KATEDRA ZA JAVNO ZDRAVJE UKREPI ZA · PDF file4 KATEDRA ZA JAVNO ZDRAVJE Dezinfekcija – nadaljevanje. Vendar pa je dezinfekcija vode lahko tudi škodljiva za zdravje ljudi. Največji

1

KATEDRA ZA JAVNO ZDRAVJE

UKREPI ZA OBVLADOVANJE

OKOLJSKIH TVEGANJ: VODA

prof.dr. Lijana Zaletel-Kragelj, dr.med., spec.epid., spec.jav.zdrav.prof.dr. Ivan Eržen, dr.med., spec.epid., spec.jav.zdrav.asist.dr. Andreja Kukec, dipl.san.inž.


1. Pitna voda


Pravni predpisi in smernice, povezani s pitno vodo


1. Direktiva EU - Council Directive 98/83/EC of 3 November 1998 on the quality of water intended for human consumption as amended by Regulations 1882/2003/EC and 596/2009/EC (1998)

2. Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov tersnovi, ki prihajajo v stik z živili (2000)

3. Pravilnik o pitni vodi (2004)4. Uredba o oskrbi s pitno vodo (2012)5. SZO Guidelines for drinking-water quality, 4th Edition

(2011)6. Pravilnik o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in

namizni vodi (2004)

Predpisi in priporočila, povezana s kakovostjo pitne vode


1. Council Directive of 16 June 1975 concerning the quality required of surface water intended for the abstraction of drinking water in the Member States (75/440/EEC) (1975)

2. Council Directive of 9 October concerning the methods of measurement and frequencies of sampling and analysis of surface water intended for the abstraction of drinking water in the Member States (79/869/EEC) (1979)

3. Directive 2000/60/EC of the European Parlament and of the Council establishing a framework for community action in the field of water policy (2000)

4. Uredba o kakovosti površinskih voda, ki se jih odvzema za oskrbo s pitno vodo (2000)

5. Pravilnik o imisijskem monitoringu kakovosti površinskih voda, ki se jih odvzema za oskrbo s pitno vodo (2001)

Predpisi in priporočila, povezana s površinskimi viri pitne vode


Varovanje vira pitne vode

2


Vire pitne vode je potrebno varovati pred onesnaženjem. Le-te varujemo tako, da uredimo okoli virov vodovarstvena območja, kjer velja poseben režim. Režim vodovarstvenega območja mora zajeti vse dejavnosti, ki lahko neposredno ali posredno prispevajo k onesnaženju vode iz kmetijstva, industrije, prometa itd. Na žalost so vodovarstvena območja vodnih izvirov in podzemnih voda pogosto tam, kjer so tudi najboljša kmetijska zemljišča. Dodatno je velik del zajetij na kraških tleh. Z gnojenjem zato na takšnih območjih ni dovoljeno vnašati nobenih hranil neposredno v vodna telesa, nujen pa je tudi odmik negnojenega pasu ob vodni površini. Pri usklajevanju različnih interesov na istem prostoru je potrebno dati prednost oskrbi z vodo, saj gre pri tem za zaščito vode pred ljudmi za ljudi.


Priprava pitne vode


Oddelek za socialno medicino

Kaj je priprava pitne vode

Priprava vode (čiščenje, kondicioniranje) je obdelava vode, s katero se zagotovi njena zdravstvena ustreznost za uživanje.


Načini priprave pitne vode


Koagulacija – je proces, pri katerem se z dodajanjem kemičnega sredstva – koagulanta (najpogosteje se uporablja aluminijev sulfat Al2(SO4)3) spremeni naboj električni delcem v vodi suspendiranih ali raztopljenih snovi. Z intenzivnim mešanjem (v bazenih ali v cevi) se nato sproži proces flokulacije. S postopkom se zmanjša število mikroorganizmov v vodi za 90-99 %,

Flokulacija – je združevanje koloidnih delcev in mikroorganizmov v kosme ali flokule, ki jih je možno iz vode odstraniti s filtracijo. Gre za nežno mešanje, ki izboljša stik med delci in kosmiči ter olajša združevanje v večje kosme,

V pripravi pitne vode uporabljamo fizikalne, kemijske in biološke načine (metode):


Sedimentacija – koagulaciji in flokulaciji sledi sedimentacija ali usedanje, pri kateri se iz vode odstranijo suspendirane snovi, ki so težje od nje. Pri tem velja, da je usedanje hitrejše v kolikor so delci, ki jih želimo odstraniti, večji in težji. To se doseže v predhodnih dveh fazah (koagulanti omogočijo zlepljanje manjših delcev v večje in težje kosme oziroma flokule). Proces je počasen, ovira pa ga vsako gibanje. Produkt te faze čiščenja vode je usedlina, ki ji pravimo blato,

Filtracija – je proces priprave vode, pri katerem se s precejanjem skozi porozne strukture filtrskega medija voda očisti nesnage. Med procesom pride v porah do adhezije in sedimentacije drobnih delcev, vključno mikroorganizmov. Včasih potekajo v porah tudi kemijske reakcije in biološki procesi.

3


Filtracija – nadaljevanje.

Uporablja se za odstranjevanje motnosti, organskega ogljika, oksidiranega železa in mangana in za zmanjšanje števila bakterij in virusov. Na učinkovitost filtracije vplivajo lastnosti vode, lastnosti filtrskega medija ter hitrost filtracije. Filtracija je lahko direktna (brez predhodne koagulacije) ali indirektna. Filtri so lahko eno-, dvo- ali troslojni in so lahko hitri ali počasni:

Hitri filtri – so peščeni filtri; običajno se uporablja kremenčev pesek,

Počasni filtri – imenujemo ga tudi biološki filter. V nekaterih primerih filtrov se razraste na površini t.i. biološka membrana, ki pripomore k odstranjevanju delcev, poleg tega pa v njej pride še do biološke razgradnje razgradljivih organskih snovi. Pri teh filtrih se ne uporablja koagulacije,


Membranska filtracija – je novejši način čiščenja vode, pri katerem gre za fizično odstranjevanje najrazličnejših delcev in snovi. Gonilna sila, ki omogoča delovanje in prehod vode skozi membrane, je tlak ali vakuum, ki ga ustvarijo črpalke. Glede na velikost por v membranskih filtrih ločimo: mikrofiltracijo (velikost por okoli 0,1 mikrona), ultrafiltracijo (velikost por okoli 0,01 mikrona), nanofiltracijo (velikost por okoli 0,001 mikrona) in reverzno osmozo (velikost por okoli 0,0001 mikrona).

S tem postopkom lahko nadomestimo klasični postopek čiščenja, ki obsegajo koagulacijo, flokulacijo, sedimentacijo in filtracijo. Prednost membranske filtracije je v tem, da odstranjuje mikroorganizme in druga onesnažila fizično na principu sit, to je brez oziroma z najmanjšo možno uporabo kemičnih sredstev.


Membranska filtracija – nadaljevanje.

Bakterije lahko zadrži že mikrofiltracija, ultrafiltracija pa tudi viruse. Zato je tudi že zanesljiva dezinfekcijska metoda.

http://www.kochmembrane.com/Learning-Center/Technologies.aspx


Dezinfekcija ali razkuževanje - dezinfekcija pitne vode je postopek, s katerim uničujemo bolezenske mikroorganizme. Mikroorganizmi so prisotni v vseh vodah, ki niso dovolj dobro filtrirane, kar pomeni, da vsebujejo parazite vse vode razen podtalnice iz finih naplavinskih peskov. V Sloveniji imamo takšnih vodnih virov okoli 50 %, ostalo so podzemne vode v razpoklinskih vodonosnikih, kraške vode in površinske vode.Dezinfekcijo lahko glede na mesto delovanja razdelimo na primarno in sekundarno. Primarna dezinfekcija je namenjena uničenju bolezenskih mikroorganizmov v surovi vodi, torej v procesu priprave in zato poteka na mestu priprave vode. Sekundarna dezinfekcija preprečuje razrast bakterij in ščiti vodo pred naknadnim onesnaženjem v omrežju. Lahko jo imenujemo tudi rezidualna dezinfekcija in poteka v sistemu distribucije. Pogosto postopek primarne dezinfekcije zagotavlja hkrati rezidualno delovanje.


Dezinfekcija – nadaljevanje.

Dezinfekcijska sredstva so običajno kemijska: klor Cl2, klorov dioksid ClO2 (kloriranje) in ozon O3 (ozoniranje). Vodo pa lahko dezinficiramo tudi s fizikalnimi postopki kot so uporaba UV žarkov, ultrafiltracija in prekuhavanje (3 min):

Kloriranje – je najpogosteje uporabljen postopek dezinfekcije pitne vode. Klor uniči bakterije in nekatere viruse, v običajno uporabljenih koncentracijah pa ne uniči parazitov. Po zaključku postopka dezinfekcije mora v vodi v vodovodnem omrežju ostati nekaj prostega (rezidualnega) klora (glede na smernice SZO 5 mg na liter vode).Po novih delih, sanacijah ter onesnaženjih vodovodnega omrežja je potrebno uporabiti hiperkloriranje (klorni šok) Pri postopku se uporablja več kot desetkrat višje koncentracije kot pri običajnem kloriranju. Med postopkom hiperkloriranja je uporaba vode prepovedana.



Ozoniranje – kot dezinfekcijsko sredstvo se lahko uporablja tudi ozon, vendar pa ga moramo, ker nima rezidualnega delovanja, sekundarno kombinirati s kloriranjem. Po ozoniranju nastane tudi veliko novih spojin, med katerimi so nekatere tudi mutagene in kancerogene. Poleg dezinfekcije ozon oksidira oksidabilne anorganske in organske snovi ter odstranjuje barvo, vonj in okus,

Dezinfekcija z UV žarki - se uporablja za inaktivacijo bakterij, virusov in parazitov v pitni vodi. Čeprav celica mikroorganizma ostane po izpostavljenosti UV svetlobi živa, se ne more razmnoževati in zato ni sposobna okužiti gostitelja – ni infektivna,

4



Vendar pa je dezinfekcija vode lahko tudi škodljiva za zdravje ljudi. Največji problem pri uporabi določenih kemijskih dezinfekcijskih sredstev so stranski produkti dezinfekcije, saj dezinfekcijska sredstva ne reagirajo samo z mikroorganizmi, temveč tudi z drugimi sestavinami vode (organskimi in/ali anorganskimi snovmi), pri čemer nastajajo nekatere nove snovi, ki so mnogokrat toksične za ljudi. Veliko jih je celo kancerogenih ali mutagenih:

Klor – po uporabi klora kot dezinfekcijskega sredstva nastanejo npr. trihalometani,

Ozon – če je v vodi, ki jo obdelujemo z ozonom, bromid, se tvori bromat.



Obvladovanje mikrobiološkega onesnaženja pitne vode je najpomembnejša vrsta obvladovanja okoljskih tveganj v pitni vodi, vendar pa je v procesu dezinfekcije potrebno zagotoviti, da je onesnaženje s stranskimi produkti tega procesa na čim nižji ravni, ne da bi bil pri tem ogrožen učinek dezinfekcije.Dezinfekcijo opravimo pred iztokom v distribucijski sistem. Opravimo jo lahko v enem ali več korakih: v enem koraku, kjer dodamo zadostno koncentracijo

dezinficirnega sredstva - običajno plinski Cl2 ali ClO2 - ki zadosti potrebam po rezidualnem kloru,

v dveh korakih s kombinirano primarno (npr. z UV obsevanjem) in sekundarno dezinfekcijo (npr. dezinfekcijo s Cl2).


Adsorpcija - je proces, pri katerem določene snovi privlačijo na svojo površino ione ali molekule, ki so razpršeni v vodi. Najbolj razširjeno adsorpcijsko sredstvo je aktivno oglje. Čeprav se na aktivnem oglju adsorbirajo praktično vse v vodi raztopljene organske snovi, se adsorpcija na aktivnem oglju uporablja predvsem za odstranjevanje organskih snovi, ki imajo visoko molekulsko maso in so nepolarne. Z adsorpcijo se iz vode uspešno odstranjuje npr. hlapne snovi, fluor, fenole, detergente, pesticide, itd.


Aeracija ali prezračevanje – pri tem postopku pride do izmenjave plinov - vnosa kisika, odstranitve žveplovodika, ogljikovega dioksida, radona itd. Tak proces je učinkovit npr. pri oksidaciji železa ali mangana ali pa odstranitvi vonja in okusa. Metoda se uporablja tudi za dekloriranje vode, kajti, če je količina (pre)ostalega (rezidualnega) klora v vodi previsoka, ga je treba odstraniti,

Destilacija – uporablja se pri razsoljevanju morja ali v primerih, ko ločujemo od vode bolj hlapne sestavine ali trdne snovi,

Ionska izmenjava – uporablja se predvsem za reševanje problemov z viškom železa v pitni vodi. Pri tem se uporabljajo različne naravne in umetne smole, ki vežejo bodisi katione, bodisi anione.

Ostali načini kondicioniranja pitne vode:


Postopki priprave pitne vode


Posamezni postopek priprave pitne vode lahko obsega enega ali kombinacijo več načinov priprave, le v izjemnih primerih nobenega,

Verjetnost in posledice mikrobiološkega onesnaženja pitne vode narekujejo prednostno pripravo vode v tej smeri - priprava pitne vode tako običajno obsega za vse vode najmanj dezinfekcijo,

Kriteriji za izbiro postopka priprave pitne vode - način priprave izberemo za vsak posamezni primer oskrbe z vodo predvsem na podlagi:

5


Značilnosti zajetja pitne vode – kakšna je vrsta onesnaženja vira pitne vode, kar pomeni, kakšna so splošna in specifična ter dejanska in potencialna onesnaženja, kar ugotovimo z večkratnimi laboratorijskimi preiskavami kakovosti surove vode. Glede na te značilnosti najmanj priprave potrebuje voda iz vodonosnikov z medzrnsko poroznostjo, največ pa voda iz površinskih virov (kamor prištevamo tudi vodo iz vodonosnikov z razpoklinsko in vodonosnikov s kraško oz. kanalsko poroznostjo),

Stopnje čistosti vode, ki jo želimo doseči, Stanja ostalih elementov sistema,

Kriteriji za izbiro postopka priprave pitne vode –nadaljevanje.


Dezinfekcija

SedimentacijaFlokulacijaKoagulacija Filtracija

Rezidualni Cl2

Nekateri postopki priprave pitne vode:

Konvencionalni postopek priprave pitne vode - obsega koagulacijo, flokulacijo, sedimentacijo, filtriracijo, ki jim sledi dezinfekcija:


http://www.rvk-jp.si/fotogalerija_stara_vodarna

Rižanski vodovod - notranjost stare vodarne

sedimentacijaflokulacija

koagulacija

filtracija


Nekateri postopki priprave pitne vode – nadaljevanje.

V nekaterih primerih je dovolj le postopek priprave pitne vode samo s filtracijo, ki ji sledi dezinfekcija:

Dezinfekcija

Hitri peščeni filter

Rezidualni Cl2

Dezinfekcija

Počasni peščeni filter

Rezidualni Cl2


Nekateri postopki priprave pitne vode – nadaljevanje.

Postopek priprave pitne vode se lahko izvede tudi z membransko filtracijo, ki ji sledi dezinfekcija:

Membranska filtracijaPredfiltracija

Rezidualni Cl2


http://www.rvk-jp.si/fotogalerija_nova_vodarna_ultrafiltracija#

Rižanski vodovod - notranjost nove vodarne

predfiltracija

ultrafiltracija

6


Priprava pitne vode v sistemih za oskrbo s pitno vodo


S površinsko vodo (vodo iz površinskih virov in kraških podzemnih vodonosnikov) se je oskrbovalo 43 % (401) oskrbovalnih območij, ki so oskrbovala 33 % prebivalcevSlovenije (605.942),

Z nepovršinsko vodo (vodo iz medzrnskih podzemnih vodonosnikov) se je oskrbovalo 55 % (517) oskrbovalnih območij, ki so oskrbovala 67 % prebivalcev Slovenije (1.225.385),

Z vodo, za katero ni podatka o tipu vira vode, se je oskrbovalo 15 (2 %) oskrbovalnih območij, ki so oskrbovala 0,2 % prebivalcev (3.275) (Vir: IVZ, 2010).

Preskrba prebivalcev Slovenije glede na tipe virov pitne vode v letu 2011


Priprava pitne vode iz površinskih virov oskrbe s pitno vodo


Kakovostni razred A1: enostavna fizikalna obdelava (hitro filtriranje) in dezinfekcija,

Postopki obdelave površinskih voda za pripravo pitne vode

* Površinske vire pitne vode se na osnovi petletnega niza podatkov o kakovosti razvrsti v tri kakovostne razrede: A1, A2 in A3, pri čemer A1 pomeni najboljšo kakovost, A3 pa najslabšo.

Pri čiščenju površinskih voda sta bistvena procesakoagulacija in flokulacija. Z njima se iz vode odstranjujejo motnost, obarvanost, ciste in oociste, bakterije, viruse in veliko drugih organskih snovi naravnega in industrijskega izvora,

Postopki obdelave za posamezni kakovostni razred površinskih virov pitne vode*:


Postopki obdelave za posamezni kakovostni razred površinskih virov pitne vode – nadaljevanje.

Kakovostni razred A2: običajna fizikalna obdelava, kemijska obdelava in dezinfekcija, to je predkloriranje, koagulacija, flokulacija, sedimentacija, filtracija in dezinfekcija,

Kakovostni razred A3: intenzivna fizikalna in kemijska obdelava, dodatna obdelava in dezinfekcija, kot na primer kloriranje, koagulacija, flokulacija, sedimentacija, filtracija, adsorpcija (aktivno oglje) in dezinfekcija (obdelava z ozonom in končno kloriranje).


Razvrstitev površinskih virov pitne vode v Sloveniji v kakovostne razrede na osnovi podatkov monitoringa v letih 2002 do 2006

7


Postopki obdelave površinske vode za pripravo pitne vode na vodnih zajetjih

* Ob zvišani motnosti.


* Ob zvišani motnosti.


Priprava pitne vode iz podzemnih virov oskrbe s pitno vodo


Postopki obdelave podzemnih voda za pripravo pitne vode

Postopek priprave se razlikuje glede na to, ali gre za podzemno vodo iz medzrnskih vodonosnikov ali kraško-razpoklinskih vodonosnikov. Voda iz vodonosnikov z medzrnsko poroznostjo običajno potrebuje malo priprave (običajno je potrebna dezinfekcija vode, pogosto pa je pred tem nujna še filtracija), voda iz vodonosnikov z razpoklinsko in vodonosnikov s kraško oz. kanalsko poroznostjo pa se pripravlja po postopkih za površinsko vodo (koagulacija, flokulacija, sedimentacija, filtracija in dezinfekcija),


Kraško-razpoklinski vodonosniki v Sloveniji


če je surova voda takega porekla in take potrjene kakovosti, da se v njej ne pričakuje mikrobiološkega onesnaženja,

če je omrežje varno, če je pretok stalen, če so porabniki hitro doseženi.

Priprava pitne vode iz medzrnskih vodonosnikov iz podzemnih virov v naših krajih običajno torej obsega najmanj dezinfekcijo. Le-tej se lahko odreče v primeru izredno kvalitetnih primarnih virov:

To mora v celoti biti potrjeno z nadzorom – voda mora biti stalno zdravstveno ustrezna in oskrba pa varna.

8


Medzrnski vodonosniki v Sloveniji


Skica črpališča z vrtino na primeru vodovodnega omrežja v Ljubljani


Slika dveh črpališč



Vodovodni sistem


vir vode (vrtina/črpališče, izvir, zbiralnik, …)

vodarna

vodovodno omrežje

porabnik vodohran črpališče

porabnik vodohran

raztežilnik

porabnik

9

KATEDRA ZA JAVNO ZDRAVJE KATEDRA ZA JAVNO ZDRAVJE


Nadzor nad sistemi za oskrbo s pitno vodo


Spremljanje ali monitoring pitne vode – s to vrsto nadzora se preverja stanje kakovosti pitne vode. Zagotavlja ga Ministrstvo za zdravje,

Notranji nadzor – s to vrsto nadzora se zagotavlja varno oskrbo z zaželeno kakovostjo pitne vode. Izvaja ga nosilec dejavnosti (vodovod) oziroma upravljavec (izvajalec javne službe oskrbe s pitno vodo). Če upravljavec ni določen, izvaja omenjene obveznosti upravljavca lokalna skupnost.

V sistemih za oskrbo s pitno vodo se izvajata dve obliki nadzora:


Spremljanje ali monitoring pitne vode

Z monitoringom se preverja, ali pitna voda izpolnjuje zahteve Pravilnika o pitni vodi, zlasti zahteve za mejne vrednosti parametrov, čemur pravimo skladnost. Skladnost z zahtevami za mejne vrednosti parametrov pomeni, da so izmerjene vrednosti v okviru v pravilniku predpisanih mejnih vrednosti. Zagotavlja ga Ministrstvo za zdravje,

Nosilec in izvajalec je ustrezna javnozdravstvena inštitucija, Izvaja se po letnem programu, ki ga sprejme minister pristojen

za zdravje. Predlog programa pripravi nosilec monitoringa v sodelovanju s komisijo za pitno vodo, Zdravstvenim inšpektoratom RS, Uradom za kemikalije RS, Upravo RS za varstvo pred sevanji in predstavnikom upravljavcev.


Program določa mesta vzorčenja, pogostost vzorčenja, vzorčevalce in laboratorije, ki izvajajo preskušanje vzorcev. Glede parametrov mora biti izdelan v skladu s pogoji iz Pravilnika o pitni vodi. Vzorci iz posameznega sistema za oskrbo s pitno vodo morajo biti reprezentativni za pitno vodo, ki se uporablja prek celega leta.

Obsega redna in občasna preskušanja vzorcev pitne vode: Redna preskušanja dajo osnovne informacije o pitni

vodi in informacije o učinkovitosti priprave pitne vode, zlasti dezinfekcije, kjer se ta uporablja,

Občasna preskušanja dajo informacije o skladnosti pitne vode za vse parametre, ki so predpisani s Pravilnikom o pitni vodi,

10


V skladu s Pravilnikom o pitni vodi je upravljavec sistema za oskrbo s pitno vodo dolžan izvajati notranji nadzor na temeljih HACCP sistema (Hazard Analysis and Critical Control Point System), ki je osnova sodobnega pristopa pri zagotavljanju varnih živil),

HACCP sistem omogoča prepoznavanje mikrobioloških, kemijskih ter fizikalnih tveganj v vseh fazah priprave oskrbe s pitno vodo, s čimer je zagotovljeno, da se morebitna prisotnost dejavnikov tveganja v pitni vodi prepreči, odstrani ali zmanjša na sprejemljivo raven. Gre torej za preventivni sistem, ki naj probleme prepreči preden nastanejo, namesto, da jih ugotavlja potem, ko nastanejo,

Notranji nadzor


Notranji nadzor je nujno potreben, ker vzorčenje končnega izdelka - pitne vode, še ne zagotavlja, da je voda z zdravstvenega vidika vedno ustrezna. Potreben je pregled nad celotnim procesom od vira preko priprave, distribucije do uporabe – torej procesni nadzor. Z analizo tveganj je treba ugotoviti obstoječa in potencialna tveganja glede na surovine, postopke in uporabo ter jih odpravljati. Ta tveganja se nanašajo tudi na tehnično urejenost objektov za oskrbo s pitno vodo, na čiščenje in vzdrževanje objektov in opreme, na ravnanje z odpadki ter na načrte ukrepanja v primeru ugotovljene neskladnosti.


Embalirana voda


Embalirana voda je glede mikrobioloških parametrovnadzorovana po nekoliko strožjih kriterijih, ker je možno, da bo dlje časa stala preden bo porabljena, vendar to ne pomeni v vseh primerih, da je "varnejša" in boljša od tiste iz pipe,

Zahteve za kemijske snovi (npr. pesticide, nitrate, težke kovine) so enake, kot za vodo iz vodovodnega omrežja.

Skladnost za vodo, namenjeno za pakiranje, mora biti zagotovljena v objektih za pakiranje pitne vode, torej na mestu, kjer se voda pakira. Tam morajo poskrbeti za ustrezni nadzor po načelih HACCP.

Ukrepi pri proizvajalcu


Embalirano vodo uživajmo le v primeru, da rok uporabe še ni pretekel. Na vsaki embalirani vodi je odtisnjen rok uporabe. Koncentracije nevarnih snovi v plastenkah se povečajo, če voda v njih stoji dlje časa,

Embalirano vodo uživajmo le v primeru, da je bila pravilno hranjena, to je v hladnem prostoru. Koncentracije nevarnih snovi v plastenkah se povečajo, če je voda v njih bila izpostavljena visokim temperaturam, soncu ali svetlobi,

V kolikor ni drugače določeno, embalirano vodo po odprtju hranimo na hladnem in jo čim prej porabimo, največ v 2-3 dneh,

Plastenk za enkratno uporabo ne uporabljajmo več kot enkrat, Preverimo, ali nima embalirana voda morda vonja po plastiki.

Tudi če je vonj komajda zaznaven, te vode raje ne zaužijmo,

Ukrepi pri uporabniku


Voda iz avtomata za vodo je embalirana voda, ki teče preko sistema hlajenja ali gretja avtomata za vodo,

Dokler je voda v plastenkah, je načeloma čista, ko pa se po vstavitvi v avtomat plastenka odpre in voda v odprti plastenki stoji nekaj dni, se lahko v njej razmnožijo bakterije, še zlasti, ker je to ponavadi na sobni temperaturi. Poleg tega so bakterije prisotne tudi v notranjosti avtomata – v rezervoarju, na tesnilih, v cevkah in na pipah. Na te površine pridejo z vodo, deloma pa tudi iz zraka oziroma iz okolice. Ker so površine mokre ali vlažne in je temperatura okolja ugodna, se tam bakterije tudi razmnožujejo,

Ukrepi pri uporabi avtomata za vodo (vodomata)

11


Da se prepreči prekomerno razmnoževanje mikroorganizmov, je potrebno avtomate za vodo redno čistiti in razkuževati: čiščenje in razkuževanje je nujno pred vsako prvo

postavitvijo avtomata in nato redno vsake 3 mesece, priporočeno je še vmesno čiščenje in po potrebi

razkuževanje pred vsako menjavo plastenke ali vsaj na 14 dni,

za notranje dele avtomata, ki so v stiku z vodo se pri čiščenju uporabijo čistila, ki so primerna v živilski industriji in različne načine razkuževanja (klorovo razkužilo, pomivanje v pomivalnem stroju pri visoki temperaturi, ozoniranje, odstranjevanje vodnega kamna s citronsko kislino ali kisom),


Dodatno je potrebno poskrbeti še, da: je avtomat nameščen v ustreznem okolju (v čistem in

suhem prostoru, stran od virov prahu, kemikalij, zaščiten pred sončno svetlobo, vsaj pol metra stran od grelnih teles; okolica avtomata mora biti vedno čista in prosta, da je možno ustrezno vzdrževanje avtomata),

so plastenke pravilno skladiščene (v suhem, čistem, hladnem in temnem prostoru, stran od grelnih teles in sončne svetlobe),

se uporablja izključno originalno polnjene plastenke, ki so ustrezno označene,

se plastenke redno menjuje (priporočeno na 7 dni), se stalno nadzoruje rok trajanja vode v plastenkah, se upoštevajo higienska pravila pri menjavi plastenk.


2. Odpadne vode


Odpadne vode je pred izpustom v površinske vode ali v zemljo zaradi varovanja okolja potrebno očistiti, saj površinska voda nima neomejenih kapacitet samoočiščevanja. Najpomembnejšo vlogo pri tem imajo velike in male čistilne naprave.



Principi čiščenja odpadnih voda na čistilnih napravah

Mehansko čiščenje – odstranijo se trdi delci, Biološko čiščenje – odstranijo se biološko razgradljive

snovi in hraniva (dušik in fosfor), Fizikalno-kemijsko čiščenje – odstranijo se biološko

nerazgradljive snovi (primerno predvsem za industrijske odpadne vode).


Zgradba velike čistilne naprave na primeru CČN Domžale-Kamnik

http://www.ccn-domzale.si/

12

KATEDRA ZA JAVNO ZDRAVJE KATEDRA ZA JAVNO ZDRAVJE

Mehansko čiščenje: 1 - vhodni objekt z grobimi grabljami, 2 - vhodno črpališče, 3 - fine grablje, 4 -maščobnik in peskolov, 5 - mehanska stopnja,Aerobno biološko čiščenje: 6 - 2 oksidacijska bazena - I. biološka stopnja, 7 - 2 sekundarna usedalnika - I. biološka stopnja, 8 - 4 oksidacijski bazeni - II. biološka stopnja, 9 - 4 sekundarni usedalniki - II. biološka stopnja, 10 - 6 črpališč za povratno aktivno blato, 11 - skupni iztok iz CČNAnaerobno biološko čiščenje: 12 - 4 anaerobna gnilišča, 13 – plinohram, 14 - silos za gnilo vodo in centrat, 15 – dehidracija, 16 - bioplinska postaja, 17 - deponija za dehidrirano blato, Nadzor, vodenje, laboratoriji: 18 - nadzorna soba, 19 - tehnološki laboratorij, 20 - 3 analitski laboratoriji,Podpora procesu, skladišča: 21 - kompresorska postaja, 22 – delavnice, 23,24 - skladišča



Faze čiščenja odpadnih voda na čistilni napravi

Mehanska faza - iz odpadne vode, ki priteče na čistilno napravo se najprej odstrani večje in manjše delce, ki jih mikroorganizmi v nadaljevanju procesa ne morejo razgraditi. Večji delci se izločijo na grobih grabljah, manjši pa na finih. Voda nato teče v peskolov. Pesek in ostali težji delci se ločijo z zračnimi črpalkami in odvedejo v zabojnik. Zračenje preprečuje posedanje lažjih delcev in ohranja odpadno vodo v aerobnih razmerah. Pri flotaciji na površino flotirajo olja in maščobe, ki se postrgajo s strgali, voda se odvede v naslednjo fazo, vsebina pa se zbira v zabojniku za odpadke.

Čiščenje odpadnih voda je na čistilni napravi razdeljeno na več faz:





Aerobna biološka faza – v tej fazi se iz odpadne vode s pomočjo mikroorganizmov poskuša odstraniti čim večji del odpadnih snovi. Pravzaprav čistilne naprave v tej fazi skušajo posnematisamočistilno sposobnost narave. Le-ta je namreč poskbela za svoje samoočiščenje tako, da se vse naravno proizvedene snovi s pomočjo mikroorganizmov razgradijo. Na ta način se očistijo reke in jezera (samočistilna sposobnost rek in jezer). Zmožnost naravnega samočiščenja čistilne naprave posnemajo tako, da v bazenih, kjer se zadržuje odpadna voda, vzdržujejo visoko koncentracijo mikroorganizmov. Mešanici odpadne vode in mikroorganizmov na čistilni napravi pravimo aktivno blato. Aktivno blato je sestavljeno iz miljard mikroorganizmov (bakterij, gliv, protozoa, metazoa, praživali), ki jim odpadna voda predstavlja vir hrane za preživetje in razmnoževanje.



Aerobna biološka faza – nadaljevanje.

Postopek biološkega čiščenja odpadne vode z aktivnim blatom je najbolj razširjen postopek čiščenja odpadne vode. Prvi del procesa poteka v prezračevalnih bazenih. Odpadna voda se pred vstopom v biološko čiščenje pomeša s povratnim aktivnim blatom in porazdeli v prezračevalne bazene. V teh bazenih se vrši čiščenje odpadne vode, saj prisotni mikroorganizmi) topne oz. razgradljive organske snovi razgradijo in jih uporabijo kot vir hranil za rast in razmnoževanje. Za svojo presnovo potrebujejo aerobni mikroorganizmi v vodi raztopljen kisik, ki se v vodo dovaja skozi vpihovala na dnu prezračevalnih bazenov. Na ta način se ustvari aerobne pogoje za življenje mikroorganizmov.

13




Drugi del procesa poteka v naknadnih usedalnikih, ki so namenjeni ločevanju aktivnega blata od očiščene vode. Mikroorganizmi, povezani v kosme, imajo večjo gostoto od vode, zato v usedalnikih potonejo na dno. S strgali se postrga posedeno aktivno blato v ločen kanal. Del posedenega aktivnega blata se preko črpalk vrne nazaj v prezračevalni bazen – povratno blato. Na ta način se zagotovi stalno kroženje aktivnega blata v procesu biološkega čiščenja. Proces se na čistilni napravi izvede dvakrat (dve biološki stopnji).




Ob zadostni vsebnosti raztopljenega kisika v vodi, z zadostnim zadrževalnim časom odpadne vode v bazenih ter s primerno koncentracijo in starostjo aktivnega blata se zagotavlja ustrezen učinek čiščenja odpadne vode. Očiščena voda se na koncu bazena prelije v iztočni kanal in nato v reko Kamniško Bistrico.





Anaerobna biološka faza - ker v procesu neprestano nastajajo novi mikroorganizmi, je potrebno višek aktivnega blata -odvečno blato - odstraniti iz sistema. Nastalo odvečno blato gre v nadaljnjo obdelavo. S primernim odvajanjem odvečnega blata iz biološke stopnje čiščenja se v sistemu zagotavlja želeno koncentracijo in starost aktivnega blata.Odvečno blato se po zgoščevanju odvaja v gnilišča, kjer poteka biološka razgradnja organskih snovi pri anaerobnih mezofilnih pogojih pri temperaturi okoli 40°C. Proces traja približno 48 dni. V njem tako blato gnije v okolju brez prisotnosti kisika - količina organskih snovi se zmanjša z metabolizmom anaerobnih mikroorganizmov. Pri tem nastaja bioplin (65-70 % metan, 30-35 % ogljikov dioksid, primesi ostalih plinov: H2S, CO, NO...), ki se uporabi kot vir energije za segrevanje gnilišč in za pogon bioplinskih motorjev za proizvodnjo električne energije.



Anaerobna biološka faza – nadaljevanje.

Pregnito blato se zbira v zgoščevalcih in se nato centrifugira v centrifugi. Centrat, ki se izloči iz blata, se vodi nazaj na dotok. Blato se dehidrira na okoli 30 % suhe snovi in se začasno odlaga na interni deponiji čistilne naprave. Dehidrirano blato se trenutno oddaja pooblašenemu predelovalcu odpadkov, ki ga dodatno meša z inertnim materialom in zemljinami ter uporablja za zasipanje. Zaradi prekomerne vsebnosti težkih kovin dehidrirano blato ni uporabno za kmetijske namene.



Documents

KATEDRA ZA JAVNO ZDRAVJE UKREPI ZA · PDF file4 KATEDRA ZA JAVNO ZDRAVJE Dezinfekcija – nadaljevanje. Vendar pa je dezinfekcija vode lahko tudi škodljiva za zdravje ljudi. Največji