JORGE

in SILVIA SALINASBUCAY

Za Roberta Francisca Gómeza – brez tvoje pomoči ne bi mogla napisati te knjige.

PRVA KNJIGA ro frago@

7

PRVO POGLAVJE

Kot vedno je prižgal računalnik in si nalil sko-delico kave. Kako zelo je sovražil, kar je sledilo … Njegov računalnik se je trmasto odločil, da ga bo nesramno pustil čakati, brez kakršne koli pravice do ugovarjanja.

Ko je končno zaslišal zven tistega znanega akor-da, ki je naznanjal, da se je sistem le zagnal, se je približal in z miško ihtavo kliknil na ikono za splet-ni brskalnik. Domislil se je, da mora nujno pre-gledati, kaj je dobrega v hladilniku, in odkorakal v kuhinjo. Tam ni bilo ničesar, kar bi mu zbudilo skomine. Pa saj je bil to le izgovor, da mu ni bilo treba nemočno ždeti pred zaslonom, medtem ko se je vzpostavljala povezava.

Roberto je gojil do računalnika mešane občutke, ki so internetnim navdušencem še kako znani. Kot vsi je – z boljšimi in slabšimi dnevi – prenašal am-bivalentni odnos, ki ga razvijemo do tistih, ki jih imamo resnično radi, ko se nam končno posveti, da smo odvisni od njihovih želja, dobre volje ali trenut-nih muh.

8

K sreči je imel danes njegov računalnik dober dan. Programe je dokaj hitro naložil, in to brez sum lji vih zvokov. Najbolj razveseljivo pa je bilo, da se na za-slonu ni prikazalo nobeno izmed običajnih opozoril:

Vaš računalnik ne more zagnati

operacijskega siste ma.

Čarovnik ne more vzpostaviti povezave.

Program je poskusil izvesti neveljavno

operacijo in se bo ugasnil. Zapri.

Kritična napaka v datoteki Ex_oct.

Nič od naštetega. Torej se je začel krasen dan. Kliknil je poštni predal in avtomatično vpisal ge-

slo. Računalnik je veselo zacingljal in odprl okno.

Zdravo, rofrago. Imate šest (6) neprebranih

spo ročil.

rofrago je bilo uporabniško ime, s katerim se mu je uspelo zastonj registrirati pri njegovem internet-nem ponudniku. Bolj bi mu bilo všeč preprosto ro-berto@..., ampak ne, neki drugi Roberto ga je očitno že prehitel. Prav tako neki Rober … in neki Bob … in Francisco … in Frank … in tudi Francis … Tako

9

je sestavil prve zloge svojega imena in dveh priimkov (Roberto Francisco Gómez) in se registriral kot ro-frago@yahoo.com.

Srknil je malo kave in kliknil na Prejeto. Prvo spo -ročilo mu je poslal prijatelj Emilio iz Los Ange lesa.

Prebral ga je z velikim veseljem in ga shranil med Dopisovanje.

Drugega je napisala njegova stranka, ki se je kon č-no odločila za podizvajalca celostne podobe za svojo novo revijo o filmu in gledališču. Ideja mu je bila všeč, sporočilo pa je shranil v mapo Delo.

Sledilo je nekaj neželene pošte. Kdo ve, kdo je spet hotel nekaj prodati nekomu, ki bi bil dovolj nor, da bi to nekaj tudi kupil … Že od daleč je bilo sumljivo.

Kako zelo so ga motili takšni grdi posegi v nje-govo zasebnost! Tovrstna sporočila je sovražil pri-bližno tako, kot je preziral neosebna sporočila na telefonski tajnici: »Ste eden izmed srečnih izžreban-cev, zadeli ste dve letalski vozovnici do Cochiman-ge. Oglasite se v naših prostorih, kjer boste pustili svoje podatke in podpisali, da se strinjate, da vam popolnoma brezplačno pošljemo …«

Hitro je zbrisal ta sporočila in se malo dlje zadržal pri naslednjem. Pisal mu je njegov prijatelj Ioschua.

10

Natančno je prebral vsako besedo in si živo pred-stavljal vsak premik na prijateljevem obrazu, ko je pisal to pismo. Tako dolgo se že nista videla … Pre-blisnilo ga je, da bi mu moral na dolgo odpisati. Vendar v tistem trenutku res ni utegnil. Prijateljevo sporočilo je označil kot neprebrano, da bi se spom-nil nanj, ko bo čas zrel za odgovor.

Zadnje sporočilo je pritegnilo vso njegovo po-zornost. Pošiljatelj mu je bil popolnoma neznan: carlo spol@spacenet.com. Zadeva sporočila je bila: Za te. Roberto je imel svoj e-naslov tudi na vizitki, tako da je najprej pomislil, da je dobil novo ponud-bo za delo. »Super!« si je rekel.

Odprl je sporočilo. Naslovljeno je bilo na nekega Fredyja, ki mu je nekdo pošiljal pozdrave in razglab-ljal o Robertu nerazumljivih rečeh v zvezi z med-osebnimi odnosi. Podpisala se je neka Laura.

Roberto se ni mogel spomniti nobene Laure niti Car losa, ki bi mu utegnila pisati, še manj pa teme spo ročila. Kmalu mu je postalo jasno, da je prišlo do napake v pošiljanju. Izbrisal je sporočilo, ugasnil računalnik in se odpravil v službo.

Naslednji teden je v njegov e-nabiralnik priro-malo drugo sporočilo z istega neznanega naslo va:

1 1

carlospol@spacenet.com. Roberto je kliknil na Izbriši v manj kot petih sekundah.

Roberto bi na vse skupaj hitro pozabil, če se ne bi po treh dneh med njegovo pošto znašlo novo Lauri-no sporočilo. Izbrisal ga je, ne da bi ga sploh prebral.

Po štirih tednih mu je ista Laura poslala še eno sporočilo. Roberto ga je odprl, da bi raziskal, kaj se dogaja. Ni namreč maral razočaranja, ki ga je pre-vzelo, ko se je izkazalo, da sporočilo ni namenjeno njemu. V sporočilu je pisalo:

Dragi Fredy,

kaj si misliš o tem, kar sem napisala? De le,

s katerimi se ne strinjaš, lahko odstraniva

ali pa se najprej o njih še malo pogovoriva

in jih prilagodiva. Si že govoril z Miguelom?

Tako sem navdušena nad idejo, da piševa knji-

go, da ne morem nehati pisati. Tukaj je naj ­

no vej še.

Sledilo je daljše besedilo o partnerskih odnosih. Ro berto je imel še nekaj časa, zato je prebral do konca.

Ko se v zvezi začnejo težave, ljudje navad­

no za to kri vijo partnerja. Zelo dob ro vedo,

12

kaj mora partner narediti ali spremeniti, da

bi zveza ponovno začela do b ro delovati. Zelo

težko pa vidijo, da tudi sami prispevajo k

težavam.

Na terapevtskih srečanjih pogosto vprašam:

»Kaj se vam dogaja?«

In dobim odgovor: »Veste, on me ne sploh ra ­

zu me ...«

Jaz vztrajam: »Ampak kaj se dogaja z vami?«

In pacientka ponovno odgovori: »Postal je

zelo agresiven!«

Jaz pa vztrajam do onemoglosti: »Pa ven-

dar, kaj ču ti te vi? Kaj se dogaja z vami?«

Navadno je ljudem težko govoriti o sebi,

kaj potrebu jejo ali kaj občutijo. Vsi hočejo

vedno govoriti o drugih, o partnerju.

Velika razlika je, ali se težav, ki se po-

javijo v nekem od nosu, lotimo z razmislekom

na vprašanje ‘kaj se do gaja v meni’ ali pa le

užaljeno zavihamo nos in vztrajamo v misli, da

smo v partnerstvu z napačnim človekom.

Mnogi pari se razidejo v veri, da bi bilo

z drugo ose bo popolnoma drugače in se, seve-

da, pozneje znaj dejo v enakem odnosu, kjer

se spremeni le oseba, s katero so v zvezi.

13

Ko se torej srečamo z ovirami v zvezi, je

najbolje spre jeti dejstvo, da so težave se-

stavni del vsakega od nosa. Ni si mogoče zami-

sliti intimne zveze brez ne soglasij.

Najlažje nam bo, če nehamo sanjati o popol-

nem partnerju, o partnerstvu brez sporov in o

večni zaljubljenosti.

Vedno znova me preseneti človeška zmožnost

iskan ja tega ideala. »... ko se je gospod X

zavedel, da njegova partnerka ne ustreza nje-

govim romantičnim kriterijem popolne ženske

zanj, je vztrajal pri tem, da obstajajo lju-

dje, ki živijo idealno partnersko življenje.

Po njegovem mnenju je imel on očitno le smo-

lo, da se je poročil z napačno osebo ...«

Ne!

Ni tako.

Ni se poročil z napačno osebo.

Edina napaka pri vsem je bila njegova pred­

stava o za konu in popolni partnerici. Človeka

do neke mere pomirja, da tistega, česar sam

nima, nima nihče. Pomirja ga tudi zavedanje,

da je ideja o popolnem partnerju fikcija in da

je resničnost povsem drugačna.

Prepričanje, da je sosedova trava bolj zelena

14

od moje in da ima nekdo nekaj, česar jaz ne

morem imeti, povzroča veliko trpljenja.

Morda se, ko spoznamo to resnico, lahko os­

vo bodimo teh zastrupljenih občutkov. Živ­

ljen je se občutno izboljša, ko se odločimo,

da bomo uživali v tem, kar nam je na razpola­

go, names to da se trpinčimo, ker se te ali

one sanje niso uresničile.

Predlagam, da naredimo za življenje, kar je

v naši moči. Še več: živimo, kakor najbol je

znamo.

Trpeti zaradi reči, ki so drugačne od na-

ših predstav, ni le nespametno, temveč tudi

otročje.

Ti psihologi! Nikoli se ne bodo naučili upo rabljati računalnike, si je mislil Roberto in se spom nil na ra-čunalniška vprašanja prijateljice Adriane, ki je tudi bila psihologinja.

Natančno je preveril naslovnika: rofrago@yahoo.comR-O-F-R-A-G-O. Ni dvoma – sporočila so bila

naslovljena nanj.

15

Nekaj trenutkov je negibno buljil v zaslon. Želel je poiskati bolj zadovoljiv razlog, zakaj so se ta spo-ročila znašla prav v njegovem nabiralniku. Laurina računalniška nepismenost se mu ni več zdela edina možna razlaga.

Odločil se je, da ima ta Fredy najverjetneje e- na slov, ki je na las podoben njegovemu. Ustvar-janje novih naslovov je bilo avtomatično in že majhne razlike so bile dovolj, da jih je sistem spre-jel. Po vsej verjetnosti se tudi Fredy ni mogel vpi-sati s svojim imenom in priimkom, pa je naslov sesta vil iz svojega priimka ali imena svojega psa ali bog ve česa. Njegov e-naslov je bil gotovo rodrigo, rodrago ali rofraga … Laura pa se je zmotila pri vpisovanju. Posledica: nekdo je dobival besedila, ki so bila namenjena nekomu, ki jih očitno nikoli ne bo prejel.

OK. Vse jasno. Kaj pa zdaj?Za konec tedna si bo že vzel nekaj časa in rešil

zadevo: Lauro bo obvestil o njeni napaki, da bo lah-ko vse skupaj končno posredovala pravemu Fredyju Rofragu (Roberto se je odločil, da mu bo tako ime).

Ugasnil je računalnik in odšel v službo. Tistih nekaj Laurinih vrstic se mu je ves dan mo ta-

lo po glavi. Ko ga je proti koncu delovnika poklicala

16

njegova punca Cristina, sta se znova zapletla v neskon-čen pogovor brez večjega smisla, tako tipičen zanju.

Cristina se je pritoževala, da Roberto nikoli nima časa, da bi šel ven. Ko ni delal, je počival. Ko ni po-čel ne prvega ne drugega, pa je čepel pred računal-nikom, dobesedno ali simbolično ‘priklopljen’ na virtualni svet.

Tudi Roberto se je pritoževal. Cristina je bila pre-več zahtevna. Razumeti bi morala, da ga brskanje po spletu pomirja in da ima pravico malo uživati v prostem času.

»Ah, ja, seveda! Če si v prostem času z mano, pa očitno ne uživaš …« mu je zabrusila Cristina.

»No, včasih tudi ne …« je odvrnil Roberto in (pozneje) ugotovil, da je bil po vsej verjetnosti pre-več iskren.

»Kdaj na primer?«»Na primer, ko me zasuješ s obtožbami in očitki.«Cristina je prekinila zvezo. Roberto se je s slušalko

v roki spomnil na svoj zadnji prepir s Carolino, nek-danjo punco, in se zavedel, da mu v mislih odzvanja Laurina misel iz sporočila, ki ga je prebral tisto jutro:

» ... in se, seveda, pozneje znajdejo v enakem

odnosu, kjer se spremeni le oseba, s katero so

v zvezi ...«

17

Spomnil se je še nečesa: »Vsi hočejo vedno govoriti o drugih, o part­

nerju.«

Tako je! Vsakokrat ko sta se s Cristino sprla, sta počela natančno to! Prav to pa je bil vzrok tudi za propad njegove zveze s Carolino. Pravzaprav je zve-zo z njo končal, ker je bil prepričan, da bo z nasled-njo punco vse drugače.

Tisto popoldne je pisarno zapustil prej kot po navadi. Želel si je vzeti čas in ponovno prebrati, kar mu je napisala Laura o partnerstvu.

Doma je vrgel suknjič čez oguljen siv naslanjač in takoj prižgal računalnik. Tokrat se mu je zdelo, da se programi nalagajo celo večnost, a je potrpežljivo počakal. Končno se je odprl e-nabiralnik, da je lah-ko kliknil na Zate.

Shranil je besedilo v zate.doc in ga odprl v ure-jevalniku besedil. Poiskal je ključne besede in jih skupaj z nekaj drugimi rumeno označil, da jih je lahko videl že od daleč:

»Najlažje nam bo, če nam uspe zavreči sanje o

popol nem partnerju.«

»... česar sam nima, nima nihče.«

18

»Živimo, kakor najbolje znamo.«

»... težave sestavni del vsakega odnosa.«

Preplavljala so ga različna občutja: presenečenje, navdušenje, sram, zmeda. Včasih je dobil občutek, da mu življenje na pot skrivnostno nastavlja sme-rokaze, ko jih najbolj potrebuje. Spomnil se je, da je Cristino spoznal pred nekaj več kot letom dni. Tiste dni je bil precej žalosten in obupan. Zaradi bolečega razhoda s Carolino je padel v hudo depre-sijo. Več tednov ni čutil nikakršne želje po tem, da bi zapustil stanovanje. Zavlekel se je v dnevno sobo in pustil, da so se na telefonsko tajnico snemala sporočila. Navadno jih je zbrisal brez poslušanja.

Nekega večera, ko mu je bilo že neznansko dolg-čas, se je odločil, da bo posnel drugačno sporočilo: »Šel sem na potovanje. Ne puščajte mi sporočil, saj jih nihče ne bo poslušal.« Zdelo se mu je, da se je skoraj junaško in odločno opravičil prijateljem, saj jim z novim sporočilom ne bo ustvaril lažnih priča-kovanj, da bo poklical nazaj. Ko je dvignil slušalko, da bi posnel novo besedilo, je na drugi strani zaslišal neznan glas.

»Zdravo, sem Cristina. Ne poznaš me. Felipe mi je dal tvojo telefonsko številko. Ti bom povedala

19

kar po resnici: v soboto sem povabljena na neko res noro zabavo in bilo bi škoda, če bi šla sama. No, bolje rečeno, ne bi šla rada sama. Felipe pravi, da si prijeten dečko, zabaven in pameten (točno to, kar mi je priporočil moj zdravnik). Če te zanima dobra zabava v še boljši družbi, me še pred petkom pokliči na 63124376. Če se mi je Felipe zlagal in nisi tak, kot te je opisal, oprosti, pomota.«

Zakaj se je ravnokar zavrtelo tole sporočilo, če ni pritisnil na nobeno tipko?

Uganka. Zakaj je Felipe tvezil take neumnosti o njem, ko

pa ga je komaj poznal?Uganka. Kako si ga popolna neznanka upa takole izzivati?Uganka.Poklical jo je …

In zdaj se je spet zgodilo nekaj nerazložljivega. Psihologinja, ki je ni poznal, je z nekega konca sve-ta pošiljala besedila o partnerstvu nekemu tipu na drugi konec sveta. Zapisi so vztrajno prihajali do njega brez pojasnila, obenem pa so bili natanko ti-sto, kar je trenutno potreboval.

20

Čarovnija. Roberto je vedno verjel, da prav taka naključja

iz vraževernih delajo vernike, iz ezoterikov pa fana-tike. Ne glede na to, v katera božanstva so ver jeli, so eni in drugi s pomočjo vere v Vsemogoč nega razlagali (na res neverjeten način) vse, za kar niso mogli najti razumne razlage. V predstavi o božjem so iskali zavetje in si tako oddahnili ob prepričanju, da njihova usoda ni odvisna od naključij, človeških uspehov ali spodrsljajev. Roberto si je mislil, da bi celo sam lažje zadihal, če bi lahko verjel, da bo nek-do ali nekaj poskrbelo za njegovo prihod nost. Ali če bi mu kdo zagotovil, da je njegova usoda v vsej svoji razsežnosti že vnaprej zapisana. A žal je bilo drugače. Ni mu preostalo drugega, kot da sprejme obstoj naključij in nerazložljivih dogodkov.

Naključja … Sreča … Pretakanje energij … V mislih je iskal pravo besedo, s katero bi opisal, kar se mu je dogajalo. Na terapiji se je naučil, da je ne-mogoče prevzeti nadzor nad sabo, če dogodkov ne znamo niti poimenovati.

Ko se je ulegel v posteljo, je še vedno iskal pravo besedo. Premetaval je stavke in zloge, dokler ni od utru jenosti zaspal.

Zjutraj se je zbudil ves prepoten. Najbrž so ga