UNIVERZA V LJUBLJANI

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA SLOVENISTIKO

MIHAELA LOZAR

Osebni svojilni zaimki in povratni svojilni zaimek

Diplomsko delo

doc. dr. Saška Štumberger Univerzitetni študijski program prve

stopnje: slovenistika

Ljubljana, 2019

1

Izvleček V diplomski nalogi se bom posvetila razlikam med osebnimi svojilnimi zaimki in povratnim

svojilnim zaimkom v knjižni slovenščini. Zanima me predvsem, kakšne so možnosti izražanja

svojine osebka z enim in drugim tipom svojilnih zaimkov. Jezikoslovci že od nekdaj

opredeljujejo in obdelujejo svojilne zaimke v slovnicah in zgodaj se je izoblikovalo pravilo,

da povratni svojilni zaimek izraža lastnino osebka. Toporišičeva opredelitev povratnega

svojilnega zaimka je podobna opredelitvi predhodnikov in je današnja aktualna podlaga ter

norma za knjižni jezik. Povratni svojilni zaimek izraža svojino osebka, vendar naj bi v

nekaterih primerih, ko gre za splošno posest oz. splošno svojino, povratni svojilni zaimek

nadomestili z osebnim svojilnim zaimkom. Sprašujem se, če lahko osebni svojilni zaimki v

knjižni slovenščini res kdaj izražajo lastnino osebka in ali gre pri teh primerih, ki jih navajajo

Toporišič in nekateri starejši slovničarji, sploh za svojino osebka. Zgledi v slovnicah so

večinoma za prvo osebo množine, zato bom tudi sama nekoliko več pozornosti namenila

možnostim izražanja svojine s svojilnimi zaimki v tej obliki. V pomoč mi bodo starejše

slovenske slovnice, aktualna Toporišičeva Slovenska slovnica iz leta 2004, za ugotavljanje

pomenskih značilnosti svojilnih zaimkov in razlik med njimi pa se bom oprla na Slovensko

leksikalno pomenoslovje avtorice Ade Vidovič Muha. Pri iskanju primerov bom uporabljala

še elektronski korpus slovenskih besedil, Gigafida.

Ključne besede: knjižna slovenščina, slovnica, svojilni zaimki, osebni svojilni zaimki,

povratni svojilni zaimek, svojina osebka, splošna svojina

Abstract This diploma thesis focuses on the differences between the possessive pronouns and reflexive

possessive pronoun in the standard Slovenian language. The aim is to discover what

possibilities there are to express the subject's possession with one type of possessive pronouns

and the other. Linguists have always been defining and discussing possessive pronouns in

grammars, and soon a rule was formed that the reflexive possessive pronoun expresses the

subject's possession. The definition of the reflexive possessive pronoun by Jože Toporišič is

similar to the definition of his predecessors and is the current basis and norm for the standard

language. The reflexive possessive pronoun reflects the property of the subject; however, in

some cases, as in the case of general property or general possession, it should be substituted

with not reflexive possessive pronoun. I address the issue of whether the personal possessive

pronouns in the standard Slovenian language could actually express the subject’s property,

and whether that even is the subject’s possession. For that I used the examples cited by

Toporišič and some older grammarians. The examples themselves in the grammars are written

for the first-person plural that is why I will focus more on the options for expressing

possession with possessive pronouns in this form. For the basis of this thesis I used older

Slovenian grammars, the current Slovenian grammar from 2004 titled Slovenska slovnica by

Jože Toporišič and Slovenian lexical semantics titled Slovensko leksikalno pomenoslovje by

Ada Vidovič Muha in order to determine the semantic features of possessive pronouns and the

differences between them. Moreover, I have also used the electronic Slovenian text corpus

Gigafida to find more examples.

Ključne besede: standard Slovenian language, grammar, possessive pronouns, reflexive

possessive pronoun, subject's possession, general possession

2

Vsebina

Izvleček ...................................................................................................................................... 1

Abstract ...................................................................................................................................... 1

1 Uvod ........................................................................................................................................ 3

2 Pridevniške zaimenske besede ................................................................................................ 3

3 Osebni svojilni zaimki ............................................................................................................. 5

3.1 Posest oz. lastnina pri osebnih svojilnih zaimkih ............................................................. 6

4 Povratni svojilni zaimek .......................................................................................................... 8

4.1 OSZ in PSZ v slovenskih slovnicah ................................................................................. 9

4.2 PSZ v terminologiji ........................................................................................................ 10

4.3 PSZ in dva načina izražanja svojine (glede na obseg svojine) ....................................... 10

5 Svoj in moj v SSKJ2 ............................................................................................................... 11

6 Svojina osebka ....................................................................................................................... 13

6.1 Raba PSZ in OSZ pri splošni svojini .............................................................................. 15

7 Normativnost pri izbiri OSZ ali PSZ ..................................................................................... 17

8 Bolj priporočljiva raba PSZ ali OSZ ..................................................................................... 18

9 Zaključek ............................................................................................................................... 19

10 Povzetek .............................................................................................................................. 20

11 Literatura in viri .................................................................................................................. 21

12 Priloge ................................................................................................................................. 22

3

1 Uvod Toporišič v četrti izdaji Slovnice obravnava svojilne zaimke v sklopu Oblikoslovje v poglavju

o pridevniških zaimkih, najprej v podpoglavju »Vrste in razredi«, nato pa še v podpoglavju

»Svojilni zaimki« (Toporišič 2004: 335, 342–343). Pridevniške zaimke razdeli na 4 glavne

vrste: na lastnostne, količinske, svojilne in vrstne, vse skupine pa se delijo še na 11 razredov

zaimkov (vprašalni, oziralni, nedoločni, poljubnostni, mnogostni, oziralni poljubnostni,

totalni, nikalni, drugostni, istostni in kazalni zaimki). Osebni svojilni zaimki niso uvrščeni v

nobenega od 11 razredov in morda niti ni smiselno, da bi obstajali kot 12. razred (saj imajo

obliko samo za eno od štirih glavnih vrst; le kot svojilni zaimki). Toporišič v Slovnici ne

komentira neuvrščenosti osebnih svojilnih zaimkov in povratnega svojilnega zaimka med

vrste in razrede, nakaže jih le v povedi, da je navpično »vsaj« enajst razredov (2004: 335).

Kasneje osebne svojilne zaimke in povratni svojilni zaimek nekoliko podrobneje obravnava v

podpoglavju »Svojilni zaimki« in poleg teh opiše samo nekaj drugih razredov zaimkov, ki so

po vrsti svojilni. Obravnava oziralne svojilne zaimke (kogar, čigar, katerega), svojilni

nedoločni zaimek ([od] nekoga), svojilni poljubnostni zaimek (čigav) in nikalni zaimek

(nikogaršnji). Zapiše tudi, da je svojina pogosto izražena z rodilnikom samostalniškega

zaimka v obliki levega prilastka (nje knjiga), ustreza ji vprašalnica čigav (2004: 335, 343).

Svojilni zaimki so tako v sklopu pridevniških zaimkov po malem predstavljeni pod dvema

različnima podpoglavjema (Toporišič 2004: 335, 342–343), menim pa, da bi bilo bolje, če bi

bili v poglavju o svojilnih zaimkih pregledno predstavljeni vsi svojilni zaimki skupaj.

2 Pridevniške zaimenske besede Ada Vidovič Muha opiše nekatere skupne značilnosti pridevniških zaimenskih besed, ki jih

lahko strnemo v naslednje zakonitosti (1979: 65–88):

- Obnašajo se kot levi ujemalni prilastek.

- Pridevniški zaimki se lahko pojavijo kot povedkovo določilo ali povedkov prilastek.

- V pridevniški frazi lahko zavzemajo mesto jedra (ki se mu podrejajo ostale

pridevniške besede), vendar le v določenih pridevniških frazah.

- Tvorijo abstraktni samostalnik.

- So troštevilni in se sklanjajo po prvi ali drugi pridevniški sklanjatvi (pridevniški

zaimki nasploh).

Zaimki so kot besedna vrsta uvrščeni pod pridevniško in samostalniško besedo. Obravnavala

bom samo nekatere pridevniške zaimke, osebne svojilne zaimke in povratni svojilni zaimek,

ki imajo določene skupne slovnične (kategorialne) lastnosti, prav tako pa obstajajo posebnosti

in zakonitosti v knjižnem jeziku glede rabe enih in drugih. Pridevniški svojilni zaimki v

splošnem nadomeščajo svojilne pridevnike in odgovarjajo na vprašalnico čigav. V pisnih

besedilih se nanašajo na referenco v besedilu, v govorjenih besedilih pa tudi na referenco v

zunajjezikovni dejanskosti. V umetnostnih in religioznih besedilih so svojilni zaimki lahko

pogosto osamosvojeni in imajo posebno vlogo (vodi me Njegova roka; Božja). Pojavljajo se

tudi kot samostalniki (moj/a v pomenu partner/ica, naš kot pripadnik skupine itd.). Toporišič

v Slovnici predstavi primer samostalniške rabe pridevniških zaimkov s svojilnim zaimkom:

»Moja je lepša kot tvoja« (2004: 314).

Pomenska značilnost pridevniških besed je, da izražajo »svojstvo samostalniške besede«,

lahko so lastnostne, vrstne, svojilne in količinske pridevniške besede (Toporišič 2004: 318). V

4

Novi slovenski skladnji Toporišič zapiše, da so pridevniške besede po pomenu taka besedna

vrsta, »ki izraža lastnost samostalniške besede« (1982: 326). Pridevniška beseda torej izrazi

svojstvo, kar razumemo kot posebno, razlikovalno oziroma svojstveno lastnost samostalniške

besede. Ena od teh vrst pridevniške besede so pridevniški zaimki, med katere spadajo svojilni

zaimki. Svojilni zaimki lahko za izražanje svojine nadomestijo svojilne pridevnike, prav tako

jim ustreza vprašalnica čigav, navezavo oz. referenco pa razberemo iz bližnjega besedila

(konteksta). Pomembna pomenska razlika med svojilnimi pridevniki in svojilnimi zaimki je,

da svojilni pridevniki prinašajo odgovor na vprašalnico čigav z dokončno informacijo o

referenci, saj so izpeljani iz leksema, ki je v razmerju svojilnosti (oče – očetov). Pri svojilnih

zaimkih lahko pride do pomenske nejasnosti in dvoumnosti, ker je nabor svojilnih zaimkov

omejen. Posamezna oblika svojilnega zaimka je enaka za vsako kombinacijo števila, spola

(pri 3. os. edn.) in osebe. Svojilni zaimek se tako v besedilu lahko navezuje na več različnih

besed istega spola, osebe in števila, kar se pri svojilnem pridevniku ne more zgoditi.

Odgovor na vprašalnico čigav bi se v najbolj splošnem primeru glasil: »Od + sam. beseda«.

ČIGAV? OD + SAM. (rod) Slika 1: Grafični prikaz odgovora na vprašalnico čigav

V pisnih besedilih se svojilni zaimek navezuje na samostalniško besedo v bližnjem

sobesedilu, ki mora biti še prisotna v zavesti sprejemnika. Po zaimku se vprašamo z

vprašalnico čigav in dobimo odgovor od + samostalniška beseda, na katero se zaimek nanaša.

V primeru anaforične navezave svojilni zaimek sledi samostalniški besedi, v primeru katafore

pa samostalniška beseda sledi zaimku. Svojilni zaimek in samostalniška beseda v jedru, ki ji

zaimek služi kot prilastek, se ujemata v spolu, sklonu in številu. Na primer v povedi »Njen

videz mi je znan« se njen ujema po končnici -en za moški spol, edninski obliki in

imenovalniku. Z besedo ali besedno zvezo, na katero se zaimek navezuje in je odgovor na

vprašalnico čigav, pa se zaimek ujema samo v ustrezni obliki zaimka za določeno osebo in

število (pri 3. osebi tudi za spol). V primeru povedi »Videla sem Marto. Njen videz mi je

znan« se zaimek na »Marto« navezuje le v ustrezni obliki za 3. osebo ženskega spola ednine,

ostalo se prilagodi samostalniški besedi, ki je v jedru sintagme s svojilnim zaimkom.

Pri nezaznamovani rabi zaimek navadno stoji pred odnosnico (levi prilastek). Kadar je

osamosvojen, je v potrebno zagotoviti, da je navezava na referenco očitna, posebno kadar je v

isti povedi več takšnih besed, s katerimi se osamosvojeni zaimek ujema po obliki za določeno

osebo in število (v 3. osebi tudi za spol). Tako je raba svojilnega zaimka v naslednji povedi

razumljiva le, če upoštevamo, da se zaimek navezuje na zadnjo odnosnico, ki je v odvisnem

stavku: »Včeraj smo obiskali teto, pri kateri živi tudi mama. Njeno pecivo je najboljše«. V

takšnih primerih, ko bi bila možna navezava na več različnih referenc, se je potrebno vprašati,

če je sploh smiselno uporabiti (osamosvojeni) svojilni zaimek. Svojilni pridevnik je v takšnih

primerih ustreznejši, saj je pomensko enoznačen – v prejšnjem primeru je odgovor na čigav

lahko mamino ali tetino pecivo. Rešitev je lahko tudi razcep povedi na več krajših povedi.

5

3 Osebni svojilni zaimki »Osebni svojilni zaimki izražajo lastnino ali pripadnost glagolski osebi, tj. govorečemu,

ogovorjenemu oz. neudeleženemu v besedovanju« (Toporišič 2004: 342). V nadaljevanju

bom za osebne svojilne zaimke (v ednini ali množini) uporabljala še kratico OSZ. Osebni

svojilni zaimki so moj, tvoj, njegov, njen, najin, vajin, njun, naš, vaš, njihov.

Toporišičevo razlago z udeleženci v pogovoru lahko prikažemo v preglednici (vsi zaimki so

navedeni kot ujemalni levi prilastek za moški spol ednine).

udeleženec ednina dvojina množina

govoreči jaz – moj midva – najin mi – naš

ogovorjeni ti – tvoj vidva – vajin vi – vaš

neudeleženi on, ono – njegov,

ona – njen onadva, onidve – njun

oni – njihov

Tabela 1: Udeleženci in osebni svojilni zaimki (Toporišič 2004: 342)

Vidimo, da se edino pri 3. osebni ednine pojavita dve različni obliki osebnega svojilnega

zaimka – njegov za moški in srednji spol, njen pa za ženski. Osebni svojilni zaimki imajo

oblike za vse možne govorne situacije, v katerih izražajo svojilno razmerje do govorečih,

ogovorjenih in neudeleženih. »Svojilni zaimki moj, najin, naš torej izražajo posest govorečih,

tvoj, vajin1, vaš posest ogovorjenih, njegov (njen), njun, njihov pa posest neudeležencev

pogovora« (Toporišič 2004: 342).

Toporišič kot primere za rabo OSZ našteje: »moj odgovor, moja mati, moja nerazsodnost,

tvoje knjige, njena vrnitev, moj primer« (prav tam). Pri kakršnikoli zamenjavi osebnega

svojilnega zaimka z drugo obliko OSZ bi se v povedi spremenila tudi udeleženost (glagolskih)

oseb. Toporišičevi primeri so vsi v imenovalniški obliki, zato je v teh primerih

nezaznamovana raba možna le z OSZ (ne pa s povratnim svojilnim zaimkom). Osebne

svojilne zaimke rabimo v vseh sklonih in številih, njihova raba je v tem smislu univerzalna. V

nadaljevanju nas bo zanimalo, če lahko OSZ kadarkoli izraža tudi lastnino osebka ali lahko to

opravlja samo povratni svojilni zaimek. Toporišič zapiše, da se »OSZ rabijo namesto PSZ,

kadar gre za splošno posest« (2004: 342), torej naj bi včasih izražali tudi svojino osebka.

V jezikoslovnem priročniku Cikcak po pravopisu so navedene pogoste napake v oblikoslovju,

med njimi je tudi nepravilna raba osebnih svojilnih zaimkov. Neustrezna izbira svojilnega

zaimka se lahko izkaže kot slovnično povsem pravilna, pomen, ki se izrazi, pa se morda ne

ujema z zunajjezikovno dejanskostjo ali s tvorčevo predstavo. Slovnično pravilnost

preverjamo v primerjavi z zunajjezikovno dejanskostjo, ki jo želimo izraziti, saj je

skladenjsko gledano raba lahko pravilna, pomen, ki se izrazi, pa ni v skladu z izhodiščnim

pomenom. Avtorica Cikcaka to ponazori v primeru, kjer prikaže pravi pomen OSZ z odnosi:

»Roža ima moža, Boža pa ne. Boža je odšla z njenim možem, zato Roža ni mogla iti s svojim.

[...] Prav bi bilo (ne le slovnično, temveč tudi za njihove dobre odnose), da bi Roža odšla s

svojim možem, Boža pa naj bi si poiskala svojega spremljevalca« (Cedilnik 1995: 99).

1 V Slovnici je napaka, piše 'najin' namesto 'vajin'.

6

3.1 Posest oz. lastnina pri osebnih svojilnih zaimkih Zanima nas, kakšen pomen prinašajo osebni svojilni zaimki. Čeprav vsi izražajo svojino in se

po njih lahko vprašamo z vprašalnico čigav, ne izražajo vedno pravega lastniškega razmerja.

Ada Vidovič Muha v Slovenskem leksikalnem pomenoslovju (2013) obravnava svojilne

pridevnike (385–389), torej ne neposredno zaimkov, in jih razvršča po različnih pomenskih

skupinah. Svojilnim pridevnikom lahko vedno poiščemo ustrezne nadomestne oblike svojilnih

zaimkov, zato nas pomenska obravnava svojilnih pridevnikov zanima tudi za svojilne zaimke.

Zaimki opravljajo enako vlogo kot svojilni pridevniki, oboji odgovarjajo na vprašalnico čigav.

Delitev na pomenske skupine lahko posledično prenesemo še na svojilne zaimke. Svojilne

pridevnike Ada Vidovič Muha najprej deli na prave in neprave; pravi so lastninskosvojilni in

nelastninskosvojilni, nepravi pa stanjski in dejanjski (2013: 388–389).

Naštela bom nekaj svojih primerov s svojilnim zaimki po delitvi Ade Vidovič Muha. Pravi

svojilni zaimki tako izražajo lastnika (njegovo premoženje) ali pa sestavino (moja roka),

lastnost (tvoj posluh), povezavo (njen mož) in nosilca stanja (moja bolezen). Nepravi svojilni

zaimki nekomu pripisujejo dejanje (vaš nastop) ali stanje (naša vizija) – pomenska skupina je

odvisna predvsem od odnosnice in pretvorbe2. Avtorica Slovenskega leksikalnega

pomenoslovja je pridevnike že razvrstila po različnih pomenskih skupinah, verjetno pa bi se

dalo ugotavljati tudi moč oziroma stopnjo posedovanosti za posamezno pomensko skupino

svojilnih pridevnikov ali svojilnih zaimkov. Pri tem jih ne razvrščamo več v skupine po

različnih tipih pomenov svojine, ampak jih želimo postaviti v lestvico po moči izražanja

svojine, od najmočnejše do najšibkejše posedovanosti (od svojine v pravem pomenu lasti in

posedovanja do svojine, kjer sploh ne gre več za posedovanje). Na primer moja žena ima

mnogo manjšo vrednost posedovanosti kot moja roka ali pa moj avto, saj moja žena izraža

razmerje, ki je drugačno od svojilnega razmerja pri moja roka ali moj avto. Tudi med moja

roka in moj avto je pomenska razlika pri svojini, kar s svojo razvrstitvijo potrjuje tudi Ada

Vidovič Muha. Poskus razvrstitve po pomenskih skupinah po njenem zgledu mi bo v pomoč

pri razvrščanju svojilnih zaimkov po stopnjah posedovanosti, ki bodo imele vrednosti 1–4.

Delitev bo zelo osnovna, saj bo za mojo nadaljnjo obravnavo to zadostovalo.

Najvišja kategorija posedovanja je prava lastnina, kamor uvrščam prave, lastninskosvojilne

zaimke. Deli se na dve podkategoriji, na neživo in živo pravo lastnino. Prva podkategorija ima

zaimke, ki izražajo resnično lastnino, materialno in otipljivo, zato ima neživa prava lastnina

najvišjo stopnjo posedovanja in dobi vrednost 4. V to skupino uvrščam tudi materialno

lastnino, ki je rezultat (psiho)fizičnega dela, do katerega ima avtor lastninski avtorski odnos

('moja knjiga'). Odnosnice imajo oznako 'živo-' in v tožilniku ednine za moški spol ne dobijo

končnice -a. Neživo lastnino se da odtujiti, avtorskega odnosa pa se ne da prekiniti.

Druga podkategorija, živa prava lastnina, vsebuje lastninskosvojilne zaimke, ki izražajo

svojilni odnos do živih bitij, načeloma živali, ne pa do ljudi oz. subjektov. To je pomembno,

ker si oseba resnično lasti, zato se to ne more primerjati z odnosom do subjekta. Zanje velja

'živo+', odnosnice moškega spola v tožilniku ednine dobijo končnico -a. Dilema, ki ostaja

nerazjasnjena, je, če za merilo vzamemo samo živost kot slovnično merilo ali nas živost

zanima tudi biološko. Tožilniška končnica živosti se ohrani še po tem, ko se biološka živost

tega bitja preneha. Zanimiva je situacija z glivami in rastlinami. Glive so živa bitja in imajo

2 Ada Vidovič Muha ima primer za pretvorbo lastninskosvojilnega pridevnika z dvema stopnjama pretvorbe

»bratovo posestvo – posestvo (od) brata – brat ima (poseduje) posestvo« (Vidovič Muha 2013: 388).

7

praviloma vedno značilno moško tožilniško končnico -a (vidim jurčka), rastline pa te

končnice povečini nimajo (jem korenček, sekam bor, imam kaktus; morda so izjeme imena za

vrste; sadim kifeljčarja). Rastline in glive bi lahko uvrstila tudi pod neživo pravo lastnino, saj

nastopajo tudi kot predmeti. Primeri živih bitij v povezavi z osebnimi svojilnimi zaimki, ki

gotovo spadajo v to pomensko podkategorijo, so npr. moje krave, naše mačke, tvoj pes. Odnos

do žive lastnine lahko postane podoben odnosu do subjekta, vendar je tu pomembno merilo,

da je še vedno v pravi lasti (naš pes Runo). Živa prava lastnina ima vrednost posedovanosti 3.

Na naslednjo stopnjo posedovanosti uvrščam take tipe svojine, kjer je propozicijsko izražena

sestavina, lastnost, dejanje ali stanje posameznika. Po zgledu razčlenitve Ade Vidovič Muha

so v tej kategoriji sestavinskosvojilni, razmernodejanjski in nepravi svojilni zaimki (2013:

388–389). Sem spadajo samo tisti razmernodejanjski zaimki, kjer ne gre za razmerje do

subjekta. Tako na primer prijateljev znanec ne spada v to kategorijo, čeprav ima pretvorbo z

nosilcem dejanja, dejanje pa ne obstaja brez nosilca. Dejanje je glagol »poznati« in prijateljev

znanec »kdor (po)zna prijatelja« (2013: 388). Kategorija sestavina/lastnost/dejanje/stanje

ima vrednost posedovanosti 2 in predstavlja take sintagme s svojilnimi zaimki, da je

pripadajoče (tisto, na kar se zaimek nanaša) neodtujljivo od osebe; je nekaj, kar brez nje ne

obstaja. Ta oseba je nosilec lastnosti/povezave, je nosilec stanja ali vršilec dejanja.

Pripadajoče je neločljivo povezano aktivnostjo osebe, z njenimi kognicijami in obstojem, zato

težko govorimo o pravi lastnini, prej o inherentni lastnosti, dogodku ali stanju.

V četrti kategoriji so razmernosvojilni zaimki, in sicer: razmernodejanjski svojilni zaimki,

kjer se obe sestavini nanašata na subjekta (prijateljev znanec) in razmernostanjski svojilni

zaimki (moja žena, naš sosed). Zaimki v tej kategoriji izražajo pripadnost in odnos do

subjekta, zato je vrednost posedovanosti je najnižja, to je 1.

Kategorije so razvrščene:

- prava lastnina:

o neživa prava lastnina,

o živa prava lastnina,

- sestavina/lastnost/dejanje/stanje,

- pripadnost in odnos do subjekta.

Prehajam k analizi stopenj posedovanosti Toporišičevih primerov (2004: 342). V primeru,

kjer bi isti primer lahko uvrstila v dve kategoriji hkrati, ga bom uvrstila v tisto, ki se zdi

očitnejša. Vsaka od skupin ima določeno stopnjo posedovanja. Toporišičevi primeri:

Tip posedovanosti Stopnja posedovanosti

tvoje knjige Neživa prava lastnina 4

moj odgovor Sestavina 2

moja nerazsodnost Lastnost 2

njena vrnitev Dejanje 2

moj primer Sestavina 2

moja mati Pripadnost 1

Tabela 3: Toporišičevi primeri za osebne svojilne zaimke

Neživa prava lastnina

Živa prava lastnina

4

3

Sestavina/lastnost/dejanje/stanje 2

Pripadnost in odnos do subjekta 1

Tabela 2: Različni tipi in stopnje posedovanosti

8

Toporišič je v Slovnici naštel primere, ki ne izražajo toliko prave lastnine (s stopnjama 3–4),

ampak se v večji meri izrazi sestavina, lastnost, dejanje. Po tukajšnjih merilih je to stopnja 2.

Predpostavljam, da ne bi bilo nikakršne razlike v vrednostih po stopnjah posedovanosti, če bi

iste zglede postavili v druge sklone in osebne svojilne zaimke nadomestili s povratnim

svojilnim zaimkom. Povratni svojilni zaimek bi izražal enako razmerje svojilnosti, kot ga

izražajo osebni svojilni zaimki, razlika bi bila le v tem, da bi vedno izražal samo svojino

osebka. Povratni svojilni zaimek je predstavnik vsake pomenske kategorije.

4 Povratni svojilni zaimek Povratni svojilni zaimek je tip svojilnega zaimka, ki je po vrsti svojilni zaimek in, tako kot

osebni svojilni zaimki, ne spada v nobenega od 11 razredov pridevniških zaimkov. V

nadaljevanju bom zanj uporabljala tudi kratico PSZ. »Povratni svojilni zaimek izraža lastnino

osebka« (Toporišič 2004: 342), in sicer kot zaimek svoj v vseh sklonih razen v imenovalniku,

z izjemo imenovalniške rabe v prenesenem pomenu »Svoji ljudje so nam dražji« (Toporišič

2004: 343). Toporišič navede nekaj primerov (nezaznamovane) rabe povratnega svojilnega

zaimka »Brigaj se za svoje stvari. – Pomlad razklada svoja čuda. (P) – Jaz imam svoje

opravilo, ti svoje, Jure pa svoje. – Kdor ne spoštuje svojega jezika, razkazuje nelepo potezo

svojega značaja.« (Toporišič 2004: 343). Doda še nekaj primerov rabe v prenesenem pomenu

»To je svoje vrste človek 'posebne'. – Po svoje dela 'na svoj način'.« (prav tam), s tem pa se

opredelitev PSZ konča. Bistveno pravilo rabe tega zaimka za slovenski knjižni jezik je, da

PSZ izraža lastnino osebka. To ga razlikuje od OSZ in vpeljuje ključen normativ za rabo

svojilnih zaimkov v knjižnem jeziku.

Povratni svojilni zaimek ni značilnost samo slovenskega knjižnega jezika, obstaja tudi v

drugih slovanskih jezikih. V Slovnici ruskega knjižnega jezika so svojilni zaimki predstavljeni

s pomočjo samostalniških osebnih zaimkov; nanašajo se na samostalniške osebne zaimke, ki

so jim vzporedni (Jakopin 1968: 200). Tako se moj, tvoj nanašata na osebi jaz in ti, povratni

svojilni zaimek svoj pa se nanaša na sebe. Za PSZ pa velja, da se »[n]anaša na svojino osebka,

ne glede na to, v kateri osebi ali številu je osebek« (Jakopin 1968: 202). Enako je v

slovenščini, kjer se PSZ pojavlja v vseh številih in osebah, ne more pa biti v imenovalniku, saj

je v imenovalniku že osebek, PSZ pa izraža svojino osebka znotraj drugega stavčnega člena.

Tudi v ruščini se svoj rabi v prenesenem pomenu in tudi v imenovalniku (svoj človek), vendar

je taka raba zaznamovana. V Slovnici hrvaškega jezika pa piše, da povratnost v zaimku svoj

izhaja iz »odnosa do osebka: pripadnost se vrača na osebek« (Silić idr. 2005: 125–126). V

slovenščini in drugih slovanskih jezikih PSZ izraža lastnina osebka: »povratni svojilni zaimek

svoj izraža pripadnost osebku za vse osebe in števila« (Barić idr. 1995: 204).

Oblika PSZ je enaka za vse osebe in števila, pa tudi za vse tri spole. Pravzaprav svoj v knjižni

slovenščini in nezaznamovani rabi nikoli ne opravlja vloge prilastka v imenovalniku

(Toporišič 2004: 343). V spodnji preglednici je prikazan PSZ svoj v primerjavi z osebnimi

svojilnimi zaimki (v imenovalniku).

edn. dv. mn.

1. os svoj (moj) svoj (najin) svoj (naš)

2. os svoj (tvoj) svoj (vajin) svoj (vaš)

3. os svoj (njen, njegov) svoj (njun) svoj (njihov)

Tabela 4: Mesto, ki ga zastopa povratni svojilni zaimek v primerjavi z osebnimi svojilnimi zaimki

9

4.1 OSZ in PSZ v slovenskih slovnicah Slovenski jezikoslovci so obravnavali osebne svojilne zaimke in povratni svojilni zaimek že

od začetka pisanja slovnic. Adam Bohorič jih obravnava v prvi slovenski slovnici iz leta 1584

v poglavju Zaimek, prikaže jih po vzporednih latinskih zaimkih (86–90). Analogno z vsemi

ostalimi osebnimi svojilnimi zaimki tudi povratni svojilni zaimek 'svoj' navede v vseh

sklonih, vključno z imenovalnikom (1584: 88–90). Vodnik pri obravnavi osebnih zaimkov

piše o povratnosti, ki se pojavi, ko se »govoreč sami na sebe povračamo« (1811: 58).

Izpostavi, da povratni osebni zaimek nima imenovalnika (prav tam), povratni svojilni zaimek

'svoj' pa našteje kar z ostalimi svojilnimi zaimki (1811: 59). Natančneje Janežič prav za

povratni svojilni zaimek zapiše, da ima oblike za vse tri osebe, nima pa imenovalnika (1863:

61). Vodnik razloži funkcijo svojilnih zaimkov kot pripisovanje lastništva (1811: 59).

Podobno je z opisi v naslednjih slovnicah do Slovenske slovnice iz leta 18743, kjer najdemo

enega prvih normativov za rabo povratnega svojilnega zaimka (68). Avtor navede: »Zaimke

svoj, svoja, svoje rabimo v vseh reh (tj. »treh«, op. avt.) osebah, kadar je tista oseba, ki ji kaj v

last pripisujemo, podmet v stavku« (prav tam). Izraz 'podmet' so starejši slovničarji

uporabljali za osebek (tretja možnost pa je 'subjekt'). Šumanova slovnica iz leta 1884 ima

podobno, a nekoliko precizneje strukturirano opredelitev povratnega svojilnega zaimka:

»Povratni značaj se kaže tudi v tem, da nima imenovalnika, imenovalnik mu je ravno stavkov

osebek; vse sklonske razmere vseh treh oseb, ki se nanašajo na osebek istega stavka, izrazujo

se s tem povratnim in k njemu pripadajočim posestnim zaimenom (svoj, a, e)« (134). V tem

opisu izvemo, da povratni svojilni zaimek deluje v vseh treh osebah, vendar ne v

imenovalniku, saj se ravno navezuje na stavkov osebek. Že v slovnicah 19. stoletja tako

obvelja pravilo, da se povratni svojilni zaimek navezuje na osebek in izraža lastnino osebka,

kar se nadaljuje in nadgrajuje v slovnicah 20. stoletja. Breznik leta 1916 piše, da povratni

svojilni zaimek nadomešča druge svojilne zaimke, »kadar prisvaja kaj osebku istega stavka«

(1916: 101). »Rabimo ga, kadar izraža svojino osebka v stavku« (Bajec idr. 1964: 176).

Podobna opredelitev povratnega svojilnega zaimka, kot je v starejših slovenskih slovnicah,

ostaja tudi danes. Slovnice 20. stoletja prinašajo še en zanimiv vidik rabe svojilnih zaimkov,

in sicer izpostavijo njihovo poudarjalno vlogo. V Slovnici iz leta 1964 je za svojilne zaimke

navedeno, da jih »rabimo le, kadar imajo poudarek« (Bajec idr. 1964: 137). V primeru »Oči

so se mu razširile, usta so se mu odprla« (prav tam) tako ni potrebno dodajati osebnih

svojilnih zaimkov njegove (oči), njegova (usta). Breznik že pred tem zapiše: »Posebej pomni:

Svojilni zaimki se pri nas prepogosto pišejo. Ljudstvo menim da jih ne rabi brez potrebe;

spred pred samostalnik jih devlje samo, kadar imajo poseben poudarek, sicer jih dostavlja zad,

pa le, kadar jih je res treba, n. pr. moja mati so prišli (ne tvoja); mati (moja) so prišli (ne oče);

njegovega brata sem videl (tvojega pa ne); brata njegovega sem videl (sestre pa nisem).

(Škrabec). Napačno je torej: Prešeren pravi v svojem 'Krstu pri Savici', da je...« (Breznik

1916: 101). Tudi zanj imajo torej svojilni zaimki v glavnem vlogo poudarjanja. Podobne

primere Breznik ponovi v naslednji slovnici (1934: 98–99), tu pa na novo piše o »splošni

posesti, ne o osebni« (98), pri kateri naj bi za izražanje svojine uporabili osebne svojilne

zaimke, ne pa povratnega svojilnega zaimka (prav tam). Termin »splošna posest« v

podobnem priporočilu kasneje izpostavi tudi Toporišič (2004: 342), več o tem v nadaljevanju.

3 Avtor Slovenske slovnice iz leta 1874 ni znan.

10

4.2 PSZ v terminologiji Povratni svojilni zaimek je v današnjem jezikoslovju problematičen že kot termin, saj lahko

zasledimo terminološko neusklajene možnosti rabe tega termina pri različnih jezikoslovcih.

Na korpusu Gigafida sem našla več zadetkov za različne oblike termina, ki so se nahajali tudi

v literaturi na področju jezikoslovja, tako v priročniku za srednjo šolo Od spisa do eseja Bože

Krakar Vogel, Darinke Ambrož in Braneta Šimenca (2006) avtorji uporabljajo izraz

povratnosvojilni zaimek. Enak termin se je pojavljal tudi v jezikoslovni rubriki v časopisu

Novi glas4. Pogosta je tudi raba prislovne oblike povratno svojilni (tega uporabljajo časopisi

in revije Delo, Antena, Mladina, Dnevnik). Toporišič uporablja sintagmo povratni svojilni

zaimki (2004: 342), ki se mi zdi sistemsko še najbolj ustrezna. Na ta način je izraz namreč

usklajen še s povratnostjo pri osebnih zaimkih in pripisuje funkcijo (povratnosti), ki ni vezana

zgolj na svojilne zaimke. Lahko bi sicer imeli termin povratnosvojilni zaimek iz podredne

zveze s skladenjsko podstavo »[tak, ki je] povratn{-e} svojin{-e}«, Zm-p, tvorjenka tipa (a).

Najprej se tvori nevrstno končniško obrazilo -en (povratnosvojilen), ampak, kot piše Ada

Vidovič Muha, taka oblika ne prenese stopnjevalnosti in pridevnik preide v vrstno obliko z

obrazilom -ni (povratnosvojilni) (2018: 147).5 »Povratni« so lahko osebni in svojilni zaimki,

poznamo pa še povratne glagole (Toporišič 2004: 579), torej je povratnost sistemska in ne

zgolj enkratna ali specifična samo za svojilne zaimke. Jezikoslovci so v starejših slovnicah

uporabljali vrsto različnih izrazov (tudi za zaimek nasploh). V svoji drugi Slovnici ima

Janežič »povračavno-osebni zaimek« (1863: 61), Breznik v prvi izdaji uporablja usklajena

izraza za »osebnopovratni« in »svojilnopovratni« zaimek (1916: 101), v Slovnici iz leta 1934

pa »povratno-svojilni« (98) in »povratno-osebni« zaimek (96), prav takšni poimenovanji

imajo tudi avtorji Slovnice iz leta 1964 (124, 135). Toporišičeva različica poimenovanja

povratnih osebnih in povratnih svojilnih zaimkov se mi zdi najbolj smiselna, saj je povratnost

skozi takšno poimenovanje še najbolje sistemsko izražena (za zaimke in glagole).

4.3 PSZ in dva načina izražanja svojine (glede na obseg svojine) Povratni svojilni zaimek izraža pripadnost osebku za katerokoli osebo in število, tudi ko

osebek ni glasovno izražen (Pripoveduje mi o svojih težavah. Zapravljajo svoj čas in denar.

Odgovoren si za svoja dejanja.) V knjižnem jeziku PSZ izraža (samo) lastnino osebka

(Toporišič 20014: 342). Za vse osebe in števila imamo enotno obliko 'svoj', ki zaradi ujemanja

s samostalniškim jedrom dobiva končnice. V prvi osebi se zaimek vedno navezuje na

govoreči osebek jaz, midva, mi in izraža njegovo svojino (pelje-m/-va/-mo svoje kolo). Izraža

lastnino ogovorjene osebe, ko je ta v osebku ti, vidva, vi (pelje-š/-ta/-te svoje kolo). V tretji

osebi se PSZ lahko navezuje na osebek, ki ga lahko nadomestimo z osebnimi zaimki za tretjo

osebo on, ono, ona, onadva, onidve, one, oni (pelje-0/-ta/-jo svoje kolo), enake osebe

nastopajo pri osebku, izraženem s pridevniškimi zaimki (vsak, nihče – on, vsi – mi, vi, oni) ...

PSZ izraža svojino osebka v vseh številih, podrobneje pa si oglejmo needninski osebek.

Enako kot OSZ izražajo skupno svojino dvojice ali množice, jo izraža tudi PSZ (za needninski

osebek), vendar pri PSZ obstaja še poseben način izražanja svojine, ko je v kombinaciji s

totalnim zaimkom vsak. Z vsemi svojilnimi zaimki lahko izrazimo skupno svojino dvojice ali

množice: »Pojdit-a/-e v svojo hišo« (hiša je skupna last). Posebnost PSZ v kombinaciji s

totalnim zaimkom vsak pa je izražanje svojine za vsakega posameznika (v needninskem

osebku) posebej: »Pojdit-a/-e vsak v svojo hišo«.

4 V Novem glasu se je 'povratnosvojilni zaimek' pojavil v dveh številkah, v eni leta 2006 in v drugi 2007.

5 »Lastnostni zloženi pridevniki lahko preidejo med vrstne, če se metonimizirajo in postanejo prilastki tudi

takšnih samostalnikov, ki ne prenesejo stopnjevalnosti« (Vidovič Muha 2018: 147).

11

Tak načina izražanja svojine, da se predstavi svojina posameznikov v dvojici ali množici, je

mogoč samo s PSZ in ne z OSZ; slednji vedno izražajo le skupno svojino. Za predstavljanje

svojine vsakega posameznika posebej (v needninskem osebku) se s PSZ kombinira samo s

pridevniškim totalnim zaimkom v edninski obliki: vsak. Dvojinska oblika totalnega zaimka

(oba, obe) in množinska oblika (vsi) v kombinaciji s PSZ nimajo več takšnega učinka, saj se

lahko izrazi le skupna svojina, kot bi jo PSZ sicer izražal za needninski osebek. Če totalni

zaimek ni v edninski obliki, se svojina needninskega osebka s PSZ ne more specificirati za

posameznike znotraj osebka. »Vsi otroci naj vzamejo svoja kolesa« ne spremeni pomena

svojine celotnega osebka za posameznike; vzpostavljena je enaka skupna svojina kot brez

totalnega zaimka: »Otroci naj vzamejo svoja kolesa«. Edninska oblika totalnega zaimka pa

npr. v povedi: »Vsak otrok naj vzame svoje kolo« izrazi svojino posameznikov, česar se z

OSZ v ednini sploh ne da nezaznamovano izraziti za isto zunajjezikovno dejanskost (»Vsak

otrok naj vzame njegovo kolo«). Z OSZ obstaja samo ena možnost pripisovanja lastnine,

svojina vedno obvelja samo kot skupna svojina: »To je vajina hiša/To so vaše hiše«.

5 Svoj in moj v SSKJ2

svój svôja -e zaim. (ó ̣ó)

1. izraža svojino osebka

2. izraža splošno pripadnost osebku // izraža razmerje med osebkom in okolico

3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do osebka

4. izraža izhajanje od osebka

5. izraža (stalno) povezanost z osebkom

6. izraža ustreznost, določenost

7. izraža posebnost, drugačnost koga, česa glede na ljudi, stvari iste vrste

8. pogovorno, z izrazom količine izraža približnost, okoli

9. z oslabljenim pomenom poudarja besedo, na katero se nanaša

10. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve

11. v zvezi sam svoj neodvisen, samostojen

SSKJ2, www.fran.si, dostop 12. 7. 2019.

Slika 3: Izražanje skupne svojine množice in svojine za posameznika

Slika 2: Izražanje skupne svojine dvojice svojine in za posameznika

OSZ PSZ + vsak

To je

vajina

hiša. Imata svojo

hišo.

OSZ ali

PSZ

PSZ +

vsak

Imata vsak

svojo hišo.

PSZ

12

Povratni svojilni zaimek svoj ima v SSKJ2 11 pomenov in frazeološko gnezdo. Pomeni z

ilustrativnim gradivom so popolnoma enaki kot v SSKJ. Navedla sem samo pomene,

ilustrativno gradivo in frazeološko gnezdo pa sem izpustila (zaradi lažje preglednosti in

strnjenosti, vse ostalo je dostopno na portalu Fran). Zaimek svoj ne opravlja vedno samo

vloge zaimka. To se zgodi v primerih rabe s prenesenim, frazeološkim pomenom. PSZ svoj je

v frazemski rabi lahko tudi v imenovalniku; svoj čas, svoj dan, svoji ljudje (SSKJ2).

mój môja -e zaim. (ó ̣ó)

1. izraža svojino govorečega, gledano z njegovega stališča

2. izraža splošno pripadnost govorečemu // izraža razmerje med govorečim in okolico

3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do govorečega

4. izraža izhajanje od govorečega

5. pog. izraža (stalno) povezanost z govorečim

6. ekspr., navadno zapostavljen izraža čustven odnos, navezanost

7. v vljudnostnem nagovoru izraža spoštovanje

8. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve // izraža strah, vznemirjenje, obup)

SSKJ2, www.fran.si, dostop 12. 7. 2019.

Osebni svojilni zaimek moj ima osem pomenov, prav tako so izpuščeni primeri in frazeološko

gnezdo. Iztočnici svoj in moj sta opredeljeni na podoben način, le da je pri PSZ izražena

pripadnost osebku, pri OSZ pa govorečemu. Prvih pet pomenov je zelo sorodnih, preostali

pomeni pa so specifični za vsak tip svojilnega zaimka. Ključna razlika med svoj in moj pa

ostaja, da PSZ svoj izraža svojino osebka, OSZ moj pa svojino govorečega.

Slovarski iztočnici s pomenjem bosta v nadaljevanju v pomoč pri razlikovanju PSZ in OSZ,

posvetila se bom predvsem prvi osebi. Nekateri pomeni kažejo prekrivnost zaimkov svoj in

moj, ponekod pa vidimo razhajanje. Bistvena razlika je že v prvih dveh pomenih, moj izraža

svojino govorečega, svoj pa svojino osebka. Svojine govorečega v prvi osebi ednine ne

izražamo z OSZ, saj taka raba ni utemeljena, razen v primerih, kadar je OSZ del ustaljene

besedne zveze oz. lastnega imena (»Berem Moj planet«). Zanimiva je predvsem 5. točka pri

obeh zaimkih, kjer sta v SSKJ2

navedena še primera: (pri svoj) čakati na svoj avtobus in (pri

moj) moj vlak odhaja ob osmih. V drugem primeru, pri OSZ moj je takšno izražanje stalne

povezanosti označeno kot pogovorno, svoj pa nima nobenega kvalifikatorja, torej je raba

nezaznamovana. Za takšno opredelitev ne najdem primerne utemeljitve, v obeh primerih se

izraža stalna povezanost in ni jasne razlike, ki bi utemeljila razmejitev med knjižnim in

pogovornim. Glede na razvrščanje po stopnjah posedovanja bi rekli, da izražata vzporedno

stopnjo (pripadnost, vrednost posedovanja 1). Stalna povezanost z osebkom pri svoj avtobus

ne more biti bistveno drugačna kot stalna povezanost z govorečim pri moj vlak, da bi bilo

izražanje stalne povezanosti z OSZ zaznamovano6. Največji problem in posledica takega

razlikovanja pa je, da ne moremo nezaznamovano izraziti stalne povezanosti z zaimkom v

imenovalniški obliki, saj PSZ ne more biti v osebku (»Svoj vlak odhaja ob osmih«), raba OSZ

v takšnem primeru pa je po SSKJ2

zaznamovana (»Moj vlak odhaja ob osmih«). V

frazeološkem gnezdu pri moj je pogovorna samostalniška raba zaimka s pomenom »moj mož«

(moj je danes v službi), moja v pomenu »moja žena« (moja vam bo skuhala kavo) in moji v

pomenu »moji sorodniki« (mojim je dekle všeč) (SSKJ2). Menim, da ti trije primeri niso

frazemi in ne sodijo v frazeološko gnezdo7; frazemi so večbesedni leksemi s stalno strukturo.

6 Predpostavljam, da gre za 'pravilnost' rabe, ki je bolj naklonjena rabi PSZ, kadar je to mogoče. Še vseeno pa to

ne zadošča. 7 Pomen partner, partnerica in pomen sorodniki bi bila ločena pomena, imela bi oznako »kot samostalnik, pog.«

13

Enako sta pri zaimku svoj 10. in 11. pomen že frazeološke narave in bi bolj spadala v

frazeološko gnezdo. Pomen besedne zveze za svojo osebo namreč ne predstavlja več vsote

pomena sestavin (Primer v SSKJ2: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi), ampak je

bližje frazeološkemu sklopu (nezaznamovano bi se poved glasila »(Jaz) sam bi dal...«). Oba

pomena, 10. in 11., bi bilo možno uvrstiti v frazeološko gnezdo. V SSKJ2 pogrešam še

slovarsko iztočnico (svoj2) v pomenu »ločen«, ki ga lahko zaznamo v primerih, kot je: »To ne

spada pod knjižnico, ampak je čisto svoja stavba«. Svoj je tukaj v pomenu 'ločena,

nepovezana'. Navajam še primer iz Gigafide: »Tako je tudi F. Lainšček v realistično zgodbo

vpletel fantazijske prvine. Vsaka stran je svoje poglavje, vsako poglavje pa ima celostransko

ilustracijo Antona Buzetija« (Gf, Delo 2002).

Zanimiva bi bila tudi (sinhrona) analiza rabe PSZ po različnih regijah na Slovenskem,

predvsem na nekaterih območjih, kjer se PSZ ne rabi pogosto in ga nadomeščajo OSZ (sploh

v okolici Maribora), ponekod na Primorskem (Goriška Brda z okolico) pa PSZ opravlja tudi

vlogo OSZ8. Takšna raziskava bi bila verjetno precej kompleksna, sploh če bi želeli

razločevati med pogovorno in knjižno rabo svojilnih zaimkov v govoru in besedilih.

6 Svojina osebka Slovničarji so si že precej dolgo enotni, da PSZ izraža svojino osebka. V aktualni slovnici se

to pravilo glasi: »Povratni svojilni zaimek izraža lastnino osebka« (Toporišič 2004: 342).

Osebek je »stavčni člen, ki izraža vršilca dejanja, nosilca stanja ali poteka« (Toporišič 2004:

606). Ne glede na to, kakšen je osebek in koga vse predstavlja, se PSZ vedno navezuje na

osebek. Osebek je lahko izražen (»Gospa ima svoj sloves«) ali neizražen (»Popravi svojo

držo«), lahko pa je tudi splošen (človek, vsak); s PSZ je izražena svojina vsakršnega osebka.

Toporišič splošni osebek predstavi s primerom »Č l o v e k bi rekel, da to ni res« (2004: 606),

'človek' ima podobno zaimensko vlogo kot 'man' v nemščini, 'one' v angleščini in 'on' v

francoščini (2004: 503). Splošni osebek nadalje izražajo tudi osebni zaimki za 2. osebo ednine

in množine (»Ti bi rekel, da to ni nič«) in 3. osebo množine (»Pravijo, da tam rado straši«), v

3. osebi ednine pa rabimo prosti morfem 'se' (»Tod se hodi na Triglav«) (Toporišič 2004:

606). Splošni osebek je tako neomejen oziroma predstavlja vsakega človeka in ljudi nasploh.

Tudi bolj konkretno določen osebek lahko daje vtis splošnosti in razširjenosti, kadar

predstavlja širšo skupnost (Slovenci, študentje) ali vsakega posameznika, ki se lahko

poistoveti z določenim nazivom (Slovenec, študent). Terminološko je splošni osebek že

zaseden termin za človeka nasploh, tak pojav imajo še nekateri drugi jeziki. Za osebek, ki je

konkretnejši, a zajema širšo skupnost, pa bom v nadaljevanju uporabljala izraz razširjeni

osebek. Svojina pravega splošnega osebka je vedno tudi splošna svojina, to je svojina ljudi

nasploh. Tudi svojino razširjenega osebka lahko prav tako razumemo kot splošno svojino ali

»splošno posest«, kot bomo videli pri Brezniku (1934: 98) in Toporišiču (2004: 342), ki

uporabljata termin splošna posest. V njuni obravnavi se splošna posest ne navezuje samo na

posest splošnega osebka, pač pa pomeni tudi svojino razširjenega osebka, kar bom v

nadaljevanju še podrobneje obravnavala. Najprej pa bi se osredotočila na termin, ki ga

uporabljata slovničarja, to je splošna posest.

8 PSZ 'svoj' v briških govorih ponekod nadomešča osebne svojilne zaimke, najpogosteje za 1. in 2. osebo ednine:

Svoja sestra je doma (moja sestra) – Kaj dela svoj oče (tvoj oče).

14

Boljše od termina splošna posest se mi zdi poimenovanje splošna svojina. »Posest9« je

navadno vezana na zemljišče, sicer pa predstavlja nekaj, kar ima nekdo v lasti. »Svojina« se

mi zdi bolj ustrezna za jedro sintagme, ker asociativno in pomensko bolj paše v besedišče

jezikoslovja:

svojína -e ž (í) knjiž.

1. last, lastnina: prilastiti si tujo svojino / v povedni rabi: posestvo je zdaj svojina vseh

bratov in sester; z oslabljenim pomenom ta hiša je družbena svojina

● knjiž. njegove pesmi so svojina vsega naroda pozna, ceni jih ves narod

2. lastnost, značilnost: marljivost je njegova glavna svojina

SSKJ2, www.fran.si, dostop: 12. 7. 2019

Zanima nas torej, če do splošne svojine pride samo pri splošnem osebku ali tudi pri

razširjenem. Primeri svojine s PSZ za splošni osebek:

Človek želi imeti svoje prijatelje.

Vsak ima rad svoj mir.

Nihče svoje usode še ni prijel, govoril z njo, šel na sprehod z njo ali jo objel. (Gf,

Delo 2007)

Tudi krvne skupine moramo spoštovati. Marsikdo svoje niti ne pozna. (Gf,

Zdravje 2005)

Svojina splošnega osebka (v zgornjih primerih) je vsekakor splošna. Če se premaknemo korak

dlje, vidimo, da se lahko izrazi splošna svojina tudi, ko je osebek razširjen, bolj konkretno

določen, a ožji od splošnega osebka. V edninski obliki se za razširjeni osebek svojino lahko

izraža v pravilnikih in zakonih, kjer je nagovorjen vsak s takšno vlogo10

: študent, delodajalec,

zaposleni, profesor, npr: »Kandidatka ima pravico do vpogleda v svoj popravljeni in ocenjeni

pisni izdelek v roku sedem dni od objave rezultata izpita« (FF, Pravila izpitnega reda). Ali pa

se določeno vlogo in svojino izrazi z obliko v množini, kot je v Stanovanjskem zakonu:

»Člani skupnosti lastnikov morajo mesečno plačati skupnosti lastnikov vsak svoj delež

stroškov upravljanja ter vplačilo v rezervni sklad« (SZ-1, 2003). Oglejmo si še primera z

razširjenim osebkom, kjer PSZ izrazi svojino osebka:

Delavec svojo dušo in telo spremeni v orodje, ki ga uporablja

(Gf, Yannik Bonnet, 2009: Srečni pri delu).

Učitelj svoje mnenje sporoči pisno ali ustno na seji oddelčnega učiteljskega zbora

(Gf, Zavod RS za šolstvo 2006, Odkrivanje nadarjenih učencev in vzgojno-

izobraževalno delo z njimi).

Takšno splošno svojino, ki ni samo svojina splošnega osebka, predstavljata tudi Toporišič

(2004: 342) in Breznik (1934: 98) v svojih primerih. Breznik piše: »Namesto

svojilnopovratnega zaimka svoj nam rabi svojilnik z zaimkom naš, vaš, kadar govorimo o

kaki splošni posesti, ne o osebni; n. pr. Pojdimo v našo cerkev! — Gremo v našo vas. — Vi

radi govorite o vašem slovstvu. — Če nočete v našo cerkev, pa pojdite v svojo!« (Breznik

1916: 101). Vsi Breznikovi primeri so v množinskih oblikah svojilnih zaimkov. Zakrit osebek

v glagolskih oblikah »pojdimo, gremo, govorite, nočete« ne predstavlja splošnega osebka,

9 Splošna razlaga po SSKJ

2 je: kar ima, uporablja kdo, navadno zemljišče. Dostopno na:

https://fran.si/iskanje?View=1&Query=posest. 10

Kadar je to pomensko potrebno in je poudarek potreben, sicer je izražanje svojine lahko odveč oz. nepotrebno.

15

ljudi nasploh, ampak omejeno množico govorečih in ogovorjenih. Svojina pa je poimenovana

splošna posest ali, v tej nalogi raje, splošna svojina. Po takšni opredelitvi gre torej za posest,

ki ni osebna (ni v lasti posameznika), ampak je skupna (osebek predstavlja širšo skupino), še

vseeno pa ne pripada vsem ljudem nasploh.

Ali se splošna svojina lahko prikaže samo za razširjeni osebek v množini ali je mogoče tudi z

dvojinskimi in edninskimi oblikami prikazati splošno svojino? Dvojina se vsekakor bolj

nagiba k osebni posesti, saj je omejena na dvojico in težje predstavlja razširjeni osebek

(možni pa so primeri ustaljenih dvojic, ko bi takšna dvojica lahko predstavljala razširjeni

osebek, torej katerokoli dvojico, npr.: »Zakonca imata drug do drugega vsak svoje

dolžnosti«). Izražanje splošne svojine za splošni osebek (človek) je produktivno s svojilnimi

zaimki v 2. in 3. osebi ednine: »Včasih si misliš, da bo tvoja mladost večna, potem pa kar

naenkrat mine«, »Včasih si kdo (človek) misli, da bo njegova mladost večna« in v 1. in 3.

osebi množine, »Včasih si (ljudje) mislimo/jo, da bo naša/njihova mladost večna« ipd.

Izražanje splošne svojine razširjenega osebka najlažje izražajo svojilni zaimki za množinske

oblike: naš, vaš, njihov, tudi Breznikovi primeri (1934: 98) in Toporišičev primer (2004: 342)

za splošno svojino imajo množinske oblike, in takim zaimkom se bom posebej posvetila. Z

vidika ekonomičnosti jezika pride do paradoksa, da pri nečem, kar je splošna last in si tega

pravzaprav nihče ne lasti, sploh še uporabljamo svojilne zaimke. To pa je poudarjanje, o

katerem so že pisali starejši slovenski jezikoslovci. Slednjim nikakor ni bilo vseeno, ali je

splošna svojina izražena s PSZ ali z OSZ. Breznik je se je nagibal k izražanju splošne svojine

z OSZ namesto s PSZ (1934: 98), podobno stališče pa se ohrani tudi pri Toporišiču.

6.1 Raba PSZ in OSZ pri splošni svojini Tako kot Breznik (1934: 98) tudi Toporišič usmeri v rabo OSZ pri splošni svojini: »Osebni

svojilni zaimki se rabijo namesto povratnega svojilnega, kadar gre za splošno posest« (2004:

342). To utemelji s primerom »Od naših športnikov nimamo nič kaj dobrih novic« (prav tam),

ki naj bi v nasprotju z rabo povratnega svojilnega zaimka »(od) svojih športnikov«

predstavljal manjše posedovanje in last. Splošna svojina tu ne predstavlja svojine splošnega,

pač pa razširjenega osebka. Tudi Breznikovo pravilo iz leta 1916 (101) se ponovi v naslednji

Slovnici (1934: 98), kjer je raba PSZ za izražanje splošne svojine popolnoma izvzeta: »Kadar

govorimo o kaki splošni posesti, ne osebni, nam rabi zaimek naš, vaš, najin, vajin, ne svoj«

(prav tam). Vidimo, da Breznik splošno svojino razume vedno v povezavi z needninskimi

svojilnimi zaimki, za izražanje »lastnine osebka« pa naj se rabijo le OSZ. S tem Breznik kot

splošno svojino pojmuje svojino razširjenega osebka (»naša vas, naša cerkev...«) (prav tam).

Potemtakem je izražanje splošne svojine za razširjeni osebek vedno izraženo s pomočjo OSZ,

tudi kadar gre za svojino osebka, čeprav še vedno velja normativ: »Povratno-svojilni zaimek

svoj, svoja, svoje se rabi, kadar se nanaša na osebek istega stavka« (prav tam). Za izražanje

svojine osebka se torej po Brezniku v nekaterih primerih (ko gre za splošno svojino), namesto

PSZ postavi OSZ. Zanimivo je, da so njegovi primeri le v prvi in drugi osebi množine.

Tako kot Breznik se tudi Toporišič naslanja na pojem splošna posest, ki zahteva rabo OSZ

(2004: 342). »Oblika od svojih bi preveč poudarjala lastništvo samo osebka« (prav tam). Rabo

OSZ Toporišič utemelji s poudarjanjem lastništva pri PSZ, vendar tako OSZ kot PSZ izražajo

lastnino in pripadnost. S PSZ se preveč poudari »lastništvo samo osebka« (prav tam) kar je

formulacija ključnega pomena. Žal je nekoliko nezadostno razložena in ni podkrepljena z

dodatnimi primeri in z razlago, k bi bila potrebna za razumevanje rakšnega normativa v

slovnici. Vemo, da PSZ izraža svojino osebka, toda kaj naj bi pomenilo, da se poudari

»lastništvo samo osebka«? Toporišičev in Breznikov normativ lahko razumemo, če razumemo

16

obseg svojine, kot bomo prikazali v nadaljevanju. Poskusimo v Breznikovem zgledu (1916:

101) uporabiti obe možnosti svojilnih zaimkov: »Gremo v našo vas« ali pa »Gremo v svojo

vas« – najbolj zgovorno merilo za pravilnost izjave je to, v čigavem imenu je izjava izrečena.

Obseg osebka in njemu pripisana svojina se mora ujemati z zunajjezikovno dejanskostjo, če

želimo, da je poved pomensko ustrezna. Takšno poved lahko upravičeno izreče posameznik v

imenu vseh vaščanov, ki čutijo pripadnost do vasi: »(Vaščani) gremo v svojo vas«. Če pa je v

osebku zajeta le peščica pripadnikov, ki ne predstavljajo celote pripadnikov skupaj, pa je

poved problematična, saj se svojina navezuje samo na osebek, se izključi preostale, za katere

bi svojina morala biti izražena. Tako se res preveč »poudarja lastništvo samo osebka«

(Toporišič 2004: 342).

Nujno potrebno je torej razumevanje obsega svojine, saj je takšna razlaga pomembno

dopolnilo Toporišičevemu in Breznikovemu normativu, ki natančneje utemelji, da je potrebno

svojino osebka vselej izraziti s PSZ, sicer pa ne gre za svojino osebka. Kot smo ugotavljali v

enem od prejšnjih poglavij, se svojina izrazi za celoten osebek v množini (ali dvojini). Še

enkrat si oglejmo Breznikov primer: »Gremo v našo vas« (1916: 101), kjer je OSZ v

kontekstu, ko gre za nekaj vaščanov, edina pravilna izbira. OSZ tako ne izraža svojine osebka,

ker ne gre samo za svojino samo osebka, ampak se izrazi svojina tudi tistih, ki niso zajeti v

osebku (vsi ostali vaščani). V OSZ naš so zajeti tudi posamezniki izven osebka, zato je raba

OSZ edina pravilna, ker lahko osebni svojilni zaimki za celoto (v zaimku naš so zajeti tudi

tisti izven osebka). Poved bi bila s PSZ pravilna samo, če bi bila izrečena v imenu skupine,

celotnega (razširjenega) osebka, ki mu vas pripada, torej v imenu vseh vaščanov. V

nasprotnem primeru ni razvidno, da je osebek le del celotnega razširjenega osebka, ki bi mu

sicer upravičeno pripisali svojino s PSZ. Iz tega sledi ugotovitev, da ni izjeme, ko bi namesto

PSZ svojino osebka izrazili z OSZ, ampak v tovrstnih primerih splošne svojine, ki jih navajata

Breznik (1934: 98) in Toporišič (2004: 342) sploh ne gre za svojino osebka, ampak za svojino

osebka ter tistih, ki v osebek niso zajeti, skupaj.

Za pravo predstavo o zunajjezikovni dejanskosti se mora torej obseg svojine pripadnikov

ujemati z obsegom osebka, da lahko uporabimo PSZ, ali pa mora biti v primeru, ko je

izražena svojina osebka in hkrati drugih posameznikov (oz. elementov) izven osebka, to nujno

izraženo z OSZ, saj ne gre več za svojino osebka, ampak širše skupine, ki ni samo v osebku.

Tako prihajamo do zaključka, da lahko splošno svojino razširjenega osebka izrazimo s PSZ,

kadar gre za v celoti za svojino osebka, ne pa za svojino oseb (elementov) tudi izven osebka.

V spodnjem grafičnem prikazu modro polje predstavlja vse pripadnike, za katere je izražena

splošna svojina, črna robova pa obseg osebka, ko zajame vse pripadnike ali del pripadnikov.

Vidimo, da z OSZ nikoli ne izrazimo samo svojine polja, ki predstavlja osebek, ampak vedno

zajamemo še druge pripadnike oz. nakažemo, da so izven osebka še drugi pripadniki,

samostojna raba PSZ pa lahko izrazi svojino samo osebka, zato je pomembno, da so v osebku

vsi pripadniki, na katere se svojina nanaša.

Slika 4: Grafični prikaz obsega osebka in možnosti izražanja splošne svojine s PSZ

Vsi pripadniki

so v osebku

Del pripadnikov,

svojina tudi

izven osebka

OSZ PSZ

17

7 Normativnost pri izbiri OSZ ali PSZ V knjižnem jeziku stremimo k temu, da imamo jasen normativ, ki nam omogoča prepoznati,

na kaj se nanašajo OSZ in PSZ. Čeprav pogosto ni denotativne različnosti pri izražanju

svojine z enim in drugim tipom svojilnih zaimkov, je zelo pomembno, kateri tip uporabimo.

Na normativni ravni se kljub opredelitvam v slovnici odpira vprašanje, kakšna raba OSZ in

PSZ je v knjižnem jeziku pravilna. Vemo, da PSZ izraža svojino osebka, kar izključuje

možnost, da bi svojino osebka izrazili z OSZ (to vlogo ima pri nezaznamovani rabi že PSZ).

Še vseeno je raba PSZ in OSZ v besedilih občutljivo polje v jeziku, kjer zelo pogosto prihaja

do napak. Oglejmo si še dva primera nezaznamovane rabe v leposlovnih besedilih (Gigafida):

»V občih zgodbah je veliko vmesnikov. Mi pa gremo z našo pripovedjo naprej, da

povemo, kar mora biti povedano.«

(vir: Donna J. Harraway. Opice, kiborgi in ženske. Ljubljana: ŠOU, 1999)

»Kadar gremo z našim psom Runom na dolg sprehod ob podeželski cesti, včasih

zagleda kravo in švigne naprej, da bi jo prestrašil.«

(vir: Eknath Easwaran. Meditacija in še 7 stvari, ki vam lahko spremenijo življenje.

DZS: 2004.)

Osredotočam se na osebne svojilne zaimke za prvo osebo množine. Kaj bi se zgodilo, če bi v

obeh primerih namesto OSZ vstavili PSZ? Pomensko in slovnično bi bili povedi s PSZ

povsem ustrezni, če je dovolj, da se izrazi svojina samo osebka. Vseeno pa sta primera že zdaj

povsem slovnično pravilna, saj gre pri njiju najverjetneje za izražanje skupne svojine, ki ni

nujno samo svojina osebka (govorečega), hkrati pa se poudarjata pripadnost in čustvena

navezanost. Breznik bi za takšno rabo OSZ verjetno pripomnil: »[P]red samostalnik jih

[ljudstvo] devlje samo, kadar imajo poseben poudarek« (Breznik 1916: 101). OSZ naš ima

učinek, ki ga PSZ svoj nima; že z obliko za 1. os. mn. povečuje občutek skupnosti (gremo z

našo pripovedjo naprej). Oglejmo si, kakšne pomene najdemo pod iztočnico naš v SSKJ2:

nàš náša -e zaim. (ȁ á)

1. izraža svojino skupine oseb, med katere šteje govoreči tudi sebe // izraža svojino

skupnosti, v katero spada ta skupina

2. izraža splošno pripadnost tej skupini // izraža razmerje med to skupino in okolico

3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine

4. izraža izhajanje od te skupine / kot vljudnostna fraza ob smrti

5. pog. izraža (stalno) povezanost s to skupino

6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost

7. knjiž. izraža tesnejšo miselno povezavo govorečega z občinstvom ali njegovo

skromnost

// vznes., v vladarskih razglasih

8. pri štetju let, v zvezi naše štetje izraža, da se izhodiščno leto veže z nastopom krščanstva

SSKJ2, www.fran.si, dostop 12. 7. 2019.

S pomočjo splošnorazlagalnega slovarja še lažje razumemo in pojasnimo izbiro OSZ pri

prvem zgledu iz leposlovnega besedila (naša pripoved), saj je to ustaljena književna raba za

okrepitev miselne povezave govorečega z občinstvom, izbran je podoben zgled: »naša povest

se začenja v krčmi« (naš, SSKJ2). Drugi primer (naš Runo) pa »izraža svojino skupine oseb,

med katere šteje govoreči tudi sebe«, lahko pa še »čustven odnos, navezanost« (prav tam).

18

Osebni svojilni zaimki se po obliki (morfemsko)11

razlikujejo za posamezne osebe in števila.

Čeprav gre za oblike istega tipa svojilnega zaimka, so njihove pomenske možnosti vezane na

vsako obliko OSZ posebej. Vsaka oblika nastopa kot samostojno slovarsko geslo s svojim

naborom pomenov (v SSKJ2) in te pomenske razlike niso odvisne samo od spreminjanja

osebe in števila. Drugače je pri PSZ, ki ima samo eno obliko za izražanje svojine osebka v

vseh osebah in številih, razlike so pri njem res odvisne samo od spremembe osebe in števila.

Že pri prvem pomenu je izhodišče za vse nadaljnje pomene: »izraža svojino skupnosti«, in

sicer svojino govorečega v prvi osebi množine. Šesti pomen potrjuje ugotovitev, da se z rabo

OSZ naš lahko izrazi čustven odnos in navezanost. Primeri za to so: »naš Triglav; naše morje

/ dela za našo stvar / to je naš človek privrženec, somišljenik« (naš, SSKJ2). Ne moremo trditi,

da v teh primerih OSZ izrazi svojino osebka. Prav OSZ nam daje vedeti, da je to svojina tudi

tistih, ki niso v osebku. Če so govorne okoliščine takšne, da so v osebku mišljeni vsi

pripadniki, je izražanje svojine osebka (pri nezaznamovani rabi) nezamenljiva vloga PSZ.

Izbira OSZ v takšnih primerih najverjetneje prevlada, ker ni povsem jasno, kakšen je obseg

osebka mi (kdo vse se šteje zraven): »Tudi zato smo šli v to, da omogočimo našim otrokom

boljše življenje na vasi /.../« (Gf, Dolenjski list 2003). Zaradi OSZ naš razumemo, da gre za

svojino skupine oseb, v katero se govoreči šteje; v tem primeru je govoreči tudi osebek. To je

izjava predsednika novonastale krajevne skupnosti, ki govori v imenu vseh prebivalcev

krajevne skupnosti, zato bi lahko uporabil tudi PSZ. Z osebnim zaimkom naš se izrazi (in

poudari) »družbeno razmerje« do otrok, kot je v razlagi tretjega pomena. Če upoštevamo še

Breznikovo tezo o poudarkih (1934: 98), lahko sklepamo, da bi bila poved denotativno enaka

brez OSZ. Ta poudari svojino skupine in govorečega, svojine osebka pa OSZ ne more izraziti.

Morda bi bilo izhodišče opredelitve OSZ v slovnici: »Osebni svojilni zaimki izražajo lastnino

ali pripadnost glagolski osebi, tj. govorečemu, ogovorjenemu oz. neudeleženemu v

besedovanju« (Toporišič 2004: 342) dobro še nekoliko dopolniti z razlago pomena iz SSKJ2

za OSZ naš, saj je pri tem nekoliko drugače: »Osebni svojilni zaimek za prvo osebo množine

naš izraža svojino skupine oseb, med katere se štejejo govoreči.« Naš torej izraža svojino

skupnosti, v katero spadajo govoreči, in govoreči te svojine ne izrazijo le zase, pač pa za

celotno skupnost. PSZ se v primeru, ko svojina ni le svojina osebka, ne more uporabiti niti v

primeru, ko so v osebku govoreči (v prvi osebi množine). Breznikov primer: »Gremo v našo

vas« (1934: 98) med drugim ponazori, da gre za svojino skupine oseb, ki presega osebek in v

katero se govoreči štejejo. V nasprotnem primeru, če bi želeli izraziti svojino celotne

skupnosti, ki bi bila izražena v osebku, bi v knjižnem jeziku morali uporabiti PSZ.

8 Bolj priporočljiva raba PSZ ali OSZ Toporišič poleg primera z »našimi športniki« (2004: 342) kot priporočilo zapiše, da »/o/sebne

svojilne zaimke rabimo tudi tam, kjer bi povratni svojilni bil manj jasen: Slišim te peti

mojo/tvojo pesem. – Ukazal mi je rezati z mojim/njegovim nožem« (Toporišič 2004: 342).

Strogo slovnično gledano in izhajajoč iz dejstva, da se PSZ vedno nanaša na osebek, bi se

moral PSZ svoj v primeru »Slišim te peti svojo pesem« vsekakor nanašati na 1. os. edn. jaz, ki

11

Pestrost in raznolikost oblik, ki delujejo samostojno, se vidi že v terminologiji. Po zgledu v Slovnici

uporabljamo množino za osebne svojilne zaimke, povratni svojilni zaimek pa je v ednini (Toporišič 2004: 342).

19

je izražena z jedrom povedka, slišim. Predmet je gotovo te (tebe), torej se PSZ ne more

navezovati nanj. Problem pa se pojavi, da takoj, ko stavek s povedkovim določilom peti

razširimo v povedkov odvisnik, dobimo drugačno pomensko predstavo: Slišim te, da poješ

svojo pesem. Osebek odvisnega stavka naenkrat postane druga oseba, ti, ki se nahaja v glagolu

poješ. Z enostavno pretvorbo v povedkov odvisnik, ki bi moral ohraniti enak pomen kot

izhodiščni stavek, pokažemo, da je Toporišičeva rešitev zelo smiselna. PSZ res izraža svojino

osebka, vendar je osebek strnjenega stavka drugačen kot osebek povedkovega odvisnika, zato

je edina smiselna rešitev raba OSZ za osebo, na katero se navezuje: Slišim te peti tvojo/ mojo

pesem.

Osebek, na katerega se navezuje PSZ v stavku:

Slišim te peti svojo pesem. – osebek: jaz (poješ mojo pesem)

Slišim te, da poješ svojo pesem. – osebek: ti (poješ svojo pesem)

Toporišičevo priporočilo, da »[o]sebne svojilne zaimke rabimo tudi tam, kjer bi povratni

svojilni bil manj jasen« (2004: 342) je torej zelo smiselno, saj se navezava svojilnega zaimka

na referenco v povedi lahko popolnoma spremeni, če uporabimo PSZ s predpostavko, da se

PSZ strogo navezuje na osebek istega stavka, ali pa izhajamo iz pomena, ki ga dokažemo s

pretvorbo v povedkov odvisnik. V primerih, ki jih lahko pretvorimo v povedkove odvisnike,

res zelo lahko pride do dileme, saj nas PSZ napeljuje na osebek, pomensko pa razumemo

navezavo PSZ na predmet. Drugi primer se pretvori v odvisnik Ukazal mi je, naj režem s

svojim/z njegovim nožem, kjer bi bilo treba vstaviti ustrezen OSZ: »Ukazal mi je rezati z

mojim/njegovim nožem« (prav tam). Prevlada pomen, iz katerega izhajamo pri pretvorbi, zato

niti ni smiselno, da uporabljamo PSZ, tudi če bi želeli resnično izraziti navezavo na osebek.

Tudi ko bi hoteli izraziti svojino osebka jaz, bi uporabili OSZ, saj bi bilo v tem primeru edino

smiselno izhajati iz pomena: Slišim te, da poješ mojo pesem – slišim te peti mojo pesem.

9 Zaključek PSZ izraža svojino samo osebka, OSZ pa svojine osebka ne izraža. Menim, da bi bila dodatna

obširnejša opredelitev z bogatejšim naborom zgledov rabe OSZ ter PSZ v slovnici zaželena in

koristna. S tem bi se izboljšalo razumevanje navedb in priporočil za rabo svojilnih zaimkov,

kar bi pripomoglo k zmanjšanju napačne rabe svojilnih zaimkov v knjižni slovenščini. Oba

tipa svojilnih zaimkov izražata svojino, posest in pripadnost. Normativno izhodišče za knjižni

jezik je trenutno v največji meri Toporišičeva zadnja izdaja Slovenske slovnice, vendar

ponuja preveč strnjeno in pomanjkljivo razlago s premalo primeri, da bi omogočila jasno

interpretacijo (2004: 342–343). Prav tako v Slovnici umanjka teza o posebnih poudarkih pri

rabi osebnih svojilnih zaimkov, kar so upoštevali in obravnavali nekateri starejši jezikoslovci.

Aktualne strokovne literature na temo svojilnih zaimkov v knjižni slovenščini je malo, z

opredelitvijo svojilnih zaimkov pa si lahko pomagamo s SSKJ2, slovarjem Inštituta za

slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

20

10 Povzetek Izhodišče normiranja rabe osebnih svojilnih zaimkov in povratnega svojilnega zaimka je še

vedno slovnica. Osebni svojilni zaimki in povratni svojilni zaimek izražajo lastnino oz.

svojino, vendar ne moremo trditi, da so med OSZ in PSZ pomembne pomenske razlike pri

istih odnosnicah ali da en tip svojino predstavi bolj izrazito ali močneje od drugega. V

jezikoslovju bi bilo najprej potrebno uskladiti in poenotiti terminologijo v zvezi s svojilnimi

zaimki, sploh ko pride do pojma povratnosti v poimenovanju. V aktualni, Toporišičevi

slovnici iz leta 2004, je vzpostavljeno razlikovanje med rabo OSZ in PSZ, vendar je ta

razmejitev pomanjkljivo prikazana in utemeljena. Posebnost PSZ v kombinaciji z edninskim

totalnim zaimkom (vsak) je, da se lahko pri needninskem osebku izrazi svojino osebka na tak

način, da je izražena za vsakega posameznika znotraj osebka posebej. SSKJ2

prinaša

pomembne dopolnitve k pomenom svojilnih zaimkov, čeprav tudi tu obstajajo možnosti za

nadgradnjo opredelitve. Vedno znova se potrjuje dejstvo, da PSZ izraža svojino osebka, ki je

OSZ ne morejo. Kadar pa OSZ stojijo tam, kjer bi PSZ izražal svojino osebka, interpretiramo

na dva načina: ali gre ali za poseben poudarek (sploh v obliki za 1. osebo množine, naš) ali pa

ni mišljena svojina samo osebka, pač pa še pripadnikov, ki so zunaj osebka in jih s PSZ ne

moremo izraziti v celoti. Pomembno pa je, v čigavem imenu se izreka poved, da se

prepričamo, ali v osebku res stojijo vsi pripadniki ali le del pripadnikov, za katere ne moremo

izraziti svojine (samo) osebka, če želimo predstaviti realno zunajjezikovno dejanskost.

21

11 Literatura in viri Eugenija Barić idr., 1995: Hrvatska gramatika. Ur. Zvonimir Diklić. Zagreb: Školska knjiga.

203–205.

Adam Bohorič, 1584: Arcticae horulae succisivae, de Latino Carniolana literatura, ad

Latinae linguae analogiam accommodata, unde Moshoviticae, Rutenicae, Polonicae,

Boëmicae & Lusaticae lingvae, cum Dalmatica & Croatica cognatio, facile deprehenditur.

Wittenberg. 79–94.

Anton Breznik, 1916: Slovenska slovnica za srednje šole. Celovec: Družba sv. Mohorja.

Anton Breznik, 1934: Slovenska slovnica za srednje šole. Celovec: Družba sv. Mohorja.

Danica Cedilnik, 1998: Cikcak po pravopisu. Žalec: Založba Sledi (Ljubljana: Mladinska

knjiga).

Fran, slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (različica 6.1 z dne 28.

5. 2019). SSKJ2. Dostopno na: www.fran.si.

Franc Jakopin, 1968: Slovnica ruskega knjižnega jezika. Ljubljana: Državna založba

Slovenije. 201–202.

Anton Janežič, 1863: Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo. Celovec. 28–66.

Pravilnik o izpitnem redu in drugih oblikah preverjanja in ocenjevanja znanja na 1. in 2.

stopnji. Spletna stran Filozofske fakultete. Dostopno na: http://www.ff.uni-

lj.si/studij/dodiplomski_studij_1_stopnja/pravilniki_merila/pravilnik_o_izpitnem_redu. (Zadnji ogled: 14. 8. 2019).

Josip Silić idr., 2005: Gramatika hrvatskoga jezika: za gimnazije i visoka učilišta. Zagreb:

Školska knjiga. 125–126.

Slovenska slovnica z naukom, kako se pišejo pisma in opravilni sestavki, 1874. Dunaj:

Založba šolskih bukev. 67–73. (Anonimni avtor).

Stanovanjski zakon (SZ-1). Uradni list RS, št. 69 (16. 7. 2003). Dostopno na: https://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?sop=2003-01-3312. (Zadnji ogled: 14. 8. 2019).

Josip Šuman, 1884: Slovenska slovnica za srednje šole. Celovec: Družba sv. Mohorja.

Jože Toporišič, 2004: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. 335–343, 606–611.

Jože Toporišič, 1982: Nova slovenska skladnja. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Valentin Vodnik, 1811: Pismenost ali gramatika sa perve shole. Ljubljana: Janez Leopold

Erger. 55–63.

Veš, človek, svoj ekološki dolg. Odmevi. RTV SLO 29. 7. 2019. RTV 4. Dostopno na:

https://4d.rtvslo.si/arhiv/odmevi/174629783/00:00:00. (Zadnji ogled 14. 8. 2019).

Ada Vidovič Muha, 1979: Pridevniške zaimenske besede. Ljubljana: Filozofska fakulteta,

Pedagoško-znanstvena enota za slovanske jezike in književnosti. 65–97.

Ada Vidovič Muha, 2018: Slovensko skladenjsko besedotvorje. Ljubljana: Znanstvena založba

FF Univerze v Ljubljani.

Ada Vidovič Muha, 2013: Slovensko leksikalno pomenoslovje. Ljubljana: Znanstvena založba

FF Univerze v Ljubljani. 377–389.

22

12 Priloge

Priloga 1: Izjava o avtorstvu

Ljubljana, 6. 9. 2019

Spodaj podpisana Mihaela Lozar izjavljam, da je diplomska naloga moje avtorsko delo.

Dovoljujem objavo tega diplomskega dela na spletnih straneh Filozofske fakultete in

Univerze v Ljubljani.

Mihaela Lozar