UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

MIHAEL CENTRIH

VARSTVO OKOLJA V OKVIRU SVETOVNE TRGOVINSKE ORGANIZACIJE

Diplomsko delo

Maribor, 2010

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

VARSTVO OKOLJA V OKVIRU SVETOVNE TRGOVINSKE ORGANIZACIJE

Študent: Mihael Centrih

Številka indeksa: 71152012

Študijski program: UNI-PRAVO

Študijska smer: Poslovno gospodarsko pravo

Mentor: dr. Matjaž Tratnik

Maribor, januar 2010

POVZETEK

Pričujoča diplomska naloga obravnava vprašanje, ali Svetovna trgovinska organizacija

(STO) poleg svojih primarnih nalog omogoča tudi varstvo okolja. STO je namenjena

liberalizaciji svetovne trgovine, zaradi česar so v vsem tem dolgem času obstoja bili

sprejeti številni sporazumi in drugi akti. Nobeden od njih ni bil namensko sprejet zaradi

varstva okolja, vendar določeni vsebujejo t.i. zelene klavzule. Najpomembnejšo zeleno

določbo, kadar pride do konflikta med varstvom okolja in prosto trgovino, vsebuje

Splošni sporazum o carinah in trgovini (GATT) iz leta 1947, ki je predhodnik današnje

STO. XX. člen tega sporazuma vsebuje splošne izjeme, ki jih je mogoče uporabiti,

kadar želi članica STO opravičiti ukrep, ki je neskladen s pravnim redom STO.

Opazimo lahko, da z leti varstvo okolja postaja vedno pomembnejše in temu trendu

sledi tudi STO. Pogajanja na tem področju so vedno intenzivnejša, poleg tega pa se

poskuša pospešiti liberalizacijo okoljskih storitev in blaga. Tudi reševanje okoljskih

sporov danes vedno bolj poteka v luči varstva okolja, ki je postalo pomembnejše kot

svetovna trgovina brez omejitev.

Ključne besede: Svetovna trgovinska organizacija, varstvo okolja, člen XX GATT,

okoljski spori, TBT Sporazum, zelene klavzule.

SUMMARY

The present thesis deals with the question of whether the World Trade Organization

(WTO) can, along with their primary tasks, also protect the environment. The WTO is

aimed to liberalize world trading, and, therefore, a number of agreements and other acts

had been adopted. Although none of them were deliberately adopted to protect the

environment, some contain the so called green clauses. When there is a conflict between

environmental protection and free trade, the General Agreement on Tariffs and Trade

(GATT) from 1947, the predecessor of today's WTO, includes the most important green

regulation. XX article of the Agreement includes general exceptions, which can be used

when a WTO member wishes to justify a measure inconsistent with WTO law.

We can notice that over the years, environmental protection is becoming increasingly

important and this trend is followed also by the WTO. Not only are negotiations in this

area more and more intense, but also the liberalization of environmental goods and

services is among the tasks to be promoted. Furthermore, dealing with environmental

conflicts today is growing to be the task of environmental protection, which has already

become more important than the world trade without restrictions.

Keywords: World Trade Organization, environmental protection, Article XX of the GATT, environmental disputes, TBT Agreement, green clauses.

KAZALO

1. UVOD ......................................................................................................................................................7

2. SVETOVNA TRGOVINSKA ORGANIZACIJA (STO) ....................................................................9

2.1 GATT ..................................................................................................................... 9 2.2 Svetovna trgovinska organizacija........................................................................... 9 2.3 Temeljna načela.................................................................................................... 10

2.3.1 Sistem največjih ugodnosti............................................................................ 11 2.3.2 Nacionalni tretma .......................................................................................... 11 2.3.3 Prizadevanje za čim svobodnejšo trgovino ................................................... 12 2.3.4. Načelo predvidljivosti (načelo zaupanja) ..................................................... 12

2.4. Struktura in organi STO ...................................................................................... 13 2.4.1. Odbor za trgovino in okolje (CTE)............................................................... 14

2.5. Reševanje sporov v okviru GATT/STO .............................................................. 15 2.5.1. Reševanje sporov pred 1.1.1995................................................................... 16 2.5.2. Reševanje sporov po 1.1.1995...................................................................... 16

3. VARSTVO OKOLJA IN SVETOVNA TRGOVINSKA ORGANIZACIJA ..................................22

3.1. Prispevek GATT/STO na področju varstva okolja ............................................. 22 3.1.1. Stockholm 1972............................................................................................ 22 3.1.2. EMIT ............................................................................................................ 23 3.1.3. Tokijski krog pogajanj (1973 – 1979) .......................................................... 24 3.1.4. Urugvajski krog pogajanj (1986 – 1994)...................................................... 24 3.1.6. Rio De Janeiro 1992 ..................................................................................... 25 3.1.5. Marakeška odločitev in sporazum o trgovini in okolju ................................ 26 3.1.7. Kobenhavn 2009........................................................................................... 27 3.1.8. Doha razvojna agenda .................................................................................. 29

3.2. Relevantni pravni predpisi STO .......................................................................... 30 3.2.1. Sporazum o ustanovitvi STO........................................................................ 31 3.2.2. Sporazum o tehničnih ovirah na področju trgovine (sporazum TBT).......... 31 3.2.3. Sporazum o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov (sporazum SPS).. 33 3.2.4. Sporazum o trgovinskih vidikih intelektualne lastnine (TRIPS).................. 34 3.2.5. Splošni sporazum o trgovini s storitvami (GATS) ....................................... 35 3.2.6. Sporazum o izravnalnih ukrepih in subvencijah........................................... 36 3.2.7. Sporazum o kmetijstvu ................................................................................. 37

3.3. Okoljevarstvena klavzula v sporazumu GATT ................................................... 38 3.3.1. XX. člen GATT ............................................................................................ 38 3.3.1. Postopek v zvezi s členom XX..................................................................... 39 3.3.2. Subsumiranje pod odstavek (b) člena XX GATT ........................................ 40 3.3.3. Subsumiranje pod odstavek (g) člena XX GATT ........................................ 40 3.3.4. Skladnost z uvodnimi določbami člena XX GATT ..................................... 41 3.3.5. Dokazno breme............................................................................................. 42

4. ANALIZA OKOLJSKIH SPOROV V OKVIRU GATT/STO.........................................................44

4.1. Spori v času GATT.............................................................................................. 44 4.1.4. US – Canadian Tuna..................................................................................... 44 4.1.2. Canada – Salmon and Herring...................................................................... 45 4.1.3. Thailand - Cigarettes .................................................................................... 46 4.1.4. US – Mexico (Tuna – Dolphin).................................................................... 47 4.1.5. US – Tuna (EEC).......................................................................................... 49

4.1.6. US - Automobiles ......................................................................................... 50 4.2. Spori v času STO................................................................................................. 51

4.2.1. US - Gasoline ............................................................................................... 51 4.2.2. US - Shrimp.................................................................................................. 53 4.2.3. EC – Asbestos............................................................................................... 55 4.2.4. Novi spor ZDA in Mehike v zvezi z uvozom tune...................................... 57

5. ZAKLJUČEK .......................................................................................................................................59

BIBLIOGRAFIJA ....................................................................................................................................61

7

1. UVOD Varstvo okolja je po mojem mnenju eno izmed mnogih področij, ki kljub njegovi

pomembnosti uživa premalo pozornosti. V preteklosti se ga je zanemarjalo in ni bilo del

»mainstream« politike držav, posledice takšnega ravnanja pa se kažejo v sedanjosti.

Počasi se začenjajo tako države kot posamezniki zavedati, da takšna brezbrižnost do

okolja za naše zanamce ne pomeni nič dobrega.

Ljudje smo egocentrična bitja. Bistveno za nas je naše zadovoljevanje potreb ne glede

na ceno. Kljub nenehnemu razvoju bi menili, da bomo v določenem trenutku prišli do

točke, ko bodo vse potrebe zadovoljene, vendar je glede na pretekle izkušnje to malo

verjetno. Z zadovoljevanjem potreb ne bi bilo nič narobe, če ne bi pri tem vedno bolj

obremenjevali okolja. Kljub bliskovitemu razvoju tehnologije in nenehnemu napredku

na področju optimiziranja si ne moremo privoščiti ignoriranja okolja. Dokler pa

posamezniki ne bodo spremenili odnosa do okolja in zahtevali od države, da tem

interesom sledi, potem tudi države ne bodo posvečale dovolj pozornosti tem

problemom. Zato morajo države oblikovati primerno okoljsko politiko, s katero bodo

zagotovile varstvo okolja.

Skladno z razvitostjo posamezne države in političnega sistema pa naj bi prišlo tudi do

napredka pri oblikovanju okoljske politike. Nerazvite države oz. države v razvoju imajo

mnogo drugih problemov, katerim namenjajo primarno skrb. Žal na tem mestu

ugotavljam, da tudi nekatere razvite države (npr. ZDA) vztrajno zavračajo svojo

odgovornost pri varstvu okolja, saj so jim pomembnejši ekonomski interesi.

Mednarodna skupnost pa se vedno bolj zaveda, da je potrebno narediti korake, da se

zagotovi odgovorno ravnanje vseh držav z okoljem. Tako se izvaja pritisk s strani

skupnosti držav, da bi tudi nerazvite države sodelovale pri zaščiti okolja. Organizacija

združenih narodov je izvedla dve večji konferenci na temo varstva okolja, in sicer v

Stockholmu 1972 in Rio De Janeiru 1992. V okviru ZN pa se je tudi oblikoval program

za okolje (UNEP – United Nations Environment Programme).1

Vedno večjo vlogo v mednarodnem prostoru pridobiva Svetovna trgovinska

organizacija, saj največ koristi državi prinaša ravno gospodarsko sodelovanje. Že ime

organizacije napeljuje, da je njena poglavitna vloga v liberalizaciji trgovine. Ker pa ima

1 http://www.unep.org (12.10.2009).

8

ta organizacija ogromno članic2, bo imela v prihodnosti odločilni vpliv na varstvo

okolja, saj ravno med tem področjem in prosto trgovino prihaja do konfliktov interesov.

Zaenkrat vlada prepričanje, da se ti dve področji izključujeta, saj varstvo okolja

povzroča dodatne stroške, ki pa so v kapitalističnem sistemu najhujše zlo. Ravno zaradi

tega nasprotovanja je varstvo okolja v okviru Svetovne trgovinske organizacije

zanimiva tema, kajti pravi izziv bo združiti željo po čim bolj liberalni trgovini in pri tem

upoštevati zahteve po varstvu okolja.

STO ima dober sistem za reševanje mednarodnih sporov, ki se ga mnoge države veliko

raje poslužujejo kot drugih podobnih sistemov. Vendar mnoge nevladne organizacije in

tudi nekatere države opozarjajo, da je potrebna reforma tega sistema, saj se lahko z

njegovo pomočjo zasledujejo tudi cilji, ki niso v korist varstvu okolja.

V tej diplomski nalogi bom predstavil sistem Svetovne trgovinske organizacije in

njenega predhodnika GATT ter njene pristojnosti oz. možnosti delovanja na področju

varstva okolja. Predstavil bom tudi spore, ki so se reševali pred pristojnimi organi STO

ali GATT. Poskušal pa bom prikazati tudi smernice, po katerih naj bi se Svetovna

trgovinska organizacija razvijala, da bi varstvo okolja postalo ena izmed njenih glavnih

prioritet in ne zgolj črka na listu papirja.

2 Na dan 12.10.2009 ima Svetovna trgovinska organizacija 153 članic, med njimi najpomembnejše trgovske sile, kot so Združene države Amerike, Kitajska, Japonska, Kanada, Evropska skupnost ... http://www.wto.org

9

2. SVETOVNA TRGOVINSKA ORGANIZACIJA (STO)

2.1 GATT Poleg slabih stvari je 2. svetovna vojna prinesla tudi povečano željo po sodelovanju

držav na različnih področjih. Tako sta še pred koncem 2. svetovne vojne bila v Bretton

Woodsu podpisana sporazuma o ustanovitvi Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in

Mednarodne banke za obnovo in razvoj (IBRD), ki naj bi pomagala predvsem pri

obnovi Evrope. Da bi pospešili svetovno trgovino in jo liberalizirali, pa je 23 držav v

Ženevi 31. oktobra 1947 podpisalo Splošni sporazum o carinah in trgovini oz. GATT

(General Agreement on Tarrifs and Trade; Allgemeines Zoll- und Handelsabkommen).

Predvideno je bilo, da se na njegovi osnovi ustanovi Mednarodna trgovinska

organizacija (International Trade Organisation – ITO), vendar zaradi nasprotovanja

ameriškega kongresa do tega ni prišlo.3

GATT je samo sporazum med državami, zato nima držav članic. Podpisnice so se

zavezale, da bodo z zmanjševanjem carinskih in drugih trgovinskih ovir ter z odpravo

diskriminatornega ravnanja v svetovni trgovini zvišale standard življenja v posamezni

državi, zagotavljale polno zaposlenost in optimalno izkoriščanje naravnih sredstev ter

spodbujale gospodarsko rast.4

Ker je bila predvidena ustanovitev ITO, GATT tudi nima nobenih določb o institucijah

in postopkovnih pravilih, se je pa sčasoma prelevil v de facto mednarodno organizacijo.

To trditev podpre dejstvo, da je GATT imel svoj sekretariat z lastnim sedežem, Svet in

okoli 400 uslužbencev.5

Sodelovanje v okviru GATT je potekalo v t.i. krogih pogajanj, ki so trajala dalj časa in

so se končala s podpisom sklepne listine.6 Zadnji krog pogajanj je prinesel podpis

sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije, kar je odpravilo

pomanjkljivosti dotedanjega sistema, ki so se pokazale v vseh teh letih delovanja.

2.2 Svetovna trgovinska organizacija

Svetovna trgovinska organizacija je bila ustanovljena 1.1.1995 s podpisom sporazuma v

Marakešu kot naslednica GATT. Marakeški sporazum ima zgolj 16 členov, v katerih so

formalne določbe za učinkovito delovanje organizacije, med njimi določbe o članstvu,

3 J.H.Jackson, The World Trading System, str. 38. 4 Preambula k GATT 1947. 5 Bohte Gorazd, Reševanje sporov v okviru GATT in WTO, str. 224. 6 Ženeva (1947), Annecy (1948), Torquay (1950), Ženeva (1956), Dillon (1960-1961), Kennedy (1964-67), Tokio (1973-79) in Urugvaj (1986-1994).

10

organih, odločanju in druge določbe. Za samo liberalizacijo mednarodne trgovine so

pomembnejši štirje aneksi, ki so vključeni v Marakeško listino.

Aneks 1 sestavljajo mnogostranski sporazumi o trgovini z blagom:

• Aneks 1A - GATT 1994 (GATT 1994 vsebuje prvotni GATT 1947 in vse

sporazume, ki so jih članice GATT sprejele do 1.1.1995),

• Aneks 1B - GATS (General Agreement on Trade and Services) ali Sporazum o

trgovini s storitvami,

• Aneks 1C - TRIPS (Agreement on Trade-Related Intellectual Property Rights)

ali Sporazum o trgovinskih aspektih pravic intelektualne lastnine.

Aneks 2 vsebuje Dogovor o pravilih in postopkih za reševanje sporov (Dispute

Settlement Understanding – DSU).

Aneks 3 vsebuje Mehanizem za proučitev trgovinske politike (Agreement on The Trade

Policy Review Mechanism – ATPRM).

V aneksu 4 pa so opredeljeni večstranski trgovinski sporazumi:

• Sporazum o trgovini na področju civilnega letalstva,

• Sporazum o vladnih nabavah,

• Mednarodni sporazum o mleku in

• Mednarodni sporazum o govejem mesu.

Sporazumi, zajeti v Aneksih 1, 2 in 3, zavezujejo vse članice in so kot taki obvezni – ni

diskrecijske pravice. Večstranski sporazumi v Aneksu 4 pa so obvezni samo za članice,

ki so jih sprejele, in za druge članice ne povzročajo nobenih pravic in obveznosti.7

Slovenija je postala 105. članica STO 30. julija 1995. Ker je podpisala Marakeški

sporazum še pred pričetkom njegove veljavnosti (23. decembra 1994), ji je bil priznan

status izvirne članice.8

2.3 Temeljna načela Celoten sistem liberalne svetovne trgovine temelji na štirih temeljnih načelih, ki so

zajeti v GATT.9

To so:

• sistem največjih ugodnosti,

• nacionalni tretma,

7 2. in 3. odstavek 2. člena Sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije. 8 http://www.racunovodja.com/STA/Novica.aspx?id=13059 (14.10.2009). 9 Tratnik Matjaž, Reševanje sporov v STO, str. 2.

11

• prizadevanje za čim svobodnejšo trgovino in

• načelo predvidljivosti (načelo zaupanja).

2.3.1 Sistem največjih ugodnosti

Ta sistem temelji na klavzuli največje ugodnosti (most favoured nation), s katero se

preprečuje diskriminacija med posameznimi članicami. S to klavzulo vsaka pogodbena

stranka svoji sopogodbenici in predvsem njenim gospodarskim subjektom v določenem

delu vzajemnih odnosov priznava iste ugodnosti, ki jih je že dala oziroma jih bo dala v

prihodnosti katerikoli tretji državi (in njenim gospodarskim subjektom).10 V praksi to

pomeni, da država določene ugodnosti (npr. brezcarinski uvoz) ne sme priznavati samo

eni državi oz. skupini držav, s katerimi goji še posebej dobre odnose, ampak vsem

članicam STO. Kljub vsemu ima to načelo tudi omejitve in izjeme. Pod strogo

določenimi pogoji ni potrebno upoštevati klavzule, če se s tem povzročijo dolgoročne

koristi za svetovno trgovino. Tako se klavzula ne upošteva za carinske unije in cone

proste trgovine, saj države ne bi imele interesa za takšno gospodarsko povezovanje, ker

bi tudi nečlanice bile deležne vseh koristi. Tako bi bile prikrajšane že obstoječe

regionalne formacije, do tvorbe novih pa sploh ne bi prihajalo.

2.3.2 Nacionalni tretma

Načelo nacionalnega tretmaja (izenačitve) pomeni, da se morajo tuji in domači

(gospodarski) subjekti kot tudi uvoženi in domači proizvodi, storitve in pravice

intelektualne lastnine, obravnavati enako.11 Tudi to načelo poskuša preprečevati

diskriminacijo, le da se tu državam prepoveduje, da bi s protekcionističnim ravnanjem

favorizirale domače proizvode. Učinkovitost tega načela je močno zmanjšana zaradi

tega, ker mora proizvod najprej vstopiti na notranji trg in šele takrat začne veljati

prepoved diskriminacije. Iz tega je razvidno, da tuj in domači proizvod nikoli ne bosta

popolnoma enakovredna, razen če so odpravljene vse ovire za vstop na trg. Največkrat

se ta sistem kritizira v zvezi z GATS, saj v primeru, da država dovoli opravljanje

določenih storitev zasebnim podjetjem v državi, morajo biti sredstva za te namene na

voljo tudi tujim subjektom. To je sporno predvsem, kadar gre za opravljanje storitev v

zvezi z javno koristjo (npr. šolstvo).12

10 Tratnik Matjaž, Ferčič Aleš, Mednarodno gospodarsko pravo, str. 76. 11 ibid., str. 80. 12 http://de.wikipedia.org/wiki/Inl%C3%A4nderbehandlung (14.10.2009).

12

2.3.3 Prizadevanje za čim svobodnejšo trgovino

V preteklosti je vladalo prepričanje, da z omejevanjem dostopa tujih subjektov do

domačega tržišča država izboljšuje svoj položaj in svoje bogastvo. Govorimo o

protekcionizmu, ki je bil aktualen predvsem v obdobju industrijske revolucije. Da je

takšna politika napačna, so ugotovili že klasični ekonomisti, izmed katerih se kot glavna

predstavnika navajata Adam Smith (njegovo delo Raziskava vzrokov in narave

narodnega bogastva je izšlo leta 1776) in David Ricardo (Načela politične ekonomije in

obdavčenja so izšla 1817).13 Ugotovitve ekonomistov so imele za posledico odpiranje

državnih gospodarstev in odpravljanje ovir v trgovini. Ovire so lahko tarifne (tipični

predstavnik le-teh so carine) ali netarifne (teh je nešteto, omejitev je le domišljija

uradnikov). Države članice so se zavezale, da bodo postopoma znižale carinske stopnje

in s tem pospešile svetovno trgovino. V sistemu GATT veljajo netarifne ovire za

nezaželene, saj so manj transparentne in lahko povzročijo stroške pri vstopu na trg,

katerih subjekt ni predvidel. Kljub temu pa GATT ne vsebuje splošne prepovedi

netarifnih omejitev, ampak samo splošno prepoved količinskih omejitev (XI GATT), ki

vključuje tudi določene izjeme.14 Države se netarifnih omejitev poslužujejo, kadar želijo

izboljšati konkurenčnost določenega blaga, pa tudi takrat, ko vlada vsesplošna

gospodarska kriza in želijo gospodarstvo obvarovati pred njenimi posledicami.

2.3.4. Načelo predvidljivosti (načelo zaupanja)

Načelo zaupanja je tesno povezano s prizadevanji za čim bolj prosto trgovino. Poslovni

subjekti vstopajo na nove trge samo v primeru, da je to za njih lukrativno. Pri tem

preverijo splošno stanje države, stanje trga, in ovire, ki bi lahko nastopile. Zato mora

biti zunanjetrgovinska politika držav transparentna, kar določa več sporazumov v okviru

STO.15 Če želijo države uživati zaupanje v tujini, potem ne smejo enostransko

spreminjati oz. zviševati trgovinskih omejitev. Če se države ne držijo dogovorov, potem

s tem odvračajo potencialne trgovinske partnerje od vstopa na trg, saj se zavedajo, da

lahko v prihodnosti pričakujejo spremembe, ki bi jim kljub trenutno ugodnim pogojem

onemogočale normalno poslovanje v tej državi.

13 Kračun Davorin, Festić Mejra, Osnove ekonomske teorije I, str. 26. 14 Tratnik Matjaž, Ferčič Aleš, Mednarodno gospodarsko pravo, str. 81. 15 ibid., str. 82.

13

2.4. Struktura in organi STO

Najvišji organ STO je Ministrska konferenca (Ministerial Conference). Sestavljajo ga

ministri – zastopniki vseh držav članic in se sestaja enkrat na dve leti. Pristojnosti tega

organa so določene v sporazumu STO. Najpomembnejše so naslednje:

• na predlog države članice lahko Ministrska konferenca sprejme katerokoli

odločitev s področij, ki jih urejajo multilateralni sporazumi;

• daje razlago sporazuma STO in multilateralnih sporazumov;

• odloča o oprostitvi neke države članice obveznosti, ki jih nalagajo sporazumi in

• odloča o spremembah sporazuma STO in multilateralnih sporazumov.

Naloge Ministrske konference izvršuje Generalni svet (General Council), ki ga

sestavljajo visoki uradniki iz držav članic in se praviloma sestaja enkrat mesečno.

Generalni svet zagotavlja pogoje za efektivno sodelovanje z drugimi mednarodnimi in

nevladnimi organizacijami ter skrbi za urejanje finančnih zadev. Ima najširša

pooblastila, da tekoče spremlja izvajanje sporazumov in aktov, ki sodijo v okvir STO.16

V okviru Generalnega sveta delujejo trije specializirani sveti, in sicer za trgovino z

blagom, trgovino s storitvami in za trgovinske vidike intelektualne lastnine. Naloga teh

svetov je pregled nad delovanjem sporazumov in svetovanje Ministrski konferenci in

Generalnemu svetu pri sprejemanju odločitev na »njihovih« področjih.17 Trenutni

predsednik Generalnega sveta je Mario Matus iz Čila.18

Pod okriljem Ministrske konference se ustanavlja tudi posebne komiteje za določena

področja, in sicer za trgovino in razvoj, omejitve plačilne bilance, proračun, finance,

administracijo, trgovino, okolje in druga področja. Komiteji izvršujejo naloge, ki jim jih

nalagajo sporazumi ter tiste, ki jim jih določa Generalni svet.

Vse zgoraj opisane organe pa podpira Sekretariat. Sestavljen je iz uradnikov, ki so

mednarodni uslužbenci, neodvisni od katerekoli vlade.19 Gre za visoko kvalificirane

posameznike, ki imajo široko paleto spretnosti, znanj in izkušenj in skupaj tvorijo

učinkovito mednarodno civilno službo. Sedež Sekretariata je v Ženevi, njegove glavne

pristojnosti pa se nanašajo na pogajanja in izvajanje sporazumov. Sekretariat je

16 Bobek Vito, Doktrine in instrumenti mednarodne menjave, str. 125. 17 Tratnik Matjaž, Ferčič Aleš, Mednarodno gospodarsko pravo, str. 83. 18 http://www.wto.org/english/thewto_e/gcounc_e/gcounc_e.htm (15.10.2009). 19 Tratnik Matjaž, Ferčič Aleš, Mednarodno gospodarsko pravo, str. 83.

14

pristojen tudi za kontroliranje in analizo razvoja svetovne trgovine, daje informacije

javnosti in medijem ter pripravlja ministrske konference.20

Kar se tiče odločanja, se je v STO ohranila praksa soglasnega odločanja, ki je veljala že

v prejšnjem GATT. Soglasnost je predpisana le za nekaj najpomembnejših odločitev,

večina odločitev pa se sprejema z navadno večino.21 Vsaka članica ima samo en glas,

pri čemer pa velja posebna ureditev za Evropsko unijo.22 Osnovna pravila o glasovanju

je mogoče spremeniti le, če se s tem strinjajo vse države članice. Spremembe, ki

vplivajo na pravice in dolžnosti držav članic, se sprejemajo z dvotretjinsko večino.

Sprejem novih držav pa zahteva glasovanje, pri katerem se mora prav tako strinjati dve

tretjini članic STO.23

Že predhodno sem navedel, da STO sodeluje tudi z drugimi organizacijami, največkrat

z Mednarodnim denarnim skladom, Svetovno banko pa tudi drugimi institucijami, in

sicer z namenom, da se doseže večjo skladnost pri določanju svetovne gospodarske

politike.24

2.4.1. Odbor za trgovino in okolje (CTE)

Aprila 1994 je bil sprejet Ministrski sklep o trgovini in okolju, s katerim se je pozivalo k

ustanovitvi Odbora za trgovino in okolje (CTE). Glavno delovanje odbora naj bi bilo

usmerjeno predvsem v definiranje zveze med trgovino in okoljem ter podporo

trajnostnemu razvoju. Hkrati naj bi se določila priporočila ter druge spremembe pri

ukrepih multilateralnega trgovinskega sistema, ki naj bi bil odprt, nepristranski in

nediskriminatoren.25

Delovni načrt CTE, ki je vsebovan v ministrskem sklepu, zajema širši krog vprašanj,

kot jih je obravnavala prejšnja skupina EMIT v okviru GATT.26 Delovni program ob

ustanovitvi Odbora je poleg splošnih vprašanj, ki se nanašajo na trgovino in okolje,

zajemal tudi vprašanja o liberalizaciji in trgovinskih ovirah, davkih v posebnih

sektorjih, ki se nanašajo na intelektualno lastnino in storitve, ter na odnose z

»okoljskimi« organizacijami.27

20 http://www.wto.org/english/thewto_e/secre_e/intro_e.htm (15.10.2009) 21 Tratnik Matjaž, Ferčič Aleš, Mednarodno gospodarsko pravo, str. 83. 22 Ta ima toliko glasov, kolikor ima držav članic. Lahko glasuje kot celota ali pa glasuje vsaka članica individualno. 23 Bobek Vito, Doktrine in instrumenti mednarodne menjave, str. 127. 24 http://www.econ.iastate.edu/classes/econ355/choi/wtoworks.htm (15.10.2009). 25 Special Study No. 4, str. 72. 26 Trade and Environment, str. 5. 27 http://www.wto.org/english/tratop_e/envir_e/wrk_committee_e.htm. (19.10.2009).

15

CTE je skupaj z Odborom za trgovino in razvoj predstavljal okoljske in razvojne vidike

na konferenci v Dohi novembra 2001. CTE je sestavljen iz vseh članic STO in večjega

števila opazovalk iz medvladnih organizacij.28 O svojem delu poroča Generalnemu

svetu STO.

Pretekle diskusije CTE so dale poudarek naslednjim pomembnim točkam, in sicer

• učinku okoljskih ukrepov na tržno rast in »win-win-win« stanju29,

• ustreznim ukrepom iz sporazuma TRIPS,

• označevanju in trajnostnemu razvoju ter

• določitvi pogojev za doseganje okoljskih ciljev.

CTE skupaj z Odborom za trgovino in razvoj opozarja na pomembne okoljske in

razvojne vidike, o katerih je potrebno razpravljati, da bi se dosegel cilj trajnostnega

razvoja. Prav tako je usmerjen k spodbujanju in dajanju sredstev državam v razvoju, da

bi se lahko razvil izvozni trg za okolju prijazne izdelke. V sklopu svojega delovanja

opozarja tudi na skladnost ekoloških taks in stroškov s predpisi STO. Leta 1996 je bilo

v Singapurju sprejeto poročilo CTE, v katerem so člani izrazili interes po prevzemu

nadaljnjih nalog, ki se nanašajo na širitev analiz, ki bi lahko bile v primeru odstranitve

trgovinskih omejitev v posebnih sektorjih koristne za okolje.30

Teme, ki izhajajo iz delovnega načrta CTE, se nanašajo predvsem na sporazume o

okolju, varstvo okolja in trgovinski sistem, davke in druge okoljske zahteve, doma

prepovedano blago, intelektualno lastnino itd.31

2.5. Reševanje sporov v okviru GATT/STO V tem poglavju bom predstavil osnovne značilnosti reševanja sporov v okviru Svetovne

trgovinske organizacije. Zaradi želje po večji uspešnosti in poenotenju reševanja sporov

med državami je bil eden od ciljev Urugvajskega kroga pogajanj tudi sprememba

dosedanjega sistema, ki je veljal v okviru GATT. Kot bom v nadaljevanju pojasnil, je

bil cilj dosežen in to spremembo lahko poleg ustanovitve STO štejemo za enega

največjih dosežkov. Seveda pa to ne pomeni, da sistema ni mogoče dodatno izboljšati.

Veliko izboljšav je predlagala tudi Evropska unija, saj ji je kot udeleženki v dveh

tretjinah vseh obravnavanih sporov v interesu, da se spori rešijo hitro in učinkovito.32

28 Opazovalke so bile Združeni narodi, Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, itd. 29 »Win-win-win« stanje pomeni korist tako za multilateralni trgovinski sistem kot tudi za okolje, razvoj in socialne pravice. 30 Več o nalogah CTE v publikaciji Trade and Environment, str. 12-22. 31 http://www.wto.org/english/tratop_e/envir_e/cte00_e.htm (19.10.2009). 32 Bobek Vito, Živko Tjaša, Poslovni vodnik po skupni trgovinski politiki EU, str. 115.

16

2.5.1. Reševanje sporov pred 1.1.1995

Ob vsakem podpisu pogodbe ali sporazuma je pametno, da se uredi tudi vprašanje

reševanja sporov. Naknadno dogovarjanje je načeloma težavno, saj stranke v sporu

težko najdejo skupni jezik. Pogodbenice so v besedilo GATT vključile tudi te določbe,

vendar so se šele v praksi pokazale njihove pomanjkljivosti. Predvideno je, da stranki

najprej poskušata rešiti nesporazum s pomočjo posvetovanja (konzultacij)33, šele v

primeru neuspeha pa se lahko sproži procedura, kot je predvidena v členu XXIII. V tem

členu je samo v grobem nakazano, kako bi se naj spor rešil, nič pa ne govori o kakšnem

formalnem postopku za njegovo rešitev.34 Ravno zaradi tega je bilo mogočih več

načinov za rešitev spora, kar pa je privedlo do raznih kritik sistema. Med kritikami, ki

jih je sistem doživljal, velja omeniti predvsem naslednje35:

• da je slabo zasnovan, ker predvideva neke vrste sodno rešitev problema, ki ga je

načeloma smiselno reševati s pogajanji ali drugimi načini, ki ne ustvarjajo

avtoritativnega odločanja;

• da ima postopek s panelnimi skupinami številne pomanjkljivosti;

• da je neučinkovit zaradi dolgega trajanja postopka in

• je nezmožen izvrševati sprejete odločitve.

Največji problem je predstavljala ustanovitev panelne skupine. Panelno skupino

sestavljajo strokovnjaki na področju mednarodne trgovine, ki bi naj razrešili spor, če ga

stranki ne moreta s konzultacijami. Problem pa je bil v tem, da je bila potrebna

soglasnost za ustanovitev in sprejem poročila panelne skupine.36 Tako je popolnoma

jasno, da država, ki je bila obtožena, da krši določbe GATT oziroma s svojim

ravnanjem povzroča škodo sopogodbenici, lahko s pomočjo veta prepreči ustanovitev

panelne skupine. S sprejemom Sporazuma o pravilih in postopkih za reševanje sporov v

okviru STO pa se je ta problem rešil.

2.5.2. Reševanje sporov po 1.1.1995

Postopek za reševanje sporov v okviru STO je bistveno efektivnejši od postopka v

okviru GATT. Sprejete so bile novosti v sistemu reševanja sporov, ki jih GATT ni

poznal. Najpomembnejše so:

33 Člen XXII GATT. 34 Bohte Gorazd, Reševanje sporov v okviru GATT in WTO, str. 227. 35 ibid., str. 230. 36 Tratnik Matjaž, Ferčič Aleš, Mednarodno gospodarsko pravo, str. 84.

17

• Ustanovitev posebnega telesa za reševanje sporov DSB (Dispute Settlement

Body). To telo rešuje vse spore, ki izvirajo iz kateregakoli sporazuma, zajetega v

skupnem dokumentu Urugvajskega kroga.

• Vsaka država ima pravico, da zahteva preiskavo s strani panelne skupine, če je

mnenja, da druga država krši svoje obveznosti iz sistema STO. Tu je treba

omeniti, da novi postopek ne predvideva možnosti sprožitve spora s strani

posameznika ali gospodarske družbe.37 Je pa možno, da posameznik zaprosi

svojo domačo državo, da zahteva začetek postopka in ni nujno, da bi bila pred

začetkom postopka izčrpana vsa nacionalna pravna sredstva. Za države v

razvoju in za majhne države velja pravilo, da stranke v sporu lahko zastopajo

odvetniki (npr. za Slovenijo velja to pravilo). To pravilo se je izoblikovalo v

praksi. Možnost, da lahko majhne države najamejo specializirane odvetnike, jim

zagotavlja t.i. equality of arms. 38

• Zoper odločbe oziroma priporočila se je mogoče pritožiti na apelacijsko telo.

• Članica, ki so ji odobreni povračilni ukrepi proti drugi stranki, lahko le-te izvaja

tudi v okviru drugega sporazuma in ne tistega, na katerega se nanaša spor, zaradi

katerega so bili povračilni ukrepi odobreni (v praksi se povračilni ukrepi lahko

nanašajo na katerikoli sektor, ki ga pokriva STO).39

Vse te novosti so ključnega pomena za hitro reševanje sporov, saj zagotavljajo

predvidljivo delovanje mednarodnega trgovinskega sistema in zagotavljajo državam

članicam spoštovanje pravic, ki so zapisane v sporazumih STO. Postopki reševanja

sporov so v največjem delu urejeni v Sporazumu o pravilih in postopkih za reševanje

sporov (DSU). Ta sporazum predvideva različne mehanizme za reševanje sporov in

hkrati vzpostavlja enotno, integrirano strukturo za spore, ki izvirajo iz različnih

trgovinskih sporazumov.40

Možnost sprožitve postopka za reševanje sporov imajo le članice STO41, postopek pa

poteka preko več faz, ki jih opisujem v nadaljevanju. Faze so podobne, kot jih je poznal

že GATT, so pa dopolnjene z nekaterimi spremembami in novostmi.

Prva faza je faza posvetovanja oz. konzultacij. Cilj te faze je doseči sprejemljivo

rešitev za vse stranke v sporu. Vsaka članica v sporu mora v roku 10 dni odgovoriti na

37 ibid., str. 84 38 Tratnik Matjaž, Reševanje sporov v STO, str. 4. 39 Bohte Gorazd, Reševanje sporov v okviru GATT in STO, str. 232. 40 Tratnik Matjaž, Reševanje sporov v STO, str. 4. 41 ibid., str. 4.

18

zahtevo po konzultacijah in pričeti z njimi v 30 dneh od vložene zahteve. S tem se

prepreči zavlačevanje postopka in s tem povezano pridobivanje na času. Če konzultacije

ne uspejo, se lahko zahteva v tej fazi predloži Generalnemu direktorju STO, če se

stranke v sporu s tem strinjajo. Ta lahko ponudi posredniško vlogo pri reševanju spora.

Če se spor ne reši v prvi fazi, sledi druga – ustanovi se panelna skupina za reševanje

spora. Če tožena stranka v roku 10 dni ne odgovori na zahtevo po konzultacijah ali če

te v 60 dneh ne pripeljejo do rešitve spora, lahko pritožujoča se stranka zahteva od

DSB, da ustanovi panelno skupino za rešitev spora, ki jo sestavljajo trije (včasih tudi

pet) strokovnjaki iz različnih držav.42 Kakšne kvalifikacije morajo imeti, ni posebej

določeno, vsekakor pa ni potrebno, da so po stroki pravniki.43 Panelna skupina se mora

konstituirati v 30 dneh od ustanovitve. Člani so pri svojem delovanju in odločitvah

neodvisni in se ne smejo opirati na navodila katerekoli vlade. Novost, ki se pojavi v

okviru panelnih skupin, je predvsem v avtomatizaciji postopka.

Ko je ustanovljena panelna skupina, steče t.i. postopek v panelni skupini. V primerjavi

s sistemom GATT se tu pojavijo novosti v podrobnejši opredelitvi rokov, ki naj bi

preprečili predolgo zavlačevanje postopkov.44 Postopek v panelnih skupinah poteka

tako, da pred prvim zasedanjem vsaka stranka v sporu pisno predstavi svoj primer

panelni skupini. Na prvem zasedanju sodelujejo pritožnica, tožena stranka in tretje

stranke, ki imajo interes v sporu. Na drugem zasedanju te stranke predložijo pisne

argumente ali pa nasprotujejo podanim izjavam.

Naslednja faza je sprejem poročila panelne skupine. Panelna skupina najprej sprejme

začasno poročilo in osnutek predloži strankam v sporu. Ta osnutek ne vsebuje mnenja

panelne skupine, ampak zgolj argumente in dejstva, ki sta jih navedli stranki v sporu.

Končno poročilo je članicam STO posredovano na seji DSB. Poročila panelnih skupin

imajo dejansko zelo veliko težo, ker jih DSB lahko zavrne le s soglasjem vseh držav

članic, čeprav je sicer naloga panelne skupine pravzaprav le pomagati DSB.45

Po končanem panelnem postopku sledi apelacijska obravnava. Stranke v sporu imajo

možnost, da se pritožijo zoper poročilo panelne skupine na Pritožbeno telo (Appellate

Body). Pomembna sprememba na tem področju je, da ima katerakoli stranka v sporu

možnost, da se pritoži zoper poročilo panelne skupine, vendar pa se pritožba lahko vloži

le glede pravnih vprašanj in pravne interpretacije poročila panelne skupine. Vsako

42 Tratnik Matjaž, Ferčič Aleš, Mednarodno gospodarsko pravo, str. 85. 43 Tratnik Matjaž, Reševanje sporov v STO, str. 6. 44 Bohte Gorazd, Reševanje sporov v okviru GATT in STO, str. 234. 45 Tratnik Matjaž, Ferčič Aleš, Mednarodno gospodarsko pravo, str. 85.

19

posamezno zadevo obravnavajo trije člani apelacijskega telesa, ki lahko podprejo,

spremenijo ali ovržejo pravne ugotovitve in sklepe panelne skupine.46

Kot zadnja faza se pojavi še izvršitev priporočila ali odločbe. Najtežje je prisiliti stran,

ki je izgubila, da spremeni svojo politiko. Nekatere države velikokrat uvedejo samo

manjše spremembe pri poslovanju, s katerimi pa druga stran ponavadi ni zadovoljna,

kar vodi v zaostrovanje sporov. Na sestanku DSB, ki mora biti sklican v roku 30 dni od

sprejema poročila panelne skupine ali apelacijskega telesa, se mora stranka, ki je v

sporu izgubila, izreči, kako bo spoštovala odločbo ali priporočilo. DSB v vsakem

primeru nadzoruje izvajanje sprejetih priporočil in mnenj in vsak sprožen spor ostane na

agendi vse do dokončne rešitve.47 V primeru, ko država ne izvaja sprejetih priporočil, pa

DSU v 1. odstavku 22. člena določa tudi dve sankciji, ki jih je poznal že GATT. Ti dve

sankciji sta48:

• suspenz koncesij ali drugih obveznosti (začasni ukrepi, ki se uporabijo v

primeru, da priporočila in odločbe niso implementirane v primernem roku,

intenziteta teh ukrepov pa mora biti proporcionalna kršitvi) in

• prisilni kompenzacijski ukrepi (ti ukrepi se običajno uvedejo v okviru istega

sektorja, kjer je bila ugotovljena kršitev).

V okviru reševanja sporov se mi zdi pomembno omeniti še nekaj dejstev o Telesu za

reševanje sporov (DSB), ki je najpomembnejši organ za reševanje sporov v zvezi z

vsemi sporazumi STO. Poglavitne pristojnosti DSB so ustanovitev panelnih skupin,

sprejem poročil panelnih skupin in Pritožbenega telesa, odobritev sankcij s strani držav

članic in sprejemanje implementacije odločb in priporočil. DSB je pristojen tudi za

spore v zvezi z interpretacijo DSU tako med samimi državami članicami kot tudi med

državami članicami na eni strani in STO na drugi.

V določenih primerih se lahko pojavijo tudi določene omejitve teh pristojnosti. Določbe

DSU se ne uporabljajo v primerih, ko kateri od sporazumov STO vsebuje specifične

določbe glede reševanja sporov. Poleg tega DSB nima pristojnosti, da bi in abstracto

interpretiral določbe multilateralnih sporazumov in določbe Sporazuma o ustanovitvi

STO, ima pa pristojnost interpretirati določbe v okviru posameznih konkretnih sporov.

Naslednja omejitev pristojnosti se nanaša na primere, ko je država članica sporni ukrep

že ukinila, zato DSB izgubi pristojnost odločati o skladnosti tega ukrepa z obveznostmi

46 Bohte Gorazd, Reševanje sporov v okviru GATT in STO, str. 234-235. 47 ibid., str. 236. 48 Tratnik Matjaž, Ferčič Aleš, Mednarodno gospodarsko pravo, str. 87.

20

države v skladu s sporazumi STO. DSB prav tako nima pristojnosti pričeti postopka s

strani STO, saj se postopek lahko začne izključno na zahtevo države članice. Prav tako

DSB ne more določiti ali izvajati sankcij, ampak lahko le odobri sankcije, ki jih

predlaga članica v sporu.

Telo za reševanje sporov sprejema svoje odločitve soglasno. To pomeni, da nobena od

držav članic, ki so prisotne na seji DSB, formalno ne nasprotuje odločitvi. Pri odločanju

o ustanovitvi panelne skupine ter o sprejemu poročila panelne skupine ali Pritožbenega

telesa pa je to načelo obrnjeno (že prej omenjen konsenz proti neki odločitvi). DSB ima

pristojnost, da prične postopek tudi v primeru, ko država, ki je obdolžena kršitve, temu

nasprotuje. To pravilo je zelo netipično za mednarodno pravo, saj celo Mednarodno

sodišče OZN v Haagu takšne pristojnosti nima. Obrnjeno načelo soglasnosti je bistvena

novost v primerjavi s postopkom pod GATT.

DSU predvideva različne mehanizme za reševanje sporov. Najpomembnejši je že prej

omenjeni postopek, ki ga vodi panelna skupina, z možnostjo pritožbe. Možni

mehanizmi pa so še konzultacije, dobre usluge, konciliacija, mediacija in arbitraža.

Panelni postopek je sestavljen iz dveh stopenj. Na prvi stopnji se poskuša postopek

razrešiti na miren način. Sem sodijo konzultacije, generalni direktor pa lahko ponudi

tudi dobre usluge, konciliacijo ali mediacijo. V praksi se je pokazalo, da v večini

primerov pride do rešitve spora že v fazi konzultacij.49

Zaradi uspešnosti sistema reševanja sporov prihaja tudi do preobremenitev. Tako se v

zadnjem času pojavljajo pritožbe glede strokovnosti ljudi, ki o sporu odločajo, saj je

vedno več sporov in pritožb, število strokovnjakov pa omejeno. Ena izmed možnih

rešitev bi bila ustanovitev stalnega odbora strokovnjakov, ki bi delal samo na tem

področju. Vedno večje težnje po vključevanju v postopke reševanja sporov pa imajo

tudi nevladne organizacije, ki želijo, da se bi pri razsodbah upoštevali tudi njihovi

predlogi.

Pri reševanju trgovinskih sporov je potrebno omeniti tudi prispevek Evropske unije. EU

izvaja posvetovanja med državami članicami STO, ki namesto do eskalacije konfliktov

privedejo do sklenitve sporazumov, ki so v korist vsem vpletenim strankam. Ker je bila

že od samega začetka zelo aktivna pri reševanju trgovinskih sporov, je na podlagi

izkušenj pripravila predloge za izboljšanje mehanizma reševanja trgovinskih sporov.

Ključno za napredek bi bila ustanovitev stalnega telesa, sestavljenega iz profesionalcev,

49 Tratnik Matjaž, Reševanje sporov v STO, str. 4-7.

21

ki ne bi bili obremenjeni z vsakdanjimi delom in bi lahko ves čas posvetili reševanju

spora. Prav tako je ključna večja transparentnost delovanja, saj se lahko le tako

zadovolji potreba javnosti po obveščenosti. Skupno je EU pripravila 24 predlogov za

izboljšave.50

Reševanje sporov ima pomembno vlogo tudi za države v razvoju in majhne države, saj

jim daje moč v primeru nepoštenega trgovanja razvitih držav. Eden izmed prvih sporov,

ki se je reševal v okviru STO, so sprožile ravno Venezuela in Brazilija proti ZDA glede

bencina.51

50 Bobek Vito, Živko Tjaša, Poslovni vodnik po skupni trgovinski politiki EU, str. 115-116. 51 United States – Standards for Reformulated and Conventional Gasoline (US – Gasoline).

22

3. VARSTVO OKOLJA IN SVETOVNA TRGOVINSKA ORGANIZACIJA Varstvo okolja je tema, kateri se bo v prihodnosti posvečalo vedno več časa. Intenzivno

se bo potrebno ukvarjati s posledicami preteklega odnosa do narave in iskati rešitve,

kako jo ohraniti za kasnejše generacije. Vedno bolj jasno je, da morajo razvite in bogate

države prevzeti odgovornost in pobudo za reševanje narave, saj so le-te v preteklosti

največ prispevale k onesnaževanju. Glavni akterji so torej države, ki lahko oziroma

morajo s svojo okoljsko politiko spremeniti odnos do narave, saj posamezniki in

podjetja le stežka prevzamejo nove načine gospodarjenja, če jih v to nekdo ne prisili.

Seveda obstajajo svetle izjeme, ki se zavedajo, da naravni viri niso neizčrpni in da je

potrebno ukrepati zdaj, saj bo drugače prepozno. Eden takšnih je podjetnik Ray

Anderson, lastnik podjetja Interface, katero je zaradi usmerjenosti v zeleno poslovanje

prihranilo ogromno denarja, poleg tega pa doživelo neverjeten razcvet. Njegova

največja želja je, da stopimo v ero »cikličnega kapitalizma«, kjer bi podjetja svoje

odpadke ponovno uporabila in s tem razbremenila naravo. Kakor mnogo drugih stvari je

tudi ta ideja posnemana, saj odpadki enega organizma pomenijo mnogokrat hrano

drugemu.52 Pri vsem tem je najpomembnejše dejstvo to, da skrb za okolje ne pomeni

nujno strošek oz. izgubo dobička.

Normalno je, da se norme okoljskega prava ne morejo pojaviti čez noč. Najprej jih je

potrebno oblikovati, potem pa zagotoviti dovolj široko podporo, da se splošno

sprejmejo. Takoj po 2. svetovni vojni so bila prizadevanja mednarodne skupnosti

usmerjena predvsem v ohranjanje miru in krepitev sodelovanja. Varstvo okolja je bila

precej postranska tema, pa vendar je bilo na tem področju sprejetih nekaj aktov.53 Šele v

70. letih prejšnjega stoletja pa se je pričelo resneje prizadevati za izboljšanje normativne

ureditve na področju varstva okolja. Glavnino dela so opravile razne vladne in nevladne

organizacije, veliko posvetovanj pa se je opravilo tudi v okviru GATT/STO.

3.1. Prispevek GATT/STO na področju varstva okolja

3.1.1. Stockholm 1972

Mednarodna skupnost se je vedno bolj zavedala vpliva človeškega ravnanja na okolje,

kar je privedlo do Konference o človeškem okolju v Stockholmu leta 1972. Na

52 Pahor Nives, Ray Anderson: zeleni posel se splača, str. 34-35. 53 Spletni portal ENTRI (Environmental Treaties and Resource Indicators) na naslovu http://sedac.ciesin.columbia.edu/entri/index.jsp je na dan, 4.11.2009, z iskalnim kriterijem »environment« našel 14 aktov, izdanih med leti 1940 in 1960, med leti 1960 in 1980 pa že kar 37.

23

konferenci so sodelovali predstavniki 113 držav, ki so na koncu sprejeli neobvezno

deklaracijo 26 načel, akcijski načrt ter sklep, na podlagi katerega so ustanovili Program

Združenih narodov za okolje – United Nations Environment Programme.54 Na tej

konferenci bi morale države sprejeti konkretne rešitve, vendar pa je bolj do izraza prišla

dilema, kako zagotoviti državam razvoj ob hkratnem varstvu okolja, kar je razvidno tudi

iz deklaracije.55

Za potrebe konference je Sekretariat GATT pripravil študijo z naslovom Nadzor

industrijskega onesnaževanja in mednarodna trgovina. Študija se je osredotočala na

posledice za mednarodno trgovino, ki bi jih prinesli ukrepi za nadzor industrijskega

onesnaževanja. Ugotovljeno je bilo, da morajo vlade ukrepati v zvezi z varstvom okolja,

kljub temu pa se morajo izogniti uvajanju novih ovir za trgovino. Tako nove smernice

ne bi povzročale škode strukturi mednarodne trgovine.56

3.1.2. EMIT

Študijo, ki je bila pripravljena za potrebe konference, je takratni generalni direktor

GATT predstavil pogodbenicam. Pogodbenice so predlagale, da se ustanovi mehanizem

za bolj podrobno preučitev vplivov smernic varstva okolja na mednarodno trgovino. V

tistem času je odbor za okolje ustanovila tudi Organizacija za ekonomsko sodelovanje

in razvoj (OECD), ki je služil kot idejna osnova za ustanovitev enakega mehanizma

znotraj GATT.57 Tako so novembra 1971 ustanovili Skupino za okoljske ukrepe in

mednarodno trgovino, t.i. skupina EMIT (Group on Environmental Measures and

International Trade). Ta skupina se je lahko sklicevala samo na zahtevo pogodbenic,

potem pa je bila odprta za vse zainteresirane stranke. Šele februarja 1991 so države

članice EFTA (Evropsko združenje za prosto trgovino) naslovile na generalnega

direktorja zahtevo za aktiviranje skupine EMIT. Razlog za to zahtevo je bilo mnenje, da

naj tudi GATT poda prispevek k prihajajoči konferenci o okolju in razvoju v Rio de

Janeiru.58 Iz napisanega je razvidno, da ta skupina ni delovala v tolikšni meri, da bi jo

lahko imenovali za uspešno. To skupino je nasledil Komite za trgovino in okolje (CTE),

ki je bil ustanovljen z Marakeškim sporazumom.

54http://www.eoearth.org/article/United_Nations_Conference_on_the_Human_Environment_%28UNCHE%29%2C_Stockholm%2C_Sweden (4.11.2009). 55 Več o tem, Šabič Zlatko, Penca Jerneja, Mednarodne organizacije in norme varstva okolja, str. 95-97. 56 Special Study No. 4, str. 67. 57 http://www.oecd.org/about/0,3347,en_2649_33713_1_1_1_1_1,00.html (4.11.2009). 58 http://www.wto.org/english/tratop_e/envir_e/hist1_e.htm (4.11.2009).

24

3.1.3. Tokijski krog pogajanj (1973 – 1979)

Sčasoma je imela okoljska politika držav vedno večji vpliv na mednarodno trgovino, ki

je z odpravljanjem ovir vedno hitreje rasla. V tem krogu pogajanj so države posvečale

veliko pozornost netarifnim trgovinskim oviram in razširitvi GATT obveznosti na

kmetijski sektor.59 Glavni rezultat Tokijskega kroga pogajanj je bil sprejetje Sporazuma

o tehničnih ovirah v trgovini, t.i. »Standards Code«60, o katerem bom več napisal v

posebnem poglavju, saj gre za pomemben pravni vir na področju varstva okolja, ki si

zasluži podrobnejšo obravnavo.

Poleg tega sporazuma so države dosegle dogovore tudi na področju subvencij in

izravnalnih ukrepov, javnih naročil, carinskega vrednotenja in številnih drugih. Na

področju liberalizacije kmetijstva pa v tem krogu pogajanj ni prišlo do napredka, saj sta

imeli glavni pogajalki (ZDA in Evropska skupnost) popolnoma različni stališči. ZDA so

se zavzemale za omejitev obsega podpore domačemu kmetijstvu, ES pa je želela

ohraniti ukrepe Skupne kmetijske politike, ki so ji zagotavljali samozadostnost pri

preskrbi s hrano.61 V tistem obdobju je bilo zakoreninjeno mišljenje, da je kmetijska

politika in s tem preskrba s hrano popolnoma podvržena urejanju države in ni potrebe

po iskanju konsenza v mednarodni skupnosti.

3.1.4. Urugvajski krog pogajanj (1986 – 1994)

Osmi krog pogajanj je bil najbolj obsežen od vseh. ZDA in ostale izvozno orientirane

države so vedno bolj terjale vključitev kmetijskega sektorja v GATT in liberalizacijo

trgovine s kmetijskimi proizvodi. Eden izmed razlogov je bil tudi ta, da je imela ES

zaradi obstoječe Skupne kmetijske politike presežke hrane, ki so nastali zaradi

nedostopnosti do tega velikega trga. Zaradi vseh nasprotovanj tudi ob zaključku

Urugvajskega kroga pogajanj vprašanja o liberalizaciji kmetijske politike in določena

vprašanja v zvezi z varstvom okolja niso bila uspešno zaključena.62

Da so postala vprašanja glede varstva okolja v okviru Urugvajskega kroga pogajanj tako

pomembna, je več razlogov63:

• Vedno več je bilo literature in strokovnih člankov, ki so dokumentirali dokaze o

povzročanju škode okolju zaradi človeške dejavnosti.

59 Stonehouse Peter, A review of WTO and environmental issues, str. 126. 60 Agreement on Technical Barriers to Trade (TBT Agreement). 61 Stonehouse Peter, A review of WTO and environmental issues, str. 126-127. 62 ibid, str. 127-128. 63 ibid., str 129-130.

25

• Javnost je bila vedno bolj ozaveščena glede povzročanja škode okolju in tako se

je izvajal pritisk na politiko za ukrepanje. Temu so bile še posebej podvržene

razvite države, kjer je bila ozaveščenost zaradi medijev večja.

• V teoriji je začelo prevladovati mnenje, da lahko instrumenti trgovske politike

vplivajo na okolje in njegovo kakovost, čeprav takrat te teze še niso bile

podkrepljene z empiričnimi dokazi.

V tem času se je v okviru GATT reševal spor med Mehiko in ZDA, ki je znan kot

»Tuna – dolphin case«64, ki je zaradi svoje odmevnosti povzročil, da so se oblikovali

različni »protitrgovinski« nazori javnosti. Zaradi potrebe po obnovitvi zaupanja javnosti

in oblikovanju konstruktivnega sodelovanja so na prihajajoči konferenci ZN o okolju in

razvoju (UNCED) v Rio de Janeiru 1992 celo aktivirali skupino EMIT, ki prej 20 let ni

imela vidnejše vloge.65

3.1.6. Rio De Janeiro 1992

Med konferenco Združenih narodov o okolju in razvoju (United Nations Conference on

Environment and Development – UNCED), ki je potekala leta 1992 v Rio De Janeiru,

so se zbrali voditelji in ministri iz 179 držav. O razsežnosti te konference priča tudi

podatek, da se je obstranskih srečanj udeležilo kar 18000 udeležencev iz 166 držav,

400.000 obiskovalcev, dogajanje pa je spremljalo kar 8000 novinarjev.66

V Riu so sprejeli dva mednarodna sporazuma, dve načelni izjavi in obsežen seznam

ukrepov za trajnostni razvoj v svetu:

• Deklaracija o okolju in razvoju – 27 točk določa pravice in odgovornosti

držav pri njihovem prizadevanju za razvoj in blagostanje.

• Agenda 21 – načrt za uveljavljanje družbenega, gospodarskega in okoljskega

trajnostnega razvoja.

• Načelna izjava o gozdovih – podaja smernice za upravljanje, varovanje in

trajnostni razvoj v vseh vrstah gozdov, ki so pomembni za gospodarski razvoj in

ohranitev vseh oblik življenja.

Okvirna konvencija Združenih narodov o podnebnih spremembah in Konvencija o

biološki raznovrstnosti pa sta bili sprejeti vzporedno s pripravami na vrh.67

64 United States – Restrictions on Imports of Tuna (US – Tuna (Mexico)). 65 Special Study No. 4, str. 10. 66 Keating Michael, Agenda za spremembo…, str. 7. 67 ibid., str. 8

26

Na tej konferenci se je dokončno izoblikoval koncept »trajnostnega razvoja«, ki je bil

vključen tudi v preambulo o ustanovitvi STO. Že sama besedna analiza tega pojma nam

daje slutiti, da gre za kompromis med gospodarskim razvojem in varstvom okolja.68

Po mnenju Generalnega sveta na sestanku 22. februarja 1994 so bili ravno ta konferenca

in njeni sprejeti akti glavni razlog, da se je uspešno zaključil Urugvajski krog pogajanj.

Nekatere delegacije pa so bile mnenja, da je tudi GATT bistveno prispeval k Agendi

21.69

Naslednje večje srečanje voditeljev je potekalo v Johannesburgu leta 2002, ki pa ni

prineslo večjega napredka, ampak je v marsikaterem pogledu celo povečalo konflikt

med razvojem in okoljem.70

3.1.5. Marakeška odločitev in sporazum o trgovini in okolju

Proti koncu Urugvajskega kroga so podpisnice GATT sklenile, da mora Trgovinski

pogajalski odbor71 sprejeti delovni načrt o trgovini in okolju in ga skupaj s priporočili o

njegovi strukturi ter njegovi izvedbi predstaviti na Marakeški konferenci. Tako je bila

14. aprila 1994 podpisana Marakeška odločitev72, v kateri so se trgovinski ministri

strinjali, da si multilateralni trgovinski sistem na eni in zakon za zaščito okolja ter

podpiranje trajnostnega razvoja na drugi strani ne bi smela biti kontradiktorna. Poleg

tega so ministri na tej konferenci postavili zahtevo po usklajeni politiki na področju

trgovine in okolja, vendar brez prekoračitve pristojnosti multilateralnega trgovinskega

sistema, ki je omejen s trgovinsko politiko in trgovini sorodnimi vidiki ter lahko privede

do pomembnih trgovinskih posledic. V nadaljevanju na kratko povzamem

najpomembnejše odločitve73:

• Odbor za trgovino in okolje poroča o svojem delu na ministrski konferenci in

poda se naj ocena, ali deluje v skladu z zastavljenimi nalogami in pristojnostmi.

• Opredeli se odnos med trgovinskimi in okoljskimi ukrepi, pri čemer se daje

poudarek trajnostnemu razvoju. Posebno pozornost je treba nameniti državam v

razvoju in manj razvitim državam.

• Mednarodna trgovinska in okoljska politika naj bi se vzajemno podpirali.

68 Šabič Zlatko, Penca Jerneja, Mednarodne organizacije in norme varstva okolja, str. 97. 69 http://www.sunsonline.org/trade/areas/environm/02230294.htm (7.11.2009). 70 Več o tem, Šabič Zlatko, Penca Jerneja, Mednarodne organizacije in norme varstva okolja, str. 98. 71 TNC – Trade Negotiations Committee. 72 Na tem mestu je potrebno posebej opozoriti, da Marakeško odločitev in Marakeški sporazum, s katerim je bila ustanovljena STO, ne smemo enačiti. 73 http://www.wto.org/english/tratop_e/envir_e/issu5_e.htm (7.11.2009).

27

3.1.7. Kobenhavn 2009

Konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah je potekala od 7. do 18.

decembra v Kobenhavnu na Danskem. Za namen konference sta STO in UNEP v

sodelovanju pripravila poročilo o trgovini in podnebnih spremembah.74

STO in UNEP sta partnerja, ki imata skupen cilj – to je doseči trajnostni razvoj. UNEP

ima kot glavna agencija za zaščito okolja večletne izkušnje na področju podnebnih

sprememb. Prav tako je tudi STO pričela več pozornosti namenjati vplivu trgovine na

podnebne spremembe in je to področje vključila v pogajanja v okviru Doha razvojne

agende. Ukrepi za ublažitev podnebnih sprememb se prekrivajo z obstoječimi pravili

STO, prav tako pa so pretekle diskusije prispevale k boljšemu razumevanju povezav

med trgovino in podnebnimi spremembami.75

Mednarodni sporazumi so osnova za zmanjšanje emisij iz toplogrednih plinov in bi

morali biti glavno orodje za lotevanje problema podnebnih sprememb. Strokovna

literatura s področja podnebnih sprememb ponazarja, da so emisije s toplogrednih

plinov največkrat rezultat človekove dejavnosti in imajo za posledico segrevanje

Zemlje.76

Glavni cilj konference je bil najti pravičen, celovit, ambiciozen in globalen dogovor o

boju proti podnebnim spremembam, ki bo po letu 2012 nasledil obstoječi Kjotski

protokol. Problem Kjotskega protokola je predvsem dejstvo, da k boju proti podnebnim

spremembam ne zavezuje držav v razvoju, temveč le 37 industrializiranih in

tranzicijskih držav, med njimi pa ni ZDA. Kjotski protokol ravno zato ni predstavljal

učinkovitega mehanizma za zmanjševanje izpustov toplogredni plinov na globalni

ravni.

Za Slovenijo je bilo na podnebni konferenci v Kobenhavnu pomembno predvsem

vprašanje ponorov, torej vsrkavanja ogljikovega dioksida v gozdovih. Če tega ne bi

dosegla, bi morala po veljavnih ocenah v okviru sheme za trgovanje z izpusti, ki jo

predvideva Kjotski protokol, za zadnje obdobje 2008–2012 Slovenija plačati celo do 60

milijonov evrov več, saj ima težave s tranzitnim tovornim prometom, ki vsako leto

povečuje delež izpustov toplogrednih plinov. Do leta 2007 je Slovenija v primerjavi z

letom 1990, upoštevajoč ponore, zmanjšala emisije toplogrednih plinov za 20,3

odstotka. Brez upoštevanja ponorov pa jih je povečala za 1,9 odstotka. S tem je naša

74 Trade and Climate Change: A report by the United Nations Environment Programme and the World Trade Organization. 75 Trade and Climate Change , str. V. 76 Trade and Climate Change, str. 141.

28

država edina med novimi članicami EU, ki je povečala emisije. Slovensko stališče je, da

je nujno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v skupini razvitih držav za najmanj 30

odstotkov do leta 2020 glede na leto 1990.77

V sklepnem dokumentu konference v Kobenhavnu78 so voditelji držav, predsedniki

vlad, ministri in drugi vodje, prisotni na konferenci Združenih narodov o podnebnih

spremembah, sprejeli naslednje pomembne določbe (povzemam najpomembnejše):

• Podnebne spremembe so eden največjih izzivov našega časa. Poudarja se močna

politična volja za boj proti podnebnim spremembam v skladu z načelom skupne,

vendar različne odgovornosti ter ustreznih zmogljivosti.

• Prva in najpomembnejša prednostna naloga držav v razvoju je znižanje emisij.

Ta strategija je nujno potrebna za doseganje trajnostnega razvoja.

• Prilagajanje na negativne učinke podnebnih sprememb in možne ukrepe za

odzivanje nanje je izziv, s katerim se soočajo vse države. Mednarodno

sodelovanje je nujno potrebno, da se zagotovi izvajanje konvencije. Razvite

države naj bi zagotovile ustrezne, predvidljive in uravnotežene finančne vire,

tehnologijo ter podporo za izvajanje ukrepov v državah v razvoju.

• Ukrepi, ki jih bo sprejela posamezna država, bodo mednarodno podprti in

zabeleženi v registru skupaj z ustrezno tehnologijo ter financiranjem. Ti

nacionalni ukrepi bodo predmet poročanja in preverjanja v skladu s smernicami,

sprejetih na konferenci.

• Ključno vlogo ima zmanjšanje emisij, da bi se preprečilo krčenje gozdov in

njegovo propadanje. Treba je zmanjšati toplogredne pline. Zagotoviti je treba

pozitivne spodbude za takšne ukrepe in vzpostaviti finančne mehanizme, da se

omogoči mobilizacija finančnih virov iz razvitih držav.

• Državam, ki imajo nizke emisije, je treba še naprej zagotavljati spodbude za

nadaljni razvoj na poti z nizkimi emisijami.

• Pogodbenice naj bi preučile možne vire prihodkov, vključno z alternativnimi viri

financiranja za doseganje ciljev te konvencije.

• Ustanovi se t.i.”Zeleni sklad”, ustanovljen za podporo projektom, programom,

politikam in drugim dejavnostim držav v razvoju, ki so povezane s

prilagajanjem, krepitvijo zmogljivosti, razvojem in prenosom tehnologije.

77 http://www.evropavspletu.si/zmanjsanje_izpustov_toplogrednih_plinov_ogljikov,430,3912,1.html (21. 12. 2009). 78 The Copenhagen Accord, http://unfccc.int/resource/docs/2009/cop15/eng/l07.pdf (21. 12. 2009).

29

• Implementacija sporazuma naj bi bila zaključena do leta 2015, pri tem pa naj bi

se upoštevali in krepili dolgoročni cilji, ki jih je predstavila znanost, vključno v

zvezi z dvigovanjem temperature za 1,5 stopinj Celzija.

Sprejeti dogovor ni pravno zavezujoč in ne vključuje konkretnih številk pri zavezah za

zmanjšanje izpustov, določa pa, da je treba globalno segrevanje ozračja omejiti pod dve

stopinji Celzija glede na predindustrijsko obdobje.79

Kljub doseženemu sporazumu, pa z rezultati konference ni nihče posebej zadovoljen.

To nezadovoljstvo najbolj izraža izjava Kumi Naidoo, izvršnega direktorja Greenpeacea

International: »Danes je mesto Köbenhavn prizorišče zločina, s katerega se krivi moški

in ženske hitro umikajo proti letališču. Svetovni voditelji so imeli enkratno priložnost,

da za vedno spremenijo svet, da spremenijo tok podnebnih sprememb. Na koncu so

pripravili dogovor, poln lukenj, ki so dovolj velike, da bi skoznje lahko poletelo letalo

ameriškega predsednika "Air force one". Videli smo leta krize, a danes je jasno, da je

največja kriza, s katero se sooča človeštvo, kriza vodenja.«80

3.1.8. Doha razvojna agenda

Na četrti ministrski konferenci v Dohi (Katar), ki je potekala novembra 2001, so se

države članice STO dogovorile za začetek novih pogajanj. Tako deklaracija vsebuje 21

različnih vprašanj, ki jih je potrebno rešiti. Poleg pogajanj so se dogovorile tudi za

reševanje težav v zvezi z implementacijo prejšnjih dogovorov. Zaradi teh dveh

elementov so celoten proces poimenovali Doha razvojna agenda (Doha Development

Agenda).81

Na peti ministrski konferenci v Kankunu (Mehika) septembra 2003 je bilo predvideno,

da se države dogovorijo, kako pogajanja dokončati, vendar je zaradi razhajanj glede

vprašanj v zvezi s kmetijstvom prišlo do prekinitve. Na šesti ministrski konferenci

decembra 2005 v Hong Kongu pa je bil zabeležen občuten napredek, saj je sklepna

izjava vsebovala dogovor o celi vrsti vprašanj. Hkrati je bil določen nov časovni okvir

za zaključek pogajanj do konca leta 2006, saj v prvotno predvidenem skrajnem roku

1.1.2005 pogajanj ni bilo mogoče realizirati. Doha razvojna agenda kljub temu še ni

zaključena, sklepni del pogajanj pa se izvaja v Ženevi.82

79 http://www.ecoguerilla.si/clanki/dogovor-iz-kopenhagna/18/912 (21.12.2009). 80 Več o nezadovoljstvu nad dogovorom na http://24ur.com/novice/svet/je-z-dogovorom-sploh-kdo-zadovoljen.html (21.12.2009). 81 Understanding the WTO, str. 77. 82 http://www.wto.org/english/tratop_e/dda_e/negotiations_summary_e.htm (15.11.2009).

30

Področje trgovine in okolja je zajeto v paragrafih 31-33 deklaracije. Glavne točke

pogajanj so83:

• razmerja med obstoječimi pravili STO in pravili posebnih večstranskih

okoljevarstvenih sporazumov (t.i. MEAs),

• razvoj postopkov za izmenjavo informacij med sekretariati MEA in STO,

• zmanjšanje oz. odprava tarifnih in netarifnih ovir za okolju prijazne proizvode in

storitve ter

• izboljšanje pravil STO glede ribiških subvencij, saj lahko prekomerno ribarjenje

povzroča ogromno škodo.

Vprašanja s tega področja so bila predmet pogajanj v posebnih zasedanjih Odbora za

trgovino in okolje. V letu 2008 je bilo izdano redno poročilo o preteklem delu odbora.84

V njem so opredeljena področja, s katerimi se bo treba več ukvarjati, da bodo vprašanja

pravočasno rešena. Ugotovljeno je bilo, da je narejeno ogromno dela na tem področju,

vendar ga je potrebno v prihodnosti še nadgraditi.

Da se tudi STO zaveda, da se podnebje spreminja, je razvidno iz poročila CTE z

naslovom Doha in podnebne spremembe.85 V poročilu je bilo ugotovljeno, da je

potrebno pospešiti odpravljanje ovir okolju prijaznim proizvodom in storitvam, da bi se

zagotovil lažji dostop do tistega blaga in storitev, ki se uporabljajo za blažitev

podnebnih sprememb. Predlagano je bilo, da se države zedinijo in sprejmejo celostni

pristop do reševanja podnebne krize ter tako prispevajo k uresničitvi določb Okvirne

konvencije ZN o podnebnih spremembah.

3.2. Relevantni pravni predpisi STO V primeru STO gre za zelo kompleksen pravni sistem, ki je nastajal in se dopolnjeval

vse od podpisa sporazuma GATT. Sestavlja ga veliko število sporazumov in drugih

aktov, ki so relevantni na različnih področjih. Neka točna definicija prava STO ne

obstaja, vendar kot sta ugotovila D. Palmeter in C. Mavroidis, lahko pod pojmom

»pravo STO« subsumiramo vso pravno prakso, ki je nastala v okviru GATT in kasneje

v okviru STO – predvsem panelna poročila in pritožbena poročila, ugotovitve visoko

kvalificiranih strokovnjakov, obča pravna načela in ostale mednarodne instrumente.86

83 Understanding the WTO, str. 77-78. 84 Poročilo CTE, TN/TE/18 z dne 18. julij 2008. 85 Poročilo CTE, TN/TE/W/74 z dne 23. november 2009. 86 Palmeter David, Mavroidis Petros, The WTO legal system: Source of Law, str. 399.

31

Čeprav je STO v glavnem mednarodni forum za liberalizacijo trgovine, pa se

strokovnjaki vseeno posvečajo okoljskim vprašanjem. Do sedaj še ne obstaja pravni

predpis v okviru STO, ki bi se ukvarjal izključno z okoljsko problematiko, so pa temu

namenjene posamezne t.i. »zelene določbe«, ki so vsebovane v vseh pomembnejših

predpisih. V tem poglavju bom predstavil te sporazume in predvsem določbe, ki so

pomembne za vprašanje okolja in trgovine.

3.2.1. Sporazum o ustanovitvi STO

S tem sporazumom so države pogodbenice ustanovile STO. V preambuli je zapisano, da

morajo države pri doseganju svojih ciljev na področju gospodarstva in trgovine delovati

v skladu s cilji uravnoteženega razvoja in ob prizadevanju za varovanje in ohranjanje

okolja.87

Če primerjamo preambulo GATT in preambulo Sporazuma o ustanovitvi STO, lahko

ugotovimo, kakšen miselni preskok se je zgodil med letoma 1947 in 1995. V preambuli

GATT se je kot ideal smatrala polna izkoriščenost svetovnih sredstev brez obzira na

okolje, medtem ko sporazum iz leta 1995 izraža težnjo po trajnostnem razvoju in

varstvu okolja.88

3.2.2. Sporazum o tehničnih ovirah na področju trgovine (sporazum TBT)

Sporazum TBT lahko štejemo med najpomembnejše sporazume STO, ki posega tudi na

področje varstva okolja. Sporazum TBT temelji na »Standards Code« iz leta 1979, ki je

bil sprejet na Tokijskem krogu pogajanj.89 Standards Code je veljal samo za končne

izdelke, po Urugvajskem krogu pa so se predpisi iz sporazuma TBT razširili tudi na

produkcijske procese.

Kakor je navedeno v preambuli sporazuma, je bil sprejet zaradi spoznanja, da lahko

mednarodni standardi in sistemi za presojo skladnosti pomembno prispevajo k

izboljšanju učinkovitosti proizvodnje in olajšajo mednarodno trgovino.90

Članice STO so obravnavale številna sporna vprašanja in specifične trgovinske

probleme, ki bi lahko nastali, kadar pride do konflikta med varstvom okolja in trgovino.

Že v preambuli je zapisano, da se državam ne sme preprečevati sprejemanja ukrepov za

zaščito življenja in zdravja ljudi, živali, rastlin in za varstvo okolja, vendar le pod

87 http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlmpid=199543 (21.11.2009). 88 Stilwell M.,Bohanes J., Trade and the Environment, str. 514. 89 Special Study No. 4, str. 78. 90 Sporazum je v slovenskem jeziku dostopen na http://www.sist.si/slo/g1/o-tbt.htm (22.11.2009).

32

pogojem, da ne gre za prikrito omejevanje mednarodne trgovine. Da pa je ta pravica

popolnoma nesporna, imajo države na razpolago 2. odstavek 2. člena, na podlagi

katerega lahko takšne ukrepe legitimno upravičijo.

Tako so države večino okoljskih ukrepov, povezanih s trgovino, priglasile ravno pod

sporazumom TBT. V prvih letih začetka veljavnosti sporazuma je bilo od 2300 prijav

približno 11 odstotkov povezanih z okoljem.91

Glavni namen sporazuma TBT je bil zmanjšanje trgovinskih ovir zaradi razlik v

nacionalnih standardih in tehničnih predpisih, sploh na področju označevanja, pakiranja

in zahtev za označevanje.92 Leta 2000 je odbor TBT sprejel Načela za razvoj

mednarodnih standardov, ki med drugimi vključujejo tudi nekatere standarde

okoljskega označevanja. Ti so preglednost, odprtost, nepristranskost in soglasnost,

učinkovitost in pomembnost, jasnost in če je mogoče – dostopnost ter interes za države

v razvoju.93 Čeprav TBT spodbuja uporabo mednarodnih standardov, pa lahko države

same določijo stopnjo njihovim lastnim standardom glede zaščite živali, ljudi in rastlin

kot tudi okolja, in sicer vse do takrat, ko ti ukrepi ne povzročajo ovir pri trgovanju.94

Trenutno je največji izziv za učinkovitost sporazuma TBT povečanje uporabe procesnih

pravil in standardov. Sporazum TBT zahteva od držav, da poenotijo pravila, ki so jih

postavili njihovi trgovinski partnerji, sploh če se ta razlikujejo od njihovih lastnih

pravil. Temu naj bi namenile pozornost tudi države v razvoju.95

Sporazum TBT deli izdelke glede na tehnične zahteve v dve kategoriji – tehnične

predpise in standarde. Glavna razlika med njima je, da so tehnični predpisi obvezne

narave, standardi pa prostovoljni. Sporazum narekuje, da države ne smejo biti ovirane

pri prevzemanju ukrepov, nujnih za zasledovanje političnih ciljev, kot so zaščita zdravja

ljudi in okolja. Vsaka država ima pravico, da prilagodi raven zaščite, ki je zanjo

najustreznejša. Vlade morajo postaviti tehnične predpise in standarde, ki morajo biti

nediskriminatorni. Prav tako morajo zajamčiti tehnične predpise in standarde, s katerimi

ne ustvarjajo nepotrebnih ovir v trgovini.96

Sporazum spodbuja (ne pa tudi zahteva), da države v primerih, ko je mogoče, uporabijo

mednarodne standarde. Članice, ki ustreznih mednarodnih standardov ne bi mogle

nepristransko in na primeren način uporabiti, bodisi zaradi podnebnih ali geografskih

91 Special Study No. 4, str. 79. 92 Stonehouse Peter, A review of WTO and environmental issues, str. 126. 93 Trade and Environment, str. 18. 94 Kelly Trish, The WTO, the Environment and Health and Safety Standards, str. 133. 95 Trade and Environment, str. 18. 96 Specila Study No.4, str. 78.

33

dejavnikov ali pa osnovnih tehnoloških problemov, lahko uporabijo predpise ali

standarde, ki jih prilagodijo svojim potrebam.97

Ena od ključnih značilnosti Sporazuma je tudi njegova transparentnost, ki omogoča

gospodarskim podjetnikom, da prilagajajo tehnične predpise na področju izvoznega

trgovanja. Objavi se osnutek tehničnih predpisov, ocena postopkov in standardov in se

zagotavlja ostalim članicam dovolj časa za njihovo tolmačenje ter obveščanje o splošnih

notranjih ukrepih, s katerimi se izvršujejo določbe iz sporazuma TBT.98

3.2.3. Sporazum o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov (sporazum SPS)

Sporazum SPS je zelo podoben sporazumu TBT, le da prvi zajema ožjo vrsto ukrepov.

Osredotoča se predvsem na ukrepe, s katerimi države poskušajo zaščititi hrano in pijačo

pred snovmi, ki izvirajo iz aditivov, toksinov in onesnaževalcev in s katerimi želijo

zaščititi državo pred širjenjem škodljivcev in bolezni. Sporazum SPS zahteva od članic,

da se ukrepi lahko uporabijo le v primerih, kadar je to potrebno za zaščito ljudi, živali in

rastlin. Potrebno je izdelati oceno tveganj, nato pa odrediti takšen ukrep, ki ne posega

prekomerno v mednarodno trgovino. Sporazuma TBT in SPS sta oblikovana tako, da se

med sabo dopolnjujeta.99

Države članice se spodbuja k uporabi mednarodnih standardov, smernic in priporočil, ki

so na voljo. Članice naj bi uporabljale ukrepe, ki so znanstveno podkrepljeni. Pri tem

jim je dovoljeno, da ukrepe prilagodijo višjim standardom, in sicer na podlagi ustrezne

ocene tveganja in pod pogojem, da je ukrep dosleden in ni samovoljen. SPS dovoljuje

tudi začasne previdnostne ukrepe. Sporazum omogoča državam tudi uporabo različnih

standardov in metod preverjanja proizvodov. V primeru izvoza proizvodov iz države

mora uvozna država sprejeti enake standarde in metode, kot jih ima izvozna država.

SPS vključuje tudi ukrepe za nadzor, pregled in odobritev postopkov. Vlade morajo

omogočati napredek novim ali spremenjenim sanitarnim in fitosanitarnim pravilom ter o

njih nuditi informacije.100

SPS Sporazum je pomemben tako z okoljskih kot zdravstvenih vidikov. Ukrepi, ki so

sprejeti na podlagi tega sporazuma, so v prvi vrsti namenjeni varovanju zdravja ljudi,

živali ter rastlin, vendar pa so pogosto tako široko zastavljeni, da varujejo celotno

okolje. Sporazum SPS tako pokriva tudi ukrepe za nadzor invazivnih vrst in lahko 97 ibid., str. 78. 98 ibid., str. 78. 99 Trade and Environment, str. 56. 100 Understanding the WTO, str. 30.

34

vključuje tudi ukrepe, ki urejajo nekatere vidike trgovine z gensko spremenjenimi

organizmi. Sporazum SPS poskuša najti ravnotežje med pravico držav članic, da

določijo in učinkovito uveljavijo lastno stopnjo zaščite (tudi v primeru, kadar ni zadosti

znanstvenih dokazov), ter zahtevo mednarodne skupnosti, da se s takšnimi ukrepi ne

izvaja prikriti protekcionizem.101

3.2.4. Sporazum o trgovinskih vidikih intelektualne lastnine (TRIPS)

Sporazum je bil sprejet v okviru Urugvajskega kroga pogajanj in prvič so bila s tem

sporazumom predstavljena pravila, ki se nanašajo na intelektualno lastnino v

multilateralnem trgovinskem sistemu.102 Sporazum je bil oblikovan z namenom, da bi se

povečala stopnja zaščite intelektualne lastnine in da bi se upoštevali minimalni standardi

zaščite teh pravic.

Sporazum TRIPS obravnava pet pomembnih vprašanj103:

• kako naj bi se uporabljala temeljna načela trgovinskega sistema in drugi

mednarodni sporazumi na področju intelektualne lastnine;

• kako primerno zaščititi pravice, ki se nanašajo na intelektualno lastnino;

• kako naj bi države te pravice uveljavile na svojem ozemlju;

• kako obravnavati spore v zvezi z intelektualno lastnino med članicami STO in

• vprašanje uporabe posebnih prehodnih sporazumov v obdobju, ko se nov sistem

še uvaja.

Na področju varstva okolja sta najpomembnejša 2. in 3. odstavek 27. člena, ki govorita

o pogojih patentiranja. TRIPS omogoča državam, da lahko iz patentiranja izključijo

izume, kadar je to potrebno zaradi zaščite življenja ali zdravja ljudi, živali in rastlin ter

da se s tem izogne resnemu ogrožanju okolja. Poleg te splošne dikcije v 2. odstavku je v

3. odstavku taksativno določeno, da lahko iz patentiranja izključijo tudi diagnostične,

terapevtske in kirurške metode za zdravljenje ljudi ali živali ter rastline in živali, ki niso

mikroorganizmi, in pretežno biološke procese za proizvodnjo rastlin ali živali, ki niso

nebiološki in mikrobiološki procesi. Poleg tega pa 3. odstavek od članic zahteva, da

zagotovijo varstvo rastlinskih vrst s pomočjo patentov oziroma s sistemom sui generis

ali s kombinacijo obeh.104

101 Stilwell M.,Bohanes J., Trade and the Environment, str. 515-516. 102 Understanding the WTO, str. 39. 103 ibid., str. 39. 104 TRIPS je v slovenskem jeziku dosegljiv na http://www.aas.si/pravni-viri/trips.htm (23.11.2009).

35

Zanimivo pa je, da TRIPS ne vsebuje splošne izjeme za varovanje zdravja in okolja,

kakor jo vsebujeta GATS in GATT.105 Na podlagi tega bi lahko sklepali, da se

takratnim pogajalcem ni zdelo verjetno, da bi lahko imele intelektualne pravice kakšen

večji vpliv na okolje. Sem mnenja, da bi v primeru revidiranja sporazuma bilo zelo

pametno vključiti generalno izjemo, saj se na tem področju v zadnjih letih veliko

dogaja. Predvsem gre za vprašanja gensko spremenjenih živil ter farmacevtskih

izdelkov.

Določbe sporazuma TRIPS o prenosu tehnologije so prav tako pomembne za

prizadevanja v zvezi z prenosom in širjenjem okoljskih tehnologij.106 S tem, ko razvita

gospodarstva prenesejo svoje znanje na manj razvite države, lahko tudi te države

prispevajo k varstvu okolja, saj se tako izognejo velikim stroškom, ki si jih v večini

primerov ne morejo privoščiti. V 66. členu sporazuma so se tako države članice

zavezale, da bodo spodbujale podjetja in ustanove na njihovem območju k prenosu

tehnologije najmanj razvitim državam članicam, da bi jim s tem omogočile si ustvariti

trdno tehnološko bazo.

3.2.5. Splošni sporazum o trgovini s storitvami (GATS)

Splošni sporazum o trgovini s storitvami (GATS) je bil sprejet v Urugvajskem krogu

pogajanj kot odgovor na povečanje števila storitev na mednarodnem področju v zadnjih

tridesetih letih. Večjo pretočnost storitev je omogočila predvsem revolucija na področju

telekomunikacij. GATS je sestavljen iz osrednjega teksta s splošnimi obveznostmi,

prilog s pravili za posebne sektorje in individualnih zavez držav, da bodo zagotovile

dostop do svojih trgov vključno z določenimi omejitvami.107

Koristnost liberalizacije storitev je odvisna predvsem od tega, katere storitve bodo

liberalizirane. V okviru trenutnih pogajanj se poskuša doseči napredek pri t.i.

okoljevarstvenih storitvah, ki lahko izboljšajo kakovost okolja. V nasprotnem primeru

pa lahko liberalizacija storitev, kot so transport, izkoriščanje naravnih bogastev in

druge, pomeni, da bo okolje podvrženo dodatnim pritiskom.

V členu XIV je vsebovana splošna izjema, ki je oblikovana po vzoru XX. člena GATT.

Če države sprejmejo ukrepe za varovanje življenj ali zdravja ljudi, živali ali rastlin, ki so

v neskladju z določbami sporazuma GATS, potem lahko takšne ukrepe upravičijo na

podlagi (b) odstavka tega člena. Tudi v teh primerih pa se ukrepi ne smejo uporabljati

105 Stilwell M.,Bohanes J., Trade and the Environment, str. 518. 106 ibid., str. 518. 107 Understanding the WTO, str. 33.

36

na način, da bi s tem povzročili diskriminacijo in prikrito omejevanje trgovine s

storitvami.108

V nadaljevanju bom posebno poglavje posvetil členu XX GATT in njegovim določbam,

ki se nanašajo na varstvo okolja. Glede na to, da sta si člena skoraj enaka, lahko

ugotovitve strokovnjakov v zvezi z upravičenostjo omejitev po tem členu brez kakšnih

večjih težav apliciramo tudi na člen XIV GATS.

3.2.6. Sporazum o izravnalnih ukrepih in subvencijah

Subvencije so pereč problem v mednarodni trgovini in kot take lahko povzročajo

deformacijo trga in škodo udeležencem v trgovini. Prav tako lahko z nekontroliranim

subvencioniranjem vplivamo na okolje, saj ponavadi z subvencioniranjem umetno

stimuliramo proizvodnjo, ki lahko ima negativen vpliv na okolje, kolikor pa se

subvencionira okoljevarstvene storitve in proizvode, pa ravno obratno.

V osnovi ločimo med domačimi in izvoznimi subvencijami. Izvozno subvencijo prejme

izvoznik samo za izvoženo količino, domača subvencija pa se izplača proizvajalcu za

vso proizvodnjo. Izvozne subvencije omogočajo, da so cene na tujem trgu nižje, v

nekaterih primerih celo nižje od proizvodnih stroškov, kar pomeni nelojalno

konkurenco.109 S takšnimi prijemi lahko močan proizvajalec iz tujine prisili domače

proizvajalce v bankrot, saj mu ne morejo konkurirati, potem pa lahko kot monopolni

ponudnik oblikuje precej višje cene.

Kot odgovor na vprašanje subvencij so države sprejele Sporazum o izravnalnih ukrepih

in subvencijah (SPS Agreement), ki je stopil v veljavo s 1.1.1995. V sporazumu sta

urejeni področji subvencij in izravnalnih ukrepov, s katerimi države odgovarjajo na

uporabo subvencij. Sporazum v 1. členu opredeljuje subvencije kot finančni prispevek

vlade ali kateregakoli javnega organa na ozemlju članice110 oz. je to lahko kakršnakoli

oblika dohodkovne ali cenovne podpore v smislu 16. člena GATT pod pogojem, da

nastane korist.111 Da pa je subvencija predmet določb tega sporazuma, potem mora biti

specifična. Koncept specifičnosti je opredeljen v 2. členu in ga je potrebno upoštevati

skupaj z definicijo subvencij, saj je lahko le na takšen način pravilen.

Sporazum deli subvencije v tri kategorije. Najprej imamo prepovedane subvencije, ki so

najbolj problematične z vidika trgovine in so zato predmet posebnih postopkov za

108 Trade and Environment, str. 54. 109 Bobek Vito, Doktrine in instrumenti mednarodne menjave, str. 81. 110 npr. neposreden prenos sredstev; neposredna nakazila, do katerih utegne priti ali prevzem dolga; odpust ali opustitev izterjave dospelih davčnih obveznosti; itd. 111 Uradni list RS, št. 36/1995 z dne 29.6.1995.

37

reševanje sporov. Če se takšne subvencije pojavijo, jih je potrebno takoj, ko se jih

prepozna, umakniti. Ravno nasprotno pa velja za t.i. neizpodbojne subvencije, ki so

določene v 8. členu sporazuma. Nekje vmes pa so izpodbojne subvencije, katere se

lahko izpodbijajo, kadar imajo škodljive učinke za druge članice STO.112 Kategorija

izpodbojnih subvencij je obstajala samo v 5-letnem obdobju, ki se je končalo

31.12.1999.113

Za varstvo okolja je pomembna »zelena določba«, ki je zapisana v 8. členu in dovoljuje

državam, da lahko podjetjem za prilagajanje novi okoljski zakonodaji pomaga s

subvencijo, ki lahko znaša največ 20% stroškov podjetja, pri tem pa je potrebno

upoštevati dodatne pogoje, ki so določeni.

3.2.7. Sporazum o kmetijstvu

Dalj časa so potekala prizadevanja (predvsem s strani ZDA), da se je tudi sektor

kmetijstva vključil v pravni sistem Svetovne trgovinske organizacije. Naposled je do

tega prišlo na Urugvajskem krogu pogajanj, kjer so sprejeli Sporazum o kmetijstvu. V

njegovi preambuli je navedeno, da je potrebno ob preobrazbi trgovine na področju

kmetijstva upoštevati tudi netrgovinske probleme, vključno s potrebo po varstvu okolja.

Osnovni cilj Sporazuma o kmetijstvu je torej reforma sektorja trgovine in težnja po

večji tržni usmerjenosti. To bi lahko prispevalo k večji predvidljivosti in varnosti na

področju uvoza in izvoza. Nova pravila in obveznosti, ki izhajajo iz Sporazuma, se

uporabljajo za:

• večjo tržno dostopnost – različne trgovinske omejitve uvoza;

• notranjo podporo – subvencije in drugi programi (vključno s tistimi, ki

povečujejo dohodke kmetov) in

• izvozne subvencije ter druge metode, da bo izvoz konkurenčen.114

Manjša podpora notranje politike in zmanjšanje izvoznih subvencij v kmetijstvu naj bi

vodila k manj intenzivni proizvodnji. S tem se spodbuja proizvodnja z manjšo uporabo

sredstev, kot so npr. pesticidi, ki negativno vplivajo na okolje. Drugi aneks Sporazuma

o kmetijstvu našteva različne vrste subvencij in obsega različne vrste ukrepov, ki se

nanašajo na okolje. To vključuje neposredna plačila za proizvajalce in programe, ki

podpirajo raziskovanje in razvoj infrastrukture v okviru okoljskih programov.

Uveljavljanje neposrednih plačil mora temeljiti na jasno definiranih okoljskih ali

112 Stilwell M.,Bohanes J., Trade and the Environment, str. 516. 113 Understanding the WTO, str. 45. 114 http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/agrm3_e.htm (25. 11. 2009).

38

zaščitnih programih, zneski plačila pa so omejeni. Omeniti je treba, da so članice

svobodne pri dopolnjevanju obstoječih ukrepov ali uvajanju novih samo pod pogoji, da

imajo minimalne tržne posledice in da se financirajo iz vladnih programov.115 Poznamo

ukrepe z minimalnim vplivom na trgovino, ki se lahko prosto uporabljajo (t.i. ukrepi

"green box"), med katerimi so najpomembnejše raziskave za nadzor bolezni,

infrastruktura in varnost preskrbe s hrano. Dovoljene pa so tudi nekatere oblike

neposredne denarne podpore za prestrukturiranje kmetijstva in neposredna plačila iz

okoljskih in regionalnih programov, pa tudi nekatera neposredna plačila iz vladnih

programov za spodbujanje kmetijstva in razvoj podeželja v državah v razvoju. Poleg

tega poznamo tudi t.i. "blue box" ukrepe, ki so namenjene kmetom za omejevanje

proizvodnje, kadar je to potrebno zaradi prevelike količine določenih proizvodov na

trgu. Sporazum navaja tudi, da državam v razvoju ni potrebno zmanjšati svojih

prispevkov in znižati tarif toliko, kot jih morajo zmanjšati razvite države. Državam v

razvoju naj bi bil na voljo tudi dodaten čas za dokončanje njihovih obveznosti, poleg

tega pa so v sporazumu navedene še posebne določbe, ki omogočajo pomoč najmanj

razvitim gospodarstvom.116

3.3. Okoljevarstvena klavzula v sporazumu GATT GATT sporazum je temeljni sporazum sistema STO, saj trgovina z blagom predstavlja

večino mednarodne trgovine. Sprejet je bil že leta 1947, v Urugvajskem krogu pa je

doživel določene spremembe. V tem poglavju se bom posvetil nekaterim njegovim

določbam, ki jih je potrebno upoštevati, kadar govorimo o varstvu okolja. Nekatere so

splošne narave, druge pa na specifični način posegajo v to sfero. Govorim predvsem o

XX. členu GATT, ki se največkrat uporabi, kadar je potrebno upravičiti ukrepe, ki so v

nasprotju s splošnimi določbami, vendar služijo varovanju zdravja in narave.

3.3.1. XX. člen GATT

Na pobudo Odbora za trgovino in okolje je Sekretariat pripravil poročilo o praksi

reševanja sporov v zvezi s členom XX.117 Spori, ki se nanašajo na izjeme iz odstavkov

(b), (d) in (g) XX. člena, spadajo med t.i. okoljevarstvene spore. Najbolj relevantne

določbe člena XX (splošne izjeme) se glasijo:

115 Special Study No. 4, str. 80. 116 http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/agrm3_e.htm (25. 11. 2009). 117 Poročilo WT/CTE/W/203 z dne 8. marec 2002.

39

V skladu z zahtevo, da se tovrstni ukrepi ne uporabljajo na način, ki bi predstavljal

samovoljno ali neupravičeno diskriminacijo med državami, v katerih prevladujejo enake

razmere, ali pa prikrito omejevanje mednarodne trgovine, se nič v tem sporazumu ne

razlaga, da pogodbenim strankam preprečuje sprejemanje ali izvajanje ukrepov;

(…)

(b) nujnih za varovanje življenj ali zdravja ljudi, živali ali rastlin;

(…)

(d) potrebnih za zagotovitev skladnosti z zakoni in predpisi, ki niso v neskladju z

določbami tega sporazuma, vključno s tistimi v zvezi s carinjenjem, uveljavitvijo

monopolov, ki delujejo v skladu z odstavkom 4 člena II in člena XVII, zaščito patentov,

blagovnih znamk in avtorskih pravic ter preprečevanje zlorab;

(…)

(g)povezanih z ohranjanjem izčrpljivih naravnih virov, če so ti ukrepi izvajani skupaj z

omejevanjem domače proizvodnje ali potrošnje;

(…)

Kljub temu, da v večini primerov, kjer države upravičujejo svoje ukrepe kot

okoljevarstvene in se pri tem sklicujejo tudi na izjemo iz odstavka (d), ji v tej diplomski

nalogi ne bom posvetil večje pozornosti. Že sama formulacija besedila nam daje vedeti,

da ima bolj malo veze z varstvom okolja, ampak je le še ena izmed možnosti, kako

določen ukrep upravičiti, če ne spada pod nobeno izmed izjem iz odstavka (b) ali (g).

Kolikor je temu tako pa je jasno, da država v nobenem primeru pri sprejetju ukrepa ni

zasledovala okoljevarstvenih ciljev. Takšnemu razmišljanju daje težo tudi dejstvo, da se

skoraj vsi članki in študije na to temo ukvarjajo predvsem s tema dvema odstavkoma.

3.3.1. Postopek v zvezi s členom XX

Pritožbeno telo je v primeru US – Gasoline (odstavka 20 in 21) odločilo, da lahko

določen ukrep upravičimo na podlagi člena XX GATT, če sta kumulativno izpolnjena

dva pogoja. Potrebno je dokazati, da lahko ukrep subsumiramo pod eno izmed izjem,

določenih v odstavkih od (a) do (j) in da pri tem zadovoljimo dikciji iz uvodnega dela

člena.118

Pri tem je pomembno, da moramo analizo spora izvršiti v točno določenih korakih.

Najprej je potrebno ugotoviti, ali lahko določen ukrep subsumiramo pod eno izmed

izjem, nato utemeljiti in dokazati te trditve in šele nazadnje preveriti, ali so pogoji iz

118 ibid., str. 6.

40

uvodnega dela izpolnjeni. Tako je Pritožbeno telo v primeru US – Shrimp119 zavrnilo

mnenje skupine pritožnikov, da bi bilo z vidika ekonomičnosti primerneje preveriti

skladnost spornega ukrepa z uvodnim delom člena XX in šele nato preverjati skladnost

s posameznimi odstavki. Če bi takšnemu zahtevku ugodili, potem bi se podrla temeljna

struktura in logika člena XX.120

3.3.2. Subsumiranje pod odstavek (b) člena XX GATT

Kateri so ti ukrepi, ki se sprejemajo za varovanje življenja ali zdravja ljudi, živali ali

rastlin, so ugotovile panelne skupine in pritožbena telesa v svoji praksi. Tako ta pojem

med drugim vključuje zmanjšanje porabe cigaret, varovanje zdravja in življenja

delfinov, zmanjšanje onesnaženosti zraka, ki izvira iz porabe nafte, in zmanjšanje

tveganja, ki ga povzročijo azbestna vlakna.121

Da lahko ukrep opravičimo pod odstavek (b), moramo izvesti t.i. test nujnosti. Da ukrep

prestane ta test, mora biti takšen, da omejuje trgovino v najmanjši možni meri, kar je

bilo prvič zapisano v primeru US – Sectino 337.122 Temu so v kasnejših primerih sledili

s tem, da je Pritožbeno telo nadgradilo razlago v primeru Korea – Beef.123 Uveden je bil

test sorazmernosti, pri katerem je potrebno v vsakem posamičnem primeru izvesti

tehtanje in iskati ravnotežje med različnimi faktorji. Zatorej ni več potrebno, da gre za

najmanj omejujoč ukrep, ampak lahko tudi bolj omejuje kot je potrebno, če prestane test

sorazmernosti. Prelom se je zgodil v primeru EC – Asbestos124, kjer je okoljevarstveni

ukrep prvič prestal test nujnosti. Predvsem je odvisno od pomembnosti interesov, ki se

jih poskuša zaščititi in na podlagi tega se pretehta, ali je ukrep nujen oz. ali je kakšen

drug ukrep bolj primeren.125

3.3.3. Subsumiranje pod odstavek (g) člena XX GATT

Tudi v primeru odstavka (g) je bilo vprašanje, kaj lahko subsumiramo pod pojmom

»ohranjanje izčrpljivih naravnih virov«, rešeno v praksi. Tako ta pojem vključuje

ohranjanje staleža tun, ohranjanje lososov in slanikov, ohranjanje staleža delfinov,

ohranjanje naftnih derivatov, ohranjanje čistega zraka in ohranjanje morskih želv. Pri

tem lahko ugotovimo, da je praksa to določbo zelo široko interpretirala, saj pojem ne

119 United States – Import Prohibition of Certain Shrimp and Shrimp Products (US – Shrimp). 120 Kirn Marko, Okoljevarstvena klavzula v okviru svetovne trgovinske organizacije, str. 110. 121 ibid., str. 110. 122 United States – Section 337 of the Tarriff Act of 1930 (US – Section 337). 123 Korea – Measures Affecting Imports of Fresh, Chilled and Frozen Beef (Korea – Beef). 124 European Communities – Measures Affecting Asbestos and Asbestos-Containing Products (EC – Asbestos). 125 Poročilo WT/CTE/W/203, str. 14-16.

41

zajema samo nežive narave ampak tudi rastline in živali. S takšnim tolmačenje je praksa

odprla vrata številnim okoljevarstvenim ukrepom, ki so opravičljivi v smislu tega

odstavka.126

V primeru odstavka (g) je dikcija drugačna, saj ne vsebuje besede »nujno«, ampak

besedo »povezani«. Prvič je prišlo do interpretacije v primeru Canada – Salmon and

Herring127, kjer je panelna skupina zapisala, da morajo biti ukrepi primarno usmerjeni v

ohranjanje izčrpljivih virov, ni pa potrebno, da so nujni. Tako je izvedla manj zahteven

standard za upravičevanje ukrepov na podlagi odstavka (d). Tej razlagi so v kasnejših

primerih sledili in jo tudi bolj podrobno opredelili ter dodelali.128

Odstavek (g) vsebuje še en pogoj, ki mora biti izpolnjen, in sicer, da mora sporen ukrep

biti hkrati uveden tudi za domačo proizvodnjo in porabo. V primeru US – Gasoline je

Pritožbeno telo zapisalo, da mora biti ukrep nepristranski, kar pomeni, da se mora ukrep

nanašati tako na uvoznike kot domače proizvajalce in porabnike. Temu je Pritožbeno

telo sledilo tudi v primeru US – Shrimp.129

3.3.4. Skladnost z uvodnimi določbami člena XX GATT

Glede na pripravljalna besedila so bile uvodne določbe člena XX pozneje dodane k listi

splošnih izjem, saj se je želelo preprečiti zlorabe. Tudi iz prakse je razvidno, da namen

uvodnih določb vidi v preprečevanju zlorab. Da zadostimo pogojem iz uvodnega dela,

potem uporaba ukrepa ne sme pomeniti:

• neupravičene diskriminacije med državami, v katerih prevladujejo enake

razmere;

• samovoljne diskriminacije med državami, v katerih prevladujejo enake razmere

in

• prikritega omejevanja mednarodne trgovine.

Ti trije pogoji so negativni in morajo biti izpolnjeni kumulativno.130

Za ugotavljanje neupravičenosti je praksa razvila dve merili. Prvič, potrebna je

fleksibilnost ukrepov in upoštevanje različnih situacij, v katerih so posamezne države

članice. Ne sme se od vseh zahtevati sprejetje enakega okoljevarstvenega ukrepa,

ampak samo takšnega, ki je najprimernejši glede na njihovo situacijo in je še vedno

126 Kirn Marko, Okoljevarstvena klavzula v okviru svetovne trgovinske organizacije, str. 111. 127 Canada – Measures Affecting Exports of Unprocessed Herring and Salmon (Canada – Salmon and Herring). 128 Poročilo WT/CTE/W/203, str. 16-18. 129 ibid., str. 18-20. 130 Kirn Marko, Okoljevarstvena klavzula v okviru svetovne trgovinske organizacije, str. 117.

42

»primerljiv po efektivnosti«. Drugič, država članica mora ob uvedbi uvoznega

omejevalnega ukrepa izkazati zadostno prizadevanje, da je poskušala s pogajanji doseči

sporazum med vsemi zainteresiranimi državami, ki bi manj omejeval mednarodno

trgovino.131

Pritožbeno telo je v primeru US –Shrimp običajni pomen besede samovoljen (arbitrary)

razložilo kot nekaj nepredvidljivega in nekonsistentnega. Zato je izpostavilo, da je treba

pri tovrstnih ukrepih upoštevati temeljne postavke dolžnega postopanja (načelo javnosti,

načelo zaslišanja strank, pravica do pritožbe in sodnega varstva), da se s tem prepreči

samovoljna diskriminacija med posameznimi državami izvoznicami.132

Ali gre za prikrito omejevanje mednarodne trgovine, lahko presodimo s pomočjo treh

meril:

• preizkus javnosti;

• preizkus, ali izvajanje ukrepa pomeni samovoljno ali neupravičeno

diskriminacijo in

• preverjanje zasnove, zgradbe in zunanjega ustroja.

Praksa je razvila določena merila, vendar še vedno ni povsem jasno, kdaj bi izvajanje

ukrepa lahko pomenilo prikrito omejevanje mednarodne trgovine, saj se pogoji

presojanja do določene mere prekrivajo s presojo utemeljenosti pri posameznih izjemah.

Tako lahko v literaturi zasledimo predloge, da bi bilo ta pogoj potrebno razlagati v

smeri preizkusa sorazmernosti po zgledu testa nujnosti, ali pa da bi se predvsem

upošteval element namena ukrepa.133

3.3.5. Dokazno breme

Kdo nosi dokazno breme, je zelo pomembno, saj ima velik vpliv na končno rešitev

spora. V poročilu Pritožbenega telesa v zadevi US – Wool Shirts and Blouses134 je

navedeno, da dokazno breme nosi tista stranka, ki nekaj trdi, ne glede na to, ali gre za

tožečo ali toženo stranko. Če pa stranka predloži takšne dokaze, ki ustvarijo domnevo o

resničnosti zatrjevanega, potem se breme dokazovanja prenese na drugo stranko. Nato

je na tej stranki, da predloži dokaze, ki izpodbijajo to domnevo. Poleg tega pa je

131 Poročilo WT/CTE/W/203, str. 23-25. 132 Kirn Marko, Okoljevarstvena klavzula v okviru svetovne trgovinske organizacije, str. 121. 133 ibid., str. 121-122. 134 United States – Measure Affecting Imports of Woven Wool Shirts and Blouses from India (US – Wool Shirts and Blouses).

43

Pritožbeno telo zapisalo, da je bolj smiselno, da predloži dokaze za trditve tista stranka,

ki se sklicuje na izjeme iz člena XX.135

Tudi z vidika ekonomičnosti postopka je smiselno, da začetno dokazno breme nosi

obramba. Kot prvo je zelo majhna verjetnost, da gre za primer dopustne izjeme, saj se

bo stranka vedno poskušala za vsak primer sklicevati tudi na člen XX GATT. Poleg

tega pa lahko sklepamo, da se je stranka ob sprejetju takšnega ukrepa zavedala kršitve

določb GATT in je zato že vložila čas in denar za raziskave, ali je mogoče takšen ukrep

upravičiti s kakšno izmed izjem. Kot drugo pa naj bi bili glede na strukturo člena XX in

prakso v zvezi z njim stroški predložitve dokaza nižji pri obrambi kot pri tožeči stranki,

saj prva že razpolaga z obširnimi podatki o ukrepu, ki ga je sprejela.136

V primeru US – Gasoline je Pritožbeno telo ugotovilo, da mora tožena stranka dokazati,

da je ukrep v skladu z zahtevami iz uvodnega dela člena XX, pa čeprav je že bilo

dokazano, da lahko ukrep subsumiramo pod eno izmed izjem.137

135 Poročilo WT/CTE/W/203, str. 5. 136 Kirn Marko, Okoljevarstvena klavzula v okviru svetovne trgovinske organizacije, str. 123-124. 137 Poročilo WT/CTE/W/203, str. 5-6.

44

4. ANALIZA OKOLJSKIH SPOROV V OKVIRU GATT/STO Raznovrstne določbe na papirju niso nič vredne, če jih ni mogoče zadovoljivo

uveljaviti. S pregledom pravne prakse na določenem področju je najlažje ugotoviti,

kako se te določbe izvajajo in zaznati potrebe po eventualnih spremembah. Pravni

sistem mora delovati predvsem tako, da ne pride do zlorab sistema. Kljub navidezni

jasnosti določb pride pogosto do sporov glede njihove interpretacije, saj se zasledujejo

različni interesi vpletenih strani.

V okviru GATT/STO se je zvrstilo kar nekaj sporov v zvezi z varstvom okolja,

odločitve pa so dajale odgovore tudi na drugih področjih. Z vsakim nadaljnjim sporom,

ki je bil dan v reševanje organom STO (mnogokrat ni obstajala nobena druga primerna

mednarodna institucija, ki bi lahko prevzela primer), so se izkristalizirale meje

dovoljenega oz. prepovedanega.

V tem poglavju bom tako predstavil primere, ki so se reševali še v okviru sporazuma

GATT, pa tudi primere, ki so se pojavili po ustanovitvi STO.

4.1. Spori v času GATT

4.1.4. US – Canadian Tuna

ZDA so Kanadi prepovedale uvoz tunov in proizvodov iz njih po tem, ko je Kanada

zasegla 19 ribiških ladij in aretirala ameriške ribiče na belega tuna, ki so ribarili na

območju, ki je spadalo pod pristojnost Kanade in niso imeli pooblastila kanadske vlade.

ZDA so se iz tega razloga maščevale Kanadi in uvedle prepoved uvoza z Zakonom o

ohranjanju in upravljanju ribištva, saj te niso priznale pristojnosti Kanadi na tem

območju.138

V sporočilu 21. januarja 1980, ki je bilo poslano pogodbenim strankam, se je kanadska

vlada pritožila, da so bili ukrepi v zvezi s prepovedjo uvoza tune in tuninih produktov,

ki jih je ZDA sprejela 31. avgusta 1979, diskriminatorni in v nasprotju z obveznostmi

ZDA v okviru GATT ter so škodovali ugodnostim Kanade, ki so jim priznane po

GATT. Vlada Kanade je podala zahtevo, da se v skladu s členom XXIII:2 ustanovi

panelna skupina, ki bo raziskala skladnost ukrepa z GATT.

Svet je o zadevi razpravljal na seji 29. januarja 1980, kjer je predstavništvo Kanade

izrazilo upanje, da bi se našla zadovoljiva rešitev med strankami. Ker pa rešitev ni bila

dosežena, je svet o zadevi znova razpravljal na seji 26. marca 1980, ko je tudi

predstavništvo Peruja dalo svojo podporo zahtevi Kanade. Predstavništvo ZDA je 138 Trade and Environment 2004, str. 59.

45

opozorilo, da so bili ukrepi s strani ZDA v skladu z njihovim Zakonom o ohranjanju in

upravljanju ribištva iz leta 1976. Trdilo je, da njihova delegacija ne vidi nobene potrebe

po ustanovitvi panelne skupine, čeprav ustanovitvi le-te ni nasprotovala. Svet je kljub

mnenju delegacije ZDA sklenil, da se ustanovi panelna skupina, ki bo imela nalogo, da

poda ugotovitve in priporočila.139

Predstavništvo Kanade je trdilo, da je bila prepoved s strani ZDA neskladna s členi I, XI

in XIII Splošnega sporazuma. Dokazovalo je, da prepoved pomeni izničenje koristi, ki

pripadajo Kanadi po določbah II. člena. Prepoved je bila jasna kršitev zahtev iz členov I

in XIII, ki zahtevata podobne prepovedi in omejitve glede uvoza kateregakoli proizvoda

na ozemlju katerekoli pogodbenice.140

ZDA so svoje ukrepe v celoti opravičevale z odstavkom (g) XX. člena, saj naj bi šlo za

ukrepe v zvezi z neobnovljivimi viri. Prepoved uvoza po njihovem mnenju naj ne bi bila

diskriminatorna, saj so bili podobni ukrepi sprejeti iz podobnih razlogov tudi glede

uvoza iz drugih držav (Kostarika, Peru…). Ta argument je panelna skupina upoštevala

pri presoji uvodnega dela XX. člena in zaključila, da ravnanje ni bilo »neupravičeno in

samovoljno«. Ukrep pa ni bil upravičen zaradi tega, ker ZDA niso omejile porabe

domače tune, kar je drugi pogoj v okviru odstavka (g). Panelna skupina je torej

ugotovila, da je bila uvozna prepoved v nasprotju z členom XI:1 in da ga ni mogoče

upravičiti na podlagi člena XI:2 ali odstavka (g) XX. člena GATT.141

4.1.2. Canada – Salmon and Herring

S Kanadskim zakonom o ribolovu je Kanada leta 1970 prepovedala izvoz nepredelanih

slanikov in lososov pa tudi njihovo prodajo za namene izvoza. Ta zakon je navajal, da

nihče ne sme iz Kanade izvažati slanikov ali lososov, razen če so le-ti v konzervah,

nasoljeni, prekajeni, sušeni ali zamrznjeni in so bili pregledani s strani ustrezne

inšpekcije.142

Kanada je trdila, da so izvozne omejitve namenjene predvsem ohranjanju zalog rib, zato

se lahko opravičijo z odstavkom (g) člena XX. ZDA pa so zagovarjale trditev, da so

bile izvozne omejitve, ki jih je uvedla Kanada, v nasprotju s členom XI iz Splošnega

sporazuma. Prav tako se ni strinjala, da bi ti ukrepi lahko bili upravičeni s členom XX.

Menile so celo, da so ji bile v dani zadevi zmanjšane koristi, ki ji naj bi pripadale v

139 US – Canadian Tuna Panel Repor, str. 1. 140 ibid., str. 5-7. 141 Poročilo WT/CTE/W/203, str. 30. 142 Canada – Salmon and Herring Panel Report, str. 2.

46

okviru Splošnega sporazuma. Panelni skupini so predlagale, da priporoči Kanadi

odpravo obstoječih izvoznih omejitev ter uvedbo katerih koli drugih ukrepov z enakim

učinkom ob upoštevanju obstoječih trgovinskih pogojev. Kanada se je sklicevala, da so

bili ukrepi, ki jih je uvedla, dolgoročni in so bili sestavni del celotne zahodne kanadske

obale in se kot taki lahko opravičijo z odstavkom (g) člena XX. Poleg tega Kanada

deluje na podlagi strogih tržnih pravil, predpisov o kvaliteti in standardov, ki so nujni za

ohranitev varnosti in visoke kakovosti ribjih izdelkov. To naj bi bilo skladno s členom

XI:2 iz Splošnega sporazuma.143

Panelna skupina je podala mnenje, da so bili ukrepi, ki jih je uvedla Kanada, v nasprotju

s prvim odstavkom XI. člena GATT ter da jih ni mogoče upravičiti z drugim odstavkom

člena XI ali odstavkom (g) člena XX.144 Ugotovila je, da se ukrepi s strani Kanade ne

smatrajo kot nujni v smislu drugega odstavka člena XI. Prav tako je podala mnenje, da

je v zadevi res šlo za neobnovljive naravne vire, kar je v skladu z odstavkom (g) člena

XX, vendar tudi v tem primeru ukrep ni bil primarno namenjen ohranjanju populacije

lososa in slanikov.145

4.1.3. Thailand - Cigarettes

ZDA so 22. decembra 1989 zahtevale posvetovanja s Tajsko glede omejitev pri uvozu

in notranjih davkih na cigarete, ki jih je uvedla tajska vlada. Ker ta posvetovanja, ki so

potekala 5. februarja 1990, niso privedla do rešitve, so ZDA podale zahtevo za

ustanovitev panelne skupine.

V skladu s 4. členom Zakona o tobaku iz leta 1966 je bil tobak opredeljen kot "cigarete,

cigare in drugi tobačni izdelki, zvaljani za kajenje, vključno s tobakom, ki je

pripravljen za žvečenje". Za cigarete je bilo treba plačevati trošarine, davek na dohodek

in občinski davek.146

ZDA so skušale dokazati, da:

• so bile omejitve pri uvozu cigaret iz Tajske v nasprotju s členom XI iz

Splošnega sporazuma in niso bili upravičeni z izjemo odstavka (c) člena XI: 2,

ker cigarete niso bile kmetijski ali ribiški proizvod v smislu člena XI in ker so

imeli ukrepi nesorazmerni učinek na izvoz;

143 ibid., str. 2-3. 144 Trade and Environment, str. 59-60. 145 Canada – Salmon and Herring Panel Report, str. 10-12. 146 Thailand – Cigarettes Panel Report, str. 1-2.

47

• se omejitev prav tako ne da upravičiti na podlagi odstavka (b) člena XX, saj niso

bile nujno potrebne za zaščito zdravja ljudi;

• te omejitve niso bile zajete v Tajskem protokolu in ne v katerikoli drugi izjemi

iz Splošnega sporazuma;

• trošarine na cigarete, ki jih je uvedla Tajska, niso bile v skladu s III. členom, saj

je bila dovoljena uporaba višjih taks za uvožene cigarete kot za enake domače

proizvode, pa tudi zato, ker so bili le domači izdelki lokalnih proizvajalcev

oproščeni plačila davkov.

ZDA so skušale doseči tudi to, da bi Tajska odpravila svoje količinske omejitve pri

uvozu cigaret in da bi svojo davčno zakonodajo in prakso prilagodila določbam iz

Splošnega sporazuma.

Tajska pa je zatrjevala naslednje:

• Menila je, da njene omejitve glede uvoza upravičuje odstavek (c) člena XI: 2, saj

cigarete so kmetijski proizvod v smislu člena XI in tajski kabinet je sprejel

ukrepe za zmanjšanje območja, na katerem se je lahko sadil tobak in kjer so se

lahko proizvajale cigarete.

• Omejitve naj bi prav tako upravičeval odstavek (b) člena XX, saj naj bi šlo za

ukrepe, ki jih je sprejela vlada za nadzor nad kajenjem in zaradi škodljivosti

kemičnih ter drugih dodatkov, prisotnih v cigaretah.

• Trošarine in občinski davki, ki veljajo za cigarete, niso bili višji za uvožene

cigarete kot za podobne domače proizvode in zato niso bili v nasprotju s členom

III.147

Panelna skupina je ugotovila, da je bila uvozna prepoved v skladu s členom III:2, bila

pa je v nasprotju s členom XI:1 in prav tako ni mogla biti upravičena z odstavkom (c)

člena X1:2. Nadalje je zaključila, da uvozne omejitve niso uspešno prestale testa

"nujnosti" v obsegu odstavka (b) člena XX, saj bi lahko sprejeli alternativne ukrepe za

doseganje zdravstvenih ciljev, ki bi manj ovirali trgovino.148

4.1.4. US – Mexico (Tuna – Dolphin)

Spor med ZDA in Mehiko je nastal zaradi varstva delfinov pri lovu tune. Ker so na

istem območju plavale tako tune kot delfini, so ribiči v svoje mreže nenamerno ulovili

tudi slednje, pri čimer pa je bilo veliko delfinov ubitih ali ranjenih. Sprva je bila stopnja

147 ibid., str. 3-4. 148 Poročilo WT/CTE/W/203, str. 33.

48

ubitih delfinov nizka, ker so ribiške mreže obkrožale le majhen odstotek delfinov.

Vendar pa so začeli ribiči kmalu uporabljati vse večje in močnejše mreže, ki so segale

tudi do 300 metrov globoko. Ribiči so zato začeli delati na tem, da bi zmanjšali število

ubitih delfinov in s tem stopnjo škode. Vseeno je bilo ocenjeno, da je na leto ubitih

okoli 300.000 delfinov. Javnost je zaradi tega števila postala zaskrbljena, zato je

parlament leta 1972 sprejel Pomorski zakon za zaščito sesalcev. S tem zakonom se je

močno zmanjšalo število ubitih delfinov, ki so jih povzročala plovila ZDA. Ker pa so na

območju Tihega oceana lovile tudi ladje iz Mehike, Venezuele, Španije, Islandije, Costa

Rice, El Salvadorja in Paname, je bilo število ubitih delfinov še vedno veliko.149 Zato so

ZDA v zakon vključile določbo, katere cilj je bil zmanjšati število ubitih delfinov s

prepovedjo uvoza rumenoplavutega tuna iz držav, ki niso imele urejenih programov in

določene stopnje umrljivosti delfinov, ki bi bili primerljivi s tistimi v ZDA.150

Prepoved uvoza se je nanašala tudi na vmesne države med Mehiko in ZDA pri

trgovanju s tuno. Pogosto je bila tuna predelana in konzervirana v eni izmed teh

vmesnih držav. V tem sporu so bile vmesne države, ki so se soočale s prepovedjo

uvoza, Kostarika, Italija, Japonska, Španija, Francija, Nizozemska in Velika Britanija,

pa tudi Kanada, Kolumbija, Republika Koreja in Jugovzhodne azijske države.151

S strani Mehike je bila podana zahtevala po ustanovitvi panelne skupine, zahtevi pa so

se pridružile tudi "vmesne" države. Panelna skupina se je ustanovila februarja 1991,

poročilo pa je pripravila septembra 1991.

V zahtevi je Mehika trdila, da ukrep ni bil v skladu s členi XI, XIII in III, ZDA pa so

zahtevale, da panelna skupina ugotovi, da je ukrep bil skladen s členom III, alternativno

pa je pokrit tudi z izjemama (b) in (g) XX. člena GATT.

Panelna skupina je ugotovila, da so ZDA kršile III. člen, saj je treba proizvode,

uvožene iz ene države v drugo, enako obravnavati kot domače proizvode, ZDA pa se

tega načela niso držale. Prav tako so ZDA prekršile člen XI:1 GATT, ki se nanaša na

količinske omejitve v zvezi z uvozom. Panelna skupina je ugotovila tudi, da

označevanje tuna "Dolphin Free" s strani ZDA ni bilo v skladu s standardi GATT.

V zvezi z odstavkom (b) XX. člena GATT je panelna skupina ugotovila, da se ta člen

lahko uporablja samo za preprečitev okoljskih težav znotraj pristojnosti držav, ki ukrep

uvajajo, ne pa na v drugih državah izven pristojnosti. Tudi če bi lahko to izjemo

149 Ministrstvo je ocenilo, da so tuje ladje povzročale dva- do štirikrat večje število ubitih delfinov kot ladje ZDA. 150 http://www1.american.edu/ted/tuna.htm, (15. 12. 2009). 151 Understanding the WTO, str. 69.

49

uporabili za ukrepe zunaj pristojnosti držav, ta ukrep ZDA ne bi zadostil pogoju

»nujnosti«, ker bi se v tem primeru lahko uporabili ukrepi, ki bi prav tako zaščitili

delfine, bi pa bistveno manj ovirali trgovino. Pri presoji skladnosti z odstavkom (g)

člena XX pa je panelna skupina ugotovila, da takšen ukrep ni bil primarno namenjen

zaščiti delfinov, prav tako pa odstavka (g) ni mogoče uporabiti za preprečevanje

uveljavljanja varstva zunaj pristojnosti države.152

V sklopu poročila je panelna skupina zapisala, da:

• ZDA ne smejo prepovedati uvoza tuninih produktov iz Mehike, kjer je bila tuna

predelana, ker mehiški pravilnik ne ustreza pravilniku ZDA (lahko pa ZDA

usmerja svoja pravila na kvaliteto ali obseg uvoza tun);

• GATT pravila ne dovoljujejo, da ena državi vsiljuje svoje lastno notranje pravo

drugi državi, razen če gre za varovanje zdravja ali zaščito naravnih virov. V tem

primeru lahko uporabi svoja pravila tudi zunaj svojega ozemlja.

Če bi bili ameriški argumenti sprejeti, potem ne bi mogla nobena država prepovedati

uvoza proizvodov iz izvozne države le zaradi drugačne okoljske, zdravstvene in

socialne politike, kot jo ima sama. To bi ustvarjalo enostranske trgovinske omejitve

zaradi uveljavljanja njenega lastnega notranjega prava in vsiljevanja njenih lastnih

standardov drugim državam. S tem bi bila odprta vrata za zlorabe. To bi bilo v nasprotju

z glavnim namenom multilateralnega trgovinskega sistema – doseči predvidljivost

preko trgovinskih pravil. Odločitev panelne skupine ni bila nikoli sprejeta s strani

Generalnega sveta, saj sta Mehika in ZDA dosegle dogovor zunaj sistema GATT.153

4.1.5. US – Tuna (EEC)

Ta spor je bil nadaljevanje prvotnega spora med Mehiko in ZDA, saj sta ti državi

vprašanje uredili bilateralno, za vse ostale prizadete države pa je problem ostal nerešen.

Evropska gospodarska skupnost je 11. marca 1992 zaprosila ZDA, da skličejo

konferenco, na kateri se bodo posvetovali o omejitvah, ki so jih ZDA uvedle glede

uvoza nekaterih izdelkov iz tune. Posvetovanja so potekala 10. aprila 1992 in niso

prinesla zadovoljive rešitve, zato je EGS 5. junija 1992 zaprosila, da se ustanovi

panelna skupina, ki bi preučila zadevo. Zahtevo po posvetovanjih glede tega ukrepa je

152 Poročilo WT/CTE/W/203, str. 33-35. 153 Understanding the WTO, str. 69-70.

50

podala tudi Nizozemska in ker posvetovanja niso bila uspešna, se je Nizozemska

pridružila kot sotožnik EGS. 154

EGS in Nizozemska sta se pritožili tako zaradi primarne kot tudi posredne prepovedi

uvoza, uveljavljene s Pomorskim zakonom za zaščito sesalcev, saj naj bi bila neskladna

s členi III, XI in XX GATT. ZDA so trdile, da je prepoved uvoza skladna z odstavki (b),

(d) in (g) člena XX in ne škoduje ugodnostim EGS in Nizozemske.155

Spor »Tuna – delfin II« je bil osredotočen na države, ki so jim ZDA prepovedale uvoz v

sporu »Tuna – delfin I« . Glede skladnosti s členi, ki sta jih EGS in Nizozemska navedli

kot nerelevantne, je panelna skupina ugotovila naslednje:

• III. in XI. člen GATT: Panelna skupina je potrdila zaključke panelne skupine v

sporu »Tuna – delfin I« in ugotovila, da III. člen ni bil relevanten, prav tako tudi

ne člen XI.

• odstavek (g) XX. člena: Panelna skupina je ugotovila, da so delfini »izčrpljiv

vir«, kar se sklada z vsebino odstavka (g) XX. člena. Nadalje je razveljavila

ugotovitev panelne skupine iz spora I., kjer je bilo ugotovljeno, da odstavek (g)

člena XX velja samo za naravne vire, ki so locirani znotraj teritorija države.

Odslej je veljala ugotovitev, da so ukrepi, ki jih obsega ta člen, lahko opravičeni

tudi v primeru, če so uporabljeni zunaj pristojnosti države. Panelna skupina je

odobrila sklep skupine iz spora I., ki se je nanašal na pogoje "relating to".

• odstavek (b) XX. člena: Panelna skupina je sprva ugotovila, da zaščita delfinov

spada v okvir tega člena in da tako kot v primeru odstavka (g) pravno varstvo ni

omejeno samo na domač teritorij. Tudi v tem primeru pa ukrep ni prestal testa

nujnosti, saj bi se lahko uporabili ukrepi, ki bi prav tako zaščitili delfine, vendar

bi manj ovirali trgovino.156

4.1.6. US - Automobiles

Evropska skupnost je 20. maja 1992 pozvala ZDA, da opravijo posvetovanja zaradi treh

ukrepov, ki so jih sprejele, in se nanašajo na gorivo. Posvetovanja so potekala 15. julija

in 20. septembra 1992, vendar niso prinesla zadovoljive rešitve, zato je Evropska

skupnost podala zahtevo za ustanovitev panelne skupine.

Primer se nanaša na tri ukrepe s strani ZDA, in sicer na:

154 US – Tuna (EEC) Panel Report, str. 1. 155 Special Study No. 4, str. 83. 156 http://tinyurl.com/Tuna-Dolphin (17.12.2009).

51

• davek na luksuzne avtomobile, ki izhaja iz Zakona o uskladitvi skupnega

proračuna iz leta 1990 ("luxury tax");

• davek na izpušne pline iz avtomobilov iz Zakona o davku na energijo iz leta

1978;

• predpise, vsebovane v Zakonu o energetski politiki in ohranjanju energije

(EPCA, 1975), za manjšo skupno porabo goriva (CAFE).157

Panelna skupina je ugotovila, da sta bila davek na luksuzne avtomobile, ki je bil

uporabljen za prodane avtomobile v vrednosti nad 30.000 USD, in davek na izpušne

pline za prodane avtomobile, ki so dosegali manj kot 22,5 mpg, skladna s členom III:2

GATT.

Za osebne avtomobile, ki so bili proizvedeni v ZDA ali prodani s strani katerega koli

uvoznika, se je morala izračunati povprečna poraba goriva, in sicer ločeno za uvožene

avtomobile in posebej za doma proizvedene. Panelna skupina je ugotovila neskladnost s

členom III:4, ker ločevanje povzroča diskriminacijo med uvoženimi in doma

proizvedenimi avtomobili. Panelna skupina je ugotovila tudi, da to ločevanje prav tako

ni bilo v skladu z odstavkom (g) člena XX. Ugotovila je še, da pravila o skupni

povprečni porabi goriva ne morejo biti upravičena z odstavkom (d) člena XX.158

4.2. Spori v času STO

4.2.1. US - Gasoline

Slika 1: Pregled pomembnih dejstev o sporu US – Gasoline (DS 2)

159

Spor je nastal med ZDA in Venezuelo, ki se ji je kasneje pridružila še Brazilija. Nastal

je v zvezi z nadzorom toksičnih in drugih onesnaževalcev, nastalih z izgorevanjem

bencina, ki se proizvaja ali uvaža v ZDA.160

ZDA so sprejele zakon, katerega namen je bil med drugim, da onesnaževanje zaradi

izgorevanje bencina ne preseže ravni iz leta 1990 in da se zmanjšajo škodljive snovi v

157 US – Automobiles Panel Report, str. 4. 158 Trade and Environment, str. 62. 159 WTO Dispute Settlement – One-Page Case Summaries, str. 1. 160 US – Gasoline Appelate Body Report, str. 2.

52

večjih centrih. Prvi program se je nanašal na devet velikih metropolitanskih območij, ki

so dosegle največjo onesnaženost v poletnem času ter na nekatera dodatna območja, ki

so bila vključena v program na zahtevo državnih guvernerjev. Ves bencin, prodan

potrošnikom v teh območjih, je moral biti "reformuliran", prodaja navadnega bencina pa

je bila prepovedana. Drugi program se je nanašal na "navadni" bencin, ki se je lahko

prodajal potrošnikom v drugih delih ZDA. Izvajanje obeh programov v zvezi z

bencinom, ki so ga prodajale domače rafinerije in uvozniki, je bilo zaupano Agenciji za

zaščito okolja (EPA).161

Venezuela in Brazilija sta se pritožili, ker naj bi »bencinsko pravilo« povzročalo škodo

njunemu izvozu v ZDA, saj naj bi le-ta dajala prednost domačim proizvajalcem.

Zatrjevali sta, da je »bencinsko pravilo« neskladno s členom III in odstavkom (b) člena

XXIII:1 GATT, členom 2.2. sporazuma TBT in da tega pravila ni mogoče uvrstiti pod

izjeme, navedene v členu XX GATT. ZDA pa je zatrjevala, da je »bencinsko pravilo«

skladno s III. členom in sporazumom TBT, v skrajnem primeru pa je pravilo

opravičeno tudi z izjemami iz odstavkov (b), (d) in (g) člena XX.162

Panelna skupina je ugotovila, da bencinsko pravilo ni bilo skladno s členom III in prav

tako ni moglo biti opravičeno z odstavki (b), (d) ali (g). Bencinsko pravilo ni

zadostovalo pogojem člena XX.163 Bencinsko pravilo je bilo prav tako neskladno s

členom 2.2 sporazuma TBT.

Panelna skupina je ugotovila, da sta uvoženi in domači bencin "podobna proizvoda" in

da je imel uvožen bencin slabše prodajne pogoje kot domači bencin, kar pomeni očitno

neskladnost s členom III GATT. Panelna skupina se je strinjala, da je zmanjšanje

onesnaženosti zraka nujna, da se zavaruje zdravje in življenje ljudi, živali in rastlin, kar

omenja odstavek (b) XX. člena, vendar pa ugotavlja, da obstajajo drugi ukrepi z enakim

učinkom, ki bi se v tem primeru lahko uporabili in tako manj ovirali trgovino. Skupina

je tudi zavrnila skladnost z ukrepi iz odstavka (d) XX. člena, saj niso bili namenjeni

uveljavljanju predpisov, ampak so pomenili samo preprosta pravila, ki so določala

individualne smernice. Navsezadnje je panelna skupina ugotovila, da je bila politika

zmanjšanja onesnaženosti zraka sicer v skladu s cilji za ohranitev naravnih virov, kot je

navedeno v odstavku (g) XX. člena, vendar to ni bil njen primarni cilj. Postopek se je

nadaljeval pred Pritožbenem telesom, ki je v večji meri potrdil ugotovitve panelne

161 ibid., str. 4. 162 Poročilo WT/CTE/W/203, str. 39. 163 Trade and Environment, str. 62-63.

53

skupine. Do razlike je prišlo v vprašanju, ali spada ta ukrep pod izjemo iz odstavka (g)

XX. člena. Pritožbeno telo je bilo mnenja, da ukrep sicer spada pod to izjemo, vendar pa

ne zadosti pogojem iz uvodnega dela člena XX, saj ne gre za vprašanje ukrepa kot

takšnega, ampak na kakšen način se uporablja. Ukrep ZDA je privedel do neupravičene

diskriminacije in prikrite omejitve za trgovino, saj si ZDA niso dovolj prizadevale, da bi

dosegle ustrezen dogovor z vključenimi akterji ter niso upoštevale specifične situacije

tujih rafinerij in njihovih dodatnih stroškov zaradi ukrepa.164

4.2.2. US - Shrimp

Slika 2: Pregled pomembnih dejstev o sporu US – Shrimp (DS 58)

165

Spor se je nanašal na prepoved uvoza nekaterih vrst morskih rakov in proizvodov iz

njih.

Večina morskih želv, ki jih najdemo na svetu, se nahaja v subtropskih in tropskih

območjih. Populacija morskih želv je prizadeta zaradi človeške dejavnosti, na njihovo

izumrtje pa imata pomemben vpliv tudi onesnaženost oceanov in uničenje habitatov,

pogosto pa so naključno ujete pri ribolovu. Zaradi njihove ogroženosti so vse vrste

morskih želv vključene v dodatek h Konvenciji iz leta 1973 o mednarodni trgovini z

ogroženimi vrstami (v nadaljnjem besedilu "CITES") kot vrste, ki jim grozi izumrtje. V

skladu z zakonom ZDA o ogroženih vrstah iz leta 1973 so vse morske želve, ki se

pojavijo v vodah na območju ZDA, navedene kot prizadete ali ogrožene vrste.

Raziskovalni programi, ki so jih izvajale ZDA, so privedli do zaključka, da naključna

ujetja morskih želv pri ribolovu pomembno prispevajo k njihovemu izumrtju, zato so se

v okviru programa za zmanjšanje umrljivosti morskih želv uveljavile posebne vlečne

ribiške mreže. Leta 1987 so ZDA v skladu z zakonom o ogroženih vrstah izdale uredbo,

s katero so od ribičev zahtevale, da uporabljajo posebne vlečne mreže, s katerimi ne bi

škodovale morskim želvam. Z uredbo so bile uveljavljene tudi nekatere časovne

omejitve na določenih območjih, kjer obstaja velika nevarnost za njihovo izumrtje. Leta

1989 so Združene države sprejele člen 609. Ta člen med drugimi poziva k začetku

164 Poročilo WT/CTE/W/203, str. 39-40. 165 WTO Dispute Settlement – One-Page Case Summaries, str. 21.

54

pogajanj za razvoj bilateralnih in multilateralnih sporazumov za varstvo in ohranjanje

morskih želv, zlasti z vladami držav, ki opravljajo ribolovne aktivnosti, ki bi lahko

negativno vplivale na morske želve. Nadalje določa tudi prepoved uporabe tehnologije,

ki lahko povzroča izumrtje zaščitenih vrst morskih želv.166

V praksi so se ukrepi ZDA kazali celo tako, da so države, ki so imele katero izmed petih

vrst morskih želv na svojem območju, morale prilagoditi pogoje, da so bili primerljivi z

ameriškimi, če so hotele izvažati morske rake in druge proizvode v ZDA.167

Indija, Malezija, Pakistan in Tajska so 8. oktobra 1996 podale Telesu za reševanje

sporov skupno zahtevo po ustanovitvi panelne skupine za preučevanje njihove pritožbe

glede prepovedi, ki jih je ZDA uvedla glede uvoza nekaterih proizvodov (kot so morski

raki), ki izhajajo iz člena 609 in z njim povezanih predpisov in sodnih odločb.168

Pritožniki so navajali, da ukrepi niso v skladu z členom XI:1, členom I:1 in členom

XIII:1, saj je bil prepovedan uvoz morskih rakov in izdelkov iz držav, ki niso bile

potrjene, med tem ko je bil iz drugih držav uvoz v ZDA prost, kljub temu, da je šlo za

enake proizvode.169 Malezija je trdila, da bi se morale ZDA pogajati in skleniti

mednarodni sporazum za zaščito in ohranitev določenih vrst morskih želv, preden bi

prepovedale uvoz.170

Panelna skupina je podala mnenje, da prepoved, ki jo je uvedla ZDA, ni bila v skladu s

členom XI GATT in tudi ne more biti utemeljena na podlagi člena XX GATT. Temu

mnenju je Pritožbeno telo sledilo, pri tem pa je poudarilo, da bi ukrepi za zaščito

morskih želv bili legitimni glede na XX. člen GATT, če ne bi bili v nasprotju z

uvodnim delom člena, ki prepoveduje diskriminacijo in prikrito omejevanje trgovine.

Pritožbeno telo je v svojem poročilu jasno navedlo, da imajo države pravico, da v

skladu s pravili Svetovne trgovinske organizacije sprejmejo ukrepe za zaščito okolja

(zlasti, ko gre za življenje ljudi, živali, rastlin ter ogroženih vrst in neobnovljive vire),

četudi s tem omejijo trgovino. Prav tako je dejalo, da so državam zahodne poloble -

predvsem Karibom – zagotovile tehnično in finančno pomoč ter daljše prehodno

obdobje, da bi njihovi ribiči začeli uporabljati vlečne ribiške mreže, ki ne bi škodovale

želvam. Enake prednosti pa niso dale štirim azijskim državam (Indiji, Maleziji,

166 US – Shrimp Panel Report str. 273-274. 167 Understanding the WTO, str. 67. 168 US – Shrimp Panel Report, str. 1. 169 Poročilo WT/CTE/W/203, str. 41. 170 Trade and Environment, str. 65.

55

Pakistanu in Tajski). ZDA so izgubile primer – ne zato, ker so skušale zaščititi okolje,

temveč zato, ker so izvajale diskriminacijo med članicami STO.171

4.2.3. EC – Asbestos

Slika 3: Pregled pomembnih dejstev o sporu EC – Asbestos (DC 135)

172

Azbest na splošno velja za zelo strupeno snov, saj lahko prekomerno izpostavljanje

azbestu povzroči bolezni, kot so azbestoza, pljučni rak in podobno. Zaradi prepričanja v

njegove dobre lastnosti (odpornost na visoke temperature), se je azbest dolgo uporabljal

v različnih industrijskih panogah.173 Leta 1997 je Francija prepovedala vse oblike

azbesta in izdelkov iz njega, da bi zagotovila zdravje delavcev in uporabnikov.

Obstoječi izdelki iz belega azbesta so lahko izjemoma ostali v uporabi, če ni obstajal

primeren nadomestni material, ki bi bil manj škodljiv zdravju delavcev. Spisek pogojev

se je vsako leto podaljševal.174

Evropske skupnosti so opravičile prepoved azbesta na podlagi zaščite zdravja ljudi, saj

naj bi bil azbest nevaren ne samo za gradbene delavce, ki so mu izpostavljeni, temveč

tudi za tiste, ki so mu priložnostno izpostavljeni. Kot drugi največji pridelovalec azbesta

na svetu je Kanada nasprotovala njegovi prepovedi v STO. Medtem ko ni oporekala

nevarnostim, povezanih z azbestom, je smotrnost svojega zahtevka utemeljevala na

trditvah, da je potrebno razlikovati med krizotilnimi vlakni in krizotili, ki so

inkapsulirani v cementnih kalupih, saj naj bi slednji preprečevali izpust vlaken in tako

naj ne bi bili nevarni za zdravje ljudi. Prav tako pa so trdili, da snovi, ki jih je Francija

uporabljala kot nadomestke azbesta, naj ne bi bile dovolj preučevane in bi se lahko prav

tako izkazale kot škodljive za zdravje ljudi.175

Kanada je trdila, da je Francija z ukrepi, ki se nanašajo na upoštevanje prepovedi

azbesta in proizvodov, povezanih z njimi, vključno s prepovedjo uvoza takšnih

izdelkov, prekršila 2., 3. in 5. člen Sporazuma SPS; 2. člen Sporazuma TBT ter II., XI.

in XIII. člen GATT iz leta 1994. Konference na to temo med Kanado in Evropsko 171 http://www.wto.org/english/tratop_e/envir_e/edis08_e.htm (18. 12. 2009). 172 WTO Dispute Settlement – One-Page Case Summaries, str. 48. 173 Trade and Environment, str. 65. 174 Pozne lekcije iz zgodnjih svaril, str. 66. 175 Trade and Environment, str. 65-66.

56

gospodarsko skupnostjo niso prinesle skupne zadovoljive rešitve, zato je 8. oktobra

1998 Kanada zaprosila za ustanovitev panelne skupine.176

Kljub ugotovljeni kršitvi III. člena je panelna skupina odločila v korist Evropski

skupnosti, saj lahko francosko prepoved subsumiramo pod odstavek (b) člena XX.

Ukrepi so bili takšne narave, da so nujni za varovanje zdravja ljudi, živali in rastlin.

Pritožbeno telo je v svojem poročilu sicer odobrilo odločitev panelne skupine v korist

Evropskim skupnostim, vendar pa je določena sporna vprašanja drugače utemeljilo.

Panelni skupini je npr. očitalo neupoštevanje zdravstvenega tveganja, povezanega s

krizotilnimi azbestnimi vlakni in podobnimi proizvodi, ki jih omenja III. člen. Poleg

tega pa je trdilo, da bi se moral primer reševati z večjim poudarkom na sporazumu

TBT.177 Pritožbeno telo je v svojem poročilu navedlo številne ugotovitve, ki so

pomembne za vse, ki so kakorkoli v stiku z azbestom178:

• Vse oblike azbesta (beli, rjavi in modri) so rakotvorne.

• Za karcinogene ni spodnjega praga nevarnosti.

• Tveganje pri uporabi belega azbesta temelji na dokazih, ki »nakazujejo« večjo

verjetnost nevarnosti kakor neškodljivosti.

• Delavci, ki uporabljajo izdelke iz azbesta, kot so zidarji ali serviserji zavornih

sistemov, so v nevarnosti zaradi izpostavljenosti.

• Svetovna trgovinska organizacija (STO) ne zahteva od držav članic, da

kvantitativno ocenijo stopnjo tveganja: zadoščajo kvalitativne ocene.

• Države lahko oblikujejo svoje ukrepe za zdravje/okolje/živali na podlagi

strokovnih mnenj manjšega števila strokovnjakov: »… članica pri oblikovanju

svoje zdravstvene politike ni zavezana avtomatično slediti v tistem trenutku

prevladujoči znanstveni doktrini …«. Torej ni nujno, da poravnalni svet STO

sprejme odločitev na podlagi »odločilne teže dokazov«, temveč tudi na podlagi

manj trdnih dokazov.

• Učinkovitost »nadzorovane uporabe« azbestnih izdelkov ni bila dokazana in

vpliv na delavce bi bil še vedno velik. Za prepoved azbesta ni razumne

alternative in ne moremo se zanesti na možnost s stopnjo tveganja, da bi

zaščitili delavce.

176 Special Study No. 4, str. 85. 177 Trade and Environment, str. 66. 178 Pozne lekcije iz zgodnjih svaril, str. 66.

57

• Pri določanju, ali so alternative azbestu, kot so na primer steklena vlakna,

primerne, so uveljavili štiri merila, vključno z lastnostmi in načini uporabe teh

izdelkov, z okusom in navadami končnih porabnikov. Na podlagi teh meril je

Pritožbeno telo ugotovilo, da je bila odločitev poravnalnega sveta o

neprimernosti steklenih vlaken napačna: načelno so bolj uporabna, predvsem

zato, ker niso tako rakotvorna.

4.2.4. Novi spor ZDA in Mehike v zvezi z uvozom tune

Mehika je v Ženevi zopet izpodbijala zakone s strani ZDA, namenjenih preprečevanju

ubijanja delfinov pri ribolovu tun. Mehika se je pritožila, ker je izgubila skoraj tretjino

svojega ladjevja, saj potrošniki iz ZDA niso hoteli kupovati njihove tune, ker ni bila

označena kot "varno za delfine".179

Zakonodaja ZDA narekuje, da oznake "varno za delfine" ni mogoče uporabljati za lov

na tune, ulovljene v mreže, v katere se poleg tun ujamejo tudi delfini. Mehika je trdila,

da njihova ribolovna praksa v celoti ustreza smernicam, ki se nanašajo na ribolov

tropskega tuna, in jih je sprejela Medameriška komisija, katere članica je tudi ZDA.

Mehika je trdila, da je omejitev s strani ZDA glede uvoza tun kršila več pravil STO,

vključno z nacionalnimi postopki in načelom največjih ugodnosti. Prav tako je trdila

tudi, da so bili ukrepi prisilni, saj je morala ukiniti več kot tretjino svojih ladij, ki so

uvažale tuno. Mehika je o tej zadevi oktobra 2008 zahtevala posvetovanja z ZDA, ki so

potekala decembra, vendar le-ta niso privedla do skupne rešitve problema.180

Telo za reševanje sporov je 21. aprila 2009 v Ženevi privolilo v ustanovitev panelne

skupine, da odloči o ukrepih s strani ZDA glede uvoza, trženja ter prodaje tun in tuninih

izdelkov iz Mehike. Nova Zelandija, Ekvador, Gvatemala, Koreja, Turčija, Kitajska,

Japonska, Evropska unija, Argentina in Avstralija so uveljavljale svoje pravice kot tretje

stranke v sporu.181

V zahtevi za ustanovitev panelne skupine182 je Mehika trdila, da so ukrepi s strani ZDA

kršili 2. člen iz Sporazuma TBT ter I. in III. člen GATT iz leta 1994. To je utemeljila z

naslednjimi argumenti:

179 http://legalplanet.wordpress.com/2009/05/15/dolphins-and-tuna-mix-it-up-again/ (23. 12. 2009). 180 http://ictsd.org/i/news/biores/43657/ (23. 12. 2009). 181 http://www.twnside.org.sg/title2/wto.info/2009/twninfo20090502.htm (23. 12. 2009). 182 Zahteva za ustanovitev panelne skupine DS 381/4.

58

• Mehiškim produktom se ni odobrilo takojšnjih in brezpogojnih prednosti,

koristi in privilegijev, dopuščenih za "podobne produkte" drugih članic, kar je v

nasprotju s členom I. 1 GATT.

• Mehiškim produktom se je priznavalo manj ugodnosti kot podobnim produktom,

ki izhajajo iz ZDA. To je v nasprotju s členom III. 4 GATT.

• Mehiški produkti so se obravnavali z manjšimi ugodnostmi kot podobni

produkti, ki so izvirali iz ZDA in tistimi, ki so izvirali iz katerekoli druge države.

To pomeni neskladje s členom 2.1 iz Sporazuma TBT.

• Ukrepi so povzročali nepotrebne ovire za trgovino, kar je v nasprotju s členom

2.2 iz Sporazuma TBT.

• Uporabili bi se lahko ukrepi, ki bi manj ovirali trgovino in bi imeli enak učinek.

Torej je prišlo tudi do kršitve člena 2.3 iz Sporazuma TBT.

• Ukrepi niso bili uporabljeni na osnovi obstoječih mednarodnih standardov, kar

je v nasprotju s členom 2.4 iz Sporazuma TBT.

ZDA so menile, da je njihov sistem označevanja "varno za delfine" bistvenega pomena

za zaščito delfinov v vzhodnem Pacifiku. Izrazile so prepričanje, da je to označevanje v

skladu s pravili STO. Izrazile so tudi zaskrbljenost, da Mehika nadaljuje s svojo zahtevo

iz drugih razlogov. 24. marca 2009 so se ZDA sklicevale na četrti odstavek člena 2205

iz Severnoameriškega sporazuma o prosti trgovini (NAFTA). V tej določbi gre za

dogovor strank, da lahko določene spore, ki se ukvarjajo z zadevami, ki izhajajo tako iz

sporazumov v okviru STO kot tudi iz sporazuma NAFTA ter se nanašajo na zdravje in

življenje ljudi, rastlin, živali in ohranjanje okolja, obravnavajo po postopkih, ki izhajajo

iz sporazuma NAFTA. Ta spor je izpolnjeval merila, določena v tej določbi, zato so

ZDA menile, da imajo pravico ta spor obravnavati po postopku iz sporazuma NAFTA.

Mehika je bila mnenja, da trenutnega spora ni mogoče obravnavati po določbah

sporazuma NAFTA, saj naj bi primer obravnaval preveč pomembnih multilateralnih

vprašanj. V sporu je intervenirala tudi Nova Zelandija, ki je bila mnenja, da je okoljsko

označevanje vedno pogostejši pojav v mednarodni trgovini. Dejala je, da ima v

obravnavanem primeru tako sistemski kot tudi trgovinski interes.183

Trenutno je spor še v fazi reševanja, tako žal ni možno napisati rešitve. Je pa zanimivo,

da je podoben spor že tretjič pred organi STO in lahko upamo, da bodo tokrat dokončno

rešili vsa žgoča vprašanja.

183 http://www.twnside.org.sg/title2/wto.info/2009/twninfo20090502.htm (23.12.2009).

59

5. ZAKLJUČEK Tekom celotnega študija prava in v okviru posameznih predmetov sem se srečal z

različnimi organizacijami. Na področju gospodarstva je vedno izstopala Svetovna

trgovinska organizacija. Jasno mi je bilo, kakšni so njeni cilji in naloge ter kako okvirno

deluje, kaj več pa o njej nisem razmišljal. Verjetno mi je ravno zaradi tega predlagana

tema vzpodbudila zanimanje, saj sta varstvo okolja in gospodarstvo, če že ne

nezdružljivi pa vsaj konfliknti področji.

Pri pregledu zgodovine varstva okolja sem ugotovil, da se je o tem področju resno

začelo govoriti dosti kasneje, kot so se začele posamezne države gospodarsko

povezovati. Prvi večji korak so storile s podpisom sporazuma GATT, kar je na koncu

privedlo do ustanovitve specializirane organizacije. Sčasoma je bilo podpisanih vedno

več dogovorov, ki so urejali različna področja trgovine. Do danes še ni bilo sprejetega

nobenega dokumenta v okviru tega gospodarskega foruma, ki bi izključno urejal varstvo

okolja. Še vedno se večino spornih okoljskih vprašanj rešuje zunaj STO v okviru t.i.

multilateralnih okoljskih sporazumov (MEAs). Številne nevladne organizacije pritiskajo

na STO, da bi bila bolj prijazna okolju, za kar si prizadevajo tudi države, ki se v okviru

Doha razvojne agende pogajajo za napredek na tem področju. Tendenca držav je, da se

izboljša sodelovanje STO z MEAs, kar bi pomenilo, da v pravnem sistemu STO ne bi

bilo potrebnega samostojnega okoljevarstvenega sporazuma.

Glede na agendo in pretekli razvoj dogodkov bi lahko sklepali, da je eden najbolj

delikatnih problemov, s katerim se trenutno srečuje STO, prekomerno ribištvo. Jasno

je, da lahko ima prekomerno izčrpavanje morja posledice na celotno ekosfero, vendar pa

se tu pojavlja dilema, ali lahko država s svojo zunanjetrgovinsko politiko vpliva na

druge države. Med drugimi se bo to vprašanje poskusilo rešiti v okviru spora med

Mehiko in ZDA, ki se je v podobni obliki reševal že leta 1991, vendar se je sedaj

ponovno sprožil pred pristojnimi organi. Žal v času pisanja diplome še nima epiloga.

Glavno orožje STO na področju varstva okolja so t.i. zelene določbe, ki jih vsebujejo

posamezni akti. Ravno člen XX GATT, ki je bil oblikovan kot neka varovalka, da se ne

bi preveč posegalo v avtonomijo posameznih držav, je dandanes glavna zaščita okolja.

Mnogo ukrepov ne bi bilo sprejetih, če ne bi obstajal ta člen. Seveda je res, da so v

določenih primerih države v preteklosti poskušale varstvo okolja izrabljati kot grešnega

kozla za prikrivanje svojih protekcionističnih ali maščevalnih vzgibov, kar pa so organi

v okviru presoje ukrepov tudi ugotovili. Je pa iz trenutnega razvoja prakse reševanja

sporov razvidno, da se pritožbena telesa in pritožbeni organi vedno bolj nagibajo k

60

upoštevanju okoljevarstvenih rizikov, pa čeprav to pomeni omejitve za trgovino, kar je

dobra popotnica za prihodnost.

Iz napisanega lahko zaključimo, da znotraj STO že obstaja pravni okvir, ki zadošča

tistim najbolj vitalnim okoljevarstvenim interesom. Pravni sistem STO je tako

kompleksen, da bi dodatno vnašanje sporazumov na področjih, ki niso primarno

gospodarska, prineslo dodatne probleme. Tako je po mojem mnenju pametneje, da se

izkristalizirajo trenutne razmere in razrešijo nekatera sporna vprašanja, šele nato pa se

dodajajo druge vsebine, ki so ravno tako pomembne, vendar so zanje trenutno na voljo

učinkovitejše rešitve. Preprosto lahko potegnemo analogijo s »testom nujnosti« v okviru

presoje skladnosti z odstavkom (b) XX. člena GATT: Ali je nujno, da se varstvo okolja

sili v sistem STO, ko pa imamo na voljo alternativne načine? Tudi nevladne

organizacije morajo razumeti, da STO ni pravi naslov za izlive frustracij nad

onesnaževanjem okolja. Je pa jasno, da si mora po svojih najboljših močeh prizadevati,

da niso v ospredju le trgovinski interesi ampak se upošteva tudi širše dobro za

človeštvo.

61

BIBLIOGRAFIJA

LITERATURA Bobek Vito, Doktrine in instrumenti mednarodne menjave, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor 2002. Bobek Vito, Živko Tjaša, Poslovni vodnik po skupni zunanjetrgovinski politiki Evropske unije, Gospodarska zbornica Slovenije, Ljubljana 2002. Bohte Gorazd, Reševanje sporov v okviru Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT) in Svetovne trgovinske organizacije (WTO), Pravnik 4-5/1995, str. 223-238. Jackson, John Howard, The World Trading System, 2. izdaja, MIT Press Cambridge, London 1999. Keating Michael, Agenda za spremembo s Srečanja na vrhu: Agenda 21 in drugi sporazumi iz Ria de Janeira v razumljivem jeziku, Umanotera – Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, Ljubljana 1995. Kelly Trish, The WTO, the Environment and Health and Safety Standards, Blackwell Publishing Ltd., Oxford 2003, str. 131-151. Kirn Marko, Okoljevarstvena klavzula v okviru svetovne trgovinske organizacije, Pravnik 1-3/2008, str. 105-127. Kračun Davorin, Festić Mejra, Osnove ekonomske teorije I, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor 2004. Pahor Nives, Ray Anderson: zeleni posel se splača, Podjetnik maj 2009. Palmeter David, Mavroidis Petros, The WTO legal system: Sources of law, The American Journal of International Law, 1998, str. 398-413. Stonehouse Peter, A review of WTO and environmental issues, Journal of Agricultural and Environmental Ethics 13/2000, str. 121-144. Šabič Zlatko, Penca Jerneja, Mednarodne organizacije in norme varstva okolja, Družboslovne razprave, XXV (2009), str. 87-104. Tratnik Matjaž, Ferčič Aleš, Mednarodno gospodarsko pravo, dopolnjena in spremenjena izdaja, Pravna fakulteta, Maribor 2002. Tratnik Matjaž, Reševanje sporov v Svetovni trgovinski organizaciji, Pravna praksa št. 14/2002, priloga.

62

Poročila in študije Special Study No. 4 www.wto.org/english/res_e/booksp_e/special_study_4_e.pdf (10.10.2009) Understanding the WTO www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/understanding_e.pdf (10.10.2009) Trade and Environment ww.wto.org/english/tratop_e/envir_e/envir_wto2004_e.pdf (10.10.2009) Splošni sporazum o carinah in trgovini 1947 http://www.worldtradelaw.net/uragreements/gatt.pdf (13.10.2009) Poročilo CTE, TN/TE/18 www.jmcti.org/2000round/com/doha/tn/te/tn_te_018.pdf (16.11.2009) Poročilo WT/CTE/W203 http://docsonline.wto.org/DDFDocuments/t/WT/CTE/W203.doc (7.12.2009) Trade and Climate Change, A report by the United Nations Environment Programme and the World Trade Organization http://www.wto.org/english/res_e/booksp_e/trade_climate_change_e.pdf (21.12.2009) Sklep iz Kobenhavna http://unfccc.int/resource/docs/2009/cop15/eng/l07.pdf (21.12.2009) Pozne lekcije iz zgodnjih svaril: previdnostno načelo 1896-2000 http://www.arso.gov.si/poro%7Ecila/poro%7Ecila_o_stanju_okolja_v_Evropi/Pozne_lekcije.pdf (18.12.2009) Zahteva za ustanovitev panelne skupine DS 381/4 http://www.worldtradelaw.net/pr/ds381-4(pr).pdf (23.12.2009) WTO Dispute Settlement – One-Page Case Summaries www.wto.org/english/res_e/booksp_e/dispu_summary06_e.pdf (29.11.2009) US – Canadian Tuna Panel Report http://www.worldtradelaw.net/reports/gattpanels/ustuna.pdf (29.11.2009) Canada – Salmon and Herring Panel Report www.worldtradelaw.net/reports/gattpanels/canadaherring.pdf (29.11.2009) Thailand – Cigarettes Panel Report http://www.worldtradelaw.net/reports/gattpanels/thaicigarettes.pdf (29.11.2009) US – Automobiles Panel Report http://www.worldtradelaw.net/reports/gattpanels/us-autotaxes.pdf (29.11.2009)

63

US – Tuna (EEC) Panel Report http://www.worldtradelaw.net/reports/gattpanels/tunadolphinII.pdf (29.11.2009) US – Gasoline Appelate Body report http://www.worldtradelaw.net/reports/wtoab/us-gasoline(ab).pdf (29.11.2009) US – Shrimp Panel report http://www.worldtradelaw.net/reports/wtopanels/us-shrimp(panel).pdf (29.11.2009)

SPLETNI VIRI http://24ur.com/novice/svet/je-z-dogovorom-sploh-kdo-zadovoljen.html (21.12.2009) http://de.wikipedia.org/wiki/Inl%C3%A4nderbehandlung (14.10.2009) http://ictsd.org/i/news/biores/43657/ (23.12.2009) http://legalplanet.wordpress.com/2009/05/15/dolphins-and-tuna-mix-it-up-again/ (23.12.2009) http://tinyurl.com/Tuna-Dolphin (17.12.2009) http://sedac.ciesin.columbia.edu/entri/index.jsp (4.11.2009) http://www1.american.edu/ted/tuna.htm (15.12.2009) http://www.aas.si/pravni-viri/trips.htm (23.11.2009) http://www.ecoguerilla.si/clanki/dogovor-iz-kopenhagna/18/912 (21.12.2009) http://www.econ.iastate.edu/classes/econ355/choi/wtoworks.htm (15.10.2009) http://www.eoearth.org/article/United_Nations_Conference_on_the_Human_Environment_%28UNCHE%29%2C_Stockholm%2C_Sweden (4.11.2009) http://www.evropavspletu.si/zmanjsanje_izpustov_toplogrednih_plinov_ogljikov,430,3912,1.html (21. 12. 2009) http://www.oecd.org/about/0,3347,en_2649_33713_1_1_1_1_1,00.html (4.11.2009) http://www.racunovodja.com/STA/Novica.aspx?id=13059 (14.10.2009 http://www.sist.si/slo/g1/o-tbt.htm (22.11.2009) http://www.sunsonline.org/trade/areas/environm/02230294.htm (7.11.2009) http://www.twnside.org.sg/title2/wto.info/2009/twninfo20090502.htm (23.12.2009) http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlmpid=199543 (21.11.2009)

64

http://www.wto.org/english/tratop_e/envir_e/hist1_e.htm (4.11.2009) http://www.wto.org/english/tratop_e/envir_e/wrk_committee_e.htm (19.10.2009) http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/agrm3_e.htm (25.11.2009) http://www.wto.org/english/thewto_e/gcounc_e/gcounc_e.htm (15.10.2009) http://www.wto.org/english/thewto_e/secre_e/intro_e.htm (15.10.2009) http://www.wto.org/english/tratop_e/dda_e/negotiations_summary_e.htm (15.12.2009) http://www.wto.org/english/tratop_e/envir_e/cte00_e.htm (15.11.2009) http://www.wto.org/english/tratop_e/envir_e/issu5_e.htm (7.11.2009) http://www.unep.org (12.10.2009) http://www.wto.org/english/tratop_e/envir_e/edis08_e.htm (18.12.2009)