2

Knjižica Sončna roža je izšla ob odprtju istoimenske razstave v čitalnici Knjižnice Fužine na Preglovem trgu 15 v Ljubljani, 5. aprila 2012.

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

633.494(083.824)

Kocjan Ačko, DarjaSončna roža / Darja Kocjan Ačko. - Ljubljana:samozal., 2012

ISBN 978-961-276-405-0

261113344

Avtorica: doc. dr. Darja Kocjan AčkoUredila: Marta Krpič Recenzent: akad. prof. dr. Ivan KreftJezikovni pregled: Grega RihtarOblikovala in tehnično uredila: Anamarija AčkoObdelava slikovnega gradiva in prelom: Anamarija AčkoAvtorica slik: Darja Kocjan AčkoAvtorica fotografij: Anamarija AčkoIzdajatelj: samozaložba, april 2012Tisk: Tiskarna Januš, LjubljanaNatisnjeno v 400 izvodih.Publikacija je brezplačna.

3

KAZALO

POSTOJ Z MENOJ ..................................................................................5Nagovor h knjižici in k razstavi Sončna roža ..........................................6Energija čistega veselja ............................................................................7

SLIKE Z RAZSTAVE ..............................................................................8

NAJBOLJ ZNANE SONČNICE NA SVETU .......................................13O van Goghu ..........................................................................................14Viri .........................................................................................................16

POVEST SONČNE ROŽE ...................................................................17Sončnica v očeh naše civilizacije ...........................................................18Iz Novega v Stari svet ............................................................................18 Razširjenost v naših krajih .....................................................................19Od glave do korenine .............................................................................20Rastne razmere in pridelava ...................................................................21Bolezni in škodljivci ..............................................................................25Oprašitev, zorenje in spravilo pridelka ..................................................26Razširjenost v svetu ...............................................................................27

SONČNICE V VSEJ SVOJI LEPOTI ...................................................28

Sorte in hibridi po namenu uporabe .......................................................33Uporaba sončnic .....................................................................................34Pogled naprej .........................................................................................36Viri .........................................................................................................38

4

Postoj z menoj

5

Postoj z menoj

6

Nagovor h knjižici ink razstavi Sončna roža

Spoštovani, dragi prijatelji,pri mojih izpolnjenih petdesetih letih je čas, da Vam podarim Sončno rožo.

Barve in oblike cvetlic so me prevzele že v otroštvu, najprej marjetice ("Jaz pa grem na zeleno trav'co, trgat rož'ce za mojo mam'co, trgat rož'ce za mojo mam'co, lepe bele marjetice …"). Sončnica, iz iste družine ko-šaric ali nebinovk (Asteraceae), se jim je pridružila pozneje, kot poljšči-na pri študiju agronomije. Še bolj pa sem se posvetila njenemu videzu, pridelavi in predelavi semena v olje pri zbiranju gradiva za predavanja študentom na fakulteti.

Iz naravoslovne obravnave so me rastline zvabile tudi k čopičem in slikar-skim platnom, občutek radostne ustvarjalnosti v meni pa se je povečeval. Pri takšnem združevanju znanosti in umetnosti sem naletela na ameriško monografijo Principles of Field Crop Production (Načela pridelovanja poljščin) iz leta 2006, v kateri John H. Mârtin in sodelavci v uvodnem poglavju razmišljajo, da je lahko umetnost enako natančna kot znanost in znanost enako spontana kot umetnost. Navdušena nad povezovanjem znanosti in umetnosti menim, da je vsako sodelovanje in združevanje boljše od tekmovanja in razdruževanja.

Z ljubeznijo se spominjam mojih »treh mam« – mame Zdenke, očka Jo-žeta in strica Romana, ki so podpirali moj razumski in umetniški način zaznavanja in izražanja ter mi dali vero, ki omogoča, da so vse ljubezni večne. V teh petdesetih letih se me je dotaknilo in name vplivalo veliko ljudi, počasi in hitro, bežno in globoko. Ne nazadnje tudi Vincent van Gogh.

Poleg platen s svojimi zamislimi – Plošče iz Feistosa (2003), Plaže na Kreti (2003), Koze kri-kri (2003), Grška abeceda (2003), Tutankamon

7

(2002), Akvarij (2002), Galeb (2002), Kamele na plaži v Hammametu (2004), Vrata (2004), Nadangel Gabriel (2005), Nadangel Mihael (2005), Ljudje pred 500 milijoni leti (2006), Piramida (2006), Vodnjak (2006), zbirka Moja rodovna linija (2006), Kamela in piramide (2007), Sonce (2007) zbirka Sveče (2006 in 2007), Mavrica (2006), Afrika (2007), zbirka Kolesa vseh barv (2005 do 2009), Ogenj (2008), Lanena njiva (2008), Regratove lučke (2008), Marjetice (2009 do 2011) in Poljsko cvetje (2011) – so v zadnjih letih nastajale Vaze s sončnicami, najprej ena, dve, potem pa cela serija.Sončnicam, po videzu tako podobnim soncu, da je rastlina dobila ime sončna roža, sta posvečeni razstava in knjižica. Sonce je namreč tisto, ki nam prinaša luč in harmonijo ter uglašenost z vesoljem, nam daje samo-zavest, življenjsko energijo in optimizem.

Energija čistega veselja

Slikanje in pisanje mi pomenita čisto veselje. Ko pripravljam gradivo za srečanje z Vami, pa mi je še prav posebej lepo. Hvala vsem!

Hvala Anamariji za družbo na potovanjih, kamor sodita tudi občudovanje van Goghovih sončnic v narodni galeriji v Londonu in posedanje pred van Goghovim muzejem v Amsterdamu.

Želim, da se Vas knjižica o Sončni roži dotakne z energijo čistega veselja, v Vas prebudi ustvarjalno moč, Vas navdihuje z močjo vere in pozitivnimi mislimi. Če pa Vas povest o Sončni roži spodbudi k setvi v vrtu ali na njivi, se boste sončnice veselili ves čas njene rasti in razvoja, potem pa vsako leto znova in znova.

Darja Kocjan Ačko

8

Slike z razstave

9

Slike z razstave

10

11

12

Najbolj znanesončnice na svetu

13

Najbolj znanesončnice na svetu

14

Vincent William van Gogh (1853–1890) se je rodil 30. marca v mestecu Groot-Zundert na jugu Nizozemske. Odraščal je v nadvse pobožni družini, saj je bil oče evangeličanski pastor. Pri šestnajstih letih je začel trgovati z umetninami v Haagu in Bruslju, pozneje pa je služboval v drugih podru-žnicah pariške galerije Goupi & Cie. Vse bolj pa je želel biti umetnik in hkrati služiti Bogu. Poskusil je poučevati jezike v Londonu in pridigati kot evangeličanski pripravnik na kmetijsko-rudarskem območju Brabanta v Belgiji. Z risbami in slikami je ponazarjal garaško življenje kmetov in ru-darjev ter pri tem sočustvoval z njihovo usodo. Ko se je poistovetil z njimi v revščini, ga je cerkvena oblast s prezirom zavrnila pri vpisu na teološko fakulteto v Amsterdamu in ga nazadnje kot pridigarja odpustila.

Uteho je našel v umetnosti, ko je šel leta 1880 študirat v Haag in Bru-selj, vendar je študij kmalu opustil. Še naprej je slikal rudarje in kmete pri delu in jedi. Najbolj znana slika iz tega obdobja je Jedci krompirja iz leta 1985. Večina slik je bila temačnih in zelo drugačnih od takratnih smernic v slikarstvu, ki so dajale prednost barvam in svetlobi. Leta 1886 je odpo-toval v Pariz, kjer se je pridružil bratu Théu, ki ga je podpiral v želji, da postane slikar. V Parizu se je Vincent van Gogh seznanil z impresionisti, kot so Degas, Pissarro, Signac, Gauguin, Seurat, Monet, Renoir, ter odkril, da je slikarstvo poklic, ki mu je usojen. Bratova denarna pomoč mu je omogočala, da je z njo živel in naslikal več kot 200 slik. S kratkimi in hi-trimi potezami čopiča je v motive mestnega življenja in podeželja potegnil barvo in svetlobo, s katerima je izrazil močno duhovno občutenje življenja in narave. Vzljubil je slikanje na prostem in se navduševal nad svetlobo v Asnièresu. Iz pariškega obdobja so najbolj znane slike Mlin Galette, Resta-vracija Sirène v Asnièresu, Vrtički, Park v Asnièresu, Rob pšeničnega polja z makom in škrjancem, Oče Tanguy in nekaj avtoportretov.

Pri iskanju novih motivov in prostora za bivanje se je odločil za odhod na podeželje. Februarja leta 1988 se je preselil v toplo provansalsko mesto Arles na jugu Francije, kjer je najel atelje v tako imenovani Rumeni hiši. V pričakovanju prijatelja Paula Gauguina mu je za dobrodošlico opremil sobo s slikami sončnic. Ko je naposled Gauguin le prispel, sta ob devette-denskem in za oba plodovitem delu zašla v ognjevite razprave o umetnosti, ki so prinesle v njun odnos skrajne napetosti. Van Gogh je vse bolj pogosto doživljal trenutke osebne stiske in zmedenosti. Po prepiru nekega večera,

O van Goghu

15

ko je Gauguin opazil, da mu van Gogh grozeče sledi, je zbežal do bližnje-ga hotela, kjer je prespal. Naslednji dan je izvedel, da si je Vincent zvečer odrezal del ušesa in ga dal prostitutki Rachel v baru, kamor je zahajal. Van Gogha so našli v Rumeni hiši in ga še pravočasno odpeljali v bolnišnico v Arlesu, krajevni zdravnik pa je postavil diagnozo akutne manije z vidnimi in slušnimi halucinacijami. Iz obdobja v Arlesu so Sončnice, Ciganski ta-bor, Plesna dvorana v Arlesu, Arena, Morski prizor iz Saints-Maries-de-la Mer, Čolna z možmi, ki raztovarjajo pesek, Bele vrtnice, Rdeči vinogradi v Arlesu, Nedeljski večer v Arlesu, Aleja Alyscamps, Sejalec, Pesnikov vrt v Arlesu, Vhod v arležanske vrtove, Žetev, Pismonoša Roulin, Le Berceuse, Portret Armanda Roulina, Arležanka, Prirezane vrbe in zahajajoče sonce, Stari kmet, Kavarna ponoči, Trg Forum v Arlesu in druga dela.

Maja 1889 se je van Gogh prostovoljno umaknil v bolnišnico za duševno bolne v Saint Remyju, kjer je slikal eno leto brez predaha. Iz bolnišnične sobe je imel prost dostop do bližnje okolice. Nastale so Perunike, Bolnica St. Paul v St. Remyju, Nasad oljk, Žitno polje s cipresami, Cesta v St. Re-myju, Zvezdna noč, Umetnikova soba v Arlesu, Krog jetnikov, Avtoportret z obvezanim ušesom in nekaj portretov duševnih bolnikov. Bolnišnično oko-lje, zlasti stiske drugih bolnikov, mu je bilo čedalje bolj v breme, zato je bratu Théu v pismih zagotavljal, da je ozdravel.

Maja 1890 je zapustil bolnico v Saint Remyju v upanju, da se bolezen ne bo več vrnila. Nastanil se je v Auvers-sur-Oise blizu Pariza. Pomirjen zaradi bližine Théa, ki se je v tem letu poročil, in pod oskrbo prijatelja, srčnega zdravnika in homeopata dr. Gacheta, je nadaljeval s slikanjem. Poleg portreta dr. Gacheta in njegove družine so nastale Ciprese z dvema figurama, Pokrajina v Auversu po dežju, Vrsta hiš v Auversu, S slamo krita koča v Auversu, Cerkev v Auversu in nekaj slik, na katerih je poustvaril teme romantičnih slikarjev Milleta in Delacroixa. Potem, ko je van Gogh izvedel za bratove hude finančne težave in nečakovo težko bolezen, se mu je bolezen povrnila. V trenutku duševne krize se je med slikanjem na pro-stem ustrelil v prsi. Umrl je dva dneva pozneje, 29. julija 1890. Pokopan je na pokopališču v Auversu.

Steven Naifeh in Gregory White (2011) v biografiji Van Gogh: The life (Življenje) dvomita o samomoru in sta na osnovi van Goghovih pisem bratu Théu in rekonstrukcije poteka dogodkov usodnega julijskega večera 1890 izdelala teorijo, da je bil Vincent van Gogh umorjen.

Vincenta van Gogha se drži značilna zgodba umetnika, ki ga njegov čas ni razumel, zdaj pa velja za enega najbolj nadarjenih slikarjev v zgodovi-ni umetnosti. V zadnjih osmih letih svojega kratkega življenja (37 let) je ustvaril več kot 2.000 del, med katerimi je 900 slik in 1.100 skic in risb.

O van Goghu

16

Povestsončne rože

Najbolj znana in cenjena dela so nastala v zadnjih dveh letih njegovega življenja. Kljub duševnim stiskam, ki so se z leti okrepile, je van Gogh optimistično in dobrohotno gledal na življenje in ljudi. Nikoli ni podvomil v dostojanstvo kmečkega dela, prizadeval si je za izboljšanje življenjskih razmer za vsa živa bitja. Na njegovih impresionističnih in postimpresi-onističnih slikah so s svežimi, živahnimi in kontrastnimi barvami zajete sončnice kot simbol življenjske moči in dobrote, različno cvetje v vazah in na prostem, življenje v Parizu, pokrajina okoli Asnieresa, Arlesa, Saint Re-myja in Auversa, portreti ljudi, ki jih je pogosto srečeval, ter seveda vedno dostopen motiv slikanje samega sebe.

Dela Vincenta van Gogha je kmalu po njegovi smrti (septembra 1890) razstavil brat Théo v Parizu. Čez pol leta, ko je umrl tudi Théo, so sledile spominske razstave v Bruslju, Parizu, Antwerpnu in Haagu. V Amsterda-mu deluje od leta 1973 van Goghov muzej, njegove slike pa so razstavljene v umetniških ustanovah po vsem svetu, od metropolitanskih muzejev do zasebnih zbirk. Njegov način slikanja je imel velik vpliv na umetnost 20. stoletja, zlasti na ekspresionizem. Doslej najdražjo sliko Portret dr. Gache-ta so leta 1990 prodali za 82,5 milijonov dolarjev. V času njegovega življe-nja je brat uspel s prodajo le ene slike, van Gogh, ki je živel v glavnem od bratove podpore, pa je dojemal slikanje kot njun skupen projekt.

ViriAnderson J. 1995. Vincent Van Gogh. Življenje in delo. Zbirka Umetnostne monografije. The Life and works of Vincent van Gogh. Založba mladinska knjiga, Ljubljana: str. 79.Gemin M. 1989. Van Gogh. Library of Congress Cataloging in Publication Data. Arch cape press New York: str. 99.Naifeh S., White Smith G. 2011. Van Gogh – The life. Dostopno na naslovu: www.bostonglobe.com/...naifeh...white.../story.html, 17. februar 2012).Walther J. F. 1993. Vincent Van Gogh 1853–1890. Vision and Reality. Benedikt Taschen. Köln: str. 95.Walther J. F., Metzer R. 2001. Van Gogh. The Complete Paintings. Taschen. Köln: str. 735.

17

Povestsončne rože

18

Sončnica v očeh naše civilizacije Današnja sončnica kot okrasna in kmetijska rastlina je po videzu in

biokemični sestavi semena kar precej drugačna od divje sončnice s šte-vilnimi poganjki, ki izhajajo iz osrednjega stebla in se na vrhu končujejo z majhnimi cvetočimi glavicami. Tisočletja pobiranja in odbire semena za setev ter zadnjih sto let znanstvenih postopkov vzgoje novih sort in so pripeljali do hibridov sončnic s pridelki od 3 do 5 ton semena na hektar in z več kot 50-odstotno vsebnostjo olja v semenu.

Iz Novega v Stari svet Ime Helianthus je sestavljeno iz grške besede helios (sonce) in anthus

(cvet, roža). Sončnica (Helianthus annuus L.) izvira iz jugozahoda Se-verne Amerike in Mehike, kot njena prvotna domovina pa se omenja tudi Peru. Podobno kot druge kmetijske rastline se je razvila iz samoraslih vrst. V literaturi je največkrat omenjena vrsta ruderalis, ki so jo našli na travnikih vzdolž poti, ki vodijo mimo njenih prvotnih rastišč. Ameriški staroselci so nabirali semena, iz njih stiskali olje in pridobivali moko, uporabljali dele rastline za zdravljenje in rastlino častili. Namerno goje-nje sončnice se je začelo vsaj tisoč let pred našim štetjem, morda pa še veliko prej.

Sončnice so na njivah domačinov opazili evropski kolonisti, ki so na-brana semena pripeljali v Stari svet. Od 16. stoletja naprej se je začelo šir-jenje sončnice, sprva v botanične in grajske vrtove Španije, Italije, Fran-cije in Anglije, potem pa v srednjo Evropo in na vzhod. Španski botanik Nicolás Bautista Monardes (1493–1588), ki je med prvimi opisal, risal, sejal in sadil kmetijske rastline iz Novega sveta, je sončnico zaradi ozira-nja za soncem imenoval girasol. Tudi v jezikih drugih narodov je njeno ime povezano s soncem, na primer Italijani ji pravijo girasole, Francozi tournesol, Angleži Sunflower, Nemci Sonnenblume in Rusi podsolnečnik.

Kmetje v carski Rusiji so sončnice prvi sejali na njive in pridobivali olje iz semen, komercialna proizvodnja sončničnega olja pa je stekla s postavitvijo prvih oljarn v obdobju od leta 1830 do leta 1840. Od takrat se je sončnica kot poljščina razširila na rastišča po vsem svetu; na sever-ni polobli jo gojijo od 30 do 55˚ severne zemljepisne širine, na južni pa od 10 do 40˚ južne zemljepisne širine. V 20. stoletju je postala sončnica pomembna oljnica toplih in vročih območij sveta. Iz semena pridobljeno olje je po sestavi maščobnih kislin najkakovostnejše jedilno olje za pre-hrano ljudi.

V pestrem sortimentu sončnic so poleg oljnih in krmnih sort številne sorte

19

in hibridi okrasnih sončnic, ki vsako leto zacvetijo v oglednih zbirkah bota-ničnih vrtov, v mestnih in podeželskih vrtovih, ob stanovanjskih hišah, pritli-kave pa celo v koritih in posodah okenskih polic.

V rodu Helianthus s približno sto vrstami je tudi večletna gomoljasta sončnica oziroma topinambur (Helianthus tuberosus L.), katere gomolji in cela rastlina so uporabni za živinsko krmo in divjad. Zaradi vsebnosti inulina v gomolju so gomolji jedilnih sort po uporabi podobni krompirje-vim in so kot dietetično živilo primerni za bolnike s sladkorno boleznijo. Inulin, sestavljen iz molekul fruktoze, se v primerjavi s škrobom pri pre-bavi ne razgradi do enostavnih sladkorjev, zato prispeva k obvladovanju težav s previsokim krvnim sladkorjem.

Razširjenost v naših krajih Sončnico so začeli uvajati k nam konec 19. stoletja pod imenom solnč-nica ali solnčna roža. Sprva so seme sejali na robove njiv in vrtov, kjer so bile rastline v glavnem za okras, z zobanjem semen iz glav pa so si postregle ptice kar same. Statistični podatki za leto 1934 kažejo, da je bilo v čistih posevkih le 34 hektarjev sončnic, leta 1939 pa 87 hektarjev. V Prekmurju, na Štajerskem in Dolenjskem so jo sredi 20. stoletja vse bolj sejali kot vmesno kulturo z uvrščanjem vrst ali pasov sončnic med koruzo, buče in krompir.

Kmalu po 2. svetovni vojni se je pridelava sončnic v čistih posevkih povečala na približno 1.500 hektarjev, zemljišča z vmesnimi posevki s sončnicami pa so bila vsaj še desetkrat večja. Ozek kolobar na območjih s sončnico je bil vzrok širjenja glivičnih bolezni sončnice, zlasti sive ple-sni, pridelava pa je nazadovala tudi zaradi specializacije (zmanjševanja števila poljščin na kmetijah) in prevladujoče setve žit, zlasti koruze, ki je postala krmna osnova hlevski živinoreji. S sončnicami posejane njive so se v šestdesetih letih 20. stoletja zmanjšale na 300 hektarov, ob osamo-svojitvi Slovenije leta 1990 je bilo le še 100 hektarov njiv s sončnicami, na prelomu tisočletja pa že manj kot 50 hektarov in le malo je manjkalo, da bi kot poljščina izginila s slovenskih njiv.

Oblikovanje trajnostnega kmetovanja s ponovnim uvajanjem kolobarja v konvencionalno pridelavo, razvoj nadzorovane integrirane in ekološke pridelave po letu 2000 in povpraševanje po hladno stisnjenem olju so glavni vzroki, da se kmetje znova odločajo za setev sončnic. Po statistič-nih podatkih je konec prvega desetletja 21. stoletja v Sloveniji približno 200 hektarov njiv s sončnicami. Povprečen pridelek semena, ki je bil vse do devetdesetih let 20. stoletja od 0,6 do 1 tone na hektar, se je zaradi setve rodnejših sort in hibridov povečal na 1,5 do 2 toni semena na hektar.

20

Od glave do korenineKultivirane sorte sončnic so enoletne rastline, pokončne in eno stebelne, vi-

soke od 0,5 do 6 metrov. V primerjavi z višjimi sortami za krmo so oljne sorte oziroma hibridi nižji, visoki od 1,5 do 2 metra. Okroglo steblo s premerom od 2 do 4 centimetre je v mladosti zelnato, s sočno gobasto notranjostjo, s starostjo pa postane rebrasto, votlo in oleseni. Oblikovanje poganjkov na glavnem steblu je odvisno od dednih lastnosti sorte, rastnih razmer in agrotehnike pridelave. V času polnega cvetenja sončnice je na rastlini od 20 do 30 listov, ki so na dolgih pecljih, ovalni in srčasti, njihova razporeditev na steblu pa je premenjalna. Me-hurjaste listne ploskve, prepredene z žilami, so dolge od 10 do 30 centimetrov in široke od 5 do 20 centimetrov. Barva listov je srednje do temno zelena, steblo in listi pa so obrasli z dlačicami.

Generativni deli rastline se razvijejo na koncu stebel. Najprej se pojavijo cve-tni popki, ki oblikujejo glave (koške, klobuke) s premerom od 10 do 50 centi-metrov; glave oljnih sort in hibridov so v primerjavi s krmnimi s premerom od 25 do 50 centimetrov manjše, to je od 15 do 30 centimetrov. Cvetovi v glavi so dveh vrst; notranji cevasti (krožčevi) so dvospolni in rodni ali fertilni, zunanji jezičasti (obrobni) pa so jalovi ali sterilni. Notranji cvetovi, ki so sprva zeleni, pozneje porumenijo in z zrelostjo porjavijo, izraščajo iz gobastega tkiva, na ka-terem so razvrščeni v spiralnih krogih in cvetijo od zunanjega roba proti notra-

Površina in pridelek sončnic v Sloveniji v obdobju od leta 1939 do leta 2010 (Statistični letopis Slovenije, 2011)

21

njosti. Cevasti cvetovi imajo pet čašnih listov, pet venčnih listov, pet prašnikov in pestič. V glavi je od petsto do tisoč cevastih cvetov, ki so tujeprašni. Jezičasti cvetovi na obodu glave so svetlo do temno rumeni, pri okrasnih sortah škrlatni, rdeči, oranžni in pisani. Njihova naloga je privabljanje opraševalcev, kot so če-bele, čmrlji in druge žuželke, kar se lahko koristno uporabi tudi pri opraševanju drugih kmetijskih rastlin, na primer ajde, kjer se zaradi nekaj cvetočih sončnic v posevku ajda boljše opraši.

Sončnica, kot rastlina kratkega dne, cveti, ko se dan krajša. Najprej cvetijo jezičasti cvetovi, za njimi pa še cevasti. Rastlina se vse do cvetenja obrača proti soncu (heliotropizem), ob pojavu jezičastih cvetov pa se glava preneha obračati, večina rastlin v nasadu pa ostane obrnjena proti vzhodu.

Enosemenski plod sončnice je achaena ali rožka s črno, rjavo, belo ali proga-sto luščino, pod katero je čvrsto, oljnato jedrce. Seme je lahko dolgo od 7 do 25 milimetrov in široko od 7 do 15 milimetrov. V primerjavi z manjšimi in drob-nejšimi semeni oljnih sort in hibridov z dolžino od 7 do 15 milimetrov je seme krmnih sort debelejše in večje (do 25 milimetrov). Pri oljnih sortah in hibridih je jedrce tesno ob semenski luščini, pri krmnih sortah pa je med luščino in jedrcem prazen prostor. Pri nekaterih sortah in hibridih ima sončnično seme med jedr-cem in luščino črno plast, ki varuje jedrce pred škodljivci, na primer sončničnim moljem. Delež luščin pri novejših hibridih za olje je 25 odstotkov mase celega semena, starejše sorte pa imajo enkrat večji delež luščin. Semena na sredini cve-tišča so drobnejša v primerjavi s semeni v pasovih proti obodu. Absolutna masa ali masa tisoč semen je od 50 do 100 gramov, hektolitrska masa pa od 40 do 45 kilogramov. Potem, ko se semena iz glave ročno ali strojno izrobkajo, ostane pregrajeno gobasto tkivo, podobno čebeljemu satju. Za shranjevanje je treba seme dosušiti na 8-odstotno vlažnost.

Sončnica ima veliko črpalno moč korenin za hranila in vodo, z dobro uko-reninjenostjo pa se poveča ne le odpornost na sušo, ampak tudi na močan veter in obilen dež. Velika in močna rastlina je z vretenasto korenino zasidrana do 3 metre globoko, večji del koreninskega sistema pa je vendarle na globini do 50 centimetrov.

Rastne razmere in pridelavaČeprav prevladuje pridelava sončnic v toplih in vročih območjih sveta, se z

vzgojo novih sort in hibridov pridelovanje širi tudi na zmerno topla območja z vlažnim podnebjem. Podnebne spremembe, zlasti zgodnejše pomladi in tople je-seni z manj padavin in daljšimi obdobji suhega in vročega vremena, dovoljujejo pridelavo sončnic tam, kjer jih v preteklosti, zlasti zaradi nizkih spomladanskih temperatur, niso sejali.

Optimalen čas setve pri nas je od sredine aprila, ko se tla do globine 10 centi-

22

metrov ogrejejo na 6 do 8 ˚C. Mlade rastline so odporne na nočne temperature do -6 ˚C, če pa se te spustijo nižje, potem pozebejo. Rast in razvoj sončnice poteka pri temperaturi od 8 do 34 ˚C, najboljše pa uspeva pri temperaturi od 20 do 30 ˚C. Potrebna vsota povprečnih temperatur od setve do zrelosti je najmanj 2.000 °C, za sorte in hibride južnih območij pa je do 3.000 °C. Dolžina rastne dobe od 70 do 150 dni je odvisna od dednih lastnosti sorte ali hibrida in vre-menskih razmer. Glede na visok transpiracijski koeficient sončnice (500 do 600) lahko pričakujemo, da bo dobro uspevala na območjih z vsaj 500 mm padavin na zemljiščih z urejenim namakanjem. Pomembno je, da vlaga po setvi zmehča trdo luščino, tako da je vznik hiter in enakomeren. Največ vlage potrebuje v ob-dobju podaljševanja stebla in olistanja, ob cvetenju in med zorenjem semena pa je ustreznejše bolj suho vreme. V času podaljševanja stebla je njena rast skoraj vidna, in sicer od 10 do 15 centimetrov dnevno.

Sončnice najboljše uspevajo v dobro odcednih tleh, ilovnato peščenih in rahlo bazičnih tleh (pH ≥7). Pri izbiri njive se je treba izogniti peščenim in zakisanim ilovnato-glinastim tlom. Če so tla kisla, je pomemben agrotehnični ukrep apne-nje zemljišča s približno 1.600 kilogramov kalcijevega oksida (CaO) na hektar.

Priprava njive za setev je odvisna od izbranega načina obdelave, ki je lahko oranje, obdelava z združenimi orodji in direktna setev (brez predhodne obdela-ve). Enakomeren vznik, rast in razvoj posevka ter manj težav z zapleveljenostjo lahko pričakujemo pri klasičnem oranju, ki se opravi bodisi jeseni ali spomladi. Setvišče ali posteljico je treba poravnati pred setvijo, najprej s krožno brano, potem pa še s predsetvenikom. Zgornja plast naj bo drobno grudičasta in ne pra-šnata, da je prvi dež po setvi ne zaskorji. V primeru, da se skorja le naredi, jo je treba razbiti z mrežno brano. Priporočena globina setve je od 2 do 5 centimetrov, odvisno od sestave tal, godnosti tal in debeline semena. Na lahkih tleh, z večjim deležem peščenih delcev, je treba sejati globlje, na srednje težkih do težkih tleh, ki vsebujejo več glinenih delcev, pa plitveje. Medvrstna razdalja, razdalja v vrsti oziroma število rastlin na hektar so odvisni od dednih lastnosti sorte ali hibrida, rastnih razmer in namena uporabe pridelka. Hibride za olje sejejo s sejalnico za presledno setev, ki se sicer uporablja tudi za setev koruze ali sladkorne pese, na medvrstno razdaljo od 50 do 70 centimetrov in na razmik od 30 do 40 centime-trov med semeni v vrsti. Količina semena za setev je od 5 do 10 kilogramov na hektar, kar ustreza gostoti od 40.000 do 75.000 rastlin ob spravilu.

Za seme in olje prevladuje setev sončnice spomladi, za zelinje in silažo pa zadošča krajše obdobje rasti. Kot strniščni posevek je primerna setev do 20. julija, na primer po žetvi ozimnega ječmena ali ozimne pšenice. Pri pozni setvi za seme – od maja do julija – se rast in razvoj sončnice pospeši s setvijo nakaljenega semena in s sadikami, ki so bile vzgojene v rastlinjaku. Nakaljeno seme se lahko posadi s sadilcem za krompir.

23

Seme za setev mora biti zrelo, zdravo, čisto, debelo in odlične kalivosti. Ker domačih sort in hibridov ni, je treba izbirati med tujimi, ki pa so pri nas zvečine nepreizkušeni. Preizkušanje sort in hibridov sončnice, ki bodo ustrezali rastnim razmeram v Sloveniji, potrebam trajnostnega kmetijstva in pridelavi zdrave hrane, je temelj ponovnega uvajanja te poljščine v kolobar.

Sortno seme lahko kmetje pridelajo sami, pri uporabi hibridnega semena pa je kmet odvisen od semenarske industrije. Žlahtnitelji in semenarji vzgajajo hi-bride sončnice s pomočjo samooplodnih linij in citoplazmatske moške steril-nosti. Postopek poteka podobno kot pri koruzi, kjer z odbiro dveh ali treh linij (izrazito različnih staršev) vzgojijo križanca, ki ima v prvi generaciji potomcev (F1) močno izražene lastnosti, kot so velik pridelek, velika vsebnost maščob in ugodna sestava maščobnih kislin. S setvijo nadaljnjih generacij se hibridna moč zelo zmanjša, zato je treba hibridno seme vsako leto znova kupiti. Prednosti hibridnega semena so manjša količina semena za setev, hibridi so primernejši za direktno setev, zagotavljajo pridelek na manj rodovitnih tleh, njihov koreninski sistem in celoten videz rastline pa je veliko močnejši v primerjavi s sortami. Pri razmnoževanju sortnega semena in vzgoji hibridov je treba upoštevati var-nostno razdaljo med semenskimi posevki, s čimer se prepreči nenadzorovana medsebojna oprašitev oziroma križanje.

Sončnica, kot velika porabnica organskih snovi, potrebuje za rast in razvoj veliko organskih hranil, zato je za temeljno gnojenje (najboljše v jeseni) naj-primernejši dobro uležan hlevski gnoj, in sicer od 20 do 30 ton na hektar. Pri konvencionalni pridelavi dodajo pred setvijo še kompleksno mineralno gnojilo NPK, pozneje pa glede na količino dušika v tleh ali v rastlini dognojijo z od 30 do 80 kilogrami na hektar dušika v obliki KAN (27 % N). Previdnost pri dodani količini pa ni odveč, saj preveč dušika v posameznem obroku povečuje bujnost listov in spodbudi oblikovanje stranskih poganjkov, pri čemer se podaljša rastna doba (slabše in neenakomerno dozorevanje), večji je pojav bolezni in manjša vsebnost olja v jedrcih. Količino dodanega dušika lahko uravnamo na podlagi vsebnosti dušika v analiziranem vzorcu tal ali v rastlini (hitri nitratni test), po videzu posevka, poznavanju sestave tal in načrtovani velikosti pridelka. Najbolj pogosto je dvakratno dognojevanje: prvič v razvojni fazi tretjega do četrtega para listov, drugič pa, ko razvije rastlina od sedem do osem parov listov.

Pri ekološki pridelavi, kjer so lahko topna mineralna gnojila prepovedana, pa je treba za dovolj hranil v tleh poskrbeti s pravilnim uvrščanjem sončnice med druge kulture v kolobar. Ugotovljeno je, da je za 3.000 kilogramov pride-lanega semena na hektar potrebno 160 kilogramov N, od 60 do 80 kilogramov P2O5 in 300 kilogramov K2O. Največ hranil, zlasti dušika, porabijo sončnice med oblikovanjem koškov in vse do konca cvetenja; kalij porabljajo vso rastno dobo, največ fosforja pa v mladostnem obdobju od vznika do cvetenja. Fosfor

24

in kalij imata pomembno vlogo pri polnjenju jedrc z maščobami, fosfor pa tudi pri cvetenju in oploditvi. Sončnice potrebujejo za uspešno rast tudi dovolj bora, njegovo količino v tleh pa je treba, podobno kot vsebnost makrohranil, preveriti s kemično analizo tal. Pomanjkanje bora se kaže v odmiranju listov vse do lo-mljenja vrha stebla tik pod koškom; večina cvetov v glavi takrat še ni oplojenih ali pa se oblikujejo drobna zrna.

Pri setvi v suha tla izven optimalnega časa setve je takoj po setvi potrebno valjanje. Na ta način je seme hitreje v stiku s talno vlago, ki spodbudi kalitev, vznik pa je enakomernejši. Pri ročni setvi v vrtu ali na manjši njivi je treba pre-gost posevek razredčiti, kar pomeni, da je pri rastlinah, visokih približno 10 cen-timetrov, najboljše s škarjicami odrezati šibkejšo rastlino. Na ta način ostanejo korenine rastline, ki raste naprej, nepoškodovane. Pri sodobni njivski pridelavi je ročno setev zamenjala pnevmatska sejalnica, s katero se opravi setev na konč-no razdaljo, zato ni več potrebno redčenje.

Zaradi počasne začetne rasti lahko mlade rastline sončnic prerastejo pleveli, vendar je zaradi široke medvrstne razdalje mogoče okopavanje nasada le do višine rastlin 40 do 70 centimetrov. Med rastlinami v vrsti, zlasti na manjših njivah in gredicah, je priporočeno tudi ročno okopavanje med rastlinami v vrsti. Pogosti pleveli v posevku sončnice so kurja črevca, ščir, kostreba, muhvič, slak, plazeča zlatica, najhujši pa je pojalnik. Ker je sončnica okopavina, je njiva po njenem spravilu manj zapleveljena. Pri večji setveni gostoti sončnice za zelinje in silažo so medvrstni prostori hitreje prekriti, težav z zapleveljenostjo pa skoraj ni. V svetu so registrirani številni herbicidi za zatiranje ozkolistnih in širokoli-stnih plevelov v sončnicah, okolijska zakonodaja posameznih članic Evropske unije ter predpisi o varstvu okolja in varnosti živil pa sta glavna vzroka, da je čedalje več pomislekov proti njihovi uporabi. Pri ekološki pridelavi je priporo-čljivo dva- do trikratno okopavanje: prvič do globine 6 do 8 centimetrov, drugič in tretjič pa, ko korenine že prodrejo globlje, do 10 centimetrov in pletev med rastlinami v vrsti.

Od bolezni pri nas sta najpogostejši bela gniloba in siva plesen. Ko rastline v posevku sklenejo vrste, tudi pri konvencionalni pridelavi uporaba fungicidov ni več mogoča. V ekološki pridelavi, kjer je prepovedana uporaba sintetičnih fito-farmacevtskih sredstev, je temelj varstva sončnic pravilen in dovolj dolg kolobar.

O pomenu uvrščanja sončnice v štiri- do sedemletne kolobarje so pisali že strokovnjaki v preteklosti in pri tem opozarjali, da se je treba v kolobarjih s sončnico zaradi podobnih povzročiteljev bolezni in škodljivcev izogniti ozimne oljne ogrščice, soje, sladkorne pese in drugih zvrsti pese. Najprimernejše prej-šnje poljščine so pšenica, voluminozne in zrnate stročnice. Krompir, ki je, po-dobno kot sončnica, velik porabnik organske snovi, je primeren predhodnik le v primeru večje zapleveljenosti.

25

Bolezni in škodljivciSončnična peronospora, pegavost, bela gniloba in siva stebelna pegavost so bo-lezni ozkega kolobarja. Dokler žlahtnitelji niso vzgojili odpornih sort in hibri-dov, so povzročitelji različnih bolezni kar nekajkrat ogrozili svetovno pridelavo sončnic. Žal se tudi pri hibridih pojavljajo novi povzročitelji iste bolezni, tako imenovani biotipi, zaradi katerih se odpornost zmanjša ali izgubi, pojav bolezni pa se znova okrepi. Večina glivičnih bolezni izbruhne v toplem vremenu in po deževju.

Okužbe s povzročitelji sončnične plesni (Plasmopara halstedii Beriet de Toni) se kažejo po pritlikavi rasti, to je kratkem in tankem steblu, majhnih listih in glavah, ki ob zrelosti dajo komaj kaj semena. Prva vidna znamenja okužb so rumene pege na zgornji strani listov, pozneje pa listi povsem porumenijo. Na njihovi spodnji strani se razširijo belosivi plesnivi trosovniki. Pomembna varstvena ukrepa sta dolg in pester kolobar, pri konvencionalni in integrirani pridelavi pa tudi setev razkuženega semena.

Sončnična rja (Puccinia helianthi Schw.) se pojavi zlasti na listih in steblu v vlažnem vremenu. Podolgovate rjavordeče spore se lahko razširijo po vsej ra-stlini, zato se ta posuši. Pomemben je daljši kolobar, saj tudi pri konvencionalni pridelavi ni mogoče škropljenje rastlin, visokih nad 80 centimetrov.

Črna pegavost sončničnih stebel (Phomopsis sp.) se pojavi pred cvetenjem ali po njem. Značilna bolezenska znamenja so temne pege na listih in steblih. Tki-vo na pegi se rado zmehča in steblo se zlomi. Pomembna je setev razkuženega semena in pravilno umeščanje sončnice v kolobar.

Črna pegavost sončnic (Phoma macdonaldii Boerema = Phoma oleracea var. helianthi tuherosi Sacc.) in temna pegavost sončnic (Alternaria helianthi Tub. et Nish.) sodita med najnevarnejše bolezni sončnic. Na območjih, kjer se sonč-nica prideluje v večjem obsegu in v strnjenih posevkih, se pojavljata v toplem vremenu pri visoki zračni vlažnosti s podobnimi znamenji okužbe, to je temnor-javimi pegami, venenjem in sušenjem rastlin; razlikovanje med okužbama pa je le mikroskopsko.

Sončnično sivo plesen in trohnobo glav povzroča gliva Botrytis cinerea Pers. ex Fr. Sprva postaneta plesnivi zgornja in spodnja površina glave, pozneje pa prodre plesen v notranjost. Pri dotiku glave ta razpade oziroma se zdrobi, seme pa ostane gluho. Uspešno zatiranje te bolezni ni znano.

Na njivi in v skladišču lahko povzroči škodo bela ali zrnata gniloba sončnic (Sclerotinia sclerotiorum (Lib.) de Bary. = sinonim Whetzelinia sclerotiorum (Lih.) Dork and Dumont. = Sclerotinia libertiana Fuckel). Rastline gnijejo tik nad zemljo; vidno znamenje okužbe je gosta snežno bela prevleka, ki s starostjo pri nastajanju sklerocijev (izrastkov) potemni.

Tudi okužbe z virusnimi boleznimi sončnice niso izključene. Kažejo se kot

26

razbarvanja in zvijanja listov vse do iznakaženja cele rastline. Širijo se lahko s semeni in z listnimi ušmi.

Čedalje težje je varstvo sončnice pred škodljivci, strunami, sovkami in ogrci. Zaradi agresivnosti učinkovin je v prometu čedalje manj granuliranih insekti-cidov dovoljenih za uporabo, zato je še toliko pomembnejše pravilno kolobar-jenje, kar pa ni lahko, saj isti talni škodljivci napadajo tudi koruzo in krompir.

Na sončnicah najdemo črno fižolovo uš (Aphis fabae Scop.) in zeleno slivo-vo uš (Brachycaudus belichrysi Kalt.). Zelena slivova uš povzroča škodo na češpljah in slivah v maju; ob pojavu krilatih oblik pa se uši preselijo na številne vmesne gostitelje, tudi na sončnico.

Sončnična vešča (Homoeosoma nebulella Schiff.), ki je v preteklosti povzro-čala precej škode na sončnici, je z vzgojo novih, odpornih hibridnih sort skoraj v celoti izgubila pomen. Če hibrid ni odporen, se gosenice (možnih je več rodov v sezoni) hranijo s cvetovi in semeni.

Tudi ptice lahko s kljuvanjem posejanega, zlasti pa zrelega semena naredijo večjo škodo v nasadu sončnic. Za odganjanje ptic v času dozorevanja semen se lahko uporabijo zaporedoma pokajoče naprave in druga odvračala, kot so tra-kovi in tradicionalna ptičja strašila, od katerih pa je vse manj koristi, ko se ptice nanje navadijo.

Oprašitev, zorenje in spravilo pridelkaČeprav so glavne opraševalke čebele, je dopolnilno opraševanje cevastih cve-

tov ne le koristno, ampak tudi nujno, zlasti če so vremenske razmere v času cvetenja neugodne, prevlažne ali presuhe. V vrtu ali na manjši njivi je uspešno opraševanje z volneno ali plišasto rokavico, pri sodobni pridelavi na njivi pa se treba dogovoriti s čebelarji, ki pripeljejo v bližino nasada panje s čebelami.

V času zorenja se glave večine sort oziroma hibridov povesijo. Največ olja v jedrcih je pri dozorevanju pri višjih temperaturah in zmerni vlagi. Spravilo sončnic v vrtu in na manjši njivi je praviloma ročno, z rezanjem glav, na večjih njivah pa je spravilo enofazno, s kombajnom za strna žita z dodatno žetveno napravo. Žetev se začne, ko glave porjavijo, to je na začetku sušenja jezičastih cvetov pri 75-odstotni vlažnosti glav oziroma pri manj kot 18-odstotni vlažno-sti semena, ko se semenske luščine obarvajo in steblo oleseni. Preprostejše je spravilo nižjih hibridov, ki nimajo listov tik pod glavo. Ker sončnice dozorijo navadno pred spravilom koruze za silažo, se pridelovalci lažje izognejo delov-nim konicam, ki nastanejo zaradi spravila koruze. Sorte ali hibridi s kratko ra-stno dobo dozorijo sredi avgusta, z daljšo pa do sredine septembra, odvisno od vremenskih razmer posameznega leta. Pri izbiri sorte oziroma hibrida se je treba izogniti sortam in hibridom z neenakomernim zorenjem semena v glavi in osipanjem zrelih semen. Pravočasno spravilo prepreči lomljenje stebel in osipa-

27

nje semena iz glav. V primeru, da seme ne dozori, je najboljša odločitev, da se posevek pospravi za silažo.

Glave, položene v plasti, se lahko sušijo na zraku pod streho ali kozolcem. V preteklosti so glave na sredini prevrtali, jih po več nabodli na stebla ali v tla zabite kole na njivi ali pri hiši. V obeh primerih je priporočljivo pridelek pokriti z mrežo, da bo varen pred ptiči. Ko se glave osušijo, je na vrsti ročno robkanje ali iztepanje semena iz glav s palico, strojna mlačev pa se lahko opravi tudi z žitno mlatilnico ali s kombajnom z zmanjšanimi vrtljaji bobna.

Pridelek od 2 do 5 ton semena na hektar dâ 1.000 do 2.500 litrov olja. Da se seme ne pokvari, ga je treba dosušiti na 8-odstotno skladiščno vlažnost pri temperaturi od 60 do 70 °C. Pri sušenju semena za setev je treba paziti, da tem-peratura ne preseže 40 °C; višja temperatura namreč zmanjša kalivost, vznik posejanega semena pa je manjši.

Zelene ali suhe dele rastlin, ki po kombajniranju ostanejo na njivi, je treba drobno narezati, zaorati v tla ali pa odpeljati z njive. Zlasti spodnji, debeli in oleseneli deli stebel lahko ovirajo setev, rast in razvoj ter oskrbo naslednje polj-ščine.

Za zelinje in silažo sejejo krmne sorte z višino nad 2 metra, z bujnimi listi in stranskimi poganjki. Zelinje se spravlja v obdobju oblikovanja glav, siliranje pa poteka v obdobju polnega cvetenja. Za strniščno setev sončnice so v tujini znane mešanice z grahom, krmnim in volčjim bobom, koruzo, sudansko travo in drugimi krmnimi poljščinami.

Razširjenost v svetuSončnica je mlada poljščina s stalnim povečevanjem posejanosti zemljišč.

Od leta 1961, ko je bilo z njo posejanih približno 7 milijonov hektarjev njiv, je konec 20. stoletja pod sončnico že več kot 20 milijonov hektarjev svetovnih zemljišč. V prvem desetletju novega tisočletja se je sončnica razširila na 21 do 25 milijonov hektarjev njiv s povprečnim pridelkom od 1,2 do 1,4 tone semena na hektar.

Največje svetovne pridelovalke v zadnjih letih so: Rusija, Ukrajina, Argenti-na, Indija, Kitajska, Mjanmar, Romunija, ZDA, Kazahstan, Bolgarija, Španija in Francija. V letu 2010 je bilo v Evropski uniji 14 držav pridelovalk sončnice; največ njiv s sončnico je v Romuniji, Bolgariji, Španiji, Franciji, na Madžar-skem in v Italiji. V prihodnje se obetajo tudi večji povprečni pridelki semena na hektar, zlasti v Franciji, Italiji in na Madžarskem, kjer že zdaj pridelajo več kot dve toni semena na hektar, žlahtnjenje novih hibridnih sort pa je v polnem teku.

28

Sončnice v vsej svoji lepoti

29

Sončnice v vsej svoji lepoti

30

31

32

33

Sorte in hibridi po namenu uporabe Pridelovalci lahko po namenu uporabe izbirajo med sortami ali hibridi:• za pridelavo semena in olja,• za pridelavo celih rastlin, ki jih sveže ali silirane pokrmijo živini,• za okras.

Sorte sončnice so v nekaterih državah že v celoti zamenjali hibridi, ki so znani ne le po večjem pridelku na enoto površine, ampak tudi po večji vsebnosti maščob in boljši sestavi maščobnih kislin, pridelovalci pa jih lahko zbirajo tudi po višini, odpornosti proti mrazu, suši in povzročite-ljem bolezni.

Glede na končno višino rastline delimo sorte oziroma hibride sončnice na tri tipe:• velikanske ali gigantske sončnice z 1,8 do 4,2 metra višine,• srednje velike sončnice, visoke od 1,3 do 1,8 metra,• nizke, z višino od 0,6 do 1,4 metra.

Glede na vsebnost maščob je znana delitev na tri tipe, in sicer:• standardni tip s 60 do 65 odstotkov linolne in od 20 do 25 odstotkov

oleinske kisline,• oleinski tip z 80 do 85 odstotkov oleinske kisline in od 3 do 5 odstot-

kov linolne kisline,• linolni tip s 50 do 70 odstotkov linolne in od 10 do 15 odstotkov ole-

inske kisline.

Po letu 2004 lahko v Sloveniji sejemo katero koli sorto ali hibrid, ki je vpisan v Skupni katalog sort poljščin Evropske unije in je registriran vsaj v eni državi članici Evropske unije, kar pa še ne pomeni, da bo uspeval v rastnih razmerah pri nas. Če ni podatkov o domačem preizkušanju, so pri izbiri nove sorte ali hibrida sončnice v pomoč vsaj opisi gospodarsko pomembnih lastnosti v trgovskih katalogih domačih zastopnikov tujih se-menskih hiš. Le na osnovi preizkušenega, kakovostnega in dostopnega sortimenta sončnice bodo lahko strokovnjaki pridelovalcem svetovali, da bodo ti pridelali več semena in maščob. V svetu cenjeni in razširjeni na dveh milijonih hektarjih zemljišč so srbski hibridi, vzgojeni na Inštitutu za poljedelstvo in zelenjadarstvo v Novem Sadu.

Cilji žlahtnjenja sončnice so pridelek semena nad 4 tone na hektar, de-lež luščin, manjši od 25 odstotkov, nad 50-odstotna vsebnost olja v seme-

34

nu, večja vsebnost za zdravje ugodnih maščobnih kislin, zlasti oleinske, ki jo je v olju nekaterih hibridov že nad 80 odstotkov.

Na poskusnem polju Biotehniške fakultete smo v obdobju od leta 2002 do leta 2006 preučevali nekatere gospodarsko pomembne lastnosti no-vosadskih hibridov: 'Kernal', 'Kongo', 'Delija', 'Goleador' in madžarske sorte 'Iregi'. Genski zmogljivosti hibridov za pridelek nad 4 tone semena na hektar sta se v rastnih razmerah osrednje Slovenije najbolj približala hibrida 'Kongo' in 'Kernal' s povprečnima pridelkoma 3,5 in 3,3 tone se-mena na hektar. Pridelek hibridov 'Delija' in 'Goleador' je bil za 1 do 1,2 tone manjši, vendar med seboj primerljiv. Najmanjši pridelek je dala ma-džarska sorta 'Iregi' (1,6 tone na hektar), ki se v Sloveniji seje tudi zarad prodaje semena za zimsko krmljenje ptic.

Vsebnost olja v semenu v letu 2003 je bila pri hibridih od 38 do 42 od-stotkov, pri sorti 'Iregi' pa le 33 odstotkov. Nasprotno pa je bila oljnatost semena v letu 2005 pri hibridih večja, to je od 39 do 45 odstotkov, pri sorti 'Iregi' pa približno enaka kot v letu 2003. Največjo vsebnost olja v semenu je imel visoko oleinski hibrid Goleador, in sicer 42 odstotkov v letu 2003 in 45 odstotkov v letu 2005; 78- do 79-odstotna vsebnost ole-inske kisline v olju pa je bila v obeh letih nekoliko manjša od referenčnih podatkov za to lastnost, ki je nad 80 odstotkov. Glede na namen uporabe pridelka sta za hladno stisnjeno olje najprimernejša visoko oleinski hibrid 'Goleador' in pololeinski 'Delija', za krmo ptic pa bi lahko namesto sorte 'Iregi' sejali hibrida 'Kongo' in 'Kernal', pa ne le zaradi večje rodnosti, ampak tudi zaradi večje vsebnosti maščob.

Uporaba sončnic Za grizljanje so primerna oluščena, surova ali pražena in osoljena jedr-

ca, pogosto z okusom česna in medu. Peki in slaščičarji zamesijo cela ali zdrobljena jedrca v testo za posebne vrste kruha in peciva. Beljakovinske ostanke po stiskanju semen ali cela jedrca zmeljejo v moko, ki je surovina za dietna živila za otroke in bolnike, zlasti za bolnike s celiakijo, ki ne smejo uživati žitnih mlinsko-pekovskih izdelkov iz pšenice, ki vsebuje beljakovine lepka oziroma glutena. Pražena in zmleta jedrca sončnic lah-ko zamenjajo kavni nadomestek iz žitnih zrn.

Z neoluščenimi celimi semeni krmimo zunanje ptice in nekatere trop-ske ptice, kot so papige in velike are. V ta namen pripravljajo v seme-narnah mešanice iz semen prosa, bara, sončnic, buč, konoplje in lanu. Za prehrano ptic, zlasti sinic v zimskem času, prodajajo tudi maščobne pogače, kjer so različna semena zamešana v raztopljen loj, kar pa z nekaj truda lahko naredimo tudi sami.

35

Sončnično olje je svetlo rumene barve, milega vonja, prijetnega okusa in stabilno pri pregrevanju na visokih temperaturah. Semena starih sort so vsebovala do 35 odstotkov olja, sedanje hibridne sorte pa ga vsebujejo nad 50 odstotkov, med katerimi pa prevladujeta nenasičeni maščobni kislini, li-nolna in oleinska. V semenu je od 15 do 20 odstotkov beljakovin, približno 20 odstotkov ogljikovih hidratov, vitamini A, D, E in K ter številni minerali.

Sončnično olje se uporablja pri pripravi živil, kuhanju in cvrenju. Za-radi linolne kisline, ki je vsebuje nad 70 odstotkov, je najboljše za izdela-vo margarine. Margarina, ki jo pridobivajo s trjenjem ali hidroliziranjem olja, je cenjena za namaze in pri izdelavi pekovskih izdelkov.

Pred stiskanjem olja semena večinoma strojno oluščijo. Olje pridobi-vajo s hladnim stiskanjem jedrc ali pa ga industrijsko izlužijo z NaOH, bencinom, bencolom in drugimi organskimi topili.

Naše oljarne večino sončničnega olja uvozijo v obliki surovega olja, ki ga z različnimi postopki obdelave prečistijo (rafinirajo), kar pomeni, da mu odstranijo hitro kvarljive snovi, ga razsluzijo, destilirajo, nevtralizira-jo, obelijo in odišavijo.Vitamin E oziroma alfa-tokoferol mu daje obstojnost, njegove antioksi-dacijske lastnosti pa ugodno vplivajo na živčni sistem, varujejo organi-zem pred oksidacijo maščob in znižujejo raven škodljivega holesterola v krvi, ki povzroča aterosklerozo, to je nalaganje maščob na žilne stene. Beljenje jedi z ustrezno količino sončničnega olja torej zmanjša nevar-nost za nastanek bolezni srca in ožilja.

V preteklosti so s sončničnim oljem svetili. Druga polovica 20. stoletja je prinesla uporabo v kozmetični in farmacevtski industriji, kot osnovo za kreme, mazila in za lepotilne ter zdravilske izdelke. Olje in stranske spo-jine pri ekstrakciji olja se uporabljajo pri proizvodnji barv, lakov, sveč, varekine, pralnih sredstev, zlasti mila.

Večje pridelovalke sončnic uporabljajo olje kot obnovljiv vir energije za pogon dizelskih motorjev, večinoma pa je v svetu za ta namen bolj razširje-no olje iz ozimne oljne ogrščice, ki pa ga pred uporabo navadno še zaestrijo.

Ostanki ekstrakcije in stiskanja olja iz semen so beljakovinsko bogati, zato jih uporabljajo kot beljakovinski dodatek pri krmljenju domačih ži-vali. Tropine, kot beljakovinski ostanki ekstrakcije jedrc, vsebujejo manj maščob v primerjavi s pogačami, ki so ostanek po stiskanju jedrc in vse-bujejo več maščob, zato so predpisane dnevne količine glede na vrsto in kategorijo domačih živali. Oboje so bogate tudi z vitamini A, D, E, K in minerali. Pogače in tropine se uporabljajo sveže, silirane, posušene ali briketirane. S sežigom posušenih pogač dobijo pepel, ki ga raztrosijo po njivi in je bogato kalijevo gnojilo.

36

Suhe pogače lahko uporabljamo tudi v prehrani ljudi, bodisi zdro-bljene ali zmlete v moko. Drobljence zakuhamo v enolončnice ali pa jih zamešamo v nadeve za potice, zavitke in gibanice.

Čeprav nismo navajeni jedi iz mladih in svežih delov rastline, so ti uži-tni in zanimivega okusa. Solata iz mladih cvetnih listov, sesekljanih med skuto in prelita s smetano, je posebna poslastica. Mlada, še zaprta cveti-šča pripravljajo ponekod na podoben način kot mesnate glavice artičok.

Iz rumenih jezičastih cvetov pridobivajo barvila za tkanine in živilske izdelke, na primer za maslo, margarino in sir, ki so zaradi rumenega od-tenka običajno za potrošnike bolj privlačni.

Cele rastline so lahko za krmo, svežo ali silirano, zlasti v času cvetenja do voščene zrelosti semen.

Cvetovi sončnic so odlična čebelja paša. Sončnični med je energijsko bogato živilo, ki zdravi, preprečuje in pomaga pri boleznih dihal, vnetjih želodčne in črevesne sluznice, pri srčnih in ledvičnih boleznih, uravnava krvni tlak in izboljšuje krvni obtok. V kozmetiki ga uporabljajo tudi za obrazne maske.

Zrezana in podorana stebla sončnic so organska snov, ki prispeva k naravni rodovitnosti tal. Na območjih, kjer primanjkuje lesa, uporabljajo olesenela stebla in luščine tudi za kurivo. Na nekaterih pridelovalnih ob-močjih jih zbirajo, zmeljejo in predelajo v papirno celulozo.

Luščine se uporabljajo, podobno kot ajdove in pirine, za polnilo igrač, vzglavnikov in ležišč, ki imajo zdravilen pomen.

Pogled naprejPrav gotovo sončnica zasluži večjo pozornost, kot ji jo namenjamo.

Zlasti pri trajnostnem kmetijstvu je temelj zdravih rastlin, rodovitnih tal in zdravih pridelkov kolobar, v katerem je več različnih poljščin in vrtnin. Rezultati poljskih poskusov s sončnicami v obdobju leta 2002 in leta 2006 kažejo na pomembne razlike med hibridi v dolžini rastne dobe, višini rastlin, velikosti pridelka, vsebnosti olja v semenu in sestavi maščobnih kislin. Ugotovljene pa so tudi razlike med leti pridelave ter odstopanja od gospodarsko pomembnih lastnosti, ki so bile dobljene v drugačnih rastnih razmerah.

Sončnice za pridobivanje zrnja in olja so primerne za pridelavo po vsej Sloveniji, tradicionalno pa je njihovo mesto v Prekmurju, na Štajerskem in Dolenjskem, kjer so jih pridelovali že v preteklosti. Za krmo oziroma silažo bi jih lahko razširili v čistih ali mešanih posevkih s koruzo v glavni in strniščni setvi na vseh pridelovalnih območjih Slovenije.

Setev sončnic v kolobarju je pomembna pri razširitvi za Slovenijo

37

običajnega preozkega žitnega kolobarja (koruza-pšenica). S sončnicami la-hko povečamo tudi delež okopavin, kot je krompir, ki je posajen le še na 4.000 hektarjih njiv in je po zaprtju Tovarne sladkorja v Ormožu ostal edina prava okopavina slovenskih njiv, saj sladkorne pese kmetje ne sejejo več.

Manjše zasebne oljarne, večinoma v Prekmurju, ki so se že uveljavile s stiskanjem olja iz bučnic, so dovolj dobro opremljene tudi za stiskanje sončničnih jedrc. Hladno stisnjeno olje iz ekološke pridelave vsebuje številne sestavine, ki jih v industrijskem rafiniranem olju ni. Zaradi tega je sestava hladno stisnjenega olja boljša in izdatnejša. Čeprav je dražje in manj obstojno, je poraba manjša od običajne. Širjenje sončnice v ekološko pridelavo je pogoj, da je izdelek ekološki, njegova sledljivost pa deklarirana.

S povečevanjem ozaveščenosti ljudi o pomenu zdrave prehrane je olje, pridobljeno s hladnim stiskanjem jedrc, varovalno živilo za človeški or-ganizem.Povpraševanje po hladno stisnjenem olju in ozaveščenost o zdravi preh-rani je prav gotovo razlog, da se bodo zemljišča pod sončnico še naprej širila.

Čeprav so z vidika zdrave prehrane slani prigrizki manj primerni, so sončnična osoljena jedrca in/ali obdelana z okusi česna, medu, paprike ter vonji različnih zelišč zanimiva za občasno spremembo v prehrani.

Nazadnje so rastline sončnice z rumenimi cvetovi pomemben okras kulturne krajine, primerne za rezano cvetje, s katerim prinesemo sonce v domove in druge bivanjske prostore. Sveža, zrela ali izrobkana socvetja so uporabna za cvetlične aranžmaje in okras prostorov ter daril.

Skozi zgodovino vse do danes so posevki, posamezne sveže ali suhe rastline ter socvetja sončnice motiv številnih krajin, tihožitij in drugih slikarskih stvaritev.

Slikar Vincent van Gogh je upodobil sončnice v zbirki svojih najbolj znanih olj in nevede z njimi spodbudil k istemu motivu veliko poznejših poustvarjalcev. Verjetno jih bo še veliko, ki bodo s pomočjo sončnice obogatili svoj notranji in zunanji svet.

38

ViriBavec F. 2000. Navadna sončnica (Helianthus annuus L.). V: Nekatere zapostavljene in/ali nove poljščine. Maribor, Fakulteta za kmetijstvo: 130–140.Black M., Bewley J. D., Halmer P. 2008. Sunflower. V: The encyclopedia of seeds: science, tech-nology and uses. Wallingford; Cambridge, CABI: 691–695.Bogataj A. 2007. Vpliv roka setve na pridelek petih izbranih hibridov sončnice (Helianthus annuus L.) na laboratorijskem polju Biotehniške fakultete. Diplomsko delo, UL, Biotehniška fakulteta (mentorica: Darja Kocjan Ačko), september 2004, 31 str. Elzebroek A. T. G., Wind K. 2008. Sunflower. Guide to cultivated plants. Wallingford; Cam-bridge, CABI: 221–225.De Wit H. C. D. 1978. Sončnica. V: Rastlinski svet, 1. Semenovke. Uredil in prevedel prof. L. Detela, Mladinska knjiga, Ljubljana: str. 239.Diepenbrock W., Ellmer F., Léon J. 2009. Sonnenblume. V: Ackerbau, Pflanzenbau und Pflan-zenzüchtung: UTB Grundwissen Bachelor. Stuttgart, E. Ullmer: 213–214.Finch H. J. S., Samuel A. M., Lane G. P. F. 2010. Sunflowers. Lockhart & Wiseman’s crop husbandry: including grassland. Eight edition. Oxford; Cambridge; New Delhi, Woodhead: 377–378.Geisler G. 1980. Sonnenblumen. V: Pflanzenbau. Paul Parey, Berlin, Hamburg: 358–359.Germ, M., Urbanc-Berčič, O., Kocjan Ačko, D. 2005. The response of sunflower to acute dis-turbance in water availability = Odziv sončnic na akutno pomanjkanje vode. Acta agric. Slov. [Tiskana izd.], let. 85, št. 1, str. 135–141.Jereb A. 2004. Morfološke in nekatere gospodarsko pomembne lastnosti sončnic (Helianthus annuus L.) na laboratorijskem polju Biotehniške fakultete. Diplomsko delo, UL, Biotehniška fakulteta (mentorica: Darja Kocjan Ačko), september 2004, 44 str. Kocjan Ačko D. 1998. Sončnica. V: Naša žena: št. 9, str. 6–7.Kocjan Ačko D. 1999. Sončnica. V: Pozabljene poljščine. ČZD Kmečki glas: 143–156.Kocjan Ačko D. 2008. Some economically important properties of sunflower cultivars (Heli-anthus annuus L.) in the field trials performed at Biotechnical faculty = Nekatere gospodarsko pomembne lastnosti kultivarjev sončnice (Helianthus annuus L.) v poljskih poskusih Biotehniške fakultete. Acta agric. Slov.. [Tiskana izd.], let. 91, št. 1, str. 47–58 http://aas.bf.uni-lj.si/maj%202008/05acko.pdf.Kocjan Ačko D. 2009. Energetsko bogate in lepe oljnice. V: Naša žena: št. 3, str. 6–7.Kocjan Ačko D., Šantavec I. 2010. Crop rotation on arable and livestock farms in Slovenia = Kolobar na poljedelsko-živinorejskih kmetijah v Sloveniji. Acta agric. Slov.. [Tiskana izd.], letn. 95, št. 3, str. 245–251, ilustr. http://dx.doi.org/10.2478/v10014-010-0016-y. Löw H. 2003. Sonnenblume (Helianthus annuus L.). V: Pflanzenöle. Leopold Stocker Verlag: 26–29.Martin J. H., Waldren R. P., Stamp D. L. 2006. Sunflower. V: Principles of field crop Production. 4th ed. Upper Saddle River, Pearson Prentice Hall: 867–871.Mandekič V. 1942. Suncokret. V: Uljevito i predivno bilje. Jeronimska knjižnica. Hrvaško književno društvo sv. Jeronima: 2–30.Petauer T. 1993. Sončnica. V: Leksikon rastlinskih bogastev. Tehniška založba Sloveni¬je, Ljubljana: 254–255.Sadar V. 1951. Sončnica. V: Oljnice, korenovke, predivnice in hmelj. Založba Kmečka knjiga, Ljubljana: 66–85.Singh B. P. 2010. Industrial Oil Types and Uses. V: Industrial crops and uses. Wallingfored; Cambridge, CABI: 157–182.Tajnšek T. 1987. Sončnica. V: Ogrščica in sončnica. ČZD Kmečki glas, Ljubljana: 76–97.

39

40