Klimatske spremembe in upravljanje zavarovanih območij: študije o biodiverziteti, tokovih

obiskovalcev in energetski učinkovitosti

Uredniki: Matej Vranješ, Iztok Škornik, Stefano Santi, Massimiliano Costa

Oblikovanje naslovnice: Iztok Škornik

Fotografije na naslovnici: Borut Mavrič, Dan Briški, David Cappellari, Massimo Bertozzi, Iztok Škornik,

Marco di Lenardo, Tomaž Mihelič

Projekt Climaparks je sofinanciran v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007–2013

iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev.

Za vsebino te publikacije so izključno odgovorni avtorji. Vsebina ne odraža nujno uradnega mnenja

Evropske unije.

© SOLINE Pridelava soli d. o. o., Portorož, & Triglavski narodni park, Bled

Vse pravice pridržane. Prepovedani so reproduciranje, predelava in distribuiranje te publikacije, v celoti

ali po delih, v kakršni koli obliki in s katerim koli sredstvom, brez predhodnega dovoljenja.

iii

Vsebina

Predgovor v

Raba prostora pri gamsu (Rupicapra rupicapra) v Triglavskem narodnem parku 1 Miha Krofel, Roman Luštrik, Matija Stergar in Klemen Jerina

Gozdovi v Triglavskem narodnem parku v luči podnebnih sprememb 13 Andrej Arih

Analiza nekaterih podatkov o obisku v turistični destinaciji Julijske Alpe in Triglavskem narodnem parku 23

Božo Bradaškja in Matej Vranješ

Spremljanje morske biodiverzitete v Naravnem rezervatu Strunjan (Tržaški zaliv, Slovenija) s posebnim poudarkom na vplivu klimatskih sprememb na izbrane biološke elemente 31

Lovrenc Lipej, Martina Orlando Bonaca, Borut Mavrič, Martin Vodopivec in Petar Kružić

Vpliv vremena na obiskovanje v Krajinskem parku Strunjan 43 Luka Kastelic

Prispevek k poznavanju vplivov vremenskih sprememb na biodiverziteto in obiskovanje v Krajinskem parku Sečoveljske soline 55

Iztok Škornik

Monitoringi ptic (Aves), reliktnih in zavarovanih rastlinskih vrst, terestrične troglobiontske favne in favne prenikle vode (Epikras) v Parku Škocjanske jame 95

Samo Šturm

Podnebne značilnosti in pričakovane podnebne spremembe na širšem območju Parka Škocjanske jame 131

Tanja Cegnar

Prve pripombe k metodologiji spremljanja flore in vegetacije ter popisa leta 2012 v Naravnem parku Julijskega predgorja 139

Giuseppe Oriolo

Načrtovanje enotne metodologije za spremljanje vpliva podnebnih sprememb na biotsko raznovrstnost 145

Nicoletta Cannone, Massimo Buccheri, Paolo Glerean, Fabio Stoch, Giuseppe Bogliani, Valeria Lencioni in Mauro Gobbi

Rezultati prvega leta spremljanja stanja habitatov in vrst flore na območju Kaninskega ledenika (Naravni park Julijsko predgorje) 161

Nicoletta Cannone

Monitoring habitatov in rastlinskih vrst v Ciadinu della Meda (Naravni park Furlanski Dolomiti) 169

Alberto Scariot, Michele Cassol in Simonetta Vettorel

iv

Prvi razmislek o celoviti metodologiji spremljanja in analize vplivov podnebnih sprememb na biotsko raznovrstnost ter o prvem letu (2012) raziskovanja na področju flore in vegetacije 183

Giuseppe Oriolo

Spremljanje toka obiskovalcev na zavarovanem območju naravnega Parka Furlanski Dolomiti v letih 2011 in 2012 ter analiza vpliva podnebnih sprememb na obisk parka 189

Federica Minatelli in Elettra Mian

Energetski načrt naravnega Parka Furlanski Dolomiti 197 Elisa Tomasinsig

Monitoring populacij pevcev in drugih vrst s pomočjo metode obročkanja in nepretrganega opazovanja v kraju Golena di Ca’ Pisani v delti reke Pad (RO) 203

Emiliano Verza, Danilo Trombin, Andrea Favaretto, Luca Sattin, Albertino Frigo in Michele Bovo

Energetski načrt Zavoda za upravljanje parka in biotsko raznovrstnost delte reke Pad 223 Francesco Silvestri, Paolo Vincenzo Filetto, Marco Gavioli, Antonio Kaulard in Christian Cavazzuti

Spremljanje učinkov podnebnih sprememb na biocenoze Parka delte reke Pad v Emiliji Romanji 233

Stefano Mazzotti, Fausto Pesarini, Teresa Boscolo, Sara Lefosse, Danio Miserocchi, Elisabetta Tiozzo in Luciano Massetti

Podnebne spremembe in upravljanje zavarovanih območij: raziskava o turističnih tokovih in spremembah pri povpraševanju turistov glede na podnebne spremembe 249

Stefano Dall’Aglio

Analiza prehrambenih navad netopirjev v obdobju 2011–2013 s preučevanjem gvana v krajinskem parku Vena del Gesso Romagnola (Mammalia Chiroptera, Arthropoda) 255

Roberto Fabbri

Monitoring populacij netopirjev (Chiroptera) na območju krajinskega parka Vena del Gesso Romagnola 265

Massimo Bertozzi

Nadzor populacije ptic stalnic, selivk in prezimljajočih ptic v regionalnem parku Vena del Gesso romagnola z metodo obročkanja 273

Fabrizio Borghesi

Analiza vpliva vremenskih razmer na gibanje obiskovalcev v parkih: monitoring obiskovalcev parkov 281

Alessandro Lepri, Aureliano Bonini, Alberto Paterniani in Alice Catellani

v

Predgovor

Pred vami je zbornik strokovnih in znanstvenih besedil, nastalih v okviru raziskovalnih dejavnosti projekta

Climaparks - Klimatske spremembe in upravljanje zavarovanih območij. V projektu je dobra tri leta in pol

sodelovalo devet zavarovanih območij iz Slovenije in Italije. Kot nemara nakazuje že naslov, projekt

Climaparks ni bil le raziskovalni projekt, temveč je zajemal tudi številne druge dejavnosti. Na splošno so

bile raznovrstne aktivnosti projekta združene v tri glavne vsebinske sklope. V prvem sklopu smo se

partnerji posvečali aktivnostim monitoringa in raziskovanja biodiverzitete, katerih povzetki rezultatov

zajemajo večji del pričujočega zbornika. V tem sklopu smo nabavili tudi opremo, ki bo omogočala

dolgoročno izvajanje monitoringa in raziskovanja, kar je za spremljanje vpliva podnebnih sprememb

nujno. V drugem sklopu smo v parkih izvedli tako imenovane »pilotne projekte«, s katerimi smo

investirali v infrastrukturo in opremo, namenjeno energetsko učinkovitemu upravljanju zavarovanih

območij. Sem spadajo investicije v prenove ali izgradnje informacijskih središč in uprav skladno s

sodobnimi standardi energetske učinkovitosti: gradnja iz naravnih materialov, prehod na obnovljive vire

energije, racionalizacija porabe energije in zmanjševanje izgub ter izdelava načrtov energetske

učinkovitosti. Nekateri partnerji so investirali tudi v spodbujanje okolju prijaznih oblik obiskovanja parkov

(kolesa, vozila na električni pogon). V tretjem sklopu smo se partnerji ukvarjali z različnimi dejavnostmi,

povezanimi z izobraževanjem in obiskovanjem v zaščitenih območjih. V parkih smo uvajali nove

izobraževalne vsebine, in sicer z izvedbo razstav, izobraževalnih programov, delavnic, informacijskih točk

in učnih poti, namenjenih ozaveščanju o podnebnih spremembah, pomenu ohranjanja biotske

raznovrstnosti in trajnostnem odnosu do okolja. Tudi v tem sklopu smo izvedli nekaj novih raziskav o

obiskovanju zaščitenih območij, z namenom, da bi z dolgoročnim sledenjem trendom parki bili

pripravljeni na ustrezne upravljavske odzive.

Projekt Climaparks je skratka zajemal precej raznovrstne aktivnosti, a v vsakem od naštetih sklopov je

bilo nekaj truda namenjenega tudi raziskovanju. In tako raznovrsten kot je bil naš projekt, takšen je tudi

pričujoči zbornik - pisana kolekcija raziskovalnih in strokovnih besedil. Večino besedil predstavljajo

metodološki in raziskovalni članki, nastali na podlagi monitoringa izbranih indikatorskih vrst. Vsak park je

izbral vrste ali habitate, ki bodo dolgoročno predvidoma dober pokazatelj vpliva podnebnih sprememb,

oziroma tiste, ki so za samo zaščiteno območje posebnega pomena. Z izjemo nekaterih parkov, ki že

razpolagajo z relevantnimi podatki za dovolj dolgo obdobje, da z ustrezno gotovostjo lahko ugotavljajo

vplive podnebnih sprememb, gre v večini primerov za začetne študije, postavljene v »leto nič«, na

začetek dolgoročnega usmerjenega opazovanja in raziskovanja. Večina parkov namreč usmerjenega

opazovanja in raziskovanja v povezavi s podnebnimi spremembami do danes še ni zares redno izvajala.

Zato je bil v tem delovnem sklopu naš glavni namen, da v parkih izberemo indikativne vrste in habitate

ter da z nadgradnjo obstoječih ali z vpeljavo novih metod zastavimo dolgoročno in redno opazovanje in

raziskovanje, usmerjeno v ugotavljanje možnih vplivov podnebnih sprememb, pa tudi drugih okoljskih

dejavnikov. Pri tem je potrebno poudariti, da zaznavanje in razumevanje sprememb za parke ni

pomembno le zaradi »raziskovanja samega«, ampak tudi zaradi ustreznih upravljavskih odzivov v primeru

posebej ogroženih in občutljivih vrst.

Iz tega zadnjega razloga smo partnerji izvedli tudi začetne ali poskusne raziskave o trendih obiskovanja

zavarovanih območij. Znano je namreč, da je obiskovanje v parkih eden pomembnejših dejavnikov

vplivanja na naravno okolje. Ne nazadnje pa je poznavanje trendov obiskovanja pomembno tudi zaradi

načrtovanja trajnostnega razvoja zaščitenih območij, tudi s sodelovanjem upravljavcev. Kot zadnje, a nič

manj pomembno, v zbornik vključujemo študije, namenjene izboljšanju energetske učinkovitosti. V

vi

parkih namreč verjamemo, da s sprejemanjem ukrepov za izboljšano energetsko učinkovitost, s

prehajanjem na obnovljive vire energije, tudi sami dajemo dober zgled in s tem spodbujamo k

trajnostnemu odnosu do okolja.

V projektu Climaparks smo sodelovali upravljavci zaščitenih območij različnih statusnih oblik, iz različnih

naravnih in družbenih okolij. V geografskem smislu smo zajeli alpski in predalpski svet, kraško območje

ter obalna območja severnega Jadrana. Glede na takšno raznolikost upamo, da bodo opravljene raziskave

ter zasnovane dolgoročne metodologije dobra osnova za nadaljnje primerjave ter morebitno strokovno

in raziskovalno sodelovanje. Zbrani članki so v veliki večini povzetki precej daljših in bolj poglobljenih

raziskovalnih poročil. Bralce, ki bi jih teme utegnile zanimati, vabimo, da si poročila ogledajo na naši

spletni strani (www.climaparks.eu) oziroma navežejo stik z avtorji besedil.

Ob sestavljanju zbornika smo si uredniki želeli, da bi javnost seznanili ne le s predstavljenimi strokovnimi

temami, ampak tudi z zaščitenimi območji, ki se nahajajo v tem delu Evrope. Zaradi tega člankov nismo

razvrstili po vsebinskih sklopih, temveč po partnerjih, v vrstnem redu kot smo nastopali v okviru projekta.

Zbornik je izšel v celoti v treh jezikovnih različicah: slovenski, italijanski in angleški. Skladno z našo zavezo,

da ne polagamo dodatnih polen na kurišče tople grede, smo se odločili, da zbornik izdamo v elektronski

obliki. Kljub temu smo nekaj eksemplaričnih kopij v angleškem jeziku tudi natisnili. Ker smo pri tem težili

h kar najbolj racionalni porabi projektnih sredstev, smo v izvedbo zbornika vložili precej prostovoljnega

dela. Bralcem se opravičujemo, če zaradi tega elektronske verzije morda tehnično, jezikovno ali oblikovno

niso povsem popolne.

Najbrž se spodobi, da kot vodja projekta zapišem še nekaj kratkih zahval. Sodelavcem vseh projektnih

partnerjev, pa tudi drugim sodelujočim, se zahvaljujem za tri leta in pol plodnega in zabavnega

sodelovanja. Za nastanek pričujočega zbornika gre, poleg njim, zahvala tudi vsem avtorjem in kolegom

urednikom. Za posebej natančno urejanje, oblikovanje in pregledovanje besedil se zahvaljujem Piki

Valentič in Borisu Kobeji. Največji del zahvalnega kolača pa naj gre Iztoku Škorniku. Brez Iztoka zbornika

ne bi v rokah dobesedno držali.

Matej Vranješ

1

Raba prostora pri gamsu (Rupicapra rupicapra) v Triglavskem narodnem

parku

Miha Krofel,a Roman Luštrik,b Matija Stergarc in Klemen Jerinad

Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Večna pot

83, 1000 Ljubljana, Slovenija. Kontakt: a miha.krofel@gmail.com, b roman.lustrik@gmail.com, c matija.stergar@bf.uni-lj.si, d klemen.jerina@bf.uni-lj.si.

Povzetek

Gams (Rupicapra rupicapra) sodi med ekološko in lovno najpomembnejše vrste gorskih kopitarjev.

Klimatske spremembe naj bi pomembno vplivale na mnoge vrste in ekosisteme, še zlasti v Alpah, tako

tudi na gamsa, ki je zato lahko indikatorska vrsta. S habitatnim modeliranjem (logistična regresija in

MaxEnt metoda) na podlagi sistematičnih opažanj gamsov ter preliminarno analizo prve telemetrijske

študije gamsa v Sloveniji smo preučili rabo prostora gamsa v Triglavskem narodnem parku. Rezultati

nakazujejo, da se bo primernost prostora za gamsa na področju TNP verjetno zmanjševala, tako zaradi

zaraščanja in posledičnega krčenja prehranskih habitatov kot tudi napovedanega spreminjanja klime –

zlasti višanja temperature, ki lahko na vrsto vpliva neposredno in posredno. Verjetno pomembno

zmanjšujejo kakovost prostora za gamsa tudi motnje s strani človeka zaradi rekreacije, kjer bi bila za

omiljevanja smiselna rajonizacija.

Ključne besede: gams, habitatno modeliranje, klimatske spremembe, raba prostora, telemetrija,

Triglavski narodni park.

Uvod

Gams (Rupicapra rupicapra) je danes najpogostejša in najbolj razširjena gorska vrsta kopitarja v Alpah. Na

območjih, kjer je prisoten, spada med ekološko najpomembnejše in lovno najbolj privlačne vrste (Miller

in Corlatti, 2009). Hkrati je ekološko občutljiva vrsta, ki jo ogrožata predvsem gamsje garje in

vznemirjanje zaradi človekovih aktivnosti – dejavnika sta tudi medsebojno povezana. Dolgoročno bi

gamsa, kot pretežno gorsko vrsto, lahko ogrozile tudi klimatske spremembe, za katere se predvideva, da

bodo v prihodnosti pomembno vplivale na mnoge vrste in ekosisteme (IPCC, 2007). Ob dvigih

temperature, spremembah padavinskega režima in ostalih predvidenih spremembah klime, ki prožijo tu

spremembo razširjenosti vegetacijskih oblik bo nedvomno prišlo tudi do številnih sprememb v živalskih

populacijah; predvideva se celo nevarnost izumrtja mnogih vrst (IPCC, 2007; European environment

agency, 2012). V Evropi je pričakovana širitev južnih vrst proti severu in nižinskih vrst v večje nadmorske

višine ter po drugi strani krčenje območja severnih in gorskih vrst. Prav pri slednjih je zaradi izolacije kot

posledice fragmentiranega habitata selitev onemogočena, obenem pa se pričakuje večja kompeticija z

nižinskimi vrstami. Zaradi tega gorske vrste uvrščamo med potencialno bolj ogrožene, Alpe pa med

območja, ki bodo klimatskim spremembam bolj podvržene (European environment agency, 2012). Več

raziskav je pokazalo, da klimatske spremembe, predvsem preko sprememb v fenologiji vegetacije vplivajo

tudi na mnoge gorske vrste kopitarjev, vključno z gamsom (Pettorelli idr., 2007; Rughetti in Festa-

Bianchet, 2012).

2

V Sloveniji je gams bolj ali manj sklenjeno razširjen predvsem v alpskem in predalpskem svetu, kjer so

tudi njegove populacijske gostote največje. Drugod po državi pa vrsta izkazuje izrazito metapopulacijsko

obliko razširjenosti z manjšimi otoškimi populacijami v osrednjem, južnem in vzhodnem delu Slovenije

(Stergar idr., 2009).Današnje populacijsko območje razširjenosti gamsa je predvsem odraz njegovih

specifičnih habitatnih preferenc. K današnji razširjenosti pa so pripomogle tudi tri uspešne naselitve: leta

1954 na notranjskem Snežniku, leta 1956 na Kočevskem in leta 1959 na Nanosu (Galjot, 1998).

Z vidika ekoloških značilnosti je gams v Sloveniji med najmanj raziskanimi prostoživečimi parkljarji. Da bi

zapolnili to pomanjkanje podatkov in znanja ter ker je gams potencialno primerna indikatorska vrsta za

spremljanje učinkov klimatskih sprememb za celotno območje Alp, smo analizirali rabo prostora gamsov

v Triglavskem narodnem parku (v nadaljevnju: TNP), ki predstavlja jedro slovenske populacije gamsa

(slika 1). V prispevku predstavljamo rezultate pridobljene v okviru projekta »ClimaParks«, v okviru

katerega smo rabo prostora pri gamsu raziskovali s pomočjo habitatnega modeliranja podatkov zbranih v

okviru sistematičnega monitoringa gamsa, ki se je v TNP izvajal v letih 1993–2011. Ta pristop nam je

omogočil, da smo ocenili vpliv različnih okoljskih dejavnikov, vključno s klimatskimi parametri, na rabo

prostora pri gamsu ter opozorili na pričakovane spremembe v rabi prostora gamsa ob napovedanih

klimatskih spremembah v prihodnosti. Obenem v prispevku predstavljamo preliminarne podatke prvega

telemetričnega spremljanja gamsov v Sloveniji, kar bo verjetno predstavljalo osnovo za natančnejše

spremljanje potencialnih sprememb v rabi prostora v prihodnje.

Metode

Triglavski narodni park je trenutno edini narodni park v Sloveniji. Z 880 km2 obsega večji del Vzhodnih

Julijskih Alp (slika 1). Gamsi, ki živijo v TNP, predstavljajo jedro slovenske populacije gamsa in po vsej

verjetnosti tudi donorsko območje za bližnje metapopulacije. Na nivoju države se trenutno z izjemo

beleženja odvzema ne izvaja sistematičnega monitoringa gamsa. Nasprotno pa velja za območje TNP, kjer

se v različnih oblikah (sistematična opažanja, priložnostna opažanja, odvzem, GPS telemetrija) monitoring

gamsa izvaja že vse od leta 1980 (za pregled glej Krofel idr., 2013).

Habitatno modeliranje

Prostorsko eksplicitno habitatno modeliranje je sodoben analitičen pristop, ki se je lahko uveljavil šele z

razvojem metod daljinskega zaznavanja, ki priskrbijo osnovne podatke, ter zmogljivejših računalnikov in

metod za obdelavo podatkov. Modeliranje je namenjeno tako prepoznavanju ključnih vplivnih okoljskih

dejavnikov oz. razumevanju, kateri okoljski dejavniki najbolj vplivajo na pojavljanje vrste ter na kakšen

način, kot tudi napovedovanju prihodnjega prostorskega razvoja vrste oz. kje bi bila obravnavana vrsta v

prihodnje lahko razširjena.

Za modeliranje habitatne primernosti prostora za gamsa v TNP smo uporabili podatke iz sistematičnih

opažanj, za katere smo predvidevali, da so najmanj pristranski med trenutno razpoložljivimi podatki

(Krofel idr., 2013). Priložnostna opažanja in odstrel so bolj pristranski, ker opažanja niso naključna, ampak

popisovalci/lovci pogosto izbirajo določena mesta za popis oziroma lov (tekom svojega dela ali tarčnega

izbira lovnega območja), obstaja pa tudi nevarnost, da nekateri habitati niso pokriti.

3

Slika 1. Razširjenost in lokalne gostote gamsa v Sloveniji ocenjene na podlagi podatkov o odvzemu z

označenimi mejami Triglavskega narodnega parka. Vir: prirejeno po Stergar idr. (2009).

Sistematični popis gamsov se v TNP izvaja letno, praviloma v jesenskem času. V izbranih revirjih se

prehodi vse lovske poti in beleži število in demografsko pripadnost vseh opaženih gamsov ter se jih geo-

locira v mrežo kilometrskih kvadrantov, ki pokriva celotno območje TNP. V analizo so bili vključeni

podatki od leta 1993 do 2011. V letih 1994, 1995 in 1998 je bil izveden popis tudi v poletnih mesecih,

vendar teh podatkov zaradi primerljivosti nismo vključili. V letu 1998 je bil izveden popis le v juniju, zato

smo to leto v celoti izločili iz analize.

Pri habitatnem modeliranju smo uporabili dve metodi, logistično regresijo (Faraway, 2006) in model

MaxEnt (Elith idr., 2011). Na voljo smo imeli samo podatke o prisotnosti gamsov, za modeliranje pa

potrebujemo še podatke o razpoložljivosti. Kot razpoložljive celice smo uporabili vse celice na območju

TNP. Ker je podatkov prisotnosti znatno več kot je na voljo celic znotraj TNP, smo z namenom

zmanjševanja neželenega prileganja, podatke prisotnosti naključno vzorčili in zmanjšali vzorec na 1000

enot. Med analizo smo vzorčenje ponovili večkrat in potrdili, da se rezultati zaradi vzorčenja bistveno ne

spreminjajo. Okoljske spremenljivke (tabela 1) smo povzeli iz baze, ki jo vzdržujemo na Oddelku za

gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete. Paroma smo preverili spremenljivke in eno iz

para izločili, če sta kazali močno povezanost (za mejo smo uporabili |0,75|). Na ta način smo zmanjšali

multikolinearnost vhodnih podatkov, kini želena in lahko povzroči nestabilne in nestvarne modele. Nato

smo za vsako 1 × 1 km celico TNP-ja s pomočjo dveh modelov na podlagi znakov prisotnosti in okoljskih

spremenljivk izračunali verjetnost pojavljanja gamsa.

Preverjali smo tudi, kako se okolje, kjer je bil gams zabeležen, razlikuje od okolja, kjer ni bil opažen. V

kolikor bi zaznali razliko, bi to lahko nakazovalo preferenčno izbiro habitatov. Glede na prisotnost ali

4

odsotnost zabeleženega gamsa v celici smo za vsak okoljski dejavnik izračunali njegovo gostoto. Gostota

pokaže pogostost pojavljanja določene vrednosti in si jo lahko predstavljamo kot histogram za zvezne

spremenljivke. Pri tem se je treba zavedati, da operiramo na prostorski ločljivosti 1 × 1 km, kar je za

posameznega gamsa relativno nizka ločljivost in je veliko podrobnosti lahko zabrisanih.

Tabela 1. Pregled spremenljivk, ki smo jih uporabili kot pojasnjevalne dejavnike pri modeliranju

prisotnosti gamsa s pomočjo dveh modelov (logistična regresija in MaxEnt)

Okrajšava Opis spremenljivke

naklon Mediana naklonskih razredov

eksp_mod Prevladujoča ekspozicija (modus)

eksp_pest Pestrost ekspozicijskih smeri

padavine_mean Povprečna letna količina padavin

temp_mean Povprečna letna temperatura

travniki Delež travnikov

zarascanje Zemljišča v zaraščanju + druge rabe

odd_do_gozda Povprečna oddaljenost negozdnih površin od najbližjega gozdnega roba

iglavci_delez Delež iglavcev v lesni zalogi

st_zdruzb Število različnih združb v gozdu

odd_do_krmisca Oddaljenost od najbližjega krmišča

gozdna_zaplata_max Velikost največje gozdne zaplate

GPS-telemetrija

Z GPS telemetrijo je mogoče v poljubnih časovnih intervalih skozi daljše obdobje nepretrgoma zajemati

veliko količino zelo točnih podatkov o geografskih lokacijah in funkcionalni aktivnosti spremljanih

osebkov preučevane vrste. Ob podpori geografsko informacijskega sistema je mogoče na osnovi teh

podatkov ugotoviti, kakšen prostor je nek osebek uporabljal v določenem času, oceniti velikost območja

aktivnosti, povprečne premike, sezonske spremembe v rabi prostora itd. Širše so ti podatki odlična

osnova za preučevanje habitatnih značilnosti vrste, za spoznavanje in razumevanje vplivov naravnih in

antropogeno pogojenih okoljskih dejavnikov in tudi za habitatno modeliranje.

V okviru projekta smo za namene opremljanja s telemetričnimi ovratnicami izvajali odlov gamsov na več

lokacijah v TNP. V septembru 2012 smo na Vršiču in v Tamarju uspeli odloviti dve odrasli samici,

novembra 2012 na Vršiču dvoletnega kozla in aprila 2013 v okolici Kranjske Gore še eno odraslo samico.

Vse živali so odlov in opremljanje z ovratnicami prenesle brez opaznih težav. Podatki o odlovljenih živalih

so predstavljeni v tabeli 2.

Tabela 2. Pregled telemetričnih podatkov štirih z GPS telemetrično ovratnico opremljenih gamsov v

Triglaskem narodnem parku v okviru projekta

Št. ovratnice

Ime živali

Spol Mesto odlova Datum odlova

Št. zabeleženih lokacij

Veliksot območja aktivnost v času spremljave

Velikost območja aktivnosti v jesenskem času

Velikost območja aktivnosti v zimskem času

Povprečni premik- dveurna razdalja

32829 Irena ♀ Vršič 11.9.2012 2467 157 ha 146 ha 58 ha 54 ha

32828 Mojca ♀ Tamar 28.9.2012 1877 288 ha 190 ha 132 ha 58 ha

4532 Tone ♂ Vršič 14.11.2012 1712 132 ha 123 ha 50 ha 66 ha

32167 Luna ♀ Kranjska Gora 20.4.2013 36 premajhno število lokacij za analizo

5

Opomba: Predstavljeni so podatki zbrani do 22.4.2013 (spremljanje še poteka). Velikosti območji aktivnosti so bile

ocenjene s pomočjo metode 100 % minimalnih konveksnih poligonov. Za razdelitev podatkov na zimski in jesenski

čas smo uporabili datum 15.1.2013, ko so se začele ostrejše zimske razmere in ko so podatki med sezonama najbolj

kontrastni.

Gamse smo opremili z GPS-VHF-GSM telemetričnimi ovratnicami ameriškega proizvajalca »Lotek« (slika

2). Uporabljeni tip ovratnic omogoča neprestano pridobivanje velike količine zelo natančnih lokacij o

gibanju gamsov, ki jih ovratnica redno pošilja do uporabnika v obliki SMS sporočil. Ovratnice smo

sprogramirali, da so zajemale GPS lokacije vsaki dve uri. Ovratnice so bile opremljene tudi s sistemom, ki

omogoča, da ovratnica po enem letu samodejno odpade z živali.

Slika 2. Samec gamsa »Tone« opremljen s telemetrično ovratnico ob odlovu pri Vršiču, 14. 11. 2012.

Fotografija: Zvonko Kravanja.

Rezultati

Habitatno modeliranje

Za habitatno modeliranje smo uporabili podatke iz sistematičnega monitoringa za obdobje 18 let, ki so

obsegali 2.221 opazovanj, v okviru katerih je bilo zabeleženih 17.666 živali (približno 500–1.500/leto).

Rezultatihabitatnega modeliranja z logistično regresije in MaxEnt so predstavljeni na sliki 3. Oba

habitatna modela kažeta podobne prostorske napovedi in predvidevata jedro najbolj primernega

življenjskega prostorana severno-osrednjem delu parka. Za južni del parka predvidevata, da je manj

primeren življenjski prostor. Model logistične regresije daje nekoliko manjšo težo predelom, ki so

pretežno gozdnati (jugo-vzhodni del, ki sega proti Bledu in ozek pas zahodnega dela parka), severni rob,

ki sega v dolino Save Dolinke, pa smatra kot relativno ugoden habitat za gamsa. Model MaxEnt kaže, da

je primernost habitata v gozdnatih predelih v primerjavi z modelom logistične regresije relativno visoka.

Kot manj primeren habitat pa označi celice na severu, ki segajo v dolino Save Dolinke.

6

Slika 3. Habitatna modela primernosti življenjskega prostora za gamsa v TNP. Levo je prikazan model

logistične regresije in desno model MaxEnt. Barve ponazarjajo relativno primernost življenjskega

prostora na podlagi modela in podatkov sistematičnegamonitoringa (zelena = najprimernejši življenjski

prostor, bela = najmanj primeren življenjski prostor). Vrednosti med modeloma niso neposredno

primerljive.

Model logistične regresije izpostavi kot statistično pomembne okoljske dejavnike naklon, pestrost

ekspozicij, povprečno količino padavin, delež iglavcev v lesni zalogi in velikost največje gozdne zaplatev

kvadrantu (tabela 3). Model MaxEntizpostavi kot pomembne dejavnike povprečno količino padavin in

velikost največje gozdne zaplate, vsi ostali dejavniki pa prispevajo relativno malo informacij v končni

model (slika 4). Na podlagi rezultatov modelov lahko sklepamo, da so za gamsa bolj primerni habitati v

strmih stenah z malo gozdnega pokrova in v višjih legah do 2.000 m. n. v.,ter je občutljiv tudi na klimatske

dejavnike–temperaturo in padavine (oba korelirata tudi z nadmorsko višino).

Tabela 3. Izpis rezultata modela logistične regresije

Estimate Std. error z value Pr(>|z|) ex

(Intercept) 3.4050 0.7677 4.44 0.0000 30.11

Naklon 0.0341 0.0081 4.24 0.0000 1.03

eksp_mod 0.0294 0.0235 1.25 0.2115 1.03

eksp_pest -0.0044 0.0014 -3.05 0.0023 1.00

padavine_mean -0.0015 0.0002 -9.28 0.0000 1.00

temp_mean -0.0202 0.0471 -0.43 0.6683 0.98

Travniki 0.0752 0.6710 0.11 0.9108 1.08

zarascanje 2.1432 1.1463 1.87 0.0615 8.53

odd_do_gozda 0.0000 0.0007 0.03 0.9795 1.00

iglavci_delez 0.8607 0.2759 3.12 0.0018 2.36

st_zdruzb -0.0189 0.0247 -0.77 0.4429 0.98

odd_do_krmisca 0.0000 0.0000 -0.45 0.6556 1.00

gozdna_zaplata_max 0.0000 0.0000 -6.70 0.0000 1.00

7

Opomba: Odvisna spremenljivka je prisotnost gamsa v celici, neodvisne spremenljivke pa so okoljske spremenljivke.

Za pomen okrajšav glej tabelo 1.

Slika 4. Pomembnost posamezne spremenljivke pri napovedovanju primernosti habitata za gamsa na

podlagi modela MaxEnt. Za pomen okrajšav glej tabelo 1.

Rezultati primerjave okoljskih spremenljivk med lokacijami prisotnosti gamsa in lokacijami, kjer gams ni

bil zabeležen, so prikazani na sliki 5. Pregled posameznih spremenljivk pokaže podobne rezultate kot oba

habitatna modela opisana v prejšnjih poglavjih. Razlike med celicami so se pokazale za povprečni naklon,

prevladujoča ekspozicij, padavine, povprečna temperatura, delež iglavcev in velikost največje gozdne

zaplate. Najbolj opazne razlike so za delež padavin, ki je tudi najpomembnejši dejavnik, ki ga je zaznal

model MaxEnt. Gams je bil pogostejezabeležen na travnikih, v predelih, kjer so v gozdu prevladovali

iglavci in kjer je velikost največjih gozdnih zaplat majhna.

Odstotek

8

Slika 5. Gostota vrednosti spremenljivk v celicah, kjer je bil gams zaznan tekom sistematičnih opažanj

(modro) in kjer ni bil zabeležen (rdeče).

GPS-telemetrija

Dosedanji rezultati telemetričnega spremljanja kažejo, da se gamsi na območju TNP gibljejo na

razmeroma majhnih območjih in da so predvsem dnevno aktivne živali. Trije gamsi (dve samici in en

samec) so se v prvih petih oziroma sedmih mesecih spremljanja gibali na območju velikem 132 do 288 ha,

v povprečju 192 ha (100 % minimalni konveksni poligon; tabela 2). Za četrtega gamsa zaenkrat še ni

dovolj podatkov, da bi bilo smiselno narediti kompleksne analize. V obdobju s snežno odejo (po 15.1.) se

je območje aktivnosti pri vseh treh spremljanih živalih močno zmanjšalo (v povprečju za 48 %), opazili pa

smo tudi premike v nižje nadmorske višine (primer na sliki 6). Povprečna razdalja premika v dvournem

intervalu je znašala pri posameznem gamsu 54–66 m (povprečno 59 m; tabela 2). V dnevni dinamiki

gibanja sta se pri vseh spremljanih gamsih pojavila dva izrazita viška, ko so se gamsi najbolj aktivno

premikali. Prvi višek je nastopil zjutraj, med 9. in 10. uro, drugi pa pozno popoldne med 16. in 17. uro

(slika 7). Sredi dneva, med 12. in 14. uro so bile vse tri živali manj aktivne. Najmanjši premiki so bili

zabeleženi v nočnem času, z minimalnimi vrednostmi v najhladnejšem delu noči, pred zoro med 4. in 5.

uro.

9

Slika 6. Zemljevid gibanja s telemetrično ovratnico opremljene koze »Irene« v jesenskem (pred 15.1.;

rdeče) in zimskem (po 15.1.; modro) obdobju. Krogi predstavljajo posamezne GPS lokacije, poligona pa

ocenjeni območji aktivnosti za vsako obdobje (100 % minimalni konveksni poligon).

Slika 7. Cirkadiana aktivnost treh gamsov spremljanih s pomočjo GPS telemetrije v obdobju od

28.10.2012 do 31.3.2013. Aktivnost je bila ocenjena s pomočjo razdalji v dvournih intervalih, pri čemer

vrednost pri posamezni uri x pomeni razdaljo med uro x - 1 in x + 1.

10

Diskusija

Izdelava habitatnih modelov na podlagi podatkov sistematičnih opažanj ter preliminarna analiza prve

telemetrijske študije gamsa v Sloveniji nam je omogočila natančnejši vpogled v rabo prostora pri gamsih v

TNP. Rezultati pridobljeni s pomočjo obeh metod so pokazali velik pomen klimatskih dejavnikov na rabo

prostora pri gamsu, kar nakazuje na potencialen pomemben vpliv napovedanih klimatskih sprememb na

to vrsto in obenem potrjuje pomen gamsa kot indikatorske vrste za spremljanje učinkov klimatskih

sprememb.

Predstavljeni rezultati analiziz TNP, ki kažejo na ključen pomen klimatskih dejavnikov, nadmorske višine,

naklona in gozdnatosti na rabo prostora pri gamsu, se v splošnem dobro ujemajo s tujimi raziskavami

(Pompilio in Meriggi, 2001) in za celotno Slovenijo izdelanim habitatnim modelom na podlagi podatkih o

odvzemu (Jerina idr., 2010) ter potrjujejo dosedanje poznane ekološke značilnosti gamsa (Miller in

Corlatti, 2009). Razloge za opaženo rabo prostora in izbiro habitatov gamsov v TNP glede na posamezne

dejavnikelahko verjetno iščemo predvsem v prehranskih zahtevah in fizioloških značilnostih gamsa

(klimatski dejavniki, nadmorska višina, gozdnatost), iskanju zatočišč pred potencialnimi plenilci in

motnjah zaradi človeških aktivnostih (naklon, gozdnatost) ter večji konkurenčnosti v primerjavi z drugimi

vrstami kopitarjev (nadmorska višina, gozdnatost).

Tudi preliminarne analize telemetrijskih podatkov kažejo dobro ujemanje s podobnimi študijami v tujini.

Ocenjene velikosti območji aktivnosti so podobne meritvam v avstrijskih in italijanskih Alpah, kjer so

enako kot v TNP opazili zmanjšanje sezonskih območji aktivnosti v zimskem času (Miller in Corlatti, 2009).

Podobno velja za opažanja cirkadiane aktivnosti, saj sta dva dnevna viška aktivnosti dokaj tipična za

gamse v zimskem obdobju. V poletnem času pa pričakujemo, da se bo časovni razmik med začetkom in

koncem dnevne aktivnosti povečal v skladu z daljšanjem dneva in da lahko prihaja tudi do tretjega viška

aktivnosti okoli poldneva, kot so opazili v predhodnih raziskavah v tujini (Miller in Corlatti, 2009).

Pri interpretaciji naših podatkov pa se je potrebno zavedati tudi njihovih omejitev. Tako na primer

rezultati habitatnih modelov odražajo tudi način vzorčenja, ki je bilo najbolj intenzivno v jedru ugodnega

habitata. Če bi sistematični monitoring bolj enakomerno pokril celoten park, bi bila slika napovedi

najverjetneje nekoliko drugačna. Žal nismo imeli na voljo podatkov o prostorski variabilnosti napora

vloženega v monitoring in zato tega učinka nismo mogli korigirati. Natančno beleženje napora pri

monitoringu s sistematičnimi opažanji je zato eno ključnih priporočil za bodoče izvajanje monitoringa

gamsa v TNP (Krofel idr., 2013). Ena pomembnih omejitev izdelave habitatnih modelov na podlagi

opažanj so tudi razlike v zaznavnosti gamsov v različnih življenjskih okoljih. Gamse je na primer težje

zaznati v bolj razgibanih in gosteje zaraščenih habitatih, zato se podatkov o razporeditvi opažanj ne more

povsem enačiti z razporeditvijo prisotnosti gamsa. Tako bi bilo v našem primeru možno, da so rezultati

habitatnih modelov, ki opredeljujejo večje gozdne krpe kot manj primeren življenjski prostor za gamsa,

delno tudi posledica slabše zaznavnosti gamsov v teh habitatih. Opozoriti je treba tudi, da so bili podatki

sistematičnega popisa zajeti v jesenskem času, zato končni model ne kaže nujno primernost prostora za

vse letne čase. Ker z neposrednimi opažanji težko zagotovimo reprezentativno zastopanost podatkov

preko celega leta, so praviloma boljši habitatni modeli, ki so narejeni na podlagi telemetričnih podatkov,

še posebej če gre za GPS telemetrijo, ki ni odvisna od dostopnosti terena za raziskovalce. Za tukaj

predstavljene preliminarne telemetrične podatke sicer tudi velja, da so bili omejeni na jesensko-zimski

čas, tako da bodo zanesljivejši podatki na voljo po končanem celoletnem spremljanju. Število spremljanih

živali je bilo tudi relativno majhno. Za namene natančnejšega razumevanja rabe prostora in odzivov

gamsov na okoljske in človeške dejavnike zato priporočamo povečanje vzorca spremljanih gamsov s

11

pomočjo GPS telemetrije. Preliminarne analize so namreč dale dobre rezultate in potrdile uspešnost te

metode za spremljanje gamsov v alpskem okolju. Več podatkov pa bi omogočilo tudi validacijo habitatnih

modelov izdelanih na podlagi sistematičnih opažanj oziroma izdelavo novih, bolj natančnih modelov, ki

ne bi bili obremenjeni s pristranskostjo zaradi slabše zaznavnosti gamsov v določenih tipih habitatov ter

ne bi bili omejeni na določeno sezono. Natančni podatki o rabi prostora pri gamsih bi bili verjetno tudi

najboljša metoda za ugotavljanje vpliva potencialnih klimatskih sprememb. V ta namen bi bilo smiselno

monitoring s pomočjo GPS telemetrije ponavljati vsakih nekaj let, s čimer bi lahko beležili potencialne

spremembe v rabi prostora pri gamsih v času in ob spremembah v okolju.

To je v primeru gamsa še posebej pomembno, saj lahko tudi na podlagi rezultatov predstavljenih

habitatnih modelov sklepamo, da bo ob pričakovanih klimatskih spremembah, ki za alpsko

območjenapovedujejo povečanje temperatur in spremembe razporeditve padavin (European

environment agency, 2012), na območju TNP prišlo do pretežno negativnih vplivov na gamsa. Kot so

pokazale tuje raziskave se segrevanje ozračja in spremembe v padavinskem režimu pri gamsu izrazijo na

upadu telesne mase, kar je bilo najverjetneje sprememb v fenologiji vegetacije (Rughetti in Festa-

Bianchet, 2012). Tudi sicer pričakujemo, da bi lahko klimatske spremembe na gamsa vplivale predvsem

preko sprememb vegetacije, ki se je v modelih izkazal kot eden izmed ključnih dejavnikov, ki vpliva na

primernost življenjskega prostora za gamsa. V splošnem večja gozdnatost negativno vpliva na prisotnost

gamsa in na prehranske razmere za vrsto. Kljub slabšim prehranskim možnostim in večji izpostavljenosti

plenilcem, pa ima lahko povečanje gozdnatosti tudi določene pozitivne učinke, saj so na primer opazili,

da so gozdne krpe za gamsa ključne kot kritje ob človeških motnjah zaradi jadralnega padalstva

(Schnidrig-Petrig in Ingold, 2001). Tudi zaraščanje ima lahko kratkoročno pozitivne učinke, saj večanje

deleža grmičevja in mladovja začasno nudi dobre prehranske razmere. Vendar pa ima dolgoročno

zaraščanje z razvojem kasnejših sukcesijskih faz, ki so za gamsa precej manj primerne, negativen učinek.

Ker z naraščanjem temperatur pričakujemo tudi višanje gozdne meje in zaraščanje visokogorskih travišč,

ki so najpomembnejša pasišča za gamse, lahko pričakujemo, da se bodo na tem območju poslabšale tudi

prehranske razmere za gamsa. Hkrati s tem bi sicer verjetno lahko prišlo tudi do izboljšanja prehranskih

razmer v višjih nadmorskih višinah, kjer danes za gamsa optimalna vegetacija (travišča, grmičevje) ne

uspeva. Vendar pa so te potencialne nove optimalne površine precej manjše od trenutnih optimalnih

površin, ki bodo predvidoma izgubljene zaradi klimatskih sprememb.

Poleg dejavnikov, ki smo jih obravnavali v pričujoči raziskavi, lahko na vitalnost, prostorsko razširjenost in

populacijsko dinamiko gamsa pomembno vplivajo tudi antropogene motnje, ki jih z rekreacijo v prostoru

proži človek, na kar opozorjajo mnoge tuje in tudi pregledna domača študija (Krofel idr., 2013a) in bomo

podrobneje kvantificirali na osnovi telemetrijskih podatkov po končani spremljavi. Od različnih oblik

rekreacije je zlasti problematično jadralno padalstvo, saj kot obrambno strategijo proti taki motnji gams

pogosto beži dlje, v nižje predele v kritje gozda ali druge vertikalno razvite vegetacije, kar je povezano z

večjo izgobo energije in je verjetno evolucijsko pridobljena protiplenilska strategija v primeru nevarnosti

plenjenja zračnih plenilcev, npr. orlov. Z namenom omijevanja negativnih vplivov se v svetu pogosto

uporablja popolno ali sezonsko omejevanje rekreacije na najbolj pomembnih in izpostavljenih habitatih,

kar bi bilo ob že sedaj pogosti rekreaciji na praktično celotnem območju TNP in celo pričakovanem

prihodnjem povečanem obisku parka, smiselno vpeljati tudi za TNP.

12

Zahvala

Za pomoč pri odlovu gamsov in obdelavi podatkov v okviru sistematičnega monitoringa se zahvaljujemo

sodelavcem iz Triglavskega narodnega parka ter Oddelka za gozdarstvo Biotehniške fakultete Univerze v

Ljubljani: Danijelu Borkoviču, Ireni Kavčič, Deanu Kovaču, Bertiju Kravanji, Jerneju Legatu, Juretu Legatu,

Tonetu Štularju, Martinu Završniku ter še posebej Sašotu Hrovatu, Zvonku Kravanji, Radotu Legatu in

Mihi Marenče (odstranit, če se bo še koga od teh vključilo kot soavtorja). Hvala tudi vsem ostalim

nadzornikom, lovskim čuvajem in drugim posameznikom, ki so zbirali in beležili podatke v okviru

sistematičnih opažanjgamsov v parku. Raziskava je bila financirana v okviru projekta »ClimaParks«.

Literatura

Elith, J., Phillips, S. J., Hastie, T., Dudik, M., Chee, Y. E., & Yates, C. J. (2011). A statistical explanation of MaxEnt for ecologists. Diversity and Distributions, 17, 43–57.

European Environment Agency. (2012). Climate change, impacts and vulnerability in Europe 2012. An Indicator-Based Report. Copenhagen, Danska: EEA.

Faraway, J. J. (2006). Extending the Linear Model with R. Taylor & Francis.

Galjot, B. (1998). Gams v Sloveniji. V J. Bizjak idr. (Ur.), Gams (Rupicapra rupicapra, l. 1758) – varstvo in upravljanje na zavarovanih območjih Alp in v Sloveniji (str. 25–32). Bled: Triglavski narodni park.

IPCC. (2007). Climate Change 2007: Impacts, adaptation and vulnerability. Contribution of working group II to the fourth assessment report of the intergovernmental panel on climate change. Cambridge, Združeno kraljestvo: Cambridge University Press.

Jerina, K., Stergar, M., Videmšek, U., Kobler, A., Pokorny, B., & Jelenko, I. (2010). Prostorska razširjenost, vitalnost in populacijska dinamika prostoživečih vrst parkljarjev v Sloveniji: preučevanje vplivov okoljskih in vrstno-specifičnih dejavnikov ter napovedovanje razvojnih trendov. Zaključno poročilo o rezultatih opravljenega raziskovalnega dela na projektu v okviru ciljnega raziskovalnega programa (CRP) “Konkurenčnost Slovenije 2006–2013.” Ljubljana: Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Biotehniška fakulteta.

Krofel, M., Luštrik, R., Stergar, M., Marenče, M., Hrovat, S., & Jerina, K. (2013). Monitoring vpliva klimatskih in drugih okoljskih dejavnikov na populacijo gamsa Rupicapra rupicapra v Triglavskem narodnem parku. Ljubljana: Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Biotehniška fakulteta.

Krofel, M., Simčič, B., Stergar, M., Luštrik, R., & Jerina, K. (2013). Vpliv antropogenih motenj na gamsa v Alpah in priporočila za zmanjšanje negativnih posledic motenj. Ljubljana: Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Biotehniška fakulteta.

Miller, C., & Corlatti, L. (2009). Das Gamsbuch. Melsungen, Nemčija: Neumann-Neudamm.

Pettorelli, N., Pelletier, F., von Hardenberg, A., Festa-Bianchet, M., & Cote, S. D. (2007). Early onset of vegetation growth vs. rapid green-up: Impacts on juvenile mountain ungulates. Ecology, 88, 381–390.

Pompilio, L., & Meriggi, A. (2001). Modelling wild ungulate distribution in alpine habitat: A case study. Italian Journal of Zoology, 68, 281–289.

Schnidrig-Petrig, R., & Ingold, P. (2001). Effects of paragliding on alpine chamois. Wildlife Biology, 7, 285–294.

Stergar, M., Janozovič, M., & Jerina, K. (2009). Območje razširjenosti in relativne gostote avtohtonih vrst parkljarjev v Sloveniji. Gozdarski vestnik, 67(9), 367–380.

13

Gozdovi v Triglavskem narodnem parku v luči podnebnih sprememb

Andrej Arih

Triglavski narodni park, Ljubljanska cesta 27, 4260 Bled, Slovenija. Kontakt: andrej.arih@tnp.gov.si.

Povzetek

Prispevek prikazuje osnovne vegetacijske značilnosti in zdravstveno stanje gozdov kot enega najbolj

značilnih krajinskih elementov Triglavskega narodnega parka. Uporabljeni podatki temeljijo na analizah

gozdnega prostora v okviru gozdnogospodarskega načrtovanja in nacionalnega monitoringa

zdravstvenega stanja gozdnih ekosistemov. Dolgoletno sistematično zbiranje takšnih podatkov zagotavlja

gospodarjenje z gozdovi po načelih mnogonamenskosti, trajnosti in sonaravnosti, s spremljanjem

nekaterih kazalnikov pa tudi omogoča dolgoročno spremljanje vpliva podnebnih sprememb na gozdove.

Izpostavljena je nujnost po nadaljevanju in nadgradnji sistema monitoringa, saj naj bi učinki podnebnih

sprememb v gorskih gozdnih ekosistemih korenito spremenili vsestranski pomen gozdov Triglavskega

narodnega parka.

Ključne besede: Triglavski narodni park, gozdna vegetacija, podnebne spremembe, prostoživeče vrste,

monitoring, raba gozdov.

Uvod

Gozd je na območju Triglavskega narodnega parka eden osnovnih in najbolj značilnih krajinskih

elementov parka (Ferreira, 2005; Šolar, 1999), saj s 47.722 ha prekriva kar 57 % površine (Gartner, 2011;

Kozorog, 2011). Če se kot gozd upoštevajo še negozdne površine znotraj enotnega gozdnega prostora in

območje pasu ruševja, pa je prekritost območja narodnega parka s 66.000 ha skoraj 80 %. V prvem

varstvenem območju so gozdovi praviloma prepuščeni naravnim procesom (ZTNP–1, 2010), z gozdovi

drugega in tretjega varstvenega območja pa se gospodari po načelihmnogonamenskosti, trajnosti in

sonaravnosti. Gozdnatost po varstvenih območjih Triglavskega narodnega parka je različna, največja je v

tretjem (77 %), medtem ko gozdovi v prvem varstvenem območju prekrivajo le 38 % površine (Gartner,

2011; Kozorog, 2011). Pomen gozda vTriglavskem narodnem parku je vsestranski in opravlja tako

ekološke, socialne in proizvodne funkcije, pri čemer so v primerjavi s stanjem v Sloveniji nekatere

zastopane nadpovprečno in so iz tega razloga širšega nacionalnega pomena. To so predvsem funkcija

ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot ter varovalna, zaščitna, estetska, turistična

in rekreacijska funkcija.Gozdovi so sistematično proučeni v vegetacijskem oziru kot tudi z vidika njihovega

zdravstvenega stanja, pri čemer je drevje v narodnem parku vitalnejše od slovenskega povprečja (Skudnik

in Japelj, 2011). Da sta stanje ozračja in ohranjenost gozdov v narodnem parku boljša kot v drugih delih

Slovenije, potrjujejo tudi podatki spremljanja stanja onesnaženosti ozračja z ocenjevanjem pokrovnosti

osnovnih rastnih tipov epifitskih lišajev (Skudnik in Japelj, 2011). Tako osutost in poškodovanost gozdov,

posredno ugotavljanje onesnaženosti ozračja z epifitskimi lišaji kot tudi odmrla lesna biomasa so med

drugim ustrezni kazalniki za dolgoročno spremljanje vpliva podnebnih sprememb na gozdove, ki po

nekaterih strokovnih napovedih utegnejo do konca stoletja korenito spremeniti tudi sedanjo podobo

gorskih gozdnih ekosistemov v državi (GIS, 2008; GIS, 2011).

14

Metode

V prispevku predstavljen vegetacijski opis gozdov v Triglavskem narodnem parku temelji na podatkih

Območnih enot Zavoda za gozdove Slovenije iz Gozdnogospodarskih načrtov Gozdnogospodarskih

območij Bled in Tolmin za obdobje 2011–2020, pridobljenih v letu 2011 v sklopu oblikovanja analitičnih

izhodišč za pripravo načrta upravljanja Triglavskega narodnega parka. Uporabljeni podatki in analize so

pripravljeni na osnovi računalniških podatkov gozdarskega informacijskega sistema in prirejeni za

območje narodnega parka. Za prikaz zdravstvenega stanja gozdov so bili uporabljeni podatki o

spremljanju stanja gozdov in gozdnih ekosistemov, ki ga je izvedel Gozdarski inštitut Slovenije leta 2007 v

okviru programa monitoringa gozdov in gozdnih ekosistemov (MGGE) na mreži vzorčnih ploskev 4 x 4 km.

Rezultati

Vegetacijski oris

Celotno območje Triglavskega narodnega parka leži v alpskem fitogeografskem območju (Wraber, 1969),

kjer se zaradi zaostrenih klimatskih razmer pojavljajo predvsem alpski rastlinski elementi, prilagojeni na

hladne in vlažne rastiščne razmere z daljšimi zimami in kratkim vegetacijskim obdobjem. V gozdnem

prostoru prevladujejo gorska, srednjegorska in subalpinska bukovja na karbonatnih in mešanih kamninah

(55 %). Največji del površine porašča klimatogena združba alpskega bukovja s črnim telohom (Anemono

trifolio – Fagetum var. geogr. Helleborusniger), ki zavzema širok pas od 600 do 1.600 m.n.v (slika 1). Bukvi

je redno primešana smreka, v višjih legah tudi macesen. V višinah nad 1.500 m prehaja alpski bukov gozd

v alpsko ruševje (Rhododendro - Rhodothamnetum) z izrazito varovalno vlogo. Na zgornji drevesni meji je

to pionirska združba pri zaraščanju golih površin, pojavlja pa se tudi na visokih barjih (tabela 1).

Slika 1. Alpsko bukovje s črnim telohom (Anemono trifolio – Fagetum var. geogr. Helleborusniger) je

najbolj značilna gozdna združba v Triglavskem narodnem parku. Fotografija: Andrej Arih.

15

Tabela 1. Površina in delež zastopanosti vegetacijskih tipov na območju Triglavskega narodnega parka

Vegetacijski tip Površina (ha) Površina (%)

vrbovja, topolovja, črnojelševja in sivojelševja 29,96 0,06

gradnova-belogabrovja na karbonatnih in mešanih kamninah 27,30 0,06

podgorska bukovja na karbonatnih in mešanih kamninah 815,49 1,71

podgorska bukovja na silikatnih kamninah 142,96 0,30

gorska, zgornjegorska in subalpinska bukovja na karbonatnih in mešanih kamninah 26.041,94 54,57

gorska in zgornjegorska bukovja na silikatnih kamninah 640,46 1,34

jelova-bukovja 4.893,72 10,25

javorovja, velikojesenovja in lipovja 35,35 0,07

toploljubna bukovja 1.571,38 3,29

gozdovi in grmišča toploljubnih listavcev 1.539,63 3,23

bazoljubna rdečeborovja in črnoborovja 474,43 0,99

jelovja in smrekovja na karbonatnih in mešanih kamninah 3.930,96 8,24

jelovja in smrekovja na silikatnih kamninah 5,77 0,01

barjanska smrekovja in ruševja 659,78 1,38

macesnovja 2.055,34 4,31

ruševja 4.857,39 10,18

SKUPAJ 47.721,86 100,00

Vir: Gartner idr. (2011); Kozorog idr. (2011).

Smreka je v Triglavskem narodnem parku pogosta drevesna vrsta, prevladuje v osrednjem in na

severnem delu narodnega parka, zaradi človekovega vpliva pa so sestoji pogosto drugotnega značaja.

Čista in floristično tipična smrekovja se pojavljajo le v združbah smrečja z golim lepenom

(Adenostyloglabrae–Piceetum) in subalpinskega smrekovega gozda (Piceetumsubalpinum). Macesen ne

gradi samostojnih združb, pač pa je vključen v združbo ruševja in se ustavi na gornji gozdni oziroma

drevesni meji. Na južni strani parka v dolini reke Soče se pojavljajo toploljubne združbe črnega gabra in

malega jesena (Ostryocarpinifoliae-Fraxinetum orni), ki so zaradi neugodnih rastiščnih razmer ali

človekovega vpliva grmovnega značaja. Toploljubnega značaja je tudi črno borovje

(Pinetumaustroalpinum), ki se pojavlja v dolini Koritnice. Značilne združbe na območju parka gradijo tudi

vrbovja ob alpskih rekah in potokih.

V gozdovih prvega varstvenega območja Triglavskega narodnega parka prevladuje združba alpskega

bukovja s črnim telohom, ki skupaj porašča 5.539 ha oziroma 46 % celotne gozdne površine navedenega

varstvenega območja, sledita pa ji alpsko ruševje in macesnovje s po 2.662 (22 %) in 1.607 ha (13 %).

Subalpinsko smrekovje na karbonatni podlagi porašča 741 ha, dinarsko ruševje pa 453 ha prvega

varstvenega območja parka. Alpsko bukovje s črnim telohom prevladuje tudi v drugem (57 %) in v tretjem

varstvenem območju parka (46 %) (slika 2).

16

Slika 2. Površina in deleži najpogostejših gozdnih združb po posameznih varstvenih območjih TNP. Vir:

Gartner idr. (2011); Kozorog idr. (2011).

Zdravstveno stanje gozdov Triglavskega narodnega parka

V Sloveniji se sistematično spremljanje zdravstvenega stanja gozdov izvaja od leta 1985 (Zakon o

ratifikaciji …, 1986; Pravilnik o varstvu …, 2000). Kot kazalca za spremljanje vitalnosti drevja se

uporabljata okularna ocena osutosti krošenj in popis poškodb drevja, ki omogočata vpogled v prostorske

in časovne spremembe stanja gozdov ter ugotavljanje vpliva stresnih dejavnikov.

Po podatkih Gozdarskega inštituta Slovenije o spremljanju stanja gozdov in gozdnih ekosistemovv okviru

programa monitoringa gozdov in gozdnih ekosistemov (MGGE) na mreži vzorčnih ploskev 4 x 4 km je

drevje v Triglavskem narodnem parku z vidika kazalca osutosti vitalnejše od povprečja v Sloveniji (Skudnik

& Japelj, 2011). Povprečna osutost obravnavanih dreves je v parku (20,8 %) za 7,3 % nižja od vrednosti

slovenskega povprečja (tabela 2). Občutne razlike so tudi pri primerjavi indeksa poškodovanosti drevja,

to je dreves z osutostjo krošenj nad 25 %, ki je v Triglavskem narodnem parku v letu 2007 znašal 24,0 %, v

Sloveniji pa kar 39,4 %. Čeprav bistveno nižja, pa je tako kot v slovenskem gozdnem prostoru tudi osutost

krošenj iglavcev (23,8 %) v narodnem parku večja kot pri listavcih (21,5 %). Pri tovrstnem opredeljevanju

pa je potrebno upoštevati velikost vzorca in z njim povezano stopnjo zanesljivosti rezultatov. V primeru

osutosti in poškodovanosti drevja so slednji namreč izračunani na podlagi podatkov zgolj 650 dreves na

25 vzorčnih ploskvah, ki v okviru mreže 4 x 4 km ležijo znotraj gozdnega prostora Triglavskega narodnega

parka.

17

Tabela 2. Stanje osutosti in poškodovanosti drevja v Triglavskem narodnem parku v letu 2007

Število Povprečna osutost Poškodovanost Indeks poškodovanosti

drevje (N)

iglavci (N)

listavci (N)

drevje (%)

iglavci (%)

listavci (%)

drevje (N)

iglavci (N)

listavci (%)

drevje (%)

iglavci (%)

listavci (%)

Triglavski narodni park

Št. ploskev 25 22 20 25 22 20 25 22 20 25 22 20

Arit. sredina 26 18 12 20,8 23,8 21,5 6,7 5,0 2,9 24,0 30,0 27,5

Std. odklon 11,5 11,5 10,9 9,2 9,5 12,8 5,4 3,9 3,5 15,3 16,8 30,0

Mediana 28 16 9 23,6 25,7 21,6 6,0 3,5 1,0 25,0 26,4 18,8

Std. napaka 2,3 2,5 2,4 1,8 2,0 2,9 1,1 0,8 0,8 3,1 3,6 6,7

Inter. zaup. sp. m. 21 13 7 17,0 19,6 15,5 4,5 3,3 1,2 17,7 22,6 13,5

Inter. zaup. zg. m. 31 24 17 24,6 28,0 27,5 8,9 6,7 4,5 30,3 37,5 41,6

Slovenija

Št. ploskev 738 549 699 738 549 699 738 549 699 738 549 699

Arit. sredina 26,8 13,7 17,6 28,1 30,1 26,6 10,7 5,6 6,9 39,4 45,2 36,0

Std. odklon 10,2 10,8 10,9 10,8 14,5 12,1 8,1 6,0 7,5 24,9 33,1 28,2

Mediana 27,0 11,0 17,0 27,0 28,3 26,1 9,0 4,0 5,0 36,3 40,0 31,6

Std. napaka 0,4 0,5 0,4 0,4 0,6 0,5 0,3 0,3 0,3 0,9 1,4 1,1

Inter. zaup. sp. m. 26,1 12,8 16,8 27,3 28,9 25,7 10,1 5,1 6,4 37,6 42,4 33,9

Inter. zaup. zg. m. 27,6 14,7 18,4 28,9 31,4 27,5 11,3 6,1 7,5 41,3 48,1 38,2

Opomba: Interval zaupanja oz. intervalna ocena parametra (95%) je izračunana s pomočjo porazdelitve t-statistike

(za N=25 in α=0.05 je tn-1=24=2.064 – dvostransko; N=22 in α=0.05 je tn-1=20=2.080 – dvostransko; N=20 in α=0.05 je

tn-1=19=2.093 – dvostransko; za N=737 in α=0.05 je tn-1=736=1.95996).

Vir: Skudnik in Japelj (2011).

Slika 3. Prostorska razporeditev ploskev MGGE na vzorčni mreži 4 x 4 km na območju TNP. Vir: Skudnik in

Japelj (2011).

V splošnem je osutost drevja v južnem in osrednjem delu narodnega parka nižja od stanja v njegovem

vzhodnem delu, najbolj so prizadeti mehki listavci in jelka, najmanj pa so osuti bori, macesni ter plemeniti

18

in trdi listavci. Kljub temu pa je stanje gozdov v Triglavskem narodnem parku dobro in nad slovenskim

povprečjem. Okoljske obremenitve so namreč na območju parka relativno majhne, razen nekaterih ožjih

dolinskih območij z veliko obremenitvijo s turizmom in prometom. Na zdravstveno stanje gozdov pa ima

velik negativen vpliv visoka stopnja zasmrečenosti sestojev predvsem na planotah Pokljuke in Mežakle, ki

so zaradi slabše stabilnosti bolj občutljivi na mehanske poškodbe zaradi vetra in snega ter gradacije

podlubnikov ali parazitskih gliv. Odsotnost ključnih bioindikatorskih vrst epifitskih lišajev na nekaterih

območjih Julijskih Alp, predvsem na smreki v zahodnem delu parka, pa tudi nakazuje na daljinski vpliv

onesnaženosti ozračja. Bioindikacijska metoda spremljanja stanja onesnaženosti ozračja z ocenjevanjem

pokrovnosti treh osnovnih rastnih tipov epifitskih lišajev je v Sloveniji med drugim tudi vključena v sistem

MGGE.V Triglavskem narodnem parku je bila v letu 2007 izvedena analiza epifitske lišajske flore na

skupno 22 vzorčnih ploskvah MGGE, pri čemer le na eni izmed njih ni bilo prisotne nobene izmed treh

oblik lišajev, ploskve z večjo obrastjo grmičastih in listastih lišajev pa so bile na Pokljuki in Uskovnici

(Skudnik & Japelj, 2011). Po kategorijahpokrovnosti, kjer razred 0 predstavlja slabe in razred 7 dobre

razmere za uspevanje lišajev, spada največje število ploskev v kategorijo štiri, kjer je pokrovnost s

skorjastimi in listastimi lišaji manjša ali enaka 10 %. Primerjava s podatki MGGE za celotno državo

dokazujejo, da sta stanje ozračja in ohranjenost gozdov v TNP boljša kot v Sloveniji, kjer prevladujejo

ploskve iz razreda 1 z obrastjo skorjastih lišajev do 10 % (slika 4).

0,0

5,0

10,0

15,0

20,0

25,0

30,0

35,0

0 1 2 3 4 5 6 7 8

Kategorija pokrovnosti

Šte

vilo

plo

ske

v (%

)

Slovenija TNP

Slika 4. Razporeditev ploskev, izraženo v odstotkih in primerjalno za Slovenijo in TNP, po posameznih

kategorijah pokrovnostiepifitskih lišajev. Kategorija pokrovnosti: 0-ni lišajev, 1-samo skorjasti ≤ 10 %,

2-samo skorjasti > 10 %, 3-samo listasti, 4-skorjasti in listasti ≤ 10 %, 5-skorjasti ≤ 10 % in listasti> 10 %,

6-skorjasti > 10 % in listasti ≤ 10 %, 7-skorjasti in listasti > 10 %, 8-vsi trije tipi lišajev.Vir:Skudnik in Japelj

(2011).

Podobno velja ob primerjavi stanja listaste lišajske flore na smreki, kjer v parku prevladujejo ploskve s

pokrovnostjo med 0 in 20 %, medtem ko v državi tiste brez prisotne navedene rastne oblike lišajev. Pri

19

skorjastih lišajih na bukvi pa je stanje v TNP podobno kot v Sloveniji, saj v obeh primerih prevladujejo

ploskve s pokrovnostjo med 0 in 20 % (slika 5).

0,0

10,0

20,0

30,0

40,0

50,0

60,0

70,0

0 1 2 3 4 5

Kategorija pokrovnosti

Šte

vilo

plo

ske

v (%

)

Slovenija - smreka TNP - smreka Slovenija - bukev TNP - bukev

Slika 5. Razporeditev ploskev, izraženo v odstotkih in primerjalno za Slovenijo in TNP, po posameznih

kategorijah pokrovnosti glede obrasti listastih lišajev na smreki in obrasti skorjastih lišajev na bukvi.

Kategorija pokrovnosti: 0-ni lišajev, 1-med 0 in 20 %, 2-med 20 in 40 %, 3-med 40 in 60 %, 4-med 60 in

80 % in 5-med 80 in 100 %. Vir: Skudnik in Japelj (2011).

Razprava

V Triglavskem narodnem parkusta najpogostejši drevesni vrsti smreka s 57 % in bukev z 32 % deležem od

skupne lesne zaloge (Gartner, 2011; Kozorog, 2011).Obe vrsti tudi največ prispevata k značilni

vegetacijski podobi in mnogonamenski vlogi gozdov narodnega parka. Ker pa dolgoživost drevju ne

omogoča hitrega prilagajanja na spremembe v okolju, so gozdni ekosistemi posebej občutljivi tudi na

podnebne spremembe (Lindner idr., 2010), ki bodo skupaj z drugimi globalnimi spremembami po

napovedih številnih študij močno prizadele gozdne ekosisteme po Evropi (Shaver idr., 2000; Askeev idr.,

2005; Kellomäki in Leinonen, 2005; Maracchi idr., 2005; IPCC, 2007). V zahodni in srednji Evropi bo

predvidoma prišlo do izmenjave gozdov iglavcev z gozdovi listavcev (Maracchi idr., 2005; Koca idr., 2006),

med najbolj občutljivimi so ravno arktični in gorski gozdni ekosistemi.Učinki podnebnih sprememb naj bi

bili v Alpah celo kar trikrat večji kot drugod po svetu (OECD, 2007; Alpine Convention, 2009). Spremembe

v padavinskem in temperaturnem režimu v zadnjih letih so ugotovljene in potrjene tudi za Slovenijo

(Bergant, 2007), kar naj bi v naslednjih desetletjih s postopno prevlado termofilne vegetacije nad

mezofilno povzročile spremembe vegetacijskega tipa na večini gozdnih površin v državi (Kutnar idr.,

2009). Tako naj bi se po najbolj črnogledih napovedih za Triglavski narodni park in širši alpski prostor

značilni vegetacijski tip visokogorskih bukovij v predalpskem in alpskem območju do leta 2099 skrčil s

sedanjih 8,7 % na vsega 0,2 % gozdnih površin v državi, območja ruševja pa bi popolnoma izginila, če se

istočasno ne dvigne gozdna meja (Kutnar idr., 2009;GIS, 2008). Smreka in bukev kot osnovna gradnika

gozdnih združb v narodnem parku sta tudi najbolj občutljivi drevesni vrsti na stresne dejavnike in druge

20

spremljevalne posledice podnebnih sprememb, povezane z omejeno dostopnostjo vode, dvigom

temperatur, s podaljševanjem sušnih obdobij, z manjšo konkurenčno sposobnostjo in odpornostjo drevja

na biotske dejavnike (Ellenberg, 1996; Fotelli idr., 2002; Peuke idr., 2002; Gessler idr., 2007; Ogris idr.,

2008, Profft in Frischbier, 2009). Največje spremembe drevesne sestave je pričakovati ravno v naravnih in

drugotnih sestojih smreke na Pokljuki (GIS, 2011) in drugih visokih alpskih planotah. Posledice sprememb

gozdne vegetacije pa bodo zagotovo vplivale tudi na razširjenost in velikost populacij drugih

prostoživečih vrst, medvrstne odnose in stanje habitatov. Zmanjševanje deleža lesne zaloge smreke in

povečevanje deleža toploljubnih listavcev zaradi učinka podnebnih sprememb bo neposredno vplivalona

gospodarjenje z gozdoviv Triglavskem narodnem parku, poleg proizvodne pa bodo prizadete tudi

prepoznane ter priznane ekološke in socialne funkcije, ki jih danes v gozdovih Triglavskega narodnega

parka štejemo kot samoumevne, nespremenljive in trajne.

Zaključki

Ugotovljene spremembe podnebja v Sloveniji v zadnjih letih in napovedi njihovih posledic utegnejo v

naslednjih desetletjih korenito spremeniti sestavo, značilnosti in pomen gozdnih ekosistemov v

Triglavskem narodnem parku. Vzpostavljen sistem MGGE s spremljanjem nekaterih kazalnikov, kot

soosutost in poškodovanost gozdov, odmrla lesna biomasa in posredno ugotavljanje onesnaženosti

ozračja z epifitskimi lišaji, že danes omogoča dolgoročno spremljanje vpliva podnebnih sprememb na

gozdove, ki skupaj s podatki redne gozdne inventure javne gozdarske službe pomembno prispeva k

dobremu poznavanju stanja gozdov.V prihodnosti je zato nujno nadaljevati z navedenimi aktivnostmi, pri

čemer je za verodostojnejši vpogled v stanje gozdov Triglavskega narodnega parka potrebno obstoječo

mrežo vzorčnih ploskev MGGE zgostiti in vsebinsko nadgraditi s spremljanjem stanja tistih prostoživečih

vrst in habitatov, ki so se na podlagi dosedanjih raziskav izkazalikot primerni bioindikatorjiučinkov

podnebnih sprememb. Poleg objektivnega in kritičnega ugotavljanja posledicpodnebnih sprememb je le

tako že na sistemski ravni mogoče ustrezno, pravilno in pravočasno prilagoditi rabo gozdov kot

naravnega vira, ki pa mora ostati usmerjena v nadaljnje sonaravno in mnogonamensko gospodarjenje ter

v največji možni meri v zagotavljanje naravne drevesne vrstne sestave.

Literatura

Alpine Convention. (2009). Action plan on climate change in the Alps: AC_X_B6_fr. Dostop 26. maja 2013 na http://www.alpconv.org/en/ClimatePortal/actionplan/Documents/AC_X_B6_en_new_fin.pdf

Bergant, K. (2007). Projekcije podnebnih sprememb za Slovenijo. V M. Jurc (Ur.), Podnebne spremembe: vpliv na gozd in gozdarstvo (str. 67–86). Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive vire.

Ellenberg, H. (1996). Vegetation Mitteleuropas mit den Alpen (5. izd). Stuttgart, Nemčija: Ulmer.

Ferreira, A. (2005). Vloga gozda v trajnostno-sonaravnem razvoju Zgornje Gorenjske (Unpublished doctoral dissertation). Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo.

Fotelli, N. M., Rennenberg, H., & Gessler, A. (2002). Effects of drought on the competitive interference of an early successional species (Rubus fruticosus) on Fagus sylvatica L. seedlings: 15N uptake and partitioning, responses of amino acids and other N compounds. Plant Biol, 4, 311–320.

Gartner, A., Jerala, B., Šemrl, J., Cergolj, F., Tomšič, H., Donaval, M., … Lampe Papler, V. (2011) Gozdnogospodarski načrt Gozdnogospodarskega območja Bled (2011–2020) (št. 02/11). Bled: Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Bled.

21

Gessler A., Keitel, C., Kreuzwieser, J., Matyssek, R., Seiler, W., & Rennenberg, H. (2006). Potential risks for European beech (FagussylvaticaL.) in a changing climate. Trees, 21, 1–11.

Gozdarski inštitut Slovenije (GIS). (2008). Rastiščni, gozdno-gospodarski in politični vidiki odzivanja gozdov na pričakovane podnebne spremembe. Zaključno poročilo o rezultatih opravljenega raziskovalnega dela na projektu v okviru Ciljnega raziskovalnega programa (CRP) “Konkurenčnost Slovenije 2006–2013” (projektna št. V4-0347).

Gozdarski inštitut Slovenije (GIS). (2011). Prilagajanje gospodarjenja z gozdovi podnebnim spremembam glede na pričakovane spremembe značilnosti in prostorske razporeditve gozdov. Zaključno poročilo o rezultatih opravljenega raziskovalnega dela na projektu v okviru Ciljnega raziskovalnega programa (CRP) “Konkurenčnost Slovenije 2006–2013” (projektna št. V4-0494).

Koca, D., Smith, S., & Sykes, M. T. (2006). Modelling regional climate change effects on potential natural ecosystems in Sweden. Climatic Change, 78, 381–406.

Kozorog, E., Koren, I., Zavrtanik, Z., Košič, V., Leban, F., Čufer, J., … Poljanec, A. (2011). Gozdnogospodarski načrt Gozdnogospodarskega območja Tolmin (2011–2020) (št. 01/11). Tolmin: Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Tolmin.

Kutnar, L., Kobler, A., & Bergant, K. (2009). Vpliv podnebnih sprememb na pričakovano prostorsko prerazporeditev tipov gozdne vegetacije. Zbornik gozdarstva in lesarstva, 89, 33–42.

Lindner, M., Maroschek, M., Netherer, S., Kremer, A., Barbati, A., Garcia-Gonzalo, J., … Marchetti, M. (2010). Climate change impacts, adaptive capacity, and vulnerability of European forest ecosystems. Forest Ecology and Management, 259, 698–709.

Maracchi, G., Sirotenko, O., & Bindi, M. (2005). Impacts of present and future climate variability on agriculture and forestry in the temperate regions: Europe. Climatic Change, 70, 117–135.

Ogris, N., Jurc, M., & Jurc, D. (2008). Varstvo bukovih gozdov – danes in jutri. V A. Bončina (Ur.). Bukovi gozdovi – ekologija in gospodarjenje: zbornik razširjenih povzetkov predavanj (str. 36–39). Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire.

Organisation for Economic Co-operation and Development (OECD). (2007). Climate change in the European Alps: Adapting winter tourism and natural hazards management. Dostop 26. maja 2013 na http://www.oecd.org/env/cc/climatechangeintheeuropeanalpsadaptingwintertourismand naturalhazardsmanagement.htm

Peuke A. D., Schraml, C., Hartung, W., & Rennenberg, H. (2002). Identification of drought-sensitive beech eco types by physiological parameters. New Phytol, 154, 373–387.

Pisek, R., & Matijašić, D. (2011). Kazalci okolja v Sloveniji: [GZ02] Ohranjenost gozdov. Ljubljana: Agencija Republike Slovenije za okolje. Dostop 15. decembra 2011 na http://kazalci.arso.gov.si/?data =indicator&ind_id=347

Pravilnik o varstvu gozdov (Rules on Forest Protection). (2000). Uradni list RS, 92/2000, 56/2006, 114/2009.

Profft, I., & Frischbier, N. (2009). Forestry in a changing climate: The necessity of thinking decades ahead. V F. Feldmann, D. V. Alford, & C. Furk (Ur.), Crop plant resistance to biotic and abiotic factors – current potential and future demands. Proceedings of the 3rd International Symposium on Plant Protection and Plant Health in Europe, Deutsche Phytomedizinische Gesellschaft, DPG Selbstverlag, Braunschweig (str. 66–73).

Simončič, P. (2011). Poročilo o spremljanju stanja gozdov za l. 2010. Vsebinsko poročilo o spremljanju stanja gozdov v l. 2010 v skladu s Pravilnikom o varstvu gozdov (2009). Ljubljana: Gozdarski inštitut Slovenije.

22

Skudnik, M., & Japelj, A. (2011). Podatki o stanju gozdov na območju Triglavskega narodnega parka: Analiza podatkov o stanju gozdov v letu 2007 s komentarjem. Ljubljana: Gozdarski inštitut Slovenije.

Šolar, M. (1999). Pomen varovalnega gozda za uresničevanje naravovarstvenih ciljev v Triglavskem narodnem parku. Paper presented at Tudi varovalni gozd je gozd, Društvo inženirjev in tehnikov gozdarstva Posočja.

Wraber, M. (1969). Pflanzengeographische Stellung und Gliederung Sloweniens. Vegetatio, 17, 176–199.

Zakon o ratifikaciji konvencije o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (Act ratifying the Convention on Long-range Transboundary Air Pollution). (1986). Uradni list SFRJ, 11/1986.

Zakon o Triglavskem narodnem parku (ZTNP-1). (2010). Uradni list RS, 52/2010.

23

Analiza nekaterih podatkov o obisku v turistični destinaciji Julijske Alpe in

Triglavskem narodnem parku

Božo Bradaškjaa in Matej Vranješb

a Trenta 20, 5232 Soča, Slovenija. b Triglavski narodni park, Ljubljanska cesta 27, 4260 Bled, Slovenija.

Kontakt: a bozo.bradaskja@siol.net, b matej.vranjes@gmail.com.

Povzetek

V prispevku so predstavljeni izbrani izsledki analize obiska v turistični destinaciji Julijske Alpe in

zavarovanem območju Triglavskega narodnega parka (TNP) za obdobje med leti 2000 in 2009. Analizirani

so podatki o številu in periodični komponenti turističnih prihodov, o obisku znamenitosti in informacijskih

središč TNP ter o nočitvah v kočah na območju parka. Število turističnih prihodov v Julijskih Alpah

narašča, močno izražena je poletna sezonska komponenta. Za obisk zavarovanega območja TNP ni na

voljo dovolj kvalitetnih podatkov. Potrebno bi bilo izdelati dolgoročen protokol pridobivanja in

analiziranja podatkov, tudi s pomočjo avtomatskih števcev na terenu.

Ključne besede: analiza obiska, turizem, zavarovana območja, Julijske Alpe, Triglavski narodni park.

Uvod

Čeprav se v turističnem gospodarstvu in mednarodnih organizacijah že več let zavedajo možnih

dolgoročnih vplivov podnebnih sprememb na turistične tokove (in obratno), so raziskave v tej smeri

nove. Večina avtorjev pri tem upravičeno ugotavlja, da je nemogoče z ustrezno gotovostjo dokazovati

vplive podnebnih sprememb na turistične tokove, tako zaradi velika števila drugih dejavnikov kot zaradi

nepoznavanja »vzorcev« turistovega vedenja (Dawson, 2007; Gossling in Hall, 2006a, 2006b; Fischer,

2007; Scott idr., 2005). Številni tudi poudarjajo, da je in bo vpliv rasti prebivalstva in ekonomskega

razvoja na turistične tokove neprimerno večji (Bigano idr., 2006; Hamilton in Tol 2006; McEvoy idr.,

2006). Tisti, ki si kljub temu drznejo pogledati v stekleno kroglo podnebnih sprememb, razumno ugibajo,

da dolgoročno lahko pričakujemo povečanje števila obiskovalcev v severnih in višjih, to je gorskih

turističnih destinacijah (Bigano idr., 2006; Hamilton in Tol, 2006). Ker gre pri slednjih pogosto za

zavarovana območja, ki že zaradi statusa privlačijo številne obiskovalce, bi torej lahko pričakovali, da se

bo število obiskovalcev v parkih v prihodnosti povečevalo. Tako na primer Scott in Jones (2006) v enem

od takšnih pogledov za parke v Kanadi predvidevata, da se bo (samo) v zvezi s podnebnimi spremembami

do leta 2080 obisk povečal za od 10 do 40 odstotkov, in sicer še zlasti v obdobjih od aprila do junija ter od

septembra do novembra.

A neglede na zgornje, negotove raziskovalne diskusije je spremljanje trendov glede obiskovanja parkov v

obdobju predvidenih podnebnih sprememb pomembno. S precej večjo gotovostjo namreč lahko trdimo,

da bodo podnebne spremembe imele (in že imajo) dolgoročen vpliv na različne ekosisteme. Že zaradi

vpliva, ki ga obiskovanje lahko ima na nekatere občutljive vrste in ekosisteme, ter upoštevajoč dejstvo, da

se bodo njihove značilnosti in občutljivost zaradi podnebnih sprememb spreminjali, bi moralo biti

spremljanje števila obiskovalcev v zavarovanih območjih redna naloga upravljavcev.

24

S tem namenom je Triglavski narodni park (TNP) pridobil preliminarno analizo trendov gibanja števila

obiskovalcev na širšem območju in v okolici TNP za zadnje desetletje (2000–2009) (Bradaškja, 2012).

Namen analize je bil ugotavljanje splošnih trendov spreminjanja števila obiskovalcev ter njihove (okvirne)

prostorske in sezonske razporeditve. Študija je splošna in služili zlasti temu, da se preveri dosegljivost in

kvaliteto obstoječih podatkov, upravljavec pa bi na tej podlagi lahko zastavil svojim namenom primeren

dolgoročen sistem spremljanja in zbiranja podatkov. V nadaljevanju so predstavljeni nekateri izbrani

izsledki omenjene analize, in sicer o turističnih prihodih, obisku znamenitosti in informacijskih točk TNP

ter o nočitvah v planinskih kočah. Zaradi dosegljivosti podatkov smo kot referenčno območje poleg TNP

izbrali tudi širše območje Julijske Alpe (JA). Čeprav je le-to večje od območja parka, se nam je to zdelo

smiselno, saj lahko z dokajšnjo mero gotovosti sklepamo, da so trendi na širšem območju JA podobni kot

na samem območju parka.

Turistični prihodi v destinaciji Julijske Alpe

Število turističnih prihodov je podatek o številu oseb, ki z namenom obiska na nekem območju prenočijo

vsaj eno noč. Na območju turistične destinacije Julijske Alpe deluje pet lokalnih turističnih organizacij

(LTO), ki zbirajo in posredujejo podatke o turističnih prihodih. Pri tem je potrebno poudariti, da le dve

LTO prihode beležijo na podlagi podatkov o plačanih turističnih taksah, medtem ko ostale podatke

prejemajo od Statističnega urada RS (SURS), ti pa so običajno manj natančni, vrednosti pa nekoliko nižje.

Za zbiranje primerljivih in kvalitetnejših podatkov bi bilo smiselno, da bi LTO vodile enotno statistiko, in

sicer na podlagi obračunane turistične takse.

Iz dosegljivih podatkov je sicer razvidno, da se je število turističnih prihodov v destinaciji JA v obdobju

2000–2009 v povprečju povečevalo v vseh občinah, skupno pa kar za 32,2 %. Največji relativni porast

turističnih prihodov sta v tem obdobju beležili občini Kobarid (108,4 %) in Tolmin (79,7 %), medtem ko je

v absolutnem smislu največji porast beležila občina Bled, ki je tudi sicer daleč najbolj obiskana občina na

območju JA (v povprečju slabih 40 % vseh turističnih prihodov) (Bradaškija, 2012, 6). Da bi preverili, ali

ima to »povečevanje« lastnost trenda, tj. tudi statistično preverjeno tendenco stalnega naraščanja, smo

uporabili analizo linearnega trenda.1

Kot je razvidno iz slike 1 so trendi turističnih prihodov v opazovanem obdobju naraščajoči v vseh šestih

občinah na območju JA, kar pomeni, da se je obseg turističnih prihodov v povprečju povečeval, od občine

do občine z različno hitrostjo. Pri tem je pomembno, da imajo izrazito pozitivne trende ne le občine z

majhnim absolutnim številom obiskovalcev, ampak tudi tiste, ki jih imajo največ, tj. zlasti Bled, Bohinj in

Bovec (izjema je morda le Kranjska Gora). Izračunali smo tudi korelacijske koeficiente, ki pokažejo, kakšna

je povezanost med številom turistov v posameznem območju in linearnim tehničnim časom. V tabeli 1 je

prikazano, da je bil korelacijski koeficient pri vseh šestih občinah kakor tudi pri destinaciji JA pozitiven in

relativno visok (razen pri občini Kranjska Gora), kar pomeni, da je bila povezanost med številom turistov

in tehničnim časom linearna, pozitivna in visoka. Nekoliko poenostavljeno bi torej lahko rekli, da obstaja

dokaj velika verjetnost - v kolikor ne pride do neobičajnih sprememb v pomembnih dejavnikih (npr.

1 Ocenjevanje parametrov funkcij trenda poteka s tehničnega vidika enako kot v primeru regresijske analize, pri

čemer postopek lahko poenostavimo z uvedbo t.i. tehničnega časa (ki ima izhodišče (vrednost 0) v sredini časovne

vrste). Ocenjena linearna funkcija trenda je naslednja: bXaY +=′′ , pri čemer sta a in b oceni parametrov α in

β .

25

gospodarska kriza) -, da se bo tudi v bližnji prihodnosti v veliki večini občin število prihodov še naprej

povečevalo. Ocena »povprečne rasti« za celotno območje JA za analizirano obdobje je bila npr. preko

14.500 prihodov letno (regresijski koeficient za JA).2

Slika 1. Gibanje števila turističnih prihodov po posameznih občinah v obdobju 2000–2009. Vir: Bradaškja

(2012).

Tabela 1. Korelacijski koeficienti in ocenjene funkcije trendov za število turističnih prihodov

Območje Korelacijski koeficient Ocenjena funkcija

Bled r = 0,915 Bled'' = 179.130,0 + 6.884,5x

Bohinj r = 0,851 Bohinj'' = 97.053,0 + 2.146, 9x

Bovec r = 0,784 Bovec'' = 54.446,4 + 1.537,1x

Kobarid r = 0,965 Kobarid'' = 24.519,4 + 1.909,1x

Kranjska Gora r = 0,594 Kr. Gora'' = 122.767,6 + 1.125,2x

Tolmin r = 0,917 Tolmin'' = 12.406,3 + 996,0x

Julijske Alpe r = 0,949 JA'' = 490.323,0 + 14.698,9x

Vir: Bradaškja (2012).

Periodična (sezonska) komponenta turističnih prihodov

Zaradi potencialnih vplivov množičnega obiska na naravno in družbeno okolje je za upravljavca parka

pomembno tudi poznavanje povprečne letne časovne razporeditve turističnih prihodov. Za analizo

periodične komponente smo uporabili metodo kvocientov na vrsto drsečih sredin.3 Pri izračunu indeksov

2 Pri vseh ocenah trendov je bila tudi zavrnjena ničelna domneva ( 0:0 =βH ) pri nizki stopnji značilnosti, kar

potrjuje, da so bilo regresijski koeficienti različni od 0 in da se je število turističnih prihodov po posameznih

območjih v proučevanem obdobju dejansko povečevalo. 3 Metoda kvocientov na vrsto drsečih sredin je namenjena naslednjemu modelu časovne vrste: lmmlmlm pTY ε=

pri

čemer je: lmT vrednost, ki izraža skupni učinek trenda in cikla, v periodi l in obdobju znotraj periode m; mp

26

periodične (sezonske) komponente smo upoštevali podatke o mesečnih prihodih turistov za šestletno

obdobje (2004–2009), tj. za tisti časovni interval, za katerega so bili dovolj kvalitetni in relevantni podatki

na voljo.

Periodični indeksi za število turističnih prihodov za območje JA dokazujejo, da je za celotno območje

značilna močno poudarjena sezonska komponenta (slika 2), pri čemer je daleč največ prihodov v juliju in

avgustu, manjše a nadpovprečno pa tudi v juniju in septembru. Pomembno je poudariti, da je izrazita

poletna sezona značilna za vse občine destinacije JA, z indeksi tudi preko 300, nekoliko manj izrazito

sezonskost beležita le Bled (daljša nadpovprečna sezona: maj - oktober) in Kranjska Gora (izražena tudi

zimska sezona) (gl. Bradaškija, 2012, 10).

Slika 2. Periodični indeksi za število turističnih prihodov v obdobju 2004–2009. Vir: Bradaškja (2012).

Glede na to, da je vrhunec turistične sezone v poletnih mesecih, ko so priljubljene aktivnosti v naravi,

vključno z obiskom znamenitosti, lahko sklepamo, da se sezonskost turističnih prihodov v JA izraža tudi v

obisku znotraj zavarovanega območja TNP. Zaradi znanih negativnih stranskih učinkov sezonskosti na

naravno in družbeno okolje, bi ti podatki morali biti upoštevani pri načrtovanju upravljavskih praks.

Vendar pa je dejansko in natančno poznavanje značilnosti obiska v zavarovanem območju TNP precej

težje kot za destinacijo JA, saj je podatkov relativno malo, niso medsebojno primerljivi ali pa ne odsevajo

dovolj natančno realnega stanja. V nadaljevanju izmed dosegljivih podatkov analiziramo: obisk

znamenitosti in informacijskih središč TNP ter nočitve v planinskih kočah na območju parka.

periodični koeficient za obdobje znotraj periode m; lmε slučajni odklon v obdobju znotraj periode m in v periodi l;

m=1,2,3,…,M (m=obdobje znotraj periode, M=število teh obdobij); l=1,2,3,…,L (l=perioda, L=število period).

27

Obisk informacijskih središč TNP in znamenitosti na območju parka

V Triglavskem narodnem parku podatke o številu obiskovalcev beležijo v treh informacijskih središčih.

Dom Trenta je najbolj obiskano središče, ki se nahaja v naselju Trenta v središču zavarovanega območja.

Triglavska roža je novejše središče (od l. 2006), ki se nahaja zunaj zavarovanega območja na Bledu, na

lokaciji uprave parka. Manjša informacijska točka Pocarjeva domačija se nahaja v manjšem zaselku

znotraj zavarovanega območja. Kot je razvidno iz tabele 2, je obisk v središčih TNP skozi posamezna leta

zelo nihal, v povprečju pa se je v Domu Trenta in Pocarjevi domačiji zmanjševal, v Triglavski roži na Bledu

pa povečeval. Vendar pa ti podatki niso dober pokazatelj trendov obiska parka, saj zajemajo samo

obiskovalce, ki si bodisi ogledajo razstave bodisi se udeležijo organiziranih prireditev. Velik del prvih

predstavljajo organizirane šolske skupine, ne pa tudi drugi turisti in redni gosti, ki obiščejo park, medtem

ko velik del drugih predstavlja domače prebivalstvo. Upadanje obiska v Domu Trenta in Pocarjevi

domačiji gre v veliki meri na račun zmanjšanja števila organiziranih šolskih skupin (v Trenti tudi naravnih

nesreč), medtem ko je v Triglavski roži naraščanje zlasti povezano s programom prireditev, ki ga

intenzivno razvijajo zadnja leta. Zaključimo lahko, da je obstoječe beleženje števila obiskov informacijskih

središč za upravljavca sicer pomembno, vendar podatki niso relevanten indikator trendov obiskovanja

zavarovanega območja nasploh. Na letni obisk teh središč namreč vplivajo številni dejavniki, podatki pa

tudi niso primerljivi.

Tabela 2. Število obiskovalcev v informacijskih središčih TNP

Leto Dom Trenta Triglavska roža Pocarjeva domačija

1996 19.209 / /

1997 22.440 / /

1998 17.210 / /

1999 20.425 / /

2000 21.421 / 800

2001 19.440 / 816

2002 18.443 /

2003 17.085 /

2004 16.029 /

2005 17.396 /

2006 14.941 178 2.000

2007 15.063 7.907 1.956

2008 15.775 9.866 1.308

2009 12.244 10.166 1.311

2010 12.625 10.960 784

Vir: Arhiv triglavskega narodnega parka (2011).

Boljši indikator gibanja števila obiskovalcev so obiski naravnih in kulturnih znamenitosti na območju

parka. Za pričujoči prikaz smo izbrali štiri znamenitosti, kjer se zaradi prodaje vstopnic število

obiskovalcev beleži dokaj natančno. Cerkev Javorca in Tolminska korita se nahajata v spodnjem in

zgornjem toku reke Tolminke na primorski strani parka, medtem ko sta Blejski Vintgar in slap Savica na

gorenjski strani najbolj obiskani naravni znamenitosti znotraj TNP. Podatki o prodanih vstopnicah so

kvalitetni in primerni za analizo trendov turističnega obiska parka, vendar pa za analizirano obdobje niso

v celoti dosegljivi za vse znamenitosti (vezano na začetek prodaje vstopnic), zaradi česar kompleksnejša

analiza trendov (še) ni smiselna (slika 3). Kljub temu na splošno lahko ugotovimo, da za večino izbranih

znamenitosti število obiskovalcev med leti niha, vendar pa se v povprečju dokaj očitno zvišuje, razen pri

slapu Savica, kjer so nihanja najbolj izrazita. Nekoliko prenagljeno bi lahko zaključili, da ti podatki do neke

28

mere odsevajo trende turističnih prihodov v destinaciji JA. Za statistično relevantnejše zaključke bi

potrebovali daljše nize podatkov (časovna obdobja), ob analizi pa bi morali upoštevati dejstvo, da na

število obiskovalcev znamenitosti pomembno vplivajo vremenske razmere.

Slika 3. Obisk izbranih znamenitosti na območju TNP v obdobju 2000–2010. Vir: LTO Sotočje (2011); TD

Bohinj (2011); TD Gorje (2011).

Obisk planinskih koč

Na območju TNP deluje kar 37 planinskih koč, s katerimi upravlja 20 planinskih društev. Med vsemi

podatki, ki so trenutno na voljo, je zato obisk planinskih koč najbolj relevanten podatek o trendih števila

obiskovalcev zavarovanega območja. Ti podatki so zelo relevantni tudi zato, ker se večina koč nahaja v

prvi varstveni coni, kjer je režim zaščite najstrožji. Ravno zaradi tega je presenetljivo, da veliko planinskih

društev v času raziskave ni imelo ali ni želelo posredovati podatke o nočitvah, s temi podatki pa tudi ne

razpolaga uprava parka. Na prošnjo za pridobitev podatkov je le 12 od 20 planinskih društev odgovorilo

pozitivno. Glede na to, da so planinska društva po veljavni zakonodaji dolžna podatke o nočitvah

sporočati SURS, bi bilo koristno, da bi uprava TNP z društvi dosegla dogovor o rednem sporočanju

podatkov tudi za namene upravljanja zavarovanega območja.

Tabela 3 prikazuje število nočitev v 25 planinskih kočah v obdobju 2000–2009. Iz podatkov je razvidno, da

največje število nočitev beležijo ravno koče v osrčju parka, v bližnji okolici Triglava oziroma koče v prvem

varstvenem območju nasploh. Ker so te koče tudi najbolj oddaljene od izhodišč planinskih poti, so takšni

podatki pričakovani. Na podlagi zbranih podatkov je nemogoče sklepati o trendih spreminjanja števila

nočitev, saj le-ta v posameznih kočah med leti zelo variirajo. Na splošno lahko ugotovimo, da je bilo

skupno število nočitev največje leta 2003, ki je tudi prvo leto, za katerega so podatki za vse zajete koče na

voljo. Kasneje je skupno število nočitev v povprečju padalo, vendar pa je spreminjanje števila nočitev od

koče do koče zelo različno. V kolikor bi želeli ugotavljati statistično relevantne trende spreminjanja števila

nočitev, bi bilo potrebno upoštevati vremenske razmere, ki bistveno vplivajo na obisk visokogorja, ter

tudi nekatere druge relevantne dejavnike (odpiralni časi, prenove koč ipd.). Obenem je treba upoštevati,

da podatki o številu nočitev zajemajo manjši del obiskovalcev gora, saj jih večina opravi enodnevne izlete.

Razumevanje dejanskega stanja glede obiskovanja visokogorja v TNP, kot tudi zaščitenega območja

29

nasploh, bi torej zahtevalo celovitejšo analizo, vključujoč metode vzorčnega, a rednega in kontinuiranega

ročnega in avtomatskega štetja obiskovalcev v naravi.

Tabela 3. Nočitev v planinskih kočah v obdobju 2000–2009

Koča meseci 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009

Erjavčeva koča na Vršiču, 1525 m 12 2.318 1.826 2.429 1.840 1.339 912 507 482 605 462

Koča pri Izviru Soče, 886 m 6 515 555 600 328 372 148 191 181 110 111

Tičarjev dom na Vršiču, 1620 m 6 1.359 1.423 1.907 2.008 1.420 1.421 1.583 1.287 1.133 987

Zavetišče pod Špičkom, 2064 m 3 637 532 516 445 280 228 263 351 322 256

Dom na Komni, 1520 m 12 n.d. n.d. n.d. 3.689 1.161 3.409 2.808 3.447 2.993 3.817

Koča pri Savici, 653 m 6 n.d. n.d. n.d. 648 581 775 656 654 818 728

Koča pri Triglavskih jezerih, 1685 m 4 n.d. n.d. n.d. 8.236 7.845 6.807 6.875 6.262 6.050 4.688

Triglavski dom na Kredarici, 2515 m 12 n.d. n.d. n.d. 10.984 8.686 8.209 7.824 8.954 8.973 10.217

Koča pod Bogatinom, 1513 m 4.5 2.331 2.684 2.460 2.377 4.014 2.742 1.816 2.185 2.060 2.089

Planinska koča na Uskovnici, 1154 m 6 1.167 1.121 1.227 1.487 1.255 1.280 860 780 951 774

Planinska koča na Vojah, 690 m 4 167 246 506 589 572 663 747 430 341 316

Vodnikov dom na Velem polju, 1817 m 3 2.588 2.633 2.736 2.945 3.178 2.806 2.825 3.091 2.771 3.062

Dom dr. Klementa Juga v Lepeni, 700 m 4 876 1.011 808 533 703 778 781 961 635 578

Gomiščkovo zavetišče na Krnu, 2182 m 3 820 589 831 765 440 427 573 620 518 437

Planinski dom pri Krnskih jezerih, 1385m 4 2.398 1.648 2.583 3.766 2.877 2.849 3.511 3.494 2.666 2.558

Aljažev dom v Vratih, 1015 m 6 n.d. n.d. n.d. 2.647 2.647 2.287 2.267 2.445 2.603 2.589

Šlajmarjev dom v Vratih, 1015 m 6 n.d. n.d. n.d. 1.098 482 477 741 907 757 826

Dom Planika pod Triglavom, 2401 m 3 4.899 4.373 4.501 4.908 4.334 4.059 3.835 4.012 3.022 5.567

Koča na Doliču, 2151 m 3 5.258 4.540 5.297 4.246 3.829 4.259 3.946 4.259 4.584 805

Bregarjevo zav. na planini Viševnik, 1620 m 4 12 12 12 12 12 12 12 12 12 12

Koča na planini pri Jezeru, 1453 m 4 2.530 2.234 2.103 2.302 2.413 2.091 1.786 2.220 2.814 2.248

Dom Zorka Jelinčiča na Črni Prsti, 1835 m 4 566 519 445 558 571 427 521 665 442 615

Zasavska koča na Prehodavcih, 2071 m 3 1.381 819 1.287 1.662 1.834 1.428 1.600 1.539 1.430 2.101

Pogačnikov dom na Kriških podih, 2050 m 3 3.717 3.225 3.853 3.593 2.861 2.644 2.914 2.743 2.923 2.634

Koča na planini Razor, 1315 m 4 1.164 1.280 1.357 1.003 958 1.224 1.315 985 1.244 596

skupaj 34.703 31.270 35.458 62.669 54.664 52.362 50.757 52.966 50.777 49.073

Vir: PD Jesenice (2011); PD Ljubljana-Matica (2011); PD Srednja vas v Bohinju (2011); PD Nova Gorica (2011); PD

Dovje-Mojstrana (2011); PD Gorje (2011); PD Drago Bregar (2011); PD Integral (2011); PD Podbrdo (2011); PD

Radeče (2011); PD Radovljica (2011); PD Tolmin (2011).

Zaključek

Dolgoročno spremljanje števila obiskovalcev v parkih je za upravljavce pomembno ne toliko zaradi

negotovega ugotavljanja »vpliva« podnebnih sprememb na turistične tokove kot zaradi nadziranja in

prilagajanja upravljavskih praks spreminjajočim se trendom obiskovanja. Ker se podnebne spremembe

odražajo v spremembah ekosistemov in občutljivosti nekaterih vrst, je zaradi ustreznega upravljavskega

odziva poznavanje značilnosti in trendov obiskovanja zavarovanega območja toliko bolj pomembno. Zato

bi bilo smiselno, da bi parki imeli razvit dolgoročen in reden protokol pridobivanja in analiziranja

relevantnih podatkov.

V pričujočem prispevku smo predstavili izbrane izsledke analize obiska v turistični destinaciji Julijske Alpe

(Bradaškja, 2012). Namen ni bil le ugotavljanje trendov, ampak zlasti pregled obstoječih podatkov in

ocena njihove kvalitete oziroma relevantnosti. Izkazalo se je, da dovolj kvalitetnih podatkov ni na voljo, o

trendih pa lahko sklepamo le na podlagi posrednih indikatorjev.

Še najbolj kvalitetni in relevantni se zdijo podatki o številu turističnih prihodov v destinaciji JA. Čeprav gre

za širše območje, lahko namreč domnevamo, da se delež turistov, ki obiščejo tudi zavarovano območje

med leti ne spreminja bistveno. Izkazalo se je, da so trendi turističnih prihodov naraščajoči na celotnem

30

območju Julijskih Alp ter da je razporeditev v veliki večini občin izrazito sezonska, z viškom v juliju in

avgustu.

Podatki o obiskovalcih informacijskih središč TNP so dokaj natančni, vendar pa niso primerljivi, tako

zaradi razlik v lokaciji in programu središč kot tudi zato, ker ne ločujejo med obiskovalci razstav, iskalci

informacij ter tistimi (lokalno prebivalstvo), ki se udeležujejo le prireditev. Precej bolj relevantni za

ugotavljanje trendov obiskovanja parka so podatki o obisku znamenitosti, vendar pa ti še niso na voljo za

dovolj dolgo obdobje. Najbolj primerni od obstoječih so tako podatki o nočitvah v planinskih kočah, saj so

dokaj natančni, večina pa se jih nahaja na ožjem območju parka. Upravljavcu svetujemo, da s planinskimi

društvi sklene dogovor o rednem sporočanju podatkov. V tem prispevku ni bilo prostora za predstavitev

podatkov o prometu, kjer se je podobno izkazalo, da neavtomatizirana števna mesta dajejo precej

nezanesljive podatke (Bradaškja, 2012, 21).

Zaključimo lahko, da bilo za redno spremljanje trendov in značilnosti obiskovanja zavarovanega območja

TNP potrebo izdelati protokol dolgoročnega zbiranja in analiziranja podatkov. Ob tem bi bilo potrebno

pridobiti računalniški program za samodejno hranjenje in obdelavo podatkov. Poleg rednega pridobivanja

podatkov od zunanjih virov bi bilo s protokolom smiselno opredeliti tudi načine rednega periodičnega

štetja obiskovalcev na izbranih točkah na terenu. V ta namen bi bila koristna postavitev avtomatskih

števcev na izbrane pohodne in kolesarske poti.

Literatura

Bigano, A., Hamilton, J. M., & Tol, R. (2006). The impact of climate change on holiday destination choice. Climatic Change, 76(3–4), 389–406.

Bradaškja, B. (2012). Analiza obiska v turistični destinaciji Julijske Alpe v obdobju 2000–2009 (poročilo). Dostop 6. junija 2013 na http://www.climaparks.eu/cp2/sites/default/files/Analiza_%20obiska_TNP _2.pdf

Dawson, J. (2007). Climate change and behavioural adaptation in the tourism-recreation sector. University of Waterloo. Dostop 5. julija 2013 na http://www.ahs.uwaterloo.ca/~garls/2007abstracts /Dawson.pdf

Fischer, J. (2007). Current isues in the interdisciplinary research field of climate change and tourism. Doublin. Dostop 5. julija 2013 na http://tourism-climate.de/documents/Julian_Fischer_CC-Tourism_14-02-2008.pdf

Gössling, S., & Hall, M. (2006a). An Introduction to tourism and global environmental change. V S. Gössling & M. Hall (Ur.), Tourism and Global Environmental Change: Ecological, Social, Economic and Political Interrelationships (str. 1–33). London, Združeno kraljestvo: Routledge.

Gössling, S., & Hall, M. (2006b). Uncertainties in predicting tourist flows under scenarios of climate change. Climatic Change, 79(3–4), 163–173.

Scott, D., & Jones, B. (2006). Climate change and nature-based tourism: Implication for park visitation in Canada. Faculty of Environmental Studies, University of Waterloo. Dostop 5. julija 2013 na http://www.geography.uwaterloo.ca/faculty/danielscott/PDFFiles/NATURE_Final%20copy.pdf

Scott, D., Wall, G., & McBoyle, G. (2005). The evolution of the climate change issue in the tourism sector. V M. Hall & J. Higham (Ur.), Tourism, Recreation and Climate Change (str. 44–61). Clevedon, Združeno kraljestvo: Channel View.

31

Spremljanje morske biodiverzitete v Naravnem rezervatu Strunjan (Tržaški

zaliv, Slovenija) s posebnim poudarkom na vplivu klimatskih sprememb na

izbrane biološke elemente

Lovrenc Lipej,a,* Martina Orlando Bonaca,a Borut Mavrič,a Martin Vodopiveca in Petar Kružićb

a Morska Biološka postaja, Nacionalni inštitut za biologijo, Fornače 41, 6330 Piran, Slovenija. b Prirodoslovno Matematički Fakultet, Sveučilište u Zagrebu, Biološki odsjek, Rooseveltov trg 6, 10000

Zagreb, Hrvaška.* Kontakt: lipej@mbss.org.

Povzetek

Da bi ugotovili morebitne vplive podnebnih sprememb na biodiverziteto Krajinskega parka Strunjan, smo

izbrali kot tarčni skupini sredozemsko kameno koralo (Cladocora caespitosa) in obrežno ribjo združbo.

Ker so spremembe temperature dober pokazatelj morebitnih vplivov podnebnih sprememb v nekem

okolju, smo v ta namen analizirali 10-letni niz nihanja temperatur v letni skali, dobljene z rednimi

meritvami na oceanografski boji Morske biološke postaje NIB in sondah na različnih globinah. Izkazalo se

je, da se v raziskanem območju pojavljajo ribje vrste, povezane s tropikalizacijo. Poleg tega so bili

zabeleženi primeri bledenja koral ter znatno višji letni prirastki koralitov kamene korale. Omenjeni

primeri so povezane s pojavom višjih poletnih temperatur kot v predhodnih letih.

Ključne besede: biodiverziteta, podnebne spremembe, sredozemska kamena korala, termofilne ribe,

Krajinski Park Strunjan, severni Jadran.

Uvod

Biotska raznovrstnost je danes ogrožena bolj kot kdajkoli prej v zgodovini Zemlje. Soočamo se s

takoimenovano krizo biodiverzitete. V zadnjih desetletjih se tudi Sredozemsko morje z Jadranskim vred

soočata z raznimi procesi, ki tako ali drugače vplivajo na biotsko raznovrstnost. Da je temu tako, so krivi

mnogi dejavniki, med katerimi so najpomembnejši degradacija in izguba habitatov, onesnaževanje okolja,

nesmotrna izraba populacij, vnos tujerodnih vrst in tudi klimatske spremembe (sensu Kryštufek, 1999). V

Sloveniji, ki bi pričale o konkretnem vplivu klimatskih sprememb na biotsko raznovrstnost, praktično ni, z

izjemo maloštevilnih poročil (Lipej in Dobrajc, 2008) in zapisov o tropikalizaciji (npr. Lipej idr., 2009).

Dva pojava, ki ju lahko povežemo s klimatskimi spremembami in še bolj specifično z višanjem temperatur

morja v Sredozemskem morju sta tudi tropikalizacija in bledenje koral. Pri tropikalizaciji prihaja do

širjenja arealov toploljubnih vrst proti severu (Francour idr., 1994). Še posebej bi tu kot dober indikator

spreminajnja temperatur morja izpostavili ribjo favno, saj ribe niso zmožne regulirati lastne telesne

temperature (Stebbing idr., 2001) opazovanje njihove razširjenosti pa je relativno preprosto. V zadnjih

desetletjih prihaja spričo višjih temperatur tudi v severnejših predelih Sredozemskega morja do padca

ekoloških preprek, ki so onemogočale širjenje vrst proti severu. Zaradi višjih temperatur so se v Jadranu

(Dulčić idr., 1999) in v končni fazi tudi v Tržaškem zalivu začele pojavljati nekatere vrste (Lipej idr., 2009),

ki so sicer značilne za južne predele Sredozemskega morja.

Drugi pojav je bledenja koral, do katerega pride, ko endosimbiontske zooksantele zaradi fiziološkega

stresa zapustijo polipe. Do tega pride predvsem zaradi visokih temperatur, lahko pa tudi zaradi intenzivne

32

sončne radiacije ali nekaterih bolezni. Ena od vrst koralnjakov za katerega je znano, da je dober indikator

podnebnih razmer je tudi sredozemska kamena korala (Cladocora caespitosa) (glej npr. Rodolfo-Metalpa

idr., 2008), ki je razširjena tudi v slovenskem morju.

S pričujočim prispevkom poročamo o potencialnih vpliv podnebnih sprememb na omenjene biološke

indikatorje v akvatoriju Krajinskega parka Strunjan.

Metode

Območje raziskav

Območje raziskav se nanaša na akvatorij v okviru Naravnega rezervata Strunjan (Slika 1). Za to

zavarovano območje so značilne lepo ohranjene flišne brežine, ki se vlečejo od Simonovega zaliva vse do

Vile Tartini v Strunjanu. V bistvu je obrežni pas med rtom Strunjan in rtom Kane najdaljši odsek

naravnega obrežja v Tržaškem zalivu sploh. Morski del zavarovanega območja meri 16 ha. Ta zelo

razpotegnjen del obale obsega zelo raznolike in pestre habitatne tipe. Pršni pas in pas bibavice sta

naravna in prodnata. Med najbolj izjemnimi so orjaški bloki turbiditnega apnenca v nizu pri Belih skalah

in v Mesečevemu zalivu. Z naraščajočo globino se velikost flišnega drobirja manjša in ponekod prej,

ponekod kasneje preide v muljevito dno.

Rt Strunjan

Rt R

onek

Mesečev zaliv

N

S

W E

0 0.50.25 km

Jadransko morje

Slika 1. Obravnavano območje v okviru Krajinskega parka Strunjan.

Biološki elementi za ugotavljanje podnebnih sprememb

Sredozemska kamena korala

Za ugotavljanje morebitnih posledic podnebnih sprememb na biotsko raznovrstnost smo izbrali nekatere

vrste, za katere je znano, da so njihove biološke značilnosti kot so uspevanje in rast v neposredni

33

povezavi s temperaturo, in da so dolgoživeče. Odločili smo se za vrsto koralnjaka, sredozemsko kameno

koralo (Cladocora caespitosa), za katero je znano, da je dober indikator za podnebne razmere (glej npr.

Rodolfo-Metalpa idr., 2008). Na podlagi vertikalnih transektov, ki smo jih opravili v obdobju med leti

1998 in 2012 ter rednih vzorčevanj v letih 2011 in 2012 za potrebe projekta Climaparks smo poskušali

oceniti razširjenost kamene korale znotraj zavarovanega območja. Na podvodnih pregledih v letih 2011 in

2012 smo pregledovali, popisovali in fotografirali stanje posameznih kolonij sredozemske kamene korale

za dokumentiranje morebitnih posledic podnebnih sprememb, kot je npr. bledenje koral. Bledenje koral

smo razdelili na tri stopnje in sicer manjše (bledenje opaženo na manj kot tretjini površine kolonije),

izrazito (le manjši del površine ni zbledel) in popolno bledenje (pri katerem je celotna površina kolonije

zbledela).

Za ugotavljanje rasti koralitov smo uporabili radiografsko metodo. Koraliti so posamezni osebki, ki tvorijo

kolonije sredozemskih kamenih koral. Uporabili smo 10 vztorcev koralitov,ki smo jih nabrali

16. septembra 2011. Opravljena je bila sklero-kronološko analizo koralitov po standardni metodologiji na

podlagi X-radiografije (Kružić in Benković, 2008, Kružič idr., 2012). Letni prirastek koralitov smo izračunali

na podlagi radiografskih fotografij.

Toploljubne vrste rib

Za ugotavljanje tujerodnih elementov v ribji favni smo zbrali podatke, ki so bili pridobljeni na podlagi

rednih opazovalnih cenzusov obrežne ribje združbe na območju Naravnega rezervata Strunjan v obdobju

1998–2012 in naključnih podatkov o ulovu tovrstnih rib na območju rezervata in širše v slovenskem

morju. Pri opredelitvi vrst, ki so povezane s procesom tropikalizacije, smo uporabili različne literaturne

vire, ki jih navajajo omenjene vrste kot toploljubne in se prej niso pojavljale v slovenskem delu

Jadranskega morja na podlagi seznama iz Ključa za določevanje vretenčarjev Slovenije (Lipej, 1999, Razred

Hrustančnice, 18-46; Marčeta, 1999, Razred: Kostnice, 47–210).

Vpliv temperature na biološke elemente

Spremembe temperature so eden izmed najbolj značilnih pokazateljev morebitnih sprememb v nekem

okolju, povezane s podnebnimi spremembami. V ta namen smo analizirali desetletne nize nihanja

temperatur v letni skali, dobljene z rednimi meritvami na oceanografski boji Morske biološke postaje NIB.

Poleg tega smo na različnih predelih slovenskega morja vključno z naravnim rezervatom Strunjan

postavili 15 posebnih sond za kontinuirano merjenje temperature v globinskih profilih 5, 10, 15 in 20 m,

kar sovpada z globinsko razširjenostjo kamene korale. Na ta način smo želeli spremljati temperaturne

anomalije v slovenskem morju in sočasno primerjati morebitne odklone med sondami in oceanografsko

bojo. Na žalost nekaterih senzorjev nismo več našli na postavljenih lokacijah, med njimi tudi dveh iz

Naravnega rezervata Strunjan.

Meritve površinske temperature na lokaciji boje (45° 32' 55,68'' N, 13° 33' 1,89'' E) opravlja sonda Seacat

podjetja Seabird, ki je pritrjena na trup boje, na globini 3 m. Temperaturo pri dnu meri tokomer AWAC

podjetja Nortek, ki se nahaja v bližini boje, na globini 22 m (http://buoy.mbss.org). Vrednosti se beležijo

vsake pol ure in se sproti zapisujejo v MySQL bazo na Morski Biološki Postaji.

Zaradi lažje preglednosti, nekateri grafi prikazujejo zglajene vrednosti temperature. Za filtriranje smo

uporabil nizkofrekvenčni filter na osnovi hitre Fourierove transformacije (FFT), spisan v okolju Matlab.

Frekvenčni spekter smo odrezali pri periodi 144 ur.

34

Rezultati in razprava

Sredozemska kamena korala in vpliv temperature na njene populacije

Sredozemska kamena korala je na obravnavanem območju razširjena bolj ali manj povsod, le na območju

med rtičem Strunjan in kopališčem Strunjan je ni (slika 2). Največje gostote kamene korale so na območju

rtiča Strunjan in na širšem območju rta Ronek v globinskem razponu od 5 do 10 m. Redkeje je zastopana

le v predelih, kjer prevladujejo morski travniki kolenčaste cimodoceje (Cymodocea nodosa), peščine ter

mivka v plitvinah.

Slika 2. Ocena razširjenosti sredozemske kamene korale (Cladocora caespitosa) na območju Naravnega

rezervata Strunjan. Legenda: 0-kamene korale ni, 1-maloštevilni osebki, 2-redka, 3-zmerno pogosta,

4-pogosta in 5-zelo pogosta.

Analiza 10 vzorcev koralitov iz kolonije kamene korale je pokazala, da je letni dolžinski prirastek koralitov

od 3,00 do največ 5,70 mm/leto. Najvišja vrednost je bila ugotovljena v letu 2010, dvakrat je bil prirastek

nad 5 mm/leto izračunan za leto 2008 in enkrat za leto 2004 (tabela 1). V povprečju znaša rast koralitov v

našem morju med 4,32 in 4,74 mm na leto, najvišja povprečna vrednost pa je bila zabeležena za leto

2008. Poletni prirastek je od 1,99 do 2,23 mm/leto, zimski prirastek pa od 2,23 do 2,51 mm/leto

(tabela 2).

Te vrednosti so višje od povprečnih vrednosti prirastka koralitov v drugih predelih vzhodnega dela

Jadranskega morja, kjer je povpreĉna hitrost rasti pri koralitih od 1,92 do 4,21 mm na leto (Kružić, 2005;

Kružić idr., 2012).To si lahko razlagamo na dva načina. Verjetno je v primerjavi z drugimi predeli v

Jadranskem morju v slovenskem delu očitno več hranilnih snovi, kar se odraža v večjemu letnemu

prirastku koralitov. Po drugi strani pa je očiten tudi vpliv temperature, od katere je rast koralitov tudi

odvisna.

35

Tabela 1. Prirastki koralitov (n = 10) sredozemske kamene korale (v mm/leto) po posameznih letih in

povprečni letni prirastek (v mm/leto)

Koralit/leto 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 povp

2010 4,46 4,37 4,03 4,81 5,70 5,13 3,84 3,43 4,74 3,69 4,50

2009 4,17 4,22 4,40 4,65 4,11 4,88 4,32 4,76 4,59 3,84 4,46

2008 4,79 4,34 5,22 4,85 4,58 4,93 5,23 4,63 4,37 4,44 4,77

2007 4,58 4,46 4,50 4,71 4,70 4,36 4,67 4,45 4,65 4,03 4,56

2006 3,00 4,21 4,20 4,26 4,88 4,93 4,53 4,53 4,64 4,02 4,35

2005 4,42 4,39 4,45 4,94 4,47 4,75 4,66 4,85 3,99 4,47 4,55

2004 4,20 4,84 4,20 4,45 4,37 4,18 4,58 5,03 4,55 4,49

2003 3,04 4,49 4,61 4,98 4,91 4,50 4,69 4,72 4,39 4,48

2002 4,45 4,70 4,80 4,13 4,73 4,42 4,48 4,53

2001 4,24 4,77 4,25 4,66 4,69 4,25 4,48

2000 4,55 4,38 4,62 4,68 3,70 4,39

1999 4,64 3,94 4,72 4,34 4,41

1998 4,53 4,91 4,45 4,63

1997 4,42 4,52 4,47

Tabela 2. Povprečni prirastki koralitov sredozemske kamene korale (v mm)

E H L

1997 4,47 2,34 2,13

1998 4,63 2,48 2,15

1999 4,41 2,37 2,05

2000 4,39 2,29 2,09

2001 4,48 2,34 2,14

2002 4,53 2,43 2,10

2003 4,48 2,37 2,11

2004 4,49 2,34 2,15

2005 4,54 2,36 2,18

2006 4,32 2,33 1,99

2007 4,51 2,33 2,11

2008 4,74 2,51 2,23

2009 4,39 2,29 2,10

2010 4,42 2,23 2,19

Legenda: H-zimski prirastek, L-poletni prirastek in E-povprečni letni prirastek koralitov.

Časovni nizi temperature v letu 2012, izmerjeni na sondah, postavljenih v različnih globinah (5, 8 in 10 m)

in na različnih lokalitetah (Debeli rtič, Piranček in Punta) ter na oceanografski boji (0, 20 m) kažejo

značilno temperaturno slojevitost v toplejšem delu leta in homogeno stanje (dobro premešan vodni

stolpec - izotermija) v hladnejšem delu leta (slika 3, zgoraj in sredina). Če primerjamo med seboj samo

sonde na treh lokalitetah in v globinah med 5 in 10 m (kjer so najpogostejše kolonije kamene korale), ne

vidimo očitnih razlik med postajami (slika 3, sredina). Je pa iz obeh diagramov vidno (slika 3 zgoraj in

sredina) vidno, da temperatura v poletnem obdobju med julijem in septembrom redno (in včasih znatno)

presega vrednosti nad 25 oC. To pomeni, da so kolonije sredozemske kamene korale v tem obdobju

podvržene temperaturnemu stresu.

Podatki časovnega niza temperature v daljšem, desetletnem obdobju kažejo velike oscilacije temperature

v letnem nizu in predvsem velike razlike med posameznimi leti. Zanimiva so predvsem zadnja leta, ko so

bile najvišje izmerjene temperature iznad 27 oC (2008–2012), pri čemer so bile najvišje vrednosti

izmerjene leta 2010, ko so znašale okoli 30 oC. V primerjavi z drugimi leti izstopata leti 2011 in 2012, ko se

36

je obdobje s temperaturo višjo od 25 oC nadaljevalo izdatno v mesec september (slika 3, spodaj). V

ostalih letih je bil vedno prisoten upad temperature v septembru.

Slika 3. Primerjava nizov temperature na oceanografski boji in sondah v letu 2012. Filtrirani podatki

(zgoraj), spremembe temperature, izmerjene s sondami na različnih lokalitetah z nahajališči kamenih

koral (na sredini) in izpovprečeni filtrirani podatki iz oceanografske boje v obdobju 2003–2012 (spodaj).

Nedvomno pa je temperatura tesno povezana s pojavom bledenja (»coral bleaching«). Avgusta leta 2011

smo opazili nekaj primerov bledenja koral na rtiču Strunjan (tabela 3).

37

Tabela 3. Primeri bledenja kolonij sredozemske kamene korale v slovenskem delu Jadrana

Bledenje Datum vzorčevanja Temperatura (°C)

manjše izrazito popolno

26.8.2011 28,8 3 0 0

15.9.2011 26,3 5 5 3

6.10.2011 24,1 33 21 5

Št. vseh kolonij 41 26 8

Septembra smo na isti lokaliteti opazili nove primere bledenja koral, od katerih so bili nekateri zelo

izraziti, zasledili pa smo tudi nekaj primerov popolnega bledenja. Ta pojav je še večje razsežnosti dosegel

na začetku oktobra, kjer je bilo primerov manjšega, izrazitega in popolnega bledenja koral še znatno več.

Sočasno so bili primeri bledenja koral opaženi še v Naravnih spomenikih Rt Madona in Debeli rtič ter na

lokalitetah v Simonovem zalivu (Izola), v Pacugu in pri Pirančku na južni piranski obali. Tudi v letu 2012 so

se pojavljali primeri bledenja koral na različnih lokalitetah v okviru Strunjanskega morskega parka

(slika 4).

Slika 4. Primeri bledenja sredozemske kamene korale v obravnavanem območju. Poleg popolno zbledele

kolonije kamene korale na obeh fotografijah, sta na levi vidna tudi dva popolno zbledela primerka

kamnitega nakovalca Balanophyllia europaea. Fotografija: B. Mavrič.

Toploljubne vrste rib

Doslej je bilo v slovenskem morju zabeleženih najmanj 16 vrst toploljubnih rib, ki so povezane s

procesom tropikalizacije. Večina termofilnih rib se je pojavila le v enem primeru (tabela 4). Nekatere se

pojavljajo občasno, nekaj vrst pa je rednih prebivalcev v slovenskem delu Jadrana. Občasno zaidejo v

naše morje delfinke, skakavke (Pomatomus saltator) in črnuhi (Centrolophus pompilio) ter nekatere

mezopelaške ribe kot sta kosica (Trachipterus trachypterus) in srebrni mečak (Lepidopus caudatus)

(slika 5). Znani so tudi primeri, ko se v slovenskem morju pojavi veliki morski mesec (Mola mola)(Lipej

idr., 2007).

Redni prebivalci so danes knez (Coris julis), vijoličasti morski bič (Pteroplatytrigon violacea) in balestra

(Balistes carolinensis). Slednja je skupaj s pavjim knezom (Thalassoma pavo) opredeljena kot indikator

tropikalizacije (Lipej idr., 2008). V slovenskem morju pavji knez še ni bil ugotovljen, pač pa so ga

38

septembra 2008 že imeli priliko opazovati na skrajnem rtu polotoka Istre (Kružić, lastna opazovanja).

Redno se pojavlja tudi velika sardela (Sardinella aurita), ki je značilna termofilna vrsta (Sabates idr.,

2006), vendar so podatki o njenem pojavljanju zelo neredni. Običajno se pojavlja v poletnem času, znani

pa si bili tudi primeri, ko so velike jate te vrste zašle v naše morje pozimi, kot se je to zgodilo februarja

2009. Tedaj so bili opaženi tudi primeri množičnega pogina zaradi temperaturnega stresa. Morda je s

procesom tropikalizacije povezano tudi pojavljanje kita grbavca (Megaptera novaeangliae), saj se je po

letu 1990 pojavil v Sredozemskem morju v več kot ducat primerih, med njimi tudi v slovenskem morju

februarja 2009 (Genov idr., 2009).

Slika 5. 1-Črnuh Centrolophus pompilius Fotografija: T. Rus; 2-skakavka Pomatomus saltator Fotografija:

B. Šuligoj; 3-srebrni mečak Lepidopus caudatus Fotografija: B. Šuligoj; 4-balestra Balistes carolinensis

Fotografija: B. Mavrič; 5-kosica Trachypterus trachipterus Fotografija: B. Šuligo in 6-knez Coris julis.

Fotografija: B. Mavrič.

39

Na območju Naravnega rezervata Strunjan se od vseh (redno) pojavlja le knez. Prvič se je na območju

rezervata pojavil šele leta 1999; tedaj so bile opažene posamične živali. Leta 2006 so ga prvič opazili v

Naravnem rezervatu Miramare pri Trstu (Piron idr., 2007). Pri tem je potrebno omeniti, da imajo v

akvatoriju omenjene organizacije že 25 let organiziran reden monitoring, zato je možnost, da so ga pač (v

prejšnjih letih) spregledali bolj ali manj izključena.

Danes je knez redno prisoten, pojavlja pa se v manjših skupinah. V zadnjih letih so redno opaženi tudi

mladi primerki, kar pomeni, da se na obravnavanem območju tudi razmnožuje. Leta 2001 smo zabeležili

gostoto knezov 0,28 osebkov na 100 m2, pri čemer je potrebno poudariti, da knezi niso bili opaženi prav

na vsakem vzorčevanju. Med leti 2007 in 2009 so bile gostote knezov v celotnem slovenskem morju od

1,02 do 4,17 os./100 m2, pri čemer so bili knezi sicer maloštevilni, pa vendarle prisotni na vzorčevalnih

transektih. Knezi se v slovenskem morju pojavljajo v obrežnem pasu na skalnatem dnu v pasu spodnjega

infralitorala v biocenozi fotofilnih alg oziroma globlje v (pre)koraligenski biocenozi, najpogosteje na

prehodu iz skalnatega v peščeno dno. Pojavljajo se posamič, redkeje v paru ali nekaj osebkih.

Tabela 4. Pojavljanje termofilnih vrst rib, ki so povezane s procesom tropikalizacije in so bile opažene v

slovenskem delu Jadranskega morja

Pojavljanje Slovensko ime vrste Latinsko ime

slovensko morje NR Strunjan

Status Vir

Balestra Balistesm carolinensis 3 - 3 Lipej idr. (2005)

Velika sardela Sardinella aurita 5 + 5 Lastni podatki

Knez Coris julis 4 + 4 Lastni podatki

Črnuh Centrolophus niger 3 + 2 Lastni podatki

Pompano Campogramma glaycos 2 - 1 Dulčić idr. (2002)

Srebrni mečak Lepidopus caudatus 4 - 2 Lastni podatki

Kosica Trachipterus trachypterus 3 - 2 Lastni podatki

Delfinka Coryphaena hippurus 5 - 3 Dulčić in Lipej (1997)

skakavka Pomatomus saltator 5 - 2 Lipej idr. (2005)

Leopardasti glavač Thorogobius ephippiatus 1 - 1 Lipej idr. (2005)

Murena Muraena helena 1 - 1 Lipej in Moškon (2011)

Drozg Labrus viridis 1 - 1 Lipej idr. (2005)

Prašičevka Plectorchinchus mediterraneus 2 - 1 Lipej idr. (1996)

Napihovalka Sphoeroides pachygaster 1 - 1 Lastni podatki

Morski mesec Mola mola 1 + 2 Lipej idr. (2007)

Vijoličasti morski bič Pteroplatytrigon violacea 5 + 2 Lipej idr. (2005)

Legenda: Pojavljanje: 1-posamič, 2-2-3 osebki, 3-nekaj osebkov (> 3), 4-> 10 osebkov, 5-ogromno osebkov (> 100),

Status: 1-zelo redka, 2-redka, 3-prisotna, 4-pogosta in 5-zelo pogosta.

Od značilnih termofilnih elementov se v ulovih slovenske ribiške flote pojavlja predvsem velika sardela in

sicer občasno. Leta 2006 in 2007 se je pojavljala le v maju. Možno je, da to vrsto ribiči zaradi slabše

kvalitete zavržejo že takoj po ulovu. Druge vrste, ki se povsem slučajno ujamejo v ribiške mreže so kosica,

srebrni mečak, črnuh in vijoličasti morski bič. V tem primeru gre bolj ali manj le za posamične osebke.

Zaključki

V zadnjih desetletjih se v slovenskem delu Jadranskega morja soočamo z nekaterimi procesi, ki so tako ali

drugače povezani z globalnim segrevanjem. V akvatoriju Krajinskega parka Strunjan so bili v letih 2011 in

2012 opaženi za to okolje povsem novi pojavi, kot je primer bledenja koral. Ta pojav, pri katerem prihaja

40

zaradi previsokih okoljskih temperature do izgube endosimbiontskih alg zooksantel, je tesno povezan z

globalnim segrevanjem. Pri kolonijah sredozemske kamene korale so bili opaženi številni primeri

manjšega, izrazitega in popolnega bledenja koral. Ta pojav je še večje razsežnosti dosegel na začetku

oktobra, obenem pa je bil zabeležen na večjem številu lokalitet.

Tudi sicer so zimski, poletni in letni prirastki koralitov pri sredozemski kameni korali odsev višjih

temperatur. Oba pojava, večji letni prirastek in bledenje koral sovpadata z visokimi temperaturami v

poletnem obdobju, ki izstopajo v primerjavi s predhodnimi leti. Opazen je tudi pojav, ko so se visoke

temperature zavlekle pozno v september ali celo oktober.

Spričo višjih temperatur so bile v slovenskem morju najdene tudi nekatere vrste rib, ki jih pred tem v tem

okolju ni bilo. Med temi so nekatere tujerodne vrste, druge pa so povezane s procesom tropikalizacije.

Zahvala

Avtorji se zahvaljujejo za pomoč osebju Krajinskega parka Strunjan za vsestransko pomoč pri podvodnih

vzorčevanjih. Na tem mestu bi se radi zahvalili kolegom iz WWF Miramare pri Trstu in mag. Robertu

Turku za pomoč in spodbude. Hvala tudi Milijanu Šišku in Tihomirju Makovcu za nesebično pomoč na

terenu in grafične ter fotografske izdelke ter vsem kolegom, ki so nam odstopili fotografsko gradivo za

objavo.

Literatura

Dulčić, J., & Lipej, L. (1997). New records of marine fishes from the Slovenian coastal waters. Falco (Koper), 11(12), 35–40.

Dulčić, J., Grbec, B., & Lipej, L. (1999). Information on the Adriatic ichthyofauna-effect of water warming? Acta Adriatica, 40, 33–43.

Dulčić, J., Marčeta, B., Žiža, V., Pallaoro, A., & Lipej, L. (2003). Northern extension of the range of the vadigo Campogramma glaycos (Pisces: Carangidae) from the Adriatic Sea. Journal of Marine Biological Association United Kingdom, 83(4), 877–878.

Francour, P., Boudoresque, C. F., Harmelin, J. G., Harmelin-Vivien, M. L., & Quignard, J. P. (1994). Are the Mediteranean waters becoming warmer? Information from biological indicators. Marine Pollution Bullettin, 9, 523–526.

Genov, T., Kotnjek, P., & Lipej, L. (2009). New record of the humpback whale (Megaptera novaeangliae) in the Adriatic Sea. Annales, Series Historia Naturalis, 19(1), 25–30.

Kružić, P. (2005). Ekologija vrste kamenog koralja Cladocora caespitosa (Linnaeus, 1767) i njegove grebenaste tvorbe u Jadranskom moru (Unpublished doctoral dissertation). PMF, Zagreb.

Kružić, P., & Benković, L. (2008). Bioconstructional features of the coral Cladocora caespitosa (Anthozoa, Scleractinia) in the Adriatic Sea. Marine Ecology, 29, 125–139.

Kružić, P., Sršen, P., & L. Benković, L. (2012). The impact of seawater temperature on coral growth parameters of the colonial coral Cladocora caespitosa (Anthozoa, Scleractinia) in the eastern Adriatic Sea. Facies, 58(4), 477–491. doi:10.1007/s10347-012-0306-4

Kryštufek, B. (1999). Osnove varstvene biologije. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.

Lipej, L. (1999). Hrustančnice (Chondrichthyes). V B. Kryštufek & F. Janžekovič (Ur.), Ključ za določevanje vretenčarjev Slovenije (str. 18–46). Ljubljana: DZS.

41

Lipej, L., & Dobrajc, Ž. (2008). Slovenian national overview on vulnerability and impacts of climate change on marine and coastal biodiversity. United Nations Environment Programme Action Plan Regional Activity Centre for Specially Protected Areas. Draft Overview.

Lipej, L., & Moškon, S. (2011). On the record of the Moray eel (Muraena helena Linnaeus, 1758) in Slovenian coastal waters (Gulf of Trieste, northern Adriatic). Annales, Series historia naturalis, 21(2), 157–162.

Lipej, L., Dobrajc, Ž., Castellarin, C., Odorico, R., & Dulčić, J. (2007). New records of some rare and less-known fishes in the Gulf of Trieste (northern Adriatic). Annales, Series historia naturalis, 17(2), 171–176.

Lipej, L., Mavrič, B., & Orlando-Bonaca, M. (2009). Recent changes in the Adriatic fish fauna – experiences from Slovenia. Varstvo narave, 22, 91–96.

Lipej, L., Orlando Bonaca, M., & Richter, M. (2005). New contributions to the marine coastal fish fauna of Slovenia. Annales, Series Historia Naturalis, 15(2), 165–172.

Lipej, L., Spoto M., & Dulčić, J. (1996). Plectorhinchus mediterraneus from off north east Italy and Slovenia – the first records of fish of the family Haemulidae from the Adriatic Sea. Journal of Fish Biology, 48, 805–806.

Lipej, L., Turk, R., & Makovec, T. (2006). Ogrožene vrste in habitatni tipi v slovenskem morju. Endangered species and endangered habitat types in the Slovenian Sea. Ljubljana: Zavod RS za varstvo narave.

Marčeta, B. (1999). Morske kostnice. V B. Kryštufek & F. Janžekovič (Ur.), Ključ za določevanje vretenčarjev Slovenije (str. 47–210). Ljubljana: DZS.

Rodolfo-Metalpa, R., Reynaud, S., Allemand, D., & Ferrier-Pagès, C. (2008). Temporal and depth responses of two temperate corals, Cladocora caespitosa and Oculina patagonica, from the north Mediterranean Sea. Marine Ecology Progress Series, 369, 103–114.

Sabates, A., Martin, P., Lloret, J., & Raya, V. (2006). Sea warming and fish distribution: the case of the small pelagic fish Sardinella aurita, in the western Mediterranean. Global Change Biology, 12, 2209–2219.

Stebbing, A. R. D., Turk, S. M. T., Wheeler, A., & Clarke, K. R. (2002). Immigration of southern fish species to south-west England linked to warming of the North Atlantic (1960–2001). Journal of Marine Biology Association of United Kingdom, 82, 177–180.

43

Vpliv vremena na obiskovanje v Krajinskem parku Strunjan

Luka Kastelic

Javni zavod Krajinski park Strunjan, Senčna pot 10, 6320 Portorož, Slovenija. Kontakt.

luka.kastelic@gov.si.

Povzetek

Da bi ugotovili vpliv podnebnih sprememb na obiskovanje Krajinskega parka Strunjan, smo poleg

monitoringa obiskovalcev spremljali tudi stanje vremena. V primerjavi med količino padavin in

temperature ter številom obiskovalcev iz leta 2011 in 2012 od meseca maja do decembra, smo ugotovili,

da količina padavin vpliva na zmanjšanje števila obiskovalcev parka, medtem ko višina temperature nima

tolikšnega vpliva. Zgodovinska analiza vremenskih podatkov v zadnjih 37 letih, je pokazala trend

postopnega padanja povprečne količine letnih padavin in dvigovanja povprečne letne temperature zraka.

V letu 2012 smo v 136 dneh zabeležili 133.277 obiskovalcev. Ponudniki turističnih prenočišč so ustvarili

164.291 nočitev. Najmanj obiskovalcev smo zaznali v mesecu decembru, največ pa v mesecu avgustu. Od

vremenskih posebnosti bi izpostavili nenavadno daljše obdobje mraza meseca februarja, ki ga je

spremljala orkanska burja. Zima leta 2013 je bila ena bolj sneženih v zadnjih 50 letih. Marsikoga je konec

meseca marca 2013 presenetila pozeba, kar je prav tako nenavadno za ta letni čas.

Ključne besede: Krajinski park Strunjan, podnebne spremembe, monitoring vremena, monitoring

obiskovalcev, turizem v Krajinskem parku Strunjan.

Uvod

V Krajinskem parku Strunjan se je izvajal monitoring obiskovanja in vremena z namenom, da se ugotovi

korelacijo med obiskovanjem parka in vremenskimi razmerami. Cilj raziskave je bil spremljanje

vremenskih razmer in ugotavljanje, ali se klimatske spremembe pojavljajo in kako vplivajo na obiskovanje

parka. Poleg števila mirujočega prometa, obiskovalcev na plaži in sidranih bark, se je zbiralo podatke o

prenočitvah znotraj parka, z namenom, da se ugotovi, koliko obiskovalcev obišče Krajinski park Strunjan.

Monitoring vremena

Za namen pridobivanja vremenskih podatkov smo uporabili vremensko postajo Davis VantagePro.

Vremenska postaja ima poleg kolektorja za padavine še senzor za vlago, temperaturo, sončno in

ultravijolično (UV) sevanje ter anemometer. Meteorološka postaja je postavljena v Strunjanskem zalivu, v

neposredni bližini manjše lagune Stjuža, ki je del Naravnega rezervata Strunjan-Stjuža. Z meteorološkimi

meritvami in opazovanji se je pričelo meseca maja 2011. Od takrat do danes meritve potekajo

neprekinjeno in podatki so tudi javno dostopni na spletnem mestu

http://www.weatherlink.com/user/strunjan/.

44

Slika 1. Merilna postaja Davis VantagePro. Fotografija: S. Makovac.

Slika 2. Lokacija merilne postaje v Strunjanu. Vir: Atlas okolja.

45

Zgodovinski podatki

Agencija RS za okolje ima na Obali tri meteorološke postaje; v Strunjanu in Seči je padavinska postaja, v

Portorož pa glavna postaja. Meritve v Portorožu so se v obdobju od leta 1975 do 1991 izvajale na Belem

križu na nadmorski višini 92 m, od leta 1993 pa na letališču Portorož na nadmorski višini 2 m, kar v

raziskavi otežuje primerljivost mesečnih zgodovinskih podatkov, saj se mikroklima na omenjenih

območjih precej razlikuje. Na podlagi napisanega, se je za primerjavo zgodovinskih podatkov in podatkov

pridobljenih v raziskavi tekom projekta, uporabilo le letne povprečne maksimalne in minimalne vrednosti

temperature, medtem ko so podatki o višini padavin ter njihovo dolgoletno povprečje za namen

raziskave ustrezni, saj so merjeni v neposredni bližini projektne meteorološke postaje.

Tabela 1. Najvišje in najnižje ter povprečne vrednosti letnih in mesečnih padavin v obdobju 1961–2012

največ leto/mesec najmanj leto/mesec

letna višina padavin (mm) 1.415 2010 639 2003

mesečna višina padavin (mm) 346 oktober 1992 0 januar 1964 in 1989, avgust 1962, oktober 1965

Povprečna letna višina padavin 1961–2012 959

Povprečno (1961–2012) pade v Strunjanu 959 mm padavin na leto. V povprečju je najbolj namočen

mesec september 115 mm padavin, najmanj pa jih je v februarju, le 53 mm. Pojavlja se trend upadanja

povprečnih letnih padavin.

Slika 3. Letna količina padavin v obdobju 1961–2012. Padavinska postaja Strunjan. Vir: Agencija

Republike Slovenije za okolje (ARSO) (2013).

Na vremenski postaji v Portorožu je bila v letih od 1975 do 2012 izmerjena povprečna letna temperatura

13,6 °C. Najhladnejši mesec je januar s povprečno mesečno temperaturo 4,8 °C, najtoplejši mesec pa je

julij s povprečno mesečno temperaturo 23,1 °C.

Največja vremenska odstopanja smo v zabeleženem obdobju zaznali v mesecu februarju 2012, kjer se

povprečna temperatura ni dvignila nad ničlo kar 6 dni zapored. Na splošno je bila v celi Sloveniji

zabeležena najhladnejša prva dekada meseca februarja po letu 1956. Sicer pa je iz analize podatkov od

leta 1975 do 2012 razvidno, da povprečna dolgoletna temperatura zraka ostaja nespremenjena.

46

Slika 4. Povprečne letne vrednosti temperature zraka v obdobju 1975–2012, Meteorološka postaja

Portorož–Beli Križ in letališče Portorož skupaj. Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) (2013).

Posebnosti, ki so bile zabeležene med raziskavo

V začetku februarja 2012 je pihala močna burja, štirikrat zapored tudi orkanska. Povzročala je nevšečnosti

širom Primorske, zabeležene je bilo precej škode v večini Primorskih občin, predvsem na strehah hiš ter v

prometu in na električnih vodih. Meteoalarm je kar štirikrat razglasil najvišjo, rdečo stopnjo nevarnosti

pred vremenskimi pojavi, kar se doslej še ni zgodilo (WineAndWeather, 2012).

Posledice dolgotrajnega mraza so se v Krajinskem parku Strunjan pokazale predvsem na poškodbah listov

in iglic na vegetaciji na klifu in na pinijah v Pinijevem drevoredu.

Slika 5. Poškodbe na pinijah zaradi dolgotrajnega mraza in orkanske burje februarja 2012. Fotografija:

Luka Kastelic.

47

Na Slovenski Obali vlada submediteransko podnebje, kjer je povprečna temperatura najhladnejšega

meseca 4 °C, zato ne preseneča, da je sneženje redko. V drugi polovici 20. stoletja je snežilo v manj kot 25

sezonah. Povprečna maksimalna višina snega znaša le 2,5 cm. 15 sezon je bilo nadpovprečnih (brez

sezone 2012/2013), več kot 35 sezon pa brez snega. Zima leta 2013 je bila ena bolj zasneženih v zadnjih

50 letih. Več snega je zapadlo le v zimah 1968/1969 in 1969/1970 (Ciklon, 2012).

V parku je bilo zabeleženo največ zapadlega snega dne 8.12.2012, kar 11 cm in 22.2.2013 8 cm. Dne

26.3.2013, je bila zabeležena zmrzal v obliki snežne žlindre, kar je prav tako nenavadno za ta letni čas.

Slika 6. Sneg dne 22.2.2013. Fotografija: Luka Kastelic.

Slika 7. Pozeba dne 26.3.2013. Fotografija: Luka Kastelic.

48

Monitoring obiskovalcev v povezavi z monitoringom vremena

Pri monitoringu obiskovalcev so bili zabeleženi podatki o mirujočem prometu na kopnem na osmih

različnih lokacijah: avtokamp Strunjan, parkirišče pri avtobusni postaji Strunjan, parkirišče pred gostilno

Pod trto, parkirišče pred gostilno Sosič, parkirišče hotelskega kompleksa Belveder, parkirišče pod

Belvederjem, parkirišče hotela Laguna, parkirišče pred restavracijo Primorka, parkirišče pri cerkvi z

okolico, parkirišče pri restavraciji Lambada in parkirišče pri mandraču. Pri mirujočem prometu se je za

vsak avtomobil štelo 2,5 oseb, za vsak avtobus pa 45 oseb.

Na morskem delu so bili zabeleženi podatki o kopalcih na obali in sidranih plovilih na lokacijah: zaliv pred

solinami in urejena plaža zdravilišča KRKA, obala med Vilo Tartini in Rtom Strunjan, obala med Rtom

Strunjan in Rtom Ronek (Mesečev zaliv), obala med Rtom Ronek in Belimi skalami ter obala med Belimi

skalami in Rtom Kane.

V obdelavo podatkov, ki so prikazani v tabeli 2 in 3, smo zajeli podatke iz leta 2011 in 2012 od meseca

maja do decembra. Vključeni so podatki monitoringa obiskovalcev 75 dni (20.54 %) v vsakem letu. Poleg

enakega števila dni med letoma je upoštevano enako število dni ob koncih tedna, saj je v tem času v

parku največ obiskovalcev.

Prikaz povezave med vremenskimi razmerami in gibanjem obiskovalcev v parku je pokazalo več

rezultatov, poglavitni pa so povzeti v nadaljevanju. Med letom 2011 in 2012 se je število obiskovalcev

med majem in decembrom zvišalo iz 89.666 obiskovalcev na 90.097, kar pomeni povečano število

obiskovalcev za 0,48 %.

V istem obdobju je bila v letu 2011 zabeležena količina padavin 21.91 mm, leta 2012 pa 9,62 mm, kar

pomeni v letu 2012 padec količine padavin za 56.08 %.

V istem obdobju je bila v letu 2011 povprečna temperatura zraka 19.09 1 °C, v letu 2012 pa 18,64 °C,kar

pomeni padec povprečne temperature za 0,45°C .

Tabela 2. Podroben mesečni prikaz podatkov prikazuje povezanost med povečanjem padavin in

zmanjšanjem števila obiskovalcev v parku. Monitoring se je izvajal od meseca maja do decembra

Padavine (mm) Obiskovanje mesec

2011 2012 Odstopanja (%)

2011 2012 Odstopanja (%)

Maj 0,2 0,2 0 5.052 4.521 -10,51

Junij 4 7,8 95 15.407 17.282 12,16

Julij 8 0 -100 13.156 16.233 23,38

Avgust 0,9 0 -100 25.387 25.187 -0,78

September 5,4 0,36 -93,33 13.902 13.305 -4,29

Oktober 0,2 0,281 40,5 5.448 4.745 -12,9

November 1,21 0,45 -62,8 8.257 5.962 -27,81

December 2 0,53 -73,5 3.057 2.862 -6,37

Skupaj 21,91 9,621 -56,08 89.666 90.097 0,48

Velik vpliv na obisk parka imajo posamezne enkratne prireditve, kot npr. Praznik kakijev. V mesecu

novembru je leta 2011, kljub slabšemu vremenu, zabeležen večji obisk kot leta 2012, predvsem zaradi

prireditve Praznika kakijev, katerega vsako leto obišče veliko obiskovalcev. V letu 2011 je bilo zaradi

sončnega vremena na Prazniku kakijev zabeleženih 2.504 obiskovalcev, v primerjavi z letom 2012, ko je

bilo zaradi slabega vremena le 1.004 obiskovalcev.

49

Tabela 3. Primerjava med spremembo povprečnih mesečnih temperatur in spremembo števila

obiskovalcev v parku. Monitoring se je izvajal od meseca maja do decembra

Temperatura (° C) Obiskovanje mesec

2011 2012 Odstopanja (°C)

2011 2012 Odstopanja (%)

Maj 19,78 18,06 -1,72 5.052 4.521 -10,51

Junij 22,17 23,51 1,34 15.407 17.282 12,16

Julij 23,73 25,79 2,06 13.156 16.233 23,38

Avgust 24,08 23,8 -0,28 25.387 25.187 -0,78

September 22,39 21,04 -1,35 13.902 13.305 -4,29

Oktober 13,69 16,12 2,43 5.448 4.745 -12,9

November 19,81 14,6 -5,21 8.257 5.962 -27,81

December 7,12 6,24 -0,88 3.057 2.862 -6,37

Skupaj 19,09 18,64 -0,45 89.666 90.097 0,48

Pri pregledu števila obiskovalcev v letu 2012 od januarja do decembra, so bili upoštevani podatki

pridobljeni s pomočjo monitoringa, ki se je opravljal 136 dni na leto, kar predstavlja 37.26 % celotnega

leta, in števila udeležencev vodenih ogledov. Skupaj smo v celem letu 2012 zabeležili 133.277

obiskovalcev. Najmanj obiskovalcev (2.802 oseb) smo zaznali v mesecu decembru, največ (33.300 oseb)

pa v mesecu avgustu.

Vodenih ogledov se je udeležilo 1.314 oseb.

Slika 8. Število obiskovalcev v celem letu 2012. Vključeni so podatki monitoringa obiskovalcev 136 dni in

število udeležencev vodenih ogledov.

V zadnjih letih je opaziti drastično povečanje števila plovil, ki sidrajo v Naravnem rezervatu Strunjan.

Sidranje plovil povzroča veliko fizičnih poškodb morskega dna, kar lahko posledično pripelje do

spremembe strukture in sestave dna ter prisotnih življenjskih združb. Poleg tega plovila povzročajo tudi

vodni hrup, ki neposredno vpliva na vedenjske značilnosti morskih organizmov. V zalivu pri Belih skalah

sidra v mescu avgustu lahko tudi do 100 bark na dan.

50

Slika 9. Sidranje v Naravnem rezervatu Strunjan. Fotografija: B. Knez.

Prenočitve v Krajinskem parku Strunjan in v neposredni bližini parka

Krajinski park Strunjan velja za enega najbolj priljubljenih krajev na slovenski Obali za preživljanje počitnic

ali samo za kratke izlete. Na področju, velikem 428,6 ha, se nahajata dva večja hotelska kompleksa Hotel

terme Krka in Hotel Belvedere, poleg tega pa še avtokamp Belvedere, počitniški dom Rog, penzion Elvira

Vatovec in trije oddajalci sob. Največji turistični kompleks je Hotel Krka, katerega lokacija je med

Naravnim rezervatom Strunjan in Naravnim rezervatom Strunjan – Stjuža. Hotel Krka je v devetih letih

ustvaril 1.266.769 nočitev. V letu 2012 so vsi ponudniki turističnih prenočišč ustvarili za kar 164.291

nočitev.

Tabela 4. Število prenočitev od 2004–2012 v Krajinskem parku Strunjan

Hotel terme Krka in Hotel Belvedere

Kamp Belvedere Počitniški domovi, penzioni,

sobodajalstvo

Leto domači tuji skupaj domači tuji skupaj domač tuji skupaj

2004 75.433 64.145 139.578 13.269 16.389 29.658 / / /

2005 78.495 63.410 141.905 13.767 13.166 26.933 / / /

2006 83.414 62.031 145.445 14.367 11.555 25.922 / / /

2007 87.669 58.626 146.295 12.828 12.374 25.202 / / /

2008 94.531 54.579 149.110 9.729 12.426 22.155 / / /

2009 102.594 43.739 146.333 13.779 12.726 26.505 / / /

2010 75.031 35.665 110.696 8.621 8.826 17.447 / / /

2011 109.894 37.402 147.296 9.071 9.117 18.188 / / /

2012 102.274 37.837 140.111 8.054 9.192 17.246 6.600 334 6.934

Skupaj ločeno 809.335 457.434 1.266.769 103.485 105.771 209.256 6.600 334 6.934

Skupaj 2012 164.291

Izven zavarovanega območja, vendar v neposredni bližini južne meje Krajinskega parka Strunjan, se

nahajajo trije večji nastanitveni objekt. Hotel Oleander, Avtokamp Strunjan in Hotel Salinera. V poročilo o

obiskovanju je zajeto tudi število nočitev v neposredni bližini parka, saj je bilo opaženo, da obiskovalci, ki

51

prenočujejo v omenjenih objektih, pogosto obiskujejo plaže ali uporabljajo sprehajalne poti v Krajinskem

parku Strunjan. V letu 2012 so ponudniki prenočitvenih kapacitet v neposredni bližini Krajinskega parka

Strunjan ustvarili 91.707 nočitev.Največ prenočitev so obiskovalci ustvarili v mesecu avgustu 29.777 in

najmanj v mesecu decembru 8.026.

Tabela 5. Število prenočitev od 2004–2012 v neposredni bližini Krajinskega parka Strunjan

Število prenočitev v neposredni bližini Krajinskega parka Strunjan

Hotel Oleander Avtokamp Strunjan Salinera

Leto domači tuji skupaj domači tuji skupaj domači tuji skupaj

2004 8.080 1.216 9.296 17.488 1.283 18.771 / / /

2005 8.369 1.649 10.018 20.552 2.188 22.740 / / /

2006 7.804 2.249 10.053 13.645 1.992 15.637 / / /

2007 8.514 1.805 10.319 15.010 1.845 16.855 / / /

2008 5748 3.066 8.814 15.690 2.606 18.296 58.688 22.824 81.512

2009 6.339 2.371 8.710 13.980 2.489 16.469 65.133 17.213 82.346

2010 6732 1467 8199 5755 1589 7344 61022 15407 76429

2011 6.376 1.718 8.094 5.862 2.203 8.065 58.161 21.205 79.366

2012 6.762 1.460 8.222 5.179 1.877 7.056 56.065 16.884 72.949

Skupaj ločeno 64.724 17.001 81.725 113.161 18.072 131.233 299.069 93.533 392.602

Skupaj 2012 91.707

Tabela 6. Število prenočitev po mesecih v letu 2012 v Krajinskem parku Strunjan

2012 Hotel terme Krka Hotel Belvedere Kamp Belvedere Počitniški domovi,

penzioni, sobodajalstvo

Skupaj

Januar 8.046 82 0 0 8.128

Februar 7.706 0 0 2 7.708

Marec 8.962 878 0 0 9.840

April 8.586 1.537 194 209 10.526

Maj 9.439 2.086 450 91 12.066

Junij 10.869 3.061 1.948 867 16.745

Julij 11.964 7.730 6.924 2461 29.079

Avgust 12.908 7.925 6.857 2087 29.777

September 10.030 2.895 1.047 685 14.657

Oktober 8.923 376 26 12 9.337

November 8.129 273 0 0 8.402

December 7.396 630 0 0 8.026

Skupaj 112.958 27.473 17.446 6.414 164.291

Krajinski park Strunjan je področje, kjer obiskovalci dostopajo v park z več strani in je težko točno določiti

koliko obiskovalcev realno obišče park. Za natančnejšo ugotovitev vpliva klimatskih sprememb na

obiskovanje parka bi bilo potrebno dopolniti metodo monitoringa obiskovalcev npr. z elektronskimi

števci na več lokacijah ali fizično opravljati monitoring obiskovanja vsak dan več let zapored.

52

Slika 10. Število prenočitev po mesecih v letu 2012 v Krajinskem parku Strunjan.

Zaključek

Krajinski park Strunjan je turistično manj razvit od bližnjega Portoroža, čeprav so tudi tu hoteli,

namenjeni tistim, ki si želijo preživeti počitnice v razvitih turističnih krajih, ki so bolj tesno povezani z

naravnim okoljem. Park ne pritegne samo obiskovalcev v poletnih mesecih zaradi bližine morja, ampak

tudi veliko obiskovalcev, ki med sprehajanjem spoznavajo naravno in kulturno dediščino. V letu 2012 so

ponudniki turističnih kapacitet v parku zabeležili kar 164.291 nočitev. Največ v mesecu avgustu 29.777 in

najmanj v mesecu decembru 8.026.

Da bi ugotovili vpliv podnebnih sprememb na obiskovanje Krajinskega parka Strunjan, smo poleg

monitoringa obiskovalcev spremljali stanje vremena.

V primerjavi med količino padavin iz leta 2011 in 2012 od meseca maja do decembra, ko se je izvajal

monitoring, 75 dni (med tednom in vikendi) in številom obiskovalcev, smo v letu 2012 ugotovili padec

padavin za 56.08 % in dvig števila obiskovalcev za 0,48 %. V istem obdobju smo ugotovili, da padec

povprečne temperature za 0,45 °C ni vplival na število obiskovalcev.

Pri pregledu števila obiskovalcev v letu 2012 smo upoštevali podatke, katere smo pridobili s pomočjo

monitoringa, ki smo ga opravili 136 dni na leto in števila udeležencev vodenih ogledov (1.314 oseb).

Skupaj smo našteli 133.277 obiskovalcev. Najmanj obiskovalcev (2.802 oseb) smo zabeležili v mesecu

decembru, največ (33.300 oseb) pa v mesecu avgustu.

Pri pregledu zgodovinskih vremenskih podatkov smo v zadnjih 37 letih ugotovili dolgoletni trend padanja

količine padavin in nespremenjeno povprečno temperaturo zraka.

Ob spremljanju vremena velja izpostaviti dolgotrajni mraz in orkansko burjo februarja 2012, kjer se

povprečna temperatura ni dvignila nad ničlo kar 6 dni zapored. Zima v letu 2013 je bila ena bolj sneženih

v zadnjih 50 letih. V parku je bilo zabeleženo meseca decembra 10 cm snega in zmrzal konca meseca

marca, kar je prav tako nenavadno za ta letni čas.

53

Literatura

Agencija Republike Slovenije za okolje. (2013). Meteo.si. Dostop na http://meteo.arso.gov.si/

Ciklon. (2012). Najobilnejši sneg na OBALI v zadnjih 25 letih! Dostop na http://ciklon.si/stran/?p=4025

WineAndWeather. (2012, 26 February). Orkanska burja in ekstremen mraz na Primorskem in v Evropi – februar 2012. Dostop na http://www.wineandweather.net/?p=995.

55

Prispevek k poznavanju vplivov vremenskih sprememb na biodiverziteto in

obiskovanje v Krajinskem parku Sečoveljske soline

Iztok Škornik

SOLINE Pridelava soli d. o. o. (KPSS), Seča 115, 6320 Portorož, Slovenija. Kontakt: iztok.skornik@kpss.si.

Povzetek

Sečoveljske soline predstavljajo nacionalno območje velike naravne, kulturne, ekonomske in estetske

vrednosti, v katerih je s sonaravnim gospodarjenjem mogoče vzdrževati in uravnavati biološko

raznolikost. Vrstna pestrost je ogrožena predvsem zaradi degradacije in uničevanja habitatov. Posreden

vpliv nanjo ima lahko tudi obiskovanje, ki je na zavarovanih območjih že tradicionalno prisotno in

predstavlja pomembno razvojno možnost. Svoje bodo v prihodnje prispevale tudi podnebne spremembe,

ki bodo vplivale na kvaliteto habitatov, kot tudi na kvaliteto doživljanja zavarovanega območja.

Spremembe življenjskih okolij prinašajo spremembe tudi na živalskih vrstah. Med najbolj ogroženimi v

Sečoveljskih solinah so vsekakor ptice.

Ključne besede: ptice, habitati, vremenske spremembe, obiskovanje, Sečovejske soline, KPSS.

Uvod

Morske soline najdemo ob morskih obrežjih širom po Sredozemlju, od Atlantskega oceana pa vse do

Črnega morja. Zaradi zgodovinskih, kulturnih in ekoloških vrednot predstavljajo izjemen pokrajinski

element med morjem in kopnim, med zrakom in zemljo.

Soline so z vidika vartva narave pomembna območja. Predstavljajo enkratna mokrišča z bogato biološko

raznolikostjo in ni naključje, da so številna med njimi uvrščena tudi v omrežje NATURA 2000.

Sredozemske soline predstavljajo območja, ki so zaradi solinarstva večji del leta pod vodo, kar je v

primerjavi z ostalimi sredozemskimi življenjskimi okolji v vročih in sušnih poletjih neprecenljive vrednosti.

Solinarska dejavnost tako v industrijskih kot v tradicionalnih solinah zagotavlja stabilne življenjske

razmere slanoljubnim rastlinam in živalim v vodi, na kopnem in v zraku.

Tudi podatek, ki govori, da sredozemske soline redno obiskuje nad 100 različnih vrst ptic, ki pripadajo 18

družinam pove, da so zanje neprecenljivo življenjsko okolje. Približno pol milijona ptic v Sredozemlju

redno prezimuje ali je tam na preletu. Več kot polovica teh ptic se pojavlja v solinah.

Sredozemske soline predstavljajo nacionalna območja velike kulturne, ekonomske in estetske vrednosti,

v katerih je mogoče vzdrževati in uravnavati biološko raznolikost. Aktivne soline so lep primer sožitja med

gospodarsko dejavnostjo, turizmom in naravovarstvenimi potrebami, hkrati pa konkurenčen primer

svetovni proizvodnji soli v tovarnah. In morda jih ravno to ohranja pri življenju, saj so gospodarski apetiti

na teh območjih vse prej kot zanemarljivi.

Zavarovana območja nudijo obiskovalcem naravne in druge kakovosti, hkrati pa turizem in rekreacija ta

območja vse bolj sooblikujeta. Zavarovana območja so večinoma dobila varstveni status predvsem zaradi

dobro ohranjenega naravnega okolja oziroma prisotnosti izjemnih naravnih in kulturnih vrednot. Odlikuje

56

jih sobivanje različnih rab prostora, za katere so značilni včasih nasprotujoči si interesi, ki med seboj niso

vedno najbolj usklajeni.

Ena izmed najbolj pogosto prisotnih dejavnosti je tudi obiskovanje, ki je na zavarovanih območjih že

tradicionalno prisotno in predstavlja pomembno razvojno možnost. Plut (2006) navaja, da lahko

zavarovana območja postanejo v nekaterih primerih celo nosilni steber celostno in trajnostno

zasnovanega regionalnega razvoja, v katerem je turizem temeljna gospodarska panoga.

Obiskovanje pa ni pomembno samo z gospodarskega in izobraževalnega vidika, temveč opozarja tudi na

pomembno rekreacijsko vlogo zavarovanih območij, ki zagotavljajo kakovostno preživljanje prostega časa

lokalnemu prebivalstvu, kot tudi obiskovalcem iz pretežno urbanih območij.

Pri doživljanju zavarovanega območja gre za obiskovanje in ne za turizem, kakovost doživljanja pa je

odvisna predvsem od geografske lege, vremenskih pogojev ter seveda upravljanja zavarovanega

območja.

V krajinskem parku Sečoveljske soline si preteklost in sedanjost še vedno podajata roko. Pradavni način

solinarjenja, ki so se ga piranski solinarji pred davnimi časi naučili od svojih učiteljev, solinarjev z otoka

Paga, je še danes nekaj posebnega, tudi v sredozemskem merilu. Cilji delovanja krajinskega parka

Sečoveljske soline (KPSS) so ohranjanje biotske raznovrstnosti in z njo povezanih ekosistemskih storitev

ter kulturne dediščine. V KPSS se prepletajo trije temeljni vidiki rabe prostora: naravovarstveni, kulturni

in gospodarski s tremi gospodarskimi dejavnostmi: solinarstvom, obiskovanjem, rekreacijo ter z drugimi

dopolnilnimi dejavnostmi. Vlada RS je sprejela Uredbo o Krajinskem parku Sečoveljske soline z namenom,

da zavaruje naravno območje in ohrani biotsko raznovrstnost tipičnega solinarskega ekosistema.

12.7.2003 je Ministrstvo za okolje, prostor in energijo s podjetjem SOLINE Pridelava soli d.o.o. v

Sečoveljskih solinah podpisalo koncesijo za 20-letno upravljanje s Krajinskim parkom Sečoveljske soline.

V podjetju SOLINE Pridelava solin d.o.o. si prizadevamo za skladen in trajnosten razvoj, obiskovalcem

omogočamo doživljanje parka, z raziskovalnim delom pa ugotavljamo in zagotavljamo optimalne razmere

za tamkaj živeči živelj. Pomemben del dejavnosti parka sta tudi vzgojno in izobraževalno delo ter

upravljanje z zavarovanim območjem.

Opis območja

S površino približno 750 ha leži Krajinski park Sečoveljske soline (KPSS) na skrajnem jugozahodnem delu

Slovenije, tik ob meji z Republiko Hrvaško, v južnem delu občine Piran. Severni del parka, kjer še poteka

aktivna pridelava soli, se imenuje Lera. Od južnega dela parka, imenovanega Fontanigge, ga deli struga

potoka Drnica.

Sečoveljske soline so del Krajinskega parka. S površino približno 620 ha so na severu omejene s strugo

kanala Sv. Jerneja, na vzhodu v večjem delu z nasipom bivše ozkotirne železnice, na jugu z reko Dragonjo,

na zahodu pa ga varujejo morski nasipi v Piranskem zalivu.

Območje Lere obsega 294 ha in je razdeljeno na predel kristalizacije in območja za zgoščevanje morske

vode. Fontanigge obsegajo 344 ha. Ležijo med kanalom Grande in reko Dragonjo. Na zahodu so obdane z

morskim visokovodnim nasipom, na vzhodu pa z agrarno površino. V Fontaniggeah je mreža kanalov, ki

so v preteklosti služili za dovod morske vode do posameznih solnih polj, pa za odvod izrabljenih in

padavinskih vod ter za transportne plovne poti. V mreži kanalov sta Giassi in Curto, najdaljši pa Pichetto,

57

ki je ohranil svojo vlogo za upravljanje vodnih režimov na tem območju. Ležijo v smeri doline Dragonje in

so pod vplivom močnejših dnevnih ter nočnih vetrov, ki pospešujejo izhlapevanje vode v bazenih.

Slika 1. Karta Sečoveljskih solin. Z rdečo črto je označena meja Krajinskega parka.

Metode

Območje Sečoveljskih solin smo razdelili na poligone. Večinoma gre za jasno ločene in omejene solinske

bazene ter za druga območja solin. Nekateri poligoni so bili poimenovani že v preteklosti, njihova imena

smo uporabili tudi pri našem delu.

Popisna mreža

Od leta 2008 velja v Sloveniji nov državni koordinatni sistem (ESRS - European Spatial Reference System).

V Sloveniji se trenutno uporablja koordinatni sistem WGS84, ki je referenčni elipsoid, določen leta 1984.

Uporablja se ga v povezavi z GPS sistemom satelitske navigacije.

58

V tem delu so habitati ter gnezditvena razširjenost vrst ptic podani v obliki karte razširjenosti, ki smo jo

izdelali sami s pomočjo programa DMAP digitizer in jo georeferencirali.

Pri delu smo uporabljali UTM mrežo 100 x 100 m kvadratov, ki se uporablja za kartiranje manjših

območij. UTM koordinatni sistem je univerzalni koordinatni sistem. Ta koordinatni sistem postaja

standard v EU in ga zmore prikazati vsak GPS sprejemnik. Seznam konkretnih najdišč, pridobljenih s

pomočjo GPS-a, omogoča dvig nivoja natančnosti.

Slika 2. Kvadrati 100 x 100 m UTM v katerih so bili zbrani podatki o gnezdenju ptic na območju KPSS.

Monitoring ptic

Cilj je bil vključiti vse razpoložljive favnistične podatke o pticah Sečoveljskih solin. Uporabili smo vse nam

znane pisne vire, podatke, podprte z dokaznimi primerki v javnih zbirkah in opažanja strokovno

usposobljenega osebja na terenu. V podatkovni zbirki so vključeni vsi podatki, zbrani v ornitofavnistični

raziskavi, z mnogo novimi podatki. Podatke, zbrane v tem delu, smo zbirali na več ravneh.

Od leta 1973 do leta 1983 je veliko podatkov priložnostnih opazovanj. Nekaj podatkov je bilo zbranih

zgolj naključno. Od leta 1983 smo z različnimi popisnimi metodami sistematično obdelali gnezditev,

prelet in prezimovanje ptic na obravnavanem območju.

Od leta 2010 do 2013 smo v okviru projekta CLIMAPRKS izvajali redni tedenski monitoring ptic na

popisnem območju. Popisno območje je območje Krajinskega parka Sečoveljske soline (KPSS) s poligoni.

Pri vnašanju podatkov neposredno na terenu smo uporabili dlančnik Samsung Galaxy Note z GPS

59

sprejemnikom ter program Nature Lister. Za vnos, shranjevanje in obdelavo podatkov pa programsko

opremo Wildlife Recorder.

V podatkovno bazo smo vključili tudi vse dostopne zapise in navedbe iz literature, vse od leta 1870 dalje.

Skupaj je bilo do konca leta 2012 v bazo KPSS zavedenih 25.117 vnosov.

Od leta 2010 do vključno leta 2013 je bilo na območju Sečoveljskih solin opravljenih nekaj več kot 2949

delovnih ur.

Pri izdelavi distribucijskih in drugih kart smo uporabili programa DMAP in DMAP Digitizer.

Pri statistični obdelavi podatkov smo si pomagali s programi Biodiversity Pro in TRIM. Pri interpretaciji le-

teh pa smo upoštevali temeljno delo s tega področja Measuring Biological Diversity, avtorice A. E.

Magurran (2004).

Zbiranje gnezditvenih podatkov

Podatke o gnezdilcih Sečoveljskih solin smo zbrali z načrtnim kvantitativnim popisom v popisni mreži

UTM 100 x 100 m. Od leta 2010 do leta 2013 smo v gnezditvenem času območje Sečoveljskih solin

natančno pregledali po vsej površini, primerni za gnezdenje. Vodnih površin brez blatnih otočkov nismo

pregledovali. Od skupno 787 kvadratov velikosti 100 x 100 m, je nekaj manj kot 500 primernih za

gnezdenje. Pri delu na terenu smo občasno uporabljali tudi plovilo, ki smo ga pridobili v okviru projekta

CLIMAPARKS. Podatke, ki smo jih zbrali s pomočjo GPS sprejemnika, smo prav tako prenesli v popisno

mrežo 100 x 100 m, ali pa smo jih uporabili za izdelavo konkretnih najdišč gnezd posameznih vrst ptic.

Kvantitativne popise dopolnjujejo rezultati v okviru rednega tedenskega monitoringa, ki se v okviru

upravljanja s Sečovljskimi solinami izvaja na območju KPSS.

Za obravnavano območje se je v širšem obdobju 1973–2009 nabrala množica podatkov o preletnikih,

prezimovalcih ter podatkov pred in po gnezditvi. Za obdobje 1983–2004 so podatki zbrani bolj ali manj

sistematično. Od leta 2004 do 2013 so podatki rezultat izvajanja rednega tedenskega monitoringa ptic na

popisnem območju.

Zbiranje negnezditvenih podatkov

Tudi izven gnezditvenega obdobja smo redno popisovali na celotnem območju Sečoveljskih solin. Pri

spremljanju pojavljanja vrst, ki se zadržujejo na odprtem (vodne površine, nasipi, suhi bazeni, travniki ...),

smo uporabljali različne optične pripomočke (daljnogledi, teleskopi ...) in naprave za digitalno zajemanje

slike (digitalni fotoaparati). Pri težje odkrivnih vrstah pevk (penice, trstnice ...), smo sliko preletnega in

pognezditvenega dogajanja dobili iz podatkov o ulovu ptic z mrežo.

Zbiranje zgodovinskih podatkov

Za nekatere vrste, ki so bile opazovane na območju Sečoveljskih solin in v bližnji okolici, obstajajo zapisi o

njihovem pojavljanju, a jih med našimi popisi nismo zabeležili. Tudi verjetnost, da se bodo znova pojavile,

je majhna. Te podatke obravnavamo kot »zgodovinske«.

60

Lov in obročkanje ptic

Lov in obročkanje ptic smo na območju Sečoveljskih solin izvajali predvsem v namene proučevanja

pojavljanja težje odkrivnih vrst na obravnavanem območju. Naključno smo lovili tudi na drugih lokacijah

znotraj obravnavanega območja. V ta namen smo na območju Stojb v okviru projekta CLIMAPARKS

postavili obročkovalsko postajo. V obdobju 2010 do 2013 smo na območju Stojb na Fontaniggeah redno

lovili v jesenskem in spomladanskem času, na drugih območjih solin pa zgolj priložnostno. Nekatere ciljne

vrste (beločeli deževnik, mala in navadna čigra, polojnik in sabljarka), smo lovili s posebnimi vzmetnimi

pastmi ali z vršami. Ulovljene ptice smo sistematično označevali z barvnimi in kovinskimi obročki.

Monitoring habitatov

V obdobju 2010–2013 smo na območju Sečoveljskih solin redno vzdrževali vodne režime, ki zagotavljajo

optimalne življenjske pogoje rastlinam in živalim. Nadzor nad vodnimi režimi se praviloma izvaja na

celotnem območju KPSS, usklajeno s potrebami in zahtevami pridelave soli. Upravljanje z vodnimi režimi

se izvaja še posebej natančno tam, kjer je potrebno zagotavljati ustrezne razmere za živali, rastline in

njihova življenjska okolja. Območja, ki sodijo v to kategorijo, so opremljena s posebno mersko lato iz

katere odčitavamo nivo vode. Višino vode uravnavamo z dotokom in iztokom vode preko zapornic in cevi.

Kartirali smo tudi habitatne tipe iz seznama evropske uredbe o habitatih. Pri kartiranju habitatov smo

uporabljali UTM mrežo 100 x 100 m kvadratov, ki se uporablja za kartiranje manjših območij.

Monitoring vremena

Monitoring vremena izvajamo s pomočjo dveh vremenskih postaj Davis Vantage Pro2 Plus, ki sta bili

kupljeni in postavljeni v okviru projekta CLIMAPARKS. Zajem vremenskih podatkov poteka v 15 minutnih

intervalih. Podatke shranjujemo s pomočjo programa WeatherLink 5.9.2. V tem delu Slovenije so vetrovi

zelo pomemben pokrajinski dejavnik. Podatke vetrov iz obeh vremenskih postaj, smo s pretvorbo

kardinalnih smeri v stopinje ter s pomočjo programa WindRose PRO3 prikazali vetrno rožo.

Vsi vremenski podatki so dostopni tudi na našem spletnem portalu http://www.kpss.si/vreme, kjer si jih

je mogoče ogledati tudi v dnevnem, mesečnem in letnem grafičnem prikazu.

Monitoring obiska

V okviru delovnega sklopa »Trajnostno obiskovanje parkov« projekta CLIMAPARKS, smo v KPSS

vzpostavili tudi monitoring obiskovalcev v parku. 1.11.2010 smo na vhodu na Leri uvedli preštevanje vseh

obiskovalcev parka, tudi tistih, ki za vstop v park niso plačali vstopnine (izvzeti so zaposleni v KPSS,

lastniki privezov, člani veslaškega kluba in poslovni partnerji podjetja). Iz arhivov smo pridobili čim bolj

natančne podatke o številu obiskovalcev v KPSS od leta 2006 dalje.

V okviru delovnega sklopa z naslovom: »Trajnostno upravljanje: parki kot primeri dobre prakse«, smo v

času trajanja projekta v KPSS izvedli študijo o okolju prijaznem prevozu. Pri obiskovalcih smo želeli

preveriti smiselnost in uporabnost električnih vozil za prevoz po parku. Kupili smo dve električni kolesi

Elefteria, ki so jih obiskovalci lahko brezplačno preizkusili na Leri. Podatki so bili zbrani z anketnimi popisi

na terenu ter na spletnem portalu KPSS.

61

Junija 2012 je pričelo na Leri voziti tudi električno vozilo Villager 8, ki je dva tedna poizkusno prevažalo

obiskovalce od vhoda na Leri do Centra za obiskovalce (MMC). V času preizkusa prevoza smo izvedli

anketiranje uporabnikov.

Manjši skuter Alpha pa smo preizkusili zaposleni v KPSS. Uporabljamo ga za krajše prevoze na Leri, kot

tudi na terenu.

Nosilno zmogljivost smo ocenili na podlagi indikatorjev nosilne zmogljivosti za scenarij trajnostnega

obiskovanja. Izbrali smo jih po subjektivni presoji glede na specifične značilnosti obravnavanega območja.

Statistična obdelava podatkov

Vrstno diverziteto smo v tem delu izračunali s Simpsonovim in Shannon-Wiennerjevim indeksom, ki

poskušata opredeliti povezavo števila osebkov neke vrste znotraj skupnosti vseh obravnavanih vrst in

njihovega števila.

Shannon–Wienerjev diverzitetni indeks

Shannon–Wienerjev diverzitetni indeks je najbolj razširjena mera za diverziteto. Na osnovi tega indeksa

je mogoče interpretirati tudi pestrost območja ali neke skupnosti. Višja je vrednost H’, večja je pestrost.

Funkcijska vrednost H’ bo enaka nič, kadar bodo v vzorcu organizmi ene same vrste, maksimum pa bo

dosegla tedaj, ko bo imela vsaka izmed S vrst enako število osebkov.

Kadar nas zanima, kako so podatki o abundanci ali obilju porazdeljeni po posameznih vrstah (in/ali

habitatih), govorimo o enakomernosti porazdelitve osebkov med vrstami (ali po vrstah), ki jo lahko

izrazimo z indeksi vrstne poravnanosti. Različne indekse poravnanosti je najlažje računati z diverzitetnimi

(Hillovimi) števili. Kadar imajo vse vrste iz vzorca enaka obilja, bo indeks vrstne poravnanosti največji.

Njegova vrednost pa se bo zmanjševala, kadar bodo vrstne abundance različne. Računanje indeksa

poravnanosti, ki smo ga uporabili, navaja Pielou (1984) kot razmerje E = H/log(S).

Diverzitetni indeks smo izračunali po naslednji enačbi:

H = - S pi ln (pi), kjer je:

H’ - diverziteta

pi - delež taksona i v vzorcu (relativna obilja, abundance)

S - število vseh opaženih vrst na obravnavanem območju

Shannonova entropija določa, koliko informacije v povprečju pridobimo pri meritvi določene količine.

Določa količino negotovosti, ki jo imamo o količini, preden jo izmerimo. Za izračun smo uporabili

naslednjo formulo:

H = - S pi log2 (pi) pi = verjetnost za i dogodkov.

Simpsonov indeks

Pogosto uporabljene mere diverzitete temeljijo na Simpsonovem indeksu D, ki ocenjuje verjetnost, da

dve naključno izbrani enoti pripadata isti vrsti: D = S pi2

62

Indeks, ki ga je prvi razvil Simpson leta 1949, opredeljuje tri različne načine raziskave. Prvi korak za vse tri

je izračun Pi, ki predstavlja število osebkov določene vrste, deljeno s skupnim številom evidentiranih

organizmov.

1. Simpsonov indeks: D = sum (Pi 2)

Predstavlja verjetnost, da dva naključno izbrana osebka v skupnosti spadata v isto kategorijo (npr. vrsto).

Pri tem 0 predstavlja neskončno raznolikost, 1 pa nobene raznolikosti. To pomeni, da večja kot je

vrednost D, manjša je raznolikost.

2. Simpsonov indeks raznolikosti: 1 - D

Predstavlja verjetnost, da dva naključno izbrana osebka v skupnosti spadata v različne kategorije (npr.

vrste). Vrednost tega indeksa se prav tako giblje med 0 in 1, vendar je v tem primeru ob večjem vzorcu

raznolikosti večja vrednost, kar je bolj smiselno. V tem primeru predstavlja indeks verjetnost, da bosta

dva naključno izbrana osebka v vzorcu pripadala dvema različnima vrstama.

3. Simpsonov vzajemni index: 1/D

Predstavlja število enakih kategorij (npr. vrst), ki tvorijo Simpsonov indeks. Vrednost tega indeksa se

začne z 1, ki je najmanjši možni rezultat. Ta rezultat predstavlja skupnost z eno samo vrsto. Višja kot je

vrednost, večja je raznolikost. Največja vrednost je število vrst v vzorcu (če obstaja pet vrst v vzorcu, je

najvišja vrednost 5).

ANOSIM

Podobnost določenih skupin (časovna obdobja, območja, habitatni tipi, združbe, odseki ...) smo preverili s

pomočjo analize podobnosti (ANOSIM). Ta določa način preverjanja, ali obstaja statistično pomembna

razlika med dvema ali več skupinami vzorčenja (Clarke & Green, 1988). Če sta dve skupini vzorčnih enot

res različni v svoji vrstni sestavi, potem bi morale biti razlike med skupinami večje od tistih znotraj

skupine. Anosim (R) temelji na razliki povprečnih rangov med skupinami (r_B) in znotraj skupine (r_W):

R = (r_B - r_W)/(N (N-1)/4)

ANOSIM generira vrednosti R, ki ležijo med -1 in 1, vrednost nič predstavlja nulto hipotezo (ni razlik med

serijo vzorcev). Gre za primerjavo R vrednosti skupin, s katero merimo, kako ločene so skupine na lestvici

od 0 (ni mogoče ločevati) do 1 (vse podobnosti znotraj skupine so manj kot katera koli podobnost med

skupinami). Rezultat nam pove, kakšna je razlika med skupinami. Če je podobnost znotraj skupine večja

kot pa med skupinami, bo R>0. V ekoloških združbah je redko R<0. Če je R=0, razlik med skupinami ni.

Bray-Curtisov koeficient podobnosti

Podobnost v vrstni sestavi toponimov in pogostosti pojavljanja posameznih taksonov ptic na posameznih

vzorčnih mestih in (ali) v določenem časovnem obdobju, smo vrednotili z multivariantno klastrsko analizo

(Pielou, 1984).

Posamezna območja (toponime) smo glede na prisotnost in pogostost vrst primerjali s pomočjo Bray-

Curtisovega indeksa podobnosti. Vsakemu paru območij smo določili indeks podobnosti, s katerim smo

ocenili podobnost abundanc ptičjih vrst.

Indeks podobnosti predstavlja vrednost med 0 in 100 %. Če toponima nimata skupne niti ene vrste, je

indeks podobnosti enak 0 %. Če pa so v toponimih prisotne enake vrste z enako abundanco, je indeks

63

podobnosti enak 100 %. Toponimi, ki so si najbolj podobni, tvorijo klastre (skupine). Klastre smo

predstavili s pomočjo diagrama drevesaste strukture - dendrograma. Isto analizo smo naredili tudi po

letih za obdobje 1983-2009.

Za vse statistične analize smo uporabili računalniški program BioDiversity Proffesional 2.0.

TRIM

Pri pomembnih gnezdilkah smo oceno populacijskega trenda na območju Sečoveljskih solin izračunali s

pomočjo programa TRIM - Trends and Indices for Monitoring data, različica 3.54, ki je bil izdelan posebej

za računanje indeksov in trendov. Program pretvori multiplikativen celoten naklon v eno izmed

naslednjih šestih kategorij trenda (kategorija je odvisna od naklona in njegovega 95 % intervala zaupanja

– naklon ± 1.96 SE naklona): velik porast, zmeren porast, stabilen, nezanesljiv, zmeren upad in velik upad

števila preštetih osebkov/gnezd/parov (poenostavljeno populacije proučevane vrste). Trend praviloma

lahko izračunamo po približno petih zaporednih popisih, zato je v primeru obravnavanega monitoringa to

mogoče v glavnem le za vrste, ki jih spremljamo vsako leto.

Rezultati in razprava

Ptice

Zbrani so bili vsi že objavljeni podatki in številni še neobjavljeni iz osebnih ornitoloških beležnic.

Nekaterih podatkov, kljub želji, nismo uspeli pridobiti. Za obravnavano območje se je v širšem obdobju

1973–2012 nabrala množica podatkov iz obdobja prezimovanja (od novembra do marca), spomladanske

selitve (marec-maj), gnezditvenega obdobja (maj–julij), pognezditvenega obdobja (julij in avgust) in

podatki iz obdobja jesenske selitve (september–november).

Za obdobje 1983–2002 so podatki zbrani bolj ali manj sistematično. Od leta 2004 do 2009 so podatki

rezultat izvajanja rednega tedenskega monitoringa ptic na popisnem območju, ki ga izvajamo v okviru

upravljanja s Krajinskim parkom Sečoveljske soline (KPSS). Podatki za obdobje 2010–2013 so bili zbrani v

okviru prjekta CLIMAPARKS.

Zbrali smo 25.117 favnističnih podatkov (podatek = zapis o določeni vrsti, na določenem kraju, ob

določenem času), ki govorijo o 988.934 opazovanih osebkih.

Skupaj je evidentiranih 297 vrst ptic, ki so bile v obdobju 1870–2012 na območju Sečoveljskih solin

zabeležene vsaj enkrat. V obdobju 2010–2012 je bilo zabeleženih 209 vrst ptic, od tega jih je bilo na

Fontaniggeah zabeleženih kar 196 vrst, na območju Lere pa 121 vrst ptic.

V letu 2010 je bilo opaženih 160 vrst ptic, od tega jih je bilo na Fontaniggeah zabeleženih kar 141 vrst, na

območju Lere pa 92 vrst ptic. V letu 2010 je bila največkrat opazovana vrsta polojnik Himantopus

himantopus z 120 zapisi, sledita mu rumenonogi galeb Larus michahellis z 112 zapisi ter mlakarica Anas

platyrhynchos z 109 zapisi. Najštevilčnejša vrsta v letu 2010 je rumenonogi galeb Larus michahellis z

40.723 registriranimi osebki, sledita mu liska Fulica atra z 15.819 registriranimi osebki ter mlakarica Anas

platyrhynchos z 4.368 osebki.

V letu 2011 je bilo opaženih 153 vrst ptic, od tega jih je bilo na Fontaniggeah zabeleženih kar 142 vrst, na

območju Lere pa 69 vrst ptic. V letu 2011 je bila največkrat opazovana vrsta polojnik Himantopus

himantopus z 95 zapisi, sledita mu rumenonogi galeb Larus michahellis z 82 zapisi ter beločeli deževnik

64

Charadrius alexandrinus z 76 zapisi. Najštevilčnejša vrsta v letu 2011 je ponovno rumenonogi galeb Larus

michahellis z 39.278 registriranimi osebki, sledita mu vranjek Phalacrocorax aristotelis z 6670

registriranimi osebki ter liska Fulica atra z 4794 osebki.

V letu 2012 je bilo opaženih 174 vrst ptic, od tega jih je bilo na Fontaniggeah zabeleženih kar 163 vrst, na

območju Lere pa 90 vrst ptic V letu 2012 je bila največkrat opazovana vrsta mlakarica Anas platyrhynchos

s 199 zapisi, sledita mu rumenonogi galeb Larus michahellis s 166 zapisi ter mala bela čaplja Egretta

garzetta s 162 zapisi. Najštevilčnejša vrsta v letu 2012 je ponovno rumenonogi galeb Larus michahellis z

47.632 registriranimi osebki, sledita mu mlakarica Anas platyrhynchos z 11.636 registriranimi osebki ter

rečni galeb Chroicocephalus ridibundus s 7836 osebki. V letu 2012 je bila opažena 1 nova vrsta za

območje Sečoveljskih solin–pivka Picus canus.

Od vseh registriranih vrst je kar 87 vrst na seznamu ptic iz Priloge I ptičje direktive in vrst selivk iz 4. člena.

Od tega je kar 30 vrst t.i. kvalifikacijskih vrst, za katere se določa SPA območja. 29 vrst je na Rdečem

seznamu ptičev gnezdilcev (Škornik, 2012).

Lov in obročkanje ptic na območju Stojb poteka v okviru rednega dela monitoringa ptic v KPSS ter

projekta CLIMAPARKS, s pomočjo katerega smo lovišče opremili tudi z montažno lopo za 2 obročkovalca.

V petih lovnih dnevih je bilo ujetih in obročkanih 1.572 ptic, ki so pripadale kar 34 vrstam. Ciljne vrste

(polojnik, beločeli deževnik, sabljarka, mala in navadna čigra) smo zaznamovali tudi z barvnimi obročki.

Prvi rezultati kažejo, da se večina seli prek severnojadranskih mokrišč Italije.

Slika 3. Število vrst po mesecih v obdobju 2010–2012.

65

Slika 4. Število osebkov po mesecih v obdobju 2010–2012.

Vrstna pestrost

Uporaba diverzitetnih meril je med zoologi povsem običajna. Zoocenološke raziskave so najpogosteje

omejene na posamezne populacije organizmov ali taksonomske skupine različnih ravni. Večinoma gre za

ugotavljanje razmerja med vrstami in številom osebkov, ki spadajo k posamezni vrsti. Pri večini

diverzitetnih indeksov se število osebkov pojavlja kot ključni vhodni podatek. Ena od temeljnih nalog pri

opisovanju in označevanju biotskih skupnosti je opredelitev in interpretacija razmerja med številom vrst,

ki dano cenozo sestavljajo, in porazdeljenostjo njihovih osebkov (Robič, 2000).

Intenzivna raba prostora s strani človeka povzroča njegovo fragmentacijo, posledica pa so neposredni in

posredni konflikti z organizmi, ki tekmujejo z ljudmi za preostale polnaravne površine.

Sečoveljske soline so nastale na nekdanjih naplavinah reke Dragonje in so delo človeških rok. Pred

posegom v ta prostor je bilo obsežno izlivno območje reke prepredeno z različnimi, med seboj bolj ali

manj naravno povezanimi habitati. Fragmentacija habitatov je skoraj vedno v povezavi z vplivom na

naravne procese ter z gospodarsko dejavnostjo v nekem prostoru. Z več stoletnimi posegi v nekdanjo

delto reke Dragonje in s preoblikovanjem površine v eksploatacijska polja, ki so zagotavljala začetek

solinarske dejavnosti, je v omenjenem prostoru prišlo do fragmentacije območja na manjše dele. Z

izgradnjo nasipov, kanalov in bazenov je bilo izlivno območje razdeljeno na več manjših in funkcionalno

različnih površin, ki so se z leti spreminjale. Kar nekajkrat je celotno območje Sečoveljskih solin poplavila

reka Dragonja, zato so jo preusmerili v nekdanji kanal Sv. Odorika, kjer teče še danes. Dolga desetletja in

stoletja so v njih vladale razmeroma podobne ekološke razmere, ki pa so se z opustitvijo solinarstva

pričele nedvomno spreminjati. Nekdaj obsežne vodne površine so se ponekod izsušile, na polsuhih in

suhih bazenih so se pričeli razraščati številni halofiti in spreminjala se je vrstna sestava organizmov, med

njimi tudi ptic (Škornik, 2012).

Pri interpretaciji vrstne pestrosti smo uporabili podatke zadnjih 10 let rednega tedenskega monitoringa,

ki se je izvajal v KPSS in sicer od 1.1.2003 do 31.12.2012. V tem obdobju je bilo ugotovljenih 251 vrst, od

tega je 66 vrst naključnih. Linearni trend za zadnjih 10 letih kaže na rahel porast števila opazovanih vrst

(TRIM = p<0,05), medtem ko je izračun trenda števila opazovanih osebkov nezanesljiv.

66

Primerjava dveh petletnih obdobij kaže, da je bilo 37 vrst ugotovljenih samo v obdobju 2008-2012,

medtem ko je bilo samo v obdobju 2003–2007 le 16 takih vrst. Med njimi so nove in redke vrste.

Za območje Fontanigge je bilo ugotovljenih kar 234 (93 %) od skupaj 251 ugotovljenih vrst, medtem ko

smo na Leri našteli le 185 (73 %) vrst ptic. 61 vrst je bilo registriranih le na Fontaniggeah, medtem ko je

bilo 12 vrst opaženih samo na Leri. Pestrost ptic je na Leri v primerjavi s Fontaniggeami manjša, kar ne

preseneča. Do podobnih rezultatov je prišel tudi Škornik v Favnističnem in ekološkem pregledu ptic

Sečovelskih solin, kjer trdi, da se je zaradi postopnega spreminjanja ekoloških razmer na območju

Sečoveljskih solin v zadnjih desetletjih spremenila več kot polovica vrstne sestave združbe ptic med Lero

in Fontaniggeami (Škornik, 2012).

Slika 5. Simpsonov index raznolikosti (1-D), Shannon-Wienerjev diverzitetni index ter število osebkov v

obdobju 2003–2012.

OBSERVED R=0.288

Fre

quen

cy in

100

0

R-statistic

0

50

100

150

200

250

-1.

-0.9

-0.8

-0.7

-0.6

-0.5

-0.4

-0.3

-0.2

-0.1 0. 0.1

0.2

0.3

0.4

0.5

0.6

0.7

0.8

0.9

Slika 6. Vrednosti ANOSIM (R = 0,288) izračunane za dve petletni obdobji od 2003 do 2012.

67

Slika 7. Dendrogram podobnosti na osnovi Bray-Curtisovega indeksa podobnosti za obdobje 2003–2012.

Vrste, ki na obravnavanem območju gnezdijo

Podatke o gnezdilcih Sečoveljskih solin smo zbrali z načrtnim kvantitativnim popisom v popisni mreži

UTM 100 x 100 m. Od leta 2010 do leta 2013 smo v gnezditvenem času območje Sečoveljskih solin

natančno pregledali po vsej površini primerni za gnezdenje. Vodnih površin brez blatnih otočkov nismo

pregledovali. Od skupno 787 kvadratov velikosti 100 x 100 m, jih je nekaj manj kot 500 primernih za

gnezdenje.

Na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline je bilo do konca leta 2009 evidentiranih 53 vrst

gnezdilcev, od tega jih le 24 vrst gnezdi v solinah. Redno jih gnezdi 39 vrst, občasno jih gnezdi še 6

(Škornik, 2012).

Od vseh gnezdilcev je 10 nacionalno pomembnih vrst. To so vrste, ki imajo na območju Krajinskega parka

Sečoveljske soline (KPSS) 10 % ali več celotne nacionalne populacije. Osem vrst smo v okviru projekta

CLIMAPARKS izbrali za cilnje vrste in sicer: duplinsko kozarko Tadorna tadorna, polojnika Himantopus

himantopus, sabljarko Recurvirostra avosetta, beločelega deževnika Charadrius alexandrinus,

rdečenogega martinca Tringa totanus, malo čigro Sternula albifrons, navadno čigro Sterna hirundo in

brškinko Cisticola juncidis.

Na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline je bilo v letu 2010 evidentiranih 36 vrst gnezdilcev, v

letu 2011 pa le 28 vrst, toliko jih je namreč gnezdilo na območju solin. Gnezdilcev iz vplivnega območja

nismo popisovali. Skupaj je bilo v obdobju 2010-2011 evidentiranih 41 gnezdečih vrst.

V obdobju 2010–2011 na območju KPSS rdečenogi martinec Tringa totanus najverjetneje ni gnezdil,

čeprav so bili posamezni osebki opazovani tudi v gnezditvenem obdobju. V letu 2010 se je med gnezdilci

nepričakovano pojavil rečni galeb Chroicocephalus ridibindus. Par teh ptic je gnezdil na zaraščenem

otočku na območju Life in uspešno vzredil 2 mladiča. Že naslednje leto rečni galeb ni gnezdil več. Istega

leta je na območju Rudnika gnezdila tudi liska Fulica atra. Tudi liska naslednje leto ni gnezdila več.

29.5.2010 je bil na Leri opazovan par breguljk Riparia riparia, ki je bil kar precej gnezditveno razpoložen

(petje), vendar je kasneje izginil.

68

V letu 2010 je bilo najdenih 318 gnezd, v letu 2011 pa 331 gnezd različnih vrst. Skupaj je bilo v obdobju

2010–2011 najdenih 649 gnezd različnih vrst. Največ je bilo legel polojnika Himantopus himantopus in

sicer 128 (77 v letu 2010 ter 52 v letu 2011), beločelega deževnika Charadrius alexandrinus 108 (64 v letu

2010 ter 44 v letu 2011), ter rumenonogega galeba Larus michahellis 84 (38 v letu 2010 ter 46 v letu

2011).

Na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline je bilo v letu 2012 evidentiranih 33 vrst gnezdilcev. V

letu 2012 na območju KPSS rdečenogi martinec Tringa totanus ni gnezdil, prav tako nismo zabeležili

gnezditve brškinke Cisticola juncidis, čeravno je bil v gnezditvenem času opazovan pojoči samec.

Jadranska populacija je zaradi izredno nizkih tempertur v februarju utrpela precejšnjo škodo in je

ponekod povsem izginila.

V letu 2012 je bilo najdenih 478 gnezd. Največ je bilo legel male čigre Sternula albifrons (72), navadne

čigre Sterna hirundo (62), polojnika Himantopus himantopus (54) ter beločelega deževnika Charadrius

alexandrinus (52).

Najzgodnješa gnezdilca sta bila rumenonogi galeb Larus michahellis (12.1.2012) ter beločeli deževnik

Charadrius alexandrinus (22.3.2012).

Sabljarka Recurvirostra avosetta je v Sečoveljskih solinah že poskušala gnezditi, in sicer leta 1994, vendar

neuspešno. Za zanesljivo prvo gnezdenje velja najdeno gnezdo z jajci na manjšem nasipu območja Life

leta 2001 (Škornik, 20012). Od leta 2008 uspešno gnezdi, število gnezdečih parov pa narašča.

Polojnik Himantopus himantopus je v Sečoveljskih solinah prvič gnezdil leta 1990 (Makovec & Škornik,

1990). Število gnezdečih parov narašča, opaziti pa je tudi večja nihanja v posameznih gnezditvenih

sezonah, kar je odvisno predvsem od vodnega režima v času gnezditve (Škornik, 2012), najverjetneje pa

tudi zaradi priseljevanja novih osebkov. Gnezdilni uspeh pri polojniku niha, od slabega do izrednega.

Vrsta, pri kateri smo v zadnjem obdobju zabeležili velik porast gnezdeče populacije, je mala Sternula

albifrons. Najraje gnezdi na najnižjih, z vodno gladino izenačenih mestih, zaradi česar pa je tveganje

gnezditve večje in je zato pogosto gnezdilni uspeh nizek. Po do sedaj znanih podatkih je mogoče sklepati,

da je pogoj za uspešno gnezditev primeren vodni režim ter suho gnezditveno obdobje, brez obilnejših

padavin.

Poleg male čigre je zaradi obilnejših padavin ogrožen tudi beločeli deževnik Charadrius alexandrinus.

Največkrat gnezdi na suhem in neporaščenem nasipu ali na dnu presušenega solinskega bazena, vendar

vedno na nekoliko privzdignjenem delu. Gnezdi pa tudi na nasipih s slanoljubno vegetacijo, kjer je gnezdo

skoraj vedno v zavetju ene izmed slanuš. Ogroženost beločelega deževnika na območju Sečoveljskih solin

je odvisna predvsem od sezonskih vremenskih razmer (uspešne gnezditvene sezone sovpadajo z

ugodnimi solinarskimi pogoji – sezonami), ustreznega vodnega režima, primerno ohranjenih gnezdišč,

plenilcev ter v manjši meri tudi vznemirjanja v času gnezditve.

Brškinka Cisticola juncidis od leta 2012 na območju Sečoveljskih solin ne gnezdi več. Populacijo brškink je

februarja 2012 uničil hud mraz z vetrom. Brškinka je občutljiva na ostrejše zime. Hude zime lahko

populacijo brškinke povsem uničijo. Tudi pozimi 1985/86 je bila zaradi ostre zime populacija brškinke

katastrofalno prizadeta. V tistem obdobju je iz nekaterih dolin, kot tudi iz Sečoveljskih solin, povsem

izginila in se ponovno pojavila šele septembra, kar kaže na doselitev (Geister, 1995).

69

1420

1310

1140

Sternula albifrons

1420

1310

1140

Charadrius alexandrinus

Slika 8. Gnezditvena razširjenost male čigre Sternula albifrons in beločelega deževnika Charadrius

alexandrinus in izbira habitatnega tipa.

Slika 9. Gnezdenje male čigre in trend populacije v obdobju 1985-2012 (p<0.01).

70

Slika 10. Gnezdenje beločelega deževnika in trend populacije v obdobju 1983-2012 (p<0.01).

Vrste, ki na obravnavanem območju letujejo ali se pojavljajo v pognezditvenem obdobju

Med letujočimi vrstami, ki se na območju Sečoveljskih solin pojavljajo v pognezditvenem obdobju (julij in

avgust), je mnogo takih, ki tu nimajo ustreznih habitatov, gnezdijo drugje in se kot mladostni osebki tu

golijo, se tu zadržujejo zaradi ustreznejših prehranjevališč ali pa so njihova gnezdišča geografsko mnogo

višje in zato nimajo možnosti za gnezditev.

Med vsemi vrstami, ki se na območju Sečoveljskih solin pojavljajo v pognezditvenem obdobju, moramo

posebej izpostaviti vranjeka Phalacrocorax aristotelis, črnoglavega Ichthyaetus melanocephalus in

rumenonogega galeba Larus michahellis. Vse tri vrste se na območju Sečoveljskih solin pojavljajo v

večjem številu. Najštevilčnejši med vsemi je prav gotovo rumenonogi galeb Larus michahellis, ki

izpolnjuje več IBA in SPA kriterijev (Škornik, 2008).

Gnezdišča vranjekov so v Dalmaciji, pognezditvena prenočišča pa v severnem Jadranu (sllika 14). Največja

gnezdišča vranjekov so v Kvarneru in na Brijonih, z največjim znanim gnezdiščem v Dalmaciji na Silbanskih

grebenih (Zadar), kjer gnezdi tudi do 200 in več parov. Na jugu Jadrana gnezdijo na otoku Lastovo

(Crnković, ustno).

Vranjeki se v severnem Jadranu v večjem številu pojavijo že avgusta. Prenočujejo v Beneških lagunah, na

školjčišču pred Sečoveljskimi in Strunjanskimi solinami ter na školjčiščih vse od Debelega Rtiča do izliva

reke Timave v morje. V Tržaškem zalivu se v pognezditvenem obdobju zbere tudi do 4000 osebkov, kar

predstavlja več kot polovico vse jadranske populacije.

Poleg vranjeka se v večjem številu v pognezditvenem času pojavlja tudi črnoglavi galeb Ichthyaetus

melanocephalus, ki je po Zakonu o ratifikaciji konvencije o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva

in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (MKVERZ) po dodatku II. razglašen za strogo

zavarovane živalske vrste.

71

Slika 11. Dinamika pojavljanja vranjeka po tednih v obdobju 1983-2012.

Slika 12. Dinamika pojavljanja črnoglavega galeba po tednih v obdobju 1983–2012.

Slika 13. Dinamika pojavljanja rumenonogega galeba po tednih v obdobju 1983–2012.

72

Slika 14. Gnezdišča vranjekov v Dalmaciji (rdeče) in pognezditvena prenočišča v severnem Jadranu

(rumeno).

Vranjeki se že v avgustu pojavijo v večjem številu. Prenočujejo v Beneških lagunah, na školjčišču pred

Sečoveljskimi in Strunjanskimi solinami ter na školjčiščih vse od Tankega rtiča do izliva reke Timave v

morje. Od leta 2007 smo v KPSS skupaj z italijanskimi kolegi s pomočjo barvnih obročkov prepoznali več

kot 200 ptic, ki so bile označene na hrvaških otokih, kjer gnezdijo. 61 % jih je iz Brijonskih otokov, 13 % iz

arhiplaga Silbanski Grebeni, 10 % jih prihaja iz Kvarnerskega arhipelaga, 16 % jih je iz drugih lokalitet.

Gnezdeča populacija je ocenjena na do 2.000 parov (Kralj, ustno). V Tržaškem zalivu se jih v

pognezditvenem obdobju zbere tudi do 4000 osebkov, kar predstavlja več kot polovico vse jadranske

populacije (po Škornik idr., 2011).

Vrste, ki se na obravnavanem območju pojavljajo na preletu

Na splošno se spomladanska selitev začne že februarja, ko se ptice odpravijo iz prezimovališč, vračati pa

se nekatere vrste začnejo že julija (Snow & Perrins, 1998).

Slovenijo selitveni val zajame z zamikom. Zaradi pojavljanja izbranih značilnih selivskih vodnih ptic, ki se

ustavljajo v Sloveniji, lahko sklepamo, da se spomladanska selitev pri nas odvije med koncem marca in

začetkom junija, z vrhom selitve v začetku aprila, torej skupaj v treh mesecih. Jesenska selitev je nekoliko

bolj razvlečena in traja približno štiri mesece, od konca avgusta do začetka novembra. Pticam se na

prezimovališča jeseni namreč manj mudi kakor spomladi na gnezdišča, ko je pred njimi naporno

gnezditveno opravilo (Vrezec idr., 2006).

73

Spomladanski prelet na območju Sečoveljskih solin poteka večinoma med marcem in majem, jesenski

prelet pa poteka od avgusta do oktobra. V obdobju (1983–2009) je bilo evidentiranih 213 vrst. V času

jesenskega preleta (1983–2009), ki poteka od avgusta do novembra, pa 211 vrst. Mnogo vrst se na

območju Krajinskega parka Sečoveljske soline ustavi tako na preletu kot tudi na prezimovanju. 134 vrst se

na preletu pojavlja redno (Škornik, 2012).

V letu 2010 je bilo v času spomladanskega in jesenskega preleta evidentiranih 149 različnih vrst. V času

spomladanskega preleta je bilo v letu 2010 evidentiranih 123 različnih vrst, v času jesenskega preleta pa

89 vrst. 60 vrst se je na preletu pojavilo samo spomladi, 26 vrst pa samo v jesenskem času preleta.

V letu 2011 je bilo v času spomladanskega in jesenskega preleta evidentiranih 131 različnih vrst. V času

spomladanskega preleta je bilo v letu 2011 evidentiranih 92 različnih vrst, v času jesenskega preleta pa 94

vrst. 37 vrst se je na preletu pojavilo samo spomladi, 39 vrst pa samo v jesenskem času preleta.

V letu 2012 je bilo v času spomladanskega in jesenskega preleta evidentiranih 149 različnih vrst. V času

spomladanskega preleta je bilo v letu 2012 zabeleženo skupaj 119 vrst, v času jesenskega preleta pa 109

vrst. 40 vrst se je na preletu pojavilo samo spomladi, 30 vrst pa samo v jesenskem času preleta.

Vrste, ki na obravnavanem območju prezimujejo ali se pojavljajo v zimskem času

Čeprav zimo koledarsko označujemo kot časovno obdobje med 21. decembrom in 21. marcem, pa se za

ugotavljanje zimske razširjenosti ptic uporablja primernejše obdobje tj. od konca novembra do začetka

februarja, ko so temperature najnižje, sneži, dnevi pa so kratki (Sovinc, 1994). Čeprav prvi prezimovalci

priletijo v Sečoveljske soline že novembra in jih zapustijo marca, nekatere tudi aprila, pa s pojmom

prezimovalec označujemo ptice, ki se pri nas v zimskih mesecih (december, januar) zadržujejo daljše

obdobje. Med zimske goste uvrščamo tiste vrste, ki zaradi vremenskih in drugih vplivov pozimi priletijo k

nam, njihova prezimovališča pa so ponavadi drugje. V obdobju 1983–2009 je bilo na prezimovanju

opaženih 143 vrst. 70 vrst na območju Sečoveljskih solin redno prezimuje, 30 vrst ne prezimuje vsako

leto, 53 vrst pa je zimskih gostov (Škornik, 2012).

Po podatkih Zimskega ornitološkega atlasa Slovenije (ZOAS) so Sečoveljske soline, s 123 pozimi

opazovanimi vrstami najpomembnejše prezimovališče ptic v Sloveniji (Sovinc, 1994).

V januarju 2010 je prezimovalo 55 vrst, v decembru 2010 pa 33 vrst. V januarju 2011 je prezimovalo 39

vrst, v decembru 2011 pa 60 vrst. Skupaj je bilo v obdobju 2010–2011 na prezimovanju registriranih 79

različnih vrst, 13 vrst je od skupaj 63 je prezimovalo samo v januarju, medtem ko je 16 vrst od skupaj 66

prezimovalo samo v decembru.

V januarju 2012 je prezimovalo 61 vrst, v decembru 2012 pa 46 vrst. Skupaj je bilo v letu 2012 na

prezimovanju registriranih 68 različnih vrst, 22 vrst je od skupaj 68-tih vrst prezimovalo samo v januarju,

medtem ko je 7 vrst od skupaj 68-tih prezimovalo samo v decembru.

Presenetljivo je prvo evidentirano prezimovanje komatnega deževnika Charadrius hiaticula v Sloveniji,

kar je najverjetneje posledica izredno tople zime v letu 2011. Zadnja opazovanja potrjujejo, da na

območju Sečoveljskih solin beločeli deževniki Charadrius alexandrinus prezimujejo v manjših skupinah.

Vse več zimskih opazovanj kaže, da prezimujejo tudi naši beločeli deževniki, kar smo potrdili z

opazovanjem z barvnimi obročki zaznamovanih ptic.

74

Slika 15. Številčnost žvižgavke od 1983 do 2012.

Število osebkov nekaterih vrst se je v zimskem času zmanjšalo. Med njimi največ pri žvižgavki Anas

penelope.

Redke vrste

Status redkosti posameznim vrstam določa Komisija za redkosti, ki deluje v okviru Društva za opazovanje

in proučevanje ptic Slovenije - DOPPS na podlagi dejanskega števila opazovanj vrste v Sloveniji (Vrezec

idr., 2006). Kot redke so določene tiste vrste, ki so bile v zadnjih 50-tih letih opažene manj kot desetkrat.

Podoben kriterij redkosti (do 10 opazovanj) smo uporabili tudi za območje Sečoveljskih solin. Toda če je

neka vrsta na tem območju obravnavana kot redka, še ne pomeni, da je redka izven območja Sečoveljskih

solin ali na območju Slovenije.

Do leta 2009 je bilo od 292 registriranih vrst na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline 125 takih

vrst (42.8 %), ki so bile opažene manj kot desetkrat. 39 vrst (13,3 %) se je tu pojavilo le enkrat in je njihov

pojav v Sečoveljskih solinah le splet okoliščin. Od tega so za 9 vrst podatki s konca 19. stoletja

(zgodovinski podatki), med katerimi je za 7 vrst malo verjetnosti, da bi se tu ponovno pojavile (Škornik,

2012).

V letu 2011 so bile opažene 4 nove vrste za območje Sečoveljskih solin – rjasta kozarka Tadorna

ferruginea, stepski lunj Circus macrourus, plevelna trstnica Acrocephalus agricola in pisana penica Sylvia

nisoria. Zanimive in redke vrste, ki so se na območju KPPS pojavile v letu 2010: kačar Circaetus gallicus,

kosec Crex crex, čopasta kukavica Clamator glandarius, črnonoga čigra Gelochelidon nilotica, plevica

Plegadis falcinellus in plamenec Phoenicopterus roseus.

Zanimive in redke vrste, ki so se poleg zgoraj že omenjenih novih vrst na območju KPPS pojavile v letu

2011: mandarinka Aix galericulata, plevica Plegadis falcinellus, kosec Crex crex, črnonoga čigra

Gelochelidon nilotica, pegasta sova Tyto alba, rjavoglavi srakoper Lanius senator in citronasta pastirica

Motacilla citreola.

Opazovanje citronaste pastirice Motacilla citreola, malega krivokljuna Loxia curvorostra in črnega laboda

Cygnus atratus je drugo registrirano opazovanje v KPSS.

75

Redke vrste, ki so se na območju KPPS pojavile v letu 2012: kamenjar Arenaria interpres, ploskokljunec

Limicola falcinellus (tretje opazovanje), tatarska žvižgavka Netta rufina (tretje opazovanje). Zanimive

vrste, ki so se poleg zgoraj že omenjenih novih in redkih vrst na območju KPPS pojavile v letu 2012:

planinski orel Aquila chrysaetos, plamenec Phoenicopterus roseus ter rumeni strnad Emberiza citrinella.

Slika 16. Številčnost duplinske kozarke od 1984 do 2012. Število osebkov se je v zadnjih desetih letih

močno povečalo.

Življenjska okolja in njihov pomen

Vrstna pestrost je ogrožena predvsem zaradi degradacije in uničevanja habitatov. Človek z intenzivnim

gospodarjenjem in izkoriščanjem naravnih vrednot ter urbanizacijo povečuje izgubo habitatov. Svoje pa

bodo v prihodnje prispevale tudi podnebne spremembe, ki bodo vplivale na kvaliteto habitatov. Da bi

ohranili naravne habitate ter prosto živeče živalske in rastlinske vrste, je Ministrski svet 21.5.1992 sprejel

Direktivo o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (The Council

Directive 92/43/EEC on the Conservation of Natural Habitats and of Wild Fauna and Flora – »The Habitat

Directive«). Direktiva je bila večkrat dopolnjena, nazadnje leta 1995 ob pridružitvi Avstrije, Finske in

Švedske.

V okviru projekta CLIMAPARKS smo na območju Sečoveljskih solin kartirali habitatne tipe iz seznama

evropske uredbe o habitatih. Dvig morske gladine, kot posledica globalnega segrevanja, je v obrežnem in

priobrežnem pasu še posebej zaskrbljujoč, saj že najmanjši dvig morske gladine za obstoječe habitate

Sečoveljskih solin pomeni korenite spremembe, ki bodo vplivale na porazdelitev in kvaliteto že tako

ranljivih obrežnih habitatov. Spremembe življenjskih okolij pa prinašajo spremembe tudi na živalskih

vrstah.

Habitatni tipi, ki smo jih popisali so:

– Izlivi rek, estuariji (Nat. 2000 code 1130),

– Muljasti in peščeni poloji, kopni ob oseki (Nat. 2000 code 1140),

– Pionirski sestoji vrst rodu Salicornia in drugih enoletnic na mulju in pesku (Nat. 2000 code 1310),

– Sestoji metličja Spartinion maritimae (Nat. 2000 code 1320),

– Sredozemska slana travišča Juncetalia maritimi (Nat. 2000 code 1410),

– Sredozemska slanoljubna grmičevja Sarcocornetea fruticosi (Nat. 2000 code 1420).

76

Slika 17. Razširjenost habitatnih tipov v UTM mreži kvadratov 100 x 100 m.

V obdobju 2010–2012 smo na območju Sečoveljskih solin redno vzdrževali vodne režime, ki zagotavljajo

optimalne življenjske pogoje rastlinam in živalim. Za zagotavljanje ustreznih vodnih režimov potekajo v

okviru pridobljenih mednarodnih projektov in republiških programov vodnega gospodarstva na območju

Sečoveljskih solin sanacijska in druga vzdrževalna dela. Obenem se večji del eksploatacijskega območja

uporablja v proizvodne namene pri tradicionalnem pridobivanju soli. Z obnovo območij za izhlapevanje,

ki so večji del leta pod vodo, se je površina pomembnih habitatov zmanjšala, zato smo pripravili predlog

za izboljšanje stanja vseh evropsko pomembnih habitatnih tipov tako, da bistveno ne posegamo v

ugodne gnezditvene razmere pomembnih vrst ptic, kot tudi ne v tradicionalno pridelavo soli . S

primernim pristopom osušitve lahko na območju Fontanigge zagotovimo cca. 50 ha površin okopnin ali

občasno poplavljenih bazenov, ki bodo zagotavljali ustrezne razmere za rast in širitev slanoljubne

vegetacije.

Podnebne značilnosti Sečoveljskih solin

Meteorološke meritve na Obali se v obdobju 1983–2012 niso ves čas opravljale na istem merilnem

mestu. V začetnem obdobju so podatki z meteorološke postaje na Belem Križu, kasneje pa z letališča v

Portorožu in z obeh naših vremenskih postaj (Lera, Fontanigge). Da bi zagotovili primerljivost, smo

podatke z Belega Križa preračunali na lokacijo na letališču. Tak postopek nam omogoča dobro primerjavo

77

povprečnih mesečnih vrednosti, ne zagotavlja pa dobrih rezultatov za ekstremne vrednosti, ki so zelo

odvisne od mikrolokalnih razmer, po katerih se Beli Križ in letališče močno razlikujeta. Leta 2010 smo v

okviru projekta CLIMAPARKS na območje Sečoveljskih solin postavili dve vremenski postaji. Eno na Center

za obiskovalce na Leri in drugo ob kanalu Pichetto na Fontaniggeah.

Temperatura

V Sloveniji se pojavlja submediteransko podnebje ali omiljeno sredozemsko, ker se tu stikajo sredozemski

in celinski podnebni tipi. Submediteransko se od pravega sredozemskega podnebja loči po nekoliko nižjih

povprečnih temperaturah ter drugačni razporeditvi in količini padavin. Za sredozemsko podnebje je

značilna zgostitev padavin v zimskem delu leta, kar za večji del slovenskega sredozemskega sveta ne

velja. Ima pa slovenski sredozemski svet bistveno višje povprečne letne temperature, kot se pojavljajo v

notranjosti Slovenije. Pomembno je predvsem, da so zimske temperature višje kot v notranjosti države.

Podnebje Koprskega primorja je najtoplejše v Sloveniji. Temperaturni režim je zaradi vročih poletij in

blagih zim sredozemski, kar pa ne velja za letno razporeditev padavin, ki so v Sredozemlju najpogostejše

pozimi.

Najtoplejši mesec je julij. Srednje temperature so ob morju med 23 in 25 °C, v gričevnatem in hribovitem

zaledju pa nekoliko nižje, a še vedno višje od 20 °C. Poletje je tudi obdobje največje vremenske

stanovitnosti, ko prevladuje anticiklonalni tip vremena. Temperature v januarju, najhladnejšem mesecu,

so nad 3 °C, tudi v gričevju ne padejo pod 2 °C.

V tem območju Koprskega primorja se čuti vpliv morja na samo podnebje. Povprečne mesečne

temperature morja so praviloma vedno višje od povprečnih mesečnih temperatur zraka, in to od največje

razlike 5,3 °C v novembru, do najmanj 0,2 °C v maju. Povprečna letna temperatura morja v Portorožu

(1976–1985) je 15,8 °C in je za 2,4 °C toplejša od povprečne letne temperature zraka. Razlike so največje

v obdobju od oktobra do januarja, ko je morje v povprečju za 4,4 °C toplejše.

Razlika med povprečno julijsko in februarsko temperaturo je 15,9 °C. Za temperaturo zraka je

pomembno, da se spomladi morje počasi ogreva, jeseni pa počasi ohlaja. Temperatura morja doseže

svoje najvišje vrednosti dva meseca za ustreznima solsticijema. Od sredine junija do začetka oktobra se

srednja dnevna temperatura morja ne zniža pod 20 °C. To obdobje traja običajno več kot 110 dni.

Sečoveljske soline s svojim submediteranskim podnebjem sodijo med najtoplejše predele Slovenije.

Veliko je sončnih dni. Letno povprečje le-teh znaša 2346 ur. Padavin je malo, med 1.000 in 1.100 mm

letno. Značilne so mile zime, temperatura se le redko spusti pod ničlo.

Ogrin (1995) je Sečoveljske soline uvrstil v posebno klimatsko členitev, značilno za doline in podolja

Slovenske Istre. Za te so značilne izrazite nočne temperaturne inverzije. Tako so razlike med vrednostmi

izmerjenih temperatur na postaji Letališče Portorož lahko do 2 °C nižje od temperatur, izmerjenih na

postaji izven inverzne cone–Beli Križ (Ogrin, 1995).

Osončenost

Sicer pa je to območje z največ sevanja sonca v Sloveniji, je pa tudi območje z najdaljšo vegetacijsko

dobo: 9–11 meseci za travo. Sončno obsevanje je največje v poletnih mesecih in najmanjše pozimi.

Energija sončnega obsevanja je močno povezana s trajanjem sončnega obsevanja in je praktično linearno

odvisna od trajanja sončnega obsevanja. Vremenska postaja na Leri je opremljena tudi z inštrumentom za

78

merjenje sončnega sevanja. Prag, s katerim smo določili trajanje sončnega obsevanja, je 100 W/m2. Tudi

trajanje sončnega obsevanja se je v 30-ih letih spreminjalo. Poleg naravne spremenljivosti je opaziti trend

naraščanja trajanja sončnega obsevanja. V povprečju se število ur sončnega obsevanja povečuje v vseh

letnih časih, razen jeseni (ARSO, 2006).

Padavine

Največ padavin je v zahodnem delu pokrajine oktobra, v vzhodnem delu gričevja in na stiku s Podgorskim

krasom pa novembra. Drugi višek nastopa junija. Količina padavin narašča od zahoda proti vzhodu in se

od okrog 1.000 mm v Kopru in Portorožu dvigne na 1.200 do 1.350 mm v vzhodnih delih gričevja. Najbolj

suho obdobje je od januarja do maja. Julij in avgust sta v povprečju bolj namočena kot zimski meseci, kar

je v nasprotju z značilnostmi sredozemskega podnebnega tipa, pri katerem je višek padavin v zimskih

mesecih (Repolusk, 1993). Višek padavin je na območju Sečoveljskih solin septembra. Kljub precejšnji

količini padavin se poleti pojavlja fiziološka sušnost. Povprečna količina padavin Sečoveljskih solin v

zadnjih petih letih znaša več kot 800 mm. Na območju Fontanigge pade v povprečju več padavin, kot na

Leri (10 %–18 % več). Najobilnejše so bile v letu 2010, ko je tu padlo več kot 1.200 mm padavin, najbolj

sušno leto pa je bilo leto 2012 z manj kot 600 mm padavin.

Veter

V tem delu Slovenije so vetrovi zelo pomemben pokrajinski dejavnik. Burja piha čez vse leto, predvsem

pa pozimi. Lahko traja od nekaj ur (prevsem poleti), nekaj dni, pa vse do teden ali dva (predvsem pozimi).

Burin je nočni termični veter, ki piha s kopnega proti morju in nastane, ker se kopno po zahodu Sonca

ohlaja hitreje kot morje. Zaradi vzroka njegovega nastanka piha samo v bližini morskega obrežja, z

oddaljevanjem od obrežja pa oslabi in izgine. Piha od sončnega zahoda do sončnega vzhoda iz smeri

sever-severovzhod (NNE) do vzhod-severovzhod (ENE). Levante je v severnem Jadranu prehoden, vlažen

veter, ki piha z vzhoda (E). Značilen je predvsem za zimski čas. Nastane v brezveterju in preide v burjo ali

jugo. Jugo (široko) je topel in vlažen veter, ki v Jadranu piha iz smeri vzhod-jugovzhod (ESE) do jug-

jugovzhod (SSE). Spremlja ga oblačno vreme, pogosto tudi padavine. Jugovzhodnik široko je pogostejši od

povsem južnega vetra, imenovanega oštro, ki je prehoden in kratkotrajen veter in piha iz južne (S) smeri.

Pogosto ti dve smeri vetra imenujemo kar jugo, ki prinaša poslabšanje z obilnimi padavinami. Ob lepem

vremenu, v toplejši polovici leta, med 11. in 16. uro, pogosto pihata maestral (NW) in lebič (SW). V

Slovenskem primorju piha iz smeri zahodseverozahod (WNW), po večjem delu Jadrana iz severozahoda

(NW), na skrajno južnem Jadranu pa celo iz zahoda (W). Pihati začne po 10. uri, okrog 14. ure doseže

največjo moč okrog 4 Bf in preneha pihati pred sončnim zahodom. Lebič je v Jadranu nevihtni

jugozahodni (SW) veter, ki ga spremljajo močne padavine. Poleti nastane kot veter lokalne termične

nevihte. Ponente je v Jadranu nevihtni veter, ki piha iz zahodne (W) smeri. Tramontana je kratkotrajen

prehoden veter, ki na Jadranu piha s severa. Piha v vseh letnih obdobjih. Lahko je močan in nevaren

veter. Običajno preide v burjo.

79

Slika 18. Vetrne rože iz samodejne meteorološke postaje Letališča Portorož za obdobje 2006–2012.

24 urne meritve (levo), dnevne meritve (v sredini) in nočne meritve (desno).

Podnebne značilnosti leta 2011 in trendi nekaterih meteoroloških spremenljivk

Leto 2011 se uvršča med najtoplejša leta pri nas. Povsod po državi je bila povprečna letna temperatura za

več kot 1°C nad povprečjem 1961–1990, v večjem delu države je bilo povprečje preseženo za več kot

1,5 °C (ARSO, 2012).

Na Leri je povprečna letna temperatura znašala 14,5 °C, medtem ko je bilo na Fontaniggeah pol stopinje

hladneje in sicer 14 °C.

Večina mesecev v letu 2011 je bila nadpovprečno toplih, najbolj je izstopal avgust z najvišjo izmerjeno

dnevno temperaturo na Leri 34,9 °C ter na Fontaniggeah 33,8 °C. Najnižjo letno temperaturo smo na Leri

izmerili 8.3.2011 in sicer -4,8 °C, medtem ko je bila na Fontaniggeah najnižja temperatura izmerjena

4.1.2011 in 8.3.2011, znašala je -4,7 °C.

Slika 19. Povprečne dnevne temperature po mesecih v letu 2011.

Vsota padavin je bila v letu 2011 povsod pod dolgoletnim povprečjem, v večjem delu države je bilo

padavin med 70 in 80 % dolgoletnega povprečja. Na Leri je padlo 569,8 mm dežja, medtem ko je bilo na

80

Fontaniggeah izmerjenih 628,7 mm padavin. Največ padavin na območju Sečoveljskih solin je bilo julija in

oktobra.

Slika 20. Količina padavin po mesecih v letu 2011.

Na Obali je bil od novembra še manj namočen avgust. Na Leri je avgusta padlo 4,2 mm dežja, v novembru

pa 9,2 mm. Na Fontaniggeah je avgusta padlo 1,6 mm dežja, v novembru pa 8,2 mm.

Slika 21. Povprečne vrednosti smeri vetra v odstotkih (%) v letu 2011.

V večjem delu države je bilo od leta 1951 dalje to leto eno najmanj namočenih. V Portorožu je padlo v

celem letu le 614 mm, kar se močno razlikuje od leta poprej s 1.394 mm (ARSO, 2012).

Trajanje sončnega obsevanja v letu 2011 je bilo nad dolgoletnim povprečjem. V Portorožu je bilo to z

2.730 urami najbolj osončeno leto od 1955 dalje. Letna vsota ur sončnega obsevanja na Leri za leto 2011

81

znaša 3.075,5 ur. Sonce je na Letališču Portorož v juliju 2011 sijalo 315 ur, kar je 100 % od povprečja

obdobja 1961–1990. Na Leri smo v juliju 2011 izmerili 355,8 ur.

Prevladujoč veter na območju Sečoveljskih solin je jugo (SE), ki piha v nočnem času. Močneje in bolj

enakomerno piha na Fontaniggeah. Najbolj vetroven je bil marec.

Podnebne značilnosti leta 2012 in trendi nekaterih meteoroloških spremenljivk

Leto 2012 je bilo povsod nadpovprečno toplo. Največji odklon so dosegli v Slovenskih goricah in Pomurju

ter v pasu od osrednje Slovenije proti jugu do Snežnika vse do meje s Hrvaško in na Dolenjskem, kjer je

presegel 2 °C. Drugod je bilo vsaj 1 °C topleje kot običajno (ARSO, 2013).

Na Leri je povprečna letna temperatura znašala 14,3 °C, medtem ko je bilo na Fontaniggeah pa 14,1 °C.

Mesec januar se je pričel dokaj toplo, saj je bila najvišja dnevna temperatura v KPSS zabeležena 3.1.2012.

Na Leri je ta znašala 12,6 °C, medtem ko je bila na Fontaniggeah nekoliko višja in sicer 13,1 °C. Najnižja

mesečna temperatura je bila na obeh vremenskih postajah približno enaka (Lera -4,3 °C, Fontanigge

-4,5 °C).

Velika večina Slovenije je bila decembra toplejša kot običajno. Na Leri je mesečno povprečje decembra

2012 znašalo 5,2 °C, na Fontaniggeah pa 4,8 °C. Najbolj vroče je bilo 23.8.2012 na Leri (35,6 °C), 2.7.2012

pa na Fontaniggeah (35,7 °C). Najnižjo letno temperaturo smo na Leri in Fontaniggeah izmerili 9.2.2012 in

sicer na obeh lokacijah -7,6 °C. Februarja je bilo tudi izredno vetrovno. Prevladovala je burja.

Slika 22. Povprečne dnevne temperature po mesecih v letu 2012.

V letu 2012 je bilo povsod več sonca kot običajno. Letna vsota ur sončnega obsevanja na Leri za leto 2012

znaša 3095,5 ur. Sonca je bilo na Letališču Portorož v juliju 2012 kar 116 % več od povprečja obdobja

1961–1990 (ARSO, 2013). Za leto 2012 je vrednost sončnega obsevanja julija večja od leta 2011 in znaša

367,8 ur.

Povprečna temperatura zraka v zadnjih dvajsetih letih v Sloveniji kaže trend naraščanja in leto 2012 je

bilo opazno toplejše od dolgoletnega povprečja, vendar so v preteklosti že izmerili višjo povprečno

temperaturo zraka.

82

Vsota padavin je bila v letu 2012 še manjša, kot leto poprej. Na Leri je padlo le 554,9 mm dežja, medtem

ko je na Fontaniggeah padlo nekoliko več padavin, kot v letu 2011 in sicer 655,4 mm. Največ padavin na

območju Sečoveljskih solin je bilo maja in novembra. Na Leri je v maju padlo 88,8 mm dežja, v novembru

pa 114,6 mm. Na Fontaniggeah je v maju padlo 112,2 mm dežja, v novembru pa 110,6 mm. Najbolj suh je

bil marec.

Slika 23. Količina padavin po mesecih v letu 2012.

Velik del Evrope se je v februarju 2012 soočal s hudim mrazom, ki sta ga ponekod spremljala močan veter

in snežne padavine. Sečoveljske soline so bile prekrite z ledom. Na Leri je veter v povprečju pihal s

35,4 km/h z največjim izmerjenim sunkom 4. februarja 101,4 km/h. Na Fontaniggeah je veter v povprečju

pihal z 28,4 km/h z največjim izmerjenim sunkom 93,3 km/h. V prvih sedmih dnevih februarja 2012 je bila

temperatura zraka ves čas pod 0 °C, občutek mraza pa je zaradi močne burje (slika 24) dosegel tudi do -

16 °C.

Slika 24. Vetrna roža za mesec februar iz samodejne meteorološke postaje Letališča Portorož za obdobje

2006–2012 (levo) ter vetrni roži za mesec februar 2012 iz meteoroloških postaj KPSS na Leri (v sredini) in

Fontaniggeah (desno).

83

Slika 25. Povprečne vrednosti smeri vetra v odstotkih (%) v letu 2012.

Obiskovanje

Zavarovana območja veljajo za najpomembnejši inštrument varstva biotske raznovrstnosti. Cilj razglasitve

in upravljanja zavarovanega območja je v ohranjanju narave in z njo povezanimi dobrinami in koristmi ter

kulturnimi vrednotami.

Naši dolgoročni cilji upravljanja KPSS so usmerjeni k varovanju in trajnemu ohranjanju naravnih lepot in s

tem biotske raznovrstnosti Sečoveljskih solin, čuvanju kulturne dediščine in značilnosti obmorske

kulturne krajine Slovenske Istre.

Obiskovalcem nudimo doživljanje parka z usmerjanjem (informacijska središča in točke, informativne

table, parkovne poti), vodenimi ogledi, delavnicami v naravi, ustvarjalnimi delavnicami in različnimi

izobraževalnimi programi ter predavanji. Primerne oblike rekreacije so tiste, ki so podrejene temeljnim

namenom krajinskega parka. V KPSS poteka tudi solinarski festival, ki v krajinski park privabi številne

navdušence in ljubitelje solinarske tradicije ter kulinaričnih posebnosti.

Na osnovi določil Zakona o ohranjanju narave (ZON) se za obisk Krajinskega parka Sečoveljske soline

zaračunava vstopnina. Z nakupom vstopnice so obiskovalci parka med obiskom v parku nezgodno

zavarovani. Ob obisku parka je treba upoštevati pravila obnašanja v KPSS!

KPSS si je mogoče ogledati individualno ali v skupini. Organiziranim skupinam (najmanj 15 oseb)

omogočamo voden ogled, za katerega pa se je potrebno pravočasno naročiti s pomočjo spletnega

obrazca, ki je bil izdelan v okviru projekta CLIMAPARKS in v katerem so objavljeni splošni pogoji ter

opozorila. Vodeni ogledi po parku so namenjeni obiskovalcem, ki poleg sprehoda po parku želijo o

Krajinskem parku Sečoveljske soline in tradiciji solinarstva izvedeti nekaj več.

S programom za obiskovalce s posebnimi potrebami želimo Krajinski park Sečoveljske soline približati

vsem obiskovalcem. Programe oblikujemo v sodelovanju s strokovnimi vodji različnih skupin. Za slepe in

slabovidne je v centru za obiskovalce na razpolago taktilni model Sečoveljskih solin.

84

KPSS ima dva kopenska vhoda (Lera, Fontanigge), do obeh območij pa je možen dostop po morju s

čolnom. Na območje Lere vstop s psom ni mogoč! Dostop do Muzeja solinarstva je po morju ali po

makadamski cesti ob Dragonji na Fontaniggeah.

V Krajinski park Sečoveljske soline je v poletnem in zimskem času mogoče vstopiti uro po sončnem

vzhodu, park pa je potrebno zapustiti uro pred sončnim zahodom. Obiskovalcem pa priporočamo pa, da

čas obratovanja preverijo na recepciji parka.

Obiskovalci lahko pred prihodom v park na spletnem portalu KPSS preverijo dogajanje na spletni kameri

in se seznanijo z osnovnimi vremenskimi podatki obeh vremenskih postaj.

V okviru programa »Učinkovitost upravljanja zavarovanih območij v Sloveniji, Končno poročilo RAPPAM

analize«, sta turizem in rekreacija opredeljena kot pritisk in grožnja zavarovanim območjem (Kus &

Sovinc, 2009), čeravno v večini primerov ne moremo govoriti o turizmu, temveč o obiskovanju

zavarovanega območja. Avtorja ocenjujeta, da so pritiski in grožnje s strani turizma in rekreacije največji v

TNP, v manjših zavarovanih območjih, kamor sodijo tudi Sečoveljske soline, pa zmerni ali majhni. Podatki

temeljijo predvsem na oceni upravljalcev in ne na osnovi rezultatov analiz pridobljenih podatkov, zato je

lahko njihova interpretacija zmotna. Še več, kakršnokoli sklepanje o vplivih na zavarovana območja s

strani »turizma in rekreacije« ne da bi pridobili natančne podatke o številu obiskovalcev in njihovih

navadah, je milo rečeno špekulativno.

V skladu s strategijo o ohranjanju biotske raznovrstnosti v Sloveniji lahko »turizem« predstavlja razvojno

priložnost za območja z visoko naravno danostjo, vendar le pod pogojem, da ne povzroča zmanjšanja

biotske raznovrstnosti, da zniža porabe neobnovljivih virov in sledi načelom trajnostnega obiskovanja, ki

morajo vključevati ohranjanje pestrosti, značilnosti in lepot narave ter krajine. Trajnostno obiskovanje

zavarovanega območja moramo razumeti kot priložnost in ne kot pritisk ali grožnjo.

Intenzivno sodelovanje med devetimi parki projekta CLIMAPARKS pri izvajanju različnih projektnih nalog,

bo pripomoglo k izmenjavi dobrih praks ter krepitvi sodelovanja med Slovenijo in Italijo. Z vzpostavitvijo

skupne merilne in opazovalne mreže si v parkih obetamo predvsem dobro osnovo za izdelavo

primerjalnih analiz. Te bo prvič mogoče opravljati v tem območju znotraj posameznih parkov in med

njimi. Nadgrajujemo obstoječe in vzpostavljamo nove metode spremljanja obiskovanja, z namenom

ugotavljanja trendov in prilagajanja upravljanja obiska.

V okviru delovnega sklopa »Trajnostno obiskovanje parkov« projekta CLIMAPARKS, smo v letu 2010

vzpostavili redni monitoring obiskovalcev v parku ter na obeh vhodih uvedli preštevanje le-teh. V

obdobju 2006–2012 je KPSS obiskalo 267.743 obiskovalcev.

Koncept nosilne zmogljivosti ni enotno opredeljen, različni avtorji podajajo različne definicije.

Chamberlain (1997) definira turistično nosilno zmogljivost kot nivo delovanja človeka, ki ga neko okolje

še prenese, ne da bi se pri tem to okolje uničilo in ne da bi bilo pri tem prizadeto lokalno prebivalstvo ali

zmanjšano zadovoljstvo obiskovalcev. Po definiciji Svetovne turistične organizacije je nosilna zmogljivost

določena z maksimalnim številom turistov na določeni turistični destinaciji, ki še ne bi imelo negativnega

vpliva na naravno in družbeno okolje ter ne bi zmanjševalo kvalitete zadovoljstva turistov (Mangion,

2001).

Glede na upoštevano ekološko nosilnost okolja, ki je povezana predvsem s spremembami biofizikalnega

okolja zaradi »turistične« rabe ter družbeno nosilno zmogljivost, ki predstavlja odnos tako lokalnega

prebivalstva kot tudi obiskovalcev do okolja, rabe naravnih virov in onesnaženosti okolja ter zadovoljstvo

obojih s ponudbo in razvojem obiskovanja v zavarovanih območjih, smo na območju KPSS kot zgornjo

85

mejo še sprejemljivega določili največ 50.000 obiskovalcev na leto, kar pomeni, da se lahko istočasno na

območju KPSS nahaja največ 300 obiskovalcev, oziroma do največ 900 obiskovalcev na dan.

2010

V letu 2010 je Krajinski park Sečoveljske soline obiskalo 35.010 obiskovalcev. 24.902 je bilo obiskovalcev

na Leri, medtem ko si je 10.108 obiskovalcev ogledalo Muzej solinarstva na Fontaniggeah. Na Leri smo z

vodniki opravili kar 395 vodenih ogledov, ki se jih je udeležilo 12.693 obiskovalcev. Večinoma je šlo za

šolske skupine in upokojence. Na Leri je bilo v letu 2010 prodanih 67 letnih kart, 1.390 družinskih, 9.526

odraslih in 13.902 otroških, dijaških, študentskih in upokojenskih vstopnic. Od pričetka štetja

obiskovalcev, 1.11.2010, smo zabeležili približno 70 obiskovalcev, ki so v KPSS vstopili brezplačno.

2011

V letu 2011 je Krajinski park Sečoveljske soline obiskalo rekordnih 47.430 obiskovalcev. 38.702 je bilo

obiskovalcev na Leri, medtem ko si je 8.728 obiskovalcev ogledalo Muzej solinarstva na Fontaniggeah. Na

Leri smo z vodniki opravili kar 529 vodenih ogledov, ki se jih je udeležilo 16.753 obiskovalcev. Večinoma

je šlo za šolske skupine in upokojence, povečuje pa se število obiskovalcev iz tujine.

Na Leri je bilo v letu 2011 prodanih 27 letnih kart, 1.801 družinskih, 9.202 odraslih in 15.529 otroških,

dijaških, študentskih in upokojenskih vstopnic. 11.745 obiskovalcev je vstopilo v KPSS brezplačno. 56

skupinam smo omogočili brezplačno vodenje, ki se ga je udeležilo 1.347 obiskovalcev. 100 letnih kart smo

podarili udeležencem čistilne akcije.

Po kopnem je v park vstopilo skupaj 43.082 obiskovalcev kar predstavlja 90.84 %, medtem ko je v park

priplulo s plovilom 4.348 obiskovalcev, kar predstavlja 9.16 % vseh obiskovalcev. Od tega jih je na Lero

priplulo skupaj 2.291 obiskovalcev, na Fontanigge pa 2.057 obiskovalcev. Pri obiskovalcih, ki v KPSS

prihajajo s plovili, so večinoma šolske skupine.

2012

V letu 2012 je Krajinski park Sečoveljske soline obiskalo 45.000 obiskovalcev. 36.729 je bilo obiskovalcev

na Leri, medtem ko si je 8.281 obiskovalcev ogledalo Muzej solinarstva na Fontaniggeah. Na Leri smo z

vodniki opravili kar 431 vodenih ogledov, ki se jih je udeležilo 13.585 obiskovalcev. Večinoma je šlo za

šolske skupine in upokojence, povečuje pa se število obiskovalcev iz tujine. Število obiskovalcev

Krajinskega parka Sečoveljske soline je v primerjavi z letom 2011 nekoliko upadlo.

V KPSS je bilo v letu 2012 prodanih 51 letnih kart, 1876 družinskih, 12.590 odraslih in 18.818 otroških,

dijaških, študentskih in upokojenskih vstopnic. 11.886 obiskovalcev je vstopilo v KPSS brezplačno. 109

skupinam smo omogočili brezplačno vodenje, ki se ga je udeležilo 1.895 obiskovalcev. 100 letnih kart smo

podarili udeležencem čistilne akcije.

Po kopnem je v park vstopilo skupaj 41.256 obiskovalcev, od tega na Leri 34.135 obiskovalcev in na

Fontaniggeah 7.121 obiskovalcev. S plovilom je v park vstopilo 3.754 obiskovalcev, od tega na Leri 2.594

obiskovalcev in na Fontaniggeah 1.160 obiskovalcev.

86

Trend obiskovanja

Trend obiskovanja lahko definiramo kot smer razvoja pojava, v katero gre obiskovanje, ali drugače

povedano smer, v katero se gibljejo prostočasne navade ljudi. Trend je osnovna smer in predstavlja

učinek dejavnikov, ki delujejo na dolgi rok. Vendar ta smer ni premočrtna. Smer teh vrhov in dolin določa

smer trenda ali navade obiskovalcev. Če imamo zaporedje višjih vrhov in dolin, govorimo o naraščajočem

trendu. Ti dejavniki lahko povzročajo, da pojav odraža tendenco stalnega naraščanja, stalnega upadanja

ali pa se izražena tendenca v daljšem časovnem obdobju celo spremeni. Trend nam omogoča lažjo in bolj

nazorno primerjavo med pojavi, napoved verjetnega razvoja pojava v prihodnosti in olajšuje ugotavljanje

ostalih sestavin pojava ter nakazuje njegovo moč in pomembnost (Arh & Pfajfar, 1998).

Od skupno 127.440 obiskovalcev v obdobju 2010–2012 je območje Lere, kjer je tudi center za

obiskovalce, obiskalo 77,9 % obiskovalcev, medtem ko si je muzej solinarstva ogledala slaba tretjina. Po

kopnem je v park vstopilo 91 % obiskovalcev, medtem ko se jih je 9 % pripeljalo s čolnom po morju.

Dobra tretjina (33,7 %) obiskovalcev se je odločila za voden ogled. 76 % je bilo domačih obiskovalcev,

slabo četrtino (23,74 %) vodenih ogledov pa predstavljajo tujci, med katerimi je največ angleško

govorečih obiskovalcev (13,9 %), sledijo jim obiskovalci iz Italije (4,7 %), nemško govoreči obiskovalci

(3,1 %), slaba 2 odstotka pa predstavljajo vodeni ogledi v drugih jezikih (ruščina, srbohrvaščina,...). Po

strukturi obiskovalcev so na prvem mestu učenci osnovnih šol, dijaki in študenti (46,3 %), sledijo jim

odrasli obiskovalci (28,1 %), novinarji in poslovni partnerji (6,5 %) ter upokojenci (5,8 %). Dobra dva

odstotka (2,4 %) predstavljajo osebe sposebnimi potrebami.

Iz rezultatov statistične analize je razvidno, da število obiskovalcev narašča in da sta v obdobju 2010-2012

glavno »sezono« predstavljala meseca april in avgust, ko je bilo število obiskovalcev visoko nad

mesečnim povprečjem (Slika 28). Po podobnosti, ki smo jo izračunali na osnovi Bray-Curtisovega indeksa,

so si blizu predvsem zimski meseci december, januar in februar, ko obiskovalcev ni veliko. Najbolj

podobna sta si maj in oktober, ko v KPSS gostimo predvsem šolske skupine. Sledijo jim vsi poletni meseci

(slika 29).

Da bi ugotovili morebitne povezave med vremenom in obiskovanjem, smo za obdobje 2008–2012 v

okviru projekta CLIMAPARKS podjetju Trademark Italia pošiljali podatke o obisku ter vremenske podatke

(temperatura, zračni tlak, vlažnost zraka, padavine, višina zapadlega snega), s katerimi so bile izvedene

prve primerjave. Med aprilom in oktobrom je KPSS obiskalo od 21.821 obiskovalcev v letu 2008 do

35.896 obiskovalcev v letu 2012 (+ 64,5 %). V istem obdobju se je količina padavin zmanjšala za 28,2 %

(488,8 mm v letu 2008 in 350,8 v letu 2012). Povprečna letna temperatura je za obdobje april-oktober v

letu 2008 znašala 18,7 °C, v letu 2012 pa 19,8 °C (+1,1 °C). Pričakovali smo, da bosta dež in temperatura

pomemebno vplivala na trend obiskovanja. Iz podrobnejših mesečnih analiz za obdobje 2011–2012

(april–oktober) ni razvidnih pomembnejših korelacij med številom obiskovalcev in količino padavin, kot

tudi ne med številom obiskovalcev in temperaturo zraka (tabela 1, 2).

87

Tabela 1. Število obiskovalcev in količina padavin

Padavine (mm) Obiskovalci

2011 2012 Var (%) 2011 2012 Var (%)

april 10,4 45,2 334,60 4.292 4.557 6,2 maj 54 88,8 64,40 5.326 5.976 12,2 junij 37,2 29 -22,00 6.141 6.625 7,9 julij 142,6 3 -97,90 3.106 3.776 21,6 avgust 4,2 21,2 404,80 3.069 4.177 36,1 septeber 67,2 77,4 15,20 4.755 6.596 38,7 oktober 116,2 86,2 -25,80 4.234 4.189 -1,1 skupaj 431,8 350,8 -18,80 30.923 35.896 16,1

Tabela 2. Število obiskovalcev in temperatura zraka

Temperatura (°C) Obiskovalci

2011 2012 Var (%) 2011 2012 Var (%)

april 14,1 12,8 -9,2 4.292 4.557 6,2 maj 17,8 16,8 -5,6 5.326 5.976 12,2 junij 21,8 22,5 3,2 6.141 6.625 7,9 julij 22,7 25,4 11,9 3.106 3.776 21,6 avgust 24,5 24,6 0,4 3.069 4.177 36,1 septeber 22,4 20,5 -8,5 4.755 6.596 38,7 oktober 13,9 15,7 12,5 4.234 4.189 -1,1 skupaj 19,6 19,8 0,8 30..923 35.896 16,1

Zanimiv pojav je časovni trend oziroma čas vstopa v KPSS, z viškom avgusta v časovnem intervalu med

10.00 in 11.00 uro. Iz slike (slika 28) je razvidno, da največ obiskovalcev v KPSS vstopi med 9.00 in 13.00

uro v poletnem času. Trend časovnega obiskovanja je glede na klimatske razmere v Sečoveljskih solinah v

tem obdobju vse prej kot »normalen pojav«, vendar pričakovan. Izkazalo se je, da je ogled šolskih in

drugih skupin povezan s trajanjem avtobusnega prevoza iz oddaljenih krajev, obisk turistov iz bližnjih

turističnih destinacij pa z zapuščanjem plaž ob najbolj vročem delu dneva ter slabo obveščenostjo o

možnostih in krajih za rekreacijo ali obisk s strani hotelskih recepcij ter turističnih agencij.

Slika 26. Trend linearnega naraščanja (Trend) in število obiskovalcev (N) v KPSS v obdobju 2006–2012

kaže na zmeren porast (p<0.01).

88

Slika 27. Število obiskovalcev v KPSS po mesecih v obdobju 2006–2012.

Slika 28. Trend obiskovanja KPSS med letom glede na čas prihoda v park v obdobju 2010–2012.

Upoštevali smo le tiste obiskovalce, ki so na vhodu v park na Leri kupili vstopnico in je bil zabeležen čas

njihovega prihoda (N=53.613).

89

Slika 29. Mesečni dendrogram podobnosti obiskovanja na osnovi Bray-Curtisovega indeksa v obdobju

2010–2012.

Okolju prijazen prevoz

V okviru delovnega sklopa z naslovom: »Trajnostno upravljanje: parki kot primeri dobre prakse«, smo v

času trajanja projekta v KPSS izvedli študijo o okolju prijaznem prevozu. Pri obiskovalcih smo želeli

preveriti smiselnost in uporabnost električnih vozil za prevoz po parku. Kupili smo dve električni kolesi

Elefteria, ki so jih obiskovalci lahko brezplačno preizkusili na Leri. Po preizkusu koles so obiskovalci

izpolnili vprašalnik.

Del rezultatov je bil zbran tudi na spletnem portalu KPSS. Skoraj polovica (42 %) obiskovalcev je za KPSS

izvedela od prijateljev ali znancev, 22 % obiskovalcev je informacije o KPSS poiskalo na medmrežju, le 5 %

obiskovalcev je za Sečoveljske soline izvedelo v turistično informacijskih centrih. Tretjina je park obiskala

enkrat ali pa nikoli, medtem ko jih 17 % v Sečoveljske soline zahaja pogosto. Največkrat se odločijo za

sprehod (28 %), ogled tradicionalne pridelave soli (22 %), obisk Muzeja solinarstva (18 %), opazovanje

ptic (18 %), medtem ko si je 12 % obiskovalcev Sečoveljskih solin želelo le miru. Dve tretjini vprašanih

verjame v podnebne spremembe, a jih 58 % meni, da uvedba prevoza obiskovalcev po parku ni potrebna

in da naj obiskovalci hodijo peš. 15 % jih meni, da je primerno prevozno sredstvo za obiskovalce električni

vlakec, 10 % je za električna kolesa, 14 % sodelujočih pa je za navadna kolesa.

Povsem drugačne rezultate beležimo pri obiskovalcih, ki so prevoz z električnim kolesom preizkusili v

praksi. V obdobju 2010–2011 smo 100 obiskovalcem iz 10 različnih držav omogočili ogled KPSS na

električnem kolesu Elefteria. V raziskavo smo vključili približno enako število moških in žensk, med

katerimi je bilo največ obiskovalcev med 30 in 60 letom starosti (62 %). Po pričakovanju je bilo največ

Slovencev (48 %), Nemcev (14 %), Avstrijcev (13 %) ter Italijanov (11 %). Vsi so potrdili, da je bila vožnja s

kolesom udobna. 71 % vprašanih je z elektropogonom prevozilo vso pot na Leri, slaba tretjina (27 %) je

kolo tudi poganjala, le 1 obiskovalec se je odločil, da električnega pogona ne bo uporabil. 78 % vprašanih

se je ustavilo ob informativnih tablah, vsi pa so med vožnjo z električnim kolesom opazovali okolico. Med

vožnjo so bili navdušeni nad lahkotnostjo vožnje, ekološko uporabo energije, enostavnostjo ter

neslišnostjo vožnje. Kar 82 % vseh vprašanih meni, da je uvedba tovrstnega prevoza super, 17 % je

namero pohvalilo, le enemu od stotih se uvedba tovrstnega prevoza ne zdi smiselna.

90

Slika 30. Električni kolesi Elefteria.

Junija 2012 je pričelo na Leri voziti tudi električno vozilo Villager 8, ki je dva tedna poizkusno prevažalo

obiskovalce od vhoda na Leri do Centra za obiskovalce (MMC). V času preizkusa prevoza smo izvedli

anketiranje uporabnikov.

Slika 31. Struktura obiskovalcev, ki so preizkusili električno vozilo Villager 8 po državah.

V obdobju od junija do avgusta 2012 smo 114 obiskovalcem iz 17 različnih držav omogočili prevoz na

električnem vozilu Villager 8. V raziskavo je bilo udeleženih približno enako število moških in žensk, med

katerimi je bilo največ obiskovalcev nad 60 letom starosti (32,4 %). Takoj za njimi sledijo obiskovalci med

31 in 45 letom (29,8 %) ter obiskovalci med 46 in 60 letom starosti (29,8 %). Izbira za tovrstni prevoz med

starejšimi ne preseneča, saj je bilo poletje 2012 izredno vroče. Po pričakovanju je bilo največ Slovencev in

91

Italijanov (slika 31). Vsi so potrdili, da je bila vožnja s vozilom udobna. Med vožnjo so bili navdušeni nad

ekološko uporabo energije, enostavnostjo ter neslišnostjo vožnje.

Slika 32. Starostna struktura obiskovalcev, ki so preizkusili električno vozilo Villager 8.

Manjši električni skuter Alpha pa smo preizkusili zaposleni v KPSS. Uporabljamo ga za krajše prevoze na

Leri, kot tudi na terenu.

Uvedba električnih koles, skuterjev in drugih električnih vozil je v zavarovanem območju smiselna, saj

omogoča nižje prevozne stroške, obenem pa upravljalcu narekuje določene zahteve (prostor za

shranjevanje, priklop na električno omrežje, vzdrževanje), ki zagotavljajo nemoteno in kvalitetno uslugo.

Avtonomija električnih vozil je pogojena z obremenitvijo električnega pogona (klanci, nosilnost), ki pa je v

našem primeru zaradi poti brez klancev minimalna.

Zaključki

Sečoveljske soline predstavljajo nacionalno območje velike naravne, kulturne, ekonomske in estetske

vrednosti, v katerih je s sonaravnim gospodarjenjem mogoče vzdrževati in uravnavati biološko

raznolikost. Ena izmed najbolj pogosto prisotnih dejavnosti je tudi obiskovanje, ki je na zavarovanih

območjih že tradicionalno prisotno in predstavlja pomembno razvojno možnost. Nosilno zmogljivost smo

ocenili na podlagi indikatorjev nosilne zmogljivosti za scenarij trajnostnega obiskovanja. Izbrali smo jih po

subjektivni presoji glede na specifične značilnosti obravnavanega območja in zbranih podatkih. Letno nas

lahko obišče do največ 50.000 obiskovalcev. Obiskovanje je zagotovo dejavnost, v kateri bomo med

prvimi občutili vpliv klimatskih sprememb.

Povprečna temperatura zraka v zadnjih dvajsetih letih v Sloveniji kaže trend naraščanja in leto 2012 je

bilo opazno toplejše od dolgoletnega povprečja, vendar so v preteklosti že izmerili višjo povprečno

temperaturo zraka. Vsota padavin je bila v obdobju 2011–2012 manjša, kot v letu 2010. Velik del Evrope

se je v februarju 2012 soočal s hudim mrazom, ki sta ga ponekod spremljala močan veter in snežne

padavine. Sečoveljske soline so bile prekrite z ledom.

Skupaj je evidentiranih 297 vrst ptic, ki so bile v obdobju 1870–2012 na območju Sečoveljskih solin

zabeležene vsaj enkrat. V obdobju 2010–2012 je bilo zabeleženih 209 vrst ptic, od tega jih je bilo na

Fontaniggeah zabeleženih kar 196 vrst, na območju Lere pa 121 vrst ptic. Linearni trend za zadnjih 10

letih kaže na rahel porast števila opazovanih vrst (TRIM = p<0.05), medtem ko je izračun trenda števila

opazovanih osebkov nezanesljiv.

92

Primerjava dveh petletnih obdobij kaže, da je bilo 37 vrst ugotovljenih samo v obdobju 2008–2012,

medtem ko je bilo v obdobju 2003-2007 le 16 takih vrst.

Nedvomno so se v zadnjih desetletjih v Sečoveljskih solinah spremenile ekološke razmere in z njimi tudi

favna. Nekatere vrste, ki so bile nekoč pogoste, so danes redke, ali pa jih sploh ni. Druge, ki so nekoč

gnezdile v solinah in bližnji okolici, danes ne gnezdijo več. Tretje, ki so nekoč veljale za redke, pa danes tu

gnezdijo, njihovo število pa se povečuje. Prezimujejo tudi nekatere vrste, ki so v preteklosti prezimovale

južneje od obravnavanega območja.

Vrstna pestrost je ogrožena predvsem zaradi degradacije in uničevanja habitatov. Svoje bodo v prihodnje

prispevale tudi podnebne spremembe, ki bodo vplivale na kvaliteto habitatov. Spremembe življenjskih

okolij prinašajo spremembe tudi na živalskih vrstah. Med najbolj ogroženimi bodo vsekakor ptice.

Zahvala

Za uspešno izveden projekt CLIIMAPARKS se zahvaljujem sodelujočim sodelavcem, še posebej M.

Makovec, D. Čendaku, D. Pokleki in J. Bergoč, ki so na projektu aktivno sodelovali in prispevali svoj

neprecenljivi delež.

Literatura

Clarke, K. R., & Green, R. H. (1988). Statistical design and analysis for a “biological effects” study. Mar. col. Prog. Ser., 92, 213–226.

Geister, I. (1995). Ornitološki atlas Slovenije. Ljubljana: DZS.

Kus Veenvliet, J., & Sovinc, A. (2009). Učinkovitost upravljanja zavarovanih območij v Sloveniji: končno poročilo RAPPAM analize. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor.

Maguran, A. E. (2008). Measuring biological diversity. Oxford, Združeno kraljestvo: Blackwell.

Makovec, T., & Škornik, I. (1990). Pričakovana gnezditev rdečenogega polojnika Himantopus himantopus v Sloveniji. Acrocephalus, 11(46), 87–95.

Ogrin, D. (1995). Podnebje Slovenske Istre. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko.

Pfajfar, L., & Arh, F. (1998). Statistika 1. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

Pielou, E. C. (1984). The interpretation of ecological data: A primer on classification and ordination. New York, NY: Wiley.

Plut, D. (2006). Zavarovana območja in turistični napredek Slovenije. V Turizem v zavarovanih območjih (str. 9–16). Ljubljana: Turistična zveza Slovenije.

Repolusk, P. (1996) Koprsko Primorje. V D. Kladnik & D. Perko (Ur.), Regionalnogeografska monografija Slovenije. 4. del, Submediteranski svet (str. 16–35). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Geografski inštitut.

Robič, D. (2000). Različno razumevanje in pomen biodiverzitete v ekologiji, posebno v fitocenologiji. Zbornik gozdarstva in lesarstva, 63, 47–93.

Škornik, I. (2008). Naravovarstveni monitoring Sečoveljskih solin 2006–2007. Seča: SOLINE Pridelava soli d.o.o.

Škornik, I. (2012). Favnistični in ekološki pregled ptic Sečoveljskih solin – Faunistic and Ecological Survey of Birds in the Sečovlje Salina. Seča: SOLINE Pridelava soli d.o.o.

93

Snow, D. W., & Perrins, C. M. (1998). The Birds of the Western Palearctic. Oxford, Združeno kraljestvo: Oxford University Press.

Vrezec, A., Tome, D., & Denac, D. (2006). Delitev in izjemni selitveni pojavi pri pticah. UJMA, 20, 125–136.

95

Monitoringi ptic (Aves), reliktnih in zavarovanih rastlinskih vrst, terestrične

troglobiontske favne in favne prenikle vode (Epikras) v Parku Škocjanske jame

Samo Šturm

Služba za raziskovanje in razvoj, Javni zavod Park Škocjanske jame, Škocjan 2,6215 Divača, Slovenija.

Kontakt: samo.sturm@psj.gov.si.

Povzetek

V skladu z upravljavskimi cilji javnega zavoda Park Škocjanske jame, Slovenija (v nadaljevanju PŠJ) ter s

cilji upravljanja območij Natura 2000 kamor spada PŠJ, so bile v okviru projekta CLIMAPARKS, naročene

izvedbe ustreznih študij. Izvedena je bila celovita študija avifavne v ožjem zavarovanem območju (415 ha)

ter delom vplivnega območja. Poseben poudarek je bil na vrstah iz Habitatne direktive, ki so imele

potrjeno prisotnost v izbranem študijskem območju. V nalogi je bila podana ocena klimatološkega vpliva

na trende v prihodnosti, varstvene smernice in predlog monitoringa v prihodnje. Izvedena je bila ocena

stanja flore glacialnih habitatov in termofilnih vrst s predlogom nadaljnjega monitoringa. S seznama

ogroženih in zavarovanih vrst se je potrdilo uspevanje 18 vrst. V nalogi je podan predlog monitoringa

izbranih vrst. Izvedena je bila ocena stanja in vzpostavitev monitoringa v prenikli vodi v sistemu

Škocjanskih jam. Izveden je bil monitoring terestrične troglobiontske favne v turističnem delu Škocjanskih

jam. Namen raziskave je bil v prvi vrsti izdelati celovit popis, ki bo služil za dolgoročno spremljanje stanja

in ugotavljanje morebitnih sprememb favnistične sestave v času in prostoru.

Ključne besede: monitoring, Natura 2000, troglobionti, ptice, epikras, glacialni relikti.

Uvod

Ohranjanje narave je zavodova absolutna prednostna naloga, zato so načrtovanje ter opravljanje

raziskovalnih in razvojnih nalog bistvenega pomena za upravljanje tako ranljivega območja, kot so

Škocjanske jame z okolico. Območje parka je mednarodnega pomena. V skladu z dolgoročno vizijo

zavarovanega območja naj bi park v prihodnosti predstavljal vzorčni primer varovanja in upravljanja

območja kot svetovne naravne dediščine, podzemnega mokrišča po mednarodnih konvencijah in

naravnega spomenika po državni zakonodaji. Narava v parku naj bi bila dobro ohranjena, mestoma

prepuščena izključno naravnim procesom (brez človeških posegov!), biotska raznovrstnost naj bi ostala

na visoki ravni. Reka, ki ponika v Škocjanske jame, naj bi bila v 1.–2. kakovostnem razredu, da bo čista

voda nudila življenjski prostor številnim živalskim vrstam tako v njenem površinskem kot tudi

podzemnem toku. Za zagotavljanje tega so nujne raziskave in spremljanje stanja žive in nežive narave na

območju parka, kar je v skladu z načrti upravljanja zavarovanih območji in s številnimi mednarodnimi

konvencijami ter predpisi, ki smo jih dolžni izvajati (Konvencija o biološki raznovrstnosti, Direktiva o

habitatih, Direktiva o pticah, itn). Območje Regijskega parka Škocjanske jame (RPŠJ) v celoti prekrivata

dve območji Natura 2000, in sicer: posebno območje varstva (SPA) Kras, ki je določeno v skladu z

Direktivo o pticah, in posebno ohranitveno območje. Kras je tretje največje Posebno območje varstva za

varovanje ogroženih vrst ptic v Sloveniji (Šturm 2011).

Habitatni tipi iz Habitatne direktive v zavarovanem območju PŠJ so (1) jame, ki niso odprte za javnost; (2)

karbonatna skalna pobočja z vegetacijo skalnih razpok; (3) srednjeevropska karbonatna melišča v

96

submontanskem in montanskem pasu; (4) vzhodna submediteranska suha travišča in (5) sestoji

navadnega brina. Škocjanske jame sodijo v skupino jam z izjemno bogato podzemno favno. Škocjanske

jame nudijo bivališče zlasti nevretenčarjem,med katerimi so mnogi tako dobro prilagojeni na življenje

brez svetlobe in na razmere, v katerih je hrana količinsko in kakovostno revna, da so postali prave

podzemeljske živali. Vodne in terestrične habitate naseljujejo mnoge vrste podzemeljskih organizmov,

tako rakov ceponožcev in enakonožcev, polžev, dvojnonog, žuželk in dvoživka človeška ribica. Vrstno

najobsežnejša je favna, ki jo prinašajo curki prenikajoče vode iz epikrasa (Šturm, 2011).

V skladu z upravljalskimi cilji Javnega zavoda Park Škocjanske jame (v nadaljevanju PŠJ) s ciljem

ohranjanja ugodnega stanja naravnih vrednot, živalskih in rastlinskih vrst ter habitatnih tipov, ter s cilji

upravljanja Natura 2000 območji kamor spada PŠJ smo pripravili strokovno zasnovo monitoringa in

inventarizacijo ptic v PŠJ. PŠJ je v okviru projekta CLIMAPARKS CB005, naročil izvedbo celovite študije

avifavne v ožjem zavarovanem območju (415 ha), ter delom vplivnega območja, ki je organsko vezana

krajina z habitatnimi tipi, ki se pojavljajo znotraj parka. Poseben poudarek je bil na vrstah iz Habitatne

direktive, ki so imele potrjeno prisotnost v izbranem študijskem območju. Zahtevani parametri za

monitoring kvalifikacijskih vrst so bili a.) Območje nahajanja vrste in velikost cone, b.) Gostota in velikost

populacije v PŠJ, c.) Časovna prisotnost vrste, d.) Habitat v PŠJ (kje se vrsta pojavlja), e.) Ohranitveno

stanje v PŠJ, f.) Trendi populacij glede na SPA Kras, g.) Stanje habitata ki ga vrsta zaseda v PŠJ (ocena), ter

h.) Ukrepi za vrsto, vezani na specifiko PŠJ.

Raziskovanje avifavne v okolici Škocjanskih jam v preteklosti ni bilo intenzivno, čeprav nekaj študij in

podatkov obstaja. Leta 1991 je bila odkrita kolonija planinskih hudournikov Apus melba, avtor ocenjuje,

da je na območju parka gnezdilo približno 10 parov, od tega 2-3 pari pri Betanji (Trontelj v Figelj in Kmecl,

2012). Lipej in Gjerkeš sta v letih 1992–1993 naredila študijo prehrane lesne sove Strix aluco z območja

jam, ključna ugotovitev je bila, da je glavni plen lesne sove polh Myoxus glis, ki sestavlja kar 83,5 %

biomase vsega plena (Lipej in Gjerkeš v Figelj in Kmecl, 2012). Prvi celovit popis ptic parka sta leta 1999

opravila S. Polak in P. Trontelj. Popisovala sta po metodi štetja na površini (Polak in Trontelj v Figelj in

Kmecl, 2012). Rezultati tega popisa sicer niso bili objavljeni, del teh rezultatov pa smo primerjali z

rezultati našega popisa. Območje je bilo zajeto tudi v okviru popisov za oba ornitološka atlasa Slovenije

(Geister v Figelj in Kmecl, 2012), na območju Ležeškega Gabrka pa poteka tudi monitoring hribskega

škrjanca, vrtnega strnada in podhujke (Denac v Figelj in Kmecl, 2012).

Pri nalogi ocene stanja flore redkih in ogroženih vrst iz rdečega seznama ter ocene flore glacialnih in

termofilnih reliktnih vrst so bili osnovni cilji naloge pripraviti oceno stanja glacialnih in termofilnih

reliktov ter redkih in ogroženih vrst in vzpostaviti točke monitoringa glacialnih in termofilnih reliktov ter

redkih in ogroženih vrst.

Glacialni relikti se v Škocjanskih jamah nahajajo v predelu temperaturne inverzije, v območju hladnega in

vlažnega zraka, ki sega nekaj nad vhod v Schmidlovo dvorano (Trčak, 2012). Najhladnejši je spodnji del

nad Reko, kjer so tudi najpomembnejši glacialni relikti, alpinske vrste. Termofilni relikti v Škocjanskih

jamah, ki sicer ležijo v submediteranskem fitogeografskem območju, so prave mediteranske vrste ali

tiste, ki imajo center razširjenosti v Mediteranu. Take so venerini lasci (Adiantum capillus-veneris),

ostrolistni beluš (Asparagus acutifolius) in mahovna vrsta Tortella flavovirens. Glacialni relikti so na tem

območju alpinske vrste: avrikelj (Primula auricula), skorjasti kamnokreč (Saxifraga crustata), skalna

kernerjevka (Kernera saxatilis) in dvocvetna vijolica (Viola biflora). (Martinčič v Trčak, 2012). Kot

termofilni relikt se navaja tudi rdeče plodni brin (Juniperus oxycedrus).

97

PŠJ je v okviru projekta CLIMAPARKS CB005 izvajal vzorčenje in vzpostavil monitoring terestrične

troglobiontske favne v turističnem delu Škocjanskih jam. Osnovni cilji naloge so bili v turističnem delu

Škocjanskih jama vzorčiti terestrično troglobiontsko favno in pripraviti oceno stanja favne ter vzpostaviti

točke monitoringa terestrične troglobiontske favne v turističnem delu Škocjanskih jam.

Namen raziskave je bil v prvi vrsti izdelati celovit popis (inventar) terestrične jamske favne Škocjanskih

jam, ki bi služil za dolgoročno spremljanje stanja in ugotavljanje morebitnih sprememb favnistične

sestave v času in prostoru (monitoring). Metodologijo vzorčenja terestrične favne v turističnem delu

Škocjanskih jam smo zato v okviru tega projekta zastavili sistematično in metodološko ponovljivo. Med

najbolj ustaljenimi metodami proučevanja terestrične favne je uporaba talnih pasti »pit-fall traps« z

uporabo vabe (atraktanta) in fiksirne tekočine (Polak, 2012).

Navkljub bogati in speleološko dolgi zgodovini Škocjanskih jam ter že zgodnjem obiskovanju jam s strani

naravoslovcev, pa je Škocjanske jame doslej še niso imele primernega speleobiološkega favističnega

pregleda. Večina znanstvenih in strokovnih del se nanaša na posamezne najdbe ali obravnavane

taksonomske skupine podzemeljskih živali. Doslej je še najbolj celovit pregled podan v Animalium

cavernarum catalogus (Wolf v Polak, 2012). Številne navedbe iz tega kataloga smo preverjali, nekaterih

navedb žal ni mogoče preveriti, dvomljive navedbe pa smo izločili. V tem delu je obravnavana le

terestrična kopenska podzemeljska favna in to le turističnega dela Škocjanskih jam. Podrobnejše

speleobiološke raziskave tudi spodnjih, ne-turističnih freatičnih etaž (Martelova dvorana), bi bile za

izdelavo celovitejšega pregleda jamske favne, v prihodnosti nujno potrebne.

Nalogo izvedbe in vzpostavitve monitoringa epikrasa v Škocjanskih jamah smo pripravili v skladu z

upravljalskimi cilji PŠJ, s ciljem ohranjanja ugodnega stanja naravnih vrednot, živalskih in rastlinskih vrst

ter habitatnih tipov, ter s cilji upravljanja Natura 2000 območji kamor spada PŠJ. Osnovni cilji naloge so

bili v Škocjanskih jamah vzorčiti preniklo vodo in pripraviti oceno stanja favne epikrasa, ter vzpostaviti

točke monitoringa prenikle vode v PŠJ.

Najštevilčnejši osebki v epikraški vodi so ceponožni raki iz reda Harpacticoida, našli smo tudi samice z

jajci. To nakazuje, da je populacija ceponožcev, kot najpomembnejših organizmov v epikrasu, vitalna in

da se neprestano obnavlja. To je dokaz, da so Škocjanske jame pester kraški podzemeljski ekosistem in

kjer lahko še vedno pričakujemo zanimiva odkritja (Pipan, 2013).

Podatki o številu organizmov in pestrosti na podzemlje specializiranih živalskih vrst v Škocjanskih jamah

potrjujejo in pričajo o zadovoljivem zdravju ekosistema. In ker je podzemlje, še zlasti epikras, kot plast tik

pod površjem, neposredno odvisna od površja, je favno prenikle vode primerno in smiselno spremljati v

naprej, saj nam omogoča globalno vrednotenje ekološkega stanja širšega zalednega območja nad

jamskim sistemom. Posamezne vrste ceponožnih rakov iz prenikle vode lahko uporabimo kot

bioindikatorje pri celostni presoji vplivov na okolje (Pipan, 2013). Tako kot koža varuje vse organe v

organizmu, površje ščiti in varuje podzemeljski svet. Če ga z onesnaževanjem in grobimi posegi ranimo,

mu preprečimo, da bi svojo vsestransko funkcijo varovanja in ohranjanja podzemeljskega okolja opravljal

še naprej (Pipan, 2013).

Pregled rezultatov

Podan je krajši pregled nekaterih rezultatov. Celotni pregled člankov je dostopen na spletnih straneh

parka (http://climaparks.park-skocjanske-jame.si/raziskave, v slovenskem jeziku).

98

Monitoring avifavne1

Popis ptic Parka Škocjanske jame smo razdelili na 4 sklope: zimski popis, popis pogostih vrst, popis redkih

vrst ter popis izbranih kvalifikacijskih vrst. Izbrane kvalifikacijske vrste so vrste, ki so na Dodatku I Ptičje

direktive2 in za katere je Kras opredeljen kot posebno območje varstva Natura 2000 (Ur.l. RS, št. 49/04)

ter nekatere vrste Evropske naravovarstvene pozornosti kategorij 2 in 3 (SPEC 2 in 3), ki so hkrati tudi

migratorne in gnezdijo na Krasu. Znotraj posameznega sklopa smo uporabili različne metode, ki so

večinoma povzete po Bibby idr. (2000), Südbeck idr. (2005) ter ostalih virih, ki so navedeni pod

posameznim popisom.

Popis izbranih kvalifikacijskih vrst

Izbrane kvalifikacijske vrste so: velika uharica, kačar, vrtni strnad, hribski škrjanec, podhujka, pisana

penica, rjava cipa, slavec, veliki skovik, sršenar, rjavi srakoper, smrdokavra in rjava penica.

Hribski škrjanec, slavec, rjavi srakoper, smrdokavra in rjava penica so na Krasu splošno razširjene in

številčne gnezdilke (DOPPS, podatki NOAGS) zato smo jih zajeli s popisom pogostih vrst, po kartirni

metodi (poglavje Popis pogostih vrst).

Kačar in sršenar sta ujedi, čigar velikost gnezditvenega teritorija je večja od velikosti Parka Škocjanske

jame. Cilj popisa teh vrst je bil ugotoviti prisotnost v Parku Škocjanske jame znotraj gnezditvenega

obdobja. Na kačarja in sršenarja smo bili pozorni med vsemi popisi, ki smo jih izvajali v območju Parka

Škocjanske jame v obdobju od aprila do avgusta.

Rjava cipa, pisana penica in vrtni strnad so na Krasu izjemno redke gnezdilke. Cenzus teh vrst smo opravili

tako, da smo v primernem času (maj, junij) prehodili primerne habitate znotraj Parka Škocjanske jame in

v bližnji okolici. Habitat znotraj parka ni primeren za te vrste, kar potrjuje tudi dejstvo, da podatki o

pojavljanju teh vrst znotraj Parka Škocjanske jame ne obstajajo. So pa te vrste bile registrirane v bližnji

okolici Škocjanskih jam (Geister v Figelj in Kmecl, 2012), predvsem na Divaškem Gabrku. Ciljno smo

obiskali območje Divaškega Gabrka (vrtni strnad, rjava cipa, pisana penica) ter območje pri Naklem

(pisana penico). Prehodili smo primerne habitate v območju ter registrirane osebke vrisali v karto.

Datumi popisov so predstavljeni v poglavju Popis bližnje okolice. Kras je najpomembnejše območje za

hribskega škrjanca v Sloveniji (Denac v Figelj in Kmecl, 2012). V okviru monitoringa populacij izbranih vrst

ptic (Denac v Figelj in Kmecl, 2012) DOPPS izvaja monitoring hribskega škrjanca tudi na Krasu. V letih

2011 in 2012 smo opravili linijsko kartiranje na že postavljenih transektih na Divaškem Gabrku.

Popisovalec je registrirane hribske škrjance vrisal na priloženo karto.

Interpretacija rezultatov

Ključnega pomena pri interpretaciji rezultatov so jasno označeni različni osebki iste vrste znotraj istega

obiska. Pojoči samec znotraj enega obiska predstavlja eno registracijo. Po opravljenih popisih smo vse

registracije posamezne vrste znotraj vseh obiskov vrisali na posebno, vrstno karto. Pravila za zaris

teritorijev smo upoštevali po Bibby-ju (Bibby idr. v Figelj in Kmecl, 2012). Za zaris teritorija smo upoštevali

1 V celoti povzeto po Frigelj in Kmecl (2012).

2 Direktiva 2009/147/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic

(kodificirana različica). Uradni list Evropske unije, dne 26.1.2010.

99

2 registraciji, če je bil teritorij na robu ploskve smo ga upoštevali, če je bilo več kot pol registracij znotraj

ploskve. Če je teritorij na robu ploskve imel samo dve registraciji smo teritorij upoštevali, če je bila

oddaljenost registracije znotraj ploskve do roba ploskve večja od oddaljenosti registracije izven ploskve

od roba ploskve.

Zimski popis v kanjonu

Zimski popis v kanjonu je potekal po dveh transektih po poti v kanjonu, in sicer od mosta v Škofljah do

Školja (1) ter od vhoda v jame pod Škocjanom do Školja (2). Skupna dolžina obeh transektov je bila 2.348

metrov. Med zadnjim popisom (17.2.12) je bila reka Reka v celoti zamrznjena, razen pri prvem popisu pa

je bila temperatura zraka vedno pod lediščem. Tabela 1 prikazuje rezultate popisa. Skupno smo zabeležili

26 vrst, od tega 4 vrste, vezane na vodo. Ocenjujemo, da so v zimi 2011/2012 v kanjonu prezimovali trije

povodni kosi Cinclus cinclus, dva vodomca Alcedo atthis, občasno pa se je na reki zadrževal en kormoran

Phalacrocorax carbo in en par mlakaric Anas plathyrhynchos.

Slika 1. Zimski popisi v Parku Škocjanske jame: točke popisa sten udornic (28.11.2011, 14.2.2012)–svetlo

zelena barva s križem; popis gozda (rdeča ploskev) in kulturne krajine (zelena ploskev), datumi popisov:

gozd 28.11.11 in 15.2.12, kulturna krajina 28.11.11 in 17.1.12; transekti zimskega popisa kanjona

(živordeča barva); meja Parka Škocjanske jame je označena s temno zeleno barvo. Vir: Figelj in Kmecl

(2012).

Nočni popis gnezdilk

Nočni popis gnezdilk smo opravili 1.4.2011, 17.4.2012 in 24.5.2012. Izzivali smo naslednje vrste: 1.4.2011

malo uharico (točke rdeče barve) in lesno sovo (točke modre barve); 17.4.2012 čuka (kvadrati s piko);

100

24.5.2012 velikega skovika (točke rumene barve). Male uharice in čuka nismo registrirali, lesno sovo pa

smo registrirali:

– brez izzivanja 1.4.2011: 2 klicoča samčka iz točke 14, 1 klicoči samček, 1 klicoči samček,

– z izzivanjem 1.4.2011: 2 izzvana samčka,

– brez izzivanja 24.5.2012: 1 mladič piha na točki 6 in 1 mladič.

Registrirali smo enega velikega skovika, ki se je dne 24.5.2012 spontano oglašal v vasi Škoflje.

Med nočnimi popisi smo registrirali še naslednje varstveno pomembne vrste:

– velika uharica, samček je spontano klical 1.4.2011 iz udornice Lisičina,

– podhujka, 24.5.2012 smo registrirali 6 pojočih,

– prepelica, 1 se oglaša 24.5.2012.

Posebej smo dne 2.3.2012 opravili tudi monitoring velike uharice. Registrirali nismo nobene velike

uharice.

Pregled izbranih kvalifikacijskih vrst

Znotraj območja meja Parka Škocjanske jame je pestrost ter številčnost izbranih kvalifikacijskih vrst nizka.

Zabeležili smo 5 gnezdilk, 1 izginulo gnezdilko, 3 verjetne gnezdilke, 4 izbrane gnezdilke pa ne gnezdijo v

Parku Škocjanske jame. Najštevilčnejša izbrana kvalifikacijska vrsta znotraj meja Parka Škocjanske jame je

podhujka, našteli smo 6 pojočih samcev.

Tabela 1. Predstavitev izbranih kvalifikacijskih vrst in njihovih statusov znotraj meja Parka Škocjanske

jame

Vrsta Vrsta (znanstveno ime) Status Populacija

velika uharica Bubo bubo Ex -

kačar Circaetus gallicus - -

vrtni strnad Emberiza hortulana - -

hribski škrjanec Lullula arborea G 4

podhujka Caprimulgus europaeus G 6-10

pisana penica Sylvia nisoria Go -

rjava cipa Anthus campestris - -

slavec Luscinia megarhynchos Go 0-3

veliki skovik Otus scops G 1-3

sršenar Pernis apivorus G 1

rjavi srakoper Lanius collurio G 1-3

smrdokavra Upupa epops Go 0-2

rjava penica Sylvia communis Go 0-3

Opomba: Ex – izginula gnezdilka, G – gnezdi v Parku Škocjanske jame, Go-gnezdi v bližnji okolici. Populacijska ocena

je podana zgolj za vrste, ki se pojavljajo znotraj meja Parka Škocjanske jame.

Vir: Figelj, J. in Kmecl, P. (2012).

101

Slika 2. Popisne točke v letih 2011 in 2012 za ugotavljanje prisotnosti velike uharice Bubo bubo. Vir: Figelj

in Kmecl (2012).

Pregled vseh vrst ptic, zabeleženih med popisom

S popisi v letih 2011 in 2012 smo registrirali 90 različnih vrst ptic. Znotraj meja Parka Škocjanske jame

gnezdi 49 različnih vrst ptic, dodatnih 9 vrst smo klasificirali kot možne gnezdilke. V bližnji okolici (Divaški

gabrk, Mejame, Radvanj, Risnik) gnezdi še dodatnih 15 vrst, dve pa sta možni gnezdilki bližnje okolice

Parka Škocjanskih jam. Izključno v zimskem času smo registrirali 9 vrst, 5 vrst smo zabeležili v obdobju

selitve. Najštevilčnejša gnezdilka Parka Škocjanske jame je črnoglavka. V tabeli 2 so prikazane vrste, ki

smo jih zabeležili med raziskavo, njihov status v Parku Škocjanske jame ter ocena velikosti populacije

znotraj Parka Škocjanske jame.

Tabela 2. Pregled vrst zabeleženih med raziskavo

vrsta Populacija Status

bela pastirica* Motacilla alba 7 G

beloglavi jastreb Gyps fulvus p

brglez* Sitta europea 57 G

brinovka Turdus pilaris z

carar* Turdus viscivorus 4 G

cikovt* Turdus philomelos 27 G

čižek Carduelis spinus z

čopasta sinica* Lophophanes cristatus 140 G

črna štorklja Ciconia nigra p

črna žolna Dryocopus martius 1-2 G

črnoglavka* Sylvia atricapilla 288 G

divja grlica Streptopelia turtur mG

dlesk* Coccothraustes

coccothraustes 6 G

102

vrsta Populacija Status

dolgorepka* Aegithalos caudatus 37 G

domači vrabec Passer domesticus 25 G

fazan Phasianus colchicus Go

grilček* Serinus serinus 19 G

grivar Columba palumba mG

grmovščica Phylloscopus sibilatrix p

hribska listnica Phylloscopus bonelli p

hribski škrjanec* Lullula arborea 4 G

kanja Buteo buteo 1-2 G

kmečka lastovka Hirundo rustica mG

kobilar* Oriolus oriolus 20 G

kormoran Phalacrocorax carbo z

kos* Turdus merula 251 G

kragulj Accipiter gentilis 1 z

kratkoperuti vrtnik Hippolais polyglotta 1-5 mG

kratkoprsti plezalček* Certhia brachydactyla 79 G

krivokljun Loxia curvirostra mGo

krokar Corvus corax 1-2 G

kukavica Cuculus canorus G

lesna sova Strix aluco 6-10 G

lišček* Carduelis carduelis 42 G

mali detel Dendrocopos minor mG

menišček* Periparus ater 128 G

mestna lastovka Delichon urbicum mG

mestni golob Columba livia G

mlakarica Anas plathyrhynchos 1-2 G

mlinarček Sylvia curruca Go

močvirska sinica* Poecile palustris 220 G

pikasti martinec Tringa ochropus p

pinoža Fringilla montifringilla z

pisana penica Sylvia nisoria Go

pivka Picus canus 3-5 G

planinski hudournik Apus melba 36-40 G

plavček* Cyanistes caeruleus 79 G

plotni strnad* Emberiza cirlus 5 G

podhujka Caprimulgus europaeus 6-10 G

poljski škrjanec Alauda arvensis Go

poljski vrabec* Passer montanus 1 G

povodni kos Cinclus cinclus 1-2 G

prepelica Coturnix coturnix Go

prosnik Saxicola torquata Go

rdečeglavi kraljiček Regulus ignicapilla mG

repnik Carduelis cannabina Go

rjava penica Sylvia communis 0-3 Go

rjavi srakoper Lanius collurio 1-3 mG

rumeni strnad Emberiza citrinella Go

rumenoglavi kraljiček Regulus regulus mG

siva pastirica Motacilla cinerea 13-15 G

siva pevka Prunella modularis z

siva vrana Corvus cornix Go

sivi muhar Muscicapa striata 2-5 G

skalni plezalček Tichodroma muraria z

103

vrsta Populacija Status

skalni strnad* Emberiza cia 21 G

skobe Accipiter nisus 1-2 G

slavec Luscinia megarhynchos 0-3 Go

smrdokavra Upupa epops 0-2 Go

sokol selec Falco peregrinus 1 G

sraka Pica pica Go

sršenar Pernis apivorus 1 G

stržek** Troglodytes troglodytes 10-15 G

ščinkavec* Fringilla coelebs 248 G

škorec* Sturnus vulgaris 2 G

škrjančar Falco subbuteo mGo

šmarnica* Phoenicurus ochruros 6 G

šoja Garrulus glandarius 10-20 G

taščica* Erithacus rubecula 279 G

velika sinica* Parus major 135 G

velika uharica Bubo bubo Ex

veliki detel* Dendrocopos major 23 G

veliki skovik Otus scops 1-3 G

veliki strnad Emberiza calandra Go

vijeglavka Jynx torquilla Go

vinski drozg Turdus iliacus z

vodomec Alcedo atthis z

vrbji kovaček* Phylloscopus collybita 177 G

zelena žolna Picus viridis G

zelenec* Carduelis chloris 16 G

Opomba: populacija–ocena velikosti populacije v parih; status–status vrste znotraj meja PŠJ (Park Škocjanske jame),

Ex–izginula gnezdilka, G–gnezdilka, Go–gnezdi v bližnji okolici (območje Divaškega gabrka, Radvanja, Risnika, Mejam

in okolice Naklega), mG–možna gnezdilka, mGo–možna gnezdilka v okolici, p–preletni gost, z-zimski gost.

Vir: Figelj in Kmecl (2012).

*Ocena velikosti populacije pridobljena z ekstrapolacijo podatkov iz kartirnega popisa, za ostale vrste smo za oceno

populacije uporabili podatke iz ciljnih popisov in naključne podatke.

Monitoring glacialnih, termofilnih reliktov ter zavarovanih rastlin iz rdečega seznama3

Na območju obdelave smo popisali 18 vrst, od teh sta dve termofilna relikta in dve glacialna relikta.

Termofilni relikti

Venerini lasci (Adiantum capillus-veneris L.) Venerine lasce smo popisali na edinem znanem nahajališču v

Škocjanskih jamah, na stropu vhoda v Schmidlovo dvorano.

Ostrolistni beluš (Asparagus acutifolius L.) Ostrolistni beluš uspeva v neposredni bližini venerinih lascev,

vendar na nekoliko bolj osončenem delu. Tako venerini lasci kot ostrolistni beluš rasteta na težko

dostopnih mestih. Monitoring njunega ponavljanja lahko izvajamo s fotografiranjem določene zaplate in

primerjavo oblike zaplate. Zaradi slabih svetlobnih razmer je fotografiranje zahtevno, zato je treba za to

pripraviti ustrezen protokol.

3 V celoti povzeto po Trčak (2012).

104

Glacialni relikti

Avrikelj (Primula auricula L.) Opazovali smo jo v Veliki in Mali dolini, z naravnega mostu, ter na stenah

Lisičine. Vrsta je bila pogosto opažena na osojnih stenah. Težko dostopna. Tam kjer je dostopna, lahko na

njeno prisotnost s trganjem vplivajo ljudje, ki hodijo mimo.

Skorjasti kamnokreč (Saxifraga crustata Vest) Skorjasti kamnokreč smo popisali na naravnem mostu med

Veliko in Malo dolino, zelo verjetno še vedno uspeva tudi v obeh omenjenih dolinah, vendar ga nismo

popisali. Na novo smo ga popisali v koliševki Dol Sokolak. Uspevanje vrste je pogojeno z nizkimi

temperaturami in konkurenčnostjo. Vsaj na nekaterih mestih lahko postane vrsta zaradi zaraščanja (ki ni

nujno posledica spreminjanja klime) nekonkurenčna.

Ostale popisane vrste s seznama

Ostale vrste s seznama 1 nimajo nujno posebnega pomena za Škocjanske jame, ampak so varovane na

celotnem območju Republike Slovenije kot ogrožene in tako s pravilnikom uvrščene na Rdeči seznam ali

pa so zavarovane z Uredbo o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah.

Zeleni jagodnjak (Fragaria viridis (Duchesne) Weston) – ob robu travnika v vrtači Dol Jablanc. Mali

zvonček (Galanthus nivalis L.)–Ostanke listov smo našli v Dolu Sokolak, sodelavec iz parka (Samo Šturm)

je potrdil uspevanje vrste v Mali in Veliki dolini ter Dolu Lisičini.

Brstična lilija (Lilium bulbiferum L.)–Vrsto smo popisali ob učni poti severno, ob vasi Škocjan. Njeno

uspevanje v Veliki dolini nam je ustno potrdila vodička iz parka, ki je potrdila tudi uspevanje turške lilije

(Lilium martagon) v Veliki dolini.

Jagodasta hrušica (Muscari botryoides (L.) Mill. em. Lam. & DC.)–Vrsto smo pred tremi leti popisali na

travnikih zahodno od Dola Globočak.

Gorski narcis (Narcissus poëticus L. subsp. radiifolius (Salisb.) Baker) – Vrsto smo pred tremi leti popisali

na več travnikih v okolici Škocjanskih jam.

Bršljanov pojalnik (Orobanche hederae Duby)–Vrsto smo zabeležili na več mestih (Schmidlova dvorana,

ob poti med vrtačo Jurjev in Veliko dolino).

Navadna potonika (Paeonia officinalis L.)–Vrsto smo pred tremi leti popisali v gozdu v okolici Škocjanskih

jam.

Gorski kosmatinec (Pulsatilla montana (Hoppe) Rchb.)–Vrsto smo popisali v Dolu Sokolak ter na južnem

pobočju hriba Kozara. Vrsta je po podatkih iz zadnjih treh let zagotovo prisotna še na več travnikih v

okolici Škocjanskih jam.

Bodeča lobodika (Ruscus aculeatus L.)–Pogosta gozdna vrsta v Škocjanskih jamah. Popisali smo jo v Veliki

dolini.

Žajbelj (Salvia officinalis L.)–Vrsta je na težko dostopnih prisojnih mestih kar pogosta. Popisali smo jo na

razgledni točki nad Malo dolino, severno od naravnega mosta, in na razgledišču na Škocjanske jame pri

cerkvi sv. Kancijana.

Črna čmerika (Veratrum nigrum L.)–Vrsto smo popisali na več mestih: več primerkov na učni poti proti

razgledišču, na poti v Globočak, v Veliki dolini, pri vrtljivih vratih, na pobočju ob reki, kjer je razcep za

dvigalo in vhod v malo dvorano pod naravnim mostom.

105

Slika 3. Pregled najdeni vrst v Parku Škocjanske jame. Vir: Trčak (2012).

Kukavičavke (Orchidaceae)–Za kukavičevke je znano, da lahko število cvetočih primerkov med leti zelo

niha. Enkratno preverjanje tako o stanju neke »mikropopulacije« ne pove kaj dosti, zato je treba stanje te

populacije, vsaj v začetnih letih, spremljati več let zapored. Dobro je tudi vedeti, da se travniške

kukavičevke na spremembe v okolju (gnojenje, zaraščanje) hitreje odzivajo kot gozdne vrste, oz. je

njihovo okolje po navadi dolgoročno manj stabilno (večje možnosti spremembe habitata).

Dolgolistna naglavka (Cephalanthera longifolia (L.) Fritsch)–V gozdu ob učni poti Z od Dola Lisičina.

Navadna kukavica (Orchis morio L.)–Vrsto smo popisali na travnikih na griču Kozara, na travniku nad

Globočakom, v vrtači Sapendol, pred tremi leti pa smo jo našli tudi na številnih drugih travnikih v

neposredni okolici škocjanskih jam.

Trizoba kukavica (Orchis tridentata Scop.)–Vrsto smo našli na več mestih: na poti v vrtačo in v vrtači

Jablanc, v vrtači Sapendol, na travnikih nad Globočakom.

Pikastocvetna kukavica (Orchis ustulata L.)–Pikastocvetno kukavico smo našli ob učni poti ob travniku, ki

leži ob poti severno od razgledišča nad Veliko dolino.

Bezgova prstasta kukavica (Dactylorhiza sambucina (L.) Soó)–Vrsta cveti zelo zgodaj, in je kljub

aprilskemu obisku na navedenem nahajališču nismo našli. Ker je lokaliteta podana zelo na široko, je

možno, da smo rastišče spregledali.

106

Na terenu smo poleg ciljnih vrst naleteli tudi na nekatere naravovarstveno pomembne vrste, ki se jih, po

presoji, lahko vključi v monitoring.

Jajčastolistni muhovnik (Listera ovata (L.) R. Br.): v gozdu ob učni poti zahodno od roba stene Dola

Lisičina.

Zelenkasti vimenjak (Platanthera chlorantha (Custer) Rchb.): v gozdu ob učni poti SZ od roba stene Dola

Lisičina, blizu poseke daljnovoda.

Piramidasti pilovec (Anacamptis pyramidalis (L.) Rich.): na travniku pri kalu ob križišču s kamnitim

smerokazom na stari cesti Dolnje Ležeče-Lokev.

Hermelika (Sedum maximum (L.) Hoffm.): ob poti v Dol Globočak.

Turška lilija (Lilium martagon L.): v Veliki dolini (ustni podatek vodičke v parku).

Lovorolistni volčin (Daphne laureola L.): Velika dolina.

Slika 4. Gorski narcis, Trizoba kukavica in pikastocvetna kukavica. Vir: Trčak (2012).

Namen monitoringa

Z monitoringom ciljnih vrst naj bi pridobili informacije o:

– trendih v velikostih populacije in njihovi viabilnosti,

– trendih habitatov vrst,

– razlogih za spremembe v rastlinskih populacijah in njihovih habitatih.

Monitoring terestrične troglobiontske favne

Pregled ugotovljene favne turističnega dela Škocjanskih jam je podan v tabeli 3. V tabeli so upoštevani

tako podatki dobljeni v talnih pasteh, kot podatki dobljeni z metodo neposrednega pregledovanja

jamskega habitata (vizualni pregled kapnikov, jamskih sten, proda, ilovice, vodne površine) ter popisa

vseh najdenih nevretenčarjev. V pregled so vključeni tudi taksoni navedeni v strokovni literaturi, vendar

so bile pri tem dvomljive najdbe izločene. Prav tako so bile izločene navedbe taksonov iz literature, za

katere ni mogoče ugotoviti, ali se navedbe nanašajo na najdbe v jami ali na najdbe v površinskem okolju

Škocjanskih jam. Pogostnost oziroma gostote taksonov na vzorčnih mestih so bile ocenjene subjektivno v

107

skladu s standardizirano metodo izvajanja popisa. Pri opredeljevanju statusa prilagojenosti vrst na jamsko

okolje (trogloksen, troglofil, troglobiont) smo se opirali na lastne izkušnje in upoštevali razmere na

območju klasičnega Krasa. Kljub temu je status nekaterih taksonov težko opredeliti. V takem primeru je

status lahko nerazjasnjen–dvojen.

Slika 5. Pregledni tloris sistema Škocjanskih jam z vrisano turistično pešpotjo in označenimi vzorčnimi

mesti speleobioloških raziskav. Vir: Polak (2012).

Tabela 3. Pregled ugotovljene favne Turističnega dela Škocjanskih jam po vzorčnih mestih

Takson/vzorčno mesto/status 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 status

Oxychilus cellarius xx plur x x Tf

Zospeum spelaeum spelaeum x xx xx Tb

Eisenia cf. spelaea xx plur Tf

Lithobius validus x x xxx plur x Tf

Trachysphaera noduligera (?) Tf

Brachydesmus subterraneus x xxx xx x Tf/Tb

Typhloiulus illiricus Tf

Gammasidae in det. x x xx x Tf

Eukoenenia sp. x Tb

Nesticus eremita x x xx x x Tf/Tb

Meta menardi x xxx xx x Tf

Metellina merianae xx xxx xxx x xx Tf

Mitostoma chrysomelas x x xx x xx Tf

Leiobunum rupestre xx x Tf

Titanethes dahli x xx x x Tb

Alpioniscus strasseri x x x Tb/Tf

Androniscus stygius tschameri x xxx xx Tb/Tf

Androniscus roseus x x Tf

Moserius percoi xx Tb

Onichiuridae in det. x xx x xxx Tb

Arrhopalites cf. canzianus x xxx x xx x Tx

Troglopedetes cf. pallidus x x xx x x Tb

Heteromurus nitidus x xxx x x Tf

Hypogastruridae in det xx Tf

108

Oncopodura sp. x x Tb

Laemostenus cavicola xxx x Tf

Laemostenus elongatus x x x x Tx

Pterostichus fasciopunctatus x xx Tf

Anophthalmus schmidti Tb

Trechus croaticus/cardioderus Tf

Bryaxis argus x x Tx

Bathyscia montana montana xx x Tf

Bathysciotes khevenhuelleri terghestinus (x) Tb

Blaps mucronata (x) x Tx

Phoridae in det. x plur xxx x x x xxx Tx

Speolepta leptogaster x xx Tx

Troglophilus neglectus x x xx xx x xx xxx x xx x Tx

Triphosa dubitata x xx x x Tx

Scoliopteryx libatrix x Tx

Opomba: X-prisotna, xx-redka, xxx-pogosta, plur-množična, (?)-prisotnost verjetna; Tb-troglobiont, Tf-troglofil,

Tx-trogloksen.

Vir: Polak (2012).

Skupina: MEHKUŽCI/MOLUSCA

Polži/Gastropoda

V vhodnih delih slovenskih jam pogosto najdemo razne vrste polžev, ki pa se v vlažne in klimatsko

stabilnejše vhodne dele jam zatekalo le občasno, zlasti v poletni suši in pozimi. Nekatere vrste kopenskih

troglofilnih polžev so na življenje v podzemlju in v jamah nekoliko bolj prilagojene. V globlji delih

Škocjanskih jam je pogosta vrsta Oxychilus cellarius iz družine Zonitidae. Povsem troglobiontski so

predstavniki rodu jamničarjev Zospeum (Ellobiidae). Predstavniki vrstno bogate družina vodnih polžev

Hydrobiidae živijo tudi v podzemeljskem toku reke Reke. Vodnih polžev v tem delu ne obravnavamo.

Oxychilus cellarius (O.F. Müller, 1774)

Kletne polže navadno najdemo v vlažnih kleteh in podobnih prostorih pa tudi med meliščnim skalovjem

in na vhodnih delih jam. V Škocjanskem zatoku je razvita stalna in močna troglofilna populacija te vrste

zlasti v Dvorani ponvic, kjer se akumulirajo številni iztrebki netopirjev. Vrsta je sposobna prebavljati hitin

in glede na množično pojavljanje teh polžev pod kolonijami netopirjev predvidevamo, da se hranijo z

hitinskimi ostanki gvana.

Zospeum spelaeum spelaeum (Rossmaesler, 1839)

Rod jamničarjev Zospeum sodi med najznačilnejše suhozemske – terestrične podzemeljske polže

dinarskega krasa ter vzhodnih Alp in Pirenejev (Bole, 1974). V Sloveniji se nahaja 10 vrst, ki se nadalje

delijo v več podvrst. V Škocjanskih jamah je doslej v literaturi opisana le vrsta Zospeum spelaeum

podvrste spelaeum (Kuščer in Bole v Polak, 2012), ki se nahaja tudi v Postojnski jami. Pri naših raziskavah

smo to, približno 2 mm veliko vrsto našli zlasti na vlažnih kapnikih v Tihi jami, od Paradiža do Velike

dvorane. Poleg številnih praznih, ponekod že zasiganih hišic jamničarjev so najdeni tudi živi primerki.

Skupina: KOLOBARNIKI/ANNELIDA

Med kolobarnike štejemo mnogoščetince (Polychaeta) med katerimi kot izrazito jamska oblika izstopa

jamski cevkar (Marifugia cavatica), ki pa doslej v podzemlju Škocjanskih jam ni bil najden ter sedlarji

109

(Clitellata), med katere uvrščamo pretežno akvatične pijavke (Hirudinea) in mnogoščetince (Oligochaeta).

Med mnogoščetinci so v jamah prisotni vodni tubifeksi (Tubificidae) in pretežno terestrični deževniki

(Lunbricidae).

Maloščetinci/Oligochaeta

Deževniki/Lubricidae

Eisenia cf. spelaea (Rosa, 1901).

O favni deževnikov v Škocjanskih jamah je malo zapisov v literaturi. Stammer (Stammer v Polak, 2012) in

Cognetti (Cogneti v Polak, 2012) navajata več vrst, katerih taksonomski status se je pogosto spreminjal.

Ob turistični poti, na mestih pod kolonijami netopirjev, zlasti v okolici dvorane ponvic je v Škocjanskih

jamah opaziti številne primerke deževnikov. Deževniki vrtajo po vlažni jamski ilovici in se verjetno hranijo

z bogatim organskim materialom ostankov netopirskega gvana. Po preliminarnem pregledu primerkov

kaže, da osebki pripadajo vrsti Eisenia cf. spelaea (Rosa v Polak, 2012) opisani po primerkih iz italijanske

jame »Grotta della Guerra« (Benečija), ki pa jo Mršič (Mršič v Polak, 2012), v svojem pregledu deževnikov

Balkana za Škocjanske jame ne navaja.

Skupina: STONOGE/MYRIAPODA

Strige/Chilopoda

Lithobius validus (Meinert, 1872)

V kraškem podzemlju Istre živi troglomorfna vrsta jamske strige Eupolybotrus obrovensis, najdena v

jamah Matarskega podolja in Učke. Te vrste doslej v Škocjanskih jamah nismo zasledili. Vrsto velike strige

Lithobius validus, ki pa ne kaže troglomorfnih znakov, za Škocjanske jame navaja že Stammer (Stammer v

Polak, 2012). Ta vrsta strige je v Sloveniji splošno razširjena zlasti pod večjimi kamni v gozdni stelji (Kos v

Polak, 2012). V Škocjanskih jamah je ta vrste strige razširjena in pogosta ob večjih depozitih

netopirjevega gvana, kjer je kot kaže razvila na jamsko okolje prilagojeno populacijo. Nedvomno je ta

vrsta strige v Škocjanskih jamah glavni predator bogate favne gvanobiontov.

Dvojnonoge/Diplopoda

Po literaturnih podatkih živi v Škocjanskih jamah pet vrst dvojnonog in sicer: Trachysphaera noduligera

(Verhoeff, 1906); Polydesmus (Basicentrus) falcifer (Latzel, 1884); Polydesmus (Basicentrus) rangifer

(Latzel, 1884); Brachydesmus (B) subterraneus (Heller, 1857); Typhloiulus (Stygoiiulus) illiricus (Verhoeff,

1929).

Življenjsko okolje te vrste kroglaste dvojnonoge praviloma niso globoke velike jame, pač pa jo

najpogosteje najdemo v plitvem podzemskem okolju (MSS). Pri naših raziskavah turističnega dela

Škocjanskih jam je nismo zasledili. Vrsta je verjetno prisotna v površinskem podzemeljskem okolju razpok

in melišč velikih udornih dolin.

Rod Polydesmus na jamsko okolje ni prilagojen, čeprav vrste tega rodu najdemo tudi na vhodnih delih

jam. V literaturi so za Škocjanske jame navedeni dve vrsti rodu:

Polydesmus: Polydesmus (Basicentrus) falcifer (latzel 1884; v Polak, 2012): (Strasser v Polak, 2012) in

(Mršić v Polak, 2012) ter Polydesmus (Basicentrus) rangifer (Latzel 1884; v Polak 2012): (Mršić v Polak,

2012), ki pa jih pri naših raziskavah turističnega dela Škocjanskih jam globlje v jami nismo zasledili.

110

Brachydesmus (B) subterraneus (Heller, 1857; v Polak, 2012)

Bela trakasta dvojnonoga je kot jamska vrsta opisana po primerkih iz Postojnske jame. Vrsta je v

dinarskem delu Slovenije splošno razširjena in jo v vlažnem delu leta pogosto najdemo tudi v gozdni stelji.

V številnih jamah ta vrsta tvori številčne jamske populacije, tako je pogosta tudi v vhodnem delu

Škocjanskih jam. Bele trakaste dvojnonoge so pogoste zlasti v Paradižu v Tihi jami, kjer se najpogosteje

zadržujejo in hranijo na »lampenflori« jamske razsvetljave.

Slika 6. Bela trakasta dvojnonoga Brachydesmus subterraneus (Heller, 1857 v Polak, 2012) je pogosta

vrsta dvojnonoge v Tihi jami. Fotografija: Slavko Polak.

Typhloiulus (Stygoiiulus) illiricus (Verhoeff, 1929)

Jamska kačica je troglomorfna vrsta dvojnonog kačic (Julidae), ki jih najdemo v jamah severo-zahodnega

dela dinarskega krasa. Vrsti ustrezajo blatni, vlažni, celo občasno poplavljeni predeli jam. Pri naših

raziskavah turističnega dela Škocjanskih jam te vrste nismo zasledili, pričakovati pa jo je v nižjih poplavnih

etažah Šumeče jame.

Skupina: PAJKOVCI/ARACHNIDA

Pršice/Acarina

Pršice so raznovrstna skupina pajkovcev, ki zasedajo različna površinska okolja. Vrste, ki zahtevajo vlažna

in temačna okolja najdemo tudi v kraških jamah. Nekatere vrste so paraziti, številne pa izraziti

gvanobionti. Sellnick (Sellnick v Polak, 2012) za Škocjanske jame navaja naslednje vrste pršic: Banksia

tegeocranus, Hypoaspis aculeifer, Liacarus coracinus, Collohmannia nova, Galumna tenuiclavis,

Punctoribates punctum, Eugamasus furcatus, Oribotritia decumana, Phthiriacarus globvosus,

Phthiriacarus italicus, Pseudotritia monodactyla. Vrsto Rhagidia mordax, navajata Stammer (Stammer v

Polak, 2012)in Vitzthum (Vitzthum v Polak, 2012). Med našimi raziskavami smo zasledili več vrst pršic

tako is skupine oklepnih pršič (Oribatidae) kot plenilskih pršic (Gamasidae). Zadržujejo se pretežno na

gvanu netopirjev. Vrst, zaradi pomanjkanja strokovnjakov specialistov za to skupino, pri naši raziskavi

doslej vrstno še nismo opredeljevali.

111

Palpigradi/Palpigradi

Palpigradi so vrstno maloštevilna in starodavna skupina pajkovcev. To so drobceni, nežni in pri nas

izključno na podzemeljsko okolje vezani pajkovci, ki jih brez načrtnega iskanja težko opazimo. Živali se

gibljejo v različnih podzemnih mikrohabitatih z visoko vlažnostjo. Dokazano je bilo, da aktivno plenijo

jamske skakače (Collembola) (M. Lukić v Polak, 2012). V Sloveniji so bile v jamah predvsem južnega dela

države odkrite tri vrste palpigradov Eukoenenia austriaca (Hansen v Polak, 2012), E. spelaea (Peyerimhoff

v Polak, 2012) in E. gasparoi (Condé v Polak 2012) (Zagmajster in Kovač v Polak, 2012).

Eukoenenia sp.

Dne 29.10.2012 je bil en sam primerek ujet (leg. L. Đud) in fotografiran tudi v Škocjanskih jamah v

predelu Tihe jame. Plapigradi doslej v Škocjanskih jamah niso bili najdeni. Najbližja nahajališča

palpigradov so Divaška jama, Postojnska jama in Jama pod Predjamskim gradom. Primerki iz teh jam

pripadajo vrsti Eukoenenia austriaca. Recentno opisana vrsta Eukoenenia gasparoi je znana iz Vilenice,

nedavno pa je bila najdena tudi v Radota jami v Čičariji (Polak in Christian v Polak, 2012).

Določitev vrstne pripadnost je zamudna in zahteva izdelavo mikroskopskih preparatov. Primerek najden v

Škocjanskih jamah je za enkrat še v postopku vrstne opredelitve.

Slika 7. Jamski palpigrad (Eukoenenia sp.) je bil med našimi raziskavami prvič najden tudi v Škocjanskih

jamah. Fotografija: Slavko Polak.

Pajki/Araneae

Med vrstno veliko skupino pajkov se je v Dinarskem krasu, pa tudi drugod po svetu, razvilo veliko

troglobiontskih vrst. V dinarskem delu Slovenije živi več vrst iz družine šesterookcev (Dysderidae)

(Deeleman-Reinhold v Polak, 2012), ki imajo zakrnele oči in so na jamsko okolje popolnoma prilagojene.

Iz družine baldahinarjev (Linyphiide) je iz jam znanih veliko troglomorfnih vrst rodu Troglohyphantes

(Deeleman-Reinhold v Polak, 2012), ki pa kažejo številne klinalne prehode od površinskih do podzemskih

oblik. Jamskih šesterokcev vrste Stalita taenaria, Mezostalita nocturna, ki so znani tudi iz okoliških jam

(Polak in sod. v Polak, 2012) doslej v Škocjanskih jamah ni še nihče našel. Pri naših raziskavah prav tako

nismo našli primerkov rodu Troglohyphantes, za katere pa z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da tu živi

vsaj katera od trogloksenih vrst. V kraških jamah širšega območja so blizu vhodnih delov znane številne

112

troglofilne in trogloksene vrste pajkov. Med takimi v Škocjanskih jamah so najdene vrste Nesticus eremita

iz družine Nesticidae ter Meta menardi in Metelina meriane iz družine Metidae.

Nesticus eremita (Simon, 1879)

Pajek vrste Nesticus eremita med vsemi doslej najdenimi pajki v Škocjanskih jamah kaže največjo

prilagojenost na jamsko okolje. Vrsta ima sicer še ohranjene oči, vendar jo najdemo tudi v globljih,

povem afotičnih delih jam. Vrsta lovi plen v vertikalno postavljene niti lovilnih mrež. Pogosto je vezana na

gvanobiontske populacije jamskih nevretenčarjev. Vrsta je pogosta zlasti v jamah Primorske in Istre

(Polak idr. v Polak, 2012). Tako mladostne kot odrasle osebke smo našli razpršeno po celem turističnem

delu Škocjanskih jam, vendar vrsta tu ni pogosta.

Meta menardi (Latreille, 1804)

Veliki čeljustar je tipična eutroglofilna vrsta večine vhodov naših jam. Ta velika vrsta pajka, ki spominja na

križevca (Aranea sp.) plete tudi križevcem podobne krožne mreže, v katere lovi troglofilne nevretenčarje.

V Škocjanskih jamah je vrsta pogosta vendar le na predelih jame, do koder še sega medla zunanja

svetloba. Vrsta je pogosta v Schmidlovi dvorani in Tominčevi jami.

Metellina merianae (Scopoli, 1763)

Vrsta pajka Metelina (Meta) merianae je pomanjšana oblika vrste Meta menardi. Za razliko od prejšnje

vrste sega njena prisotnost tudi v globlje, povsem afotične dele jame. V Škocjanskih jamah je ta pajek

zelo pogost povsod v Šumeči dvorani, Tominčevi jami in v drugih delih jame z izrazitimi zunanjimi vplivi. V

povsem jamskem okolju notranjih delov jame, v Tihi jami, te vrste pajka ni.

Suhe južine/Opiliones

Suhe južine najdemo zlasti na površini tal, v tleh in tudi v podzemlju, vendar je med njimi pravih

troglobiontov malo. V slovenskem Primorju troglobiontskih vrst ne poznamo. Številne vrste so troglofili,

ki v vhodnih delih jam prezimujejo in troglokseni, ki na vhodnih delih jam najdejo primerne ekološke

razmere za življenje, kot so na primer vlažna okolja z razpadajočim rastlinskim materialom.

Mitostoma chrysomelas (Hermann, 1804)

Navadna nežka Mitostoma chrysomelas je vrsta suhe južine, ki živi na vlažnih mestih pod kamni in med

razpadajočim lesnim materialom. V Škocjanskih jamah je vrsta pogosta zlasti na mestih, kjer reka

naplavlja razpadajoč les in drug organski material. Našli smo jo na vzorčnih mestih 5, 6, 7, 8 in 10.

Leiobunum rupestre (Herbst, 1799)

Rod suhih južin Leiobunum se v več vrstah pojavlja širom po Sloveniji. Vrste živijo na vlažnih mestih in se

pogosto zatekajo tudi v vhodne dele jam. Vrsto Leiobunum rupestre smo popisali med prezimovanjem na

steni v Schmidlovi dvorani.

Skupina: RAKI/CRUSTACEA

Kopenski enakonožni raki/Isopoda terrestria

Raki so pretežno vodne živali, le skupina kopenskih enakonožnih rakov, pravimo jim kočiči ali prašički, se

je prilagodila življenju tudi na kopnem. Več vrst edafskih kočičev najdemo v vhodnem delu Škocjanskih

jam, saj tu iščejo vlažno okolje in zmerne ter stalnejše temperature v ekstremno mrzlih in sušnih mesecih

leta. Številne vrste družine mokric (Trichoniscide) so se podzemeljskemu okolju najbolj prilagodile in med

113

njimi najdemo tudi povsem troglobiontske vrste. V Škocjanskih jamah smo doslej našli pet, na jamsko

okolje prilagojenih vrst. Vrste Trichoniscus strammeri, ki jo Verhoeff (1932 (22), v Polak, 2012) navaja

med favno Škocjanski jam, pri naših raziskavah doslej nismo našli.

Titanethes dahli (Verhoeff, 1926)

Velika jamska mokrica je v razširjena od Pivške doline prek celotne JZ Slovenije do Čičarije, Gorskega

Kotarja in severnega Velebita. Sodi med troglobionte, po velikosti tudi med največje, saj dosega do slabih

3 cm v dolžino. V nekaterih jamah na Krasu in Istri je ta vrsta lahko zelo številčna (Polak in sod., v Polak,

2012). V Škocjanskih jamah je velika jamska mokrica razširjena a ni pogosta. Pri naših raziskavah

turističnega dela jame smo jih opazovali zlasti v osrednjem delu Tihe jame, kjer se drži bolj vlažnih krajev.

Vrsta je verjetno prisotna tudi v ne-turističnih vlažnih delih spodnje etaže Šumeče jame.

Alpioniscus strasseri (Verhoeff, 1927)

Ta vrsta mokrice je razširjena v jamah od Tržaškega krasa, prek Divaškega krasa in Matarskega podolja do

Istre in Kvarnerja. V Škocjanskih jamah smo jo zabeležili v vlažnem okolju vzorčnih mest 2, 3 in 4,

najpogosteje v asociaciji z »lampenfloro«. V Škocjanskih jamah Alpioniscus strasseri ni pogosta vrsta.

Androniscus stygius tschameri (Strouhal, 1939)

Mala podzemeljska mokrica Androniscus stygius ima izražene troglomorfne prilagoditve, vendar to ni

vrsta velikih jamskih prostorov, pač pa živi pretežno v razpokah površinskega podzemeljskega okolja.

Vrsto zato najdemo zlasti na dnu kraških brezen in na vhodnih delih jam, koder je veliko organskega

materiala, lesa in listnega opada. V Škocjanskih jamah je ta vrsta relativno pogosta vendar le na vzorčnih

mestih 1, 2 in 3. Tu jih večinoma najdemo pri prehranjevanju z algami in mahovi »lampenflore«.

Androniscus roseus (C. Koch, 1838)

Ta mala rožnato obarvana mokrica je troglofilna vrsta mokrice, ki jo najdemo zlasti v vlažni stelji, plitvem

podzemeljskem okolju, pa tudi na vhodih jam. Ima široko razširjenost od Francije in južne Nemčije do

Balkana. Izstopa po rožnati barvi in nastopa v več podvrstah. V Škocjanskih jamah smo to vrsto mokrice

našli v asociaciji z večjimi depoziti gvana netopirjev v Šumeči jami (vzorčno mesto 6), in v Dvorani ponvic

(vzorčno mesto 7). Pravih jamskih populacij te vrste je malo. Populacija te vrste v Škocjanskih jamah je

ena takih.

Moserius percoi (Strouhal, 1940)

L.C. Moser je 18. oktobra 1885 v jami Belinca pri Štorjah našel nenavadno grbinasto mokrico. Specialist za

enakonožne rake H. Strouhal je šele leta 1940 primerek prepoznal za novo vrsto in opisal tudi nov rod.

Vrsto je poimenoval po takratnem direktorju Postojnske jame Andreju Perku - Mosoreus percoi. To je bil

več kot sto let edini znani primerek te vrste. Leta 2010 smo po dolgem iskanju v tej isti jami (Belinca) našli

drugi primerek in to ne v jamskem okolju globljega dela jame, pač pa pod kamni blizu vhoda. Na naše

veliko presenečenje smo dne 15.10.2012 naslednja dva primerka (enega juvenilnega in enega odraslega)

našli tudi pri naših raziskavah v Škocjanskih jamah. Oba osebka sta se nahajala na velikih kapnikih

imenovanih Orgle v Tihi jami. Velja omeniti, da je po teh kapnikih izdatno mezela pronicajoča voda s

površja. Kasneje smo v materialu ujetem v talne pasti nastavljene v obdobju med 23.8. in 15.9.2012 našli

še en odrasel osebek in sicer na vzorčnem mestu 3 v Tihi jami. Škocjanske jame tako predstavljajo drugo

znano nahajališče te redke vrste enakonožnega raka.

114

Skupina: PRAŽUŽELKE/APTERYGOTA

Skakači/Collembola

Skakači so po številu zelo obsežna skupina nevretenčarjev, ki živi zlasti v prsti, stelji in podobnih vlažnih

habitatih. Znane so številne, na jamsko okolje bolj ali manj vezane vrste. Veliko jamskih vrst je opisanih

tudi po primerkih iz slovenskih jam. Med njimi izstopata Postojnska jama in Škocjanske jame. Originalni

opisi taksonov pa so stari in navadno zelo pomanjkljivi, zato je potrebno za številne vrste opraviti

strokovnejše rediskripcije na osnovi tipskega materiala. V Sloveniji eksperta za to skupino ni, zato smo k

sodelovanju povabili strokovnjaka Marka Lukića iz Zagreba. Material nabran tekom naše raziskave je še v

postopku taksonomskega opredeljevanja. V literaturi so za Škocjanske jame navedene naslednje vrste.

Lit: Joseph (1882, iz Polak, 2012) navaja Anura infernalis; Stammer (1932, iz Polak, 2012) Achorutes

muscorum, Hypogastrura armata, Isotoma violacea, Onychiurus fimetarius, Tomocerus unidentatu,

Podura aquatica; Stach (1934, iz Polak, 2012) Onychiurus armatus, Onychiurides (Onychiurus) canzianus,

Oncopodura cavernorum, Heteropodura (Onychiurus) variotuberculatus in Stach (1945, iz Polak, 2012)

vrsto Arrhopalites canzianus.

Onichiuridae in det.

Taksonomija velike skupine majhnih skakačev rodu Onychiurus in Onychiurides še ni dodobra razjasnjena.

Iz različnih jam je opisanih veliko vrst vendar so opisi pomanjkljivi in skupina se sedaj intenzivno

taksonomsko obdeluje. Po primerkih iz Škocjanskih jam je opisana vrsta Onychiurides (Onychiurus)

canzianus.

Arrhopalites cf. canzianus (Stach, 1945)

Po primerkih iz Škocjanskih jam je Stach opisal endemično vrsto Arrhopalites canzianus. Drobni skakači

tega rodu iz družine Siminthuridae so v Škocjanskih jamah mestoma pogosti. Natančna taksonomska

opredelitev zbranih primerkov je še v teku. Številne primerke rodu Arrhopalites najdemo zlasti na vodni

površini ponvic in jezer pa tudi na vlažnih mestih med kapniki, kjer pa jih je izredno težko opaziti.

Verjetno so to troglofilne živali, ki jih ob obilnem dežju pronicajoča voda v jamo izpere iz epikraških plasti

nad jamo. Primerke smo dobili v talnih pasteh vzorčnega mesta 2, veliko število osebkov v vzorčnem

mestu 3, pogosti pa so tudi na vodni površini ponvic na vzorčnem mestu 7.

Troglopedetes cf. pallidus (Absolon, 1907)

Primerki rodu Troglopedetes so v Tihi jami Škocjanskih jam zelo pogosti, vendar natančna vrstna

pripadnost še ni določena. Tipsko nahajališče drobne troglobiontske vrste Troglopedetes pallidus so

Hotinske ponikve pri Hotični. Primerki tega rodu so v Škocjanskih jamah pogosti zlasti na algah in

mahovih »lampenflore« v Paradižu in v Veliki dvorani.

Troglopedetes cf. pallidus (Absolon, 1907)

To nekoliko večjo vrsto skakača uvrščamo med troglofilne skakače, ki jih pogosto najdemo tudi v

jamskem okolju. Oči imajo pomanjšane, a še razvite. V Škocjanskih jamah je ta vrsta pogosta zlasti na

vzorčnem mestu 1 in 2, čeprav posamezne primerke najdemo po celem profilu turističnega dela jame.

Številne osebke smo opazovali pri hranjenju na algah in mahovih »lampenflore«, na vzorčenem mestu 7

pa tudi na gvanu netopirjev. Vrsta je pogosta tudi v okoliških jamah.

115

Hypogastruridae in det.

Skakači iz te skupine so verjetno troglofili, ki jih s površja izpere pronicajoča voda. Opazovani so bili na

vzorčnem mestu 7 blizu ponvic s pronicajočo vodo in obiljem gvana netopirjev.

Oncopodura sp.

Taksonomsko ta rod skakačev ni obdelan. Večino primerkov smo našli na površini jezerc in ponvic v Tihi

jami. Primerki tega rodu so troglobionti in znani iz številnih jam.

Isotomidae in det.

Primerke te skupine skakačev smo našli na površini ujete vode v Tihi jami. Taksonomsko skupina še ni

obdelana. Številne vrste te družine živijo pretežno v gozdni stelji in prsti.

Skupina: ŽUŽELKE/INSECTA

Hrošči/Coleoptera

Laemostenus cavicola (Schaum, 1858)

Veliki predjamski brzec je opisan po primerih iz Pivške doline, razširjen pa je južno od Postojne, po Krasu,

in v več podvrstah od Istre do Albanije (Casale v Polak, 2012). Vrsta ima pomanjšane oči in ni troglobiont,

čeprav jih zelo pogosto najdemo v večini jam na Krasu (Pretner v Polak, 2012). Jamski vodnik Cerkvenik

jih je v pasti z vabami septembra 1910 ujel v Tominčevi jami. Egon Pretner jih je našel aprila 1911 v

Marinčevi jami, 5.9.1950 v Tihi jami in 1.6.1953 v Glavni jami, a le po en primerek. Pri naših raziskavah

smo jih v nastavljene talne pasti v turističnem delu Škocjanskih jam ujeli le v pasti postavljene blizu

železnih vrat na vhodu v Paradiž. Primerke smo ujeli pri vseh vzorčenjih, zato menimo, da ima vrsta tu

razvito ustaljeno populacijo.

Laemostenus elongatus (Dejean, 1828)

Lemostenus elongatus je prejšnji vrsti sorodna vrsta, le da je veliko manj vezana na podzemeljsko okolje.

Najdemo jih predvsem v nekoliko toplejših meliščih udornih dolin redkeje tudi na vhodih v jame. Pri naših

raziskavah smo to vrsto zabeležili le ob gvanu netopirjev v Dvorani ponvic (vzorčno mesto 7) v Schmidlovi

dvorani (vzorčno mesto 8) in Tominčevi jami (vzorčno mesto 9). Vrsta sicer ni številčna.

Pterostichus fasciopunctatus (Creutzer, 1793)

To vrsto krešiča navajajo za Škocjanske jame številni entomologi. Vrsta živi v globokih razpokah v

površinskih habitatih, zlasti blizu voda, potokov in rek. Pri naših raziskavah smo vrsto zabeležili pred

jamskim vhodom v Schmidlovi dvorani (vzorčno mesto 8) in med naplavljenim materialom slepega

jamskega rova pod Okroglico (vzorčno mesto št. 10). Vrsta mestoma nastopa množično in ima na teh

mestih ustaljeno populacijo. Primerke te vrste narasle vode Reke občasno odplavijo v notranje dele

Škocjanskih jam, kjer utegne ta vrsta tvoriti izolirane jamske oziroma troglofilne populacije. Vrsta ima

tako izrazito veliko populacijo na dnu jame Labodnice pri Trebčah, ki predstavlja del sistema

podzemeljske Reke (Timavo).

Anophthalmus schmidti trebicianus (Müller, 1915)

Ta vrsta brezokca pri naših raziskavah turističnega dela Škocjanskih jami nismo zasledili, niti je nismo ujeli

v talne pasti, ki se sicer uporabljajo za proučevanje jamskih brzcev. Posamezne primerke te vrste in

lokalne podvrste sta ujela Müller leta 1913 in Pretner leta 1956 v Martelovi dvorani. Vrsta je troglobiont

116

in jo najdemo izključno v globokih in vlažnih jamah. Podvrsta je endemit podzemeljskega toka Reke in je

poleg Škocjanskih jam znana še iz Kačne jame pri Divači ter Labodnice pri Trebčah (Grotta di Trebiciano),

ki je tipsko nahajališče te podvrste.

Trechus croaticus (Dejean, 1831)

V rod Trechus uvrščamo številne vrste površinskih predstavnikov poddružine brzcev Trechinae. Vrsta

Trechus croaticus je pogosta v stelji in globljih razpokah širšega območja krasa. Primerke občasno narasle

vode odnesejo in zanesejo v depozite odpadlega organskega materiala (veje, drevesno listje, mulj), ki se

akumulira v zavetnih delih spodnje etaže Škocjanskih jam. Vrsti vlažni in temačni habitati ustrezajo, zato

lahko v takih okoljih tvori troglofilne populacije. Primerke te vrste najdemo zlasti v naplavinah ob Reki

izven turističnih delov jame.

Trechus cardioderus pilisensis (Csiki, 1917)

Za vrsto Trechus cardioderus velja isto kot za predhodno vrsto. Številne primerke najdemo v rečnih

naplavinah sodnih etaž Škocjanskih jam, zlasti številčno nastopa v Martelovi dvorani. Vrsta je površinska

lahko pa tvori tudi redne ali vsaj občasne troglofilne populacije.

Platinus scrobiculatum (Fabricius, 1801)

Ta vrsta krešiča živi ob vodah Reke ter je pogosta tudi v rečnih naplavinah. V velikem številu smo to vrsto

našli tudi v naplavinah pred ponornimi deli Škocjanskih jam.

Carabus creutzeri (Fabricius, 1801)

Ta velika vrsta krešiča je značilna za gozdna okolja višje ležečih predelov. Pogosta je na Snežniku, ima pa

izolirano populacijo tudi na Vremščici. V jamskem okolju vrsta ne preživi, je pa pogosta na zaraščenih in

pretrtih vhodnih delih Škocjanskih jam. Kot kaže ima ta vrsta na dnu dolin v Parku škocjanske jame

izolirano reliktno populacijo.

Bryaxis argus (Kraatz, 1863)

V poddružini Pselaphinae velike družine kratkokrilcev (Staphiliniidae) najdemo več troglobiontskih in

troglofilnih vrst. V Sloveniji živita troglobiontska rodova Bithoxenus in rod Machaerites. Doslej v

Škocjanskih jamah ni bil najden noben troglobiontski pselafid. Najdbi dveh osebkov vrste Bryaxis argus

dne 15.10.2012 na vzorčnem mestu 2 in 3 sta tako prvi najdbi te skupine hroščev v Škocjanskih jamah.

Oba primerka (samček in samička) pripadata vrsti, ki sicer ni troglobiont in ima še ohranjene sicer

pomanjšane oči.

Bathyscia montana montana (Schiødte, 1848)

Podzemljar vrste Bathyscia montana je opisan po primerkih iz prsti pred Jamo pod Predjamskim gradom.

Vrsta je sicer splošno razširjena skoraj po celotnem ozemlju Slovenije in sega tudi v obmejna območja

Italije ter Hrvaške (Gorski Kotar). Nahajališča te drobne vrste hroščka podzemljarja so skoraj izključno v

gozdni stelji na površini, le izjemoma tudi v stelji pred vhodi v jame. V Škocjanskih jamah je ustaljena

nenavadna jamska populacija na kupih gvana v Šumeči jami (vzorčni mesti 7 in 8). Tu ta vrsta hroščka

tvori del posebne gvanobiontske združbe. Springer (1910) navaja to vrsto tudi kot masovno na gvanu v

Tihi jami, kjer pa je danes ni več.

Bathysciotes khevenhuelleri tergestinus (Müller, 1922)

Za razliko od predhodne vrste pa je podzemljar Bathysciotes khevenhuelleri na območju Krasa izrazito

troglobiontska vrsta. Le v višjih gorskih predelih Snežnika, Javornikov in Nanosa jo najdemo tudi v plitvem

117

podzemeljskem okolju. Podvrsta B. k. tergestinus v nekaterih jamah na Krasu in Matarskem podolju

nastopa množično. Vrsto so v Škocjanskih jamah v talne pasti ujeli številni entomologi, vendar so vsi

podatki starejšega datuma. Springer (1910, v Polak, 2012) jo navaja kot masovno v Tihi jami, Pretner

(1949 in 1953, v Polak, 2012) pa navaja številne primerke na kosu kruha pri bazenčkih s človeškimi

ribicami. Pri naših raziskavah teh istih mest v Škocjanskih jamah v nastavljene talne pasti nismo ujeli niti

enega samega primerka. Pri pozornem iskanju jamskih sedimentov smo našli le hitinaste ostanke teh

hroščev. Kot kaže, je vrsta v turističnem delu Škocjanskih jam lokalno izginila.

Aphaobius milleri milleri (Müller, 1914)

Josephove navedbe te izrazito hladnoljubne vrste v Škocjanskih jamah so dvomljive in gre verjetno za

napačno navedbo, saj so Škocjanske jame izven areala rodu Aphaobius.

Blaps mucronata (Latreille, 1804)

Ta velika vrsta črnivca ni jamska žival, ker pa se rada zateka v vlažne in temačne votline, kleti, jo občasno

najdemo tudi na vhodih toplejših jam. Pri naših raziskavah se suhim delom vhodov v Škocjanske jame

nismo posebej posvečali in smo zato vrsto verjetno spregledali. Müller in Pretner vrsto navajata za

Schmidlovo dvorano. Na vhodu v Tominčevo jamo je bil primerek te redke in zavarovane vrste najden

24.8.1998 (Polak, leg., v Polak, 2012) ter fotografiran.

Dvokrilci/Diptera

Speolepta leptogaster (Winnertz, 1863)

Ta vrsta dvokrilca spominja na manjšega košeninarja, njihove ličinke pa najdemo na stropu in stenah

vlažnih delov kraških jam z rečnim tokom. Ličinke predejo mreže v katere lovijo plen – druge

podzemeljske nevretenčarje. Ličinke te troglofilne žuželke v vlažnih delih Šumeče jame niso redke.

Popisali smo jih na vzorčnih mestih 5 in 6. Vrsta je gotovo zelo pogosta v spodnjih rečni etaži Škocjanskih

jam.

Diptera in det.

V vhodnih delih Škocjanskih jam najdemo obilo troglofilnih in trogloksenih vrst dvokrilcev zlasti iz družin

Limonidae, Sciaridae, Mycetophilidae, Sphaeroceridae in Trichoceridae. V tej skupini žuželk ne poznamo

troglobiontskih vrst. Zaradi velikega števila opisanih vrst teh družin dvokrilcev in pomanjkanja

specialistov taksonomov za te skupine, nabrani primerki iz Škocjanskih jam taksonomsko niso

opredeljeni.

Phoridae in det.

Muhe grbavke so zelo pogosta in obsežna, pogosto troglofilna skupina dvokrilcev, ki jih najdemo v naših

jamah. Te majhne črne muhice se najpogosteje masovno ulovijo v nastavljene talne pasti pri

speleobioloških raziskavah. Tako je bilo tudi pri naših raziskavah Škocjanskih jam. Primerke te družine

dvokrilcev smo našli v pasteh na vseh vzorčnih mestih, na vzorčnem mestu 1 in 2 celo masovno.

Ravnokrilci/Orthoptera

Troglophilus neglectus (Krauss, 1879)

Jamske kobilice te vrste so v Škocjanskih jamah zelo pogoste in splošno razširjene. To so trogloksene

žuželke, ki se v poletnem času v jame zatekajo ponoči, podnevi pa se prehranjujejo zunaj jam. V jamah

prav tako tudi masovno prezimujejo. V večjem številu te vrste kobilic najdemo bližje jamskim vhodom,

118

čeprav smo jih v talnih pasteh našli na praktično vseh vzorčnih mestih. Sorodno vrsto Troglophilus

cavicola (Kollar v Polak, 2012) v Škocjanskih jamah doslej nismo zabeležili.

Metulji/Lepidoptera

Triphosa dubitata (Linnaeus, 1758)

Jamski pedici vrste Triphosa dubitata so površinske živali, ki pa se v kraške jame zatekajo redno pozimi na

prezimovanje in tudi poleti v obdobju estivacije. Vrsta je pogosta v večini naših jam zlasti v vhodnih delih.

Prav tako je vrsta pogosta tudi v Škocjanskih jamah. Najdemo jih po stenah globljih delov Šmidlove

dvorane ter Tominčeve in Mohorčičeve jame.

Scoliopteryx libatrix (Linnaeus, 1758)

Zobate vrbovčke najdemo podobno kot jamske pedice v jamah zlasti v zimskem obdobju med

prezimovanjem. Vrsto smo zabeležili v Schmidlovi dvorani. V Škocjanski jamah je ta vrsta redka.

Monitoring prenikajoče vode-Epikrasa

Padavinska voda, ki pronica skozi prst, nadaljuje svojo pot skozi špranje in razpoke v kamninski plasti tik

pod plastjo prsti, kjer se krajši ali daljši čas lahko zadržuje, preden ponikne globlje v podzemlje. Ta plast,

imenovana epikras, je ugodno bivališče mnogim pravim podzemeljskim živalim, del katerih gravitacija in

vodni tok poneseta v jame, kjer jih lahko vzorčujemo. Organizmi v prenikli vodi, najpogostejši med njimi

so ceponožni raki, so pomemben indikator stanja okolja (Pipan 2003, 2005 v Pipan, 2013). Poleg

padavinske vode se s površja izcejajo tudi druge snovi, polutanti, ki vplivajo na populacije, živeče v

podzemeljskih habitatih. S spremljanjem kemijskih parametrov običajno zaznamo le trenutno stanje,

medtem ko spremljanje živih organizmov poda oceno o vitalnosti populacije, njeni stabilnosti ali

ogroženosti. Na ta način dobimo tudi podatke o morebitnih vplivih na okolje. Na kraškem svetu se

vsakršno poseganje na površju odraža v spremenjenih razmerah v podzemlju, ki jih ugotavljamo z

monitoringom okoljskih parametrov v podzemeljskih vodah.

Tabela 4. Opis vzorčnih mest v Škocjanskih jamah

vzorčno mesto: Škocjanske jame

lokacija posebnosti vzorčenja utemeljitev vzorčnega mesta

1 Mahorčičeva jama

Kapnica pada iz stropa cca. 15 m visoko. Strop je tukaj tanek in močna suša v kombinaciji z vročino botruje k presahnitvi. Del jame je izpostavljen vdorom mrzlega zraka pozimi in voda je najmanj 1 mesec zamrznjena. Težavnost nabiranja vzorca je velika.

Vzorčno mesto se nahaja pod vasjo Škocjan zato je še posebej primerno pri iskanju korelacij ki jih morebiti povzroča človek s svojo dejavnostjo in ekologijo habitata.

2 Brihta jama

Del jame je izpostavljen vdorom mrzlega zraka pozimi in voda je najmanj 1 mesec zamrznjena. Zraven se zadržujejo gorski hudourniki in preleti netopirjev so pogosti (gvano in iztrebki v vzorčnih posodah).

Vzorčno mesto se nahaja pod vasjo Škocjan zato je še posebej primerno pri iskanju korelacij ki jih morebiti povzroča človek s svojo dejavnostjo in ekologijo habitata.

3 Tominčeva jama

Del jame je izpostavljen vdorom mrzlega zraka pozimi in voda je najmanj 1 mesec zamrznjena. Pretok kapnice je na tem mestu velik.

Merilno mesto se nahaja nekako pod pašnimi površinami in kraškim gozdom.

4 Dvorana ponvic Kapnica pada iz stropa cca. 15 m visoko. Merilno mesto se nahaja nekako pod

119

vzorčno mesto: Škocjanske jame

lokacija posebnosti vzorčenja utemeljitev vzorčnega mesta

V času suše je zelo oslabljeno kapljanje. V toplih mesecih se na območju redno zadžujejo kolonije netopirjev – preleti, kar botruje k veliki količini gvana v vzorcih vode.

kraškim gozdom.

5 Svetinova dvorana

Kapnica pada iz stropa cca. 15 m visoko. Kapljanje je kostantno vse leto. Mesto je nadvse primerno za celoletno vzorčenje. V polenih mesecih zaradi preletov netopirjev dobimo nekaj gvana v vzorcih.

Merilno mesto se nahaja nekako pod kraškimi košenicami in borovim gozdom.

6 Velika dvorana - dno

Merilno mesto je primerno za vzorčevanje celo leto.. Pravo jamsko okolje.

Vzorčno mesto se nahaja nekako pod infrastrukturo parka–parkirišča, info center zato je primerno za spremljanje morebitnih posebnosti.

7 Velika dvorana - škavna

Merilno mesto je primerno za vzorčevanje celo leto.. Kapnica pada iz stropa cca. 15 m visoko. Pravo jamsko okolje.

Vzorčno mesto se nahaja nekako pod infrastrukturo parka–parkirišča, info center zato je primerno za spremljanje morebitnih posebnosti.

8 Kalvarija - šotor

Jamski strop je tanek, pretok kapnice pa konstanten in velik. Pravo jamsko okolje. Mesto je primerno za vzorčevanje celo leto.

Merilno mesto se nahaja nekako pod pašnimi površinami.

9 Deževna jama

Mesto je primerno za vzorčevanje celo leto. Pretok kapnice je konstanten in velik. V času najhuše zmrzali voda za nekaj dni zamrzne.

Merilno mesto se nahaja nekako pod kraškimi košenicami, pašnimi površinami.

10 Hankejev kanal

Kapnica pada iz stropa cca. 25 m visoko. Mesto je primerno za vzorčevanje celo leto.

Merilno mesto se nahaja globoko v podzemnem kanjonu, kjer temperatura ne pade več pod ledišče. Nahaja se nekako pod kraškim gozdom in pašnimi površinami.

Vir: Pipan (2013).

Slika 8. Tloris Škocjanskih jam z označenimi vzorčevalnimi mesti Vir: Pipan (2013).

120

Slika 9. Prerez začetnega dela Škocjanskih jam do Svetinove dvorane. Označena so merilna mesta od 1 do

5. Vidi se struktura in raba površja nad jamami oz. vzorčnimi mesti. Vir: Pipan (2013).

Slika 10. Shematski prikaz naprave za vzorčenje favne v prenikli vodi. Vir: Pipan (2013).

121

Slika 11. Vzorčenje favne v prenikli vodi, vzorčno mesto 8. v Škocjanskih jamah. Fotografija: Samo Šturm.

Tabela 5. Seznam taksonov najdenih na desetih vzorčnih mestih med enoletnim vzorčenjem prenikle

vode v Škocjanskih jamah

Višja skupina Razred Red Abundanca Vzorčno mesto

Gliste (Nematoda) 53 1, 3, 4, 6, 8, 9, 10

Kolobarniki (Annelida) Clitellata Maloščetinci (Oligochaeta) 3 3, 5

Členonožci (Arthropoda) Pajkovci (Arachnida) Palpigradi (Palpigrada) 1 3

Pajki (Araneae) 12 1, 2, 3, 5, 6, 8, 9, 10

Pršice (Acarina) 28 6

Ceponožni raki (Copepoda) Harpaktikoidi (Haipacticoida) 169 2, 4, 5, 6, 8, 9, 10

Kačice (Diplopoda) 1 6, 10

Žuželke (Insecta) Dvokrilci-odrasli (Diptera- adult) 32 1, 2, 3, 4, 6, 10

Dvokrilci-ličinke (Diptera-larvae) 68 2, 3, 6

Skakači (Collembola) 56 1, 2, 3, 6, 7, 9, 10

Pražuželke (Apterigota) 6 2, 6, 7, 8, 10

Nedoločeno 10 1, 2, 3, 5, 6

Vir: Pipan (2013).

V curkih zajeti osebki so bili naključno razporejeni in so pripadali tako vodnim kot kopenskim

površinskim, epikraškim in podzemeljskim taksonom. Vodne organizme so zastopali maloščetinci, gliste in

ceponožni raki, ki so prevladovali med vsemi organizmi (tabela 5). Med terestično favno so bili pogosti

pajkovci in žuželke. Ceponožne rake smo našli v sedmih od desetih vzorčnih mest (tabela 5 in 6). Na štirih

vzorčnih mestih (2, 4, 6 in 8) so se pojavili posamični primerki, abundantnejši so bili na vzorčnih mestih 5,

9, in 10, kjer so bile občasno prisotne tudi ovigerne samice. Za vsa tri najabundantnejša mesta velja, da je

tam kapljanje stalno, izdatno ter da je na tistih mestih strop tanjši. Nad njimi so pašne oz. gozdne

površine. Nasprotno so mesta, kjer so bili najdeni le posamični osebki pod vasjo oz. parkovno

infrastrukturo in kjer se je tudi v osnovnih kemijskih parametrih odražal antropogeni vpliv (povečana

prevodnost ter vsebnost nitratov in sulfatov). Mesta brez osebkov so bila pod vplivom mrzlega zimskega

zraka in pod vasjo (1) oz. pašniki (3) in infrastrukturo parka (7) (Pipan, 2013).

122

Tabela 6. Mesečna prisotnost harpaktikoidnih ceponožnih rakov na posameznih vzorčnih mestih (1–10).

V oklepajih je število ovigernih samic v posameznem mesecu na posameznem vzorčnem mestu

Vzorčno mesto/ 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10

Datum vzorčenja

Junij 2011 0 0 0 0 1 1 0 0 9 (1) 11(1)

Julij 2011 0 0 0 0 0 0 0 1 11 6(1)

Avgust 2011 0 0 0 0 14(2) 0 0 0 6 0

September 2011 0 4 0 0 6 0 0 2 1 0

Oktober 2011 0 0 0 0 0 0 0 0 8(1) 47

November 2011 0 0 0 0 0 0 0 0 0 12

December 2011 0 0 0 1 3 0 0 0 1 2

Januar 2012 0 0 0 0 2 0 0 1 2 1

Februar 2012 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0

Marec 2012 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0

April 2012 0 0 0 0 0 0 0 0 0 6

Maj 2012 0 0 0 0 0 0 0 0 0 8

Skupaj 0 4 0 1 26 1 0 4 38 93

Vir: Pipan (2013).

Februarja in marca 2012 ni bilo v vzorcih niti enega osebka, ker je zaradi nizkih temperatur voda v

vzorčevalnih posodah zamrznila oz. je pretok prenikle vode presahnil. Novembra 2011, aprila in maja

2012 pa so bili osebki prisotni le na 10. vzorčnem mestu. Številčnost osebkov v vzorcih je pogosto odraz

trenutnih, predvsem klimatskih razmer (količine padavin in/ali temperature).

Tabela 7. Povzetek okoljskih parametrov (povprečna vrednost, min, max) v prenikli vodi na desetih

vzorčnih mestih v Škocjanskih jamah; mesečno vzorčenje od junija 2011 do maja 2012

Vzorčno mesto/ Parameter

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10

10.7 8.52 8.72 9.22 8.6 12.17 12.33 12.22 8.02 8.45 Temperatura (°C)

(1.3–17.0) (0.6 –15.2) (0.1 –14.1) (2.3 –14.3) (0.2 –13.4) (11.9 –12.4) (12.1 –12.7) (11.9 –12.8) (0.3 –12.7) (0.8 –12.9)

8.42 8.68 8.33 8.32 8,48 8.24 8.13 8.18 8.35 8.38 pH

(8.2 –8.6) (8.36 –8.92) (7.94 –8.54) (7.9 –8.59) (8.24 –8.62) (7.77 –8.53) (7.89 –8.57) (7.97 –8.42) (8.08 –8.6) (8.15 –8.64)

351.75 411.36 314.7 373.1 257.8 195.45 276.82 405.55 331 272 Prevodnost (µScm-1)

(190 –431) (366 –486) (242 –417) (281 –502) (223 –321) (168 –246) (179 –362) (251 –526) (131 –522) (251 –312)

3.61 3.81 2.96 3.03 2.46 1.84 2.89 3.83 3.15 2.65 Karbonati (mgl-1)

(1.73 –4.56) (3.49 –4.67) (2.38 –3.84) (1.71 –5.27) (2.16 –3.08) (1.45 –2.3) (1.6 –4.29) (2.22 –4.62) (1.7 –5.13) (2.26 –4.26)

3.93 4.39 3.14 3.58 2.66 1.99 2.95 4.10 3.41 2.77 Ca

2+ (mgl-1)

(1.99 –5.41) (4.03 –5.22) (2.31 –4.09) (2.49 –5.55) (2.26 –3.29) (1.56 –2.46) (1.76 –3.85) (2.16 –4.83) (1.83 –5.48) (2.55 –3.18)

3.96 4.43 3.2 3.81 2.69 2.04 3.10 4.17 3.46 2.83 Celokupna trdota (mgl-1)

(2 –5.51) (4.09 –5.26) (2.5 –4.1) (2.63 –5.73) (2.3 –3.33) (1.61 –2.53) (1.78 –3.87) (2.29 –5.04) (1.86 –5.6) (2.61 –3.22)

5.26 9.92 1.55 16.95 1.98 0.65 0.86 1.29 2.73 5.53 NO3-(mgl-1)

(0.60 –20.13) (4.91 –19.48) (0.77 –3.81) (1.32 –46.32) (0.83 –4.30) (0.42 –0.79) (0.64 –1.04) (0.99 –1.68) (1.3 –6.7) (3.51 –9.09)

4.21 20.72 4.14 7.69 5.87 3.82 4.10 3.61 3.78 4.75 S04

2- (mgl-1)

(1.52 –11.71) (7.26 –56.30) (1.45 –7.85) (1.60 –16.89) (2.13 –9.92) (2.01 –6.18) (2.18 –5.65) (1.58 –6.33) (1.07 –1.07) (3.06 –9.04)

Vir: Pipan (2013).

Statistično značilno soodvisnost med povprečnimi vrednostmi okoljskih parametrov in številom

ceponožnih rakov na posameznem vzorčnem mestu smo ugotavljali s Pearsonovim koeficientom

korelacije (r). Ugotovili smo negativno statistično soodvisnost med temperaturo in številom osebkov (r = -

0,5). S korelacijskimi analizami drugih parov spremenljivk (T, pH, prevodnost, karbonati, Ca2+, trdota,

NO3-, SO42-) nismo ugotovili statistično značilne soodvisnosti (Pipan, 2013).

123

Slika 12. Procentualni prikaz najpogostejših taksonov v prenikli vodi v Škocjanskih jamah. Vir: Pipan

(2013).

Zaključki, razprave, usmeritve, potencialni klimatološki vplivi na proučevane

vrste

Monitoring avifavne

Park Škocjanske jame leži v posebnem območju varstva (območju Natura 2000) Kras (Denac idr. v Figelj in

Kmecl, 2012). Čeprav večino Krasa pokrivajo gozdovi, med kvalifikacijskimi vrstami prevladujejo ptice

odprtih predelov, ki naseljujejo travnike, grmišča in skalne stene (Božič v Figelj in Kmecl, 2012). Kakor

celoten Kras, tudi PŠJ večinoma pokrivajo gozdovi. Travniki in obdelovalne površine, na katerih je dosti

mejic, dreves in grmičevja, so v bližini naselij (Jakopič v Figelj in Kmecl, 2012). Posledično je temu

primerna tudi vrstna sestava in številčnost ptic, ki gnezdijo v Parku Škocjanske jame. Najpogostejše vrste

so črnoglavka, taščica, kos, ščinkavec in močvirska sinica. Prve 4 vrste so generalisti, torej vrste, ki niso

vezane na specifičen habitat, močvirska sinica pa je gozdni specialist (Tucker in Evans v Figelj in Kmecl,

2012). Naštete vrste imajo populacijo večjo od 200 parov. Več kot 100 parov imata tudi populaciji

meniščka in čopaste sinice. Menišček in čopasta sinica sta vrsti, ki sta vezani na iglaste gozdove (Snow in

Perrins v Figelj in Kmecl, 2012), (Tucker in Evans v Figelj in Kmecl, 2012), v PŠJ spadata med pogosti vrsti

zaradi preteklega pogozdovanja s črnim borom Pinusnigra in kažeta na velik delež črnega bora, kar

potrjuje tudi kartiranje habitatnih tipov (Jakopič v Figelj in Kmecl, 2012). Registrirali smo kar 6 vrst detlov

in žoln (mali detel, veliki detel, zelena žolna, pivka, črna žolna in vijeglavka), kar kaže na veliko količino

odraslih in odmrlih dreves in na veliko količino primerne hrane za žolne, ki so predvsem mravlje in

podlubniki (Snow in Perrins v Figelj in Kmecl, 2012). Detli in žolne so zelo pomembni predvsem za

sekundarne duplarje, kot so npr. veliki skovik in ki zasedajo njihova odslužena gnezda. Na majhno

površino odprte kmetijske krajine znotraj meja Parka Škocjanske jame kaže odsotnost velikega strnada in

poljskega škrjanca. Predvsem poljski škrjanec prebiva na prostranih odprtih površinah z nizko vegetacijo,

njegova najbližja gnezdišča so na Divaškem Gabrku. Mozaično kmetijsko krajino z različnimi rabami in

prisotnostjo dreves, mejic in grmičevja zaseda hribski škrjanec. V Parku smo registrirali 2 para hribskih

škrjancev, njegovo populacijo znotraj meja PŠJ smo pridobili z ekstrapolacijo rezultatov iz kartirnega

124

popisa in jo ocenjujemo na 4 gnezdeče pare in je nekako ustrezna površini primernega habitata znotraj

Parka. Divaški Gabrk je znano gnezdišče hribskih škrjancev (Denac idr. v Figelj in Kmecl, 2012), smrdokavr

in rjavih penic (Dopps v Figelj in Kmecl, 2012). Med to raziskavo smo na Divaškem Gabrku zabeležili tudi

pisano penico, ki je na Krasu redka gnezdilka (Dopps v Figelj in Kmecl, 2012). Zabeležili nismo nobenega

vrtnega strnada, posebej pa smo pregledali predele Divaškega Gabrka, ki so marca 2012 zgoreli. Vrtni

strnad rad zaseda pogorišča(Brotons, Dale in Hagen v Figelj in Kmecl,.2012), posebej če so pogorišča

večja in v bližini drugih gnezdišč (Brotons idr. v Figelj in Kmecl 2012), zato je potrebno pogorišče na

Divaškem Gabrku spremljati tudi v prihodnje. V kulturni krajini pri Naklem smo zabeležili hribskega

škrjanca in smrdokavro.

Reka Reka je edini večji vodotok na Krasu, na njej gnezdijo vrste, ki jih drugod na Krasu ne najdemo. Od

mosta v Famljah do Škocjana smo zabeležili 8 (2011) in 10 (2012) gnezdečih parov sivih pastiric na cca

2.700 m dolgem odseku reke Reke. Gostota sivih pastiric na reki Reki je tako 2,8–3,7 para na km reke.

Najvišje gostote sivih pastiric so na hitro tekočih, bogato strukturiranih rekah, ki so široke 10–20m, v

takšnem habitatu v Švici so registrirali 91 parov na 30,2 km dolgem odseku reke Ticino (Schifferli in

Flousek v Figelj in Kmecl, 2012). Podoben habitat predstavlja reke Reka v kanjonu. Božič (v Figelj in Kmecl,

2012) navaja, da je v Sloveniji razdalja med različnimi gnezdi sivih pastiric več 100 m, je pa v okolici Renk

v različnih letih zabeležil 5 gnezd na 200 m dolgem odseku reke. V samem Parku gnezdijo sive pastirice še

v udornicah Velika in Mala dolina (vsaj 3 pari). Med popisom planinskega hudournika smo zabeležili tudi

sivo pastirico, ki je letela globoko v jamo Šmidl. Zaradi velikosti udornic Velika in Mala dolina je možno,

da je populacija sive pastirice še za kakšen par večja kot smo jo ocenili med inventarizacijo. Brzice reke

Reke med Famljami in Škocjanom so primeren habitat tudi za povodnega kosa (Božič, Snow in Perrins v

Figelj in Kmecl 2012). Povodnega kosa smo registrirali v obeh letih raziskave, tako v zimskem kot v

gnezditvenem obdobju. Ocenjujemo, da znotraj meja Parka Škocjanske jame gnezdi vsaj 1 par povodnih

kosov, verjetno dva. Park Škocjanske jame je znotraj Krasa najpomembnejše območje za sivo pastirico in

povodnega kosa. Gostota sive pastirice je med višjimi v Sloveniji in primerljiva z najvišjimi gostotami v

Evropi. Več avtorjev navaja, da je prisotnost sive pastirice in posebej povodnega kosa na vodotoku dober

pokazatelj ohranjenosti ekosistema okrog vodotoka (Larsen in Sorace idr v Figelj in Kmecl, 2012).

Množica skalnih sten v kanjonu reke Reke in udornice znotraj in okoli parka privabljajo skalne gnezdilke

kot so velika uharica, sokol selec in planinski hudournik. Teritorialnega samca velike uharice smo

registrirali leta 2011 v Lisičini. Lisičina je znano gnezdišče velike uharice (Polak in Mihelič vFigelj in Kmecl,

2012). V letu 2012 prisotnosti velike uharice nismo ugotovili, velika verjetnost je, da je samec poginil

zaradi elektro udara. V Sloveniji in na Krasu je znano veliko primerov, ko je velika uharica poginila zaradi

elektro udara na stebrih srednje napetostnih daljnovodov (Mihelič v Figelj in Kmecl, 2012). Znotraj Parka

Škocjanske jame in v njegovi bližnji okolici je veliko število srednje napetostnih daljnovodov, zaradi

katerih je Park Škocjanske jame ekološka past. Primerna gnezdišča in primerna lovišča vabijo vedno nove

in nove osebke velike uharice, ki pa se slej ko prej usedejo na steber srednje napetostnega daljnovoda

tako, da pride do smrti zaradi elektroudara. Opuščeno gnezdišče velike uharice je tudi udornica Risnik

(Dopps v Figelj in Kmecl, 2012) in najverjetneje tudi kanjon reke Reke pri gradu Školj (Mihelič v Figelj in

Kmecl, 2012). Velika uharica je zelo občutljiva na človeške motnje, posebej na plezalce. Po celi Sloveniji

so znani primeri, kjer je velika uharica prenehala gnezditi zaradi prisotnosti plezalcev, najbolj znan primer

je bivše gnezdo nad vasjo Osp (Marčeta in Mihelič v Figelj in Kmecl, 2012). Dodatni vir ogrožanja je tudi

avtocesta, ki poteka med Risnikom in Parkom Škocjanske jame. Število smrtnih primerov zaradi trka z

vozili pri veliki uharici ni zanemarljivo (Martinez idr. v Figelj in Kmecl, 2012), primeri so znani tudi iz

Slovenije (Krašna v Figelj in Kmecl, 2012).

125

Najštevilčnejša sova v Parku Škocjanske jame je lesna sova. Lesne sove rade živijo in gnezdijo v jamah in

kraških breznih (Lipej, Gjerkeš in Polak v Figelj in Kmecl, 2012), le teh pa je v Parku Škocjanske jame

veliko. Populacijo lesnih sov v Parku Škocjanske jame ocenjujemo na 6–10 parov. Med pogoste nočne

vrste spada tudi podhujka, njeno populacijo v Parku Škocjanske jame smo ocenili na 6–10 parov.

Podhujka je na Krasu pogosta vrsta (Dopps v Figelj in Kmecl, 2012), posebej ji ustrezajo borovi nasadi v

bližni pašnikov, takšen je habitat v zahodnem delu Parka Škocjanske jame in tam smo tudi registrirali

največ podhujk. Veliki skovik je redkejši, zabeležili smo enega spontano pojočega samca v Škofljah.

Sokol selec je obe leti popisa uspešno gnezdil v udornici Sokolak. Leta 2011 smo zabeležili 2 speljana

mladiča, v letu 2012 pa je par imel 3 mladiče. Sokol selec se hrani z golobi, najštevilnejša vrsta goloba v

Parku Škocjanske jame je domači golob. Domači golob izhaja iz skalnega goloba in včasih je težko

natančno določiti kateri vrsti pripada (Snow in Perrins v Figelj in Kmecl, 2012). Golobi v Škocjanskih jamah

se obnašajo kot skalni golobi, tudi zadržujejo se v jamah, kar je značilno za skalne golobe (Snow in Perrins

v Figelj in Kmecl, 2012). Po obarvanosti pa niso vsi golobi enaki skalnim, nekateri osebki imajo več beline

ali rjavine po trupu kar pomeni, da so križani z domačimi golobi.

Planinski hudournik je v Sloveniji redko razširjena ptica, znana gnezdišča so s Kraškega roba, iz zahodnih

Julijskih alp ter iz Škocjanskih jam (Dopps v Figelj in Kmecl, 2012). Vsa v Sloveniji znana gnezdišča so

naravna, drugod v Evropi gnezdi tudi na visokih stavbah (Bize in Roulin v Figelj in Kmecl, 2012). Podatkov

o velikosti posameznih kolonij v Sloveniji je malo. Ocenili smo, da v Parku Škocjanske jame gnezdi 36–40

parov planinskh hudournikov. Večja od kolonije v Škocjanskih jamah naj bi bila kolonija na jugovzhodnem

delu Kraškega roba (Mihelič v Figelj in Kmecl, 2012), natančni podatki o velikosti drugih kolonij ne

obstajajo. Planinski hudourniki v Škocjanskih jamah gnezdijo v vhodnih delih jam in na naravnem mostu

med Veliko in Malo dolino. Nekateri pari letajo globoko v del jame, kjer je popolna tema in najverjetneje

tam tudi gnezdijo.

Primerjali smo tudi podatke iz popisa leta 1999 (Polak v Figelj in Kmecl, 2012), kjer pa razen pri rumenem

strnadu večjih razlik nismo opazili. Območje se je leta 1999 popisalo enkrat v dveh obiskih (29.4.1999 in

7.5.1999), medtem ko smo za namene inventarizacije park obiskali samo za namene kartiranja pogostih

vrst 8 krat, tako da so primerjave zelo težke. Vseeno je opaziti, da je rumeni strnad v Parku Škocjanske

jame skoraj izginil. V letu 1999 je bilo registriranih 9 rumenih strnadov, leta 2011 smo registrirali samo

enega rumenega strnada v samo enem obisku. Razlogi za upad števila rumenih strnadov znotraj meja

Parka Škocjanske jame so nejasni, najbrž so posledica zaraščanja in opuščanja kmetijske rabe.

Stanje kvalifikacijskih vrst na širšem vplivnem območju Parka Škocjanske jame ni zadovoljivo. Stanje

populacije vrtnega strnada je slabo, od leta 2005 dalje ga lahko štejemo kot izginulo vrsto. Nasprotno je

stanje hribskega škrjanca, velikega skovika in podhujke videti stabilno. Najslabše je stanje v dolini reke

Reke. Najpomembnejši habitati za kvalifikacijske vrste v dolini reke Reke so bili vlažni, ekstenzivno gojeni

travniki, mozaična raba kmetijske zemlje ter veliko število mejic, posemeznih grmov in podobnih

struktur. Trendi populacij kvalifikacijskih vrst ptic jasno odražajo spremembe v kmetijski rabi. Kmetijska

raba se intenzificira, posledično so trendi negativni in vrste izginjajo. Črnočeli srakoper je izginula vrsta v

dolini reke Reke, če se raba ne spremeni je samo vprašanje časa, kdaj bodo izginili še kosec, grahasta

tukalica in repaljščica.

Ključ do izboljšanja stanja je v prenehanju pozidav in v ekstenziviranju kmetijstva.

126

Varstvene smernice in ukrepi

Na diverziteto avifavne v Parku Škocjanske jame vpliva predvsem človeški dejavnik. Trenutni način

upravljanja s prostorom v Škocjanskih jamah je za nekatere vrste neugoden. Kot ključne grožnje smo

evidentirali: srednjenapetostne daljnovode znotraj meja parka in motnje s strani človeka.

Potrebno je ohranjati ekstenzivno rabo travinja in preprečevati zaraščanje. Kmetijstvo v Parku Škocjanske

jame ne predstavlja ključne grožnje pticam, je pa lahko usodno za ptice v bližnji okolici. Košenice v okolici

Nakla so v večini gnojene in nekatere celo dosejane (lastna opažanja), opazili smo tudi nepotrebno sečnjo

nekaterih mejic. Priporočamo ekstenziviranje košenic v okolici Nakla tako, da se preneha z gnojenjem in,

da se preneha z dosajevanjem.

Slika 13. Varstvene cone znotraj parka Škocjanske jame. Vir: Figelj in Kmecl (2012).

Klimatološki vpliv na trende v prihodnosti

Tudi klima in njena sprememba je eden od dejavnikov, ki vplivajo na razširjenost in številčnost ptic

(Lindström idr. v Figelj&Kmecl, 2012). Park Škocjanske jame leži v bližini submediteranskega območja, kar

se odraža na rastlinstvu (Jakopič v Figelj&Kmecl, 2012) in avifavni v bližnji okolici. Pričakuje se, da se bodo

v prihodnosti povprečne letne temperature dvigovale, kar bo vplivalo tudi na razširjenost ptic v okolici

jam (Huntley idr. v Figelj&Kmecl, 2012). Najverjetneje bodo največ pridobile sredozemske vrste ptic, ob

predpostavki, da se območje parka ne bo zaraslo, lahko pričakujemo gnezditev puščavca Monticola

solitarius, ob višjem dvigu temperature pa morda tudi skalnega brgleza Sitta neumayer in rdeče lastovke

Hirundo daurica. Prav tako se bo povišala številčnost nekaterih vrst, ki so v parku že zdaj prisotne: npr.

plotnega strnada in slavca.

127

V Sloveniji je puščavec najštevilčnejši na Kraškem robu, gnezdi pa tudi v ostenjih južnega roba Trnovskega

gozda in Nanosa, zabeležen je bil tudi pod Krnom (Dopps, v Figelj&Kmecl, 2012). Čeprav podatki o

pojavljanju puščavca v Parku Škocjanske jame ne obstajajo, smo pričakovali, da bomo puščavca med

raziskavo registrirali. Videti je, da stene v Parku Škocjanske jame trenutno niso dovolj termofilne, da bi

nudile ugodne razmere za puščavca. Ožje območje jam je sicer relativno hladno in orientirano proti

severu. Dodatno k temu prispevajo udornice in soteska reke Reke, ki pa obenem prispevajo k manjšemu

nihanju temperature (Rejec Brancelj v Figelj&Kmecl, 2012). Kar se avifavne tiče, bodo dvigi povprečnih

temperatur tako najverjetneje zvišali tudi diverziteto ptic.

Monitoring glacialnih, termofilnih reliktov ter zavarovanih rastlin iz rdečega seznama flore

Za ugotavljanje vpliva morebitnih klimatskih sprememb menimo, da je treba skrbno izbrati katere vrste

naj se spremlja. Pri orhidejah, pri katerih število cvetočih primerkov med leti zelo niha, je treba dobro

premisliti katere vključiti v monitoring, saj primerjava med nekaj leti nujno ne bo dala reprezentativnih

rezultatov. Stanje orhidej je smiselno tako spremljati z bolj primernimi metodami, na primer z metodo

transekta ali pa spremljati travnike, na katerih orhideje rastejo.

Prav tako je treba skrbno izbrati konkretno »mikropopulacijo«, ki se jo bo spremljalo. Pri izboru je treba

gledati na to, da bodo dejavniki iz okolja (na primer zaraščanje) čim manj vplivali na stanje same

populacije. Pri glacialnih ali termofilnih reliktih je veliko primerkov vrst na težko dostopnih mestih in če se

da, naj se za monitoring izbere lažje dostopne, vendar ostalim kriterijem zadoščujoče, površine. Opis

lokacije popisne ploskve mora biti jasen, da se ga lahko po opisu enostavno najde. Po navadi si pri tem

pomagamo s GPS koordinatami, pri Škocjanskih jamah pa nastopi težava, saj je na navpičnih stenah ta

način le deloma uporaben. Možen način je s fotografiranjem popisne ploskve, z uporabo daljnogleda ali

teleskopa ali s pomočjo laserskih merilnikov. Izbor popisnega mesta naj bo takšen, da bo na njem

zagotovljena stalna nespremenjena raba (stik z lastnikom, uskladitev z načrtovanimi posegi v parku ipd.).

Iz pridobljenih podatkov je treba pripraviti izbor vrst in nabor popisnih mest oz. transektov, na katerih se

bo posamezno vrsto spremljalo. Za posamezno vrsto na posameznem popisnem mestu je treba določiti

metodo popisovanja. Glede na čas cvetenja je treba določiti časovni interval monitoringa v letu, ki lahko

med leti zaradi vremenskih dejavnikov pri posamezni vrsti nekoliko niha. Za zagotovljeno večletno

spremljanje posameznih vrst na konkretnih popisnih ploskvah, se na teh ne sme spreminjati dosedanje

rabe. Zato je treba ugotoviti, kdo je lastnik zemljišča na kateri je popisna ploskev, in se z njim dogovoriti o

možnosti izvedbe monitoringa. Ko so ti parametri določeni, je treba glede na načrtovan čas monitoringa

(v letih) zagotoviti, da se bo ta zanesljivo izvajal (finančno in kadrovsko načrtovanje). Za ugotavljanje

vpliva klimatskih sprememb na floro je glede na relativno majhno število glacialnih in termofilnih reliktov

smiselno spremljati vsaj eno rastišče vsake vrste, raje pa več, da se lahko spremlja in primerja trende

mikropopulacij, medtem ko se za ostale vrste lahko naredi izbor. Spremljanje vseh rastišč reliktov je

zaradi težke dostopnosti neizvedljivo (Trčak, 2012)

Monitoring terestrične troglobiontske favne

V pregledu podzemeljske favne turističnega dela Škocjanskih jam navajamo 38 taksonov. Od tega je

nedvomno troglobiontskih organizmov le 8, pa še od teh moramo začasno jamskega hrošča podzemljarja

Bathysciotes khevenhuelleri voditi kot lokalno izginulo vrsto iz tega dela jame. Število prepoznanih

troglobiontskih vrst bo s podrobnejšo analizo nabranih skakačev (Collembola) verjetno naraslo še za

nekaj vrst. Število troglobiontov je glede na razsežnost Škocjanskih jam relativno nizko, vsekakor

128

neprimerno nižje od naših favnistično najbogatejših dinarskih jam, kot so Postojnska jama, Jama pod

Predjamskim gradom, Logarček, Križna jama in številne druge (Sket in Culver v Polak, 2012). Število

troglobiontov v turističnem delu Škocjanskih jam je tudi znatno nižje od številnih jam na območju Krasa,

Matarskega podolja in Čičarije. Jame, kot so Polina peč, Račiška pečina, Dimnice, Medvedjak in Radota

jama presegajo število 15 troglobiontov (Polak idr. v Polak, 2012).

Razloge za nizko število troglobiontskih organizmov v turističnem delu Škocjanskih jam gre iskati zlasti v

dejstvu, da Škocjanske jame niso raziskane v celoti, pač pa smo v našem delu obravnavali le turistični del

jame. Ta del jame je relativno star fosilni rov, in kar je s stališča živalstva najbolj pomembno, ta rov je

globoko pod površjem. Plasti sklenjene kamnine nad Tiho in Šumečo jamo so debele od 60 do 100

metrov. Znano je (Culver in Pipan v Polak, 2012), da so globoki podzemeljski habitati zelo siromašni z

organskim materialom, ki je hrana jamskemu živalstvu. Glavni vir hrane je tu prenikla voda deževnica s

površja, ki v podzemlje prinaša raztopljen organski material. Med pronicanjem skozi debele plasti

kamnine pa se ta vnos hrane močno zmanjša. Na ta sila skromen vir hrane so prilagojeni le najbolj

skromni jamski organizmi, ki so sposobni filtriranja pernikle vode in hranjenja z organskim filmom na

kapnikih ter površini kapnice. Taki organizmi, ki jih v Škocjanskih jamah najdemo pretežno v osrednjem

delu Tihe jame so, polžek jamničar Zospeum spelaeum, velik jamska mokrica Titanethes dahli, jamski

plapigrad Eukoenenia sp., ter za enkrat tri prepoznane troglobiontske vrste jamskih skakačev

(Collembola). Med troglobiontske vrste hroščev, najdenih v Škocjanskih jamah, uvrščamo še šmidtovega

brezokca Anophthalmus schmidti in podzemljarja vrste Bathysciotes khevenhuelleri. Šmidtov brezokec je

bil doslej najden le v spodnjih vodnih etažah Škocjanskih jam in ga pri naši raziskavi nismo zasledili. Za

podzemljarja Batysciotes khevenhuelleri pa zgleda, da je Tiha jama v sedanjem obdobju vendarle preveč

siromašna s hrano.

Slika 14. Pregledni shematični stranski prerez sistema Škocjanskih jam z vrisanimi vzorčnimi mesti

speleobioloških vzorčenj.Vir: Polak (2012).

Klimatske spremembe, v veliki meri povzročene s človekovo dejavnostjo, so danes dejstvo. Spremembam

klimatskih razmer relativno hitro sledijo tudi spremembe biosfere. Kot posledica segrevanja ozračja se

tudi že v Sloveniji opažajo spremembe v razširjenosti nekaterih vrst rastlin in živali. Večinoma širijo svoj

areal toploljubne vrste (Polak v Polak, 2012). Klimatske razmere v kraškem podzemlju so relativno

stabilne in se ne odzivajo bistveno na dnevne (cirkadiane) oziroma letne (cirkaanualne) klimatske

spremembe na površju. Sezonske klimatske spremembe (padavine, temperature, zračni tokovi) lahko

vplivajo na fenologijo in prostorsko periodiko pojavljanja nekaterih jamskih živali, vendar favnistična

sestava ostaja stalna (Polak v Polak, 2012). S podrobno opredelitvijo trenutnega (ničelnega) stanja

129

terestrične troglobiontske favne in z vzpostavitvijo dolgoročnega monitoringa po enaki metodologiji, bo

mogoče morebitne spremembe v sestavi troglobiontske favne pripisati opaženim dolgoročnejšim

klimatskim spremembam. Vzporedno z rednim periodičnim spremljanjem stanja podzemeljske favne pa

je potrebno izvajati tudi natančne meteorološke meritve temperature, vlage, zračnih tokov v jami in

sestave plinov. Le z dolgoročnim izvajanje okoljskega monitoringa, ki ga Park Škocjanske jame že izvaja,

bo mogoče v prihodnosti tudi pojasniti in razložiti morebitne favnistične spremembe sestave

podzemeljskega živalstva Škocjanskih jam.

Monitoring prenikajoče vode – Epikrasa

Najštevilčnejši osebki v epikraški vodi so ceponožni raki iz reda Harpacticoida, našli smo tudi samice z

jajci. To nakazuje, da je populacija ceponožcev, kot najpomembnejših organizmov v epikrasu, vitalna in

da se neprestano obnavlja. To je dokaz, da so Škocjanske jame pester kraški podzemeljski ekosistem in

kjer lahko še vedno pričakujemo zanimiva odkritja.

Slika 15. V curkih in lužah s prenikajočo vodo je maloštevilna, a vrstno bogata favna rakcev ceponožcev.

Med njimi je veliko endemitov. Na sliki je komaj pol milimetra veliki Morariopsis scotenophila, prvi

kopepodni rakec opisan iz Škocjanskih jam že iz leta 1930. Vir: Pipan (2013). Fotografija: A. Brancelj.

Podatki o številu organizmov in pestrosti na podzemlje specializiranih živalskih vrst v Škocjanskih jamah

potrjujejo in pričajo o zadovoljivem zdravju ekosistema. In ker je podzemlje, še zlasti epikras, kot plast tik

pod površjem, neposredno odvisna od površja, je favno prenikle vode primerno in smiselno spremljati v

naprej, saj nam omogoča globalno vrednotenje ekološkega stanja širšega zalednega območja nad

jamskim sistemom. Posamezne vrste ceponožnih rakov iz prenikle vode lahko uporabimo kot

bioindikatorje pri celostni presoji vplivov na okolje (Pipan in Culver v Pipan, 2013).

Tako kot koža varuje vse organe v organizmu, površje ščiti in varuje podzemeljski svet. Če ga z

onesnaževanjem in grobimi posegi ranimo, mu preprečimo, da bi svojo vsestransko funkcijo varovanja in

ohranjanja podzemeljskega okolja opravljal še naprej.

Najštevilčnejši osebki v epikraški vodi so ceponožni raki iz reda Harpacticoida, našli smo tudi samice z

jajci. To nakazuje, da je populacija ceponožcev, kot najpomembnejših organizmov v epikrasu, vitalna in

130

da se neprestano obnavlja. To je dokaz, da so Škocjanske jame pester kraški podzemeljski ekosistem in

kjer lahko še vedno pričakujemo zanimiva odkritja.

Podatki o številu organizmov in pestrosti na podzemlje specializiranih živalskih vrst v Škocjanskih jamah

potrjujejo in pričajo o zadovoljivem zdravju ekosistema. In ker je podzemlje, še zlasti epikras, kot plast tik

pod površjem, neposredno odvisna od površja, je favno prenikle vode primerno in smiselno spremljati v

naprej, saj nam omogoča globalno vrednotenje ekološkega stanja širšega zalednega območja nad

jamskim sistemom. Posamezne vrste ceponožnih rakov iz prenikle vode lahko uporabimo kot

bioindikatorje pri celostni presoji vplivov na okolje (Pipan in Culver v Pipan, 2013).

Tako kot koža varuje vse organe v organizmu, površje ščiti in varuje podzemeljski svet. Če ga z

onesnaževanjem in grobimi posegi ranimo, mu preprečimo, da bi svojo vsestransko funkcijo varovanja in

ohranjanja podzemeljskega okolja opravljal še naprej.

Literatura

Figelj, J., & Kmecl, P. (2012). Monitoring ptic v parku Škocjanske jame: metodologija, izvedba popisa in ocena varstvenega stanja. Ljubljana: Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS).

Pipan, T. (2013). Ocena stanja in vzpostavitve monitoringa v prenikli vodi v sistemu Škocjanskih jam. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za raziskovanje krasa.

Polak, S. (2012). Monitoring terestrične troglobiontske favne v turističnem delu Škocjanskih jam. (Spremljanje posebnosti določenih vrst kraškega podzemlja). DS2: Monitoring in analiza vplivov podnebnih sprememb na biodiverziteto. Postojna: Zavod Znanje Postojna, OE Notranjski muzej Postojna.

Šturm S. (2011). Researches in the Škocjanske jame park: Conservation of living diversity in the park. Revija Kras, 113, 26–29.

Trčak, B. (2012). Ocena stanja flore glacialnih habitatov in termofilnih vrst. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore.

131

Podnebne značilnosti in pričakovane podnebne spremembe na širšem

območju Parka Škocjanske jame

Tanja Cegnar

Agencija RS za okolje. Kontakt: tanja.cegnar@gmail.com.

Povzetek

Podnebne spremembe so pomemben sestavni del okolja in podnebje je skozi celotno človeško zgodovino

vplivalo na življenje ljudi. Podnebje v Sloveniji določajo številni dejavniki, najpomembnejši so njena

geografska lega, razgiban relief, usmerjenost gorskih grebenov in bližina morja. Za pregled podnebja v

parku škocjanske jame nam je v pomoč meteorološka postaja v parku ter ostale v okolici iz katerih lahko

razberemo že vidne spremembe v podnebju. Tako za park kot okolico so za v prihodnje napovedane

pogostejše podnebne grožnje.

Ključne besede: podnebje, podnebne spremembe, park Škocjanske jame, podnebne grožnje.

Splošno o pomenu podnebja

Kako pomemben sestavni del okolja so podnebne razmere, se pogosto niti ne zavedamo.V geološki

časovni skali je podnebje pomembno prispevalo k preoblikovanju površja. Med najučinkovitejše pri

preoblikovanju površja spadata erozija vetra in vode, a tudi ledeniki so opazno prispevali k spreminjanju

površja. Podnebne razmere so bistvene za preperevanje kamnin, za razširjenost in uspevanje rastlinskih

in živalskih vrst ter njihovo sobivanje. Podnebje je že od nekdaj odločilno vplivalo tudi na ljudi in njihov

življenjski slog; skozi vso zgodovino človeštva se je odražalo v načinu gradnje, poljedelstvu, izboru

domačih živali, gostoti poseljenosti, razpoložljivosti vodnih virov, običajih ljudi, prehranjevalnih navadah

in zdravju. V minulem stoletju je hiter tehnološki razvoj zagotovil razmeroma lahko dostopnost do

energije, vključno s fosilnimi gorivi, prinesel drugačen način gradnje, povečal mobilnost, nabor gojenih

rastlin in omogočil boljše ter obilnejše pridelke. Vse to je vzbudilo varljiv občutek, da smo si naravo

podredili. Vendar narave in podnebja še zdaleč nismo sposobni obvladati, še manj krojiti po lastnih

željah. Podnebje ima naravno spremenljivost, k njegovemu spreminjanju pa prispevamo tudi ljudje z

izpuščanjem toplogrednih plinov v ozračje. Tako se podnebje v zadnjih desetletjih spreminja hitreje, kot

se je kdajkoli v preteklosti, obenem pa sodobna družba ni povečala odpornosti na izredne vremenske

dogodke. Prav nasprotno, sodobna družba postaja vse bolj ranljiva. Regije se med seboj razlikujejo glede

na vrsto in pogostost naravnih ujm, njihovo intenziteto, seveda pa tudi po pripravljenosti nanje in

sposobnosti učinkovitega in hitrega odpravljanja posledic. Na stopnjo ranljivosti v veliki meri vplivajo tudi

posegi v okolje. Če so ti smotrni in premišljeni, ne bodo povečali ranljivosti, lahko bodo celo prispevali k

njenemu zmanjšanju. Žal se v praksi velikokrat dogaja prav nasprotno.

Podnebne značilnosti Parka Škocjanske jame

Na območju Parka Škocjanske jame je že leta 2005 začela delovati samodejna meteorološka postaja.

Vendar nimamo več desetletij dolgega niza meteoroloških podatkov, ki bi nam omogočil določanje

podnebnih razmer, prav tako so podatki, ki jih nudi delujoča samodejna meteorološka postaja, v časovni

132

skali zelo pogosti, vendar ne pokrivajo celotnega nabora vremenskih spremenljivk. Zato si bomo pri oceni

podnebnih razmere in pričakovanih sprememb oz. trendov pomagali s podatki dveh razmeroma bližnjih

meteoroloških postaj, ki nudita širši nabor spremenljivk, predvsem pa delujeta dovolj dolgo, da lahko na

osnovi podatkov izdelamo celovitejšo sliko podnebnih razmer. Ti dve postaji sta Godnje (nadmorska

višina 320 m) in Ilirska Bistrica (424 m), medtem ko je Postojna (nadmorska višina 533 m) višje in bolj

odmaknjena od morja, torej že bolj pod vplivom celinskega podnebja, zato tudi podnebno manj sorodna

območju Škocjanskih jam. Za ocenjevanje znakov podnebnih sprememb pa bomo uporabili podatke

širšega območja Slovenije.

Poglavitni dejavniki, ki krojijo podnebne razmere na območju Parka Škocjanske jame

Slovenija leži v zmernem geografskem in podnebnem pasu, zato je za nas značilna velika variabilnost

podnebnih in vremenskih razmer, saj se na našem ozemlju prepletajo vplivi submediteranskega, gorskega

in celinskega podnebja. Podnebje v Sloveniji določajo številni dejavniki, najpomembnejši so njena

geografska lega, razgiban relief, usmerjenost gorskih grebenov in bližina morja. Posledica prepleta

številnih dejavnikov je zelo raznoliko podnebje.

Območje Parka Škocjanskih jam z značilnim kraškim reliefom se razteza na nadmorski višini od 420 do

450 m in leži na prehodnem območju z obalnega dela Slovenije v celinski del. Obdajajo ga tako Brkini kot

tudi Vremščica. Več o površini in geografskih značilnostih tega območja vsebuje spletna stran parka. Še

vedno je dokaj izrazit vpliv sredozemskega morja, kar se odraža na temperaturnih razmerah, prav tako je

značilna tudi burja. Največ padavin prinesejo jugozahodni zračni tokovi, ob katerih se padavine okrepijo

tudi zaradi vpliva dviganja zračnih gmot nad Kras in Dinarsko- Alpski greben.

Padavinski režim določa porazdelitev padavin preko leta. Za submediteransko podnebje sta značilna dva

padavinska maksimuma: prvi se pojavlja konec pomladi, drugi, ki je bistveno izrazitejši, pa jeseni. Količina

padavin se iz leta v leto lahko močno spreminja in imamo tako sušna kot tudi izjemno mokra leta.

Zaradi orografskega učinka se količina padavin povečuje, ko gremo od morja proti notranjosti Slovenije in

doseže maksimum na Dinarsko-Alpski pregradi. Ob obali se letna količina padavin giblje med 1.100 in

1.200 mm. V Godnjah letno pade okoli 1.400 mm, v Ilirski Bistrici 1.350 mm, v Postojni pa že skoraj

1.600 mm. Največ padavin je ob vremenskih situacijah, ko se vlažne in relativno tople zračne mase

pomikajo z jugozahodnim vetrom. Smer premikanja zračnih mas je pravokotna na orografske pregrade,

zato se ob njih zrak dviga in ohlaja, iz njega pa se izločajo padavine.

Prednosti podnebnih razmer

Med podnebne prednosti območja spada predvsem odsotnost poletne hude vročine in soparnosti, ki je

značilna za obalne dele ali kotlinski del Slovenije. Prav tako pozimi in spomladi temperaturna inverzija in

megla iznad severnega Jadrana navadno ne sežeta tako visoko. Zato lahko pričakujemo tudi manjšo

onesnaženost zraka.

Predvsem v hladnem delu leta so v razgibanem kraškem površju možne velike razlike v najnižji dnevni

temperaturi že na majhnih razdaljah, kar je ob primerni izrabi prostora lahko prednost.

133

Podnebne grožnje

Vsako leto nas doletijo tudi ekstremni dogodki, tako vremenski kot tudi podnebni. Po ocenah

strokovnjakov lahko v prihodnje zaradi podnebnih sprememb pričakujemo še več izrednih vremenskih

dogodkov, kot so neurja, vročinski valovi, suše, hudourniške poplave ipd.

V zadnjih letih smo bili pogosto priča hudim poletnim sušam, ki so močno prizadele poljedelce, ponekod

so ogrozile tudi vire pitne vode. Poletno pomanjkanje padavin je pogosto spremljala visoka temperatura

zraka in neobičajno veliko sončnega vremena, kar je še dodatno povečalo potrebo po vodi. Na

jugozahodu Slovenije se suša praviloma pojavlja vsako poletje, čemur botrujejo tudi geološke razmere.

Prav tako se lahko dolga sušna obdobja pojavljajo pozimi, le posledice so navadno manj opazne.

Izrazitemu dolgemu sušnemu obdobju smo bili v jugozahodni Sloveniji priča v prvih treh mesecih leta

2012, za razliko od večine ozemlja so se sušne razmere na jugozahodu države nadaljevala tudi v

spomladanske mesece, poleti pa se je suša še stopnjevala in dosegla vrhunec.

Slovenija spada v Evropi med območja z največjim številom neviht, vsako leto je med njimi tudi nekaj

hudih neurij, škoda pa je odvisna od poseljenosti in namembnosti območja, ki ga neurje zajame. Park

Škocjanske jame leži na območju, kjer je nevihtnost med največjimi v Sloveniji. Največ škode lahko

povzroči toča, seveda pa tudi močni sunki vetra in močni nalivi.

Močna burja, ki piha na Primorskem, vsaj nekaj dni letno ovira promet, na izpostavljenih legah pa ga

včasih povsem onemogoči. Bolj nepredvidljivi so sunki vetra, ki se pojavljajo ob močnih nevihtah kjer koli

po Sloveniji. Tudi ti lahko povzročajo škodo in odkrivajo strehe, izjemoma tudi lomijo drevesa. Ker je

burja na tem območju običajen pojav, je večina infrastrukture na take razmere prilagojena.

Vročinski valovi so za občutljive ljudi naporni, sprožajo ali okrepijo pa tudi številne bolezenske težave.

Huda vročina lahko prizadene tudi živali in rastline. Čeprav temperatura lahko doseže visoke vrednosti,

vročina ni tako obremenilna, kot je prav v nižinah ali kotlinah. Je pa kombinacija vročine in daljšega

obdobja suhega vremena lahko nevarna, saj se poveča požarna ogroženost naravnega okolja.

Brkini spadajo v Sloveniji med območja, ki so zaradi pojava žleda bolj ogrožena kot ostala območja v

državi.

Kraška sestava tal vpliva na vodne razmere, zaradi katerih so suše pogostejše kot drugod. Na obilne

padavine to območje ni tako odzivno, kot ostala Slovenija, vsaj ne v tako hitrem času, kot je značilen za

hudourniške poplave drugod po državi. Na območju Parka Škocjanske jame razmere za snežne športe

niso ugodne, zato vse pogostejše zelene zime, ne predstavljajo resnejše težave.

Že opažene podnebne spremembe

V treh desetletjih, to je v obdobju 1951–1980, je bilo temperaturno povprečje na ozemlju Slovenije

stabilno. Najopaznejše naraščanje temperature je bilo v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih minulega

stoletja, ko je bil trend naraščanja večji od projekcij modelov za napovedovanje prihodnjega podnebja, v

povprečju na ozemlju Slovenije se je povprečna letna temperatura dvignila kar za 1,1 °C. V tem tisočletju

je porast temperature počasnejši in bolj v skladu s podnebnimi projekcijami naraščanja povprečne

temperature, porast je znašal 0,1 °C.

Spremembe podnebja se najbolj očitno kažejo s segrevanjem ozračja, a to še zdaleč niso edine

spremembe v podnebnem sistemu, ki smo jim priča. Poleg naraščanja povprečne letne temperature na

celotnem ozemlju Slovenije, naraščajo tudi povprečna zimska, pomladna in poletna temperatura zraka, le

134

jesensko temperaturno povprečje ne kaže pomembnega naraščajočega trenda. Prav tako je opaziti

razliko v trendu najnižje dnevne in najvišje dnevne temperature, izrazitejše je naraščanje najnižje dnevne

temperature. Posledica naraščanja temperature je naraščanje števila toplih in zmanjševanje števila

ledenih dni. Zelo pomembna opažena sprememba je naraščajoč trend jesenskih padavin, medtem ko v

ostalih letnih časih opažamo negativen trend padavin. Čeprav so razlike med posameznimi leti velike, je

opazen negativen trend trajanja snežne odeje in višine novozapadlega snega.

Ocena trenda povprečne letne temperature zraka na desetletje, ki jo naredimo na osnovi linearnega

trenda v zadnjih 60 letih, je za razmeroma bližnjo merilno postajo Postojna 0,2 °C, tak trend je tudi

pozimi, spomladi znaša 0,3 °C, poleti 0, °C in jeseni 0,1 °C. Za isto obdobje in merilno mesto ugotovimo,

da letne, zimske in pomladne padavine ne kažejo pomembnega trenda. Pomembno pa je, da kažejo

poletne padavine negativen trend, ki nekoliko presega 10 mm na desetletje, jesenski trend pa je

pozitiven in nekoliko presega 20 mm na desetletje. Očitno je torej, da se spreminja padavinski režim:

jesenski maksimum postaja bolj izrazit, medtem ko se v ostalih mesecih količina padavin zmanjšuje. Taki

trendi so opazni na vseh bližnjih merilnih postajah in torej značilni za širše območje(Slovensko

meteorološko društvo, 2011).

Glede na dejstvo, da ima širše območje Parka Škocjanske jame izrazit maksimum padavin oktobra in

novembra, torej v jesenskih mesecih, je tak trend nadvse zaskrbljujoč. Prav tako je zelo neugodno

dejstvo, da poletne padavine kažejo trend upadanja ob tem, ko je trend naraščanja povprečne

temperature zraka največji ravno poleti. Višja temperatura in manj padavin vodi v pogostejše, daljše in

intenzivnejše suše v poletnem času.

Projekcije podnebja v prihodnje

Ljudje na dejavnike, ki določajo, koliko sončeve energije bo Zemlja prestregla in kako se bo ta porazdelila

vzdolž različnih geografskih širin, nimamo vpliva. Lastnosti ozračja in zemeljskega površja določajo koliko

od prejete sončne energije bo Zemlja skupaj s svojim ozračjem obdržala in jo porabila za segrevanje

površja, segrevanje in gibanje oceanov ter zračnih mas, rast in razvoj rastlin. Poleg naravnih dejavnikov z

izpusti toplogrednih plinov v ozračje tudi ljudje spreminjamo podnebje. Projekcije podnebnih sprememb

so tako poleg poznavanja preteklega podnebja ključnega pomena za pripravo strategij prilagajanja na

podnebne spremembe. Ker ne vemo, kako bodo naraščali izpusti toplogrednih plinov v ozračje, kako bo

naraščalo svetovno prebivalstvo, kakšen bo razvoj tehnologije, kakšne bodo politične in gospodarske

razmere, se poslužujemo tako imenovanih scenarijev. Scenarij je verjeten in pogosto poenostavljen opis

prihodnjega podnebja, ki temelji na razumljivih in smiselnih predpostavkah o povezavah med dejavniki

podnebja in omogoča ocenjevanje predvidenih posledic človeško pogojenih sprememb podnebja.

Obsežni podnebni vzorci so predvsem posledica porazdelitve sončnega obsevanja na Zemlji, vrtenja

Zemlje ter vpliva porazdelitve kopnega in morja in topografije, ki so zadovoljivo zajeti v modelih splošne

cirkulacije. Regionalno oziroma lokalno podnebje pa je odziv globalnega podnebja na lastnosti površja

(npr. razgibanost, vegetacija, ...) na regionalni oziroma lokalni ravni. Podnebni modeli zaenkrat še niso

dovolj natančni, da bi lahko opisali vso podnebno raznolikost, ki smo ji priča v Sloveniji, in tako

predstavljali dovolj dobro podlago za ocenjevanje vpliva ter pripravo strategij prilagajanja podnebnim

spremembam po posameznih regijah ali celo manjših območjih.

Pogosto uporabljamo za proučevanje odziva podnebnega sistema na spremenjeno sestavo ozračja

modele splošne cirkulacije. Vključujejo opise glavnih fizikalnih, kemijskih in bioloških procesov v ozračju,

oceanih, ledu in na zemeljskem površju ter njihovo medsebojno odvisnost. Rezultati zadnjega IPCC

135

poročila iz leta 2007 kažejo, da lahko do konca tega stoletja pričakujemo globalno ogrevanje med 1,1 in

6,4 °C glede na povprečne razmere v obdobju 1980–1999 (IPPC, 2007). Hitrost ogrevanja ozračja je

odvisna od tega, kateri izmed scenarijev izpustov toplogrednih plinov in delcev se bo v prihodnje

uresničil. Ne glede na to, kateri scenarij izpustov je upoštevan, se prostorski vzorci podnebnih sprememb

ne razlikujejo bistveno, razlikuje se le njihova izrazitost v času.

Kako se bo v prihodnje razvijala družba in kakšne bodo zaradi tega emisije toplogrednih plinov ter njihove

vsebnosti v ozračju, lahko le sklepamo glede na sedanje trende, kar predstavlja osnovni vir negotovosti v

ocenah podnebnih sprememb. Prav tako ne poznamo vseh podrobnosti podnebnega sistema in

njegovega odziva na spremembe sestave ozračja in druge spremembe podnebnih dejavnikov.

Različni modeli dajo nekoliko različne ocene sprememb, kar je potrebno upoštevati pri interpretaciji

takšnih rezultatov. Prav tako na izrazitost sprememb vpliva izbira scenarija emisij. V Sloveniji do konca

tega stoletja pričakujemo, da se bodo poletja ogrela močneje kot zime ter da pozimi lahko pričakujemo

nekoliko več padavin, poleti pa manj. Ocene se nekoliko razlikujejo od modela do modela in od

uporabljene metodologije. Tako se lahko predvsem zanesemo na predvidene trende, kjer so rezultati

večine projekcij skladni, v velikosti spremembe pa naletimo tudi na večje razlike, kar nakazuje na visoko

stopnjo negotovosti.

V nadaljevanju povzemimo nekaj ocen po prirejena po publikaciji Stališče SMD o podnebnih

spremembah. Podnebne spremembe bodo v posameznih podnebnih območjih Slovenije različno izrazite,

zlasti to velja za višino padavin. Projekcije podnebnih sprememb obeh uporabljenih modelov kažejo, da

naj bi se v skladu s scenarijem emisij SRES A1B temperatura zraka do koncu stoletja v primerjavi s

povprečjem 1961–1990 po celotni Sloveniji dvignila za 2 do 3 °C. Najmanj naj bi se dvignila temperatura

spomladi, kjer se oceni modelov za osrednjo Slovenijo gibljeta okrog 2 °C ter nekoliko manj za Primorsko

in nekoliko več za vzhodni del Slovenije.

Otoplitev naj bi bila najmočnejša poleti, ko bi lahko dvig temperature zraka v osrednji Sloveniji presegel

4 °C. Po tem scenariju bi največja poletna otoplitev zajela Primorsko. Zaradi slabše zanesljivosti modelov

pri opisu padavinskih dogodkov so projekcije podnebnih sprememb, vezanih na padavine, manj

zanesljive. Ob koncu 21. stoletja v primerjavi s sedanjimi razmerami projekcije napovedujejo manjšo

količino padavin v poletnem času skoraj po celotni Sloveniji. Zmanjšanje količine padavin naj bi bilo še

posebej izrazito na Primorskem, kjer bi ponekod doseglo tudi 40 %, v ostalih delih Slovenije pa bi bilo

10-30 % manj padavin. Pozimi bi po napovedih modelov večji del Slovenije prejel nad 10 % več padavin.

Jeseni in pozimi ne gre pričakovati izrazitih sprememb v dolžini obdobij brez padavin, poleti in spomladi

pa gre trend v smeri vedno daljših obdobij brez padavin. V severozahodni Sloveniji, ki je najbolj

izpostavljena močnim kratkotrajnim nalivom, v prihodnosti ne opazimo večjih sprememb največjih

enodnevnih količin padavin. Manjši premik v smeri močnejših enodnevnih padavin opazimo spomladi in

poleti(Slovensko meteorološko društvo, 2011).

Poleg sprememb povprečnih količin padavin je pomemben predvsem vpliv podnebnih sprememb na

nekatere izredne dogodke kot so neurja, na katere smo najbolj ranljivi, a jih podnebne projekcije ne

zajamejo. Nevihtne padavine poleti bodo verjetno manj pogoste in jih bo v povprečju manj, vendar pa

bodo močnejše. Pozimi lahko pričakujemo porast največjih 5-dnevnih količin padavin in posledično

zmanjšanje trajanja najdaljšega suhega obdobja. To nakazuje na pogostejše in intenzivnejše nevihte.Tako

poleti kot jeseni pa lahko pričakujemo v povprečju daljša maksimalna obdobja brez padavin, kar pomeni

dolgotrajnejše in intenzivnejše suše. To bo še posebej izrazito v poletnem času, ko vsaj v zahodnem delu

Slovenije lahko pričakujemo tudi nekoliko manjše maksimalne 5-dnevne padavine. Za razliko od poletja

136

pa jeseni, kljub predvidoma daljšim maksimalnim obdobjem brez padavin pričakujemo intenzivnejše

maksimalne 5-dnevne količine padavin.

V modelih za podnebne projekcije sta dva temeljna vira negotovosti v rezultatih podnebnih sprememb;

omejeno poznavanje procesov in sedanjih razmer ter nenapovedljivost prihodnosti z vidika uresničitve

izbranih scenarijev izpustov toplogrednih plinov in delcev v ozračje.

Tudi če bi do potankosti poznali odvisnost odziva podnebnega sistema na sestavo ozračja, lahko

podnebje modeliramo le z omejeno prostorsko natančnostjo, ki ne zajame vseh regionalnih in lokalnih

posebnosti podnebja izbranega območja. Zaključimo lahko, da so projekcije podnebnih sprememb za

Slovenijo še vedno dokaj negotove, še posebej za padavine na majhnem območju.

Glede na sedanji razpon vremenske variabilnosti, je splošno sprejeto stališče, da bi moralo zadostovati,

če se do leta 2030 prilagajamo na sedanjo variabilnost (torej na že opažene vremenske in podnebne

odklone od običajnih razmer) in tako povečamo odpornost na nevarne vremenske dogodke ter podnebne

anomalije. V tem obdobju bo signal variabilnosti še vedno večji od signala podnebnih sprememb. Kasneje

pa že pričakujemo, da bo signal podnebnih sprememb dosegel signal sedanje vremenske variabilnosti.

Ker veliko načrtov predvsem na področju infrastrukture sega v obdobje preko leta 2030, je potrebno

upoštevati previdnostno načelo in pričakovane spremembe podnebja.

Sklep

Pri ukrepanju v povezavi s podnebnimi spremembami je bila do nedavnega pozornost usmerjena le na

omejevanje izpuščanja toplogrednih plinov v ozračje, vse bolj pa se uveljavlja spoznanje, da potrebujemo

premišljeno in na znanstvenih ugotovitvah ter poznavanju lokalnih razmer zasnovano strategijo

prilagajanja na podnebne spremembe. S prilagajanjem na nove razmere bomo zmanjšali ranljivost in

škodo, ki jo vsako leto utrpimo zaradi vremenskih nihanj in podnebnih sprememb. Tisti, ki se bodo

učinkovito in pravočasno prilagajali, bodo imeli prednost pred tistimi, ki jim to ne bo uspevalo ali pa se za

spremljanje sprememb podnebnih razmer in prilagajanje nanje ne bodo odločili.

Izračuni in predvidevanja kažejo, da posledice sprememb podnebja ne bodo porazdeljene enakomerno,

ampak bodo nekatera območja bolj prizadeta od drugih. Že sedaj podatki kažejo, da je ogrevanje v Evropi

nekoliko večje, kot je v svetovnem povprečju; območje Alp se ogreva še nekoliko hitreje od ostale

Evrope. Lokalno bodo spremembe lahko še večje, posebej lahko prizadenejo biološke združbe, ki so

izrazito prilagojene na specifične lokalne razmere, torej vrste, ki so učinkovito prilagojene na specifične

lokalne razmere in jim bo migriranje oteženo ali povsem onemogočeno.

Svetovna znanstvena srenja je enotna v spoznanju, da podnebnih sprememb ne moremo več preprečiti,

ampak jih lahko le ublažimo in upočasnimo. Soočali se bomo z neizogibnim delom podnebnih sprememb.

Da bi bili pri slednjem čim bolj uspešni, moramo poznati soodvisnost med podnebjem in različnimi

sektorji človeške dejavnosti, prav tako pomembno pa je tudi, da znamo predvideti, kakšno podnebje nas

čaka v prihodnosti. Ker projekcije podnebja vsebujejo veliko mero negotovosti, jih je potrebno redno

spremljati in osveževati, kar velja tudi za ukrepe in načrte prilagajanja na podnebne spremembe.

Literatura

Intergovernmental panel on climate change. (2007). Fourth assessment report: Climate change 2007 (AR4). Dostop na http://www.ipcc.ch/publications_and_data/publications_and_data_reports.shtml

137

Park Škocjanske jame. (n.d.) Lega in površje. Dostop na http://www.park-skocjanske-jame.si/slo/park-skocjanske-jame_obmocje_lega.shtml

Slovensko meteorološko društvo. (2011). Vetrnica – Stališče SMD o podnebnih spremembah. Dostop na http://www.meteo-drustvo.si/data/upload/Stalisce_net.pdf

139

Prve pripombe k metodologiji spremljanja flore in vegetacije ter popisa leta

2012 v Naravnem parku Julijskega predgorja

Giuseppe Oriolo

Via Roma 50, Monfalcone (GO), Italija. Kontakt: giuseppe.oriolo@gmail.

Povzetek

V okviru projekta Climaparks je Furlanski prirodoslovni muzej izdelal enotno metodologijo spremljanja in

analize podnebnih sprememb na biotsko raznovrstnost. Ta metodologija je bila uporabljena na

študijskem območju Naravnega parka Julijskega predgorja v letu 2012. Zbrani podatki predstavljajo

izhodiščno stanje, koristni pa so tudi za prikaz prednosti in slabosti metodologije. Metodološki pristop je

avtonomen glede na druge projekte na evropski in svetovni ravni (na primer projekt Gloria) in je

primeren za oceno pionirske vegetacije z nizko biotsko raznovrstnostjo, ki je značilna za alpinski in nivalni

pas. V območju, ki gleda proti ostanku Kaninskega ledenika, se je metoda izkazala za dosledno in

uporabno.

Ključne besede: spremljanje, vegetacija, Naravni park Julijskega predgorja, presoja, metodologija.

Uvod

Projekt Climaparks integrirano in členovito obravnava teme o posledicah podnebnih sprememb na

biološke in ekološke sisteme. Predvideva energetsko obnovo funkcijskih struktur na zaščitenih območjih,

razširjanje in ozaveščanje, pa tudi razvoj srednje- in dolgoročnega znanstvenega spremljanje.

Tema podnebnih sprememb se torej obravnava iz različnih vidikov, vendar so osrednjega pomena

podatki, s pomočjo katerih bo mogoče skozi desetletja preverjati učinke podnebnih dinamik na

visokogorsko rastje. Poznavanje učinkov zvišanja povprečne temperature na biologijo in ekologijo vrst je

še v fazi razvoja, razen pri redkih vrstah; njihovo lastno vrednost biološkega kazalnika je treba še dodobra

spoznati. Mnenja so deljena (Cannone, 2007; Theurillat in Guisan, 2001) tudi o sami vrednosti kazalnika

alpskih vrst. Medtem ko so za kemijsko-fizikalne podatke na voljo pomembne zgodovinske vrste, na

katerih je mogoče izdelati statistično pomembne ocene (tema se navezuje bolj na umetne vzroke zvišanja

temperature ali na njihovo povezavo z naravnimi podnebnimi cikli), imamo za biološko komponento še

vedno na voljo le posamične rezultate, četudi nekaj projektov širokega geografskega in časovnega obsega

(Gottfried idr. 2012; Grabherr idr, 2010) počasi že ponuja verodostojne podatkovne baze. Znano pa je, da

je razpon pojavov zelo kompleksen in sega od majhnih fizioloških do bioloških prilagoditev pa vse do

ekoloških sprememb. Pomislite, na primer, na to, kako težko je oceniti kvalitativne spremembe na

širjenje vrst in na sestavo ekosistemov, ki so sami po sebi deležni stalnih nihanj v kvantitativnih razmerjih

med vrstami in ki se sami vključujejo v naravne (in umetne) dinamične linije, tudi kompleksne.

Metode

Metodologija, ki jo je predlagal Furlanski prirodoslovni muzej v svojem protokolu (končno poročilo, julij

2011), v vegetacijskih vidikih temelji na predlogih Cannonove (2004) za analize, ki so bile izvedene na

nekaterih ploskvah na Antarktiki. Ta metoda predvideva večdelni pristop določanja območij in vrst

140

zbranih podatkov. Podatki, ki se bodo predvidoma zbirali, so: a) floristični in vegetacijski, b) meteorološki,

c) fenološki in d) pedološki, četudi niso vsi obvezni.

Jedro predstavljajo stalna območja in karta vegetacije z visoko natančnostjo podatkov o prostoru in

vrstah. Stalna območja obsegajo 25 m2, razdeljena so na kvadrate po 1 m2, ki so nadalje razdeljeni na

kvadrate po 100 cm2 in na presečišča. Na vsaki ploskvi se nato izvede: 1 splošni fitosociološki popis za

karakterizacijo, 25 popisov velikosti 1 m2, fitosociološki popisi kvadratov velikosti 100 cm2 (priporočeni v

4 vogalnih ploskvah), popis dominantnosti vrst v 4 vogalih vsakega presečišča ploskev velikosti 100 cm2.

Izraz »fitosociološki« se uporablja v splošnem smislu, pri tem pa je mišljen le popis vrst/pokritosti, ki sta

pri manjših ploskvah izražena v odstotkih. 25 m2 velja za najmanjše možno popisno območje za negozdno

vegetacijo.

Še en pomemben podatek je karta vegetacije na fitosociološki osnovi, ki jo je treba izdelati na terenu, s

številnimi fitosociološkimi popisi za karakterizacijo upoštevanih vrst, v merilu od 1:1.500 do 1:2.000, na

območju, ki mora obsegati najmanj 2 km2.

V metodološkem poročilu je navedenih nekaj osnovnih statističnih analiz, ki jih je treba opraviti na vrsti

pridobljenih podatkov (torej, z izjemo indeksa vrstnega bogastva, od naslednje vrste razpoložljivih

podatkov).

Nato so predvidene pedološke analize v neposredni bližini ploskev in, kjer je mogoče, fenološka analiza

na tedenski ravni, ki je v višjih legah težko izvedljiva. Namestiti je treba zapisovalnik podatkov (data

logger), ki bo shranjeval podatke o temperaturi.

Metodologija ne postreže s podatki ali razlagami o tem, kako se spopasti z nekaterimi kritičnimi

tematikami, ki so prisotne pri tovrstnih raziskavah, kot sta razumevanje posebnih odzivov na podnebne

spremembe in ločevanje med primarnimi in sekundarnimi dinamikami, ki so v teku.

Rezultati

Podatki o popisih, ki jih je vodila dr. Nicoletta Cannone in jih je izvedel dr. Massimo Buccheri, so bili

zbrani v strokovnem poročilu (januar 2013). Opravljeno delo je temeljilo na predlagani metodologiji, tudi

na osnovi značilnosti izbranega območja. Gre za proglacialni pas Kaninskega ledenika, ki se razteza nad

2.000 metri nadmorske višine, v alpinskem višinskem pasu s pretežno primarnimi dinamikami, med

katerimi razvoj utrjenih melišč. Na podlagi preliminarnih raziskav je bila razvrščena prisotna vegetacija

(Poldini in Feoli, 1973, Feoli Chiapella in Poldini, 1993; Poldini in Martini, 1993; Poldini idr., 2004; Poldini

in Vidali, 2012). Zaradi velike razširjenosti tako mozaikov kot dinamičnih stopenj (ki so jasno opredeljeni

na fotosociološki karti), je bilo območja s homogeno vegetacijo težko ugotoviti. Kot predvideno, je bilo

postavljenih 8 stalnih ploskev velikosti 25 m2. Na vseh ploskvah velikosti 25 m2 so bili zbrani podatki na

vseh predvidenih ravneh, četudi na dveh ploskvah, ki se nahajata na nedavno odtaljenih območjih, ni

rastlinskega pokrova in zatorej popisi niso bili izvedeni. Karta vegetacije temelji na 5 postavkah iz

legende, od katerih se tri nanašajo na vegetacijo. Pedološke analize niso bile izvedene (slika 1).

141

Slika 1. Značilno alpsko melišče na Kaninu. Vidna je poraščenost z endemičnim Julijskim makom (Papaver

alpinum susbp. ernesti-mayer). Fotografija: Giuseppe Orilo.

Razprava

Namen tega članka je prva ocena predlagane terminologije z vidika: a) prilagodljivosti obravnavanim

okoljskim danostim b) sposobnost prepoznanja in osamitve odzivov na podnebne spremembe v

primerjavi z drugimi dinamikami c) razmerje stroškov in ugodnosti ter d) morebitni odnosi in skladnost z

drugimi podobnimi projekti.

Kar zadeva uporabo sistema v alpinskem ali nivalnem pasu, se je ta izkazal za uporabnega pri

vegetacijskih vrstah, ki uspevajo v snežnih dolinicah, tudi z zelnato vrbo, ali na meliščih, utrjenih z

alpskimi travišči, medtem ko ni primeren za bolj strukturirano vegetacijo, kot so razvita travišča, goljave

ali grmičevje. Fenološka analiza ni izvedljiva v težko dostopnih visokogorskih predelih, medtem ko bi jo

bilo mogoče uporabiti pri projektih za ozaveščanje v šolah na vrstah, ki so značilne za dolinska dna. Še en

pomemben, vendar prav tako problematičen vidik, ki je skupen številnim spremljanjem, je pomanjkanje

podatkov o briofitski flori, ki ima v habitatih, kakršni so snežne dolinice, zelo pomembno vlogo. Podatki,

zbrani za zaključene ploskve, bodo temeljito preučeni le z izdelavo časovnih vrst. Nedvomno je z metodo

presečišča, »intercept point«, mogoče pridobiti veliko podatkov; na tem dejavniku zlasti temelji

subjektivnost popisovalca. V ta namen, tudi v skladu z drugimi dolgoročnimi spremljanji (na primer

»CONECOFOR« ali »GLOIA«), bi lahko izdelali priročnik za popisovalce in postopke za standardizacijo

podatkov, ki bi bil koristen zlasti za primerjave med območji, ki bi jih izdelali različni popisovalci, ali v letih

z drugimi delovnimi skupinami.

V nekaterih subalpinskih in alpinskih okoljih je težko potegniti ločnico med postopnim dinamičnim

opuščanjem pašnikov (ne glede na to, ali gre za gospodarsko dejavnost ali za pomembno spremembo v

številu alpskih kopitarjev). Morda bi bilo primerno pripraviti nekaj smernic za razlago vrst podatkov, tako

da bi vsako ploskev označili tudi z dinamičnega vidika. Kar zadeva razmerje stroški/ugodnosti je celoten

predlagani sistem precej drag in ponuja obsežno bazo podatkov, kjer branje in iskanje nista vselej

preprosta. Predlagamo spremembo sistema, tako da bi ohranili 4 ploskve s celotno vrsto, medtem ko bi

pri drugih ploskvah popisali samo površine velikost 1 m2. Poleg tega bi bilo treba izdelati dodatne

142

statistične analize za raziskavo morebitnih povezav med zbranimi prostorskimi podatki (npr. sprememba

temperature, snežne obremenitve ipd.) ter rezultati florističnih in vegetacijskih analiz.

Kritični vidik se nanaša na zavračanje povezave s katero od nadnacionalnih mrež za dolgoročno

spremljanje alpske vegetacije, kakršen je na primer projekt »Gloria«, ki je že postregel z rezultati tudi v

bližnjih območjih (Pauli idr., 2007; Holzinger, 2008; Erschbamer idr.,2009; Erschbamer idr.,2011).

Zaključki

Metoda, ki je bila predlagana v okviru projekta Climaparks za Naravni park Julijskega predgorja, zahteva

precejšen napor pri zbiranju podatkov, ki med drugim ni vselej izvedljivo. To fazo bi bilo treba za alpinski

pas parka poenostaviti: to bi lahko dosegli tako, da bi nadaljevali s popolnimi popisi na 4 ploskvah

velikosti 25 m2, medtem ko bi na preostalih 4 ploskvah, in zlasti v nivalnem pasu z redko vegetacijo, ki je

morebiti najbolj občutljiva na podnebne spremembe, popisali le fitosociološke podatke na površini 1 m2.

Te veliko hitreje izvedljive popise bi lahko ponovili vsakih 5 let, medtem ko podrobnejši predvidevajo

ponovitve v časovnih intervalih, ki naj ne bi bili krajši od 10 let. Največjo pozornost je treba nameniti

načinom izdelave fitosociološke karte, kjer je subjektivnost tako topološke (najmanjše homogeno

območje, mozaiki) kot tipološke opredelitve največja. V prihodnjih letih bi želeli izvesti pedološke analize

in zabeležiti kemijsko-fizikalne podatke, ki so na voljo. Zelo pomembno bo urediti pridobljene podatke v

ustrezne informacijske sisteme. Statistične analize bodo morale omogočiti čim boljšo razlago morebitnih

vzročnih povezav med spremembo vegetacije in podnebnimi trendi, ki odstopajo od običajnih

sukcesijskih dinamik, značilnih za periglacialno območje Kanina.

Literatura

Cannone, N. (2004). Minimum area assessment and different sampling approaches for the study of vegetation communities in Antarctica. Antarctic Science, 16(2), 157–164.

Cannone, N., Sgorbati, S., & Guglielmini, M. (2007). Unexpected impacts of climatic change on alpine vegetation. Frontiers in Ecology and Environment, 7, 360–364.

Erschbamer, B., Kiebacher, T., Mallaum, M., & Unterluggauer, P. (2009). Short-term signals of climate change along an altitudinal gradient in the South Alps. Plant ecology, 202, 79–89.

Erschbamer, B., Unterluggauer, P., Winkler, E., & Mallaum, M. (2011). Changes in plant species diversity revealed by long-term monitoring on mountain summits in the Dolomites (northern Italy). Preslia, 83, 387–401.

Feoli Chiapella, L., & Poldini, L. (1993). Prati e pascoli del Friuli (NE Italia) su substrati basici. Studia Geobotanica, 13, 3–140.

Gottfried, M., idr. (2012). Continent-wide response of mountain vegetation to climate change. Nature Climate Change, 2, 111–115.

Grabherr, G., Pauli, H., & Gottfried, M. (2010). A worldwide observation of effects of climate change on mountain ecosystems. V A. Borsdorf idr. (Ur.), Challenges for mountain regions – Tackling complexity (str. 50–57). Dunaj, Avstrija: Bohlau.

Holzinger, B., idr. (2008). Changes in plant species richness over the last century in the eastern Swiss Alps: Elevational gradient, bedrock effects and migration rates. Plant Ecology, 195, 179–196.

143

Pauli, H., idr. (2007). Signals of range expansions and contractions of vascular plants in the high Alps: Observations (1994–2004) at the GLORIA*master site Schrankogel, Tyrol, Austria. Global Change Biology, 13, 147–156.

Poldini, L., & Feoli, E. (1976). Phytogeography and syntaxonomy of the Caricetum firmae L. s.l. in the Carnic Alps. Vegetatio, 32(1), 1–9.

Poldini, L., & Martini, F. (1993). La vegetazione delle vallette nivali su calcare, dei conoidi e delle alluvioni nel Friuli (NE Italia). Studia Geobotanica, 13, 141–214.

Poldini, L., & Vidali, M. (2012). Le serie di vegetazione della regione Friuli Venezia Giulia. V C. Blasi (Ur.), La vegetazione d’Italia (str. 130–160). Roma, Italija: Palombi & Partner.

Poldini, L., Oriolo, G., & Francescato, C. (2004). Mountain pine scrubs and heaths with Ericaceae in the south-eastern Alps. Plant Biosystems, 138, 1, 53–85.

Theurillat, J. P., & Guisa, A. (2001). Potential impact of climate change on vegetation in European Alps: A review. Clim. Change, 50, 77–109.

145

Načrtovanje enotne metodologije za spremljanje vpliva podnebnih sprememb

na biotsko raznovrstnost

Nicoletta Cannone,a Massimo Buccheri,b Paolo Glerean,c Fabio Stoch,d Giuseppe Bogliani,e

Valeria Lencionif in Mauro Gobbig

a Dipartimento di Scienze Teoriche e Applicate, Università Degli Studi dell’Insubria, Via Ravasi 2, 21100

Varese, Italija; b Museo Friulano di Storia Naturale, Via Marangoni 39, 33100 Udine, Italija; c Museo

Friulano di Storia Naturale, Via Marangoni 39, 33100 Udine, Italija; d Dipartimento di Scienze Ambientali,

Università dell’Aquila, Via Vetoio (Coppito 1), 67100 Coppito (AQ), Italija; e Dipartimento di Biologia

Animale Università di Pavia, Via Adolfo Ferrata 9, 27100 Pavia, Italija; f Museo Tridentino di Scienze

Naturali, Via Calepina 14, 38122 Trento, Italija; g Museo Tridentino di Scienze Naturali, Via Calepina 14,

38122 Trento, Italija. Kontakt: a nicoletta.cannone@uninsubria.it1, b massimo.buccheri

@comune.udine.it2, c paolo.glerean@comune.udine.it2, d fstoch@faunitalia.it3, e bogliani@unipv.it4, f lencioni@mtsn.tn.it5, g mauro.gobbi@mtsn.tn.it5.

Povzetek

Namen tega protokola je kratkoročno ter srednje-dolgoročno vrednotenje in spremljanje vplivov

podnebnih sprememb na kopenske ekosisteme rastlinskih in živalskih vrst v deželnih parkih Furlanskih

Dolomitov in Julijskega predgorja (Furlanija-Julijska krajina, SV Italija) (slika 1). Botanični protokol

zagotavlja spremljanje posameznih rastlinskih vrst in združb znotraj stalnih ploskev, fitosociološko

mapiranje, rabo tal in fenološko spremljanje. Kar zadeva živalstvo pa bodo v okviru protokola oblikovani

višinski transekti na značilnih območjih. Transekte bodo sestavljale vrste vzorčnih mest, kjer bo potekalo

stalno mapiranje podatkov o določenih taksonih vretenčarjev in nevretenčarjev. Omenjenim mestom

bodo dodana vzorčna mesta ob vodnih tokovih in v porečjih, kjer bo mogoče spremljati vodne združbe

nevretenčarjev.

Ključne besede: Furlanija-Julijska krajina, SV Italija, podnebne spremembe, spremljanje, rastlinske

združbe, živalstvo.

Uvod

V zadnjih sto letih se je temperatura zraka na globalni ravni zvišala za približno 0,6 ± 0,2 °C (95 % CI; IPCC,

2007), z dvema poglavitnima obdobjema zviševanja (od leta 1910 do leta 1945 in od leta 1976 dalje). Ta

težnja se bo v prihodnje predvidoma še nadaljevala (IPCC, 2001; 2007). Ocenjuje se namreč, da bo do leta

2100 zaradi vse večje količine toplogrednih plinov v ozračju prišlo do zvišanja povprečne temperature

zraka na globalni ravni med 1,4 in 5,8 °C, pa tudi do precejšnjega povečanja količine padavin (IPCC, 2001).

Te spremembe že imajo očitne vplive na globalni ravni, s posledicami na številnih živalskih in rastlinskih

vrstah v kopenskih, morskih in sladkovodnih ekosistemih, na širokem geografskem območju, od

polarnega do tropskega in ekvatorialnega pasu (Walther idr., 2002; Root idr., 2003; Parmesan & Yohe,

2003; Wookey idr., 2009). Na primer, opazne so znatne spremembe obsega arktičnega morskega ledu,

ledenikov, snežne odeje in permafrosta, tako na Arktiki kot na Antarktiki (IPCC, 2001).

146

Kar zadeva biološke sisteme, so bile pri številnih vrstah opažene spremembe v poselitvi, tako po

zemljepisni širini kot po zemljepisni dolžini, pa tudi premiki proti polarnim pasovom in proti višje ležečim

predelom, spremembe v številčnosti, fenologiji (zlasti z zgodnejšim spomladanskim pojavom razvojnih faz

in/ali jesensko senescenco), v načinu medvrstne interakcije, invaziji tujih vrst (tudi iz območjih z nižjo

nadmorsko višino) in spremembe v sestavi rastlinskih združb (Hughes, 2000; Chapin idr., 2005).

Slika 1. Področja študije. Vir: Arhiv Furlanski prirodoslovnega muzeja.

Predvideva se, da bodo vplivi podnebnih sprememb v območjih z veliko zemljepisno širino in v višjih

legah še intenzivnejši in hitrejši (Theurillat & Guisan, 2001; Körner, 2003; IPCC, 2007), saj so tam biološki

sistemi na mejah svojih sposobnosti preživetja, ekosisteme pa pretežno usmerjajo abiotski dejavniki. Na

to temo že obstaja nekaj razprav o spremembah poselitve vrst glede na zemljepisno širino (Chapin idr.,

2005) in na nadmorsko višino (Grabherr idr., 1994; Lenoir idr., 2008) ter o habitatnih spremembah

celotnih rastlinskih skupnosti (Cannone idr., 2007). Opaziti je tudi pospešen pojav vplivov podnebnih

sprememb (Cannone idr. 2008).

Visokogorsko rastje je na dolgi rok zelo občutljivo in ranljivo za podnebne spremembe (Gottfried idr.

1998; Theurillat in Guisan, 2001), četudi nekateri avtorji zatrjujejo, da so vplivi podnebnih sprememb na

kratki rok omejeni zaradi počasne rasti in dolgih življenjskih ciklov visokogorskih rastlinskih vrst (Pauli idr.,

1999).

V zadnjih petdesetih letih so na občutljivost alpskih rastlinskih ekosistemov opozorili zvišanje meje

uspevanja drevesnih in grmovnih vrst za 120–340 m (Kullman, 2002), migracija rastlin iz alpinskega in

nivalnega pasu (Grabherr idr., 1994; Walther idr., 2005; Pauli idr., 2007), spremembe v sestavi rastlinskih

skupnosti v stalnih vzorčnih kvadratih (Keller idr., 2005; Bahn & Körner, 2003; Pauli idr., 2007) (slika 2).

147

Slika 2. Dryas octopetala. Vir: Arhiv Furlanski prirodoslovnega muzeja.

Enaka težnja je bila zabeležena tudi pri rastju v snežnih dolinicah ter pri tistem v šotiščih in močvirjih

(Cannone idr. 2007).

Ti rezultati kažejo, da se rastlinstvo v alpinskem in nivalnem pasu hitro in prilagodljivo odziva na

podnebne spremembe, za razliko od tistega, kar sta napovedala Theurillat in Guisan (2001), ki menita, da

je za alpsko vegetacijo značilna precejšnja inertnost in da lahko le zvišanje temperature za več kot 2 °C

povzroči pomembnejše spremembe (slika 3).

Slika 3. Petrocallis pirenaica.Vir: Arhiv Furlanski prirodoslovnega muzeja.

148

Izsledki s prelaza Stelvio (Cannone idr. 2007) prvič dokazujejo, da so vplivi podnebnih sprememb opazni

na biološki ravni, ki je višja od vrste, saj zaobjemajo celotne rastlinske združbe in so vidni na širokih

površinah.

V skladu s trditvami Neilsona (1993) ti podatki dokazujejo, da so v teku obsežne podnebne spremembe,

ki bodo lahko pustile opazne sledove na najvišjih ravneh naravne organizacije.

Kar zadeva živalstvo, je bilo pred kratkim objavljenih nekaj del, v katerih so bili opisani učinki podnebnih

sprememb na združbo velikih vodnih nevretenčarjev (zviševanje temperature vode in zraka, taljenje

ledenikov, sprememba padavinskega in hidrološkega režima) oziroma pomik taksonov, značilnih za

dolinska dna, proti višjim legam in lokalno izumiranje visokogorskih vrst. V zadnjih dvajsetih letih so bile

izpeljane številne študije o prilagajanju na mraz in o sposobnostih odziva na vročino pri stenotermnih

hladnovodnih vrstah, ki so običajno prisotne v gorskem okolju, pri nevretenčarjih iz polarnega in nedavno

tudi alpinskega pasu (Bernabò idr. 2010). Te študije so pokazale veliko občutljivost hladnovodnih

stenotermnih vrst na globalno segrevanje (preživetje pri temperaturah, višjih od naravne, je omejeno na

le nekaj ur, nezmožnost vzpostavitve molekularnih mehanizmov za zaščito pred toplotnim udarom in

drugih).

Združbe členonožcev so razporejene ob višinskem gradientu glede na njihovo naravno odpornost in se

posledično lahko hitro odzovejo na okoljske spremembe. Alpinske vrste členonožcev se na podnebne

spremembe odzivajo različno, na primer s spremembo vrstnega bogastva in številčnosti populacij, s

kolonizacijo novih habitatov ali s posebnimi morfološko-funkcionalnimi prilagoditvami (Gobbi idr. 2010).

Prav zaradi te posebnosti in različnih odzivov je treba poiskati taksone, ki najbolje predstavljajo globalno

biotsko raznovrstnost in ki imajo kot taki ključno vlogo v trofični verigi ter v zgradbi in funkciji ekosistema.

Na primer, Hodkinson (2005) v svojem nedavnem pregledu podrobno opisuje, katere taksone je treba

uporabiti kot bioindikatorje glede na cilj, ki se ga želi doseči.

Med kopenskimi členonožci so združbe, ki so najbolj poznane in najprimernejše za oceno učinkov

podnebnih sprememb in kakovosti ekosistemov, za krajinsko načrtovanje in za spremljanje območij, ki so

najbolj izpostavljena okoljskim spremembam antropogenega in/ali podnebnega izvora, hrošči krešiči in

metulji (zlasti dnevni metulji). Enako pomembni na tem področju so metulji, zaradi stopnje poznavanja te

skupine žuželk, njihovih posebnih bioloških značilnosti in izrednega pomena z vidika ohranjanja (Settele

idr. 2008, Van Swaay idr. 2010) (slika 4).

Kar zadeva krešiče, je široko dokumentirana (Thiele, 1977) medsebojna zveza med njihovimi vrstnimi

združbami in temeljnimi biotskimi in abiotskimi dejavniki, ki so značilni za njihova življenjska okolja, tako

da so se v zadnjih letih vse bolj razvijala dela, v katerih se za oceno in načrtovanje na področju živalskih

vrst uporabljajo prav te živali (v ta namen si oglejte Brandmayr idr., 2005; Pizzolotto & Brandmayr, 2004;

Stork, 1990; Desender, 1994).

Kar zadeva vodne živali, so kot pokazatelj podnebnih sprememb najprimernejše žuželke, med temi pa

dvokrilci trzači, enodnevnice, vrbnice in mladoletnice. Te vrste se zdijo najprimernejše različnim

avtorjem, med katerimi so Brittain in Milner (2001), Lami in Boggero (2006), Bertuzzi in Cantonati (2007),

Cantonati idr. (2011).

149

Slika 4. Spremljanje favne metuljev z umetnimi svetlobnimi viri s funkcijo privlačenja.Vir: Arhiv Furlanski

prirodoslovnega muzeja.

Kar zadeva vretenčarje, se kot okoljske indikatorje in dejavnike za spremljanje naravnih procesov

najpogosteje uporabljajo ptice gnezdilke. Ker so te živeli pretežno dnevne, vidne, zanje pa je pogosto

značilno posebno oglašanje, so primerne za kvantitativno in pol-kvantitativno karakterizacijo populacij in

združb. Poleg tega so za ta takson že dlje časa na voljo standardizirani popisni protokoli, ki jih lahko

ponovijo tudi drugi izvajalci in jih je mogoče analizirati s parametričnimi in neparametričnimi metodami.

Nazadnje naj omenimo razred sesalcev, ki je bil v različnih primerih predlagan kot ustrezni takson za

spremljanje bioloških procesov, zlasti ob upoštevanju morebitnih makroskopskih sprememb združb

sesalcev kar zadeva pojav ali izginotje vrst, vezanih na pogoje, ki se lahko spremenijo kot posledica

globalnih sprememb.

150

Metode

Namen tega protokola sta kratko- in srednje-dolgoročna ocena in spremljanje vplivov podnebnih

sprememb na rastline in na nekatere živali kopenskih ekosistemov in, kjer je mogoče, na njihove

morebitne medsebojne povezave z najpomembnejšimi abiotskimi dejavniki (zlasti iz kriosfere) v dveh

deželnih parkih Furlanije-Julijske krajine (Furlanski Dolomiti in Julijsko predgorje) v obdobju približno

15-20 let, v okviru projekta Interreg Climaparks. Odločili smo se za izbiro preprostih ekosistemov tako s

strukturnega kot s kompozicijskega vidika, v okoljih, kjer so dejavniki variabilnosti, ki niso neposredno

povezani z analiziranimi procesi, kolikor mogoče omejeni.

Glede na to, da ni popolne gotovosti glede prostora in časa pojava vplivov podnebnih sprememb, smo se

odločili za večdelno izvedbo dejavnosti spremljanja, ob upoštevanju medsebojno povezljivih vidikov in

postopkov, tako na ravni posameznih vrst kot združb, tako na posameznih ploskvah kot na obsežnejših

območjih.

V ta namen smo se odločili, da bomo za rastlinstvo uporabili večdelni in na več ravneh povezan pristop:

1) spremljanje posameznih rastlinskih združb v okviru stalnih ploskev;

2) izdelava fitosociološke karte rastlinstva, ki bo predstavljala referenčno točko za dolgoročno

spremljanje (15–20 let) morebitnih sprememb v prostorski razporeditvi rastlinskih združb;

3) morebitna analiza fenologije ciljnih rastlinskih vrst (v okviru ploskev, določenih pod točko 1);

4) spremljanje rabe tal in morebitnih sprememb slednjih;

5) pristop po višinskih gradientih z izbiro različnih višinskih pasov nad gozdno mejo;

6) pristop po ekosistemih z visoko potencialno stopnjo občutljivosti, kot so na primer višinski travniki in

snežne dolinice;

7) morebitno spremljanje postopkov kolonizacije in dinamizma v območjih, kjer se rastlinska komponenta

močno navezuje na glacialne in/ali periglacialne oblike.

V zvezi z živalstvom si, tako kot pri rastlinstvu, želimo izdelati najmanj 1–2 letni načrt spremljanja, na

podlagi katerega bo mogoče določiti »ničelno točko« kot referenčno točko srednje-dolgoročnega

spremljanja, ki nam bo omogočala ugotavljanje morebitnih sprememb pri obravnavanih živalskih

združbah, kot je opisano zgoraj. Kar zadeva območja spremljanja, predlagamo, da bi ohranili tista, ki smo

jih vključili že v protokol rastlinstva, tem pa bi dodali morebitne druge točke, ki bi se zdele primerne,

zlasti v zvezi z nekaterimi posebnimi taksoni. Vrste habitatov, ki bi jih bilo treba analizirati, da bi ugotovili

občutljivost zoocenoze na podnebne in okoljske spremembe kot posledico antropogenih dejavnikov,

bodo v izbranih območjih morale potekali v višinskem transektu, od gorskega in subalpinskega do

alpinskega in nivalnega pasu.

Glede taksonov, ki jih bomo spremljali, smo med kopenskimi nevretenčarji izbrali predvsem hrošče

krešiče in metulje, ki jim v posebnih primerih lahko dodamo tudi skupino roparic (pajki) in eno pretežno

fitofagno vrsto (kobilice), tako da bodo rezultati popolnejši. Med vodnimi nevretenčarji predlagamo

spremljanje velikih nevretenčarjev ter meiofavne izvirov (crenal) in potokov (rhithral). Posebno pozornost

bomo namenili žuželkam, med njimi pa dvokrilcem trzačem, enodnevnicam, vrbnicam in mladoletnicam,

ki so že od nekdaj znani kot pokazatelji podnebnih sprememb, pa tudi rakom, med katerimi

sladkovodnemu raku koščencu (Austropotamobius pallipes) in številnim vrstam iz meiofavne.

151

Za te skupine bomo uporabili standardizirane tehnike vzorčenja in spremljanja, s katerimi bomo pridobili

časovno primerljive podatke, četudi jih bomo zbirali na geografsko oddaljenih območjih.

Kar zadeva vretenčarje, smo za spremljanje, zaradi habitatov in morfologije ozemlja parkov, ki sodelujejo

pri projektu, izbrali zlasti ptice in morebiti nekatere taksone sesalcev.

Rezultati

Spremljanje posameznih rastlinskih vrst in združb v okviru stalnih ploskev

Ena najuspešnejših metod spremljanja na ravni vrst in združb je uporaba stalnih kvadratov ali stalnih

ploskev (Pauli idr. 2007), ki omogočajo podrobno analizo sprememb tako flore kot rastlinstva v omejenih

območjih.

Stalne ploskve se namesti v bližino rastlinskih združb, ki so posebno ranljive in občutljive na vplive

podnebnih sprememb, kot so na primer združbe snežnih dolinic (slika 5).

Slika 5. Snežna dolinica na Kaninu. Vir: Arhiv Furlanski prirodoslovnega muzeja.

Z uporabo stalnih ploskev vzdolž višinskih (Pauli idr. 2007) in/ali naravnih gradientov je mogoče

morebitne spremembe rastlinstva povezati z enim ali več okoljskimi dejavniki ter oceniti njihov vpliv na

ciljno združbo in/ali vrsto. Poleg tega bi bilo dobro, kjer je mogoče, spremljati tudi temeljne abiotske

dejavnike (ledenike, snežišča, periglacialne oblike, permafrost), katerih ohranjanje in dinamizem sta

odvisna od podnebnih razmer (Cannone idr. 2008). S to vrsto pristopa je namreč mogoče preveriti (in

oceniti), ali je biološki odziv na dejavnike podnebnih sprememb (z vidika smeri in magnitude) podoben

učinkom abiotskih dejavnikov in ugotoviti, ali med obema komponentama (biotsko in abiotsko) obstaja

časovna povezava glede na podnebne in/ali okoljske dejavnike (Cannone idr., 2008).

152

Protokol spremljanja predvideva na vseh raziskovanih območjih predhodno analizo fiziognomskih in

fitosocioloških značilnosti rastlinstva s fitosociološko metodo (Braun Blanquet, 1964).

Pri izbiri velikosti stalnih ploskev se upošteva najmanjše območje obravnavanih rastlinskih združb

(Mueller-Dombois and Ellenberg, 1974; Lévesque, 1996; Cannone, 2004), tako da je mogoče zagotoviti

spremljanje tako na ravni vrste kot na ravni združbe.

Za vsako vrsto rastlinske združbe bi bilo treba namestiti najmanj dve stalni ploskvi, da bi lahko dobili

zadostno število referenčnih vzorcev za sledeče statistične analize. V primeru razporeditve stalnih

ploskev vzdolž višinskega gradienta bi bilo dobro pridobiti dva referenčna vzorca za vsak višinski pas z

enako vrsto vegetacije.

Na ravni vsake stalne ploskve protokol spremljanja predvideva večdelno popisno metodo.

Za vsako stalno vzorčno ploskev bomo določili naslednje parametre: lokacija na karti in georeferenciranje

z GPS napravo, temeljni topografski parametri (nadmorska višina, izpostavljenost, naklon), vrsta

substrata, geomorfološke značilnosti, površinska kamnitost (% kamniti bloki, % manjši kamni, % prod, %

pesek in drobir).

V ta namen je treba vsako ploskev razdeliti na podploskve velikost 1 x 1 m, v katerih bo potekalo

vzorčenje na osnovi združevanja različnih metod.

Slika 6. Razdelitev na podploskve. Vir: Cannone 2004.

1a) fitosociološki popis 1 m2: opraviti ga je treba na vseh 25 podploskvah velikosti 1 x 1 m, pri tem pa je

treba navesti skupno pokritost tal z rastlinjem v %, pokritost tal z vsakim rastlinskim slojem v % (drevesa,

grmičevje, trava, mah), izdelati seznam posameznih vrst s podatkom o njihovi pokritosti % (izraženi s

številko od 0 do 100 %);

1b) vsako podploskev velikosti 1 x 1 m se razdeli na majhne celice po 10 x 10 cm, v teh pa se opravi

fitosociološki popis po enaki metodi kot zgoraj. Da bi se izognili teptanju (»trampling effect«), kjer bi

153

popisovalec med zadrževanjem v posameznih območjih lahko pohodil podploskev, s tem pa motil

rastlinje, vam priporočamo, da tovrstne popise izvedete le v štirih vogalih ploskve velikosti 5 x 5 m.

1c) Druga vrsta popisa je »point intercept method« ali metoda presečiščnih točk, ki jo je treba opraviti na

vseh 25 podploskvah velikosti 1 x 1 m; v presečišču vsakega vozlišča mreže (s polji velikosti 10 x 10 cm), ki

se nahaja na vsaki podploskvi, se zabeleži prisotnost vrste. Za vsako vozlišče se določijo 4 območja in

navede se število stikov (ki jih je lahko največ 4, en stik za vsako območje). Na ta način se lahko podatke,

pridobljene z metodo presečiščnih točk, uporabi tudi kot objektivni kvantitativni parameter za izračun

pokritosti posameznih vrst v % (Cannone, 2004).

S pomočjo popisa na 100 cm2 in metode presečiščnih točk je mogoče pridobiti tudi podatek o prostorski

razporeditvi vrst znotraj ploskve in skozi čas oceniti spremembe v floristični sestavi in v odstotkih

pokritosti posameznih vrst ter določiti njihovo točno lokacijo na ploskvi.

Za določitev vsake stalne ploskve je treba v območjih neposredno ob ploskvah, za katera so značilni

enako rastlinje ter enake mikrotopografske in mikrookoljske lastnosti, odvzeti in analizirati nadzemne in

podzemne rastlinske biomase ter opraviti analizo tal glede: vsebnosti vode v %, granulometrijske analize,

pH, električne prevodnosti, skupne vsebnosti organske snovi ter skupne vsebnosti ogljika in dušika. Na

podlagi teh podatkov bo mogoče oceniti, če so sčasoma, poleg rastlinstva, tudi tla utrpela posledice

zaradi podnebnih sprememb.

Priporočljivo bi bilo izmeriti tudi temperaturo in vlažnost tal ter zabeležiti temeljne vremenske podatke,

med katerimi temperaturo in vlažnost zraka, hitrost in smer vetra, vpadno in odbito sevanje, snežne in

dežne padavine ter debelino in površino snežne odeje.

Spremljanje bi moralo potekati tudi nad gozdno mejo, od subalpinskega do nivalnega pasu.

Popise bi lahko izvajali vsakih pet let, ali pa najmanj vsakih deset let. Na ta način bi v obdobju 20 let, ki je

predvideno v okviru projekta Climaparks, poleg »ničelne točke« začetnega stanja lahko ugotovili tudi

vmesno in končno stanje, na podlagi katerih bi lahko natančneje tolmačili zbrane podatke.

Fitosociološko kartiranje in kartiranje rabe tal

V območjih z največjo cenotsko pestrostjo je predvidena izdelava fitosociološke karte vegetacije na

podlagi popisov na kraju samem, v katero bi zaobjeli površino najmanj 2 km2 v malem merilu (1:1.500 o

1:2.000). Kartiranje s priloženo fotografsko dokumentacijo bo predstavljalo »ničelno točko« tako za

kvalitativno kot za kvantitativno srednje-dolgoročno spremljanje vplivov podnebnih sprememb (Cannone

idr., 2007).

Analiza fenoloških podatkov

Priporočljivo bi bilo tudi fenološko spremljanje v bližini stalnih ploskev, zlasti v povezavi z merjenjem

temperature tal, zraka in padavin.

Gre za iz časovnega vidika precej zahtevna opazovanja, ki jih je kot taka mogoče izvesti le pri nekaterih

ciljnih vrstah, v izbranih rastlinskih združbah. Za to vrsto spremljanja obstaja referenčni protokol, ki so ga

razvili v okviru mednarodnega projekta ITEX (International Tundra EXperiment, Molau 1993).

154

Spremljanje živali

Pri analizi zoocenoze je predvidena določitev višinskega transekta, ki bo moral zaobjemati gorski in

subalpinski (vključno z naravnimi in gojenimi travniki, pašnimi travniki in opuščenimi travniki), alpinski

(gradient gozdne meje–alpskega travnika) in nivalni pas (melišča in območja, ki mejijo na snežišča).

Popis hroščev krešičev, metuljev ter morebiti pajkov in ravnokrilcev bo treba opraviti na referenčnih

vzorčnih mestih, ki jih bo z biološko-funkcionalnega vidika mogoče šteti za enotne. Za vsako vzorčno

mesto bo treba pridobiti najmanj dva referenčna vzorca, ki bosta imela enake značilnosti (fitosociologija,

nadmorska višina in izpostavljenost).

Na območjih, ki so predvidena za spremljanje, bo treba določiti višinski transekt najmanj z 1.000 metri

višinske razlike, z vzorčnimi mesti na vsakih 100 metrov višinske razlike. Pri izbiri tega transekta bi bilo

priporočljivo posvetovanje z ornitologi (s tem v zvezi si oglejte sledeči del o protokolu za vretenčarje).

Vsekakor bi bilo bolje izdelati dva transekta, enega na južnem in enega na severnem pobočju. Tako bi

lahko ocenili različno sestavo in odziv združb na temperaturo in na druge s tem povezane okoljske

parametre. Okvirni protokol določa mesečno zbiranje podatkov v obdobju od maja do oktobra v prvem

letu vzorčenja.

Kar zadeva kopenske členonožce, bo treba za vzorčenje hroščev krešičev in morebiti tudi pajkov uporabiti

talne pasti. Vzorčenje metuljev in morebiti kobilic pa bo moralo potekali v transektih s standardizirano

dolžino in urniki. Pri metuljih vključujejo ustrezne metode, poleg neposrednega dnevnega vzorčenja

vzdolž transektov, tudi nočno vzorčenje s svetlobnimi pastmi, ki so edini način za izčrpno oceno biotske

raznovrstnosti. Zatorej predlagamo dnevno vzorčenje dnevnih in nočnih metuljev iz skupine tako

imenovanih velikih metuljev v linearnih transektih, dolgih približno 1 km (in širokih 5 m), s popisom z

opazovanjem; temu pa bi dodali nočno vzorčenje velikih metuljev s postavitvijo umetnih svetlobnih virov

s sevalnimi spektri različnih valovnih dolžin (UV svetilka s 15 Watt, Woodova modra svetilka s črno

svetlobo in superaktinijska svetilka). Vzorčenje zahteva najmanj štiri referenčne vzorce na sezono (od

junija do avgusta) na vzorčnih mestih z nizko nadmorsko višino in najmanj dva na tistih z visoko

nadmorsko višino.

Pri obravnavanih skupinah bentoških organizmov tekočih voda bo treba izbrati najpomembnejša porečja

na obravnavanem območju: predvideno je vzorčenje v krenalnem (ob izviru) in epiritralnem delu glavne

reke in potoka v poletnem obdobju. Zbiranje vodnih ličink z ročno mrežo ali Surberjevim vzorčevalnikom

(z velikostjo očes 250 μm) zahteva vzorčenje vseh mikrohabitatov in vrst substratov, ki so prisotni v

različnih vrstah okolij (nizkovodna brzica, rahlo valovanje, tolmun) in v različnih vrstah izvirov (reokreni ali

elokreni) v obravnavanem delu alpinskega in subalpinskega pasu. Tovrstnemu vzorčenju bi bilo treba

dodati tudi vzorčenje na površini vodotokov, ki bi moralo potekati z mrežami za žuželke in zasilnimi

pastmi za ulov odraslih živali. Pri izvirih (v krenalnih delih vodotokov) mora vzorčenje potekati v prvih 5 m

od vrelca (evkrenalni del). V epiritralnem delu je treba določiti 15 m dolgo, reprezentančno vzorčno

mesto potoka s homogenimi abiotskimi lastnostmi (npr. naklon, temeljna zrnatost substrata, stabilnost

bregov, obrežna vegetacija, pretok ipd.). V danem primeru je treba predvideti kvantitativno vzorčenje

oziroma 5 referenčnih vzorcev, od katerih je treba vsakega odvzeti na območju velikosti približno

30x30 cm s trajanjem 30 sekund. Referenčne vzorce je treba izbrati tako, da bodo odražali številčnost

različnih mikrohabitatov (npr. na vzorčnem mestu, kjer prevladujejo brzice in manjši kamni, je treba

sorazmerno s tem pridobiti več referenčnih vzorcev v območjih z brzicami in manjšimi kamni). V vsakem

letu so predvidena od tri do štiri vzorčenja: spomladi, poleti, jeseni in, če je mogoče, pozimi.

155

Standardizirana popisna metoda, ki jo predlagamo za ptice, temelji na izbiri točkovne metode (point

xounts) v trajanju 20 minut, kjer bomo uporabili dva različna načina zbiranja podatkov: 1) določitev

števila slušno ali vidno zaznanih primerkov v določenem območju; 2) določitev števila zaznanih primerkov

brez omejitev oddaljenosti (Bibby idr. 2000). Prvi način omogoča popis živali, ki so bile opažene v znanem

območju; če predpostavimo, da se zaznavnost pri prehodu iz središčne točke do popisnega mesta na

zunanji meji 100 metrov ne spremeni, lahko izračunamo populacijsko gostoto. Druga metoda, ki ustreza

IPA - Indice Ponctuelle d’Aboundance francoskih avtorjev, sicer ne postreže s podatki o populacijski

gostoti, temveč le z relativno številčnostjo, vendar pa omogoča zbiranje polkvantitativnih podatkov o

vrstah z nizko populacijsko gostoto, katerih prisotnost je mogoče preveriti tudi na večjih razdaljah od

povprečnih, ki veljajo za ptice iz reda pevcev. Popisna mesta se bodo zato nahajala ob višinskem

gradientu, ki bo potekal od zgornje gozdne meje do višje ležečih predelov, v 100 m intervalih višinske

razlike, po možnosti na enakih vzorčnih območjih kot pri kopenskih nevretenčarjih. Ornitolog popisovalec

bo kot popisno točko uporabljal središče vzorčnega mesta, zaradi česar bo mogoča medsebojna povezava

podatkov, popisanih na istih vzorčnih mestih. Popis bo potekal s poslušanjem oglašanja in z opazovanjem

osebkov, tudi s pomočjo predvajanja posnetkov oglašanja. Popise je treba opraviti najmanj trikrat v vsaki

sezoni in za vsako popisno mesto, potekati pa morajo od zore do 10. ure (po sončni uri) in po možnosti v

naslednjih obdobjih: 1) začetek aprila–konec aprila, 2) začetek maja–konec maja, 3) začetek junija–

sredina julija. Pri spremljanju je treba namreč upoštevati dejstvo, da je potrebno zajeti tako vrste ptic, ki

se najbolj intenzivno oglašajo zgodaj spomladi, kot tudi transsaharske selivke, ki v popisna območja

prispejo šele kasneje (slika 7).

Slika 7. Vzorec obrazca za spremljanje ptic na terenu.Vir: Arhiv Furlanski prirodoslovnega muzeja.

Kar zadeva spremljanje sesalcev, predlagamo, da bi to šteli kot dodatek k spremljanju ptic samo za

dolgoročni protokol. V tem primeru je znano, da na obširnem geografskem območju, ki je vključeno v

projekt, potekajo pomembna prostorska širjenja avtohtonih vrst. V tem primeru bi predlagali morebitno

spremljanje srednje velikih in velikih vrst sesalcev, pri čemer bi uporabili metodo pasti s fotografiranjem

(foto pasti, povezane s senzorji z infrardečimi žarki). Na ta način bi dobili polkvantitativne podatke o

156

sestavi združbe, ki se nahaja na območjih znotraj vzorčnih mest, ocenili bi lahko fenologijo prehodnih

pojavov in zbrali podatke, ki bi jih lahko naknadno uporabili za določitev obstoječih povezav med

pogostnostjo uporabe območij in strukturnimi značilnostmi teh ter okoljskim okvirjem (Clevenger &

Waltho 2005).

Razprava

Delo na terenu za namestitev in vzpostavitev delovanja ploskev, s katerimi bomo preučevali rastlinstvo,

prva faza popisa in izdelava kartografije bodo trajali dve leti.

Analiza na ravni vrst in združb bo potekala pretežno z metodo stalnih kvadratov.

Za izbiro stalnih ploskev znotraj vsakega izbranega višinskega pasu bodo uporabljene različne naravne

vrste: grmičevje, travniki, snežne dolinice, pionirske rastline, močvirske rastline, saj so zanje značilni

različni okoljski dejavniki in različne dinamike, zaradi česar se na podnebne spremembe različno odzivajo.

Poleg tega pa je z integriranim pristopom vrsta višinskega pasu – naravna vrsta mogoče ugotoviti in

kvantificirati morebitne spremembe v obnašanju/prilagodljivosti vrst, ki se kot posledica podnebnih

sprememb, tako Theurillat & Guisan (2001), lahko prilagodijo, preselijo v drugo območje ali izumrejo. Kar

zadeva prilagoditvene strategije, lahko pri vrstah pride tudi do spremembe ekološke niše (shift), pri

čemer se spremeni področje umestitve iz prvotnih v druge vrste naravnih združb (Cannone & Pignatti v

prip.).

Nestabilna okolja, kot so strma pobočja in melišča, dajejo zelo pomembne podatke glede ohranjanja

biotske raznovrstnosti, zlasti če se nahajajo na višjih legah, s prekinjenim permafrostom. Umik

permafrosta je namreč eden od možnih vzrokov podnebnih sprememb na višjih legah, ki jih je opazil

Cannone idr. (2007) na prelazu Stelvio, kjer je že prišlo do nepričakovanega upada števila rastlin.

Poleg tega ta okolja predstavljajo branike za zaščito biotske raznovrstnosti, saj jih lahko kolonizirajo le

posebej prilagojene naravne vrste (Cannone & Gerdol, 2004), in tvorijo »biološke pregrade«, ki

onemogočajo migracijo vrst iz drugih višinskih in/ali naravnih pasov.

Podatke, pridobljene za vsako ploskev v fazi popisa, se lahko uporabi za številne obdelave in posledično

za oceno naslednjih kazalnikov:

– vrstno bogastvo (S1), izračunano v različnih letih spremljanja;

– število skupnih vrst v različnih obdobjih spremljanja (S12);

– število vrst, ki so sčasoma izginile T1-T2 (Sext);

– število novih vrst, ki so se sčasoma pojavile T1-T2 (Sing);

– % spremembe vrstnega bogastva (po Holzinger idr. 2008), %SR = [(S2-S1)/S1]*100;

– izumrtje %, %ER = (Sext/Stot12)*100;

– vhodni parametri %, %ING = (ING/Stot)*100;

– Jaccardov koeficient podobnosti (na podlagi podatkov o incidenci);

– Sørensenov koeficient podobnosti (na podlagi podatkov o incidenci);

– z % povprečne pokrivnosti in pogostnosti vrst v vsaki ploskvi (ali podploskvi) je mogoče izračunati

tudi Bray-Curtisove koeficiente podobnosti, bodisi na podlagi podatkov o pokrivnosti % bodisi na

podlagi podatkov o povprečni pogostnosti %.

S pomočjo referenčne fitosociološke karte (čas T1) in kontrolne karte (čas (T2) ter z uporabo sistema GIS

bo mogoče izdelati naslednje ocene:

157

– kvantifikacija sprememb rastlinstva z vidika pokrivnosti %,

– analiza dinamizma rastlinstva po sukcesijski dinamiki,

– analiza naravnih vrst in njihovih morebitnih sprememb, tako z vidika prisotnih tipologij kot z vidika

prostorske razporeditve.

Morebitne spremembe v prostorski razporeditvi rastlinskih združb glede na nadmorsko višino,

izpostavljenost, naklon, kot tudi analizo morebitnih sprememb floristične sestave in biotske

raznovrstnosti je mogoče razlagati tudi po modelu, ki sta ga predlagala Theurilat in Guisan (2001) glede

na tri temeljne strategije: prilagoditev, selitev, izumrtje.

Ta metodologija je bila uspešno uporabljena za oceno sprememb visokogorskega rastja na prelazu Stelvio

med leti 1953 in 2003 (Cannone idr. 2007).

V zvezi z živalstvom bo iz rezultatov, pridobljenih na podlagi predlaganih protokolov, mogoče pridobiti

veliko količino podatkov, s katerimi bo mogoče doseči naslednje cilje:

1. dokumentiranje in oblikovanje baze podatkov, s katerimi bo mogoče oceniti podnebne spremembe, ki

se dogajajo skozi čas,

2. ocena naravnih odzivov zoocenoz na motnje (tudi eksperimentalno,

3. ugotovitev in ocena sprememb v strukturi in delovanju ekosistemov,

4. oblikovanje novih predpostavk o dinamiki populacij, združb in ekosistemov,

5. zagotavljanje empiričnih podatkov za preverjanje ekoloških teorij in modelov v zvezi z živalskimi

združbami,

6. razpolaganje z bazami podatkov, ki jih je mogoče pregledovati v okviru novih raziskav ali predpostavk.

Zaključki

Namen tega metodološkega protokola je ocena vplivov podnebnih sprememb na naravne sisteme. To je

zelo pomemben cilj, po eni strani zato, ker se naravni sistemi stalno odzivajo na prekinjajoče se dražljaje,

zaradi česar je njihov odziv objektivni rezultat skupka vplivov, ki jih drugače ni lahko oceniti. Po drugi

strani pa zato, ker je s pridobivanjem podatkov o prilagajanju naravnih sistemov podnebnim

spremembam mogoče najti rešitve za premagovanje morebitnih prihodnjih težav z namenom ohranjanja.

Povezava rezultatov, pridobljenih na območjih parkov v Furlaniji-Julijski krajini, s tistimi iz drugih alpskih

ali celo drugih geografskih območij, je lahko koristna tudi za izdelavo prediktivnih modelov.

Literatura

Bahn, M., & Körner, C. (2003). Recent increases in summit flora caused by warming in the Alps. Ecol. Stud., 167: 437–441.

Bernabò, P., Martinez-Guitarte, J. L., Rebecchi, L., Jousson, O., & Lencioni, V. (2011). Effects of temperature on the survival and on the expression of HSP70 family in an alpine cold-stenothermal Chironomid. Cell Stress and Chaperones, 16(4), 403–410. doi:10.1007/s12192-010-0251-5

Bertuzzi, E., & Cantonati, M. (Ur.). (2007). The spring habitat: Biota and sampling methods. Trento, Italija: Museo Tridentino Scienze Naturali.

158

Bibby, C. J., Burgess, N. D., Hill, D. A., & Mustoe, S. H. (2000). Bird census techniques (2. izd.). London, Združeno kraljestvo: Academic Press.

Brandmayr, P., Zetto, T., & Pizzolotto, R. (2005). I Coleotteri Carabidi per la valutazione ambientale e la conservazione della biodiversità: manuale operativo. Roma, Italija: APAT.

Braun-Blanquet, J. (1964). Pflanzensoziologie. Dunaj, Avstrija: Springer.

Brittain, J. E., & Milner, A. M. (2001). Ecology of glacier-fed rivers: current status and concepts. Freshwater Biology, 46(12), 1571–1578.

Cannone, N. (2004). Minimum area assessment and different sampling approaches for the study of vegetation communities in Antarctica. Antarctic Science, 16(2), 157–164.

Cannone, N., Diolaiuti, G., Guglielmin, M., & Smiraglia, C. (2008). Accelerating climate change impacts on alpine glacier ecosystems in the Europea Alps. Ecological Applications, 18(3), 637–648.

Cannone, N., Sgorbati, S., & Guglielmin, M. (2007). Unexpected impacts of climatic change on alpine vegetation. Frontiers in Ecology and the Environment, 7, 360–364.

Cantonati, M., Gerecke, R., Jüttner, I. & Cox, E. J. (Ur.). (2011). Springs: Neglected key habitats for biodiversity conservation [Special issue]. Journal of Limnology, 70 (suppl. 1).

Chapin, F. S., Sturm, M., Serreze, M. C., idr. (2005). Role of land-surface changes in Arctic summer warming. Science, 310, 657–660.

Clevenger, A. P., & Waltho, N. (2005). Performance indices to identify attributes of highway crossing structures facilitating movement of large mammals. Biological Conservation, 121, 453–464.

Desender, K. (1994). Carabid beetles: Ecology and evolution. Kluver Academic Publishers.

Gobbi, M., Caccianiga, M., Cerabolini, B., Luzzaro, A., De Bernardi, F., & Pierce, S. (2010). Plant adaptive responses during primary succession are associated with functional adaptations in ground beetles on deglaciated terrain. Community Ecology, 11(2), 223–231.

Gottfried, M., Pauli, H., Grabherr, G. (1998). Prediction of vegetation patterns at the limits of plant life: A new view of the alpine–nival ecotone. Arctic Alpine Res., 30, 207–221.

Grabherr, G., Gottfried, M., Pauli, H. (1994). Climate effects on mountain plants. Nature, 369, 448.

Hodkinson, I. D. (2005). Terrestrial insects along elevation gradients: Species and community response to altitude. Biological Reviews, 80, 489–513.

Holzinger, B., Hulber, K., Camenisch, M., & Grabherr, G. (2008). Changes in plant species richness over the last century in the eastern Swiss Alps: Elevational gradient, bedrock effects and migration rates. Plant Ecol, 195, 179–196.

Hughes, L. (2000). Biological consequences of global warming: Is the signal already apparent? Trends Ecol. Evol., 15, 56–61.

IPCC (Intergovernmental Panel on Climate Change). (2001). Third assessment report of the Intergovernmental Panel on Climate Change. Cambridge, United kingdom: Cambridge University Press.

IPCC (Intergovernmental Panel on Climate Change). (2007). Climate Change 2007: The physical science basis. Contribution of Working Group I to the Fourth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change; Summary for policy makers. Geneva, Švica: WMO, UNEP.

Keller, F., Goyette, S., & Beniston, M. (2005). Sensitivity analysis of snow cover to climate change scenarios and their impact on plant habitats in alpine terrain. Clim. Change, 72, 299–319.

Körner, C., (2003). Alpine plant life: Functional plant ecology of high mountain ecosystems (2. izd.). Berlin, Nemčija: Springer.

159

Kullman, L. (2002). Rapid recent range-margin rise of tree and shrub species in the Swedish Scandes. J. Ecol., 90, 68–77.

Lami, A., & Boggero, A. (Ur.). (2006). Ecology of high altitude aquatic systems in the Alps [Special issue]. Hydrobiologia, 562(1).

Lenoir, J., Gégout, J. C., Marquet, P. A., idr. (2008). A significant upward shift in plant species optimum elevation during the 20th century. Science, 320, 1768–1771.

Lévesque, E. (1996). Minimum area and cover-abundance scales as applied to polar desert. Arctic and Alpine Research, 28, 156–162.

Molau, U. (1993). Relationships between flowering phenology and life history strategies in tundra plants. Arctic Antarctic and Alpine Research, 25, 391–402.

Mueller-Dombois, D., Ellenberg, H. (1974). Aims and methods of vegetation ecology. New York, NY: John Wiley & Sons.

Neilson, R. P. (1993). Transient ecotone response to climatic change: Some conceptual and modelling approaches. Ecol. Appl., 3, 385–395.

Parmesan, C, & Yohe, G. (2003). A globally coherent fingerprint of climate change impacts across natural systems. Nature, 421, 37–42.

Pauli, H., Gottfried, M., & Grabherr, G. (1999). Vascular plant distribution patterns at the low temperature limits of plant life – The alpine–nival ecotone of Mount Schrankogel (Tyrol, Austria). Phytocoenologia, 29, 297–325.

Pauli, H., Gottfried, M., Reiter, K., idr. (2007). Signals of range expansions and contractions of vascular plants in the high Alps: Observations (1994–2004) at the GLORIA* master site Schrankogel, Tyrol, Austria. Global Change Biology, 13, 147–156.

Pizzolotto, R., & Brandmayr, P. (2004). Coleotteri Carabidi e comunità animali: Due direzioni per la gestione delle risorse naturali. V Filogenesi e sistematica dei Carabidi. Firenze, Italija: Accademia Nazionale Italiana di Entomologia.

Root, T. L., Price, J. T., Hall, K. R., idr. (2003). Fingerprints of global warming on wild animals and plants. Nature, 421, 57–60.

Settele, J., Kudrna, O., Harpke, A., Kuehn, I., van Swaay, C., Verovnik, R., … Schweiger, O. (2008). Climatic risk atlas of European butterflies. Biorisk, 1, 1–710.

Stork, N. E. (1990). The role of ground beetles in ecological and enviromental studies. Andover, Hampshire, Združeno kraljestvo: Intercept.

Theurillat, J. P., & Guisan, A. (2001). Potential impact of climate change on vegetation in the European Alps: A review. Clim. Change, 50, 77–109.

Thiele, H. U. (1977). Carabid beetles in their enviroments: A study on habitat selection by adaptions in physiology and behaviour. Berlin, Nemčija: Springer-Verlag.

Van Swaay, C., Cuttelod, A., Collins, S., Maes, D., López Munguira, M., Šašić, M., … Wynhoff, I. (2010). European red list of butterflies. Luxembourg, Luksemburg: European Commission, Publications Office of the European Union.

Walther, G., Post, E., Convey, P., idr. (2002). Ecological responses to recent climate change. Nature, 416, 389–95.

Walther, G.-R., Beißner, S., & Burga, C. A. (2005). Trends in the upward shift of alpine plants. J. of Veg. Sci., 16, 541–548.

160

Wookey, P. A., Aerts, R., Bardgett, R. D., idr. (2009). Ecosystem feedbacks and cascade processes: Understanding their role in the responses of Arctic and alpine ecosystems to environmental change. Global Change Biology, 15, 1153–1172.

161

Rezultati prvega leta spremljanja stanja habitatov in vrst flore na območju

Kaninskega ledenika (Naravni park Julijsko predgorje)

Nicoletta Cannone

Dip. Scienze Teoriche e Applicate, Università dell’Insubria, Via Valleggio 11, 21100 Como (CO), Italija.

Kontakt: nicoletta.cannone@uninsubria.it.

Povzetek

Današnje podnebne spremembe so že povzročile vrsto učinkov tako na biotske kot na abiotske

komponente ekosistemov. Alpe so eno od treh območij, v katerih je na globalni ravni prišlo do največjega

porasta temperature zraka v zadnjih 60 letih. Za oceno vpliva podnebnih sprememb na posebej občutljive

sisteme, kakršni so ekosistemu subalpinskega in alpinskega pasu, je potrebno srednje- in dolgoročno

spremljanje. V tej študiji so predstavljeni rezultati začetka spremljanja rastlinskih združb in vrst flore v

obravnavanem območju proglacialnega predela Kaninskega ledenika, v Naravnem parku Julijsko

predgorje. Cilj te študije je izdelati podrobni opis dejanskega stanja flore in rastja na tem območju, ki bo

postal referenčni parameter za oceno prihodnjih sprememb.

Ključne besede: podnebne spremembe, flora, rastlinstvo, spremljanje, vplivi.

Uvod

V zadnjih 100 letih je bil zabeležen povprečni porast temperature zraka na globalni ravni približno 0,6 ±

0.2 °C (95 % CI; IPCC, 2007). V zgodovini našega planeta je večkrat prišlo do pomembnih sprememb

podnebnih razmer, na katere so se vrste odzvale skozi zgodovino njihovega razvoja. Pri rastlinstvu so

pretekle podnebne spremembe vplivale na rastje tako na ravni posameznih vrst kot na ravni celotnih

združb, vse do ravni krajine, s pomembnimi posledicami na pojavnost, razporeditev in lastnosti flore in

vegetacije (Birks, 1991; Wick & Tinner, 1997).

Tudi današnje podnebne spremembe (v 20. stoletju) že imajo očitne vplive na globalni ravni, s

posledicami na številnih živalskih in rastlinskih vrstah v kopenskih, morskih in sladkovodnih ekosistemih,

na širokem geografskem območju, od polarnega do tropskega in ekvatorialnega pasu (Walther idr., 2002;

Root idr., 2003; Parmesan & Yohe 2003, Wookey idr. 2009).

Ti vplivi so opazni tako na fizičnih kot na bioloških komponentah ekosistemov. Ekosistemi alpske tundre

(nad gozdno mejo) so zelo dovzetni za vplive današnjih podnebnih sprememb, kot je razvidno iz

opazovanja migracije vrst proti višjim legam, širjenja grmovne vegetacije, sprememb floristične sestave

rastlinskih združb in sprememb v prostorski razporeditvi vegetacije (npr. Grabherr idr., 1994; Keller idr.,

2000; Kullman, 2002, 2010; Bahn in Körner, 2003; Klanderud in Birks, 2003; Walther idr., 2005; Pauli idr.,

2007; Cannone idr., 2007; Holzinger idr., 2008; Kelly in Goulden, 2008; Lenoir idr., 2008; Wilson in

Nilsson, 2009; Gottfried idr., 2012).

Na italijanskem ozemlju, v osrednjem delu italijanskih Alp, je opaziti močan razmah grmovne vegetacije z

migracijo približno 200 m proti višjim legam, ki je izpodrinila predvsem vegetacijo alpskih travišč, ki se je

odzvala s sočasno migracijo proti višjim legam, vendar z nižjimi prirastki (kar je razvidno v veliki regresiji

162

ali bistveno omejeni površini travniških habitatov). Enaka težnja je bila zabeležena tudi pri rastju v

snežnih dolinicah ter tistem v pasu šotišč in močvirij (Cannone idr., 2007).

V Julijskih Alpah sta močan razmah grmičevja in istočasna regresija travnikov tudi posledica skupnih

vplivov podnebnih sprememb in spremembe v rabi tal, do katere je prišlo zaradi opuščanja

tradicionalnega kmetijstva, gozdarstva in pašništva (Tappeiner idr., 2008).

Tudi pri združbah pionirske vegetacije so razvidni učinki podnebnih sprememb (Cannone idr., 2007) z

nepričakovano regresijo proti višje ležečim predelom (ki je verjetno posledice povečanja procesov

površinske nestabilnosti zaradi degradacije permafrosta), s prodori v nižje ležeče predele (ki so morda

povezani s pojavi izrednih padavin) in pospeševanjem dinamike v povezavi s sočasnim umikanjem

ledenega pokrova (Cannone idr, 2008).

V tem okviru je spremljanje ekosistemov temeljnega pomena, saj omogoča razumevanje smeri in

magnitude porajajočih se sprememb in njihovih povezav s podnebnimi učinki, med drugim tudi zato, da

bi lahko izbrali ustrezne ukrepe za upravljanje habitatov, s katerimi bi lahko ohranili njihovo biotsko

raznovrstnost in pospeševali morebitne ukrepe za blaženje podnebnih sprememb in/ali prilagajanje

slednjim.

Znotraj tega okvira so v tej študiji predstavljeni rezultati začetka spremljanja rastlinskih združb in vrst

flore (s posebnim poudarkom na α diverziteti oziroma na bogastvu vrst) v obravnavanem območju

proglacialnega predela Kaninskega ledenika v Naravnem parku Julijsko predgorje. Cilj tega dela je izdelati

podrobni opis dejanskega stanja flore in rastlinstva na tem območju, ki bo predstavljal »ničelno stanje«

za kasnejše srednje- in dolgoročno spremljanje oziroma referenčno podlago, ki bo omogočala tako

kvalitativno kot kvantitativno analizo prihodnjih sprememb vegetacije.

Metode

Spremljanje stanja habitatov in vrst flore na območju Kaninskega ledenika je potekalo po načelih

protokola za analizo in spremljanje z naslovom »Načrtovanje enotne metodologije spremljanja in analize

vplivov podnebnih sprememb na biotsko raznovrstnost–1. del–rastlinstvo«, ki je bil izdelan v okviru

projekta Climaparks.

Natančneje so bile v ta namen izvedene naslednje dejavnosti:

– ugotovljene so bile temeljne rastlinske združbe, ki so prisotne na obravnavanem območju in

nameščene in opisane so bile stalne ploskve za izvajanje dolgoročnega spremljanja;

– izveden je bil popis in izdelana je bila fitosociološka karta vegetacije na območju Kaninskega

ledenika.

Pri izbiri rastlinskih združb za dolgoročno spremljanje so bile upoštevane vse naravne vrste, ki so prisotne

na tem območju, znotraj istega višinskega pasu, tako da bo mogoče preveriti morebitno skladnost tipa in

moči okoljskih odzivov različnih vrst vegetacije na podnebne spremembe.

Glede na to, da gre za rastlinske združbe s pretežno travnato in grmovno vegetacijo, so bile nameščene

stalne ploskve velikosti 5 x 5 m (25 m2), kot je določeno tudi v protokolu spremljanja Climaparks. Na ta

način so bile upoštevane zahteve glede najmanjše površine.

Pri nekaterih vrstah rastlinskih združb je bilo mogoče namestiti dve ploskvi (na različni lokaciji znotraj

obravnavanega območja), tako da je bila omogočena ponovitev, na podlagi katere bo mogoče primerjati

dinamiko skozi čas. V drugih primerih ponovitev ploskev ni bila mogoča, saj so bile velikosti rastlinskih

163

populacij prevelike glede na standardne velikosti ploskev (5 x 5 m), ali pa zato, ker vrste na drugih

lokacijah znotraj obravnavanega območja niso bile opažene.

Skladno z metodologijo “Protokola Climaparks” je bila vsaka ploskev velikosti 25 m2 razdeljena na 25

podploskev velikosti 1 m2, kjer so bili izvedeni naslednji popisi vegetacije:

– fitosociološki popis v mreži 1 x 1 m (na vseh 25 podploskvah velikosti 1 m2);

– fitosociološki popis v mreži 10 x 10 cm (samo v 4 vogalih vsake ploskve – v skupnem številu 4

podploskev velikosti 1 m2);

– metoda presečiščnih točk v mreži 10 x 10 cm (samo v 4 vogalih vsake ploskve – v skupnem številu 4

podploskev velikosti 1 m2).

Skupaj je bilo za vsako stalno ploskev izvedenih 25 fitosocioloških popisov (mreža 1 x 1 m); 400

fitosocioloških popisov (mreža 10 x 10 cm); 1.600 popisov v 400 točkah (s 4 sektorji vsak) z metodo

presečiščnih točk (mreža 10 x 10 cm).

Fitosociološka karta je bila izdelana na podlagi rezultatov popisa na terenu in ne na podlagi zračnih

fotografij in/ali satelitskih posnetkov (ki so v območjih, za katera sta značilni skromna vegetacija in

pretežno travniške združbe, več ali manj neuporabni). Popis na terenu je bil izveden v malem merilu

(1:2.000), da bi lahko izdelali podrobno fitosociološko karto. Kartirani so bili poligoni vegetacije velikosti ≥

4x4 m.

Rezultati in razprava

Flora in vegetacija

Na obravnavanem območju je bilo zabeleženih skupaj 51 vrst kritosemenk, od katerih 3 grmovne (vse iz

rodu Salix) in 48 travnih (od katerih 41 negraminoidnih in 7 graminoidnih), v skupnem številu 37 rodov, ki

jih večinoma predstavlja ena sama vrsta (z izjemo rodov Achillea, Arabis, Campanula, Carex, Homogyne,

Salix, Saxifraga, Soldanella). Kriptogamno floro tvorijo mahovi in redki epilitični lišaji, vsi skorjaste vrste.

Večina prisotnih vrst je kalcifilnih, vseeno pa je bilo opaženih tudi nekaj vrst, ki so značilne za silikatne

podlage, zlasti pri bolj razvitih združbah, še posebno pri pritlikavih grmovnih vrstah, ki so značilne za

snežne dolinice.

Vegetacija obravnavanega območja pripada petim temeljnim rastlinskim združbam, ki rastejo na

apnenčasti podlagi in se nanašajo na različne dinamične stopnje, ki vključujejo pionirske združbe

alpinskega pasu (Thlaspion rotundifolii in lokalne združbe, ki jih je mogoče pripisati zvezi Papaveretum

rhaetici), nesklenjena travišča subalpinskega pasu (zlasti Caricion ferrugineae), združbe snežnih dolinic

alpinskega pasu, kjer prevladuje pritlikavo grmičevje iz rodu Salix (S. retusa, S. waldsteiniana).

Različne rastlinske združbe so prisotne tako v obliki čistih sestojev kot v obliki mozaikov vegetacije z

različnimi stopnjami razvoja (z vidika dinamike), bogastvom flore in stopnjami rastlinskega pokrova %.

Opazovali smo predvsem naslednje vrste rastlinskih združb, ki so naštete po padajočem vrstnem redu, od

najbolj razvitih do pionirskih združb.

164

Slika 1. Za pokrajino proglacialnega predela Kaninskega ledenika je značilna vegetacija z močno

nesklenjenim pokrovom in pionirskimi vrstami. Fotografija: Nicoletta Cannone.

Najvišje stopnje razvoja:

a) pritlikava grmovna vegetacija snežnih dolinic subalpinskega pasu, kjer prevladuje vrsta Salix retusa

(in S. waldsteininana), ki pripada zvezi Salicetum retuso-reticulatae;

b) mozaik pritlikave grmovne vegetacije snežnih dolinic, kjer prevladujeta Salix retusa in S.

waldsteiniana (Salicetum retuso-reticulatae) ter travnata vegetacija subalpinskih travišč, kjer

prevladuje Carex ferruginea (Caricion ferrugineae).

165

Vmesne stopnje razvoja:

c) mozaik pionirske vegetacije (Thlaspi cepaeifolium subsp. rotundifolium, Papaver alpinum subsp.

rhaeticum, P. alpinum subsp. ernesti-mayeri) z elementi pritlikave grmovne vegetacije snežnih

dolinic, kjer prevladuje Salix waldsteiniana (Salicetum retuso-reticulatae), ki označuje fazo prehoda

vegetacije proti razvitejšim in zrelejšim stopnjam;

d) traviščna vegetacija, kjer prevladuje Poa alpina, z vmesno stopnjo zrelosti, kjer je prisotnih nekaj

elementov pionirske vegetacije tako vrste Thlaspion rotundifolii (Thlaspi cepaeifolium subsp.

rotundifolium), kot vrste Papaveretum rhaetici (Papaver alpinum subsp. rhaeticum, P. alpinum subsp.

ernesti-mayeri).

Pionirske stopnje:

e) pionirska vegetacija, ki je kolonizirala melišča in morene in pripada zvezi Thlaspion rotundifolii.

Vse opazovane rastlinske združbe na obravnavanem območju predstavljajo cenoze velikega okoljskega

pomena (tudi z vidika habitatov Nature 2000), ki so izredno ranljive in občutljive na morebitne vplive

podnebnih sprememb, kot so številne mikrotermne vrste (nekatere značilne za višje ležeče višinske

pasove glede na obravnavano območje), zlasti kar zadeva vpliv morebitnega zvišanja temperature zraka

in sprememb v režimu predvsem snežnih padavin, in na posledice podnebnih sprememb tudi na

kritosfero (Kaninski ledenik), katere dinamika lahko pomembno vpliva na razvoj rastlinskih združb.

Stalne ploskve

Skupaj je bilo določenih, postavljenih in opisanih osem stalnih ploskev za spremljanje stanja habitatov, ki

so bile razporejene znotraj pasu 200 m nadmorske višine (od 2054 m do 2252 m nadmorske višine) v

proglacialnem predelu, ki gleda proti vzhodnemu Kaninskemu ledeniku (tabela 1).

Tabela 1: Povzetek značilnosti 8 stalnih ploskev, nameščenih na obravnavanem območju

Ploskev Vrsta vegetacije Pokritost % Nadmorska višina (m)

Naklon (°) Zemljepisna

širina (S) Zemljepisna dolžina (V)

1 Mozaik Salicetum retuso-

reticulatae in Caricion

ferrugineae 92,6 2054 10 46°22’7.29 13°26’45.54

2 Mozaik Salicetum retuso-

reticulatae in Caricion

ferrugineae 62 2066 20 46°22’6.47 13°26’48.30

3 Pionirska vegetacija Thlaspion

rotundifolii 18 2177 1 46°21’58.57 13°26’42.70

4 Pionirska vegetacija Thlaspion

rotundifolii 15,2 2180 20 46°21’58.57 13°26’42.70

5 Vmesna združba (early successional community) s Poa

alpina, Thlaspi, Papaver spp. 28,9 2205 10 46°21’57.05 13°26’47.45

6 Gola tla 0

7 Gola tla 0 2252 10 46°22’21.99 13°27’0.18

8

Mozaik Salicetum retuso-

reticulatae, Thlaspion

rotundifolii in Papaveretum

rhaetici

15,9 2096 20 46°22’05.80 13°26’53.36

1., 2. in 8. stalna ploskev se nahajajo v bližini najbolj razvitih rastlinskih združb kar zadeva fiziognomijo

rastlin (mozaik pritlikavih grmovnic in travnih vrst), dinamično stopnjo (najvišja stopnja zrelosti in

166

razvoja), vrsto rastlinske združbe (mozaik Salicetum retuso-reticulatae in Caricion ferrugineae pri 1. in 2.

ploskvi, mozaik Salicetum retuso-reticulatae, Thlaspion rotundifolii in Papaveretum rhaetici pri 8. ploskvi),

delež rastlinskega pokrova (zlasti pri 1. in 2. ploskvi) in bogastvo flore (zlasti pri 1. in 2. ploskvi, kjer je

prisotnih 37 oziroma 28 vrst, na skupnem števili 51 opazovanih vrst).

1., 2. in 8. ploskev se nahajajo v bližini ledeniških nanosov iz male ledene dobe (MLD), ki so obenem tudi

najstarejši nanosi/površja na obravnavanem območju.

3. in 4. ploskev sta nameščeni pri morenskem nasipu iz leta 1920, skoraj druga ob drugi. Zanju je značilna

enaka starost površja, vendar različne talne razmere zaradi izpostavljenosti vetru ter morebitnega

kopičenja in prisotnosti snega, zato lahko dajeta različne odgovore vegetacije na vplive podnebnih

sprememb na srednji in dolgi rok.

Tudi 5. ploskev je bila nameščena na površje, ki sega v leto 1920, v območje, kjer je poleg morenskih

nanosov iz leta 1920 prisotno tudi skalovje (zunaj ploskve).

6. in 7. ploskev sta bili nameščeni na mlado površje: 6. ploskev se nahaja na morenskem nasipu iz leta

1986, 7. ploskev pa je bila nameščena v neposredno bližino današnje meje ledenika.

Največja biotska raznovrstnost (ali α diverziteta kot skupno število vrst) je bila ugotovljena na 1. ploskvi,

kjer je prisotnih 37 vrst kritosemenk, tej pa sledi 2. ploskev (z 28 vrstami kritosemenk).

Kartiranje vegetacije

Vrste vegetacije in njihovo prostorsko razporeditev na obravnavanem območju smo analizirali na terenu

in na podlagi izsledkov izdelali podrobno fitosociološko karto območja, ki gleda proti vzhodnemu

Kaninskemu ledeniku.

Vegetacijo tega območja predstavljajo pretežno nesklenjene travnate združbe pionirske vegetacije z zelo

osiromašenim pokrovom (v velikih primerih <5 %); zanje je značilna prisotnost pionirskih vrst, kot so

Thlaspi cepaeifolium subsp. rotundifolium, Papaver alpinum (z dvema različnima podvrstama, rhaeticum

in ernesti-mayeri), Pritzelago alpina. Zaradi pomanjkljive floristične sestave, te združbe pionirske

vegetacije ni mogoče pripisati zvezi Thlaspion rotundifolii.

Na nekaterih mestih (zlasti na 3., 4. in 5. stalni ploskvi) so opazni posamezni poligoni Thlaspion

rotundifolii, za katere je prav tako značilen nesklenjeni pokrov, vendar so dominantne vrste v njih

enakomerneje razporejene in njihova floristična sestava vključuje številne vrste, ki so značilne za zvezo.

Na mestih, kjer prisotne razmere pospešujejo razraščanje vegetacije (kot v predelih z drobnejšo

zrnatostjo prsti, debelejšo snežno odejo in/ali daljšo obstojnostjo slednje, in/ali na zaklonjenih mestih), je

opazen večji razvoj vegetacije proti začetnim stopnjam subalpinskega travišča, z vladajočo in sovladajočo

vrsto Poa alpina. Ta združba namreč predstavlja vmesno razvojno stopnjo (early successional community)

med prvimi fazami kolonizacije (pionirska vegetacija Thlaspion rotundifolii) in razvitejšimi fazami, ki težijo

k tvorjenju subalpinskih travišč (Caricion ferrugineae). Vseeno pa je ta združba vedno prisotna v poligonih

manjših velikosti (< 4 x 4 m) in je zato ni mogoče kartirati.

Na nižjih legah in v območjih z ustreznimi talnimi in mikrotopografskimi razmerami je opaziti poligone

pritlikave grmovne vegetacije snežnih dolinic (Salicetum retuso-reticulatae), kjer prevladujeta Salix retusa

in S. waldsteiniana, ki sta na območju prisotni tako v čistih sestojih (poligonih) s sklenjeno odejo kot v

mešanih sestojih, kjer tvorita mozaik s travno vegetacijo apnenčastih travišč (Caricion ferrugineae).

167

Dejavniki, ki najbolj vplivajo na današnjo prostorsko razporeditev vegetacije, so obdobje taljenja površin

(s postopnim zmanjševanjem stopnje razvoja, pokrova in floristične raznovrstnosti s premikom z nižje

ležečih predelov proti današnji ledeniški meji), nestabilnost podlage (v mnogih primerih so za podlago

značilni veliki nakloni, ki pospešujejo površinske premike usedlin in se s tem zoperstavljajo razraščanju

vegetacije), odsotnost prsti ali njen skromni razvoj in izpostavljenost omejevalnim dejavnikom (zlasti

glede na mikro topografske razmere).

Zaključki

Rezultati tega dela predstavljajo prvo fazo srednje- in dolgoročnega spremljanja za oceno vplivov

podnebnih sprememb na vegetacijo kopenskih ekosistemov in, kjer je mogoče, tudi na njihove morebitne

povezave s posebej občutljivimi elementi abiotske komponente (zlasti kriosfere) na območju Furlanije-

Julijske krajine, v okviru projekta Climaparks, zlasti kar zadeva Deželni park Furlanskih Dolomitov in

Deželni park Julijskega predgorja.

Pravilna ocena vrste in obsega okoljskih odzivov na vplive podnebnih sprememb bo namreč postregla s

temeljnimi elementi za pripravo ustreznih ukrepov, potrebnih za upravljanje prostora, s posebnim

poudarkom na zaščiti najbolj ogroženih naravnih okolij in vrst, da bi tako ohranili biotsko raznovrstnost

(na različnih naravnih ravneh, od posameznih vrst do habitatov in krajine) in pospeševali morebitne

ukrepe za blaženje podnebnih sprememb in/ali prilagajanje slednjim.

Zahvale

Zahvaljujemo se dr. Massimu Buccheriju, ki je aktivno sodeloval pri popisu vegetacije na terenu.

Literatura

Bahn, M., & Körner, C. (2003). Recent increases in summit flora caused by warming in the Alps. Ecol Stud, 167, 437–41.

Birks, H. H. (1991). Holocene vegetational history and climatic change in west Spitsbergen – Plant macrofossils from Skardtjørna, an Arctic lake. Holocene, 1, 209–218.

Cannone, N., Diolaiuti, G., Guglielmin, M., & Smiraglia, C. (2008). Accelerating climate change impacts on alpine glacier ecosystems in the European Alps. Ecological Applications, 18(3), 637–648.

Cannone, N., Sgorbati, S., & Guglielmin, M. (2007). Unexpected impacts of climatic change on alpine vegetation. Frontiers in Ecology and the Environment, 7, 360–364.

Gottfried, M., Pauli, H., Futschik, A., idr. (2012). Continent-wide response of mountain vegetation to climate change. Nature Climate Change, 2, 111–115.

Grabherr, G., Gottfried, M., & Pauli, H. (1994). Climate effects on mountain plants. Nature, 369, 448.

Holzinger, B., Hülber, K., Camenisch, M., & Grabherr, G. (2008). Changes in plant species richness over the last century in the eastern Swiss Alps: elevational gradient, bedrock effects and migration rates. Plant Ecology, 195, 179–196.

IPCC. (2007). Climate Change 2007: The Physical Science Basis. Contribution of Working Group I to the Fourth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change; Summary for policy makers. Geneva, Švica: WMO, UNEP.

168

Keller, F., Kienast, F., & Beniston, M. (2000). Evidence of response of vegetation to environmental change on high-elevation sites in the Swiss Alps. Regional Environmental Change, 1, 70–77.

Kelly, A. E., & Goulden, M. L. (2008). Rapid shifts in plant distribution with recent climate change. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America, 105(33), 11823–11826.

Klanderud, K., & Birks, H. J. B. (2003). Recent increases in species richness and shifts in altitudinal distributions of Norwegian mountain plants. Holocene, 13, 1–6.

Kullman, L. (2002). Rapid recent range-margin rise of tree and shrub species in the Swedish Scandes. Ecol Stud, 90, 68–77.

Kullman, L. (2010). Alpine flora dynamics: a critical review of responses to climate change in the Swedish Scandes since the early 1950s. Nordic Journal of Botany, 28, 398–408.

Lenoir, J., Gégout, J. C., Marquet, P. A., idr. (2008). A significant upward shift in plant species optimum elevation during the 20th century. Science, 320, 1768–1771.

Parmesan, C., & Yohe, G. (2003). A globally coherent fingerprint of climate change impacts across natural systems. Nature, 421, 37–42.

Pauli, H., Gottfried, M., Reiter, K., idr. (2007). Signals of range expansions and contractions of vascular plants in the high Alps: Observations (1994–2004) at the GLORIA* master site Schrankogel, Tyrol, Austria. Global Change Biology, 13, 147–156.

Root, T. L., Price, J. T., Hall, K. R., idr. (2003). Fingerprints of global warming on wild animals and plants. Nature, 421, 57–60.

Tappeiner, U., Tasser, E., Leitinger, G., idr. (2008). Effects of historical and likely future scenarios of land use on above- and belowground vegetation carbon stocks of an alpine valley. Ecosystems, 11, 1383–1400.

Walther, G. R., Beißner, S., & Burga, C. A. (2005). Trends in the upward shift of alpine plants. J of Veg Sci, 16, 541–548.

Walther, G., Post, E., Convey, P., idr. (2002). Ecological responses to recent climate change. Nature, 416, 389–95.

Wick, L., & Tinner, W. (1997). Vegetation changes and timberline fluctuations in the Central Alps as indicators of Holocene climatic oscillations. Arctic and Alpine Research, 29, 445–458.

Wilson, S. D., & Nilsson, C. (2009). Arctic alpine vegetation change over 20 years. Global Change Biology, 15, 1676–1684.

Wookey, P. A., Aerts, R., Bardgett, R. D., idr. (2009). Ecosystem feedbacks and cascade processes: Understanding their role in the responses of Arctic and alpine ecosystems to environmental change. Global Change Biology, 15, 1153–1172.

169

Monitoring habitatov in rastlinskih vrst v Ciadinu della Meda (Naravni park

Furlanski Dolomiti)

Alberto Scariot,a Michele Cassolb in Simonetta Vettorel

Studio Associato Dottori Forestali Cassol e Scariot, Via Stadio 18, 32036 Sedico (BL), Italija. Kontakt: a abies2@alice.it; b michelecassol@libero.it.

Povzetek

Članek opisuje monitoring, ki smo ga izvedli v sklopu projekta čezmejnega sodelovanja Climaparks–

klimatske spremembe in upravljanje zaščitenih območij. Namen monitoringa je bil proučiti vplive

podnebnih sprememb na vegetacijo. Študijsko območje leži v dolini Val Settimana, v občini Claut (PN).

Monitoring smo opravili na trajnih raziskovalnih ploskvah, posebno v snežnih dolinicah, a tudi na drugih

mestih, kjer so bili prepoznani procesi v teku (npr. zakisovanje tal). Po predhodnem ogledu razmejenega

območja, smo izdelali fitosociološko karto s pomočjo podrobnih popisov kar na licu mesta. V skladu s

standardno prakso smo zatem opravili vzorčenje tal. Za spremljanje klimatskih razmer smo inštalirali

temperaturni datalogger (spominska enota, ki omogoča merjenje temperature in shranjevanje

podatkov).

Ključne besede: podnebne spremembe, snežne dolinice, monitoring vegetacije, trajne opazovalne

ploskve.

Uvod

Kot je opisano v dokumentu “Projektiranje poenotene metodologije monitoringa in analize vpliva

podnebnih sprememb na biotsko raznovrstnost” (Furlanski naravoslovni muzej, Videm 2011), je

temperatura zraka od prejšnjega stoletja neprestano rasla; gre za trend, o katerem menijo, da se bo še

nadaljeval. S tem prihaja do migracije velikega števila rastlinskih vrst na višje ležeča območja ali do

prodiranja v zase neznačilne geografske širine. Podnebne spremembe, ki se beležijo v zadnjih desetletjih,

so pritegnile pozornost znanstvenikov predvsem zaradi njihove izredne hitrosti: medtem ko si klimatske

spremembe zelo hitro sledijo, so prilagoditveni procesi rastlinskih vrst počasnejši in pogosto samim

vrstam ne zagotavljajo pravočasne vzpostavitve prejšnjega ugodnega stanja.

V višjih legah in v višjih zemljepisnih širinah živijo biološke komponente na robu lastnih sposobnosti za

preživetje, ekosisteme pa urejajo predvsem abiotski dejavniki. Prav zato proučevanje učinkov podnebnih

sprememb vzdolž višinskih gradientov zagotavlja dobre rezultate (skoraj enake raziskavam vzdolž

širinskih gradientov). Vrh tega nam področja, ki ležijo na visoki nadmorski višini, predstavljajo ključno

točko za biotsko pestrost (Diaz idr., 2003).

Razpolagamo s številnimi študijami, ki potrjujejo občutljivost alpskih rastlinskih ekosistemov v zadnjih

desetletjih: nekatere drevesne in grmovne vrste iz alpskega loka so se selile na višje lege za 120–340 m

(Kullman, 2002), prišlo pa je tudi do migracije rastlin od alpinskega do snežnega pasu (Grabherr idr.,

1994; Walther idr., 2005; Pauli idr., 2007) in zabeležili smo tudi spremembe vrstne sestave rastlinskih

združb znotraj trajnih opazovalnih ploskev (Keller idr., 2005; Bahn & Körner, 2003; Pauli idr., 2007). Poleg

tega, v podkrepitev raziskav o pionirskih združbah na višjih legah in o grmiščih, ki segajo do vegetacijske

170

meje, obstajajo številni prispevki, ki dokazujejo da se vegetacija alpinskega in snežnega pasu hitro in

prožno odziva na podnebne obremenitve. Potrebno pa je navesti tudi mnenje drugih avtorjev, kot npr.

Theurillata in Guisana (2001), ki predpostavljata, da alpsko vegetacijo zaznamuje velika vztrajnost in da

samo temperaturni porast nad 2 °C lahko povzroči pomembne spremembe.

Na osnovi teh ugotovitev je Furlanski naravoslovni muzej oblikoval dolgoročni program raziskovanja,

monitoringa in ocenjevanja vplivov podnebnih sprememb na rastlinske sestavine zemeljskih

ekosistemov. Kjer bo mogoče, bomo proučili možne interakcije z abiotskimi dejavniki (posebno s

kriosfero). Raziskava, ki bo trajala od 15 do 25 let, upošteva furlansko območje, posebno pa dva regijska

parka: Naravni park Furlanskih Dolomitov in Naravni park Julijskih Predalp.

Pričujoča študija predstavlja »ničelno točko« monitoringa rastlinskih komponent na višje ležečih

območjih, ki se nahajajo na področju Naravnega parka Furlanskih Dolomitov.

Metode

Protokol raziskave in spremljanja, ki ga je pripravil Furlanski naravoslovni muzej, predlaga

multidisciplinarni pristop tako v fazi terenske raziskave kot tudi pri obdelavi podatkov. Podrobna analiza

posameznih vrst in združb je potekala pretežno s pomočjo strategije trajnih opazovalnih ploskev. Ta

postopek omogoča spremljanje vegetacjie in ugotavljanje možnih sprememb na območjih z omejenim

obsegom. Analiza tal in beleženje temperature z dataloggerjem dopolnjujeta raziskavo. Ključnega

pomena je bila izdelava fitosociološke karte študijskega območja.

Študijsko območje (slika 1) se nahaja v osrčju Naravnega parka Furlanskih Dolomitov, v dolini Val

Settimana (občina Claut v pokraijni Pordenone). Mesto ustreza ledeniški krnici Ciadin della Meda, ki se

nahaja v višinskem razponu med 1.940 in 2.000 m nadmorske višine. Do območja prispemo iz doline Val

Settimana, in sicer po planinski poti 375 (CAI 375), ki prečka dolino Val della Meda; gremo mimo Bivacco

Goitan (1.810 m n. m.) in nadaljujemo do ledeniškega amfiteatra nad bivakom.

Monitoring rastlinskih združb s trajnimi opazovalnimi ploskvami

Študijo rastlinskih združb so izvedli s pomočjo metode trajnih opazovalnih ploskev. Trajne opazovalne

ploskve so bile nameščene tja, kjer se nahajajo rastlinske združbe s posebno okoljsko občutljivostjo, ki

pričajo o ranljivosti okolja (kot npr. združbe snežnih dolinic). Spremljanje le-teh nam omogoči, ugotoviti

in ovrednotiti posledice podnebnih sprememb.

Najprej smo izvedli uvodne raziskave, s pomočjo katerih smo narisali natančno fitosociološko karto

območja. Ti popisi so nam omogočili določitev najbolj ustreznih rastlinskih združb za dolgoročni

monitoring, tako smo nadaljevali z izbiro področij za namestitev opazovalnih ploskev.

Potem ko smo določili opazovalne postaje (ploskev 5x5 m), smo jih razmejili s količki in vrvico. Znotraj

tako določenih ploskev smo na širino enega metra zasadili nove železne količke, ki so nam kasneje s

pomočjo barvaste vrvice služili, da smo razmejili podploskve velikosti 1x1 m. Ustvarili smo tako notranjo

rešetko s 25 podploskvami. Štiri zunanja oglišča smo določili z GPS napravo. Vsaki ploskvi smo dodelili

napis z ustrezno številko in navodili v zvezi s potekajočo študijo.

171

Slika 1. Geografska lega raziskovalnega območja. Vir: Parco Naturale Regionale Dolomiti Friulane.

Slika 2. Razmejitev ploskve 1. Fotografija: Simonetta Vettorel.

172

Slika 3. Napis z ustreznimi pojasnili v zvezi s Projektom Climaparks. Napis je bil dodeljen vsaki opazovalni

ploskvi (tu ploskev št. 4). Fotografija: Simonetta Vettorel.

Slika 4. Shema razdelitve trajne opazovalne ploskve velikosti 5 × 5 m na 25 podploskev velikosti 1 × 1 m.

Vir: Cannone (2004).

173

Za določen tip vegetacije je značilen minimalni areal: za potrebe raziskave smo zajeli površino 25 m² kot

manjšo homogeno območje (Mueller-Dombois and Ellenberg, 1974; Lévesque, 1996; Cannone, 2004). Ker

ni vedno mogoče določiti skladne površine velikosti 25 m², smo razmejili tudi manjše ploskve. Nazadnje

smo postavili tri opazovalne ploskve po 25 m² (Ploskev 1, 2, 3), eno ploskev velikosti 2 m² (Ploskev 4) in

štiri ploskve velikosti 1 m² (Mikroploskev 1, 2, 3, 4).

Slika 5. Ciadin della Meda. Območje raziskav z označenimi mesti fitocenoloških popisov (ploskve in

microploskve). Fotografija: Alberto Scariot.

Ploskve in mikroploskve se lahko opišejo:

Ploskev 1. Zapletene vegetacijske razmere, še v razvoju, vodilna rastlinska vrsta je Salix reticulata

(mrežolistna vrba);

Ploskev 2. Poraščena s prevladujočo vrsto Dryas octopetala (alpska velesa), med blazinami katere raste

zelo bogato Gentiana froelichii;

Ploskev 3. Združba čvrstega šaša in vilovine na zakisani podlagi z vrstama Loiseleuria procumbens in

Vaccinium gaultherioides;

Ploskev 4: Snežna dolinica s prevladujočo vrsto Salix herbacea (zelnata vrba).

Microplot 1. Združba z dominanto vrsto Carex ferruginea;

Microplot 2. Snežna dolinica z bazifilno vegetacijo, prevladujoča vrsta Salix retusa;

Microplot 3. Rhodoretum (rastišče kisloljubnih slečev);

Microplot 4. Greben, kjer raste kisoljubna alpska azaleja Loiseleuria procumbens.

Ko smo določili lego ploskev in mikroploskev, smo na vsaki izvedli natančni terenski fitosociološki popis,

upostevajoč naslednje parametre: nadmorsko višino, ekspozicijo (smer neba), nagib (v stopinjah),

pokrovnost zeliščne plasti–delež travišč (v odstotkih), delež grmičevja (v odstotkih, kjer je prisotno),

skalnatost (v odstotkih, kjer je prisotna), mah in lišaji (v odstotkih, kjer so prisotni).

174

Pri ploskvah z bolj redko vegetacijo (ploskvi 2 in 4) smo lahko izvedli celovit popis na vseh podploskvah

velikosti 1 m2, tako kot je določeno po metodološkem protokolu. Zabeležili smo skupno pokritost tal (v

odstotkih), seznam posameznih vrst z lastno pokrovnosjo (v odstotkih), delež pojava kamenja, prsti in

nekromase. Nato smo nadaljevali s terensko fitosociološko raziskavo na nekaterih podploskvah velikosti

100 cm2 oz. na štirih podploskvah, ki so bile postavljene na štirih ogliščih ploskve 2 in na obeh

podploskvah ploskve 4. S to izbiro smo se izognili t. i. “trampling effect”. S pomočjo lesene premične

rešetke velikosti 1x1 m, na katero smo s barvne vrvi oblikovali mrežasti vzorec s kvadratki velikosti 10x10

cm, smo analizirali posamezne celice (slika 8).

Na teh istih ploskvah (2 in 4) smo z metodo point intercept izvedli raziskavo o porazdelitvi vrst. To

raziskavo smo izvedli na vseh 25 podploskvah Ploskve 2 in na obeh podploskvah, ki sestavljata Ploskev 4.

Metoda point intercept predvideva določanje vrst na stičišču vsakega vozla premične mreže (s celicami

velikosti 10x10 cm) in vpis teh vrst v ustrezni popisni list. Določanje vrst smo izvedli tako, da smo usmerili

pogled pravokotno na tla v smeri križanja mreže. Za vsako vozlišče smo določili 4 področja in vsakemu

vozlišču smo dodelili število kontaktov (teh je lahko največ 4, za vsako področje po en kontakt). Na ta

način lahko podatke, navedene v tabelah, uporabimo tudi za izračun pokrovnosti posameznih vrst v

odstotkih.

Na ploskvah, kjer je vegetacija gostejša (Ploskev 1 in 3), na 25 podploskvah velikosti 1 m2 smo izvedli

samo fitosociološko raziskavo. Na ozkih območjih je namreč nemogoče prepoznati travnato komponento

(Graminaceae). Tudi na štirih podploskvah (vsaka velikosti 1m2) smo se omejili zgolj na fitosociološko

raziskavo. Metoda point intercept ima namreč eno hibo: kjer je prekrivanje rastlinskih osebkov preveliko,

že majhen premik premične mreže lahko povzroči pomenljive spremembe v rezultatu raziskave, zato

izvajanje te metode nima smisla.

Slika 6. Faze monitoringa, povezane s terensko fitosociološko raziskavo na 100 cm2. Fotografija: Michele

Cassol.

175

Talna analiza

Za popolno označitev vsake trajne opazovalne ploskve monitoring predvideva izvedbo nekaterih talnih

analiz na območjih, ki neposredno mejijo na iste ploskve. Za izvedbo teh analiz smo se obrnili na geologa

Danila Bellija. Najprej smo izkopali majhen jarek, tako da smo lažje določili stratigrafijo tal. Izmerili smo

debelino posameznih talnih horizontov in jih opisali (granulometrija, struktura, barva, agregacija,

morebitne značilnosti kot npr. prisotnost krioturbacije ali posebnih talnih horizontov, itd.). Na koncu smo

odvzeli vzorce posameznih horizontov.

Iz vsakega vzorčnega območja smo za vsak prepoznan talni horizont vzeli vzorec za geotehnične in

kemične analize. Skupno smo opravili 13 vzorčenj. Vsak vzorec smo opremili z oznako ploskve, na kateri

se je nahajal (P1); tej je sledila oznaka horizonta (O1–naraščajoče številke kažejo čedalje globlje

horizonte) (tabela 1).

Tabela 1. Pomembne značilnosti in lokalizacija odvzetih vzorcev

vzorčevalna mesta višina (m n. v.) kratica vzorcev geološki in geomorfološki opis

PLOSKEV 1 1.940 P1O1

P1O2

P1O3

Mali naplavni stožec z aluvialnimi in koluvialnimi nanosi znotraj krnice (frontalna postavitev), na področju ledeniškega praga

PLOSKEV 2 1.990 P2O1

P2O2

P2O3

Strukturni relief ob robu krnice z živim oz. aktivnim meliščem

PLOSKEV 3 2.000 P3O1

P3O2

P3O3

Strukturni relief

PLOSKEV 4 1.975 P4O1

P4O2

P4O3

P4O4

Snežna/ledeniška dolinica znotraj krnice (bočni položaj) s površinskimi kraškimi pojavi

Vir: Danilo Belli.

Namestitev temperaturnega dataloggerja

Metodološki protokol priporoča namestitev majhne meteorološke postaje na raziskovalno območje. Po

ustreznih ocenah smo se odločili za temperaturni datalogger. Da bi našli ustrezno mesto za namestitev

dataloggerja, smo upoštevali naslednje tehnične vidike:

– osrednji položaj glede na trajne opazovalne ploskve;

– uporaba že obstoječe podlage;

– izbira čim bolj ravnega področja;

– odsotnost grmovnic ali dreves v radiju najmanj 10 m.

Iz take ocene je bilo ugotovljeno, da bi za centralno pozicijo glede na trajne raziskovalne ploskve morali

namestiti majhno meteorološko postajo z detektorjem temperature na zgornji del morenskih odlagališč.

Ta se nahajajo med Ploskvijo 1 in Ploskvami 2, 3 in 4. Analizirali smo naklon take geomorfološke tvorbe in

izbrali območja z nižjim naklonom. Za namestitev dataloggerja smo izbrali star in suh macesen, ki ga je

zadela strela (slika 7).

176

Slika 7. Temperaturni datalogger nameščen v Ciadin della Meda. Fotografija: Simonetta Vettorel.

Izdelava fitosociološke karte

Za proučevanje vegetacije smo izbrali fitosociološko metodo, ki jo je v začetkih prejšnjega stoletja

predlagal Švicar Braun-Blanquet. Po prvem pregledu v Ciadin della Meda za opazovanje rastlinskih

značilnosti, smo izbrali tista območja, ki so bila najbolj zanimiva za raziskavo. Skupno smo izvedli 21

popisovanj vegetacije po celotnem območju. Prednost smo dali reprezentativnim fitocenozam. Od teh

smo izbrali 4 kot trajne opazovalne ploskve in 4 kot mikroploskve. Na koncu smo določili nekatera

področja, ki so imela dovolj enotno floristično sestavo.

Velikosti raziskovanih področij se gibljejo od nekaj metrov do 400 m² (v primeru ruševja). Potem ko smo

sestavili seznam prisotnih vrst, smo jih še količinsko določili. Pri tem smo se posluževali, odvisno od

primera, ali kombinirane lestvice po Braun-Blanquetu (1964) ali spremenjene lestvice Pignattija &

Mengarda (1962). Na ploskvah in mikroploskvah pa smo posamezne vrednosti določili kar v odstotkih.

Uporabljene vrednosti lestvic so navedene v sledeči tabeli (tabela 2).

177

Tabela 2. Vrednosti dodeljene pokrovnosti med fitosociološko raziskavo

Lestvica Pignatti Lestvica Braun-Blanquet

Indeks Pokrovnost Indeks Pokrovnost

5 80-100 % 5 75-100 %

4 60-80 % 4 50-75 %

3 40-60 % 3 25-50 %

2 20-40% 2 5-25 %

1 1-20 % 1 1-5 %

+ < 1% + < 1 %

r redka r redka

Vir: M. Cassol in A. Scariot.

Popisi so nam omogočili izdelavo fitosociološke karte v merilu 1:5.000. Pomagali smo si z digitalnim

ortofotoposnetekom obravnavanega območja, to je fotografije tal iz zraka, ki je s posebnimi metodami

prilagojena (ortorektificirana) in zato skladna z drugimi zemljevidi. Na ortofotoposnetku smo vrisali meje

habitatnih tipov, potem pa smo opravili kartiranje kar na terenu.

Rezultati

Na trenutni stopnji raziskave smo zbrali in uredili serijo podatkov, ki izvirajo iz naslednjih popisov:

– 8 terenskih fitosocioloških popisov na štirih ploskvah in na štirih mikroploskvah;

– 77 terenskih fitosocioloških popisov, ki so povezani s podploskvami, katere so vključene v tri ploskve

velikosti 25 m2 in v Ploskev 4 velikosti 2 m2;

– 400 popisov na celicah velikosti 100 cm2 na štirih ogliščih Ploskve 2 ter 200 popisov na Ploskvi 4

(povprečni pokrovnosti vrst).

Na istih ploskvah (2 in 4) smo izvedli tudi metodo point intercept, za skupno 27 popisnih listov. Za

nomenklaturo vrst smo se sklicevali na Pignattija (1982).

Projekt Climaparks predvideva nove raziskave za poglobitev statistične obdelave. Ta bo obogatena, kot je

določeno v protokolu. Tako bomo lahko izračunali, npr. vrstno bogastvo v različnih letih monitoringa,

število vrst, ki skozi leta izginjajo, število novonastalih vrst, itd.

Trenutno lahko postrežemo samo s podatki o vrstnem bogastvu v prvem letu spremljanja (2012)

(tabela 3).

Tabela 3. Vrstno bogastvo (S1) na različnih ploskvah in mikroploskvah (mahovne in lišajske vrste smo pri

obdelavah fitocenoloških popisov izpustili)

Ploskev ali Mikroploskev S1 Vrstno bogastvo

P1 40

P2 22

P3 48

P4 15

M1 12

M2 13

M3 19

M4 30

Vir: M. Cassol in A. Scariot.

178

Kot smo že omenili, smo z 21 terenskimi fitosociološkimi popisi pripravili fitosociološko karto, ki opisuje

območje velikosti približno 100 ha (slika 8).

Sledeča tabela (tabela 4) pa prikazuje posamezne rastlinske enote. Za vsako enoto je navedena površina

v m², ha, in v odstotkih glede na skupno površino.

Tabela 4. Popisane rastlinske enote, njihove površine in odstotki

Vegetacijski tip Površina (m ²) Površina (ha) Delež (%)

VEGETACIJA POVIRIJ/Povirna vegetacija (RAZRED MONTIO CARDAMINETEA)

Cratoneurion 31,09 0,003 0,003

NIZKA VRBOVJA IN ZDRUŽBE VISOKIH STEBLIK (RAZRED MULGEDIO-ACONITETEA)

Združbe z asocijacjo Aconitum ranunculifolium 797,08 0,08 0,08

Salicetum waldsteinianae 1.211,33 0,12 0,12

VEGETACIJA SKALNIH RAZPOK (RAZRED ASPLENIETEA TRICHOMANIS, združbe rjavega sršaja)

Vegetacija skalnih razpok (Campanuletum morettianae, Cystopteridion, gole skale, itd.)

345.778,70 34,58 33,93

VEGETACIJA MELIŠČ (RAZRED THLASPIETEA ROTUNDIFOLII)

Papaveretum rhaetici 156.401,47 15,64 15,35

Melišče z grobim gruščem s redkim sestojem asocijacije Papaveretum rhaetici 5.666,60 0,57 0,56

Melišče z grobim gruščem popolnoma brez vegetacije 4.921,53 0,49 0,48

Salicetum retuso-reticulatae 298,55 0,03 0,03

Salicetum retuso-reticulatae/Caricetum ferrugineae/Poion 1.927,04 0,19 0,19

BAZIFILNA SUHA TRAVIŠČA (RAZRED ELYNO-SESLERIETEA)

Caricetum ferrugineae 142,33 0,01 0,01

Caricetum firmae s pionirsko asociacijo Rhodothamno-Rhododendretum hirsuti 7.122,83 0,71 0,70

Caricetum firmae s.l. 164.472,34 16,45 16,14

Caricetum firmae s.l. z vrsto Salix retusa 967,88 0,10 0,09

Caricetum firmae/Ranunculo hybridi Caricetum sempervirentis z nizkim ruševjem 402,73 0,04 0,04

Caricetum firmae/Ranunculo hybridi Caricetum sempervirentis s pionirsko asociacijo Rhodothamno-Laricetum

38.807,80 3,88 3,81

Caricetum firmae/Ranunculo hybridi Caricetum sempervirentis s pionirsko asociacijo Rhodothamno-Rhododendretum hirsuti

24.869,73 2,49 2,44

Dryadetum octopetalae 8.127,43 0,81 0,80

Ranunculo hybridi Caricetum sempervirentis s pionirsko asociacijo Rhododendro

hirsuti-Pinetum prostratae 14.408,83 1,44 1,41

Ranunculo hybridi Caricetum sempervirentis s pionirsko asociacijo Rhodothamno-

Rhododendretum hirsuti 25.209,38 2,52 2,47

Previsna karbonatna stena brez vegetacije (nekaj Caricetum firmae) 1.240,66 0,12 0,12

Melišče z grobim gruščem s sledmi asociacije Caricetum firmae s.l. 22.386,44 2,24 2,20

SNEŽNE DOLINICE (kisla travišča razreda SALICETEA HERBACEAE)

Salicetum herbaceae potentilletosum brauneanae 33,47 0,003 0,003

BAZIFILNA RUŠEVJA, MACESNOVJA IN GRMIŠČA (združbe razreda ERICO-PINETEA)

Rhododendro hirsuti-Pinetum prostratee 80..419,48 8,04 7,89

Sorbo chamaemespili-Pinetum prostratae 5.979,89 0,60 0,59

Rhododendro hirsuti-Pinetum prostratae z asocijacijo Caricetum

firmae/Ranunculo hybridi Caricetum sempervirentis 49.820,68 4,98 4,89

Rhododendro hirsuti-Pinetum prostratae/vegetacija skalnih razpok 49.266,55 4,93 4,83

Rhodothamno-Rhododendretum hirsuti/Salicetum waldsteinianae 8.131,86 0,81 0,80

Acidofilna grmišča (RAZRED LOISELEURIO-VACCINIETEA)

Rhododendretum ferruginei 159,99 0,02 0,02

SKUPNO 1.018.972,573 101,90 100,00

179

Slika 8. Fitosociološka karta območja Cadin della Meda. Vir: M. Cassol, A. Scariot.

180

Razprava

Tako tabela 4 kakor tudi fitosociološka karta (slika 8) kažeta prevladujoče število primitivnih okolij,

sestavljenih iz skal in melišč. Te pokrivajo skupno 50 % raziskovane površine.

Na kamnitih stenah se uveljavlja združba Potentilletum nitidae, v skalnih razpokah, kjer je bolj vlažno in

sveže, pa asociacija Valeriano elongatae-Asplenietum viridis.

V teh okoljih je skoncentrirana najbolj dragocena flora z redkimi vrstami, med katere spadajo endemična

Arenaria huteri, Campanula morettiana, Physoplexis comosa, Primula tyrolensis, itd.

Melišča gostijo združbe Thlaspion rotundifolii, ki več ali manj ustrezajo Papaveretum rhaetici. V snežnih

dolinicah najdemo predvsem kisloljubno rastlinstvo z vrbami (Salicetum retuso-reticulatae); zasledimo pa

tudi ozke pasove z alkalnimi tlemi, kjer uspeva Salicetum herbaceae subass. potentilletosum brauneanae.

Strnjena travnata vegetacija spada k asociaciji Ranunculo hybridi-Caricetum sempervirentis z

dominantnima vrstama Sesleria albicans in Carex sempervirens. Tem se pridružujejo številne endemične

vrste jugovzhodnih Alp, med katerimi prav za to specifično področje omenjamo Horminum pyrenaicum,

Laserpitium peucedanoides, Pedicularis julica in Ranunculus hybridus. Zasledimo tudi travišča čvrstega

šaša (Gentiano terglouensis-Caricetum firmae), s katerimi oblikujejo težko ločljive mozaike, in v še

neustaljenih meliščih se zapletejo tudi v združbo Dryadetum octopetalae. Na traviščih zaznamo primerno

bogastvo Gentiana froelichii sub. zenarii, paleoendemizem Karnijskih predalp (Buccheri, 2010).

Vegetacijo, ki je prisotna v spodnjem delu proučevanega območja, zastopa predvsem mikrotermno

ruševje (Rhododendro hirsuti-Pinetum prostratae), ki se nahaja na prehodu z drevesne meje v grmovno

vegetacijo subalpinskega pasu. Na območjih z dolgotrajno snežno odejo in na spranih razvodjih najdemo

dobro prepoznavne primerke ruševja, ki raste na zakisanih tleh (Sorbo chamaemespili-Pinetum mugo).

Med postranskimi združbami naj omenimo primarne macesnove gozdove (Rhodothamno-Laricetum),

vendar v zgodnjem razvojnem stadiju. Ob vznožju melišč in vse tam, kjer obstaja površinski pretok vode,

je prisotna zeliščna vegetacija Caricion ferrugineae.

Znotraj tega vegetacijskega pasu so se izoblikovale tudi značilne vrstne združbe, zlasti v snežnih kotanjah,

kjer se kopičejo sneg in hranilne snovi (alpinska visoka steblikovja, zveza Adenostylion); zasledimo tudi

subalpinsko Waldsteinovo vrbovje (Salicetum waldsteinianae) pa še skromno prisotnost rastlinja

lehnjakotvornega izvora (mahovne združbe zveze Cratoneurion). Tovrstna območja se nahajajo predvsem

pod bivakom Goitan.

Če primerjamo med sabo talne analize, se ploskve 1, 2 in 3 zdijo med seboj podobne, čeprav pripadajo

različnim okoljem, medtem ko se ploskev 4 (snežna dolinica z vodilno vrsto Salix herbacea) precej

razlikuje.

Ploskve 1, 2 in 3 imajo prvi horizont (O1) povprečne debeline 6 cm. Sestavljen je pretežno iz blata/mulja

in peska (pesek > 50 %). Zaradi velike vsebnosti organskih snovi je temne barve (> 55 %, tudi koreninski

sistemi). Organske snovi spodbujajo visoko naravno vlažnost (vsebnost vode > 100 %). Ph je kisel, razen

na Ploskvi 2, kjer lahko zaznamo večjo prisotnost klastičnih kamnin oz. apnenčastih sedimentov. Razen

pri Ploskvi 1, ki kaže visoko električno prevodnost, je O1 povečini homogen.

Na drugem horizontu (O2) je granulometrična sestava popolnoma različna (prod > 60 %), barvni odtenek

pa je svetlejši (lešnikovo rjava barva). Debelina se giblje okrog 20 cm. Predstavlja znatno znižanje

organske snovi (pribl. 50 %), manjša je tudi vsebnost vode (> 14 %, vrednost, ki pa je še vedno visoka za

181

tovrstno območje). Ph je bazičen in prevodnost je visoka. Vsebnost dušika (N) je še vedno visoka, kljub

temu, da je znatno nižja v primerjavi z O1.

Tretji horizont (O3) ima bolj grobo sestavo (prevladuje prod s prisotnostjo kamenja), obarvanost pa je

manjša (svetlo lešnikovo rjava barva). Vsebnost mulja ostaja primerljiva v obeh horizontih. Vsebnost

organskih snovi se prepolovi v primerjavi s prejšnjo ravnijo (> 7,5 %), vsebnost vode pa je vidno manjša

(okrog 5–8 %). Bazičnost se ne razlikuje od prejšnje stopnje, medtem ko se električna prevodnost

prepolovi. Tudi vsebnost dušika se občutno zmanjša (manj kot za polovico).

Klastične kamnine O2 in O3 kažejo spremenjeno površino (ne svežo) in površinske obarvanosti (odlaganje

oksidov zaradi izluževanja); zlahka se režejo in drobijo, zato imajo bolj mokasto konsistenco (razkroj

strukture zaradi raztapljanja apnenca). So pretežno poliedrične oblike, niso sploščene in ne luskinaste ter

so brez ostrih robov.

Ploskev 4 predstavlja popolnoma različno zaporedje horizontov. Granulometrična sestava kaže še vedno

različne vrste peska, naravna vlažnost se giblje okrog 100 % (86,4–125,5 %), električna prevodnost je

nizka (< 126 S/cm), kakor je nizka tudi vsebnost organskih snovi (14,2–24,9 %). Vsebnost dušika je

povprečno visoka (okrog vrednosti, ki so jih na O2 imele Ploskve 1, 2, 3). Na barvne tone, ki so še vedno

precej temni, se zdi, da ne vpliva vsebnost organskih snovi. Ozemlje je še vedno kislo, razen v spodnjih

plasteh (O4), kjer postane bazično. Do raziskovane globine (pribl. 50 cm) nismo zaznali prodnatih

horizontov (enako kot na O2 in O3 na prejšnjih ploskvah).

Zaključek

Proučevanje rastlinskih združb, ki uspevajo v višje ležečih predelih znotraj Naravnega parka Furlanskih

Dolomitov, predstavlja “ničelno stanje” vrste monitoringov, ki bodo opisovali dinamiko rastlinskih združb

v višjih legah v odvisnosti od klimatskih sprememb. Projekt nam je omogočil tudi natančno talno analizo

monitoriranih postaj ter nam tako zagotovil zanimive podatke o substratu, v katerem se razvijajo

raziskovane rastlinske združbe. Namestitev dataloggerja–ta bo vsako uro beležil temperaturne vrednosti–

nam bo zagotovila podatke, potrebne za navzkrižno preverjanje rastlinskih in podnebnih dinamik.

Fitosociološka karta predstavlja »ničelno stanje« vegetacije: z novimi popisi bo mogoče določiti količinsko

in vrstno spremenjenost sestave). Poleg tega bomo lahko tudi preverjali razvojno dinamiko vegetacije.

Literatura

Bahn M., & Körner, C. (2003). Recent increases in summit flora caused by warming in the Alps. Ecol. Stud., 167, 437–41.

Braun-Blanquet, J. (1964). Pflanzensoziologie. Dunaj, Avstrija: Springer.

Buccheri, M. (2010). La flora del Parco – Invito alla scoperta del paesaggio vegetale nel Parco Naturale Dolomiti Friulane. Udine, Italija: Museo Friulano di Storia Naturale, Parco Naturale Dolomiti Friulane.

Cannone, N. (2004). Minimum area assessment and different sampling approaches for the study of vegetation communities in Antarctica. Antarctic Science, 16(2), 157–164.

Grabherr, G., Gottfried, M., & Pauli, H. (1994). Climate effects on mountain plants. Nature, 369, 448.

Keller, F., Goyette, S., & Beniston, M. (2005). Sensitivity analysis of snow cover to climate change scenarios and their impact on plant habitats in alpine terrain. Clim Change, 72, 299–319.

182

Kullman, L. (2002). Rapid recent range-margin rise of tree and shrub species in the Swedish Scandes. J. Ecol., 90, 68–77.

Lévesque, E. (1996). Minimum area and cover-abundance scales as applied to polar desert. Arctic and Alpine Research, 28, 156–162.

Mueller-Dombois, D., & Ellenberg, H. (1974). Aims and methods of vegetation ecology. New York, NY, ZDA: John Wiley & Sons.

Museo Friulano di Storia Naturale (2011). Progetto Climaparks – Progettazione di una metodologia uniformata di monitoraggio e di analisi dell’impatto dei cambiamenti climatici sulla biodiversità. Udine, Italija: Comune di Udine.

Pauli, H., Gottfried, M., Reiter, K., idr. (2007). Signals of range expansions and contractions of vascular plants in the high Alps: Observations (1994–2004) at the GLORIA* master site Schrankogel, Tyrol, Austria. Global Change Biology, 13, 147–156.

Pignatti, S. (1982). Flora d’Italia (Vol. 3). Bologna, Italija: Edagricole.

Pignatti, S., & Mengarda, F. (1962). Un nuovo procedimento per l’elaborazione delle tabelle fitosociologiche. Atti Accad. Naz. Lincei, VIII. Ser., Rend., Cl. Sci. Fis. Mat. Nat., 32, 215–222.

Theurillat, J. P., & Guisan, A. (2001). Potential impact of climate change on vegetation in the European Alps: A review. Clim. Change, 50, 77–109.

Walther, G.-R., Beißner. S., & Burga, C. A. (2005). Trends in the upward shift of alpine plants. J. of Veg. Sci., 16, 541–548.

183

Prvi razmislek o celoviti metodologiji spremljanja in analize vplivov

podnebnih sprememb na biotsko raznovrstnost ter o prvem letu (2012)

raziskovanja na področju flore in vegetacije

Giuseppe Oriolo

Via Roma 50, Monfalcone (GO), Italija. Kontakt: giuseppe.oriolo@gmail.com.

Povzetek

V sklopu projekta Climaparks je Furlanski naravoslovni muzej pripravil standardizirano metodologijo

monitoringa in analize vplivov podnebnih sprememb na biotsko raznovrstnost. To metodologijo so leta

2012 uporabili na študijskem območju Ciadin della Meda v Naravnem parku Furlanskih Dolomitov. Poleg

tega da predstavljajo “ničelno” oziroma izhodiščno točko, so zbrani podatki koristni tudi za določanje

prednosti in/ali pomanjkljivosti metodologije. Metodološki pristop se zdi drugačen kot pri drugih

projektih, ki se izvajajo drugje po Evopi in po svetu (npr. projekt GLORIA), prilagaja pa se tudi ocenjevanju

sestojev pionirskih rastlinskih vrst, ki so tipične za nivalni pas. Glede na to, da je stanje na območju Ciadin

della Meda precej kompleksno in razvito, so omenjeni pristop uporabili samo na nekaterih opazovalnih

ploskvah.

Ključne besede: monitoring, vegetacija, Naravni park Furlanskih Dolomitov, ocenjevanje metodologije.

Uvod

Projekt Climaparks integrirano in podrobno proučuje posledice podnebnih sprememb na biološke in

ekološke sisteme. Projekt ima različne cilje (izboljšanje energetske bilance infrastrukturnih objektov,

širjenje znanstvenih dognanj, povečanje ozaveščenosti o problemu podnebnih sprememb, itd.), med

katerimi sta tudi načrtovanje in izvajanje srednjeročnega oz. dolgoročnega monitoringa.

Vprašanje podnebnih sprememb se obravnava iz različnih zornih kotov, osrednji podatki pa so tisti, ki

skozi desetletja omogočajo preverjanje učinkov podnebnih dinamik na biološke dejavnike, ki uspevajo v

višjih legah. Proučevanje učinkov povišanja povprečne temperature se še nadaljuje, to pa ne velja za

nekatere maloštevilne vrste, katerih vrednost bioindikarorji je treba še v celoti razumeti. Kar se tega tiče,

obstajajo nasprotujoča si mnenja celo o veljavnosti alpskih vrst kot možnih bioindikatorjev (glej Cannone,

2007 in Theurillat in Guisan, 2001). Medtem ko za fizikalno-kemijske podatke razpolagamo s časovnimi

serijami, s katerimi lahko pridemo do utemeljenih zaključkov (tu raziskujemo predvsem normalne

klimatske cikle ali umetne dejavnike za naraščanje temperature), imamo za biološko komponento še

vedno osamljene rezultate. Nekateri sicer geografsko in časovno široko zasnovani projekti že začenjajo

zagotavljati zanesljive baze podatkov (glej Gottfried idr., 2012; Grabherr idr., 2010). Znano pa je tudi, da

sta vrsta in obseg pojavov zapletena: od majhnih fizioloških prilagoditev prehajamo k pomembnim

ekološkim spremembam. Pomislimo le, kako težko je oceniti spremembe v prostorskem širjenju vrst in v

sestavi kompleksnih ekosistemov, v katerih sobiva več vrst, ki med seboj tekmujejo v bolj ali manj naravni

dinamiki.

184

Metode

Kar se tiče vegetacijskih aspektov, se izbrana metodologija (Furlanski naravoslovni muzej, končno

poročilo, julij 2011) opira na predlog Cannona (2004), in sicer na raziskave, ki so jih izvedli na nekaterih

opazovalnih ploskvah na Antarktiki. Metoda predvideva enoten in usklajen multidisciplinarni pristop pri

opredelitvi študijškega območja in vrste zbranih podatkov.

Zaželeni podatki (niso vsi obvezni) so: floro-vegetacijski, meteorološki, fenološki, pedološki. Osrednje

podatke pridobimo iz opazovanj na trajnih ploskvah ter s pomočjo sistematičnega in natančnega

vegetacijskega kartiranja oz. inventarizacije flore in vegetacije.

Stalne opazovalne ploskve imajo velikost 25 m2 in so razdeljene na kvadrate velikosti 1 m². Ti se še delijo

na kvadrate velikosti 100 cm² in na presečišča. Za vsako opazovalno ploskev opravljamo sledeče

postopke: 1 splošni terenski fitosociološki popis za njeno tipizacijo; 25 popisov na kvadrate velikosti 1 m2

(pri negozdni vegetaciji se 25 m2 smatra za najmanjšo reprezentativno površino za izvajanje raziskav);

dodatne terenske fitosociološke popise na kvadratih velikosti 100 cm² (svetujemo jih na 4–kotnih

podploskvah); popisovanje dominantnih vrst na štirih ogliščih vsakega stičišča popisnih ploskev velikosti

100 cm². Termin »fitosociološki« je potrebno razumeti na splošno: s tem namreč mislimo na popisovanje

vrst in njihovega zastiranja, ki je na manjših popisnih ploskvah izražena v odstotkih (%).

Drugi zelo pomemben element je fitosociološka karta, izdelana direktno na terenu, in sicer s pomočjo

številnih fitosocioloških popisov. Ta karta (v merilu od 1:1.500 do 1:2.000) točno opisuje vegetacijsko

stanje na območje velikosti najmanj 2 km2.

Metodološko poročilo kaže nekatere najmanjše statistične analize, ki jih je potrebno izvesti na

določenem številu pridobljenih podatkov (razen za indeks bogastva vrst bomo torej začeli pripravljati

statistike, začenši z naslednjimi podatki, ki jih bomo snemali).

Predvidevamo tudi izvedbo pedoloških analiz v neposredni bližini popisovalnih ploskev in tam, kjer bo

mogoče, tudi izvedbo tedenske fenološke analize, ki so težko izvedljive v višjih legah.

Potrebna bo tudi namestitev dataloggerja, ki bo beležil temperaturo.

Protokol nam ne daje posebnih smernic ali navodil za to, kako se soočiti z nekaterimi kritičnimi aspekti v

tovrstni raziskavi, kot na primer razumevanje odzivnih mehanizmov na »climate change« in razlikovanje

le-teh od drugih hkratnih procesov.

Rezultati

Raziskave, ki jih je izvedla delovna skupina, katero sta koordinirala dr. Michele Cassol in dr. Alberto

Scariot, so opisali v tehničnem poročilu (januar 2013).

Popisovalci so sledili predlagani metodologiji, kljub temu, da so vnesli nekatere spemembe glede na

značilnosti izbranega območja: govorimo o skledasti krnici Ciadin della Meda, ki se nahaja v dolini Val

Settimana (občina Claut) na nadmorski višini okoli 2000 m, v višinskem pasu kjer potekajo močni naravni

procesi, ki prispevajo k stabilizaciji melišč in ustvarjajo ugodne razmere za kolonizacijo novih, okoljsko

zahtevnejših rastlinskih vrst.

Predhodne raziskave oz. terenski fitosociološki popisi so ustvarili sliko aktualnega stanja vegetacije

(prisotne vrste, posamezne vegetacijske skupine in njihove evolucijske dinamike) (Poldini in Feoli, 1973,

Feoli Chiapella in Poldini, 1993; Poldini in Martini, 1993; Poldini idr., 2004; Poldini in Vidali, 2012).

185

Široka razširjenost mozaičnih površin z različno vegetacijo, ki se dinamično spreminja (glej fitosociološko

karto), je otežila določanje homogenih območij z vegetacijskega stališča. Posledično smo izbrali različne

tipologije trajnih ploskev, da bi izpolnili določene kriterije:

3 ploskve velikosti 25 m2,

1 ploskev velikosti 2 m2,

4 ploskve velikosti 1 m2.

Na eni popisni ploskvi velikosti 25 m2 in na ploskvi velikosti 2 m2 je bilo mogoče izvesti kompletno

snemanje podatkov, medtem ko smo se na preostalih ploskvah omejili samo na terensko fitosociološko

raziskavo. Vegetacijska karta vključuje kar 27 vrst (rastlinske združbe in asociacije, sinuzije, dinamični

stadiji in mikromozaiki). Tem smo dodali tri ločene in omejene habitatne tipe. Vzeli in analizirali smo

vzorce tal. Postavili smo tudi datalogger za snemanje temperature.

Razprava

Namen tega članka je oceniti predlagane metodologije glede na: a) njihov prilagoditveni potencial v

dejanski situaciji; b) njihovo sposobnost prepoznavanja in izoliranja odzivov na podnebne spremembe od

drugih dinamik; c) analizo stroškov in koristi; d) morebitne povezave z drugimi podobnimi projekti.

Kar se tiče uporabe metodologije v subalpinskih okoljih, se je izkazala za koristno samo pri proučevanju

posebnega rastlinja snežnih dolinic (kjer raste tudi zelnata vrba), medtem ko ni primerna za področja z

bolj strukturirano vegetacijo, kot so alpska travišča in ruševja ali grmišča. Pri teh smo se morali zadovoljiti

s terensko fitosociološko raziskavo na ploskvah velikosti 1 m2. Fenološko opazovanje ni primerno v težko

dostopnih področjih v višjih nadmorski legah, medtem ko bi ga lahko uporabili pri projektih ozaveščanja

učencev in dijakov, ki se izvajajo v dolinah.

Drugi pomislek zadeva pomanjkanje podatkov o mahovni flori (bryophyta), ki v habitatih, kot so snežne

dolinice, opravlja zelo pomembno vlogo. Količino podatkov, ki smo jo zbrali v dokončanih popisnih

ploskvah, bomo temeljito preučili šele v času oz. s primerjavo podatkov zaporednih časovnih vrst.

Metoda intercept point nam zagotovlja veliko informacij in je edina, ki garantira najmanjšo subjektivno

komponento. V primerjavi z ostalimi dolgoročni monitoringi (CONECOFOR, GLORIA) pa manjkajo pri tej

navodila za popisovalca in pojasnila o postopkih za standardizacijo podatkov, saj so izrednega pomena za

zagotavljanje enotnih ukrepov in za odpravljanje morebitnih raznolikosti pri dostopu popisovalcev ali

delovnih skupin (zlasti še, če upoštevamo daljše časovno trajanje projekta).

V subalpinskih okoljih je zelo težko razlikovati med progresivnimi dinamikami opuščanja pašnika (ki se

razume kot opuščanja človeške ekonomske aktivnosti ali kot pomenljivo zmanjšanje števila alpskih

kopitarjev). Mogoče bi bilo primerno zagotoviti več napotkov o tem, kako interpretirati podatkovne

zbirke z označevanjem vsake ploskve tudi z vidika dinamičnosti. Oblikovanje enega ali več referenčnih

modelov, na katerih bi eventualno lahko opazovali spremembe, je zelo pomembno: to je potrebno

opraviti pred naslednjo fazo popisovanja.

Kar se pa tiče razmerja med stroški in koristmi, je predlagani sistem finančno zahteven in ne zagotavlja

uspeha: če bi ga uporabili na vseh osmih celotnih popisnih ploskvah, bi nam sicer zagotovil široko

podatkovno bazo, podatki pa bi bili težko razumljivi. Zato predlagamo njegovo preoblikovanje, in sicer

tako, da ohranimo 1 popisno ploskev s kompletno serijo ter namestimo dodatni 2 ploskvi velikosti 1 m²

na druge gore in na višjo nadmorsko lego. Potrebno bo pripraviti nove statistične analize, da bi lažje

186

proučili možne povezave med zbranimi okoljskimi podatki (npr. temperaturne spremembe, pokritost tal s

snegom, itd.) in zabeleženimi dinamikami, ki pogojujejo razvoj flore in vegetacije.

Še en problem zadeva izbiro, da se ne povežemo z nobenim projektom dolgoročnega monitoringa alpske

vegetacije, ki poteka na nadnacionalni ravni, kot je npr. projekt GLORIA, ki je že dal rezultate tudi na

bližnjih območjih (Pauli idr., 2007; Holzinger, 2008; Erschbamer idr., 2009; Erschbamer idr., 2011).

Zaključki

Metoda, ki se predlaga v okviru projekta Climaparks in so jo uporabili v Naravnem parku Furlanskih

Dolomitov, zahteva veliko truda pri zbiranju podatkov, kar pa more biti težko izvedljivo. Zato je treba

protokol prilagoditi značilnostim parka: npr. lahko bi obdržali popisno ploskev velikosti 25 m2 s celotno

serijo popisovanj in bi na drugih ploskvah opravili samo popisovanja na 1 m²; za to bi bilo treba določiti še

vsaj 6 drugih popisnih ploskev velikosti 1 m² na drugih gorah, še posebno v snežnem pasu, kjer je

vegetacija redka in za katero se domneva, da je med najbolj občutljivimi na podnebne spremembe. Na ta

način bi povečali obseg raziskovalnih situacij, imeli pa bi manj stroškov. Tovrstno zbiranje podatkov bi

lahko ponovili vsakih pet let. Za podrobnejše raziskave in za dopolnitev vegetacijske karte predvidevamo

ponovitve raziskav najmanj na vsakih 10 let. Na koncu bo zbrane podatke treba urediti v ustrezne

informacijske sisteme: statistične analize naj bi pomagale razumeti morebitne vzročne zveze med

spremembami v vegetaciji in klimatskimi razmerami; pri tem bo treba ločevati med normalnimi

mehanizmi sukcesijskega razvoja in primarnimi (tudi sekundarnimi) dinamikami, ki so značilne za Ciadin

della Meda.

Literatura

Cannone, N. (2004). Minimum area assessment and different sampling approaches for the study of vegetation communities in Antarctica. Antarctic Science, 16(2), 157–164.

Cannone, N., Sgorbati, S., & Guglielmini, M. (2007). Unexpected impacts of climatic change on alpine vegetation. Frontiers in Ecology and Environment, 7, 360–364.

Erschbamer, B., Kiebacher, T., Mallaum, M., & Unterluggauer, P. (2009). Short-term signals of climate change along an altitudinal gradient in the South Alps. Plant Ecology, 202, 79–89.

Erschbamer, B., Unterluggauer, P., Winkler, E., & Mallaum, M. (2011). Changes in plant species diversity revealed by long-term monitoring on mountain summits in the Dolomites (northern Italy). Preslia, 83, 387–401.

Feoli Chiapella, L., & Poldini, L. (1993). Prati e pascoli del Friuli (NE Italia) su substrati basici. Studia Geobotanica, 13, 3–140.

Gottfried, M., idr. (2012). Continent-wide response of mountain vegetation to climate change. Nature Climate Change, 2, 111–115.

Grabherr, G., Pauli, H., & Gottfried, M. (2010). A worldwide observation of effects of climate change on mountain ecosystems. V A. Borsdorf idr. (Ur.), Challenges for mountain regions – Tackling complexity (str. 50–57). Dunaj, Avstrija: Bohlau.

Holzinger, B., idr. (2008). Changes in plant species richness over the last century in the eastern Swiss Alps: Elevational gradient, bedrock effects and migration rates. Plant Ecology, 195, 179–196.

187

Pauli, H., idr. (2007). Signals of range expansions and contractions of vascular plants in the high Alps: Observations (1994–2004) at the GLORIA*master site Schrankogel, Tyrol, Austria. Global Change Biology, 13, 147–156.

Poldini, L., & Feoli, E. (1976). Phytogeography and syntaxonomy of the Caricetum firmae L. s.l. in the Carnic Alps. Vegetatio, 32(1), 1–9.

Poldini, L., & Martini, F. (1993). La vegetazione delle vallette nivali su calcare, dei conoidi e delle alluvioni nel Friuli (NE Italia). Studia Geobotanica, 13, 141–214.

Poldini, L., & Vidali, M. (2012). Le serie di vegetazione della regione Friuli Venezia Giulia. V C. Blasi (Ur.), La vegetazione d’Italia (str. 130–160). Roma, Italija: Palombi & Partner.

Poldini, L., Oriolo, G., & Francescato, C. (2004). Mountain pine scrubs and heaths with Ericaceae in the south-eastern Alps. Plant Biosystems 138, 1, 53–85.

Theurillat, J. P., & Guisa, A. (2001). Potential impact of climate change on vegetation in European Alps: A review. Clim. Change, 50, 77–109.

189

Spremljanje toka obiskovalcev na zavarovanem območju naravnega Parka

Furlanski Dolomiti v letih 2011 in 2012 ter analiza vpliva podnebnih

sprememb na obisk parka

Federica Minatellia in Elettra Mianb

a Parco Naturale Dolomiti Friulane, Via Roma 4, 33080 Cimolais (PN), Italija. b Cooperativa S.T.A.F., P.le

della Vittoria, 1–33080 Barcis, Italija. Kontakt: a federica.minatelli@gmail.com, b coopstaf@libero.it.

Povzetek

Spremljanje turističnih tokov je ključnega pomena, da bi načrtovali, upravljali in spodbujali trajnostni

sonaravni napredek območja oz. gospodarski napredek v okviru omejitev okolja. V raziskavi smo

spremljali dnevni pritok obiskovalcev na nekaterih vzorčnih območjih Parka. To spremljanje je imelo

dvojni namen in sicer ugotavljanje prisotnosti turistov in zbiranje potrebnih podatkov, katere bi lahko

vzporedno primerjali z lokalnimi meteorološkimi podatki. Na ta način smo želeli nadzirati pritok turistov

na območje parka v zvezi z vremenskimi razmerami in preveriti, če podnebje in njegove morebitne

spremembe pogojujejo turistične dinamike.

Ključne besede: trajnostni sonaravni turizem, klimatske spremembe, monitoring.

Uvod

Turizem na trajnostni način je pomemben del ekonomskega razvoja zaščitenih področij, saj proizvaja

znatne uspehe za lokalno ekonomijo. Kljub temu pa zahteva veliko prizadevanj: zelo težko je namreč

usklajevati varstvo okoljske dediščine z izkoriščanjem prostorskih potencialov za turistične in prostočasne

dejavnosti in z ekonomskimi interesi. Prav zato se je monitoring izkazal za nepogrešljivo podporno orodje

pri upravljanju zaščitenih območij (Sustainable Tourism in Protected Areas: Guidelines for Planning and

Management, 2002).

Na ozemlju Naravnega parka Furlanski Dolomiti ni športnih ali turističnih infrastruktur, ki bi imele velik

vpliv na okolje (kot npr. smučarske vlečnice). Kljub temu, je zelo visoko število takih ljudi, ki se skozi vse

leto športno udejstvujejo in se ukvarjajo z rekreativnimi ali kulturnimi dejavnostmi, kot so

izletništvo/pohodništvo, plezanje, turno smučanje, smučarski tek, krpljanje, rafting (spust po divjih

vodah), canyoning (soteskanje), športno ribarjenje. Veliko je tudi takih, ki prenočijo v raznih planinskih

domovih (kočah) ali v planšarijah ali pa obiskujejo centre za obiskovalce. Če so take aktivnosti slabo

upravljane, prenašajo negativen vpliv na naravno okolje t.j. propadanje biotske raznovrstnosti in

povečanje emisij CO2.

Slednja ugotovitev poudarja prisotnost markantne povezave med podnebjem in vrsto

rekreativnih/športnih aktivnosti, ki se izvajajo. Za alpski turizem predstavljajo podnebne spremembe

veliko a ne nepremagljivo prepreko. Potrebno bo v nekaterih pogledih preučiti strategijo prilagajanja,

istočasno pa bomo spodbudili oblike trajnostno odgovornega turizma, kar zmanjšuje direktne in

indirektne emisije CO2. Kar se tega tiče, področji prometa in energije omogočata širše izboljšave (Turizem

in podnebne spremembe, CIPRA 2011).

190

Prav zato da bi lahko bolje upravljali ozemlje, Naravni park Furlanski Dolomiti že več let monitorira pretok

obiskovalcev. Glavni namen je izboljšati storitve in njihovo uporabo na območjih z manjšim tveganjem,

kar se tiče vpliva na okolje in izgube biotske raznovrstnosti, in sicer tako, da bi zavarovali območja, ki so v

največji nevarnosti. Do sedaj zbrani podatki se nanašajo na vodene oglede za šole in druge vrste skupin,

na število obiskovalcev, ki so se obrnili na informacijska središča, ter na število pohodnikov zabeleženih v

kočah in planšarijah. Zahvaljujoč projektu Climaparks, je Park okrepil monitoring pretoka obiskovalcev in

sicer na dva načina:

– vpeljal je dve avtomatski napravi za štetje ljudi na najbolj obiskanih območjih (fiksni lokaciji);

– aktiviral je nekaj popisovalcev, ki so spremljali in popisovali planince in turiste vzdolž glavnih dolin in

na glavnih poteh v višje ležečih legah.

Metode

Monitoring z avtomatskimi napravami za štetje oseb

Nameščena sta bila dva sistema za avtomatsko štetje oseb na dveh strateških mestih Parka:

– na območju z volierami za rehabilitacijo in prilagajanje obolelih ptic v bližini vasi Andreis (PN)

– na stezi, ki vodi h koči Pordenone in v dolino Val Montanaia: tu čez gredo namreč vsi tisti, ki se

nameravajo povzpeti po planinski poti (CAI 353) do znanega »dolomitskega zvonika« (Campanile di

Valmontanaia).

Slika 1. Princip delovanja kontrolne enote. Vir: Eco-Contatore.

Vsako avtomatsko napravo za štetje ljudi sestavljajo štiri plošče, pretvornik (vibracijski senzor), cev, kabel

z vodoodpornim vtičem in glavna kontrolna enota Eco-Combo.

Princip delovanja je dokaj preprost: pod zemljo so položili štiri plošče, dovzetne na mikrospremembe

pritiska, ki zaznavajo stopinje pohodnikov. Posebna programska oprema omogoča zaznavanje ene same

osebe, čeprav ta oseba napravi dva koraka po isti plošči. Priročnik za uporabnike predvideva pri štetju

dovoljeno odstopanje za ± 5 %. Najmanjša občutljivost je 10 kg, torej teža otroka. Namestitev štirih plošč

nam omogoči, da približno določimo tudi smer hoje, in tako lahko spremljamo ljudi, ki »prihajajo« in ki

»odhajajo«. Sistem zabeleži podatke v rednih 15-minutnih presledkih.

191

Tako zbrane podatke prenesemo na dlančnik (PDA) preko IR ali Bluetootha. Dotična programska oprema

ponuja različne možnosti analize in obdelave podatkov, odvisno od želenih parametrov (ura, dan, mesec,

leto, skupno število prehodov oz. prihodov in odhodov,…).

Nameščena sta bila dva sistema za avtomatsko štetje oseb na dveh strateških mestih Parka:

– na območju z volierami za rehabilitacijo in prilagajanje obolelih ptic v bližini vasi Andreis (PN),

– na stezi, ki vodi h koči Pordenone in v dolino Val Montanaia: tu čez gredo namreč vsi tisti, ki se

nameravajo povzpeti po planinski poti (CAI 353) do znanega »dolomitskega zvonika« (Campanile di

Valmontanaia).

Vsako avtomatsko napravo za štetje ljudi sestavljajo štiri plošče, pretvornik (vibracijski senzor), cev, kabel

z vodoodpornim vtičem in glavna kontrolna enota Eco-Combo.

Slika 2. Namestitev kontrolne enote v Val Montanaia. Fotografija: G. Giordani.

Princip delovanja je dokaj preprost: pod zemljo so položili štiri plošče, dovzetne na mikrospremembe

pritiska, ki zaznavajo stopinje pohodnikov. Posebna programska oprema omogoča zaznavanje ene same

192

osebe, čeprav ta oseba napravi dva koraka po isti plošči. Priročnik za uporabnike predvideva pri štetju

dovoljeno odstopanje za ± 5 %. Najmanjša občutljivost je 10 kg, torej teža otroka. Namestitev štirih plošč

nam omogoči, da približno določimo tudi smer hoje, in tako lahko spremljamo ljudi, ki »prihajajo« in ki

»odhajajo«. Sistem zabeleži podatke v rednih 15-minutnih presledkih.

Tako zbrane podatke prenesemo na dlančnik (PDA) preko IR ali Bluetootha. Dotična programska oprema

ponuja različne možnosti analize in obdelave podatkov, odvisno od želenih parametrov (ura, dan, mesec,

leto, skupno število prehodov oz. prihodov in odhodov,…).

Sprotni monitoring

Monitoring je tekom poletij 2011 in 2012 izvedlo zadruga S.T.A.F. iz Barcisa (PN). Cilj te dejavnosti je bil

določitev števila turistov vzdolž glavnih dolin in na glavnih, višje ležečih poteh. V to dejavnost so bili

zaposleni predvsem prebivalci občin, ki se nahajajo v območju Parka. Preden se so soočili s samo

aktivnostjo na terenu, so obiskali dve izobraževalni in koordinacijski srečanji, ki sta potekali na sedežu

Zavoda Parka v Cimolaisu (PN) in na sedežu zadruge S.T.A.F. v Barcisu (PN).

Monitoringa se je začel v zadnjem julijskem vikendu, izvajali pa so ga do prve nedelje po 15. avgustu.

Tako so zajeli obdobje največje turistične prisotnosti na tem območju. Skupnih obhodov je bilo šest na

sezono. Treba je poudariti, da vremenski pogoji niso bili vedno med najbolj ugodnimi.

Popisovalci so prejeli popisne obrazce za zbiranje podatkov (slika 3). Popis je bil izveden na najbolj

znamenitih mestih in vzdolž poti, ki jo je potrebno prehoditi, da bi jih dosegli. Bilo je poskrbljeno za

natančen popis podatkov tako motornih vozil (vrsta, od kod prihajajo, ...) kakor tudi ljudi. Popis je

vključeval tako tiste, ki so imeli postanek, kot tudi tiste, ki so prehodili; zahteva se natančna navedba

mesta in čas popisa.

Slika 3. Popisni obrazec.

Zgoraj opisana metodologija je bila pripravljena v dogovoru s projektnimi partnerji, še zlasti s projektnim

partnerjem št. 9–Pokrajina Ravenna, vodja WP4, v zvezi s spremljanjem turističnih tokov.

193

Med izvajanjem monitoringa so popisovalci izkoristili priložnost ter obiskovalcem in turistom, ki so

izkazali zanimanje, zagotovili informacije o zavarovanem območju ter o projektu Climaparks.

Monitoring, ki so ga izvajali na dnu dolin, deloma s pomočjo avtomobilov, deloma peš, je potekal v enem

dnevu in je zajemal naslednje doline: Val Meduna, Val Silisia, Val Cimoliana in Val Zemola, Val Settimana

in Alta Val Cellina, Val di Giaf.

Monitoring, izveden na višje ležečih območjih, je vključeval tudi prenočitev na planšarijah, ker aktivnost

popisa je skupno trajala 24 ur. Monitorirana področja so bila sledeča: Val Zemola: Casera Bedin in Rifugio

Maniago, Val Cimoliana: Casera Bregolina Grande in Bregolina Piccola, Val Silisia: Casera Valine, Občina

Forni: Casera Chiampiuz, Casera Masons in Rifugio Flaiban-Pacherini.

V času največjega turističnega pretoka smo ob vikendih, v glavnih dolinah zavarovanega območja

zagotovili istočasno prisotnost devetih popisovalcev. Tako smo projektu dali prepoznavnost in zagotovili

neko obliko nadzora in zaščite območja, z definitivno pozitivnim učinkom do uporabnikov.

Rezultati

Monitoring z avtomatskimi napravami za štetje oseb

Podatki, pridobljeni in preneseni iz naprav za štetje oseb v obdobju od maja 2011 do maja 2013 (slika 4),

nam prikazujejo trend pretoka obiskovalcev. Največja prisotnost se pojavlja v poletnih mesecih, od aprila

do konca septembra, z vrhuncem v avgustu. V jesenskih in zimskih mesecih se število obiskovalcev

drastično zmanjša in doseže najnižji vrh v mesecu novembru. Če te podatke primerjamo z

meteorološkimi podatki opazimo, da so meseci z najnižjim obiskom tudi najbolj deževni meseci.

Slika 4: Podatki zbrani od julija 2012 do maja 2013 s pomočjo avtomatskega sistema za štetje oseb na

območju z volierami za rehabilitacijo in prilagajanje obolelih ptic v bližini vasi Andreis (PN).

194

Sprotni monitoring

V času največjega turističnega pretoka smo ob vikendih, v glavnih dolinah zavarovanega območja

zagotovili istočasno prisotnost devetih popisovalcev. Tako smo projektu dali prepoznavnost in zagotovili

neko obliko nadzora in zaščite območja, z definitivno pozitivnim učinkom do uporabnikov.

Primerjava podatkov kaže, da je najbolj obiskana dolina Val Cimoliana (z vrhuncem v avgustu). Kot primer

lahko navedemo, da je 15. avgusta leta 2011 bilo zabeleženih 51 obiskov, leta 2012 pa 232.

Kar pa se tiče popisa v višjih legah, je Casera Bedin med najbolj obiskanimi, z vrhuncem v juliju 2011 (93

obiskov in 13 nočitev) in avgustu 2012 (154 obiskov in 19 nočitev).

Razprava

Avtomatske naprave za štetje oseb, ki se nahajajo znotraj Parka, nam zagotavljajo koristne podatke, ki jih

je izredno lahko obdelati. Kar pa se tiče podatkov, ki so bili pridobljeni med sprotnim monitoringom s

pomočjo popisnih obrazcev, jih je težje obdelati in težje uporabiti. Čeprav je bil monitoring izveden v

dveh zaporednih let in v istih obdobjih, je primerjava podatkov za ocenitev gibanja turističnih tokov

nemogoča.

Potrebno je namreč upoštevati da:

– se sezoni iz meteorološkega vidika precej razlikujeta med seboj,

– večina obiskovalcev ne biva v nastanitvenih objektih tega območja, saj bivajo nedaleč od Parka in

prihajajo v Park samo na enodnevni izlet (kot turisti ali pohodniki).

V vsakem primeru pa nam hitra analiza zbranih podatkov pokaže, da so nekatera območja (tako v dolinah

kot v višjih legah) bolj priljubljena kot druga.

Treba je tudi upoštevati, da lahko naključne situacije bistveno spremenijo število pohodnikov/turistov na

določenem območju. Naj navedemo primer: v letu 2011 je bila cesta skozi doline Val Settimana zaradi

plazu zaprta za promet do konca julija. Posledično je zavetišče Pussa, ki se nahaja v spodnjem delu

doline, ostalo zaprto celotno sezono.

Rezultati nas torej opozarjajo, da vremenske razmere še kako lahko vplivajo na prisotnost pohodnikov in

drugih uporabnikov območja (npr. družin, ki uporabljajo območja za piknik na dnu dolin).

Zaključek

Da bi dobili bolj popolno sliko, bi morali razpolagati s podatki, ki zajemajo precej daljše opazovalne

obdobje. Potrebno bi bilo tudi poenotiti metodologijo zbiranja podatkov na vseh monitoriranih območjih

ter z dodatnimi, kvalitativnimi vrstami informacij povečati število podatkov, namesto da se zadovoljimo

samo z označitvijo prisotnosti uporabnika.

Prav tako je pomembno razmišljati tudi o izvoru obiskovalcev, o tipologiji skupin (turistične,

izobraževalne skupine), ter o starosti učencev (osnovnošolci ali srednješolci), ki sodelujejo v

izobraževalnih projektih.

Zato je zaželeno, da se podobne pobude ponovijo tudi izven projekta Climapraks.

195

Literatura

Abegg, B. (2011). Turismo nel cambiamento climatico. Schaan, Liechtenstein: CIPRA Internationale Alpenschutzkommission. Dostop 24. aprila 2013 na http://www.cipra.org/it/alpmedia/pubblicazioni /4606

Becheri, E., & Maggiore, G. (Ur.). (2011). Rapporto sul turismo italiano. Milano, Italija: Franco Angeli.

Eagles, P. F. J., McCool, S. F., & Haynes, C. D. (2002). Sustainable tourism in protected areas: Guidelines for planning and management. Gland, Švica: IUCN – The World Conservation Union.

Eco-Counter. (n.d.). Acoustic SLAB. Dostop na http://www.eco-compteur.com/Slab-Sensor.html?wpid =15035

Ente Foreste della Sardegna – Regione Autonoma della Sardegna. (2010). Monitoraggio del flusso turistico nei complessi forestali gestiti dall’Ente Foreste della Sardegna. Avtor. Dostop 24. aprila 2013 na http://www.sardegnaambiente.it/documenti/3_68_20110210092649.pdf

Federazione EUROPARC. (1999). European charter for sustainable tourism in protected areas. Avtor. Dostop 24. aprila 2013 na http://www.parks.it/federparchi/PDF/CharterFullText.pdf

Parks & Benefits. (2009). Guide to sustainable tourism in protected areas. Avtor.

Rizzioli, B. (2012). Monitoraggio delle attività turistiche e sportive e creazione di gruppi locali. Dostop 24.

aprila 2013 na http://www.regione.piemonte.it/agri/area_tecnico_scientifica/osserv_faun/progetti

/dwd/alcotra/relFinali/6T.pdf.

197

Energetski načrt naravnega Parka Furlanski Dolomiti

Elisa Tomasinsig

CETA Centro di Ecologia Teorica ed Applicata, Via Licinio, 44, 34170 Gorizia, Italija.

Povzetek

Človeške dejavnosti imajo nesporen vpliv na okolje. Pomembno vlogo imajo emisije toplogrednih plinov,

ki nastanejo zaradi uporabe fosilnih goriv za proizvodnjo energije. Pri proučevanju energetske porabe

Naravnega parka Furlanski Dolomiti smo ugotovili, da celoletne dejavnosti oddajo v ozračje preko 124 t

ogljikovega dioksida. Kar 70 % tega CO2 izvira iz porabe fosilnih goriv za ogrevanje objektov. Energetski

načrt je orodje za strateško načrtovanje in programiranje ukrepov za povečanje okoljske trajnosti, ki

bodo usmerjeni v zmanjšanje vpliva na okolje, še posebno na podnebne spremembe.

Ključne besede: energetski načrt, Naravni park Furlanskih Dolomitov, vpliv na okolje.

Uvod

Predlagani načrt posega v energetsko bilanco Zavoda z več nameni, in sicer:

– opozoriti na morebitne izgube, ki jih povzročajo različne pomanjkljivosti v zgradbah in v njihovih

ogrevalnih sistemih/klimatskih napravah,

– preveriti učinkovitost prevoznih sredstev in popraviti morebitno obnašanje tistih, ki jih uporabljajo

– odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti,

– preveriti lokalne razpoložljivosti obnovljivih virov energije in spodbujati večjo porabo le teh pri

zadovoljevanju svojih potreb po energiji.

Zaradi prihrankov bo ta načrt omogočil ne samo izboljšanje energetske ampak tudi ekonomske bilance.

Predvidevamo namreč zmanjšanje porabe energije, ki prinaša zmanjšanje stroškov za nakup energije

(električne energije, zemeljskega plina, utekočinjenega naftnega plina, dizelskega goriva in bencina).

Okrepiti je treba tudi izrabo vseh domačih energetskih virov še zlasti tistih obnovljivih, ki bodo v primeru

presežka lahko s prodajo ustvarili tudi prihodke.

Metode

Energetski načrt sestavljata dva dela:

– analitični del temelji na spremljanju in nadzoru obstoječega stanja;

– proaktivni del določa cilje in ustrezne ukrepe, ki jih je treba sprejeti za doseganje teh ciljev, s

podrobno navedbo potrebnih finančnih sredstev.

Osredotočili smo se torej na energetsko porabo Zavoda (energetski monitoring). Zaradi poenostavitve

smo upoštevali porabo, ki se nanaša na zgradbe, prevozna sredstva, posredne in neposredne dejavnosti,

ki jih izvajajo notranji in zunanji sodelavci.

Kar zadeva zgradbe, se energetska poraba nanaša na goriva za ogrevanje prostorov kot tudi na električno

energijo za napajanje razsvetljave in raznovrstno pisarniško opremo (računalniki, avdiovizualna sredstva

in drugo).

198

Energetska poraba, ki smo jo pripisali prevoznim sredstvom, je posledica uporabe goriv za pogon

službenih vozil, ki so v lasti zavoda (bencin, dizelsko gorivo in drugo).

Nazadnje navedemo porabo energije bodisi za posredne ali neposredne dejavnosti, ki jih izvaja osebje

Parka ali so zaupane zunanjim sodelavcem preko konvencij ali razpisov za oddajo javnih naročil storitev.

Te dejavnosti se odvijajo večinoma na prostem in/ali predvidevajo uporabo prevoznih sredstev.

V sledeči razpravi so bile porabe Zavoda parka razdeljene glede na končno porabo (ogrevanje/hlajenje

prostorov, električne in elektronske naprave, prevozna sredstva) in pa glede na vire oz. nosilce energije

(dizelsko gorivo, UNP, bencin, električna energija).

Analiziranje letne porabe energije zajema obdobje od leta 2004 do leta 2011. Podatki o porabi električne

energije, kurilnega olja in pogonskega goriva izvirajo iz periodičnega branja števcev, iz evidenc ali

računovodskih dokumentov, ki so nam jih dobavili na Zavodu parka. Različne merske enote (kg, litri, kWh,

itd.) smo pretvorili v ustrezno protivrednost nafte v tonah (toe = tona ekvivalentne nafte). Pri tem smo

uporabili koeficiente, ki so prikazani v tabeli:

Tabela 1. Pretvorbeni faktorji fizičnih enot

Merska enota toe t CO2 ekv

Dizelsko gorivo/plinsko olje t 1,08 3,024

Bencin t 1,20 3,173

UNP t 1,10 3,141

Električna energija MWh 0,086 0,503

Rezultati

Poraba energije

Slika 1. Porazdelitev porabe energije na leto.

V letu 2011 je poraba energije javnega zavoda Naravni park Furlanski Dolomiti izračunana na več kot

32 toe. Med leti 2004 in 2006 smo zabeležili postopno krčenje, medtem ko smo med leti 2007 in 2008

zaznali znatno rast in sicer za 50 % vsako leto. Med leti 2008 in 2010 smo v skupni porabi zopet zaznali

majhen letni upad. V letih 2010 in 2011 se poraba ni bistveno spremenila.

199

Najpomembnejše spremembe so zadevale ogrevanje in klimatizacijo. Ta postavka bremeni za kar več kot

50 % skupne letne energetske rabe Zavoda parka, s stalno in progresivno rastjo do 70 % v letu 2011.

Najbolj uporabljeni vir energije je UNP, ki se ga uporablja kot gorivo za ogrevanje skoraj vseh zgradb.

Slika 2. Porazdelitev porabe energije.

Emisije toplogrednih plinov

Atmosferske emisije toplogrednih plinov, ki jih povzroča Zavod parka s svojimi delovanjem (uporaba

fosilnih goriv), so ocenjene na povprečno 124 ton/letno ekvivalenta CO2. Analiza podatkov iz zadnjih treh

let kaže, da največji delež toplogrednih plinov izvira iz porabe utekočinjenega naftnega plina za

ogrevanje. Malo nižje so emisije, ki nastanejo zaradi zgorevanja dizelskega goriva (tako za ogrevanje kot

za vozila) in zaradi uporabe električne energije. V povprečju električna energija pokriva 18 % porabe, a je

odgovorna za 26 % emisij.

Energetska poraba zgradb

Poraba energije v stavbah predstavlja najvišji operativni strošek. Da bi ocenili možnosti za zmanjšanje teh

porab, smo izvedli temeljito in podrobno analizo šestih zgradb: Sedež parka v kraju Cimolais, Center za

obiskovalce Erto in Casso, Center za obiskovalce Forni di Sopra, Center za obiskovalce Forni di Sotto,

Center za obiskovalce Frisanco in Foresterija »Ex Mugolio« v Cimolaisu.

Razen informacijskega središča v Ertu in Cassu, ki je ogrevan s pomočjo plinskega olja, so vsi ostali

ogrevalni sistemi na tekoči naftni plin.

200

Slika 3. Povprečne letne emisije CO2 ekv (končna poraba).

Za vsako stavbo smo izvedli revizijo, da bi določili njeno energetsko učinkovitost na osnovi preverjanja

porabe energije in glavnih razlogov za njeno izgubo. Rezultati so zbrani v naslednji tabeli:

Tabela 2. Indeks energetske učinkovitosti

Lokacija

Povprečna realna

poraba v obdobju

2009–2011

(kWh/leto)

Globalni indeks energetske učinkovitosti

a

(kWh/m3 letno)

Energetski energijski razred

Merila evropske

zakonodajeb

(kWh/m3 letno)

Sedež, Cimolais 134.879 59,20 F 23,38

Center za obiskovalce, Erto e Casso 43.250 61,20 F 27,16

Center za obiskovalce, Forni di Sopra 14.876 81,50 G 24,18

Center za obiskovalce, Forni di Sotto 3.314 62,22 G 24,30

Center za obiskovalce, Frisanco 6.762 42,19 E 21,67

Foresterija Ex Mugolio, Cimolais 18.401 81,32 E 47,92

Vir: Podatke je predložil gradbeni tehnik Giorgio Bertoli.

a Izračunan v standardnih pogojih delovanja.

b Mejne vrednosti predvidene za novogradnje ali prenove v skladu z

ministrskim odlokom iz dne 26. junija 2009.

Iz primerjave podatkov je razvidna različna teža vsake strukture v smislu porabe energije (kolona 2). Ta

podatek pa ne upošteva dejanske rabe stavb: v veliko primerih je nizka poraba energije posledica

omejene uporabe objekta, in ne toliko dobre kvalitete zgradbe (glej podatke iz kolone 3 in 4). Vse

pregledane stavbe kažejo namreč slabo energetsko učinkovitost z indeksi, ki so bistveno višji od zakonske

meje.

Druga poraba energije

Med odhodkovnimi postavkami Parka je tista, ki je povezana s potrebami po mobilnosti, ali bolje, tiste, za

katere je potrebna raba prevoznih sredstev, drugotnega pomena. Analiza porabe goriva je bila izvedena

na skupno petih vozilih, od teh so štiri na dizelski pogon, eno pa na bencinski.

Porabe, ki se pripisujejo direktnim ali indirektnim dejavnostim, ki se izvajajo na ozemlju (npr. varovanje

območja, preučevanje in ohranjanje biotske raznovrstnosti, usposabljanje in širjenje informacij, kakor

tudi promocija naravoslovne kulture) imajo zanemarljiv vpliv na skupno energetsko rabo.

201

Zmogljivosti obnovljivih virov energije

Znotraj Parka so prisotni obnovljivi viri, katere lahko v skladu z območjem in z merili okoljske trajnosti

izkoristimo za proizvodnjo električne in termične energije, s tem pa zmanjšamo porabo fosilnih goriv.

Izvedli smo raziskavo na naslednjih virih:

– vodnem,

– vetrnem,

– sončnem,

– gozdne biomase ter biomase za proizvodnjo plina.

Namen raziskave je preveriti morebitno izkoriščanje virov in ocenitev možnosti postavitve majhnih

energetskih naprav z majhnim vplivom na okolje, katerih namen bo samooskrba z energijo. Učinek

raziskave bi bil še toliko večji, če bi se tudi država sama osredotočila na energetsko varčne proizvodne

metode.

Z raziskavo smo želeli poudariti prednosti, ki jih ima uporaba gozdne biomase: na območju obstajajo

namreč nekatera podjetja, ki delujejo na področju primarne pridelave lesa. Ta iz ostankov proizvodnje

pridobivajo gorivo iz biomase, uporabno za proizvajanje toplotne in električne energije. Predlagani

sistemi so navedeni v tabeli 4.

V tem trenutku se drugih obnovljivih virov (vetrnega in vodnega) ne da izkoriščati.

Razprava

Pripravili smo nekatere predloge za intervencijo, ki pa upoštevajo dva temeljna vidika:

– možnost izboljšave energetske učinkovitosti zgradb,

– možnost menjave fosilnih goriv z obnovljivimi viri energije.

Istočasno svetujemo izdelavo strategij komuniciranja in ozaveščanja in sicer o naslednjih temah: energiji,

varčevanju z energijo in uporabi obnovljivih virov. Na ta način želimo povečati poznavanje problema in

skupaj s tem spodbuditi sprejetje podobnih ukrepov tudi s strani prebivalcev. Spodaj navajamo najbolj

pomembne predloge. Tabeli 3 in 4 prikazujeta glavne rezultate posegov.

Tabela 3. Nekatere izboljševalne rešitve za stavbe

Lokacija Poseg Prihranek fosilnih goriv

a (toe/letno)

Zmanjšanje potreb (%)

Preprečene emisije (t/letno)

Sedež Cimolais Delna toplotna izolacija stavbe 2,3 17% 5,0

Center za obiskovalce Erto e Casso

Toplotno izolacijski plašč z lesnimi vlakni

1,9 48% 6,2

Center za obiskovalce Forni di Sotto

Toplotna izolacija sten na podstrešju in delna izolacija strehe

0,1 ni mogoče oceniti 0,3

Center za obiskovalce Frisanco

Delna toplotna izolacija stavbe 0,3 16% 1,0

Foresterija–ex Mugolio Delna toplotna izolacija stavbe 0,1 4% 0,3

202

Tabela 4. Nekateri potencialni sistemi, ki jih napajajo obnovljivi viri

Lokacija Poseg Nazivna moč (kW)

Nadomestno fosilno gorivo

a(toe/l

etno)

Pokritost potreb (%)

Preprečene emisije (t/letno)

Sedež Cimolais Termoelektrarna na lesne sekance iz gozdne biomase

116 10 100% 35

Center za obiskovalce Forni di Sopra

Priključitev na omrežje daljinskega ogrevanja

- 1,3 100% 3,6

Sedež Cimolais Fotovoltaični sistem 25,5 4,8 63% 12,1

Center za obiskovalce Frisanco

Fotovoltaični sistem 6,7 1,1 100% 2,8

Foresterija ex Mugolio Termosolarni sistem za pripravo tople sanitarne vode

32 m2

(zasedene površine)

0,8 46% 3,8

Opomba: a

nadomestno fosilno gorivo smo izračunali ob upoštevanju potrebnega fosilnega goriva za proizvod 1

kWh električne energije v termoelektrarnah na državni ravni.

Zaključki

Na osnovi naših preiskav in ocen smo našli dobre možnosti za izboljšanje energetske bilance Naravnega

parka Furlanski Dolomiti, s pomočjo katerih bi znatno zmanjšali emisije toplogrednih plinov. Zavod parka

je že začel slediti našim nasvetom: naj kot primer podamo fotovoltaični sistem, ki je bil montiran na

streho novega Centra za obiskovalce v Clautu. Drugi možni ukrepi so še v ocenjevanju in so odvisni od

rezultatov te študije.

Literatura

Centro di Ecologia Teorica e Applicata (CETA). (2012). Piano dell’energia del Parco Naturale Dolomiti Friulane: Relazione finale. Avtor.

203

Monitoring populacij pevcev in drugih vrst s pomočjo metode obročkanja in

nepretrganega opazovanja v kraju Golena di Ca’ Pisani v delti reke Pad (RO)

Emiliano Verza, Danilo Trombin, Andrea Favaretto, Luca Sattin, Albertino Frigo in Michele

Bovo

c/o Associazione C. N. Sagittaria, Via Badaloni 9, 45100 Rovigo, Italija. Kontakt: sagittaria.at@libero.it.

Povzetek

Ta raziskava, ki jo je izvedlo društvo Ass. Sagittaria di Rovigo, in ki jo je naročil inštitut Ente Parco

Regionale Veneto del Delta del Po, zajema študijo o pevcih na območju delte reke Pad, ki spada pod

deželo Veneto (pokrajina Rovigo). Projekt je bil razdeljen na dva dela: aktivacija postaje za obročkanje z

metodo PRISCO, z ujetjem ptic v znanstvene namene s pomočjo mrež tipa mist-net ter študija gnezdeče

populacije penic in podobnih vrst. Izbrana lokacija je Golena di Ca’ Pisani (Porto Viro), poplavna ravnina

reke Pad Maistra, kjer se nahajajo obširna trstičja in pasovi higrofilnih gozdov, v katerih prevladuje vrba.

Ulovi, ki so bili opravljeni od marca 2012 do aprila 2013, zajemajo 1.321 osebkov, ki pripadajo 39 vrstam.

Višek ulovov je bil opažen v aprilu, septembru in oktobru, sočasno s selitvenimi obdobji. Nad 50 % ujetih

osebkov je pripadalo vrstam črnoglavka, srpična trstnica in taščica, zaradi prisotnosti vlažnih področjih in

gozdnatih pasov. Če analiziramo fenologijo ulovov, se za številne vrste pridobljeni podatki do dobre mere

skladajo z državnimi podatki; za nekatere vrste pa je bila opažena zamuda v preletu. Analiza gnezdečih

vrst je v nekaterih primerih pokazala razlike v primerjavi z državnim oz. evropskim trendom. Iz te analize

precej jasno izhaja, kako različne vrste kažejo hitre spremembe v gostoti in porazdelitvi po površini, kar ni

neposredno vezano na spreminjanje namenske rabe tal v območju delte reke Pad. Tovrstne spremembe

bi lahko neposredno povezali s klimatskimi spremembami. Za vrsti svilnica in brškinka je namreč znano,

da izredno hude zime povzročijo znatne fluktuacije.

Uvod

Z odlokom Direktorja št. 35 z dne 16.02.2012 je inštitut Ente Parco Regionale Veneto del Delta del Po

društvu Associazione Culturale Naturalistica Sagittaria di Rovigo (www.associazionesagittaria.it) dodelil

nalogo, da v območju delte reke Pad izvrši del Projekta CLIMAPARKS–»Monitoring populacije pevcev in

drugih vrst s pomočjo metode obročkanja in nepretrganega opazovanja«.

Dejavnosti so zadevale predvsem aktivacijo postaje za obročkanje z metodo PRISCO, z ujetjem ptic

(predvsem pevcev) s pomočjo mrež tipa mist-net v znanstvene namene. Izbrana lokacija je Golena di Ca’

Pisani (Porto Viro), last inštituta Ente Parco Regionale Veneto del Delta del Po, ki ga upravlja Unità

Periferica del Servizio Forestale Regionale di Padova e Rovigo.

204

Slika 1. Modra taščica (Luscinia svecica). Fotografija: L. Sattin.

Metode

Lega obročkovalske postaje

Izbrana lokacija je Golena di Ca’ Pisani, ki se nahaja v občini Porto Viro (RO), rečna mrtvica ali poplavna

ravnina, ki leži na levem bregu reke Pad Maistra. Ta lokacija je bila izbrana zaradi naslednjih značilnosti:

– območje leži znotraj parka Parco Regionale Veneto del Delta del Po, ki je last inštituta;

– območje je ograjeno in ga aktivno upravlja gozdarska služba, ki skrbi za njegovo čistočo, varstvo in

ureditev pešpoti;

– visoka okoljska raznolikost: v lokaciji so prisotni pasovi več ali manj vlažnega gozda, travniki, pasovi

trstičja, grmičasti gozdovi. Področje popolnoma obdaja nasip in je vključeno v širše območje reke

Pad Maistra. V severnem delu prevladujejo higrofilna področja s pasovi vrste Phragmites australis,

med katerimi rastejo grmičevja vrst Amorpha fruticosa, Rubus ulmifolius in Sambucus nigra, ki se

nahajajo nad malimi nasipi in v manj vlažnih točkah. V južnem delu pa prevladuje higrofilni gozd, v

katerem je prisotna Salix alba. To območje je občasno podvrženo poplavam; poleg bele vrbe, ki je

izrazito prevladujoča vrsta, so prisotni tudi črni topol, beli topol, črna jelša in jesen. To območje leži

v celoti znotraj O.P.S. »Delta reke Pad: končni del toka in delta v deželi Veneto« (IT3270017) in v

P.O.O. »Delta reke Pad« (IT3270023); področje je deloma identificirano, v smislu Direktive Habitat

92/43/EGS, kot »Obrečni gozdovi z Alnus glutinosa in Fraxinus excelsior (Alno-Padion, Alnion

incanae, Salicion albae)« (91E0).

205

Slika 2. Rdeči krog kaže lego raziskovalne lokacije v

omrežju Natura 2000 območja delte reke Pad.

Slika 3. Rumeni krog kaže lego raziskovalne lokacije

v območju delte reke Pad.

Slika 4. Lega ulovne postaje.

Slika 5. Lega ulovne postaje.

– Optimalna ornitološka oprema: lokacija se nahaja znotraj UTM kvadranta (s stranico 10 km), ki sodi

med 10 lokacij z največjo raznovrstnostjo gnezdečih ptičjih vrst v Italiji (vir: www.ornitho.it). Izjemna

je koncentracija pevcev, tudi redkih ali manj običajnih vrst, med katerimi brkata sinica (Panurus

biarmucus>), veliki srakoper (Lanius excubitor) in hribski škrjanec (Lullula arborea). V teku leta 2011

je Sagittaria podprla diplomsko nalogo za monitoring gnezdečih populacij pevcev v delti reke Pad,

vključno s popisom poplavnega območja Golena di Ca’ Pisani (diplomska naloga je na razpolago na

spletni strani www.associazionesagittaria.it); iz diplomske naloge izhaja zelo zanimiva slika

populacije pevcev, predvsem penic, ki kaže tudi na visoko gostoto populacije. Od 15 raziskovanih

lokacij, ki jih omenjena diplomska naloga obravnava, je poplavna ravnina v kraju Ca’ Pisani

najbogatejša s penicami (tu je bilo opaženo 25 % vseh pojočih samcev, pripadajočih 7 vrstam, od

katerih je 5 gnezdečih); v tej lokaciji je bila opažena tudi druga najvišja gostota: 3,71 pojočih samcev

na hektar. Kazalci biotske raznovrstnosti potrjujejo bogastvo območja.

– Odlične možnosti ulova: na poplavni ravnini je prisotna zelo razvita in dobro urejena mreža pešpoti,

ki se popolnoma sklada s potrebami za postavitev lovnih mrež.

206

Slika 6. Habitat znotraj lokacije, ki je pomemben za skupnost.

Slika 7. Pešpot znotraj poplavne ravnine.

Fotografija: E. Verza.

Slika 8. Pogled na poplavno ravnino z označenimi

pasovi trstičja. Fotografija: E. Verza.

Slika 9. Pogled na poplavno ravnino z označenimi

pasovi trstičja. Fotografija: E. Verza.

Slika 10. Južni predel kraja Golena di Ca’ Pisani z

lego mrežnih transeptov.

207

Metoda

Študija je potekala z analizo fenologije in morfologije ptic, predvsem pevcev, ki so bile ujete s pomočjo

mrež. Vsakemu osebku je bil pritrjen kovinski obroček, po metodi obročkanja v znanstvene namene.

To dejavnost koordinira ISPRA (Istituto Superiore per la Protezione e la Ricerca Ambientale). Ulove je

dejansko opravilo usposobljeno in visoko kvalificirano osebje–obročkarji.

Projekt je predvideval udeležbo dveh obročkarjev z dovoljenjem vrste »A«, od katerih je vsaj eden bil

vsakič prisoten na terenu.

Ekipo obročkarjev so sestavljali:

– Andrea Favaretto (dovoljenje vrste A)

– Luca Sattin (dovoljenje vrste A)

– Albertino Frigo (dovoljenje vrste C)

– Michele Bovo (dovoljenje vrste C)

Slika 11. Ulov. Fotografija: D. Trombin.

Ulovi so bili opravljeni z vertikalno pletenimi mrežami tipa mist-net, ki so bile postavljene vzdolž že

obstoječih pešpoti.

208

Transepti so trije: širijo se v smeri vzhod-zahod, da bi čim bolje izkoristili prelet ptic. Transepti obsegajo

različne okoljske tipologije rečnega habitata: čisto trstičje, trstičje z grmičevjem, grmičevje, higrofilni

gozd. Njihova dolžina znaša skupaj 216 m.

Ta metoda ulova pticam ne škoduje, je dobro utečena in podvržena italijanskim oz. evropskim

protokolom izvajanja.

Transept 1 ima najvišjo okoljsko raznovrstnost, saj se nahaja v bližini trstičja; transept 3 pa se nahaja v

območju, kjer je najbolj razvit drevesni pas.

Slika 12. Obročkar pri delu. Fotografija: D. Sartori. Slika 13. Obročkarja pri delu. Fotografija: E. Verza.

Slika 14. Biometrične meritve škorca. Fotografija:

E. Verza.

Slika 15. Obročkan vrbji kovaček, pripravljen za

izpustitev. Fotografija: D. Trombin.

Kronološki potek programa

V teku projekta je bilo opravljenih 29 ulovov, porazdeljenih v obdobju enega leta delovanja. Dejavnost

ulova se je dejansko začela konec marca 2012 s tremi ulovi na mesec; nato se je v obdobju od novembra

do februarja dejavnost zmanjšala na 2 ulova na mesec.

Od decembra 2012 je sočasnost nekaterih negativnih ovirajočih dejavnikov (slabe podnebne razmere in

delna nedostopnost lokacije zaradi del za preureditev vodotoka) upočasnilo ulove: zaradi tega je bila

dejavnost prekinjena od decembra 2012 do konca januarja 2013. Februarja so bili opravljeni predvideni

ulovi. Zaradi podnebne anomalije v fazi ob zaključku zime in začetku pomladi, ko je močno in

nepretrgoma deževalo, se pravi meseca marca in aprila, pa je bil možen le en ulov na mesec.

209

Rezultati

Splošna analiza

Od marca 2012 do aprila 2013 je bilo skupaj ujetih 1.321 osebkov, od katerih 1.159 v letu 2012.

Poleg ujetih in obročkanih osebkov so tudi taki, ki so bili ponovno samoujeti (ujeti osebki, ki so bili že

obročkani v prejšnjih ulovih v isti lokaciji, ponavadi označeni s kodo »ar«) in ponovno ujeti (obročkani v

drugih lokacijah, označeni s kodo »r«). To se dogaja, ker številni osebki preživijo precej dolga obdobja v

isti lokaciji iz prehranjevalnih ali reprodukcijskih razlogov ali pa zaradi prezimovanja. Ponovno ujeti osebki

pa prihajajo iz drugih lokacij in s tem nudijo veliko informacij o selitvah, o zvestobi lokacijam in stopnji

preživetja.

V letu 2012 je prišlo do 3 ponovnih ujetij, pri dveh od teh pa je šlo za ptice, obročkane v Italiji (2 osebka

srpične trstnice in en osebek črnoglavke z norveškim obročkom).

Tabela 1. Ulovljene ptice po letih

Št. ulovnih sej Št. vrst ujeti ponovno samoujeti ponovno ujeti skupaj

Leto 2012 24 35 1159 224 3 1386

Leto 2013 5 24 162 54 216

Tabela 2. Ujeti osebki (razen kategoriji ar in r)

2012 2013 Skupaj

1 Črnoglavka Sylvia atricapilla 262 27 289

2 Srpična trstnica Acrocephalus scirpaceus 233 1 234

3 Taščica Erithacus rubecula 169 39 208

4 Vrtna penica Sylvia borin 87 87

5 Plavček Cyanistes caeruleus 54 20 74

6 Velika sinica Parus major 42 10 52

7 Slavec Luscinia megarhynchos 43 43

8 Dolgorepka Aegithalos caudatus 34 3 37

9 Rumenoglavi kraljiček Regulus regulus 33 3 36

10 Kos Turdus merula 28 8 36

11 Vrbji kovaček Phylloscopus collybita 10 21 31

12 Rakar Acrocephalus arundinaceus 17 17

13 Ščinkavec Fringilla coelebs 9 7 16

14 Svilnica Cettia cetti 15 15

15 Siva pevka Prunella modularis 13 1 14

16 Zelenec Carduelis chloris 12 2 14

17 Močvirska trstnica Acrocephalus palustris 13 13

18 Črnoglavi muhar Ficedula hypoleuca 11 2 13

19 Stržek Troglodytes troglodytes 11 1 12

20 Cikovt Turdus philomelos 8 2 10

21 Severni kovaček Phylloscopus trochilus 6 4 10

22 Bičja trstnica Acrocephalus schoenobaenus 8 1 9

23 Rumeni vrtnik Hippolais icterina 7 7

24 Rjava penica Sylvia communis 5 1 6

25 Mlinarček Sylvia curruca 5 1 6

26 Grmovščica Phylloscopus sibilatrix 5 5

27 Trstni strnad Emberiza schoeniclus 1 4 5

28 Modra taščica Luscinia svecica 4 4

210

2012 2013 Skupaj

29 Plašica Remiz pendulinus 4 4

30 Pogorelček Phoenicurus phoenicurus 3 3

31 Škorec Sturnus vulgaris 2 2

32 Mlakarica Anas platyrhynchos 2 2

33 Vijeglavka Jynx torquilla 1 1

34 Kvakač Nycticorax nycticorax 1 1

35 Rjavi srakoper Lanius collurio 1 1

36 Domači vrabec Passer domesticus 1 1

37 Žametna penica Sylvia melanocephala 1 1

38 Veliki detel Dendrocopos major 1 1

39 Rdečeglavi kraljiček Regulus ignicapillus 1 1

Skupaj 1159 162 1321

Tabela 3. Ponovno samoujeti osebki (2012 in 2013)

število osebkov

1 Črnoglavka Sylvia atricapilla 41

2 Taščica Erithacus rubecula 19

3 Svilnica Cettia cetti 9

4 Plavček Cyanistes caeruleus 45

5 Velika sinica Parus major 21

6 Dolgorepka Aegithalos caudatus 33

7 Siva pevka Prunella modularis 3

8 Kos Turdus merula 3

9 Slavec Luscinia megarhynchos 18

10 Rakar Acrocephalus arundinaceus 3

11 Srpična trstnica Acrocephalus scirpaceus 77

12 Rumenoglavi kraljiček Regulus regulus 3

13 Stržek Troglodytes troglodytes 3

SKUPAJ 278

Iz poteka ulovov je razvidno, da je prvi višek bil v aprilu, istočasno s preletom določenih vrst, drugi višek

pa med majem in junijem, zaradi preleta trstnic in drugih subsaharskih vrst. Od julija se je število ujetih

osebkov postopno povečalo in doseglo višek v septembru, zaradi preleta selivk po ženitvi in razkropitve

mladih osebkov leta.

Število ponovno samoujetih osebkov se seveda veča z vsakim ulovom, istočasno s povečanjem števila

označenih osebkov na lokaciji. Vidna sta dva viška: prvi v obdobju junij-julij zaradi daljšega bivanja na

lokaciji odraslih razmnoževalnih ptic in mladih osebkov leta, drugi pa pozimi, ko se naselijo osebki, ki tu

prezimijo.

211

Slika 16. Ulovljeni osebki, obdobje marec 2012–april 2013.

Številna prisotnost ponovno samoujetih osebkov nekaterih vrst potrjuje dejstvo, da se mnoge srpične

trstnice, črnoglavke, slavci in sinice, ki so bili označeni, dejansko razmnožujejo znotraj obravnavane

lokacije.

Slika 17. Ponovno samoujeti osebki, obdobje marec 2012–april 2013.

Daleč najpogosteje ulovljena vrsta je črnoglavka, ki je najobičajnejša penica na delti reke Pad, njej sledi

srpična trstnica, kar dokazuje, da je lokacija primerna za trstnice. Taščica je tretja najbolj pogosta vrsta,

zaradi preleta selivk. Te tri vrste, skupaj s sivo penico, tvorijo 62 % ulovljenih osebkov. Pomembna je tudi

prisotnost sinic, ki se v precejšnji meri razmnožujejo znotraj tega območja.

212

Slika 18: Ujeti osebki, obdobje marec 2012–april 2013.

Analiza vrst

V nadaljnjem je podana analiza fenologije določenih vrst, ki so smatrane za najbolj reprezentativne kar se

tiče študije o migraciji oz. drugih fazah biološkega ciklusa pevcev.

Trstnice

Srpična trstnica prezimi v Afriki, na delti reke Pad je torej prisotna le v preletu in za gnezdenje. V Italiji

beležimo dva viška prisotnosti te vrste, istočasno s preletom pred ženitvijo in razkropitvijo po

razmnoževanju. Vrhunec migracije, ki je bil zabeležen leta 2012 na območju Ca’ Pisani, je premaknjen

nekoliko naprej v primerjavi s tem, kar običajno opazujemo v Italiji (Licheri & Spina, 2002); poleti je bila

zabeležena precejšnja prisotnost osebkov bodisi v fazi razmnoževanja kot razkropitve.

Slika 19. Srpična trstnica, ujeti osebki.

213

Na postaji za obročkanje sta bila ponovno ujeta dva osebka, ki sta bila že prej označena. Navajajo se njuni

podatki:

Prvi osebek:

– ujet dne 22.6.2005 v oazi Ca’ Mello (Porto Tolle),

– ponovno ujet dne 28.5.2012 v kraju Golena di Ca’ Pisani,

– število preteklih dni: 2.530,

– oddaljenost med lokacijama: 14,43 km.

Zanimivo je, kako je ta osebek ostal zvest lokaciji na področju delte, verjetno zaradi gnezdenja, saj

ponavadi prezimi južno od Sahare.

Drugi osebek:

– ulovljen dne 10.09.2011 v kraju Beccara Nuova–Argenta (FE),

– ponovno ulovljen dne 28.07.2012 v kraju Golena Ca’ Pisani,

– število preteklih dni: 322,

– oddaljenost med lokacijama: 56,66 km.

Osebek je bil obročkan, ko je bil še mlad, leta 2012 pa je bil označen kot samica starosti 4, se pravi rojena

pred tekočim letom (2012). Tudi v tem primeru gre za precejšnjo zvestobo izvornemu geografskemu

območju.

Rakar je druga najbolj pogosta vrsta po številu ulovov; tudi ta prezimi na afriški celini, na postaji za

obročkanje je bil opažen od aprila do avgusta. Fenologija kaže dva viška, enega v obdobju pomladnega

preleta in enega v avgustu.

Slika 20. lokacije ujetja in ponovnega ujetja

srpične trstnice.

Slika 21. Lokacije ujetja in ponovnega ujetja srpične

trstnice.

214

Slika 22. Rakar, ulovljeni osebki.

Slika 23. Rakar. Fotografija: L. Sattin.

Penice

Črnoglavka je prisotna predvsem v obeh obdobjih migracije, poleti pa so prisotni osebki v razmnoževalni

fazi. Fenologija kraja Ca’ Pisani in italijanska fenologija sovpadata v precejšnji meri.

215

Slika 24. Črnoglavka, ulovljeni osebki.

Leta 2012 je bil ulovljen osebek z norveškim obročkom, katerega podatkov še nismo prejeli.

Slika 25. Črnoglavka. Fotografija: D. Trombin.

Za vrtno penico se jasno kažeta dva viška prisotnosti, ki sovpadata z dvema migracijskima fazama. Prelet

pred ženitvijo leta 2012 se zdi nekoliko zakasnjen v primerjavi z državno srednjo vrednostjo.

216

Slika 26. Vrtna penica, ulovljeni osebki.

Slika 27. Rjava penica. Fotografija: L. Sattin.

Muharji

Zaradi velikega števila ulovljenih osebkov taščico lahko uporabljamo kot element primerjave med

fenologijo kraja Ca’ Pisani in državno fenologijo. Če združimo podatke iz leta 2012 in 2013, lahko

opazimo, da viška prisotnosti, se pravi marec-april in oktober, sovpadata.

217

Slika 28. Taščica, ulovljeni osebki.

Sinice

Grafikon plavčka kaže, kako je pretežni del ulovljenih osebkov odvisen od dela prezimovanja.

Slika 29. Plavček, ulovljeni osebki.

Dinamike populacije

Spremembam v populaciji pevcev je mogoče slediti tudi z drugimi raziskovalnimi tehnikami, med katerimi

je popis pojočih samcev. Ta metoda predvideva popis v obdobju razmnoževanja na določenih območjih,

katerih površina in sestava vegetacije sta znani. Sledijo se samci, ki pojejo teritorialno, zaradi česar se

domneva, da se bodo razmnoževali na lokaciji. Popis se izvede v dveh različnih datumih, iz nabranih

podatkov pa se izračunajo srednje vrednosti.

218

Za kvantificiranje obstojnosti gnezdeče populacije penic in drugih pevcev na obravnavanem območju,

predvsem pa za primerjavo s podatki, ki so bili zbrani leta 2011, sta bila izvedena dva popisa, 1. in

23. junija 2012.

V obdobju razmnoževanja leta 2011, s pomočjo diplomske naloge (Boscain, 2012) je bilo mogoče izvesti

ocenitev populacije gnezdečih penic (v širšem smislu) na območju delte reke Pad, ki spada pod deželo

Veneto.

Tabela 4. Monitoring 2011 gnezdečih parov

Vrste O.P.S. IT3270003 O.P.S. IT 3270004 O.P.S. IT3270005 O.P.S. IT3270023 Skupaj delta reke

Pad v deželi Veneto

Svilnica 0 0–5 0–1 1.300–1.700 2.000–3.000

Brškinka 0 0 0 100–150 100–200

Bičja trstnica 0 0 0 0 0

Močvirska trstnica 0 0 0 200–250 300–500

Srpična trstnica 0 0 0 1.400–1.450 1.500–1.600

Rakar 0 0 0 700–750 800–900

Rumeni vrtnik 0 0 0 0 0

Kratkoperuti vrtnik 0 0 0–2 60–100 200–400

Črnoglavka 50–100 20–35 20–35 2.000–3.000 3.000–5.000

Rjava penica 0 0 0–1 10–20 10–20

Taščična penica 0–1 0 0 0 0–1

Žametna penica 0–2 0 0–1 10–20 15–25

Črmovščica 0 0 0 0 0

Vrbji kovaček 0 0 0 0 0

Severni kovaček 0 0 0 0 0

Skupaj 50–103 20–40 20–40 5.780–7.440 7.925–11.646

Vir: Boscain (2012).

V omenjenih datumih leta 2012 je bil izveden popoln popis pojočih samcev vseh vrst, ki so prisotne na

območju ulova z metodo mist-net. Popis je bil izveden ob zori na vnaprej določenih točkah, ki so bile

izbrane, da ne bi prišlo do prekomernih ocenitev zaradi dvakratnega štetja. Ta metoda je poznana z

imenom »točke poslušanja«.

Iz zbranih podatkov izhaja, da 5 vrst jasno prednjači, med katerimi so kar 4 iz družine penic. Prevladuje

predvsem črnoglavka, ki je prilagodljiva vrsta, za njo pa slavec, običajna vrsta na delti reke Pad, in dve

vrsti iz družine trstnic, ki sta tipični za trstičje. Vse te vrste dobro predstavljajo okoljske tipologije

območja, ki ga sestavlja higrofilni gozd (črnoglavka), grmičevje (slavec) in trstičje (srpična trstnica, rakar).

Ostale gnezdeče vrste so tipične za rečna območja oz. kraje, kjer je precej dreves in grmičevja. Zalo

zanimiva je prisotnost skobca, saj je to nova vrsta na območju delte reke Pad. Zelena žolna in golob grivar

pa sta že dobro ustaljeni vrsti, prav tako kot plavček. Podčrtati gre redkost vranov, kar gre pretežno v prid

malih pevcev. Število pojočih samcev vrste sinic je zagotovo podcenjeno, saj gre za precej zgodnje vrste.

Če te rezultate primerjamo s podatki, ki so bili zbrani leta 2011 za določene vrste pevcev, lahko pridemo

do določenih zaključkov glede razmnoževanja na obravnavanem območju. V primerjavi z letom 2011 je

veliko razlik, ki jih ne gre pripisati morfološkim ali vegetacijskim spremembam lokacije (gre namreč za

219

stabilno območje) ali spremembam v obravnavanem področju (ista površina tako v letu 2011 kot 2012),

temveč spremembam v populaciji ptičjih vrst.

Tabela 5. Popis pojočih samcev

Samci pevci 1.6.2012 23.6.2012 Sr. vredn 11.5.2011 9.6.2011 Sr. vredn

Črnoglavka 30 25 27,5 25 41 33

Srpična trstnica 14 13 13,5 4 4 4

Rakar 12 13 12,5 7 6 6,5

Močvirska trstnica 6 6 6 5 5

Svilnica 13 19 16

Iz analize izhaja, da se število osebkov srpične trstnice veča v kraju Golena di Ca’ Pisani. V 20. stoletju je

prišlo do faze širjenja te vrste po Evropi, kar je trenutno stabilno. Italijanska populacija je ocenjena na

30–60.000 parov, populacija na delti reke Pad v deželi Veneto pa 1.500–1.600 parov v letu 2011 (Boscain,

2012).

Tudi rakar je vedno bolj prisoten na območju Golena. Vrsta kaže negativen trend v Evropi, s padci do

50 %. Njeno pozitivno stanje v poplavnem pasu reke Pad (Golena del PO) in na delti nasploh je zelo

pomemben. Populacija v Italiji je ocenjena na 20-40.000 parov, na območju delte v deželi Veneto pa 800–

900 parov v letu 2011 (Boscain, 2012).

Dve vrsti kažeta stabilen trend: črnoglavka in močvirska trstnica.

Na obravnavanem območju, kot tudi v Italiji nasploh in v Evropi, črnoglavka kaže stabilen trend.

Gnezdeča populacija na območju delte reke Pad v deželi Veneto je ocenjena na 3.000–5.000 parov v letu

2011 (Boscain, 2012), se pravi da gre za najštevilnejšo vrsto penic.

Tudi evropska populacija močvirske trstnice je stabilna. Zabeleženo je bilo celo povišanje prisotnosti na

določenih območjih zaradi sprememb vlažnih področij (povečanje pasov z grmičevjem). Gnezdeča

populacija na delti reke Pad v Venetu je ocenjena na 300–500 parov v letu 2011 (Boscain, 2012).

Eden izmed najočitnejših pojavov je padec gnezdeče populacije svilnice, zabeležen bodisi na splošno v

Padski nižini in vzdolž obale Severnega Jadrana, bodisi na poplavnem območju Ca’ Pisani (noben pojoči

samec v letu 2012). Leta 2011 je ta vrsta bila smatrana za eno najobičajnejših na delti reke Pad v Venetu,

z 2.000–3.000 ocenjenih pojočih samcev (Boscain, 2012). Znano je, da ta vrsta kaže drastične spremembe

zaradi posebno hudih zim, kot se je zgodilo prav med leti 2011–12. Temu dejstvu je treba posvetiti

posebno pozornost, saj sta Italija in Turčija najpomembnejši območji v Evropi za to vrsto.

Zelo zaskrbljujoč je tudi padec števila populacije brškinke, ki je bil opažen bodisi v Italiji kot na delti reke

Pad. Leta 2011 je gnezdeča populacija na delti reke Pad v Venetu bila ocenjena na 100–200 parov

(Boscain, 2012); leta 2012 je vrsta bila najdena samo na eni lokaciji. Znano je, da posebno hude zime

povzročajo velika nihanja.

Razprava

Med pevci so penice zaradi svoje izrazite težnje po migraciji splošno gledano zagotovo najbolj primerne

za analize o podnebju. Veliko je namreč transsaharskih vrst, ki prezimijo v ekvatorski Afriki. Na njihove

migracije vplivajo obdobja svetlobe in podnebne razmere. Posebno vlažna in mrzla pomlad, na primer,

lahko privede do upočasnitve vračanja odraslih osebkov za razmnoževanje, vroče in suho pozno poletje

pa lahko upočasni migracijo proti jugu. Še ena značilnost, zaradi katere je ta vrsta primerna za tovrstne

220

analize, je hitrost odgovora na spremembe, tako vremenske kot okoljske; gre namreč za zelo hitre

selivke, ki so specializirane za izbiro posebnih habitatov.

Leto 2012 je bilo precej nenavadno z vremenoslovskega vidika. Januar in februar je označevala obširna

perturbacija z vzhoda, s sušo in posebno nizkimi temperaturami.

Pomlad 2012 je bilo čutiti že prve dni marca, z nenavadno toplimi dnevi, bodisi v nižini kot v gorah. Prvi

pomladanski mesec je bil precej blag, še naprej je trajala suša, ki je označevala zimske mesece. Aprila se

je stanje začelo spreminjati, spet je začelo deževati, predvsem v gorah, nekoliko manj v nižini. Poleg dežja

je aprila bilo tudi precej hladno. Od 26. je prišlo do velikega preobrata z visokim zračnim pritiskom iz

Azorov, kar je spet prineslo lepo vreme, postopoma bolj blago in nekoliko topleje 26. in 27. aprila, s

temperaturami do 30 °C v nižini. Maj je bil bolj pomladanski, z menjavanjem azorskega anticiklona in

zadnjimi pritoki mrzlega zraku (www.arpa.veneto.it).

Prav april 2012 je torej bil še posebno mrzel in vlažen, kar je utegnilo vplivati na migracijsko vračanje

pevcev. Perturbacija je verjetno upočasnila njihovo vrnitev, kot kaže, da se je zgodilo za srpično trstnico

in vrtno penico.

Vsekakor bi za bolj verodostojno analizo bilo potrebno preštudirati obdobje več let.

Slika 30. Termična analiza za mesec april 2012. Vir: www.arpa.veneto.it.

Poleg analize migracijskega toka, je s pomočjo zbranih podatkov bilo mogoče analizirati dinamiko

populacij določenih gnezdečih vrst, predvsem s primerjavo s prejšnjimi podatki.

Iz te analize precej jasno izhaja, kako različne vrste kažejo hitre spremembe v gostoti in porazdelitvi po

površini, kar ni neposredno vezano na spremembo namembnosti tal v območju delte reke Pad. Tovrstne

spremembe bi lahko direktno povezali s klimatskimi spremembami. Za vrsti svilnica in brškinka je namreč

znano, da izredno hude zime povzročijo znatna nihanja.

Tudi v tem primeru bi obravnavanje širšega časovnega obdobja lahko privedlo do bolj zanesljivih

zaključkov.

221

Literatura

Boscain, L. (2012). I silvidi del Delta del Po (Rovigo) – The Warblers of the Po river Delta (Rovigo) (Bachelor's degree). University of Padova, Faculty of Sciences.

Licheri, D., & Spina, F. (2002). Biodiversità dell’avifauna italiana: Variabilità morfologica nei Passeriformi (parte II: Alaudidae – Sylviidae). Biol. Cons. Fauna, 112, 1–208.

223

Energetski načrt Zavoda za upravljanje parka in biotsko raznovrstnost delte

reke Pad

Francesco Silvestri,a Paolo Vincenzo Filetto,a Marco Gavioli,a Antonio Kaularda in Christian

Cavazzutib

a Eco&Eco S.r.l., Via Oberdan 11, 40126 Bologna, Italija. b Sinergia Sistemi S.p.a., Via del Lavoro 87, 40033

Casalecchio di Reno (BO), Italija. Kontakt: a info@eco-eco.it.

Povzetek

V zadnjih letih se naravni parki čedalje bolj zanimajo za energetsko načrtovanje. To zanimanje izhaja iz

večje pripravljenosti, da tovrstne ustanove prispevajo k zmanjšanju emisij CO2, nasprotujejo podnebnim

spremembam, spodbujajo uspešne modele na področju energetske učinkovitosti in zavarujejo svoja

območja pred morebitnimi negativnimi vplivi obratov, kot so sončna polja, vetrnice in bioenergetski

objekti. Energetski načrt opredeljuje energetsko politiko za to območje na osnovi 3 glavnih ciljev, 7

operativnih ciljih, 18 smernic in 15 projektov. Načrt dokazuje, da neka javna ustanova, katere cilj je

zaščita biotske raznovrstnosti, lahko odigra vlogo protagonista pri doseganju ciljev energetske

racionalnosti nekega ozemlja, v skladu z načelom delitve bremen in lokalnega ukrepanja za globalne

namene.

Ključne besede: energija, podnebne spremembe, zaščita biotske raznovrstnosti, naravni parki, delta reke

Pad.

Uvod: opredelitev energetskega načrta

V okviru projekta Climaparks, ki je finansiran s sredstvi iz Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-

Italija, je Zavod za upravljanje parkov in biotsko raznovrstnost delte reke Pad pripravil Energetski načrt

tega makro območja. V nadaljevanju so navedeni aktualni cilji načrta: izboljšati znanje o poslanstvu in

energetskem potencialu delte reke Pad, opredeliti strategijo na področju energetske učinkovitosti in

podnebnih sprememb na območju parka, oblikovati portfelj izvedljivih projektov, ki dodatno podpirajo

doseganje zastavljenih ciljev.

Italijanski podjetji Eco&Eco iz Bologne in Sinergia Sistemi iz Casalecchia di Reno (Bologna) sta bili izbrani

za opravljanje te naloge.

S tehničnimi vidiki se je ukvarjalo podjetje Sinergia Sistemi, ki deluje na področju energetskega

varčevanja in ima številne stranke po vsej Italiji, medtem ko je pripravo energetskega načrta usklajevalo

podjetje Eco&Eco, ki je dejavno na področjih svetovanja in raziskovanja okoljskega gospodarstva,

upravljanja okoljskih virov, javnih politik za okolje in trajnostne energije in je na območju delte prisotno

že 15 let.

Cilji in metodologija

Energetski načrt določa 3 glavne cilje, 7 operativnih ciljev, 18 smernic in 15 projektov, ki skupaj oblikujejo

energetsko politiko območja delte, pri tem pa natančno določajo tudi finančna sredstva in vire

224

finansiranja, ekonomske prednosti in količine privarčevane CO2. Načrt nakazuje tudi pot, po kateri bo

Park delte postal prvo zavarovano območje, ki bo pristopilo k Paktu županov, naraščajočemu evropskemu

gibanju, pri katerem sodelujejo lokalne in regionalne ustanove, ki si prizadevajo povečati energetsko

učinkovitost in uporabo obnovljive energije na svojih območjih.

Na tak način bo Energetski načrt poudaril, da javna ustanova, ki si prizadeva zaščititi biotsko

raznovrstnost, mora postati nosilec energetske racionalnosti na svojem območju v skladu z logiko delitve

bremen in lokalnega ukrepanja za globalne namene.

Perspektive in kontekst Energetskega načrta

Znano je, da so zavarovana območja (nacionalni in regionalni parki, območja Natura 2000) institucije, ki

so ustanovljene zato, da se ukvarjajo z ohranjanjem flore in favne ter s trajnostnim razvojem. Zaradi

svojega poslanstva, se tovrstne ustanove ukvarjajo tudi s podnebnimi spremembami, ki danes

predstavljajo ključno besedo na področju okoljskih tematik. To pa pomeni, da se postopno začenjajo

ukvarjati tudi z energetskimi problematikami.

Glavni referenčni okvir za opredelitev energetske politike na območju Delte reke Pad predstavljajo

naslednji dokumenti: Kjotski protokol, Evropski načrt za energijo (Paket 20–20–20), ki je bil pred kratkim

razširjen in dopolnjen z Evropskim energetskim kažipotom 2050, Nacionalni akcijski načrt 2020 za

obnovljive vire energije, Regionalni energetski načrt Dežele Emilije Romanje in s tem povezani Triletni

akcijski načrti, Pokrajinski energetski načrti in občinski Akcijski načrti za trajnostno energijo (v ita. PAES).

Če se osredotočimo na Evropski energetski kažipot 2050 ugotovimo, da si le-ta postavlja ambiciozen cilj

80-odstotnega zmanjšanja emisij ogljikovega dioksida do leta 2050, to pa naj bi dosegel v energetskem

sistemu »brez ogljika« ter na podlagi načel subsidiarnosti in delitve odgovornosti. Zaradi tega sta

italijansko Ministrstvo za gospodarski razvoj in Ministrstvo za okolje in prostor izdali tako imenovano

Uredbo o delitvi bremena (zakonska uredba št. 28/2011), s katero zahtevata, da vse deželne uprave

prispevajo k zmanjšanju porabe energije in povečanju obnovljivih virov.

Čeprav tega ne definira zelo eksplicitno, omenjena uredba kaže, da je treba minimalne cilje, določene za

posamezno deželo, na nek način prenesti tudi na ostale upravne nivoje: pokrajine, občine in druge

lokalne organe, kot so deželni parki. V tem smislu ne pridejo v poštev samo podeželska območja, kjer se

proizvajajo biomase, ampak tudi poseljeni predeli, kjer se izvajajo poslovne in proizvodne dejavnosti in

kjer se nahajajo stavbe, ki delujejo kot administrativni centri s pisarnami, info-točkami, nastanitvenimi

objekti in voznimi parki, ki uporabljajo energijo. Nenazadnje so to tudi lokalne oblasti, ki so pristojne za

prostorsko (in energetsko) načrtovanje in gospodarsko programiranje območij v lastni funkcionalni

pristojnosti.

V zadnjih letih je veliko zavarovanih območij začelo izvajati projekte za zagotavljanje energetske

učinkovitosti in zmanjševanje emisij CO2, pogosto preko pilotnih projektov. Nekateri primeri v Emiliji

Romanji so naslednji:

– Proizvodnja obnovljive energije v stavbah v lasti naravnih parkov (fotovoltaični moduli v Deželnem

parku Taro, rotor v hostlu Deželnega parka Vena del Gesso Romagnola),

– Usklajevanje skupinske nabave za namestitev sončnih modulov v stanovanjskih stavbah na območju

parka (projekt Sun-park, Narodni park Toskansko-Emilijskih Apeninov),

– Pogozdovanje za razširitev zmogljivosti ponorov ogljika po Tokijskem protokolu (Deželni park delte

reke Pad v Emiliji Romanji, Deželni park Boschi di Carrega),

225

– Uvedba električnih avtomobilov, koles in motornih vozil za prevažanje obiskovalcev in zaposlenih v

parku (Deželni park delte reke Pad v Emiliji Romanji, Narodni park Toskansko-Emilijskih Apeninov),

– Ozaveščanje prebivalcev, študentov in tehnikov o varčevanju z energijo (Deželni park Abbazia di

Monteveglio),

– Študije in raziskave o podnebnih spremembah (Deželni park delte reke Pad v Emiliji Romanji).

Čeprav je težko označiti kot problematično njihovo porabo energije, zavarovana območja lahko postanejo

pomembna vozlišča znotraj regionalne energetske mreže tako, da izpostavijo svojo naravo »socialnih

laboratorijev« za preizkušanje dobrih praks tudi na področju obnovljivih virov in varčevanja z energijo, in

da delujejo kot atraktivni center podeželskih območij na tem področju.

V tem smislu lahko trdimo, da naravni parki potrebujejo svoj energetski načrt in da lahko odigrajo vidno

vlogo pri izvajanju energetske politike določenega ozemlja iz naslednjih razlogov:

– ker je biotska raznovrstnost, katere varstvo je osnovno poslanstvo naravnega parka, odvisna od

podnebnih sprememb, ki so močno odvisne od energetske porabe in proizvodnje,

– ker tudi naravni park, upoštevan hkrati kot območje in lokalna ustanova, mora prispevati k

doseganju ciljev energetske racionalnosti, ki jih določajo višje upravne ustanove v skladu z načelom

delitve bremena in »misli globalno in deluj lokalno«,

– ker zavarovano območje je kraj, kjer se lahko preizkusi prave okoljske modele, vključno z

energetskimi,

– vezane na okoljska vprašanja, vključno z energijo,

– ker v Italiji obstaja velika razprava o prihodnosti vmesnih administrativnih nivojev in ustanove kot so

naravni parki bi lahko prevzele vlogo pokrajin pri usklajevanju in spodbujanju okoljskih in

energetskih vprašanj na subregionalni ravni.

Zaradi vseh teh razlogov se je Deželni park delte reke Pad v Emiliji Romanji odločil, da postane eden

izmed prvih parkov v Evropi, ki ima svoj lasten energetski načrt.

Energetski načrt delte reke Pad, 1. del: analize

Energetski načrt obravnava politiko in teritorialne dinamike, povezane z energijo, posebno pozornost pa

namenja ohranjanju biotske raznovrstnosti. Izbrani pristop je strateške narave in določa cilje, smernice in

pilotne projekte, ki naj se izvajajo na tem področju, pri tem pa ne obravnava ukrepov za povečanje

energetske učinkovitosti parka kot lokalne ustanove (pisarniške dejavnosti, stroji, vozila).

Energetski načrt je razdeljen na dve makro področji: v prvem, analitičnem delu, so zbrane informacije o

načrtih in dejavnostih, povezanih z energetsko učinkovitostjo, ki jih izvajajo lokalne oblasti (vključno z

Deželnim parkom), zasebna podjetja in lokalni prebivalci. Na tak način smo sledili rdeči niti

gospodarskega potenciala posameznih območij, in sicer:

– Laguna Goro: ribištvo in gojenje školjk,

– notranji vodotoki: nekdanje ribiške koče (v ita. capanni),

– obala: kopališča in kopališke storitve,

– notranja območja: kmetijska podjetja in kmetijsko-turistične namestitve.

Poleg tega smo upoštevali tudi najbolj zanimive energetske projekte, ki so jih na celotnem območju parka

izvedli najrazličnejši gospodarski subjekti ali ustanove.

226

Raziskavo smo opravili z dokumentarnimi analizami, pregledi na terenu in pogovori z nosilci interesa

(agrarnimi organizacijami, kmetijskimi zadrugami, ki upravljajo elektrarne na biomaso, lokalnimi

proizvajalci obnovljive energije, ponudniki kopaliških storitev, turističnimi organizaciji in javnimi

uslužbenci).

Analitični del načrta lahko povzamemo z vizualnim zemljevidom v nadaljevanju, v katerem so navedeni

obstoječi projekti, ki so bili izvedeni na območju parka.

Slika 1. Zemljevid obstoječih energetskih projektov na območju parka.

227

Energetski načrt delte reke Pad, 2. del: strategija in projekti

Drugi del energetskega načrta je namenjen strateškim ciljem, smernicam in projektom, ki jih je treba

obravnavati v sodelovanju z deželnim parkom.

Predlagani lokalni ukrepi so različnih vrst: to niso samo nematerialni projekti (študije, obveščanje in

informiranje o dobrih praksah), ampak tudi izmerljivi projekti v smislu proizvedene in shranjene energije,

nižjih emisij CO2, denarnih stroškov in koristi. Da bi okrepili praktično izvedljivost Energetskega načrta

smo poiskali tudi možne vire finansiranja. Pri vsakem projektu smo navedli tudi presojo o morebitnih

vplivih na območja Natura 2000. Povzetek je predstavljen v spodnji tabeli.

Tabela 1. Povzetek energetskega načrta

Strateški cilji Specifični cilji Smernice

1. Izvajanje PAES deželnega parka

2. Zagotavljanje energetske učinkovitosti v stavbah

1. Spodbujanje racionalne porabe energije in zmanjšanja emisij CO2 v deželnem parku 3. Podpiranje lokalnega načrtovanja na področju energije in

zmanjševanja emisij CO2

4. Promoviranje učinkovite in neinvazivne opreme in naprav 2. Uvajanje pametnih energetskih sistemov v proizvodnih sektorjih

5. Spodbujanje energetsko učinkovitih rešitev, ki se lahko prilagajajo lokalni proizvodnji

6. Obnova voznega parka deželnega parka

7. Izvajanje projektov za trajnostno mobilnost obiskovalcev

Ohranjanje biotske raznovrstnosti preko podnebnih sprememb

3. Zmanjšanje emisij na področju prevozov

8. Spodbujanje zmanjševanja CO2, ki ga povzročajo barke gojiteljev školjk

9. Spodbujanje obratov in mikro sistemov z nizkimi vplivi na okolje

4. Podpiranje lokalne proizvodnje energije iz obnovljivih virov 10. Spodbujanje prenove opuščenih območij za proizvodnjo

obnovljive energije

11. Spodbujanje energetske učinkovitosti pri kmetijskih podjetjih

Prispevati k splošnemu cilju energetske učinkovitosti na osnovi načela delitve bremena

5. Spodbujanje energetske učinkovitosti na področju kmetijstva in gozdarstva 12. Podpiranje kratkih proizvodnih verig in zaprtih

proizvodnih sistemov

13. Finansiranje R&R na področju energije in podnebnih sprememb

14. Objavljanje poljudne literature o energiji in podnebnih spremembah

15. Spodbujanje širjenja dobrih praks

6. Podpiranje raziskovanja in informiranja o podnebnih spremembah in energiji

16. Sodelovanje z ostalimi lokalnimi in javnimi organi

17. Vzpostavljanje mreže akterjev, ki delujejo na področju energije in podnebnih sprememb

Delovati kot eksperimentalni in usklajevalni akter na področju energije

7. Spodbuditi soudeležbo občinski uprav pri snovanju energetskih politik 18. Podpiranje šibkejših občin pri izvajanju učinkovitih

energetskih politik

Vseh 15 pilotnih projektov smo zbrali v nekakšen portfelj, ki omogoča količinsko opredelitev potrebnih

naložb in dosegljivih rezultatov z vidika denarnega prihranka, energetske učinkovitosti in zmanjšanja CO2.

Seznam izvedljivih projektov in njihovih stroškov je nakazan v spodnji tabeli, v naslednji po so prikazani

posamezni projekti in skupne prednosti.

228

Tabela 2. Seznam izvedljivih projektov in njihovih značilnosti

Naslov projekta Globalna naložba €

Naložba po

enotah €

Soudeležene

enote

Delež soudeležbe % (ocena)

Skupaj naložba €

Sredstva

a. PAES deželnega parka

40.000 1 40.000 Bančne fundacije; Samonaložbe; Deželni načrt za obnovljivo energijo, Evropski sklad za sodelovanje

b Učinkovite lagunske koče (povezane)

7.500 100 30% 225.000 Evropsko sodelovanje, Državne subvencije (Sklad za energijo)

b. Učinkovite lagunske koče (samostojne)

6.000 650 10% 390.000 Evropski sklad za sodelovanje

c. Pogozdovanje v gozdu Eliceo

4.604.000 4.604.000 Donatorji (Parki za Kjoto), Deželni načrt za obnovljivo energijo

d. Goro Solar village 8.000 1.694 1% 135.520 Državne subvencije (Sklad za energijo) Banke

e. Pristop k Paktu županov

20.000 20.000 Bančne fundacije; Samonaložbe; Deželni načrt za obnovljivo energijo

f. Učinkovito kampiranje

43.000 27 30% 348.300 Davčne olajšave 55 %; Državne subvencije (Sklad za energijo)

g. Učinkovita kopališča

20.000 344 10% 688.000 Davčne olajšave 55 %; Državne subvencije (Sklad za energijo)

h. Učinkovita nastanitev v turističnih kmetijah

62.000 32 25% 496.000 Davčne olajšave 55 %; Državne subvencije (Sklad za energijo), Deželni načrt za obnovljivo energijo

i. Ecoprofit v delti 375.000 1 (10 podjetij)

375.000 Evropski sklad za sodelovanje, Deželni načrt za obnovljivo energijo, Zasebno finansiranje

l. Trajnostna mobilnost v postajah parka

1.421.000 1 1.421.000 LIFE+, EEEF, CIP EIE, Državne subvencije (Sklad za energijo), Deželni načrt za obnovljivo energijo

m. Barke za gojenje školjk (kit)

2.000 400 25% 200.000

m. Gojenje školjk (nadomeščanje)

15.000 256 10% 384.000

Nova obalna LAS, Deželni načrt za obnovljivo energijo, Zasebno finansiranje

229

Naslov projekta Globalna naložba €

Naložba po

enotah €

Soudeležene

enote

Delež soudeležbe % (ocena)

Skupaj naložba €

Sredstva

n. Soline z ničelnimi emisijami

800.000 1 800.000 Državne subvencije (Sklad za energijo), Samo naložbe, CIP (Ecoinnovation), Deželni načrt za obnovljivo energijo

o. Učinkovita ribolovna postaja

150.000 3 100% 450.000 Državne subvencije (Sklad za energijo), Bančne fundacije

p. Prenova območja bivšega podjetja SIVALCO

1.400.000 1 1.400.000 Državne subvencije (Sklad za energijo), Bančne fundacije, ESCO, LIFE+, 7th FP, Deželni načrt za obnovljivo energijo

q. Energetski atlas delte

30.000 1 30.000 Bančne fundacije; Samo naložbe, EU Leader LAS

Skupaj 8.690.000 - 12.006.82

0

-

Tabela 3. Seznam izvedljivih projektov in njihovih prednosti

Prihranjena energija Skupaj monet.

vrednost Pay-back

Skupaj zmanjšane emisije Naslov projekta

kWh/leto €/leto Leta kg CO2/leto

a. PAES deželnega parka - - - -

b Učinkovite lagunske koče (povezane)

4.000 29,100 8 78.000

b. Učinkovite lagunske koče (samostojne)

1.300 16.250 24 56.550

c. Pogozdovanje v gozdu Eliceo 10.000 Ni pomembno 173.400.000

d. Goro Solar village 3.312 13.552 10 24.292

e. Pristop k Paktu županov - - - -

f. Učinkovito kampiranje 44.500 46.980 7 243.000

g. Učinkovita kopališča 10.950 82.560 8 254.560

h. Učinkovita nastanitev v turističnih kmetijah

41.000 64.000 8 108.000

i. Ecoprofit v delti 395.000 162.934 3 348,803

l. Trajnostna mobilnost v postajah parka

25.000 9.000 Ni pomembno 6.700

m. Barke za gojenje školjk (kit) 400 640.000 240.000

m. Gojenje školjk (nadomeščanje) 256 163.840

Ko se doseže porabo 8.000 litrov goriva 61.440

n. Soline z ničelnimi emisijami 675.000 100.000 8 70.000

o. Učinkovita ribolovna postaja 47.656 34.500 13 96.000

p. Prenova območja bivšega podjetja SIVALCO

800.000 260.000 7 540.000

q. Energetski atlas delte - - - -

Skupaj 1.632.716 8 175.527.344

Glavna značilnost Energetskega načrta je ta, da ga predlaga javna ustanova, katere cilj je ohranjanje

biotske raznovrstnosti. Zaradi tega smo za vsak projekt posebej ocenili možne vplive na okolje, zlasti na

območja Natura 2000. S tehnološkega vidika predlagani projekti vključujejo fotovoltaične module

230

vgrajene v strehe, sončno-termalne ukrepe in v enem samem primeru postavitev manjšega bioplinskega

obrata. Na osnovi tovrstnih analiz smo pripravili štiri priporočila za bodoče izvajanje projektov.

Tabela 4. Priporočila za bodočo izvedbo projektov

Priporočilo št. 1: Za solarne naprave pod 100 kWp, ki se nahajajo na območjih Natura 2000, priporočamo uporabo

koplanarnih plošč vgrajenih v streho. V teh primerih je potrebna predhodna presoja vplivov na okolje.

Priporočilo št. 2: Za iste naprave, ki se nahajajo manj kot 5 km od meja območja Natura 2000, se uveljavlja Priporočilo št. 1,

vendar ni potrebna predhodna presoja vplivov na okolje.

Priporočilo št. 3: Za solarne naprave nad 100 kWp oz. tiste, ki se raztezajo po več kot 1 hektarju površine in se nahajajo na

območjih Natura 2000, priporočamo uporabo koplanarnih neodsevnih plošč vgrajenih v streho. V teh

primerih je potrebna predhodna presoja vplivov na okolje, priporočljiva pa je tudi krajinska presoja.

Priporočilo št. 4: Za iste obrate na bioplin/biomaso, ki se nahajajo manj kot 5 km od meja območja Natura 2000, je dobavna

veriga po načelu bližine obvezna. V teh primerih je potrebna predhodna presoja vplivov, priporočljiva pa je

tudi krajinska presoja.

Vsak projekt je v poročilu predstavljen s povzetkom in podrobnejšim projektnim listom v prilogah. Primer

projektnega lista je prikazan v spodnji sliki.

Slika 2. Projektni list.

231

Parki, energija in podnebne spremembe

Energetski načrt delte reke Pad smo pripravili zato, da deželni park, ki se je medtem razvil v javno

ustanovo s širšimi pristojnostmi na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti makroregije delte reke

Pad, opremimo z dokumentom, ki mu omogoča, da se spopade z energetskimi izzivi in podnebnimi

spremembami z vidika ohranjanja biotske raznovrstnosti in trajnostnega razvoja. Na tak način ta lokalna

ustanova zahteva svoje pristojnosti glede na ostale administrativne nivoje, kot so pokrajine in dežele, ter

pristop k načelu delitve bremena in sodelovanja z ostalimi lokalnimi ustanovami in javnimi organi pri

udejanjanju energetske politike območja delte.

Za doseganje tega splošnega cilja smo zasnovali strateški Energetski načrt, ki je značilen za širša območja,

in ne načrta PAES, ki je bolj primeren za občinske uprave, ki morajo izvajati konkretne ukrepe za

zmanjšanje emisij CO2 in računov za energijo. Ne glede na svojo strateško usmeritvijo, lahko s 15 projekti,

ki so zajeti v portfolju, določimo dosegljive rezultate v smislu denarnega prihranka in zmanjšanja emisij

CO2 na osnovi analize stroškov in koristi, ki je povzeta v spodnji tabeli.

Tabela 5. Analiza stroškov in koristi

Stroški naložbe € 12.006.820

Letna ekonomska vrednost (prihodki in prihranki) € 1.632.716

Povprečni globalni pay-back 7 let in 4 mesece

Letno zmanjšanje CO2

Kg CO2 175.527.344

(Kg CO2 2.127.344, če ukinemo projekt za pogozdovanje gozdu

Eliceo)

Pričujoči Energetski načrt postavlja delto reke Pad med najnaprednejše parke v Evropi, saj v Italiji je le

Deželni park Ticino v Lombardiji odobril podoben Energetski načrt v obliki PAES (2007) in Deželni park

Adamello-Brenta sodeluje v evropskem projektu za zmanjšanje CO2 na tem območju (Fossil Free). V vsej

Evropi manj kot 10 zavarovanih območij se lahko ponaša z izkušnjami pri energetskem načrtovanju.

Za Emilijo Romanjo je pričujoči Energetski načrt zgolj prvi korak, kateremu bo sledila priprava PAES, s

katerim se bo obravnavalo tematiko energetske učinkovitosti parka, mišljenega kot organizacije. S

pristopom Paktu županov pa bo park prevzel vlogo koordinatorja za celotno območje in bo začrtal novo

pot za parke in energetsko načrtovanje na podeželju.

233

Spremljanje učinkov podnebnih sprememb na biocenoze Parka delte reke Pad

v Emiliji Romanji

Stefano Mazzotti,a Fausto Pesarini,a Teresa Boscolo, a Sara Lefosse,a Danio Miserocchi,a

Elisabetta Tiozzoa in Luciano Massettib

a Museo Civico di Storia Naturale, Via De Pisis 24, 44100 Ferrara, Italija. b Istituto di Biometeorologia,

Consiglio Nazionale delle Ricerche, Via Giovanni Caproni 8, 50145 Firenze, Italija. Kontakt: a museo.storianaturale@comune.fe.it, b direttore@ibimet.cnr.it.

Povzetek

V okviru pričujoče študije smo opredelili vrste in taksocenoze, ki predstavljajo bioklimatske kazalnike,

občutljive na vremenske in podnebne spremembe v delti reke Pad: a) rosnica (Rana dalmatina); b) krešiči

(Coleoptera, Carabidae), c) mikroterjocenoze (Mammalia, Rodentia, Soricomorpha). Iz analize cenoze

krešičev izhaja relativno povečanje centralno azijsko-turanskih korotipov in hkratno upadanje

severnoazijskih, kar dokazuje, da je v teku proces nadomeščanja favne preko zamenjave higrofilnih vrst s

termofilnimi. Tudi pri mikroterjocenozah smo opazili povečanje termofilnih vrst in krčenje mezofilnih.

Podnebne spremembe bi lahko vplivale tudi na fenologijo rosnice in njene reproduktivne dejavnosti.

Tovrstna žaba predstavlja dober kazalnik za spremljanje bioloških učinkov globalnega segrevanja.

Ključne besede: Delta reke Pad, bioklimatski kazalniki, rosnica, mikroterjocenoza, cenoza krešičev,

podnebne spremembe.

Bioklimatski kazalniki

Za ocenjevanje podnebnih vplivov na biocenoze je treba opredeliti vrste, taksocenoze in različne

skupnosti, ki tvorijo kazalnike, občutljive na lokalne vremenske in podnebne spremembe. Zato smo

najprej opredelili ključne skupine krovnih vrst, ki imajo vlogo kazalnikov na osnovi sprememb življenjskih

ritmov ali sestave skupnosti v določenem naravnem ekosistemu. Merila za izbor homogenih taksonov in

modelov spremljanja za vse parke in zaščitena območja v okviru projekta Climaparks so povzeta v

naslednjih dveh točkah: 1) opredelitev taksocenoz, živalskih skupnosti ali populacij krovnih vrst, ki jih je

treba spremljati kot biokazalnike med njihovim reproduktivnim ciklom in jih primerjati z meritvami

vremenskih in podnebnih parametrov (temperatura vode, zraka in tal, padavine, vlaga v zraku, sevanje

itd.), ki so monitorirani vzporedno, da se ugotovi povezavo med fenologijo izbranih vrst in trendi izbranih

parametrov (npr. čas pojavljanja med reproduktivnimi migracijami, pogostost pojavljanja, korelirani

toplotni trendi). Pridobljene informacije lahko primerjamo s prejšnjimi podatki in z naknadnimi

monitoringi, da ugotovimo morebitne trende; 2) analiza strukture skupnosti ali taksocenoze na osnovi

analize kvalitativne sestave in kvantitativne frekvence vrst glede na določena geografska območja. Tudi v

tem primeru lahko pridobljene informacije (število in distribucijo frekvenc različnih vrst) primerjamo s

predhodnimi podatki in naknadnimi monitoringi, da ugotovimo morebitne trende (npr. spreminjanje

frekvenc vrst, ki sestavljajo skupnosti, izginotje ali zamenjava vrst).

234

Na podlagi zgoraj omenjenih smernic smo opredelili naslednje specifične bioklimatske kazalnike za delto

reke Pad: a) dvoživke, ciljna vrsta rosnica (Rana dalmatina); b) krešiči (Coleoptera, Carabidae); c)

mikroterjocenoze (mikrosesalci) (Mammalia, Rodentia, Soricomorpha).

Slika 1. Rosnica (Rana dalmatina).

Merilna mesta, oprema in metodologija

Za potrebe spremljanja smo izbrali dve posebni območji: gozd Mesola v Ferrarskem predelu parka in gozd

Pineta di Classe v Ravenni. Za Naravni rezervat gozd Mesola je značilno zaporedje peščenih sipin in

medsipinskih depresij, na katerih uspeva ksero-termofilna in termo-higrofilna vegetacija. V medsipinskih

depresijah uspevajo higrofilni gozdovi in stadialna vegetacija, kot so vlažni travniki in vodne cenoze v

bližini jezer, ribnikov itd. (za podrobnejši opis biotopa in vegetacije glej Mazzotti, 2007). V gozdu Pinete

Ravennati in na območju Piallasse smo našli podobne ksero-termofilne in termo-higrofilne habitate,

vendar z izrazitejšim ločevanjem obeh vrst in z bolj poudarjenimi značilnostmi (Mazzotti, 2007).

Tako za gozd Mesola kot za habitate na območju Ravenne imamo na razpolago veliko predhodnih

podatkov o skupnostih krešičev in populacijah rosnice. Tovrstni podatki, ki pokrivajo obdobje več

desetletij, predstavljajo zelo pomemben referenčni okvir za ugotavljanje morebitnih časovnih trendov v

sestavi cenoz. Za spremljanje mikrosesalcev smo opravili terenske preglede na območju delte reke Pad v

pokrajinah Ferrara in Rovigo, v okviru katerih smo izbrali zapuščene domačije, ki predstavljajo ustrezna

mesta (počivališča) za zbiranje izbljuvkov pegaste sove (Tyto alba). Mesta smo izbrali glede na

funkcionalno razpoložljivost predhodnih podatkov in muzejskega gradiva, pri tem pa smo se osredotočili

na mesta, pri katerih se okolica in namembnost tal nista korenito spremenili.

Informacije smo pridobili s pomočjo analize »Zemljevidov o dejanski rabi tal«, ki jih je pripravila Služba za

mapiranje in tla Dežele Emilije Romanje, in digitalnih zemljevidov, ki so bili oblikovani v okviru projekta

Corine Land Cover 2000. Na osnovi analize izbranih počivališč smo ugotovili distribucijo plena na

območju, ki približno ustreza lovišču pegaste sove, ki je po dogovoru prikazan s krogom, katerega

središče se nahaja v počivališču, polmer pa meri 2,5 km.

235

Zato, da bi analizirali podnebje in podnebne spremembe na območju delte reke Pad, smo poiskali

zgodovinske vire meteoroloških meritev vremenskih postaj, ki se nahajajo v bližini merilnih mest, in smo

tako ugotovili, da so tri vremenske postaje imele na razpolago časovne vrste, potrjene od institucij, kot so

Meteorološka služba ERMES DEXTER Dežele Emilije Romanje, služba ARPAV Dežele Veneto in Pokrajina

Ferrara. Maja 2011 smo v okviru projekta Climaparks postavili vremensko postajo s senzorji za

temperaturo, relativno vlažnost, padavine, hitrost in smer vetra, s katero smo v realnem času izmerili

meteorološke parametre. V spodnji tabeli št. 1 so navedeni viri, s katerimi smo primerjali podatke, ki smo

jih zbrali med spremljanjem.

Tabela 1. Časovne vrste merjenja meteoroloških podatkov

Šifra Postaja Razpoložljivo obdobje Analizirano obdobje

S1 Gozd Pineta di Classe (Ravenna) 1948–2011 1948–2011

S2 Gozd Mesola (Ferrara) 1986–2012 1992–2012

S3 Porto Tolle (Rovigo) 1989–2012 1990–2012

Kakovost in popolnost časovnih vrst smo preverili in iz letnih in sezonskih klimatskih analiz smo izločili

tista leta in sezone, pri katerih smo ugotovili več kot 1 % manjkajočih podatkov. Časovne vrste smo

preverili tudi s testom SNHT (Alexandersson, 1986). Pri časovni vrsti S2 smo opazili sumljivo

diskontinuiteto med letoma 1990 in 1991. Metapodatki postaje nam niso omogočili, da preverimo vzroke

te potencialne diskontinuitete, zato smo se odločili, da omejimo analizo te postaje na obdobje med

letoma 1992 in 2012 (leti 2001 in 2004 sta bili izključeni iz analize letnega trenda zaradi pomanjkanja

večine podatkov v jesenskem obdobju). Časovni vrsti S1 in S3 sta bili popolni za obdobji med letoma

1948–2011 in 1990–2012.

Časovne vrste bioklimatskih kazalnikov in kazalnikov aridnosti, ki so navedene v tabeli 2, smo analizirali,

da ugotovimo morebitne letne (L) in sezonske (S) trende.

Tabela 2. Bioklimatski kazalniki in kazalniki aridnostni ter letna (L) in sezonska (S) stopnja agregacije

Indeks Opis Agregacija Formula

TX Povprečje najvišjih temperatur L–S

TM Povprečje povprečnih temperatur L–S

TN Povprečje najnižjih temperatur L–S

P Kumulativne padavine L–S

NP Deževni dnevi (p>1mm) L–S

PF Langov padavinski faktor (1915) L P/TM

MART De Martonnov indeks L P/(TM+10)

Q Embergerjev padavinski kvocient L 100*P/(TC2-TF

2)

Opomba: TC = najvišja povprečna temperatura najtoplejšega meseca izražena v °C, TF = najnižja povprečna

temperatura najhladnejšega meseca izražena v °C.

Krešiče smo analizirali s 24 talnimi pastmi: 12 smo jih postavili v gozd Mesola in 12 v gozd Pineta di

Classe. Na obeh merilnih mestih smo izbrali dve območji, kamor smo postavili 6 pasti, razporejene na

razdalji 5–6 m. Pasti so bile sestavljene iz 12 cm globokih in 9 cm širokih valjastih vsebnikov, ki so bili do

roba vkopani v tla in napolnjeni do polovice z vinskim kisom, ki privablja členonožce, in s šcepcem

kuhinjske soli (Na Cl) do 5-odstotne koncentracije, da ohranimo padle žuželke. Vse pasti smo prekrili s

posebnimi plastičnimi pokrovčki, da jih zaščitimo pred listi, drobci in vremenskimi pojavi, in jih dvignili

nad tlemi, da omogočimo vstop členonožcev. Pasti smo izpraznili in obnovili vsaka dva tedna oz. enkrat

mesečno. Vse krešiče smo identificirali, posušili in shranili v entomoloških škatlah. Preostalo vsebino pasti

smo shranili v pripravku s 70 % alkohola in oddali študijski zbirki Naravoslovnega muzeja v Ferrari.

236

Pri spremljanju populacije rosnice smo upoštevali začetek reproduktivne dejavnosti, ki sovpada s

pojavom prvih jajčnih mas, ki smo jih ugotovili z neposrednim opazovanjem osebkov in/ali jajčnih mas s

pomočjo hidrofona. Zato, da bi se izognili morebitnim napakam pri izračunu DOY (Day Of The Year)

začetka odlaganja, smo upoštevali tudi datum z 20 % zajetij in datum z največjim številom zajetij za vsako

leto. Nato smo vzeli v poštev vremenske pogoje DOY-a pred odkritjem jajčnih mas, in pri tem

predpostavljali, da je DOY odlaganja dan, ko so se samice premaknile. Leta 2012 smo v gozdu Mesola

uporabili talne pasti s pregrado od 21. februarja do 10. marca, da bi tak način prestregli reproduktivno

migracijo. Pasti smo pregledali vsaj enkrat na dan in najdene osebke smo izmerili (od konice gobca do

kloake, SVL), stehtali in sprostili v notranjosti pregrade, da jim omogočimo dostop do vode. Ker ena

samica odleže eno samo jajčno maso, število jajčnih mas sovpada s številom samic. Na osnovi

podatkovne baze muzeja smo nato izračunali povprečno razmerje med samci in samicami ter pripravili

oceno reproduktivne populacije v letih, ko so bile preštete le jajčne mase.

Za spremljanje mikrosesalcev smo primerjali podatke iz študij o izbljuvkih pegaste sove (Tyto alba) v treh

različnih obdobjih zbiranja (1975–80, 2006–09, 2011–12), da bi ugotovili, ali lahko podnebne spremembe

vplivajo na sestavo mikroterioloških skupnosti na obravnavanem območju. Od julija 2011 do septembra

2013 smo izbljuvke zbirali vsake tri mesece v osmih domačijah na območju Parka delte reke Pad.

Osteološki material smo analizirali v skladu z metodami, ki jih je predlagal Contoli (1980). Za določanje

vrst smo uporabili diagnostična merila, ki so jih predlagali različni avtorji (Toschi, 1959; Toschi, 1965;

Chaline idr., 1974; Niethammer & Krapp, 1978a; Niethammer & Krapp, 1978b; Nappi, 2001; Amori idr.,

2008). Ko smo zaključili postopek zbiranja in odpiranja izbljuvkov ter identifikacije in shranjevanja

materiala, smo analizirali podatke na osnovi indeksov termokserofilije (Contoli, 1980), ki temeljijo na

relativnih frekvencah vrst z različnimi toplotnimi zahtevami. Indeksi imajo višje vrednosti v primeru

toplejših in suhih območij: ITX = Crocidurinae/Soricidae; ITX1 (Suncus etruscus – Sorex sp.)/Soricidae;

ITX2 = {(Suncus etruscus/Soricidae) + [(Mus musculus + Rattus rattus)/Murinae]}/2; ITX3 = (Mus musculus

+ Rattus rattus)/Murinae.

Rezultati

Mesečne termo-padavinske vrednosti treh merilnih postaj zaznamuje podoben toplotni režim. Za postajo

v gozdu Pineta di Classe (S1) so značilne povprečne letne vrednosti TX (19,2 °C), ki so nekoliko višje od

ostalih dveh postaj (18,3 °C in 18,6 °C). Za postajo v gozdu Mesola (S2) je značilno nekoliko hladnejše

poletje v primerjavi s S1, tako pri najnižji (0,7 ° C) kot tudi pri najvišji temperaturi (1 ° C). Vse tri postaje

imajo podoben režim padavin, tako v smislu skupnih letnih kumulativnih padavin (S1-P = 673 mm;

S2-P = 697 mm; S3-P = 706 mm), kakor tudi v smislu porazdelitve po mesecih. Analizo letnih in sezonskih

trendov smo opravili za obdobje razpoložljivosti podatkov za vse tri postaje: S1 za 1948-2011 (tabela 3),

S2 za 1992–2012 (tabela 5) in S3 za 1990-2012 (tabela 6). V primeru postaje S1 smo analizo opravili tudi

za obdobje med letoma 1990 in 2012 (tabela 4). Analiza letnih časovnih vrst bioklimatskih indeksov S1 za

celotno razpoložljivo obdobje (tabela 3) je pokazala naslednje značilne trende: a) pozitivni trend za

najvišjo temperaturo (0,4 °C na desetletje, p<0,01) in povprečno temperaturo (0,2 °C na desetletje,

p<0,01); b) negativni trend za število deževnih dni (približno 1,7 dni na desetletje, p<0,05). Nismo opazili

značilnih trendov pri številu deževnih dni, čeprav smo v vseh letnih časih zabeležili zmanjšanje količine

padavin. Pozitiven trend pri povprečni temperaturi je posledica naraščajočih temperatur spomladi in

poleti, medtem ko se najvišja temperatura znatno poveča jeseni.

237

Tabela 3. Letni trendi in pomembnost (*p<0,05; **p<0,01) letnih in sezonskih indeksov v gozdu Pineta di

Classe (S1) za obdobje 1948–2011

pozimi spomladi poleti jeseni letno

TX (°C/Y) 0,019 0,042** 0,056** 0,018* 0,040**

TN (°C/Y) -0,011 -0,002 0,007 -0,002 -0,001

TM (°C/Y) 0,003 0,02* 0,031** 0,007 0,019**

P (mm/Y) -0,072 0,148 0,078 0,206 0,311

PN (dni/Y) -0,05 -0,034 -0,023 -0,06 -0,175*

PF -0,035

MAR -0,006

Q -0,292

Opomba: *p<0,05; **p<0,01.

Analiza letnih časovnih vrst bioklimatskih indeksov S1 v zadnjih 22 letih (tabela 8) (primerjalno obdobje z

ostalimi postajami) kaže intenzivnejše pozitivne trende pri vseh indeksih temperature v primerjavi z

analizo celotne časovne vrste. Vrednost TX se poveča za približno 0,8 °C na desetletje, kar je dvakrat

večje od vrednosti v celotnem obdobju, medtem ko TN, ki ni pokazala nobene pomembnosti, se poveča

za približno 0,6 °C na desetletje in oba učinka skupaj privedejo do pozitivnega trenda TM (0,6 °C na

desetletje), ki je približno trikrat višji kot v celotnem obdobju. Nobenega značilnega trenda nismo opazili

pri številu deževnih dni.

Analiza posameznih sezon potrjuje pomembno vlogo spomladanskega in sezonskega pozitivnega trenda

pri vseh toplotnih indeksih (TX, TM, TN) ter naraščajoči trend TX v jeseni. Z zvezi s padavinami smo opazili

značilen trend pri kumulativnih padavinah in deževnih dneh v zimskem času, vendar to je lahko posledica

zim v letih 2009 in 2010, ko se je količina padavin povečala za približno 40 % glede na povprečje. Obe leti

se nahajata na koncu časovne vrste.

Tabela 4. Letni trendi in pomembnost letnih in sezonskih indeksov v gozdu Pineta di Classe (S1) za

obdobje 1990–2012

Pozimi Spomladi Poleti Jeseni Letno

TX (°C/Y) 0,013 0,111** 0,115** 0,072* 0,082**

TN (°C/Y) 0,008 0,083** 0,103** 0,037 0,064**

TM (°C/Y) 0,038 0,104** 0,108** 0,052 0,083**

P (mm/Y) 4,280* 1,609 -1,287 -1,731 1,487

PN (dni/Y) 0,660* 0,213 -0,176 -0,334 0,232

PF -0,123

MAR -0,016

Q -0,452

Opomba: *p<0,05; **p<0,01.

Analiza letnih časovnih vrst bioklimatskh indeksov S2 (tabela 9) je za razpoložljivo obdobje pokazala

pozitiven trend le pri najnižji temperaturi (1,4 °C na desetletje, p<0,01). Sezonska analiza je pokazala

značilno zmanjšanje najvišje temperature v zimskem času (1,2 °C na desetletje, p<0,01) in povečanje

povprečne temperature spomladi (0,7 °C na desetletje, p<0,01). Nasprotno, najnižje temperature kažejo

naraščajoč trend spomladi (1,8 °C na desetletje, p <0,01), poleti (1,9 °C na desetletje, p <0,01) in jeseni

238

(1,3 °C na desetletje, p<0,01). Čeprav to ni statistično pomembno, moramo izpostaviti zmanjšanje letnih

padavin v višini -9 mm na leto, predvsem zaradi poletja 2012, ki je bilo daleč najbolj sušno v tem obdobju.

Tabela 5. Letni trendi in pomembnost letnih in sezonskih indeksov v gozdu Mesola (S2) za obdobje 1992–

2012

pozimi spomladi poleti jeseni letno

TX (°C/Y) -0,116** -0,020 -0,028 -0,050 -0,057

TN (°C/Y) 0,103 0,184** 0,191** 0,128** 0,144**

TM (°C/Y) -0,032 0,069* 0,076 0,011 0,027

P (mm/Y) 0,671 2,139 -5,317 -4,724 -9,274

PN (dni/Y) 0,453 0,154 -0,084 -0,134 0,308

PF -0,778

MAR -0,424

Q -0,935

Opomba: *p<0,05; **p<0,01.

Analiza letnih časovnih vrst bioklimatskih indeksov S3 (tabela 6) je pokazala pozitivne trende pri vseh

indeksih, povezanih s temperaturo v višini 0,8 °C na desetletje, kar je posledica povečanja posameznih

indeksov spomladi, poleti in jeseni. Nobenega značilnega trenda nismo zaznali pri kumulativnih

padavinah in številu deževnih dni. Samo pri zimskem deževju smo opazili tudi značilen trend pri

kumulativnih padavinah (samo pri S1) in številu deževnih dni (pri vseh postajah), kar je najbrž posledica

zim 2009 in 2010, ko so bile padavine za 40 % večje od povprečja, in dejstva, da se leti nahajata na koncu

niza le 22 let.

Nobenega značilnega trenda nismo opazili pri treh indeksih aridnosti, čeprav se njihove vrednosti

zmanjšujejo in posledično se aridnost povečuje. Ta variacija indeksa je bolj zaznavna pri S2, kjer se De

Martonnov indeks (MAR) zmanjšuje za 4,24 točke na desetletje (velikost p=0,22).

Tabela 6. Letni trendi in pomembnost letnih in sezonskih indeksov v Porto Tolle (S3) za obdobje 1990–

2012

pozimi spomladi poleti jeseni letno

TX (°C/Y) 0,045 0,096** 0,099** 0,092** 0,084**

TN (°C/Y) 0,057 0,084** 0,095** 0,084** 0,081**

TM (°C/Y) 0,054 0,089** 0,095** 0,085** 0,080**

P (mm/Y) 2,990 -0,561 -3,091 0,842 0,003

PN (dni/Y) 0,593** 0,003 -0,150 -0,032 0,409

PF -0,293

MAR -0,093

Q -0,413

Opomba: *p<0,05; **p<0,01.

V okviru spremljanja cenoz krešičev v obeh merilnih postajah smo analizirali 1.174 osebkov, razdeljenih v

38 vrst, kot je to prikazano v tabelah 7 in 8, kjer so navedene vzorčene vrste v gozdu Mesola in gozdu

Pineta di Classe, njihovi korotipi, ekološke kategorije pripadnosti in skupno število osebkov za vsako

vrsto. Korotipi in njihova združenja sledijo tistim, ki sta jih predlagala Vigna Taglianti (2005) in Ratti idr.

(1997):

239

Tabela 7. Vzorčene vrste v gozdu Mesola

VRSTE V GOZDU MESOLA Korotip Higrofilija Termofilija Št. osebkov

Calosoma sycophanta PAL MI TM 6

Carabus granulatus interstitialis ASE IG MS 13

Carabus cancellatus emarginatus SIE IG MS 51

Nebria brevicollis TUE IG MS 5

Notiophilus rufipes EUR IG MS 10

Omophron limbatum PAL IG TM 3

Trechus quadristriatus TEM IG MS 4

Amara aenea PAL XR TM 1

Chlaeniellus vestitus EUM IG MS 1

Anisodactylus binotatus ASE IG MS 1

Acinopus picipes TUE XR TM 1

Ophonus azureus CEM XR TM 2

Harpalus pumilus PAL XR TM 2

Harpalus tardus ASE IG MS 17

Harpalus dimidiatus EUR XR TM 1

Calathus fuscipes graecus (= latus) EUM MI TM 493

Calathus cinctus WPA MI TM 3

Calathus melanocephalus PAL MI MS 144

Calathus cfr. micropterus OLA MI MS 2

Laemostenus venustus EME XR MS 1

Opomba: Korotipi s široko distribucijo (LAD): OLA = Holarktik; PAL = Palearktik; WPA = Zahodni palearktik; ASE =

Azijsko-evropsko; EUM = Evropsko-sredozemsko; Korotipi z evropsko usmerjenostjo: (GEU):EUR = Evropsko; CEU =

Osrednje evropsko; SEU = Južno evropsko. Korotipi s sredozemsko usmerjenostjo (GME): MED = Sredozemsko;

WME = Zahodno sredozemsko; EME = Vzhodno sredozemsko. Korotipi s severnoazijsko usmerjenostjo (AST): SIE =

Sibirsko-evropsko. Korotipi z osrednje azijsko-turansko usmerjenostjo (CAT): CEM = Osrednje azijsko-evropsko-

sredozemsko; CAE = Osrednje azijsko-evropsko; TEM = Turansko-evropsko-sredozemsko; TUE = Turansko-evropsko;

TUM = Turansko-sredozemsko. Stopnje higrofilije in termofilije vrst: XR = kserofilno; MI = mezohigrofilno; IG =

higrofilno; MS: mezofilno; TM = termofilno.

Tabela 8. Vzorčene vrste v gozdu Pineta di Classe

VRSTE V GOZDU PINETA DI CLASSE Korotip Higrofilija Termofilija Št. osebkov

Calosoma inquisitor SIE MI MS 1

Carabus granulatus interstitialis ASE (OLA) IG MS 4

Carabus italicus SEU IG MS 173

Dyschiriodes globosus SIE IG MS 12

Paratachys bistriatus TUE IG MS 1

Bembidion lampros PAL (OLA) IG MS 64

Bembidion lunulatum EUM IG MS 1

Bembidion inoptatum SEU IG MS 5

Pterostichus melas EUR XR TM 4

Pterostichus nigrita PAL IG MS 8

Pterostichus strenuus ASE IG MS 4

Badister bullatus OLA IG MS 1

Badister sodalis TUE IG MS 1

Baudia cfr peltata SIE IG MS 7

Scybalicus oblongiusculus MED XR TM 1

Pseudoophonus rufipes PAL (OLA) MI MS 1

Harpalus dimidiatus EUR XR TM 2

Platyderus neapolitanus SEU MI TM 1

240

VRSTE V GOZDU PINETA DI CLASSE Korotip Higrofilija Termofilija Št. osebkov

Calathus fuscipes graecus (= latus) EUM MI TM 6

Agonum viduum SIE IG MS 113

Syntomus truncatellus SIE XR MS 3

Opomba: Kratice so obrazložene v tabeli 7.

Zato, da bi analizirali strukturo vzorčenih krešičev v gozdovih Mesola in Pineta di Classe, smo uporabili

indeks dominance (Tischler, 1949), izraženega v odstotkih. V primeru gozda Mesola so dominance

porazdeljene na naslednji način: eudominantne (>10 %), Calathus fuscipes graecus (65 %), Calathus

melanocephalus (19 %); dominantne (5–10 %), Carabus cancellatus emarginatus (7 %); subdominantne

(2–5 %) nobena vrsta; recedentne (1–2 %) in subrecedentne (<1 %), druge vrste. Odstotki za gozd Pineta

di Classe pa so bili naslednji: eudominantne (>10 %), Carabus italicus (42 %), Agonum viduum (27 %),

Bembidion lampros (15 %); dominantne (5–10 %) nobena vrsta; subdominantne (2–5 %), Dyschirius

globosus (3 %); recedentne (1–2 %) in subrecedentne (<1 %), druge vrste. Ker smo imeli na razpolago tudi

podatke o krešičih v gozdu Mesola, ki so bili na istih merilnih mestih pridobljeni z vzorčenjem v letih

1995–1997 (Corazza in Fabbri, Naravoslovni muzej v Ferrari, neobjavljeno), smo primerjali tudi sestavo

skupnostih krešičev v obeh obdobjih (tabela 9). Vzorec iz let 1995–1997 vsebuje 887 osebkov, ki so

porazdeljeni v 22 vrst. Od teh jih je 8 prisotnih v obeh obdobjih, 13 samo v prvem obdobju in 11 v

obdobju spremljanja projekta Climaparks.

Table 9. Seznam vzorčenih vrst v gozdu Mesola v obdobju 1995–1997

VRSTE V GOZDU MESOLA (1995-97) Korotip Higrofilija Termofilija Št. osebkov

Carabus cancellatus emarginatus SIE IG MS 113

Carabus italicus SEU IG MS 5

Carabus granulatus interstitialis ASE (OLA) IG MS 267

Nebria brevicollis TUE IG MS 132

Trechus quadristriatus TEM IG MS 11

Polyderis algiricus WME XR MS 1

Paratachys bistriatus TUE IG MS 5

Pterostichus melanarius OLA MI TM 2

Pterostichus niger ASE IG MS 11

Amara aenea PAL (OLA) XR TM 1

Pseudoophonus rufipes PAL (OLA) MI MS 8

Pseudoophonus griseus PAL XR TM 2

Harpalus tardus ASE IG MS 2

Harpalus pumilus PAL XR TM 2

Harpalus anxius PAL XR TM 3

Harpalus flavicornis SEU XR MS 2

Harpalus serripes PAL XR TM 7

Calathus fuscipes graecus (= latus) EUM MI TM 131

Calathus melanocephalus PAL MI MS 155

Olisthopus fuscatus MED XR TM 1

Agonum viduum SIE IG MS 23

Syntomus truncatellus SIE XR MS 3

Opomba: Kratice so obrazložene v tabeli 7.

Vir: Corazza in Fabbri, Naravoslovni muzej v Ferrari, neobjavljeno.

Indeks dominance vzorčenih vrst v gozdu Mesola v obdobju 1995–97 je naslednji: eudominantne

(> 10 %), Carabus granulatus interstitialis (30 %), Calathus melanocephalus (17 %), Nebria brevicollis

241

(15 %), Calathus fuscipes graecus (15 %), Carabus cancellatus emarginatus (13 %); dominantne (5–10 %)

nobena vrsta; subdominantne (2–5 %), Agonum viduum (3 %); recedentne (1–2 %) in subrecedentne

(<1 %) druge vrste.

Rosnica ali Rana dalmatina (Amphibia, Anura) je vrsta, ki prebiva predvsem v gozdovih in se spušča v

vodo samo med razmnoževanjem. Reproduktivna strategija rosnice je eksplozivna (Duellman idr., 1986;

Wells, 1977), saj odlaganje jajc poteka v zelo kratkem času (od nekaj dni do nekaj tednov) in ličinke se

dokončno razvijejo v približno dveh do treh mesecih po odlaganju. Spremljanje populacije v gozdovih

Mesola in Pineta di Classe je pokazalo, da je datum prvega zajetja povezan z mesecem februarjem: če se

temperatura povprečno poveča za 1 °C, je zajetje zgodnejše za 4,5 dni. Vrhunec zajetja in posledično

odlaganih jajčnih mas je povezan z zimskimi temperaturami, zlasti s tistimi v mesecu januarju: če je zima

toplejša za 1 °C, je zajetje zgodnejše za 13 dni, vendar v enajstih letih spremljanja fenologije nismo opazili

nikakršnih značilnih trendov (tabela 10).

Tabela 10. Sprememba števila zajetij v reproduktivnih sezonah med letoma 2001 in 2002 izražena v DOY

(Day Of the Year)

Leto PC 20 % MC

2001 55 66 68

2002 44 47 102

2003 60 64 78

2004 58 58 58

2006 46 53 97

2007 39 44 52

2008 44 62 73

2009 35 43 63

2010 69 69 69

2011 46 59 86

2012 58 65 87

Opomba: PC = prvo zajetje; 20 % = 20 % zajetij; MC = vrhunec.

V skladu z modelom, ki ga so ga predlagali Mazzotti idr. (2008) se reproduktivna sezona začne, ko

povprečna dnevna temperatura preseže 8 °C, in v skladu s formulo DOY25 %=DOY>8 °C+3 lahko

napovemo DOY s 25 % zajetij. Če analizo nadgradimo z našimi podatki, lahko napovemo tovrstni DOY s

povprečnim kvadratnim odklonom 4,4 dni (tabela 11).

Tabela 11. Datumi opazovanja (DOYo) in predvideni datumi (DOYs) ter napake, izražene v številu dni (Ne)

s 25 % zajetij

Leto DOYo DOYs Ne

2001 66 68 2

2002 47 41 6

2003 64 65 1

2004 58

2006 53 54 1

2007 44 44 0

2008 62 62 0

2009 43 39 4

2010 69

2011 59 52 7

2012 65 58 7

242

Reproduktivno migracijo iz leta 2012 in podnebne spremenljivke smo testirali s Spearmanovim

koeficientom korelacije rangov, vendar, ker smo te teste ponovili, smo prag pomembnosti popravili z

Bonferronijevo metodo. Premikanje osebkov ni povezano s temperaturo, temveč z zračno vlago

(tabela 12), to pa je v skladu s tem, kar je navedeno v literaturi (Timm idr., 2007).

Tabela 12. Učinki podnebnih spremenljivk na zajetja v letu 2012

rho p-vrednost

Tmax 0,3877 0,1534

Tpovp 0,2486 0,3717

Tmin 0,3301 0,2295

Vlažnost 0,6333 0,0113

Opomba: Povezavo smo preverili s Spearmanovim koeficientom korelacije rangov. Z uporabo Bonferronijeve

metode pomembnost znaša p<0,0125.

V okviru spremljanja smo vzorčili 773 jajčnih mase, odlaganih med februarjem in marcem, z

nekajtedensko razliko med obema letoma. Razmerje med številom jajčnih mas populacije v gozdu Mesola

v letih, za katera smo imeli na voljo podatke zbrani z enakimi metodologijami vzorčenja (2006, 2008,

2010, 2011, 2012) in padavinami v prejšnjem letu je bilo potrjeno s Spearmanovo korelacijo rangov

(rho = 0,9747, p-vrednost = 0,0048), kar kaže na visoko korelacijo (rho> 0,95) in statistično pomembnost

(p <0,05) (tabela 13).

Tabela 13. Razmerje med številom jajčnih mas in padavinami v prejšnjem letu

Leto Št. jajčnih mas Padavine (mm)

2006 49 783,7

2008 34 680,7

2010 60 911,9

2011 69 978,2

2012 34 467,2

Opomba: Spearmanova korelacija rangov potrjuje visoko korelacijo (rho> 0,95) in statistično pomembnost (p <0,05).

V okviru spremljanja skupnosti malih sesalcev (Mammalia, Soricomorpha, Rodentia) smo zbrali 688

izbljuvkov, v katerih smo našli 1.975 skeletnih ostankov mikrosesalcev. Število osebkov za vsako vrsto,

odstotna pogostost spremljanja, izvedenega v obdobju projekta Climaparks (2011-12 = T3) in zbiranj iz

prejšnjih let (1975-1980 = T1 in 2006-09 = T2) so prikazani v tabeli 14.

Tabela 14. Število plenov, odstotna pogostost glede na skupne in delne vrste za zbiranja iz obdobij 1975–

80 (T1), 2006-09 (T2) in Climaparks 2011–12 (T3)

Vrste T1 T2 T3

Št. % mikr. % del. Št. % mikr. % del. Št. % mikr. % del

C. suaveolens 288 21,52 57,03 208 12,70 59,94 262 13,27 55,86

C. leucodon 73 5,46 14,46 62 3,79 17,87 120 6,08 25,59

Crocidura sp. 4 0,60 1,58 0 0 0 0 0 0

Sorex sp. 87 6,50 17,23 30 1,83 8,65 16 0,81 3,41

S. etruscus 8 0,60 1,58 44 2,69 12,68 61 3,09 13,01

T. europaea 12 0,90 2,38 1 0,06 0,29 4 0,20 0,85

N. anomalus 29 2,17 5,74 2 0,12 0,58 6 0,30 1,28

Skupaj Soricomorpha 505 37,74 100 347 21,18 100 469 23,75 100

243

Vrste T1 T2 T3

Št. % mikr. % del. Št. % mikr. % del. Št. % mikr. % del

M. musculus 92 6,88 11,04 242 14,77 18,75 250 12,66 16,60

Apodemus sp. 179 13,38 21,49 341 20,82 26,41 369 18,68 24,50

R. norvegicus 33 2,47 3,96 0 0 2,25 0 0 0

R. rattus 8 0,60 0,96 29 1,77 0 10 0,51 0,66

Rattus sp. 2 0,15 0,24 2 0,12 0,15 1 0,05 0,07

M. arvalis 17 1,27 2,04 358 21,86 27,75 644 32,61 42,76

M. savii 383 28,62 45,98 255 15,57 19,75 187 9,47 12,42

M. minutus 80 5,98 9,60 60 3,66 4,65 24 1,22 1,59

A. amphibius 29 2,17 3,48 2 0,12 0,15 2 0,10 0,13

Muridae ind. 10 0,75 1,20 2 0,12 0,15 11 0,56 0,73

Microtus sp. 0 0 0 0 0 0 8 0,41 0,53

Skupaj Rodentia 833 62.10 100 1.291 78,82 100 1.506 76,25 100

Skupaj 1.338 100 1.638 100 1.975 100

Iz analize podatkov je razvidno, da so žužkojedi bolje zastopani v prvi zbirki (T1), kjer njihov odstotek

glede na mikrosesalce znaša 37,9 %. Ta odstotek močno upada pri zbirki T2 (21,24 %) in rahlo narašča v

zbirki T3 (23,99 %).

Med žužkojedi je mogoče opaziti, da so primerki rodu Sorex, ki so bolj povezani z vlažnimi in hladnimi

okolji, bolj zastopani v zbirki T1 in da se njihova pogostnost premočrtno zmanjšuje od prve do tretje

zbirke. Čisto nasprotni pa so podatki o vrsti Suncus etruscus, ki se raje zadržuje v vročih in sušnih okoljih,

in je malo zastopana v zbirki T1, medtem ko doseže višjo pogostnost v zbirkah T2 in T3 (slika 2).

Pogostnost Sorex sp. in Suncus etruscus

0

1

2

3

4

5

6

7

T1 T2 T3

Zbirke

Od

sto

tki %

Suncus etruscus

Sorex sp.

Slika 2. Pogostnost Sorex sp. in Suncus etrusus v vseh treh obdobjih: 1975–80 (T1), 2006–09 (T2) in

Climaparks 2011-12 (T3).

Pri glodavcih ugotavljamo, da vrsto Mus musculus bolj plenijo v T2 in T3 kot v T1 ter da pegasta sova le

občasno pleni vrsto Rattus rattus. Indeksi termokserofilije kažejo pozitiven trend (tabela 15), ITX ima

večje vrednosti v treh zbirkah med 0,76 (T1) in 0,95 (T3) (tabela 2), kar je več od vrednosti 0,71, ki jo

Contoli (1986) določa kot največjo pričakovano vrednost za območja z zmernimi bioklimatskimi pogoji.

244

Tabela 15. Vrednosti termokserofilije v treh zbirkah

Tudi vrednosti ITX1 naraščajo v naslednjih treh zbirk in nihajo od -0,161 do 0,096. Vrednosti indeksov

ITX2 in ITX3 naraščajo med T1 in T2 ter se nagibajo k stabilizaciji med slednjo in T3. Večje razlike med

zbirkama T1 in T2 je mogoče pojasniti z dejstvom, da je čas, ki je potekel med tema zbirkama, daljši

(približno 20 let) od tistega, ki je potekel med zbirkama T2 in T3 (samo 5 let). Nadalje velja izpostaviti, da

formuli indeksov ITX2 in ITX3 upoštevajo pogostost Rattus Rattus, ki ga na tem območju težko

razlikujemo od R. norvegicus, če analiziramo le kostne ostanke (Aloise idr., 2008). Poleg tega se zdi, da

pegasta sova ne lovi vrste Rattus povsem naključno, saj raje izbere manjše, mlajše ali manj agresivne

osebke. Zaradi tega je treba upoštevati, da so izračunane vrednosti indeksov ITX in ITX1 bolj verodostojne

od vrednosti ostalih dveh.

Zaključki

Analiza časovnih vrst treh vremenskih postaj potrjuje splošno povišanje temperature na obravnavanem

območju. Najdaljša časovna vrsta (gozda Pineta di Classe, 64 let), ki predstavlja srednje- do dolgoročni

kazalec podnebnih sprememb, je pokazala znatno povišanje najvišje temperature v višini 0,4 °C na

desetletje, kar je predvsem posledica naraščajočih temperatur spomladi in poleti. Trend je posebej izrazit

od leta 1990 dalje. Tako za gozd Pineta di Classe kot za Porto Tolle je naraščajoči trend značilen za

najnižje, povprečne in najvišje temperature (0,8 °C na desetletje, kar pomeni 8 °C na stoletje), predvsem

zaradi pomladi in poletja v prvem in tudi jeseni v drugem primeru. Tovrstni trend je posledica povišanja

pomladnih in poletnih temperatur in, v primeru S3, tudi znatnega povišanja jesenskih temperatur.

Omenjeni rezultati so skladni s tistimi iz prejšnjih študij, saj so že Brunetti idr. (2006) zabeležili povprečno

povišanje vseh toplotnih indeksov za približno 8 °C na stoletje spomladi in poleti od leta 1980 dalje. Pri

postaji v gozdu Mesola smo zabeležili značilne spremembe samo pri najnižjih letnih temperaturah,

vendar z višjo desetletno stopnjo (1,4 °C na desetletje) in z naraščajočim trendom pri poletnih (1,9 °C na

desetletje) ter spomladanskih temperaturah (1,8 °C na desetletje). Ta razlika je morda posledica lokalnih

mikroklimatskih razmer in predvsem vloge, ki jo ima vegetacija pri ublaževanju nočnih temperatur.

Nobenega jasnega trenda nismo opazili pri padavinah, tako v smislu skupnih vrednosti kot tudi števila

letnih dogodkov, čeprav iz analize časovne vrste 1948–2011 v gozdu Pineta di Classe izhajata rahlo

upadanje števila deževnih dni in stanovitnost letnih padavin, kar pomeni, da so padavine intenzivnejše.

Na osnovi primerjalne analize horoloških podatkov o krešičih, vzorčenih v gozdu Mesola, s tistimi, ki

izhajajo iz vzorcev iz prejšnjih let (1995–1997), lahko potrdimo prevalenco vrst s široko distribucijo tudi

na časovni ravni. Relativno povečanje osrednje azijsko-turanskih korotipov in hkratno upadanje

severnoazijskih kaže na značilen trend, iz katerega razberemo, da smo priča procesu zamenjave favne.

Odstopanja pri relativnih abundancah eudominantnih in dominantnih vrst ni razvidno le na makroskopski

ravni, temveč dokazuje menjavanje različnih horoloških in ekoloških vrst (higrofilija in termofilija).

Jasno dominantna vrsta v obdobju 2011–2012 je bil Calathus fuscipes graecus, eusredozemska,

mezohigrofilna in termofilna vrsta, katere relativna abundanca se je dvignila do 65 % v primerjavi s 15 % v

obdobju 1995–1997, medtem ko je Carabus granulatus interstitialis, dominantna higrofilna in

T1 T2 T3

ITX 0.79 0.87 0.95

ITX1 -0.17 0.04 0.10

ITX2 0.13 0.26 0.26

ITX3 0.25 0.40 0.39

245

mezotermofilna vrsta v preteklem obdobju, zabeležil znaten upad v obdobju spremljanja Climaparks s

30 % na 2 %. Makroskopska je tudi regresija, ki je zajela Nebria brevicollis, higrofilno in mezotermofilno

vrsto, ki je prešla z eudominantnega položaja s 15 % na recedentni položaj z 1 %. Pomembno in skladno z

dosedanjimi trendi je upadanje Carabus cancellatus emarginatus, sibirsko-evropske higrofilne in

mezotermofilne vrste, ki se je skrčila s 13 % na 7 %.

Zgoraj omenjene trende potrjujejo tudi izsledki raziskave, ki je bila opravljena v sredini 80. let preteklega

stoletja (Contarini, 1988). V tej študiji je bila higrofilna in mezotermofilna vrsta Carabus granulatus

interstitialis pogosta, medtem ko je bila mezohigrofilna in mezotermofilna vrsta Calathus

melanocephalus označena kot občasna. Še bolj presenetljivo je dejstvo, da današnja dominantna vrsta

Calathus melanocephalus ni bila sploh omenjena v omenjeni študiji. Analiza korotipov krešičev v gozdu

Pineta di Classe kaže na prevlado vrst s široko distribucijo, čeprav je manj izrazita kot v gozdu Mesola.

Cenoze krešičev obeh merilnih mest se znatno razlikujeta med sabo, tako da sta težko primerljivi.

Iz analize izhaja, da se je struktura populacije mikrosesalcev na obravnavanem območju znatno

spremenila v preteklih 30 letih. Če primerjamo zbirke iz obdobja 1975–1980 z zbirkami iz novejših

obdobij, opazimo povečanje nekaterih termofilnih vrst (Mus musculus, Suncus etruscus) in zmanjšanje

mezofilnih vrst (Sorex sp.). Tovrstne spremembe potrjuje tudi povečanje indeksov termokserofilije. Iz

analize vremenskih podatkov je jasno, da se je v zadnjih desetletjih temperatura na obravnavanem

območju znatno povišala in da tovrstna sprememba je morda imela pozitiven učinek na termofilne in

negativen učinek na mezofilne vrste malih sesalcev. Razširitev termofilnih vrst bi lahko škodila ne samo

mikroteriocenozam, ampak tudi celotnim ekosistemom, in postopno zmanjševanje mezofilnih vrst bi

lahko privedlo do izgube biotske raznovrstnosti. Poleg tega bi lahko povečanje bolj antopofilnih

termofilnih vrst (Mus musculus in R. rattus) spodbudilo razširjanje prenosljivih bolezni glodavcev (Menne

in Ebi, 2006; Szpunar idr., 2008).

Reproduktivna fenologija populacije rosnice na obeh obravnavanih območjih je skladna s tem, kar je

navedeno v literaturi. Zaradi tesne povezave med temperaturo in reproduktivno dejavnostjo, bi lahko

višje temperature neposredno vplivale na zgodnejši začetek reproduktivne sezone (Beebee, 1995;

Crucitti 2012; Tryjanowski idr., 2003). Z našimi podatki ne moremo dokončno potrditi sprememb pri

fenologiji rosnice, ker za to potrebujemo dolgoročnejše spremljanje (Corn, 2005), s katerim lahko

ugotovimo pomembne spremembe v tempu reproduktivnih dejavnosti te vrste. Ne glede na to pa je

jasno, da če se bodo podnebni trendi nadaljevali oz. okrepili, bo morda v zelo kratkem času prišlo do

zgodnjega začetka reproduktivne sezone oz. se bodo pojavile reproduktivne anomalije podobne tistim, ki

so jih že opazili pri navadni krastači v gozdu Mesola (Mazzotti idr., 2002). Znano je, da podnebne

spremembe vplivajo na fiziologijo (npr. na ravnovesje med vodo, ki izpareva preko transpiracije, in tisto,

pridobljeno preko osmoze), vedenje (hibernacija) in ekologijo dvoživk (Blaustein idr., 2001), zato lahko

sklepamo, da je ta vrsta žabe dober bioklimatski kazalnik za bodoče spremljanje učinkov podnebnih

sprememb na bioloških sistemih.

Literatura

Alexandersson, H. (1986). A homogeneity test applied to precipitation data. Journal of Climatology, 6, 661–675.

Aloise, G., Szpunar, G., Mazzotti, S., Nieder, L., & Cristaldi, M. (2008, July). On a Rattus rattus (Linnaeus, 1758) population characterized by atypical M1 [Abstract]. V Rodens et spatium. 11th International Conference on Rodent Biology, Myshkin (Russia).

246

Amori, G., Contoli, L. & Nappi, A. (2008). Fauna d’Italia. Vol. 44, Mammalia II: Erinaceomorpha, Soricomorpha, Lagomorpha, Rodentia. Italija: Calderini Editore.

Blaustein, A. R., Walls, S. C., Bancroft, B. A., Lawler, J. J., Searle, C. L., & Gervasi S. S. (2010). Direct and indirect effects of climate change on amphibian populations. Diversity, 2, 281–313.

Brunetti, M., Maugeri, M., Monti, F., & Nanni, T. (2006). Temperature and precipitation variability in Italy in the last two centuries from homogenised instrumental time series. International Journal of Climatology, 26, 345–381.

Chaline, J., Baudvin, H., Jammot, D., & Saint Girons, M. C. (1974). Les proies des rapaces. Paris, Francija: Doin.

Contarini, E. (1988). La coleotterofauna del “Boscone della Mesola” (delta padano meridionale). Secondo contributo (Carabidae, Silphidae, Scydmaenidae, Staphylinidae, Pselaphidae, Histeridae, Anthicidae). Bollettino del Museo civico di Storia naturale di Venezia, 38, 135–154.

Contoli, L. (1980). Borre di Strigiformi e ricerca teriologica in Italia. Natura e Montagna, 3, 73–94.

Contoli, L. (1986). Sistemi trofici e corologia: dati su Soricidae, Talpidae ed Arvicolidae d’Italia predati da Tyto alba (Scopoli 1769). Hystrix, 1(2), 95–118.

Corn, P. S. (2005). Climate change and amphibians. Animal Biodiversity and Conservation, 28(1), 59–67.

Crucitti, P. (2012). A review of phenological patterns of amphibians and reptiles in central Mediterranean ecoregion. V Xiaoyang Zhang (Ur.), Phenology and climate change (Chapter 3). doi: 10.5772/35961

Duellman, W. E., & Trueb, L. (Eds). (1986). Biology of Amphibians. Baltimore, MD, ZDA: Johns Hopkins University Press.

Mazzotti, S. (Ur.) (2007). Quaderni della Staz. di Ecol. del Museo civico di St. Nat. Vol. 17: “Herp-Help” Status e strategie di conservazione degli Anfibi e dei Rettili del Parco Regionale del Delta del Po. Ferrara, Italija: Museo civico di Storia Naturale.

Mazzotti, S., Massetti, L., & Maruzzi, P. (2008). Timing and thermal relation of movement events to pond-breeding by Rana dalmatina in the Po river Delta (Northern Italy). V C. Corti (Ur.), Le Scienze. Vol 8: Herpetologia Sardiniae. Latina, Italija: Societas Herpetologica Italica/Belvedere.

Menne, B., & Ebi, K. L. (2006). Vector and rodent-borne diseases. V B. Menne & K. L. Ebi (Ur.), Climate change and adaptation strategies for human health (str. 129–268). Darmstadt, Nemčija: Steinkopff.

Nappi, A. (2001). I micromammiferi d’Italia. Italija: Simone.

Niethammer, J., & Krapp, F. (1978a). Handbuch der Säugetiere Europas. Band 1: Nagetiere I (Sciuridae, Castoridae, Gliridae, Muridae). Wiesbaden, Nemčija: Akademische Verlagsgesellschaft.

Niethammer, J., & Krapp, F. (1978b). Handbuch der Säugetiere Europas. Band 3: Nagetiere I (Erinaceidae, Talpidae, Soricidae, Cercopithecidae). Wiesbaden, Nemčija: Akademische Verlagsgesellschaft.

Ratti, E., Busato, L., De Martin, P., & Zanella, L. (1997). I Carabidi delle golene del corso inferiore del Piave (Veneto, Italia nordorientale) (Insecta Coleoptera Carabidae). Boll. Mus. civ. St. nat. Venezia, 47, 7–74.

Szpunar, G., Aloise, G., Mazzotti, S., Nieder, L., & Cristaldi, M. (2008). Effects of global climate change on small mammal communities in Italy. Fresenius Environmental Bulletin, 17, 1526–1533.

Timm, B. C., McGarigal, K., & Compton, B. W. (2007). Timing of large movement events of pond-breeding amphibians in Western Massachusetts, USA. Biological Conservation, 136. 442–454.

Tischler, W. (1949). Grundzüge der terrestrischen Tierökologie. Brannschweig, Nemčija: F. Vieweg & Sohn.

247

Toschi, A. (1959). Mammalia. Generalità-Insectivora-Chiroptera. V A. Toschi & B. Lanza (Ur.), Fauna d’Italia. Vol. 4 (str. 65–186). Bologna, Italija: Calderini.

Toschi, A. (1965). Mammalia. Lagomorpha-Rodentia-Carnivora-Artiodactyla-Cetacea. V A. Toschi (Ur.), Fauna d’Italia. Vol. 6 (str. 48–238). Bologna, Italija: Calderini.

Tryjanowski, P., Rybacki, M., & Sparks, T. (2003). Changes in the first spawning dates of common frogs and common toads in western Poland in 1978–2002. Annales Zoologici Fennici, 40, 459–464.

Vigna Taglianti, A. (2005). Checklist e corotipi delle specie di Carabidae della fauna italiana. V P. Brandmayr, T. Zetto & R. Pizzolotto (Ur.), I Coleotteri Carabidi per la valutazione ambientale e la conservazione della biodiversità: Manuale operativo (Appendix B, str. 186–225). Roma, Italija: APAT.

Wells, K. D. (1977). The social behaviour of anuran amphibians. Animal Behaviour, 25, 666–693.

249

Podnebne spremembe in upravljanje zavarovanih območij: raziskava o

turističnih tokovih in spremembah pri povpraševanju turistov glede na

podnebne spremembe

Stefano Dall’Aglio

Econstat, Via Irnerio, 22, 40126 Bologna, Italija. Kontakt: mail@econstat.it.

Povzetek

Podnebne spremembe so eno od najpomembnejših vprašanj, ki jih morajo obravnavati razvojne

strategije turističnih destinacij. Študijo smo izvedli zato, da bi razumeli, kako lahko podnebne spremembe

vplivajo na percepcijo obiskovalcev Parka delte reke Pad ter na njihovo bodoče ravnanje in koriščenje

parka. Raziskavo smo izvedli na podlagi anketiranja obiskovalcev parka. Izsledki kažejo, da podnebne

spremembe spodbujajo obiskovanje parka v nižji sezoni. Glede specifičnih turističnih aktivnosti, ki se

izvajajo na območju parka, ugotavljamo, da so nekatere bolj občutljive do podnebnih sprememb kot

druge. Na osnovi te predhodne študije je treba v prihodnje opredeliti izboljšave in oblikovati nove

turistične produkte, s katerimi bomo kos novim razmeram in da jih spremenimo v prednost za celoten

sistem turistične oskrbe.

Ključne besede: podnebne spremembe, trajnostni razvoj, turistične destinacije, naravna območja, parki,

turistične aktivnosti, razširitev sezone.

Uvod

Pričujoči povzetek obravnava anketo o pričakovanih spremembah turističnega vedenja med

obiskovanjem parka, ki bi lahko nastale zaradi podnebnih sprememb. Anketo je izvedel zavod Econstat v

imenu Ustanove za upravljanje parkov in biotsko raznovrstnost delte reke Pad.

Podnebne spremembe spadajo prav gotovo med prioritete svetovnih turističnih upraviteljev. Čedalje

večje je število študij, ki skušajo ugotoviti, kako je treba ta dejavnik upoštevati pri oblikovanju lokalnih

razvojnih strategijupoštevajoč, da vremenske spremembe imajo bodisi negativne (zmanjšana privlačnost

in razpoložljivost obstoječih turističnih produktov) bodisi pozitivne učinke (razširjena turistična sezona,

povpraševanje po novih produktih).

Iz literature izhaja, da so gorska in obmorska območja bolj izpostavljena škodljivim učinkom podnebnih

sprememb, čeprav ta pojav še vedno povzroča spremembe tudi v drugih okoljih in turističnih produktih,

kot so naravna območja.

Cilji in metodologija

Pričujoča študija izhaja iz naslednjega cilja, ki si ga je zadala uprava Parka delte reke Pad v Emiliji Romanji:

ugotoviti, kako lahko podnebne spremembe vplivajo na dojemanje, obiskovanje in koriščenje naravnega

območja na osnovi anketiranja obiskovalcev parka.

250

To je predhodna študija za bolj strukturirane poznejše ukrepe za opredelitev izboljšav v sistemu oskrbe in

za razvoj novih turističnih proizvodov/ponudbe, ki bi jih lahko park izkoristil, da se sooči z novimi

razmerami, ki bi jih lahko nato spremenilv prednosti.

V okviru ankete smo preko vprašalnika zbrali podatkeo turističnih uporabnikih Parka delte reke Pad.

Zbiranje podatkov ki je trajalo od sredine aprila do začetka junija 2012. Pri zbiranju podatkov je

sodelovalo osebje 7 sprejemnih centrov in 3 kampov na obali Emilije Romanje. Vprašalnike smo

izpolnjevali tudi v času Mednarodnega sejma o opazovanju ptic, ki je potekal v Comacchiu med27. in

29. junijem 2012.

Vprašalnike so anketiranci izpolnili sami, nato so jih obdelali raziskovalci.Na osnovipreverjanja popolnosti

in doslednosti odgovorov so raziskovalci opredelili 212 (od več kot 400 zbranih) veljavnih vprašalnikov.

Zaradi velikosti vzorca lahko trdimo, da je anketa statistično zanesljiva.

Prvi rezultati kažejo, da je »spontano« znanje o podnebnih spremembah in njihovih učinkih razširjeno pri

večini obiskovalcev: kar 95 % vprašanih turistov trdi, da pozna ta pojav, pri tem pa nismo zasledili

posebnih sprememb glede na spol, starost, raven izobrazbe ali pogostost obiska.

Prve splošne reakcije na možne učinke, ki bi jih lahko podnebne spremembe imele na turistično vedenjev

parku, kažejo na morebitno povečanje pogostosti obiskov spomladi in jeseni ter na zmanjšanje pozimi in

poleti. Glede na prerazporeditev obiskov po različnih letnih časih, je skupna obiskanostše vedno

zaznavana kot konstantna (74 % anketirancev predvideva, da bo stabilna, 13 % povečana in 13 %

zmanjšana).

Razmere se razlikujejo po letnih časih: večja obiskanost jeseni (+9) in spomladi (+6), manjša pa pozimi

(-18) in poleti (-17). V perspektivi je tovrstni scenarij zaznamovan s stabilnostjo, tudi zaradi porazdelitve

po različnih letnih časih (»visoko« spomladi in poleti, »nizko«jeseni in pozimi).

Če bi se podnebne spremembe pojavile tako, kot je opisano, kako bi spremenili svoje obiskovanje Parka

delte reke Pad glede na pogostost obiskov?

Slika 1. Pričakovane spremembe pri obiskanosti Parka delte reke Pad po posameznih letnih časih.

251

Glede na dolžino obiska smo zabeležili visoko korelacijo med pogostostjo in trajanjem: letni časi s

potencialno naraščajočo pogostostjo sovpadajo s tistimi, pri katerih smo zabeležili potencialno povečanje

povprečne dobe bivanja in obratno.

Svojo analizo smo nato preusmerili na turistične dejavnosti v parku in na dojemanje sprememb pri

specifičnem povpraševanju kot posledica podnebnihsprememb. V tem prehodu od splošnega dojemanja

kspecifičnim turističnim produktomsmo ugotovili nove potrebe in pričakovanja, ki bi lahko usmerjala

prilagoditev sistema turistične oskrbe.

Nekateri sezonski rezultati niso v skladu s tem, kar smo pravkar ugotovili, in to dokazuje, da sta za

obravnavanjeokoljskih vprašanj potrebni pozornost in poglobljena analiza.

Smernice

V nadaljevanju so navedene smernice, ki smo jih opredelili na osnovi anketiranja obiskovalcev in deljenja

izsledkov z lokalnimi turističnimi akterji. Te smernice smo pripravili na podlagi podatkov, ki smo jih

zabeležili v specifični situaciji in kontekstu (Parku delte reke Pad). Verjamemo pa, da jih lahko posplošimo

in razširimotudi na številna druga zavarovana območja s podobnimi značilnostmi.

Zavarovana območja so destinacije za naraščajoče povpraševanje po raznolikih dejavnostih

V okviru ankete smo ugotovili naraščajoči trend števila obiskovalcev in turistov v parkih in zavarovanih

območjih, kar sovpada s podatki Državne opazovalnice o okoljskem turizmu Ecotur. Park delte reke Pad je

v obdobju 11 let zabeležil povprečno letno rast v višini 3,7 %.

Slika 2. Turistične aktivnosti v parku.

Poleg tega smo priča povečanju števila dejavnosti, ki jih izvajajo gostje. To dokazuje, da je bilo v

preteklosti obiskovanje zavarovanega območja v bistvu »pasivno« (sprostitev, opazovanje), danes pa

252

vsak obiskovalec zahteva več stvari, ki bi jih rad videl, več dejavnosti, s katerimi bi se rad ukvarjal, več

izkušenj, ki bi jih rad doživel.

V anketi, ki smo jo opravili na območju Parka delte reke Pad, je povprečno število dejavnosti za vsakega

obiskovalca približno 2,5: opazovanje ptic (39 % vzorca),vodeni ogledi z vodiči (35 %), splošno odkrivanje

parka (29 %), ogled sprejemnega centra (24 %).

Tovrstni »želji po udejstvovanju« na strani povpraševanja moramo ponuditi podoben porast storitev na

strani ponudbe, brez katerih se bo gospodarstvo (in konkurenčnost) zavarovanega območja neizogibno

oslabilo.

Trend potrjuje povečanje števila obiskovalcev in aktivnosti

Anketa je pokazala, da v parku beležijo prihod velikih skupin obiskovalcev kot še nikoli prej (tudi zaradi

dogodkov–v tem primeru pobude Slow Spring–ki delujejo kot katalizatorji). Skoraj polovica anketirancev

je obiskala park prvič, po drugi strani pa so »ponavljajoči obiskovalci« intenzivni uporabniki parka

(približno 2/3 tistih, ki so ga že obiskali, so to storili več kot 3-krat). Povečanje števila »novincev« in

pogostosti obiska »rednih obiskovalcev« kaže na nadaljnje povečanje povpraševanja.

Iz ankete je tudi razvidno, da se krepko povečuje nagnjenost obiskovalcev, da se v prihodnje vključijo v

delovanje parka: v povprečju naj bi se izvajanje različnih dejavnosti podvojilo. Dejavnosti, pri katerih smo

zabeležili trend višje rasti, so naslednje:

– absolutno gledano: vodeni naravoslovni ogledi, izleti z barko, kolesarjenje/gorsko kolesarjenje,

treking/izletništvo, opazovanje ptic;

– glede na (manjšo) velikost segmenta: izleti s konjem, izleti s kanujem/kajakom.

Podnebne spremembe bodo vplivale na čas obiskovanja

Podnebne spremembe kažejo svoje učinke na različne načine, med katerimi so najpomembnejši: dvig

povprečne temperature in splošno upadanje padavin, bolj koncentrirane in bolj intenzivne padavine (dež,

sneg).

Na sezonski ravni pa beležimo bolj suha poletja, zgodnje spomladi z večjo verjetnost dežja, toplejšo in

daljšo jesen ter blažjo in krajšo zimo (z možnimi snežnimi neurji).

Raziskava je pokazala, da na sezonsko obiskanost podnebne spremembe povzročajo povečanje

pogostosti zlasti v jeseni (letni čas, ki največ koristi od tega pojava), nato pozimi in poleti (ko je rast

manjša, vendar pozitivna), medtem ko je stabilna spomladi (ki je še vedno najljubši letni čas za

obiskovanje parka).

Iz raziskave je torej razvidno, daimajo podnebne spremembe tudi določene pozitivne učinke na

zavarovanih območjih: sposobnost spodbujanja obiskovanja v tradicionalno »manj pomembnih« sezonah

(jeseni in pozimi) in v primeru gorskih parkov »oživitev« poletja–vsaj za določene segmente

obiskovalcev–zaradi pozitivne razlike v temperaturi v primerjavi z vročimi mesti v nižini.

Podnebne spremembe imajo pozitiven vpliv na obiskanost in aktivnosti

V okviru »razširjajočega se« splošnega trenda lahko podnebne spremembe dodatno povečajo obiskanost

v jeseni, ki tradicionalno velja za nizko sezono, ki pa je primerna za obiskovanje in koriščenje zavarovanih

območij.

253

V takem scenariju, ki upošteva podnebne spremembe, je povprečna razlika pozitivna (+10 % izvedenih

dejavnosti v primerjavi s trendom »brez podnebnih sprememb«).

Slika 3. Deleži uporabnikov nekaterih aktivnosti med obiskovalci parka: sedanji uporabniki (ki izvajajo

aktivnosti), pričakovani bodoči uporabniki, uporabniki, ki bodo park obiskali zaradi podnebnih sprememb.

Podnebne spremembe vplivajo bolj na ene aktivnosti kot na druge

Podnebne spremembe imajo močnejši inkrementalni učinek na nekatere aktivnosti in manj na druge, in

sicer: aktivnosti v sprejemnem centru, opazovanje ptic, izobraževalne aktivnosti o flori/favni/okolju,

treking/hoja in kulinarični turizem.

Tovrstne rezultate je trebaposredovati turističnim ponudnikom, da lahko oblikujejo storitve in predloge, s

katerimi bodo kos »novemu« povpraševanju in bodo lahko izkoristili priložnosti, ki jih ponujajo podnebne

spremembe.

Izogibajte se banalnostim pri trženju in informiranju

Tematika podnebja in podnebnih sprememb je večkrat zlorabljena in ko jo obravnavamo, lahko zelo hitro

zabredemo v banalnosti (to se dogaja vedno, ko je govora o okoljskih vprašanjih): vsi se strinjajo,

odgovori in takojšnje reakcije so očitne (v teoriji), vendar obstajajo latentni dejavniki, ki otežujejo (v

praksi) spreminjanje obnašanj in procesov v pravo smer.

Pri oblikovanju ustrezne politike moramo paziti, da ne uporabimo klišejev oz.ne izvajamo pobud, ki bodo

neznatno vplivale na obnašanje potrošnikov ali na proces prilagajanja podjetij.

254

Zato, da »spremenimo kožo«, so potrebna »izpopolnjena« in nenavadna orodja, pristopi in pobude, tako

za analizo učinkov (na sistem privabljanja obiskovalcev, na obnašanje gostov, na reakcije podjetij),kot

tudi zaizvajanje ukrepov (na področju komunikacije, informiranja, usposabljanja, oblikovanja turističnih

storitev in produktov).

255

Analiza prehrambenih navad netopirjev v obdobju 2011–2013 s

preučevanjem gvana v krajinskem parku Vena del Gesso Romagnola

(Mammalia Chiroptera, Arthropoda)

Roberto Fabbri

Via Bisa 2, 48017 Lavezzola (RA), Italija. Kontakt: eco.fabbri@gmail.com.

Povzetek

Raziskovalna dejavnost o populacijah netopirjev, prisotnih v krajinskem parku, je zajela obdobje dveh let

in sicer leti 2011 in 2012 ter zimo leta 2012/2013. Uporabljene so bile različne raziskovalne metode, s

katerimi so se zbirale obširne informacije o stanju populacij netopirjev, prisotnih v parku. S pomočjo bat-

detektorja je bilo posnetih več kot 1.000 posnetkov, ki pripadajo 9 različnim vrstam. S pregledom

podzemnih ambientov je bilo mogoče določiti in slediti porodniškim ter prezimovalnim kolonijam z

visokim številom primerkov. Skupno je bilo popisanih 15 vrst. Informacije o prisotnosti in ekologiji

posameznih vrst so se izkazale ključnega pomena pri določanju krajev in ambientov, ki so izjemno

pomembni za ohranitev netopirskih vrst na območju samem.

Ključne besede: netopirji, monitoring, podzemne jame, porodniške kolonije, prezimovalne kolonije.

Uvod

V okviru triletnega študijskega programa o prehrambnih navadah nekaterih vrst netopirjev v krajinskem

parku Parco della Vena del Gesso Romagnola, so bile opravljene analize na gvanu vrst Rhinolophus

hipposideros in Myotis emarginatus, zbranem na dveh različnih lokacijah.

V okviru triletnega študijskega programa 2011–2013 o prehrambenih navadah nekaterih vrst netopirjev v

krajinskem parku Parco della Vena del Gesso Romagnola, so bili preučevani vzorci gvana vrst Rhinolophus

hipposideros in Myotis emarginatus z dveh različnih območij. Študija prehrambenih navad s pomočjo

ostankov, ki se nahajajo v kroglicah gvana, velja že dalj časa za verodostojno metodo, tako s

kvantitativnega kot s kvalitativnega vidika (Kunz & Whitaker, 1983; McAney idr., 1991 e 1997; Vaughan,

1997; Whitaker, 1988).

R. hipposideros lovi predvsem v gozdu, vendar se spusti tudi v pasove obrežne vegetacije. Prehrana je v

glavnem sestavljena iz insektov kot so dvokrilci, predvsem iz podreda nematocer (McAney and Fairley,

1989) in tudi nekatere družine muh kratkorožk (podred Brachycera). Kot sekundaren vir prehrane lovi

metulje in insekte iu drugih redov, kot so na primer: Neuroptera, Trichoptera, Hymenoptera, Coleoptera,

Hemiptera, Psocoptera in tudi Arachnida iz reda Araneae.

M. emarginatus med krmljenjem gozdne obrobe, pasove dreves in grmovja, ki se izmenjujejo s travniki,

kakor tudi robove obdelovalnih površin, pašnikov in vrtov (Krull idr., 1991; Steck & Brinkmann, 2006). Za

njegovo prehrano so tipični pajki (Araneae), insekti (predvsem dvokrilci iz redov Brahycera in

Nematocera, kako tudi pravi mrežekrilci, kožekrilci, metulji, hrošči, ščurki) ter drugi nevretenčarji, ki jih

ulovi med letom, na tleh in na rastlinju (Hutson idr., 2008).

256

Preučevanje je imelo kot cilj: poglobitev znanja o prehrambeni ekologiji vrst netopirje, s posebnim

poudarkom na njihovi prehrani; primerjava med razpoložljivosti plena v naravi z rezultati, ki so bili

pridobljeni z analizo gvana; določitev lovišč za vsako posamezno kolonijo netopirjev.

Metode

Kolonije dveh vrst netopirjev se nahajajo v bližini dveh vodnih virov.

Območje odraščanja le vrste R. hipposideros, kjer so bili zbrani vzorci gvana, se nahaja v zgradbi ob reki

Santerno, na nadmorski višini 110 metrov, točneje v kraju Borgo Tossignano (BO). Območje, kjer so bili

ponoči zbrani vzorci členonožcev se nahaja vzdolž brega reke Santerno, približno 500 m od starega mosta

Bailey, ki prečka reko (44°16'22.49"N 11°34'47.09"E), vse do 1,5 km po omenjenem mostu

(44°16'31.99"N 11°34'42.71"E), in sicer v kraju Corsignano, ter ob gozdnem robu, ki se nahaja nekaj sto

metrov od obravnavanega predela rečne struge.

Kolonija le vrste M. emarginatus, od katere so bili pobrani vzorci gvana, se nahaja pod cestnim mostom

nad potokom, na višini območja Casa la Fornace, z nadmorsko višino 95 metrov. Točke nočnega vzorčenja

so bile določene vzdolž brega potoka Sintria, le malo od območja Casa Lame (44°14'24.55"N

11°43'26.81"E), pri območju Casa la Fornace in vse do območja San Mamante v kraju Curiano

(44°14'43.26"N 11°44'10.54"E) (občini Brisighella in Riolo Terme) in ob gozdnem roku ob območju Casa

Lame.

Oba vodna vira (Santerno e Sintria) imata hudourniški režim in gostita ob svojih bregovih široke pasove

obrežne vegetacije. Okoli rečnih krakov, kjer se nahajata koloniji, se nahajajo listopadni gozdovi, delno

naravni travniki, setvene površine in klasični sadovnjaki ter razširjena ali izolirana obljudena naselja.

Insekti, zbrani na terenu

Skupaj s preučevanjem iztrebkov netopirjev, so bile pozno spomladi in poleti v letih 2011–2012

opravljene raziskave na terenu glede insektov ter prisotne nočne dejavnosti in zelo verjetno so zaobjele

ista lovišča, kot jih uporabljajo netopirji.

Uporabljene se bile svetlobne pasti (pitfall-light-traps), ki so bile prav v ta namen pripravljene (Fabbri &

Giacomoni, 2010; Fabbri & Corazza, 2009), s pomočjo 8-wattne Wood žarnice, ki jo je napajala 12 voltna

baterija. Pasti so bile nameščene ponoči ob visoki zračni vlagi in so ostale aktivne vse od mraka do poznih

nočnih ur. Istočasno je bila ponoči uporabljena na vegetaciji mrežica za košnjo, in sicer na točno

določenih progah. Obilna favna členonožcev, ki je bila tako zbrana, je bila v nadaljevanju razčlenjena in

določena na posamezne vrste insektov in štetje primerkov vsake vrste, ki je bila prisotna v vzorcu.

257

Slika 1. Svetlobna past, nameščena ob potoku Sintrii. Fotografija: R. Fabbri.

Slika 2. Svetlobna past, nameščena ob potoku Sintrii. Fotografija: R. Fabbri.

258

Zbiranje in analiza gvana

Preučevanje prehrambene ekologije je bilo izvedeno s pomočjo analize peletov iz fekalij. To je ugodna

metoda, saj ni invazivna in ostanki zaužitih členonožcev ostanejo prepoznavni.

Slika 3. Iztrebki netopirjev. Fotografija: R. Fabbri.

V obdobju bivanja v okviru kolonij znotraj posameznih počivališč (t. i. roosts) so se periodično zbirali

vzorci iztrebkov, ki so jih pridelali netopirji vrste R. hipposideros v obdobju od junija do oktobra med

letoma 2011–12 na območju Borgo Tossignano, ter netopirji vrste M. emarginatus v obdobju od maja do

septembra 2011–12 na območju Zattaglia. Iztrebki so bili zbrani s pomočjo najlonskih platen, ki so bila

razprostrta po tleh, pod najbolj obiskanimi lokacijami. Zbrani gvano je bil posušen, razdeljen v etiketirane

vrečke ter poslan v laboratorijsko analizo; postopek za analizo se je ravnal po Pont & Moulin (1985),

Dickmann & Huang (1988), McAney idr. (1991, 1997), Arlettaz idr. (1993), Duvergé (1996), Steck &

Brinkmann (2006). Minimalno število izbranih peletov, potrebnih za analizo vsakega posameznega

vzorca, je bilo določeno na 15, saj je bilo tako mogoče oceniti minimalno vplenjeno taksonomično

množino.

Za taksonomično določanje ostankov insektov v peletih je bila uporabljena primerjava s posušenimi

nevretenčarji, ki so bili zbrani med nočnim ulovom, ter osnovnimi deli in identifikacijskimi vodniki za

določanje ostankov v peletih netopirjev (Whitaker, 1988; McAney idr., 1991 in 1997; Vaughan, 1997).

Delčki so bili določeni do najnižje možne taksonomske kategorije in to je omogočilo povezovanje različnih

entomoloških taksonomij z najverjetnejšimi življenjskimi habitati.

Pri obdelavi podatkov je bila opravljena ocena volumna, ki ga zaseda vsaka posamična taksomonična

enota v iztrebkih, ter primerjana s 100 (Arlettaz, 1995; Duvergé, 1996; Vaughan, 1997), izračun

povprečnega volumna v odstotkih (ali kumulativna frekvenca v prehrani) za vsako določeno taksonomijo

(Duvergé, 1996), ocena frekvence v odstotkih, in sicer število peletov, v katerih se pojavi določena

taksonomija, deljeno s skupnim številom preučenih peletov in pomnoženo s 100.

259

Slika 4. Opazovanje peletov z mikroskopom. Fotografija: R. Fabbri.

Rezultati

Nevretenčarji, zbrani na terenu

V obdobju 2011–12 je uporaba pasti s svetilko in mrežice za košnjo omogočila vzorčenje tisočerih

primerkov nevretenčarjev sledečih taksonomij, ki so dejavne ponoči ali pa počivajo v nočnih urah na

vegetaciji, na 2 območjih, kjer se nahajajo območja odraščanja in jih zelo verjetno obiskujejo netopirji

med krmljenjem.

Območje Zattaglia vzdolž potoka Sintria (lovišče vrste M. emarginatus): Gastropoda (3 sp.), Opiliones (1

sp.), Ephemeroptera (3 sp.), Orthoptera (3 sp.), Blattoidea (1 sp.), Dermaptera (1 sp.), Heteroptera (sp.

plur.), Homoptera (sp. plur.), Mecoptera (1 sp.), Coleoptera (25 sp.), Diptera (sp. plur.), Lepidoptera (oltre

60 sp.), Trichoptera (15 sp.), Hymenoptera (sp. plur.).

Območje Borgo Tossignano, vzdolž reke Santerno (lovišče vrste R. hipposideros): Gastropoda (1 sp.),

Araneidae (sp. plur.), Ephemeroptera (3 sp.), Odonata (1 sp.), Orthoptera (3 sp.), Dermaptera (1 sp.),

Heteroptera (sp. plur.), Homoptera (sp. plur.), Coleoptera (21 sp.), Diptera (sp. plur.), Lepidoptera (17

sp.), Trichoptera (13 sp.), Hymenoptera (sp. plur.).

Iz rezultatov je razvidno, da spada velika večina ulovljenih primerkov med manjše insekte (krilni razred

small) in pripadajo družinam hroščev, stenic, homoptera, dvokrilcev in kožekrilcev; to so taksonomije, ki

so predvsem vezane na vodo ali na rastlinje, ki raste ob vodi, torej na vlažne bregove vodnih tokov in

nizke trave.

Analiza gvana

Število peletov iz fekalij, ki so bili analizirani v letu 2011 znaša 45, v letu 2012 pa skupno 90. V peletih

obeh vrst netopirjev so v večini primerov prisotni 3-5 redov členonožcev in le v redkih primerih po 1–2 ali

6 taksonomij.

260

Posebnost, ki izstopa je ta, da obe vrsti netopirjev lovijo pogosto manjše hrošče iz družine Corticariidae

in/ali Mycetophagidae. Ti hrošči so običajno veliki 1,2-3,0 mm (za vplenjene vrste), prehranjujejo se v

različnih življenjskih stadijih tudi z drevesnimi gobami ter gobami v drevesnem lubju, zaradi česar lahko

netopirji odrasle primerke prestrežejo, ko počivajo na drevesnem lubju in listju.

Iz podatkov, ki so bili do sedaj brani, ke razvidno da R. hipposideros lovi večje število družin hroščev v

primerjavi s M. emarginatus (7 proti 2).

Zanimiv je lov vrste R. hipposideros na primerke Metcalfa pruinosa. Dogodek je bi z gotovostjo potrjen

dvakrat, vendar obstaja verjetnost, da se to dogaja veliko bolj pogosto, glede na to da samo določanje

delčkov enakokrilcev in stenic iz peletov ni ravno preprosto. M. pruinosa je vrsta invazivnega eksotičnega

insekta in lov s strani netopirjev je še toliko bolj pomemben.

V tabeli št. 1 je predstavljena frekvenca v odstotkih, ki se nanaša na povprečje pojavnosti taksonomij

členonožcev v peletih dveh vrst preučevanih netopirjev. V tabeli št. 1 je prikazan tudi volumen v

odstotkih za vsak posamezen red nevretenčarjev, kot se povprečno pojavlja v analiziranih iztrebkih.

Od 13 taksonomij členonožcev jih je kar 8 skupnih v prehrani obeh vrst netopirjev. Taksonomije, ki jih lovi

le ena ali pa druga vrsta netopirja so 4; ena taksonomija za M. emarginatus: družina araneidae z visoko

frekvenco in obsežnim volumnom (frekv. 91,3 % in vol. 48,2 %) predstavlja velik del njihove prehrane; tri

taksonomije za R. hipposideros: kobilice in ščurki (oboji s frekv. 4,0 % in vol. 0,1 %) ter mrežekrilci (frekv.

32,0 % in vol. 4,8 %), s prisotnostmi primerkov vrste v prehrani, ki ne predstavljajo relevantnih vrednosti.

Najpogostejše taksonomije členonožcev v peletih obeh vrst netopirjev so hrošči (65,2 % in 84,0 %),

dvokrilci iz podreda Brachycera (47,8 % in 68,0 %) ter metulji (30,4 % in 92,0 %).

Redi členonožcev, ki se najpogosteje pojavljajo z vidika njihovega volumna v peletih pri obeh vrstah

netopirjev dvokrilci iz podreda Brachycera (14,5 % in 15,0 %) ter hrošči (16,3 % in 10,1 %) in le

sekundarno metulji (3,5 % in 34,1 %) ter dvokrilci iz podreda Nematocera (2,3 % in 15,9 %).

V tabelah 2 in 3 je prikazana kumulativna frekvenca glavnih skupin vplenjenih členonožcev za obe vrsti

netopirjev v študijskem obdobju 2011–2012.

Kot zanimivost se izpostavlja ugotovitev, da prehrana za vrsto M. emarginatus vključuje v upoštevanih

obdobjih predvsem pajke in le sekundarno hrošče. Ko populacija slednjih upade spomladi, se prehrana

osredotoči bolj na dvokrilce iz podreda Brachycera (tabela 2). Taksonomije, ki jih najpogosteje lovijo, se

zadržujejo predvsem na listih ter na travi oziroma med slednjimi. Do tega sklepanja je bilo mogoče priti

bodisi zaradi dejstva, da te taksonomije ne letijo (kot pajki), bodisi zaradi dejstva, da niso aktivne ponoči

in počivajo na vegetaciji (kot dvokrilci iz podreda Brachycera, različni hrošči, kožekrilci in drugi). M.

emarginatus se kot plenilec torej bolj osredotoča na neaktivne členonožce.

Pri R. hipposideros predstavljajo prehrano taksonomije, ki prevladujejo v določenih letnih časih: metulji,

hrošči, dvokrilci iz podreda Nematocera in podreda Brachycera, mladoletnice in stenice v avgustu in

septembru; metulji, mrežekrilci, dvokrilci iz družine Brachycera, stenice in enakokrilci v juliju (tabela 3). R.

hipposideros lovi v nasprotju z vrsto M. emarginatus, več insektov, ki letijo, kot je razvidno iz obilja

taksonomij v njegovi prehrani.

261

Tabela 1. Frekvenca in volumen glavnih skupin nevretenčarjev, ki so bili najdeni v peletih vrste Myotis

emarginatus in Rhinolophus hipposideros v dvoletju 2011–2012

Myotis emarginatus Rhinolophus

hipposideros Myotis emarginatus

Rhinolophus

hipposideros

Red Frekvenca (%) Volumen (%)

Lepidoptera 30,4 92,0 3,5 34,1

Araneae 91,3 48,2

Coleoptera 65,2 84,0 16,3 10,1

Diptera Nematocera 21,7 40,0 2,3 15,9

Diptera Brachycera 47,8 68,0 14,5 15,0

Trichoptera 4,3 36,0 0,3 4,6

Heteroptera 17,4 36,0 2,0 7,5

Homoptera 17,4 20,0 2,8 4,0

Orthoptera 4,0 0,1

Blattaria 4,0 0,1

Ephemeroptera 4,0 0,1

Hymenoptera 13,0 12,0 5,5 1,4

Neuroptera 32,0 4,8

Other 78,3 56,0 4,6 2,6

Tabela 2. Kumulativna frekvenca glavnih skupin členonožcev, ki so bili najdeni v prehrani Myotis

emarginatus na območju Zattaglia v dvoletju 2011–2012

Araneae Coleoptera Diptera

Nematocera Diptera

Brachycera Lepidoptera Heteroptera Homoptera Hymenoptera Trichoptera

4.VII.2011 35,0 38,3 3,3 3,3 6,7 5,0 0,0 1,7 1,7

5.VIII.2011 50,0 16,0 6,0 8,0 7,0 1,0 9,0 0,0 0,0

24.VI.2012 31,0 4,0 0,0 54,0 1,0 4,0 0,0 0,0 0,0

30.VII.2012 60,0 18,0 2,0 4,0 0,0 0,0 0,0 12,0 0,0

9.IX.2012 65,0 5,0 0,0 3,0 3,0 0,0 5,0 14,0 0,0

Tabela 3. Kumulativna frekvenca (%) glavnih skupin členonožcev, ki so bili najdeni v prehrani Rhinolophus

hipposideros na območju a Borgo Tossignano v dvoletju 2011–2012

Lepidoptera

Coleoptera

Diptera

Nematocera

Diptera

Brachycera

Trichoptera

Heteroptera

Homoptera

Orthoptera

Blattaria

Ephemeropte

ra

Hymenopter

a

Neuroptera

drugi

11.VIII.2011 25,3 21,2 10,5 19,0 8,3 1,8 5,0 0,3 0,3 0,3 1,5 3,0 3,5

16.VII.2012 44,0 8,0 0,0 10,0 0,0 12,0 6,0 0,0 0,0 0,0 4,0 14,0 2,0

26.VIII.2012 52,0 7,0 8,0 12,0 5,0 10,0 3,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 3,0

2.X.2012 15,0 4,0 45,0 19,0 5,0 6,0 2,0 0,0 0,0 0,0 0,0 2,0 2,0

Razprava in zaključki

Podatki, ki so bili zbrani s pomočjo svetlobnih pasti, nameščenih na različnih točkah preučevanega

območja, in s pomočjo mreže za košnjo za namene preučevanja prehrambene ekologije, so bistveno

olajšali identifikacijo delčkov členonožcev prisotnih v iztrebkih in so omogočili določanje več verjetnih

tipologij lovišč, ki jih netopirji obiskujejo.

Preučevanja gvana netopirjev Myotis emarginatus na območju Zattaglia, potrjuje, da je v prehrani najbolj

pogosta skupina členonožcev, ki spadajo v družino pajkov. Presenetljivo se je izkazalo, da so hrošči druga

262

najpogosteje vplenjena taksonomija in ne dvokrilci, kot je bilo navedeno v nekaterih bibliografskih delih.

Netopirji lovijo predvsem členonožce med njihovim počitkom ali ko so aktivni na ali med vegetacijo, ne

pa členonožce med letom. Za to vrsto netopirja se izpostavlja vodni vir (ali druga območja z vodo v

parku), torej potok Sintria, kot precej obiskano lovišče s številno prisotnostjo entomoloških vodnih

taksonomij v analiziranih peletih. Taksonomije, ki niso vezane na vodo, in jih lovi vrsta M. emarginatus se

razvijajo predvsem na vegetaciji ekotonov in grmičevju.

Pri vrsti Rhinolophus hipposideros na območju Borgo Tossignano je v prehrani prisotno tekom letnih

obdobij različno število taksonomij členonožcev z visoko frekvenco in obsežnimi volumni: metulji, hrošči,

dvokrilci iz podreda Nematocera in podreda Brachycera, mladoletnice, mrežekrilci,enakokrilci in stenice.

Najpogostejši red so metulji, ki jim sledijo hrošči in dvokrilci iz podreda Brachycera. Plen, ki je bil prisoten

v peletih, nakazuje na precejšnjo povezanost kolonije z reko Santerno (ali z drugimi vodnimi viri v bližini),

ki predstavlja območje krmljenja saj se 2 izmed 12 vplenjenih taksonomije ter najmanj 6 družin insektov,

razvija izključno v vodi. Preostanek zaužitih entomoloških skupin, velika večina, živi v gozdnatih predelih

in ekotonih na prehodu med gozdno makijo ter jasami in travniki.

Iz vodnih virov ne izvira neposredno velika večina vplenjenih členonožcev, ki jih lovijo obe vrsti netopirjev

(med drugim je bil vplen mladoletnice višji v letu 2011 za obe vrsti netopirjev). V zadnjih dveh poletjih iz

obdobja 2011–12 je toplo-suho podnebje botrovalo višji koncentraciji členonožcev škodljivcev ter

plenilcev, ki niso tesno povezani z vodo, vzdolž drevesno-grmičaste-travnate vegetacije ob rečnih

bregovih in strugah (kot izhaja iz podatkov, pridobljenih s pomočjo pasti na območju parka Parco della

Vena del Gesso). Do teh razmer je prišlo, ker je bila rečna vegetacija bolj bujna v primerjavi z okoliško,

zaradi večje razpoložljivosti vode v tleh (četudi je bila ponekod rečna struga suha) in posledičnim

učinkom zniževanja temperatur. Iz tega sledi, da je sta v zadnjih dveh letih koloniji netopirjev lokalno

izkoristili rečne koridorje kot glavni prehranjevalni bazen v vročih poletjih in se je njihova prehrana

spremenila glede na plen, ki so ga lovili v omenjenih rečnih okoljih.

Zahvala

Iskreno se zahvaljujem entomologom, ki so pripomogli k določitvi nekaterih skupin insektov, ulovljenih s

pomočjo svetlobnih pasti, iskrena zahvala Massimo-u Bertozzi-ju za zbrane vzorce gvana ter upravi

krajinskega parka Parco Regionale della Vena del Gesso Romagnola za sodelovanje pri projektu.

Literatura

Arlettaz, R. (1995). Ecology of the sibling mouse-eared bats (Myotis myotis and Myotis blythii): zoogeography, niche, competition and foraging (Doctoral dissertation, University of Lausanne). Martigny, Švica: Horus.

Arlettaz, R., Ruedi, M., & Hausser, J. (1993). Ecologie trophique de deux espèces jumelles et sympatriques de chauves-souris: Myotis myotis et Myotis blythii (Chiroptera: Vespertilionidae). Premiers résultats. Mammalia, 57(4), 519–531.

Dickmann, C. R., & Huang, C. (1988). The reliability of fecal analysis as a method for determining the diet of insectivorous mammals. Journal of Mammology, 69, 108–113.

Duvergé, P. L. (1996). Foraging activity, habitat use, development of juveniles, and diet of the greater horseshoe bats (Rhinolophus ferrumequinum Schreber, 1774) in south-west England (Doctoral dissertation). Faculty of Science, University of Bristol, England.

263

Fabbri, R., & Giacomoni, R. (2010). Ecologia alimentare del Rinolofo maggiore (Rhinolophus ferrumequinum (Schreber, 1774) nella Riserva Naturale Speciale di Alfonsine (Ravenna, Emilia-Romagna) (Mammalia Chiroptera, Insecta). Quaderno di Studi e Notizie di Storia Naturale della Romagna, 31, 61–87.

Hutson, A. M., Spitzenberger, F., Aulagnier, S., & Nagy, Z. (2008). Myotis emarginatus. V IUCN 2011. IUCN Red List of Threatened Species (Version 2011.1). Dostop 21. julija 2011 na http://www.iucnredlist .org/

Krull, D., Schumm, A., Metzner, W., & Neuweiler, G. (1991). Foraging areas and foraging behavior in the notch-eared bat, Myotis emarginatus (Vespertilionidae). Behavioral Ecology and Sociobiology, 28(4), 247–253.

Kunz, T. H., & Whitaker, J. O. (1983). An evaluation of fecal analysis for determining food habits of insectivorous bats. Canadian Journal of Zoology, 61, 1317–1321.

McAney, C. M., Shiel, C., Sullivan, C., & Fairley, J. S. (1991). The analysis of bat droppings. London, Združeno kraljestvo: The Mammal Society.

McAney, C. M., Shiel, C., Sullivan, C., & Fairley, J. S. (1997). Identification of arthropod fragments in bat droppings. London, Združeno kraljestvo: The Mammal Society.

McAney, M., & Fairley, J. S. (1989). Analysis of the diet of the lesser horseshoe bat Rhinolophus hipposideros in the West of Ireland. Journal of Zoology, 217, 491–498.

Steck, C. E., & Brinkmann, R. (2006). The trophic niche of the Geoffroy’s bat (Myotis emarginatus) in south-western Germany. Acta Chiropterologica, 8(2), 445–450.

Vaughan, N. (1997). The diets of British bats (Chiroptera). Mammal Rev., 27(2), 77–94.

Whitaker, J. O., Jr. (1988). Food habits analysis of insectivorous bats. V T. H. Kunz (Ur.), Ecological and behavioural methods for the study of bats (str. 171–189). Washington, DC, ZDA: Smithsonian Institution Press.

265

Monitoring populacij netopirjev (Chiroptera) na območju krajinskega parka

Vena del Gesso Romagnola

Massimo Bertozzi

Via Ortignola, 23/A, 40026 Imola (BO), Italija. Kontakt: max.berto@libero.it; Telefon: +39 333 8654958.

Povzetek

Raziskovalna dejavnost o populacijah netopirjev, prisotnih v krajinskem parku, je zajela obdobje dveh let

in sicer leti 2011 in 2012 ter zimo leta 2012/2013. Uporabljene so bile različne raziskovalne metode, s

katerimi so se zbirale obširne informacije o stanju populacij netopirjev, prisotnih v parku. S pomočjo bat-

detektorja je bilo posnetih več kot 1.000 posnetkov, ki pripadajo 9 različnim vrstam. S pregledom

podzemnih ambientov je bilo mogoče določiti in slediti porodniškim ter prezimovalnim kolonijam z

visokim številom primerkov. Skupno je bilo popisanih 15 vrst. Informacije o prisotnosti in ekologiji

posameznih vrst so se izkazale ključnega pomena pri določanju krajev in ambientov, ki so izjemno

pomembni za ohranitev netopirskih vrst na območju samem.

Ključne besede: netopirji, monitoring, podzemne jame, porodniške kolonije, prezimovalne kolonije.

Uvod

Monitoring populacij netopirjev na območju krajinskega parka »Parco Regionale della Vena del Gesso

Romagnola« v okviru Projekta »Climaparks«, se je začel jeseni leta 2010 s pridobitvijo vseh začetnih

informacij, ki so bile potrebne za začetek raziskave. Raziskovalne dejavnosti so se nadaljevale vse do zime

2012/2013. Trajanje raziskav na terenu je trajalo dve leti, in sicer leta 2011 in 2012, ter se je nadaljevalo

do zime 2012/2013 zaradi monitoringa vrst, ki prezimujejo.

Leto 2011 je bilo ključno za pridobivanje prvih pomensko ključnih podatkov za Projekt populacij

netopirjev v krajinskem parku ter za jasnejše razumevanje okoljskih posebnosti raziskovanega in same

strukture območja v povezavi z značilnostmi in ekološkimi potrebami populacij netopirjev, ki živijo v

parku. Tekom drugega leta, in sicer 2012, je bila ključna konsolidacija prvih pomembnih informacij iz

predhodnega obdobja, kakor tudi pridobivanje novih podatkov o populacijah netopirjev v krajinskem

parku.

V tem poročilo o delu, ki je bilo opravljeno, so strnjeno navedene izvedene dejavnosti ter rezultati, ki so

bili pridobljeni tekom celotnega obdobja monitoringa.

Metode

Raziskovalno delo se je razvilo v izvedbo naslednjih ukrepov:

Ultrazvočno snemanje prisotnosti netopirjev v krajinskem parku z bat-detektorjem

Dejavnost se je izvajala s pomočjo bat-detektorjev in digitalnih posnetkov v poletnem času (od julija do

septembra). Na točno določenih točkah za poslušanje so bili pridobljeni posnetki zvočnih signalov, tako

peš kot iz avtomobila pri zelo nizki hitrosti. Skupno je bilo opravljenih 54 posnetkov zvočnih signalov na 5

266

različnih, točno določenih točkah za poslušanje. Z nadaljnjo analizo posnetkov s pomočjo programske

opreme Batsound 3.31 je bilo mogoče določiti število kontaktov in včasih celo določitev specifičnega

kontakta na vsakem posameznem posnetku (Russ, 1999; Russo in Jones, 2002; Tupinier, 1997).

Iskanje kolonij na gozdnatih območjih z monitoringom gozdnatih habitatov

Z namenom določitve in opazovanja primerov gozdnatih habitatov, kjer bi se lahko zaradi primernih

značilnosti ustvarile kolonije oziroma kje bi lahko živeli posamezni primerki netopirjev. Monitoring se je

izvajal v poletnem obdobju in je obsegal vnaprej določene kontrole na ključnih gozdnih območjih

krajinskega parka oziroma je bil opravljen istočasno z raziskovalnim monitoringom netopirjev v zgradbah

ter ob točkah, določenih za snemanje s pomočjo bat-detector. Tu se je monitoring izvajal vzdolž

snemalnih poti pozno popoldan in pred sončnim zahodom, ko je oglašanje določenih gozdnih vrst dovolj

glasno, da se ga lahko sliši s prostim ušesom, kar posledično omogoči ugotavljanje krajev, kjer netopirji

prenočujejo, tako imenovanih roostov.

Iskanje kolonij v zgradbah in drugih objektih

Dejavnost je bil izvedena predvsem z določitvijo primernih zgradb na območju krajinskega parka.

Poseben poudarek je bil namenjen iskanju in monitoringu v zapuščenih in delno zapuščenih hišah, kakor

tudi v zgradbah, ki jih človek ne uporablja, oziroma katerih uporabo je človek delno ali popolnoma

opustil, in sicer: v hlebih, kleteh in stolpih. Omenjenih možnim habitatom je potem potrebno prišteti še

mostov, ki predstavljajo pogosto primerne strukture za gnezdenje netopirjev. Kontrole v notranjosti

zgradb so se opravljale tekom dneva, zato da bi se lahko preverila prisotnost primerkov, ki bi tu lahko

počivali. S pomočjo baterijske svetilke ter fotoaparata je bilo nato mogoče preveriti prisotnost ter določiti

in prešteti primerke, ki so tu počivali. Določanje primerkov je bilo vedno opravljeno na vpogled, kar

pomeni da se je izogibalo ulovu slednjih in povzročilo pri tem minimalno motenje živali.

Iskanje morebitnih sklanih kolonij

Dejavnost je bila izvajana med vsakokratnim monitoringom s pomočjo bat-detektorja v bližini skalnatih

sten krajinskega parka »Parco della Vena del Gesso«. Ob tem je bilo poseben poudarek namenjen

obdobju somraka, ko primerki navpično vzletijo iz zavetišča. Poseben poudarek je bil namenjen iskanju

signalov večjega števila primerkov netopirskih vrst, ki živijo v skalnatih habitatih, kot so na primer

Tadarida teniotis, ali pa vrste, ki lahko kot možni habitat izberejo tudi skalnatega, in sicer so to primerki

vrste Eptesicus serotinus ter nekatere vrste iz roda Pipistrellus.

Monitoring podzemnih okolij

Med poletnim in jesenskim obdobjem so bila preverjena nekatera ključna podzemna zatočišča, s

posebnim poudarkom na tistih, kjer se nahajajo porodniške kolonije. Poleg dnevne kontrole tako

imenovanih roostov, ki je bila opravljena z obiskom podzemnega okolja za opazovanje primerkov med

počitkom, so bili izvedeni v nekaj primerih tudi monitoringi v večernih urah, ko so primerkih odhajali iz

svojega zatočišča. Med zimo 2012/2013 je bil izveden pregled nekaterih izmed najbolj pomembnih

podzemnih zatočišč na območju parka z namenom monitoring primerkov, ki prezimujejo. Dnevne

kontrole so se izvajale na vpogled, medtem ko so se večerne kontrole izvajale s pomočjo ultrazvočnega

267

snemanja in/ali ulova primerkov z uporabo ornitoloških mrež, tako imenovanih mist net (glej v

nadaljevanju specifičen opis dejavnosti).

Ulov primerkov z uporabo ornitoloških mrež, t. i. mist net

Metodologija, ki je bila predlagana v okviru prvega poročila (november 2010), predvideva uporabo

ornitoloških mrež (mist-net) za ulov primerkov med letom in v nadaljevanju njihovo specifično določitev.

Ta tehnika, ki je bila uporabljena na območjih napajanja, v »letalnih koridorjih« in/ali ob izhodu iz t.i.

roostov, omogoča pridobivanje uporabnih informacij o prisotnosti in ekologiji, ki jih drugače ni mogoče

pridobiti izključno s pomočjo drugih predvidenih metod. Poleti leti 2012 je bila metoda uporabljena ob

virih vode v krajinskem parku, in sicer ob potoku Senio in potoku Sintria, ter pri monitoringu primerkov

ob izhodu iz jame »Grotta del Re Tiberio« (območje Borgo Rivola, občina Riolo Terme). Primerki so bili

ulovljeni, pregledani ter nato izpuščeni, brez da bi bili pri tem poškodovani in ob upoštevanju protokolov,

ki jih določajo državne smernice za monitoring netopirjev (Agnelli in učenci, 2004).

Določanje prehrambnih navad s preučevanjem iztrebkov

Najprej so bile določene kolonije netopirjev, iz katerih se je lahko vzelo vzorce gvana in ki bi omogočili

točno določanje specifičnih primerkov netopirjev. Po določitvi kolonij s pomočjo raziskovalnih dejavnosti

kolonij v starih zgradbah in drugih objektih, so bila razprostrta plastična platna na tleh pod kolonijo za

periodično zbiranje gvana v času prisotnosti kolonije v letih 2011 in 2012. Gvano, ki je bil zbran, je nato

analiziral določeni entomolog. Za specifičen opis dejavnosti si preberite članek strokovnjaka s področja

entomologije, g. Roberta Fabbrija.

Rezultati

Za vsako izmed zgoraj navedenih dejavnosti, so v nadaljevanju strnjeno navedeni pridobljeni rezultati.

Ultrazvočno snemanje z uporabo bat-detektorja

V letu 2011 je bilo opravljenih znotraj območja krajinskega parka 53 posnetkov zvočnih signalov s

pomočjo bat-detektorja, peš ali iz avtomobila, in 54 posnetkov v letu 2012 (poleg istega števila kot v letu

2011, še en nov). Pri tem se je poskušalo čimbolj enakomerno pokriti celotno površino preučevanega

območja. Leta 2011 je bilo med drugim realiziranih 5 točk za ultrazvočno snemanje s pomočjo bat-

detektorja, z dolžino snemanja 15 minut na vsaki posamezni točki.

Dolžina realiziranih prog za snemanje se giblje med minimalno dolžino 450 metrov in maksimalno dolžino

7.000 metrov v povezavi z možnostjo in potrebo po progah na različnih območjih krajinskega parka. V

letu 2011 je bilo skupno prehojenih in prevoženih 119.550 metrov in 121.250 metrov v letu 2012. Čas

monitoriranja s pomočjo bat-detektorja vzdolž snemalnih prog je v letu 2011 znašal 1123 minut in 1120

minut v letu 2012, ker je omogočilo skupno registracijo 576 in 510 kontaktov. Skupno trajanje posnetkov

na snemalnih točkah znaša 75 minuti, kar pomeni skupno 151 registriranih kontaktov.

Skoraj vsi posnetki s snemalnih prog so omogočili v fazi analize poskus določanja specifičnih vrst. Le

omejeno število posnetkov, in sicer 67 od 1.237, ni dovolilo ne določanja vrst niti rodu netopirjev.

S pomočjo raziskovalne metodologije je bilo mogoče zagotovo določiti 9 vrst netopirjev: Rhinolophus

hipposideros, Rhinolophus ferrumequinum, Rhinolophus euryale, Pipistrellus kuhlii, Pipistrellus

268

pipistrellus, Hypsugo savii, Eptesicus serotinus, Nyctalus noctula in Myotis daubentonii. Med vrstami, ki so

pokazale najvišje število kontaktov v obeh letih sta izpostavljeni Pipistrellus kuhlii in Hypsugo savii.

Posnetim signalom, ki so omogočili specifično določitev, so prišteti posnetki, ki so zaradi slabše kakovosti

signala in žal bistvenih omejitev raziskovalne metode omogočili le določitev roda, oziroma določanje po

parih ali skupinah vrst netopirjev. Med slednjimi se numerično najbolj pomembni podatki navezujejo na

dve skupini vrst netopirjev: »dolgokrili netopir/Pipistrellus« (kamor spadajo vrste

M.schreibersii/P.pygmaeus in P.pipstrellus/M.schreibersii), ter »pozni netopir/mračniki« (kamor spadajo

vrste E.serotinus/N.leisleri in Nyctalus sp./E.serotinus).

Iskanje kolonij na gozdnatih območjih

Na območju krajinskega parka so bile izvedene točno določene kontrole nekaterih gozdnatih območij. V

obdobju obeh let (2011 in 2012) se je opravljal dnevni monitoring kostanjevega gozda na območju

Campiuno, ki predstavlja najverjetneje območje z največjim številom drevesnih votlin. Monitoring je

predvideval snemanje v pozno popoldanskem času ter pred sončnim zahodom na območju gozdnega

grebena gore Monte del Casino (od predela »Ca’ Siepe«, vse do območja opuščenega kamnoloma »Spes

di Tossignano«), na območju grebena pri gorskem sedlu »Ca’ Faggia« na gori Monte Mauro ter na

gozdnatem območju, ki obkroža jamo Tanaccia. Omenjenim monitoringom se prištejejo še tisti na

območju, ki je povezano z raziskovanjem zapuščenih zgradb ali drugih objektov, ki predstavljajo primeren

habitat za bivanje netopirjev. Z raziskovalno dejavnostjo ni bilo mogoče odkriti kolonije, niti posameznih

primerkov na preučevanih gozdnatih območjih krajinskega parka. Z bat-detectoringom je bilo mogoče

zabeležiti veliko število kontaktov in potrditi prisotnost primerkov vrste Nyctalus noctula, ki velja kot

vrsta za izključne ljubitelje dreves: skupno 40 kontaktov v roku dveh let.

Iskanje kolonij in posameznih primerkov v zgradbah in drugih objektih

Tekom dveh let monitoringa je bilo določenih in monitoriranih 23 zgradb, za katere se je menilo, da lahko

predstavljajo potencialna zavetišča za netopirje. V obeh letih so bili monitorirani štirje izmed

najpomembnejših objektov z vidika prisotnosti netopirjev. Opazovanih in z gotovostjo določenih je bilo

pet vrst: Rhinolophus hipposideros, Rhinolophus ferrumequinum Pipistrellus kuhlii, Myotis emarginatus e

Miniopterus schreibersii.

Izmed 23 preverjenih zgradb jih le 6 ni gostovalo netopirjev v svoji notranjosti. Od teh pa le v 2 zgradbah

niso bile zabeležene sledi, ki bi potrjevale prisotnost netopirjev (gvano in/ali ostanki insektov). Skoraj vse

obiskane zgradbe so se izkazale za bolj ali manj uporabljane s strani netopirjev, včasih le s strani

posameznih ali maloštevilnih primerkov, kakor tudi s strani porodniških kolonij. Kot primer se navajata

dve zgradbi, in sicer most ter podstrešje delno uporabljane hiše, ki vsako leto gostita porodniško kolonijo

s približno 60 primerki vrste Myotis emarginatus in kolonija s skoraj 30 primerki vrste Rhinolophus

hipposideros. Zgradbi sta bili periodično obiskovani med poletnim obdobjem z namenom zbiranja vzorcev

gvana, ki so bili nato uporabljeni za analizo prehrambenih navad netopirjev preko preučevanja njihovih

iztrebkov.

Iskanje morebitnih skalnih kolonij

Iskanje morebitnih skalnih kolonij na območju krajinskega parka se je izkazalo za neuspešno. S pomočjo

bat-detectoringa so bili zaznani primerki netopirjev, ki bi lahko bili potencialni uporabniki, tako v obliko

kolonij kot posamično, zavetišč v skalnih razpokah, in sicer so to vrste: Pipistrellus kuhlii, Pipistrellus

269

pipistrellus in Hypsugo savii; vendar za nobeno izmed določenih vrst ni bilo mogoče določiti mesto, kjer bi

se nahajalo zavetišče. Med drugim niso bili zabeleženi kontakti vrste Tadarida teniotis, ki naj bi izključno

domovala v skalnatih območjih.

Slika 1. Rreprodukcijska kolonija netopirjev vrste Miotis emarginatus pod mostom.

Monitoring podzemnih okolij

Med podzemnimi okolji, ki so bila pregledana v poletnem obdobju so: jama »Grotta del Re Tiberio«, tunel

v rudniku Saint Gobain in jama »Grotta della Lucerna«.

Jamo Grotta del Re Tiberio (Občina Riolo Terme -RA-, območje Borgo Rivola–Monte Tondo) se je

pregledano v avgustu leta 2012 in se izvedlo dnevni pregled primerkov, ki so tam počivali. V notranjosti je

bilo mogoče opaziti skoraj trideset primerkov južnega podkovnjaka (Rhinolophus euryale), ki so počivali

posamično ali v manjših skupinah. Opaženi primerki so povezani s porodniško kolonijo, ki šteje skoraj sto

primerkov omenjene vrste, za katero je znano da se nahaja v jami. Drugih vrst netopirjev ni bilo opaziti.

Jamo Gotta di Re Tiberio se je monitoriralo tudi v drugi polovici septembra istega leta, saj je to obdobje

izredno zanimivo zaradi rojenja (t.i. swarming) različnih vrst, predvsem pa nekaterih vrst, ki pripadajo

rodu Myotis. Jesenski monitoring se je izvajal od sončnega zahoda dalje s pomočjo ornitoloških mrež, t.i.

mist net in bat-detektorja. Med zabeleženimi vrstami so bili: Rhinolophus hipposideros, Rhinolophus

ferrumequinum, Myotis nattereri, samo ulovljena, brez zabeleženega kontakta s pomočjo bat detektorja,

in Miniopterus schreibersii.

Izmed vseh tunelov v rudniku Saint Gobain (Občina Riolo Terme -RA-, predel Borgo Rivola – Monte

Tondo) so bili pregledani avgusta 2012 trije glavni sistemi tunelov, ki so bili izkopani na različnih globinah

pod višino morske gladine in po katerih so tudi dobili imena: Raven 160 pod gl.m., Raven 200 pod gl.m. in

Raven 215 pod gl.m. Na Ravni 160 je bila opažena porodniška kolonija, za obstoj katere se ve že več let, in

ki jo sestavlja nekaj tisoč samic, ocenjenih na 3.000–4.000 primerkov, treh različnih vrst: Miniopterus

schreibersii, ki predstavlja večino primerkov, Myotis myotis in Myotis blythii. Številni posamezniki vrste

270

Miniopterus schreibersii so bili opaženi posamezno ali v manjših skupina tudi v veliki večini tunela Raven

200, medtem ko je bilo na Ravni 215 opaženih več deset primerkov vrste Rhinolophus.

Jamo Grotta della Lucerna (Občina Brisighella -RA-, območje Zattaglia – Monte Mauro) se je preverjalo v

drugi polovici avgusta 2012, in sicer s celovitim pregledom njene notranjosti, glavne dvorane in nekaterih

podzemnih rovov, kakor tudi s pomočjo bat detektorja ob sočnem zahodu. Že več let je znano, da jama

gosti porodniško kolonijo vrste Rhinolophus euryale, ki šteje nekaj sto primerkov. Pri pregledu notranjosti

jame, ki je bil opravljen pozno popoldan, je bilo mogoče opaziti v letu le nekaj primerkov vrste

Rhinolophus. Z uporabo bat-detectoringa v večernih urah je bilo mogoče preveriti prisotnost primerkov

vrste Rhinolophus hipposideros in nekaj deset primerkov vrste Rhinolophus euryale. Število slednjih je

težko točno določiti, če se upošteva obsežno »preletavanje« primerkov na vhodu v jamo ob sončnem

zahodu. Vendar se je število prisotnih primerkov izkazalo za bistveno nižje od števila primerkov,

ocenjenega za omenjeno kolonijo. Jama predstavlja enega izmed najbolj pomembnih habitatov za

netopirje v krajinskem parku in jo je vsekakor vredno zaščititi ter izvesti še nadaljnje monitoringe med

poletnim obdobjem.

Slika 2. Primerek netopirja Rhinolophus hipposideros med zimskim spanjem v jami.

Med podzemnimi okolji, ki so bila pregledana v zimskem obdobju, so: Požiralnik na zahodnem delu

območja Ca’ Siepe, tunel v nekdanjem rudniku SPES, jami Tanaccia in Buco del Noce, tunel v rudniku

Saint Gobain in tunel v nekdanjem rudniku Marana. Vsi monitoringi so bili izvedeni v prvih dnevih meseca

januarja in v prvih dnevih meseca februarja leta 2013.

Požiralnik na zahodnem delu območja Ca’ Siepe (Občina Riolo Terme -RA-, predel Ca’ Siepe – Borgo

Rivola). Jama je ključnega pomena za prezimovanje vrste Rhinolophus hipposideros, s kar 294 primerki

zabeleženimi v njeni notranjosti, poleg 19 primerki vrste Rhinolophus ferrumequinum in 1 primerkom

roda Plecotus.

Tunel v nekdanjem rudniku SPES (Občina Borgo Tossignano -BO-, območje Tossignano). Rudnik, ki velja za

opuščenega že več desetletij, gostuje različne vrste netopirjev tekom vseh letnih časov. Pri monitoringu

vrst, za katere je značilno prezimovanje, je bilo zabeleženih: 101 primerkov vrste Rhinolophus

ferrumequinum, 3 primerkov vrste Rhinolophus hipposideros in 5 primerkov vrste Eptesicus serotinus.

271

Jama Tanaccia (Občina Brisighella -RA-, območje Case di Trebbo). Jamo naj bi obiskovali netopirji

predvsem v zimskem obdobju in iz monitoringa je razvidna prisotnosti: 32 primerkov vrste Rhinolophus

ferrumequinum, 56 primerkov vrste Rhinolophus hipposideros in 1 primerek vrste Rhinolophus euryale.

Jama Buco del Noce (Občina Brisighella -RA-, območje Case di Trebbo). Kraj, pomemben za prezimovanje

vrste Rhinolophus ferrumequinum, saj je bilo v njeni notranjosti zabeleženih 123 primerkov omenjene

vrste, poleg 14 primerkov vrste Rhinolophus hipposideros.

Tunel v rudniku Saint Gobain (Občina Riolo Terme -RA-, predel Borgo Rivola). Vsekakor velja tunel za

najpomembnejši podzemni kraj v krajinskem parku »Parco della Vena del Gesso«, ki je ključen za

ohranjanje populacije netopirjev, poleg že omenjenega zavetišča (t.i. roost), izrednega pomena na

regionalni in državni ravni, kot je že bilo prikazano v rezultatih poletnega monitoringa. V zimskem

obdobju se primerki, ki prezimujejo, koncentrirajo predvsem v tunelu Raven 200, kjer je bilo mogoče

opaziti približno 30 primerkov vrste Rhinolophus hipposideros, skoraj 1.100 primerkov vrste Rhinolophus

ferrumequinum (od katerih jih je bilo več kot 900 strnjenih v eno samo skupino) in obsežno kolonijo v

prezimovanju vrste Miniopterus schreibersii, za katero ni bilo mogoče oceniti točno število primerkov.

Zaradi oddaljenosti od tal in izredne gostote primerkov ocena točnega števila ni bila mogoče, se pa

predvideva številčnost kolonije med 9.000-10.000 primerki. Tudi v spodnjih tunelih (Raven 160 in Raven

140) je bilo mogoče opaziti nekaj ločenih primerkov teh treh vrst, poleg kolonije s približno 1.000-2.000

primerki vrste Miniopterus schreibersii v tunelu Raven 160 (le malo oddaljenih od točke, kjer gostuje

kolonija iste vrste v poletnem času), ki jo sestavljajo relativno aktivni primerki, ki ne prezimujejo.

Tunel v nekdanjem rudniku Marana (Občina Brisighella–RA-, območje Case di Trebbo). Majhna umetno

nastala votlina ponuja zatočišče nekaj primerkom vrst, ki prezimujejo in sicer Rhinolophus hipposideros.

Med monitoringom je bilo mogoče opaziti tri primerke omenjene vrste.

Ulov primerkov z uporabo ornitoloških mrež, t. i. mist net

Avgusta 2012 sta bila organizirana dva večera za lovljenje ob vodnih virih v krajinskem parku, in sicer

potoku Senio in potoku Sintria, pri čemer so bile na vsakem posameznem kraju nameščene tri ornitološke

mreže, t.i. mist net od sončnega zahoda dalje, za čas treh ur in pol. Isto metodo se je uporabilo tudi

septembra istega leta v večernih urah za monitoring primerkov pri izhodu iz jame Grotta del Re Tiberio.

Zabeleženih je bilo 6 vrst: Rhinolophus hipposideros, Rhinolophus ferrumequinum, Myotis daubentonii,

Myotis mystacinus (prvič opažena v krajinskem parku), Myotis nattereri in Miniopterus schreibersii.

Raziskovalna metoda je omogočila določitev vrst, ki bi jih sicer le stežka določili s pomočjo drugih

uporabljenih metod. Med omenjene vrste spadajo tri vrste rodu Myotis, ki jih je le stežka mogoče opaziti

med počitkom, saj se pretežno zadržujejo v razpokah in se jih le stežka določi s pomočjo bat-

detectoringa.

Razprava in zaključki

Monitoring je omogočil pridobivanje pomembnih informacij o populaciji netopirjev na območju

krajinskega parka. Pri branju zbranih podatkov je mogoče opaziti predvsem bogato raznovrstnost

popisanih vrst, in sicer kar 15: Rhinolophus hipposideros, Rhinolophus ferrumequinum, Rhinolophus

euryale, Myotis blythii, Myotis daubentonii, Myotis emarginatus, Myotis myotis, Myotis mystacinus,

Myotis nattereri, Pipistrellus kuhlii, Pipistrellus pipistrellus, Hypsugo savii, Eptesicus serotinus, Nyctalus

noctula in Miniopterus schreibersii; iz česar je razvidna izredna primernost in pomembnost preučevanega

272

območja za samo ohranitev netopirskih vrst. Kvalitativnim podatkom so se nato prišteli kvantitativni

podatki o nekaterih vrstah, točneje o vrstah Rhinolophus hipposideros, Rhinolophus ferrumequinum,

Rhinolophus euryale in Miniopterus schreibersii (vse vrste so vključene v Prilogo št. II Direktive 92/43/CEE

»Habitat«), ki so bile opažene med prezimovanjem in/ali reprodukcijo v kolonijah z več stoli ali celo tisoč

primerki. Pomembne informacijo o prisotnosti in ekologiji so se izkazale kot ključne pri identifikaciji

krajev in območij z najvišjim pomenom za ohranitev populacij netopirjev v krajinskem parku. Kraji in

habitati, katerih ohranitev je ključnega pomena z vidika obsežnih okoljskih sprememb, ki se odvijajo na

samem območju. Obsežne spremembe, kot so nenadne in globalne podnebne spremembe tako na

svetovni kot na lokalni ravni, kakor tudi neposredno delovanje človeka, s posebnim poudarkom na

poljedelstvu in dejavnosti izkopavanja sadrastega minerala.

Zahvala

Iskrena zahvala gre gospe Ireni Salicini, saj je bila njena pomoč na terenu neprecenljiva. Zahvaljujem se

tudi družbi Saint Gobain PPC Italia s.r.l. za izkazano razpoložljivost med pridobivanjem vzorcev na

območju rudnika Monte Tondo ter osebi, ki zastopa krajinski park Parco Regionale della Vena del Gesso

Romagnola, gospodu Massimilianu Costi, za sodelovanje v vseh faza raziskav.

Literatura

Agnelli, P., Martinoli, A., Patriarca, E., Russo, D., Scaravelli, D., & Genovesi, P. (Ur.). (2004). Quad. Cons. Natura. Vol. 19, Linee guida per il monitoraggio dei Chirotteri: indicazioni metodologiche per lo studio e la conservazione dei pipistrelli in Italia. Ozzano dell'Emilia (BO), Italija: Istituto Nazionale per la Fauna Selvatica.

Bertozzi, M. (2010). I pipistrelli dell’area carsica del Rio Stella-Rio Basino. V P. Forti & P. Lucci (Ur.), Il progetto Stella-Basino, studio multidisciplinare di un sistema carsico nella Vena del Gesso Romagnola. Memorie dell’Istituto Italiano di Speleologia, Serie II, 23, 231–239.

Dietz, C., & von Helversen, O. (2004). Illustrated identification key to the bats of Europe (Electronic Publication Version 1.0). Tuebingen, Nemčija: Avtor.

Russ, J. (1999). The bats of Britain and Ireland: Echolocation calls, sound analysis and species identification. London, Združeno kraljestvo: Alana Ecology.

Russo, D., & Jones, G. (2002). Identification of twenty-two bat species (Mammalia: Chiroptera) from Italy by analysis of time-expanded recordings of echolocation calls. Journal of Zoology, 258, 91–103.

Tupinier, Y. (1997). European bats: their world of sound. Lyon, Francija: Société Linnéenne de Lyon.

273

Nadzor populacije ptic stalnic, selivk in prezimljajočih ptic v regionalnem

parku Vena del Gesso romagnola z metodo obročkanja

Fabrizio Borghesi

I.S.P.R.A., Via Cà Fornacetta 9, 40064 Ozzano Emilia, Italija. Kontakt: fabrizio.b@racine.ra.it.

Povzetek

Obročkanje je tehnika, ki so jo že uporabili pri spremljanju ptičje populacije pri zavetišču Cà Carnè v

občini Brisighella (Ravenna). Opis tehnike je podan v Izvršnem projektu, ki ga je pripravila Pokrajina

Ravenna (Costa, 2010). V tem besedilu želimo predstaviti rezultate na dan 31. 3. 2013, ko je dejavnost še

v teku. Obročkanih je bilo okoli 1000 ptic, od katerih so jih 200 kasneje vsaj enkrat ponovno ujeli. Ob

upoštevanju konvencionalne razdelitve sončnega leta v 4 letne čase, je bil v teku drugega leta opazen

znaten upad števila ulovov, katerega posledice so bile vidne tudi v obdobju prezimljanja v teku tretjega

leta. V tem poročilu bomo izpostavili in opisali nekatere demografske težnje, ki smo jih do sedaj opazili.

Ključne besede: obročkanje, Passeriformes, ornitološki nadzor, biorazličnost, produktivnost, selitev.

Uvod

Obročkanje je tehnika, ki so jo že uporabili pri nadzorovanju ptičje populacije pri zavetišču Cà Carnè v

občini Brisighella (Ravenna). Podrobna predstavitev metode, ki temelji na razširitvi in delni spremembi

Projekta za obročenje (Istituto Nazionale per la Fauna Selvatica - Državni inštitut za divje živali, 2002) in

ga uporabljajo v raznih državah (Peach idr., 1996; Robinson idr, 2009), je na voljo v Izvršnem projektu, ki

ga je pripravila Pokrajina Ravenna (Costa, 2010). Nadzorovalna dejavnost se je začela po postavitvi nove

postojanke za ulov ptic (novembra 2010) in je še vedno v teku. 31. maja 2013–to je na dan, na katerega

se nanaša to poročilo–so bile že na voljo podrobne informacije o strukturi in sestavi ptičje populacije

glede tistih ptičjih vrst, ki jih je mogoče nadzorovati z uporabljeno metodo. Hkrati smo vzpostavili

podatkovno bazo morfoloških in fizioloških podatkov vseh ulovljenih primerkov, opredelili smo nekaj

kazalnikov biološke in populacijske različnosti v različnih letnih časih in pripravili preko 200 »časovnic« na

osnovi ponovnih ulovov že obročkanih ptic. V tem poročilu bomo izpostavili in opisali nekatere

demografske težnje, ki smo jih do sedaj opazili.

Metode

Postojanka za ulov

Postojanjo sestavlja 22 mrež vrste »mist-net« (264 m v dolžini s površino 660 m2) s 16milimetrskimi

zankami. Primerljivost podatkov je zagotovljena na osnovi nespremenjene razporeditve mrež in

nespremenljivih značilnosti okolij, kjer so mreže nameščene. Učinkovitost mrež smo zagotovili s takojšnjo

nadomestitvijo mrež, poškodovanih zaradi obrabe, vremenskih pojavov in stika z divjadjo.

274

Slika 1. Lokacija postojanke (levo) in kraji, kjer so nameščene mreže za ulov (desno). Zemljepisne

koordinate so omenjene v besedilu. Sever je na zgornji strani zemljevidov.

Postojanka se nahaja na severovzhodni strani Toskansko-emilijskih Apeninov, na področju parka Parco

della Vena Gesso Romagnola v občini Brisighella, okoli centra za obiskovalce in zavetišča Cà Carnè

(44°13'36.80«S, 11°44‘15.80«V), v območju 200 m od zavetišča, na nadmorski višini 380 m (slika 1, levo).

Mreže so nameščene v štirih vrstah okolij (slika 1, desno).

Raziskana okolja in število mrež so:

– 6 mrež v kserofilnem grmičevju (Quercus pubescens, Pistacia terebinthus, Juniperus spp.) na vrhu

vzpetine iz selenitne sadre severno od zavetišča Cà Carnè (mreže »C«);

– 9 mrež ob robu travnato grmičastega območja (Spartium junceum, Rubus spp., Cornus sanguinea,

Sambucus ebulus), ki ločuje mali oljčni nasad od gozda na jugozahodu zavetišča (mreže »U«);

– 6 mrež v notranjosti t. i. mezofilnega gozda (Carpinus betulus, Ostrya carpinifolia, Alnus glutinosa,

Populus nigra, Fraxinus excelsior, Acer pseudoplatanus, Sambucus nigra) (mreže »B«);

– 1 mreža v notranjosti male skupine alohtonih iglavcev južno od zavetišča (mreža »A«).

Ulov

Projekt zaobjema 32 ulovov v vsakem letu (od decembra do januarja) z dvema ulovoma na mesec v

decembru, januarju in februarju in tremi ulovi v ostalih mesecih (tabela 1). Med enim ulovom in drugim

mora miniti vsaj 7 dni. Od maja do avgusta smo sledili protokolu za obročkanje »Pr.I.S.Co«, zaradi česar je

obročkanje potekalo enkrat vsakih 10 dni in trajalo šest ur od zore dalje, medtem ko so bile v ostalih

mesecih mreže razpete od zore do sončnega zatona. V nekaterih redkih primerih je prišlo do malih

odstopov od protokola, npr. do predčasne zložitve nekaterih mrež, ko bi lahko ulov ogrozil ptice zaradi

neugodnih vremenskih okoliščin. Vsako projektno leto smo razdelili na štiri obdobja. Ta razdelitev je

enaka za vse vrste, ne temelji na dejanskih fenoloških danostih, a omogoča učinkovito analizo podatkov

in opredelitev strukture populacije. Na dan priprave tega poročila so na voljo podatki o dveh celih letih

ter o zimi in o mesecih do marca 2013.

275

Tabela 1. Razdelitev letnega koledarja ulovov na »fenološka« obdobja: »prezimljajoče vrste« (S),

»pomladne selivke« (MP), »stalnice« (N) in »jesenske selivke« (MA)

prezimljajoče vrste pomladne selivke stalnice (Pr.I.S.Co.) jesenske selivke

dec. jan. feb. mar. apr. maj jun. jul. aug. sep. okt. nov.

skupaj št.

ulovov

2 2 2 3 3 3 3 3 3 3 3 2 32

Rezultati

Do 31. marca 2013 smo obročkali 994 primerkov 39 vrst in opravili 413 pregledov pri 208 že obročkanih

pticah. Na tabeli 2 je navedeno skupno število ulovov, porazdeljenih po posameznih fenoloških obdobjih.

Tabela 2. Število ulovov na mesec od decembra 2010 do marca 2013

Prezimljajoče vrste Pomladne selivke Stalnice (Pr.I.S.Co.) Jesenske selivke leto

dec. jan. feb. mar. apr. maj. jun. jul. avg. sep. okt. nov.

1 68 42 48 88 59 48 37 44 56 70 110 89

2 53 46 22 59 42 27 23 44 31 30 73 28

3 44 34 38 64 — — — — — — — —

Iz tabele 2 izhaja, da je bilo število ulovov v drugem letu znatno nižje v primerjavi s prvim letom z izjemo

januarja in julija. Na sezonski osnovi (s pojmom »sezona« mislimo na konvencionalno razdelitev leta v

obdobja) je padec števila ulovov od decembra do konca poletja znašal 23–26 %. Jeseni je prišlo do

naknadnega padca za 51,5 %. V drugem letu trajanja projekta je torej skupno število ulovov upadlo za

36 %. Na začetku tretjega leta je decembra in januarja prišlo do naknadnega upada števila ulovov v

primerjavi z drugim projektnim letom, februarja in marca pa je sledil rahel porast.

Pri obravnavi kazalnikov skupnosti (poleti smo upoštevali samo odrasle primerke, naseljene v projektnem

območju v paritvenem obdobju, in izključili pravkar rojene mladiče in odrasle, ki so domnevno bili

naseljeni drugje), je število vrst (oz. njihovo »bogastvo«) v skladu s pričakovanji naraslo med obema

selitvenima obdobjema (1824 vrst). 2). Kot izhaja iz diagrama na sliki 2, so bile spremembe glede števila

vrst v posameznih obdobjih neznatne; izstopata samo vrhunec zastopanosti v jeseni prvega leta (MA1, 24

vrst) in upad zastopanosti v tretjem letu pozimi (S3, 14 vrst). V obeh obdobjih gnezdenja je bilo

zabeleženo srednje število vrst (17–18 vrst). Kazalniki različnosti po Shannonu1 (slika 2) in enakomerne

porazdelitve2 (Evenness) (ta ni prikazana v grafu) so v paritvenem obdobju pokazali nižje vrednosti kot pa

v vseh preostalih obdobjih v letu. Poleti je bilo število ulovov nižje (N1, N2), kar gre delno pripisati

krajšemu trajanju posameznih sej, ki je verjetno vplivalo na zabeležene kazalnike. Margalefov kazalnik3, ki

meri specifično bogastvo na osnovi številčnosti, je izkazal srednje-visoke vrednosti tudi v

razmnoževalnem obdobju; najvišjo vrednost je dosegel ravno v obdobju N2. Treba je izpostaviti, da je v

treh »fenoloških« obdobjih (MP2, N2, MA2) po drugi prezimitvi (S2) Shannonov kazalnik različnosti

upadel v primerjavi z istimi tremi obdobji v prejšnjem letu. To dolgotrajno »obubožanje« je vplivalo na

1 Shannonova različnost (Shannon & Weaver,1963): , kjer je pi relativna pogostost vrste i

2Enakomerna porazdelitev ali Evenness: kjer Hmax = ln S

3 Različnost po Margalefu (Margalef, 1958): D=S-1/ln N, kjer S=specifično bogastvo in N=skupno št. primerkov

276

specifično bogastvo v tretji zimi, kar jasno izhaja iz Margalefovega kazalnika za S3 (slika 2). Kljub temu je

Shannonov kazalnik v teku tretje zime ostal podoben kazalnikom iz dveh prejšnjih zim.

Slika 2. Indeks različnosti ornitske skupnosti v posameznih preučenih obdobjih. V obdobju parjenja

temelji štetje članov skupnosti le na odraslih primerkih, stalno naseljenih v času razmnoževanja.

Med prezimljajočimi vrstami so v prvih dveh zimah prevladovale sledeče vrste: ščinkavec (Fringilla

coelebs), taščica (Erithacus rubecula), dolgorepka (Aegithalos caudatus) in plavček (Cyanistes caeruleus).

Samo v teku tretje zime je bilo opaziti večjo prisotnost priseljenih vrst, kot so: pinoža (Fringilla

montifringilla), menišček (Periparus ater), predvsem pa čižek (Carduelis spinus). Ta je nadomestil

prevladujoče vrste, predvsem plavčka. V teku tretjega leta je prišlo do vidnega padca števila taščic, sivih

pevk (Prunella modularis), stržkov (Troglodytes troglodytes) in plavčkov.

V obeh obdobjih parjenja je očitno prevladovala črnoglavka (Sylvia atricapilla); druge pomenljive vrste so

bile: kos (Turdus merula), taščica, velika sinica (Parus major) in Sylvia subalpina4. V teku drugega poletja

pa je število vseh teh vrst padlo z izjemo kosa. Med gnezdomci smo doslej ujeli pet vrst s selitvenimi

navadami, ki predvidevajo selitev v oddaljene kraje. To so: Sylvia moltonii, pogorelček (Phoenicurus

phoenicurus), sivi muhar (Muscicapa striata), kobilar (Oriolus oriolus) in divja grlica (Streptopelia turtur).

Če si ogledamo ulove mladih primerkov v teku celotnega razmnoževalnega obdobja (če torej upoštevamo

ulove vseh mladičev tistega leta do konca obdobja projekta »Pr.I.S.Co.« z izjemo mladičev, ki z gotovostjo

ne gnezdijo na projektnem območju), opazimo zelo očitne razlike med prvim in drugim letom. Populacija

je zaobjemala 18 vrst v prvem letu in 13 v drugem letu. Posebno očitna sta upad števila ulovov in potek

celotne paritvene sezone. V teku prvega leta smo obročkali 85 mladičev in opazili mladiče, ki so bili

zmožni leteti, že v zadnjih desetih dneh v aprilu, medtem ko smo v teku drugega leta prve mladiče ulovili

šele v drugi polovici junija, ob koncu avgusta pa smo našteli samo 49 mladičev. 42odstotni upad ulovov

mladičev, ki so se izlegli tistega leta, gre pripisati bodisi upadu števila odraslih, godnih za parjenje, v teku

4 Prisotnost vrste Sylvia moltonii je zelo zanimiva z biogeografskega in genetskega stališča, bodisi ker je hiter porast

njenega števila v zadnjih letih morda vezan na klimatske spremembe in bodisi ker so njene reproduktivne navade na

zadevnem območju komaj znane (Brambilla in drugi., 2007), predvsem ob upoštevanju dejstva, da se je v

taksonomiji ta vrsta le pred kratkim ločila od sorodne vrste Sylvia cantillans) (Brambilla in drugi, 2008).

Kazalniki različnosti

Št. v

rst

»fenološka« obdobja

R. Margalef

D. Shannon

bogastvo

277

drugega poletja, bodisi manjše število mladičev in njihov kasnejši polet iz gnezda zaradi neuspeha večine

prvih zarodov. Najpogostejše vrste, ki so najbolj občutile upad, so črnoglavka (pri kateri je bilo število

mladičev nizko že v teku prvega leta), kos, taščica in stržek, medtem ko je bilo pri vrstah Sylvia cantillans,

plavček in velika sinica opaziti viden porast v primerjavi s prvim letom 5(tabela 3). Pri pogorelčku,

močvirski sinici, dolgorepki in zeleni žolni je bil stalno opazen dober razmnoževalni indeks v obeh letih,

čeprav omejeno število ulovljenih primerkov ne omogoča natančne in zanesljive ocene.

Območje se ni izkazalo kot posebno primerno za opazovanje ptic selivk. V obdobjih med prezimljenjem in

gnezdenjem pa so bili podatki o fenologiji krajevnih vrst zelo jasni. Jeseni leta 2011 je naraslo število

ulovov taščic, kosov, velikih sinic in plavčkov, jeseni leta 2012 pa je bil viden porast števila ščinkavcev.

Spomladi leta 2012 je bil viden upad števila taščic in plavčkov, ki jim gre dodati črnoglavko in stržkov; pri

kosih, dolgorepkah in velikih sinicah je bil upad manjši.

Tabela 3. Indeks rodnosti v paritveni sezoni v prvih dveh letih. Vrednosti, označene z zvezdico, se

nanašajo na vrste, pri katerih ni bilo zabeležiti ulovov odraslih primerkov, prišlo pa je do ulova enega ali

več mladičev; izračun temelji torej na oceni št. odraslih = 1

Vrste Produktivnost v 1. letu Produktivnost v 2. letu

Močvirska sinica (Parus palustris) 3,00 2,00*

Brglez (Sitta europaea) 3,00 -

Plavček (Cyanistes caeruleus) 2,33 4,00

Kos (Turdus merula) 2,22 1,60

Pogorelček (Phoenicurus phoenicurus) 2,00 4,00*

Dolgorepka (Aegithalos caudatus) 2,00 2,00

Taščica (Erithacus rubecula) 2,00 1,40

Veliki detel (Dendrocopos major) 2,00* -

Zelena žolna (Picus viridis) 1,00 1,00

Stržek (Troglodytes troglodytes) 1,00 0,50

Ščinkavec (Fringilla coelebs) 1,00 -

Rdečeglavi kraljiček (Regulus ignicapillus)

1,00 -

Carar (Turdus viscivorus) 1,00 -

Vrbji kovaček (Phylloscopus collybita) 1,00* -

Velika sinica (Parus major) 0,86 3,67

Črnoglavka (Sylvia atricapilla) 0,44 0,36

Sylvia moltonii 0,38 1,00

Šoja (Garrulus glandarius) 0,33 1,00

Sivi muhar (Muscicapa striata) - 1,00

Komentarji in zaključki

Čeprav smo obravnavali razmeroma kratko obdobje (malo več kot dve leti) in nismo razpolagali s

posebno veliko količino podatkov, smo vseeno prišli do pomenljivih zaključkov glede vplivov

meteoroloških in klimatskih dejavnikov na ptičjo populacijo. Struktura populacije in število ulovov v prvih

dveh sejah v drugem projektnem letu (december in januar 2012) se nista bistveno razlikovala od stanja iz

prejšnjega leta. Ta težnja nas ni presenetila, saj od začetka projekta (decembra 2010) do januarja 2012

5razmerje med številom ulovljenih mladičev in odraslih primerkov, prisotnih na območju (brez razlikovanja med

samci in samicami)

278

nismo opazili bistvenih sprememb glede stanja obravnavanega območja ne dolgotrajnih nenavadnih

vremenskih pojavov. V prvi polovici februarja 2012 pa je območje zajelo izjemno obdobje nizkega

zračnega pritiska z obilnim sneženjem, ob koncu obdobja pa je sledil nenaden in močan padec

temperature. Temperatura je več dni ostala odločno pod ničlo. Od tistega trenutka dalje so bili rezultati

skoraj vseh sej (in posledično vsakega »fenološkega« obdobja) nižji od prejšnjega leta. Samo februarja in

marca 2013 (to je v zadnjih dveh mesecih, obravnavanih v tem poročilu) je bilo opaziti ponoven porast v

primerjavi s stanjem iz leta 2012, čeprav ostaja število primerkov še vedno nižje v primerjavi s stanjem iz

leta 2011. Nizko število primerkov, zabeleženo v teku zime leta 2013 (slika 2), je verjetno posledica hude

zime iz leta 2012, ko je porast smrtnosti močno vplival na prezimljajočo ptičjo populacijo. Vsekakor pa je

treba podčrtati, da je nenavadno hudi zimi iz leta 2012 sledilo prav tako nenavadno vroče poletje, ki je

morda glavni vzrok za splošno nizko rodnost, zabeleženo v drugem projektnem letu. Kot se je že pripetilo

leta 2003 v pokrajini Forlì (Emilia Romagna, 44°10'13«S, 12°05‘16«V) v sklopu drugega projekta,

izvedenega s podobnimi metodami in v podobnem okolju med leti 2002 in 2010 (Borghesi, podatki niso

objavljeni), lahko zelo vroče poletje negativno vpliva na razmnoževanje številnih vrst, vezanih na

mezofilna okolja. Na območju Cà Carnè je zaradi vročega poletja prišlo do številčnega upada odraslih

primerkov, zaradi česar je tudi število mladičev bilo znatno nižje v primerjavi s prejšnjim letom, njihov

polet iz gnezda pa je bil zapoznel (leta 2012 nismo ujeli nobenega mladiča pred drugo tretjino junija). Žal

ne moremo jasno oceniti, če so na nizki indeks rodnosti bistveno vplivali meteorološki in klimatski

dejavniki s konca zime leta 2012. Vrsti Sylvia cantillans in pogorelček (transsaharski selivki) nista občutili

nikakršnih posledic, a tudi pri nekaterih stalnih vrstah, kakršni sta sinica in dolgorepka, ni bilo opaziti

upada populacije. Ne moremo pa izključiti posledic izjemnega mraza na skupnost ptic, godnih za

razmnoževanje. Zato lahko izpostavimo nekaj hipotez:

– ekstremne meteorološke in klimatske razmere ob koncu zime so morda negativno vplivali na fizično

kondicijo preživelih odraslih, zaradi česar se v naslednji pomladi niso mogli razmnožiti;

– odrasli so pozno dosegli kondicijo, ki omogoča razmnoževanje, zato je tudi začetek legel pri

nekaterih vrstah kasnil;

– mraz je zmanjšal razpoložljivost biomas plena, s katerim se ptice prehranjujejo v prvem

razmnoževalnem obdobju, kar je omejilo uspeh prvih legel.

Vsekakor pa je po vsej verjetnosti glavni negativni vpliv na rodnost pripisati na valove toplega afriškega

zraka, ki so se od pomladi leta 2012 izmenjavali z območji visokega pritiska atlantskega izvora. To je

povzročilo dolgotrajna obdobja močne vročine in suše, kar je vplivalo na stopnjo vlage v mezofilnih

gozdovih.

V sklopu teh dejavnikov je treba še pretehtati, kolikšen je bil vpliv močnega antropskega koriščanja

obdobja v teku pomladi in poletja in predvsem obiska številnih skupin šolarjev v teku poletja. Trenutno

ne vemo natančno oceniti morebitni vpliv teh človeških motenj na velike razlike v številu in kazalnikih

različnosti v obeh raziskanih razmnoževalnih obdobjih. Prisotnost človeka bo vsekakor treba upoštevati

pri interpretaciji podatkov iz bodočih raziskav. Na osnovi zgoraj omenjenega lahko torej domnevamo, da

gre negativne rezultate iz drugega projektnega leta pripisati dvem ekstremnim in nasprotujočim si

vremenskim pojavom, do katerih je prišlo v teku par mesecev: prvi je neposredno vplival na prezimljajočo

populacijo ptic, deloma pa tudi na razmnoževanje; drugi pa je posredno vplival na vrabce, ki živijo v

mezofilnih in svežih okoljih, saj je spremenil stopnjo vlažnosti in s tem negativno vplival na gnezdenje. Ker

je za dolgoročne klimatske spremembe značilno pogosto ponavljanje ekstremnih pojavov in ker do sedaj

zabeleženi alarmni signali zadevajo bodisi številnost navadnih vrst bodisi specifično različnost, je treba še

279

dalje nadzorovati razvoj skupnosti v zvezi s stresnimi faktorji, ki vplivajo na ptičjo populacijo v parku

»Parco della Vena del Gesso Romagnola«.

Literatura

Brambilla, M., Reginato, F., & Guidali, F. (2007). Habitat use by Moltoni’s warbler Sylvia cantillans moltonii in Italy. Ornis Fennica, 84, 91–96.

Brambilla, M., Vitulano, S., Spina, F., Baccetti, N., Gargallo, G., Fabbri, E., … Randi, E. (2008). A molecular phylogeny of the Sylvia cantillans complex: cryptic species within the Mediterranean basin. Molecular Phylogenetics and Evolution, 48(2), 461–472.

Costa, M. (2010). Monitoraggio delle popolazioni di uccelli nidificanti, svernanti e migratrici nel Parco regionale della Vena del Gesso Romagnola, mediante la metodologia dell’inanellamento a sforzo costante. Ravenna, Italija: Parco regionale della Vena del Gesso Romagnola.

Istituto Nazionale per la Fauna Selvatica. (2002). Pr.I.S.Co. Progetto di inanellamento a sforzo costante (Version 1.1, 5 August 2002).

Margalef, R. (1958). Information theory in ecology. General Systems, 3, 36–71.

Peach, W. J., Buckland, S. T., & Baillie, S. R. (1996). The use of constant effort mist-netting to measure between-year changes in the abundance and productivity of common passerines. Bird Study, 43(2), 142–156.

Robinson, R. A., Julliard, R., & Saracco, J. F. (2009). Constant effort: Studying avian population processes using standardised ringing. Ringing & Migration, 24(3), 199–204.

Shannon, C. E., & Weaver, W. (1963). The mathematical theory of communication. Urbana, IL, ZDA: The University of Illinois Press.

281

Analiza vpliva vremenskih razmer na gibanje obiskovalcev v parkih:

monitoring obiskovalcev parkov

Alessandro Lepri,a Aureliano Bonini,b Alberto Paternianic in Alice Catellanid

Trademark Italia srl, Corso d’Augusto, 97, 47921 Rimini, Italija. Prispevek avtorjev: a vodja projekta, b nadzor, c statistična analiza, d urejanje. Kontakt: info@trademarkitalia.com.

Povzetek

Temeljni razlog raziskovanja povezave med vremenskimi razmerami in turističnimi prihodi v naravnih

parkih torej zahteva izbiro sistema za dnevno beleženje tako števila obiskovalcev kot temeljnih

vremenskih spremenljivk, ki opisujejo podnebje. Na ta način bo mogoče ugotoviti povezave med obiski

parkov in vremenom na dan obiska ali dan pred tem. Cilj beleženja vremenskih podatkov je izdelati

dnevno zgodovino vrste spremenljivk o območju vsakega naravnega parka, ki kot partner sodeluje pri

projektu. Pridobljeni podatki se nato primerjajo z obstoječimi podatki o gibanju števila obiskovalcev v

vsakem parku, da bi bilo mogoče ugotoviti morebitne povezave. Pri primerjavi gibanja vremenskih

spremenljivk in gibanja števila obiskov pohodnikov v naravnih parkih v zadnjih 5 letih je le v nekaterih od

analiziranih primerov opaziti neposredno povezavo.

Ključne besede: obiskovalci parka, vreme, tokovi obiskovalcev, primerjave.

Uvod

Temeljni razlog raziskovanja povezave med vremenskimi razmerami in turističnimi prihodi v naravnih

parkih je močan pohodniški značaj te vrste turistične dejavnosti. Zato je povsem upravičeno vprašanje,

kako podnebje vpliva na odločitev o obisku naravnega parka s strani oseb, ki prebivajo (ali začasno

bivajo) znotraj radija največ 80–100 km. Onstran te razdalje namreč ni mogoče sklepati na kakršno koli

povezavo med obema navedenima spremenljivkama.

Izhodiščna predpostavka torej zahteva izbiro sistema za dnevno beleženje tako števila obiskovalcev kot

temeljnih vremenskih spremenljivk, ki opisujejo podnebje. Na ta način bo mogoče ugotoviti povezave

med obiski parkov in vremenom na dan obiska ali dan pred tem.

Metodološki pristop, ki smo ga izdelali, temelji neposredno na tej postavki in je bil zasnovan neodvisno

od obravnavanega parka.

Predlagana metodologija zajemanja podatkov in analize

Spremljanje vremenskih razmer

Cilj zajemanja vremenskih podatkov je oblikovanje dnevne zgodovine vrste spremenljivk o območju

naravnega parka.

Pridobljeni podatki se nato primerjajo z obstoječimi podatki o gibanju turistov v parkih.

Priporočamo naslednje operativne korake:

282

1. ugotovitev delujočih vremenskih postaj na območju: dnevno spremljanje vremenskih podatkov je

kompleksna znanstvena dejavnost, ki je ni mogoče zaupati osebam brez ustreznega strokovnega znanja.

Zato je treba izbrati podjetje za zajem vremenskih podatkov, ki ima opazovalne postaje postavljene

najbližje območju parka in z njim skleniti dogovor za zajemanje podatkov; če na pristojnem območju ni

meteoroloških postaj, se bodo uporabljali vremenski podatki z letališča, ki je najbližje parku (vojaška

meteorološka služba);

2. zajemanje vremenskih podatkov: priporočamo mesečno zajemanje dnevne zgodovine naslednjih

kvantitativnih spremenljivk:

– temperatura,

– zračni tlak,

– vlažnost,

– ml dežja,

– cm snega.

Poleg tega se bo beležilo tudi prevladujočo vrsto vremena tekom dneva: sončno, oblačno, deževno, sneg;

3. izdelava mesečnih povprečij za primerjavo s podatki o gibanju števila obiskovalcev.

Ocena gibanja števila obiskovalcev parkov

Druga kvantitativna spremenljivka za raziskavo obravnavane povezave je gibanje števila obiskovalcev v

parkih.

Kolikor obstajajo neposredni sistemi za merjenje števila obiskovalcev, kot so nakup vstopnice ali

nadzirani prehod preko števnih sistemov (vrtljivi križi, fotoelektrične celice ipd.), ki so nameščeni na vseh

parkiriščih ali na vseh vstopnih točkah v park, so podatki o gibanju števila obiskovalcev za obdelavo in

pripravo tedenskih, mesečnih in letnih poročil preprosto dosegljivi.

Za merjenje števila obiskovalcev neograjenega območja, kamor je mogoče vstopati brez vstopnic, pa je

potrebna uporaba drugačnih metod ocenjevanja in aproksimacije, namesto štetja posameznih oseb.

V teh situacijah, kjer točno štetje pojava dejansko ni mogoče, je treba uporabiti strategije izračuna in

ocenjevanja, na podlagi katerih je mogoče izdelati »verjetni prikaz dejanskega stanja« (ki ga nihče ne

pozna).

Metoda, ki jo predlagamo, je bila obširno preizkušena v lokacijah z velikim številom pohodnikov in temelji

na beleženju prihoda vozil na območje naravnega parka. Rezultati tega »neposrednega« merjenja bodo

predstavljali prvo kvantitativno spremenljivko za raziskovanje obravnavanih povezav, na njihovi podlagi

pa bo izdelana dnevna zgodovina prihodov obiskovalcev naravnega parka.

Poleg tega priporočamo še eno merjenje, in sicer »posredno«, ki bo golim številskim podatkom dodalo

kvalitativne in tržne podatke.

Neposredno merjenje

Izhodiščna točka postopka ocenjevanja je število vozil, ki jih dnevno zabeležijo na parkiriščih naravnega

parka.

Priporočamo naslednje operativne korake:

283

1. določitev parkirišč: nujno potrebno je določiti znano število parkirišč; za vsako parkirišče je treba

navesti ime (na primer parkirišče 1, parkirišče 2, ipd.) in največje število parkirnih mest (idealno bi bilo, da

bi lahko ločili parkirišča za osebna in tista za druga vozila, kot so avtobusi, avtodomi ipd);

2. ocena morebitnih razpršenih parkirišč: sočasno bi bilo treba oceniti največje število vozil, ki bi jih bilo

eventualno mogoče parkirati zunaj predvidenih parkirišč;

3. dnevno merjenje: vsak dan je treba zabeležiti tako število vozil, ki so vstopila na parkirišča (če je

mogoče s pomočjo avtomatskih števcev), kot delež zasedenosti razpršenih parkirišč;

4. izračun vozil, ki so vstopila na območje parka: vsota zgoraj navedenih podatkov bo dan za dnem

postregla z skupno oceno vozil, ki so vstopila na območje parka;

5. končna ocena prihodov obiskovalcev: z določitvijo povprečnega števila potnikov v vozilih (predlagamo

2,5 za osebna vozila in 42 za avtobuse) bo mogoče izdelati končno oceno dnevnega števila pohodnikov, ki

so obiskali park.

Če povzamemo, je mogoče število pohodnikov na vozilo v katerem koli mesecu izračunati na podlagi

naslednje formule:

kjer je

i = oznaka meseca v letu (i =1.januar, i = 12.december),

n_esc_autoi = število obiskovalcev v vozilu v mesecu i,

j = oznaka dneva v mesecu (j = 1. dan, j = 29., 30., 31.zadnji dan),

n_park1j = število zabeleženih vozil na parkirišču 1 na dan j,

n_park2j = število zabeleženih vozil na parkirišču 2 na dan j,

n_park3j = število zabeleženih vozil na parkirišču 3 na dan j,

n_disp =

occj = indeks zasedenosti % razpršenih parkirišč na dan j,

2,5 = povprečno število potnikov na vozilo.

Enako formulo, z ustreznimi popravki za povprečno število potnikov v vozilu, je mogoče uporabiti tudi za

druge vrste vozil, kolikor jih je mogoče ločiti in prešteti.

Posredno merjenje

Vzporedno z neposrednim merjenjem je priporočljivo spremljati tudi druge spremenljivke.

Teh podatkov sicer ne bomo uporabili neposredno za namene dela, bodo pa koristni za analizo okvirja,

raziskavo turističnih teženj in za načrtovanje ciljnih marketinških dejavnosti.

V ta namen se priporoča izvedba naslednjih dejavnosti:

1. beleženje obiska informacijskih središč: obiske informacijskih središč parka je mogoče uporabiti za

zbiranje številnih podatkov. Poleg beleženja števila oseb, ki so vstopile v park (spremenljivke, ki jo lahko

284

uporabite za preverjanje vrednosti, pridobljenih z neposrednim merjenjem), je priporočljivo pripraviti

preproste vprašalnike in jih razdeliti čim večjemu številu ljudi. V vprašalnikih morajo gosti navesti

podatke o kraju, od koder prihajajo, razlogih obiska, sestavi skupine, s katero so park obiskali,

uporabljenih informacijskih virih in drugih marketinško zanimivih vidikih. Zajemanje teh podatkov bo

potekalo dnevno, vendar priporočamo njihovo obdelavo na mesečni ravni;

2. spremljanje gibanja turistov v krajih, ki mejijo na park: analiza antropogene obremenitve je lahko v

pomoč pri razumevanju turističnega potenciala v območjih, ki mejijo na park in lahko nakaže morebitne

marketinške in promocijske dejavnosti. Ti podatki, ki jih uradni viri običajno priskrbijo s 6 do 9 mesečno

zamudo, so uporabni predvsem za polletne, letne ali zaključne analize. Uporabljeni bodo statistični

podatki o gibanju turistov v občinah, na ozemlju katerih se razteza park: prihodi in prenočitve domačih in

tujih turistov v hotelskih in drugih nastanitvenih objektih;

3. beleženje obiskovalcev ob najpomembnejših dogodkih v občinah, ki mejijo na park: za oceno turistične

in pohodniške zanimivosti območij, ki tvorijo naravni park, je mogoče spremljati gibanje števila turistov

ob najpomembnejših dogodkih, ki so predvideni na koledarju vsake od občin, na ozemlju katerih se

razteza park. V tem primeru je treba popisati vsa parkirišča (in njihove zmogljivosti z vidika števila

parkirnih mest), ki se uporabljajo ob takih dogodkih in dnevno beležiti število vozil, ki so tamkaj prisotna

ves čas trajanja prireditve. Pri obdelavi podatkov bo uporabljena enaka metodologija kot za oceno

obiskovalcev parkov, s spremljanjem parkirišč (glej a) Neposredno merjenje).

Obdelava podatkov

Pridobljene podatke bomo obdelali in primerjali z drugimi ter tako poiskali morebitne povezave.

Razvoj dokončne metodologije

Prva faza dejavnosti raziskovalcev Trademark Italia se je osredotočala na analizo značilnosti parkov, ki kot

partnerji sodelujejo pri projektu Climaparks in na izdelavo skupnega sistema dnevnega beleženja tako

števila obiskovalcev kot temeljnih vremenskih spremenljivk, ki opisujejo podnebje.

Cilj projekta je prikazati povezave med številom obiskovalcev parkov in lokalno beleženimi vremenskimi

razmerami.

Po kratkem ogledu Deželnega parka Vena del Gesso iz Ravenne, katerega cilj je bil poiskati

najprimernejše rešitve, je potekal teoretični del z namenom:

– priprave obrazcev za beleženje obiskovalcev;

– priprave obrazcev za beleženje vremenskih spremenljivk;

– priprave navodil za pravilno izpolnjevanje obrazcev;

– pošiljanja obrazcev in ustreznih navodil parkom, ki kot partnerji sodelujejo pri projektu;

– prejema povratnih informacij;

– popravka obrazcev na podlagi prejetih pripomb;

– pošiljanja posodobljenih obrazcev z ustreznimi navodili.

Druga faza dejavnosti se je začela z udeležbo na drugem koordinacijskem srečanju partnerjev projekta

Climaparks, ki je potekalo v Ravenni.

Ob tej priložnosti so raziskovalci Trademark Italia predstavnikom udeleženih parkov ponazorili skupno

metodologijo zbiranja podatkov.

285

Med razpravo s partnerji se je pokazala potreba po »prilagoditvi« sistema beleženja zaradi različnih

geografskih, prostorskih in organizacijskih značilnosti posameznih partnerjev.

Ta odločitev je za raziskovalce Trademark Italia pomenila dodatno delo v primerjavi s prvotno

načrtovanim, saj je bilo treba v najkrajšem času izdelati:

– osebno prilagojene obrazce za beleženje obiskovalcev za vsak park;

– navodila za pravilno izpolnjevanje obrazcev;

– ustrezne elektronske preglednice za zbiranje podatkov;

– ustrezne programe za obdelavo podatkov ter oblikovanje tabel in grafov.

Spremljanje vremenskih razmer

Cilj beleženja vremenskih podatkov je izdelati dnevno zgodovino vrste spremenljivk o območju vsakega

naravnega parka, ki kot partner sodeluje pri projektu.

Pridobljeni podatki se nato primerjajo z obstoječimi podatki o gibanju števila obiskovalcev v vsakem

parku, da bi bilo mogoče ugotoviti morebitne povezave.

Za izdelavo baze podatkov so bili izvedeni naslednji operativni koraki:

1. ugotovitev meteorološke postaje, ki je najbližje parku;

2. zajemanje vremenskih podatkov: baza podatkov vsakega parka, ki kot partner sodeluje pri projektu, je

bila mesečno dopolnjena z dnevno zgodovino naslednjih kvantitativnih spremenljivk:

– temperatura;

– zračni tlak;

– vlažnost;

– padavine (ml dežja, cm snega);

– izdelava mesečnih povprečij za primerjavo s podatki o gibanju obiskovalcev.

Ocena gibanja obiskovalcev parkov

Druga kvantitativna spremenljivka za raziskavo, ki je predvidena v okviru projekta, je gibanje števila

obiskovalcev parkov.

Če so na voljo »neposredni« podatki o številu obiskovalcev (vstopnica, vrtljivi križi, število obiskovalcev

sprejemnih centrov ipd.), zadošča primerjati dnevno izmerjene podatke posameznih parkov z ustreznimi

vremenskimi podatki.

Če »neposredni« podatki niso na voljo, se uporabijo »neposredni« statistični podatki oziroma podatki o

gibanju turistov v krajih, ki mejijo na območje parka: prihodi in prenočitve domačih in tujih turistov v

hotelskih in drugih nastanitvenih objektih v občinah (ali pokrajinah), na ozemlju katerih se razteza

obravnavani park.

Novi elaborati so bili posredovani vsem partnerjem projekta, ki so od maja 2011 dalje posredovali

zgodovinske podatke (kolikor so bili ti na voljo), enkrat mesečno pa tudi podatke o poletni sezoni 2011 in

2012 (april–oktober).

Raziskovalci Trademark Italia so podatke redno vnašali v bazo podatkov, v pričakovanju letnih in končne

obdelave.

286

Vremenske Razmere

Kar zadeva točko »Analiza vpliva vremenskih razmer na gibanje obiskovalcev v parkih«, je med vsemi

projektnimi partnerji (Triglavski narodni park, Park Škocjanske jame, Deželni park delte Pada Veneta,

Deželni park delte Pada Emlije-Romagne v vlogi raziskovalcev in pokrajina Ravenna s Parkom Vena del

Gesso Romagnola v vlogi koordinatorja) Trademark Italia prejela podatke o vremenskih razmerah le s

strani naslednjih parkov:

– Krajinski Park Sečoveljske Soline, Portorož (SLO): od aprila 2008 do oktobra 2012;

– Krajinski Park Strunjan, Portorož (SLO): od maja 2011 do oktobra 2012;

– Park Vena del Gesso, Ravenna (ITA): od aprila 2008 do oktobra 2012.

Slovenska parka nista bila vključena v ta del dejavnosti, vendar sta bila vseeno pripravljena izdelati

podatkovno bazo na podlagi posredovanih vremenskih podatkov in te podatke obdelati skladno s cilji

projekta.

Da bi lahko zaključili analizo, so raziskovalci Trademark Italia ustvarili podatkovno bazo vremenskih

podatkov tudi tistih parkov - partnerjev projekta, ki podatkov niso pošiljali, pri čemer so uporabili arhive

meteoroloških postaj, ki se nahajajo v bližini omenjenih parkov.

Za izdelavo podatkovne baze za Krajinski park Strunjan so bili zaradi bližine obeh parkov in njune

podobne lege tik ob morju uporabljeni enaki (dnevni) zgodovinski vremenski podatki od leta 2008 do

aprila 2011 kot za Krajinski park sečoveljske soline.

Za Park Vena del Gesso iz Ravenne so bili uporabljeni (dnevni) zgodovinski vremenski podatki od leta

2008, ki jih je beležila meteorološka postaja v Faenzi (oddaljena 19 km) in so bili objavljeni na spletni

strani www.meteofa.it, ki objavlja povprečne dnevne vrednosti za vse navedene postavke.

Za Triglavski narodni park so bili uporabljeni (dnevni) zgodovinski vremenski podatki od leta 2008, ki jih je

beležila meteorološka postaja v Ljubljani (oddaljena 57,6 km.) in so bili objavljeni na spletni strani

www.eurometeo.com. Ta spletna stran ponuja urne meritve za vsak posamezni dan, mi pa smo izbrali

dnevno meritev ob 12. uri. Količina padavin je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne

klasifikacije padavin1.

Za Park škocjanske jame so bili uporabljeni vremenski podatki, ki jih je priskrbel sam park. Nekaj

manjkajočih podatkov smo povzeli po meteorološki postaji iz Ljubljane (oddaljeni 76 km), ki so bili

objavljeni na spletni strani www.eurometeo.com; tudi v tem primeru smo upoštevali dnevne podatke ob

12. uri in oceno količine padavin na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin1.

Za Deželni park delte Pada Veneto smo uporabili (dnevne) zgodovinske vremenske podatke od leta 2008,

ki jih je beležila meteorološka postaja v Ferrari (oddaljena 42 km od Ariana) in so bili objavljeni na spletni

strani www.ilmeteo.it. Na tej strani so na voljo dnevni podatki za vse želene postavke, količina padavin pa

je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin.

Za Deželni park delte Pada Emilije-Romagne smo uporabili (dnevne) zgodovinske vremenske podatke od

leta 2008, ki jih je beležila meteorološka postaja v Ferrari (oddaljene 51 km od Mesole) in so bili

1 Uradna klasifikacija temelji na intenziteti padavin, pri čemer loči: pršenje (< 1 mm na uro), rahel dež (1–2 mm/h),

zmerni dež (2-6 mm/h), močan dež (> 6 mm/h), ploha (> 10 mm/h vendar z omejenim trajanjem), nevihta

(> 30 mm/h).

287

objavljeni na spletni strani www.ilmeteo.it. Na tej strani so na voljo dnevni podatki za vse želene

postavke, količina padavin pa je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije

padavin.

Nazadnje, da bi lahko izpopolnili tudi meritve obeh parkov - partnerjev projekta, ki so določene v točki

»4.2 Monitoring obiskovalcev parkov«, smo izdelali baze podatkov o vremenskih razmerah:

– za Naravni park Julijsko predgorje smo uporabili (dnevne) zgodovinske vremenske podatke od leta

2008, ki jih je beležila meteorološka postaja v Trbižu (oddaljena 53 km) in so bili objavljeni na spletni

strani www.ilmeteo.it. Na tej strani so na voljo dnevni podatki za vse želene postavke, količina

padavin pa je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin.

– za Naravni park furlanskih Dolomitov smo za julij in avgust 2011 uporabili podatke meteorološke

postaje Andreis, ki se nahaja na območju samega parka, in (dnevne) zgodovinske vremenske

podatke od leta 2008 do junija 2011, ki jih je beležila meteorološka postaja v Avianu (oddaljena

21 km) in so bili objavljeni na spletni strani www.ilmeteo.it. Na tej strani so na voljo dnevni podatki

za vse želene postavke, količina padavin pa je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne

klasifikacije padavin.

Tabela 1. Vremenski podatki parkov, ki sodelujejo pri projektu

PARK VREMENSKI PODATKI

Park Sečoveljske soline Dnevne podatke od aprila 2008 do oktobra 2012 je priskrbel sam park.

Krajinski Park Strunjan Dnevne podatke od maja 2011 do oktobra 2012 je priskrbel sam park. Za april 2011 in za obdobje od leta 2008 do leta 2010 veljajo zaradi kratke razdalje in enake lokacije tik ob morju enaki podatki kot za Krajinski park sečoveljske soline.

Triglavski narodni park

Dnevne podatke od leta 2008 do leta 2012 je posredovala meteorološka postaja iz Ljubljane (57,6 km), objavljeni pa so na spletni strani eurometeo.com, kjer so na voljo urne meritve (izbrani so bili podatki ob 12. uri). Količina padavin je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin.

Park Škocjanske Jame

Dnevne podatke od aprila 2008 do oktobra 2012 je priskrbel sam park. Redki manjkajoči podatki so bili dopolnjeni s tistimi, ki jih je zabeležila meteorološka postaja v Ljubljani (76 km) in so bili objavljeni na spletni strani eurometeo.com, kjer so na voljo urne meritve (izbrani so bili podatki ob 12. uri). Količina padavin je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin.

Park Vena del Gesso Dnevne podatke od leta 2008 do leta 2012 je posredovala meteorološka postaja iz Faenze (19 km), objavljeni pa so bili na spletni strani meteofa.it, kjer so na voljo povprečne dnevne meritve za vse želene postavke.

Park delte Pada Veneto Dnevne podatke od leta 2008 do leta 2012 je posredovala meteorološka postaja iz Ferrare (42 km od Ariana, 51 km od Mesole) in so bili objavljeni na spletni strani ilmeteo.it, kjer so na voljo povprečne dnevne meritve.

Park delte Pada Emilije-Romagne dežja so bili ocenjeni na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin.

Park Julijsko Predgorje

Dnevne podatke od leta 2008 do leta 2012 je posredovala meteorološka postaja iz Trbiža (53 km) in objavljeni so bili na spletni strani ilmeteo.it, kjer so na voljo povprečne dnevne meritve. Količina padavin je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin.

Park Furlanskih Dolomitov

Za julij in avgust 2011 je park posredoval podatke, ki jih je beležila meteorološka postaja Andreis, ki se nahaja na območju parka. Za leto 2012, preostale mesece leta 2011 in za obdobje od leta 2008 do leta 2010 so bili uporabljeni dnevni podatki, ki jih je beležila meteorološka postaja v Avianu (21 km) in so bili objavljeni na spletni strani ilmeteo.it. Količina padavin je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin.

Opomba: Uradna klasifikacija temelji na intenziteti padavin, pri čemer loči: pršenje (< 1 mm na uro), rahel dež (1–

2 mm/h), zmerni dež (2–6 mm/h), močan dež (> 6 mm/h), ploha (> 10 mm/h, vendar z omejenim trajanjem),

nevihta (> 30 mm/h).

288

Gibanje Obiskovalcev

Kar zadeva točko »Monitoring obiskovalcev parkov«, projekt predvideva udeležbo vseh parkov (Triglavski

narodni park, Krajinski park Strunjan, Krajinski park sečoveljske soline, Park škocjanske jame, Deželni

naravni park Julijsko Predgorje, Naravni park Furlanskih Dolomitov, Deželni park Delte Pada Veneto,

Deželni park Delte Pada Emilije-Romagne v vlogi raziskovalcev in pokrajina Ravenna s Parkom Vena del

Gesso Romagnola v vlogi koordinatorja), vendar tudi v tem primeru Trademark Italia ni prejela podatkov

o gibanju obiskovalcev od vseh parkov, temveč le od naslednjih:

– Sečoveljske Soline, Portorož (SLO): od aprila 2008 do oktobra 2012;

– Krajinski Park Strunjan, Portorož (SLO): od maja 2011 do oktobra 2012;

– Park Škocjanske Jame, Divača (SLO): od januarja 2009 do oktobra 2012;

– Park Vena del Gesso, Ravenna (ITA): od aprila 2011 do oktobra 2012;

– Park Delte Pada Emilije-Romagne, Comacchio (ITA): od leta 2008 do leta 2011;

– Park Julijsko Predgorje, Resia (ITA): od leta 2008 do leta 2011;

– Naravni park Furlanskih Dolomitov, Cimolais (ITA): od julija do septembra 2011.

Drugi parki podatkov niso posredovali.

Manjkajoči podatki v podatkovnih bazah, ki so jih posredovali nekateri parki, so bili dopolnjeni z ocenami

na podlagi prihodov obiskovalcev ob istih dneh in v enakih obdobjih v posameznem parku ali ob istih

dneh v bližnjem parku, ob upoštevanju vremenskih razmer.

Tabela 2. Podatki o obiskovalcih parkov, ki sodelujejo pri projektu

park podatki o obiskovalcih

Park Sečoveljske Soline Dnevne podatke od aprila 2008 do oktobra 2012 je priskrbel sam park.

Krajinski Park Strunjan

Dnevne podatke od maja 2011 do oktobra 2012 je priskrbel sam park (delno ocenjeni). Podatki za april 2011 in obdobje od leta 2008 do leta 2010 so bili zaradi majhne razdalje med obema parkoma in enake lege tik ob morju ocenjeni glede na trend obiskov Krajinskega parka sečoveljske soline.

Park Škocjanske Jame Dnevne podatke od januarja 2009 do oktobra 2011 je priskrbel sam park. Podatki o mesečnem obisku za leto 2008 so bili ocenjeni na podlagi trendov v drugih slovenskih parkih.

Park Vena del Gesso Dnevne podatke od aprila 2011 do oktobra 2012 je priskrbel sam park. Mesečni podatki za obdobje od leta 2008 do leta 2011 so bili ocenjeni na podlagi vzajemne povezave z mesečnimi turističnimi prihodi v nastanitvenih objektih v občini Brisighella.

Triglavski narodni park Ni neposrednih podatkov. Trenutno ni na voljo neposrednih podatkov.

Park Delte Pada Emilije-Romagne Ocene Trademark Italia, temelječe na letnih podatkih v obdobju od leta 2008 do leta 2011, glede obiska sprejemnih centrov parka, povezanih muzejev in najpomembnejših kulturnih in verskih lokacij na območju parka.

Park Delte Pada Veneta Za Park delte Pada Veneta ni na voljo neposrednih podatkov.

Park Julijsko Predgorje Za celotno obdobje od leta 2008 do leta 2011 so bili podatki ocenjeni na podlagi vzajemne povezave z mesečnimi turističnimi prihodi v nastanitvenih objektih v pokrajini Videm-

Park Furlanskih Dolomitov

Za obdobje od julija do oktobra 2011 je park posredoval podatke, ki so bili izmerjeni s pomočjo dveh števnih sistemov (nameščenih v kraju Val Montanaia in Andreis). Podatki za druge mesece leta 2011 so bili ocenjeni na podlagi obiska, zabeleženega ob enakih dneh tedna v obdobjih, ki so si bila z vremenskega vidika podobna. Podatki za obdobje od leta 2008 do leta 2011 so bili ocenjeni s pomočjo vzajemne povezave z mesečnimi turističnimi prihodi v nastanitvenih objektih v pokrajini Pordenone.

Za vse druge parke je bila izdelana baza podatkov gibanja obiskovalcev na podlagi »neposrednih« javno

dosegljivih podatkov o gibanju turistov v posameznih parkih (prihodi in prenočitve v hotelskih in drugih

nastanitvenih objektih v občini, na območju, v pokrajini).

289

Povezava med vremenskimi razmerami in gibanjem števila obiskovalcev v parkih

Po izdelavi podatkovnih baz vremenskih spremenljivk in gibanja števila obiskovalcev v obdobju od leta

2008 do leta 2012 so raziskovalci Trademark Italia začeli analizirati in ugotavljati povezave med prihodi

obiskovalcev parkov in vremenskimi razmerami.

Ko so se raziskovalci (še preden so poznali podatke) vprašali, kakšne bi lahko bile morebitne povezave

med tema spremenljivkama, so bili prvi samodejni odgovori naslednji:

1) zvišanju temperature bi lahko ustrezalo povečanje števila prihodov obiskovalcev (vročina v nižini in v

mestih ljudi spodbudi k obisku naravnih parkov v želji po osvežitvi);

2) in nasprotno, znižanje temperature bi lahko ustrezalo zmanjšanju števila prihodov obiskovalcev (mraz

zmanjša obiske naravnih parkov);

3) povečanju količine padavin bi lahko ustrezalo zmanjšanje števila prihodov obiskovalcev (dež zmanjša

obiske naravnih parkov);

4) in nasprotno, zmanjšanje količine padavin bi lahko ustrezalo povečanju števila prihodov obiskovalcev

(lepo vreme poveča obiske naravnih parkov).

Prve obdelave podatkov so delno potrdile te morebitne medsebojne povezave med vremenskimi

razmerami (zlasti dežjem in temperaturami) in gibanjem števila turistov v parkih, po drugi strani pa so

bile ugotovljene številne izjeme.

Rezultati za posamezne parke, ki kot partnerji sodelujejo pri projektu

V tem delu študije so predstavljeni temeljni rezultati primerjave med vremenskimi podatki in podatki o

prihodih obiskovalcev v posameznih parkih, ki sodelujejo pri projektu Climaparks.

Park Vena del Gesso, Ravenna (ITA)

Na podlagi zbirke podatkov za poletno sezono 2012 (april–oktober) je mogoče izdelati prvo oceno trenda

obiskov v Parku Vena del Gesso v Ravenni (Italija) v zadnjih 5 letih (2008–2012) in jo primerjati s podatki

o vremenskih razmerah, po navodilih, ki so bila sestavljena v okviru projekta Climaparks.

Metodologija, ki je bila izbrana za zbiranje podatkov o Parku Vena del Gesso, je predvidevala obdelavo

zgodovinskih vremenskih podatkov meteorološke postaje v Faenzi (oddaljeni 19 km), objavljenih na

spletni strani www.meteofa.it, ki ponuja povprečne dnevne meritve za vse želene postavke, za obdobje

od aprila 2008 do oktobra 2012.

Baza podatkov parka je bila mesečno dopolnjena z dnevno zgodovino naslednjih kvantitativnih

spremenljivk:

– temperatura,

– zračni tlak,

– vlažnost,

– padavine (ml dežja, cm snega).

Podatke o gibanju števila obiskovalcev je od aprila 2008 do oktobra 2012 posredoval neposredno park

(dnevne meritve). Mesečni podatki za obdobje od leta 2008 do leta 2011 so bili ocenjeni na podlagi

290

vzajemne povezave z mesečnimi turističnimi prihodi v nastanitvenih objektih v občini Brisighella, ki

zajema del območja parka.

Podatki za obdobje od aprila do oktobra v letih od 2008 do 2012, na podlagi katerih smo želeli ugotoviti

povezavo med vremenskimi razmerami in gibanjem obiskovalcev v parku, so postregli z različnimi

rezultati, od katerih najpomembnejše povzemamo v nadaljevanju.

Med letoma 2008 in 2012 je število obiskovalcev, beleženo od aprila do oktobra v Parku Vena del Gesso,

narastlo s 7.376 na 34.061, s povečanjem za +361,8 %; sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v

primerjavi s prejšnjim letom, znaša +61,4 %.

Tabela 3. Park Vena del Gesso–Zgodovinski podatki o obiskovalcih

PARK VENA DEL GESSO

leto obiskovalci %

2008 7.376 ---

2009 6.507 -11,8 %

2010 18.442 +183,4 %

2011 21.106 +14,4 %

2012 34.061 +61,4 %

2012/2008 +26.685 +361,8 %

V istem obdobju (2008–2012) so padavine (ml dežja), zabeležene od aprila do oktobra vsako leto,

narastle s skupnih 240,2 ml v letu 2008 na 381,8 ml v letu 2012, z +59 % povečanjem v tem obdobju;

sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša +40,1 %.

Tabela 4. Park Vena del Gesso–zgodovinski podatki o padavinah

PARK VENA DEL GESSO

leto padavine (ml.) %

2008 240,2 ---

2009 324,0 +34,9%

2010 577,4 +78,2%

2011 272,6 -52,8%

2012 381,8 +40,1%

2012/2008 141,6 +59,0%

Z izjemo sezone 2011 je torej opaziti postopno naraščanje količine padavin v obdobju od aprila do

oktobra.

Povprečna temperatura (°C) v obdobju od aprila do oktobra vsako leto se je z 20,0 °C v letu 2008 zvišala

na 20,9 °C° v letu 2012, z zvišanjem za +0,9 °C, kar ustreza +4,5 %; sprememba, ki je bila zabeležena za

leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša +2,0 %.

Tudi v tem primeru je z izjemo sezone 2010 opaziti postopno zviševanje povprečne temperature v

obravnavanem obdobju.

291

Tabela 5: Park Vena del Gesso - zgodovinski podatki o povprečni temperaturi

PARK VENA DEL GESSO

leto temperatura (°C) %

2008 20,0 ---

2009 20,3 +1,5%

2010 19,0 -6,4%

2011 20,5 +7,9%

2012 20,9 +2,0%

2012/2008 +0,9 +4,5%

Mesečni podatki za zadnji dve sezoni (2011-2012) ne razkrivajo tesne povezave med količino padavin in

prihodi obiskovalcev v parku: ob zmanjšanju količine padavin je opaziti povečanje števila obiskovalcev

junija, julija in oktobra; vendar je enako povečanje obiskovalcev, v nekaterih primerih celo še izrazitejše

(kot na primer septembra), opaziti tudi v primeru povečanja količine padavin (tudi precejšnjega).

Tabela 6. Park Vena del Gesso–Primerjava padavin in obiskovalcev za obdobje 2012/2011

PARK VENA DEL GESSO

padavine (ml.) obiskovalci

mesec 2011 2012 % 2011 2012 %

april 32,6 99,6 +205,5% 3.273 4.951 +51,3%

maj 42,8 86,0 +100,9% 2.456 3.631 +47,8%

junij 57,2 4,6 -92,0% 2.205 5.488 +148,9%

julij 54,4 0,0 -100% 3.061 4.995 +63,2%

avgust 0,2 8,8 +4300% 5.327 7.063 +32,6%

september 17,0 120,6 +609,4% 2.825 4.927 +74,4%

oktober 68,4 62,2 -9,1% 1.959 3.006 +53,4%

skupaj 272,6 381,8 +40,1% 21.106 34.061 +61,4%

Tudi pri primerjavi spremembe povprečne mesečne temperature in spremembe števila obiskovalcev

parka ni opaziti pomembnejših medsebojnih povezav: če je junija, julija, avgusta in oktobra zvišanju

povprečne temperature ustrezalo vzporedno naraščanje števila obiskovalcev, je aprila, maja in

septembra opaziti porast števila obiskovalcev tudi ob znižanju povprečne temperature.

Tabela 7. Park Vena del Gesso–Primerjava temperatur in obiskovalcev za obdobje 2012/2011

PARK VENA DEL GESSO

temperatura (°C) obiskovalci

mesec 2011 2012 % 2011 2012 %

april 15,1 13,3 -11,9% 3.273 4.951 +51,3%

maj 18,7 17,8 -4,8% 2.456 3.631 +47,8%

junij 22,5 25,0 +11,1% 2.205 5.488 +148,9%

julij 24,3 27,4 +12,8% 3.061 4.995 +63,2%

avgust 26,2 27,0 +3,1% 5.327 7.063 +32,6%

september 22,7 20,0 -11,9% 2.825 4.927 +74,4%

oktober 13,7 15,4 +12,4% 1.959 3.006 +53,4%

skupaj 20,5 20,8 +1,9% 21.106 34.061 +61,4%

292

Krajinski Park Strunjan, Portorož (SLO)

Na podlagi podatkov za poletni sezoni v letih 2011 in 2012 (april-oktober) smo izdelali trend gibanja

števila obiskovalcev v Krajinskem Parku Strunjan v Portorožu (Slovenija), ki smo ga primerjali s podatki o

vremenskih razmerah, po navodilih, ki so bila določena v okviru projekta Climaparks.

Metodologija, ki je bila izbrana za zbiranje podatkov o Krajinskem Parku Strunjan, je predvidevala

obdelavo vremenskih podatkov, ki jih je posredoval park sam v obdobju od maja 2011 do oktobra 2012.

Za izdelavo podatkovne baze za Krajinski Park Strunjan so bili zaradi bližine obeh parkov in njune

podobne lokacije tik ob morju uporabljeni enaki (dnevni) zgodovinski vremenski podatki od leta 2008 do

aprila 2011 kot za Krajinski Park Sečoveljske Soline.

Baza podatkov parka je bila mesečno dopolnjena z dnevno zgodovino naslednjih kvantitativnih

spremenljivk:

– temperatura,

– zračni tlak,

– vlažnost,

– padavine (ml dežja, cm snega).

Podatke o gibanju števila obiskovalcev je od maja 2011 do oktobra 2012 posredoval sam park (občasne

meritve, ne dnevne).

Manjkajoči podatki so bili dopolnjeni z ocenami na podlagi prihodov obiskovalcev ob istih dneh in v

enakih obdobjih v posameznem parku ali ob istih dneh v bližnjem parku, ob upoštevanju vremenskih

razmer.

Zaradi bližine in enake lege tik ob morju so bili podatki za Krajinski Park Strunjan za april 2011 in za

obdobje od leta 2008 do leta 2010 ocenjeni na podlagi trenda obiskov Krajinskega Parka sečoveljske

soline.

Podatki za obdobje od aprila do oktobra za obdobje 2011-2012, na podlagi katerih smo želeli ugotoviti

povezavo med vremenskimi razmerami in gibanjem obiskovalcev v parku, so postregli z različnimi

rezultati, od katerih najpomembnejše povzemamo v nadaljevanju:

– v letih 2011 in 2012 je število obiskovalcev, ki so bili zabeleženi v Krajinskem Parku Strunjan, upadlo

s 482.780 na 391.210, z zmanjšanjem za -19,0 %;

– v istem obdobju se je količina padavin (ml dežja) povečala s skupno 424,6 ml v letu 2011 na 605,8 ml

v letu 2012, s povečanjem za +42,7 %;

– v istem obdobju je povprečna temperatura (°C) narasla z 19,8 °C v letu 2011 na 20,3 °C v letu 2012, s

povečanjem za +0,5 °C, kar ustreza +2,2 %;

– mesečni podatki kažejo na tesno povezavo med povečanjem količine padavin in zmanjšanjem števila

obiskovalcev parka.

293

Tabela 8. Krajinski Park Strunjan–Primerjava padavin in obiskovalcev za obdobje 2012-2011

KRAJINSKI PARK STRUNJAN

padavine (ml.) obiskovalci

mesec 2011 2012 Var. % 2011 2012 Var.%

april 10,4 39,6 +280,8% 23.700 20.539 -13,3%

maj 53,6 91,2 +70,1% 39.610 25.490 -35,6%

junij 34,0 43,2 +27,1% 70.247 68.867 -2,0%

julij 151,2 59,6 -60,6% 86.955 90.980 +4,6%

avgust 9,2 2,0 -78,3% 140.609 114.034 -18,9%

september 60,6 159,8 +163,7% 83.377 49.864 -40,2%

oktober 105,6 210,4 +99,2% 38.282 21.436 -44,0%

skupaj 424,6 605,8 +42,7% 482.780 391.210 -19,0%

Kar zadeva primerjavo med spremembo povprečne mesečne temperature in spremembo števila

obiskovalcev parka podatki ne razkrivajo neposredne povezave teh dveh spremenljivk.

Tabela 9. Krajinski Park Strunjan–Primerjava temperature in obiskovalcev za obdobje 2012-2011

KRAJINSKI PARK STRUNJAN

temperatura (°C) obiskovalci

mesec 2011 2012 Var. % 2011 2012 Var.%

april 14,1 13,3 -5,7% 23.700 20.539 -13,3%

maj 18,2 17,2 -5,5% 39.610 25.490 -35,6%

junij 22,1 23,2 +5,0% 70.247 68.867 -2,0%

julij 23,3 25,2 +8,2% 86.955 90.980 +4,6%

avgust 24,5 25,8 +5,3% 140.609 114.034 -18,9%

september 22,5 21,1 -6,2% 83.377 49.864 -40,2%

oktober 14,2 16,1 +13,4% 38.282 21.436 -44,0%

skupaj 19,8 20,3 +2,2% 482.780 391.210 -19,0%

Krajinski Park Sečoveljske Soline, Portorož (SLO)

Na podlagi podatkov za poletno sezono 2012 (april–oktober) smo izdelali trend gibanja števila

obiskovalcev v Krajinskem Parku Sečoveljske Soline v Portorožu (Slovenija) v zadnjih petih letih (2008–

2012) in ga primerjali s podatki o vremenskih razmerah, po navodilih, ki so bila določena v okviru

projekta Climaparks.

Metodologija, ki je bila izbrana za zbiranje podatkov o Krajinskem Parku Sečoveljske Soline, je

predvidevala obdelavo vremenskih podatkov, ki jih je posredoval park sam v obdobju od aprila 2008 do

oktobra 2012.

Baza podatkov parka je bila mesečno dopolnjena z dnevno zgodovino naslednjih kvantitativnih

spremenljivk:

– temperatura,

– zračni tlak,

– vlažnost,

– padavine (ml dežja, cm snega).

294

Podatke o gibanju števila obiskovalcev je od aprila 2008 do oktobra 2012 posredoval sam park (dnevne

meritve).

Podatki za obdobje od aprila 2008 do oktobra 2012, na podlagi katerih smo želeli ugotoviti povezavo med

vremenskimi razmerami in gibanjem obiskovalcev v parku, so postregli z različnimi rezultati, od katerih

najpomembnejše povzemamo v nadaljevanju.

Med letoma 2008 in 2012 je število obiskovalcev, ki so bili zabeleženi v Krajinskem Parku Sečoveljske

Soline, narastlo z 21.821 na 35.896, s povečanjem za +64,5 %;

sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša +16,1 %.

Tabela 10. Krajinski Park Sečoveljske Soline–Zgodovinski podatki o obiskovalcih

KRAJINSKI PARK SEČOVELJSKE SOLINE

leto obiskovalci %

2008 21.821 ---

2009 23.163 +6,2%

2010 21.169 -8,6%

2011 30.923 +46,1%

2012 35.896 +16,1%

2012/2008 +14.075 +64,5%

V istem obdobju (2008–2012) so padavine (ml dežja), zabeležene od aprila do oktobra vsako leto, upadle

s skupnih 488,8 ml v letu 2008 na 350,8 ml v letu 2012, z zmanjšanjem za -28,2 % v celotnem obdobju;

sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša -18,8 %.

Tabela 11. Krajinski Park Sečoveljske Soline–Zgodovinski podatki o padavinah

KRAJINSKI PARK SEČOVELJSKE SOLINE

leto padavine (ml.) %

2008 488,8 ---

2009 357,6 -26,8%

2010 699,2 +95,5%

2011 431,8 -38,2%

2012 350,8 -18,8%

2012/2008 -138,0 -28,2%

Opaziti je torej postopno zmanjševanje količine padavin v obdobju od aprila do oktobra, zlasti v zadnjih

treh sezonah.

Povprečna temperatura (°C) v obdobju od aprila do oktobra vsako leto se je z 18,7 °C v letu 2008 zvišala

na 19,8 °C° v letu 2012, z zvišanjem za +1,1 °C, kar ustreza +5,9 %; sprememba, ki je bila zabeležena za

leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša +1,0 %.

Tudi v tem primeru je opaziti postopno zviševanje povprečne temperature v obravnavanem obdobju,

zlasti v zadnjih treh sezonah.

295

Tabela 12. Krajinski Park Sečoveljske Soline–Zgodovinski podatki o povprečni temperaturi

KRAJINSKI PARK SEČOVELJSKE SOLINE

leto temperatura (°C) %

2008 18,7 ---

2009 19,2 +2,7%

2010 18,4 -4,2%

2011 19,6 +6,5%

2012/2008 +1,1 +5,9%

Mesečni podatki za zadnji dve sezoni (2011–2012) ne razkrivajo tesne povezave med količino padavin in

prihodi obiskovalcev v parku: ob zmanjšanju količine padavin je opaziti porast števila obiskovalcev v

juniju in juliju, ne pa tudi v oktobru, ko je število obiskovalcev upadlo (četudi le malce); aprila, maja,

avgusta in septembra pa je število obiskovalcev, nasprotno, narastlo navkljub povečanju količine padavin.

Tabela 13. Krajinski Park Sečoveljske Soline–Primerjava padavin in obiskovalcev za obdobje 2012–2011

KRAJINSKI PARK SEČOVELJSKE SOLINE

padavine (ml.) obiskovalci

mesec 2011 2012 Var. % 2011 2012 Var.%

april 10,4 45,2 +334,6% 4.292 4.557 +6,2%

maj 54,0 88,8 +64,4% 5.326 5.976 +12,2%

junij 37,2 29,0 -22,0% 6.141 6.625 +7,9%

julij 142,6 3,0 -97,9% 3.106 3.776 +21,6%

avgust 4,2 21,2 +404,8% 3.069 4.177 +36,1%

september 67,2 77,4 +15,2% 4.755 6.596 +38,7%

oktober 116,2 86,2 -25,8% 4.234 4.189 -1,1%

skupaj 431,8 350,8 -18,8% 30.923 35.896 +16,1%

Tudi pri primerjavi spremembe povprečne mesečne temperature in spremembe števila obiskovalcev

parka ni opaziti pomembnejših medsebojnih povezav: če je junija, julija in avgusta zvišanju povprečne

temperature ustrezalo vzporedno naraščanje števila obiskovalcev, je aprila, maja in septembra opaziti

porast števila obiskovalcev tudi ob znižanju povprečne temperature. Oktobra se je število obiskovalcev,

kljub zvišanju povprečne temperature, zmanjšalo.

Tabela 14. Krajinski park Sečoveljske Soline–Primerjava temperature in obiskovalcev v letih 2012–2011

KRAJINSKI PARK SEČOVELJSKE SOLINE

temperatura (°C) obiskovalci

mesec 2011 2012 Var. % 2011 2012 Var.%

april 14,1 12,8 -9,2% 4.292 4.557 +6,2%

maj 17,8 16,8 -5,6% 5.326 5.976 +12,2%

junij 21,8 22,5 +3,2% 6.141 6.625 +7,9%

julij 22,7 25,4 +11,9% 3.106 3.776 +21,6%

avgust 24,5 24,6 +0,4% 3.069 4.177 +36,1%

september 22,4 20,5 -8,5% 4.755 6.596 +38,7%

oktober 13,9 15,7 +12,9% 4.234 4.189 -1,1%

skupaj 19,6 19,8 +0,8% 30.923 35.896 +16,1%

296

Park Škocjanske Jame, Divača (SLO)

Na podlagi podatkov za poletno sezono 2012 (april–oktober) smo izdelali trend gibanja števila

obiskovalcev v Parku Škocjanske Jame, Divača (Slovenija) v zadnjih petih letih (2008–2012), ki smo ga

primerjali s podatki o vremenskih razmerah, po navodilih, ki so bila določena v okviru projekta

Climaparks.

Metodologija, ki je bila izbrana za zbiranje podatkov o Parku Škocjanske Jame, je predvidevala obdelavo

vremenskih podatkov, ki jih je posredoval park sam v obdobju od aprila 2008 do oktobra 2012. Redki

manjkajoči podatki so bili dopolnjeni s tistimi, ki jih je zabeležila meteorološka postaja v Ljubljani (76 km.)

in so bili objavljeni na spletni strani www.eurometeo.com, kjer so na voljo urne meritve (izbrani so bili

podatki ob 12. uri). Količina padavin je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije

padavin.

Baza podatkov parka je bila mesečno dopolnjena z dnevno zgodovino naslednjih kvantitativnih

spremenljivk:

– temperatura,

– zračni tlak,

– vlažnost,

– padavine (ml dežja, cm snega).

Podatke o gibanju števila obiskovalcev je od aprila 2009 do oktobra 2012 posredoval neposredno park

(dnevne meritve). Podatki o mesečnem obisku za leto 2008 so bili ocenjeni na podlagi trendov v drugih

slovenskih parkih.

Podatki za obdobje od aprila 2008 do oktobra 2012, na podlagi katerih smo želeli ugotoviti povezavo med

vremenskimi razmerami in gibanjem obiskovalcev v parku, so postregli z različnimi rezultati, od katerih

najpomembnejše povzemamo v nadaljevanju.

Med letoma 2008 in 2012 je število obiskovalcev, ki so bili zabeleženi v Parku Škocjanske Jame, narastlo z

77.755 na 81.521, s povečanjem za +4,8 %; sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s

prejšnjim letom, znaša -2,6 %.

Tabela 15. Park Škocjanske Jame–Zgodovinski podatki o obiskovalcih

PARK ŠKOCJANSKE JAME

leto obiskovalci %

2008 77.755 ---

2009 85.902 +10,5%

2010 87.566 +1,9%

2011 83.665 -4,5%

2012 81.521 -2,6%

2012/2008 +3.766 +4,8%

V istem obdobju (2008–2012) so padavine (ml dežja), zabeležene od aprila do oktobra vsako leto, upadle

s skupnih 764,6 ml v letu 2008 na 687,4 ml v letu 2012, z zmanjšanjem za -10,1 % v celotnem obdobju;

sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša -5,6 %.

297

Tabela 16. Park Škocjanske Jame–Zgodovinski podatki o padavinah

PARK ŠKOCJANSKE JAME

leto padavine (ml.) %

2008 764,6 ---

2009 496,5 -35,1%

2010 1.041,1 +109,7%

2011 728,5 -30,0%

2012 687,4 -5,6%

2012/2008 -77,2 -10,1%

Opaziti je torej postopno zmanjševanje količine padavin v obdobju od aprila do oktobra, zlasti v zadnjih

sezonah.

Povprečna temperatura (°C) v obdobju od aprila do oktobra vsako leto se je z 15,8 °C v letu 2008 zvišala

na 16,9 °C° v letu 2012, z zvišanjem za +1,1 °C, kar ustreza +7,0 %; sprememba, ki je bila zabeležena za

leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša +2,4 %.

Tabela 17. Park Škocjanske Jame–Zgodovinski podatki o povprečni temperaturi

PARK ŠKOCJANSKE JAME

leto temperatura (°C) %

2008 15,8 ---

2009 16,8 +6,3%

2010 15,4 -8,3%

2011 16,5 +7,1%

2012 16,9 +2,4%

2012/2008 +1,1 +7,0%

Tudi v tem primeru je opaziti postopno zviševanje povprečne temperature v obravnavanem obdobju,

zlasti v zadnjih sezonah.

Mesečni podatki za zadnji dve sezoni (2011–2012) ne razkrivajo tesne povezave med količino padavin in

prihodi obiskovalcev v parku: povečanju količine padavin v aprilu in maju ustreza povečanje števila

obiskovalcev; ob zmanjšanju količine padavin v juniju, juliju in avgustu je opaziti zmanjšanje števila

obiskovalcev; in nasprotno, septembra in oktobra se je, ob povečanju količine padavin, število

obiskovalcev zmanjšalo.

298

Tabela 18. Park Škocjanske jame–Primerjava padavin in obiskovalcev za obdobje 2012–2011

PARK ŠKOCJANSKE JAME

padavine (ml.) obiskovalci

mesec 2011 2012 Var. % 2011 2012 Var.%

april 38,7 79,1 +104,4% 7.252 7.669 +5,8%

maj 95,2 100,7 +5,8% 7.959 9.963 +25,2%

junij 164,5 72,6 -55,9% 11.394 10.630 -6,7%

julij 164,5 68,6 -58,3% 17.526 16.401 -6,4%

avgust 34,6 33,5 -3,2% 19.377 18.999 -2,0%

september 92,0 175,7 +91,0% 12.745 11.411 -10,5%

oktober 139,0 157,2 +13,1% 7.412 6.448 -13,0%

skupaj 728,5 687,4 -5,6% 83.665 81.521 -2,6%

Tudi pri primerjavi spremembe povprečne mesečne temperature in spremembe števila obiskovalcev

parka ni opaziti pomembnejših medsebojnih povezav: če je aprila in maja znižanje povprečne

temperature ustrezalo povečanju števila obiskovalcev, je ob zvišanju povprečne temperature v obdobju

od junija do avgusta ter v oktobru opaziti zmanjšanje števila obiskovalcev; septembra pa se je, nasprotno,

število obiskovalcev zmanjšalo za enak odstotek, kot se je znižala povprečna temperatura.

Tabela 19. Park Škocjanske jame–Primerjava temperature in obiskovalcev za obdobje 2012–2011

PARK ŠKOCJANSKE JAME

temperatura (°C) obiskovalci

mesec 2011 2012 Var. % 2011 2012 Var.%

april 11,5 10,3 -10,4% 7.252 7.669 +5,8%

maj 15,3 14,1 -7,8% 7.959 9.963 +25,2%

junij 18,6 19,8 +6,5% 11.394 10.630 -6,7%

julij 19,5 22,0 +12,8% 17.526 16.401 -6,4%

avgust 21,4 22,8 +6,5% 19.377 18.999 -2,0%

september 19,1 17,1 -10,5% 12.745 11.411 -10,5%

oktober 10,2 12,1 +18,6% 7.412 6.448 -13,0%

skupaj 16,5 16,9 +2,2% 83.665 81.521 -2,6%

Park delte Pada (Emilija), Comacchio (ITA)

Podatke o prihodih obiskovalcev v Parku delte Pada Emilije-Romagne v Comacchio (ITA) v obdobju od

aprila do oktobra za zadnjih 5 let (2008–2012) smo primerjali s podatki o vremenu, po navodilih, ki so bila

opredeljena v okviru projekta Climaparks, da bi ugotovili morebitne povezave.

Metodologija, ki smo jo izbrali za zbiranje podatkov o Parku delte Pada Emilije-Romagne, je temeljila na

obdelavi (dnevnih) zgodovinskih vremenskih podatkov od leta 2008, ki jih je beležila meteorološka

postaja v Ferrari (oddaljena 51 km od Mesole) in so bili objavljeni na spletni strani www.ilmeteo.it. Na tej

strani so na voljo povprečni dnevni podatki za vse želene postavke, v obdobju od aprila 2008 do oktobra

2012. Količina padavin je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin.

Baza podatkov parka je bila mesečno dopolnjena z dnevno zgodovino naslednjih kvantitativnih

spremenljivk:

299

– temperatura,

– zračni tlak,

– vlažnost,

– padavine (ml dežja, cm snega).

Podatke o gibanju števila obiskovalcev od aprila 2008 do oktobra 2012 je posredoval sam park (letne

meritve v sprejemnih centrih). Mesečni podatki za obdobje od leta 2008 do leta 2011 so bili ocenjeni na

podlagi vzajemne povezave z mesečnimi turističnimi prihodi v nastanitvenih objektih v pokrajinah Ferrara

in Ravenna, ki se nahajata na območju parka.

Podatki za obdobje od aprila 2008 do oktobra 2012, na podlagi katerih smo želeli ugotoviti povezavo med

vremenskimi razmerami in gibanjem obiskovalcev v parku, so postregli z različnimi rezultati, od katerih

najpomembnejše povzemamo v nadaljevanju.

Med letoma 2008 in 2012 je število obiskovalcev, zabeleženo od aprila do oktobra v Parku delte Pada

Emilije-Romagne, upadlo z 290.571 na 227.710, z zmanjšanjem za -21,6 %; sprememba, ki je bila

zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša -10,8 %.

Tabela 20. Park delte Pada Emilije-Romagne–Zgodovinski podatki o obiskovalcih

PARK DELTE PADA E.R.

leto obiskovalci %

2008 290.571 ---

2009 268.810 -7,5%

2010 253.729 -5,6%

2011 255.141 +0,6%

2012 227.710 -10,8%

2012/2008 -62.861 -21,6%

V istem obdobju (2008–2012) so padavine (ml dežja), zabeležene od aprila do oktobra vsako leto, upadle

s skupnih 470,8 ml v letu 2008 na 379,9 ml v letu 2012, z -19,3 % zmanjšanjem v tem obdobju;

sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša +46,9 %.

Tabela 21. Park delte Pada Emilije-Romagne–Zgodovinski podatki o padavinah

PARK DELTE PADA E.R.

leto padavine (ml.) %

2008 470,8 ---

2009 449,7 -4,5%

2010 319,0 -29,1%

2011 258,6 -18,9%

2012 379,9 +46,9%

2012/2008 -90,9 -19,3%

Z izjemo sezone 2012 je torej opaziti postopno zmanjševanje količine padavin v obdobju od aprila do

oktobra.

Povprečna temperatura (°C) v obdobju od aprila do oktobra vsakega leta se je z 21,5 °C v letu 2008 zvišala

na 23,09 °C v letu 2012, z zvišanjem za +1,6 °C, kar ustreza +7,4 %; sprememba, ki je bila zabeležena za

leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, je minimalna: +0,1 %.

300

Tabela 22. Park delte Pada Emilije–Romagne–Zgodovinski podatki o povprečni temperaturi

PARK DELTE PADA E.R.

leto temperatura (°C) %

2008 21,5 ---

2009 22,9 +6,5%

2010 21,0 -8,3%

2011 23,06 +9,8%

2012 23,09 +0,1%

2012/2008 +1,6 +7,4%

Tudi v tem primeru je z izjemo sezone 2010 opaziti postopno naraščanje povprečne temperature v

obravnavanem obdobju.

Mesečni podatki za zadnji dve sezoni (2011–2012) ne razkrivajo tesne povezave med količino padavin in

prihodi obiskovalcev v parku: ob zmanjšanju količine padavin je opaziti sočasni upad števila obiskovalcev

v juniju in juliju; porast števila obiskovalcev je opaziti v aprilu, maju in oktobru, tudi ob povečanju količine

padavin (tudi precejšnjem). Avgusta in septembra je bila potrjena ena od izhodiščnih predpostavk:

povečanju količine padavin ustreza zmanjšanje števila obiskovalcev.

Tabela 23. Park delte Pada Emilije–Romagne–Primerjava padavin in števila obiskovalcev za obdobje

2011–2012

PARK DELTE PADA E.R.

padavine (ml.) obiskovalci

mesec 2011 2012 Var. % 2011 2012 Var.%

april 39,5 108,8 +175,4% 43.880 44.074 +0,4%

maj 27,6 70,8 +156,5% 54.905 56.119 +2,2%

junij 56,0 21,9 -60,9% 39.038 26.053 -33,3%

julij 29,7 7,0 -76,4% 33.425 24.369 -27,1%

avgust 0,0 5,3 +52900% 34.643 31.566 -8,9%

september 51,4 88,2 +71,6% 33.590 28.143 -16,2%

oktober 54,4 77,9 +43,2% 15.660 17.386 +11,0%

skupaj 258,6 379,9 +46,9% 255.141 227.710 -10,8%

Pri primerjavi spremembe povprečne mesečne temperature in prihodov obiskovalcev v parku je večje

povezave opaziti le v oktobru, ko zvišanje povprečne temperature ustreza povečanju števila

obiskovalcev. Aprila in maja se je temperatura znižala, število obiskovalcev pa povečalo; junija, julija in

avgusta pa nasprotno: povečanju povprečne temperature ustreza močan upad števila obiskovalcev.

301

Tabela 24. Park delte Pada Emilije–Romagne–Primerjava temperature in števila obiskovalcev za obdobje

2011–2012

PARK DELTE PADA E.R.

temperatura (°C) obiskovalci

mesec 2011 2012 Var. % 2011 2012 Var.%

april 18,1 15,1 -16,6% 43.880 44.074 +0,4%

maj 22,5 20,6 -8,4% 54.905 56.119 +2,2%

junij 25,0 27,3 +9,2% 39.038 26.053 -33,3%

julij 26,3 29,7 +12,9% 33.425 24.369 -27,1%

avgust 28,8 30,0 +4,2% 34.643 31.566 -8,9%

september 25,1 22,2 -11,6% 33.590 28.143 -16,2%

oktober 15,6 16,7 +7,1% 15.660 17.386 +11,0%

skupaj 23,06 23,09 +0,1% 255.141 227.710 -10,8%

Park delte Pada (Veneto), Ariano nel Polesine (ITA)

Podatke o prihodih obiskovalcev v Parku delte Pada Veneta v Ariano nel Polesine (ITA) v obdobju od

aprila do oktobra za zadnjih 5 let (2008–2012) smo primerjali s podatki o vremenu, po navodilih, ki so bila

opredeljena v okviru projekta Climaparks, da bi ugotovili morebitne povezave.

Metodologija, ki smo jo izbrali za zbiranje podatkov o Parku delte Pada Veneta, je temeljila na obdelavi

(dnevnih) zgodovinskih vremenskih podatkov od leta 2008, ki jih je beležila meteorološka postaja v

Ferrari (oddaljena 42 km od kraja Ariano nel Polesine) in so bili objavljeni na spletni strani

www.ilmeteo.it. Na tej strani so na voljo povprečni dnevni podatki za vse želene postavke, v obdobju od

aprila 2008 do oktobra 2012. Količina padavin je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne

klasifikacije padavin.

Baza podatkov parka je bila mesečno dopolnjena z dnevno zgodovino naslednjih kvantitativnih

spremenljivk:

– temperatura,

– zračni tlak,

– vlažnost,

– padavine (ml dežja, cm snega).

Podatke o gibanju števila obiskovalcev od aprila 2008 do oktobra 2012 je posredoval sam park (letne

meritve v sprejemnih centrih). Mesečni podatki za obdobje od leta 2008 do leta 2012 so bili ocenjeni na

podlagi vzajemne povezave z mesečnimi turističnimi prihodi v nastanitvenih objektih v pokrajini Rovigo,

ki se razteza na območju parka.

Podatki za obdobje od aprila 2008 do oktobra 2012, na podlagi katerih smo želeli ugotoviti povezavo med

vremenskimi razmerami in gibanjem obiskovalcev v parku, so postregli z različnimi rezultati, od katerih

najpomembnejše povzemamo v nadaljevanju.

Med letoma 2008 in 2012 je število obiskovalcev, zabeleženo od aprila do oktobra v Parku delte Pada

Veneta, upadlo z 12.353 na 11.989, z zmanjšanjem za -2,9 %; sprememba, ki je bila zabeležena za leto

2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša -2,1 %.. Od navedenega odstopa le trend za leto 2011.

302

Tabela 25. Park delte Pada Veneta–Zgodovinski podatki o obiskovalcih

PARK DELTE PADA VENETO

leto obiskovalci %

2008 12.353 ---

2009 12.055 -2,4%

2010 11.786 -2,2%

2011 12.251 +3,9%

2012 11.989 -2,1%

2012/2008 -364 -2,9%

V istem obdobju (2008–2012) so padavine (ml dežja), zabeležene od aprila do oktobra vsako leto,

narastle s skupnih 470,8 ml v letu 2008 na 379,9 ml v letu 2012, z -19,3 % zmanjšanjem v tem obdobju;

sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša +46,9 %.

Tabela 26. Park delte Pada Veneta–Zgodovinski podatki o padavinah

PARK DELTE PADA VENETO

leto padavine (ml.) %

2008 470,8 ---

2009 449,7 -4,5%

2010 319,0 -29,1%

2011 258,6 -18,9%

2012 379,9 +46,9%

2012/2008 -90,9 -19,3%

Z izjemo sezone 2012 je torej opaziti postopno zmanjševanje količine padavin v obdobju od aprila do

oktobra.

Povprečna temperatura (°C) v obdobju od aprila do oktobra vsakega leta se je z 21,5 °C v letu 2008 zvišala

na 23,09 °C v letu 2012, z zvišanjem za +1,6 °C, kar ustreza +7,4 %; sprememba, ki je bila zabeležena za

leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, je minimalna: +0,1 %.

Tabela 27. Park delte Pada Veneta–Zgodovinski podatki o povprečni temperaturi

PARK DELTE PADA VENETO

leto temperatura (°C) %

2008 21,5 ---

2009 22,9 +6,5%

2010 21,0 -8,3%

2011 23,06 +9,8%

2012 23,09 +0,1%

2012/2008 +1,6 +7,4%

Tudi v tem primeru je v obravnavanem obdobju, z izjemo sezone 2010, opaziti postopno naraščanje

povprečne temperature.

Mesečni podatki za zadnji dve sezoni (2011–2012) ne razkrivajo tesne povezave med količino padavin in

prihodi obiskovalcev v parku: ob zmanjšanju količine padavin je opaziti sočasni upad števila obiskovalcev

303

v juniju in juliju; porast števila obiskovalcev je opaziti v aprilu, maju, septembru in oktobru, tudi ob

zvečanju količine padavin (tudi precejšnjem).

Tabela 28. Park delte Pada Veneta–Primerjava padavin in števila obiskovalcev za obdobje 2011–2012

PARK DELTE PADA VENETO

padavine (ml.) obiskovalci

mesec 2011 2012 Var. % 2011 2012 Var.%

april 39,5 108,8 +175,4% 433 510 +17,8%

maj 27,6 70,8 +156,5% 944 1.040 +10,2%

junij 56,0 21,9 -60,9% 2.105 1.953 -7,2%

julij 29,7 7,0 -76,4% 2.936 2.580 -12,1%

avgust 0,0 5,3 --- 4.498 4.448 -1,1%

september 51,4 88,2 +71,6% 975 1.071 +9,8%

oktober 54,4 77,9 +43,2% 360 387 +7,5%

skupaj 258,6 379,9 +46,9% 12.251 11.989 -2,1%

Pri primerjavi spremembe povprečne mesečne temperature in prihodov obiskovalcev v parku je večje

povezave opaziti le v oktobru, ko zvišanje povprečne temperature ustreza povečanju števila

obiskovalcev. Aprila in maja se je temperatura znižala, število obiskovalcev pa povečalo; junija, julija in

avgusta pa nasprotno: povečanju povprečne temperature ustreza upad števila obiskovalcev.

Tabela 29. Park delte Pada Veneta–Primerjava temperature in števila obiskovalcev za obdobje 2011–

2012

PARK DELTE PADA VENETO

temperatura (°C) obiskovalci

mesec 2011 2012 Var. % 2011 2012 Var.%

april 18,1 15,1 -16,6% 433 510 +17,8%

maj 22,5 20,6 -8,4% 944 1.040 +10,2%

junij 25,0 27,3 +9,2% 2.105 1.953 -7,2%

julij 26,3 29,7 +12,9% 2.936 2.580 -12,1%

avgust 28,8 30,0 +4,2 4.498 4.448 -1,1%

september 25,1 22,2 -11,6% 975 1.071 +9,8%

oktober 15,6 16,7 +7,1% 360 387 +7,5%

skupaj 23,06 23,09 +0,1% 12.251 11.989 -2,1%

Park Julijsko Predgorje, Resia (ITA)

Podatke o prihodih obiskovalcev v Deželnem naravnem parku Julijsko predgorje v Resia (ITA) v obdobju

od aprila do oktobra za zadnjih 5 let (2008–2012) smo primerjali s podatki o vremenu, po navodilih, ki so

bila opredeljena v okviru projekta Climaparks, da bi ugotovili morebitne povezave.

Metodologija, ki smo jo izbrali za zbiranje podatkov o Parku Julijsko predgorje, je temeljila na obdelavi

zgodovinskih vremenskih podatkov, ki jih je beležila meteorološka postaja v Trbižu (oddaljena 53 km) in

so bili objavljeni na spletni strani www.ilmeteo.it. Na tej strani so na voljo povprečni dnevni podatki za

vse želene postavke, v obdobju od aprila 2008 do oktobra 2012. Količina padavin je bila ocenjena na

podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin.

304

Baza podatkov parka je bila mesečno dopolnjena z dnevno zgodovino naslednjih kvantitativnih

spremenljivk:

– temperatura,

– zračni tlak,

– vlažnost,

– padavine (ml dežja, cm snega).

Podatke o gibanju števila obiskovalcev od aprila 2008 do oktobra 2012 je posredoval sam park (dnevne

meritve v sprejemnem centru v Reziji).

Podatki za obdobje od aprila 2008 do oktobra 2012, na podlagi katerih smo želeli ugotoviti povezavo med

vremenskimi razmerami in gibanjem obiskovalcev v parku, so postregli z različnimi rezultati, od katerih

najpomembnejše povzemamo v nadaljevanju.

Med letoma 2008 in 2012 je število obiskovalcev, zabeleženo od aprila do oktobra v Parku delte Pada

Emilije-Romagne, upadlo s 5.755 na 2.338, z zmanjšanjem za -59,4 %; sprememba, ki je bila zabeležena za

leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša -40,6 %.

Tabela 30. Park Julijsko Predgorje–Zgodovinski podatki o obiskovalcih

PARK JULIJSKO PREDGORJE

leto obiskovalci %

2008 5.755 ---

2009 3.540 -38,5%

2010 3.704 +4,6%

2011 3.935 +6,2%

2012 2.338 -40,6%

2012/2008 -3.417 -59,4%

V istem obdobju (2008–2012) so padavine (ml dežja), zabeležene od aprila do oktobra vsako leto, upadle

s skupnih 1.123,1 ml v letu 2008 na 1.053,6 ml v letu 2012, s -6,2 % zmanjšanjem v tem obdobju;

sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša +66,9 %.

Tabela 31. Park Julijsko Predgorje–Zgodovinski podatki o padavinah

PARK JULIJSKO PREDGORJE

leto padavine (ml.) %

2008 1.123,1 ---

2009 782,4 -30,3%

2010 1.070,6 +36,8%

2011 631,4 -41,0%

2012 1.053,6 +66,9%

2012/2008 -69,5 -6,2%

Med večjimi in manjšimi odstopanji je torej opaziti postopno zmanjševanje količine padavin v obdobju od

aprila do oktobra.

Povprečna temperatura (°C) v obdobju od aprila do oktobra vsakega leta se je s 14,4 °C v letu 2008 zvišala

na 15,9 °C° v letu 2012, z zvišanjem za +1,5 °C, kar ustreza +10,4 %; sprememba, ki je bila zabeležena za

leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša -1,9 %.

305

Tabela 32. Park Julijsko Predgorje–Zgodovinski podatki o povprečni temperaturi

PARK JULIJSKO PREDGORJE

leto temperatura (°C) %

2008 14,4 ---

2009 15,8 +9,7%

2010 14,7 -7,0%

2011 16,2 +10,2%

2012 15,9 -1,9%

2012/2008 +1,5 +10,4%

Tudi v tem primeru je med večjimi in manjšimi odstopanji opaziti postopno naraščanje povprečne

temperature v obravnavanem obdobju.

Mesečni podatki za zadnji dve sezoni (2011–2012) kažejo na morebitno povezavo med količino padavin in

prihodi obiskovalcev v park v juniju, avgustu in oktobru, ko je ob povečanju količine padavin opaziti

vzporedno zmanjševanje števila obiskovalcev; maja, julija in septembra pa, nasprotno, število

obiskovalcev upada tudi spričo zmanjševanja količine padavin.

Tabela 33. Park Julijsko Predgorje–Primerjava 2012/2011 padavin in obiskovalcev

PARK JULIJSKO PREDGORJE

padavine (ml.) obiskovalci

mesec 2011 2012 Var. % 2011 2012 Var.%

april 0,0 99,2 --- 671 0 -100%

maj 106,6 100,2 -6,0% 741 453 -38,9%

junij 0,0 81,1 --- 348 240 -31,0%

julij 162,6 147,6 -9,2% 600 508 -15,3%

avgust 171,5 242,2 +41,2% 654 535 -18,2%

september 190,7 76,0 -60,1% 351 260 -25,9%

oktober 0,0 307,3 --- 570 342 -40,0%

skupaj 631,4 1053,6 +66,9% 3.935 2.338 -40,6%

S primerjavo spreminjanja mesečne povprečne temperature in prihodov obiskovalcev v park je bilo

mogoče potrditi izhodiščno predpostavko samo v maju in septembru, ko je znižanje povprečne

temperature sovpadlo z vzporednim zmanjšanjem števila obiskovalcev. V preostalih treh mesecih pa se je

povprečna temperatura zviševala, število obiskovalcev pa upadalo.

306

Tabela 34. Park Julijsko Predgorje–Primerjava 2012/2011 temperature in obiskovalcev

PARK JULIJSKO PREDGORJE

temperatura (°C) obiskovalci

mesec 2011 2012 Var. % 2011 2012 Var.%

april 12,5 9,3 -25,6% 671 0 -100%

maj 15,8 15,1 -4,4% 741 453 -38,9%

junij 17,6 19,5 +10,8% 348 240 -31,0%

julij 19,1 20,3 +6,3% 600 508 -15,3%

avgust 20,8 21,4 +2,9% 654 535 -18,2%

september 18,3 15,4 -15,8% 351 260 -25,9%

oktober 9,1 10,0 +9,9% 570 342 -40,0%

skupaj 16,2 15,9 -1,9% 3.935 2.338 -40,6%

Park Furlanskih Dolomitov, Pordenone (ITA)

Podatke o prihodih obiskovalcev v Naravnem parku furlanskih Dolomitov v Pordenonu (ITA) v obdobju od

aprila do oktobra za zadnjih 5 let (2008–2012) smo primerjali s podatki o vremenu, po navodilih, ki so bila

opredeljena v okviru projekta Climaparks, da bi ugotovili morebitne povezave.

Metodologija, ki smo jo izbrali za zbiranje podatkov o Parku furlanskih Dolomitov, je temeljila na obdelavi

zgodovinskih vremenskih podatkov, ki jih je beležila meteorološka postaja v Avianu (oddaljena 21 km) in

so bili objavljeni na spletni strani www.ilmeteo.it. Na tej strani so na voljo povprečni dnevni podatki za

vse želene postavke, v obdobju od aprila 2008 do oktobra 2012. Količina padavin je bila ocenjena na

podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin. Za julij in avgust 2011 smo uporabili podatke

meteorološke postaje v Andreisu, ki se nahaja na območju parka.

Baza podatkov parka je bila mesečno dopolnjena z dnevno zgodovino naslednjih kvantitativnih

spremenljivk:

– temperatura,

– zračni tlak,

– vlažnost,

– padavine (ml dežja, cm snega).

Glede prihodov turistov, smo za obdobje od julija do oktobra 2011 od parka prejeli podatke, pridobljene s

pomočjo 2 števnih sistemov (nameščenih v krajih Val Montanaia in Andreis). Za druge mesece leta 2011

smo podatke ocenili na podlagi obiskovalcev, ki so bili zabeleženi ob istih dneh v tednu, v obdobjih s

podobnimi vremenskimi razmerami. Za obdobje od leta 2008 do leta 2010 so bili podatki ocenjeni na

podlagi vzajemne povezave z mesečnimi turističnimi prihodi v nastanitvenih objektih v pokrajini

Pordenone, ki se razteza na območju parka.

Podatki za obdobje od aprila 2008 do oktobra 2012, na podlagi katerih smo želeli ugotoviti povezavo med

vremenskimi razmerami in gibanjem obiskovalcev v parku, so postregli z različnimi rezultati, od katerih

najpomembnejše povzemamo v nadaljevanju.

Med letoma 2008 in 2012 je število obiskovalcev, zabeleženo od aprila do oktobra v Parku furlanskih

Dolomitov, narastlo z 11.429 na 11.731, s povečanjem za +2,6 %; sprememba, ki je bila zabeležena za leto

2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša -8,0 %.

307

Tabela 35. Park furlanskih Dolomitov–Zgodovinski podatki o obiskovalcih

PARK FURLANSKIH DOLOMITOV

leto obiskovalci %

2008 11.429 ---

2009 11.072 -3,1%

2010 11.515 +4,0%

2011 12.749 +10,7%

2012 11.731 -8,0%

2012/2008 +302 +2,6%

V istem obdobju (2008–2012) so padavine (ml dežja), zabeležene od aprila do oktobra vsako leto, upadle

s skupnih 1.292,5 ml v letu 2008 na 1.061,2 ml v letu 2012, s -17,9 % zmanjšanjem v tem obdobju;

sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša -2,2 %.

Tabela 36. Park furlanskih Dolomitov–Zgodovinski podatki o padavinah

PARK FURLANSKIH DOLOMITOV

leto padavine (ml.) %

2008 1.292,5 ---

2009 917,6 -29,0%

2010 884,9 -3,6%

2011 1.084,7 +22,6%

2012 1.061,2 -2,2%

2012/2008 -231,3 -17,9%

Z izjemo sezone 2011 je torej opaziti postopno zmanjševanje količine padavin v obdobju od aprila do

oktobra.

Povprečna temperatura (°C) v obdobju od aprila do oktobra vsakega leta se je z 20,3 °C v letu 2008 zvišala

na 21,3 °C° v letu 2012, z zvišanjem za +1,1 °C, kar ustreza +4,9 %; sprememba, ki je bila zabeležena za

leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša +13,9 %.

Tabela 37. Park furlanskih Dolomitov–Zgodovinski podatki o povprečni temperaturi

PARK FURLANSKIH DOLOMITOV

leto temperatura (°C) %

2008 20,3 ---

2009 21,7 +6,9%

2010 19,7 -9,2%

2011 18,7 -5,1%

2012 21,3 +13,9%

2012/2008 +1,0 +4,9%

Tudi v tem primeru, z izjemo let 2010–2011, je v obravnavanem obdobju opaziti postopno naraščanje

povprečne temperature.

Mesečni podatki za zadnji dve sezoni (2011–2012) kažejo na morebitno povezavo med količino padavin in

prihodi obiskovalcev v park le v aprilu, maju, septembru in oktobru, ko je bilo ob večji količini padavin

308

zabeleženo nižje število obiskovalcev. V drugih mesecih pa je število obiskovalcev, kljub manjši količini

padavin, upadlo.

Tabela 38. Park furlanskih Dolomitov–Primerjava padavin in obiskovalcev za obdobje 2011–2012

PARK FURLANSKIH DOLOMITOV

padavine (ml.) obiskovalci

mesec 2011 2012 Var. % 2011 2012 Var.%

april 51,9 146,4 +182,1% 833 770 -7,6%

maj 167,4 223,2 +33,3% 1.421 1.247 -12,2%

junij 235,8 157,7 -33,1% 1.492 1.353 -9,3%

julij 304,8 165,1 -45,8% 2.401 2.205 -8,2%

avgust 90,8 64,0 -29,5% 4.042 3.815 -5,6%

september 103,8 104,7 +0,9% 1.588 1.457 -8,2%

oktober 130,2 200,1 +53,7% 972 884 -9,1%

skupaj 1084,7 1061,2 -2,2% 12.749 11.731 -8,0%

Tudi pri primerjavi spremembe povprečne mesečne temperature in prihodov obiskovalcev v park ni

opaziti pomembnejših medsebojnih povezav: Tako v primeru naraščanja povprečne temperature kot v

primeru upadanja slednje je opaziti upad števila obiskovalcev.

Tabela 39. Park furlanskih Dolomitov–Primerjava temperature in obiskovalcev za obdobje 2011–2012

PARK FURLANSKIH DOLOMITOV

temperatura (°C) obiskovalci

mesec 2011 2012 Var. % 2011 2012 Var.%

april 15,3 14,0 -8,5% 833 770 -7,6%

maj 19,6 19,6 +0,0% 1.421 1.247 -12,2%

junij 21,6 24,2 +12,0% 1.492 1.353 -9,3%

julij 18,7 27,0 +44,4% 2.401 2.205 -8,2%

avgust 20,3 27,6 +36,0% 4.042 3.815 -5,6%

september 22,1 21,1 -4,5% 1.588 1.457 -8,2%

oktober 13,3 15,6 +17,3 972 884 -9,1%

skupaj 18,7 21,3 +13,9% 12.749 11.731 -8,0%

Zaključki

Pri primerjavi gibanja vremenskih spremenljivk in gibanja števila obiskov pohodnikov v naravnih parkih v

zadnjih 5 letih je le v nekaterih od analiziranih primerov opaziti neposredno povezavo. Na splošno vpliv

vremenskih sprememb na prihode obiskovalcev v zadnjih letih, ki so zaznamovana s krizo, recesijo in

zategovanjem pasu, zavzema čedalje večji pomen pri izbiri dopustniških destinacij, zlasti kar zadeva

krajše počitnice, konce tedna in kratke oddihe. In ogled enega od evropskih naravnih parkov spada prav v

eno od navedenih kategorij.

Ne glede na neposredne povezave med vremenskimi spremembami in prihodi obiskovalcev v naravne

parke, je bilo leta 2012 (v petem letu gospodarske krize) zaznati odstopanja v vedenju turistov v

primerjavi z običajnim in nepričakovane zasuke.

309

V vseh predelih Evrope je opaziti čedalje večje zanimanje za dopustovanje na prostem, pri prostočasnih

dejavnostih pa stik z naravo. Zaradi gospodarske negotovosti, stresnega vsakdanjega življenja in čedalje

nižjih prihodkov so ljudje primorani iskati alternative (ne rešitve v sili) in preizkušati gostoljubnost

naravnih parkov, rezervatov, zaščitenih območij, turističnih centrov in počitniških naselij na prostem, s

katerimi je Evropa gosto posejana, najprej s krajšimi izleti, nato pa s pravimi pravcatimi počitnicami. Ne

gre še za »dokončno« izbiro, vendar za eno od možnosti, ki jo narekujejo dane razmere. Gospodarska

negotovost je zajela večino evropskih držav in je vse udeležence, od leta 2008 dalje, prisilila k varčevanju,

s tem pa k drobljenju in krajšanju počitnic.

Eden od načinov varčevanja je tudi preživljanjem počitnic na prostem, ki so postale odraz potrošniških

trendov. Nova vedenja se srečujejo s ponudbami zelenega turizma, ki se danes odlično odzivajo na nove

zahteve.

Zaključimo lahko, da so prihodi in prenočitve v letu 2012 zabeležili dvomestno krčenje povpraševanj po

klasičnih turističnih destinacijah in precejšnji porast povpraševanja po dopustovanju na prostem.

Evropsko povpraševanje se, kljub dolgo trajajoči fazi svetovne recesije, prilagaja, ne da bi se pri tem

odpovedalo dopustom in običajnim trem do štirim tednom letnega dopustovanja zunaj domačega okolja.

V bistvu bi lahko zatrdili, da kriza pozitivno vpliva na prihode v naravnih parkih, ki v celoti gledano

predstavljajo varčno, okolju prijazno, alternativno in tehtno rešitev, ki verjetno je in bo tudi v prihodnje

del novih možnosti za preživljanje družinskih počitnic.

V petem letu globalne krize Evropa doživlja nepričakovane antropološke spremembe. Strokovnjaki s

področja trženja se pogosto znajdejo pred nenadnimi spremembami navad. Na počitnicah se ljudje

odpovedo običajnemu udobju in spremenijo svoje navade: od stalno prižgane televizije k poslušanju

narave, od stanovanjskega bloka k šotoru, od mestnega vrveža k samoti v rezervatu, od asfalta k travi…

Ne da bi se počitnicam odpovedali se jih spremeni v še nepoznane občutke, v izvirno izkušnjo zunaj doma

(ki je kot taka spodobna), in to s prilagajanjem.

Morebitno manjše udobje se z veseljem zamenja za nastanitev na prostem, brez lažnega blišča in

običajnih obveznosti. Za ljudi, ki bi to želeli, obstajajo tudi v parkih, rezervatih in zaščitenih območjih

možnosti nastanitve višje kakovosti, z vsemi potrebnimi storitvami za ljudi, ki jim ni pri srcu špartanski

slog in si tudi na dopustu želijo enako udobje kot doma.

Podatki kažejo, da se število oseb, ki stremijo k visokokakovostnim storitvam in zlasti h kopališkim

destinacijam (velike kopalne površine, katerih ponudba je v različnih počitniških naseljih na prostem zelo

pestra) občutno niža na račun destinacij, ki slovijo po tradicionalni gostoljubnosti.

Kljub krizi, ki je zajela vsa področja turističnega sektorja, dopustovanje na prostem narašča, kar priča o

tem, da gospodarska negotovost poraja novo zanimanje za naravne parke in rezervate, simbolne kraje

trajnostnega turizma, ekološke občutljivosti, resnično svobodnega preživljanja prostega časa, brez

kakršnih koli vezi in formalnosti.

Zaradi dolgotrajne recesije se številni potrošniki usmerjajo izven niš tradicionalne potrošnje. Na naravi

temelječi turizem zavzema vrednote, ki niso odraz revščine ali preobrazbe potrošnje, temveč izbira

kakovosti, novost, ki omogoča občudovanje lepot in raznolikih obrazov narave na makro območju

Srednje Evrope, ki se ponaša s številnimi privlačnimi možnostmi za dopustovanje. Vendar pa se prebivalci

Evrope ne odločajo vse pogosteje za preživljanje počitnic v naravnih parkih in rezervatih, zaščitenih

območjih, na podeželju in v naravi na splošno zgolj zaradi gospodarske krize, temveč–kar je pozitivno–jih

k temu napeljuje potreba po preživljanju »aktivnih«, dinamičnih, športnih počitnic z družino in

310

»človekovimi najzvestejšimi prijatelji«, ki v hotelih, na plažah in v restavracijah niso zaželeni. Trend je

poznan, uveljavljen in razširjen: Evropejci, ki so vse večji ljubitelji živali, se neradi odpovedo dopustovanju

v družbi svojih hišnih ljubljenčkov, kar pa še dodatno povečuje povpraševanje po nastanitvi v objektih,

kjer je njihova prisotnost dovoljena.

Aktivne počitnice so tudi simbol zdravega načina življenja, lahkosti, boja proti debelosti ter uživanja

preproste in »organske« hrane.

Pozitivni trend vključuje tudi športne dejavnosti, vključno s tekmovalnimi športi, s katerimi udeleženci

preizkušajo svojo telesno pripravljenost. Gre za »močne« razloge v prid takemu načinu dopustovanja za

številne ljubitelje narave.

Po nedavni raziskavi, ki so jo opravili na vzorčnem številu evropskih organizatorjev potovanj,

specializiranih za na naravi temelječi turizem, so za 48 % anketirancev športne dejavnosti

najpomembnejši razlog za izbiro te vrste počitnic. Temu sledijo sprostitev (23 %), “organska” hrana

(15 %) in odkrivanje tradicionalnih krajev (11 %).

Na področju športnih dejavnosti so leta 2012 doživela razcvet kolesa: kolesarjenje z 31 % prvič prevlada

nad vsemi drugimi športi, sledijo mu pohodništvo na splošno (21 %), treking (15 %), opazovanje živali

(13 %). Veliko za temi pa še tek na smučeh, jahanje in plezanje.

Parki, naravni rezervati, zaščitena območja, turistična naselja, ki omogočajo preživljanje počitnic na

prostem, skratka tisto, čemur pravimo “ponudba na naravi temelječega turizma”, nima le simbolnega in

okoljskega pomena, temveč samo v Italiji ustvari skupni promet v višini več kot 11 milijard evrov (ocena

za leto 2011 je znašala 10.929 milijard evrov).

Težnjo rasti na naravi temelječega turizma potrjujejo tudi izsledki specializiranih organizatorjev potovanj,

ki so v letu 2012 v večini (65 %) zabeležili večje, v 31 % primerov pa enako in le v 4 % manjše

povpraševanje po tej vrsti turizma. Pomemben podatek: 57 % posrednikov in organizatorjev potovanj je

povedalo, da je v svoje papirnate in spletne kataloge za leto 2013 dodalo več ponudb za preživljanje

počitnic v naravi in na prostem zraku v primerjavi z letom 2012.

Slika 1. Razvoj na naravi temelječega turizma v letu 2012 po mnenju evropskih organizatorjev potovanj.

Vir: 10. nacionalno poročilo Ecotur.

Po mnenju evropskih specializiranih organizatorjev potovanj imajo turisti, ki se odločajo svoje glavne

počitnice preživeti v naravi in v parkih, višjo izobrazbo od tistih, ki se odločajo za klasične destinacije

311

(41 % ima univerzitetno izobrazbo, 46 % srednješolsko izobrazbo in le 13 % nižjo stopnjo izobrazbe). Po

mnenju upraviteljev parkov in rezervatov so gostje in obiskovalci pretežno mladi: 51 % je mlajših od 30

let, 35 % pa starih med 31 in 60 let.

Večja ozaveščenost za preživljanje počitnic v naravi in na prostem čedalje bolj spodbuja šole in zavode k

izbiri takih oblik učenja v povezavi z izvedbo šolskih izletov (26 %, v porastu v primerjavi s preteklostjo).

Do porasta je prišlo tudi pri družinah in manjših skupinah prijateljev, medtem ko se zmanjšuje število

organiziranih skupin obiskovalcev.

Vzporedno s tem je po vsej Evropi opaziti naraščajoče povpraševanje po drugačni vrsti nastanitve, ne pa

na primer povpraševanja po nastanitvi na turističnih kmetijah (kjer je zaznati upad za 1,2 %). Znova je

postalo zelo priljubljeno počitnikovanje z avtodomom, ki se giblje med 6,5 % in 11 % celotnega

povpraševanja.

Na italijanskem trgu je leta 2012 na naravi temelječi turizem prvič presegel prag 100 milijonov prenočitev

(v oceno so bili zajeti nastanitveni objekti na prostem po vsej Italiji).

Podatki 10. nacionalnega poročila Ecotour o na naravi temelječem turizmu, ki ga je s skupnimi močmi

sestavilo več raziskovalcev Državnega statističnega urada Istat, Italijanske turistične agencije Enit in

Univerze v Aquili, navajajo 101 milijon in 799 prenočitev s porastom za +1,8 % v primerjavi z letom 2011.

Tuji obiskovalci so dosegli 39 %, medtem ko je bil leta 2011 delež teh nižji od 38 % (vir: Poročilo Ecotour).

Lestvica najbolj priljubljenih parkov med italijanskimi organizatorji potovanj je naslednja:

– Abruzzo National Park,

– Gran Paradiso National Park,

– Stelvio National Park,

– Cinque Terre National Park, affected by the tragic events of 2011,

– Belluno Dolomites National Park,

– Pollino National Park,

– Casentino Forest National Park,

– Majella National Park,

– Sila National Park.

Lestvica najbolj priljubljenih parkov med tujimi organizatorji potovanj je drugačna:

– Cinque Terre National Park,

– Belluno Dolomites National Park,

– Park of the Tuscan Archipelago,

– Park of the Tuscan-Emilian Apennines,

– Vesuvius National Park,

– National Park of Abruzzo, Lazio and Molise,

– Gran Paradiso National Park,

– Park of Cilento,

– Park of Gargano.

Za zaključek naj navedene predpostavke podkrepimo s podatki, ki jih je Trademark Italia pridobila z

raziskavo na vzorcu več kot 1.200 Italijanov. Skladno z 22. raziskavo »2013–Kje Italijani preživljajo

počitnice« bo letošnje poletje že četrto upada povpraševanja, z zmanjšanjem števila prihodov in

prenočitev za povprečno 7 odstotnih točk, precejšnjimi izgubami prihodka in zmanjšanjem delovnih mest,

312

z vse večjim nezaupanjem med Italijani, ki se vse bolj nagibajo k zategovanju pasu, zmanjševanju stroškov

in krajšanju dni dopustovanja. Vendar v tem negativnem okvirju izstopajo pozitivne številke na naravi

temelječega turizma, prav zato, ker ta za Italijane predstavlja simbol manjše porabe, preprostosti,

pristnosti in varčnosti.

Po isti raziskavi naj bi v letu 2013 narastlo povpraševanje po dopustovanju na prostem med italijanskimi

turisti, ki menijo, da so počitniška naselja z bungalovi in mobilnimi hišicami udobnejša kot klasične

hotelske sobe. V raziskavi je bilo ugotovljeno povečanje povpraševanja po dopustovanju na prostem (no

packaging), kjer so zadnja tri leta v ospredju kampi, počitniška naselja in kombinacije kampov in

počitniških naselij. Opazen je tudi pozitiven trend na področju počasnega turizma, brez tekmovanja, peš

ali s kolesom.