Martina Štemberger Empatija v otroštvu vloga staršev · velik vpliv že primarna socializacija. Zelo pomembni pa so tudi pozitivni odnosi v družini Zelo pomembni pa so tudi pozitivni

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

MARTINA ŠTEMBERGER

KOPER 2015

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Univerzitetni študijski program prve stopnje

Razredni pouk

Diplomsko delo

RAZVOJ EMPATIJE V OTROŠTVU: VLOGA

STARŠEV

Martina Štemberger

Koper 2015

Mentorica:

izr. prof. dr. Tina Kavčič

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici izr. prof. dr. Tini Kavčič za vso strokovno pomoč

in svetovanje pri nastajanju diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi staršem, ki so bili pripravljeni sodelovati v raziskavi in so tako

omogočili izdelavo moje diplomske naloge.

Hvala vsem prijateljem, ki so me med študijem podpirali in verjeli vame.

Posebna zahvala gre moji družini, še posebej mami Kseniji in očetu Damirju, ki sta

mi študij omogočila in mi z vso ljubeznijo in potrpljenjem stala ob strani v vseh lepih in

slabih trenutkih.

Za vso moralno podporo se zahvaljujem tudi fantu Marku.

Nobena pot ni ravna,

nobena pot ni revna,

a vsaka je zahtevna

in tvoja ena sama – GLAVNA.

Tone Pavček

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Martina Štemberger, študentka univerzitetnega študijskega programa

prve stopnje Razredni pouk

izjavljam,

da je diplomsko delo z naslovom Razvoj empatije v otroštvu: vloga staršev

– rezultat lastnega raziskovalnega dela,

– so rezultati korektno navedeni in

– nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

______________________

V Kopru, dne

IZVLEČEK

Empatija je pomembna sposobnost, ki posamezniku omogoča, da se postavi na

mesto nekoga drugega ter razume situacijo, v kateri se druga oseba nahaja.

Pomembna je predvsem zaradi tega, ker posameznik z njeno pomočjo razvije

prosocialno vedenje.

Namen diplomskega dela z naslovom Razvoj empatije v otroštvu: vloga staršev je

ugotoviti, ali starši sploh vedo, kaj je to empatija, ter ali starši pri svojih otrocih načrtno

razvijajo empatijo. Poleg tega smo želeli izvedeti, ali starši bolj spodbujajo empatijo pri

dečkih ali deklicah ter ali se s starostjo otrok spremenijo načini spodbujanja empatije.

V empiričnem delu je 172 mam otrok, ki so obiskovali vrtec ali razredno stopnjo

osnovne šole, izpolnilo anketni vprašalnik na temo spodbujanja empatije.

S pomočjo naše raziskave smo ugotovili, da večina vprašanih mam ve, kaj je to

empatija, in jo pri svojih otrocih načrtno spodbuja. Zanje je poleg spodbujanja empatije

doma izredno pomembno tudi spodbujanje empatije v različnih vzgojno-izobraževalnih

institucijah. Rezultati raziskave so delno potrdili naša pričakovanja, da mame bolj

spodbujajo empatijo pri deklicah kakor pri dečkih, saj so nam pokazali, da mame deklic

pogosteje uporabljajo različne načine načrtnega spodbujanja empatije kot mame

dečkov. V nasprotju s pričakovanji smo ugotovili, da mame nekoliko bolj spodbujajo

empatijo pri mlajših kot pri starejših otrocih. Ne nazadnje pa so rezultati naše raziskave

potrdili tudi to, da starši uporabljajo drugačne načine načrtnega spodbujanja empatije

pri različno starih otrocih.

Ključne besede: empatija, razvoj empatije, družina, učitelj, zgodnje otroštvo,

srednje in pozno otroštvo

SUMMARY

The main theme of the diploma thesis entitled »The development of empathy

during childhood: the role of parents«is empathy.

Empathy is an ability that enables us to put ourselves in the place of another

human being and understand his/her situation. It is an important factor in motivating

prosocial behavior.

The purpose of the diploma thesis was fourfold. First, we aimed to explore if

parents know what the empathy is. Second, we wanted to determine if parents

systematically promote empathy in their children. In addition, we wanted to discover, if

empathy is more encouraged in boys or girls, and whether the age of children has

effect on the way parents promote empathy.

In the empirical part, we asked 172 mothers of children attending kindergarten or

the first five grades of primary school to fulfill a questionnaire about promoting

empathy.

The results of our study showed, that most of the participating mothers know what

empathy is. Furthermore, they also systematically encourage empathy in their children.

For those mothers encouraging empathy at home is as important as encouraging

empathy in different educational institutions. The results of our research have partially

confirmed our expectations, that more mothers encourage empathy in girls then in

boys, since mothers of girls use different ways of promoting empathy than mothers of

boys do. Inconsistent with our expectations mothers encourage empathy in younger

somehow more than in older children. Finally, the results of our study confirmed that

parents use different means of systematically encouraging empathy with children of

different ages.

Keywords: empathy, the development of empathy, family, teacher, early

childhood, middle and late childhood

KAZALO VSEBINE

1 Uvod .......................................................................................................................... 1

2 Teoretični del ............................................................................................................. 3

2.1 Preučevanje empatije ......................................................................................... 3

2.2 Pojmovanje empatije ........................................................................................... 3

2.2.1 Razlike med empatijo in simpatijo................................................................. 4

2.2.2 Odnos med empatijo, prosocialnim vedenjem ter agresivnostjo ................... 4

2.3 Razvoj empatije .................................................................................................. 5

2.3.1 Empatija in razlike med spoloma .................................................................. 6

2.3.2 Socializacija in empatija ............................................................................... 8

2.4 Načrtno razvijanje empatije ................................................................................10

3 Empirični del .............................................................................................................12

3.1 Problem, namen in cilji .......................................................................................12

3.2 Raziskovalne hipoteze .......................................................................................12

3.3 Metodologija ......................................................................................................13

3.3.1 Udeleženci ..................................................................................................13

3.3.2 Pripomočki ..................................................................................................13

3.3.3 Postopek zbiranja podatkov.........................................................................13

3.3.4 Postopek obdelave podatkov .......................................................................13

3.4 Rezultati in razprava ..........................................................................................14

3.4.1 Razumevanje konceptov empatije pri starših ...............................................14

3.4.2 Načrtno spodbujanje empatije .....................................................................15

3.4.3 Spodbujanje empatije pri dečkih in deklicah ................................................17

3.4.4 Spodbujanje empatije pri različno starih otrocih ...........................................20

3.4.5 Načini spodbujanja empatije pri različno starih otrocih .................................21

4 Sklepne ugotovitve ...................................................................................................27

5 Literatura in viri .........................................................................................................29

6 Priloge ......................................................................................................................31

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Razumevanje koncepta empatije pri starših .........................................14

Preglednica 2: Mnenja mam glede pomembnosti namernega spodbujanje empatije

doma ...........................................................................................................................15

Preglednica 3: Ocene pomembnosti spodbujanja empatije doma, v vrtcu in v šoli ter

njihova aritmetična sredina in standardni odklon .........................................................16

Preglednica 4: Načrtno spodbujanje empatije pri dečkih in deklicah ............................17

Preglednica 5: Pogostost uporabe različnih načinov spodbujanja empatije pri mamah

deklic in dečkov ...........................................................................................................18

Preglednica 6: Načrtno spodbujanje empatije pri različno starih otrocih ......................20

Preglednica 7: Načini različnega spodbujanje empatije pri otrocih ...............................21


različno starih otrok .....................................................................................................22

Štemberger, Martina (2015): Razvoj empatije v otroštvu: vloga staršev. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Časi se spreminjajo. Spreminjamo se ljudje, spreminja se pogled na svet,

spreminja se vzgoja. Ljudje spreminjamo svoj pogled na sočloveka ter na otroka.

Zaradi vsega navedenega je danes za marsikoga, posebej pa za starše, ki želijo

svojega otroka kar najbolje vzgojiti, pomembna čustvena inteligentnost. Posebna

sestavina čustvene inteligentnosti, ki je ljudem deloma prirojena, je empatija.

Empatija je zmožnost posameznika, da se v mislih postavi na mesto drugega in

razume situacijo, v kateri se nahaja (Hribar Sorčan, 2008). Vendar, da bi otrok postal

empatičen, je zelo pomembno, da ga starši pri tem usmerjajo in spodbujajo.

V diplomskem delu smo zato največji del namenili staršem, saj so oni ključnega

pomena za razvoj empatije svojih otrok. Zanimalo nas je predvsem to, ali sami vedo,

kaj je to empatija. Ugotoviti smo želeli, ali starši načrtno razvijajo empatijo pri svojih

otrocih ter ali se kažejo razlike med spoloma in razlike v starosti. Na koncu pa smo

želeli izvedeti še, ali starši uporabljajo različne načine spodbujanja empatije pri različno

starih otrocih.

V prvem delu smo se najprej osredotočili na preučevanje empatije. Preučevanja

empatije segajo daleč nazaj, v čas nemške estetike, ko se tam prvič pojavi pojem

»Einfühlung«, ki ga v slovenščini prevajamo s pojmom »vživljanje« (Simonič, 2010).

Poimenovanje »Einfühlung« sta kasneje iz estetike v psihologijo prenesla Lipps in

Titchener (Lamovec, 1988). Nato nas je zanimalo, kako se je pojmovanje empatije

spreminjalo skozi stoletja. Različni avtorji so jo različno pojmovali. Velik doprinos pri

pojmovanju empatije je dal psiholog Martin Hoffman (Vojnović, 2012). V nadaljevanju

smo pojasnili razlike med empatijo in simpatijo ter odnos med empatijo, prosocialnim

vedenjem in agresivnostjo. Preučili smo tudi razvoj empatije. Ameriški psiholog Martin

Hoffman (1982, 2000, v Schonert - Reichl, 2011) je eden izmed prvih predstavil model

razvoja empatije. V svojem štiristopenjskem modelu je opisal razvoj empatije skozi

otroštvo. Otrok se tako iz egocentričnega posameznika, ki ga skrbi samo zase, razvije

v empatičnega posameznika, ki razvije tudi prosocialno vedenje. Nadaljevali smo s

preučevanjem raziskav o razlikah zmožnosti empatije med spoloma. Ugotovili smo, da

večina avtorjev (Barent, Howard, Melton in Dino, 1981; Fesbach in Roe, 1968, v

Eisenberg in Lennon, 1983) s svojimi raziskavami ugotavlja, da so ženske v vseh

starostnih obdobjih v primerjavi z moškimi bolj empatične. Da bi prišli do globljih

spoznanj, kaj vse vpliva na razvoj empatije, smo pogledali tudi vpliv socializacije na

razvoj empatije. Ugotovitve različnih raziskav tako kažejo, da ima na razvoj empatije

velik vpliv že primarna socializacija. Zelo pomembni pa so tudi pozitivni odnosi v družini


2

(Bateson, 2004, v Swick, 2005; Eisenberg, Spinrad idr., 2006; Hoffman, 2000; Staub,

2003, v Schonert - Reichl, 2011). Na koncu nas je zanimalo tudi to, kako lahko

empatijo načrtno razvijamo. Na podlagi različnih virov smo predstavili nekaj strategij

načrtnega spodbujanja empatije, ki jih lahko starši uporabljajo doma.

V empiričnem delu smo predstavili naše rezultate, do katerih smo prišli s pomočjo

anonimnega anketnega vprašalnika, ki smo ga razdelili staršem otrok starih med 3 in 6

let ter staršem otrok, ki so na razredni stopnji osnovne šole.


3

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Preučevanje empatije

Preučevanja empatije segajo daleč nazaj, v čas nemške estetike. Na prelomu

devetnajstega in dvajsetega stoletja se v Nemčiji prvič pojavi pojem »Einfühlung«, ki ga

v slovenščini prevajamo s pojmom »vživljanje« (Simonič, 2010). Poimenovanje

»Einfühlung« kasneje iz estetike v psihologijo preneseta Lipps in Titchener (Lamovec,

1988). Theodor Lipps pojem oblikuje kot temeljni filozofski pojem, s katerim pojasnjuje

posameznikovo spoznavanje sveta. Posameznik po njegovem mnenju z opazovanjem

projicira sebe v predmete opazovanja in na takšen način prevzame in občuti motorično

držo druge osebe (Lamovec, 1987, v Simonič, 2010). Besedo empatija prvi uporabi

ameriški psiholog Edward Titchener. Lippsovo pojmovanje »Einfühlung« prevede na

podlagi grškega pojma »empatheia«. Empatijo opredeli kot ohranitev ideje jaza,

projiciranje v zaznani objekt (Lamovec, 1987, v Simonič, 2010). »Titchener je

domneval, da doživljanja druge osebe ne moremo spoznati z analognim sklepanjem na

lastno vedenje, temveč se mu lahko približamo le z notranjo kinestetično imitacijo.«

(Lamovec, 1988, str. 306). Empatija tako izhaja iz fizičnega posnemanja vznemirjenosti

nekoga drugega, ki izzove enaka čustva (Goleman, 1997). Po Golemanovem mnenju

naj bi bila empatija domišljijsko zavedanje drugega (Lamovec, 1988).

2.2 Pojmovanje empatije

Pojmovanje empatije se je skozi stoletja spreminjalo. Čeprav različni avtorji

empatijo različno definirajo, ta pojem še vedno nima neke točno določene enotne

definicije (Leiberg in Anders, 2006). Adam Smithe (1790, v Schonert - Reichl, 2011)

empatijo opredeli kot zmožnost zavzemanja perspektive druge osebe in kot reakcijo na

njene občutke. Sam sicer uporabi izraz simpatija, a bi ga glede na sodobno opredelitev

pomensko lahko povezali z empatijo (Hribar Sorčan, 2008). Veron (1972, v Lamovec

1977, str. 306) meni, da empatija nastane s posnemanjem gibov drugih. Tu prevladuje

kinestetična modalnost. Zelo pomembno je tudi vizualno doživljanje, ki z oblikami in

gibanjem omogoča opazovalcu doživeti ekspresijo, ki je strukturno podobna

organizaciji zaznavnega vzorca. Eisenberg, Fabes in Spinrad (2006) navajajo, da je

empatija čustveni odgovor, ki izvira bodisi iz strahu ali pa iz razumevanja

posameznikovega čustvenega stanja, in je podobna čustvom, ki jih posameznik

doživlja.

Velik doprinos pri poimenovanju empatije da psiholog Martin Hoffman (Vojnović,

2012). Hoffman (2000, v Schonert - Reichl, 2011) empatijo definira kot pozitivni


4

emocionalni odziv na krizno situacijo drugega človeka. Empatični posameznik doživlja

empatično stisko in na tak način zaznava dolžnost pomagati drugemu. Empatijo lahko

razvijejo le tisti posamezniki, ki so zmožni razlikovati in prepoznati različna čustva

(Swick, 2005). Hoffman (2003, v Vojnović, 2012) meni, da psihologi vidijo empatijo na

dva načina: (a) kot kognitivno zavedanje o notranjih stanjih druge osebe, tj. zavedanje

o njenih mislih, čustvih, opazovanjih, namerah in (b) kot čustveno reakcijo na drugo

osebo.

V zadnjem času prevladuje pojmovanje empatije kot sposobnosti posameznika, da

se v mislih postavi na mesto drugega in razume situacijo, v kateri se nahaja, ne da bi

se pri tem čustveno vživel v drugega (Hribar Sorčan, 2008). Goleman (1997) pa

navaja, da empatija temelji na zavedanju sebe – bolj kot smo odkriti do svojih čustev,

lažje jih znamo razbrati.

2.2.1 Razlike med empatijo in simpatijo

Za razumevanje empatije je pomembno razumevanje simpatije ter razumevanje

razlik med tema dvema pojmoma (Eisenberg idr., 2006). Čeprav raziskovalci niso

vselej delali razlik med njima, danes ugotavljajo, da je med empatijo in simpatijo veliko

razlik (Jorland, 2004, v Hribar Sorčan, 2008).

»Empatija je sposobnost, da se v mislih postavimo na mesto drugega in razumemo

situacijo, v kateri se nahaja, ne da bi se ob tem nujno čustveno vživeli v drugega.«

(Hribar Sorčan, 2008, str. 21). Simpatija pa je na drugi strani čustveni odziv, ki pogosto

izhaja iz empatije, vendar pa lahko izhaja tudi neposredno iz zavzemanja perspektive

drugega oziroma iz drugih kognitivnih procesov. Sestavljena je iz občutka žalosti ali

skrbi zaradi stiske drugega (Eisenberg idr., 2006). Empatija je bolj kognitivna

sposobnost, medtem ko je simpatija emocionalna naravnanost (Hribar Sorčan, 2008).

Pri razumevanju empatije je pomembno tudi razlikovanje med sočutjem in

simpatijo (Schonert - Reichl, 2011). Pri sočutju ravno tako občutimo žalost in skrb

zaradi posameznikove stiske, vendar mu skušamo po svojih najboljših močeh stisko

ublažiti (Eisenberg, 2002, v Schonert - Reichl, 2011).

2.2.2 Odnos med empatijo, prosocialnim vedenjem ter agresivnostjo

Dandanes vse več avtorjev navaja, da empatija v veliki meri vpliva na razvoj

prosocialnega vedenja (Batson, 1991, v Schonert - Reichl, 2011). Eisenberg in

sodelavca (2006) prosocialno vedenje definirajo kot prostovoljno vedenje, ki koristi

drugim. To vedenje je v družbi pozitivno ovrednoteno in zaželeno. Posameznik za tako

vedenje ne zahteva plačila (Ule, 1997, v Lužar - Nešović, 2006).


5

Novejše raziskave kažejo pozitivno povezavo med empatijo in razvojem

prosocialnega vedenja v otroštvu in mladostništvu (Catherine in Schonert - Reichl,

2001, v Schonert - Reichl, 2011). Tako empatija, kot tudi kognitivni razvoj, prevzemanje

perspektive drugega in razumevanje čustev so se pokazali kot pozitivni faktorji, ki

vplivajo na razvoj prosocialnega vedenja (Zahn - Waxler idr., 2001, v Schonert - Reichl,

2011).

V zadnjem času je poleg tega vse več raziskav, ki temeljijo na povezavi med

empatijo in agresivnim vedenjem med otroki in mladostniki (Cohen in Strayer, 1996, v

Schonert - Reichl, 2011). Raziskave so pokazale, da empatija deluje kot nekakšen

obrambni mehanizem proti agresivnemu vedenju. Empatični posamezniki tako lahko

predvidevajo učinke agresivnega vedenja in se zato takemu vedenju izogibajo

(Hoffman, 2010, v Schonert - Reichl, 2011). Poleg tega pa tako kognitivna kakor tudi

čustvena komponenta empatije zmanjšujeta medosebno agresijo in nasilje (Joliffe in

Farrington, 2004, v Schonert - Reichl, 2011).

2.3 Razvoj empatije

»Razvojni psihologi poudarjajo, da ima empatija dve sestavini: čustveni odziv na

druge, ki se razvije v prvih šestih letih življenja, in spoznavni odziv, ki določa stopnjo,

do katere so starejši otroci sposobni uvideti in dojeti stališče ali pogled drugega

človeka.« (Shapirlo, 1999, str. 52).

Ameriški psiholog Martin Hoffman (1982, 2000, v Schonert - Reichl, 2011) eden

izmed prvih predstavi model razvoja empatije. V svojem štiristopenjskem modelu opiše

razvoj empatije skozi otroštvo. Otrok se tako iz egocentričnega posameznika, ki ga

skrbi samo zase, razvije v empatičnega posameznika, ki razvije tudi prosocialno

vedenje. Razvojne stopnje empatije potekajo istočasno s stopnjami kognitivnega

razvoja (Raboteg - Šarić, 1993, v Slunjski, 2006).

1. Prvo stopnjo, v kateri se nahajajo otroci stari do enega leta, Hoffman poimenuje

globalna empatija. Otroci na tej stopnji niso sposobni razlikovati sebe od

drugega posameznika, zato se obnašajo, kot da se je stvar, ki se je zgodila

drugim, v bistvu zgodila njim. Tako npr. otrok, ki vidi jokati drugega otroka,

reagira z jokom in poišče tolažbo pri svoji materi.

2. Druga stopnja Hoffmanove teorije se imenuje egocentrična empatija. Le-ta se

pojavi pri otrocih starih eno leto in več. V tem obdobju otroci razvijejo stalnost

objekta in ravno to je po Hoffmanovem mnenju pogoj za otrokov prehod na

stopnjo egocentrične empatije. Tu otroci že razlikujejo sebe od drugih oseb in

tako razumejo, da je v stiski druga oseba in ne oni. Še vedno pa dobro ne


6

razlikujejo med notranjimi stanji drugih in sebe. Tako npr. otrok, ki je priča joku

drugega otroka, skuša otroka v joku pomiriti na način, s katerim bi pomiril sebe.

Zato mu prinese svojo najljubšo igračo ali pa pokliče svojo mamo.

3. Hoffman je tretjo stopnjo empatije poimenoval empatija za čustva drugih. Pojavi

se pri otrocih med tremi in osmimi leti. Takrat se le-ti začnejo zavedati čustev

drugih ljudi ter ugotovijo, da se ta čustva razlikujejo od njihovih. Poleg tega

ugotovijo, da ima vsak posameznik svojo perspektivo. Z razvojem govora

razvijejo sposobnost ugotavljanja simboličnih namigov, ki nakazujejo na

določena čustva. Otroci so v tem obdobju zmožni uporabljati empatijo za široko

paleto različnih čustev, tudi sestavljenih, kot so razočaranje, izdajalstvo itd. Ne

nazadnje so otroci v tem obdobju sposobni empatičnega odziva tudi za ljudi, ki

niso fizično prisotni, npr. ko berejo ali pa poslušajo o posameznikovi stiski.

4. V obdobju poznega otroštva in adolescence se pojavi četrta stopnja, ki jo

imenujemo empatija za posameznikovo stanje. V tem obdobju so otroci zmožni

doživljati empatijo za celotne skupine določenih ljudi (npr. brezdomce, revne

ljudi itd.). Otroci so mentalno že dokaj razviti, zato začnejo ugotavljati, da so

tako oni kakor tudi drugi ljudje neodvisne osebe, katerih čustva se lahko

navezujejo na druge življenjske dogodke in ne samo na trenutno situacijo

(Hoffman, 2000, v Schonert - Reichl, 2011).

Hoffmanova teorija o razvoju empatije ne temelji na empiričnih podatkih, a jo

vseeno veliko empiričnih raziskav podpira. Ostali avtorji se strinjajo predvsem s tem, da

se empatija stopnjuje iz manj zrelega in površinskega razumevanja stiske drugega do

bolj kompleksnega in sofisticiranega pogleda na stisko drugega (Schonert - Reichl,

2011).

2.3.1 Empatija in razlike med spoloma

V današnjem času obstaja veliko spolnih stereotipov, v skladu s katerimi naj bi bile

ženske v primerjavi z moškimi veliko bolj empatične (Eisenberg idr., 2006). Vendar pa

so te razlike med spoloma odvisne od specifičnih situacij. Tako raziskave kažejo, da so

moški večkrat pripravljeni pomagati tujcem, predvsem kadar gre za fizično pomoč, npr.

pomoč pri popravilu avta, pomoč pri nošenju vrečk itd. Te razlike lahko povežemo

predvsem s tem, da so moški fizično močnejši od žensk, poleg tega pa ženske tujcem

največkrat ne pomagajo iz strahu. Ženske so večkrat pripravljene nuditi predvsem

čustveno podporo (Skoe, 2002, v Lužar - Nešović, 2006).

V povezavi z empatijo ter razlikami med spoloma obstaja veliko raziskav predvsem

na področju novorojenčkove empatične reakcije na jok z jokom (Simmer, 1971;


7

Maccoby in Jacklin, 1974; Sagi in Hoffman, 1976; Hoffman, 1977; Martin in Clark,

1982, v Eisenberg in Lennon, 1983). Te raziskave kažejo, da imajo punčke že v

obdobju novorojenčka bolj prirojeno prizadevanje za empatijo, ki se kaže v refleksnem

odzivu z jokom na jok drugega novorojenčka. Kljub temu, da so raziskave pokazale

razlike v empatiji med spoloma že v obdobju novorojenčkov, pa se veliko avtorjev s

temi zaključki ne strinja. Po njihovem mnenju empatija ne more biti pogojena z

refleksnim jokom, kar pomeni, da refleksni jok ni predhodnik empatije (Eisenberg in

Lennon, 1983).

Fesbach in Roe (1968, v Eisenberg in Lennon, 1983) sta v svoji raziskavi

proučevala razlike v empatiji med spoloma pri predšolskih otrocih in otrocih na razredni

stopnji s pomočjo tehnike z zgodbami oz. slikami ter s pomočjo intervjuja

eksperimentatorja. Oblikovala sta instrument FASTE. Le-ta je vseboval osem kratkih

zgodbic, v katerih je glavni junak (otrok) vključen v čustven dogodek in doživlja čustva.

Po končani zgodbi je eksperimentator spraševal otroke, kako se počutijo. Tudi v tej

raziskavi so dekleta dosegla višje rezultate pri merah empatije kot fantje. Ugotovitve te

raziskave je po mnenju različnih raziskovalcev potrebno obravnavati previdno.

Spraševanje otrok o tem, kako se počutijo, namreč lahko spodkoplje vrednost

raziskave. Poleg tega so bile nekatere zgodbe hipotetične in mogoče niso izzvale

empatije pri posamezniku. Ne nazadnje pa je bil v tej raziskavi zelo opazen vpliv

eksperimentatorja. Vedno, ko so dekleta dosegala višje rezultate, je bil eksperimentator

namreč ženskega spola (Eisenberg in Lennon, 1983).

Barent, Howard, Melton in Dino (1981) so naredili manjšo raziskavo o razlikah v

empatiji med spoloma pri otrocih. Na podlagi poročila učiteljev o empatiji njihovih

učencev so prišli do zaključka, da so dekleta veliko bolj empatična v primerjavi s fanti

(Eisenberg in Lennon, 1983).

V literaturi obstaja veliko raziskav tudi v povezavi razlik med spoloma v empatiji s

starostjo (Calvo, Gonzalez in Martorell, 2001; Latvick in dr., 1997; Tobari, 2003;

Underwood in Moore, 1982, v Garaigordobil, 2009). Avtorji so naredili več raziskav z

otroki in mladostniki, starimi med 8 in 18 let, ter prišli do ugotovitev, da empatija pri

otrocih narašča s starostjo (Garaigordobil, 2009). Calvo in sodelavca ter Tobari so prišli

še do podrobnejših zaključkov. V njihovih raziskavah so namreč le starejša dekleta

dosegala višje rezultate, kar pomeni, da se pri dekletih starih med 10 in 18 let

zmožnost empatiziranja z leti zvišuje. Na drugi strani pa Mestre in sodelovci (2004) v

svoji raziskavi niso dobili enakih rezultatov. Glede na njihovo raziskavo, ki je potekala

med mladostniki od 13. do 18. leta, empatija z leti ne narašča (Garaigordobil, 2009).

Garaigordobil je naredila podobno raziskavo med mladostniki od 10. do 14. leta.


8

Ugotovila je, da so prisotne večje razlike med spoloma. Dekleta so v raziskavi dosegla

višje rezultate v vseh starostnih skupinah. Tako je tudi Garaigordobil prišla do podobnih

zaključkov kakor drugi raziskovalci. Razlike, ki postavljajo ženske pred moškimi v

zmožnosti empatije, je v svoji raziskavi pojasnila predvsem na podlagi socializacije.

Starši tako skušajo pri dekletih že od malih nog razviti spretnosti, ki so povezane z

medosebnimi odnosi, čustvi itd. Na tak način dekleta v večji meri razvijejo tudi empatijo

(Garaigordobil, 2009).

Eisenberg in Lennon (1983) sta naredila obsežno raziskavo med odraslimi, s

pomočjo katere sta ugotovila, da so razlike med spoloma v stopnji empatije močno

prisotne, pri čemer so se ženske izkazale za bolj empatične od moških. Avtorja sta

poleg tega prišla še do drugih pomembnih spoznanj. Na podlagi raziskave sta prišla do

spoznanja, da se razlike med spoloma v stopnji empatije razlikujejo glede na metodo

ocenjevanja empatije. Ženske so se izkazale za bolj empatične predvsem takrat, ko je

šlo za samoocenjevanje. Manjše razlike med spoloma so se pokazale pri metodi, ko so

morale ženske oceniti svoje čustvene odzive glede na hipotetično situacijo. Razlike

med spoloma v stopnji empatije ter v uporabi prosocialnega vedenja se po njunem

mnenju povečujejo tudi s starostjo. Tako sta avtorja ugotovila, da je do razlik v stopnji

empatije prihajalo predvsem takrat, ko so bili posamezniki seznanjeni z namenom

raziskave. Ko pa posamezniki niso poznali namenov raziskave ter niso vedeli, kaj se

od njih pričakuje, so bile razlike med spoloma minimalne.

Razlike med spoloma avtorja pripisujeta predvsem različnim potekom socializacije.

Starši dekleta že od malih nog navajajo na materinstvo ter jih spodbujajo k čustvovanju

in izražanju svojih čustev. Od dečkov pa največkrat pričakujejo, da svoja čustva zatrejo

v sebi ter jih ne kažejo pred drugimi, saj jih želijo vzgojiti v močne, avtonomne

posameznike. Od deklet zato že od malih nog pričakujejo empatičnost, medtem ko

zmožnost empatije pri dečkih ni tako pričakovana (Eisenberg in Lennon, 1983).

2.3.2 Socializacija in empatija

Na razvoj empatije ima v veliki meri pomemben vpliv tudi primarna socializacija. Že

George Herbert Mead je leta 1934 (v Lamovec, 1988) domneval, da se socialna

empatija razvija s pomočjo prevzemanja vlog drugih in imitacije. Empatija naj bi v veliki

meri olajševala socialno interakcijo. Pomaga nam namreč predvidevati, kaj bodo storili

drugi, ter se na tak način pripraviti na odgovor. Avtor je empatičen proces opredelil kot

mehanizem, s katerim napovedujemo vedenje in stališča drugih ljudi.

Dandanes veliko avtorjev zatrjuje, da imajo lahko ravno pozitivni odnosi znotraj

družine velik vpliv na razvoj empatije ter čustvene inteligentnosti (Bateson, 2004, v


9

Swick, 2005; Eisenberg idr., 2006; Hoffman, 2000; Staub, 2003, v Schonert - Reichl,

2011). Starševski objem, ljubeč odnos itd. pripomorejo k razvijanju empatije ter

čustvene inteligentnosti pri otrocih (Bateson, 2004, v Swick, 2005). Radke - Yarrow in

Zahn - Waxler (1984, v Swick, 2005) sta ugotovili, da je za razvoj empatije pri otrocih

ključno to, kako starši svojega otroka vodijo pri njegovi socialni in čustveni rasti. Tako

so bolj empatični otroci tistih staršev, ki jih spodbujajo pri njihovem čustvenem

izražanju ter jim predstavljajo zgled. Poleg tega Bateson (2004, v Swick, 2005) zatrjuje,

da otroci, ki so bili v otroštvu ljubljeni in so se počutili varne, postanejo tudi sami ljubeči,

skrbni in empatični. Pri vsem tem je najpomembnejše to, da starši znotraj družine

oblikujejo okolje, v katerem se bodo otroci počutili varne, ljubeče ter bodo lahko

staršem zaupali (Hallowell, 2002, v Swick, 2005).

Hoffman (2000) v svojem delu predstavi tri najpomembnejše elemente družinske

dinamike, ki vplivajo na razvoj empatije pri otrocih:

1. zgled staršev (Otroci največkrat posnemajo svoje starše. Če le-ti predstavljajo

pozitiven zgled in so empatični, se to posledično prenese tudi na otroke.)

2. odnos med staršem in otrokom (Pozitiven odnos uči otroke, kako naj bodo

empatični. Poleg tega vpliva tudi na boljšo samopodobo otrok ter na njihovo

čustveno inteligentnost.)

3. vključevanje družine za skrb otrok, npr. organiziranje rojstnodnevne zabave

(Otroci tako dobijo občutek vrednosti in pomembnosti znotraj družine.) (Swick,

2005)

Poleg tega Hoffman (1984) navaja pet načinov, s pomočjo katerih lahko starši

spodbujajo empatijo pri svojih otrocih:

1. Starši morajo svojim otrokom dovoliti, da spoznajo in izkusijo različna čustva,

saj na takšen način lahko lažje doživljajo empatijo.

2. Pomembno je tudi, da starši usmerjajo svoje otroke, da spoznajo notranja

stanja drugih ljudi. Na takšen način imajo otroci priložnost spoznati stisko

drugih. Dobro je, če starši spodbujajo otroke k predstavi, kako bi se sami

počutili, če bi bili na mestu žrtve.

3. Otroci morajo imeli priložnost igranja vlog. Na takšen način se lahko »postavijo

v čevlje drugih« ter vidijo, kako se le-ti počutijo.

4. Pomembno je, da otroci čutijo naklonjenost, ker se na tak način manj

obremenjujejo s svojimi potrebami ter začnejo razmišljati o potrebah drugih.

5. Starši morajo predstavljati zgled, uporabljati prosocialno vedenje ter izražati

svoje občutke, saj se otroci največkrat učijo z zgledom. Poleg tega pa je


10

pomembno, da se starši z otroki pogovarjajo o svojih čustvih ter jih usmerjajo k

empatičnosti (Schonert - Reichl, 2011).

Karr - Morse in Wiley (1997, v Swick, 2005) sta ugotovili, da starševsko

zavračanje, brezobzirnost, ravnodušnost in distanciranost od svojih otrok negativno

vplivajo na izvor empatije že pri majhnih otrocih. Swick (2005) poleg tega navaja 3

ključne točke, ki negativno vplivajo na zgodnji razvoj empatije. To so: napake v

razumevanju vloge otrok, odraslih in drugih; izkrivljene ideje o družinskih vlogah ter

kronični občutek fatalizma. V različnih raziskavah (pregled v Swick, 2005) avtorji

zatrjujejo, da kruto, neskladno starševstvo, zlorabe v začetni adolescenci mladostnike

pripeljejo do agresije in ne do razvoja empatije (Schonert - Reichl, 2011). Takšni otroci

so ravnodušni, poleg tega težko prepoznajo potrebe in čustva drugih (Goleman, 1995,

v Swick, 2005). Velikokrat začnejo škodovati sebi, tako da se režejo, počnejo nevarne

stvari, ne da bi bili pri tem pazljivi itd. (Hare, 1993, v Swick, 2005). Zato je izjemno

pomembno, da starši svojim otrokom predstavljajo dober zgled ter jim zagotovijo

ustrezno okolje, saj vse to pozitivno vpliva na razvoj empatije (Schonert - Reichl, 2011).

2.4 Načrtno razvijanje empatije

Tako starši kakor tudi učitelji v šoli v veliki meri vplivajo na empatijo otrok, oz.

učencev (Schilling, 2000, v Serdt - Maučec, 2012). Kot je bilo že omenjeno, lahko

empatijo pri otrocih starši spodbujajo tako, da so jim zgled, obstaja pa še veliko drugih

metod in načinov za načrtno razvijanje empatije (Hoffman, 2000, v Swick, 2005).

Naslednje metode najpogosteje uporabljajo učitelji v šolah (Serdt - Maučec, 2012):

1. Vsekakor je izjemno pomemben pogovor o čustvih. Učitelji se lahko z učenci

pogovorijo o tem, kaj sami občutijo v določenem trenutku, učence pa je

potrebno navajati tudi na to, da skušajo ubesediti, kaj čutijo drugi ljudje.

Pomembno je, da učitelji navajajo učence, da si med seboj prisluhnejo ter se

spodbujajo. Na enak način lahko to metodo uporabljajo doma tudi starši.

2. V šoli lahko učitelji uporabijo tudi igro vlog. Prevzemanje položaja nekoga

drugega je namreč izjemno učinkovito sredstvo za povečanje stopnje empatije

med učenci. Igro vlog lahko učitelji uporabijo iz različnih zornih kotov, tako da

učenci spoznajo, kaj se pri tem dogaja. Dobro je, če učitelji spodbujajo učence,

da se med branjem zgodb poskušajo vživeti v vloge manj priljubljenih likov (npr.

volka).

3. Tudi dramska strategija, ki se imenuje »vroči stol«, lahko spodbudi učence pri

razvijanju empatije. Eden izmed učencev sedi na »vročem stolu« in igra vlogo

določene osebe. Ostali učenci mu postavljajo vprašanja, ga intervjuvajo.


11

Učenec se mora tako postaviti v vlogo lika in na takšen način tudi odgovarjati

na vprašanja. Po koncu dejavnosti sledi pogovor v razredu. Tu je dobro, da

učitelj spodbuja učenca, ki je odigral vlogo, da pove, kako se je počutil, ali je

moral biti empatičen, kako se je počutil, ker ni smel biti empatičen itd.

4. Uporaba sodelovalnega učenja pri vseh predmetih v šoli lahko pozitivno vpliva

tudi na razvoj empatije pri učencih. Učenci s pomočjo sodelovanja razvijajo

komunikacijske zmožnosti, strpnost ter empatijo. Pri sodelovalnem učenju se

lahko vsi učenci naučijo prispevati k reševanju nekega problema, postavljati

vprašanja, sodelovati pri odločanju, vzdrževati pozitivne odnose znotraj skupine

itd.

5. Tako učitelji kakor tudi starši lahko svoje otroke usmerijo k proučevanju znanih

empatičnih oseb (npr. športnikov, izumiteljev itd.). To otrokom lahko poveča

željo, da bi postali takšni, kot so njihovi vzorniki, in posledično se lahko na

takšen način razvijejo v bolj empatično osebo.

6. Med najpreprostejšimi strategijami za načrtno razvijanje empatije pri otrocih so

vsekakor »načrtna prijazna dejanja«. Učenci tako vsak dan zapisujejo prijazna

dejanja svojih sošolcev ali pa ostalih ljudi izven šole (npr. pomoč pri domači

nalogi, obisk bolnega prijatelja, pridržanje vrat učiteljici, mami itd.). Učencem

tako pridejo prijazna dejanja v navado. Posledično vsak dan znova iščejo nove

priložnosti, da bi tudi sami opravili določeno prijazno dejanje (Schilling, 2000, v

Serdt - Maučec, 2012).

Panju (2010) ugotavlja, da so bolj empatični posamezniki običajno uspešnejši tako

v socialnih situacijah kakor tudi v šoli in kasneje na svoji poklicni poti. Poleg tega

spodbujanje in razvijanje empatije v razredu pomembno vpliva na čustveno

inteligentnost učencev ter posledično zmanjšuje stopnjo nasilja med njimi. Zato je

naloga učiteljev, da načrtno razvijajo empatijo v svojem razredu in s tem okrepijo

zavedanje o tem, kaj čutijo drugi, ter dajo svojim učencev priložnost, da identificirajo

svoja čustva in lastne izkušnje (Serdt - Maučec, 2012).


12

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Problem, namen in cilji

Empatija je do neke mere prirojena zmožnost posameznika, da se v mislih postavi

na mesto drugega in razume situacijo, v kateri se nahaja. Kljub temu pa različne

raziskave navajajo, da na razvoj te sposobnosti v veliki meri vplivajo različni dejavniki.

Eden izmed najpomembnejših dejavnikov je ravno družina (Hribar Sorčan, 2008).

V diplomskem delu je največji poudarek na prvih »učiteljih« empatije – starših.

Starši so namreč tisti, ki na podlagi svoje vzgoje ter tudi odnosa z otrokom v največji

meri vplivajo na njegov razvoj empatije. Različne raziskave namreč navajajo, da se

sposobnost empatije pri otrocih lahko razvija le v okolju, ki je do otroka empatično

odzivno in rahločutno od prvega dneva njihovega življenja (Simonič, 2010).

Namen diplomskega dela je z anketnim vprašalnikom ugotoviti, ali starši sploh

vedo, kaj je empatija, ter ali skušajo pri svoji vzgoji načrtno razvijati empatijo pri otrocih

in na kakšen način to počnejo. Poleg tega smo se osredotočili tudi na razlike med

spoloma v pogostosti starševskega spodbujanja empatije. Nazadnje smo želeli

ugotoviti, v katerem starostnem obdobju starši najbolj spodbujajo empatijo.

3.2 Raziskovalne hipoteze

Na podlagi prebrane literature smo oblikovali naslednje hipoteze:

Hipoteza 1: Pričakujemo, da večina staršev ve, kaj je empatija.

Hipoteza 2: Pričakujemo, da večina staršev načrtno spodbuja empatijo pri svojih

otrocih.

Hipoteza 3: Pričakujemo, da starši bolj spodbujajo empatijo pri deklicah kakor pri

dečkih.

Hipoteza 4: Pričakujemo, da z naraščajočo starostjo otrok starši pogosteje načrtno

spodbujajo njihovo empatijo.

Hipoteza 5: Pričakujemo, da starši uporabljajo drugačne načine spodbujanja empatije

pri različno starih otrocih.


13

3.3 Metodologija

3.3.1 Udeleženci

Raziskava je vključevala priložnostni vzorec 172-ih mam otrok, ki obiskujejo bodisi

vrtec ali pa šolo. Od tega je bilo 94 mam deklic in 78 mam dečkov. Ker se je naša

raziskava navezovala na različne starostne skupine otrok, smo razdelili vprašalnike

med mame različno starih otrok. Na vprašalnik je odgovorilo 53 mam otrok med tretjim

in šestim letom starosti, 69 mam otrok v 1. vzgojno-izobraževalnem obdobju ter 50

mam otrok, ki obiskujejo 4. in 5. razred osnovne šole.

3.3.2 Pripomočki

Podatke za diplomsko delo smo dobili s pomočjo kvantitativne metode – anketnega

vprašalnika. Le-ta je vseboval 5 vprašanj zaprtega tipa. V uvodnem delu je anketirance

spraševal po spolu njihovega otroka ter razredu, ki ga obiskuje, oz. starosti pri

predšolskih otrocih. V nadaljevanju je najprej sledilo zaprto vprašanje, s pomočjo

katerega smo ugotovili, ali starši vedo, kaj je to empatija. Nato je sledilo zaprto

vprašanje, s pomočjo katerega smo ugotovili, kaj starši menijo o načrtnem spodbujanju

empatije pri njihovih otrocih. Na tretje vprašanje so starši s pomočjo 5-stopenjske

lestvice (1 – povsem nepomembno, 5 – zelo pomembno) poročali o pomembnosti

spodbujanja empatije v domačem in vzgojno-izobraževalnem okolju. Četrto vprašanje

je bilo zaprtega tipa in se je nanašalo na uporabo načrtnega spodbujanja empatije pri

njihovih otrocih. Pri petem vprašanju so starši s pomočjo 5-stopenjske lestvice (1 –

nikoli, 5 – (skoraj) vsak dan) poročali o tem, kako pogosto s svojim otrokom počnejo

določene stvari, ki spodbujajo razvoj empatije.

3.3.3 Postopek zbiranja podatkov

Podatke smo zbrali tako, da smo anketne vprašalnike razdelili na dveh osnovnih

šolah in v dveh vrtcih na Primorskem. Razdelili smo jih ravnateljicam, te pa so jih

posredovale naprej učiteljicam in vzgojiteljicam. Anketni vprašalnik smo poleg tega

objavili tudi na spletnih forumih, ki so namenjeni staršem.

3.3.4 Postopek obdelave podatkov

Odgovore anketnih vprašalnikov smo vnesli v program SPSS in jih statistično

obdelali. Uporabili smo opisno statistiko, t-teste za neodvisne vzorce in χ² preizkus za

primerjavo med spoloma ter analizo varianc in koeficient kontingentnosti za primerjavo

med starostnimi skupinami.


14

3.4 Rezultati in razprava

3.4.1 Razumevanje konceptov empatije pri starših

Pojem empatija je danes zelo razširjen v strokovni in laični javnosti. Ta izraz se

velikokrat pojavi v različnih medijih. Poleg tega tudi različni psihologi poudarjajo pomen

načrtnega razvijanja empatije, zato smo želeli izvedeti, ali starši poznajo pravilno

razlago tega pojma.

Preglednica 1: Razumevanje koncepta empatije pri starših

Frekvence Odstotki

Empatija je čustvena prizadetost, žalost ob nesreči,

trpljenju druge osebe.

12 7

Empatija je sposobnost posameznika, da se v mislih

postavi na mesto druge osebe, jo razume, ne da bi se pri

tem čustveno vživel.

143

83

Empatija je pozitiven čustveni odnos, naklonjenost do

druge osebe ali stvari.

14 8

Empatija je sposobnost zavedanja samega sebe, svojega

jaza.

3 2

Iz Preglednice 1 lahko razberemo, da večina sodelujočih mam ve, kaj je empatija,

manj kot petina pa je podala napačne odgovore. Na podlagi rezultatov v preglednici

lahko našo hipotezo, da večina sodelujočih mam ve, kaj je empatija, potrdimo. Razloge

v dobrem poznavanju pojma verjetno lahko iščemo predvsem v velikem vplivu medijev,

ki pogosto obravnavajo to temo. Dandanes obstaja na spletu veliko člankov, ki starše

poučujejo o empatiji. Poleg tega avtorji člankov staršem svetujejo, na kakšen način naj

spodbujajo empatijo pri svojih otrocih. Tudi v knjižnicah je na voljo veliko knjig na temo

čustvene inteligentnosti ter empatije. Ena najbolj iskanih knjig, ki služi tudi kot priročnik,

je delo avtorja Golemana (1997) z naslovom Čustvena inteligenca: zakaj je

pomembnejša od IQ. V njej skuša avtor na enostaven način opisati pomembnost

čustvene inteligentnosti. Zelo poudarja tudi izjemno pomembnost empatije. Ker avtor

izhaja iz vsakodnevnih dogodkov in pri tem ne uporablja izjemno strokovnega jezika, je

staršem in bralcem laikom zelo razumljiva.


15

3.4.2 Načrtno spodbujanje empatije

Mamam smo zastavili vprašanje o tem, ali doma načrtno spodbujajo empatijo pri

svojem otroku. Med sodelujočimi jih je 95 odgovorilo z DA, kar predstavlja 55 %

vprašanih mam, medtem ko jih je 77 vprašanih odgovorilo z NE, kar predstavlja 45 %.

Preglednica 2: Mnenja mam glede pomembnosti namernega spodbujanja empatije

doma

Frekvence Odstotki

Empatija je izjemno pomembna sposobnost posameznika,

zato jo moramo starši pri svojih otrocih namerno spodbujati.

33

19

Empatija je pomembna sposobnost posameznika. Otrok ima

že ob rojstvu danosti za njen razvoj, a mu moramo starši

vseeno pomagati.

115

67

Empatija je v življenju pomembna, vendar jo otroci lahko

razvijejo spontano, zato namerno spodbujanje ni potrebno.

17

10

Popolnoma nepomembno je namerno spodbujanje

empatije, saj nam ta v življenju ne pomaga.

7

4

Sledilo je vprašanje, kako pomembno se mamam zdi namerno spodbujanje

empatije doma. Njihovi odgovori so prikazani v Preglednici 2. Večina vprašanih je

odgovorila, da kljub temu, da imajo otroci že ob rojstvu danosti za razvoj empatije, jim

morajo starši pri tem vseeno pomagati ter jih spodbujati. Slaba petina vprašanih se

strinja s tem, da morajo starši pri svojih otrocih empatijo namerno spodbujati, ker je le-

ta izjemno pomembna sposobnost posameznika.

Odgovori na to vprašanje se ne ujemajo z odgovori na prejšnje vprašanje, kjer je

kar 45 % mam odgovorilo, da doma pri svojem otroku načrtno ne spodbuja empatije. Iz

Preglednice 2 je namreč razvidno, da se večina mam strinja s tem, da morajo starši

namerno spodbujati empatijo.

Različne raziskave (npr. Bateson, 2004, v Swick, 2005; Eisenberg, Spinrad idr.,

2006; Hoffman, 2000; Staub, 2003, v Schonert - Reichl, 2011; Schilling, 2000, v Serdt -

Maučec, 2012) navajajo, da je načrtno spodbujanje empatije tako doma, kakor tudi v

vrtcu in šoli, ključnega pomena za njeno rast ter razvoj. Zato smo mame vprašali tudi o

tem, kako pomembno je zanje spodbujanje empatije doma, v vrtcu in v šoli.


16

Preglednica 3: Ocene pomembnosti spodbujanja empatije doma, v vrtcu in v šoli ter

njihova aritmetična sredina in standardni odklon

1 2 3 4 5 M SD

Doma 2 (1 %) 2 (1 %) 17 (10 %) 82 (48 %) 69 (40 %) 4,24 0,77

V

vrtcu

2 (1 %) 1 (1 %) 22 (13 %) 89 (50 %) 61 (35 %) 4,18 0,76

V šoli 2 (1 %) 2 (1 %) 19 (11 %) 86 (50 %) 63 (37 %) 4,20 0,77

Opombe. 1 = povsem nepomembno; 2 = nepomembno; 3 = niti pomembno niti

nepomembno; 4 = pomembno; 5 = zelo pomembno

Rezultati v Preglednici 3 nakazujejo, da je za veliko večino vprašanih mam (88 %)

spodbujanje empatije doma pomembno. Rezultati se povezujejo tudi z dognanji

različnih avtorjev (npr. Bateson, 2004; Hallowell, 2002, v Swick, 2005), ki zatrjujejo, da

morajo starši doma svoje otroke med drugim usmerjati in spodbujati k predstavi, kako

se drugi počutijo ter kako bi se na njihovem mestu počutili sami. Le-to v veliki meri

vpliva na razvoj empatije in je eden od načinov, s katerim starši lahko načrtno

spodbujajo empatijo doma.

Iz Preglednice 3 lahko razberemo, da večina vprašanih mam (85 %) meni, da je

tudi spodbujanje empatije v vrtcu pomembno, oz. zelo pomembno. Primerjava

povprečne ocene pomembnosti spodbujanja empatije doma in v vrtcu pokaže mnenje

mam, da je spodbujanje empatije v vrtcu enako pomembno kot spodbujanje empatije

doma.

Do podobnih zaključkov pridemo tudi na podlagi rezultatov o spodbujanju empatije

v šoli. Tu 87 % vprašanih mam meni, da je spodbujanje empatije v šoli pomembno in

pomembnost tega ocenjujejo podobno kot spodbujanje empatije doma in v vrtcu.

Na podlagi pridobljenih podatkov lahko našo hipotezo, ki se glasi, da večina

staršev načrtno spodbuja empatijo, potrdimo. Čeprav je na vprašanje o načrtnem

spodbujanju empatije kar 45 % mam odgovorilo, da same načrtno ne spodbujajo

empatije, lahko iz nadaljnjih rezultatov ugotovimo, da temu ni tako. Naši rezultati nas

privedejo do spoznanj, da je za mame pomembno namerno spodbujanje empatije tako

doma kakor tudi v različnih vzgojno-izobraževalnih inštitucijah.

Do podobnih spoznanj so prišli tudi različni avtorji raziskav na to tematiko. Ugotovili

so, da imajo starši ključno vlogo pri razvoju empatičnosti njihovih otrok (Radke - Yarrow

in Zahn - Waxler, 1984, v Swick, 2005). Poleg tega Bateson (2004, v Swick, 2005)

zatrjuje, da otroci, ki so bili v otroštvu ljubljeni in so se počutili varne, postanejo tudi


17

sami ljubeči, skrbni in empatični. Pri vsem tem je najpomembnejše to, da starši znotraj

družine oblikujejo okolje, v katerem se bodo otroci počutili varne, ljubeče ter bodo lahko

staršem zaupali (Hallowell, 2002, v Swick, 2005). Tako iz različnih raziskav lahko

ugotovimo, da je namerno spodbujanje empatije izjemnega pomena. Otrok, ki ne živi v

empatičnem okolju, otrok, ki ga starši zavračajo in so do njega brezobzirni ter ga

zlorabljajo, zmožnosti empatiziranja ne bo razvil (Karr - Morse in Wiley, 1997, v Swick,

2005; Schonert - Reichl, 2011). Kot kažejo naši rezultati, se pomembnosti namernega

spodbujanja empatije zavedajo tudi starši.

3.4.3 Spodbujanje empatije pri dečkih in deklicah

V naši raziskavi nas je zanimalo tudi, ali starši bolj spodbujajo empatijo pri deklicah

ali dečkih.

Preglednica 4: Načrtno spodbujanje empatije pri dečkih in deklicah

Spol otroka Da Ne Skupaj

Ženski 56 (60 %) 38 (40 %) 94 (100 %)

Moški 39 (50 %) 39 (50 %) 78 (100 %)

Skupaj 95 (55 %) 77 (45 %) 172 (100 %)

V Preglednici 4 lahko opazimo, da mame nekoliko pogosteje načrtno spodbujajo

empatijo pri deklicah kako pri dečkih, vendar razlike niso velike. Natančneje, 60 %

mam je odgovorilo, da doma načrtno spodbuja empatijo pri svojih hčerah, medtem ko

je 50 % mater odgovorilo, da doma načrtno spodbujajo empatijo pri svojih sinovih. Na

podlagi izračunov hi-kvadrat preizkusa smo ugotovili, da razlike med spoloma niso

statistično pomembne (hi-kvadrat = 1,58, df = 1, p = 0,21).

Naši rezultati se ne ujemajo z raziskavami različnih avtorjev (npr. Barent idr., 1981;

Fesbach in Roe, 1968, v Eisenberg in Lennon, 1983), v katerih ugotavljajo, da se

razlike v izrazitosti empatije med spoloma pojavljajo, in sicer predvsem zaradi razlik v

spodbujanju empatije pri dečkih in deklicah. Dekleta naj bi tako starši že v procesu

socializacije bolj spodbujali k čustvovanju in izražanju čustev in na tak način načrtno

spodbujali empatijo, medtem ko naj bi starši od fantov pričakovali, da svojih čustev ne

kažejo in jih zatirajo. Empatije tako pri fantih ne bi spodbujali v tolikšni meri kot pri

dekletih.

Mogoče bi tudi sami prišli do drugačnih rezultatov, če bi mame vprašali o načrtnem

spodbujanju empatije bolj posredno, saj je možno, da so mame dajale socialno

zaželene odgovore, tj. da spodbujajo empatijo pri svojih hčerah in sinovih. Razlike med


18

spoloma bi se verjetno pokazale tudi z uporabo bolj občutljive ocenjevalne lestvice,

npr. če bi mame poročale, kako pogosto namerno spodbujajo empatijo. Drugačne

rezultate bi ravno tako lahko dobili, če bi mame opazovali z njihovimi otroki.


deklic in dečkov

Spol otroka M SD t df p

Pogovarjava se o

čustvih. ženski 4,12 0,88 0,29

170

0,77

moški 4,08 0,94

Skupaj opravljava

vsakodnevne stvari.

ženski 4,56 0,63 0,59

170

0,55

moški 4,50 0,74

Izražava svoja čustva ter si poveva, da se

imava rada.

ženski 4,66 0,65 1,67

151,2

0,09

moški 4,47 0,77

Se objameva. ženski 4,72 0,61 0,66

170

0,51

moški 4,65 0,77

Se igrava in

spodbujava pri igri ter

pri sprejemanju

porazov.

ženski 4,32 0,75 1,54 170 0,12

moški 4,13 0,87

Ogledava si film ali

risanko ter se nato

pogovarjava o tem,

kako so se posamezni

junaki počutili.

ženski 3,57 0,93 1,79 170 0,08

moški 3,31 1,02

Skupaj prebereva

knjigo ter se

pogovarjava o čustvih junakov.

ženski 3,70 1,01 2,28 170 0,02

moški 3,33 1,10

Se pogovarjava o

dobrih delih, ki sva jih

naredila čez dan.

ženski 3,90 0,90 1,70 170 0,09

moški 3,67 0,92

Skupaj se pogovarjava

o različnih nesoglasjih, ki se pojavijo v družini, saj na takšen način svojega otroka navajam

na ohranjanje pozitivnih

odnosov.

ženski 4,01 0,86 0,35 170 0,72

moški 3,96 0,96


19

Svojega otroka

spodbujam, da se

postavi v vlogo nekoga

drugega in si skuša predstavljati, kako se ta

otrok počuti, ko je žalosten, jezen itd.

ženski 3,84 0,92 0,88 170 0,38

moški 3,71 1,09

Svojemu otroku

predstavljam sebe kot

vzgled, tako da skušam pomagati drugim ljudem,

kažem svoja čustva, sem ljubeča.

ženski 4,20 0,89 1,65 170 0,10

moški 3,96 1,02

Svojemu otroku

omogočim, da izkusi različna čustva ter jih kaže navzven.

ženski 4,18 0,82 0,51 170 0,61

moški 4,12 0,85

Skupaj s svojim otrokom

se pogovarjava tudi o

čustvih drugih oseb, predvsem družinskih članov, sorodnikov, prijateljev.

ženski 4,10 0,83 1,01 170 0,32

moški 3,96 0,92

Opomba. Možen razpon povprečnih ocen (M) je od 1 do 5.

Iz Preglednice 5 lahko razberemo, da mame s svojimi hčerkami pogosteje

uporabljajo različne načine spodbujanja empatije kot mame dečkov, kar posledično

pomeni, da prve pogosteje načrtno spodbujajo empatijo kot slednje. Razlike med

spoloma v pogostosti uporabe predstavljenih načinov niso zelo velike, a se dosledno

kažejo v smeri pogostejše uporabe pri deklicah kakor pri dečkih. Statistično pomembna

razlika se kaže le v tem, da mame s svojimi hčerami pogosteje skupaj preberejo knjigo

ter se pogovarjajo o čustvih junakov, kot to počnejo mame sinov.

Na podlagi pridobljenih podatkov lahko našo hipotezo, ki pravi, da starši bolj

spodbujajo empatijo pri deklicah kot pri dečkih, delno potrdimo. Čeprav z vprašanjem o

načrtnem spodbujanju empatije nismo dobili statistično pomembnih razlik, smo z

analizo pogostosti uporabe različnih načinov spodbujanja empatije ugotovili, da mame

deklet pogosteje uporabljajo različne načine spodbujanja, kar pomeni, da pogosteje

načrtno spodbujajo empatijo.

Naši rezultati se v veliki meri povezujejo tudi z ugotovitvami drugih avtorjev, ki so

naredili raziskave na tem področju in ki poročajo, da starši bolj spodbujajo empatijo pri

deklicah kakor pri dečkih (npr. Barent idr., 1981, v Eisenberg in Lennon, 1983).

Eisenberg in Lennon (1983) sta kasneje naredila obsežno raziskavo tudi med odraslimi


20

ter ugotovila, da so ženske veliko bolj empatične v primerjavi z moškimi. Razlike med

spoloma sta pripisala predvsem različnim potekom socializacije. Starši dekleta že od

malih nog spodbujajo k izražanju čustev in se tudi v veliki meri več pogovarjajo o

čustvih ter bolj načrtno spodbujajo empatijo. Fante pa skušajo starši vzgojiti v močne

posameznike, ki znajo svoja čustva zatreti in posledično med vzgajanjem fantov

empatije tako načrtno ne razvijajo. Glede na naše rezultate razlike niso zelo velike, ker

pa se pojavljajo sistematično, je možno, da vseeno vodijo do razlik med spoloma.

3.4.4 Spodbujanje empatije pri različno starih otrocih

S pomočjo raziskave smo želeli ugotoviti, ali se pojavljajo razlike v spodbujanju

empatije pri različno starih otrocih.

Preglednica 6: Načrtno spodbujanje empatije pri različno starih otrocih

Starost otrok Da Ne

Predšolsko obdobje (3–6 let) 30 (57 %) 23 (43 %)

1. vzgojno-izobraževalno obdobje 38 (55 %) 31 (45 %)

4. in 5. razred 27 (54 %) 23 (46 %)

Skupaj 95 (55 %) 77 (45 %)

Iz Preglednice 6 lahko razberemo, da so razlike med mamami različno starih otrok

v pogostosti spodbujanja empatije zelo majhne: mame predšolskih otrok ter mame

otrok od 1. do 3. razreda nekoliko pogosteje načrtno spodbujajo empatijo pri svojih

otrocih kakor matere starejših otrok, čeprav razlike niso zelo velike.

Na podlagi naših rezultatov ter izračunov koeficienta kontingentnosti (CC = 0,095,

p = 0,209) lahko hipotezo, ki govori o tem, da starši starejših otrok bolj načrtno

spodbujajo empatijo, ovržemo, saj nam izračuni ne nakazujejo statistično pomembnih

razlik.

Različni avtorji (npr. Calvo idr., 2001; Latvick in dr., 1997; Tobari, 2003;

Underwood in Moore, 1982, v Garaigordobil, 2009) so naredili kar nekaj raziskav v

povezavi z empatijo in starostjo otrok. Njihova raziskava je potekala z otroki in

mladostniki starimi od 8 do 18 let. Ugotovili so, da zmožnost empatije s starostjo otrok

narašča. Z našo raziskavo pa smo ugotovili, da mame mlajših otrok kvečjemu bolj

načrtno spodbujajo empatijo kot mame starejših otrok. Starostne razlike sicer niso

statistično pomembne, vendar so se vseeno pokazala majhna odstopanja.

Do takšnih zaključkov smo verjetno prišli zaradi tega, ker smo mamam postavili

neposredno vprašanje o načrtnem spodbujanju empatije pri njihovih otrocih. Same so


21

posledično na to vprašanje odgovarjale s socialno zaželenimi odgovori, tako da se

razlike med starostnimi skupinami otrok, v katerokoli smer, niso pokazale.

3.4.5 Načini spodbujanja empatije pri različno starih otrocih

V raziskavi nas je zanimalo tudi to, ali starši uporabljajo različne načine

spodbujanja empatije pri različno starih otrocih.

Preglednica 7: Načini različnega spodbujanja empatije pri otrocih

M SD

Pogovarjava se o čustvih. 4,10 0,90

Skupaj opravljava vsakodnevne stvari. 4,53 0,70

Izražava svoja čustva ter si poveva, da se imava rada. 4,58 0,71

Se objameva. 4,69 0,69

Se igrava in spodbujava pri igri ter pri sprejemanju porazov. 4,23 0,81

Ogledava si film ali risanko ter se nato pogovarjava o tem, kako so

se posamezni junaki počutili. 3,45 0,98

Skupaj prebereva knjigo ter se pogovarjava o čustvih junakov. 3,53 1,07

Se pogovarjava o dobrih delih, ki sva jih naredila čez dan. 3,80 0,92

Skupaj se pogovarjava o različnih nesoglasjih, ki se pojavijo v

družini, saj na takšen način svojega otroka navajam na ohranjanje

pozitivnih odnosov.

3,99 0,90

Svojega otroka spodbujam, da se postavi v vlogo nekoga drugega

in si skuša predstavljati, kako se ta otrok počuti, ko je žalosten,

jezen itd.

3,78 1,00

Svojemu otroku predstavljam sebe kot vzgled, tako da skušam

pomagati drugim ljudem, kažem svoja čustva, sem ljubeča. 4,09 0,96

Svojemu otroku omogočim, da izkusi različna čustva ter jih tudi

kaže navzven. 4,15 0,83

Skupaj s svojim otrokom se pogovarjava tudi o čustvih drugih oseb,

predvsem družinskih članov, sorodnikov, prijateljev. 4,03 0,87

Opomba. Možen razpon povprečnih ocen (M) je od 1 do 5.

Iz Preglednice 7 je razvidno, da mame otrok v vseh treh starostnih obdobjih

pogosto spodbujajo empatijo svojih otrok z različnimi načini, kljub temu, da jih skoraj

polovica zatrjuje, da empatije načrtno ne spodbujajo. Tu lahko zopet izpostavimo

problem neposrednih vprašanj. Mame so tako na vprašanja, ki opisujejo vsakodnevne

dejavnosti, odgovarjale v smislu, da empatijo vsak dan načrtno spodbujajo. Na direktno


22

vprašanje o tem, ali načrtno spodbujajo empatijo, pa je veliko mam odgovorilo

negativno.


različno starih otrok

Starostno obdobje M SD F (df =

2.169)

p

Pogovarjava se o

čustvih. Predšolsko obdobje

(3–6 let)

4,11 0,91

0,02

0,98

1. vzgojno-izobraževalno obdobje

4,10 0,89

4. in 5. razred 4,08 0,92

Skupaj opravljava

vsakodnevne

stvari.

Predšolsko obdobje (3–6 let)

4,55 0,72

0,23

0,80


4,57 0,70

4. in 5. razred 4,48 0,68

Izražava svoja čustva ter si poveva, da se

imava rada.


4,74 0,52

3,86

0,02


4,61 0,67

4. in 5. razred 4,36 0,87

Se objameva. Predšolsko obdobje (3–6 let)

4,91 0,35

4,42

0,01


4,65 0,72

4. in 5. razred 4,52 0,84

Se igrava in

spodbujava pri igri

ter pri

sprejemanju

porazov.


4,42 0,63

2,53

0,08


4,22 0,80

4. in 5. razred 4,06 0,96


23

Ogledava si film

ali risanko ter se

nato pogovarjava

o tem, kako so

se posamezni

junaki počutili.


3,51 0,99

0,13

0,88


3,43 0,88

4. in 5. razred 3,42 1,11

Skupaj prebereva

knjigo ter se

pogovarjava o

čustvih junakov.

Predšolsko obdobje

(3–6 let)

3,75 0,90

4,28

0,01


3,62 1,13

4. in 5. razred 3,18 1,08

Se pogovarjava o

dobrih delih, ki

sva jih naredila

čez dan.


3,79 0,99

0,09

0,91


3,77 0,86

4. in 5. razred 3,84 0,93

Skupaj se

pogovarjava o

različnih nesoglasjih, ki se

pojavijo v družini, saj na takšen način svojega otroka navajam na

ohranjanje

pozitivnih

odnosov.


3,87 1,00

0,75

0,47


4,01 0,88

4. in 5. razred 4,08 0,83

Svojega otroka

spodbudim, da se

postavi v vlogo

nekoga drugega

in si skuša predstavljati, kako

se ta otrok počuti, ko je žalosten, jezen itd.


3,66 1,11

0,65

0,52


3,87 0,95

4. in 5. razred 3,78 0,95

Svojemu otroku

predstavljam sebe

kot vzgled, tako

da skušam pomagati drugim

ljudem, kažem svoja čustva, sem ljubeča.


4,21 0,69

1,51

0,22


4,14 1,07

4. in 5. razred 3,90 1,01


24

Svojemu otroku

omogočim, da izkusi različna čustva ter jih tudi kaže navzven.


4,23 0,70

1,51

0,22


4,22 0,80

4. in 5. razred 3,98 0,98

Skupaj s svojim

otrokom se

pogovarjava tudi o

čustvih drugih oseb, predvsem

družinskih članov, sorodnikov,

prijateljev.


4,09 0,86

0,23

0,79


3,99 0,87

4. in 5. razred 4,04 0,90

Iz Preglednice 8 lahko opazimo, da starši uporabljajo nekoliko drugačne načine

spodbujanja empatije pri različno starih otrocih. Mame predšolskih otrok empatijo

spodbujajo predvsem preko izražanja čustev, preko pogovorov o čustvih, z objemi itd.

Pomembna strategija spodbujanja empatije pri predšolskih otrocih je tudi branje

različnih knjig ter pogovor o čustvovanju junakov. Iz Preglednice 8 je razvidno, da je za

mame predšolskih otrok zelo pomembno, da predstavijo sebe kot vzgled in omogočijo

svojemu otroku, da občuti različna čustva ter jih kaže navzven. Na podobne načine

spodbujajo empatijo tudi mame otrok v 1. vzgojno-izobraževalnem obdobju.

Mame otrok v 4. in 5. razredu pa na podlagi pridobljenih podatkov empatijo pri

svojih otrocih najbolj spodbujajo tako, da se z njimi pogovarjajo. Pogovarjajo se o

dobrih delih, ki so jih otroci naredili čez dan. Zanje je pomemben tudi pogovor o

različnih nesoglasjih, ki se pojavijo v družini. Na tak način namreč skušajo svoje otroke

naučiti, da gledajo na nesoglasja tudi z očmi drugega družinskega člana. Mame teh

otrok tako uporabljajo drugačne načine spodbujanja empatije v primerjavi z mamami

mlajših otrok. Tu je v ospredju predvsem pogovor, manj pa je neposrednega izražanja

čustev.

Primerjava izračunanih aritmetičnih sredin nam pokaže, da mame različno starih

otrok dokaj pogosto uporabljajo različne načine spodbujanja empatije, čeprav se

pogostost uporabe nekaterih načinov razlikuje glede na starost otrok.

Iz preglednice je razvidno, da starši starejših otrok manj načrtno razvijajo empatijo,

saj pogostost skoraj vseh načinov spodbujanja empatije s starostjo upada, a razlike

med starostnimi skupinami v večini niso statistično pomembne. Učinek starosti je

statistično pomemben samo pri treh dejavnostih staršev. Statistično pomembne

starostne razlike kažejo na upad pogostosti spodbujanja empatije z objemi in


25

izražanjem naklonjenosti z besedami. Poleg tega s starostjo upada tudi branje zgodb

ter pogovori o čustvih junakov. Na podlagi pridobljenih podatkov lahko našo hipotezo,

ki pravi, da starši uporabljajo drugačne načine spodbujanja empatije pri različno starih

otrocih, delno potrdimo, saj so smo dobili statistično pomembne razlike le pri treh

dejavnostih.

Avtorji različnih raziskav (Bateson, 2004; Hallowell, 2002, v Swick 2005) zatrjujejo,

da je spodbujanje empatije odvisno od starosti otrok. Tako morajo starši uporabljati

različne načine spodbujanja in pri tem upoštevati starost otrok. V zgodnjem otroštvu je

najpomembnejše, da so starši do svojih otrok ljubeči, skrbni, empatični ter da jih

večkrat objamejo. Pomembno je, da svojim otrokom zagotovijo okolje, v katerem se

bodo počutili varne in sprejete.

Kasneje je za otroke izjemnega pomena ravno to, da jim starši predstavljajo

pozitiven vzgled ter jih vključujejo v vsakodnevne rutine in opravila (Swick, 2005).

Poleg tega Hoffman (1984) navaja, da morajo starši predšolskih ter šolskih otrok svojim

otrokom dovoliti, da izkusijo različna čustva. Pomembno je tudi, da se o njih

pogovarjajo. Starši morajo otrokom omogočiti igranje vlog in jih večkrat usmerjati k

temu, da se postavijo na mesto nekoga drugega in opišejo, kako bi se sami takrat

počutili.

Lahko bi zaključili, da so rezultati naše raziskave precej skladni z omenjenimi

priporočili avtorjev. Sodelujoče mame mlajših otrok so namreč v večji meri kot mame

starejših otrok poročale o uporabi izražanja čustvene naklonjenosti kot načina

spodbujanja empatije, medtem ko so pri otrocih v srednjem in poznem otroštvu

najpogosteje poročale o spodbujanju empatije preko pogovora. Te (sicer ne velike)

starostne razlike verjetno odražajo občutljivo odzivanje mam na razvojne značilnosti

njihovih otrok (npr. starejši otroci imajo bolj razvite sposobnosti pogovarjanja in bolj

razumejo besedne razlage kot mlajši). Te razlike pa lahko povežemo tudi s

Hoffmanovo teorijo o razvoju empatije pri otrocih (Hoffman, 2000, v Schonert - Reichl,

2011). Otroci so v zgodnjem otroštvu po Hoffmanovi teoriji o razvoju empatije na

stopnji, ki jo imenujemo empatija za čustva drugih. Zato je izjemnega pomena, da

starši spodbujajo izražanje čustev svojih otrok, da se pogovarjajo o njihovih čustvih in

čustvih drugih. Pomembna strategija spodbujanja empatije v zgodnjem otroštvu je po

Hoffmanu (2000) tudi branje različnih zgodb in pogovor o čustvenih stanjih glavnih

junakov. Kasneje se v srednjem in poznem otroštvu pojavi zadnja, četrta stopnja, ki jo

je Hoffman poimenoval empatija za posameznikovo stanje. Takrat se otroci začnejo

zavedati, da smo ljudje neodvisne osebe ter da se čustva lahko navezujejo na

določene življenjske dogodke in ne samo na trenutno situacijo. Ker so otroci tu že na


26

višji razvojni stopnji in so tudi čustveno bolj inteligentni, načrtno spodbujanje čustvene

komponente empatije s strani staršev upada. Starši se z otroki na tej stopnji bolj

pogovarjajo, manj pa neposredno izražajo čustva.


27

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

V današnjem času ljudje velikokrat hitimo in nimamo časa za soljudi, še posebej pa

nam zmanjkuje časa za druženje z našimi otroki ter za njihovo vzgajanje. Starši igrajo

pomembno vlogo v razvoju čustvene inteligentnosti svojih otrok. V diplomskem delu

smo se osredotočili na posebno sestavino čustvene inteligentnosti – empatijo.

Na osnovi pridobljenih rezultatov smo najprej ugotovili, da večina vprašanih mam

ve, kaj je to empatija. Razloge v dobrem poznavanju pojma empatije smo pripisali

predvsem velikim multimedijskim vplivom. Danes lahko starši s pomočjo različnih

medijev, predvsem s pomočjo računalnika in televizije, brez težav raziščejo stvari, ki ji

zanimajo. Na podlagi pridobljenih podatkov smo našo prvo hipotezo lahko potrdili.

Nato smo ugotovili, da nekaj več kot polovica vprašanih mam načrtno spodbuja

empatijo svojih otrok. Ker smo to vprašanje zastavili zelo neposredno, smo mame

vprašali tudi o tem, kakšna so njihova mnenja o namernem spodbujanju empatije

doma. Čeprav je skoraj polovica vprašanih mam odgovorila, da empatije doma

namerno ne spodbuja, se tri četrtine vprašanih mam strinjajo s tem, da je empatija

pomembna ter da jo morajo starši doma načrtno spodbujati. Poleg tega smo ugotovili

tudi to, da je za veliko večino mam zelo pomembno tako spodbujanje empatije doma

kakor tudi v različnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah. S svojimi ugotovitvami smo

prišli do podobnih spoznanj, do katerih so že prišli tudi drugi avtorji raziskav na to

tematiko (npr. Radke - Yarrow in Zahn - Waxler, 1984, v Swick, 2005) in našo drugo

hipotezo potrdili.

Na podlagi rezultatov naše raziskave ne moremo popolnoma potrditi hipoteze, da

starši bolj spodbujajo empatijo pri deklicah kakor pri dečkih, čeprav so avtorji drugih

raziskav (pregled v Eisenberg in Lennon, 1983) prišli do takšnih spoznanj. S pomočjo

analize pogostosti uporabe različnih načinov spodbujanja empatije pri obeh spolih smo

ugotovili, da matere hčera pogosteje uporabljajo različne načine spodbujanja empatije

in le-to potem posledično pri svojih hčerah tudi bolj spodbujajo kot mame sinov.

Pri ugotavljanju razlik v spodbujanju empatije pri različno starih otrocih se je

izkazalo, da mame mlajših otrok nekoliko pogosteje načrtno spodbujajo empatijo v

primerjavi z mamami starejših otrok. Tako smo našo četrto hipotezo, ki pravi, da s

starostjo otrok narašča pogostost načrtnega spodbujanja empatije, ovrgli.

Ne nazadnje smo s pomočjo naše raziskave ugotovili, da starši uporabljajo

drugačne načine spodbujanja empatije pri različno starih otrocih. V zgodnjem otroštvu

mame spodbujajo empatijo predvsem tako, da otroke spodbujajo k izražanju čustev,

pomembni so tudi objemi in pogovori ter branje knjig in pogovor o čustvovanju junakov.


28

V srednjem in poznem otroštvu mame spodbujajo empatijo bolj preko pogovorov in

manj preko neposrednega izražanja čustev. Našo peto hipotezo smo delno potrdili, saj

smo dobili statistično pomembne razlike samo pri treh dejavnostih. Do podobnih

rezultatov so prišli tudi drugi avtorji raziskav (Bateson, 2004; Hallowell, 2002, v Swick

2005), ki zatrjujejo, da je spodbujanje empatije odvisno od starosti otrok.

Predstavljena teoretična izhodišča in rezultati raziskave so izrednega pomena

predvsem za starše in učitelje. Starši imajo zelo pomembno vlogo pri razvijanju in

spodbujanju empatije svojih otrok. Dokazano je, da se vsak otrok rodi z določenimi

danostmi za razvoj empatije, ampak starši so tu ključnega pomena, saj ga morajo skozi

prva leta življenja voditi in ga pri tem usmerjati (Eisenberg idr., 2006). Pomembno je

tudi, da uporabljajo različne načine načrtnega spodbujanja empatije. Otrok namreč

sam, brez podpore in vzgleda, ne more razviti empatije do tolikšne mere, kot jo lahko

razvije, če mu starši pri tem pomagajo. Starši morajo pri izbiri načinov spodbujanja

empatije upoštevati starost otroka. Pomembno vlogo imajo tudi učitelji. V diplomskem

delu je predstavljenih nekaj načinov, kako lahko starši in učitelji v šoli poskrbijo, da

otroci negujejo in razvijajo sposobnost empatije. Samo empatičen otrok se namreč

lahko z leti razvije v skrbnega in ljubečega posameznika, ki ga ne skrbi samo zase,

temveč se lahko postavi v vlogo nekoga drugega in ga razume, kako se v določenem

trenutku počuti.

Pri analiziranju naših podatkov smo ugotovili, da ima raziskava nekaj

pomanjkljivosti. Ena izmed pomanjkljivosti so vsekakor neposredno zastavljena

vprašanja v anketnem vprašalniku. Pri določenih vprašanjih je precej verjetno, da so

mame odgovarjale s socialno zaželenimi odgovorili. Če bi vprašanja zastavili bolj

posredno, bi tako mogoče dobili drugačne rezultate. Druga pomanjkljivost je slabša

občutljivost ocenjevalnih lestvic. Če bi bile ocenjevalne lestvice bolj občutljive, bi lahko

prišli do bolj natančnih ugotovitev. Drugačne rezultate bi verjetno lahko dobili tudi, če bi

mame opazovali z njihovimi otroki. Poleg tega je posplošenost dobljenih rezultatov

omejena z razmeroma majhnim neslučajnostnim vzorcem. Kljub temu pa so ugotovitve

spodbudne in nam dajejo relevantne podatke, s katerimi smo lahko odgovorili na naša

vprašanja. Ob zaključku našega diplomskega dela se nam poraja vprašanje in hkrati

želja, da bi v prihodnje raziskali, ali različni načini spodbujanja empatije vplivajo tudi na

razlike v empatiji med deklicami in dečki, torej ali se pojavljajo razlike v empatiji med

spoloma.


29

5 LITERATURA IN VIRI

Eisenberg, N., Fabes, R. A. in Spinrad, T. (2006). Prosocial development. V

Eisenberg, N., Damon, W. in Lerner, R. M. (2006). Handbook of child

psychology: Social, emotional, and personality development. Vol. 3, (str. 646–

718). New York: Wiley. Pridobljeno 23. 12. 2014, s

https://www.google.si/#q=Handbookofchildpsychology:+Social%2C+emotional

%2C+andpersonalitydevelopment+

Eisenberg, N. in Lennon, R. (1883). Sex Differences in Empathy and Related

Capacities. Psychological Bulletin, 94(1), 100–131. Pridobljeno 23. 12. 2014, s

file:///C:/Users/Asus/Downloads/eisenberg%20&%20Lennon%201983%20PB%

20(1). pdf.

Garaigordobil, M. (2009). A Comparative Analysis of Empathy in Childhood and

Adolescence: Gender Differences and Associated Socio-emotional Variables.

International Jurnal of Psychology and Psychological Therapy. 9(2), 217–235

Pridobljeno 10. 2. 2015, s http://www.ijpsy.com/volumen9/num2/233/a-

comparative-analysis-of- empathy-in- childhood-EN.pdf.

Goleman, D. (1997). Čustvena inteligenca: zakaj je lahko pomembnejša od IQ.

Ljubljana: Mladinska knjiga

Hribar - Sorčan, V. (2008). O empatiji in intersubjektinovsti. Anthropos, 209–210, (1–2)

11–25. Pridobljeno 15. 12. 2014, s

http://www.anthropos.si/anthropos/2008/1_2/02_hribar_sorcan.pdf.

Lamovec, T. (1988). Priročnik za psihologijo motivacij in emocij. Ljubljana: Filozofska

fakulteta, Oddelek za psihologijo.

Leiberg, S. in Anders, S. (2006). The multiple facets of empathy: a survey of theory and

evidence. Germany: University of Tübingen. Pridobljeno 10. 12. 2014, s

file:///C:/Users/Asus/Downloads/Leiberg_2006_The%20multiple%20facets%20o

f%20 empathy%20a%20survey%20of%20theory%20and%20evidence.pdf.

Lužar - Nešović, N. (2006). Empatija in odnosna kompetenca. Diplomsko delo.

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Pridobljeno 23.

12. 2014, s http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Luzar-Nesovic-Nina.PDF.

Schonert - Reichl, K. (2011). Promoting empathy in school-aged children: Current

approaches and implications for practice. V Nadler, K. (ur.), School rampage

shootings and other youth disturbance. Early preventive interventions (str.

159–203). New York: Routledge. Pridobljeno 15. 12. 2014, s

http://youngreaders.ca/downloads/Schonert-

Reichl_Promoting%20Empathy_School%20Rampage%20Schootings.pdf.


30

Serdt - Maučec, A. (2012). Vloga učitelja pri razvijanju čustvene inteligentnosti učencev

v prvem triletju osnovne šole. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Pedagoška fakulteta.

Simonič, B. (2010). Empatija. Moč sočutja v medosebnih odnosih. Ljubljana:

Frančiškanski in družinski inštitut.

Swick, K. (2005). Preventing violence through Empathy Development in Families. Early

Childhood Education Journal 33(1), 52–59. Pridobljeno 20. 12. 2014, s

http://link.springer.com/article/10.1007%2Fs10643-005-0022-6?LI=true#page-1.

Vojnović, B. (2012). Empatija u književnosti: uloga lika u sabotaži nacionalističkih

stereotipa i generazizacija. Zagreb: Sveučilište u Zagrebu. Pridobljeno 15. 12.

2014, s http://philologicalstudies.org/dokumenti/2012/sovremen%20socium/17-

4%20K%20Vojnovic.pdf.


31

6 PRILOGE

Priloga 1:

ANKETNI VPRAŠALNIK

Spoštovani starši! Sem Martina Štemberger, absolventka Pedagoške fakultete v Kopru, smer razredni pouk. Tema moje diplomske naloge je empatija. Del diplomske naloge bo vseboval tudi krajšo raziskavo. Pred vami je vprašalnik, ki je povsem anonimen. Prosim vas, da odgovorite na spodnja vprašanja, saj bo le s pomočjo vaših odgovorov moja raziskava veljavna in smiselna. Izpolnjen vprašalnik naj vaš otrok vrne razredniku. Že vnaprej se vam najlepše zahvaljujem za sodelovanje. Martina Štemberger

SPLOŠNI PODATKI Spol vašega otroka: 1 – ženski 2 – moški Razred, ki ga obiskuje vaš otrok: ____. razred

1. Kaj razumete pod pojmom empatija? Obkrožite en odgovor.

a) Empatija je čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju druge osebe.

b) Empatija je sposobnost posameznika, da se v mislih postavi na mesto drugega in

razume situacijo, v kateri se nahaja, ne da bi se pri tem čustveno vživel v drugega.

c) Empatija je pozitiven čustveni odnos, naklonjenost do druge osebe ali stvari.

d) Empatija je sposobnost zavedanja samega sebe, svojega jaza.

2. Kaj menite o pomembnosti namernega spodbujanja empatije doma? Obkrožite en

odgovor.

a) Empatija je izjemno pomembna sposobnost posameznika, zato menim, da jo moramo

starši pri svojih otrocih namerno spodbujati.

b) Empatija je pomembna sposobnost posameznika. Otrok ima že ob rojstvu določene

danosti za njen razvoj, vendar menim, da mu moramo starši vseeno pomagati pri

razvijanju te sposobnosti.

c) Empatija je v življenju pomembna, vendar jo otroci lahko razvijejo spontano, zato

namerno spodbujanje ni potrebno.

d) Popolnoma nepomembno je namerno spodbujanje empatije, saj nam ta v življenju ne

pomaga.

e) Človek brez razvite empatije lahko v življenju doseže več, zato je bolje, da je namerno

ne spodbujamo.


32

3. Kako pomembno se vam zdi spodbujanje empatije pri otrocih? Obkrožite ustrezno

številko v vsaki vrstici.

Povsem nepomembno

Nepomembno Niti pomembno niti nepomembno

Pomembno Zelo pomembno

Doma: 1 2 3 4 5

V vrtcu: 1 2 3 4 5

V šoli: 1 2 3 4 5

4. Ali doma načrtno spodbujate empatijo pri svojem otroku? 1 – DA 2 – NE

5. Kako pogosto s svojim otrokom počnete naslednje stvari? Obkrožite ustrezno številko

pri vsaki trditvi.

1 – nikoli 2 – nekajkrat letno 3 – vsaj enkrat mesečno 4 – vsaj enkrat tedensko 5 – (skoraj) vsak dan

Pogovarjava se o čustvih. 1 2 3 4 5

Skupaj opravljava vsakodnevne stvari (pospravljanje, igranje,

pisanje domače naloge itd.).

1 2 3 4 5

Izražava svoja čustva ter si poveva, da se imava rada. 1 2 3 4 5

Se objameva. 1 2 3 4 5

Se igrava in spodbujava pri igri ter pri sprejemanju porazov. 1 2 3 4 5

Ogledava si film ali risanko ter se nato pogovoriva o tem,

kako so se posamezni junaki počutili.

1 2 3 4 5

Skupaj prebereva knjigo ter se pogovoriva o čustvih junakov. 1 2 3 4 5

Se pogovarjava o dobrih delih, ki sva jih naredila čez dan. 1 2 3 4 5

Skupaj se pogovarjava o različnih nesoglasjih, ki se pojavijo v družini, saj na takšen način svojega otroka navajam na ohranjanje

pozitivnih odnosov.

1 2 3 4 5

Svojega otroka spodbudim, da se postavi v vlogo nekoga drugega in si skuša predstavljati, kako se ta otrok počuti, ko je žalosten, jezen itd.

1 2 3 4 5

Svojemu otroku predstavljam sebe kot vzgled, tako da skušam

pomagati drugim ljudem, kažem svoja čustva, sem ljubeč/-a.

1 2 3 4 5

Svojemu otroku omogočim, da izkusi različna čustva ter jih tudi kaže navzven.

1 2 3 4 5

Skupaj s svojim otrokom se pogovarjava tudi o čustvih drugih oseb, predvsem družinskih članov, sorodnikov, prijateljev.

1 2 3 4 5

Documents

Martina Štemberger Empatija v otroštvu vloga staršev · velik vpliv že primarna socializacija. Zelo pomembni pa so tudi pozitivni odnosi v družini Zelo pomembni pa so tudi pozitivni