologov v Torgavu, na katerem so Jakob Andreae, Martin Chemnitz, David

Chyträus, Andreas Musculus in Wolfgang Körner pripravili Torgausko knjigo. Leto za tem, 1577., je

potekal sestanek v Bergenu, kjer je nastala Bergenska knjiga, ki jo bolje poznamo pod imenom

Formula concordiae (Formula soglasja). Formula sestoji iz dveh delov. V prvem (lat. Epitome, slv.

Povzetki) je bil objavljen kratek povzetek luteranskega nauka in 11 členov, s katerimi so bili glede

nauka zavrnjeni njegovi nasprotniki, to je prekrščevalci, švenkfeldijanci, arijanci in antitrinitarci, v

drugem delu (lat. Solida declaratio, slv. Temeljno sporočilo) pa je bila objavljena obširna razlaga v

prvem delu objavljenega nauka. Formula je bila objavljena na koncu zbornika Concordia

(Soglasje), v katerem so bile objavljene tri »ekumenske« veroizpovedi, to so apostolska, nikejska in

Atanazijeva, nato augsburška veroizpoved z apologijo (zagovorom), šmalkaldski členi ter oba

Lutrova katekizma.521

Formulo je v slovenski jezik prevedel Primož Trubar, ki si je hkrati

prizadeval, da bi k njej pristopili vsi notranjeavstrijski deželni stanovi.522 Po mnenju I. Grdine je bil

to Trubarjev najmočnejši poskus za zagotovitev ideološke, na podlagi bruške verske pomiritve pa

posredno tudi pravne trdnosti slovenskega protestantizma, s katerim je Trubar, po njegovih

prizadevanjih pa tudi podpisniki Formule, pristal na filipjansko redakcijo luteranstva. Pristanek je

bil za preživetje protestantizma v notranjeavstrijskih deželah nujen, le tako so se namreč lahko

zavarovali proti v katoliški veri trd(n)emu deželnemu knezu. Vsaj do zmage proti cesarskemu

dednemu sovražniku leta 1593 pri Sisku.523 V zvezi s podpisom Formule so predikanti Krištof

Spindler, Janž Schweiger in Gašper Kumperger kranjskim deželnim stanovom poleti leta 1581

pisali pismo, v katerem so sporočili, da jim je dr. Jakob Andreae poslal pismo, knjigo in druge spise,

ki se nanašajo na izjavljanje o pripadnosti k augsburški veroizpovedi, ki je potrebno, ker je po

518 Prim. Fr. Erjavec: Koroški Slovenci, drugi del, od reformacije do prosvetljenstva, Celovec 1956, cit. 42–43,

64–65.

519 I. Grdina: Začetki slovenske književnosti med protestantsko in katoliško reformacijo, Slavistična revija, letnik 41, 1993, št. 1, januar–marec, 77–129, cit. 112.

520 M. Rupel: Primož Trubar in Formula concordiae, II. Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, 65–112, cit. 65.

521 M. Rupel: Primož Trubar in Formula concordiae, II. Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, 65–112, cit. 65.

522 Trubarjevega prevoda, ki ga omenja v posvetilu v nemškem jeziku k Ta celemu novemu testamentu 1582, (še) ne poznamo.

523 I. Grdina: Začetki slovenske književnosti med protestantsko in katoliško reformacijo, Slavistična revija, letnik 41, 1993, št. 1, januar–marec, 77–129, cit. 115.

126

Lutrovi smrti nastala med teologi razdvojenost v (petih) točkah očiščevanja, dobrih del, človekove

svobodne volje, adiafore in cerkvenih slovesnosti ter obhajanja pod obema podobama. Kranjske

deželne stanove so prosili, naj zaradi razloga odprave nereda v verskih zadevah podpišejo Formulo,

tako kot sta to predlagala tudi dr. Jakob Andreae in Primož Trubar.524 Formulo je, kot piše Kidrič,

leta 1580 podpisal tudi Jurij Dalmatin.525

Rupel navaja ohranjen Dalmatinov podpis na izvodu

Formule iz leta 1582.526

Se pa Dalmatin sklicuje na Formulo tudi v zvezi s tiskanjem njegove

»slovenske Biblije«, in sicer v pismu, ki ga je pisal kranjskim deželnim stanovom, ko se je bal, da

bo tudi počasno podpisovanje Formule na Koroškem tisk »slovenske Biblije« še dodatno zavleklo,

in je tozadevno pozval kranjske deželne stanove, naj podpisovanje vseskozi podpirajo.527

Leta 1579 je v Ljubljani razsajala kuga. Kar je bilo premožnejših, so se izselili iz mesta.

Med drugimi je ostal tudi Jurij Dalmatin. Iz protestantskih matrik se je posredno ohranila, verjetno z

Dalmatinovo roko napisana notica: »Anno 1579, den 17. Oktober, als die Infection heftig

angerissen, habe ich Dalmatinus auf der Gassen vor des Adam Deuts Haus, mitten durch den Laden

hinein ein Kind getauft, weil die Gevattersleut in die Nehent nicht gedurft ...«528

Toda tudi v tem politično razburkanem in za protestantizem odločilnem času je Jurij

Dalmatin nadaljeval s književnim delom.

Ta celi katehismus ... inu pejsni (1579)

Pri Mandelcu je leta 1579 natisnil novo izdajo pesmarice.529

Vse se zdi, da je bil Trubar pri

njej vsaj posredno udeležen, njen prireditelj pa je bil gotovo Jurij Dalmatin, ki je Trubarjevo

uredniško zamisel pesmarice, kot piše Koruza, izčistil in dognal ter v tej izdaji pesmarice objavil

svojih 9 novih pesmi.530

Predgovor v nemškem jeziku, ki ga je Trubar posvetil Juriju Khislu, je

datiran z letnico 1567 in je po vsebinski plati povsem enak kot v izdaji pesmarice 1574.531

Po štirih

524 1571 (i.e. 1581?), junij 29, Ljubljana, orig. AS 2, Stan. arh., I, 286, 303–314. Regest v Odsevi reformacijskega

gibanja v dokumentih Arhiva SR Slovenije, Ljubljana 1987, 42, št. 55. 525 Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in


526 M. Rupel: Primož Trubar in Formula concordiae, II. Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, 65–112, cit. 76, 77.

527 Pred 1582, april 3, Ljubljana. Pismo Jurija Dalmatina kranjskim deželnim stanovom. Orig. AS 2, Stan. arh., I, 88, sn. 2, 457–58. Regest in prepis Odsevi reformacijskega gibanja v dokumentih Arhiva SR Slovenije, Ljubljana

1987, 51, št. 77, 93–94.

528 P. Hitzinger: Beiträge zur Geschichte des Reformation in Krain, MHVK, Juli 1864, 52, prevedel Lucijan Adam: »Leto 1579, 19. oktober. Ko se je infekcija že močno razširila, sem jaz, Jurij Dalmatin, bil na ulici pred hišo Adama Deutsa naprošen in sem sredi trgovine krstil otroka, brez prisotnosti botrov, ker jih v tem času ni bilo v bližini ...«

529 Bibliografski opis povzet po B. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die slowenische Reformation, München 1968, 213, št. 34. TA CELI CATEHISMVS, ENI Psalmi, inu tih vegshih Gody, Stare inu Nove Kerszhanske Peisni, od P. Truberia, S. Krellia inu od drugih sloshene, Sdai supet na novu popraulene, inu sveliku

leipimi Duhounimi Peisni pobulshane. [Vignette.] VLVBLANI, [Janž Mandelc] M. D. LXXIX. 530 J. Koruza: Cerkvene pesmi in pesmarice slovenskih protestantov, Ta celi catehismus, eni psalmi, inv the

vekshih godov stare inu nove kershanfke pejsni anno M.D.LXXXIII, Monumenta litterarum slovenicarum, št. 19, Ljubljana 1984, 324, 325, 327, cit. po separatu iz Knjižnice za slovanske jezike in književnosti, FF Ljubljana, sign. Br I 312 (1ex).

531 Plemenitemu in krepostnemu mlademu gospodu Juriju Khislu ... Obj. E. Vrečko, P. Trubar: Nemški spisi, elektronski vir, prevedel, opombe, komentarje in spremno besedo napisal Edvard Vrečko, Zbirka Zbrana dela

127

praznih straneh, ki dajejo slutiti, da je Dalmatin morda želel, Trubar pa vsaj mislil na nov, drugačen

predgovor, sledi že v prejšnji izdaji objavljen Trubarjev uvod, razmišljanje o glasbi, Pričovane, de

tu petje v cerkvi, kedar se zastopnu iz srca poje, Bogu dopade inu je pridnu tim mladim ludem, temu

blok s pesmimi, brez sočasnega notnega zapisa (!), ki jih je Dalmatinova prirediteljska, uredniška

roka nekaj malega priredila, nazadnje, na 175–178 v originalu štetih strani pa še Register le–tih

bukvic oziroma kazalo.532

Na novo je Dalmatin uvrstil v pesmarico vseh 11 pesmi iz Treh duhovskih

pejsni 1575, svojo pasijonsko pesem 1576, Trubarjevo parafrazo iz Tega pervega psalma ž nega

trijemi izlagami (1579), iz Kreljeve Otročje Biblije (1566) pa Pesem inu molitov, da Bog svojo

cerkov pred Antihristusovo ter posvetno silo ohrani. Poleg tega je objavil 10 povsem novih pesmi,

od tega kar 9 svojih, vse pa je smiselno, po vsebini, uvrstil v od Trubarja že uveljavljeno strukturno

podobo kancionala. Iz pesmarice je v tej redakciji izpadlo 5 bogoslužnih spevov v prozi. Dalmatin

se je pri uredniškem delu držal Trubarjeve prakse, edini poseg v vsebinsko zgradbo sta bili dve

menjavi mest pesmim, in sicer Trubarjevo »novo« velikonočni pesem je prestavil med prazniške,

Prošno za mir pa iz zadnjega dela pesmarice med molitvene pesmi. Ta uredniški poseg vidi Koruza

v luči Dalmatinovega doslednega prizadevanja za izpolnjevanje Trubarjeve uredniške zamisli.533 V

prazniškem delu pesmarice so svoj prostor našle nove: 1) Schweigerjeva božična Božična pejsen iz

evangelia s. Lukeža, na 2. Cap. Iohannes Schvejgerus. V tej viži kakor zgoraj: Hvalimo mi danas

Boga etc., ki jo je Janž Schweiger zložil po vsebini 2. poglavja Lukovega evangelija, na temo

angelovega oznanjenja pastirjem o rojstvu Odrešenika, darovanja Jezusa v templju, vrnitve v

Nazaret ter Jezusovega obiskovanja templja;534

2) Dalmatinova pasijonska oziroma verzificirani

Pasijon, ki je bil objavljen že v Pasijonu (1576), 3) Ta stari pasijon oziroma Patris sapientia

(Modrost Očetov), 4) Trubarjeva Velikonočna pejsen. V ti se pravi inu vuči, kako v prid inu dobruto

je Kristus vsem vernim ž nega martro inu gorivstanem od smerti dobriga sturil, opravil inu dobil iz

Treh duhovskih pejsni 1575 ter 4) Trubarjeva vnebohodna Ena pejsen od prida inu dobrute

Kristuseviga hojena v nebessa inu drugiga prihoda na sodni dan, prav tako iz Treh duhovskih pejsni

1575. V naslednjem, vmesnem delu je Dalmatin, kot piše Koruza, izpustil velikonočno pesem in

vanj uvrstil Kreljevo De pacem domine etc., Prošna za mir (O miru Gospodovem, Prošnja za mir).

Primoža Trubarja, št. 11, Ljubljana 2011, način dostopa: http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.asphx?id=110, 261–266, cit. 266, op. št. 250. Ta celi katehismus ... inu pejsni 1579. 173. pejsen pred jedjo, skuzi Jurja Dalmatina. Obj. M. Rupel: Slovenski protestnatski pisci, druga dopolnjena izdaja, Ljubljana 1962, 331–333, 445, op. k strani 331.

532 Ta celi catehismus, eni psalmi, inu the vegshih gody, stare inu nove kerszhanske peisni, od P. Truberia, S.

Kreilla inu od drugih sloshene, sdai supet na novu popraulene, inu sveliku leipimi duhounimi peini pobulshane,

Ljubljana 1579, dosegljivo na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC–UGF0YBAD/?query=%27keywords%3ddalmatin%27&pageSize=25&ftype=knjige (20. april 2012), manjkajo

strani 7–10, Trubarjeva parafraza apostolske vere, nadalje 15–16 Kreljeva razlaga Lutrove vere, 31–32 deli Litanije.



534 Lk 2.

128

Razdelek parafraziranih psalmov, ki je ostal urejen po zaporedni številki psalmov, po katerih so bili

prepesnjeni, se je v tej Dalmatinovi redakciji najbolj povečal, in sicer iz 9 na 17 pesmi. V pesmarico

je bilo sprejetih vseh 6 psalmov iz Treh duhovskih pejsni 1575, to je 5 Dalmatinovih in 1 Trubarjev

ter en psalm iz Trubarjevega tiska Ta prvi psalm ž nega trijemi izlagami iz leta 1579. Povsem nova

je bila Dalmatinova prepesnitev 137. psalma, Psalmus CXXXVII. Super flumina Babylonis. Ta 137.

psalm, v ti viži kakor ta Nemški: An wasser fluessen Babylon etc. Skuzi Juria Dalmatina. (Psalm

137. Ob rekah Babilona, po melodiji, kot nemška: Na vodi reke Babilon itd. Po Juriju Dalmatinu)535

Zadnji, zaključni del pesmarice je doživel največ redakcijskih posegov. Dalmatin je iz redakcije

pesmarice 1574 izpustil štiri pesmi od šestih, kot prehod od psalmov k molitvam in pesmim pa je

objavil ponatis iz Treh duhovskih pejsni 1575 svojo Simeonovo pesem (Canticvm Simeonis, Nunc

dimitis etc. V ti vishi: Mit frid und freud ich fahr etc. Skusi Iuria Dalmatina),536

nato Kreljevo

Pejsem inu molitou, de Bug svojo Cerkou pred Antikristovo ter posvitno silo ohrani. V ti viži: Jest

verjo v eniga Boga etc. Skusi Seb:/astijana, op. A. L./ Krelja, ki jo je Krelj objavil v Otročji bibliji

(1566),537 kateri je dodal svoj pesniški prvenec Ena serčna molitou zuper Turke, v to Pejsen zložena

od M. Juria Dalmatina. V ti viži: O, Herr ich rueff dein Namen etc.

538 Le–temu je dodal še svojih 6

molitvenih pesmi in 1 Trubarjevo: 1) Ena troštliva Pejsen is XI. Cap: Matth: vzeta, v ti viži: Kompt

her zu mir / spricht Gottes Son etc. Skuzi J. Dalmatina.,539

2) Ena serčna molitou h Kristusu, za

odpusčajne grehou, za gmerajne inu stanovitnost te vere, inu za eno dobro smert. V ti viži: Allein zu

dir Herr Jesu Christi etc. Skuzi Juria Dalmatina,540

3) Ena serčna inv troštliva molitov za eno pravo

kersčansko smert, inu veselo od smerti vstajene: Wenn mein stündlein verhanden ist. Skuzi J.



Ljubljana 1579, dosegljivo na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC–UGF0YBAD/?query=%27keywords%3ddalmatin%27&pageSize=25&ftype=knjige (20. april 2012), 151–153.



Ljubljana 1579, dosegljivo na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC–UGF0YBAD/?query=%27keywords%3ddalmatin%27&pageSize=25&ftype=knjige (20. april 2012), 153, 154.













129

Dalmatina,541

4) Ena pejsen, kadar človik v jutru vstane, v ti viži: Ich danck dir liber Herr, etc. Skuzi

J. Dalmatina«,542

5) Completa, Trubarjeva večerna molitev,543 6) Dalmatinova Pejsen pred jedjo, v

ti viži kakor ta nemška: Allmechtiger guetiger Gott etc.

544 ter 7) Pejsen po jejdi, v ti viži: Dancket

dem Herrn denn er ist etc. Skuzi J. Dalmatina«545

Ob koncu pregleda prve Dalmatinove samostojne redakcije protestantske pesmarice je

mogoče ugotoviti, da se je njen urednik še vedno generalno držal Trubarjevega uredniškega ususa,

od katerega ni odstopal, se je pa v znanju še dodatno izpopolnil; za omenjeno redakcijo

protestantske pesmarice je tako mogoče reči, da je most med Trubarjevo 1574 in Dalmatinovo 1584,

ki je bila natisnjena v istem času kot Biblija, prav tako v Wittenbergu. Tam so se Dalmatinove

izkušnje iz sodelovanja pri Trubarjevih pesmaricah in prve lastne redakcije pesmarice 1579 že

močno poznale. Zdi se, da je prav naslednja redakcija protestantske pesmarice, to je Dalmatinova

1584, vrh slovenske protestantske kancionalistike. Tako po formi, kot po vsebini je bila slednja

namreč verjetno najbolj dovršen slovenski protestantski kancional.

1580. je postal Jurij Dalmatin član 7. aprila ustanovljenega cerkvenega sveta (Kirchenrat)

pri kranjskih deželnih stanovih. Poleg Dalmatina in še dveh predikantov, Janža (Hansa) Schweigerja

in Gašperja Kumpergerja, so bili člani tega sveta še laiki: rektor stanovske šole Adam Bohorič,

deželni upravitelj Krištof Auersperg, Franc Scheyer, Jurij Haller, Volf Thurn, Kozma Rauber,

vicedom Nikolaj Bonomo, Janž (Hans) Gallenberg, Melhior Pantaleon, dr. Pavel (Čavli?), dr.

Müllner, ljubljanski mestni sodnik Volf Gartner, Mihael Verbec, tajnik kranjskih deželnih stanov

Melhior Stoffel in vojaški tajnik Baltazar Maurer, od 14. decembra dalje pa tudi Jurij Khisl. Svet, ki

je bil ustanovljen spomladi, je bil, po prošnji deželanov z dne 23. septembra 1580, potrjen šele 14.

decembra 1580, to je dobri dve, oziroma skoraj tri leta po bruški pacifikaciji. Cerkveni svet je bil












Ljubljana 1579, dosegljivo na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC–UGF0YBAD/?query=%27keywords%3ddalmatin%27&pageSize=25&ftype=knjige (20. april 2012), 175–174(i.e.

176).



Ljubljana 1579, dosegljivo na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC–UGF0YBAD/?query=%27keywords%3ddalmatin%27&pageSize=25&ftype=knjige (20. april 2012), 174(i.e. 176)–175(i.e. 176).

130

podrejen superintendentu in ministeriju v Gradcu, deloval je pod okriljem kranjskega deželnega

zbora in bil vezan na meddeželne odločitve stanovskih predikantov.546 Septembra 1580 je postal

Dalmatin tudi uradni vizitator protestantske cerkve na Kranjskem, kar je pomenilo, da je vsako

protestantsko občino obiskal vsaj enkrat letno547 in nato poročal cerkvenemu svetu.

To leto je bilo zanj posebej hudo na družinskem področju. Umrli sta mu dve hčerki. Prva,

Elizabeta, zdi se, da takoj po porodu 3. avgusta548

in druga, Katarina, le mesec dni za tem, 6.

septembra, nagrobni govor za njo je imel Janž Schweiger.549 Kljub temu pa je bil Dalmatin še naprej

zelo aktiven pri uresničitvi zamisli tiskanja »slovenske Biblije« in pri publiciranju knjig. V zvezi z

Biblijo je obiskal Celovec in Gradec z namenom, da tudi osebno utrdi Korošce in Štajerce v

prepričanju, da je tisk Biblije potreben, da zanj zagotovijo denarno podporo in pristanejo na revizijo

rokopisa Biblije v Ljubljani. Korošci so uradno pristali na tisk »slovenske Biblije« 23. septembra

1580, Štajerci 26. januarja 1581, oboji so tudi potrdili financiranje in se strinjali tudi z revizijo

Biblije v Ljubljani, Korošci 22. oktobra 1580, Štajerci 26. januarja 1581.550 Že spomladi, proti

koncu aprila, Kidrič piše, da pred 23. aprilom 1580, je Jurij Dalmatin pri Mandelcu natisnil tako

imenovani »poskusni list«, oziroma Perve bukve Mosesove,551

ki ga je Mandelc natisnil kljub

vicedomovi prepovedi in tisk priložil novi ponudbi za tiskanje »slovenske Biblije«.552 Do konca leta

je dal Dalmatin pri Mandelcu natisniti še dve knjigi, in sicer Salomonove pripuvisti iz Stare zaveze

553 in prevod, priredbo Lutrovega malega katekizma.

554 Pri »poskusnem listu« gre za poskusni natis,

546 Orig. AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I., reg., šk. 877, Protokoli, št. 3, fol. 112 in 154v. Obj.

http://www.arhiv.gov.si/si/delovna_podrocja/razstavna_dejavnost/arhivalije_meseca/arhivalija_meseca_oktober_201

1/ (20. aprila 2012), avtorica Lilijana Žnidaršič Golec. Prim. lit. navedeno tam: A. Dimitz: Geschichte Krains, III. del, Ljubljana 1813, 146. Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), v: France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 150. V. Simoniti, P. Štih, P. Vodopivec: Slovenska zgodovina, družba–politika–kultura, Ljubljana, Sistory 2008, 156. L. Žnidaršič Golec: Trubarjeva Cerkovna

ordninga med želenim in živetim, Vera in hotenja, študije o Primožu Trubarju in njegovem času, uredil S. Jerše, Ljubljana 2009, 224–242.



549 A. Svetina: Protestantizem v Ljubljani, II. Trubarjev zbornik, Lljubljana 1952, 170.


551 Bibliografski opis povzet po B. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die slowenische Reformation, München 1968, 216, št. 37. PERVE BVQVE Mosesove, GENESIS IMENOVAne, Iudovski Breshith. [Ljubljana,

Janž Mandelc 1580.] Prim. Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), v: France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 152.

552 B. Reisp: Prvi (protestantski) tiskar na Slovenskem, Zgodovinski časopis, letnik 47, leto 1993, št. 4, 509–514,

cit. 510.

553 Bibliografski opis povzet po B. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die slowenische Reformation, München 1968, 217, št. 38. SALOMONOVE PRPIPVVISTI, tu ie, Kratki, leipi inu vsem, starim inu mladim Ludem

potrebni navuki, skusi Iuria Dalmatina vSlovenszhino tolmazheni. [Vignette.] Prouerb. I. 9. Timor Domini, initium

sapientiae. VLVBLANI, (skusi Jansha Mandelza) M. D. LXXX.

554 Bibliografski opis povzet po B. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die slowenische Reformation, München 1968, 218, št. 39. CATEHISMVS, TV IE TY NARPOTREIBNISHI shtuki nashe Kerszhanske Vere, sred kratko sastopno islago inu Hishno Tablo, inu drugimi potrebnimi navuki. [2 Vignetten.] MATTH. 6. Yszhite

nerpoprei Krailestvu Boshie inu negovo Pravizo, taku vam bo vse tu drugu pervershenu. VLVBLANI, (skusi Iansha

Mandelza) M. D. LXXX.

131

kakšnega izgleda, podobe bi bila pri Mandelcu natisnjena »slovenska Biblija«, tudi z nameravanimi

ilustracijami.555

Salomonove pripuvisti (1580)

Salomonove pripuvisti so samostojna izdaja Dalmatinovega prevoda knjige Pregovorov,

kasneje so bile natisnjene tudi v njegovi Bibliji. Za knjigo je napisal kratek Predgovor čez

Salomonove pripuvisti, v katerem je pojasnil nastanek knjige, njeno vsebino ter posebej, kot je bilo

že v njegovi navadi, potrkal na dušo bralca, mu priporočil, kako naj bere in kako naj prebrano tudi

uporablja v vsakdanjem življenju.556 Po Dalmatinovo se pričujoča knjiga imenuje po modrem kralju

Salomonu zato, ker je prav on sam napisal večji del knjige, čeprav so na koncu svoje dodali še

nekateri drugi bogaboječi in modri možje. Te Pripuvisti niso nič drugega, kot zapiše Dalmatin v

nadaljevanju, kot eni lepi, modri, kratki in potrebni nauki, kako se mora vsak človek v svojem

stanu, z vsemi svojimi dejanji, proti Bogu in sebi enakemu človeku, modro in na pošten način vesti,

še posebej pa so ljubezniva in lepa razlaga Desetih zapovedi. V njih Salomon, kot zvesti oče, vse

ljudi, scela prijazno in z veliko prizadevnosti vabi, opominja, prosi in uči, da se moramo pred vsemi

rečmi skozi Kristusa, ki je prava božja Modrost in po katerem so ustvarjene vse reči, učiti spoznati

Boga, se iz prave vere nanj zanesti, prebivati v njegovem strahu in pri njem samem iskati pomoči in

tolažbe v vseh nadlogah ter da moramo v njem mojstriti svoj jezik, kar pomeni, izogibati se moramo

govorjenja o nespodobnih in zanikrnih rečeh. Boga moramo častiti in se mu zahvaliti za vse, kar

imamo. Nimamo se kaj zanašati na lastno pamet in modrost (kakor katera, je v duhovnih rečeh scela

slepa in nora), temveč, kot naroča Dalmatin, božjo besedo, v kateri nam je bila razodeta ta prava

zveličavna vera, poslušati, nauk, svarilo in kazni pa imeti za ljube, prave učenike (učitelje vere)

poslušati in se varovati pred vsemi zapeljivci. Nadalje, po Dalmatinovem mnenju Pripuvisti

opominjajo, da morajo še posebej otroci svoje starše, šolske mojstre in druge, ki so na njihovih

mestih, spoštovati in jim biti pokorni, njihov nauk, svarilo in kazen upoštevati: »Aku ne hote

rabilnom v roke priti inu od Buga zaverženi biti«,557 starše, gospodarje in gospodinje, da morajo

svoje otroke in mlajše, od mladih nog naprej: »h božjimu strahu deržati inu gori goijti, inu tejh

nerodnih inu nekazanih nikar šonati, temuč nje s šibo tepsti«,558 sodnike in vso gospodo pa »prou

soditi, ubozim, v duvah, sirotam, taku dobru, kakor tejm bogatim h pravici pomagati, mitou alo

555 Prim. B. Puc Bjelić: Ilustracije v slovenskih protestantskih knjigah, Zbornik za umetnostno zgodovino, letnik

IV, leto 1957, 183–210, cit. 189.

556 Prim. Predgovor čez Salomonove Pripuvisti”, orig. SALOMONOVE PRIPVVISTI, tu ie, Kratki, leipi inu vsem, starim inu mladim Ludem potrebni navuki, skusi Iuria Dalmatina v Slovenszhino tolmazheni, VLVBLANI,

M. D. LXXX, dostopno na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC–HRY3YJUY/?query=%27keywords%3ddalmatin%27&pageSize=25 (20. april, 2012, originalu manjkata 30. in 31.

poglavje), 1–8.

557 “/.../ če ne, bodo tudi nehote prišli v roke rabljem in bodo od Boga zavrženi /.../”

558 “/.../ od mladih nog jih imeti v in vzgajati k božjemu strahu in nerodnih in nevzgojenih nikar lepo gledati, temveč jih s šibo tepsti /.../”

132

darou de bo h krivici pomagali, nikar jemati etc.«.559

Vsi, visokega in nizkega stanu, možje in žene,

stari in mladi pa se morajo varovati pred »sovraštvom, nidom, krejgom, bojovajnem inu ubijajnem,

item pred kurbarijo, prešustvom, pijanostjo, ofertjo, prevzetjem, pred tatvino, rezbijanem inu

lenobo, pred hudim tovarištvom, pred lakomnostjo inu golufijo, pred falš pričovajnem,

opraulajnem, inu pred vso nerisnico, pred hudimi želami inu vsejm hudim ...« 560 Temveč: »se

imamo flisati prave kersčanske lubezni, zvejsčine, čistosti, trejsvosti, risnice, inu de vsakoteri v

svoim stanu svoje delu per pravim času skerbnu inu zveistu opravi, ubozim rad podilij, te nedolžne

zagovarja inu ob kratkim, de se vsakoteri taku deržij, pruti Bogu inu človekom, kakur ie Bug

zapovedal ...«561 Tiste, ki bodo vse to storili, torej se ravnali se po Pripuvistih, bo Bog vedno imel

za modre, pametne in razumne, ne glede na to, da so le preprosti in ubogi. Dalmatin zagotavlja, da

Bog želi take bogaboječe ljudi blagosloviti in jim pomagati v vseh nadlogah. Tiste pa, ki se tega ne

držijo in celo zaničujejo, prezirajo božjo besedo ter zanjo nič ne naredijo, pa se v posvetnem

življenju lahko zdijo še tako modri in celo v življenju lahko nekaj časa svojo voljo uveljavljajo, take

ima /Bog, op. L. A./ za zgolj norce in jim pravi, da bodo na le–tem in onem svetu sigurno in

grozovito, do zadnjega kaznovani. Prav zaradi vsega omenjenega, pravi Dalmatin, moramo vsi, stari

in mladi, poleg svetega pisma imeti radi tudi Pripuvisti, radi iz njih brati, jih poslušati, se iz njih

učiti prave modrosti, ki pomeni izpolnjevanje Desetih božjih zapovedi, učiti in po njih (Pripuvistih,

op. L. A.) živeti ter vsa naša dejanja ravnati tako, da se izkažemo hvaležni Bogu za njegove darove

in proti bližnjemu izpričamo svojo vero. K temu, prosi Dalmatin Boga Očeta, daj skozi svojega

ljubega sina Jezusa Kristusa, našega edinega zveličarja, nam vsem, ta dar Svetega Duha. Amen.

Katehismus, tu je ti nar potrebniši štuki naše Kersčanske vere ... (1580)

V zvezi s protestantskim naukom, katehezo in načinom življenja, posebej pa v tesni zvezi z

agitacijo za podpis že omenjene Formule concordiae562

je Jurij Dalmatin leta 1580 napravil tudi

prevod Lutrovega Der Kleine Catechismus (Malega katekizma) iz leta 1529, ki je bil leta 1580

sprejet v knjigo Concordia in je še danes eno najvplivnejših Lutrovih del. Luter je z njim želel

pomagati preseči kaotično stanje zastran verskih razmer v Kneževini Saški konec dvajsetih let 16.

stoletja. Delo je nastajalo obenem z njegovim tako imenovanim Velikim katekizmom, namenil pa

ga pravzaprav vsem, tudi duhovnikom, še najbolj pa družinam, to je staršem in otrokom. Staršem,

559 “/.../ pravično soditi, ubogim v duhu, sirotam, in jim prav tako dobro, kakor bogatim, pomagati k pravici, nikar

pa sprejemati podkupnin in daril, da bi h krivici pomagali /.../”

560 “/.../ sovraštvom, potrebo, kregom, vojskovanjem in ubijanjem, prav tako pred kurbarijo, prešuštvom, pijanostjo, žrtvovanjem, prevzetnostjo, pred tatvino, razbijanjem in lenobo, pred hudim tovarištvom, pred lakomnostjo in goljufijo, pred lažnim pričevanjem, opravljanjem in pred vso neresnico, pred hudobnimi željami ter vsem hudim /.../”

561 “/.../ moramo biti marljivi, prizadevni v pravi krščanski ljubezni, zvestobi, čistosti, treisvosti(?), resnici in da vsakdo v svojem stanu svoje delo ob pravem času, skrbno in zvesto opravi, ubogim rad podeli, nedolžne zagovarja in na kratko, da se vsakdo tako drži, proti Bogu in ljudem, kakor je Bog zapovedal /.../”

562 M. Rupel: Primož Trubar in Formula concordiae, II. Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, 65–112. O. Sakrausky:

Martin Luthers Kleiner Katechismus in slowenischer Sprache aus den Jahre 1580, Fresach 1986, 113–118.

133

da se hitro znajdejo po nauku, da ga otrokom lahko primerno, pravilno razložijo, saj je uporaben pri

prav vseh glavnih poglavjih protestantske, luteranske veroizpovedi. Tako je Luter v njem objavil in

razložil: Deset zapovedi, apostolsko veroizpoved, zakrament sv. krsta, izpoved vere, zakrament

evharistije (obhajilo), Očenaš, dodane pa so mu še dnevne molitve, tablica za učenje abecede

(branja in pisanja) ter krščanska vprašanja in odgovori, po katerih naj bi se pravi kristjan ravnal in

živel. K sreči je O. Sakrausky leta 1960 v Brežah na Koroškem (Friesach) odkril edini ohranjeni, a

zelo poškodovani izvod knjige,563 najdbo je v svoji bibliografiji protestantskih tiskov upošteval že

Berčič,564 faksimile Sakrauskega iz leta 1986 pa je pregledala in ocenila Narat Škerleva.565

Leta 1581 se je Trubar v tretje oženil. Tokrat z Agnes, ki ga je preživela. Menda sta jo

Felicijan Trubar in Jurij Dalmatin srečala in spoznala, ko sta se leta 1587 odpravila na Nemško

uredit zapuščino po Primožu Trubarju in sta od tam prinesla na Kranjsko tudi Trubarjev rokopisni

prevod Lutrove Hišne postile, ki jo je uredil Andrej Savinec in ki je izšla leta 1595, opremljena tudi

z lesorezi. Andrej Savinec je bil Dalmatinov študijski kolega na tübinški univerzi, pomagal mu je

pri prvih prevodih v študijskih letih. Leta 1579 je dobil službo diakona v škocjanski fari; le–to je

obdržal tudi po prihodu Dalmatina za župnika.566 Predvsem kot prepisovalec, kaligraf, je sodeloval

v komisiji za revizijo Dalmatinovega prevoda »slovenske Biblije«, ki je zasedala v Ljubljani v času

med 28. avgustom in 22. oktobrom 1581. Še predno pa je bilo zasedanje komisije končano in

napisan zapisnik,567

je nadvojvoda Karl kranjskemu deželnemu vicedomu Nikolaju Bonomu, sicer

tudi članu leta 1580 ustanovljenega protestantskega cerkvenega sveta pri kranjskih deželnih

stanovih, 13. oktobra 1581 poslal ukaz o prepovedi tiska »slovenske Biblije«. Vicedomu je sporočil,

da je 22. septembra dobil sporočilo, da se njegovi prepovedi navkljub na Kranjskem tiska Biblija v

slovenskem jeziku, in ga opozoril, da morajo deželni stanovi upoštevati njegov ukaz, da se Biblija

ne sme tiskati nikjer v nadvojvodovih deželah. Poleg tega je vicedomu še naročil, naj prepreči

luteranskim predikantom sramotenje praznika rojstva Device Marije.568

Zdi se, da je bil glava revizijske komisije, njen vodja in nadzornik Jeremija Homberger

(1529–1595), graški superintendent (1574–1586), sicer izvrsten jezikoslovec, hebraist in grecist.

563 O. Sakrausky: Agoritschach, Geschichte einer protestantischer Gemeinde in Gemischtsprache Südkärnten,

Kärnten Museumsschriften, št. 21, Klagenfurt 1960. 564 Bibliografski opis povzet po B. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die slowenische Reformation,

München 1968, 216, št. 37. CATEHISMVS, TZ IE TY NAR POTREBNISHI shtuki nashe kerszhanske vere, sred kratko sastopno islago inu Hishno Tablo, inu drugimi potrebnimi navuki. [2 Vignetten.] Matth. 6. Ysčite nerpoprei krailestvu Boshie inu negovo pravizo, taku vam bo vse tu drugu pervershenu. VLVBLANI, (skusi Iansha Mandelza)

M. D. LXXX.

565 J. Narat Šrekl: Izdaje slovenskih protestantskih piscev v jubilejnih letih, Jezik in slovstvo, letnik 33, 1987-88,

št. 6, 174–184.

566 D. Samec: Predikant Andrej Savinec v Škocjanu pri Turjaku in Hišna postila, Kraji in ljudje v Trubarjevi fari, zbornik ob 500 letnici rojstva Primoža Trubarja, Škocjan pri Turjaku 2008, 161–172.

567 1581, oktober 25, Ljubljana. Orig. AS 2, Stan. arh., I, 88, sn. 2, 413–418. Regest obj. Odsevi reformacijskega

gibanja v dokumentih AR Slovenije, Ljubljana 1987, 51, št. 75. 568 1581, oktober 13, Gradec. Orig. AS 2, Stan. arh. I, 88, sn. 2, 401–404. Regest obj. Odsevi reformacijskega

gibanja v dokumentih AR Slovenije, Ljubljana 1987, 49 št. 74.

134

Koliko je imela graška superintendentura dejanskega vpliva na protestante na Kranjskem in

Koroškem, je še vedno neraziskano vprašanje, 569 a verjetno je mogoče reči, da je bilo z

zagotovitvijo Hombergerjeve prisotnosti pri reviziji »slovenske Biblije« poskrbljeno, da je najvišja

instanca protestantske cerkve v notranjeavstrijskih deželah dala svoj pristanek na njen natis, hkrati

pa poskrbela, da se z natisom niso kršili veljavni predpisi o nauku, to je Formula concordiae (1577)

in Chyträusov Cerkveni red za notranjeavstrijske dežele (1578), ki ju je Homberger verjetno zelo

dobro poznal. S Koroške sta bila v Ljubljani na revizije Biblije predikanta Janž Fašank in Bernard

Steiner, od kranjskih predikantov Krištof Spindler, Janž Schweiger, Janž Tulščak, Felicijan Trubar,

Andrej Savinec in Matija Živčić, ob njih še šolnik Adam Bohorič, občasno pa tudi kakšen stanovski

odbornik.570

Predvsem Hombergerjev delež je bil velik pri argumentiranju in sholijah oziroma

opombah in razlagah, ki so večinoma njegovo delo; v smislu Formule in Cerkvenega reda je

pregledoval manj jasne in težje prevedljive odlomke, ki so mu jih iz Dalmatinovega slovenskega

prevoda dobesedno prevajali v nemški ali latinski jezik, prevod pa je potem primerjal z Lutrovo

Biblijo, po kateri je Dalmatin večinoma prevajal, le na zapletenejših mestih je konzultiral tudi

Vulgato in Septuaginto. Homberger in revizorji so pred sabo imeli verjetno tudi tako imenovano

latinsko Biblio Vatabli oz. Vatablovo Biblijo in poliglotno (večjezično) Biblijo Compultensis.571

Z

Biblia Vatabli je Kidrič morda mislil prevod hebrejske Biblije Françoisa Vatabla (?–1547), ki je

izšel leta 1545 v Parizu, z večjezično verzijo Biblije pa verjetno na Biblia Polyglotta Compultensia,

ki je nastala po ideji nadškofa v Toledu in kardinala, Španca Francisca Ximeneza de Cinserosa. Ta

biblični prevod je bolj poznan pod imenom Biblia Polyglotta, je bila natisnjen med leti 1514–1517,

izšel pa je v šestih zvezkih v letih 1521–1522. Stara zaveza je obsegala 4 zvezke. Gledano z

uredniškega vidika knjige je imela v centralnem delu strani objavljen tekst v latinskem, na levi

strani tekst v hebrejskem jeziku, na desni strani pa Septuaginto.572

Predvsem pri jeziku „slovenske Biblije“ je velik delež prispeval Dalmatinov prvi učitelj,

rektor ljubljanske stanovske šole in jezikoslovec Adam Bohorič. Revizorji so mu naročili, naj

pripravi: »V pravem redu nekatere svoje opazke o latinsko–kranjskem pravopisu, ki jih je takrat

razlagal in mu jih niso zavrgli«.573 Verjetno so ga tudi problemi in gradivo, ki ga je pri delu za

»slovensko Biblijo« s tem nabral, še dodatno spodbudili, da je sestavil in leta 1584 v Wittenbergu,

skupaj z Biblijo, nato natisnil svoje Arcticae horulae (Zimske urice) 1585, prvo znanstveno

569 Prim. G. Reingrabner: Protestanten in Österreich, Geschichte und Dokumentation, Wien–Köln–Graz 1981, 49,

52, 55, 73, 152.

570 Fr, Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 152.


572 S. Jambrek: The Bible in Time of the Reformation, Kairos, Evangelical Journal of Theology / Vol. IV. No. 1

(2010), 85–115, cit. 89–90.

573 J. Pogačnik: Veliki kód slovenskega jezika, Jezik in slovstvo, letnik 29, marec 1983/84, št. 6, 202–209, cit.

207.

135

slovnico slovenskega jezika. Homberger je zanj, kot piše Kidrič, 25. oktobra 1584 zapisal, da je

»kot najboljši Slovenec zelo veliko pomagal«.574 Bohorič je bil izvrsten poznavalec slovenskega

jezika. Dokazano je, da je prevajal Psalter, korigiral Juričičev prevod Spangenbergove postile in

sodeloval z Dalmatinom pri vseh njegovih tiskih. Novejše raziskave so potrdile, da je prav Adam

Bohorič avtor biblijskega Registra v obsegu 775 besed, ki jih razlaga z ekvivalenti enega ali več

slovenskih in hrvaških narečij.575 Dalmatin, ki je Staro zavezo prevedel po Lutrovi, si pri njej težko

razložljiva mesta pomagal razjasniti tudi s Septuaginto in Vulgato, pri prevajanju Nove zaveze pa se

je držal Trubarjevih prevodov, ki jih je popravljal v smislu Lutrovih rešitev, tako jezikovnih kot

smiselnih,576

je svoj prevod moral zagovarjati, to je pojasnjevati pred revizorji, hkrati pa jim je

moral predstaviti tudi načrt za tiskanje Biblije. V jezikovnem pogledu se je Dalmatin, predvsem pod

vplivom Bohoriča, prilagodil času in potrebi, namenu Biblije. Zdi se, da je, tudi pod Trubarjevim

vplivom in po še predantičnem ususu, podobno kot Trubar, uporabljal pri prevajanju prastaro

retorično sredstvo, ki se mu reče dvojna formula.577 Sprejel je Kreljevo pravopisno reformo.

578

Pogačnik je z analizo ugotovil, da je Dalmatin pri prevajanju iz Lutra prevzel tudi zgradbo stavka,

in sicer je zanj značilno, da je v eno smiselno enoto združi tri različne segmente.579 Tudi v zunanji

formi je v glavnem sledil Lutru, seznam cerkvenih praznikov je posnel tudi po Trubarjevem iz leta

1582.580

Zapisnik komisije datira na 25. oktober 1581.581

Tega dne je bila Dalmatinova »slovenska



575 J. Pogačnik: Veliki kód slovenskega jezika, Jezik in slovstvo, letnik 29, marec 1983/84, št. 6, 202–209, cit.

207.

576 K. Ahačič: Viri za prevod svetopisemskih besedil pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja in nekatere tehnike prevajanja, Slavistična revija, letnik 55, leto 2007, št. 3, julij–september, 506–529, cit. 514, 515, 516, 517.

577 I. Grdina: Nekaj opazk o vlogi Primoža Trubarja v začetkih slovenskega knjižnega jezika, Zgodovinski časopis, letnik 49, leto 1995, št. 3, 379-398, cit. 379-382. B. Pogorelec: Razvoj slovenskega knjižnega jezika, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Informativni zbornik (Dodatek), Ljubljana 1974.

578 Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 156: “Revizija Biblije se sicer ni vršila pod geslom kake opozicije proti novemu narečju, vendar je pristal Dalmatin /.../ tudi na nekatere malenkostne izpremembe jezika, v katerih pa se uvidevnost za etimološko upravičenost ali potrebo doslednosti le sem ter tja razodevata (sem spadajo npr.: kakòr namesto kakor, pisava palatalnega “n” za “nj”, skupina “šč” namesto “š”, doslednejša raba začetnega “čr–” in oblik z “dl”, delna odprava spolnika, delna raba domače besede namesto tujke ali narobe itd.). Kar ima izmed the sprememb svoj vir v Krelju (“kakòr”, “nj”), se je uveljavilo po isti poti kakor Kreljeva grafika. – V grafiki je bil

Dalmatin od tradicije mnogo odvisnejši nego v jeziku. Ker je imel v filološkem oziru več šole nego Trubar, je na Kreljevo pravopisno reformo pač že od začetka pisateljskega udejstvovanja obračal pozornost. Vendar je bil pod še tako močnim vplivom Trubarjevim, da se je le polagoma otresel trubarjeve grafike ter sprejemal načela Kreljeve reforme, in to vsaj deloma po zaslugi Bohoričevi: 1575 je uvedel apostrof pri predlogih “k”, “v”, “s”; 1578 grafično razliko med glasovoma “s” in “z”; 1580 razliko med “u” in “v”; in končno 1581 med revizijo ves sistem, kakor ga je Bohorič razložil najprej revizorjem, pozneje pa v slovnici ...”

579 J. Pogačnik: Jurij Dalmatin v luči stilističnih raziskav, Godišnjak filozofskog fakulteta u Novom Sadu, Knjiga

XVI/1 (1973), Novi Sad 1973, separat, Knjižnica oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakultete Ljubljana, sig. Br II 2563.

580 Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 156, 157.

581 1581, oktober 25, Ljubljana. Orig. AS 2, Stan. arh., I, 88, sn. 2, 413–418. Regest obj. Odsevi reformacijskega

gibanja v dokumentih AR Slovenije, Ljubljana 1987, 51, št. 75.

136

Biblija« revidirana in, gledano uredniško, po vsebinski plati pripravljena na tisk. Revidirani rokopis

je dobil Savinec, ki je napravil čistopis, katerega je Bohorič ponovno pregledal.582

Aprila 1582 je Jurij Dalmatin v pismu kranjskim deželnim stanovom izrazil svojo skrb za

tisk »slovenske Biblije«. Najbolj ga je skrbela količina naročenih izvodov štajerskih deželnih stanov

in višina njihovega prispevka za tisk. Dalmatin si je v pismu prizadeval kranjskim deželnim

stanovom pojasniti, da bi morali Štajerci naročiti vsaj 500 izvodov in prispevati več kot 500

florintov, v nasprotnem primeru bodo tudi Korošci preklicali svoj pristanek. Hkrati ga je v zvezi s

tiskom Biblije skrbelo tudi počasno podpisovanje Formule, še posebej na Koroškem. Po njegovem

mnenju bi tudi to lahko zavrlo tisk. Prosil je kranjske deželne stanove, da ga v navedenem

podprejo.583 Meseca maja je kranjskim deželnim stanovom poslal in obširno pojasnil seznam

pogojev, ki jih mora izpolnjevati tiskar.584 Najprej se je zavzel, da bi kranjski stanovi povprašali,

kakšno ceno ima pola papirja velikega (folio) lepega, belega in dobrega medijan tiskarskega papirja

srednje kakovosti, prav takega, na katerem je bila natisnjena tudi Frankfurtska Biblija z doprsno

podobo vojvode Krištofa Württemberškega. Nato je podal svojo vizijo grafične podobe knjige:

»Naša Biblija bo tiskana na takšnem papirju, v treh različnih oblikah lepe, razločne in nove latinske

pisave, in sicer: besedilo v srednji antikvi, povzetki poglavij v srednji kurzivi, obrobne opombe v

srednji antikvi in srednji kurzivi, scholia in concordance pa v mali antikvi, v stolpcih ali v celem, kot

bo oblikovno in za razumevanje najbolj primerno ...«585

Naklado je Dalmatin ocenil na 1500 izvodov, od tiskarja pa je želel izvedeti, koliko bo

računal za tisk ene pole in hkrati, koliko bi stal tisk ene pole pri nakladi 1000, 1200 in 1500

izvodov. Dalmatin je razmišljal tudi o likovni podobi knjige. Kranjskim deželnim stanovom je

posebej naročil, da se je potrebno pozanimati, koliko bi znašala izposojevalnina za velike in lepe

biblične podobe v Frankfurtu, Wittenbergu ali pa kje drugje. Predlagal jim je, naj morda razmislijo,

da bi se tozadevno obrnili na pomoč neposredno na vojvodo Ludvika Württemberškega. Skrbel ga

je tudi čas tiskanja. Zavedal se je, da bo potrebno tisk končati v najkrajšem možnem času, saj

denarja ne bo veliko. Zato je kranjskim deželnim stanovom naročil, naj pri tiskarju poizvejo tudi, na

koliko stiskalnicah bi lahko organiziral tisk in kako hitro bi lahko tisk končal. S tem je bilo



583 Pred 1582, april 3, Ljubljana. Orig. AS 2 Stan. arh., I, 88, sn. 2, 457–458. Obj. Odsevi reformacijskega gibanja

v dokumentih Arhiva SR Slovenije, Ljubljana 1987, regest 51, št. 77, prepis 93–94. J. Rajhman: Pisma slovenskih

protestantov, SAZU, Razred za filološke vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 74–75

(datum 1582, april 3, Ljubljana)

584 1582, maj 22, Ljubljana. Pismo Jurija Dalmatina kranjskim deželnim stanovom v katerem navaja seznam pogojev za tiskarja slovenskega prevoda Biblije. Orig. AS 2, Stan. arh., fasc. 54/2, fotografija NUK, Ms 22/57. Obj.

J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 78–79.

585 1582, maj 22, Ljubljana. Pismo Jurija Dalmatina kranjskim deželnim stanovom v katerem navaja seznam pogojev za tiskarja slovenskega prevoda Biblije. Orig. AS 2, Stan. arh., fasc. 54/2, fotografija NUK, Ms 22/57. Obj.

J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 78–79.

137

povezano tudi število korektorjev, ki bi jih vzel s seboj na Nemško. Da bi vsi trije deželni zbori

izmed ponudb lahko izbrali najboljšo, pa je kranjskemu deželnemu zboru posebej naročil še, naj od

tiskarjev zahteva tudi poskusne natise na petih ali šestih polah v slovenskem jeziku, da se bodo po

pregledu pol in vseh pojasnil tiskarjev lahko pravilno odločili. Hkrati je izrazil upanje, da si izbrani

tiskar pri tiskanju »slovenske Biblije« ne bo poželel velikega dobička. Pismo z isto vsebino je, tako

Rajhman, Dalmatin verjetno poslal tudi Primožu Trubarju,586 morda z namenom, da ga posreduje

Gruppenbachu, morda z namenom, da se Trubar sam pogodi z njim. A ker Gruppenbach do jeseni še

ni odgovoril, se je Dalmatin spomnil na prijatelja iz časa tübinških šolskih dni, Polikarpa Leiserja,

ki je bil takrat pastor v Wittenbergu, se obrnil nanj in nato z njegovim posredovanjem dobil že 1.

septembra 1582 po pošti predlog leipziškega knjigarnarja Samuela Selfischa, ki je bil pripravljen

založiti tisk v Wittenbergu, kar je v bistvu pomenilo zagotoviti papir, lesoreze in skleniti posel s

tiskarji po od Dalmatina navedenih zahtevah.587

Trdo delo na pripravah za tisk »slovenske Biblije« sta v oktobru in novembru leta 1582

pretrgala dva žalostna dogodka. Najprej je Dalmatinu 24. oktobra umrla hčerka Ana. Pokopana je

bila pri sv. Petru v Ljubljani, nagrobni govor je imel Krištof Spindler.588 Nato pa je 25. novembra

umrl še 15–letni sin Janža Schweigerja, Jurij, kateremu je, v slovenskem jeziku, na grobu govoril

Jurij Dalmatin.589

Naslednje leto, 8. januarja 1583, je iz Deredingena v Ljubljano prispelo pismo

Primoža Trubarja za kranjske deželne stanove. V njem je Trubar poročal o pogajanjih s tübinškim

tiskarjem Gruppenbachom glede tiskanja »slovenske Biblije«.590

Glede cene se je Gruppenbach pri

Trubarju oglasil celo ponoči, po tem, ko sta na Trubarjevo prošnjo württemberškemu vojvodi Jakob

Andreae in Teodor Schnepf posredovala pri tiskarju, da naj za tisk ne vzame nič, kar bi bilo proti

njegovi vesti. A Gruppenbach se ni dal pregovoriti. Tako je edina možnost za tisk »slovenske

Biblije« ostala Seelfischeva ponudba. Kranjski deželni stanovi so jo sprejeli, saškega volilnega

kneza pa so prosili za podporo tisku. Na Nemško, v Wittenberg, so sklenili poslati Jurija Dalamtina

in še dva sotrudnika.591 Kako številčno je bilo Dalmatinovo spremstvo, pravzaprav izvemo iz dveh

pisem. Prvo, s katerim je pred odhodom želel urediti svoje zadeve na Kranjskem, je Jurij Dalmatin

586 1582, maj 22, Ljubljana. Pismo Jurija Dalmatina kranjskim deželnim stanovom v katerem navaja seznam

pogojev za tiskarja slovenskega prevoda Biblije. Orig. AS 2, Stan. arh., fasc. 54/2, fotografija NUK, Ms 22/57. Obj.

J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 303, št. 14, op. 2.




590 1583, januar 8. Pismo Primoža Trubarja kranjskim deželnim stanovom o pogajanjih z Gruppenbachom glede

tiskanja “slovenske Biblije”. Orig. AS 2, Stan. arh. I, 88, sn. 3, 178–181. Regest obj. Odsevi reformacijskega gibanja

na Slovenskem v dokumentih Arhiva SR Slovenije, Ljubljana 1987, 52–53, št. 80. J. Rjhman: Pisma Primoža Trubarja, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 7, Ljubljana 1986, 282–284.


138

napisal februarja. V njem je napisal: »K temu, da je bil preteklo leto tiskarski pomočnik Lenart med

drugimi določen, da opravlja korekture, je treba omeniti, da ne bo samo stalno navzoč pri tisku

drugim stavcem, ker je vešč jezika, na težko čitljivih mestih dajal napotke ter opombe in

konkordance postavljal na prava mesta, česar nekdo, ki ne pozna slovenskega jezika tako dobro ne

bi mogel opraviti, temveč bo tudi, če bo Biblija tiskana na dveh ali morda na treh stiskalnicah in

oba korektorja ne bi zmogla temeljitega nadzora, ali če bi eden ali drugi oslabel ali zbolel (saj smo

vsi odvisni od božje volje), lahko priskočil na pomoč, s tem pa se stroški ne bi povečali, temveč

samo zmanjšali in bi se delo toliko prej končalo ...«592 Tukaj gre očitno za tiskarskega pomočnika

(Der Junge) Lenarta Mravljo, ki je bil skupaj z Adamom Bohoričem st. zamenjava za Andreja

Savinca, slednji je bil prva Dalmatinova izbira: »Če mi gospod Andrej Savinec ne bi bil dodeljen,

med prej navedenimi osebami ta čas ne poznam sposobnejše in pripravnejše od gospoda Adama

Bohoriča, ki se ne spozna izvrstno samo na jezik temveč je zavzeto sodeloval od začetka do konca

tudi pri reviziji, po njej pa mi je prizadevno pomagal natančno pregledati Savinčev prepis in ga

pripraviti za tisk ...«593 Mravljo in Bohoriča je za spremstvo Dalmatinu odobril kranjski deželni

zbor. Šele iz obračuna, ki sta ga Jurij Dalmatin in Adam Bohorič st. podala kranjskim deželnim

stanovom o njunih prejemkih in izdatkih v zvezi s tiskanjem Biblije, in sicer v času med 10. aprilom

1583 in 10. marcem 1584, pa izvemo še za dva »slepa« potnika v Wittenberg. To sta bila Adam

Bohorič ml. in Janž Znojilšek, oba stara 15 let. Takole je Adam Bohorič v zgoraj navedenem

obračunu opravičil stroške, ki jih je imel z mladima gospodoma: » Poleg tega sem jaz, Adam

Bohorič, pripeljal dva petnajstletna dečka, namreč svojega sina Adama Bohoriča in Janža

Znojilška, sina uboge krščanske vdove, na lastne stroške in brez nadomestila iz Ljubljane do

Wittenberga in bi ju odpeljal takoj, ko bi bilo to mogoče, tudi tja, kamor sem nameraval. Toda med

tem smo ta naša dečka vključili v delo pri tisku za branje, poslušanje, korekturo, revidiranje,

prepisovanje in pri tiskanju nujno potrebna opravila, kjer sta bila izredno koristna, saj bi, ob sicer

velikih stroških, morali zaposliti druge in tuje, za takšna in drugačna opravila manj sposobne, kot

sta naša dečka, slovenskega jezika, ki sta, poleg drugih opravil, bila tudi dobra korektorja, saj bi

sicer pri tolikih stiskalnicah tiskarjev ne uspela dohajati in dela tako hitro dokončati, temveč bi se

toliko dalje morali zadržati v tujini, kar bi stroške še povečalo. Zato, milostno upava, bodo trije

častiti in krščanski deželni zbori Štajerske, Koroške in Kranjske in naši milostni in zapovedujoči

gospodje, po gospoda doktorja Polikarpa specifikaciji 17 fl, 15 grošev, kakor tudi manj kot 6 fl za

592 Pred 1583, februar 16, Ljubljana. Pismo Jurija Dalmatina kranjskim odbornikom. Orig. AS 2, Stan. arh. I, 88,

sn. 3, 214–217, fotografija NUK, Ms 22/57. Obj. Odsevi reformacijskega gibanja v dokumentih Arhiva SR

Slovenije, Ljubljana 1987, 95–100, regest 53, št. 81.J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 81–87.



Slovenije, Ljubljana 1987, 95–100, regest 53, št. 81.J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za

filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 81–87.

139

pot od Wittenberga do Pforte, kar skupaj ne znese niti 24 fl, v primerjavi s tem, kako sta bila

omenjena dečka koristna, ta majhen strošek, ne samo milostno spregledali, temveč boste še naprej

skrbeli za ta uboga dečka, ki smo ju na pisno prošnjo in z milostnim soglasjem presvetljega

blagorodnega kneza in gospoda, gospoda avgusta, vojvode Saškega /…/ , na moje, Adama Bohoriča

stroške, za vsakega 15 fl letno, ob potrebnih oblačilih in knjigah, za dve leti skupaj, z drugimi

gosposkimi in podeželskimi otroci, poslali na volilnega kneza vzorno šolo Pfortten, da bi

nadaljevala uspešno začeti študij in če jima gospod Bog nakloni življenje, po volji vsemogočnega

koristno služila ljubi domovini, cerkvi in šoli ...«594

Odprava na Nemško, v Wittenberg, ki je imela natisniti »slovensko Biblijo«, je torej štela 5

članov. To so bili Jurij Dalmatin, Adam Bohorič st., Lenart Mravlja, Adam Bohorič ml. in Janž

Znojilšek.595 Dalmatin je kot vesten dušni pastir in trdno odločen, da bo Biblija natisnjena, s

februarskim pismom uredil tudi vse potrebno glede svoje službe na Gorenjskem in v Ljubljani,

zaprosil kranjske deželne stanove za predujem 100 fl za priprave za pot, pravočasno poravnanje

svojih dolgov, skupaj s pripadajočo mu četrtletno provizijo, za oskrbo družine, ki je ostala doma v

Ljubljani. Hkrati je zaprosil za popotnico in dnevnice, zase in za oba spremljevalca, spomnil

kranjske deželne stanove na provizijo, ki bi jo bilo potrebno plačati tiskarju, da bi zavzeteje, hitreje

tiskal, in ker je videl v bližajočem se linškem sejmu odlično priložnost, da z rokopisom prevoda

varneje pride iz dežele Kranjske, prosil stanove, naj pospešijo priprave za odhod, saj se je datum

sejma nezadržno bližal. Hkrati je kranjske deželne stanove obvestil, da bo posvetilo v nemškem

jeziku naslovil na vse tri častitljive deželne zbore, nadalje jih prosil za mnenje, ali naj na naslovni

strani natisne podobo in grb saškega volilnega kneza ali naj za tisk pripravi »grbe treh dežel«.

Pozanimal se je tudi, na kakšen način naj uredi vezavo in prevoz knjig, koliko in kakšne izvode naj

pokloni saškemu volilnemu knezu in ali sme to storiti v imenu vseh treh dežel ali samo v imenu

kranjskega deželnega zbora. Nazadnje je prosil tudi drugih navodil, če jih deželni zbor ima.596

Kranjski deželni zbor je na svoji seji 5. aprila sprejel vse Dalmatinove predloge in jih 10. aprila

1583 tudi pisno odobril.597

Dalmatin je s sodelavci 22. aprila 1583 naposled odšel iz Ljubljane. Najprej v Celovec.

594 1584, april 26, Ljubljana. Jurij Dalmatin in Adam Bohorič kranjskim deželnim stanovom podajata obračun

stroškov, ki so nastali v zvezi s tiskanjem “slovenske Biblije” v času med 10. aprilom 1583 in 10. marcem 1584. Orig. AS 2 Stan. arh., fasc. 54/2, sn. 2, fotografija NUK, Ms 22/57. Obj. W. Šmid: Über entstehung und Herausgabe der Bibel Dalmatins, MMK 1904, zv. III in IV, 52–60. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za


595 Po 1583, april 10. Prim. Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 153.



Slovenije, Ljubljana 1987, 95–100, regest 53, št. 81.J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 81–87.

597 W. Šmid: Über Entstehung und Herausgabe der Bibel Dalmatins, MMK 1904, zv. III in IV, 31sl.

140

Wittenberg – »slovenska Biblija« in druge Kot poroča Dalmatin v pismu Hansu Gallenbergu, je karavana tiskarjev “slovenske Biblije”

v Celovec prišla 24. septembra. Sprejel jih ni nihče, niti grof, niti njegov oskrbnik Izidor Welzer,

niti kdo od drugih upraviteljev. Šele naslednji dan, po posredovanju M. Hwiersa in Sonntagerja, je

Dalmatin od celovškega deželnega zbora prejel obljubljeni denar 450 fl, ki so mu jih našteli v

celovških zlatnikih. Prav tako so mu denar, ki ga je imel s seboj, to je libre, zamenjali v dvojne

krajcarje, zlate krajcarje in tolarje. Zdi se, da je karavana nadaljevala pot naprej že 26. aprila.598

Prek Judenburga so 16. maja 1583 prispeli v Dresden, kjer jih je sprejel saški volilni knez Avgust in

ob tej priložnosti Juriju Dalmatinu izročil tiskarsko dovoljenje ter priporočila.599 Pomoč pri tiskanju

je v Dresdnu Juriju Dalmatinu nudil tudi dresdenski teološki kolegij.600 Čez 4 dni je karavana že

prispela v Wittenberg. Jurij Dalmatin se je v Wittenbergu najprej srečal s tamkajšnjim knjigotržcem

in založnikom Samuelom Seelfischem in mu izplačal predujem 300 tolarjev. O pogajanjih s

Selfischem, ki jih je prevzela wittenberška univerza, je Dalmatin sicer spisal dve poročili, a se, kot

ugotavlja Rajhman, verjetno nista ohranili.601

O sprejemu in prvih dogodkih, povezanih s tiskanjem

»slovenske Biblije«, sta Dalmatin in Bohorič kranjskim deželnim stanovom pisala: »Vsi tukajšnji

teologi in pridigarji so naše biblijsko delo sprejeli z velikim veseljem ter izkazali Bogu čast in hvalo,

da je tudi nas uboge Slovence v teh nevarnih časih obdaril z blaženo milostjo. Še posebej nam je

tukajšnji pastor in generalni nadzornik, gospod Polikarp Leyser, v svoji hiši nudil streho in poleg

vseh drugih prijaznosti, po spodobni ceni tudi mizo in hrano. Ob tem, da so nam on, njegova žena

in služinčad izkazovali vso čast, ljubezen in prijateljstvo, smo bili v polni meri deležni tudi njegovih

koristnih nasvetov in pomoči v težavah ...«602 Kot je moč povzeti iz zgornjih vrstic, se je verjetno

598 1583, april 26, Celovec. Pismo Jurija Dalmatina Hansu Lambergu. Orig. AS 2, Stan. arh., fasc. 54/2, sn. 3,

fotografija NUK, Ms 22/57. Obj. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 89–90. O izplačanem znesku celovškega deželnega zbora primerjaj tudi: 1583, maj 30, Wittenberg. Pismo Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča kranjskim odbornikom o napredovanju tiska “slovenske Biblije” v Wittenbergu. Orig. AS 2, Stan. arh., 54/2, sn. 3, fotografija v NUK. Obj. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 93–94.

599 Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 153. Tiskarsko dovoljenje je bilo izdano za Tübingen. Prim. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 106, 305, št. 21, op. št. 5.

600 1583, maj 30, Wittenberg. Pismo Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča kranjskim odbornikom o napredovanju tiska “slovenske Biblije” v Wittenbergu. Orig. AS 2, Stan. arh., 54/2, sn. 3, fotografija v NUK. Obj. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 93–94.

601 1583, maj 30, Wittenberg. Pismo Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča kranjskim odbornikom o napredovanju tiska “slovenske Biblije” v Wittenbergu. Orig. AS 2, Stan. arh., 54/2, sn. 3, fotografija v NUK. Obj. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 304, št. 17, op. 2.

602 1583, maj 30, Wittenberg. Pismo Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča kranjskim odbornikom o napredovanju tiska “slovenske Biblije” v Wittenbergu. Orig. AS 2, Stan. arh., 54/2, sn. 3, fotografija v NUK. Obj. J. Rajhman:

Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 93–94.

141

vseh pet, ki so prišli v Wittenberg, nastanilo pri Polikarpu Leyserju, kjer je zanje odlično in v

vsakem pogledu skrbela cela Leyserjeva družina. Časa niso izgubljali. Že 28. maja, to je dva dni po

prihodu v Wittenberg, so v tiskarni Hansa Krafta603

»v božjem imenu, čeprav samo na eni

stiskalnici, začeli s tiskanjem«.604 V zvezi s tiskanjem »slovenske Biblije« se je kranjskim deželnim

stanovom oziroma Volfu Thurnu 24. maja 1583 oglasil tudi Primož Trubar. V pismu je poročal, da

je od Georga Gruppenbacha, ki ni bil prav nič zadovoljen, da se »slovenska Biblija« tiska v

Wittenbergu, po tem, ko mu je pokazal vzorec poskusnega natisa, izvedel, da bi, če bi vedel, da se

bo tiskala na tako slabem majhnem papirju, za balo vzel le 18 goldinarjev. Nasprotno pa sta bila od

kneza določena pogajalca s tiskarjem, doktorja Andreae in Schnepf, izredno zadovoljna »da bo

Biblija tiskana v Wittenbergu, čeprav so podobe in črke male, toda lepe in čitljive«605 Obenem je

Trubar Kranjcem naznanil, da je pričel s prevajanjem Lutrove Hišne postile, za kar so mu že

»bogaboječi rajnki Jurij Seyerle in drugi« pogosto pisali, naj vendar natisne obširno postilo, saj je

bila prejšnja /En regišter, ena kratka postila 1557, op. L. A./ prekratka. Za Lutrovo se je odločil po

premisleku, saj za preprostega človeka in služinčad ni poznal »nobene boljše med vsemi latinskimi

in nemškimi postilami«. Prevod je namenil »hišnemu gospodarju«, da bi: »goreče vse praznike bral

iz nje svojim služabnikom, da bi se tudi naučili in si pridobili razen drugih lepih potrebnih naukov

in tolažb, kako naj svoje delo v hiši in na polju, naj bo še tako neznatno in slabo, zvesto in marljivo

opravljajo, da s tem služijo Bogu in so mu bolj všeč, kot vsi menihi, nune in papeški s svojimi

izmišljenimi norskimi božjimi službami«, natisniti pa ga je želel z donacijo bogatega gospoda, ki bo,

po Trubarjevem mnenju, s takim prispevkom imel »lepši spomin pri vseh pobožnih kristjanih, kot če

bi ustanovil kartuzijo ali nunski klošter“.606 Ne glede na to, da se je po prihodu v Wittenberg

tiskanje kar najhitreje začelo in je Dalmatin upal, da bo, z božjo pomočjo seveda, »slovensko

Biblijo« uspelo natisniti do adventnega časa, da je dobro kazalo tudi s tiskarsko opremo in črkami,

ki jih je verjetno bilo v zadostni količini, da so takoj pomislili na tiskanje na še dveh stiskalnicah,

skupaj torej na treh (!), sta bila Jurij Dalmatin in Adam Bohorič še vedno v skrbeh predvsem zaradi

razdelitve izvodov med tri deželne zbore in zavoljo transporta iz Leipziga. Vsaj Dalmatinov

osnovni načrt je predvideval, da bi, tudi zaradi transporta v sodih, zvezali le 500 izvodov. Koliko od



604 1583, maj 30, Wittenberg. Pismo Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča kranjskim odbornikom o napredovanju tiska “slovenske Biblije” v Wittenbergu. Orig. AS 2, Stan. arh., 54/2, sn. 3, fotografija v NUK. Obj. J. Rajhman:

Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 93–94.

605 1583, maj 24, Deredingen. Pismo Primoža Trubarja upravitelju deželnega glavarstva, oskrbniku in odbornikom Kranjskim. Orig. AS 2, Stan. arh., 54/2, sn. 3, fotografija NUK, Ms 1061, št. 37. Obj. J. Rajhman: Pisma Primoža Trubarja, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 7, Ljubljana 1986, 285–288.

606 1583, maj 24, Deredingen. Pismo Primoža Trubarja upravitelju deželnega glavarstva, oskrbniku in odbornikom Kranjskim. Orig. AS 2, Stan. arh., 54/2, sn. 3, fotografija NUK, Ms 1061, št. 37. Obj. J. Rajhman: Pisma Primoža Trubarja, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 7, Ljubljana 1986, 285–288.

142

teh jih torej pripada kranjskim, štajerskim in koroškim deželnim stanovom? Se iz Leipziga, do

koder mora po pogodbi knjige spraviti založnik Seelfisch, vsa naklada nato prepelje najprej na

Kranjsko in šele potem razpošlje tudi na Koroško in Štajersko? Koliko izvodov in v kakšni vezavi

lahko podarita wittenberški univerzitetni knjižnici in saškemu volilnemu knezu? Dalmatin in

Bohorič sta v povezavi z vezanjem knjig ugotovila, da »imajo na Štajerskem in Koroškem več

knjigoveznic kot mi na Kranjskem in bi vezanje stalo približno toliko kot tukaj /na Nemškem, v

Wittenbergu, op. L. A./, kjer vezave enega samega primerka naše Biblije v belo svinjsko usnje z

zaponko ni mogoče dobiti za manj kot 16 grošev, o čemer smo se prepričali s poizvedovanjem pri

večini tukajšnjih knjigovezov. Za tisk na platnicah tukaj omenjenih 500 izvodov, posebej pa za nekaj

primerkov, ki bodo na vaših milosti in gospostev zahtevo posebej lično vezani in z zlatom okrašeni,

kot ni težko izračunati, bo potrebna kar precejšnja vsota denarja, namreč prek 400 renskih

goldinarjev ...« Od kranjskih deželnih stanov sta v zvezi z zgoraj navedenimi dilemami pričakovala

pojasnila v časovnem okvirju vsaj do naslednjega sejma v Leipzigu. Hkrati sta se obvezala, da bosta

po prihodu domov o tem in o vsem ostalem napravila pošten in odkrit obračun, ter priporočila

»sebe, svoji ženi in otroke doma za naklonjenost«.607 Po tamkajšnji navadi se je Jurij Dalmatin 24.

junija 1583 vpisal na wittenberško univerzo.608

Prav v zvezi z denarjem in podobami sta kranjskim

deželnim stanovom ponovno pisala 30. julija. Poročala sta o bližnjem prihodu gospoda

Sepottendorfa, ki bo prinesel od štajerskih deželnih stanov obljubljenih 1000 fl., in se priporočala za

čimprejšnje mnenje, odločitev v zvezi s podobami. Zaprosila sta kranjske deželne stanove, naj

odločitev pošljejo prek Hansa Mummena ali Aidena Stoklingerja, če ne prej, na praznik sv. Mihaela

(29. september), na leipziški sejem, kjer je navada, da znani in ugledni državni blagajnik pobira

kontribucijo (dajatev, prispevek) in izplačuje ter se tozadevno vsi obračajo nanj, ali pa naj odločitev

sporočijo po pošti preko Gradca. V post scriptumu sta glede podob pojasnila, da ju je Polikarp

Leyser obvestil, da so wittenberški teologi že na posvetovanju, pri branju navodil za tiskanje,

izrazili pomisleke in različna mnenja. Tudi rektor wittenberške univerze ter pravnik in svetovalec

saškega volilnega kneza, dr. Mihael Teuber, je zaradi podob sporočil, da je na obisku v Dresdnu

tajnemu svetu sicer sporočil namero, a sam ne priporoča, da bi se doprsna podoba in grb saškega

volilnega kneza natisnila brez njegove vednosti in milostnega dovoljenja. Knez sam pa da se je

bibličnega dela zelo razveselil in bil med drugim zelo zadovoljen, da so ga kranjski deželni stanovi

prosili za dovoljenje za tiskanje »slovenske Biblije«. Je pa saški volilni knez imel pomisleke glede

»nejevolje, ki bi zaradi tega nastala pri naših deželnih knezih, s katerimi so krščanske dežele zaradi

607 1583, maj 30, Wittenberg. Pismo Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča kranjskim odbornikom o napredovanju

tiska “slovenske Biblije” v Wittenbergu. Orig. AS 2, Stan. arh., 54/2, sn. 3, fotografija v NUK. Obj. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 93–94.


143

vere v sporu«, zato je imel tudi posebno sodbo, in sicer, naj kranjski deželni stanovi nanj naslovijo

posebno pisno prošnjo ali pa naj, po pooblastilu, to storita Dalmatin in Bohorič, še najbolje pa bi

bilo, po mnenju saškega volilnega kneza, če bi naslovno sliko kar izpustili, grb pa zamenjali s

kakšno lično podobo, kar verjetno ne bi bil prevelik strošek. Tozadevno sta Dalmatin in Bohorič

ustavila tisk prve pole pred Staro zavezo in Preroki, kranjske deželne stanove pa prosila, naj si v

Ljubljani, pri lekarnarju Vincencu de Agendarisu, ogledajo wittenberško »nemško Biblijo«, ki na

omenjenih mestih vsebuje prav take podobe, in jima čim prej sporočijo svojo odločitev.609 Še istega

dne sta pisala tudi Tomažu Sepottendorfu, se mu zahvalila za posredništvo med štajerskim deželnim

zborom in njima ter ga prosila za dogovor o času in kraju prevzema denarja, hkrati sta mu sporočila,

da delo dobro napreduje in da upata, da bo končano do adventa.610 Gotovino 1000 fl sta prejela prek

posrednikov Samuela Seelfischa in Hansa Lebzelterja, od vsakega v vrednosti po 21 meissenških

grošev, in zanjo izdala pobotnico.611 Že pred 13. avgustom so začeli »slovensko Biblijo« tiskati tudi

pri tiskarju Lehmanu, 9. novembra je bil tisk končan, 31. decembra 1583 pa so bili vsi izvodi tudi

zvezani.612

Na novega leta dan 1584 sta Jurij Dalmatin in Adam Bohorič že lahko pisala

württemberškemu vojvodi Ludviku pismo, v katerem sta mu predstavila zgodovino nastanka

prevoda »slovenske Biblije« in mu, po naročilu vseh treh, to je kranjskih, koroških in štajerskih

deželnih stanov, poslala ter poklonila, njemu in njegovi bogati knjižnici, tri primerke »slovenske

Biblije« ter mu obenem izrazila vso dolžno zahvalo s svoje in strani vse slovenske cerkve. Hkrati

sta vojvodi naznanila tudi, da sta na lastne stroške prav tu, v Wittenbergu, natisnila in izdala še

nekatere druge spise, namreč »slovensko pesmarico in molitvenik ter slovensko slovnico«,613

prav

zato sta si, kot navajata, ponižno dovolila »vaši knežji milosti, po častivrednem gospodu Primožu

Trubarju, našem ljubem gospodu in rojaku, poslati tudi te«, hkrati sta prosila, naj jih vojvoda »v

imenu najinih častitih in zapovedujočih gospodov, kakor tudi v najinem imenu, to skromno darilo,

609 1583, julij 10, Wittenberg. Pismo Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča kranjskim deželnim stanovom o 1000

fl, ki so jih Štajerski deželni stanovi dali za tisk “slovenske Biblije” in novonastalih razmerah glede portreta saškega volilnega kneza na naslovnici pred Staro zavezo in Preroki. Kopia v AS 2, Stan. arh., fasc, 54/2, fotografija NUK,

Ms 22/57. Obj. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 99–100.

610 1583, julij 30, Wittenberg. Pismo Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča Tomažu Sepottendorfu v zvezi z izplačilom 1000 fl za tisk “slovenske Biblije”. Orig. AS 2, Stan. arh., fasc. 54/2, fotografija v NUK, Ms 22/57. Obj. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 96.

611 1583, avgust 7, Wittenberg. Pismo Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča štajerskemu deželnemu zboru o prevzemu 1000 renskih goldinarjev, ki so jih štajerski deželni stanovi namenili za tisk “slovenske Biblije”. Orig. Landesarchiv Graz, fotografija NUK, Ms 1063/10. Obj. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred

za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 102. 612 Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in


613 V tem primeru gre gotovo za Dalmatinovi: 1) Ta celi katehismus, eni psalmi … pejsni, Wittenberg 1584, Karsčanske lepe molitve, Wittenberg 1584 ter Bohoričevo Arcticae horulae succisivae de latinocarniolana literatura,

Wittenberg 1584. Za oboje primerjaj B. Berčič: Verzeichnisse, Autorenverzeichnis, v: Abhandlungen über die slowenische Reformation, München 1968, 251, 252.

144

omenjene in tukaj priložene Biblije ter naše spise« milostno sprejme.614

Trubar je bil torej tisti, ki bi

moral Dalmatinovo in Bohoričevo pismo, s priloženimi knjigami, izročiti vojvodi Ludviku. A

Trubar je 19. marca napisal novo pismo, v katerem je izročitev tako Dalmatinovega in Bohoričeva

pisma kot tudi vseh omenjenih knjig poveril Tomažu Rumplerju, saj »ostri marec ni naklonjen

starim ljudem, posebej ne meni, 76–letniku, pa me povrh že nekaj let muči žolč, mi vsako noč

povzroča hudo koliko, da nobeno noč ne morem iz postelje in sobe.« Sprememba je nastala tudi pri

knjigah, ki bi jih, zdaj Rumpler, moral izročiti vojvodi. Poleg v originalu treh vezanih izvodov

Biblije, dveh izvodov slovenske pesmarice s psalmi in dveh izvodov slovenske umetelne slovnice

sta se zdaj znašla še dva primerka nove skladbe ljubljanskega kapelnika, po vsej verjetnosti

Semnizerja, ki je bil leta 1584 kantor v Ljubljani.615

Württemberškemu vojvodi Ludviku sta

Dalmatin in Bohorič, po naročilu vseh treh deželnih stanov, podarila tri pozlačene, v rdeče usnje

vezane izvode, z deščicami in zaponkami.616 Dne 14. januarja 1584 v Augsburgu sta Jurij Dalmatin

in Adam Bohorič, podobno kot za württemberškega vojvodo Ludvika, napisala pismo za saškega

volilnega kneza in mu priložila šest primerkov »slovenske Biblije«, Jurija Dalmatina »slovenski

molitvenik in pesmarico,« ki ju je Dalmatin priredil po vzoru gospoda Lutra, ter Bohoričevo

Arcticae horulae succisivae, v kateri je Bohorič pokazal, »kako se more in mora naš kranjski in

njemu po nastanku sorodni jeziki, z latinsko pisavo pravilno pisati in brati, pa tudi to, kako je treba

brati in pisati rusko in moskovitsko pisavo (ki ima v primerjavi z dalmatinsko in hrvaško, pa tudi z

našim kranjskim jezikom v govoru precej podobnega ...,« in upal, da bo z njo »v korist tudi

Slovanom v teh deželah, kakor tudi tistim, ki bi radi prebirali rusko in moskovitsko Biblijo ali druge

njihove knjige«. Vse, poleg »slovenske Biblije« omenjene spise, ki sta jih Jurij Dalmatin in Adam

Bohorič »z najboljšimi nameni, naši domovini v korist, preteklo poletje dala tukaj v Wittenbergu, na

lastne stroške natisniti, sva vsak primerek v enakem številu izvodov priložila, da bi s tem vaši knežji

milosti, za posebno cenjeno veliko milost, izkazano našima mladeničema Adamu Bohoriču /ml., op.

L. A./ in Janžu Znojilšku, ko sta bila za dve leti, za običajno ceno, milostno sprejeta med druge

614 1584, januar 1, Wittenberg. Pismo Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča württemberškemu vojvodi Ludviku.

Orig. Stuttgart Landeskirch. Archiv, sign. A 26, 699, 1, kopija v AS 2, Stan. arh., 54/2, sn. 4, fotografija v NUK. Obj.

A. Dimitz: Beiträge zur Reformationsgeschichte in Krain, JGGPÖ, 1883, 54, 55. J. Rajhman: Pisma slovenskih

protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 105, 106.

615 1584, marec 19, Deredingen. Pismo Primoža Trubarja württemberškemu vojvodi Ludviku. Orig. Stuttgart Landeskirchliches Archiv, B. A. 26, 699, 4, fotogarija NUK. Obj. J. Rajhman: Pisma Primoža Trubarja, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 7, Ljubljana 1986, 289–291, 356, št. 82, op. št. 2 in št. 5.

616 1584, april 26, Ljubljana. Poročilo Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča kranjskim deželnim stanovom o prejemkih in izdatkih od 10. aprila 1583 do 10. marca 1584 izvršenih plačilih, vse v zvezi s tiskom “slovenske Biblije”. Orig. AS 2, Stan. arh., fasc. 54/2, sn. 2, fotografija NUK, Ms 22/57. Obj. W. Šmid: Über entstehung und Herausgabe der Bibel Dalmatins, MMK 1904, zv. III in IV, 52–60. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov,

SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 130–139.

145

učence vaše knežje milosti v Pfortenu, vsaj do neke mere izkazali hvaležnost«.617 Saškega volilnega

kneza sta obdarila s šestimi v usnje razkošno vezanimi, pozlačenimi biblijami, z deščicami in

zaponkami.618

Poleg tega, da je Dalmatin zase vzel 3 v belo usnje vezane izvode z deščicami in

zaponkami in še 2 preprosto vezana izvoda, je že v Wittenbergu tudi Polikarpu Leiserju podaril en

izvod, vezan v belo usnje, z deščicami in zaponkami, univerzitetni knjižnici v Wittenbergu ter

Trubarju enakega, en izvod pa si je vzel tudi Lenart Mravlja. Od skupaj 504 izvodov, ki so bili

vezani na Nemškem, v Wittenbergu, 619 je bilo že v Wittenbergu podarjenih 18 izvodov, od

nevezanih pa sta Dalmatin in Bohorič podarila po 1 izvod poljskemu predikantu, magistru Eliji

Opala, ljubljanskemu magistru Benediktu Pyroterju, licenciatu sv. pisma, profesorju in kanclerju v

Wittenbergu Hansu Schüzu, profesorju svetega pisma, pastorju v Leipzigu, cerkvenemu nadzorniku

v Misniji /?/ doktorju Nikolaju Selneccerju, knežji šoli Pforten, tiskarju v Wittenbergu Zahariji

Krafftu, založniku Samuelu Seelfischu, Dalmatin si je vzel 1, Bohorič pa 2 nevezana izvoda.620 Od

vseh 1500 natisnjenih izvodov jih je za transport v cesarske dedne dežele čakalo torej še 1461. Te je

bilo najprej potrebno spraviti v skladišče v Leipzigu, potem pa jih, po posebnem dogovoru, po

različnih poteh poslati na predvidena mesta. Prav v Leipzigu je Jurij Dalmatin 8. januarja 1584

opravil tudi končni obračun z založnikom Seelfischem. 621 Kako se je »slovenska Biblija« iz

Leipziga in Nürnberga, kamor so jo »zabito v sode« prepeljali iz Wittenberga, tovorila na Kranjsko,

Koroško in Štajersko, kamor jo je imel spraviti ljubljanski trgovec Sebastjan Andrejčič, ki je konec

novembra 1584 odpotoval v Nürnberg in od tam knjige postopoma pošiljal v domovino, pove pismo

z 2. marca 1584, s katerim sta Dalmatin in Bohorič kranjskim deželnim stanovom sporočila, da so

617 1584, januar 14, Augsburg. Pismo Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča saškemu volilnemu knezu, s katerim

sta se mu zahvalila za pomoč pri tiskanju “slovenske Biblije”, mu podarila 6 izvodov le–te in še Jurija Dalmatina pesmarico in molitvenik ter Adama Bohoriča slovnico. Orig. AS 2, Stan. arh., fasc. 54/2, sn. 4, fotografija NUK.

Obj. A. Dimitz: Beiträge zur Reformationsgeschichte in Krain, JGGPÖ IV, 1883, 57–59. J. Rajhman: Pisma

slovenskih protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 109, 110.





620 1584, april 26, Ljubljana. Poročilo Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča kranjskim deželnim stanovom o prejemkih in izdatkih od 10. aprila 1583 do 10. marca 1584 izvršenih plačilih, vse v zvezi s tiskom “slovenske Biblije”. Orig. AS 2, Stan. arh., fasc. 54/2, sn. 2, fotografija NUK, Ms 22/57. Obj. W. Šmid: Über Entstehung und Herausgabe der Bibel Dalmatins, MMK 1904, zv. III in IV, 52–60. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov,



146

bili sodi št. 1, 6, 7, 9, 10 in 11 že 21. decembra 1583 predani Andrejčičevemu posredniku Jörgu

Dittmayerju, da jih »med drugim trgovskim blagom pošlje v domovino«, sode št. 15, 17, 19, 26, 27

sta poslala v Leipzig in nato v Nürnberg. Prevoz teh sodov sta naročila Hansu Lebzelterju, bili pa

so, tako kot prva pošiljka, namenjeni Dittmeyerju. Sodov je bilo več, ker so bili namenjeni na

Koroško. Trgovcu iz Chemniza, Gregorju Straubu, sta zaupala 3 sode, in sicer št. 2, 24, 25, da jih

med svojim trgovskim blagom pripelje na prvi sejem po veliki noči, to je na belo nedeljo, v Linz in

jih tam izroči zaupniku Hansu Nusserju. Zanje sta prosila nasveta, ali naj pričujoče pošljeta na

Štajersko ali naj jih uskladiščita. Posebne tri zaboje, v katerih so bili pozlačeni in okrašeni, vezani

izvodi, sta povite v platno in zložene v sode poslala Hansu Reinhartu v Hohenmarkt na Dunaju.

Preostale knjige v 13 sodih, št. 3, 4, 5, 8, 12, 13, 14, 16, 18, 20, 21, 22 in 23, pa sta poslala v

Leipzig Hansu Lebzelterju, da jih uskladišči v »čistem in dobro zaklenjenem prostoru«, dokler

kranjski deželni stanovi ne bodo sklenili dogovora s štajerskimi in koroškimi, kdaj, kako in kam jih

razposlati naprej. Predlagala sta sicer pot preko Prage, kjer sta imela zaupnika Pantaleona Pišona, s

katerim sta se že vse dogovorila, da bi spravil potem izvode na Dunaj in nato preko Ogrske in

Štajerske, če bi to dovolil štajerski deželni zbor, proti ciljnim krajem. Priložila sta seznam vsebine

sodov:

Številka soda Nevezane Vezane

1 52 24

2 23 17

3 29 15

4 26 24

5 29 24

6 29 28

7 12 62

8 68 –

9 13 40

10 9 42

11 16 22

12 68 –

13 74 –

14 69 –

147

15 15 27

16 65 –

17 9 38

18 77 –

19 20 35

20 68 –

21 68 –

22 18 29

23 5 –

24 15 40

25 39 –

26 10 23

27 naše knjige in knjige z napakami

Skupaj 986 490 =1476 izvd.

Opozorila sta še, da se v skrinjah nahaja tudi še 18 pozlačenih in nekaj drugih izvodov. Za potnino

sta izdala 36 tolarjev in 16/52 groša.622 Kranjskim deželnim stanovom sta še pred 20. marcem

poročala, da je Dittmeyer iz Leipziga že odpravil 14 sodov, in sicer 11 v Nürnberg in 3 v Chemnitz.

Stroški za prevoz sodov v Nürnberg, ki so tehtali prek 63 centov, so znašali 200, v Chemnitz pa 38

goldinarjev.623

Uskladiščene »slovenske Biblije« v Leipzigu so odpravili pred 19. marcem v

Nürnberg in Chemnitz, 2 soda sta bila poslana naprej in sta bila že na poti v Salzburg. Dittmeyer je

obvestil Dalmatina in Bohoriča, da bo sode potrebno prepeljati še do Beljaka ter da je za prevoz že

doslej nastalo 238 goldinarjev stroškov, ki jih bo potrebno čim hitreje poravnati, da ne bo prišlo do

nezadovoljstva. Prav tako sta kranjske deželne stanove zaprosila, naj čim prej poravnajo dolg do

založnika Samuela Seelfischa v višini 580 fl, 7 grošev in 9 pfenigov.624 Že 10.marca sta pripravila,

622 1584, marec 2, Ljubljana. Pismo Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča kranjskim deželnim stanovom o

odpremljanju natisnjenih “slovenskih Biblij” v sodovih. Orig. AS 2, Stan. arh., fasc. 54/2, sn. 4, fotografija NUK.

Obj. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 114–116.

623 Pred 1584, marec 20, Ljubljana. Pismo Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča kranjskim deželnim stanovom o pošiljanju “slovenske Biblije” iz Leipziga. Orig. AS 2, Stan. arh., I, sn. 4, 42–45. Regest obj. Odsevi

reformacijskega gibanja v dokumentih Arhiva SR Slovenije, Ljubljana 1987, 55, 56, št. 89. 624 1584, marec 20, Ljubljana. Pismo Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča kranjskim deželnim stanovom o usodi

148

kot sta obljubila pred odhodom v Wittenberg, podroben seznam vseh izdatkov, ki so nastali v zvezi

s pripravo za tisk »slovenske Biblije«, za čas od aprila 1583 do marca 1584. Izdatke sta uredila po

kronološkem vrstnem redu. Natančen seznam stroškov se začne že v Ljubljani s predujmi, sledi

popis stroškov, ki so nastali na poti od Ljubljane (22. aprila) do Wittenberga (20. maja 1583), kratko

datumsko poročilo o natisku »slovenske Biblije«, ki je bila natisnjena v soboto pred sv. Martinom,

to je na dan 9. novembra 1583, sv. Martin je bil leta 1583 na 11. novembra.625

Od natisnjenih sta

dala 3 izvode, ki sta jih nato podarila trem deželam, Kranjski, Koroški in Štajerski, 23. decembra

tudi iluminirati. Na silvestrovo 1583 je karavana zapustila Wittenberg in že 8. februarja 1584

prispela nazaj, domov, v Ljubljano. Za pot so porabili skupaj 793 goldinarjev in 44 krajcarjev.626

Prejemke, izdatke, odbitke, poimenski seznam, koliko in v kakšni obliki je vsak knjigovez napravil

vezav »slovenske Biblije«, seznam razdeljenih vezanih izvodov ter seznam razdeljenih nevezanih

izvodov sta predložila kranjskim deželnim stanovom dne 26. aprila 1584.627 4. maj 1584 je bil za

»slovensko Biblijo« v Ljubljani črn dan. V hiši poleg deželne hiše, na Novem trgu, kjer so bili

uskladiščeni trije sodi, je zagorelo. Jurij Dalmatin, Krištof Spindler in Luka (verjetno

Klinc/Zweckel, op. L. A.), so jih požrtvovalno rešili. Dalmatin je naslednji dan v pismu, ki je

spremljalo tri ožgane sode na pot na Štajersko, štajerskim deželnim stanovom o njihovem reševanju

poročal takole: »Z našim magistrom Spindlerjem in Lukom, smo vaših milosti tri ožgane sode, s

svojimi rokami, v bolečini in strahu rešili, ko je včeraj izbruhnil požar v naši soseščini, na drugi

strani reke, na Novem trgu, poleg deželnega poslopja. Požar se je razširil na mnogo poslopij, med

njimi na hišo Melhiorja Pantaleona, ki je tik ob hiši magistra Spindlerja, deloma še do vinske kleti,

kjer pa so ogenj zadušili,“ hkrati jim je pojasnil, da so še trije sodi uskladiščeni v Linzu in bi jih bilo

treba čim prej spraviti na Štajersko oziroma do Gradca.628 Zdi se, da sta se tudi tozadevno v Linz

odpravila Dalmatin in Bohorič. Od tam sta kranjskim deželnim stanovom napisala pismo, s katerim

sta dopolnila z dne 26. aprila 1584 podani jim obračun stroškov, obenem pa poročala o treh sodih,

leipziških “slovenskih Biblij”. Orig. AS 2, Stan. arh., fasc. 54/2, sn. 4, fotografija v NUK, Ms 22/57. Obj. W. Šmid: Über Entstehung und Herausgabe der Bibel Dalmatinus, v: MMK 1904, zv. III in IV, 52–60, separat. J. Rajhman:

Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 118.

625 1584, marec 10, Ljubljana. Podroben seznam stroškov, nastalih v zvezi s pripravo za tisk “slovenske Biblije” v Wittenbergu, od aprila 1584 do marca 1584. Orig. AS 2, Stan. arh. I, 88, sn. 4, 115–127. Regest obj. Odsevi

reformacijskega gibanja v dokumentih Arhiva SR Slovenije, Ljubljana 1987, 55, št. 88. 626 1584, marec 10, Ljubljana. Podroben seznam stroškov, nastalih v zvezi s pripravo za tisk “slovenske Biblije” v

Wittenbergu, od aprila 1584 do marca 1584. Orig. AS 2, Stan. arh. I, 88, sn. 4, 115–127. Regest obj. Odsevi

reformacijskega gibanja v dokumentih Arhiva SR Slovenije, Ljubljana 1987, 55, št. 88. 627 1584, april 26, Ljubljana. Pismo Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča kranjskim deželnim stanovom o vseh

stroških v zvezi s tiskanjem “slovenske Biblije” v Wittenbergu, od 10. aprila 1583 do 10. marca 1584. Orig. stan.

arh., fasc. 54/2, sn. 2, fotografija NUK, Ms 22/57. Obj. W. Šmid: Über entstehung und Herausgabe der Bibel Dalmatins, MMK 1904, zv. III in IV, 52–60, separat. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za


628 1584, maj 5, Ljubljana. Pismo Jurija Dalmatina štajerskim deželnim stanovom o izvodih “slovenske Biblije”, ki so zgoreli v Ljubljani. Orig. Landesarchiv Graz, fotografija NUK, Ms 1063/8. Obj. J Rajhman: Pisma slovenskih

protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 142.

149

št. 2, 24, 25, v katerih je bilo 77 nevezanih in 57 v belo usnje vezanih, z zaponkami, izvodov

»slovenske Biblije« ter 13 pesmaric in 12 molitvenikov, za katere je Dalmatin v pismu posebej

poudaril, da so njegova last; sodi so bili uskladiščeni pri gostilničarju Hansu Nusserju. Vsi trije sodi

so bili namenjeni Štajercem. Kranjske deželne stanove sta Dalmatin in Bohorič prosila, naj čim prej

uredijo pošiljko na Štajersko ali pa naj sode prepeljejo na varen kraj ob reki Enns. Georg Strauber je

za te tri sode v Leipzigu zaračunal 27 fl stroškov. Le–te je treba čim prej poravnati, da ne bi prišlo

do težav. V Beljaku sta še dva velika in 3 manjši sodi. V dveh, označenih s št. 15 in 17, je 24

nevezanih in 65 vezanih »slovenskih Biblij«, skupaj s 43 slovenskimi molitveniki, za katere je

Dalmatin ponovno posebej poudaril, da pripadajo njemu, v treh manjših sodih, ki so bili v Leipzigu

preloženi, pa je verjetno, saj ni nihče delal novega popisa, 30 vezanih in prav toliko nevezanih

»slovenskih Biblij«, ki bi jih bilo potrebno, skupaj s pozlačenimi izvodi, ki so namenjeni kot darilo,

nameniti za poravnavo deleža, ki pripada koroškim deželnim stanovom. V Leipzigu pa je ostalo še

13 sodov, to so bili sodi št. 3, 4, 5, 8, 12, 13, 14, 16, 18, 20, 21, 22 in 23, za katere prosita, naj

kranjski deželni stanovi izdajo nalog, po katerem bodo nemudoma odposlani na določene kraje.629

»Slovensko Biblijo« so po vsej verjetnosti razdelili med dežele po ključu, ki ga je Dalmatin domislil

v Wittenbergu: Kranjci 870 kosov, Štajerci 330 Štajerci, Korošci 300. Kranjski, koroški in štajerski

deželni stanovi so, kot ugotavlja Kidrič, za tisk »slovenske Biblije« v 1500 izvodih, z vsemi

spremljajočimi stroški vred, namenili vsaj 6000 goldinarjev.630 V Ljubljani so knjige dali v hrambo

deželni hiši (Landshaus). Zanje je skrbel Adam Bohorič st. Šolski inšpektorji so tržno vrednost

»slovenske Biblije« ocenili na 3 goldinarje in 30 krajcarjev za nevezani oziroma na 4 goldinarje in

30 krajcarjev za vezani izvod.631

Do konca leta 1584 je stanovski odbor v Ljubljani poklonil vsaj 54

izvodov Biblije, med drugimi tudi ljubljanskemu škofu Tavčarju, ki je sam izrazil tako željo.

Dalmatin je dobil še en izvod, ki ga je podaril Juriju Rainu s Strmola.632

Po Rajhmanovi oceni pomeni»slovenska Biblija« vrh obdobja, ki se začne z Brižinskimi

spomeniki in se prek srednjeveških zapisov slovenskega jezika izteče v 16. stoletju.633

Morda to

oceno še najbolje ilustrira Grdina, ki pravi, da se je do Trubarja slovenščina zapisovala, s Trubarjem

pa se je pisala.634

Velik pomen je Biblija imela tudi na utrjevanje narodne zavesti, ki jo je Dalmatin

629 1584, maj 11, Linz. Pismo Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča kranjskim deželnim stanovom o linških

sodovih s “slovenskimi Biblijami” in dopolnilom že predloženega obračuna stroškov. Orig. AS 2, Stan. arh., fotografija NUK. Obj. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 144, 145.


631 1584, maj 22, Ljubljana. Prim. Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 154.

632 Prim. Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 154.

633 J. Rajhman: Jurij Dalmatin in njegova biblija v luči literarnozgodovinskih in teoloških dognanj, Glasnik SDD, glasilo slovenskega duhovniškega društva, leto 14, 1984, št. 3, Ljubljana, 97–107, cit. 101.

634 I. Grdina: Začetki slovenske književnosti med protestantsko in katoliško reformacijo, Slavistična revija, letnik

150

gojil ob Bohoriču.635 Rajhman pravi, da je že Kidrič uvidel njen »nacionalni pomen«, zdela se mu

je »v smislu protestantske ideologije v slovenskem jeziku potrebna«, a je zanj še vedno ostala zvrst

literature, ki ni imela neposrednega stika z umetniško inspiracijo, bila je zgolj posrečen prevod in je

spadala v »slovensko pismenstvo«.636

Za Grafenauerja pravi, da je v njej videl združevalni element

slovenstva, ki je ustvaril kontinuiteto med srednjeveškim pismenstvom in novoveško literarno

produkcijo. Za Pogačnika je mnenja, da je storil korak naprej in je Dalmatinovo »slovensko Biblijo«

videl kot »nosilko literarnega izročila«, prevajalcu Dalmatinu pa je priznal »jezikovno genialnost in

slogovno občutljivost«, pri njem našel dispozicije za osebno izpovedno liriko, za njegov stil pa

ugotovil, da gre resnično za začetek slovenske umetniške jezikovne izraznosti, tako v religioznem

kot tudi v posvetnem literarnem ustvarjanju. Dalmatinova »poetika«, kot jo je poimenoval, je s

svojim bibličnim religioznim in jezikovnim fondom vplivala na literaturo 18. in 19. stoletja.637

Ta

vpliv je omogočila katoliška recepcija »slovenske Biblije«, s katero je začel že ljubljanski škof

Tavčar z izraženo željo po komaj natisnjeni knjigi, nadaljeval pa jo je njegov naslednik, škof Hren,

ki se je zavzemal za uporabo Dalmatinove Biblije pri duhovnikih, a brez njenega predgovora, kar je

papež odobril leta 1602.638 Poleg Slodnjaka tudi Pogačnik »slovensko Biblijo« uvršča med pristne

umetniške stvaritve, ki jih je sicer še vedno omejevala literarna zvrst, a z že povsem zaznavno

pesniško izpovedjo, pri kateri se je že pojavila individualizacija v jaz–obliki, s čimer je v

posameznih odlomkih že presegla zvrstnost.639 V literarnozgodovinskem pogledu je Dalmatinova

»slovenska Biblija« torej »krona«, povzetek in hkrati rekapitulacija vseh najpomembnejših

jezikovnih in slovstvenih prizadevanj slovenskih protestantov.

Iz teološkega vidika je posebnega pomemben njen Gmajn predguvor čez vso sveto biblijo, ki ga

nekateri raziskovalci štejejo med tekste »biblične dogmatike«. Kot posebno knjižico ga je izdal

Antonín Chráska. 640 Mesto je našel tudi v Protestantskem katekizmu. 641

Z njim sta se največ

ukvarjala Sakrausky642

in Peklaj (obravnaval je tako posvetilo v nemškem, kot predgovor v

41/1993, št. 1, januar–marec, 77–129, cit. 86.

635 J. Rajhman: Jurij Dalmatin in njegova biblija v luči literarnozgodovinskih in teoloških dognanj, Glasnik SDD,

glasilo slovenskega duhovniškega društva, leto 14, 1984, št. 3, Ljubljana, 97–107, cit. 103. Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), v: France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 158, 159.


637 J. Rajhman: Jurij Dalmatin in njegova biblija v luči literarnozgodovinskih in teoloških dognanj, Glasnik SDD, glasilo slovenskega duhovniškega društva, leto 14, 1984, št. 3, Ljubljana, 97–107, cit. 103, 104.

638 I. Grdina: Začetki slovenske književnosti med protestantsko in katoliško reformacijo, Slavistična revija, letnik 41, leto 1993, št. 1, januar–marec, 77–129, cit. 87.


640 Jurija Dalmatina Predgovor k bibliji iz l. 1584, prepisal, založil in izdal Anton Chraska, Češke Budjejovice 1901.

641 Protestantski katekizem, Evangeličanski katekizem za cerkvene občine prevedel Roman Štus, predgovor k Dalmatinovi Bibliji in Trubarjevemu Katekizmu posedanjili Srečko Reher, Drago Kuhar, Geza Filo, predgovore Temlina, Severja, Š. Küzmiča in Bakoša posedanjil Ludvik Jošar, Ljubljana 1995.

642 O. Sakrausky: Die theologische Bedeutung der Bibelübersetzung Jurij Dalmatins, v: Jurij Dalmatin, Biblia

151

slovenskem jeziku).643

V predgovoru se je Dalmatin dotaknil vseh bibličnih vprašanj in jih soočil s

katoliškim naukom, posebej še iz Trubarjevih časov žgoče razprave o češčenju svetnikov.644 Bralcu

je želel, prek nazornega prikaza, kje se stikata in kje razhajata nova ter stara vera, v glavnih tezah

razložiti čisti biblični nauk in ga uvesti v Biblijo, ta veliki in dragoceni zaklad, to Sveto pismo Stare

in Nove zaveze, ki ga je posvetil vsem prebivalcem, kristjanom, v dednih deželah (Kranjska,

Štajerska, Koroška) in gospostvih Slovenska marka, Metlika, Istra in Kras. V posvetilu se je najprej

spomnil Martina Lutra, ki je »razodel svojo besedo barbarskim narodom (kakor so jih ponosni in

ošabni Grki in Latinci vedno in povsod zaničljivo imenovali) v nemškem, preprostem, človeku

razumljivem jeziku, in sicer tako, da se ni razmahnil samo nemški jezik obenem s čisto božjo

besedo, ampak tudi božja beseda z jezikom in zlati z dobro ponemčeno biblijo ...« Njegov prevod je,

po vzoru bogoslovcev in pravnikov, označil za pravi komentar, ker »tako točno in imenitno soglaša

s hebrejskim in grškim tekstom, da ga morajo celo učeni Judje hote ali nehote potrditi in priznati«.

Z Lutrovim prevodom je, tako pravi Dalmatin, Bog po svoji milosti poskrbel, da lahko prav vsak

Nemec, ne glede na stan, starost, spol, poklic, posluša, bere, recitira, poje in razume božje pismo,

kjerkoli oznanjajo božjo besedo po Lutrovi »nemški Bibliji«. Prav tako pa je Bog po svoji milosti

poskrbel tudi za druge, med njimi tudi za slovenski narod, mu naklonil isto darilo in razodetje svoje

besede kakor v začetku Hebrejcem, nato Grkom in Latincem, nazadnje Nemcem in drugim

narodom: »Bog nam je v tej deželi iz posebne dobrote in milosti pokazal s častitim in v Bogu učenim

gospodom Primožem Trubarjem, rojenim Slovencem in izvoljenim orodjem, da se da tudi ta jezik z

latinskimi črkami primerno in prav tako dobro pisati kakor drugi. Tudi so on in drugi prevedli v naš

navadni jezik in spisali nekaj biblijskih in drugih koristnih spisov ne brez posebnega sadu in prida

za cerkev, nauk, tolažbo in poboljšanje mnogih slovenskih kristjanov. Tako je v tem tako kratkem

času s tako maloštevilnimi slovenskimi knjigami, seveda ob delovanju pridigarjev, Bog dal toliko

milosti, da so mnogi ljudje, visokega in nizkega stanu, mladi in stari, moški in ženske, prišli k

spoznanju čiste božje besede in da jo, kakor Nemci in že prej Judi, Grki in Latinci razumljivo bero

in pojo ter bodo tako zveličani ...« Do Dalmatinove »slovenske Biblije« je Trubar prevedel le Novo

zavezo in Davidov psalter, Jurij Dalmatin pa Pentatevh, Salomonove pregovore in Jezusa Siraha.

Ob prevajanju je Dalmatin uvidel, da bi bilo potrebno prevesti tudi druge knjige Stare zaveze. Ker

se nihče drug ni hotel lotiti naloge, se jo je, iz poštene krščanske, pobožne vneme, posebne ljubezni

do domovine ter na željo številnih dobrosrčnih kristjanov in »zlasti na ukaz in željo V. gospostva in

milosti, svojih milostnih in ukazujočih gospodov«, lotil sam. V roke je vzel Biblijo in jo prevajal v

pravem božjem strahu in ob vsakdanji molitvi k Bogu za pomoč sv. Duha. Prevod je napravil iz

1584.

643 M. Peklaj: Sveto pismo, izročilo in Cerkev v predgovorih Jurija Dalmatina v Biblijo 1584, inavguralna disertacija, Ljubljana 1982.

644 J. Rajhman: Jurij Dalmatin in njegova biblija v luči literarnozgodovinskih in teoloških dognanj, Glasnik SDD,

glasilo slovenskega duhovniškega društva, leto 14, 1984, št. 3, Ljubljana, 97–107, cit. 105.

152

»studenca originalnih jezikov, v katerih je bilo prvotno napisano in iz drugih prevajalcev, kakor tudi

iz večkrat omenjenega Lutrovega temeljitega, natančnega in povsod slovečega nemškega prevoda«.

Za jasnost, razumljivost prevoda je poskrbel z opombami ob robu strani in z Registrom na koncu

knjige.645

V predgovoru je Dalmatin bralca najprej poučil o tem, kaj Biblija sploh je, da gre za grško

besedo, ki označuje knjige Stare in Nove zaveze, ki jim s skupnim imenom rečemo tudi Sveto

pismo. V njej je objavljeno resnično pričevanje o Bogu, po sv. Duhu, ki ga je navdihnil sam Bog.

Kakor koli beremo in si razlagamo dogodke v Bibliji, se vedno lahko prepričamo, da je bila Biblija

navdihnjena po Bogu ter da je na svet prišla svet prišla po Sv. Duhu. Bog je bil tisti, ki je Sveto

pismo poslal med ljudi, da bi ljudje premišljevali svoj vzrok in konec. Knjigo je Bog na čudovit

način obvaroval vse do danes (do Dalmatinovih dni, op. L. A.). Med ljudi jo je razširil prek

prevodov v številne jezike. Vse to pa je storil le zato, da bi mi, ubogi grešniki, s poslušanjem in

branjem svetega pisma prišli k pravi veri v našega Gospoda Jezusa Kristusa, da bi po Njem prejeli

odrešitev od svojih grehov in bili pred Bogom pravični in sveti, da bi, po božji volji, ki nam je

razodeta v Svetem pismu, v svetosti in pravici, ki je Njemu všeč, živeli vse svoje dni, da bi pri nas

in od nas božje ime, ki je sicer samo po sebi sveto, bilo posvečeno, kakor prosimo vsak dan v

svetem Očenašu, da bi s tem pridobili tudi končni namen, smoter vere, to je zveličanje svojih duš in

mogli v nebesih, na onem svetu, biti zveličani in sveti vekomaj. Nadalje je, iz Biblije, podal kratko

razlago 18. najpomembnejših naukov in zapovedi »prave kersčanske vere«.

Najprej o Bogu, ki ga mora človek prav spoznati in mu služiti po Njegovi volji.

2) O stvarjenju sveta, ki ni obstajal od vekomaj in ni večen, še manj, da je nastal in je tak,

kakršen je, sam po sebi. Svet je iz »prav ničesar« (to je iz nič) po lastni moči in modrosti ustvaril

Bog, večni Oče, s svojo enako večno in vsemogočno Besedo, to je s svojim edinorojenim Sinom in

s sv. Duhom, pred 5547 leti.

3) O človeku in izvirnem grehu. Človek je po božji volji ustvarjen v takem stanju in podobi,

kar pričuje tudi 10 zapovedi. Bil je pobožen, pravičen, popolnoma svet. Imel je srčno, čisto željo in

ljubezen do Boga in veselje v Bogu, ki je prebival in svetil v njem s svojo večno modrostjo in

pravico. Iz svoje, od Boga ustvarjene moči je imel čistost in moč, da je mogel biti popolnoma

pokoren božji volji in zapovedim, tako popoln, kakor ga je popolnoma spoznal. Bog človeka ni

ustvaril za minljive stvari, temveč, da mu služi, ga časti in hvali ter za večno življenje.

4) O svobodni volji, ki jo je človek imel le v času pred padcem v raju. Bog je človeku

ponudil oboje, dobro k dobremu, hudo k hudemu. Dal mu je na izbiro. Lahko vzel, kar je hotel.

Dobro ali hudo, življenje ali smrt. Hkrati pa je človeka opominjal, naj se varuje pred hudim. Človek

pa ni ostal pokoren. Iz svobodne volje je privolil v greh zoper božjo zapoved in opominjanje.

645 Biblija, tu je, vse svetu pismu 1584. 175. Posvetilo. Obj. M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga,

dopolnjena izdaja, Ljubljana 1966, 333, 334, 335, 336.

153

5) O kazni in božjem srdu zaradi greha. Vsi ljudje so skaženi (pokvarjeni, op. L. A.) z

grehom. Gospod je poživljajoči ogenj, ki greha ne pusti brez kazni. Sveto pismo uči, da so vsi ljudje

enako deležni božje jeze. Človeško življenje je zaradi greha postalo kratko, minljivo in zanikrno.

Spremlja ga tudi hudič (skušnjava, op. L. A.). Zato je, od rojstva do smrti, polno trpljenja in žalosti.

6) O postavi. Gospod je dal svojo postavo in jo v začetku človeku zapisal v srce. Človek je

sam po sebi vedel, kaj je moral storiti in kaj pustiti. Po padcu naših prvih staršev, Adama in Eve, je

postava bila kršena in pozabljena. Bog jo je obnovil na gori Sinaj. Na 2 kamniti plošči je vklesal 10

zapovedi. Z njimi je človeku dal vedeti, kaj mu ugaja in kaj ne, za kaj si mora človek prizadevati in

česa se mora paziti, da bo Bogu izkazal pokorščino.

7) O evangeliju. Ker je bilo človeško meso šibko in se ljudje niso držali Mojzesove postave,

je tudi ta postava postala slaba. Božji Sin, Jezus Kristus je prinesel iz naročja svojega nebeškega

Očeta nov nauk – sveti evangelij, oziroma »veselo oznanjenje«. Kristusov nauk se imenuje

evangelij zato, ker je to veselo poročilo in tolažilna pridiga hkrati, po kateri plašljive in prestrašene

duše dobivajo od Boga pravo tolažbo, novo moč, opravičenje grehov in milost za milost.

8) O pridigarstvu. Da bi se zveličavni, nadvse veliko vredni zaklad Kristusovega zasluženja

in veselo oznanjenje njegovega evangelija razglasilo in razodelo vsemu svetu, je Bog v Stari in

Novi zavezi postavil (utemeljil, op. L. A.) pridigarstvo. Kot priča Sveto pismo je bog že v davnini

poklical nekatere svete ljudi: očake, preroke, apostole, katerim je naročil, naj oznanjujejo to, kar so

slišali in videli od Njega samega, tako Izraelcem kot celemu svetu. In še danes Bog (po)kliče

nekatere svoje služabnike, da pridigajo njegovo Besedo.

9) O veri. Kakor nam je Gospod Bog, Oče nebeški, po očitnem pridigarstvu, v svoji besedi

in svetih zakramentih dal oznanjevati, ponujati in podajati dragi zveličavni zaklad bridkega

trpljenja, smrti, vstajenja in vsega zasluženja svojega ljubečega Sina, odpuščanje grehov,

pravičnost, ki velja pred Njim in po tem življenju, večno življenje, tako tudi uči in pričuje Sveto

pismo. Takih dobrot ne moremo prejeti in jih postati deležni na drugačen način, kakor le po veri v

našega gospoda Jezusa Kristusa. Zato sam Kristus vero in pridigarstvo stavi skupaj.

10) O dobrih delih. Sveto pismo uči in pričuje, da odpuščanja grehov in večnega življenja ne

moremo doseči drugače kot po sami veri v Jezusa Kristusa. Le z dobrimi deli si ju ne moremo

zaslužiti. To pa še ne pomeni, da ne smemo delati dobrih del, da so prepovedana, kot tudi ne

pomeni, da imamo dovoljenje grešiti in delati po svoji volji, kakor komu ugaja. Nasprotno. S tem

naukom se potrjujejo in odobravajo prava in Bogu ljuba dela in se po njem k njim napeljuje tudi

druge kristjane.

11) O pokori. O krščanski pokori ali o pravem spreobrnjenju človeka k Bogu uči Sveto

pismo. Nič drugega ni, kakor strah pred božjo jezo zaradi greha. A kljub temu, človek ne sme

obupati. Z božjo milostjo v Kristusu, se mora utrjevati v pravi veri. Prava krščanska pokora obsega

154

spoznanje in priznanje svojih grehov pred Bogom in spoznanje božje jeze za pravično ter vero v

Kristusa, po kateri človek prosi Boga odpuščenja vseh svojih grehov in trdno verjame, da so mu

grehi zgolj zaradi Kristusa iz milosti odpuščeni.

12) O svetih zakramentih. Pravični ljudje po prejetem odpuščanju svojih grehov še vedno v

sebi čutijo slabost svoje vere. V ta namen je Bog, poleg obljube svoje Besede, postavil tudi zunanja,

tolažilna znamenja, s katerimi je svoje obljube potrdil, da bi bil vsak v svoji veri pravičen in potrjen.

Ta zunanja, očitna božja znamenja se v krščanski cerkvi imenujejo zakramenti in so posebna,

milosti polna znamenja, ki se skladajo z Božjo besedo. Postavljena so od Boga, da bi vernim, kot z

nebeškimi pečati, zagotovili obljubljeno božjo milost, pravico, dediščino in večno življenje. Kakor

sta bila tudi v Stari zavezi dva zakramenta, to sta obreza in velikonočno jagnje, tako sta tudi v Novi

zavezi le dva od Gospoda postavljena in sicer sveti Krst in sveto Obhajilo, ki nam zagotavljata

milost in večno zveličanje.

13) O krščanski cerkvi. Sveto pismo uči, da tam, kjer se pravilno uči čista božja beseda, kjer

se delijo in prejemajo sveti zakramenti na način, kot jih je postavil Kristus, tam Gospod Bog zbira

krščansko cerkev, ki jo tukaj na svetu, po svetem Duhu posvečuje in zveliča. Taka krščanska cerkev

je razširjena in razkropljena povsod po svetu.

14) O križu in trpljenju krščanske cerkve. Sveto pismo pravi, da mora krščanska cerkev na

tem svetu preživeti vse križe in vse trpljenje, preden pride v večno veselje, kakor je tudi Jezus

Kristus, njena glava in Gospod, moral najprej preživeti križ in trpljenje, šele potem je lahko odšel v

svojo slavo. Kakor je nebeški Oče dal svoje kraljestvo Kristusu, na enak način je tudi nam določil in

ukazal, da kdor želi biti Njegov učenec, mora sam sebe zatajiti, vsak dan vzeti svoj križ nase in

hoditi za Njim.

15) O molitvi. Kristjanova najboljša obramba in ščit proti hudiču in hudemu svetu je molitev

k Bogu. Kristjan je vedno dolžan moliti. Moliti mora samo Boga in le njemu tudi služiti.

16) O svetem zakonu. Zakon je vedno združitev ali zveza enega moža in ene žene, po božji

besedi in zakonu, s privoljenjem obeh in z namenom, da bosta skupaj prijazno in pošteno prebivala

ter drug drugemu pomagala do smrti, da ne padeta v nečistost in da zaplodita zarod.

17) O gosposki. Gosposko je Bog postavil takoj za svetim zakonom. Njih dolžnost po

Svetem pismu sestoji iz pospeševanja in varovanja krščanske skupnost. Največja skrb gosposke

mora biti pridiganje čiste in prave božje besede v mestih, trgih in na deželi, delitev pravih svetih

zakramentov, da se s tem božja služba pospešuje in se Bog časti. Gosposka, oblastniki so dolžni

zadostiti pravu in pravici. Tlačenim, sirotam, vdovam so dolžni do pravice pomagati. Nikogar ne

smejo pustiti krivično tlačiti. Ne smejo gledati na ugled oseb, se ne smejo dati podkupiti, niti

podpirati krivice.

155

18) O sodnem dnevu. Nazadnje Sveto pismo uči, da mora človek zaradi greha umreti. Z

njim bodo preminile tudi reči, nenazadnje tudi se bo tudi svet nekoč zrušil v nič. Konec sveta pride

ob gotovem, od Boga postavljenem in določenem času, to je takrat, ko se ga bodo neverni,

pregrešni, brezskrbni ljudje najmanj nadejali. Svet pa ne bo končan, kot v Noetovem času, s

povodnijo, marveč z ognjem, v katerem se bodo, kot pravi drugo Petrovo pismo: »Raztajala

nebeška telesa z velikim ropotom in prvine razpadejo goreč in zemlja in dela na njej zgore ...«646

Poslednjega dne se Kristjani posebej veselijo. Z njim se približuje odrešitev. Z njo tudi Jezus

Kristus, ki se bo pokazal v svojem božjem in nebeškem veličanstvu z vsemi svojimi izvoljenimi

angeli, da verujoče potolaži in jih odreši vsega zla.647

Znameniti učenjak in poliglot Elias Hutter (1553–po 1605), ki je imel od leta 1599 dalje v

Nürnbergu svojo lingvistično šolo, knjigarno in tiskarno, se je zapisal v zgodovino sv. pisma

predvsem po izdajah večjezičnih biblij. V nürnberški izdaji poliglotne biblije iz leta 1599 Biblia

sacra, ebraice, chaldaice, graecae, latine, germaince, slavonice, je objavil Dalmatinov prevod

Mojzesovih knjig (Genesis, Exodus, Leviticus, Numeri, Deuteronomium) oziroma »Pentatevh«.648

Kot že zgoraj omenjeno, je Dalmatin v Wittenbergu med tiskanjem »slovenske Biblije«

natisnil še dve svoji deli, Krščanske lepe molitve649 in Ta celi katehismus … inu pejsni.650

Krščanske lepe molitve (1584) Knjigo je posvetil Ahacu Thurnu. V posvetilu je poudaril , da imajo kristjani tehtne vzroke,

da molijo s posebno vnemo in pobožnostjo in to ves čas (!), saj se bliža konec sveta. K molitvi pa ne

kliče samo Bog, temveč tudi Turki, ki vse bolj tarejo skoraj vse krščanstvo, najbolj pa uboge

Slovence na meji. Molitve je večinoma priredil po molitveniku dr. Andreja Musculusa (1514–1581),

646 2 Pt 3,10.

647 Vsebina “Predgovora” oz. Dalmatinove “biblične dogmatike” je posneta po: Jurija Dalmatina Predgovor k bibliji iz l. 1584, prepisal, založil in izdal Anton Chraska, Češke Budjejovice 1901, 1) O Bogu, 10–16, 2) O

stvarjenju sveta, 16–18, 3) O človeku in prirojenem grehu, 19–20, 4) O človeški svobodni volji, 20–22, 5) O kazni

in božji jezi zaradi greha, 23–24, 6) O postavi, 24–28, 7) O evangeliju, 28–31, 8) O pridigarstvu, 32–33, 9) O veri,

33–44, 10) O dobrih delih, 44–48, 11) O pokori, 48–54, 12) O svetih zakramentih, 54–64, 13) O krščanski cerkvi, 64–66, 14) O križu in trpljenju krščanske cerkve, 66–68, 15) O molitvi, 69–73, 16) O svetem zakonu, 73–75, 17) O

gosposki, 75–78, 18) O sodnem dnevu, 78–84.

648 K. Glaser: Zgodovina slovenskega slovstva, I. Zvezek, od početka do francoske revolucije, Ljubljana 1894, 92. Prim. bibliografski opis B. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die slowenische Reformation, München 1968, 249, št. 56. BIBLIA SACRA, EBRAICE, CHALDAICE, GRAECE, LATINE, GERMANICE, SCLAVONICE.

Studio et Labore ELIAE HVTTERI GERMANI. NORIBERGAE, Cum Sacrae Caesar. Maiest. Quindecim annorum

Privilegis. [Linie.] M. D. XCIX


München 1968, 233, št. 44. KARSZHANSKE LEPE MOLITVE, SDAI PERVIZH IS BVKOVSKIGA inu Nemshkiga jesika v'nash slouenski tolmazhene, sred enim regishtrom vseh mmolitvi, sadaj na konzu letih Buqviz,

skuzi Jurja Dalmatina. Betbüchlin Windisch. Ioel. 2. Cap. Omnis qvi invocaverit nomen Domini, salvus erit.

[Vignette.] VVITEBERGAE [Johan Kraffts Erben] ANNO M. D. LXXXIIII.

650 Bibliografski opis povzet po B. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die slowenische Reformation, München 1968, 231, št. 43. TA CELI CATEHISMVS, ENI PSALMI, INV TEH VEKSHIH GODOV, STARE inu

Nove Kerszhanske Pejsni, od P. Truberja, S. Krellia, inu drugih sloshena, inu s'dostemi lepimi duhovnimi Pejsmi

pobulshane. Coloss: 3. Verbum Christi habitet in vobis abundanter: in omni sapientia, docentes & commonentes

vosmetipsos in cordibus vestris DEO. V'BITTEMBERGI [Johann Krafts Erben] ANNO M. D. LXXXIIII

156

verjetno Betbüchlein, (Molitvenik, Molitvena knjižica), ki je prvič izšel leta 1559 v Frankfurtu.

Dodal je še nekaj drugih, pobožnih molitev. Prevod je natisnil na svoje stroške, knjigo pa napravil v

korist »našega ubogega, preprostega slovenskega človeka ...«, ker molitve predstavljajo: »imenitno

in razumljivo razlago, ne samo Očenaša, ampak skoraj vseh delov krščanske vere in ker so vzeti po

večini iz sv. Avguština in iz drugih starih krščanskih cerkvenih učbenikov ...«651

Ta celi katehismus ... inu pejsni (1584)

Brez dvoma je pomembnejša druga, »Ta celi katehismus … inu pejsni«, do tega časa

najlepša, iz jezikovnega in glasbenega vidika najpopolnejša pesmarica, 652 v kateri je Dalmatin

svobodno uveljavil svoj uredniški pogled. Spremenil je že naslov. Knjiga nima podnaslova v

nemškem jeziku. V posvetilu je posebej poudaril, kako so Trubarjeve katekizemske pesmi razširile

znanje katekizma med ljudi in kako so, povsod kjer so prišle v rabo, po večini izginile druge

nepotrebne in pohujšljive, zaljubljene pesmi: »In da se na tem mestu zaradi kratkosti izognem

drugim primerom iz Svetega pisma in iz nekih drugih zgodb glede znatne koristi, ki jo je napravilo z

božjo milostjo krščansko petje v razumljivem jeziku pri vseh narodih in jezikih, povem, da se imamo

ubogi Slovenci v teh poslednjih časih posebno zahvaliti njegovi nedopovedni usmiljenosti za tako

očetovsko dobroto. Kajti, ko je častiti in v Bogu učeni gospod Primož Trubar, moj ljubljeni gospod,

patron in v Kristu oče, še pred mnogimi leti spravil ves katekizem v imenitne slovenske rime, v

ljubke melodije in napeve ter ga nato pomnožil z nekaterimi slovenskimi psalmi in duhovnimi

pesmimi, ki jih je pred 17 leti izdal v imenu Vašega blagorodja, se je pokazala pri nas korist ne

samo v tem, da so povsod, kjer so prišle v rabo omenjene slovenske pesmi, večinoma izginile druge

nepotrebne in pohujšljive zaljubljene popevke, marveč so se mnogi imenitno poučili v vsem

krščanskem nauku razen s pridigo čiste božje besede tudi s tem koristnim sredstvom; naučili so se

deset božjih zapovedi, ki jih prej niso znali. Vere in očenaša, ki jih prej niso razumeli, poučili so se

glede poglavja o sv. krstu in sv. zakramentu pravega telesa in krvi Jezusa Kristusa, ki jim prave

rabe in koristi niso poznali. Nekateri od teh so nato srečno v Kristu umrli, drugi, še živeči, se

iskreno zahvaljujejo Bogu za to njegovo milost in dobroto ...« 653 Po Trubarjevem in drugih

krščanskih učiteljev zgledu, je delo nadaljeval Dalmatin, skupaj z nekaterimi drugimi iskrenimi

kristjani, ki so prevedli »v naše rime in napeve nekaj nemških in latinskih duhovnih pesmi, ki so v

rabi v vsem svetem rimskem cesarstvu pri evangeljskih in pri cerkvi, pripadnici augsburške

veroizpovedi ...«654

651 Krščanske lepe molitve 1584. 181. Posvetilo Ahacu s Turna. Obj. M. Rupel: Slovenski protestantski pisci,

druga, dopolnjena izdaja, Ljubljana 1966, 343.

652 I. Florjanc – E. Škulj: Slovenski protestantski napevi, harmonizacija za zbore, druga, dopolnjena in popravljena izdaja, ob 500 letnici Trubarjevega rojstva, Ljubljana 2008, 81.

653 Ta celi katehismus … inu pejsni 1584. 183. posvetilo Juriju Khislu s Fužin. Obj. M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga, dopolnjena izdaja, Ljubljana 1966, 345–348, cit. 345, 346, 347.

654 Ta celi katehismus … inu pejsni 1584. 183. posvetilo Juriju Khislu s Fužin. Obj. M. Rupel: Slovenski

157

Uvodnega teksta, Trubarjevega Pričovanja, ni spreminjal. Do prvega mojstra slovenske

besede in svojega prvega dobrotnika, je gojil veliko spoštovanje. Morda je bil tudi mnenja, da se

boljšega teksta ne da napisati. Kakor koli, Trubarjev uvod je bil v Dalmatinovih očeh končen.

Prvemu, katekizemskemu, liturgičnemu delu pesmarice, je Dalmatin za razliko od prejšnje

pesmarice, v skupino veroizpovedi ponovno uvrstil prozno besedilo apostolske veroizpovedi s

sočasnim notnim zapisom, nikejsko veroizpoved ter Atanazijevo veroizpoved, slednji brez notnega

zapisa, a s splošnim navodilom, da se lahko pojeta po melodijah, po katerih se pojejo psalmi v

latinščini. Dodal je še eno svojo, čisto novo pesem o krstu Ena druga nova duhovna pejsen od s.

Karsta, skuz Jurja Dalmatina, katere napev je bil prvič objavljen pod Lutrovo pesmijo Es wollt uns

Gott genädig sein (Bog nam hoče biti milostljiv), objavljeno v Waltherjevi pesmarici iz leta 1524,

nato še pri Klugu leta 1543, ponovno pod Lutrovo Christ unser Herr zum Jordan kam (Kristus naš

Gospod je prišel k Jordanu). Melodija je bila poznana tudi na Češkem.655 S to pesmijo je Dalmatin

poskrbel, da so vse Trubarjeve pesmi v pesmarici dobile vsaj eno vzporednico. Iz tega dela je

Dalmatin izločil Trubarjeve litanije. Te Deum, ki je prej stal za litanijskimi kolektami, je Dalmatin

premestil pred litanije.656

Po Dalmatinovem uredniškem posegu, je prvi del pesmarice obsegal 20

besedil.

V drugem, prazniškem delu pesmarice, je Jurij Dalmatin ciklu božičnih pesmi dodal svoji

dve novi. Prva, Ta božična pejsen: Puer natus, skuzi J. Dalmatina, Puer natus, ein Kind gebor'n zu

Betlehem, (Detetovo rojstvo), je bila zelo razširjena v evangeličanskih in katoliških pesmaricah.

Verjetno je nastala v 14. stoletju. Melodija je bila v protestantskih pesmaricah prvič notirana pri

Klugu leta 1543, nato pri Babstu leta 1545.657

Za drugo Ta hvaležna božična peisen, A solis ortus

cardine etc., slovenski skuzi J. Dalmatina (A solis ortus cardine etc., Iz dežel vzhajajočega sonca),

kar so prevedli v nemško Christum wir sollen loben schon (Kristusu smo se zaobljubili), je

melodijo zložil verjetno Coelis Sedulius v prvi polovici 5. stoletja. V protestantskih pesmaricah je

bila prvič objavljena leta 1542 pri Waltherju, nato jo je objavil tudi Babst leta 1545. Poenostavljena

melodija je bila objavljena v Erfurter Enchiridonu leta 1524 ter bratislavski pesmarici iz leta

1525.658

Ta staro velikanočno pejsen, ki je v Trubarjevi redakciji imela 6 kitic, je Dalmatin popravil

in ji dodal 9 novih kitic. Po Dalmatinovem uredniškem je ta del pesmarice obsegal 17 pesmi.659

protestantski pisci, druga, dopolnjena izdaja, Ljubljana 1966, 345–348, cit. 345, 346, 347.



vekshih godov stare inu nove kershanfke pejsni anno M.D.LXXXIII, Monumenta litterarum slovenicarum, št. 19, Ljubljana 1984, 327, 328, cit. po separatu iz Knjižnice za slovanske jezike in književnosti, FF Ljubljana, sign. Br I 312 (1ex).




158

V vmesnem delu so po Dalmatinovem uredniškem posegu, izločil je obe pesmi o smrti,

ostale le še tri molitvene pesmi, ki predstavljajo nekakšen uvod v psalme.660

Po Dalmatinovem uredniškem posegu, se je tudi število psalmov povečalo na 20. Dalmatin

je dodal tri svoje nove, to so 23., 47. in 103. psalm. Dalmatinov 23. psalm Psalmus XXIII. Dominus

regit me, etc. – Ta XXIII. Psalm Davidov, skuzi J. Dalmatina« (Dominus regit me, Gospod je moj

pastir), ima v začetku in koncu isto melodijo kot pesem, Nun freut euch, liebe Christen g'mein

(Veselimo se, ljubi Kristjani), ki jo je objavil Klug leta 1535.661

Psalm št. 47, Psalmus LXVII. Deus

misereatur nostri etc. (Bog nam bodi milostljiv), se je pel na melodijo, ki je bila prvič objavljena v

protestantski pesmarici pod Lutrovo psalmsko pesmijo Es wollt uns Gott genädig sein (Bog bodi

usmiljen nad nami) v Teutsch Kirchenamptu (Nemškem cerkvenem uradu) v Strassburgu leta

1525.662

Psalm št. 103, Psalmus CIII. Benedic anima mea Domino« (Psalm 103. Gospod blagoslovi

mojo dušo), se je pel na melodijo, ki je bila prvič objavljena v protestantski pesmarici News

Gesang, mit dreyen stimmen, den kirchen vnd schulen zu nutz etc. durch Joannem Kugelman gesetz

(Nove pesmi, s tremi glasovi, cerkvam in šolam v uporabo, sestavil Johann Kugelmann) Augsburg

1540«.663

Psalmom sledi sklop 9 pesmi, ki jih je Jurij Dalmatin v istem vrstnem redu objavil že v

prejšnji pesmarici. V tej redakciji jim je dodal 6 novih, eno anonimno, štiri lastne, podpisane in eno

Bohoričevo. Prva nova v tem razdelku je morda Dalmatinova, čeprav avtorstva v naslovu ni in se

vodi kot anonimna Ena druga lepa pejsen zuper sovražnika Turka, katera se mora pejti, kakor je

ozdolaj notiramu, ali kakor: O Bug, o Bug, veliki Bug, etc. ozgoraj na 157. platu, katere melodija je

bila prvič objavljena k pesmi Ach Gott von Himel sieh darein (Gospod, poglej dol z nebes),

Kirchenampt (Cerkvenem uradu) leta 1524.664

Zdi se, kot da je pesem nadaljevanje starejše,

(po)znanejše sestre. Prva nova, podpisana, Dalmatinova je Ena pejsen od postave inu evangelija, v

tej viži, kakor, Oča, Syn, Duh, Nebeski krajl etc. ozgoraj na 32. platu, skuzi J. Dalmatina, katere

melodija je posneta po Trubarjevi Kratka izlaga tiga Očanaša, ki je izšla že v pesmarici leta 1574 in

jo Trubar navaja tudi v posvetilu, ko pravi »in kadarkoli so v Ljubljani v cerkvi peli Nun bitten wir

vekshih godov stare inu nove kershanfke pejsni anno M.D.LXXXIII, Monumenta litterarum slovenicarum, št. 19, Ljubljana 1984, 327, 328, cit. po separatu iz Knjižnice za slovanske jezike in književnosti, FF Ljubljana, sign. Br I

312 (1ex).


vekshih godov stare inu nove kershanfke pejsni anno M.D.LXXXIII, Monumenta litterarum slovenicarum, št. 19, Ljubljana 1984, 327, 328, cit. po separatu iz Knjižnice za slovanske jezike in književnosti, FF Ljubljana, sign. Br I 312 (1ex).



663 I. Florjanc – E. Škulj: Slovenski protestantski napevi, harmonizacija za zbore, druga, dopolnjena in

popravljena izdaja, ob 500 letnici Trubarjevega rojstva, Ljubljana 2008, 91.


159

den heiligen Geyst ali Oča, sin, Duh, nebeški Kral itd. peteroglasno, ob spremljavi regala, pozavne,

cinka in šalmaja, sem vsakokrat v sebi občutil posebno veselje, ponižnost, ljubezen, željo in resnobo

do pridiganja in molitve.« 665 Kot druga sledi Ena duhovna pejsen k našimu Gospudu Iesusu

Cristusu, Herr Christ der einig Gottes Son, skuzi Jurja Dalmatina, Herr Christ der einig Gottes Son

(Gospod Kristus, edini božji sin), ki je bila prvič objavljena pod pesmijo Elizabete Creutzigerjeve

Herr Christ der einig Gottes Sohn (Gospod Kristus, edini božji sin), ki je prvič izšla v Erfurter

Enchiridon (Erfurtski priročnik) leta 1524.666

Tretja nova je Ena serčna pejsen za vero, lubezan,

vupanje inu volnu potrplenje, skuzi Jurja Dalmatina, ki ima enako melodijo kot Iv. Agrikole Gottes

Recht und Wunderthat (Božja pravica in čudeži).667 Četrta je Ena duhovna hvaležna pejsen po jedi,

v tej viži, kakor ozgoraj: O Crist, pravi sin božji etc. fol. 229, skuzi Iurja Dalmatina.668

Bohoričeva

je signirana z inicialkami A. B., Ena druga otročja pejsem, kadar se zjutra gori vstane ali zvečer

spat gre k naprej petju, svojim otrokom skuzi A. B. Zložena, se mora pejti kakor: Ne daj, Oča, Naš

lubi Bug, ali v le ti viži.669

V zadnjem delu, oziroma delu, za katerega je (raz)vidno iz predhodnega Trubarjevega in

Dalmatinovega uredniškega ususa, da je bil vedno zaključni, torej v pesmih o smrti, je Jurij

Dalmatin objavil 4 pesmi. Uvodna pesem je Trubarjeva, originalnega naslova Cantus media vita etc.

per Truberum. Ena peisen: Mitten wir im Leben sind etc ... ( Pesem o življenju od Trubarja. Ena

pesem: Smo v sredini življenja). Tej sledi Dalmatinova Ena serčna inu troštliva molitou za eno

pravo kerščansko smert, inu veselu od smerti vstajenje, inu se more pejti, kakor je odzdolaj

notiramu, ali vti viži, kakor ta nemška, Wenn mein stuendlein verhanden ist. Skuzi I. Dalmatina«,

Wenn mein stuendlein verhanden ist« (Če se mi bliža ura smrti), ki jo je izvzel iz psalmskega dela in

jo v takem notnem zapisu, kot ga ima Dalmatinova, ni najti v nobeni od predslovenskih pesmaric.670

Tretja je Schweigerjeva Ena lepa duhovna pejsen, katera na kratkim v'sebi derži vse štuke

karščanske vere, na katere slejdni karščenik more veselu umreti inu izveličan biti, zložena skuzi

Janža Schweigerja inu se more pejti, kakor je le–tu ozdolaj notiranu, ali kakor: Oča, sin, duh,

nebeški kralj etc. ozgoraj na 32. platu, ki se je pela tudi po melodiji Trubarjeve Kratka izlaga tiga

Očenaša, ki jo Trubar navaja tudi v posvetilu Juriju Khislu,671

za besedilo in še posebej melodijo v










671 Prim. I. Florjanc – E. Škulj: Slovenski protestantski napevi, harmonizacija za zbore, druga, dopolnjena in

160

sočasnem notnem zapisu pod samim tekstom pa predloge ni moč najti in jo štejejo za izvirno

Schweigerjevo delo.672

Četrta in zadnja v tem delu je Kreljeva Ena pogrebska pejsen per Krellium,

katere melodijo so poznali že v pesmarici čeških bratov leta 1531. Avtor besedila je M. Weise.

Pričujoča melodija je bila prvič objavljena v pesmarici G. Rhawa Gesenge für gemeine Schulen

(Pesmi za splošne šole), ki je izšla v Wittenbergu leta 1544.673

Zaključne pesmi, ki bi jim morda lahko rekli dodatek, saj jih je Dalmatin verjetno spesnil,

sestavil že v Wittenbergu, ko se je pričujoča pesmarica že tiskala, sicer bi jih verjetno uvrstil po

vsebini na mesto, ki jim pripada, so 3, dve sta praznični in ena duhovna, podpisana je le praznična

Ena finkuštna pejsen. Prva je praznična, adventna De adventu Domini. Pejsen od adventa, katere

melodije ni moč najti nikjer.674 Tej sledi Dalmatinova podpisana binkoštna Ena finkuštna pejsen iz

Actor. 2. Cap. v'ti viži kakor ta nemška: Aus Jhesus Christus Gottes Son etc. skuzi Iurja Dalmatina,

Aus Jhesus Christus Gottes Son etc. (Jezus Kristus, božji sin), zadnja pa je »Ena lepa duhovna

pejsen«, katere napev se nahaja že v rokopisu Crailsheim Monoetius 1565.675

Pesmarica je, za razliko od ljubljanske iz leta 1579, prinesla 16 novih besedil, to je 11

Dalmatinovih, po eno Bohoričevo in Schweigerjevo, ostale so anonimne. Dalmatin je v tej

pesmarici objavil 28 pesmi, Trubar 24, Krelj 10, Schweiger 2, Bohorič in Klinc po 1, 5 je »ta

starih« ljudskih pesmi, 3 anonimne so verjetno Dalmatinove.676

Po tej Dalmatinovi, je leta 1595

izšla še ena, četrta prava pesmarica, ki jo je za tisk pripravil Felicijan Trubar. To je bila

najobsežnejša slovenska protestantska pesmarica, tako po obsegu besedil kot po številu strani.

Felicijan Trubar ji je dodal 23 novih besedil. V njej sta prvič objavila dva nova pesnika, Marko

Kumprecht in Janž Znojilšek. 677 Felicijan Trubar je v pesmarico sprejel vseh 62 napevov iz

Dalmatinove pesmarice 1584 in dodal še 7 novih.678

Kot sem omenil, so bile protestantske pesmi v svojem času izredno popularne. Razširile so

se tudi prek meja dednih dežel, v Prekmurje, ki je bilo v času med 11. in 18. stoletjem pod








676 B. Gerlanc: Naša knjiga duhovnih pesmi, Slovenska protestantska pesmarica, Ljubljana 1984, 315–317, cit.

316.





161

zagrebško škofijo.679 V mariborski univerzitetni knjižnici (UKM) se hrani rokopis Ms 56. Zanj je

Janko Glazer napisal, da je to cerkvena pesmarica, ki se ji reče tudi Prekmurska pesmarica I,

starejša. Tako jo je poimenoval, ker je bila kupljena v Prekmurju, verjetno leta 1921 v Šalovcih,

madž. "Sal". Rokopis je bil leta 1710 last Nikolaja Legna iz Martjancev.680

Prek te tako imenovane

Martjanske pesmarice I, oziroma njene starejše predhodnice, se je zgodila recepcija 3 Trubarjevih, 3

Dalmatinovih in 1 Klinčeve in ene anonimne »ta stare« velikonočne pesmi ter delno Ene druge

velikonočne pesmi. Gre izključno za prazniške pesmi. Od adventnih so v Martjansko pesmarico

prišle: Klinčeva Ena druga božična pejsen, ki je bila tesna predloga pesmi Od nebesz prido

Angylye, nato Trubarjeva Ta stara božična peissen … Dies est letitiae, sledita Dalmatinovi Ta

božična pejsen: Puer Natus in Ta hvaležna božična pejsen, a solis ortus cardine etc. in zadnja,

Trubarjeva, In die natali Christe cantilena (Pesem o rojstvu Kristusa). Omenjenih 5 pesmi je

postalo sestavni del prekmurske rokopisne starejše Martjanske pesmarice I iz 16. in 17. stoletja. S

prepisi so se pesmi prenesle v mlajše pesmarice 18. in 19. stoletja, ki so jih prirejevali tudi

katoliki.681 Med postnimi in velikonočnimi pesmimi v Martjanski pesmarici pa so mesto našle

Dalmatinov Pasjon iz vseh štirih evangelistov, v tej viži kakor ozgoraj ta pejsen: sveti Paul v enim

listi, prirejena Trubarjeva Od te večerje ali prave maše Jezusove, gdu inu koku je to isto postavil,

ino koku se ima deržati in anonimna Ta stara velikonočna pejsen, v nekuliku mejstih popraulena, na

mnogitero vižo. Martjansko pesmarico I so kasneje veliko prepisovali, prepise pa uporabljali tako v

evangeličanskih kot tudi v katoliških prekmurskih cerkvah.682

Po prihodu iz Wittenberga se je Jurij Dalmatin v Ljubljani ukvarjal tudi z novim šolskim

redom, še v času, ko je bil v Wittenbergu, 14. decembra 1583, je bil namreč imenovan v 19 članski

širši in 7 članski ožji zbor šolskih nadzornikov.683 Kmalu po vrnitvi domov, v dobrih dveh tednih,

med koncem maja in sredino junija, je Juriju Dalmatinu smrt vzela dva otroka. Najprej, 28. maja, v

9 letu starosti, najstarejšega sina Janža. Pokopali so ga po torkovi »slovenski pridigi«, ki jo je imel

Janž Schweiger. Pokopan je bil na pokopališču pri sv. Petru.684 Žalost se še ni dobro polegla, ko je

smrt udarila ponovno. Tokrat pri obeh, Dalmatinu in Bohoriču, nekoč učencu in učitelju, zdaj

prijateljema in sotrudnikoma. Na isti dan, to je 13. junija 1584, je Dalmatinu in Bohoriču vzela,

vsakemu po eno hčerko. Obe so pokopali, na isti dan, pri sv. Petru. Nagrobni govor je imel magister

679 V. Novak: Trubarjeva in Dalmatinova besedila v Martjanski pesmarici I, Slavistična revija, letnik 43, leto 1995,

št. 3, 267–275, cit. 275.

680 Martjanska pesmarica, uredil in spremna besedila napisal Vilko Novak, Ljubljana 1997, 3.

681 V. Novak: Trubarjeva in Dalmatinova besedila v Martjanski pesmarici I, Slavistična revija, letnik 43, leto 1995, št. 3, 267–275, cit. 267, 268, 269, 270.

682 V. Novak: Trubarjeva in Dalmatinova besedila v Martjanski pesmarici I, Slavistična revija, letnik 43, leto 1995, št. 3, 267–275, cit. 275.



162

Spindler,685

ki je s pridigo na temo 1. Petrovega pisma Dobri oskrbniki Božje milosti,686 dobesedno

tolažil oba, skupaj z družinami: »Ker je Kristus trpel v mesu, se tudi vi oborožite z istim mišljenjem:

kdor v mesu trpi, neha z grehom, tako da v času, ki mu ostane v mesu, ne živi več za človeška

poželenja, ampak za Božjo voljo. Dovolj dolg je bil pretekli čas, da ste stregli hotenju poganov, ko

ste živeli v razuzdanosti, v poželenjih, v pijančevanju, v veseljačenju, v popivanju in nepostavnem

malikovanju. Prav zato se oni čudijo, ker ne drvite več v isti vrtinec razvrata, in vas preklinjajo.

Toda ti bodo še dajali odgovor pred tistim, ki je pripravljen, da bo sodil žive in mrtve. Zato je bil

tudi mrtvim oznanjen evangelij, da bi bili sicer v mesu sojeni kot ljudje, v Duhu pa bi živeli po

Božje. Konec vsega je blizu. Bodite torej pametni in trezni za svoje molitve. Predvsem se med seboj

goreče ljubite, ker ljubezen pokrije množico grehov. Bodite gostoljubni drug do drugega brez

godrnjanja. Kot dobri oskrbniki mnogotere Božje milosti strezite drug drugemu z milostnim darom,

kakor ga je kdo prejel. Če kdo govori, naj to stori, kakor je prav za Božje besede. Če je kdo v kakšni

službi, naj jo opravlja z močjo, ki jo daje Bog. Le da bo po Jezusu Kristusu v vsem slavljen bog.

Njemu slava in oblast na veke vekov. Amen.«


686 1 Pt 4,1–3

163

Dalmatin v Škocjanu, zadnja leta in konec Leta 1585 je Dalmatin pridigal tudi v Puštalu pri Škofji Loki. Tam je bil sedež samostojnega

puštalskega zemljiškega gospoda. Leta 1573 so v grajskem stolpu puštalskega gradu uredili prostor

za opravljanje luteranskih obredov. Na puštalskem gradu so se zbirali tako loški meščani kot tudi

prebivalci sosednjih vasi. V Puštalu si je kupil hišo tudi nekdanji freisinški verski mojster Bernard

Eržen, ki je bil eden glavnih privržencev luteranstva. Številni loški luteranci so se shajali prav v

njegovi hiši. Nekega poletnega dne leta 1585 je v puštalski dvorani pridigal tudi Jurij Dalmatin.

Pred Puštalom so ga pričakali verski nasprotniki. Zmerjali so ga s tatom in hudobnežem. Grozili so

mu, da ga bodo zadavili, če se bo še kdaj pojavil na Sorškem polju.687 Dalmatin je bil v sporu tudi z

loškim kaplanom Wurznerjem, ki mu je celo grozil, da ga bo ubil.688

Na dan vseh svetih leta 1585 je Jurij Dalmatin podpisal pogodbo o prevzemu škocjanske

župnije.689 Župnija Škocjan pri Turjaku je bila nekoč verjetno del večje pražupnije Cerknica, ki naj

bi nastala kmalu po letu 1040.690

Valvasor piše, da je Herbart Turjaški leta 1260 od oglejskega

patriarha Gregorja dobil »alle Rechte und Gerechtigkeit, samt allem Gewalt über diese Pfarr, S.

Cantiani bey Auersperg« (»vse pravice in pristojnosti hkrati z vso oblastjo nad župnijo sv.

Kancijana pri Turjaku«).691 Turjaški naj bi imeli pravico umeščanja župnika, ki pa ga je nato potrdil

še patriarh.692 Valvasor navaja, da je bil leta 1280 župnik v Škocjanu Baltazar Turjaški.693

Komatar

je zapisal, da je župnijo leta 1260 ustanovil Herbart Turjaški,694 Höfler pa meni, da ime cerkvenega

patrona, oglejskega mučenca sv. Kancijana, kaže na to, da je župnijo ustanovil oglejski patriarh.695

Müller ugotavlja, da so po vsej verjetnosti Turjačani, ki so bili takrat oglejski fevdniki, zgradili

687 A. Dimitz: Geschichte Krains III, 1875, 118. P. Blaznik: Reformacija in protireformacija na tleh loškega

gospostva, Loški razgledi, leto 9, 1962, 71–104, cit. 77


689 1585, november 1, Turjak. Prepis listine iz l. 1793, sign. NUK, Ms 1066. Obj. D. Samec: Jurij Dalmatin,

župnik v Škocjanu, Kraji in ljudje v Trubarjevi fari, Zbornik ob 500 letnici rojstva Primoža Trubarja, Škocjan 2008, prepis 174–177, prevod 177–179. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, prepis 151–153, prevod 154–156.

690 J. Müller: Zapisi in etimologije krajevnih imen v župniji Škocjan pri Turjaku, Kraji in ljudje v Trubarjevi fari, Zbornik ob 500 letnici rojstva Primoža Trubarja, Škocjan 2008, 63–108, cit. 63.

691 Prim. J. Müller: Zapisi in etimologije krajevnih imen v župniji Škocjan pri Turjaku, Kraji in ljudje v Trubarjevi

fari, Zbornik ob 500 letnici rojstva Primoža Trubarja, Škocjan 2008, 63–108, cit. 63.

692 J. V. Valvasor: Die Ehre des Herzogthums Crain, Laibach 1689, knjiga VIII, 729. Prim. J. Müller: Zapisi in etimologije krajevnih imen v župniji Škocjan pri Turjaku, Kraji in ljudje v Trubarjevi fari, Zbornik ob 500 letnici

rojstva Primoža Trubarja, Škocjan 2008, 63–108, cit. 63.

693 J. V. Valvasor: Die Ehre des Herzogthums Crain, Laibach 1689, knjiga IX, 25. Prim. J. Müller: Zapisi in etimologije krajevnih imen v župniji Škocjan pri Turjaku, Kraji in ljudje v Trubarjevi fari, Zbornik ob 500 letnici rojstva Primoža Trubarja, Škocjan 2008, 63–108, cit. 63.

694 Fr. Komatar: Das Schlossarchiv in Auersperg, Mitteilungen des Musealvereines für Krain, 18, 125. Prim. J. Müller: Zapisi in etimologije krajevnih imen v župniji Škocjan pri Turjaku, Kraji in ljudje v Trubarjevi fari, Zbornik ob 500 letnici rojstva Primoža Trubarja, Škocjan 2008, 63–108, cit. 63.

695 J. Höfler: O prvotnih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem, prolegomena k historični topografiji predjoižefinskih župnij, Ljubljana 1986. Prim. Prim. J. Müller: Zapisi in etimologije krajevnih imen v župniji Škocjan pri Turjaku, Kraji in ljudje v Trubarjevi fari, Zbornik ob 500 letnici rojstva Primoža Trubarja, Škocjan 2008,

63–108, cit. 63.

164

cerkev. Cerkev je dobila patrocinij (skrbništvo, varstvo) oglejskega svetnika; patriarh je ustanovil

škocjansko župnijo, patronat nad župno cerkvijo pa podelil Turjačanom.

Že od leta 1579 dalje je bil v Škocjanu pri Turjaku za diakona Dalmatinov tesni sodelavec

Andrej Savinec, ki je ostal tudi po Dalmatinovi smrti leta 1589. Dalmatina je na mestu

škocjanskega župnika zamenjal Benedikt Pyroter (župnik 1590–1598).696

Dalmatin je pogodbo o

prevzemu škocjanske župnije podpisal z bratoma Krištofom in Wolfom Engelbertom Turjaškim, ki

sta nastavila »častitega in učenega gospoda magistra Jurija Dalmatina, častitega deželnega zbora

na Kranjskem, augsburški veroizpovedi predanega krščanskega pridigarja iz Ljubljane, na našo

željo in po predhodnem dovoljenju in soglasju slavnega deželnega zbora na Kranjskem za oskrbo in

vodenje župnije, tako da ne zapusti glavne Cerkve v Ljubljani, ob upoštevanju njegovih umskih

vrlin, sposobnosti ter častnega krščanskega življenja, premišljeno sprejeli in nastavili ter mu

omenjeno župnijo predali in zaupali v upravljanje«. To sta storila za njun, njunih dedičev blagor in

za vzdrževanje gospoda Dalmatina, kar sta še posebej poudarila. Dalmatin je bil kot prihajajoči

pastor in župnik, skupaj z aktulanim, Andrejem Savincem, v primeru spremembe pa z drugim

njemu dodeljenim diakonom, dolžan »opravljati bogoslužje ter s pridiganjem, obhajanjem,

krščevanjem otrok, petjem in drugimi v tej župniji potrebnimi cerkvenimi opravili, po pismih

prerokov in apostolov ter nauku poštenih in neoporečnih učiteljev reformirane božje Cerkve, kot

smo razumeli iz nedavno natisnjene krščanske »Concordiae« povzeli, ne samo negovati, širiti in

zagovarjati pravo, izvirno in edino zveličavno božjo besedo, kar mu je kot dušnemu pastirju najvišja

zapoved, temveč je dolžan in zavezan nam, kakor tudi celotni krščanski občini ter ob sodnem dnevu

Vsemogočnemu, odgovarjati za svoja dejanja«. Za uspešno opravljanje službe so mu »kot primerno

nadomestilo za vzdrževanje namenili in odobrili vse dohodke in stavbe, skupaj s pripadajočimi

gozdovi, polji, vrtovi in župniščem, vse kar so naši predniki blagega spomina namenili in dodajali

tej župniji, neokrnjeno, kot je zapisano v priloženem urbarju«. Jurij Dalmatin je dobil od vsega, kar

je izhajalo iz urbarjev, dohodkov in stroškov župnije, dva, diakon pa tretji del. Za popolno izterjavo

in pobiranje vsega je moral poskrbeti sam. Imel je tudi dolžnost in je bil odgovoren, da po

posebnem seznamu, ki so mu ga izročili, od podložnikov pobere davke in običajne dajatve od

zemlje ter jih preda Turjaškim na predhodno dogovorjenem kraju in nikjer drugje. V primeru, če bi

mu Turjaški prisodili najemnino in izkupiček od pospravljenega hubnega zemljišča, skupaj s

primerno pripadajočimi dobrinami, bi bil Dalmatin dolžan osebno, po urbarju, nadzirati podložnike.

Poslušnost je moral priznati samo Turjaškim in nikomur drugemu. Ti so si pridržali popolno pravico

in svobodo pri odmeri vsega, razen golega rednega odmerka in dohodka, kakor tudi razsojanja v

696 Prim. E. Škulj: Vrsta škocjanskih župnikov, Kraji in ljudje v Trubarjevi fari, Zbornik ob 500 letnici rojstva

Primoža Trubarja, Škocjan 2008, 150.

165

primeru pritožb podložnikov in priznavanja olajšav; do slednjega so imeli pravico, kot lastniki in

upravitelji najemne posesti, po vseh regalijah in dani oblasti le Turjaški.

Jurij Dalmatin je obljubil in z lastnoročnim podpisom pogodbe potrdil, da bo »vse navedene

točke, določbe in člene, ki se nanašajo na moj nauk, mojo osebo, moje vedenje in življenje, kakor

tudi na župnijo, urbar, podložnike in dohodke, po svoji najboljši moči, krščansko, pošteno in

odkrito, brez upiranja in ugovarjanja spoštoval in izpolnjeval, kot je pošteno in brez prikritih

namenov napisano«.697

Dalmatinovo župnikovanje v Škocjanu zaznamuje tudi večletni spor s katoliškim duhovnikom, sicer

šmarskim kaplanom, Andrejem Piscatorjem (Ribičem),698 ki se je hkrati z Dalmatinom potegoval za

izpraznjeno mesto župnika v Škocjanu. Piscator je mesto škocjanskega župnika zasedel po tem, ko

je protireformacijska komisija pod vodstvom Tomaža Hrena, s komisarjema stiškim opatom

Lovrencom in deželnim vicedomom Rabato, 12. maja 1598 prišla v Škocjan ter pregnala oba

predikanta, ki sta prepevala luteranske pesmi. Nato je škof Hren, ker ni bilo pri roki nikogar s strani

oglejskega patriarhata, kamor je sicer župnija sodila, ustoličil Piscatorja. Eden od predikantov, Janž

Znojilšek, se je nekaj časa še skrival na turjaškem gradu in tam krščeval ter delil zakramente. Ko pa

je, po ukazu nadvojvode Ferdinanda, 6. septembra 1598 pred Turjak prišel deželni sodnik s 100

strelci, da bi izvršil ukaz o izgonu Znojilška, je moral le–ta zbežati. Skupaj s Felicijanom Trubarjem

se je skrival v Čretežu pri Mokronogu.699 Sicer pa so bili v času Dalmatinovega župnikovanja v

Škocjanu oltarji razgaljeni, božja služba pa se je opravljala brez mašnih oblačil in keliha.700

V Škocjanu se je Dalmatin zavzemal tudi za župnijsko šolo. Sicer je bila šola v Škocjanu že

pred prihodom Dalmatina. Pred letom 1575 je otroke v Škocjanu vzgajal, učil branja, pisanja in

petja mežnar, čigar žena, leta 1575 že vdova, je (za)prosila za pomoč. Podobno je še istega leta

storil njegov naslednik. Tudi s prihodom Jurija Dalmatina za župnika se ni nič spremenilo. Sicer je

za učitelja v Škocjan zvabil nekdanjega učitelja v Kranju, Janža Dachsa, ki pa v Škocjanu ni bil

zadovoljen. Ko je nastopil službo, so mu Turjaški posodili dva mernika pšenice in tri mernike ajde.

Za posojeno je prosil, naj se mu podari. Tožil je tudi, da ne dobiva redne plače, ki mu je bila

obljubljena, to je toliko, kot je dobival v Kranju, 24 goldinarjev; prav toliko mu je obljubil tudi

Dalmatin, predno je prišel v Škocjan. Ker odgovora na prošnjo ni bilo, se je Dachs obrnil na

697 1585, november 1, Turjak. Prepis listine iz l. 1793, sign. NUK, Ms 1066. Obj. D. Samec: Jurij Dalmatin,

župnik v Škocjanu, Kraji in ljudje v Trubarjevi fari, Zbornik ob 500 letnici rojstva Primoža Trubarja, Škocjan 2008, prepis 174–177, prevod 177–179. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, prepis 151–153, prevod 154–156.


699 J. Marolt: Spominsko obeležje ob 500. obletnici rojstva Primoža Trubarja in 1000. obletnici romanske cerkve v Škocjanu, Zbornik občin Grosuplje, Ivančna Gorica, Dobrepolje, Gospodarska, kulturna in zgodovinska kronika, št. 25, Grosuplje 2008, 65–70, cit. 65, 66, 67.


166

deželnega oskrbnika. Nič bolje se ni godilo Dachsovemu nasledniku, Matiji Lavriču, ki je leta 1589

že bolan prosil za pomoč dva do tri mernike žita, ki jih bo vrnil.701

Potem, ko je bil 19. julija 1587 pri sv. Petru v Ljubljani pokopan še zadnji, tri in pol leta star

Dalmatinov sin, Marko, za katerim je imel nagrobno pridigo Felicijan Trubar,702

je Dalmatin

novembra istega leta še zadnjič zapustil Kranjsko. S Felicijanom Trubarjem je odšel na Nemško, v

Deredingen, da uredita zapuščino za 28. junija 1586 umrlim Primožem Trubarjem. V Tübingen sta

prispela 11. novembra 1587.703

Naslednje leto, 1588., se je zavzemal za ureditev razmer v gorenjski

krščanski cerkvi v Begunjah na Gorenjskem.704

Bil je tudi velik ljubitelj knjig.705

Ob njegovi smrti so Marko Kumprecht, Janž Znojilšek in

»deželni služabnik«, knjigovodja Štefan B., popisali in ocenili njegovo knjižnico. Kupili so jo

deželni stanovi »cerkvi in šoli v uporabo«. Skupaj je bilo popisanih 243 naslovov, nekateri v več

delih. Vrednost knjižnice je bila ocenjena na 211 goldinarjev renske vrednosti in 13 krajcarjev.706

Verjetno je Dalmatinova knjižnica doživela podobno usodo kot stanovska.707

Prav v leto 1585, ko je postal škocjanski župnik, datirata tudi Dalmatinovi zadnji objavljeni

knjigi. To sta prevod kratkega Brenčevega katekizma708 in Agenda,

709 to je obrednik.

Ta kratki wirtemberski katehismus (1585)

Poleg kratkega Brenčevega katekizma obsega še kratke molitve in Hišno tablo. Kratke

molitve je Dalmatin naslovil z Koku ima en kersčenik vjutra inu večer Boga zahvaliti in se njem le

poročiti, Hišna tabla pa je v bistvu povzetek življenjskih naukov iz Svetega pisma, ki jo je Luter 701 V. Rajšp: Protireformacija na Kranjskem na primeru župnije Škocjan pri Turjaku, Bogoslovni vestnik, letnik

52, leto 1992, št. 1–2. J. Marolt: Spominsko obeležje ob 500. obletnici rojstva Primoža Trubarja in 1000. obletnici romanske cerkve v Škocjanu, Zbornik občin Grosuplje, Ivančna Gorica, Dobrepolje, Gospodarska, kulturna in zgodovinska kronika, št. 25, Grosuplje 2008, 65–70, cit. 67, 68.



704 1588, Ljubljana. Pismo Krištofa Špindlerja, Jurija Dalmatina, Felicijana Trubarja, Benedikta Pyroterja in Janža Tulščaka kranjskim odbornikom o Cerkvi na Gorenjskem. Orig. AS 2, Stan. arh., fasc. 54/3, sn. 8, fotografija NUK,

Ms 23/57. J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997, 165–166.

705 Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 150, 159, 160.

706 J. Dolar: Duhovna podoba Jurija Dalmatina, 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi: mednarodni simpozij v Ljubljani od 27. do 29. junija 1984, uredila Breda Pogorelec s sodelovanjem Jožeta Koruze, Ljubljana 1986, 199–204, cit. 203, 204. Leta 1986 je Jaro Dolar popis Dalmatinove knjižnice še videl v AS 2, Stan. arh., fasc. 54/7, sn, 2.


708 Bibliografski opis povzet po B. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die slowenische Reformation, München 1968, 237, št. 47. TA KRATKI WIRTEMBERSKI CATECHISMVS, ALI ty potrebnischi shtuki prave

isvelizhanske vere, sred enimi kratkimi vsakdajnimi molitvami, inu Hishno tablo. Johan Brentzen Catechismus

Windisch. Marc. 10 Pustite otrozhizhe k'meni priti, inu ym nikar nebranite: Sakai tacih je Krajlestvu Boshje.

[Vignette.] WITTEBERGAE Excudebant Haeredes Iohan, Cratonis, Anno 1585.

709 Bibliografski opis povzet po B. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die slowenische Reformation, München 1968, 236, št. 46. AGENDA, TV IE, KOKU SE TE IMENITNISCHE BOSHIE SLVSHBE OPRAVlajo po

Wirtemberski cerkovni ordnungi, slovenski. Wirtembergische Kirchenagend Windisch. [Vignette.] 1. Cor. 14 Pustite

de se vse poshtenu inu poredi rovna. (DRVKANV V'BITEBERGI [=Wittenberg, Johann Kraffts Erben] Anno 1585.)

167

dodal katekizmu.710

Brenčev katekizem je bil najpriljubljenejši tip katekizma za pouk v šolah. Za

učbenik v slovenskem jeziku, a le v prvem razredu,711 je služil tudi na ljubljanski stanovski šoli in

sicer po Frischlinovi reformi šolskega reda iz leta 1584: »Najprej naj v prvem kot v najnižjem

razredu (ki je razdeljen na štiri dekurije) recitirajo slovenski Brenzov katekizem tisti učenci prve in

druge dekurije, ki ga znajo na pamet, in sicer ne po dva in dva, temveč vsi, drug za drugim, vendar

izmenoma, tako, da eden sprašuje, drugi pa odgovarja, in to naj nadaljujejo vsak dan prvo uro po

opravljeni jutranji molitvi od začetka do konca. Tisti učenci pa, ki katekizma še ne znajo, naj

marljivo pazijo in po tihem izgovarjajo vse besede za drugimi, dokler se ga tudi sami ne bodo

naučili.«712 Bržda zaradi svoje kvalitete in uporabnosti, je Brenčev katekizem izšel v času med leti

1550–1584 vsaj petkrat.713

Jurij Dalmatin je Brenčev katekizem prevedel, priredil, za natis pa je

poskrbel verjetno Benedikt Pyroter, ki je bil leta 1585 v Wittenbergu.714

Agenda (1585)

Tudi z Agendo se je verjetno zgodilo podobno, prevedel in priredil jo je Jurij Dalmatin,

natisnil pa Benedikt Pyroter, ko je bil v Wittenbergu.715

Ni naključje, da slovenski literarni

zgodovinarji Biblijo in Agendo večinoma omenjajo skupaj, oziroma Agendo bolj kot dodatek k

Bibliji, saj je samo po sebi razumljivo, da je težko pričakovana Biblija v vernakularnem

(nacionalnem, domačem) jeziku bila osnova za delo pridigarjev (protestantskih duhovnikov), ki pa

so za svoje delo poleg katekizma – Dalmatin je namreč izdal tudi kratki württemberški katekizem716

in pesmarico717 – potrebovali tudi liturgični priročnik (obrednik, agendo). Z omenjenimi knjigami je

bil pridigar dovolj opremljen, da je lahko evangeljski (pozitivni biblični) nauk širil med ljudmi.

Agenda pomeni »to, kar je potrebno storiti«. Izraz označuje liturgično knjigo, v kateri so določena

bogoslužna opravila in predpisi za njihovo opravljanje. Od četrtega stoletja dalje gre predvsem za

kazualije (občasna priložnostna opravila) oziroma bogoslužna opravila za določene prilike kot npr.

za sklepanje cerkvene poroke, za pogrebni obred itd.718

Beseda agenda je v srednjem veku (v času

pred nastopom protestantizma) pomenila isto kar lat. officium divinum, slv. priročnik za božjo 710 M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga dopolnjena izdaja, Ljubljana 1966, 428, op. št. 215. 711 V. Schmidt: Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju, Pedagoški tisk, zv. 6, Ljubljana 1952,

101.

712 V. Schmidt: Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju, Pedagoški tisk, zv. 6, Ljubljana 1952, 96. 713 K. Ahačič: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem, Protestantizem, Zbirka Linguistica et

philologica, št. 18, Ljubljana 2007, 51, op. 68, navaja izdaje v Trubarjevem Abecedniku 1550, Trubarjevi Cerkovni

ordningi 1564, Trubarjevem Ta celem katehismu 1567 (skupaj z nemškim), Trubarjevem Katehismu z dvema izlagama 1575 in Dalmatinovem Ta kratkem wirtemberskem katehismu 1585; za prave šolske knjige navaja izdaje iz let 1550, 1567 in pričujočo Dalmatinovo 1585.

714 K. Glaser: Zgodovina slovenskega slovstva, I. zvezek, Od početka do francoske revolucije, Ljubljana 1894, 123.

715 K. Glaser: Zgodovina slovenskega slovstva, I. zvezek, Od početka do francoske revolucije, Ljubljana 1894, 123. Izsledki raziskave o Agendi so bili prvič objavljeni v L. Adam: O Dalmatinovi Agendi, Stati inu obstati, oktober

2010, št. 11–12, str. 40–78.

716 Ta kratki wirtemberski katehismus 1585.

717 Ta celi katehismus ... inu pejsni 1584.

718 2000 let krščanstva, Ljubljana 1999, 905.

168

službo, lat. officium Missae, slv. priročnik za mašno službo, ter lat. sacra liturgia, slv. priročnik za

sveto liturgijo, največkrat pa so z besedo agenda označevali tisto, kar je pomenilo lat. rituale, slv.

obredje, lat. liber ritualis, slv. obredna knjiga. Druga beseda z istim pomenom je lat. obsequiale ali

benedictionale, slv. knjiga, ki vsebuje opis obredja in blagoslovljenja. Včasih se pojavljata tudi obe

besedi združeni v skupni naslov, lat. obsequialium seu benedictionum liber, quem agendam vocant,

slv. obsekvial z benedikcionalom, ki se jima (skupaj) reče agenda.719 Katoličani termin agenda

uporabljajo za knjigo navodil in besedil za delitev zakramentov, protestanti pa pod to oznako

razumejo obvezna navodila in besedila za enotno opravljanje vseh obredov.720

Na Kranjskem se je

agenda uveljavila v drugi polovici 16. stoletja, po vzoru württemberškega cerkvenega reda. Najprej

je svoji agendi v delih Cerkovna ordninga (1564), v njenem tretjem razdelku (Od ceremoniis) in

nato, na prošnjo kranjskih in koroških pridigarjev, da naj bi »imel eno majhino agendo pustiti

drukati«,721 še v delu Catechismus z dveima izlagama (1575) objavil Primož Trubar, leta 1585 pa

tudi Jurij Dalmatin.722

Dalmatin se v knjižico, ki jo je, kot sam pravi, sestavil po württemberškem cerkvenem redu,

ni podpisal, ohranil pa se nam je le en izvod, in sicer v knjižnici Jugoslavenske akademije v

Zagrebu.723 Knjižica je uvezana v knjigo s še tremi drugimi Dalmatinovimi tiski. Ti so: Ena lepa

molitev (1574), Pesmi (1584) in Katekizem (1585).724

Knjižica obsega 48 strani, njena naslovnica,

kot jo poznamo danes po faksimilu B. Gerlanca, ki je izšel ob praznovanju 500–letnice rojstva

Martina Lutra, pa je konstrukt, kajti izvirni naslovni list se ni ohranil; bil je ali uničen (v požaru) ali

kako drugače izgubljen. Poznamo tri bibliografske opise oz. zapise o tem, kakšna naj bi naslovna

stran Dalmatinove Agende bila. Prvi zapis je dodatek k ohranjenemu izvirniku, po katerem je bil

faksimile napravljen in ki ga je v svoji posesti imel tudi Iv. Milčetić.725 Ta je pred originalno

besedilo vstavil listič, ki vsebuje z njegovo roko prepisano (napisano, interpretirano) naslovno stran

Agende, kot jo je videl oz. poznal sam. Dolžina njegovega slovenskega naslova šteje dobre štiri

vrstice in se ne ujema z naslovno stranjo Gerlančevega faksimila. Drugi podatek o naslovni strani

originala prinaša Th. Elze. Po njegovi interpretaciji naj bi bil slovenski naslov dolg sedem vrstic, a

iz njegovega zapisa ni jasno, ali je imel v rokah original ali ne. B. Berčič je naslovnico povzel po

Elzeju.726

Knjiga je bila verjetno natisnjena v nakladi okrog 1000 izvodov.727

Izvirnik ni imel

719 Fr. Ušeničnik: Katoliška liturgika, Ljubljana 1933, 2, op. 4. 720 J. Rajhman: Agenda, Enciklopedija slovenije, I. zvezek, A–Ca, Ljubljna 1987, Rajhman,16.

721 B. Gerlanc: Spremna beseda, J. Dalmatin: Agenda tu je koku se te imenitnishe boshie slushbe opravlajo po

wirtemberski cerkovni ordnungi, slovenski ..., faksimile, Murska Sobota 1983, 50.

722 B. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über slowenische Reformation, München 1968, 236, št. 46. 723 B. Berčič: V sledi za prvimi slovenskimi knjigami, Jezik in slovstvo 1956, št. 3, 111-117, cit. 116.



725 Ivan Milčetić (1853–1921), hrvaški literarni zgodovinar, lingvist etnograf in profesor. 726 J. Narat–Šrekl: Izdaje slovenskih protestantskih piscev v jubilejnih letih, Jezik in slovstvo 1987–88, št. 6,

175s.


169

oštevilčenih strani, za sosledje besedila (strani) pa je skrbela kustoda (cela ali del besede na začetku

naslednje strani). Dalmatinova Agenda je natisnjena (napisana) v bohoričici, s frakturnimi

(gotskimi) malimi tiskanimi črkami, ki so bile tačas v splošni uporabi, in prinaša obredna besedila

za krst (»Koku se ima karsčovati«, 3ss, in »Od nagliga karsčovanja«, 15ss), obhajilo (»Koku se ima

obhailu deržati«, 22ss), poroko (»Kaku ima en cerkovni služabnik nove zakonike vkup poročiti«,

32ss) ter pokop (»Enu kratku opominanie inu molitev, kateru se more per pogrebu ludem naprej

brati, susseb, kadar nej druge pogrebne predige«, 44ss).728

O kronoloških predhodnicah Dalmatinove agende

Trubarjevi prej omenjeni knjigi Cerkovna ordninga (1564) in Katehismus z dvejma izlagama

(1575) sta kronološki predhodnici Dalmatinove Agende. Prva je nastala na prošnjo kranjskih

deželnih stanov, Trubar pa je z njo želel urediti in utrditi novo cerkev na Kranjskem. V ta namen je

temeljito obogatil in tako vsebinsko razširil prevodno osnovo, tj. württemberški cerkveni red, in

poleg »agende« (določila o cerkvenih obredih in drugih verskih opravilih hkrati s pripadajočimi

obrednimi in drugimi besedili) objavil tudi »credendo« (povzetek krščanskega nauka), zaradi česar

je naletel na težave pri tiskanju knjige. Baron Ungnad, ki je vodil biblijski zavod v Urachu, je bil

mnenja, da je slovenski cerkveni red nepotreben in bi bilo bolje prevesti württemberškega. Pri

kranjskih deželnih stanovih vplivni Matevž Klombner, ki je bil ves čas v opreki s Trubarjem in je v

pismih Ungnadu prav tako zagovarjal mnenje, da za slovenski cerkveni red ni niti prave nuje ne

potrebe, je Ungnadu svetoval, naj najprej natisne hrvaški prevod württemberškega cerkvenega reda,

saj da je Trubarjeva »zmes«729 obsojena, da ostane znotraj deželnih meja (Kranjske) in si ne Hrvatje

ne Dalmatinci z njo ne bodo mogli kaj posebej pomagati. Klombner je s svojo kritiko šel še dlje.

Trubarja je obdolžil, da bi rad namesto württemberškega cerkvenega reda na Kranjskem vpeljal

saški cerkveni red, ki je bil bližji rimskemu (katoliškemu) obredju. Tako je prišlo do spora med

Ungnadom, Trubarjem in Klombnerjem, a se je knjiga novembra 1563 vseeno začela tiskati.

Nedolgo za tem je teolog, profesor in predstojnik na univerzi v Tübingenu, Jakob Andreae, pisal

württemberškemu vojvodi Krištofu, da je prebral neko Trubarjevo pismo, v katerem je polno

cvinglijanskih nazorov in da bi bilo potrebno delo, ki ga tiska Ungnad v Urachu, pregledati. Ungnad

je za to izvedel in tisk sam ustavil, še preden je to storil vojvoda Krištof, ter se za dovoljenje za

natis knjige obrnil na vojvodo Krištofa, ki je tisk dovolil pod pogojem, da uraška prevajalca

Dalmata in Konzul nimata o delu nobenih pomislekov. Ungnad ni želel sam prevzeti odgovornosti

za tisk, zato je naročil Konzulu in Dalmati, da naj »od besede do besede« natančno prevedeta

najpomembnejša poglavja iz Trubarjevega dela, še posebej del o »Kristusovi večerji« (o čemer je v




729 Klombnerjeva oznaka »zmes« se nanaša na Trubarjevo teološko kompilacijo.

170

tem času med protestantskimi teologi obeh saških in württemberške dežele tekla obsežna teološka

razprava), v nemščino, da bo vojvoda Krištof dobil »natančno poročilo«. S prevajanjem sta končala

konec maja 1564. V Trubarjevem besedilu se ni našlo nobenih spornih mest, le štiri nagovore ali

opomine pred »Kristusovo večerjo« ter »presplošni« slovenski in nemški predgovor je moral

Trubar, po ukazu vojvode Krištofa, iz dela izpustiti in besedilo se je lahko do konca natisnilo. Jakob

Andreä pa je moral o vsem obvestiti kranjski deželni zbor in se mu hkrati tudi opravičiti za nadlego,

ki jo je povzročila nemška vnema in doslednost pri artikulacijah vprašanj vere v Cerkovni

ordningi.730

Po vsebini se Trubarjeva Cerkovna ordninga deli na tri dele. Prvi na 131. straneh prinaša

strnjen pregled luteranskega verskega nauka in je v bistvu dobesedni prevod Melanchtonovega

Examen ordinandorum (Izpraševanje novih pridigarjev pred potrditvijo) iz mecklenburškega

cerkvenega reda (1552).731

S tem prevodom je Trubar položil trden uvod, ki bi mogel biti po potrebi

v praksi razširljiv tudi z dogmatično snovjo iz Articulov in Ene dolge predguvori.732 Drugi del na

30. straneh prinaša šest poglavij. Uvodno poglavje z naslovom Od tiga pridigarstva: kateri ino koku

ti pridigarji, pastiri inu farmostri se imajo žegnati inu h timu pridigarstvu odločiti inu postaviti, ki

govori o pomenu pridigarskega poklica, je Trubar napisal na podlagi mecklenburškega cerkvenega

reda. Sledeči dve poglavji o izpraševanju in potrditvi novih pridigarjev sta Trubarjevi avtorski

priredbi po württemberški in mecklenburški predlogi z dodanimi nekaj svojimi dodatki. Za zadnja

tri poglavja o šolstvu, vzdrževanju pridigarjev in šolnikov ter o pridigarskem poklicu in umeščanju

pridigarjev pa J. Vinkler navaja, da jim ni mogoče določiti zveze z ohranjenimi predlogami.733 J.

Vinkler izmed omenjenih posebej izpostavlja pomembno poglavje z naslovom De povsod, v mejstih,

v tergih inu per farah, se imajo latinske, nembske inu slovenske šule gori narediti, v katerem Trubar

povsem uglašeno s humanističnim idealom izobrazbe razpravlja o pomenu šolanja in šol za

ohranjanje ter delovanje posvetnega in cerkvenega reda, na koncu poglavja pa naroča tudi

ustanovitev slovenskih šol s slovenskim jezikom kot učnim predmetom. S tem dejanjem naj bi

Trubar položil temelj slovenskega šolstva. 734 V tretjem delu Cerkovne ordninge, ki je povsem

liturgičnega značaja, je Trubar na 185. straneh, večinoma na podlagi württemberškega cerkvenega

reda, napisal poglavja o verskih obredih in opravilih. Poleg württemberškega je Trubar za predlogo

730 D. Šega: Med Biblijo in Cerkovno ordningo, Primož Trubar, Slovenska Cerkovna ordninga, izbor, Knjižnica

Kondor, št. 153, Ljubljana 1975, 122s.

731 D. Šega: Med Biblijo in Cerkovno ordningo, Primož Trubar, Slovenska Cerkovna ordninga, izbor, Knjižnica Kondor, št. 153, Ljubljana 1975, 130. J. Vinkler: slovenska protestantska veroizpoved in cerkveni red za vse dni v letu, Zbrana dela Primoža Trubarja III, Ljubljana 2005, 626s.

732 J. Vinkler: slovenska protestantska veroizpoved in cerkveni red za vse dni v letu, Zbrana dela Primoža Trubarja III, Ljubljana 2005, 626.



171

v manjši meri uporabil tudi mecklenburški in brandenburški cerkveni red ter mali obrednik Veita

Dietricha (1543).735

Usoda Trubarjevih 400 primerkov Cerkovne Ordninge, dotiskanih leta 1564, je bila kruta.

Ko je deželni knez, nadvojvoda Karel II., izvedel za izid knjige, ki je posegla v njegov regal

(deželnoknežje pravice), je knjigo prepovedal ter naročil, da se jo zaseže, posledično pa je Trubarja,

po letu 1547 zdaj že drugič in tokrat tudi »de facto«, dokončno izgnal iz dežele. J. Vinkler piše, da

je bil Trubarjev slovenski cerkveni red politično dejanje s ciljem, mimo volje katoliškega deželnega

kneza ter v nasprotju z določili augsburškega verskega miru (1555) vzpostaviti samostojno

slovensko cerkev in ji določiti notranjo ureditev. Po mnenju J. Vinklerja je Trubar s knjigo

Slovencem hotel dati tak cerkveni red, ki bi bil celovit in ne bi vseboval samo določil o cerkvenem

obredju (agenda), temveč tudi zgoščen povzetek protestantskega nauka (credenda), kar bi lahko

predstavljalo nekakšne »epitome« (povzetke, dodatke) k Articulom (1562) in dopolnitev Ene dolge

predguvori (1557).736

Obe prej omenjeni Trubarjevi knjigi (kronološki predhodnici Dalmatinove Agende) sta v

tesni povezavi. To izpričujeta njuni vsebini in dejstvo, da je Trubar v knjigi Catechismus z dveima

izlagama (v nadaljevanju Katekizem) objavil prav tiste Štiri kratke zastopne inu pridne pridige oli

predguvori od te večerie Kristuseve737, ki jih je velel württemberški vojvoda Krištof iz Cerkvene

ordninge izločiti; vojvoda se je odločil na podlagi Trubarjevega, v nemškem jeziku spisanega kazala

k cerkvenemu redu. Iz besedil (nagovorov/opominov) je nadalje razvidno, da je Trubar eno vzel iz

mecklenburškega katekizma, drugi dve iz schwäbischhallskega cerkvenega reda, za četrto pa danes

velja, da je prirejeno po latinskem liturgičnem priročniku frankfurtske reformirane cerkvene občine

(1555) in je edino besedilo, ki ne temelji na luteranski predlogi.738

Trubarjev Katekizem (1575)

pomeni vrh Trubarjevega slovstvenega ustvarjanja, knjiga pa vsaj posredno prek družine pl.

Strmolskih povezuje Trubarja z Dalmatinom. Delo je Trubar namreč posvetil Francetu Juriju Rainu

pl. Strmolskemu, kateremu je bil krstni boter, Dalmatin pa je njegovemu (Francetovemu) očetu

podaril v usnje vezan izvod svoje Biblije s posvetilom.739

Drugače pa je Trubar Katekizem izdal v

času, ko je že imel stalno službo v Deredingenu, v cesarjevih dednih deželah pa so tla rekatolizaciji

že utrjevali jezuiti, mdr. tudi z izdajo, danes sicer izgubljenega Pacherneckerjevega katekizma

Compendium Catechismi Catholici in Slavonica lingua per Quaestonis in gratiam Catholice

735 D. Šega: Med Biblijo in Cerkovno ordningo, Primož Trubar, Slovenska Cerkovna ordninga, izbor, Knjižnica

Kondor, št. 153, Ljubljana 1975, 130s. J. Vinkler: slovenska protestantska veroizpoved in cerkveni red za vse dni v letu, Zbrana dela Primoža Trubarja III, Ljubljana 2005, 628s.

736 J. Vinkler: slovenska protestantska veroizpoved in cerkveni red za vse dni v letu, Zbrana dela Primoža Trubarja III, Ljubljana 2005, 625s.

737 F. Kranjc–Vrečko: Ta mahina agenda 1575, Zbrana dela Primoža Trubarja II, Ljubljana 2003, 339–55.

738 D. Šega: Med Biblijo in Cerkovno ordningo, Primož Trubar, Slovenska Cerkovna ordninga, izbor, Knjižnica Kondor, št. 153, Ljubljana 1975, 131.

739 F. Kranjc–Vrečko: K drugi knjigi Zbranih del Primoža Trubarja, Zbrana dela Primoža Trubarja II, Ljubljana 2003, 411-425, 413; J. Rajhman: Trubar, Primož, Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1982, 217.

172

iuventutis propositum (Priročnik/učna knjiga katoliškega nauka v slovenskem jeziku, vprašanja in

odgovori za izpraševanje v hvalo/slavo katoliške mladine), ki ga Trubar omenja tudi v

predgovoru.740 Potrebo in namen Katekizma je Trubar pojasnil v nemškem predgovoru, v katerem je

nastopil kot oster kritik razmer v katoliški cerkvi. Pero je usmeril predvsem proti jezuitom. Očital

jim je, da so bili ustanovljeni z velikimi nadarbinami, pod zaščitništvom bogatih gospodov in

poslani v vse dežele, da bi obranili že propadlo papeštvo. Jezuite je imel za »psevdo Kristusove

služabnike papeževe tiranije, ki so ustanavljali šole in zavode, v katerih so mladino s svojo vzgojo

zavajali«. S peresom pa je Trubar pokazal tudi na ustanovitev nemškega papeškega zavoda v

Rimu.741

Knjigo, v kateri Trubar razlaga svoj teološki pogled na verske resnice, je namenil »našim

dobrim, pobožnim deželanom, da se lahko poučijo in spoznajo, kako naj sleherni kristjan, visokega

ali nizkega stanu, svojemu poklicu in položaju primerno, ne samo v cerkvi ali samostanu, temveč

tudi na rotovžu (mestna hiša), v gospodinjstvu in na polju s svojim delom pravilno služi Bogu«.

Verjel je, da bo Bog ohranil in razsvetljeval pobožne Kranjce in Slovence, da bodo razumeli pravo

vero in se znali varovati pred jezuitskimi zmotami.742

Katekizem je po vsebini razdeljen na štiri enote.743 V prvi vsebinski sklop, katekizem, ki ga

je Trubar posnel po württemberški predlogi in v katerem v obliki vprašanj in odgovorov obravnava

zakrament krsta, edino pravo (zveličavno), tj. apostolsko vero, Očenaš, Deset Božjih zapovedi in

vprašanje o smislu dobrih del, Kristusovo večerjo (obhajilo), vprašanje »o nebeških ključih«

(pridiganju, oznanjanju božje besede) ter molitev za otroke, uvedeta nemški in slovenski predgovor.

Drugi vsebinski sklop se začne s pridigo v kateri se »preprostu inu zastopno vuči, koku ty mladi inu

preprosti ludie, kir ne umeio sami brati, oli te cele Biblie ne imaio, mogo iz tiga katekizma ta pravo

staro izveličansko vero spoznati, spryčati inu zagovoriti inu s to krivo falš papeško zavreči« in v

kateri Trubar na grob način brani svojo pravo staro krščansko vero, jo s citati iz Sv. pisma

utemeljuje ter pravi, da je za razliko med pravo (njegovo, protestantsko) in krivo (papeško) vero

treba dobro poznati nauke katekizma. V ta namen posamezne nauke tudi obsežno razloži. Sledi

poglavje o praznoverju in razlikah med protestantskim in katoliškim obredjem, v katerem je Trubar

izpostavil zahtevo po rabi domačega (vernakularnega) jezika v liturgiji – »de vse riči v cerqvi,

pridige, molitve inu peitie, se ima v tim gmain zastopnim ieziku vsake dežele doprnesti, de ty ludie,

bodi te aydi ali iudi, kadar v nih cerkou prido, zastopio, kai ty verni v cerqvi delaio, vuče, govore

inu molio«. Nadalje Trubar govori tudi o češčenju Device Marije in svetnikov. Pridigo sklene z

740 F. Kranjc–Vrečko: K drugi knjigi Zbranih del Primoža Trubarja, Zbrana dela Primoža Trubarja II, Ljubljana

2003, 411-425, 415.

741 F. Kranjc–Vrečko: K drugi knjigi Zbranih del Primoža Trubarja, Zbrana dela Primoža Trubarja II, Ljubljana 2003, 411-425, 415.



173

upanjem, da se bodo vsi, ki so jo poslušali in jo pravilno razumeli, znali odločiti, kateri pridigarji

pravilno učijo in katera vera je prava. Tretji vsebinski sklop sestavljajo poglavja »Hišna tabla,

koledar in register«. V Hišni tabli Trubar pripadnikom različnih stanov daje predvsem verske in

življenjske napotke, kako naj ravnajo v odnosu do oblastnikov, in jih uči pokorščine, za oblastnike

pa pravi, da so dobri in slabi, a naj vseeno bodo pravični, saj krivični prej ali slej »hud konec

vzame«. V Hišni tabli Trubar podeli verske in moralne nauke zakoncem, staršem, gospodarjem,

otrokom, služabnikom, vdovam in starim ženam ter jim naroči, da morajo živeti v pravi veri in

poštenosti. V četrtem delu katekizma je Trubar objavil agendo (obrednik) z naslovom »Ta mahina

agenda«. V njej je Trubar objavil besedila za cerkvene obrede krsta, obhajilo in poroko ter vzorec

molitev, ki naj jih verniki molijo zjutraj, zvečer, pred jedjo in po jedi. V agendo je vključil tudi tiste

štiri predgovore k obhajilu, ki jih je moral izpustiti v Cerkovni ordningi (gl. zgoraj).744

Dalmatinova Agenda v luči virov

Dalmatin je Agendo sestavil, kot sam pravi, po predlogi württemberškega cerkvenega

reda,745 Rajhman pa je mnenja, da je Dalmatin pri nastajanju knjižice upošteval tudi Trubarjevo

agendo v Cerkovni ordningi, a je besedilo na novo prevedel in skrajšal.746

Z namenom preveriti, katere tekste je Dalmatin pri pisanju Agende dejansko imel pred seboj

in jih pri delu tudi upošteval oziroma je iz njih zajemal, sledi v nadaljevanju vsebinska primerjava

vseh, med seboj tesno povezanih del, začenši (kronološko gledano) z originalno predlogo

(predhodnico), iz katere so izšla vsa v nadaljevanju omenjena slovenska besedila, ne glede na

interpretacijo. Primarno besedilo je Kirchenordnung, wie es mit der Leere vnd Ceremonien im

fürstenthumb Wirtemberg angericht vnd gehalten werden soll, Getruckt zuo Tübingen, durch Vlrich

Morhart, Anno M. D. LIII (slv. Cerkveni red, z naukom in obredjem, kot je urejen v vojvodini

Wirttemberg in se ga je treba držati, natisnjen v Tübingenu, pri Ulriku Morhartu, leta 1553, krajše

slv. tudi Würtemberški cerkveni red; v nadaljevanju WCR 1553), 747 nato sledita Trubarjevimi

besedili Cerkvena ordninga (v nadaljevanju CO 1564)748

in Ta mahina agenda (v nadaljevanju MA

1575)749

ter nazadnje Dalmatinova Agenda (v nadaljevanju DA 1585).750

744 F. Kranjc–Vrečko: K drugi knjigi Zbranih del Primoža Trubarja, Zbrana dela Primoža Trubarja II, Ljubljana

2003, 411-425, 420.

745 J. Dalmatin: Agenda tu je koku se te imenitnishe boshie slushbe opravlajo po wirtemberski cerkovni ordnungi,

slovenski ..., faksimile, uredil B. Gerlanc, Murska Sobota 1983, 1 (rekonstruirani nasl. list, brez štetja). 746 J. Rajhman: Agenda, Enciklopedija Slovenije, I. zvezek, A–Ca, Ljubljana 1987, 16.

747 Kirchenordnung, wie es mit der Leere vnd Ceremonien im fürstenthumb Wirtemberg angericht vnd gehalten werden soll, Getruckt zuo Tübingen, durch Vlrich Morhart, Anno M.D.LIII. Orig. Bayerische Staatsbibliothek München, sign. VC16 W4491, dig, kop. Münchener Digitalisierungszentrum, Digitale Bibliothek, dostopno na

www.europeana.eu, štetje strani navajam po digitalni verziji. 748 J. Vinkler: Cerkovna ordninga 1564, Zbrana dela Primoža Trubarja III, Ljubljana 2005, 227–572.

749 F. Kranjc–Vrečko: Ta mahia agenda 1575, Zbrana dela Primoža Trubarja II, Ljubljana 2003, 325–379.

750 J. Dalmatin: Agenda tu je koku se te imenitnishe boshie slushbe opravlajo po wirtemberski cerkovni ordnungi,

slovenski ..., faksimile, uredil B. Gerlanc, Murska Sobota 1983.

174

Izvirno besedilo, ki je bilo podlaga vsem ostalim, je WCR 1553. Tega je za deželo

Württemberg sprejel in predpisal vojvoda Krištof. CO 1564 je Trubar v osnovi sicer povzel po

WCR 1553, a jo je (v teološkem smislu) bistveno dopolnil (z drugimi teksti in lastnimi izvirnimi

dodatki) in zato imel težave pri tisku. Štiri iz CO 1564 izvzete predgovore h »Kristusovi večerji in

obhajilu« je Trubar objavil v MA 1575. Dalmatin je prav tako za predlogo imel WCR 1553, po

ugotovitvi J. Rajhmana tudi CO 1564, verjetno pa je poznal tudi MA 1575.

Od omenjenih besedil je WCR 1553 za tisti čas na Württemberškem edino veljavno. Nanj so

se navezovali vsi cerkveni redi, ki so povezani z južnimi Slovani, ki s(m)o v začetku šestdesetih let

imeli na Württemberškem tudi svoj biblični (Ungnadov) zavod v Urachu (prenehal z Ungnadovo

smrtjo decembra 1564). Hrvaški cerkveni red, za katerega so poskrbeli A. Dalmata, Š. Konzul in J.

Juričič, je izšel istega leta kot CO 1564 in je bil dobesedni prevod WCR 1553.751 V MA 1575 je

Trubar objavil štiri pridige, ki jih ni smel v CO 1564, v uvodu pa se sklicuje na koroške in kranjske

pridigarje, ki so si želeli eno kratko agendo. V MA 1575 je Trubarju iz poglavja o krstu izpadel del

o „naglem krstu“ oz. krstu otrok takoj po rojstvu, poglavja o pogrebu pa sploh ne vsebuje. DA 1585

je sicer krajša, bolj strnjena, a vsebuje vsa štiri poglavja: krst, obhajilo, poroko in pogreb.

I.

Poglavje »O krstu« WCR 1553 in CO 1564 začneta enako, MA 1575 napoti bralca na CO 1564, DA

1585

uvoda nima.

Primeri:

WCR 1553, 18s.

Von dem Tauff. Wiewol zuo diser zeit nicht vil alt menschen / sonder zum mererteil kinder getaufft /

wie es dann auch recht vnd Christlich ist / das die Kinder getaufft werden / jedoch so man recht zuo

hertzen fasset / von wem der Tauff gestifft vnd eingefetzt / auch was grosse guott hat vns auss Gottes

gnaden durch den Tauff angebotten / vnd übergeben / so würdt er on allen zweifel für kein liederlich

Kinderspil / sonder für den hochwichtigsten treffenlichsten werckzeüg einen / dar drurch der heilig

Geist in vns krefftig vnd thaetig gehalten. Dann nachdem der Tauff / durch den Teüffer Johannem /

aus Gottes beruoff angefangen / hat der Son Gottes vnser lieber Herr Jesus Christus / den selben

nicht allein selbs empfangen / sonder auch bestaetigti vnd beuolben / das er für vnd für in den

Kirchen biss zuo end der welt / gehalten vnd gebraucht werden soll.

CO 1564, 397s.

751 Prim. M. Smolik: Novi odlomki protestantskih tiskov, ob 400–obletnici prihoda tiskarja Mandelca v

Ljubljano, Kronika 1975, 161-166.

175

OD SVETIGA KERSTA. Koker per tim sadašnim našim čassu od starih ludy mallu, temuč ta vegši

deil od tih mladih otruk se kersčuio inu ti ie prov inu spodobnu v tim kersčanstvi, de se ty otročyči

kersčuio. Oli kadar mi prov rezmislimo inu preraitamo, od koga ie ta kerst štyfftan inu gori

postavlen inu kakovu veliku nebešku blagu inu dobruta nom od Buga skuzi ta kerst bode ponuiena

inu dana, taku mi tak kerst ne bomo za eno otročio, ličkako iegračo, temuč za eno vissoko, dobro

pridno reč inu dellu, skuzi katero ie v nas S. Duh močan inu večan, deržali. Zakai potehmal ta s.

kerst ie skuzi s. Ianža Kerstnika od Božyga poklycane inu ukazane začet, ie ta isti sam Syn Božy, naš

gospud inu izvelyčar, nekar le samuč sam pryel, temuč on tudi ta isti poterdil inu zapovedal, da se

kerst v tim kersčanstvi ima inu pred do sodniga dne deržati, diliti inu iemati.

MA 1575, 327.

OD SV. KERSTA, VEČ inu obilniše naidete v ti slovenski Cerkovni ordningi, pred petnaistimi leiti

drukani.

V poglavju »O krstu« se besedila prvič »ujamejo« pri obliki krsta: Form des Tauffs (WCR 1553,

25), Forma tiga kersčena (CO 1564, 401), Forma tiga kerscena (MA 1575, 327), Koku se ima

karsčovati, (DA 1585, 3).

Primeri:

1) WCR, 1553, 25s.

Form des Tauffs. Es ist vns hie ein Kindlin fürgetragen / vnd von seinetwegen begert / das es dem

gebett gemeiner Christenlichen Kirchen beuolhen / vnd nach ordnung vnd einsatzung Jesu Christi

getaufft werde.

Damit wir aber bericht empfangen / aus welchez grund goettlicher schrifft wir vns des kindlins

annemen / vnd durch das gebett Gottes angesicht fürstellen / auch im vmb die gnad vnd gab des

tauffs bitten sollen. So lasst vns hoeren das Euangelion von den Kindlin wie es Marcus am x.

beschriben hat. (Mar. 10).

Zuo der Zeit brachten sie kindlin zu

o Jesu / das er sie solt anru

eren / aber die jungen fu

uren die an /

die sie truogen / da es aber Jesus saheward er unwillig vnd sprach zu

o inen / lasst die Kindlin zu

o

mir kommen / vnd weeret inen nicht / dann solcher ist das Reich Gottes. Watlich ich sag eüch / wer

das reich Gottes nicht empfehet als ein Kindlin / der würdt nicht hinein Kommen / vnd er hertzet sie

/ vnd legt die hend auff sie / vnd segnet sie.

2) CO 1564, 401s.

FORMA TIGA KERSČENA. Lubi bratie inu lube sestre. Nom ie zdai tukai eni ditece naprei

pernessenu inu bode od nega starišev inu botrov prošenu, de se ima tei gmain molytvi te kersčanske

cerqve izročyti inu poročiti inu de se ima po tei ordningi inu postavi Jezusevi Cristusevi kerstyti.

176

De my pag bomo prov inu risničnu podvižani inu zagvišani, de mytu po Božyvoli, postavi inu

zapuvidi inu po navuki tiga S. pysma deimo inu rovnamo, kir se le–tiga diteta (oli le–tih otruk)

lotimo inu pooblastimo inu tu istu naprei pred tu oblyčie skuzi to molytov postabimo inu prossimo

nemu za gnado inu za dar tiga s. kersta. Na tu hočmo mi tukai zdai nerpoprei zaslišati ta s.

evangelion od tih mladih otručič, koker ie ta isti s. Marko v tim 10. capituli zapissal; ta isti le–ta

glass ima inu pravi:

»V tim čassu, kadar ie Jezus na tim sveitu po Iudovski deželi hodil inu pridigal, so nemu tudi ty

mladi otročyči bili naprei pernesseni, de bi se nih doteknil, ty jogri pag so te, kir so te otročyče

pernašali, svarili. Kadar ie pag Jezus tu zagledal, ie za zlu vzel inu ie dial k nim: »pustyte te

otročyče k meni pryti inu nim ne branyte, zakai tacih ie tu kralestvu Božye. Risničnu iest vom

poveim, kateri tiga Božyga kralestva na pryme koker enu deite, ta v tu istu ne pryde.« inu ie nee

obyel, ie na nee roke polužil inu ie nee žegnal.«

3) MA 1575, 327s.

FORMA TIGA KERSCNENA. Lubi bratie inu lube sestre. Nom ie zdai tukai enu ditace naprei

pernessenu inu bode od nega starišev inu botrou prošenu, de se ima tei gmain molitvi te kersčanske

Cerqve poročiti inu izročiti inu po tei ordningi, postavi inu zapuvidi Jezusevi Kristusevi kerstiti.

De mi pag bomo prou inu risničnu podvižani inu zagvišani, de mi tu po božy voli, postavi inu

zapuvidi inu po navuki tiga Svetiga pisma deimo inu rovnamo, kir se tiga diteta (oli le–tih otruk)

lotimo inu pooblastimo inu tu istu naprei pred tu obličie Božie skuzi to molitou postavimo inu

prossimo nemu za gnado inu za dar tiga sv. Kersta. Natu hočmo mi tukai zdai nerpoprei taslišati ta

sv. Evangelion od tih mladih otručic, koker ie ta isti sv. Marko v tim 10. kapituli zapissal. Ta isti le–

ta glas ima inu pravi:

V tim čassu, kadar ie Jezus na tim sveitu po iudovski deželi hodil inu pridigal, so nemu tudi ty mladi

otročiči bili naprei pernesseni, de bi se nih doteknil. Ty jogri pag, so te, kir so te otročiče pernašali,

svarili. Kadar ie pag Jezus tu zagledal, ie za zlu vzel inu ie dial k nim: »Pustite te otročiče k meni

pryti inu nim ne branite, zakai tacih ie tu kralestvu božye. Risničnu iest vom povem, kateri tiga

božyga kralestva ne prymne koker enu deite, ta v tu istu ne pryde.« Inu ie obyel, ie na nee roke

polužil inu ie nee žegnal.

4) DA, 1585, 3s.

KOKV SE IMA KARSČOVATI. NARPOPREI IMA Predigar vprašati, koku hočeo stariši ali botri

dete imenovati. Potle ima vprašati, aku je poprej naglu karsčenu, taku ima le–taku govoriti, inu

reči:

Vy lubeznivi v Cristusu, le–tu ditece je nam zdaj tukaj naprej pernessenu, inu prossio njega stariši

inu botri, de se ima te gmajn karsčanske cerqve molitvi priporočiti inu po ordnungi inu postavi

našiga GOSPVDA Iesusa Christusa karstiti.

177

De bomo pak podvučeni, is kakoviga grunta božjiga S. Pisma, se my le–tiga diteta pooblastimo inu

je skuzi molitov pred božje obličje postavimo inu mu tudi za gnado inu za dar S. Karsta prossimo:

taku poslušajmo ta evangeli od otručič, kakor je taisti S. Marko na dessetim capituli zapisal:

V temistim čassu so k Jezusu otročiče pernašali, de bi se on nyh doteknil, Iogri pak so te svarili,

kateri so nje nosili. Kadar je pak Iesus tu vidil, je za zlu vzel inu je rekal k nym. Pustite otročiče k

meni priti inu jim nikar nebranite, zakai tacih je krajlestvu Božje. Risničnu jest vam povem, kateri

Božjiga krajlestva neprejme kakor enu ditece, ta noter v tuistu ne pride. Inu on je nje objemal, inu

roke na nje polagal inu nje žegnoval.

Navedeni primeri pokažejo, da je osnovni tekst, iz katerega sta Trubar in Dalmatin črpala za svoja

besedila, brez dvoma WCR 1553. Trubar v obeh primerih, tako v CO 1564, kot v MA 1575,

besedilo skoraj dobesedno prevede. Dalmatin v DA 1585 besedilo smiselno prevede in skrajša. Tudi

naprej besedila v slovenskem jeziku na splošno sledijo WCR 1553, ki ima na koncu prvega dela

prvega poglavja »O krstu« še določilo, ki ga ne prinaša nobeno od besedil v slovenskem jeziku:

WCR, 1553, 40.

Wir halten auch für nutzlich / so ausserhalb der gemeinen Predig oder kirchen versamlungen kind

getaufft werden soll / das ein zeichen mit einer glocken geschehe / damit ander leut dardurch zuom

tauff handel zuo kommen ermanet werden.

Štejemo za potrebno, da se za krst otroka, pred katerim sta tudi skupna pridiga ali cerkveni zbor, kot

tudi pred krstom otroka zvoni, da se s tem (zvonjenjem) tudi vsi drugi ljudje h krstu pozovejo.

Drugi del poglavja »O krstu« z naslovom »O naglem krstu«, za katerega DA 1585, 15s mdr. pravi:

Čestukrat se pergody, da je mnogu dete po porodu taku slabu, de nemore živu dočakati dokler bi po

eniga cerkovniga služabnika poslali, de bi se, po ti ozgoraj postauleni ordnungi, karstilu : temuč

aku se starši nečeo bati, de bi pres karsta nevmerlu, taku mora baba ali en drugi karščenik kir je

vpričo tu dete naglu karstiti, kakor je tu tudi ena stara potrebna inu hvale vrejdna navada, v

karščanski cerqvi, de v taki veliki nuji inu skerbi more vsaki pravi karsčenik, nikar le mož temuč

tudi žena karstiti. Potehmal ker v takim rovnanju Bug negleda gdu je ta kir karsti, temuč veliku več

na svojo lastno postavo inu oblubo. Inu de nikar le možje temuč tudi žene v taki nuji mogo kerstiti tu

se iz tiga vidi, ker S. Pismu tudi karsčanske žene imenuje raven erbiče Christuseviga krajlestva …,

najdemo še v WCR 1553 in v CO 1564, dočim ga MA 1575 nima.

II.

Poglavje »O obhajilu«, zaradi katerega je Trubar imel težave pri tiskanju CO 1564, je pri

posameznih besedilih različno (prim. pril.). Poglavje »O obhajilu« v WCR 1553 je razdeljeno na

osem delov: 1) Red/Pravilnik o večerji našega gospoda Jezusa Kristusa, 2) Opominjanje k večerji,

3) Molitev, 4) Beseda ali ustanovitev večerje, 5) Zahvalna molitev po večerji, 6) Molitev, 7) Ena

178

druga molitev in prošnja ter 8) Obrazec žegnanja/blagoslovitve. V tem poglavju CO 1564 ne sledi

WCR 1553, v MA 1575 pa so objavljene tiste štiri pridige, ki jih je württemberški vojvoda Krištof

izvzel iz CO 1564. Vsa slovenska besedila izpuščajo uvodni del iz WCR 1535 oz. prvo točko 1)

»Red/Pravilnik o večerji našega gospoda Jezusa Kristusa« (WCR 1553, 94–104) in začenjajo z

drugo točko oz. z 2) »Opominjanjem h Kristusovi večerji« (WCR 1553, 99; CO 1564, 453; DA

1585, 22), ki ga Trubar razume po svoje, Dalmatin pa je verjetno poznal oba teksta. Besedila se

vsebinsko poenotijo šele pri četrti točki, tj.pri 4) »Besedi ali ustanovitvi Večerje« (WCR 1553, 106;

CO 1564, 457; MA 1575, 359; DA 1585, 29). Vsa omenjena besedila poznajo tudi točki 5)

Zahvalno molitev po obhajilu in 6) Molitev, WCR 1553, CO 1564, DA 1585 pa tudi

žegen/blagoslov (prim. prilogo).

III.

V tretjem poglavju »O poroki« so besedila enotnejša. WCR 1553 naslavlja poglavje nem. »Ordnung

der Ee einlaitung«, slv. Red/Pravilnik o povabilu k poroki, kar Trubar v CO 1564 prevaja z

»Ordninga, koku se ty zakoniki imaio poklycati inu poročiti«, MA 1575 z »koku se ty zakoniki

imaio v ti cerqvi poročati«, DA 1575 pa z »Kako ima en cerkveni služabnik nove zakonike vkup

poročiti«. CO 1564 je smiselni prevod iz WCR 1535, pri čemer je Trubar za CO 1564 združil oba

naslova, za MA 1575 pa je del besedila iz uvoda izpustil in vsebino postavil »in medias res«:

WCR 1535, 163s.

Es ist wol vnd Christlich bedacht / das die neüwn Eeleüt / in der kirchen vor der gmein verkündiget

vnd eingesegnet werden / dann wiewol der Eelich contract / gleich wie sonst andere weltliche

contract / moecht auch wol auff den Ratsbeüsern oder andern gemeinen offentlichen / ehrlichen

vnnd burgerlichen orten verrichtet werden. Jedoch dweil in der ersten aussbreittung des heiligen

Euangelions Christi / nach der Apostel zeit / sich vil funden haben / so den Eelichen stand für ein

vnheliligen stand / mit dem kirch Christi nicht zuothu

on haben solt / gehalten / auch sich durch

anrichtung des Satans / der aller goettlichen ordnung feind ist / den Eeleüten in item stand / allerlei

vnrichtigkeit begegnet / darinn die vergwissung irer Goettlichen zu

osamen fu

egung inen in irem

gwissen noettig. So ist es zu

or besserung der kirchen fast nutzlich / das die neüwen Eeleüt in

offentlicher versamlung der kirchen eingesegnet werden / damit menigklich darauss ermanet werde

/ das der Eestand an im selbs ein ehrlicher vnd Gottsaelliger stand sei / das auch die Eeleüt so inen

was vnglücks begegnet / dardurch zuor gedult vnd anru

effung Gottes bewegt werden mo

egen.

CO 1564, 488s.

Onu ie prou, dobru inu poštenu, de se ty novi zakoniki v ti cerqvi poročaio, za volo, de se vei inu

očytu spozna, de ta zakon ie ena Božya ordninga inu postava. Zakai ta Zludy čestu krat skuzi

Hudyčeve vučenike, h puslednimu skuzi te papeže ie hotel ta zakon koker en stan, kir bi Bogu ne

dopaj, nazai postaviti inu zavreči. Inu de tudi ty zakoniki v nih nadlugah inu v nesrečah bodo

179

zagvišani inu potroštani, de so v enim stanu, kateri Bogu dopade, inu de so v Božy milosti, aku sice

v pravi pokuri inu v pravi veri stoye inu prebivaio.

Inu ty novi zakoniki, preden se v cerqvi očytu poroče, se imaio vselei poprei v cerqvi po prydigi

trykrat po redu oklicati z le–timi besedami: N. N. hočta po tei ordningi inu postavi Božy v ta stan

tiga zakona vkupe stopyti; h takimu nih zakonu, de ga v Božym imenu začneta inu v Božy gnadi

dokonata, prossio vas vseh za eno gmain prošno inu molytov pruti Gospudi Bogu. Inu ako du vei

kako reč, bodi oblubo oli žlahto vmei nima, za katere bi ona ne mogla po Bugi inu po šegi inu

navadi te kersčanske cerqve v ta stan tiga zakona vkupe stopyti, ta isti tu istu zdai per redu povei,

aku pag nišče kai ne vei, taku nima dai Bog sui žegen. Amen.

MA 1575, 362s.

Vi, izvoleni božy! Tukai sta dva nova zakonika v to našo cerkou prišla. Nemu ie N. N. ime inu ni N.

N. Ta hočta tukai očitu nih zakonsko oblubo spoznati inu se vkupe poročiti. Na tu prossita le–to

cerkou za eno gmain prošno, de nima k nyo zakonu Gospud Bug suio gnado inu sui žegen da,

zavolo suiga Synu Jezusa Kristusa, Gospudi inu ohranenika našiga: Natu molite ta sv. Očenaš etc.

Besedili se ujameta od CO 1564, 489 s.

Za teim on ima potle h ti cerqvi govoriti: Vi izvoleni Božy, le–ta dva človeka N., N., kir zdai tukai

vpryčo stoyta, hočta v ta stan tiga s. zakona vkupe stopyti, na tu, de nima Bug Oča nebeški za volo

suiga Synu Jezusa Cristusa, gospudi našiga, suio milost, gnado, žegen inu srečo da, de v nyu

zakonu do nyu obeyu praviga redu bota vkupe po Božy voli, Bogu na čast inu k vsimu kersčanstvu

dobrimu živeila, za tiga volo vas vseh prossita za eno gmain prošno. Natu molyte ta s. Oča naš &c.

DA 1585, 32s, smiselno povzema začetek kot v WCR 1553, CO 1564 in se v tretjem odstavku

naveže na ostala besedila.

KOKU IMA EN CERKOVNI SLUŽABNIK NOVE zakonike vkup poročiti. Nerpoprej, kadar je

oklicuje, ima reči N. inu N. hučeta po Božji Ordnungi v sveti Zakon stopiti, prossita h takimu svojmu

naprejvzetju to gmajn karsčansko molitou, de bota mogla le–ta karsčanski Zakonski stan v Božjim

imeni začeti inu izveličansku h Božji časti dokonjati. Inu aku ima gdu v tu kaj govoriti, ta je per redi

sturi, ali potle molči inu si ništer naprej nevzami, de bi hotil v tem kakovo zmoto delati. Inu Bug daj

nyma svoj žegen.

Kadar pak novi Zakoniki v Cerkov h poroki prideo inu pred Altar stopio, ima Predigar pred

Altarjem nym le–te štuke od S. Zakona naprej brati inu le–taku reči.

Vy lubeznivi v Cristusu, le–ti novi Zakoniki so le–ssem noter prišli, zimenom N. inu N. inu hote v

Božjim imeni svojo Zakonsko oblubo, pred to karsčansko Cerkovjo pustiti poterditi inu ta žegen

Božje bessede prejeti. Natu de ony le–ta sveti stan z nezastopnostjo Božje bessede, kakor ti neverni,

nezačneo, taku imajo ony nar poprej iz S. Pisma merkati, koku je S. Zakon od Buga gori postavlen.

180

DA 1585 nato sledi tako WCR 1553, CO 1564 in MA 1575 vse do konca razlage svetopisemskih

navedkov o poroki. Vsa besedila poznajo tudi prvo molitev po obredu poroke, CO 1564, 496s, pa še

dodatni predgovor/pridigo o zakonu – »Ena druga predguvor oli kratka pridiga od tiga zakona. Ta se

ima, kadar sta dva nova zakonika oznanila inu izprašala, če hočta vkupe v ta stan s. zakona stopyti,

taku od tiga prydigaria v ti cerqvi govoriti«.

V DA 1585 nato sledi »Ena kračiši gmajn molitou« (Krajša skupna molitev), v kateri se poleg

zaščite pred papeško zmoto in stalno nevarnostjo Turkov prosi tudi za »vse bolnike, ietnike inu za

vse, kateri so v nadlugah, v izkušnavah, v preganenju…« zaradi Kristusovega imena in spoznanja

ter za »vse vduve, sirote inu nosseče žene, ki naj jih (Bog) tolaži s Sv. Duhom, da bodo do konca

obstali v pravi veri in dočakali (Božje) pomoči in odrešitve. DA 1585 namreč ne pozna posebnega

poglavja »O obiskovanju in obhajanju bolnih«, kot ga poznata WCR 1553, 175ss, »Von besuochung

vnd Communion der Krancken« in CO 1564, 500ss, »Koku se imaio bolniki obyskati inu troštati«.

CO 1564 podrobno našteva številne primere in navodila, kako ravnati z raznimi bolniki in zaporniki

glede nauka, tolažbe, obhajila in pridige.

IV.

V zadnjem poglavju (»O pogrebu«) se besedila ponovno naslanjajo na WCR 1535, 182ss, izvzemši

MA 1575, ki tega poglavja ne pozna. Tako WCR 1553 kot CO 1564 si od začetka lepo sledita, nato

pa je Trubar za CO 1564 besedilo ponovno priredil. Tokrat je poudaril naslov »ENA KRATKA

PRIDIGA per tih mertvih«. Za razliko od omenjenih DA 1585 prinaša samostojno »ENV KRATKV

OPOMINANIE INV MOLITOV, kateru se more per pogrebu ludem naprej brati, susseb, kadar nej

druge pogrebne predige«.

WCR 1553, 182ss.

Darnach so die leich zuor begrebnus tragen ist / solle der kirchendiener dem volck das Capitel / in

der ersten zuo den Thessa. Cap. iiii. von dem verschidnen in Christo. Oder das Euangelion Johannis

am xi. vom Lazaro oder ein anders gleichs Arguments / für lesen / vngeuarlich mit diser prefation.

Lieben freünd wir haben jetz / wie wir troestlicher zu

ouersicht vnd hoffnung sein / ein mitglid vnsers

Herrn Jesu Christi / aus freüntlicher lieb zuo begrebnus geleitet.

Damit wir nun nicht on vnderricht vnd trost abtretten / woellen wir ho

eren / die wort des heiligen

Apostels Pauli (vel) des heiligen Euangelisten N. also lautend. Wir woellen eüch lieben brue

der /

etc.

CO 1564, 557ss.

»ENA KRATKA PRIDIGA per tih mertvih.« Mi smo se zdai v Božym imeni k le–timu našimu

mertvimu bratu (oli k le–ti) sestri vkupe zbrali, de hočmo nemu tu posledno čast inu periazen na tim

sveitu s teim pogrebom izkazati. Inu potehmal ty kersčeniki le za volo bulšiga vkupe priti imaio. Na

tu hočmo mi zdai tukai to pridigo svetiga Paula, katero ie on od tih mertvih kersčenikov sturil,

181

zaslišati, de mi skuzi tako pridigo bomo podvučeni, koku tih mertvih riči stoye, inu iz gnade tiga S.

Duha na smerti ležoč bomo potroštani. Inu s. Paul, I. Thes. 4, le–taku piše:

»Lubi bratie, mi ne hočmo vom zatayiti, ne zaderžati od tih, kir spee, de vi ne žaluiete, koker ti, kir

obeniga vupana nemaio. Zakai aku veruiemo, de Jezus Cristus ie umerl inu gori vstal, taku Bug bo

te tudi, kir so zaspali, skuzi Jezusa sebo pelal. Zakai tu mi vom pravimo koker eno besedo tiga

Gospudi, de mi, kir smo živi inu kir ostanemo, v tim prihodu tiga Gospudi naprei ne pridemo tim,

kir so zaspali. Zakai on sam, ta Gospud pride doli iz nebes z anem velykim vpyttiem inu s to štymo

tiga velikiga angela inu s to trobento Božyo inu ty mertvy, kateri so v Crystusu, bodo nerpoprei gori

vstaieli, potle mi, kir smo živi inu prebyli, bomo ž nimi red tiakai makneni v tih oblakih h timu

Gospudi pruti v te luffte. Inu taku vselei bomo per tim Gospudi. Obtu troštaite eden drugiga s teimi

bessedami.«

Le–tu ie ta pridiga s. Paula od tih mertvih kersčenikov, katero pridigo mi nemamo koker ene

človeske sane oli marine, temuč koker to pravo bessedo Božyo, v kateri so nom čudne inu skrivne

ričy rezodivene, gori vzeti inu le–to pridigo nekar le samuč te naše periatele, kateri so tukai zdai za

volo nih lubih mertvih periatlov žalostni, temuč tudi sami sebe, kadar bomo na smerti ležali, se

imamo troštati…

DA 1585, 44ss.

Vy lubeznivi v Cristusu, Vy vidite koku nas GOSPVD Bug skuzi vsakdajne exemple, ker se eden po

drugim iz tiga Svita loči, opomina, de my nemamo obeniga ostanečiga mejsta na tem Svejti, inu de

my stari inu mladi nemamo ništer gvišniga kakor to smert, ništer negvišniga pak, kakor uro inu za

čas te smerti, Zatu imamo my veden perprauleni biti, od grehou pustiti, naš leben popraviti inu

brumniši biti, de kadar Bug čez nas zapovej (na kateru my vsak hip imamo čakati) on nas v svoim

strahu, v pravi veri inu praui lubezni pruti našimu blišnimu najde. Potehmal pak, kadar ta hudi

Sovražnik inu naše lastnu messu nas veden h grehu opominajo inu od Božjiga strahu odpelavajo,

taku je silnu potreba, de my narpoprej Boga, skuzi Iesusa Cristusa iz serca prosimo, de se on čez

nas vsmili inu vse naše grehe odpusty, potle de on tudi naša serca skuzi dar svojga S. Duha resvejti,

de my v Božjim strahu inu veri inu lubezni pruti našimu bližnimu rastemo inu gori jemlemo inu

njegoviga častitiga prihoda k sodnimu dnevi, z dobro vestjo dočakamo, de my našiga ženina ne

zamudimo, kakor te norre Dečle v Evangeliu, temuč de my z našimi Lampami inu oljem, tu je s

pravo vero inu dobro vestjo, našimu GOSPVDV Iesusu Cristusu pruti pridemo inu skuzi njega ta

večni leben possedemo. Le–tiga vsiga de bomo vslišani takv s pravo serčno andohtjo vsi le–taku

molimo.

Brez dvoma je bilo osnovno besedilo (podlaga), po kateri sta Trubar in Dalmatin prevajala in

prirejala, WCR 1553. Za CO 1564 lahko rečemo, da je vsaj v drugem poglavju (»O Kristusovi

večerji in obhajilu«) skoraj Trubarjevo avtorsko (kompilatorično!) delo, MA 1575 pa je Trubarju

182

prišla prav za objavo tistih delov iz drugega poglavja »Kristusove večerje in obhajila«, ki jih ni

mogel objaviti v CO 1564. DA 1585 verno sledi predlogam WCR 1535 in CO 1564, sklepamo pa

lahko, da je Dalmatin verjetno poznal tudi MA 1575. Dalmatinovo besedilo je smiselno prevedeno,

okrajšano in spravljeno v obliko, primerno za natis knjižice v žepnem formatu (160 oz. Sedez), ki je

služila pridigarju kot obredni pripomoček.

Mesto Dalmatinove Agende med liturgičnimi knjigami Razvoj liturgičnih knjig skozi zgodovino je v tesni povezavi z razvojem splošnega

zgodovinskega toka in z zgodovino Cerkve. Mejo v razvoju označuje tridentinski koncil (1543–

1563), zato liturgične knjige delimo na tiste iz časa pred in one iz časa po tridentinskem koncilu.

Med najpomembnejše knjige iz časa pred tridentinskim koncilom štejemo lat. sacramentaria

(zakramentarije, to je knjige, v katerih so zbrane molitve orationes, praefationes, canon,

benedictiones), in ordines (ordinarije, to je knjige rubrik oz. obrednikov, kamor spada tudi agenda).

Med najbolj znane zakramentarije sodijo Sacramentarium Leonianum (2. pol. 6. stol.),

Sacramentarium Gelasianum (5. stol.) in Sacramentarium Gregorianum (6.–7. stol.), med najbolj

znane ordinarije pa lat. ordines ecclesiastici Romanae ecclesiae (8.–15. stol.), (Obrednik rimske

cerkve), in Caeremoniale Romanum (Rimski obrednik) prvič natisnjen l. 1516.752

Sacramentarium Leonianum je bil verjetno sestavljen v prvi polovici 6. stoletja, vseboval pa

naj bi tudi molitve papeža Leona I. Velikega (u. 461) iz 1. pol. 5. stol. Knjiga se takrat v liturgične

namene verjetno ni uporabljala. Sacramentarium Gelasianum prinaša rimsko liturgijo iz časa pred

papežem Gregorjem I. Velikim (u. 604). Knjiga je dobila ime verjetno po papežu Gelaziju (u. 496).

V 6. stol. je knjiga prišla v Galijo, kjer se je vsebinsko obogatila. Sacramentarium Gregorianum je

delo papeža Gregorja I. Velikega. Knjiga je bila za časa sv. Cirila in Metoda prevedena v staro

cerkveno slovanščino.753 Za Gregorjev zakramentarij se je zanimal tudi cesar Karel Veliki (u. 814),

ki si je želel, da bi v njegovem cesarstvu uvedli enotno rimsko liturgijo. V ta namen mu je Papež

Hadrijan I. (u. 795) med leti 784–91 poslal zakramentarij papeža Gregorja I. Velikega, ki so ga

shranili v knjižnici v Aachenu.754

Ordines ecclesiastici Romanae ecclesiae prinašajo škofovsko in še posebej papeško mašo,

opravila za cerkveno leto, ki se jih je udeleževal papež, obrede pri krstu, pri blagoslovu krstne vode,

birmi, mašniškem posvečenju, spovedi, sv. obhajilu za bolnike in pri poslednjem maziljenju. Knjiga

je nastala v času med 8. in 15. stoletjem. Caeremoniale Romanum je bil verjetno sestavljen iz prej

omenjenih Ordines ecclesiastici Romanae ecclesiae, prinaša pa liturgična opravila, ki jih je papež

752 Fr. Ušeničnik: Katoliška liturgika, Ljubljana 1933, 15. 753 Fr. Ušeničnik: Katoliška liturgika, Ljubljana 1933, 16. Fr. Ušeničnik: Najstarejši glagolski spomenik in

liturgija sv. Cirila in Metoda, Bogoslovni vestnik 1930, 235 dalje.

754 Fr. Ušeničnik: Katoliška liturgika, Ljubljana 1933, 15.

183

ali sam izvrševal ali pa se jih je le udeleževal. Knjiga je bila prvič natisnjena v Benetkah leta 1516.

Na podlagi Caeremoniale Romanum je nastal obrednik za škofe in navadne duhovnike.755

V času po tridentinskem koncilu so nastale knjige, iz katerih še danes črpa moderna liturgija.

Tridentinski koncil je leta 1542, z nalogo reformirati Cerkev, sklical papež Pavel III. (u. 1549).

Koncil, 19. po vrsti, je obsegal dobo vladavine treh papežev (pontifikatov), poleg Pavla III. še Julija

III. (u. 1555) in Pija IV. (u. 1565). Večina razprav na koncilu je bila posvečena obnovi Cerkve in

cerkvenega življenja ter razlagi katoliške veroizpovedi v nasprotju s protestantizmom. Protestanti se

koncila niso udeležili, ker koncil ni hotel sprejeti njihovih predlogov, da koncila ne bi vodil papež in

da bi Sv. pismo obravnavali na enotni podlagi. Glavne sklepe tridentinskega koncila lahko

povzamemo v dveh delih: a) kot verske dekrete in kot b) reformne dekrete. Pomembnejši verski

dekreti so se nanašali na Sv. pismo in tradicijo (sprejet na IV. seji, 1546), odpuščanje (sprejet na VI.

seji, 1547), zakramente (sprejet na VII. seji, 1547), obhajilo (sprejet na XXI. seji, 1562) in na zakon

(sprejet na XXIV. seji, 1563). Pomembnejši reformni dekreti pa so govorili o rezidenčni dolžnosti

škofov (sprejet na XXIII. seji, 1563), o bogoslovnih semeniščih (sprejet na XXIII. seji, 1563) in o

pridigi in poučevanju katekizma (sprejet na XXIV, seji, 1563). 756 Tridentinski koncil je jasno

razmejil katoliški nauk v odnosu do protestantskega, potrdil papeževo avtoriteto, cerkveno tradicijo

(spise sv. očetov in papežev) poleg Sv. pisma postavil za enakovreden vir veroizpovedi, zavrnil

Lutrov nauk o zakramentih in opravičenju, z reformnimi dekreti pa je vplival na notranjo reformo

Cerkve in posledično uveljavil rekatolizacijo.757

Liturgične knjige, ki so se uveljavile v času po tridentinskem koncilu, so bile: Breviarium

Romanum (1568), Missale Romanum (1579), Pontificale Romanum (1596), Caeremoniale

Episcoporum (1600), Rituale Romanum (1614), Memoriale Ritum (1725), Instructio Clementina …

(1705) in Matryrologium Romanum (1584).758

Breviarium Romanum (Rimski brevir, to je molitve za duhovnike, kratek izvleček), je s

konstitucijo Quod a nobis z dne 9. VII. 1568 izdal papež Pij V. (u. 1566). Missale Romanum

(Rimski misal), je s konstitucijo Quo primum z dne 14. julija 1570 prav tako izdal papež Pij V. V

spremljajočem pismu k knjigam je papež Pij V. zapisal, da morajo novi misal z brevirjem vred

sprejeti vse cerkve rimskega obreda, izvzemši le tiste, ki si imele svoj misal in so ga uporabljali že

nad dvesto let; tem je dal na izbiro ohraniti starega ali uvesti novega.759

V naših krajih se je, v času od leta 811 dalje, ko sta oglejski in salzburški nadškof sklenila

mejo med misijonskima področjema na Dravi, 760 večinoma uporabljal oglejski obrednik. V

755 Fr. Ušeničnik: Katoliška liturgika, Ljubljana 1933, 16, 17.

756 2000 let krščanstva, Ljubljana 1999, 451s. Zgodovina, tematski leksikon založbe Duden, Tržič 2003, 382. 757 Zgodovina, tematski leksikon založbe Duden, Tržič 2003, 382. 758 Fr. Ušeničnik: Katoliška liturgika, Ljubljana 1933, 18s. 759 Fr. Ušeničnik: Katoliška liturgika, Ljubljana 1933, 18. 760 Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1993, 93.

184

ustanovitveni listini Ljubljanske škofije je cesar Friderik III. eksplicitno zapisal, da naj se vsa

liturgija izvaja iuxta ordinem rubricae Aquileiensis Ecclesiae (po oglejskem cerkvenem redu), kar

je v bistvu pomenilo, da je Ljubljanska škofija v svojo liturgijo sprejela že udomačeni, priznani

oglejski obrednik, kar je z bulo (papeško listino) potrdil papež Pij II. (u. 1464) naslednje leto.761

Najstarejši tiskani obrednik, po katerem so duhovniki v naših krajih delili zakramente in

opravljali druge obrede, pa je oglejska Agenda, ki je bila natisnjena leta 1495.762

Tak red se je

obdržal vse do provincialne sinode v Vidmu (1596), na kateri je bil sprejet sklep, da se morajo na

področju oglejske cerkve sprejeti nove liturgične knjige in vsa določila o maši, oficiju in

zakramentih, ki jih nove knjige prinašajo. S tem se je tudi pri nas oglejski obred umaknil

rimskemu.763

Pontificale Romanum (Rimski obrednik), obsega obrede, ki jih izvršuje škof (mašniško

posvečenje, posvečenje oltarja, cerkve itd.). Izšel je leta 1596, za časa papeža Klemena VIII. (u.

1605). Caeremoniale Romanum (Rimski obrednik), prinaša rubrike, brez liturgičnih tekstov, ki se

nanašajo na opravila, ki jih ne najdemo v pontifikalu, in predstavlja nekakšno dopolnilo k

pontifikalu in misalu. Izšel je leta 1600, izdal pa ga je prav tako papež Klemen VIII. Rituale

Romanum (Rimski obrednik), je s konstitucijo Apostolicae Sedi z dne 17. junija 1614 izdal papež

Pavel V. (u. 1621). Bil je prvi uradni skupni vzorec za celotno cerkev rimskega obreda.764

Rimski

ritual je določil, na kakšen način smejo duhovniki podeljevati zakramente in opravljati druge

dolžnosti. Med drugim je papež Pavel V. v spremljajočem pismu h knjigi ukazal tudi, da naj tam,

kjer so sprejeli svoj obrednik, uporabljajo svojega, tam pa, kjer so rimski obrednik že uvedli, ga ne

smejo več zamenjati z drugim. V naših krajih so v teh časih delili zakramente še po knjigi

frančiškana Alberta Castellanija (u. 1554) Sacerdotale Romanum iz leta 1523. Posamezne škofije so

svoje obrednike v največji možni meri prilagodile novemu rimskemu obredniku, ki je bil sicer

napisan samo v latinskem jeziku, a so duhovniki pri zakramentih spraševali v jeziku, ki so ga

katehumeni (kdor se pri rpavlja na krst ali birmo, op. L. A.) govorili. Obred se je v osnovi še skladal

z rimskim misalom, obenem pa je bil prilagojen specifičnim razmeram v škofiji. Tak obrednik je bil

za Ljubljansko škofijo prvič izdan leta 1706, ob priliki posvetitve obnovljene ljubljanske stolnice

sv. Nikolaja, izdal ga je takratni ljubljanski škof Ferdinand Kuenburg, njegov izvirni naslov pa se je

glasil lat. Rituale Labacense ad usum Romanum accomodatum (Ljubljanski obrednik, prirejen po

rimskem (obredniku). Verjetno je bila škofova želja, da hkrati z obnovitvijo stolne cerkve poskrbi

tudi za prenovljeno enotnost bogočastja, obredov in svetih opravil na ozemlju svoje škofije.765 V t. i.

Ljubljanskem obredniku, ki je bil posnet po salzburškem iz leta 1640, so bile v slovenski jezik

761 Fr. Ušeničnik: Obrednik oglejske cerkve v Ljubljanski škofiji, Bogoslovni vestnik 1924, št. 1, 1s. 762 M. Smolik: Slovenščina v obrednikih, letnik 19, leto 1973–74, št. 4, 117-123, cit. 119.

763 Fr. Ušeničnik: Katoliška liturgika, Ljubljana 1933, 18. 764 M. Smolik: Slovenščina v obrednikih, Jezik in slovstvo, letnik 19, leto 1973–74, št. 4, 117-123, cit. 117.

765 M. Smolik: Slovenščina v obrednikih, Jezik in slovstvo, letnik 19, leto 1973–74, št. 4, 117-123, cit. 120.

185

prevedene le najpotrebnejše reči. Leta 1640 je dalmatinski jezuit Bartol Kasić oz. Kašić (u. 1650)

izdal podoben obrednik v hrvaškem jeziku.766

Memoriale Rituum (Mali obrednik), ki je prinesel določila o opravljanju obredov na

svečnico (praznik Jezusovega darovanja), pepelnico (sreda po pustnem torku, prvi dan

štiridesetdnevnega posta), cvetno nedeljo (zadnja nedelja pred veliko nočjo) in zadnje tri dni

velikega tedna v manjših župnih cerkvah, je bil najprej mišljen samo za manjše župne cerkve v

Rimu. Izšel je leta 1725, izdal pa ga je papež Benedikt XIII. (u. 1730), papež Pij VIII. (u. 1830) pa

je leta 1821 njegovo uporabo dovolil v vseh župnih cerkvah latinskega obreda. Instructio

Clementina pro expositione Sanctissimi Sacramenti (Klementova instrukcija za razlaganje sv.

zakramentov), prinaša navodilo o češčenju presvetega Rešnjega Telesa. Instrukcijo je leta 1705

izdal papež Klemen (u. 1721), obvezna je samo za cerkve v Rimu. Matryrologium Romanum

(Rimski matrirologij (popis mučenikov Cerkve), ki se ga bere pri obredu v koru, je s konstitucijo

Emendato z dne 14. januarja 1584 izdal papež Gregor XIII. (u. 1585). Prvi povsem slovenski

obrednik smo Slovenci dobili leta 1932.767

Dalmatinova Agenda (1585) ima svoj prostor v vrsti protestantskih agend (obrednikov) v 16.

stoletju, ki sta jih Trubar (1564 in 1575) in Dalmatin naredila po vzoru württemberškega

cerkvenega reda (1553). Trubarjeva »Cerkovna ordninga« je bila prepovedana in zaplenjena. V

obtoku ni ostalo veliko izvodov, a verjetno dovolj, da se je leta 1575 ob izdaji »Ta mahine agende«

Trubar nanje skliceval. Nasploh pa je vsaj za deželo Kranjsko treba ugotoviti, da je bilo še vedno

večinsko obredje oglejsko, protestantsko pa je z oglejskim sobivalo. Trubarjev poskus z izdajo

»Cerkovne ordninge« leta 1564, urediti razmere v slovenski protestantski cerkvi, ni uspel;

posledično je bil Trubar, po letu 1547, že drugič izgnan iz dežele, tokrat za vedno. Dobrih dvajset

let po Trubarju je Dalmatin, v nasprotju s Trubarjevima poskusoma leta 1564 in 1575, izdal

Agendo, ki se je verno držala württemberške predloge. Z njo je zaključil opus svojega dela, ki priča

tudi o tem, da je bil morda njegov načrt natančno po württemberškem cerkvenem redu na Kranjsko

prestaviti (prenesti) protestantsko (martinovsko filipjansko) misel in cerkev. Poleg »slovenske

Bibilje« (1584) je Dalmatin izdal tudi vse druge cerkvene knjige, potrebne za uresničitev tega cilja:

»Ta celi katehismus ... inu pejsni« (1584), »Ta kratki wirttemberski catechismus« in »Agendo«

(1585), torej Sv. Pismo, pesmarico, katekizem in obrednik, vse, kar pridigar za svoje delo potrebuje,

in vse to na podlagi württemberškega protestantskega nauka.

766 Fr. Ušeničnik: Katoliška liturgika, Ljubljana 1933, 19. 767 M. Smolik: Zlati jubilej slovenskega obrednika, Bogoslovni vestnik, letnik 44, leto 1984, št. 1, 97-115, cit.

107, 108.

186

Vpliv Dalmatinove Agende na vzhodnoslovenske obrednike

Dalmatinova majhna knjižica Agenda (1585) se je, tako kot protestantizem, spričo političnih

razmer kmalu morala docela umakniti. Nastopila je v dobi, ko se je v habsburških dednih deželah že

pripravljala rekatolizacija. Posledično njen vpliv v verskem življenju ni bil velik. Protestantizem se

je razvil predvsem kot posledica razkroja struktur v Cerkvi in cerkvenem življenju, koreninil pa je v

porajajoči se ideji o reformi Cerkve in cerkvenega življenja. Papeštvo je bilo na začetku 14. stoletja

v veliki krizi, ki se je z izgonom papeža v Francijo še poglobila. T. i. papeško »avignonsko

suženjstvo« (1309–1377) je papeže pripeljalo v popolno odvisnost od francoskih vladarjev. V tem

obdobju so papeži izgubili občutek za vesoljnost Cerkve, jo podrejali lastnim interesom in

interesom kurije. Takoj po končanem papeškem »avignonskem suženjstvu« pa je, spet v povezavi s

papeži, Cerkev prizadel še zahodni razkol (1378–1415), v katerem se je Cerkev, hkrati z njo tudi

njeno občestvo, razdelila najprej med dva, po poskusu zedinjenja na zboru v Pisi (1409) pa med tri

papeže. V času velike papeške krize je cerkveno občestvo iskalo enotnosti v cerkvenem zboru.

Rodilo se je koncilsko gibanje, t. i. konciliarizem, po katerem je koncil (sinoda), tj. zborovanje

škofov in drugih cerkvenih dostojanstvenikov, da bi obravnavali in odločali o verskih vprašanjih ter

sprejemali zakone o cerkvenih zadevah, najvišja cerkvena instanca. Korenine tega pogleda na

Cerkev segajo v 12. stoletje, v 14. stoletju pa sta idejo zagovarjala M. Padovanski (u. 1342) in W.

Ockham (u. 1347–48?). Konciliarno gibanje je bilo uspešno na konstanškem in baselskem koncilu,

ki sta papežu odvzela primat v Cerkvi in ga proglasila zgolj za »služabnika Cerkve«. Takemu

ravnanju se je papež uprl, na njegovo stran pa so stopili tudi svetni vladarji. Tako je konciliarno

gibanje izgubilo podporo in se podredilo restavraciji vodilne vloge papeža v Cerkvi.768

Velik vpliv na razvoj Cerkve in cerkvenih razmer sta v dobi pred nastopom protestantizma

imela konstanški in baselski koncil. Bistven prispevek konstanškega koncila (1414–18) k reformi

Cerkve je bil v zahtevi koncilskih očetov po reformi Cerkve in capite et in membris (v glavi in

udih), a se ta ni uresničila. In membris je bilo več poskusov za obnovo krščanskega življenja.

Mednje sodijo tudi reformni poskusi posameznih samostanskih redov, npr. reforma znotraj

frančiškanskega reda, ki je pripeljala leta 1517 najprej do razdelitve reda na dva dela, observante

(strožji, reformirani red) in konventuale (minoriti), leta 1528 pa še na ustanovitev nove veje

Frančiškovih bratov – kapucine, ki so (bili) na naših tleh poznani in priljubljeni kot odlični

pridigarji. In membris velja omeniti tudi duhovno gibanje, nastalo konec 14. stoletja na

Nizozemskem, ki je bilo v tesni zvezi z nastankom protestantizma. Gre za gibanje devotio moderna

(moderna pobožnost), ki se je zavzemalo za tesnejši stik posameznika z Bogom. Začetnik gibanja je

bil Geer Groote (u. 1384), morda najbolj slovita predstavnika gibanja pa T. Kempčan (u. 1471),

avtor znamenite De imitatione Christi (O posnemanju Kristusa) iz leta 1418, in Erazem

768 Fr. M. Dolinar: Od reforme do reformacije, Bogoslovni vestnik, letnik 46, leto 1986, št. 3, 205-216, cit. 205,

206. Zgodovina, tematski leksikon založbe Duden, Tržič 2003, 180,181.

187

Rotterdamski (u. 1536), avtor slovite Stultitiae Laus (Hvalnica norosti) iz leta 1511. In capite pa

večjih sprememb ni bilo. Vsakokratnemu papežu in škofom ni bilo mar za cerkveno življenje in

reformo Cerkve, podpirali so umetnost, znanost in se uveljavljali v javnem življenju. Postajali so

podobni svetnim knezom in politikom, zanimala sta jih klasična izobrazba in umetnost. Papeški

dvor je postal središče »poganske« renesanse.769

Menda je najslabši vtis na papeškem prestolu v tem času pustil sloviti papež Aleksander VI.

(u. 1503), po rodu Španec, njegovo pravo ime pa je bilo Rordigo Llançol, tudi Roderic de Borja oz.

ita. de Borgia. Do položaja kardinala mu je pomagal stric, papež Kalikst III. (u. 1458). Znan je bil

predvsem po tem, da je bil oče sedmim otrokom. Prva dva sinova, Pedro Luis in Jeronimo, sta se

mu rodila okrog leta 1460. Od okrog leta 1470 dalje pa je bil v zvezi z Rimljanko Vanozzo de

Cataneis, ki mu je rodila še štiri otroke, tri sinove in hčerko (Cezar, Juan, Jofre, Lukrecija). Do

papeškega prestola se je povzpel s simonijo. Kot papež pa je imel prvo skrb, kako otrokom

priskrbeti ugledne položaje v družbi in drugo, kako zadovoljiti svoj nagon. Za časa pontifikata se

mu je rodil tudi sin Juan. Tega je španski kralj postavil za vojvodo v Gandiji (južno od Valencie),

oče pa mu je podelil vojvodino Benevent. Juan je bil leta 1497 umorjen in vržen v Tibero. Po tem

dogodku se je Aleksander VI. želel poboljšati. Izdelal je celo predloge za reformo Cerkve. Svojega

sina Cezarja Borgio je pri 18. letih oče najprej imenoval za kardinala, kasneje pa je Cezar, kot sploh

prvi v zgodovini, službo kardinala opustil. Oče mu je za ženo poiskal princeso Charlotte d'Albert,

sestro Janeza III., kralja Navarre (nekdaj pamplonsko kraljestvo, na meji Francije s Španijo),

francoski kralj Ludvik XII. (u. 1515) pa ga je imenoval za vojvodo Valentinoisa in mu podelil

vojvodino Romagna (severna Italija). Imel je velik vpliv na očeta in vse se je zdelo, kot da bi prek

očeta želel sekularizirati papeštvo, zato so ga po očetovi smrti pregnali iz Italije. Odšel je v Španijo

in tam v neki bitki padel. Najraje od vseh otrok pa je papež Aleksander IV. imel hči Lukrecijo (u.

1519), ki je leta 1515 postala vojvodinja Ferarre. Aleksander VI. se je zanimal tudi za nova odkritja.

Poznal je Kolumbova osvajanja in podpiral širjenje krščanstva v novih deželah. Zavzemal se je za

širjenje kulta Matere Božje in meništvo. V času njegovega pontifikata je nastopil G. Savonarola (u.

1498), rojen leta 1452 v Ferrari, ki se v starosti 23 let pridružil dominikancem in leta 1484 prišel v

Firence za pridigarja, kjer je pridigal proti razvadam tedanjega časa in proti poganstvu v umetnosti,

za nespokorjene grehe pa obljubljal velike kazni, ki jih bo Bog poslal nad Cerkev. Pri ljudeh je bil

zelo priljubljen. Leta 1491 je postal prior samostana sv. Marka v Firencah. V politiki je bil

privrženec Medičejcev. Na cvetno nedeljo leta 1496 je za svojega edinega kralja proglasil Jezusa.

Za vse nadloge v Cerkvi pa je obtožil papeža Aleksandra VI., ki ga je označil za pojem moralne

zavrženosti Cerkve. Papež ga je leta 1497 izobčil, Firencam pa je zagrozil z interdiktom

(prepovedjo opravljanja vseh cerkvenih obredov). Meščani Firenc so leta 1498 vdrli v dominikanski

769 Fr. M. Dolinar: Od reforme do reformacije, Bogoslovni vestnik, letnik 46, leto 1986, št. 3, 205-216, cit. 206.

188

samostan, Savonarolo prijeli in ga izročili mestnim oblastem. V prisotnosti papeških odposlancev je

bil zaradi poskusa reforme rimske kurije, sklica koncila in odstavitve papeža Aleksandra VI.

obsojen na smrt z obešanjem in grmado. Eksekucija je bila 23. maja 1498.770 Za Aleksandrom VI. je

pontifikat nastopil Julij II. (u. 1513), ki je v smislu obnove Cerkve sklical lateranski koncil, a je bil

boljši vojskovodja kot duhovnik. Nasledil ga je Leon X. (u. 1523), ki je bil izobražen in velikodušen

človek, mecen umetnikom in humanistom, zapravljivec in velik uživač, brezskrben in neodgovorno

lahkomiseln v cekvenih zadevah in za katerega je njegov naslednik Hadrijan VI. (u. 1523) rekel, da

so pregrehe v njegovi bližini postale tako samoumevne, da umazanci sploh niso več čutili smradu

greha. Hadrijan VI., zadnji neitalijanski papež pred Janezom Pavlom II. (u. 2005), je bil moralno

neoporečen, bister mož, dober filozof in teolog. Bil je vzgojitelj cesarja Karla V. (u. 1556) in učitelj

Erazma Rotterdamskega. Reformo Cerkve je zastavil resno, a je bil njegov pontifikat prekratek, da

bi jo lahko izpeljal.771

Baselski koncil (1431–49) je prav tako zaznamoval boj med pristaši konciliarizma in

papeža. Koncil je sicer sprejel vrsto reformnih odločb, dosegel pomiritev s husiti, a enotnosti

Cerkve vendarle ni mogel doseči. Papeški položaj se je tekom koncila krepil in kasneje prevladal.

Zato je papež Evgen IV. (u. 1447), v nasprotju s koncilsko večino, leta 1437 koncil preselil najprej v

Ferraro, leta 1439 pa v Firence. To je še poslabšalo odnose med že tako sprtima stranema, privedlo

do izvolitve novega protipapeža in povečalo možnost ponovnega razkola. V tem sporu je cesar

stopil na stran papeža. Koncil je bil dokončno razpuščen v Lausani leta 1449.772

Znotraj Cerkve so bile vedno večje razlike med višjo (papeži, škofi, opati) in nižjo

duhovščino. Plemiški sinovi, ki so vstopili v cerkev in so predstavljali clerus maior, so bili bogato

dotirani in zato za čas življenja dobro preskrbljeni. Z navadnimi duhovniki, predvsem pa z vikarji

na beneficiatnih farah – le–ti so bili socialno najbolj kričeč izraz za clerus minor – pa ni bilo tako.

Njihov boj za vsakdanji kruh je bil trd. Slab položaj duhovščine je pri humanistih in renesančnikih

zbujal posmeh in zaničevanje. Na resno stanje v Cerkvi so od srede 12. stoletja dalje opozarjali med

drugimi tudi Arnold iz Brescie (u. 1155), Peter Waldes (u. 1218), Marsilij iz Padove (u. 1342), že

omenjeni Wilhelm Ockham (u. 1350), John Wycliff (u. 1384), Jan Hus (u. 1415) idr. Morda stanje v

Cerkvi na predvečer reformacije še najbolje opisujejo besede kardinala G. Contarinija (u. 1542), da

se Cerkev maje v svojih temeljih.773

Iz časa pred reformacijo je iz domače zgodovine, poleg že omenjene ustanovitve

Ljubljanske škofije leta 1461, potrebno omeniti tudi ljubljansko reformno sinodo iz leta 1448.

Vzroki za sklic oglejske reformne sinode v Ljubljani so bili: 1) pretrgane vezi med Oglejskim

770 Prim. M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Celje 1989, 197. 2000 let krščanstva, Ljubljana 1999,

425, 426. Fr. M. Dolinar: Od reforme do reformacije, Bogoslovni vestnik 1986, št. 3, 206s. 771 Fr. M. Dolinar: Od reforme do reformacije, Bogoslovni vestnik, letnik 46, leto 1986, št. 3, 207. 772 Zgodovina, tematski leksikon založbe Duden, Tržič 2003, 28s. 773 Povzeto po: Fr. M. Dolinar: Od reforme do reformacije, Bogoslovni vestnik, letnik 46, leto 1986, št. 3, 207.

189

patriarhom in duhovniki; 2) slabe razmere med duhovščino v času med in po konstanškem in

baselskim cerkvenem zboru; 3) nelegitimno umeščanje duhovnikov in 4) nove razmere po

končanem baselskem koncilu, ki so imele namen življenje ponovno spraviti v normalen tek. Na

sinodi je beseda tekla o obnovi duhovniškega življenja v oglejskem patriarhatu. Sprejeti sinodalni

odloki so bili sicer zavezujoči, a so jim manjkale kazenske določbe, zato so bili milejše narave kot

tisti iz konstanškega ali baselskega koncila. Sklepe ljubljanske reformne sinode po vsebini delimo

na 9 točk. Prva točka je obravnavala življenje duhovnikov. Prepovedan jim je bil konkubinat

(priležništvo). Duhovniki prav tako niso smeli opravljati nobene postranske dejavnosti, da bi prišli

do zaslužka. Opustiti so morali krčmarjenje in vinotoč. Prepovedano jim je bilo udeležiti se lova z

gonjo (sokoli, jastrebi, kragulji, psi idr.), dovoljen pa jim je bil t. i. »tihi« lov. Duhovniki se niso

smeli ukvarjati s kockanjem, kar je bila v srednjem veku splošna duhovniška razvada. Glede

duhovniške obleke in njene nošnje pa je bilo določeno, da duhovniki ne smejo nositi sukenj, ki so

predolge ali prekratke, preširoke ali preozke čez pleča, sploh pa suknje niso smele biti podobne

plemiškim jopičem. Dovoljeno je bilo, da so rahlo nagubane, rokavi pa so morali biti dolgi do

zapestja, a od roke niso smeli preveč štrleti. Prav tako ovratniki niso smeli biti previsoki. Suknja ni

smela imeti prevelikih razporkov in ni smela biti obrobljena s pisano podlogo. Prav tako duhovniki

niso smeli imeti dolgih las. Zapovedana jim je bila tonzura (izstriženi krožec las vrh glave).

Duhovnikom je bilo prepovedano nositi okrašene pasove. Svileno obleko so lahko nosili le višji

cerkveni dostojanstveniki. Druga točka je prinašala koncilske sklepe glede nastavljanja pomožnih

duhovnikov. Župnik je smel sam najeti pomočnika in nastavljati kaplane pri podružnicah. Ljudi je

lahko nastavljal in odstavljal, tudi plačeval jih je sam. Če je ljudi najel izven svoje škofije, so le–ti

morali predložiti spričevalo o prejetih redovih in priporočilo svojega škofa (tj. škofa iz škofije, od

katere prihajajo) ali kake druge zaupanja vredne osebe. Tretja točka je prinesla splošne določbe o

bogoslužju in sv. zakramentih. Duhovnikom je bila prepovedana simonija (kupčevanje s cerkvenimi

častmi in službami). Štolnina (navadni darovi za vzdrževanje duhovščine) je ostala v veljavi,

duhovnik jo je lahko izterjal tudi s cerkveno kaznijo. Da ne bi prihajalo do sakrilegija

(bogoskrunstva) sv. hostije in sv. olja, je bil duhovnik dolžan zaklepati tabernakelj in sv. olje, ključe

pa hraniti na varnem. Prav tako je duhovnik moral paziti na čista mašna oblačila, oltarne prte,

korporalije, burze. Glede maše pa je sinoda prepovedala kakršnokoli opuščanje katerihkoli delov

božje službe. Četrta točka je govorila o sv. pokori. Prinašala je navodila, kako ravnati z »očitnimi«

grešniki in tistimi, ki imajo na vesti »pridržane« grehe in kazni. Koncil je simonijo prepovedal. Peta

točka je prinašala sklepe o zakonu. Za poroke je bilo določeno, da so poleg cerkve lahko tudi na

drugih »dostojnih« krajih. Poroka pa se nikakor ni smela zgoditi po ohceti (ženitovanju) in post

consummationem per carnalem corpulam oz. po konzumaciji telesne združitve (med moškim in

žensko). Razširila in natančneje je določila tudi zadržek duhovnega sorodstva, po katerem se med

190

seboj niso smeli ženiti boter in krščenec, krščenec in botrovi otroci, krščenec in botrova žena

oziroma mož ter krščenec in boter oziroma njegova žena (veljalo je tudi za ž. sp.). Enako je veljalo

tudi za razmerje med krščevalcem in krščencem ter sorodniki obeh. V šesti točki je koncil določil

sklepe o upravi cerkvenega premoženja in cerkvenih sodiščih. Vsakokratnega škofa je določil za

edinega upravitelja cerkvenega premoženja. Prepovedal je za škofijske ekonome nastavljati laike.

Po cerkvenem pravu je bil škof pristojen za sojenje klerikom v svetnih in cerkvenih zadevah. Pred

cerkveno sodišče so spadali tudi vsi spori med kleriki in laiki. Kazni za kršitelje cerkvenih pravic so

bile stroge (za mesta interdikt – prepoved opravljanja božje službe, za posameznike izobčenje). V

sedmi točki je koncil na podlagi odloka baselskega koncila določil, da se škofijska sinoda izvede

vsako leto. Žal se ta odlok ni spoštoval. Se je pa, po vzoru Salzburške nadškofije, vsako leto izvedel

shod duhovščine v posameznih arhidiakonijah. Osma točka je naštevala nove cerkvene praznike in

oficije. Na podlagi sklepa baselskega koncila je ljubljanska sinoda uvedla vsakoletno obvezno

praznovanje Marijinega obiskovanja Elizabete (2. julij). Koncil je določil tudi obvezno molitev

votivnega (posvetilnega) oficija Matere Božje na vsako soboto, na katero ni praznika z devetimi

lekcijami, in enkrat tedensko obvezno molitev votivnega oficija oglejskih zavetnikov sv. Mohorja in

Fortunata. Namestnik oglejskega patriarha, pičenski škof Martin, je v cerkvi sv. Nikolaja v

Ljubljani napravil ustanovo, po kateri mora »voditelj šole« z učenci vsako soboto popoldne peti

Marijino antifono lat. Salve Regina, slv. Pozdravljena, kraljica. V deveti točki je ljubljanska sinoda

določila kolekto za patriarha. Ukazala je, naj duhovniki pri brevirju (molitvi za duhovnike) in pri sv.

maši navadnim molitvam dodajo tudi prošnjo za vsakokratnega oglejskega patriarha in njegove

naslednike.774

Osrednja osebnost protestantizma je bil Martin Luther (u. 1546), ki je v nasprotju z

očetovimi željami postal najprej menih–avguštinec (1505), nato predavatelj v Erfurtu (1508) in

nazadnje profesor v Wittenbergu (1511). Za začetek reformacije štejemo njegovo gesto z dne 31.

oktobra 1517, ko je na vrata wittenberške grajske cerkve nabil 95 tez v latinskem jeziku, v večini

povezanih z odpustki, dogmami v Cerkvi in ureditvi same Cerkve. Namesto teološke razprave, ki jo

je s tem dejanjem želel odpreti, so si njegovo dejanje razlagali sprva kot napad na papeža, kasneje

pa kot napad na celo Cerkev. Papež Leon X. ga je leta 1518 pozval, naj se prekliče svoje teze in se

opraviči, a Luther tega ni storil, zato je papež leta 1520 Luthrov nauk obsodil, Luther pa je v

odgovor papežu napisal tri spise: nem. An den christlichen Adel deutscher Nation (Na krščansko

plemstvo nemškega naroda), Von den babylonischen Gefangenschaft der Kirche (O babilonskem

ujetništvu Cerkve) in Von der Freiheit eines Christenmenschen (O svobodi kristjana), v katerih je

podal svojo teologijo (svoj nauk) o odrešitvi človeka, ki je lahko odrešen samo po veri v Kristusovo

774 Povzeto po J. Gruden: Cerkvene razmere med Slovenci v 15. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije,

Ljubljana 1908, 24 dalje.

191

žrtvovanje, o resnici v veri, ki po Luthru izvira samo iz Sv. pisma in o »notranji religioznosti«, ki jo

človeku daje Bog sam in zato človek ne potrebuje posrednika v odnosu z Bogom. Konec leta 1520

je Luther javno zažgal papeško bulo Exsurge Domine, s katero je Leon X. obsodil njegov nauk, že

naslednje leto pa ga je papež z bulo, z dne 3. januarja 1521, z naslovom Decet Romanum Pontificem

(Tako je všečno papežu (rimskemu svečeniku), izobčil iz Cerkve. Spomladi istega leta je cesar

Karel V. kot izvršilec bule pozval Luthra, naj se udeleži zbora v Wormsu in tam prekliče svoj nauk.

Luther se je v spremstvu saškega volilnega kneza Friderika III. (u. 1525) dne 18. aprila 1521 res

pojavil pred državnim zborom v Wormsu, a svojih naukov ni preklical. Zato je bil cesar Karel V.

dne 25. maja 1521 prisiljen izdati edikt, s katerim je obsodil Luthrov nauk in njegove knjige, Luthra

pa ukazal prijeti. Prav tako je prepovedal komurkoli nuditi Luthru zatočišče in dovolil Luthra ubiti,

brez pravnih posledic za kogarkoli. Luthru je zatočišče na gradu Wartburg ponudil prav saški volilni

knez Friderik III., ki ga je že prej spremljal v Worms in nazaj, da se Luthru ne bi kaj zgodilo. Na

gradu Wartburg je Luther v miru lahko začel prevajati Sv. pismo. V tem času se je tudi spoprijateljil

s Phillipom Melanchtonom (u. 1560), ki je Luthru pomagal njegove nauke formirati v Confessio

Augustana (Augsburško veroizpoved), ki je bila leta 1530 predložena na augsburškem državnem

zboru in ki je skušala zmanjšati razlike med katoliki in protestanti ter ohraniti enotnost Cerkve in

vere. V njej je Melanchton pojasnil reformni nauk, od nepravilnosti je omenil le celibat, redovniško

zaobljubo, spoved in škofovsko oblast, o spornih točkah, tj. papeški oblasti, odpustkih in vicah pa v

njej ni bilo sledu; z njo je Melanchton želel doseči reformo maše in obhajanje pod obema podobama

tudi za laike. Augsburško veroizpoved je podpisala večina protestantskih državnih stanov, izvzemši

mesta Strassburg, Konstanz, Memmingen in Lindau, ki so pri vprašanju obhajila sledila

Zwinglijevemu nauku in ki so z lat. Confessio tetrapolitani, slv. Veroizpoved štirih mest, oblikovala

svojo veroizpoved. Augsburška veroizpoved je postala obvezujoča veroizpoved protestantov.775

V

nemški kmečki vojni, ki se je začela leta 1525 v pretežno katoliških deželah, je Luter sprva stopil na

stran upornih kmetov, ko pa se je vstaja razširila tudi na protestantske dežele, se je Luter odločno

postavil na stran deželnega kneza in s tem odločilno pripomogel pri zadušitvi upora. Njegovo

največje (literarno) delo pa je bil prevod celotnega Sv. pisma v nemški jezik, t. i. »Lutrova biblija«,

»nemška Biblija«, ki je prvič izšla leta 1534. Pri prevajanju je imel Luter šest pomočnikov; to so

bili: J. Bugenhagen (u. 1558), J. Jonas (u. 1555), C. Creutziger (u. 1548), P. Melanchton (u. 1560),

M. Aurogallus (u. 1543) in G. Rörer (u. 1557), razumljivost prevodov in s tem uspešnost dela pa je

Luter največkrat preverjal kar pri ljudeh samih.

Dokončno sta se katoliška in protestantska veroizpoved ločili z augsburškim verskim mirom

z dne 25. septembra 1555. Končale so se verske vojne, augsburška veroizpoved je bila priznana za

enakovredno, deželni knezi so po načelu cuius regio, eius est religio (čigar dežela, tega tudi vera),

775 Zgodovina, tematski leksikon založbe Duden, Tržič 2003, 20.

192

ohranili pravico odločati o obliki veroizpovedi v deželi in s tem nadzorovali deželno cerkev,

podložnikom druge veroizpovedi pa je bila zagotovljena pravica do izselitve. Reformacija je

vplivala tudi na poskus ureditve razmer znotraj katoliške Cerkve, ki se je začel s tridentinskim

koncilom (1545–63).776

Protestantizem je, tako kot drugod po takratni Evropi, tudi na naših tleh naletel na ugodne

razmere, podpirali pa so ga tudi v 15. stoletju ustanovljeni kranjski deželni stanovi, ki so

predstavljali nekakšno hrbtenico uvajanja protestantizma v naše dežele, ki je k nam prihajal iz

Württemberškega. Deželni knez, Habsburžan, je bil katolik in je pred protestantizmom na eno oko

zamižal tudi zaradi vse pogostejših turških vpadov. Trubarjev protestantizem se ni uspel docela

uveljaviti. Trubar je težave s tiskanjem knjig imel že na Würtemberškem. Dalmatinov »pravi«

württemberški nauk pa je v kranjsko deželo prišel že v času, ko se je pripravljala rekatolizacija.

Dalmatinova Agenda torej na Kranjskem ni našla ugodnih tal, je pa zato znatno vplivala na nadaljnji

razvoj obrednikov in obredno prakso v luteranskih cerkvenih občinah v Prekmurju.777

Po njenem vzoru je najprej leta 1785 nastal Bakošev rokopisni obrednik, ki ga je avtor

kasneje prevedel še v nemški in madžarski jezik. Originalni naslov Bakoševega obrednika je bil

Agenda sermone vandalico conscripta – Precibus etiam matutino – vespertinis aucta adiuvante

Benedictione Benedicentis (Obrednik, napisan v slovenskem jeziku ter pomnožen z jutranjimi in

večernimi molitvami, ob blagoslovu blagoslavljajočega). Obredniku manjka obrazec za pogrebne

prilike, pri njegovi sestavi pa se je M. Bakoš verno držal Dalmatinove predloge. Bakošev obrednik,

posredno pa Dalmatinova Agenda, sta nadalje vplivala na obredniški priročnik M. Godine iz leta

1802, ki ima uvodni zapis v latinskem jeziku Verus possessor hujus libri est Reverendus Dominus

Mathias Godina VD Minister tunc temporis Felsö – Petrociensis (Pravi, to je resnični lastnik te

knjige je M. Godina, sočasno petrovski duhovnik). Godina je obredne obrazce posnel po Bakošu,

posredno pa po Dalmatinu. Dalmatinova Agenda naj bi verjetno vsaj posredno vplivala tudi na

obrednik A. Terplana iz leta 1838. Kot poroča Trstenjak, Terplanov obrednik nosi naslov Agenda

Scripta per Alexandrum Terplan, Capellanum Ecc. Ev. Puczinicz (Agenda, ki jo je napisal

Aleksander Terplan, evangeličanski kaplan v Puconcih).778 V soboški študijski knjižnici, v zbirki

prekmurian med drugimi hranijo tudi agendo A. Kardoša iz leta 1858 z naslovom Szlovenszka

agenda ali red opravic dühovnika pri szkoncszavanyi navad i szlüzbe evangeliomszke–cerkvene, ki

ima sicer za predlogo madžarski obrednik prekdonavskega okrožja iz leta 1831, odseva pa tudi

besedno bogastvo Dalmatinove Agende.779

776 Zgodovina, tematski leksikon založbe Duden, Tržič 2003, 322. 777 F. Šebjanič: Dalmatinova Agenda in vzhodno slovenski obredniki, Evangeličanski koledar 1992, 55-57, cit. 55.

778 F. Šebjanič: Dalmatinova Agenda in vzhodno slovenski obredniki, Evangeličanski koledar 1992, 56. 779 F. Šebjanič: Dalmatinova Agenda in vzhodno slovenski obredniki, Evangeličanski koledar 1992, 57.

193

Dalmatinova Agenda je torej, vsaj posredno, v Prekmurju živela še globoko v 19. stoletju …

Priloga

Württemberški

cerkveni red (1553)

Cerkovna ordninga

(1564)

Ta mahina agenda

(1575)

Agenda (1585)

KRST Von dem tauff, 18–49.

Form des tauffs, 25;

Lasst vns also betten,

29;

Ein ander gebett, 30;

Lasst vns auch

sprechen, 31;

Ermanung zun geuattern

bei dem Tauff, 32.

Vnd spreche darauff,

35;

Darauff soll der

kirchendiener dass

volck zuor danckbarkeit

vnd gebett ermanen also

sprechend,36

Vermanung zuor

danckbarkeit nach dem

tauff, 36;

Sprechend also, 36;

Nach dem volendung

dies gebets mad der

kirchendiener die Elter

freüntschafft vnd die

geuattern auff volgende

oder dergleichen weiss

vermanen, 37;

Zuom beschluss spreche

der kirchendiener, 40;

Od svetiga kersta, 397–

410.

Forma tiga kersčena, 401;

Natu molimo vsi le–taku,

404;

Ena druga molitou, 405;

Po molytvi ima ta

služabnik oli pridigar

pruti timu ditetu rečy,

406;

Potle h tim botrom ima

le–taku govoriti, 406;

Natu ima služabnik reči

inu molyti, 408;


409;

Potle h tim botrom ima

le–taku govoriti, 406;

Za le–tim ima ta

služabnik te cerqve te

botre inu ludy h ti hvali

inu molytvi opominati

inu taku govoriti; 408;

Natu molimo vsi le–taku;

409;

Po le–tei molytvi more ta

cerkovni služabnik pruti

tim botrom le–taku

govoriti, 409;

Potle ima čez nee le–taku

molyti, 410.

Od svetiga kersta, 327–

338.

Forma tiga kerscnena,

327;


331;


Po molitvi ima ta

služabnik oli pridigar

pruti timu ditetu reči,

333;

Potle h tim botrom ima le

taku govoriti, 333;

Natu ima ta služabnik

reči inu moliti, 335;

Za le–tim ima ta

služabnik te cerqve te

botre inu ludi h ti hvali

inu molitvi opominati inu

taku govoriti, 336;


336;

Po le–tei molitvi more ta

cerkovni služabnik pruti

tim botrom le–taku

govoriti, 337;

Potle ima čez nee le–taku

moliti, 338

Koku se ima

karščovati, 3–15.

Molimo le–taku, 7;

Ena druga molitou,

7;

Po molitvi reci

cerkovni služabnik

pruti ditetu, 9;

Natu reci dajle

cerkovni služabnik

pruti botrom le–

taku, 9;

Natu ima cerkovni

služabnik dete z

vodo obliti inu z

glasno zastopno

štimo le–taku reči,

11;

Natu ima dajle reči,

11;

Po le–ti molitvi

more cerkovni

služabnik stariše,

botre inu druge

priatele opominati

inu le–taku reči,

13;

H puslednimu reci

cerkovni služabnik

le–taku, 15.

Dan der Gahetauff, 41;

Hierauff lassend vns

also betten, 47;

Od tiga nagliga oli

drugoč kersčovana,

410–416.

Natu hočmo le–taku

Od nagliga

karščovania, 15–

22;

Natu molimo le–

194

molyti, 415;

taku, 21;

Na koncu reci on le

taku, 21–22.

Von dem Catechismo,

49–

Der weltlichen

Oberkeit, 54;

Den Richtern, 54;

Der weltlichen Oberkeit

vnd vnderthanen, 55;

Den Lemaennern, 56;

Den Eeweibern, 57;

Den Eltern, 58;

Den Kindern, 59;

Den Knechten Maegten

Tagloener vnd Abeitern,

60;

Den Haussherrn, 61;

Der gemeinen Jugend

vnd andern, 61;

Den Jungfrawen, 62;

Den Witwen, 62;

Für jederman, Die

Summa Goettlichs gsatz,

63;

Od tiga katehizma, 416–

426.

Deželska gosposščina,

417;

Tim rihtariem, 418;

Tei deželski go/s/posčini

in tim, kir niso

podverženi, 418;

Tim zakonikom, 419;

Tim zakonicom, 420;

Tim starišem, 421;

Tim otrokom, 421;

Tim hlapcem, deklom,

nayetim delavcem, 422;

Te gospude, 422;

Vsem mladim inu gmain

ludem, 423;

Tim dečlom, 424;

Tim vduvom, 424;

Vsakimu človeku, 424;

Vsem ludem: ta summa

tiga evangelia, 425.

Catechismus, 66;

Lasst vns betten, 77;

Von der Buoss vnd

Absolution, 78;

Vermanung zuor

offenlichen Beicht, 88;

Die offenliche beicht,

89;

Form der Absolution,

91;

Ta kratki wirtemberski

catehismus, 426–447.

Ta pervi articul: od

kersta, 427;

Od kersčanske vere, 428;

Od moytve, 429;

Od tih božyh deset

zapuvid, 429;

OBHAJI

LO

Ordnung des

Nachtmals vnsers

Herrn Jesu Christi, 94;

Ermanung zuom

Nachmal, 99;

Od te prave maše, tu ie

od te svete večerye

Cristuseve, 432;

Od klučev tiga

n/e/beskiga kralestva, tu

Od obhayla, 338–

Od tiga praviga

obhayla…, 338;

Štyri kratke zastopne inu

pridne pridige oli

Koku se ima

obhailu deržati.

Opominanie k'

obhailu Cristusove

večerje, 22–28;

195


ie od tiga pridigarstva,

434;

Zahvalene po tim

catehizmi, 436;

Ena molytva te cerqve,

kadar so ty otroci ta

catehismus v ti cerqvi

gori poveidali; 436;

Od te pokure, od očyte

izpuvidi, od odrešitva oli

absolucie, 437;

Opominane h ti očyti

izpuvidi, 444;

Ta očyta izpuvid, 444;

Forma te absolucie, 446;

Oli le–taku, 447;

Oli le–taku, 447;

predguvori od te večerie

Kristuseve inu štyri

molitve…(CO, 1564),

339–355.

Ta perva…, 339;

Ena druga…, 343;

Ta tretya…, 347;

Ta četrta…, 351.

Ta perva molitou pred

obhaylom, 355;

Ta druga molitou pred to

večerio Kristusevo, 358;

Opominanije k'

očiti ispuvidi, 22–

26;

Forma te asolucije,

27–28;

Molimo le–taku,

28.

Koku se ima ta

večernica deržati, 448–

449.

Koku se pag viutro ob

praznikih, kadar se

prydiguie inu obhaye,

ima deržati, 449.

Opominane h tei

Cristusevi večery, 453;

Ena prošna inu molytov

pred teim obhaylom, 457;

Die Wort oder

stifftung des

Nachtmals, 106;

Dancksagung nach dem

Nachtmal, 109;


Ein ander dancksagung

vnd Gebett; 110;

Formule des Segens,

110;

Te bessede Cristuseve, s

katerimi ie on to suio

vecterio štifftal inu gori

postavil, 457;

Zahvalene inu prošna za

teim obhailom, 458;

Ena druga molytov po

obhayli, 459;

Drugi žegen, 460.

Te bessede Kristuseve, s

katerimi ie on to suio

večerio štiftal inu gori

postavil, 359;

Natu molimo vsi. Oča

naš…, 360;

Zahvalene inu prošna za

teim obhaylom, 360;

Ena druga molytou po

obhaylu, 361;

BESEDE s

katerimi je

Kristus svojo

večerjo gori

postavil, 29–30;

Zahvalenje po

svetem obhajilu,

30–32;

Molimo le–taku,

30;

Ena druga zahvalna

molitov, 31;

Žegen, 31–32.

196

Ordnung des gemein

gebets vnd Letaney,

111;

Die Vorrede des

gmeinen Gebets, 115;

Bittet also, 116;

Für die weltlich

Oberkeit, 117;

Bittend also, 117;

Für allerlei

bekümmerlnus vnd

anfechtung, 119;

Bittend also, 119;

Für ein gemeinen Frid,

120;

Für die Feind, 121;

Bittet also, 121;

Für alle

Schwangereweiber, 122;

Bittet also, 122;

Für die Früchten der

Erben, 123;

Bittend also, 123;

Volgend andere gebett

auff bestimpte tagg vnd

Fest, 124;

In Aduentu, 124;

Natiuitatis Domini, 125;

Alia oratio de natiuitate

Domini, 125;

Purificationis Mariae,

126;

Passionis Domini, 126;

Alia oratio de pasiione

domini, 127;

Alia de pasiione, 127;

Oratio de Resurrectione,

128;

Alia oratio auff Ostern,

129;

Oratio ascensionis

Domini, 129;

Ordninga koku se imaio

gmain lytanie, tu ie

molytve inu prošne,

kadar ta cerkov vkupe

pryde, deržati inu

dopernašati, 460–488.

Te gmain očite molytve

predguvor, 462;

Nerpoprei za to

kersčansko cerkov inu za

nee zveste služabnike,

prydigarie inu pastyrie,

462;

Ena druga, 463;

Za deželsko gosposčino

inu za služabnike te

cerqve, 465;

Ena druga molitov, 465;

Za vso žlaht revo inu

nadlugo…, 466;

Ena druga molytov, 466;

Za ta gmain deželski

myr…, 467;

Za souvražnike, 467;

Za vse nosseče žene, 468;

Za ta sad te zemle, 468;

Za ta sad zemle, 468;

Te collecte, gmain

molytve, 469;

V tim adventu, 469;

Ob božyču, 469;

Ena druga ob božyču,

469;

Ob svečnici, 470;

Od Cristuseviga terplena,

470;

Ena druga, 470;

Ena druga, 471;

Ob velyki noči, 471;

Ena druga, 471;

Na velikih cryžih, 471;

Ob vinkuštih, 472;

197

Oratio in die

Pentecostes, 130;

Trinitatis, 131;

Alia oratio de Trinitate,

131;

Ein kürtzere form des

gemeinen gebets, 132;

Bittend also, 133;

Form der Letaney, 135;

Die obgeschribne

Letaney soll volgender

ordnung in der Kirchen

gehalten werden, 141;

Formule des gebets auff

die Letaney…, 144;


Oder also, 145;

Oder also, 146;

Von dem Kirchen

gsang, 147;

Von der Kirchen

Kleidung, 150;

Ordnung der Feiertag,

152;

Was an Festen vnd

Feyrtagen sull

fürnemlich gepredigt

werden, 154;

Ordnung der gmeinen

Kirchen aemptern beid

am Feiertag vnd

Wercktag, 159;

Ordnung der Kirchen

aempter am Sontag vnd

andern Feyrtagen, 161;

Am Wercktag, 162;

Ena druga, 472;

Ena druga, 472;

Od s. troyce, 472;

Ena druga od s. troyce,

473;

Ena kratka forma te

gmain molytve, 473;

Žegen s. Paula, I. Cor.

XIII, 476;

Forma te letanye, 476;

Oli le–taku, 481;

Oli le–taku, 481;

Oli le–taku, 482;

V tim pomoru po tei

letany se more le–taku

molyti, 482;

V ty draginy oli lakoti…,

483;

V kregih inu zubper te

Turke, 483;

Od cerkovniga petya,

484;

Od cerkovniga gvanta,

485;

Od praznikov, 486;

Kai se ima ob praznikih

prydigovati inu delati,

487.

POROK

A

Ordnung der Ee

einlaitung, 163–175.

Von Eeleüten wie man

die einlaiten soll, 165;

Wie man verlobt Eeleüt

Ordninga, koku se ty

zakoniki imaio

poklycati inu poročiti,

488–496.

Ena druga molytov, 495.

Od zakona od tiga smo v

le–tih buqvicah od spreda

inu poprei v ti Cerkovni

ordningi tudi zadosti inu

obilnu vučili inu pissali.

Kako ima en

cerkveni

služabnik nove

zakonike vkup

poročiti, 32–42;

198

verkündigen soll, 166;

Nach disem verlesen

sprech der Pfarrer also,

173;

Lasst vns bitten, 174;

Ena druga predguvor

oli kratka pridiga od

tiga zakona. Ta se ima,

kadar sta se nova

zakonika oznanila inu

izuprašala, de hočta

vkupe v ta stan s.

zakona stopyti, taku od

tiga prydigaria v ti

cerqvi govoriti, 496–

500.

Obtu hočmo kratku

postaviti, koku se ty

zakoniki imaio v ti

cerqvi poročati… 362–

371.


Molimo le–taku,

39–40;

Molite le–taku, 40–

42;

Ena druga kračiši

gmajn molitou, 42.

Von besuochung vnd

Communion der

Krancken, 175;

Koku se imaio bolniki

obyskati inu troštati,

500–550.

En drugi navuk, kako se

imaio bolniki podvučiti

inu troštati, 503;

Kadar ta bolnik se hoče

obhaiati, se ima ž nim le–

taku rovnati, 504;

En drugi navuk, koku se

ty bolniki s to prydigo inu

s to večeryo Cristusevo

imaio troštati, 512;

Ena pridiga inu

potroštane tih ludy, kir

težke, velike, Hudičeve

izkušnave v nih dolgih

boleznih imaio inu na

milosti inu pomuči Božy

cbivlaio inu caguio, 522;

Od nekaterih ričy, katere

se pergode per tih

bolnikih, kadar se nim ta

večerya Cristuseva ima

dati, 535;

Koku se ima s teimi, kir

merio inu to dušo

poyemlo, rovnati, 539;

Koku se ty škodlivi ludy,

kir v yeči za život syde

199

inu so s pravdo h ti smerti

obsoyeni, imaio troštati,

540;

Koku ino s čim ty

nepokurni inu drugi

ietniki se imaio h pokuri

perpraviti, 541;

Koku pag ty slabi,

žalostni, cagovi ietniki

imaio se troštati, 545;

Trošt zupber ta špot inu

sramoto, 550.

POGREB Ordnung der

begrebnus, 182;

Oder, 185;

Oder, 185–187.

Ordninga od tiga

pogreba, 555–571.

Ena druga mertvačka

prydiga, 562;

Ena druga pridiga per

enim mladim moškim

merlyču, 566.

Enu kratku

opominane inu

molitou, katero se

more per pogrebu

ludem naprej

brati, zuseb kadar

nej druge

pogrebne predige,

44–46.

Predguvor inu začetig

vsake pridige, 571;

Ena druga predguvor,

572.

Ene kratke molitve, kir se

vyutro inu na večer, pred

iedio inu potle molio,

371;

Iutrove inu večerne

molitve, 372;

Večerna molitou…, 373;

Molitou pred iedio, 374;

Zahvala po ieidi iz

psalmou, 374;

Ena gmain kersčanska

molitou za vse žlaht

kersčenike, 375–379.

200

Leta 1586 je dobil Adam Bohorič od kranjskih deželnih stanov ukaz, naj na račun dežele

pošlje kostanjeviškemu opatu, ljubljanskemu stolnemu proštu, fiziku kranjske dežele dr. Janezu

Pavlu Sekundu, predikantu za gorenjsko cerkev Andreju Reyi ter vojaškemu predikantu po en izvod

v belo usnje vezane »slovenske Biblije«.780

Sicer izredno zdravega, čilega, kakšnih poročil o Dalmatinovi zdravstvenih težavah (še) ni

najti, je poleti leta 1589 zadela bolezen. Meseca avgusta je bil že tako slaboten, da je v pismu, s

katerim se je zavzel za kmeta, ki ga je Turjaški po Dalmatinovem mnenju prestrogo kaznoval, na

koncu pripisal, da ga je »prav težko pisal s slabotno in tresočo roko«.781 Povod za pismo je bil

dogodek, ki se je zgodil po tem, ko so otroci verjetno pri igri na pašniku našli mošnjo, v kateri je

bilo 850 goldinarjev, in jo izročili farnemu pristavniku Lukežu Verjantu (Virant), ki je denar

obdržal. Oškodovanec, sicer oderuh, »denarni mož«, ki je kmetom v stiski posojal denar, je svojo

izgubo javil graščinskemu upravniku Zeigelstettu. Ta se je takoj pognal v akcijo in je začel

poizvedovati za denarjem. Pri tem je bil izredno strog. Če je koga (o)sumil, ga je takoj zaprl in nato

»strogo izprašal«. Verjant, sicer revež, pa je prav tedaj za nakup blaga pri nekem trgovcu plačal s

srebrnimi kronami, kar je takoj vzbudilo sum pri graščinskem upravitelju, ki je Verjanta ponovno

»strogo izpraševal«. Verjant se je naposled vdal in je priznal, da ima denar in da ga je nekaj že

porabil. So pa Verjantovi sorodniki denar, tudi tisti, ki ga je Verjant že porabil, vrnili, tako da ni bil

nihče oškodovan. Ne glede na to pa je graščak Verjanta zaprl. Najprej so ga skozi luknjo spustili na

spodnja tla grajske temnice, kjer je bilo zelo umazano in je neznosno smrdelo. Tam so ga pustili

nekaj časa. Nato so ga premestili v podstrešno ječo, kjer je od žeje, vročine in sopare omedlel.

Poleg vsega so ga, da ne bi ušel, vklenili v lisice in ga zakovali v železo.782 Verjantovi domači so

tako ostali brez očeta, brez glavnega skrbnika družine. In to ravno v času, ko je bilo največ dela na

polju. Verjantovo nosečo ženo je vsa reč tako skrbela, da je predčasno rodila in bi skupaj z

novorojencem pri porodu skoraj umrla.783

O strašni usodi Luke Verjanta se je kajpak kmalu

razvedelo. Ljudje so se spotikali ob graščakovo krutost. Verjantova usoda se je dotaknila tudi

Dalmatina. Ker na njegovo prvo pismo ni bilo odgovora, je pisal še drugič. Pismo je opravičil s

citatom: »Brani, da ga ne usmrtijo in pomagaj, da ga ne zadušijo ...« Moral je, kot je poudaril,

storiti svojo dolžnost. Pred svetno oblastjo je Verjanta opravičil. Povedal je, da je vsem splošno

znano, da je pobožna, nedolžna in dobra duša ter da prestaja izredno hudo kazen, za katero ljudje ne

pomnijo, da bi kdaj s podložnikom tako ravnali, razen, če se mu je krivda res dokazala, če je po

780 1586, februar 8, Ljubljana. Orig. v AS 2, Stan. arh. I, 88, sn. 4, 25–26. Regest obj. v Odsevi reformacijskega

gibanja v dokumentih Arhiva SR Slovenije, Ljubljana 1987, 56, št. 91. 781 1589, avgust 6, Škocjan. Obj. A. Kaspret: Juri Dalmatin kot zagovornik škocjanskega župljana, Časopis za

zgodovino in narodopisje, 11. letnik, Maribor 1914, 18–32.

782 A. Kaspret: Juri Dalmatin kot zagovornik škocjanskega župljana, Časopis za zgodovino in narodopisje, 11. letnik, Maribor 1914, 18–32.

783 A. Kaspret: Juri Dalmatin kot zagovornik škocjanskega župljana, Časopis za zgodovino in narodopisje, 11. letnik, Maribor 1914, 18–32.

201

cesarskih zakonih res napravil prekršek za usmrtitev. Za Verjanta je prosil, naj ga izpustijo, saj še

nikoli ni bil niti zaslišan, poklican pred sodnika, niti spoznan za krivega in nikoli obsojen. V zaporu

je že nevarno zbolel, doma pa ima ženo in komaj rojenega otroka. Nadalje je Dalmatin izrazil dvom

o Verjantovi krivdi. Pravi, da ni ukradel denarja, ampak so ga njegovi otroci našli na pašniku in mu

ga izročili. Z denarjem se tudi ni okoristil, ampak je vse do zadnjega povrnil lastniku, od katerega ni

pravično, da terja dodatno nadomestilo, saj je sam izjavil, da ne ve, koliko denarja je bilo v mošnji,

ki jo je izgubil. Verjant je res sam priznal, da se na prvem »strogem izpraševanju« ni vdal, piše

Dalmatin in nadaljuje, da je to potrebno pripisati njegovi slaboumnosti in ne zlobnosti. Ker Verjant

ne hodi naokrog, ampak z družino živi v samoti, niti ne pozna denarja v deželi, zato ga je trgovec

prinesel naokrog za 40 krajcarjev. Verjant tudi nikoli ni nikogar oškodoval, (raz)žalil, niti ni trpinčil

živali ali kaj podobnega. Po Dalmatinovem mnenju bi morali z Verjantom postopati pravično, kakor

je prav in zakonito, in pri tem »razločevati po naturi hudobnega človeka od priprostega in revnega,

če sta oba enako zakrivila«, ker Bog tako kruto z ljudmi pač ne ravna. Bog je usmiljen. In po vzoru

Vsemogočnega se moramo ravnati tudi ljudje. Bolj kot ostri, moramo biti milostni in usmiljeni.

Dalmatin nadalje pravi, da se bo pred Bogom in sodiščem (sodišči) ugotovilo, da je bila Verjantova

kazen veliko večja kakor prekršek, ki ga je storil. Sploh pa je Dalmatina zanimalo, kaj so ukrenili

proti oderuhu, saj je, tako Dalmatin, oderuštvo nepravično. Na Krištofa Turjaškega je naslovil

prošnjo, naj kot kranjski deželni oskrbnik in namestnik deželnega glavarja brani in ščiti vse

nedolžne zatirance. V svojem in imenu ostarelega Verjantovega očeta je Krištofa prosil, naj pri

tožniku doseže, da bo plačal toženčevemu bratu, ki je prvi našel denar, ter da se bo pobotal z

Verjantom in mu izplačal odškodnino za prestane muke ter za škodo pri delu. Če do poravnave ne bi

prišlo, je Dalmatin predlagal, naj se primer preda sodišču, Krištofa Turjaškega pa je prosil, naj gleda

na to, da bo sodba nepristranska, se pri njem zavzel za čimprejšnjo izpustitev Verjanta ter

pospešitev (raz)rešitve primera, saj so nesrečnega kmeta ponovno okovali v železje in v lisice,

hkrati pa Dalmatin Turjaškega je obvestil, da je oderuh upravniku Zeigelstettu že obljubil krvnino

(plačilo, ki ga je prejel tisti, ki je izsledil in ujel hudodelca). Prav na koncu pisma Krištofu

Turjaškemu je zapisal, da je pisanje sestavil zgolj in samo zato, ker je hotel rešiti in pomiriti lastno

vest, njega pa opozoriti, naj se ne da zapeljati tistim, ki so krivo poročali, in naj Verjanta ne stiska

več, da se ne bi zgodilo kaj takega, kar bi nad vse priklicalo Božjo jezo in kazen.784 Med številnimi

poskusi zagovora in obrambe Verjanta morda še najbolj izstopa naslednji: »Ne morem pa sam

razumeti in tudi ne pri drugih pravovernih možeh izprašati, ali je Vaša milost po pravu dolžna, na

poziv takega oderuha, kakršen je tožnik, dopustiti, da se podložniki tako trapijo, marveč bi bilo

pravično, ščititi jih zoper take nepravičnike ...«, s katerim se je neposredno obrnil na samega

784 1589, avgust 6, Škocjan. Obj. A. Kaspret: Juri Dalmatin kot zagovornik škocjanskega župljana, Časopis za

zgodovino in narodopisje, 11. letnik, Maribor 1914, 18–32.

202

Krištofa Turjaškega, ki je, vsaj zdi se tako, občutil tiho kritiko in opozorilo ter je revežu

prizanesel.785

Verjantova zgodba je, tudi s posredovanjem Jurija Dalmatina, imela srečen epilog.

Dalmatin sam pa moči, da bi premagal bolezen, ki ga je zadela, ni imel več ...

Na zadnji dan avgusta leta 1589 se je Dalmatinovo tuzemsko življenje končalo. Pogrebna

slovesnost je potekala 1. septembra 1589 v špitalski cerkvici sv. Elizabete v Ljubljani. Na njej je

pridigal Benedikt Pyroter, ki je Dalmatina nadomestil tudi v škocjanski fari. Pridigal je na temo iz

57. poglavja knjige preroka Izaije: »Pravični izgine, pa si nihče ne vzame k srcu, zvesti ljudje so

pobrani, pa nihče ne razume; da, pred hudobijo je pobran pravični. Naj pride mir, na svojih ležiščih

naj počivajo tisti, ki hodijo pošteno ...«786 Po končanem obredu v ljubljanski protestantski „stolni“

cerkvi so krsto s posmrtnimi ostanki Jurija Dalmatina v pogrebnem sprevodu, verjetno tako, kot je

bilo običajno, ob petju protestantskih pesmi, prenesli na pokopališče pri sv. Petru, kjer so ga položili

k zadnjemu počitku. Prvi spomini, reminiscence in ocene njegovega življenja in dela so se pojavili

dokaj kmalu. Najprej v »Memorialu« Tomaža Hrena787, nato pa pri Valvasorju.

788 Vsem Slovencem

je in bo ostal v spominu kot tisti, ki nam je dal »slovensko Biblijo«, čeprav je bil in naredil, kot

izpričuje študija, precej več. Raziskovanje njegovega življenja in dela se pravzaprav šele začenja,

pričujoče vrstice so začetek, pravzaprav temelji, glavni obrisi za nadaljnje raziskovalno delo in

historiografsko pisanje.

785 J. Dolar: Duhovna podoba Jurija Dalmatina, 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi:

mednarodni simpozij v Ljubljani od 27. do 29. junija 1984, uredila Breda Pogorelec s sodelovanjem Jožeta Koruze, Ljubljana 1986, 199–204, cit. 201.

786 Iz 57, 1–2

787 Tomaž Hren: Memoriale scribendorum ad reverendissimum episcopum Seccoviensem, kritični prepis z opombami Fr. Kidrič, prevod z opombami Monika Deželak Trojar, Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar o slovstvu na Kranjskem, kritična izdaja, uredil Luka Vidmar, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Ljubljana 2009, 27–42.

788 J. V. Valvasor: Anhang des Sechsten Buchs, welcher eine Anzahl gelehrter Scribenten begreifft, so aus Crain

bürtig gewesen, kritični prepis Monika Deželak Trojar, prevod nemškega besedila Janko Moder, prevod latinskega besedila Primož Simoniti, dopolnitev prevoda nemškega besedila in opombe Luka Vidmar, Trubar, Hren, Valvasor,

Dolničar o slovstvu na Kranjskem, kritična izdaja, uredil Luka Vidmar, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Ljubljana 2009, 43–180.

203

Ilustracije v Dalmatinovih delih Ilustracije v slovenskih protestantskih tiskih so imele podobno razvojno pot kot literatura.

Veliki podpornik in mecen literature je bil vsakokratni saški deželni knez, ki je na svojem dvoru

vzdrževal tudi umetniško delavnico, ki sta jo vodila istoimenska oče in sin Lucas Cranach.789

Medtem, ko nimamo podatkov za Trubarja, kot pravi Pelc,790

ali je bil ilustracijam naklonjen ali ne

in ob dejstvu, da je njegova posthumno izdana Postila (1595), ki je uredniško delo Primoževega

sina Felicijana Trubarja in njegovega študijskega kolega Andreja Savinca, pri katerem sta ubrala

pristop k urednikovanju, ki verjetno ne odraža Trubarjevega pogleda, h kateremu sta bila prek

Trubarjevega testamenta zavezana zgolj k izdaji besedila Postile, ne pa tudi opreme (zgodovinski

viri ne prinašajo tozadevne omembe!), obogatena s številnimi ilustracijami se zdi, da so bile v času

prvega vala protestantizma ilustracije za Trubarja in predrage in niti ne preveč zaželene, saj

enotnega odnosa do podobe znotraj reformacijskega sveta, vsaj v začetku sprva ni bilo, izoblikoval

pa se je šele skozi proces razvoja protestantske vere.791

Prvi val uvajanja protestantizma na Kranjsko je spremljalo obilo težav. Še največkrat je bil v

njihovem središču Trubar s svojim delom, predvsem spor okrog Trubarjeve teologije oz. čistega

Lutrovega nauka, ki je posledično pripeljal Trubarja tudi do dokončnega in nepreklicnega izgona od

doma (iz dežele Kranjske)792 Temu je botrovala tudi dokaj hitro, s cesarjeve strani organizirana

protireformacijska akcija, ki je na Kranjskem v začetku imela oporo predvsem v ljubljanskem

knezoškofu. Drugo obdobje uvajanja reformacije na Kranjskem je bilo, kar se čistega Lutrovega

nauka tiče, doslednejše. Predvsem Dalmatin je svoje delo gradil na čistem Lutrovem nauku in

dokončal s strani Trubarja začeto delo. Objavil je vse, za obstoj luteranske cerkve na Kranjskem

potrebne spise v slovenskem jeziku in na podlagi württemberškega cerkvenega nauka.793 Večino

knjig slovenskih protestantskih piscev je izšlo na Nemškem (Württemberškem). Dalmatin je svoja

zgodnja dela najprej tiskal v tiskarni Janža Mandlca v Ljubljani, svoja kasnejša, ključna in

najpomembnejša dela v osemdesetih letih 16. stoletja pa v Wittenbergu. Dejstvo je, da je največji

dosežek in cilj h kateremu je stremelo vse reformacijsko protestantsko slovstveno delo na

Kranjskem prav Dalmatinov prevod Biblije, ki je izšel (morda namenoma?, op. L. A.) ob

petdesetletnici prve Lutrove izdaje celotne Biblije (1534). V Dalmatinovem času je že veljala

789 H. Lilienfein: Lucas Cranach und seine Zeit, Bielefeld und Leipzig 1942.

790 M. Pelc: Biblija priprostih, Ilustracije hrvatskih I slovenskih protestantskih knjiga 16. stoljeća, Zagreb 1991, 38.

791 S. Michalski: The Reformation and the Visual Arts, The Protestant Image Question in Western and Eastern

Europe, London and New York, 1993, prinaša celoten pregled ikonoklastičnega gibanja in razvoja odnosa do podobe pri posameznih reformatorjih.

792 L. Adam: O Dalmatinovi Agendi, Stati inu obstati, oktober 2010, št. 11–12, 40–78, cit. 43–47.

793 L. Adam: O Dalmatinovi Agendi, Stati inu obstati, oktober 2010, št. 11–12, 40–78, cit. 40.

204

praksa, da so Lutrova dela vzor, pravzaprav norma za vse ostale reformatorske tiske. Nič drugače ni

bilo pri Bibliji.794

Luter je vsa svoja dela imel bogato opremljena z ilustracijami, saj je bil upodabljanju

naklonjen do te mere, da je ilustracijo (upodobitve) imel za potrebno(e) do te mere, da ne vodi(jo)

do oz. izraža(jo) malikovanja. Za razliko od švicarskega reformatorskega sodobnika Kalvina, ki je

bil prepričan ikonoklast in sovražnik podob, je Luter z radikalnim nemškim ikonoklastičnim

gibanjem znotraj cerkvene reforme, ki ga je vodil Andrej Rudolf Bodenstein von Karlstadt (1486–

1541), avtor leta 1522 objavljene znamenite razprave z naslovom Von Abtuhung der Bilder (O

odstranitvi (slik) podob), avtoritativno opravil. Luter podobi v smislu in funkciji vere ni

nasprotoval.

Lesorez

Za vse knjižne ilustracije v tem času je značilno, da so narejene v tehniki lesoreza, ki se je v

15. stoletju na Nemškem razvil do te mere, da je bil na začetku 16. stoletja čislan tudi v Firencah,

nasploh so ga hvalili tudi umetniki kot sta npr. Andrea del Sarto (1486–1530) in Jacopo Carucci da

Pontormo (1494–1557), ki sta imela vodilno vlogo pri izoblikovanju manierističnega sloga.

Nasploh je nemška upodabljajoča umetnost v času 15. in 16. stoletja črpala iz flamske (nizozemske)

in italijanske umetnosti 15. stoletja. Vodilni nemški umetniki tega časa so bili: Konrad Witz, Martin

Schongauer, Mathias Grünewald, Albrecht Altdorfer, Albrecht Dürer, Hans Holbein idr. Posebej

slednji (Holbein) je dosegel velik mednarodni ugled. Dobival je naročila iz vse Evrope in pustil

močan vtis na angleško umetnost 16. stoletja. Prav s slikarstvom Holbeina in Lucasa Cranacha se je

končal velik razmah nemške nadarjenosti in po tem času ni nikdar več dosegel temu primernega

mesta v evropskem slikarstvu. Prav Schongauer, Holbein, Dürer idr. so nekaj svojih

najpomembnejših in najbolj znanih umetnin napravili v tehniki lesoreza, po letu 1460 pa tudi v

tehniki bakroreza.795

Kako in kje se je prvič pojavil lesorez, ne vemo. Dejstvo pa je, da so v začetku 15. stoletja

na Nemškem že uporabljali lesoreze pri tisku svetih podob in igralnih kart, sredi 15. stoletja pa že

tudi za ilustracijo priljubljenih legend, npr. mrtvaškega plesa, za katerega je Holbein kasneje

napravil znamenito serijo in predvsem za tiskanje knjig. Tiskanje knjig se je hitro širilo še posebej

na Nemškem, kjer se je poseben občutek za linijo in strukturo hitro izrazil tudi v novi tehniki (sprva

lesorez, kasneje se priključi bakrorez). Ob različnih postopkih, npr. suha igla, v 16. stol. jedkanica

idr., v zvezi s prvotnim globokim tiskom, so posamezniki pokazali visok nivo tehnične iznajdljivosti

in dosegali čedalje večjo raznolikost učinkov. To tehniko so uporabljali predvsem za kopiranje slik.

794 M. Pelc: Biblija priprostih, Ilustracije hrvatskih I slovenskih protestantskih knjiga 16. stoljeća, Zagreb 1991,

18.

795 Zgodovina človeštva, IV/2, Temelji sodobnega sveta, 2. zvezek, 12. poglavje: Upodabljajoča umetnost in glasba (1300–1775), Slikarstvo v Evropi, Ljubljana 1974, 103–168, cit. 108–109.

205

S tiskanjem so se številni motivi, tipi oseb in kompozicije hitro širili. Bakrorez s Schongauerjem in

lesorez z Dürerjem, sta dobila status neodvisnih umetniških oblik. V številnih Dürerjevih serijah

lesorezov, npr. Kristusov pasijon in Marijino življenje in v posameznih bakrorezih, npr. Vitez, smrt

in hudič in Sveti Hieronim v študijski sobi, sta oba (lesorez in bakrorez) dosegla tehnično in

estetsko raven, ki pozneje ni bila nikoli več presežena.796

Kot literatura, so bile tudi ilustracije Lutrovih knjig vzor, norma, za vse kasnejše ilustrirane

reformacijske tiske, tudi za slovenske. Po definiciji gre za ilustracije, ki so bile prevzete iz nemških

knjig. Taka vrsta ilustracije se strokovno imenuje lesorezna ilustracija, uvršča pa se v krog nemške

grafike severnorenesančne in manieristične smeri. Tiskarji so isto matrico, predlogo, torej isti

lesorez uporabljali tudi po več desetletij, zato slogovni izraz navadno ne ustreza datumu izdaje,

natisa knjige. Pri izbiri lesorezov za knjižno opremo je običajno prevladal vsebinski nad estetskim

kriterijem. Vsebinski kriterij je bil oprt na Lutrovo doktrino o podobi, ki utrjuje biblično vsebino in

čisti evangelij.797

Knjižna ilustracija se je kot posebna panoga umetnostnega snovanja začela razvijati že sredi

prve polovice 15. stoletja. Najprej se je razširjala v tkim. Blockbücher (listovniki), ki so se tiskale(i)

iz lesenih plošč, na katerih sta bili vrezani in slika in besedilo. Po Gutenbergovem izumu tiska s

premičnimi črkami sredi 15. stoletja, se je tisk močno pocenil, s tem pa so knjige postale cenejše in

dostopnejše. Število ilustracij v knjigah se je povečalo. Prve (zgodnje) ilustracije so bile narejene v

tehniki lesoreza. V 15. stoletju so bili ilustratorji obrtniki, ki so hkrati risali predloge in izdelovali

lesoreze. Proti koncu 15. stoletja pa je delo postalo specifično in se je začelo ločevati: 1. slikar

(ilustrator) izdela samo še risbo, ki jo nariše na ploščo, 2. lesorezec (rokodelec, obrtnik) ploščo

priredi za tisk (vreže risbo). Prve ilustracije so bile po vsebini religiozne. Vsebisko polje ilustracije

se je tekom časa širilo prek upodabljanja grških in rimskih povesti na zbirke novel, kronike,

srednjeveške romane in potopise. Prvi lesorezi se vsebinsko podrejajo besedilu, kasneje lesorezi že

vsebujejo večjo mero slikarjevih osebnih potez, razpoloženj, izpovedi. Prvi razcvet ilustracije v

mestih je doživel Augsburg, kjer je leta 1470 izšla tudi prva izdaja Svetega pisma s 55 lesorezi.

Augsburgu sta se v zadnji četrtini 15. stoletja pridružila še Ulm in Köln, proti koncu stoletja pa še

Mainz, Nürnberg, Strassburg in Lübeck. Po prvem razcvetu ilustracije je na sceno stopil bržda

največji umetnik lesoreza Albrecht Dürer, ki je lesorez po tehniki izpopolnil do te mere, da se je

lahko primerjal z risbo. Tako je nekoč obrtništvo postalo umetnost, stopnja knjižne ilustracije pa se

je izredno hitro dvigala. Dürerju so v 16. stoletju sledili številni mojstri, lesorez pa je dosegel takšno

796 Zgodovina človeštva, IV/2, Temelji sodobnega sveta, 2. zvezek, 12. poglavje: Upodabljajoča umetnost in

glasba (1300–1775), Slikarstvo v Evropi, Ljubljana 1974, 103–168, cit. 108–109.

797 E. Cevc: Ilustracije slovenskih protestantskih knjig, Enciklopedija Slovenije, zv. 4, Hac–Kare, Ljubljana 1991,

113–114, cit. 113.

206

popolnost, da je bil sposoben izraziti najrazličnejšo vsebino. Reformacija je to prednost lesoreza

znala bogato unovčiti za propagando svojega nauka.798

Ilustracije v slovenskih protestantskih tiskih

Z nastopom reformacije v naših deželah pride v umetnostnem življenju do preloma. Ta doba

se v likovni umetnosti na zunaj izraža s spremembo stila in odpiranjem novih poti miselnosti in

likovnim predstavam. Uveljavi se severno renesančni manieristični stil. V likovni umetnosti vodilno

mesto v drugi polovici 16. stoletja, prevzame kamnito in slikano nagrobno kiparstvo, ki je po stilu

severno renesančno, v arhitekturi se uveljavi profano stavbarstvo mest in gradov, v ospredje stopi

čim večja udobnost. V slikarstvu se uveljavlja portret. Posebno mesto pa v novi dobi zasede grafika,

ki še posebej razvije dve panogi: 1. ilustrirani tiskani letak in 2. knjižno ilustracijo.799 Prav vse

ilustracije v slovenskih protestantskih tiskih so v tehniki lesoreza in so delo znanih in še ne

identificiranih nemških umetnikov. Po času nastanka se raztezajo preko celega 16. stoletja. V

ilustracijah mojstrov je opaziti še poznogotske, renesančne pa tudi že baročne elemente. Včasih iz

njih sije še srednjeveška miselnost, izpoveduje pa se tudi že novo, humanistično občutje.800 Od 47-

ih slovenskih reformacijskih tiskov je ilustriranih 11. Ti so: 1. Trubarjev Katekizem s pesmimi,

natisnjen v Tübingenu leta 1551, 2. Trubarjev Katekizem s kratko izlago, natisnjen v Tübingenu leta

1555, 3. Dalmatinov Pasijon, natisnjen v Ljubljani leta 1576, 4. Juričičeva Postila, natisnjena v

Ljubljani 1578, 5. Vramčeva Kronika Vezda, natisnjena leta 1577 v Ljubljani, 6. Dalmatinov

Poskusni list z nadpisom Perve buque Mosessove ..., natisnjen leta 1580 v Ljubljani, 7.

Dalmatinova Biblija, natisnjena leta 1584 v Württembergu, 8. Dalmatinov Ta celi Katehizmus,

natisnjen leta 1584 v Württembergu, 9. Dalmatinov Kratki württemberški katekizem in hišna tabla z

abecejem in primeri za črkovanje, natisnjena leta 1585 v Württembergu in 10. F. in P. Trubarja ter

A. Savinca Hišna postila, natisnjena leta 1595 v Tübingenu.801

798 B. Puc–Bjelić: Ilustracije v slovenskih protestantskih knjigah, Zbornik za umetnostno zgodovino, letnik IV,

leto 1957, 183–210, cit. 186.

799 F. Stele: Vloga reformacije v naši umetnostni zgodovini, Drugi Trubarjev zbornik, ob štiristoletnici slovenske knjige, Ljubljana 1952, 119–150, cit. 119–120.


leto 1957, 183–210, cit. 188.

801 B. Puc–Bjelić: Ilustracije v slovenskih protestantskih knjigah, Zbornik za umetnostno zgodovino, letnik IV, leto 1957, 183–210, cit. 184, iz seznama ilustriranih slovenskih reformacijskih tiskov je Puc–Bjelićeva pod zap. št. 3 navedla Dalmatinovo Postilo, natisnjeno leta 1578 pri Mandlcu v Ljubljani. B. Berčič: Verzeichnisse, Abhandlungen über die sloweinsche Reformation, München 1968, 251–155, cit. 252 tega dela v Dalmatinovi bibliografiji ne

navaja. Bržda je prišlo do pomote in je pri Puc–Bjelićevi izpadlo z ilustracijami opremljeno Dalmatinovo delo BIBLIE, TV IE VSIGA SVETIGA PISMA PERVI DEIL, VKATERIM SO TE PET MOSESSOVE BVQVE ...,

natisnjeno leta 1578 pri Mandlcu v Ljubljani, ki ga obravnava M. Pelc: M. Pelc: Biblija priprostih, Ilustracije

hrvatskih i slovenskih protestatskih knjiga 16. stoljeća, Zagreb 1991, 104–06. B. Puc–Bjelić: Ilustracije v slovenskih protestantskih knjigah, Zbornik za umetnostno zgodovino, letnik IV, leto 1957, 183–210, cit. 189, je pod zap. št. 3 med ikonografskimi prispevki za posamezno delo obravnavala Dalmatinov Pasijon iz leta 1576, natisnjen pri

Mandlcu v Ljubljani. Tako je od 47–ih slovenskih reformacijskih tiskov ilustriranih 11, od ducat del, katerih avtor je

Dalmatin pa je ilustriranih polovica (6).

207

Domovina slovenskih protestantskih tiskov je bila Nemčija. Prvo tiskarsko središče slovenske

(kranjske) knjige je bil Tübingen.802 V šestdesetih letih 16. stoletja, vse do leta 1564, je v Urachu

deloval Biblijski zavod Hansa Ungnada, ki je, po njegovih prizadevanjih sodeč, da si pridobi kar

najboljše in najaktualneše lesoreze za ilustracije, imel v mislih in se tudi že pripravljal na tisk

celotne Biblije. Ungnadova prizadevanja za ilustracijo so povezana s svobodnim nemškim mestom

Frankfurtom na Maini in jih je podrobno opisal Pivko. V prošnji, ki sta jo mestnemu svetu v

Frankfurtu izročila Ungnadova odposlanca in sotrudnika Anton Dalmata in Štefan Konzul datirani

1563, september 1, v Urachu, je Ungnad mestni svet prosil najprej za denarno pomoč za svoje

podjetje (tiskarno v Urachu) in še posebej za pomoč pri nabavi lesorezov za ilustracije izdaje

prevoda Stare zaveze, za katere je posebej navedel, da jih še nima, mu je pa znano, da je pokojni

vojvoda Oton Henrik začel v Frankfurtu tiskati Sveto pismo z lepimi podobami in mestni svet prav

lepo prosi zanje. Zdi se, da je Ungnad ciljal na natis prve izdaje Svetega pisma s podobami iz leta

1560 v založbi tiskarjev Feyerabenda, Zöpfla in Rascha. Ungnad se je mestnemu svetu obvezal, da

jamči za primer, če se na podobah kaj polomi ali če se katera izgubi. Z lastniki podob se je

pogovarjal Konzul.803

Z utrjevanjem protestantske cerkve in šole na Kranjskem, se je pojavila tudi potreba po

tiskarni v Ljubljani. Tudi pod vplivom Dalmatina se je naselil v Ljubljani Janž Mandlc in sprva le

svojo knjigarsko obrt kasneje dopolnil še s tiskarno, v kateri je natisnil 26 slovenskih tiskov. S

tiskarsko obrtjo v Ljubljani je Janž Mandlc začel leta 1575. Prav pri njem je Dalmatin natisnil svoja

zgodnja dela. Zdi se, da se je Mandlc pripravljal tudi na tisk Dalmatinove Biblije. Mandlc je svojo

tiskarno kupil na Madžarskem od Rudolfa Hoffalterja, sina priznanega grafika in tipografa ter

dunajskega dvornega tiskarja, ki se je leta 1564 moral odseliti z dvora zaradi dosledne

protireformacijske politike cesarja Ferdinanda I. Tiskarno je preselil v Debrecen. Umrl je leta 1568,

za obrt pa je, do sinovega prevzema leta 1571, skrbela njegova vdova. Rudolf Hoffalter je med leti

1571–74 tiskarno neprestano selil in ga štejejo med tkim. potujoče tiskarje. Leta 1574 se je ustalil v

v Dolnji Lendavi in Nedelićah. Še istega leta mu je cesar Maksimilijan II. prepovedal delovanje,

Rudolf pa je zbežal v Debrecen. Pelc ugotavlja, da se vse zdi, da je Mandlc nato tiskarno s

pritiklinami kupil od Rudolfa Hoffalterja in jo prestavil v Ljubljano. Prav po tej poti Pelc išče izvor

lesorezov, ki jih je Mandlc uporabil za grafično opremo svojih tiskov in pravi, da je njihov izvor

potrebno iskati retrogradno, po poti Hoffalterjeve tiskarne, po vsej verjetnosti na Dunaju.804

802 M. Pelc: Biblija priprostih, Ilustracije hrvatskih i slovenskih protestatskih knjiga 16. stoljeća, Zagreb 1991, 9. 803 L. Pivko: Ungnadovi stiki z mestom Frankfurtom ob M., Trubarjev zbornik, Ljubljana 1908, 45–55.

804 M. Pelc: Biblija priprostih, Ilustracije hrvatskih i slovenskih protestatskih knjiga 16. stoljeća, Zagreb 1991, 31–33.

208

Ilustracije pri Dalmatinu

Berčič navaja kompletno Dalmatinovo bibliografijo.805 Od ducat del, katerih avtorstvo je

pripisano Juriju Dalmatinu, je z ilustracijami opremljenih šest.806 O knjižni opremi Dalmatinove

Biblije je pisal V. Šmidt.807

V razpravi je ugotovil, da se nekateri lesorezi ponavljajo, da so vzeti iz

različnih istočasnih nemških Biblij ter da so številni lesorezi datirani in signirani. Izmed lesorezcev

je identificiral le Hansa Brosamerja. Ilustracije v slovenskih protestantskih tiskih je raziskoval tudi

F. Stele.808

O knjižni ilustraciji v zgodovini slovenske umetnostne zgodovine je zapisal, da se je s

slovensko tiskano besedo pri nas uveljavil nov vir umetnostnih pobud, knjižna ilustracija, izvršena v

lesorezu. Zanj je glavni pomen knjižne ilustracije, v vplivu, ki so ga le–te imele na razvoj naših

ikonografskih predstav in naprednejših stilskih pobud v smislu renesančnega manierizma. Po

Steletovem mnenju je najpomembnejša med ilustriranimi knjigami leta 1583 v Wittembergu

dotiskana Dalmatinova Biblija, ki so jo kasneje uporabljali tudi katoliki in je prav zato dolgo časa

ostala vir naših bibličnih ikonografskih predstav. Za Biblijo je značilno, pravi Stele, kakor tudi za

vse ostale slovenske protestantske knjige, da so bile ilustracije zanjo sposojene pri založbah

(založnikih), ki so izdajali Lutrovo Biblijo in druge luteranske tiske. Poleg Brosamerja je Stele

identificiral še nekatere druge lesorezce: Johanna Teufela, Luka Mayerja in Melchiorja

Schwarzenberga. Za omenjene in tiste, katerih monogramov ni mogel razrešiti, je ugotovil, da so to

učenci in/ali posnemovalci očeta in sina Cranacha ter Jošta Ammana.

Mikuž je v svoji razpravi o realizmu protestantske grafike poudaril realizem lesorezcev, ki s

svojo pripovednostjo in poljudnostjo prinaša nov umetnostni izvor. Že identificiranim lesorezcem

pri Schmidtu in Steletu je dodal še mojstra (monogramista) CE, mojstra IR in mojstra MG.809

Ljudevit Pivko je v razpravi o Ungnadovih stikih z mestom Frankfurtom pisal tudi o Ungnadovih

pogajanjih za lesoreze, za grafično opremo nameravanega tiska Biblije, za katero je v zadnjem času

Pelc ugotovil, da so Ungnad, Konzul in Dalmata prosili mestni svet v Nürnbergu za lesoreze za

ilustriranje nameravanega tiska hrvaške Biblije in da naj bi na uporabo dobili ilustracije za

Apokalipso, postilo in katekizem.810

Izčrpen članek o ilustracijah v slovenskih protestantskih

knjigah je napisala B. Puc–Bjelićeva, ki ločeno obravnava tudi ilustracije v Dalmatinovih delih.811

805 Br. Berčič: Verzeichnisse, Abhandlungen über die sloweinsche Reformation, München 1968, 251–155, cit.

252.

806 B. Puc–Bjelić: Ilustracije v slovenskih protestantskih knjigah, Zbornik za umetnostno zgodovino, letnik IV, leto 1957, 183–210, cit. 184 (seznam).

807 V. Šmid: Über Entstehung und Herausgabe der Bibel Dalmatins, Mitteilungen des Musealsvereines für Krain,

XVII, Laibach 1904, 71–146.

808 F. Stele: Vloga reformacije v naši umetnostni zgodovini, Drugi Trubarjev zbornik, ob štiristoletnici slovenske knjige, Ljubljana 1952, 119–150.

809 S. Mikuž: Realizem protestantske grafike, Ljudska pravica, 1. september 1951, cit. po: B. Puc–Bjelić: Ilustracije v slovenskih protestantskih knjigah, Zbornik za umetnostno zgodovino, letnik IV, leto 1957, 183–210, cit.

183).

810 L. Pivko: Ungnadovi stiki z mestom Frankfurtom ob M., Trubarjev zbornik, Ljubljana 1908, 45–55. M. Pelc:

Biblija priprostih, Ilustracije hrvatskih I slovenskih protestatskih knjiga 16. stoljeća, Zagreb 1991, 35. 811 B. Puc–Bjelić: Ilustracije v slovenskih protestantskih knjigah, Zbornik za umetnostno zgodovino, letnik IV,

209

Kot zadnji v „kronološki“ vrsti je svoj pogled na ilustracije ne le slovenskih, pač pa tudi hrvaških

(glagolskih in cirilskih) protestantskih tiskov v svoji disertaciji podal M. Pelc, ki je predstavil

moderen pogled na ilustracijo v 16. stoletju, podkrepljen z mednarodno uveljavljenimi referencami.

Pri raziskovanju knjižne ilustracije so ga zanimale njena vsebina, funkcija in oblika. Za ilustracijo

pravi, da je specifična oblika umetnosti, njen pomen pa je večji kot pomen drugih slikarskih oblik.

Po njegovem mnenju so bile ilustracije v religioznih reformacijskih protestantskih tiskih namenjene

najširšemu občinstvu, še posebej preprostim, tudi nepismenim ljudem. Na oblikovanje vsebin

ilustracij pa je po Pelčevem mnenju vplivala reformacijska teologija.812

Ilustracije v Dalmatinovih delih

I. Pasijon (1576)

Dalmatinov Passion je izšel leta 1576 v Ljubljani. Natisnil ga je Janž Mandelc. Bibliografki

opis prinaša Berčič: “PASSION TV IE, BRITKV TERPLENE, INV TVDI Tu zhastitu od smerti

vstaiene, inu vNebu hoiene, Nashiga GOSPVDI Iesusa CRISTUSA, is vseh stirih Euangelistou

sloshenu: Sred eno potrebno Pridigo: inu eno Peisno vkateri ie Ceil Passion sapopaden. (Vignette.)

Der gantze Passion, auss allen vier Euangelisten, in die Windische sprach verdolmetsch, Durch. M.

Georgium Dalmatinum, E. E. Landtschaft in Crain Predicanten. DRVKANV VLVUBLANI, Skusi

Ioannesa Mandelza. (M.D.LXXVI.).” Transkripcija naslovne strani se glasi: PASSION IS VSEH

STIRIH EVANGELISTOV VLETO Peissen, od Juria Dalmatina, sdai peruizh sloshen, vti vishi

kakor ta Nembshki: O mensch bewein dein sünde gross. Ali kakor ta slouenska peissen: Sueti Paul

venim listi. (Vignette.) DRVKANV VLVBlani Skusi Ioannesa Mandelza. M. D.LXXVI. Berčič

navaja tri lesoreze na straneh: 26a, 27

a, 28

a.813

Puc–Bjelićeva dodaja, da gre za tri nesignirane

lesoreze (liste).814

V Pasijonu iz leta 1576 so odtisnjeni trije od šestnajstih lesorezov, ki jih je

Mandelc natisnil tudi leta 1580 v Dalmatinovem Katekizmu in so bili, po mnenju Pelca, verjetno

nekoč last Hoffalterjeve tiskarne. Prav tako so bili del Hoffalterjeve zbirke tudi trije lesorezi, ki jih

je Mandelc natisnil v Dalmatinovem prevodu petih Mojzesovih knjig iz leta 1578 in še tisti lesorez,

ki ga je Mandelc odtisnil na poskusnem listu za planirano izdajo Biblije pod naslovom Perve buque

Mosessove ... iz leta 1580. Tudi vse figuralne inicialke, ki jih je Mandelc uporabil pri tiskanju

Dalmatinovih del so bile verjetno včasih last Hoffalterjeve tiskarne. Poreklo Mandelčevih lesorezov

je potrebno prek Hoffalterjeve tiskarne iskati na Dunaju.815

leto 1957, 183–210.

812 M. Pelc: Biblija priprostih, Ilustracije hrvatskih I slovenskih protestatskih knjiga 16. stoljeća, Zagreb 1991. 813 Br. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die sloweinsche Reformation, München 1968, 203–204, št. 28. 814 B. Puc–Bjelić: Ilustracije v slovenskih protestantskih knjigah, Zbornik za umetnostno zgodovino, letnik IV, leto

1957, 183–210, cit. 189.

815 M. Pelc: Biblija priprostih, Ilustracije hrvatskih i slovenskih protestatskih knjiga 16. stoljeća, Zagreb 1991, 31.

210

Prva ilustracija ima naslov Jezus nosi križ (fol. 26) in upodablja sprevod, ki gre skozi vrata

mestnega obzidja. Osrednji motiv ilustracije je trpeči Jezus, ki ima na glavi trnjevo krono, na levi

rami pa nosi križ. Za trenutek se je ustavil pred klečečo ženo s prtom (Veronikin prt). Moža, ki

hodita pred njim ga priganjata naprej po poti, sledijo pa mu suličarji. Puc–Bjelićeva na podlagi

upodobitve loka mestnih vrat, ki je gotsko šilast in draperije (nabranosti) oblačil, pravi, da lesorez

kaže vplive gotike.816

Druga ilustracija upodablja Jezusovo Križanje s pričujočima Mati Božjo (Marijo) in

Janezom ob strani (fol. 27). Pokrajina v ozadju je nakazana le v skopih obrisih. V pokrajini so

opazni hribi in tla. Na nebu so, skoraj v vodoravni črti upodobljeni nakodrani oblački. Podobi Mati

Božje in Janeza sta statični, obrnjeni nekoliko druga proti drugi. Mati Božja s kretnjo leve roke,

dvigom dela ogrinjala k očem, izraža žalost. Puc–Bjelićeva piše, da isto ilustracijo vsebuje tudi

hrvaški protestantski tisk z naslovom “Trattato utilisimo”, ki je leta 1565 izšel v Tübingenu. Bučar

navaja, da sta delo prevedla Stjepan Konzul Istranin in Antun Dalmatin Aleksandrović.817 Razlike

med obema omenjenima ilustracijama so malenkostne. Puc–Bjelićeva je mnenja, da gre za isto

predlogo in nadalje navaja, da je lesorez mogoče datirati v dvajseta leta 16. stoletja.818

Tretja ilustracija ima naslov Kockanje za Jezusova oblačila (fol. 28) in upodablja križanega

Jezusa, nad njim pa iz oblakov nadenj zročega Boga Očeta. Spredaj pod križem klečita dva moža in

kockata za Jezusova oblačila. Pomaknjena nekoliko nazaj, sotjita dva moža, oblečena v sodobna

oblačila, s klobuki na glavah, ki barantata. Popolnoma v ozadju, na desni strani, pa dve osebi

kamenjata tretjo, ki se sklanja k tlom. Puc–Bjelićeva je mnenja, da po značilni noši lahko nastanek

lesoreza dairamo v sredo prve polovice 16. stoletja.819

O času nastanka pričujočih lesorezov (listov) Puc–Bjelićeva piše, da časovni presledek pri

nastanku lesorezov ni velik in pravi, da sta prvi in tretji nastala skoraj istočasno in sicer v sredini

prve polovice 16. stoletja, drugi pa je nekoliko starejši.820

II. Pet Mojzesovih knjig (1578)

Mojzesove knjige so izšle leta 1578, natisnjene so bile pri Mandlcu v Ljubljani.

Bibliografski opis prinaša Berčič: BIBLIE TV IE, VSIGA SVETIGA PISMA PERVI DEIL,

VKATERIM SO TE PET MOSESSOVE BVQVE, sdai peruizh is drugih iesikou vta Slouenski

sueistu stolmazhene, sred kratkimi inu potrebnimi argumenti zhes vsak Capitul, inu sastopnimi


leto 1957, 183–210, cit. 189.

817 B. Puc–Bjelić: Ilustracije v slovenskih protestantskih knjigah, Zbornik za umetnostno zgodovino, letnik IV, leto 1957, 183–210, cit. 189. Fr. Bučar: Povijest hrvatske protestantske književnosti za reformacije, Zagreb 1910, 98.

818 B. Puc–Bjelić: Ilustracije v slovenskih protestantskih knjigah, Zbornik za umetnostno zgodovino, letnik IV, leto 1957, 183–210, cit. 189.


leto 1957, 183–210, cit. 189.

820 B. Puc–Bjelić: Ilustracije v slovenskih protestantskih knjigah, Zbornik za umetnostno zgodovino, letnik IV, leto 1957, 183–210, cit. 189.

211

islagami nekoterih teshkeishih bessed, inu seno potrebno Slouensko Predguurio, vkateri ie kratka

summa, prid inu nuzh letih Buqui sapopaden, skusi Iuria Dalmatina. NA KONZV IE TVDI EN

Regishter, vkaterim so, sa Haruatou ino drugih Dlouenou volo nekotere Kranske inu druge bessede

vnih iesik Stolmazhene, da bodo lete, inu druge nashe Slouenske Buque bule sastopili. Die Fünff

Bücher Mosis, sambt kurtzen Argumenten, vnnd nothwendigen Scholien. Joan: 5. Cap. Praui nash

GOSPVD inu odreshenik Cristus: De bi vy Mosessu verouali, taku bi vy guishnu tudi meni

verouali: Sakai on ie od mene pissal. (Vignette.) DRVKANV VLVBLANI VTIM leiti po

Cristuseuim Roistuu skusi Ioannesa Mandelza M. D. LXXVIII.821

Janž Mandelc je leta 1578 v Ljubljani natisnil pet Mojzesovih knjig z naslovom Biblie, Tu ie

vsiga Svetiga pisma pervi deil, vkaterim so te pet Mosessove Buque… Da se je Bibilija tiskala po

delih, za 16. stoletje ni nenavadna praksa. Tudi na tem področju je bil vzor Luter, ki prav tako ni

naenkrat prevedel celotne Biblije, ampak je na tem projektu delal cel ducat let (1522–34),

izdajal/tiskal pa je knjigo za knjigo, najprej pa Novo zavezo. V kompletni izdaji slovenske Biblije

so starozavezne Mojzesove knjige bogato ilustrirane. V tem Mandlčevem natisu pa so zgolj trije

lesorezi. Po Pelčevem mnenju je Mandelc v tem času že razmišljal o tem, kako bi ilustriral celotno

verzijo Biblije. Lesorezci, ki so zastopani v pričujočem tisku petih Mojzesovih knjig, sigurno niso

del nekega kompletnega niza, ki bi lahko zadovoljil Mandlčeve potrebe pri tiskanju celotne Biblije.

Mandelc je za ilustracije omenjenih petih Mojzesovih knjig uporabil tri lesoreze, ki jih je verjetno

kot tudi ostale svoje lesoreze odkupil od Rudolfa Hoffhalterja, uporabil pa jih je tudi kasneje pri

tisku še ene knjige v Eberauu iz leta 1588. Pelc je mnenja, da so lesorezi, ki jih je Mandelc uporabil

za ilustracijo petih Mojzesovih knjig nastali po ilustracijah J. Ammana, ki jih je napravil za izdajo

Lutrove Biblije, ki jo je natisnil Feyerabend v Frankfurtu leta 1564 in ki jih je delal v sodelovanju z

Johannom Bockspergerjem. Pelc pravi, da je za Ammana tipična prostorna krajina, ki se v globino

razteza skoraj do vrhnjega roba slike v kateri ni nič prenatrpano, ravno prav pa je tudi podrobnosti,

ki pa jih je Mandelčev prirejevalec zanemaril. Predvsem se je prirejevalec osredotočil na obris,

senčenjem pa se je izmaknil verjetno zato, da bi slika ne bila pretemna in nepregledna; s to

poenostavitvijo pa se je izgubil velik del izraznosti izvirnih ilustracij oz. uporabljenih predlog

Bockspergerja in Ammana. Gibanje oseb ni več dovolj izrazito predstavljeno, kar je posebej opazno

pri motivu „Plesa okrog teleta“. Tudi psihologizacija je popolnoma zanemarjena, krajina pa zgolj

shematizirana. Navkljub vsemu povedanemu pa je ilustracija vseeno še vedno do neke mere

ohranila dovolj dinamičnosti in preko nje v ozadju slutimo kvalitetno predlogo upodobitve. Eno od

teh ilustracij je Mandelc uporabil tudi pri natisu poskusnega lista Biblije leta 1580, ki se je ohranil v

samo enem izvodu.822

821 Br. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die sloweinsche Reformation, München 1968, 209–210, št. 31. 822 M. Pelc: Biblija priprostih, Ilustracije hrvatskih i slovenskih protestantskih knjiga 16. stoljeća, Zagreb 1991,

104–106.

212

III. Poskusni list ... (1580)

Bibliografski opis poskusnega lista prinaša Berčič: “PERVE BVQVE MOSESSOVE,

GENESIS IMENOVAne, Iudouski Breshith.”823 Natisnil ga je leta 1580 v Ljubljani Janž Mandelc.

Ilustracija se nahaja na naslovni strani. Upodablja Boga Očeta, ki sedi sredi oblakov. Okrog njega

so nanizani trije prizori iz Svetega Pisma. Prvi prikazuje Evo in Adama pri drevesu spoznanja, drugi

Božjo stvaritev Eve, tretji prizor pa prikazuje Izgon iz raja. V ospredju lesoreza so na levi in desni

strani številne najrazličnejše živali. Lesorez nima signature. Spominja na lesoreze (liste) iz

Dalmatinovega Passiona (gl. zgoraj), ki ga je leta 1576 tiskal Janž Mandelc v Ljubljani. Puc–

Bjelićeva ilustracijo datira v prvo polovico 16. stoletja.824

IV. Biblija (1584)

Bibliografski opis Biblije prinaša Berčič: BIBLIA, TV IE, VSE SVETV PISMV, STARIGA

inu Noviga Testamenta, Slovenski, tolmazhena, skuzi IVRIA DALMATINA. Bibel, das ist, die

gantze heilige Schrift, Windisch. (Vignette.) Gedruckt in der Churfürstlichen Sächsischen Stadt

Wittemberg, durch Hans (=Johann) Kraffts Erben. (Linie.) ANNO M.D.LXXXIIII. Berčič navaja,

da je Biblija tiskana dvobarvno, črno in rdeče. Lesoreze navaja na straneh:

1. Stara Zaveza: a1a

, 6b

, 1a–2

b, 3

b, 5

b, 6

a,b, 7

b, 9

a, 10

b, 12

a, 13

a, 14

a, 17

b, 18

b, 20

a, 22

a, 24

b, 25

b,

27a,28

a, 31

a, 33

a, 34

a,b, 35

a, 37

b, 38

a,b, 39

a, 40

a–42a, 44

a, 45

b, 46

a, 50

b–53b, 55

b, 56

b, 57

b, 58

b, 62

a,

66b, 67

a, 75

b, 86

a, 87

b, 88

b, 89

a, 91

a, 92

b, 94

a, 95

b, 100

b, 118

b, 119

b, 120

a, 121

a, 124

a, 125

b, 132

b,

134a, 135

a, 136

a, 140

a, 141

a–143b, 144

b, 145

b, 147

b, 148

b, 149

b, 151

b–153a, 157

b, 158

a, 159

b, 160

b,

162a, 165

a, 166

a, 167

b, 168

a, 170

a, 173

a, 178

a, 184

b, 186

a, 187

a,b, 190

a–191a, 192

a, 193

a, 194

a, 195

a,

196a, 197

b, 198

a, 199

a, 200

a, 201

a–202a, 203

a, 204

a, 205

a,b, 207

a, 208

b, 209

a, 210

a, 211

b, 213

a, 214

a,b,

215b, 216

b, 218

a, 219

a, 226

b, 229

a, 230

a, 234

b, 236

a, 257

a, 266

a, 280

a;

2. Preroki: +1a

, 1a, 27

b, 45

b, 47

a, 60

a, 78

a, 96

a, 97

a, 98

b, 99

b, 100

b, 104

a, 108

b, 110

b, 114

a,

115a, 116

b, 119

a, 120

b, 122

b, 124

a, 125

b, 130

b, 137

a, 147

b, 148

a, 150

a, 151

a, 152

a, 181

b, 187

b, 196

a,

198b, 206

b, 207

b;

3. Nova Zaveza: 1a, 3

a, 19

a, 29

b, 47

a, 61

a, 81

b, 89

b, 101

b, 111

a, 120

a, 124

a, 133

a, 137

b, 139

a,

140a–144

a, 145

a–148a, 149

a–150a. Za naslovno stran pravi, da je obrobljena z lesorezom, v katerega

spodnjem delu se nahaja napis: “Witemberg. Anno D(omi)ni 15,84 Josa 8. Ad LEGEM magis & ad

TESTIMONIVM. Quod si non dixerint iuxta verbum hoc: non erit eis matutina lux.”825

Puc–Bjelićeva navaja, da Dalmatinova Biblija po številu lesorezov prekaša vse ostale

protestantske knjige na Kranjskem. Izšla je leta 1584 v Wittembergu. Založili so jo dediči Hansa

Kraffta. Biblija je bila natisnjena v treh folio zvezkih. Vsak folij ima naslovno stran bogato

823 Br. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die sloweinsche Reformation, München 1968, 216, št. 37. 824 B. Puc–Bjelić: Ilustracije v slovenskih protestantskih knjigah, Zbornik za umetnostno zgodovino, letnik IV,

leto 1957, 183–210, cit. 190.

825 Br. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die sloweinsche Reformation, München 1968, 224–230, št. 42.

213

okrašeno. Prvi folij obsega celotno Staro zavezo, drugi Preroke, tretji pa celo Novo zavezo. Celotna

knjiga (vsi trije foliji skupaj) vsebuje 222 lesorezov, ki se večkrat ponavljajo. Lesorezi so vzeti iz

različnih (skoraj) istočasno izdanih nemških Biblij.826

Prva knjiga Dalmatinove Biblije (Stara zaveza)

Puc–Bjelićeva piše, da je okvir (obroba) na naslovni strani okrašen(a) z okovastimi in

volutastimi dekorativnimi motivi. Naslovna stran prinaša prizore iz Stare zaveze. Na vrhu, na

sredini, je med oblaki upodobljen Bog Oče, ki zre na stvarstvo. Puc–Bjelićeva pravi, da podoba

verjetno prikazuje Božji vrt (Eden, Paradiž). Pod tem prizorom so upodobljeni še: Stvarjenje sveta,

Ustvarjenje Eve, Prvi greh, Izgon iz raja in številne, različne živali. Na levi strani sta, v dveh

okvirih, upodobljena prizora Noetova barka in Lot s hčerama, na desni strani pa sta upodobljena

prizora Mojzes sprejema zapovedi in Zidanje babilonskega stolpa. V zgornjem delu okvirja je

vstavljen še en, manjši okvir z relavantnimi podatki, ki pritičejo naslovnemu listu v slovenskem

(latinske črke) in nemškem jeziku (gotiške črke): “BIBLIA, TV IE, VSE SVETV PISMV,

STARIGA inu Noviga Testamenta, Slo–vensk, tolmazhena, skusi IVRIA DALMATINA.

BIBEL/das ist/ die gantze heilige Schrifft/Windisch. Gedruckt in der Churfuerstlichen Sa

echsischen

Stadt Wittemberg, durch Hans Kraffts Erben. ANNO M.D.LXXXIIII. Spodnji del naslovnega lista

ima bogato okrašen okvir z latinskim tekstom: “Josa 8. Ad LEGEM magis & ad TESTIMONIVM.

Quod si non dixterint iuxta verbum hoc : non erit eis matutina lux.“ Na vrhu strani, na levi in desni

strani latinskega teksta, so dodana tri polja v katerih sta z gotiškimi črkami, v nemškem jeziku,

sporočena datum in kraj tiskanja Biblije: “Witemberg, Anno D(omi)ni, 15.84.”

Podoben lesorez, spremenjen le v spodnjem delu, se nahaja v leta 1570 izdani Luthrovi

Bibliji. Puc–Bjelićeva piše, da sta avtorja tega lesoreza dva in sicer: 1. mojster z monogramom S

HF ali SF, kar po njenem mnenju kaže na Feyerabenda ter 2. Jošt Amman. Puc–Bjelićeva navaja, da

so spremembe med naslovnim listom (lesorezom) v Dalmatinovi Bibliji in Luthrovi Bibliji iz leta

1570 skoraj neopazne, izvzemši sredino spodnjega dela okvirja, kjer namesto latinskega teksta

stojita ob vazi dva petelina in orel, nad vazo pa je upodobljen angel z dvema trobentama. Na vrhu,

na levi in desni strani spodnjega dela okvirja, pa stojijo napisi Sigmund Feyerabend, Georg Rab ter

Weygand Kanen Erben.

Po ugotovitvi Puc–Bjelićeve so enaki tudi prizori iz Stare zaveze. Na levi in desni strani

okvirnega lista se taisti ponovijo tudi v Luthrovi Bibliji iz leta 1570, a ima samo eden izmed njih

monogram in sicer SF, kar kaže na Sigmunda Feyerabenta. Puc–Bjelićeva zato sklepa, da je tudi

naslovni list Dalmatinove Biblije Feyerabendovo delo. Glede na zgornje ugotovitve Puc–Bjelićeva

smatra, da so se pogajanja okrog svetopisemskih podob (lesorezov) s frankfurtskimi tiskarji uspešno

826 B. Puc–Bjelić: Ilustracije v slovenskih protestantskih knjigah, Zbornik za umetnostno zgodovino, letnik IV, leto

1957, 183–210, cit. 190.

214

končala. Sigmund Feyerabend je deloval v Frankfurtu med leti 1560–80. Napravil je ilustracije za

več izdaj Luthrove Biblije in sicer za izdaje v letih 1564, 1565, 1571 in 1584.827

Druga knjiga Dalmatinove Biblije (Preroki)

Za naslovno stran druge knjige Dalmatinove Biblije Berčič v bibliografskem opisu navaja,

da gre za: “(Mit Holzschnittleiste eingerahmte Titelseite:) SVETI PREROKI, V’SLOVENSKI Iesik

tolmazheni, SKVSI IVRIA DALMATINA (Vignette.) Actorum X. Iesusu Cristusu prizhovanje dajo

vsi Preroki, de skusi njegovu Ime, imajo vsi odpuszhanje grehou prejeti kateri v’njega verujo.

WITENBERGAE Anno M. D. LXXXIIII.”828 Puc–Bjelićeva piše, da se naslovna stran v tej knjigi

ponovi tudi kot naslovna stran tretjega dela Biblije – Nove zaveze.829

V štirih vogalih okvirja naslovnega lista so v krogih upodobljeni štirje evangelisti. Med

njimi so razvrščeni svetopisemski prizori: 1. zgoraj je upodobljen prizor Mojzes sprejema Božje

zapovedi, 2. spodaj je upodobljeno Jezusovo rojstvo, ob straneh sta upodobljena prizora: 3.

Abraham daruje Izaka ter 4. Malikovanje Izraelcev in Božja kazen. Lesorez ni signiran. Puc–

Bjelićeva pravi, da je čas nastanka podoben kot pri lesorezu na naslovnem listu prvega dela (knjige)

in nadalje ugotavlja, da pričujoči naslovni list za drugo knjigo Dalmatinove Biblije (Preroki) ni delo

istega lesorezca. Puc–Bjelićeva piše, da so takoj na začetku knjige prerokov lesorezi, ki so označeni

z monogram HB, kar po njenem mnenju kaže na Hansa Brosamerja. Prav njemu, tako Puc–

Bjelićeva, bi lahko pripisali več lesorezov, od katerih pa so samo trije signirani ter le eden datiran z

letnico 1550, ki je tudi najstarejša letnica na lesorezih iz celotne Dalmatinove Biblije (vseh treh

knjig).

Prvi lesorez predstavlja motive: 1. Stvarjenje Eve (v ospredju), 2. Prvi greh (v ozadju) 3.

Izgon iz raja. Lesorez je opremljen s podobami številnih živali (od miši do slona, od rib do ptičev).

Monogram HB in letnica 1550 se nahajata v spodnjem desnem kotu slike.

Puc–Bjelićeva piše, da je na isti lesorez naletela v leta 1555 v Württembergu izdani Luthrovi

Bibliji, v kateri je največ lesorezov Hansa Brosamerja in (še neidentificiranega) monogramista GL.

Puc–Bjelićeva ugotavlja, da pričujoči lesorez tudi v omenjeni izdaji Luthrove Biblije iz leta 1555 ni

bil prvič uporabljen in je mnenja, da je lesorez gotovo izšel že leta 1550. Kot dokaz navaja letnico

na lesorezu (1550) in pravi, da je lesorez izšel že v leta 1550 v Württembergu izdani Luthrovi

Bibliji, za katero (sigurno!) vemo, da je ilustracije zanjo napravil Hans Brosamer.

Na drugem signiranem lesorezu je upodobljen prizor Ezekielovo prerokovanje (fol 78/II).

Tudi avtor tega lesoreza je Hans Brosamer. Lesorez predstavlja motiv vstajenja. Na njem so, kot


leto 1957, 183–210, cit. 191–92.

828 B. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die sloweinsche Reformation, München 1968, 226, 829 B. Puc–Bjelić: Ilustracije v slovenskih protestantskih knjigah, Zbornik za umetnostno zgodovino, letnik IV, leto

1957, 183–210, cit. 192.

215

pravi Puc–Bjelićeva, upodobljene človeške kosti, ki jih prerok, na Božji ukaz, kliče k vstajenju.

Desno zgoraj je upodobljen Bog Oče, ki iz oblakov opazuje prizor. V kotih lesoreza so upodobljeni

antropomorfni vetrovi. Monogram HB se nahaja na spodnjem robu slike. Puc–Bjelićeva piše, da je

bil tudi ta lesorez objavljen v leta 1555 v Witembergu izdani Luthrovi Bibliji.

Na tretjem signiranem lesorezu je upodobljen prizor Aaronovi in Mojzesovi čudeži pred

faraonom (fol. 37/I). Lesorez je opremljen z dvema monogramoma: 1. na desni strani spodaj HB z

upodoblenim lesoreznim nožičem spodaj, 2. na levi strani, ob nogi moške figure, se nahaja

monogram v obliki križa s piko, za katerega Puc–Bjelićeva ugotavlja, da je to monogram Johanna

Teufela, umetnika iz Württemberga, ki je deloval v drugi polovici 16. stoletja. Tako zanj (Teufel–a),

kot tudi za Brosamerja Puc–Bjelićeva pravi, da sta delala lesoreze za tiskarje v Wittembergu. Puc–

Bjelićeva je mnenja, da je pričujoči lesorez nastal proti koncu Brosamerjevega življenja,

Brosamerjev monogram z upodobljenim lesoreznim nožičem pa, po njenem mnenju, kaže na to, da

je prav Brosamer vrezal risbo v les (lesorezec), avtor risbe (predloge za lesorez) pa naj bi bil Teufel.

Puc–Bjelićeva pravi, da je za Brosamerja značilno risanje dreves in grmov, oblika las in posameznih

kodrov. Brosamer je naravo upodabljal z vso ljubeznijo. Vestno je upodabljal glave z majhnimi

nosovi. Puc–Bjelićeva je mnenja, da so Brosamerjeva začetniška dela, pri katerih še slabo obvlada

perspektivo, po stilu sorodna z Lembergerjevimi, kasneje pa je Brosamer začel posnemati najprej

Lucasa Cranacha st., nato Lucasa Cranacha ml. Za Hansa Brosamerja vemo, da se je rodil verj.

okoli leta 1500 v Fuldi, umrl pa je okoli leta 1554 v Erfurtu. Bil je slikar, lesorezec in bakrorezec.

Proti koncu dvajsetih let 16. stoletja je delal ilustracije za tiskarje v Württembergu, Magdeburgu in

Leipzigu, od začetkov 30. let 16. stoletja dalje pa tudi ilustracije za Nürnberg in Ingolstadt. Po

mnenju Puc–Bjelićeve Brosamerjevi lesorezi, kljub ostankom starega združevanja časovno ločenih

dogodkov na istem prizorišču in nesodobne draperije (prevleke z lepo nagubanim blagom, v gube

nabrani zastori, nabrane zavese idr.) na nekaterih lesorezih, kažejo novo renesančno spoznanje v

upodabljanju krajine, golih človeških teles in obdelavi naravnih detajlov.

Največje število lesorezov za Dalmatinovo Biblijo je prispeval Johann Teufel. Z njegovim

monogramom je v Dalmatinovi Bibliji opremljenih 70 ilustracij, 10 je tudi datiranih. Poleg

omenjenih 70 ilustracij, se v Dalmatinovi Bibliji nahajajo tudi ilustracije s Teufelovim

monogramom in monogrami drugih sodelujočih: 1. HB (Hans Brosamer), 2. MG (neidentificirani

mojster, ki je deloval med leti 1550–90), 3. HF (neidentificirani lesorezec), 4. ML (Lukas Meyer) in

5. CE (neidentificirani lesorezec). Po mnenju Puc–Badalićeve lahko Teufelu pripišemo tudi precej

lesorezov (listov), ki niso signirani. Na lesorezih se ponovi letnica 1558 osemkrat, enkrat 1568 in

1569. Puc–Bjelićeva ugotavlja, da je Teufel brez dvoma glavni aktivni ilustrator Dalmatinove

Biblije. Johann Teufel (Thüfel) je bil risar in lesorezec iz Württemberga. Živel je v drugi polovici

16. stoletja. Puc–Bjelićeva piše, da njegova dela kažejo, da je izšel iz šole Lucasa Cranacha ml.

216

Nadalje navaja, da je med njegovimi številnimi listi svetopisemske vsebine samo eden tako

označen, da točno poda njegovo ime, upodobljen hudiček v okviru, s ključem in letnico 1551, ki pa

pri Dalmatinovi Bibliji ne pride v poštev. Puc–Bjelićeva navaja, da je Teufel uporabljal številne

monograme. Na ilustracijah v Dalmatinovi Bibliji se monogrami najpogosteje pojavljajo v obliki

križa s piko, v obliki črke T, dveh črk IT (vezani ali deljeni), v obliki ključa in v obliki cvetlice,

kolikor gre za njegov monogram. Teufel je deloval na Saškem. Bil je (pri)znan ilustrator Biblije.

Napravill je tudi podobe saških knezov.

Od Teufelovih ilustracij Puc–Bjelićeva naprej obravnava upodobitev iz Stare zaveze, ki

obravnava Prikazovanje Boga Očeta spečemu Jakobu (fol. 18/I). Ilustracija upodablja Jakoba,

naslonjenega na drevesni štor, ki je na tla poleg sebe odložil popotno torbo in zaspal. S smehljajem

na obrazu sanja. Iz oblakov se mu je prikazal Bog in po lestvi, ki je speljana med Bogom in njim, se

sprehajajo angelci. Teufel je prizor postavil v gričevnato pokrajino, na kateri je v ozadju, na levi

strani, upodobljeno mesto s stolpi, na desni pa po morju plujoči dve jadrnici. Teufelov monogram v

obliki križa s piko, se nahaja desno spodaj na kamnu. Puc–Bjelićeva piše, da je Teufel rad

upodabljal golo gričevnato pokrajino, vasi in mesta s številnimi stolpi in zvoniki ter vodovje, ki ga

je poživljal z vodoravnimi črtkami. Njegovi oblaki in razburkano morje so močno napihnjeni. Puc–

Bjelićeva je pri Teufelu opazila dva načina upodabljanja: 1. manj izrazit (pravilni proporci telesa),

2. izrazitejši (izrazito dolge postave, majhne glave z nakodranimi lasmi, ki se v pramenih spuščajo

na ramena; spodnji del oblačil pri Teufelu je rahlo frfotajoč, oblaki so črevastih oblik in močno

napihnjeni). Puc–Bjelićeva v nadaljevanju ugotavlja, da zgoraj opisani način Teufelovega

upodabljanja najdemo tudi na lesorezu, ki predstavlja Tobijo, ko ujame v Tigrisu ribo (fol. 150/II).

Lesorez upodablja ob obali reke Tigris klečečega Tobijo, ki z obema rokama drži veliko ribo. Za

njim stoji krilati sopotnik s palico v levi roki in mu nekaj pripoveduje. Gričevnata pokrajina je gola,

kar je povsem v Teufelovem stilu. V ozadju je Teufel upodobil trdnjave. Na sredi slike se,

postavljeno na veliko skalo (izraščujoče se iz skale), proti nebu dviguje visoko drevo. Na nebu

plava par majhnih kodrastih oblačkov. Monogram I se nahaja ob desnem spodnjem robu slike. Puc–

Bjelićeva piše, da je Nagler za monogram napisal: “Neznan lesorezec”, v nadaljevanju pa dodaja,

da je Nagler črko I našel tudi na dveh svetopisemskih ilustracijah, ki jih je leta 1572 v

Württembergu izdal Hans Lufft: 1. ilustracija prikazuje mladega Tobijo z ribo, 2. ilustracija

prikazuje starega Tobijo, ki pokopava mrtve. Puc–Bjelićeva je ugotovila, da se oba lesoreza

nahajata tudi v Dalmatinovi Bibliji. Nadalje piše, da Nagler navaja, da je: “/…/ večji del risb za to

svetopisemsko izdajo izdelal Johann Teufel. Morda je črka I tudi eden njegovih monogramov.” Nato

Puc–Bjelićeva primerja omenjeni ilustraciji z nekaterimi drugimi Teufelovimi ilustracijami v

Dalmatinovi Bibliji in ugotavlja, da je pokrajina popolnoma enaka, značilna za Teufela, gričevnata

in gola, z utrdbami v ozadju, prav tako pa so Teufelove tudi figure, zelo visoke, z majhnimi

217

glavami, z rahlo frfotajočo obleko in z lasmi, v katere se zaganja veter. Puc–Bjelićeva je našla tudi

popolnoma enako upodobljeno glavo angela na Teufelovem lesorezu k Janezovemu prerokovanju,

ki upodablja motiv Angela, ki zaklene hudiča (fol. 149/III). Puc–Bjelićeva je iz zgornjih primerjav

in ugotovitev izpeljala sklep, da je avtor lesorezov mojster Johann Teufel.

V Dalmatinovi Bibliji je drugi po vrsti, po številu lesorezov, ilustracij zastopan mojster CE.

Zanj Puc–Bjelićeva pravi, da je: “morda identičen z mojstrom Enderlejem, ki je bil v tistem času v

službi saškega vojvode.” Enderle je bil (po– pri–) znan predvsem po osemdesetih lesorezih iz

Jezusovega življenja, ki jih je vrezal kot ilustracije za leta 1563 v Württembergu izdano Luthrovo

Hišno postilo. Nekateri teh lesorezov so bili kasneje uporabljeni tudi za leta 1572 pri Hansu Lufftu

v Würtembergu izdano Luthrovo Biblijo. Puc–Bjelićeva piše, da se je mojster CE šolal pri Lucasu

Cranachu ml. Svoje lesoreze je označeval na dva načina: 1. z vezanim monogramom CE, poleg

katerega je včasih vrezal tudi upodobljen lesorezni nožič ter 2. včasih (redkeje) tudi s številko 4 s

križem. Puc–Bajeličeva navaja, da je Mojster CE (Enderle) za Dalmatinovo Biblijo prispeval 15

označenih signiranih lesorezov (listov) ter še nekaj takih, ki so brez oznake, a so tudi njegovi. Puc–

Bjelićeva je predstavila njegovo ilustracijo, ki upodablja prizor Bog udari imetje in Jakoba (fol

266/I). Lesorez je signiran z veznim monogramom CE in lesoreznim nožičem spodaj. Monogram se

nahaja na kamnu, spodaj na sredini slike. Na desni strani, na gnoju, pod košatim drevesom, sedi

Job, ki je ves pokrit s tvori. Na levi strani, pred njim, stojijo njegova žena in prijatelji, ki ga skušajo.

V ozadju gori domačija. Pastirji iz goreče domačije odganjajo živino. Puc–Bjelićeva navaja, da je

pričujoča ilustracija, tako kot vse druge njegove v Dalmatinovi Bibliji, pojmovana realistično. Tako

pokrajina, kot ljudje (telesa/postave/figure in njihova noša), so upodobljeni realistično. Obleka,

noša je sodobna in je upodobljena do vseh potankosti.

Tretji po številu signiranih lesorezov/ilustracij objavljenih v Dalmatinovi Bibliji je Lukaš

Meyer. Prispeval je tri signirane lesoreze (liste). Po mnenju Puc–Bjelićeve pa se mu lahko pripiše

tudi nekaj nesigniranih. Signirani lesorezi Lukasa Meyerja v Dalmatinovi Bibliji so: 1. Jožef in

bratje (fol. 28/II), 2. Samson podere hišo Filistejcev (fol. 143/I) ter 3. Samson nese mestna vrata

Gaze (fol. 142/I). Puc–Bjelićeva podrobneje obravnava zadnjega omenjenega, na katerem je Meyer

upodobil Samsona, ki koraka iz mesta, na rami pa nosi dvokrilna okovana vrata. Po mnenju Puc–

Bjelićeve je upodobitev, izvzemši stavbo s kupolo in Salomonovo obleko, popolnoma sodobna,

omenjena detajla pa naj bi imela namen/funkcijo gledalca prestaviti v stari svet. Lukas Meyer

(Meier) je bil doma iz Nürnberga. Bil je plodovit lesorezec. Vrezoval je grbe, ilustracije k

botaničnim delom, (po– pri–) znan pa je bil tudi kot avtor Fliegende Blätter (Leteči list (pero?), op.

L. A.). Učil se je pri Jostu Ammanu. V les je vrezoval njegove risbe. Napravil je tudi ilustracije za

leta 1584 v Wittenbergu pri dedičih Hansa Kraffta natisnjeno Luthrovo Biblijo. Puc–Bjelićeva

navaja, da je Stane Mikuž napisal, da je list iz te (Luthrove) Biblije, ki predstavlja Samsonovo smrt,

218

zelo verjetno istoveten z isto upodobitvijo v Dalmatinovi Bibliji in dodaja, da bi v tem primeru

lesorez bil sposojen in tiskan pred odtiskom za izdajo Luthrove Biblije iz leta 1584.

Po en (signiran) lesorez so za Dalmatinovo Biblijo prispevali: 1. Mojster AW, 2. Melchior

Schwarzenberg, 3. neidentificirani lesorezec IR, 4. Mojster MG in 5. neidentificirani lesorezec

HF.830

Lesorez/ilustracija Mojstra AW se nahaja v tretjem delu Biblije (Nova Zaveza). Nosi naslov Sv.

Jakoba list (fol. 133/III). Upodobitev prikazuje tri može, ki prihajajo iz leve strani in se med

sprehodom pogovarjajo. Možje so oblečeni v dolge halje prek katerih imajo ogrnjene plašče, v

rokah pa držijo popotne palice. Glave imajo pokrite s klobuki. Srednji mož je bos. Nad njegovo

glavo sije svetniški sij. V ozadju, na desni strani, je upodobljena gostilniška soba. V njej za mizo

sedijo trije možje, ki poslušajo, kaj jim govori mož z nimbom (žar, žarni venec, obstret). Za gostilno

je upodobljena še ena stavba, za katero se razteza hribovita pokrajina z drevjem. Sredi lesoreza

spodaj je v spiralni obliki monogram AW. Puc–Bjelićeva piše, da ji je uspelo določiti, da gre za

monogramista AW, ki včasih namesto črk uporablja zavoj v eno ali drugo smer. Nadalje navaja, da

je omenjeni “saški monogramist” deloval med leti 1525–45. V začetku je bil pod močnim

Lembergerjevim vplivom, ki ga je tudi kopiral. Nadalje piše, da je monogramist AW delal tudi za

Hansa Luffta, da je nekaj njegovih del tudi v leta 1532 pri Georgu Rahmu izdanem Luthrovem

Katekizmu, njegova je tudi zbirka evangelistov in apostolov, ki je nastala med leti 1538–43 v

Wittembergu, njegove pa so tudi ilustracije za Luthrovo Cerkveno Postilo. Puc–Bjelićeva navaja, da

je za monogramista AW značilno njegovo upodabljanje rok, ki so zabuhle, mesnate in dajejo vtis,

kot da bi ne imele kosti. Njegovi oblaki so upodobljeni v obliki vodoravih ploskev, pred katere

postavlja črtkaste gmote. Puc–Bjelićeva je mnenja, da je na ilustracijah monogramista AW

dogajanje strnjeno. Na njegovih zgodnjih ilustracijah so še upodobljene dolge obleke iz težkega

materiala, ki jih kasneje zamenjajo krajše. Ilustracija, signiran(a) z monogramom IR, je ilustracija k

Janezovi Apokalipsi (fol. 148/III) in v ospredju upodablja moške figure, ki so oblečene v sodobna

oblačila, za katera Puc–Bjelićeva ugotavlja, da bi lahko kazala na zastopnike stanov. Skupina

moških je razgibana. Nekateri se celo pogovarjajo med seboj. Eden izmed mož je s hrbtom obrnjen

proti opazujočemu in z dvignjenima rokama presenečen strmi v dva angela, ki s seboj nosita

nesrečo za mesto Babilon. Nadalje na kamnitem bloku sedi oseba, ki si v grozi zakriva glavo, pri

tem pa jo opazujeta dva moža. Starec na desni strani je resignirano stegnil roki. V ozadju se ob

morju razteza mesto, ki ga je zajel požar. Iz mesta sta pred požarom ušla še zadnja dva ubežnika.

Monogram IR se nahaja na levi strani, na kamnu, pod njim je vrezan lesorezni nožič. Monogram ni

razrešen. Puc–Bjelićeva ugotavlja, da gre za neznanega lesorezca, ki je živel v Württembergu,

830 B. Puc–Bjelić: Ilustracije v slovenskih protestantskih knjigah, Zbornik za umetnostno zgodovino, letnik IV, leto

1957, 183–210, cit. 196.

219

katerega višek delovanja stavi v leto 1563, a pristavlja, da je umetnik zagotovo delal dlje. Puc–

Bjelićeva piše, da monogramist IR po stilu pripada krogu Lucasa Cranacha ml. in navaja, da ga ima

Brulliot za Gottfrieda Ringlija (Ringglija). Sodeloval pa je tudi pri vrsti lesorezov, ki upodabljajo

portrete saških knezov in je nekatere teh listov vrezoval po predlogah (risbah) Cranacha ml.

Ilustracija signirana z monogramom MS in datirana z letnico 1532, nosi naslov Pismo apostola

Petra (fol. 120/III). Monogram se nahaja na desni strani, na oknu hiše. Puc–Bjelićeva piše, da je

avtor upodobitve Melchior Schwarzenberger. Ilustracija prikazuje Petra, ki sedi pri mizi pod

košatim drevesom, v rokah drži pismo, ki ga izroča slu s sulico v rokah. V ozadju je upodobljena

pokrajina z jezerom, mestom ob levi strani in gorami v ozadju. Po mnenju Puc–Bjelićeve ta

ilustracija, nazorneje kot druge, pripoveduje o sodobnem življenju. Veliko pozornost je Melchior

Schwarzenberg namenil (po)krajini, ki je izredno lepo prikazana. Schwarzenberg je bil risar in

lesorezec. Puc–Bjelićeva zanj navaja, da se ne ve, od kod je bil doma, v prvi polovici 16. stoletja pa

se je pojavil na Meklenburškem. Leta 1532 je delal v Wittembergu za Hansa Luffta. Lufft je poznan

po tem, da je poskrbel za tisk prve povsem nemške Biblije leta 1534, v kateri so Schwarzenbergovi

lesorezi, največ lesorezov (listov) pa predstavlja kopije Brosamerja, a so lepše izdelani.

Ilustracija z naslovom Korejeva kazen (fol. 88/I) je signirana z monogramom M.G. in z

lesoreznim nožičkom spodaj ter črko T., za katero Puc–Bjelićeva v oklepaju navaja, da gre za

Johanna Teufela. Oba monograma se nahajata na desni strani v potoku. Po mnenju Puc–Bjelićeve

naj bi monogram M.G. kazal na lesorezca, ki je vrezal sliko, ki jo je narisal T. (torej Johann Teufel).

Po pisanju Puc–Bjelićeve naj bi neznan lesorezec deloval v Nemčiji med leti 1550–90. Puc–

Bjelićeva je tudi mnenja, da sta verjetno s tem znakom (monogramom) svoje ime označevali dve

osebi. Lesorezi monogramista M.G. so, ali kopije ali variacije, na podlagi Josta Ammana.

Ilustracija, ki upodablja Adonibezekovo kazen (fol. 132/I), ima monogram HF in v središče

postavlja ob tnalu klečečega kralja Adonibezeka. Rabljev pomočnik mu na tnalo pritiska levo roko.

Rabelj mu, kot prej že na desni roki, tudi na levi namerava odsekati palec. Na levi strani je

upodobljena skupina vojščakov s čeladami na glavi in v lepo izdelanih oklepih. V ozadju stoji

mesto, za katerega Puc–Bjelićeva ocenjuje, da je v njem opaziti mešanico sodobne in fantastične

arhiekture, po njenem mnenju pa se sodobnost in fantastičnost prepletata tudi v oblačilih

upodobljenih oseb. Ilustracija ima dva monograma: 1. vezani monogram HF z lesoreznim nožičem

spodaj, ki se nahaja v spodnjem delu slike ter 2. monogram T., ki kaže na Johanna Teufela in je v

obliki križa s piko. Puc–Bjelićeva piše, da je bil Teufel risar (ustvarjalec) podobe, ki jo je

(lesorezec) HF vrezal v les. Za lesorezca HF Puc–Bjelićeva pravi, da je bil Ammanov učenec in je

izdelal tudi svetopisemske figure Stare in Nove zaveze, ki je izšla pri Hansu Bogspergerju v

Frankfurtu.

220

Poleg prej om. signiranih lesorezov/ilustracij je v Dalmatinovi Bibliji tudi veliko število

lesorezov/ilustracij brez oznak, ki: 1. (delno) pripadajo že omenjenim lesorezcem, 2. (delno) tvorijo

samostojne skupine. Ena takih je upodobitev z naslovom Prerok Jeremija (fol. 27/III), ki je datirana

z letnico 1561. Po mnenju Puc–Bjelićeve te upodobitve v ničemer ne zaostajajo in v ničemer ne

prekašajo signiranih lesorezov.

Puc–Bjelićeva je mnenja, da so ilustracije Dalmatinove “slovenske Biblije” nastale že v

času, ko so bili dani vsi pogoji za delo, pri katerem je cela generacija malih mojstrov predelovala

predloge s katerimi sta Dürer in Holbein obogatila nemško umetnost. Mali mojstri so kopirali večje,

ki so v svoj interesni krog pritegnili tudi italijansko umetnost. Tako so bili umetniki, ki so ilustrirali

Biblijo, posnemovalci in učenci veikih mojstrov: Hansa Brosamerja, Luke Cranacha st., Luke

Cranacha ml., še posebej pa Josta Ammana.831

Za razliko od Puc–Bjelićeve je Pelc svoj pogled na ilustratorje, lesorezce in ilustracije v

Dalmatinovi Bibliji zastavil širše in kompleksnejše ter vključil sodobna spoznanja v zgodovini

reformacijske likovne umetnosti. V disertaciji je Dalmatinovi “slovenski Bibliji” namenil posebno

poglavje.832

Zanjo pravi, da je najpomembnejši protestantski tisk. Ilustrirana je po načinu splošne

rabe luteranske tipografije z nizom 215–ih lesorezov, h katerim štejemo tudi dve naslovnici in šest

ponovljenih odtisov.

Pelc piše, da je o ilustracijah, še posebej württemberških in tudi ostalih protestantskih Biblij

16. stoletja, v svoji knjigi z naslovom Die Illustration der Lutherbibel (Ilustracije v Lutrovi Bibliji)

1522–1700, ki je izšla leta 1962 v Baslu, pisal Ph. Schmidt. Med drugim je zapisal tudi, da se je v

tiskarni Hansa Kraffta leta 1572 in kasneje, leta 1584 v tiskarni njegovih naslednikov, pojavila z

ilustracijami bogato opremljena Biblija, katere ilustracije so uporabili tudi za tisk biblije leta 1684 v

Frankfurtu. Slike v biblijah, ki so bile natisnjene v Frankfurtu v 16. stoletju so bile navadno delo le

enega samega mojstra, istočasno pa se je v Württembergu začela nova, značilna praksa ilustriranja

iblije in sicer kombiniranje lesorezov različnih mojstrov, ki so jih izdajatelji imeli na zalogi. Takšen

način ilustriranja biblije je konec 16. stoletja prešel tudi v separatno odtiskovanje zbirk lesoreznih

ilustracij posameznega avtorja, ki so bile že prej odtisnjene v posameznih delih. Pelc je mnenja, da

Schmidtova ugotovitev drži še posebej za ilustracije württemberških katekizmov. Pelc pravi, da

Schmidt v navedenem delu nadalje ugotavlja, da je večji del ilustracij Dalmatinove “slovenske

Biblije” napravil württemberški ilustrator Johann Hans Teufel, ki je deloval v drugi polovici 16.

stoletja, o katerem pa drugih podatkov nimamo. Z njegovim(i) avtogramom(i) je opremljenih 73

lesorezov, ki datirajo v čas med leti 1558–70. Teufelov najpogostejši monogram je križec s


leto 1957, 183–210, cit. 190–98.

832 M. Pelc: Biblija priprostih, Ilustracije hrvatskih i slovenskih protestantskih knjiga 16. stoljeća, Zagreb 1991, 107–13.

221

kolesom, ki je nastal s spojitvijo začetnih črk imena in priimka IT. Prav s tem monogramom se je

Teufel podpisal na 51 lesorezov, od katerih je eden tudi datiran v leto 1569. Trikrat se je Teufel

podpisal z monogramom IT, enkrat pa ta monogram spremlja tudi datacija 1568. Teufel se je enkrat

podpisal tudi samo z začetno črko priimka T in enkrat z monogramom, na katerem sta prepleteni

začetnici imena in priimka, ki ga spremlja letnica 1570. Na 14 ilustracijah, od katerih je 9 po

vsebini vezanih na Novo zavezo, v glavnem pa gre za ilustracije iz ciklusa Apokalipse, se je Teufel

podpisal z znakom (včasih tudi uokvirjenega) ključa, nekatere upodobitve tudi (najstarejša) letnica,

ki se pojavlja v Bibliji, kar se tiče datacije lesorezov/ilustracij, letnica 1558. Na enem izmed

lesorezov se Teufel podpiše z začetnicama svojih črk IT, ki jih razmejuje mednje vstavljena podoba

ključa. Dvakrat se je Teufel podpisal zgolj z začetnico imena I. Iz ostalih ilustracij je zagotovo

možno identificirati še avtorstvo zgolj treh ilustratorjev. Dve ilustraciji je napravil Hans Brosamer

in ju opremil tudi s svojim monogramom. Na prvi ilustraciji, ki je velikega formata, je vrezana tudi

datacija 1550. Petrova pisma krasi ilustracija, ki upodablja sključenega apostola Petra sedečega za

mizo, ki izroča pismo (poslanico, epistolo). Za njim je upodobljena široka, prostrana krajina s hišo v

ozadju. Na hiši je na okenskem okviru vrezan monogram MS in (okrajšana) letnica 32 (tj. 1532).

Pelc pravi, da je Schmidt ugotovil, da je lesorezec tega lesoreza, ki je bil prvič objavljen v prvi

izdaji Lutrove Biblije, ki jo je napravil Hans Lufft leta 1534, Melchior Schwarzenberg, ki je lesorez

vrezal (že) leta 1532. Temu sledi lesorez, ki upodablja Jezusa in dva učenca na poti v Emavs (Lk 24,

13), ki je označen s spiralo, ki še najbolj spominja na polža. Pelc se sklicuje na Naglerja, ki pravi,

da se je na tak način podpisoval württemberški ilustrator, ki ga poznamo kot monogramista AW in

ki je sodeloval pri ilustriranju Lutrove Nove zaveze, ki jo je leta 1530 ravno tako natisnil Hans

Lufft. Drugi monogrami, ki jih vsebujejo lesorezi/ilustracije/upodobitve v Dalmatinovi “slovenski

Bibliji”, po mnenju Pelca najverjetneje pripadajo Teuffelovim lesorezcem: monogramist LM se

pojavi dvakrat samostojno in enkrat z lesoreznim nožičem, ki spremlja Teufelov monogram. Pelc

pravi, da se je tako podpisoval Lucas Meier iz Frankfurta; CE se pojavi 11x samostojno, a le enkrat

v spremstvu lesoreznega nožiča, ki spremlja Teufelov monogram. Pelc navaja, da je Nagler tega

neznanega mojstra poimenoval Meister Enderle; monogram v obliki deteljice se pojavi trikrat, Pelc

pa zanj navaja Schmidtovo mnenje, da gre za dekorativno med seboj povezane kurzivne črke d in b,

kar naj bi kazalo na mojstra samega (Deubel, Teufel) in naj bi bil verjetno tako to še en Teufelov

monogram, ki ga v dveh primerih spremlja tudi upodobljen lesorezni nožič, ki je navadno znak

lesorezca. Na dveh lesorezih je lesorezni nožič upodobljen ob Teufelovemu standardnemu

monogramu ključu. Pelc povzema Schmidtovo vprašanje, ki je na mestu: „Le zakaj bi se Teufel

podpisal dvakrat: kot lesorezec in kot avtor?“; monogram CG se pojavi enkrat in sicer ob

Teufelovemu monogramu in ostaja neidentificiran lesorezec; monogram HF z upodobljenim

lesoreznim nožičem se pojavi samo enkrat in ostaja neidentificiran lesorezec; monogram IR z

222

upodobljenim lesoreznim nožičem se pojavi enkrat samkrat in ostaja neidentificiran lesorezec;

monogram MG z upodobljenim lesoreznim nožičem se pojavi dvakrat, enkrat samostojno in enkrat

ob monogramu T (mojster Teufel) in tudi ta ostaja neidentificiran lesorezec. Pelc trdi, da so vsi

zgoraj omenjeni neidentificirani monogramisti vrezovali podobe po Teufelovih predlogah,

največkrat pa je vrezoval mojster Enderle, katerega monogram tudi največkrat spremlja

Teufelovega. Razlike pri vrezovanju lesorezov, ki jih je vrezovalo več lesorezcev, so večinoma

majhne, izvzemši tiste pri katerih so bili vrezovalci trije zgoraj posebej omenjeni monogramisti:

Brosamer, Schwarzenberg in AW. Lesorezi, ki jih je posedoval Hans Krafft, v celoti gledano, dajejo

v osnovi celostno podobo in navzven izražajo edinstven individualen stil Johanna Teufela.

Dalmatinova Biblija vsebuje tudi nekaj odtisov lesorezov, ki so bili uporabljeni pri tisku prve

celotne Lutrove Biblije leta 1534. Gre za ilustracije preroških knjig. Le–te se s svojim stilom

vklapljajo v Teufelovo, kot jo je poimenoval Pelc, „konservativno serijo“ bibličnih lesorezov.

Drugače pa je tudi znotraj serije opaziti razlike med lesorezi, predvsem med zgodnejšimi (nastalimi

okr. leta 1558) in poznejšimi (iz časa med leti 1568–72). Na posameznih ilustracijah preroških knjig

in Nove zaveze so osebe podaljšane, tudi zvite, včasih upodobljene v nervoznem gibanju in z

neverjetno razmršeno pričesko. Krajina in notranji prostori imajo veliko prostega (neizkoriščenega)

prostora, ki daje občutek mističnega vzdušja. Gre za manieristični spiritistični stil iz časa konca

šestdesetih let 16. stoletja, ki ga je kasneje nadomestil strožji stil, ki je osebe upodabljal z več teže,

bolj prizemljeno (realistično) in z več dostojanstva. Pri strožjem stilu je več poudarjenih linij,

senčenja, zato je tudi prostor temnejši, statičnejši in manj pregleden. Zdi se, pravi Pelc, da se je

Teufel vrnil nazaj, k začetkom, k tradicionalnim vrednotam oblikovanja, ki direktno črpajo iz

ilustracij prvih Lutrovih Biblij, ki so bile natisnjene v trdnjavi protestantizma, Württembergu. Pelc

je mnenja, da je tiskar od Teufela dobil na novo dopolnjeno staro serijo bibličnih slik, ki se po

modernosti stila ni mogla meriti s Feyerabendovimi frankfurtskimi lesorezi in pravi, da je po

mnenju Schmidta in drugih ta Teufelova nova–stara serija verno in angažirano prenašala

tradicionalne vrednote protestantske biblične podobe.

Po pregledu ilustracij v Dalmatinovi “slovenski Bibliji” Pelc ugotavljla, da odtisi lesoreznih

upodobitev niso enake kvalitete. Temu je vzrok tudi (slaba) kakovost papirja in poškodbe

posameznih lesoreznih plošč. Ohranili so se tako tudi zelo čisti odtisi, kot tudi zelo motni zmazani

in težko prepoznavni odtisi lesorezov. Razlike v kvaliteti odtisov lesorezov oz. ilustracij so ponekod

večje kot pri sami izvedbi oz. vrezovanju posameznih lesorezcev.

Pelc v nadaljevanju predstavlja samo tiste odtise lesorezov/ilustracije, ki se z vsebino ter

parafrazo biblijske vsebine dotikajo takratne ilustratorjeve sedanjosti v dveh točkah: 1. z

upodobitvijo kritike katoliške Cerkve in 2. kot hommage velikim osebnostim zgodnje reformacije

(v osnovi Lutru in njegovemu zaščitniku saškemu deželnemu knezu Frideriku).

223

Pelc navaja Schmidta, ki piše, da so ilustracije Hansa Teufela nastale na temelju

poglobljenega poznavanja Biblije, še posebej zgodovine Izraelcev. Teufel ilustracije v več primerih

aktualizira (poveže s sodobnostjo) in sicer: 1. z odporom proti vse bolj rastoči protireformaciji in 2.

s svojo privrženostjo Lutru in polpreteklemu (bližnjemu) obdobju zgodnje reformacije. Pelc navaja

Schmidtovo mnenje, da je Teufel s svojimi lesorezi bralcu omogočil dobro nazorno aktualno

predstavo biblične zgodovine v duhu Lutrovega nauka. V nadaljevanju se Pelc ponovno opira na

Schmidta, ki pravi, da resnični (pravi) stari protestantizem v bibliji ni iskal osebne tolažbe, krepitve

osebne vere in pomoči, marveč biblično potrditev za vero, ki jo je podedoval od svojega

„spoštovanega Reformatorja“, potrditev za vero, ki so jo, po njegovem prepričanju, od nekdaj

ogrožale: človeška slabost, praznoverje, nasilje in izdaje. Človek, ki je živel v času verskih bojev s

protireformacijo, je v poglavjih Stare zaveze in v preroških knjigah iskal Božjo zmago nad deli

brezbožnikov, ki so s pomočjo politike in nasilja poskušali pohoditi resnično (pravo) vero. Čas

verskih bojev je bila tista herojska doba, v kateri Biblija ni bila samo knjiga, po kateri se je segalo v

času bolezni in starosti, marveč je bila Biblija knjiga končne, zadnje, ultimativne Božje zmage in

zmage resnične vere.

Primeri iz Stare zaveze

Pelc pravi, da je bil Teufel dober poznavalec teološkega in eksegetičnega (razlagalnega,

pojasnjevalnega) paralelizma med Staro in Novo zavezo, kar se odraža tudi na ilustracijah za

preroške knjige, na katerih je, podobno kot Brosamer, upodabljal prerokovanje prihoda Mesije

(odrešenika) in posamezne prizore njegovega delovanja, ki sta pospremljena z aktualnim kritičnim

pogledom na verske in politične sodobnike. Teufellovo odlično poznavanje biblijske eksegeze se

odraža tudi na številnih ilustracijah Stare zaveze. Ena takih ilustracij/upodobitev je npr. na sliki, ki

prikazuje Mojzesov čudež z vodo in nosi napis lat. petra erat Christus, slv. skala je (postala) Kristus

(1 Kor 10, 4); v pomenu duhovna skala – vsi so pili iz istega izvira v duhovni skali), ki upodablja

steno iz katere izvira voda in jo (vodo) povezuje s Kristusom. Prav omenjeni Mojzesov izvir je

Judom omogočil preživetje v puščavi. Ta skalni izvir je v prenesenem, simbolnem pomenu, izvir

življenja, ki izvira iz stene, na kateri prebiva Bog, ki se prikaže (izbranemu) ljudstvu na skali oz.

hribu Horeb na Sinaju, ki je obenem tudi Njegova (Božja) gora. Živa voda iz stene je prefiguracija

(predhodni nastanek) kasnejšega zakramenta krsta in „duhovne“ pijače (kasneje vina) v evharistiji.

Teufel je Mojzesov pogreb na gori imenovani Horab (slv. Nebo) upodobil natančno po biblični

predlogi, ki govori o angelcih, ki v navzočnosti Jahveja položijo Mojzesovo truplo v grobnico, ki jo

do danes še nihče ni našel (5 Mz 34, 1–12).

224

Primeri ilustracij, ki vsebujejo kritiko katoliške Cerkve

Pelc pravi, da je bil Teufel v svojih ilustracijah kritičen do katoliške Cerkve, še posebej pa

do njenega nauka o odrešenju po dobrih delih. Na ilustraciji, kjer je upodobil zgodbo o Savlu in

vedeževalki iz En Dora (1 Sam 28, 1–25), ki jo je Savel zaprosil, da mu iz groba prikliče Samuela,

je Teufel (staro) ženico upodobil v čarovniškem krogu. Posebno zanimivost je upodobitev njene

ogrlice (rožni venec?), ki jo drži v rokah. Po Pelčevem mnenju je ogrlica znak mehanske molitve, ki

je bila v tem času običajna v ženskih samostanih. Pelc navaja, da se je iste vsebine lotil tudi Hans

Weidetz, ki je na lesorezu iz leta 1520 upodobil dve redovnici z ogrlicami v prisotnosti dveh

vražičkov, hudičev.

Teufel je bil pravi mojster tudi v prirejanju. Biblijsko zgodbo je znal prirediti na tak način, da je

njene akterje predstavil kot pripadnike luteranom nasprotnega katoliškega tabora. Takšna je npr.

vsebina ilustracije, ki prikazuje soočenje Elijevih in Baalovih svečenikov (duhovnikov) na gori

Karmel (1Kr 18, 1–46). V ospredju upodobitve je prikazan glavni motiv, Elijeva žrtev (dar na oltar),

ki jo sam Jahve vžge z ognjem, v ozadju, na desni strani, pa so upodobljeni okrog Baalovega oltarja

stoječi svečeniki, ki se trudijo darovati svojemu bogu in ki jih je Teufel upodobil kot katoliške

duhovnike v ustreznih redovniških oblekah s kapucami.

Teufel je trikrat upodobil tudi malikovanje, po Bibliji največji judovski greh. Prvi dve

ilustraciji upodabljata uničevanje malikov s strani dveh Jahveju zaobljubljenih judovskih kraljev

Ase in Ezekija, ki sta, po Pelčevem mnenju, vedno aktualizirana oz. upodobljena kot saški deželni

knez Friderik Modri, ki ga Pelc po Schmidtu ima poimenuje za svetnega očeta reformacije. Na prvi

ilustraciji je upodobljen kralj Asa (saški deželni knez Friderik Modri), ki ukaže uničenje vseh

malikov v kraljestvu. Za osebo, ki je upodobljena na desni strani judovskega kralja Pelc navaja, da

gre za kraljevega svetnika, ki je upodobljen kot judovski vrhovni svečenik in je aktualiziran v

podobo „velikega svečenika“ reformacije Martina Lutra. Oba skupaj spodbujata in nadzorujeta

umik in uničenje malikov. Pred njunimi nogami je upodobljen služabnik, ki besno razbija kip

nekega poganskega božanstva. Druga ilustracija ima podobno kompozicijo, a na njej ni lika Martina

Lutra. V ospredju je upodobljen služabnik, ki uničuje Mojzesovo bronasto kačo, predmet

judovskega malikovanja. Poleg služabnikovih nog je upodobljen razbit, uničen kip (po Pelcu:

ženskega) božanstva. Pelc je mnenja, da (upodobljeni) maliki izvirajo iz repertoarja judovske in

antične poganske mitologije. V ozadju lesoreza je upodobljen „katoliški“ idol, tj. visok steber, na

katerem stoji kip svetnika (puščavnika?), ki v roki drži križ, kar naj bi po Pelcu pomenilo, da gre za

katoliški spomenik (malik!), izza njega pa je v daljavi upodobljen še eden podoben, vendar že

porušen stolp. Pelc ugotavlja, da obe omenjeni sliki posredno opravičujeta ikonoklazem, s katerim

je Luter v dvajsetih letih 16. stoletja avtoritativno opravil. Tretja Teufelova ilustracija, ki jo omenja

Pelc v tem sklopu, je upodobitev zgodbe o skrinji zaveze iz prve Samuelove knjige (1 Sam 4, 1–11;

225

5, 1–12), ki so jo Filistejci odtujili in jo prenesli v Dagonov tempelj, kjer je Jahvejeva moč s

podesta zrušila Dagonov kip in ga razbila, filistejska mesta pa so napadle podgane. Teufel je

Filistejske svečenike upodobil kot Turke. Z leve strani prihaja veliki judovski svečenik, da bi

Filistejce osvobodil skrinje in razdejanja. V ozadju, na desni strani, je upodobljena v voz vprežena

živina, na vozu pa skrinja zaveze, ki se iz ujetništva vrača domov. Na tej upodobitvi je Teufel

poskrbel za še eno zanimivo podrobnost in sicer pročelje poganskega svetišča, ki je prikazano kot

oz. spominja na pročelje katoliške cerkve, opremljeno z velikim portalom z dvema oknoma, skozi

katera se vidi v notranjost cerkve, kjer je nad stebrom, ki razdeli portal po sredini, upodobljen del

kipa (neznanega?) svetnika, ki pa ga Pelc, glede na to, da drži v roki palico, identificira za apostola

Jakoba, za katerega navaja, da je bil pogosto upodobljen na izpostavljenih delih zunanjih cerkvenih

zidov. V luneti (okroglo okence, oz. polkrožno polje med ravnim nadvratnikom in lokom nad njim)

dvodelnega portala sta, tako na levi kot na desni strani, upodobljena dva prizora čaščenja svetnikov.

Na levi strani se dve osebi klanjata (neznanemu) angelu, na desni strani pa Materi Božji (Mariji). Po

mnenju Pelca gre za upodobitvi, ki sta pozornemu opazovalcu in aktivnemu bralcu sporočali na

kateri strani se nahaja resnica in to ne samo v slikah in kipih, marveč tudi na splošno, v zunanjih,

adiaforičnih (nerazločnih, neizpostavljenih, nedefiniranih, indiferentnih ipd.) obeležjih (tedanje)

verske prakse. Teufel je na tej upodobitvi svetišče poganskega boga izenačil s svetiščem katoliške

Cerkve, podobno kot je to storil tudi pri zgoraj opisani upodobitvi kipa katoliškega svetnika, ki je

umeščen med poganske malike, ki se jih je potrebno znebiti (jih umakniti in uničiti). Za Teufela

velja tudi značilnost, da aktualiziranih polemičnih delov upodobitve posebej ne poudarja in ne

izpostavlja, med drugim tudi zato ne, ker gre večinoma za elemente, ki so bili v tistem času običajni

in (vsaj v takratni Nemčiji) že (dobro) vsajeni v posameznikovo zavest, kar je bil rezultat intenzivne

reformacijske propagande preteklih desetletij, predvsem časa tja do tridesetih let 16. stoletja. Te

elemente je Teufel vnesel v svoje slike kot motive, ki jih ni bilo potrebno posebej poudarjati, da bi

se pravilno razumeli (propaganda po interimu – začasni rešitvi, po letu 1555 je bila v remisiji in

zadržana). Reformirana Lutrova cerkev v Nemčiji se je v tem času ozirala nazaj, v čas zgodnje

reformacije, iz katerega je črpala ter gradila na Lutrovi dediščini. Pelc je mnenja, da je bila Lutrova

cerkev že v zgodnjem obdobju zmagovalka – kasneje pa je prišlo bogato plodno obdobje, ki se je

utrdilo na širokih institucionalnih razmerah. Če se je Lutrova cerkev v zgodnjem obdobju ukvarjala

in obračala predvsem proti nasprotnikom je zdaj tudi zanjo prišel čas, da se je ukvarjala le še sama s

sabo in se obrnila v svojo notranjost.

Pelc navaja, da je Teufel saške(a) deželne(a) kneze(a) upodobil kar nekajkrat in vedno(!) v

vlogi izbranih in blagoslovljenih judovskih dostojanstvenikov. Na upodobitvi maziljenja

Mojzesovega naslednika, judovskega kralja Jozueta, je saški deželni knez Johann upodobljen kot

Salomon.

226

Na ilustraciji k Drugi knjigi kraljev sta ponovno skupaj upodobljena saški deželni knez

Friderik in Luter. Prvi je upodobljen sedeč na prestolu, v podobi bogaboječega judovskega kralja

Jošija, obnovitelja Mojzesove zaveze (2 Krn 34, 1–7), drugi pa na njegovi desni in sicer v podobi

Jošijevega tajnika in velikega Hilkijevega svečenika Šafana (2 Kr 22, 1–20), ki je v svetišču

ponovno našel (odkril) knjigo Mojzesove zaveze, jo odnesel h kralju in mu iz nje (glasno) čital. Ta

trenutek v judovski zgodovini velja za začetek verske obnove. Pelc ugotavlja, da je očitna povezava

oz. podobnost z Lutrom in njegovim časom in utemeljuje, da je Luter na novo odkril Sveto pismo,

podobno kot nekoč Hilkija Mojzesov zakon, tudi Luter pa je, tako kot nekoč Šafan, saškemu

deželnemu knezu „ab ovo“ čital/predstavljal Sveto pismo. Teufel je omenjeno biblijsko zgodbo vzel

kot osnovo in izvrstno priložnost za aktualizacijo njene vsebine in sicer tako po podobnosti dogodka

kot časa. Svetopisemska starozavezna zgodba je z aktualizacijo dobila nov, posvečen in simboličen

pomen. Pelc ugotavlja, da v Teufelovem času upodobljeni (aktualizirani) protagonisti niso bili več

med živimi, zato njihova upodobitev v starozaveznem kontekstu predstavlja svojevrsten memento

(spomin) in hommage (poklonitev) upodobljenim akterjem, ki jih tudi sakralizira (posveča,

napravlja svete) in jih pred očmi bralca „ponovno oživlja“.

Pelc pravi, da je bil Teufel odličen poznavalec in razlagalec Biblije in sicer v pravovernem

duhu lutrovske protestantske teologije in simbolične ikonografije protestantizma ter odličen

oblikovalec tem/vsebine. Imel je bujno domišljijo in je bil živahen pripovedovalec. Imel je veliko

smisla tako za slikovite posameznosti ali cele sklope, ki jih je prevzel iz „vsakdanjega življenja“.

Bil je tudi izredno duhovit. Vse, kar je počel z ilustracijo, je znal utemeljiti z biblično vsebino. Pelc

ugotavlja, da je bil Teufel v vsem naštetem soroden, podoben grafiku in slikarju, flamskemu

sodobniku Petru Bruegelu st. (1525–69), s katerim ju vežejo tudi načini upodobitve oblike likov.

Teufelov „breugelovski“ motiv je moč prepoznati na ilustraciji, ki upodablja znan dogodek iz

Abrahamovega življenja, ko njegova žena Sara nažene deklo in Abrahamovo priležnico Hagaro in

njenega sina Izmaela. Abraham je bil ogorčen nad ženinim vedenjem. V ozadju ilustracije sta

upodobljena dva prizora iz puščavniškega življenja dveh izgnanih mož. Pelc pravi, da je takih in

podobnih motivov je v Teufelovem „biblijskem ciklusu“ veliko.

Po mnenju Pelca je Teufel tudi po umetniškem okusu otrok svoje dobe. Po oblikovnih

dosežkih visoke renesanse, ki so se v Evropi že uveljavili, se umetniki obrnejo k izbiri lastnega,

individualnega stila, ki odgovarja njihovemu svetovnonazorskemu modusu in oblikovnim vizijam.

Prav zavestna izbira stila pa je značilna za manierizem v drugi polovici 16. stoletja. Robusten

(kmečki) stil (način izražanja) je postal samo ena od številnih enakovrednih stilnih (izraznih)

možnosti, ki jih v drugi polovici in ob koncu 16. stoletja umetniki uresničujejo znotraj

„pluralistične“ stilske enotnosti. Solisov, Ammanov in stili drugih njima sorodnih ilustratorjev te

dobe pa zastopajo drugo možnost, skrajnost stila (načina izražanja). Njihove oblike so prežete z

227

duhom renesančnega romanizma, ki izvira iz klasične umetnosti italijanske renesanse. Ilustracije teh

mojstrov, ki so brez dvoma bili večji esteti, manj pa pazljivi bralci (poznavalci) Lutrovih

komentarjev Biblije, so v propagandnem smislu nevtralne. Prav zaradi povedanega, duhu Lutrovega

protestantizma bolj odgovarja Brosamerjev in Teufelov „konzervativni stil“, ki ga spremlja

odgovarjajoča interpretacija teološkega in simboličnega karakterja.

V. Ta celi katekizem (1584)

Avtor te knjige je Jurij Dalmatin. Knjiga je bila tiskana istočasno in v istem kraju kot Biblija

(1584, Württemberg).

Bibliografski opis prinaša Berčič: TA CELI CATEHISMVS, INV TEH VEKSHIH GODOV,

STARE inu Nove Kerszhanske Pejsni, od P. Truberja, S. Krellia, inu od drugih sloshena, inu

s'dostemi mepimi Duhovnimi Peismi pobulshane. Coloss: 3. Verbum Christi habitet in vobis

abundanter: in omni sapientia, docentes & commonentes vosmetipsos in Psalmis & Hymnis &

canticis spiritualibus, in gratia canentes in cordibus vestris DEO. V'BITEMBERGI, (Johann Kraffts

Erben) ANNO M.D.LXXXIIII.833

Knjiga vsebuje 15 lesorezov. Puc–Bjelićeva navaja, da se omenjene ilustracije med seboj

stilno razlikujejo, nadalje je mnenja, da so predloge zanje in lesorezi nastali skoraj istočasno in da bi

jim lahko pripisali 7 avtorjev, od katerih pa je le eden signiran.834

Prvo stilno skupino predstavlja Krst. V okroglem, obokanem prostoru, stoji na podstavku

krstilnik, ki ima obliko keliha. Okrog krstilnika in keliha so zbrane osebe, ki prisostvujejo dogodku.

Osrednja oseba upodobitve je duhovnik, ki nad krstilnikom drži krščenca in ga obliva z vodo. Na

duhovnikovi desni strani stoji, z odprto knjigo v levi in vrčem v desni roki, njegov pomočnik. Na

duhovnikovi levi strani stojita mož in žena, za katera Puc–Bjelićeva pravi, da sta, ali boter in botra

ali starejša krščenca. Za njima sta upodobljeni še dva (nedoločljiva) ženska portreta. Vse osebe so

oblečene v moderne obleke. Puc–Bjelićeva je mnenja, da lesorezec ni popolnoma obvladoval

perspektive, kar se, po njenem mnenju najlepše vidi v izdelavi prostora. Za Puc–Bjelićevo so

zanimive glave figur, ki so izrazite, posebej glava žene.

Drugo stilno skupino predstavljata ilustraciji, za kateri Puc–Bjelićeva meni, da sta nastali

istočasno kot zgornja. Edena izmed njiju predstavlja Obhajilo pod obema podobama. V sobi, ki ima

v ozadju dve okni, stoji miza, na njej pa dva svečnika s prižganima svečama oklepata velik trokrilni

oltar. Pred oltarjem stojita dva duhovnika, ki obhajata klečeči osebi; na levi s kruhom, na desni z

vinom, v vrsti za njima pa na obhajilo čaka množica ljudi. Puc–Bjelićeva pravi, da je kompozicija

833 B. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die sloweinsche Reformation, München 1968, 231–32, št. 43. 834 B. Puc–Bjelić: Ilustracije v slovenskih protestantskih knjigah, Zbornik za umetnostno zgodovino, letnik IV,

leto 1957, 183–210, cit. 198–200.

228

simetrična; za temo pa ugotavlja, da je izrazito protestantska in pomaga pri dataciji lesoreza, ki ni

mogel nastati pred tretjim desetletjem 16. stoletja.

Tretjo stilno skupino predstavlja ilustracija z naslovom Jezusov vnebohod, na katerem je

okrog majhne vzpetine upodobljen zbor klečečih apostolov, ki gledajo v nebo vzpenjajočega se

Jezusa Kristusa, od katerega se skozi oblak vidi samo del nog in oblačila. V celoti sta v profilu

upodobljeni le dve apostolski podobi, od ostalih pa so v glavnem upodobljene samo glave. Puc–

Bjelićeva pravi, da je pričujoča ilustracija po stilu upodobitve podobna prejšnji.

V četrto (stilno) skupino Puc–Bjelićeva prišteva signirano ilustracijo z naslovom Mojzes

sprejema zakone. Monogram se nahaja na levi strani spodaj v obliki številke 4 s križem. Ilustracija

v desnem kotu zgoraj upodablja Boga Očeta, ki pod njim klečečemu Mojzesu izroča tabli zakonov.

V ozadju, na levi strani, so upodobljeni v dolini postavljeni šotori, za katerimi se dvigajo nazobčani

vrhovi gora. Tukaj se nahaja tudi monogram CE, ki po ugotovitvi Puc–Bjelićeve, pripada

neznanemu mojstru. Puc–Bjelićeva primerja pričujoči lesorez tudi z onimi, (bržda) istega avtorja v

Bibliji in ugotovi, da je razlika velika: npr. pri rokah, ki so na pričujočem lesorezu velike in imajo

dolge prste, na biblijskih ilustracijah pa majhne, nekoliko okorne, a vendar lepo oblikovane. Puc–

Bjelićeva meni, da bi se edina sorodnost med ilustracijami lahko našla v načinu upodobitve drevja

oz. grmovja. Puc–Bjelićeva je mnenja, da če gre v tem primeru za delo mojstra CE, je to

zagotovo(!) njegovo zelo zgodnje delo.

V sredino 16. stoletja Puc–Bjelićeva datira ilustracijo z naslovom Izgon Adama in Eve iz

raja. Na desni strani sta upodobljena gola Adam in Eva, ki prihajata iz raja. Na levi strani, za njima,

je upodobljen angel, ki je oblečen v košato obleko, z desnico pa vihti meč nad glavo. Puc–Bjelićeva

za kompozicijo pravi, da je pretehtano simetrična. Po njenem mnenju drevo v sredini razdeli lesorez

v dva dela. Roke angela so oblikovane podobno kot pri prejšnjem lesorezu (Mojzes sprejema

zakone, gl. Zgoraj), prav zato tudi postavlja nastanek ilustracije v podoben čas, a je, po njenem

mnenju, vseeno nekoliko mlajši.

Po mnenju Puc–Bjelićeve bi lahko okrog sredine 16. stoletja datirali tudi ilustracijo

Jezusovega rojstva, ki upodablja s slamo kriti hlev, v ozadju pa je viden del stolpa z okni. Pred

hlevom kleči Mati Božja (Marija) z detetom (Jezusom), ki leži na stopnici. Ob Mariji stoji Jožef.

Nasproti družini stojita dva pastirja, ki sta se prišla priklonit detetu (Jezusu). V ozadju, na levi

strani, se razprostira pokrajina z gričem, na katerem se pasejo ovce ter mestom in gorami.

Zadnja ilustracija, ki jo obravnava Puc–Bjelićeva, nosi naslov David s harfo. Po njenem

mnenju omenjena ilustracija nima nič opraviti s prejšnjimi, saj jih po izdelavi občutno prekaša.

Ilustracijo dobesedno piše takole: “Pogled se nam odpre v del sobe z odprtim polkrožno

zaključenim oknom, katerega vrhnji del je zastrt z zaveso. Skozenj vidimo gričevnato pokrajino s

hišami v ozadju. Na težki mizi pred oknom leži odprta knjiga, katero je David pravkar odložil in

229

segel po harfi. Prislonil jo je na podstavek stebra in pričel ubirati strune. David je upodobljen kot

silak, z mišičastimi nogami, orjaške postave in nežnega, v daljavo uprtega pogleda. Lesorez

spominja na dela Virgila Solisa in Josta Ammana.” Za obravnavane lesoreze Puc–Bjelićeva pravi,

da razen za enega ni mogla ugotoviti, čigavi o in od kod so vzeti.

Po mnenju Pelca je Dalmatinov Katekizem iz leta 1584 tipografsko najbolje opremljen

slovenski katekizem iz 16. stoletja.835

Vsaka stran ima svoj okrasni okvir, knjiga pa, ustrezno

vsakemu poglavju, vsebuje po eno ilustracijo, skupaj torej 15 ilustracij, ki so delo različnih avtorjev

in niso nastali v enakem času ter imajo vidne razlike v načinu izvedbe. Eden od lesorezov je

signiran z (grško) črko Ψ (sigma). Dva od lesorezov imata navedeno letnico nastanka 1551, a Pelc

zanju zapiše, da se zdi, da nista delo istega avtorja. Pelc pravi, da samo štirje od petnajstih ilustracij

ustrezajo vsebini katekizma, a niti ena vsebinsko ne stoji na ustreznem mestu. Štiri ilustracije, ki

vsebinsko ustrezajo katekizmu so: 1. Mojzes sprejema plošče zakonov, 2. Stvarnik (Bog Oče), 3.

molitev Očenaš spremlja ilustracija na kateri je upodobljen Jezus z učenci, 4. poglavje o evharistiji

spremlja ilustracija z upodobljenim obhajilom in zadnjo večerjo. Pelc navaja, da je več kot polovica

lesorezov odtisnjena ali pri priložnostnih pesmih/napevih za posamezne praznike, katerih avtorja sta

Primož Trubar in Jurij Dalmatin, pesmi pa so opremljene tudi z notnim zapisom, ali pa pri vrhuncih

zgodb iz zgodovine odrešitve. Po dva lesoreza krasita pesmi o krstu, po en lesorez pa pesem o

Kristusovem rojstvu, zadnji večerji, Kristusovem vnebohodu, spustu Svetega Duha na zemljo in

Sveti Trojici. Zadnji odtisnjeni, po stilu poznorenesančni lesorez, stoji tik pred Davidovimi psalmi

in prikazuje kralja pri igranju velike harfe. Zanj Pelc pravi, da ga je napravil mojster stila, saj gre,

po Pelčevem mnenju, za najboljši lesorez v vseh natisnjenih slovenskih in hrvaških katekizmih.

Pelc je mnenja, da sta iz vidika protestantske ikonografije gledano, najzanimivejša lesoreza

tista dva, ki ilustrirata evharistijo. Prvi je vodoravno predeljen. V njegovem spodnjem delu je

upodobljeno deljenje obhajila, v zgornjem delu, ki je predstavljen kot portalna luneta, pa je

upodobljen izsek iz Kristusove zadnje večerje in sicer motiv, ko Kristus obhaja apostole. Pelc pravi,

da se je s takšnim neposrednim slikovnim soočenjem dveh sorodnih motivov hotela poudariti

povezanost stvarnosti in simbola, v istem smislu pa tudi »praesentio realis«, tj. dejanska prisotnost

Jezusove krvi v evharistiji. Drugi lesorez je odtisnjen pri eni izmed Dalmatinovih pesmi,

kompozicijsko pa je soroden s spodnjo polovico prej omenjenega. Tudi tukaj je v ospredju motiv

deljenja obhajila, Pelc pa posebej izpostavi v ozadju upodobljen veliki krilni oltar, ki naj bi po

njegovem mnenju kazal, pristno Lutrovo (württemberško) strpnost do podob.

Za vse lesoreze objavljene v Dalmatinovem Katekizmu iz leta 1584 Pelc ugotavlja, da gre za

obrtniško izdelane ilustracije za preproste ljudi, ki imajo izvor v nekem (neznanem?) pogosto

835 M. Pelc: Biblija priprostih, Ilustracije hrvatskih i slovenskih protestantskih knjiga 16. stoljeća, Zagreb 1991,

68–69.

230

posnemovanem vzoru, ki pa je že toliko preoblikovan, da izkazuje izoblikovano grafično umetnost

posameznih avtorjev.

VI. Ta kratki katekizem (1585)

Dalmatinov “Kratki würtemberški katekizem” je izšel leta 1585 pri naslednikih Hansa

Kraffta v Wittembergu. Bibliografski opis prinaša Berčič: TA KRATKI WIRTEMBERSKI

CATECHISMVS, ALI ty potrebnishi shtuki prave isvelizhanske Vere, sred enimi kratkimi

vsakdajnimi molitvami, inu Hishno Tablo. Johan Brentzen Catechismus Windisch. Marc. 10. Pustite

Otrozhizhe k' meni priti, inu ym nikar nebranite: Sakai tacih je Krajlestvu Boshje. /Vignette.)

WITERBERGAE Excudebant Haeredes Iohan. Cratonis, Anno 1585.836

Vsebuje osem ilustracij. Za ilustracijo z naslovom Obhajilo pod obema podobama Puc–

Bjelićeva pravi, da je se nahaja tudi v Dalmatinovem Katekizmu iz leta 1584, za ilustracijo z

naslovom Pri krstu (list 3) pa navaja, da gre za soroden lesorez z isto temo prav tam. Za ilustracijo z

naslovom Pri krstu nadalje navaja, da sta krstilnika do podrobnosti enaka, kar velja tudi za drži

duhovnikov in njune kretnje roke s katerima držita otroka. Celo stoja krstu pričujočih oseb je enaka,

a se je zmanjšalo njih število. Ostale so le najpomembnejše: duhovnik, pomočnik in oba botra. Tudi

kompozicija je v celoti zrcalno ponovljena. Po mnenju Puc–Bjelićeve je z zgoraj opisanima sorodna

tudi ilustracija z naslovom Mojzes sprejema postavo, ki je prav tako objavljena v Dalmatinovem

Katekizmu iz leta 1584. Kompozicija obeh je popolnoma ista. Tudi krajina s šotori in nazobčanimi

vrhovi gora je nespremenjena. Dodana je (le) skupina Izraelcev, ki častijo zlato tele. Tudi za

ilustracijo z naslovom Kristus na križu z Marijo in Janezom Puc–Bjelićeva pravi, da je skoraj

popolnoma enaka z istoimensko iz Dalmatinovega „Passiona“ (1576), le da je pričujoči

primitivnejši.

Za zgoraj omenjene lesoreze v Dalmatinovem Katekizmu iz leta 1585 Puc–Bjelićeva

ugotavlja, da je: “mogoče reči, da so služili kot predloge lesorezcem, ki so delali podobe v Passionu

in (Ta velikem) Cathechismu.“ Po njenem mnenju imajo tudi ostali lesorezi v pričujoči knjigi zvezo

z lesorezi iz (Ta celega) Cathechizma, a so slabše izdelani. Puc–Bjelićeva pričujoče lesoreze datira

v čas proti sredini 16. stoletja.

Pelc837

je v tej izdaji katekizma naštel osem med seboj grafično izenačenih lesorezov, izmed

katerih po njegovem mnenju najbolj izstopa pri evharistiji objavljen ponovljeni lesorez iz katekizma

iz leta 1584. Drugače lesorezi spremljajo poglavje o krstu (v tem katekizmu na prvem mestu!), vsa

tri poglavja o veri, začetek Očenaša in Dekaloga ter poglavji o evharistiji in spovedi. Pelc pravi, da

so bili ti lesorezi izdelani v delavnici Lucasa Cranacha ml.


leto 1957, 183, 210, cit. 200–01.

837 M. Pelc: Biblija priprostih, Ilustracije hrvatskih i slovenskih protestantskih knjiga 16. stoljeća, Zagreb 1991, 68–69.

231

Po Pelčevem mnenju je ikonografsko najzanimivejši lesorez, ki spremlja poglavje o krstu.

Pelc pravi, da se glede na kompozicijsko shemo naslanja na lesorez iz katekizma iz leta 1584 in tudi

na zaporedje podobnih upodobitev med katere štejemo tudi upodobitev iz Uraškega katekizma. Pelc

navaja, da je na tej sliki skupina ljudi postavljena v ospredje, z namenom, da lahko sodelujoče tudi

prepoznamo. Za duhovnika, ki drži v rokah dete Pelc pravi, da ima Lutrove obrazne poteze in

njegovo postavo, za njegovega asistenta pri obredju (ministranta), ki v roki drži knjigo, pa Pelc

pravi, da gre brez dvoma za Jana Husa. Hus se sicer v času reformacije pojavlja na številnih

grafikah v vlogi avtoritete in vzora. Na tak način je upodobljen tudi na letaku iz leta 1551, ki ga je

napravila delavnica Lucasa Cranacha ml., ki predstavlja obhajilo pod obema podobama na katerem

sta v ospredju upodobljena Luter in Hus, ki delita obhajilo saškima deželnima knezoma, Frideriku

in njegovemu nasledniku Johannu, najpomembnejšima zaščitnikoma reformacije. Po mnenju Pelca

je Husova podoba na tem letaku skorajda nepogrešljiva, saj je prav Hus začel s prakso obhajanja

pod obema podobama, ki jo je sprejel tudi Luter. Pelc nadaljuje s prepoznavanjem ljudi na lesorezu

in pravi, da se zdi, da je kot oče otroka na lesorezu verjetno upodobljen eden od saških deželnih

knezov, ki so bili večkrat upodobljeni tudi na številnih grafikah v času zgodnjega protestantizma.

Pelc pravi, da posebnosti same figure, brada in lasje, kažejo, da gre za stiliziran portret deželnega

kneza Johanna. Pelc navaja, da je Luter v tem katekizmu upodobljen še enkrat in sicer pri poglavju

o spovedi. Na tej ilustraciji je Luter upodobljen v vlogi »novega« Petra, ki odreši grešnika

klečečega pred njim na tleh. Upodobljen je v isti obleki, z istimi značilnimi obraznimi potezami, kot

v prej obravnavanem lesorezu. Pelc je mnenja, da je omenjena lesoreza napravil isti umetnik in

sicer prav tisti, ki je napravil tudi prej omenjeni letak iz leta 1551 in lesorez za dekalog v

Dalmatinovem Katekizmu iz leta 1584. Umetnika lesoreza krasita predvsem konstantno globoko

senčenje in linija, ki vztrajno teče po zunanjih obrisih, notranji so zgolj nakazani. Prav s takim

pristopom do linij umetniku uspe lesorez napraviti zračen. Osebe so jasno upodobljene, njih odnosi

jasno predstavljeni. Fiziognomične lastnosti Lutra in Husa so nedvomno podobne tistim na letaku iz

leta 1551. Za lesorez, ki je bil že natisnjen v katekizmu iz leta 1584, v tem natisu katekizma pa

zaljša poglavje o krstu, je Pelc mnenja, da gre za prečiščeno verzijo lesoreza, na kateri je med

upodobljenimi osebami moč prepoznati Lutra, Husa in saškega kneza, ki so, za razliko od

prejšnjega lesoreza, samo zamenjali strani. Pelc pravi, da je pričujoča upodobitev temnejša, kar

pripisuje gostejšemu senčenju, pa tudi postavitev oseb v prostor ni tako umetelno izvedena kot pri

prejšnjem lesorezu. Za obravnavana lesoreza Pelc ugotavlja, da imata ne samo skupno temo, pač pa

tudi skupno kompozicijsko predlogo, močno pa se razlikujeta v načinu izvedbe, ki vpliva tudi na

jasnost in umetniško stilsko dojemanje upodobitve.

Pelc zaključuje, da je pri obeh obravnavanih lesorezih na temo podeljevanja zakramentov

opazno upodabljanje protestantskih avtoritet in zaščitnikov reformacije in pravi, da je to

232

ikonografska značilnost Cranachove delavnice v Württembergu. Upodobitve podeljevanja

zakramentov šteje Pelc med spominske, komemorativne upodobitve, ki združujejo cerkvene in

svetne avtoritete zgodnje reformacije, ki dobivajo idealiziran in sakralni pomen. Taki lesorezi so se,

po mnenju Pelca, med ljudmi širili predvsem v obliki letakov. Eden izmed teh letakov avtorja

Jakoba Luciusa, prikazuje Lutra in družino saškega deželnega kneza skupaj z motivom Jezusovega

krsta v Jordanu, v ozadju pa je upodobljena veduta mesta Württemberg .

Propagandna strategija reformacije je zajela vse segmente komunikacijskega mehanizma 16.

stoletja. Njena sporočila so prilagojena vsem stopnjam medijskega objavljanja, od slik »visoke«

umetnosti, prek letakov, do preproste ilustracije v katekizmu za navadne ljudi.

233

Zaključek Preučevati življenje in delo Jurija Dalmatina pomeni pravzaprav temeljito študirati tudi

njegovega predhodnika, učitelja in “drugega očeta” Primoža Trubarja. Od tu izvira teza o

Dalmatinovem dopolnjevanju in dokončanju s strani “slovenskega Lutra” Primoža Trubarja

začetega dela, ki je bistveni vednostni izplen pričujočega dela, in tudi nadgradnja omenjene teze, in

sicer oznaka Jurija Dalmatina za “drugega slovenskega Lutra”.

Trubarjev in Dalmatinov opus sta pravzaprav celota, ki je, skupaj z opusom (pre)ostalih

protestantov, v slabih petdesetih letih druge polovice 16. stoletja, to je v času med leti 1550–1595,

postavil “trdne temelje slovenske književnosti”. Iz omenjenega kroga se najvišje dvigata prav

Primož Trubar in Jurij Dalmatin, saj je njuno tudi prizadevanje za nabor literature, ki definira in

hkrati omogoča delovanje slovenske cerkve augsburške veroizpovedi v Ljubljani, kot osrednje

inštitucije, iz katere se je Lutrova, odnosno martinovsko filipjanska redakcija protestantizma širila

po Kranjskem, bilo uresničeno šele z izdajo celotnega prevoda Svetega pisma v slovenski jezik, to

je z Dalmatinovo “slovensko Biblijo”. Njuni sopotniki so delovali na literarnem, šolskem,

jezikovnem, pridigarskem, cerkvenem idr. področjih.

Delo Jurija Dalmatina je povsem organsko nadaljevanje prizadevanj Primoža Trubarja. To je

moč videti v žanrski kontinuiteti (kancional, katekizem, obrednik, svetopisemski prevodi). Še

posebej sta nadaljevanje in dopolnjevanje dela Primoža Trubarja razvidna pri kancionalih, s

katerimi je Trubar, morda tudi pod zunanjim vplivom, začel leta 1567, ko je izdal svojega prvega

pravega, saj Klombnerjevega iz leta 1563 ni štel za lastno delo, čeprav so ga podenj podpisali;

slovenski protestantski kancional doseže leta 1584 uredniški, vsebinski in oblikovalski višek z

Dalmatinovim Tem celim catechismom, enimi psalmi. Tudi pri katekizmih je bil Jurij Dalmatin

nadaljevalec Trubarjevega že začetega dela. Oskrbel je prevod Lutrovega in Brenčevega katekizma.

Slednjega verjetno predvsem za uporabo pri pouku. Najdlje je šel Dalmatin pri obrednikih, kjer je

prevedel in priredil württemberškega ter ga izdal v lični knjižici malega, žepnega formata, verjetno

z namenom, da bi bila dostopna in tako uporabna vsem pridigarjem. Od vsega Dalmatinovega dela

najbolj izstopa njegov prevod Svetega pisma, tako imenovana “slovenska Biblija”, ki pomeni

vrhunec literarnih in jezikovnih prizadevanj slovenskih protestantov. Pred njenim natisom je

Dalmatin izdal več prevodov starozaveznih knjig, ki so bile ljudem potrebne. Z njimi je zapolnil

vrzel pri prevodih iz Svetega pisma in hkrati tudi dopolnil Trubarjeva prizadevanja za prevod

Svetega pisma, v kar ga je nagovoril že Peter Pavel Vergerij ml., saj je Trubar, izvzemši Davidov

psalter, prevajal le iz Nove zaveze.

Od ducat Dalmatinovih tiskov jih je bila kar polovica opremljenih z ilustracijami. Kot tudi

za druge ilustracije slovenskih protestantskih tiskov (vseh z ilustracijami opremljenih je bilo 11) je

tudi za Dalmatinove izdaje značilno, da so ilustracije v njih prevzete direktno iz nemškega prostora

234

in virov, pri njihovi izbiri pa je nad estetskim prevladal vsebinski kriterij, ki je bil oprt na Lutrovo

doktrino o podobi, ki (naj) utrjuje biblično vsebino in čisti evangelij.

Primož Trubar in Jurij Dalmatin pa nista (bila) povezana zgolj in samo po/prek delu/a,

marveč tudi osebno. Pogled nazaj nam odstre izjemno pomenljivo, praktično komaj verjetno skupno

zgodovino. Vse se začne okrog leta 1547. Takrat namreč naj bi se rodil Jurij Dalmatin – po vsej

verjetnosti med oktobrom in decembrom 1547. To je čas, v katerem je Trubar doživel grenko in

hkrati, vsaj po izteku, rezultatu, srečno življenjsko zgodbo. Decembra 1547 je moral pred aretacijo

zbežati v Nemčijo, v Nürnberg, kamor je prispel marca 1548 in si prvo zatočišče našel pri Vidu

Dietrichu. Obenem je to tudi čas, v katerem je bila tista smer reformacije, ki jo je zasledoval Primož

Trubar, kasneje pa tudi Jurij Dalmatin (lutrovstvo oz. protestantizem oz. martinovsko filipjanska

redakcija protestantizma), po veliki bitki pri Mühlbergu (24. april 1547) skoraj do tal potolčeno ter

zatrto, in samo cesarski velikodušnosti se je zahvaliti, da je interim v Augsburgu (maj 1548), s

katerim ni bila zadovoljna nobena – ne protestantska, ne katoliška, ne cesarska – stran, dal še naprej

možnost protestantom, ki so se v petdesetih letih 16. stoletja ponovno postavili na noge, se pobrali

in s prizadevanji za svojo cerkev ter veroizpoved naposled tudi uspeli – najprej

verskoorganizacijsko in nazadnje tudi politično. Augsburški verski mir (1555), ki je bil prekretnica

za razvoj odnosov med protestanti in katoliki v nemškem cesarstvu, je bil za protestantizem

(martinovsko filipjansko redakcijo) odločilnega pomena za nadaljni razvoj. Takisto je v čas

Dalmatinovega rojstva, to je v leto okrog 1547, moč postaviti tudi začetek tridentinskega koncila

(1545–1564), po koncu katerega je katoliška cerkev le dobila smernice za prenovo. Vsaj v

poetičnem, literarnem smislu je moč reči, da je bil Jurij Dalmatin poleg, ko se je v 16. stoletju

lomila usoda protestantizma, tako v cesarskem, kot domačem, to je deželnem merilu.

Drugi datum, ki veže osebni zgodovini Primoža Trubarja in Jurija Dalmatina, je leto 1565.

Medtem ko je Primož Trubar na Nemškem že imel za seboj svoja literarna prvenca, Abecednik in

Katekizem (1550), v samozaložbi seveda, in sta ga nekdanji koprski škof Peter Pavel Vergerij ml. in

znameniti nemški protestantski teolog Jakob Andreae pregovorila v projekt prevoda Svetega pisma

in nato v sodelovanje v Ungnadovem bibličnem zavodu, se je Jurij Dalmatin pridno šolal v Krškem

pri Adamu Bohoriču; seveda (še) ni mogel vedeti, da se bo kasneje, po prihodu v Ljubljano, njuna

življenjska pot, tako osebno, kot tudi v literarnem in znanstvenem pogledu, tako zelo zbližala

(Bohorič je verjetno na temelju sodelovanja pri reviziji “slovenske Biblije” spisal prvo slovensko

znanstveno slovnico).

Ko je Primož Trubar zaradi nesrečne epizode s Cerkovno ordningo (1564), s katero je

posegel v regalije deželnega kneza in kršil verjetno najpomembnejšo pridobitev augsburškega

verkega miru (Cuius regio, eius religio) ter ga je zato zadel izgon iz nadvojvodovih dednih dežel,

moral do konca julija 1565 zapustiti Kranjsko, je bil v karavani, ki se je odpravila iz Ljubljane na

235

Nemško, poleg Trubarjeve družine (žena Barbara, hči Magdalena, sinova Primož ml. in Felicijan)

tudi “skoraj osemnajstletni” Jurij Dalmatin, namenjen na študij na univerzo v Tübingen in v

Tifernijev štipendij.

Primož Trubar je karavano pripeljal v Stuttgart, kjer je württemberškega vojvodo prosil za

službo – v staro se ni maral vrniti (zasedel jo je nekdo drug) – in za šolanje ter sprejem v Tifernijev

štipendij, in sicer za Jurija Dalmatina in oba Primoževa sinova. Službo je po posredovanju

deželnega kneza tudi dobil, kandidati za šolanje pa preverjanja znanja niso uspešno opravili. Jurij

Dalmatin je bil na (do)šolanje napoten v samostansko šolo v Bebenhausen, že naslednje leto, jeseni

1566, pa je bil sprejet na univerzo v Tübingenu in v Tifernijev štipendij.

V času šolanja v Bebenhausnu je Jurij Dalmatin sklenil tesno poznanstvo z

bebenhausenskim opatom Eberhardom Bidenbachom, na univerzi pa verjetno najbolj z mentorjem

magistrske naloge, profesorjem Jakobom Heerbrandtom. Dalmatin je bil marljiv in vesten študent.

Magisterij z naslovom De catholica et catholicis disputatio je zagovarjal leta 1572. Istega leta je, s

pomočjo Primoža Trubarja, po dveh neuspelih prošnjah, dobil službo pridigarja v Begunjah na

Gorenjskem ter pridigarja v slovenskem in nemškem jeziku v Ljubljani ter tako prišel na Kranjsko.

Nasploh je bil Trubar za Dalmatina, še posebej pa v času študija, “drugi, krušni oče” – znal ga je

primerno motivirati, ga nagraditi in denarno podpreti, kadar je bilo to potrebno.

Jurij Dalmatin je v času študija, spodbujen od bebenhausenskega opata Eberharda

Bidenbacha in Primoža Trubarja, ves čas, kolikor je ob študiju zmogel, skrbel za vajo v materinem,

slovenskem jeziku, predvsem s prevajanjem. Tako je že v Tübingenu prevedel prvo Mojzesovo

knjigo, Genesis. Po prihodu na Kranjsko pa je začel s sistematičnim prevajanjem Svetega pisma.

Dalmatinova “gorenjska epizoda” je bila tesno povezana z Begunjami, z briksenškim

gospostvom na Bledu in z Radovljico. Za namestitev stalnega pridigarja pri gorenjski krščanski

cerkvi v Begunjah se je zavzemal še leto pred smrtjo (1588), že v času, ko je bil škocjanski župnik.

Nasploh je bil protestantizem v teh krajih tako močno razširjen, da je v osemdesetih letih 16.

stoletja v Begunjah čisto namensko zrasla “protestantska molilnica”, ki jo je podrla šele

protireformacijska komisija škofa Hrena leta 1601.

V Ljubljani se je Dalmatin ukvarjal predvsem s pridiganjem v slovenskem in nemškem

jeziku, kot izobražen mož pa je bil leta 1580 imenovan v cerkveni svet augsburške veroizpovedi, še

istega leta pa je postal tudi uradni vizitator, ki je imel nalogo vsako protestantsko cerkev/občino

(“gmajno”) obiskati vsaj enkrat letno. Leta 1583 je postal član 19-članskega širšega in 7-članskega

ožjega odbora šolskih nadzornikov, ki se je pečal z novim šolskim redom (Frischlinov šolski red,

1584). Oboje, seveda, pri kranjskih deželnih stanovih. Baje že leta 1580, podpis se je sicer ohranil

pod verzijo iz leta 1582, pa je podpisal tudi Formulo concordiae.

236

V Ljubljani si je kupil hišo in se oženil z Barbaro. Imela sta vsaj pet otrok, ki so vsi umrli že

v otroštvu. Barbara je moža preživela. Še leta 1591 je živela v Dalmatinovi hiši.

Leta 1585 je postal Jurij Dalmatin župnik v Škocjanu. Tam je bil za diakona njegov študijski

kolega in sotrudnik pri “slovenski Bibliji” Andrej Savinec, poznan tudi kot kaligraf in izdajatelj

poslednjega Trubarjevega dela – prevoda Lutrove Hišne postle (1595). Dalmatin se v Škocjanu ni

preveč dobro znašel. Pri fari je nastavil nekdanjega kranjskega učitelja Dachsa, ki pa s svojimi

dohodki ni bil preveč zadovoljen. Župnijo je obiskoval le občasno, takrat, ko jo je moral, to je ob

velikih praznikih. Zaradi župnije je bil ves čas tudi v sporu s kaplanom sosednje šmarske fare

Piscatorjem. Dalmatin se je tedaj precej več zadrževal v Ljubljani. Malo pred smrtjo je s pismom

posredoval pri Krištofu Auerspergu za kmeta Luka Verjanta.

Trubarja in Dalmatina je družilo tudi bibliofilstvo, ljubezen do zbiranja knjig in usoda

njunih knjižnic, ki sta jo obe verjetno delili s stanovsko.

Vsaj do neke mere se ujema tudi čas smrti obeh velikanov slovenskega protestantizma

(Trubar 1586, Dalmatin 1589), ki ju hkrati že postavlja v območje imaginarnega, deloma občasno

celo mitološkega. Literarna zgodovina si je Primoža Trubarja zapomnila predvsem kot pisca prve

slovenske knjige, Jurija Dalmatina pa kot prevajalca Svetega pisma. Ko je Primož Trubar izdal

vrhunec vseh svojih literarnih prizadevanj pri prevajanju svetopisemskih knjig, to je Ta celi novi

testament (1582), morda ni vedel, da je to njegovo zadnje delo, ki ga je sam pospremil med ljudi.

Kot vemo, je pripravljal še prevod Lutrove Hišne postile, in sicer je prevajal praktično do zadnjih

dni pred smrtjo. Preden pa ga je uspel natisniti, je leta 1586 za vedno zaprl oči in odšel. Novembra

1587 se je Dalmatin, skupaj s Primoževim sinom Felicijanom Trubarjem odpravil v Deredingen, da

uredita zapuščino po pokojnem Primožu Trubarju. Domov na Kranjsko sta prinesla Trubarjev

rokopisni prevod Lutrove postile, ki ga je za natis uredil Andrej Savinec. Lutrova Hišna postila je

bila, opremljena z lesorezi, natisnjena tudi že po Dalmatinovi smrti, leta 1595 v Tübingenu.

Jurij Dalmatin je umrl mlad, star “skoraj” 42 let. Morda je tudi on, podobno kot Trubar, s

prevodom in natisom “slovenske Biblije”, delom, ki je dovršilo s Trubarjem začeta prizadevanja,

“končal svoje poslanstvo” na tem svetu. Skupaj s Trubarjem je (pre)živel protestantsko idejo, ki je

Slovencem dala književne in posledično narodne temelje. Svet je zapustil, kot pravi prerok Izaija v

57. poglavju: “Pravični izgine, pa si nihče ne vzame k srcu, zvesti so pobrani, pa nihče ne razume;

da, pred hudobijo je pobran pravični. Naj pride mir, na svojih ležiščih naj počivajo tisti, ki hodijo

pošteno.” Tako je pridigal tudi Benedikt Pyroter ob Dalmatinovi krsti v špitalski cerkvi v Ljubljani.

237

Uporabljena literatura

2000 let krščanstva, Ljubljana 1999.

L. Adam: O Dalmatinovi Agendi, Stati inu obstati, oktober 2010, št. 11–12, str. 40–78.

K. Ahačič: Viri za prevod svetopisemskih besedil pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja in nekatere tehnike prevajanja, Slavistična revija, letnik 55, leto 2007, št. 3, julij–september, 506–529.

K. Ahačič: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem, Protestantizem, Zbirka Linguistica et philologica, št. 18, Ljubljana 2007.

S. Balduin: Die slowenische reformation und ihre bedeutung für die Kulturelle entwicklung der Slowenen, Abhandlungen über die slowenische Reformation, München 1968, str. 27.

M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Celje 1989.

B. Berčič: Prva ljubljanska natisnjena slovenska knjiga, Jezus Sirah, (prevedel Jurij Dalmatin),

Monumenta litterarum slovenicarum, št. 12, Ljubljana 1974, I–XVII.

B. Berčič: Spremna beseda, Eni psalmi, ta celi catehismus 1567, Ljubljana 1966.

B. Berčič: Spremna beseda, Primož Trubar, Ena duhovska peissen zubper Turke, Ljubljana 1966.

B. Berčič: V sledi za prvimi slovenskimi knjigami, Jezik in slovstvo, letnik 2, leto 1956, št. 3, 111–117.

P. Blaznik: Reformacija in protireformacija na tleh loškega gospostva, Loški razgledi, leto 9, 1962, 71–104.

G. Brinkhus: Zwischen Privilegien und Zensur. Das Verhältnis von Buchgewerbe und Universität, Eine Stadt des Buches, Tübingen 1498–1998.

Fr. Bučar: Povijest hrvatske protestantske književnosti za reformacije, Crtice iz hrvatske književnosti, zv. 5, Zagreb 1910.

S. Cavazza: Reformacija v oglejskem patriarhatu: Heterodoksne skupine in luteranske skupnosti (in

usoda Petra Kupljenika), Zgodovinski časopis, letnik 55, št. 3–4, Ljubljana 2001, 409–435.

E. Cevc: Ilustracije slovenskih protestantskih knjig, Enciklopedija Slovenije, zv. 4, Hac–Kare,

Ljubljana 1991, 113–114.

J. Ciperle: Nikodem Frischlin – nemirni poet, rektor protestantske stanovske šole v Ljubljani (1582–84), Reformacija na Slovenskem (ob 500-letnici Trubarjevega rojstva/The Reformation in

Slovene land (on the 500th anniversary of Trubar’s birth), Obdobja 27, Ljubljana 2010, 567–568.

M. Čampa: Reformacija na Bledu, Gorenjska - revija za kulturo, št. 3, 1957.

238

M. Čampa: Reformacija v Radovljici, Radovljiški zbornik, Radovljica 1992.

Das slowenische Wort in den Drucken des 16. Jahrhunderts, Abhandlungen über die slowenische Reformation, ur. B. Berčič, München 1968.

P. Dedic: Die Gegenreformation in Herrschaft Veldes, Carinthia I., 131 Jhrg. 1941.

A. Dimitz: Geschichte Krains, III. del, Laibach 1875.

J. Dolar: Duhovna podoba Jurija Dalmatina, 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi: mednarodni simpozij v Ljubljani od 27. do 29. junija 1984, uredila Breda Pogorelec s

sodelovanjem Jožeta Koruze, Ljubljana 1986, 199–204.

Fr. M. Dolinar: Od reforme do reformacije, Bogoslovni vestnik, letnik 46, leto 1986, št. 3, 205–216.

Fr. M. Dolinar: Vergerijev vpliv na razvoj protestantizma na Slovenskem, Acta Histriae VIII.,

prispevki z mednarodne konference Peter Pavel Vergerij ml., polemični mislec v Evropi 16. stoletja,

ob 500–letnici rojstva, Koper 1992, str. 5–14.

F. Dular: Knjigotrška ponudba na Kranjskem od 17. do 19. stoletja, dokotrska disertacija, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za bibliotekarstvo, mentor dr. Martin Žnideršič, Ljubljana 2000.

W. Eismann: Zur Übersetzung der württembergischen Kirchenordnung durch Jurij Dalmatin, J. Kopitar in njegova doba, Kopitarjev zbornik, mednarodni simpozij v Ljubljani, 29. junij do 1. julij

1994, simpozij ob stopetdeseltenici njegove smrti, uredil Jože Toporišič, Ljubljana 1994, str. 171–182.

Th. Elze: Die Superintendenten der evangelischen Kirche in Krain, während des sechzehnten Jahrhunderts, Wien 1863.

Th. Elze: Universität Tübingen und die Studenten aus Krain, Tübingen 1877.

Fr. Erjavec: Koroški Slovenci, drugi del, od reformacije do prosvetljenstva, Celovec 1956.

H. Fausel: Jakob Heerbrand, Neue deutsche Biographie, 8. Bd., Berlin 1969, 194–195.

I. Filipović: Vergerius Peter Pavel ml., SBL 1, (Slovenski biografski leksikon), delovna – beta

elektronska verzija, SAZU, Znanstvenoraziskovalni center, Ljubljana 1925–1991, urednica


G. Filo: Jurij Dalmatin (1547–1589), Evangeličanski koledar za navadno leto 1997, 40.

G. Filo: Jurij Dalmatin (1547–1589), ob 450-letnici rojstva, Evangeličanski koledar za navadno leto 1998, str. 54.

I. Florjanc – E. Škulj: Slovenski protestantski napevi, harmonizacija za zbore, druga, dopolnjena in

popravljena izdaja, ob 500 letnici Trubarjevega rojstva, Ljubljana 2008.

B. Gerlanc: Naša knjiga duhovnih pesmi, Slovenska protestantska pesmarica, Ljubljana 1984, 315–317.

239

B. Gerlanc: Ob novem natisu starih duhovnih pesmi, Slovenska protestantska pesmarica, urednik

Bogomil Gerlanc, Ljubljana 1984, 303–324.

B. Gerlanc: Spremna beseda, v: Jurij Dalmatin: Agenda, faksimil iz knjižnice JAZU, Murska Sobota 1983.

M. Glavan: Trubarjev album, romanje s Trubarjem, Ljubljana 2008.

K. Glaser: Zgodovina slovenskega slovstva, I. zvezek, Od početka do francoske revolucije, Ljubljana 1894.

L. Žnidaršič Golec: Trubarjeva Cerkovna ordninga med želenim in živetim, Vera in hotenja, študije o Primožu Trubarju in njegovem času, uredil S. Jerše, Ljubljana 2009, 224–242.

I. Grdina: Nekaj opazk o vlogi Primoža Trubarja v začetkih slovenskega knjižnega jezika, Zgodovinski časopis, letnik 49, leto 1995, št. 3, 379-398.

I. Grdina: Začetki slovenske književnosti med protestantsko in katoliško reformacijo, Slavistična revija, letnik 41, leto 1993, št. 1, januar–marec, 77–129.

J. Gruden: Cerkvene razmere med Slovenci v 15. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije, Ljubljaa 1908.

J. Gruden: Zgodovina slovenskega naroda, zv. 5, Celovec 1915.

J. Höfler: O prvotnih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem, prolegomena k historični topografiji predjožefinskih župnij, Ljubljana 1986.

Fr. Ilešič: O nastanku in izdanju Dalmatinove Biblije, Ljubljanski zvon 1905, 236–240.

Fr. Ilwof: Der Protestantismus in Steiermark, Kärnten und Krain, vom XVI. Jahrhundert bis in die Gegenwart, Graz 1900.

S. Jambrek: The Bible in Time of the Reformation, Kairos, Evangelical Journal of Theology, Vol.

IV., No. 1 (2010), 85–115.

L. Jošar: Jurij Dalmatin (1546–1589), Evangeličanski koledar za navadno leto 1989, 45-48.

L. Jošar: Jurij Dalmatin – evangeličanski duhovnik, poljudno predavanje na Svečani akademiji v počastitev 450-letnice rojstva Jurija Dalmatina, Ljubljana, dne 23/10-1997, Evangeličanski koledar 1998, 87-90.

S. Južnič in M. Prosen: Frischlin, pomembni evropski astronom 16. stoletja v Ljubljani, Proteus, letnik 70, št. 2, Ljubljana 2007, 64–71.

A. Kaspret: Juri Dalmatin kot zagovornik škocjanskega župljana, Časopis za zgodovino in narodopisje, 11. letnik, Maribor 1914, str. 18–32.

Fr. Kidrič: Adam Bohorič (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 143–148.

240

Fr. Kidrič: Jurij Dalmatin (1925), France Kidrič, Izbrani spisi, prva knjiga, SAZU Razred za

filološke in literarne vede, dela 35/I, Ljubljana 1978, 149–161.

Fr. Kidrič: Dalmatin Jurij, spletna verzija SBL 1 (Slovenski biografski leksikon), delovna – beta


elektronske izdaje Petra Vide Ogrin, http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:0343/VIEW/ (dne 10. aprila

2012).

Fr. Kidrič: Fašank, spletna verzija SBL 1 (Slovenski biografski leksikon), delovna – beta



Fr. Kidrič: Frischlin Nikodem, spletna verzija SBL 1 (Slovenski biografski leksikon), delovna –

beta elektronska verzija, SAZU, Znanstvenoraziskovalni center, Ljubljana 1925–1991, urednica


Fr. Kidrič: Mravlja Lenart, spletna verzija SBL 1 (Slovenski biografski leksikon), delovna – beta



Fr. Kidrič: Prispevki in opombe k zgodovini reformacije na Slovenskem, Ivan Ungnad v

prognanstvu, Ljubljana 1920.

Fr. Kidrič: Zgodovina slovenskega slovstva, od začetkov do Zoisove smrti, Ljubljana 1938, op. str. VIII–IX, št. 23.

J. Koropec: Mi smo tu, Veliki punt na Slovenskem v letu 1635, Maribor 1985.

J. Koruza: Cerkvene pesmi in pesmarice slovenskih protestantov, Ta celi catehismus, eni psalmi, inv

the vekshih godov stare inu nove kershanfke pejsni anno M.D.LXXXIII, Monumenta litterarum

slovenicarum, št. 19, Ljubljana 1984, str. 329, cit. po separatu iz Knjižnice za slovanske jezike in književnosti, FF Ljubljana, sign. Br I 312 (1ex).

Kraji in Ljudje v Trubarjevi fari, Zbornik ob 500 letnici rojstva Primoža Trubarja, Škocjan pri Turjaku 2008.

H. Lilienfein: Lucas Cranach und seine Zeit, Bielefeld und Leipzig 1942.

J. Logar: Kupljenik Peter, spletna verzija SBL 1 (Slovenski biografski leksikon), delovna – beta


elektronske izdaje Petra Vide Ogrin, http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:1340/VIEW/ (dne 10. aprila

2012).

J. Logar: Mandelc Janez, spletna verzija SBL 1 (Slovenski biografski leksikon), delovna – beta



J. Loserth: Reformation und Gegenreformation in den innerösterreichischen Ländern im XVI. Jahrhundert, Stuttgart 1898.

M. Maksimilijan: Pasijon, eksegeza nove zaveze, Ljubljana, Maribor 2009.

241

J. Marolt: Spominsko obeležje ob 500. obletnici rojstva Primoža Trubarja in 1000. obletnici romanske cerkve v Škocjanu, Zbornik občin Grosuplje, Ivančna Gorica, Dobrepolje, Gospodarska, kulturna in zgodovinska kronika, št. 25, Grosuplje 2008, 65–70.

Fr. Ser. Metelko: Lehrgebäude der Slovenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen, Laibach 1825.

S. Michalski: The Reformation and the Visual Arts, The Protestant Image Question in Western and

Eastern Europe, London and New York, 1993.

S. Mikuž: Realizem protestantske grafike, Ljudska pravica, 1. september 1951, cit. po: B. Puc-

Bjelić: Ilustracije v slovenskih protestantskih knjigah, Zbornik za umetnostno zgodovino, letnik IV,

leto 1957, str. 183–210.

J. Müller: Zapisi in etimologije krajevnih imen v župniji Škocjan pri Turjaku, Kraji in ljudje v Trubarjevi fari, Zbornik ob 500 letnici rojstva Primoža Trubarja, Škocjan 2008, 63–108.

A. Nazor: Ja slovo znajuči govorim…, knjiga o Hrvatskoj glagoljici, Zagreb 2008.

V. Novak: Trubarjeva in Dalmatinova besedila v Martjanski pesmarici I, Slavistična revija, letnik 43, leto 1995, št. 3, 267–275.

Fr. Oražem: Dogmatični nazori Primoža Trubarja, Škocjan pri Turjaku, 2008.

I. Orel-Pogačnik: Sopomenskost samostalnikov v starejših slovenskih slovarjih, Slavistična revija, letnik 39, leto 1991, št. 2, april–junij, 145–164.

M. Orožen: Dalmatinov register – prvi sinonimni slovarček slovenskega knjižnega jezika, Jezik in slovstvo, letnik 29, 1984, št. 6, 196–201.

M. Peklaj: Jurij Dalmatin (ok. 1546–1589), Dom in svet, zbornik MCMXCV, Ob 50–letnici

zadnjega letnika revije Dom in svet in konca druge svetovne vojne, VIII, Maribor 1995, str. 209.

M. Peklaj: Sveto pismo, izročilo in cerkev v predgovorih Jurija Dalmatina v Bibliji 1584, inauguralna disertacija, Ljubljana 1984.

M. Pelc: Biblija priprostih, Ilustracije hrvatskih i slovenskih protestantskih knjiga 16. stoljeća, Zagreb 1991.

Peter Pavel Vergerij ml., polemični mislec v Evropi 16. stoletja, ob 500-letnici rojstva, Koper, 1.–2.

oktober 1998, Prispevki z Mednarodne konference, urednik Darko Darovec, Koper 1999.

L. Pivko: Ungnadovi stiki z mestom Frankfurtom ob M., Trubarjev zbornik, Ljubljana 1908, str.

45–55.

J. Pogačnik: Jurij Dalmatin v luči stilističnih raziskav, Godišnjak filozofskog fakulteta u Novom Sadu, Knjiga XVI/1 (1973), Novi Sad 1973, separat, Knjižnica oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakultete Ljubljana, sign. Br II 2563.

J. Pogačnik: Veliki kód slovenskega jezika, Jezik in slovstvo, letnik 29, leto marec 1983/84, št. 6, 202–209.

242

B. Pogorelec: Razvoj slovenskega knjižnega jezika, Seminar slovenskega jezika, literature in

kulture, Informativni zbornik (Dodatek), Ljubljana 1974.

B. Pogorelec: Skladnja pri Dalmatinu in Bohoriču, Zgodovina slovenskega knjižniega jezika, jezikoslovni spisi, uredil Kozma Ahačič, Ljubljana 2011.

Fr. Premk, E. Premk Bogataj: Važnost stvaralačke veze Trubar – Petar Pavao Vergerij ml. za

Slovence i Hrvate, Prilozi 63–64, 2006, str. 13–34.

Protestantski katekizem, Evangeličanski katekizem za cerkvene občine prevedel Roman Štus, predgovor k Dalmatinovi Bibliji in Trubarjevemu Katekizmu posedanjili Srečko Reher, Drago Kuhar, Geza Filo, predgovore Temlina, Severja, Š. Küzmiča in Bakoša posedanjil Ludvik Jošar, Ljubljana 1995.

B. Puc-Bjelić: Ilustracije v slovenskih protestantskih knjigah, Zbornik za umetnostno zgodovino, letnik IV, leto 1957, str. 183–210.

A. Rabensteiner: Die Herrschaft Veldes 1500–1641, dissertation zur Erlangung des Doktorgrades an

der philosophischen Fakultät der Leopold-Franzens Universität zu Innsbruck, Innsbruck 1977.

J. Rajhman: Agenda, Enciklopedija Slovenije, I. zvezek, A–Ca, Ljubljana 1987, 16.

J. Rajhman: Jurij Dalmatin in njegova biblija v luči literarnozgodovinskih in teoloških dognanj, Glasnik SDD, Glasilo slovenskega duhovniškega društva, letnik 14, leto 1984, št. 3, Ljubljana, 97–107.

J. Rajhman: Pomen Kreljevega Christlich bedencken in Dalmatinove De catholica et catholicis

disputatio za razvoj slovenske reformacije, Znamenje, letnik XIV, leto 1984, št. 6, Ljubnljana 1984, 495–501.

J. Rajhman: Trubar Felicijan, spletna verzija SBL 1 (Slovenski biografski leksikon), delovna – beta



J. Rajhman: Trubar Primož, spletna verzija SBL 1 (Slovenski biografski leksikon), delovna – beta



J. Rajhman: Trubar Primož, Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1982, 217.

J. Rajhman in J. Riegler: Dalmatin Jurij, v: Enciklopedija Slovenije. Knj. 2 (Ce – Ed), Ljubljana

1988, str. 170.

V. Rajšp: Protireformacija na Kranjskem na primeru župnije Škocjan pri Turjaku, Bogoslovni vestnik, letnik 52, leto 1992, št. 1–2, 65–71.

G. Reingrabner: Protestanten in Österreich, Geschichte und Dokumentation, Wien-Köln-Graz 1981.

B. Reisp: Prvi (protestantski) tiskar na Slovenskem, Zgodovinski časopis, letnik 47, leto 1993, št. 4, 509–514.

243

B. Reisp: Tiskarna Janeza Mandelca in leta 1578 tiskana pesem o zmagi Ivana Ferenbergerja nad

Turki, Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 23, leto 1975, 81–87.

W. M. Riccius: John Bugenhagen Pomeranus, a Biographical Sketch, Philadelphia.

J. Riegler: Register v Dalmatinovi Bibliji, Jezik in slovstvo, letnik 12, leto 1967, št. 4, 104–106.

A. Rijavec: Glasba v šolskih redih ljubljanske protestantske stanovske šole, Muzikološki zbornik, zvezek I, Ljubljana 1956, str. 11–13.

M. Rupel: Cvetnik naše reformacijske misli : ob 400-letnici slovenske knjige, 1551–1951, Ljubljana

1951, str. 39.

M. Rupel: Primož Trubar, življenje in delo, Ljubljana 1962, str. 182.

M. Rupel: Primož Trubar in Formula concordiae, II. Trubarjev zbornik, ob štiristoletnici slovenske knjige, Ljubljana 1952, 65–112.

M. Rupel: Savinec Andrej, spletna verzija SBL 1 (Slovenski biografski leksikon), delovna – beta



M. Rupel: Spindler Krištof, spletna verzija SBL 1 (Slovenski biografski leksikon), delovna – beta



M. Rupel: Trubarjeva skrb za študente, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Razprave VI, Ljubljana 1965.

O. Sakrausky: Agoritschach, Geschichte einer protestantischer Gemeinde in Gemischtsprache

Südkärnten, Kärnten Museumsschriften, št. 21, Klagenfurt 1960.

O. Sakrausky: Die theologische Bedeutung der Bibelübersetzung Jurij Dalmatins, v: Jurij Dalmatin, Biblia 1584.

O. Sakrausky: Martin Luthers Kleiner Katechismus in slowenischer Sprache aus den Jahre 1580,

Fresach 1986, 113–118.

D. Samec: Jurij Dalmatin – župnik v Škocjanu, Kraji in Ljudje v Trubarjevi fari, Zbornik ob 500 letnici rojstva Primoža Trubarja, Škocjan pri Turjaku 2008, 173–181.

D. Samec: Predikant Andrej Savinec v Škocjanu pri Turjaku in Hišna postila, Kraji in ljudje v Trubarjevi fari, Zbornik ob 500 letnici rojstva Primoža Trubarja, Škocjan pri Turjaku 2008, 161–171.

V. Schmidt: Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju, Pedagoški tisk, zvezek 6, Ljubljana 1952.

Ch. Fr. Schnurrer: Slavischer Bücherdruck in Württemberg im 16. Jahrhundert, ein literarischer Bericht, Unveränderter Nachdruck, München 1989.

244

K. M. Setton: The Papacy and the Levant (1204–1571), vol. III., The Sixteenth Century, Dosegljivo

na:

http://books.google.si/books?id=5Gm79HuBY0cC&printsec=frontcover&hl=sl&source=gbs_ge_su

mmary_r&cad=0#v=onepage&q&f=false .

P. Simoniti: Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja, Ljubljana

1979.

P. Simoniti: Lenart Mravlja = Leonhardus Formica, Kronika, časopis za slovensko krajevno

zgodovino, letnik 23, leto 1975, 45–46.

V. Simoniti: Fanfare nasilja, Razprave in eseji, Ljubljana 2002.

V. Simoniti, P. Štih, P. Vodopivec: Slovenska zgodovina, družba-politika-kultura, Ljubljana, Sistory

2008.

J. Sinobad: Dežela, kulturnozgodovinski oris Radovljiške ravnine, Ljubljana 1998.

Slovenska književnost, leksikon, Ljubljana 1982.

M. Smolik: Novi odlomki protestantskih tiskov, ob 400–obletnici prihoda tiskarja Mandelca v

Ljubljano, Kronika 1975, 161-166.

M. Smolik: Slovenščina v obrednikih, Jezik in slovstvo, letnik 19, december 1973–74, št. 4, str. 117–123.

M. Smolik: Zlati jubilej slovenskega obrednika, Bogoslovni vestnik, letnik 44, leto 1984, št. 1, str. 97–115.

J. Snoj: Dalmatinova pesmarica in slovensko reformirano bogoslužje, Obdobja 27, Reformacija na

Slovenskem (ob 500-letnici Trubarjevega rojstva), urednik Aleksander Bjelčevič, Ljubljana 2010, str. 483–504.

F. Stele: Vloga reformacije v naši umetnostni zgodovini, Drugi Trubarjev zbornik, ob štiristoletnici slovenske knjige, Ljubljana 1952, str. 119–150.

F. Steska: Radovljiška matrikula iz leta 1468, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, letnik 2–3,

leto 1921–1923, št. 1–4, Ljubljana 1923, 23–38.

A. Strohmeyer: Religionsfrieden in den habsburgischen Erbländern im 16. und im 17. Jahrhundert,

Vera in hotenja, študije o Primožu Trubarju in njegovem času, uredil Sašo Jerše, Ljubljana 2009, 104–123.

A. Svetina: Protestantska matična knjiga, II. Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, str. 180.

A. Svetina: Protestantizem v Ljubljani, II. Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, str. 161–174.

M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga, dopolnjena izdaja, Ljubljana 1966.

F. Šebjanič: Dalmatinova Agenda in vzhodno slovenski obredniki, Evangeličanski koledar 1992, 55–57.

245

D. Šega: Med Biblijo in Cerkovno ordningo, Primož Trubar, Slovenska Cerkovna ordninga, izbor, Knjižnica Kondor, št. 153, Ljubljana 1975, str. 113–138.

E. Škulj: Vrsta škocjanskih župnikov, Kraji in ljudje v Trubarjevi fari, Zbornik ob 500 letnici rojstva Primoža Trubarja, Škocjan 2008, str. 150.

V. Šmid: Über Entstehung und Herausgabe der Bibel Dalmatins, MMK (Mitteilungen des Musealsvereines für Krain), XVII, Laibach 1904, 71–146.

J. Narat-Šrekl: Izdaje slovenskih protestantskih piscev v jubilejnih letih, Jezik in slovstvo, letnik 33,

leto 1987–88, št. 6, 174–184.

C. Titcomb: From Ockeghem to Palestrina, Choral music, a symposium, ur. Arthur Jacobs, Pelican

Books A 533, 1963.

Fr. Ušeničnik: Katoliška liturgika, Ljubljana 1933.

Fr. Ušeničnik: Najstarejši glagolski spomenik in liturgija sv. Cirila in Metoda, Bogoslovni vestnik,

letnik 10, leto 1930, št. 3–4, 236–253.

Fr. Ušeničnik: Obrednik oglejske cerkve v Ljubljanski škofiji, Bogoslovni vestnik, letnik 4, leto 1924, št. 1–2, 1–35.

J. Vinkler: Slovenska protestantska veroizpoved in cerkveni red za vse dni v letu, k tretji knjigi

Zbranih del Primoža Trubarja, Zbrana dela Primoža Trubarja, knjiga III, urednik I. Grdina, uredil, transkribiral, prevedel J. Vinkler, Ljubljana 2005, 605–644.

J. Vinkler: Trden grad je naš gospod, K četrti knjigi Zbranih del Primoža Trubarja, Zbrana dela Primoža Trubarja, knjig IV, Ljubljana 2006, 501–566.

J. Vinkler: Uporniki, hudi farji in hudičevi soldatje, podobe iz evropskih in slovenskih imaginarijev 16. stoletja (elektronski vir), Digitalna knjižnica, Dissertationes št. 17, Ljubljana 2011, način dostopa: http://www.pei.si/Sifranti/staticPage.aspx?id=79.

F. Kranjc-Vrečko: Ta mahina agenda 1575, Zbrana dela Primoža Trubarja II, Ljubljana 2003, 325–379.

F. Kranjc-Vrečko: K drugi knjigi Zbranih del Primoža Trubarja, Zbrana dela Primoža Trubarja II, Ljubljana 2003, 411–425.

Iv. Vrhovec: Zatrte nekdanje cerkve in kapele ljubljanske, 5. del, Cerkev sv. Elizabete v

meščanskem špitalu, Danica, letnik I. (LVI.), 29. maj 1903, List 18. in 19.

Ch. Weismann: Humanist Mihael Tiffernus (1488/89 – 1555), mentor vojvode Krištofa in mecen tübinškega štipendija, prevedel P. Simoniti, Zgodovinski časopis, letnik 41, leto 1987, št. 3, str.

439–464.

Zgodovina, tematski leksikon založbe Duden, Tržič 2003.

Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1993.

246

Zgodovina človeštva, IV/2, Temelji sodobnega sveta, 2. zvezek, 12. poglavje: Upodabljajoča umetnost in glasba (1300–1775), Slikarstvo v Evropi, Ljubljana 1974, str. 103–168.

Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979.

B. Žabota: Rodbina Khisl – novoveška zgodba o uspehu, Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 51, leto 2003, 1–26.

247

Uporabljeni viri

AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I., reg., šk. 877, Protokoli, št. 3, fol. 112 in 154v. Obj. http://www.arhiv.gov.si/si/delovna_podrocja/razstavna_dejavnost/arhivalije_meseca/arhivalija_mes

eca_oktober_2011/ (20. aprila 2012).

AS 1073, Zbirka rokopisov, I/15r, Bruški libel, 1578, februar 14, Bruck na Muri, gradivo ohranjeno po prepisu po letu 1585.

B. Berčič: Bibliographie, Abhandlungen über die sloweinsche Reformation, München 1968, 163–251.

B. Berčič: Verzeichnisse, Abhandlungen über die sloweinsche Reformation, München 1968, 251–255.

Biblia, das ist die gantze Heilige Schrift Deutsch, Martin Luther, Wittenberg 1545, dosegljivo tudi

na: http://lutherbibel.net/ (12. aprila 2012).

Biblija, tu je, vse svetu pismu 1584. 175. Posvetilo. Obj. M. Rupel: Slovenski protestantski pisci,

druga, dopolnjena izdaja, Ljubljana 1966, 333–336.

Biblije, tu je, vsiga svetiga pisma prvi dejl 1578. 171. slovenska predgovor čez te pet bukve Mojzesove. Obj. M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga dopolnjena izdaja, Ljubljana 1962,

329–331.

J. Bizer: Predigten des Johannes Brenz, das Evangelium von der Passion und Auferstehung Jesu

Christi, Stuttgart, 1955.

J. Dalmatin: Agenda tu je koku se te imenitnishe boshie slushbe opravlajo po wirtemberski cerkovni

ordnungi, slovenski..., faksimile, uredil B. Gerlanc, Murska Sobota 1983.

J. Dalmatin: Karszhanske lepe molitve, sdai pervizh is bvkovskiga inu Nemshkiga jesika v,nash

Slovenski tolmazhene, sred enim regishtrom vseh molitvi, sadaj na konzu letih Buqviz, skusi Jurja

Dalmatina. Betbuechlin Windisch. Ioel 2, Cap. Omnis qvi invocaverit nomen domini, salvus erit.

Vittenberg 1584, disegljivo tudi na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

IKNJHOTY/?query=%27keywords%3ddalmatin%27&pageSize=25&ftype=knjige (12. april 2012).

J. Dalmatin: Passion tu ie, Britku terplene, inu tu zhastitu od smerti vstaiene, inu vNebu hoiene,

Nashiga Gospudi Iesusa Cristusa, is vseh stirih Euangelistou sloshenu, sred eno potrebno pridigo:

inu eno peisno vkateri ie celi Passion sapopaden..., Ljubljana 1576, ( 11–53). Faksimile dosegljiv na

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

FGTW0ES5/?query=%27keywords%3dpasijon+dalmatin%27&pageSize=25 (12. april, 2012).

J. Dalmatin: SALOMONOVE PRIPVVISTI, tu ie, Kratki, leipi inu vsem, starim inu mladim

Ludem potrebni navuki, skusi Iuria Dalmatina v Slovenszhino tolmazheni, VLVBLANI, M. D.

LXXX. Faksimile dosegljiv na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

HRY3YJUY/?query=%27keywords%3ddalmatin%27&pageSize=25 (20. april, 2012, originalu

manjkata 30. in 31. poglavje).

248

J. Dalmatin: Ta celi catehismus, eni psalmi, inu the vegshih gody, stare inu nove kerszhanske peisni,

od P. Truberia, S. Kreilla inu od drugih sloshene, sdai supet na novu popraulene, inu sveliku leipimi

duhounimi peini pobulshane, Ljubljana 1579. Faksimile dosegljiv na:


UGF0YBAD/?query=%27keywords%3ddalmatin%27&pageSize=25&ftype=knjige (20. april

2012).

J. Dalmatin: TA CELI CATEHISMVS, ENI PSALMI, INV TEH VEKSHIH GODOV, STARE inu

nove Kerszhanske Pejsni, od P. Truberja, S. Krellia, inu od drugih sloshena, inu s,dostemi lepimi

Duhovnimi Pejsmi pobulshane. Collos: 3. Verbum Christi habitet in vobis abundanter: in omni

sapientia, docentes et commonentes vosmetipsos, in Psalmis et Hymnis et canticis spiritualibus, in

gratia canentesim cordibus vestris DEO. Vittenberg 1584, dosegljivo tudi na:


EHYGOWPO/?query=%27keywords%3ddalmatin%27&pageSize=25&ftype=knjige (12. april

2012).

De versione Sacrae Scripturae, Examinis Concilii Triidentini, per D. D. Mart. Chemnicivm Scripti,

Opvs integrvm, qvator partes... ad veritatis Christiane, et Antichristiane falsitatis cognitionem,

perquam vtile & necessarium..., M.DC.LXVIII.

A. Dimitz: Urkunden zur Geschichte der Reformation in Krain aus den Jahren 1540 bis 1634,

MHVK (Mittheilungen des historischen Vereins für Krain), No. 4, April–Dezember 1867.

Eni psalmi, ta celi catehismus inu tih vegših gody stare inu nove kersčanske peisni 1567, transkribiral, uredil, prevedel in spremno študijo napisal Jonatan Vinkler, Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 271–455, Ljubljana 2006.

Th. Elze: Primus Trubars Briefe, mit dazu gehörigen Schriftstücken, Tübingen 1897.

Ene duhovne peisni, 1563, transkribiral, uredil, prevedel in spremno študijo napisal Jonatan Vinkler, Zbrana dela Primoža Trubarja IV, str. 15-222, Ljubljana 2006.

Evangelisches Stifft Tübingen, Kasten V, Fach 3, Nr. 2. Obj. M. Rupel: Trubarjeva skrb za študente, SAZU Razprave VI, Razred za filološke in literarne vede, Ljubljana 1965.

Frischlinov šolski red stanovske šole v Ljubljani. Obj. V. Schmidt: Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju, Pedagoški tisk, zv. 6, Ljubljana 1952, 88–116.

J. Gruden: Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 1907, št. 1–2.

H. Hermelink: die Matrikeln der Universität Tübingen I, Stuttgart 1906, str. 467. Obj. Primož Trubar, življenje in delo, Ljubljana 1962.

P. Hitzinger: Beiträge zur Geschichte der Reformation in Krain, MHVK (Mittheilungen des

historischen Vereins für Krain), Jänner 1864, št. 1.

Hrenovi koledarji, ARS, Rokopisi, sign. 111R, fol 9', 10.

T. Hren: Memoriale scribendorum ad episcopum Seccoviensem, obj. P. Hitzinger: Beiträge zur Geschichte der Reformation in Krain, MHVK (Mittheilungen des historischen Vereins für Krain), Jänner 1864 (št. 1).

249

Tomaž Hren: Memoriale scribendorum ad reverendissimum episcopum Seccoviensem, kritični prepis z opombami Fr. Kidrič, prevod z opombami Monika Deželak Trojar, Trubar, Hren, Valvasor,

Dolničar o slovstvu na Kranjskem, kritična izdaja, uredil Luka Vidmar, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Ljubljana 2009, 27–42.

Jurija Dalmatina Predgovor k bibliji iz l. 1584, prepisal, založil in izdal Anton Chraska, Češke Budjejovice 1901.

Kirchenordnung, wie es mit der Leere vnd Ceremonien im fürstenthumb Wirtemberg angericht vnd gehalten werden soll, Getruckt zuo Tübingen, durch Vlrich Morhart, Anno M.D.LIII. Orig.

Bayerische Staatsbibliothek München, sign. VC16 W4491, dig, kop. Münchener Digitalisierungszentrum, Digitale Bibliothek, dostopno na www.europeana.eu.

Kirchenordnung. 1578, februar 20, Bruck an der Mur. Obj. J. Loserth: Die steirische

Religionspazifikation 1572–1578, nach den Originalen des Steiermärkischen Landesarchivs herausgegeben und mit einer Einleitung versehen, Graz 1896, 67–84,

Fr. Komatar: Das Schlossarchiv in Auersperg, MMK (Mitteilungen des Musealvereines für Krain), 18.

I. Kostrenčič: Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren 1559–1565, Wien 1874.

Kratko poročilo, kako se je godilo Pr. Trubarju na poti v deželo Kranjsko in kaj je doživel tam v začetku svojega poklica leta 1561, zap. št. 123. Obj. M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga, dopolnjena izdaja, Ljubljana 1966, str. 288–289.

J. Loserth: Die steirische Religionspazifikation 1572–1578, nach den Originalen des

Steiermärkischen Landesarchivs herausgegeben und mit einer Einleitung versehen, Graz 1896.

Martjanska pesmarica, uredil in spremna besedila napisal Vilko Novak, Ljubljana 1997.

Odsevi reformacijskega gibanja v dokumentih arhiva SR Slovenije, Ljubljana 1987.

Odsevi reformacijskega gibanja v dokumentih Arhiva SR Slovenije, Ljubljana 1987, str. 55 –

seznam obhajancev in mrliška knjiga prve protestantske občine v Ljubljani 1578–1586, sign. AS 2,

Stan. arh. I, 91, sn. 6.

J. Parapat: Doneski k zgodovini kranjskih mest, 1. Radolica, Letopis matice Slovenske, 1872/73.

Plemenitemu in krepostnemu mlademu gospodu Juriju Khislu... Obj. E. Vrečko, P. Trubar: Nemški spisi, elektronski vir, prevedel, opombe, komentarje in spremno besedo napisal Edvard Vrečko, Zbirka Zbrana dela Primoža Trubarja, št. 11, Ljubljana 2011, način dostopa: http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.asphx?id=110.

Fr. Pokorn: Doneski k zgodovini Bleda in okolice, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 1904,

Ljubljana 1904, št. 5–6.

Popis in kratek povzetek vsebine vseh slovenskih knjig, ki jih je do leta 1561 dal natisniti Primož Trubar, in teh, ki se sedaj ponovno tiskajo v hrvaškem jeziku v dveh hrvaških pisavah, namreč v glagolici in cirilici (ta jezik in pisavo uporabljajo tudi v Turčiji). V uvodu je predgovor, ki pove, zakaj je ta elenhus, ali popis bil natisnjen, ter kaj bo v navedenih jezikih pozneje še prevedeno in

250

natisnjeno, Predgovor. Obj. P. Trubar: Nemški spisi (elektronski vir) (1550–1581), prevedel,

opombe, komentarje in spremno besedo napisal Edvard Vrečko, Ljubljana 2011, Zbirka Zbrana dela Primoža Trubarja, št. 11, str. 343–355, cit. str. 345. Dosegljivo na:

http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=110 .

P. Radics: Beiträge zur Reformations = Geschichte Krains, aus Archivalien Chronologisch zusammengestellt von P. v. Radics, Mittheilungen des Historischen Vereins für Krain, redigirt von August Dimitz, 16. Jhrg., Laibach 1861, september 1861, 67–69.

J. Rajhman: Pisma Primoža Trubarja, SAZU Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev, št. 7, Ljubljana 1986.

J. Rajhman: Pisma slovenskih protestantov, SAZU Razred za filološke in literarne vede,

Korespondence pomembnih Slovencev, št. 11, Ljubljana 1997.

Revidirani šolski red stanovske šole na Kranjskem, leta 1575, meseca julija, obj. V. Schmidt: Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju, Pedagoški tisk, zvezek 6, Ljubljana 1952, str. 39–58, cit. str. 54.

M. Rupel: Slovenski protestantski pisci, druga dopolnjena izdaja, Ljubljana 1966.

Slovenska protestantska pesmarica, izdajo zasnoval in uredil Bogomil Gerlanc, prvi slovenski

knjižni klub, Svet knjige, ob desetletnici svojega obstoja izdaja to protestantsko pesmarico v

počastitev štiristote obletnice njenega izida v letu Dalmatinove biblije 1584-1984, faksimile po

izvodu iz knjižnice JAZU (Jugoslovenske akademije znanosti i umjetnosti) v Zagrebu, Ljubljana 1984.

Ta pervi deil tiga Noviga testamenta..., Tübingen 1557, Predgovor. Obj. P. Trubar: Nemški spisi (elektronski vir) (1550–1581), prevedel, opombe, komentarje in spremno besedo napisal Edvard

Vrečko, Ljubljana 2011, Zbirka Zbrana dela Primoža Trubarja, št. 11, str. 39–58. Dosegljivo na:

http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=110.

P. Trubar: Catehismus 1550, uredila, transkribirala, prevedla Fanika Kranjc-Vrečko, Zbrana dela Primoža Trubarja I, Ljubljana 2002, 27–45, 179–190.

Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar o slovstvu na Kranjskem, kritična izdaja, uredil Luka Vidmar, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Ljubljana 2009.

Try duhovske peissni, 1575, transkribiral, uredil, prevedel in spremno študijo napisal Jonatan Vinkler, Zbrana dela Primoža Trubarja IV, str. 455–488.

J. V. Valvasor: Die Ehre des Herzogthums Crain, Laibach 1689, knjigi VIII, IX.

J. V. Valvasor: Anhang des Sechsten Buchs, welcher eine Anzahl gelehrter Scribenten begreifft, so

aus Crain bürtig gewesen, kritični prepis Monika Deželak Trojar, prevod nemškega besedila Janko Moder, prevod latinskega besedila Primož Simoniti, dopolnitev prevoda nemškega besedila in opombe Luka Vidmar, Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar o slovstvu na Kranjskem, kritična izdaja, uredil Luka Vidmar, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Ljubljana 2009, str. 43–180.

251

Zbrana dela Primoža Trubarja III, Articuli oli deili te prave, stare vere kersčanske (1562), Cerkovna ordninga (1564), Ta slovenski kolendar, kir vselei terpi (1557, 1582), urednik Zbranih del ddr. Igor

Grdina, uredil, transkribiral, prevedel Jonatan Vinkler, Ljubljana 2005.

Zbrana dela Primoža Trubarja IV, Ena molitov tih kersčenikov (1555), Ene duhovne peisni (1563), Ena duhovska peissen zubper Turke inu vse sovražnike te cerqve božye (1567), eni psalmi, ta celi catehismus inu tih vegših godii stare inu nove kersčasnke peisni (1574), Try duhovske peissni

(1575), Ta pervi psalm ž nega triiemi izlagami (1579), urednik Zbranih del ddr. Igor Grdina, transkribiral, uredil, prevedel in spremno študijo napisal dr. Jonatan Vinkler, Ljubljana 2006.

Ženitno pismo – Baltazar Kacijanar z baronico Julijano von Sinzendorf. Orig. AS, Zap. inv. lit. K,

št. 17, No. 35, 9, Zapuščinski inventar Baltazarja Kacijanarja, 1641.

Documents

ŽIVLJENJEINDELOJURIJA DALMATINA TER MESTO …Ključne besede: Jurij Dalmatin, slovenska protestantska književnost, 16. stoletje, reformacija, Primož Trubar Abstract Dissertation