MEDNARODNO DELOVNO PRAVO-2

MEDNARODNO DELOVNO PRAVO

Literatura: dr. Polonca Končar: “Mednarodno delovno pravo” Novak - Kievski - Jovantič: “Sindikalno pravo” (ne vse) “Konvencije in priporočila MOD”, 1975 (neobvezno) “Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli”, Ur.l.RS 33/94

(protokol št. 11)

(Iz tega predmeta se lahko dela diploma, tem ni, poznati vsaj 2 tuja jezika, ker ni slovenskih virov literature)

MDP je tisti del prava, ki ga tvorijo mednarodne norme, ki na univerzalni ali regionalni ravni urejajo položaj delavcev in njihovo socialno varnost. MDP ureja: vsa vprašanja v zvezi z migracijo delovne sile, vprašanja, povezana z mednarodnimi podjetji (multinacionalke), vprašanja, ki jih je že uredila MOD in vprašanja, ki se urejajo na določenem regionalnem področju.

MDP se je začelo oblikovati proti srednini 19. stoletja. V industrijsko razvitejših meščanskih državah so se pojavljale prve intervencije na področju delovnih razmerij - ta so postajala predmet zakonskega urejanja (spoznanje o nujnosti odpravljanja izrabljanja delovne sile in izboljševanja obstoječih delovnih razmer, ki so zaradi razvijajoče industrije postajale čedalje slabše). Oblikovanje mednarodne delovne zakonodaje je bilo po eni strani rezultat vedno bolj organiziranega delavskega gibanja, po drugi strani pa tistih, ki so nasprotovali urejanju delovnih razmerij na nacionalni ravni (bali so se mednarodne konkurence). Prve mednarodne norme so bile sprejete pred marsikatero nacionalno zakonodajo.

Razvoj MDP in mednarodnega prava socialne varnosti lahko razdelimo v 3 obdobja:1. do ustanovitve MOD2. do II. sv. vojne3. po II. sv. vojni

BERLINSKA KONFERENCA

V Berlinu je leta 1890 nemški cesar sklical vladno konferenco, na kateri je sodelovalo 13 držav (Nemčija, Avstroogrska, Belgija, Danska, Francija, Velika Britanija, Italija, Luxenburg, Norveška, Nizozemska, Portugalska, Švedska, Švica). Na konferenci niso sprejeli nobene mednarodne pogodbe, pač pa so razpravljali o vprašanjih, kot so delo v rudnikih, tedenski počitek, delo otrok, mladine in žensk. Pomen berlinske konference je v tem, da je to prva mednarodna konferenca, na kateri so obravnavali probleme dela. Pod vplivom sprejetih skupnih stališč so v naslednjih letih v nekaterih državah (Nem., AO, Dan., Port.) sprejeli nekatere zakone. Pomanjkljivost konference: na njej se niso dogovorili za nadaljnje delo, ki bi pomenilo nepretrganost v aktivnostih glede prizadevanj po oblikovanju MDP.

Po berlinski konferenci do leta 1905 so bili organizirani nekateri kongresi. Leta 1900 je bil v Parizu kongres, na katerem so ustanovili Mednarodno združenje za pravno varstvo delavcev ter Mednarodni urad dela (tega štejemo za predhodnika Mednarodnega urada dela MOD). Naloga Mednarodnega združenja je bila poglobljeno znanstveno raziskovalno delo o vprašanjih, ki bi jih vlade držav članic nato pravno uredile.

Med I. sv. vojno so organizacije delavcev razpravljale o svojem položaju in o tem, kako ga izboljšati po koncu vojne. Ameriška federacija dela je (1914) predlagala, da se po končani vojni

Mednarodno delovno pravo

poleg mirovne konference skliče delavski kongres (trajen mir je mogoč samo ob varovanju interesov delavcev).USTANOVITEV MOD - 1919

Na preleminarni konferenci o miru (januarja 1919) je bila izvoljena posebna komisija za vprašanja dela. Njena naloga je bila oblikovanje t.i. delavskih določb, ki bi se vključile v versajsko mirovno pogodbo. Določbe so vsebovale temeljna organizacijska načela za delovanje MOD. Z njihovim sprejemom (aprila 1919) je bila ustanovljena MOD, kar je pomenilo pomembno prelomnico v razvoju MDP. Ustanovitev in delovanje MOD je šele zagotovilo sistematično in kontinuirano sprejemanje mednarodnih univerzalnih norm o delovnih razmerjih in socialni varnosti.

Za obdobje od ustanovitve MOD do izbruha II. sv. vojne je pomembna predvsem t.i. normativna dejavnost MOD (sprejemanje konvencij in priporočil). Konvencije in priporočila MOD še danes ostajajo najpomembnejši vir MDP in mednarodnega prava socialne varnosti.

Po II. sv. vojni je raslo število držav članic MOD. Zaradi industrijskega razvoja so se začeli spreminjati pogoji dela in življenje delavcev - potrebno je bilo revidirati nekatere norme, sprejete pred II. sv. vojno. Sprejem Filadelfijske deklaracije (1944) je vplival na to, da se v MOD niso več ukvarjali samo s t.i. socialnimi vprašanji, ampak so predmet urejanja postala tudi ekonomsko-socialna vprašanja dela. MOD je poudarjala, kako pomembna je pravilna in smotrna izraba človeških virov kot dejavnika industrijskega razvoja.

Po II. sv. vojni je bila ustanovljena OZN in vrsta njenih specializiranih agencij, ki so se ukvarjale tudi s socialno-ekonomskimi pravicami človeka.

Vse od časov kolonij smo bili v svetu priča dvema tokovoma: 1) prenosu kapitala tja, kjer so bili presežki delovne sile in 2) migraciji delovne sile iz gosto naseljenih in nerazvitih predelov v industrijsko razvitejše države. Problemi delavcev migrantov so bili predmet urejanja nekaterih izmed prvih mednarodnih norm. Danes nove pojavne oblike mobilnosti kapitala in delovne sile povzročajo nove probleme socialno-ekonomske narave, kar spodbuja vedno nove mednarodne norme tudi na tem področju.

POJEM IN PREDMET MDP

Prve mednarodne pogodbe o delu so bile sklenjene na bilateralni osnovi, njihov cilj pa je bil zagotoviti varstvo tujih delavcev. Glede na to so sprva MDP opredeljevali precej ozko. MOD je precej razširila krog vprašanj, ki naj bi jih urejalo MDP. Danes MDP opredeljujemo kot tisti del prava, ki ga tvorijo mednarodne norme, ki na univerzalni ravni (dvostranski, večstranski pravni viri) urejajo položaj delavcev pri delu in njihovo socialno varnost. MDP lahko danes štejemo za samostojno pravno panogo, ki pa seveda ohranja tesno povezanost s pravnimi panogami kot so: delovno pravo, pravo socialne varnosti in mednarodno zasebno pravo.

MDP ni mogoče enačiti le z normami MOD. Te norme predstavljajo najpomembnejši del MDP, upoštevati pa je potrebno tudi akte drugih univerzalnih organizacij (npr. OZN) in pravne vire, ki jih sprejemajo v regionalnih organizacijah.

EVROPSKO SOCIALNO PRAVO

Iz najsplošnejše opredelitve izhaja, da tvorijo MDP univerzalni in regionalni pravni viri. V okviru številnih regionalnih virov MDP v Evropi dajemo največjo pozornost normam, sprejetim v okviru Sveta Evrope in EU ter dvostranskim sporazumom. Pravne akte s področja dela in socialne varnosti, sprejete v okviru vseh treh evropskih skupnosti, imenujemo tudi evropsko socialno pravo - to je torej pravo, ki je del MDP in ki se oblikuje znotraj Evropskih skupnosti. V njegov okvir ne uvrščamo aktov Sveta Evrope.

EVROPSKE SKUPNOSTI: 1. Evropska skupnost za premog in jeklo (1951, Pariška pogodba)

Jasna R.Z.

2


2. EGS (1957, Rimska pogodba) ES EU3. Evropska skupnost za atomsko energijo (EURATOM)

M I G R A C I J E D E L A V C E V

Danes prevladujejo migracije zaradi zaposlitve. Po najsplošnejši definiciji naj bi bili migranti osebe, ki nimajo državljanstva države, v kateri so zaposleni. Pri tem ni odločilnega pomena, ali gre za trajno ali začasno zaposlitev. Pri sprejemanju migracijske politike in pravnem urejanju pojava na nacionalni in mednarodni ravni je treba upoštevati: posledice, ki jih ima migracija za države emigracije in imigracije, vpliv migriranja na položaj posameznega delavca migranta glede na njegovo osebno ali

družinsko življenje, posledice za svetovni gospodarski razvoj.

Z vidika držav emigracije so pozitivne posledice lahko: zmanjšanje brezposelnosti, priliv prihrankov, dvig izobrazbe in pridobitev delovnih navad, ki jih delavec uporablja pri vrnitvi v domovino. Negativne posledice: odliv visoko izobraženih in mladih ljudi ter vračanje starih in obolelih. Z vidika držav imigracije so pozitivne posledice lahko: prispevek dela migranta k gospodarskemu napredku države, migranti služijo kot sredstvo za uravnavanje višine mezd v državi, migranti so geografsko mobilnejši od nacionalnih delavcev, migranti so pripravljeni opravljati dela, ki jih nacionalni delavci kljub brezposelnosti nočejo. Negativne posledice: določena socialna bremena (gradnja infrastrukture, potreba po socialnih službah, zdravstveno varstvo).

RAZVOJ MIGRACIJSKIH TOKOV

1. Obdobje velikih transoceanskih migracij (1850-1930): za to obdobje je značilen velik porast prebivalstva v svetu, premalo razvita industrija pa ni mogla absorbirati vse delovne sile. Zato so se začele velike selitve v Ameriko in Avstralijo (pribl. 40 mio Evropejcev) - medkontinentalne migracije. Poleg njih so za to obdobje značilni še trije pojavi:

a) migracije znotraj Evrope - Francija (z nizko nataliteto) je sprejemala Italijane, Špance, Poljake, v Rusiji

pa je veliko kmetov odšlo proti vzhodu (Sibirija)b) izvenevropske migracije - npr. velika migracija Kitajcev v Indokino, Korejo, Malezijoc) pojav kolonizacijI. sv. vojna je začasno ustavila migracijske tokove, z oživitvijo gospodarstva po letu 1920 pa so

znova oživeli. Gospodarska kriza v 30. letih je zopet povzročila omejitev migracije. Veliko zdomcev se je vrnilo v svoje matične države.

2. Obdobje preobrata migracijskih tokov (1950-1970): po II. sv. vojni se je v industrijskih državah Evrope in Sev. Amerike število aktivnega prebivalstva večalo hitreje kot celotno prebivalstvo. Ekonomski in tehnični napredek v zah. industrijsko razvitejših državah je povzročil preusmeritev migracijskih tokov. Značilna je bila emigracija iz držav, ki jo dotlej niso poznale (predvsem iz nekdanjih kolonij v nekdanje prestolnice) ter migracija v države, ki so bile nekoč same izvoznice delovne sile (npr. v Italijo in Španijo iz Portugalske). V tem obdobju so z bilateralnimi pogodbami vsaj delno začeli urejati položaj delavcev migrantov.

3. Obdobje ustalitve mednarodnih migracij (1970-1990): za to obdobje sta značilni dve dejstvi: 1) države, ki so bile nekoč pomembne izvoznice delovne sile, so se gospodarsko razvijale in osamosvajale in niso bile več pripravljene izgubiti preveč delovne sile v korist drugih evropskih držav; 2) evropske države uvoznice delovne sile je zajela težka gosp. kriza, ki jo je spremljala vedno večja brezposelnost. Zato je prišlo do različnih ukrepov, s katerimi so želeli omejiti imigracijo tujih delavcev.

Za prejšnji dve obdobji je bila značilna selitev delavcev iz ene države v drugo, da bi se tam naselili in zaposlili pri tujem delodajalcu. Za to obdobje pa je v nekaterih predelih sveta značilen porast odhajanja delavcev na delo v tujino, na katero jih za krajši čas napoti njihov delodajalec. Delo opravljajo na podlagi pogodb (“na projekt vezana migracija”).

Jasna R.Z.

3


4. Obdobje po letu 1990 : politične in ekonomske spremembe v državah centralne in vzh. Evrope imajo za posledico močan migracijski pritisk iz teh držav v države zah. Evrope, pri čemer se kot dodaten problem pojavlja tudi nekontrolirana migracija.

VZROKI ZA MIGRACIJE: ekonomski, demografski (prenaseljenost, drugod pomanjkanje delovne sile, predvsem

nekvalificirane, boljše delovne razmere, boljše možnosti za napredovanje in izboljšanje življenjskega standarda);

družinski, osebni; politični, vojaški (migracija iz političnih razlogov ali zato, da se izogne vojaški službi); religiozni ; vzroki “verižne” migracije (tradicija migracije med sorodniki in znanci).

VRSTE MIGRACIJ: interne (od J na S, iz kmetijskih predelov v mesta), mednarodne, kontinentalne,

interkontinentalne; ekonomske; trajne, občasne (običajno je razlika med obiskom in migracijo 1 leto bivanja v tujini); beg možganov; politične migracije, begunci, apatridi; kontrolirane, nekontrolirane migracije.

MIGRACIJSKE POLITIKE

PROTEKCIONIZEM: bistvo te politike je, da države emigracije z administrativnimi (npr. izstopne vize) in drugimi ukrepi preprečujejo odliv delovne sile, države imigracije pa razpoložljiva delovna mesta varujejo za svoje državljane (npr. prednostna pravica do zaposlitve, določitev numerus clausus za tuje delavce v posameznih panogah ali določitev prednostnih poklicev, ki jih lahko opravljajo le domači delavci) ter nadzorujejo oz. omejujejo migracijska gibanja tudi z administrativnimi predpisi.

LIBERALIZEM: se je začel uveljavljati po 2. sv. vojni. Najprej je bila znotraj posameznih regij ali organizacij (npr. med Vel. Britanijo in Irsko; znotraj Evropske skupnosti) za državljane držav članic uvedena svoboda gibanja (nov režim gibanja in uveljavitev načela enakega obravnavanja domačih in tujih delavcev pa ni odpravil diskriminacije delavcev iz t.i. tretjih držav). Liberalizem se je začel odražati tudi v spreminjanju in dopolnjevanju administrativnih predpisov (npr. odpravljanje izstopnih in vstopnih viz), manj strogo nadzorovanem prehajanju meja (to je omogočilo širjenje t.i. nekontrolirane ali nezakonite migracije), v delovni zakonodaji (npr. sindikalna svoboda, nekatere ugodnosti pri izobraževanju) in zakonodaji s področja socialne varnosti (npr. transfer dajatev, družinske doklade).

Gospodarska recesija in porast brezposelnosti v času naftne krize pa vse do današnjih dni sta vplivala na ponovno preusmeritev migracijskih politik največjih držav uvoznic delovne sile v sprejemanje najrazličnejših protekcionističnih ukrepov (npr. delna ali popolna zaustavitev novega zaposlovanja tujih delavcev, onemogočanje združevanja družin, zaposlovanje le samskih delavcev, spodbujanje vračanja tujih delavcev nazaj v domovino s pomočjo odpravnin ipd.).

BISTVENE ZNAČILNOSTI RAZVOJA PRAVNEGA UREJANJAMIGRACIJE DELOVNE SILE

Bistvo pravnega urejanja položaja delavcev migrantov je odpravljanje diskriminacije, ki so ji podvrženi migranti glede na domače delavce. Status migranta je podvržen različnim pravnim sistemom (izvorna država, tuja država). Za razvoj pravnega urejanja migracije delovne sile je značilno, da je v začetku absolutno prevladoval interes posamezne države (uvoznice ali

Jasna R.Z.

4


izvoznice delovne sile). Posamezna vprašanja v zvezi z migracijo so urejali z državnimi predpisi, vsako urejanje migracije na mednarodni ravni pa so šteli za poseg v suverenost države. Notranja ureditev glede migracije se je omejevala na nediskriminacijo glede nekaterih temeljnih človekovih pravic. Pri priznavanju posameznih pravic v državah imigracije so imele prednost socialne in kulturne pravice, politične pa so ostale vezane na izvorno državo. Pristop k urejanju nekaterih pravic migrantov je bil najprej izrazito individualističen (nediskriminacija naj bi veljala za posameznika, ne za skupino migrantov). S postopno liberalizacijo migracijskih politik posameznih držav je prišlo tudi do natančnejšega pravnega urejanja vprašanj v zvezi z migracijo na nacionalni ravni. Ta ureditev je dajala prednost motivom družbe pred ugodnostimi posameznika. Nekatere nove pojavne oblike migracije so poskušale zaobiti zakone, ki so vedno vsebovali več ali manj elementov protekcionistične narave, pojavljati pa so se začele tudi ideje o mednarodnih normah, ki bi odpravile omejevanje migracij.

Dejstvo, da so migracije postale predmet tudi mednarodnega urejanja, je za varstvo delavcev migrantov velikega pomena (prve bilateralne pogodbe o migraciji pomenijo začetek oblikovanja MDP). Z urejanjem nekaterih pravic delavcev migrantov na mednarodni ravni je prvič prišlo do tega, da so pri urejanju odnosov med državami bile upoštevane tudi posamezne človekove pravice. MDP se je začelo ukvarjati z ekonomskimi, socialnimi in kulturnimi pravicami. Pravno varstvo se je širilo od posameznih pravic v zvezi z delom in socialno varnostjo na bolj celovito varstvo osebnosti delavca migranta.

NEKATERI POMEMBNEJŠI MEDNARODNI DOKUMENTI

1.dokumenti OZN2.norme MOD3.norme Sveta Evrope

1. D O K U M E N T I O Z N

V začetku delovanja se je OZN ukvarjala predvsem s človekovimi pravicami in svoboščinami na splošno in problemom migracije ni posvečala pozornosti. Okrog leta 1970 pa se je položaj spremenil. Generalna skupščina in ECOSOC sta se začela ukvarjati z vprašanji izboljševanja položaja delavcev migrantov. V svojih resolucijah sta sprva delavce migrante obravnavala predvsem z vidika varovanja človekovih pravic in njihovega dostojanstva. V novejšem času pa upoštevata nekatere nove probleme, ki se pojavljajo v zvezi z migracijami (npr. položaj nezakonitih migrantov, združevanje družin, sodelovanje med državami emigracije in imigracije). OZN pojmuje migracijo kot pomemben dejavnik splošnega družbenega in gosp. položaja ter odnosov med državami.

Generalna skupščina OZN je na zasedanju decembra 1990 sprejela Resolucijo o poročilu Tretjega odbora, katere dodatek je MEDNARODNA KONVENCIJA O VARSTVU PRAVIC VSEH DELAVCEV MIGRANTOV IN ČLANOV NJIHOVIH DRUŽIN. S konvencijo želijo zagotoviti varstvo temeljnih človekovih pravic in svoboščin tudi t.i. nezakonitim delavcem migrantom ob siceršnjih prizadevanjih, da je treba na mednarodni ravni preprečevati in omejevati nezakonita in stihijska migracijska gibanja. Konvencija naj bi veljala za vse migrante in člane njihovih družin (ne glede na spol, raso, barvo, jezik, vero ali prepričanje, politično ali drugo mišljenje, nacionalno, etnično ali socialno poreklo, državljanstvo, starost, ekonomski status, lastnino, zakonski status, rojstvo ali drug status). Konvencija se nanaša na celoten postopek migracije (priprave na migracijo, odhod, tranzit, celotno obdobje bivanja in plačane aktivnosti v državi zaposlitve, povratek v izvorno državo ali državo, kjer ima delavec običajno prebivališče). Konvencija velja za delavce migrante in za t.i. posebne kategorije delavcev migrantov (obmejni,

Jasna R.Z.

5


sezonski delavci, pomorščaki, delavci na instalacijah na odprtem morju, potujoči delavci, na projekt vezani delavci in delavci s posebno zaposlitvijo). Konvencija ne velja za: delavce, zaposlene v MO in agencijah, begunce, osebe brez državljanstva, študente, osebe na usposabljanju ter osebe, ki jih bo v tujino poslala ali zaposlila država, da bi opravljali uradne funkcije (zanje velja MJP).

Po konvenciji: delavec migrant je oseba, ki ni državljan države, v kateri je, bo ali sedaj opravlja plačano

aktivnost. obmejni delavec je delavec migrant, ki ohrani svoje običajno prebivališče v sosednji državi,

v katero se običajno vrača vsak dan ali najmanj 1x tedensko. sezonski delavec je delavec migrant, katerega delo je po svoji naravi odvisno od sezonskih

pogojev in se opravlja le določeno obdobje v letu.

Nekaj pravic, ki so urejene v poglavju o človekovih pravicah: pravica svobodno oditi iz katerekoli države (tudi lastne), se vrniti in ostati v izvorni državi, pravica do življenja, prepoved mučenja, ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, prepoved suženjstva, tlačanstva, prisilnega ali obveznega dela, pravica do svobode misli, vesti in vere, pravica do lastnega mišljenja, prepoved vmešavanja v zasebne zadeve, družino in dom ter zagotovitev pisemske tajnosti, pravica do osebne svobode in varnosti, vključno s prepovedjo samovoljnega pripora ali

zapora, pravica do človeškega obravnavanja in spoštovanja osebnosti in kulturne identitete v času

pripora ali zapora, pravica do enakega obravnavanja pred sodišči, pravica do varstva in pomoči konzularnih ali diplomatskih oblasti, pravica do priznanja pravne sposobnosti, pravica do sindikalne svobode, pravica do nujnega zdravstvenega varstva, enakost dostopnosti do šolanja, pravica do informiranja.

2. N O R M E M O D

Med specializiranimi organizacijami OZN je MOD nedvomno tista, ki je prva pristojna za varstvo delavcev migrantov in za usklajevanje aktivnosti drugih MO na tem področju. S problemi migracije se je MOD začela ukvarjati že takoj po ustanovitvi (1919). Od vsega začetka je poudarjala pomen načel enakega obravnavanja domačih in tujih delavcev ter recipročnosti. Velik pomen je pripisovala tudi bilateralnemu sodelovanju držav članic. Doslej sprejete norme MOD lahko razvrstimo na:

a) norme, ki izključno urejajo položaj tujih delavcev norme na področju socialne varnosti - skušajo zagotoviti uresničevanje načela enakega

obravnavanja glede na domače delavce in zagotoviti, da tuji delavci v primeru spremembe bivališča iz ene države v drugo ne izgubijo že pridobljenih pravic (nekatere konvencije predvidevajo absolutno enakost tujih in domačih delavcev, druge temeljijo na načelu recipročnosti konvencija ne obvezuje, če gre za državljane države, ki ni ratificirala konvencije).

norme na področju delovnopravnega statusaIzkušnje povedo, da diskriminacija delavcev migrantov ni vezana le na zaposlitev in delovne razmere, ampak je mnogo širša. Za odpravo diskriminacije je nujno varstvo, ki upošteva tudi druga vprašanja, ki so pomembna za zagotavljanje enake možnosti obravnavanja pri delu in na sploh življenja delavcev migrantov ter njihovih družin. MOD najrazličnejše aktivnosti imenuje “ukrepi predhodnega varstva”, s katerimi naj se delavcem migrantom in njihovim družinam olajša prihod oz. odhod ter rešuje probleme, vezane na rekrutacijo.

Jasna R.Z.

6


b) splošne norme, ki vsebujejo posebne določbe o tujih delavcihV MOD so sprejeli nekaj splošnih konvencij in priporočil, ki vsebujejo posebne določbe o tujih delavcih. Te določbe so po svoji vsebini različne. V nekaterih primerih določajo, da gredo pravice in ugodnosti vsem tujim delavcem (ne glede na to ali je njihova država konvencijo ratificirala ali ne). Včasih norme s področja socialne varnosti omejujejo načelo enakega obravnavanja z načelom recipročnosti. V novejšem času so bile sprejete nekatere norme, ki ne vsebujejo le ene same določbe, s katero je proglašeno načelo enakega obravnavanja domačih in tujih delavcev, ampak pri urejanju določenega področja upoštevajo poseben položaj in potrebe delavcev migrantov in jih tudi posebej urejajo.c) splošne norme, ki ne vsebujejo posebnih določb za tuje delavce, veljajo pa tudi zanjeKer gre za vire unificiranega prava, velja za konvencije MOD načelo, da naj bi države, ki jih ratificirajo, vzpostavile pravni sistem, ki naj bi se na splošno uporabljal. V tem se razlikujejo od bilateralnih ali multilateralnih pogodb (te temeljijo na načelu recipročnosti). Večina konvencij ne vsebuje določb, ki bi se nanašale na tuje delavce. Konvencije tako veljajo za vse delavce ne glede na njihovo državljanstvo.

3. N O R M E S V E T A E V R O P E

urejajo vprašanja delovnih razmerij in socialne varnosti tujcev v državah, v katere so emigrirali. Najpomembnejši dokumenti:

EVROPSKA SOCIALNA LISTINA (sprejeta 1961, veljati 1965) z dodatnim Protokolom (1988) in Protokolom o amandmajih k Evropski socialni listini (1991) dopolnjuje Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (iz 1950) in ureja 23 socialno-ekonomskih pravic (med njimi: pravica do opravljanja pridobitne dejavnosti na teritoriju drugih držav pogodbenic, pravica delavcev migrantov in članov njihovih družin do varstva in pomoči). Države pogodbenice naj bi poenostavile veljavne formalnosti in zmanjšale oz. odpravile dajatve, ki jih morajo plačevati tuji delavci ali njihovi delodajalci. Liberalizirati je treba predpise o zaposlovanju tujih delavcev in priznati domačim delavcem pravico, da se zaposlijo v drugi državi pogodbenici. Države morajo zagotoviti brezplačne službe za informiranje in sprejeti (v skladu z nacionalno zakonodajo) ukrepe zoper zavajajočo propagando v zvezi z emigracijo in imigracijo. Sprejeti morajo ustrezne ukrepe za lažji prihod, potovanje in sprejem migrantov in njihovih družin. Migrantom, ki zakonito bivajo v tuji državi, mora ta zagotoviti enake pravice kot domačim delavcem glede: plač, delovnih razmer, sindikalne svobode in kolektivnega dogovarjanja, stanovanja, enakega obravnavanja v času trajanja del. razmerja, taks, davkov in prispevkov, enakega obravnavanja pred sodišči. V okviru nacionalne zakonodaje naj bi dopustili transfer zaslužka in prihrankov.

Evropska socialna listina temelji na načelu recipročnosti (velja le za državljane držav, ki so jo ratificirale). V Dodatku je posebej poudarjeno, da veljajo pravice iz listine za tuje delavce samo, če so državljani držav pogodbenic.

EVROPSKA KONVENCIJA O SOCIALNI VARNOSTI (sprejeta 1972, veljati 1977) - je konvencija odprtega tipa (pristopijo lahko države, ki niso članice Sveta Evrope). Ima dvojni značaj: en del predstavlja t.i. okvirno konvencijo, drug pa konvencijo-model. O okvirni konvenciji govorimo zato, ker je mogoča neposredna uporaba nekaterih določb (temeljnih in določb o dolgoročnih dajatvah), preostale določbe (konvencija model) pa je mogoče uporabljati le preko pozneje sklenjenih bilateralnih ali multilateralnih konvencij med državami podpisnicami. Konvencija temelji na načelu recipročnosti. Konvencija bo vedno aktualna takrat, kadar se ugotovi, da daje širše varstvo od že veljavnih mednarodnih instrumentov (npr. ne dajejo vseh oblik socialne varnosti) ali v primeru, kadar osebe, ki jih konvencija zajema, sploh niso zajete z nobenim mednarodnim instrumentom o socialni varnosti.

Po načelu enakega obravnavanja ima državljan države podpisnice konvencije, ki je začasno zaposlen v drugi državi podpisnici, enake pravice in obveznosti iz naslova socialne varnosti, kot domači delavci. To velja tudi za begunce in osebe brez državljanstva. Ne velja za:

Jasna R.Z.

7


detaširane delavce, diplomatsko-konzulartno osebje, osebe zaposlene v mednarodnem prometu in za osebe, za katere sta se državi podpisnici tako izrecno dogovorili.

Načelo prostega izplačevanja dajatev v druge države (načelo prostega transfera dajatev) pomeni, da se dajatve iz socialne varnosti, pridobljene v eni državi podpisnici, izplačujejo tudi v drugi državi podpisnici, kjer ima upravičenec stalno prebivališče.

Načelo enakega obravnavanja dejanskih stanj omogoča uporabo določil neke države o omejitvi, zmanjšanju ali ustavitvi neke dajatve ob sovpadnosti z dajatvami iste vrste iz nekega tujega zavarovanja oz. ob nastopu okoliščin, ki vplivajo na izplačevanje dajatev v neki drugi državi (npr. zaposlitev ali začetek opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti).

Konvencija predvideva, da ostanejo posebne ugodnosti, ki jih uživajo določene kategorije oseb v sistemu socialne varnosti, neokrnjene tudi v primeru pristopa h konvenciji (npr. posebne ugodnosti za udeležence NOB, španske borce, zavarovance delavcev za notranje zadeve). Konvencija tudi predvideva, da morajo države podpisnice spoštovati zavarovalno in z njo izenačeno dobo, prebito v drugih državah v skladu s predpisi teh držav.

Načelo uporabe lastnih pravnih predpisov - vsaka država podpisnica uporablja notranje predpise pri ugotavljanju in odmerjanju dajatev iz svojega zavarovanja. Kadar se državljan ene izmed držav podpisnic zaposli ali prične opravljati samostojno pridobitno dejavnost ali vsaj stalno prebiva na območju druge države podpisnice, veljajo zanj predpisi te druge države.

Kolizija obveznega in prostovoljnega zavarovanja - izključena je možnost hkratnega obstoja obveznega zavarovanja v eni državi podpisnici in prostovoljnega zavarovanja v drugi državi podpisnici. Konvencija pa dopušča, da države podpisnice ohranijo drugačno ureditev v bilateralnih konvencijah.

EVROPSKA KONVENCIJA O PRAVNEM STATUSU DELAVCEV MIGRANTOV (1977) - obravnava vsa najpomembnejša vprašanja o pravnem statusu delavcev migrantov, vendar ne gre v podrobnosti - pogosto se sklicuje na nacionalno zakonodajo ali na različne mednarodne instrumente (bi- in multilateralne). Konvencija je t.i. zaprtega značaja - podpišejo in ratificirajo jo lahko le države članice Sveta Evrope. Z izgubo članstva v Svetu Evrope država v 6 mesecih izgubi lastnost pogodbenice konvencije. Konvencija se nanaša samo na delavce migrante, ki so državljani držav članic Sveta Evrope. Uporaba konvencije ni odvisna od recipročnosti. Delavec migrant je državljan ene od pogodbenih strank, ki mu je druga pogodbena stranka odobrila bivanje na njenem teritoriju (zaposlitev). Konvencija se ne uporablja za: obmejne delavce, umetnike, športnike (zaposlene za kratek čas) in delavce svobodnih poklicev, mornarje, stažiste, sezonske delavce.

ZAPOSLOVANJE TUJIH DRŽAVLJANOV PRI NAS

R a z v o j

Nekdanja Jugoslavija (in Slovenija) je bila predvsem država emigracije (ukvarjala se je z emigracijsko politiko). Šele z liberalizacijo zunanjetrgovinskega poslovanja so začeli upoštevati dejstvo, da lahko pritok tujega kapitala vpliva tudi na pritok tujih delavcev. Prilagoditi je bilo treba zakonodajo, predvsem tisto, ki se je nanašala na zaposlovanje tujih državljanov. Sprejeti je bilo treba tudi ustrezne administrativne norme o gibanju in prebivanju tujcev na našem teritoriju. Pri tem je bilo treba upoštevati, da je nekdanja Jugoslavija ratificirala nekatere konvencije MOD o delavcih migrantih in sklenila bilateralne sporazume o socialni varnosti in zaposlovanju.

Na splošno so v nekdanji Jugoslaviji (SFRJ) imeli domači delavci t.i. prednostno pravico do zaposlitve. Tujcu so izdali dovoljenje za sklenitev delovnega razmerja, če ni bilo ustreznih domačih delavcev za nek poklic. Zakon o pogojih za sklenitev delovnega razmerja s tujimi državljani (1978) je odpravil to splošno prednostno pravico in določil, da delavci v organizaciji z aktom določijo dela, za katera tujci ne morejo skleniti delovnega razmerja. Po noveli tega zakona (1989) pa so morale organizacije z aktom določiti delovna mesta, na katera so se tujci

Jasna R.Z.

8


lahko zaposlili. Tik pred osamosvojitvijo Slovenije so bili za tujce pomembni trije zakoni: Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, 1989), Zakon o pogojih za sklenitev delovnega razmerja s tujimi državljani (1978) in Zakon o gibanju in prebivanju tujcev (1980). Po ZTPDR sta lahko tuj državljan in oseba brez državljanstva sklenila delovno razmerje, če sta izpolnjevala splošne pogoje, določene z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnim aktom (statut, pravila, drugi akti) in posebne pogoje, določene v zakonu (npr. dovoljenje za stalno naselitev oz. začasno prebivanje, dovoljenje za sklenitev delovnega razmerja). Novela zakona za sklenitev delovnega razmerja s tujimi državljani (1989): tujec je lahko sklenil delovno razmerje brez dovoljenja za sklenitev in brez javnega objavljanja, če je imel dovoljenje za začasno prebivanje ali stalno nastanitev v SFRJ in če je sklenil delovno razmerje za opravljanje strokovnih del (določenih npr. s pogodbo o poslovno-tehničnem sodelovanju).

Prošnjo za izdajo dovoljenja za sklenitev delovnega razmerja s tujcem, ki je imel dovoljenje za začasno prebivanje v SFRJ, je vložil delodajalec pri organizaciji, prostojni za zaposlovanje, in obrazložil potrebo po taki zaposlitvi. Ob sklenitvi delovnega razmerja je moral tujec dati posebno pisno izjavo, da se strinja s pristojnostjo jugoslovanskega sodišča v primeru spora v zvezi z vprašanji iz dela med njim in delodajalcem. Tujemu državljanu je prenehalo delovno razmerje, če mu je iztekla veljavnost dovoljenja za začasno bivanje ali mu je bilo odpovedano začasno bivanje v SFRJ ali če je bilo razveljavljeno dovoljenje o njegovi stalni naselitvi v SFRJ. Novela zakona o pogojih za sklenitev delovnega razmerja s tujimi državljani (1989) pa je predvidela možnost podaljšanja delovnega razmerja, če mu je bilo podaljšano začasno prebivanje in mu je dano novo dovoljenje za sklenitev delovnega razmerja.V e l j a v n a u r e d i t e v

Ustava RS:

“Tujci imajo v Sloveniji v skladu z mednarodnimi pogodbami vse pravice, zagotovljene s to ustavo in z zakoni, razen tistih, ki jih imajo po ustavi ali po zakonu samo drzavljani Slovenije.”(13.čl.)

“Tujcem se na podlagi zakona lahko omeji vstop v drzavo in čas bivanja v njej.” (32.čl.- svoboda gibanja)

“V Sloveniji zaposleni tujci in člani njihovih druzin imajo posebne pravice, določene z zakonom.” (79.čl. - v Sloveniji zaposleni tujci)

Zakon o državljanstvu RS (Ur.l. 1/91, 30/91) + spremembe 1992 in 1994 Zakon o tujcih (Ur.l. 1/91) nov iz 1999 (Ur.l.61/99) Zakon o zaposlovanju tujcev (Ur.l. 33/92) nov: Zakon o zaposlovanju in delu tujcev

(66/2000)

ZAKON O ZAPOSLOVANJU IN DELU TUJCEV (Ur.l. RS št. 66/00)

določa pogoje, pod katerimi se lahko tujec zaposli v RS, če z mednarodnimi sporazumi ni drugače določeno. Tuj državljan ali oseba brez državljanstva lahko dela na območju SLO le, če ima delovno dovoljenje. Zakon velja za vsako delo (delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, delo po pogodbi o delu in opravljanje samostojne obrtne ali poklicne dejavnosti). Vsaka pogodba o zaposlitvi ali pogodba o delu, ki je sklenjena s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja, je nična (4/5.čl.). Izjemoma delovno dovoljenje ni potrebno, če je tako dogovorjeno z mednarodnimi pogodbami (npr. Konvencija o konzularnih odnosih). Zakon načeloma temelji na načelu prednostne pravice domačih delavcev pri zaposlovanju. Pristojni organ (Republiški zavod za zaposlovanje) izda delovno dovoljenje, če med brezposelnimi osebami na določenem območju ni ustreznega domačega kandidata, ki je pripravljen sprejeti zaposlitev (izjema: osebno delovno dovoljenje).

Zakon predvideva 3 vrste dovoljenj (III. poglavje - delovna dovoljenja):

Jasna R.Z.

9


1. OSEBNO DELOVNO DOVOLJENJE : se izda za določen ali nedoločen čas, zanj lahko zaprosita tujec in begunec. Tujec se lahko zaposli pri kateremkoli delodajalcu oz. se samozaposli. Pri iskanju zaposlitve je tujec izenačen z državljani RS (prijavi se na Zavodu za zaposlovanje). Zakon navaja, kdo lahko zaprosi za dovoljenje za določen čas (1 ali 3 leta). Za dovoljenje za nedoločen čas lahko zaprosi tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje v RS. Osebno dovoljenje se izda neodvisno od stanja in razmer na trgu dela.

2. DOVOLJENJE ZA ZAPOSLITEV : se izda le na vlogo delodajalca (pogoji so določeni v 11.čl. zakona) tujec se lahko zaposli samo pri njem. Dovoljenje se izda, če v evidenci Zavoda za zaposlovanje ni ustreznih (domačih) brezposelnih oseb (primere, ko zaposlitev tujca ni vezana na trg dela, določi minister za delo, npr. športniki, kulturni delavci, znanstveniki). Praviloma se izda za 1 leto (izjemoma za 2 leti), nato delodajalec zaprosi za novo dovoljenje (staro se ne more podaljšati). Dovoljenje se izda v okviru kvote, določene za zaposlitev tujcev v RS.

3. DOVOLJENJE ZA DELO : ima vnaprej določeno časovno omejitev (odvisno od namena), tujec se lahko začasno zaposli v skladu z namenom izdanega dovoljenja, vlogo za izdajo vloži delodajalec, dovoljenje se izda v okviru kvote, določene za posamezni namen (brez dodatnega preverjanja stanja razmer na trgu dela), izjemoma se lahko podaljša.

“Določbe tega zakona se ne uporabljajo za drzavljane drzav članic EU, če je z mednarodnim sporazumom vzajemno omogočen prost dostop do trga dela in zaposlovanja in prost pretok sredstev, ki se izvajajo z napotenimi delavci ter druge oblike dela po tem zakonu.” (2/3.čl.)

“Postopki, ki so se začeli po določbah Zakona o zaposlovanju tujcev (iz 1992), se nadaljujejo po tem zakonu, če je ta za prizadete ugodnejsi.” (52.čl.)Prejšnji Zakon o zaposlovanju tujcev (iz 1992, Ur.l. RS 33/92) je uredil tudi status tujih delavcev, ki so bili zaposleni v RS ob njegovi uveljavitvi. Posebej je bila pomembna pridobitev delovnih dovoljenj pod ugodnejšimi pogoji (ob neupoštevanju pogoja, da se delovno dovoljenje izda le, če ni ustreznega domačega delavca, ki bi sprejel delo), če so tujci zanj zaprosili v 90. dneh od uveljavitve zakona (do 15.10.1992). Osebno dovoljenje za nedoločen čas so tako dobili državljani SFRJ, ki so imeli v RS min 10 let delovne dobe in zaposleni za nedoločen čas. Osebno dovoljenje za 1 leto so dobili tisti, ki so bili zaposleni za nedoločen čas in imeli manj kot 10 let delovne dobe v RS; tisti, ki so bili zaposleni za določen čas; dnevni delovni migranti; brezposelni (ki so prejemali denarno pomoč ali denarno nadomestilo).

MOBILNOST KAPITALA IN DELOVNE SILE

Iz predavanj:Kako urediti delovna razmerja v transnacionalnih (multinacionalnih) družbah? Katero pravo uporabiti? Glavni problemi so glede zaposlenih in njihovih pravic, uporabe prava, določanja pogojev dela (praznikov, odsotnosti, plačil), pa vse do varstva pri delu. Delovna razmerja z elementi tujine pa se bistveno širijo še z mednarodnim transportom in z razvojem mednarodne trgovine, kjer so kraj opravljanja dela, državljanstvo delavca in delodajalca, prebivališče delavca in sedež podjetja v različnih pravnih sistemih.

TRANSNACIONALNE DRUŽBE

Poleg migracije delovne sile je treba upoštevati še en, že od časa kolonij vzporeden proces - selitev kapitala tja, kjer so presežki delovne sile. Pri tem je pomemben tudi pojav oz. delovanje transnacionalnih (multinacionalnih) družb. Po MOD multinacionalna podjetja sestavljajo podjetja (javna, zasebna, mešana), ki nadzorujejo proizvodnjo, distribucijo, storitve ali opremo uslužnostne dejavnosti izven države, v kateri je njihov sedež.

Glavni namen teh družb je ustvarjanje čim večjega dobička. To vpliva tudi na zaposlovanje in zaposlenost v državah, kjer te družbe odpirajo svoje filiale. Še posebej se pojavljajo v državah,

Jasna R.Z.

10


ki spodbujajo tuje investicije, surovine in energija so poceni, pa tudi delovna sila je poceni in sindikalno neorganizirana. Odpiranje novih podjetij (praviloma v mestih) povzroča masovne migracije revnega neizobraženega kmečkega prebivalstva v mesta. Delovne razmere domačih delavcev, zaposlenih v filialah teh družb, so sicer odvisne od domače delovne zakonodaje, praksa pa kaže, da so zaradi višje produktivnosti mezde višje in delovne razmere boljše kot v domačih podjetjih. Zaposlitev v teh podjetjih je pogosto zelo nestabilna (npr. odpuščanje delavk, ko se poročijo ali odpuščanje delavcev z daljšo delovno dobo, na podlagi katere so upravičeni do višje mezde ali odpuščanje zadradi bolezni). Z vidika nacionalne politike zaposlovanja pa je lahko še usodnejše zapiranje filial (kjer ni več pričakovanega dobička) - posledica: narašča brezposelnost.

Negativne vplive delovanja transnacionalnih družb na družbenoekonomski razvoj držav, v katerih odpirajo svoje filiale, lahko družbe same delno omejijo (sprejmejo celovite razvojne strategije, v katerih bo upoštevan poleg gospodarskega tudi socialni razvoj), pomembno pa je tudi delovanje mednarodnih vladnih in nevladnih organizacij. V okviru OZN je bil organiziran poseben center za multinacionalne družbe, ki pripravlja dokumente o dejavnostih in organiziranosti teh družb.

S problemi transnacionalnih podjetij in socialno politiko se ukvarja tudi MOD. Administrativni svet MOD je (1977) sprejel Tripartitno deklaracijo o načelih glede multinacionalnih podjetij in socialne politike, v kateri je velik poudarek na vprašanjih kot so: pospeševanje zaposlovanja, enakost možnosti in obravnavanja, varstvo zaposlitve, izobraževanje, delovne in življenjske razmere, sindikalna svoboda, kolektivno pogajanje, reševanje kolektivnih sporov ipd. Deklaracija ni obvezujoč dokument, vendar so države članice privolile v poseben postopek nadzora nad njenim uresničevanjem.

S problemi v zvezi s transnacionalnimi družbami pa se ukvarjajo tudi organizacije delavcev. Nekatere sindikalne organizacije vidijo možnost za reševanje problemov v boljši koordinaciji svojega dela, uveljavitvi koncepcije mednarodne stavke solidarnosti in uveljavitvi mednarodnih kolektivnih pogodb.DELOVNA RAZMERJA Z ELEMENTI TUJINE

Mednarodni transport, razvoj mednarodne trgovine, širjenje transnacionalnih družb in druge oblike gospodarskega sodelovanja vplivajo na t.i. mednarodno delovno razmerje. V delovnem razmerju se namreč lahko pojavijo različni elementi iz tujine (npr. kraj opravljanja dela, državljanstvo delodajalca ali delavca). Ti elementi lahko povzročijo dvom o tem, katero pravo uporabiti za konkretno mednarodno delovno razmerje. Med posameznimi državami namreč obstajajo velike razlike med delovnopravnimi sistemi kljub težnjam po unifikaciji ali vsaj harmonizaciji nacionalnih delovnih zakonodaj. MOD, ki sprejema vire unificiranega prava, želi s sprejetimi konvencijami zagotoviti minimum pravic za vse delavce (ne želi unifikacije nacionalnih pravnih sistemov, ki bi preprečevala možnost kolizije zakonov).

Iz predavanj:Urejevanje delovnih razmerij, ki imajo elemente iz tujine, je možno na različne načine:1. LEX LOCI LABORIS (pravo kraja opravljanja dela): to se najprej poskuša, upošteva se, če gre

pretežno za navezne okoliščine, predvsem, ko je istočasno to kraj pristojnega sodišča (lex fori)

2. LEX LABORIS (pravo dela) se nanaša na tisto pravo, po katerem je bila sklenjena pogodba o delovnem razmerju (navezuje se na pravo matične države)

3. avtonomija strank

V državah, v katerih so sprejeli zakone o MZP (mednarodnem zasebnem pravu), poznajo 3 različne pristope v iskanju prava, ki se uporabi za mednarodno delovno razmerje:1. Lex loci laboris pravo, po katerem naj se presoja delovno razmerje, se določi po kraju

opravljanja dela. Pogosto je to istočasno tudi lex fori. Delavcu se zagotavlja enak položaj, kot ga imajo lokalni delavci (posebej pomembno pri daljši napotitvi delavca v tujino).

2. Lex laboris ohrani se veljavnost prava, po katerem je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (tudi za čas napotitve delavca v tujino). To omogoča upoštevanje “pridobljenih pravic” (= zelo pomemben institut v delovnem pravu).

Jasna R.Z.

11


3. Avtonomija strank v nekaterih državah ji dajejo še vedno prednost (npr. v Švici se zavzemajo za popolno avtonomijo strank za izbiro “nevtralnega prava”)

K a j j e a k t u a l n a k o l i z i j a n o r m ?

1/ NI KOLIZIJEKolizija norm ne pride v poštev v primeru, ko delavec migrant odide v drugo državo, da bi se zaposlil pri tujem delodajalcu. V tem primeru je edini element tujine državljanstvo delavca. Za njegovo delovno razmerje se uporablja lokalno pravo, po katerem je tudi sklenil pogodbo o zaposlitvi. Enako velja, ko tuj delodajalec (transnacionalna družba, tuje predstavništvo) najame lokalno delovno silo. Če se torej kot element tujine pojavita ali državljanstvo delavca ali državna pripadnost delodajalca, velja lex loci laboris (pravo kraja, kjer se delo opravlja).

2/ KOLIZIJA

Iz predavanj:Največ problemov nastane, kadar niti delodajalec niti delavec nimata svojega domicila v državi, kjer je potrebno delo opraviti.a) začasnejša oblika napotitve na delo v tujino : vedno najprej poskušamo uporabiti delovno

pravo tiste države, iz katere izhajajo delavci.b) trajnejša napotitev na delo v tujino: zelo pogosto ločimo situacijo za t.i. kadre (vodilne

delavce) in za ostale. Praksa kaže, da za vodilne delavce večinoma ostane v veljavi pravo domicilnega kraja, kar je običajno tudi ugodnejše.

V primerih, kjer praktično ne moremo ugotoviti najboljše navezne okoliščine, je potrebno v naprej predvideti, katero pravo se bo uporabljalo.Bolj delikatna je situacija, ko niti delavec niti delodajalec nimata domicila v državi, v kateri je treba opraviti delo. V takem primeru lahko:a) velja lex loci laboris ali pa pridejo v poštev tudi druge navezne okoliščineb) država, v kateri se delo opravlja, določi, da je treba spoštovati njeno zakonodajo pri določitvi

delovnih razmer. Izbira je ponavadi odvisna od trajanja napotitve delavca v tujino: začasna napotitev (po bilateralnih konvencijah o socialni varnosti je to 6-12 mes) - za

njihovo delovno razmerje se še naprej uporablja lex laboris (pravo države, v kateri običajno delajo). Ponavadi je to istočasno tudi pravo, po katerem je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, in pravo sedeža podjetja.

trajnejša napotitev - najpogosteje pri vodilnih delavcih, tehničnem osebju oz. strokovnjakih v transnacionalnih družbah oz. družbah s filialami v tujini. Kot najpomembnejša navezna okoliščina se upošteva lex loci laboris. V mnogih državah niso naklonjeni uporabi načela avtonomije strank (delavec je slabotnejša pogodbena stranka od delodajalca). Nekatere države vztrajajo, da tudi pri dolgotrajnejših napotitvah delavca v tujino ostane v veljavi pravo države, iz katere je napoten. Pri tem pa vsaj za nekatere pravice iz delovnega razmerja velja lokalna zakonodaja, ki predstavlja javni red.

napotitev posameznega delavca in skupine delavcev (v praksi se zanje izdajajo skupinske vize). Če so delavci iz iste države kot delodajalec (sedež podjetja), se za delovno razmerje uporablja pravo te države. Če niso iz iste države, se obravnavajo kot migranti in zanje velja pravo kraja opravljanja dela.

delo na instalacijah na odprtem morju (vrtalne ploščadi). Običajno velja za delovna razmerja pravo glavnega sedeža delodajalca. Tako zagotovijo enako obravnavanje vseh delavcev, ne glede na njihovo državljanstvo.

selitev delavcev iz ene države v drugo pri opravljanju dela (mednarodni promet, trgovski zastopniki). Za delavce v cestnem, železniškem in zračnem prometu se kot navezna okoliščina običajno upošteva registrirani sedež podjetja ali filiale oz. kraj registracije letala ali ladje. Ponekod dopuščajo avtonomijo strank (predvsem za trgovske zastopnike) - stranke lahko izberejo npr. pravo ene od držav, kjer se opravlja delo, pravo stalnega prebivališča delavca ali pravo sedeža podjetja.

Jasna R.Z.

12


Ne glede na navedeno, je treba upoštevati še tole: če se delo opravlja na teritoriju države, katere sodišče je pristojno za reševanje morebitnega spora, bo to sodišče seveda uporabilo lex fori. Uporabilo bo substančno pravo te države. Tuje pravo sodišča uporabljajo ponekod v primeru sporov, v katerih so udeleženi detaširani delavci.

Glede katerih pravic iz delovnih razmerij je kolizija predpisov najpogostejša?

Ker gre za kolizije med pravnimi sistemi, se problemi projavljajo predvsem v zvezi s pravicami, ki jih urejajo zakoni ali kolektivne pogodbe (manj problemov je pri individualnih pogodbah). V praksi se pojavljajo spori v zvezi z delovnim časom, čeprav ureditev delovnega časa praviloma sodi v sklop imperativnih nacionalnih predpisov. Občutljivo je tudi varstvo pri delu. Praviloma naj bi veljal lex loci laboris. Do težav pride takrat, ko ni nacionalnih predpisov - prevladuje stališče, da se takrat uporabi pravo države, iz katere je delavec napoten na delo v tujino. Pogosto se pojavljajo tudi spori o tem, katero pravo uporabiti v primeru prenehanja delovnega razmerja. Za prenehanje delovnega razmerja praviloma velja lex loci laboris, načelo avtonomije strank pa se upošteva le, če je za delavca to ugodnejše. V mnogih državah se obvezno za vse delavce uporablja zakonodaja, ki omejuje disciplinsko moč delodajalca v zvezi z odpuščanjem, ne glede na to, katero pravo se uporabi za druge pravice iz delovnega razmerja. V sodni praksi posameznih držav (npr. Francija) sodišče uporablja mešano metodo: kombinacijo trdnega navezovanja na pravo kraja opravljanja dela in upoštevanja avtonomije strank, če je za delavca to ugodnejše. Če stranki nista izbrali prava, sodišče samo poišče navezne okoliščine.

V zvezi s kolektivnimi pravicami je najaktualnejša pravica do sindikalnega organiziranja - glede te pravice je praviloma treba upoštevati lex loci laboris. Problem se pojavi takrat, kadar to pravo ne dopušča sindikalne svobode.

Veljavnost kolektivnih pogodb v primeru, ko se v delovnem razmerju pojavi element tujine

Kakšen je vpliv pojava MDP na zakone, podzakonske akte in kolektivne pogodbe, ki tvorijo delovno pravo?1. vprašanje veljavnosti nacionalne kolektivne pogodbe tudi za tuje delodajalce in tuje delavce,

ki delajo na državnem teritoriju2. ali se lahko veljavnost kolektivne pogodbe raztegne preko državnih meja3. vprašanje možnosti sklepanja t.i. mednarodnih kolektivnih pogodb med strankami iz različnih

držav

a) osebna veljavnost kolektivnih pogodb : ponekod veljajo le za člane (ne glede na njihovo državno pripadnost oz. državljanstvo) pogodbenih strank (delodajalskih in delavskih organizacij), drugod veljajo za vse zaposlene delavce (ne glede na članstvo v sindikatu) pri delodajalcih, ki so člani pogodbene stranke. S tega vidika obstoj tujih elementov ne vpliva na kolektivne pogodbe.

b) krajevna prostojnost : zanjo je pomembno načelo teritorialnosti - kolektivne pogodbe veljajo le na določenem območju (v podjetju, območju, celi državi). Glede na to načelo se lahko pojavi vprašanje t.i. raztegnjenih kolektivnih pogodb (te veljajo na nacionalni ravni za vse delavce, ki delajo na teritoriju državi, ne glede na to, ali so člani pogodbenih strank).

Načelo teritorialnosti kolektivne pogodbe praviloma ne more veljati za delavce, ki so za daljši čas napoteni na delo v tujino. "Raztegnitev" kolektivne pogodbe preko državnih meja je mogoča le v obliki izrecne ali tihe inkorporacije (= vključitve) vsebine kolektivne pogodbe v individualno pogodbo o zaposlitvi. Pri kratkotrajnih napotitvah je položaj drugačen, saj zanje praviloma velja pravo države, po katerem so sklenili pogodbo o zaposlitvi, ki je hkrati tudi pravo sedeža podjetja in pravo države, v kateri običajno opravljajo svoje delo.

Jasna R.Z.

13


V svetu (še posebej pa v Evropi) se vedno bolj uveljavljajo ideje o mednarodnih kolektivnih pogodbah (njihove stranke pripadajo različnim državam). Z njimi naj bi upoštevali različne oblike gospodarsko-tehnološkega sodelovanja v mednarodnih okvirih in njihov vpliv na položaj delavcev, po drugi strani pa preprečevali kolizijo norm o delu. Za sklepanje takih pogodb trenutno še obstajajo različne ovire sociloške in pravne narave, znani pa so že posamezni primeri takih kolektivnih pogodb (npr. 1967 sklenjena kolektivna pog., ki je valjala za delavce, zaposlene pri Chryslerju v Kanadi in ZDA).

DELOVNOPRAVNI STATUS TUJIH IN NAŠIH DRŽAVLJANOV Z VIDIKA NAŠE PRAVNEUREDITVE ZT POSLOVANJA

V bivši Jugoslaviji je bila na področju ZT poslovanja značilna zelo obsežna in podrobna državna intervencija. Področje prometa blaga in storitev s tujino je urejala vrsta zveznih predpisov, ki jih je oktobra 1989 nadomestil Zakon o ZT poslovanju. Zakon je ZT posle razdelil na 2 veliki skupini: 1) ZT promet (blaga in storitev) ter 2) opravljanje gospodarskih dejavnosti v tujini. Ta splošna značilnost je veljala tudi za delovnopravna vprašanja - predvsem za pogoje, ki so jih morali izpolnjevati delavci za opravljanje poslov ZT prometa. Z zakonom je bila odpravljena t.i. ZT registracija. V Sloveniji je bil 1993 sprejet nov zakon o ZT poslovanju, ki predstavlja le prehodno rešitev, saj bodo vsebino zakona urejali devizni in carinski predpisi ter predpisi o družbah.

Primeri, kjer se pojavi delovno razmerje s tujim elementom: zaposlovanje oz. delo tujih državljanov v Sloveniji, zaposlovanje naših državljanov pri tujem delodajalcu v Sloveniji, pošiljanje naših državljanov na začasno delo v tujino

V okviru ZT (zunanjetrgovinskega) poslovanja so z delovnopravnega vidika zanimivi primeri:1. izvajanje investicijskih del v tujini2. oddajanje investicijskih del tuji osebi v Sloveniji3. odpiranje in delo predstavništev tujih oseb v Sloveniji4. ustanavljanje lastnih ali mešanih podjetij v tujini5. ustanavljanje in delo v bankah in drugih finančnih organizacijah v tujini6. ustanavljanje poslovnih enot ali predstavništev v tujini7. strokovno usposabljanje in uresničevanje drugih oblik poslovno-tehničnega sodelovanja

1. IZVAJANJE INVESTICIJSKIH DEL V TUJINI

V svetu je ena od uveljavljenih oblik migracije delovne sile napotitev delavcev na začasno delo v tujino (v preteklosti: selitev delavcev iz ene države v drugo zaradi naselitve in zaposlitve). Delavci opravljajo delo na podlagi pogodb o izvajanju investicijskih del v tujini, pogodb o poslovnem sodelovanju ipd. (v tujini se je uveljavil pojem: "na projekt vezana migracija").

Jasna R.Z.

14


Delovnopravni položaj v tujino napotenih delavcev je odvisen od tega, po katerem pravu se urejata delovno razmerje in socialno zavarovanje za čas dela v tujini. Ohranitev "pridobljenih pravic" delavca je mogoča, če tudi pri spremembi kraja opravljanja dela ostane v veljavi pravo, po katerem je bila sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi oz. pravo, ki velja za to pogodbo. Ohranitev veljavnosti prava lahko odločilno prispeva k temu, da delavci lažje pristanejo npr. na kratkotrajnejše in začasne spremembe kraja opravljanja dela. Za delodajalce pa ohranitev veljavnosti npr. predpisov o socialni varnosti lahko predstavlja razbremenitev: administrativno (ni prijave pri tujem nosilcu socialnega zavarovanja) in finančno (ne plačujejo se prispevki v tujini).

Praktično povsod po svetu velja: ko delodajalec napoti delavca za krajši čas na delo v drugo državo, za delavca velja pravo, po katerem je bilo sklenjeno delovno razmerje in ki ureja delavčevo socialno varnost. Glede socialne varnosti je treba vedeti, da mednarodne norme (večstranske in dvostranske konvencije o socialni varnosti o socialnem zavarovanju) izrecno odstopajo od teritorialnega načela v primeru začasnega dela delavcev v tujino (to načelo pomeni: za državljane ene države, ki so na delu v drugi državi, veljajo predpisi o socialnem zavarovanju države zaposlitve oz. države opravljanja dela).

Na območju nekdanje SFRJ (Jugoslavije, YU) so naša podjetja sklenila prve pogodbe o poslovno-tehničnem sodelovanju in izvajanju investicijskih del v tujini že leta 1951 in 1952 (teh pogodb je bilo malo). Število pogodb se je povečalo v letih 1965 do 1973 (po družbeni in gospodarski reformi 1965). Ugotavljali pa so, da je na osnovi teh pogodb pogosto prihajalo do "posojanja" naših delavcev tujim poslovnim partnerjem. Tako prakso naj bi začel preprečevati Zakon o temeljnih pogojih za začasno zaposlovanje in varstvo yu državljanov na delu v tujini (1973), dokončno pa naj bi bila odpravljena na podlagi Zakona o varstvu državljanov (1980), vendar so tudi po sprejemu tega zakona ugotavjali, da je še vedno prihajalo do nekakšnega "posojanja" delavcev.

Izvajanje investicijskih del v tujini je urejal Zakon o ZT poslovanju (1989, ki je nadomestil Zakon o izvajanju investicijskih del v tujini iz 1985), ki ni več posegal v delovnopravne probleme. Ti so bili (in so zaenkrat še) urejeni z Zakonom o varstvu državljanov, po katerem imajo delavci, ki so zaposleni v domačem podjetju in opravljajo delo v tujini, enake pravice in obveznosti, kot domači delavci.

Iz predavanj:Naša ureditev pri izvajanju investicijskih del v tujini (po naši zakonodaji) upošteva mednarodno ureditev, ki se nanaša na “migracijo, vezano na projekt”. Pri tej migraciji so važni naslednji elementi:1. sedež podjetja,2. če delavec opravlja točno določena dela3. da tako delo traja le določen čas4. da je delavec vsaj določen čas pred tem delal v svoji matični državi

Naš zakon: naša podjetja v tujini predstavništvo v tujini samo opravljanje dela v tujini mešana podjetja posebne oblike dela (npr. v bankah, zavarovalnicah)

V zvezi z ratificiranimi normami MOD je treba opozoriti, da za te delavce ne velja Konvencija št. 143 o migracijah v pogojih zlorabljanja ter podpiranja enakih možnosti in obravnavanja delavcev migrantov. Konvencija poleg opredelitve pojma "delavec migrant" določa krog oseb, za katere konvencija ne velja - vanj so vključene "osebe, že zaposlene za določen čas v organizacijah na teritoriju ene države, ki začasno in za določen čas odidejo v drugo državo, da

Jasna R.Z.

15


bi tam na zahtevo delodajalca opravile določene posle ali naloge, in ki niso sklenile delovnega razmerja le v ta namen".

Elementi, ki so odločilni za presojo, za katere delavce kljub spremembi države opravljanja dela, še naprej velja naše pravo (glede pravic pri delu in iz dela), so:1. sedež podjetja , za račun katerega delavec opravlja delo, je v drugi državi (ne v državi

začasnega opravljanja dela)2. delavec opravlja le točno določena dela3. napotitev je lahko le začasna in bo trajala določen čas4. delavec je pred napotitvijo na delo v tujino določen čas že zaposlen v podjetju in ne sklene

delovnega razmerja samo zaradi napotitve na začasno delo v tujino

Za "detaširane delavce" lahko štejemo le tiste, ki v tujini opravljajo investicijska dela, proizvodna dela, storitve in druga dela po pogodbi o izvajanju investicijskih del v tujini oz. po pogodbi o poslovnem sodelovanju (ta lahko temelji tudi na mednarodni pogodbi).

Tako kot v drugih primerih "migracije" morajo biti tudi v primeru napotitve na delo v tujino zaradi izvajanja investicijskih del izpolnjeni nekateri pogoji, npr:

s strani delavcev: odslužen vojaški rok, dovoljenje za delo (izda se, če imajo dovoljenje za začasno prebivanje), izpolnjevati morajo vse pogoje, ki jih predvideavjo nacionalni predpisi o izdajanju, zavrnitvi

izdajanja in prenehanju veljavnosti dovoljenja za delo, izpolnjevati morajo pogoje, določene s splošnim aktom, ki jih morajo izpolnjevati osebe za

opravljanje poslov ZT prometa.

s strani organizacije: ne sme sklepati pogodb o poslovnem sodelovanju, s katerimi bi odstopila svoje delavce

tujemu poslovnemu partnerju, poskrbeti mora za zdravniški pregled delavcev, zagotoviti mora avtonomno ureditev pravic in obveznosti iz delovnega razmerja (pri tem

upoštevati ev. sklenjene bilateralne sporazume), delavcem v tujini zagotoviti ustrezno nastanitev in prehrano.

Za delavce, ki so na začasnem delu v tujini, po zakonu velja pravo sedeža organizacije, s katero so delavci v delovnem razmerju. Ob tem pa zakon dopušča možnost posebne ureditve nekaterih pravic in obveznosti (npr. določanje in razporejanje delovnega časa, določanje plač in nadomestil plač ter drugih prejemkov in varstvo pri delu).

Vse doslej sklenjene bilateralne konvencije o socialnem zavarovanju "detaširane delavce" izrecno izvzemajo iz predpisov države, v kateri delajo, in predvidevajo, da se zanje še naprej uporabljajo domači predpisi o socialni varnosti. Po nekaterih konvencijah je uporaba tujih predpisov izključena za neomejen čas, po drugih pa za določen čas (po poteku roka avtomatično začnejo veljati predpisi države, kjer se dela izvajajo, razen če pristojni organi ne dovolijo podaljšanja veljavnosti naših predpisov).

Po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1992) se obvezno zavarujejo za vse primere zavarovanja državljani RS, zaposleni v tujini, če so bili neposredno pred odhodom v tujino zavarovani na ozemlju RS oz. so imeli pred odhodom v tujino stalno prebivališče v RS in niso za ta čas obvezno zavarovani pri tujem nosilcu zavarovanja. Podobno velja za obvezno zdravstveno zavarovanje.

2. ODDAJANJE INVESTICIJSKIH DEL TUJEMU IZVAJALCU

Jasna R.Z.

16


Za pogodbe o gradnji investicijskega objekta med domačim investitorjem in tujim izvajalcem velja nacionalno pravo investitorja.

V preteklosti je to področje pri nas urejal Zakon o oddajanju graditve investicijskega objekta tujemu izvajalcu (1976), ki je določal, da je odstop gradnje dopusten, če nobena domača izvajalska organizacija nima ustreznih izkušenj, strokovnega kadra in mehanizacije, potrebne za izvajanje del - to je presojala GZ YU. Zvezni upravni organ za energetiko in industrijo je vodil register sklenjenih pogodb. Po zakonu je tuj izvajalec moral zaposliti domače delavce (predvideno je bilo tudi sklepanje delovnega razmerja za določen čas), s katerimi je sklenil individualne pogodbe (prej je sklenil kolektivno pogodbo z GZ YU oz. sindikalno organizacijo). Za reševanje delovnih sporov so bila pristojna domača sodišča. Tuj izvajalec je lahko zaposlil tuje delavce le za izvajanje inženirsko-tehničnih vodstvenih del, za vodilna dela posameznih strokovnih služb in za dela, pri katerih se uporabljajo posebna delovna sredstva. V tem pogledu je torej veljala prednostna pravica domačih delavcev do zaposlitve. Nadzor nad zaposlovanjem tujcev je država izvajala preko izdajanja dovooljenj za sklenitev delovnega razmerja. Tuj izvajalec je bil dolžan plačevati davke in prispevke iz delovnega razmerja v skladu s predpisi mosamezne republike oz. avtonomne pokrajine.

Zakon o ZT poslovanju (YU, 1989) je nadomestil prej navedeni zakon in sicer le v 3-h členih. Za oddajo investicijskih del v YU je predvidel obvezno javno licitacijo ali zbiranje ponudb določenega najmanjšega števila ponudnikov v skladu z ustreznimi predpisi. Pogoje za oddajanje investicijskih del v YU tujemu izvajalcu je določil investitor (zakon je le navajal nekatere primere, npr. uporaba yu standardov). Zakon je predvidel poseben register pogodb o izvajanju investicijskih del v YU, ki ga je vodil zvezni upravni organ za ekonomske odnose s tujino.

Zakon o ZT poslovanju (RS, 1993) o tem področju izrecno ne govori.

Tuji izvajalec lahko v RS:1. odpre predstavništvo2. ustanovi podjetje - glede delovnih razmerij naših državljanov bo moral v celoti upoštevati

naše pravo (zakon o delovnih razmerjih, kolektivna pogodba za gospodarstvo), za tuje državljane bo delovnopravni status odvisen od prava države, iz katere je tuji izvajalec - glede njihove socialne varnosti pa je treba upoštevati ev. sklenjene bilateralne konvencije o socialni varnosti.

3. PREDSTAVNIŠTVA TUJIH OSEB V RS

V bivši YU sta to področje urejala Uredba o pogojih za odpiranje in poslovanje predstavništev tujih oseb v YU (1985) in Pravilnik o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati yu državljani, ki se zaposlijo v predstavništvih tujih oseb v YU (1987). Uredba je podrobno določala pogoje, kdaj se sme tuji osebi dovoliti odprtje predstavništva pri nas. V predstavništvu so bili lahko zaposleni yu in tuji državljani (najmanj 1/2 strokovnih oseb je morala biti yu državljanov, razen če sta bili zaposleni le 2 osebi). YU državljani so se lahko zaposlili le, če so od pristojne gosp. zbornice dobili soglasje o izpolnjevanju predpisanih pogojev. Tuji državljani so potrebovali dovoljenje za stalno natanitev ali za začasno bivanje v YU. Delovna razmerja yu državljanov so se urejala s kolektivno pogodbo smiselno pravicam delavcem v združenem delu (tuja oseba je pogodbo sklenila s pristojnima organoma sindikata in gosp. zbornice). Tuja oseba je z vsakim delavcem sklenila pogodbo o zaposlitvi. Glede delovnih razmerij tujih državljanov je praviloma veljalo pravo kraja sklenitve pogodbe o zaposlitvi (uredba namreč ni vsebovala nobenih določil). V skladu z uredbo je predstavništvo pri svojem poslovanju moralo upoštevati naše predpise (nadzor yu inšpekcijskih organov).

Ta ureditev je prenehala veljati z dnem, ko se je začel uporabljati Zakon o ZT poslovanju (1989), ki je v 54. čl. določil le področja, na katerih lahko tuja oseba odpre predstavništvo v YU ter pooblastil Zvezni izvršni svet, da predpiše natančnejše pogoje za odpiranje in delo

Jasna R.Z.

17


predstavništev tujih oseb v YU. Tako je bila izdana Uredba o natančnejših pogojih za odpiranje in delo predstavništev tujih oseb v YU (1975).Uredba ni več imela pogoja, da mora biti najmanj 1/2 strokovnega osebja naših državljanov.

Nov slovenski Zakon o ZT poslovanju je v prehodnih določbah določil, da se 54. čl. zveznega zakona in uredba uporabljata do sprejema ZGD.

4. DELO V LASTNIH ALI MEŠANIH PODJETJIH V TUJINI

Ker nov slovenski zakon o ZT poslovanju ne ureja delovnopravnega statusa delavcev, ki opravljajo gospodarske dejavnosti v tujini, si lahko pomagamo z Zakonom o varstvu državljanov, ZTPDR in ZDR. Zakon o varstvu državljanov določa, da za delavce, ki se pošiljajo na začasno delo v tujino zaradi zaposlitve v lastnem ali mešanem podjetju ali v podjetju, v katero je podjetje vložilo svoja sredstva, smiselno veljajo določbe o pogojih, ob katerih se pošiljajo na začasno delo v tujino "detaširani delavci". Delavci so v delovnem razmerju v podjetju v tujini, v času dela v tujini pa vendarle obdržijo lastnost delavca tudi v podjetju, ki jih je napotilo na delo v tujino (nekatere pravice lahko še naprej uresničujejo v tem podjetju).

ZTPDR (34.čl.): delavec, ki ga je organizacija poslala na delo v tujino v lastno ali mešano podjetje, ima pravico v 30 dneh po prenehanju dela v tujini vrniti se na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica. Med odsotnostjo z dela mirujejo pravice in obveznosti, ki se pridobijo pri delu in iz dela, razen tistih, za katere je z zakonom drugače določeno.

V noveli Zakona o varstvu državljanov (1988) je določeno (dopolnjen 19.čl.), da se s sklepom o napotitvi na začasno delo v tuje podjetje v državo, s katero je sklenjena mednarodna pogodba o socialnem zavarovanju, določi, da se morata organizacija in delavec skupaj opredeliti, v kateri državi bo delavec v skladu z medn. pogodbo uveljavil varstvo (zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo družinskih članov), upoštevajoč pri tem interes organizacije, ki ga pošilja. Če da pristojni tuji organ soglasje na skupno zahtevo organizacije in delavca (ki je vložena v skladu z medn. pog.), da se za delavca (poslanega v tujino v lastno ali mešano podjetje ali v podjetje, v katero je organizacija vložila svoja sredstva) ne uporabljajo predpisi o socialnem zavarovanju v državi začasne zaposlitve, organizacija med njegovo začasno zaposlitvijo v tujini nadaljuje njegovo obvezno zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri pristojnih nosilcih zavarovanja v domovini.

Z dopolnitvami zakona so želeli odpraviti nekatere v preteklosti pogoste težave in različno prakso glede socialnega zavarovanja teh delavcev. Zaradi nejasne zakonske ureditve njihovega delovnopravnega statusa (dejansko hkraten obstoj dveh delovnih razmerij, enačenja z "detaširanimi delavci") je prihajalo tudi do napačne uporabe sklenjenih bilateralnih konvencij o socialnem zavarovanju in do t.i. dvojnega zavarovanja (v domovini in v državi zaposlitve), kar je bilo v nasprotju s sklenjenimi bilateralnimi konvencijami. Te namreč temljijo na načelu enakosti domačih in tujih državljanov (uporaba zakonodaje države opravljanja dela) izjema je le npr. za "detaširane delavce". Načeloma ni možno sočasno zavarovanje v obeh državah. Bilateralne konvencije (predvsem sklenjene z zahodnoevropskimi državami) pa lahko predvidevajo možnost, da se na podlagi soglasja pristojnih organov obeh držav izvzame uporaba zakonodaje o zdravstvenem, pokojninskem in invalidskem zavarovanju države, kjer so delavci začasno zaposleni. Ker se pri sklepanju bilateralnih konvencij upoštevajo prvenstveno interesi delavcev in to, da kraj opravljanja dela ne bi smel imeti negativnih posledic za delavčeve pravice, iz konvencij smiselno izhaja, da naj bi pristojni organi pri sprejemanju odločitev upoštevali interes oz. voljo samih delavcev, da so zavarovani po predpisih, ki so zanje najugodnejši.Zakon o varstvu državljanov: OZD (podjetje), ki pošilja te delavce v države, s katerimi je sklenjena medn. pog. o socialnem zavarovanju, zagotavlja zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje na način, ki onemogoča dvojno zavarovanje. Izjema: naš državljan mora biti v skladu z zakonom obvezno zavarovan v naši državi, da bi iz svojega dela v tujini zagotovil zdravstveno varstvo družinskih članov, če z medn. pogodbo ali s predpisi tuje države, v kateri je zaposlen, ni zagotovljeno zdravstveno varstvo njegovih družinskih članov, ki živijo v domovini.

Jasna R.Z.

18


5. ZAPOSLOVANJE V BANKAH IN DRUGIH FIN. ORGANIZACIJAH TER V ZAVAROVALNIH IN POZAVAROVALNIH ORGANIZACIJAH Velja ureditev, opisana v prejšnji točki.

6. DELO V POSLOVNIH ENOTAH ALI SKUPNIH GOSP. PREDSTAVNIŠTVIHZakon o varstvu državljanov le nejasno določa, da za delavce, ki se pošiljajo na začasno delo v tujino v PE ali skupna gosp. predstavništva, smiselno veljajo določbe zakona o pogojih, ob katerih se pošiljajo na začasno delo v tujino "detaširani delavci". Ugotovimo lahko, da naši delavci ostanejo v delovnem razmerju v podjetju-ustanovitelju in da je njihov delovnopravni status enak statusu "detaširanih delavcev".

7. DELO V TUJINI ZARADI STROK. USPOSABLJANJA IN URESNIČEVANJA DRUGIH OBLIK POSLOVNO-TEHNIČNEGA SODELOVANJA

Zakon o varstvu državljanov tudi v tem primeru govori le o smiselni uporabi veljavnosti določb zakona o pogojih, ob katerih se pošiljajo na začasno delo v tujino "detaširani delavci", ne opredeljuje pa delovnopravnega statusa delavcev.

8. ZAČASNO DELO V TUJINI NA PODLAGI MEDN. ZNANSTVENEGA, PROSVETNO- KULTURNEGA IN TEHNIČNEGA SODELOVANJA

a) Opravljanje proizvodnih del, storitev in drugih del s strani naših organizacijPošiljanje naših državljanov na delo v tujino se na osnovi predhodno sklenjenega

meddržavnega sporazuma o znanstveno-tehničnem sodelovanju uredi s pogodbo o poslovnem sodelovanju med našo organizacijo in tujim poslovnim partnerjem, pri čemer je treba upoštevati Zakon o varstvu državljanov. Delavci za izvajanje investicijskih del in opravljanje proizvodnih del, storitev in drugih del morajo izpolnjevati določene pogoje. Njihov delovnopravni status sicer ni opredeljen, vendar je mogoče glede na naravo in organizacijo dela (delo s strani naše organizacije) ugotoviti, da so v delovnopravnem smislu izenačeni z "detaširanimi delavci". Zakoncu gre fakultativna pravica do vrnitve v organizacijo oz. k delodajalcu.

b) Delo v sestavi strokovne ekipe, sestavljene za opravljanje proizvodnih del, storitev in drugih del pri tujem delodajalcu

Državljani se pošiljajo na delo v tujino ob pogojih, ob katerih se državljani zaposlujejo pri tujem delodajalcu (Zakon o varstvu državljanov) - v času dela v tujini so v delovnem razmerju s tujim delodajalcem (zagotoviti jim enake pravice kot delavcem-državljanom v tujem podjetju). Te pravice in druga vprašanja (npr. določitev konkretnih del strokovne ekipe in kraja, št. potrebnih delavcev in izobrazba, trajanje dela v tujini, nastanitev delavcev in njihovih družinskih članov) se uredi z administrativno pogodbo (sporazum, protokol, splošni pogoji za izvajanje znanstveno-tehničnega sodelovanja, zapisnik ipd.). Delavcem v času dela v tujini mirujejo pravice in obveznosti pri delu in iz dela. Zakoncu, ki odide z delavcem v tujino, pa se lahko določi pravica do vrnitve.

c) Delo posameznikov pri tujih delodajalcihGre za začasno delo. Za delovno razmerje velja tuje pravo, če meddržavne pogodbene določajo

drugače. Glede socialne varnosti je treba upoštevati ev. bilateralno konvencijo o socialni varnosti. Odhod na delo v tujino poteka s posredovanjem organa oz. organizacije, pristojne za izvajanje mednarodne pog. o znanstvenem, prosvetno-kulturnem in tehničnem sodelovanju, zato se pravice do osnovnih oblik varstva naših državljanov še posebej določijo v pog. med državljanom in omenjeno organizacijo. Na začasno delo v tujino se lahko pošiljajo državljani, ki so ali niso v delovnem razmerju. Če je delavec v delovnem razmerju, mora pred

Jasna R.Z.

19


sklenitvijo pogodbe dobiti soglasje svoje organizacije (pri kateri je v delovnem razmerju), da mu delovno razmerje miruje, razen, če ni z zakonom določeno, da mu miruje tudi brez takega soglasja.

d) Delo v mednarodnih organizacijahZakon o varstvu državljanov določa, da organ oz. organizacija, pristojna za sodelovanje naše države z medn. organizacijami (MO), sklene z državljanom pogodbo in v njej v skladu z zakonom in medn. pogodbo uredi pravice in način uresničevanja zakonskih pravic. Državljan je v delovnem razmerju v MO, za delovna razmerja pa veljajo interna pravila MO (v skladu z medn. pogodbami). Zaposlitev doma mu je varovana z institutom mirovanja pravic in obveznosti pri delu in iz dela. Glede tega je ureditev enaka kot v primeru dela posameznikov pri tujih delodajalcih.

Iz predavanj: Delo v MO

V zadnjem obdobju prihaja do urejevanja delovnih razmerij mednarodnih funkcionarjev s t.i. internimi pravili mednarodnih organizacij, ki veljajo za zaposlene, neglede na državljanstvo. Iz vsega tega izhajajo težnje po unifikaciji urejanja področja dela na univerzalni in regionalni ravni. Na univerzalnem področju urejanja je največjega pomena MOD, ki že od 1919 s svojo normativno dejavnostjo ureja to področje. Vpliv konvencij na nacionalne zakonodaje je različen in sicer:1. ob ratifikaciji postane konvencija notranji vir prava,2. države ob sprejemanju novih zakonov upoštevajo določila konvencij,3. celo določbe v priporočilih lahko postanejo interni vir prava, če jih zakonodajalec vnese v

nacionalno zakonodajo.

Glavni cilj MOD je, da se sprejete norme v državah tudi dejansko izvajajo, zato imamo podrobno izdelan sistem nadzora nad uporabo ratificiranih konvencij.

V sedanjem obdobju je v okviru MOD glavna značilnost sprejemanje noveliranih konvencij in urejanje novih področij (npr. participacija delavcev, položaj delavcev v primeru stečaja delodajalca...).

TEŽNJE PO UNIFIKACIJI DELOVNEGA PRAVAIN PRAVA SOCIALNE VARNOSTI

Prepričanje, da mora biti socialna pravičnost v različnih državah enaka, ter humani značaj delovnega prava sta skupaj z zahtevo po izenačenju socialnih bremen ter omilitvi neenakosti v mednarodni konkurenci vplivala na uveljavitev ideje o nujnosti poenotenja delovnega prava in prava socialne varnosti. K nepretrganemu uresničevanju ideje največ prispeva MOD, predvsem s svojo normativno dejavnostjo, pomemben pa je tudi prispevek nekaterih medn. regionalnih organizacij (npr. Svet Evrope).

N O R M A T I V N A D E J A V N O S T M O D

1. POMEN USTANOVITVE IN DELOVANJA MOD

Ustanovitev MOD leta 1919 je pomenila pomembno prelomnico v razvoju MDP. Njeno delovanje je zagotovilo sistematično in nepretrgano sprejemanje medn. univerzalnih norm s področja dela, delovnih razmerij in socialne varnosti. Z normativno dejavnostjo je bistveno vplivala na

Jasna R.Z.

20


novo koncepcijo medn. odnosov in sredstev intervencije svetovne skupnosti, medn. aktivnost na področju človekovih pravic, socialne politike in razvoja, pomenila pa je tudi uvedbo nove tehnike medn. kolektivnih instrumentov, predvsem glede načina njihovega sprejemanja in učinkovanja znotraj posameznih držav članic, sistema nadzora in sistema spodbujevalnih instrumentov za izvajanje sprejetih norm.

O novi koncepciji medn. odnosov govorimo zato, ker je bila z ustanovitvijo MOD prvič v zgodovini svetovni skupnosti naložena odgovornost za to, da (na kvazi zakonski način) ureja področje, ki je bilo dotlej v izključni pristojnosti posameznih držav. O vplivu MOD na medn. aktivnost na področju človekovih pravic, socialne politike in razvoja govorimo zato, ker so začeli v svetu na podlagi norm, ki jih je MOD sprejemala od svoje ustanovitve naprej, priznavati ekonomske in socialne pravice kot integralni del človekovih pravic (npr. OZN: Splošna deklaracija o človekovih pravicah; Svet Evrope: Evropska socialna listina).

Konvencije MOD so kvazi zakonske narave, nadomeščajo pa klasične meddržavne pogodbe. To se odraža predvsem v načinu njihovega sprejemanja. Pri sprejemanju konvencije je potrebna 2/3 večina (opuščeno je pravilo soglasnosti) ter enakopravno sodelujejo predstavniki vlad, delavcev in delodajalcev (načelo tripartitnosti). Konvencije MOD se pretežno nanašajo na ožje probleme s področja dela in socialne varnosti (nekatere druge MO /npr. OZN/ sprejemajo besedila splošnega, vseobsežnega značaja, npr. pakt o človekovih pravicah).

Pri razvoju MDP je bila mednarodna konkurenca razlog, zaradi katerega so prvotno utemeljevali nujnost internacionalizacije delovnega prava oz. oblikovanja MDP. Ustanovitelji MOD so upoštevali mednarodno konkurenco kot pomembno okoliščino, dodali pa so ji še: univerzalni mir in socialno pravičnost.

a) Mednarodna konkurenca

je najstarejši argument. Nasprotniki nacionalnih delovnih zakonodaj so menili, da bi urejanje delovnih razmerij na nacionalni ravni povzročilo medn. konkurenco, ta pa bi bila za delavce zelo neugodna. Če je že treba izboljšati delovne razmere, potem jih je treba povsod, ne le v posameznih državah. Posledica urejanja oz. izboljšanja delovnih razmer bi bile višje cene proizvodov, s tem pa bi se posamezna država (zaradi manjše konkurenčne sposobnosti na medn. trgu) znašla v manj ugodnem položaju glede na druge države. Z medn. normami pa bi bilo mogoče preprečiti t.i. nečloveški dumping. Konkurenca ne sme iti na škodo delavcev. Praksa je pokazala, da sklicevanje na nevarnost medn. konkurence ni bila tako velika ovira, da ne bi nekatere industrijske evropske države sprejele prve zaščitne delavske zakonodaje. Sčasoma se je uveljavilo spoznanje, da je lahko socialna zakonodaja le eden izmed številnih dejavnikov, ki vplivajo na ceno proizvoda in s tem na manjšo konkurenčnost kakšne države v medn. trgovini.

Mednarodno konkurenco so postopoma vse manj poudarjali. Kljub temu pa so se v razvitejših državah delodajalci pogosto sklicevali nanjo, ko so kritizirali to, da imajo manj razvite države boljši položaj zaradi "nelojalne konkurence", ki je temeljila na slabih delovnih razmerah.

Sčasoma se je oblikovalo stališče, da naloga konvencij MOD ni le izenačevanje socialnih bremen med seboj konkurenčnih držav, temveč predvsem, da postavijo načela zakonodaje, ki bo vzpostavila pravične delovne razmere ter bila zgled in stimulativno vplivala na države.

Danes lahko trdimo, da mednarodna konkurenca ne more biti bistveni kriterij pri utemeljevanju potrebe po medn. urejanju vprašanj v zvezi z delom. Niti nacionalna niti internacionalna ureditev delovnih razmer ne vpliva neposredno in avtomatično na konkurenčnost industrije (nekoč so trdili nasprotno). H konkurenčni vrednosti proizvodov ne prispeva le slabo plačana delovna sila, ki tudi sicer dela v slabih delovnih razmerah, temveč številni drugi dejavniki, npr.: cena surovin, denarna sredstva in razpoložljiv kapital, organizacija dela, sposobnost delavcev in vodilnih delavcev, produktivnost, investicije, davčni sistem, politika cen, denarna in carinska politika. Delovne razmere lahko vplivajo na medn. konkurenco le med tistimi državami, v katerih so tudi drugi pogoji relativno enaki.

Jasna R.Z.

21


Cilj medn. urejanja dela ni izenačenje zakonodaj in bremen, temveč njihova enakovrednost. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj v MOD (predvsem po II. sv. vojni) sprejemajo vedno več t.i. gibčnih norm, ki dopuščajo glede na različne nacionalne pogoje državam članicam prostost v načinu izvajanja medn. norm.

b) Univerzalni mir

Medtem, ko so se od prve pol. 19. stol. dalje sklicevali na medanarodno konkurenco, se je med I. sv. vojno (še zlasti pri sestavljanju 13. dela versajske pogodbe, s katerim je bila ustanovljena MOD) uveljavila ideja o nujnosti zagotovitve univerzalnega miru. Socialna nepravičnost ogroža mir v svetu, v boju zoper to nepravičnost pa lahko MOD s svojim delovanjem pripomore k miru. V preambulo MOD so tako napisali, da lahko univerzalni in trajni mir temelji le na socialni pravičnosti. Posledica slabih delovnih razmer, ki mnogim ljudem prinašajo nepravičnost, revščino in pomanjkanje, je nezadovoljstvo ljudi, s tem pa je ogrožen svetovni mir. Obstaja tesna medsebojna povezanost med socialnim mirom znotraj posameznih držav in mednarodnim mirom. H krepitvi svetovnega miru pripomore tudi sprejemanje mednarodnih norm o izboljševanju pogojev dela in življenja, ki odpirajo možnosti mirnega sodelovanja in mednarodne solidarnosti. Velikega pomena za ohranitev miru so torej učinkovite MO, med katerimi ima pomembno vlogo tudi MOD.

c) Socialna pravičnost

Ideja o socialni pravičnosti je sčasoma prešla v ospredje in postala vodilna ideja v delovanju organizacije, vplivala pa je tudi na sprejemanje varstvene zakonodaje na nacionalni ravni. Humanizacija pogojev dela in življenja je zelo star in večni pogoj pravičnosti. Ko Ustava MOD razglaša, da lahko mir temelji le na socialni pravičnosti, se sklicuje na delovne razmere, ki mnogim ljudem prinašajo nepravičnost, revščino in pomanjkanje. Razglasitev potrebe, da se izboljša socialni položaj človeka, je leta 1919 pomenila veliko novost v medn. pravu. Vsa dosedanja aktivnost MOD (predvsem številne konvencije in priporočila) kaže na to, da v resnici vso svojo pozornost posveča skrbi za pravičnost in izboljšanje človekovega položaja.

Prizadevanja MOD so dosegla tudi precejšen uspeh. Delovne in življenske razmere so se v precejšnjem delu sveta že zelo izboljšale kljub temu pa je danes še potrebna mednarodna akcija za uveljavitev socialne pravičnosti. Nepravičnost, revščina in pomanjkanje so bile namreč v veliki meri odpravljene le v industrijskih državah, ne pa tudi v državah v razvoju. Marsikje so se materialne razmere izboljšale, prihaja pa do kršitev nekaterih svoboščin, ki pogojujejo temeljne človekove pravice (npr. sindikalna svoboda).

Družba je v nenehnem razvoju, zato pojem socialne pravičnosti ne more biti statičen ali absoluten. Zaradi hitrega družbenega razvoja se pojavljajo vedno novi problemi, ki sodijo v okvir socialne pravičnosti (npr. diskriminacija vseh vrst). Po sprejemu Filadelfijske deklaracije (1944) se je uveljavilo spoznanje, da je medn. skupnost odgovorna za ohranitev miru in mora aktivno prispevati k splošni blaginji človeštva.

Poleg teh treh izhodiščnih razlogov so postopoma začeli poudarjati še nekatere druge, zaradi katerih je bila vedno znova potrjena utemeljenost dosedanjega obstoja MOD.

d) Nujnost celostne socialne politike in natančnih tehničnih predpisov: država mora urejati vse vidike dela, da zagotovi razvoj blagostanja in pravičnosti. Pri tem si lahko veliko pomaga z normami MOD. To je razlog, zakaj norme, s katerimi so urejali delovne razmere, niso bile več tako usmerjene v varstvo delavca pred zlorabami kot v usmerjanje v racionalno organiziranje posameznih družb. Eden od ciljev MOD je zato vzpostavljanje pravil, ki so lahko državam članicam v pomoč pri sprejemanju koherentne socialne politike in natančnih predpisov na številnih tehničnih področjih.

Jasna R.Z.

22


e) Uravnotežen gospodarski in socialni razvoj: čeprav se MOD ukvarja predvsem z vprašanji socialne narave, ne sme zanemarjati ekonomskih vprašanj. Ni mogoče ločevati gospodarskega in socialnega razvoja. Če ni podpore gospodarskemu napredku, se lahko ustavi socialni razvoj. Po drugi strani pa gospodarska rast še ne zagotavlja avtomatično socialnega napredka. Gospodarski razvoj naj bo sredstvo za to, da bo človek živel v svobodi, varnosti in dostojanstvu - za dosego tega cilja se je MOD začela ukvarjati tudi z ekonomskimi raziskavami in sprejela vrsto norm, ki imajo vpliv na gospodarstvo (npr. politika zaposlovanja, izkoriščanje človeških virov).

f) Urejanje primerov, ko se pojavi element iz tujine: že od ustanovitve MOD je eden od njenih ciljev varstvo interesov delavcev, zaposlenih v tujini. Z večanjem obsega migracijskih gibanj in s pojavom novih oblik teh gibanj pa se pojavljajo novi problemi, ki jih je potrebno urejati ne le na bilateralni in multilateralni ravni, temveč tudi na univerzalni ravni (tudi s tem se ukvarja MOD).

g) Utrditev nacionalnih zakonodaj: mednarodne norme in norme MOD prispevajo k trdnosti nacionalnih zakonodaj. Obveznosti, ki izhajajo iz ratificiranih konvencij, državam članicam preprečujejo, da bi npr. odpravile ukrepe, s katerimi lahko uresničujejo sprejete konkretne mednarodne obveznosti.

h) Mednarodne norme kot vir idej za urejanje na nacionalni ravni: kot vir za oblikovanje lahko štejemo vse tiste konvencije in priporočila MOD (ratificirane ali neratificirane), iz katerih države članice črpajo ideje za ureditev posameznega vprašanja na nacionalni ravni. S svojimi normami MOD ureja vedno nova vprašanja, predvsem po II. sv. vojni pa tudi spreminja oz. nadomešča ali dopolnjuje zastarele norme, s tem pa vpliva na spreminjanje, dopolnjevanje in sploh na razvoj nacionalnih zakonodaj.

2. SPLOŠNO O VPLIVU NORM MOD

Na nacionalne zakonodaje ne vplivajo le konvencije, temveč tudi priporočila MOD. Norme MOD ne vplivajo le na delo vlad držav članic (nosilke zakonodajne funkcije), temveč tudi na delovanje organizacij delodajalcev in delavcev. Ta vpliv je čutiti predvsem v postopkih sprejemanja kolektivnih pogodb v tistih državah, v katerih delovne razmere urejajo predvsem s kolektivnimi pogodbami. Vpliv norm obstaja tako v industrijskih državah kot v državah v razvoju.

Norme MOD imajo vpliv zunaj in znotraj te organizacije - konvencije in priporočila pomenijo glavno usmeritev njenih organov (predvsem, ko gre npr. za delo izvedencev v okviru tehničnega sodelovanja).

Tudi druge MO (specializirane agencije v okviru OZN, regionalne organizacije) so močno razvile svojo normativno dejavnost, s katero posegajo tudi na področja, za katera je prvenstveno zadolžena MOD. Zato je nujno sodelovanje med organizacijami, da bi preprečili podvajanje norm in pojav kolizije med normami različnih organizacij. Sodelovanje poteka na različne načine (npr. sodelovanje predstavnikov MOD na zasedanjih drugih organizacij). Seveda pa prihaja tudi do neposrednega vpliva konvencij MOD na akte drugih organizacij.

3. DEJANSKA UPORABA SPREJETIH NORM KOT OSREDNJI CILJ MOD

a) Obveznost predložitve sprejetih konvencij in priporočil pristojnemu oblastnemu organu

Jasna R.Z.

23


MOD uradno pošlje državam članicam konvencije in priporočila (sprejete na Splošni konferenci dela), da bi jih eventuelno ratificirale; priporočila pa proučile in ugotovile, kako bi jih lahko uresničevale preko nacionalne zakonodaje ali kako drugače. Vsaka država članica mora v roku 1 leta (izjemoma 18 mes) od zaključka zasedanja splošne konference dela predložiti konvencije in priporočila (brez razlike) v obravnavo pristojnemu oblastvenemu organu. Država mora nato obvestiti gen. direktorja Medn. urada dela o sklepih in ukrepih, ki so bili sprejeti (npr. a/ odločitev, da se konvencija ratificira; b/ o tem, da vlada zakonodajnemu organu ne predlaga ratifikacije; c/ o ukrepih, ki jih bo država sprejela za izvajanje priporočila, vključno z zakonodajo; d/ o tem, katerim organizacijam delodajalcev in delavcev je bilo poslano obvestilo, namenjeno gen. direktorju).

b) Sistem nadzora nad uporabo norm

Nadzor obsega različna sredstva in oblike dejavnosti pristojnih organov MOD, ki naj bi prispevale k temu, da bi države članice v čim večjem obsegu in kar najpopolneje izvajale sprejete norme organov MOD.

Z n a č i l n o s t i s i s t e m a n a d z o r a M O D :

v normah MOD so obveznosti, ki izhajajo iz ratifikacije, točno opredeljene (to ne velja za nekatere druge univerzalne in regionalne mednarodne instrumente),

sistem nadzora MOD je enoten za vse konvencije in priporočila (= za vse norme velja enak postopek, medtem ko v nekaterih drugih MO - npr. OZN - vzpostavljajo različne sisteme nadzora za posamezne sprejete instrumente),

ob t.i. rednem nadzoru obsega tudi proučevanje tožb in pritožb , organi nadzora imajo tehnično pomoč strokovno usposobljenih ljudi (s tem je zagotovljena

bolj poglobljena analiza izvajanja norm in enak pristop obravnavanja primerov), je kombinacija celovite in objektivne tehnične evaluacije s strani neodvisnih izvedencev ter

tripartitnega preizkusa (omogoča vsem neposredno prizadetim sodelovanje v preizkusu, kjer lahko povedo svoje mnenje in predlagajo rešitve za nastale probleme),

obsega različne ravni aktivnega sodelovanja organizacij delodajalcev in delavcev (sodelovanje pri sprejemanju in proučevanju ukrepov za izvajanje norm na nacionalni ravni; so vir za organe nadzora; pomembna je njihova vloga privlaganju tožb in pritožb; direktno sodelujejo tudi v tripartitni komisiji konference),

enoten sistem nadzora, ki velja za vse norme MOD, je dopolnjen še z nekaterimi posebnimi postopki (npr. v primeru diskriminacije pri zaposlovanju in poklicu), včasih pa se odločijo tudi za uporabo posebnih anket.

dinamičnost nadzora (sistem se je stalno dopolnjeval in razvijal): od vsega začetka so poznali obveznost poročanja o izvajanju ratificiranih konvencij ter postopka tožbe in pritožbe, postopno pa so uvedli še npr. obveznost poročanja o ukrepih v zvezi s predložitvijo novo sprejetih norm v obravnavo nacionalnemu zakonodajnemu organu, različne časovne razmake za poročanje o ratificiranih konvencijah, komisijo izvedencev itd.

V zvezi s celotnim sistemom nadzora nad izvajanjem norm MOD lahko razlikujemo:1. nadzor nad izvajanjem neratificiranih konvencij in nad izvajanjem priporočil2. nadzor nad ratificiranimi konvencijami: 1. redni nadzor, 2. postopek tožbe in pritožbe, 3.

posebni postopki (zaradi varstva sindikalne svobode, posebne ankete in študije o nekaterih temeljnih človekovih pravicah)

Nadzor nad izvajanjem neratificiranih konvencij in nad izvajanjem priporočil ureja 19. čl. Ustave MOD. Na zahtevo Administrativnega sveta so države članice dolžne predložiti poročila o zakonodaji in praksi glede posameznih vprašanj, ki jih svet sam izbere in so predmet ratificiranih konvencij ter priporočil. Države morajo navesti razloge, zaradi katerih niso ratificirale konvencij oz. zaradi katerih ne upoštevajo priporočil. Vlade držav članic so dolžne kopijo poročil poslati tudi reprezentativnim organizacijam delodajalcev in delavcev. Namen

Jasna R.Z.

24


takega periodičnega poročanja je napeljati državo članico, da prouči možnost ratifikacije posameznih konvencij in izvajanje posameznih priporočil.

Tudi redni nadzor nad izvajanjem ratificiranih konvencij temelji na poročilih držav članic, ki jih morajo pošiljati Mednarodnemu uradu dela. Država članica mora prvo poročilo o ratificirani konvenciji poslati v roku 1 leta od dneva, ko je konvencija začela veljati v državi, naslednji dve poročili morata slediti v dveletnih intervalih, nato načeloma velja poročanje vsaka 4 leta, razen pri konvencijah, ki so pomembne s stališča temeljnih človekovih pravic (vsake 2 leti).

Poročila o izvajanju ratificiranih konvencij najprej tehnično preizkusi komisija izvedencev (neodvisen organ, za katerega sta značilna strokovnost in objektivnost, nima sodne funkcije). Ugotovitve komisije imajo predvsem moralni vpliv na države članice. Komisija si sama določa metode dela. Če komisija ugotovi, da vlada ne izpolnjuje v celoti vseh obveznosti iz ratificirane konvencije (oz. ustavnih obveznosti v zvezi s konvencijami in priporočili), skuša na to opozoriti prizadeto vlado in jo spodbuditi, da sprejme potrebne ukrepe.

Če komisija meni, da gre za:1. težke ali ponavljajoče se kršitve , svoje ugotovitve o neizpolnjevanju norm objavi v svojem

poročilu v obliki t.i. opomb.2. lažje kršitve ali če poročilo ni dovolj jasno , komisija naslovi t.i. direktno zahtevo na vlado

države članice (direktne zahteve v poročilu komisije izvedencev niso objavljene, v njih komisija prosi za dodatne informacije).

Pri svojem delu se komisija omejuje na proučevanje glavnih problemov, ki jih utegnejo v praksi povzročati ratificirane in neratificirane konvencije, pa tudi priporočila. Njene ocene so splošne - ne spušča se v podrobnosti zakonodaje in nacionalne prakse. V posameznih primerih pa se včasih izreka o skladnosti nacionalne zakonodaje z normami MOD - vendar je prvenstveno usmerjena v ugotavljanje, kakšne so možnosti za čim bolj popolno spoštovanje ratificiranih konvencij. Če so predmet obravnave npr. neratificirane konvencije, skuša ugotoviti, kakšno je dejansko stanje v zvezi z določenim vprašanjem - s svojo aktivnostjo skuša vplivati na morebitno ratifikacijo (pri priporočilih pa na njihovo izvajanje).

1. Postopek neposrednih stikov

Sistem nadzora nad izvajanjem norm MOD pa ne temelji le na formalnih stikih med vladami držav članic in organom nadzora, ki potekajo v obliki periodičnih poročil, temveč uporabljajo tudi druge oblike stikov. Komisija izvedencev je (1967) dala predlog za vzpostavitev postopka t.i. neposrednih stikov, s pomočjo katerih bi komisija lahko prišla do potrebnih dodatnih oz. podrobnejših informacij. Za ta postopek je bistveno, da se lahko (v soglasju z vlado) zastopnik gen.direktorja napoti v posamezno državo, da bi tam s pristojnimi oblastmi proučil pravne in praktične ovire pri izvajanju konvencij. Sprva je bil postopek predviden le za ratificirane konvencije, sedaj pa ga uporabljajo predvsem v primerih neratificiranih konvencij.

Poročilo komisije izvedencev je predloženo vsakoletni Splošni konferenci dela. Tripartitna komisija za izvajanje konvencij in priporočil (ustanovi jo Splošna konferenca dela) prične svoje delo s splošno razpravo, nato preide na obravnavo posameznih primerov neizvrševanja obveznosti (pribl. 10% najpomembnejših vprašanj), ki jih je ugotovila komisija izvedencev v svojih opombah, objavljenih v poročilu. Komisija za izvajanje konvencij in priporočil nato izdela poročilo, ki ga sprejme Splošna konferenca dela na plenarni seji in ki ga nato uradno predložijo vladam držav članic. V poročilu komisija objavlja t.i. posebno listo, v kateri navede primere, "v katerih se vlade srečujejo s posebej velikimi težavami v zvezi z izpolnjevanjem dolžnosti, ki izhajajo iz Ustave MOD in iz ratificiranih konvencij".

Rezultati delovanja obeh komisij so različni. Praksa kaže, da imajo "komentarji" oz. opombe komisije izvedencev velik vpliv na doslednejše izvajanje norm MOD. Čeprav se komisija ukvarja predvsem s pomanjkljivostmi pri uresničevanju obveznosti, ugotavlja tudi vse primere potrebne uskladitve zakonodaje s konvencijami in priporočili. Komisija vsako leto izda t.i. listo pozitivnih ukrepov, ki so jih države članice sprejele za doslednejše izvajanje norm.

Jasna R.Z.

25


Ta mehanizem nadzora ima tudi preventivno funkcijo. Takoj, ko država ratificira konvencijo, se s tem obveže, da bo sprejela vse ukrepe, potrebne za njeno izvajanje. V nasprotnem primeru bi kršila konvencijo (to bi na osnovi poročila ugotovila tudi komisija izvedencev). Države zato ratificirajo konvencijo le, če jo v resnici nameravajo izvajati. Preventivno funkcijo je komisija izvedencev imenovala "nevidni vpliv norm MOD".

2. Postopek preizkusa pritožbe in tožbe

je predviden v MOD vse od njene ustanovitve dalje (1919).

P r i t o ž b o zoper državo (tudi lastno), ki ne izpolnjuje zadovoljivo ratificirane konvencije, lahko vloži vsaka profesionalna organizacija delavcev ali delodajalcev. Pritožbo prouči odbor (3 osebe, ki jih izmed svojih članov določi Administrativni svet). O ugotovitvah odbora se seznani prizadeta država, lahko pa se od nje zahtevajo tudi dodatna pojasnila. Administrativni svet lahko objavi pritožbo in odgovor vlade. V praksi pa najpogosteje v sklepih ugotovi, ali so vprašanja, ki jih nakazuje pritožba, rešena zadovoljivo ali ne. Sporna vprašanja lahko proučita tudi komisija izvedencev in tripartitna komisija (seveda bosta vztrajali, da država sprejme ustrezne ukrepe za odpravo neskladij). V primeru hudih kršitev lahko Administrativni svet odloči, da bo stanje preučila še posebna "anketna komisija".

T o ž b o lahko pri Mednarodnem uradu dela vloži vsaka država članica zoper drugo državo članico, če po njenem mnenju ne zagotavlja v zadostnem obsegu konvencije, ki sta jo obe državi ratificirali. Administrativni svet lahko od tožene države zahteva potrebne informacije, lahko pa ustanovi posebno "anketno komisijo" (priporočila komisije za rešitev problema, vsebovana v njenem poročilu, je treba poslati prizadetima državama, ki morata v 3-h mesecih sporočiti, ali sprejemata ta priporočila in če jih ne - ali želita nadaljevati pred Mednarodnim sodiščem v Haagu). Postopek lahko začne sam Administrativni svet po uradni dolžnosti ali na osnovi tožbe delegata na Splošni konferenci dela.

3. Posebni postopki

Med njimi je najpomembnejši postopek varstva sindikalne svobode. Kljub temu, da je postopek tožbe predviden za vse konvencije (tudi za tiste o sindikalni svobodi), je MOD (1950) v soglasju z OZN vpeljala poseben postopek, ki dopušča preverjanje tožb o kršitvi sindikalne svobode. Postopek je možen tudi med državama, ki nista ratificirali konvencije. Vodita ga lahko 2 organa: odbor za sindikalno svobodo (imenuje ga Administrativni svet) začne postopek, ko so mu

predloženi dokumentirani dokazi in ko je bila država o tožbi obveščena in je nanjo odgovorila.

komisija za preiskovanje in pomirjenje na področju sindikalne svobode: za obravnavanje tožbe pred to komisijo je potrebno soglasje vlade prizadete države.

Za ta postopek je značilno, da je preiskava veliko širša kot v primeru postopkov rednega nadzora nad izvajanjem ratificiranih konvencij. Vključuje tudi obravnavo vprašanj, ki niso predmet konvencij. V MOD beležijo precejšen porast tožb, ki jih obravnava odbor za sindikalno svobodo.

V sklop posebnih postopkov sodijo še posebne študije in posebne ankete. V dosedanji praksi so jih uporabljali na določenih področjih (npr. prisilno delo, sindikalna svoboda, inšpekcija dela) ali za določene države. Posebne študije in ankete izvajajo funkcionarji Mednarodnega urada dela. Pred obravnavo pred Administrativnim svetom jih pregleda še posebna tripartitna delovna skupina Administrativnega sveta. Študije in ankete so namenjene opisu stanja in kritični analizi (nakazujejo, kako je mogoče izboljšati stanje, upoštevajoč pri tem norme MOD).

Jasna R.Z.

26


c) Ukrepi, ki spodbujajo izvajanje norm v praksi

V 60.-ih letih se je število članic MOD skoraj podvojilo (predvsem posledica osamosvajanja nekdanjih kolonij). Te države so imele slabo razvite upravne organe, pristojne za področje dela, zato so od Mednarodnega urada dela pričakovale nasvete in pomoč v zvezi s samim včlanjevanjem, ratificiranjem in izvajanjem konvencij. Zato je Mednarodni urad dela razširil tehnično sodelovanje, namenjeno predvsem izboljšanju položaja sistema uprave in izboljšanju zakonodaje (neposredni kontakti, posvetovalne misije, regionalni svetovalci, seminarji, izobra-ževanje, priročniki).

4. ZNAČILNOSTI RAZVOJA NORMATIVNE DEJAVNOSTI IN VSEBINA NORM

Z N A Č I L N O S T I R A Z V O J A N O R M A T I V N E D E J A V N O S T I

1. o b d o b j e : od ustanovitve MOD 1919 pa do leta 1939 je značilna zelo intenzivna normativna dejavnost. Poudarek je bil dan varstvu "slabotnejše strani" v delovnem razmerju in izboljševanju materialnih pogojev dela. Sprejemali so predvsem neposredno uporabljive norme.

2. o b d o b j e : po letu 1944 govorimo o razvoju normativne dejavnosti v trojnem smislu: značilna je širitev področij, ki so predmet urejanja z mednarodnimi normami, in kroga oseb,

na katere se norme nanašajo. V povojnem obdobju je MOD dejavnost razširila na življenske razmere, probleme zaposlovanja, ekonomsko varnost, enakopravnost, participacijo delavcev itd. S svojimi normami je MOD pokrila celotno področje socialne varnosti in sprejela nove norme o higieni in varstvu pri delu (npr. varstvo pred sevanju in drugimi škodljivimi agensi, varstvo pred poklicnim rakom). Nekatere norme, sprejete med obema sv. vojnama, do bile revidirane. MOD se ni več ukvarjala samo z delavcem v najožjem pomenu besede, temveč je začela sprejemati posebne norme (npr. za delavce migrante, za ženske in otroke, delavce v prekomorskih državah, ribiče). Po vsebini so novejše norme vedno bolj usmerjene v spodbujanje in varstvo tistih temeljnih človekovih pravic, s katerimi MOD varuje nekatere temeljne vrednote (svobodo, enakopravnost, ekonomsko varnost in človekovo osebno dostojanstvo).

sprejetih je vse več konvencij, ki vsebujejo splošen opis ciljev (npr. konvencije o problemih zaposlovanja, o aktivni politiki zaposlovanja, o človeških virih, socialni politiki).

uvajanje t.i. gibčnosti pri izdelavi norm . Ustava MOD je predvidela, da mora Splošna konferenca dela pri oblikovanju konvencije ali priporočila, ki imata splošno veljavo, upoštevati države, v katerih so industrijske razmere bistveno drugačne (zaradi klimatskih pogojev, nepopolnega razvoja industrije ali drugih posebnih okoliščin) ter predlagati takšne prilagoditve, ki bodo ustrezale pogojem v teh državah. S porastom števila držav članic je še bolj prišla do izraza različna stopnja njihovega razvoja in razlike v družbenoekonomski ureditvi. Te razlike je bilo potrebo upoštevati, da bi dosegli enega od osnovnih ciljev - čim večjo učinkovitost in čim širšo uporabo norm.

V S E B I N A N O R M K O N V E N C I J M O D (sklopi)

1. TEMELJNE ČLOVEKOVE PRAVICE (svoboda združevanja, prisilno delo, enakost možnosti in obravnavanja)

2. ZAPOSLOVANJE (politika, zaposlovanje, službe za zaposlovanje, poklicno usmerjanje in usposabljanje, varstvo zaposlitve)

3. SOCIALNA POLITIKA4. UPRAVA NA PODROČJU DELA (uprava dela, službe za zaposlovanjje in posredovalnice,

inšpekcija dela)5. INDUSTRIJSKA RAZMERJA

Jasna R.Z.

27


6. DELOVNE RAZMERE (plače, splošne del. razmere, varstvo pri delu, socialno varstvo)7. SOCIALNA VARNOST (vseobsegajoče norme-9, norme za posamezne veje socialne varnosti)8. DELO ŽENSK (varstvo materinstva, nočno delo, zaposlovanje na nezdravih in nevarnih delih,

enakost plačila)9. DELO OTROK IN MLADINE (min. starost, nočno delo, zdravniški pregledi)10. DELO STAREJŠIH DELAVCEV11. DELAVCI MIGRANTI12. POSEBNE POKLICNE SKUPINE (pomorščaki, ribiči, sestrsko osebje, delavci na plantažah)

1. TEMELJNE ČLOVEKOVE PRAVICE

a) S v o b o d a z d r u ž e v a n j a

Konvencija št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic (1948) je eden od temeljnih dokumentov MOD, še poseben pomen pa ima z vidika človekovih pravic. Osnovni cilj konvencije je zagotoviti svobodno uresničevanje pravice delavcev in delodajalcev, ne glede na razlike v organiziranju, da bi lahko razvijali in branili svoje interese. Namen konvencije je zagotoviti svobodo ustanavljanja sindikatov in njihovo akcijsko svobodo v razmerju do javne oblasti, države. Konvencija določa, da imajo delavci in delodajalci brez kakršnegakoli razlikovanja pravico (brez predhodne odobritve) ustanavljati svoje organizacije in se v skladu z njihovim statutom vanje včlanjevati. Prepovedana je torej kakršnakoli diskriminacija v zvezi s pravico do ustanavljanja sindikatov. Sindikat je mogoče ustanoviti v privatnem in javnem sektorju, v vseh panogah (ne glede na poklic ali zaposlitev, državljanstvo, spol, raso, vero politično prepričanje itd.). Nacionalni predpisi lahko določijo obseg pravic iz konvencije, ki veljajo za pripadnike oboroženih sil in policije. Konvencija opredeljuje tudi pravice samih organizacij (do izdelave svojega statuta in administrativnih pravil, do svobodne izvolitve svojih predstavnikov, do organiziranja svojega upravljanja in delovanja ter oblikovanja akcijskih programov, pravica ustanavljati federacije in konfederacije ter se vanje včlanjevati, pravica včlanjevati se v MO). Med sindikalne pravice sodi prepoved vmešavanja državnih oblasti v zakonito delovanje sindikalnih organizacij.

Konvencija št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja (1949): njen cilj je varstvo sindikalnih pravic v razmerju do delodajalcev in njihovih organizacij. Po konvenciji morajo biti delavci zavarovani pred diskriminacijo pri zaposlovanju zaradi uresničevanja sindikalne svobode. Zagotavlja se varstvo delavskih in delodajalskih organizacij pred vmešavanjem enih na račun drugih. Državam (pogodbenim strankam) je prepuščeno, da določijo, v kolikšni meri bo konvencija veljala za vojsko in policijo.

Konvencija št. 135 o varstvu in olajšavah za delavske predstavnike v podjetju (1971) in istoimensko Priporočilo št. 143 za predstavnike delavcev v podjetju predvidevata olajšave (npr. natančna opredlitev razlogov za prenehanje njihovega delovnega razmerja, možnost posebnega pritožbenega postopka, prednost pri ohranitvi zaposlitve v primeru presežkov) in nekatere posebne olajšave (npr. pravica do odsotnosti z dela zaradi udeležbe na sindikalnih sestankih, tečajih, seminarjih, kongresih itd., pravica do dostopa do vseh delovnih mest v podjetju, pravica do razdeljevanja sindikalnih glasil in drugih dokumentov). Odobrene olajšave pa ne smejo zmanjšati učinkovitosti poslovanja podjetja.

Konvencija št. 151 o delovnih razmerjih (javna služba) (1978) in istoimensko Priporočilo št. 159 zagotavljata varstvo javnih uslužbencev v zvezi z uresničevanjem pravice do organiziranja in nevmešavanje javnih oblasti v organizacije javnih uslužbencev. Predvidevata možnost olajšav, ki omogočijo izvrševanje nalog teh organizacij, in pogajanja ali participacijo pri določanju pogojev za zaposlitev in delovnih razmer. Cilj obeh dokumentov je tudi zagotoviti reševanje sporov in uresničevanje vseh državljanskih in političnih pravic, ki so pogoj za uresničevanje svobode združevanja.

Jasna R.Z.

28


b) P r i s i l n o d e l o

Konvencija št. 29 o prisilnem delu ali obveznem delu (1930) in istoimensko Priporočilo št. 35 imata za cilj odpravo prisilnega ali obveznega dela. Nezakonito opravljanje prisilnega ali obveznega dela bo kaznovano kot kaznivo dejanje. Konvencija pa ne velja za (5): obvezno vojaško službo, nekatere državljanske obveznosti, delo v zaporu, delo v primeru višje sile in za nenevarne komunalne službe. Ta konvencija je doživela največje število ratifikacij (128), vendar je danes že popolnoma zastarela, saj se nanaša le na tiste oblike prisilnega dela, ki so jih zaradi ekonomskih razlogov poznali v kolonijah in nekaterih nerazvitih državah.

Konvencija št. 105 o odpravi prisilnega dela (1957) ima za cilj odpravo 5 oblik prisilnega ali obveznega dela:1. kot sredstva politične prisile ali vzgoje ali kaznovanja za izražanje političnega mnenja ali

ideološkega nasprotovanja zoper obstoječi politični, družbeni ali ekonomski sistem,2. kot načina mobilizacije in uporabe delovne sile za gospodarski razvoj,3. kot sredstva za dosego delovne discipline,4. kot kaznovalnega ukrepa za udeležbo v stavkah,5. kot sredstva za rasno, socialno, državljansko ali versko diskriminacijo.Tudi ta konvencija je doživela veliko število ratifikacij (108).

c) E n a k o s t m o ž n o s t i i n o b r a v n a v a n j a

Konvencija št. 100 o enakem nagrajevanju moške in ženske delovne sile za enako delo (151) in istoimensko Priporočilo št. 90 imata za cilj zagotoviti enako plačevanje moških in žensk za delo enake vrednosti. Konvencija velja tako za osnovne mezde ali plače kot tudi za vse dodatke, ki jih delodajalec izplačuje (direktno, indirektno, v denarju, v naravi).

Konvencija št. 111 o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih (1958) in istoimensko Priporočilo št. 111 imata za cilj spodbujanje enakosti možnosti in obravnavanja pri zaposlovanju in poklicih. Diskriminacije po konvenciji ne pomenijo: kakršnokoli razlikovanje, izključitev ali dajanje prednosti pri določenem delu (zaposlitvi), ki

temeljijo na pogojih za opravljanje tega dela, ukrepi proti osebi, ki je utemeljeno osumljena ali ki je udeležena v aktivnostih proti državni

varnosti, kolikor ima ta oseba pravico do pritožbe pri pristojnem telesu v skladu z nacionalno prakso,

posebni ukrepi varstva ali pomoči, ki jih predvidevajo druge konvencije in priporočila MOD.Konvencija velja na splošno za vse osebe in panoge aktivnosti in za vse zaposlitve.

Konvencija št. 156 o delavcih z družinskimi obveznostmi (165) in istoimensko Priporočilo št. 165 imata za cilj ustvariti učinkovito enakost možnosti in obravnavanja za delavce in delavke z družinskimi obveznostmi. Konvencija velja za delavce obeh spolov, ki imajo obveznosti do svojih otrok (vzdržujejo) ali do drugih članov ožje družine (če te obveznosti omejujejo njihove možnosti, da se pripravijo, vključijo, sodelujejo ali napredujejo v ekonomski aktivnosti). Konvencija velja za vse panoge gospodarske dejavnosti in za vse kategorije delavcev. Po konvenciji družinske obveznosti ne smejo predstavljati veljavnega razloga za prenehanje delovnega razmerja.

2. ZAPOSLOVANJE

a) P o l i t i k a z a p o s l o v a n j a

Konvencija št. 122 o politiki zaposlovanja (1964) in istoimensko Priporočilo št. 122 imata za cilj polno, produktivno in svobodno izbrano zaposlitev. Države morajo voditi takšno aktivno

Jasna R.Z.

29


politiko zaposlovanja, ki ima za svoj temeljni cilj doseganje polne in produktivne zaposlenosti in svobodne izbire zaposlitve. Politika zaposlovanja: je tesno povezana z ekonomskim razvojem, pri tem razvoju pa mora vedno upoštevati

človeški faktor; je sestavni del ekonomske in socialne politike in mora biti določena skladno s stopnjo

ekonomskega razvoja posamezne države; mora biti usmerjena tako, da bo dovolj dela za vse, ki želijo delati, in da bo to delo čim bolj

produktivno; mora biti takšna, da bo zagotovljena pravica do dela vsem - da bo vsak brez diskriminacije

imel prosto izbiro zaposlitve glede na svoje kvalifikacije (vsakomur je treba omogočiti, da doseže izobrazbo, ki najbolj ustreza njegovemu delu);

upoštevati mora stanje in raven ekonomskega razvoja.

Priporočilo št. 169 (1984) h Konvenciji št. 122: poudarja, da je treba polno, produktivno in svobodno izbrano zaposlitev razumeti kot sredstvo za dejansko uresničitev pravice do dela. Imeti mora prioriteto in biti sestavni del ekonomske in socialne politike države. Ukvarja se predvsem z naslednjimi vprašanji: populacijska politika, zaposlovanje mladine in invalidov, vzpodbujanje razvoja tehnologij in investicij, neformalni sektor, majhna podjetja, politike regionalnega razvoja, javno investiranje in programi posebnih javnih del.

b) S l u ž b e z a z a p o s l o v a n j e i n p o s r e d o v a l n i c e

Konvencija št. 88 o službi za zaposlovanje (1948) in istoimensko Priporočilo št. 83 imata za cilj javno in brezplačno službo za zaposlovanje. Države so dolžne ustanoviti in vzdrževati javno in brezplačno službo za zaposlovanje, katere glavna naloga je zagotoviti najboljšo možno organizacijo zaposlovanja kot sestavnega dela nacionalnega programa. Služba za zaposlovanje je lahko ustanovljena v okviru nacionalnega sistema zavodov za zaposlovanje, ki so pod nadzorom nacionalne oblasti, vendar pa morajo v okviru tega sistema obstajati lokalni, po potrebi pa tudi regionalni uradi za zaposlovanje. Služba mora biti dostopna vsem delodajalcem in delavcem. Konvencija navaja glavne naloge te službe. Predvideva posebno načrtovanje zaposlovanja in poklicnega usmerjanja mladine. Vsebuje tudi določbe o statusu uslužbencev službe.

c) P o k l i c n o u s m e r j a n j e i n u s p o s a b l j a n j e

Konvencija št. 142 o poklicnem usmerjanju in strokovnem usposabljanju za razvoj človekovih sposobnosti (1975) in istoimensko Priporočilo št. 150 imata za cilj razvoj politik in programov poklicnega usmerjanja in usposabljanja, tesno povezanih z zaposlovanjem. Konvencija predvideva obveznost držav, da sprejmejo in razvijajo popolne in usklajene politike in programe poklicnega usmerjanja in strokovnega usposabljanja ter vzpostavijo (zlasti ob pomoči javnih služb za zaposlovanje) tesno vez med poklicnim usmerjevanjem, strokovnim usposabljanjem ter zaposlovanjem. Navaja posamezne elemente, ki naj jih te politike in programi upoštevajo (npr. potrebe in možnosti za zaposlovanje na regionalnem in nacionalnem nivoju). Cilji politik in programov: prispevati k temu, da bi posameznik razumel in vplival (individualno, kolektivno) na delovno

in družbeno okolje, spodbujati in usposobiti vse ljudi (brez diskriminacije), da razvijajo svoje delovne sposobnosti

v skladu s svojimi interesi in željami, upoštevajoč pri tem interese družbe.

Konvencija št. 140 o plačanem dopustu za izobraževanje (1974) in istoimensko Priporočilo št. 148.Konvencija št. 159 o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (1983) in istoimensko Priporočilo št. 168 imata za cilj zagotoviti enakost možnosti in obravnavanja pri zaposlovanju in integraciji v družbo vseh kategorij invalidov (v mestih in na podeželju). Konvencija opredeljuje invalida kot posameznika, čigar izgledi v zvezi z varstvom, ohranitvijo in napredovanjem v primerni zaposlitvi so znatno zmanjšane zaradi pravočasno ugotovljene fizične ali mentalne poškodbe. Invalidom je treba omogočiti varstvo in ohranitev zaposlitve ter

Jasna R.Z.

30


napredovanje v primerni zaposlitvi in s tem njihovo integracijo ali regeneracijo v družbo. Konvencija zavezuje države članice, da v skladu z nacionalnimi pogoji, prakso in možnostmi oblikuje, izvaja in občasno revidira nacionalno politiko poklicne rehabilitacije in zaposlovanja invalidov.

d) V a r s t v o z a p o s l i t v e

Konvencija št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na iniciativo delodajalca (1982) in istoimensko Priporočilo št. 166 imata za cilj varstvo zoper prenehanje delovnega razmerja na iniciativo delodajalca brez utemeljenega razloga. Izvajanje konvencije je treba zagotoviti prek nacionalne zakonodaje, če njeno izvajanje ni zagotovljeno prek kolektivnih pogodb, arbitražnih določb, sodne prakse ali kako drugače. Konvencija velja za vse panoge gosp. dejavnosti in za vse zaposlene (navedene so možne izjeme). Delovno razmerje lahko delavcu preneha le, če obstaja veljaven razlog za to, vezan na sposobnost ali obnašanje delavca ali na potrebe funkcioniranja podjetja ali službe. Našteti so razlogi, ki jih ni mogoče šteti za veljavne razloge za prenehanje delovnega razmerja: članstvo v sindikatu ali sodelovanje v sindikalnih aktivnostih v določenih urah, dejstvo, da je delavec zaprosil ali izvajal mandat zastopanja delavcev, vložitev pritožbe ali sodelovanje v postopku zoper delodajalca zaradi kršenja predpisov, rasa, barva, spol, zakonsko stanje, družinske obveznosti, nosečnost, veroizpoved, politično

prepričanje, nacionalno ali socialno poreklo, odsotnost z dela zaradi porodniškega dopusta, občasna odsotnost z dela zaradi bolezni ali poškodbe.

Urejen je postopek, po katerem je treba postopati pred prenehanjem delovnega razmerja (pravica do obrambe), ter postopek tožbe zaradi prenehanja delovnega razmerja (pravica do tožbe na nepristransko telo v določenem roku). Delodajalec nosi breme dokazovanja o utemeljenosti prenehanja delovnega razmerja delavcu (lahko pa tudi sodišča sama presodijo, ali je bil podan veljaven razlog za prenehanja delovnega razmerja). Če pristojni organi ugotovijo, da je neupravičeno prišlo do prenehanja delovnega razmerja, lahko v skladu z nacionalno zakonodajo izrečejo prenehanje za neveljavno. Delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje, ima pravico do razumnega odpovednega roka ali odškodnine namesto tega roka (težka krivda delavca). Delavec ima v skladu z nacionalno zakonodajo pravico do odpravnine ali neke druge vrste varstva dohodka (zavarovanje ali pomoč v primeru brezposelnosti, druge dajatve iz socialne varnosti) oz. do kombinacije odpravnine in drugih dajatev.

V primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi ekonomskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov mora delodajalec pravočasno informirati delavske predstavnike o številu, kategorijah delavcev in roku, v katerem bodo odpuščeni. Nuditi mora možnost za posvetovanje s predstavniki delavcev o ukrepih, s katerimi bi preprečili ali čim bolj zmanjšali število odpustov, ter o ukrepih, s katerimi bi ublažili posledice prenehanja delovnega razmerja (npr. iskanje alternativne zaposlitve). Delodajalec mora o prenehanju delovnega razmerja iz teh razlogov v določenem roku pred odpustom obvestiti tudi pristojni organ.

3. SOCIALNA POLITIKA

Konvencija št. 117 o temeljnih ciljih in standardih socialne politike (1962) naj bi spodbujala sprejemanje takih politik, ki bodo prvenstveno usmerjene v dobrobit in razvoj prebivalstva ter uveljavljanje njegove želje po socialnem napredku. Konvencija govori o izboljševanju življenjskega standarda, o delavcih migrantih, o plačevanju delavcev in s tem povezanih vprašanjih, o odpravljanju diskriminacije glede na raso, barvo, spol, prepričanje, o vzgoji in izobraževanju.4. UPRAVA NA PODROČJU DELA

a) U p r a v a d e l a

Jasna R.Z.

31


Kinvencija št. 150 o upravi dela: vloga, funkcije in organizacija (1978) in istoimensko Priporočilo št. 158 imata za cilj vzpostavitev učinkovite uprave dela, s katero sodelujejo delodajalci in delavci ter njihove organizacije. Država mora organizirati učinkovit sistem uprave dela, ki bo imela pravilno koordinirane funkcije in odgovornosti. V okviru tega sistema je treba podpreti posvetovanje, sodelovanje in pogajanje z organizacijami delodajalcev in delavcev.

b) S l u ž b e z a z a p o s l o v a n j e i n p o s r e d o v a l n i c e - glej tč. zaposlovanje

c) I n š p e k c i j a d e l a

Konvencija št. 81 o inšpekciji dela v industriji in trgovini (1947) in istoimensko Priporočilo št. 81 ter Konvencija št. 129 o inšpekciji dela v kmetijstvu (1969) in istoimensko Priporočilo št. 133 so najbolj pomembni dokumenti na tem področju. Skupen cilj teh norm je s pomočjo rednega nadzora delovnih mest zagotoviti uveljavitev zakonskih določil o varstvu delavcev.Konvencija št. 81 se nanaša na organizacijo in funkcioniranje služb inšpekcije dela, odgovornost centralnih oblasti, njihovo sodelovanje z drugimi javnimi in zasebnimi službami, delodajalci in delavci in njihovimi organizacijami, zaposlovanje in status uslužbencev inšpekcije dela, redni nadzor nad delovnimi mesti, objavo poročil in letne statistike o delu inšpekcijskih služb.Konvencija št. 129 velja za podjetja s področja kmetijstva, v katerih so zaposleni delavci in vajenci, lahko pa tudi nekatere druge kategorije delavcev. Temelji predvsem na Konvenciji št. 81, vsebuje pa še nekatere novosti, ki upoštevajo posebne značilnosti kmetijskega sektorja.

d) S t a t i s t i k a d e l a

Konvencija št. 160 o statistiki dela (1985) in istoimensko Priporočilo št. 170 imata za cilj vzdrževanje rednih serij statistik dela. Konvencija navaja, katera vprašanja naj bi postopno postala predmet rednih statističnih obdelav.

e) T r i p a r t i t n o p o s v e t o v a n j e

Konvencija št. 144 o tripartitnem posvetovanju za izboljševanje uporabe mednarodnih norm o delu (1976) govori o vzpostavitvi postopkov učinkovitega posvetovanja med predstavniki vlade, delodajalcev in delavcev v zvezi z vladnimi odgovori na vprašalnike o temah, ki bodo uvrščene na dnevni red mednarodne konference dela, glede predlogov ob predložitvi sprejetih norm pristojnim zakonodajnim organom, glede poročil o neratificiranih konvencijah itd.

5. INDUSTRIJSKA RAZMERJA

Konvencija št. 154 o pospeševanju kolektivnega pogajanja (1981) in istoimensko Priporočilo št. 163 imata za cilj pospeševati svobodno in prostovoljno kolektivno pogajanje. Konvencija velja za vse panoge gosp. dejavnosti, v skladu z nacionalnimi zakoni ali drugimi predpisi ali nacionalno prakso, pa tudi za oborožene sile in policijo. Konvencija opredeljuje pojem kolektivnega pogajanja in določa, da bodo sprejeti ukrepi, prilagojeni nacionalnim razmeram, pospeševali kolektivno pogajanje. Določa cilje teh ukrepov in dodaja, da njene določbe ne izključujejo delovanja sistemov indrustrijskih razmerij, v katerih poteka kolektivno pogajanje v okviru konciliacije oz. arbitraže.

6. DELOVNE RAZMERE

a) P l a č e

Na področju plač je MOD sprejela vrsto konvencij in priporočil, ki jih je glede na njihovo vsebino mogoče razvrstiti na tiste, ki skušajo zagotoviti minimalne plače in tiste, ki predvidevajo določbe o delu tudi v pogodbah, ki jih sklenejo javne oblasti.

Jasna R.Z.

32


Konvencija št. 131 o minimalnih osebnih dohodkih, s posebnim ozirom na države v razvoju (1970) ima za cilj varstvo pred prekomerno nizkimi plačami. Vzpostaviti je treba sistem minimalnih plač za tiste skupine delavcev, ki zaradi delovnih razmer potrebujejo varstvo. Pri določanju višine plač je treba upoštevati raven plač v državi (po možnosti in v skladu z državno prakso in pogoji), življenske stroške, dajatve iz socialnega zavarovanja in relativno življensko raven drugih družbenih skupin ter ekonomske dejavnike (vključno z zahtevami ekonomskega razvoja, ravnjo storilnosti in visoke stopnje zaposlenosti). Uveden in ohranjen naj bi bil mehanizem za določanje in občasno usklajevanje minimalnih plač.

Konvencija št. 95 o varstvu plač (1949) in istoimensko Priporočilo št. 85 imata za cilj zagotoviti celotno in pravočasno izplačevanje plač na način, ki predvideva varstvo pred zlorabami.

Konvencija št. 94 o določbah o delu v javnih pogodbah (1949) in istoimensko Priporočilo št. 84 pa naj bi zagotovila vsaj minimum določb o delu v javnih pogodbah (= ki jih sklenejo javne oblasti za uporabo javnih skladov).

b) S p l o š n e d e l o v n e r a z m e r e

V MOD pod splošnimi delovnimi razmerami razumejo trajanje dnevnega in tedenskega delovnega časa, nočno delo, tedenski počitek, plačani letni dopust oz. dopust za druge namene.

NOČNO DELO: Konvencija št. 20 o nočnem delu v pekarnah (1925): do nedavnega je bilo nočno delo urejeno predvsem kot prepoved, ki je veljala praviloma za ženske in otroke. Določen preobrat v obravnavanju nočnega dela žensk pomeni sprejem Konvencije št. 171 o nočnem delu (1990) in istoimenskega Priporočila št. 178 - njun cilj je zagotoviti nekatere posebne ukrepe v korist vseh t.i. nočnih delavcev ne glede na njihov spol. Konvencija se nanaša na vse zaposlene, razen tistih, ki so zaposleni v kmetijstvu, živinoreji, ribištvu, pomorskem prometu in notranji plovbi. Uporabo konvencije je dopustno v celoti ali delno izvzeti za določene kategorije delavcev. Konvencija ureja nekatere posebne ukrepe v korist nočnih delavcev, ki jih narekuje narava nočnega dela in s katerimi naj bi tem delavcem zagotovili zdravstveno varstvo, možnosti za napredovanje in odobrili ustrezna nadomestila. Pri izbiri ukrepov so upoštevali tudi varnost in nujno varstvo mater.

TEDENSKI POČITEK: Konvencija št. 14 o tedenskem počitku v industrijskih podjetjih (1921; zagotoviti najmanj 24 zaporednih ur počitka na teden) ter Konvencija št. 106 o tedenskem počitku v trgovini in uradih (1957) in istoimensko Priporočilo št. 103 (tudi ta dva uveljavljata najmanj 24 zaporednih ur počitka na teden).

LETNI DOPUST: cilj Konvencije št. 132 o plačanem letnem dopustu (revidirana; 1970) je 3-tedenski ali daljši plačan letni dopust. Za eno leto službe naj bi znašal letni dopust najmanj 3 tedne. Za službo, krajšo od 12 mes, vendar najmanj 6 mes, se lahko odobri sorazmerni plačani dopust. Odsotnosti zaradi bolezni, poškodbe, materinstva ali drugih razlogov, ki niso odvisni od volje zaposlenega, se vštevajo v čas službe. Javni ali običajni prazniki se ne štejejo kot del minimalnega plačanega letnega dopusta. Konvencija vsebuje določbe o plačah za čas dopusta. Predvideva možnost delitve dopusta na 2 dela (en del traja neprekinjeno 2 tedna in bo izrabljen v enem letu, preostanek pa najkasneje v 18 mes, računano od konca leta, v katerem delavec postane upravičen do letnega dopusta). Državne oblasti sprejmejo posebne predpise za primere, ko zaposleni delavec med dopustom opravlja plačano delo, ki je v nasprotju z namenom dopusta. Z ustrezno inšpekcijo ali kako drugače je treba zagotoviti pravilno uporabo in uveljavljanje določb o plačanem letnem dopustu.DOPUST ZA DRUGE NAMENE: Konvencija št. 140 o plačanem dopustu za izobraževanje (1974) in istoimensko Priporočilo št. 148: z njima naj bi se pospeševalo izobraževanje in usposabljanje med delovnim časom ob ustreznih finančnih prejemkih. Dopust naj bi bil namenjen šolanju na vseh ravneh, splošnemu, družbenemu, državljanskemu in sindikalnemu izobraževanju. Glavni cilji plačanega dopusta za izobraževanje so: pridobivanje, izboljševanje in prilagajanje poklicnih in funkcionalnih znanj, izboljševanje in prilagajanje poklicnih in funkcionalnih znanj,

Jasna R.Z.

33


pospeševanje zaposlovanja in varstva zaposlitve v pogojih znanstvenega in tehnološkega razvoja,

primerna in aktivna participacija delavcev in njihovih predstavnikov v življenju podjetja in skupnosti,

človeški, družbeni in kulturni napredek v položaju delavcev, nepretrgano izobraževanje in usposabljanje.Politika plačanega dopusta za izobraževanje mora upoštevati stopnjo razvoja in posebne zahteve posamezne države, usklajena mora biti s splošnimi politikami glede zaposlovanja, vzgoje in izobraževanja ter delovnega časa. Prepovedana je diskriminacija.

c) V a r s t v o p r i d e l u

Po vsebini lahko doslej sprejete norme razdelimo na t.i.: splošne norme norme, ki predvidevajo varstvo pred posebnimi riziki norme, ki določajo varstvo v posameznih panogah dejavnosti

Konvencija št. 155 o varstvu pri delu, zdravstvenem varstvu in delovnem okolju (1981) in istoimensko Priporočilo št. 164: njun cilj je sprejem koherentne nacionalne politike o varstvu pri delu, zdravstvenem varstvu in delovnem okolju ter obveščanju in sodelovanju na vseh ravneh. Konvencija velja za vse panoge gosp. dejavnosti in vse delavce (vljučno z javno službo), ob možnih izjemah. Cilj politike je preprečevati nesreče pri delu in poklicne bolezni s pomočjo odpravljanja vzrokov nevarnosti, ki izhajajo iz delovnega okolja. Konvencija predvideva sprejemanje zakonov, drugih predpisov in ukrepov (vključno z usposabljanjem, delovanjem sistema inšpekcije) ter ukrepe, ki jih je treba podvzeti pred začetkom uporabe strojev, substanc itd. Delodajalci naj bi zagotovili varnost (tudi nenevarnost za zdravje) delovnih mest, opreme in procesov, ustrezno zaščitno obleko in opremo.

Konvencija št. 161 o službah medicine dela (1985) in istoimensko Priporočilo št. 171: s pomočjo preventivne službe naj bi podpirali varno, zdravo in dobro prilagojeno delovno okolje ter tako izboljševali fizično in mentalno zdravje delavcev. Konvencija za vse delavce predvideva postopno uvedbo služb medicin dela (v okviru nacionalne politike), ki naj bi imele prvenstveno preventivno in svetovalno funkcijo. Službe opravljajo svoje delo v sodelovanju z drugimi službami v podjetju. Njihovo osebje pa mora biti popolnoma poklicno neodvisno od delodajalcev, delavcev in njihovih predstavnikov.

Službe medicine dela bodo: ugotavljale in ocenjevale rizike škodljivosti za zdravje na delovnem mestu, nadzorovale dejavnike v delovnem okolju in pri delovnem procesu, ki lahko ogrozijo zdravje

delavcev, dajale nasvete o načrtovanju in organizaciji dela, o oblikovanju delovnega mesta, sodelovale pri obveščanju, strokovnem usposabljanju in izobraževanju na področju medicine

dela, higiene dela in ergonomije, organizirale prvo pomoč, sodelovale pri analizi poškodb pri delu in drugih poklicnih obolenj.

d) S o c i a l n o v a r s t v oNa tem področju so bila sprejeta predvsem priporočila (npr. Priporočilo št. 102 o socialnih službah za delavce, 1956 in Priporočilo št. 115 o delavskih stanovanjih, 1961).

7. SOCIALNA VARNOST

Jasna R.Z.

34


a) V s e o b s e g a j o č e n o r m e

Konvencija št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti (1952) naj bi vzpostavila minimum standardov glede dajatev za glavne veje socialne varnosti. Konvencija se nanaša na 9 glavnih vej socialne varnosti:1. zdravstveno varstvo2. dajatve za čas bolezni3. dajatve za čas brezposelnosti4. dajatve za starost5. dajatve ob nesreči pri delu in poklicne bolezni6. družinske dajatve7. dajatve za primer materinstva8. dajatve za invalidnost9. dajatve družinskim članom ob smrti hranitelja družine

Konvencija dopušča z ratifikacijo prevzeti obveznosti v zvezi s prvim delom konvencije (splošne določbe) in le 3 od devetih zavarovanih primerov (vsaj eden mora biti: 3, 4, 5, 8 ali 9). Konvencija dopušča ratifikacijo z določenimi začasnimi odstopanji. Vsebuje določbe za vsako posamezno vejo socialne varnosti, ki določajo minimalen krog zavarovanih oseb, raven dajatev, njihovo trajanje in pogoje, ki jih morajo izpolnjevati koristniki dajatev. Ob periodičnih izplačilih se zneski dajatev določajo glede na višino plač v posamezni državi. Tuji državljani imajo enake pravice kot domačini, vendar se lahko predpišejo posebna pravila glede dajatev, ki se izplačujejo iz javnih skladov, kot tudi za prehodne režime. Konvencija določa primere, v katerih se lahko dajatve suspendirajo. Predvideva tudi participacijo predstavnikov zavarovancev pri upravljanju institucij na področju socialne varnosti. Konvencija ne velja za pomorščake ali pomorske ribiče.

Konvencija št. 118 o enakem obravnavanju domačinov in tujcev na področju socialne varnosti (1962): na teritoriju države (ki jo je ratificirala) je treba zagotoviti enakost obravnavnaja v zvezi s socialno varnostjo za begunce, osebe brez državljanstva in državljane druge države, ki je ratificirala konvencijo. Enakost obravnavanja velja za vsako vejo socialne varnosti, za katero je država z ratifikacijo prevzela obveznosti. Enakost obravnavanja velja za zavarovane primere in za pravice do dajatev. Priznava se ne glede na pogoj prebivališča. Obveznosti iz konvencije je mogoče prevzeti za eno ali več vej socialne varnosti. Konvencija ne velja za posebne sisteme, ki veljajo za državne uslužbence, žrtve vojne ali za javno pomoč.

Konvencija št. 157 o vzpostavitvi mednarodnega sistema za ohranitev pravic iz socialnega zavarovanja (1982): z njo naj bi bil vzpostavljen mednarodni sistem za ohranitev pravic oseb, ki delajo ali prebivajo zunaj svoje države (do zdravstvenega varstva in nadomestila za čas bolezni, dajatev za primer materinstva, invalidnosti, starosti, smrti hranitelja družine, nesreče pri delu in poklicne bolezni, brezposelnosti ter družinskih dajatev). Koordinacijo med nacionalnimi sistemi socialne varnosti naj bi dosegli z bilateralnimi ali multilateralnimi pogodbami. Konvencija poskuša varovati zaposlene (in samozaposlene) osebe in člane njihovih družin na teritoriju države, ki je ratificirala konvencijo. V okviru sistemov ohranitve pravic v času prebivanja predvideva konvencija seštevanje zavarovalnih obdobij, obdobij poklicne aktivnosti ali obdobij prebivanja.

b) N o r m e z a p o s a m e z n e v e j e s o c i a l n e v a r n o s t i

(npr. zdravstveno zavarovanje delavcev v indstriji, trgovini; pokojnine - starostne, invalidske, družinske; zavarovanje za primer nesreče pri delu in poklicne bolezni).

8. DELO ŽENSK

Jasna R.Z.

35


a) V a r s t v o m a t e r i n s t v a

Konvencija št. 3 o zaposlovanju žensk pred in po porodu (1919) in Konvencija št. 103 o varstvu materinstva (1952): njun skupni cilj je zagotoviti 12 tednov porodniškega dopusta s pravico do denarnih dajatev in zdravstvenega varstva.Veljavnost: 3 = za industrijo in trgovino. 103 = za ženske, zaposlene v industrijskih podjetjih, v neindustrijskih in kmetijskih poklicih, vključno z delom na domu in delom v privatnih gospodinjstvih (izjema: družinska podjetja). Možna je ratifikacija konvencije z izvzemom uporabe konvencije za določene kategorije poklicev. Porodniški dopust (PD): 3 = 6 tednov pred in 6 tednov po porodu. 103 = min 12 tednov (6 obvezno po porodu), predvideva PD.Denarne dajatve in zdravstvena nega: 3 = določa pravico do denarnih dajatev v višini, ki zadošča za popolno in zdravo vzdrževanje žene inotroka, ki se izplačujejo iz javnih skladov ali sredstev sistema zavarovanja. Žena ima tudi pravico do brezplačnega zdravljenja. 103 = za čas PD določa pravico do denarnih dajatev v višini, ki zadošča za popolno in zdravo vzdrževanje žene in otroka v skladu z ustreznim življenskim standardom, pravico do zdravstvene nege pred, med in po porodu. Spoštovati je treba prosto izbiro zdravnika in prosto izbiro med državno ali zasebno bolnišnico. Vse dajatve se dajejo v okviru sistema obveznega zavarovanja ali iz sredstev javnih skladov.Obe konvenciji: določata pravico do prekinitve dela za določen čas zaradi dojenja, prepovedujeta izdajo obvestila o odpovedi delovnega razmerja v času PD ali v času, ko bi odpovedni rok iztekel v času delavkine odsotnosti zaradi PD.

b) N o č n o d e l o

Konvencija št. 89 o nočnem delu žensk, zaposlenih v industriji (revidirana, 1948): njen cilj je prepoved nočnega dela za ženske v industriji. Ne glede na starost žene ne smejo delati ponoči v nobenem javnem ali zasebnem industrijskem podjetju (izjema: podjetja, kjer so zaposleni le člani družine). Konvencija določa nekatere izjeme, začasno neveljavnost in omejitve konvencije v točno določenih primerih. Konvencija ne velja za ženske, ki so na vodilnih mestih ali na odgovornih mestih tehnične narave in za ženske, ki delajo v zdravstvenih ali socialnih službah (ki običajno ne opravljajo nočnega dela).

Protokol (1990) k revidirani Konvenciji št. 89 dopušča spremembe glede trajanja nočnega dela in odstopanja od prepovedi nočnega dela na podlagi odločitve pristojnega organa, pri čemer je predvideno sodelovanje (sporazum ali posvetovanje) organizacij oz. predstavnikov delavcev in delodajalcev. Uporaba sprememb in odstopanj je prepovedana v določenem času pred in po porodu, na podlagi zdravniškega izvida pa lahko tudi v času nosečnosti in določen čas po porodu.

c) Z a p o s l o v a n j e n a n e z d r a v i h i n n e v a r n i h d e l i h

Konvencija št. 45 o zaposlovanju žensk pri podzemeljskih delih v rudnikih vseh kategorij (1935) prepoveduje zaposlovanje žensk (ne glede na starost) pri podzemeljskih delih v rudnikih vseh kategorij. Dopustne so izjeme za ženske:- na vodilnih položajih,- ki ne opravljajo fizičnih del,- zaposlene v zdravstvenih in socialnih službah,- ki v času študija prebijejo določen čas usposabljanja v podzemnih predelih rudnika,- ki občasno odidejo v podzemne dele rudnika za opravljanje nefizičnih del.

d) E n a k o s t p l a č i l a n e g l e d e n a s p o l

e) Z a p o s l o v a n j e ž e n s k z d r u ž i n s k i m i o b v e z n o s t m i

Jasna R.Z.

36


9. DELO OTROK IN MLADINE

a) M i n i m a l n a s t a r o s t

Konvencija št. 138 o minimalni starosti za sklenitev delovnega razmerja (1973) in istoimensko Priporočilo št. 146: njun namen je odprava dela otrok. Minimalna dovoljena starost za zaposlitev je tista, pri kateri se konča obvezno šolanje (15 let, za države v razvoju konvencija dopušča 14 let). Za delo, ki ogroža zdravje, varnost ali moralo mladih ljudi, je določena min starost 18 let (pod določenimi pogoji 16 let). Konvencija določa omejene kategorije zaposlitev ali del, ki jih je mogoče izključiti iz uporabe konvencije. Konvencija ne velja za delo v splošnih, poklicnih ali tehničnih šolah ali drugih izobraževalnih institucijah.

b) N o č n o d e l o

Konvencija št. 79 o nočnem delu otrok v neindustrijskih poklicih (1946) in Konvencija št. 90 o nočnem delu otrok v industriji (revidirana, 1948) odpravljata nočno delo otrok in mladine. Konvencija št. 90 npr. prepoveduje nočno delo otrokom, mlajšim od 18 let. Opredeljuje čas, ki ga je šteti kot nočno delo. Ureja tudi pogoje za odobritev izjem od prepovedi nočnega dela.

c) Z d r a v n i š k i p r e g l e d i

Npr. Konvencija št. 77 o zdravniškem pregledu otrok in mladine zaradi ugotavljanja sposobnosti za zaposlitev v industriji. Cilj vseh konvencij je obvezen popoln zdravniški pregled pred zaposlitvijo otrok in mladine ter periodični pregledi.

d) P o g o j i z a p o s l i t v e m l a d i n e n a p o d z e m e l j s k i h d e l i h v r u d i n i k i h

Priporočilo št. 125 (1965) se nanaša na vprašanja zdravja, varnosti pri delu in socialnega skrbstva, tedenskega počitka, plačanega letnega dopusta, usposabljanja in zagotavljanja posvetovanja z reprezentativnimi organizacijami delodajalcev in delavcev.

10. DELO STAREJŠIH DELAVCEV

Poleg konvencij je bilo sprejeto še posebno Priporočilo št. 162 o starejših delavcih (1980), katerega cilj je utrditi in dopolniti omenjene in nekatere druge norme. Problemi starejših delavcev sodijo v sklop ekonomske in socialne politike. Poročilo obravnava določene pravice starejših delavcev in različne ukrepe v okviru vprašanj, namenjenih enakosti možnosti obravnavanja, varstvu delavcev v času zaposlitve, pripravi na upokojitev in upokojevanju. Priporočilo se nanaša na delavce, ki zaradi starosti lahko naletijo na težave pri zaposlovanju in poklicu.

11. DELAVCI MIGRANTI

Npr. Konvencija št. 97 o delavcih migrantih (revidirana, 1949) in istoimensko Priporočilo št. 86.

Jasna R.Z.

37


12. POSEBNE POKLICNE SKUPINE

Veliko število konvencij in priporočil se nanaša le na določene kategorije delavcev (glede na naravo svojega dela delajo v posebnih delovnih razmerah ali pa potrebujejo posebno varstvo): pomorščaki ribiči člani ladijskih posadk v notranji plovbi dokerji delavci na plantažah najemniki, zakupniki in drugi podobni kmetijski delavci sestrsko osebje

Pomorščaki: pomorska plovba je po svoji naravi in zgodovini mednarodna aktivnost, delo pomorščakov pa je speficično. Zato je MOD zanje sprejela prek 50 konvencij in priporočil (veliko jih je bilo že revidiranih), ki obsegajo naslednja področja: splošna vprašanja, usposabljanje in zaposlitev, pogoji za sprejem na delo, spričevalo o izobrazbi, splošne delovne razmere, zdravstveno varstvo, varstvo pri delu, socialno varstvo, inšpekcija dela (npr. Konvencija št. 133 o namestitvi posadke na ladjah, 1970).Ribiči: doslej sprejete konvencije urejajo vprašanja delovnega časa, minimalno starost za sprejem na ribiška dela, zdravniške preglede, pogodbo o zaposlitvi, prostore za posadko, spričevala o izobrazbi ter namestitev na ladjah.Sestrsko osebje: Konvencija št. 149 o zaposlovanju ter pogojih in življenja sestrskega osebja (1977) in istoimensko Priporočilo št. 157 urejata položaj glede na posebne pogoje, v katerih opravljajo za zdravstveno varstvo vitalno delo.

B. S V E T E V R O P E

je evropska organizacija za medvladno in parlamentarno sodelovanje (ustanovljen 1949, leta 1993 je imel 32 držav članic - tudi SLO). Opredeljujejo ga tudi kot prvo organizacijo t.i. evropskega gibanja za politično združitev Evrope. Pri določanju temeljev, na katerih bo mogoče graditi večjo socialno pravičnost ter stalni gospodarski in socialni napredek, se v Svetu Evrope naslanjajo na metodo harmonizacije t.i. socialne zakonodaje - postopoma naj bi dosegli usklajeno socialno politiko, ki bi veljala za vso Evropo.

Iz predavanj:Svet Evrope (Strasbourg) je v bistvu nepolitična organizacija za medvladno in parlamentarno sodelovanje. V njem je 34 evropskih držav (tudi Slovenija). Glavni cilj je varstvo človekovih pravic in za dosego tega cilja so bili sprejeti:1. Evropska konvencija o človekovih pravicah2. Evropska socialna listina3. Sporazum o socialni varnosti4. Evropski kodeks o socialni varnosti

EVROPSKA KONVENCIJA O ČLOVEKOVIH PRAVICAH (1950 1953)

je najpomembnejši rezultat aktivnosti Sveta Evrope na področju človekovih pravic. Konvencija je bila sprejeta 4.11.1950, veljati je začela 1953. Ratificirajo jo lahko le države članice Sveta Evrope. Konvencijo dopolnjujejo dodatni protokoli, s katerimi so države članice že nekajkrat

Jasna R.Z.

38


dopolnile listo pravic, ki jo vsebuje konvencija (npr. protokol iz 1983 je prvi mednarodni dogovor o odpravi smrtne kazni).Konvencijo štejejo za najbolj izdelano in najbolj učinkovito pogodbo o človekovih pravicah na svetu. Splošna deklaracija človekovih pravic OZN je deklaracija načel, ta konvencija pa je obvezujoča za vse države članice, ki jo ratificirajo. Vzpostavljen je poseben mehanizem varstva pravic iz konvencije in protokolov deluje na 2 načina - na Evropsko komisijo za človekove pravice se lahko obrne: vsaka država članica , če meni, da neka druga država članica ne izpolnjuje svojih obveznosti. vsak posameznik in se pritoži zoper ravnanje države članice, ki je izrecno priznala pravico do

individualne pritožbe in pristojnost Komisije v zvezi z varstvom človekovih pravic, če je izčrpal vse pravne poti za varstvo človekovih pravic v državi.

V obeh primerih v postopku varstva sodelujeta poleg Komisije še Evropsko sodišče za človekove pravice in Ministrski odbor.

Konvencija vsebuje državljanske in politične pravice. Z vidika delovnega prava so zanimive določbe, ki se nanašajo na prepoved prisilnega dela in na svobodo združevanja, vključno s pravico do ustanavljanja sindikatov in do včlanjevanja vanje. Sicer pa so socialno-ekonomske pravice predmet nekaterih posebnih dokumentov (na najbolj celovit način jih ureja Evropska socialna listina).

Iz predavanj:

Konvencija št. 11 o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjena in dopolnjena s Protokoli (Ur. l. RS 7/94) je bila sklenjena s strani vlad članic leta 1950, veljati pa je začela 1953. V prvem delu najprej obravnava pravico vsakogar do življenja - ta pravica mora biti v vsaki državi zavarovana z zakonom. Originalni tekst konvencije (1950) še izjemoma dopušča smrtno kazen - to pa spreminja določilo Protokola št. 6 (1983), ki določa: “Smrtna kazen se odpravi. Nihče ne sme biti obsojen na takšno kazen ali biti usmrčen.” Država lahko predpiše smrtno kazen le za dejanja, storjena med vojno ali ob neposredni vojni nevarnosti. Nekaj določb konvencije:

“Nikogar se ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njim ravnati ali ga kaznovati.” (3. čl.)

“Nikogar se ne sme držati v suženjstvu ali podložnosti. Od nikogar se ne sme zahtevati, da naj opravlja prisilno ali obvezno delo.”

“Vsak ima pravico do prostosti in osebne varnosti. Prostost se lahko odvzame samo v primerih in v postopku, ki je predpisan z zakonom.” (= pripor, prestajanje kazni, možnost odvetnika, možnost do pravične odškodnine - če se izkaže, da je bila žrtev v zaporu v nasprotju z prejšnjimi določili).

SOJENJE IN NAČELA SOJENJA: “Vsak ima pravico, da o njegovih civilnih in kazenskih zadevah pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno sodišče.”

DOMNEVA (PRESUMPCIJA) NEDOLŽNOSTI: “Nihče ne sme biti obsojen za katerokoli dejanje, ki ni bilo določeno kot kaznivo po domačem ali mednarodnem pravu v času, ko je bilo storjeno.”

SVOBODA IZRAŽANJA obsega svobodo mišljenja, sprejemanja in sporočanja idej in obvestil brez vmešavanja javnih oblasti. Navedeno pa ne preprečuje državam, da zahtevajo dovoljenje za delo radijskih, TV in kinematografskih podjetij. Vsak ima pravico, da mirno zboruje ter se sindikalno združuje, vključno s pravico, da ustanavlja sindikate in se jim pridruži, da bi zavaroval svoje interese. Navedena ureditev pa ne preprečuje, da bi pripadnikom oboroženih sil, policije ali celo državne uprave z zakonom omejili izvrševanje teh pravic.

Jasna R.Z.

39


“Vsak ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja.”

“Vsak ima pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi.”

“Moški in ženske, zreli za zakon, imajo pravico skleniti zakonsko zvezo v skladu z nacionalno zakonodajo.”

“Vsaka oseba, katere pravice in svoboščine so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi. Če so pravice kršene, ima vsak pravico do varstva, tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.”

ZAGOTAVLJANJE PRAVIC iz konvencije ni vezano na spol, raso, barvo kože... - konvencija našteva največ možnih kategorij doslej in dodaja: “ali kakšne druge svoboščine”.

Drugi del konvencije je bil v celoti spremenjen.

Protokol št. 11 je bil sprejet 11.05.1994 in spreminja besedilo konvencije od 2. do 4. dela ter protokol št. 2, ki je podeljeval Evropskemu sodišču pristojnost za dajanje svetovalnih mnenj. Drugi del obravnava Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je opredeljeno kot stalno sodišče s toliko sodnikov, kolikor je držav članic, pri čemer morajo biti sodniki splošno priznani pravni strokovnjaki, delujejo pa v osebnem (neodvisnem) svojstvu. Sodnike z večino glasov izvoli parlament (s seznama 3-h kandidatov, ki ga predloži posamezna država), izvoljeni so za 6 let in so lahko ponovno izvoljeni. Sodnik je lahko ponovno izvoljen do 70 leta starosti, nato pa mu mandat poteče (v tem primeru ostane na svojem mestu do zamenjave).

P L E N A R N O S O D I Š Č E - njegove pristojnosti so: volitve predsednika in 1-2 podpredsednika ustanavljanje senatov in volitve predsednikov senatov administrativne zadeve

Za proučitev zadev, ki so predložene sodišču, obstajajo 3 možnosti:1. zasedanje po odborih s 3 sodniki,2. zasedanje v senatu s 7 sodniki,3. zasedanje v velikem senatu s 17 sodniki.

V primeru spora sodijo o zadevi tudi sodniki, ki so jih izvolile države, ki so v sporu, in to celo po uradni dolžnosti. Obrazložitev tega je, da je tak sodnik neodvisen, vendar pa bolje od ostalih pozna razmere v svoji državi, ki je stranka v sporu. Odbori in senati najprej odločajo o sprejemljivosti ali nesprejemljivosti zadeve in glede na težo lahko oddajo zadevo višjemu organu (odbor senatu, senat pa velikemu senatu). Sodišče lahko sprejme zahtevo za obravnavo od katerekoli osebe, nevladne organizacije ali skupine posameznikov, ki menijo, da so žrtve kršitev pravic, priznanih s konvencijami in protokoli s strani katerekoli države članice.

“Države se zavezujejo, da na noben način ne bodo ovirale dejanskega izvajanja pravice do tega sodnega varstva.”

a) IZBRIS ZAHTEVE ZA OBRAVNAVO se opravi, če sodišče v katerikoli fazi postopka ugotovi, da vlagatelj ne namerava vztrajati pri zahtevi ali pa je bila zahteva že rešena ali iz drugega opravičljivega razloga.

b) PRIJATELJSKA PORAVNAVA je možnost, da obe stranki pred sodiščem izjavita, da se z določeno rešitvijo strinjata in po taki ugotovitvi sodišče izbriše zadevo s svojega seznama sporov. Obravnave so javne, tudi sama zaslišanja, razen če sodišče v izjemnih primerih ne odloči drugače.

DOKONČNOST SODBE: Sodba velikega senata je dokončna in se objavi. Dokončna postane, če:

Jasna R.Z.

40


stranke izjavijo, da ne bodo zahtevale obravnave pred velikim senatom, 3 mesece od datuma sodbe ni bilo zahteve za ponovno obravnavo, zbor velikega senata zavrne zahtevo.

Sodniki imajo možnost dodati svoje ločeno mnenje o zadevi takrat, ko sodba v celoti ali delno ne izraža soglasnega mnenja sodnikov.

IZVRŠEVANJE SODB: Države podpisnice se obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo sodišča v zadevi, kjer nastopajo kot stranke.

SVETOVALNA MNENJA: Sodišče lahko na zahtevo odbora ministrov da svoja mnenja o pravnih vprašanjih v zvezi z razlago konvencije in njenih protokolov. Vsako mnenje mora biti obrazloženo, sodniki pa imajo tudi tu pravico do ločenega mnenja.

Sodniki imajo določene privilegije in imuniteto, ki se nanaša le na zadeve, ki so v neposredni zvezi z njihovim delom.

Protokol št. 7 zadeva tujce in možnosti izgona iz države. Tujec, ki zakonito prebiva na ozemlju neke države, načeloma ne sme biti izgnan, razen z odločbo, ki temelji na zakonu oz., če je izgon nujen zaradi javnega reda ali varnosti države. Za lastne državljane izgon ni predviden.

PRIMER SODNE ZMOTE: v teh primerih daje konvencija vse možnosti odškodnin, razen, če se ugotovi, da je prepozno ugotavljanje takih dejstev povzročil prizadeti sam.

“Zakoncema gredo iz zakonske zveze enake pravice in enake dolžnosti v medsebojnem razmerju in v razmerju do otrok tako v trajanju zakonske zveze kot po prenehanju.”

EVROPSKA SOCIALNA LISTINA (ESL) (1961 1965)

Ker so predmet Splošne deklaracije človekovih pravic OZN tudi socialno-ekonomske pravice, Evropska konvencija o človekovih pravicah pa vsebuje le državljanske in politične pravice, so bile socialno-ekonomske pravice prepuščene ureditvi v posebnem dokumentu. Evropska socialna listina je bila sprejeta 18.10.1961 (veljati je začela 26.2.1965, ko je dosegla zadostno število ratifikacij - do konca 1991 jo je ratificiralo 18 držav članic). Leta 1988 je bil sprejet Dodatni protokol k ESL, 21.10.1991 pa je bil podpisan Protokol o amandmajih k ESL.

ESL pomeni torej dopolnitev Evropske konvencije o človekovih pravicah. Državljanom držav pogodbenic brez diskriminacije (temelječe na rasi, veri, spolu, državljanstvu itd.) zagotavlja uživanje naslednjih 19 pravic:1. do dela,2. do pravičnih delovnih razmer,3. do varnih in zdravih delovnih razmer,4. do pravičnega plačila,5. do organiziranja,6. do kolektivnega pogajanja, vključno s pravico do stavke,7. pravica otrok in mladine do varstva,8. pravica zaposlenih žensk do varstva,9. do poklicnega usmerjanja,10. do poklicnega usposabljanja,11. do varstva zdravja,12. do socialne varnosti,13. do socialne in medicinske pomoči,14. do koriščenja socialnovarstvenih služb,15. pravica psihično in mentalno prizadetih oseb do poklicnega usposabljanja in rehabilitacije,16. pravica družine do socialnega, pravnega in ekonomskega varstva,

Jasna R.Z.

41


17. pravica mater in otrok do socialnega in ekonomskega varstva,18. do opravljanja plačanega dela na teritoriju druge države pogodbenice,19. pravica delavcev migrantov in njihovih družin do varstva in pomoči.

Iz predavanj:ESL je bila sprejeta 1961 in ureja socialno ekonomske pravice na področju zahodne Evrope. Kot dopolnitev Evropski konvenciji o človekovih pravicah na specialnem področju zagotavlja državljanom 19 sklopov pravic, med njimi (našteli smo jih 11, glej zgoraj).

ESL je bila izdelana pod precejšnjim vplivom konvencij in priporočil MOD. Zaradi svoje narave pa nekatere od naštetih pravic ureja podrobneje kot so urejene v konvencijah in priporočilih MOD, pri drugih pa je manj natančna. Pri nekaterih pravicah prekoračuje raven konvencij in priporočil (npr. glede plačanega letnega dopusta), pri drugih pa je bolj restriktivna (npr. glede delovnega časa, sindikalne svobode, zdravniških pregledov mladih delavcev).

Dodatni protokol k ESL (1988) je na novo predvidel naslednje 4 pravice:1. pravico delavcev do enakosti možnosti in obravnavanja pri zaposlovanju in poklicu ne glede

na spol,2. pravico delavcev do informiranja in posvetovanja v podjetju,3. pravico delavcev do sodelovanja pri določanju in izboljševanju delovnih razmer in delovnega

okolja v podjetju,4. pravico starejših oseb do socialnega varstva.

Da bi Listino ratificiralo čim več držav članic Sveta Evrope, so njeni sestavljalci iz prakse MOD prevzeli možnost ratifikacije s pridržki. Tako je treba ratificirati 10 od 19-ih členov, pri čemer je obvezno ratificirati 5 od naslednjih členov: 1, 5, 6, 12, 13, 16 in 19.

Pod vplivom MOD je bil vzpostavljen tudi sistem nadzora nad izvajanjem Listine s strani držav, ki so jo ratificirale. Sistem nadzora nima sodnega značaja (zaradi različne narave državljanskih in političnih pravic ter socialnih in ekonomskih pravic). Nadzor izvajajo 4 organi:1 - odbor izvedencev,2 - pododbor Vladnega socialnega odbora,3 - svetovalna skupščina Sveta Evrope,4 - Ministrski odbor.

Države članice so dolžne pošiljati dvoletna poročila o izvajanju Listine, ki jih obravnava odbor strokovnjakov in pripravi svoje ugotovitve. Obravnava jih pododbor Vladnega socialnega odbora in pripravi svoje poročilo za Ministrski odbor. Na njegovi osnovi in po predhodnem posvetovanju s svetovalno skupščino lahko Ministrski odbor za vsako državo pogodbenico sprejme potrebna priporočila. Cilj sistema nadzora je zagotoviti spoštovanje vseh ratificiranih določb in odkriti nezadostnost njihove uporabe. Na kritike organov nadzora morajo države odgovoriti s konkretnimi dejanji (spremenijo zakonodajo ali nacionalno prakso).Protokol o amandmajih k ESL (1991), s katerim je bila dopolnjena in spremenjena ESL, je na novo uredil sistem nadzora nad izvajanjem Listine.

Države, ki bodo podpisale oz. ratificirale protokol, bodo v bodoče morale pošiljati poročila generalnemu sekretarju Sveta, kopije poročila pa tudi tistim nacionalnim organizacijam, ki so članice medn. organizacij delodajalcev in delavcev, ki so zastopane pri srečanjih vladnega odbora. Omenjene organizacije lahko gen. sekretarju posredujejo morebitne pripombe na poročilo držav pogodbenic. Gen. sekretar bo kopijo poročil držav pogodbenic pošiljal tudi nevladnim medn. organizacijam s posvetovalnim statusom pri Svetu Evrope. Poročila držav pogodbenic in morebitne pripombe delodajalskih in delavskih organizacij bo proučil Odbor neodvisnih izvedencev (ima min 9 članov, izvoli jih Parlamentarna skupščina). Pri tem bo s pravnega vidika ocenjeval usklajenost nacionalnih predpisov in prakse z obveznostmi, ki izhajajo iz Listine. Od držav pogodbenic bo lahko zahteval dodatne informacije in pojasnila, lahko pa se bo tudi sestal s predstavniki posamezne prizadete države. Ob koncu bo sprejel poročilo, ki bo vsebovalo sklepe. Poročila in morebitne dodatne informacije držav pogodbenic, pripombe delodajalskih in delavskih organizacij in poročila Odbora neodvisnih izvedencev bo

Jasna R.Z.

42


nato obravnaval Vladni odbor (sestavljen iz predstave vsake države pogodbenice in po največ 2 predstavnikov delodajalskih in delavskih organizacij - s posvetovalno vlogo ter predstavnikov nevladnih MO). Vladni odbor bo pripravil sklepe Ministrskega odbora. Glede na poročilo odbora neodvisnih izvedencev bo izbral tiste primere, glede katerih bi bilo z vidika socialne in ekonomske politike primerno na posamezno državo pogodbenico nalsoviti priporočilo. O svojem delu bo Vladni odbor objavil poročilo, ki ga bo posredoval Ministrskemu odbou. Ta bo z najmanj 2/3 večino sprejel resolucijo v zvezi s celotnim nadzornim postopkom, v kateri bodo tudi individualna priporočila državam pogodbenicam oz. sklepi glede priprave študij o socialnih vprašanjih. Protokol pa predvideva tudi periodično plenarno razpravo Parlamentarne skupščine o poročiloh Odbora neodvisnih izvedencev in Vladnega odbora ter o resolucijah Ministrskega odbora.

Čeprav praktični učinki ESL niso vedno vidni, je njen pomen velik. ESL je instrument, ki usmerja aktivnosti držav pogodbenic in je na socialnem področju vir pravic in temeljnih načel, prav tako pa prispeva k varovanju in utrjevanju pluralistične demokracije in človekovih pravic. Zato naj bi bilo področje socialno-ekonomskih pravic tudi v bodoče eno od treh prioritetnih področij aktivnosti Sveta Evrope.

ZAČASNA SPORAZUMA O SOCIALNI VARNOSTI

Leta 1950 so v Svetu Evrope začeli proučevati, na kakšen način bi bilo mogoče harmonizirati in celo izenačiti dajatve iz naslova socialne varnosti v različnih državah. Ker naj bi bila Konvencija št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti, ki so jo takrat pripravljali v MOD, namenjena predvsem manj razvitim državam, se je v Svetu Evrope izoblikovala ideja o Evropskem kodeksu socialne varnosti, ki bi bil nekoliko širši od Konvencije št. 102 in bi ustrezal evropskim državam. Ker je izdelava takega kodeksa zelo zahtevno strokovno in tehnično delo, so leta 1953 sprejeli Začasni evropski sporazum o socialni varnosti za primer starosti, invalidnosti in preživelih članov družine s Protokolom in Začasni sporazum o socialni vartnosti za vse ostale primere razen za primer starosti, invalidnosti in preživelih članov družine s Protokolom. Sporazuma sta pomembna zato, ker sta predvidevala odpravo vsakršne diskriminacije državljanov držav, ki bi sporazuma ratificirale. Načelo enakega obravnavanja je bilo izvzeto za dajatve za primer nesreče pri delu in poklicne bolezni, invalidnosti in starosti, predvidenih v sistemih socialne varnosti, ki temeljijo na plačevanju prispevkov. Sporazuma sta bila odprtega tipa (Ministrski odbor Sveta Evrope je lahko povabil katerokoli državo, ki ni članica Sveta Evrope, da pristopi k sporazumoma). Sporazuma in protokola so prenehali veljati z dnem, ko je začela veljati Evropska konvencija o socialni varnosti.

EVROPSKA KONVENCIJA O SOCIALNI IN MEDICINSKI POMOČI

Ta konvencija z Dodatnim protokolom (1953) je predstavljala dopolnitev obeh začasnih sporazumov o socialni varnosti. Njen cilj je bil razširiti sodelovanje med državami članicami Sveta Evrope na socialnem področju tako, da se uveljavi načelo enakega obravnavanja državljanov vseh držav članic pri uporabi zakonodaje o socialni in medicinski pomoči. Tudi za to konvencijo je značilno, da je odprtega tipa.

EVROPSKI KODEKS O SOCIALNI VARNOSTI (1964)

je bil sprejet leta 1964 (veljati začel 1968), do konca leta 1990 ga je ratificiralo 15 držav članic. Je edini splošni evropski instrument o socialni varnosti - njegov cilj je spodbujati dvig standardov v vseh vejah socialne varnosti in harmonizacijo sistemov socialne varnosti v Evropi . Temelji na Konvenciji št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti in zato pokriva vseh 9 vej socialne varnosti iz konvencije - v primerjavi s konvencijo pa pri tem skuša dvigniti raven evropskega režima socialne varnosti. Kodeks v zvezi z vsako vejo socialne varnosti natančno

Jasna R.Z.

43


določi krog kategorije varovanih oseb, naravo dajatev, pogoje za pridobitev dajatev ter čas trajanja upravičenja do dajatev. Sestavljalci kodeksa so skušali upoštevati različne sisteme socialne varnosti v državah članicah, zato je glede uporabe kodeksa predvidena precejšnja gibčnost. Določeno je minimalno število vej socialne varnosti, katerih ureditev je treba spoštovati. Poleg tega pa Protokol k Evropskemu kodeksu o socialni varnosti določa višjo raven varstva od tiste, ki so jo države (ki so ratificirale kodeks) dolžne zagotavljati.

Iz predavanj:Kodeks je bil sprejet leta 1964, cilj: dvigniti standarde za evropske države tistih določil, ki jih je predvidela Konvencija št. 102 MOD o minimalnih normah socialne varnosti.

Izvajanje Kodeksa je predmet mednarodnega nadzora. Države, ki so Kodeks ratificirale, so dolžne Upravnemu odboru za socialno varnost Sveta Evrope predložiti letno poročilo o tem, da je njihova zakonodaja v skladu s Kodeksom. Poročati pa morajo tudi o stanju na tistih področjih, na katerih jih Kodeks ne obvezuje. Ministrski odbor lahko zahteva od držav, ki ne izpolnjujejo obveznosti iz Kodeksa, da sprejmejo ustrezne ukrepe.

Kodeks se ne ukvarja posebej s problemi delavcev migrantov in ne predvideva načela enakega obravnavanja (to področje ureja Evropska konvencija o socialni varnosti iz leta 1972).

Čeprav sta Kodeks in Protokol imela 25 let pomembno vlogo pri utrjevanju evropskih sistemov socialne varnosti, pa je Evropa v tem času doživela pomembne spremembe v zvezi z demografskim razvojem, družinskim življenjem in trgom dela. Prišlo je do novih koncepcij vloge socialne varnosti (npr. enakost obravnavanja moških in žensk, širitev dajatev na celotno prebivalstvo), zato so postale nekatere določbe Kodeksa zastarele (to je bil tudi razlog za revidiranje Kodeksa iz leta 1990). Tako Kodeks 1964 kot revidirani Kodeks 1990 predvidevata možnost, da na povabilo Ministrskega odbora Sveta Evrope k kodeksu pristopijo tudi države, ki niso članice Sveta Evrope. K revidiranemu kodeksu pa lahko pristopi tudi Evropska gospodarska skupnost (EGS).

Jasna R.Z.

44


REGIONALNO PRAVO

SOCIALNO PRAVO IN SOCIALNA POLITIKA EVROPSKIH SKUPNOSTI (EVROPSKO SOCIALNO PRAVO)

Vzpostavitev oz. harmonizacija enotnega trga v Evropi ne bo mogoča, če ne bo prišlo tudi do harmonizacije trga dela (ekonomske Evrope ne bo brez socialne Evrope). Harmonizacija socialnih politik, ki naj z uresničevanjem svobode gibanja oseb prispevajo k vzpostavitvi notranjega trga in k krepitvi gospodarske in socialne kohezije Skupnosti, je cilj dolgoročnejše narave.

Ustanovitvena Rimska pogodba je določila, da je naloga EGS vzpostavitev skupnega trga in s pomočjo postopnega zbliževanja gospodarskih politik držav članic pospeševati usklajen razvoj gosp. aktivnosti v vsej Skupnosti, stalno in usklajeno ekspanzijo, večjo stabilnost, pospešen dvig življenjske ravni in tesnejše sodelovanje med državami članicami (2.čl.). Socialni vidiki so v Rimski pogodbi upoštevani na različnih mestih; glede na celotno besedilo pogodbe pa je mogoče povzeti, da so si ustanovitelji Skupnosti na t.i. socialnem področju postavili dva temeljna cilja:1. zagotovitev visoke stopnje zaposlenosti, ki naj bi jo dosegli predvsem z uvedbo prostega

gibanja delavcev, z ustanovitvijo Evropskega socialnega sklada ter s sprejemom skupne politike poklicnega usposabljanja;

2. harmonizacijo zakonodaj in socialnih politik, da bi dosegli izboljšanje delovnih in življenjskih razmer.

Pri tem so se zgledovali tudi po Pariški pogodbi, s katero je bila 1951 ustanovljena Evropska skupnost za premog in jeklo.

Rimska pogodba je natančno določila, s katerimi pravnimi viri je mogoče urejati vprašanja, ki pomenijo uresničevanje teh dveh ciljev. Glede na naravo različnih pravnih virov razlikujemo 2 postopka, po katerih se v Skupnosti urejajo posamezna vprašanja: Nadnacionalni postopek je predviden na tistih področjih, glede katerih je predvidena

lastna moč organov skupnosti (ko gre za skupno politiko Skupnosti). Pri urejanju teh področij je omejena suverenost držav članic - pravo Skupnosti se uporablja neposredno. V posameznem primeru neusklajenosti med nacionalnim pravom in pravom Skupnosti velja pravo Skupnosti.

Medvladni postopek je predviden za t.i. zbliževanje in harmonizacijo nacionalnih zakonodaj.

Glede na omenjena postopka je na socialnem področju treba razlikovati: Evropsko socialno pravo tvorijo vse tiste norme, ki so bile sprejete po t.i. nadnacionalnem

postopku. Gre za pravo, ki je bilo sprejeto v skladu z načelom avtonomije pravnega reda Skupnosti, nacionalne politike pa ne morejo npr. vplivati na njegovo spreminjanje.

Evropsko socialno politiko - njej je v Rimski pogodbi posvečeno posebno III. poglavje. Za večino določb tega poglavja je značilno, da jasno izražajo željo držav članic, da ohranijo popolno suverenost na obravnavanem področju. Načeloma torej ne bi oblikovali skupne evropske socialne politike, ampak bi vsaka država članica ohranila pravico, da vodi svojo lastno politiko glede vprašanj, ki sodijo npr. v delovno zakonodajo.

Jasna R.Z.

45


1. EVROPSKA SKUPNOST ZA PREMOG IN JEKLO 1951

je bila ustanovljena s Pariško pogodbo (18.04.1951). Cilj skupnosti je bil predvsem ekonomske narave - ustanovitev enotnega trga za premog in jeklo. Iz pogodbe pa izhaja, da so bili cilji skupnosti tudi socialne narave. (2. čl. - cilj skupnosti je prispevati k razvoju zaposlovanja in k dvigu življenjske ravni v državah članicah; 3. čl. - nova skupnost mora pospeševati izboljšanje pogojev dela in življenja delavcev, kar naj bi jim omogočalo izenačevanje v napredku v vseh industrijah, za katere velja Pariška pogodba).

Eno temeljnih izhodišč pogodbe je, da je socialni napredek avtomatično posledica gospodarskega napredka. Oblikovanje velikega trga premoga in jekla bo vsaj indirektno vplivalo na izboljšanje življenjske ravni prebivalstva, torej tudi delavcev (v praksi je bilo seveda malo avtomatizma v socialnem napredku).

V skupnosti so se od vsega začetka ukvarjali z vprašanji zaposlovanja. Pri tem je bila izhodiščna ideja dati delo tistemu, ki je zanj usposobljen, v kraju, ki je najugodnejši. Omiliti bi bilo treba negativne posledice tehničnih sprememb na položaj delavcev. V Skupnosti so se zavzemali za tako politiko zaposlovanja, pri kateri ni poudarjena stalnost zaposlitve, temveč prilagajanje zaposlitve ekonomskim spremembam. Pariška pogodba tako predvideva, da je treba v primeru preusmeritev podjetij, le-tem ponuditi potrebno pomoč in zagotoviti prekvalifikacijo delavcem, ki so ostali brez zaposlitve. Ideja o tem, da delavci ne smejo nositi negativnih posledic tehničnega napredka, je nova, kajti vse dotlej so se v delovnem pravu zavzemali za to, da je naloga socialne politike za vsako ceno varovati zaposlitev delavcev (stalnost zaposlitve). Načelo nepretrganosti zaposlitve naj bi nadomestilo nekdanje načelo stalnosti zaposlitve. Glede prekvalifikacije delavcev je bila Pariška pogodba dopolnjena (1960) in sedaj predvideva (56. čl.), da imajo delavci pravico do denarnih nadomestil za čas usposabljanja, do nadomestil v primeru manjše mezde, če so se za določen čas zaposlili na slabše plačanem delu in do plačila selitvenih stroškov.

Pariška pogodba: posebno pozornost posveča preprečevanju nesreč pri delu in poklicnih bolezni (določa, da

tehnični napredek ne sme škodovati varstvu pri delu in higieni dela). predvideva sodelovanje predstavnikov delavcev pri upravljanju podjetij. predvideva prepoved diskriminacije pri zaposlovanju glede na nacionalnost, vendar le za

posebej določene poklice. Pariška pogodba dopušča svobodno gibanje le za delavce določenih poklicev, Rimska pogodba pa predvideva svobodno gibanje vseh delavcev (je veliko širša).

ohranja suverenost držav glede plač in socialne varnosti. Ne predvideva kake skupne (nadnacionalne) politike glede teh dveh vprašanj (to je tudi razlog, da ni prišlo do evropskega statuta rudarjev).

2. EVROPSKA GOSPODARSKA SKUPNOST (EGS) 1957

je bila ustanovljena z Rimsko pogodbo (1957). Po pogodbi je bila naloga EGS vzpostavitev skupnega trga in s pomočjo postopnega zbliževanja gospodarskih politik držav članic pospeševati usklajen razvoj gospodarskih aktivnosti v vsej skupnosti, stalno in usklajeno ekspanzijo, večjo stabilnost, pospešen dvig življenjske ravni in tesnejše sodelovanje med državami članicami. V EGS naj bi si prizadevali tudi dvigniti življenjsko raven prebivalstva.

Z namenom resnične vzpostavitve "skupnega trga" je bil cilj EGS zagotovitev visoke stopnje zaposlenosti - ta cilj naj bi uresničevali s svobodo gibanja oseb, delovanja Evropskega socialnega sklada in skupne politike poklicnega usposabljanja. V zvezi s svobodo gibanja oseb razlikuje Rimska pogodba med delavci in državljani držav članic. Svoboda gibanja delavcev temelji na načelu nediskriminacije glede na državljanstvo, svoboda državljanov držav članic, da

Jasna R.Z.

46


se gibljejo znotraj Skupnosti, pa se izraža v obliki pravice svobodno ustanavljati sedež in opravljati dejavnost.

VISOKA STOPNJA ZAPOSLENOSTI KOT CILJ EGS

I z p r e d a v a n j :Cilji EU na področju dela:

1. svoboda gibanja delavcev, pri čemer naj bi v skladu s t.i. direktivami odpravili vse možne diskriminacijske oblike in poleg migracije samega delavca zagotovili tudi možnost migracije njegovih družinskih članov. V okviru tega je bil ustanovljen Evropski socialni sklad, ki v okviru skupnosti spodbuja možnosti za lažje zaposlovanje in pospeševanje mobolnosti delavcev. Sklad skrbi zlasti za finančno podporo zaposlovanju in dodatno izobraževanje brezposelnih, zato je potrebno definirati, kdo je brezposelna oseba. Definicija določa, da se za brezposelno osebo šteje vsak, ki je dopolnil najmanj16 let in je prijavljen na uradu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve ter ni samozaposlen oz. je brez dela. Ta nova ureditev ne šteje več delno zaposlenih oseb med brezposelne! V okviru skupnosti pa se je pojavila tudi potreba o nujnosti poklicne mobilnosti delavcev. Zato se pojavljajo zahteve, da naj Evropski socialni sklad že v naprej preprečuje brezposelnost tako, da bo pravočasno ukrepal s prekvalifikacijami oz. dokvalifikacijami oseb.

2. skupna politika poklicnega usposabljanja - predvidena je v samem tekstu Rimske pogodbe, pri čemer naj bi vsaka država zagotavljala svojim državljanom pravico do poklicnega usposabljanja, predvsem pa omogočala učno izobrazbo učnemu osebju.

S v o b o d a g i b a n j a d e l a v c e v

Režim svobode gibanja delavcev je prva predvidela Pariška pogodba, vendar je bil ta režim omejen (veljal je le za delavce v premogovnikih in jeklarski industriji in to za določene poklice). Idejo o svobodi gibanja delavcev je prevzela tudi Rimska pogodba in določila, da bo svoboda gibanja znotraj EGS zagotovljena najpozneje ob koncu t.i. prehodnega obdobja (1970).

Svoboda gibanja delavcev pomeni odpravo kakršnekoli diskriminacije glede na državljanstvo delavcev držav članic v zvezi z zaposlovanjem, plačilom in drugimi delovnimi razmerami (2. tč. 48. čl. Rimske pog.). Prepoved diskriminacije velja za celotno delovno razmerje (za vse faze od sklenitve do prenehanja). Svoboda gibanja delavcev torej pomeni:1. odpravo diskriminacije pri zaposlovanju (enakost dostopnosti zaposlitve vseh državljanov

držav članic EGS ne glede na državljanstvo),2. odpravo diskriminacije v času trajanja zaposlitve.

Splošna opredelitev je dopolnjena v 3. tč. 48. čl. Rimske pogodbe - pravica do svobodnega gibanja delavcev obsega tudi pravico: javiti se (sprejeti) na dejansko ponujeno zaposlitev v drugi državi članici, prosto potovati po ozemlju držav članic zaradi zaposlitve, bivati v eni državi članici z namenom zaposlitve v skladu s predpisi, ki urejajo zaposlitev

domačih delavcev (ta pravica je razširjena tudi na ožje družinske člane), ostati na ozemlju ene od držav članic tudi po prenehanju zaposlitve v skladu s pogoji, ki jih

določi komisija s svojimi akti.

Svoboda gibanja delavcev je lahko omejena zaradi razlogov javnega reda, javne varnosti in zdravja (3 tč. 48. čl.), ne velja pa za zaposlitev v javnih službah (4 tč. 48. čl.).

Delavec (v smislu 48. čl. Rimske pog.) je vsaka oseba, ki opravlja ali namerava opravljati kakršnokoli delo na osnovi pogodbe o zaposlitvi (ne glede na obliko delovnega časa in ne glede na čas, za katerega je sklenjena) - odvisna je od delodajalca. "Kakršnokoli delo" - Rimska pogodba ni postavila omejitev glede na vrsto del, po Pariški pogodbi pa je bila svoboda gibanja delavcev omejena na določene poklice premogovniške in jeklarske industrije.

Jasna R.Z.

47


Ugodnosti svobode gibanja veljajo npr. tudi za sezonske in obmejne delavce, delavce na domu in stažiste. Ne veljajo pa za osebe, ki opravljajo samostojno poklicno dejavnost in za katere veljata svoboda ustanovitve oz. svoboda opravljanja storitev.

Rimska pogodba je predvidela postopno uresničevanje določb o svobodnem gibanju delavcev. Uresničevali naj bi jo na osnovi same Rimske pogodbe in na osnovi uredb in direktiv, ki jih sprejema Svet. Glede na sprejete uredbe in direktive razlikujemo 3 obdobja uveljavljanja svobode gibanja delavcev (po vsebini se nanašajo na odpravo diskriminacije pri zaposlovanju):

1. o b d o b j e : je povezano s sprejemom Uredbe št. 15 (1961) in Direktive (1961). Bistvo uredbe je bilo v tem, da je ohranjala načelo prioritete nacionalnih delavcev pred delavci iz držav članic skupnosti. Šele, če ni bilo dovolj domačih delavcev, je začela veljati svoboda gibanja. Direktiva se je nanašala na dokumente, ki so jih morali imeti delavci pri izstopu iz svoje države (potni list ali osebna izkaznica, ni pa mogoče zahtevati izstopne vize), ob vstopu v drugo državo (potni list ali osebna izkaznica, odpravila je vstopno vizo) in v času bivanja v njej (dovoljenje za bivanje, dovoljenje za delo).

2. o b d o b j e : je povezano s sprejemom Uredbe št. 38 (1964) in Direktive (1964). Z Uredbo so skušali odpraviti vse sledi diskriminacije, sprostiti migracijo stalnih, obmejnih in sezonskih delavcev ter olajšati uvedbo migracije družine delavca. Poudarek je bil na svobodi gibanja delavcev, na svobodni storitveni dejavnosti in svobodnem ustanavljanju podjetij na teritoriju druge države. Uredba je na področju zaposlovanja kot bistveno novost uvedla načelo prioritete delavcev iz držav članic skupnosti in odpravila načelo prioritete nacionalnih delavcev. Vsi delavci - državljani držav članic so imeli pravico zaposliti se na teritoriju ene od držav članic na objavljenem prostem delovnem mestu. S stališča MDP je pomemben korak naprej pravica delavca migranta, da s seboj pripelje svojo družino, ki se ima pravico nastaniti na teritoriju države uvoznice delovne sile, pod pogojem, da ima delavec zagotovljeno stanovanje. Država, v kateri pride do presežka delovne sile na določenem teritoriju ali v določenem poklicu, ima pravico začasno ustaviti svobodo gibanja in o tem mora obvestiti Komisijo. Možnost suspenza svobode gibanja ni veljala za: obmejne delavce, delavce, ki jih je na teritorij druge države napotil njihov delodajalec, delavce, ki so imeli nominativno ponudbo zaposlitve, delavce, ki so opravljali delo že več kot 1 leto in so še naprej želeli opravljati isti poklic.

Direktiva je urejala pravico zapustiti državo ob predložitvi osebne izkaznice ali potnega lista in izrecno omenjala pravico do vrnitve v matično državo. Glede vstopa na teritorij druge države je predpisovala predložitev osebne izkaznice ali potnega lista, ne pa tudi vstopne vize. Glede bivanja je določala, da je treba delavcu migrantu izdati dovoljenje za bivanje v enakem trajanju, kot velja dovoljenje za delo.

3. o b d o b j e : je povezano s sprejemom Uredbe št. 1612 (1968) in Direktive št. 360. Zanj je značilno popolno uresničenje svobode gibanja delavcev. Uredba je na področju zaposlovanja prinesla nekaj bistvenih novosti. Za državljane držav članic EGS je odpravila 2 to tedaj veljavni načeli (1 - delodajalec mora pri zaposlovanju tujih delavcev obvezno sodelovati z nacionalnim uradom za migracijo, 2 - zaposli lahko le delavca, ki ima dovoljenje za bivanje) - predvidela je le fakultativno sodelovanje z nacionalnim uradom za migracijo in odpravila dovoljenje za delo. Delavec mora imeti le dovoljenje za bivanje (z njim dokazuje, da lahko sklene pogodbo o zaposlitvi). S tako ureditvijo je za delavce držav članic Skupnosti odpravljen režim kontroliranega zaposlovanja - ta pa še vedno velja za druge tuje delavce. Uredba je ukinila pravico države, da enostransko začasno odpravi svobodno cirkulacijo - o morebitnem suspenzu in njegovem trajanju sedaj odločata komisija (na II. st. tudi ministrski svet). Države članice morajo odpraviti vse omejitve glede premeščanja svojih državljanov in članov njihovih družin. Delavec lahko svobodno zapusti teritorij države, da bi se zaposlil na teritoriju druge države, kar lahko vsakdo stori ob predložitvi osebne izkaznice ali potnega lista (ne potrebuje izstopne vize). Glede bivanja delavca je direktiva vpeljala novo dovoljenje - dovoljenje za bivanje državljana ene izmed držav članic EGS (izdali so ga ob predložitvi osebne izkaznice ali potnega lista in deklaracije o zaposlitvi ali potrdila o delu, ki ju je izdal delodajalec). Dovoljenje velja za celoten teritorij za dobo 5 let in je avtomatično obnovljivo.

Jasna R.Z.

48


Poleg odprave diskriminacije pri zaposlovanju je cilj svobode gibanja zagotovitev enakosti obravnavanja vseh državljanov držav članic EGS v času trajanja zaposlitve.

Uredba 1986 zagotavlja enakost obravnavanja v zvezi z individualno delovno pog. (delovne razmere in plačilo, dopust, reintegracija, ponovna zaposlitev po začasni brezposelnosti) in ga razširja tudi na kolektivna razmerja (npr. pravica državljanov držav članic, da se včlanijo v sindikalne organizacije in uresničujejo sindikalne pravice). Uredba določa tudi enakost obravnavanja v zvezi s pridobitvijo stanovanja in strokovnega izobraževanja (kot Uredba 1964).

Za resnično zagotovitev svobode gibanja je treba zagotoviti tudi ustrezen režim socialne varnosti. Rimska pog. predvideva, da na področju socialne varnosti Svet (na predlog Komisije) sprejema ukrepe, potrebne za utrditev svobodne cirkulacije, s katerimi vzpostavlja sistem, ki delavcem migrantom zagotavlja pravico do: seštevanja obdobij, na osnovi katerih se pridobi in ohrani pravica do dajatev ter izračunajo

dajatve, plačil dajatev osebam, ki prebivajo na teritoriju držav članic.

Tuj delavec, ki je državljan države članice Skupnosti, ima torej pravico do dajatev iz istega naslova kot domači delavec. Določeno je seštevanje vseh obdobij dela ali zavarovanja, ki se upoštevajo za pridobitev in izračun pravic. Rimska pog. pri tem ne predvideva oblikovanja posebnega sistema socialne varnosti za delavce migrante in harmonizacijo nacionalnih sistemov socialne varnosti, temveč le tesno sodelovanje na tem področju.

---V okviru EGS pa na področju socialne varnosti niso šli po poti urejanja s konvencijami, temveč so se odločili za uredbe. Tako je Svet sprejel Uredbo št. 3 (1958), katere cilj je bil zagotoviti uresničevanje svobode gibanja delavcev s pomočjo načela enakosti obravnavanja domačih in tujih delavcev v zvezi z dajatvami iz naslova socialne varnosti. Po uredbi za določanje pogojev za pridobitev pravic in višine dajatev načeloma velja pravo kraja opravljanja dela. Pozitivna stran te uredbe: poskušala je zagotoviti učinkovitejšo koordinacijo glede zakonov in pri delu upravnih aparatov.

Uredba št. 1408 o uporabi predpisov o socialni varnosti za delavce in člane njihovih družin, ki se gibljejo v okviru skupnosti (1971) je revidirala Uredbo št. 3. Stvarna pristojnost Uredbe št. 1408 – velja za vse sisteme socialne varnosti (ne glede na to, ali jih financirajo prek prispevkov socialno zavarovani ali ne). Določa krog oseb, za katere velja ta uredba (personalna veljavnost): delavci ali samozaposleni, za katere velja (ali je veljalo) pravo ene ali več držav članic in so državljani ene od držav članic ali so osebe brez državljanstva ali begunci, ki prebivajo na teritoriju ene izmed držav članic, ter člani njihovih družin in preživeli (upravičenci do družinske pokojnine). Uredba pokriva vse delavce, ki se gibljejo po teritoriju skupnosti. Nadomestila je obstoječe bilateralne in multilateralne pogodbe o socialni varnosti med državami članicami, razen nekaterih izjem (npr. ne nanaša se na obveznosti, ki izhajajo iz ratificiranih konvencij MOD). Uredba določa načelo, da je veljavno prav pravo kraja opravljanja dela – tudi v primeru, ko delavec ne prebiva v državi, v kateri dela. Uredba pa določa nekatere izjeme, ko se ne uporabi pravo kraja opravljanja dela.

E v r o p s k i s o c i a l n i s k l a d 1960

Je eden izmed treh skladov Skupnosti za strukturalno prilagajanje. Predvidela ga je Rimska pogodba, ki določa, da je naloga sklada spodbujati oz. omogočati znotraj Skupnosti možnosti za lažje zaposlovanje in pospeševati geografsko in poklicno mobilnost delavcev. Sredstva sklada naj bi bila namenjena za zagotovitev ponovne produktivne zaposlitve delavcev (na podlagi prekvalifikacije ali povračila stroškov za ponovno zaposlitev) in za odobritev pomoči v korist delavcev, katerih obseg dela se je zaradi prestrukturiranja podjetja zmanjšal oz. katerih delo je začasno nepotrebno (za ohranitev višine plač v času čakanja na ponovno polno zaposlitev).

Jasna R.Z.

49


Sklad naj bi sodeloval pri financiranju ponovnega poklicnega usposabljanja le pod pogojem, da je bilo brezposelne delavce mogoče zaposliti le v novih poklicih.Sklad je bil ustanovljen 1960. Na osnovi Rimske pogodbe je Svet sprejel Uredbo št. 9 (1960) in v njej med drugim določil, da se za brezposelnega delavca šteje vsakdo, ki je dopolnil najmanj 16 let in je prijavljen na uradu za delovno silo kot iskalec zaposlitve in je brez zaposlitve oz. ni samozaposlen.

Rimska pogodba je določila, da v sklad prispevajo države članice po določenem ključu, ki je upošteval ekonomski in socialni položaj posamezne države v času sklepanja Rimske pogodbe. S skladom upravlja Komisija. Sklad deluje posredno – na zahtevo držav članic avtomatično namenja sredstva posameznim državam članicam ali institucijam, ki so izvedle izobraževalne aktivnosti (ne pa neposredno brezposelnim delavcem).

Kot pozitivno stran sklada so v Skupnosti posebej poudarjali, da temelji na ideji o nujnosti tudi poklicne, ne le geografske mobilnosti delavcev. V prvem obdobju delovanja sklada pa pasivno pokrivanje stroškov držav za poklicno prekvalificiranje delavcev ni zadoščalo – sklad bi moral delovati tudi preventivno. S svojim delovanjem bi moral preprečevati brezposelnost. Da bi povečali učinkovitost delovanja sklada, je Svet (1971) sprejel sklep o reformi sklada – naloga sklada je bila sedaj resorbirati brezposelnost in strukturalno delno brezposelnost, ki obstaja na posameznih območjih Skupnosti in v ta namen sprejemati preventivne ukrepe za zagotovitev zaposlitve vsakomur, ki ustreza njegovim sposobnostim, in za zagotovitev nepretrganosti zaposlitve in dohodka.

S sklepom Sveta (1971) je bil spremenjen tudi način financiranja sklada – dobil je lastne vire (carine in predujme).

Konec leta 1988 je prišlo do obširne reforme vseh finančnih skladov Skupnosti – s tem so želeli zagotoviti, da bodo strukturalni skladi (tako so jih poimenovali v aktu) zaradi skladnejšega razvoja vplivali na krepitev gosp. In socialne kohezije Skupnosti in zmanjševanju razvojnih razlik med posameznimi območji. Sredstva skladov naj bi bila namenjena za realizacijo naslednjih ciljev:2. pospeševanje razvoja in strukturalno prilagajanje razvojno zaostalih območij,3. preusmerjanje območij, obmejnih območij ali delov območij, ki jih je prizadel industrijski

padec,4. boj zoper dolgotrajno brezposelnost,5. reforma skupne kmetijske politike.

S k u p n a p o l i t i k a p o k l i c n e g a u s p o s a b l j a n j a

Rimska pogodba je predvidela, da lahko Svet (na predlog Komisije in po posvetovanju z ekonomskim in socialnim odborom) sprejme splošna načela uresničevanja skupne politike poklicnega usposabljanja. Svet je (1963) sprejel sklep, v katerem je zapisanih 10 temeljnih načel, ki naj bi jih upoštevale države članice pri oblikovanju svoje politike poklicnega usposabljanja. Na kratko povzeta načela so (9):1. s skupno politiko poklicnega usposabljanja je treba razumeti skupno, skladno in napredno

akcijo - vsaka država določa programe dela v skladu z načeli sklepa;2. pravica do poklicnega usposabljanja;3. ob upoštevanju potreb gospodarstva sta za posameznika zelo pomembna usmerjanje in

informiranje o možnosti izobraževanja;4. komisija ima pravico do iniciative, lahko daje svetu ali državam članicam predloge glede

določenih ukrepov;5. pri sodelovanju s svetom in državami članicami mora komisija upoštevati rezultate študij in

raziskav, prosta sredstva izobraževanja, omogočati mora državam medsebojno informiranje;6. učnemu osebju je treba omogočiti ustrezno izobrazbo;7. postopoma je treba približati raven izobrazbe;8. upoštevati je treba tesno vez med izobraževanjem odraslih in readaptacijo;

Jasna R.Z.

50


9. če izobraževalne akcije podjetij pomenijo uresničevanje ciljev skupne politike, se lahko zagotovi skupno financiranje

Sklep enakopravno obravnava 2 vidika poklicnega usposabljanja:1. kolektivni vidik – kaže se v zahtevi, da je treba upoštevati potrebe gospodarstva;2. individualni vidik – razglaša pravico do poklicnega usposabljanja (izobraževanja,

izpopolnjevanja in prekvalificiranja) kot pravico vsakega posameznika.Iz tega je razvidno, da je poklicno usposabljanje tesno povezano z 2 temeljnima ciljema evropskega socialnega prava: svobodo gibanja delavcev in Evropskim socialnim skladom, po drugi strani pa je element aktivne politike zaposlovanja.

V Skupnosti menijo, da je poklicno usposabljanje pomemben dejavnik razvoja, zato so mu vedno posvečali posebno pozornost. Poklicno usposabljanje je bilo upoštevano z vidika učinkovitosti delovanja Evropskega socialnega sklada. V vsaki reformi sklada so posebno pozornost posvetili tudi vzpostavitvi učinkovitega sistema poklicnega usposabljanja, s čimer naj bi spodbujali razvoj s pomočjo boljše izrabe človeških virov.

Pravica do poklicnega usposabljanja je bila priznana v Listini Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev. Listina sedaj predstavlja temelj za nadaljevanje številnih aktivnosti, namenjenih poklicnemu usposabljanju (predvsem mladih).

SOCIALNA POLITIKA

P r v o o b d o b j e : 1958-1973

se začenja z vzpostavitvijo Skupnega trga na podlagi Rimske pogodbe. To je obdobje rasti, stopnja brezposelnosti je nizka. Vse aktivnosti Skupnosti v zvezi s socialnimi problemi so bile omejene predvsem na migracijo delavcev z območij, kjer je obstajal presežek delovne sile, na območje, kjer je delavcev primanjkovalo, in na koordinacijo socialne varnosti za delavce migrante. Rezultati aktivnosti za izboljšanje delovnih razmer pa so bili dokaj skromni, zato se je začelo uveljavljati spoznanje, da je treba skupno politiko Skupnosti postopno razširiti tudi na t.i. socialno področje (to se je odrazilo v nekaterih političnih deklaracijah). V tem času je prišlo tudi do reforme Evropskega socialnega sklada.

Rimska pogodba je predvsem gospodarska pogodba. Prvotni cilj EGS je bil vzpostavitev skupnega trga, socialna politika pa je ostala v pristojnosti samih držav članic.

Socialne določbe vsebuje III. Poglavje 3. dela Rimske pogodbe (naslov: »Socialna politika«). Pogodba določa (117.čl.), da države članice soglašajo, da je treba spodbujati izboljševanje življenjskih in delovnih razmer delovne sile in omogočiti njihovo izenačevanje v napredku. Tak razvoj bo rezultat skupnega trga (ki bo pospeševal harmonizacijo socialnih sistemov) in postopkov, predvidenih v pogodbi, in zbliževanja zakonskih, podzakonskih in administrativnih določb.

Socialna harmonizacija ni v Rimski pogodbi nikjer točno opredeljena.

Zbliževanju zakonodaj (urejeno v Rimski pogodbi) so namenjene direktive, ki jih soglasno sprejema Svet na predlog Komisije. Z zbliževanjem zakonodaj naj bi preprečevali konkurenco, ki lahko ogroža dobro funkcioniranje skupnega trga. Harmonizacija zakonodaj o socialnih vprašanjih, ki pretežno ne vplivajo na konkurenco, naj bi pomenila izenačevanje z zakoni, ki so za delavce najugodnejši. Harmonizacijo naj bi dosegli predvsem s priporočili in tudi mnenji. Pri harmonizaciji ne gre za unifikacijo – harmonizacija ne pomeni istovetnosti pravnih norm, temveč neko vrsto enakovrednosti (npr. v mezdah, v socialnih dajatvah delavcem, v socialnih bremenih podjetja).

Jasna R.Z.

51


Pogodba določa, da Komisija med državami članicami pospešuje tesno sodelovanje na socialnem področju, predvsem pa glede: zaposlovanja, delovnega prava in socialnih razmer, poklicnega usposabljanja in izpopolnjevanja, socialne varnosti, varstva pred nesrečami pri delu in poklicnimi boleznimi, higiene dela, sindikalne svobode in kolektivnega pogajanja. Komisija lahko izdela razne študije, organizira posvetovanja ter sprejema priporočila in mnenja (ta niso obvezna).

Iz letnih poročil Komisije o razvoju na socialnem področju Skupnosti je bilo razvidno, da se je Komisija (v obdobju 1958-1962) ukvarjala predvsem z zbiranjem primerjalne dokumentacije in zakonskih besedil ter statističnih podatkov o socialni varnosti v državah članicah, proučevala pa je tudi prakso izvajanja socialne varnosti. Pripravila je nekatere akte, ki naj bi neposredno vplivali na harmonizacijo nacionalnih predpisov.

Konferenca na vrhu 1969 v Haagu je pomenila odločilen preobrat v odnosu Skupnosti do socialne politike. Na konferenci so šefi držav in vlad soglasno sklenili, da mora Evropa dobiti »socialni obraz«, zato so potrdili, da je treba resnično usklajevati socialno politiko na ravni Evrope.

D r u g o o b d o b j e : 1974-1985

sovpada z gosp. recesijo, ki se odraža tudi v porastu brezposelnosti. Sprejeta je bila večina direktiv o harmonizaciji zakonodaj držav članic o varstvu zaposlitve delavcev, o higieni in varstvu pri delu ter o enakopravnosti ne glede na spol. Januarja 1974 je bil sprejet prvi resnični program socialne akcije Skupnosti (v obliki resolucije ga je sprejel Svet).

Obdobje 1974-1976: Program socialne akcije je za prvo 3-letno obdobje (do 1976) predvideval uresničitev naslednjih prioritetnih ciljev:1. dosego polne in boljše zaposlitve v Skupnosti,2. izboljšanje življenjskih razmer in ob njihovem napredku tudi njihovo harmonizacijo,3. večjo participacijo socialnih partnerjev v ekonomskih in socialnih odločitvah Skupnosti ter

delavcev v življenju v podjetjih.V programu so bili predlagani ukrepi, s pomočjo katerih naj bi Skupnost vodila bolj aktivno socialno politiko od tiste, predvidene v Rimski pogodbi.Za to obdobje je bilo značilno, da so bile na t.i. socialnem področju (v nasprotju z Rimsko pogodbo) prvič sprejete direktive (npr. Direktiva Sveta z dne 9. feb. 1976 o uresničevanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju, poklicnem usposabljanju in poklicnem napredovanju ter delovnih razmerah).

Obdobje 1977-1980: v Skupnosti so se morali spoprijemati s posledicami gospodarske in naftne krize ter predvsem s porastom brezposelnosti. Zato si je Komisija v okviru socialne politike zadala 5 ciljev: vrnitev k polni zaposlenosti, humanizacijo dela v vseh vidikih, borbo zoper diskriminacijo in neenakost kakršnekoli vrste, izboljšanje socialne varnosti in zdravja, večjo participacijo socialnih partnerjev na vseh ravneh. Kljub zastavljenim ciljem pa zaradi večanja brezposelnosti ni prišlo do dejanske širitve evropske socialne politike.

Obdobje 1980-1985: Komisija je Svetu predložila nekatere predloge pomembnih direktiv (npr. glede dela s krajšim časom, glede občasnega dela).

Leta 1985 je Komisija objavila Belo knjigo, ki je predstavljala temeljni program aktivnosti Skupnosti za to, da bi do leta 1992 uresničili notranji trg. V programu so prevladovali ekonomski vidiki razvoja Skupnosti in je bil usmerjen predvsem v liberalizacijo evropskega gospodarstva. Njegov glavni cilj je bil »enotni notranji trg, v katerem obstaja popolnoma svoboden pretok blaga, oseb, storitev in kapitala«. Bela knjiga se je omejila na tiste ukrepe, ki so neposredno potrebni za vzpostavitev velikega notranjega trga. Komisija je v Beli knjigi poudarila, da je treba odpraviti prepreke za svobodno gibanje delavcev in zaposlenih v svobodnih poklicih

Jasna R.Z.

52


(poenostavitev postopka za izdajo dovoljenj za bivanje, ureditev obdavčevanja delavcev in članov njihovih družin, vzpostavitev sistema primerljivosti strokovnih kvalifikacij in uvedba evropske »kartice o poklicni usposobljenosti«, več možnosti za svobodno gibanje zdravstvenih delavcev, vzajemno priznavanje univerzitetnih diplom). Tudi mobilnost študentov je potrebno pospešiti (da bi si pridobili »evropske izkušnje«) – pri tem lahko pomembno vlogo odigra sistem štipendiranja v drugih državah članicah. V zvezi z določanjem pravnega okvira za uspešnejše sodelovanje med podjetji pa je Komisija opozorila na nujnost, da se končno sprejme statut t.i. evropskega podjetja.

T r e t j e o b d o b j e : od Enotnega evropskega akta do Maastrichta

se začenja s sprejemom Enotnega evropskega akta (17.02.1986 ga je podpisalo 9 držav, 28.02.1986 še preostale 3 države članice, veljati začel 01.07.1987). Zanj so značilne razprave o socialni razsežnosti znotraj notranjega trga, o ekonomski in socialni koheziji v Skupnosti, o odpravljanju razlik v gosp. razvoju posameznih regij in o nujnosti postopne harmonizacije vsaj temeljnih vprašanj, ki so predmet delovnega prava (kar je pogoj za vzpostavitev evropskega trga dela) ter številne konkretne aktivnosti v zvezi s sprejemanjem »socialne zakonodaje« Skupnosti.

Z aktom so bile prvič revidirane ustanovne pogodbe vseh 3 evropskih skupnosti. V zvezi z dopolnitvijo ustanovne pogodbe EGS je akt predvidel postopno ustvarjanje notranjega trga Skupnosti, ki ga je opredelil kot območje brez notranjih meja, kjer je zagotovljen svoboden pretok blaga, ljudi, storitev in kapitala v skladu z določbami (Rimske) pogodbe.

Enotni evropski akt je potrdil cilje glede vzpostavitve enotnega evropskega trga do leta 1992 v skladu s programom akcije, ki ga je nakazala že Bela knjiga – njegova naloga torej ni bila določiti neke vrste ciljev v zvezi z izgradnjo Skupnosti ali celo organizirati Evropsko zvezo. Akt je še vedno odražal dejstvo, da v Skupnosti ni soglasja o neki skupni socialni politiki, vendar pa so sestavljalci delno upoštevali številne kritike (npr. da je bil v Beli knjigi dan prevladujoč pomen gosp. vidikom bodočega notranjega trga). Delovanje notranjega trga ni odvisno le od ustrezne gosp. politike. Zelo pomembne so med seboj usklajene politike na različnih področjih (tudi na t.i. socialnem).

Novosti v postopku sprejemanja odločitev Sveta

V želji, da se okrepi učinkovitost postopka odločanja na ravni Skupnosti, so bile dopolnjene odločbe o skupnih pravilih, ki se nanašajo na zbliževanje zakonodaj III. Dela Rimske pogodbe. Za odločanje Sveta o ukrepih za vzpostavitev notranjega trga in nekaterih drugih vprašanjih je bilo namesto prejšnjega konsenza z novim členom vpeljano pravilo kvalificirane večine. Novo pravilo naj bi veljalo tudi za odločanje o vprašanjih, ki zadevajo delovno okolje (vendar le v smislu varnosti, varstva okolja in varstva potrošnikov).

Kljub novi ureditvi je bilo ohranjeno odločanje Sveta s konsenzom za vprašanja svobodnega gibanja oseb in za druge odločitve o zbliževanju zakonodaj, predvsem pa glede urejanja pravic in interesov zaposlenih oseb.

Druga novost glede postopkov odločanja: postopek sodelovanja parlamenta v postopku sprejemanja direktiv Sveta za zbliževanje zakonodaj držav članic.

Dopolnjeno poglavje o socialni politiki

Poglavje Rimske pogodbe o socialni politiki je bilo dopolnjeno z dvema členoma. Nov 118. A člen je določil, da bodo države članice posvečale posebno pozornost spodbujanju izboljševanja delovnega okolja in s tem zdravja in varnosti delavcev. Njihov cilj bo harmonizacija pogojev na tem področju ob ohranitvi že doseženih izboljšav. Zato bo Svet (na predlog Komisije, v sodelovanju z Evropskim parlamentom in po posvetovanju z Ekonomskim socialnim odborom) s kvalificirano večino sprejemal direktive, ki bodo vsebovale minimalne določbe, ki jih je mogoče postopno uporabljati (glede na pogoje in tehnične predpise v posamezni državi članici). Države

Jasna R.Z.

53


članice pa bodo lahko ohranile ali sprejele strožje ukrepe za varstvo delovnih razmer, ki so v skladu z Rimsko pogodbo. Nov 118. B člen je predvidel, da si bo Komisija prizadevala razviti dialog med delodajalci in delavci na evropski ravni (socialni partnerji), ki naj bi vodil k uveljavitvi evropske kolektivne pogodbe.

Novo poglavje o gospodarski in socialni koheziji

V III. Delu je bila Rimska pogodba dopolnjena z novim podnaslovom Gospodarska in socialna kohezija. Sestavljalci enotnega evropskega akta so upoštevali dejstvo, da lahko uvedba notranjega trga poveča neravnovesje na škodo manj razvitih držav članic. V 130. A členu sta bila poudarjena skladen razvoj Skupnosti ter regionalna politika, katere cilj je zmanjšati razkorak med gosp. razvitimi in manj razvitimi območji.

Listina Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev

Na Hanoverskem vrhu 1988 je Svet poudaril pomen socialnih vidikov notranjega trga, od katerega bi morali imeti korist vsi državljani. Pri tem ne gre le za izboljšanje delovnih in življenjskih razmer, temveč tudi za dvig standardov o zdravju in varstvu na delovnem mestu. Komisiji je bila naložena izdelava primerjalne študije o delovni zakonodaji v državah članicah. Evropski Svet je na vrhu v Strasbourgu 1989 sprejel dokončen tekst Listine Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev, vendar je bila sprejeta le v obliki deklaracije (in ob vzdržanem glasu Združenega kraljestva).

Listina je torej dokument, ki ni pravno zavezujoče narave (dokument politične narave). Je akt sui generis, ki ga ustanovitvene pogodbe ne predvidevajo. Izraža politično voljo 11 držav članic, da bodo v bodoče sprejemale iniciative Komisije glede socialnih vprašanj. Listina je svečana razglasitev temeljnih načel, na katerih bo slonela socialna politika Skupnosti.

V listini so ponovno potrjene temeljne socialne pravice delavcev na 12 področjih (svoboda gibanja, zaposlovanje in plačevanje, izboljševanje delovnih razmer, socialno varstvo, svoboda združevanja in kolektivno pogajanje, poklicno usposabljanje, enako obravnavanje moških in žensk, informiranje, posvetovanje in participacija delavcev, zdravstveno varstvo in varstvo pri delu, varstvo otrok in mladine, varstvo starejših oseb, varstvo invalidnih oseb).

V zvezi z listino je treba opozoriti na sprejeto načelo subsidiarnosti. Uresničevanje socialnih pravic je v prvi vrsti odgovornost držav članic, njihovih konstitutivnih delov in socialnih partnerjev. Pristojni organi skupnosti naj bi sprejemali ustrezne ukrepe le tedaj, kadar je cilje (ki naj bi jih v Skupnosti dosegli) lažje uresničevati na ravni Skupnosti kot na ravni posamezne države članice.

»Zakonodajne« aktivnosti Skupnosti na socialnem področju

Prvotno v Skupnosti niso predvideli neke skupne socialne politike, ta ideja se je uveljavila šele postopoma. V 2. polovici 70. let je bila povečana »zakonodajna« aktivnost (sprejem nekaterih pomembnih direktiv), ki pa je bila na začetku 80. let praktično zaustavljena (Svet zaradi potrebnega soglasja ni sprejel nekaterih predlogov Komisije).Različna strokovna stališča so bila rezultat objektivnih analiz revidirane Rimske pogodbe kot pravnega temelja za delovanje Skupnosti na socialnem področju, nekatera so bila pogojena z različnimi političnimi stališči držav članic o pomenu upoštevanja socialnih razsežnosti pri uvajanju notranjega trga. Koliko so bila posamezna izmed njih utemeljena, najlepše kažeta aktivnost Komisije in pravni ukrepi, ki jih je do začetka 1992 sprejel Svet. V nadaljevanju je shematičen prikaz aktivnosti Skupnosti v zvezi z uveljavljanjem t.i. socialne razsežnosti po posameznih področjih.

1. Trg dela: Komisija vsako leto pripravi poročilo o zaposlenosti v Evropi (v skladu s programom akcije za realizacijo temeljnih načel iz Listine Skupnosti o temeljnih socialnih

Jasna R.Z.

54


pravicah delavcev). Kot je bilo predvideno v programu akcije, so v Skupnosti sprejeli vrsto akcijskih programov za odpiranje novih delovnih mest za določene skupine oseb. Pomembne so vse aktivnosti Komisije za spremljanje in ocenjevanje delovanja Evropskega socialnega sklada in opravljene reforme vseh strukturalnih skladov (glej pogl. o Evropskem socialnem skladu).

2. Zaposlovanje in plače: v akcijskem programu je Komisija predvidela oblikovanje mnenja o zagotavljanju pravičnih plač v državah članicah. Glede pojava vedno večjega števila različnih vrst pogodb o zaposlitvi (»atipične oblike dela«) je sprejela stališče, da bi Skupnost morala zagotoviti minimalno raven konsistence med temi različnimi vrstami pogodb ter povečati transparentnost trga dela. V skladu s programom je Komisija 1991 izdelala predlog mnenja o pravičnih plačah. Leta 1991 je Svet sprejel direktivo št. 383 o dodatnih ukrepih za spodbujanje večje higiene varstva pri delu delavcev s pogodbo o zaposlitvi za določen čas ali pogodbo za občasno zaposlitev, po kateri je treba omenjenim delavcem zagotoviti enake pogoje glede zdravja in varstva pri delu kot drugim delavcem v podjetju, saj ne sme biti različnega obravnavanja.

3. Boljše življenjske in delovne razmere: V okviru tega področja so se v Skupnosti ukvarjali predvsem s posameznimi vidiki razporejanja delovnega časa, z revizijo norm o presežnih delavcih in problemom dokazovanja posameznih pravic iz delovnega razmerja. Sprejeli so nekatere direktive.

4. Svoboda gibanja delavcev: Zelo je pomembno, da je svoboda gibanja delavcev omenjena na prvem mestu v Listini o temeljnih pravicah delavcev. Opredeljena je kot pravica vsakega delavca do svobode gibanja po vsem teritoriju Skupnosti, ki pa je lahko iz upravičenih razlogov omejena (javni red, javna varnost, javno zdravje). Na podlagi te pravice bosta vsakemu delavcu dostopna vsak poklic ali zaposlitev v skladu z načeli enakega obravnavanja pri zaposlovanju, delovnih razmerah in socialni varnosti v državi »gostiteljici«. Poleg tega svoboda gibanja po Listini obsega še: harmonizacijo pogojev za prebivanje v vseh državah članicah (predvsem tistih v zvezi z združevanjem družine), odpravo ovir, ki so posledica nepriznavanja diplom ali enakovrednih poklicnih kvalifikacij ter izboljševanje življenjskih delovnih razmer obmejnih delavcev.

5. Socialno varstvo: V Skupnosti ugotavljajo, da se sistemi socialne varnosti po posameznih državah članicah vedno bolj razlikujejo in da bi težko govorili o kakršnemkoli zbliževanju, ki ga je kot cilj postavila Rimska pogodba. Razlike so konceptualne narave (vloga državne regulative, način financiranja, raven dajatev itd.) in kvalitativne narave. Upoštevajoč to dejstvo, so v Listini Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev zapisali, da ima vsak delavec v Skupnosti v skladu z ureditvijo v posamezni državi pravico do ustreznega socialnega varstva in mu gre ustrezna raven dajatev iz socialne varnosti. Kdor pa ni sposoben vstopiti (ali ponovno vstopiti) na trg dela in nima sredstev za preživljanje, mora dobiti zadostna sredstva in socialno pomoč. V Skupnosti posebno pozornost posvečajo tudi problemu revščine in sprejemajo posebne akcijske programe za ekonomsko in socialno integracijo najrevnejših slojev prebivalstva.

6. Svoboda združevanja in kolektivno pogajanje: Gre za področje, ki ga v Skupnosti povezujejo s vprašanjem t.i. socialnega dialoga. Kolektivne pogodbe kot temeljni kamen gospodarstva Skupnosti naj bi določale tisti okvir, ki je potreben za uveljavitev »velikega trga«. Kolektivne pogodbe na evropski ravni (v oblikah okvirnih pogodb) lahko prispevajo k zbliževanju sistemov delovnega prava držav članic in so lahko sredstvo za oblikovanje socialne politike, ki bi jo izvajali z zakonodajo Skupnosti. Socialni dialog zaenkrat (op. knjiga iz 1993) še ni dosegel tiste ravni, da bi prišlo do vsesplošne prakse sklepanja kolektivnih pogodb. Kolektivnemu pogajanju nasprotuje zlasti delodajalska stran (mnenja so, da sta socialni dialog in kolektivno pogajanje 2 različna procesa z različnimi cilji, ki ju ni mogoče mešati med seboj, poleg tega pa niso zagotovljeni osnovni pogoji za pogajanja – polna reprezentativnost, mandat, zagotovilo, da se bo dogovorjeno izvajalo ter, da je v Evropi težnja decentraliziranega kolektivnega pogajanja – sklepanje evropskih kolektivnih pogodb pa bi pomenilo centralizacijo). Kljub temu, da ostaja funkcija socialnega dialoga nejasna in da delodajalci v zasebnem sektorju niso naklonjeni kolektivnemu pogajanju, je 1991

Jasna R.Z.

55


vendarle prišlo do sporazuma med socialnimi partnerji o začetku kolektivnega pogajanja na evropski ravni. Pod vplivom tega sporazuma je bil sestavljen Sporazum o socialni politiki (v Maastrichtu ga je sprejelo 11 držav članic).

7. Informiranje, posvetovanje in participacija delavcev: 1980 je bil predložen predlog direktive (Vredeling predlog) o informiranju in posvetovanju z delavci v transnacionalnih podjetjih, ki imajo svoje podružnice v državah članicah Skupnosti, pri čemer ni pomembno, ali je sedež družbe-matere v državi članici ali v tretji državi. Ker je participacija v Skupnosti zelo »konfliktna« tema, je bil prvotni predlog nekajkrat spremenjen in dopolnjen. Očitno je, da normativna dejavnost Skupnosti v zvezi z uvajanjem participacije delavcev v transnacionalnih podjetjih v Evropi ni uspešna. Obstajajo pa posamezni primeri, da so v nekaterih transnacionalnih družbah sprejeli posebne kolektivne pogodbe in v njih predvideli evropske delavske svete (nekakšne posvetovalne organe), v katerih sodelujejo predstavniki nacionalnih sindikatov (npr. družba Volkswagen).

8. Enako obravnavanje moških in žensk: V Skupnosti na tem področju poudarjajo relativno velik korak naprej, uspeh pa pripisujejo naslednjim dejstvom: neposredni uporabnosti določil 119. čl. Rimske pogodbe o enakem plačilu moških in

žensk za delo enake kakovosti, nekaterim pomembnim odločbam Sodišča, stalnim prizadevanjem Komisije v zvezi s sprejemanjem različnih pravnih aktov, s

katerimi naj bi zagotovili osnovo za uresničevanje načel, zapisanih v Listini Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev.

Sprejete so bile nekatere direktive.

9. Poklicno usposabljanje.

10. Zdravje in varnost pri delu: Izboljševanje delovnih razmer in norm o zdravju in varnosti pri delu sodi med najpomembnejše cilje socialne politike Skupnosti. V novejšem času je posebna pozornost posvečena novim delovnim procesom in uvajanju novih tehnologij, ki seveda pogojujejo zagotavljanje ustreznih delovnih razmer in splošnega varstva delavcev. Gre za področje, na katerem je bila v skladu z Rimsko pogodbo sprejeta cela vrsta direktiv, ki so pomenile začetek harmonizacije minimalnih evropskih norm. Po sprejemu Enotnega Evropskega akta je bila zakonodajna aktivnost Skupnosti še pospešena. Po vsebini je možno v novejšem času sprejete direktive razdeliti v 2 skupini: tiste, ki na splošno urejajo varstvo pri delu in tiste, ki se nanašajo na rizike v posameznih industrijskih dejavnostih. Pri tem posamezne direktive le dopolnjujejo nekatere starejše direktive. Kot temeljno splošno direktivo o zdravju in varstvu delavcev pri delu lahko štejemo Direktivo Sveta o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljševanja varnosti in zdravja delavcev pri delu (1989, imenujejo jo tudi okvirna direktiva). V skladu z njo je bila sprejeta še vrsta t.i. individualnih direktiv, ki se nanašajo na minimalne pogoje glede varstva pri delu na delovnem mestu, na minimalna zaščitna sredstva na delovnem mestu ter na minimalne pogoje glede zdravja in varstva pri delu v posameznih dejavnostih, poklicih oz. na posameznih delovnih mestih. Uspešna prizadevanja Skupnosti glede harmonizacije predpisov s področja varstva pri delu odraža tudi dejstvo, da načrtujejo ustanovitev Evropske agencije za varnosti in zdravje pri delu.

11. Pravice in varstvo otrok in mladine: to varstvo je uvrščeno v Listino o temeljnih socialnih pravicah delavcev, v Skupnosti pa razmišljajo o sprejemu direktive, ki bi se nanašala na zbliževanje zakonov držav članic o varstvu mladine.

12. Starejše osebe.

13. Invalidne osebe: V Skupnosti so doslej sprejeli 3 akcijske programe za invalidne osebe (HELOS programi), leta 1986 pa je Svet sprejel tudi priporočilo o zaposlovanju invalidnih oseb v Skupnosti.

Č e t r t o o b d o b j e : po Maastrichtu

Jasna R.Z.

56


I z p r e d a v a n j :Maastrichtska pogodba je prinesla novosti v samih postopkih sprejemanja odločitev in bistveno dopolnila poglavja o socialni politiki. Prvo področje je izboljševanje delovnega okolja in s tem varstva in zdravja delavcev. Drugo področje: prizadevanja za dialog med delodajalci in delavci na evropski ravni (kolektivne pogodbe).

Listina o skupnosti o temeljnih pravicah delavcev - sprejeta 1989 v Strasbourgu in izraža politično voljo držav članic, da bodo v prihodnje sprejemale skupne odločitve o socialnih vprašanjih, Večina teoretikov meni, da je to temelj pri uveljavljanju socialne dimenzije v okviru EU. Tudi v tem primeru upoštevamo načelo subsidiarnosti - najprej državna regulativa, nato obvezne skupno dogovorjene norme.Februarja 1992 so evropski zunanji in finančni ministri v Maastrichtu podpisali Pogodbo o Evropski zvezi, s katero so bile drugič doslej spremenjene in dopolnjene ustanovitvene pogodbe vseh 3-h gospodarskih skupnosti (Evropska skupnost za premog in jeklo, EGS, Evropska skupnost za atomsko energijo - EURATOM) ter je bila vzpostavljena politična in monetarna zveza. Ta nova pogodba predstavlja pomemben temelj za nadaljno povezovanje držav članic na različnih področjih politike (vključno z gospodarsko, denarno in zunanjo, uvajanjem evropskega državljanstva itd.).

Spremembe in dopolnitve Rimske pogodbe

Izraz »EGS« je sedaj nadomeščen z izrazom »Evropska skupnost«. (EU) V novem 3. členu so naštete aktivnosti Skupnosti, s katerimi naj bi uresničevala svoje glavne

naloge (med drugimi: vzpostavitev notranjega trga, za katerega je značilna odprava vseh ovir med državami članicami za svobodo gibanja oseb, blaga, storitev in kapitala; sprejemanje ukrepov za vstop in gibanje oseb znotraj notranjega trga).

Nekdanji naslov »Socialna politika« iz III. dela Rimske pogodbe je bil nadomeščen z naslovom »Socialna politika, vzgoja, poklicno usposabljanje in mladina« (nekateri členi so ostali nespremenjeni). Spremenjene in dopolnjene so bile določbe o Evropskem socialnem skladu.

Tretji del Rimske pogodbe je bil dopolnjen z novi naslovom »Javno zdravstvo«. Predvideno je, da bo skupnost prispevala k zagotavljanju visoke ravni varstva človekovega zdravja tako, da bo spodbujala sodelovanje med državami članicami in jim pri tem po potrebi nudila pomoč. Njene aktivnosti bodo usmerjene v preprečevanje bolezni, vključno z zasvojenostjo z drogami tako, da bo podpirala raziskave, informiranje in zdravstveno vzgojo.

Protokol in Sporazum enajsterice o socialni politiki ter Protokol o ekonomski in socialni koheziji

Kljub vsaj načelnemu soglasju držav članic o nadaljnji integraciji na najrazličnejših področjih in kljub nekaterim sprejetim ciljem (med njimi o pospeševanju usklajenega gosp. in socialnega napredka), ni prišlo do soglasja držav članic o kakšni bistveni spremembi Rimske pogodbe glede določb o socialni politiki. Združeno kraljestvo VB in Severna Irska sta nasprotovala kakršnikoli pospešeni harmonizaciji vprašanj, ki so ključnega pomena z vidika politike socialne varnosti in politike zaposlovanja oz. delovnih razmer (zavzemala sta se za počasnejšo harmonizacijo zakonodaj s področja dela in socialne varnosti in sploh nasprotovala kakršnikoli zakonodaji Skupnosti, npr. v zvezi z delovnim časom, pravicami do materinstva). Zato je preostalih 11 držav članic sprejelo Protokol o socialni politiki (kot aneks k Pogodbi o evropski zvezi) in Protokol o gospodarski in socialni koheziji. S temi akti so potrdili politično voljo, da je treba v postopku nadaljnje integracije v Evropi zagotoviti pomembnejšo vlogo Listine skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev in zagotoviti pogoje za uresničevanje v listini zapisanih pravic.

V bodoče naj bi dvanajsterica (op. sedaj 15) nadaljevala s sprejemanjem ukrepov socialne politike v skladu z nespremenjenimi določbami Rimske pogodbe. Poleg tega bo lahko 11 držav

Jasna R.Z.

57


članic na osnovi obvezujočih pravil, ki jih predstavljajo zgoraj omenjeni akti (pod pogojem, da bodo Pogodbo o evropski zvezi ratificirale vse države članice) pospešile harmonizacijo področja socialne varnosti in dela in tako nadaljevale pot, ki je bila zastavljena z Listino Skupnosti o temeljnih pravicah delavcev (1989).

V Sporazumu o socialni politiki med državami članicami Evropske skupnosti (z izjemo Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske) so kot cilji Skupnosti in držav članic navedeni naslednji: pospeševanje zaposlovanja, boljše življenjske in delovne razmere, primerno socialno varstvo, dialog med managementom in delavci, razvoj človeških potencialov zaradi trajne visoke zaposlenosti in borbe zoper izključitev s

trga dela.V Sporazumu je na novo opredeljena vloga socialnih partnerjev. Tako bo po novem imela Komisija nalogo pospeševati posvetovanja z managementom in delavci na ravni Skupnosti, pri tem pa bo lahko sprejela kakršenkoli ustrezni ukrep za lažji dialog. Morala pa bo zagotoviti uravnoteženo pomoč obema stranema. Komisija se bo morala posvetovati s socialnima partnerjema o možni usmeritvi aktivnosti Skupnosti, preden bo predlagala kakršenkoli akt s področja socialne politike.

KONFERENCA O VARNOSTI IN SODELOVANJU V EVROPI

I z p r e d a v a n j :V okviru te konference so najpomembnejša vprašanja v treh različnih sklopih:1. zagotavljanje miru2. gospodarsko sodelovanje3. človekove pravice (knjiga str. 164 - 10 alinej)

Poleg Sveta Evrope in ES je Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi tretji – najširši okvir, v katerem razpravljajo o ekonomskih in socialnih vprašanjih ter poudarjajo, da je spodbujanje varstva socialnih pravic zelo pomembno.

Proces političnega in gospodarskega sodelovanja v Evropi (imenovan Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi) se je začel v začetku 70. let, ko je prišlo do popuščanja napetosti v odnosu med V in Z. Konferenca je začela z delom 1973 – sklepni dokument, na kratko imenovan tudi Helsinška listina, pa je bil sprejet 1975. Na konferenci v Helsinkih je sodelovalo 35 evropskih držav (z izjemo Andore) + ZDA in Kanada. Obravnavali so najpomembnejša vprašanja sodelovanja v Evropi, ki so jih razvrstili v 3 t.i. »košare«: zagotavljanje miru, gospodarsko sodelovanje in človekove pravice. Tudi Sklepna listina helsinške konference se nanaša na naslednje sklope vprašanj: varnost v Evropi, sodelovanje v gospodarstvu, znanosti in tehnologiji ter pri varstvu okolja, varnost in sodelovanje v Sredozemlju ter humanitarna in druga področja. Na nacionalni ravni pa naj bi zainteresirane države v skladu z bilateralnimi in multilateralnimi sporazumi pazile na uresničevanje nekaterih ciljev, naštetih v listini.

Glede pravne narave helsinške listine so mnenja različna – mogoče pa je pritrditi tistim, ki trdijo, da gre v primeru Sklepne listine za pravni dokument, ki sicer ni obvezujoč, vendar pa v določeni meri obvezuje države udeleženke. Vsebuje namreč plan akcij in program celotnih bodočih interesov v Evropi, njuno uresničevanje pa bo odvisno od procesa kontinuitete Konference.

I z p r e d a v a n j :Pravna narava Helsinške listine: sovjetski teoretiki zagovarjajo stališče, da je njena vsebina neposredno pravno zavezujoča, ameriški pa trdijo, da gre le za priporočilo. Evropski teoretiki

Jasna R.Z.

58


imajo vmesno stališče - da torej ni direktno pravno obvezujoč dokument, vendar pa ima originarno pravno moč, ki listino dviguje nad običajne mednarodne pogodbe.

V določbah Sklepne listine helsinške konference o kontinuiteti Konference so se države udeleženke soglasno zavezale, da bodo nadaljevale z rednimi sestanki (na ravni predstavnikov, ki jih bodo določili ministri za zunanje zadeve). Tako so bile doslej sklicane konference na vrhu v Beogradu (1977/78), Madridu (1980/83), Dunaju (1986/89) in Parizu (1990). Rezultat vseh srečanj so bili soglasno sprejeti sklepni dokumenti o vprašanjih, ki so bila predmet razprave. Zanimivo je, da so vedno posegli tudi v probleme delavcev migrantov.

Konferenca kot kontinuiran proces sodelovanja v Evropi predstavlja sredstvo za »vseevropsko intitucionalizacijo«. Gre za gibčen in neobvezujoč forum, na katerem sprejemajo politične odločitve, ki služijo kot temelj za delo drugih evropskih organizacij.

BILATERALNI SPORAZUMIIN NJIHOVO RAZMERJE DO DRUGIH VIROV MDP

I z p r e d a v a n j :Dvostranski sporazumi so bili prvi viri MDP, ker so urejali najprej odnose na relaciji delavec - lastna oz. tuja država, kasneje pa tudi dajatve socialne varnosti. V bivši SFRJ smo imeli vrsto dvostranskih pogodb, ki so danes veljavne tudi v RS, vendar ugotavljamo, da so iz dveh različnih vidikov že neustrezni:a) zastarelost določil, zklasti najstarejših bilateralnih konvencij,b) bilateralne pogodbe so bile glede nivoja določil znižane na povprečje celotne SFRJ, kar

pomeni, da s tega vidika danes moramo revidirati te pogodbe in zagotoviti ustreznejšo raven pravic.

Bilateralne sporazume delimo na več skupin:1. splošne in posebne konvencije2. konvencije, ki temeljijo na: načelu zavarovanja, na načelu teritorialnosti3. sporazumi o prevzemanju dajatev iz socialnega zavarovanja4. sporazumi o brezplačnem zdravljenju diplomatskega in konzularnega osebja

Bilateralni sporazumi s področja zaposlovanja in socialne varnosti so v okviru regionalnih virov MDP in tudi sicer najstarejša oblika mednarodnega urejanja vprašanj v zvezi z delom. Zaradi samega števila in svoje učinkovitosti še danes predstavljajo zelo pomemben del MDP (tistega dela, ki se ukvarja s položajem in socialno varnostjo delavcev migrantov in njihovih družinskih članov v času, ko delajo v tujini, in v času povratka v domovino). Z bilateralnim sporazumom o socialni varnosti v širšem pomenu besede razumemo: konvencijo oz. sporazum, splošni administrativni sporazum o izvajanju konvencije ter posebne administrativne sporazume o izvajanju posameznih določb konvencije oz. splošnega administrativnega sporazuma. Vsaka država emigracije poskuša zagotoviti varstvo svojih državljanov, zaposlenih v tujini, tudi prek sklepanja bilateralnih konvencij in sporazumov o zaposlovanju in socialni varnosti. Nekdanja SFRJ je po II. sv. vojni sklenila splošne bilateralne konvencije o socialnem zavarovanju s 7 državami, obstaja pa še vrsta drugih delnih bilateralnih sporazumov. Z vidika Slovenije kot pravne naslednice nekdanje SFRJ je treba ugotoviti, da je mnogo teh konvencij in sporazumov (ki veljajo sedaj na podlagi aktov o notifikaciji) že zastarelih, zato si bo prizadevala skleniti nove ali doseči njihove spremembe in dopolnitve.

Bilateralne sporazume v teoriji razvrščajo glede na obliko in vsebino v naslednje skupine:1. Splošne in posebne konvencije: splošne se nanašajo na vsa vprašanja, ki se pojavljajo v

odnosih med državami glede zagotavljanja socialne varnosti; posebne pa se nanašajo na reševanje posameznih vprašanj oz. na posamezne panoge socialne varnosti, lahko pa tudi na samo migracijo zaradi zaposlitve.

2. Konvencije, ki temeljijo na načelu zavarovanja in Konvencije, ki temeljijo na načelu teritorialnosti: po načelu zavarovanja nosi stroške dajatev podpisnica oz. nosilec zavarovanja v državi, kjer je upravičena oseba zavarovana, po načelu teritorialnosti pa nosi stroške dajatev tista država oz. nosilec zavarovanja s teritorija, kjer je nastal zavarovani primer. Obstajajo tudi konvencije, v katerih je za nekatere dajatve upoštevano eno, za druge dajatve pa drugo načelo.

Jasna R.Z.

59


3. Sporazumi o prevzemanju dajatev iz socialnega zavarovanja: z njimi vsaka država podpisnica proti odškodnini ali brez nje prevzame v svoje breme vse pričakovane in dospele terjatve svojih državljanov iz zavarovanja druge države podpisnice.

4. Sporazumi o brezplačnem zdravljenju diplomatskega in konzularnega osebja.

Bilateralni sporazumi in konvencije temeljijo na načelu recipročnosti , po katerem velja načelo enakega obravnavanja oz. celotna ureditev pravic in obveznosti v zvezi z migracijo le za državljane držav podpisnic. V odnosih med 2 državama vzpostavljajo poseben režim za migracijo. Ker se pri njihovem sprejemanju in uresničevanju srečujeta le 2 pravna sistema, so lahko veliko konkretnejši od npr. multilateralnih sporazumov (ti morajo upoštevati razlike med večjim številom nacionalnih sistemov, zato pogosto vsebujejo le t.i. minimalne norme). Upoštevati je treba, da je stopnja razvoja držav podpisnic zelo različna in da kljub kompromisom prevladujejo interesi gospodarsko razvitejših držav. Zato so pri zagotavljanju enakopravnejšega položaja pogodbenih strank pomembne univerzalne in multilateralne norme z načeli, priznanimi na višji ravni.Pri urejanju vprašanj, povezanih z migracijo delovne sile, imajo bilateralni sporazumi več funkcij: vodijo k nujnemu prilagajanju različnih nacionalnih zakonodaj, dopolnjujejo veljavne mednarodne norme , ko urejajo načine uresničevanja nekaterih že

uveljavljenih mednarodnih načel, povratno vplivajo na razvoj MDP ob konkretizaciji univerzalnih in multilateralnih norm

(univerzalne in multilateralne norme so mnoga načela, pomembna z vidika varnosti delavcev migrantov, prevzele od bilateralnih sporazumov).

Multilateralni sporazumi lahko izvajajo koordinacijo pri uresničevanju bilateralnih sporazumov med več državami, da bi omogočili delavcu, ki je delal v teh državah, upoštevanje zavarovalnih obdobij, dopolnjenih v vseh državah podpisnicah multilateralnega sporazuma. Ti sporazumi izrecno predvidevajo razširitev uporabe vseh bilateralnih konvencij, sklenjenih med podpisnicami določenega multilateralnega sporazuma, na državljane vseh teh držav, ki so spadali ali spadajo pod dvoje ali več nacionalnih zakonodaj o socialni varnosti teh držav.

Vloga bilateralnih konvencij pri urejanju migracij je omejena. V praksi države z njimi urejajo samo nekatera, za delavce migrante pomembna vprašanja (zlasti vprašanja v zvezi s postopkom prehoda iz ene v drugo državo in v zvezi z zaposlovanjem, varstvo človekove osebnosti na njegove materialne eksistence, pravice v zvezi s socialno varnostjo). Konvencije o zaposlovanju v precejšnji meri opravljajo funkcijo nadzora nad gibanjem delovne sile (pri tem upoštevajo predvsem interese države imigracije). Konvencije ne upoštevajo nekaterih temeljnih človekovih pravic (delavec migrant je obravnavan kot »delavec«, manj pa kot »človek«). V tem jih lahko bistveno dopolnjujejo multilateralne in univerzalne norme. Pozitiven vpliv pa imajo lahko multilateralne in univerzalne norme tudi takrat, ko pride do revizije zastarelih, pomanjkljivih in za delavce ne več ugodnih bilateralnih sporazumov.

Bilateralni sporazumi danes ne bi več zadoščali kot edini mednarodni pravni vir za urejanje številnih problemov glede migracije delavcev, so pa in verjetno bodo še dolgo zelo pomemben vir. Na to kaže tudi dejstvo, da vse najpomembnejše multilateralne in univerzalne norme spodbujajo države k medsebojnemu sodelovanju in izboljševanju položaja delavcev migrantov tudi po poti bilateralnega sporazumevanja.

OSIMSKI SPORAZUMI 1975

I z p r e d a v a n j :Osimski sporazumi so bili sprejeti 1975. Poleg določb, ki se nanašajo na premoženjske in teritorialne zadeve, določajo tudi nekatere pravice iz socialnega zavarovanja (pokojninska dobam, izplačevanje pokojnin - različno za posamezne cone, kjer je v preteklosti veljala različna jurisdikcija).

Jasna R.Z.

60


10.11.1975 sta bila v Osimu (Ancona) podpisana pogodba med SFRJ in R Italijo z 10 prilogami in Sporazum o pospeševanju gospodarskega sodelovanja med SFRJ in R Italijo s 4 prilogami. Nekdanja SFRJ je oba dokumenta, znana na kratko kot Osimski sporazumi, ratificirala z zakonom (01.03.1977).

Osimski sporazumi so pomenili konkreten prispevek tedanje SFRJ in Italije k uresničevanju Helsinške listine (ta naj bi predstavljala »izraz hotenja vseh evropskih narodov, da si z vsemi močmi prizadevajo za izboljšanje medsebojnih odnosov, zato, da se odpravijo viri napetosti in nezaupanja, za začetek novega procesa, ki naj vsem deželam prinese mir, neodvisnost, varnost in možnost napredovanja v okoliščinah enakopravnega sodelovanja in medsebojne neodvisnosti«) in sicer z: dokončno ureditvijo mejnih vprašanj in drugih problemov v zvezi z bivšo cono B

Svobodnega tržaškega ozemlja kot ostankov II. sv. vojne, zagotovitvijo pravic narodnih manjšin, načrtovanim pospeševanjem medsebojnega gosp. sodelovanja na najrazličnejših področjih,

pri čemer naj bi obe državi še posebej skrbeli za izboljšanje življenjskih razmer obmejnega prebivalstva obeh držav.

Danes so Osimski sporazumi v določeni meri pomembni z vidika interesov Hrvaške, predvsem pa z vidika interesov Slovenije. Zanimivi so tudi s stališča MDP.

Jasna R.Z.

61

Documents

MEDNARODNO DELOVNO PRAVO-2