Model ugotavljanja povezav med bolniškim staležem in boleznimi

i

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE

Magistrsko delo

Program: MANAGEMENT DELOVNIH PROCESOV Smer: INDUSTRIJSKI INŽENIRING

MODEL UGOTAVLJANJA POVEZAV MED BOLNIŠKIM STALEŽEM IN

BOLEZNIMI MIŠIČNO-KOSTNEGA SISTEMA

Mentor: red. prof. dr. Vladislav Rajkovič Kandidatka: Nevenka Šestan

Kranj, september 2008

ii

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju red. prof. dr. Vladislavu Rajkoviču za vse strokovne nasvete, pomoč in smernice pri izdelavi magistrske naloge. Hvala doc. dr. Metodi Dodič Fikfak, dr. med., za njene strokovne predloge in pripombe ter mag. Niku Arneriću za njegovo pomoč pri statistični obdelavi podatkov. Zahvaljujem se tudi lektorici Cvetani Tavzes, profesor.

iii

POVZETEK Bolezni mišično-kostnega sistema so eden najpogostejših vzrokov za bolniški stalež pri delavcih obeh spolov. Pri teh boleznih izstopajo bolezni hrbtenice, ki številnim ljudem povzročajo stalne ali občasne težave. Za izvedbo analize bolniškega staleža sem uporabila podatke o vzrokih za bolniški stalež, podatke o bolniškem staležu za posamezne skupine bolezni po Mednarodni klasifikaciji MKB-10, ter glede na starostne skupine in gospodarske panoge. Glede na število primerov in število izgubljenih dni zaradi bolniškega staleža pri moških po gospodarskih dejavnostih izstopa gradbeništvo, medtem ko pri ženskah izobraževanje ter zdravstvo in socialno varstvo. Zdravstveni absentizem zaradi bolezni mišično-kostnega sistema se v najmlajši populaciji zaposlenih, starih do 19 let, skoraj ne pojavi, kar je tudi razumljivo glede na vzroke, ki do bolezni privedejo. V starostni skupini od 20 do 44 let začne naraščati in je na drugem mestu takoj za poškodbami in zastrupitvami izven dela, ki prednjačijo pri dveh najmlajših skupinah. Pri ženskah se tu pojavi še pričakovani bolniški stalež zaradi nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja. V populaciji stari od 45 do 64 let, ki je tudi najštevilčnejša aktivna populacija, prednjači bolniški stalež zaradi bolezni mišično-kostnega sistema in prav tako tudi v populaciji , starejši od 64 let. Identična slika se pokaže tudi pri bolniškem staležu delavcev, ki delajo skrajšani delovni čas. Cilj raziskave je bil na podlagi pridobljenih, analiziranih in ustrezno obdelanih podatkov izdelati model ugotavljanja povezav med bolniškim staležem in boleznimi mišično-kostnega sistema, oblikovati priporočila in navodila za zmanjševanje bolniškega staleža skozi promocijo zdravja na delovnem mestu, vključujoč delovno ter širše življenjsko okolje in vplivati na izboljšanje kazalcev negativnega zdravja delavcev.

Klju čne besede: bolezni mišično-kostnega sistema, odstotek bolniškega staleža(%), resnost(R), lumbalgija, promocija zdravja

iv

ABSTRACT Musculoskeletal disorders are one of the most frequent reasons for sick leave in workers of both sexes. Among these diseases, spinal diseases are prevalent causing permanent or occasional problems to numerous people. The analysis of sick leave was made on the basis of the data on the causes for sick leave, data on sick leave for individual groups of diseases according to the International Statistical Classification of Diseases and Related Health Problems (ICD-10) and according to age groups and economic activities. Regarding the number of cases and the number of days lost due to sick leave, construction is the economic activity where the greatest number of men suffer from musculoskeletal disorders, whereas the same holds true of education, health care and social welfare in women. Sick leave due to musculoskeletal disorders is almost non-existent in the youngest population of the employed aged 19 or younger, which is understandable considering the causes leading to the disease. In the age group from 20 to 44, it begins to increase and occupies the second place immediately following the injuries and poisoning outside work, which are most common in both groups of the youngest employees. In women, the expected sick leave due to pregnancy, labour and the postpartum period has to be mentioned. In the population aged 45 to 64, which is at the same time the most numerous group of employees belonging to the active population, the most frequent cause for sick leave can be attributed to musculoskeletal disorders. The same holds true of the population aged 64 or over. An identical situation can be observed in sick leave of workers who work part-time. The aim of research was to make use of the obtained, analysed and suitably processed data in order to make a model for establishing connections between sick leave and musculoskeletal disorders, to formulate recommendations and instructions leading to a decrease in the length of sick leave with the help of health promotion in the workplace, including working and wider living environments as well as to exert influence on the improvement of indicators of negative health of workers. Key words: musculoskeletal disorders, % of sick leave, severity, lumbalgia, health promotion

v

KAZALO

1. UVOD .....................................................................................................1 2. CILJ IN NAMEN RAZISKAVE ......................... ......................................3 3. OPREDELITEV POJMA BOLNIŠKI STALEŽ (BS).......... .....................4

3.1. Značilnosti BS pri aktivni populaciji .................. ...........................................7 3.2. Dejavniki, ki vplivajo na pojavnost BS…………………… ……………………..9 3.3. Ekonomika bolezenske odsotnosti............... ................................................19 3.4. Ergonomija .................................... .................................................................23 3.5. Ekologija..................................... ....................................................................26 3.6. Varstvo pri delu in delovne nezgode ........... .................................................27 3.7 Temeljna zakonska podlaga – pravice bolnikov v Republiki Sloveniji in nekaterih primerljivih v EU državah .........................29

3.7.1. BS do 30 dni................................ ..................................................................... 29 3.7.2. BS nad 30 dni............................... .................................................................... 29 3.7.3. Zakonske ureditve zdravstvenega absentizma v nekaterih evropskih državah................................. .......................................................... 31

3.7.3.1. Države s sistemom zdravstvenega zavarovanja, podobnim slovenskemu............................................... 32 3.7.3.2. Države, ki imajo področje zdravstvenega varstva urejeno v obliki nacionalne zdravstvene službe................................ 34

4. BOLEZNI MIŠIČNO-KOSTNEGA SISTEMA (MKS) .......................... ...37

4.1. Epidemiologija bolezni MKS .................... .....................................................37 4.2. Vzročni dejavniki za razvoj bolezni MKS................. .....................................47

4.2.1. Fizikalni dejavniki delovnega okolja ........ ..................................................... 48 4.2.2. Psihosocialni dejavniki delovnega okolja ... ................................................ 49

4.3. Bolezni MKS kot vzrok za BS .................. .....................................................50 5. METODE DELA..................................... .................................................52 6. UGOTAVLJANJE POVEZAV MED BS IN BOLEZNIMI MKS.... ...........54

6.1. Razlogi za BS v letih 2002 do 2006 ............ ...................................................54 6.2. Ugotavljanje povezav med BS in boleznimi MKS, izveden na najpogostejših skupinah bolezni po MKB- 10, ki so vzrok za BS v celotni populaciji v letih od 2002 do 2006....................58 6.3. Primerjava ugotovljenih povezav med BS in bole znimi MKS pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10, ki so vzrok za BS v populaciji do 19 let, v letih od 2002 do 2006................60 6.4. Primerjava ugotovljenih povezav med BS in bole znimi MKS pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10, ki so vzrok za BS v populaciji od 20 do 44 let, v letih od 2002 do 200 ................63 6.5. Primerjava ugotovljenih povezav med BS in bole znimi MKS pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10, ki so vzrok za BS v populaciji od 45 do 64 let, v letih od 2002 do 2006 .............66 6.6. Primerjava ugotovljenih povezav med BS in bole znimi MKS pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10, ki so vzrok za BS v populaciji starejši od 64 let, v let ih 2002 do 2006.................69 6.7. Primerjava ugotovljenih povezav med BS in bole znimi MKS pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10, ki so vzrok za BS pri zaposlenih s skrajšanim delovnim časom, v letih 2002 do 2006.....72

vi

6.8. Ugotavljanje povezav med BS v gospodarskih dej avnostih.......................75 6.9. Ugotavljanje povezav med BS zaradi najpogostejših bolezni v skupini bolezni MKS v let ih 2002 do 2006 ..........80

7. UGOTAVLJANJE TRENDOV IN KORELACIJ ............... ......................84

7.1. Bolezni MKS za poln delovni čas v obdobju 2002 do 2006.........................8 4 7.2. Bolezni MKS za skrajšan delovni čas v obdobju 2002 do 2006 ..................88 7.3. Posamezne gospodarske panoge po letih v obdob ju 2002 do 2006 .........91 7.4. Korelacije med posameznimi gospodarskimi panogami in diagnozami v letu 2005 .. ................................99

7.4.1. Korelacije števila primerov med posameznimi gospodarskimi izbranimi gospodarskimi panogami in diagnozami.......... 99 7.4.2. Korelacije števila izgubljenih dni med posam eznimi gospodarskimi panogami in diagnozami .............. ....................................... 102 7.4.3. Korelacije % BS med posameznimi gosp. panoga mi in diagnozami......... 105 7.4.4. Korelacije IO med posameznimi gospodarskimi gospodarskimi panogami in diagnozami ........................... 108 7.4.5. Korelacije IF med posameznimi gosp. panogami in diagnozami............... 111 7.4.6. Korelacije R med posameznimi gospodarskimi panogami in diagnozami po MKB 10.... .............................. 114

8. KRITIČNA ANALIZA......................................... .....................................117 9. UKREPI IN AKTIVNOSTI ZA ZMANJŠANJE BS V SLOVENIJ I ..........119

9.1. Priporo čila za ukrepanje na ravni celotne populacije ....... ..........................120 9.2. Ukrepanje na lokalni ravni in ravni populacijs kih skupin ...........................121 9.3. Možnosti za ukrepanje na ravni posameznika .... .........................................123 9.4. Priporo čila za odpravo škodljivosti na delovnem mestu ...... ......................123 9.5. Ocena tveganja za nastanek z delom povezanih b olezni MKS ...................124 9.6. Preprečevanje nastanka z delom povezanih bolezni MKS ..... ....................125

10. ZAKLJU ČEK .......................................................................................127 11. LITERATURA IN VIRI ............................ .............................................129

11.1. Literatura ................................... ..................................................................129 11.2. Viri......................................... .......................................................................134

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede Magistrsko delo

Nevenka Šestan: Model ugotavljanja povezav med bolniškim staležem in boleznimi stran mišično-kostnega sistema

1

1.UVOD

Začasna zadržanost od dela s pravico do nadomestila plače (v nadaljevanju: bolniški stalež

(BS) oziroma zdravstveni absentizem) je pravica, ki izhaja iz dela, sočasno pa jo je moč

opredeliti tudi kot ukrep s področja socialne varnosti, ki je bil uveden v socialno zavarovanje

pred več kot 100 leti. Nanjo vpliva vrsta dejavnikov, od delovnih, socialnih, ekonomskih in

drugih, ki so jim izpostavljeni zaposleni, pri čemer so različne študije odkrile več kot 30

različnih dejavnikov, ki direktno vplivajo na začasno zadržanost od dela, manj pa je tudi vzrok

in posledica oziroma kazalnik zdravstvenega stanja aktivne populacije

(http//www.cilizadelo.si).

Gibanja zdravstvenega absentizma v Sloveniji kažejo na nujnost takojšnjega ukrepanja za

njegovo obvladovanje. Navedeni pojav ima namreč široke gospodarske dimenzije, ki se

kažejo tako v izdatkih za izplačila nadomestil kakor tudi v nižji stopnji produktivnosti, izpadu

proizvodnje in s tem tudi v manjši količini ustvarjenega domačega brutoproizvoda. Na drugi

strani pa se je za uspešno obvladovanje tega pojava potrebno tudi zavedati, da gre za

izjemno občutljiv pojav, ki ima direkten ali indirekten vpliv na različna področja socialne

varnosti. Poseganje na področje zdravstvenega absentizma predstavlja tudi poseganje na

področje pravic, ki jih ljudje razumejo in uvrščajo pod tako imenovane pridobljene pravice, kar

zahteva še večjo pozornost in kaže na izjemno občutljivost in zato terja temeljit razmislek pri

izbiri ustreznega pristopa.

Ob upoštevanju kompleksnosti, obsega, gibanja in občutljivosti zdravstvenega absentizma je

zato razumljivo, da bi bilo za njegovo obvladovanje potrebno v Sloveniji sprejeti jasno

strategijo, na podlagi katere bi bile znotraj države natančno opredeljene naloge in pristojnosti

države, delodajalcev, delavcev, socialnih partnerjev, izvajalcev zdravstvene dejavnosti,

Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in drugih organov.

V magistrskem delu bo poudarek predvsem na bolniškemu staležu, ki je posledica bolezni

mišično-kostnega sistema in vezivnega tkiva (v nadaljevanju MKS), saj je ta skupina bolezni

eden izmed najpogostejših vzrokov za BS pri delavcih v vsem obravnavanem obdobju. Kljub

temu ima epidemiologija teh bolezni relativno kratko tradicijo, saj je zanimanje zanje narastlo

šele v zadnjih dvajsetih letih (Dodič Fikfak, M., Franko, A., Arnerić, N., 2007).

Akutne in kronične bolezni MKS nastanejo zaradi več vzrokov. Na njihov nastanek in razvoj

vplivajo genetski dejavniki, starost, fizikalni ter psihosocialni dejavniki delovnega in



2

življenjskega okolja. Pri pretežnem vplivu fizikalnih in psihosocialnih dejavnikov delovnega

okolja v svetu najpogosteje govorijo o boleznih, povezanih z delom, redkeje pa o sumih na

poklicno bolezen oziroma o poklicnih boleznih (Črnivec, R., 2007).

Skozi raziskavo bo definiran model ugotavljanja povezav med BS in boleznimi MKS.



3

2. CILJ IN NAMEN RAZISKAVE

Splošni cilj raziskave je na podlagi pridobljenih, analiziranih in ustrezno obdelanih podatkov

izdelati model ugotavljanja povezav med BS in boleznimi MKS v obdobju 2002 do 2006.

Iz pridobljenih podatkov izdelati analizo BS, ki se bo uporabljala kot pomembno izhodišče za

oceno zdravstvenega stanja delavcev.

Preko dejavnikov tveganja pri posameznih skupinah bolezni po Mednarodni klasifikaciji

bolezni (v nadaljevanju MKB-10) bo opozorjeno na problem pojavljajočih se skupin bolezni v

obravnavanih starostnih skupinah tako pri moških kot pri ženskah, zaposlenih s polnim in

skrajšanim delovnim časom.

Prikazano bo, da so pri sorodnih gospodarskih panogah kazalniki BS primerljivi, da visoko

korelirajo.

Oblikovana bodo splošna priporočila v obliki promocije zdravja tako na delovnem mestu, v

delovnem kot tudi v širšem življenjskem okolju ter priporočila za izboljšanje kazalnikov

negativnega zdravja delavcev.

Namen raziskave je prikazati, da so bolezni MKS vzrok za najvišji odstotek BS v Republiki

Sloveniji v letih 2002 do 2006 in da je v povezavi s tem število primerov in število izgubljenih

dni zaradi BS po gospodarskih dejavnostih pri moških največje v gradbeništvu, pri ženskah pa

pri izobraževanju ter zdravstvu in socialnem varstvu.



4

3. OPREDELITEV POJMA BOLNIŠKI STALEŽ (BS)

BS ali začasna odsotnost z dela zaradi bolezni, poškodb pri delu ali zunaj dela, nege ali

spremstva bolnega družinskega člana oziroma izolacije je pomemben kazalnik zdravstvenega

stanja delavcev. Opisujemo ga s kazalniki, kot so:

• odstotek bolniškega staleža (% BS): odstotek izgubljenih koledarskih dni na enega

zaposlenega delavca,

• indeks onesposabljanja (IO): število izgubljenih koledarskih dni na enega zaposlenega

delavca,

• indeks frekvence (IF): število primerov odsotnosti z dela zaradi bolniške odsotnosti na

100 zaposlenih v enem letu in

• resnost (R): povprečno trajanje ene odsotnosti z dela zaradi bolezni, poškodbe ali

drugega zdravstvenega vzroka (www.cilizadelo.si).

BS ali začasna odsotnost z dela zaradi bolezni, poškodb in drugih zdravstveno upravičenih

vzrokov se v enakem pomenu opisuje tudi z izrazi absentizem, zdravstveni absentizem,

bolniška odsotnost.

Podatki o BS so pomemben vir informacij o zdravstvenem stanju aktivne populacije. Sodobna

tehnologija zbiranja in pridobivanja podatkov omogoča racionalizacijo zbiranja podatkov v

obliki enkratnega vnosa podatkov in pridobivanja izhodnih podatkov za poročanje o

zdravstvenem stanju delavcev mednarodnim organizacijam (WHO, ILO, EUROSTAT),

potrebe zdravstvene statistike v državi (socialnomedicinske analize: zaključeni primeri za eno

diagnozo v opazovanem obdobju in izgubljeni koledarski dnevi), za potrebe Zavoda za

zdravstveno zavarovanje Slovenije (finančno zavarovalniške analize: vsi primeri v

opazovanem obdobju in izgubljeni delovni dnevi) ter za posamezna podjetja, ki se zanimajo

za zdravstveno stanje zaposlenih (www.IVZ.si).

Poleg poškodb pri delu, poklicnih bolezni, rezultatov preventivnih zdravstvenih pregledov in

invalidskih upokojitev nam dobro služi za predstavitev aktivne populacije. Ni odraz samo

objektivnega zdravstvenega stanja, temveč tudi številnih socialnih in ekonomskih vplivov

družbe na posameznika. BS je družbeno dogovorjena oblika socialne varnosti. Skupaj z

rednim nadzorom zdravstvenega stanja delavcev s preventivnimi pregledi in z analizami

delovnih mest je podlaga za primerjavo zdravstvenega stanja posameznih skupin delavcev in

podlaga za načrtovanje ukrepov sanacije delovnega okolja in promocije zdravja na delovnem

mestu (Sušnik J., 1992; Bongers P. M., 1993).



5

Pravica delavcev je, da začasno izostanejo z dela, ko niso zmožni za delo zaradi bolezni in da

v tem času prejemajo nadomestilo plače, ki izhaja iz dela. Ta pravica je zapisana v zakonu o

delovnih razmerjih, pravica do prejemanja nadomestila plače pa v zakonu o zdravstvenem

varstvu in zdravstvenem zavarovanju in pravilniku obveznega zdravstvenega zavarovanja

(Sušnik J., 1992, Flitz J. M., 2002).

Takšno zadržanost odredi izbrani zdravnik (osebni zdravnik zavarovancev ali pediater in

šolski zdravnik za odsotnost z dela zaradi nege otrok), ki je pooblaščen za izdajanje »potrdil o

upravičeni zadržanosti z dela«. Potrdilo se izda v dveh izvodih. Prvi izvod se uporablja za

statistiko absentizma, drugi izvod pa je namenjen zavarovancu kot potrdilo plačniku za

nadomestilo osebnega dohodka (Flitz J. M., 2002).

BS kot kazalnik zdravstvenega stanja delavcev ima sicer omejeno vrednost, saj je znano, da

na njegovo višino poleg zdravstvenega stanja delavcev vplivajo tudi številni

socialnoekonomski dejavniki. Vendar lahko uporabimo analizo bolniškega staleža kot del

ocene tveganja, saj je del epidemiološkega monitoringa, ki je eno izmed orodij zdravstvene

ocene tveganja na delovnem mestu. Pooblaščenemu zdravniku daje pomembne informacije o

tem, kako bo načrtoval preventivne dejavnosti, za katere je z zakonom zadolžen – tako

preventivne preglede, zdravstveno vzgojo kot tudi nasvete delodajalcu o posebnih ukrepih,

organizaciji proizvodnje in tako dalje. Spremljanje BS v podjetju v več zaporednih letih je

pomembno, saj so podatki dober kazalnik za merjenje kakovosti na področju varnosti in

zdravja pri delu. Če se pogostost BS ne manjša in če tudi drugi kazalniki negativnega stanja

ne kažejo upada (poškodbe pri delu, invalidske upokojitve), je treba pri dejavnostih na

področju varnosti in zdravja pri delu iskati nove poti (Teržan M., Jeren B., 2000).

V začetku vsake bolezni ali poškodbe, torej v akutni ali subakutni fazi, se mora izbrani

zdravnik odločiti o zmožnosti za delo zbolelega. V tem primeru gre za začasno nezmožnost

za delo. Absolutna začasna nezmožnost za delo ni odvisna od delovnega mesta, del in nalog,

ki jih delavec opravlja. Nezmožnost je absolutna in to ne samo za določeno, ampak za katero

koli delo, ne glede na spol, starost in poklic. V tej fazi bolezni je začasna nezmožnost za delo

medicinsko opravičena in nujna ter se šteje za integralni del zdravljenja in medicinske

rehabilitacije. V fazi rekonvalescence je zelo težko odločiti o prekinitvi začasne nezmožnosti

za delo, saj obstaja relativna začasna nezmožnost za delo. O času njenega prenehanja bodo

odločili poklic, delovno mesto, spol, oddaljenost delovnega mesta od stanovanja in podobno.



6

Relativna začasna nezmožnost za delo ni nezmožnost za katero koli delo, ampak za tisto, ki

ga delavec trenutno opravlja. (Bilban M., 2000)

Bolezenska odsotnost je tudi eden od načinov, s katerim zaposleni izražajo svoje

nezadovoljstvo. Veliko bolezenske odsotnosti namreč ne izhaja neposredno iz bolezni,

temveč iz drugih vzrokov, kot so:

• slabi pogoji dela (ergonomija, ekologija, varstvo pri delu),

• nestimulativno delovno okolje (organizacijska kultura, komunikacija na delovnem mestu,

vodenje),

• obveznosti izven podjetja,

• nezainteresiranost,

• dopolnilni vir dohodka in podobno.

To so dejavniki, preko katerih lahko podjetje v veliki meri vpliva na obseg bolezenske

odsotnosti. Glede na dejavnike, ki vplivajo na obseg bolezenske odsotnosti v podjetju in glede

na to, kako hitro želi prve pozitivne rezultate, se podjetje lahko odloči za način, s katerim bo

poskušalo vplivati na obseg bolezenske odsotnosti v podjetju. Vpliva lahko na dva načina

(Kožar A., 1995):

1) TRDA METODA, ki hitro učinkuje, vendar le na kratek rok (zaostrovanje evidenc, kontrola,

denarna stimulacija za neprekinjeno prisotnost na delu v določenem obdobju).

2) MEHKA METODA , ki šele po daljšem obdobju pokaže rezultate, ker je bolj globalna in zato

za podjetje dolgoročno tudi bolj priporočljiva. Vplivamo lahko na več področij: ergonomijo,

ekologijo, varstvo pri delu, organizacijsko kulturo, komunikacijo na delovnem mestu,

vodenje (slika1).



7

Slika 1: Dejavniki, preko katerih lahko z mehko met odo vplivamo na obseg bolezenske

odsotnosti v podjetju

Vir: Lasten

3.1. Značilnosti BS pri aktivni populaciji

Mladi precej pogosteje ostajajo doma, vendar je njihov stalež (razen ob poškodbah pri delu ali

zunaj dela) krajši, starejši pa se običajno preudarno odločajo za odsotnost z dela, stalež pa je

ravno zaradi vzrokov zanj (bolezni lokomotornega aparata in druge kronične degenerativne

bolezni, rak ipd.) daljši (Rok-Simon M., 2001).

Bolezenska odsotnost ni odvisna samo od objektivnega zdravstvenega stanja delavcev,

ampak nanjo vplivajo številni drugi dejavniki iz domačega, delovnega in širšega življenjskega

okolja. Rezultati študij v zadnjem času kažejo, da na bolezensko odsotnost najbolj vplivajo

razmere na delovnem mestu, kjer jo lahko tudi najuspešnejše rešujemo (Teržan M., 2001).

Seveda pa ima bolezenska odsotnost tudi širše družbene razsežnosti. V družbah, kjer je

prisotna velika družbena brezposelnost, je eden od načinov izražanja nezadovoljstva

zaposlenih, bolezenska odsotnost. Prehajanje zaposlenih med različnimi podjetji, zaradi

DEJAVNIKI

POGOJI DELA • ergonomija • ekologija • varstvo pri

delu in delovne nezgode, ipd.

DELOVNO OKOLJE • organizacijska

kultura • organizacijska

klima • komuniciranje

na delovnem mestu

• vodenje, ipd.

BOLEZENSKA ODSOTNOST



8

manjših možnosti zaposlitve, ni pogost pojav, zato se, kljub nezadovoljstvu, ne odločajo za

odhode iz podjetja, ampak izkoriščajo priložnosti za odsotnost z dela (Zupan N., 1999).

Številne raziskave potrjujejo, da so najpogosteje v staležu poročene ženske, sledijo samski

moški, samske ženske in poročeni moški; v podjetju, kjer je veliko mladih žensk, so pogoste

težave zaradi otrok – čuvanje majhnih otrok, neuspeh otrok v šoli, družinski konflikti in tudi

pogostejši bolniški izostanki zaradi zapletov v nosečnosti.

Sodobna tehnologija zahteva vedno manj dinamičnega mišičnega napora in gibanja. Delo se

opravlja predvsem ob statični obremenitvi velikih skupin mišic, ki zadržijo organizem v

sedečem ali stoječem položaju, dinamično pa aktivira le manjše mišične skupine, zlasti

prstov, rok, dlani, podlahti in nadlahti pri delu s strojem ali pri uporabi orodja oziroma pribora.

Telesni segmenti so zaradi neusklajenosti dimenzij strojev z delavčevimi antropometričnimi

značilnostmi pogosto v neergonomsko sklepnih kotih. Od tod tudi tako veliko bolezni gibal

tako pri BS kot tudi pri invalidiziranju (Lindgren L., 2003).

Posebno vprašanje je prav gotovo tudi daljšanje delovne dobe in posledično vse več starejših

delavcev. S staranjem se zmanjšujejo funkcionalne sposobnosti organskih sistemov oziroma

celotnega organizma. Tu ni ostrih meja ali prehodov, ampak se vse odvija postopno in

selektivno za nekatere sposobnosti. Kot »kritična« veljajo petdeseta leta.

Zmanjša se zmogljivost srca in žil, z njo pa tudi energijska, termoregulacijska in sposobnost

za premagovanje stresa. Poslabšajo se mišična moč, hitrost mišične kontrakcije in gibljivost

sklepov. Upočasnitev propriocepcije, ki je del ravnotežnostnega triasa, poslabša čut za

ravnotežje, kar vpliva na varnost pri delu. Sluznice in koža postanejo bolj suhe, hrustanci

zakostenijo. Pljučna sposobnost se zmanjša. Očesu se zoži akomodacijska širina, zaradi

motnjav v prozornih medijih je treba veliko več svetlobe. Starejši delavec se težje nauči novih

stvari, težje se spominja bližnjih dogodkov. Bolj počasen je in hitreje se utrudi (Bilban M.,

1999).

Fiziološko se staranje lahko delno kompenzira: znižanje hitrosti gibov se lahko nadomesti z

boljšo prilagoditvijo drže in večjo natančnostjo delovnih gibov. Kot protiutež pomanjkljivega

vida ali sluha delavci uporabljajo bolj izdelane strategije informacij.

To dejstvo je treba nujno upoštevati, ko oblikujemo in prilagajamo delo posamezniku.

Ergonomski problem bo morda, da bo na delovnem mestu potrebno več svetlobe ali bodo

potrebni večji alfanumerični znaki, ki jih je treba brati. Morda bo pri delu na višini treba

poskrbeti za radijske telekomande, omejiti operativno območje glede na zmanjšane



9

ergonomske kote sklepnega gibanja, spremeniti ritem dela in odmorov ali urnik izmenskega

dela. Vsekakor bo treba najti ergonomske ukrepe za starejše ljudi, ne pa seči po

protiproduktivnim ukrepom invalidskega upokojevanja.

3.2. Dejavniki, ki vplivajo na pojavnost BS

Zdravje ni le odsotnost bolezni ali nezmožnosti za delo. Zdrav človek izžareva stanje

telesnega, duševnega ter socialnega blagostanja. Zdravje se kaže v zmožnosti (procesu)

neprekinjenega aktivnega prilagajanja okolju (Bilban M., 1999). Osnovno shemo naravnega

razvoja bolezni lahko ponazorimo s trikotnikom, katerega vrh je obrnjen navzdol (slika 2).

Ponazarja naravno in ekonomsko okolje ter človeka. Naravno okolje, ki je v levem vrhnjem

kotu, s svojimi fizikalnimi, kemičnimi ter biološkimi dejavniki vpliva pozitivno, še pogosteje pa

negativno na človekovo zdravje. Tudi socialnoekonomsko okolje, ki ga najdemo v desnem

vrhnjem kotu, ima svoje pozitivne in negativne učinke (spol, starost, socialni status, izobrazba,

položaj, delovno mesto, življenjska raven in tako dalje). V spodnjem kotu je človek, na

katerega vplivajo dednost, okolje in samoaktivnost. Ravnovesje teh dejavnikov je pogoj za

zdravje. Ko se ravnovesje poruši, lahko nastopita bolezen ali nezgoda (Bilban M., 1999).

Slika 2: Naravni razvoj bolezni

Vir: Bilban M., 1999

Za učinkovito spremembo obnašanja na področju zdravstva sta običajno nujni individualna in

državna zdravstvena strategija. Vsaka strategija dobro deluje v določenih okoliščinah.

NARAVNO OKOLJE SOCIALNOEKONOMSKO OKOLJE

• fizikalni dejavniki • kemični dejavniki • biološki dejavniki

• družbena ureditev • življenska raven • izobrazba • poklic

• delovno mesto • prehrana • medosebni odnosi

ČLOVEK

• genetska zasnova • prirojene psihofizične sposobnosti • pridobljena reaktivnost



10

Individualna strategija na spremembo vedenja deluje najbolje, če (Kaplan M.R., Sallis F.J.,

Patterson L.T., 1993):

� so posameznikove koristi znatne in skoraj zagotovljene,

� so koristi sprejete hitro (znotraj dni oziroma tednov),

� strategija ne zahteva veliko stroškov.

Navedene okoliščine so prisotne pri kontroli rojstev, pri preventivni skrbi za zdrave zobe in

tukaj je sprememba v obnašanju relativno uspešna. Državna oziroma lokalna zdravstvena

strategija deluje najbolje, če (Kaplan M.R., Sallis F.J., Patterson L.T., 1993):

� bo spreminjanje zdravo oblikovanega okolja močno napadlo populacijo,

� so okolja nadzorovana s strani vlade, in ne gospodarstva,

� je intervencija iz ekonomskega in političnega vidika možna oziroma izvedljiva.

Vzroke BS delimo na:

a) medicinske:

� bolezen,

� poškodba,

� medicinske raziskave ali preiskave v delovnem času,

� klicenoštvo,

� spremstvo družinskega člana,

� nosečnost,

� nega,

� porodniški dopust.

b) nemedicinske:

� dejavniki okolice, povezani z delovno organizacijo, družino, družbeno skupnostjo ali

zdravstveno službo,

� dejavniki, povezani z delavcem, ki niso strogo medicinski (od gradnje hiše, šolanja ob

delu, opravkov na sodišču, pa do neresnosti, ki jo vidimo pri mladih delavcih, ter

nezadovoljstvo s plačo ali delovnimi razmerami).

Poleg resnosti bolezni vplivajo na BS še naslednji pomembnejši dejavniki:

� odtujenost delavcev (produkcijski odnosi),

� slabe delovne razmere,

� velik delež zaposlenega prebivalstva,



11

� velik delež zaposlenih žensk, posebno v fertilni dobi,

� število delavcev iz drugih mest, pokrajin, držav (druga kultura, drugačen sistem

vrednotenja, slabše življenjske in delovne razmere, pogosti in intenzivnejši stresorji),

� velik delež polproletariata,

� nacionalni dohodek, družbeni in osebni standard,

� široka oziroma stroga socialna zakonodaja,

� zdravstvena prosvetljenost prebivalstva,

� pripravljenost in organiziranost celotne družbe za obvladovanje teh pojavov,

� pripravljenost zdravstvene službe,

� menjavanje zdravnika, ki skrbi za zdravje določene skupine itd. (Šarić M., Pliština R.,

1982).

Na višino BS vplivajo številni dejavniki. Ukrepi za zmanjšanje zadevajo zato skoraj vsa

področja naše družbe na različnih ravneh:

� na družbeni ravni je to zakonodaja: socialno, zdravstveno, pokojninsko in invalidsko

varstvo v državi, izobraževanje, zavarovalniški sistem, ekonomsko stanje, razvojna

raven zdravstvene službe, odnos do dela, do bolezni v družbi kot celoti, standardi in

vrednote, ki veljajo,

� na ravni podjetja je odvisno od gospodarske dejavnosti podjetja, velikosti, politike

varnosti in zdravja pri delu, organizacije v podjetju in odnosa do bolnih, do tistih v BS,

� na delovnem mestu je odvisno od zahtevane kvalitete, vsebine in organizacije dela,

delovnih razmer, odnosov med delavci, pogojev zaposlovanja idr.,

� na ravni posameznika pa so pomembne osebnostne lastnosti, življenjski slog, telesna

konstitucija, biološki in psihološki dejavniki, prilagodljivost delavca, predvsem pa

starost, spol in izobrazba (Šarić M., Pliština R., 1982).

BS je posledica spleta treh dejavnikov: razmer pri delu (ustvarja jih delodajalec), potreb

delavcev in odločitve zdravnika.

Odsotnost z dela ali zdravstveni absentizem je odraz številnih dejavnikov iz delovnega in

socialnega okolja. Nanjo najbolj vplivajo delodajalci, panoga oziroma dejavnost ter država, ki

je na področju absentizma s predpisi precej zaščitniška. Kljub temu je delodajalec tisti, ki

lahko najbolj vpliva na absentizem in posledično na število izgubljenih delovnih dni.

Dejavniki na ravni podjetja:



12

� neprimerne in nehigienske delovne razmere: izpostavljenost škodljivim kemičnim,

fizikalnim in mehanskim ali biološkim agensom, naporno fizično delo ob neprimerno

razporejenih odmorih, delo v nefizioloških položajih, slabe higienske razmere za

osebne potrebe in prehranjevanje itd.,

� ekonomski problemi: slabo poslovanje, izgube, neizplačane plače ... so vzroki majhne

motivacije za delo, konfliktnih stanj ter slabih medosebnih odnosov, kar lahko vpliva

tudi na pojavnost in dolžino BS,

� nezdravi medosebni odnosi: konfliktna stanja med delavci in neposrednimi vodji,

nepriznavanje rezultatov dela, oblikovanje skupin z nasprotnimi interesi in familiarnost

v posameznih skupinah, neustrezno nagrajevanje (stimulacija), nehomogenost

delovnih skupin (mladi : stari), nepriznavanje ali podcenjevanje rezultatov dela itd.,

� slaba organizacija dela: nedefinirane ali slabo definirane naloge, neorganizirano

zaposlovanje, zanemarjanje potrebne adaptacije delavcev na novo delo, prepogosto

premeščanje delavcev z enega dela na drugo delo po nepotrebnem glede na

tehnološki proces in organizacijo dela, slaba skrb za usklajevanje bioloških

karakteristik in psihofizičnih sposobnosti delavcev z zahtevami delovnega okolja

(opuščanje vseh oblik preventivnih zdravstvenih pregledov), slaba organizacija

varnosti pri delu, pomanjkljiv trening, posebno pri delih z velikim tveganjem itd. Slaba

organizacija pripelje do utrujenosti, padca motivacije in nezadovoljstva, slabšega

učinka dela, ki ima za posledico nižjo plačo in zato konfliktna stanja in slabše

medosebne odnose, katerih končni učinek je tudi beg v BS,

� starostna struktura zaposlenih: med starejšimi delavci je več kroničnih bolezni in več

izostankov z dela zaradi bolezni. Imajo lahko težave pri izpolnjevanju načrtovanega

delovnega učinka, ker funkcije organov in psiho-fiziološke sposobnosti upadajo, kar je

posledica procesa staranja,

� struktura delavcev po kvalifikaciji: nekvalificirani delavci so pogosteje v BS kot

kvalificirani; vzroki pogostejših bolniških izostankov so, če jih primerjamo s

kvalificiranimi, različni:

o nižja stopnja motivacije za delo zaradi neustreznega statusa na delu,

o odsotnost stalnega delovnega mesta,

o nižja plača,

o manjše sposobnosti od zahtev dela ipd. (Bilban M., 1999).

Veliko jih dela na najenostavnejših delih, ki so strogo repetitivna in monotona. Delavec

ne more pokazati svojih morebitnih sposobnosti in dobiti priznanja okolice za svojo

vrednost. Nima stalnega delovnega mesta in je vsak trenutek lahko postavljen na

drugo delo, kar nekateri zelo težko prenesejo. Pogosto gre za delavce z nižjimi



13

intelektualnimi sposobnostmi, primitivno strukturirane osebnosti in podobno. Čutijo se

bolj povezane s svojim domačim, vaškim življenjem kot z delovno organizacijo in z

delom v podjetju le prispevajo svoj delež k sredstvom iz dela na kmetiji, ki jim ne

zadoščajo za preživetje. Pogosteje izostajajo z dela zaradi obdelave zemlje in drugih

opravil in so tudi zelo zainteresirani za trajni presežek ali celo invalidsko upokojitev.

� spolna struktura: številne raziskave potrjujejo, da so najpogosteje v staležu poročene

ženske, sledijo samski moški, samske ženske in poročeni moški; v podjetju, kjer je

veliko mladih žensk, so pogoste težave zaradi otrok – čuvanje majhnih otrok, neuspeh

otrok v šoli, družinski konflikti pa tudi pogostejši bolniški izostanki zaradi zapletov v

nosečnosti,

� oddaljenost od družine: delavci neredko podaljšajo vikend ali dopust z BS, ki jim ga

odobril lokalni zdravnik; pri njih lahko pride tudi do občasne telesne izčrpanosti zaradi

neredne in slabe prehrane, tudi zaradi potovanja in dela med bivanjem doma – torej v

času, ki je namenjen počitku,

� nerazumevanje vodstva za osebne težave delavcev, ki so včasih povsem banalne,

včasih pa resnično zahtevajo, da se delodajalec z delavcem pogovori in mu skuša

pomagati, tudi s prostim dnevom, neplačanim dopustom in podobno; če delavec pri

tem ne uspe, bo neredko poskušal še pri svojem zdravniku, kjer bo morda naletel na

razumevanje in tako prišel do želenega dneva ali dveh počitka. Tak izostanek je zato

nenačrtovan in je zato izguba na delu še dosti večja; navadno je tudi daljši, kot bi bil,

če bi bil načrtovan, tak delavec je tudi vse bolj nezadovoljen z delodajalcem, kar spet

zmanjša motivacijo za delo, produktivnost in kvaliteto njegovega dela ter ustvarja nova

konfliktna stanja – tudi med delavci, ki morajo delati namesto njega v podaljšanem

delovnem času – nadure itd.,

� toleriranje pitja (in podobnih slabih razvad) na delu prav tako pomembno vpliva na

pojavnost odsotnosti z dela. Pitje alkohola na delovnem mestu je stvar reda in

discipline in ne medicinska kategorija. Odnos vodstva do tega vprašanja je bistven za

obvladovanje oziroma izkoreninjenje odvisnosti ter posledic, povezanih z njo na

delovnem mestu. Delodajalec, ki ne želi ali ne more (ker je tudi sam odvisen od

alkohola ...) vplivati na pojav alkoholiziranosti v delovnem okolju, bo prav gotovo slej

ko prej imel težave s krajšimi (plavimi) ali daljšimi odsotnostmi z dela (vse do

invalidske upokojitve) zaradi alkoholizma oziroma posledic katere koli odvisnosti. Kljub

temu pa se največkrat zgodi, da želijo vse probleme tega področja (in sorodnih) zvaliti

na zdravstveno službo in od nje pričakujejo, da bo njihove delavce, ki so odvisni od

alkohola in/ali drugih psihoaktivnih substanc, ozdravila ali upokojila – torej na nek

način rešila njihovo motnjo, ne pa, da bi sami pravočasno ukrepali in z jasno izdelanim



14

stališčem do tega vprašanja onemogočili razrast težav v zvezi s škodljivo rabo

alkohola oziroma katero koli odvisnostjo.

Bolj pomembni in tudi bolj učinkoviti pa so na področju zdravstvenega varstva programi, ki jih

podjetje samoiniciativno izvaja.

Izkušnje kažejo, da učinkoviti zdravstveni programi v podjetjih temeljijo na naslednjih

postavkah (Svetic A., 1998):

� spoznanje lastnega zdravstvenega stanja,

� vzgoja in izobraževanje,

� denarne spodbude, povrnitev stroškov,

� spodbujanje zdravega načina življenja,

� spodbujanje telesne in duševne dejavnosti,

� kontinuiteta in občasna kontrola.

V preteklosti je bila osrednja vloga zdravstvene vzgoje skrb za odpravljanje nezdravega

načina življenja (kajenje, alkoholizem, nezdrava prehrana). V sedanjem času prihaja do

vsebinske preusmeritve, ki je na eni strani tudi posledica tega, da zaposleni vedno bolj

spoznavajo svoje zdravstveno stanje in možne nevarnosti, ki ogrožajo njihovo zdravje ali bi

lahko povzročile celo prezgodnjo smrt. Usmerjajo se od zdravljenja bolezni h krepitvi zdravja,

od avtoritativne zdravstvene vzgoje k spodbujanju in podpori, od individualnih medicinskih

pristopov k partnerski skrbi za zdravje (Svetic A., 1998). Koristi navedene vsebinske

preusmeritve nam prikazuje preglednica 1.

Preglednica 1: Koristi ukrepov za ohranjanje in kre pitev zdravja zaposlenih

Izboljšanje fiziološkega stanja delavcev

Boljši delovni u činek zaposlenih

Koristi za podjetje

• Boljše splošno zdravstveno stanje • Odpravljanje in preprečevanje razvad in zasvojenosti (kajenje, uživanje zdravil ipd.) • Manjše število stresnih stanj • Boljša delovna usposobljenost

• Manj odsotnosti z dela • Manj delovnih nezgod zaradi utrujenosti • Večji delovni učinek • Večja zavzetost za delo

• Manjši stroški za zdravstveno varstvo • Večja delovna zmožnost delavcev • Večja delovna morala in storilnost • Manjši izdatki za delo preko dogovorjenega delovnega časa ali za nadomeščanje med odsotnostjo z dela • Manj motenj delovnega procesa



15

Standard SA 8000 postavlja devet osnovnih skupin zahtev, ki jih mora izpolnjevati podjetje, ki

se odloči, da bo izpolnjevalo določila tega standarda pri svojem poslovanju. To so zahteve,

vezane na delo otrok, prisilno delo, varnost in zdravje, pravico do združevanja in kolektivnega

pogajanja, diskriminacijo, disciplinsko prakso, delovni čas, nadomestila in sistem vodenja.

Podjetja, ki želijo poslovati v skladu z določili standarda SA 8000, morajo upoštevati

nacionalne in druge zadevne zakone, druge zahteve, za katere so se obvezale, da jih bodo

upoštevale ter principe različnih mednarodnih instrumentov, ki urejajo področje odnosov do

zaposlenih (različne ILO konvencije, splošna deklaracija o človekovih pravicah, konvencija ZN

o pravicah otrok). Pomembna značilnost standarda je, da podjetja spodbuja, da tako od svojih

dobaviteljev, kot od dobaviteljev le-teh pričakuje, da bodo upoštevale zahteve standarda. S

tem želi uveljaviti določila standarda na globalnem nivoju (Zbornik Referatov - Srečanje

partnerjev SIQ, 2001).

Standard na področju zdravja in varnosti pričakuje od podjetij varno in zdravo delovno okolje z

ustreznimi ukrepi za preprečevanje nezgod in poškodb. Za zdravje in varnost zaposlenih in za

implementacijo elementov tega standarda v podjetje naj bi bili odgovorni predstavniki

najvišjega vodstva v podjetju. Podjetje naj bi tudi zagotovilo, da so vsi zaposleni deležni

pravilnega usposabljanja za zdravje in varnost, ki naj bo tudi zabeleženo. Podjetje naj bi tudi

vsem zaposlenim zagotavljalo čiste kopalnice s pitno vodo in, če je primerno, tudi higienično

skladiščenje hrane (Social Accountability 8000, 1997).

Dejavniki, povezani z družbo:

� varstvo otrok, ki ga nekateri rešujejo z izmenskim delom (kar prav gotovo povzroča pri

starših psihično napetost, ki jo še povečuje stalna razdvojenost z zakoncem) in zaradi

katerih precej staršev konča pri zdravniku zaradi nevrotskih težav,

� nerešeno stanovanjsko vprašanje – posebno pri tistih, ki potujejo vsak dan iz

oddaljenih krajev, kar občasno vodi do izčrpanosti in zmanjšanja odzivnosti, na

pojavnost bolezenskih izostankov vpliva neurejeno (hladno, vlažno) in nehigiensko

stanovanje (brez kopalnice, stranišča, tople vode), kar vodi v psihične napetosti,

konfliktna stanja v družini in na delu; neprilagojenost delovnega časa – posebno s

prehodom na evropski delovni čas, ki ni prilagojen šolskemu času in času v vrtcih, pa

tudi v drugih družbenih organizacijah (občine) ali celo bankah itd.

Dejavniki, povezani z družino:



16

� konfliktna stanja, posebno, če so pogostejša, lahko pomembno vplivajo na odsotnost z

dela, ker pade motivacija za delo, pogostejše so poškodbe na delu (ker nismo zbrani –

z mislimi smo pri osebnih težavah, ne pri delu),

� druge težave v družini, npr. težke bolezni družinskih članov, problemi s šolanjem otrok

ipd., katerih reševanje se prav gotov odraža tako v samem delu posameznika kot tudi

v odsotnosti z dela.

Dejavniki, povezani z organizacijo in delom zdravniške službe:

� dolgotrajna diagnostika, predvsem zaradi slabe organizacije dela zdravstvene službe,

je pogosto pomemben vzrok dolgih odsotnosti z dela,

� dolgotrajna obdelava za invalidsko komisijo, ki je pogosto predolga in jo izvedenec

medicine dela, prometa in športa (pooblaščeni zdravnik) preslabo koordinirana, sam

postopek ni ustrezno pripravljen, ocenjevalci ne poznajo dovolj dobro delovnega

mesta (obremenitev, škodljivosti in zdravstvenih tveganj, posebnih zahtev,

kontraindikacij za konkretno delo) in vračajo postopek v obravnavo izbranemu

zdravniku ali pa ga zaključijo tako, da je delavec z omejitvami, ki jih poda konzilij

invalidske komisije, pri svojem delodajalcu nezaposljiv in zato na podlagi pritožbe

ponovno zahteva BS (ali pa gre na čakanje) ipd. Delavec, pri katerem BS ni ustrezno

načrtovan in voden, pričakuje upokojitev. Če pri svoji zahtevi ne uspe, se razvije v

nevrotsko osebnost, ki po oceni na invalidski komisiji spremeni odnos do dela, prav

tako pa tudi okolica proti njemu, kar prav gotovo pomeni še večje zlo od izgubljenih

delovnih dni za obdelavo. Delavci, ki s svojo zahtevo po invalidski oceni niso uspeli, se

po vrnitvi s komisije zelo težko vklapljajo v delo in od takrat naprej pritiskajo na

izbranega zdravnika, da jih ponovno predstavi invalidski komisiji in uporno dokazujejo,

da za delo niso zmožni,

� mnenja konziliarnih specialistov, ki pogosto ne poznajo delovnega mesta bolnika ali v

dobri veri menijo, da mu s s svojim mnenjem pomagajo k ozdravitvi oziroma razrešitvi

njegovih (socialnih ali drugih) problemov ali pa zgolj zato, da imajo mir pred njimi, ki

stalno želijo njihovo oceno, so prav gotovo zelo pomemben dejavnik v oceni

zmožnosti za delo, tako pri podaljševanju BS kot pri oceni trajne delovne nezmožnosti.

Take ocene pogosto povzročajo konfliktna stanja, ustvarjajo nevroze in druga

nevrotska stanja. Specialisti podajajo ocene izključno na podlagi izjav delavca, ki pa

niso popolne, včasih so celo namerno netočne zaradi motivacije, da bi dobil BS

oziroma bi bil ocenjen kot nesposoben za delo in kot tak invalidsko ocenjen.

Specialistovo mnenje bi se moralo izključno omejiti na področje kontraindikacij za



17

določene gibe telesa in obremenitve organizma v povezavi z diagnosticirano boleznijo,

ne pa z zahtevami dela v celoti,

� preobremenjenost zdravnikov, ki podaljšujejo BS ali svojega bolnika pošiljajo na

diagnostično obdelavo k drugim specialistom le zato, ker sami nimajo dovolj časa, da

bi se poglobili vanj, se posvetovali s kolegi ali delovno organizacijo, zdravniško ali

invalidsko komisijo ipd.,

� slabo vodena medicinska dokumentacija delavca, ki zahteva ponavljanje preiskav, ki

so že bile opravljene ali pa se ponavljajo zato, da bi pridobili ustrezne, ki bi omogočale

še nadaljnji BS oziroma celo oceno na invalidski komisiji; velik problem so tudi vse

večje administrativne obremenitve zdravstvene službe. Zdravnika odvračajo od

neposredne komunikacije z bolnikom, ki se prav tako lahko kaže v nepotrebnem

podaljševanju BS; zelo pomembna je tudi sprememba (zamenjava) zdravnika, ki nima

dovolj izkušenj oziroma le preslabo pozna želje in potrebe bolnikov – delavcev, njihova

pričakovanja, način komuniciranja ali pa gre zgolj za enostavno izsiljevanje zdravnika,

ki nima dovolj izkušenj ali celo znanja za delo s takimi bolniki,

� pomanjkanje ustreznega kadra – specialistov medicine dela, prometa in športa ali

neizvajanje nalog pooblaščenega zdravnika iz 20. člena ZVZD, kamor sodijo tudi

preventivni pregledi vseh vrst, proučevanje pojavnosti kazalnikov negativnega zdravja

(tudi BS, poklicnih bolezni, poškodb pri delu, invalidnosti z iskanjem vzročnosti ter

predlogi ukrepov za obvladovanje oziroma preprečevanje), ukrepov delovne

rehabilitacije, svetovanje v smislu humanizacije dela, promocije zdravja itd. (Bilban M.,

2002).

Dejavniki, vezani na delavca:

� medicinski vzroki, pri katerih opažamo konstanten porast pri odkrivanju bolezni,

povezanih s spremembami načina življenja in dela (prehod iz mirnejšega tempa

življenja, obrtne proizvodnje, brez posebnih pogostih sprememb, brez pogostih

konfliktnih stanj v vse hitrejši tempo življenja, industrijski način proizvodnje s pogostimi

spremembami v tehnologiji in organizaciji dela in potrebami hitre adaptacije na nove

okoliščine in razmere ipd.),

� paramedicinski vzroki so prav tako pomemben dejavnik odsotnosti z dela. Njihova

vloga se v vzrokih bolniške odsotnosti pogosto precenjuje. Običajno so vzrok

kratkotrajnih odsotnosti z dela in so dosti težje dokazljivi in obvladljivi kot medicinski.

Za zahtevami po odsotnosti z dela zaradi nemedicinskih vzrokov se pogosto skriva

neka že znana kronična bolezen, katere pojavnost in že znane težave bolnik izrabi, da

dobi dovoljenje svojega zdravnika za nekajdnevno odsotnost z dela. Ali ta bolezen v



18

danem trenutku resnično zahteva odsotnost z dela, je skoraj nemogoče potrditi, je pa

možnost, ki jo bolnik ob svoji postavljeni zahtevi za bolniško odsotnost izrabi. Med

nemedicinske vzroke sodijo tudi različna opravila doma (gradnja hiše) in na polju

(košnja, žetev), zasebne aktivnosti (honorarne zaposlitve), delo v družbenopolitičnih

organizacijah ali opravila na sodišču, na šolah (če se šolamo ob delu), čakanje na

različne mojstre v domači hiši (serviserji), podaljšanje vikenda ali dopusta, vse do

neresnosti (pri nekaterih mladih delavcih) in nediscipline. Pomemben nemedicinski

dejavnik je tudi majhna motivacija za delo, pomanjkanje delovnih navad itd. (Zaletel-

Kragelj L., Fras Z., 2004).

Prepletanje dejavnikov v podjetju in pri posamezniku:

Tu govorimo o institucionalnih dejavnikih, ki so skoraj vedno pod kontrolo podjetja (Beč J.,

1986). Med tiste, ki vplivajo na bolezensko odsotnost, uvrščamo (Friedl A., 1990):

� prekomerno obremenitev delavca,

� neučinkovitost delavca,

� slabo motiviranost,

� plačo,

� nezadovoljstvo delavca pri delu,

� kvalifikacijsko strukturo zaposlenih in podobno.

Prekomerna obremenitev delavcev se lahko pojavi zaradi popoldanskega dela, dela na

terenu, kjer traja delavnik tudi po dvanajst ur in podobno. V tem okviru predstavlja zelo težko

nalogo odkrivanje tistih delavcev, ki se zatekajo v bolniško zaradi svojih osebnih interesov (na

primer delo doma ali delo v tujini).

Neučinkovit delavec običajno tudi sam ni zadovoljen s svojim delom, kar lahko ima za

posledico (Friedl A., 1990):

� fluktuacijo delavca (ko si delavec zaradi nezadovoljstva v sedanjem podjetju poišče

drugo podjetje),

� nezgode in bolezni.



19

3.3. Ekonomika bolezenske odsotnosti

Poraja se vprašanje, zakaj ljudje delajo. Njihov primarni motiv je ekonomski (da zadovoljijo

svoje fiziološke potrebe in podpirajo družino). Drugi glavni motiv se nanaša na človeške

družbene potrebe (ljudje želijo občutiti pripadnost, občutiti, da so sprejeti in da je njihovo delo

pomembno) (Cuming M. W., 1993).

Med pogostimi razlogi za nezadovoljstvo delavca je njegov ekonomski položaj. Če plače

zaposlenih ne omogočajo minimalnega življenjskega standarda, se delavci znajdejo na dnu

piramide potreb, kar izzove nezadovoljstvo. Običajno iščejo priložnostne zaslužke – siva

ekonomija. Razpeti so med dve možnosti (Pirc V., Kuhar D., Lorencin T., 1996):

� dvojni delavnik, ki zahteva preveč energije tudi, če delavec v podjetju nič ne dela;

poveča se obolelost ljudi ter nevarnost delovnih nezgod in

� beg v bolezensko odsotnost kot lažja rešitev.

Na ekonomski položaj posameznika pa vplivajo tudi poškodbe pri delu, poklicne bolezni,

bolezni (v zvezi z delom) ter brezposelnost. Poleg tega je izpostavljen biološkim zakonom

staranja in umiranja. Vsi ti dogodki povzročajo zmanjšanje ali izgubo dohodka. Običajno celo

povečajo posameznikove izdatke in tako znižajo njegovo življenjsko raven. Vsi našteti

dogodki, ki lahko prizadenejo človeka, so posledica tveganj, ki so ali osebne (fizične) ali

ekonomske narave. Tako sta zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti (začasno ali trajno)

posameznika lahko posledica poklicnih tveganj, kot so poškodbe pri delu in poklicne bolezni,

ali pa fizioloških oziroma nepoklicnih tveganj (bolezni, materinstvo, poškodbe zunaj dela,

telesne okvare, starost in smrt). Ekonomska tveganja pa nastopijo tedaj, ko prizadeti kot

delojemalec ne najde primernega dela ali delo izgubi in postane brezposeln. Posledica

ekonomskega tveganja je izguba ali zmanjšanje zaslužka (Svetic A., 1998).

Pri motivaciji za povečanje učinkovitosti je odvisnost bolezenske odsotnosti od materialnega

položaja delavcev le delna. To se kaže v tem, da so stavke in visoke bolezenske odsotnosti

tudi v podjetjih z nadpovprečnimi plačami in obratno, da je nizka bolezenska odsotnost

prisotna v podjetjih, kjer so plače nizke (Pirc V., Kuhar D., Lorencin T., 1996). Ekonomiko

bolezenske odsotnosti s strani zaposlenih torej ne gre vedno razumeti kot potrebo po boljšem

zaslužku, ampak po zadovoljevanju različnih potreb, ki so odvisne od posameznikov. Če

določene potrebe niso zadovoljene na delovnem mestu, je ena od možnih posledic tudi beg iz

dela v bolezensko odsotnost.



20

Za delavca je pomembno njegovo celotno blagostanje. Plača ni edini dejavnik, ki zagotavlja

zaposlenim boljše življenjske pogoje. Na boljši splošen življenjski standard zaposlenih lahko

podjetje vpliva tudi z zagotavljanjem (Cuming M. W., 1993):

� primernih menz, ki zagotavljajo poceni in dober obrok,

� stanovanj ali vsaj kreditov za nakup stanovanj, gradnjo,

� prevoza na delo in iz dela,

� bonitet v primeru bolezni,

� pokojninske sheme,

� jubilejnih nagrad,

� družbenih aktivnosti (organizacija praznovanj, na primer novega leta, subvencija

športnih aktivnosti, in podobno – zelo pomembno je, da obstajajo mesta, kjer se

zaposleni in njihove družine lahko srečujejo, še posebej v oddaljenih lokacijah malih

mest, kjer je tudi drugače manj možnosti za razvedrilo),

� pomoči pri osebnih problemih.

Z različnimi programi podjetje vpliva na zadovoljevanje potreb, ki so v hierarhiji potreb

prisotne na različnih stopnjah piramide.

Na ravni podjetja poškodbe in zdravstvene okvare višajo režijske stroške, stroške

zavarovanja, podjetje potrebuje dodatno število nadomestnih oziroma rezervnih delavcev,

utrpi stroške za prerazporeditev za delo manj zmožnih delavcev na druga dela, nezgode

motijo in prekinjajo proizvodnjo, poškodbe višajo stroške zaradi raziskave nezgod, nastajajo

stroški zaradi civilnih tožb in tako dalje (Bilban M., 1999).

Posredni ekonomski vpliv varstva se odraža v urejenih tržnih ekonomijah, kjer velja podjetje s

slabim varstvom za nezdravo podjetje, ker je slabo varstvo očiten in zanesljiv znak, da s

podjetjem nekaj močno ni v redu. Podjetje s slabim varstvom zato nima tržne cene. Zato je

varstvo in skrb za delavce eden prvih kriterijev za ugled podjetja. Zato tudi ni čudno

(predvsem v tujini), da velja v dobrih podjetjih pravilo, da je prva in najpomembnejša naloga

podjetja skrb za zdravje in varnost delavcev. Šele na drugem mestu je skrb za uspešnost

podjetja. Tema dvema glavnima ciljema so podrejeni vsi ostali cilji podjetja. Izkazalo se je

tudi, da je nezdravo podjetje praviloma obsojeno na propad ali životarjenje tudi zato, ker se

podjetju, ki ljudem ne posveča pozornosti, prvorazredni, vrhunski in sposoben kader

utemeljeno izogiba (Gspan P., Jug A., 1993).



21

Varstvo pri delu ni edina kategorija pogojev dela, zato lahko ekonomski vidik varstva pri delu,

ki sem ga opisala v tem poglavju, prenesemo tudi na ergonomijo in ekologijo. Ekonomske

posledice slabih pogojev dela, ki imajo med drugimi za posledico bolezensko odsotnost, je

torej potrebno obravnavati širše in ne samo iz vidika izplačevanja nadomestil plač odsotnim

delavcem. Zaradi navedenih stroškov in hkrati za večje zadovoljstvo zaposlenih in boljšega

delovnega vzdušja, je bolje, da podjetje del denarja, ki ga nameni za saniranje posledic

bolezenske odsotnosti in delovnih nezgod, nameni za preventivno dejavnost na tem področju.

Podjetja se odločajo za uvajanje različnih preventivnih socialno-zdravstvenih programov, ker

menijo, da kasneje stroški zdravljenja zmanjšujejo dobiček v enaki meri kot najmočnejši

konkurenti (Cascio W. F., 1991). Programi za nižjobolezensko odsotnost so lahko različni.

Podjetja se bodo za posamezne programe verjetno odločala na osnovi ugotovljenih vzrokov

za tovrstno odsotnost z dela. V nadaljevanju so, predvsem na osnovi razgovorov z

zaposlenimi v kadrovskih službah ter na osnovi lastnih izkušenj, opisani ukrepi za nižjo

bolezensko odsotnost.

A) Mehki prijemi

Individualni razgovori z bolniki pomenijo razgovore strokovne osebe, ki se ukvarja z

bolezensko odsotnostjo v podjetju ali neposrednega vodje s sodelavcem, ki se iz bolezenske

odsotnosti vrne nazaj na delo. Če je bolezenska odsotnost dolgotrajna, se lahko tovrsten

pogovor izvede že med trajanjem bolezenske odsotnosti. Z bolnikom se pogovorimo o

njegovih zdravstvenih in tudi o morebitnih drugih težavah. Ponudimo mu pomoč in mu v

razgovoru pokažemo, da je za podjetje pomemben vsak posameznik.

Z razgovori nadrejeni bolje spozna svojega sodelavca, njegove probleme in dobi možnost, da

mu pomaga. Delavec pa dobi možnost, da izrazi svoje nezadovoljstvo z delovnimi pogoji,

delom, klimo v podjetju, plačo in podobno. V podjetjih ločijo razgovor, ki se nanaša na

razgovor takoj po vrnitvi na delo, drugi pa na razgovor v primeru suma zlorabe bolezenske

odsotnosti. Vodja se v takih primerih pogovori s sodelavcem predvsem o razlogih za nastanek

odsotnosti (Kožar A., 1995).

Program rekreacije za delavce vpliva na posameznikovo izboljšanje psihofizičnega počutja

in posredno tudi zdravstvenega stanja. Podjetja rekreacijo za zaposlene zagotavljajo na

različne načine. Nekatera jim plačajo različne oblike redne rekreacije pri ponudnikih na trgu,

drugi sami organizirajo rekreacijo za zaposlene, krajšo med rednim delovnim časom in daljšo

v prostem času zaposlenih in podobno. Z usposabljanjem vodij za vodenje preprečujemo

predvsem beg v bolezensko odsotnost zaradi neprijetnega počutja na delovnem mestu. Če

vodja izbira primerne metode vodenja in se zaveda svojih napak ter jih poskuša zmanjšati, je



22

velika verjetnost, da bodo zaposleni bolj motivirani za delo in s tem tudi v manjšem številu

odhajali na bolezenski dopust. Zanimivo je tudi komuniciranje o pomenu zniževanja

bolezenske odsotnosti . Gre za osveščanje zaposlenih o pomenu zdravih zaposlenih, škodi,

ki jo podjetju in posameznikom povzroči odhod na bolezenski dopust in podobno.

Timi za zniževanje bolezenske odsotnosti se običajno z bolezensko odsotnostjo ukvarjajo

zelo celovito z analiziranjem problema, izborom rešitev, izvedbo in analizo uspešnosti. Pod

preventivno skrb za zdravje spadajo izobraževanja zaposlenih o zdravem načinu življenja,

redni preventivni in specialistični zdravstveni pregledi na račun podjetja in podobno. Nekatera

podjetja v Sloveniji organizirajo redne preventivne zdravstvene preglede zaposlenih, pri

čemer posvečajo večjo pozornost predvsem rizičnim skupinam in organizirajo specialistične

preventivne preglede, kot na primer preventivni pregled sluha in vida in pregled dojk. Pogosta

je tudi organizacija in kritje stroškov cepljenja proti gripi in podobno.

O sanaciji neugodnih delovnih pogojih (ergonomiji, ek ologiji) in preventivnemu

vzdrževanju pišem v magistrskem delu. S tem prepričujemo beg v bolezensko odsotnost

zaradi slabih (škodljivih) delovnih pogojev in ohranjamo zdravje zaposlenih.

B) Trdi prijemi

Spremljanje bolezenske odsotnosti pomeni, da redno (vsaj mesečno) spremljamo

bolezensko odsotnost zaposlenih. Ukrep na nek način pri zaposlenih vzbuja občutek nadzora,

hkrati pa veča njihovo odgovornost za odsotnost. Spremljanje bolezenske odsotnosti je

pozitivno tudi za podjetje, saj lahko pravočasno odkrije negativne trende na tem področju in

ukrepa.

Kontrola na domu pomeni nadzor nad posameznikom, ki je na bolezenskem dopustu.

Delodajalec, glede na veljavno zakonodajo, skoraj ne more negirati bolezenske odsotnosti.

Zlorabo bolezenske odsotnosti je zelo težko dokazati, kljub temu nekatera podjetja

uporabljajo tudi to možnost. Za delodajalca je zelo težko korektno speljati celoten postopek.

Če je ugotovljena zloraba bolezenske odsotnosti, lahko sledi tudi prenehanje delovnega

razmerja delavca. Takšne sodbe ne vplivajo na preprečitev zlorab pri drugih delavcih (Kožar

A., 1995). Če delodajalec želi izvajati kontrolo bolezenske odsotnosti, njena pravila običajno

opredeli v svojih internih pravilnikih (na primer pravilniku o delovnem razmerju, pravilniku o

varstvu pri delu ali pravilniku o bolezenski odsotnosti in podobno). Z zdravnikom se dogovori,

da delavcu predpiše pravila ravnanja v času bolezenske odsotnosti (izhod in gibanje izven

doma, opravila, ki jih lahko opravlja in podobno). Skladno s predpisanimi pravili pooblaščena



23

oseba podjetja lahko izvaja nadzor. Pogosto so kontrole usmerjene, le v tiste primere, kjer

obstaja sum na zlorabo.

Prerazporeditve ob pojavu zdravstvenih težav so že skoraj popravljalni ukrepi.

Pomoč podjetja pri invalidskem upokojevanju zaposlenega je predvsem v obliki

ugodnega pisnega mnenja za njegovo invalidsko upokojitev, ki ga mora podjetje oddati in je

kasneje del dokumentacije za invalidsko upokojitev.

Nagrada za neprekinjeno prisotnost na delu v določenem obdobju je običajno denarna ali

v obliki vrednostnih bonov za nakup določenih artiklov.

Programi morajo spodbujati predvsem zdravo življenje in delavcem pomagati tako, da se lažje

odločijo za spremembe. Cascio W. F. (1991) pri povzemanju Howarda J.S. navaja, da lahko

podjetje v primeru pomanjkanja finančnih za preventivne ukrepe na področju zdravstvenega

varstva poskrbi za zdravje delavcev že z majhnimi ukrepi, kot so:

� seznanjanje zaposlenih s posledicami nezdravega življenja,

� opozarjanje na dejavnike tveganja, ki lahko ogrožajo zdravje delavcev (prah, dim,

hlapi) in odstranjevanje njihovega negativnega vpliva,

� spodbujanje, da zaposleni sami spoznajo dejavnike tveganja na svojem delovnem

mestu in jih odpravijo,

� spodbujanje, da se zaposleni udeležujejo preventivnih zdravstvenih programov (proti

visokemu pritisku, debelosti, odvisnosti od alkohola in droge).

3.4. Ergonomija

Pri oblikovanju delovnih mest pomenijo temelj dejanske humanizacije dela ergonomska

načela, ki so razdeljena na sedem področij (Polajnar A., Verhovnik V., 2000):

� "antropometrično oblikovanje delovnih mest, ki je prilagajanje delovnega mesta

telesnim meram človeka,

� psihološko oblikovanje delovnih mest, ki vplivajo na boljše počutje delavca na

delovnem mestu (na primer zelenje v delovnem okolju, prijetne barve in podobno),

� ekološko oblikovanje delovnih mest, ki obsega urejanje delovnih pogojev,



24

� fiziološko oblikovanje delovnih mest, pri katerem gre za prilagajanje metod dela

človeškemu telesu,

� oblikovanje delovnih mest, ki omogoča zajemanje vidnih, slušnih informacij in

informacij, ki jih človek dobi s tipom,

� organizacijsko oblikovanje delovnih mest, ki prilagaja delovni čas biološkemu

dnevnemu nihanju učinka, z organizacijo odmorov,

� oblikovanje delovnih mest, ki vsebujejo ukrepe za preprečevanje poškodb in delovnih

nezgod."

Ergonomija obravnava odnos človek – delovno okolje in to skozi obremenitev človeka na

delovnem mestu, tako s fizične kot psihološke plati. Pri tem igra odločilno vlogo drža telesa pri

delu in obremenitve. Tovrstne obremenitve povzročajo kronična in tudi poklicna obolenja. Od

psihičnih obremenitev je najpomembnejši dejavnik monotonija, ki izčrpava delavca tako

fizično (isti gibi) kot psihično (Pirc V., Kuhar D., Lorencin T., 1996). Monotonija nastane ob

enakomernem in trajnem delu. Pomeni stanje zmanjšane duševne dejavnosti. Ločimo med

objektivno in subjektivno monotonijo. Pri objektivni monotoniji skoraj ne moremo govoriti o

miselni zaposlitvi. Prisotna je podrejenost lastnega ritma ritmu strojev. Izključena je tudi vsaka

individualna pobuda. Pri subjektivni monotoniji si posameznik zaradi pomanjkanja udobnosti

pri delu, neugodnega zdravstvenega stanja, neprijetne družbe, dela na tekočem traku,

interesa zunaj dela in enoličnosti dela samega prizadeva k čimprejšnjemu koncu dela. Za

preprečevanje monotonije je smiselno temu posvetiti nekoliko večjo pozornost še pred

zaposlitvijo delavca. Glede na monotonijo jih namreč lahko preizkusimo s posebnimi testi, pri

katerih merimo reakcijske čase pri različnih fizioloških korelatih in podobno (Polajnar A.,

Verhovnik V., 2000).

Za humano oblikovano delo je namreč potrebno, poleg delovnega mesta in metode dela, zelo

dobro poznati človeka in njegove možnosti izvedbe dela. Poleg tega je potrebno zagotoviti

tudi zanesljivost pri delu in normalno okolico (Polajnar A., Verhovnik V. , 2000). To je zelo

pomembno, saj ima delovno okolje velik vpliv na kakovost in količino dela. Na delavca ima

okolje, kjer dela tudi psihološki vpliv, vpliva tudi na njegova stališča do njegovega dela.

Zanimiv je podatek, da je prek 30% odsotnosti z dela posledica bolezni, ki izhajajo iz nervoz,

ki nastajajo kot reakcije na vrsto, organizacijo in pogoje dela (Cuming M. W., 1993).

Ves čas govorimo torej o delovni situaciji, ki je sestavljena iz treh delov: delavca, kot človeški

element v sistemu; naloge, ki se opravlja z orodji in potrebno opremo; in okolja, v katerem se

mora opravljati delo. Navedeni trije deli delovnega sistema proizvajajo kompleksno interakcijo,

ki proizvaja stres na delovnem mestu, ki se izmenoma odraža v delovnemu naporu, kar vpliva



25

na zadovoljstvo delavca in hkrati tudi na nezgode, produktivnost in povezane stroške (slika 3)

(Pulat B. M., Alexander C. D., 1991).

Slika 3: Sistem človek - naloga – okolje

Vir: Pulat, Alexander, 1991

Na ergonomijo gledamo poleg psihološkega vidika (glede vpliva delovnega mesta na duševno

razpoloženje delavca), tudi iz fiziološkega (glede na funkcije telesa). Če so tehnične rešitve

slabe, skoraj zagotovo sčasoma privedejo do obolelosti delavca (Lorbar M., 1992).

Prilagoditev delovnega okolja delavcu pa ni pomembna samo v proizvodnji, ampak tudi v

pisarnah. Vsak stol v pisarni mora biti prilagodljiv posameznikom z različnimi telesnimi

merami. Posameznike, ki delajo za računalnikom je potrebno posebej zavarovati, čeprav

nevarnosti sevanja in elektrostatične nabitosti niso velike (Lorbar M., 1992). Nemška zvezna

ustanova za varstvo pri delu navaja podatke, da se več kot 50% delavcev, ki dela z

računalniki, pritožuje zaradi bolečin oči, glavobola in zaradi napetosti mišic v ramenih in

ČLOVEK

• moč naravna delovna kapaciteta

• zgradba telesa • starost • spol • itd.

OKOLJE

• vročina • hrup • vibracije • luč • pospešek • trenje • itd.

NALOGA

• stroški energije • hitrost in vrsta

trenutne potrebe • zahtevane sile • delovni prostor • delovne ure • itd.

stres na delovnem mestu

delovni napor

poškodba pri delu izvajanje dela



26

zatilju. Tudi bolezenske odsotnosti delavcev je zaradi težav s hrbtenico in okostjem vedno

več. Delo z računalnikom lahko povzroča tudi psihosomatske motnje, predvsem v primerih,

kjer je delo enolično (Plešej J., 1999). V pisarnah so tudi pomembne barve zidov, pohištva in

strojev. Vsak del gradiva naj bo v optimalnem dosegu roke posameznika, ki posamezno

gradivo najpogosteje uporablja (Lorbar M.; 1992). Pomembno je, da pri urejanju delovnega

mesta hkrati s splošnimi standardi v določenih delih upoštevamo tudi želje posameznika, ki na

določenem delovnem mestu opravlja svoje delo.

Sprašujemo se na osnovi katerih razlogov se podjetje odloči za izboljšanje ergonomskih

delovnih pogojev? Običajno ga spodbudi vsaj eden od naslednjih vzrokov (Alexander C. D.,

1986):

� članek v reviji, ki opisuje koristne vidike ergonomije,

� konkurenčno podjetje uspešno uporablja nekatere vidike ergonomije, kar predstavlja

konkurenčno prednost,

� panoga, v kateri podjetje deluje, informira o ergonomiji in vzpodbudi radovednost in

interes pri vrhnjem managementu,

� nezgoda ali poškodba pri delu povzroči razmislek o primerni uporabi ergonomije in

interes se razvije čez noč,

� razgovor s sodelavci se obrne k novemu načinu boljše uporabe posameznika v

produkcijskem procesu,

� posamezniki, ki so diplomirali v bližnji preteklosti, se začenjajo pogovarjati o uporabi

ergonomije, za katero menijo, da ima pravo korist pri poslovanju podjetja.

3.5. Ekologija

Ekološko opazovanje delovnih mest predstavlja predvsem opazovanje dejavnikov, ki

povzročajo invalidnost pri delavcih, če delajo dalj časa v neprimernih delovnih pogojih.

Najpogosteje so ti dejavniki prepih, hrup, prah, vibracije in delo s strupenimi snovmi. Ti

dejavniki negativno vplivajo na počutje delavca med delom in s tem tudi na njegovo

razpoloženje. Posledica dela v neprimernih delovnih pogojih je potreba po begu s takih

delovnih mest. Posredno je beg v bolezensko odsotnost ena od rešitev delavčevih stisk (Pirc

V., Kuhar D., Lorencin T., 1996).

Najpomembnejši ekološki vplivi, za katere so predpisane ali priporočene meje, v katerih

morajo biti, so (Gspan P., 1984):

� letna in zimska mikroklima (toplotne razmere),



27

� hrup,

� vibracije,

� osvetlitev,

� elektromagnetna polja in valovanja (neionizirajoča sevanja),

� ionizirajoče sevanje,

� koncentracije prahu v zraku,

� koncentracije plinov in par v zraku,

� biološke škodljivosti.

3.6. Varstvo pri delu in delovne nezgode

Varstvo pri delu je odraz splošne razvitosti, kulture in humanosti družbe in nenazadnje tudi

družbeni, socialni in ekonomski dejavnik. Njegov osnovni namen in s tem tudi namen skrbi za

delovno okolje je ohranjanje zdravja delavcev ter izpolnjevanje osnovnih pogojev za

racionalno gospodarjenje in nemoteno proizvodnjo. Poudariti je potrebno njegovo preventivno

vlogo, saj se z učinkovitim preventivnim delovanjem že vnaprej čim bolj zmanjša tveganja, ki

jim je delavec izpostavljen pri opravljanju delovnih opravil. Skrb za delovno okolje pri tem

vpliva na zmanjšanje verjetnosti zdravstvenih okvar ali poklicnih bolezni ter posredno

zmanjšanje delovnih nezgod, materialne škode in nemoten ter najugodneje potekajoč delovni

postopek (Gspan P., 1984).

Dejavnike varnega dela bi lahko razdelili v tri sklope (Zbornik Referatov: Varnostna kultura v

podjetjih, 1996):

� zakonodaja in predpisi v zvezi z varnim delom (predstavljajo najučinkovitejši del

usmerjanja v varno delo; predpisi lahko dovolj natančno določajo pogoje dela in skupaj

z zakonodajo sankcionirajo slabo izvajanje le-teh),

� znanje (poučenost delavcev o varnem delu, postopki za varnejše delo),

� varnostna kultura podjetja in širše družbe (stopnja splošne varnostne kulture nekega

okolja v katerem delamo).

Dejavniki niso neodvisni, med sabo so povezani in se delno prekrivajo.Vsak posamezen

dejavnik ne more sam zase zagotavljati varnega dela. Ni mogoče imeti samo zakonodaje ali

samo poučevanja delavcev. Vse pa je zaman, če niso postavljena neka moralna, etična in

splošna družbena načela, ki niso predpisana, so pa v neki družbi sprejeta kot veljavne norme



28

in varno delo kategorizirajo kot vrednoto. Varnostna kultura je osnova, na kateri gradimo

zakonodajo, ki nam šele skupaj z znanjem daje rezultate. Višja je varnostna kultura, manj je

potrebno za nadgradnjo, da dosežemo neko višino (Zbornik Referatov: Varnostna kultura v

podjetjih, 1996).

Varnostna ureditev delovnih mest tako obsega:

� izobraževanje,

� tehnično ureditev,

� organizacijsko ureditev,

� spremembo zavesti o potrebi po varnem delu (varnostna kultura),

� upoštevanje obstoječe zakonodaje in ureditev predpisov.

Vzgoja in izobraževanje za varstvo pri delu sta namreč temeljni dejavnosti za urejanje varnih

delovnih postopkov. Izobraževanje za varno delo je potrebno pri zaposlitvi novega delavca

integrirati v proces usposabljanja za delo. Preden prične delavec samostojno opravljati svoje

delo, se mora zaradi lastne varnosti in varnosti sodelavcev, ki so prisotni v delovnem procesu

seznaniti z nevarnostmi, možnimi poškodbami in zdravstvenimi okvarami pri delu. To pomeni,

da mora poznati, upoštevati in izpolnjevati predpisane varstvene ukrepe, normative,

standarde in tehnične predpise ter zavestno in ustrezno opravljati varne delovne postopke

(Bilban M., 1999). Delavci, ki so zaposleni na delovnih mestih, kjer je njihova varnost in

varnost njihovih sodelavcev še posebej ogrožena, morajo v določenih časovnih intervalih

svoje znanje o varstvu pri delu obnavljati.

Direktiva in druga obstoječa zakonodaja na področju varnosti in zdravja pri delu dovoljuje

višje ravni zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu od minimalnih, ki jih sama določa

(Brezovar B., 2000). Za ureditev varnih delovnih razmer je najbolj priporočljivo, da se izdela

analiza delovnega mesta, ki je sistem metod in informacij za različne namene (zdravnik in

psiholog merita delovno obremenjenost, sociolog raziskuje odnose v skupinah, organizator

dela proučuje povezave v smiselne tehnološke, dohodkovne in družbene sisteme in

podobno). Vsi rezultati analize pa služijo za prepoznavanje slabše urejenih delovnih mest

pogojev dela, med katere štejemo tudi varnost pri delu. Z analizo delovnega mesta mu

postavimo neke vrste diagnozo, kar zahteva ukrepe. Takšni ukrepi imajo običajno značilnosti

preventivnih aktivnosti (Sušnik J., 1987).



29

3.7. Temeljna zakonska podlaga – pravice bolnikov v Republiki Sloveniji

in nekaterih primerljivih evropskih državah

Začasno odsotnost z dela in pravico do nadomestila urejata zakon o delovnih razmerjih (v

nadaljevanju: ZDR) in zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v

nadaljevanju: ZZVZZ), določbe o ureditvi te pravice pa najdemo tudi v zakonu o zavarovanju

in zaposlovanju ob brezposelnosti (v nadaljevanju: ZZZPB).

ZZVZZ določa, da ugotavljanje te pravice za prvih 30 dni sodi v pristojnost osebnega

zdravnika. Če osebni zdravnik oceni, da so po preteku tega roka pri zavarovancu še pogoji za

nadaljevanje začasne odsotnosti z dela, mora predlog za podaljšanje posredovati pristojnemu

imenovanemu zdravniku Zavoda, ki o pravici do nadaljnje začasne odsotnosti z dela odloči z

odločbo, izdano skladno z določilom zakona o splošnem upravnem postopku.

3.7.1. BS do 30 dni

Nadomestilo plače za prvih 30 dni začasne zadržanosti od dela se izplača v breme

delodajalca. V teh primerih pripada delavcu nadomestilo plače v višini njegove povprečne

mesečne plače zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih. Če

delavec v celotnem obdobju zadnjih treh mesecev ni prejel vsaj ene plače, mu pripada

nadomestilo plače v višini minimalne plače. Če je delavec odsoten z dela do 30 dni zaradi

bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, znaša višina nadomestila plače, ki bremeni

delodajalca, 80 % plače delavca v preteklem mesecu za polni delovni čas. Izjemo predstavlja

137. člen ZDR, ki določa, da delodajalec izplačuje nadomestilo plače iz lastnih sredstev ob

nezmožnosti delavca zaradi bolezni ali poškodbe zunaj dela in sicer do 30 dni za posamezno

odsotnost z dela, vendar največ za 120 dni v koledarskem letu. ZDR tudi določa, da takrat, ko

gre za dve ali več zaporedni odsotnosti delavca z dela zaradi iste bolezni do 30 dni, pa traja v

posameznem primeru prekinitev med eno in drugo odsotnostjo manj kot 10 delovnih dni,

izplačuje delodajalec za čas nadaljnje odsotnosti, od prekinitve dalje, nadomestilo v breme

sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

3.7.2. BS nad 30 dni

Nadomestilo plače, ki ga zavarovanec prejema ob začasni odsotnosti od dela, daljši od 30



30

dni, in ob izjemah, ki jih opredeljuje ZDR, je odvisno od vzroka začasne odsotnosti od dela in

zakonsko opredeljene podlage za izračun. Osnova je po ZZVZZ opredeljena kot povprečna

mesečna plača in nadomestila oz. kot povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem

letu pred letom, v katerem je nastala začasna odsotnost od dela. Osnova se valorizira

skladno z rastjo povprečnih plač vseh zaposlenih v R Sloveniji. Ob tem ZZVZZ še določa, da

nadomestilo plače ne more biti manjše od zajamčene plače in ne višje od plače, ki bi jo

delavec dobil, če bi delal, oziroma od osnove, po kateri je v času odsotnosti od dela

zavarovan. Ob začasni odsotnosti od dela zaradi bolezni pripada zavarovancu nadomestilo v

višini 90 % osnove, če je začasno odsoten od dela zaradi poškodbe zunaj dela 80 % osnove,

pri poškodbi na delu oziroma poklicni bolezni pa je višina nadomestila 100 % osnove. ZZVZZ

tudi določa, da zavarovancu, ki mu je med trajanjem začasne zadržanosti od dela zaradi

bolezni ali poškodbe zunaj dela prenehalo delovno razmerje, pripada nadomestilo plače tudi

po prenehanju delovnega razmerja in sicer za največ 30 dni začasne odsotnosti od dela, če

pa je začasna odsotnost od dela posledica poškodbe na delu ali poklicne bolezni, mu

nadomestilo po prenehanju delovnega razmerja pripada toliko časa, dokler ni ponovno

spoznan kot zmožen za delo.

Za primere začasne odsotnosti od dela zaradi nege ožjega družinskega člana ZZVZZ določa,

da ima zavarovanec, ki z družinskim članom živi v skupnem gospodinjstvu, pravico do

nadomestila največ do 7 delovnih dni, za otroka do 7. leta starosti, za starejšega težje

duševno ali telesno prizadetega otroka pa do 15. delovnih dni. O upravičenosti do tega

nadomestila odloča osebni zdravnik. Če to terja zdravstveno stanje družinskega člana, lahko

imenovani zdravnik Zavoda trajanje te pravice podaljša do 30 delovnih dni oziroma do 14.

delovnega dne, ob nenadnem poslabšanju zdravstvenega stanja pa do 6 mesecev. V

posebnih, z zakonom opredeljenih primerih in po posebnem postopku imenovani zdravnik to

pravico prizna tudi za daljši čas in sicer enemu od staršev do otrokovega 18. leta starosti, kar

velja tudi za čas, ko je otrok hospitaliziran. Višina nadomestila plače zaradi nege ožjega

družinskega člana znaša 80 % osnove, kar velja tudi za nadomestilo plače zaradi spremstva,

ki ga odredi zdravnik.

Pri tem je pomembno poudariti, da gre pri nadomestilu zaradi presaditve živega tkiva in

organov v korist druge osebe, posledic dajanja krvi, nege ožjega družinskega člana, izolacije

in spremstva, ki ga odredi zdravnik, nadomestilo plače od prvega dne odsotnosti z dela v

breme sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Po določbah ZZZPB je priznana pravica do nadomestila plače tudi brezposelni osebi, ki je ob

nastanku brezposelnosti ali med brezposelnostjo bila ali postala nezmožna za delo iz



31

zdravstvenih vzrokov. Ta oseba prejema nadomestilo v breme zavoda za zaposlovanje enako

obdobje, kot to velja za delodajalca, po preteku tega časa pa iz sredstev obveznega

zdravstvenega zavarovanja.

3.7.3. Zakonske ureditve zdravstvenega absentizma v nekaterih evropskih državah

Na področju zdravstvenega absentizma obstajajo v Evropi različne pravne ureditve. Razlike

med državami so posledica različnih opredelitev področja zdravstvenega oziroma socialnega

zavarovanja, sistemskih opredelitev o pojmu zdravstveni absentizem in njegovem

pojmovanju. Zdravstveni absentizem je namreč mogoče opazovati kot kazalnik zdravstvenega

stanja aktivne populacije, lahko pa tudi kot kazalnik obsega začasne nesposobnosti delavcev

za delo v okviru zdravstvenega zavarovanja, socialnega zavarovanja, zavarovanja za čas

nezaposlenosti in zavarovanja zaradi invalidnosti. Različna so tudi kritja tega tveganja,

področja, kamor uvrščajo to začasno zadržanost, in opredelitve, kdo zagotavlja v tem času

delavcu socialno varnost. Prav zaradi teh razlik je težko pripraviti absolutno primerljivo analizo

ureditev po posameznih državah. V glavnem so v ureditvi absentizma razlike med državami z

Bismarkovim modelom zdravstvenega zavarovanja in državami z nacionalno zdravstveno

službo. V državah s sistemom zdravstvenega zavarovanja je zdravstveni absentizem eno

izmed področij tveganj, za katerega mora biti vsaka oseba zavarovana, tveganja pa se ločijo

po svoji naravi nastanka, vplivih in odgovornostih ter posledicah in jih krijejo v določenem delu

delodajalci in delojemalci (Lindgren L., 2003).

V državah z državno zdravstveno službo, kot npr. v skandinavskih državah, štejejo v

zdravstveni absentizem tudi odsotnost z dela zaradi porodniškega dopusta. V drugih državah

ni jasne meje med začasno in trajno odsotnostjo z dela zaradi bolezni oziroma poškodb in se

mešajo pravice iz zdravstvenega in invalidskega zavarovanja. Zato je primerjava ureditev in

statističnih kazalnikov o zdravstvenem absentizmu razumljiva le, če poznamo vse specifične

ureditve sistema socialnega oziroma zdravstvenega zavarovanja posamezne države. Zaradi

takšnega različnega pojmovanja zdravstvenega absentizma so tudi različni pristopi pri

njegovem urejanju. V državah “socialne blaginje” je to ena izmed socialnih pravic, ki jo

zagotavljata zaposlenim delodajalec in država iz proračunskih sredstev v obliki nadomestila

plače, po preteku določene dobe takšne odsotnosti z dela pa v obliki socialne pomoči, če

delavec nima lastnih sredstev za preživljanje. To socialno pomoč mu zagotavlja država iz

sredstev proračuna in v tem primeru sploh ne gre več za začasno odsotnost z dela zaradi

bolezni (zdravstveni absentizem) (Lindgren L., 2003).

Ob primerjavi ureditve področja zdravstvenega absentizma po posameznih državah ne

moremo mimo ugotovitve o tem, kakšni so tudi drugi ukrepi za njegovo obvladovanje. Med



32

temi so pomembni ukrepi ekonomske in socialne politike, skrbi za delovno okolje in varstva pri

delu, preventive za aktivno populacijo, motivacije delavcev itd. Vse to so ukrepi, za katere sta

pristojna država in posamezni delodajalec. V državah Evropske unije so na področju varstva

pri delu, predvsem pa obveznosti delodajalcev jasneje opredeljene in tudi spoštovane. Če je

drugače, so lahko delodajalci kaznovani oziroma nosijo posledice njihovega nespoštovanja.

Prav to spoštovanje ukrepov varstva pri delu je eden izmed pomembnih dejavnikov, ki vpliva

tudi na zdravstveni absentizem.

Za primerjavo ureditev področja zdravstvenega absentizma sem nekatere evropske države

razvrstila v dve skupini in sicer v prvo, ki vključuje države z Bismarkovim modelom

zdravstvenega zavarovanja, in v drugo, ki jo tvorijo države z državnim socialnim

zavarovanjem (ERR, 1997).

3.7.3.1. Države s sistemom zdravstvenega zavarovanj a, podobnim slovenskemu

1. Avstrija

Bolniške blagajne zagotavljajo zaposlenim nadomestila plač od 4. dne dalje, a največ za 78

tednov v celotnem trajanju. Začasna odsotnost z dela traja največ 24 tednov letno in se lahko

izjemoma podaljša še za nadaljnjih 13 tednov in sicer ob pojavu nove bolezni, ki je povzročila

začasno odsotnost z dela. Po izteku te dobe delavec nima pravice do nadomestila iz naslova

zdravstvenega zavarovanja. Če nima sredstev za preživljanje, lahko po določenih kriterijih

pridobi pravice iz socialnega zavarovanja. V času, ko delavec prejema nadomestilo plače od

bolniške blagajne, znaša ta 50 % zadnje plače za obdobje od 4. do 43. dne odsotnosti, od

tega dne dalje pa 60 % ali izjemoma nekoliko več, odvisno od števila družinskih članov,

vendar ne more preseči 75 % zadnje plače.

V Avstriji je dolžen plačevati nadomestilo za nego družinskega člana delodajalec, saj to ni

pravica iz zdravstvenega zavarovanja. Odsotnost z dela zaradi nege dovoli delavcu

delodajalec, ki mu za ta čas plačuje tudi nadomestilo plače. Pooblastila za ocenjevanje

začasne odsotnosti z dela imajo splošni zdravniki. Ti pa morajo vsako ugotovljeno začasno

odsotnost z dela (za vsakega delavca) še isti dan sporočiti kontrolnemu zdravniku deželne

bolniške blagajne. Ta lahko pokliče delavca na pregled ali preveri njegovo spoštovanje

zdravnikovih navodil že od prvega dne odsotnosti z dela. Vsaka ugotovitev o nespoštovanju

zdravnikovih navodil ali morda dejstvo, da ni hotel odpreti stanovanja, se konča s prekinitvijo

upravičene odsotnosti z dela in izgubo pravice do nadomestila, ne redko pa tudi zaposlitve

(HFA, 2006).



33

2. Belgija

Delavec, ki ni sposoben za delo zaradi bolezni, mora predložiti nadzornemu zdravniku

zdravstvenega zavarovanja zdravniško potrdilo zdravnika, ki ga zdravi. To mora storiti

najpozneje v 2 dneh od dneva, ko zaradi bolezni ni prišel na delo. Če pošlje potrdilo pozneje,

šteje upravičena odsotnost z dela od dne, ko ga je poslal, in od tega dne dalje prejema

nadomestilo. Na podlagi zdravniškega potrdila pripravi nadzorni zdravnik zdravstvenega

zavarovanja oceno trajanja začasne odsotnosti z dela. Ta zdravnik ima pravico zahtevati od

delavca, da pride k njemu na pregled.

V času odsotnosti z dela pripada delavcu nadomestilo plače v višini 60 % osnovne plače, ki jo

je imel pred boleznijo. Ne glede na to ne sme preseči določenega zneska. Če delavec tudi po

enoletni odsotnosti z dela za delo še vedno ni sposoben, prejema naprej nadomestilo iz

naslova invalidskega zavarovanja. Pravice do odsotnosti z dela zaradi bolezni in do

nadomestila imajo delavci pod določenimi pogoji. Tako je moral delavec delati najmanj 120

dni v zadnjih šestih mesecih pred nastankom začasne odsotnosti z dela. Zdravstvenemu

zavarovanju mora predložiti tudi dokazilo, da je njegov delodajalec zanj plačal prispevek za

zdravstveno zavarovanje. Nadaljnji pogoj je, da ima delavec ves čas odsotnosti z dela zaradi

bolezni status zavarovanca. Prav tako mora priti na kontrolni pregled, ki ga zahteva

zdravstveno zavarovanje. Če se na tak pregled ne odzove, izgubi pravico do nadomestila

(HFA, 2006).

3. Francija

Vsi zaposleni imajo pravico do nadomestila plače v času začasne odsotnosti z dela zaradi

bolezni. To nadomestilo jim zagotavlja zdravstveno zavarovanje za prvih šest mesecev

odsotnosti od dneva, ko so postali začasno nezmožni za delo, če izpolnjujejo nekatere

pogoje. Tako je pomembno število opravljenih ur na delovnem mestu v zadnjih 3 ali 12

mesecih ali pred nastopom bolezni oziroma znesek vplačanih prispevkov, ki ne sme biti nižji

od določenega limita. Prav tako morajo biti osebe, ki želijo prejemati nadomestilo plače,

obvezno zavarovane pri francoskih nosilcih zdravstvenega zavarovanja najmanj 12 mesecev

pred nastankom začasne odsotnosti z dela zaradi bolezni.

Nadomestilo plače za čas začasne odsotnosti z dela delavca znaša 50 % povprečne dnevne

plače v mesecu pred nastopom odsotnosti. Za prve tri dni odsotnosti delavec ne dobi

nadomestila. Ko delavec zboli, mora o tem nemudoma obvestiti svojega delodajalca. Prav



34

tako mora o tem v 48 urah obvestiti svojo zavarovalnico in priložiti zdravniško potrdilo o

začasni nesposobnosti za delo zaradi bolezni. Zdravnik mora na tem potrdilu navesti tudi

svoje predvidevanje o trajanju začasne zadržanosti od dela. Kopija tega potrdila s potrdilom

delodajalca o višini plače v zadnjem mesecu, ki jo mora poslati zavarovalnici, je podlaga za

obračun in izplačilo nadomestila iz zavarovanja (HFA – DB, 2006).

4. Nemčija

Če delavec zboli oziroma ni sposoben za delo, mu delodajalec izplačuje nadomestilo največ 6

tednov. Po tem času mu zagotavlja nadomestilo njegova bolniška blagajna. Pri tem je

dolžnost delavca, da o svoji nesposobnosti za delo takoj obvesti delodajalca in priloži

zdravniško mnenje o predvidenem trajanju začasne odsotnosti z dela. Delavca mora

pregledati njegov zdravnik najpozneje v treh dneh od nastopa bolezni. Zdravnik mora poslati

potrdilo o začasni odsotnosti zdela zaradi bolezni delavčevi bolniški blagajni, delavec pa

njegovo kopijo delodajalcu. Nadomestilo plače znaša okrog 80 % zadnje plače za redni

delovni čas, vendar ne more preseči zadnje plače delavca.

Nadomestila se izplačujejo le do določene omejene dobe. Zdravstveno zavarovanje ne plača

nadomestila za isto bolezen za daljšo dobo od 78 tednov v zadnjih treh letih, pri čemer je v to

dobo všteto tudi 6 tednov, za katere plačuje nadomestila delodajalec. Po treh letih je delavec

lahko začasno odsoten z dela pod posebnimi pogoji. V vsem tem času se mora delavec

odzvati vsakemu povabilu bolniške blagajne na pregled. V času odsotnosti z dela delavec ne

sme zapustiti države (Schneider S., Hauf C., 2005).

Med pravice do odsotnosti z dela sodi tudi pravica do nege družinskega člana in sicer otroka,

mlajšega od 12 let, vendar največ do 10 dni in če ni možnosti njegove nege zagotoviti znotraj

delavčeve družine (HFA, 2006).

3.7.3.2. Države, ki imajo podro čje zdravstvenega varstva urejeno v obliki državne

zdravstvene službe

1. Danska

Danska nima zdravstvenega zavarovanja, ampak ima uveden sistem državne zdravstvene

službe (NHS). Zato je temu ustrezno urejeno tudi področje odsotnosti z dela in pravice do

nadomestila. To namreč ni pravica iz zdravstvenega zavarovanja, ampak jo zagotavljata

delodajalec in socialno zavarovanje. Delavec je lahko odsoten z dela zaradi bolezni do enega



35

leta. Do 14 dni odsotnosti plača delavcu nadomestilo delodajalec, nato pa socialno

zavarovanje. Delavec prejema nadomestilo največ eno leto. Če je še vedno nesposoben za

delo, ne prejema več nadomestilo, ampak socialno pomoč.

2. Grčija

V Grčiji je odsotnosti z dela zaradi bolezni sestavni del zavarovanja za nezaposlenost. Vse

osebe, ki so redno zdravstveno zavarovane, imajo kritje tudi iz naslova nezaposlenosti. Za

prejemanje nadomestila morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, kot npr., da oseba ni sama

kriva za nezaposlenost, da je voljna sprejeti delo, da je starejša od 16 let in da je bila

zavarovana določeno dobo, preden je nehala delati itd. Nadomestilo za čas odsotnosti zdela

do 26 dni izplačuje delodajalec. Višina nadomestila znaša za prve 3 dni 50 % delavčeve

plače, za daljše odsotnosti pa 70 %. Po 26 dneh odsotnosti znaša nadomestilo za začasno

odsotnosti z dela v enaki višini kot za nezaposlenost, 40 % delavčeve plače iz časa, preden je

postal nesposoben za delo. Za vsakega družinskega člana se to nadomestilo lahko poveča za

10 %. Izplačuje ga zavarovanje za nezaposlenost (HFA – DB, 2006).

3. Irska

Na Irskem mora delavec sporočiti svojo nesposobnost za delo zaradi bolezni najpozneje v 7

dneh, ko so nastopili za to razlogi. Drugače izgubi pravico do nadomestila. Na Irskem pravico

do nadomestila ne zagotavlja zdravstveno zavarovanje, saj imajo uvedeno državno

zdravstveno službo. Zato zagotavlja zaposlenim nadomestilo plač socialno zavarovanje.

4. Norveška

Denarne dajatve za čas odsotnosti zdela so na Norveškem zagotovljene v višini 100 % plače

zadnjih 4 tednov pred nastopom odsotnosti z dela in sicer za 52 tednov. Prva tedna

zagotavlja nadomestilo delodajalec. Nadomestilo se ne izplača, če bi bilo nižje od določenega

zneska (okrog 10.500 NK). Delavec ima pravico izostati z dela do 10 dni za nego otroka.

Kratek povzetek ureditev področja zdravstvenega absentizma kaže na restriktiven odnos do

tega področja v večini opisanih držav. Ta se kaže v višini nadomestila, ki se razen izjem

(Norveška, Nemčija) giblje med 40 % in 70 % plače delavca. Z izjemo Norveške in Danske

nikjer ne more delavec opravičevati odsotnosti zdela zaradi bolezni brez zdravniškega

potrdila. Brez takšnega potrdila celo izgubi pravico do nadomestila. Poleg tega mora v

državah, v katerih imajo zdravstveno zavarovanje, delavec kadar koli priti na kontrolni pregled



36

k nadzornemu zdravniku, če ta to od njega zahteva. Pomembna je tudi ugotovitev, da je

trajanje začasne odsotnosti zdela, za katerega zagotavlja nadomestilo nosilec zdravstvenega

zavarovanja, časovno omejeno. Po izteku te omejene dobe prevzame izplačilo nadomestila

drugo zavarovanje (invalidsko ali socialno) ali pa prejema delavec le še socialno pomoč.

V skoraj vseh državah je trajanje odsotnosti z dela omejeno in se lahko podaljša le v

posameznih primerih "dolgotrajnega zdravljenja". Švedska kot izjema nima formalno

določenega trajanja, vendar se običajno bolniška po enem letu zaključi. Pri nas tako

imenovan porodniški dopust se v nekaterih državah vključuje med bolezensko odsotnosti z

dela, kar se odraža tudi na njihovih kazalnikih absentizma, predvsem pri deležu za

nadomestila v BDP. Poseben režim ima Švedska, kjer lahko starši izkoristijo 450 dni, za

katere se plača nadomestilo, za vsakega otroka, dokler ta ne dopolni 8 let. Sklenemo lahko,

da so ureditve odsotnosti z dela v evropskih državah bolj stroge v primerjavi z našo ureditvijo.

Pri nas ne poznamo čakalnih dni, višine nadomestil so nad evropskim povprečjem, trajanje

odsotnosti pa pri nas ni omejeno (OECD, 2005).



37

4. BOLEZNI MIŠIČNO-KOSTNEGA SISTEMA (MKS)

4.1. Epidemiologija bolezni MKS

Bolezni v odrasli dobi in v starostni dobi so precej odvisne tudi od razvoja telesa v dobi

odraščanja. Ritem in trajanje človeške rasti in njegovo dokončno višino določajo notranji

(genetski) in zunanji dejavniki. Notranji dejavniki npr. določajo, da so otroci visokih staršev

višji kot otroci majhnih staršev. Med zunanje dejavnike, ki vplivajo na rast, spadajo telesna

dejavnost, socialne in higienske razmere, podnebje. Od podnebnih razmer vpliva na rast

predvsem temperatura. V toplih predelih je rast precej hitrejša, spolna zrelost pa zgodnejša

kot v predelih z zmernim ali hladnim podnebjem. Od socialnih dejavnikov je za rast

najpomembnejša prehrana (Rajala U., Keinänen-Kiukaanniemi S., 1995).

Do desetega leta se z večanjem telesne višine sorazmerno povečuje tudi teža. Ko začnejo

dozorevati spolne celice, se začne telesna višina večati hitreje kot teža. To vidimo zlasti pri

dečkih, ki postanejo razmeroma presuhi za svojo višino. Nesorazmerje med telesno višino in

težo se postopoma manjša in popolnoma izgine, preden se rast konča.

Razvoj bolezni MKS je deloma pogojen tudi s telesno konstitucijo. Krestchmer je opisal tri

temeljne konstitucijske tipe. Za astenični tip je značilna premajhna telesna masa glede na

višino. Astenik tudi pri preobilni prehrani kopiči manj podkožnega maščevja. Ima tanek dolg

vrat in ozko glavo s štrlečim nosom, prsni koš je ozek. Kosti in mišice so vitke, prav tako

noge. Atletski tip se kaže z močnimi kostmi in masivnim mišičjem. Ramena so široka, noge

močne in grobe. Prsni koš je širok in lepo izbočen. Zgornja polovica trupa je razmeroma bolje

razvita kot spodnja. Za piknični tip je značilen velik obseg glave in trupa, slabo razviti in tanki

udi, debelo podkožno maščevje, posebno trebuh. Obraz in trup sta bolj ali manj okrogla.

Ramena so potisnjena naprej, prsni koš je kratek in izbočen s topim kotom pod žličko. Ti trije

temeljni konstitucijski tipi predstavljajo tri skrajnosti telesnega ustroja in jih zato v čisti obliki

vidimo le redko. Astenični tipi so bolj dovzetni za bolezni pljuč, atletski tipi bolj sklepov,

piknični tipi pa za bolezni srca in ožilja (Jin K., Sorock G.S., 2004).

Na bolezni gibal vpliva tudi telesna drža. Pravilna drža je taka razporeditev delov telesa, ki

zagotavlja dobro ravnovesje s kar najmanjšo obremenitvijo sklepov in mišic. Maso telesa nosi

okostje ob kar najmanjši pomoči mišic. Pri pravilni drži sta sprednja stran medenice in stegen

v ravni črti, hrbtenica pa ima štiri krivine: upognjenost navspred (lordoza) v vratnem in

ledvenem predelu ter upognjenost navzad (kifoza) v prsnem in trtičnem predelu. Prsni koš je



38

rahlo dvignjen navspred, ramena so v isti višini, lopatice so tesno ob prsnem košu in niso niti

preveč skupaj niti preveč razmaknjene. Glava je vzravnana, dlani so obrnjene k telesu.

Telesna drža je odsev osebnosti telesa, konstitucije, odvisna je od telesne zgradbe, poklica,

duševnega stanja, počutja in splošnega zdravja. Spreminja se z razpoloženjem (Kralj M.,

1999).

Najpogostejše bolezni gibal odrasle in starostne do be so:

• artroze sklepov;

• degenerativne spremembe medvretenčne ploščice hrbtenice in njene posledice

(spondiloza, spondilartroza, hernija disci, spinalna stenoza, sindrom vrat – roka);

• bolečine v ramenu, bolečine v komolcu;

• deformantne spremembe stopala.

Kar pri 70 % ljudi, starih 70 let, lahko z rentgenskim slikanjem ugotovimo degenerativne

spremembe na sklepih in hrbtenici, a le polovica od teh, pri katerih so jih ugotovili, ima težave

(Luttmann A., 2003).

Artroza sklepov

Beseda artroza je izraz za degenerativno bolezen zgornjih in spodnji udov, ki se pojavlja v

sklepih. Značilno je izginevanje sklepnega hrustanca, osteoskleroza in tvorba koščenih

izrastkov na robovih sklepnih teles, pojavi se deformacija sklepa. Artroza je ena

najpogostejših ortopedskih bolezni, stara toliko, kolikor je star človeški rod. Bolezen se

pojavlja enako pri ženskah in moških, vseh ras, socialnih razredov in klimatskih pasov. Po

podatkih iz domače literature ima več kot 17 % populacije degenerativne bolezni kolena.

Najpogosteje je prizadeto koleno, nato kolk, stopalo in skočni sklep.

Dejavniki, ki vplivajo na bolezen, so:

• motnje hormonskega ravnovesja

• dedna nagnjenost

• zunanji dejavniki

Artroze delimo na primarne, pri njih je vzrok neznan in se razvijajo na več sklepih, in na

sekundarne, pri katerih je vzrok običajno znan ter se razvijajo na enem sklepu. Pri primarnih

artrozah igra vlogo pri nastanku več dejavnikov: spol, starost, hormonske motnje, klimatske

razmere, prehrana, debelost, predvsem pa dednost. Znano je, da se bolezen javlja pogosteje

pri posameznih družinah in redkeje pri astenikih. Čezmerna telesna masa dodatno



39

obremenjuje sklepne hrustance. Najpogosteje so prizadeti sklepi spodnjih udov, na katere

deluje tudi največja teža. Artroza je pogostejša v hladnih predelih. Topla suha klima povzroča

manj izrazite težave, vlažna jih povečuje. Primarnih artroz je največ. Vzroki za sekundarne

artroze so mehanski dejavniki (anomalija sklepov, manjše ponavljajoče se poškodbe,

čezmerna obremenitev sklepov pri hudi telesni dejavnosti), vnetja, ohlapnost mehkih tkiv okoli

sklepov, nepravilna prehrana (Barnekow-Berkvist M., Hedberg G., 1998).

Artroza kolena

Od artroz kolena jih je 75 % primarnih, tj. brez znanega vzroka. Najpogostejši vzroki

sekundarnih pa so: iksate in oksaste noge, nezdravljene okvare meniskusov, odstranitev

meniskusa, dolgotrajna imobilizacija v mavčnem ovoju, ki poslabša prehranjenost sklepnega

hrustanca, prevelika telesna masa, preobremenitev kolena po amputaciji druge noge, različna

kronična vnetja, okvare sklepov po poškodbah (Fras Z., Zaletel-Kragelj L., 2004).

Klinična slika in potek artroze kolena sta odvisna od vzroka. Primarna artroza napreduje

počasi. V začetku so otrdelost in bolečine komaj opazne. Bolnik se mora po mirovanju, zlasti

zjutraj, ko vstane, nekako uteči, da težave izginejo. Najpogostejša pritožba v začetku bolezni

je, da sklep ni več tak, kot je bil nekoč. Bolečina nastopi precej pozneje. Bolnik čuti včasih

spremenjeno obliko kolena. Ni oteklo, pri gibanju pa čuti škripanje, predvsem pod pogačico.

Bolečine postanejo močnejše. Bolnik ima občutek, da so kite prekratke. Kolena ne more

popolnoma iztegniti. Boli ga zlasti pri hoji navzdol, včasih po vsem kolenu. Zadnje stegenske

mišice se krajšajo, pri gibanju močno škriplje v kolenu, koleno ostaja v upognjenem položaju.

Pravimo, da je prišlo do kontrakture. Bolijo zlasti skrajni gibi. Sledijo bolečine in občutljivost na

pritisk v okolici sklepa. Artroza kolena se pogosto začne v meni. Verjetno nekateri dejavniki, ki

se pojavijo v meni (zvečana telesna masa, krčne žile itd.), spremenijo prikrito artrozo v očitno.

Artroza in krčne žile se pogosto pojavljajo hkrati.

Glede artroze kolena je najboljše preprečevanje njenega nastanka. Iksaste in oksaste noge

pri otrocih in mladini niso samo lepotna napaka, ampak lahko pozneje povzročijo artrozo, če

se ne popravijo same od sebe. Zato moramo vse deformacije osi spodnjih udov nadzorovati

in, če je potrebno, operativno zdraviti. Prav tako moramo pravočasno zdraviti vse bolezni, ki

smo jih našteli med vzroki sekundarnih artroz. Bolnika moramo spodbuditi, da sam prispeva k

zmanjšanju prevelike telesne mase. Nastanek krčnih žil moramo preprečevati predvsem v

nosečnosti. Dolgotrajno zdravljenje krčnih žil z elastičnimi povoji slabša artrozo in povečuje

bolečine v kolenih. Pred morebitnimi operacijami kolenskega sklepa zaradi artroze je dobro

zdraviti krčne žile.



40

Bolnik z artrozo, ki napreduje, mora zmanjšati telesno dejavnost. Bolnemu kolenu je potrebno

prizanašati. Priporočamo razgibavanje v razbremenjenem položaju tako, da noga visi.

Svetujemo tudi plavanje in zmerno vožnjo s kolesom z visokim sedežem tako, da bolnik pri

vožnji kolena popolnoma izteguje. Pri razviti artrozi navadno zdravimo prizadeti sklep

konservativno s segrevanjem na razne načine (sončenje, blato, parafin, žvepleni obkladki,

vroč pesek, pepel, masaža, infrardeče ali kratkovalovno obsevanje), da se izboljša prekrvitev.

Če s konservativnimi metodami ne dosežemo uspeha, pride v poštev operativno zdravljenje.

Razdelimo ga v dve skupini: v prvo spadajo zgodnji posegi, s katerimi preprečujemo nastanek

ali napredovanje bolezni. V drugo skupino štejemo operacije, s katerimi pri že razviti artrozi

poskušamo zmanjšati predvsem bolečine. Z njimi artroze ne moremo ozdraviti, ampak samo

zmanjšamo težave. V zadnjem času se je pojavila tudi možnost nadomestitve celotnega

kolenskega sklepa s kolensko protezo. Zelo redko pa v novejšem času koleno operativno

zatrdimo (Herman S., 1999).

Artroza kolka

Artroza kolka se začne zelo počasi. Na začetku čuti bolnik na prizadetem kolku otrdelost in

napetost, hkrati se hitro utrudi. Postopno opazi, da občutek otrdelosti nastopi, kadar sklep dalj

časa miruje. Čez nekaj časa se simptomom pridruži bolečina. Nato se pojavi šepanje in

končno otrdelost sklepa. Sklep ni več tako sposoben kot prej in ne more več prenašati večjih

obremenitev. Sčasoma se razvije skrčenost mišic, ki kolk drži v upognjenem, navzven

obrnjenem položaju. Zmanjšana gibljivost je eden glavnih znakov artroze kolka.

Glavni vzrok za bolečine pri artrozi ni toliko okvara hrustanca kot skrčenost mišic in

občutljivost sklepnih ovojnic. Bolnik začne opažati, da ima težave pri obuvanju in zavezovanju

čevljev ali ko hoče postaviti stopalo prek kolena druge noge. Bolno nogo skuša čim manj

uporabljati. Pri hoji se naslanja predvsem na zdravo nogo, zato šepa. Vedno bolj šepa,

medenica postaja poševna, zato se lahko pojavijo bolečine tudi v hrbtenici. Do popolne

otrdelosti sklepa pa bolezen kljub temu ne pripelje.

Zanesljivo spoznamo bolezen z rentgensko sliko. Zdravljenje artroze kolka je težavno.

Okvarjenega hrustanca ni mogoče ozdraviti. Na voljo imamo veliko konservativnih in kirurških

metod, s katerimi lahko bolniku zmanjšamo ali popolnoma odstranimo težave. Pri zdravljenju

artroze kolka je zelo pomembno uravnavanje telesne mase. Zelo pomembno je, da kolk

ostane gibljiv, zato je potrebno vsakodnevno razgibavanje. Poleg plavanja svetujemo

kolesarjenje. Že v začetku bolezni in pozneje je koristno, da bolnik pri hoji uporablja



41

sprehajalno palico. Z njo razbremenjuje kolk. Artroza se v začetku lepo odziva na toploto,

masažo, kopeli in obsevanje, torej na sredstva, ki povečujejo prekrvavitev.

Prej ali slej je pri artrozi kolka potreben operativni poseg. Osteotomije (presekanje kosti)

omilijo ali odpravijo statične napake in izboljšajo drsnost sklepnih površin. Te operacije

delamo tudi preventivno, ker pravočasna operacija, zlasti pri mladih bolnikih, upočasni razvoj

artroze. V zadnjih letih pretežno operativno nadomestijo obrabljeni kolk s protezo (umetnim

sklepom). Več kot 90 % bolnikov je zadovoljnih z rezultatom. Operacija te vrste ima še eno

dobro stran: artroza se na umetnem sklepu ne more ponoviti (Komadina, 1999).

Bolezni stopal

Hoja je zapleteno dogajanje. Pri njej sodelujejo sklepi, mišice in kosti. Nadzorujejo jih živci, ki

omogočajo presojanje položaja telesa v prostoru in vodijo mišice. Rezultat vseh teh dogajanj

je korak, s katerim se premakne težišče telesa. Človek ne hodi samo z nogami, ampak z

vsem telesom, predvsem tudi z glavo. Na način hoje vplivajo številni dejavniki.

Slabotne osebe noge vlečejo, glavo in hrbet pa pripogibajo. Strojevodje lokomotiv in mornarji

("morske noge") hodijo z nekoliko skrčenimi koleni in razmaknjenimi nogami, ker so navajeni

loviti ravnotežje. Gorjanci hodijo po ravnem počasi, z dolgimi in težkimi koraki. Visoke pete in

ozka krila zmanjšajo korak. Čevlji z debelim in širokim podplatom korak podaljšajo.

Zelo pogosta težava, ki pripelje bolnika k zdravniku, je bolečina v stopalu. Stopalo ima od

vseh delov človeškega telesa najtežje delo. Nositi mora vso maso telesa, prenašati udarce pri

hoji, ko stopi pri vsakem koraku na trdo podlago. Obuvalo je včasih nepravilno oblikovano in

povzroča bolečine, ko pritiska na stopalo in ga stiska. Hodi po podlagi, ki je vedno trša. Zato

ni čudno, da je toliko bolezni in bolečin v stopalu.

Zelo je pomembna pravilna obutev. Naša tla in ceste so trde in neelastične, zato bi morali biti

vsaj čevlji mehki in prožni. Nepravilna obremenitev nog povzroči napačno držo in obremenitev

hrbtenice. Temu sledijo bolečine v križu. Čevlji morajo biti dovolj široki in dolgi, nogavice pa

prožne, da lahko migamo s prsti. Premalo miganja s prsti omejuje gibanje stopala. Včasih je

težko ugotoviti pravi vzrok težav, ker se bolečina ne pojavi v stopalu, ampak npr. v križu,

gibanje (krčenje in iztezanje) prstov je glavni mehanizem, ki potiska kri po venah iz stopala in

vsega spodnjega uda navzgor proti srcu.

Globoko bolečino v stopalu navadno povzročajo napete vezi in ovojnice, bolečino na pritisk pa

poškodovani ali vneti sklepi, redkeje slaba prekrvitev (ishemija). Povrhnja bolečina ima



42

največkrat vzrok v koži. Slabo prekrvitev v stopalih in mečih dokazuje odsotnost utripa na

hrbtu stopala in na notranji strani gležnja.

Kronična bolečina v sredini stopala je ena najpogostejših težav pri odraslih. Navadno nastane

zaradi ploskega stopala in sicer zaradi zmanjšanja gibljivosti v njegovih sklepih. Vezi, zdrave

ali bolne, vedno bolijo, če so dolgo raztegnjene (če npr. v vlaku iztegnemo noge na drug

sedež, podprte samo pod peto, se pojavi bolečina pod kolenom). Če je gibljivost zmanjšana

zaradi poškodbe ali bolezni, se začnejo vezi raztegovati, pojavi se bolečina. Gibljivo stopalo

skoraj nikoli ne boli, negibljivo pa pogosto in to ne glede na vzrok (stanje po zvinu, artroza,

skrčenje vezi). Zdravljenje: stopalni lok podpremo z vložkom, normalno gibljivost pa

dosežemo z nasilnim pasivnim in aktivnim razgibavanjem stopala. Prožnost hoje in normalna

funkcija stopala nista odvisni le od vzdolžnega, ampak tudi od prečnega loka, ki poteka pod

blazinicami prstov. Kratke stopalne mišice, ki ga vzdržujejo, niso pomembne le za arhitekturo

stopala, ampak tudi za vračanje krvi prek ven navzgor proti srcu. Zato oslabelost teh mišic ne

vodi le do vzdolžne in prečne ploskosti, ampak tudi do krčnih žil, oteklin itd. (Djomba J. K.,

2005).

Zelo pogosta je bolečina spredaj v stopalu. Zanjo je kriva njegova nepravilna obremenitev na

tem delu. K neustrezni porazdelitvi težnosti prispevajo nepravilno delovanje mišic, izmaličenje

stopala, poškodbe in nepravilna obutev. Medkostne mišice varujejo sklepe med stopalnicami

in prstnicami. Bolezen zdravimo v začetku s fizikalno terapijo, včasih je potreben mavčni

škorenj. Ko se glavne težave umirijo, skrbimo za vaje stopalnih mišic in primerne čevlje.

Najboljše zdravilo za stopalo je, če hodimo bosi (Porter JM., Gyi D.E., 2002).

Valgus nožnega palca (hallux valgus), tj. siljenje palca navznoter, je najpogostejše izmaličenje

stopala. V civiliziranih narodih ga ima 25 % do 30 % odraslega prebivalstva. Pogostejši je pri

ženskah. Večkrat ga imajo zaporedne generacije istih rodbin. K zdravniku pridejo bolniki, ki jih

moti lepotni videz palca ali bolečine. Pri že izmaličenem stopalu je potrebno nositi vložke po

meri. Priporočamo redne vaje za mišice stopale. Bolezen lahko odstranimo samo z operacijo.

Bolečina pod peto se pojavi pogosto v srednjih in v starejših letih. Nastane zaradi vnetja

podplatne (plantarne) ovojnice. Vzroka navadno ne najdemo. Bolečina je omejena na majhno

površino pod peto, največkrat na notranji strani, takoj pod točko največje obremenitve petnice.

Zdravljenje je včasih težavno in nehvaležno, pomagajo injekcije kortizona, pod petnico

dajemo vložke z odprtino nad bolečim mestom ali pa mehko blazinico.



43

Za preprečevanje bolečin v stopalih je potrebno skušati odpraviti deformacije stopala, paziti

na pravilno oblikovanje stopalnih lokov, vse poškodbe, zlasti vse zlome, pa anatomsko

oskrbeti.

Zelo je pomembna primerna obutev. Če so čevlji udobni, nam življenje in delo lajšajo, če niso,

nam ga na vsakem koraku grenijo. Predzgodovinski človek ni imel težav s stopali, ker je hodil

bos. Zdaj hodimo po trdih tleh, pogosto v neprimernih čevljih, ki preprečujejo normalni razvoj

stopala, krepitev stopalnih mišic in normalno dihanje kože. Ženski čevlji so navadno s

fiziološkega stališča slabši kot moški. Pri izbiri čevljev moramo dobro poznati svoje stopalo,

paziti moramo na morebitne deformacije, žulje, otiščance, otekline itd. Sprednji del stopala s

prsti bi moral ležati podobno kot zunaj čevlja. Preozek sprednji del prste stiska in potiska

palec in mezinec proti sredini. Srednji trije prsti pritiskajo na notranjo stran, se krčijo in se

začnejo drgniti ob čevelj. Na hrbtišču kazalca, sredinca in prstanca nastanejo vnetje, žulji in

otiščanci, na palcu pa se začne vraščati noht. Če neprimerno obutev nosimo več let, se prsti

izmaličijo in pozneje je potrebno kirurško zdravljenje. Tudi preširok ne sme biti sprednji del

čevlja. Tedaj se prednji del stopala in prsti preveč premikajo in pri tem udarjajo ob čevelj;

posledica so žulji, vnetje, vraščanje nohtov, nestabilna in negotova hoja. Ozki čevlji pritiskajo

tudi na žile in ovirajo krvni obtok, kar je zlasti pri starejših osebah in sladkornih bolnikih lahko

usodno. Peta je zelo pomembna za podpiranje mase telesa pri stanju in hoji.

Previsoke pete omejujejo gibljivost skočnih sklepov in rušijo ravnotežje. Če nosimo visoke

pete, moramo kolena, kolke in medenico zviti navspred, ledveni del moramo močneje vbočiti,

prsi potisniti navspred in dvigniti glavo. Za takšno pokvarjeno držo moramo neprestano

napenjati mišice hrbtenice, rok in nog, kar se pokaže z bolečinami v križu in deformacijo v

stopalu zaradi prevelike obremenitve. Pri ženskah in otrocih peta ne bi smela biti višja kot 8

do 15 mm, pri moških pa od 15 do 20 mm. Pri ženskah, ki več let nosijo čevlje z visokimi

petami, se mišice in vezi skrajšajo, zato jim čevlji z nizkimi petami povzročajo težave. Oblika

podplata mora biti prilagojena obliki stopala, njegova zoženost mora potekati skozi palec. Biti

mora iz dovolj prožnega materiala, da se lahko v prstih upogne v pravi kot. Če je podplat

pretrd, oslabijo stopalne mišice. Premehak pa tudi ne sme biti, še zlasti ne pri otroškem čevlju

(Porter JM., Gyi D.E., 2002).

Podplat, ki je usnjen, naj ne bo debelejši od 7 mm. Zgornji del čevlja naj bo iz mehkega usnja.

Za poletje priporočamo sandale, v katerih se noge manj potijo. Nov čevelj mora biti dovolj

velik in ni treba čakati, da se najprej uleže in šele potem postane udoben. Za daljšo hojo, tudi

po mestih in asfaltu, je zdaj na voljo širok izbor dobre športne obutve. Pri vzdolžno in prečno

ploskih stopalih ne smemo poleg fizikalne terapije odlašati z nabavo ustreznih ortopedskih

vložkov. Naj to velja tudi za otroke.



44

Bolezni zgornjih udov

Najpogostnejše težave na zgornjih udih so bolečine v rami in bolečine v komolcu. Ramenski

sklep je predvsem občutljiv pri športnem udejstvovanju ter tudi pri drugih opravilih. Bolečina v

ramenu lahko nastane nenadoma kot zelo močna akutna bolečina ali pa počasi potekajoča

kronična bolečina. Najpogostejša okvara v rami je t. i. utesnitveni sindrom. Nastane, če

povzročajo poškodbe ali vnetja natekanje mehkih delov, s čimer postane ozek prostor med

glavico nadlahtnice in lopatice pretesen. Razdelimo ga na več stadijev. V prvem so glavna

težava občasne bolečine na pritisk na sprednji strani ramena z občasnim izžarevanjem v

območje za ramenom. V drugem stadiju bolniki tožijo o bolečinah med aktivnostjo in po njej,

vendar jo še lahko opravljajo. Naslednji stadij je bolečina v mirovanju, predvsem ponoči.

Večinoma je potrebno kirurško zdravljenje (Devereux J. J., Buckle P. W., 1999).

Bolezni hrbtenice

Približno četrtina bolnikov, ki išče pomoč v ortopedskih ambulantah, toži o bolečinah v

hrbtenici. Gre za bolezen moderne dobe, čeprav je bila znana že zdavnaj. Spremembe

prizadenejo skoraj vsakega človeka, moški zbolevajo malo pogosteje, ženske pogosto tožijo o

težavah v vratu. Najhujše težave je pričakovati med 30. in 50. letom. Bolezen se rada

ponavlja, zato so bolniki zbegani in v stalnem strahu, kdaj jih bo zopet zagrabilo. Begajo od

enega zdravnika do drugega, jemljejo neštevilna sredstva zoper bolečine in za pomirjenje, ne

najdejo pa pomoči, ki bi odpravila težave za vedno (Vengust R., Antolič V., 1997).

Pri zdravljenju bolečin v hrbtenici smo priča velikem napredku, kljub temu pa opažamo, da

število bolnikov ne pada, temveč iz leta v leto raste. Vzrok iščemo v načinu življenja od

najzgodnejšega obdobja. Kdor svojega dojenčka polaga v mehko, ravna napačno. Temu

prištevamo tudi navado staršev, da svojega otroka čim prej spravijo na noge. Otroci, ki dolgo

plezajo po štirih, bodo verjetno imeli bolj zdravo hrbtenico kot tisti, ki zgodaj vstanejo. Ko

začne otrok hoditi, so zelo pomembni pravi čevlji. Nadaljnja okvara otroške hrbtenice lahko

nastane pri sedenju v nepravilni šolski klopi. Ploska, prenizka klop terja pripogibanje telesa, to

pa povzroči okrogel hrbet in napet vratni del hrbtenice. Druga pomanjkljivost v šolski dobi so

nesmiselno težke šolske torbe, ki jih otrok nosi v eni roki – hrbtenica je pri tem nagnjena na

eno stran. Napačnim obremenitvam bi se lahko neštetokrat izognili: izogniti bi se morali delu v

prisiljenem položaju; ne bi smeli ure in ure sedeti za volanom, ne da bi si vmes privoščili vsaj

deset minut počitka; ne bi smeli ure in ure sedeti za pisalno mizo, ne da bi se sprehodili vsake

toliko časa itd. (Andersson G. B. J., 1999).



45

Drža hrbtenice ni odvisna samo od gradnje, statičnih in dinamičnih obremenitev, ampak tudi

od psihe. Drža človeka zrcali človekovo osebnost, duševne lastnosti in njegovo moč. S tem se

da pojasniti, da psihične motnje lahko vodijo tudi k organskim motnjam medvretenčnih ploščic

in vse hrbtenice (Baebler B., 1999).

Obstajajo številni vzroki za bolečine v hrbtenici; zdaj menimo, da je več kot 90 % bolečin v

hrbtenici posledica sprememb na medvretenčnih ploščicah. Pravih ukrepov za preprečevanje

teh degeneracij ni. Nastanejo skoraj pri vsakem človeku. Po tridesetem letu starosti je le malo

hrbtenic, ki ne bi kazale znakov staranja. Premalo gibanja, prevelika telesna masa, prisilna

drža v nepravilnem ali dalj časa trajajočem istem položaju ter ležanje na nepravilni podlagi

pospešujejo degeneracijo (Andersson G. B. J.,1999).

Bolečina v križu je med boleznimi in poškodbami mišično-kostnega sistema v Sloveniji vodilni

vzrok za pregled v specialističnih ambulantah, najpogostejši vzrok za začasno odsotnost z

dela in glavni vzrok za rehabilitacijo (sl. 4). Zdravniško pomoč pri specialistu ortopedu

največkrat iščejo odrasli med 40. in 59. letom starosti, hospitalizirani pa so predvsem starejši

od 65 let (Popovič J., 1998).

Strategije NAN (National Action Network) Slovenije so:

� doseči zdravstveno vzgojo prebivalstva in izobraževanje pedagoškega kadra in

delodajalcev o preprečevanju okvar hrbtenice;

� zdravstvena vzgoja bolnikov z bolečinami v križu za spodbujanje spremembe

življenjskih navad (šola telesne aktivnosti);

� odprava arhitektonskih ovir za ovirane;

� izboljšati diagnostiko in terapijo v osnovni zdravstveni dejavnosti (splošne ambulante,

patronažna služba);

� v bolnišnicah izboljšati diagnostiko in zapisovanje diagnoz, ki so vzrok za bolečino v

hrbtu;

� izboljšati dostopnost do specialistične ortopedske dejavnosti v vseh delih Slovenije.



46

Slika 4. Število primerov za časne odsotnosti z dela zaradi bolezni in poškodb mi šično-kostnega

sistema po najpogostejših diagnozah, Slovenija, 199 9. (Vir: Zbirka podatkov za časne in trajne

odsotnosti z dela, IVZRS)

Preventivne ukrepe bi lahko razvrstili v dve skupin i:

� odstranitev vzrokov nepravilne obremenitve hrbtenice

� s krepitvijo mišic doseči njeno čim pravilnejšo obremenitev

Potrebno je upoštevati zdravstvene nasvete v zvezi z delom, odpraviti telesne nepravilnosti,

pri tem pa z ustrezno telesno dejavnostjo enakomerno krepiti mišice. Preprečevalni ukrepi za

razvoj degenerativnih sprememb so (Komadina R., 1999):

� Drža naj bo pravilna. Velik trebuh povzroči vbočenje ledvene hrbtenice.

� Pri sedenju se trudimo, da čim pravilneje sedimo, z dobro oporo naslonjala v

ledvenem in spodnjem prsnem delu hrbta.

� Čevlji naj bodo pravilne velikosti in oblike.

� Če je ena noga krajša, jo je potrebno podaljšati, bodisi s povišico ali operativno bodisi

daljšo nogo skrajšati.

� Posledica previsokih pet je prevelika ledvena vbočenost in s tem večji pritisk na

medvretenčne ploščice.

� Delovna površina naj bo v pravilni višini.

� Stol naj bo pravilno fiziološko oblikovan.

� Če moramo med delom segati po oddaljenih predmetih, naj bo stol vrtljiv, da se

obračamo s telesom v celoti.



47

� Če je delovna miza nizka, si pomagajmo s stolom.

� Da bi dosegli oddaljeni predmet, stopimo raje korak proti njemu, namesto da se

obračamo.

� Bremena je potrebno znati pravilno prenašati.

� Predmete s tal dvigujmo z dvigom iz počepa, ne z upogibom in izravnavo hrbtenice.

� Bolje je težke predmete prenašati na ramenih kot v roki.

� Težje breme porazdelimo v obe roki.

� Delo v nepravilni višini delovne površine utruja dosti bolj kot ob pravilni, zato naj bo

tudi višina pomivalnega korita in drugih delovnih površin prilagojena višini gospodinje.

� Pomembno je, da so predmeti, ki jih v kuhinji največkrat uporabljamo, razvrščeni v

ustrezni višini.

� Ročaj čistilnih predmetov in drugega orodja naj bo dovolj dolg, da bo čim manj dela v

upognjenem položaju.

Za preprečitev težav v hrbtenici je pomembno tudi ležanje na pravilni podlagi iz ustreznega

materiala. Pomembno je, da se ležišče oblikuje po telesu tako, da je pritisk po vsej hrbtenici

enakomeren. Tej zahtevi se še najbolj približa vodna postelja.

Za preprečitev težav s hrbtenico je pomembna telesna dejavnost, ki ohranja mišično moč. Pri

športu ne mislimo le na telesne, ampak tudi duševne in čustvene koristi. Za preprečevanje

težav v hrbtenici so primerni plavanje, ustrezna usmerjena telovadba, hoja, tek, kolesarjenje

in smučarski tek. Najenostavnejša, ki nas ohranjata v dobri telesni pripravljenosti, sta tek in v

zimskih mesecih tek na smučeh. Športi, ki jih glede hrbtenice ne priporočamo, so body

building, jahanje in dvigovanje uteži (Rok-Simon M., 2001).

4.2. Vzročni dejavniki za razvoj bolezni MKS

Akutne in kronične bolezni MKS nastanejo zaradi več vzrokov. Na njihov nastanek in razvoj

vplivajo genetski dejavniki, starost, fizikalni ter psihološki dejavniki delovnega in življenjskega

okolja. Pri pretežnem vplivu fizikalnih in psihosocialnih dejavnikov delovnega okolja v svetu

najpogosteje govorijo o boleznih, povezanih z delom, redkeje pa o sumih na poklicno bolezen

oziroma o poklicnih boleznih (Butz M., Plinske W., 1999, Eurostat 2004, EC 2003).

Poklicne mišično-kostne bolezni hrbtenice obsegajo prizadetost kosti, sklepov, mišic,

ligamentov, medvretenčnih ploščic in živčnih korenin, bodisi ločeno ali kombinirano. Lahko so

akutne ali kronične, pretežno z bolečino, mišično napetostjo in okvarjeno funkcijo.



48

Eurostat je v okviru projekta EODS (Evropska statistika poklicnih bolezni) zbral podatke o

priznanih primerih poklicnih bolezni v 12 državah Evropske skupnosti za leto 2001 (Eurostat

2004, EC 2003). V letu 2001 je bilo priznanih 31 945 novih primerov vseh bolezni. Stopnja

pojavnosti na 100 000 zaposlenih je višja med moškimi (48) kot med ženskami (22).

Tri najbolj pogoste poklicne bolezni so:

� bolezni MKS (35 %)

� kožne bolezni (14 %)

� bolezni dihal (14 %)

4.2.1. Fizikalni dejavniki delovnega okolja

Poklicne mišično-kostne bolezni vratne hrbtenice povzročajo pretežno naslednji fizikalni

dejavniki delovnega okolja:

� pogosto ponavljajoči se gibi v vratu in/ali v zgornjih udih in ramenih s posledično

obremenjenostjo vratu in ramen (zlasti mišice m. trapezius);

� delovanje sile bodisi kot zunanje breme ali mišična sila, izražena kot delež

maksimalne hotne kontrakcije prizadete mišice (praviloma mišica m. trapezius);

� patofiziološki mehanizmi prizadetosti mišic so preobremenjenost mišice m. trapezius

in obvretenčne muskulature vratu zaradi intenzivne obremenitve s posledično rupturo

mišičnih z-diskov in sproščanja metabolitov iz mišičnih vlaken, aktivacijo bolečinskih

receptorjev in edemom, sprememba kolagena v intenzivno obremenjeni in skrčeni

mišici, zmanjšanje krvnega obtoka v intenzivno dinamično obremenjeni mišici, katere

obremenjenost presega 10 % do 20 % maksimalne kotne kontrakcije. Čezmerna

izometrična mišična obremenjenost z zmanjšanim krvnim obtokom in prekrvljenimi

rdečimi vlakni privede do mišične bolečine. Dolgotrajna čezmerna izometrična mišična

obremenjenost povzroči metabolične motnje v tvorbi energetskih potencialov in

sproščanja mioglobina v plazmo (Hagberg M., 1984, Larsson S.E., 1990).

Poklicne mišično-kostne bolezni ledveno-križne hrbtenice povzročajo naslednji fizikalni

dejavniki delovnega okolja:

� težko fizično delo, pri katerem gre za veliko porabo energije oziroma v biomehanskem

smislu delo z veliko kompresivno obremenjenostjo hrbtenice (Marras W.S., 1995);



49

� ročno premeščanje bremen: dvigovanje, prenašanje, vlečenje, potiskanje;

� sklanjanje (naprej ali vstran) in rotacija trupa zunaj optimalnih sklepnih kotov, klečanje

in čepenje. Vibracije vsega telesa, ki se od izvora prenašajo na telo, običajno preko

hrbtenice, povzročajo utrujenost obvretenčne muskulature in ligamentov, sploščitev

medvretenčne ploščice, povečanje intradiskalnega pritiska zaradi kompresivne

obremenitve, rupturo površinskih struktur diska (anulus fibrosus), hernijo diskusa,

motnje v metabolizmu diska s posledično degeneracijo in mikrofrakture terminalnih

plošč telesc vretenc (Wilder D. G., 1996, Wickstrom B. O., 1994, EC 2002);

� prisilne drže z izometrično mišično obremenjenostjo (dolgotrajna stoja ali sedenje)

(Guo H. R., 2004).

4.2.2. Psihosocialni dejavniki delovnega okolja

Bolezni hrbtenice povzročajo naslednji najpogostejši psihosocialni dejavniki delovnega okolja

(Latza U., Kohlmann T., 2000):

� slaba organizacija dela;

� nezadovoljstvo z delom;

� občutek preobremenjenosti pri delu;

� monotono delo;

� slabi medosebni odnosi.

Obstajajo naslednji verjetni patofiziološki mehanizmi:

� psihosocialne zadeve lahko povzročijo povečano mišično napetost oziroma

biomehansko obremenjenost glede na delovne naloge;

� prav tako lahko psihosocialne zahteve povečajo dovzetnost delavca za mišično

skeletno simptomatiko;

� bolečinski sindrom, ki ga povzročijo fizikalni dejavniki, lahko sproži kronično disfunkcijo

živčnega sistema, ki kronificira bolečinski proces (kar povzroči, da postane bolečinski

proces stalen).

Včasih sprememba psihosocialnih zahtev, povezana s spremembami fizikalnih dejavnikov,

privede do biomehanskega stresa in mišično-skeletnih okvar (Sauter S. L., 1996, Ursin H.,

1988).

Fizikalni in psihosocialni dejavniki delovnega okolja najpogosteje povzročajo poklicne

mišično-kostne bolezni hrbtenice pri delavcih v gradbeništvu, avtomobilski industriji,



50

kmetijstvu, zdravstvu, administraciji, prometu, tekstilni in oblačilni industriji (Burdof A., 1991,

Boshuizen H. C., 1992, Wells N. R., 1998). Zaslediti jih je tudi pri športnikih, zlasti poklicnih.

4.3. Bolezni MKS kot vzrok za BS

Slovenska raziskava »Ocena povezanosti med gibalno/športno aktivnostjo in zdravjem pri

odraslih prebivalcih Slovenije«, ki je potekala v okviru projekta ciljno-raziskovalnega programa

Gibalna/športna aktivnost za zdravje, je pokazala, da imajo opazovanci, ki v svojem življenju

niso bili v prostem času nič gibalno/športno aktivni, v statistično značilno večjem odstotku

diagnosticirane bolezni gibal (36,9 %) kot tisti, ki so bili aktivni do 25 % svojega življenja (29,7

%) ali 25 % do 49 % svojega življenja (25,9 %). Pri tistih, ki so bili aktivni večji del svojega

življenja, se je odstotek zviševal (aktivni 50 % do 75 % svojega življenja: 27,5 %; aktivni 75 %

ali večji del svojega življenja: 30,4 %. To jasno kaže, da je redna zmerna telesna dejavnost v

prostem času zelo pomembna za preprečevanje nastanka te skupine bolezni.

Razširjenost bolezni MKS v Evropi

V Ukrajini se je zbolevnost zaradi bolezni gibal v zadnjih treh letih podvojila in je na drugem

mestu za cirkulatornimi boleznimi. Delež bolezni gibal je večji na delovnih mestih, kjer je

jakost vibracij in hrupa večja (Lobenko, A., Ignatijev, A., 2002).

V Nemčiji imajo bolečine v hrbtu v zaposleni populaciji 70-odstotno prevalenco in 40-odstotno

incidenco ter tako spadajo med najpomembnejše zdravstvene težave (Schneider, S., Hauf,

C., 2005).

Po podatkih latvijske raziskave vedenjskega sloga odraslih prebivalcev v letu 2000 je imelo v

zadnjem letu 17,3 % prebivalcev bolezni hrbtenice, pri čemer je več bolnikov med ženskami

kot pri moških. Več kot tretjina je v zadnjem mesecu navajala bolečine v hrbtu, bolečine v

predelu vratu in ramen pa je navajalo 15,1 % moških in 28,1 % žensk (Pudule, I. Grinberga,

D., 2001).

Podobna raziskava v Litvi je pokazala, da je imelo v zadnjem letu 15,1 % prebivalcev bolezni

hrbtenice, od tega manj moških kot žensk. Tudi bolečine v sklepih, hrbtu in vratu oziroma

ramenih v zadnjem mesecu je navajalo več žensk kot moških (Grabauskas, V., 2001).



51

Na Finskem je tovrstna raziskava pokazala, da je imelo v zadnjem letu 11,7 % prebivalcev

bolezni hrbtenice, od tega več moških kot žensk. Bolečine v sklepih ali hrbtu v zadnjem

mesecu je navajalo več žensk kot moških. Izstopa podatek, da pri ženskah največ bolečin v

hrbtu (44,6 %) navajajo pripadnice starostne skupine 15 do 24 let (Helakorpi, S., Patja, K.,

Prattala, R:, 2001).



52

5. METODE DELA

Kazalniki BS se računajo na različne načine, ki se med seboj razlikujejo glede na uporabljene

podatke. Pri pripravi primerjalnih analiz uporabljamo isto metodologijo za tiste kazalnike, ki jih

primerjamo.

Razlike med načini izračunavanja kazalnikov so naslednje:

- Socialnomedicinska analiza (Zavod za zdravstveno varstvo (ZZV)/Inštitut za varovanje

zdravja RS (IVZ RS)) upošteva koledarske dneve – to so vsi dnevi v letu, vključno z

nedeljami in prazniki (praviloma 365 dni);

- Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) za svoje analize proučuje samo

izgubljene delovne dneve koledarskega leta brez nedelj, kar znaša 312 ali 313 dni.

Pri raziskavi bo uporabiljena metoda, ki jo uporablja IVZ RS oziroma ZZV. Po tej metodi

bodo izračunani naslednji parametri:

� Odstotek BS (% BS) je odstotek izgubljenih koledarskih dni v enem letu na

enega zaposlenega delavca

% BS = št. izgubljenih koledarskih dni x 100/ št. zaposlenih x 365

� Indeks onesposabljanja (IO) je povprečno število izgubljenih koledarskih dni na

enega zaposlenega delavca

IO = št. izgubljenih koledarskih dni/ število zaposlenih

� Indeks frekvence (IF) je število primerov zadržanosti z dela na 100 zaposlenih

delavcev ne glede na dolžino odsotnosti

IF = št. primerov x 100/ število zaposlenih delavcev

� Resnost (R) je povprečno število izgubljenih koledarskih dni na eno odsotnost

z dela in pove povprečno trajanje ene začasne zadržanosti z dela in se izraža

v dnevih

R = št. izgubljenih koledarskih dni/ število primerov

Za izračun korelacij bo uporabiljen Pearsonov koeficient korelacije, ki meri linearno odvisnost

med dvostransko odvisnima pojavoma X in Y. Zapišemo ga na naslednji način:



53

kjer je zx z - vrednost spremenljivke X; zy z - vrednost spremenljivke Y; N pa število vseh

statističnih enot.

ali

kjer je Cxy kovarianca; σx standardni odklon spremenljivke X; σy pa standardni odklon

spremenljivke Y.

Dobljeni rezultat je eden izmed kvadratnih korenov (bodisi pozitiven bodisi negativen)

koeficienta determinacije rxy2, ki je razmerje med pojasnjeno varianco in skupno varianco:

kjer je Y dejanska vrednost dane spremenljivke Y; Y' pa predvidena vrednost iste

spremenljivke Y ob znani korelaciji med X in Y ter vrednosti X.

Pogoj za računanje tega koeficienta je linearna odvisnost obeh vpletenih spremenljivk.

Vrednost Pearsonovega koeficienta korelacije se lahko nahaja med vrednostima -1 in 1. Tako

vrednost -1 predstavlja popolno negativno povezanost spremenljivk, pri čemer je na grafu

odvisnosti videti le ravno črto, ki z naraščajočo neodvisno spremenljivko potuje navzdol;

obratno vrednost 1 pomeni popolno pozitivno povezanost in navzgor usmerjeno črto na grafu.

V praktičnem preizkušanju odvisnosti in uporabni statistiki je skoraj nemogoče izračunati

popolno (funkcijsko) odvisnost -1 ali 1, saj na posamezno odvisno spremenljivko vpliva

praviloma več dejavnikov, med njimi tudi slučajni vplivi. Pearsonov koeficient 0 označuje

ničelni vpliv ene spremenljivke na drugo.

Grafi, v katerih ločeno nastopata oba spola, bodo oblikovani tako, da so obdelani podatki

prikazani predvsem s puodarkom na parametre pri ženski populaciji.

V kolikor je vrednost r nad 0,75 menimo, da je korelacija visoka oziroma povezanost

opazovanih spremeljivk dovolj visoka, da iz nje sklepamo na močno povezavo obeh

spremenljivk.



54

6. UGOTAVLJANJE POVEZAV MED BS IN BOLEZNIMI MKS

6.1. Razlogi za BS v letih 2002 do 2006

V obravnavanem obdobju je najpogostejši razlog za bolniški stalež in s tem tudi najvišji % BS

zaradi bolezni (skupaj najvišje v letu 2004 – 3,446 % pri ženskah, najvišji v letu 2005 – 4,364

%, moški v letu 2004 – 2,721 %). Boleznim kot naslednji najpogostejši razlog sledijo

poškodbe izven dela pri obeh spolih (skupaj najvišji 2003 – 0,725 %, pri ženskah najvišji v letu

2002 – 0,467 % pri moških pa 0,903 % v letu 2003). Pri ženskah sledi nega družinskega

člana od 7 do 15 dni, pri moških pa so najpogostejše zastopane poškodbe pri delu (Graf 1).

IF je pri vseh obravnavanih letih najvišji zaradi bolezni (skupno najvišji v letu 2005 – 65,79,

prav tako pri obeh spolih je najvišji v letu 2005 (ženske – 81,57, moški – 53,08). Tudi pri IF

sledi nega družinskega člana od 7 do 15 dni (najvišji IF v letu 2003 – 13,67), ki je razumljivo

izrazitejša pri ženskah (najvišji prav tako v letu 2003 – 25,56). Pri moških so na drugem mestu

poškodbe izven dela (IF najvišji v letu 2003 – 11,13), sledijo pri moških poškodbe pri delu

(2003 – 5,70). Pri ženskah je na tretjem mestu še en zanimiv razlog za visok bolniški stalež in

sicer spremstvo (skupno in po spolu največ v letu 2004 – 4,36, ženske – 6,31, moški – 4,36)

(Graf 2).

Resnost je v posameznih leti zelo razpršena po posameznih vzrokih za BS, zato je težko

opredeliti najpomembnejši razlog. Kljub temu pa lahko trdimo, da je povprečno v vseh

obravnavanih letih pri obeh spolih največji R zaradi poškodb iz 18. člena. Pri ženskah

izstopata leti 2002 z R – 162,50 in 2004 – 137,00 ter pri moških 2003 z R – 99,67. Pri obeh

spolih izstopa najvišji R zaradi poklicnih bolezni v letu 2006 (78,33), najnižji pa v letu 2004

(36,55). Sledi še transplantacija, najvišja v letu 2003, kar 46,37 in poškodbe po tretji osebi, ki

so največje v letu 2006 (40,20) (Graf 3).

Iz navedenega sledi, da je glede na % BS in IF najpogostejši razlog za BS bolezen, za

dolžino BS pa so najpogostejši vzrok poškodbe po 18. členu in poklicne bolezni.



55

Graf 1: % BS glede na razlog v letih 2002 do 2006

3,348

0,706

0,002

0,417

0,028

0,189

0,000

0,001

0,013

0,000

0,001

3,402

0,725

0,001

0,429

0,039

0,208

0,000

0,001

0,013

0,000

0,000

3,446

0,644

0,001

0,427

0,126

0,178

0,000

0,001

0,014

0,000

0,001

3,421

0,610

0,001

0,379

0,104

0,175

0,000

0,001

0,014

0,000

0,000

2,973

0,589

0,001

0,359

0,114

0,151

0,000

0,001

0,014

0,000

0,000

0,000 0,500 1,000 1,500 2,000 2,500 3,000 3,500 4,000

01. Bolezen

02. Pošk. izven dela

03. Poklicna bolez.

04. Pošk. pri delu

05. Pošk. po 3. os

06. Nega do 7/15 dni

07. Transplantacija

08. Izolacija

09. Spremstvo

10. Uspos. za rehab.

11. Pošk. iz 18. čl.

Nerazvrščeno

Raz

log

boln

iške

ga s

tale

ža

% bolniškega staleža (vsi)

2002

20032004

20052006



56

Graf 2: IF glede na razlog v letih 2002 do 2006

62,03

8,47

0,01

4,26

0,28

13,14

0,00

0,01

4,23

0,01

0,00

63,92

8,61

0,01

4,34

0,40

13,67

0,00

0,01

4,18

0,01

0,00

62,41

7,56

0,01

4,24

1,23

12,64

0,00

0,01

4,36

0,01

0,00

65,79

7,07

0,01

3,78

0,97

12,87

0,00

0,01

4,28

0,00

0,00

55,38

7,10

0,01

3,66

1,03

10,74

0,00

0,01

3,93

0,01

0,00

0,00 10,00 20,00 30,00 40,00 50,00 60,00 70,00

01. Bolezen


03. Poklicna bolez.

04. Pošk. pri delu

05. Pošk. po 3. os


07. Transplantacija

08. Izolacija

09. Spremstvo



Nerazvrščeno

Raz

log

boln

iške

ga s

tale

ža

Indeks frekvence (vsi)

2002

20032004

20052006



57

Graf 3: R glede na razlog v letih 2002 do 2006

19,70

30,45

51,72

35,68

36,43

5,24

14,86

61,42

1,12

9,86

70,00

19,43

30,75

41,84

36,10

35,39

5,55

46,37

33,69

1,18

9,29

72,22

20,16

31,09

36,55

36,76

37,34

5,16

21,92

42,03

1,16

13,27

90,82

18,98

31,51

44,51

36,63

38,94

4,96

25,06

37,81

1,21

10,11

51,38

19,60

30,26

78,33

35,80

40,20

5,12

14,96

39,93

1,32

10,98

40,50

0,00 10,00 20,00 30,00 40,00 50,00 60,00 70,00 80,00 90,00 100,00

01. Bolezen


03. Poklicna bolez.

04. Pošk. pri delu

05. Pošk. po 3. os


07. Transplantacija

08. Izolacija

09. Spremstvo



Nerazvrščeno

Raz

log

boln

iške

ga s

tale

ža

Resnost (vsi)

2002

20032004

20052006



58

6.2. Ugotavljanje povezav med BS in boleznimi MKS , izveden na

najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10, ki so vzrok za BS

v celotni populaciji v letih od 2002 do 20 06

Odstotek BS je generalno pri celotni populaciji v vseh obravnavanih letih najvišji zaradi

bolezni MKS (skupina 13). Primerjava med leti nam pokaže, da je bil največji odstotek zaradi

bolezni MKS v letu 2002 in 2004 (0,91 % ali 19,36 % vsega BS v letu 2002 in 18,80 % vsega

BS v letu 2004), najmanjši pa v letu 2006 (0,80 % ali 19,04 % vsega BS). Poškodbe in

zastrupitve zunaj dela so druga najpogostejša skupina z 0,70 % v letu 2006 do 0,77 % v letu

2004. Sledita zelo izenačeni skupini in sicer poškodbe in zastrupitve pri delu, od 0,36 % v letu

2006 do 0,43 % v letu 2003, ter bolezni dihal, od 0,30 % v letu 2006 do 0,42 % v letu 2005.

Na petem mestu so duševne in vedenjske motnje (skupina 5), od 0,29 % v letu 2006 do 0,37

% v letu 2004 (Graf 4).

Graf 4: % BS v letih od 2002 do 2006 pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10

0

0,1

0,2

0,3

0,4

0,5

0,6

0,7

0,8

0,9

1

13. Bol. mišičnokos.sist. in vez. tkiva

20. Poškodbe inzastrupitve izven dela

19. Poškodbe inzastrupitve pri delu

10. Bolezni dihal 5. Duševne invedenjske motnje

Skupina bolezni (MKB)

% B

S

2002 2003 2004 2005 2006

IF je v vseh obravnavanih letih najvišji zaradi bolezni dihal (skupina 10) in sicer od najmanj

12,8 v letu 2006 do največ 18,37 v letu 2005. Temu sledijo bolezni MKS, od 10,4 v letu 2006

do 12,0 v letu 2002, ter poškodbe in zastrupitve zunaj dela od 8,1 v letu 2006 do 8,99 v letu

2002. Bistveno nižji je pri poškodbah in zastrupitvah pri delu, od 3,7 v letu 2006 do 4,33 v letu

2003, in duševnih in vedenjskih motnjah, od 2,4 v letu 2006 do 2,77 v letu 2002 (Graf 5).



59

Graf 5: IF v letih od 2002 do 2006 pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10

0,00

2,00

4,00

6,00

8,00

10,00

12,00

14,00

16,00

18,00

20,00






Inde

ks fr

ekve

nce

(IF)

2002 2003 2004 2005 2006

R je med primerjalnimi skupinami bolezni največji pri duševnih in vedenjskih motnjah in sicer

od 44,3 v letu 2006 do 52,9 v letu 2004. Sledijo poškodbe in zastrupitve pri delu, od 35,7 v

letu 2002 do 36,6 v letu 2005. Na tretjem mestu so poškodbe in zastrupitve pri delu, od 35,7 v

letu 2002 do 36,6 v letu 2005, sledijo poškodbe in zastrupitve zunaj dela, od 30,6 v letu 2002

do 32,3 v letu 2005, ter bolezni dihal, od 8,4 v letu 2006 do 8,80 v letu 2002 (Graf 6).

Graf 6: R v letih od 2002 do 2006 pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10

0,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00






Res

nost

2002 2003 2004 2005 2006



60

6.3. Primerjava ugotovljenih povezav med BS in bole znimi MKS

pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-1 0, ki so vzrok za BS

v populaciji do 19 let, v letih od 2002 do 2006

V populaciji do 19 let je najvišji odstotek BS v vseh letih zaradi poškodb in zastrupitev zunaj

dela (skupina 20), od 0,49 % BS v letu 2006 do 0,69 % BS v letu 2004. Temu sledijo

poškodbe in zastrupitve pri delu od najmanj 0,30 % v letu 2006 do največ 0,46 % v letu 2003.

Na tretjem mestu so bolezni dihal od najmanj 0,22 % v letu 2006 do največ 0,32 % v letu

2004. Najnižji med primerjanimi skupinami je odstotek zaradi nosečnosti, poroda in

poporodnega obdobja (Graf 7).

IF je v primerjalni skupini do 19 let in primerjanih skupinah po MKB-10 najvišji pri boleznih

dihal, od 13,42 v letu 2006 do 19,6 v letu 2004. Temu sledijo poškodbe in zastrupitve zunaj

dela, od 11,37 v letu 2002 do 14,58 v letu 2003, nekatere infekcijske in parazitske bolezni, od

6,98 v letu 2003 do 9,80 v letu 2005, ter poškodbe in zastrupitve pri delu, od 5,39 v letu 2006

do 7,84 v letu 2003. Najnižji je med primerjanimi skupinami bolezni pri nosečnosti, porodu in

poporodnem obdobju (Graf 8).

R je največji pri nosečnosti, porodu in poporodnem obdobju, od 20,4 v letu 2006 do 65,2 v

letu 2002. Sledijo poškodbe in zastrupitve pri delu, od 17,81 v letu 2004 do 21,53 v letu 2003,

poškodbe in zastrupitve zunaj dela, od 15,10 v letu 2005 do 17,73 v letu 2002, ter bolezni

dihal, od 5,88 v letu 2002 do 6,65 v letu 2003. Najmanjši med primerjanimi skupinami je pri

nekaterih infekcijskih in parazitskih boleznih (Graf 9)



61

Graf 7: Odstotek BS v populaciji do 19 let pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10

0

0,1

0,2

0,3

0,4

0,5

0,6

0,7

0,8



10. Bolezni dihal 1. Nekatere inf. inparaz. bolezni

15. Nosečnost, porodin popor. obdobje


% B

S (

do 1

9 le

t)

2002 2003 2004 2005 2006

Graf 8: IF v populaciji do 19 let pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10

0,00

5,00

10,00

15,00

20,00

25,00




15. Nosečnost, porod inpopor. obdobje


Inde

ks fr

ekve

nce

(IF) (

do 1

9 le

t)

2002 2003 2004 2005 2006



62

Graf 9: R v populaciji do 19 let pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10

0,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00

70,00




15. Nosečnost, porodin popor. obdobje


Res

nost

(do

19 le

t)

2002 2003 2004 2005 2006

V najmlajši populaciji zaposlenih v gospodarskih panogah, stari do 19 let, seveda splošno

oblikovani model za celotno populacijo zaradi narave bolezni MKS in njenega pojavljanja v

starejši populaciji absolutno ne zdrži.

Ugotovitev ne preseneča, saj je ta populacija še neizrabljena, ima tudi kratko trajanje

obremenitev, ki do bolezni MKS privedejo, poleg tega pa so v tej populaciji normalne druge

skupine bolezni, ki so značilne za mlade (poškodbe in zastrupitve zunaj dela in pri delu –

neizkušenost, nepozornost …) ter pri ženskah nosečnost, porod in poporodno obdobje. Tudi

skupni odstotek BS je v primerjavi z drugimi starostnimi skupinami nižji.



63



v populaciji od 20 do 44 let, v letih od 20 02 do 2006

Odstotek BS v starostni skupini od 20 do 44 let je pri izbranih skupinah bolezni po MKB-10

najvišji zaradi poškodb in zastrupitev zunaj dela. Od proučevanih let je najnižji v letu 2006

(0,68 % ali 19,21 % vsega BS) in najvišji v letu 2003 (0,77 % ali 18,46 % vsega BS). Na

drugem mestu so v vseh opazovanih letih bolezni MKS (od 0,45 % v letu 2006 do 0,54 % v

letu 2002). Sledijo poškodbe in zastrupitve pri delu, od 0,34 % v letu 2006 do 0,41 % v letih

2003 in 2004, nosečnost, porod in poporodno obdobje, od 0,39 % v letih 2002 in 2006 do 0,42

% v letu 2004, ter bolezni dihal, od 0,29 % v letu 2006 do 0,41 % v letu 2005. Najnižji BS med

primerjanimi skupinami bolezni je bil zaradi duševnih in vedenjskih motenj in sicer najnižji v

letu 2006 (0,19 %) in najvišji v letu 2003 (0,26 %) (Graf 10).

IF je med primerjanimi skupinami bolezni v populaciji 20 do 44 let povprečno v vseh letih

najvišji zaradi nege in sicer najvišji v letu 2003 (19,55) in najnižji v letu 2006 (16,01). Temu

sledijo bolezni dihal, od 20,00 v letu 2005 do 14,42 v letu 2006, poškodbe in zastrupitve

zunaj dela, od 9,82 v letu 2003 do 8,70 v letu 2005, bolezni MKS, od 8,94 v letu 2002 do 7,61

v letu 2006. Nekoliko nižji je pri skupini bolezni duševnih in telesnih motenj in nosečnosti,

poroda in poporodnega obdobja (Graf 11).

R izstopa v vseh letih v skupini nosečnost, porod in poporodno obdobje. Najdaljša odsotnost z

dela je v letu 2003 (71,33), najkrajša pa v letu 2006 (65,39). Na drugem mestu sledijo

duševne in vedenjske motnje, od 34,84 v letu 2006 do 42,99 v letu 2003, na tretjem poškodbe

in zastrupitve pri delu, od 31,90 v letu 2005 do 32,58 v letu 2004, sledijo poškodbe in

zastrupitve zunaj dela ter bolezni MKS. Najmanjša resnost oziroma najkrajša odsotnost med

primerjanimi skupinami bolezni je v negi in sicer najkrajša v letu 2006 (6,99) in najdaljša v letu

2002 (7,55) (Graf 12).

V tej starostni skupini prevladuje mlada populacija, za katero je še vedno značilno večje

število poškodb in zastrupitev zunaj dela in pri delu. Glede na IF prevladuje nega, pri resnosti

pa glede na dolžino BS skupina nosečnost, porod in poporodno obdobje.



64

Eurostat v svoji publikaciji iz leta 2004 še posebej navaja, da delovne izkušnje z leti naraščajo

in da mladost delavcev pomembno vpliva na tvegano obnašanje pri delu in zunaj njega. To se

izraža predvsem v številu poškodb in zastrupitev zunaj dela in pri delu (Eurostat, 2004).

Graf 10: % BS v populaciji od 20 do 44 let pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10

0

0,1

0,2

0,3

0,4

0,5

0,6

0,7

0,8

0,9

20. Poškodbe inzastrupitve izven

dela

13. Bol.mišičnokos.sist. in vez.

tkiva

19. Poškodbe inzastrupitve pri

delu

15. Nosečnost,porod in popor.

obdobje

10. Boleznidihal

22. Nega 5. Duševne invedenjske

motnje


% B

S (

20 d

o 44

let)

2002 2003 2004 2005 2006

Graf 11: IF v populaciji od 20 do 44 let pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10

0,00

5,00

10,00

15,00

20,00

25,00


dela

13. Bol.mišičnokos.

sist. in vez. tkiva


delu


obdobje

10. Bolezni dihal 22. Nega 5. Duševne invedenjske

motnje


Inde

ks fr

ekve

nce

(IF) (

20 d

o 44

let)

2002 2003 2004 2005 2006



65

Graf 12: R v populaciji od 20 do 44 let pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10

0,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00

70,00

80,00

20. Poškodbein zastrupitve

izven dela


tkiva


pri delu


obdobje

10. Boleznidihal

22. Nega 5. Duševne invedenjske

motnje


Res

nost

(20

do

44 le

t)

2002 2003 2004 2005 2006

Populacija, stara od 20 do 44 let, se že zelo približa modelu, ki velja za celotno populacijo, ki

je prikazan v začetku tega poglavja. Tako so po odstotku BS bolezni MKS že na drugem

mestu, takoj za poškodbami in zastrupitvami zunaj dela, katerih vzroki so identični naštetim v

prejšnjem podpoglavju.

Zaskrbljujoč je pojav duševnih in vedenjskih motenj pri mlajših delavcih. Ti imajo pogosto

nizko izobrazbo, opravljajo pa dela, ki so malo vrednotena in slabo plačana ter potekajo v

slabih delovnih razmerah. Mnogi mladi imajo le začasne pogodbe o zaposlitvi ter opravljajo

težko fizično delo (Vuori, J., Kivisto, S., 2004).



66



v populaciji od 45 do 64 let, v letih od 20 02 do 2006

V starostni skupini od 45 do 64 let je pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10 najvišji

odstotek BS zaradi bolezni MKS. Od proučevanih let je najnižji v letu 2006 (1,44 % ali 26,47

% vsega BS) in najvišji v letu 2002 (1,70 % ali 27,69 % vsega BS). Poškodbe in zastrupitve

zunaj dela predstavljajo tudi v tej starostni skupini velik problem (od 0,73 % v letu 2002 do

0,80 % v letu 2004) in glede na dejstvo bi bilo potrebno tudi s tega vidika sprejeti ukrepe v

celotni populaciji. Duševne in vedenjske motne (od 0,47 % v letu 2006 do 0,61 % v letu 2004)

in bolezni obtočil (od 0,45 % v letu 2006 do 0,58 % v letu 2004) so v tej starostni skupini zelo

zastopane. Najnižji BS med primerjanimi skupinami bolezni je bil zaradi bolezni dihal in sicer

najnižji v letu 2006 (0,31 % ali 5,70 % vsega BS) in najvišji v letu 2005 (0,45 % ali 7,25 %

vsega BS) (Graf 13).

IF je med primerjanimi skupinami bolezni v tej starostni populaciji v vseh letih najvišji zaradi

bolezni MKS, pri tem najvišji v letu 2002 (18,78) in najnižji v letu 2006 (15,69). Na drugem

mestu so v vseh letih kar pogosto zastopane bolezni dihal, od 9,88 v letu 2006 do 15,30 v

letu 2005. Temu sledijo poškodbe in zastrupitve zunaj dela, od 6,70 v letu 2005 do 7,23 v letu

2003, bolezni obtočil, od 3,49 v letu 2006 do 4,31 v letu 2002, ter poškodbe in zastrupitve pri

delu, od 3,49 v letu 2006 do 3,86 v letu 2003. Najnižji je zaradi neoplazem, od najmanj 1,53 v

letu 2002 do največ 1,62 v letu 2004 (Graf 14).

Najdaljša odsotnost z dela v vseh letih je v skupini bolezni neoplazme in sicer je največji v

letu 2004 (99,71), najmanjši pa v letu 2002 (83,63). Na drugem mestu sledijo duševne in

vedenjske motnje, od 55,16 v letu 2006 do 65,68 v letu 2004, tem pa bolezni obtočil, od 46,27

v letu 2002 do 55,52 v letu 2004, poškodbe in zastrupitve pri delu, od 43,97 v letu 2006 do

47,50 v letu 2004, poškodbe in zastrupitve zunaj dela, od 38,15 v letu 2002 do 40,98 v letu

2004, ter bolezni MKS, od 32,99 v letu 2002 do 35,72 v letu 2004. Najmanjša resnost je pri

boleznih dihal (Graf 15).



67

Graf 13: % BS v populaciji od 45 do 64 let pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10

0

0,2

0,4

0,6

0,8

1

1,2

1,4

1,6

1,8


tkiva


izven dela

5. Duševne invedenjske

motnje

9. Bolezniobtočil


pri delu

10. Boleznidihal

2. Neoplazme


% B

S (

45 d

o 64

let)

2002 2003 2004 2005 2006

Graf 14: IF v populaciji od 45 do 64 let pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10

0,00

2,00

4,00

6,00

8,00

10,00

12,00

14,00

16,00

18,00

20,00


tkiva


dela


motnje

9. Bolezniobtočil


delu

10. Boleznidihal

2. Neoplazme


Inde

ks fr

ekve

nce

(IF)

(45

do 6

4 le

t) 2002 2003 2004 2005 2006



68

Graf 15: R v populaciji od 45 do 64 let pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10

0,00

20,00

40,00

60,00

80,00

100,00

120,00


tkiva


izven dela


motnje

9. Bolezniobtočil


pri delu

10. Boleznidihal

2. Neoplazme


Res

nost

(45

do

64 le

t)

2002 2003 2004 2005 2006

Obravnavana starostna skupina, od 45 do 64 let, je narekovala tudi obliko modela iz tega

poglavja tudi zaradi dejstva, da je skupina najštevilčnejša, da se pri njej zaradi vzrokov,

navedenih v uvodnih poglavjih naloge, pogosteje pojavljajo v tej starostni dobi. Tako v tej

skupini z dvakrat večjim odstotkom BS od vseh drugih skupin bolezni po MKB-10 nastopajo

bolezni MKS. Prav tako izstopajo po številu primerov odsotnosti z dela zaradi BS na sto

zaposlenih v enem letu (IF).

Za zmanjšanje BS zaradi bolezni MKS so nujni kompleksni preventivni programi in

interdisciplinarni pristopi, ki vključujejo ergonomsko ureditev delovnih mest ter izobraževanje

delavcev in delodajalcev o pomenu zdravega in varnega dela že veliko prej.



69



v populaciji starejši od 64 let, v letih 200 2 do 2006

Splošna značilnost za to starostno skupino je velika variabilnost indeksov BS v obravnavanih

letih v posameznih skupinah bolezni.

Odstotek BS v starostni skupini nad 64 let je pri primerjanih skupinah bolezni najvišji zaradi

neoplazem in bolezni MKS. Od proučevanih let je pri neoplazmah najnižji v letu 2003 (0,02 %

ali 5,99 % vsega BS) in najvišji v letu 2002 (0,86 % ali 21,55 % vsega BS) ter pri boleznih

MKS najnižji v letu 2006 (0,23 % ali 7,67 % vsega BS) in najvišji v letu 2003 (0,81 % ali 24,25

% vsega BS). Bolezni obtočil (od 0,30 % v letu 2004 do 0,69 % v letu 2002) in poškodbe in

zastrupitve zunaj dela (od 0,24 % v letu 2005 do 0,54 % v letu 2004) predstavljajo precejšen

delež BS v tej populaciji. Povprečno najnižji BS med primerjanimi skupinami bolezni pa je bil

zaradi bolezni sečil in spolovil in sicer najnižji v letu 2006 (0,05 % ali 16,67 % vsega BS) in

najvišji v letu 2002 (0,19 % ali 4,76 % vsega BS) (Graf 16).

IF je med primerjanimi skupinami bolezni v tej populaciji v vseh letih najvišji zaradi bolezni

MKS, pri tem je najnižji v letu 2006 (2,91) in najvišji v letu 2002 (5,93). Sledijo mu poškodbe in

zastrupitve zunaj dela, od 2,44 v letu 2006 do 3,54 v letu 2004, bolezni prebavil, od 1,41 v letu

2006 do 3,80 v letu 2002, dejavnost, ki vpliva na zdravstveno stanje in na stik z zdravstveno

službo, od 1,50 v letu 2006 do 3,95 v letu 2002, bolezni obtočil, od 2,04 v letu 2006 do 4,41 v

letu 2002. Povprečno najnižji je zaradi neoplazem od najmanj 1,10 v letu 2003 do največ

1,50 v letu 2006 (Graf 17).

Pri tej starostni skupini so tudi neoplazme vzrok za najdaljšo odsotnost z dela. Največji R pri

neoplazmah je v letu 2002 (228,44), najmanjši pa v letu 2006 (66,69). Sledijo bolezni obtočil,

od 53,35 v letu 2004 do 114,20 v letu 2005, poškodbe in zastrupitve pri delu, od 26,62 v letu

2006 do 103,33 v letu 2004, poškodbe in zastrupitve zunaj dela, od 32,20 v letu 2005 do

55,24 v letu 2004. Najmanjša resnost je pri dejavnikih, ki vplivajo na zdravstveno stanje in na

stik z zdravstveno službo in sicer najmanjša v letu 2003 (4,89) in največja v letu 2002 (24,00)

(Graf 18).



70

Graf 16: Odstotek BS v populaciji nad 64 let pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10

0

0,1

0,2

0,3

0,4

0,5

0,6

0,7

0,8

0,9

2. Neoplazme 13. Bol.mišičnokos.sist. in vez.

tkiva

9. Bolezniobtočil

11. Bolezniprebavil


izven dela

21. Dej., kivpl. na zdr.st.in na stik zzdr. služ.

14. Boleznisečil in splovil


pri delu


% B

S (

nad

64 le

t)

2002 2003 2004 2005 2006

Graf 17: IF v populaciji nad 64 let pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10

0,00

1,00

2,00

3,00

4,00

5,00

6,00

7,00


tkiva

9. Bolezniobtočil

11. Bolezniprebavil


izven dela




pri delu


Inde

ks fr

ekve

nce

(IF

) (na

d 64

let)

2002 2003 2004 2005 2006



71

Graf 18: R v populaciji nad 64 let pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10

0,00

50,00

100,00

150,00

200,00

250,00


tkiva

9. Bolezniobtočil

11. Bolezniprebavil


izven dela




pri delu


Res

nost

(nad

64

let)

2002 2003 2004 2005 2006

V obravnavani populaciji, starejši od 64 let, so v primerjanih letih od 2002 do 2006 povprečno

še vedno na prvem mestu bolezni MKS, tako po odstotku BS kot tudi po IF in potrjujejo

oziroma dopolnjujejo izpeljani model z začetka tega poglavja.



72


pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-1 0, ki so vzrok za BS pri

zaposlenih s skrajšanim delovnim časom, v letih 2002 do 2006

Pri SDČ je odstotek BS pri primerjanih skupinah bolezni po MKB-10 najvišji zaradi bolezni

MKS. Od proučevanih let je najnižji v letu 2006 (0,03 % ali 30,00 % vsega BS) in najvišji v letu

2003 (0,06 % ali 35,29 % vsega BS). Drugi najpogostejši vzrok za BS so pri tej populaciji

duševne in vedenjske motnje, od 0,02 % v letu 2006 do 0,04 % v letu 2004, sledijo poškodbe

in zastrupitve zunaj dela, bolezni obtočil. Povprečno najnižji BS med primerjanimi skupinami

bolezni pa je bil zaradi bolezni dihal (Graf 19).

Bolezni MKS so vzrok za najvišji IF med primerjanimi skupinami bolezni v populaciji s SDČ v

vseh letih, pri tem je najnižji v letu 2006 (0,35) in najvišji v letu 2004 (0,48). Enako kot pri

odstotku BS so na drugem mestu duševne in vedenjske motnje, od 0,14 v letu 2006 do 0,22 v

letu 2004, temu sledijo poškodbe in zastrupitve zunaj dela, bolezni dihal ter bolezni obtočil. IF

je povprečno najnižji zaradi neoplazem (Graf 20).

Največja resnost nastopa skoraj v vseh letih v skupini bolezni neoplazme. Največja je v letu

2002 (85,89), najmanjša pa v letu 2006 (64,75). Sledijo duševne in vedenjske motnje od

44,63 v letu 2006 do 58,28 v letu 2004, bolezni obtočil od 37,03 v letu 2006 do 61,37 v letu

2004 ter bolezni živčevja od 31,98 v letu 2006 do 51,76 v letu 2003. Najmanjša resnost pa je

pri boleznih dihal in sicer najmanjša v letu 2006 (15,11) in največja v letu 2002 (19,66) (Graf

21).



73

Graf 19: % BS v populaciji SDČ pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10

0

0,01

0,02

0,03

0,04

0,05

0,06

0,07


tkiva


motnje


izven dela

9. Bolezniobtočil

2. Neoplazme 19. Poškodbein zastrupitve

pri delu

6. Bolezniživčevja

10. Boleznidihal


% B

S (

SDČ

)

2002 2003 2004 2005 2006

Graf 20: IF v populaciji SDČ pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10

0,00

0,05

0,10

0,15

0,20

0,25

0,30

0,35

0,40

0,45

0,50


tkiva


motnje


izven dela

9. Bolezniobtočil


pri delu


10. Boleznidihal


Inde

ks fr

ekve

nce

(IF)

(SDČ

)

2002 2003 2004 2005 2006



74

Graf 21: R v populaciji SDČ pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB-10

0,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00

70,00

80,00

90,00

100,00


tkiva


motnje


izven dela

9. Bolezniobtočil


pri delu


10. Boleznidihal


Res

nost

(S

DČ

)

2002 2003 2004 2005 2006

Primerjava izpeljanega modela z BS v populaciji, ki dela s skrajšanim delovnim časom, nam

potrjuje, da je BS oziroma odstotek BS v direktnem sorazmerju z boleznimi MKS.



75

6.8. Ugotavljanje povezav med BS v gospodarskih dej avnostih

Glede na število primerov BS v letih 2002 do 2006 je na prvem mestu izobraževanje, kjer se

giblje od najmanj 57 222 (v letu 2002) do največ 68 201 primerov (v letu 2005), temu sledi

dejavnost zdravstva in socialnega varstva, od najmanj 51028 (v letu 2003) do največ 57 511

primerov (v letu 2005). Na tretjem mestu po številu primerov BS je gradbeništvo z najmanj 42

962 primerov (v letu 2006) in največ 48 310 primerov (v letu 2003). Tem sledijo še

proizvodnja kovinskih izdelkov, obdelava in predelava lesa ter proizvodnja drugih vozil in

plovil (Graf 22).

Število izgubljenih dni zaradi BS je največje v gradbeništvu in sicer od najmanj 939 873 dni (v

letu 2006) do največ 1 114 189 dni (v letu 2004). Tej delovno intenzivni gospodarski panogi

sledi po številu izgubljenih dni zdravstvo in socialno varstvo z najmanj izgubljenih dni v

obravnavanem obdobju v višini 907 049 dni (v letu 2003) in največ 1 037 945 izgubljenih dni

(v letu 2002). V enakem vrstnem redu kot prej omenjene sledijo še proizvodnja kovinskih

izdelkov, obdelava in predelava lesa ter proizvodnja drugih vozil in plovil (Graf 23).

Odstotek BS je med obravnavanimi leti v letu 2002 najvišji v pridobivanju rud (13,95 %), v

proizvodnji drugih vozil in plovil (6,58 %), sledi obdelava in predelava lesa (6,10 %) ter

zdravstvo in socialno varstva (5,93 %). V letu 2003 je odstotek BS najvišji pri obdelavi in

predelavi lesa (6,65 %), proizvodnji drugih vozil in plovil (6,18 %) ter proizvodnji kovinskih

izdelkov (5,13 %). Glede na višino BS je v letu 2004 na prvem mestu proizvodnja drugih vozil

in plovil (7,29 %), sledi obdelava in predelava lesa (7,00 %) ter zdravstvo in socialno varstvo

(5,48 %). V letu 2005 je ponovno na vrhu obdelava in predelava lesa (6,78 %), sledi

proizvodnja drugih vozil in plovil (6,69 %) ter zdravstvo in socialno varstvo (5,42 %). V

zadnjem opazovanem obdobju sta na prvih dveh mestih dejavnosti proizvodnja drugih vozil in

plovil (5,95 %) ter obdelava in predelava lesa (5,84 %) (Graf 24).



76

Graf 22: Število primerov BS po gospodarskih dejavnostih od 2002 do 2006

4712

5 5368

5

3282

3

11

4881

5722

2

1361

5

4831

0

5102

8

3283

3

4

4739

6086

6

1358

6

4780

2 5367

0

3346

8

2

4778

6144

8

1342

4

4763

3

5751

1

3415

7

1

4308

6620

1

1298

0

4296

2

5200

5

3057

0

3671

5780

1

1047

9

0

10000

20000

30000

40000

50000

60000

70000

45.Gradbeništvo

85. Zdravstvo insocialno varstvo

28. Proizvodnjakovinskihizdelkov

13. Pridobivanjerud

35. Proizvodnjadrugih vozil in

plovil

80.Izobraževanje

20. Obdelava inpredelava lesa

Gospodarske dejavnosti

Šte

vilo

prim

erov

2002 2003 2004 2005 2006

Graf 23: Število izgubljenih dni zaradi BS po gospodarskih dejavnostih od 2002 do 2006

1039

802

1037

945

5724

08

815 71

597

7606

11

2729

22

1068

768

9070

49

5871

89

56

6693

9

7843

77

2943

18

1114

189

9857

45

6109

43

9

7323

6

8302

34

3002

39

1045

759

1000

032

5997

02

19

6421

4

8616

95

2776

41

9398

73

9234

84

5497

76

6112

6

7896

72

2346

03

0

200000

400000

600000

800000

1000000

1200000

45.Gradbeništvo



13. Pridobivanjerud


plovil

80.Izobraževanje



Šte

vilo

izgu

blje

nih

dni)

2002 2003 2004 2005 2006



77

Graf 24: Odstotek BS po gospodarskih dejavnostih od 2002 do 2006

4,61

8 5,93

1

4,99

7

13,9

55

6,58

0

3,68

1

6,10

2

4,72

8

5,11

4

5,12

7

1,09

6

6,18

1

3,71

7

6,64

9

4,87

7

5,48

2

5,21

2

2,46

6

7,28

8

3,82

5

6,99

8

4,44

0 5,42

0

5,07

2

5,20

5 6,68

7

3,87

6

6,77

9

3,64

0 4,89

3

4,43

6 5,94

9

3,47

0

5,83

9

0,000

2,000

4,000

6,000

8,000

10,000

12,000

14,000

16,000

45.Gradbeništvo



13. Pridobivanjerud


plovil

80.Izobraževanje



% B

S

2002 2003 2004 2005 2006

Tako kot odstotek BS izstopa v letu 2002 indeks zbolevnosti v dejavnosti pridobivanja rud

(50,9), sledi proizvodnja drugih vozil in plovil (24,0) ter obdelava in predelava lesa (22,3). V

letu 2003 so bolj izenačeni, prednjači obdelava in predelava lesa (24,3), sledita proizvodnja

drugih vozil in plovil (22,6) in proizvodnja kovinskih izdelkov (18,7). V proizvodnji drugih vozil

in plovil (26,6) je najvišji v letu 2004, sledita mu še obdelava in predelava lesa (25,5) in

zdravstvo in socialno varstvo (20,0). V letu 2005 izstopata izobraževanje (24,7) in

pridobivanje rud (24,4), sledi gradbeništvo (19,8). V zadnjem obravnavanem letu (2006) je

ponovno najvišji v proizvodnji drugih vozil in plovil (21,7), sledita obdelava in predelava lesa

(21,3) ter zdravstvo in socialno varstvo (17,9) (Graf 25).

IF je v letu 2002 najvišji v proizvodnji drugih vozil in plovil (163,7), sledita mu zdravstvo in

socialno varstvo (112,0) ter obdelava in predelava lesa (111,1). V naslednjem letu je ponovno

najvišji v proizvodnji drugih vozil in plovil (159,7), sledita obdelava in predelava lesa (112,0)

ter izobraževanje (105,3). Pridobivanje rud (200,0) izstopa v letu 2004 pred proizvodnjo

drugih vozil in plovil (173,6) in obdelavo in predelavo lesa (114,2). V letu 2005 je ponovno na

prvem mestu proizvodnja drugih vozil in plovil (163,7), sledita pa obdelava in predelava lesa

(115,7) ter zdravstvo in socialno varstvo (113,8). Proizvodnja drugih vozil in plovil je v letu

2006 med dejavnostmi najvišje (130,4), sledita zdravstvo in socialno varstvo (100,6) ter

obdelava in predelava lesa (95,2) (Graf 26).



78

Zaradi resnosti (R) v letu 2002 zelo izstopa pridobivanje rud (74,1), temu sledita gradbeništvo

(22,1) ter obdelava in predelava lesa (20,0). V letu 2003 je na prvem mestu gradbeništvo

(22,1), sledita obdelava in predelava lesa (20,0) ter zdravstvo in socialno varstvo (19,3).

Identična slika je v letih 2004 in 2005, gradbeništvo (23,3), obdelava in predelava lesa (22,4)

zdravstvo in socialno varstvo (18,4), le da je na tretjem mestu pridobivanje rud (19,0). V

zadnjem obravnavanem letu obdelava in predelava lesa (22,4) in gradbeništvo (21,9)

zamenjata mesti, na tretjem pa se pojavi proizvodnja kovinskih izdelkov (18,0) (Graf 27).

Graf 25: Indeks zbolevnosti po gospodarskih dejavnostih od 2002 do 2006

16,9

21,6

18,2

50,9

24,0

13,4

22,3

17,2

6

18,6

7

18,7

1

4,00

22,5

6

13,5

7

24,2

7

17,8 20

,0

19,0

9,0

26,6

14,0

25,5

19,8

18,5

19,0

24,4

14,1

24,7

14,3

13,3

17,9

16,2

21,7

12,7

21,3

0,0

10,0

20,0

30,0

40,0

50,0

60,0

45.Gradbeništvo



13. Pridobivanjerud


plovil

80.Izobraževanje



Inde

ks o

bole

vnos

ti (I

O)

2002 2003 2004 2005 2006

Graf 26: Indeks frekvence po gospodarskih dejavnostih od 2002 do 2006

76,4

112,

0

104,

6

68,8

163,

7

101,

1

111,

1

78,0

1

105,

01

104,

63

28,5

7

159,

72

105,

28

112,

02

76,4

108,

9

104,

2

200,

0

173,

6

103,

3

114,

2

73,8

113,

8

105,

4

100,

0

163,

7

108,

7

115,

7

60,7

100,

6

90,0

130,

4

92,7

95,2

0,0

50,0

100,0

150,0

200,0

250,0

45. Gradbeništvo 85. Zdravstvo insocialno varstvo


13. Pridobivanjerud


plovil

80.Izobraževanje



Inde

ks fr

ekve

nce

(IF)

2002 2003 2004 2005 2006



79

Graf 27: Resnost po gospodarskih dejavnostih od 2002 do 2006

22,1

19,3

17,4

74,1

14,7

13,3

20,022

,12

17,7

8

17,8

8

14,0

0

14,1

3

12,8

9

21,6

6

23,3

18,4

18,3

4,5

15,3

13,5

22,4

22,0

17,4

17,6

19,0

14,9

13,0

21,4

21,9

17,8

18,0

16,7

13,7

22,4

0,0

10,0

20,0

30,0

40,0

50,0

60,0

70,0

80,0

45. Gradbeništvo 85. Zdravstvo insocialno varstvo


13. Pridobivanjerud


plovil

80.Izobraževanje



Res

nost

2002 2003 2004 2005 2006



80

6.9. Ugotavljanje povezav med BS zaradi najpogostej ših bolezni

v skupini bolezni MKS v letih 2002 do 2006

V vseh obravnavanih letih je daleč največje število primerov BS v skupini bolezni MKS zaradi

bolečin v hrbtu (dorzalgija) in sicer 50 85 primerov v letu 2002, 47 702 v letu 2003, 48 715 v

letu 2004, 47 630 v letu 2005 in 46 468 v letu 2006. Temu sledijo druge bolezni hrbta

(dorzopatije), ki niso uvrščene drugje, in druge motnje mehkega tkiva, ki niso uvrščene drugje,

vsako leto pod 10 000 oziroma 5000 primeri (Graf 28).

Število izgubljenih dni je zaradi bolečin v hrbtu (dorzalgije) večje kot seštevek vseh ostalih

diagnoz skupaj. To število niha od 1 189 154 (v letu 2006) do 1 347 615 (v letu 2004). Pri

drugih boleznih hrbta (dorzopatije), ki niso uvrščene drugje, so te vrednosti okrog 200 000 na

posamezno leto, pri naslednji diagnozi druge okvare medvretenčne ploščice (diskusa) pa pod

150 000 letno (Graf 29).

Odstotek BS je daleč najvišji zaradi bolečin v hrbtu (dorzalgij) in se giblje od najmanj 3,84 % v

letu 2006 do največ 4,63 % v letu 2002. Temu sledijo druge bolezni hrbta (dorzopatije), pri

katerih je odstotek BS najnižji v letu 2006 (0,56 %) in najvišji v letu 2002 (0,74 %). Sledijo vse

druge diagnosticirane bolezni, pri katerih pa v nobenem obravnavanem letu odstotek BS ne

preseže meje 0,5 % BS (Graf 30).

Graf 28: Število primerov najpogostejših bolezni v skupini bolezni MKS od 2002 do 2006

0

10000

20000

30000

40000

50000

60000

M54 Bolečinav hrbtu

(dorzalgija)

M53 Drugebolezni hrbta

(dorzopatije) kiniso uvrščene

drugje

M51 Drugeokvare

medvretenčneploščice(diskusa)

M25 Drugemotnje sklepa

ki nisouvrščene drugje

M79 Drugemotnje

mehkega tkiva ki niso

uvrščene drugje

M16 Artrozakolka

[koksartroza]

M75 Okvare(lezije) rame


Šte

vilo

prim

erov

2002 2003 2004 2005 2006



81

Graf 29: Število izgubljenih dni zaradi najpogostejših bolezni v skupini bolezni MKS od 2002

do 2006

0

200000

400000

600000

800000

1000000

1200000

1400000

1600000

M54 Bolečina vhrbtu

(dorzalgija)



drugje

M51 Drugeokvare


M25 Drugemotnje sklepa ki niso uvrščene

drugje

M79 Drugemotnje

mehkega tkiva ki niso uvrščene

drugje

M16 Artrozakolka

[koksartroza]



Šte

vilo

izgu

blje

nih

dni)

2002 2003 2004 2005 2006

Graf 30: % BS zaradi najpogostejših bolezni v skupini bolezni MKS od 2002 do 2006

0

0,05

0,1

0,15

0,2

0,25

0,3

0,35

0,4

0,45

0,5

M54 Bolečina vhrbtu

(dorzalgija)



drugje

M51 Drugeokvare


M25 Drugemotnje sklepa

ki nisouvrščene drugje

M79 Drugemotnje

mehkega tkiva ki niso

uvrščene drugje

M16 Artrozakolka

[koksartroza]



% B

S

2002 2003 2004 2005 2006

IO pri najpogostejših boleznih v skupini bolezni MKS je kot pri vseh do sedaj obravnavanih

kazalnikih daleč najvišji zaradi bolečin v hrbtu (dorzalgij), od 1,4 v letu 2006 do 1,69 v letu

2002, ki mu enako kot pri kazalnikih poprej sledijo druge bolezni hrbta (dorzopatije), od 0,20 v

letu 2006 do 0,27 v letu 2006. Pri vseh nadaljnjih najpogostejših boleznih MKS v vseh

obravnavanih letih IO ne preseže vrednosti 0,20 (Graf 31).



82

Tudi IF je najvišji pri bolečinah v hrbtu (dorzalgijah), ponovno najnižji v letu 2006 (5,47),

najvišji pa v letu 2002 (6,39). Na drugem mestu sledijo druge bolezni hrbta (dorzopatije), kjer

se IF giblje od 0,81 v letu 2006 do 1,05 v letu 2002. Temu sledijo druge motnje mehkega

tkiva, ki niso uvrščene drugje (od 0,75 do 0,82) ter druge motnje sklepa, ki niso uvrščene

drugje (od 0,67 do 0,72) (Graf 32).

Resnost med najpogostejšimi boleznimi v skupini bolezni MKS kaže drugačno sliko. Najvišjo

resnost kažejo artroze kolka (koksartroza), od 61,87 v letu 2003 do 86,00 v letu 2006. Sledijo

druge okvare medvretenčne ploščice (diskusa) z R od 65,47 v letu 2006 do 81,05 v letu 2003.

Na tretjem mestu so okvare (lezije) rame z R okrog 30,00, ostale bolezni v obravnavanih letih

pa dosegajo R med 15,00 in 30,00 (Graf 33).

Graf 31: IO pri najpogostejših boleznih v skupini bolezni MKS od 2002 do 2006

0

0,2

0,4

0,6

0,8

1

1,2

1,4

1,6

1,8

M54 Bolečina vhrbtu (dorzalgija)



drugje

M51 Drugeokvare



drugje

M79 Drugemotnje mehkega

tkiva ki nisouvrščene drugje

M16 Artrozakolka

[koksartroza]



Inde

ks o

bole

vnos

ti (I

O)

2002 2003 2004 2005 2006



83

Graf 32: IF pri najpogostejših boleznih v skupini bolezni MKS od 2002 do 2006

0

1

2

3

4

5

6

7




drugje

M51 Drugeokvare



drugje



M16 Artrozakolka

[koksartroza]



Inde

ks fr

ekve

nce

(IF)

2002 2003 2004 2005 2006

Graf 33: R pri najpogostejših boleznih v skupini bolezni MKS od 2002 do 2006

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100




drugje

M51 Drugeokvare



drugje



M16 Artrozakolka

[koksartroza]



Res

nost

2002 2003 2004 2005 2006



84

7. UGOTAVLJANJE TRENDOV IN KORELACIJ

7. 1. Bolezni MKS za poln delovni čas v obdobju 2002 do 2006

V tem poglavju smo pokazali trende gibanja kazalnikov BS (število primerov, število

izgubljenih dni, % BS, IF, IO, R) za bolezni MKS za poln delovni čas po letih. Trend gibanja

števila primerov je sicer padajoč, vendar je R2 relativno nizek (0,56) zaradi izrazitega nihanja

vrednosti števila primerov po letih. Padajoči trend je nekoliko izrazitejši pri % BS (R2 = 0,72).

Podobno je tudi za IO (R2= 0,73), IF (R2= 0,95). Trend gibanja števila izgubljenih dni je

bistveno manjši R2 je nizek (0,18). Trend resnosti za razliko od drugih kazalnikov raste,

vendar je nagib majhen (koef. = 0,1056), R2 pa nizek (0,04)(grafi od 34 do 39).

Graf 34: Trend gibanja števila primerov BS zaradi bolezni MKS za poln

delovni čas v letih 2002 do 2006

y = -1237,9x + 94840

R2 = 0,5641

84000

86000

88000

90000

92000

94000

96000

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

Šte

vilo

prim

erov



85

Graf 35: Trend gibanja števila izgubljenih dni zaradi BS pri boleznih MKS za

poln delovni čas v letih 2002 do 2006

y = -24657x + 3E+06

R2 = 0,18

2350000

2400000

2450000

2500000

2550000

2600000

2650000

2700000

2750000

2800000

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

Šte

vilo

izgu

blje

nih

dni

Graf 36: Trend gibanja glede na % BS zaradi bolezni MKS za poln delovni čas v

letih 2002 do 2006

y = -0,0248x + 0,9502

R2 = 0,7281

0,72

0,74

0,76

0,78

0,8

0,82

0,84

0,86

0,88

0,9

0,92

0,94

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

% B

S



86

Graf 37: Trend gibanja glede na IO zaradi bolezni MKS za poln delovni čas

v letih 2002 do 2006

y = -0,0906x + 3,4684

R2 = 0,7281

2,60

2,70

2,80

2,90

3,00

3,10

3,20

3,30

3,40

3,50

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

Inde

ks o

bole

vnos

ti (I

O)

Graf 38: Trend gibanja glede na IF zaradi bolezni MKS za poln delovni čas


y = -0,3666x + 12,253

R2 = 0,95

9,50

10,00

10,50

11,00

11,50

12,00

12,50

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

Inde

ks fr

ekve

nce

(IF

)



87

Graf 39: Trend gibanja glede na R zaradi bolezni MKS za poln delovni čas


y = 0,1056x + 28,354

R2 = 0,0362

26,50

27,00

27,50

28,00

28,50

29,00

29,50

30,00

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

Res

nost

(R)



88

7.2. Bolezni MKS za skrajšan delovni čas v obdobju 2002 do 2006

Pri primerjavi kazalnikov BS za bolezni MKS v skrajšanem delovnem času po letih, je slika

podobna kot pri polnem delovnem času, razen pri resnosti, kjer pri skrajšanem delovnem

času trend gibanja rahlo pada (R2 = 0,65), vendar je še vedno višji kot pri polnem delovnem

času (grafi od 40 do 45).

Graf 40: Trend gibanja števila primerov BS zaradi bolezni MKS za skrajšan delovni čas


y = -80,8x + 3826,8

R2 = 0,1107

0

500

1000

1500

2000

2500

3000

3500

4000

4500

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

Šte

vilo

prim

erov

(S

DČ

)

Graf 41: Trend gibanja števila izgubljenih dni zaradi BS pri boleznih MKS

za skrajšan delovni čas v letih 2002 do 2006

y = -11148x + 185874

R2 = 0,3551

0

20000

40000

60000

80000

100000

120000

140000

160000

180000

200000

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

Šte

vilo

izgu

blje

nih

dni (

SD

Č)



89

Graf 42: Trend gibanja glede na % BS zaradi bolezni MKS za skrajšan

delovni čas v letih 2002 do 2006

y = -0,0051x + 0,0676

R2 = 0,521

0

0,01

0,02

0,03

0,04

0,05

0,06

0,07

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

% B

S (

SDČ

)

Graf 43: Trend gibanja glede na IO zaradi bolezni MKS za skrajšan delovni čas


y = -0,0168x + 0,2371

R2 = 0,4768

0,00

0,05

0,10

0,15

0,20

0,25

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

Inde

ks o

bole

vnos

ti (I

O)

(SD

Č)



90

Graf 44: Trend gibanja glede na IF zaradi bolezni MKS za skrajšan delovni čas


y = -0,018x + 0,4931

R2 = 0,3133

0,00

0,05

0,10

0,15

0,20

0,25

0,30

0,35

0,40

0,45

0,50

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

Inde

ks fr

ekve

nce

(IF)

(S

DČ

)

Graf 45: Trend gibanja glede na R zaradi bolezni MKS za skrajšan delovni čas


y = -2,4278x + 49,493

R2 = 0,6453

0,00

5,00

10,00

15,00

20,00

25,00

30,00

35,00

40,00

45,00

50,00

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

Res

nost

(R) (

SDČ

)



91

7.3. Posamezne gospodarske panoge po letih v obdo bju 2002 do 2006

Kazalnike BS smo prikazali tudi po gospodarskih panogah in letih. Odstotek BS v

gradbeništvu se je v opazovanih letih rahlo nižal (R2=0,53). Podobno se je obnašal IF

(R2=0,63), trend resnosti je bil tudi padajoč, vendar ga je prekinila visoka vrednost v letu 2004

(R2=0,02). Trend gibanja kazalnikov BS v dejavnosti javne uprave in obrambe je padajoč pri R

(R2=0,20), narašča pa pri IF in % BS.Tudi v kmetijstvu sta kazalnika % BS in IF padajoča,

medtem ko resnost narašča.

Graf 46: Trend gibanja % BS v gradbeništvu v letih 2002 do 2006

4,884,44

4,734,62

3,64

y = -0,2246x + 5,1342

R2 = 0,5344

0,00

1,00

2,00

3,00

4,00

5,00

6,00

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

%B

S

45. Gradbeništvo

Graf 47: Trend gibanja IF v gradbeništvu v letih 2002 do 2006

78,01 76,3776,40

60,73

73,81y = -3,5536x + 83,724

R2 = 0,6342

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

Inde

ks fr

ekve

nce

45. Gradbeništvo



92

Graf 48: Trend gibanja R v gradbeništvu v letih 2002 do 2006

22,0621,95

22,12

23,31

21,88

y = -0,0544x + 22,429

R2 = 0,0212

21

21,5

22

22,5

23

23,5

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

Res

nost

45. Gradbeništvo

Graf 49: Trend gibanja % BS v dejavnosti javne uprave in obrambe v letih 2002 do 2006

4,40

4,58

4,87 4,88

4,48

y = 0,0459x + 4,5033

R2 = 0,1073

4,10

4,20

4,30

4,40

4,50

4,60

4,70

4,80

4,90

5,00

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

%B

S

75. Dejavnost javne uprave in obrambe



93

Graf 50: Trend gibanja IF v dejavnosti javne uprave in obrambe v letih 2002 do 2006

119,90

126,41

130,46

140,52

124,42

y = 2,3143x + 121,4

R2 = 0,2204

105

110

115

120

125

130

135

140

145

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

Inde

ks fr

ekve

nce


Graf 51: Trend gibanja R v dejavnosti javne uprave in obrambe v letih 2002 do 2006

13,40

13,63

13,14

13,21

12,67

y = -0,1054x + 13,526

R2 = 0,2161

12

12,2

12,4

12,6

12,8

13

13,2

13,4

13,6

13,8

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

Res

nost




94

Graf 52: Trend gibanja % BS v kmetijstvu in lovu ter z njima povezanimi storitvami


4,46

3,834,143,82 3,63

y = -0,0694x + 4,1852

R2 = 0,1113

0,00

0,50

1,00

1,50

2,00

2,50

3,00

3,50

4,00

4,50

5,00

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

%B

S

1. Kmetijstvo in lov ter z njima povezane storitve

Graf 53: Trend gibanja IF v kmetijstvu in lovu ter z njima povezanimi storitvami


46,60

48,4848,00

45,36

41,91

y = -1,2504x + 49,823

R2 = 0,5655

38

40

42

44

46

48

50

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

Inde

ks fr

ekve

nce




95

Graf 54: Trend gibanja R v kmetijstvu in lovu ter z njima povezanimi storitvami


29,91

31,20

33,95

30,78

31,63

y = 0,3011x + 30,591

R2 = 0,0994

27

28

29

30

31

32

33

34

35

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

Res

nost


Graf 55: Trend gibanja % BS v proizvodnji kovinskih izdelkov v letih 2002 do 2006

5,00

5,21

5,07

4,44

5,13

y = -0,1177x + 5,3217

R2 = 0,3654

4,00

4,20

4,40

4,60

4,80

5,00

5,20

5,40

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

%B

S

28. Proizvodnja kovinskih izdelkov



96

Graf 56: Trend gibanja IF v proizvodnji kovinskih izdelkov v letih 2002 do 2006

104,63 104,21105,43

90,04

104,59y = -2,8302x + 110,27

R2 = 0,4625

80

85

90

95

100

105

110

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

Inde

ks fr

ekve

nce


Graf 57: Trend gibanja R v proizvodnji kovinskih izdelkov v letih 2002 do 2006

17,44

18,25

17,56

17,98

17,88

y = 0,0763x + 17,595

R2 = 0,1342

17

17,2

17,4

17,6

17,8

18

18,2

18,4

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

Res

nost




97

Graf 58: Trend gibanja % BS v pridobivanju premoga in lignita, šote v letih 2002 do 2006

6,71

6,28

6,43

6,55

6,65y = -0,0658x + 6,7196

R2 = 0,3715

6,00

6,10

6,20

6,30

6,40

6,50

6,60

6,70

6,80

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

%B

S

10. Pridobivanje premoga in lignita, šote

Graf 59: Trend gibanja IF v pridobivanju premoga in lignita, šote v letih 2002 do 2006

83,74 83,98

76,18

82,86

85,06

y = -1,3124x + 86,303

R2 = 0,3428

70

72

74

76

78

80

82

84

86

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

Inde

ks fr

ekve

nce




98

Graf 60: Trend gibanja R v pridobivanju premoga in lignita, šote v letih 2002 do 2006

28,8329,24

27,30

30,81

28,51

y = 0,2011x + 28,336

R2 = 0,0627

25

26

27

28

29

30

31

32

2002 2003 2004 2005 2006

Leto

Res

nost




99

7.4. Korelacije med posameznimi gospodarskimi pano gami in

diagnozami v letu 2005

Iz obravnavanega obdobja med leti 2002 do 2006, smo za izračun korelacij med posameznimi

gospodarskimi panogami izbrali leto 2005. V % BS namreč ni velikih razlik v letih, zato bi bilo

za primerjavo lahko ustrezno katerokoli opazovano leto.

Prikazane so korelacije med sorodnimi gospdarskimi panogami in diagnozami glede na

kazalnike BS (število primerov, število izgubljenih dni, % BS, IF , IO in R). Sorodne panoge

smo izbrali na podlagi izkušenj in podobnosti ter zahtevnosti dela, kot v prejšnjem poglavju.

7.4.1. Korelacije števila primerov med posameznimi izbranimi gospodarskimi

panogami in diagnozami

Med seboj smo primerjali kazalnike BS v tistih gospodarskih panogah, ki jih poznamo po

obremenitvah in obremenjnosti delavcev, kot sorodne in pri nekaterih, kjer so te zelo različne.

Primerjali smo kazalnike med dvema opazovanima gospodarskima panogamapo vseh

diagnozah. Korelacija v številu primerov za isto diagnozo v gradbeništvu in kmetijstvu,

pridobivanju premoga in lignita in proizvodnji kovinskih izdelkov je visoka (od R2=0,73 pa do

R2=0,97), kar kaže, da se zdravniki odločajo podobno, komu bodo odobrili zdravniški stalež

pri istih diagnozah. Pri dejavnosti javne uprave in obrambe v primerjavi z gradbeništvom pa

se še kažejo razlike (R2=0,51). Primerjava števila primerov po diagnozah v kmetijstvi in

poštnih ter telekomunikacijskih storitvah kaže vmesno stopnjo med obema (grafi od 61 do 65).



100

Graf 61: Korelacija števila primerov po diagnozah med gospodarskima panogama

gradbeništvo in kmetijstvo in lov ter z njima povezane dejavnosti

R2 = 0,7325

0

200

400

600

800

1000

1200

1400

0 1000 2000 3000 4000 5000 6000 7000 8000 9000 10000

Gradbeništvo

Km

etijs

tvo

in lo

v...

Graf 62: Korelacija števila primerov po diagnozah med gospodarskima panogama

gradbeništvo in pridobivanje premoga in lignita, šote

R2 = 0,9377

0

100

200

300

400

500

600

0 1000 2000 3000 4000 5000 6000 7000 8000 9000 10000

Gradbeništvo

Prid

obiv

anje

pre

mog

a in

lign

ita..

.



101

Graf 63: Korelacija na število primerov po diagnozah med gospodarskima panogama

gradbeništvo in proizvodnja kovinskih izdelkov

R2 = 0,9694

0

1000

2000

3000

4000

5000

6000

7000

0 1000 2000 3000 4000 5000 6000 7000 8000 9000 10000

Gradbeništvo

Pro

izvo

dnja

kov

insk

ih iz

delk

ov


gradbeništvo in dejavnost javne uprave in obrambe

R2 = 0,5125

0

2000

4000

6000

8000

10000

12000

14000

16000

0 1000 2000 3000 4000 5000 6000 7000 8000 9000 10000

Gradbeništvo

Dej

avno

st ja

vne

upra

ve in

obr

ambe



102


kmetijstvo in lov ter z njima povezane storitve in poštne in

telekomunikacijske storitve

R2 = 0,7012

0

500

1000

1500

2000

2500

3000

0 200 400 600 800 1000 1200 1400

Kmetijstvo

Poš

tne

in te

leko

mun

ikac

ijske

sto

ritve

7.4.2. Korelacije števila izgubljenih dni med posam eznimi gospodarskimi panogami in

diagnozami

Podobno smo pokazali korelacijo v številu izgubljenih dni, ki jih za posamezno diagnozo dobi

delavec, pacient v sorodnih, podobnih in različnih gospodarskih panogah (grafi od 66 do 70).

Graf 66: Korelacija na število izgubljenih dni po diagnozah med gospodarskima panogama

gradbeništvo in kmetijstvo in lov ter z njima povezane dejavnosti

R2 = 0,906

0

10000

20000

30000

40000

50000

60000

0 50000 100000 150000 200000 250000

Gradbeništvo

Km

etijs

tvo

in lo

v...



103


gradbeništvo in proizvodnja premoga in lignita, šote

R2 = 0,9386

0

2000

4000

6000

8000

10000

12000

14000

16000

0 50000 100000 150000 200000 250000

Gradbeništvo

Prid

obiv

anje

pre

mog

a in

lign

ita..

.


gradbeništvo in proizvodnja kovinskih izdelkov

R2 = 0,9686

0

20000

40000

60000

80000

100000

120000

140000

0 50000 100000 150000 200000 250000

Gradbeništvo

Pro

izvo

dnja

kov

insk

ih iz

delk

ov



104


gradbeništvo in dejavnost javne uprave in obrambe

R2 = 0,6932

0

20000

40000

60000

80000

100000

120000

140000

160000

0 50000 100000 150000 200000 250000

Gradbeništvo

Dej

avno

st ja

vne

upra

ve in

obr

ambe


kmetijstvo in lov ter z njima povezane dejavnosti in poštne in telekomunikacijske

storitve

R2 = 0,7383

0

5000

10000

15000

20000

25000

30000

35000

0 10000 20000 30000 40000 50000 60000

Kmetijstvo

Poš

tne

in te

leko

mun

ikac

ijske

sto

ritve



105

7.4.3. Korelacije % BS med posameznimi gospodarskim i panogami in diagnozami

% BS je najzanesljivejši kazalnik, ker vključuje tako IF kot R, kaže v sorodnih gospodarskih

panogah izrazito visoko korelacijo, ki je relativno visoka tudi pri panogah, ki se po

obremenitvah pri delu med seboj razlikujejo (na primer: dejavnost javne uprave in obrambe z

gradbeništvom, R2=0,69).

Graf 71: Korelacija na % BS po diagnozah med gospodarskima panogama gradbeništvo

in kmetijstvo in lov ter z njima povezane dejavnosti

R2 = 0,906

0,00%

0,10%

0,20%

0,30%

0,40%

0,50%

0,60%

0,70%

0,80%

0,90%

0,00% 0,10% 0,20% 0,30% 0,40% 0,50% 0,60% 0,70% 0,80% 0,90% 1,00%

Gradbeništvo

Km

etijs

tvo

in lo

v...


in proizvodnja premoga in lignita, šote

R2 = 0,9386

0,00%

0,20%

0,40%

0,60%

0,80%

1,00%

1,20%

1,40%

1,60%

0,00% 0,10% 0,20% 0,30% 0,40% 0,50% 0,60% 0,70% 0,80% 0,90% 1,00%

Gradbeništvo

Prid

obiv

anje

pre

mog

a in

lign

ita...



106


in proizvodnja kovinskih izdelkov

R2 = 0,9686

0,00%

0,20%

0,40%

0,60%

0,80%

1,00%

1,20%

0,00% 0,10% 0,20% 0,30% 0,40% 0,50% 0,60% 0,70% 0,80% 0,90% 1,00%

Gradbeništvo

Pro

izvo

dnja

kov

insk

ih iz

delk

ov


in dejavnost uprave in obrambe

R2 = 0,6932

0,00%

0,10%

0,20%

0,30%

0,40%

0,50%

0,60%

0,70%

0,80%

0,00% 0,10% 0,20% 0,30% 0,40% 0,50% 0,60% 0,70% 0,80% 0,90% 1,00%

Gradbeništvo

Dej

avno

st ja

vne

upra

ve in

obr

ambe



107

Graf 75: Korelacija na % BS po diagnozah med gospodarskima panogama kmetijstvo

in lov ter z njima povezane dejavnosti in poštne in telekomunikacijske storitve

R2 = 0,7383

0,00%

0,10%

0,20%

0,30%

0,40%

0,50%

0,60%

0,70%

0,80%

0,00% 0,10% 0,20% 0,30% 0,40% 0,50% 0,60% 0,70% 0,80% 0,90%

Kmetijstvo

Poš

tne

in te

leko

mun

ikac

ijske

sto

ritve



108

7.4.4. Korelacije IO med posameznimi gospodarskimi panogami in diagnozami

IO po posameznih diagnozah med panogami so prikazane v grafih od 76 do 80, najnižje

korelira med gradbeništvom in dejavnostjo javne uprave in obrambe (R2 =0, 69). Najvišje pa

med gradbeništvom in proizvodnjo kovinskih izdelkov (R2= 0, 97).

Graf 76: Korelacija na IO po diagnozah med gospodarskima panogama gradbeništvo


R2 = 0,906

0,00

0,50

1,00

1,50

2,00

2,50

3,00

3,50

0,00 0,50 1,00 1,50 2,00 2,50 3,00 3,50 4,00

Gradbeništvo

Km

etijs

tvo

in lo

v...



R2 = 0,9386

0,00

1,00

2,00

3,00

4,00

5,00

6,00

0,00 0,50 1,00 1,50 2,00 2,50 3,00 3,50 4,00

Gradbeništvo

Prid

obiv

anje

pre

mog

a in

lign

ita...



109



R2 = 0,9686

0,00

0,50

1,00

1,50

2,00

2,50

3,00

3,50

4,00

4,50

0,00 0,50 1,00 1,50 2,00 2,50 3,00 3,50 4,00

Gradbeništvo

Pro

izvo

dnja

kov

insk

ih iz

delk

ov


in dejavnost javne uprave in obrambe

R2 = 0,6932

0,00

0,50

1,00

1,50

2,00

2,50

3,00

0,00 0,50 1,00 1,50 2,00 2,50 3,00 3,50 4,00

Gradbeništvo

Dej

avno

st ja

vne

upra

ve in

obr

ambe



110

Graf 80: Korelacija na IO po diagnozah med gospodarskima panogama kmetijstvo in

lov ter z njima povezane dejavnosti in poštne in telekomunikacijske storitve

R2 = 0,7383

0,00

0,50

1,00

1,50

2,00

2,50

3,00

0,00 0,50 1,00 1,50 2,00 2,50 3,00 3,50

Kmetijstvo

Poš

tne

in te

leko

mun

ikac

ijske

sto

ritve



111

7.4.5. Korelacije IF med posameznimi gospodarskimi panogami in diagnozami

IF po posameznih diagnozah med panogami so prikazane v grafih od 81 do 85, najnižje

korelira med gradbeništvom in dejavnostjo javne uprave in obrambe (R2= 0, 69). Najvišje pa

med gradbeništvom in proizvodnjo kovinskih izdelkov (R2= 0, 97).

Graf 81: Korelacija na IF po diagnozah med gospodarskima panogama gradbeništvo


R2 = 0,7325

0,00

1,00

2,00

3,00

4,00

5,00

6,00

7,00

8,00

0,00 2,00 4,00 6,00 8,00 10,00 12,00 14,00 16,00

Gradbeništvo

Km

etijs

tvo

in lo

v...



R2 = 0,9377

0,00

2,00

4,00

6,00

8,00

10,00

12,00

14,00

16,00

18,00

0,00 2,00 4,00 6,00 8,00 10,00 12,00 14,00 16,00

Gradbeništvo

Prid

obiv

anje

pre

mog

a in

lign

ita...



112



R2 = 0,9694

0,00

5,00

10,00

15,00

20,00

25,00

0,00 2,00 4,00 6,00 8,00 10,00 12,00 14,00 16,00

Gradbeništvo

Pro

izvo

dnja

kov

insk

ih iz

delk

ov



R2 = 0,5125

0,00

5,00

10,00

15,00

20,00

25,00

30,00

35,00

0,00 2,00 4,00 6,00 8,00 10,00 12,00 14,00 16,00

Gradbeništvo

Dej

avno

st ja

vne

upra

ve in

obr

ambe



113

Graf 85: Korelacija na IF po diagnozah med gospodarskima panogama kmetijstvo in

lov ter z njima povezane dejavnosti in proizvodnja motornih vozil in prikolic

R2 = 0,7012

0,00

5,00

10,00

15,00

20,00

25,00

0,00 1,00 2,00 3,00 4,00 5,00 6,00 7,00 8,00

Kmetijstvo

Poš

tne

in te

leko

mun

ikac

ijske

sto

ritve



114

7.4.6. Korelacije R med posameznimi gospodarskimi p anogami in

diagnozami po MKB 10

Med istimi opazovanimi gospodarskimi panogami smo prikazali tudi gibanje resnosti. Dolžina

BS pri gospodarskih panogah visoko korelira v gradbeništvu z proizvodnjo kovinskih izdelkov

R2 je 0,88, sledi gradbeništvo v korelaciji s kmetijstvom in lovom ter z njima povezanimi

storitvami R2 je 0,83. Najmanjšo korelacijo izkazuje kmetijstvo in lov ter z njima povezane

storitve v korelaciji s poštnimi in telekomunikacijskimi storitvami R2 je 0,51 (grafi od 86 do 90).

Graf 86: Korelacija na R po diagnozah med gospodarskima panogama gradbeništvo


R2 = 0,8324

0,00

20,00

40,00

60,00

80,00

100,00

120,00

140,00

160,00

0,00 10,00 20,00 30,00 40,00 50,00 60,00 70,00 80,00 90,00 100,00

Gradbeništvo

Km

etijs

tvo

in lo

v...


in pridobivanje premoga in lignita, šote

R2 = 0,6676

0,00

20,00

40,00

60,00

80,00

100,00

120,00

0,00 10,00 20,00 30,00 40,00 50,00 60,00 70,00 80,00 90,00 100,00

Gradbeništvo

Prid

obivan

je p

rem

oga

in li

gnita

...



115



R2 = 0,8769

0,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00

70,00

80,00

0,00 10,00 20,00 30,00 40,00 50,00 60,00 70,00 80,00 90,00 100,00

Gradbeništvo

Pro

izvo

dnja

kov

insk

ih iz

delk

ov



R2 = 0,7965

0,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00

0,00 10,00 20,00 30,00 40,00 50,00 60,00 70,00 80,00 90,00 100,00

Gradbeništvo

Dej

avno

st ja

vne

upra

ve in

obr

ambe



116

Graf 90: Korelacija na R po diagnozah med gospodarskima panogama kmetijstvo in

lov ter z njima povezane storitve in poštne in telekomunikacijske storitve

R2 = 0,5087

0,00

10,00

20,00

30,00

40,00

50,00

60,00

70,00

0,00 20,00 40,00 60,00 80,00 100,00 120,00 140,00 160,00

Kmetijstvo

Poš

tne

in te

leko

mun

ikac

ijske

sto

ritve



117

8. KRITIČNA ANALIZA

Razlog za BS je pri večini kazalnikov (%, IF) bolezen, razen pri R, kjer so na prvem mestu

poškodbe iz 18. člena (v letu 2004) ter poklicne bolezni.

Pri najpogostejših skupinah bolezni po MKB 10 pri polnem in skrajšanem delovnem času so

glede na % BS najpogosteje zastopane bolezni MKS, pri resnosti pa izstopajo duševne in

vedenjske motnje.

V populaciji stari od 45 do 64 let so bolezni MKS na prvem mestu (% BS, IF), pri R pa so

neoplazme v vseh obdobjih najbolj zastopane.

Pri mlajši populaciji starih do 19 let in od 20 do 44 let se najpogosteje pojavljajo poškodbe in

zastrupitve izven dela. Nosečnost, porod in poporodno obdobje pa je v teh dveh starostnih

skupinah razlog za najdaljši BS.

V gospodarskih panogah je glede na število primerov pri ženskah najpogosteje zastopano

izobraževanje, pri moških pa gradbeništvo glede na število izgubljenih dni.

Bolečine v hrbtenici so v skupini bolezni MKS pri vseh kazalnikih BS najštevilčnejša diagnoza,

razen pri dolžini BS, kjer je na prvem mestu artroza kolka.

Odsotnost z dela ali zdravstveni absentizem je odraz številnih dejavnikov iz delovnega in

socialnega okolja. Nanjo najbolj vplivajo delodajalci, panoga oziroma dejavnost ter država, ki

je na področju absentizma s predpisi precej zaščitniška.

Tako so dejavniki na ravni podjetja neprimerne in nehigienske delovne razmere, ekonomski

problemi, nezdravi medosebni odnosi, slaba organizacija dela, starostna struktura zaposlenih,

struktura delavcev po kvalifikaciji, spolna struktura, oddaljenost od družine, nerazumevanje

vodstva za osebne težave delavcev, toleriranje pitja, itd.

Poleg dejavnikov na ravni podjetja so za pojave BS zelo pomembni tudi dejavniki, povezani z

družbo in družino, kot so: varstvo otrok, nerešeno stanovanjsko vprašanje, konfliktna stanja,

druge težave v družini ter dejavniki povezani z organizacijo in delom zdravniške službe:

dolgotrajna diagnostika, dolgotrajna obdelava za invalidsko komisijo, mnenja konziliarnih

specialistov, preobremenjenost zdravnikov, slabo vodena medicinska dokumentacija delavca,

pomanjkanje ustreznega kadra.



118

Med pogostimi razlogi za nezadovoljstvo delavca je njegov ekonomski položaj. Na ekonomski

položaj posameznika pa vplivajo tudi poškodbe pri delu, poklicne bolezni, bolezni (v zvezi z

delom) ter brezposelnost. Vsi ti dogodki povzročajo zmanjšanje ali izgubo dohodka. Običajno

celo povečajo posameznikove izdatke in tako znižajo njegovo življenjsko raven. Vsi našteti

dogodki, ki lahko prizadenejo človeka, so posledica tveganj, ki so ali osebne (fizične) ali

ekonomske narave. Večina dosedanjih raziskav se osredotoča na ekonomske posledice

absentizma, to je izgube v proizvodnji, zmanjšanje produktivnosti, visoke stroške plačanih

bolniških dni, začasne zamenjave zaposlenih, administrativne stroške spremljanja odsotnosti,

iskanja zamenjav, itd.

V vodilnih slovenskih podjetjih med pomembne aktivnosti za zmanjšanje BS uvrščajo različne

programe in aktivnosti. Tako v Merkurju za zmanjšanje BS uporabljajo izboljševanje delovnih

razmer in ergonomsko ureditev delovnih mest, razgovore z delavci, kise vrnejo z bolniškega

dopusta, napotitev delavcev v preventivno rekreativne programe za krepitev zdravja,

sodelovanje z zdravniki in obiske bolnih delavcev na domu. V krki vidijo rešitev za znižanje

stroškov, ki jih povzroča BS predvsem v spodbujanju dobrih odnosov med zaposlenimi. V

Mercatorju kot pomemben ukrep navajajo večanje zadovoljstva zaposlenih. S tistimi, ki imajo

največ ur bolniških odsotnosti, pa opravijo sistemske intervjuje.

Eden od ciljev je bil tudi ta, ali se za iste diagnoze zdravniki in pacienti odločajo drugače ali

podobno v sorodnih gospodarskih panogah oziroma, če je odobravanje BS odvisno tudi od

obremenitev in obremenjenosti na delovnem mestu. To pomeni, v kolikor je pacient zbolel za

eno od bolezni MKS ali ga zdravnik pošlje na delo, če je zaposlen v gradbeništvu ali v javni

upravi in obrambi.

Dokazali smo, da je korelacija pri vseh kazalnikih pri sorodnih panogah visoka, kar pomeni,

da se zdravniki in pacienti zelo podobno odločajo pri istih diagnozah, da pa pri različnih

gospodarskih panogah nastajajo razlike. Zelo verjetno je, da ima pacient, ki dela v javni upravi

in obrambi bistveno krajši BS za isto diagnozo, kot ga ima delavec v gradbeništvu.



119

9. UKREPI IN AKTIVNOSTI ZA ZMANJŠANJE BS V SLOVENIJ I

Glede na dejstvo, da predstavljajo bolezni MKS največji problem glede BS, si moramo

zastaviti jasne usmeritve za zmanjšanje pojavnosti kazalnikov negativnega zdravja.

Najpogostejše bolezni, zaradi katerih zbolevajo Slovenci in kar je razvidno iz analize

podatkov, so poleg bolezni MKS še bolezni obtočil, neoplazme, duševne in vedenjske motnje

in druge. To so tudi bolezni, na razvoj katerih vplivajo številni dejavniki in na katere lahko z

načinom življenja tudi sami precej vplivamo. Imenujemo jih dejavniki tveganja. To so

predvsem nezdrava prehrana, nezadostna telesna aktivnost, kajenje, čezmerno uživanje

alkohola, čezmerna telesna masa in debelost, visok krvni tlak, stres, utrujenost in drugo.

Pomembno je, da se vsak, ki že ima težave, zaveda, da jih lahko zmanjša le, če bo pri tem

aktivno sodeloval, to pomeni, da bo skrbel za redno telesno dejavnost, da bo na delovnem

mestu poskušal čim manj obremenjevati gibala, da bo skrbel za primerno telesno maso ipd.

Glede na dejavnike, ki vplivajo na nastanek subjektivnih težav z gibali ter bolezni gibal, je

smiselno prizadevanja za zmanjšanje in preprečevanje pojava težav ter bolezni gibal usmeriti

v probleme:

� obremenitev na delovnih mestih,

� nezadostna telesna dejavnost v prostem času in

� čezmerna prehranjenost in debelost.

Znano je, da med delovno dobo kar 35 % delavcev s sedečim delom in 47 % delavcev z

veliko energetsko porabo toži o bolečinah v gibalih. Pogosteje zbolijo ljudje s čezmerno

telesno maso, brez dobre fizične kondicije, pri delu v neudobnem toplotnem okolju,

izpostavljeni stresom. Zato je potrebno pri delavcih vzpodbujati skrb za utrjevanje in ohranitev

lastnega zdravja, delodajalce pa pridobiti, da bodo sredstva vlagali v ergonomsko prilagojena

delovna mesta.

Človek ostaja kljub intenzivnemu tehnološkemu razvoju in avtomatizaciji najpomembnejši del

sistema, ki zagotavlja varnost in stabilnost delovanja katerega koli sistema.

Ekonomski vidik je poleg etičnega, tehničnega, zdravstvenega, psihološkega in pravnega

vidika za uveljavljanje varnosti in zdravja pri delu nedvomno med najpomembnejšimi. Je

namreč tisti mehanizem, ki v praksi sam po sebi in ne glede na različne deklaracije, predpise



120

in nadzor najbolje in samodejno uravnava, do katere stopnje se v praksi uveljavi varnost in z

njo povezano zdravje pri delu.

Zdravje kot stanje delavčevega blagostanja vsebuje tudi svojo ekonomsko komponento.

Slabšanje zdravja povzroča nižjo stopnjo učinkovitosti in s tem nižji dohodek. Strošek pomeni

izpad dohodka delavcu in delodajalcu. Pomembnejši stroški zdravja so:

� stroški odsotnosti zaradi bolezni,

� stroški absentizma,

� stroški fluktuacije,

� stroški nadomestil zaradi pojavljanja poklicnih bolezni,

� stroški invalidizacije,

� stroški odškodnin zaradi umrljivosti.

Vsi izpadi učinkovitosti in slabšanje zdravstvenega stanja predstavljajo strošek in jih je

mogoče ekonomsko ovrednotiti, prav tako je mogoče ovrednotiti tudi ukrepe, ki so usmerjeni v

ustvarjanje ugodnejšega delovnega okolja, v oblikovanje dela, ki bo manj zdravju škodljivo in

manj nevarno za delavce.

9.1. Priporo čila za ukrepanje na ravni celotne populacije

1. Na vsedržavni ravni je treba sprejeti strategije za razširjenje in uveljavljanje aktivnosti za

preprečevanje težav z gibali (npr. HEPA, programi za zmanjševanje telesne mase, ipd.),

s katerimi želimo doseči:

� zmanjšanje števila prebivalcev, ki so v prostem času premalo telesno dejavni,

� zmanjšanje števila prebivalcev s čezmerno telesno maso.

2. Za učinkovito izvajanje in uveljavljanje aktivnosti za preprečevanje težav z gibali je

potreben multidisciplinarni pristop s koordiniranim delovanjem različnih ministrstev.

Koordinirano delovanje je potrebno predvsem za zagotavljanje ustrezne celovitosti

programov izobraževanja, ozaveščanja in usposabljanja porabnikov in strokovnjakov.

3. Poleg strokovnih znanj in spretnosti je potrebno za uspešno in varno opravljanje dela tudi

stalno izobraževanje s področja zdravja in varnosti pri delu.

4. Na državni ravni je potrebno še bolj okrepiti promocijo zdravega življenjskega sloga preko



121

medijev in ga vključiti v vse izobraževalne ustanove.

5. Še posebej je pomembno, da se krepi spoznanje, da je treba uveljavljati strategije, ki

istočasno poudarjajo telesno dejavnost in zdravo prehranjevanje s prehranskimi priporočili

in druge CINDI programe, ki so jih oblikovali strokovnjaki Svetovne zdravstvene

organizacije.

9.2. Ukrepanje na lokalni ravni in ravni populacijs kih skupin

Ukrepi, ki so mogoči na ravni, ki se nanaša predvsem na delovno in bivalno okolje

prebivalcev, so:

1. Potrebna je izdelava in prilagoditev akcijskih načrtov za ukrepanje v posameznih aktivnih

populacijskih skupinah: ženske, mladostniki, starejši, skupine s posebnimi potrebami.

Glede na izsledke raziskave so potrebni konkretni akcijski usmerjeni programi za

preprečevanje težav, nastalih zaradi bolezni MKS, ki bodo:

� za ženske drugačni kot za moške,

� prilagojeni različnim starostnim skupinam (do 19; 20 do 44; 45 do 64 in nad 64 let),

� prilagojeni bolj oziroma manj izobraženim,

� prilagojeni posebej za tiste, ki opravljajo fizično naporno delo z veliko energetsko

porabo in tiste, ki opravljajo sedeče delo,

� prilagojeni glede na bivalno okolje in geografsko regijo.

2. Vlaganje v vseživljenjsko učenje o zdravem delovnem in življenjskem slogu in

spremembah v korist zdravja na delovnem mestu.

3. Izvajati je treba promocijo zdravega aktivnega življenjskega sloga in povečevanja telesne

dejavnosti ter skrbi za telesno maso, zdravo prehrano, stres ter vključiti druge kazalce

negativnega zdravja z organiziranimi tečaji in delavnicami za različne skupine prebivalcev,

tako v delovnih organizacijah kot v okviru zdravstvenih dejavnosti;

4. Izobraževati svetovalce za promocijo zdravja pri delu (varnostni inženirji, kadrovska

služba, organizatorji dela …), saj vlaganje v človeške vire na delovnem mestu vključuje

tudi učenje zaposlenih o zdravju, zdravem delovnem in življenjskem slogu ter

spreminjanje delovnega okolja v prid zdravju, ki koristi tako delavcu in podjetju kot širši

družbi.

5. Prepoznati in odpraviti dejavnike, ki prispevajo k nastanku bolezni MKS, vključno s

fizikalnimi in biomehanskimi, organizacijskimi in psihosocialnimi ter osebnimi, ki lahko

delujejo samostojno ali v kombinaciji.

6. Uveljaviti integriran pristop upravljanja za odpravo bolezni MKS, upoštevajoč



122

preprečevanje novih okvar ter ohranitev, rehabilitacijo in ponovno vključitev delavcev, ki

so že zboleli za boleznimi MKS, v delovni proces.

7. Programe, ki so že uveljavljeni v tujini, npr. »Back-school«, je treba prilagoditi, saj se je

pokazalo, da niso vedno uspešni (npr. v Nemčiji), ker jih premalo izvajajo ravno tisti, ki bi

jih najbolj potrebovali (Schneider S., Hauf C. 2005).

8. Podpreti je treba lokalne akcije v okviru državnih projektov (npr. »Slovenija v gibanju«,

»Razgibajmo življenje« ali »Šola hujšanja«).

9. Delodajalcem je treba predstaviti naslednje možnosti za lajšanje in preprečevanje težav z

boleznimi MKS pri njihovih zaposlenih:

� najprej je potrebna celovita analiza stanja zdravja delavcev in delovnih razmer v

organizaciji, podjetju ali ustanovi in na podlagi tega izdelati program humanizacije

dela, ki vključuje lahko različne ergonomske, organizacijske, pravno upravne in druge

ukrepe, prepoznavanje ergonomskih težav s predlogi rešitev;

� izobraževanje za varno in zdravo delo, pomembno je, da se zaposleni ustrezno

usposobi ob nastopu dela, razporeditvi na drugo delo, spremembi tehnologije, pri vseh

spremembah pri delu. Usposabljanje mora biti teoretično in praktično ter prilagojeno

vsakemu delovnemu mestu posebej;

� zasnova šole zdravih gibalnih vzorcev pri delih, kjer je dvigovanje vsakodnevni

problem;

� planirati odmore med delom, ki jih lahko zaposleni izkoristijo za gibanje, seveda

prilagojeno vrsti dela, ki ga opravljajo;

� poleg aktivnih odmorov vpeljati tudi programirano zdravstveno rekreacijo kot obvezni

sestavni del dela obremenjenih posameznikov;

� delodajalci bi svojim zaposlenim morali zagotoviti takšne delovne razmere, ki čim manj

škodljivo obremenjujejo MKS (ustrezna organizacija dela, rotacija, tehnični ukrepi

varstva pri delu …).

10. Posebno pozornost je treba nameniti tudi mladim, starim do 19 let, ter jih posebej poučiti

o dejavnikih tveganja, ki v naslednjih starostnih obdobjih vplivajo na pojav bolezni MKS.

11. V bivalnih okoljih bi morali infrastrukturo postopno prilagoditi temu, da bi prebivalci

živeli čim bolj aktiven življenjski slog, na primer tako, da bi z izgradnjo kolesarskih stez

spodbujali k uporabi kolesa kot prevoznega sredstva na delo oziroma bi hodili peš, če

niso preveč oddaljeni od delovnega mesta.



123

9.3. Možnosti za ukrepanje na ravni posameznika

1. Svetovanja za spreminjanje življenjskega sloga v okviru delavnic za zdravo življenje, ki

bi se osredotočile predvsem na spodbujanje k telesni dejavnosti ter zmanjšanju

čezmerne telesne mase, izogibanje stresu.

2. Podpora in krepitev mreže lokalnih ponudnikov organizirane telesne vadbe (športna

društva, klubi ipd.).

3. Povečanje ponudbe, dostopnosti infrastrukture in informacij za individualno vadbo ter

shujševalne programe.

4. Seznaniti zaposlene, kako lahko telesno dejavno preživijo odmore med delom, če

telesne vadbe ne organizira delodajalec.

5. Posebno pozornost je treba nameniti prebivalcem kmečkega okolja, saj je treba

preventivne dejavnosti prilagoditi njihovim potrebam in načinu življenja.

6. Poudarjati je treba, da se zdrav življenjski slog začne znotraj družine in da otroci

potrebujejo pozitiven zgled v svojih starših.

7. Priporočila in izvedba različnih modelov za obvladovanje preobremenjenosti in doživetij

stresa, ki omogoča identifikacijo zveze med vzroki doživetij in posledicami.

8. Usposabljanje za spreminjanje vedenjskih vzorcev, ki omogočajo obvladovanje doživetij

stresa, napetosti, razdražljivosti v okoliščinah, ki jih z drugimi ukrepi ni mogoče obvladati.

9.4. Priporo čila za odpravo škodljivosti na delovnem mestu

1. Zagotoviti skladnost med osnovnim položajem ter aktivnostjo.

2. Dati prednost normalnemu sedenju pred visokim sedežem (če je možno).

3. Prepovedati daljše delo čepe, kleče (ne več kot eno uro kontinuiranega dela oziroma ne

več kot 30 počepov ali poklekov v času delovnika).

4. Upoštevati višine delovnih površin in dimenzij, prostornin, ki omogočajo pravilne telesne

drže ter udobno izvajanje delovnih operacij.

5. Predvideti podstavke za montažo (morda z nagibom).

6. Predvideti podstavke za dviganje in nagib kontejnerjev.

7. Paziti na dobro namestitev obešenega orodja in funkcij težišč.

8. Namestiti podpore za podlakti, če so dalj časa obremenjene, ki hkrati izboljšajo

natančnost gibov.

9. Razporediti komande glede na višino in oddaljenost.



124

10. Namestiti naprave za vizualne informacije glede na višino in oddaljenost.

11. Odstraniti ovire ali modificirati naprave za informacije, komande oziroma montažne dele.

12. Omogočiti zadostno višino, širino in globino za spodnje ude v sedečem položaju.

13. Za udobno sedenje preurediti sedež, da bo stabilen in bo zagotavljal fiziološko držo.

14. Namestiti podnožnik ob zvišanem sedežu.

15. V sedečem položaju urediti oskrbo in oddajanje izdelkov tako, da bo dvigov manj od 6

na uro;

16. V stoječem položaju izogibati se neuravnoteženemu položaju, s katerim bi sicer ustvarili

prostor za noge.

17. V stoječem položaju uporabiti prilagojeno oporo za zadnjico.

18. Izogibati se ponavljajoči rabi pedala v pokončni drži.

9.5. Ocena tveganja za nastanek z delom povezanih b olezni MKS

Delodajalci so zakonsko zavezani, da ocenijo tveganje na delovnem mestu ter sprejmejo

ukrepe za zagotovitev varnosti in varovanje zdravja delavcev ter vseh drugih oseb, ki bi bile

lahko prizadete. Ta postopek se imenuje ocena tveganja.

Dobra ocena tveganja pripomore k zmanjšanju stroškov, ki jih imajo podjetja zaradi izgubljene

proizvodnje, odškodninskih zahtevkov in višjih zavarovalnih premij.

Načelo postopne ocene tveganja vključuje naslednje faze:

� opredelitev nevarnosti: ugotovitve vseh nevarnosti ali njihovih kombinacij, ki lahko

povzročijo nastanek z delom povezanih bolezni MKS;

� proučitev, kdo bi bil lahko prizadet (kdo je izpostavljen nevarnosti) in kako bi se to

lahko zgodilo (kakšna so tveganja/nevarnosti); razmislek o vseh, ki bi bili lahko

prizadeti (bi se lahko pri delu poškodovali);

� ocena tveganj in odločitev o ukrepih glede na to:

ali je mogoče nevarnost popolnoma odpraviti,

ali je tveganje mogoče nadzorovati,

ali je mogoče sprejeti varnostne ukrepe za zaščito vseh zaposlenih,

ali je potrebna osebna varovalna oprema;

� spremljanje tveganj in proučitev preventivnih ukrepov.



125

9.6. Preprečevanje nastanka z delom povezanih bolezni MKS

Po opravljeni oceni tveganja je treba sestaviti seznam ukrepov po prednostnem vrstnem redu

ter delavce in njihove predstavnike vključiti v njihovo izvajanje. Ukrepi morajo biti usmerjeni v

preprečevanje in zmanjšanje resnosti morebitne poškodbe.

Najbolj pomembno je, da vsi delavci prejmejo ustrezne informacije, se vključijo v

izobraževanje in usposabljanje o varnosti in zdravju na delovnem mestu ter da se seznanijo s

tem, kako se lahko izognejo določenim nevarnostim in tveganjem.

Ukrepi lahko vključujejo naslednja področja:

� Delovni prostor: ali je mogoče izboljšati njegovo ureditev?

� Delovna oprema: ali je orodje ergonomsko oblikovano? Ali je za določene naloge

mogoče uporabiti orodje, ki ne vibrira, in jih opraviti z manj sile?

� Delovne naloge: ali je mogoče zmanjšati fizične zahteve dela z novimi orodji ali

delovnimi metodami?

� Upravljanje dela: ali je mogoče delo bolje načrtovati ali ustrezneje dodeljevati? Ali je

mogoče pri izvajanju uporabljati varnejše sisteme dela?

� Organizacija dela: ali je mogoče doseči boljše razmerje med delom in počitkom? Ali

je smiselna uvedba menjavanja zaposlenih na sorodnih delovnih mestih? Ali je

mogoče na ravni podjetja spodbujati boljšo varnostno kulturo?

� Načrtovanje in nabava: ali je mogoče nevarnosti odpraviti že v fazi načrtovanja

delovnega procesa?

� Spodbujanje zdravja na delovnem mestu, na primer, preprečevanje kajenja in

čezmerne debelosti.

Pri odpravljanju nevarnosti na delovnem mestu je zelo pomembno sodelovanje delavcev in

njihovih predstavnikov, saj ti zelo dobro poznajo delovno mesto, na katerem delajo.

V večjem podjetju se z bolezensko odsotnostjo ukvarja več strokovnih sodelavcev, ki k

vsakemu problemu pristopijo celovito. Za reševanje problema bolezenske odsotnosti običajno

uporabijo projektni pristop. Projekt poteka v štirih fazah:

� analiza (spoznavanje problema, zbiranje podatkov),

� oblikovanje in izbor rešitev,

� načrtovanje ravnanja in izvedba ter



126

� analiza uspešnosti.

Pomembno je, da na samem začetku opredelimo problem in definiramo cilje, ki jih s

projektom želimo doseči (Pirc V., Kuhar D., Lorencin T., 1996).



127

10. ZAKLJU ČEK

Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu opozarja, da bolezni MKS predstavljajo

najpogosteje z delom povezane zdravstvene težave v Evropi, ki prizadenejo veliko delavcev

(Eurostat, 2004). Skozi opravljeno raziskavo in analizo o BS v Sloveniji v letih 2002 do 2006,

ki smo jo opravili, lahko z gotovostjo trdimo, da to velja tudi za Slovenijo. Pri boleznih MKS,

povezanih z delom, gre za okvare mišic, sklepov, kit, vezi, živcev, kosti in perifernega krvnega

obtoka, ki jih povzročijo ali poslabšajo predvsem delo in vplivi iz neposrednega okolja, v

katerem se delo opravlja. Veliko težav je mogoče preprečiti in tudi zmanjšati, če delodajalci

ravnajo v skladu z obstoječo zakonodajo o varnosti in zdravju pri delu ter upoštevajo tudi

dobro prakso in praktične smernice.

Bolečine v gibalih in bolezni MKS so v zdajšnjih delovnih okoljih odsev vpliva splošnih

sprememb, zahtev po nenehnem prilagajanju in potreb po učenju novih vsebin. Bolečine v

gibalih in bolezni MKS so v zadnjem času v pretežno storitvenih dejavnostih le deloma

posledica položajev pri delu in vpliva vsiljenega ritma dela. Pogosteje so posledica vpliva

organizacijskih in psihosocialnih razmer neskladja med zmogljivostmi posameznika in

pričakovanji delovnega okolja.

V oceni tveganja je zato potrebno jasno opredeliti tudi psihosocialne zahteve delovnega

okolja. Samo z oceno fizičnih obremenitev in pavšalno oceno psihosocialnih okoliščin ne

bomo zmogli identificirati vseh obremenjujočih dejavnikov in bodo bolečine v gibalih in bolezni

MKS še vedno pomemben znak preobremenjenosti.

Uvajanje tehnoloških sprememb brez ustrezne priprave, nenehno spreminjanje

organizacijskih razmer na splošno, brez jasno definiranih vlog, kadrovanje po sistemu gašenja

požarov in ergonomsko urejanje delovnega okolja po sistemu zunanjega videza ne morejo

zagotoviti delovnega okolja, v katerem se ne bodo pojavljale obremenitve (Boukal C., 2005).

Glede na semantični pomen bolečine in sprejetosti bolezni v našem okolju bo ostala bolečina

v gibalih, predvsem v križu, še vedno realnost.

V delovnih okoljih, v katerih se ne posveča dovolj pozornosti delavcu in so izdelane ocene

tveganja precej pavšalno, brez jasne identifikacije vplivov osnovnih komponent delovnega

okolja na počutje in razpoložljivost delavcev, bo ostala bolečina v križu še vedno pogost, brez

dvoma pa najučinkovitejši in socialno sprejemljiv izhod.



128

Med boleznimi MKS so najpogostejše bolezni spodnjega dela hrbta, bolezni vratu in ramen.

Skrbi pogostnost in resnost bolezni ledvenega predela hrbtenice, nerazumljivo dolgo pa se

ostaja v povprečju doma zaradi mialgij (12 dni), simptomatike, ki bi jo bilo prav gotovo lahko

zdraviti z organizacijo dela in ergonomsko prilagoditvijo delovnega procesa.

Za zmanjšanje odstotka BS zaradi bolezni MKS (kar kažejo tudi tuje izkušnje) so nujni

kompleksni preventivni programi in interdisciplinarni pristop, ki vključujejo ergonomsko

ureditev delovnih mest ter izobraževanje delavcev in delodajalcev o pomenu zdravega in

varnega dela in življenja. Manj ljudi trpi bolečine in je prikrajšanih, oviranih pri vsakodnevni

dejavnosti. Prihranki zaradi manj bolniških odsotnosti, manj nadomestil, manjše rabe

zdravstvenega sistema in zdravil so za delodajalce oziroma državo precejšnji.

Specialisti medicine dela, specialisti družinske medicine, člani invalidskih komisij in vsi tisti v

podjetjih, ki se ukvarjajo z varnostjo in zdravjem pri delu, bi se morali zavedati, da marsikatera

bolezen, ki jo obravnavajo, sodi v sindrom čezmerne obremenitve in bi ob stiku z njo obvezno

morali pomisliti tudi na povezanost z delom.

Bolezni MKS je mogoče preprečiti z ocenjevanjem delovnih nalog, uvajanjem preventivnih

ukrepov in stalnim preverjanjem njihove učinkovitosti. Celostni pristop pri reševanju te

problematike vključuje preprečevanje tovrstnih bolezni ter rehabilitacijo in ponovno

vključevanje delavcev v delovni proces.

Potrebna bi bila nadaljnja raziskovanja o vplivu gospodarskih panog oziroma teže dela na

kazalnike BS.



129

11. LITERATURA IN VIRI

11.1. Literatura

1. Alexander, C. D. (1986). The Practice and Management of Industrial Ergonomics. New

Jersey: Prentice Hall.

2. Andersson, G.B.J. (1999). Epidemiological features of chronic low-back pain, Lancet.

3. Baebler, B. (1999). Patofiziologija intervertebralnega diskusa vratne hrbtenice. V:

Pavlovčič, V, ur. Bolezni vratne hrbtenice, Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.

4. Barnekow-Berkvist, M., Hedberg, G., Janlert, U., Jansson, E. (1998). Determinants of

self-reported neckshoulder and low back symptoms in a general population, Spine.

5. Beč, J. (1986). Bolovanja zaposlenih kao oblik industrijskog konflikta. Pogledi, Split.

6. Bilban, M. (1999). Medicina dela. Zavod za varstvo pri delu, Ljubljana.

7. Bilban, M. (1999). Varnost in zdravje pri delu v luči nove zakonodaje, Zbornik GV,

Dnevi kadrovskih delavcev, Portorož.

8. Bilban, M. (2002). Dejavniki, ki vplivajo na pojavnost bolniškega staleža, Delo in

varnost, revija za varnost in zdravje pri delu in požarno varnost, Ljubljana.

9. Bongers, P.M., de Winter C.R., Kompier, M.A., Hilderbrants, V.H. (1993). Psychosocial

factors at work and musculoskeletal diseases. Scand J Work Environ Health.

10. Boshuizen, H.C., Bongers, P.M., Hufsho, F.C.T.J. (1992). Self-reported back pain fork

-lift truck and freight – container tractor drivers exposed in whole-body vibration. Spine.

11. Boukal, C.M. (eds) (2005). Healthy Work in an Ageing Europe, Mobuse – Verlag.

Frankfurt on Main.

12. Bressler, H.B., Keyes, W.J., Rochon, P.A., Badley, E. (1999). The Prevalence of Low

Back Pain in the Elderly-A Systematic Review of the Literature, Spine.

13. Brezovar, B. (2000). Zakon o varnosti in zdravju pri delu z uvodnimi pojasnili in

podzakonskimi akti. Ljubljana: Bonex Založba.

14. Burdof, A., Govaert, G., Elders, L. (1991). Postural load and back pain of workers in the

manufacturing of prefabricated concrete elements Ergonomics.

15. Butz, M., Plinske, W., Drexel, G., Drechsel-Schlund, C. (1999). Dokumentation des

Berufskankheiten – Geschehens in Deutschland. Hauptferband der gewerblichen

Berufsgenossenschaften. Sankt – Augustin.

16. Cascio, W. F. (1991). Costing Human Resources: The Financial Impact of Behavior in

Organizations. Boston: PWS – Kent Publishing Company.

17. Cuming, M. W. (1993). The Theory and Practice of Personnel Management. Oxford:

Butterworth-Heinemann Ltd.



130

18. Černivec, R. (2007). Predlog kriterijev verifikacije poklicne bolezni hrbtenice. Bolezni

mišičnokostnega sistema. Ljubljana: Klinični center, Klinični inštitut za medicino dela

prometa in športa.

19. Devereux, J.J., Buckle, P.W., Vlachonikolis, I.G. (1999). Interactions between physical

and psychosocial risk factors at work increase the risk of back disorders: and

epidemiological approach. Occup Environ Med.

20. Djomba, J.K. (2005). Razširjenost bolezni in težav z gibali v različnih populacijskih

skupinah odraslih prebivalcev Slovenije, Prešernova naloga ULMF, Ljubljana.

21. Dodič Fikfak, M., Franko, A. (2005). Poškodbe pri delu in bolniški stalež pri mladih

delavcih. Mladi in delo: znanstvena monografija. Ljubljana: Klinični center, Klinični

inštitut za medicino dela, prometa in športa.

22. Dodič Fikfak, M., Franko, A., Arnerić, N. (2007). Bolniški stalež zaradi bolezni

mišičnokostnega sistema. Bolezni mišičnokostnega sistema. Ljubljana: Klinični center,

Klinični inštitut za medicino dela prometa in športa.

23. EC (2003). Aditional List Of Diseases Suspected of Being occupational in Origin which

should be Subject to Notification and which may be Considered at later Stage for

Inclusion in Annex I to the European Schedule. Annex II. Official Journal of the European

union.

24. Eurostat (2004). Occupational Diseases in Europe in 2001. Statistics in Focus.

Population and social conditions.

25. Flitz, J.M., George, S.Z. (2002). Identifying psychosocial variables in patients with acute

work – related low back pain: The importance of fear – avoidance beliefs. Phys Ther.

26. Franko, A., Jeren, B. (2005). Analiza bolniškega staleža, Slovenija 2004, IVZ RS,

Ljubljana.

27. Fras, Z., Zaletel-Kragelj, L., Sila, B., Žerjal, I. (2004) III. Ocena povezanosti med

gibalno/športno aktivnostjo in zdravjem pri odraslih prebivalcev Slovenije. 1. del:

Raziskava »CINDI 2002/2003« in »Gibalna/športna aktivnost za zdravje«. V:

Završnik, J., Pišot, R., Fras, Z., Zaletel-Kragelj, L., Strel, J., Sila, B., Žerjal, I., Zurc, J.,

Kropej, V. Gibalna/športna aktivnost za zdravje: prikaz rezultatov raziskovalnega dela

na projektu v okviru ciljnega raziskovalnega programa (CRP)»Konkurenčnost

Slovenije 2001–2006«. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstvenoraziskovalno

središče, Inštitut za kineziološke raziskave.

28. Friedl, A. (1990). Absentizem – nastavek raziskave. Anthropos, Ljubljana.

29. Grabauskas V, Klumbiene J, Petkevičiene J, Dregval L, Šaferis V, Prättäla R, Helasoja V,

Puska.P. (2001). Health behavior among Lithuanian adult population, 2000. helsinki:

Publications of the National public health institute.

30. Gspan, P. (1984). Ekologija dela priročnik. Ljubljana: Iskra Tozd Telematika in Zavod SRS



131

za varstvo pri delu.

31. Gspan, P., Jug, A. (1993). Ekonomski učinki varstva pri delu. Ljubljana: Zavod Republike

Slovenije za varnost pri delu.

32. Guo, H-R. (2002). Working hours on repeated activities and prevalence of back pain.

Occup Environ Med.

33. Hagberg, M. (1984). Occupational muskuloskeletal stress and disorders of the neck and

shoulder: a review of possible pathophysiology. Int Arch Occup Environ Health.

34. Helakorpi, S., Patja, K., Prättäla, R., Uutela, A. (2001). Health behavior among Finnish

adult population, Spring 2001, Helsinki: Publications of the National public health

institute.

35. Herman, S. (1999). Desetletje 2000–2010 posvečeno boleznim kosti in sklepov.

Zdravstveni Vestnik 1999.

36. Lobenko A, Ignatiev A. (2002). Musculo-skeletal Disorders among seafarers and port

workers.Task force 9: Prevention of musculoskeletal disorders.

37. Jin, K., Sorock, G.S, Courtney, T.K. (2004). Prevalence of low back pain in three

occupational groups in Shanghai, People's Republic of China, Journal of Safety

Research.

38. Kaplan, M. R., Sallis, F. J., Patterson, L. T. (1993). Health and Human Behavior. New

York (etc.): McGraw – Hill, Inc..

39. Komadina, R. (1999). Zlomi kolka. In: Komadina, R.(ed). Zlomi zaradi osteoporoze.

Celje: Služba za raziskovalno delo in izobraževanje SB Celje in Društvo

travmatologov Slovenije.

40. Kožar, A. (1995). Obvladajmo bolniško, Domžale: Lunik.

41. Kralj, M. (1999). Diferencialna diagnoza bolečin v vratu. V: Pavlovčič V, ur. Bolezni

vratne Hrbtenice, Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.

42. Larsson, S.E., Bodergard, L., Henriksson, K.G. (1990). Oberg PA Chronic trapezius

myalgia: morphology and blood flow studies in 17 patients. Acta Orthop Scand.

43. Latza, U., Kohlmann, T., Deck, R., Raspe, M.A. and H. (2000). Influence of occupational

factors on the relation between socioeconomic status and self-reported back pain in a

population-based sample of German adults with back paine, Spine.

44. Leboeuf-Yde, C., Kyvik, K.O., Bruun, N.H. (1999). Low back pain and lifestyle. Part II-

Obesity, Spine.

45. Lindgren, L. et al. (1998). Declaration of intent BJD. Acta Orthop Scand.

46. Lindgren, L. (2003).The Bone and Joint Decade 2000-2010. Bulletin of the WHO.

47. Lorbar, M. (1992). Produktivnost v pisarnah? Dajte no!…:podjetnikom, direktorjem,

ministrom, vodjem in uradnikom 200 nasvetov za zniževanje stroškov v pisarnah.

Ljubljana: Državna založba Slovenije.



132

48. Luttmann, A. (2003). Preventing Musculoskeletal Disorders in the Workplace. Protecting

Workers' Health Series 2003; 5. Dostopno na: URL: http://www.who.int/

occupational_health/ publications/oehmsd3.pdf.

49. Marras, W.S. et. al. (1995). Biomechanical risk factors for occupationaly – related low

back – pain disorders. Ergonomics.

50. Pavlovčič, V. (1997). Predgovor urednika. V: Pavlovčič V, ur. Bolečina v križu, Ljubljana:

Klinični center, Ortopedska klinika.

51. Picavet, H.S.J., Schouten, J.S.A.G., Smit, H.A. (1999) Prevalence and consequences of

low back problems in the Netherlands, working vs non-working population, the

MORGEN-study, Public Health.

52. Pirc, V., Kuhar, D., Lorencin, T. (1996). Program za zniževanje bolniških odsotnosti.

Ljubljana: CTU – Center za tehnološko usposabljanje (Interno gradivo za učno delavnico

CTU).

53. Plešej, J. et al. (1999). Ergonomski priročnik zdravje+znanje+varnost=uspešnost.

Ljubljana: Inštitut Prevent d.o.o.

54. Polajnar, A., Verhovnik, V. (2000). Oblikovanje dela in delovnih mest. Maribor:

Fakulteta za strojništvo.

55. Popovič, J. (1998). Bolezni gibal v publikaciji V mladosti misli na starost, Ljubljana.

56. Porter, J.M., Gyi, D.E. (2002). The prevalence of musculoskeletal troubles among car

drivers. Occup. Med.

57. Pudule I, Grinberga D, Rituma A, Villeruša A, Zile S, Prättäla R, Helasoja V, Puska P.

(2001). Health behavior among Latvian adult population, 2000. Helsinki: Publications of

the National public health institute.

58. Pulat, B. M., Alexander C. D. (1991). Industrial Ergonomics. New York (etc.): McGraw-Hill,

Inc.

59. Rajala, U., Keinänen-Kiukaanniemi, S., Uusimäki, A., Kivelä, S.L. (1995)

Musculoskeletal pains and depresion in a middle-aged Finnish population, Pain.

60. Rok-Simon, M. (2001). Poškodbe – javnozdravstveni problem v Sloveniji. In:

Poškodbe – njihovo preprečevanje, zdravljenje in rehabilitacija. 7.˙Krkini

rehabilitacijski dnevi, Otočec: Krka Zdravilišča.

61. Santos-Eggimann, B., Wietlisbach, V., Rickenbach, M., Paccaud, F., Gutzwiller, F.

(2000). One-Year Prevalence of Low Back Pain in Two Swiss Regions-Estimates

From the Population Participating in the 1992-1993 MONICA Project, Spine.

62. Sauter, S.L., Swanson, N.G. (1996). Psychological aspects of musculoskeletal disorders

in office work. In: Moon, S., Sauter, S., eds. Psychosocial factors and musculoskeletal

disorders. Taylor and Francis, London.

63. Schneider, S., Hauf, C., Schiltenwolf, M. (2005). Nutzerstruktur und Korrelate der



133

Teilnahme an Rückenschulen: eine represäntative Studie an der bundesdeutschen

erwergstätigen Bevökerung. Soziroma-Präventivmed.

64. Sušnik, J. (1987). Položaji in gibanje telesa pri delu (analiza efektornega sistema).

Ljubljana: Univerzitetni zavod za zdravstveno in socialno varstvo v okviru zbirke Knjižnica

UZZSV (št.1).

65. Sušnik, J. (1992). Biomehanika. Ergonomska fiziologija, Didakta, Radovljica.

66. Svetic, A. (1998). Socialna varnost, zdravstveno varstvo ter varnost pri delu, objavljeno v

Možina Stane (urednik): Management kadrovskih virov. Ljubljana: Fakulteta za družbene

vede.

67. Šarić, M., Pliština, R. (1982). Bolovanje, IMI, Zagreb.

68. Travnik, L. (1999). Manipulativno zdravljenje pri bolečinah v vratni hrbtenici. V: Pavlovčič

V., ur. Bolezni vratne hrbtenice, Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.

69. Teržan, M., Jeren, B. (2001). Analiza bolniškega staleža???. , Slovenija 2000. INZ RS,

Ljubljana.

70. Tsuji, T., Matsuyama, Y., Sato, K., Hasegawa, Y., Yimin, Y., Iwata, H. (2001).

Epidemiology of low back pain in the elderly: correlation with lumbar lordosis, J

Orthop Sci.

71. Turk, Z. (1997). Manuelna medicina del sodobnega zdravstvenega varstva v Sloveniji. V:

zbornik referatov Mednarodna konferenca Alternativna medicina v športu; 1997 feb 14-

16; Bled. Medicinska fakulteta, Inštitut za higieno, Ljubljana.

72. Ursin, H., Endresen, I.M., Ursin, G. (1988). Psychological factors and self – reports of

muscle pain. Eur J Appl Physiol.

73. Vengust, R, Antolič, V. (1997). Diferencialna diagnoza bolečine v križu. V: Pavlovčič V,

ur. Bolečina v križu, Ljubljana: Klinični center, Ortopedska klinika.

74. Vuori, J., Kivisto, S., Ahola, K., Kuokkanen, S. (2004). The role of preventive interventions

in promoting health and work ability during work career. Finnish Institute of Occupational

Health. Intermediate report.

75. Wells, N.R., Neuman, P. et al. (1998). A comparison of peak vs cumulative physical

loading factors for reported low back pain in the automobile industry. Clinical

Biomechanics.

76. Wickstrom, B.O., Kjellberg, A., Landstrom, U. (1994). Health effects of long-term

occupational exposure to whole-body vibration: a review. Int J Ind Ergonomics.

77. Wilder, D.G., Pope, M.H. (1996). Epidemiological aspects of low back pain in vibration

environments – an update. Clin Biomechanics.

78. Zaletel-Kragelj, L., Fras, Z., Maučec-Zakotnik, J. (2004). Tvegana vedenja, povezana z

zdravjem, in nekatera zdravstvena stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije. II. Tvegana

vedenja, Ljubljana: Katedra za javno zdravje Medicinske fakultete.



134

79. Zupan, N. (1999). Ravnanje s človeškimi viri v slovenskih podjetjih. Ljubljana: Univerza v

Ljubljani, Ekonomska fakulteta.

80. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ – UPB3,

Uradni list RS,št. 72/2006).

81. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/99).

82. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 ).

83. Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva (Uradni list RS, št.

65/2000).

84. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo, Uradni list

RS, št. 30/2003).

11.2. Viri

1. Čili za delo /spletna stran/. Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa;

2005-2007/pridobljeno 23.7.2007/. Dostopno na naslovu: http.//www.ciliza

delo.si/default-10100.html

2. Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu /spletna stran/. Naredite si

breme lažje /pridobljeno 23.7. 2007/. Dostopno na naslovu: http: // ew

2007.osha.europa.eu/ abaut.

3. EC. Aditional List Of Diseases Suspected of Being occupational in Origin which

should be Subject to Notification and which may be Considered at later Stage for

Inclusion in Annex I to the European Schedule. Annex II. Official Journal of the

European Union 2003; L238.

4. Eurostat: Occupational Diseases in Europe in 2001. Statistics in Focus.

Population and social conditions 2004; 15.

5. IVZ, zdravstvena statistika 2002 do 2006, del dosegljiv tudi na: http://www.ivz.si.

6. HFA Data base (on-line Version), updated January 2006, dosegljivo tudi na:

http://www.euro.who.int/hfadb.

7. OECD Health Data, 2005, dosegljivo tudi na: http://www.oecd.org/document.

8. Preventing Absenteeism at Workplace. European Research Report,1997, dosegljivo tudi

na: http://cordis.europa.eu/indicators/publications.htm

9. Social Accountability 8000. New York: Social Accountability International, 1997.

10. Zbornik Referatov - Srečanje partnerjev SIQ, 04. oktober 2001. Ljubljana: Slovenski

institut za kakovost in meroslovje.

11. Zbornik Referatov: Varnostna kultura v podjetjih. Portorož: Univerza v Ljubljani, Višja

tehnična varnostna šola.

Documents

Model ugotavljanja povezav med bolniškim staležem in boleznimi