UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTI ČNE ŠTUDIJE KOPER

Tamara Krstič

LISTINA 77 IN DISIDENTSTVO NA ČEŠKOSLOVAŠKEM

DIPLOMSKO DELO

Avtorica: Tamara Krstič Mentorica: doc. dr. Mateja Režek Študijski program: Zgodovina

Koper, 2012

1

IZJAVA O AVTORSTVU

Študentka Tamara Krstič, z vpisno številko 62061060, vpisana na študijski

program Zgodovina, rojena 8. 7. 1987 v Kopru, sem avtorica diplomskega dela z

naslovom: Listina 77 in disidentstvo na Češkoslovaškem.

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v

delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti

prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu;

- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo

po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za

predloženo delo in za moj status na UP FHŠ;

- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je

elektronska oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne ____________ Podpis avtorice:_________________

2

IZVLEČEK

Diplomsko delo obravnava Listino 77 in disidentstvo na Češkoslovaškem ter položaj

posameznika znotraj komunističnega sistema. Prikazani so začetki in razvoj

disidentstva na Češkoslovaškem, pojasnjeno pa je tudi, kdo so disidenti, od kod

izhajajo in po čem se razlikujejo od ostalega prebivalstva. Komunistične oblasti so

disidente dojemale kot sovražnike, ki jih je treba uničiti, saj so s svojim delovanjem

spodkopavali temelje komunističnega sistema. Listina 77, ki je središče pričujoče

raziskave, je pomembno vplivala na krhanje moči režima. Novonastalo disidentsko

gibanje je apeliralo na vest ljudi in jih spodbujalo, da je napočil čas za dejanja, čas,

da se odpovejo »življenju v laži« in ponovno zaživijo v »resnici«. Ljudi, ki so se za

to odločili, ni bilo veliko, vendar dovolj, da so pozornost svetovne javnosti usmerili k

vprašanju spoštovanja človekovih pravic tako na Češkoslovaškem kot drugod po

svetu. Prilagoditev sistemu, za katerega se je odločila večina prebivalstva na

Češkoslovaškem, je posameznike privedla do izgube identitete in eksistencialne

krize. Analiza izbranih del Václava Havla dokazuje, da se ni bilo lahko osvoboditi

strahu pred sistemom in da so disidenti na svoji poti naleteli na številne ovire.

Diplomsko delo temelji na znanstveni in strokovni literaturi, časopisnih člankih v

The New York Timesu in na izbranih delih Václava Havla.

Ključne besede: Češkoslovaška, disidentstvo, človekove pravice, Listina 77, Václav

Havel

3

ABSTRACT

The diploma thesis discusses the Charter 77 and the dissent movement in

Czechoslovakia as well as the individual within the state and out of it. It shows the

rise and the development of the dissent movement in Czechoslovakia and explains

who are the dissidents, where did they come from and how did they differe from the

rest of the population. Dissidents were perceived by the regime as enemies, as

someone that they have to get ride off as soon as possible, because with their actions

they were attacking the basis of the communist regime. It was Charter 77, which

significantly destabilized the Communist power – the movement started to appeal to

people's conscience, encouraging them to take actions. According to the Charter 77,

the time has come to stop »living a lie« and to start to »live in truth« once again.

Even if there were not many people who decided to »live in truth«, there were

enough of them, to catch the attention of the world's public to the problem of the

respect of basic human rights. However most of the Czechoslovak population

decided to conform to the system, which lead them to lose their identity. In the end it

brought them to face an existential crisis. Throughout an analysis of selected works

of Václav Havel, we will see that it was not an easy task to get rid of living within

the system and that even dissidents had to face many difficulties during the process

of freeing themselves from it. In addition, many people had a lot of expectations

from them and because of that the dissidents started to play their role instead of being

themselves. The diploma work is based on the scietific literature, the articles of The

New York Times and on the selected works of Václav Havel.

Key words: Czechoslovakia, dissent movement, human rights, Charter 77, Václav

Havel

4

KAZALO

IZVLEČEK .................................................................................................................. 2

ABSTRACT ................................................................................................................. 3

KAZALO ..................................................................................................................... 4

PREDGOVOR ............................................................................................................. 6

1 DISIDENTSTVO ................................................................................................. 8

1.1 Disidentstvo in represija ............................................................................ 11

1.1.1 Administrativni postopki .................................................................... 11

1.1.2 Politični postopki ............................................................................... 12

2 ČEŠKOSLOVAŠKA OD 1948 DO LISTINE 77 .............................................. 14

2.1 Kulturna renesansa 60-ih let ...................................................................... 17

2.1.1 Zveza češkoslovaških pisateljev ......................................................... 17

2.1.2 Mladinska zveza in dogodki na Strahovu .......................................... 18

2.2 Praška pomlad ............................................................................................ 19

2.2.1 Program dejanj ter odziv Sovjetske zveze .......................................... 20

2.2.2 Ponovno rojstvo civilne družbe .......................................................... 21

2.2.3 Intervencija Varšavskega pakta in moskovski protokoli .................... 22

2.3 »Normalizacija« ......................................................................................... 24

2.4 Helsinška konferenca ................................................................................. 27

2.5 Pomen »underground« glasbene scene in sojenje glasbeni skupini The

Plastic People of the Universe ............................................................................... 31

3 LISTINA 77 ....................................................................................................... 34

3.1 Deklaracija Listine 77 ................................................................................ 34

3.1.1 Legalistični princip ............................................................................ 35

3.1.2 Zanikanje političnega značaja Listine 77 .......................................... 37

3.1.3 Moralna zahteva ................................................................................ 38

3.2 Predstavniki, podpisniki in podporniki Listine 77 ..................................... 41

3.3 Razprave in dosežki Listine 77 .................................................................. 49

3.4 Dokumenti ................................................................................................. 54

3.4.1 Avtorizirani dokumenti ...................................................................... 55

5

3.4.2 Poročilo o Listini 77 ali Informace o Chartě 77 ............................... 56

3.5 Neodvisno, samostojno delovanje ............................................................. 58

3.5.1 »Samizdat« ......................................................................................... 58

3.5.2 Literatura iz založbe Zanka ............................................................... 63

3.5.3 Druge založbe .................................................................................... 64

3.5.4 Samostojna kultura in izobraževanje ................................................. 65

3.5.5 Odbor za obrambo po krivici preganjanih oseb ................................ 66

3.6 Represija .................................................................................................... 68

3.6.1 Kampanja v množičnih medijih .......................................................... 70

3.6.2 Represivne metode ............................................................................. 71

3.6.3 Prvi procesi ........................................................................................ 74

3.6.4 Poskus rušenja Listine 77 in represija s »človeško podobo« ............ 75

3.7 Odziv zahodnih medijev ............................................................................ 77

4 INTELEKTUALCI V OPOZICIJI .................................................................... 80

4.1 Jan Patočka, Jíři Hájek, Václav Havel ....................................................... 80

4.2 Človek znotraj sistema in zunaj njega ....................................................... 83

4.2.1 Človek znotraj sistema: Vrtna veselica, Obvestilo, Zmanjšana

zmožnost koncentracije ...................................................................................... 83

4.2.2 Človek se osvobaja sistema: »Vaněkove« enodejanke ...................... 88

4.2.3 Teoretiziranje odpora: Moč brezmočnih ........................................... 95

4.2.4 Človek zunaj sistema: Largo desolato, Skušnjava, Sanacija ............. 97

5 ZAKLJUČEK .................................................................................................. 104

6 SEZNAM KRATIC ......................................................................................... 105

7 VIRI IN LITERATURA .................................................................................. 106

7.1 Literatura .................................................................................................. 106

7.2 Časopisni viri ........................................................................................... 110

7.3 Internetni viri ........................................................................................... 113

8 PRILOGE ......................................................................................................... 115

6

PREDGOVOR

Disidentstvo je tesno povezano s spoštovanjem človekovih pravic. Disidenti

niso bili nikoli enotnega mnenja, izhajali so iz različnih družbenih slojev, opravljali

so različne poklice, k uporu proti režimu pa so bili prisiljeni iz različnih razlogov.

Zaradi heterogenosti disidentskega gibanja moramo najprej preučiti okoliščine, v

katerih so živeli posamezniki, ki so postali disidenti, zato sem v prvem delu

diplomske naloge predstavila razmere na Češkoslovaškem po komunističnem

prevzemu oblasti februarja 1948. Prevzemu oblasti je sledilo obdobje

»preventivnega« terorja, v katerem so bili odstranjeni vsi posamezniki in skupine, ki

so ali pa bi lahko prišli v spor z režimom. Februarja 1956 je imel sovjetski voditelj

Nikita Hruščov svoj znani »tajni govor«, v katerem je obsodil stalinizem in

napovedal popuščanje represije. Destalinizacija je z zamudo odmevala tudi na

Češkoslovaškem, kjer so se študenti in intelektualci zavzeli za izboljšanje razmer in

liberalizacijo obstoječega sistema. V 60-ih letih je Češkoslovaško zajela »kulturna

renesansa«, ki je dosegla vrhunec leta 1968 s praško pomladjo, krajšim obdobjem

liberalizacije sistema pod vodstvom generalnega sekretarja češkoslovaške partije,

Aleksandra Dubčka. Intervencija sil Varšavskega pakta avgusta 1968 in prihod na

oblast Gustáva Husáka aprila 1969 sta pomenila konec praške pomladi in začetek

obdobja »normalizacije«, procesa, v katerem je bil ponovno vzpostavljen avtoritarni

komunizem.

Na razvoj disidentstva na Češkoslovaškem sta pomembno vplivala še dva

dogodka: Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi leta 1975 in sojenje

češkoslovaški glasbeni skupi The Plastic People of the Universe. Prvi je postavil

pravni okvir Listine 77, drugi pa je bil povod za njen nastanek.

Pričujoča raziskava se osredotoča na Listino 77. Predstavljeni so njeni

predstavniki, podpisniki in podporniki, razvoj gibanja, aktivnosti »čartistov«1 in

represija režima. Da bi lahko razumeli, kaj je sprožilo silovito reakcijo oblasti,

moramo najprej ugotoviti, v čem je režim videl grožnjo in zakaj je tako razumel

dejavnost Listine 77, zato je ta podrobno analizirana. Listina 77 je poleg odziva 1 Iz Charta 77, kot se v originalu imenuje Listina 77.

7

režima pritegnila tudi zanimanje svetovne javnosti, zato sem se oprla tudi na

časopisne vire in raziskala, kako je o dogajanju na Češkoslovaškem poročal ameriški

časopis The New York Times.

Listina 77 ima izjemen pomen pri razvoju disidentstva, saj je ne le združila

ljudi različnih prepričanj in presegla obstoječo družbeno delitev, temveč je omajala

zaprt sistem totalitarizma, ki se je vrtel v začaranem krogu. V želji po spodobnem

življenju je gibanje načelo ideologijo, ki je režimu omogočala neovirano delovanje

ter s tem razbilo začarani krog, v katerem se je sistem gibal. Listina 77 je postavila

temelje novemu, odprtemu sistemu, ki je svojo moč črpal iz odziva posameznika.

Boris A. Novak pravi, da »Havlova Avdienca pove več o komunistični diktaturi

kakor kakršna koli politična deklaracija, sociološka, politološka ali zgodovinopisna

analiza!« (Novak, 2003, 330). V tretjem poglavju diplomskega dela sem zato z

analizo nekaterih Havlovih del prikazala, kako so živeli ljudje na Češkoslovaškem.

Zanimala sta me predvsem odnos med posameznikom in sistemom ter spreminjanje

tega odnosa skozi čas. Skušala sem tudi ugotoviti, kako so ljudje dojemali svoj

položaj v družbi in kaj so bili pripravljeni storiti za njegovo izboljšanje.

8

1 DISIDENTSTVO

V obdobju socializma se je v državah srednje Evrope, predvsem na

Češkoslovaškem in Poljskem, v manjši meri pa tudi na Madžarskem, pojavilo

disidentstvo kot pomemben političen dejavnik. Vendar kaj sploh je disidentstvo?

Kdo so disidenti? Kaj delajo? Kakšno je njihovo poslanstvo? Po čem se razlikujejo

od ostalega prebivalstva?

Po zgodovinarju Alešu Gabriču pojem disidentstva ni enoznačen, vendar pravi,

da se večina raziskovalcev te tematike strinja, da gre za pojav iz obdobja

destalinizacije. Tako tudi Robert Sharlet, profesor političnih ved, trdi, da naj bi se

»oporečništvo /…/ pojavilo sredi 60-ih let 20. stoletja kot svojevrsten pojav

poststalinističnega obdobja v Sovjetski zvezi in Vzhodni Evropi« in predvsem kot

»produkt politike destalinizacije v 50-ih in 60-ih letih 20. stoletja« (Sharlet, 1978,

763).

Ključno vprašanje, ki se ob tem zastavlja, je, kdo so disidenti? Beseda disident

izvira iz latinske besede dissentire2 in pomeni: »oporečnik, tisti, ki se ne strinja«

(Novak, 2003, 322). Prvotno je beseda označevala protestantske oporečnike v času

restavracije katoliške vere v Angliji, ki so protestirali proti katoliški dvoličnosti in

oblasti. Protestanti so se tako bojevali za pravico do drugačne, osebno poglobljene

vere in neposrednega pogovora z Bogom. V 20. stoletju se je nesoglasje pri

protikomunističnih disidentih kazalo kot ostra družbena kritičnost in etična

pokončnost. V slovarju slovenskega knjižnega jezika je disident definiran kot oseba,

ki se »odcepi od svoje skupine, organizacije« (SSKJ), Aleš Gabrič pa pravi, da so bili

to intelektualci, ki so javno zagovarjali svoja demokratična stališča in so bili zaradi

tega v sporu s komunistično vlado, zato so jim bile odvzete tudi nekatere pravice

(Gabrič, 2010, 131–132; Novak, 2003, 322).

Jane Leftwich Curry, profesorica političnih ved, definira disidente kot »tiste

osebe, ki so v nesoglasju z lastnim sistemom« (Leftwich Curry v Debating the Nature

of Dissent in Eastern Europe, 57). Pri tem avtorica poudarja, da niso vsi disidenti

2 Dis- »drugače« + sentire »čutiti, misliti« (Online Etymology Dictionary).

9

začeli istočasno nesoglašati s sistemom in, da mu niso nasprotovali na enak način.

Tako so lahko nekateri disidenti prvotno delovali skladno s sistemom in šele pozneje

prišli v spor z njim, drugi disidenti so bili otroci nekdanjih komunističnih uradnikov

in revolucionarjev in so prišli posredno v spor z režimom, tretji pa so že od nekdaj

predstavljali nevarnost za režim zaradi okolja, v katerem so odraščali ali pa zaradi

lastnih prepričanj. Poleg tega Jane Leftwich Curry tudi izpostavi, da disidenti niso

bili nikoli enotnega mnenja, ravno nasprotno, »nasprotovati določenemu sistemu ne

pomeni, da se strinjamo z ostalimi možnimi opcijami« (Leftwich Curry v Debating

the Nature of Dissent in Eastern Europe, 57).

Václav Havel, najbolj znani češkoslovaški disident, je disidente definiral kot

»majhno in singularno enklavo znotraj monolitne družbe, ki govori s popolnoma

različnim glasom« (Havel, 1990a, 165) in dodal, da se disidenti razlikujejo od

ostalega prebivalstva po tem, da javno izražajo svoje mnenje, pri čemer se njihova

načela in pogledi bistveno razlikujejo od večinskega. Po Havlu disidenti tudi ne

iščejo politične moči in ne želijo očarati občinstva, nasprotno, svoje poslanstvo vidijo

bolj v obrambi človeka pred pritiski vladajočega sistema, kakor pa da bi si zamišljali

boljše sisteme. Iz tega Havel izpelje, da »vse, kar delajo disidenti, delajo najprej

zase, zato ker niso več zmožni 'živeti v laži'« (Havel, 1990a, 193). Havel med drugim

tudi izpostavi, da disidenti »ne slišijo radi«, da se jih tako kliče, zato ker povezujejo

besedo »disident« s terminom »odpadnik«, za kar se pa sami nimajo. Poleg tega daje

beseda disident tudi »vtis, kakor da bi šlo pri tem za poseben poklic« (Havel, 1994a,

64), kar pa v resnici ni. Disidentstvo je po Havlu »prvotno in predvsem določena

eksistencialna drža« (Havel, 1994a, 65).

Pojem disidentstva torej ni enoznačen in ravno tako niso bili enotni pogledi na

naravo nasprotovanja komunizmu v obdobju od 1948 do 1989. To je razvidno iz

različne uporabe termina nasprotovanje, ki je v različnih študijah uporabljen za

oznako različnih dogodkov znotraj tega obdobja. Ne glede na to, so dogodki, ki so se

zgodili takoj po letu 1948, običajno opisani kot resistance, t. j. odpor, dogajanje v

70-ih in 80-ih letih je označeno kot dissent, t. j. oporečništvo, proti koncu obdobja

komunizma pa se začne pojavljati termin opposition, t. j. opozicija, s katerim so

želeli poudariti notranjo spremembo neodvisnih skupin, katerih nasprotovanje je

pridobivalo vedno večji politi čni pomen (Tůma, 2004, 30).

10

Po kanadskem zgodovinarju H. G. Skillingu, ki je raziskoval predvsem

češkoslovaško zgodovino, sta termina »'oporečništvo' in 'opozicija' /…/ postala

skoraj zamenljiva v njunih pomenih in vedno težje ločljiva s črno-belega vidika«

(Skilling, 1981, 188). Zakaj je do tega prišlo? Kaj je razlog za vedno težje ločevanje

med nasprotovanjem in opozicijo? Če upoštevamo, da je v »totalitarnem sistemu,

vsaka vrsta vedenja 'politična', zato ker vladajoča oblast sodi vsako obnašanje, vsak

dosežek glede na to, kako ji služi in kako jo podpira« (Battěk v Havel, 1990b, 104–

105), potem lahko izpeljemo, da je tudi vsako dejanje disidenta politično

zaznamovano, ne glede na to, ali oseba to eksplicitno zanika in ali se s tem strinja ali

ne. Tako je »vsaka oblika izražanja, ki ni pod birokratskim nadzorom /…/ moteča«

(Uhl v Havel, 1990b, 192–193), in že samo dejstvo, da se »organizirajo peticije,

mitingi in protesti zunaj3 uradne sfere, je to akt politične neodvisnosti, ki je država

ne sme odobravati« (Judt v Debating the Nature of Dissent in Eastern Europe, 17). Iz

tega izhaja, da »vsako samostojno delovanje, tako posameznikov kot skupin,

posledično izzove konflikt z birokratskimi oblastmi, ne glede na to, ali je namensko

usmerjeno proti sistemu ali samo želi obstajati 'izven' njega, brez izzivanja

konfliktov« (Uhl v Havel, 1990b, 192–193), saj so bile v Vzhodni Evropi vse oblike

nepolitičnih aktivnosti, neodvisnih od oblasti, razumljene kot politična opozicija. To

pa se je, kot pravi češkoslovaški filozof, sociolog in politik Rudolf Battěk, zgodilo

zato, ker je bil »vsak poskus 'neodvisnosti' /…/ razumljen kot proti-socialističen in

proti-družben in torej politično škodljiv in nevaren« (Battěk v Havel, 1990b, 103).

Kot bomo videli v nadaljevanju, je opozicija v totalitarnem sistemu dosegla

dramatično razsežnost zato, ker je bila vsaka odkrita kritika sistema prepovedana,

obsojena in kaznovana. Tako se »navadno nesoglasje« spremeni v »oporečništvo«

(Battěk v Havel, 1990b, 103). Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti, da »problem

soglasnosti in neskladnosti, pozicije in opozicije, soglasja in nesoglasja, obstaja

samo zato, ker obstajajo socialno-politične razlike v družbi in razlike v moči, ki

prinašajo s seboj različne stopnje privilegijev« (Battěk v Havel, 1990b, 105).

3 Besedi v navedku sta podčrtani v originalu.

11

1.1 Disidentstvo in represija

Po Robertu Sharletu v evropskih komunističnih državah ni bilo mogoče ločiti

nesoglasja z režimom od represije režima, saj se je ta posluževal različnih oblik

represije za zatiranje svojih nasprotnikov. Ukrepi oblasti so tako zajemali: vse od

administrativnih metod do sodnih procesov za nevtralizacijo ali izključitev

posameznikov iz politične arene, zaradi tega pa je treba ločiti med administrativnimi

in političnimi postopki (Sharlet, 1978, 764–765).

1.1.1 Administrativni postopki

Za administrativne postopke je značilno, da vodstvo režima izda splošne

smernice za izvajanje ukrepov in za to podeli precejšnjo moč političnim agentom in

birokraciji na splošno. Pri tem ne smemo pozabiti, da imajo različni administrativni

postopki različne pozitivne ali negativne posledice za režim (Sharlet, 1978, 765–

768).

Znotraj administrativne represije ločimo 4 glavne metode:

1. birokratsko nadlegovanje disidenta: je najbolj pogosta oblika

represije, v katero spadajo ukrepi, kot so odvzem vozniškega

dovoljenja, zaplemba pisalnih strojev, deložacija ali premestitev,

degradacija ali razporeditev na nižje delovno mesto, izguba službe;

2. psihiatrični teror: gre za proces »zdravljenja« disidentstva, sam

disident postane žrtev »farmakološkega terorja« in postane pacient-

ujetnik, ki mu je odvzeta prostost, hkrati pa je tudi izoliran od

disidentske skupnosti;

3. uradno huliganstvo: policisti v civilu izvajajo napade na disidente,

včasih pa izvedejo tudi atentate in jih prikažejo kot umore;

4. prisilna ekspatriacija: režim je pri izbiri žrtve bolj selektiven,

uporabljena je proti vidnejšim, pomembnejšim disidentom, ki bi jih

12

bilo sicer težko obvladovati. Prisilno ekspatriacijo lahko doseže režim

z denaturalizacijo in izgonom, z denaturalizacijo v tujini4, s

»samoizgonom« in nenamerno ekspatriacijo kot izmenjavo »blaga« v

mednarodnem sistemu (Sharlet, 1978, 765–766).

Birokratsko nadlegovanje disidenta in uradno huliganstvo sta ukrepa, ki ju je

režim uporabljal, ko se je bilo potrebno boriti proti večjemu številu disidentov, saj sta

ta ukrepa težko prepoznavna in se jima je zato tudi težko upreti in proti njima

protestirati. Nasprotno sta psihiatrični teror in prisilna ekspatriacija uporabljena proti

dobro znanim disidentom, ki so s stališča režima še posebno problematični. S tema

dvema ukrepoma režim doseže, da je disident fizično odstranjen od svoje disidentske

skupnosti, od svojih virov in kulture, ter hkrati opozori druge disidente, kaj jih čaka,

če bodo nadaljevali s svojimi aktivnostmi (Sharlet, 1978, 766–767).

1.1.2 Politični postopki

Robert Sharlet deli politične postopke na »politični proces« in na »kazenski

proces kot politični proces« (Sharlet, 1978, 768) in trdi, da sta ti dve metodi najbolj

dodelano orožje režima za obrambo lastnega političnega sveta pred disidenti. V

nasprotju z administrativnimi postopki so politične metode represije uporabljene bolj

selektivno in kot skrajni ukrep, saj gre za neposredno uporabo, zlorabo moči policije,

ki je že sama po sebi deležna večjega nadzora in kritike tujih medijev. Zaradi tega pa

je potrebno tudi bolje pretehtati pozitivne in negativne posledice, ki jih bo ta oblika

represije prinesla režimu (Sharlet, 1978, 768).

Politični proces je izredno eksplicitna in najbolj vidna oblika izločitve

političnega nasprotnika, ki se izvaja s pomočjo načrtovanega sklopa pravil, ki

dodelijo legalnost temu, kar je v resnici samo »hrupen politični akt« (Sharlet, 1978,

768). Za začetek političnega sodnega procesa morata biti izpolnjena vsaj dva

predpogoja:

4 Režim dovoli odhod.

13

1. disident mora biti obtožen na podlagi člena5 kazenskega zakonika;

2. tarča pregona mora biti disident, ki bo znal odigrati dodeljeno vlogo

kredibilnega političnega nasprotnika države (Sharlet, 1978, 768).

Kaj pridobi režim s političnim procesom? Znebi se nasprotnika, ga nevtralizira,

opozori disidentove podpornike in simpatizerje na morebitne posledice, poleg tega pa

javno potrdi, da so določene oblike vedenja opredeljene kot uporniške ali celo

izdajalske. Hkrati režim doseže tudi ponovno legitimacijo lastne samopodobe.

Potrebno je tudi omeniti, da s tem, ko se režim odloči za sojenje6, pritegne pozornost

javnosti na disidenta in na predmet njegovega nasprotovanja, hkrati pa da vedeti, da

ne gre za osamljen primer. Samo dejstvo, da se režim odloči za javni proces in obtoži

disidenta nekega prekrška, daje vedeti, da režim ne samo priznava obstoj aktivnosti

disidenta, temveč mu pripisuje določen pomen, hkrati pa nanj pritegne pozornost, ki

je sicer ne bi bil deležen. Ob tem se režim sreča tudi z nevarnostjo, da obtoženi

disident spremeni sojenje sebi v prid in postavi na zatožno klop sam režim ter

posledično kvari podobo režima v javnosti. Prav zaradi nepredvidljivih posledic

političnega procesa se režim odloči za to vrsto represije šele po posvetovanju na

najvišji politični ravni in z veliko mero previdnosti (Sharlet, 1978, 768–770).

Kazenski proces režim uporablja kot nadomestilo za politični proces, ker so

stroški zanj znatno nižji. Sam cilj pa ostaja enak kot pri političnem procesu, t. j.

odstranitev političnega nasprotnika iz javnosti. Pomembna razlika pa je ta, da

disidentu, tarči pregona, država ne priznava političnega statusa. Disidentovo

obnašanje je opredeljeno kot »kriminalna« dejavnost, klasificirana z ustreznim

členom kazenskega zakonika. Rezultat tega je, da je disidentova politična aktivnost

kriminalizirana, njegovi politični nameni, prepričanja in politična drža pa označeni

kot zločinsko delovanje in obnašanje (Sharlet, 1978, 770–771).

5 Členi kazenskih zakonikov, ki obravnavajo politične delikte, so navadno zelo ohlapni in namenoma

dvoumni, tako da je lahko kakršnokoli politično vedenje razumljeno kot protirežimsko. 6 Enako velja za kazenski proces.

14

2 ČEŠKOSLOVAŠKA OD 1948 DO LISTINE 77

Leta 1945 je bila Češkoslovaška šibka država v Srednji Evropi, potrebovala je

nekoga, ki bi jo ščitil in tako je njena vlada že med drugo svetovno vojno začela

gojiti prijateljstvo s Sovjetsko zvezo. Čeprav je po vojni pripadla sovjetskemu bloku,

je do leta 1948 ohranjala razmeroma demokratični sistem, februarja 1948 pa so

komunisti pod Stalinovo taktirko izvedli t. i. praški puč, izkoristili odstop dvanajstih

ministrov nekomunističnih strank ter prevzeli oblast na Češkoslovaškem. Po odstopu

Edvarda Beneša, ki ni želel podpisati komunistične ustave, je predsedniško mesto

zasedel komunistični voditelj Klement Gottwald. Vzpostavljena je bila diktatura,

češkoslovaška komunistična partija pa je v sozvočju s Stalinovo politiko

preslikavanja sovjetskega sistema v satelitskih državah »postala edino sredstvo

socialne mobilnosti, izključni vir podpore in edina razdeljevalka – prek nadziranja

sodišč – pravice« (Judt, 2007, 202). Glavna skrb partije je bila ohranitev njene

vodilne vloge v državi (Čornej in Pokorný, 2004, 68 in Judt, 2007, 168–170 in 201–

202).

V letih od 1948 do 1954 se je na Češkoslovaškem, tako kot v drugih

komunističnih državah, izvajal »preventivni« teror, s katerim so varnostne sile

odstranile vse skupine in posameznike, ki so ali pa bi lahko prišli v spor z režimom

in ogrozili ali omajali njegov obstoj. Kaznovani so bili tako resnični kot namišljeni

nasprotniki: najbolj znana politična procesa iz tega obdobja pa sta bila proces proti

Miladi Horákovi maja 1950, in proces proti Rudolfu Slánskemu novembra 1952

(Čornej in Pokorný, 2004, 69 in Judt, 2007, 221–228).

Leta 1953 je bila z neobjavljenim dekretom vzpostavljena cenzura, ki je

določila, da se lahko objavi samo tista dela, ki jih je partija pregledala in odobrila.

Bila je povsem samovoljna in njena moč se je v različnih obdobjih spreminjala,

najstrožje pa se je izvajala v dnevnem tisku, na radiu in televiziji. Cenzura in druge

oblike represije so tako utišale najbolj radikalne, druge pa prisilile v samocenzuro

(Skilling, 1978, 67 in 131).

Po Stalinovi smrti, 5. marca 1953, je Nikita Hruščov postal prvi sekretar

komunistične stranke Sovjetske zveze in februarja 1956 je imel na 20. partijskem

15

kongresu Komunistične stranke Sovjetske zveze znani »tajni govor«, v katerem je

obsodil Stalinove zločine, napake in kult osebnosti. »Tajnemu govoru« je sledilo

uvajanje reform v sovjetsko gospodarstvo in liberalizacija sistema groze. Začelo se je

obdobje destalinizacije. Države Vzhodne Evrope so destalinizacijo razumele, kot da

je »Moskva zdaj bolj naklonjena različnim 'potem v socializem' in da je zavrnila

teror in zatiranje kot sredstvo komunističnega nadzora« (Judt, 2007, 361–362) in iz

tega prepričanja sta se rodila »poljski oktober« in vstaja na Madžarskem. V nasprotju

z njima je na Češkoslovaškem leta 1956 vladala relativna pasivnost, kar se lahko

pripiše sorazmernemu ekonomskemu napredku ter pomanjkanju revolucionarne

tradicije in sovražnosti do Sovjetske zveze. Poleg tega je bil na Češkoslovaškem

spomin na teror iz preteklih let še vedno preveč živ, da bi lahko Hruščovov govor

prinesel politična dejanja, zato je destalinizacija dosegla Češkoslovaško šele deset let

kasneje (Čornej in Pokorný, 2004, 71; Falk, 2003, 59-61 in Judt, 2007, 359–369).

Na Češkoslovaškem druga svetovna vojna ni povzročila tolikšnega uničenja

infrastrukture kot drugod. Zaradi tega je bila po komunističnemu prevzemu oblasti

izvedena samo nacionalizacija in reorientacija industrije, ne pa njena rekonstrukcija,

kakor je bila potrebna drugod po Evropi. Prišlo je do razvoja težke industrije in v

letih od 1949 do 1953 sta bila uvedena še plansko gospodarstvo in prisilna

kolektivizacija. 1. januarja 1949 je Češkoslovaška pristopila k Svetu za vzajemno

gospodarsko pomoč (SEV). Izoblikovala so se pravila meddržavne komunistične

trgovine, po kateri je vsaka država morala dvostransko trgovati s Sovjetsko zvezo.

Zaradi tega se je poglobila tudi Češkoslovaška ekonomska in gospodarska odvisnost

od Sovjetske zveze. 14. marca 1953 je Klement Gottwald umrl in predsednik države

je postal Antonín Zápotocký, šef partije pa Antonín Novotný7. Nova vlada je 30.

maja 1953 razglasila »valutno reformo« in prišlo je do demonstracij delavcev v

Plzňu, saj je omenjena reforma znižala delavske plače za 12%. Gospodarski ukrepi,

sprejeti v 50-ih letih, so povzročili, da je v letih 1961–1963 prišlo do stagnacije

ekonomske rasti (Čornej in Pokorný, 2004, 70–71; Falk, 2003, 62-62 in Judt, 2007,

206–212).

V drugi polovici 50-ih let 20. stoletja, v obdobju destalinizacije, so se v

komunističnih državah začeli pojavljati kritični intelektualci, ki so kritizirali

7 Po smrti Zápotockega leta 1957 prevzame še mesto predsednika države.

16

obstoječi režim. To so bili revizionistični marksisti, ki niso nameravali obsoditi ali

strmoglaviti komunizem, temveč so želeli le ugotoviti, kaj je šlo do tedaj narobe.

Rešitve so iskali v okviru samega komunizma. Tako so reformni ekonomisti, kot sta

bila János Kornai na Madžarskem ali Ota Šik na Češkoslovaškem, začeli iskati tako

imenovano »tretjo pot«. Leta 1963 je bil Ota Šik postavljen za vodjo skupine,

zadolžene za raziskavo ekonomije in planiranja na Češkoslovaškem, v letih od 1964

do 1966 pa je začel izvajati program ekonomskih reform. »Tretjo pot« je Šik našel v

mešanem gospodarstvu, s katerim je na podlagi večanja lokale iniciative, določanja

cen8 in rahljanja vsesplošnega nadzora, poskušal ublažiti posledice kolektivizacije in

centralizacije gospodarstva (Čornej in Pokorný, 2004, 70-72; Falk, 2003, 62–65 in

Judt, 2007, 485–488).

8 Cene bi še vedno regulirala država, vendar na podlagi ekonomskih in ne političnih kriterijev.

17

2.1 Kulturna renesansa 60-ih let

Sredi 50-ih let se je režim srečal z novim izzivom – izobraženci in študenti, ki

so želeli izboljšati sistem. Ti so ob popuščanju represije začeli postopno izgubljati

strah pred odprtim izražanjem svojih misli, kar je privedlo do porasta kritičnega

mišljenja. Težnje po izboljšanju sistema so postale v 60-ih letih bolj izrazite, širile pa

so se tudi znotraj partijske strukture. Prišlo je do kulturne renesanse, ki ni samo

izostrila zavedanje o nujnosti reform, temveč je poglobila tudi krizo režima, saj je

spodkopala njegovo legitimnost (Skilling, 1978, 131 in Tůma, 2004, 34).

2.1.1 Zveza češkoslovaških pisateljev

Svaz československých spisovatelů ali Zveza češkoslovaških pisateljev (ZČSP)

je bila ustanovljena po sovjetskem zgledu kot mehanizem nadzora nad pisatelji in

njihovim delovanjem. Glavna časopisa ZČSP sta bila Literární noviny na Češkem ter

Kultúrny život na Slovaškem, ki ju je režim izrabljal v propagandne namene in sta

bila zaradi tega tudi pod nadzorom skrbno izbranih urednikov. V začetku 60-ih let se

je ZČSP začela upirati popolnemu partijskemu nadzoru in boriti za svobodno

razpravo. Prispevki v Literárníh novinah in Kultúrnemu životu so bili čedalje bolj

kritični, izražena je bila potreba po korenitih reformah. Zaradi tega je prišlo do

sporov z režimom in leta 1966 je stopil v veljavo zakon, ki je ob razglasitvi svobode

tiska opredelil tudi odgovornost urednikov »opazovati in braniti interese

socialistične države in družbe« (Falk, 2003, 66). »Kulturna renesansa« je dosegla

enega od vrhuncev na 4. kongresu ZČSP junija 1967 (Falk, 2003, 66–68 in Skilling,

1978, 62–67).

18

2.1.2 Mladinska zveza in dogodki na Strahovu

Mlajših generacij se ni dotaknila izkušnja vojne in odpora proti fašizmu. Bili so

brez iluzij, kritični do poti, ki jih je ubral marksizem-leninizem9, in naveličani

rutinskega političnega udejstvovanja, ki jim ga je režim vsilil in ki ni prinesel

nobenih sprememb. Imeli so lastna prepričanja in se niso želeli podrediti

obstoječemu sistemu vrednot. Iskali so politični glas, večje ekonomske priložnosti,

boljšo kvaliteto izobraževanja ter svobodo potovanja. V 60-ih letih je postala vrzel

med mladimi generacijami in režimom vedno bolj očitna (Falk, 2003, 68 in Skilling,

1978, 72–73).

Sredi 60-ih let so postajali javni mitingi in demonstracije študentov pogostejši

in mnogokrat so se končali z aretacijami. Zaradi tega se je režim odločil za

neposredni nadzor aktivnosti Mladinske zveze ali Češkoslovenský svaz mládeže

(ČSM). Tako je bila poudarjena predvsem »vzgoja skozi delo«, pri čemer so

spodbujali sodelovanje v socialističnih tekmovanjih, v prostovoljnih brigadah in

posebnih konstruktorskih projektih. Te strategije so se izjalovile in leta 1967 je

izbruhnila kriza kot posledica dogodkov na Strahovu (Falk, 2003, 69 in Skilling,

1978, 74–79).

Študentski domovi na Strahovu so bili slabo zgrajeni in od leta 1965 so bili

pogosti izpadi električne energije. 31. oktobra 1967 je okoli 9.30 ponovno zmanjkalo

elektrike in prišlo je do spontanih demonstracij okoli 1500 študentov, ki so zahtevali

»Luči!«. Študentske zahteve po elektriki je vodstvo režima razumelo v širšem

pomenu in sicer kot zahtevo po reformah obstoječega sistema. Tako so pohod

študentov zaustavili s pomočjo policije. Zatem so demonstranti sklicali miting in

vzpostavljena je bila študentska komisija. Ta se je nato dvakrat sestala10 na 9 Mlajše generacije niso imele zadržkov pred tem, da bi pokazale na neskladje med teorijo marksizma-

leninizma in aktualno prakso socializma. 10 Prvo srečanje je bilo 8. novembra 1967 in je trajalo pet ur. Študentje so zahtevali, da se odkrije in

kaznuje policiste, odgovorne za nasilje na pohodu iz Strahova, da se dogodek obravnava v parlamentu

in da tisk o tem podrobno poroča. Drugo srečanje je bilo 20. novembra 1967 in je trajalo devet ur. Za

nastale razmere so študentje krivili splošno politično in ekonomsko stanje v državi, izpostavili so

pravico do demonstracij in zahtevali, da se zadeva reši do 15. decembra 1967 (Skilling, 1978, 80–81).

19

Filozofski fakulteti na Karlovi univerzi (Falk, 2003, 69; Judt, 2007, 500 in Skilling,

1978, 79–82).

2.2 Praška pomlad

Januarja 1967 naj bi Novotný začel z uveljavljanjem zapoznelih gospodarskih

reform, ki so jih predlagali revizionistični ekonomisti, vendar je češkoslovaški

voditelj z reformami nenehno odlašal, saj so spodbujale decentralizacijo uprave in

povečanje lokalne iniciative, zato je raje še naprej podpiral institucije centralnega

načrtovanja. Do zime 1967–1968 so upor pisateljev, dogodki na Strahovu in

prizadevanje novinarjev, znanstvenikov in liberalno usmerjenih članov partije

pospešili načeto destalinizacijo na Češkoslovaškem. Ker Novotný ni bil prepričan,

kako naj se odzove na nastale izzive, se je po nasvet zatekel k Brežnjevu, ki je

decembra 1967 obiskal Prago. Priporočilo, ki ga je Novotný takrat dobil od voditelja

Sovjetske zveze, je bilo nejasno, saj je Brežnjev izjavil, da je to »vaš posel«

(Brežnjev v Judt, 2007, 500). Priložnost so izkoristili reformno naravnani člani

češkoslovaškega partijskega vodstva, ki so 5. januarja 1968 izvolili novega

generalnega sekretarja, reformista Aleksandra Dubčka. Predsednik države pa je ostal

Antonín Novotný11. Začelo se je obdobje politične liberalizacije, znano kot praška

pomlad, ki je trajalo do invazije Varšavskega pakta na Češkoslovaško 21. avgusta

1968 (Čornej in Pokorný, 2004, 73–74; Judt, 2007, 498–501 in Falk, 2003, 70–71).

11 22. marca 1968 je Novotný odstopil in 30. marca 1968 je bil za njegovega naslednika izvoljen

general Ludvík Svoboda.

20

2.2.1 Program dejanj ter odziv Sovjetske zveze

Po prihodu na oblast je Aleksander Dubček uslišal zahteve prebivalstva po

omejitvi cenzure in začel odstavljati Novotnýjeve podpornike znotraj partije in češke

armade. Tako se je utrdil na oblasti in skupaj s svojo reformno skupino začel

oblikovati širši reformni program, znan pod imenom Program dejanj12. Dokument je

5. aprila 1968 odobril centralni komite, objavljen pa je bil 10. aprila 1968. Program

dejanj je bil izraz teženj po demokratizaciji družbe ob ohranitvi vodilne vloge

komunistične partije, napovedal pa je naslednje:

1. nacionalno enotnost in federativni status za Slovaško;

2. zavezo o služenju komunistični partiji, ki zagotavlja socialistični

napredek;

3. uravnovešenje pravic in dolžnosti, vključno s svobodo združevanja,

religije, govora, gibanja, osebnimi svoboščinami in lastnino

državljanov;

4. vladavino prava in svobodno ter neodvisno sodstvo;

5. volilno reformo na podlagi svobodnih volitev in nastanek drugih

strank, s katerimi bi češkoslovaška komunistična partija tekmovala na

poštenih volitvah13;

6. gospodarske reforme na podlagi zaščite in relativne samostojnosti

zasebnih podjetij, oživitev »pozitivnih funkcij trga«14, povečanje

trgovanja, novo valutno politiko;

7. novo ustavo, ki naj bi bila pripravljena do konca leta 1969 (Falk,

2003, 71–73; Navrátil, 1998, 92–95 in Skilling, 1976, 217–219).

Za mnoge je bil Program dejanj ali preveč radikalen ali pa preveč

konservativen – bil je izraz protislovnosti političnih razmer, v katerih je nastal.

12 Program dejanj je imel 60 strani, pripravilo ga je pet delovnih skupin pod nadzorom posebne

komisije, ki ji je predsedoval Drahomir Kolder. Ključni člani delovnih skupin so bili Zdeněk Mlynář,

Ota Šik in Pavel Auersperg. 13 Svobodne volitve naj bi bile razpisane šele po desetletnem prehodnem obdobju in ne takoj. 14 Proizvodnjo in povpraševanje naj bi uravnaval tudi trg.

21

Program dejanj je bil kompromisni dokument, poln idealističnih načel, ni pa jasno

opredelil, kako bi predlagane spremembe udejanili v praksi. Zaradi tega H.G.

Skilling pravi, da se lahko Program dejanj »interpretira v smislu zmanjšanja

nadzora nad bolj radikalnimi reformnimi trendi« (Skilling, 1976, 222).

Program dejanj ni predvidel odstranitve komunistične partije z njenega

vodilnega položaja v državi in ni predlagal oblikovanja neodvisne zunanje politike,

kar lahko razumemo kot posledico dogodkov na Madžarskem leta 1956.

Češkoslovaški voditelji so bili prepričani, da jih bo sovjetsko vodstvo pustilo pri

miru, če Češkoslovaška ne bo izražala teženj po izstopu iz Varšavskega pakta in če

bo komunistična partija ohranila vodilno politično vlogo. Kljub temu pa je bila

Sovjetska zveza zaskrbljena zaradi rahljanja partijskega monopola na

Češkoslovaškem in je izrazila zaskrbljenost in nezaupanje do Programa dejanj, ki je

bil sestavljen brez posvetovanja s sovjetskim vodstvom. Sovjetska zveza se je zbala

za integriteto svojega imperija, ki bi ga lahko zamisli o reformiranju socializma resno

zamajale (Čornej in Pokorný, 2004, 74–75; Falk, 2003, 73–75; Navrátil, 1998, 92–95

in Skilling, 1976, 219–222).

2.2.2 Ponovno rojstvo civilne družbe

Spomladi 1968 so se razširile in namnožile organizacije in združenja, pri čemer

je prišlo do ponovne oživitve združenj, ki so bila prepovedana v 50-ih letih15.

Pojavile pa so se tudi nove organizacije (na primer Združenje nepartijskih aktivistov

ali Klub angažovanýh nestraníků (KAN)16 in Združenje 231 ali Klub 231 (K 231)17),

ki so omajale organizacijski monopol komunistične partije in njenih satelitov. 26.

junija 1968 je bila formalno ukinjena še cenzura nad tiskom in mediji. Začeli so se

kazati obrisi novega političnega sistema, imenovanega »socializem s človeškim

15 Npr. Sokol, skavti. 16 KAN je organizacija, ki je nečlanom komunistične partije omogočala, da se politično angažirajo. 17 K 231 – organizacija, ki se je zavzemala za zaščito pravic političnih zapornikov, ki so bili v 50-ih

letih obsojeni na podlagi 231. člena kazenskega zakonika.

22

obrazom« (Economic&Political Weekly, 1977, 833; Čornej in Pokorný, 2004, 74 in

Falk, 2003, 76).

27. junija 1968 je bil v časopisu Literární listy objavljen manifest 2000 besed,

katerega avtor je bil Ludvík Vaculík. Manifest je nastal na pobudo nekaj

znanstvenikov in literatov, podpisalo pa ga je nekaj več kot 60 ljudi. Vseboval je

ostro kritiko komunistične partije, njegov prvotni namen pa je bil pozvati ljudi k

demonstracijam in akciji za še večjo demokratizacijo, pri čemer naj bi se ljudje

ravnali po »svojih iniciativah in po svojih razsodbah« (Skilling, 1978, 275). Poleg

tega je dokument zahteval, naj ljudje, ki so zlorabili svoj družbeni položaj, odstopijo

z odgovornih mest. To bi dosegli z javno kritiko, resolucijami, demonstracijami,

stavkami, bojkotom itd. (Čornej in Pokorný, 2004, 74; Falk, 2003, 76–77 in Skilling,

1978, 272–279).

Vlada je dokument označila kot »napad« na partijsko politiko, ki je »odprl pot

protikomunističnim težnjam«, in kot »napad na sedanje vodstvo« (Skilling, 1978,

276). Čeprav so bila mnenja partijskih voditeljev deljena, so se večinoma strinjali, da

se ne sme dovoliti, da bi kdo ogrozil načrtovani program reform in reformno

naravnano češkoslovaško vodstvo. Ravno tako je bilo razdeljeno mnenje medijev, pri

čemer so nekateri nasprotovali dokumentu, drugi pa so manifest podprli in obsodili

prekomerno reakcijo partijskega vodstva. Med temi so bili Literární listy, Reportér in

Práce (Skilling, 1978, 276–278).

2.2.3 Intervencija Varšavskega pakta in moskovski protokoli

Julija 1968 so sovjetski voditelji sklenili, da dogodki v Pragi uhajajo izpod

partijskega nadzora, zato je bilo organizirano srečanje sovjetskih in češkoslovaških

voditeljev v kraju Cierna nad Tisou. 3. avgusta je na srečanju Varšavskega pakta

Brežnjev izrekel tisto, kar je pozneje postalo znano kot doktrina Brežnjeva, in sicer,

da je lahko vsaka komunistična partija »v svoji državi svobodno uveljavljala načela

marksizma-leninizma in socializma, vendar ni smela odstopati od teh načel, če naj

ostane komunistična partija /…/ Oslabitev katerega koli člena v svetovnem sistemu

socializma neposredno prizadene vse socialistične dežele, tako da ob tem ne morejo

23

ostati ravnodušne« (Judt, 2007, 503–504). Na podlagi tega je v noči z 20. na 21.

avgust 1968 okoli 250.000 vojakov iz petih držav18 Varšavskega pakta prekoračilo

češkoslovaško mejo na severu, jugu in vzhodu (Čornej in Pokorný, 2004, 74–75;

Falk, 2000, 77–79 in Judt, 2007, 503–504).

Invazija na Češkoslovaško ni naletela na vojaško nasprotovanje, saj se je

češkoslovaško vodstvo zavedalo sovražnikove premoči in nesmiselnosti bojevanja s

takšno vojaško silo. Invazija je bila z vojaškega vidika uspešna, saj je vojska

Varšavskega pakta v 36 urah vzpostavila popoln nadzor nad češkoslovaškim

ozemljem, s političnega vidika, tako na kratki kot na dolgi rok, pa je za Sovjetsko

zvezo pomenila polom. Na kratki rok je bila invazija neuspešna zato, ker Sovjetski

zvezi ni uspelo organizirati upora proti Dubčku in njegovim podpornikom, na dolgi

rok pa zato, ker je sprožila kritike na račun odnosa Sovjetske zveze do držav

vzhodnega bloka, hkrati pa se je razblinila iluzija o reformah socializma. Invazija je

imela malo podpore javnosti in je bila mednarodno obsojena19(Čornej in Pokorný,

2004, 75–76, Falk, 2003, 79–80 in Tůma, 2004, 34–36).

Ob vdoru vojske Varšavskega pakta v Prago so bili aretirani vsi najvišji

voditelji Češkoslovaške. Prepeljani so bili v Moskvo, kjer so od 23. do 26. avgusta

1968 sodelovali na »pogajanjih«, ki so se končala s prisilnim podpisom moskovskih

protokolov. Z njimi je Sovjetska zveza legalizirala prisotnost svoje vojske na

češkoslovaških tleh. V zameno za to, so češkoslovaški voditelji upali, da bodo lahko

nadaljevali z nekaterimi reformami. 28. oktobra 1968 je bila razglašena federativnost

države, kar je bila tudi edina reforma, ki je preživela obdobje »normalizacije«

(Čornej in Pokorný, 2004, 75–76, Falk, 2003, 79–80 in Tůma, 2004, 34–36).

18 Sovjetska zveza, Bolgarija, Madžarska, Nemška demokratična republika in Poljska. 19 Invaziji so odkrito nasprotovale komunistične partije Albanije, Romunije, Kitajske in Jugoslavije,

ostro pa se je odzvala tudi zahodna javnost.

24

2.3 »Normalizacija«

Termin »normalizacija« se nanaša na proces ponovne vzpostavitve

avtoritarnega komunizma na Češkoslovaškem po invaziji Varšavskega pakta avgusta

1968. Na oblast so bili ponovno postavljeni stari komunisti, ki jih je vodstvo

Sovjetske zveze smatralo za lojalne Moskvi,20 do zamenjav pa je prišlo postopoma

(Falk, 2003, 80).

Aleksander Dubček se je po podpisu moskovskih protokolov vrnil v domovino

kot oslabljeni voditelj, ki je, sledeč direktivam iz Moskve, skoraj takoj začel

odpravljati reforme praške pomladi. Skladno s tem je bila ponovno uvedena cenzura,

KAN in K 231 sta bila ukinjena in 31. avgusta 1968 je Centralni komite

Češkoslovaške komunistične partije odpovedal napovedani 14. partijski kongres. Ota

Šik, Jiří Hájek in Jiří Pelikan so bili odstavljeni s svojih mest, do novembra pa je

odstopil še Zdeněk Mlynář (Agnew, 2004, 264–266; Falk, 2003, 80–81 in Judt, 2005,

505).

Vsesplošno nesoglasje prebivalstva z novo politko je privedlo do demonstracij

28. oktobra in 7. novembra 1968, konec novembra pa so tridnevni protest v podporo

Programu dejanj izvedli tudi študentje. Oblasti so hitro omejile in zadušile miren

odpor, ki je sledil invaziji, dva dogodka pa sta pokazala na brezupnost situacije na

Češkoslovaškem. Prvi se je pripetil 16. januarja 1969, ko se je na Václavskem trgu

zažgal študent Karlove univerze Jan Palach21, drugi pa, ko je 28. marca 1969

češkoslovaška hokejska reprezentanca premagala sovjetsko reprezentanco na

svetovnem prvenstvu v Stockholmu22. Sledile so demonstracije in prišlo je do

politične krize, ki jo je Sovjetska zveza izrabila za odstranitev Dubčka z oblasti. 17.

aprila 1969 je njegovo funkcijo prevzel Gustáv Husák (Agnew, 2004, 267–269;

Čornej in Pokorný, 2004, 77; Falk, 2003, 81–82 in Judt, 2005, 505).

20 Tako je bila partija učinkovito očiščena vseh poskusov reform. 21 Jan Palach je bil študent filozofije na Karlovi univerzi v Pragi. Zažgal se je v protest proti

pasivnosti, ki je vladala na Češkoslovaškem, s svojim dejanjem pa je želel spodbuditi nacionalni

odpor. Umrl je 19. januarja 1969. 22 Razumljena je bila kot simbolna zmaga nad Sovjetsko zvezo.

25

Obdobje »normalizacije« za časa Husákove vlade je bilo zaznamovano s

pregoni in »znano je, da je bilo leto 1969 v tej deželi leto čiščenja uredništev,

inštitutov, radia in televizije ter filmske produkcije, prepovedi številnih časopisov in

revij ter odstranitev s položajev vseh, ki niso bili zanesljivi 'brežnjevci'« (Šömen,

1991, 142). Ob prvi obletnici invazije so Pavel Kohout, Ludvik Vaculík, Václav

Havel in nekateri drugi intelektualci skupaj s študenti oblikovali in izdali t. i.

»Manifest v desetih točkah«, v katerem so javno obsodili »normalizacijo«. Ustanovili

so Gibanje revolucionarne mladine ali Hnutí revolucionářský mládeže (HRM), v

katerega se je tajna policija hitro vtihotapila. Voditelji so bili aretirani in gibanje je

zamrlo. Sledila je čistka znotraj češkoslovaške komunistične partije (ČSKP) in v

naslednjih štirih letih je bilo iz partije izključeno približno 327 000 članov,

prostovoljno pa jih je odšlo še 150 000. Barbra J. Falk tako ugotavlja, da se je v letih

od 1970 do 1974 »število članov ČSKP zmanjšalo za tretjino« (Falk, 2003, 83). V

tem obdobju je bilo odpuščenih tudi 900 univerzitetnih profesorjev, približno dve

tretjini članov Zveze češkoslovaških pisateljev je izgubilo službo, osnovne in srednje

šole pa približno četrtino svojega učiteljskega kadra. Zaprli so 21 akademskih

ustanov, 25 kulturnih in literarnih časopisov, ponovno so ukinili društva kot so Sokol

in skavti, ČSM so razpustili in ga nadomestili s Socialistično zvezo mladine ali

Socialistický svaz mládeže (SSM), ki je bila pod nadzorom ČSKP. Intelektualno

življenje je zamrlo (Agnew, 2004, 269–272 in Falk, 2003, 83).

Na začetku 70-ih let je bila opozicijska aktivnost na Češkoslovaškem omejena

na češke dežele. Zajemala je predvsem organizacijo protestov, vzdrževanje

medsebojnih vezi, razpravo, odločanje glede političnih problemov in razdeljevanje

letakov. Intelektualce, pisatelje in umetnike, ki so še naprej podpirali reforme, je

režim uvrstili na »črno listo« in jim prepovedal objavljati/uprizarjati/razstavljati

svoja dela. Zaradi tega so intelektualci vzpostavili alternativne kanale, izoblikovali

so t. i. »drugo kulturo«, kamor sodijo tudi začetki »samizdata«23 (Agnew, 2004,

273–273 in Falk, 2003, 83).

Po Barbri J. Falk je v dvajsetih letih po letu 1968 iz Češkoslovaške »emigriralo

več kot pol miljona ljudi /…/ v državi, ki ima le 15 milijonov prebivalcev« (Falk,

23 Več o tem v poglavju »Samizdat«.

26

2003, 83). Po takratnem zakonu je bila njihova izselitev kaznivo dejanje in skladno s

tem jim je bila tudi prepovedana vrnitev v državo (Falk, 2003, 83).

Prebivalstvo se je na »normalizacijo« odzvalo tako, da je sprejelo in se

prilagodilo nastali situaciji. Uvedena je bila vrsta »'družbene pogodbe', s katero so

ljudje dosegli vsaj delno zadovoljitev svojih osebnih potreb, predvsem na

ekonomskem področju, v zameno za to pa so se na zunaj podvrgli zahtevam režima,

do katerega so v resnici čutili odpor, če ne celo globoko sovraštvo« (Skilling, 1981,

178). S tem je bilo vzpostavljeno ravnotežje med osebnimi interesi in zahtevami

države. Miroslav Kusý je takšno strukturo poimenoval ideologija »kot da«24, ki je

dala sistemu stabilnost in določeno stopnjo legitimnosti. Zanjo je bilo značilno, da

tako tisti na oblasti kot njihovi podrejeni niso bili dolžni verjeti vanjo, dovolj je bilo,

da so se vedli »tako, kot da bi verjeli« (Skilling, 1981, 179). Disidenti pa so »igro kot

da« razkrinkali in jo tako razvrednotili. Zaradi tega jih je režim obravnaval kot nekaj

atipičnega, za realni socializem25 pa je bilo značilno, da »samo tipično je pravo,

samo to, kar ustreza danemu idealu, je tipično, tisto pa, kar ima potencial, da zraste

proti idealnemu /…/ vsakdo, ki ne ustreza idealnemu, je atipičen. Vsak, ki je atipičen

in še vedno obstaja, je 'zlobna' realnost in nima mesta v realnem socializmu. Vsakdo,

ki ni socialistična oseba /…/ on ali ona, je tuji element« (Kusý, 1990b, 158). V

skladu s tem je skušal režim disidente izločiti iz družbe na različne načine26. Iz tega

lahko izpeljemo, da je »realni socializem /…/ politiziral in ideologiziral celotno

življenje. Je totalna politika in ideologija« (Kusý, 1990b, 159).

»Ljudje so se potegnili vase in se prenehali zanimati za splošne zadeve. Začelo

se je obdobje resignirane apatije in široke demoralizacije, začel se je čas sive,

totalno konzumne vsakdanjosti« (Havel v Šömen, 1991, 81) Disidenti so se umaknili

v zasebno sfero in ustvarili paralelno svobodno kulturo, ki je bila popolnoma ločena

od javne (Falk, 2003, 82–83 in Tůma, 2004, 36–37).

24 Havel je ta sistem poimenoval »živeti v laži«. 25 Po H. G. Skillingu je bil realni socializem »izredno konservativen sistem /…/, ki ni trpel nobenega

odklona« (Skilling, 1981, 178). 26 Več o tem v poglavju Represija.

27

2.4 Helsinška konferenca

22. novembra 1972 so se v kraju Dipoli blizu Helsinkov zbrali predstavniki

32 evropskih držav, ZDA in Kanade ter začeli multilateralne pripravljalne

pogovore27 o Konferenci o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE). Pripravljalni

pogovori so se končali 8. junija 1973 s tako imenovano Modro knjigo28, ki je

vsebovala načrt poteka KVSE (Bloed, 1993, 6–7 in Konda, 2004, 10–11).

V skladu z določili Modre knjige je KVSE potekala v 3 fazah, pri čemer se je

prva začela 3. julija 1973 v Helsinkih in je trajala do 7. julija 1973. Srečanja se je

udeležilo 3529 zunanjih ministrov držav KVSE, ki so uradno sprejeli določila Modre

knjige ter predstavili svoja stališča o problemih, ki naj bi se jih obravnavalo v

naslednji fazi. Druga faza KVSE se je začela 18. septembra 1973 v Ženevi in je

trajala do 21. julija 1975. V tej fazi so se odvijala pogajanja o razrešitvi številnih

problemov med vzhodnim in zahodnim blokom, oblikovali pa so tudi skupni

dokument. Tretja faza konference se je ponovno odvijala v Helsinkih, države KVSE

pa so zastopali predsedniki držav in/ali predsedniki vlad. 1. avgusta 1975 je sledil

podpis Sklepne listine Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi (sklepna

listina), s katerim je bila konferenca zaključena (Bloed, 1993, 45–46 in Konda, 2004,

10–11).

Sklepna listina je bila razdeljen na 4 »košarice«:

1. vprašanja o varnosti v Evropi;

2. sodelovanje v gospodarstvu, znanosti in tehnologiji ter varstvu okolja;

3. sodelovanje na humanitarnih in drugih področjih;

4. kontinuiteta konference (Konferenca o varnosti in sodelovanju v

Evropi, 1975).

27 Multilateral Preparatory Talks (v nadaljevanju MPT) – pogosto označeni kot helsinške

konzultacije. 28 Final Recommendations of the Helsinki Consultations. 29 Po zaključku MPT-ja se je državam KVSE pridružil tudi Monako, edina evropska država, ki je

ostala zunaj KVSE, pa je bila Albanija.

28

Prva »košarica« o varnosti v Evropi je bila razdeljena na dva dela. Prvi del je

vseboval t. i. Deklaracijo načel, drugi pa ukrepe za izgradnjo medsebojnega

zaupanja med državami podpisnicami, ki so bili izraženi v Dokumentu o ukrepih za

krepitev zaupanja in nekaterih vidikih varnosti in razorožitve. Deklaracija načel, ki

naj bi vodila odnose med sodelujočimi državami, je obsegala naslednjih 10 členov:

1. suverena enakost, spoštovanje pravic, lastnih suverenosti;

2. neuporaba grožnje s silo ali uporabe sile;

3. nedotakljivost meja;

4. ozemeljska celovitost držav;

5. mirno reševanje sporov;

6. nevmešavanje v notranje zadeve;

7. spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno s

svobodo misli, vesti, vere in prepričanja30;

8. enake pravice narodov in pravica narodov do samoodločbe;

9. sodelovanje med državami in

10. izpolnjevanje, v dobri veri, obveznosti po mednarodnem pravu

(Konda, 2004, 11–12 in Konferenca o varnosti in sodelovanju v

Evropi, 1975, 5–7).

Po Bloedu je bil glavni uspeh Deklaracije načel njen 7. člen, s katerim je

»načelo spoštovanja človekovih pravic postalo ravno tako pomembno kot (ostala)

temeljna načela mednarodnega prava, kot so suverena enakost držav in spoštovanje

pravic, ki izhajajo iz suverenosti in nevmešavanja v notranjo politiko« (Bloed, 1993,

47). Tako je bilo spoštovanje človekovih pravic prvič postavljeno ob bok drugim

temeljnim načelom mednarodnega prava (Bloed, 1993, 46–47).

Druga »košarica« sklepne listine, ki obravnava sodelovanje na gospodarskem,

znanstvenem, tehnološkem in okoljevarstvenem področju, je vsebovala določila za

vzpostavitev političnega okvirja za ekonomsko sodelovanje, ki naj bi ustvarilo okolje

za izboljšanje ekonomskih odnosov med Vzhodom in Zahodom. Obravnavana so bila

predvsem sledeča področja: trgovinska menjava, industrijsko sodelovanje in projekti

skupnega pomena, znanost in tehnologija, okolje in druga področja (npr. razvoj

transporta, pospeševanje turizma, ekonomski in socialni vidiki migracije delavcev,

30 Za vsebino 7. člena sklepne listine glej Prilogo št.1.

29

izobraževanje strokovnih kadrov) (Bloed, 1993, 48 in Konferenca o varnosti in

sodelovanju v Evropi, 1975, 9–16).

Tretja »košarica« o sodelovanju na humanitarnih in drugih področjih je

razdeljena na 4 poglavja: stiki med ljudmi, informacije, sodelovanje in izmenjava na

področju kulture ter sodelovanje in izmenjava na področju izobraževanja. Določila

tretje »košarice« so za razliko od ostalih poglavij zapisana bolj kot priporočila,

namere za prihodnost, in niso jasno in natančno definirana (Bloed, 1993, 48–49 in

Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi, 1975, 17–23).

Zadnja, četrta »košarica« sklepne listine je najkrajša in vsebuje dogovore o

organizaciji nadaljnjih srečanj predstavnikov držav podpisnic. Nadaljnja srečanja naj

bi služila preverjanju izvajanja določil sklepne listine. Prva pregledna konferenca se

je začela v Beogradu 8. oktobra 1977. Konferenco v Beogradu so zaznamovali spori

med Vzhodom in Zahodom glede spoštovanja/nespoštovanja človekovih pravic,

zaradi nasprotujočih si stališč pa ni bilo mogoče doseči nobenega sporazuma.

Srečanje se je tako zaključilo 9. marca 1978 s sprejetjem kratkega zaključnega

dokumenta, v katerem je bilo zapisano, da se države KVSE strinjajo o naslednjem

srečanju v Madridu31 (Bloed, 1993, 49–54; Konda, 2004, 12 in Konferenca o

varnosti in sodelovanju v Evropi, 1975, 24).

S podpisom sklepne listine so se države KVSE zavezale, da bodo dejavno

sodelovale pri izgradnji varnosti in sodelovanja v Evropi in, kot pravi Konda, je

»helsinški proces /…/ sodelujočim državam zagotovil komunikacijo, pravila vedenja

v medsebojnem komuniciranju in dolgoročni program za sodelovanje« (Konda,

2004, 13). KVSE je pomembna tudi zato, ker je takratno bipolarno Evropo, ne glede

na velikost, pripadnost vojaškim zvezam ali neuvrščenost članic, povezala na

enakopravni podlagi ter presegla njeno ideološko in politično delitev. Tako so bili

postavljeni temelji za stabilnost in miroljubno sodelovanje v Evropi (Konda, 2004,

13).

Po zgodovinarju Jacquesu Rupniku je sklepna listina s svojimi določili »odprla

možnost preverjanja spoštovanja človekovih pravic«, s čimer je »legitimirala

prizadevanja državljanskih pobud (denimo Listine 77), da držijo svoje vlade za

besedo in jih grajajo zaradi kršenja človekovih pravic« (Rupnik, 2007, 131).

31 Srečanje se je začelo 11. novembra 1980 in je trajalo do 6. septembra 1983.

30

Podobno meni tudi Thomas E. Heneghan, ki pravi, da so »z besedilom v svojih rokah

in srečanjem v Beogradu na obzorju domači kritiki dobili priložnost, da obtožijo

lastne vlade specifičnih primerov kršenja človekovih pravic« (Heneghan, 1977, 98–

99). Sklepna listina KVSE je tako ne samo omogočila preverjanje spoštovanja

človekovih pravic, temveč tudi diplomatsko poseganje v notranje zadeve držav

podpisnic zaradi težjih kršitev človekovih pravic in načel KVSE. Ob tem je bilo

izoblikovano in sprejeto tudi načelo »konsenz minus ena«, ki je omogočalo sprejem

odločitve brez soglasja ene države. Redne konference so »vladam pokazale čedalje

večjo vlogo javnega mnenja in nevladnih dejavnikov v evropskem diplomatskem

dogajanju« (Rupnik, 2007, 131). Sklepna listina KVSE je tako po besedah Harryja

Järva »dokument«, ki je »povečal upanje, da se bo uresničil najboljši in najbolj

človeški od vseh svetov« (Järv v Havel, 1990a, 238).

31

2.5 Pomen »underground« glasbene scene in sojenje glasbeni skupini The Plastic

People of the Universe

»Underground« glasbena scena je na Češkoslovaškem nastala sredi 70-ih let

20. stoletja kot alternativa uradno priznanemu glasbenemu ustvarjanju, ki je bilo

preko posebnih glasbenih agencij32 pod posrednim nadzorom partije. Da je lahko

nekdo pridobil status profesionalnega ali amaterskega glasbenika, pa je moral

opraviti poseben izpit in avdicijo. V zgodnjih 70-ih letih so bili vsi glasbeniki

primorani ponoviti ta izpit, saj so po novem poleg posameznikovih glasbenih

sposobnosti ocenjevali tudi ustreznost glasbenikovih političnih stališč, besedil

njegovih pesmi in načina oblačenja. Zaradi tega se je število uradno priznanih

glasbenikov drastično zmanjšalo in prišlo je do razcveta »underground« glasbene

scene. Obnašanje mladih glasbenikov, njihov »underground značaj« ter predvsem

njihova popularnost med dijaki, študenti in mladimi delavci so pri partiji vzbudili

strah, zato je od leta 1974 proti njim izvajala različne ukrepe (Falk, 2003, 84 in

Skilling, 1981, 8).

Leta 1969 se je na glasbeni sceni v Pragi pojavila nova rock skupina imenovana

The Plastic People of the Universe (PPU). Leta 1971 je bil skupini odvzet

»profesionalni status« in od tedaj naprej so nastopali na zasebnih prireditvah,

predvsem na podeželju in na porokah. Decembra 1975 so PPU nastopili v Přešticah

blizu Plzňa na poroki svojega menedžerja Ivana Jirousa in okoli 20 glasbenikov je

bilo aretiranih. Konec julija leta 1976 se je represija še bolj zaostrila, ker so člani

PPU Karel Havelka, Miroslav Skalický in František Stárek organizirali predavanje

Ivana Jirousa. Čeprav ni bilo nobenih nemirov, so bili zaradi besedil pesmi, ki naj bi

vsebovale »nespoštljive in vulgarne izraze«, trije organizatorji obtoženi »motenja

javnega reda in miru«33 (Skilling, 1981, 9). Obtoženi so bili na procesu spoznani za

krive in šele po protestu intelektualcev in pritožbi so jim znižali kazni (Falk, 2003,

84–87 in Skilling, 1981, 7–11).

32 Zadolžene so bile za izplačila honorarjev glasbenikom in za koordinacijo glasbenih nastopov. 33 Obtoženi so bili na podlagi 2. odstavka 202. člena kazenskega zakonika.

32

Procesu v Plzňu je konec septembra 1976 sledil še proces v Pragi, na katerem

so sodili Ivanu Jirousu, Pavlu Zajíčku, Svatopluku Karáseku in Vratislavu Brabenecu

zaradi organiziranega kršenja javnega reda in miru34. Oblasti so glasbenikom očitale

nedostojnost, uporabo mamil in alkoholizem, hkrati pa so označile »underground«

rock glasbo kot brezvestno in konspirativno. Namen procesa je tako bil »prestrašiti

in utišati mladino, ki je kljub uradnim prepovedim in dekretom želela igrati, peti in

živeti na svoj način« (Mlýnář v Skilling, 1981, 11). Razsodba je bila politično

zaznamovana, obtoženi so bili spoznani za krive, sodnik, ki se ni izkazal kot

nepristranski, pa je postal simbol nesposobnosti sodnega sistema, da bi bil neodvisen

od partije (Falk, 2003, 84–87 in Skilling, 1981, 11–13).

Kaj je bil torej v resnici proces proti PPU in česa so bili dejansko krivi

obtoženi? Kakor pravi Václav Havel v svojem eseju Proces, se »na zunaj /…/ ni

zgodilo nič posebnega: obravnava se je začela ob predvideni uri, trajala je toliko kot

je bilo predvideno, da bo trajala, in zaključila se je tako, kot je bilo predvideno, da

se zaključi: obtoženi so bili spoznani za krive« (Havel v Skilling, 1981, 201). Ob

dejstvu, da se »nič /…/ ni dalo storiti; ko se je igra enkrat začela, je morala biti

odigrana do konca« (Havel v Skilling, 1981, 201), lahko ugotovimo, da ravno tako

kot se igra odvija po nekem scenariju, tako se je tudi proces odvijal v vnaprej

določeno smer. Tako so bili na procesu prezrti vsi dokazi, ki so pričali o

brezpredmetnosti obtožb in so dokazovali, da so obtoženi nedolžni. »Kaj je ta proces

v resnici bil: vznemirljiv boj o pomenu človeškega življenja; nujna aktualizacija

vprašanja o tem, kaj si oseba mora želeti od življenja: ali bi morala tiho sprejeti svet

takšen, kot se ji kaže, in zavzeti svoje mesto kot poslušen objekt, ali bi pod vidnim

površjem morala iskati boljše možnosti in moč v sebi, da postane svoboden subjekt,

ki lahko svobodno izbira v življenju, ali bi morala preprosto biti 'razumevajoča' in

ostati na svojem mestu, ali ima pravico, da se temu zoperstavi v imenu človeške

resnicoljubnosti kot take« (Havel v Skilling, 1981, 202). Česa so bili torej krivi

obtoženi? »Krivi so bili 'svojega osebnega stališča do življenja', ki se je v svoji

neodvisnosti kazal kot - izziv, kritika partije« (Skilling, 1981, 7).

Nesmiselne obtožbe, nepravilno vodenje sodnih postopkov in stroge kazni so

sprožile proteste izobražencev in ustvarile atmosfero solidarnosti med ljudmi, ki je

34 Obtoženi so bili potem, ko so organizirali glasbeni nastop.

33

od leta 1968 niso poznali. Na novo se je pojavila »pripravljenost do žrtvovanja za

druge« (Skilling, 1981, 7) in posamezniki so bili ponovno voljni sprejeti tveganje za

druge osebe, če se je to skladalo z njihovimi prepričanji. Kakor pravi Hável, »bilo je,

kot da so vsi čutili, da v času, ko je vse na kocki, obstajata samo dve možnosti: vložiti

vse v igro ali pa se predati« (Havel v Skilling, 1981, 204).

34

3 LISTINA 77

1. januarja 1977 je na Češkoslovaškem skupina disidentov oblikovala tekst,

imenovan Listina 77. Deklaracija je pomenila začetek gibanja za spoštovanje

človekovih pravic, ki je, kot pravi Jerôme Melançon, »poskusilo spremeniti temeljni

aspekt oblasti, ne da bi jo poskusili prevzeti« (Melançon, 2010, 16) ter tako hote ali

nehote vzpostavilo opozicijo obstoječemu režimu.

3.1 Deklaracija Listine 7735

V želji po »ohranitvi atmosfere enakopravnosti, solidarnosti, prijateljstva,

druženja in nesebične medsebojne pomoči« (Havel v Šömen, 1991, 87), ki se je

izoblikovala v času sojenja skupini PPU, je 10. decembra 1976 Václav Vendelin

Komeda organiziral sestanek v stanovanju Václava Havla, na katerem so začeli

pripravljati deklaracijo Listine 77. Srečanja so se poleg organizatorja in lastnika

stanovanja udeležili še Zdeněk Mlynář, Pavel Kohout in Jiří Němec. Prvemu

srečanju sta sledila še dva sestanka36, na katerih so dokončno izoblikovali besedilo

Listine 77, določili svoje predstavnike in organizirali zbiranje podpisov (Havel v

Šömen, 1991, 87).

Deklaracija je datirana s 1. januarjem 1977, vendar so jo Václav Havel, Ludvík

Vaculík in Peter Landovský poskusili izročiti vladi šele 6. januarja 1977, saj so

potrebovali nekaj časa za to, da so njen tekst poslali časnikom v tujini. Čeprav je

policija ustavila Havla, Vaculíka in Landovskega, preden so izročili Listino

oblastem, so naslednjega dne, 7. januarja 1977, v zahodnih časopisih Le Monde,

Frankfurter Allgemeine Zeitung, Corriere della Sera in The Times poročali o obstoju

Listine 77 na Češkoslovaškem (National Security Archive in Šömen, 1991, 86).

35 Besedilo deklaracije Listine 77 je v Prilogi št. 2. 36 Udeležijo se jih še Petr Uhl, Jiří Hájek in Ludvík Vaculík.

35

Deklaracija obsega približno štiri strani, vsebinsko pa jo lahko razdelimo na pet

delov. V uvodnem delu so navedeni mednarodni sporazumi, na katere se deklaracija

opira, v drugem, najdaljšem delu, pa so navedeni primeri kršenja človekovih in

državljanskih pravic na Češkoslovaškem. V tretjem delu je izpostavljeno, kdo vse je

odgovoren za spoštovanje temeljnih človekovih pravic in kaj je bilo do sedaj storjeno

za to, da bi se stvari izboljšale. Četrti del je nato namenjen predstavitvi Listine 77, ki

so jo opredelili kot neformalno, odprto skupnost ljudi različnih nazorov in prepričanj,

ki jim je skupno prizadevanje za spoštovanje človekovih pravic doma in po svetu. V

zaključku so izrazili upanje, da bo Listina 77 pomagala vsem državljanom

Češkoslovaške delati in živeti kot svobodni ljudje.

3.1.1 Legalistični princip

Prva prioriteta Listine 77 sta bili legitimnost in legalnost, zato so se vse trditve

in zahteve, izražene v deklaraciji, opirale na obstoječe, veljavne češkoslovaške

zakone in mednarodne sporazume. Deklaracija Listine 77 se začne z naslednjimi

besedami »V češkoslovaškem uradnem listu št. 120, izdanim 13. oktobra 1976, sta

bili objavljeni besedili Mednarodne konvencije o državljanskih in političnih pravicah

ter Mednarodne konvencije o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki ju je

naša Republika podpisala leta 1968 in potrdila v Helsinkih leta 1975, v veljavo pa

sta stopila 23. marca 1976. Od tega dne dalje imajo naši državljani pravico in naša

država dolžnost, da ju spoštujejo« (Listina 77). Z ratifikacijo zgoraj omenjenih

mednarodnih sporazumov je Češkoslovaška uzakonila njuna določila v svoje pravo

in privolila, da jo mednarodni pogodbi zavezujeta na mednarodni ravni.

V nadaljevanju so avtorji Listine 77 zapisali, da na Češkoslovaškem »temeljne

človekove pravice /…/ obstajajo, na žalost, le na papirju« (Listina 77), in so od

režima zahtevali, naj spoštuje svoje odredbe in zakone. Temeljno izhodišče gibanja

in okvir njenega delovanja je bilo tako načelo zakonitosti, po katerem morajo biti vsa

dejanja oblasti javna in v skladu z zakonom. V drugem delu deklaracije so naštete

glavne kršitve temeljnih človekovih pravic, npr.: »Zaradi kršenja 13. člena

36

drugoomenjene mednarodne konvencije37, ki zagotavlja vsakemu posamezniku

pravico do izobraževanja, številnim mladim ljudem ni dovoljeno študirati zaradi

njihovih osebnih prepričanj ali prepričanj njihovih staršev. Številni državljani živijo

v strahu, da bi bila njim ali njihovim otrokom odvzeta pravica do izobraževanja, če

bi odprto izražali svoje mnenje« (Listina 77). Tudi drugi primeri kršenja človekovih

pravic, ki jih navaja deklaracija, sledijo temu vzorcu: naveden je člen oziroma zakon,

ki zagotavlja določeno pravico, in njene kršitve v praksi.

Hkrati z navajanjem primerov kršitev temeljnih človekovih pravic je Listina 77

zahtevala spoštovanje ustave, zakonov in mednarodnih sporazumov. S tem, ko je

zahtevala, da naj »besede pomenijo to, kar pravijo« (Černý v Havel, 1990b, 129), je

Listina 77 napadla režim na najbolj bolečem mestu. Imenovanje stvari z njihovimi

»pravimi imeni« je pomenilo razgaljenje ideološke fasade realnega socializma,

»uničiti scenarij in sneti masko v igri o dosegu raja na zemlji« (Kusý v Havel,

1990b, 170) ali z drugimi besedami, uničiti igro »kot da«.

Listina 77 je tako izpostavila konflikt med zavezami, ki jih je režim sprejel s

podpisom sklepne listine in drugih mednarodnih sporazumov, nenazadnje pa tudi s

svojo ustavo in zakoni ter zavestnim kršenjem pravic državljanov v praksi. Tako so

»čartisti« dosegli, da so se ljudje začeli bolj zavedati svojih pravic, zato so upali, da

jih bo to spodbudilo k akciji. Ker režim ni spoštoval zakona, se je pojavila situacija,

v kateri »nihše ni vedel, kaj ima in česa nima,« in v kateri »državljani za oblast

prenehajo biti subjekti s pravicami in postanejo objekti represije« (Skilling, 1981,

64). Listina 77 je to želela spremeniti, zato je odkrito napadla režim zaradi kršenja

temeljnih človekovih pravic in vmešavanja v življenja državljanov, pri čemer se je

zavedala, kako dolga in težka bo pot do sprememb.

37 Mednarodna konvencija o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah.

37

3.1.2 Zanikanje političnega značaja Listine 77

»Listina 77 ni organizacija; nima pravil, stalnih organov ali uradnega

članstva. Zajema vse, ki se strinjajo z njenimi idejami in ki sodelujejo pri njenem

delu in jo podpirajo. Ne oblikuje podlage za kakršnokoli politično opozicijsko

aktivnost, podobno kot mnoge državljanske pobude v različnih državah. Na Zahodu

in na Vzhodu skuša spodbuditi splošno zanimanje javnosti. Njen cilj torej ni postaviti

svoj program za politične ali družbene reforme in spremembe, temveč želi znotraj

svojega delovanja voditi konstruktiven dialog s političnio in državno oblastjo,

predvsem pa pritegniti pozornost na različne primere kršitev človekovih in

državljanskih pravic s pripravljanjem dokumentov in predogi rešitev /…/« itd.

(Listina 77)

Kot je razvidno iz zgornje navedbe, Listina 77 ni bila organizacija in ni želela

vzpostaviti nikakršne politične opozicije režimu, zato tudi ni predlagala nobenega

političnega programa. Je zgolj množično gibanje, ki se je zavzemalo za vzpostavitev

konstruktivnega dialoga z oblastjo in se je celo ponudilo, da bi sodelovalo v pripravi

dokumentov in iskanju rešitev. Ne glede na to, je režim Listino 77 dojemal kot

politično opozicijo, saj je od svojih državljanov zahteval popolno soglasje, vsakršno

nesoglasje pa je razumel kot izziv. S tem ko je deklaracija naštela kršitve temeljnih

človekovih in državljanskih pravic, je ne samo kritizirala obstoječi politični sistem in

njegov »modus operandi« (Skilling, 1981, 86), temveč je izrazila tudi željo po večjih

političnih spremembah.

Kritika režima, izražena v deklaraciji Listine 77, je po Miroslavu Kusýju

»naznanila moralna načela, s katerimi bi lahko oživili politiko« (Kusý v Havel,

1990b, 174). In prav potencial Listine 77, da bi se razvila v politično gibanje, je bil

tisto, česar se je režim najbolj bal. Kritika kršenja človekovih pravic in zahteve, ki so

iz tega izhajale, so Listino 77 označile kot politični dokument, zato so bila vsa

dejanja, ki so iz nje izhajala, obravnavana kot politični akt. Kot bomo videli v

nadaljevanju, je režim ne samo prepovedal objavo deklaracije Listine 77 in zavrnil

pobudo po vzpostavitvi konstruktivnega dialoga z oblastmi, temveč je skušal gibanje

38

tudi zatreti38 (Černý v Havel, 1990b, 129–130; Kusý v Havel, 1990b, 172–175 in

Skilling, 1981, 66–67).

3.1.3 Moralna zahteva

Deklaracija Listine 77 je razglasila, da »odgovornost za vzdrževanje

državljanskih pravic v naši državi pripada seveda v prvi vrsti političnim in državnim

oblastem. Toda ne samo njim, vsakdo nosi svoj del odgovornosti za obstoječe

razmere in potemtakem tudi za spoštovanje legalno uzakonjenih sporazumov,

zavezujočih tako za državljane kot za vlado. Zaradi soodgovornosti, naše vere v

pomen prostovoljnega sodelovanja državljanov in splošne potrebe po tem, da se jih

novo in bolj učinkovito izrazi, nas je privedlo do zamisli o ustanovitvi Listine 77,

katere nastanek danes javno razglašamo« (Listina 77). Poudarjena je bila torej

soodgovornost državljanov in vlade za varovanje temeljnih človekovih in

državljanskih pravic, sama deklaracija pa je bila zunanji izraz teh teženj.

Po Václavu Černyju je bil cilj Listine 77 »pretresti vest državljanov in ne

češkoslovaško ustavo« (Černý v Havel, 1990b, 128) v upanju, da se bodo ljudje

začeli zavedati svojih pravic in jih tudi zahtevali. Gibanje je tako hkrati pritiskalo na

državljane, da se začnejo boriti za pravice, ki jim pripadajo, in na režim, da bo

spoštoval zakone, saj so bili prepričani, da bodo le tako lahko dosegli želene

spremembe. Ker je deklaracija spregovorila o razmerah na Češkoslovaškem, je

sprožila nasilno reakcijo oblasti, kar je samo še podkrepilo upravičenost zahtev

Listine 77, ki je tako dosegla moralno zmago (Černý v Havel, 1990b, 128–132).

Miroslav Kusý pa trdi, da glavni namen Listine 77 ni bil resnica ali pravica,

temveč »dostojno življenje« (Kusý v Havel, 1990b, 172), za katerega se je gibanje

borilo z bojem za resnico in pravico, brez katerih ni mogoče dostojno življenje.

Listina 77 zato ne teži k nekim abstraktnim idealom, temveč apelira na ljudi, ki so

soodgovorni za razmere, v katerih so prisiljeni živeti. Poleg tega Kusý trdi, da je bila

ravno odprtost gibanja njen glavni vir moralne moči. Kakor pravi sama deklaracija,

38 Več o tem v poglavju Represija.

39

Listina 77 »ne oblikuje podlage za kakršnokoli politično opozicijsko aktivnost«

(Listina 77) in ni politični, temveč moralni program, katerega cilj je realizirati svoj

program kot moralno gibanje (Kusý v Havel, 1990b, 172).

Nedvomno je bil češki filozof Jan Patočka tisti, ki je najbolj poudarjal moralno

plat gibanja Listine 77. V svojem eseju »Kaj je in kaj ni Listina 77?« Patočka pravi,

da »potrebujemo nekaj /…/ neko moralo, ki ne bo predvidljiva in se ne bo prilagajala

vsakokratnim razmeram, pač pa bo absolutna, kar pomeni, da rešitve ne moremo

pričakovati niti od države in proizvodnega načina ter niti od oblasti in moči«

(Patočka, 2007, 120). S tem je ne samo poudaril, da je morala bolj pomembna od

državne moči, temveč tudi, da je potrebno vzeti prihodnost v svoje roke. Verjel je, da

se v človekovih pravicah skriva »prepričanje, da se tudi države in družbe podrejajo

suverenosti moralnega občutja, da nad sabo priznavajo nekaj brezpogojnega, kar je

tudi zanje zavezujoče, sveto in nedotakljivo, in da so pripravljene s svojimi pravnimi

normami prispevati svoje k doseganju tega cilja. To prepričanje je skupno tudi

posameznikom in je podlaga izpolnjevanju njihovih dolžnosti v zasebnem, javnem in

poklicnem življenju« (Patočka, 2007, 121). Kot je bilo že predhodno večkrat

omenjeno, Listina 77 ni združenje ali organizacija, je gibanje, ki je zasnovano na

osebni morali in, kakor pravi Patočka, »je njena podlaga zgolj moralna in osebna,

enak značaj pa imajo tudi iz nje izvirajoče zveze« (Patočka, 2007, 121). Ob tem je

izrecno opozoril, da »vsaka moralna dolžnost temelji na nečem, kar lahko označimo

kot človekovo dolžnost do samega sebe in kar med drugim vključuje tudi dolžnost

obrambe pred vsako krivico« (Patočka, 2007, 121–122). Zato Listina 77 poziva svoje

državljane, da branijo pravice, ki so jim zagotavljene z mednarodnimi pogodbami,

saj je to ključ do spremembe obstoječih razmer in izboljšanja življenjskih pogojev.

Patočkovo delo je nadaljeval Ladislav Hejdánek v svojih »Pismih prijateljem«

(Dopisy příteli). V petem pismu je tako zapisal, da »iz oči v oči z odgovornostjo, vsak

človek stoji sam s svojo vestjo« (Hejdánek v Skilling, 1981, 68), s čemer je želel

poudariti, kako je vsak posameznik soodgovoren za to, da so stvari takšne, kot so, in

da se moramo vprašati, ali smo res storili vse, da lahko živimo v miru s svojo vestjo.

Tako že v naslednjem, šestem, pismu o absolutizaciji državne moči in o načinih,

kako se ji zoperstaviti, pravi, da je »v resnici /…/ vse odvisno od ljudi, državljanov,

40

od civilne iniciative. Vse je na nas.« (Hejdánek v Skilling, 1981, 68), s čimer je

pozval ljudi k akciji, zato da bodo lahko živeli v miru s svojo vestjo.

41

3.2 Predstavniki, podpisniki in podporniki Listine 77

Glede na vlogo in podporo, ki so jo češkoslovaški državljani izkazali Listini 77,

lahko posameznike uvrstimo med predstavnike, podpisnike in podpornike gibanja, na

ljudi zveste režimu in na tiste, ki iz strahu pred režimom niso bili pripravljeni javno

izaziti svojega stališča. Potreba po pooblaščenih predstavnikih Listine 77 je bila

izražena že v sami deklaraciji Listine 77, v kateri je pisalo, da podpisniki

»pooblaščamo dr. Jana Patočko, Václava Havla in Jiříja Hájeka, da nastopajo kot

predstavniki Listine. Ti predstavniki imajo polno pooblastilo, da jo zastopajo pred

državo in ostalimi organizacijami, kot tudi pred domačo in svetovno javnostjo,

njihovi podpisi pa potrjujejo avtentičnost dokumentov, ki jih bo izdala Listina«

(Listina 77). Predstavniki Listine 77 so bili zadolženi za uskladitev stališč različnih

skupin, povezanih z Listino 77, s svojimi podpisi na dokumentih pa so potrdili

doseženo soglasje (Skilling, 1981, 19–20).

Predstavniki Listine 77 »sebe ne vidijo kot predstavnike določene družbene

skupine ali ideološke tendence, temveč kot govornike gibanja, katere pripadnike je

združevala skrb za človekove pravice« (Skilling, 1981, 19), in tako simbolno

predstavljajo neformalno koalicijo ljudi različnih prepričanj. Zaradi številnih funkcij

predstavnikov Listine 77 in nadlegovanja oblasti je hitro postalo jasno, da je potrebno

pripraviti zamenjave za prvotne tri predstavnike39. Poleg tega je bilo v komunikeju,

izdanem 21. septembra 1977, zapisano, da imajo predstavniki Listine 77 »pravico do

odstopa, če ne bi bili več sposobni ali ne bi več želeli opravljati svoje funkcije, in da

bi naposled njihove pozicije prevzeli drugi podpisniki, ki bi jih skupaj izbrali«

(Komunike, 21. septembra 1977 v Skilling, 1981, 28). V letih od 1977 do 1989 je

gibanje zato predstavljalo več različnih oseb (Skilling, 1981, 20–36).

39 Več o Janu Patočki, Václavu Havlu in Jířiju Hájeku v poglavju Intelektualci v opoziciji.

42

Tabela 1: Kronološki pregled predstavnikov Listine 77

Čas Predstavniki

1. januar 1977

Jiří Hájek

Václav Havel

(v zaporu od 14. 1.

do 20. 5. 1977)

Jan Patočka

(† 13. 3. 1977)

21. september 1977 Jiří Hájek Ladislav Hejdánek Marta Kubišová

6. april 1978

Jaroslav Šabata

(v zaporu od 1. 10.

1978 do 12. 12.

1980)

Ladislav Hejdánek

Marta Kubišová

6. november 1978

Ladislav Hejdánek

Václav Havel

8. februar 1979

Václav Benda

(v zaporu 4 leta, od

29. 5. 1979)

Jiří Dienstbier

(v zaporu 3 leta,

od 29. 5. 1979)

Zdena Tominová

5. junij 1979 Jiří Hájek Ladislav Hejdánek Zdena Tominová

1. januar 1980 Marie Hromádková Miloš Rejchrt Zdena Tominová

1. februar 1980

Marie Hromádková

Miloš Rejchrt

Rudolf Battěk

(v zaporu od 14. 6.

1980 do 30. 10.

1985)

13. januar 1981 Václav Malý Bedřich Placák

10. februar 1981 Václav Malý Bedřich Placák Jaroslav Šabata

7. januar 1982

Anna Marvanová

Ladislav Lis

(v zaporu od 5. 1.

1983 do 5.3. 1984)

Radim Palouš

9. januar 1983 Anna Marvanová Jan Kozlík Radim Palouš

2. februar 1983 Anna Marvanová Jan Kozlík Marie Rút Kříková

7. januar 1984 Václav Benda Jiří Ruml Jana Sternová

6. januar 1985 Jiří Dienstbier Eva Kantůrková Petruška Šustrová

7. januar 1986 Martin Palouš Anna Šabatová Jan Štern

43

6. januar 1987 Jan Litomiský Josef Vohryzek Libuše Šilhánová

2. januar 1988 Miloš Hájek Bohumír Janát Stanislav Devátý

2. januar 1989 Tomáš Hradílek Dana Němcová Alexandr Vondra

6. januar 1990 Jan Ruml Miroslav Lehký Miroslav Tyl

Vir: Prečan, 1990, 486.

Kot je razvidno iz spodnje tabele, je Listino 77 sprva podpisalo 239 ljudi, do 9.

junija 1980 pa se je število podpisnikov povečalo na 106640.

Tabela 2: Kronološki pregled števila podpisnikov Listine 77

ČAS ŠTEVILO

PODPISNIKOV

1. januar 1977 239 (-1)

1. februar 1977 209

9. marec 1977 170

13. junij 1977 133 (-1)

21. december 1977 82

23. maj 1978 56

10. oktober 1978 50

24. april 1979 41

8. oktober 1979 39

9. junij 1980 48

SKUPAJ 1065

Vir: Skilling, 1981, 40.

40 Vštet je tudi arhitekt Jiří Záruba, ki je 26. januarja 1977 v Rudé Právo javno objavil umik svojega

podpisa Listine 77. Če ne štejemo Zárube, je skupno število podpisnikov Listine 77 do poletja 1980

1065.

44

Podpisniki Listine 77 so bili većinoma neznane osebe in edina znana podatka o

njih sta bila njihov poklic in spol, ki se ga je dalo določiti na podlagi imen. Med

podpisniki je bilo tako 771 moških (79%) in 207 žensk (21%). Težje določljiva je

bila klasifikacija po poklicu (glej Tabelo 2 spodaj), saj 53 podpisnikov ni navedlo

tega podatka. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so lahko podpisniki navedli poklic,

za katerega so bili kvalificirani, in ne dela, ki so ga tedaj opravljali (Skilling, 1981,

39–42).

Tabela 3: Podpisniki Listine 77 po poklicu

POKLIC ŠTEVILO % OD

CELOTE

Delavci 399 40,8

Učenjaki41 124 12,7

Kulturniki 131 13,4

Strokovne osebe42 118 12,1

Uradniki 30 3,1

Duhovniki (skupaj s 3 študenti teologije) 33 3,4

Nekdanji politiki in politični delavci 21 2,1

Študentje 17 1,7

Upokojenci 14 1,4

Vladni uslužbenci 13 1,3

Naravoslovni znanstveniki 13 1,3

Gospodinje 10 1,0

Niso podali poklica 53 5,4

Ostali neznani 2 -

SKUPAJ 987 99,7

Vir: Skilling, 1981, 41.

41 Zgodovinarji, filozofi, ekonomisti, pravniki, sociologi, psihologi, filologi. 42 Zdravniki, arhitekti, agronomi, učitelji in strokovni delavci.

45

Kakor je razvidno iz zgornje tabele, se je največ podpisnikov opredelilo za

delavce (kar 40,8%), samo gibanje pa je bilo, ne glede na to, pretežno organizacija

pisateljev in intelektualcev. Od vseh podpisnikov jih lahko najmanj 44,6% uvrstimo

med intelektualce. Iz gornje tabele je razvidno, da je Listini 77 uspelo povezati ljudi

različnih starosti in poklicev.

Čeprav so bili glavni predstavniki Listine 77 ravno njeni podpisniki, je gibanje

»zajemalo vse, ki se je strinjajo z njenimi idejami in ki sodelujejo pri njenem delu in

jo podpirajo« (Listina 77). Iz tega je H. G. Skilling sklepal, da »gibanje nima

registriranih članov, tako da se lahko tudi osebe, ki je dejansko niso podpisale,

štejejo za njen del« (Skilling, 1981, 39). Ob tem pa tudi opozarja, da so bila na

seznamu podpisnikov Listine 77 »objavljena samo imena tistih, ki so dovolili, da so

njihova imena objavljena« (Skilling, 1981, 42), in s tem nakaže, da so poleg

podpisnikov obstajali tudi podporniki Listine 77 (Skilling, 1981, 42).

Podporniki Listine 77 niso podpisali deklaracije, a so bili pripravljeni delovati v

skladu z njenimi načeli. Svojo podporo so izkazovali na druge načine, kot so

»zbiranje informacij in pomoč pri pripravi dokumentov, tipkanje in distribucija

materialov ali dostava in pošiljanje teh materialov v tujino« (Skilling, 1981, 42).

Posebno obliko podpore so izkazovali tisti, ki so na svojih delovnih mestih zavrnili

podpis sklepov, ki so obsojali Listino 77, in tisti, ki je niso želeli javno kritizirati na

radiu, televiziji ali v tisku. Teh je bilo malo, delovali so samostojno, doletele so jih

različne sankcije in pogosto so bili odpuščeni s svojih delovnih mest (Skilling, 1981,

42).

Zakaj so se podpisniki Listine 77 odločili podpreti deklaracijo s svojimi

podpisi, če, kot je zapisal H. G. Skilling, je nihče izmed njih ni podprl »zaradi

osebnih interesov ali v pričakovanju, da bo kaj pridobil« (Skilling, 1981, 43)?

Čeprav so bili razlogi za takšno ravnanje številni in bi jih težko generalizirali, je pri

tem treba izpostaviti kolektivni občutek odgovornosti, ki so ga podpisniki čutili.

Eden izmed podpisnikov Listine 77 je tako zapisal, da je »svoboda sprejetje

odgovornosti, nalog in dolžnosti« (podpisnik Listine 77 v Skilling, 1981, 43), in

dodal, da so posamezniki s podpisom deklaracije sprejeli odgovornost, da delujejo v

skladu z njenimi cilji. Kakor pravi Hejdánek, pa podpis deklaracije ni bil tisto, kar je

bilo najbolj pomembno. »Delovati in živeti v skladu z Listino 77 je bilo možno tudi

46

brez podpisa deklaracije. Namen Listine ni bil pridobiti čim več podpisov, temveč

prepričati čim več ljudi, da se lahko in morajo obnašati do države kot svobodni in

pogumni državljani in da se – to je bilo najpomembneje – lahko in morajo do njenih

državljanov obnašati kot do prijateljev, spremljevalcev in družabnikov« (Hejdánek v

Skilling, 1981, 43).

»Listina 77 je skupno izhodišče za ljudi, ki niso na noben način skrivali svojih

različnih stališč o različnih vprašanjih, ampak oseb, ki so se odločile /…/ da opustijo

'politiko' v kontekstu Listine« (podpisnik v Skilling, 1981, 43). Podobno piše tudi

Hejdánek, ki pravi, da Listina 77 ni temeljila na »skupnih mnenjih, konceptih ali

programih, političnih in drugih«, temveč je izražala »skupno stališče«, ki je združilo

ljudi z različnimi cilji v življenju in v politiki ter z različnimi družbenimi in

poklicnimi pozicijami. Strinjali so se samo glede dveh načel: »doseči spoštovanje

temeljnih človekovih in državljanskih pravic na vseh področjih družbenega življenja«

in glede »načela zakonitosti in spoštovanja zakona« (Hejdánek v Skilling, 1981, 43).

Opredelitev podpisnikov in podpornikov Listine 77 po njihovi politični

usmerjenosti ali po njihovem svetovnem nazoru je zahtevna naloga, saj mnogi izmed

njih, zlasti mlajši, niso imeli izoblikovanih jasnih stališč. Ne glede na to pa je

potrebno izpostaviti nekatere bolj definirane politične skupine, in sicer komuniste (ali

nekdanje komuniste), demokratične socialiste in revolucionarne marksiste ter

nenazadnje tiste, ki so se opredelili v skladu s svojim verskim prepričanjem. Vse tri

skupine so predstavljale bolj tendenco mišljenja in niso bile organizirane, tudi

predstavniki Listine 77 niso zastopali točno določenih skupin (Skilling, 1981, 43–

44).

Komunisti oz. nekdanji komunisti niso bili enotni v svojih pogledih in jih zato

ni mogoče obravnavati kot homogeno skupino. Ločiti moramo vsaj tri glavne

tendence znotraj te skupine:

1. prevladujoča večina komunistov se je popolnoma izognila Listini 77 –

v tej skupini lahko najdemo Aleksandra Dubčka in številne

pripadnike srednje partijske elite;

2. manjša skupina vidnejših komunistov je podpisala Listino 77. Ti so

svoje zamisli še vedno črpali iz Programa dejanj, hkrati pa so bili

47

prepričani, da bo prišlo do sprememb v češkoslovaškem vodstvu in

politiki šele potem, ko se bo kaj spremenilo v Sovjetski Zvezi;

3. skupina komunistov, ki so se zelo oddaljili od svojih prvotnih stališč

in ki vidijo upanje na reforme samo v pritiskih zunaj partije (Skilling,

1981, 44–47).

Nekateri »čartisti« so se opredelili za socialiste, tako demokratične kot

revolucionarne. Cilj demokratičnih socialistov je bila združitev vseh tistih oseb, ki so

delile splošne ideje demokratičnega socializma, in ne ponovna vzpostavitev lastne

politične stranke; revolucionarni socialisti pa so sledili idejam Gibanja

revolucionarne mladine (HRM), ki se je pojavilo med študenti in mladimi

intelektualci leta 1968. Poudarjali so privrženost četrti internacionali, svoje upanje na

spremembe pa so položili v množično revolucionarno gibanje, ki bi spremenilo

obstoječi sistem ter vzpostavilo delavsko samoupravljanje (Skilling, 1981, 47–49).

Med prvotnimi podpisniki Listine 77, ki so se opredelili na podlagi svojega

verskega prepričanja, je bilo 7 duhovnikov, 6 pastorjev evangeličanske cerkve češke

cerkvene bratovščine in 1 katoliški duhovnik. Sčasoma je Listina 77 dobila podporo

številnih vernikov (tako protestantov kot katolikov), ki so pomembno vplivali na

njene aktivnosti. Pri tem je potrebno izpostaviti, da njihovo delovanje ni bilo

omejeno samo na verske zadeve, temveč je zadevalo človekove pravice v širšem

pomenu, kar je naposled tudi povezalo protestante in katolike (Skilling, 1981, 49–

51).

Prvotno zanimanje in simpatiziranje za/z Listino 77 je bilo v veliki meri

posledica režimske proti-propagande in ne toliko same vsebine deklaracije. Pri tem je

potrebno omeniti, da »deklaracija ni bila nikoli objavljena v uradnih medijih in ni

nikoli krožila med člani partije« (Skilling, 1981, 52). Ne glede na to pa H. G.

Skilling sklepa, da »je večina ljudi vedela oz. je lahko sklepala o vsebini Listine 77,

bodisi na podlagi zasebnih pogovorov, razprav doma in v službi bodisi zaradi

poročanja tujih radijskih postaj« (Skilling, 1981, 52). Mnogi so gledali na Listino 77

kot na zadevo peščice ljudi, za katere so slišali le občasno, če sploh kdaj, gibanje pa

je bilo nekakšna »zaprta družba«, s katero povprečni državljani niso imele nobene

zveze. »Podpisniki so se dobro zavedali svoje izolacije od ostalega prebivalstva in so

celo uporabili izraz 'geto' za opis svoje ozke skupine podpornikov in podpisnikov«

48

(Skilling, 1981, 52). »1000 ljudi, ki so podpisali Listino 77, je izkazalo veliko

poguma, vendar so jihi premagali milijoni ljudi, ki niso želeli biti povezani z njo«

(Skilling, 1981, 51).

Pobudo za nastanek Listine 77 so dali Čehi, ne da bi se predhodno posvetovali s

Slovaki, in verjetno se je prav zato za podpis deklaracije odločilo tudi majhno število

Slovakov43. Zakaj se je pojavilo takšno nesorazmerje med češkimi in slovaškimi

deželami, če so bile vsebina deklaracije in aktivnosti njenih podpornikov dobro

znane v celi državi? Po H. G. Skillingu naj bi na Slovaškem »za razliko od Bohemije

in Moravije, manjkala kakršnakoli oblika opozicijske aktivnosti« (Skilling, 1981, 55).

Slednje se pripisuje predvsem razlikam v nacionalni tradiciji in različnim izkušnjam

iz leta 1968 ter obdobja »normalizacije«. Leta 1968 so Slovaki dosegli federalizacijo

države, izpolnjena je bila njihova glavna zahteva, s tem pa je bilo do neke mere

zadovoljeno tudi prebivalstvo Slovaške, medtem ko so Čehi isto obdobje doživljali

kot okupacijo. Poleg tega so intervenciji Varšavskega pakta na Slovaškem sledile

manjše spremembe znotraj partijskega vodstva, ohranjena je bila kontinuiteta, zato

pa je bilo sovraštvo do oblasti manjše. Čeprav je »normalizacija« potekala po vsej

državi, so bili ukrepi na Slovaškem milejši in tudi službe je ohranilo več ljudi.

Posledica tega je bila, da bi »mnogi Slovaki /…/ več izgubili /…/ kot njihovi češki

kolegi in so bili zato manj pripravljeni tvegati svoje službe, z odkritim

nasprotovanjem« (Skilling, 1981, 57).

43 Deklaracijo so najprej podpisali samo tisti Slovaki, ki so ob izidu Listine 77 živeli v Pragi, pozneje

pa se je za podpis odločilo še manjše število Slovakov, živečih na Slovaškem (Skilling, 1981, 54).

49

3.3 Razprave in dosežki Listine 77

V prvih mesecih obstoja Listine 77 je med njenimi podporniki obstajalo

splošno soglasje o namenu gibanja in načinih za dosego zastavljenih ciljev. Vsi

»čartisti« so se tako strinjali o zahtevah deklaracije po spoštovanju temeljnih

človekovih in državljanskih pravic ter o nepolitičnem značaju gibanja. Njihovo

solidarnost je nato še okrepila režimska kampanja zlorab in ustrahovanja44, ki je

doletela podpornike Listine 77 (Skilling, 1981, 63).

Spreminjajoče se okoliščine, v katerih je delovala Listina 77 od pomladi 1977

naprej, popuščanje in stopnjevanje represije, upad zanimanja za Listino 77 tako doma

kot v tujini ter smrt njenega predstavnika Jana Patočke so povzročili negotovost o

prihodnosti gibanja. Čeprav je med »čartisti« še vedno obstajal konsenz o ciljih in

namenu gibanja, so se začela pojavljati razhajanja o metodah za dosego teh ciljev.

Podpisniki so se začeli tudi spraševati, če ne bi bilo potrebno moralni pristop Listine

77 dopolniti oz. zamenjati z bolj političnim programom, in tako je poleti 1977

gibanje vstopilo v obdobje skoraj neprekinjene razprave o ciljih in metodah Listine

77 (Skilling, 1981, 63).

Do poletja 1977 so »čartisti« dobili občutek, da se je prva faza Listine 77

zaključila, in pojavila so se velika razhajanja o tem, kaj storiti v prihodnosti. Ne

glede na to pa je med podpisniki in podporniki gibanja obstajalo neke vrste

»olajšanje in presenečenje nad tem, da se je Listini 77«, kljub represiji režima,

»uspelo obdržati več kot pol leta in da je postala pomemben faktor tako v domačem,

kot tujem političnem življenju« (Skilling, 1981, 68). Poleg tega so »čartisti« tudi

sprevideli, da predstavnikom in vodilnim aktivistom gibanja ni uspelo obdržati stikov

z ostalimi podpisniki in širšo javnostjo, obstoja in aktivnosti Listine 77 pa se je

zavedalo čedalje manj ljudi. To je med »čartisti« povzročilo zaskrbljenost, da se je

njihova dejavnost omejila samo na izdajanje dokumentov, povečal se je dvom v

možnosti vzpostavitve dialoga z oblastjo in prišlo je do prve razprave o ciljih in

metodah dela Listine 77 (Skilling, 1981, 69).

44 Več o tem v poglavju Represija.

50

Predloge za spremembe je podala skupina, ki je podpirala dokument »Kaj z

Listino?« (Co s Chartou?), ki sta ga zasnovala Jaroslav Šabata in Petr Uhl. Čeprav so

v tem dokumentu še naprej zagovarjali potrebo po iskanju konstruktivnega dialoga z

oblastjo, so zahteve še razširili in začeli iskati dialog s širšo javnostjo, saj bi tako

razširili podlago za izmenjavo mnenj. Prepričani so bili, da Listina 77 ne more služiti

kot posrednik med državljani in političnimi organi, kot je to predlagala prvotna

deklaracija, in da je potrebno preusmeriti delovanje s splošnih dokumentov k

oblikovanju dokumentov o konkretnih primerih kršenja človekovih in državljanskih

pravic. Predlagali so tudi izdajo rednega glasila, ki naj bi pomagalo povezati

podpisnike in simpatizerje gibanja ter zapolniti vrzeli, ki so nastale med predstavniki

in širšo skupnostjo Listine 77. Ker je razprava o prihodnosti gibanja potekala

predvsem na podlagi ustnih izmenjav mnenj med »čartisti«, je težko ugotoviti,

kakšne so bile reakcije na predlagane spremembe, ne glede na to pa so bila

razhajanja v mnenjih zagotovo pogojena s politično orientacijo posameznikov in

njihovimi preteklimi političnimi izkušnjami znotraj neformalnih združenj. Razprava,

ki jo je spodbudil omenjeni dokument, je razkrila čedalje večja nesoglasja med

»čartisti«, vendar je bil do konca poletja dosežen kompromis, katerega potrjuje tudi

komunike, objavljeni 21. septembra 1977. V njem je bila povzeta celotna razprava o

prihodnosti Listine 77 in potrjeni so bili doseženi kompromisi. Tako so bili znova

vzpostavljeni trije predstavniki, njihove glavne naloge pa so še naprej ostale iskanje

konstruktivnega dialoga z oblastjo, objava dokumentov Listine 77 in zahteve po

odpravi nepravilnosti v državi. Dogovorili so se, da se bodo začeli bolj ukvarjati s

posameznimi primeri kršenja pravic, s čimer so želeli utrditi vez s širšo javnostjo.

Odločili so se, da bodo spodbujali nove družbene iniciative, tako znotraj Listine 77

kot izven nje. Nenazadnje pa so v dokumentu tudi zapisali, da bo njihova glavna

prednost še naprej ostala širjenje zavesti o državljanski odgovornosti med

prebivalstvom (Skilling, 1981, 68–71).

Septembrski kompromis, ki se je zaključil z izdajo komunikeja 21. septembra

1977, ni popolnoma zadovoljil vseh »čartistov«, in tako so se že čez pol leta pojavila

nova razhajanja znotraj gibanja. Polemike je tokrat sprožil zgodovinar Jan Tesař, ki

je v svojem pismu 20. februarja 1978 označil Jířija Hájeka in politične težnje, ki jih

je predstavljal, za zmerne oziroma konservativne ter predlagal radikalizacijo gibanja.

51

Hájek je Tesařeve obtožbe zanikal in izjavil, da »ni nasproten novim oblikam ali

novim iniciativam« (Hájek v Skilling, 1981, 72), če so v skladu s prvotnimi načeli

Listine 77. Hájeka so pred Tesařevimi obtožbami branili še Luboš Kohout, Ladislav

Hejdánek in Petr Uhl, pri čemer je zanimiva izmenjava mnenj med Hejdánekom in

Tesařom o zakonodaji, politiki in organizaciji Listine 77. Hejdánek je tako menil, da

»niso vsi češkoslovaški zakoni slabi in se jih lahko vzame za izhodišče« (Hejdánek v

Skilling, 1981, 72), Tesař pa je nasprotno trdil, da so slabi in da je »potrebno

zamenjati celoten kazenski zakonik« (Tesař v Skilling, 1981, 72).

Listini 77 je uspelo spodbuditi k akciji majhno število posameznikov, ni pa ji

uspelo pridobiti podpore celotnega prebivalstva, niti prisiliti oblast, da bi ubrala

milejšo pot. Prevladal je občutek, da je potrebno iskati nove iniciative, če želijo

ohraniti in nadaljevati svoje delo. Tako so bili določeni trije novi predstavniki in

prišlo je do nove razprave o metodah in namenu Listine 77. Nekateri »čartisti« so

želeli zaključiti z gibanjem po koncu konference o varnosti in sodelovanju v

Beogradu 9. marca 1978, drugi pa so želeli z delom nadaljevati, vendar se niso mogli

zediniti o tem, kako izboljšati delovanje Listine 77 in kako pritegniti zanimanje

večjega števila ljudi. Najpomembnejše vprašanje, ki ga je bilo potrebno rešiti, je bilo,

kako okrepiti vez med aktivnimi »čartisti« in širšo skupino podpisnikov ter kako

približati in razširiti Listino 77 med apatične češkoslovaške državljane. Zato so se

posvetili zlasti trem problemom: politiki dialoga, na kateri so še naprej vztrajali,

vsebini dokumentov Listine 77, pri čemer so se strinjali, da morajo spremeniti teme

in metode njihove priprave45, ter ideji o novih strukturah ali institucijah in odnosu ki

naj bi jih te imele do Listine 77. Sklepi razprave so bili objavljeni v dokumentu št.

21, izdanem 19. oktobra 1978. V njem je bilo ponovno izpostavljeno, da je Listina 77

združenje ljudi različnih prepričanj. Zavrnili so oblikovanje politične opozicije in

poudarili željo po vzpostavitvi dialoga z oblastjo in državljani, pri čemer so poudarili

pomen javne kritike in državljanskega poguma. Sklenili so, da bodo dokumente še

naprej potrjevali predstavniki, vendar naj bi pri njihovi pripravi sodelovali ljudje z

različnimi pogledi. Ob tem so še naprej spodbujali prostovoljne aktivnosti

državljanov in podprli nastanek Odbora za obrambo po krivici preganjanih oseb ali

45 Obravnavati bi morala bolj »vroča vprašanja« in bi morala biti naslovljena ne samo na oblast,

temveč tudi na širšo javnost.

52

Výbor na obranu nespravedlivě stíhaných (v nadaljevanju VONS) in Poročilo o

Listini 77 ali Informace o Chartě 77 (Skilling, 1981, 74–77).

Leta 1979 se je pojavil nov val kritike, tokrat tistih, ki so od začetka podpirali

Listino 77 in se strinjali z njenim nadaljnjim zmernim razvojem. Glavna kritika

metod in poslanstva gibanja sta bila tokrat Ludvík Vaculík in Petr Pithart. Vaculík se

je v svojem delu »Pripombe o pogumu«, objavljenim 6. decembra 1978, spraševal,

katero dejanje je dovolj pomembno, da se ni vredno ozirati na nevarnost aretacije?

Pithart pa je v svojem delu »Na ramenih nekaterih«, izdanem 31. decembra 1978,

obsodil celoten koncept »aktivne manjšine«, ki naj bi imela pravico delovati v imenu

tistih, ki so manj zainteresirani za politiko. Na njune izjave sta se odzvala Havel in

Hejdánek, pri čemer je Havel takoj zavrnil Vaculíkov sklep, da »heroji samo

poslabšajo stvari« (Havel v Skilling, 1981, 79), da je treba preračunati tveganje in se

obnašati v skladu s tem. Po Havlu aretacije niso bile posledica provokacij, temveč so

bile naključne in samovoljne, zato je menil, da »nič ne bi bilo doseženo /…/ če bi

ljudje delovali samo v skladu s premišljenim tveganjem« (Havel v Skilling, 1981,

79). Podobno je tudi Hejdánek nasprotoval Vaculíku in Pithartu, saj je bil prepričan,

da »zapor ni najhujša stvar, kar jo lahko nekdo doživi v življenju« (Hejdánek v

Skilling, 1981, 79). Poleg tega ni razumel Pitharta, zakaj je potrebno očitati aktivni

manjšini, da prenaša breme drugih, če so se sami tako odločili (Skilling, 1981, 77–

80).

Kaj je Listina 77 sploh dosegla? Kakšne spremembe je spodbudila? Leto dni po

izdaji deklaracije so njeni predstavniki izjavili, da so bili nekateri manjši rezultati

vendarle doseženi. Listini 77 je uspelo vzbuditi zanimanje za vprašanje spoštovanja

človekovih pravic tako doma kot v tujini, dosegla pa je tudi, da so ljudje začeli

simpatizirati z njenimi cilji. Vlado je prisilila, da je začela namenjati več pozornosti

vprašanjem človekovih pravic, režim pa se je moral braniti pred obtožbami tako

doma kot v tujini. Udarec je bil zadan predvsem njegovi legitimnosti, kar ga je še

bolj izoliralo od sveta zunaj bloka. Na Češkoslovaškem je bilo mogoče opaziti tudi

nekatera izboljšanja, na primer v postopkih za vpis v srednje šole, v določeni

sprostitvi kulturnih omejitev in v izboljšanju odnosa do nekaterih pisateljev in drugih

umetnikov, če so le izrazili lojalnost režimu. Predvsem pa so bili pomembni

dolgoročni politični rezultati. Ti so pomenili točko preobrata v odnosu režim –

53

državljani, razblinili pa so tudi iluzije o tem, da bi režim sam od sebe sprostil

razmere in odpravil »normalizacijo«. Čeprav ni prišlo do sprememb znotraj dejanske

strukture moči, sta se kljub visoki ceni in tveganju spremenila mišljenje in obnašanje

nekaterih posameznikov. Verigo strahu je zamenjala veriga državljanskega poguma.

Po zgodovinarju Vilému Prečanu je Listina 77 pripomogla k »postopni premostitvi

totalitarne diktature na Češkoslovaškem in postavila zametke demokratične strukture

– potencialni model civilne emancipacije« (Skilling, 1981, 67).

54

3.4 Dokumenti

V okviru gibanja Listine 77 so nastali različni dokumenti, ki jih lahko

razdelimo v dve večji skupini. V prvi skupini so avtorizirani dokumenti, ki so bili

izdani v imenu Listine 77. Sem sodijo tako materiali, ki so jih podpisali in odobrili

predstavniki (eden ali več), kot tisti, ki so jih izdale druge osebe v njihovem imenu in

ki niso nosili njihovih podpisov. V drugo skupino pa uvrščamo dokumente, ki so jih

izdali posamezniki ali skupine posameznikov in jih niso uradno odobrili

predstavniki. Ob tem je potrebno tudi poudariti, da razlike med tema dvema

skupinama niso vedno jasne, predvsem zaradi neformalnega značaja same Listine 77

in pomanjkanja trdne organizacijske strukture (Skilling, 1981, 85–86).

Dokumenti so se osredotočili predvsem na primere policijskega nadlegovanja

in zanikanja pravic posameznikov ali pa so se ukvarjali z vprašanji filozofskega in

literarnega značaja, ki so bili nezanimivi za povprečne državljane. Poleg tega so

materiali krožili znotraj ozke skupine ljudi in so tako »pridigali že prepričanim«

(Skilling, 1981, 52). Zaradi represivnih ukrepov oblasti in tehničnih težav sta bili

oteženi tudi sama reprodukcija in razdeljevanje teh materialov. Pri tem je treba

izpostaviti dejstvo, da »čartisti« namenoma niso razdeljevali materialov osebam, ki

bi jih to ogrozilo, ali pa tistim, ki bi v morebitnih zaslišanjih zaradi lastne

neizkušenosti škodili sebi in drugim (Skilling, 1981, 52).

55

3.4.1 Avtorizirani dokumenti

Avtorizirani dokumenti so bili izdani v imenu Listine 77 in so, čeprav so bili

naslovljeni na češkoslovaško vlado, ciljali na tisti del družbe, ki je tiho sprejemal

vse, kar se je v državi dogajalo. Na podlagi vsebine in oblike teh materialov lahko

avtorizirane dokumente razdelimo v naslednje skupine:

1. oštevilčeni dokumenti s podpisom enega ali več predstavnikov

gibanja. Deklaracija Listine 77 je bila dokument številka 1,

dokumenti št. 5, 8, 11, 14, 17, 20, 25, 27 in 28 so bili seznami novih

podpisnikov deklaracije, medtem ko so dokumenti št. 2, 3, 6 in 10

nastali kot reakcija na ravnanje oblasti in so po vsebini spominjali na

poročila o razmerah. Ostali oštevilčeni dokumenti so se ukvarjali s

specifičnimi problemi in so bili največkrat namenjeni prikazu kršenja

človekovih pravic;

2. poročila o razmerah, izdana v intervalih v prvih desetih mesecih leta

1977. Bila so pregledne narave in so tako vsebovala podatke za neko

določeno obdobje. Čeprav jih niso podpisali predstavniki Listine 77,

se domneva, da naj bi jih ti pred izdajo pregledali in odobrili;

3. komunikeji (sdělení), datirani in s podpisi predstavnikov Listine 77.

Navadno so bili kratke in informativne narave, vendar so bili občasno

tudi daljši in bolj tehtni. Izhajali so občasno, ob posebnih dogodkih

ali s specifično tematiko, po sami vsebini pa so bili primerljivi z

oštevilčenimi dokumenti;

4. deklaracije, številčno bolj redke in navadno povezane s pomembnimi

dogodki ali priložnostmi;

5. odprta pisma in pisma naslovljena na oblast, podpisana in navadno

naslovljena na tuje prejemnike;

6. izjave ali eseji, ki so pogosto krožili z imeni predstavnikov ali drugih

vodilnih »čartistov« in so širili stališča Listine 77 (Skilling, 1981, 87–

94).

56

Priprava avtoriziranih dokumentov je bila dolgotrajen postopek, ki se je začel s

pripravo osnutka dokumenta. Tega sta navadno oblikovala eden ali dva podpisnika

Listine 77, ki sta ga nato dala na vpogled drugim »čartistom«. Ti so nato razpravljali

o vsebini osnutka in ga popravili na mestih, kjer se jim je to zdelo potrebno. Ta faza

je bila izredno dolgotrajna, saj je bilo pred objavo dokumenta potrebno ne samo

doseči splošno soglasje vseh vpletenih v pripravo, temveč tudi odobritev

predstavnikov Listine 77. Sam čas priprave dokumenta je bil v veliki meri pogojen z

oteženostjo sestankovanja »čartistov«, ki so bili pod strogim policijskim nadzorom.

Diskusija je bila tako možna le v skupinah po dva ali tri v parkih, kavarnah ali na

ulicah, le redko pa tudi v večjih skupinah na zborovanjih (Skilling, 1981, 87).

Zaradi otežene priprave avtoriziranih dokumentov je sčasoma njihovo število

upadlo, kar se lahko po H. G. Skillingu pripiše tudi »občutku, da sta bili predanost

tolikega časa in truda za izdelavo dokumentov, ki jih je oblast popolnoma ignorirala,

brezploden postopek« (Skilling, 1981, 87). K temu so zagotovo pripomogle tudi

številne ovire, na katere so »čartisti« naleteli pri razdeljevanju in širjenju svojih

materialov, ter predvsem pomanjkanje zanimanja širše javnosti za pravna vprašanja,

s katerimi so se v svojih delih ukvarjali. Skupek vseh teh dejavnikov je povzročil, da

so nekateri »čartisti« preusmerili svoje delovanje na druge aktivnosti ali na druge

oblike materialov, ki so bili deležni večjega odziva oblasti in širše javnosti (Skilling,

1981, 87).

3.4.2 Poročilo o Listini 77 ali Informace o Chartě 77

Januarja 1978 se je pojavilo samostojno glasilo Poročilo o Listini 77 ali

Informace o Chartě. Izhajalo je vsaka 2 do 3 tedna in do konca leta 1978 je skupno

izšlo 15 številk46. Navadno je bilo dolgo 20 do 30 strani in po vsebini je spominjalo

na situacijska poročila. Vsaka številka je podrobno poročala o aktivnostih Listine 77

in je vsebovala tako tekste vseh avtoriziranih dokumentov kot tudi poročila o

46 Leta 1979 je izšlo 18 številk, leta 1980 pa 16 številk.

57

procesih, priporih in drugih dejanjih policije. Glasnik je objavljal tudi tekste drugih

posameznikov ali skupin in članke, ki so krožili v tipkopisih (Skilling, 1981, 94–95).

Aprila 1979 je Poročilo o Listini 77 objavilo svojo neodvisnost od Listine 77 in

od VONSa. Tako je po H. G. Skillingu časopis prinesel »dogovorjeno razdelitev

dela, ki je predstavnike razbremenila obveščanja in jim dovolila, da se osredotočijo

na oštevilčene dokumente ter druge pomembnejše materiale, deklaracije in odprta

pisma« (Skilling, 1981, 95). Glasilo je želelo služiti kot instrument »demokratične

kontrole« nad delom predstavnikov Listine 77, ostalih »čartistov«, VONSa in drugih

opozicijskih skupin. Glasilo tako ni bilo mišljeno kot časopis za teoretične in

zgodovinske razprave in študije, ampak kot medij pregledne narave (Skilling, 1981,

95).

58

3.5 Neodvisno, samostojno delovanje

3.5.1 »Samizdat«

Reprodukcijska sredstva, kot so fotokopirni stroji, fotoaparati in šapirografi47,

so bila redka in pod nadzorom v institucijah ali pisarnah, kjer so se nahajala. Bila so

težko dostopna in na njih je bilo možno narediti le majhno število kopij. Tako so bili

avtorji na Češkoslovaškem prisiljeni uporabljati za razmnoževanje svojih del pisalne

stroje. Številčnost tipkopisnih materialov je bila dokaz neuspeha oblasti, ki kljub

diskriminaciji in preganjanju ni uspela zaustaviti posameznikov ter tako omejiti ali

nadzirati disidentsko gibanje (Skilling, 1981, 97–98).

»Rojen iz želje po svobodnem izražanju« in »v svojem bistvu povsem legalen

celo po obstoječih zakonih«, je »samizdat« nastal v »nesvobodnih okoliščinah,

njihovim avtorjem so bile odvzete temeljne svoboščine, razdeljen pa je bil v

odsotnosti svobodnega tiska med nesvobodne bralce« (Prečan v Skilling, 1981, 97).

Kakor pravi pisatelj in dramatik Ivan Klíma, so v »zgodnjih 70-ih letih /…/ začele

njihove knjige izginjati iz knjižnic, in ko je postalo jasno, da ne bodo nobeno izmed

prepovedanih besedil objavili, smo se odločili, da se bomo dobivali enkrat mesečno

in brali drug drugemu svoja dela. Kmalu so ta srečanja pritegnila pozornost policije,

ki jih je nato tudi javno obsodila. Tako smo bili primorani zamenjati naša srečanja z

nečim manj vidnim in bolj efektivnim. Prišli smo do zamisli, da svoja dela

reproduciramo na pisalnih strojih v največjem možnem številu in jih začnemo

prodajati« (Klíma, 1990, 39). Ilegalno kroženje tipkopisnih materialov pa ni bilo nič

novega, saj je bilo razširjeno že v 60-ih letih, pred praško pomladjo in po okupaciji v

70-ih letih.

Samizdat ali »svobodno novinarstvo«, kot ga je poimenoval Vilem Prečan, je

vključeval »knjige, članke, pisma, izjave itd. – vse, kar je uradni informacijski

monopol totalitarnega režima /…/ zamolčal in skril pred državljani, bralci /…/ in 47 Šapirograf je naprava za razmnoževanje odtisov s plošče, na kateri je besedilo ali risba narejena s

posebnim črnilom.

59

katerih publiciranje oziroma dostopnost javnosti je bila preprečena ali zatrta«

(Prečan v Skilling, 1981, 98). Izšlo je tudi mnogo literarnih del v obliki podlistkov,

esejev, poezije in knjig. Tako je vzporedno z uradnim medijem komunikacije začel

obstajati še »paralelen informacijski sistem« v obliki »samizdata«. Pri tem je

potrebno omeniti, da je »samizdat«, čeprav ni bil podvržen uradni cenzuri,

izoblikoval svoja lastna pravila in meje, t. j. samocenzuro, česar so se tako avtorji kot

bralci dobro zavedali (Skilling, 1981, 98).

Kadar govorimo o tekstih, ki so izšli v »samizdatu«, ni izredno samo njihovo

število, temveč predvsem njihova literarna kvaliteta in visoka intelektualna raven.

Zaradi spontanosti procesa nastajanja »samizdata« in številčnosti izdanih materialov

je težko podati natančno sliko obsega, namena in smeri te samostojne produkcije.

Zato lahko samo približno ocenimo, koliko materialov je izšlo v tipkopisu. Ravno

tako tudi ne vemo, v kolikšnem številu so bili materiali reproducirani in koliko ljudi

jih je lahko prebralo. Mnogi materiali so postali domačim bralcem znani samo preko

tujih oddaj in televizije ali preko čeških časopisov, kot sta Listy in Svědectví48.

Nasprotno pa so bili drugi materiali dostopni samo nekaterim osebam na

Češkoslovaškem in niso bili posredovani v tujino. Zaradi tega so bile zbirke

»samizdata« v tujini nepopolne, z velikimi vrzelmi (Skilling, 1981, 98–99).

Večina del, ki je izšla v »samizdatu«, se je ukvarjala z ilegalo in krivicami, ki

jih je zakrivila oblast posameznikom. Namen teh del je bil predvsem, da protestirajo

proti nepravičnosti in o njih obvestijo javnost tako doma kot v tujini. Poleg tega naj

ne bi bilo veliko razlik med materiali, naslovljenimi na domače naslovnike (npr.

oblasti), in materiali, naslovljenimi na mednarodne osebnosti in institucije.

Klasifikacija materialov, ki so izšli v samizdatu, je zato zelo zahtevna, spodnja

klasifikacija pa je samo približna (Skilling, 1981, 99).

H. G. Skilling je glede na tematiko, obliko in naslovnike razdelil »samizdate«

v naslednje skupine:

1. splošne interpretacije Listine 77,

2. odprta pisma, deklaracije in pozivi domačim in tujim bralcem in

naslovnikom,

48 Časopisa sta bila izdana v tujini in nato pretihotapljena na Češkoslovaško.

60

3. pritožbena pisma, naslovljena na domačo oblast, posameznike ali

združenja znotraj države,

4. dokumenti, povezani z odpuščanjem z delovnih mest in pozivi na

sodišča,

5. pisma ali izjave, ki kritizirajo protilistinsko kampanjo v množičnih

medijih,

6. informacijska poročila o policijskem nadlegovanju in sodnih procesih

ter obvestila o individualnih ali skupinskih akcijah, kot so gladovne

stavke,

7. korespondenca in diskusije med »čartisti«, vključno z osnutki

dokumentov,

8. zgodovinski in politični eseji,

9. materiali, ki se ukvarjajo z verskimi vprašanji,

10. literarni teksti (podlistki, eseji, poezija itd.),

11. knjige, izdane v založbi Zanka, in

12. druge knjige, časopisi in posnetki (Skilling, 1981, 99–100).

Med splošne interpretacije Listine 77 uvrščamo Patočkove in Hájekove razlage

nastanka in ciljev Listine 77 ter poglede posameznikov, kot so Jiří Dienstbier, Luboš

Dobrovský, Zdeněk Mlynář idr. Pri tem je potrebno izpostaviti tudi zbirko »Dopisy

Příteli« Ladislava Hejdáneka, v kateri se avtor spopade s cilji in metodami gibanja.

Med januarjem 1977 in avgustom 1978 so pod skupnim imenom »Na robu« izšli še

kratki komentarji različnih avtorjev, med katerimi jih je 19 ostalo anonimnih

(Skilling, 1981, 100).

Odprta pisma, deklaracije in pozive sta začeli med prvimi pisati Marta

Kubišova in Vlasta Chramostova, vendar so bila politično bolj obarvana odprta

pisma in pozivi Zdeněka Mlynařa zahodnoevropskim vladam. Med avtorji te vrste

materialov najdemo še Petra Uhla, Jana Tesařa, Aleša Ledererja, Jiříja Rumla,

Václava Havla idr. (Skilling, 1981, 100–101).

Pritožbena pisma naslovljena na lokalno in državno oblast so bila pogosta

oblika izražanja nesoglasja. Opozarjala so na kršitve posameznikovih pravic in

zahtevala popravo storjenih krivic. Navadno so jih napisale žrtve, ki so pismo tudi

61

podpisale49. Kadar pa se je želelo krivice generalizirati, se je pritožbe napisalo v

obliki deklaracije in pozivov, podpisanih pa je bilo več oseb. Sama izbira naslovnika

pritožbenih pisem je bila pogojena z vsebino pritožbe, vendar so obstajali tudi

primeri, ko je bila ta izbira popolnoma naključna. Tako so nekatere dokumente

poslali direktno predsedniku republike, druge predsedniku vlade, tretje federalni

skupščini, vrhovnemu sodišču itd. (Skilling, 1981, 101–103).

Dokumenti, povezani z odpuščanjem z delovnih mest in pozivi na sodišča, so

dokazovali, da so bili »čartisti« kaznovani zaradi svojih političnih pogledov. Iz njih

je razvidno, kdo je posameznika odpustil z delovnega mesta in zakaj, Poleg tega je

bilo iz teh dokumentov tudi razvidno, da posamezniki niso mogli dobiti druge

zaposlitve zaradi povezanosti z Listino 77 (Skilling, 1981, 104).

Pisma ali izjave, ki kritizirajo protilistinsko kampanjo v množičnih medijih so

nastali v prvih 6 mesecih po izidu Listine 77 in so bili odgovor na protilistinsko

kampanjo (Skilling, 1981, 104–105).

Druga oblika »samizdata« je bila po svoji naravi informativne narave. Tako so

v informacijskih poročilih zabeležena dejanja policije (metode, ki jih je uporabljala,

katere zakone je prekršila), osebne izjave in kritike, zapisniki sojenj in hišnih

preiskav itd. Nekatera poročila so bila anonimna in so jih napisali očividci, druga pa

so bila podpisana ter so prikazovala izkušnjo posameznika (npr. ob smrti Jana

Patočke). Razširjena so bila tudi poročila o aretacijah in procesih s podrobnimi opisi

obtožb, poteka procesov in razsodb (Skilling, 1981, 105).

Korespondenca in diskusije med »čartisti« (vključujoč osnutke dokumentov)

niso pogosto krožile naokoli. Zaradi tega lahko ločimo med materiali, ki so bili

namenjeni vsem podpisnikom, in med materiali, ki so bili namenjeni samo

predstavnikom ter ožjim podpisnikom. Nekatera dopisovanja so bila anonimna,

druga pa podpisana in do uradne objave dokumentov tajna (med slednje štejemo tudi

osnutke deklaracije Listine 77). Občasno so »čartisti« napisali tudi odprta pisma ali

pisma, naslovljena na druge »čartiste«, s katerimi so želeli izraziti svojo moralno

podporo drugim preganjanim članom (Skilling, 1981, 105–106).

Številni so bili tudi zgodovinski in politični eseji, katerih avtorji so bili pogosto

laiki, ki so se ukvarjali s politiko in zgodovino. Kot odziv na 10-letno obdobje

49 Podpisniki navedejo še svoj naslov.

62

»normalizacije« in 30-letno obdobje vladavine komunističnega režima so se avtorji

esejev ukvarjali predvsem z dvema temama. Obravnavali so napake in slabosti

obstoječega političnega sistema (razpravljajo o vprašanjih, kot so koncentracija moči,

totalni nadzor družbe, odsotnost demokratične strukture, prepoved politične

participacije in strah, ki je prevladoval v družbi) ter vprašanja iskanja poti iz

totalitarnega sistema in obuditve prave politike s spodbujanjem posameznikove

odgovornosti, oblikovanja samostojnih institucij in promocije pluralizma, svobode

izražanja in družbene participacije. Med zgodovinskimi in političnimi eseji je

potrebno izpostaviti predvsem Havlov esej Moč breznemočnih50 (Skilling, 1981,

106–107).

Materiali, ki so se ukvarjali z verskimi vprašanji, so predstavili težave, s

katerimi se je srečevala cerkev, in diskriminacijo vernikov. Te dokumente so

najpogosteje napisali in podpisali katoliški duhovniki ali protestantski pridigarji,

občasno pa tudi laiki in osebe, ki niso podpisale Listine 77 (Skilling, 1981, 107–108).

Pomembno vrsto »samizdata« so predstavljali literarni teksti, med katerimi

najdemo podlistke, eseje, poezije itd. Podlistke so pisali utišani pisatelji in novinarji.

Navadno so bili objavljeni na dnu strani, pod črto ali v posebni obliki, saj, kot pravi

Ludvík Vaculík, »so uredniki želeli imeti čim manj z njimi, ker so v lahkotni obliki

razpravljali o resnih zadevah« (Vaculík v Skilling, 1981, 108). To so bili kratki,

pogosto duhoviti eseji, napisani za zabavo. Bili so natipkani in postali so klasika v

češkem in slovaškem tisku. Leta 1977 so nekateri podlistki postali bolj politično

naravnani in so postali »nadomestilo svobodnemu tisku« (Schultz v Skilling, 1981,

108). Uporabljali so jih za spodbujanje utišanih intelektualcev, da nadaljujejo s

svojim ustvarjanjem, ter za ohranjanje stikov med pisatelji in bralci. Začetnik te

literarne zvrsti je bil Ludvík Vaculík, ki je že leta 1975 napisal nekaj dobrih primerov

te zvrsti. V tej zvrsti pa so bili izkušeni še Pavel Kohout, Ivan Klíma, Václav Havel,

Eva Kantůrková, Jaroslav Hutka, Petr Pithart, Miroslav Kusý in Milan Šimečka

(O'Driscoll, 1983, 6; Skilling, 1981, 109–110).

50 Več v poglavju Intelektualci v opoziciji.

63

3.5.2 Literatura iz založbe Zanka

Številna necenzurirana literarna dela, vključujoč poezijo, dramske igre, kratke

zgodbe, novele, zgodovinske in politične eseje, literarne kritike in redkeje tudi

politične študije, so bila izdana v okviru založbe Zanka ali Petlice. Ta je začela

delovati leta 1973, njen urednik pa je bil Ludvík Vaculík. V prvih 7 letih svojega

delovanja je založba izdala okoli 200 knjig. Te so bile natipkane, skopirane in včasih

so imele platnice iz kartona. Izdane so bile v omejenem številu avtoriziranih izvodov,

pri čemer je imel vsak izvod podpis avtorja in opombo na naslovni strani, v kateri je

bilo zapisano, da je nadaljnje razmnoževanje prepovedano. Dela, izdana pri založbi

Zanka, avtorji in bralci niso dojemali kot ilegalni material ali »samizdat«, saj so

vsako knjigo natipkali in vezali poklicni tipkarji in knjigovezci. Zato je bila

reprodukcija teh knjig draga51. Sama priprava knjig je od oseb, vpletenih v ta proces,

zahtevala ne samo veliko truda in tveganja, temveč tudi veliko mero samožrtvovanja.

Tako je na primer večina avtorjev opravljala v službi fizična dela ali pa dela, ki niso

zahtevala umske aktivnosti, in so bili zato primorani svoja dela pripravljati zvečer,

ob vikendih, dopustih in praznikih ter brez dostopa do knjižnic in drugih virov

podatkov. Cena takšnega delovanja je bila za posameznike visoka, saj je oblast nanje

in na njihove družine izvajala velik pritisk. Mnogi so izgubili delovno mesto,

podvrženi so bili številnim zasliševanjem in njihovi otroci so bili diskriminirani pri

izobraževanju in pri iskanju zaposlitve. Včasih so bila dela avtorjev, zasežena med

hišnimi preiskavami, v še nedokončani obliki ali v enem samem obstoječem izvodu

(Skilling, 1981, 110 in 112).

Kakšen je bil pomen založbe Zanka? Kaj je ta založba ponujala avtorjem

besedil in bralcem? Kako je režim gledal na njeno dejavnost? Pisatelji, ki so bili

izločeni iz zveze pisateljev in ki jim je bila odvzeta pravica do objavljanja pri rednih

založbenih hišah, so v založbi Zanka videli priložnost, da objavljajo svoja dela, pa

čeprav za zelo omejeno občinstvo. Čeprav so bila dela, ki so izšla pri tej založbi,

predvsem literarne in filozofske narave ter le redko direktno politična, je že sam

51 Poleg tega so stroški za izdajo teh knjig lahko bili tudi do trikrat večji od stroškov za knjige, ki so

bile izdane na običajen način.

64

njihov obstoj predstavljal »avtorjevo dejanje odpora« (Skilling, 1981, 111). Čeprav

te knjige niso bile ne tajne ne zarotniške in niti sovražne do političnega reda, so

predstavljale izziv uradni literaturi in vzpostavljeni kasti privilegiranih pisateljev, saj

so omogočile »'tihim', da povišajo svoje glasove«, in postanejo »središče sodobne

češke literature« (Skilling, 1981, 110).

3.5.3 Druge založbe

Razen »samizdata« in Zanke so obstajale še druge založbe, ki so dopolnjevala

aktivnosti založbe Zanka. Od 1975 naprej je Václav Havel urejal Edice Expedice, ki

je do 30. aprila 1980 sponzorirala 99 del poezije, dramaturgije, esejistike in proze.

Med temi lahko najdemo dela dobro znanih čeških avtorjev, kot so Černý, Havel,

Patočka, Klíma, Hrabal, Egon Bondy idr., tako kot tudi prevode tujih del, npr.

Mandelshtama, Orwella, Fromma in Heideggerja. Za razliko od knjig, ki so izšle v

založbi Zanka, knjig, izdanih v Edice Expedice, niso podpisali avtorji del, temveč je

Havel sam odločal, kaj objaviti in kaj ne (Skilling, 1981, 113).

Druga pomembna založba se je imenovala Kvart, urednik pa je bil Jan

Vladislav. Ta založba je izdajala predvsem filozofska in literarna dela. Omeniti pa je

potrebno še druge založbe, kot so Popelnice, SOS in Kde domov můj. Pojavljati pa so

se začeli tudi različni časopisi. Med leti 1978 in 1979 so tako izhajali filozofski,

kulturni in celo politični časopisi, kot so Reflex, Zebra, Ekologický kalendář 1979.

Obstajali so tudi verski časopisi, npr. Teleologický sborník in Sborník filosofický. Do

septembra 1980 je bilo tudi izdanih 5 številk Informace o církvi. Leta 1979 sta se

pojavita 2 časopisa – Polsko a my in Čtverec (urednik Jiří Dienstbier), ki sta se

ukvarjala z mednarodnimi vprašanji na splošno. Dokaj nenavadna je bila publikacija

Dialogy, ki so jo sprva izdajali Hejdánek, Battěk in Tesař za razpravo o teoretičnih

vprašanjih (Skilling, 1981, 113–114).

Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti na še en množični medij – kasete

(magnetizdat). Ta medij so prvotno uporabljali za »underground« glasbo. Te kasete

so bile zelo razširjene in so bile včasih celo izgovor za aretacije in pregone. Poleg

65

tega so bili na tak način zabeleženi nekateri pomembni dokumenti Listine 77, kot je

na primer njena deklaracija (Skilling, 1981, 114).

3.5.4 Samostojna kultura in izobraževanje

Samostojna, »druga kultura«, ki je bila, kakor pravi pisatelj, novinar in

pedagog Branko Šömen, »ves čas v ilegali, odrinjena od vladnih subvencij in

politične naklonjenosti« (Šömen, 1991, 123), je obstajala že pred nastopom Listine

77 (»underground« glasbena scena, podlistki, založba Zanka), vendar je po njenem

nastopu dobila dodaten zagon in se je razširila na druga področja. Po izdaji Listine 77

se je pojavila zamisel o ustanovitvi visokošolskega izobraževalnega programa za

mlade, katerim je režim odvzel pravico do izobraževanja. Tako so od jeseni 1977

začeli izvajati bolj ali manj stalne seminarje v Pragi in Brnu, na katerih so predavali

predvsem učenjaki, ki so bili izključeni iz svojega poklica. Ob tem ne smemo

pozabiti, da so bili tako predavatelji, kot tudi poslušalci seminarjev, deležni

policijskega nadlegovanja, vendar jim to ni preprečilo, da bi še naprej organizirali ali

se udeleževali teh seminarjev, ker je to bil zanje edini način, da nadaljujejo svoje

izobraževanje (Falk, 2003, 93; Skilling, 1981, 115 in Šömen, 1991, 123–125).

Znani so bili predvsem seminarji Juliusa Tomina. Ta je leta 1978 poslal pismo

štirim uglednim zahodnim univerzam, v katerem je pozval njihove profesorje, da

pridejo predavat v Prago. Na apel so se odzvali učenjaki z Oxforda52 in prvi trije

predavatelji, ki so odpotovali v Prago, so bili Kathy Wilkes, Richard Hare in Charles

Taylor. Prvi seminar je bil tako uspešen, da so angleški učenjaki ustanovili

dobrodelno organizacijo Jan Hus Educational Foundation, ki je med drugim

organizirala tudi predavanja v Brnu. Nekaterim študentom je na podlagi teh

predavanj in na daljavo opravljenih izpitov uspelo pridobiti diplomo Oxfordske

univerze (Falk, 2003, 93–94 in Skilling, 1981, 115).

52 So edini, ki so prejeli Tominovo pismo; ostala tri pisma je oblast zasegla, preden so prišla do

naslovnikov.

66

Sredi leta 1978 se je samostojna kulturna aktivnost razširila še na druga

področja ustvarjanja – na dramatiko, glasbo in likovno umetnost. Organizirane so

bile razstave slik in grafik v zasebnih stanovanjih. Na isti način so bili organizirani

tudi koncerti, branje poezije in predstave prepovedanih gledaliških iger. Z »drugo

kulturo« so se poleg intelektualcev in pisateljev srečevali tudi navadni ljudje, ki so

hrepeneli po svobodnem življenju. Iskali so svojo vizijo sveta in ustvarjali majhne

skupnosti kot pomenljive alternative obstoječemu svetu okoli njih (Skilling, 1981,

115–117).

3.5.5 Odbor za obrambo po krivici preganjanih oseb

Paralelna organizacija, ki je imela bolj izrazit politi čni značaj kot Listina 77, je

bil Odbor za obrambo po krivici preganjanih oseb ali Výbor na obranu nespravedlivě

stíhaných (VONS). Čeprav je VONS začel provizorično delovati že novembra 1977,

je bil njegov obstoj uradno objavljen šele 27. aprila 1978. Nastal je kot nadgradnja

Odbora za obrambo V. Havla, J. Kukala in P. Landovskega53 in mnogi izmed

ustanoviteljev VONS-a so bili člani tega odbora (Skilling, 1981, 118 in VONS.cz).

VONS naj bi bil humanitarno društvo, imel pa je 44 članov. Njegova glavna

naloga je bila spremljati in dokumentirati primere kazensko preganjanih ali priprtih

oseb ter jim pomagati pri iskanju pravnega zastopstva. Iz tega lahko izpeljemo, da je

bila »dolžnost Odbora, da pridobi vsaj določeno količino informacij in zagotovi

javno kontrolo«, saj je osamljen in neznan posameznik »nemočen proti krivicam«

(Sekaninová-Čakrtová v Skilling, 1981, 119–120). Pri tem pa ne smemo pozabiti, da

VONS ni skrbel za finančno pomoč zapornikom in njihovim družinam (Falk, 2003,

92; Skilling, 1981, 119–120 in Šömen, 1991, 93).

V začetku maja 1978 je tudi VONS začel izdajati svoje komunikeje, v katerih

so bili objavljeni primeri posameznih preganjanj. Tako so bile podrobno opisane

metode preganjanja, obtožbe, potek in razsodbe političnih ter kazenskih procesov.

53 Havel, Kukala in Landovský so bili priprti za nekaj tednov, potem ko so se udeležili plesa

železničarjev 28. januarja 1978.

67

Občasno so komunikeji vsebovali tudi informacije o žrtvinem zdravstvenem stanju in

izražali solidarnosti z njiimi. Navadno so obsegali pol strani ali več, bili so

nepodpisani in objavljeni v Poročilu o Listini 77. Komunikeje so oddajali tudi na

radijskih postajah v tujini, predvsem na radiu Glas Amerike in radiu Svobodna

Evropa. VONS je redno izdajal tudi povzetke komunikejev. Do leta 1989 je VONS

skupno izdal 1125 komunikejev (Skilling, 1981, 119–120 in VONS.cz).

VONS ni bil del organizacije Listine 77, vendar se ga, kakor pravi Vilém

Prečan, »lahko smatra za njenega 'otroka'« (Prečan v Skilling, 1981, 120). Za Listino

77 je bil tako VONS pomembna pomožna organizacija, saj je delitev dela med

obema organizacijama ne samo ponudila možnost bolj radikalnim »čartistom«, da

delujejo, kot si sami želijo, temveč je tudi razbremenila predstavnike Listine 77.

Tako sta se preusmerili pozornost in odgovornost za pravne zadeve s predstavnikov

gibanja na širšo skupino ljudi, ob tem pa sta bili ohranjeni prvotna oblika in funkcija

Listine 77. Ne glede na to je policija VONS obravnavala kot ilegalno organizacijo in

je v skladu s tem že od julija 1978 naprej na zaslišanjih svarila njegove člane pred

sankcijami (Skilling, 1981, 120).

Konec decembra 1979 je VONS postal član Mednarodne federacije za

človekove pravice. V skladu s tem je VONS k svojemu imenu dodal »podnaslov«, in

sicer »Češkoslovaška zveza za človekove pravice« (Skilling, 1981, 120). Po letu 1990

so številni člani VONS-a opustili svoje delovanje in 3. junija 1993 je bil sprejet sklep

o prenehanju njegovega delovanja (VONS.cz).

68

3.6 Represija

Češkoslovaški voditelji so dojemali nesoglasje kot nevarnost, ki ne ogroža

samo njihovih osebnih položajev, ampak tudi sistem, Listina 77 pa je ciljala na sam

raison ďêtre tega režima. Voditelji so bili presenečeni nad tem, da je sploh prišlo do

oblikovanja dokumenta, kot je bila Listina 77, in da je ta dokument podprlo več sto

češkoslovaških državljanov. Ob tem pa so se dobro zavedali, da sami niso deležni

velike podpore med prebivalstvom in da so v veliki meri odvisni od Sovjetske zveze

(Mlynář v Skilling, 1981, 127–128).

Sprva se partijski voditelji niso javno opredelili o Listini 77 in prva reakcija

Rudé práva, uradnega partijskega glasila, je bila dokaj nevtralna. Že 12. januarja

1977 pa je sledila ostra obsodba deklaracije. Rudé právo je tako objavil, da so

»nekateri samooklicani predstavniki, v resnici agenti imperializma brez vsakršnega

kančka ponosa in vesti, napletli načrt, katerega cilj je organizacija protirevolucije«

in dodal, da »ljudje, ki so želeli pretihotapiti protirevolucijo v naš dom, so že dobili

svojo zasluženo kazen« ter se »morajo zavedati, da bo vsakršen novi poskus zatrt še

preden se bo lahko razvil« (Rudé právo v The New York Times, 13. 1. 1977). Režim

je tako razumel dejanja disidentov kot poskus »sprevrnitve socialistične družbe v

kaos in negotovost« (Rudé právo v The New York Times, 13. 1. 1977). Do sredine

januarja 1977 je imel režim že jasno izoblikovano politiko, kako se spoprijeti s tem

novim izzivom54. Po Zdeněku Mlynářu se je režim »odzval s histerijo, tipično za take

situacije, vrsto 'Pavlovega refleksa', podobnega tistemu iz 50-ih let: tendenca ostati

tiho o aktualnem problemu, ne debatirati, ne se pogajati, samo zatreti, pripreti

nekatere in odpustiti iz služb druge, obrekovati vse« (Mlynář v Skilling, 1981, 128).

Zakaj se je režim odzval tako silovito na deklaracijo Listine 77? Po Jíříju

Hájeku je to storil zato, ker »je oblast mislila, da so oni tisti, ki imajo pravico, da

odločijo, če in kdaj se bo to (človekove pravice) uvedlo«, poleg tega pa so »se malce

54 Težko je ugotoviti, če so med političnimi voditelji obstajala razhajanja o tem, katere metode naj se

uporabi za zatrtje gibanja Listine 77. Po H. G. Skillingu so odkloni obstajali in dalo se jih je »razbrati

v tonaliteti in poudarkih v posameznih govorih« (Skilling, 1981, 129).

69

bali nečesa – da Helsinki in tudi Konferenca evropskih komunistov in delavcev (v

vzhodnem Berlinu lanskega junija) preprosto pomenita rehabilitacijo 'praške

pomladi'« (Hájek v The New York Times, 22. 1. 1977).

Sama deklaracija Listine 77 ni bila nikoli objavljena v češkoslovaških medijih.

Namesto tega je bilo med vse partijske organizacije razdeljeno interno glasilo, v

katerem so bile citirane le nekatere obtožbe deklaracije. 24. januarja 1977 je

češkoslovaška vlada sklicala odbor 47 delavcev, umetnikov in uradnikov, ki je na

tiskovni konferenci zavrnil deklaracijo Listine 77 in obsodil »čartiste«, da sodelujejo

z zahodnimi tajnimi službami. The New York Times je zatem objavil izjavo člana

tega odbora, da »tekst Listine kroži med 1,5 milijona članov komunistične partije v

obliki brošure s komentarji partijskih uradnikov« (The New York Times, 25. 1.

1977). Avtorji Listine 77 so bili obtoženi zavračanja socializma in buržoaznih stališč

o človekovih pravicah. Češkoslovaško vodstvo je tudi razglasilo, da ne bo »dovolilo

nikomur, pa čeprav se predstavlja kot borec za človekove pravice, da škodi

interesom ljudi« in da »tisti, ki bodo prekršili zakon, bodo kaznovani v skladu z

določili kazenskega zakonika« (Skilling, 1981, 130). Sledeč temu so ostro odklonilno

stališče do Listine 77 zavzeli tudi češkoslovaški množični mediji (Skilling, 1981,

129–130).

Kampanja proti Listini 77 (protilistinska kampanja) je potekala na treh ravneh:

1. verbalna raven – v tisku, na radiu, televiziji in na množičnih

sestankih;

2. represivne metode policije – prisotna je določena selektivnost, saj je

bila represija usmerjena predvsem proti posameznikom, za katere se

je sumilo, da so povezani z Listino 77;

3. politični procesi proti znanim političnim nasprotnikom.

Vse tri ravni so bile namenjene kaznovanju znanih nasprotnikov, ki so jih želeli

prisiliti, da opustijo svojo dejavnost. Hkrati so želeli ustrahovati tudi preostalo

prebivalstvo in ga odvrniti od tega, da bi se jim pridružilo (Skilling, 1981, 130).

70

3.6.1 Kampanja v množičnih medijih

Protilistinska kampanja se je začela z objavo članka »Ztroskotanci a

samozvanci« 12. januarja 1977 v časopisih Rudé právo in Pravda. Režim je poskusil

diskreditirati Listino 77 in jo je označil kot produkt protikomunističnih in sionističnih

centrov v tujini. Listina 77 je bila označena kot »protidržavno, protisocialistično,

protiljudsko in demagoško obrekovanje« (Skilling, 1981, 130). Čeprav je

protilistinska kampanja v množičnih medijih odvrnila mnogo ljudi od tega, da bi

odkrito podprli Listino 77, je hkrati vzbudila tudi zanimanje javnosti za to gibanje, ki

bi lahko v nasprotnem primeru hitro izginilo z javne scene. S svojo silovito reakcijo

je režim samo še bolj poudaril, kako globok je bil njegov strah pred zahtevami po

spoštovanju človekovih pravic (Skilling, 1981, 130–132).

Kampanja je bila zastavljena tako, da je proti Listini 77 mobilizirala delavce v

tovarnah, kulturnih ustanovah in drugih institucijah. Najtežje je bilo prepričati ljudi,

ki so delali v kulturni in intelektualni sferi, saj so bili ti manj naklonjeni obsodbi

dokumenta, ki ga niso videli. Tako je bilo 28. januarja 1977 v Narodnem gledališču

organizirano srečanje, na katerem so sprejeli solidarnostno deklaracijo s Sovjetsko

zvezo – Protilistino. V njej Listina 77 ni bila eksplicitno omenjena in ožigosana, zato

je bila Protilistina lažje sprejemljiva za tiste, ki so simpatizirali z Listino 77. Tako je

do 11. februarja 1977 Protilistino podpisalo 7500 pisateljev, umetnikov in drugih

intelektualcev. Njen namen je bil pokazati državljanom in svetu premoč oblasti in

podporo, ki jo je režim užival med kulturniki na Češkoslovaškem, ob tem pa so želeli

še osmešiti in razvrednotiti pomen Listine 77 (Skilling, 1981, 132–133).

Vojno proti Listini 77 je spremljalo tudi maščevanje režima proti posameznim

»čartistom« in predvsem proti njenim prvim trem predstavnikom. Režim je hitro

razvil učinkovit sistem ovadb in obrekovanja v časopisih, na radiu in televiziji. Žrtve

obrekovanja so ostale brez vsakršne možnosti, da bi se branile pred obtožbami

(Skilling, 1981, 133).

Novinarji, ki so izvajali kampanjo, in politični voditelji, ki so jo sponzorirali, so

bili preveč zaslepljeni s predsodki, da bi lahko dojeli njene negativne posledice.

Kmalu je postalo očitno, da kampanja škodi ugledu Češkoslovaške v tujini, saj je

71

samo vzbudila zanimanje za novonastalo disidentsko gibanje. Aprila 1977 so se

napadi na podpornike Listine 77 v medijih polegli. (Skilling, 1981, 133). Množični

mediji so ignorirali nove dokumente Listine 77 in se vzdržali neposrednih napadov

na njene podpornike in samo gibanje. Listina 77 je »začela izginjati iz javne zavesti

in mnogi prebivalci Češkoslovaške se skoraj niso zavedali obstoja njenih nadaljnjih

aktivnostih« (Skilling, 1981, 134).

3.6.2 Represivne metode

Napade v medijih je navadno spremljala uporaba resnejših sankcij, kot so

nadlegovanje in preganjanje, kar izvajata policija ter drugi organi oblasti. Usmerjeni

so bili ne samo proti podpisnikom in podpornikom Listine 77, temveč tudi proti

osebam, ki so zavrnile podpis Protilistine, in tistim, ki so samostojno protestirali.

Policija je po besedah H. G. Skillinga »vložila veliko truda v to, da je kaznovala

začetnike in podpornike Listine 77, jih izolirala in osamila od javnosti, da je odvrnila

druge pred tem, da bi se ji pridružili in da bi razkrila in uničila vezi med 'čartisti' in

tujimi državami« (Skilling, 1981, 135). Na ta način so upali, da jim bo uspelo

zmanjšati vpliv Listine 77 na prebivalstvo in jo nenazadnje tudi uničiti. Tri glavne

uporabljene metode so bile zasliševanje, hišna preiskava in pridržanje na policiji za

48 ur ali več (Skilling, 1981, 135).

Zasliševanja na policijskih postajah so se začela takoj po nastopu Listine 77 in

že 8. januarja 1977 je The New York Times poročal, da je bilo »v zadnjih 24 urah

pridržanih najmanj pet disidentov za zaslišanje« (The New York Times, 8. 1. 1977).

To je bilo posledica objave »novega manifesta v podporo človekovim pravicam, ki ga

je podpisalo 241 znanih Čehoslovakov« (The New York Times, 8. 1. 1977) v

zahodnoevropskih časopisih. Vsi podpisniki in vsi osumljeni podpore Listini 77 so

bili zaslišani. Zaslišanja so se navadno odvijala v vljudni in pravno korektni obliki in

tudi sam Jíři Hájek pravi, da so se »do mene /…/ vedno vedli korektno, celo vljudno

/…/ policijske preiskave mojega doma so vedno potekale v moji navzočnosti. Kar sem

do sedaj izkusil, je bila bolj nadloga, kakor pa groba obravnava« (Hájek v The New

York Times, 8. 2. 1977). Fizično nasilje je bilo pri zaslišanjih le redko uporabljeno.

72

Zaslišani so se navadno dobro zavedali svojih pravic in niso odgovarjali na

vprašanja, ki so se jim zdela nelegitimna ali izzivalna. Zaslišanje se je navadno

zaključilo s podpisom protokola ali povzetka zaslišanja, ki je bil neobremenilen.

Kakšen je bil namen teh zaslišanj? Kaj je želela oblast izvedeti od podpisnikov

Listine 77? Eden izmed zaslišanih »čartistov« je za The New York Times povedal, da

oblast »želi ločiti organizatorje od preprostih privržencev /…/ Zdi se, da se samo

podpis Listine 77 ne dojema kot kaznivo dejanje« (The New York Times, 12. 2.

1977). Seveda pa je bil namen zaslišanj tudi ustrahovanje »čartistov«, podpornikov

Listine 77 in ostalega prebivalstva. Za zaslišanja je bilo pogosto značilno grobo

zastavljanje vprašanj intervjuvancu, uporabljene so bile žaljivke in grožnje. Ob tem

pa je potrebno tudi izpostaviti, da če so bila zaslišanja raztegnjena na 5–6 ur in so se

ponavljala v rednih intervalih, so lahko resno fizično in psihično načela zaslišanega

(Skilling, 1981, 136).

Hišne preiskave je navadno izvajala skupina varnostnih uslužbencev in so

trajale nekaj ur. Čeprav so se pri preiskavah izogibali uporabi nasilnih metod, je bila

navadno povzročena materialna škoda. Preiskave so se izvajale v prisotnosti in pod

nadzorom člana državnega odbora in člana družine. Preiskovanec je lahko zavrnil

preiskavo stanovanja brez pravne podlage ali priče, vendar je bil brez moči, ko je šlo

za preprečevanje drugih dejanj, ki jih je zahteval vodja preiskave. Tako se ni bilo

mogoče upreti niti zasegu zasebne lastnine, ki ni bila povezana z Listino 77.

Preiskava se je navadno zaključila s podpisom končnega protokola55, katerega so

morali podpisati vsi prisotni, t. j. vodja preiskave, preiskovanec, uradni nadzornik in

prisotni družinski član (Skilling, 1981, 136).

Za lažje preiskovanje osumljenca in njegovo zasliševanje je policija

preiskovano osebo pogosto pridržala na policijski postaji. Navadno so bile osebe

pridržane zaradi preiskovanja domnevnega kaznivega dejanja, občasno pa so koga

pridržali tudi brez kakršnekoli pravne podlage. Omenjena pridržanja so navadno bila

kratka in so v skladu z zakonom trajala do 48 ur. Preiskovane osebe so zatem

izpustili brez kakršnekoli obtožbe (Skilling, 1981, 136).

Poleg tega se je oblast posluževala tudi dolgotrajnega policijskega nadzora

posameznikov. The New York Times je to opisal takole: »Policisti se vozijo v

55 Preiskovanec je dobil kopijo besedila.

73

plavobelih policijskih avtomobilih ali neoznačenih kombijih. Lahko imajo olivno-

rjave uniforme v sovjetskem stilu ali pa so v civilnih oblačilih in nosijo športne kape.

Včasih tiho presedijo večere v zatemnjenih avtomobilih, se tresejo v mrazu bridke

zime, medtem ko opazujejo, kdo obiskuje disidente na domu. Ob odhodu včasih

poberejo katerega izmed obiskovalcev. V drugih primerih pa policisti vdrejo v

stanovanja, z ulic spravijo osebe v policijske avtomobile ali pa razbijejo stekla avtov

v lasti disidentov. Nekateri so vljudni. Drugi opolzko kričijo, medtem ko razbijajo po

vratih ali grobo ravnajo z moškimi in ženskami« (The New York Times, 15. 1.

1977). Kakor je razvidno tudi iz citata, je bila policija navadno nameščena pred hišo

osumljenca, občasno pa celo na hodniku pred stanovanjem. Disidenta so zasledovali

pri opravljanju vsakodnevnih opravil, celo med nakupovanjem ali med rekreacijo.

Vsak obiskovalec, ki je bil namenjen k opazovancu, se je moral najprej identificirati,

zatem pa mu je policija navadno preprečila vstop. Policija jim je tudi prisluškovala v

stanovanjih. Takega pristopa so bili deležni Havel, Hejdánek, Mlynář, Kriegel, Uhl,

Dubček in drugi (Skilling, 1981, 137).

Operacije tajne policije so dopolnjevale še različne oblike diskriminacije, ki so

jih izvajali delodajalci, sindikalisti, lokalna in državna oblast. Med najostrejšimi

metodami je bila odpustitev z delovnega mesta zaradi podpisa Listine 77. Žrtev je

postala brezposelna, onemogočeno ji je bilo, da bi se zaposlila v svoji stroki, pri

iskanju druge zaposlitve pa je bila omejena na nižje plačana in pogosto fizična dela.

Drugi obliki represije, ki sta bili po svoji naravi zelo maščevalni, sta bili ukinitev

zdravstvene oskrbe ali invalidskih pokojnin ter odvzem pravice do izobraževanja in

zaposlitve otrok preganjanih. Zelo moteče oblike represije so bile: prisilna izselitev

iz stanovanja56, pogosto so jim odklopili telefon, odvzeli vozniško ali prometno

dovoljenje, občasno pa so jim odvzeli tudi osebno izkaznico in potni list ali pa so jim

zavrnili vlogo za posebno dovolilnico, potrebno za potovanje v tujino (Skilling,

1981, 137–138). Tako je The New York Times 15. januarja 1977 objavil, da je bil »od

prejšnjega tedna g. Kohout, dramatik, trikrat zaslišan. Telefon so mu trajno izklopili

in izročili so mu obvestilo o prisilni izselitvi iz stanovanja, v katerem je bival 14 let.

Tisoči ljudi na Češkoslovaškem, mnogi izmed njih nekdanji člani partije, so se tako

56 Žrtve so bile primorane preseliti se v predmestje ali v počitniške hišice zunaj mesta, pa tudi v druge

vasi in mesta, oddaljena od prijateljev in sorodnikov.

74

kot g. Kohout, ki je sprejel liberalne poglede g. Dubčka, potožili, da so jim bila

dodeljena najbolj ponižujoča dela in da njihovim otrokom ni bilo omogočeno

doseganje višje izobrazbe« (The New York Times, 15. 1. 1977).

Za razliko od Sovjetske zveze je bila na Češkoslovaškem uporaba

psihiatričnega terorja redka in ni bila uporabljena pri obravnavi vidnejših osebnosti.

Zastraševanja so se posluževale predvsem anonimne osebe, ki so delovale iz svojih

osebnih predsodkov ali pa na pobudo policije. Med zastraševalne metode štejemo

grozilna pisma, metanje strupa v dvorišče, zato da poginejo domače živali,

vandalstvo nad hišami ali avtomobili itd. Spomladi 1978 je prišlo tudi do vrste

fizičnih napadov na posameznike, ki so jih pretepli na ulicah ali pa v gozdovih zunaj

mesta.. Režim je tako posameznike spodbujal k izselitvi iz države, pri čemer je

potrebno poudariti, da nikogar niso prisilno izselili (Skilling, 1981, 137–138).

3.6.3 Prvi procesi

Izjava generalnega državnega tožilca, da je »Listina 77 ilegalna /…/ in vsako

dejanje v njeno podporo kaznivo« (Skilling, 1981, 139), je bila pravno izhodišče

policijskega nasilja. Izjava generalnega državnega tožilca je odprla možnost ne samo

za pridržanje in zasliševanje »čartistov«, temveč tudi za obsodbe na sodiščih. Ne

glede na to, »čartisti« v prvem obdobju niso bili skoraj nikoli obtoženi zaradi svoje

vloge pri oblikovanju, podpisu ali delovanju v skladu z načeli Listine 77. Tako tudi

na sodnem procesu oktobra 1977, na katerem so sodili štirim znanim intelektualcem

– Oti Ornestu, Jiříju Ledererju, Františku Pavlíčku in Václav Havlu, niso nikogar

obtožili zaradi podpore Listini 77. Ota Ornesta in Jiříja Ledererja so obtožili poskusa

državnega prevrata, Františka Pavlíčka priprav za prevrat, Václava Havla pa

škodovanja interesom države v tujini. Ne glede na to, pa je bil po H. G. Skillingu

proces »nedvomno usmerjen proti Listini 77 in načelom, na katerih je temeljila«

(Skilling, 1981, 140). Vsi obtoženi so bili spoznani za krive in obsojeni na različno

dolge zaporne kazni (Skilling, 1981, 139–140).

Oktobrski proces in nadlegovanje »čartistov« nista dosegla želenega učinka in

nista uspela uničiti ali vsaj občutno omejiti njihovih aktivnosti in gibanja Listine 77.

75

Zato je začel leta 1978 režim uporabljati pravne postopke bolj neposredno, ne samo

zato, da bi kaznoval aktivne »čartiste«, temveč tudi zato, da bi odvrnil druge ljudi od

tega, da bi se jim pridružili. Tarča represalij so tako postali manj znani posamezniki,

ki so pogosto živeli v drugih mestih (ne v Pragi). Procesi niso bili usmerjeni samo

proti podpornikom Listine 77, temveč tudi proti posameznikom, ki so organizirali ali

izvajali druge oblike protesta, npr. pisanje protestnih pisem oblastem, zavrnitev

služenja vojaškega roka, širjenje besedil in glasbenih kaset, žaljenje članov partije ali

partijskih voditeljev itd. (Skilling, 1981, 142–143).

3.6.4 Poskus rušenja Listine 77 in represija s »človeško podobo«

Sredi leta 1979 se je režim odločil za direkten spopad z Listino 77 in konec

maja so zaslišali 16 »čartistov«, ki so med drugim bili tudi člani VONS-a. Deset

»čartistov« so nato pridržali za čas preiskave in 6. oktobra 1979 so šest izmed desetih

preiskovanih – Petra Uhla, Václava Havla, Václava Bendo, Jiříja Dienstbiera, Dano

Němcovo in Otto Bednářovo privedli pred sodišče. Tu so jim sodili zaradi

»sistematičnega produciranja lažnih informacij, ki so jih širili doma in v tujini« ter

zaradi »spodbujanja javnega nezaupanja do državnega reda in njegovih organov«

(Rudé Právo v Skilling, 1981, 145). S procesom je režim želel poudariti, da je VONS

ilegalna organizacija in da so njeni aktivisti spodbujali nezaupanje in sovražnost do

češkoslovaškega družbenega in političnega reda ter ga obrekovali v tujini. Obtoženi

so bili organiziranja raznih srečanj, sponzoriranja oseb obtoženih kriminalnih dejanj,

priprave dokumentov za procese in njihovega razdeljevanja tako doma kot v tujini,

prejemanja denarne pomoči za zapornike in njihove družine. Obtoženi so bili tudi

sodelovanja z emigranti, z Amnesty International in oskrbovanja z dokumenti Radia

Svobodna Evropa, Glas Amerike in drugih institucij, ki so jih nato uporabili v

propagandne namene proti Češkoslovaški (Skilling, 1981, 145–146).

Sam proces se je odvijal v majhni sobi in je bil zaprtega tipa. Obtožene so med

zagovorom neprestano prekinjali in v večini primerov ni bilo dopuščeno navzkrižno

zaslišanje prič. Tudi sama obramba se ni trudila zagovarjati svoje stranke in tako se

je sojenje zaključilo v dveh dneh. Obtoženi so bili spoznani za krive in obsojeni na

76

različno dolge zaporne kazni57. Proces ni bil pravično izpeljan in je zato izzval

nasprotovanje v tujini (Skilling, 1981, 145–149).

Očitno je, da je režim Listino 77 vzel resno, vendar je upal, da mu bo z

različnimi represivnimi metodami uspelo gibanje nadzorovati in zmanjšati njegov

vpliv na prebivalstvo. Relativno omejen odziv ljudi na Listino 77 in zmanjšano

zanimanje domače in tuje javnosti za njene aktivnosti dokazujejo, da so zaključek

medijske kampanje in selektivne metode represije uspešno omejile nevarnost, ki ga

je predstavljalo gibanje. Milejši pristop v primerjavi s tistim iz 50-ih let je bil odraz

strahu režima in njegovih voditeljev za svojo prihodnost, pa tudi posledica tega, da

sta Listina 77 in VONS natančno beležila nepravilnosti. Prišlo je do tega, da je bil

»masovni teror /…/ nadomeščen z eksistencialno represijo za manjšino in nagradami

za večino« (Mlynar v Skilling, 1981, 144).

57 Uhl je dobil 5 let zapora, Havel 4,5 let, Benda 4 leta, Dienstbier in Bednářová 3 leta in Němcová 2

leti.

77

3.7 Odziv zahodnih medijev

7. januarja 1977 so zahodni časopisi The Times, Le Monde, Frankfurter

Allgemeine Zeitung in Il coriere della Sera prvič poročali o Lisitini 77. V ameriških

časopisih pa lahko novice povezane z Lisitno 77 prvič zasledimo dan pozneje, 8.

januarja 1977. Zaradi lažje dostopnosti literature sem se odločila pregledati članke

ameriškega The New York Timesa, in sicer sem pregledala članke, ki so obravnavali

Češkoslovaško in Listino 77 med 1. januarjem 1977 in 31. decembrom 1980. Za

pregled člankov The New York Timesa sem se odločila tudi zato, ker me je zanimalo,

kako je ameriški časopis poročal o dogajanju na Češkoslovaškem, saj je že na

začetku januarja 1977 češkoslovaška vlada trdila, da so »Združene države

organizirale vohunsko kampanjo« (The New York Times, 12. 1. 1977), katere agenti

naj bi bili podpisniki Listine 77.

The New York Times je obširno poročal o dogajanju na Češkoslovaškem in vseh

pomembnejših dogodkih. Pisali so o priporu štirih disidentov januarja 1977, o pozivu

določenim disidentom, da se izselijo v Avstrijo, in o odzivu avstrijskih in drugih

zahodnih oblasti na to. Poročal je tudi o objavi dodatnih podpisov Listine 77, o smrti

Jana Patočke, o procesu proti disidentom oktobra 1977, o deseti obletnici praške

pomladi januarja 1978, o Hájekovi odločitvi, da ne bo več predstavnik Listine 77, o

obisku Brežnjeva v Pragi konec maja 1978, o dovoljenju, da disidenti zapustijo

državo za določen čas februarja 1979 in o poznejši prepovedi, da se vrnejo domov, o

pripravah na proces proti desetim disidentom julija 1979 in o procesu proti njim

oktobra 1979 itd.

Poleg tega je The New York Times poročal o izjavah tedanjega ameriškega

predsednika Jimmyja Carterja in njegovega kabineta ter o stališčih ZDA do

dogajanja na Češkoslovaškem. 21. januarja 1977 so objavili naslednjo Carterjevo

izjavo: »Zagotavljam vam, da bo v času mojega predsedovanja odnose med

Združenimi državami in drugimi državami vodila naša želja po oblikovanju

svetovnega reda, ki bo imel več posluha za človekove pravice« (Carter v The New

York Times, 21. 1. 1977). Češkoslovaška vlada je tako ravnanje razumela kot

vmešavanje v notranje zadeve svoje države in že 1. februarja 1977 je ameriški

78

državni sekretar Cyrus R. Vance izjavil, da »ne želimo biti glasni ali polemični,

vendar verjamemo, da je trajno spoštovanje človekovih pravic temeljna človeška

vrlina, katero moramo negovati. Ne bomo komentirali vsake zadeve, vendar bomo

komentirali, ko bomo videli grožnjo človekovim pravicam in bomo prepričani, da bo

to konstruktivno« (Vance v The New York Times, 1. 2. 1977). ZDA so se torej

zavedale, da vmešavanje v notranje zadeve druge države vodi v konfliktne situacije,

in so se zato odločile, da ne bodo komentirale vsakega dogodka, saj, kakor pravi

Carter, »pridiganje drugim vladam, lahko poslabša odnose« (Carter v The New York

Times, 31. 1. 1977). Iz tega je razvidno, da so ZDA pri oblikovanju svoje politike do

spoštovanja temeljnih človekovih pravic na Češkoslovaškem in v Vzhodnem bloku

upoštevale tudi Sovjetsko zvezo.

The New York Times je poročal o razmerah na Češkoslovaškem, o njeni

ekonomiji, o odvisnosti od Moskve in o izvoru te odvisnost, o obstoju »samizdata«

in zakaj ga oblasti tolerirajo do določene mere, o nastanku in pomenu »druge kulture

in ekonomije« za njene državljane itd. Iz člankov lahko tudi razberemo, kako se je

izvajala represija in kako so jo ljudje doživljali. Poleg tega lahko na posameznih

primerih spremljamo stopnjevanje represije, na primer: kako je Pavel Kohout prešel

od zasliševanj na policijski postaji in hišnih preiskav do deložacije in izselitve v

Avstrijo ter nenazadnje do odvzema državljanstva. Podobno lahko spremljamo, kaj

se je dogajalo z Václavom Havlom, Ludvíkom Vaculíkom, Jíříjem Hájekom, Janom

Patočko, Zdeněkom Mlynářom in drugimi.

Ob vsem tem The New York Times ni pozabil poročati tudi o tem, kako so se

češkoslovaške oblasti odzivale na pisanje tujih novinarjev na Češkoslovaškem.

Poročali so o priporu dveh francoskih novinarjev in o zasegi nekaterih dokumentov

kanadskim reporterjem. Ko so na češkoslovaški meji z Avstrijo ob izhodu iz države

pridržali novinarja Paula Hofmanna, novinarja The New York Timesa, so o dogodku

poročali takole: »Češkoslovaška policija je sredi noči ukazala novinarju, da izstopi z

vlaka, ga pridržala za dve uri in mu zasegla knjige, druge papirje in še ne

uporabljene pisarniške pripomočke /…/ zasežene knjige in papirji so vsebovali

zapiske intervjujev z vladnimi funkcionarji, člani Listine 77 in drugimi osebami iz

Prage /…/ vprašal sem, če lahko opravim telefonski klic /…/ vendar so prošnjo

zavrnili. Noč sem preživel na stolu, v neogrevani sobi za preverjanje potnih listov.

79

Odpuščen /…/ sem s svojo prtljago moral pešačiti dve milji do meje z Avstrijjo«

(Hofmann v The New York Times, 14. 2. 1977). Časopis je objavil tudi izjavo State

Departmenta, ki je izjavil, da je tako »ravnanje do novinarja, ki legitimno in

profesionalno opravlja svoje delo, nesprejemljivo« (State Department v The New

York Times, 14. 2. 1977). 18. februarja pa je The New York Times objavil še verzijo

češkoslovaških oblasti, ki so dogodek opisale takole: »Paul Hofmann /…/ je

nasprotno od svoje izjave /…/ 'prostovoljno' zapustil vlak /…/ potem ko je bil

zaslišan, je noč preživel v neogrevani sobi /…/ pokazali so mu tudi, kje je telefon, da

lahko pokliče taksi ali pa ameriško ambasado. Zanimivo je, da se je odločil, da

ostane v sobi za pregledovanje potnih listov, saj je imel možnost da odide« (The New

York Times, 18. 2. 1977).

80

4 INTELEKTUALCI V OPOZICIJI

V tem poglavju bom na kratko predstavila prve tri predstavnike Listine 77 –

Jana Patočko, Václava Havla in Jířija Hájeka. Večje pozornosti bi bili zagotovo

vredni še Ladislav Hejdánek, Pavel Kohout, Ludvík Vaculík, Zdeněk Mlynař idr.,

vendar se bom predvsem zaradi pečata, ki so ga prvi trije predstavniki pustili na

Listini 77, osredotočila nanje. V nadaljevanju se bom osredotočila na analizo

izbranih del Václava Havla in predstavila odnos človeka do sistema v različnih

časovnih obdobjih. Videli bomo, kako se je začelo spreminjati mišljenje

posameznikov in na kakšne težave so disidenti naleteli, ko so se začeli osvobajati

sistema.

4.1 Jan Patočka, Jíři Hájek, Václav Havel

Jan Patočka se je rodil 1. junija 1907 v Turnovu na Češkem. Študiral je v Pragi,

Parizu, Berlinu in Freiburgu ter bil učenec nemških filozofov Edmunda Husserla in

Martina Heideggerja ter francoskega filozofa Henrija Bergsona. Danes velja za

enega izmed najzanimivejših predstavnikov druge generacije fenomenologov. V

svojih delih se je Patočka ukvarjal predvsem s svetom, ki nam je dan (Lebenswelt),

njegovo strukturo in človekovo vlogo v njem. Po Patočki so ljudje aktivni subjekti,

ki sami ustvarjajo svojo zgodovino. Prepričan je bil, da lahko ljudje spremenijo

stanje, v katerem pasivno sprejemajo svojo »usodo«, v stanje, ko se svobodno in

aktivno »odločajo« o svoji usodi. Za Patočko tako svoboda ni nič drugega kot

zmožnost sprejemanja iniciative. Čeprav je bila Patočki večino časa prepovedana

vsaka pedagoška in publicistična dejavnost, se je kot predavatelj udeleževal ilegalnih

seminarjev, ki so bili organizirani v Pragi, in postal prava intelektualna in moralna

avtoriteta. Napisal je dela Naravni svet kot filozofski problem; Uvod v Husserlovo

fenomenologijo; Aristotel, njegovi predhodniki in učenci; Telo, skupnost, jezik, svet;

Negativna platonova filozofija; Platon in Evropa; Kdo so Čehi?; Skrb za dušo in

81

Krivoverski eseji o filozofiji zgodovine. Bil je eden izmed prvih treh predstavnikov

Listine 77 in to vlogo je opravljal vse do svoje smrti, 13. marca 1977 (Falk, 2003,

242–247; Uredništvo v Patočka, 2007, 120 in Wimmer, 2007, 1–6).

Jíři Hájek se je rodil 6. julija 1913 v Krhanicah in je bil kot študent aktiven v

gibanju socialdemokratske mladine. Leta 1937 je doštudiral pravo in za časa

nacistične okupacije je bil pet let zaprt v koncentracijskem taborišču. Po vojni,

natančneje od leta 1947 dalje, je predaval na univerzi in se leta 1948 pridružil

češkoslovaški komunistični partiji, katere član je bil vse do leta 1969. Med leti 1955

in 1958 je bil češkoslovaški ambasador v Veliki Britaniji, od leta 1965 do 1968 je bil

češkoslovaški minister za šolstvo in leta 1968, v času praške pomladi, minister za

zunanje zadeve. Po invaziji 21. avgusta 1968 je Hájek odstopil s svojega

ministrskega mesta in se zaposlil na Akademiji znanosti v Pragi, kjer je ostal do

prisilne upokojitve leta 1976. Bil je eden izmed prvih treh predstavnikov Listine 77,

zato je bil podvržen hudim pritiskom in represiji režima. Napisal je delo Med

preteklostjo in sedanjostjo in München ter bil avtor številnih člankov in esejev, ki so

izšli pretežno v samizdatu. Umrl je v Pragi 22. oktobra 1993 (Havel, 1990b, 224).

Václav Havel se je rodil 5. oktobra 1936 v Pragi. Leta 1951 je zaključil

obvezno šolanje in se zaposlil kot kemijski laborant, ob tem pa nadaljeval šolanje v

večerni gimnaziji. To je zaključil leta 1954, in ker mu je bilo zaradi političnih

razlogov oz. družinskega porekla preprečeno izobraževanje na katerikoli izmed

družboslovnih šol, se je vpisal na ekonomsko fakulteto, vendar je po dveh letih študij

opustil. Leta 1957 je odšel na služenje vojaškega roka. Po vrnitvi se je zaposlil kot

odrski delavec v Divadlu na zábradlí, kjer je napredoval vse do dramaturga. Leta

1964 se je poročil z Olgo Šplíchalovo. Od leta 1969 naprej je režim prepovedal

izdajanje in uprizarjanje njegovih del. Skupaj z nekaterimi drugimi izobraženci je

konec leta 1976 zasnoval deklaracijo Listine 77 in bil določen za enega od treh

predstavnikov gibanja. Postal je eden vodilnih disidentov na Češkoslovaškem, zaradi

svojih aktivnosti pa je bil večkrat obsojen na različno dolge zaporne kazni. Leta

1989 je postal eden od vodilnih članov Državljanskega foruma in bil 29. decembra

1989 izvoljen za predsednika Češkoslovaške. Po razpadu Češkoslovaške je postal

prvi češki predsednik, to funkcijo pa je opravljal do 2. februarja 2003. Umrl je 18.

82

decembra 2011 v svojem podeželskem domu (Václav Havel – Biography v Šömen,

1991, 19–184).

83

4.2 Človek znotraj sistema in zunaj njega

4.2.1 Človek znotraj sistema: Vrtna veselica, Obvestilo, Zmanjšana zmožnost

koncentracije

V tem poglavju si bomo ogledali odnos med posameznikom in sistemom na

primerih treh Havlovih dram, ki so nastale pred avgustom leta 1968 – Vrtna veselica

(1963), Obvestilo (1965) in Zmanjšana zmožnost koncentracije (april 1968).

Glavni junak Vrtne Veselice je Hugo Pludek, povprečna oseba srednjega

razreda, ki neprestano igra šah sam s seboj. Zaradi tega postaneta starša zaskrbljena

za njegovo prihodnost in organizirata sinu srečanje z vplivnim gospodom Kalabisom.

Z njim naj bi se Hugo srečal na vrtni veselici Oddelka za ukinitve. Med poskusi, da

bi ga našel, se zaplete v številna absurdna srečanja. Vsi funkcionarji, s katerimi se

Hugo sreča, govorijo razosebljeno, klišejsko, v ideološko zaznamovanem jeziku,

tako kot se od njih zahteva. Tudi sam Hugo se hitro privadi takšnega načina

izražanja. To ga celo pripelje do tega, da postane glavni likvidator Oddelka za

ukinitve, vendar ob tem istočasno izgubi svojo identiteto ter se tako spremeni, da ko

se vrne domov, ga starša sploh ne prepoznata (Havel, 1993, 1–51).

Po Borisu A. Novaku Vrtna Veselica uprizarja »oportunizem neskončno

ambicioznega mladeniča, ki se brezobzirno prilagaja absurdnemu delovanju

političnega sistema, da bi dosegel svoje cilje« (Novak, 2003, 324). In ravno ta

mladeničeva prilagodljivost, ki jo žene do skrajnih meja, je vzrok njegove izgube

identitete. Ob tem pa je potrebno izpostaviti, da je izguba identitete tista, ki mu

omogoča, da v sistemu obstaja kot brezhibno delujoči del. Za Huga njegovo življenje

ni nič več kakor šahovska igra, tekmovanje med zmagovalci in poraženci. In kaj je

Hugo? Zmagovalec ali poraženec? Oglejmo si spodnji citat:

GOSPA PLUDEK: Kako gre?

HUGO: Super, mama! (Naredi potezo) Šahmat!

PLUDEK: Si izgubil?

84

HUGO: Ne, zmagal sem.

GOSPA PLUDEK: Zmagal si?

HUGO: Ne, izgubil sem.

PLUDEK: Torej. Si zmagal ali izgubil?

HUGO: Izgubil tukaj – in tam zmagal.

GOSPA PLUDEK: Ko zmagaš tukaj, tam izgubiš?

HUGO: In ko izgubim tukaj, zmagam tam.

PLUDEK: Vidiš Berta? Namesto da enkrat popolno zmaga ali popolno izgubi

drugič, on raje vsakič zmaga malo tukaj in izgubi malo tam.

GOSPA PLUDEK: Tak igralec bo vedno ostal v igri (Havel,1993, 7).

Kot vidimo, je Hugo hkrati zmagovalec in poraženec, ker se za dosego svojih

ciljev (ki jih nazadnje tudi doseže), odpove svojim prepričanjem in se začne vesti

tako, kot se od njega zahteva, da se vede. Ta njegova prilagodljivost pa bo po Havlu

tudi vzrok za to, da se mu ne bo nikoli uspelo osvoboditi sistema, v katerem živi, ali,

kakor pravi ga. Pludek, »tak igralec bo vedno ostal v igri« (Havel, 1993, 7).

Tragičnost glavnega junaka in večine češkoslovaškega prebivalstva je bila

ravno v tem, da so se zavedali, da ja režim, tako kot Oddelek za ukinitve, »zastarana,

izrabljena obleka preteklosti, katere se moramo čim prej znebiti« (Havel, 1993, 47),

in da »danes potrebujemo dejanja, ne besede!« (Havel, 1993, 19), če želimo kaj

spremeniti. Glava napaka, ki jo ob tem naredijo, pa je po Havlu ta, da »se strinjamo«

s tem, da je potrebno nekaj storiti, »hkrati pa ne naredimo nič za to! Na ta način ne

bomo nikoli končali likvidacije« (Havel, 1993, 37–38) ali z drugimi besedami, na ta

način ne bomo nikoli nič spremenili (Hořínek v Slivnik, 1999, 26 in Novak, 2003,

324).

Če je v prejšnji Havlovi drami avtor prikazal vzgojo in izobraževanje mladega

moža, lahko v Obvestilu vidimo, kako sistem deluje. Josef Gross je direktor urada, ki

nekega dne dobi obvestilo, napisano v umetnem jeziku ptydepe. Gross kmalu izve, da

je ptydepe uvedel njegov namestnik Jan Ballas in da je nastal zato, da se znebijo

podobnosti med besedami. Ker sam ne pozna tega jezika, poskuša najti nekoga, ki bi

mu lahko to obvestilo prevedel. Tako se napoti v Oddelek za prevajanje, kjer sreča

vodjo sekcije Otta Strolla. Ta mu razloži, da za prevod obvestila potrebuje

85

avtorizacijo Alexa Savanta, diplomiranega ptydepista. Gross nato zaprosi Savanta za

avtorizacijo, vendar mu ta odvrne, da to ne spada med njegove pristojnosti ter ga

napoti k predsednici Heleni. Zatem Gross odide do Helenine pisarne, kjer ga za nekaj

časa pustijo samega, medtem ko so vsi ostali v sosednji pisarni na rojstnodnevni

zabavi. Pred odhodom na zabavo Grossa opozorijo, da je pod nadzorom opazovalca

(ovaduha) Georga, ki opazuje vse dogajanje v pisarnah skozi luknje v steni.

Naslednjega dne Gross postane novi opazovalec, Ballas pa direktor urada. Zatem

tajnica Marija prevede obvestilo in Gross odide do Ballasa, ki mu vrne njegovo staro

delovno mesto. Medtem Marijo odpustijo, učenci ptydepeja pa se nehajo učiti tega

jezika. Ptydepe na koncu zamenja drug umetni jezik chorukor (Havel, 1993, 54–

130).

V Obvestilu Havel izrabi majhen dopis, napisan v novem umetnem jeziku

ptydepe, za prikaz delovanja sistema na Češkoslovaškem, ki se giblje v krogu. Ballas

tako uvede novi jezik brez Grosseve vednosti, zato ker:

BALLAS: Vedeli smo, da boš nasprotoval, zato smo uredili stvari tako, da ne

boš videl, kaj se dogaja, vse dokler ne bomo dovolj močni, da premagamo

tvoje nasprotovanje. Sedaj ne moreš narediti ničesar več, da bi nas

zaustavil. Imamo trdno podporo večine zaposlenih, saj se zavedajo, da

samo ptydepe lahko postavi njihovo delo na resnično znanstveno osnovo.

Ali ni tako, g. P?

GROSS: Zdi se, da pozabljaš, da sem Jaz tisti, ki nosi odgovornost za celotno

organizacijo, Jaz sem tisti, v katerega so položili svoje zaupanje. Torej je

na meni, da odločim, kaj je dobro za organizacijo in kaj ni. Do sedaj sem

Jaz tukaj direktor.

BALLAS: Ne moremo ignorirati stališča, ki so ga zavzele množice. Celotna

organizacija sedi in čaka na tvojo besedo (Havel, 1993, 63).

Kot vidimo, ljudje znotraj sistema delujejo tako, da se podrejajo obstoječemu

sistemu, vse dokler ne pridobijo dovolj moči, da ga zaobidejo in vzpostavijo to, kar

želijo. Zavedajo se, da imajo tudi podrejeni svoja stališča in da ne bodo pripravljeni

večno čakati na spremembe z vrha, temveč bodo vzeli stvari v svoje roke. Tako tudi

86

Havel pravi, da je »potrpljenje množice veliko, vendar ni neskončno« (Havel, 1993,

64). Kmalu zatem pa ugotovimo, da se krog še ni razbil, saj ptydepe na koncu

zamenja drugi umetni jezik chorukor, ki, čeprav je popolnoma drugačen od

ptydepije, temelji na enako nesmiselnih zakonitostih. Krog je tako sklenjen in

dogajanje se lahko začne od začetka. Tako tudi Zdeněk Hořínek pravi, da »poskusi

sistema ob sočasnem ohranjanju njegove sprevrženosti neizogibno vodijo nazaj v

izhodiščni položaj, ko se gibanje sklene v krog« (Hořínek v Slivnik, 1999, 26).

Kot vidimo, se Gross še ni sposoben osvoboditi sistema, še naprej se prilagaja

in v skladu s tem tudi sprejme novo delovno mesto opazovalca (ovaduha). A tudi ko

mu nazadnje uspe ponovno vzpostaviti svojo oblast v uradu, kot pravi Boris A.

Novak, »nima dovolj etične volje in pokončnosti, da bi se povsem odpovedal

uveljavljeni igri politične moči« (Novak, 2003, 326). Gross tako ni zmožen zavzeti

novega položaja, ki bi od njega zahteval veliko odgovornost in pogum. Zato sedaj na

Češkoslovaškem junaki ne obstajajo, človek ne obstaja, vse kar obstaja, sta cinizem

in goli boj za preživetje. Kot pravi Boris A. Novak, »je le še brezdušen mehanizem

moči, v katerem je človeško življenje zreducirano na drobne hedonistične užitke. Ko

je svet iz tira, je za mnoge ljudi edina sreča – malica« (Novak, 2003, 326).

Tretja drama, Zmanjšana zmožnost koncentracije, je bila prvič uprizorjena 11.

aprila 1968 v Divadlu na Zabrádli in se osredotoča na posameznika kot človeka.

Glavni junak je družboslovni znanstvenik dr. Eduard Huml, ki je svoje raziskave

posvetil analizi človeških vrednot in potreb. Ima probleme z ženo Vlasto in z ljubico,

Renato, saj obe od njega želita, da zapusti drugo. Poleg tega v drami nastopata še

tajnica Blanka, ki tipka njegov esej, in znanstvenica dr. Anna Balcar, ki se

nenapovedano pojavi na njegovem domu in želi na njem izvesti raziskavo z napravo,

imenovano Puzuk. Ta naj bi imela umetno inteligenco in naj bi bila sposobna določiti

človekovo pravo esenco. Vendar je Puzuk zelo občutljiv na zunanje dejavnike in se

večkrat pokvari.

V tej drami lahko tako spremljamo zasebno in poklicno življenje dr. Humla in

njegov odnos do štirih žensk. Do žene in ljubice se vede na enak način, obema

obljublja, da bo drugo pustil, in ko ga povprašata po razlogih, zakaj tega še ni storil,

jima poda enako razlago. Poleg tega poskuša začeti ljubezensko razmerje še s svojo

tajnico Blanko. Ta se mu upira in poskuša ohraniti profesionalno razmerje. Iz tega

87

lahko razberemo, da Huml ne dela razlik med zasebnim in poklicnim življenjem ter

se tako neprestano vede po nekem ustaljenem vzorcu. To je dokaz, da se ne more

rešiti iz stereotipnega načina življenja, v katerega je zapadel, in se vrti v krogu. Dr.

Huml ima drugačen odnos edino do znanstvenice, do katere je radoveden in hkrati

nezaupljiv, saj ni prepričan o naravi eksperimenta, ki ga izvaja, in v kakšen namen

bodo pridobljeni podatki uporabljeni. Oglejmo si spodnji citat:

HUML: (gospodični Balcar) Ali vas lahko nekaj vprašam?

GOSPODIČNA BALCAR: Vsekakor.

HUML: Vprašanja, ki mi jih bo naprava zastavila –

GOSPODIČNA BALCAR: Puzuk –

HUML: Puzuk, ja – imajo točno določen cilj?

GOSPODIČNA BALCAR: Kaj mislite s tem?

HUML: Rad bi izvedel, če zadeva točno določen primer, na katerega bo moje

pričevanje nekako vplivalo, ali je samo vrsta – kako naj se izrazim –

kompleksne preiskave – vrsta preventivnih dokazov –

GOSPODIČNA BALCAR: Zakaj alternative? Naša preiskava je kompleksna

ravno zato, ker se osredotoča na specifičen primer.

HUML: O! Razumem! In, ali mi lahko poveste, kdo je vaš subjekt?

GOSPODIČNA BALCAR: Kdo? Vi, seveda! (Havel, 1993, 137–138)

Kakor je razvidno iz zgornjega primera, dr. Balcar izvaja eksperiment s točno

določenim namenom, in to je, da pridobi podatke o dr. Humlu. Iz tega lahko

razberemo, da gre dejansko za izvajanje nekega nadzora. Najverjetneje je s tem

Havel želel komentirati naravo obstoječega režima. Kakor vidimo, nadzor ni tako

strog, kot je bil v njegovih prejšnjih delih (na primer, ko so uradniki v Obvestilu pod

nenehnim nadzorom ovaduha), vendar je še vedno prisoten in zato avtor sumi, da bi

se znal ta nadzor nadaljevati. Samo omehčanje nadzora, kateremu smo priča, pa

zrcali obdobje liberalizacije na Češkoslovaškem v času praške pomladi.

V Vrtni veselici, Obvestilu in Zmanjšani zmožnosti koncentracije smo videli

popolno predanost človeka sistemu in njegovo nenehno prilagajanje obstoječim

razmeram. Čeprav se posamezniki zavedajo potrebe po spremembah, so se še naprej

88

pripravljeni režimu podrejati in prilagajati, saj se ne čutijo dovolj močne, da bi se

sistemu zoperstavili in ga premagali. Pomanjkanje poguma in odgovornosti za svoja

dejanja se tako zrcali v pasivnosti prebivalstva, cinizmu in golemu boju za preživetje.

Prebivalci so pod neprestanim nadzorom režima in se čutijo nemočne, kar sistemu

omogoča nemoteno delovanje. In začarani krog, v katerem se sistem giblje, se lahko

nadaljuje.

4.2.2 Človek se osvobaja sistema: »Vaněkove« enodejanke

V sedemdesetih letih je Václav Havel odkril in ubesedil novo modifikacijo

teme človek – sistem, ki si jo bomo ogledali na enodejankah Avdienca (1975),

Zasebni pogled (1975) in Protest (1978). Te drame so znane tudi kot »Vaněkove«

enodejanke, ker v vseh treh kot glavni junak nastopa disidentski pisatelj Ferdinand

Vaněk.

Avdienca se dogaja v pisarni pivovarne in se začne, ko delovodja (Sládek)

pokliče Vaněka, disidentskega pisatelja in delavca v pivovarni, na pogovor.

Delovodja tako najprej vpraša Vaněka, kako gredo stvari, za tem pa ga ob številnih

kozarcih piva in ponudbi za napredovanje poskuša prepričati, da piše tedenska

poročila za tajno službo o samem sebi. Vaněk ponudbo zavrne in drama se zaključi

tako, kot se je začela, le s to razliko, da je sedaj Vaněk tisti, ki sedi na delovodjevem

mestu, in na vprašanje, kako gredo stvari, ne odgovori več »dobro hvala«, temveč

»vse je krvava zmešnjava« (Havel, 1993, 183–211).

V Avdienci lahko vidimo srečanje oseb različnih nazorov, Sládka, človeka na

pravem mestu, in Vaněka, prišleka, intelektualca, ki je vržen v tuje okolje. Oba sta

zaradi obstoječih političnih razmer primorana živeti skupaj in iščeta način, kako bi

lahko mirno sobivala, ne da bi se hkrati spremenila. Delovodja tako poskusi Vaněka

prepričati v sodelovanje, vendar mu ta odvrne:

VANĚK: Resnično sem vam zelo hvaležen za vse, kar ste naredili zame…to

spoštujem še toliko bolj, ker vem, kako redko je takšno vedenje danes…vi

ste tako rekoč rešili moj vsakdanji kruh, za katerega, po pravici povedano,

89

ne vem, kaj bi naredil brez vaše pomoči…in to delo v skladišču bi bilo

zame večji bonus, kot se vi tega zavedate…vendar jaz…prosim, ne

razumite narobe tega, kar bom povedal, vendar jaz ne morem…jaz ne

morem ovajati samega sebe…

DELOVODJA: Ovajati…ovajati? Kdo govori o ovajanju?

VANĚK: Nisem zaskrbljen zase…meni ne bi škodilo…vendar gre za princip.

Kako lahko od mene pričakujete, da sodelujem v tem…

DELOVODJA: V čem? Nadaljuj, povej no! V čem ne moreš sodelovati?

VANĚK: V nečem, kar sem imel vedno za odvratno…(Havel, 1993, 208).

Kakor je razvidno iz zgornjega citata, se Vaněk dobro zaveda, da ne more

preživeti samo s svojo moralo, in je zato hvaležen Sládku, da mu je omogočil, da si

lahko prisluži denar za preživetje. Zaradi tega poskuša delodajalca tudi razumeti in

mu pomagati, saj, kakor pravi Hořínek, »ve, da tega ne počne, ker bi sam tako hotel;

ve, da je le orodje sistema« (Hořínek v Slivnik, 1999, 27). Sládka pa po drugi strani

zanima samo lastna pozicija, za katero pa se po njegovem mnenju ne zmeni nihče.

DELODAJALEC: Drek! Kaj veš ti…ti srečnež. Pišeš tiste tvoje igre…valjaš

sode…in svet se lahko zate podre! Kaj se pritožuješ? In veš kaj – oni se te

boji, to je to.

VANĚK: O ne, močno dvomim…

DELODAJALEC: To je božja resnica. Kaj pa jaz? Koga briga, kaj se meni

zgodi? Nikogar. Ali kdorkoli piše ali poroča o meni? Ne v tem življenju.

Oni lahko kričijo name kolikor želijo. Me spravijo v kot, me niso? Toda ti

– srečnež. (Tišina.) Poslušaj, Ferdinand,…(Havel, 1993, 203–204); in

naprej…

DELODAJALEC: Koga mislim? Vas preklete intelektualce, vas, koga! Koga

drugega? Lepe gospode, ki govorijo lepe besede. Vi si to lahko privoščite,

zato ker vedno pridete ven na vrhu, vi ste zanimivi, vedno veste, kako se

izvleči iz stvari, ste na vrhu tudi, ko ste na dnu, ampak navaden dečko kot

sem jaz, lahko trdo dela in kaj se zgodi /…/ na nikogar se ne more obrniti

90

/…/ vsi mu nastavijo nogo, vsi se ga lahko lotijo, živi prekleto nesrečno

življenje in potem kaj – uglajen gospod, kot si ti, pride mimo in reče, da

nima nobenih načel /…/ Načela! Ne preseneča me, da se oklepaš teh

svojih prekletih načel – pridejo prav, kajne, iz njih znaš narediti denar, od

njih živiš – kaj pa jaz? Nihče mi ne pomaga, nihče se me ne boji, nihče ne

piše o meni, nikogar niti najmanj ne zanima, kaj jaz počnem /…/

Nikamor se ne morem vrniti, se imam? Kam lahko grem? Kdo me bo

opazil? Koga zanima, kaj jaz počnem? Kaj mi lahko življenje ponudi?

Kaj pa moja prihodnost? (Havel, 1993, 208–209)

Vidimo lahko, da so odnosi znotraj komunističnega režima na Češkoslovaškem

zelo zapleteni in da obstaja velika vrzel med tem, kako različne osebe dojemajo

položaj svojih sodržavljanov. Vsi so odvisni od sistema, v katerem živijo, tudi

disidenti, in tako tudi Vaněk ni neki tujec na obisku, temveč je eden od zaposlenih v

pivovarni, nekdo, ki se mora do neke mere še vedno podrediti pravilom sistema, če

želi v njem preživeti. Avdienca lepo prikaže resnico češkoslovaške družbe,

brezupnost, v katerega je sistem prisilil povprečno osebo, in neomajnost drugih,

manjšine, ki ni bila več pripravljena sklepati kompromisov z režimom. S številnimi

ponavljajočimi se dialogi in akcijami je Havlu tako uspelo prikazati občutek

utesnjenosti, s katerim so bili ljudje na Češkoslovaškem primorani živeti.

V Zasebnem pogledu se Ferdinand Vaněk odpravi na obisk k svojima

prijateljema Michalu in Věri. Zakonca sta pred kratkim preuredila svoje stanovanje

in Vaněk si ga z zanimanjem ogleduje. Stanovanje je zelo razkošno, polno starih in

nenavadnih reči, s katerimi zakonca želita prikazati, kaj vse si lahko privoščita ter

kako ju vse to osrečuje. Ob tem pa hočeta prijatelja tudi prepričati, da naj tudi sam

postane tak kot sta onadva, vendar Vaněk to zavrne, saj bolj kot materialne stvari

ceni lastne moralne vrednote, katerim se ni pripravljen odpovedati (Havel, 1993,

213–237).

Glavna tema Zasebnega pogleda je soočenje morale in nezdružljivih pogledov

na svet Michala in Věre ter njunega prijatelja Vaněka, družbenega odpadnika.

Soproga sta, kakor pravi Hořínek, »značilna predstavnika potrošniškega načina

življenja« (Hořínek v Slivnik, 1999, 26), ki v sistem ne verjameta, se mu pa

91

prilagajata, zato da lahko imata od njega čim več koristi. Zanju se sreča skriva v

materialnih dobrinah in »imeti ter dajati videz« (Hořínek v Slivnik, 1999, 26) sta vse,

kar je za njiju v življenju pomembno. Vaněk pa je njuno pravo nasprotje, materialne

dobrine ga ne zanimajo in je zadovoljen s svojim preprostim življenjem, saj se mu za

dosego tega, kar ima, ni bilo potrebno, tako kot Michalu in Věri, odpovedati lastnim

prepričanjem.

Skozi vso dramo lahko spremljamo, kako Vaněk ne more skriti presenečenja

nad prijateljevim preurejenim stanovanjem in njuno predanostjo materializmu, saj sta

nekoč verjetno verjela in se borila za iste stvari kot on. Ne glede na to, pa sta se

zakonca odločila, da se prilagodita sistemu, saj sta ugotovila, da bosta lahko nekatere

stvari dosegla samo, če se bosta vedla tako, kot se od njiju zahteva.

VĚRA: Samo poglej nas – lahko bi bil tako srečen kot sva midva –

MICHAL: Tudi sam bi lahko imel dom z značajem –

VĚRA: Poln lepih stvari in dobrih družinskih vibracij –

MICHAL: Lepo urejeno in elegantno ženo –

VĚRA: Veselega otroka –

MICHAL: Lahko bi imel primernejšo službo –

VĚRA: Zaslužil nekaj kron –

MICHAL: Pozneje bi ti celo pustili oditi v Švico –

VĚRA: Jesti dostojnejšo hrano –

MICHAL: Bolje oblačiti –

VĚRA: Oditi v savno –

MICHAL: Vsake toliko bi te lahko obiskali prijatelji –

VĚRA: Jim pokazal svoje stanovanje –

MICHAL: Svoje otroke –

VĚRA: Jim zavrtel nekaj glasbe –

MICHAL: Pripravil groombles58 –

VĚRA: Na kratko, živel bolj človeško! (Vaněk tiho vstane in se začne

sramežljivo umikati proti vratom. Ko Michal in Věra to opazita, vstaneta,

presenečena.) (Havel, 1993, 234–235)

58 Vrsta jedi.

92

Kakor vidimo, so se tisti, ki se zoperstavijo sistemu, primorani soočati z

določenimi ovirami – na primer ne morejo dobiti službe, ustrezne svoji izobrazbi, ali

pa vize za potovanje v tujino. To, kako goreče zakonca prepričujeta prijatelja, da se

prilagodi sistemu, nakazuje na dejstvo, da so v času »normalizacije« prijatelji in

sosedje poskušali prepričati posameznike, ki so se režimu upirali, naj se mu

prilagodijo in odpovejo lastnim vrednotam, saj jim bo to omogočilo boljše življenje.

To kaže na vpliv, ki ga je imel režim na ljudi, če jih je lahko prepričal, da bo za vse

najbolje, če se razosebijo, zlijejo z množico. Hkrati pa dobimo tudi vtis o predanosti,

ki jo je režim potreboval, zato da je lahko neovirano deloval in se obdržal na oblasti.

V Protestu se Vaněk, disident, ki je pred kratkim prišel iz zapora, odpravi na

obisk k prijatelju Staněku. Ta zaprosi prijatelja, da napiše protest v podporo

Javůreku, priprtemu pevcu, s katerim je noseča njegova hči. Tako Vaněk brez

odlašanja predloži prijatelju že napisano peticijo. Staněk je nad peticijo navdušen,

vendar ko uvidi, da želi Vaněk, da jo tudi sam podpiše, poskuša speljati pogovor v

drugo smer. Vaněk vidi nelagodje prijatelja, se postavi na njegovo mesto in na glas

pove vse, kar prijatelj v tem trenutku razmišlja in česar si ne upa izreči. Ne glede na

vse, se Staněk odloči, da peticije ne podpiše. Drama se zaključi tako, da Staněk dobi

klic, v katerem mu sporočijo, da so Javůreka izpustili in protest tako ni več potreben

(Havel, 1993, 239–266).

Prva stvar, ki jo opazimo v tej drami, je podobnost imen glavnih nastopajočih

likov – Vaněk in Staněk, ki nakazujeta na to, da sta si lika zelo podobna, hkrati pa

zelo različna. Čeprav sta oba pisatelja, je Vaněk disident, ki se je zoperstavil režimu,

Staněk pa se je sistemu prilagodil in deluje znotraj njegovih mej sprejemljivega.

Prijatelja se najprej strinjata, da bi bilo potrebno Javůreku pomagati, vendar se med

njima kmalu pokaže veliko razhajanje o tem, kako to storiti. Čeprav se Staněk ne

identificira z režimom, se ni pripravljen izpostaviti tako kot Vaněk in podpisati

protesta, saj se noče spustiti v odprti spopad z režimom. S tem Havel lepo prikaže ne

samo Staněkovo razdvojenost, temveč tudi razdvojenost češkoslovaškega

prebivalstva v 70-ih letih 20. stoletja, ko so se ljudje zavedali nepravičnosti in

nedemokratičnosti obstoječega družbenega sistema, vendar so se zaradi izkušnje

93

praške pomladi bali direktno pristopiti k dejanjem. Kako so preprosti ljudje dojemali

svojo vlogo znotraj režima, lepo prikaže sledeči primer:

STANĚK: Daj no, kaj ne vidiš, kako absurdno je to? Eh! Povabil sem te zato,

ker sem upal, da boš lahko kaj storil za Javůreka – ti daš že napisan tekst

in še več, takega s petdesetimi podpisi! Mene preigraš kot otroka. Ne

morem verjeti svojim očem in ušesom, jaz skrbim, kako jim preprečiti, da

uničijo tvoj načrt – in ves ta čas se nisem spomnil, narediti tistega

najpreprostejšega, najnaravnejšo stvar, ki bi jo moral najprej narediti!

Mislim, brez odlašanja bi moral podpisati dokument! Torej, moraš

priznati, da je to absurdno, kaj ni?

VANĚK: Mmm –

STANĚK: Sedaj poslušaj, Ferdinand, kaj ni to res grozno pričevanje situacije,

v katero so nas privedli? Kaj ni? Samo pomisli: celo jaz, čeprav vem, da

ni pomembno, celo jaz sem se privadil na zamisel, da je podpis protesta

stvar lokalnih specialistov, profesionalcev, ki so med seboj solidarni,

disidentov! Medtem ko mi preostali – ko želimo kaj storiti za korist

vsakdanje dostojanstvenosti – se avtomatično obrnemo na vas, kot da bi

bili vi vrsta moralne ustanove. Z drugimi besedami, mi smo tukaj zato, da

smo tiho in da nas obdarijo z relativnim mirom in tišino, medtem ko ste vi

tu zato, da spregovorite za nas in da trpite na zemlji, za slavo v nebesih!

Perverzno, kaj ni? (Havel, 1993, 257).

Kot vidimo, se je med prebivalstvom izoblikoval nek sistem vlog, pri čemer je

bilo jasno, kaj se od koga pričakuje. Tako se je od disidentov pričakovalo, da

zastopajo tiste, ki so tiho, in da namesto njih preidejo k dejanjem, medtem pa se je od

povprečnega državljana pričakovalo, da se bo vedno znova prilagodil zahtevam

režima. Ob tem pa se Havel tudi zaveda, da se ni dobro vedno in za vse zanašati na

disidente, saj lahko njihovo posredovanje doseže nasprotni učinek od želenega, in

tako piše:

94

VANĚK: …Torej je konec koncev tvoja zasebna intervencija pomagala. Še

dobro, da nismo poslali protesta kakšen dan prej! Prepričan sem, da bi

zavzeli pokončno držo in ga ne bi izpustili!...

STANĚK: Moj dragi tovariš, ne smeš skrbeti! Vedno obstaja možnost, da boš

s svojimi dejanji naredil več škode kot koristi! Ne? Nebesa, če bi se moral

ozirati na njih, potem ne bi bil nikoli sposoben ničesar narediti! Pridi,

gremo po tiste sadike – (Havel, 1993, 266)

Na ta način Havel pokaže, ne samo, da lahko tudi preprosti ljudje s preprostimi

dejanji vplivajo na razplet dogodkov, temveč tudi negotovost disidentov, če je to, kar

delajo, res prav? Kakor vidimo, je avtor prepričan, da to, če delajo prav ali narobe, ni

toliko pomembno, saj brez dejanj se ne bo nikoli nič spremenilo.

Vaněka se pogosto interpretira kot Havlov alter ego, vendar Vaněk še zdaleč ni

samo njegov avtoportret, je lik, v katerem se lahko prepozna vsak disident. Po

besedah Václava Havla in Pavla Kohouta je Vaněk »sodoben češki pisatelj,

relativno sramežljiv in vljuden človek, ki se je – samo zato, ker govori in piše to, kar

misli – zapletel v trajno konfrontacijo s politično oblastjo. Ta ga je označila kot

sovražnika, zato postane objekt najrazličnejšega preganjanja. Vaněk ni niti

samozavesten borec niti ponosen moralni razsodnik, ki bi gledal nase kot na

'narodovo vest', temveč samo malce negotov intelektualec, ki pogosto dvomi vase in

ki se trudi, včasih celo preveč, da bi se vživel v položaj drugih in to tudi spoštoval«

(Havel in Kohout v Novak, 2003, 329). V dramah nam Ferdinand Vaněk ne pove

skoraj ničesar o samem sebi, tudi njegove vrednote niso nikoli jasno definirane.

Nikoli ne kritizira ljudi okoli sebe, sprejme njihove odločitve in, kakor pravi Barbra

J. Falk, »ob tem nikoli ne postavi pod vprašaj njihove moralne integritete ali

odločitev« (Falk, 2003, 234). Zaradi vseh teh lastnosti sta si lik Ferdinanda Vaněka

izposodila še druga dva dramatika, Pavel Landovský in Pavel Kohout.

V »Vaněkovih« enodejankah smo videli, kako se je človek začel osvobajati

sistema in se je v skladu s tem začel vedno bolj vesti, kot da bi verjel. Večinsko

prebivalstvo je tako še vedno enačilo srečo z materialnimi dobrinami in se je za

dosego teh bilo še vedno pripravljeno odpovedati lastnim vrednotam ter se prilagoditi

zahtevam režima. Pri tem pa se prvič pojavi večje število prebivalstva (še vedno

95

manjšina), ki ni pripravljeno več sklepati kompromisov s svojo vestjo in se je nehalo

prilagajati sistemu. Izoblikuje se jasna delitev vlog med češkoslovaškim

prebivalstvom, ki se tako razdeli na preprosto prebivalstvo, ki se sistemu še naprej

prilagaja, in disidente, ki javno spregovorijo to, kar mislijo. Čeprav se disidenti

začnejo boriti za svoja prepričanja, vidimo, da ne morejo preživeti samo s svojo

moralo, za preživetje potrebujejo denar in delo, kar jih še naprej dela odvisne od

sistema. V enodejankah je opazna tudi razdvojenost preprostega prebivalstva, ki se

zaveda nepravičnosti, ki jih obkroža, in potrebe po njeni popravi. Hkrati pa niso

pripravljeni pristopiti k dejanjem in odprto nasprotovati režimu, ki še vedno izvaja

konstanten nadzor nad prebivalstvom oz. ga celo stopnjuje, kar pa med ljudmi

ustvarja občutek utesnjenosti in brezizhodnosti položaja.

4.2.3 Teoretiziranje odpora: Moč brezmočnih

Esej Moč brezmočnih je Václav Havel napisal oktobra 1978. V njem je

predstavil življenje prebivalstva na Češkoslovaškem in pomen, ki ga je zanje imel

nastanek Listine 77. Na začetku dela Havel spregovori o bistvu oblasti in razloži

pojem posttotalitarni sistem59, ki ga uporabi za označitev obstoječega sistema na

Češkoslovaškem. Temelj tega posttotalitarnega sistema je »prožna ideologija, ki v

svoji kompleksnosti dosega značaj sekularizirane religije« (Havel, 1994a, 14).

Sprejetje te ideologije zahteva od posameznika popolno predanost, tako da se je

človek primoran odreči lastnemu razumu in vesti, v zameno pa naj bi dobilo njegovo

življenje ponovno smisel.

Kako ideologija služi režimu, Havel lepo prikaže na primeru prodajalca

zelenjave, ki v »izložbeno okno« svoje trgovine »namesti med čebulo in korenjem

geslo z napisom 'Proletarci vseh dežel, združite se!'« (Havel, 1994a, 18). Čeprav

zelenjadar ne verjame v izpostavljeno geslo, ga v izložbo izobesi zato, ker »to

59 Pojem avtor uporablja za to, da loči češkoslovaški sistem oblasti od diktature, pri tem pa izpostavi,

da beseda »post-« ne pomeni, da gre za sistem, ki ne bi bil več totalitaren, temveč za sistem, ki je v

svoji osnovi drugačen kakor tipične diktature, s katerimi se navadno povezuje pojem totalitarizma.

96

počenja že leta, ker vsi tako delajo, ker mora tako biti. Če tega ne bi storil, bi utegnil

imeti težave« (Havel, 1994a, 18), in s tem, ko to naredi, razglasi, da se zaveda svojih

dolžnosti, da te dolžnosti spoštuje, da je zanesljiv ter da si zaradi tega zasluži živeti v

miru. Ideologija tako postane imitacija nekih vrednot, ki človeku omogočajo, da

spregleda lastna prepričanja in se vede tako, kot se od njega zahteva.

Po Havlu se posttotalitarni sistem dotika človeka »skoraj na vsakem koraku«

(Havel, 1994a, 22) in zato režim od posameznika ne zahteva, da verjame vsem

stvarem, dovolj je, da se vede tako, kot da bi verjel. Človeku »ni treba sprejeti laži.

Dovolj je, da sprejme življenje z njo in v njej. Že samo s tem namreč potrjuje sistem,

ga izpolnjuje, ga dela – je sam sistem!« (Havel, 1994a, 23). Sprejeti predpisan ritual,

pomeni sprejeti »videz« kot resničnost in tako se začne igra, ki je prisilila

posameznike v prilagajanje, jih razosebila in tako omogočila režimu, da neovirano

deluje naprej. Iz tega lahko sklepamo, da so temelji posttotalitarnega sistema

nestabilni in se »ohranjajo samo tako dolgo, dokler je človek pripravljen živeti v

laži« (Havel, 1994a, 29).

Kaj se torej zgodi, ko oseba, ki ni več pripravljena »živeti v laži«, prekrši

pravila igre in poskusi »živeti v resnici«? Ta oseba bo »izgubila svoje vodilno

delovno mesto in bo premeščena k prevoznikom; znižali ji bodo plačo. Odreči se bo

morala upanju, da bi svoj dopust preživela v Bolgariji. Ogroženo bo nadaljnje

izobraževanje njenih otrok. Predpostavljeni jo bodo šikanirali in njeni sodelavci se ji

bodo čudili« (Havel, 1994a, 35) ali z drugimi besedami, ta oseba bo izgubila vse

ugodnosti, ki ji jih je nudil sistem v zameno za sodelovanje v njegovi igri, saj s tem,

ko je prekršila njena pravila, jo je hkrati tudi razvrednotila. Podlaga posttotalitarnega

sistema bi bila uničena in stvari bi spet postale to, kar so v resnici bile. Ob tem pa bi

pokazala, da je »življenje v resnici« možno in to je vse, kar mora režim preprečiti, da

se zgodi. Zaradi tega se na vsak znak nesoglasja režim odzove hitro in silovito.

Kaj za posameznika pomeni »živeti v resnici«? To pomeni, da se človek odloči

zoperstaviti vlogi, ki jo ima znotraj sistema in poskusi »zopet prevzeti odgovornost

zase« (Havel, 1994a, 44). Začne se ravnati v skladu s svojimi prepričanji in vestjo,

kar ga privede do tega, da se s sistemom spusti v novo igro, igro »na vse ali nič«, za

katero se po Havlu »odločajo le tisti, ki jim je prvo toliko vredno, da vzamejo nase to

drugo« (Havel, 1994a, 43).

97

Če povzamemo, kje se skriva moč nemočnih? Če izhajamo iz tega, da obstoj

posttotalitarnega sistema temelji na konsenzu ljudi in njihovi pripravljenosti »živeti v

laži«, potem lahko sklepamo, da se moč nemočnih skriva v vsakem človeku, saj ima

vsak možnost, da se odloči za »življenje v resnici«. Svobodna volja je torej tisto, kar

daje nemočnim možnost, da povišajo svoje glasove in da stvari spremenijo, je moč,

ki nam je nihče ne more odvzeti. Ne glede na to, pa je režim poskušal zatreti

svobodno voljo, in sicer tako, da je poskušal vzpostaviti nadzor nad vsakim

aspektom posameznikovega življenja. Kakor smo videli v prejšnjih poglavjih, jim to

ni nikoli popolnoma uspelo, saj so se ljudje na restrikcije in nadzor odzvali z

nastankom »druge kulture«.

V nadaljevanju avtor analizira pojem opozicije v posttotalitarnem sistemu,

definira disidente, prikaže razloge, zakaj disidenti to oznako zavračajo, razloži

princip legalnosti, na katerem temelji Listina 77 itd.

4.2.4 Človek zunaj sistema: Largo desolato, Skušnjava, Sanacija

Listina 77 je omogočila človeku, da se osvobodi sistema in »zaživi v resnici«.

Kako je človek »zaživel«, si bomo ogledali v delih Václava Havla: Largo desolato

(1985), Skušnjava (1986) in Sanacija (1987).

Glavni junak drame Largo desolato je Leopold Kopřiva, disident, ki je pod

neprestanim policijskim nadzorom in, čeprav živi v prostornem stanovanju, se vede,

kot bi bil v zaporu. Zaradi strahu pred ponovno aretacijo se je Kopřiva osamil, postal

je samotar, nevrotičen, alkoholik in nezmožen nadaljnjega literarnega ustvarjanja.

Dodaten pritisk nanj izvajajo še njegovi prijatelji, oboževalci, žena in ljubica, saj od

njega vsi veliko pričakujejo. Nekega večera Kopřivo obiščeta dva agenta, ki mu v

zameno za to, da podpiše izjavo, da ni avtor nekega spornega eseja, ponudita

opustitev vseh obtožbo proti njemu. Čeprav Kopřiva zapade v skušnjavo in zaprosi

agenta za več časa za premislek, se nazadnje le odloči, da ponudbo zavrne. Ko

Kopřiva posreduje svoj odgovor agentoma, mu ta odvrneta, da zaenkrat podpis tega

dokumenta ni več potreben, saj trenutno on ni več to, kar je bil, in ni več nevaren za

oblast (Havel, 1994b, 1–60).

98

V delu se Leopold Kopřiva sooča s krizo identitete in dolžnosti, ki izhajata iz

njegove družbene vloge disidenta. Njegovi prijatelji, oboževalci/podporniki, žena in

ljubica od njega zahtevajo, da naj bo to, kar je. Poleg tega se Kopřiva dobro zaveda,

da so tisti, ki so položili svoje upe vanj, saj mu to vsi neprestano ponavljajo, številni.

Prvi Sidney in Bertram mu tako pravita:

PRVI SIDNEY: …mi mislimo, ne me razumet narobe /…/ mi smo mnenja,

da bi lahko naredil več, kot delaš /…/ veliko ljudi te opazuje /…/ Glavna

stvar je, da ne oslabiš – mi verjamemo vate in te potrebujemo – (Havel,

1994b, 12);

BERTRAM: Tvoji prijatelji – in tudi jaz med njimi – mi vsi – nekaj časa – in

upajmo, da so naši strahovi brezpredmetni – mi vsi – nekaj časa – smo se

začeli spraševati, če se ne boš morda zlomil pod pritiskom – če boš

sposoben izpolniti zahteve, ki zahvaljujoč temu, kar si do sedaj storil –

pričakovanja, ki jih imamo do tebe – da boš zmožen izpolniti

pričakovanja, ki – oprosti – ki jih pravično zahtevamo od tebe – če boš,

na kratko, kos svojemu poslanstvu in da ostaneš zvest svojim dolžnostim,

resnici, svetu, vsem, katerim si postal vzor – samo s svojim delom –

oprosti – toda preprosto postajamo malo zaskrbljeni, da bi se nam lahko

izneveril in si tako nakopal – oprosti – in bo zagotovo tako, glede na tvojo

občutljivost – si boš nakopal neskončno trpljenje – (Havel, 1994b, 22).

S tem, ko se Prvi Sidney in Bertram vedeta, kot da sta junakova vest, in mu

pravita, kaj si mislita o njem, o tem, kar dela sedaj, in o tem, kako bi se moral

obnašati, izvajata nanj pritisk, ki samo še dodatno poglobi krizo, v katero je glavni

junak zašel. To lepo prikažejo Kopřivove naslednje besede:

KOPŘIVA:…ne morem se znebiti tega groznega občutka, da se je zadnje

čase nekaj začelo rušiti v meni – kot da bi se neka os, ki me je držala

skupaj, zlomila, tla se mi rušijo pod nogami, kot da bi začel notranje gniti

– včasih imam občutek, da igram svoj lik, namesto, da bi sam bil to, kar

99

sem. Primanjkuje mi neka fiksna točka, s katere bi lahko rasel in se

razvijal /…/ padam globlje in globlje v praznino in se ne morem več

oprijeti stvari. V resnici samo čakam, da se stvari zgodijo in nisem več

tista samozavestna oseba, ki nadzoruje svoje življenje, temveč sem postal

samo njen pasivni objekt – včasih imam občutek, da vse, kar počnem, je,

da nemočno spremljam minevanje časa. Kaj se je dogaja z mojim

pogledom na svet? Mojim smislom za humor? Mojo marljivostjo in

vztrajnostjo? Bistvom mojih opazk? Mojo ironijo in autoironijo? Mojo

sposobnostjo navdušenja, čustvene vpletenosti, predanosti, celo

žrtvovanja? Atmosfera zatiranja, v kateri sem bil prisiljen živeti tako

dolgo, me je zaznamovala. Igram svojo vlogo, kot da se ne bi nič zgodilo,

znotraj pa nisem več tista oseba, za katero me vsi imate /…/ Razpadel

sem, paraliziran sem, ne bom se spremenil in bilo bi boljše, da bi prišli

pome in me odpeljali nekam, kjer ne bi več bil vzrok nesreče in

razočaranja – (Havel, 1994b, 27–28).

Kot vidimo, so pričakovanja ljudi Kopřivo privedle do tega, da ne more več

tako svobodno živeti, kot bi si želel, da ne more več biti to, kar je, in da se mora

navzven vesti tako, kot se od njega pričakuje. Zaveda se, da je bil on tisti, ki je v

ljudeh vzbudil upanje, da lahko s svojimi dejanji spremenijo stvari, in zaradi tega čuti

do njih odgovornost, da se jim ne izneveri. Na ta način pa začnejo ljudje z njim

manipulirati in Kopřiva se zave, da »življenje v resnici« neposredno pomeni živeti v

»pričakovanjih« drugih, ki želijo živeti skozi njega. To pa, kakor pravi Hořínek,

samo »še krepi njegov občutek osamljenosti in nemoči« (Hořínek v Slivnik, 1999,

27). Kot lahko vidimo, gre v tem primeru za soočenje glavnega junaka z bremenom

vloge, ki jo igra v življenju, in šibkostjo svojega značaja.

Da se je človek začel osvobajati sistema, lahko v drami Largo desolato

sklepamo po tem, da je v tem delu, za razliko od Havlovih prejšnjih del, konflikt med

sistemom in posameznikom le potencialno prisoten. Slednji se tako kaže kot nenehna

grožnja, ki vzbuja v junaku strah in negotovost, ne pa tudi kot direkten konflikt.

Poleg tega lahko tudi vidimo, kako se je spremenilo razmišljanje ljudi, njihovo

dojemanje samih sebe in ljudi okoli njih. Oba Sidneyja, kljub temu da se še vedno

100

nista pripravljena odkrito upreti režimu, tvegata in gresta obiskati Kopřivo. V

izražanju svoje podpore gresta celo tako daleč, da se ponudita, da mu bosta

priskrbela vse materiale, ki jih potrebuje za svoje delo.

Skušnjava se dogaja na znanstvenem inštitutu, kjer je zaposlen glavni junak te

drame Jindřich Foustka. Zadolžen je za spodbujanje znanstvenega pogleda na

svet,zato se tudi odloči preučiti magijo. Pri tem mu pomoč ponudi Fistula, vrag, ki

svoje sposobnosti dokaže tako, da naredi, da se tajnica Markéta zaljubi v Foustka.

Kmalu zatem direktor znanstvenega inštituta odkrije, da Foustka prakticira magijo,

zato ga obsodi nespoštovanja pravil inštituta in organizira sojenje. Na procesu

obtožencu uspe prepričati ostale znanstvenike, da se je lotil preučevanja magije v

znanstvene namene, in je tako opran vseh obtožb. Zatem Fistula obtoži Foustka, da je

prekršil njun dogovor, po katerem bi morala njuna srečanja ostati tajna. Glavni junak

se pred obtožbami zagovarja s tem, da je hotel samo pridobiti zaupanje direktorja,

zato da bi lahko poglobil študije o magiji. Sledi zabava v maskah, na kateri direktor

Foustki razkrije, da je vedno bil sumničav do njega, da se je poslužil Fistule, zato da

bi se lahko dokopal do resnice o njem, ob tem pa izjavi, da ne moremo služiti dvema

gospodarjema. Drama se zaključi tako, da znanstveniki inštituta zažgejo Foustka.

Kot vidimo, je glavni junak drame razpet med osebnimi koristmi in

samoohranitvijo. Pomanjkanje spoštovanja pravil in odgovornosti Foustko privedeta

do tega, da izgubi svojo identiteto. Zaradi tega poskusi izigrati sistem, ko mu najbolj

koristi, izda Fistulo, ob tem pa ne opazi, da je Fistula del sistema. Kje je Foustka

naredil napako, nam razkrije direktor, ki pravi: »Kot vedno, ima Fistula popolnoma

prav. Vsekakor ne morete služiti vsem gospodarjem in jih istočasno vse slepiti,

goljufati. Ne moreš samo jemati, ne da bi dal kaj v zameno. Vsak od nas se mora

odločiti, kje stoji« (Havel, 1994b, 133). Poskus izigranja obeh strani je tako nekaj,

kar celo sam zlodej, Fistula, ne more sprejeti.

Skušnjava, s katero se Foustka v drami sreča, ni nič drugega kot to, da se mora

odločiti, če se bo za dosego svojih ciljev pripravljen odpovedati svojim vrednotam in

tvegati izgubo identitete. Vzrok za to lahko razberemo iz naslednjega citata:

FOUSTKA: Ko človek izžene Boga iz svojega srca, naredi prostor hudiču.

Kaj je svet s temi zaslepljenimi, z močjo obsedenimi vladarji in njihovimi

101

zaslepljenimi, brezmočnimi subjekti? Kakšna katastrofa se pripravlja ob

izgnanstvu znanosti – z nami kot njenimi predstavniki? Kaj drugega je to,

kot pa hudičevo delo? Dobro je znano, da je hudič mojster prevare. Ali si

lahko zamisliš bolj domiselno krinko, kot to, ki mu jo ponuja današnje

moderno primanjkovanje vere? Ni čudno, da je prepričan, da lahko bolje

deluje tam, kjer so ljudje nehali verjeti vanj… (Havel, 1994b, 88).

Kot vidimo, je omajanje posameznikove vere tisto, kar naredi prostor za

skušnjavo. V drami pa Havel posveti pozornost še enemu pomembnemu pojmu –

resnici. Kaj je torej resnica? Fistula pravi, da »resnica ni samo to, kar mi mislimo,

ampak tudi zakaj, komu in pod kakšnimi okoliščinami to rečemo« (Havel, 1994b,

105), s čimer ne želi samo povedati, da obstaja toliko resnic, kolikor je ljudi, temveč

tudi, da se da z resnico manipulirati. Odposlanec pa nato doda, da »resnica mora

prevladati, ne glede na to kdo bo za to moral trpeti v procesu. Zato imamo še več

razlogov, da se zavedamo, da iskanje pravice pomeni iskanje celotne in neolepšane

resnice. Resnica, prijatelji moji, ni samo to, kar se nam kaže kot pravilno, temveč

tudi ta, ki služi vsem, ta, ki se jo da izrabiti« (Havel, 1994b, 109).

Asanacija uprizarja obnovo grada v nekem starem mestu na Češkoslovaškem.

Medtem ko skupina arhitektov načrtuje prenovo, prideta na grad dva zastopnika

meščanov, ki direktorju predložita peticijo proti načrtovani prenovi. Zastopnika

priprejo, arhitekti pa naprej načrtujejo prenovo gradu. Nekega dne jih nato obiščeta

dva inšpektorja in eden izmed arhitektov, Albert ju zaprosi, da izpustijo iz zapora

predhodno priprta zastopnika. Inšpektor prošnjo odobri, vendar se kmalu izkaže, da

nista bila zastopnika nikoli izpuščena, zato ker je bil ob menjavi oblasti inšpektor, ki

je ta ukaz izdal, odstavljen in njegov ukaz ni bil nikoli izvršen. Pogum in vera v

svobodo, ki sta za kratek čas prevzela arhitekte in jih spodbudila, da se postavijo v

bran priprtih zastopnikov, hitro izgineta, stvari se vrnejo v ustaljene tire in arhitekti

lahko nadaljujejo z načrtovanjem obnove (Havel, 1994b, 137–207).

V drami je izpostavljeno, kako arhitekti, ki so že po naravi svojega poklica in

dela odvisni od oblasti, razpravljajo o obnovi, ki jo načrtujejo, in o tem, kakšno

pozicijo bi morali zavzeti do peticije in njenih predstavnikov. Avtor tako prikaže

nasprotujoča si mnenja direktorja Bergmana, ki zagovarja, da se ne more za vse

102

vedno iskati odobravanja ljudstva, in Alberta, ki meni, da ljudje niso neumni, da se

spoznajo na veliko različnih stvari, in vedo, kaj hočejo. Albert se tako postavi na

stran ljudstva, saj kot sam pravi:

ALBERT:…skrbi me zamisel, da bi z vsem ravnali kot s kupom smeti, da bi

vse zamenjali z umskim konceptom. Nihče med nami nima recepta za

univerzalno srečo in mi nimamo nobene pravice, da sprevrnemo življenja

ljudi, kot da bi to pravico imeli… (Havel, 1994b, 157).

Kot vidimo, je mladi arhitekt zaskrbljen nad tem, da si predstavniki oblasti

jemljejo pravico, ki je nimajo, in da odločajo v imenu drugih. Vse, kar se po

njegovem danes zahteva od oblasti, je »prilagodljivost – humanost – spoštovanje

standardov ljudi, njihovega življenja – spoštovanje njihove različnosti, njihove

nepredvidljivosti, njihove bede…spoštovanje…« (Havel, 1994b, 157–158). Slednje

pa se ne da doseči, dokler ne bo sistem izstopil iz začaranega kroga, v katerem se

giblje, dokler se ne bodo ljudje nehali obnašali kot »liki v igri, ki jo je nekdo

postavil« (Havel, 1994b, 161). Na to zaprtost totalitarnega sistema nakazuje tudi

zamenjava oblasti v drami, ki povzroči, da se arhitekti vrnejo nazaj k opravljanju

svojega dela, tako kot so to počeli prej.

Kaj lahko potem arhitekti storijo za to, da prekinejo začarani krog, v katerem se

sistem giblje? Odgovor na to nam ponudi Bergman, ki pravi: »poskusili smo teči, še

preden smo sploh shodili /…/ Ne smemo se obvezati stvarem, o katerih dvomimo, da

jih bomo lahko dosegli. Noge na tla, glave iz oblakov, gojiti moramo to, kar lahko

dosežemo« (Havel, 1994b, 188). Iz tega lahko razberemo, da bo lahko človek

zapustil sistem samo takrat, ko bo začel živeti v realnosti, od koder bo potem lahko

začel uresničevati svoje cilje in bo lahko svobodno zaživel svoje življenje.

Kot smo videli v pričujočih treh dramah, se je človek osvobodil sistema in

zaživel v resnici, vendar ne glede na to, še vedno ostaja in obstaja znotraj njega.

Čeprav se je posameznik sistema osvobodil, se osebe, ki ga obkrožajo in ki

soustvarjajo njegovo življenje, še niso, tako da dejansko posameznik živi in obstaja

znotraj sistema, a je hkrati tudi izven njega. Slednje ga, kot smo videli v drami Largo

Desolato, pripelje do krize identitete in dolžnosti ter nenazadnje tudi do spoznanja,

103

da »živeti v resnici«, pomeni »živeti v pričakovanjih drugih«. Človek zunaj sistema

se tako osami in začne ga prevzemati občutek nemoči. Ob tem se spremeni tudi

položaj preprostega prebivalstva, ki dogajana ne opazuje več samo pasivno, temveč

začne pristopati k dejanjem, pa čeprav še ne takim, ki bi ga privedle do odkrite

konfrontacije z oblastjo. Ljudje uvidijo, da ne morejo hkrati stati na strani režima in

disidentov, temveč morajo izbrati eno izmed strani, če ne želijo biti pogubljeni. Pri

tem Havel tudi izpostavi, da ljudje vedo, česa si želijo, in da se bodo za to tudi začeli

boriti. Če smo do sedaj videli, kako so se spreminjali disidenti in preprosto

prebivalstvo, lahko vidimo, da se sistem ni spremenil, ker se ni mogel spremeniti, saj

bi drugače propadel. Zaradi tega se kljub zavedanju o nesmiselnosti določenih zahtev

še naprej vede tako, kot se je do sedaj.

104

5 ZAKLJUČEK

Listina 77 je pomembno vplivala na razvoj disidentsva na Češkoslovaškem.

Povezala je ljudi ne samo različnih starosti in poklicev, temveč tudi osebe različnih

političnih in verskih prepričanj, ki so imele različne cilje v življenju. Disidentstvo je

povzdignila na novo raven in nastalo je gibanje za spoštovanje temeljnih človekovih

in državljanskih pravic, ki se je javno zoperstavilo obstoječemu sistemu. Čeprav se je

Listina 77 soočala s številnimi kritikami in razhajanji med »čartisti«, je te

premostila, ne da bi spremenila svoje prvotno sporočilo in zahteve. Disidenti niso

popustili pod pritiski oblasti in se niso uklonili pod represivnimi metodami.

Nasprotno, nadaljevali so s svojim delom in tako so nastali številni avtorizirani

dokumenti in »samizdati«, ki pričajo o predanosti načelom Listine 77.

Čeprav so bili disidenti maloštevilni, so s svojimi dejanji in zahtevami ogrozili

obstoj režima. Nehali so se pretvarjati, da je vse v redu, in začeli javno izražati svoja

stališča. Stvari so pokazali takšne, kot so v resnici bile, in zrušili »igro kot da«, ki je

režimu omogočala neovirano delovanje. Zavrnili so sistem, ki je bil v svojem bistvu

statičen in se je lahko gibal samo v krogu. Ustvarili so mesto za spremembe in

omogočili nastanek novega, bolj odprtega sistema, ki je svojo moč črpal iz odziva

posameznika. Aktivnosti disidentov in njihova vztrajnost so sčasoma med pasivnim

češkoslovaškim prebivalstvom vzbudili željo in zavest, da imajo pravico živeti kot

svobodni subjekti.

Skozi analizo izbranih Havlovih del smo spremljali proces človekovega

osvobajanja od sistema. Videli smo, da so se ljudje po zlomu praške pomladi zelo

prilagajali sistemu, se razosebili in vdali v usodo. Intervencija sil Varšavskega pakta

in zatrtje praške pomladi so češkoslovaško prebivalstvo razklali na dvoje; večino so

potisnili v apatijo in brezup, manjšino pa so spodbudili k dejanjem. Nastala je Listina

77, ki je ljudi spodbudila, da so prenehali sklepati kompromise s svojo vestjo in

ponovno zaživeli v resnici. Brezup je, vsaj pri posameznikih, zamenjalo upanje v

boljšo prihodnost in ljudje so začeli odkrivati svojo moč – moč nemočnih.

105

6 SEZNAM KRATIC

ČSM – Mladinska zveza ali Češkoslovenský svaz mládeže

HRM – Gibanje revolucionarne mladine ali Hnutí revolucionářský mládeže

K 231 – Združenje 231 ali Klub 231

KAN – Združenje nepartijskih aktivistov ali Klub angažovanýh nestraníků

KVSE – Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi

MPT – Multilateral Preparatory Talks ali Helsinške konzultacije

PPU – The Plastic People of the Universe

SEV – Svet za vzajemno gospodarsko pomoč

SSM – Socialistična zveza mladine ali Socialistický svaz mládeže

VONS – Odbor za obrambo po krivici preganjanih oseb ali Výbor na obranu

nespravedlivě stíhaných

ZČSP – Zveza češkoslovaških pisateljev ali Svaz československých spisovatelů

ZDA – Združene države Amerike

106

7 VIRI IN LITERATURA

7.1 Literatura

Agnew, H. (2004): The Czechs and the Lands of Bohemian Crown. Board of

Trustees of Leland Standford Junior University.

Bloed, A. (1993): Analysis and basic documents, 1972–1993/The conference on

Security and Co-operation in Europe. Dordrecht; Boston; London, Kluwer Academic

Publishers.

Čornej, P. in Pokorný, J. (2004): A brief history of the Czech lands to 2004. Praga,

Práh Press.

Dupré la Tour, N. (2007): Vrnitev v Evropo. V: Nova revija, 26, 307/308, str. 140–

149.

Czechoslovakia – Charter 77. V: Economic and Political Weekly, 1977, 12, 21,str.

831–833.

Falk, J. B. (2003): The dilemmas of dissidence in East-Central Europe: citizen

intellectuals and philosopher kings. Budapest New York, Central European

University Press.

Fascell, D. B. (1979): The Helsinki Accord: A Case Study. V: Annals of the

American Academy of Political and Social Science, 442, str. 69–76.

Gabrič, A. (2010): Disidentstvo u Sloveniji. V: Kisić Kolanović, N.; Radelić, Z.;

Spehnjak, K.: Disidentstvo u suvremenoj povijesti: zbornik radova s meñunarodnoga

znanstvenog skupa održanog u Hrvatskom institutu za povijest u Zagrebu 19.

studenoga 2009. Zagreb, Hrvatski institut za povijest, 129–144.

107

Havel, V. (1990a): Living in truth: twenty-two essays published on the occasion of

the award of the Erasmus Prize to Václav Havel. London; Boston, Faber and Faber.

Havel, V. et al. (1990b): The Power of the Powerless: citizens against the state in

central-eastern Europe. Armonk, M.E.Sharpe.

Havel, V. (1993): The Garden Party and Other Plays. New York, Grove Press.

Havel, V. (1994a): Živeti v resnici: Moč brezmočnih: V spomin Janu Patočki.

Celovec - Ljubljana - Dunaj, Mohorjeva založba.

Havel, V. (1994b): Selected Plays 1984–1987. London, Faber and Faber.

Havel, V. (2007): Kaj ostane od Listine 77? V: Nova revija, 26, 307/308, str. 123–

124.

Henegan, T. E. (1977): Human Rights Protests in Eastern Europe. V: The World

Today, 33, 3, str. 90–100.

Klíma, I. (1990): The Unexpected Merits of Oppression. V: Cardozo Studies in Law

and Literature, 2, 1, str. 37–42.

Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi (Helsinki, 1975): Sklepna listina.

Delo: Ljubljana.

Luers, W. H. (1990): Czechoslovakia: Road to Revolution. V: Foreign Affairs, 69, 2,

str. 77–98.

Navrátil, J. et al. (1998): The Prague spring: a national security archive documents

reader. Budapest, Central European Uniersity Press.

108

Novak, B. A. (2003): Václav Havel in Ferdinand Vaněk ali o vprašanju političnega

angažiranja v umetnosti. V: Šteger, A. in Kranjc, M.: Dramatikon 4. Študentska

založba. Ljubljana, 321–336.

O'Driscoll, J. (1983): The Writer in an East European Context. V: The Crane Bag, 7,

1, str. 4–12.

Patočka, J. (2007): Kaj je in kaj ni Listina 77. V: Nova revija, 26, 307/308, str. 120–

122.

Prečan, V. (1990): Charta 77; 1977–1989. Od morální k demokratické revoluci.

Bratislava, ARCHA.

Ricoeur, P. (1983): Jan Patocka: A Philosopher of Resistance. V: The Crane Bag, 7,

1, str. 116–118.

Rupnik, J. (2007): Dediščina Listine 77 in nastanek evropske javnosti. V: Nova

revija, 26, 307/308, str. 129–139.

Sharlet, R. (1978): Dissent and repression in the Soviet Union and Eastern Europe:

Changing Patterns since Khruschev. V: International Journal, 33, 4, str. 763–795.

Skilling, H. G. (1976): Czechoslovakia's interrupted revolution. Princeton, Princeton

University Press.

Skilling, H. G. (1981): Charter 77 and Human Rights in Czechoslovakia. London,

GEORGE ALLEN & UNWIN.

Slivnik, F. in Svetina, I. (1999): Državljan in dramatik Václav Havel = A citizen and

playwright [Václav Havel]. Ljubljana, Slovenski gledališki muzej, Hren.

109

Sokol, J. (2007): Jan Patočka in Listina 77. V: Nova revija, 26, 307/308, str. 125–

128.

Stanič, J. (1991): Heretiki in disidenti. V: Teorija in praksa, 28, 8/9, str. 1041–1043.

Šömen, B. (1991): Metuljev efekt: Václav Havel, od disidenta do prezidenta.

Ljubljana, Založba BG.

Tomin, Z. in Nulty, C. (1983): Human Rights and Socialism. V: The Crane Bag, 7, 1,

str. 119–121.

Tůma, O. (2004): Czechoslovakia. V: Pollack, D. in Wielgohs, J.: Dissent and

opposition in communist Eastern Europe: origins of civil society and democratic

transition. Burlington, Ashgate, 29–49.

110

7.2 Časopisni viri

New York Times Article Archives.

Http://query.nytimes.com/search/query?srchst=nyt&&srcht=a&srchr=n

THE NEW YORK TIMES, 1977

- Browne, W. M., Prague Detains Five Dissidents After Human Rights Manifesto,

8. 1. 1977.

- Browne, W. M., Kohout and Other Czechs Facing More Questions on Rights

Petition, 12. 1. 1977.

- Czechoslovaks Say Signers of Petition Seek Return of 68, 13. 1. 1977.

- Browne, W. M., Czechs Crack Down on Dissidents again. Those Linked to the

Rights Manifesto Are Subjected to Forcible and Repeated Arrests, 15. 1. 1977.

- 4 in Czechoslovakia Held in Crackdown. »Serious Criminal Activities« Are

Charged in Campaign Aginst Human-Rights Activists, 18. 1. 1977.

- Gwertzman, B., »Cititzens of World« Get a Carter Pledge. Message Sent to All

Lands Vows Response to Mankind's Needs, 21. 1. 1977.

- Dissident Says Praggue Fears Revival of the 1968 Mood, 22. 1. 1977.

- Human Rights Charter Criticized in Prague, 25. 1. 1977.

- Austria Would Take Dissidents, 28. 1. 1977.

- Czechs are Expected to Deport Some of Their Leading Dissidents, 28. 1. 1977.

- 6 Czechs Are Pressed to Emigrate, 29. 1. 1977.

111

- Czechs Deny They Are Planning To Deport Political Dissidents', 30. 1. 1977.

- Prague Suppression Now Seems Subdued, 31. 1. 1977.

- Gwertzman, B., Vance Says the U.S. Won't Be Strident Over Rights Abroad, 1. 2.

1977.

- Czechoslovak Dissidents Report 208 More Sign Human Rights Manifesto, 5. 2.

1977.

- Hofmann, P., Hajek, Prague Dissident, Reports Support Within Czechoslovakia,

8. 2. 1977.

- Hofmann, P., Czech Hard-Lines Said to Lose Round in Bid to Stop Drive for

Rights, 12. 2. 1977.

- Hofmann, P., Czechs Detain Times Reporter, Seize His Notes, 14. 2. 1977.

- U.S. Plans Protest On Czechs' Action Aginst Newsman, 14. 2. 1977.

- Hofmann, P., Rights Leader Dies in a Prague Hospital, Spokesman for Charter 77

Group Underwent Long Qustioning, 14. 3. 1977.

- Hofmann, P., Trial of 4 Czechoslovak Dissidents Begins Tomorrow, 16. 10. 1977.

- 2 Prague Dissidents Given Prison Terms, 2 Others get Suspended Sentences in a

Closed Trial on Charges of Subversive Activities, 19. 10. 1977.

- On Trial in Prague, 19. 10. 1977.

112

THE NEW YORK TIMES, 1978

- Hofmann, P., On 10th Anniversary Letters for Dubcek Seldom Reach Him, 12. 1.

1978.

- Hajek, Prague Ex-Foreign Minister, Giving Up Key Human Rights Role, 6. 4.

1978.

- Brezhnev Visits Prague; Czechs Detain Dissidents, 31. 5. 1978.

- Some Czech Dissidents, Held in Brezhnev's Visit, are Freed and Redetained, 2. 6.

1978.

THE NEW YORK TIMES, 1979

- Andelman, D. A., Prague Tests Visits Abroad for Dissidents, 14. 2. 1979.

- Andelman, D. A., Prague Said to Plan Trial of 10 Leading Dissidents on

SubversionnCharge, 15. 7. 1979.

- 6 Czech Dissidents on Trial in Prague, They Are Charged With Subversion in

Antiregime Declarations, 23. 10. 1979.

- Czechoslovakia Convicts 6 Dissidents of 'Subversion', 24. 10. 1979.

- Gwertzman, B., U.S. Harshly Rebukes Prague For Dissident Sentences, 25. 10.

1979.

- 6 Prague Dissidents Given Jail Terms Up to 5 Years, 26. 10. 1979.

113

7.3 Internetni viri

Havel, V. (2012): Václav Havel – Biography.

Http://www.vaclavhavel.cz/index.php?sec=1&id=1

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (2012-01): Slovar

slovenskega knjižnega jezika. Http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html

Libri Prohibiti (2012-10): Declaration of CHARTER '77.

Http://libpro.cts.cuni.cz/charta/docs/declaration_of_charter_77.pdf

Konda, J. (2004): OVSE – Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi. Ob

predsedovanju Republike Slovenije leta 2005. V: Lipič, L. et al.: Bilten slovenske

vojske. Schwarz d.o.o., Ljubljana, 7–33.

Http://www.slovenskavojska.si/fileadmin/slovenska_vojska/pdf/bilten_sv/bilten_sv0

4_6_1.pdf

Making the History of 1989 (2011-03): Czechoslovak Anti-Charter 1977.

Http://chnm.gmu.edu/1989/archive/files/Anticharter_translation_3947df7081.pdf

Online Etymology Dictionary (2012-03).

Http://www.etymonline.com/index.php?allowed_in_frame=0&search=dissident&sea

rchmode=none

Organisation for Security and Co-operation in Europe (2012-01): Conference on

Security and Co-operation in Europe Final Act. Http://www.osce.org/mc/39501

United Nations Human Rights, Office of the High Commissioner for Human Rights

(2012-01): International Covenant on Civil and Political Rights.

Http://www2.ohchr.org/english/law/ccpr.htm

114

United Nations Human Rights, Office of the High Commissioner for Human Rights

(2012-01): International Covenant on Economic, Social and Cultural Rights.

Http://www2.ohchr.org/english/law/cescr.htm

VONS.cz (2012-04): Výbor na obranu nespravedlivě stíhaných. Dějiny nezávislé

iniciativy (1978-1989). Http://www.vons.cz/en

Wimmer, D. (2007): The Social Construction of the Life World.

Http://nb.vse.cz/kfil/elogos/student/wimmer07.pdf

Woodrow Wilson International Center for Scholars (2011-10): Debating the Nature

of Dissent in Eastern Europe. Http://www.wilsoncenter.org/publication/9-debating-

the-nature-dissent-eastern-europe

115

8 PRILOGE

Priloga št. 1: 7. člen Deklaracije o načelih, veljavnih za odnose med državami

udeleženkami

Vir: Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi

VII. Spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vštevši svobodo misli,

vesti, vere in prepričanja

Države udeleženke bodo spoštovale človekove pravice in temeljne

svoboščine, vštevši svobodo misli, vesti, vere in prepričanja za vse, ne glede na raso,

spol, jezik in vero.

Spoštovale in spodbujale bodo dejansko uveljavljanje državljanskih

političnih, gospodarskih, socialnih, kulturnih in drugih pravic in svoboščin, ki vse

izvirajo iz dostojanstva, lastnega človekovi osebnosti in so bistvenega pomena za

njen svobodni in polni razvoj.

V tem okviru bodo države udeleženke priznavale in spoštovale pravico

posameznika, da izpoveduje in izpolnjuje, sam ali v skupnosti z drugimi, vero ali

prepričanje, in da ravna tako, kot mu naročuje vest.

Države udeleženke, na katerih ozemlju živijo narodnostne manjšine, bodo

spoštovale pravico oseb, ki pripadajo takšnim manjšinam, do enakosti pred zakonom,

nudile jim bodo vse možnosti za dejansko uživanje človekovih pravic in temeljnih

svoboščin in bodo na ta način varovale njihove zakonite interese na tem področju.

Države udeleženke priznavajo univerzalni pomen človekovih pravic in

temeljnih svoboščin, katerih spoštovanje je bistveni faktor miru, pravičnosti in

blaginje, potrebnih za zagotovitev razvoja prijateljskih odnosov in sodelovanja med

njimi in med vsemi državami.

Vselej bodo spoštovale te pravice in svoboščine v svojih medsebojnih

odnosih in se bodo skupaj in posamič trudile, kar vključuje tudi sodelovanje z

Združenimi narodi, pospeševati njihovo univerzalno in dejansko spoštovanje.

116

Potrjujejo pravico posameznika, da ve za svoje pravice in dolžnosti na tem

področju in da jih uveljavlja.

Na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin bodo države

udeleženke ukrepale v skladu s cilji in načeli Ustanovne listine združenih narodov in

s splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Prav tako bodo izpolnjevale svoje

obveznosti, zapisane v mednarodnih deklaracijah in sporazumih s tega področja,

vštevši med drugim mednarodna pakta o človekovih pravicah, če jih zavezujejo.

117

Priloga št. 2: Deklaracija Listine 77

Vir: Libri Prohibiti, Declaration of CHARTER '77.

118

119

120

121

122

Deklaracija Listine 7760

1. januar 1977

V češkoslovaškem uradnem listu št. 120, izdanim 13. oktobra 1976, sta bili

objavljeni besedili Mednarodne konvencije o državljanskih in političnih pravicah ter

Mednarodne konvencije o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki ju je naša

Republika podpisala leta 1968 in potrdila v Helsinkih leta 1975, v veljavo pa sta

stopila 23. marca 1976. Od tega dne dalje imajo naši državljani pravico in naša

država dolžnost, da ju spoštujejo.

Človekove pravice in svoboščine, zajamčene s temi sporazumi, predstavljajo

temelj civiliziranega življenja, za katerega so si v zgodovini prizadevala številna

progresivna gibanja in katerega kodifikacija lahko zelo pripomore razvoju človeka v

naši družbi.

Torej pozdravljamo pristop Češkoslovaške socialistične republike k tema

sporazumoma.

Vendar nas njihova objava opominja, da temeljne človekove pravice v naši

državi obstajajo, na žalost, le na papirju.

Pravica svobodnega izražanja, na primer, ki jo zagotavlja 19. člen

prvoimenovanega sporazuma, je v našem primeru popolnoma iluzorna. Deset tisočim

našim državljanom so prepovedali delati v svojih stroki samo zato, ker se njihovi

pogledi na svet ne skladajo z uradnimi. Avtoritete in javne organizacije jih

diskriminirajo in nadlegujejo na vse možne načine, prikrajšani so vsakršnih sredstev

obrambe in so zato postali žrtve navideznega apartheida.

Sto tisočim drugim državljanom je zanikana »svoboda pred strahom«,

omenjena v preambuli prvega sporazuma, obsojeni so na življenje v stalnem strahu

pred nezaposlenostjo ali drugimi kaznimi v primeru, če izražajo svoje mnenje.

Zaradi kršenja 13. člena drugoomenjene mednarodne konvencije, ki zagotavlja

vsakemu posamezniku pravico do izobraževanja, številnim mladim ljudem ni

dovoljeno študirati zaradi njihovih osebnih prepričanj ali prepričanj njihovih staršev.

Številni državljani živijo v strahu, da bi bila njim ali njihovim otrokom odvzeta

60 Prevedeno po angleškem tekstu Charter 77 – Declaration, v Skilling, 1981, 209–212. Prevod je

lasten.

123

pravica do izobraževanja, če bi odprto izražali svoje mnenje. Vsak poskus

uveljavljanja pravice »svobodnega iskanja, sprejemanja in širjenja vsakovrstnih

informacij in idej, ne glede na državne meje, tako v ustni, pisni ali tiskani obliki, kot

tudi v umetniški obliki«, kot je določeno v 2. odstavku 19. člena prvoomenjenega

sporazuma, je kaznovan izvensodno ali celo s sodnimi sankcijami, pogosto v obliki

kriminalnih obtožb, kot se je to nedavno zgodilo mladim glasbenikom.

Zaradi centralizirane kontrole nad vsemi mediji komunikacije, tiska in

kulturnih institucij je svoboda javnega izražanja zatrta. Filozofskim, političnim,

znanstvenim pogledom ali umetniškemu ustvarjanju, ki odstopajo od jasno začrtanih

mej uradne ideologije ali estetike, je objava prepovedana; nenormalnih družbenih

pojavov se ne sme odprto kritizirati; pred lažnimi in sramotilnimi obtožbami v uradni

propagandi se ni možno javno braniti; zakonsko varstvo pred »samovoljnimi in

nezakonitimi napadi na čast in ugled«, ki jih zagotavlja 17. člen prvega sporazuma,

je v praksi neobstoječe; lažnivih obtožb se ne da izpodbijati, in zato se je nesmiselno

pritožiti na sodiščih in zahtevati odškodnino; odprta razprava v filozofiji in umetnosti

je prepovedana. Številni učenjaki, pisatelji, umetniki in drugi so kaznovani za to, ker

so pred leti zakonito, javno objavili ali izrazili mnenje, ki ga danes osebe s politično

močjo ne odobravajo.

Pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi, ki je izrecno zagotovljena v

18. členu prvega sporazuma, je sistematično omejena s samovoljnimi dejanji

uradnikov: z vmešavanjem v aktivnosti duhovnikov, ki jih oblasti neprestano

ustrahujejo z odvzemom dovoljenja za opravljanje verskih in ritualnih obredov; s

finančnimi ali drugimi ukrepi proti tistim, ki pisno ali z dejanji izražajo svojo

veroizpoved; s pritiski na versko poučevanje/šolanje...

V številnih primerih je bil popoln odvzem državljanskih pravic eno izmed

sredstev represije. To je sistem, v katerem so vse državne institucije in organizacije

podvržene političnim direktivam vladajoče stranke in odločitvam vplivnih

posameznikov ter so tako dejansko orodje v rokah partije. Ustava Republike, njeni

zakoni in druge pravne norme ne regulirajo oblike ali vsebine, izdaje ali aplikacije

takih sklepov; pogosto jih razglasijo samo ustno, tako da ostanejo večini neznani in

onstran njihove moči, da bi jih preverjali; njihovi avtorji ne odgovarjajo nikomur,

razen samim sebi in hierarhiji, ki so jo sami vzpostavili; kljub temu odločilno

124

vplivajo na dejanja zakonodajnih in izvršnih organov vlade, sodstva, trgovskih

združenj, interesnih skupin in vseh ostalih organizacij, uradov, šol…,za katere imajo

te smernice prednost celo pred zakonom.

Če organizacije ali posamezni državljani pri interpretaciji svojih pravic in

dolžnosti pridejo v konflikt s takimi direktivami, se za nasvet ne morejo obrniti na

nobeno nepartijsko organizacijo, saj taka organizacija ne obstaja. To seveda

predstavlja resno omejevanje pravic po 21. in 22. členu prvoomenjenega sporazuma,

ki zagotavljata svobodo združevanja in prepovedujeta omejevanje njunega izvajanja.

S 25. členom vsi enakopravno sodelujejo pri upravljanju javnih zadev, od 26. člena

dalje pa imajo vsi pravico do enakopravnosti pred zakonom. Te razmere ovirajo

delavce in druge pri uveljavljanju neomejene pravice do ustanavljanja trgovskih

združenj in drugih organizacij za zaščito in uveljavljanje svojih ekonomskih in

socialnih interesov ter pri svobodnem uživanju pravice do stavkanja, kot jo

zagotavlja 1. odstavek 8. člena drugoomenjenega sporazuma.

Nadaljnje državljanske pravice, vključujoč eksplicitno prepoved

»samovoljnega vmešavanja v zasebno življenje, v družino, v stanovanje ali

dopisovanje« (17. člen prvoomenjenega sporazuma), so resnično izprijene zaradi

vmešavanja Ministrstva za notranje zadeve v zasebno življenje državljanov, ki ga

izvajajo na različne načine, na primer s prisluškovanjem telefonom in v hišah, z

odpiranjem pošte, zasledovanjem, hišnimi preiskavami, vzpostavitvijo

obveščevalnega sistema med sosedi (pogosto pridobljeni z grožnjami ali obljubami)

in na druge načine. Ministrstvo se pogosto vmešava v odločitve svojih zaposlenih,

spodbuja oblast in organizacije k diskriminaciji, vpliva na razsojanje sodnih organov

in celo vodi propagandno kampanjo v medijih. Te aktivnosti niso nadzorovane z

nobenim zakonom, in ker so ilegalne, ne dopuščajo državljanom nobene možnosti

samoobrambe.

V primerih tožbe na politični podlagi preiskovalni in sodni organi kršijo

pravice obtoženih in njihovih zagovornikov, kot jih zagotavljata 14. člen

prvoomenjenega sporazuma in češkoslovaška zakonodaja. Za obtoženca zaporna

kazen v takih primerih pomeni žalitev človekovega dostojanstva in grožnjo

njegovemu zdravju, uperjeno k zlomu njegove morale.

125

2. odstavek 12. člena prvega sporazuma, ki zagotavlja vsem državljanom

pravico zapustiti državo, je konstantno kršen ali pa je pod pretvezo »zaščite

nacionalne varnosti« podvržen različnim neupravičenim pogojem (3. odstavek).

Tudi zagotavljanje notranjih viz tujcem za vstop v državo je podvrženo

pristranskemu odločanju, in številni ne morejo obiskati Češkoslovaške samo zaradi

službenih ali osebnih vezi s tistimi našimi državljani, ki so podvrženi diskriminaciji.

Nekateri ljudje v zasebnem življenju, na svojih delovnih mestih ali pa preko

edinega javnega kanala, tujih medijev, so opozorili na sistematsko kršenje

človekovih pravic in demokratičnih svoboščin ter so za posamezne primere zahtevali

njihovo odpravo. Vendar se za njihove prošnje večinoma ni zmenil nihče oz. so

postale podlaga za policijsko preiskovanje.

Odgovornost za vzdrževanje državljanskih pravic v naši državi pripada seveda

v prvi vrsti političnim in državnim oblastem. Toda ne samo njim, vsakdo nosi svoj

del odgovornosti za obstoječe razmere in potemtakem tudi za spoštovanje legalno

uzakonjenih sporazumov, zavezujočih tako za državljane kot za vlado. Zaradi

soodgovornosti, naše vere v pomen prostovoljnega sodelovanja državljanov in

splošne potrebe po tem, da se jih novo in bolj učinkovito izrazi, nas je privedlo do

zamisli o ustanovitvi Listine 77, katere nastanek danes javno razglašamo.

Listina 77 je svobodna, neformalna, odprta skupnost ljudi različnih prepričanj,

vere in poklica, katere združuje prizadevanje, tako individualno kot kolektivno, za

spoštovanje državljanskih in človekovih pravic v naši državi in po svetu – pravice

dodeljene vsem ljudem na podlagi prej omenjenih dveh sporazumov, Sklepne listine

helsinške konference in drugih številnih mednarodnih dokumentov, ki nasprotujejo

vojni, nasilju, družbenemu in duhovnemu zatiranju, so razumljivo zapisane v Splošni

deklaraciji o človekovih pravicah Združenih narodov.

Listina 77 izhaja iz prijateljstva in solidarnosti ljudi, ki si delijo skrb za ideale,

ki so navdihnili in navdihujejo njihova življenja in delo.

Listina 77 ni organizacija; nima pravil, stalnih organov ali uradnega članstva.

Zajema vse, ki se strinjajo z njenimi idejami in ki sodelujejo pri njenem delu in jo

podpirajo. Ne oblikuje podlage za kakršnokoli politično opozicijsko aktivnost,

podobno kot mnoge državljanske pobude v različnih državah. Na Zahodu in na

Vzhodu skuša spodbuditi splošno zanimanje javnosti. Njen cilj torej ni postaviti svoj

126

program za politične ali družbene reforme in spremembe, temveč želi znotraj svojega

delovanja voditi konstruktiven dialog s politično in državno oblastjo, predvsem pa

pritegniti pozornost na različne primere kršitev človekovih in državljanskih pravic s

pripravljanjem dokumentov in predlogi rešitev, s predložitvijo drugih bolj splošnih

predlogov, katerih cilj je okrepiti situacije, ki bi lahko vodile v nepravičnost, in tako

dalje.

S svojim simbolnim imenom Listina 77 nakazuje, da je nastala na začetku leta,

razglašenega za leto političnih ujetnikov – leto, v katerem se bo odvijala pregledna

konferenca v Beogradu, ki bo preverila izvedbo obvez, sprejetih v Helsinkih.

Kot podpisniki pooblaščamo dr. Jana Patočko, Václava Havla in Jiříja Hájeka,

da nastopajo kot predstavniki Listine. Ti predstavniki imajo polno pooblastilo, da jo

zastopajo pred državo in ostalimi organizacijami, kot tudi pred domačo in svetovno

javnostjo, njihovi podpisi pa potrjujejo avtentičnost dokumentov, ki jih je izdala

Listina. Mi in vsi tisti, ki se nam bodo pridružili, bomo z njimi sodelovali. Kadar bo

to potrebno, jim bomo pomagali pri pogajanjih, prevzeli bomo odgovornost za

določene naloge in skupaj bomo delili odgovornost.

Verjamemo, da bo Listina 77 pomagala in omogočila vsem češkoslovaškim

državljanom, da delajo in živijo kot svobodni ljudje.

Praga