KRISTALI 2014/2015

2

Kristali Šolski časopis učencev Osnovne šole Zalog Šol. leto 2014/2015 Uredniški odbor: Sara Bugarinović, Monika Martinc, Maja Plut, Aleksandar Đuričić, Tanja Mitrović Mentorici: Jerneja Stoviček, Ana Kovačič Avtorica izdelka na naslovni strani: Klara Grgetić, 9. b Oblikovanje in prelom: Ana Kovačič Izdala OŠ Zalog, Cerutova 7, 1000 Ljubljana

3

UVOD...........................................................................

4

ŠOLA, ŠOLA, ŠOLA … ................................................

5

POTOVALI SMO … ....................................................

16

PRIJATELJSTVO IN NEKAJ VEČ … ...............................

33

PRETEKLOST, SEDANJOST, PRIHODNOST .....................

43

LITERATURA PO NAŠE ..................................................

53

60

DEVETOŠOLCI SE POSLAVLJAJO ..................................

66

INTERVJUJI .................................................................

79

4

Končalo se je še eno šolsko leto in s tem prihaja nov izvod Kristalov. To je zadnji izvod, ki smo ga

uredili mi, Sara, Tanja, Monika, Maja in Aleksandar, saj končujemo deveti razred in zapuščamo OŠ

Zalog. Letos smo veliko pisali o tej naši šoli, kakšna se nam zdi, kaj bi lahko spremenili, mnenja o

dobrem učitelju, devetošolci smo podelili nasvete mlajšim generacijam … Preberete pa si lahko še,

kje vse smo se potepali s šolo in čez počitnice, kaj si mislimo o prijateljstvu in ljubezni, dobite vpogled

v naš domišljijski svet, spoznate ljudi, ki smo jih intervjuvali ter si ogledate rezultate ankete o športu.

Med besedili, ki jih boste brali, naj vas ne moti, da so nekatera nepodpisana, njihovi avtorji so namreč

želeli ostati anonimni.

Vsem vam, učiteljem in učencem, ki ste nam pomagali pri pisanju in zbiranju prispevkov za naš

časopis, se za sodelovanje iskreno zahvaljujemo in upamo, da vam bo branje letošnjih Kristalov v

veselje in zadovoljstvo.

Uredniški odbor:

Sara Bugarinović, Monika Martinc, Maja Plut, Aleksandar Đuričić, Tanja Mitrović

5

ŠOLA, ŠOLA, ŠOLA …

Šolanje je učenje o tistem, za kar nisi vedel, da ne veš.

(Daniel J. Boorstin)

KAKŠEN JE PO TVOJEM MNENJU DOBER

UČITELJ?

Zame je dober učitelj prijazen, nasmejan,

strpen in strog.

Alenka Belec, 6. b

Dober učitelj je strog in obenem zna biti tudi

šaljiv.

Mark Gavrič, 6. b

Učitelj mora biti prijazen in spoštljiv, vendar to

ni dovolj. Mora znati tudi veliko naučiti.

Jure Puh, 6. b

Dober učitelj je tisti, ki je prijazen, vljuden,

strog, zabaven, pošten in ki veliko nauči.

Jan Ćosić, 6. b

Zame je dober učitelj tisti, ki je strog. Mora

znati narediti mir in red v razredu. Znati mora

dobro in razločno razložiti novo snov, in ko te

kaj zanima, kar se da najbolje odgovoriti. Mora

biti tudi prijazen v tem smislu, da ti pomaga,

če kaj potrebuješ, in te razume. Imeti mora

smisel za humor.

Manca Kompare, 7. b

Dober učitelj mora biti komunikativen in mora

imeti red v razredu. Včasih se mora z nami

znati tudi pošaliti. Zelo dobro mora znati

razložiti novo snov.

Inas Duraković, 7. b

Dober učitelj je tisti, ki je strog, a zna biti tudi

včasih popustljiv. Je resen, a hkrati zna biti

tudi zabaven. Mora nas spodbujati in od nas

zahtevati pričakovano znanje. Snov mora znati

razložiti na razumljiv način in mora nuditi

pomoč slabšim učencem.

Stefan Gjorgjievski, 7. b

Dober je tisti učitelj, ki je strog in veliko nauči.

Ko smo vprašani, nam pomaga in nas zna

pravično oceniti. Vsi učitelji bi lahko novo snov

razlagali bolj po »domače«. Dober učitelj je

družaben in pozitiven človek.

Dolores Joksimović, 7. b

Zame je dober učitelj tisti, ki je strog, pravičen

do vseh učencev, hkrati pa zna biti prijazen in

zabaven. Do vseh učencev se vede enako in jih

ocenjuje po enakih kriterijih.

Eva Zupan, 7. b

Šola je prostor, kjer preživimo veliko svojega časa. Tukaj se učimo, družimo in pridobivamo izkušnje

za kasnejše življenje. Zbrali smo nekaj misli o tem, kakšen je po našem mnenju dober učitelj, česa bi

nas morali poleg ostalega v šoli še naučiti, pa nas ne, kaj nam pomeni ocena in kateri so naši najlepši

trenutki, povezani s šolo. Za konec smo pripravili še utrinek s šolske prireditve Pomladne umetnije in

rezultate ankete o športu, ki smo jo v mesecu decembru izvedli med učenci predmetne stopnje.

6

Zame je dober učitelj tisti, ki je prijazen in zna

narediti pouk zanimiv. Mora biti pa tudi strog.

Znati mora obvladovati razred. Pri učiteljih, ki

niso dovolj strogi, se učenci celo uro med

seboj pogovarjajo in učitelja sploh ne opazijo.

Slabi učitelji pa so tudi tisti, ki so preveč strogi,

saj v tem pretiravajo in zaradi neposlušnosti in

nedela enega učenca nahrulijo ves razred.

Julija Pevec, 8. b

Po mojem mnenju je dober učitelj tisti, ki se za

vsako svojo uro pouka dobro pripravi, ima

avtoriteto, lepo razlaga snov, nam pomaga pri

stvareh, ki nam ne grejo, je strog,

najpomembnejše pa je, da nas zna motivirati,

ker brez motivacije ni ničesar.

Ana Dragić, 8. b

Matija Kranjec, 9. a

Po mojem mišljenju je dober učitelj tisti, ki je

zelo strog in ki nas veliko nauči. Če je preveč

prijazen z nami, učenci med poukom

klepetamo in se zato nič ne naučimo.

Elmina Jusufoska, 8. b

Dober učitelj je tisti, ki se zna pošaliti in zna

šolske ure narediti zanimive. Ko je treba, mora

biti tudi strog. Biti mora pravičen do vseh.

Dober učitelj je tisti, ki te spodbuja in nad

teboj nikoli ne obupa.

Din Bašić, 7. b

Zame je dober učitelj tisti, ki je strog, ki ne

obupa nad učenci in ki nam pomaga, če česa

ne znamo. Mora znati narediti mir v razredu in

pravično ocenjevati.

Ivana Kondić, 7. b

Učitelj mora biti strog, znati mora razlagati in

narediti mir v razredu. Ocenjevati mora

pravično in znati pomagati, ko česa ne

razumeš.

Asia Pašić, 7. b

Dober učitelj je prijazen, spoštuje učence in

zna realno ocenjevati. Dober učitelj se trudi z

razlago in zna narediti dolgočasno snov

zanimivo.

Matevž Habajec, 6. b

ČESA NAS V ŠOLI NE NAUČIJO, PA BI NAS

MORALI?

Mislim, da nas šola dobro pripravi na nadaljnje

življenje, življenjske izkušnje pa si bomo morali

pridobiti sami.

Ana Dragić, 8. b

Mislim, da veliko znanja, ki sem ga pridobila v osnovni šoli, v življenju sploh ne bom potrebovala. Vem, da to, kar se učimo, širi moje obzorje, splošno razgledanost, a učni načrt bi vseeno lahko bil nekoliko drugačen. Učili bi nas lahko o stvareh, kot so na primer davki, država, denar … Da, to je sicer snov predmeta Domovinska in državljanska kultura in etika, a ta predmet smo imeli le dve leti, kar je premalo, da bi se v učno snov lahko res poglobili. V nižjih razredih bi bil lahko večji poudarek na tem, kako sploh se je primerno obnašati v družbi in ob različnih dogodkih. Kdo bi verjetno rekel, da je to naloga staršev, a vseeno bi raje znala bolj praktične, priročne stvari, kot pa rešiti kilometrsko enačbo z ogromno neznankami, koreni …

Pri nekaterih predmetih učitelji od nas

zahtevajo, da se učimo na pamet. Zato

nimamo časa razmišljati in nekaj povedati po

svoje. Menim, da to ni dobro in da moramo

tudi mi, učenci, imeti svoje mnenje o nečem in

to tudi znati povedati.

Narisa Hodžić, 6. b

7

Šola bi nam morala dati pravo znanje, na

žalost tega ne dobimo pri vseh predmetih,

mogoče zaradi slabo sestavljenega učnega

načrta ali slabe avtoritete učitelja.

Eva Zupan, 7. b

Šola bi nas morala naučiti, kako reševati

težave in kako biti prijazen ter spoštljiv do

drugega.

Ardita Jakupi, 7. b

Morali bi imeti več praktičnega učenja, saj si

tako stvari lažje zapomnimo in snov tudi bolje

razumemo.

Julija Pevec, 8. b

Katarina Knez, 5. b

Menim, da nas bi morali naučiti več praktičnih

stvari, na primer javnega nastopanja …

Matevž Habajec, 6. b

V šoli nas učijo preveč teorije, pri geografiji na

primer bi lahko bilo malo več učenja na

terenu.

Vanessa Pjanić, 8. b

Naučiti bi nas morali kulture in lepega

vedenja.

Dejan Milanović, 6. b

V šoli nas ne naučijo tega, kako se pripraviti na

prihodnost.

Tine Novak, 6. b

Šola bi nam morala nuditi dobre učitelje.

Amar Šljivar, 7. b

Šola mi nudi vse, kar potrebujem.

Tina Omahen, 7. b

V šoli bi nas morali naučiti samoobrambe in

kako si razporediti čas.

Taja Fic, 8. b

KAJ TI POMENI OCENA?

Ocena naj bi bila pokazatelj našega znanja.

Testi so dokaj pravični, ustno spraševanje pa

dostikrat ni. Učitelj je le človek, nikoli ne more

biti zares nevtralen, pozna se tudi, če ima slab

dan. Tako se zgodi, da učenec kdaj dobi boljšo

ali slabšo oceno, kot si v resnici zasluži. Mislim,

da je nemogoče, da znamo snovi vseh

predmetov čisto vsak dan čisto natančno. Zato

je tudi to, kdaj in kaj smo vprašani,

pomembno. Po drugi strani pa učitelj uči

veliko otrok in težko se je prilagoditi vsakemu

posebej. Zaradi tega mislim, da ocena ni nujno

pokazatelj našega znanja oz. tega, kaj nam bo

čez nekaj let ostalo v glavi.

Ocena mi pomeni veliko. Pove mi, koliko znam

oz. koliko sem si zapomnila od razlage in se

naučila. Če je ocena dobra (4 ali 5), pomeni, da

sem se dobro naučila. Če je pa ocena slaba (3,

2 ali 1), pomeni, da sem se zelo slabo oz. nič

naučila. Zame so ocene pomembne in trudim

se, da so čim boljše, ker prinašajo točke za

srednjo šolo. Ko dobim slabo oceno, sem jezna

nase, ker se nisem dovolj učila.

Manca Kompare, 7. b

8

Ocene mi pomenijo zelo veliko, saj prinašajo

točke, ki bodo kasneje odločale o mojem

izboru srednje šole. Mama mi je rekla, da je

ocena obraz mojega znanja. Lahko bi imel

boljše ocene, kot jih imam, vendar me

nekateri predmeti preprosto ne zanimajo in

sploh ne vem, kakšen je njihov namen.

Stefan Gjorgjievski, 7. b

Klara Grgetić, 9. b

Ocena predstavlja naše znanje. Dobro oceno

pridobimo le s trdim delom.

Alenka Belec, 6. b

Zame ocena pomeni možnost, da izvem, koliko

znam.

Mark Gavrič, 6. b

Ocena je zelo pomembna, saj z njo učitelj

oceni naše znanje in naše delo.

Jure Puh, 6. b

Ocena zame pomeni točko za prijavo na

izbrano srednjo šolo.

Nikola Popović, 7. b

Ocena v času šolanja pomeni veliko. Naj bo

dobra ali slaba, jo moram sprejeti. Ocena je

kot vstopnica za naslednji razred ali srednjo

šolo.

Urša Krapež, 7. b

Ocena mi pove, koliko znam. Če dobim slabo

oceno, to pomeni, da se nisem dovolj učila, če

pa dobim dobro oceno, je to nagrada za trud,

ki sem ga vložila v svoje znanje.

Ardita Jakupi, 7. b

Ocena kaže na moje znanje. Je vedno

zaslužena. Slaba ocena me spodbuja k temu,

da se učim.

Lejla Kaltak, 7. b

Meni ocena pomeni veliko. Tako vsaj vem, ali

snov znam in ali jo razumem. Tudi če dobim

slabo oceno, jo sprejmem.

Tina Omahen, 7. b

Ocena je pokazatelj našega znanja. Ocene niso

vedno pravične, saj so pogostokrat odvisne od

učitelja in od snovi, ki jo sprašuje.

Julija Pevec, 8. b

Zame ocena pomeni možnost, da pokažem

svoje znanje. Če je ocena dobra, sem vesel, če

pa je ocena slaba, jo moram popraviti s tem,

da se naučim tisto, kar nisem znal. Ostalo

znanje ob tem še utrdim.

Miha Uhan, 8. b

Ocena je kakor plača, ki jo dobimo po učenju,

potem ko smo pisali test ali smo bili vprašani.

Ocena nam pove, koliko je bil vreden trud, ki

smo ga vložili v naše znanje.

Sandra Smlatić, 8. b

Ema Lamovšek, 7. a

9

NAJLEPŠI TRENUTKI V ŠOLI

V šoli so mi všeč krožki, ki jih obiskujem.

Zabavamo se in se naučimo veliko novih stvari.

Zame je bil najlepši trenutek, ko sem na

Prešernov dan na proslavi lahko zapela

pesmico Bela pravljica. Zelo sem bila vesela.

Ardita Jakupi, 7. b

Najlepši trenutki v šoli so zame bili, ko smo

hodili na izlete in na tabore ter se s sošolci

družili in zabavali.

Edo Šekić, 9. a

Najlepši trenutek v šoli se mi je zgodil lansko

leto, ko sem dobil v enem dnevu dve petici pri

različnih predmetih.

Dejan Milanović, 6. b

Sedina Ramić, 9. a

Zame je bil najlepši trenutek v šoli takrat, ko

sem dobil petico in ko sem pisal test brez

napake.

Jan Ćosić, 6. b

Najlepši trenutek v šoli se mi zgodi, ko dobim

dobro oceno in ko pomagam drugim.

Mario Kuravica, 7. b

Moj najsrečnejši dogodek v šoli se je zgodil 15.

aprila 2015, 5. uro, zadnjih 10 minut, in sicer

me je sošolec vprašal, če bi bila njegova

punca.

Najsrečnejši trenutek v šoli je zame takrat, ko

zvonec zazvoni zadnjič in se začnejo počitnice.

Jan Perme, 7. b

Moj najsrečnejši dan v šoli je bil tehniški dan.

Takrat ni bilo pouka in delali smo zanimive

stvari: avto na električni pogon in obesek za

ključe iz granulata.

Ajda Klenovšek, 7. b

Vesela sem, ko mi nekaj uspe in ko me nekdo

v šoli pohvali. V šoli sem doživela veliko lepih

trenutkov.

Lejla Kaltak, 7. b

Na urniku smo imeli uro športne vzgoje.

Učiteljica nam je rekla, da bomo tekli na 600

m. Kot vedno nihče ni bil ravno navdušen.

Pripravili smo se na začetek, nato je učiteljica

zavpila: »Gremo!« Začeli smo teči. Z Julijo sva

se dogovorili, da bova tekli skupaj. Bili sva prvi

in izboljšali rezultat za sedem sekund. Bili sva

navdušeni, saj sploh nisva tekli zares.

Pia Šoško, 8. b

Moji najsrečnejši trenutki, povezani s šolo, so

se zgodili v 6. razredu na taboru. Prvič sem

smučala in naši skupni večeri so bili več kot

odlični.

Vanessa Pjanić, 8. b

Najbolj vesela sem, ko s šolo kam gremo – v

kino, adrenalinski park …

Urša Krapež, 7. b

Moj najlepši trenutek v šoli se je zgodil, ko

sem prvič prestopila šolski prag, postala sem

šolarka in začela hoditi v prvi razred. Bila sem

navdušena in radovedna. Dobila sem svojo

rumeno rutko, ki sem jo vsak dan s ponosom

nosila.

Ana Dragić, 8. b

10

Sanja Marić, 6. b

Najlepši trenutek v šoli se mi je zgodil, ko sem

prišla v šesti razred. Prišla sem iz druge države

in nisem znala dobro slovensko. Ko sem

vstopila v razred, sem se bala, da me ne bodo

sprejeli. Toda vsi so me gledali prijazno in se

mi smejali. Takoj so mi bili všeč. Tega razreda

ne bom nikoli pozabila, ker so mi veliko

pomagali in me niso nikoli pustili na cedilu.

Vedno, ko sem bila žalostna, so prihajali k

meni in me poskušali nasmejati. Vse v razredu

imam rada, še posebej pa prijateljico Sandro.

Zanjo bi naredila vse, ker mi veliko pomeni.

Elmina Jusufoska, 8. b

Najsrečnejši dogodek v šoli je zadnji teden

vsakega šolskega leta.

Matic Rahne, 7. b

Moj najsrečnejši trenutek v šoli je bil, ko sem

punci, v katero sem bil zelo zaljubljen, med

uro angleščine vrgel listek z vprašanjem, če bi

bila moje dekle, in je privolila. To je do zdaj

moj najsrečnejši dan v šoli.

Pri pouku ni nič lepega, najbolj všeč mi je, ko

gremo na tabor ali pa na kakšno ekskurzijo.

Matic Mijatović, 8. b

V šoli doživim veliko lepih trenutkov, a

najlepše je, ko imamo športno vzgojo.

Matevž Habajec, 6. b

Ema Lamovšek, 7. a Nejc Blatnik, 7. a

11

POMLADNE UMETNIJE

Na šoli smo že drugo leto zapovrstjo organizirali kulturni dogodek, v okviru katerega smo dali

učencem priložnost, da pokažejo svojo nadarjenost na likovnem in glasbenem področju. S pomočjo

učencev in mentorjev smo postavili likovno razstavo, ki smo jo lahko občudovali štirinajst dni.

Razstavljali so učenci, ki so v letošnjem šolskem letu obiskovali fotografski, kiparski in likovni krožek.

Celoten dogodek so popestrili učenci s pevskim in glasbenim talentom.

12

Na šoli sta bila letos prvič organizirana fotografski krožek pod vodstvom fotografinje Urše Culiberg in

kiparski krožek pod vodstvom akademske kiparke Urše Toman. Učenci so bili zelo ustvarjalni in naučili

so se veliko novih stvari, kljub temu pa jih še vedno čaka mnogo izzivov za prihodnje šolsko leto.

13

LIKOVNI DOSEŽKI

Naša šola premore veliko učencev, ki so nadarjeni na različnih področjih. Za področje likovne

umetnosti bi v letošnjem šolskem letu posebej izpostavili učenca 9. b razreda Rilinda Beqollija, ki je

letos prejel kar dve zelo pomembni priznanji. Prva je bila nagrada na natečaju Srednje šole za

oblikovanje in fotografijo Ljubljana, kjer se je njegov likovni izdelek, ki ga vidite spodaj, uvrstil med

najboljših deset.

Prejel pa je tudi nagrado na mednarodni likovni razstavi »19. Viški likovni salonček«, ki vsako leto

poteka na OŠ Vič. Podelili so 7 priznanj in 8 nagrad, eno izmed njih je prejel tudi naš učenec Rilind

Beqolli.

Prof. likovne umetnosti Ana Kovačič

14

ANKETA O ŠPORTU – REZULTATI

V mesecu decembru smo uredniki časopisa Kristali na predmetni stopnji izvedli anketo o športu, s katero smo želeli dobiti vpogled v priljubljenost športa na naši šoli. Vsem, ki ste se potrudili in anketo vestno izpolnili, se iskreno zahvaljujemo. V nadaljevanju vam predstavljamo njene rezultate. Anketo smo začeli z vprašanjem o tem, koliko se vsak izmed nas ukvarja s športom oz. če sploh se. Odgovor je pokazal, da se s športom ukvarjata več kot dve tretjini učencev predmetne stopnje, med njimi pa je približno petina takih, ki trenirajo tudi v različnih športnih klubih. S športom se v povprečju ukvarjamo dvakrat tedensko, tisti, ki trenirajo, pa seveda večkrat. Večina se s športom ukvarja zato, ker v njem uživa, mnogi pa zaradi zdravja in lepe postave. Velik vpliv na to, ali se s športom ukvarjamo ali ne, imajo naši starši, še večjega pa, kot je pokazala anketa, naši prijatelji. Radi imamo tako skupinske kot individualne športe. Daleč najbolj priljubljena športa na naši šoli sta nogomet in košarka. Šport tudi redno spremljamo, večinoma po televiziji, če pa je možnost, tudi v živo. Naši najbolj priljubljeni tuji športniki so Lionel Messi, Franck Ribery, Tony Parker, Michael Jordan in Robin van Persie, med slovenskimi športniki pa najbolj cenimo Gorana Dragića, Tino Maze, Anžeta Kopitarja, Jana Muršaka in Saro Isaković. Del ankete je bil namenjen tistim učencem, ki izbrani šport trenirajo v katerem od športnih klubov. Takšnih učencev je na predmetni stopnji med trideset in štirideset. Največ med njimi jih pričakovano trenira nogomet ali košarko, potem pa so bolj ali manj enakomerno zastopani vsi ostali športi (rokomet, hokej, smučanje, plavanje, tenis, gimnastika …). Vsi učenci, ki trenirajo po klubih, so se za treniranje izbranega športa odločili, ker ga imajo res radi in si želijo v njem uspeti. Tretjina od njih trening jemlje kot zabavo v prostem času, dve tretjini pa kot delo in še eno dodatno obveznost. Nekaj več kot tretjina med njimi ima trening tako rekoč vsak dan, tretjina od trikrat do štirikrat tedensko, preostali pa enkrat do dvakrat na teden. Glede na to je tudi razumljivo, da so mnenja o tem, koliko časa jim vzame trening, precej deljena, eni pravijo, da jim trening vzame veliko časa, drugi pa, da ne tako zelo. Večina od njih misli, da so v svojem športu uspešni in nekateri med njimi se res lahko pohvalijo z zelo dobrimi športnimi uvrstitvami. Med učenci, ki trenirajo šport v športnih klubih, jih ima nekaj manj kot polovica status športnika. Razlogi, ki jih navajajo za to, so pomanjkanje časa za učenje, želja po dobrih ocenah ter veliko število izostankov od pouka. Približno tretjina učencev, ki trenirajo šport v športnih klubih, statusa športnika nima. Navajajo, da ga preprosto ne potrebujejo. Zanimivo je, da se več kot polovica učencev, ki trenirajo šport v športnih klubih, v prihodnosti vidi v vlogi profesionalnega športnika. V naši anketi smo poizvedovali tudi o tem, koliko učencev obiskuje izbirne predmete s področja športa, katere ure športne vzgoje imamo najraje, kaj bi pri urah športne vzgoje še delali in kateri športni dnevi doslej so nam bili najbolj všeč. Ugotovili smo, da izbirne predmete s področja športa obiskuje skoraj ena četrtina učencev predmetne stopnje in da so med urami športne vzgoje najbolje sprejete ure nogometa in košarke, kar potrjuje dejstvo, da sta omenjena športa na naši šoli najbolj priljubljena. Uram nogometa in košarke po priljubljenosti sledijo ure odbojke in rokometa. Na vprašanje, kaj bi želel, da bi pri urah športne vzgoje še delali, je bil najpogostejši odgovor: rad bi še več nogometa in košarke. Kot že rečeno, smo se v anketi dotaknili tudi športnih dnevov. Ugotovili smo, da sta najbolj priljubljena športna dneva obisk adrenalinskega parka na Krvavcu in obisk Vodnega mesta Atlantis. Tudi če bi imeli možnost iti kam drugam, bi najprej izbrali omenjeni dve športni destinaciji.

15

Če povzamemo, je anketa o športu pokazala, da je šport na naši šoli zelo priljubljen in da imamo veliko učencev, ki različne zvrsti športa trenirajo v različnih športnih klubih.

Uredniki časopisa Kristali

16

POTOVALI SMO …

Cilj potovanj ni stopiti na tujo zemljo, pač pa stopiti na svojo lastno

zemljo s tujimi očmi.

(G. K. Cheston)

POLETNE POČITNICE

»Juhu, počitnice!« sem se veselila zadnji dan šole. Kdo bi si mislil, da vse tako hitro mine!

Prvi dan počitnic sem bila s prijatelji zunaj skoraj ves dan. Šli smo na sladoled, se zabavali in vozili s

kolesi. Kmalu sem morala domov, ker je bilo potrebno spakirati stvari, saj me je naslednji dan čakala

dolga pot v Makarsko. S klubom smo se odpravili na rokometni turnir. Z avtobusom smo se vozili

osem ur. Vsi smo se razveselili prihoda. Vsak dan smo imeli tekmo. Zvečer smo lahko šli v mesto, kjer

smo se zabavali, smejali, jedli sladoled in palačinke. A vse je hitro minilo. Predzadnji dan smo imeli

odločilno tekmo za 3. mesto in zmagali smo za en gol. Od sreče smo se v oblekah vrgli v morje. Ko

sem prišla iz Makarske, sem bila doma le pet dni, potem pa sem s prijateljicami šla na morje v

Zambratijo. Bilo je noro in spoznala sem veliko novih prijateljev. Po Zambratiji sem šla s starši na

Hrvaško, kjer je bilo zelo dolgočasno. Zadnji mesec počitnic sem preživela v Zalogu s prijatelji.

In spet se je začela šola. Vse je po starem. Spet se bomo učili in delali naloge. Komaj čakam, da

pridejo naslednje počitnice.

Eva Dukarić, 9. b

Andrea Dimovska, 2. a Tija Berčič, 2. A

Ko smo v šoli ali na počitnicah, je za nas zagotovo nekaj najlepšega, ko imamo možnost, da se lahko

kam odpravimo, nekaj lepega in zanimivega vidimo, spoznamo, doživimo ter se ob tem tudi družimo.

V šoli so to različne ekskurzije, tabori, šole v naravi, športni dnevi, v času počitnic pa se z družino in

prijatelji odpravimo na izlete, na morje ... Nanizali smo vam nekaj utrinkov z naših poti po Sloveniji in

tujini …

17

DRUŽINSKI IZLET

S starši radi obiskujemo hribe in planine po Sloveniji. Mamina prijateljica Hermina je prav tako

navdušena nad pohodništvom, zato so se starši z njo dogovorili, da jo neko soboto v juliju obiščemo v

Cerknem in se nato skupaj odpravimo na bližnji hrib Porezen.

Do Hermine smo se pripeljali že v petek zvečer in pri njej prespali, da bi naslednje jutro spočiti odšli

na pohod. Ob vznožju hriba smo se dobili še z eno družino in se skupaj odpravili proti vrhu. Na poti

smo videli krave in konje, ki so se pasli na pozelenelih travnikih. Oči je bil nepozoren in je stopil v

kravji kakec, zaradi česar smo se vsi glasno smejali. Tik pod vrhom hriba smo se ustavili v domu

Andreja Žvana, kjer smo pojedli kosilo. Nato smo se odpravili do vrha Porezna, kjer smo se

fotografirali zraven spomenika. Na vrhu je bil prekrasen razgled, videla sem tudi najvišji slovenski vrh

Triglav. Hermina mi je povedala, da če ne bi bilo oblačno, bi od tu lahko videli tudi morje. Po krajšem

počitku smo se odpravili nazaj v dolino. Zvečer smo se lepo uredili in odšli v gostilno na večerjo.

Prespali smo pri Hermini, in ko smo se zjutraj zbudili, nas je na mizi čakal zajtrk. Drugi dan smo si

ogledali cerkljanski muzej, ki je še posebej znan po značilnih pustnih maskah, cerkljanskih laufarjih.

Po obisku muzeja smo si za kosilo privoščili domače idrijske žlikrofe.

Polni lepih spominov smo se zvečer odpravili domov v Ljubljano. Izlet mi je bil izredno všeč, ker smo

združili športne aktivnosti z ogledom Cerkna.

Eva Ferjančič, 8. a

Taja Fic, 8. b Ema Lamovšek, 7. a

POT NA MORJE

Kmalu po koncu šolskega leta smo se odpravili na počitnice na morje. V Ljubljani je bilo slabo vreme,

zato sem komaj čakala, da gremo.

Ko smo končno pripravili prtljago, smo se odpravili na pot proti Crikvenici. V Postojni se je vreme

poslabšalo, začelo je deževati. Pomislila sem: »Še dobro, da gremo na morje.« A bolj, ko smo se bližali

morju, močneje je deževalo. Bila je nekakšna deževna megla, ob kateri nisi vedel, kje se oblaki

začnejo in kje se končajo. Vozili smo se in vozili, in ko smo prispeli do odcepa za Crikvenico, je bila

tabla v to smer prečrtana. Izvoz je bil zaprt. »Saj mora biti še kakšna druga pot … Upam …« je rekel

18

oči. Peljali smo se naprej in kmalu prišli do pomožnega izvoza za Crikvenico. Cesta nas je odpeljala

nekam med hribe. Na desni strani nas je vseskozi spremljal prepad. In kot da ni bil dan že dovolj slab,

smo prišli okoli ovinka in videli, kako nas cesta pelje naravnost v črn oblak, ki je prekril bližnji hrib. Oči

je upočasnil in po polžje smo se premikali dalje. Videli nismo skoraj nič. Počasi smo prilezli skozi

nevihtni oblak in ugotovili, da smo že blizu cilja.

Ko smo prispeli, smo imeli veliko srečo. Dež je namreč nehal padati za ravno toliko časa, kolikor smo

ga potrebovali, da smo prtljago odnesli iz avta in pojedli kosilo.

Manca Blatnik, 8. b

MOJE POČITNICE V MINT INTERNATIONAL HOUSE

Nekega deževnega dne sredi julija sem bila doma in nisem počela nič posebnega. Med gledanjem

televizije me je nenadoma zmotil telefon. Bila sem prepričana, da me kliče mama, lahko pa bi bil tudi

oče. Toda presenetila me je številka, ki je nisem poznala. Še bolj presenečena pa sem bila, ko sem se

oglasila in se je na drugi strani predstavila gospa Radica Atanasova, svetovalna delavka naše šole.

Rekla mi je, da ima zame ponudbo za tečaj angleščine, ki naj bi potekal pred začetkom šole, in da je

že klicala mamo, a ji je ta rekla, da naj se odločim sama, saj so to moje počitnice. Prosila me je, če

lahko pridem v šolo, da se o tem pogovoriva. In res sem šla.

V šoli mi je gospa svetovalna delavka natančneje predstavila program angleških počitnic, ki ga je

ponudil Rotary klub Ljubljana Nike. Rekla mi je, da ponujajo pet dni izobraževanja v zadnjem tednu

šolskih počitnic in da se je ob ponudbi spomnila name, saj je slišala, da mi gre angleščina zelo dobro.

Rotary klub Ljubljana Nike je nekakšna »dobrodelna organizacija«, ki deluje na veliko različnih

področjih, od humanitarnega, izobraževalnega do kulturnega. Takšni klubi obstajajo po celem svetu.

Rotary klub Ljubljana Nike na primer spodbuja mlade ustvarjalne ljudi k uresničitvi svojih sanj,

pomaga socialno ogroženim ljudem, mladim umetnikom pomaga pri dodatnem izobraževanju, pred

kratkim so imeli dobrodelni maraton za nedonošenčke …

Gospa Atanasova mi je povedala, da je petdnevni program sestavljen iz obiskovanja jezikovne šole

Mint in različnih popoldanskih dejavnosti. Vsako popoldansko dejavnost bi preživela z drugo članico

kluba, ki bi me tudi pripeljala domov. Predlagala mi je, da o tem razmislim ter da me bo drugi dan

poklicala in me vprašala, kako sem se odločila. Doma sem se pogovorila s starši in ponudbo sprejela.

Pred začetkom tečaja me je poklicala tudi predsednica kluba, ki mi je povedala, kdaj in kje imam

angleščino.

Tečaj sem obiskovala v jezikovni šoli Mint International House, ki se nahaja za Gospodarskim

razstaviščem. Počitniški tečaj je bil namenjen otrokom in mladostnikom. Najstarejša sem bila jaz,

najmlajša pa štiriletna Klara. Razdeljeni smo bili po starosti. Učitelj moje skupine je bil Škot, zato smo

z njim ves čas govorili angleško. Delali smo različne vaje in se naučili veliko zanimivih stvari. Tečaj

angleščine je trajal od osmih do dvanajstih, pred začetkom smo imeli malico, ob koncu kosilo, vmes

pa 15-minutni odmor. Po kosilu smo imeli še dve uri dejavnosti. Izbirali smo lahko med robotiko, hip-

19

hopom, španščino, francoščino in nemščino. Jaz sem izbrala francoščino in španščino. Učenje teh

dveh jezikov mi je bilo zelo všeč.

Okoli 15. ure so po otroke prišli starši, po mene pa vsak dan druga članica kluba. V ponedeljek sem šla

s Polono v živalski vrt, kjer se nama je pridružila predsednica kluba Špela Filipič, v torek pa sem šla z

Martino in Špelo v kino. Martina mi je med vožnjo povedala še nekaj zanimivih stvari o njihovem

klubu. Nike se imenujejo zato, ker je tako bilo ime grški boginji zmage, predstavljajo pa enega redkih

Rotary klubov, v katerem so samo ženske. Za mlajše otroke je ustanovljen podoben klub, imenovan

Interact, za najstnike pa klub Rotaract. Izvedela sem tudi, da se v klub ne moreš včlaniti, ampak

moraš biti vanj povabljen.

Po ogledu filma sem bila povabljena na njihov vsakomesečni sestanek. Tam sem spoznala ostale

članice kluba. Pridružili so se nam še člani nekaterih drugih klubov.

Sreda je bil dan, namenjen vožnji po Ljubljanici in preizkušanju testenin s tartufi. S slikarko in

fotografinjo Mašo Gala sem si ogledala Metelkovo. To je ljubljanska četrt, ki je polna zanimivih stvari

in »umetnin« in kjer je dovoljeno grafitiranje. Kasneje sva se potepali še po Muzeju sodobne

umetnosti in Moderni galeriji.

Petek je bil moj zadnji dan »Nikinih počitnic«. V Mintu smo imeli predstavitev za starše, kjer smo se

vsi odrezali zelo dobro. Kasneje bi morala s Špelo še na morje, a ker naj bi se vrnila pozno ponoči,

naslednji dan pa sem imela obveznosti, nisem šla.

Izkušnja z Rotary klubom Ljubljana Nike mi je bila zelo všeč. Naučila sem se ogromno novih stvari in

spoznala veliko različnih ljudi. Bilo je naporno, saj sem vstajala ob šestih zjutraj, cel dan počela

naporne stvari, domov pa prišla okoli desetih zvečer. Kljub temu mi ni niti malo žal, da sem s tem za

en teden skrajšala svoje počitnice.

Sara Bugarinović, 9. a

20

OBISKALI SMO NARODNO IN UNIVERZITETNO KNJIŽNICO V LJUBLJANI

Narodna in univerzitetna

knjižnica, kratica zanjo je NUK, je

nacionalna knjižnica Republike

Slovenije in največja knjižnica v

državi. Njena osnovna naloga je

zbiranje, urejanje, hranjenje in

posredovanje slovenske pisne

kulturne dediščine. Poleg tega

opravlja še vrsto drugih funkcij, in

sicer osrednje državne knjižnice,

univerzitetne knjižnice Univerze v

Ljubljani, centra za razvoj

slovenskih knjižnic, po definiciji

mednarodnega bibliotekarskega

združenja IFLA pa je tudi osrednja

znanstvena knjižnica v Sloveniji. V

njej je zbranih okoli 2.657.000 del.

Stavbo NUK-a je zasnoval znani

slovenski arhitekt Jože Plečnik.

Zgrajena je bila leta 1940. Predstavlja pomembni kulturni in arhitekturni spomenik. Stavba je

zgrajena na zahodnem delu Novega trga srednjeveške Ljubljane in z eno stranico je naslonjena na

vzhodno obzidje rimske Emone. Vhod v NUK je mogočen in lepo okrašen. Na kljukah so konji. Fasada

je narejena z zanimivo kombinacijo opeke in kamna. Ko vstopimo in se povzpnemo po nekaj

stopnicah ter gremo skozi nihajna vrata, se znajdemo pred kamnitim stopniščem, ki vodi v veliko

čitalnico in druge prostore knjižnice. Poleg knjižničarske dejavnosti se v NUK-u prirejajo tudi razne

razstave, povezane s knjigami. Mi smo si ogledali razstavo knjige Cerkovna ordninga.

Cerkovna ordninga je eno od kulturno najpomembnejših del slovenskega protestantskega pisatelja

Primoža Trubarja. Najprej zato, ker gre za Trubarjevo vizijo pravne, organizacijske in duhovne

ureditve slovenske cerkve, potem pa tudi zato, ker predstavlja prvo v slovenščini napisano delo, ki je

namenjeno izobraženemu bralcu. To delo tudi praktično vzpostavlja slovenščino kot jezik vseh

cerkvenih obredov. Poleg tega je Cerkovna ordninga tudi pomembno teološko besedilo, iz katerega

lahko vidimo Trubarjevo popolno predanost krščanskemu nauku. Trubarjeva Cerkovna ordninga je

izšla leta 1564 v Tübingenu.

Aleksandar Đuričić, 9. a

21

OBISK SEMENIŠKE KNJIŽNICE

Semeniška knjižnica je bila prva javna znanstvena knjižnica na Slovenskem. Je edina v celoti

ohranjena baročna knjižnica v Sloveniji. Pogled v njeno notranjost je neprecenljiv.

Pred več kakor tristo leti so ljubljanski učeni možje, zbrani v akademiji delavnih mož, pod vodstvom

stolnega prošta Janeza Krstnika Prešerna začeli razmišljati, kako bi modernizirali Ljubljano. Ena izmed

ustanov, ki naj bi jo Ljubljana dobila, je bila za javnost dostopna znanstvena knjižnica. Leta 1701 so

ljubljanski škof Žiga Krištof Herberstein, prošt Janez Krstnik Prešeren in stolni dekan Janez Anton

Dolničar podpisali ustanovno listino javne knjižnice. Sklenili so, naj po njihovi smrti združijo njihove

osebne knjižnice in jih uredijo tako, da bodo na voljo vsem znanja željnim Ljubljančanom in drugim

obiskovalcem. Določili so, da naj za knjižnico skrbi knjižničar, da naj knjig bralci ne odnašajo domov in

da naj bo knjižnica odprta le ob dnevni svetlobi.

Leta 1721 je italijanski slikar Giulio Quaglio strop knjižnice okrasil s čudovito fresko. Štiri leta kasneje

so na knjižne police razporedili knjige in bralci so lahko začeli obiskovati knjižnico.

Konec 18. stoletja je vlogo javne knjižnice prevzela državna Licejska knjižnica, ki je bila za študente in

javnost odprta leta 1794. Semeniška knjižnica je ostala na voljo duhovnikom in bogoslovcem.

Maja Plut, 9. a

22

EKSKURZIJA NA KOROŠKO

24. septembra 2014 smo se učenci devetega razreda odpravili na ekskurzijo na Koroško. Zjutraj smo se ob 6.15 zbrali pred šolo in se odpravili na pot. Z avtobusom smo se peljali mimo Domžal, Velenja in Slovenj Gradca, kjer se nam je pridružila vodička Marjetka. Že takoj na začetku nam je povedala nekaj drobnih zanimivosti o Koroški in nas nato spremljala skoraj do konca dneva. Govorila je v koroškem narečju, in sicer zato, da bi slišali, kako se to narečje razlikuje od naše ljubljanske govorice. Da bi se čim več naučili o Koroški, smo že na začetku ekskurzije dobili zemljevid, v katerega smo vrisovali prevoženo pot, in delovne liste, ki smo jih sproti reševali. Ko smo prispeli na Koroško, smo se najprej odpeljali do Kotelj, kjer smo si ogledali hišo pisatelja Prežihovega Voranca oz. Prežihovo bajto. Čeprav to ni Prežihova rojstna hiša, je pisatelj tukaj preživel večino svojega otroštva in mladosti. Njegovo pravo ime je bilo Lovro Kuhar, medtem ko je svoja dela podpisoval s psevdonimom Prežihov Voranc. Ker je imel Koroško zelo rad, jo je opisoval v večini svojih del, njeno pokrajino, skrivnosti in njene prebivalce. Danes Prežihova bajta služi kot pomemben kulturni spomenik. V njej so shranjeni predmeti, ki spletajo in prepletajo življenje Kuharjeve družine. Hiša sicer predstavlja značilno stavbo malega koroškega kmeta. Nekaj sto metrov nad hišo smo si ogledali še pisateljev spomenik in na njegovem ozadju občudovali Uršljo goro s prelepo koroško pokrajino. Pot nas je po ogledu Prežihove bajte vodila v Mežico, kjer smo si ogledali rudnik svinca in cinka. Rudnik je danes zaprt in namenjen turističnim ogledom. V rudnik smo se peljali z vlakcem, ki je vozil 10–15 km/h. Vožnja je bila adrenalinska, saj se je zdelo, da se vozimo s precej večjo hitrostjo. Vozili smo se 10 do 15 minut, a čas je zelo hitro minil. Škoda, da so bili vagončki, v katerih nas je sedelo po osem, čisto zaprti, saj zato nismo mogli opazovati, kje in kam se peljemo. Čeprav smo imeli svetilke, je bila svetloba v vagončkih šibka, zaradi česar smo pomotoma pritisnili na rdeči gumb za izhod v sili. Vlakec se je ustavil in vodiči so preverili, če je z nami vse v redu. Nato smo z vožnjo nadaljevali. Kmalu smo se ustavili in izstopili. Bili smo globoko pod

23

zemljo in vodiči so nas ob sprotni razlagi vodili skozi rudniške rove. Delo rudarjev je bilo v preteklosti najprej ročno in zato težaško, kasneje pa so se pojavili stroji in delo v rudniku močno olajšali. Pot skozi rudnik je bila poučna in zanimiva. Po ogledu rudnika smo odšli še v rudarski muzej, kjer smo si ogledali rudarsko stanovanje tako, kot je bilo nekoč. Bilo je dokaj veliko in lepo opremljeno. Ogled rudnika in muzeja nam je približal delo in življenje rudarjev v preteklosti. Po ogledu rudnika je sledil najboljši del ekskurzije – splavarjenje po reki Dravi v vasici Javnik v Dravski dolini. Splavarji, narečno flosarji, so nas na splavu pričakali s harmoniko in petjem. Ko so nas pozdravili in se z nami po flosarsko malo pošalili, so nam povedali nekaj o zgodovini te stare obrti. Izvedeli smo, da so nekoč, ko v tem delu Koroške še ni bilo železnice in cest, splavarji po reki Dravi vozili les, in sicer vse tja do Beograda in še dlje, kasneje pa so na splavih prevažali tudi vojake in vojaško opremo. Danes se splavarstvo obuja v turistične namene. Ljudem se skuša predstaviti življenje nekdanjih splavarjev in njihovo težaško delo na splavih, hkrati pa tudi tisti, bolj zabavni del njihovega dela, ko so si na dolgih vožnjah čas krajšali na najrazličnejše načine. Eden takih je bil flosarski krst, ki smo ga skupaj s flosarji uprizorili tudi mi. Za novo pečeno splavarko smo izbrali Dejo, njen boter pa je bil Benjamin. Dejo so splavarji najprej pregledali, da so ugotovili, če je primerna za splavarko, nato pa so ji razložili, kaj bo morala narediti. Na koncu je morala odgovoriti še na nekaj zanimivih vprašanj. Na splavu smo pojedli kosilo, potem pa se s splava vrnili z novopečeno splavarko. Na kratko smo si ogledali še splavarski muzej, tj. hišico nekdanjih splavarjev, kjer je bilo razstavljenih nekaj zanimivih predmetov, ki so nekoč služili flosarjem. Najboljši del ekskurzije je tako bil za nami. Z avtobusom smo se preko Maribora odpravili nazaj v Ljubljano. Na avtobusu smo reševali delovne liste in rekli še nekaj zaključnih besed o ekskurziji. Ekskurzija mi je bila všeč, saj sem se naučila veliko novega. Zelo me je pritegnilo koroško narečje, saj je zelo zanimivo za poslušanje, in tudi ljudje na Koroškem so zelo prijazni. Besede v koroškem narečju, ki sem si jih zapomnila, so: »domo«, kar pomeni domov; »dečve«, kar pomeni punce; »barite«, kar pomeni vprašajte; »kuln«, kar pomeni premog. Všeč mi je bil nastop vodičke, saj se je zelo potrudila in nam povedala veliko zanimivih stvari. Bila je zelo prijazna in nas je ves čas spodbujala k temu, da na ekskurziji tudi sami aktivno sodelujemo. Najboljši del ekskurzije, kot sem že omenila, je bilo splavarjenje in vožnja z »vlakcem« v rudnik. Ta ekskurzija je bila ena izmed najzanimivejših, saj nismo hodili le po muzejih in se dolgočasili, temveč smo veliko stvari lahko tudi sami doživeli in preizkusili.

Monika Martinc, 9. a

24

ŠPORTNI DAN NA KRVAVCU

Včeraj je naša šola organizirala športni dan. Del učencev se je odpravil na Krvavec in med njimi sem

bil tudi jaz. Za spremstvo so nam določili učiteljice go. Mileno Ceglar, go. Mojco Maher, go. Jernejo

Upelj, go. Nadjo Červič in go. Mojco Klešnik Ilić. Izpred šole smo se odpravili ob 7.45.

Ko smo prispeli, so nam učiteljice razdelile vstopne karte. Priložile so tudi vrvice, s katerimi smo si

pritrdili karte na obleko. Sledila je 15-minutna vožnja z nihalko na vrh Krvavca, kjer so nas pričakali

trije inštruktorji. Predstavili so nam prevozna sredstva (tricikel, kolo in skiro), ki smo si jih kasneje

izbrali in se z njimi vozili. Inštruktorji so nas poučili, kako se upravlja s tricikli, saj je bilo to za nas nekaj

povsem novega in nevsakdanjega. Vsak od nas si je nato izbral poljubno prevozno sredstvo. Odpravili

smo se proti sedežnici, s katero smo se odpeljali nekoliko višje, da smo se potem lahko spustili do

točke, do katere smo se pripeljali z nihalko. Moram priznati, da je bila vožnja adrenalinska.

Sledil je obisk adrenalinskega parka. Najprej smo se naučili uporabljati varnostni pas, ki je obvezen pri

plezanju na adrenalinskih progah. Proge so razdeljene po zahtevnosti, najbolj zahtevna je bila modra

proga. Preizkusil sem se na vseh progah in moram priznati, da je bila modra res najtežja.

Športni dan je hitro minil. Odpravili smo se proti nihalki. Med vožnjo v dolino sem razmišljal o tem

dnevu in prišel do zaključka, da smo se imeli super.

Želim si, da bi bilo takšnih športnih dnevov še veliko.

Jure Puh, 6. b

25

UTRINEK S TABORA V CŠOD VOJSKO

Živijo, sem Angela in imam 13 let. Hodim v 8. razred in sem na to šolo prišla lansko šolsko leto. Prej

sem obiskovala osnovno šolo v Makedoniji. Doslej sem bila na dveh taborih in na obeh mi je bilo zelo

všeč. Toda letošnji tabor je bil kljub vsemu najboljši. Bili smo v domu Vojsko in ves teden smo na

urniku imeli veliko zanimivih dejavnosti. Hodili smo na pohode, čeprav nismo imeli veliko sreče z

vremenom, ker je deževalo, plezali smo po steni, imeli zanimive večerne animacije, zadnji večer smo

priredili ples …

Najbolj mi bo v spominu ostal dan, ko smo delali žlikrofe. Pri delu smo se zabavali in bili vsi umazani

od moke, na koncu pa smo jih seveda tudi pojedli. Žlikrofe sem poskusila prvič in zdeli so se mi zelo

okusni.

V spominu mi bo posebej ostal tudi zadnji dan, ker sem takrat prvič v svojem življenju imela možnost

v roke prijeti kačo. Presenetila me je njena suha koža, nisem pričakovala, da bo takšna.

Na tem taboru sem se imela res odlično.

Angela Dimovska, 8. a

26

UTRINEK Z NARAVOSLOVNEGA TABORA

V ponedeljek, 26. 1. 2015, smo se učenci 7. razreda odpravili na naravoslovni tabor v Sečo. Tam smo bivali v domu Burja. Od vseh aktivnosti, ki smo jih izvedli, mi bo najbolj ostal v spominu ogled kaktusov. Ko smo prišli v prostor s kaktusi, je bilo vse tako zeleno in bodičasto. Kaktuse nam je predstavila starejša gospa. Razložila nam je, kako se razmnožujejo, kako jih je treba zalivati, koliko je star najstarejši kaktus ... Zapomnila sem si, da jih je treba zalivati enkrat na mesec, poleti pa, ko imajo suho zemljo. Rastejo zelo počasi. Ko prerastejo lonček, v katerem so posajeni, jih je treba presaditi v takega, ki je le za eno številko večji od prejšnjega. Najstarejši kaktus, ki so ga imeli, je bil star oseminpetdeset let, najvišji pa je v višino meril kar sedem metrov. Na koncu ogleda smo si lahko kakšen kaktus tudi kupili. Jaz sem si kupila rumenozelenega z zelo ostrimi bodicami. Je majhen, a bo že zrasel. Preživeli smo zelo lep teden, a še lepše bi bilo, če bi s seboj smeli imeti telefon. Ta tabor mi bo za vedno ostal v spominu.

Suzana Maksimović, 7. b

27

BRUSELJ IN STRASBOURG

Nekateri mogoče veste, večina pa verjetno ne, da v Sloveniji deluje otroški parlament. Organizira ga

Zveza prijateljev mladine Slovenije. Vsako leto se na nacionalnem otroškem parlamentu določi tema

za naslednje leto. Teme so aktualni problemi oz. vprašanja med osnovnošolci. Razprave najprej

potekajo po osnovnih šolah, trije predstavniki gredo nato na območni parlament, eden iz vsake šole

naprej na mestnega, nekaj otrok iz Ljubljane na regijskega, potem pa sledi nacionalni otroški

parlament, ki poteka v dvorani Državnega zbora Republike Slovenije. Letos je bila tema otroškega

parlamenta Izobraževanje in poklicna orientacija mladih.

Predstavniki ljubljanskih šol smo letos dobili prav posebno povabilo. Eden izmed naših evropskih poslancev, Igor Šoltes, nas je povabil na ogled Bruslja in Strasbourga, ki sta sedeža Evropskega parlamenta. Iz Ljubljane smo proti Belgiji in njenemu glavnemu mestu Bruslju krenili v sredo, 25. marca 2015, ob 18.00. Vozili smo se celo noč. Pot nas je vodila skozi Avstrijo, Nemčijo in Nizozemsko. V Bruselj smo prispeli ob devetih zjutraj naslednjega dne. Takoj smo šli v stavbo Evropskega parlamenta, kjer so nas najprej temeljito pregledali, saj so varnostni protokoli zelo strogi. Tam nas je naš gostitelj, gospod Igor Šoltes, tudi sprejel. Nato nam je njegova pomočnica razložila delovanje parlamenta in drugih organizacij, povezanih z njim, ter vlogo slovenskih poslancev v njem. Peljala nas je tudi v dvorano, kjer imajo zasedanja. Sprejme okoli 800 poslancev.

Zatem smo šli do mladinskega hotela, ki je bil nekoliko izven mesta. Tam smo iz avtobusa zložili prtljago, se malo spočili in se nato peš odpravili nazaj v center. Z nami je bila vodička, ki nas je popeljala do najzanimivejših znamenitosti. Bili smo na glavnem trgu, ki velja za enega najlepših v Evropi, jedli smo belgijske vaflje in čokolado, bili v najstarejšem pokritem trgovskem centru na svetu ... Nazaj smo se vrnili s podzemno železnico. Sledila je večerja in okoli dvanajstih smo šli spat.

28

Tretji dan, v petek, smo vstali ob sedmih. Imeli smo zajtrk in nato na hitro pospravili svoje stvari. Z avtobusom smo se odpeljali na drugo stran mesta, kjer stoji slavna skulptura Atomium. Pot smo nadaljevali po Belgiji, skozi Liechtenstein in Francijo ter nato prišli do meje z Nemčijo, kjer leži Strasbourg. Tukaj je drugi sedež Evropskega parlamenta, vendar v samo stavbo nismo šli, ogledali smo si le mesto. Imajo ogromno gotsko katedralo iz okoli leta 1000, hišo, v kateri sta živela Marija Antoinetta in kasneje Napoleon, enega prvih dvonadstropnih mostov na svetu ... Okoli šestih zvečer smo spet sedli na avtobus in se skozi Nemčijo in Avstrijo odpeljali proti Sloveniji. V Ljubljano smo prispeli okoli petih zjutraj.

To ekskurzijo si bom zelo zapomnila. V treh dneh smo videli ogromno. Bili smo v šestih različnih državah in podrobneje spoznali dve pomembni mesti. Spletla so se tudi mnoga nova prijateljstva.

Sara Bugarinović, 9. a

MOJ DAN NA OŠ NOVE JARŠE

Danes, 14. aprila 2015, smo nekateri učenci 5. a in 5. b razreda bili na Osnovni šoli Nove Jarše na

zaključni prireditvi Varno na kolesu. Bilo je zabavno. Tam je bilo veliko pomembnih oseb. Med njimi

je bil tudi nizozemski ambasador. Povedal nam je veliko zanimivih stvari, na primer, da je na

Nizozemskem več koles kot ljudi in da on v Ljubljani namesto osebnega vozila raje uporablja kolo.

Prireditev so popestrili trije glasbeni nastopi. Eden med njimi je bil nastop Ule Ložar. Pela je

zmagovalno pesem lanske Evrovizije. Na koncu smo odšli v eno od učilnic in se posladkali z raznimi

dobrotami.

Una Alihodžić, 5. a

29

EKSKURZIJA V POREČ IN ROVINJ

V sredo, 20. maja 2015, smo se učenci predmetne stopnje, ki smo letošnje šolsko leto sodelovali v

bralnem projektu Moja knjiga, odpravili v hrvaško Istro, in sicer najprej v Poreč in nato v Rovinj.

Poreč je turistično mesto na zahodni obali Istre. Ima blago sredozemsko podnebje, veliko plaž, znan

pa je tudi po kulturnozgodovinskih spomenikih.

Ko smo prispeli v Poreč, smo najprej izvedeli nekaj o zelo pestri zgodovini mesta. V času Rimljanov je

bila tukaj rimska kolonija Parentium. Kasneje so Poreču vladali Bizantinci in Franki, v letih med 1267

in 1797 Benečani, nato pa je prišel Poreč pod Napoleona ter po njegovem porazu pod Avstrijo. Po

prvi svetovni vojni je Poreč pripadel Italiji, po drugi svetovni vojni Jugoslaviji, danes pa je del Hrvaške.

Ko smo zaključili s predstavitvijo zgodovine Poreča, smo se odpravili skozi stari del mesta, kjer smo si

ogledali peterokotni stolp, Gotsko in Romansko hišo, portal ter rimski tempelj. Prava poslastica pa je

bila Evfrazijeva bazilika, ki predstavlja vrhunsko delo bizantinske umetnosti in je od leta 1997 na

Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine. Baziliko krasijo številni mozaiki, ki jih primerjajo z

najlepšimi v Evropi. Zgrajena je bila v 6. stoletju, in sicer jo je dal zgraditi poreški škof Evfrazij. Bazilika

je zelo dobro ohranjena, najlepši del pa je njena glavna ladja s prelepo apsido.

Ko smo končali z ogledom Poreča, smo se odpravili v nekaj deset kilometrov oddaljen Rovinj. Rovinj

leži severno od Pule, na tako imenovanem področju rdeče Istre (ital. terrarosa). Z morske strani ga

obdaja »rovinjski arhipelag«, ki obsega 22 otokov in otočkov, med katerimi sta največja Sveti Andrija

30

in Katarina. Mesto Rovinj je bilo nekoč otok in je kot tako bilo zelo dobro zaščiteno. V 18. stoletju, ko

so nevarnosti prenehale in se je mesto začelo širiti tudi na kopno, pa so kanal med otokom in kopnim

zasuli. Staro mestno jedro tako danes leži na polotoku, ki ga z ene strani obliva morje, z drugo stranjo

pa se drži kopnega. Mesto Rovinj ima dve pristanišči, severno za tovorne ladje in južno za ostala

plovila. Znano je po pridelavi rib in tobačni industriji, poleg tega pa predstavlja pomembno turistično

destinacijo. V okolici je zelo razvito vinogradništvo.

Na hribčku sredi starega dela mesta smo si ogledali eno najpomembnejših mestnih znamenitosti –

cerkev sv. Evfemije, zaščitnice mesta Rovinj. Z njo je povezana legenda o sveti Evfemiji, ki pripoveduje

o čudežu, ki so ga leta 800 doživeli rovinjski prebivalci. Tega leta je namreč do rovinjske obale po

morju priplaval marmorni sarkofag. Ko so ga meščani zagledali, so ga skušali odvleči v mesto, vendar

neuspešno. Nekemu dečku se je nato prikazala Evfemija Kalcedonska in mu povedala, da bo on tisti,

ki mu bo uspelo sarkofag potegniti iz morja. Vpregel je svojo telico in sarkofag brez težav odvlekel do

cerkve na vrhu mestnega hriba. Tam so sarkofag odprli in v njem zagledali telo svete Evfemije,

mučenice iz Kalcedona. Njen sarkofag je še danes shranjen v rovinjski cerkvi.

Po ogledu cerkve sv. Evfemije pa smo si privoščili zaslužen počitek. Odšli smo v bližnjo kavarno, kjer

smo se okrepčali in malce spočili. Ker je ravno takrat začelo deževati, smo tam tudi počakali na

jasnejše vreme. Potem pa je sledil najboljši del ekskurzije, in sicer sprehajanje po ozkih ulicah starega

mestnega jedra in kupovanje spominkov. Stojnic je kar mrgolelo in kupil si lahko vse mogoče, od

oblek, magnetov, razglednic, do sladkarij. Seveda smo se tam zadržali kar nekaj časa, saj smo vsi ves

dan komaj čakali na ta del ekskurzije.

Po napornem dnevu smo se odpravili na avtobusno postajo, kjer nas je čakal naš avtobus. Odpeljali

smo se nazaj proti Ljubljani.

Ekskurzija mi je bila všeč, saj sem videla in se naučila veliko novih stvari, poleg tega pa me je

popolnoma izmučila, saj sem legla v posteljo in zaspala takoj, ko sem prišla domov.

Monika Martinc, 9. a

Diana Ržen, 5. b Enesa Jusufoska, 5. a Špela Slobodnik, 5. a Manja Ban, 5. b

31

ILIADA V mesecu januarju so v Cankarjevem domu na program uvrstili dramsko uprizoritev Iliade in odločili smo se, da si jo bomo ogledali tudi učenci latinščine. Pri urah latinščine in tudi v kakšnem prostem popoldnevu smo se dobro pripravili in si 30. januarja 2015 ogledali večerno predstavo. Iliada je grška pesnitev, ki jo je napisal največji grški pesnik Homer. Zgodba pripoveduje o vojni med Trojanci in Grki. V vojno so se vpletali tudi grški bogovi, zato je bila v boju sreča zelo spremenljiva. Vse se je začelo z ugrabitvijo lepe Helene in se končalo s padcem Troje. Zgodbo smo učenci latinščine že poznali, saj smo si v lanskem šolskem letu ogledali razstavo knjižnih ilustracij Iliade avtorja Marija Preglja, ki je bila na ogled v Moderni galeriji. V predstavi smo zelo uživali. Igralci so svoje vloge odlično odigrali, igro pa je spremljala tudi živa glasba. Med igranjem so igralci tudi peli, kar mi je bilo zelo všeč. Na koncu predstave smo bili vsi navdušeni, igralcem pa je cela dvorana namenila velik aplavz. Skozi igro smo spoznali, da vsak od nas v sebi nosi svojo Iliado. Predstavo bi si z veseljem ogledala znova in bila bi prav tako navdušena, kot sem bila prvič.

Ana Dragić, 8. b

Katarina Knez, 5. b Hana Krnc, 5. b Neira Ljubijankić, 5. b

32

EKSKURZIJA V PULO

6. junija 2015 smo se učenci latinščine, likovnih dejavnosti in turistične vzgoje odpravili na ekskurzijo v Pulo. Pula je mesto na Hrvaškem in leži na jugu istrskega polotoka. Ogledali smo si mestne znamenitosti, kot so rimska mestna vrata (Herkulova vrata, Dvojna vrata), slavolok Sergijcev, amfiteater, katedralo, cerkev sv. Frančiška, beneško trdnjavo in Avgustov tempelj. Sprehodili smo se tudi po mestu. Najbolj znan in najbolj pomemben spomenik, ki smo ga obiskali, je amfiteater, pri katerem smo ogled mesta začeli in ga tudi zaključili. Ves čas ekskurzije smo reševali delovne liste in tako veliko izvedeli o zgodovini Pule in njenih znamenitostih. Učenci likovnih dejavnosti so svoje risarske sposobnosti lahko preizkusili ob risanju svetišča na forumu. Uspešen izlet smo končali s sladoledom in mrzlo pijačo, kar se nam je prileglo po vročem dnevu, ki smo ga preživeli v Puli.

Eva Plastić, 8. a

33

PRIJATELJSTVO IN NEKAJ VEČ …

Prijateljstvo je biti brat in sestra, dve duši, ki se dotikata, pa se ne spojita. Ljubezen je

biti dvoje, pa vendar samo eno.

(Hugo)

DAN KAVALIRJEV

18. decembra 2014 smo devetošolci na šoli imeli dan kavalirjev. Na ta dan je vsaki devetošolki

določen devetošolec, ki mora zanjo ves dan skrbeti in se do nje lepo vesti. Fantje dekletom nosijo

torbe in jim nasploh ves čas pomagajo, skratka so pravi kavalirji.

Prijateljstvo in ljubezen – trenutki, ki krojijo najlepše spomine na naša otroška in najstniška leta.

Na naši šoli sta temu posebej posvečena dva dogodka, dan kavalirjev in valentinovo. In v sklopu teh

dveh dogodkov smo vas povprašali, kaj mislite o prijateljstvu in kakšen je po vašem mnenju pravi

prijatelj, od tistih manj sramežljivih med vami pa zbrali nekaj spominov na doživetje prve ljubezni.

34

Dan je potekal nekako takole. Ko smo dekleta prišla v šolo, sta pred vhodnimi vrati stala dva naša

sošolca, ki sta nam odprla vrata ter nas lepo pozdravila. Bila sta lepo oblečena in urejena. Nato so

naše šolske torbe prevzeli fantje, naši kavalirji. Nekateri so deklicam prinesli tudi manjši posladek.

Torbe so odnesli k razredu, v katerem smo imeli prvo šolsko uro. Po vsaki uri so nas nato pričakali

pred razredom in nas pospremili do naslednje učilnice. Deklice tako nismo imele nobenega dela. Tudi

pri pouku so nam posojali vse, kar smo potrebovale.

Na ta dan je bilo v šoli posebej za vse nas pripravljeno tudi kosilo. Dekleta smo se usedla za mizo in

čakala, da so nam naši kavalirji kosilo prinesli. Poleg odličnega kosila smo dobile tudi sok v prelepih

kozarcih. Fantje so se usedli nasproti nas in skupaj smo pojedli. Kasneje istega dne smo imeli še šolski

ples. Tudi tam so se naši fantje obnašali prav kavalirsko.

S pomočjo dneva kavalirjev smo ugotovili, da vsi dečki lahko poskrbijo za deklice in da so res lahko

pravi kavalirji.

Eva Šebenik, 9. b

O PRIJATELJSTVU IN PRIJATELJIH

1.

Prijatelji so zelo pomemben del našega

življenja. Imamo jih zato, da drug drugemu

stojimo ob strani. Pravi prijatelj je tisti, ki mu

lahko zaupaš skrivnosti, ga pokličeš tudi ob

polnoči in ti bo pripravljen pomagati, pravi

prijatelj se kakšni stvari tudi odpove, samo da

bi se družil s tabo. Imam veliko prijateljev, a

moja najboljša prijateljica je Pia Šoško. Družina

Šoško živi v Delavski ulici 7. Pia ima rada živali

tako kot jaz. Obe imava doma hrčka in ribe.

Zelo radi pa se ukvarjava s konji. Druga o drugi

veva pravzaprav vse. Skupaj preživiva veliko

časa. Upam, da bova s Pio še dolgo najboljši

prijateljici in da bo še dolgo veljalo najino

geslo SPJP.

Julija Pevec, 8. b

2.

Prijatelje imamo zato, da se z nami družijo, da

jim zaupamo skrivnosti, da nam stojijo ob

strani in mi njim. Čisto pravi prijatelj nas nikoli

ne izda in če ga zbudimo ob treh zjutraj, bo

našel čas za nas. Jaz imam dva najboljša

prijatelja. Skupaj se zabavamo, kaj ušpičimo,

se zelo veliko smejemo in eden drugemu

pomagamo, če je kdo v stiski. Pomagamo si

tudi pri pouku in če je kdo vprašan, mu

prišepnemo pravilni odgovor. Če kaj ušpičimo,

skupaj zbežimo, če pa nas ujamejo, se skupaj

rešujemo iz zagate. Novih najboljših prijateljev

si ne želim, ker sem s tema dvema zadovoljen.

Alen Rahić, 8. b

Ajda Klenovšek, 7. b

3.

Pravi prijatelj je prijatelj, ki ti pomaga in ki te

ne izkorišča. Prijateljev imam veliko. Z njimi se

družim, zabavam, igram igrice na računalnik in

tudi kaj ušpičim. S prijatelji preživim polovico

dneva. Ko smo zunaj, po navadi hodimo

naokoli ali pa smo na enem mestu in se

35

pogovarjamo in šalimo. Zunaj sem vsak dan,

če pa je slabo vreme, sem doma in igram

igrice.

Matic Mijatović, 8. b

Domen Grčar, 5. b

4.

Prijatelje imamo, ker vsak potrebuje družbo,

pomoč in tolažbo. S prijatelji se zafrkavamo,

zabavamo, kregamo in si medsebojno

pomagamo. Zame je pravi prijatelj tisti, ki ti ne

obrne hrbta, ko ga potrebuješ, in te potolaži,

ko se slabo počutiš.

David Kuret, 8. b

5.

Prijatelje imamo, da nam ni dolgčas. Pravi

prijatelj je tisti, ki ti bo vedno stal ob strani. S

pravimi prijatelji ustvarjamo nepozabne

spomine in v življenju puščamo sledi. Na svetu

bi brez prijateljev bilo dolgočasno, pusto in

žalostno. Če imamo vsaj enega prijatelja, smo

že zelo bogati. Pravega prijatelja ne najdemo

zlahka. Ko pa ga najdemo, se je treba za

prijateljstvo boriti in ga negovati.

Ana Dragić, 8. b

6.

Prijatelje imamo zato, da se z njimi družimo in

da nam pomagajo v katerikoli situaciji. Pravi

prijatelj je tisti, ki mu lahko zaupamo. Moramo

vedeti, da dober prijatelj ni tisti, ki nam ponuja

različne slabe stvari, kot so na primer cigareti.

Taki prijatelji nas lahko pripeljejo v slabo

družbo, pozneje pa lahko začnemo delati še

slabše stvari. Prijatelji si morajo vedno stati ob

strani in si pomagati.

Kristjan Golobič Rus, 8. b

7.

Prijatelje imamo zato, da jim lahko zaupamo in

se z njimi lahko pogovorimo o čemerkoli. Pravi

prijatelj te podpira, ti pomaga, ti vedno stoji

ob strani. Moja najboljša prijateljica je Anja.

Posluša rock in metal glasbo in ne mara sira.

Spoznali sva se tri leta nazaj na morju med

poletnimi počitnicami. Njena najljubša TV

oddaja je Igra prestolov. Ima svetlo rjave lase.

Njena najljubša barva je črna. Zelo je smešna,

a hkrati tudi mirna. Obsedena je z grozljivkami

in zelo rada bere. Zelo rada ima tudi mačke.

Anja mi je zelo podobna.

Taja Fic, 8. b

8.

Prijatelje imamo zato, da si zaupamo

skrivnosti, se skupaj smejimo, družimo, učimo,

uganjamo norčije … S prijatelji je vse smešno,

vse »barvito« in zanimivo. Brez prijateljev pa

bi bilo življenje dolgočasno, črno belo. Pravi

prijatelj ti vedno stoji ob strani. Ko ti je težko,

ti pomaga, z njim si lahko deliš vse skrivnosti,

zganjaš norčije in nagajaš sosedom. Če si v

težavah, lahko pravega prijatelja pokličeš

popoldne, zjutraj, ob dveh ponoči … in on ti bo

pomagal. Ne predstavljam si življenja brez

prijateljev. Ne bi se imela s kom pogovarjati,

se smejati … Imam najboljšo prijateljico Julijo.

Prijateljici sva že od četrtega razreda. Če nama

36

je dolgčas, greva s kolesi obiskat najini babici,

greva na Fužine na sladoled, odkrivava nove

poti … Zgodilo se nama je že ogromno stvari.

Bile so tudi grozne, ampak če si z najboljšo

prijateljico, se vsa groza vedno spremeni v

smeh in zabavo. Res sem zelo vesela, da imam

najboljšo prijateljico Julijo, ker se res

razumeva, zato upam, da bova ostali najboljši

prijateljici do konca življenja.

Pia Šoško, 8. b

Haris Hodžić, 8. a

9.

Čisto pravi prijatelji ti ne obrnejo hrbta, ko si v

težavah, lahko jim zaupaš in ti svetujejo pri

različnih odločitvah. Takih prijateljev je zelo

malo. Če imaš enega, si lahko srečen. Imam

veliko prijateljev in nekaj čisto pravih. Srečen

sem, ker jih imam.

Blaž Mohar, 8. b

10.

Pravega prijatelja je zelo težko najti, nekateri

ga sploh ne. Pravi prijatelj ti ni nujno podoben.

Ni nujno, da se oblači kot ti, in ni nujno, da

obiskuje iste krožke kot ti. Kot pravijo,

nasprotja se privlačijo. Prijatelje lahko dobiš

na vsakem koraku, a pravega prijatelja težko.

Pravi pravcati prijatelj je tisti, ki mu lahko vse

zaupaš, tudi svoje največje skrivnosti, in veš,

da te ne bo izdal. Pravi prijatelj je zate

pripravljen storiti vse in ti pomagati, ne glede

na čas in kraj. Jaz nimam najboljše prijateljice

ali prijatelja. Vem, da se to sliši čudno. A imam

pa veliko dobrih prijateljev. Sem tak tip

človeka, ki se lahko prilagodi in se zato

razumem z vsakim. Kljub temu vedno vsakemu

povem naravnost, kar si mislim. To je lahko

prednost, a tudi slabost. Ljudje, ki so odkriti,

me hitro sprejmejo, ljudje, ki pa realne stvari

radi »polepšajo«, me pa zaradi moje iskrenosti

sprejmejo nekoliko težje. Najhuje je, če izgubiš

res dobrega prijatelja. Taka izguba se lahko

primerja z izgubo nekoga iz družine.

Vanessa Pjanić, 8. b

Laura Zabret, 8. a

11.

Prijatelj je tisti človek, ki mu lahko zaupaš

svoje težave in svoje skrivnosti. S prijatelji se

lahko zabavamo in igramo razne igre.

Moj najboljši prijatelj je star 16 let in je dve

leti starejši od mene. Od mene je večji za

okrog dve glavi. Spoznala sva se na ribolovu.

Jaz sem šel lovit ribe in sem ga srečal. Malo

sva se pogovarjala in lovila. On je ujel nekaj

majhnih ribic, jaz pa čisto nobene. Preden sva

se razšla, sva se zmenila, da greva s kolesi na

Debni vrh. No, tako sva se še večkrat dobila,

potem tudi čedalje bolj pogosto. Sedaj se

videvava skoraj vsaki dan, tudi če se vidiva le

za nekaj minut, je to dovolj. Enkrat sva se

37

skregala zaradi čisto nepomembne stvari.

Pozneje, čez kakšen teden, sva se pobotala in

postala še boljša prijatelja kot prej. Za novo

leto sva se tudi obdarila. Jaz in moj prijatelj

imava ob Ljubljanici nekakšen bunker, v

katerega hodiva lovit ribe. V njem si pogosto

tudi zakuriva in spečeva koruzo ali jabolka. Ob

slabem vremenu nimava kaj početi, zato se

običajno dogovoriva, da se bova najprej eno

uro učila, potem pa se bova dobila. Ob lepem

vremenu pomagava pri vrtnih in drugih

zunanjih opravilih, kot so pranje avtomobila,

košnja trave, delo na vrtu … Največkrat pa

greva na vožnjo s kolesi, in sicer na Debni vrh,

na Žagarjev vrh ali pa greva samo na

panoramsko vožnjo. Moram pa priznati, da

nisva vedno pridna in da pogosto tudi kaj

ušpičiva. Najino prijateljstvo traja približno tri

leta. Upam, da bo trajalo še veliko časa.

Miha Uhan, 8. b

Eva Kristina Kolman, 4. b

12.

Vsi potrebujemo prijatelja, ki mu lahko

zaupamo, ki nam stoji ob strani, ki nam

pomaga, ko nam je hudo … Osebo, na katero

se lahko zanesemo. Če nimamo dobrega

prijatelja, pa potrebujemo odličnega psihiatra.

V današnjih časih je res težko najti pravega

prijatelja. Ko že misliš, da ga imaš, pogostokrat

ugotoviš, da si se zmotil, da osebi, ki si ji

zaupal, ne moreš zaupati več, da ji je za tvoje

probleme vseeno in da ji pravzaprav ne

pomeniš nič. Vidiš, da ji je za vse bolj mar kot

za tebe. Edino, kar ostane, je čakanje, da bodo

tvoje skrivnosti prišle na dan. Pravi prijatelj te

takrat, ko zboliš, pokliče in vpraša, kako si.

Kako je s tabo? Ti napiše, kaj je bilo za nalogo.

Ti priskrbi zapiske. Vendar je takih primerov

res zelo malo.

Ko slišim, da imajo nekateri po deset najboljših

prijateljev, se sprašujem, če sploh vedo, kaj

beseda najboljši prijatelj pomeni. Nakar vidim,

da jih od tega polovice osebno sploh ne

poznajo, da jih poznajo le preko socialnih

omrežij, kot je na primer Facebook.

Kako torej vedeti, kdo sploh je pravi prijatelj?

Je oseba, ki nam mora biti vedno na voljo.

Pravi prijatelj se veseli naših uspehov,

sočustvuje z nami, nam pomaga, nas brani in

zastopa naše mnenje. Marsikdaj se ljudje tudi

pretvarjajo, da niso to, kar so, to pa le zato, da

bi bili všeč določenim osebam in si morda s

tem pridobili nove prijatelje. A pravi prijatelji

niso tisti prijatelji, ki jim nisi všeč prav ti, tak,

kot si. Kam bi pa prišli, če bi bil vsak všeč

vsakemu in bi se vsak družil z vsakomer?

Potem je tu še eno vprašanje, ki bi si ga morali

postaviti vsakič, ko bi dobili na Facebooku

novo prošnjo za prijateljstvo. Kdo je prijatelj?

Ali je to neznanec, ki smo ga pravkar dodali, s

katerim se pravkar pogovarjamo in mu

zaupamo svoje osebne podatke, kot so, kje

živimo, na katero šolo hodimo, koliko smo

stari? Ne. Ne moremo vedeti, katera oseba se

skriva na drugi strani ekrana. Zdaj vidim, da se

pravzaprav vsak dan spuščamo v težave,

vendar se tega niti ne zavedamo.

Dobremu prijatelju nameniš posebno mesto v

svojem življenju. A to moje mesto za dobrega

prijatelja je prazno. Zase ne vem, če bi lahko

rekla, da imam kakšnega najboljšega prijatelja.

Imela sem jih, toda vsi so me presenetili. A ne

s kakšnim lepim presenečenjem, temveč z

razočaranjem. Videla sem, da sem naredila

ogromno napako, da sem jim zaupala, saj sem

od tistega trenutka, ko sem ugotovila, da niso

vredni mojega zaupanja, le trepetala od

strahu, kdaj bo kaka moja skrivnost prišla na

dan. Včasih, ko sem premišljevala o prijateljih

38

in o vsem tem, sem pomislila, da verjetno

sploh nikoli ne bom našla dobrega prijatelja,

saj sploh ne obstaja. Tako zelo globoko sem

bila razočarana. Včasih, ko sem pomislila na

to, da pravzaprav nimam najboljše prijateljice,

saj naj bi jo imela, ampak to prijateljstvo je

bilo figo vredno, sem se počutila samo. Toda

ko sem pomislila na to, kako lepo mi je, ko

vikend preživim sama s starši, brez sošolcev in

ostalih ljudi, ki jih moram trpeti in jih gledati

vsak božji delovni dan, mi je postalo lepo pri

srcu, saj sem videla, kako zelo lepo mi je

doma. Sploh ne potrebujem tistih

»prijateljev«, ki me znova in znova razočarajo,

ko pa imam tako razumevajoče starše, ki se

jim lahko vsakič potožim, zaupam. Pri njiju

imam vedno zavetje pred bližajočo se

»nevihto«.

A kljub svoji obupanosti nekje v sebi še vedno

vem, da prijatelja, dobrega prijatelja,

potrebuje prav vsak! In močno upam, da ga

bom čimprej imela tudi jaz.

Anamarija V. Bestijanić, 9. b

Marija Lamovšek, 3. a Eva Zupan, 7. b

39

VALENTINOVO

Valentinovo je praznik, ki ga praznujemo

vsako leto 14. februarja. To naj bi bil dan

zaljubljencev, ki naj bi si na ta praznik

izkazovali še večjo medsebojno

naklonjenost. Na ta dan si zaljubljeni

podarjajo različna darilca, ki so po navadi v

obliki srca, ali pa si izmenjujejo pisemca.

Valentinovo pa ni samo praznik

zaljubljenih, namenjen je vsem, ki se imajo

radi, zato ni nič nenavadnega, če na ta dan

prejmeš kakšno pozornost ali izpoved od

svoje mame, očeta, sestre, prijatelja …

Na naši šoli imamo nekaj dni pred 14.

februarjem v šolski avli postavljen

poseben zaboj, v katerega lahko učenci

predmetne stopnje damo svoja pisemca. Z

njimi se lahko komu za kakšno stvar

zahvalimo ali pa mu samo sporočimo, da

ga imamo radi. Ta pisemca se pozneje

razdelijo po razredih in vsak je vesel, če

vidi, da se je nekdo spomnil nanj.

Lepo je, da si na ta dan vzamemo čas in nekomu napišemo nekaj lepega.

Monika Martinc, 9. a

MOJA PRVA LJUBEZEN

1.

Zgodilo se je v vrtcu. Imela sva se zelo rada.

Pošiljala sva si poljube in se objemala. Sedaj je

že šest let od takrat, ko sem jo nazadnje videl.

Želim si, da bi jo spet srečal.

2.

Prvič sem se zaljubil pred dvema letoma. Bilo

je na morju. Ko sem zjutraj odšel na plažo,

sem tam zagledal zelo lepo punco. Zdela se mi

je zelo zanimiva, zato sem stopil k njej in jo

vprašal po imenu. Malo mi je bilo nerodno in

kakor sem videl, je bilo nerodno tudi njej. Z

jecljavim glasom mi je povedala, da ji je ime

Klara. Bila je približno mojih let in doma iz

Kopra. Povabil sem jo na sladoled, ki sem ga

seveda plačal jaz. Ko sva se malo bolje

spoznala, sem jo povabil na sprehod. Skupaj

sva preživela tri čudovite dni na morju, potem

pa je ona morala s starši oditi domov. Preden

je odšla, sem jo prosil za naslov in telefonsko

številko. Jaz sem na morju ostal še deset dni in

vsak dan premišljeval o njej. Ko smo se vrnili z

40

morja, sem jo poklical. Nekajkrat sva se slišala,

nato sva stik zaradi oddaljenosti počasi

izgubila.

Manca Blatnik, 8. b

3.

Oh, ta ljubezen … Večkrat se vprašam, zakaj

sem zaljubljena in ali res moram biti?! Zaradi

tega imam probleme doma in v šoli. A kljub

temu je lepo biti zaljubljen – komaj čakaš, da

vidiš svojo simpatijo, in ko jo zagledaš, se ji

izmikaš, čeprav želiš biti z njo. Bojiš se, da te

bo prizadela … Pri pouku nisi zbran in vse se ti

zdi dolgočasno … Čudna je ta ljubezen.

Pia Šoško, 8. b

4.

Ko si zaljubljen, se ti dogajajo čudne stvari. Ne

spiš, pri pouku nisi zbran, ko delaš domačo

nalogo, sploh nisi pri stvari in jo delaš dalj časa

kot po navadi … V glavnem, vse gre narobe,

kot da bi svet obrnil na glavo. Toda v resnici je

v vsem skupaj tudi nekaj zelo lepega. Ko vidim

njega, ki ga imam rada, sem vedno dobre

volje, tudi če tega ne pokažem navzven, in če

sem še tako žalostna ali jezna, sem ob pogledu

nanj bolje. Skoraj ves čas mislim nanj, ne glede

na to, kje sem. Z njim se pogovarjam, mu

pomagam, če česa ne zna, ga zafrkavam, se

mu smejem … Želim si, da bi lahko več časa

preživela z njim.

Tija Berčič,2. a

5.

Prvič sem se zaljubila, ko sem imela deset let.

Bil je lep, močan in vitek fant. Zame je bil

pravi. O njem sem razmišljala po cele dneve,

včasih tudi med poukom. Vem, da to ni bilo

prav, a bila sem res zaljubljena. Seveda pa mu

tega nisem upala priznati. Povedala sem samo

prijateljici. Nekega dne, ko sem imela tekmo,

je prijateljica fantu povedala, da mi je všeč.

Bilo mi je zelo nerodno, njemu pa tudi. Na

prijateljico sem bila jezna, saj sem bila

prepričana, da ne bo izdala moje skrivnosti. Po

tekmi sem razočarana odšla domov in se

zaprla v svojo sobo. Tudi jokala sem malo, saj

me je bilo sram in nisem vedela, ali se bo

sploh še hotel pogovarjati z mano. Vseeno pa

sem še zmeraj razmišljala o njem. Čez nekaj

dni sem šla z mamo k njim na obisk, saj so naju

povabili. Tam sem se imela zelo lepo, saj se je

41

z mano pogovarjal in mi pokazal svojo sobo.

Bila mi je všeč, saj jo je okrasil z zvezdami in

luno. Pokazal mi je tudi teleskop, ker ga zelo

zanima vesolje. Ko sem prišla domov, sem

mislila samo na njega, še spati nisem mogla.

Ta ljubezen je trajala več tednov. Nato pa sem

počasi ugotovila, da ne mislim več toliko nanj.

Ko pa mi je neka prijateljica še povedala, da je

on zaljubljen v drugo, pa sem tudi jaz na njega

počasi pozabila. Zdaj sva zelo dobra prijatelja.

6.

Moja prva ljubezen je bil fant iz našega

razreda. Nikoli si nisem mislila, da bo to prav

on. Svoje ljubezni mu nisem nikoli razkrila.

Vsako jutro, ko sem se zbudila, sem komaj

čakala, da vidim njegov nasmeh. Ko sem se

zvečer odpravljala spat, sem razmišljala, kako

bi bilo, če bi bil tudi on zaljubljen vame. Vsak

začetek vikenda je bil žalosten, vsak začetek

počitnic pa še toliko bolj grozen. Najhuje pa je

bilo to, da je za mojo zaljubljenost izvedel

prehitro. Žal pa ni izrekel besed, ki sem jih

želela slišati. Tako se je končala moja prva

ljubezen.

Ana Dragić, 8. b

Lena Novak, 2. a

7.

Občutka prve ljubezni se zelo dobro spomnim.

To je topel, prijeten občutek, kot da si sam v

svojem svetu in misliš samo na eno osebo –

osebo, ki ti je neizmerno všeč. Moja prva

ljubezen je bilo dekle, ki sem ga spoznal na

morju. Tam smo bili skupaj s prijatelji.

Nenadoma se je na obali pojavila čedna punca

lepe postave z dolgimi rjavimi lasmi in

prelepimi modrimi očmi. Pogleda nisem mogel

odmakniti. Nekaj dni sem jo le občudoval in

sploh nisem bil pri volji za kopanje v morju.

Nato pa sem se opogumil in se odpravil k njej.

Bil sem nervozen in razmišljal sem, kaj se bo

zgodilo. Po nekajminutnem pogovoru sva se

ujela in se pogovarjala ves dan. Dva dni

kasneje sem ugotovil, da sem tudi jaz njej

všeč. Kmalu za tem sva postala fant in punca.

Najina ljubezenska pot se je sicer končala, a

sva še zmeraj zelo dobra prijatelja.

8.

Ljubezen … To je tisti občutek, ko čutiš

metuljčke v trebuhu, ko se ne zavedaš, kaj se

dogaja. Preprosto si zaljubljen. Najstniki

ljubezen vzamemo zelo resno, našim staršem

pa se zdi, da je to samo še en del pubertete oz.

odraščanja. Ne spominjajo pa se svoje prve

ljubezni.

Tako sem tudi jaz doživela svojo prvo ljubezen.

Bilo je lepo, ne moreš spati, ker vedno

razmišljaš o eni in isti osebi. Čeprav sem svojo

42

skrivnost skrivala, se je kasneje le razvedelo.

Bilo je tako, da bi se najraje kar vdrla v zemljo.

Ni se končalo dobro, saj je fant, ki sem do

njega čutila nekaj več, do mene čutil samo

prijateljstvo. Še zdaj včasih jokam ponoči,

obžalujem, ker sem sploh kdaj povedala … Ko

začnem razmišljati o njem … naju … se vse zdi

tako resnično, ampak ni. Na nek način ga

sovražim, a ga še vedno ljubim. Zdaj drug na

drugega gledava s prezirom, si ne piševa, sva

le še neznanca.

Ljubezen je čudna stvar, včasih si zaradi nje

srečen, včasih jokaš, a čustev se ne da

preprečiti ali jim ukazovati. Vsega lepega je

enkrat konec.

Ronja Jelenec, 3. a

9.

Kadar te vidijo moje oči,

se mi ves svet zavrti.

Metuljčki v trebuhu mrgolijo

in mi vso pamet zameglijo.

Lice rožnato zardi,

razkrije vse skrite misli.

Zaigra noro mi srce,

ko pomislim nate.

Kolena se mi zašibijo,

vse zavore popustijo.

Vem, da ko te bom poljubila,

bitko s sabo bom izgubila.

Bor Klešnik, 2. a

43

PRETEKLOST, SEDANJOST, PRIHODNOST

Čas je prazen prostor, ki ga izpolnijo šele dogodki, misli in občutja.

(Humboldt)

MUCA NELI

Na obisk je prišel moj stric. Peljal me je v trgovino in mi kupil darilo. To je bila muca Neli. Moja muca

je velika igrača. Je roza barve in ima dva žepka. Ima črne oči in roza jezik. Z njo spim vsako noč.

Almasa Alya Kučević, 1. a

Kljub temu, da smo še zelo mladi, smo doživeli že marsikaj. Nekaj se nam je že zgodilo, nekaj se nam

ravnokar dogaja, oboje pa je temelj za to, kar nas čaka v prihodnosti. Zbrali smo nekaj naših najbolj

zanimivih razmišljanj in doživetij.

44

MOJA DRUŽINA

1.

Moja družina ima pet članov. Imamo tudi psičko črno-bele barve, ki ji je ime Kimi. Meni je ime Lena in

pišem se Novak. Imam svetle lase in rjave oči. Imam dva brata. Moj brat Jon ima modre oči in svetle

lase. Moj drugi brat Miha pa ima zelene oči in rjave lase. Hodi v mednarodno šolo. Mami in oči delata

na banki. Moja mami ima rjave lase in rjave oči. Moj oči pa ima črne lase in rjave oči.

Lena Novak, 2. a

2.

Sem Sofija. Stara sem osem let. Živim v Zalogu. Imam bratca Leonarda. Star je tri leta. Hodi še v vrtec.

Mamici je ime Tina in dela z invalidi. Oči je po poklicu varnostni inženir in ime mu je Blaž. Bratec ima

junija rojstni dan, jaz ga imam maja, oči ga ima septembra in mami marca.

Sofija Lavrač Črnivec, 2. a

3.

Ime mi je Bor. Imam dve sestrici. Eni je ime Ela, drugi pa Iza. Imam očka in mamico. Skupaj radi

hodimo v hribe in kolesarimo. Moj očka je maser, moja mamica pa je medicinska sestra. Moji sestrici

hodita v vrtec. Iza bo kmalu v prvem razredu. Sestrica Ela ima zelo rada žuželke in je zelo pridna.

Imamo dva kunca in enega skakača.

Bor Klešnik, 2. a

Sofija Lavrač Črnivec, 2. a Larisa Mehić, 3. a

45

JAZ IN MOJA KAPA

Kape. Kape so moj zaščitni znak že od šestega razreda. Kape so mi zelo všeč kot predmet, kot stvar.

Ne vem pa, zakaj. Včasih se mi zdi, ko zjutraj vstanem, da bom brez

kape imela čudno frizuro. Kapo zato takoj dam na glavo in problem z

grozno pričesko je rešen!

Imam veliko različnih kap, kot so na primer Chicago Bulls, Weezy,

Black Number in še nekaj drugih. Skupaj jih imam sedem. Moji

prijateljici Tiana in Ana mi kape ves čas jemljeta z glave. Med takimi

je tudi sošolec Inas, ki mi zadnje čase glede tega zelo rad ponagaja.

Zaradi kap sem bila deležna že tudi veliko lepih in grdih komentarjev.

Lepi komentarji so bili na primer: »Swag«, »Prov pašejo ti!« … Grdi in

žaljivi komentarji pa so bili na primer: »Pa kaj boš ti s temi kapami!«,

»Kr ena s temi kapcami!«, »Glej uno s kapco!« … Včasih me je to

prizadelo, včasih sem se pa kar požvižgala na njihove komentarje. Bila

sem že tudi deležna zmerjanja, da so vse moje kape ponarejene,

»fejk«. Nisem se ozirala na to, saj sem vedela, da je bil tisti, ki mi je to

rekel, samo nevoščljiv.

Zaradi kape na glavi pa sem že dostikrat imela težave tudi v šoli z

učitelji. Nekateri med njimi kape na moji glavi preprosto ne

prenašajo. In tega zares ne razumem. Učiteljice Jerneja Upelj, Saša

Škruba, Marjeta Cikajlo in Ana Kovačič mi ne dovolijo, da bi pri pouku

nosila kapo. Zato jo moram zmeraj spraviti pod klop in počakati, da

zvonec odzvoni konec ure, šele potem jo lahko spet dam na glavo.

Izjema je učiteljica Manfreda. Pri njeni uri imam kapo lahko na glavi,

a le pod enim pogojem: kapa mora biti obrnjena po strani. Moram

priznati, da mi je to včasih smešno, ker mislim, da sem s kapo po

strani čudna. Prav tako sem zaradi kape imela težave z razredničarko

Marjeto Cikajlo. Vsak dan me je ustavila v šolski avli in mi začela

sitnariti: »Ja, Asia, kaj se pa to pravi, ali se nismo zmenili, da kapce

ostanejo doma na varnem?« V sebi pa sem si mislila: »Joj, učiteljica,

imate pa vi res veliko problemov z mojo kapo!« Še huje je bilo z

učiteljem Krumpakom! Vedno, ko sem prišla v razred za zgodovino,

sem kar pozabila na kapo. S tem mislim, da sem jo pozabila sneti z

glave in jo dati pod klop. Učitelj me je opozoril prvič, drugič, tretjič,

četrtič … A jaz sem vedno pozabila na kapo! In potem mu je

prekipelo! Tako je zavpil name, da sem mislila, da sem naredila nekaj zares hudega. Spreletelo me je:

»Joj, pa ne že spet ta moja presneta kapa!« Od takrat naprej sem se navadila, da ko pridem v razred

za slovenščino, obrnem kapo po strani, in ko pridem v razred za zgodovino, se najprej obrnem k

Arditi, preštejem do tri in snamem kapo, da mi Ardita lahko popravi frizuro. Kapo nato položim pod

mizo. Ja, res je, kape mi v šoli delajo veliko preglavic, a še zmeraj so mi všeč.

Asia Pašić, 7. B

46

STRAHOVI V NAŠEM STANOVANJU

Nekega deževnega dne sta oče in mama ugotovila, da je moj mlajši brat Tim hudo bolan. Zvečer sta ga odpeljala v bolnišnico in morala sem biti sama doma. Rekla sta mi, naj grem kar v posteljo. Ubogala sem ju in kmalu zatem zaspala. Potem pa se je pričelo dogajati. Vrata na stopnišču so loputala in zaradi velikega hrupa sem se zbudila. Zaslišala sem čudne zvoke, ki so prihajali iz pritličja. Zbrala sem pogum in se odpravila po stopnicah. Spet sem zaslišala čudne zvoke. Odšla sem v dnevno sobo, a še preden sem vstopila, sem na steni zagledala dve senci in nekaj rdečega. Bilo me je zelo strah. Za trenutek se mi je zazdelo, da na steni vidim kri. Senci sta se začeli pomikati proti meni. Nisem mogla narediti drugega, kot se ritensko umikati nazaj. Potem pa sem se kar iznenada zaletela v nekaj mehkega. Pogledala sem nazaj in kolikor so me nesle noge stekla in se skrila. In nenadoma je postalo vse tiho. Čez dobrih pet minut sem zagledala svetlobo. Prižgala se je luč in zaslišala sem znane glasove. Bili so oči, mami in bratec Tim. Bila sem jih neizmerno vesela. Povedala sem jim, kaj se mi je zgodilo in oni so povedali meni, da je s Timom vse dobro, le počivati bo moral in biti še nekaj časa doma. Kasneje sem razmišljala o tem, kaj se je tistega večera dogajalo v našem stanovanju. Na koncu sem prišla do sklepa, da se je vse dogajalo le v moji glavi.

Mia Stajnko, 5. b

Ema Camilti, 3. a

ZELO RADA PLEŠEM Ples me spremlja že od malih nog. Pomeni mi veliko in ob njem se sprostim. Za ples me je navdušila vzgojiteljica, s katero sva vsako jutro, ko sem prišla v vrtec, v objemu zaplesali ples račke. Ko je mami izvedela, da neprestano plešem, me je vpisala na plesne vaje. Imela sem jih trikrat tedensko in bilo je odlično. Od šestega do desetega leta sem bila v tem pogledu prepuščena sama sebi. Nisem bila vpisana na nobene plesne vaje, zato pa sem vsak dan plesala doma. Bratu je to paralo živce. Vem, da sem imela preveč energije, zato sem jo porabila za ples. Od desetega leta do začetka sedmega razreda sem plesala v plesni šoli Plesna zvezda Katarine Venturini. Prvo leto je bilo v redu, drugo leto pa smo ples samo malo spremenili. Ko sem še trenirala, sem imela boljše ocene. Sedmi razred pa je katastrofa. Primanjkuje mi kondicije, nimam dovolj moči ter slabše ocene. Zelo rada bi hodila na treninge plesa, vendar najverjetneje ne bom uspela.

Urša Krapež, 7. b

47

Klara Grgetić, 9. b

TO JE MOJE VESELJE Moje veselje je nogomet. Ko igram, sem skoncentriran samo nanj in ob tem preživljam najboljše trenutke svojega življenja. Nogomet sem začel igrati, ko sem bil star tri leta. Prvo žogo sem dobil za svoj drugi rojstni dan. Kupil mi jo je očetov prijatelj Gorazd. Najprej sem nogomet igral z očetom in v vrtcu s sedanjim sošolcem Janom. Sedaj igram nogomet pri klubu NK Interblock. V klub sem se vključil pred tremi leti. Moj trener je Darko Danjko. Star je 30 let. Zame je zelo dober trener, čeprav je po navadi zelo strog. Na vsakem treningu imamo veliko vaj za moč in stabilizacijo. Ekipa je zelo prijetna. V ekipi nas je 21. Moja najboljša prijatelj v ekipi sta Enej in Nastja. Enej je pravi ubožec, saj ima eno od srčnih bolezni in je bil že na operaciji. Operacija je uspela in tega smo se vsi v klubu zelo razveselili, čeprav bo začel igrati šele meseca marca. Jaz sem navijač kluba Real Madrid. Moj idol je Cristiano Ronaldo. Kličemo ga CR7. Rodil se je 5. februarja 1985 in je visok 186 cm. Rodil se je na Portugalskem v Funchalu na Madeiri. Igra na položaju napadalca in ima številko 7. Ko igram nogomet, se počutim sproščenega in uživam.

Aleksa Brkić, 7. b

PRIPETLJAJ V TRGOVINI

S sestrico Lano sva prišli v trgovino. Vzeli sva nakupovalni voziček in se odpravili med police. Ko sva se

ustavili, je poleg najinega vozička stal še en voziček, v katerem je bila štruca kruha. Lana tega ni

opazila, in ker je mislila, da je voziček najin, je od štruce odtrgala majhen košček kruha in ga pojedla.

Šele potem je opazila, da voziček ni najin, ampak od gospe, ki je stala blizu naju.

Nika Osojnik, 7. a

48

IZGUBIL SEM SE

Pripovedoval bom o dogodku, ki se mi je zgodil v trgovini in ga nikoli ne bom pozabil.

Z mamo sva se odpravila v trgovino. Šla sva mimo sadja, sladkarij in nato mimo televizorja. Na njem

so se predvajale risanke. Takrat sem bil star pet let in so me risanke zanimale. Ustavil sem se pri

televizorju in pozorno spremljal risanko. Nekaj časa sem strmel v ekran, naenkrat pa sem se obrnil in

na ves glas zavpil: »Mama!« Ker je ni bilo, sem postal paničen in začel jokati. Tekal sem po trgovini in

vpil: »Mami!« Neka gospa me je ustavila in vprašala, koga iščem. Odgovoril sem: »Iščem mamico!« In

tisti hip sem jo zagledal pri polici s sladkarijami. Pognal sem se z vso silo in tekel k njej v objem. Rekel

sem ji: »Od zdaj naprej te nikoli več ne izpustim iz objema!« Tako se je vse skupaj srečno končalo.

Miha Martinc, 5. b

MOJ STARI OČE MARJAN

Lansko leto sem izgubila starega očeta Marjana. Star je bil 84 let. Visok je bil približno 180 cm, težak

pa 90 kg. Imel je sive, skoraj bele lase, sredi katerih je bila pleša. Njegov obraz je bil svetle polti, oči

pa je imel sinje modre. Z leti je postal daljnoviden, zato je imel pri sebi vedno tudi očala, da je lahko

»čital cajtenge«. Po navadi je nosil srajco in ohlapne hlače. Ko je odšel na sprehod, si je oblekel plašč

in francosko čepico, obul pa je črne ali temno rjave čevlje. Najraje je jedel žgance z ocvirki in cmoke.

Živel je v Zalogu. Skupaj z mojo staro mamo Katarino sta imela štiri otroke. Dočakal je rojstva vseh

vnukov in pestoval celo svojo pravnukinjo Klaro. Ko njegove hčere in sin niso mogli več sami skrbeti

zanj, je šel v dom za ostarele v Črnuče.

Po poklicu je bil elektromehanik v Podjetju za avtomatizacijo prog. Po upokojitvi se je v Železniškem

muzeju Slovenskih železnic prostovoljno zaposlil kot strokovnjak za signalnovarnostne naprave.

Njegov hobi je bilo čebelarstvo. Za hišo v Zalogu je imel čebelnjak z dvema panjema, na vikendu na

Sveti trojici pa čebelnjak z devetimi panji.

V prostem času je rad gledal televizijo, šel ven na sprehod, obujal spomine, najbolj pa se je razveselil

naših obiskov.

Imel je težave s srcem, zaradi česar je bil tudi operiran in je moral v bolnišnici ostati kar nekaj dni.

Maja Plut, 9. a

Žiga Blatnik, 3. a

49

KAKO SEM SE NAUČILA VOZITI KOLO

Nekega lepega sončnega dne smo se odpravili na bližnje igrišče. S sabo smo vzeli moje kolo, da bi se

ga naučila voziti.

Na igrišču mi je očka pomagal usesti se na kolo. Poskušala sem speljati, a mi ni uspelo in sem padla.

Jokala sem kot dež, a sem se kmalu umirila. Ko sem drugič prilezla na kolo, sem se s kolesa znova

takoj zvrnila. Vse me je grozno bolelo. Oče me je vprašal, če potrebujem pomoč. Nasmehnila sem se

in pokimala. Oče je prišel do mene, mi pomagal na kolo in me zapeljal. Bilo je zelo lepo. Potem pa me

je porinil in peljala sem se sama, a ne dolgo. Izgubila sem ravnotežje in znova padla. Nenadoma sem

izgubila vsako željo po tem, da se naučim voziti kolo. Šla sem do mame. Nekaj sem pojedla in odšla na

igrala. Toda gugalnice so bile zasedene, tobogan je bil nabito poln, moja najljubša plezala pa so bila

pokvarjena. Nisem vedela, kaj bi počela, zato sem odšla na hrib in opazovala nebo. Čez dobre pol ure

je nekdo prišel do mene in me vprašal: »Kaj pa počneš tukaj?« Takoj sem prepoznala glas, bil je

očetov. Pogledala sem ga. Bil je ves nasmejan. Vprašal me je, če bi znova poskusila voziti kolo. Malo

sem pomislila, potem pa pokimala. Toda takoj, ko sem se usedla nanj, sem znova padla. A tokrat mi

za to ni bilo mar. Poskušala sem in poskušala. In nazadnje mi je uspelo. Počutila sem se odlično. Od

takrat zelo rada vozim kolo.

Mia Stajnko, 5. b

Bor Klešnik, 2. a

PRI PRVEM SVETEM OBHAJILU

Do prvega svetega obhajila je manjkal le še en dan. Minil je hitro, a obenem zelo počasi.

Drrr, drrr … Zazvonila je budilka. Dan prvega svetega obhajila je bil tukaj in na uri je kazalo 6.20. Hitro

sem smuknila iz postelje in se oblekla. Z mamo sva najprej obiskali frizerko. Tam je bilo precej

dolgočasno, čeprav sem bila istočasno vsa na trnih. Čas je tekel. Konec! Frizura je bila nared. Imela

sem kito, na koncu pa lase malo skodrane. Bala sem se, da bi se mi frizura podrla, a sem se kljub

temu kmalu sprostila. Potem sva šli še po nekaj opravkih in nato domov. Doma sem se preoblekla v

belo obhajilno obleko, si nanjo pripela rožo in si obula lične čeveljčke. Čas je bil, da se odpeljemo do

50

cerkve. Bila sem zelo nervozna. Prišli smo do cerkve, kjer je bila velika gneča. V cerkvi smo nato imeli

svečano slovesnost in sveto mašo, pri kateri smo prvič prejeli hostijo. Na koncu je sledila zahvala.

Prejeli smo tudi darila. Vsa družina se je fotografirala, potem pa smo se odpravili na kosilo v gostilno.

Jed mi je zelo teknila, ker sem bila lačna. Doma smo se pogostili še s slastno torto, ki jo je naredila

mama. Dobila sem darila, ki sem jih bila zelo vesela. Končno je bilo konec nervoze in živčnosti.

Dan je bil lep in vznemirljiv.

Hana Krnc, 5. b

NAJLEPŠE DOŽIVETJE MOJEGA OTROŠTVA Med enega najlepših doživljajev mojega otroštva sodi moja prva učna ura harmonike. Zelo dobro se spomnim trenutkov, ko sem sedel na stolu in na sebi imel harmoniko, ki je bila skoraj večja od mene, saj sem bil takrat še zelo majhen. Najprej me je učitelj vprašal, če že kaj znam, potem pa sva se najprej naučila zelo preprosto pesem Kuža pazi. Učitelj mi je pesem najprej zaigral, da sem slišal melodijo, nato pa mi je pokazal prijeme. Potem sva pesem nekajkrat zaigrala skupaj, da sem si jo zapomnil. Moja prva učna ura harmonike je minila zelo hitro in zadovoljen sem bil, ker sem se naučil prvo pesem. Minil je teden dni in komaj sem čakal na naslednjo uro. Po letu učenja sem znal že kar nekaj skladb. Nato sem moral zamenjati učitelja, ker je moj prenehal poučevati. Z novim učiteljem se nisva ujela najbolje, zato sem po kakšnih treh mesecih izgubil voljo do igranja in harmoniko prenehal igrati za kakšno leto. Toda starši so me vztrajno spodbujali, naj znova začnem. In res, začel sem ponovno igrati, vendar pri drugem učitelju, s katerim se zelo dobro razumeva. Pri tem učitelju se harmoniko sedaj učim že kakšna štiri leta in zelo sem zadovoljen. Letos smo imeli tudi veliko nastopov in na njih sem zelo užival. Spoznal sem veliko novih prijateljev in srečal tudi veliko takih, ki so v glasbi uspeli … Upam, da ne bom izgubil volje do igranja, saj si nekoč želim imeti svoj ansambel.

Andraž Vode, 9. a

Nermin Podić, 6. a Alenka Belec, 6. b Ana Marija Selan, 6. a

51

POROKA IN NESREČNI PRIPETLJAJI

Malo je takih dogodkov, ko se katerakoli stran moje družine zbere skoraj v celoti. Še posebej pri očetovih sorodnikih, saj nas je Bugarinovićev zelo veliko. Šest bratov in sester, njihovih trinajst otrok ter njihovih otrok, saj ima večina mojih bratrancev in sestričen že družine, se malo težje uskladi, kaj šele širša družina. Poleg tega pa smo raztreseni po Sloveniji, Srbiji, Bosni in Hercegovini, Italiji, Nemčiji, Ameriki … Tako smo skupaj samo ob večjih dogodkih, na primer, ko sta se moja bratranca poleti leta 2010 poročila. Poroki sta bili nekaj dni narazen, obe v Bosni, natančneje v Republiki Srbski. Dalibor je imel poroko drugi. Ker je njegova žena Maja iz Beograda, so s svatbo začeli tam, sprevod pa je nato zvečer prispel še k Daliborju domov, kjer smo ju pričakali mi. V prestolnici Srbije sta se poročila civilno, na koncu dneva še cerkveno in slavje je za tem trajalo dolgo v noč. Za nas nekoliko pomembnejša poroka je bila prva. Oče je imel vlogo starega svata. To je po navadi ženinov stric, ki ima vlogo vodje svatov. Priprave so potekale že tedne pred našim prihodom, ko pa smo prišli še mi in ostali sorodniki iz drugih držav, se je napetost še bolj stopnjevala. Spoznali smo nevesto Natašo, še enkrat preverili, če res vseh petsto gostov pride, krasili smo hišo … Vse je moralo biti popolno. Napetost v ozračju je bila občutna, vsak prosti trenutek dneva smo se ozrli na uro ter preračunavali, koliko časa še imamo. Tudi tistega jutra nas je, kot vsak dan našega bivanja pri stricu, zbudil on z groznim zvokom vuvuzele, ki jo je kot kakšen poglavar uporabljal, da je vsakokrat znova pritegnil našo pozornost. Tistega jutra me to ni motilo, vseeno mi je bilo, da je ura bila šele šest zjutraj. Izplačalo se je vstati zgodaj, saj je bil vendarle pomemben dan. Potem pa šok. Ravno tistega dne je v mestu zmanjkalo elektrike. Onemelo smo se spraševali, kaj storiti. Sledil je posvet, reorganizacija in hiteli smo po vseh drugih krajih, da bi si uredili pričeske, zlikali obleke … Vendarle nam je uspelo. Goste smo pričakali ob pravem času in poroka se je uradno začela. Sledilo je pozdravljanje s sorodniki, odgovarjanje na zmeraj ista vprašanja vsakih pet minut … Utrujajoč proces, še posebej za desetletno deklico, ki se za večino ljudi le pretvarja, da jih pozna, saj jih večino sproti pozabi. Še vedno smo najožji sorodniki bili napeti, dneva še približno ni bilo konec. Sledil je odhod do nevestine družine in vsi potrebni običaji, povezani z njim. Prelepa je bila. Samo to lahko povem o izgledu Nataše. Žarela je od sreče, in če je bila srečna ona, smo bili zadovoljni tudi mi. Takrat se je del napetosti že sprostil. Civilna poroka je bila dokaj hitra, cerkvena dolga, četudi smo se dogovorili za najkrajšo verzijo. Takrat so nas že pošteno bolele noge, a vseeno je bilo lepo gledati naše stare običaje in protokole. Najpomembnejši deli so bili opravljeni. Skoraj dokončno smo se sprostili. Z zabavo smo nadaljevali v dvorani, kjer je seveda bila ogromna večerja, zatem pa ples, ples in še enkrat ples. V nekem trenutku smo se spogledali, se nasmehnili in si končno oddahnili. Moj oče je svojo vlogo dobro opravil, vse je potekalo brez zapletov in sproščeno smo uživali v jutru, saj je pravzaprav bilo krepko čez polnoč. Kamorkoli sem pogledala med plesom, povsod sem videla nekoga, ki ga poznam. Sproščen si, ko vidiš, da si obkrožen z družino, z ljudmi, ki te imajo iskreno radi. V takih trenutkih se svet ustavi, skrbi vsakdana so pozabljene, vse se zdi tako preprosto. Srečen si. To je vse, kar veš in vse, kar je pomembno. Ta občutek mi bo za vedno ostal v spominu. Okoli petih zjutraj so gostje začeli odhajati. Teti in stricu so se zahvaljevali za nepozaben večer. Zelo sta bila ponosna. Spet smo ostali mi, začetna ekipa. Še malo smo pojedli, posedeli, zadnjič zaplesali in dan ob šestih zjutraj, natančno po dvanajstih urah, zaključili. Ker je vse šlo tako, kot je moralo, smo domov prišli z nekakšno toplino v srcu in z »glavo v oblakih«, bi se reklo. Ampak na vhodnih vratih smo, tako kot dvanajst ur pred tem, doživeli ponoven šok. Izgubili smo ključe!

Sara Bugarinović, 9. a

52

ŽIVLJENJE BREZ TELEFONA

1. Življenje brez telefona bi bilo zame precej čudno. Navadila sem se, da ga imam skoraj ves čas pri roki. Večinoma ga uporabljam za dopisovanje prek Facebooka, Snapchata … Tako sem spoznala veliko novih ljudi in z nekaterimi postala dobra prijateljica. Trenutno sem brez telefona, ker so mi ga starši vzeli. Sicer je to po eni strani dobro, ker imam sedaj več časa za družino. Osebno mislim, da bi bilo življenje brez telefona boljše. Ne bi bili odvisni od njih in imeli bi več časa za prijatelje. Več bi se družili in več bi bili skupaj.

Manca Kompare, 7. b

2. Življenje brez telefona si lahko predstavljam, saj ga sama zelo malo uporabljam. Po navadi ga vzamem s seboj, ko grem na trening. Tako lahko pokličem mamo, da sem prispela. Potrebujem ga tudi, ko zbolim, da lahko pokličem sošolko, ki mi pove, kaj so tisti dan delali v šoli. Ko sem doma, ga skorajda ne uporabljam. Le včasih igram nanj igrice in poslušam glasbo. Mama mi govori, da ko je bila ona stara toliko kot jaz, niso imeli telefonov. Bili so ves dan zunaj na svežem zraku in se igrali razne igre. Na telefon sploh pomislili niso. Mama pravi, da je telefon samo razvada, brez katere danes ne moremo. Nekateri so z njim prav zasvojeni. Ves čas igrajo igrice, pošiljajo sporočila in so na Facebooku. Celo ko gredo spat, ga vzamejo s seboj. In ko se zjutraj zbudijo, je telefon prva stvar, ki jo vzamejo v roke. Mislim, da bi bilo dobro, če bi bili brez telefona vsaj en teden. Več bi brali, se igrali in se družili med seboj.

Tina Omahen, 7. b

Ema Lamovšek, 7. a

53

LITERATURA PO NAŠE

Branje je za duha to, kar je telovadba za telo.

(Steele)

S KEKCEM SEM ŠEL V HRIBE

V soboto sem šel v hribe. Šel sem na Triglav. Na sredi poti sem opazil majhno kočo. Pozvonil sem, da

bi videl, če je kdo doma. Vrata so se odprla in ven je stopil mlad fant. Ime mu je bilo Kekec.

Kekec me je povabil v kočo in mi skuhal čaj. Vprašal sem ga, če do vrha Triglava vodi kakšna bližnjica.

Rekel je, da obstaja skrivna pot, a da tam živi Bedanec. Nisem vedel, kdo je Bedanec, zato sem Kekca

prosil, da bi šel z mano. Počasi sva odšla. Čez nekaj časa sva prišla do velikega zidu s komaj vidnimi

vrati. Kekec je iz žepa potegnil ključ. Dal ga je v ključavnico in zavrtel. Vrata so se odprla. Tam je ležala

srednje velika koča, na travi pa je ležal

Bedanec. Imel je veliko črno in kosmato brado.

Kekec je vrgel češarek Bedancu na nos in

Bedanec se je prebudil. Videl je, kaj sva storila

in naju ujel. Mučil je mene in Kekca. Za kosilo

nama je dajal samo sirov močnik. Mučil naju je

pet dni. Šesti dan se je prikazal mali možiček z

imenom Kosobrin. Kekec ga je poznal in ga

prosil, naj naju reši. Kosobrin je obljubil, da

naju bo rešil naslednjega dne zjutraj. Kosobrin

je še tisto noč ujel sovo in jo dal na streho

Bedančeve koče. Zjutraj se je Bedanec ustrašil

sove in zbežal. Tako naju je Kosobrin rešil. Jaz

in Kekec sva se Kosobrinu zahvalila in se

spustila nazaj v dolino.

Kekec je rekel, da nikoli več ne gre po skrivni

poti, jaz pa sem se odločil, da nikoli več ne

grem na Triglav.

Gašper Škerjanc, 5. a

Literatura nam ne ponuja le užitka branja, ampak spodbuja našo domišljijo k temu, da tisto, kar je

bilo nekoč že ustvarjeno, poustvarimo, postavimo v nove okvire, v nove okoliščine … In ob tem

razmišljamo, doživljamo, se v domišljiji pogovarjamo in na novo spoznavamo …

54

SODOBNA URŠKA

Sem Urška Novak iz Jarš blizu BTC-ja in sem najlepša deklica daleč naokoli. Prijatelji mi pravijo tudi

Jarška Lepota ali Lepotica iz BTC-ja. Blizu BTC-ja živim, da si lahko vsak dan kupim novo majčko. Aja,

pozabila sem omeniti tudi, da sem stara *** let in pol. Želela bi vam povedati, kaj se mi je zgodilo

prejšnji teden.

Šla sem v H&M in tam videla hudega tipa, ki je izbiral – ne boste verjeli – žensko spodnje perilo.

Nenadoma me je pogledal. Nov plašč, ki sem si ga kupila dve minuti pred tem, mi je padel na tla.

Postala sem čisto rdeča in nato me je tisti fant začel loviti. Takrat še nisem vedela, čemu. Razmišljala

sem samo o tem, kako mu bom zbežala. Samo tekla sem. Nato pa sem se skrila v bližnjo trgovino s

čevlji. Potem ko sem opazila, da je zrak čist, sem stopila iz trgovine, sedla na klopco in začela jokati.

Ugotovila sem namreč, da je plašč, ki sem si ga kupila in sem ga nato v paniki spustila na tla, tisti fant

ukradel. Jokala sem in jokala, nato pa me je po rami potrepljal fant, star le nekaj več kot jaz, visok,

postaven, mišičast, črnih las in oblečen v modro srajco. Vedela sem, da je to moj sanjski moški. Sram

me je bilo, saj sem bila čisto objokana in po obrazu sem imela razmazana 2 decilitra maskare in 3

dekagrame pudra. Zato sem se

obrnila stran. Fant pa me je še

enkrat potrepljal po rami in mi pred

obraz pomolil moj plašč. Rekel je, da

je to najbrž moje. Pogledala sem ga

in se mu nasmehnila, vzela plašč in

stekla stran. Nekaj dni kasneje, ko

sem hodila po mestu, pa sem spet

zagledala fanta, ki mi je prinesel

ukradeni plašč. Bil je na drugi strani

ceste. Ker je bila na semaforju ravno

zelena luč, sem stekla k njemu in ga

objela. Povabil me je na kavo v

bližnjo kavarno, kjer mi je povedal, kako je lovil tatu, ki mi je ukradel plašč za 200 €.

Zbližala sva se ter postala fant in punca. Mimogrede, on je moj *** fant. Iz te anekdote sem se

naučila, da ne smem uporabljati ličil, ki se sperejo z vodo.

Jure Vrtačnik, 8. a

55

POGLED V KETTEJEVO ŽIVLJENJE

Danes sem na ta turobni nedeljski dan, ko je zunaj vse tiho in mirno, ko zunaj ne slišiš žive duše, le

mimo tebe vsake toliko časa švigne kakšna miš ali pa iz daljne okolice zaslišiš kakšen otroški smeh,

prejel pismo. Pisma sem se seveda zelo razveselil, saj mi sem, v vojašnico, ne pišejo ravno pogosto, pa

tudi prijateljev nimam prav veliko. Ko odpotuješ stran, vsi pozabijo nate, saj jim v daljnem Trstu nisi

prav koristen. Najprej sem pomislil, da je pismo od prijatelja Ivana Cankarja, kateremu sem poročal,

da sem zbolel za tuberkulozo in da zato kmalu pojdem domov, saj tu nisem za nobeno rabo več. Toda

ko sem videl, da je pismo v zelo lepi ovojnici in z zelo lepo pisavo napisanim naslovom, sem podvomil,

da ga je napisal Cankar, saj je pismo kot tako delovalo zelo uradno. Ko sem ga odprl in videl, da mi

pišejo novinarji, ki zopet hočejo, da jim odgovorim na vprašanja in svojo življenjsko zgodbo zaupam

širši javnosti, sem se kar malo razjezil, saj sem pisem z zelo osebnimi vprašanji prejel že mnogo. Pismo

sem zmečkal in ga z vso močjo vrgel ob tla. Ulegel sem se na posteljo, saj se nisem počutil preveč

dobro, ker me je bolezen že dokaj dobra načela, in zaprl oči. Nekje iz daljave se je širil vonj, ki me je

spominjal na dom, kuhal se je golaž, in v želodcu me je zaščemelo, pa ne zato, ker bi bil lačen ... Ne,

kje pa … Pogrešal sem dom. V tistem trenutku sem pomislil na

življenje, kakršno je bilo nekoč, na vse slabe stvari, ki so se mi

zgodile v življenju, in seveda tudi na tiste lepe trenutke, ki sem si

jih za vedno vtisnil v spomin. Čeprav moje življenje ni bilo

preveč kvalitetno, saj mi sreča ni bila ravno naklonjena, sem se v

tem trenutku spomnil predvsem dobrih stvari, lumparij, ki sem jih

ušpičil, za katere bi mi lahko bilo žal, saj se je usoda odločila, da

mi bo zanje vse povrnila, a mi ni bilo! Pravzaprav se mi celo zdi,

da so se mi ustnice razpotegnile v nasmeh. Vendar je nasmeh

kmalu zbledel, ko sem se postavil na realna tla in ugotovil, da

situacija, v kateri sem, ni prav rožnata in me morda kmalu čaka

smrt … Takrat sem odprl oči in pogled se mi je ustavil na

zmečkanem listu papirja. Pomislil sem, da bi morda

vendarle odpisal na vprašanja, ki so zastavljena v pismu. Saj ne

more biti nič narobe s tem, če me ljudje bolje spoznajo, tako ali tako bom kmalu pod rušo … Pobral

sem zmečkan list s tal in začel brati:

Pozdravljeni, gospod Kette, na uho nam je prišlo, da ste sedaj v Trstu v vojski in da ste zboleli

za tuberkulozo. Verjetno trenutno v vojski niste kaj preveč koristni, zato smo razmišljali, če bi

si mogoče vzeli malo časa in odgovorili na nekaj vprašanj, ki bi utegnila zanimati bralce

našega časopisa. Zanima nas predvsem vaše življenje, zato upamo, da se vam vprašanja ne

bodo zdela preveč osebna in boste na vsa odgovorili. Za vse se vam že vnaprej zahvaljujemo.

Že nagovor se mi je zdel tako osladen, da sem si skoraj premislil, pa sem vendarle nadaljeval z

branjem, v roke sem vzel pisalo in začel odgovarjati na vprašanja.

1. Morda bi začeli s tem, kakšno mnenje imate o samemu sebi?

Na to vprašanje je malo težko odgovoriti, saj sem človek, kot vsi drugi, človek, ki želi najti svoj prostor

na tem ogromnem svetu. Seveda ne kipim ravno od samozavesti, saj sem do sebe zelo kritičen, vse

mora biti tako, kot sem si zamislil in pika. Na mojo samopodobo pa so seveda negativno vplivala tudi

vsa dekleta, ki so me v življenju zavrnila.

56

2. Vaše otroštvo je bilo zelo težko, saj vam je kmalu umrla mama, nato pa še oče. Nam lahko

poveste kaj več o tem?

Da, priznati moram, da mi ni bilo prav lahko … Mamo sem izgubil pri štirih letih, tako da me njena

smrt ni ravno prizadela, saj se je ne spominjam prav dobro. Pri petnajstih letih pa sem izgubil še

očeta. In takrat se mi je podrl svet, saj sem bil nanj zelo navezan in njegove smrti še dolgo nisem

prebolel. Še zdaj se mi orosijo oči, ko pomislim, kako težko mi je bilo takrat … A usoda je tako hotela

…

3. Kdo je skrbel za vas, ko niste imeli več staršev?

Skrb zame je prevzel materin stric Janez Valenčič, s katerim nisva bila ravno v dobrih odnosih. Imel je

resne težave z alkoholom, domov se je večkrat vračal opit in zato je med nama velikokrat prišlo do

prepira. Poleg tega pa me je silil, naj postanem duhovnik, jaz pa si tega nisem želel, zato to zame niso

bila prav rožnata leta.

4. Kam ste odšli po končani osnovni šoli?

Najprej sem odšel na ljubljansko učiteljišče, vendar se tam nisem ravno znašel in sem se zato prešolal

na gimnazijo. Tam sem živel v dijaškem stanovanju, ki mi ni bilo niti najmanj po godu, motilo me je

vse, še posebej pa navade mojih sostanovalcev. Kdo pa uživa v tem, da prebedi cele noči zaradi

glasnega smrčanja sostanovalcev … Jaz sem že od malega obseden s čistočo, v dijaškem domu pa sem

se komaj prebil do svoje postelje zaradi vse nesnage na tleh, da o tem, kako so mi začele zmanjkovati

stvari, sploh ne govorim …

5. Leta 1895 ste bili izključeni iz gimnazije, nam lahko poveste kaj več o tem?

Seveda so bila to dijaška leta in sem se rad malo pozabaval. Kakšen večer sem preživel v lokalu in se

po nekaj kozarčkih vina počutil zelo pogumnega, zato sem se velikokrat stepel, vendar ni bilo nič

resnega. Poleg tega pa mi matematika ni ležala, zdela se mi je dolgočasna, zato sem med urami

matematike rad pisal humorne erotične verze, ki sem jih dal prebrati svojim sošolcem. Učitelj nas je

zalotil in to mu ni bilo niti najmanj všeč, zato so me izključili. Seveda se mi zdi, da so z vsem skupaj

malo pretiravali. Takrat sem tudi izgubil stričevo finančno podporo, zato sem se bil primoran

preživljati z inštrukcijami.

6. Kdaj ste se pravzaprav resno začeli ukvarjati s pesnjenjem?

S pesnjenjem sem se resno začel ukvarjati leta 1893, ko smo s Cankarjem, Murnom, Župančičem in

drugimi, katerih imen se ravno ne spomnim več, sodelovali v literarnem društvu Zadruga.

7. Iz vaših del je mogoče razbrati, da ste bili v ljubezni zelo nesrečni. Kako to?

Da, to je res … V življenju sem se večkrat zaljubil, vendar pa mi ni nobena izbranka vračala ljubezni.

Zakaj? Tega ne vem, morda sem imel napačen pristop, morda je bila kriva moja revščina, morda pa

mi preprosto ni bilo usojeno. Nikoli pa ne bom pozabil dne, ko sem prvič zagledal 15-letno Angelo

Smola. Njenih prečudovitih oči, v katerih sem se kar izgubil, ne bom nikoli pozabil. Najlepši pa je bil

njen nasmeh, ki je delal čudeže, povem vam … Bila je ljubezen na prvi pogled … Bila je navdih za

moje pesmi, to ji je laskalo. Nad pesmimi se ni nikoli pritoževala. Ko pa sem ji napisal pismo, nanj ni

odgovorila. Oh ženske … Kdo bi jih razumel …

57

8. Že kot otrok ste veliko razmišljali o svetu, o ljudeh, o smislu življenja. Ali ste ga našli?

Sveta in ljudi okoli sebe nisem nikoli popolnoma razumel. Kako bom razumel druge, če še sebe ne

razumem prav dobro. Zelo pomembno je, kako gledaš na svoje življenje … Z negativnim razmišljanjem

ne prideš prav daleč, ne boš imel srečnega življenja, a jaz sem si želel prav to … srečno življenje …

Nisem potreboval popolnega življenja, hotel sem le, da bi bil srečen. Pravijo, da je kvaliteta življenja

odvisna od poti, ki jo izbereš, vendar se s tem ne strinjam. Na nekatere stvari v življenju preprosto ne

moremo vplivati. In prav to me je že od nekdaj strašilo. Zato moramo živeti v sedanjosti in uživati v

majhnih stvareh, ki nam jih ponuja življenje, saj je včeraj že bilo, jutri pa morda ne bo nikoli prišel in

obžaluješ lahko samo stvari, ki jih nisi naredil. Najbolj pretresljiva stvar od vsega pa je ta, da gre

življenje kljub vsemu naprej in zato je odločitev tvoja, lahko premlevaš stvari, ki so se ti zgodile v

preteklosti, lahko pa z dvignjeno glavo zakorakaš naprej … Ravno ta misel mi je pomagala spoprijeti

se s smrtjo mojih staršev. In zapomnite si, da življenje nikoli ni lahko za tiste, ki sanjajo o boljšem jutri

… No, ko ravno sprašujete o smislu življenja, da, našel sem ga, smisel vsega skupaj je, danes biti boljša

oseba, kot si bil včeraj.

PRIPIS: V srcu preprosto vem, da ne bom več dolgo na tem svetu, saj se mi bolezen vsak dan slabša.

Že današnji dan je lahko moj poslednji. Zato je moja zadnja želja, da ta intervju objavite po moji smrti.

Pravzaprav mi ni žal, da sem se odločil odgovoriti na vprašanja, saj me bodo ljudje zaradi tega bolje

spoznali, poleg tega pa sem morda komu odkril nov pogled na življenje.

Intervju je res izšel dan po Kettejevi smrti, ob tem je pisalo:

Kette se je kmalu vrnil v Ljubljano, kjer je skupaj z Murnom bival v cukrarni. 28. aprila 1899 je

preminil. Ob njegovi smrtni postelji je bil tudi Anton Aškerc. Kette mu je tik pred smrtjo podal

roko in rekel: »Pojdemo …« Nato je začel umirati. Po desetih minutah je umrl in Aškerc mu je

zatisnil oči.

Vsi se bomo spominjali Dragotina Ketteja, ki je bil naš izjemen pesnik. Njegovim bližnjim ob

tem tragičnem dogodku izrekamo iskreno sožalje.

Monika Martinc, 9. a

58

RAJE KMET KOT MEŠČAN – INTERVJU Z JOSIPOM MURNOM Prijatelj ga visoko ceni, Cankar spoštuje, gospa Tavčar sedaj, med boleznijo, velikokrat poskrbi zanj. A kljub temu s svojimi deli še ni tako znan. Prav zaradi tega smo se odločili, da ga predstavimo v našem časniku – dokler imamo za to še priložnost. Murn namreč boleha za jetiko. Tako je bolan, da ne more iz postelje, zatorej sva se sestala v cukrarni. Tam je namreč gospodinja Polona Kalanova po potresu najela sobo za njega in njegove sošolce, za katere je skrbela. Soba, v katero sem vstopila, je bila tiha, vsa v sivem. Tudi mladi umetnik v njej se je zlival v sivino s svojo zasanjano, otožno podobo. Oblaki, ki so se videli skozi majhno okno, so se vlekli počasi, skoraj tako počasi in težko, kot so se premikala Murnova pljuča. Le dvoje negotovih svetlo modrih oči se je lesketalo, kot da bi želele povedati, da še ni čisto konec, da bo njegova pot trajala še malo dlje. Strah me je bilo zmotiti to čudno vzdušje. Tako sem tudi jaz govorila čisto pridušeno in počasi. On je ravno tako komaj odgovarjal, včasih si je vzel daljši premor, če pa sem ga povprašala o lepših plateh njegovega življenja ali o pesnjenju, so se mu oči kar zasvetile. Niti premakniti se nisem želela, saj sem imela občutek, da ga bom s kakšnim nenadnim gibom presenetila in se bo v trenutku zaprl vase. Najin pogovor se je zgodil nekaj dni nazaj in sedaj, ko to objavljamo, moram z veliko žalostjo sporočiti, da je

Josip Murn včeraj, 18. junija 1901, preminil. Preden smo se odločili za objavo spodnjega intervjuja, smo ga dali v branje njegovemu znancu, našem pisatelju Ivanu Cankarju, ki je bil zelo presenečen, da se nam je mladenič toliko odprl. Intervju objavljamo v nadaljevanju. Bi začela z vašim otroštvom? Kakšne spomine imate nanj? Moje otroštvo ... Nič kaj rad se ga ne spominjam. Že zelo mlad sem ostal sam in bilo mi je hudo. Pri štirih sem prišel k Polonci Kalanovi in neizmerno hvaležen sem ji, da je poskrbela zame. Kasneje sem hodil v šolo v Marijanišče in šlo mi je dobro. Ravnatelju sem bil všeč in predlagal je, da se šolam naprej. Bila sta dobra z mano, čeprav mi nista mogla nadomestiti staršev ... Ste kdaj jezni na njiju – na mamo, ki vas je zapustila, in na očeta, ki vas takorekoč še za svojega ni priznal? Gotovo ste kdaj razmišljali o tem. Da, velikokrat sem razmišljal, zakaj sem moral ostati brez njiju. Očeta nikoli nisem zares imel, zato sploh ne vem, kaj bi rekel o njem. Mamo sem poskušal razumeti. Bila je sama, mlada, težko bi ji bilo z mano. A vseeno sem se ob najtežjih trenutkih svojega življenja jezil nanjo. Res bi nama bilo težko, a vsaj skupaj bi bila. Tako pa sva oba trpela, jaz sem bil brez mame in ona brez svojega otroka.

59

Vrniva se k šoli, ki ste jo prej že omenili. Gimnazijska leta so prinesla veliko sprememb. Kaj lahko poveste o tem? V času šolanja sem spoznal veliko novih ljudi. Med njimi Ivana Prijatelja. Oh, seveda, pismo mu moram poslati! Dobro, da sem se spomnil. Ja, če odgovorim naprej, v tistem času sem bil v Zadrugi. Povezal sem se s Cankarjem, Kettejem, Župančičem. Vse jih visoko cenim. Škoda, da je Kette umrl tako mlad ... Pismo? Nam lahko razkrijete kaj o tem? Seveda, saj ni nikakršna skrivnost. Kot že veste, sem močno bolan in s tem sem se sprijaznil. V usodo bi se vdal že prej, če ne bi bilo mojih pesmi. Odkar imam jetiko, samo še ležim v tej sobici, jih prebiram in urejam. Zelo rad bi jih objavil. Vem, da ne bom več zdržal dolgo, zato sem Prijatelja prosil za pomoč. Poslal mu bom rokopis, on pa bo poskrbel, da bodo pesmi objavljene. Mislim, da tega sam ne bom dočakal. Oh, saj ni treba tako pesimistično razmišljati. Saj je jetika ozdravljiva. Če bi se potrudili, lahko vam uspe ... Pa po besedah vaših kolegov ste dober pesnik, verjetno boste hitro objavili dela ... Ne, ni me treba pomilovati. Usoda je očitno sestavila to težko življenje zame ... Iz tega trpljenja so prišle nekatere moje najgloblje pesmi ... Kako bi vašo poezijo na splošno opisali? Zakaj ste se odločili pesniti? Mislim, da je bil to način, kako se spopasti z življenjem. Kakor ste verjetno že opazili, sem ... No, zelo sem sramežljiv. Na list sem lažje izlil svoje misli in tegobe. Moja poezija je tako izrazito lirska. Nekateri bi mogoče rekli, da je preveč temna, mračna. A kaj naj, če so takšne moje misli ... Najprej sem pisal zase. Sedaj bi svoje delo rad delil z drugimi. A vseeno ga ne bom spreminjal. Takšen sem bil in takšne naj ostanejo pesmi. Pisal pa sem tudi o ljubezni in o malem človeku, kmetu. Ko ste že omenili podeželje … Ali je res, da bi bili raje kmet kot meščan? Vsekakor. Žal mi je, da se nisem rodil kot kmet. Živel bi brezskrbno, skromno. Narava me pomirja. Pa res mislite, da je njihovo življenje tako idilično? Ne, ne razumete ... Prepričan sem, da bi mi bilo v vsakem primeru bolje kot v mestu. Tukaj sem nihče. Reven sem, sam, še doma nimam. Tako veliko ljudi je, jaz pa čisto neopazen. Ta občutek me grozno duši! Tudi če bi na podeželju bil sam, bi bilo drugače, čisto drugače. Spokojen bi bil ... Za konec se vam lepo zahvaljujemo, da ste govorili z nami, gospod Murn. Ravno nasprotno, jaz se zahvaljujem vam. To je izvrstna priložnost, da se razširi glas o moji poeziji.

Sara Bugarinović, 9. a

60

IGRE DOMIŠLJIJE

Domišljija je začetek ustvarjanja. Domišljaš si, kar si želiš, želiš si, kar si

domišljaš in nazadnje ustvariš, kar hočeš.

(G. B. Shaw)

MEDVED IN MED Bila je sončna nedelja in medvedja družina je pojedla kosilo ter iskala sladico za poobedek. Pet bratov se je odpravilo na lov za njo. Prvi je šel najstarejši brat in v bližnjem gozdu zagledal velik panj. Pocedile so se mu sline. Hitro je skočil za medom, ki se mu je v panju ponujal. Ker ni bil previden, so ga popikale čebele in mu svareče dejale: »Kaj pa se to pravi, da nam medvedi kradete med! Nikar nam ne hodite več blizu in si hrano poiščite kje drugje!« Medved je sklonil glavo in se razočaran odpravil domov. Vse, kar se mu je primerilo, je povedal svojim preostalim štirim bratom v svarilo. Naslednji je šel na lov za posladkom drugi brat. Tudi on je v bližnjem gozdu zagledal panj z medom in se ga kljub svarilom skušal polastiti. Toda tudi njemu se je zgodilo to, kar se je že starejšemu bratu. Tako se je nato zgodilo še tretjemu bratu. Ko se je ves popikan vrnil domov še četrti brat, je šel na lov za sladico zadnji, peti brat. Ta se je v gozdu pametno izognil panju in za posladek nabral jagodičevje z grmovja nekaj stran od panja. Vrnil se je domov brez popikanih šap in s polnim naročjem jagod. Nauk zgodbe: »Kdor ne uboga, ga tepe nadloga.«

Alja Ažman, 7. a

O MIŠKI IN MUCI 1. Miška je skakljala po travniku in zagledala košaro s sirom. Hitro je stekla k njej in se sira s slastjo lotila. V bližini košare se je potikala muca in zagledala miško: »Glej no, glej! Kdo pa je tu?« Miška je nehala jesti in se skotalila iz košare. Rekla je: »Veš, muca, nisem za lovljenje, ravno sem se najedla sira.« Mačka pa ji je odgovorila: »Pojedla si celo košaro mojega sira, zdaj pa bom jaz pojedla tebe!« Miška je bila tako polna sira, da ni mogla teči. In mačka jo je pojedla. Nauk zgodbe: »Ne vzemi, če ne veš, od koga je.«

Sara Garbajs, 7. a

Včasih naša domišljija ustvarja … Skozi zgodbe in rime pripovedujemo o tem, kaj razmišljamo,

kaj si želimo, kdo smo in kam gremo. Besede postajajo številke, številke postajajo besede, nekje

vmes pa se skriva zvenenje komaj ulovljivih podob, pomenov …

61

Tina Potisek

(bivša učenka OŠ Zalog)

2. Mačka in miš sta bili dobri prijateljici. Miš je k mački hodila vsaki dan na obisk. Nekega dne pa, ko je spet prišla k njej, je na mizi zagledala sir. Tako slastno je dišal, da je miš vprašala mačko: »Ali bi pojedli ta sir?« Mačka ji je odgovorila: »Ne, to je gospodarjev sir. Rekel je, da ga moram paziti pred mišmi.« Toda miš je toliko časa sitnarila, da je mačko ujezila. Mačka se je zapodila za njo, a miš je bila hitrejša in v teku sir hitro izmaknila z mize ter z njim pobegnila. Miš je z veseljem pojedla sir, mačka pa je bila tepena. Od takrat naprej se mačke in miši ne marajo. Vedno, ko mačka zagleda miš, se zapodi za njo, da bi dobila nazaj tisti nekoč izgubljeni sir.

Ema Lamovšek, 7. a

100JAN Moje ime je 100jan in treniram 3atlon. V ta šport vložim veliko d1rja, saj je potrebno imeti vso potrebno opremo. Najraje imam svojega psa, za katerega si vzamem čas vsak 5ek. Z mamo 5ro rad kolesarim, čeprav redkokdaj, saj je velikoX utruj1.

Neira Mujagić, 6. a

PA3CIJA 5rova ž1 Pa3cija si je v Avs3ji poškodovala bob0 zaradi glasnih 5ard. V bolnici jo je sprejel bol0ar. Ravno takrat pa je zmanjkalo elek3ke. Ker Pa3cija 0esar ni videla, je stopila na nekaj ostrega in si poškodovala še 5o. Čez 2 minuti je prišla elek3ka nazaj. Zaradi poškodovane 5e je Pa3cija morala ostati v bolnici še nekaj časa. Medtem pa je pletla in brala s3pe. Obiskala sta jo bo3ca in njen s3c. Naslednji dan je odšla domov. Imela je srečo. Na cesti je našla nekaj d1rja.

Maša Polak, 6. a

62

ČAROBNA PALIČICA

Nekega dne sem se zbudila in pred seboj zagledala veliko čarobno paličico. Najprej seveda nisem

vedela, da je čarobna, saj sem mislila, da jo je pri meni pozabil mlajši bratranec, ki je bil prejšnji dan

na obisku. Pospravila sem jo in se z njo nisem obremenjevala.

Dnevi so minevali in čez nekaj časa se je ta palica oglasila. Čudila sem se, saj sem mislila, da je le

igrača. Vzela sem jo s police in si jo natančneje ogledala. Pomislila sem, da je morda čarobna. Zaželela

sem si šopek rož in »puf«, na moji mizi se je pojavil šopek. Paličico sem vzela v roko in razmišljala,

kako bi še lahko delovala. »Puf« in poleg mene se je pojavila velika knjiga, na kateri je pisalo: »Velika

knjiga pravil za uporabo čarobne paličice«. »Čudovito!« sem vzkliknila in se lotila branja. Do konca

popoldneva sem pravila že prebrala. Moram priznati, da so se mi nekatera zdela prav smešna.

Ugotovila sem, da bo moje življenje od zdaj naprej lažje. In res, nekaj časa sem živela brez kakršne

koli skrbi. A nekega dne me je v moji sobi čakal zelo zanimiv škrateljc. Imel je vsaj 20 cm dolga ušesa

in nos približno tako dolg, kot je bil dolg Ostržkov nos. Povedal mi je, da če bom paličico še naprej

uporabljala le v svoje dobro, mi jo bo moral vzeti. »Puf« in izginil je. Po dolgem razmisleku sem prišla

do ideje, da bi s paličico na skrivaj pomagala drugim. Seveda za paličico nisem povedala nikomur, saj

bi njeno moč lahko izrabili. Sklenila sem, da bom pomagala vsem, ki so pomoči potrebni.

Vzela sem paličico in šla v mesto ter kmalu zagledala staro gospo, ki je nosila težko vrečko. S pomočjo

paličice sem dosegla, da je bila vrečka lahka kot pero. Hodila sem naprej in videla mater in sina, kako

se prepirata glede nakupa neke igrače. Ko bi le videla izraz na dečkovem obrazu, ko je v svoji sobi

zagledal igračo, ki si jo je tako želel. Tako sem jaz pomagala drugim.

Lahko uganete, da mi škrateljca ni bilo treba videti nikoli več.

Alja Ažman, 7. a

Ema Lamovšek, 7. a

63

MOŽICELJ IZ NIČA

Nekoč je živel možicelj iz niča. Imel je nos iz niča, usta iz niča, obut je bil v čevlje iz niča, imel je hlače

iz niča.

Živel je v jami, v kateri je imel mizo in stole brez nog. Imel je svetilko brez žarnice. V jami je živel sam.

Bil je zadovoljen s svojim življenjem, vendar mu je vseeno nekaj manjkalo. Manjkala mu je prijateljica.

Odpravil se je v gozd iskat novo prijateljico. V gozdu so rasla drevesa brez vej. Po gozdu je taval eno

leto. Končno je našel kočo iz niča. V njej je živela gospa, ki na glavi ni imela las, imela pa je lep obroč

za lase. Bila mu je takoj všeč, saj je imela prečudovita usta, in ko se je nasmehnila, je pokazala usta

brez zob. Tudi on je bil njej takoj všeč, saj je bil čudovito oblečen, vse je imel iz niča.

Odšla sta k njemu domov in tam živela do konca svojih dni – iz niča.

Dejan Milanović, 6. b

Urok za zabavo

Zabava lahko je kjerkoli,

a le, če jo narediš

in če si jo res želiš.

Ina Bašić, 3. b

Tara Popović, 3. a

Urok za poln želodček

Čiri ba čiri bu,

hrana je zdaj tu.

Čiri bu čiri ba,

hitro je v usta šla.

Čiri ba čiri bu,

počasi jo prežvečim jaz.

Čiri bu čiri ba,

sita sva z želodčkom oba.

Nika Kržin, 3. b

Urok za večjo pridnost

Simsala bimsala zamižim,

globoko vdihnem, se umirim.

Aljaž Panker Kociper, 3. b

64

LETO 2054

Kot da bi bilo včeraj, ko sem v naročju pestovala svoje otroke … Sedaj pa že večkrat dnevno previjam

svoje vnuke … Kam so šla leta, ko sem lahko skakala in tekala brez bolečin v sklepih!? Čeprav mi

zdravniki nudijo vse mogoče opornice in celo operacije, jaz raje živim »old school«.

Ravno včeraj je bilo, ko sem opazila stojnico, kjer so prodajali nadomestne roke, noge, celo sklepe po

samo 5 dijev. Za toliko dobim kilogram vitaminov na tržnici! Še se spomnim, ko si moral dati celo

premoženje za nakup nadomestne roke. Vendar se ne spomnim, katero enoto denarja smo imeli

takrat, menda so bili evri. No, saj ni važno. Pomembno je, da me je teden nazaj skoraj zbil

trombomobil. Joooj, kaj so danes naredili iz avtomobilov! Danes letajo sem in tja, niti ne pogledajo

levo ali desno … In nato miličnik meni napiše kazen, ker sem se skoraj zaletela v njegov trombomobil.

Naj raje ne začnem zgodbe o njegovi nepoštenosti in kako mu ni mar za ljudi. Poleg tega me je pa

želel še oropati. Na listek, ki mi ga je nalepil na čelo, je napisal 300 dijev. Si je mislil, da bom kar

plačala! Tako pa se ne bomo šli. Takoj, ko vnučke odložim v vrtcu, odidem na sodišče, pa naj se me

pazi. Upam, da bo sodba končana pred letom 2070, da si bom lahko z dobljenim denarjem kupila

barvo za lase. Zaželite mi srečo!

Maša Gazvoda, 9. b

Mia Stajnko, 5. b Uroš Dragić, 5. b

LETO 2052

Živijo, ime mi je Re-H8. Oblikovana sem bila leta 2041 … Stara sem 11 let, to je kar 99 pasjih in 77

mačjih let. Živim v bogati družini, zato sem sprogramirana malo boljše kot druga dekleta. Vem pa

veliko več. Našla sem dnevnik moje prababice iz leta 1956. Oh … Kakšno življenje je bilo takrat –

zelene trate, modro … Joj, »nakladam«. Danes bom pisala o sedanjosti, da boste moji nasledniki

vedeli več.

Skratka … Kisik na Marsu je bil odkrit že leta 2008, a življenje na Marsu se je začelo šele pred nekaj

leti. V šolah se uporabljajo tablice in računalniki, vendar jaz ne hodim v šolo, ker sem že dovolj

poučena. Moja sestrica pa hodi. Ona ni sprogramirana. Nastala je čisto zares, iz mame in očeta. Takih

65

otrok ni več veliko, zato jo v šoli včasih zmerjajo. Živiva sami z mamo. Oče je že pred nekaj leti

zapustil svet in šel gor … gor v Vesolje. Raziskuje različne predmete in išče pogoje za življenje. Zemlja

in Mars nista več dovolj. Am …, saj res. Odkrili smo novo galaksijo z več kot 30 planeti. Oče pravi, da

zaenkrat še niso opazili znakov življenja. Mami je lasionka. Oblikuje nas in nam išče domove. Izumili

smo tudi 3D tiskarja, enega ima tudi moja mama. Tiska dele našega telesa. Super je. Živimo visoko na

nebu in do vhoda pridemo z letečimi avtomobili. Nekoč sem prebrala, da so včasih videli sonce. Mi ga

ne vidimo. Tema je … Izumili so napravo, ki proizvaja kisik, energijo, skratka vse, kar bi proizvajala

rastlina. Sonca ne potrebujemo več. Pred okoli desetimi leti so ubili še zadnji vrsti živali in sedaj jih ni

več. Pravijo, da zavzemajo prostor. Povem vam skrivnost in upam, da nihče ne izve ali najde tega lista

… Skrivam dve mački. Samčka in samico. Samica je breja. Za to ne vesta ne mami ne oči. Če čez nekaj

let spet imate mačke, se zahvalite meni.

No, to je to … Vse, kar se dogaja zdaj. Upam, da vam bo napisano kdaj kakorkoli v pomoč in hvala, da

ste brali do konca.

Re-H8-Lu39

Eva Šebenik, 9. b

Hana Krnc, 5. b

66

DEVETOŠOLCI SE POSLAVLJAJO

Draga šola, obiskoval sem te toliko let, da vse trenutke doživel bi spet.

Devetošolci odhajamo. Toda preden se poslovimo, bi vam v razmislek radi ponudili nekaj stvari, s katerimi

smo se srečali v devetem razredu in s katerimi se boste srečali tudi vi, ko boste nekega dne na našem mestu.

Osnovnošolska leta so se nam takorekoč iztekla in kot vedno, ko se neko obdobje zaključi, je potrebno o

njem razmisliti, nanj pogledati s kritične distance in se nato odločiti, kam nas bo življenje vodilo naprej.

Najprej vam v branje ponujamo enega od bolj kritičnih pogledov na šolo nasploh. Potem razmišljamo o

tem, kaj bi postali, čeprav je za marsikoga, kot boste v prihodnosti videli tudi sami, to v devetem razredu še

zelo težko. Nato vam kot najstarejši na šoli ponujamo nekaj nasvetov, ki vam bodo morda, če se boste vanje

poglobili, olajšali nadaljnja osnovnošolska leta. Za slovo pa se na koncu od vas poslavljamo z lepimi in

morda nekoliko manj lepimi spomini na našo šolo, na zaloško osnovno šolo, ki smo jo obiskovali polnih

devet let. Osnovnošolska leta minejo zelo hitro, zato jih, kolikor vam jih je še ostalo, užijte v največji možni

meri. Pa srečno!

67

ŠOLA Zakaj sploh hodimo v šolo? Kje je smisel zgodnjega vstajanja in grenjenja življenja nasploh? Kdo se je spomnil takšnega mučenja otrok? Mislim, da nam šola razen druženja s sošolci in sošolkami ne ponuja nič posebnega. Hoditi v šolo je zame zelo velik napor, saj se tam učim stvari, ki me niti najmanj ne zanimajo in ki mi v življenju nikoli ne bodo prišle prav. Koga zanima, kakšen tlak deluje na telesa, v katero smer se vrti Zemlja ali pa, kaj se je zgodilo leta 1914? No, če pa že moram vse to vedeti, pa me zanima, kdaj v življenju bom te podatke lahko uporabila oz. mi bodo prišli prav? Odgovor je preprost. Nikoli! Mislim sicer, da nekaj osnovnih stvari o naši preteklosti in o svetu okoli nas moram vedeti, vendar ne vem, zakaj je potrebno zahajati v tolikšne podrobnosti. Veliko tistega, kar sem se v osnovni šoli naučila, sem do danes že pozabila. Pouk, vsaj tako je moje mnenje, bi moral biti krajši in manj obsežen, poudarek pa bi moral biti na tem, da se stvari, ki jih moramo znati, res dobro naučimo in da v šoli poskrbijo za to, da si jih bomo zapomnili za vse življenje, ne le za obdobje preverjanja in ocenjevanja znanja. Zdi se mi, da šola daje prevelik poudarek povsem nepomembnim stvarem, tistih stvari, ki so v življenju zares pomembne, pa nas ne bodo nikoli naučili. Na primer: nas je kdo morda učil, kako ravnati z denarjem? Ali pa, kakšni so problemi v Sloveniji, kdaj je zapadla v krizo in zakaj je do tega prišlo, predvsem pa, kako se rešiti iz nje. Morda bo v prihodnosti prav nekdo izmed nas naredil odločilno potezo, ki bo Slovenijo rešila iz sedanjega stanja. Vendar ne, namesto da bi nas v šoli soočali s sedanjostjo in nam svetovali za prihodnost, nas morijo s stvarmi, ki so se zgodile pred pet tisoč leti in na katere nimamo nobenega vpliva. Šola je moj velik sovražnik, saj se mi zdi nesmiselna, poleg tega pa mi greni življenje. Komu se ljubi vstajati zjutraj ob pol sedmih, ko ne vem niti zase, kaj šele, da bi bila do začetka pouka čisto zbrana in skoncentrirana na učno snov. Najhujši problem pa so seveda domače naloge in učenje. Kdo se ne bi raje družil s prijatelji, preživel nekaj časa pred TV-jem ali računalnikom, namesto da sedi za šolskimi knjigami. Verjamem, da skoraj ni najstnika, ki ne bi raje počel teh stvari. Tak je moj pogled na šolo in verjamem, da bi mi bilo v življenju precej lažje, če bi se sprijaznila z dejstvom, da je šola obveznost in da pri tem ne morem nič spremeniti. Toda s tem se preprosto ne morem ali pa ne znam sprijazniti. Vsi mislijo, da mi je v zabavo hoditi v šolo, saj imam dobre ocene, vendar pa temu še zdaleč ni tako. Šola bo zame vedno prava nočna mora.

Monika Martinc, 9. a

68

RAD BI POSTAL/POSTALA …

1.

Vem, da je na svetu veliko različnih poklicev in vsak človek si skuša izbrati takega, ki ga bo v resnici zanimal in veselil. Jaz sem si svoj poklic takorekoč že izbrala in upam, da nisem zgrešila. Ko sem bila mlajša, je moja teta odprla svoj frizerski salon in tukaj se je vse začelo. Ko sem ji pomagala pri prenovi prostora, v katerem si je uredila frizerski salon, sem si prvič rekla, da bi rada postala frizerka. Minilo je nekaj let in jaz si to še zmeraj želim postati. Ta poklic mi je všeč in še sama ne vem, zakaj. Mogoče zato, ker sta frizerja moja teta in bratranec in sta me za to navdušila. Mislim, da sem našla poklic, ki ga bom z veseljem opravljala, kljub temu pa bom še dobro razmislila o nadaljnjem šolanju.

Sara Ćosić, 9. a

2.

O, moj bog, pa ne že spet! Ko si enkrat v zadnji triadi osnovne šole, še posebej pa v 9. razredu, se vse vrti okoli ene same stvari – okoli izbire srednje šole. Vsi nam »utrujajo« z vprašanji, kam se bomo vpisali, ali bomo imeli dovolj točk, kaj če nas ne sprejmejo, smo sprejeli pravo odločitev … Tudi jaz sem ta vprašanja slišala že stokrat. Kaj bom, ko odrastem? Nimam pojma. To je moj odgovor. Iskreno, ne vem. Ker sem odlična učenka, se lahko odločim za pravzaprav katerokoli šolo. Vem, da si želim na gimnazijo, saj mislim iti tudi na fakulteto. Trenutno mislim, da bom šla na Gimnazijo Bežigrad. Ko maturiram, me bo čakal naslednji korak, izbira fakultete. V poklicu, ki si ga bom v prihodnosti izbrala, bi rada uživala. Poleg tega pa bi rada ostala pošten človek, še naprej imela tako dobre prijatelje, kot jih imam sedaj, potovala, doživela veliko stvari, imela svojo družino … Upam, da se bom nekoč kar tako sredi nekega dne ustavila in pogledala nazaj, nekaj časa razmišljala ter na hitro ugotovila, da je vse tako, kot mora biti in da sem absolutno srečna. To se mi zdi najpomembnejše.

Sara Bugarinović, 9. a

Maja Plut, 9. a Matija Kranjec, 9. a Adna Kadrić, 9. b

69

3. Toliko poti in zanimanj, pa ne vem, kam naprej. Toliko nasvetov, pa nobeden ne pomaga. Sem ena tistih, ki jo je strah, da bi se odločila narobe. Vem, da je to življenjska odločitev, ki jo je treba skrbno pretehtati. Starši so zelo pomemben dejavnik pri odločanju. Toda kadarkoli jih vprašam za nasvet glede nadaljnjega šolanja, slišim tole: »Odloči se za tisto šolo, ki te veseli.« Prav tisti, od katerih pričakuješ veliko, povedo zelo malo. Saj vem, da je dobro, da mi dajo priložnost, da bi se sama odločila. Radi bi pomagali, pa ne znajo. Kajti pomagati si moraš sam. Moraš se vprašati, kaj je tisto, kar te veseli. Odgovora ne dobiš takoj. Vse gre počasi. Sama sem porabila veliko časa. Še zdaj dvomim o svoji odločitvi. Trenutno sem se odločila za Gimnazijo Jožeta Plečnika. Upam, da sem se odločila pravilno.

Sedina Ramić, 9. a

4. Že v vrtcu so nas spraševali, kaj bomo postali, ko bomo veliki, kateri poklic bomo opravljali … To me je strašno motilo, saj se mi niti sanjalo ni, kaj si v resnici želim postati … V preteklosti sem hotela postati marsikaj. Najprej sem želela biti balerina in kasneje veterinarka, da bi pomagala živalim. Kadar se mi je v šoli zgodila krivica, sem si močno želela postati učiteljica. Razmišljala sem, kako se bom za krivice, ki so mi jih prizadejali učitelji, maščevala svojim učencem. A takrat sem bila stara deset let in danes se mi takšno razmišljanje zdi smešno. Dve leti nazaj pa je moje zanimanje vzbudil poklic odvetnika. Ko sem razmišljala o tem, sem prišla do sklepa, da bi bil ta poklic kot nalašč zame. Potrebno je hitro razmišljati, delati z ljudmi ter biti pozoren na podrobnosti. Vendar pa se kljub vsemu nekoliko bojim. Zdi se mi, da delo odvetnika vendarle ni povsem takšno, kot ga prikazujejo filmi. In morda bom zato razočarana. Poleg tega pa so tu še moji starši, ki mi ves čas skušajo dopovedati, da poklic odvetnika ni zame in da naj raje grem študirat kaj bolj umetniškega. Kljub dvomom pa vztrajam pri svojem, ker se mi zdi, da sama sebe najbolje poznam in da bi v odvetniškem poklicu lahko uspela. Pri štirinajstih letih se je zelo težko odločiti za poklic, zato sem vesela, da imam dovolj dobre ocene, s pomočjo katerih se mi bo uspelo vpisati na gimnazijo in tako pridobiti še nekaj let za razmislek in odločanje o tem, kaj je tisto, kar bi rada počela vse svoje življenje. Mislim, da se dandanes ljudje odločajo za poklic predvsem na osnovi tega, koliko denarja jim bo prinesel. Toda to se mi zdi popolnoma zgrešeno. Pomembno je, da poslušamo sami sebe in se odločamo na podlagi tega, saj bomo v svojem poklicu veliko bolj uspešni, če ga bomo opravljali z veseljem.

Monika Martinc, 9. a

Klara Grgetić, 9. b Rilind Beqolli, 9. b Sara Bugarinović, 9. a

70

5. »Morda že veš kam, na katero gimnazijo oziroma srednjo šolo se boš vpisala?« je eno izmed najpogostejših vprašanj, na katerega naletiš v 9. razredu. Moj najpogostejši odgovor pa je: »Se še odločam.« Ah, zakaj se je tako zelo težko odločiti, kje se boš šolal naprej in kaj boš po poklicu? Ko sem bila še majhna deklica, sem rada opazovala svojo mamo, kako skrbno opravlja svoje delo. Videlo se je, da v svojem poklicu uživa. Včasih sem jo tiho opazovala, kako popravlja teste svojih učencev; nekatere je pohvalila, na druge pa se je jezila zaradi njihovih napak. Vedno je tako zavzeto delala. Joj, kako sem si takrat želela postati učiteljica. Pa so minila leta in počasi sem spoznala, da morda pa mi ta poklic le ni tako všeč kot njej. Še naprej sem se zanimala za različne poklice, a za nobenega nisem mogla reči: »To je to. To bom po poklicu.« Ko smo na začetku šolskega leta reševali vprašalnik o poklicih, mi je le-ta priporočil nekaj poklicev, povezanih z nudenjem pomoči ljudem. Posledično sem začela o tem bolj premišljevati in celo moja mama mi je omenila, da imam že od malih nog poseben »čut za sočloveka«. Prišla sem do ugotovitve, da bi me takšno delo res lahko veselilo in izpolnjevalo, a to je le ena izmed mnogih možnosti. Ah, zakaj je vedno tako veliko možnosti pri odločanju za stvari, za katere veš, da jih moraš previdno izbrati, da svoje odločitve ne bi obžaloval.

Maja Plut, 9. a

6. Že od šestega razreda naprej me sprašujejo, v katero srednjo šolo se bom vpisal. Moj odgovor je vedno bil, da še ne vem in da imam za to odločitev še dovolj časa. A kot bi mignil je čas minil in znašel sem se v devetem razredu, ko se moram odločiti, kam in kako. In spoznal sem, da je odločitev veliko težja, kot sem si predstavljal. Sedaj se odločam med dvema poklicema – med inštalaterjem vodnih inštalacij ter oblikovalcem kovin. Večina ljudi mi pravi, da sta oba poklica zelo dobra, vendar vseeno se včasih kakšen najde, ki mi reče, da v tem ni prihodnosti in da naj grem raje na kakšno ekonomsko šolo, da mi ne bo treba toliko fizično delati. Toda jaz se dela ne bojim in vem, da bo zadnja beseda pri odločitvi, kateri poklic bom opravljal v prihodnosti, moja.

Andraž Vode, 9. a

Eva Dukarić, 9. b Laura Vidmar, 9. a

7. Ne vem. Ne vem, kaj si želim početi v življenju. Stara sem štirinajst let, le kako naj vem? Nimam ciljev ali dolgoročnih življenjskih želja. Edino, kar vem, je to, da uživam v odbojki. A z odbojko bom težko zaslužila za življenje, zato razmišljam o drugih možnostih. Toda težava je, ker me ne veseli nič drugega kot šport, in zato bi se rada vpisala na športno gimnazijo, ki je v Šiški. Toda skoraj vsi od mojih bližnjih so proti temu. Hočejo, da grem na kakšno od družboslovnih gimnazij, ker naj bi po njihovem mnenju bila nadarjena za jezike. A to preprosto ni res! Angleščina mi gre dobro, ker sem z njo odraščala, z italijanščino ali nemščino nisem ... Zato mislim, da družboslovna gimnazija ni zame. Nisem tak tip človeka. Tudi naravoslovka nisem. Sem preprosto športnica. Upam, da mi bo uspelo ugotoviti, kaj bi pravzaprav rada počela, ko bom starejša. Do takrat pa se želim posvetiti samo eni stvari – odbojki!

Natalia Končina, 9. a

71

NASVETI VAM, KI OSTAJATE …

1.

Konec je. Čez nekaj tednov nas ne bo več. Če

gledamo posamezne dni in leta, je šlo počasi,

kot celota pa zelo hitro. Če bi se lahko vrnila v

času nazaj, bi nekaj stvari gotovo spremenila.

A ker se ne morem, bi prihodnjim generacijam

lahko kaj svetovala. Mislim, da sem se kdaj

preveč obremenjevala glede sošolcev ali pa

učne snovi. Mislim, da vsakdo lahko najde

družbo zase in ni potrebno, da se med seboj

zmerjate, sovražite … Strpnost med sošolci

olajša veliko stvari. Vsakdo gre lažje v šolo, če

ve, da je dobro sprejet. Tudi zunanji izgled ni

najpomembnejši. Mi smo se na začetku

predmetne stopnje urejali več, kot smo se

zadnji dve leti. Ugotovili smo, da je to

nesmiselno. Punce smo bile večinoma ne

posebno urejenih las in vse brez ličil, pa

nikomur ni bilo mar. Rajši smo gradili boljše

medsebojne odnose, se smejali, zabavali, kot

pa ocenjevali po izgledu. Na glavno stran šole,

pouk, pa »itak« ne moremo vplivati. Učitelji

vedno začnejo spraševati ob istem času in

teste dajo v iste tedne. Tako so prav vsako leto

ob določenem času »kritični tedni«, kot jim

pravim. Še meni, ki veljam za eno izmed

najboljših učenk, je bilo včasih hudo. A da se

preživeti, vsaj z malo truda in potrpežljivosti se

da. Tudi težki časi minejo. To je pravzaprav

tudi moje glavno sporočilo. Vse enkrat mine.

Tudi šola, zato se s sošolci družite, dokler se

lahko, dobre ocene »ulovite« ob pravem času

in življenje na OŠ Zalog bo prijetnejše.

72

2.

Če bi me kdo od mlajših vprašal, kaj mu kot

učenka 9. razreda svetujem, bi mu dejala, naj

se skuša vživeti v sedanjost in naj skuša uživati

v lepih trenutkih, ki mu jih ponuja šola, čeprav

seveda ni vedno lahko, saj nam učenje

velikokrat greni življenje.

3.

Učencem nižjih razredov svetujem, naj se

pridno učijo, ko pa pridejo do sedmega

razreda, pa naj se še bolj potrudijo, saj se od

sedmega razreda naprej ocene štejejo kot

točke za srednjo šolo. Če so ocene slabe, se ti

na koncu devetega razreda kaj lahko zgodi, da

se ne boš mogel vpisati na šolo, ki bi jo rad

obiskoval.

Andraž Vode, 9. a

4.

Bodočim devetošolcem, osmošolcem,

sedmošolcem … svetujem, naj se ne

obremenjujejo preveč z ocenami, saj ocene

niso zmerom pravične in niso neposredno

povezane z znanjem, ker znanje ni le, če znaš

določiti vrsto priredja, našteti celične

organele, povezati pesnike z ustreznimi

obdobji … Svetujem jim tudi, naj poslušajo

učitelje, predvsem pa naj se poskušajo čimbolj

in čimveč zabavati ter uživati svoje otroštvo in

najstništvo.

5.

Dragi bodoči devetošolci, predlagam, da se

učite sproti in uspeh je zagotovljen. Poslušajte

učitelje in delajte domače naloge.

6.

Nekatere sošolce poznam že iz vrtca, nekatere

pa sem spoznala v šoli. Starejši ko smo, bolj

smo resni.

Moji nasveti mlajšim generacijam:

- ne boste izpadli »kul«, če boste rekli

»samo, da je dve«, ampak se

potrudite, da imate čim boljšo oceno,

saj vam bo drugače kasneje žal;

- obnašajte se spoštljivo do učiteljev, saj

so oni bolj izobraženi kot vi in so

starejši;

- ne obsojajte izgleda drug drugega,

ampak se družite kot razred in si

ustvarite nepozabne osnovnošolske

trenutke.

Lejla Obarčanin, 9. a

Rilind Beqolli, 9. b

7.

Letos se jaz in moji sošolci poslavljamo od

naše šole, v kateri smo presedeli devet let. V

šoli bo zame za vedno ostalo veliko spominov,

nekaj dobrih in nekaj slabih.

Nekatere izmed vas zjutraj, ko vstanete,

morda plaši misel, da morate v šolo,

nekaterim se vam zdi čisto odveč. Razumem

vas, saj sem to preživela tudi sama. Plašili so

me s pripovedovanjem, kako strogi so učitelji.

Preden sem jih spoznala, sem imela o njih

73

nočne more. Pa je prišel dan, ko sem jih

spoznala sama. Bila sem presenečena, saj se

niso ves čas drli name in mi grozili s slabimi

ocenami, kot sem si to predstavljala. Zato sem

se odločila, da bom pozabila, kaj so mi

pripovedovali in si bom raje sama ustvarila

mnenje o njih. To pa svetujem tudi vam. Ne

poslušajte drugih, ampak počakajte, spoznajte

ljudi in si o njih sami ustvarite mnenje.

Nekaterim šolsko delo ne diši preveč, a če si

ne želite priti navzkriž z učiteljem, le naredite,

kar zahteva in ne boste imeli velikih težav. Saj

zahtevajo le to, da se potrudite po svojih

najboljših močeh in pokažete, da ste se

sposobni naučiti in razumeti učno snov.

Veselite se ekskurzij in taborov, na katerih se

poleg učenja tudi družiš s sošolci.

Šola je lahko naporna, a tako kot vse, tudi ta

pride h koncu. Sami boste spoznali, da vam

šola le ne bo tako odveč, kot morda mislite

zdaj, malo še potrpite, pa bo čas hitro minil.

Maja Plut, 9. a

OB SLOVESU

1.

Odkar sem prestopila šolski prag, sem

razmišljala, kako bo, ko se bom poslovila od

osnovne šole. Vsa leta sem opazovala učence

9. razreda in si želela biti na njihovem mestu,

saj sem vedela, da so svoj čas na tej šoli

odslužili. Seveda ob tem nisem razmišljala, da

s tem njihovega šolanja še zdaleč ni konec in

da se bo šele ob koncu osnovne šole vse zares

začelo. Zdaj, ko sem sama učenka 9. razreda,

mi je to kristalno jasno in misel, da bom

morala šolo zapustiti, me kar malo zmrazi. Ko

se spomnim, kaj vse sem tu preživela s sošolci,

koliko skupnih spominov in lepih trenutkov

imamo … Zdaj bo vsega tega konec in stavek

»nikoli več ne bo tako, kot je zdaj«, me malce

potre. Seveda je tu še strah pred srednjo šolo,

saj se bojim, da sem morda izbrala pretežko ali

pa da me tam ne bodo sprejeli. In namesto da

bi uživala v teh zadnjih trenutkih s sošolci, se

74

obremenjujem s prihodnostjo, ki me je od

nekdaj skrbela … Ko pogledam nazaj, mi je žal,

da sem odštevala leta do 9. razreda in dneva,

ko bom odšla s te šole.

Arnes Muminhodžić, 9. a

2.

Mislim, da je po devetih letih čas, da se

poslovim od te šole, čeprav sem tukaj doživela

veliko zanimivega in lepega. Kljub temu, da

sem si večkrat želela, da šola sploh ne bi

obstajala, sem po določenih letih spoznala, da

je šola le dobra zame in da mi bo v veliko

pomoč tudi v prihodnosti. Pomagala mi je

spoznavati samo sebe in me spodbudila k

razmišljanju o tem, kaj bi želela delati v

življenju. Nikoli ne bom pozabila svojih

sošolcev, ki mi bodo za vedno ostali v

spominu. Brez njih nikoli ne bi bilo tako, kot je

bilo. Zapomnila si bom tudi učitelje, ki so me

učili in »prenašali« skozi vsa ta leta. Vsem

ostalim, ki bodo še obiskovali to šolo, pa želim

oz. svetujem, da so to, kar so, da se učijo, saj

jim bo to samo koristilo, in da poslušajo

učitelje, ki jim želijo le pomagati in ne

škodovati.

Od šole bi bilo lepo, če bi učencem omogočila

učenje več tujih jezikov, ne le nemščine in

angleščine. Lahko bi organizirali tudi

mednarodne izmenjave, tako kot imajo to v

nekaterih drugih šolah. Drugače pa imam

pozitivne in lepe spomine na to šolo.

3.

Šola! To je ustanova, v kateri širimo svoje

obzorje, hodimo na različne ekskurzije in se

družimo s prijatelji. Nekateri šole ne marajo in

se sploh ne zavedajo, kako je izobrazba

pomembna. Pomembno je, da znamo

izmenjavati svoja mnenja. Tako se naučimo kaj

novega, spoznavamo nove stvari, izboljšujemo

svoje sposobnosti in hkrati spoznavamo svoj

način razmišljanja. To nam je lahko v zadnjem

letu šolanja v veliko korist. Na podlagi svojih

zanimanj se devetošolci odločamo za srednje

šole in poklic. Takrat se začnejo težave, ko

vidimo, da manjka samo kakšna točka za

sprejem na srednjo šolo, ki smo si jo omislili.

Zaželimo si, da bi se morda prej bolj potrudili,

a je prepozno. Zdaj je napočil čas, da se

devetošolci poslovimo od osnovne šole in

mesto najstarejših učencev na šoli zasede

zdajšnji osmi razred.

Daša Maček, 9. a

75

Klara Grgetić, 9. b

4. Na OŠ Zalog bomo samo še dober mesec,

potem pa bomo odšli v srednjo šolo. V času,

ko smo bili skupaj, smo se imeli zelo lepo.

Učitelji so bili vsa leta z nami prijazni, čeprav

niso marali naše neresnosti, zamujanja in

pozabljanja domačih nalog. Čeprav so bili

trenutki, ko bi najraje obupali, nismo, ker so

nam učitelji pomagali po svojih najboljših

močeh in nam stali ob strani. Na OŠ Zalog, na

njen sistem ter na njene učitelje smo se

navadili in kar težko bo oditi ter začeti na

novo.

5.

Spomini na osnovno šolo so dragocen zaklad, če so lepi, lahko pa so obupne nadloge, ki te težijo prav vsakokrat, ko pomisliš nanje. Vsak ima nekaj dobrih in nekaj slabih spominov na osnovno šolo, prav tako tudi jaz. V spominu pogosto ostanejo učitelji. Na nekatere se spomnimo radi, na druge malo manj. Učiteljev, ki so nas učili na razredni stopnji, se rada spominjam, čeprav se mi zdi, da so bili, ko smo bili mlajši, prijaznejši. Še zdaj pa se spomnim, kako je bilo, ko sem šla v šesti razred. Vsako šolsko uro je pouk potekal v drugem razredu in skoraj vsako uro nas je poučeval drugi učitelj. Nekaterih učiteljev sem se, glede na to, kaj so drugi pripovedovali o njih, na začetku strašno bala in

sem vedno skrbno naredila naloge, da me ne bi okarali. A z leti, ko sem si o njih ustvarila lastno mnenje, je moj strah zbledel, delovne navade pa so ostale. Seveda pa so v osnovni šoli pomembni tudi sošolci. Z njimi sem preživela marsikaj zanimivega. Včasih smo zašli v težave in nato skupaj iskali rešitev, včasih pa smo ponagajali učiteljem, še posebej prvega aprila. Velikokrat smo se skupaj nasmejali, a kot vsi prijatelji, smo se tudi mi med seboj včasih sprli. Tabori so bili vedno najboljši tedni šolskih dni. Kako lepo bi bilo, če bi tabor organizirali tudi v devetem razredu, da bi še zadnjikrat skupaj preživeli teden zunaj domačega okolja. V spominu pa mi bodo ostale tudi prireditve ob praznikih in ob koncu šolskega leta. Vsako leto so mi bile manj pri srcu. Pa ne zaradi programa, ampak zato, ker sem bila vsakokrat bolj pozorna na odziv občinstva. Nenehno klepetanje je motilo program prireditve, zato me je vsakokrat manj privlačil, ker ga nisem utegnila poslušati. Učitelji, sošolci, tabori … To so spomini, ki jih bo vsak izmed nas ponesel s seboj v svet. Osnovnošolska leta so bila lepa in vtisnila so se mi globoko v spomin.

Maja Plut, 9. a

6.

Šola je ustanova, kjer se naučiš veliko novih

stvari in kjer širiš svoje obzorje. Za dobro

počutje na šoli moramo poskrbeti sami.

Moramo se učiti, tako bomo veliko raje hodili

k pouku. Ne oziramo se na neumestne opazke

nekaterih sošolcev. Včasih imam občutek, kot

da si nekateri učenci prav želijo prepira. Take

je najbolje spregledati. Zelo pomemben pa je

tudi odnos učiteljev do učencev. Učitelji

morajo biti pravični, pošteni, prijazni in strogi.

V šoli se moramo vsi skupaj počutiti varno.

Na Osnovno šolo Zalog sem prišla v 6. razredu.

Najprej nisem vedela, kaj naj si mislim, potem

pa sem spoznala sošolce, učitelje … in

ugotovila, da pravzaprav vse skupaj lepo

deluje. Sedaj hodim v 9. razred. In čeprav

imam tudi slabe dneve, mi je šola všeč.

Sedina Ramić, 9. a

76

Matija Kranjec, 9. a

7.

Še malo, pa bom na gimnaziji. Kmalu se bo

moje obiskovanje Osnovne šole Zalog končalo

in bom kot petnajstletnica že hodila drugam.

Nekega dne se bom ustavila, za hipec pomislila

in se spomnila lepih in malo manj lepih

dogodkov iz svojih osnovnošolskih let.

Nikoli ne bom pozabila svojega prvega

šolskega dne. Sprejem nas »malih« je bil res

lep in hkrati znamenje, da ta šola zna

poskrbeti tako za svoje mlajše kot tudi za svoje

starejše učence. Nikoli tudi ne bom pozabila

učiteljev, ki so me v teh devetih letih osnovne

šole veliko naučili. Res je, da so mi bili nekateri

bolj pri srcu, drugi pa nekoliko manj, a vsi so

se z nami trudili po svojih najboljših močeh.

Rada bi se zahvalila vsem, ki so mi dali

možnost, da se dokažem, ki so me razumeli in

me podpirali, ko sem to najbolj potrebovala.

Seveda pa je s šolo povezanih tudi nekaj stvari,

ki mi niso bile najbolj več. Ko smo šli v šolo v

naravi, smo skoraj vedno bivali v domovih, ki

niso bili preveč lepi in urejeni. To me je zmeraj

zelo motilo. Poleg tega mislim, da bi šola lahko

za nas učence organizirala več izletov in nam

omogočila mednarodno izmenjavo z učenci

primerljivih šol iz drugih držav. Zdi se mi tudi,

da bi šolo morali malo obnoviti. Oprema šole,

vrata učilnic … Vse se zdi zelo dotrajano in

potrebno obnove. V obnovljeni šoli bi se vsi

počutili bolje in učenci bi tudi zaradi tega radi

hodili v šolo.

Osnovni šoli, ki sem jo obiskovala, sem

hvaležna za vse, kar mi je dala in omogočila –

za dobro popotnico za življenje. Ostala mi bo v

lepem spominu.

Laura Vidmar, 9. a

8.

Čeprav nisem nikoli prav rada hodila v šolo, mi

je bila naša šola zmeraj všeč. Ker je majhna, se

vsi med seboj poznamo in tako sem tukaj

spoznala veliko dobrih prijateljev. Kar se tiče

šolskih predmetov, moram reči, da so mi

nekateri bili bolj pri srcu kot drugi, a kljub

temu sem se morala za vse pridno učiti. Glede

učiteljev pa, saj verjetno veste, kaj si mislim …

Nekateri so mi bili bolj všeč, drugi manj. Včasih

me je zmotil odnos nekaterih učiteljev do

tistih, ki določene snovi niso razumeli … Nanje

se niso posebej ozirali in snovi niso razložili še

enkrat. Mogoče se je kateremu izmed učiteljev

kdaj tudi zgodilo, da ni ocenjeval najbolj

pravično, a tega zagotovo ni storil nalašč …

Drugače pa mi je bila naša šola zelo všeč in žal

mi je, ker jo bom kmalu zapustila.

Sara Ćosić, 9. a

Monika Martinc, 9. a

77

9.

Prehod iz vrtca v osnovno šolo je zelo

pomemben dogodek. Ko sem prvič prestopila

šolski prag, sem bila malce prestrašena, a

hkrati tudi vesela …

Prva leta sem zelo rada hodila v šolo, saj takrat

še ni bilo ocen. Potem pa sem z vsakim

razredom šolo kanček bolj zasovražila … V

zadnjem času me zelo moti obnašanje mlajših

učencev do nas, starejših. Ko smo bili mi

mlajši, smo se starejših bali, še posebej

devetošolcev, zdaj pa se zdi, da je ravno

obratno. Dekleta, ki so v petem in šestem

razredu, izgledajo in se obnašajo kakor

srednješolke, fantje pa, kot da so najstarejši na

šoli in jim nihče nič ne more. In to je delni

razlog, zakaj z veseljem odhajam s te šole.

Ko smo prišli v šesti razred, je bilo za nas vse

novo – novi učitelji, nove učilnice, za katere se

nam še sanjalo ni, da je v njih lahko toliko

strahu in trepeta, nove zahteve … Že od

začetka se mi je zdelo, da me noben učitelj ne

mara. In z leti se je ta moj občutek še okrepil.

Najbolj strašna stvar na predmetni stopnji pa

so zame bila spraševanja v učilnicah za

matematiko in slovenščino. To mi nikakor ni

šlo. Že tri dni prej so me tlačile more. Vendar

je ta del osnovne šole na srečo zdaj že za

mano.

Seveda pa mi bo osnovna šola ostala v

spominu tudi po lepih trenutkih. Veliko je bilo

različnih prireditev in veliko dnevov

dejavnosti, ki so nam popestrili včasih

dolgočasen šolski vsakdan.

Vem, da se bom svoje osnovne šole vedno

spominjala, upam pa, da se bo tudi ona mene.

Natalia Končina, 9. a

10.

Ko sem bila še majhna, sem se vsako jutro

zbudila, se uredila in oče me je peljal v vrtec.

Vrtec ni bil daleč od mojega doma, prešteli bi

lahko korake … Od 1. septembra 2006 pa je

bilo potrebno hoditi nekoliko dlje, do Osnovne

šole Zalog.

Hitro smo se navadili prehoda, saj se nas je

večina poznala že iz vrtca, 1. razred pa tudi še

ni bil tako zahteven. Kljub temu se je razlika

poznala. Vedela sem, da bodo čez nekaj let

stvari težje. In res so bile. Več dela, več

obveznosti, težje snovi … Kar ne dojamem, da

bo osnovne šole kmalu konec. Devetošolci

generacije 2000 bomo nehali obiskovati OŠ

Zalog. Nekatere stvari mi bodo ostale v

dobrem spominu, nekatere v slabem. Iz

razreda so odšli in v razred prišli različni

sošolci. Žal smo se morali soočiti z izgubo

razredničarke. Čeprav je z nami bila malo časa,

je nikoli ne bom pozabila. Pa tudi drugih, bolj

srečnih trenutkov ne, na primer, ko smo se

zabavali in še bolje spoznavali na taborih, za

katere je zelo lepo, da so vsako leto, saj vem,

da na nekaterih šolah ni tako, in na primer ob

predaji ključa, ko smo bili tako veseli, da smo

ga dobili. Motilo nas je samo to, da dogodek ni

bil dobro pripravljen … A mi letos obljubljamo

odlično tekmovanje. V zadnjem času me zelo

moti obnašanje nekaterih učencev na šoli. Ves

čas nas opozarjajo, nas, ki smo pravzaprav

čisto dobri, kako moramo izboljšati standard

šole, oni pa so vedno slabši, pa jim očitno

nihče ne reče nič. Ne gledam samo na ocene,

temveč na obnašanje. Grozno se mi zdi, da bi

se nekdo bal ostalih učencev in se v šoli

počutil nelagodno. A mi smo imeli vsaj neko

spoštovanje do starejših. To je pomembno.

Sedaj pa nas mlajši zafrkavajo, kakor se jim

zazdi, za vse, kar se zgodi, pa smo vseeno mi

krivi.

Le nekaj je stvari, za katere se lahko sedaj, ob

koncu šole odločim, da so bile zelo dobre ali

zelo slabe. Nekatere tavajo nekje vmes. Včasih

je bilo dobro, da imamo majhno šolo. Hitro

smo se znašli in občutek je bil zelo domač.

Toda bili so tudi dnevi, ko bi se najraje zlila z

množico učencev, a kaj, ko je to ob naši

majhni številčnosti nemogoče. In učitelji,

seveda … Najbolj si bom zapomnila tiste s

smešnimi in sarkastičnimi komentarji. Oni so

mi pravzaprav dali največ znanja. Bili so

78

sproščeni, poznali so besedo »hec«, a ko je bil

čas za delo, so vseeno bili nepopustljivi. Ker

nam niso neprestano grozili in nas opominjali,

kot so to počeli nekateri drugi, so mi vzbudili

dodatno zanimanje za njihov predmet. Z jasno

postavitvijo mej sem z lahkoto osvojila vse

potrebno znanje. Tisti, bolj raztreseni in stalno

misleč, da moramo delati še več, so povzročali

nepotrebne napetosti. Na splošno, kot celota,

se mi zdi, da smo pridobili kar veliko znanja.

Pripomogli so dnevi dejavnosti, ki so bili dobri

in zanimivi, pri izbirnih predmetih bi lahko bilo

več izbire. Tukaj se spet pokaže slabost male

šole. Kako bo naprej, ne vem. Gimnazija bo

vsekakor ogromna, polna ljudi. Na začetku bo

tuja. Čudno bo biti v neznanem kraju,

obkrožen z neznanimi obrazi. Pogrešala bom

hodnike, učilnice, kuhinjo … Tukaj smo

vendarle odraščali polnih devet let.

Imam bratranca, ki ima štiriletno hčer in živijo

v Zalogu. Če se ne preselijo in če ne gre v

drugo šolo, bo ona razlog, da bom večkrat

prišla nazaj v to nizko, podolgovato stavbo

opečnate barve. Sprehajala se bom po

hodnikih in vsakič gledala, kaj se je

spremenilo. Naša šola je skozi leta sprejela in

se poslovila od mnogih učencev. Zaradi nje

smo spoznali dobre prijatelje, prejeli znanje,

se smejali ter tudi jokali. Mi njej ne pomenimo

nič. Ona nam? Ogromno.

Sara Bugarinović, 9. a

79

INTERVJUJI

Življenje – to niso dnevi, ki so minili, temveč dnevi, ki smo si jih

zapomnili.

(P. A. Pavlenko)

INTERVJU Z UČITELJICO NINO IVANETIČ

Učiteljica za slovenščino, gospa Nina Ivanetič, uči na naši šoli že vrsto let. Zanimalo nas je, kako se je

odločila za svoj poklic in kakšna so bila njena šolska leta. Prosili smo jo za nekaj odgovorov na naša

vprašanja.

Velikokrat se zgodi, da o ljudeh, ki jih srečujemo vsak dan, vemo zelo malo ali skorajda nič. In

ker bi radi vsaj o treh na naši šoli izvedeli kaj več, smo jih poprosili za intervju. Predstavili vam

bomo učiteljico Nino Ivanetič, šolskega receptorja Mira Finka in devetošolko Adno Kadrić.

80

Kako bi se opisali v treh besedah?

Radovedna, optimistična in zadržana.

Katero osnovno šolo in katero srednjo šolo ste obiskovali?

Obiskovala sem Osnovno šolo Ketteja in Murna ter Gimnazijo Poljane.

Kakšne spomine imate na šolska leta?

Imam tako lepe kot tudi slabe. V spomin sta se mi zelo vtisnila učiteljica biologije in profesor

slovenščine zaradi zanimivega načina poučevanja. Spomnim se, kako sta nas znala navdušiti nad učno

snovjo. Bila sta stroga, a pravična.

Rada sem hodila v šolo. Zmeraj sem bila dobra pri jezikih in drugih družboslovnih predmetih, malo

manj pa pri matematiki. Moji najljubši predmeti, ki sem jih najbolj uporabljala, so bile barvice in moje

prvo berilo.

V osnovni šoli sem se s prijatelji rada odšla potepat naokoli, namesto da bi odšla domov, ker smo se

imeli za raziskovalce. Opazovali smo različne živali. Moje starše je vedno skrbelo zame, ker me ni bilo

domov na kosilo. In včasih za kazen štirinajst dni nisem smela brati katerekoli knjige. To je bila zame

najhujša kazen.

Nekega dne sem zaradi branja knjige dobila pri matematiki 1. Naslov knjige je bil Pozor, črna marela.

Kakšne knjige ste radi brali, ko ste bili v naših letih? Katera knjiga je bila vaša najljubša?

Najraje sem prebirala pustolovske romane, detektivke, ljubezenske romane … Nekatere mojih

najljubših knjig so bile tudi Dečki iz Pavlove ulice, Sirota iz Lowooda, V vrtincu, Nesrečniki … Rada pa

sem brala tudi knjige Astrid Lindgren.

Kaj ste študirali in kako ste se za izbrani študij odločili?

Študirala sem slovenščino in angleščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Zakaj ste postali učiteljica in ali ste kdaj imeli priložnost, da bi bili po poklicu še kaj drugega?

Lahko bi bila lektorica in sem to tudi bila eno leto, vendar mi ni bilo preveč všeč. Za poklic učiteljice

pa sem se odločila, ker rada delam z ljudmi in z njimi delim svoje mnenje, veselje do literature,

navdušenje nad književnostjo.

Kako ste se počutili, ko ste prvič zakorakali za učiteljski kateder?

Bila sem zelo negotova. V razredih je bilo veliko učencev. Nas pa v šolah niso naučili, kako učiti (ni

bilo prakse). Sprva sem pretežko razlagala, saj sem uporabljala težke pojme, ki jih učenci še niso

razumeli. A učila sem se iz svojih lastnih napak.

Na katerih šolah ste učili, preden ste prišli poučevat na našo šolo?

Na nobeni.

Koliko let že učite na naši šoli?

Tu učim že 35 let.

81

Ali imate na kakšen razred ali na katerega učenca posebne spomine?

Težko bi izpostavila kakšen razred ali posameznika posebej. Sem pa bila več kot 30 let razredničarka

in sem se navezala na vse svoje razrede.

V teh letih se je zagotovo zgodilo kaj zanimivega. Bi nam zaupali kakšen srečen in kakšen slab

trenutek, ki ste ga doživeli?

Spomnim se učenke, ki se je prišla poslovit, ker je zaradi bolezni zadnjič prišla v šolo, teden za tem pa

je umrla za levkemijo. Prizadeli pa so me tudi spisi o nasilju staršev nad otroki.

Zabavno pa je bilo delanje filmčkov za valeto, ko so imeli učenci veliko zanimivih idej.

Če bi imeli možnost, ali bi šli poučevat na kakšno drugo šolo?

Ne! Sicer sem pa po toliko letih že praktično del šolske opreme.

Kakšne knjige najraje berete?

Najraje berem kratko prozo.

Katera je vaša najljubša knjiga?

Ne morem reči, katera knjiga je moja najljubša, saj jih je veliko. Rada berem knjige pisateljice Betty

Smith (npr. Drevo raste v Brooklynu), Mojce Kumerdej, Brine Svit … Rada berem dela sodobnih

pesnikov in pisateljev.

Slišali smo, da tudi pišete. Ali to drži in kaj pišete?

Da, pišem pesmi in kratke zgodbe.

Kakšni so vaši hobiji?

Rada berem, pišem, hodim v naravo, v hribe, plavam, tečem na smučeh …

Maja Plut, 9. a

Monika Martinc, 9. a

82

INTERVJU S ŠOLSKIM RECEPTORJEM MIROM FINKOM Miro Fink je naš šolski receptor. Včasih je bil kriminalist in ima za seboj veliko zanimivih zgodb. Zanimalo nas je, kakšno je bilo njegovo šolanje, kako se je odločil za poklic kriminalista in kako se počuti na naši šoli.

Kdaj in kako ste se odločili za poklic kriminalista? Pravzaprav sem najprej želel biti profesor športne vzgoje. Zaradi različnih vzrokov se potem za ta poklic nisem odločil, in ker sem videl različne »oglase«, ki so vabili v policijo, sem izbral to pot. Kako je potekalo vaše šolanje? Najprej sem obiskoval kadetsko šolo in postal policist. Delal sem v prometu in na različnih postajah, npr. v Mostah. Potem sem se še dodatno izobrazil in bil povišan v kriminalista. Kje vse ste delali? Delal sem kot vodnik službenega psa, kot prometni policist in kot kriminalist na oddelku za mamila, kjer smo med drugim sodelovali tudi z Interpolom. Kako je potekal vaš delovni dan? To je težko opisati, saj poklic kriminalista zahteva neprestano prilagajanje. Se spomnite kakšnega zanimivega dogodka/primera? Eden zanimivejših primerov je bil, ko sem delal »undercover« oz. pod krinko. Izdajal sem se za potencialnega kupca velike količine mamil. Z enim največjih preprodajalcev v tistem času sem se dogovoril za prevzem. Uspelo nam jih je ujeti.

83

Kdaj in zakaj ste se upokojili? Upokojil sem se leta 2004, ker sem izpolnjeval vse pogoje za to – poklic kriminalista namreč sodi med poklice z beneficirano dobo. Koliko let že delate na naši šoli? Sedaj teče moje deseto leto. Kako se vam je zdelo, ko ste začeli delati pri nas? Na šolo so me povabili, ker je na njej v tistem času bilo precej nasilja, nezaželenih obiskovalcev, uničevanja šolskih stvari ... Jaz naj bi z vlogo receptorja vzpostavil vsaj malo reda. Najprej mi je bilo težko, saj sem bil navajen dajanja ukazov sodelavcem, z otroki pa je bilo treba uporabiti drugačen pristop. Kako se vam zdi na naši šoli sedaj? Zelo dobro. Mislim, da se je stanje znatno izboljšalo. Poleg tega, da sem receptor, pomagam hišniku, postorim kaj, kar mi naroči gospod ravnatelj, skrbim, da je vse mirno in da učenci po šoli ne razgrajajo. Se vam je tukaj zgodilo kaj zanimivega? Spomnim se pripetljaja izpred nekaj let. Nekdo je izpustil udomačeno vrano, ki se je naselila v bližini šole. Prisotnost ljudi ji ni bila tuja in enkrat je kljunila neko učiteljico. Ker bi vrana zato lahko bila nevarna otrokom, je šola poklicala lovca in policijo. Postavili so zasedo in več dni za vrano oprezali. Jaz se v njihovo delo nisem vmešaval. Nekaj dni kasneje sem sedel zunaj na eni izmed klopi, ko je v mojo bližino priletela iskana vrana. Opazila me je in zvabil sem jo k sebi. Igral sem se z vezalkami na čevljih, kar ji je bilo zanimivo. Ko je prišla dovolj blizu, sem jo zgrabil in odnesel v pisarno takratnega ravnatelja, gospoda Burkelca. Ko me je videl z vrano v rokah, je skoraj padel s stola. Vsi so komaj verjeli, da sem jo ujel s tako lahkoto. Vrano je nato odpeljal lovec. Kako bi primerjali vašo nekdanjo službo s sedanjo tukaj na šoli? Dejansko sta neprimerljivi. Kriminalci in otroci – to sta čisto različni področji z različnim načinom dela. Kako mislite, da vas sprejemajo učenci? Mislim, da dobro, čeprav včasih tudi malo »potežim«, da se naj po pouku odpravijo domov, da naj ne tekajo po hodnikih ali kričijo … To pa je tudi vse. Slišali smo, da imate sina, ki je uspešen v nogometu. Bi lahko povedali kaj o tem – kje igra, kakšni so njegovi dosežki ... Da, imam sina nogometaša. Igra med mladinci in kadeti v nogometnem klubu Olimpija. Trenutno je v fazi okrevanja, saj je imel operacijo, ko pa bo počitka konec, bo spet delal in igral z vsemi močmi. Vsi seveda upamo, da se bo garanje obrestovalo in bo še uspešnejši.

Sara Bugarinović, 9. a Tanja Mitrović, 9. a

84

INTERVJU Z DEVETOŠOLKO ADNO KADRIĆ Adna Kadrić je učenka 9. b razreda in je edina, ki v naši generaciji trenira tako eksotičen šport, kot je taekwondo. Zato smo se odločili, da ji postavimo nekaj vprašanj o tem, koliko časa že trenira ta šport in zakaj se je zanj odločila.

Kaj treniraš in koliko let? Treniram taekwondo, in sicer 10 let.

Zakaj si se odločila za ta šport? Za ta šport sem se odločila po naključju … Najprej ga je treniral brat Beno, potem pa je tudi meni postal všeč.

V katerem klubu treniraš? V Taekwondo klubu Hankuk.

Ali so za treniranje tega športa določeni kakšni posebni pogoji (telesna višina, teža …)? Ni pogojev, čeprav ni dobro biti težek, ker se tekmuje po kategorijah.

Kolikokrat na teden imaš trening in koliko časa traja? Trening imam vsak dan od ponedeljka do petka po eno uro. Treniram tudi doma.

Kakšne obleke in pripomočki se uporabljajo pri tem športu? Pri tem športu nosimo dobok in pas, uporabljamo pa tudi čelado, rokavice, ščitnike za nart, noge, roke, zobe, genitalije, ščitnik za trup …

Ali se želiš tudi v prihodnosti ukvarjati s tem športom? Seveda, če se bom le lahko.

Ali si se kdaj na treningu oz. tekmovanju poškodovala? Ja, enkrat sem si na treningu zlomila prst na nogi. Včasih me tudi bolijo kolena ali pa imam žulje. Sicer pa hujših poškodb zaenkrat nisem utrpela.

85

Ali imaš status športnika? Zakaj? Ja, ga imam, ker nikoli ne vem, kdaj se bom na treningu zadržala dlje časa. Poleg tega tudi nikoli ne vem, ali bom ob koncu tedna prosta ali ne.

Koliko časa dnevno porabiš za učenje? Učim se najmanj eno uro dnevno, če pa imam konec tedna prost, preložim učenje na ta čas.

Ali se kdaj odrečeš treningu zaradi šolskih obveznosti? Ja, tudi to se zgodi. Če zaostajam z učenjem, potem raje ostanem doma in se učim.

Ali s klubom hodite tudi na tekmovanja izven Slovenije? Kje si že bila in za koliko časa? S klubom hodimo v Avstrijo, večinoma pa na Hrvaško. Večino tekmovanj v tujini pa se udeležim z reprezentanco. Z reprezentanco sem bila že v Belgiji, Nemčiji, Bosni, v Romuniji, na Hrvaškem ...

Je kakšno tekmovanje, ki ti je ostalo še posebej v spominu in zakaj? V posebnem spominu mi bo ostala tekma v Sarajevu. Takrat sem prvič tekmovala kot mladinka oz. juniorka. Čeprav sem izgubila, sem se na tej tekmi veliko naučila.

Aleksandar Đuričić, 9. a

Tanja Mitrović, 9. a