UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA MARIBOR

ODDELEK ZA SLOVANSKE JEZIKE IN KNJIŽEVNOSTI

KULTURNA ZGODOVINA LAŠKEGA IN OKOLICE

Diplomska naloga

Mentor: iz r.prof. dr. Bernard Rajh Kandidatka: Dobrila Vučenović

ZAHVALA

Spoštovani mentor, izr. prof. dr. Bernard Rajh, zahvaljujem se Vam,

ker ste sprejeli moj predlog za pisanje diplomskega dela.

Hvala za vse koristne nasvete, prijaznost

in potrpežljivost.

Zahvaljujem se tudi vsem, ki so verjeli vame.

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

I Z J A V A

Podpisana Dobrila Vučenović, rojena 7. 8. 1982, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer Slovenski jezik s književnostjo, izjavljam, da je

diplomsko delo z naslovom Kulturna zgodovina Laškega in okolice pri mentorju,

izr. prof. dr. Bernardu Rajhu, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

Maribor, ________________ _________________

(PODPIS ŠTUDENTKE)

POVZETEK

V diplomskem delu je predstavljena kulturna zgodovina mesta Laško in njegove

okolice. Začetek prinaša nekaj splošnih značilnosti, kot so lega, prebivalstvo in

občinski prazniki. V nadaljevanju sem predstavila razvoj mesta skozi zgodovino,

vse od prvih naselitev pa do danes, nakar sledijo opisi spomenikov, arhitekturnih

in kulturnih znamenitosti. Predstavljeni so tudi šolstvo, knjižničarstvo in kulturno

življenje v Laškem in okolici. Na koncu so predstavljene znane osebnosti oziroma

posamezniki, ki so kakorkoli vplivali na kulturni, družbeni in gospodarski razvoj

mesta Laško in okolice. V diplomskem delu je uporabljena deskriptivno

raziskovalna metoda, pri opisu zgodovinskih dejstev in oseb pa zgodovinska.

KLJUČNE BESEDE:

Laško in okolica,

zgodovinski razvoj,

kultura,

znane osebnosti.

SUMMARY The topic of my diploma thesis is the cultural history of the town Laško and its

surroundings. The diploma starts with some general characteristics - its

geographical position, inhabitants, municipal festivals and continues with the

development of the town throughout the history – from the early settlements to

this day, then goes on with the description of the monuments, architectural and

cultural sites. Schools, libraries and cultural life of Laško and its surroundings are

also described in my thesis. In the end I wrote about the famous individuals,

whose influence on cultural, social and economical development of the town

Laško and its surroundings is still seen. My diploma is based on a descriptive-

research method as well as on historical one when describing historical events and

individuals.

KEY WORDS:

Laško and its surroundings

historical development

culture

famous individuals

1 UVOD.................................................................................................................. 1

2 NAMEN IN METODOLOGIJA DELA........................................................... 2

3 LAŠKO................................................................................................................ 3

3.1 Splošni podatki ................................................................................................ 3

3.1.1 Geografska lega.......................................................................................... 3

3.1.2 Prebivalstvo................................................................................................ 5

3.1.3 Občinski praznik ........................................................................................ 5

3.2 Laško skozi čas ................................................................................................ 6

3.2.1 Arheološke najdbe...................................................................................... 6

3.2.2 Nastanek laškega gospostva in pražupnije ................................................. 9

3.2.3 Laško pod okriljem Babenberžanov......................................................... 11

3.2.4 Dogajanje od 13. do 15. stoletja............................................................... 12

3.2.5 Laško v 16. stoletju .................................................................................. 15

3.2.5.1 Nastanek grba trga Laško ...................................................................... 17

3.2.6 Laško v 17. in 18. stoletju ........................................................................ 19

3.2.7 Laško v 19. stoletju .................................................................................. 21

3.2.7.1 Izgradnja železnice in razvoj gospodarstva v 19. stoletju ................. 22

3.2.7.2. Kulturno in politično življenje v 19. stoletju ................................... 24

3.2.8 Dogajanje v 20. stoletju............................................................................ 26

3.2.8.1 Začetek 20. stoletja............................................................................ 26

3.2.8.2 Druga svetovna vojna........................................................................ 30

3.2.8.3 Življenje danes .................................................................................. 30

3.2.8.3.1 Zdravilišče Laško ........................................................................... 31

3.2.8.3.2 Pivovarna Laško............................................................................. 35

4 SPOMENIKI, ARHITEKTURNE IN KULTURNE ZNAMENITOSTI.... 41

4.1 Sakralni spomeniki ....................................................................................... 41

4.1.1 Nadžupnijska cerkev sv. Martina Laško .................................................. 41

4.1.2 Cerkev blaženega A. M. Slomška, Rečiška dolina .................................. 42

4.1.3 Cerkev sv. Mohorja, Šmohor ................................................................... 42

4.1.4 Cerkev Matere Božje, Marija Gradec ...................................................... 42

4.1.5 Cerkev sv. Katarine, Kuretno................................................................... 43

4.1.6 Cerkev sv. Mihaela, Šmihel ......................................................................... 43

4.1.7 Cerkev sv. Krištofa, Krištof ..................................................................... 43

4.2 Ostali sakralni spomeniki............................................................................. 44

4.2.1 Župnišče v Laškem................................................................................... 44

4.2.2 Kaplanija .................................................................................................. 44

4.3 Kapelice.......................................................................................................... 45

4.3.1 Kapelica sv. Janeza Nepomuka................................................................ 45

4.3.2 Kapele križevega pota ob poti na Šmihel................................................. 46

4.3.3 Kapele do cerkve Matere Božje, Marija Gradec ...................................... 46

4.3.4 Kapelica sv. Barbare, Trobni Dol............................................................. 46

4.4 Krajinski spomeniki...................................................................................... 47

4.4.1 Marijin steber ........................................................................................... 47

4.4.2 Križ na Humu........................................................................................... 47

4.4.3 Osrednji spomenik žrtvam NOB.............................................................. 48

4.4.4 Spomenik talcem...................................................................................... 48

4.5 Ostale mestne znamenitosti .......................................................................... 48

4.5.1 Žegnani studenec...................................................................................... 48

4.5.2 Vremenska hišica ..................................................................................... 48

4.5.3 Kralj piva.................................................................................................. 49

4.5.4 Črni most.................................................................................................. 49

4.6 Mestna arhitektura ....................................................................................... 49

4.6.1 Grad Tabor ............................................................................................... 49

4.6.2 Graščina Lilijskih – občinska stavba........................................................ 50

4.6.3 Laški dvorec – „Weichselbergerjev dvorec“............................................ 51

4.6.4 Trški špital – Hotel Savinja...................................................................... 51

4.6.5 Mestni magistrat....................................................................................... 52

4.6.6 Kislingerjeva hiša – Muzej Laško............................................................ 52

4.7 Znamenitosti okolice Laškega...................................................................... 53

4.7.1 Rimske Toplice ........................................................................................ 53

4.7.2 Zidani Most .............................................................................................. 56

4.7.3 Jurklošter – kartuzijanski samostan in cerkev sv. Mavricija.................... 57

5 RAZVOJ ŠOLSTVA V LAŠKEM ................................................................. 61

5.1 Začetki šolstva v Laškem.............................................................................. 61

5.2 Osnovna šola nižje stopnje – trivialka......................................................... 61

5.3 Politična šolska ustava in utrditev laške osnovne šole ............................... 62

5.4 Nova osnovna šola ......................................................................................... 64

5.5 Šola med obema vojnama............................................................................. 65

5.6 Šola od druge svetovne vojne pa do danes.................................................. 66

5.7 Šola s prilagojenim programom................................................................... 67

5.8 Glasbena šola Laško...................................................................................... 67

6 RAZVOJ KNJIŽNIČARSTVA ...................................................................... 69

7 KULTURNO ŽIVLJENJE V LAŠKEM ....................................................... 73

7.1 Ljubiteljska kultura...................................................................................... 73

7.2 STIK Laško.................................................................................................... 73

7.2.1 Kulturni center Laško............................................................................... 75

7.2.2 Turistično informacijski center Laško (TIC)............................................ 76

7.2.3 Muzej Laško............................................................................................. 76

7.2.4 Dvorana Tri lilije...................................................................................... 78

7.3 Društva ........................................................................................................... 78

7.3.1 Hortikulturno društvo............................................................................... 78

7.3.2 Etno odbor Jureta Krašovca „Možnar“ .................................................... 79

7.3.4 Kulturno društvo laška pihalna godba...................................................... 80

7.3.5 Prostovoljno gasilsko društvo Laško ....................................................... 81

7.3.6 ŠMOCL.................................................................................................... 81

7.3.7 Laški akademski klub............................................................................... 82

8 ZNANE OSEBNOSTI...................................................................................... 83

8.1 Michael Tiffernus.......................................................................................... 83

8.2 Avguštin Tyfernus......................................................................................... 83

8.3 Primož Trubar............................................................................................... 84

8.4 Ignacij Orožen ............................................................................................... 84

8.5 Dragotin Ripšl ............................................................................................... 85

8.6 Karel Valentinčič........................................................................................... 85

8.7 Fran Orožen................................................................................................... 86

8.8 Dr. Avguštin Stegenšek................................................................................. 86

8.9 Anton Tanc .................................................................................................... 87

8.10 Edvard Jelovšek .......................................................................................... 88

8.11 Jure Krašovec .............................................................................................. 88

8.12 Miloš Rybář ................................................................................................. 89

9 SKLEP............................................................................................................... 94

10 LITERATURA............................................................................................... 98

KAZALO SLIK

Slika 1: Lega Laškega, stran 3.

Slika 2: Krajevne skupnosti Občine Laško, stran 4.

Slika 3: Laški grb, stran 18.

Slika 4: Dvorec Gradec, nekoč last Mosconov, stran 19.

Slika 5: Laško 1681, stran 19.

Slika 6: Zdravilišče Laško, stran 35.

Slika 7: Cerkev sv. Martina Laško, v ospredju Marijin steber, stran 41.

Slika 8: sv. Janez Nepomuk, stran 45.

Slika 9: Kapela ob poti na Šmihel, stran 46.

Slika 10: Kapele ob pešpoti, v ozadju cerkev sv. Matere Božje, stran 46.

Slika 11: Grad Tabor, stran, 51.

Slika 12: Občinska stavba, stran 51.

Slika 13: Weichselbergerjev dvorec, stran 52.

Slika 14: Trški špital – Hotel Savinja, stran 52.

Slika 15: Sofijin dvor, stran 55.

Slika 16: Mostovi v Zidanem Mostu, stran 57.

Slika 17: Dvorec Širje, stran 57.

1

1 UVOD

Za kulturno zgodovino bi lahko rekli, da je zgodovina ljudi, njihovega življenja v

različnih kulturnih obdobjih, njihovih stvaritev, navad, običajev, arhitekturnih

znamenitosti in kulturnih ustanov. Je tudi zgodovina razvoja drugih področij

človekovega delovanja in ustvarjanja, kot je npr. izobraževanje (Razpet 2008).

Zgodovina in kultura sta torej del našega vsakdana, srečujemo ju skoraj na vsakem

koraku.

Laško je sicer malo mesto, a je kulturno in zgodovinsko bogato, zato sem se

odločila, da ga bom podrobneje predstavila v diplomskem delu.

Mesto Laško je bilo naseljeno že v prazgodovini. V srednjem veku je bilo

nekoliko potisnjeno v ozadje, predvsem zaradi bližine večjega in razvitejšega

mesta Celje. Ponovno je Laško zaživelo v 19. stoletju, ko je skozi trg stekla t. i.

„železna cesta“. Njegova lega in bogate naravne danosti (premog in topli vrelci)

so mu omogočili nadaljnji razvoj.

Danes je Laško znano kot turistični in zdraviliški kraj, prepoznavnost pa mu že od

leta 1825 prinaša tudi Laško pivo.

Bogato kulturno zgodovino ima tudi okolica mesta Laško, predvsem so zanimivi

in prepoznavni kraji Rimske Toplice, Zidani Most in Jurklošter, zato sem nekaj

strani namenila tudi njim.

2

2 NAMEN IN METODOLOGIJA DELA

Predmet diplomske naloge je kulturna zgodovina mesta Laško in okolice. Laško je

zaradi svojih zgodovinskih, kulturnih in ostalih danosti pomembnejše središče ob

Savinji, zato ima zanimivo zgodovino. Moj namen je vse to predstaviti z

zgodovinskimi, geografskimi in drugimi značilnostmi.

Na začetku so opisane geografske značilnosti mesta, sledi zgodovinsko dogajanje,

kjer sem skušala najti odgovore na vprašanja, kdaj je bilo to območje prvič

poseljeno, kako so nastale prve župnije, kako je nastala laška gospoščina, kdo vse

so bili njeni lastniki, kako so vplivali na njen razvoj, skratka razvoj mesta od prvih

naselitev pa vse do danes. Predstavila sem tudi spomenike, arhitekturne in ostale

kulturne znamenitosti mesta, razvoj šolstva in knjižničarstva ter kulturno

dogajanje v današnjem času. Na koncu sem predstavila še pomembne osebnosti,

ki so vplivale na kulturno, politično in družbeno življenje v Laškem in okolici.

V diplomskem delu sem uporabila deskriptivno raziskovalno metodo pri

predstavitvi mesta Laško in zgodovinsko metodo pri opisovanju bližnje in daljne

preteklosti mesta Laško in okolice ter pri opisovanju zgodovinskih dejstev.

3

3 LAŠKO

3.1 Splošni podatki

3.1.1 Geografska lega

Občina Laško leži na 228 m nadmorske višine, ob spodnjem toku reke Savinje, ki

deli Posavsko hribovje na vzhodni in zahodni del. Posavsko hribovje sodi v

predalpski svet, Laško z okolico pa v zahodni srednji del Slovenije, za katerega je

značilen subpanonski zmerno celinski temperaturni režim. Zime so hladne, poletja

topla, pomladi in jeseni pa zmerno tople in sveže. Povprečna poletna temperatura

je 19 stopinj, povprečna zimska 2 °C. Na leto pade okoli 1169,3 mm padavin,

največ v juliju in novembru. Sneg lahko obleži od oktobra do srede aprila.

Slika 1: Lega Laškega

Reka Savinja ima pri Laškem snežno-dežni režim, kar pomeni, da je njen vodostaj

odvisen od kopnenja snega spomladi in dolgotrajnejšega in obilnejšega deževja

jeseni. Poleti je gladina vode nizka, kar je posledica večjega izhlapevanja, pozimi

je vodostaj nizek zaradi skromnejših padavin in snežnega zadržka. Izredno visoke

vode so v občini Laško že velikokrat povzročile ogromno materialno škodo.

Višje lege v okolici Laškega so pokrite z gozdovi, na nižjih planotah, vrhovih in

prisojnih zložnejših rebrih so gozd marsikje posekali, na krčevinah pa so nastali

zaselki ali samotne kmetije. Gozd obsega več kot polovico površja. Največ je

mešanih gozdov s prevlado listavcev; med drevesnimi vrstami prevladujeta

smreka in bukev. Širša pokrajina je znana po predalpski flori, nekaterih redkih

4

reliktnih vrstah in zaščitenih cvetnicah. Površina občine znaša 197 km2, vanjo pa

sodi petinosemdeset naselij in devet krajevnih skupnosti.

Krajevne skupnosti v Občini Laško:

• Krajevna skupnost Jurklošter,

• Krajevna skupnost Laško,

• Krajevna skupnost Marija, Gradec,

• Krajevna skupnost Rečica,

• Krajevna skupnost Rimske Toplice,

• Krajevna skupnost Sedraž,

• Krajevna skupnost Šentrupert,

• Krajevna skupnost Vrh nad Laškim,

• Krajevna skupnost Zidani Most.

Slika 2: Krajevne skupnosti občine Laško

5

3.1.2 Prebivalstvo

Število prebivalstva:

V zadnjem obdobju ni bistvenih sprememb števila prebivalcev. Občina je imela:

• leta 2000 14.140 prebivalcev (stanje na dan 23. 5. 2000),

• leta 2002 14.149 prebivalcev (stanje na dan 14. 4. 2002),

• leta 2005 14.033 prebivalcev s stalnim prebivališčem (stanje na dan 13. 12.

2005),

• leta 2007 pa 13.996 prebivalcev s stalnim prebivališčem (stanje na dan 15.

3. 2007).

Laško ima okoli 4000 prebivalcev. Število prebivalcev v laški občini pa že vrsto

let znaša okoli 14.000. Rodnost upada, prebivalstvo se, tako kot drugje v

Sloveniji, v povprečju stara. Povprečna starost prebivalcev je 38 let.

Po podatkih iz decembra leta 2007 je zaposlenih 3780 ljudi, uradno brezposelnih

pa 470. Vsi prebivalci niso zaposleni v domačem kraju, okoli četrtina se jih

dnevno vozi drugam, največ v Celje.

3.1.3 Občinski praznik

Praznik Občine Laško je 7. november, spomin na prvo omembo Laškega kot trga

v pisnem viru, to je v Listini Leopolda VI. z dne 7. novembra 1227. Občina

obeležuje svoj občinski praznik s slavnostno sejo oziroma proslavo, na kateri

podeljuje občinska priznanja:

• Naziv častni občan: podeljen je posameznikom, ki so s svojim delom,

zaslugami in dejanji pripomogli k razvoju, ugledu in uveljavljanju Občine

Laško v Republiki Sloveniji ali na mednarodnem področju.

• Zlati grb Občine Laško: podeljen je posameznikom, družbam, zavodom,

skupnostim, društvom in drugim pravnim osebam za življenjsko delo ali

za več vrhunskih uspehov in dosežkov, ki so pomembni za razvoj in ugled

občine.

6

• Srebrni grb Občine Laško: podeljen je posameznikom družbam,

zavodom, skupnostim, društvom in drugim pravnim osebam za pomemben

dosežek ali vrhunski uspeh v preteklem ali tekočem letu in kot vzpodbuda

za nadaljnje delo.

• Zlata lilija Občine Laško: Zlata lilija Občine Laško je priložnostno

priznanje župana Občine Laško kot znak spoštovanja in pozornosti.

Druga priznanja v Občini Laško so:

Priznanje Antona Aškerca za izjemne dosežke na kulturnem področju.

Jubilejna listina je priznanje Občine Laško, ki ga podeljuje župan ob pomembnih

obletnicah obstoja ali delovanja pravnih oseb: gospodarskih družb, zavodov,

društev in drugih podobnih oblik organiziranja.

Zlata petka pa je priznanje, ki ga prejmejo otroci osnovnih šol v Občini Laško, ki

so vsa leta osnovnega šolanja zaključili z odličnim uspehom.

3.2 Laško skozi čas

3.2.1 Arheološke najdbe

Načrtnega izkopavanja in preučevanja arheoloških najdb v Laškem do sedaj še ni

bilo. Vse dosedanje arheološke najdbe so bile odkrite zgolj slučajno ob raznih

gradbenih delih. Dokazujejo pa, da je bilo Laško z okolico naseljeno že v

prazgodovini.

Splošno naseljevanje Štajerske se je začelo v mlajši kameni dobi ali neolitiku. Tu

je takrat živel alpski rod ljudi, preživljali so se z lovom, poljedelstvom in

živinorejo. V laški okolici so v tem času bili naseljeni kraji, kot so Turje, Padež,

Šmarjeta, Laško, Ojstro, Breze. Iz te dobe so v Brezah in Šmarjeti odkrili kamnite

sekire, nože, kladiva in uteži.

7

Nekje na prehodu iz kamene v kovinsko dobo so se po naših krajih naselili Iliri, ki

so večinoma že uporabljali kovine. V Padežu pri Laškem so našli prazgodovinske

gomile, to je žarne grobove iz novejše železne dobe, ki so pripadali ilirskim

Japodom. Ti so mrliče sežigali v plitvih jamah, ostankom trupla so dodajali

bronaste predmete (posodice), jih pokrivali s ploščami in zakopavali, ali pa

shranjevali v žarah, širokih 1m. Ohranjeni so še glinasti lonci, železni noži, sekire

... Na tako imenovanem „Na pesku“ pri Laškem so bili leta 1907 odkriti veliki

glineni lonci in bronasti okraski, ki kažejo na dobo poganstva (Jelovšek, prepis

rokopisa).

Poznejše najdbe kažejo na naselitev Keltov. Okoli leta 400 pr. n. št. so naše kraje

zasedli Kelti ali Gali, ki so prišli iz današnje Francije oziroma takratne Galije.

Ob Savinji so se naselili Latobiki. Preživljali so se z živinorejo in izdelovali gosto

in toplo surovo sukno. Oboževali so naravne duhove, ob nočnem času so na

križpotjih prerokovali iz zaklanih živali. Imeli so duhovnike, imenovane druidi.

Denar so kovali iz brona, v Laškem pa so leta 1880 pod kaplanijo našli srebrn

keltski novec, ki je imel na eni strani sliko konja, zaščitni znak starih Keltov, na

drugi strani pa moško glavo, okrašeno z bisernim diademom. Znano keltsko

središče v Laškem je Turje nad Rimskimi Toplicami. Keltski sledovi so vidni že v

samem imenu: Turje – „tur“ pomeni gorovje, tako pa se je imenovalo tudi

pragovedo, ki je takrat živelo po višinskih gozdovih. Tudi ostala imena izvirajo še

iz keltskih časov: Štajerska – „ster“ pomeni reko; Sava in Savinja – Savinja se je

imenovala „Savna“ (prav tam).

Največ najdb je iz časa Rimljanov. Leta 15. pr. n. št. so Kelti prišli pod oblast

prvega rimskega cesarja Oktavijana Avgusta. Štajersko ob Savinji in Savi pa so

Rimljani zasedli v letih 34–33 pred našim štetjem in tu ostali kar 500 let. Tu je

verjetno moralo biti večje rimsko naselje, kajti rimski denar, nagrobniki, nakit,

orodja, orožja, okrasja, posode, kamniti spomeniki, votivni kamni so bili najdeni

po celotnem območju Laškega in okolice: v Rifengozdu so našli del rimskega

napisnega kamna, cerkev sv. Štefana v Turju ima na zunanji steni spominski

kamen, v Laškem pa je iz rimskih časov kar precej spomenikov, nekateri so

8

vzidani v pročeljih stavb (reliefne plošče, v vdolbini kapele Franca Ksavirja

župne cerkve je vzidan lev iz belega marmorja), nekaj pa jih hrani muzej. Znana

rimska selišča so še kraji Kuretno, Mišji Dol, Brstnik, Lahomno, Šmarjeta in

drugi.

Laško se je v rimski dobi imenovalo „Tiberium“ in nekateri zgodovinarji so

mnenja, da je Laško dobilo ime po rimskem cesarju Tiberiju, ki naj bi imel v letih

14–17 pr. n. št. v Marija Gradcu svoje vojaško taborišče; tu naj bi stala rimska

utrdba oziroma rimski kastel (Jelovšek, prepis rokopisa).

V Laškem je bilo križišče treh rimskih cest. Ena je vodila nad levim bregom

Savinje od Celja do Laškega; druga nad desnim bregom Savinje čez Strmco proti

Zidanemu Mostu in od tam dalje čez rimski kamniti most naprej proti Krškem.

Tretja pot po pa je vodila iz Laškega po levem bregu Savinje čez Marijo Gradec,

čez Vrh proti Jurkloštru in naprej proti Norikom. Ostanki rimske ceste so še danes

vidni na Strmci, kjer je bila postojanka (Oberžan, Jelovšek 1983).

Najdba starega zidu v Laškem pri vrelcih, ki so ga odkrili leta 1852, ko so kopali,

da bi vrelce zajeli, priča o tem, da so termalne vrelce Rimljani že poznali, vendar

jih zaradi vsakoletnih poplav reke Savinje niso mogli udobno uporabljati.

Zdravilno moč tople vode pa so s pridom izkoriščali v Rimskih Toplicah, kar nam

dokazuje napis, namenjen rimski boginji zdravja (Valetudo). Uporabljali so jih za

časa cesarjev Avgusta, Komoda in Trajana. Toplice so imenovali Balne-Romana.

Tu so našli tudi ostanke rimskih stavb, rimski mozaični tlak, kamnit bazen,

dovodni kanal, obrtne izdelke, novce in votivne podobe, ki so bile posvečene

vodnim nimfam (Jelovšek, prepis rokopisa).

Ko se je v naših krajih pojavilo krščanstvo, se je proti njemu vnel trdovraten boj.

Spomin na to prinaša ozidana votlina na severni strani Šmohorja pod kapelico, o

kateri pravi legenda, da naj bi se tam v prvem stoletju našega štetja skrivala

razširjevalca krščanske vere škof Mohor in diakon Fortuna (prav tam).

9

Proti koncu 6. stoletja so začeli nekdanja keltska in rimska naselja naseljevati

Slovenci. Krajevna imena, kot so Laško, Lahomno, Laška vas, Lahov graben, nam

kažejo, da so tu naleteli na staroselce, ki so jih zaradi latinske govorice imenovali

Lahi. Ti so se pred novimi naseljenci umaknili v okoliško hribovje in druge

odročnejše kraje. Stari Slovenci so se preživljali z lovom, ribištvom, živinorejo in

vinogradništvom. Tu so se začeli ukvarjati s kmetijstvom, pri tem so krčili

gozdove in na požigalništvo nam kažejo krajevna imena Žikovca, Žigon, Požarje

ter priimka oziroma hišni imeni Žikovšek in Požaršek. Živeli so v zadrugah, ki so

jih združevali v županije, na čelu katerih je bil župan. Od tod najverjetneje

izvirajo po Laškem in okolici še danes priimki, kot so Zupan, Zupančič, Županič

(Rybař 2002: 9–40).

Iz teh časov je ohranjenih tudi dvanajst najstarejših staroslovenskih grobov iz 6. in

7. stoletja, ki so jih odkrili v Laški vasi pri sv. Lenartu, v katerih so našli

jantarjeve ovratnice in belomodre bisere. Nekatere od njih hrani celjski muzej

(Oberžan, Jelovšek 1983).

3.2.2 Nastanek laškega gospostva in pražupnije

Laško je spadalo pod Karantanijo, in sicer vse do razpada Samove države. Sledilo

je obdobje zavojevanja, Slovenci so prišli pod bavarsko oblast, vodil jih je

bavarski vojvoda Tasilo II. (743), nato pa še frankovski kralj Karel Veliki (788).

Novi gospodarji so uvedli fevdalni red in krščansko vero. Krščanstvo so širili

misijonarji iz Ogleja in Salzburga. Že v 8. stoletju so oglejski patriarhi v Laškem

ustanovili misijonsko postajo. Iz nje je v 11. stoletju nastala obsežna laška

pražupnija. Postojanke fevdalnega reda so bila zemljiška gospostva, župnije

oziroma fare pa so bile krščanske postojanke. Sedež obeh je bil za ves okoliš v

Laškem. Laška pražupnija je mejila na severu na žalsko pražupnijo (meja je bila

nad Tremerjami, ob izlivu potoka Košnica v Savinjo); na vzhodu na pražupnije

Ponikva, Pilštanj (meja je bila pri sedanji graščini in cerkvi v Jurkloštru), Videm

ob Savi; na jugu je segala preko Save, obsegala Kompolje, sedanjo župnijo

Radeče, mejila na župnijo Svibno; na zahodu pa je mejila na župnijo Braslovče, ki

je takrat obsegala sedanjo župnijo Trbovlje. Vzhodna meja pražupnije je obenem

10

tudi vzhodna meja laškega narečja (Rybař 2002: 9–40).

Severna meja laškega gospostva je tekla po grebenih Mrzlice, Gozdnika in

Šmohorja do Tremerij, nato čez Svetino in Rifnik, proti jugu na Voglajno in še

dalje proti jugu tako, da je vključevala Jurklošter. Naprej je meja tekla po Gračnici

do Lahovega grabna do Lisce in nato po potoku Sevnična do Šmarja pri Sevnici.

Segala je preko Save, obsegala območje Radeč, Kuma in območje od Save proti

Trbovljam ter odtod proti Mrzlici. To zemljiško gospostvo je obsegalo več kot

ozemlje pražupnije, poleg tega strnjenega ozemlja je imelo v lasti še posamezne

raztresene podložnike okoli Žalca. Nastanek zemljiškega gospostva lahko

spremljamo nekje od 10. stoletja. Po smrti Karla Velikega so nasledniki državo

razdelili na obmejne marke. Laško je v 10. in 11. stoletju pripadalo Savinjski

marki. Prvi gospodarji Savinjske marke (krajine) so bili koroški mejni grofje,

rodbina Breže–Seliški. Iz nje izhaja savinjski mejni grof Viljem II., ki mu je

Henrik II. leta 1016 podelil ozemlje med rekami Savo, Savinjo, (dolenjsko) Sotlo

in Mirno s pristavkom, da lahko s to zemljo stori, kar hoče, lahko jo obdrži, proda

ali zamenja. Po srednjeveškem pravu je bil to alod in ne fevd, danes bi temu rekli

zasebna lastnina. Po njegovi smrti je vse podedovala njegova žena sv. Ema

(Hema), in ker ni bilo drugih potomcev, je začela posestvo deliti cerkvenim

ustanovam, preostalo ozemlje pa so si pozneje razdelile razne veje njenega

sorodstva. In ob takem drobljenju je nastalo laško gospostvo, ki je pripadlo grofu

Askvinu, odvetniku in sorodniku po moževi strani. Gospostvo sta nasledila

njegova vnuka Starchand II. in Ulrik, pristaša cesarja Henrika IV., ki pa je bil v

sporu s takratnim papežem Gregorjem VII. Henrika je po smrti nasledil sin Henrik

V. Ta se je s papežem spoprijateljil in brata Starchand II. in Ulrik sta izgubila

svojo posest. Laško-trboveljsko-radeška pokrajina je tako leta 1106 pripadla

papeževemu pristašu grofu Bernardu iz rodu podravskih Spanheimov. Grof

Bernard je leta 1147 padel v križarski vojni in svoja posestva je prepustil nečaku,

štajerskemu mejnemu grofu Otokarju III. iz rodu Traungavcev. Laško, po nemško

Tyver, se nato omenja med pridobljenimi posestvi v kroniki iz let 1280/1290, ki

jih je v nemščini napisal Jans Enkel. In ta zapis sega s svojimi podatki najdlje v

preteklost Laškega, četudi je bil zapisan v poznejšem času (Rybař 2002: 9–40).

11

Kljub temu da je Laško gospostvo pridobil štajerski mejni grof in pozneje

vojvoda, je to še vedno pripadalo Savinjski krajini. Ta je obsegala tudi del

Dolenjske in ta ozemeljska zveza z Dolenjsko se pozna tudi v laškem govoru, saj

ima to tako štajerske kot dolenjske narečne posebnosti (Rybař 2002: 9–40).

V času vlade Traungavcev pride tudi do prve uradne omembe Laškega v latinski

uradni listini. Leta 1182 je vojvoda Otokar namenjal razne dohodke žičkemu

samostanu in pri tem omenjal Laško kot sedež vojvodovega urada (lat.

prepositura), središče fevdalne posesti. Urad je moral imeti svoj sedež v gradu, ki

je bil zgrajen v 12. stoletju in so mu pozneje nadeli ime Tabor (prav tam).

Iz let 1173 ali 1774 je ohranjena listina, s katero Papež Aleksander III. potrjuje

ustanovitev samostana v Jurkloštru, ki je mejil na laško gospostvo. Med prvimi

priorji kartuzijanskega samostana, ki ga je ustanovil Henrik I., je bil Odon iz

Novare (1189–1190). Ta je v Jurkloštru napisal knjigo latinskih pridig, ki velja za

prvi primer pisateljevanja v laškem okolišu (prav tam).

3.2.3 Laško pod okriljem Babenberžanov

Leta 1192 je Laško prišlo pod okrilje Babenberžanov, ki so po dedni pogodbi

nasledili rod Traungavcev. Vladali so vse do leta 1246. Za Laško je bil pomemben

predvsem avstrijski vojvoda Leopold VI., ki je imel vzdevek Slavni, saj je posest

v času njegovega vladanja živela v blaginji in miru. Posebej pa je Leopold skrbel

za razvoj laškega gospostva. To je ležalo na jugovzhodu babenberškega posestva

in je bilo postojanka, ki je lahko služila kot izhodišče za nadaljnje širjenje posesti.

Leopold je želel skozi svojo posest širiti trgovsko pot z Dunaja v Italijo. Ta bi šla

skozi Beljak in nato skozi Laško do Save, od koder bi tekla v obe smeri, tako proti

Dolenjski kakor proti Ljubljani in naprej v Furlanijo. Laško gospostvo bi tako bilo

del tako imenovane „beneške ceste“. V tistem času je dal Leopold ob sotočju

Savinje in Save zgraditi kamniti most, ki bi pospešil pretok prometa. Da pa bi bili

potniki bolj varni, je na bregu Savinje in Save zgradil cerkev sv. Egidija. Ta

kamniti most je bil v tistih časih (1224) taka posebnost, da je kraj zaradi njega

12

dobil ime Zidani Most, skovan pa je bil tudi poseben novec (prav tam).

V času vladanja Babenberžanov je nastalo kar nekaj cerkva, bili so dobrotniki in

ustanovitelji številnih samostanov. V letih 1208/09 je dal Leopold VI. obnoviti

kartuzijanski samostan v Jurkloštru, ki je dobil končno obliko leta 1227, takrat pa

se Laško prvič omenja kot trg. 7. novembra je vojvoda izdal listino, s katero je

določil meje samostanske posesti in navaja, da dobi samostan 5 denarjev letno za

sol v „našem trgu Laško“ in samostan naj najhujše zločince izroča „našemu

sodišču v Laškem“. To nam pove, da je Laško takrat že bilo trg. In ker ni

ohranjene nobene listine o tem, kdaj je Laško postalo trg, velja listina ob

posvetitvi jurkloštrske cerkve obenem tudi za prvo omembo Laškega kot trga.

Laško je bilo torej središče laškega gospostva, postalo pa je tudi sedež deželskega

sodišča, ki je bilo enako kot območje laškega gospostva (Rybař 2002: 9–40).

3.2.4 Dogajanje od 13. do 15. stoletja

Leta 1246 so Babenberžani izumrli in začeli so se boji za njihovo dediščino.

Laško gospostvo je tako najprej pripadlo ogrskemu kralju, nato češkemu kralju

Otokarju II. Přemyslu in leta 1276 so ga končno dobili Habsburžani.

Iz 13. stoletja so ohranjeni podatki o organizaciji laškega gospostva. Že vojvoda

Leopold VI. je dal v letih 1220–1230 popisati svoja posestva. To je tako

imenovani babenberški urbar, najstarejši urbar laškega gospostva. Pod kraljem

Otkarjem II. je v letih 1265–1267 nastal drugi urbar, pod Habsburžani pa v letih

1280-1295 še tretji. Na čelu gospostva je bil urad (lat. officium), ki je imel sedež v

Laškem, tega pa je vodil oskrbnik. Gospostvo je bilo razdeljeno na posamezne

urade oziroma podurade, na čelu katerih so bili sodini. Babenberški urbar našteva

šest sodinov in tri sedeže poduradov: Trbovlje, Zabukovica in Loka. Otokarjev

urbar pa našteva štiri sodine s sedeži v Trbovljah, Širju, Belovem in Vel. Brezi.

Najnižji organ v gospostvu so bili župani. Celotna organizacija je torej bila:

oskrbnik, sodini in župani, vsi pa so imeli tako sodno kot tudi gospodarsko oblast.

Poduradi so imeli pod sabo podložniške kmetije (hube), od katerih so pobirali

dajatve. Iz dajatev, zapisanih v urbarjih, lahko vidimo, da so podložniki v tistem

13

času pridelovali pšenico, oves, bob, med in redili prašiče ter ovce. V Otokarjevem

urbarju zasledimo že dajatve v vinu in prve dajatve v denarju (Rybař 2002: 9–40).

Novi gospodarji laškemu gospostvu niso posvečali tolikšne pozornosti kot

Babenberžani, saj za njih ni imelo več tolikšnega pomena. Tudi Zidani Most ni bil

več tako pomembno prometno križišče in v 15. stoletju so Celjski grofje dali celo

porušiti most, ki ga je postavil Leopold VI. Pod njihovo vlado je začelo

pridobivati na pomenu Celje (prav tam).

Habsburžani so Laško z gospostvom zastavljali oziroma dajali v zakup. Najprej so

ga dobili v zastavo Vovbržani, leta 1336 Žovneški in pozneje Celjski grofje.

Pogodbo so obnovili leta 1368 in tako je Laško ostalo v posesti – zastavi Celjskih

grofov vse do izumrtja njihovega rodu. In po smrti zadnjega celjskega grofa 1456

je Laško znova deželnoknežji fevd Habsburžanov. Ti so gospoščino in grad znova

dajali v zakup raznim fevdalcem in oskrbnikom (prav tam).

V tem času se je začela tudi delitev območja laške pražupnije in laškega

deželskega sodišča. V 13. stoletju so za južni del pražupnije ustanovili

dušnopastirsko postajo v Zidanem Mostu, ki je trajala vse do 15. stoletja. Tedaj

sta pod patronatom laškega župnika nastala vikariata v Loki in Radečah. Iz

enotnega območnega deželnega sodišča se je v 14. stoletju odcepilo območje

deželskega sodišča Radeče, pozneje pa iz njega še deželsko sodišče Loka. V

Jurkloštru pa je obstajalo sodišče za vse območje samostanske posesti, ki je le

najtežje zločince izročalo trškemu sodišču Laško (prav tam).

Leta 1311 je prišlo ozemlje Savinjske krajine pod Štajersko in takrat sta prišla pod

to deželo tudi Laško in Radeče. V cerkvenem oziru pa je povezava Laškega preko

Save trajala dlje, šele v 19. stoletju je prenehala zadnja zveza laške pražupnije z

njeno podložno župnijo Radeče (prav tam).

V 14. in 15. stol. sta bila priorja v Jurkloštru meniha, ki sta znana kot latinska

pisatelja. Mihael iz Prage je napisal tri spise, Nikolaj Kemf pa je avtor številnih

14

spisov z bogoslovno, filozofsko, jezikovno in pedagoško vsebino (prav tam).

Vzporedno z gradovi in cerkvijo se je izoblikovalo tudi območje laškega trga.

Laško se kot trg torej prvič omenja leta 1227. Trško ozemlje je segalo na obe

strani Savinje od Jagoč do Žikovce in do Lahomnice, od Sv. Krištofa in Šmihela

do izliva Rečice, sam obseg se je potem z menjavo gospodarjev tudi spreminjal.

Tu so živeli duhovniki, grajska služinčad, razni obrtniki, rokodelci, kramarji,

krčmarji, padarji, hlapci, konjederci, godci, pohabljenci, berači, reveži. Za uboge

in ostarele tržane so skrbeli v „špitalu“; prvega je Laško dobilo po letu 1420

(Oberžan, Jelovšek 1983).

Trški gospod je bil lokalni zemljiški gospod, v laškem primeru upravnik laškega

gospostva. Na podeželju so živeli kmetje, dninarji, ki so bili podložni

zemljiškemu gospodu, meščani in tržani pa so bili osebno svobodni. Osebna

svoboda je veljala le za tiste, ki so imeli v trgu hišo, in za njihove potomce.

Vladalo pa je tudi nasprotje, tržani so bili osebno svobodni, sam trg pa je bil

podložen zemljiškemu gospodu. Trška uprava – starešinstvo – je imela sedež v

magistratni hiši. Tržani so lahko svobodno volili sodnika, ki je bil pravzaprav tudi

župan, in prvi je omenjen leta 1407. Sodnik je imel pravico izrekati kazni le za

manjše prestopke, pred trško upravo je zato stal kamnit sramotilni steber –

pranger. Za večje prestopke je bilo tu deželsko sodišče, ki je smelo obsojati tudi

na smrt. O tem pričajo vislice, ki so stale na desnem bregu Savinje na koncu

Debra. Laščani so davke plačevali zastavnim imetnikom ali zakupnikom laškega

gospostva, kar kaže, da laški trg le ni imel popolne samouprave, ker bi sicer

morali davke plačevati trškemu sodniku, ta pa bi jih naprej odvajal deželnemu

knezu.

Laški trg je z leti pridobival tudi razne pravice oz. privilegije, ki so jih dodeljevali

zemljiški gospodje ali pa državni knezi. Eden najstarejših znanih privilegijev je bil

Martinov sejem 11. novembra, ki ga je leta 1484 tržanom podelil deželni knez

cesar Friderik III. Med privilegije pa se je štela tudi pravica do uporabe gozda,

paše na Humu in ribarjenja v času posta (Maček 2007: 9– 45).

15

V letih 1497 je Laško dobilo kopališče, ki je bilo takrat običajno za vse večje kraje

in nima povezave z današnjimi vrelci (prav tam).

15. stoletje je povezano tudi s turškimi vpadi. V letih 1471, 1486–1490 so Turki

oblegali in napadali Laško in okolico. Oskrunili so cerkev na Svetini, trg Laško

pa je pogorel. Takrat je bila uničena listina o trških pravicah in leta 1490 jo je

znova izdal cesar Friderik III. Tržani so se pred Turki zatekali v grad, ki je zato

dobil ime Tabor. Od izumrtja Celjskih grofov je bil namreč prazen in je služil le

za obrambo (Rybař 2002: 9–40).

3.2.5 Laško v 16. stoletju

Dogajanje v 16. stoletju je bilo zelo pestro. Habsburžani so laško gospostvo znova

dajali v zakup, in tako je bil v letih 1501–1506 deželski sodnik in upravnik plemič

Pavel iz Buechwalda. Leta 1511 je cesar Maksimiljan I. dal laško gospostvo in

deželsko sodišče v zakup za posojilo plemiču Žigi Višnjegorskemu

(Weichselbergerju). Ta je bil leta 1528 cesarski poslanik v Carigradu, pozneje pa

častnik v bojih proti Turkom. V njegovi lasti sta bila gradova Radeče in Žebnik, v

Laškem pa je bil lastnik majhnega zemljiškega gospostva, ki se je pozneje

imenovalo po njem in je imelo sedež v dvorcu, kjer je danes knjižnica (Maček

2007: 9– 45).

Za njim je leta 1515 gospostvo dobil v zastavo Janž Turjaški (Auersperg), plemič

iz kranjske družine, in v njihovih rokah je laško gospostvo ostalo vse do leta 1554.

Takrat je zastavni dolg odplačal Janez Krstnik Valvasor iz bergamske pokrajine v

Italiji. Obogatel je kot trgovec, si nakupil več gradov in postal pozneje celo

plemič. Laško je bilo pod njegovim okriljem od leta 1554 pa vse do njegove smrti

leta 1581. Na trgu je kupil hišo, kjer so bili uradni prostori, predvsem pa je znan

po tem, da je dal leta 1560 poleg starega „špitala“ postaviti novega. „Valvasorjev

špital“ je stal na mestu današnjega hotela Savinja. Valvasor ga je bogato obdaril,

njegovi dediči pa so dobili nalogo, da morajo zanj lepo skrbeti. Špital je svojo

nalogo opravljal vse do leta 1817, do odprodaje stavbe na dražbi, kot ustanova pa

je obstajal do leta 1918, ko je avstrijski denar izgubil veljavnost. Janez Krstnik

16

Valvasor je želel, da bi priimek Valvasor ostal v teh krajih, in ker ni imel svojih

potomcev, je sem pripeljal rojake iz okolice Bergama, ki so imeli isti priimek.

Tako je v oporoki zapustil grad Medjo (Izlake pri Zagorju) soimenjaku, in ne

sorodniku, Hieronimu Valvasorju. Želja po obstoju imena se mu je izpolnila in

potomci Hieronima Valvasorja so 200 let živeli v teh krajih, najznamenitejši pa je

Hieronimov vnuk Janez Vajkard Valvasor, znani zgodovinopisec. Še danes pa

najdemo v laškem okolišu priimek oziroma hišno ime Bergomaš, ki je ostalo po

rojakih iz Bergama (Rybař 2002: 9–40).

V 15. in 16. stoletju so nekateri študenti iz Laškega študirali na dunajski univerzi.

Med njimi sta tudi humanista, ki sta že s svojim priimkom Tiffernus pokazala, od

kod prihajata. Mihael je bil vzgojitelj in svetovalec württemberškega vojvode

Krištofa ter sodelavec in dobrotnik Primoža Trubarja in drugih reformatorjev. S

svojo posmrtno ustanovo (Stipendium Tiffernum) je pomagal mnogim

slovenskim, protestantskim študentom v Nemčiji. Avguštin Tiffernus pa je bil

duhovnik ljubljanske škofije, znan kot zbiralec rimskih napisov (prav tam).

Na prehodu iz 15. v 16. stoletje je bila v Laškem vidna tudi gradbena dejavnost.

Farni cerkvi so na vzhodni strani stolpa prizidali gotski prezbiterij, sezidana je bila

cerkev v Kuretnem, leta 1505 pa so začeli v gotskem slogu zidati cerkev v Marija

Gradcu. Namenjena je bila za taborsko cerkev v obrambi proti Turkom. Leta 1526

jo je dal poslikati in posvetiti tržan Matija Štih (Stich), poslikava pa je znamenita,

ker predstavlja prehod iz gotskega v renesančni slog. Omeniti je potrebno tudi

renesančno umetnost, ki se kaže pri nagrobnikih v farni cerkvi in ob njej, pri

nagrobnikih zakoncev Valvasor pri kaplaniji, rodbine Štih (Stich) pri cerkvenem

portalu ter župnikov in arhidiakonov Grabschofa in Montagnana v cerkvi sami

(prav tam).

Laško škofijo, in s tem tudi podrejeni župniji Loko in Radeče, so imeli v 16.

stoletju v užitku tržaški škofje. Leta 1527 je takratni patron škof Bonomo podelil

župnijo Loko svojemu učencu Primožu Trubarju. Trubar je od nje užival samo

dohodke, ko pa je prejel mašniško posvečenje, ga je škof Bonomo poslal v Laško

17

za svojega vikarja. In med službovanjem v Laškem je Trubar začel prebirati knjige

verskih reformatorjev ter to že posredovati skozi svoje pridige. Protestantska vera

se je tako širila tudi v Laškem in znani protestant je bil Žiga Weichselberger, ki

naj bi Trubarju utrl pot v ljubljanske reformatorske kroge. Tudi Janez Krstnik

Valvasor je bil naklonjen novi veri, vsaj dokler je živela njegova prva žena, ki je

bila hči znanega protestanta, ljubljanskega župana Vida Kisla. Zaradi reformacije

je začelo upadati samostansko življenje v Jurkloštru, tako je leta 1564 samostan

zapustil zadnji kartuzijan (Rybař 2002: 9–40).

Velika nasprotnika reformacije in protestantizma sta bila laški župnik Polydor

Montagnana, Italijan, ki je tu služboval od leta 1569 pa do smrti, in laški rojak

vnet katoličan Avguštin Tiffernus (prav tam).

Laškega gospostva so se dotaknili tudi kmečki upori. Leta 1515 so se laški

podložniki udeležili punta. Tem je Sigmund Weichselberger – Žiga Višnjegorski –

naložil plačilo puntarskega davka, ki pa ga je zaradi pritožb moral ukiniti. Na

kresnem sejmu 1572 so se sejmarji uprli vinskemu davku, ki ga je uvedel

nadvojvoda Karel. To je bil prvi upor pri nas, ki je bil uperjen proti deželnemu

poglavarju in ne proti graščakom. Nekateri laški podložniki so se leta 1573

udeležili Gubčevega punta, sodelovali pa so tudi v uporu leta 1635, ko so zasedli

sedež gospostva. Na njihovi strani so bili tudi tržani, celo sam trški sodnik. Upor

je po nekaj tednih zatrla vojska iz Slavonske krajine, trškega sodnika so ubili,

puntarje pa zaprli v Celju (prav tam).

3.2.5.1 Nastanek grba trga Laško

Krajevni grbi so neke vrste simboli oziroma znaki posameznih krajev. S svojo

podobo so bili znani vsem, razumeli so jih tudi nepismeni. Uporabljali so se za

označevanje vsega, kar je bilo trško ali mestno: pečata, mejnikov, uradnih knjig,

privilegijev ... Nastali so predvsem tako, da so vanj prevzeli podobe iz mestnih ali

trških pečatov (obzidja, stolpe, mestna vrata, podobe iz dejavnosti kraja), podobe

iz krajevnega prapora, iz grbov mestnih ali trških gospodov ter druge znake

18

(živali, rastline, začetnice imena krajev ...) (Otorepec 1976: 292–307).

Nastanek grba trga Laško je povezan s privilegijem z dne 16. julij 1598, ko je trg

Laško dobil avtonomijo s sodnikom in trškim svetom. Vojvoda Karel je leta 1581

s posebnim privilegijem dovolil tržanom in skupnosti v Laškem, da smejo sami

izvoliti sodnika. Vendar jim je bila ta pravica odvzeta, še preden je prišlo do

izvolitve. Pred tem je funkcijo sodnika opravljal zastavni imetnik laškega

gospostva, ki je lahko reševal le manjše spore. Končno pa je izvolitev trškega

sodnika dovolil Karlov sin nadvojvoda Ferdinand leta 1598. Sodnika naj bi volili

vsako leto; prvotno je lahko to postal vsak sposoben, Ferdinand pa je nato odredil,

da mora biti sodnik katoliške vere, potrditi pa ga je moral glavar ali pa njegov

upravitelj v Celju, torej oseba, ki je takrat upravljala nekdanjo celjsko posest.

Sodnik je nato po prisegi dobil sodno palico kot znak sodniške oblasti. Plačati je

moral en tolar in obljubiti, da bo poravnal trške dolgove. In da so lahko sodniki in

svet uradno potrjevali svoje listine, jim je nadvojvoda Ferdinand podelil trški grb:

ščit modre ali lazurne barve s tremi belimi ali srebrnimi lilijami. Pozneje je

velikokrat prihajalo do napačne podobe laškega grba. Njegova oblika se je

spreminjala glede na čas in njegove značilnosti. Lilije v laškem grbu so

francoske. Bile naj bi simbol devištva in čistosti ter kraljevskega dostojanstva. Kot

simbol čistosti so bile v srednjem veku tudi simbol Marije. Zakaj se pojavijo v

grbu, ni znano. Mogoče je izdelovalec s njimi želel pokazati na farnega patrona

frankovskega sv. Martina, kateremu je bila posvečena farna cerkev, sredi katere pa

se že 1357 omenja Marijin oltar. Ali pa so lilije na modri površini posnemanje

celjskih treh zvezd v modrem? Vprašanj glede oblike je torej veliko in mogoče

zaradi pomanjkanja zgodovinskih virov odgovorov ne bo mogoče najti (Otorepec

1976: 292–307).

Slika 3: Laški grb

19

3.2.6 Laško v 17. in 18. stoletju

Zastavna pravica do laškega gospostva je po Valvasorjevi smrti pripadla baronom

Mosconi, sinovom Valvasorjeve sestre. Leta 1620 so laško gospostvo odkupili od

Habsburžanov in tako postali pravi lastniki. Kupili so tudi graščino v Marija

Gradcu, kjer so živeli. Bili so prvi in edini lastniki, ki so dejansko živeli na laškem

gospostvu, vsi ostali so ga dajali v zakup, upravljali pa so ga njihovi pooblaščenci

– upravniki.

Slika 4: Dvorec Gradec, nekoč last Mosconov

Mosconi so leta 1665 prodali laško gospostvo grofom Vetter von der Lilie. V

njihovi lasti in lasti njihovega sorodstva, grofov Wildenstein, je Laško ostalo do

leta 1854, ko je prišlo do zemljiške odveze po marčni revoluciji. Grof Johann

Weikhard Vetter von der Lilie je dal pozidati graščino ob Savinji, ki stoji še danes,

v njihovi lasti pa je ostala do leta 1945. Graščina je bila vedno sedež uradov,

deželskega sodišča, uprave gospostva in pozneje še nekaterih drugih uradov. Grof

Mihael Weikhard Vetter je leta 1645 zapustil ustanovo za vzdrževanje revežev, in

tako je Laško dobilo še tretji t. i. „kmečki špital“, ki je imel svoje poslopje vse do

požara 1840 na Savinjskem trgu (Rybař 2002: 9–40).

V 17. stoletju sta nastali prvi sliki Laškega. Zelo znamenita je grafika iz leta 1681,

ki jo je objavil Georg Mätthaus Vischer v delu Topographia Styriae

Slika 5: Laško 1681

20

Gradbena dejavnost se je nadaljevala tudi v 17. in 18. stoletju. Leta 1637 so začeli

zidati cerkev sv. Mihaela, ki je bila sprva mišljena kot romarska cerkev. Ob poti iz

Laškega na Šmihel je bilo zgrajenih sedem kapelic križevega pota. Leta 1721 je

bila k farni cerkvi, v baročnem slogu, prizidana kapela sv. Frančiška Ksaverja,

leta 1736 pa je bila takšna kapela prizidana še na severni strani (današnja križeva

kapela). Leta 1738 so na pobudo laškega tržana Tomaža Pergerja začeli zidati

cerkev sv. Krištofa, in sicer na ruševinah, kjer je nekoč že stala cerkev, posvečena

istemu svetniku. Čez leto dni so jo blagoslovili, dokončana pa je bila leta 1743

(Rybař 2002: 9–40).

V letih 1704–1744 je v Laškem kot duhovnik služboval Janez Krstnik Gajšnik

(Gayschneg), ki je v latinščini napisal krajepis laške nadžupnije. Opis je opremil z

risbami, ki nimajo umetniške vrednosti, imajo pa zato dokumentarno. V spomin

na nekdanjo pražupnijo pa nosijo laški župniki od leta 1722 naprej naslov

nadžupnik (prav tam).

V času vladanja cesarice Marije Terezije se je začela obsežna laška nadžupnija

deliti. Nastale so župnije Sv. Rupert nad Laškim (Breze), Dol pri Hrastniku in Sv.

Jedert nad Laškim (Sedraž). Župnike teh župnij je predlagal laški nadžupnik. Pod

cesarjem Jožefom je nastalo še več župnij: Sv. Miklavž nad Laškim (Lažiše),

Šmarjeta (v Rimskih Toplicah) in Sv. Lenart nad Laškim (Vrh). Župniki teh

župnij so bili plačani iz „verskega sklada“, kamor so se stekala sredstva

zapuščenih samostanov. Iz župnije Radeče se je odcepila župnija Širje, iz župnije

Loka pa Razbor. Leta 1788 je župnija Radeče prišla pod ljubljansko nadškofijo,

Laško in Loka pa pod lavantinsko. Namesto Savinjskega arhidiakonata so nastale

dekanije; v Laškem je bil sedež dekanije, ki je dobila vse ozemlje nekdanje

pražupnije na levem bregu Save, z Loko in brez Radeč. Laški nadžupnik je leta

1808 izgubil patronat nad župnijo Radeče, s čimer se je izgubila zadnja vez

Laškega z ozemlji čez Savo (prav tam).

Leta 1774 je cesarica Marija Terezija izdala šolsko naredbo in namesto cerkvene

šole, ki je imela prostore v današnji kaplaniji in kjer je poučeval organist, je

21

nastala državna šola z učiteljem, ki je imela prostore v starem špitalu. V tem času

je delovala tudi zasebna latinska šola, ki jo je imel domačin duhovnik Janez

Krstnik Ulčer. V lasti je imel Weichselbergerjevo gospostvo, leta 1776 naj bi

poučeval osemnajst gojencev (Rybař 2002: 9–40).

V baročni dobi so v Laškem prikazovali pasijonsko procesijo, ki je prenehala ob

koncu 18. stoletja, v času jožefinskih reform. V postnem času so v procesiji, ki je

šla iz Laškega do Marije Gradca, prikazovali Kristusovo trpljenje. Kristusovo

križanje je bil zadnji prizor, odigrali pa so ga pri cerkvi. To je bil prvi primer

gledališke igre v Laškem (prav tam).

3.2.7 Laško v 19. stoletju

V 19. stoletju, natančneje leta 1809, je Laško dobilo zadnji privilegij. Cesar Franc

I. je dovolil 8 letnih sejmov: Matijev sejem (24. 2.), velikonočni sejem (na veliki

četrtek), Jurijev sejem (24. 4.), binkoštni sejem (na binkoštni torek), kresni sejem

(24. 6.), Matevžev sejem (21. 9.), Martinov sejem (11. 11.) in Tomažev sejem (21.

12.). Ti so morali biti v navadi že dolgo pred tem letom. Jurijev sejem je bil

pozneje ukinjen, nadomestil ga je Jernejev (24. 8.) (Kelert 1995).

Že kmalu po letu 1800 se je začela spreminjati podoba Laškega. 1826 so opustili

staro pokopališče okoli cerkve ter pokopališči v Kuretnem in Mariji Gradcu. Novo

je nastalo pod Sv. Krištofom. Leta 1833 so podrli špitalsko cerkev, leta 1839 pa

staro kostnico pri cerkvi. Dokončno pa je podobo Laškega spremenil požar, ki je

izbruhnil 28. 4. 1840 zvečer v hiši na pobočju Huma. Pogorelo je kar šestdeset

hiš, strehi na cerkvi in stolpu, šest cerkvenih zvonov pa se je od vročine stopilo. V

požaru so bile uničene tudi stare majhne hiše in namesto njih so nato začeli graditi

mnogo novih stavb, ki so se ohranile do danes. Po tej usodni noči so podrli

pokopališki zid okoli cerkve, cerkev in stolp pa so na novo prekrili. Za obnovo po

požaru je največ skrbel Matija Balon, laški nadžupnik in dekan ter obenem šolski

nadzornik. V tem času je v Laškem službovalo kar nekaj duhovnikov, ki so veliko

doprinesli k razvoju šolstva v Laškem (Jožef Rozman – Konjiški, Žiga Juvančič,

22

Jurij Alič) (Rybař 2002: 9–40).

Od 16. stoletja naprej obstajajo podatki, da je bil v Laškem vedno nastanjen tudi

kirurg. Za leto 1842 obstaja podatek, da se je smrtno ponesrečil kirurg

Maksimiljan Ipavec, okrajni zdravnik v Laškem. Njegovo delo je nato opravljal

kirurg in okrožni zdravnik v Laškem Urban Žnideržič (prav tam).

Revolucijsko leto 1848 je prineslo spremembe tudi v Laškem. Zemljiška odveza je

odpravila gospostva, deželska sodišča in ostale ostanke fevdalnega reda. Ozemlje

trga Laško, ki je takrat že imel svojo samoupravo z izvoljenim trškim sodnikom,

se je razdelilo na dve občini, in sicer na Laško in novo občino Sv. Krištof. Laška

je na levem bregu Savinje segala od celjske občine do izliva Gračnice v Savinjo,

Sv. Krištof pa od izliva Košnice v Savinjo nad Tremerjami do izliva potoka

Boben v Savo pri kolodvoru Hrastnik (s tem je bila največja občina na

slovenskem Štajerskem). Z ustanovitvijo občin je tako tudi kmečko podeželje po

zemljiški odvezi dobilo svojo samoupravo (prav tam).

3.2.7.1 Izgradnja železnice in razvoj gospodarstva v 19. stoletju

Pomembna za razvoj gospodarstva in življenja v Laškem je bila izgradnja

železnice. Prometne razmere so bile namreč v celotnem okolišu zelo slabe. Cesta

iz Jurkloštra v Laško je bila narejena v 18. stoletju, v letih 1815/16 so na desnem

bregu Savinje zgradili sedanjo cesto Celje–Zidani Most, leta 1826 pa je bil

ponovno zgrajen most v Zidanem Mostu (Rybař 2002: 9–40).

Proga, ki je leta 1849 stekla iz Celja do Ljubljane, je del t. i. „Južne železnice“,

katere osnovni namen je bil povezati avstrijsko prestolnico Dunaj z največjim

pristaniščem v severnem delu Jadrana – Trstom. Načrtovati so jo začeli že leta

1837. Obstajale so kar tri variante, kjer bi lahko potekala trasa od Celja do

Ljubljane, in sicer: dve od Celja po Savinjski dolini; ena bi tekla skozi Tuhinjsko

dolino v Kamnik, druga pa čez Vransko s tunelom pod Trojanami proti Domžalam

in Ljubljani. Odločili so se za tretjo varianto ob toku Savinje do Zidanega Mosta

23

in odtod skozi savsko sotesko do Litije in naprej do Ljubljane. K odločitvi je

pripomoglo predvsem dejstvo, da so bile okrog Hrastnika, Trbovelj in Zagorja

odkrite velike zaloge premoga, ki jih zaradi skoraj nikakršnih prometnih povezav

niso mogli izkoriščati v večjem obsegu. Odsek Celje–Laško so gradili v letih

1843–1846 (Brilej 1999).

Leta 1847 je Laško obiskal cesar Ferdinand I. s cesarico Marijo, istega leta je bila

zgrajena postaja, imenovala se je Markt Tüffer (Laški trg), v Rimskih Toplicah pa

Bad Tüffer (Laške Toplice). S progo so gradili tudi postajno poslopje, skladišča,

čuvajnice. Laško je dobilo peron 1881. Uradna otvoritev proge Celje–Ljubljana je

bila 16. septembra 1849, vendar je prvi vlak peljal že 18. avgusta 1849, na rojstni

dan cesarja Franca Jožefa I. Železnica je spremenila življenje v nekoč

odmaknjenem trgu; pripomogla je k razvoju industrije, turizma in na splošno

celotnega gospodarskega ter družbenega življenja (Jelovšek, prepis rokopisa).

Pri gradnji proge so pozornost železniškega inženirja Leopolda Rödla pritegnili

topli vrelci ob izlivu Rečice v Savinjo. Ko so gradnjo zaključili, je začel z deli, in

ko mu je uspelo zajeti vrelce, je zgradil zdraviliško poslopje z bazenom, kabinami

in drugimi pritiklinami. 1. 5. 1854 so odprli termalno kopališče, ki je spremenilo

življenje v nekoč odmaknjenem trgu. Začeli so prihajati gostje iz celotne

habsburške monarhije. Da ni prihajalo do zamenjave, so naziv kopališča Laške

Toplice v Šmarjeti spremenili v Rimske Toplice (Rybař 2002: 9–40).

Laško je po svetu znano po pivu in njegovi začetki segajo v 19. stoletje,

natančneje v leto 1825. Takrat je začel Franc Gayer v poslopju nekdanjega

Valvasorjevega špitala variti pivo. Po požaru 1840 je v istem poslopju uredil

nekoliko večjo pivovarno Gustav Uhlich, lastnik zdravilišča v Rimskih Toplicah.

To pivovarno je leta 1866 kupil Julius Larisch, njegov sin Anton pa je nato pod

Šmihelskim hribom zgradil novo pivovarno. Po njegovi smrti je postal njen

lastnik Simon Kukec, lastnik pivovarne v Žalcu. Ta je pivovarno povečal,

moderniziral in pivo izvažal celo v prekomorske dežele. Leta 1903 je osnoval

delniško družbo Združene pivovarne Žalec in Laški trg. Sam je bil direktor

24

pivovarne v Žalcu, njegov sin pa v Laškem (Rybař 2002: 9–40).

Začetki rudarstva pa segajo že v 18. stoletje. V Padežu in Lokavcu so takrat kopali

svinčeno rudo, v Medvednici, med Brezami in Svetino, pa je bil v začetku 19.

stoletja rudnik železa. Večjega pomena je bilo premogovništvo. Premog so odkrili

že ob koncu 18. stol. na Breznem in v Rečici, kopati pa so ga začeli na začetku 19.

stoletja. V tem času je nastal rudnik v Trobnem dolu, ki je obratoval še v času

stare Jugoslavije, z večjimi deli pa so začeli tudi v Hudi jami. Lastniki vseh teh

rudnikov so bili nemški podjetniki, leta 1890 je Brezno in Hudo jamo kupila

Trboveljska premogokopna družba, ki je leta 1893 ustavila dela na Breznem, v

prvih letih 20. stoletja pa še v Hudi jami (prav tam).

V trgu je bila v času avstro-ogrske monarhije tovarna salonita. Razmahnile so se

razne obrti, predvsem usnjarska, tkalska in barvarska. Kmetijstvo v okolici se je

preusmerilo, vinograde so opustili, gojiti so začeli sadno drevje, napredovala pa je

tudi živinoreja (prav tam).

Leta 1885 je tedanji lastnik laškega zdravilišča Teodor Gunkel uvedel električno

razsvetljavo za zdraviliške stavbe in poti v parku. Vodno kolo, ki je poganjalo

črpalko za dviganje termalne vode v bazen, je poganjalo tudi dva dinama za

proizvodnjo električne energije. To je bil tretji primer električne razsvetljave v

Sloveniji (1883 parni mlin v Mariboru, 1884 Postojnska jama) in sploh prvi način

pridobivanja elektrike na vodni pogon. Trška občina pa je elektrifikacijo uvedla

leta 1906; razsvetljenih je bilo 125 hiš, luč pa je svetila tudi po trgu (prav tam).

3.2.7.2 Kulturno in politično življenje v 19. stoletju

Razvoj gospodarstva in upravne spremembe so vplivale tudi na kulturno in

politično življenje. Župan, uradniki in lastniki podjetij so bili večinoma Nemci,

kar je spremenilo narodnostni sestav in v trgu Laško med drugim povzročilo tudi

narodnostne boje. Slovenskih izobražencev je bilo malo, le duhovščina, učitelji in

zdravnik. V letih 1846–1884 je v Laškem kot dekan in nadžupnik deloval častni

25

kanonik Anton Žuža, znan narodnjak, Slomškov vrstnik in podpornik njegovega

delovanja. Omeniti je potrebno tudi Dragotina Šauperla, ki je bil v letih 1864–

1868 kaplan v Laškem in je v tem času prevedel v slovenščino Shakespearovo

dramo Hamlet, ki velja za prvi slovenski prevod tega dela (Rybař 2002: 9–40).

Leta 1869 je bila v Laškem ustanovljena čitalnica. Ustanovili so jo zdravnik

Urban Žnideržič ter trgovca Andrej Elsbacher in Franc Orožen. Do leta 1871 je

imela čitalnica preko 119 članov iz vsega laškega okraja, med njimi so bili tudi

okoliški kmetje. Med častnimi člani pa je kar nekaj znanih imen: urednik Novic iz

Ljubljane, dr. Janez Bleiweis, Oroslav Caf, jezikoslovec in duhovnik iz Ptuja,

Anton Tomšič, urednik Slovenskega naroda iz Maribora, in pesnik Jovan Vesel

Koseski iz Trsta. Čitalnica je imela svoje prostore na trgu pri cerkvi v hiši

mesarskega mojstra Slanca (danes Aškerčev trg 1). Tukaj so se odvijale razne

prireditve, veselice (bésede) in gledališke predstave. Čitalnica je z delom

prenehala leta 1871; s tem je v Laškem nastopilo dvajsetletno mrtvilo v

slovenskem političnem in družabnem življenju (prav tam).

Nemški pritisk je bil vedno hujši, ločitev med Nemci in Slovenci pa vedno večja.

Skoraj edino društvo, kjer so sodelovali oboji, je bilo gasilsko društvo. Leta 1872

so laški Nemci dosegli cepitev občine na trg in okolico, trška občina je do razpada

Avstro-Ogrske monarhije imela nemško vodstvo. Leta 1886 je ozemlje na desnem

bregu Savinje, ki je spadalo pod občino Sv. Krištof, prišlo pod trško občino.

Okoliška občina na levem bregu Savinje je dobila ime Marija Gradec in je imela

slovensko vodstvo. Skupaj s svetokrištofsko občino se je zavzemala za odpravo

obveznega pouka v nemščini, za slovensko uradovanje, za ustanovitev univerze v

Ljubljani in med prvo svetovno vojno zbirala podpise za Majniško deklaracijo

(prav tam).

Povečanje obratovanja rudnikov v okolici pa je povzročilo tudi razna delavska

gibanja, stavke, shode, leta 1890 so prvič praznovali 1. maj. Ko so zaprli obrat

Huda jama, pa so prenehale tudi vse podobne akcije (prav tam).

26

V 90-ih letih 19. stoletja pa se je v trgu začela nekoliko spreminjati narodnostna

sestava, s tem pa tudi družbeno, kulturno in politično življenje. Simon Kukec je v

tem času prevzel pivovarno, zaposloval Slovence in Čehe, ki so poživili družabno

življenje v trgu. Pivovarna je imela prostore v današnjem hotelu Savinja in tam so

se odvijale vse slovenske prireditve. V narodnostni boj je posegalo tudi

učiteljstvo, leta 1895 se je v Laško preselil slovenski odvetnik, dr. Josip Kolšek, ki

je s svojimi koncipienti močno in odločno posegel v politično življenje. Vsi so

podpirali slovenske zahteve v javnem življenju, sodelovali v slovenskih društvih

in pri slovenskih prireditvah. Tudi med uradništvom so že bili večinoma Slovenci

in tako so lahko obnovili slovensko družabno življenje, ki je zamrlo ob

prenehanju čitalnice. Kot protiutež raznim nemškim društvom so leta 1891

ustanovili podružnico Družbe sv. Cirila in Metoda, leta 1893 bralno društvo, ki je

imelo dramatični, knjižnični, pevski in godbeni odsek, leta 1899 pa so ustanovili

slovensko Hranilnico in posojilnico (Rybař 2002: 9–40).

Nemški pritisk se je kazal tudi v šolstvu; tako je nemško društvo (Schulverein)

leta 1892 odprlo nemško šolo, v katero so morali svoje otroke pošiljati vsi, ki so

bili kakorkoli odvisni od Nemcev. Tako je večina slovenskih otrok hodila v

nemško šolo. Pri vseh uradnih dogodkih sta tako od tedaj naprej nastopali obe

šoli (prav tam).

3.2.8 Dogajanje v 20. stoletju

3.2.8.1 Začetek 20. stoletja

Šele leta 1910 je nastal položaj, v katerem so si Slovenci upali pri občinskih

volitvah postaviti svoje kandidate v III. volilnem razredu (volivci so bili

razvrščeni po višini davka, ki so ga plačevali). Na volitvah 8. 6. 1914 so v svojem

volilnem razredu zmagali slovenski kandidati, ki so zaradi nemškega pritiska,

kljub delitvi na klerikalce in liberalce, na volitvah nastopili skupaj. Nemci so

zoper ta izid vložili priziv. Čez nekaj tednov je izbruhnila prva svetovna vojna in

na oblasti so zaradi vojnega stanja ostali stari občinski organi. Tako slovenska

27

zmaga ni imela dejanskega učinka, ampak zgolj simboličnega (Rybař 2002: 9–40).

Leta 1918 je prišlo do odcepitve od Avstro-Ogrske monarhije in ustanovitve nove

Države SHS. V Laškem so takrat kot znak tega dogodka s kolodvora odstranili

tablo „Markt Tüffer“ in namestili novo „Laški trg“.

1. 11. 1918 so Slovenci iz trga in okolice v župnijski dvorani, pod vodstvom

dekana dr. Kruljca, izvolili „Krajevni odbor narodnega sveta v Laškem“. Ta je

nato 4. 11. 1918 odstavil nemški občinski odbor z županom na čelu, njegovi

predstavniki pa so prevzeli občinske posle. Ustanovili so Narodno stražo, za

opravljanje občinskih poslov so osnovali finančni, obrambni in ubožni odsek.

Narodna vlada za Slovenijo je šele 24. 1. 1919 uradno razpustila nemški občinski

odbor, istočasno je razpustila okrajni zastop za okraj Laško in povsod imenovala

slovenske uradne predstavnike. Poverjeništvo za notranje zadeve Deželne vlade za

Slovenijo pa je z razglasom dne 22. 8. 1919 odredilo, da se trška občina in trg

Laško odslej imenujeta samo „Laško“ in ne več „Laški trg“. S tem nazivom je

Laško še vedno ostalo trg, vendar tega naziva ni več nosilo v imenu (prav tam).

Po 40 letih je Laško leta 1918 spet dobilo slovenskega zdravnika; dr. Anton Čede

je bil kar 8 let edini zdravnik za Laško in okolico. Zdravstvene razmere po prvi

svetovni vojni pa so bile zelo kritične. V Rifengozdu so bile leta 1920 odkrite črne

koze, v trgu trebušni tifus, ki ga je povzročila voda iz okuženih vodnjakov (prav

tam).

Po propadu monarhije je nemški vpliv počasi popuščal, nemška šola je prenehala

z delovanjem leta 1919, leta 1920 so odstavili nemškega predsednika sodišča,

nasledil ga je Slovenec, ponovno so odprli obrat rudnika v Hudi jami ...

Z manjšanjem nemškega pritiska so se prenehali narodnostni boji, se je pa zato

začela politična diferenciacija. Oblikovale so se številne politične stranke in na

vseh volitvah v nadaljnjih 15-ih letih je dobivala največ glasov lista

Jugoslovanske (Samostojne) demokratske stranke oz. poznejše Jugoslovanske

nacionalne stranke (JNS) pod vodstvom dr. Roša, ki je v času svojega

županovanja skušal obvladovati vse dogajanje v Laškem (prav tam).

28

V času Avstro-Ogrske monarhije so bila društva razdeljena glede na narodnostno

pripadnost, posebej za Nemce in posebej za Slovence. V času Kraljevine SHS pa

so bila društva razdeljena glede na politično pripadnost. Tako so pristaši

demokratske stranke (liberalci) ustanovili telovadno društvo Sokol, pristaši

ljudske stranke (klerikalci) pa Orel, vsaka od strank je imela svojo hranilnico in

posojilnico, skupno je bilo le gasilsko društvo, kjer pa sta se obe strani ves čas

borili za oblast. Slovenska ljudska stranka je pospeševala zadružništvo, zato je v

Laškem, kot protiutež laškim trgovcem, po večini demokratom, poslovala

potrošniška zadruga. Kljub političnemu boju in nasprotovanjem je na kulturnem

področju vladalo sožitje. Člani Sokola so aktivno sodelovali pri cerkvenih

obredih, peli na koru in igrali v igrah pred cerkvijo, na kulturnih prireditvah v

Sokolskem domu pa so sodelovali tudi pristaši nasprotnega tabora. To sožitje se je

skalilo šele v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno. Za kulturno življenje so

večinoma skrbeli učitelji. Na Reki je v letih 1922–1925 učiteljeval pisatelj Tone

Seliškar, pri Sv. Lenartu (na Vrhu) in pri Sv. Jedrti (Sedraž) sta bila v času stare

Jugoslavije šolska upravitelja brata in slikarja Nande in Drago Vidmar. V Laškem

je bil šolski upravitelj Juro Kislinger, ki se je prav tako udejstvoval na kulturnem

področju. Posebej razgibano pa je kulturno življenje postalo leta 1934, ko je kot

učitelj v Laško prišel skladatelj Radovan Gobec in so v Sokolskem domu z

velikim uspehom uprizarjali njegove operete (npr. Hmeljska princesa, Tremarski

dukat). Do slovesne otvoritve Sokolskega doma, dne 3. 9. 1933, v Laškem ni bilo

primerne dvorane za razne prireditve. Te so se zato odvijale kar po gostilnah,

največkrat v dvorani restavracije Henke (današnji Hum), včasih v zdravilišču, orli

pa so imeli na voljo dvorano v župnišču. Leta 1936 je trgovec Osolin v svoji hiši

uredil zvočni kino, ki je tam ostal do nedavna (Rybař 2002: 9–40).

V letu 1927 je poteklo 700 let, odkar je bilo Laško prvič omenjeno kot trg. V

proslavo dogodka je dr. Roš predlagal, da Laško postane mesto. In kralj

Aleksander I. je 17. 7. 1927 razglasil trg Laško za mesto. In da bi bilo Laško

vredno naziva mesta, je občinski odbor začel z raznimi komunalnimi deli. Prva je

bila napeljava vodovoda in tako je iz zajetja v Rimskih Toplicah leta 1928 v laške

hiše pritekla voda iz vodovodnih pip. Zatem je bilo na vrsti asfaltiranje; do tedaj

29

so bile namreč ulice blatne, in da bi vse bilo videti bolj mestno, so do leta 1931

asfaltirali glavne ulice (Rybař 2002: 9–40).

Kljub velikim zaslugam, ki jih je imel dr. Roš za razvoj Laškega, je raslo

nezadovoljstvo nad njegovo vladavino, očitali so mu diktatorstvo. Leta 1935 je

prišla na vlado radikalna stranka, ki je z bivšo SLS osnovala novo vladno stranko

JRZ. 20 dni pred volitvami (5. 10. 1396) je banska uprava razrešila župana dr.

Roša ter občinske svetovalce oz. odbornike in s tem razpustila ves občinski odbor

ter postavila začasno upravo. Volilna borba je bila nato huda in z zelo malo

razliko je zmagala JRZ. S tem je bilo konec 15-letne vladavine dr. Roša. Ker pa je

bila zmaga JRZ zelo tesna, je obstajal dvom, če se bo JRZ na naslednjih volitvah

obdržala. Ti dvomi so prenehali, ko sta se jeseni 1937 združili laška in

marijagraška občina. Tu pa je že od nekdaj vladala SLS oz. JRZ in zmaga ji je bila

zagotovljena. Za občinske volitve 1938 sta bili tako vloženi dve listi pristašev

JRZ. Razlika med njima je bila ta, da so eni nasprotovali združitvi občin, drugi pa

ne. Zmagala je lista za združitev, sestavila svojo občinsko upravo, ki je ostala

takšna do nemške okupacije (prav tam).

V tem času se je v Laškem okrepila tudi industrija. V zgradbah nekdanje

pivovarne je obratovala tekstilna tovarna Lateks, v letih 1396–1937 nastala nova

tekstilna tovarna Lava, veliko je bilo malih obrtnikov. Po prenehanju delovanja

Delniške pivovarne leta 1927 je na pobudo dr. Roša in ostalih nastala nova

Gostilničarska pivovarna kot delniška družba, ki je 1931 imela svoj ustanovni

občni zbor in je leta 1938 začela delovati v novih prostorih. Povečanje industrije

je pomenilo tudi povečanje socialnih razlik med prebivalstvom, kar je največkrat

povzročalo stavke rudarjev. V času stare Jugoslavije je bilo v navadi tudi

praznovanje delavskega praznika, prvega maja, na Humu, kjer se je v noči s 30.

aprila na 1. maj kuril kres (prav tam).

Leta 1931 je bil v Laškem 1084 ljudi, število pa se je poleti povečalo zaradi

obiska turistov v zdravilišču. V zadnjih letih pred vojno pa se je povečalo tudi

delovanje domačih Nemcev in nemčurjev. Povsod so se želeli uveljaviti in

30

vstopali so v vsa slovenska društva (Rybař 2002: 9–40).

3.2.8.2 Druga svetovna vojna

Po 27. 3. 1941 so moški odhajali v vojsko v vse smeri. Šole je zasedlo vojaštvo,

vsi mostovi so bili pripravljeni za miniranje. Ob napadu na Jugoslavijo 6. 4. 1941

zgodaj zjutraj so odmevali streli protiletalskih enot v Zidanem Mostu in Laščani

so iz cerkve bežali domov. 11. 4. 1941 so se pojavile prve motorizirane nemške

kolone, ki so odhajale naprej proti Zidanemu Mostu. Manjša enota, ki je ostala v

Laškem, je razorožila ostanek umikajoče se jugoslovanske vojske, naslednji teden

pa so zavzeli civilno upravo. Domači izdajalci so oblekli uniforme nemške

pomožne policije in postali najhujši ovaduhi in preganjalci slovenskega

prebivalstva. V noči iz 17. na 18. april so opravili številne hišne preiskave in

aretirali zavedne Slovence ter jih zaprli v improvizirani zapor pod oder

Sokolskega doma. Veliko Laščanov je zbežalo v ljubljansko pokrajino, družine

prvih aretirancev pa so izselili v Srbijo. V juniju 1941 pa so Laščani, ki niso bili

aretirani, ustanovili odbor Osvobodilne fronte. Okupator je v Laškem vzdrževal

močno vojaško postojanko, ki jo je 10. 8. 1944 napadla Šlandrova brigada, vendar

je borci niso uspeli zavzeti (Kelert 1995: 55–57).

Prvi letalski napad je bil 11. 11. 1944, ko sta padli dve bombi. Od takrat naprej je

bilo Laško velikokrat bombardirano, tarče so bili predvsem železniški most in

tovorni vlaki. Najhujši letalski napad pa je bil 05.03.1945, ko naj bi padlo kar 86

bomb. V mestu je nastalo veliko razdejanje, most je bil onesposobljen za promet.

Dva meseca pozneje, 9. maja 1945, pa je bilo Laško osvobojeno (Kelert 1995: 55–

57).

3.2.8.3 Življenje danes

Laško je gospodarsko in upravno središče spodnjega Posavinja. Večji gospodarski

razmah sta pogosto ovirala prostorska utesnjenost in bližina večjega in

gospodarsko razvitejšega Celja (www.lasko.si).

31

Po drugi svetovni vojni so se razvili ali nastali še tovarna pohištva, tovarna

izolacijskega materiala, klavnica s predelovalnico mesa in elektro-kovinska

industrija. V mestu Laško je ostala samo živilska industrija, ostale industrijske

dejavnosti so večinoma umaknjene v Rečiško dolino (prav tam).

Laški premogovnik je zaradi prevelikih stroškov, kljub odlični kvaliteti premoga,

bil kmalu po osamosvojitvi Slovenije zaprt. Podobno usodo je doživela tekstilna

tovarna na območju Podšmihela, ki jo je uničila neusmiljena konkurenca (prav

tam).

Na območju Laškega je trenutno kar nekaj podjetij, ki se v rokah ustanoviteljev in

lastnikov lepo razvijajo in zaposlujejo čedalje večje število ljudi. Problem

tukajšnjega gospodarstva ostaja podoben kot na začetku – prometne povezave z

glavnimi prometnimi žilami v Sloveniji. Podobno kot drugod v Sloveniji se mesto

Laško sooča s problemom oživljanja starega mestnega jedra, saj se trgovinske

dejavnosti iz strogega središča mesta umikajo na obrobje. Prihodnost Občine

Laško in mesta Laško vidijo domačini predvsem v turizmu, kjer ima največjo

vlogo Zdravilišče Laško, in gospodarskih ter ostalih dejavnostih, ki se nanj

navezujejo (www.lasko-si).

3.2.8.3.1 Zdravilišče Laško

Uporaba toplih izvirov verjetno sega že v rimske čase, kar so leta 1852 sklepali iz

najdb, odkritih pri kopanju železniških nasipov, ko so naleteli na vrelec vroče

vode. V srednjem veku so trške perice pozimi iz poglobljenih kotanj zajemale

toplo vodo, v 17. stoletju pa naj bi pod izlivom Rečice v Savinjo stala kopališka

uta. Vrelce so označevali s stebri, da so jih po poplavah Savinje lahko ponovno

našli (Krašovec 1999: 20–58).

Čeprav so torej domačini izvire uporabljali že od nekdaj, so vanje ob odkritju leta

1852 vsi močno dvomili. Prvi, ki se je tehnološko in finančno zahtevnega zalogaja

lotil resno, je bil inženir Leopold Rödel. 15. septembra 1852 je odkupil zemljišče

32

in se zavezal, da bo v treh letih zgradil kopališče. V tej pogodbi je bilo še

zapisano, da bodo imeli prebivalci Laškega pravico do kopanja v kopališču proti

plačilu za vse večne čase določene in nepovišljive takse, v času sezone plačajo

polovično ceno kopališke takse, bolni in reveži pa imajo pravico do brezplačnega

kopanja v najbolj preprosti kopeli, na osnovi vsakokratnega nakazila občinskega

predstojnika. Za to pravico so se Laščani pozneje še borili, izgubili pa so jo v 50-

ih letih 20. stoletja. Jeseni leta 1852 je bilo tako zgrajeno leseno kopališče in

začeli so prihajati prvi gostje. Leta 1853 je bil odprt zaprti bazen, takrat največji v

nemškem in slovenskem delu štajerske dežele, v istem letu so zgradili še pritlično

kopališko poslopje in gostišče. Na desnem bregu Savinje so zgradili obrambne

nasipe proti poplavam, urejen pa je bil tudi drevesni park in zdravilišče je bilo

uradno odprto 1. maja 1854, in sicer kot Kaiser Franc Josephs – Bad (Krašovec

1999: 20–58).

Rödel je v izgradnjo vložil vse svoje premoženje in se povrhu še zadolžil zato, je

leta 1855 kopališče prodal. Kupil ga je Ivan Schuller, leta 1856/57 pa so bile

terme na licitaciji, kjer jih je kupil dr. Lorenz von Stein, profesor narodnega

gospodarstva na Dunaju. Ta si je zadal cilj, da bo sem privabil visoko družbeno

smetano svojega časa. Zato je v obetajoče toplice veliko vlagal, okolico je uredil

po zgledu dunajskih dvornih parkov, kopališkemu poslopju je dogradil tri

nadstropja in prireditveno dvorano – sedanji Bidermajerjev salon. Po želji gostov

so pripravljali razne kopeli in kopališče je počasi dobilo značaj zdravilišča. Bilo je

mondeno zbirališče družbene in inteligenčne smetane (prav tam).

Leta 1879 je prišlo do stečaja; zdravilišče je kupil bogat dunajski povzpetnik

Teodor Gunkel, ki je kopališču znova vrnil ugled. Temeljito je dal prenoviti in

posodobiti vse naprave in celoten zdraviliški kompleks. Leta 1882 je dal postaviti

prvo električno centralo na vodni pogon na slovenskih tleh; tako so z električnim

tokom osvetljevali vse zunanje in notranje prostore ter sprehajalne poti,

uporabljali so že prve električne medicinske aparate. V pričakovanju cesarjevega

obiska je dal Gunkel pripraviti posebno okroglo kopalno kad, ki je od leta 1999 na

ogled v zdraviliški restavraciji (prav tam).

33

V vsem blišču je prišlo 20. stoletje, Gunkel pa je z razsipnim načinom življenja

prišel v finančne težave. Ko je zbolel, je imetje prepustil v zakup svoji sestri in ga

v njenem imenu še naprej vodil, a je tonilo v pogubo in ugleda ni bilo moč

povrniti. Pričela se je prva svetovna vojna, stavbe je zavzela vojska, v zdravilišču

so nastanili ranjence, park je postal vojaški tabor. Vredni predmeti so izginjali,

drevesa so posekali za kurjavo, kopaliških naprav ni nihče vzdrževal (Krašovec

1999: 20–58).

Aprila 1920 je zdravilišče kupila zagrebška družba „Terma lječilištna d. d. na

Laškem“, ki je pod krinko obnove razprodala dragocenosti in nepopravljivo

spremenila zunanjost stavb. Leta 1921 je zdravilišče prevzela hipotekarna banka

in ga prodala malim delničarjem, večinski del je bil v lasti Južnoštajerske

posojilnice v Celju. Ti so končno vse obnovili in 1. 7. 1923 so toplice ponovno in

slovesno odprli. Nato so potekala številna obnovitvena dela, ki so spremenila

namembnost prostorov in 31. 5. 1930 so se svečano odprle terme „Zdravilišče

Radio–Therma Laško“. Zdaj so sem prihajali bolniki – zavarovanci in

samoplačniki. Nekdanji sloves mondenega kopališča, namenjenega premožnim

slojem, se ni več povrnil. Novemu cilju namenjeno zdravilišče je dobilo špartanski

videz. Posodobili so opremo in pridobili razne medicinske aparate. Najobsežnejše

delo je bilo opravljeno leta 1936, ko so popolnoma zajeli in izboljšali obstoječe

vrelce. Sem so prihajali bolniki z lažjimi obolenji in poškodbami. Zdravili so

številna obolenja, kot so revmatična obolenja, išijas, bolečine v mišičevju,

obolenja dihalnih in prsnih organov ... Število pacientov je od leta 1933 do druge

svetovne vojne močno naraščalo (prav tam).

Ob prihodu okupatorja so nekateri pričakovali vrnitev cesarskega blišča nekdaj

mondenemu kopališču, kar je bilo seveda zmotno. Nemška okupatorska oblast je

zdravilišče zaplenila in ga podredila mariborski podružnici „deželnega socialnega

zavarovanja v Gradcu“. Ravnatelja in ostale uslužbence term so zaprli in izgnali

ter nastavili svoje upravitelje. V zdravilišču je bil v prvih tednih okupacije zbirni

center za Slovence, ki jih je okupator nameraval izgnati. Edina dobra stvar enega

izmed nemških upraviteljev je bila ta, da je zdravilišče dobilo vodovod s pitno

34

vodo in centralno ogrevanje v vseh prostorih.

V jeseni 1943 so Nemci tu nastanili ranj