Med Italijo in Ilirikom. Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Zčzbirka46

Zč zbirka46

Med Italijo in Ilirikom

Rajko B

ratož Med

Italijo in Ilirikom

Rajko Bratož

Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Študija »Med Italijo in Ilirikom«, ki je nastala v okviru raziskovalnega programa »Slovenska zgodovina«, predstavlja prvi poskus zgodovine današnjega slovenskega prostora v pozni antiki. Tematsko zajema tri vsebinske sklope. Prvi prinaša regionalno zgodovino provinc, v katere je bil vključen obravnavani prostor, v časovnem razponu od nastopa vojaških cesarjev v drugi tretjini 3. st., prek 4. st. kot vrhom poznoantične dobe do zatona in propada zahodnega rimskega cesarstva v zadnji četrtini 5. st. Drugi tematski sklop zajema zgodovino t. i. barbarskih ljudstev, ki so od zadnje četrtine 4. st. bistveno oblikovale pogoje življenja v pozni antiki. Medtem ko so Zahodni Goti pomembno vplivali na ta prostor le tri desetletja (okvirno 380–410), navzočnost hunske velesile pa je bila dogodkovno omejena na pohod v Italijo (452), pa so močnejše sledi pustili polstoletna vzhodnogotska doba, od pozne dobe gotsko-bizantinske vojne dalje dvajsetletna navzočnost Langobardov, v sklepnem delu 6. st. pa začetek naseljevanja Slovanov. Tretji tematski sklop predstavlja zgodovina krščanstva in posebej cerkvene organizacije od poznega 3. do zgodnjega 7. st. Podroben prikaz tega področja, ki predstavlja vrh verske, kulturne in duhovne zgodovine pozne antike, omogoča veliko število literarnih, epigrafskih in materialnih virov.

Rajko Bratož, rojen leta 1952, je profesor za zgodovino starega veka na univerzi v Ljubljani, redni član SAZU in dopisni član Nemškega arheološkega inštituta (Berlin). Med njegovimi objavami (v celoti več kot 300, od tega okrog sto v inozemstvu) so bile najbolj opažene monografija »Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od začetkov do nastopa verske svobode« (1986, dopolnjena italijanska izdaja »Il cristianesimo aquileiese prima di Costantino« 1999), ter dva univerzitetna učbenika: »Grška zgodovina. Kratek pregled s temeljnimi viri in izbrano literaturo« v treh izdajah (1997, 2003 in 2010) ter »Rimska zgodovina -1. Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana« (2007). Njegovo osrednje raziskovano področje je pozna antika s posebnim poudarkom na razvoju krščanstva in cerkvene organizacije na ozemlju severne Italije, osrednjih in vzhodnih Alp, srednjega Podonavja in zahodnega Balkana.

48,0

0 €

Pantone 392

ISSN 1408-3531

Pantone 476

ISBN 978-961-6777-16-2

9 7 8 9 6 1 6 7 7 7 1 6 2

Zbirka_ZC_Med Italijo Ilirikom_tisk.indd 1 11/13/14 11:17 AM

Zčzbirka

Zbirka zgodovinskega časopisa

Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Slovenska akademija znanosti in umetnosti / Academia scientarum et artium Slovenica

MED ITALIJO IN ILIRIKOMSlovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Zčzbirka 46

Rajko Bratož

Ljubljana 2014

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

94(37)"02/04" 94(497.4)"02/06"

BRATOŽ, Rajko Med Italijo in Ilirikom : slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki / Rajko Bratož ; [prevod povzetka Sašo Mlacović]. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete : Zveza zgodovinskih društev Slovenije : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2014. - (Zbirka Zgodovinskega časopisa, ISSN 1408-3531 ; 46) (Dela / Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede = Opera / Academia scientarum et artium Slovenica, Classis I: Historia et sociologia ; 39)

ISBN 978-961-6777-16-2 (Zveza zgodovinskih društev Slovenije)

276299520

ISSN 1408-3531

Zčzbirka 46

ISSN 1408-3531

Rajko Bratož

MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

* * *Dela I. razreda Slovenske akademije znanosti in umetnosti 39Zbirka Zgodovinskega časopisa 46

* * *Sprejeto na seji I. razreda Slovenske akademije znanosti in umetnosti dne 30. 9. 2014 in na sejipredsedstva Slovenske akademije znanosti in umetnosti dne 11. 11. 2014.

* * *Odgovorni urednik: Peter ŠtihUredniški odbor: Tina Bahovec, Bojan Balkovec, Borut Batagelj, Rajko Bratož, Ernst Bruckmüller, Liliana Ferrari, Ivo Goldstein, Žarko Lazarević, Dušan Mlacović, Božo Repe, Franc Rozman, Janez Stergar, Imre Szilágyi, Marta Verginella, Peter Vodopivec, Marija Wakounig.

* * *Recenzenta: Alenka Cedilnik in Milan LovenjakOblikovanje: Vesna Vidmar Lektoriranje: Tina Praček Prevod povzetka: Saša Mlacović

* * *Slikovno gradivo na ovitku: Portret moškega z začetka 4. st., najverjetneje enega od cesarjev iz tega časa (Fototeka Narodnega muzeja Slovenije).

* * *Založniki: Založniki: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (zanjo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete), Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Slovenska akademija znanosti in umetnosti.Izid knjige je finančno podprla: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

* * *Grafična priprava in tisk: Littera Picta d.o.o., Ljubljana 2014

Naklada: 400

3Zbirka ZČ / 46

Kazalo

Uvod... ........................................................................................................... 7

Prehod v obdobje pozne antike: slovenski prostor s sosedstvom v obdobju vojaških cesarjev ........................................................................................... 11

1. Državljanske vojne in barbarski vpadi na stičnem območju med Italijo ter srednjim Podonavjem in Balkanom .....................................................14

2. Krizni pojavi, spremembe in novosti v obdobju vojaških cesarjev..............353. Religiozno življenje ...................................................................................42

Obdobje cesarjev Dioklecijana in Konstantina ............................................ 531. Dioklecijanov nastop, nastanek dvovladja in četverovladja ........................532. Nova upravna ureditev ter druge novosti Dioklecijanovih reform .............583. Krizno obdobje druge, tretje in četrte tetrarhije ........................................764. Licinijevo prizadevanje za pridobitev Italije in milanski dogovor s

Konstantinom ...........................................................................................825. Poskus Licinijeve zarote proti Konstantinu in incident

apud Emonam ��886. Prva vojna med Konstantinom in Licinijem: vzroki, propaganda,

kronologija ................................................................................................926�1� Začetek vojne in vprašanje nastanka zapor v Julijskih Alpah ��966�2� Vojna v Panoniji in njen zaključek v Trakiji ��99

7. Obdobje Konstantinove vlade v Iliriku in severovzhodni Italiji ..............104

Od Konstantinove smrti do konca Teodozijeve vlade ................................ 1151. Državljanska vojna leta 340 in desetletna Konstansova vlada .................1152. Državljanska vojna 350–352 in desetletna vlada

Konstancija II. .........................................................................................1183. Ilirik, Claustra Alpium Iuliarum in Akvileja ob nastopu cesarja Julijana ..1274. Obdobje cesarjev Valentinijana in Gracijana do bitke pri Adrianoplu ....1345. Nastop Teodozija, ureditev razmer v Iliriku in državljanska vojna

387/388 ...................................................................................................1476. Državljanska vojna 394 in bitka pri Frigidu ............................................160

Od Teodozijeve smrti do konca Odoakrove vladavine .............................. 1871. Doba cesarja Honorija: zaton Claustra Alpium Iuliarum, pohodi

Gotov, begunstvo in državljanska vojna ..................................................187

Kazalo4

2. Zadnji uspehi Zahodnega cesarstva v Panoniji in Noriku, vloga noriških in panonskih aristokratov v rimsko-hunskih odnosih ...............208

3. Zaton Zahodnega rimskega cesarstva in Odoakrova vlada do prihoda Vzhodnih Gotov ....................................................................................217

Začetki krščanstva in njegov razvoj do zgodnjega 5. st. ............................ 2411. Viktorin in krščanska skupnost v Petovioni od Valerijanovega do

Dioklecijanovega preganjanja kristjanov .................................................2412. Dioklecijanovo preganjanje kristjanov.....................................................2503. Nastop verske svobode in razvoj krščanstva v Konstantinovi dobi ..........2564. Škofijski sedež v Petovioni med pravovernostjo in arijanizmom ............2615. Krščanski skupnosti v Emoni in Celeji v poznem 4.

in zgodnjem 5. st. ....................................................................................2736. Začetki meništva in vloga Hieronima iz Stridona ...................................2847. Nastanek razvitih oblik krščanskega življenja v poznem 4.

in zgodnjem 5. st. ter zaton poganstva ...................................................292

Navzočnost barbarskih skupin od poznega 4. do poznega 5. st. ................ 3091. Trietnična skupina (Grevtungi, Huni, Alani) in vizigotski Tervingi .......311

1�1� Sklenitev federatskih pogodb v Teodozijevi dobi ��3111�2� Upor federatov in Alarikov prvi pohod v Italijo��3181�3� Vdor Radagajsove skupine ��3221�4� Drugi Alarikov pohod v Italijo ��325

2. Huni od 425 do propada Atilove države .................................................3332�1� Vloga Hunov do Atilovega pohoda v Italijo ��3332�2� Atilov pohod v Italijo 452 in propad hunske države ��340

3. Germanska ljudstva v Zahodnem Iliriku od propada hunske države do pohoda Vzhodnih Gotov v Italijo ......................................................352

Država Vzhodnih Gotov ........................................................................... 3711. Pohod Vzhodnih Gotov v Italijo in nastanek vzhodnogotske države ......3712. Vzhodnogotsko kraljestvo: ozemlje in upravna ureditev .........................3753. Družba in gospodarstvo ..........................................................................3964. Versko življenje: pravoverni kristjani, arijanci, judje, pogani ....................4135. Zaton vzhodnogotske države in njen propad v bizantinsko-gotski

vojni ........................................................................................................425

Od prevlade Bizanca do prihoda Slovanov ................................................ 4451. Nastop bizantinske oblasti: čas, prostor in glavne značilnosti .................445

5Zbirka ZČ / 46

3. Langobardska invazija v Italijo, nastanek čedajskega dukata in vloga Frankov v alpskem prostoru ....................................................................460

4. Bizantinska Istra in obmorska Venetija v zadnji tretjini 6. st. ..................4695. Politična pripadnost in ureditev slovenskega prostora in

sosedstva v zadnji tretjini 6. st. ................................................................4776. Slovani in njihov prihod na območje severnega Jadrana in

Vzhodnih Alp .........................................................................................4816�1� Etnogeneza Slovanov in njene različne razlage ��4816�2� Družbena ureditev in širjenje Slovanov v podonavsko-balkanskem

prostoru ��4886�3� Slovansko-avarski prodor proti Vzhodnim Alpam in severnemu

Jadranu ��492

Razvoj cerkvene organizacije od srede 5. do konca 6. st. ............................ 5051. Nastanek akvilejske metropolitske cerkve in njen razvoj do razkola

Treh poglavij ...........................................................................................5052. Shizma Treh poglavij in nastanek akvilejskega patriarhata......................5163. Gradeška sinoda in vrh akvilejske shizme v času patriarha Elije .............5234. Nasilen poseg proti shizmatičnim škofom in maranska sinoda ...............5325. Shizmatični škofje na langobardskem ozemlju in zaton cerkvene

organizacije na vzhodnoalpskem območju ..............................................5366. Razvoj cerkve v Istri: nastanek novih škofijskih sedežev in prvi

slovanski vpadi ........................................................................................5477. Delitev akvilejskega patriarhata in vprašanje preživetja ostankov cerkvene

organizacije v 7. st. ..................................................................................562

Zaton organizacijskih oblik preostalega romanskega prebivalstva in konec antične dobe ................................................................................ 569

Viri in literatura ......................................................................................... 583Okrajšave za izdaje virov, leksikalne priročnike in monografske serije ........583Literarni in listinski viri z okrajšavami ........................................................585Literatura ....................................................................................................593Seznam historičnih kart in drugih ilustracij ................................................638

Summary ................................................................................................... 639Between Italy and Illyricum. Slovene Territory and its Neighbourhood in Late Antiquity ........................................................................................639The structure of the monograph ..................................................................639

Osebno kazalo .......................................................................................... 653

Krajevno kazalo ......................................................................................... 669

Kazalo6

Zbirka ZČ / 46 7

Uvod

Zgodovinski pregled poznoantične dobe na ozemlju Slovenije in njenega sosedstva je nastal v okviru raziskovalnega in publicističnega projekta »Slovenska zgodovina«, ki je zajel v svoj okvir tudi antično obdobje. Kot avtor zgodovinskega pregleda poznoantične dobe sem želel v sinteznem prikazu predstaviti doseženo znanje, obenem pa podrobneje obdelati tiste teme, ki so bile v slovenskem zgo-dovinopisju malo upoštevane ali celo odsotne. Pregled je postal potreben zaradi velikega razmaha poznoantičnih študij v mednarodnih raziskavah od srede 20. st. dalje, pa tudi zaradi vključevanja zgodovine tega obdobja v študijski program na univerzi. Kot vsak prvi poskus zgodovinske sinteze daljšega obdobja pomeni tudi ta izziv in obenem tveganje. Posamezna vprašanja so zapletena in ostajajo v znanosti še naprej nepojasnjena. Ob upoštevanju mednarodne znanstvene publi-cistike, ki se je v zadnjih desetletjih izredno povečala, je postalo nujno soočenje z obsežno bibliografijo zgodovinskih in arheoloških objav. Analitično branje celotne ali vsaj večjega dela znanstvene produkcije je za posameznika na meji obvladljivega. Ker se je pisanje sinteze zaradi zahtevnosti in številnih obveznosti zavleklo, sem moral že zaključeno besedilo zaradi objav novih virov in novih analiz že poznanih virov ter v znanosti nerešenih vprašanj večkrat dopolniti. Pri tem se je prvotno načrtovani obseg besedila podvojil, tako da je postala najbolj primerna objava v obliki knjižne monografije. Sintezo zgodnjih obdobij antike in njene 'klasične' dobe ter tistih področij, ki temeljijo na arheoloških raziskavah, pripravljajo raziskovalci teh obdobij.

Zgodovinski pregled pozne antike ob vključitvi prehodnega obdobja vojaških cesarjev (235–284) in izbranih tematskih sklopov iz zgodovine pozne

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki8

antike (predvsem cerkvene zgodovine), ki se razvojno nadaljujejo v zgodnje 7. st., zajema skoraj štiri stoletja dolgo dobo. Pri tem velja poudariti, da so nove sinteze antične in posebej poznoantične zgodovine nastale v historiografijah naših sosedov. Pred dvema desetletjema je začela izhajati nova »Avstrijska zgodovina«, v kateri je bil prvi zvezek posvečen pozni antiki in zgodnjemu srednjemu veku, kasneje pa je izšel še en zvezek za celotno obdobje antike.1 V letih 2009 in 2012 sta izšla dva zvezka »Zgodovine hrvaških dežel v antiki«, prvi za obdobje od oblikovanja prvih zgodovinskih ljudstev in grške kolonizacije na Jadranu do vključno obdobja vojaških cesarjev, drugi od nastopa Dioklecijana do slovanske osvojitve južne Panonije in Dalmacije okrog leta 600.2 Pomembno sintezno delo za obdobje pozne antike in zgodnjega srednjega veka predstavlja obsežna ter vsebinsko izčrpna monografija o južni Panoniji v razdobju od 4. do 11. st.3 V pripravi je tudi obsežen italijanski raziskovalni in publicistični projekt zgodovine severovzhodne Italije v več zvezkih.4

V zgodovinskih in arheoloških raziskavah na Slovenskem so v zadnjih de-setletjih opazna prizadevanja, da bi prišli do znanstvene sinteze antične dobe. V razmerah antične zgodovine je ta mogoča le v prostorskem okviru, ki zajema ne le bližnje, temveč tudi bolj oddaljeno sosedstvo današnjega slovenskega prostora. Naj navedem v izboru glavne rezultate tega prizadevanja. Leta 1992 so izšle izbrane razprave Jaroslava Šašla, vodilnega raziskovalca prejšnje generacije, ki segajo tematsko od konca prazgodovinske dobe do karolinške dobe, z izrazitim poudarkom na obdobju rimskega cesarstva.5 V kronološkem zaporedju sledita zbornika dveh zgodovinsko in arheološko zasnovanih simpozijev v letih 1994 in 1998: prvi je bil posvečen zgodovini in arheologiji 4. in deloma 5. st. na območju Zahodnega Ilirika in severovzhodne Italije,6 drugi pa prehodni dobi

1 Herwig Wolfram je kot urednik celotne zbirke avstrijske zgodovine (Österreichische Geschichte) in avtor enega zvezka izdal najprej poskusni zvezek za obdobje od bitke pri Adri-anoplu (378) do bitke pri Bratislavi (907; Wolfram, Geburt, 1987), osem let kasneje pa je izšla njegova sinteza v končni obliki (Wolfram, Grenzen, 1995), ki zajema isto obdobje kot poskusni zvezek. Rezultate dodatnih raziskav v okviru tega projekta, s težiščem na pozni antiki ter na pokristjanjenju Bavarcev in Karantancev, je objavil v posebni monografiji (Wolfram, Salzburg, 1995). V letu 2002 je izšel ‘antični’ zvezek avstrijske zgodovine za obdobje od 15 pr. Kr. (rimska aneksija noriškega kraljestva) do bitke pri Adrianoplu, ki pa dejansko sega do slovanske osvojitve velikega dela današnjega avstrijskega ozemlja okrog leta 600. Sintezno delo so napisale arheologinje Verena Gassner, Sonja Jilek in kot specialistka za obdobje pozne antike Sabine Ladstätter (Gassner – Jilek – Ladstätter, Am Rande, 2002).

2 Matijašić, Povijest 1, 2009; Matijašić, Povijest 2, 2012.3 Gračanin, Južna Panonija, 2011.4 V projektu, ki nosi delovni naslov Storia delle Venezie, bo prvi od načrtovanih štirih

zvezkov obravnaval antično dobo.5 Šašel, Opera, 1992. Avtor, ki je bil globok poznavalec vseh obdobij antične zgodovine,

je objavil več krajših sintez antične dobe na Slovenskem: Šašel, K poselitveni zgodovini, 1975; Šašel, Rimske ceste, 1975; Šašel, Slovenski prostor, 1978.

6 Bratož, Westillyricum, 1996 (zgodovinski prispevki); Arheološki vestnik 48, 1997, 117–370

Zbirka ZČ / 46 9

med pozno antiko in zgodnjim srednjim vekom (5.–9. st.) s težiščem na vprašanju kontinuitete.7 Simpozij o avtonomnih mestih na območju Norika in Panonije (1999) je bil posvečen vprašanjem nastanka, razvoja in zatona okrog 40 mestnih naselbin na območju Vzhodnih Alp in srednjega Podonavja.8 Pomembne teme iz zgodovine antike na današnjem slovenskem ozemlju in v sosedstvu so bile predstavljene v kontekstu celotne slovenske zgodovine na zborovanjih slovenskih zgodovinarjev, ki so obravnavala množične smrti (1998), temeljne zgodovinske prelomnice (2000) in migracije (2010).9 Predvsem zadnji tematiki, ob tem pa tudi prikazu razvoja uprave, vojske, družbe in cerkve od poznega 4. st. do okrog leta 600 na območju Vzhodnih Alp in srednjega Podonavja, je posvečena mo-nografija o etnogenezi in premikih ljudstev v opisanem prostoru v časovnem razponu od prihoda Zahodnih Gotov v zadnji četrtini 4. st. do prihoda Avarov in Slovanov v drugi polovici 6. st.10 Zgodovina pozne antike je bila zgoščeno predstavljena v novejši sintezi slovenske zgodovine, ki je bila prevedena v nemščino.11 Pomemben korak k sintezni sliki antične dobe pomenijo pregledi v novejših arheoloških in zgodovinskih publikacijah, ki prinašajo preglede čez vsa arheološka oziroma zgodovinska obdobja današnjega slovenskega prostora. Med prvimi izstopata obsežni raziskovalni poročili za antično dobo v jubilejni petdeseti številki Arheološkega vestnika12 ter bogato ilustriran prikaz celotne antike v »Zakladih tisočletij«,13 med drugimi pa zgodovinski oris antične dobe v prvi sintezi slovenske zgodovine v angleškem jeziku.14 Rezultati zadnjih de-setletij so na raziskovalnem in publicističnem področju tako za celotno antično dobo kot posebej za obdobje pozne antike spodbudni.

Kot avtor dolgujem zahvalo kolegoma na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, doc. dr. Alenki Cedilnik in doc. dr. Milanu Lovenjaku, ki sta prebra-la rokopis in mi priporočila vrsto vsebinskih in jezikovnih izboljšav. Uporabo slikovnega gradiva iz svojih objav so mi dovolili Alenka Cedilnik, Slavko

(arheološki prispevki, ur. S. Ciglenečki). 7 Bratož, Slovenija, 2000, I–II. 8 Šašel Kos – Scherrer, Noricum, 2002; Šašel Kos – Scherrer, Pannonia I, 2003;

Šašel Kos – Scherrer, Pannonia II, 2004.9 Bratož, Primeri množične smrti, 1999; Bratož, Prelomni trenutki, 2001; Cedilnik,

Migracije, 2010; za pozno 6. in zgodnje 7. st. tudi Guštin, Odtisi prvih slovanskih rodov, 2010.10 Lotter, Premiki, 2005 (prevod nemškega izvirnika Lotter, Völkerverschiebungen,

2003).11 Štih – Simoniti – Vodopivec, Slowenische Geschichte, 2008, 22–26; Štih – Simoniti,

Na stičišču svetov, 2009, 20–25 (avtor obeh pregledov P. Štih). 12 Horvat, Provincial archaeology, 1999; Ciglenečki, Results and problems, 1999.13 Božič, Zakladi tisočletij, 1999, zlasti: Horvat – Šašel Kos – Kos, Rimska doba,

1999; Ciglenečki – Bratož, Pozna antika, 1999. Za arheologijo pozne antike in zgodnjega srednjega veka je pomemben tudi prvi del razstavnega kataloga »Od Rimljanov do Slovanov« (Bitenc – Knific, Predmeti, 2001), medtem ko drugi del s predstavitvijo najdišč in z izbranimi razpravami še ni izšel.

14 Šašel Kos, The Roman Empire, 2008; Kos, From the Marcomanic Wars, 2008.


Ciglenečki, Jana Horvat, Zvezdana Modrijan in Harald Krahwinkler, Matjaž Rebolj je to gradivo pripravil za objavo in opravil vsa tehnična dela pri izde-lavi indeksov. Ob pomoči, za katero se naštetim zahvaljujem, prevzemam sam odgovornost za celotno knjigo. Čeprav so strokovne in znanstvene knjižnice na Slovenskem pri tematiki, ki jo zajema monografija, dosegle v zadnjih desetletjih velik napredek pri izpopolnjevanju knjižnega fonda, je bil potreben tudi obisk inozemskih knjižnic in raziskovalnih inštitutov. Med študijskimi obiski na univerzah in drugih raziskovalnih ustanovah v Trstu, Würzburgu, Frankfurtu in Münchnu so mi z vabili za gostujoča predavanja, knjižnimi darili, gostoljubjem in prijaznostjo pomagali Giuseppe Cuscito, Karlheinz Dietz, Hartmut Leppin in Christof Schuler.

Posebno zahvalo za spodbude, nasvete in pomoč dolgujem trem izvrstnim poznavalcem pozne antike, ki so v času nastajanja rokopisa sklenili življenjsko pot: Adolf Lippold (1926–2005), Hartmut Wolff (1941–2012) in Friedrich Lotter (1924–2014). Objavo rokopisa so vključili v izdajateljski program in gmotno podprli Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvena založba Filo-zofske fakultete Univerze v Ljubljani in Zveza zgodovinskih društev Slovenije.

Vsem velja moja iskrena zahvala.

V Ljubljani, aprila 2014

Zbirka ZČ / 46 11

Prehod v obdobje pozne antike: slovenski prostor s sosedstvom v

obdobju vojaških cesarjev

Zgodovini pozne antike naj služi kot uvod čas vojaških cesarjev, ki zaznamuje prehod med visokim cesarstvom in pozno antiko. Polstoletno obdobje vojaških cesarjev je zaključilo več kot dve stoletji dolgo in po rezultatih uspešno obdobje vsestranske romanizacije, če s tem označimo celostno vključitev tega ozemlja v družbeno, gospodarsko, versko in kulturno življenje rimskega cesarstva. V teh dveh stoletjih se je v višji kulturi in državni upravi uveljavil latinski jezik, razvila se je urbana kultura z institucijami, ki so pospeševale vsaj delno pisme-nost prebivalstva, uveljavilo se je za rimske province tipično versko življenje, v katerem so poleg rimskih božanstev našla svoje mesto tako lokalna božanstva kot tudi kulti tujega, zlasti vzhodnega izvora. Od sredine 2. st. dalje so poznani vzponi posameznikov v rimsko družbeno elito, ki so bili mogoči predvsem prek vojaške službe. Prebivalstvo je sprejelo rimsko identiteto, s podelitvijo rimskega državljanstva leta 212 je postalo pravno izenačeno s prebivalci Italije. V dolgem obdobju uveljavljanja in širjenja rimske civilizacije je prihajalo do občasnih kriz in zastojev, ki so jih povzročili redki primeri državljanskih vojn (leta 69 in leta 193), vendar pa z izjemo markomanskih vojn in daljšega obdobja kuge ni prišlo do večjih pretresov. Kot znanilce prihajajočega kriznega obdobja lahko označimo gospodarsko in v njenem okviru denarno krizo, družbene napetosti, premalo učinkovito državno upravo in krizo cesarske oblasti. Številni negativni pojavi so se jasno kazali v dobi severske dinastije, zlasti v času zadnjih dveh cesarjev, v komaj obvladljivem obsegu pa so izbruhnili v času vojaških cesarjev.1

1 Kratek izbor pregledov in zbirk razprav domačih avtorjev za čas od 1. st. do dobe voja-ških cesarjev: Šašel, Opera, 1992 (zbirka razprav temeljnega pomena); Šašel Kos, Zgodovinska


Zaradi majhnega obsega ter šibke izpovedne vrednosti ali nezanesljivosti pisanih virov je obdobje vojaških cesarjev na stičnem območju Italije in Ilirika slabo poznana doba. Z izjemo Herodijanove zgodovine, ki prinaša podroben opis državljanske vojne leta 238 s pomembnimi dogodki v tem prostoru, so poročila v historiografskih virih skromna in se z redkimi izjemami nanašajo le na vojaško zgodovino. Zapisi omenjajo praviloma začetek nekega vojaškega dogajanja (npr. uzurpacijo v Podonavju ali vdor barbarov) in njegovo sklepno dejanje (odločitev v državljanski vojni, protiofenziva rimske vojske iz severne Italije proti donavski meji). Razvoja dogodkov v vmesnih fazah, ko odločitev v vojni še ni padla, ti viri skorajda ne omenjajo, zato nastopajo v njih kraji na stičišču Ilirika in Italije le v redkih primerih. Historično pomembni napisi osvetljujejo v večini primerov posamezne izseke iz vojaške in upravne zgodovine ali pa dokumentirajo spremembe v religioznem življenju. Število nagrobnih napisov, ki bi omogočali vpogled v družbeno strukturo, je v tem obdobju močno upadlo.2

Šibko literarno izročilo in zmanjšan obseg epigrafskih virov deloma nadomestijo analize novčnih najdb. Vojaški premiki so v številnih primerih sprožili panične reakcije med civilnim prebivalstvom. Kot kaže napis iz Trakije iz leta 238, po vsebini predstavlja odgovor cesarja Gordijana III. na pritožbo prebivalcev vasi Skaptopara zaradi nasilnega obnašanja vojakov, je navzočnost vojaških enot že v mirnodobnem času lahko pomenila za civilno prebivalstvo neznosno breme. Državna zakonodaja je predvidevala nastanitev vojakov na domovih civilistov, kar se je pogosto izrodilo v različne oblike nasilja. Vojaki so plenili živež in nasilno ravnali z 'gostitelji', dogajalo se je tudi, da so civiliste z njihovih lastnih domov izgnali, pri čemer je država še naprej od njih zahtevala davke.3 Še dosti težje oblike nasilja so nastopile v vojnih razmerah: armadne skupine na pohodu so zasegale zaloge hrane, prevozna sredstva, konje in vprežno živino za svoje potrebe, s čimer so prizadele gospodarsko življenje tudi na območjih, kjer ni prišlo do vojaških spopadov. Odstranjevale so svoje politične nasprotnike v upravi in v vodilnih družbenih strukturah ter jih nadomeščale s svojimi privrženci. V posameznih primerih, kot na primer v času Galieno-vih pohodov proti uzurpatorjem v Panoniji in Meziji (260/261), je vojska iz

podoba, 1986, 193–402; Horvat – Šašel Kos – Kos, Rimska doba, 1999 (bogato ilustrirana poljudnoznanstvena sinteza); Šašel Kos – Scherrer, Noricum, 2002; Šašel Kos – Scher-rer, Pannonia I, 2003; Šašel Kos – Scherrer, Pannonia II, 2004 (nastanek in razvoj mest); Bratož, Rimska zgodovina 1, 2007 (286–288; 336–340 in drugod: krajši regionalni prikazi v okviru obče zgodovine); Šašel Kos, The Roman Empire, 2008; Kos, From the Marcomanic Wars, 2008.

2 Novejši pregledi obdobja vojaških cesarjev: Šašel Kos, Zgodovinska podoba, 1986, 404–433 (Maksimin Tračan); Šašel, Opera, 220–225; 360–378. Krajši sintezi: Bratož, Zgodovina 1, 2007, 336–340; Kos, From the Marcomanic Wars, 2008, 68–71. Zgoščen prikaz virov za Ilirik prinaša Gračanin, Illyricum, 2005.

3 CIL III 12336; FIRA I, 106 (okrajšano); Freis, Inschriften, 1994, 229–231 (nemški prevod); Hekster, Rome, 2008, 18; 33–34; 118–121 (angleški prevod).

Zbirka ZČ / 46 13

maščevanja zaradi podpore samooklicanim cesarjem izvajala množične poboje civilnega prebivalstva. Izraz življenjskih okoliščin, ko so številni reševali svoja življenja z begom, je bilo zakopavanje denarja. To se je dogajalo v primerih, ko ob nenadnem približevanju sovražne sile (rimske vojske nasprotnega cesarja med državljanskimi vojnami ali barbarske vojske med vpadi na rimsko ozemlje) ni bilo dovolj časa za postopen organiziran umik in zavarovanje premičnin. Lastniki skritega denarja ali drugih dragocenosti se zaradi neznanih vzrokov, o katerih lahko le domnevamo (izguba življenja v vojaških spopadih ali ob usmrtitvah civilnega prebivalstva, padec v ujetništvo in drugi nesrečni primeri), niso vrnili po skrito imetje. Zakladne najdbe, zlasti tiste, ki so ohranjene v celoti, omogočajo pomembne zgodovinske zaključke. Od 37 zakladnih novčnih najdb iz 3. st. na Slovenskem lahko večino med njimi z dokajšnjo verjetnostjo postavimo v zvezo z vojaškimi in političnimi dogodki, ki jih omenjajo pisni viri. V ta kon-tekst spadajo tudi zakladne najdbe drugih predmetov, kot na primer srebrnih prstanov s Ptuja, pri katerih pa zanesljivo datiranje ni mogoče.4 S smiselnim povezovanjem literarnih, epigrafskih, numizmatičnih in drugih materialnih virov sicer ni mogoče osvetliti vseh pomembnih vidikov zgodovinskega razvoja, lahko pa postavimo dokaj zanesljiv okvir, v katerem je ta potekal.

Slovenski prostor je v kriznem obdobju vojaških cesarjev zaradi svoje prehodne lege med Italijo na zahodu in območjem srednjega Podonavja in severnega Balkana na vzhodu še bolj kot dotlej izstopal po svojem strateškem pomenu. Izjemno pomembno vlogo je imela povezava med Balkanom in Italijo, ki jo je na najbolj občutljivem mestu med Akvilejo in Emono omogočala le ena dobra državna cesta. Ta je vodila čez Sočo, nato prek Vipavske doline, čez Hrušico (Ad Pirum) do Navporta in nato do Emone. Od tam je poleg glavne ceste proti Celeji in Petovioni ter nato proti donavski meji vodila še alterna-tivna cestna povezava skozi južno Panonijo (Neviodunum–Siscia–Sirmium).5 Pomen teh prometnih zvez je prišel do izraza ob vojaško-političnih dogajanjih. Državljanske vojne so potekale praviloma v obliki premikov velikih armadnih skupin iz Podonavja proti Italiji ali v obratni smeri, z odločitvami, ki so padle bodisi v severovzhodni Italiji (po dvakrat v Akvileji in Veroni) bodisi v Spodnji Panoniji in bližnji Zgornji Meziji (Mursa, Sirmij, Margus). Barbarskim vdorom, ki so z redkimi izjemami potekali s severovzhodne (panonske) strani proti Italiji, so sledili rimski protinapadi v nasprotni smeri. V vsakem primeru je bilo stično ozemlje Italije in Ilirika vključeno v vojaška dogajanja. V 3. st. se je postopoma

4 Kos, Monetary circulation, 1986, 92–132, zlasti 111–132; 244–245; Kos, Ig, 1991; o pomenu, metodologiji raziskovanja in interpretaciji novčnih (zlasti zakladnih) najdb tudi Kos, Leksikon, 1997, 154–158; 374–377; Kos, Interpretacija, 1997, 107–112; Kos, Construction and abandonment, 2012, 266–267; 291–292. O ptujski zakladni najdbi srebrnih prstanov Horvat – Milič – Tomanič-Jevremov, Hortfund, 2001, zlasti 323–325.

5 ANSl, 76–78; nazadnje CIL XVII/4, 109–132 (str. 55–70: cesta Emona – Celeia – Po-etovio).


izoblikovalo vojaško pomembno in izpostavljeno območje, ki je povezovalo vzhodni in zahodni del cesarstva. Raztezalo se je od severovzhodne Italije do jugovzhodne Panonije in severnega dela Zgornje Mezije. Na tem področju so med državljanskimi vojnami že v 3., še bolj izrazito pa v 4. st., potekali najtežji vojaški spopadi. Znotraj tega ozemlja je imelo posebej izpostavljeno vlogo območje prehodov čez Julijske Alpe, ki je v 4. st. postalo notranja strateška meja za varstvo Italije.

Pomen stičnega območja med Italijo in Ilirikom je prišel do izraza tudi zaradi velikega vojaškega potenciala v podonavsko-balkanskih provincah. Zlasti panonske in mezijske legije so v obdobju vojaških cesarjev pogosto oklicale svoje pretendente za vladarje, saj so v polstoletnem obdobju od nastopa Maksimina Tračana do nastopa Dioklecijana postavile na prestol najmanj 11 cesarjev.6 Prav tako so vojaške enote iz Podonavja odigrale pomembno vlogo v velikih zunanjih vojnah, kot so bile vojne proti Gotom, zlasti pa proti Perziji v letih 260 (Valerijan)7 in 282/283 (Prob in Kar).8

1. Državljanske vojne in barbarski vpadi na stičnem območju med Italijo ter srednjim Podonavjem in Balkanom

Maksimin Tračan, ki je prevzel oblast spomladi 235, je bil prvi vojaški cesar v ožjem pomenu besede: izhajal je z balkansko-podonavskega območja (iz Trakije ali sosednje Spodnje Mezije), verjetno iz vojaške ali veteranske družine, ki se je dvignila v viteški stan. Kot praefectus tironibus in limite Rhenano,

6 Šašel, Opera, 1992, 180–183; 188 (11 oklicanih cesarjev, v treh primerih je bila njihova vlada zelo kratka); Kienast, Kaisertabelle, 2004, 183–263. Poleg vladarjev, ki jih navaja Šašel, bi glede na območje cesarskega oklica pogojno spadala v to skupino tudi Pacatianus (248: Panonija, Mezija) in Septimius (271 ali 272: Dalmacija).

7 V Valerijanovi armadi, ki jo je 260 porazil Šapur I., so se bojevale enote iz podonavskih provinc. Po napisu iz Naqš-i-Rustema (t. i. Res gestae divi Saporis; gl. Honigmann – Maricq, Recherches, 1952, 13–15), ki je bil sestavljen na podlagi zaslišanja rimskih vojnih ujetnikov, so v pohodu sodelovale enote z renske meje (Germanija), iz provinc rimskega Podonavja (Recija, Norik, Dacija, Panonija, Mezija in Trakija), z italskega območja pa enote iz Istre (!). V na-daljevanju se omenjajo enote iz vzhodnih provinc, med zahodnimi pa nastopajo samo enote iz Mavretanije in Španije. Opis poražene rimske vojske ne omenja enot iz galskih provinc in Britanije, med provincami se ne omenjajo tudi Dalmacija, Makedonija in Ahaja (Res gestae divi Saporis, v. 20–23 grške verzije; Bratož, Zgodovina 1, 2007, 325). Angleški prevod perzijske-ga napisa in 13. Sibilinske prerokbe o rimsko-perzijski vojni prinaša Hekster, Rome, 2008, 110–114, nemški prevod pa Sommer, Soldatenkaiser, 2010, 49–50). O vojaških enotah v Istri (vojna mornarica, vojaški oddelki?) je zelo malo znanega (gl. Šašel, Opera, 1992, 489–492; med 29 vojaškimi napisi sta samo dva iz 3. st.; prim. Pavan, Dall'Adriatico, 1991, 182–183; 193).

8 Eutropius 9, 17, 3. Priprave na pohod proti Perziji 283 so potekale na območju Sirmija, kar kaže na ključen pomen obdonavske armade v tej vojni.

Zbirka ZČ / 46 15

za urjenje novih vojaških enot iz Panonije in Ilirika zadolžen oficir na renski meji, je izvedel vojaški udar in zasedel cesarski prestol.9 Kot cesar je pokazal vojaško nadarjenost v dveh obmejnih vojnah: najprej je porazil Germane, nato se je premaknil v srednje Podonavje, kjer se je uspešno bojeval proti Sarmatom in Dačanom. Vladar se je posvečal predvsem krepitvi vojske; z množičnim rekrutiranjem (kar dvakrat v sami Italiji) je povečal njeno moč, z dvigom vojaških plač in nagradami pa je utrdil svojo priljubljenost. Krepitvi obrambne sposobnosti države je služila tudi njegova skrb za obnovo cest, kot kaže miljnik iz bližine Brestanice, več napisov z območja Norika, Panonije in Dalmacije, na bližnjem italskem ozemlju pa iz Akvileje.10 Podpiranje vojske je temeljilo na brezobzirnem fiskalizmu, s poseganjem v zasebno premoženje ter s hudim pritiskom na senatorski stan. Cesarjeva politika trde roke je izzvala upor, ki je izhajal iz senatskih krogov, najprej (v januarju 238) v Afriki, zatem v Rimu, kjer je senat razglasil cesarja za državnega sovražnika in ustanovil odbor 20 konzularov (vigintiviri rei publicae curandae) z nalogo, da organizira obrambo ob pričakovanem cesarjevem pohodu proti Italiji. Njegova voditelja, Pupiena (Pupienus, tudi Maximus) in Balbina (Balbinus), je senat oklical za cesarja. Upor v Afriki je bil po treh tednih zadušen v krvi, podobna usoda je pretila upornikom v Italiji.11 V pričakovanju vojne, ki je bila neizogibna, je bil z vojaškega vidika položaj senatske strani skorajda brezupen.

Maksimin Tračan, ki se je tedaj zadrževal v Sirmiju, se je odločil za takojšen pohod proti Italiji: kot predhodnico je poslal najbolj zanesljive panonske od-delke, da bi zasedli strateške točke, nato je odrinil sam z glavnino vojske, ki

9 Izbor novejših študij o Maksiminovi vladi in državljanski vojni 238: Dietz, Senatus, 1980, zlasti 314–347; Lippold, Kommentar, 1991; Brandt, Kommentar, 1996, 68–104 (ovre-dnotenje virov); Brecht, Reichskrise, 1999, 109–130 (analiza bizantinskih virov); Kienast, Kaisertabelle, 2004, 183–194 (kronološko-prozopografski prikaz); Drinkwater, Maximinus to Diocletian, 2005, 28–33; Huttner, Maximinus–Aemilianus, 2008; Haegemans, Authority, 2010. O Maksiminovem pohodu proti Italiji in 'oglejski vojni' Šašel Kos, Zgodovinska podo-ba, 1986, 412–433; Šašel, Opera, 1992, 648–660; Strobel, Aquileia, 2003, 252–263 (vsi s podrobno literaturo).

10 Haegemans, Authority, 2010, 69–78. RINMS 180 (miljnik iz bližine Brestanice na južnem bregu Save iz leta 236 z oznako razdalje 35 milj/52 km od Celeje, z omembo napisov iz Norika). Za območje Dalmacije gl. ILJug 1012; 1022; 2966; 2969; 2976; 2977; 2989; 2995; za območje jugozahodne Panonije AIJ 602; 604. Cesar nastopa na štirih napisih iz Akvileje kot »obnovitelj in ustanovitelj (mesta) Akvilejcev« (Aquileiensium restitutor et conditor); obnoviti je dal odsek ceste od mesta proti zahodu (Via Annia; Inscr.Aq 2892a.b ter 2894a.b) in cestni odsek proti vzhodu »od mestnih vrat do mostu« čez Sočo pri Majnici ali (verjetneje) pri Ronkih (Via Gemina; Inscr.Aq 2893a.b; gl. tudi Lettich, Itinerari, 2003, 80–82; Witschel, Meilensteine, 2002, 382–383, št. 6–7; 387–388, št. 5). Dela so opravili italski rekruti. O vprašanju poimenovanja in identifikacije cestnih odsekov Šašel, Opera, 1992, 592–593. Med večje gradnje nevojaškega značaja spadajo obsežna obnovitvena dela v amfiteatru v Virunu, ki jih dokumentira napis v čast Maksimina Tračana in njegovega sina (z datumom 15. maj 237). Piccottini, Virunum, 2002, 127 (sl. 18); 128.

11 Haegemans, Authority, 2010, 113–195.

Zčzbirka46

Zč zbirka46

Med Italijo in Ilirikom

Rajko B

ratož Med

Italijo in Ilirikom

Rajko Bratož

Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Študija »Med Italijo in Ilirikom«, ki je nastala v okviru raziskovalnega programa »Slovenska zgodovina«, predstavlja prvi poskus zgodovine današnjega slovenskega prostora v pozni antiki. Tematsko zajema tri vsebinske sklope. Prvi prinaša regionalno zgodovino provinc, v katere je bil vključen obravnavani prostor, v časovnem razponu od nastopa vojaških cesarjev v drugi tretjini 3. st., prek 4. st. kot vrhom poznoantične dobe do zatona in propada zahodnega rimskega cesarstva v zadnji četrtini 5. st. Drugi tematski sklop zajema zgodovino t. i. barbarskih ljudstev, ki so od zadnje četrtine 4. st. bistveno oblikovale pogoje življenja v pozni antiki. Medtem ko so Zahodni Goti pomembno vplivali na ta prostor le tri desetletja (okvirno 380–410), navzočnost hunske velesile pa je bila dogodkovno omejena na pohod v Italijo (452), pa so močnejše sledi pustili polstoletna vzhodnogotska doba, od pozne dobe gotsko-bizantinske vojne dalje dvajsetletna navzočnost Langobardov, v sklepnem delu 6. st. pa začetek naseljevanja Slovanov. Tretji tematski sklop predstavlja zgodovina krščanstva in posebej cerkvene organizacije od poznega 3. do zgodnjega 7. st. Podroben prikaz tega področja, ki predstavlja vrh verske, kulturne in duhovne zgodovine pozne antike, omogoča veliko število literarnih, epigrafskih in materialnih virov.

Rajko Bratož, rojen leta 1952, je profesor za zgodovino starega veka na univerzi v Ljubljani, redni član SAZU in dopisni član Nemškega arheološkega inštituta (Berlin). Med njegovimi objavami (v celoti več kot 300, od tega okrog sto v inozemstvu) so bile najbolj opažene monografija »Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od začetkov do nastopa verske svobode« (1986, dopolnjena italijanska izdaja »Il cristianesimo aquileiese prima di Costantino« 1999), ter dva univerzitetna učbenika: »Grška zgodovina. Kratek pregled s temeljnimi viri in izbrano literaturo« v treh izdajah (1997, 2003 in 2010) ter »Rimska zgodovina -1. Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana« (2007). Njegovo osrednje raziskovano področje je pozna antika s posebnim poudarkom na razvoju krščanstva in cerkvene organizacije na ozemlju severne Italije, osrednjih in vzhodnih Alp, srednjega Podonavja in zahodnega Balkana.

48,0

0 €

Pantone 392

ISSN 1408-3531

Pantone 476

ISBN 978-961-6777-16-2

9 7 8 9 6 1 6 7 7 7 1 6 2

Zbirka_ZC_Med Italijo Ilirikom_tisk.indd 1 11/13/14 11:17 AM

Documents

Med Italijo in Ilirikom. Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki