4 P O E T I K O N

Uvodnik

Fotografija: Eva Klevska

Kristian Koželj

Kajti vse dokler ni človek tej resnici enak, teh besed ne bo razumel

Izkušnja poezije ima svoje analogije v opisih mističnih izkušenj tradicij in izročil vseh časov in prostorov, od Tat Tvam Asi iz Chandogya Upanišade do mistike biti Mojstra Eckharta, pa tudi v izkušnji udejanjenega in konzumiranega intimnega odnosa, ki se v svoji kulminaciji nenehno sprehaja na tanki meji med slo in smrtjo, v prepletu katerih se rojeva, obstaja in nehuje. Izkušnja poezije je izkušnja izstopa iz prigodnega, omejenega in profanega časa in prostora v brez-časje in brez-prostorje; tam se dogajata preplet in zlitje ločenih objektov, kjer kot ljudje umiramo in postajamo, od koder vsakič znova sestopamo v prigodno in profano, a smo vsakič znova hkrati radikalno drugačni, saj pesem usodno spremeni ustroj stvarstva. Izkušnja poezije je v svojem bistvu neopisljiva, saj je tako vseobsegajoča, da je ni mogoče zapopasti in razložiti zgolj z intelektom ali katerim koli drugim znanstveno merljivim spoznavnim aparatom niti je ni mogoče opisati, saj je nadbesedna. O njej lahko govorimo kvečjemu apofatično. Eden najpomembnejših sodobnih pesnikov, mojster Ko Un, postavlja izvor poezije pred besedo samo: »Na Srednjem vzhodu so odkrili 60.000 let star fosil. Po preučevanju so ugotovili, da so to ostanki okostja nekega dečka. Zraven njegovega čela je bil položen cvet hijacinte. Mati, ki je živela pred 60.000 leti, ni bila enaka današnji materi. Verjetno je bolj spominjala na žival, kajne? Ko je umrl njen sin, je utrgala cvet hijacinte in ga položila zraven dečkovega trupla. Molila je in žalovala z besedami: 'V boljši svet greš.' To je poezija. Današnje pesmi prihajajo iz najboljšega dela srca. Pesem je v nas vseh. Tudi v tvojem srcu je zelo lepa pesem.«1

Zato je verjetno najustrezneje in najmanj smešno reči preprosto, da (dobra) poezija zlomi srce.

Pridevnik »dobra« ironično uvajam namenoma, da lahko v naslednjem koraku zavržem delitev na »dobro« in »slabo«, ko je govora o poeziji.

5P O E T I K O N

Uvodnik

Omenjeni besedi sta namreč sekundarna kvalifikatorja za presojanje objektivno merljivih lastnosti, ki na neki način potolažita potencialnega uporabnika neke stvari, da se z izbiro »dobrega« ne bo opekel in da naj se, po drugi strani, izogiba »slabega«. Gre za tipični mehanizem delovanja človeka, ki ga v glavnem motivira dvoje: použiti čim več in se po drugi strani izogniti vsemu, kar kakor koli posega v njegovo udobje. Pravzaprav gre za arhetipske motivacije, ki bi jih bilo krivično naprtiti zgolj na pleča sodobnega človeka. Iz gledališča denimo poznamo renesančne like commedie dell'arte, ki jih motivirajo binomi gonov: seks-hrana, seks-oblast, seks-denar itd. Tovrstne motivacije odgovarjajo strukturi ega, ki ga na simbolni ravni sestavljajo glava (potreba po biti razumljen), telo (potreba po biti potešen) in srce (potreba po biti ljubljen).

Za razliko od predhodnikov od neandertalca dalje je sodobni čas iz znanih in očitnih, pa tudi bolj subtilnih vzrokov čas podivjanega ega, kot mu v zgodovini človeškega obstoja verjetno še nismo bili priča. Hiperprodukcija in radikalna ter fanatična sekularizacija sta v zadnjih dvesto letih privedli do razkroja slehernih meril, vrednot ter družbenih dogovorov, na katerih je človek tisočletja gradil svoj obstoj in identiteto. Po dveh kratkih, a bolečih izkušnjah je homo homini lupus izvornega stanja, še vedno oropan temeljev, sklenil nove konvencije, utemeljene na individualizmu in ambicijah ega. Te so se do današnjih dni večinoma izrodile v vsebinsko izpraznjen nabor politično korektnih manter, ki s totalitaristično togostjo iztrebljajo še zadnje sledove človeškega v posameznikih in skupnostih.

Ta proces je neizogibno posrkal vase tudi poezijo kot najčistejšo obliko človekovega so-bivanja, ki prežema vse, kar je (bilo) v človeških prizadevanjih najplemenitejšega. Poezijo in umetnost nasploh je podvrgel poceni kvalifikatorjem, kot sta že prej omenjena »dobro« in »slabo«. S temi kvalifikatorji se nato v svetu, ki izgublja zavest o poeziji, opravičujejo tisti, ki odločajo, katero pisanje, ki v resnici sploh ni poezija, bo pod krinko »dobrega« prišlo do potrošnika, kdo od izbranih bo nagrajen za svoje ne-pesništvo in kaj imajo konec koncev z vsem tem avtomehaniki, gospodinje, najstnice in vsi tisti, ki na koncu dne takim pisanjem podeljujejo nagrade.

A poezija z dobrim in slabim nima kaj dosti opraviti. Ta dva in ostali prigodni kvalifikatorji se je ne dotaknejo, ker ni vsa od tega sveta. Jezik, ki ga govori poezija, presega zgolj besede in njihove pomene, preobraža in sprevrača jih, ko plast za plastjo odstira navidezno resničnost in razbija zmotne identifikacije v iskanju izvornega cogita. Poezija je neusmiljena v razkrinkavanju ega, poezija je nasilna, ker vleče v izstop, in bolj ko so zunanje strukture toge in totalitarne, bolj vpije v svojem dvomu in prevpraševanju vsega. Poezija je od predčloveštva plamen Prometejeve bakle, ki brezkompromisno upepeli vse »s človekovim samoljubjem in sebičnostjo

6 P O E T I K O N

Uvodnik

vzpostavljene napačne pojme, z malenkostno egoističnim, površinskim 'zakaj' spete zunanje vezi nebitnostnega človeka na ustvarjeno bitje, katerega bitnostna bit je po teh napačnih in ničnih površinskih odnosih zagrnjena in zakrita z videzno bitjo«.2

Zato se danes zdi, da je poezija odrinjena na obrobje. A to je spet zgolj eden od popačenih vtisov. Poezija v enaki meri vedno je in je ni. Srednje poti tukaj ne moremo iskati. Njena družbena prisotnost in vpliv pa prihajata in odhajata v valovih, odvisno od stanja in potreb vsakokratne družbe.

Parafraza Karla Rahnerja s Ko Unom: »Ta čas smo ukleščeni v strašanski egoizem, ko pa bomo nekega dne to zavrnili z besedami: 'Ah ne, to ni res,' bomo z rušilno močjo pomerili na družbo. Zato mislim, da nam ni treba preveč skrbeti, le čakati moramo.« Človek prihodnosti bo pesnik ali pa ga ne bo.

Poezija pa v vsakem trenutku preprosto je.

»Kdor teh besed ne razume, naj si zavoljo tega ne obtežuje srca. Kajti vse dokler ni človek tej resnici enak, teh besed ne bo razumel.« (Mojster Eckhart)

1 KO UN, Pišem v zrak, Ljubljana: Beletrina, 2016, str. 166.2 MOJSTER ECKHART, Pridige in traktati, Celje: Mohorjeva družba Celje, 1995, str. 42.

8 P O E T I K O N

Fotografija: arhiv avtorice

9P O E T I K O N

V spomin

Jože Udovič (1912‒1986)

Psalm

Zakopano v zemlji telesa,najdeno pod plugom sonca.

Ujeto v upognjenem deblu,rešeno v poletju oči.

Zazidano v vlažni noči,odkrito s tipajočo roko.

Sežgano v pozabljenem ognju,obujeno v zelenju ust.

Obsojeno v nemem prostoru,oproščeno z glasom, ki drhti.

(Iz zbirke Oko in senca, 1982)

Fotografija: Arhiv avtorja

12 P O E T I K O N

Fotografija: Igor Petrović

Varja Balžalorsky Antić je prevajalka, literarna teoretičarka in pesnica, rojena leta 1979 v Kopru. Doktorirala je s tezo o rekonstrukciji pojma lirskega subjekta in kot asistentka poučuje na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Prevaja leposlovje in humanistiko iz francoščine (H. Michaux, P. Bourdieu, J. L. Nancy, R. Chartier, P. Quignard, H. Lefebvre, S. Germain, L. Febvre) in iz srbščine (M. Pantić, B. Vasić, I. Antić, L. Blaš-ković).

13P O E T I K O N

1Poezija

Varja Balžalorsky Antić

Vsem mojim materam

Vsem mojim materam

Z arheološko natančnostjo se nekaj v nasrado loti odkopavanjz napuhom v upuda je mogoče kaj za nazaj objeti z rokamikakršne so bile pred časom odhajanja.

Poduhati leseno notranjost prašne skrinjice za nakitni več ne dejanje postanega spominjanjane oživljanje zatohle pozabeki vsak čas dobivata novo obličje.V katero od jantarjevih kroglicse je ujel srčni utrip, ženski navdih in mala groza?

Še vedno se lahko sklicujemo na Kore in Demetrezapakirane v preobrnjen mits seboj še vedno nosimo splahnjene ranjenostinekaj ravnodušnosti in zakopane klobčiče zmed

a sledi niti, ki so jih nekoč nasilno prerezalipreživijo v matičnih celicah ponoreli letni časi v obrnjenem tokupreveč sprevrženih izmenjav krivde in vlogničesar ni mogoče popraviti z rodovnim preskokom.

Vseeno odpovedujem zavezujočo štafeto s prednicamivaših žlez ne grem predajat naprejprevretega in sesirjenega mlekavelikodušnega poguma in obupa

20 P O E T I K O N

Fotografija: Branimir Ritonja

David Bedrač, rojen 1978 na Ptuju, pesnik. Po gimnaziji na Ptuju je študiral slovenščino s književnostjo na Pedagoški fakulteti v Mariboru, študijsko se je izpopolnjeval tudi na Poljskem. Trenutno je zaposlen kot profesor slovenščine na OŠ Ljudski vrt Ptuj. Na Filozofski fakulteti Maribor je doktoriral s področja mlajše slovenske lirike. Zbirke poezije: Neskončnost (1998), Poezija pomolov (2001), Pesmi iz šipe (2006), Centimetri sveta (2010), Tanka molčanja (2013), Tvoj nakupovalni voziček (2014). Piše eseje, kritiške zapise, recenzije, članke s področja kulture, vodi literarne delavnice in literarna srečanja na Ptuju in po Sloveniji. Sodeloval je na več mednarodnih pesniških festivalih.

21P O E T I K O N

1Poezija

David Bedrač

Nitnice

I

Biti pajekkiponitipopkasespusti...razblinisekottiinjazna pajčevini……postelja zapre dlani

30 P O E T I K O N

Fotografija: Arhiv avtorice

Miljana Cunta, rojena 1eta 1976 v Šempetru pri Gorici, je magistrirala iz angleške književnosti na Univerzi v Ljubljani. Izdala je dve pesniški zbirki: Za pol neba (Beletrina, 2010) in Pesmi dneva s fotografijami Dušana Šarotarja (KUD Logos, 2014). Prva je bila nominirana za Jenkovo in Veronikino nagrado, druga pa za nagrado Prešernovega sklada. Njene pesmi so bile prevedene v italijanščino, angleščino, hrvaščino in francoščino ter predstavljene na mnogih festivalih doma in čez mejo. Prevedla je izbrane pesmi G. M. Hopkinsa, C. G. Rossetti, D. Levertov ter sodobnikov L. Nataleja, F. Tomade in G. Fierra. V pripravi je njena tretja knjiga pesmi, Svetloba od zunaj, iz katere so pričujoče pesmi.

31P O E T I K O N

1Poezija

Miljana Cunta

Svitanja

Poskus padca

Ob sliki Pietra Brueghla starejšega Pokrajina z Ikarjevim padcem

Kakor da, napiši, ni bilo šepadca. Le poskusizgubitito telo:v zraku, med objemom in objemomnepripadno. To telo – začetek neobljudenih poti, v kljubovanju utehi vsakega postanka. Kakor da, napiši(in ne izbriši),svoboda zgolj lebdi,zgolj v zraku, zgolj nikogaršnja uteha: daritev nezlaganih iz objema v objem ječisto blizu soncu a níkdar v njem. Kako lebdi, leti in kot da pada, kako je vse bolj daleč,

38 P O E T I K O N

Fotografija: Arhiv avtorja

Marij Čuk se je rodil leta 1952 v Trstu. Z bogato biblio-grafijo in biografijo že veliko desetletij prisoten na literarnem prizorišču. Služboval je kot časnikar in bil deset let direktor informativnega programa v slovenščini italijanske RAI, še prej je delal pri Primorskem dnevniku. Družbeno je zelo angažiran predvsem v zamejskem prostoru v Italiji, kjer je slaba vest narodnim ohlapnežem in odpadnikom, zato tudi večkrat v navzkrižju in celo sporu s politiko. Napisal je več pesniških knjig in romana Pena majskega vala (1998) ter Molk koloradskih hroščev (2016), gledališke igre (uprizorjene na odru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu), radijske satirične nadaljevanke. Je tudi časopisni kolumnist, gledališki kritik in esejist. Njegova dela so prevedena v številne tuje jezike.

39P O E T I K O N

1Poezija

Marij Čuk

Sva to

Sva to

Sva to, kar sva.

Metulja. Lepih barv.Ali peruti, ki letita.Skrita pod puhom,potuhnjena,tiha kot bolečina.

Sva to, kar sva.

Sva strah, ki beži,ki tli v režah najinih oči.Nemiren zvok.Jesenski mah.Strupeni lok.

Sva to, kar sva.

Ti polna misli. In poti.V gibanju.Jaz poln misli. Kakor ti.Negiben v gibu.

Sva to, kar sva.

Zarja in zahod. Morski obod.Zaton zlate ribe.Sem.Sem to, kar sem.

Si to, kar si.

46 P O E T I K O N

Fotografija: Murr

Marko Kravos, rojen leta 1943 v Montecalvu Irpinu (Jug Italije). Pesnik, pisatelj, esejist in prevajalec. Njegova dela so prevedena v več kot dvajset jezikov, zastopan je v mnogih antologijah. Leta 1981 je prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2000 pa italijansko nacionalno nagrado za pesništvo Astrologio d΄oro v Pizi. Od 1996 do 2000 je bil predsednik Slovenskega PEN. Obsežen je tudi njegov opus mladinske književnosti. Izdal je več kot šestnajst pesniških zbirk, med njimi Paralele (1977), Napisi in nadpisi (1984), Sredozemlje (1986 in 1988), Obzorje in sled (1992), Krompir na srcu (1996), Jazonova sled (2000), Potrkaj na žaro (2001), Ljube / zenske (2003), Med repom in glavo (2008) in Sol na jezik = Sale sulla lingua (2013). Živi in ustvarja v Trstu.

47P O E T I K O N

1Poezija

Marko Kravos

Capriccioza glas in odmev

Vsak išče svoj prav, svoj jaz, svojo priložnost, svoj veter: in nosi rodovni drek na glavi: vsak si vsak dan po svoje

riše in briše svet. Dom. Jezik. Kdor piko postavlja življenju,

naj se podpiše. Za polno žlico, za toplo ležišče, potuhnjeno vest. Vse to in še več - za bridko žico.

BRIDKO

Tod sem že hodil: sem ter tja po travi brodim po dolini, do kolen po rosi. Križem

kražem v nove zarje. Pot krvavi skrivam za nasmešek, kaj pa na prebegu morem!

Vsaka zel v barvi, sámo prst je črna,čez dolino rišem sonce: da še kdo zaide.

NA PREBEGU

54 P O E T I K O N

Fotografija: Eisenheim

Andrej Lutman, se je rodil leta 1961 v Ljubljani. Srednjo šolo je obiskoval v Idriji, zatem v Ljubljani študiral kemijo. Je samozaposlen v kulturi. Piše poezijo, prozo in literarno kritiko. Do sedaj je objavil trinajst knjig, od tega osem pesniških zbirk.

55P O E T I K O N

1Poezija

Andrej Lutman

Zvrhan čas

Pesem:sem sen,

se pasem po snu;

gre sen v likein pesem v slike.

Ob mrču mrčes

na domačem igrišču;na kar se pleše,na kar se spomni!

Je takt, ki lepša korak.Hitro v jutro!

In da se pomni inda zarima spomin.

S ponosom v zanosuna škodo glasú.V dvokolesju sanjsega čas vanj, v mrčes.

60 P O E T I K O N

Fotografija: Jaka Jeraša

Andrej Medved, rojen leta 1947 v Ljubljani, pesnik, filozof, prevajalec, umetnostni zgodovinar. Trenutno piše zadnjo, štiriinpetdeseto zbirko pesmi z naslovom Les visiteurs du soir, po istoimenskem filmu, posnetem v zgodnjih štiridesetih letih, v času okupacije Pariza … Knjižno izdanih Medvedovih pesmi je 36, a v letošnjem letu bo presegel samega sebe, skupaj s teoretičnimi teksti se bo približal stoti knjigi … Zadnji naslovi, ki so izšli v preteklih dveh letih, so Pravljica o pavjem letu, 1000 + ena noč, Deklica z ognjeno glavo, Alica v čudežni deželi, Axis mundi, Perje, solze in zlato na sončnem disku, Veliko kolo, Deviški vrelec, Kočijaž smrti, Dekhoumenon (bazeni), Harmid, Rašamon (v gozdu) in KRHTHSAMOS, ki so nastale lansko jesen in jih je avtor posvetil Matjažu Kocbeku.

61P O E T I K O N

1Poezija

Andrej Medved

The twilight zone of darkness

Videl me je pes … in jaz sem videl psa s steklenimi očmi … kot mož z rdečo kapico, ki ni nikoli jedel zrelih češenj … in nikdar ni pohodil črne trave … Preplašen pes, s predolgimi nogami, utripa v past na zimski jasi … kot splašene čebele, kot plašna srna v trnje grma na razgubani livadi … kot plašne ovce v očesno gubo, kot rozasta žarptica v teme in v telo podvodne bube … Galeb utripa v tanko zanko časa, kot mrzla kača v ljubezenske obljube …: Nikoli ne pozabim tvojega obraza … тридцатьоднолетный fant, подросток … mladenič – fant z zaprtimi očmi in spazmično postavo, ki se pojavlja iz noči … in spet izgine med oblaki … Z oblačnim nebom zastrmim v nebesno glavo, v tvoje čelo in Pogled, ki se raztaplja v poljubih na tvoj vrat, v lase, v tvoj trebuh … Tvoje besede, stotisoč krat pozabljene in izrečene, iz grla in jezika tvoje govorice … nikoli izrečene v blodni poti v podzemlje … Še vedno slišim zvok v zračnem, pravijačnem vrtiljaku, ki se milijon krat zavrti v osi tvojegatelesa, z obrati v luč, v svetlobo dneva, ki zagori na tvoji potni koži … Da primem dlan z dlanjo in svetle roke z mehko rokavico, ki hipoma zbledi,

70 P O E T I K O N

Fotografija: Murr

Zoran Pevec, rojen leta 1955 v Celju, pesnik, kritik, esejist, urednik. Končal je znanstveni magistrski študij književnosti in doktoriral iz slovenske književnosti. Soustanovitelj in član uredništva Poetikona. Pesmi objavlja v vseh pomembnejših literarnih revijah v Sloveniji. Prejel je tretjo nagrado na natečaju za Evropski mesec kulture v Ljubljani za pesem Mesto in prvo nagrado na pesniškem turnirju v Mariboru za pesem V neki točki. Njegove pesmi so prevedene v več tujih jezikov. Izdane knjige: Orbis pictus (1986), Zapisi pozabljenih (1996), Pod silikonskim nebom (2000), Moški v sobi (2004), V neki točki (2006), Kako narediti pesem (2006), Hasidski pevec (Litera, 2011), Petdeset izbranih pesmi (UVKF, 2014) in To ni Michel Foucault (Pivec, 2015).

71P O E T I K O N

1Poezija

Zoran Pevec

Fug you

Fug you

(Ed Sanders)

Nothing. Nič.

Lahko si vzameš časza pripovedovanje vicev,lahko se ugodno namestišmed oznakami CE in EU.Postaneš sprevodnik dvajsettisoč sinapsam,požmrkneš notranjemu razgledu,inštruiraš misli skoraj vsako noč,ne da bi se oziral na evidenco kakovostivseh stvari na lastni poti.Rahlo zatohlo,fug youpesem.

78 P O E T I K O N

Fotografija: Iztok Ambrož

Sandi Radovan, rojen leta 1963, je arhitekt, oblikovalec in fotograf. S pisanjem se je začel zbliževati kot so- ustvarjalec revije Poetikon in knjižne zbirke Poetikonove lire. Pisati je začel aprila leta 2013 in decembra v Poetikonu prvič objavil cikel Resničnosti šov. Leta 2015 je pri Hiši poezije izšla njegova pesniška knjiga Tujec pred vrati.

79P O E T I K O N

1Poezija

Sandi Radovan

Kako postati najsrečnejši človek na svetu 2

Smešno, a ne ...

Mehanik sem, to z umetnostjo nima nobene povezave.Rad razstavljam stvari, vse razdrem in razmečem po mizi,nekaj delčkov pade dol, se izgubi za vedno, potem vse skupaj v potu svojega obraza spet sestavljam v celoto.

Nikoli več isto.

Tako nekako, kot na atome razstavljen odnos, ki ga ponovno sestaviš iz istih koščkov istih oseb. Nekatere delce zavržem, nekatere izrezljam iz zraka, vse skupaj zalepim z žvečilnim gumijem.

To se vedno obnese.

Ponavadi zadeva, ki jo sestavim, nikoli več ne deluje.Seveda, ker sem mehanik.To pa, kot vemo, z umetnostjo nima nobene povezave.

92 P O E T I K O N

Fotografija: Murr

Brane Senegačnik, rojen leta 1966 v Ljubljani. Doktoriral je iz klasične filologije na Filozofski fakulteti, kjer je tudi zaposlen. Glavni področji njegovega znanstvenega razisko-vanja sta grška tragedija in poznostoiška filozofija. Ukvarja se tudi z recepcijo antične poezije v sodobnem času in ontologijo poezije. Pesniške zbirke: Srčni grb (1991), Na temnem pragu upa (1996), Ptica iz črnih zvezd (2001), Dvojni čas (2003), Arie antiche (2010), Tišine (2014). Izbori njegovih pesmi so bili objavljeni v več knjižnih in revijalnih antologijah slovenske poezije. Izdal več knjig prevodov iz grške, rimske in renesančne književnosti, opremljenih s komentarji in spremnimi študijami. Bil je zadnji glavni urednik Nove revije.

93P O E T I K O N

1Poezija

Brane Senegačnik

Ustnice

Kjer je noč odprta

Tvoja stopalana parketu,v plitivni,porisani z mesečino in neizrečenim,

nekaj se pripravlja,

kot plašne sive ribe podrsava svetloba ob kožo,ko stopaš proti meni,vedno enako blizu,vedno z daljavami na sebi

stvari izgubljajo imena,

okoli prsi ti vztrepetava zrak,dva izvira gostega ognja,kot da priteka nekaj vedno drugega,vedno bolj mojega od mene,

gladina se dviguje s tvojimi koraki,

še negotova divjost las, ki poje o mleku jutra na čelu, na hrbtu, na stegnih,o zasutih pesmih, o zavrženih knjigah, v katerih je s črkami izvezeno nebo,o breznih, ki prosevajo skozi vsako misel,

106 P O E T I K O N

Fotografija: Jože Suhadolnik

Ivo Svetina, rojen leta 1948 v Ljubljani, pesnik, dramatik, esejist, prevajalec. Študiral primerjalno književnost in literarno teorijo na FF v Ljubljani. Med 1985 in 1992 dramaturg in umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, med 1993 in 1998 delal na Ministrstvu za kulturo RS, do 2014 direktor Slovenskega gledališkega muzeja. Leta 1988 je prejel nagrado Prešernovega sklada. Pesniške zbirke, izdane v zadnjem desetletju: Pesmi nevednosti (2004), Lesbos (2005), Vrt pozabe (2005), Pes in Perzijci (2008), Na obali oceana tovarna poezije (2008), Sfingin hlev (2010), Kentaver, maline in ... alkohol (2011), Marijine pesmi (2012), Strašni delavci (2014) in Otroka v jaguarju (2016). Živi v Ljubljani.

107P O E T I K O N

1Poezija

Ivo Svetina

Iz Kitajskega zvezka

41.

Voda in veter sta te naredila: zemlja se vamaje prepustila, vdala – ji je zmanjkalo poguma?Da je nastal tempelj brez strehe, kupola nebo,v katerega so se zatekala božanstva: brezštevilnado 6. stoletja pr. n. št., nato pa so sedali na vetrovneprestole izbrani, brezmadežno spočeti, edinorojeni,in klesali svoje simbole v čela in srca začudenih.

Znova se oglasi veter, s seboj prinaša vonj po izgubi, mrak prši, oči si žele, da bile slepe,da nikdar več ne bi videl naročja skromnega boga,edinega med mogočniki in ošabneži, ki je njo, ki rekel sem ji princesa, odnesel kot oktobrski list s seboj v nikdar doumljeno tišino.

118 P O E T I K O N

Fotografija: Aleksander Kavčnik

Stojan Špegel, rojen leta 1963 v Slovenj Gradcu, diplomirani slikar in pesnik. Imel veliko skupinskih in samostojnih razstav doma in v tujini (za svoje likovno-umetniško delo je prejel več nagrad in priznanj). Pesmi objavljal v šaleškem literarnem almanahu Hotenja in revijah Vpogled, Mentor in Poetikon. Izdal tri pesniške zbirke: Zmeraj kot prvikrat (1996), Špegel v ogledalu (1998) in Notranje pokrajine (2006). Živi in ustvarja v Šoštanju.

119P O E T I K O N

1Poezija

Stojan Špegel

Če ve, ne ve

Če ne ve, ve, če ve, ne ve Najprej je bil naveden tvoj glas.

Kako gladki jeziki brišejo z njega sledi minevanja. Kako tišino požira prastara glasilka. Popivna dokončno obliko. Ovni butajo v melodije notranjosti cevovoda,

drobijo rjo s pragov pajčevine. Potniki, ki pihajo v oglje, so kot orjaki,

ki se nikoli ne obrnejo med hojo.Svetlobne niti ovijajo gležnje. Tisti, ki se predolgo jezi, zgubi vlažno oko.Vrh stolpa objema notranjo konstrukcijo.Sidrišče s stopljenim ponosom tiktaka. Ta stroj zopet vstane. Če ne ve, ve, če ve, ne ve.

124 P O E T I K O N

Fotografija: Rok Tržan

Glorjana Veber, rojena leta 1981 v Celju, pesnica, politologinja in sociologinja, ki zaključuje doktorski študij literature na Filozofski fakulteti v Ljubljani (Poezija – element družbene spremembe). Je ustanoviteljica Inštituta za Raziskovanje Inovativnih Umetnosti (IRIU), v okviru katerega izvaja in razis-kuje literarno-eksperimentalne družbene inovacije imenovane literarne situacije. Za poezijo, s katero nastopa doma in v tujini, je prejela nekaj tujih nagrad. Leta 2013 je izdala zbirko Prosti pad.

125P O E T I K O N

1Poezija

Glorjana Veber

XS realnost

XS realnost

ravnokar sem se zbudilasonce se bo prikazalomačka je skočila skozi oknokar izgine v pogledu enega očesase prikaže v drugem263. stran doktoratase mi zdi

v časopisu sem videla žensko izgledala je kot jazko me je fotografiral moj brat ljudje so govorili kje te najdemkam zahajaš in s kom kdaj piješ kavo kako greš na straniščezvonila sem pa so rekli da te ni da si v službi ob štirihšestih desetih enajstih spet drugi da si v tujini in sem ti sledilas takšnim avtom kot ga imaš ti z enako hitrostjovnemo zagonom z enako tišino nebom in hojokupila sem enake čevlje da bi te našla ob točno pravem korakuda bi obula tvojo pot prehodila tvoje življenje na delu v trgoviniker se oblačiš v XS kosti sem se preobleklada bi tvoj um zakričal v mojega stegnil moj prstzacelil zob pokazal na nekoga drugega ne namepostala sem tvoja kava kosilo okus v tvojih ustihštiri sveče ki jih neseš na pokopališčeker boš mogoče tudi ti enkrat legla name

nehaj me delati srečnotvoje oči so že popolneprebrala sem vse knjigegovorila z novimi ljudmi

132 P O E T I K O N

Fotografija: Arhiv avtorice

Helena Zemljič se je rodila leta 1995 v Mariboru, kjer trenutno študira filozofijo in slovenski jezik ter književnost.

133P O E T I K O N

2Mlada poezija

Helena Zemljič

Na levem sredincu

»ko gledaš zvezde, in tud planete, gledaš dejansko v preteklostse prav, če nekdo nas gleda iz drugega konca črnine, smo mi tud v preteklosti? katero ero

Zemljo to bitje sploh opazuje?«

»če bi bila nekaj nadrealista (kar sem), bi rekla, da tvoj prvi spomin«

(sprožilec)Na levem sredincumi je zmanjkalo kože Lahko seduham pod pazduho in splohvse kar zahteva premike od leveproti desni Tudi lasesi lahko spnem Pomislimda morda to nisem jazIn ti kričiš da moram kopati Nena pomoč ali ostale frazeki bi prignale vrabce Ker vrabcev ni treba Ker so pesmi iz tišine In tišinašumi zelo mehko

I.Po naročilu se zložimRebra mi pokajokot morajo pokativsakemu kliničnomrtvemu

Računam na toda veškako zelo dalečso spomini

136 P O E T I K O N

Fotografija: Arhiv avtorice

Neva Lučka Zver, rojena v Ljubljani leta 1996, nenehno niha med otipljivim in breztežnim. Kadar se znajde na strani otipljivega, študira filozofijo in politične znanosti na pariški Sorboni. Lanskega spetembra je izšel njen prvenec Razsežnosti, s katerim je bila nominirana za nagrado Mira in izbrana za eno izmed pesnic festivala Pranger.

137P O E T I K O N

2Mlada poezija

Neva Lučka Zver

Minevanje

Luna

Dve modrini trepetata pred nami,ki trgamo kosce mesecain jih lučamo v samotne,prazne jame odmevov hrepenenj.

Ob slehernem rojstvu zvokase kapnik zdrobi v mesečevprah, njega kri drsiprek brazgotin in me uspava.

Obala

Tu so jutranegibna. Gladina je ostrain nemabrezoblačnost. Moje telo lebdi. Razprostrtočez baldahin sladkesamotev kateri sem tvojain tvoja. Razliva se. Ledeni tokovi nosijomojo kri v tvojausta. Vsa pripadam sapamvseh, ki jim lahko rečemTi.

148 P O E T I K O N

Fotografija: Arhiv avtorja

Tomislav Marinković se je rodil leta 1949 v Lipolistu v bližini Šabca. Na literarno sceno je vstopil pri 34 letih z zbirko Dvojnik (1983). Sledile so knjige poezije: Izvesno vreme (1989), Stihovi (1991), Sumnja u ogledalo (1996), Škola trajanja (2003), Svet na koži (2007), Običan život (2011), Putovanja kroz blizine (izbrane pesmi, 2013), Nevidljiva mesta (2015), Izdvojene tišine (izbrane pesmi, 2016). Leta 2016 je sestavil knjigo najlepših zgodb in pesmi o prijateljstvu Pisatelj na vrtu. Prejel je nagrade Branko Miljković, Miroslav Antić, Vasko Popa, Zaplanski Orfej in Disovo nagrado za celotni pesniški opus. Njegove pesmi so prevedene v španski, portugalski, japonski, ruski in makedonski jezik. Po nekaj letih, ki jih je preživel v Beogradu, se je vrnil v rojstni kraj Lipolist, kjer zdaj živi in ustvarja.

149P O E T I K O N

3Prevodi

Tomislav Marinković

Potovanja skozi bližine

Samo, samo to

Od slike časa, korak hitrejše soSlike, ki se premikajo z dvoriščem.Hitrejše celo od misli o vsakdanji, majhniZmagi minljivosti nad komaj končanimi opravili.

Niti jih upočasnjena hoja mačke skozi travoNe zadržuje v napredovanjuK pomiritvi dneva, medtem ko skrite senceZa drevesi pripravljajo udobna prenočišča.

Kakor dim cigarete se izmikajo spomini.Izmenjujejo se in plavajo kot oblački čez nebo.Hladen vetrc prične ljudi spominjatiNa bližino sob in bližino sna.

Tako malo časa ostaja za tisto, kar siČlovek pravzaprav želi, a si ne upa, da bi bil.Uradnik in vrač lastnih misli, v osamljenosti.V temi, uradnik in vrač lastnih misli.

Do konca te noči.Do konca vseh noči.

158 P O E T I K O N

Fotografija: Andrei Păcurar

Octavian Perpelea se je rodil 22. junija 1977 v Bukarešti. Diplomiral je na Fakulteti za politologijo Univerze v Bukarešti, kjer je obiskoval tudi magistrski študij. Trenutno končuje disertacijo o nacionalizmu mladega Ciorana. Njegove pesmi so bile objavljene v romunskih literarnih revijah Apostrof, Hyperion, interRe:ACT, Luceafărul, Steaua, Timpul, Tiuk!, Viața Românească in Vorba Vine. Njegov pesniški prvenec z naslovom Cu dricul pe contrasens (Z mrliškim vozom v nasprotno smer) je izšel leta 2015 pri založbi frACTalia.

159P O E T I K O N

1Poezija

Octavian Perpelea

Oldboy

oldboy

s križem iz rožnate modelirne maseprilepljenim na hrbet & z majhnim svetniškim sijemiz plastičnih cvetlicgreš naprejpo isti cestives čas srkajoč iz sodčka rumabrez iluzijkot star poskusni zajčekki je prestal preveč poskusovna koncu te ne čakaniti cvetoči travnikniti kak Disneylandali kaka živa kariatidapopoln sibrez kariesabrez hibeprava partíja za pokopališče »Večnost«kjer ti bo smrtpovrnila optimizem & deviškost

167P O E T I K O N

Nasledstvo sonca

Dino Campana

Orfični spevi(Canti orfici)

NOČ

I. Noč

Spominjam se nekega starega mesta, z rdečim obzidjem in stolpastega, ožganega na brezkončni ravnici v soparnem avgustu, z oddaljenim krepčilom gričev zelenih in mehkih v ozadju. Loki neizmerno prazni mostov na reki zamočvirjeni v izsušenih mlakužah svinčenih: črni obrisi klateških ciganov tihi na obrežju: med oddaljenim bleščanjem trstja oddaljene nage postave mladenk in profil in judovska brada nekega starca: in iznenada iz srede mrtvice ciganke in spev, iz brezglasnega močvirja žalostinka prvobitna enolična in razdražujoča: in je časa bil prekinjen tok.*

* * *

Nezavedoma sem vzdignil pogled k barbarskemu stolpu, ki je gospodoval nad neskončno dolgim drevoredom s platanami. Nad tišino zdaj zgoščeno je obujal svoj oddaljeni in divji mit: medtem se je z oddaljenimi videnji, z mračnimi in silovitimi občutki neki drugi mit, prav tako mističen in divji, vračal na čase v moje misli. Tam dôli so povlekle dolge obleke mehko proti negotovemu sijaju vrat sprehajalke, starodavne: podeželje je otrpnilo takrat v mreži kanalov: deklice gibkih pričesk, s profili kakor na medaljah, so na čase izginjale na vozičkih za zelenimi vzpetinami. Odbil je zvon srebrno in nežno od daljave: Večer: v cerkvici samotni, v senci skromnih ladij, sem stiskal Njo, rožnatega mesa in žarečih oči begajočih: leta in leta in leta so se zlivala v zmagoslavni nežnosti spomina.

4