UVOD

Pouk je proces, ki je sestavljen iz treh med seboj povezanih elementov, ki skupaj tvorijo t.i.

didaktični trikotnik. Ti trije elementi so: učenec, učitelj in učna vsebina.

Pouk je torej proces v katerem se ti trije elemetni med seboj prepletajo in medsebojno

sovplivajo.

Ti trije elementi so torej vitalnega pomena za pedagoški proces oz. poučevanje in so hkrati

tudi temeljni pogoji za vzpostavitev pedagoškega procesa. Pedagoški proces se ne začne že s

samo prisotnostjo teh treh temeljnih elementov, temveč začne potekati šele takrat, ko se ti trije

elemetni začnejo prepletati oz. ko pride do nekega vzajemnega odnosa med temi elementi. Da

pa ti trije elementi vstopijo v medsebojno interakcijo in s tem postavijo temelje za oblikovanje

pedagoškega procesa pa je potreben neki povezovalni dejavnik. Potreben je torej dejavnik, ki

te elemente v didaktičnem ciklu združi in omogoči sam pedagoški proces, reče pa se mu:

komunikacija!

V pedagoškem procesu so akterji v konstantni komunikacijski navezavi in pouk nikakor ne

more potekati brez neke vrste komunikacije. Kot vzgojno-izobraževalni proces je pouk torej

proces nenehnega izmenjevanja informacij med udeleženci katero pa se lahko vrši zgolj s

prisotnostjo komuniciranja.

Komunikacija je tista temeljna dejavnost, ki nas dela za socialna bitja in s pomočjo katere

ljudje vzdržujemo obstoječi družbeni red in je temelj obstoja vseh družbenih odnosov. V

skladu s tem je šola, takoj za institucijo družine, tista, ki pomaga oblikovati osebnost otroka in

ga pripraviti na ustrezno komunikacijo tako z zunanjim svetom kot tudi s samim seboj in mu s

tem omogočiti da se nauči streznega načina življenja v družbi. Komunikacija je tista s

pomočjo katere ljudje prihajamo v medsebojno interakcijo in je vitalnega pomena za

izoblikovanje našega individualnega pogleda na svet in pa naše osebne identitete.

Vseprisotnost komuniciranja in pomen komunikacije v družbeni sferi je tudi tisto kar je

najbolj vplivalo na mojo odločitev za izbiro te teme.

S pomočjo naloge bom skušal razložiti pomen fenomena komunikacije v pedagoškem procesu

in pa pomembnost usvajanja veščin komuniciranja za ustrezno socialno interakcijo, socialno

življenje in pa socialno udejstvovanje.

1

1. Pouk kot komunikacijski proces

Pouk je, ne glede na to s katere strani ga spoznavamo, poseben komunikacijski pojav oziroma

proces. V pedagoškem procesu preprosto ni mogoče, da učitelj in učenec, ki se srečujeta pri

vzgoji in učenju, ne bi komunicirala, ne glede verbalno ali neverbalno

(Strmčnik, 1999, str. 127).

1.1. Model komunikacijskega procesa pri pouku

Komuniciranje je dinamični sistem oz. proces, ki zajema več prvin. Osnovni model za

razumevanje komunikacije je t.i. Laswelova paradigma: KDO, KAJ, po katerem KANALU,

KOMU in s kakšnim učinkom (Tomić, 1997, str. 48).

Slika 1: Shema komunikacijskega procesa v šoli

UČITELJ → misel, čustvo, izkušnja → KODIRANJE → SPOROČILO

↑ PSIHOLOŠKI ↓

↑ PRENOS

REAKCIJA SEMANTIČNI ← ŠUM → MEHANIČNI ↓

↑

UČENCI ← DEKODIRANJE ← SPREJEMALIŠČE

interpretiranje,

oblikovanje sporočil

(Tomić, A., 1992)

2

Interpretacija sheme nam govori sledeče: Pošiljatelj (učitelj / učenec) ima namen prenesti

prejemniku / učencu, učitelju neko misel, zaznavo, čustvo, predstavo..., zato to misel (čustvo,

predstavo) kodira, to je spreminja jo v izgovorjeno besedo, gesto, skico. Koda pomeni sistem

signalov ali znakov s pomočjo katerih se oblikuje neko sporočilo, ki pa je iniciacija začetka

komunikacije. Sporočilo ni le vsebina povedanega, saj je le-ta le eden od vidikov sporočila.

Vsebina pri sporočanju pomeni izbiro gradiva, da bi izrazili namen. Poleg vsebine besedila

poznamo še kodo oz. šifro, ki pa zadeva način strukturiranja simbolov in obdelavo sporočila,

ki pomeni način, kako sporočilo posredujemo. Kratko rečeno: Sporočila so splet simbolov, s

pomočjo katerih se prenaša pomen med tistim, ki sporočilo pošilja, in tistim, ki ga sprejema.

Ločijo se štiri vidiki sporočila: a) vsebinski vidik (vsebina sporočila)

b) osebni vidik (odkrivanje sebe v sporočilu)

c) odnosni vidik (definiramo odnos do vsebine in prejemnika

sporočila)

d) vplivni vidik (vpliv na vedenje prejemnika)

Učenci sprejemajo sporočila učitelja in jih ob tem dekodirajo (interpretirajo, jih skušajo

doumeti) in se v skladu s tem potem odzovejo / reagirajo. Učitelj prepozna reakcijo učencev

in ali so ali ne uspeli ustrezno dojeti njegovo sporočilo.

V komunikacijskemu ciklu med učenci in učiteljem lahko pride tudi do motenj. Tem motnjam

pravimo šumi. Ti predstavljajo omejitveni dejavnik učinkovitega prenašanja in sprejemanja

sporočil. Poznamo tri vrste motenj ali šumov, in sicer so te: mehanični, psihološki in

semantični. Rezultat delovanja šumov pa je v vseh treh primerih enak: sporočilo med

prenosom izgublja vsebino – informacijo, kar se v komunikologiji imenuje entropija.

O mehaničnem šumu govorimo kadar gre za nek hrup, slab tisk itd. In gre za oviranje samega

prenosa sporočila. Semantični šumi so povezani predvsem z razumljivostjo oz.

nerazumljivostjo sporočil. Psihološki šumi pa se nanašjo predvsem na to, da lahko naše

besede vzbudijo pri drugih drugačna čustva in zaradi tega tudi drugačne predstave in pomene

od naših (Tomić, 1999, str. 49, 50).

1.2. Učitelj in komunikacijske veščine

V šoli je učitelj odgovoren za pošiljanje, sprejemanje in delovanje svojih sporočil.

Strokovnost in popolnost njegove komunikacije vključujeta njegovo kontrolo in uvid v

sprejemanje in delovanje tistega, o čemer komunicira. Njegova komunikacija mora nujno

potekati tako, da učenci sporočilo sprejmejo in da nanje vpliva skladno z namenom sporočila.

3

Učiteljeva vloga je, da inicira in vodi komunikacijsko dejanje, medtem ko pa učenci, s tem ko

sprejmejo sporočila, sklenejo komunikacijski proces – cikel ali zanko (Tomić, 1997, str. 48).

Razumljivost učiteljevih sporočil je temeljni pogoj uspešne vzgoje in izobraževanja. Da je

učitel razumljiv in zadosti svojemu namenu mora njegovo govorjenje potekati strnjeno in biti

pregledno, preprosto ter hkrati zanimivo. Sporočila takšnega učitelja so prepoznavna in

konkretno uporabna, povezana, razčlenjena in logična, saj poudarjajo bistvo in z malo besed

dajo veliko informacij. Ti t.i. razumljivi učitelji se na učence obračajo neposredno in osebno

in v svoje razlage vključujejo primere in analogije, kar dodatno pripomore k boljšemu

razumevanju sporočil, ki jih oddajajo učencem. Obratno so pa t.i. nerazumljivi učitelji, katerih

govorica je zapletena, nepregledna, obširna in nezanimiva, skladno s tem pa so tudi njihova

sporočila neprepoznavna in abstraktna. Njihova razlaga je nepovezana, nerazčlenjena in

nelogična oni sami pa v pedagoški proces ne vnesejo nič osebne komponente, primerov in

analogij (Tomić, 1997, str. 50).

1.3. Komunikacija in šola

Komunikacija, ki se vrši v šolskih prostorih oz. razredih je t.i. medosebna komunikacija. Gre

za t.i. »neposredno komunikacijo med dvema ali več osebami, ki so v fizični bližini, v kateri

lahko uporabljajo vseh pet čutov in kjer je prisotna neposredna povratna informacija«. Mnogi

avtorji (npr. Makay in Gaw 1975) medosebno komunikacijo opredeljujejo kot transakcijo.

Aktivni udeleženci skupnega socialnega dogajanja vplivajo drug na drugega in se v

medsebojnem delovanju preoblikujejo, saj je človek v socialnih situacijah tudi kreativen in ne

le reaktiven (Skalar, 1990, str. 10).

V šoli prevladuje tista vrsta komuniciranja, pri kateri je v ospredju posredovanje sporočil,

katerih namen je v glavnem »konzumni«, se pravi razumevanje in zapomnjevanje

(uskladiščenje), ali pa instrumentalni, ki omogoča določeno delovanje oziroma uporabo

znanja. Poudarja se torej vsebina komunikacije. S tega vidika je pogosta vrsta komunikacije v

odnosu učitelj – učenec enosmerna oz. hierarhična komunikacija, v kateri imajo poglavitno

besedo učitelji in mogoče še zmožnejši učenci. Pri takšni vrsti komunikacije je položaj večine

učencev bolj ali manj podrejen in obsojen na pretežno pasivno in v končni fazi celo prisilno

receptivno sprejemanje.

Ta vrsta komunikacije premalo upošteva dialog, različnost poslušalcev, zanemarja osebne in

socialne kontekste informacij ter v končni fazi rada vodi v konkurenčnost med učenci. Nič ali

pa zelo malo pa takšna komunikacija prispeva, da bi bili učitelj in učenci bolj in bolje

4

medsebojno komunikativni še manj pa prispeva k razvijanju demokratičnih komunikacijskih

sposobnosti učencev.

V okviru sodobnega, dinamičnega pouka pa takšen način komunikacije več ne pride v poštev.

V sodobnem pedagoškem procesu je potrebno gojiti komunikacijo, ki jo poleg vsebinske

strani označuje celokupnost odnosov, ki jih v procesu komuniciranja sproži medsebojno

sovplivanje učne vsebine, učencev in učiteljev. Ti odnosi so v komunikacijskem procesu prav

toliko pomembni kot je to vsebina sama, v marsikaterih temah pa so celo še važnejši. Šele

takšno komunikacijo lahko označimo za »interakcijo« v njenem pravem pomenu. V njej se po

sistemsko teoretičnih značilnostih združujejo in povezujejo komunikacijski subjekti in njihovi

najrazličnejši odnosi. Takrat več ne gre zgolj za pasivno agiranje učencev, temveč gre za

reagiranje vseh komunikantov s tem pa za medsebojno akcijo oziroma intereakcijo (Strmčnik,

1999, str. 128).

1.4. Didaktično ustrezna komunikacija

Z didaktičnimi vidiki komunikacije se ukvarja predvsem kritična komunikativna didaktika, ki

ima svoj izvor v Nemčiji. Ta didaktika ne sprejema nekritično obstoječe družbene stvarnosti,

marveč jo želi, pač glede na zmožnosti šole, predvsem demokratizirati in humanizirati. Šila

lahko temu namenu zadosti šele takrat, kadar učne komunikacije ne vidi več le v

posredovanju učnih in drugih vsebin, marveč prav toliko v kultiviranju komunikacijskih

odnosov in v razvijanju komunikacijskih sposobnosti. To je zelo pomembno, ker si človek

razvija svojo identiteto v interakciji z drugimi ljudmi, v kateri spoznava svoje različne vloge

glede na specifične odnose: vlogo otroka, vlogo učenca, vlogo prijatelja, vlogo odraslega... Te

komunikacijske sposobnosti so pogoj za človekovo svobodo in enakovredno spletanje

najrazličnejših poklicnih in drugih javnih odnosov (Strmčnik, 1999, str. 128).

Kritična komunikativna didaktika pripisuje obstoječe stanje v šolah predvsem obstoječim

družbenim slabostim in neugodnim materialnim in socialnim pogojem dela in življenja

učiteljev ter šol. Predvsem njihove snovne in didaktične kompetence pa naj bi bile tiste, ki jim

ne dovoljujejo celovitejše, manj »gospodovalne« in bolj imetrične učne interakcije.

Da pa bi pedagoški proces uspel doseči višjo stopnjo komunikacije s katero bi prišlo do

optimalizacije interakcije pa bi bilo potrebno zadostiti sledečim pogojem:

5

a) Vsebina komuniciranja mora vsebovati intersubjektivni pomen, se pravi da mora biti

relevantna tudi za učence. Le v tem primeru so enakovredni vsi interesi udeležencev,

prednost enih ali drugih pa je možna le na podlagi demokratičnega konsenza.

b) Kot je že bilo povedano vsebuje komunikacija vsebinsko logično (denotativno) in

odnosno (konotativno) raven, ki sta enako pomembni in potekata istočasno. Pri prvi

gre za stvar samo, za informacijo, sporočilo hkrati pa vselej za take ali drugačne

vrednotne odnose, ki se spletajo med udeleženci samimi. Na vsebinski ravni prednjači

razumsko razsojanje, pri odnosni pa tudi čustveno doživljanje. Obe ravni sta v

interdependentnem, se pravi, da lahko vzpodbujata ali motita kvaliteto komuniciranja.

Kljub vsemu temu pa je pri učnem načrtovanju še vedno v ospredju vsebina

komunikacije.

Zelo pomembno vlogo igrajo tudi socialni in kooperativni odnosi med samimi učenci in še

posebej med učenci in učitelji. Ti naj spodbujajo njihovo sodelovalno aktivnost. Za sodobno

šolo je povsem nesprejemljivo stališče, da v njej »temeljno razmerje ni tisto znamenito

vzgojno razmerje med učiteljem in učencem, ampak razmerje do vednosti«. Pozablja se da je

brez tega razmerja tudi izobraževalno vsebino težko internalizirati, zlasti pa razkriti njene

vrednotne segmente, brez katerih ni vzgojnosti izobraževanja. Potemtakem je razmerje med

učiteljem in učencem največkrat odločilno, da bi se moglo razviti tudi razmerje med učencem

in učno vsebino oziroma se drug drugemu odkriti, vsebina učencu in učenec vsebini. Poleg

tega bi zanikano razmerje med učencem in učiteljem ignoriralo eno izmed prvobitnih

socialnih potreb človeka, ne biti sam.

Glede na možno simetričnost ali komplementarnost »vzgojnega razmerja« pedagoškim in

socialnim namenom veliko bolj ustrezajo simetrični odnosi, saj le-ti temeljijo na medsebojni

enakosti in enakovrednosti, komplementarni pa na raznoličnosti in hierarhičnosti.

Veliko je vsebin, ki bi se morale obravnavati le po simetričnem načelu, se pravi demokratično

in dialoško, vendar pa kadar je značaj komunikacije bistveno odvisen od količine predznanja

in ga ima nekdo več kot drugi (npr. učitelj ga ima več kot učenec) se bo komunikacija

nagibala k demokratični komplementarnosti. Vendar to le v vsebinskem pogledu, kar se pa

tiče človeških odnosov morajo ostati demokratični, empatični, prijazni in tudi zamenljivi

(recipročni), ko je v »nadrejenem« položaju učenec. Taka učna komunikacija je veliko bližja

sodobnim didaktičnim težnjam po tem da naj bi bil sodobni pouk bolj odprt, orientiran na

učence, kooperativen in so- in samoodločujoč

6

c) Med odnosi igra pomemben pomen tudi metakomunikativna raven, se pravi

komunikacija o komunikaciji. Učitelji in učenci vrednotijo in reflektirajo potek, dobre

in slabe slabe strani neke komunikacije, zavestno sledijo vsebinskemu un socialnemu

poteku interakcij, se zavedajo njene vsebine in namenov, njenega odmeva v njih

samih, omejitev komunikacijskih procesov, razumejo pravila ina z njimi soglašajo.

Metakomunikacijski vidik je zelo pomemben za kritični samorazvoj učencev in za

demokratizacijo učnega dela.

d) »Minimodelne komunikacija« je raven komunikacije, ki je bila značilna za »staro

šolo«. Gre za komunikacijo, ki poteka le prek verbalnih simbolov in slušnega kanala.

Danes simbolni jezik ni več edini medij pouka, saj se vključuje v sodobnejšo

komunikacijo tudi tekst, grafika, slika, film, glasba, gestikulacija in mimika, gibanje,

delo, tehnični mediji, zlasti elektronski itn., ki zmorejo tudi večjo motivacijsko moč.

Kljub temu pa je med njimi še vedno najpomembnejši učni jezik, saj le-ta predstavlja

temeljno nacionalno, kulturno in zgodovinsko obeležje nekega naroda in s tem tudi

temeljno obliko njegovega vsesplošnega izražanja. Zato je razumljivo da je

najpomembnejše sredstvo za razvijanje narodnostne in kulturne identitete vsakega

posameznika in skupnosti kot celote. Ker je slednje temeljna naloga šole, gre jeziku

primarno mesto.

Z jezikom se vzpostavlja največ učnih socialnih odnosov, zato je od njega v precejšnji

meri odvisen subjektni ali objektni položaj učencev v komunikacijskem procesu.

Kolikor bolj enakopravno so vključeni vanj, toliko bolj so subjekt in sooblikovalec

didaktičnih socialnih odnosov. Prav tako pa na komunikacijsko uspešnost vplivajo tudi

učteljeve socializacijske izkušnje, pričakovanja v pogledu razvitosti jezikovnih

zmožnosti učencev, razumevanje njihovega sociolingvističnega položaja,

neusklajenost jezikovne kode med »predajnikom« in »sprejemnikom«, med učiteljem

in učenci itn. (Strmčnik, 1999, str. 129, 130).

2. Pouk kot socialna interakcija in socializacija

Šola je družbena institucija, ki veliko pripomore h krepljenju socialne interakcije med učenci

in učenci ter učiteljem, uči družbenih veščin in spretnosti ter primernosti obnašanja v družbi, s

tem pa vpliva na proces socializacije oz. podružbljanja.

Razred in tudi šolska skupnost sodita med temeljne podlage in pogoje, učencev položaj v

obeh pa med osnovna sredstva njegove socializacije in vzgoje. Ta položaj običajno

7

onačujemo s statusom subjekt ali objekt. Za subjektni položaj učenca so odločilni predvsem

trije pogoji:

- spoštovanje njegove osebnosti, upoštevajoč zlasti zdrave sile v njem

- vzgojno-izobraževalna aktivnost kot osrednji vzvid človekovega osebnostnega

oblikovanja

- samo ter soodločanje (participiranje)

K tej vzgojnosti pouka in socializacijskemu procesu najbolj pripomore skupno življenje in

delovanje mladih v samoupravno organizirani učni skupnosti oz, v tem živem socialnem

organizmu. Na stopnjo in učinkovitost socialne interakcije v razredu najbolje vplivata

socialna klima in režim, ki pa sta neposredno povezani z oblikovanjem šolske in razredne

skupnosti. Klima bolj označuje odnose, režim pa red in razvrstitev dejavnosti ter obveznosti,

oba pa korelirata s pojmi ubranost, razpoloženje, počutje učencev. Učenci se s svojim

raspoloženjem odzivajo na določeno klimo (atmosfero) oz. ozračje ali pa tudi nasprotno, s

svojim razpoloženjem vplivajo na klimo (Strmčnik, 1999, str. 136).

V navezavi s komunikacijskim procesom oz. ravnijo interpersonalnega komunikacijskega

procesa v šoli se krepi/slabi stopnja socialne povezanosti in homogenosti razredne skupnosti

skladno s tem pa se enako godi tudi s stopnjo socialne interakcije med učenci. Komunikacijski

proces igra zelo pomebno vlogo za uresničevanje in doseganje socializacijske komponente

pedagoškega procesa / vzgojno – izobraževalnega procesa in od značilnosti le-tega je odvisna

razredna klima, ki bi v ustreznem pedagoškem komunikacijskem modelu morala biti

naklonjena oblikovanju in utrjevanju socializacijskih veščin in krepljenju medosebne /

interpersonalne solidarnosti.

2.1. Šola kot ideološki aparat / instrument države

Šola s poukom na čelu je sama po sebi »socialni organizem« v katerem je dogajanje zelo

močno družbeno determinirano, da govorijo o njem kot o »instrumentu države« (Strmčnik,

1999, str. 142).

Splošno je znano, da je šola temeljni mehanizem družbene reprodukcije in da je v skladu s

tem njena institucionalna, normativna ureditev bistveno nadzorovalna. Vpliv šolske vzgoje je

predvsem vezan na oblikovanje »zmožnosti konformiranja, ki posamezniku omogočijo, da se

podredi veljavnim pravilom obnašanja. To so pravila morale, državljanske zavesti in poklicne

vesti – ali, naravnost povedano, pravila pokorščine družbenotehnični delitvi dela in konec

koncev pravila ureditve, ki jo vzdržuje razredno gospostvo (Salecl, 1990, str. 17).

8

Šola je torej v služenju vladajoče državne ideologije in le tej omogoča, da se reproducira

naprej s tem pa se ohranja trenutno obstoječi družbeni red oz. družbeni red, ki je določen s

strani vladajoče državne / družbene ideologije.

Številni neomarksistični avtorji kot so npr. Giroux, Appie, Sharp izpostavljajo

problematičnost odnosa med šolo, oblastjo in razrednim bojem. Njihova temeljna teza pa je,

da je šola prostor ideološke in kulturne dominacije: v šolskem prostoru delujejo ideološko

posredovane ritualne prakse, ki reproducirajo oblast vladajočega razreda.

Sociologa Pierre Bourdieu in Jean-Claude Passeron opišeta razmerje šola-družba na način, da

so odnosi oblasti, pogojeni z razrednimi razmerji, odločujoč oblikovalec šolskega sistema,

zato mora vsaka analiza pedagoškega procesa nujno predpostavljati analizo obstoječih

razmerij oblasti. V skladu s tem je šola ena izmed državnih institucij, ki izvaja svojo lastno

obliko nasilja – t.i. »simbolnega nasilja«, ki je nevidno in prikrito. Ravno izobraževalni sistem

šole sistematično izvaja »simbolno nasilje« in nevidno, s komunikacijo omogoča reprodukcijo

sistema dominacije. Naloga šole pa je, da dominantno kulturo, ki jo posreduje predstavi kot

avtonomno in legitimno in da hkrati prikrije in prekrije posredovalno vlogo

(Salecl, 1990, str. 18).

S tega vidika vrsta avtorjev, ki so analizirali komunikacijo v šoli (npr. Bernstein, Hargreaves,

Hester, Melor) poudarja vlogo družbene oblasti pri oblikovanju govorne situacije v šoli.

Bourdieu in Passeron menita, da je moč besed in govora posredovana v jeziku in od zunaj,

skozi pomen, ki ga določa institucija. To posredovanje pa poteka preko avtoritete in njenega

položaja v določeni instituciji, institucija namreč določa položaj avtoritete, s tem pa tudi moč

njenega govora. V šoli je tako vsa učiteljeva oblast, s tem pa tudi moč njegovega govora,

posredovana z njegovim institucionalno določenim avtoritarnim položajem

(Salecl, 1990, str. 19).

Torej še ena izmed vlog učiteljeve rabe komunikacije v pedagoškem procesu je vloga

utrjevanja obstoječega družbenega reda preko posredovanja družbeno sprejetih /

konvencionalnih norm, praks in ritualov. S tem se ne doseže le socializacija, temveč so doseže

ustrezna socializacija oz. tista socializaciji, ki najbolj pripomore k reprodukciji obstoječih

družbenih odnosov neke skupnosti.

9

3. ZAKLJUČEK

Komunikacija je proces, ki se med ljudmi nenehno vrši in ki najpomembneje vpliva na

obstoječe interpersonalne / intersubjektne / intersocialne odnose . Ravno zaradi tega je

pomembno, da se veščine komuniciranja začnejo usvajati že zgodaj v otroštvu in ravno zato je

pomembno, da se tudi šola kot ena izmed poglavitnih vzgojno-izbraževalnih institucij zave

pomembnosti pravilnega in ustreznega načina komuniciranja in začne postavljati temelje za

uspešno in optimalno vzpostavljanje komunikacijskih veščin pri otrocih. Naloga šole , kot

institucije in poučevanja kot njene dejavnosti je predvsem v tem da sledi sodobnim

didaktičnim pristopom in poleg vsebinskega vidika sporočila pripiše enakovreden pomen tudi

ostalim vidikom sporočila/sporočanja, predvsem osebnemu in odnosnemu pa tudi vplivnemu.

Učitelj se mora zavedati, da v razredu ni niti trenutka, ko se komunikacija med njim in učenci

prekine oz. obstane. Tudi kadar je učitelj tiho oz. za trenutek prekine vsebinsko razlago, to ne

pomeni da ta trenutek ničesar ne sporoča, saj je tukaj še druga plat komuniciranja, ki ni

verbalna / besedna. Učitelj mora paziti tudi na svoje gibe, pogled, obrazno mimiko, saj je to

tisto s čimer najbolj sporoča svoj odnos do predmeta, ki ga poučuje in pa predvsem odnos do

svojih učencev. Učitelj mora v učencih vzpostaviti temelje za razvoj demokratičnega načina

komuniciranja in jim mora zato v skladu s tem pustiti da izražajo svoja mnenja in poglede, ter

jim ob njihovem neustreznem izražanju argumentirano razložiti njihovo zmoto. S tem učitelj

omogoči trajnejši in bolj verjeten pretok sporočil oz. informacij med seboj in svojimi učenci

ter preko večje komunikacije krepi medosebno interakcijo in razredno homogenost. Na ta

način se v razredu ustvari »zdrava klima« ,ki pripomore k boljšemu počutju tako učencev kot

samega učitelja tekom pedagoškega procesa s tem pa se doseže tudi optimalizacija vzgojno-

izobraževalnih ciljev. Učitelj mora biti vešč v komunikacijskih spretnostih, saj je njegovo

delo delo z ljudmi in to celo z najbolj občutljivo družbeno skupino t.j. otroci. Otroci so v

procesu oblikovanja svoje identitete preko prejemanja informacij iz zunanjega okolja in

učitelj se mora zavedati, da je eden izmed najpomembnejših informatorjev otrok (poleg

staršev in vrstnikov) v njihovem življenju. Otroci se morajo ves čas zavedati, da so

informacije, ki jim jih učitelji posredujejo vitalnega pomena za izgrajevanje njihove osebnosti

in pa da so sporočila, ki jim jih posredujejo družbeno koristna in uporabna. Učitelj mora z

otroci vzpostavljati nenehen dialog in se truditi, da se tekom pedagoškega procesa

maksimalno in predvsem ustrezno odziva na reakcije s strani svojih učencev. S tem eni

drugim(učenci učitelju in učitelj učencem) dajejo povratne informacije oz. nekakšen

komunikacijski feedback, s čimer se preverja ustreznost in uspešnost komunikacije. Ta

10

povratna informacija je izjemnega pomena za vse udeležence komunikacijskega procesa, saj

se s pomočjo nje in pravilnega odreagiranja na njo izboljšuje kvaliteta komunikacije, kar pa

sigurno pripomore tudi k sami višji stopnji komunikacije.

Učitelj naj prav tako skuša poskrbeti za zdravo in delovno razredno klimo, saj s tem povečuje

stopnjo razredne integracije in medosebne interakcije, s tem pa tudi veliko pripomore k

socializacijskemu momentu vzgojno-izobraževalnega procesa. V otroškem obdobju zelo

pomembno vlogo igrajo vrstniki in njih vpliv, učitelj pa ima neposredno možnost, da s

pomočjo svojega osebnega pristopa in pa učnih oblik (predvsem delo v skupinah) veliko

pripomore k oblikovanju skupinskega duha in solidarnosti.

Seveda pa je primarnega pomena dejstvo, da učitelj v razredu uspe vzpostaviti svojo

avtoriteto in si s tem zagotoviti neko zdravo mero spoštovanja in mogoče celo občudovanja s

strani svojih učencev. Avtoriteta ne sme iti v skrajnost kjer se učitelj ostro in

brezkompromisno postavi na svojo pozicijo, temveč mora iti za avtoriteto, ki je pripravljena

na kompromise ko so le-ti možni in pa da je prav tako pri določenih ukrepih oz. dejanjih

brezkompromisna. Podrejanje avtoriteti je proces, ki nas spremlja vse od naših otroških let in

skozi naše celo življenje in šola s svojo komunikacijo prispeva k temu, da se zavemo, da je

nad nami kot posamezniki vedno neka avtoriteta, ki nam postavlja meje našega ravnanja in ki

določa tista vedenja, ki so v določeni družbeni skupnosti sprejemljiva. S tega vidika nas šola

uči pravilnega obračanja na avtoriteto in pa pravilnega komuniciranja z le-to, ter nas pripravi

za življenje v obstoječem družbenem redu naše družbene skupnosti.

11