BIO ritem BIO ritem Januar

2020

Šolski časopis Biotehniške šole

BIO RITEM 1

BIORITEM

Šolski časopis Biotehniške šole Šempeter pri Gorici

1. številka

Januar 2020

Uredniški odbor: Adele Tamburin, Martina Pavšič, Tajda Hvala, Luka Kavčič, Aljaž Štrukelj

Odgovorna urednica: Tajda Hvala

Oblikovanje: Aljaž Štrukelj

Naslovnica: Aljaž Štrukelj (ideja), Živa Kostič Križnič (izvedba)

Jezikovni pregled: Valentina Kobal

Tisk: BTŠ

Naklada: 100 izvodov

BIO RITEM 2

Spoštovani bralci!

V rokah držite prvo številko šolskega časopisa Bioritem. Zahvaljujemo se

vsem, ki ste nam na šolskem FB pomagali pri izbiri imena. Z naslovnico časopisa

smo želeli povezati šolski logotip in vse izobraževalne programe na šoli. Nam je uspelo?

V razlagi besede bioritem v SSKJ najdemo izraz »spreminjanje«, ki je pomemben sestavni

del šolskega življenja. Prav o spremembah, ki jih je prineslo letošnje šolsko leto, smo se

pogovarjali z nekaterimi znanimi osebami naše šole. V prvi polovici šolskega leta se je

zgodilo veliko zanimivega: bili smo na tekmovanjih in ekskurzijah, gostili smo znane ljudi,

nastopali smo, ustvarjali in še marsikaj drugega. O vsem tem boste lahko brali na naslednjih

straneh in tako začutili šolski (bio) ritem.

Zahvaljujemo se vsem, ki ste prispevali svoje fotografije, risbe in zapise. K oblikovanju

naslednje številke ste lepo vabljeni prav vsi dijaki šole.

Želimo vam prijetno branje!

Uredništvo .

3 Novo šolsko leto

4 Naravovarstveniki na potepu

7 Izlet slaščičarjev v Avstrijo

8 Anja Mugerli pod drobnogledom

10 300 let Robinson Crusoa

11 Literarni kot(l)iček

13 Intervju s predsednikom DS BIOS-a

15 Cankarjevo tekmovanje

17 Slavnostno nedeljsko kosilo

20 Cimetove novoletne zvezdice

21 Z ribiško palico nad pokale

23 Proslava ob dnevu samostojnosti

24 Boks + cepilniki

25 Razvedrilo

26 Strip - Žabji upor

BIORITEM –

periodično spreminjanje fizioloških in psiholoških procesov pri živih bitjih

kot odziv na okolje, spremembe v njem (SSKJ)

BIO RITEM 3

Kako vidijo novo šolsko leto nekateri delavci naše šole?

»Včasih se mi zazdi, da je v letošnjem šolskem letu prisotno več nepotrpežljivosti,

nezadovoljstva, nespoštljivosti, kritik in težav. Pa se zamislim, če je res tako. Z vsem tem se

srečujemo vsako leto, pa tudi z lepšimi izkušnjami, prijateljskimi odnosi, prijaznostjo,

hvaležnostjo. Tu temu je potrebno povečati pozornost in graditi na zaupanju. Biti pozitivno

naravnani, iskati rešitve, se pogumno spoprijemati s težavami, ki so naš vsakdan in znati

prositi za pomoč. Kot je velikokrat rečeno, to pomeni ITI PO POMOČ, ISKATI MOČ.«

Helena Debeljak Hlebec, socialna delavka

»Kot vsako leto je tudi to šolsko leto zame polno izzivov in novih pričakovanj. Kaj pa je

drugačnega? Naš kolektiv se je malo pomladil in na šolskem posestvu so se razmnožile male

živali. Zelo drugačno pa je tudi po tem, da smo dobili na program Gospodar na podeželju in s

tem nove prilike za pridobitev novih znanj.«

Tatjana Krašna, pomočnica ravnateljice

»Opažava, da je z vsakim letom tempo hitrejši. Hitimo, hitimo, in samo hitimo, da ne

zamudimo, da smo hitri in pravočasni…. Včasih, ja včasih … včasih pa ni bilo hitenja, ko smo

zmogli vzpostaviti obrazni kontakt in res zaželeti dobro jutro in dober dan z vso polnostjo

besed, ki so bile izgovorjene. Mogoče bi pa kdaj za trenutek ustavili čas in odložili tempo, ki

nam ga družba nalaga. Pa naj bo takrat trenutek lepega, brez skrbi, poln smeha….. če že pa

vsaj za trenutek.«

Barbara Skok Makovec in Nina Grgič, tajnici

BIO RITEM 4

Naravovarstveniki na

potepu

Od 11. 10. pa do 13. 10. 2019 smo se naravovarstveniki potepali

po Bavarski in Solnograški.

Tokratni izlet so si zamislili in oblikovali dijaki četrtega

letnika naravovarstvenikov. Četudi je bilo za izlet potrebno

vstati okoli druge ure ponoči, smo se vsi z veseljem

odpravili novim dogodivščinam naproti. Srečali smo se

pred našo šolo, kjer so nas že čakali avtobusi, ki so nas

odpeljali na pot.

Naš prvi postanek? Idilična gorska vasica Heiligenblut, ki

leži na kar 1301 m nadmorske višine in se nahaja v osrčju

nacionalnega parka Hohe Tauern. Od tam smo tudi imeli

čudovit pogled na veličastno goro Grossglockner. Od

razgledne točke smo odšli do gotske cerkvice Svetega

Vincenca, v kateri je shranjena 'sveta kri'. Za tem se seveda

skriva tudi zelo zanimiva zgodba, ki nam jo je povedal naš vodič.

Zgodba pa pravi, kako si je popotnik, ki je iz Konstantinopla prinašal

Jezusovo kri, zaradi varnostni razlogov, da mu krvi ne ukradli, ampulo svete

krvi zašil pod kožo. Na poti pa ga je presenetil snežni plaz, pod katerim je umrl. Po legendi pa

naj bi njegovo telo našli potem, ko je iz njegove kože, oz. ampule krvi zrasla pšenica. Kri so

prenesli v cerkvico svetega Vincenca, kjer naj bi bila shranjena še danes.

Po ogledu cerkvice in pokopališča, ki leži zraven nje in so na njem

pokopani tudi ljudje, ki so se smrtno ponesrečili med

pohodom na Grossglockner, smo se z avtobusom

odpeljali po alpsko ledeniški cesti do parkirišča,

s katerega smo kakšnih petnajst minut

hodili, nato pa dosegli ploščad Kaiser

Franz-Josefs Hoeche, ki leži na 2362

metrov nadmorske višine. S te

razgledne točke smo imeli čudovit

pogled na okoliške tritisočake ter

naravo pod nami. Zdi se mi, da smo

najlepše presenečenje videli na poti

proti ploščadi. To so bili nadvse ljubki

svizci! Po travnikih jih je tekalo sem ter tja

kar veliko. Bili so kot majhni hrčki, vendar

BIO RITEM 5

destkrat večji. Na ploščadi smo obiskali tudi tamkajšnji muzej. Imel

je več nadstropij in vsako je bilo posvečeno prav posebnemu

namenu. V enem smo videli in si prebrali vse o živalih, ki živijo

v bližini teh gora, ali pa na gorah samih. Spet v drugem pa so

bile navedene vse možne informacije o avtomobilih,

začetku prevoznih sredstev, v naslednjem smo spoznavali

alpinizem na Grossglockner in njegove pionirje…

Kmalu pa je prišel čas, da se vrnemo nazaj k avtobusom,

saj nas je naslednja dogodivščina že nestrpno

pričakovala, mi pa njo. To je bil Narodni parki Hohe

Tauern, kjer se nahajajo mogočni Krimmlski slapovi, ki so

tudi najvišji slapovi v Avstriji. Videli smo jih lahko z večjih

razglednih točk, voda je pršila povsod in res je bil

neverjeten občutek stati tako blizu tako velikanskem

slapu. V tamkajšnjih trgovinicah s spominki smo videli

tudi mnogo raznoraznih dragih kamnov od ametista pa do

tigrovega očesa, nekateri naj bi prinašali mir, drugi zdravje

in tako naprej.

Po ogledu slapov je bil čas za počitek in tako

smo se odpravili v naš hotel v Münchnu,

kjer smo povečerjali našo pozno večerjo

ter se utrujeni, vendar zadovoljni odpravili

spat.

Naslednje jutro smo se odpravili v tamkajšnji živalski vrt, kjer

smo videli vse vrste živali, od flamingov do slonov, žiraf,

tigrov, kač, severnih medvedov in celo tjulnjev ter

pingvinov. Živalski vrt pa leži na mokrišču Isar, posebnem

varstvenem območju.

Po obisku živalskega vrta smo se odpravili na ogled Allianz

Arene. Igrišča si sicer nismo mogli podrobno ogledati, ker

trenutno ni potekala nobena tekma. Vendar pa je bil kljub

temu že dovolj veličasten pogled na velikansko areno,

zgrajeno tako imenitno, da se je človek kar ne more

nagledati. Šli smo še v trgovinico s spominčki, vendar so se tu

cene izdelkov dvigale v vrtoglave višine.

Po ogledu arene smo se odpravili pogledat Olimpijski park, kjer

so v Münchnu potekale olimpijske igre. Tam smo tudi videli neko

vrsto pločniku slavnih, podobno tistemu v Hollywood. Na njem so v tla

odtisnili odtise svojih rok in podpise zelo slavni glasbeniki. Kakor na primer

BIO RITEM 6

Alice Cooper, člani glasbene skupine Kiss, Scorpions,

Aerosmith, Bon Jovi in drugi. Res je bilo neverjetno

videti sledi toliko znanih in vplivnih ljudi.

Po ogledu olimpijskega parka smo se odpravili v

tovarno in hkrati muzej podjetja BMW. To je bila šele

paša za oči! Toliko avtomobilov in motorjev vseh vrst!

Od terenskih vozil do športnih 'filmskih' avtomobilov. In

od čisto majhnih motorjev do krosov in potovalnih

motorjev z več kot 1000 kubičnimi centimetri prostornine

motorja. Na motorje in v avte smo se lahko

tudi usedli, se na njih fotografirali … Videli smo tudi

modele predstavitev razvoja BMW vozil, tako

avtomobilov kot motorjev, skozi leta. Seveda so

bile glede na razkošje avtomobilov in motorjev

tudi cene temu primerne. Najmanjšega

motorja je včasih mogoče dobiti za pet tisoč

evrov, za avtomobile pa je najnižja možna

cena 25 tisoč evrov. Pred tovarno so celo bili

razstavljeni razni motorji na prostem, na

katerih smo se ravno tako lahko fotografirali.

Zadnji dan pa smo si ogledali Salzburg, in

sicer staro mestno jedro, ki je

proglašeno za svetovno kulturno dediščino

UNESCO. V Salzburgu smo prav tako lahko kupili znamenite Mozartove

kroglice. Obiskali smo tudi Hišo Narave – Haus der Natur, ogromen

prirodoslovni muzej s terariji, akvariji, stalnimi in občasnimi

razstavami na temo: ledena doba in podnebje, naše vesolje,

potovanje skozi človeško telo, svet morja, jezera, spreminjanje

Zemlje, videli smo tudi zvonik katedrale, v katerem smo videli 'ples'

figuric ob peti uri. Po tem smo se odpravili v kraj Hallein, kjer smo si

ogledali enega najstarejših rudnikov soli na svetu. V rudnik smo se

peljali z neke vrste vlakcem, bili smo oblečeni v rudarske obleke in

se spuščali po drčah. Za spominek smo dobili majhno solnico s soljo

iz tega rudnika.

Če povzamem, lahko v imenu vseh rečem, da smo na tem izletu vsi

uživali, saj se je našlo nekaj za vsakega. Veliko smo se tudi naučili, videli

in se nasploh imel lepo. Upam, da bomo imeli še veliko izletov, kot je bil

ta.

Besedilo: Tajda Hvala

Fotografije: Doris Slemič

BIO RITEM 7

Izlet slaščičarjev v Avstrijo

Slaščičarji 2. in 3. letnika smo imeli strokovno ekskurzijo v Avstrijo 26.

in 27. 9. 2019. Postanek v Bad Ischlu je bil namenjen obisku

slaščičarne Zauner, znane po sladkih išlerjih. Po predstavitvi njihove

zgodovine, nekaj skrivnosti o

njihovi pripravi smo se z išlerji

še posladkali. Sledila je vožnja z

ladjico po jezeru Wolfgangsee. Slabo vreme

nas po nastanitvi v mladinskem domu in večerji

ni odvrnilo od ogleda Salzburga. Obiskali smo slaščičarno Furst,

kjer smo se posladkali z originalnimi Mozartovimi kroglicami.

Naslednji dan nas je pot vodila na Deželno šolo za slaščičarje,

kjer so nas

pričakali s

prijetnim in

toplim

sprejemom.

Ogledali

smo si

sodobno

opremljene

slaščičarske

in mesarske delavnice. Na tamkajšnji šoli se

izobražuje več kot 200 slaščičarjev. Nekaj ročnih

spretnosti, ki se jih učijo pri praktičnem pouku, nam

je bilo prikazano v njihovih delavnicah. Pred

odhodom pa je sledila še skupinska fotografija. Sledila je vožnja do Linza. Tu smo v eni od mestnih

slaščičarn, po originalnem receptu, pripravili vsak svojo linško torto, ki jo je vsak odnesel domov ter

zanjo dobil diplomo. Veseli, polni novih znanj in

dogodivščin smo se odpeljali proti domu.

Martina Pavšič

BIO RITEM 8

Intervju z Anjo Mugerli

Na drugem srečanju našega bralnega kluba

se nam je pridružila tudi pisateljica Anja

Mugerli. Njena druga knjiga Spovin je bila

nominirana za Kresnikovo nagrado. Na naši

šoli smo ji postavili nekaj vprašanj o knjigi in

njenem pisanju nasploh.

Kdaj ste pričeli s pisanjem ter kdaj ste objavili svojo prvo knjigo?

Po diplomi sem se odločila, da se resno posvetim pisanju in skušam iz tega ustvariti svoj poklic.

Od te odločitve do prve knjige, zbirke kratkih zgodb Zeleni fotelj, je preteklo pet let – knjiga je

izšla leta 2015.

Ste že od malega radi brali?

Tako je, še preden sem šla v šolo, sem se naučila brati, tako velike kot male tiskane črke, tako

da so mi bile prve šolske ure kar malo dolgočasne. :) Naša hiša je bila vedno polna knjig, vsi v

družini smo radi brali, in tako je še danes. Spodbuda staršev pri branju je najbrž odigrala veliko

vlogo pri tem, da se danes obe s sestro poklicno ukvarjava s knjigami, vsaka na svojem

področju.

Kje ste dobili idejo za Spovin?

Ideja je nastala med pevskimi vajami pri zboru

Reunion. Vaje so dostikrat naporne (še posebej

pred nastopi), včasih pa se zgodi, da se vse

poklopi in zbor odpoje neko pesem v popolni

harmoniji. In točno v takih trenutkih se mi je

utrnila zamisel o Arni, deklici, ki ne more

govoriti, lahko pa poje. Petje je njen način

komunikacije s svetom. Ideja o vinu je prišla

nekoliko pozneje, in sicer med gledanjem

dokumentarnega filma Terra magica. Nato je

bilo treba zgodbo še preplesti in razplesti, pri

čemer mi je bila v pomoč igra spovin, ki jo Arna

igra s svojim očetom.

Kaj imate pri pisanju najraje?

To, da pozabim na vse ostalo. Takrat postanem

eno z besedilom, ki ga pišem. Včasih, ko berem

kaj za nazaj, niti ne vem točno, kako je besedilo

BIO RITEM 9

nastalo, od kod so prišle besede, skoraj se zdi, kot da je to nekdo drug napisal. V tem je nekaj

skrivnostnega, to mi je všeč.

Kaj najraje počnete v prostem času?

Najraje berem in preživljam čas v naravi, grem v gozd ali se vzpnem na kakšen hrib.

Kombiniranje miselnega in fizičnega napora se mi zdi pravi recept za uravnoteženo življenje.

Če imaš to dvoje, si že na dobri poti.

Kakšno glasbo radi poslušate?

Od tujih glasbenikov rada poslušam The National, Nicka Cava, Rebecco Pigeon, The Doors ...

Od domačih Hamlet Express, Dan D, Kataleno ... Najraje imam rock, ni pa nujno, odvisno od

razpoloženja. Vedno rada odkrijem kaj novega, česar še ne poznam.

Kaj storite, ko pri pisanju ne veste kako nadaljevati?

Dobro vprašanje. :) Če imam možnost, grem prebrat kakšno knjigo, poslušat muziko ali hodit.

Včasih pa se prisilim in vseeno pišem naprej, pa čeprav vem, da to ni tisto pravo, potem na

koncu pa potem pride prava ideja, zato vse skupaj izbrišem in začnem še enkrat od začetka.

Imate najljubšo knjigo in če ja, katero?

Uf, težko bi določila samo eno. Ljubi sta mi Polovica rumenega sonca (Chimamanda Ngozi

Adichie) in Konje krast (Per Petterson), pred kratkim pa me je navdušila knjiga Lazarjeve

ženske (Marina Stepnova).

Od kje dobite navdih za pisanje?

Od vsepovsod. Lahko iz knjig, filmov, muzike, idejo lahko dobim medtem, ko se z nekom

pogovarjam ali ko opazujem ljudi na ulici. Bolj kot navdih se ideje porodijo v obliki nekih

vprašanj, na katera potem skušam v zgodbi odgovoriti.

Ali imate vzornika na področju pisateljstva, po katerem se zgledujete?

Vzornika nimam, me pa ostali pisatelji in pisateljice zelo zanimajo, še posebej, ko recimo

pripovedujejo, na kakšen način sami ustvarjajo.

Z Anjo Mugerli se je pogovarjala Tajda Hvala.

BIO RITEM 10

300 let Robinsona Crusoa

Daniel Defoe je svetu leta 1719 dal brezčasno knjigo; Robinson Crusoe. Zgodba ni le zanimiva

in polna dogodivščin, priljubljena je še dandanes. V pripovedi srečamo mladeniča Robinsona

Crusoa, ki ga bolj kot karkoli drugega zanima potovanje ter odkrivanje sveta. V zgodbi ga na

primer v prvem delu ugrabijo gusarji, vendar se iz tega in še iz mnogih drugih zagat reši s svojo

iznajdljivostjo. Bolj znan del knjige pa je drugi del, v katerem Robinson doživi brodolom in

pristane na nenaseljenem otoku. Prvih nekaj dni odhaja na razbitino ladje ter z nje poskuša

pobrati čim več uporabnih stvari, ki bi mu lahko življenje na otoku olajšale. Zgradi si neke vrste

bivališče v jami/pod skalno steno. Ko ima dovolj hrane in pijače, prične raziskovati otok in

življenje na njem. Tako med drugim ugotovi, da na otoku rase grozdje, iz katerega naredi neke

vrste rozine. Najde tudi divje koze, katere s težavo spravi v neko jamo, kjer jih vsaj malo

udomači, ter jih uporablja za hrano, nauči se vzgajati pšenico, katero naredi z semen trave po

otoku. Na enem takih obhodov naleti na papigo, katero nauči govoriti.

Na otoku je seveda tudi veliko nevarnosti. Tako

Robinsonovega življenja me ogrožajo le divje

živali, ki prebivajo na otoku, temveč tudi bolezni,

pomankanje hrane in vode in med drugim tudi

ljudožerci, na katere Robinson na svojem otoku

naleti več kot enkrat. Med enim njihovih 'obiskov'

Robinson reši mladega človeka, katerega so

ljudožerci prinesli s seboj, da bi ga pokončali. Ker

mladenič ne govori angleščine, ga Robinson

poimenuje Petek, po dnevu, ko je bil rešen. Tako

postane življenje Robinsona vsaj malce manj

monotono. Skupaj s Petkom raziskujeta otok, si

pridelujeta hrano in nasploh skrbita, da nikoli ne

ostaneta brez dela.

Knjiga ima veliko prevratov in nepričakovanih

dogodkov. Kot sem že rekla, je knjiga še dandanes

zelo priljubljena, meni je vsekakor zelo všeč, če je

niste še prebrali, res priporočam, je napeta knjiga,

ki je hkrati tudi zelo sproščujoča. Čeprav je bila

napisana leta 1719, ima po mojem mnenju

vseeno veliko značilnosti literature današnjega časa.

Tajda Hvala

BIO RITEM 11

Literarni kot(l)iček

ЯEDЯUM

Noč. Luna je močno sijala, medtem ko je mesto spalo. Nina je bila na zabavi s prijateljico Hano.

Ura je odbila polnoč, ko je Nina zapustila zabavo in se odpravila domov. Od tu je živela le nekaj

kilometrov stran. Usedla se je v avto in ga zagnala. Kar naenkrat je zaslišala čuden zvok.

Odločila se je, da to razišče, in stopila iz avta. Mislila je, da se najbrž njeni prijatelji malce

norčujejo. Ko pa je stopila iz avta, ni bila pripravljena na to, kar je videla. Njena prijateljica

Hana je ležala na tleh. Nina je sprva mislila, da je Hana padla v nezavest, in hitro stekla k njej.

Prižgala je svetilko in posvetila nanjo in vse kar je videla, je bila kri. Nina je pričela kričati in

vse več ljudi je prihajalo iz hiš. Eden od drugih gostov zabave je poklical policijo, Nina pa je

padla na kolena in jokala. Policija je prišla po 10 minutah, ljudi so poslali domov in pričeli Nino

spraševati, kaj je videla, slišala in kdaj je našla Hano.

(Se nadaljuje ...)

Marjetka Puc

WITHOUT LOVE

We could live without the stars,

we could live without the sun,

we could live without the moon

but we couldn’t live without love.

Without the stars there’d be no sun,

without the sun there’d be no light.

Without the moon there’d be no night,

but without love there’d be no life.

. Tajda Hvala

BIO RITEM 12

THE TRUTH

When I was just a child, I used to think

that love was the only thing,

that was guiding this world.

But as I grew up,

I’ve done some things

and I’ve seen some stuff and

and I’ve realized the truth.

The truth was always right in front of my face,

I was pretending to be blind

cause I was scared of what

the truth would bring.

The truth is that the world

isn’t as innocent

as we are shown.

The truth is that the world

isn’t always like we see it

through our eyes.

The truth is that there

are secrets that are

made to be kept.

The truth is yet to be realized.

But there’s also that truth that

helps us get through every day.

The truth is that everything we want

is on the other side of fear.

The truth is that if we want to live

first we got too believe.

The truth is that we got to at least try

to do what we were meant to.

Sam W. Steel

BIO RITEM 13

Intervju z predsednikom

DS BIOS-a, Martinom Žbogarjem

Datum rojstva: 23.8.2002

Kraj bivanja: Že od rojstva živim v Kanalskem Lomu v občini

Tolmin.

Kaj najraje počneš v prostem času?

Nimam ravno nekega posebnega hobija. Če sem

doma, večino časa delam, ker imamo doma

kmetijo. Edina star, ki bi ji lahko rekel hobi, je

nogomet, ki ga igram skoraj vsak dan, če mi čas

to dopušča.

Kakšno glasbo rad poslušaš?

Nimam ravno najljubše zvrsti glasbe, poslušam tisto, kar se

mi v tistem trenutku zahoče. Po navadi je to pop, rok, pank,

narodno zabavna ... ne maram pa bluesa, jazza in metal glasbe.

Imaš kakšno domačo žival?

Hišnih ljubljenčkov nimamo, saj so pri naši hiši

vse živali odzunaj (če ne štejemo muh, pajkov

in ostale golazni). Ker imamo kmetijo, imamo

nekaj mačk, ki nam odpravljajo probleme z

mišmi, enega psa, ki nam pomaga pri

gonjenju živine na pašo, imamo pa 70 glav

goveda, 10 koz, do 10 kokoši, 3 race ter 2

prašiča.

Zakaj si se odločil, da greš na BIOS?

Ker imamo doma kmetijo in sem bil skoraj prepričan, da bom izbral BIOS (program kmetijsko-

podjetniški tehnik), saj me delo na kmetiji veseli in bi se rad izobrazil za poklic kmeta. Sicer je

bila v igri še gozdarska šola v Postojni, vendar sem se odločil za BIOS.

Kaj počne predsednik BIOS-a?

Zastopa šolo na sestankih z direktorjem

Šolskega centra Nova Gorica in zastopa

šolo v dijaški organizaciji Slovenije.

Sodeluje pri raznih pomembnih zadevah,

ki se tičejo naše šole, na koncu pa overovi

zapisnik.

BIO RITEM 14

Kakšen poklic bi rad opravljal po koncu šolanja?

Najraje bi nadaljeval z delom na kmetiji, če pa tega slučajno ne bi delal, bi hotel delati še vedno

nekaj, kar je v zvezi s kmetijstvom, predvsem v zvezi z živalmi.

Kako si postal predsednik dijaške skupnosti BIOS-a?

Na začetku prvega letnika sem bil s strani sošolcev izbran za predsednika razreda, na srečanjih,

ki smo jih imeli na BIOS-u predstavniki razreda, pa je mentorica dijaške skupnosti prof. Lidija

Kohn zaznala mojo zagnanost in me na koncu šolskega leta vprašala, če bi bil pripravljen

postati predsednik dijaške skupnosti, saj se je takratni predsednik ravno poslavljal od naše

šole. In jaz sem privolil, saj sem predvideval, da mi to ne bo pretežko.

Kaj želiš sporočiti vsem bodočim dijakom naše šole?

Pred dokončno izbiro programa, na katerega se bodo vpisali, naj dobro premislijo, da je ta

program res pravi zanje. Če pa šele po tem, ko začnejo program obiskovati, ugotovijo, da jim

program ne leži, naj ne vztrajajo, če imajo v mislih nek drug program, ki jim je bolj všeč. To, za

kar se bodo izšolali, bo seveda zaznamovalo njihovo nadaljnje življenje, zato je ta odločitev

zelo pomembna.

Z Martinom Žbogarjem se je pogovarjal Aljaž Štrukelj.

BIO RITEM 15

Cankarjevo tekmovanje 2020

Tudi letos je na naši šoli potekalo Cankarjevo tekmovanje. Letošnje Cankarjevo tekmovanje

nosi naslov: Jaz, ti, mi vsi – le pogumno, le za mano … (Anja Štefan).

Na šolskem tekmovanju smo dijaki 1. in 2. letnika srednih strokovnih šol brali pravljični

roman Marjana Tomšiča Oštrigeca, v katerem ima glavno vlogo Boškin.

»Boškin je tako imenovani večni popotnik, saj hodi iz kraja v kraj in

nikjer ne ostane dolgo. Pogovarja se z reko, drevesi in travami.

Pogosto tudi dela čudeže, čarovnije ali štrigarije. Ljudi zdravi z belo

magijo. Zlo je prikazano v čarovnici Baburi Štefuri, ki ljudi izkorišča in

manipulira z njimi, /…/ Menim, da je magija v vsakdanjem življenju

lahko karkoli. Lahko je darilo, orožje, znanje, … odvisno je, kaj z njo

počnemo. Bilo bi odlično, če bi ljudje lahko čarali. Ampak bi se

zagotovo, tako kot vedno, našel nekdo, ki bi magijo izrabil.« (Tajda

Hvala, 2. NT)

Dijaki poklicnih šol smo odkrivali zanimivosti

avtobiografskih zgodb zbranih pod naslovom

Mornar na kozi tržaškega avtorja Miroslava Košute.

»Svoj rojstni kraj, Križ pri Trstu, je pisatelj opisal kot

čudovit kraj z dvema obrazoma. Ta metafora, ki mi je

zelo všeč, pomeni, da je en obraz kraja gledal v

doline, planoto ter gorovje, z drugim obrazom pa je

bil zazrt v morje. Otroštvo je preživel obdan

fašizmom, vojno in z vsemi posledicami, ki jih je

pustila. /…/ Takrat se je imenoval Angelo Cossutta,

pozneje si je nadel psevdonim Miroslav Morje. Šele

veliko pozneje je pridobil svoje pravo uradno ime

Miroslav Košuta.« (Ana Kavčič, 3. S)

»Mislim, da je delo Mornar na kozi še vedno

zanimivo, saj nam nudi vpogled v vojne čase, prav

tako v zamejstvo v tistem času. /…/ Miroslav Košuta

se nam v knjigi predstavi kot nagajiv, pošten in

neustrašen mladenič. Vidimo ga v luči borca za

BIO RITEM 16

slovenski jezik in književnost, družinskega človeka in ponosnega vaščana Križa.« (Maruša

Komljanec Ban, 3. S)

Dijaki višjih letnikov smo brali kultni znanstveno-fantastični roman.

»Štoparski vodnik po Galaksiji je leta 1979 napisal

angleški pisatelj, dramatik ter okoljevarstvenik Douglas

Adams. Anekdota pravi, da je idejo dobil nekoč, ko je

pijan ležal na travniku pod zvezdami v Avstriji, v rokah

držal Štoparski vodnik po Evropi in si mislil, da bi nekdo

moral taisto reč napisati za celotno Galaksijo. /…/

Štoparski vodnik obstaja v elektronski obliki, ima

zaslon, po katerem lahko tipkaš in z njega bereš. Kdo

ve, lahko so pa ravno iz Štoparskega vodnika vzeli idejo

za tablični računalnik, ki v sedemdesetih letih

prejšnjega stoletja zagotovo še ni obstajal. To je eden

izmed dokazov, da je knjiga res znanstvenofantastična,

saj je Adams takrat že pisal o tehnoloških iznajdbah,

na katere je bilo treba še zelo dolgo čakati.« (Luka

Kavčič, 3. KT)

Regijskega tekmovanja, ki bo 9. 1. 2020 v Novi Gorici, so se udeležili Tajda Hvala 2. NT, Ana

Kavčič 3.S, Maruša Komljanec Ban 3. S, Lara Terčič 1. S, Luka Kavčič, 3. KT, Sabina Pregelj 5. HT

in Tina Tomšič 5. HT.

Želimo jim veliko uspeha!

BIO RITEM 17

Vabljeni na nedeljsko kosilo za

štiri osebe

DOMAČA GOVEJA JUHA

SESTAVINE:

1 kg govedine s kostmi

3 koreni

1 manjši por

2 čebuli

2 stroka česna

šopek peteršilja

ščepec soli in popra

¼ gomoljne zelene

Priprava:

Goveje meso in kosti operemo ter obrišemo. Por operemo. Korenček olupimo in razrežemo na četrtine. Zeleno in čebulo olupimo ter razrežemo na večje kose. Iz nekaj vejic peteršilja, timijana, majarona in zelene naredimo zeliščni šopek.

V večji lonec vlijemo 2,5 litra hladne vode, dodamo meso in čim hitreje zavremo. Ko juha zavre, temperaturo zmanjšamo za toliko, da tekočina komaj opazno brbota. S površine s penovko pobiramo peno.

Ko se na površini neha delati pena, lonec pokrijemo (pustimo le manjšo špranjo) in na nizkem ognju juho kuhamo 90 minut.

Juho odkrijemo in dodamo vso zelenjavo, poper, neolupljene stroke česna in zeliščni šopek. Če se nam zdi, da je povrela velika količina vode, jo še dodamo (vendar naj bo vrela!), nato pa lonec napol pokrijemo in juho kuhamo še eno uro. Deset minut pred koncem kuhanja juho solimo.

Juho odstavimo in pustimo stati 10 minut, da se nekoliko ohladi in zbistri. Nato jo precedimo skozi gosto žičnato cedilo.V precejeno juho po želji vkuhamo izbrano zakuho ali jušni vložek. Juho serviramo na krožnik in potresemo z nasekljanim peteršiljem ali drobnjakom. Serviramo jo lahko tudi z narezano zelenjavo, ki se je kuhala v juhi.

BIO RITEM 18

SVINJSKI ZVITEK Z MLETIM MESOM IN JETRNIM NADEVOM

Sestavine:

700 g svinjskega plečeta

2 čebuli

30 g orehov

100 g suhih marelic

100 g piščančjih jeter

300 g mletega mesa (svinjina, govedina)

100 ml smetane

200 ml rdečega vina

1 vejica rožmarina

mast, olje, poper, sol, ščepec posušenega timijana

Priprava:

Očistite meso, ga po sredini razprite in malce potolcite. Začinite s soljo in poprom.

V ponvi segrejte olje in na njem popražite sesekljano čebulo. Nato dodajte zmlete orehe in

marelice ter vse dobro prepražite. Dodajte še rezine očiščenih jeter in timijan, premešajte in

odstavite.

Mleto meso dajte v električni mešalnik, dodajte sol in poper ter ga malo zmeljite. Med tem

postopoma dodajajte smetano. Maso dajte v skledo in primešajte jetrno mešanico.

Pripravljeno mešanico razporedite po mesu, ga zvijte in povežite. V pekaču segrejte mast in

na njej zvitek z vseh strani zlato popecite. Nato dodajte vino, preostalo sesekljano čebulo in

iglice rožmarina. Jed približno 90 minut pecite v pečici, segreti na 160˚C. Zvitek nato zrežite

na rezine, jih okrasite s svežim rožmarinom in postrezite z omako.

POMMES DUCHESSE

Sestavine:

500 g krompirja

50 g masla

sol, poper, muškatni orešček

3 jajca

Priprava:

Krompir olupimo in ga narežemo na kocke, ki jih skuhamo do mehkega v osoljeni vodi. Kuhan krompir dobro odcedimo, stresemo v toplo ponev in pustimo, da izhlapi odvečna vlaga/tekočina. Krompir pretlačimo skozi sito, da dobimo gladek pire, ki mu dodamo maslo. Po okusu začinimo s soljo, poprom in muškatnim oreščkom, premešamo in pustimo, da se pire ohladi.

BIO RITEM 19

Ohlajenemu pireju postopoma dodajamo žvrkljana jajca ter zamešamo v povsem gladko in dokaj gosto maso, ki jo predevamo v brizgalno vrečko z dekorativnim zvezdastim nastavkom. Zmes v lepih kupčkih nabrizgamo na s peki papirjem obložen pekač. Pečemo v pečici, ogreti na 200 stopinj Celzija, do zlato rjave barve (10 do 15 minut).

MANDLJEVA POTICA V ČOKOLADNEM TESTU

Sestavine:

Testo:

1 kocka kvasa

30 g kislega testa

900 g bele moke

365 ml mleka

180 g jogurta

160 g masla

70 g sladkorja

3 rumenjaki

3-4 žlice kakava v prahu

3 žlice ruma

2 mali žlički soli (1,5g)

Priprava:

Kvas raztopimo v toplem mleku in ga prilijemo k moki,

ki smo jo prej zmešali s kislim testom. Dodamo vse

ostale sestavine brez masla in kakava ter zamesimo

kvašeno testo. Najprej mešamo počasi, med mešanjem

dodajamo zmehčano maslo, na koncu na najvišji

hitrosti, da se sestavine dobro povežejo. Čisto na koncu vmešamo še kakav ter mešamo še

tako dolgo, da se enakomerno razporedi po testu. Ko postane testo gladko in odstopa od

posode, ga pokrijemo in pustimo na toplem vzhajati.

Med vzhajanjem naredimo nadev. Mlete mandlje zmešamo s sladkorjem, dodamo

mascarpone, kislo smetano in beljak ter dobro premešamo. Če imamo cele mandlje, jim

najprej odstranimo kožico (prelijemo jih z vrelo vodo in pustimo kakšno minuto, da z lahko

odstranimo kožico), jih v ponvi popražimo za nekaj minut, nato zmeljemo.

Vzhajano testo stresemo na pult, ga pregnetemo, pustimo počivati nekaj minut, nato pa

razvaljamo na pravokotnik. Premažemo ga v nadevom, posujemo kandirane pomarančne

lupinice in zvijemo v zvitek. Tega položimo v pomaščen model in pustimo vzhajati.

Vzhajano potico premažemo s stepenim jajcem, jo na več mestih prebodemo z zobotrebcem

in postavimo v pečico. Pečemo jo 1 uro pri 175˚C.

Pečeno potico vzamemo s pečice, jo pustimo nekaj minut v modelu, nato jo obrnemo iz

modela na krožnik in ohladimo do konca.

Dober tek vam želim Jakob Mlakar

Nadev:

650 g mandljev

250 mascarpone sira

150 g kandiranih pomarančnih lupinic

160 g sladkorja

120 kisle smetane

2 beljaka

1 jajce za premaz

BIO RITEM 20

Cimetove zvezdice

»In kaj bi z nedeljskim kosilom, ko pa nimamo piškotov za h kavici!«

POSTOPEK

Testo:

Iz beljakov stepemo trd sneg, dodamo sladkor v prahu in nato dolgo mešamo. Nastane gosta krema, kateri dodamo cimet, mlete mandlje in vse skupaj dobro premešamo. Masa naj počiva pol ure, nato jo razdelimo na štiri dele in vsak del dobro pregnetemo. Posamezne dele razvaljamo med dvema listoma papirja za peko in oblikujemo zvezdice. Zvezdice pečemo na papirju za peko pri 150 stopinjah 20 minut.

Limonin led:

Soku pol limone dodamo toliko sladkorja v prahu, da dobimo gosto maso. Na vsako pečeno zvezdico v sredino kanemo kapljico limonovega ledu in razmažemo po celotni površini.

Martina Pavšič

Limonin led – sok pol limone – sladkor v prahu

Testo

– 3 beljaki

– 25 dag sladkorja v prahu

– 30 dag mletih mandljev

– 2 žlički cimeta

BIO RITEM 21

Z ribiško palico nad pokale

Pogovarjala sem se z dijakom drugega letnika programa naravovarstveni tehnik, Žanom

Valentinčičem, mladinskem državnim muharskim prvakom ter zmagovalcem na

tekmovanju Una open. Z njim sem naredila tudi kratek intervju.

T: Koliko let se že ukvarjaš z ribolovom?

Ž: 6 let.

T: Kaj te je sploh zaneslo v te vode?

Ž: Ko sem pri hoji domov hodil čez most, sem

videl nekoga, ki je lovil na reki in me je

zanimalo, kako to počne. Tako sem se začel s

tem ukvarjati.

T: Katere vrste ribarjenja sploh obstajajo in s

katero se ti ukvarjaš?

Ž: Obstajajo vijačenje, krapolov, lov rib s plovcem,

beličarjenje ter muharjenje. Sam se ukvarjam z

muharjenjem.

T: Lahko malo razložiš, kako sploh poteka muharjenje.

Ž: Uporabljamo muharske palice različnih debelin, muharsko kolesce s pripadajočo vrvico -

laksom in umetno muho. Nato se moreš naučiti dobro metati, to se lahko naučiš na travi.

Potem šele greš v vodo in če imaš s seboj še nekoga, da te to nauči, gre vse skupaj hitreje.

T: Kaj poleg ribolova še rad počneš v prostem času?

Ž: Pozimi rad smučam.

T: Kako se pripravljaš na ribiška tekmovanja? Imaš kdaj tremo?

Ž: Čim več poskušam loviti, poskušam čim več novih tehnik z različnimi vabami in muhami.

Pred manjšimi tekmovanji po navadi nimam treme, pred svetovnimi in drugami večjimi

tekmovanji pa je imam kar veliko.

T: Katero ribo največkrat loviš?

Ž: Največkrat lovimo postrvi, ker večinoma lovimo na reki Soči. Tako da največ lovimo šarenko,

lipana in soško postrv.

T: Nam lahko na kratko razložiš, kako sploh poteka ribiško tekmovanje?

BIO RITEM 22

Ž: Na začetku dobiš določen sektor, to je približno tristo metrov reke, in na tem delu imaš tri

ure časa za lov. Vsaka riba, ki kalmira, je po navadi vredna 20 točk. Potem jo sodniki zmerijo,

vsaka riba je vredna 100 točk, vsak centimeter je 20 točk in potem, ko vse točke seštejejo,

dobijo zmagovalca.

T: Kaj ti je najbolj in najmanj všeč pri ribištvu?

Ž: Najbolj všeč mi je to, da sem v naravi in to da poskušaš eno živo bitje pretentat z umetnimi

muhami, da čim bolj oponašaš oziroma ponazarjaš žuželke v vodi. Ni pa mi všeč, kadar na

tekmovanju dobiš slab sektor in v njem ni veliko rib in potem zaradi tega začneš noret, in

paničarit.

T: Imaš mogoče najljubšo vrsto ribo?

Ž: Ja, imam ja. Lipana.

T: Zakaj si se odločil za učenje na biotehniški šoli?

Ž: Ker je tej šoli in programu veliko predmetov, ki se povezuje z ribištvom in pri tem še veliko

časa preživiš v naravi.

T: Imaš kakšno zabavno anekdoto, ki se ti je kdaj pripetila med ribarjenjem?

Ž: Ja, sem še kar štorast in zaradi tega se mi večkrat zgodi, da se spotaknem ob kakšno skalo

in padem v vodo, največkrat zaradi tega, ker takrat hitim, npr. na tekmovanjih.

T: Kako se tvoji družinski člani odzivajo na tvojo ljubezen do ribištva?

Ž: So se že kar navadili tega in me pri tem tudi podpirajo.

T: Kje najraje ribariš?

Ž: Na reki Soči.

T: Kaj je tvoja skrivnost za uspeh?

Ž: Da poskušam čim več časa preživeti ob vodi in se naučiti novih tehnik ribolova in kako jih

uporabiti.

T: V kateri ribiški družini si?

Ž: V ribiških družinah Tolmin, Bled in Idrija.

T: Hvala ti za tvoj čas.

Lipan

Z Žanom Valentinčičem se je pogovarjala Tajda Hvala.

BIO RITEM 23

Proslava ob dnevu samostojnosti

in enotnosti

Tudi na naši šoli smo dan samostojnosti in enotnosti obeležili na poseben način. V gledališču v Šempetru smo za vse dijake in profesorje pripravili predstavo, ki smo jo poimenovali Med nacionalizmom in globalizacijo.

Predstavo sta povezovala Aljaž Štrukelj in Adele Tamburin. Na predstavi smo nastopali različni dijaki naše šole.

V prvi polovici predstave so nastopili trije dijaki: Polona, Emina in Matevž, ki so zaigrali vloge dijakov v dijaškem domu nekaj dni pred božičem.

Vmes je prav tako tudi nastopil naš šolski pevski zbor z zborovodkinjo Tino, harmonikaši Žan, Tine in Jani, pa tudi Neli, Sara in Ariana ter drugi dijaki, ki so brali 'sanje'.

V drugem delu predstave pa smo Emina, Živa in Tajda zaigrali božično igro, v kateri vidimo družino na božični večer ter božička, ki ima malo težav z dostavljanjem daril. Na koncu nas je

nagovorila naša ravnateljica in vsak dijak je ob izhodu prejel tudi bonbon.

Napisala: Tajda Hvala

Fotografije: Esad Bešić

BIO RITEM 24

Boks + cepilniki = Dejan Zavec

3. decembra 2019 smo dijaki vseh letnikov programa kmetijsko-podjetniški tehnik ter gospodar na podeželju imeli v sklopu dneva odprtih vrat delavnico Z GLAVO NAD NAPRAVO. Na tej delavnici se je predstavilo podjetje Robust d.o.o. Predstavili so nam njihove izdelke, med katere spada gozdarski program (cepilniki, povezovalniki drv, krožne žage itd.) ter njihovi drobilniki. Pokazali so nam nekaj primerov slabe prakse uporabe domačih improviziranih cepilnikov drv. Nato so nam predstavili njihov cepilnik, ki je varnostno zelo dovršen, a hkrati tudi ni težak za uporabo. Prosili so nas, da napišemo svoje ideje in domislice, s katerimi bi lahko cepilnik še izboljšali. Vse ideje so hkrati šle tudi v nagradno igro, kjer bo z žrebom zmagovalec prejel njihov cepilnik drv, ogled podjetja Robust ter celodnevno druženje z svetovnim prvakom v boksanju Dejanom Zavcem, ki je hkrati tudi ambasador podjetja. Zavec se nam je tudi pridružil na delavnici, po kateri smo mu lahko postavili vprašanja in se z njim slikali. Med drugim smo izvedeli, da je tudi on sam odraščal na kmetiji, kjer se spoprijel z raznimi kmetijskimi opravili in da je zelo mlad odšel v Anglijo brez kakršnegakoli znanja angleščine.

Luka Kavčič

BIO RITEM 25

Razvedrilo

Zadnja vrsta

Zaradi velikega števila študentov v dvorani si je profesor omislil miniaturni mikrofon in pred predavanjem vprašal: “Ali me študentje v zadnji vrsti slišite?” “Ja!” se je oglasil nekdo, “vendar nas ne moti preveč!”

Učenje matematike

V šoli govore o sanjah, Tonček pripoveduje: “Sanjalo se mi je, da sem se učil matematiko in da sem potem dobil odlično. Kaj naj bi to pomenilo?” “Da si med spanjem pametnejši.”

Rime

V razredu učiteljica razlaga, da jih naslednji dan obišče ravnateljica. Učiteljica Janezku: “Pazi se Janezek, da ne bi slišala iz tvojih ust kakšno neumestno besedo. Obljubi, da boš priden!?” Janezek obljubi in naslednji dan se pojavi v razredu ravnateljica. Učiteljica pravi: “Danes bomo jemali novo snov. Rime. Kdo mi zna povedati kakšno rimo?” Janezek takoj dvigne roko, a učiteljica se dela, kot da ga ne vidi. Čez nekaj časa ravnateljica opozori učiteljico, da Janezek hoče nekaj izjaviti in učiteljica mu da besedo: “Izvoli Janezek, a ne pozabi obljube!” Janezek pokima in pove rimo: “V vodi stoji Jurca in voda mu sega do k…” “Stop … obljubil si, Janezek!” “Ma ne učiteljica, sej ni nič kaj takega, to se lahko pove.” Učiteljica zbere pogum in mu da nazaj besedo. “V vodi stoji Jurca in voda mu sega do kolen.” “No, Janezek, si imel prav, da ni nič kaj takega, a vendar se ne rima!” Janezek odvrne: “A se rima, se rima, ko pride plima!”

BIO RITEM 26

Riše: Adele Tamburin

Piše : Aljaž Štrukelj

BIO RITEM 27