UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA RAUNALNITVO IN INFORMATIKO

URKA UTARI

ODLOITVENI MODEL ZA POMO PRI OCENI ODKLONSKEGA VEDENJA PRI OSNOVNOOLCIH

MAGISTRSKO DELO

Mentor: prof. dr. Vladislav Rajkovi

Ljubljana, 2012

I Z J A V A O A V T O R S T V U

magistrskega dela

Spodaj podpisani/-a Urka utari__________________,

z vpisno tevilko 63080476_____________________,

sem avtor/-ica magistrskega dela z naslovom

Odloitveni model za pomo pri oceni odklonskega vedenja pri osnovnoolcih ________________________________________________________________________

S svojim podpisom zagotavljam, da:

sem magistrsko delo izdelal/-a samostojno pod vodstvom mentorja (naziv, ime in priimek)

prof. dr. Vladislava Rajkovia_________________________________________

in somentorstvom (naziv, ime in priimek)

_______/__________________________________________________________

so elektronska oblika magistrskega dela, naslova (slov., angl.), povzetka (slov., angl.) ter kljune besede (slov., angl.) identini s tiskano obliko magistrskega dela

in soglaam z javno objavo elektronske oblike magistrskega dela v zbirki Dela FRI.

V Ljubljani, dne _______________ Podpis avtorja/-ice: ________________________

Zahvala

Zahvalila bi se rada vsem, ki so kakor koli pripomogli k izvedbi tega magistrskega dela,

e posebej pa mentorju prof. dr. Vladislavu Rajkoviu za sprejeto mentorstvo, za vse

nasvete, ideje in prilagodljivost.

Hvala sodelavkam za sodelovanje.

Hvala prijateljem za spodbude in vztrajnost, e posebej Mateju iz Borovnice.

Hvala druini in fantu dr. Urou za potrpeljivost in mirne ivce.

Kazalo

Povzetek .............................................................................................................................. 1

Abstract .............................................................................................................................. 2

1 Uvod ............................................................................................................................... 3

1.1 Namen in cilji magistrskega dela ............................................................................... 4

1.2 Metode dela ................................................................................................................ 5

2 Otroci s posebnimi potrebami ...................................................................................... 7

2.1 Definicija otrok s posebnimi potrebami ..................................................................... 7

2.2 Predstavitev pomembnih skupin otrok s posebnimi potrebami ................................. 8

2.2.1 Motnje avtistinega spektra ................................................................................... 8 2.2.2 ustvene in vedenjske teave ................................................................................ 8

2.2.2.1 Anksiozne motnje ........................................................................................... 9 2.2.2.2 Depresija ......................................................................................................... 9 2.2.2.3 Opozicionalno-kljubovalno vedenje ............................................................... 9 2.2.2.4 Hiperkinetini sindrom ................................................................................. 10

2.2.3 Une teave ......................................................................................................... 10 2.2.3.1 Splone une teave ...................................................................................... 10 2.2.3.2 Specifine une teave .................................................................................. 10

2.3 Obravnava otrok s posebnimi potrebami ................................................................. 11

2.3.1 Zgodnje evidentiranje rizinih otrok ................................................................... 11 2.3.2 Zgodnje prepoznavanje razvojnih primanjkljajev ............................................... 11

2.3.3 Prepoznavanje in delo z OPP v osnovni oli ...................................................... 12 2.3.4 Pomen uitelja pri prepoznavi otrok s posebnimi potrebami .............................. 13 2.3.5 Izkunje z delom z otroki s posebnimi potrebami v tujini ................................... 13

3 Informacijska tehnologija v olstvu .......................................................................... 15

3.1.1 Uporaba informacijske tehnologije v slovenskem olstvu .................................. 17

4 Odloitveni modeli ...................................................................................................... 19

4.1 Odloitvene znanosti ................................................................................................ 19

4.2 Podpora odloanja .................................................................................................... 19

4.2.1 Operacijske raziskave .......................................................................................... 20 4.2.2 Odloitvena analiza ............................................................................................. 20 4.2.3 Sistemi za podporo odloanja .............................................................................. 20 4.2.4 Sistemi za analizo podatkov v podatkovnih skladiih ....................................... 20

4.3 Faze odloitvenega problema ................................................................................... 20

4.3.1 Identifikacija odloitvenega problema ................................................................ 21 4.3.2 Identifikacija variant ............................................................................................ 21 4.3.3 Razgradnja problema in modeliranje ................................................................... 21

4.3.3.1 Struktura odloitvenega problema ................................................................ 21 4.3.3.2 Doloitev kriterijev ....................................................................................... 21 4.3.3.3 Doloanje funkcije koristnosti ...................................................................... 22

4.3.4 Vrednotenje in analiza variant ............................................................................. 22 4.4 Vekriterijsko odloanje .......................................................................................... 23

4.4.1 Vrste odloitvenih problemov ............................................................................. 24

4.5 Metode vekriterijskega modeliranja ........................................................................ 24

4.5.1 Metoda DEX ........................................................................................................ 25

4.5.1.1 Opis funkcije koristnosti................................................................................ 25 4.5.1.2 DEXi .............................................................................................................. 26

4.5.2 Metode tipa MAUT .............................................................................................. 26 4.5.2.1 Funkcije koristnosti ....................................................................................... 26 4.5.2.2 HiView .......................................................................................................... 26

5 Razvoj odloitvenega modela ..................................................................................... 27

5.1 Predstavitev problema ............................................................................................... 27

5.2 Opis in struktura kriterijev ........................................................................................ 28

5.2.1 Okoljske spremenljivke in druinsko ozadje ....................................................... 28 5.2.1.1 Odnosi v druini ............................................................................................ 28 5.2.1.2 Loene in enostarevske druine ................................................................... 29 5.2.1.3 Druinska genska zasnova in vedenje ........................................................... 29 5.2.1.4 Socialno-ekonomski status druine ............................................................... 29 5.2.1.5 Vrstniko odklanjanje .................................................................................... 30

5.2.2 Motivacija in koncentracija .................................................................................. 30 5.2.2.1 Vedenje v razredu .......................................................................................... 30 5.2.2.2 Hitrost dela .................................................................................................... 31

5.2.2.3 Delanje domaih nalog .................................................................................. 31 5.2.2.4 Poutje v oli ................................................................................................. 31 5.2.2.5 Zaupanje v sposobnosti ................................................................................. 31 5.2.2.6 Dojemanje okolice ......................................................................................... 31

5.2.2.7 Urejenost potrebin in delovnega prostora .................................................. 31 5.2.2.8 Motivacija za delo ......................................................................................... 32 5.2.2.9 Teavnost dela ............................................................................................... 32

5.2.3 Komunikacija ....................................................................................................... 32 5.2.3.1 Verbalna komunikacija .................................................................................. 32

5.2.3.2 Neverbalna komunikacija .............................................................................. 32 5.2.3.3 Govor v doloenih situacijah ......................................................................... 33 5.2.3.4 Proizvajanje zvokov ...................................................................................... 33

5.2.3.5 Izgovarjava doloenih glasov ........................................................................ 33 5.2.3.6 Pomnjenje navodil ......................................................................................... 33

5.2.3.7 Pozornost, ko drugi govorijo ......................................................................... 33 5.2.3.8 Sum, da ne slii .............................................................................................. 33

5.2.4 Medosebni odnosi ................................................................................................ 34 5.2.4.1 tevilo prijateljev........................................................................................... 34 5.2.4.2 Izraanje jeze ................................................................................................. 34 5.2.4.3 Empatija ......................................................................................................... 34 5.2.4.4 Upotevanje navodil ...................................................................................... 35 5.2.4.5 Odvisnost od odraslih .................................................................................... 35 5.2.4.6 Odnos do soolcev ......................................................................................... 35 5.2.4.7 Prilagodljivost................................................................................................ 35 5.2.4.8 Interesi ........................................................................................................... 35

5.2.4.9 Seksualno vedenje ......................................................................................... 36 5.2.4.10 Samokontrola ............................................................................................ 36 5.2.4.11 Impulzivnost ............................................................................................. 36

5.2.4.12 Zaskrbljenost ............................................................................................. 36 5.2.5 Uno podroje ...................................................................................................... 36

5.2.5.1 Matematika - matematine une teave ali diskalkulija ............................... 36 5.2.5.2 Branje ............................................................................................................ 37

5.2.5.3 Pisanje ........................................................................................................... 37 5.2.5.4 Strukturiranje stavkov ................................................................................... 37 5.2.5.5 Trud in rezultat .............................................................................................. 38

5.3 Strukturiranje kriterijev ............................................................................................ 38

5.3.1 Struktura kriterijev v programu DEXi ................................................................. 38

5.3.2 Struktura kriterijev v programu HiView ............................................................. 40 5.4 Funkcije koristnosti .................................................................................................. 41

5.4.1 Motnje avtistinega spektra ................................................................................. 41 5.4.2 Anksiozne motnje ................................................................................................ 42

5.4.3 Motnje pozornosti s hiperaktivnostjo .................................................................. 44 5.4.4 Depresija .............................................................................................................. 45 5.4.5 ustvene in vedenjske teave opozicionalno vedenje ...................................... 46 5.4.6 Une teave ......................................................................................................... 47

5.5 Ocenjevani otroci ..................................................................................................... 48

5.5.1 Opis otrok 1. skupine ........................................................................................... 48 5.5.2 Opis otrok 2. skupine ........................................................................................... 50

6 Rezultati ....................................................................................................................... 53

6.1 Prva skupina ............................................................................................................. 53

6.1.1 Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo .................................................................. 53

6.1.2 Anksiozne motnje ................................................................................................ 54 6.1.3 Motnje avtistinega spektra ................................................................................. 55 6.1.4 Depresija .............................................................................................................. 57 6.1.5 ustvene in vedenjske teave opozicionalno vedenje ...................................... 58 6.1.6 Une teave ......................................................................................................... 59

6.2 Analiza rezultatov .................................................................................................... 60

6.3 Druga skupina: poskusni presejalni test ................................................................... 60

6.3.1 Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo .................................................................. 60 6.3.2 Anksiozne motnje ................................................................................................ 61 6.3.3 Motnje avtistinega spektra ................................................................................. 62 6.3.4 Depresija .............................................................................................................. 62

6.3.5 ustvene in vedenjske teave .............................................................................. 63 6.3.6 Une teave ......................................................................................................... 63 6.3.7 Analiza rezultatov ................................................................................................ 64

7 Primerjava in kritina analiza modelov DEXi in HiView ....................................... 65

7.1 Primerjava modelov ................................................................................................. 65

7.2 Kritina analiza ........................................................................................................ 66

7.3 Kako naprej .............................................................................................................. 68

8 Zakljuek ..................................................................................................................... 69

9 Literatura ..................................................................................................................... 71

Uporabljene kratice, okrajave, simboli

OPP = otroci s posebnimi potrebami

ZO = zgodnja obravnava

MAS = motnje avtistinega spektra MKB = mednarodna klasifikacija bolezni

ICD = International Classification of Diseases

SUT = specifine une teave O = osnovna ola WHO = World Health Organization

IT = informacijska tehnologija

PP = posebne potrebe

ZD = zdravstveni dom

CSD = Center za socialno delo

SES = socialno ekonomski status druine VT = ustvene in vedenjske teave

1

Povzetek

Odloitveni model za pomo pri oceni odklonskega vedenja pri osnovnoolcih

V magistrskem delu je predstavljen razvoj vekriterijskega odloitvenega modela, ki

predstavlja pomo pri ocenjevanju in prepoznavanju otrok, ki se s svojim vedenjem

odklanjajo/razlikujejo od vrstnikov. To so otroci s posebnimi potrebami (v nadaljevanju

OPP).

Odloitveni model je vestopenjski in je sestavljen iz dveh delov. Prvi del je

prepoznavanje OPP po principu skrininga oziroma presejalnega testa znotraj

posameznega oddelka otrok. Uitelj posameznega oddelka s pomojo odloitvenega

modela sistematino evidentira otroke, ki eksternalizirano ali internalizirano izstopajo v

vedenju. Detekcija vkljuuje odkrivanje otrok, pri katerih je e prisotno doloeno

odstopanje v vedenju ali pa obstaja veje tveganje za kasneje pojavljanje le-tega. V

drugem delu uitelj o izbranih otrocih izvede testni postopek, ki oceni stopnjo

odklonskega vedenja, in poda oceno prisotnosti posebnih potreb pri otroku. Ta ocena

uiteljem in svetovalnim delavcem predstavlja podporo pri odloitvi ali otroka usmeriti v

nadaljnjo obravnavo, ga vkljuiti v primerne oblike pomoi ali pa obravnavo zakljuiti.

Ogrodje odloitvenega procesa je diagnosticiranje OPP po klasifikaciji Svetovne

zdravstvene organizacije WHO [54]. V kategorijo OPP spada zelo irok spekter stanj,

teav in vedenj. V tem magistrskem delu smo se osredotoili na tiste diagnoze, pri katerih

prihaja do vejih teav pri prepoznavanju. Naj bo to zaradi pomanjkanja znanja

strokovnih delavcev, nesistematinega ocenjevanja, manje izrazitosti teav ali esa

podobnega.

Prepoznavanje OPP je podprto s programoma DEXi in HiView, ki omogoata

predstavitev odloitvenega znanja, ocenjevanja variant in razlago dobljenih rezultatov.

Znotraj odloitvenega modela so OPP opisani z izbranimi parametri oz. kriteriji, ki so

drevesno urejeni. Zaradi specifinosti problema ima vsaka obravnavana teava ali motnja

svojo odklonsko funkcijo, saj vseh teav oziroma motenj ne moremo pokriti z enim

odloitvenim modelom. V praksi je bil model preizkuen pri ocenjevanju in

prepoznavanju otrok s posebnimi potrebami v osmih razredih osnovne ole. Rezultate

modelov, ki so bili izdelani v programih DEXi in HiView, smo med seboj primerjali in

kritino ocenili.

Kljune besede: odloitveni model, otroci s posebnimi potrebami, osnovna ola, DEXi, HiView.

2

Abstract

Decision support model for assessing behavioral disorders in primary school

The masters thesis presents a development of a multi-parameter decision support model

that offers aid to identify and assess children with special needs in primary schools.

The decision support model is a multilevel model composed of two parts. The first part

consists of identification of children with special needs using screening test from a single

classroom. Using this decision support model a teacher can systematically choose

children which stand out in external or internal behavior. The model points out children

with a particular deviation of behavior and those who have a chance of deviation in the

future. In the second part the teacher can make further assessment on the children that

were chosen in the first part. The test determines the level of childrens behavioral

disorders and gives an assessment of special needs. This assessment helps teachers and

social workers to decide whether a child needs to have further professional examination, a

special help or no further examined.

The framework of the decision process is a diagnosis of behavioral disorders according to

the classification provided by the World Health Organization (WHO) [54]. The category

of children with special needs has a wide specter of parameters such as different

misbehaviors, problems and other psychological states. The thesis focuses on those

diagnoses that are usually difficult to identify. The difficulties in identification can be

caused by the lack of professional knowledge of teachers and social workers,

unsystematic assessments, or a lesser intensity of the problems.

The identification of children with special needs is supported by programs DEXi and

HiView which enable the presentation of knowledge base, option assessment and

evaluation of results. The decision support model describes the children with special

needs with chosen parameters or criteria that are arranged in a tree. Because of the

specific nature of this problem every single problem or disorder of children with special

needs has its own deviation function i.e. every diagnosis cannot be covered by a single

decision model. This decision support model for children with special needs was tested in

practice in eight different primary school classrooms. The results of DEXi and HiView

models are compared and critically evaluated.

Keywords: decision support system, children with special needs, primary school, DEXi, HiView.

3

1 Uvod

Informacijske reitve predstavljajo dodano vrednost na tevilnih podrojih tudi v

olstvu [33]. Informacijska tehnologija uiteljem lahko pomaga pri nartovanju, uenju,

usmerjanju in spremljanju uenevega napredovanja [23]. Lahko pa slui tudi kot

podpora pri odloanju in ocenjevanju [27], esar se loteva tudi tole magistrsko delo.

Uitelj v oli ima veliko nalog. Kvalitetno mora organizirati proces vzgoje in

izobraevanja in tudi individualno spremljati posameznega otroka pri delu. Spremljanje in

ocenjevanje vejega tevila otrok na razlinih podrojih brez doloene sistematizacije je

izredno teko. Otroci, ki se vedejo eksternalizirano in je njihovo izstopajoe vedenje

vidno navzven, saj so glasni in motei, so hitro opazni in tudi prepoznani. Na drugi strani

pa so otroci, ki so po svojem vedenju internalizirajoi, pogosto spregledani. Uitelji bi pri

ocenjevanju potrebovali ogrodje, preko katerega bi nartno in sistematino ocenjevali

svoj razred, spremljali napredek, spremembe pri otrocih in imeli monost poglobljene

analize.

Po drugi strani pa ugotavljamo, da je vkljuenost OPP v osnovne ole (v nadaljevanju

O) vedno veja. Podatki kaejo, da se je od leta 2005 naprej tevilo OPP, ki so vkljueni

v program osnovne ole s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomojo,

povealo za 3-krat. Vianje tevila OPP v rednih olah lahko pripiemo dejstvu, da se je

ele leta 2003 zaelo z novim nainom prepoznavanja in diagnosticiranja, in sicer na

podlagi ideje o inkluziji. Inkluzija govori o tem, da je potrebno otroke vkljuevati v redno

olstvo, poleg tega pa jim pri vzgoji in izobraevanju nuditi potrebno pomo in/ali

prilagoditve. V redne osnovne ole je po podatkih analize O o posebnih potrebah (v

nadaljevanju PP) vkljuenih 4,5 % celotne populacije [35]. Vkljuevanje vedno vejega

dela populacije OPP v redne O bo moralo prinesti tudi spremembe pri delu. ole bodo

morale prilagoditi nain izvajanja pouka oziroma uenja in narediti O bolj fleksibilno,

kar velja tudi na podroju prepoznavanja in diagnosticiranja OPP.

e vedno ugotavljamo, da otroci ne dobivajo potrebne podpore oziroma jo dobivajo

prepozno. Glede na veje potrebe po znanju o OPP in z vejimi pritiski na uitelja, bi

potrebovali sistematien pripomoek za ocenjevanje odklonskega vedenja otrok v

razredu. Preko tega sistema bi lahko ocenjevali socialno, ustveno, komunikacijsko, uno

in vedenjsko komponento otrok ter s tem uiteljem pomagali k bolj kvalitetnemu

opazovanju in prepoznavanju ter posledino tudi k bolj kvalitetni izvedbi celotnega

pouka.

4

1.1 Namen in cilji magistrskega dela

Strokovnjaki ugotavljajo, da je zgodnja obravnava (v nadaljevanju ZO) zelo pomemben

faktor uspenosti pri otrocih, ki se sooajo z razvojnimi teavami. Kraji kot je as med

ugotovljenim stanjem otroka in prietkom obravnave, veja je uspenost dodatne

strokovne pomoi [49]. Iz izkuenj dela v vrtcu in osnovni oli vem, da pomo otrokom

prihaja poasi. tevilni otroci, ki bi pomo potrebovali takoj, zaradi razlinih razlogov

nanjo akajo vse predolgo.

ola je pri prepoznavanju otrok s posebnimi potrebami zelo pomemben dejavnik.

Predvsem uitelji lahko s pomojo opazovanja in ocenjevanja otrok ter zgodnje

obravnave otrokom pomagajo. Strokovnjaki opozarjajo, da mora biti opazovanje otrok

natanno, objektivno in nartno [43]. Sistem odkrivanja otrok s posebnimi potrebami v

naih O pa ni sistematiziran. Glavni namen magistrskega dela je raziskati monost

pomoi raunalnike tehnologije pri prepoznavi in obravnavi otrok s posebnimi

potrebami. Korak k sistematinosti opazovanja lahko naredimo s pomojo razvoja

odloitvenega modela za podporo pri ocenjevanju otrok, ki s svojimi vedenji odstopajo od

vrstnikov. Menimo, da bo ta prispevek naredil korak proti sistematinosti na tem

podroju, pripomogel k hitrejemu prepoznavanju otrok s teavami in z motnjami, raziril

znanje uiteljev, pospeil hitrost postopkov usmerjanja in s tem konkretne pomoi

otrokom.

Odloitveni model je realiziran v dveh programskih orodjih DEXi in HiView. Namen

magistrskega dela je tudi analizirati rezultate obeh programskih orodij in oceniti prednosti

ter pomanjkljivosti le-teh. Cilj je oceniti, katero programsko orodje je primerneje za

izdelavo odloitvenega modela za pomo pri oceni odklonskega vedenja pri

osnovnoolcih in zakaj.

5

1.2 Metode dela

Izdelava odloitvenega modela za oceno odklonskega vedenje otrok v osnovni oli temelji

na strokovni literaturi tujih in domaih avtorjev s podroja otrok s posebnimi potrebami,

detekciji OPP in zgodnji obravnavi. Podlaga za razvoj odloitvenega modela je literatura

s podroja sistemov za pomo pri odloanju, ki temeljijo na vekriterijskem odloanju in

omogoajo tudi kvalitativen pristop.

Postopek izdelave odloitvenega modela se je zael z izbiro odloitvenega problema.

Zaradi specifinosti problema je bilo potrebno izdelati ve odloitvenih modelov, in sicer

za vsako prepoznavanje doloenih teav oziroma motenj posebej. Za vsako posamezno

teavo/motnjo so bili izbrani kriteriji, katerim so bile nato dodeljene okvirne zaloge

vrednosti. Kriteriji s podobnimi lastnostmi so bili zdrueni v sklope in urejeni v drevesno

strukturo.

Sledilo je modeliranje problema v programskih orodjih DEXi in HiView. Najprej smo

izdelali model v programu DEXi, pri emer smo najprej izdelali drevesno strukturo in

nato vsakemu vozliu doloili zalogo vrednosti, ki je vedno diskretna in opisna.

Osnovno zalogo vrednosti smo najpogosteje opisali s trojico {pogosto, vasih, nikoli},

vendar lahko zalogi vrednosti doloimo tudi ve stopenj, tako da se primerno odraa

obutljivost kriterija. Ko smo doloili vse zaloge vrednosti na vozliih, ki niso listi, smo

doloili funkcije koristnosti. Te nam povedo, kako posamezni podkriteriji (sinovi)

vplivajo na opazovano vozlie. To smo storili s kombinacijo doloanja utei

posameznim sinovom in tokovnim izpolnjevanjem vrednosti. Na koncu smo v model

vnesli e variante, ki so v naem primeru otroci. Rezultat ocenjevanja je izraen v oceni

prisotnosti posameznih posebnih potreb v tirih stopnjah {velike, srednje, majhne, jih ni}

[1].

Nato smo izdelali model e v programu HiView. Tudi v tem primeru smo najprej izdelali

osnovno drevo. Sledilo je vnaanje variant, ki jih za razliko od DEXi-ja tu vnaamo na

vsakem kriteriju posebej. Sledilo je modeliranje dreves, in sicer za vsako prepoznavanje

posebnih potreb svojega. Vsakemu kriteriju smo doloili skalo in kriterijsko funkcijo.

HiView omogoa vnos tako zveznih kot tudi diskretnih skal. V naem primeru je veina

kriterijev fiksnih in diskretnih. Sledilo je doloanje utei za posamezna vozlia, ki niso

listi.

Po izdelavi odloitvenih modelov smo analizo razdelili na dva dela. V prvem delu je bila

opravljena analiza tonosti odloitvenih modelov na podlagi variant (otrok) z e znano

diagnozo. V drugem delu pa je bil opravljen skrining otrok s posebnimi potrebami bolj

tono otrok z odklonskim vedenjem. V analizo je bilo vkljuenih 8 razredov devetletke, in

sicer od 1. do 8. razreda. Sledila je analiza podatkov in primerjav obeh izdelanih orodij.

6

7

2 Otroci s posebnimi potrebami

Po Konvenciji o lovekovih pravicah mora drava zagotavljati enake monosti za

optimalen razvoj posameznika ne glede na spol, socialno in kulturno poreklo,

veroizpoved, narodno pripadnost, telesno in duevno konstitucijo [50]. Toda otrokom ne

moremo pomagati, e jih ne prepoznamo dovolj zgodaj. Da bi te pravice lahko

uresnievali, moramo poznati, kdo so otroci s posebnimi potrebami, kakni so postopki za

prepoznavanje otrok, kdo so glavni akterji v postopku in kako dosei vejo kakovost in

hitrost pri prepoznavanju otrok znotraj osnovne ole.

2.1 Definicija otrok s posebnimi potrebami

Definicije posebnih potreb in tevilo definiranih podskupin OPP se po evropskih dravah

razlikujejo. Nekatere drave definirajo le eno ali dve podskupini OPP (npr. Danska),

druge pa imajo ve kot 10 podskupin OPP (npr. Poljska), veina drav pa navaja 610

podskupin OPP, razen Liechtensteina, kjer ne definirajo podskupin, ampak le vrsto

pomoi, ki jo ti otroci potrebujejo. V Sloveniji uence s PP razumemo kot otroke, ki

imajo tako posebne vzgojno-izobraevalne potrebe, ki zahtevajo posebno pozornost in so

deleni vzgojno-izobraevalne obravnave, ki se po kakovosti in koliini pomembno

razlikuje od povprene une pomoi, ki so je deleni vrstniki v oli [30].

Pri klasifikaciji OPP ima zelo pomembno vlogo Svetovna zdravstvena organizacija. To je

mednarodna organizacija, ki deluje na obmojih Zdruenih narodov. Njena naloga je

nadzorovati in ocenjevati zdravstvene trende. Pomembno vlogi ima tudi na podroju

diagnosticiranja otrok s posebnimi potrebami, saj izdaja zelo pomembno diagnostino

orodje: Mednarodno klasifikacijo bolezni (angleko International Classification of

Diseases ali ICD). Ta dokument klasificira vse znane bolezni, stanja, primanjkljaje, ki so

razvreni v 21 kategorij in tevilne podkategorije. Za potrebe tega magistrskega dela smo

se usmerili na poglavje V, ki zajema motnje vedenja in osebnosti, in sicer podpoglavja, ki

zajemajo ustvene in vedenjske motnje, ki so obiajno prvi diagnosticirane ob rojstvu, v

otrotvu ali adolescenci, podpoglavje motnje psihinega izvora, motnje povezane s

stresom in vedenjske sindrome [54].

Na podlagi ICD in drugih raziskav smo v Sloveniji sprejeli definicijo OPP v osnovni oli.

Po Zakonu o otrocih s posebnimi potrebami spadajo pod to podroje [48]: otroci z

motnjami v duevnem razvoju, slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne

funkcije, gluhi in nagluni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani

otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih podrojih uenja,

otroci z avtistinimi motnjami ter otroci s ustvenimi in z vedenjskimi motnjami, ki

potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraevanja z dodatno strokovno

pomojo ali prilagojene programe vzgoje in izobraevanja oziroma posebne programe

vzgoje in izobraevanja.

8

2.2 Predstavitev pomembnih skupin otrok s posebnimi potrebami

Velik del OPP je hitro prepoznan, veje teave pa predstavlja prepoznavanje otrok z

vedenjsko ustvenimi teavami, otrok z motnjami avtistinega spektra, otrok z unimi

teavami, otrok s teavami z depresijo in anksioznimi teavami. V nadaljevanju so bolj

podrobno predstavljene ravno te teave/motnje, ki smo jih vkljuili tudi v odloitveni

model.

2.2.1 Motnje avtistinega spektra

Motnja avtistinega spektra ali na kratko MAS je kompleksna pervazivna razvojna motnja

z nevroloko-bioloko osnovo, ki se navadno odkrije do 3. leta starosti [14]. Poznamo ve

oblik MAS. Glavna delitev pa obsega klasini avtizem in Aspergerjev sindrom, ki je

definiran kot visoko funkcionalni avtizem. MAS se pri vsakem posamezniku kae

drugae, vendar pa imajo vsi ljudje z avtizmom teave na treh glavnih podrojih, ki so

opisana v nadaljevanju [7].

Teave s socialno komunikacijo

Ljudje z avtizem imajo teave tako na podroju verbalne kot neverbalne komunikacije.

Mnogi med njimi zelo dobesedno razumejo govor in teko razumejo fraze v prenesenem

pomenu. Najvekrat teko uporabljajo in razumejo obrazno mimiko ter intonacijo glasu,

ale in sarkazem. Nekateri ljudje z avtizmom ne govorijo ali imajo omejen govor in za

komunikacijo uporabljajo druga sredstva, kot so znakovni jezik ali vizualne simbole.

Drugi se sporazumevajo neovirano.

Teave s socialno interakcijo

Ljudje z avtizmom imajo pogosto teave s prepoznavanjem ali z razumevanjem ustev pri

sebi in drugih. Teave s socialno interakcijo pomenijo, da imajo ljudje z avtizmom teave

pri vzpostavljanju prijateljstev, z uveljavljanjem v drubi ter pri sodelovanju in

prilagajanju drubi. Veina ima eljo po druenju, toda nimajo razvitih socialnih

strategij, kako se v drubo vkljuiti.

Teave na podroju fleksibilnosti miljenja

Teave s fleksibilnostjo miljenja pomenijo, da imajo ljudje z avtizmom teave pri

razumevanju in tolmaenju misli, obutkov ter dejanj drugih ljudi, pri predvidevanju, kaj

se bo ali kaj bi se lahko zgodilo in pri razumevanju koncepta nevarnosti, sodelovanja v

igri in pri sooanju z novo ali neznano situacijo. Ravno zato se zelo teko prilagajajo

spremembam in v novih situacijah, e so brez potrebne predpriprave, teko funkcionirajo.

2.2.2 ustvene in vedenjske teave

Kategorija otrok s ustvenimi in z vedenjskim teavami je izredno iroka, toda vse veejo

skupne znailnosti. Zelo znailne so teave v odnosu z vrstniki in uitelji, v vsakdanjih

9

okoliinah izraajo neprimerna ustva in vedenje ter teko sprejemajo avtoritete. Pogosto

se poutijo nesrene, tudi depresivne, pogosto se teko uijo, kljub temu da nimajo

zdravstvenih razlogov za to. V nadaljevanju bodo bolj podrobno predstavljene tiri

pomembneje kategorije otrok s ustvenimi in z vedenjskimi teavami, ki so vkljuene v

model odloanja.

2.2.2.1 Anksiozne motnje

Anksioznost ali bojazen je obutje negotovosti, priakovanje esa neugodnega, in sicer

brez stvarnega zunanjega razloga. Otroci in mladostniki lahko razvijejo razline bojazni,

kot so npr. strah pred olo, strah pred javnim nastopanjem, strah pred neuspehom itd.

Bojazen je med otroki in mladostniki sicer normalno prisotna, saj uravnava akcijsko

komponento vedenja, toda v primeru, da onemogoa otroku vsakdanje delovanje, je le-to

obravnavano kot anksiozna motnja in jo je potrebno bolj podrobno spremljati [14].

Podvrsta anksiozne motnje, ki je v naih olah prisotna, toda zelo slabo poznana, je tudi

t. i. selektivni mutizem. To je zelo kompleksna anksiozna motnja, ki se pojavi pri mlajih

otrocih in prizadene ve deklic kot dekov. Ti otroci so sposobni oblikovati govor, vendar

v doloenih socialnih situacijah niso sposobni govoriti. Tak otrok govori le z znanimi

ljudmi in v e znanih okoliinah. Selektivni mutizem lahko resno vpliva na ivljenje

otroka, a tudi na ivljenje in dinamiko njegovih druinskih lanov. Zaradi njene

kompleksnosti motnjo pogosto odkrijejo ele z otrokovim vstopom v olo. Za njih so

znailne tudi pretirana srameljivost, socialne fobije in sploen strah pred zadrego [18].

2.2.2.2 Depresija

Depresija je motnja v delovanju moganov, ki spremeni ustva posameznika, misli in

telo. Prizadene celega loveka in pomembno vpliva na njegovo funkcioniranje v krogu

druine in izven nje. Depresivni posamezniki slabe premagujejo obremenitve in strese.

Otroci in mladostniki z depresijo lahko izgledajo alostni, odmaknjeni in nezadovoljni.

Lahko se upirajo vpraanjem o njihovem poutju, pravijo, da se dobro poutijo ali pa

samoiniciativno omenjajo negativne obutke, kot so dolgas v oli ali osamljenost. Prav

tako je za njih znailna nizka stopnja energije, slaba koncentracija, nizko spotovanje,

olska neuspenosti in nenadne spremembe vedenja [45].

2.2.2.3 Opozicionalno-kljubovalno vedenje

Za otroka in mladostnika z opozicionalno-kljubovalnim vedenjem je znailno

ponavljajoe se negativistino, sovrano in kljubovalno vedenje, ki traja vsaj est

mesecev. Zelo znailne so teave v odnosu z vrstniki in z odraslimi, kot so uitelji in

stari. Pogosto izgleda, kot da nartno izzivajo konfliktne situacije s tem, da nasprotujejo

pravilom, ignorirajo dana navodila in se vedejo v nasprotju s priakovanji okolice. Za

svoje napake pogosto krivijo druge. Zelo znailno je tudi hitro menjavanje razpoloenja,

saj se hitro razjezijo zaradi malenkosti [14].

10

2.2.2.4 Hiperkinetini sindrom

Glavni vzrok za nastanek hiperkinetinega sindroma so genetski, prav tako pa vnos

doloene hrane (npr. sladkorji in barvila) ojaa stopnjo hiperkinetinosti. Glavne

znailnosti za otroke s hipekrinetino teavo/motnjo so motnja pozornosti, impulzivnost

in hiperaktivnost [6]. Glede na zastopanost teh znailnosti delimo hipekrinetino motnjo

na vsaj tri pod tipe, ki so v nadaljevanju bolj podrobno razloeni [11].

Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo ali ADHD

Za otroke in mladostnike s motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo je znailno pomanjkanje

vztrajnosti, tenja k prehajanju od ene dejavnosti k drugi, ne da bi bila katera koli od teh

dejavnosti dokonana. Za njih je znailno pomanjkanje koncentracije in pretirana

dejavnost. Prav tako so pogosto nemirni, impulzivni in glasni.

Motnja pozornosti ali ADD

Za otroke in mladostnike z motnjo pozornosti je znailno, da so v svojem svetu, delo

opravljajo poasi in pogosto delo zakljuijo veliko kasneje kot ostali otroci. V razredu ne

izstopajo, zato so manj prepoznavni. Ve teav imajo pri uenju, saj jim pozornost hitro

pade in s teavo ohranjajo koncentracijo, da doloeno nalogo uspeno zakljuijo.

Meani tip

Za otroke meanega tipa so znailne razline kombinacije teav, ki vkljuujejo motnje

pozornosti, impulzivnost in hiperaktivnost.

2.2.3 Une teave

Une teave delimo na splone in specifine, oboje pa se razprostirajo na kontinuumu od

lajih, zmernih do izrazitih; od enostavnih do kompleksnih ter od kratkotrajnih do tistih,

ki trajajo dalj asa. Nekateri otroci in mladostniki imajo samo splone une teave,

nekateri le specifine, mnogi pa imajo teave obeh vrst. V nadaljevanju sta bolj podrobno

predstavljeni obe kategoriji unih teav [24], [30].

2.2.3.1 Splone une teave

Posamezniki s splonimi unimi teavami imajo pri osvajanju znanj in spretnosti pri enem

ali ve izobraevalnih predmetih mnogo veje teave kot njihovi vrstniki. Te teave lahko

nastanejo zaradi razlinih notranjih (podpovprene ali mejne intelektualne sposobnosti,

senzorne okvare ipd.) ali zunanjih dejavnikov (neustrezne metode pouevanja, neustrezno

socialno-kulturno okolje ).

2.2.3.2 Specifine une teave

Izraz specifine une teave (v nadaljevanju SUT) oznauje zelo raznoliko skupino teav

in motenj, ki pa imajo nekaj skupnih znailnosti. Kaejo se z zaostankom v zgodnjem

razvoju ali pa v izrazitih teavah na naslednjih podrojih: pozornost, pomnjenje,

11

miljenje, koordinacija, komunikacija, branje, pisanje, pravopis, raunanje, socialna

kompetentnost in emocionalno dozorevanje. Pri tem je pomembno, da teave niso

primarno pogojene z vidnimi, s slunimi ali z motorinimi okvarami, z motnjami v

duevnem razvoju, s ustvenimi motnjami in tudi ne z neustreznimi okoljskimi dejavniki,

eprav se lahko pojavljajo skupaj z njimi. SUT vplivajo na zmonost interpretiranja

zaznanih informacij in/ali povezovanja le-teh ter tako posledino ovirajo uenje vein

branja, pisanja in raunanja. Otroci s SUT imajo pogoste teave v oli, njihovo olsko

delo je manj uinkovito od priakovanja glede na njihove intelektualne zmogljivosti.

Znailno je, da nimajo teav pri vseh olskih predmetih, temve le pri nekaterih. Tudi pri

posameznih predmetih teave niso vedno enako izrazite, temve so opazna izrazita

nihanja uinkovitosti pri enem samem predmetu. Pogosto se sreujejo s kratkotrajno

pozornostjo, z miselno neurejenostjo, nepronostjo, s ibko zmonostjo pomnjenja, hitro

in ezmerno utrujenostjo ter z gibalno nespretnostjo. V tem se razlikujejo od otrok s

splonimi unimi teavami, ki imajo navadno stalne une teave pri veini predmetov.

2.3 Obravnava otrok s posebnimi potrebami

Vsak strokovni delavec, ki dela z otroki in mladostniki, se slej ko prej sooi s teavo, ko

je izgubljen in ga skrbi vedenje oziroma funkcioniranje doloenega otroka. V taki situaciji

je potrebno, da uitelj sprejeme pomembno odloitev, ali bo glede otroka poiskal dodatno

strokovno pomo ali ne. Kako poteka postopek prepoznavanja in usmerjanja OPP in

katere institucije pri tem sodelujejo, je bolj podrobno opisano v nadaljevanju.

2.3.1 Zgodnje evidentiranje rizinih otrok

V zgodnjem obdobju otrokovega razvoja motnje in teave pogosto e niso izraene v

vsem svojem obsegu, nakazujejo pa se e nekateri elementi, ki opozarjajo na ogroenost

otrokovega razvoja in pomembno je, da jih prepoznamo im prej [49]. V evropskih

dravah je uveljavljena praksa, da v zgodnjo obravnavo vkljuijo vse predolske otroke,

pri katerih so opazna odstopanja od obiajnega razvoja [35].

V Sloveniji je v okviru reproduktivnega zdravstvenega varstva dobro organizirano

spremljanje, svetovanje in priprava na materinstvo noseih ensk, pri katerih e posebej

spremljajo tiste z rizinimi dejavniki. Novorojenkom, pri katerih se e ob rojstvu

ugotovi, da imajo doloene nepravilnosti, nudijo preventivno obravnavo e v

porodninici. Do dopolnjenega prvega leta obiskujejo posebno posvetovalnico [49].

2.3.2 Zgodnje prepoznavanje razvojnih primanjkljajev

Najpomembnejo vlogo pri odkrivanju otrok z razvojnimi motnjami ima pediatrina

sluba, saj imajo vsi otroci v prvem mesecu starosti obvezen sistematski pregled. V

poznejih obdobjih pa sta pomembna tudi pregleda pri treh in petih letih [49].

Poleg pediatrov na primarni ravni imajo pomembno vlogo pri prepoznavanju OPP

12

dodatno usposobljeni pediatri v razvojnih ambulantah. V vseh regijah drave deluje 23

razvojnih ambulant. Pri odkrivanju otrok z razvojnimi teavami v prvem letu sodeluje

tudi patronana sluba, ki lahko prepozna otroke, ki po prejnji metodi niso bili odkriti.

Pri prepoznavanju sodelujejo tudi drugi strokovnjaki (logopedi, defektologi,

fizioterapevti, delovni terapevti), ki delujejo v okviru centrov za duevno zdravje oziroma

mentalnohigienskih centrov. V Sloveniji jih deluje 12 [35].

Prav tako otroke prepoznavajo pedopsihiatri na primarni ravni ter Svetovalna centra za

otroke, mladostnike in stare v Ljubljani in Mariboru. Pomemben dejavnik pri odkrivanju

primanjkljajev, ovir oziroma motenj so sistematini pregledi, ki se obvezno izvajajo pri tri

in pet let starih otrocih oz. pred vstopom v olo [35].

2.3.3 Prepoznavanje in delo z OPP v osnovni oli

Zelo pomembno je, da otroka im prej prepoznamo in diagnosticiramo ter zgodaj

prinemo s primerno obravnavo, saj le ta pomembno vpliva na razvoj otrokovih teav v

prihodnje. e otrok, ki kae tveganja za razvoj doloenih teav, ne dobi primerne

obravnave, je velika verjetnost, da se bo njegova teava razvila v resno motnjo [49].

ola ima pri odkrivanju rizinih otrok zelo pomembno vlogo. Otroci z vejimi

posebnostmi so veinoma prepoznani e pred vstopom v osnovno olo znotraj

medicinskega modela obravnav. e pa otrok e ni bil usmerjen kot OPP, pa znotraj ole

prepoznavanje poteka po ustaljenem postopku. Ko uitelj opazi posebnosti pri otroku, se s

stari pogovori o monih prilagoditvah in dodatni pomoi. S privolitvijo starev se v

svetovanje vkljui svetovalna delavka, ki s stari opravlja proces svetovanja, pri katerem

gre za podporne elemente starem in podajanje informacij o monih ukrepih. Sledi

podrobno diagnosticiranje otroka pri primernih strokovnjakih in podana vloga starev za

usmerjanje otroka v primeren program.

Ko osnovna ola prine s spremljanjem otroka z opaenimi razvojnimi teavami, je

postopek do pridobitve konkretne pomoi otroku izredno dolg. V veini primerov pretee

nekaj let od sprejema do pridobitve odlobe. Na vse to vpliva ve okoliin. Najbolj

pomembna stvar je asovno odkrivanje posebnosti pri otroku. Uitelj mora biti pri tem

ustrezno izobraen in strokoven, saj je doloene teave teje prepoznati, saj so odstopanja

od normativov v zgodnjem obdobju manj izrazita in opazna, nekatera tudi razvojno

prehodna, tako da so doloene teave bolj izrazite ele z dozorevanjem posameznika. Pri

obravnavi otroka je pomembno tudi intenzivno sodelovanje diagnostika s stari in

uspeno sproen postopek o usmerjanju otroka v primeren program. Pri tem je potrebno

e veliko uspenega sodelovanjem med olo, zdravstvenimi domovi (ZD) in centri za

socialno delo (CSD). ele po prejeti odlobi o usmerjanju OPP osnovna ola lahko prine

s konkretno obravnavo otroka z razvojnimi teavami, ki je po prejetju odlobe evidentiran

kot otrok s posebnimi potrebami.

13

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami [48] navaja, da zahtevo za uvedbo

postopka usmerjanja vloijo stari, zase pa jo lahko vloi tudi mlaja polnoletna oseba.

Zahtevo lahko dajo tudi vrtci, ole, zdravstveni, socialni in drugi zavodi, seveda po

predhodni seznanitvi starev.

2.3.4 Pomen uitelja pri prepoznavi otrok s posebnimi potrebami

V osnovni oli je prepoznavanje otrok z razvojnimi teavami usmerjeno predvsem na

uitelja (strokovnega delavca). Uitelji svoje uence stalno opazujejo, jih ocenjujejo in

ravno ti podatki so zelo dober vir informacij o njihovem napredku, delovanju in tudi

razvojnih posebnostih.

Uitelji v osnovnih olah ugotavljajo, da jim pri prepoznavanju in delu z OPP najbolj

pomaga dobro oblikovan olski tim; dobro in sprotno sodelovanje s stari; visoka stopnja

empatije; dobra organizacija dela, v kar spada sistematino nartovanje, izvajanje in

evalvacija dela; delo po aktivih in druge oblike sodelovanja. Kot najveje ovire in

pomanjkljivosti pri prepoznavanju in delu z OPP pa uitelji navajajo premalo

organiziranih izobraevanj za strokovne delavce in stare ter neprimerna stalia in

pristope uiteljev do OPP (premalo izkuenj, neodlonost) [55].

Na podlagi teh podatkov lahko izluimo, da je potrebno strokovne delavce na tem

podroju redno izobraevati, jih opolnomoiti za zaznavanje posebnosti otrok in jim

podati sistematini okvir, kako to dosei. Prav tako se dogaja, da strokovni delavci otroka

opazijo, toda zaradi dodatnih zadolitev ali drugih strahov na to ne reagirajo. Pri tem je

potrebno strokovne delavce motivirati, jih spodbujati in jim posredovati im ve

informacij, ki jih opogumijo, da im prej ukrepajo. e bi uitelji pri svojem opazovanju

uporabljali e kvalitetno orodje, bi bilo opazovanje bolj optimalno in kvalitetneje.

Ustrezno orodje za pomo uitelju pri prepoznavanju OPP bi bilo vsem vpletenim v

veliko pomo.

2.3.5 Izkunje z delom z otroki s posebnimi potrebami v tujini

Urejanje podroja OPP, zgodnje intervencije in izobraevanja s prilagojenim programom

so med dravami zelo razlino urejeni. Da so postopki odkrivanja otrok s posebnimi

potrebami lahko kraji, kvalitetneji in sistematini, dokazuje program zgodnje

intervencije v Zdruenih dravah Amerike. Tam so izdali poseben zakon o posameznikih

s primanjkljaji na razlinih podrojih, ki je imenovan IDEA [47]. V njem navajajo, kako

morajo drava in javne agencije OPP zagotavljati zgodnjo intervencijo, izobraevanje z

dodatno strokovno pomojo in druge prilagoditve. V zakon so vkljueni vsi otroci od

rojstva do dopolnjenega 21. leta starosti. Vkljuujejo 14 kategorij otrok s posebnimi

potrebami, pri emer so jasno zapisani postopki intervencij, podani jasni kriteriji

odloanja in reagiranja. Le-to uiteljem daje vejo varnost, znanje in zaupanje, da laje

reagirajo in intervenirajo v svojem razredu.

14

15

3 Informacijska tehnologija v olstvu

Informacijska tehnologija (v nadaljevanju IT) je tehnologija, ki omogoa zbiranje,

obdelavo, shranjevanje, irjenje ter uporabo razlinih informacij. Gre za nabor tevilnih

metod in pripomokov, ki jih uporabljamo pri obdelavi podatkov in informacij [42].

Poznamo ve ravni uporabe IT. Osnova in hkrati prva raven je raunalnika pismenost, ki

vkljuuje samostojno rokovanje z IT. Naslednja raven je uporaba IT za neposredno

razbremenitev pri delu, kar pomeni, da je uporaba IT tako avtomatizirana, da ne

predstavlja dodatnega bremena, prinaa samo koristi. Tretja raven uporabe zajema

vkljuevanje novih stvari, ki jih do sedaj nismo zmogli. Primer so tevilni splono

dosegljivi programi, med katere sodijo npr. programi za delo z besedili in poiljanje

elektronske pote. Najvija raven (etrta) uporabe IT zajema uporabo sistemov za

intenzivno uporabo znanja. Znanje razumemo kot organizirane podatke oz. informacije za

reevanje doloenega problema. Upravljanje z znanjem pa oznauje proces vzajemnega

povezovanja med monostmi sodobne IT na eni strani in ustvarjalnimi sposobnostmi

loveka na drugi strani. Najprej gre za predstavitev znanja s stalia stroja in tudi loveka,

ki morata v procesu obvladovanja znanja sodelovati. Pri tem je posebej pomembna

transparentnost znanja, ki loveku omogoa bolje razumevanje, vrednotenje in potrditev

ter posledino tudi vejo uporabnost. Primeri uporabe teh sistemov so npr. ekspertni

sistemi, sistemi za pomo pri odloanju [28], [31].

Informacijska tehnologija predstavlja dodano vrednost na tevilnih podrojih tudi v

olstvu. Uporaba informacijske tehnologije pri pouku je smiselna, saj z njeno uporabo

lahko doseemo bolj kvalitetno vzgojo in izobraevanje. Pri tem pa moramo biti pozorni

na to, da znamo:

doloiti prednosti, ki jih prinaa izboljava,

doloiti cilje in naine ocenjevanja,

nartovati izvedbo,

predvideti primerno uno okolje,

organizirati vrednotenje dosekov in nadgradnje [39].

IT uiteljem lahko pomaga pri nartovanju, uenju, usmerjanju in spremljanju

uenevega napredovanja. Lahko ga vkljuujemo v proces izobraevanja na razline

naine: v frontalni pouk, individualni pouk, delo v parih, domae delo, dodatni in

dopolnilni pouk [37] ter tudi kot pomo uiteljem pri kvalitetnejem pouku, lastni

evalvaciji in izboljanju dela [33]. Uitelji lahko s pomojo IT tehnologije poglobljeno in

sistematino nartujejo tudi samo uporabo IT konceptov in s tem bolj sistematino

nartujejo ure, spremljajo svoje delo in ga analizirajo [23]. Pri tem pa moramo biti

pozorni na to, da so IT orodja uiteljem v pomo pri delu in ne dodatna obremenitev [12].

Na drugi strani pa tudi na usposobljenost uiteljev za uporabo in pouevanje IT dr. Janez

16

Demar iz Fakultete za raunalnitvo in informatiko opozarja, da slovenske ole ne

pouujejo raunalnitva, ampak so to zgolj osnovne raunalnike veine (kopiranje

datotek, osnove oblikovanja, programi Word, Powerpoint), kar uporabo kvalitetne IT v

oli ne spodbuja, ampak jo omejuje [9].

Vse bolj pa olstvo izkoria lastnosti in prednosti uporabe ekspertnih sistemov za

razline podpore odloanju. e vedno se v najveji meri uporabljajo za splone stvari, kot

pri npr. organizaciji asovnega urnika za olski avtobus [8]. Prav tako se ekspertni sistemi

uporabljajo za pomo pri odloitvah uencev npr. izbira ole [10] in pa pri oceni

kvalitete vzgojno-izobraevalnega procesa [17]. Ekspertni odloitveni sistem pa

uporabljajo ole tudi za izdelavo prognoze npr. za oceno tveganja ali bo doloen

posameznik zakljuil vpisan program [32]. Prav tako se ekspertni sistemi uporabljajo pri

splonem izobraevanju v namene uenja samega procesa odloanja [16].

Tuji viri se ukvarjajo tudi s pomojo ekspertnih sistemov za oceno otrok s posebnimi

potrebami. Med prve lahko tejemo izdelavo sistema za identifikacijo otrok s teavami z

matematiko [46]. Z uporabo paradigme Theorist, ki je logini programski sistem, je bil

model narejen konec osemdesetih let prejnjega stoletja na univerzi Waterloo. Sistem na

podlagi dejstev in pravil z dedukcijo tvori dosledne teorije, skozi katere izvede odloitev

za posamezen predmet opazovanja oziroma varianto.

Razviti so bili tudi ekspertni sistemi za diagnostiko otrok z motnjami avtistinega spektra

(v nadaljevanju MAS), saj strokovnjaki ugotavljajo, da ravno te otroke najpogosteje

napano diagnosticirajo, in sicer kot duevno zaostale. Intitut informacijskih tehnologij v

Pakistanu je razvil prav poseben ekspertni sistem za diagnosticiranje motenj avtistinega

spektra, ki je imenovan PCADEX [41]. Model so razvili s pomojo klininega psihologa,

ki je podal okvir vedenjskih znailnosti MAS, ki so vkljueni v model v obliki pravil in

dejstev. Rezultat je podan na podlagi opazovanj, ki so vnesena v model. Ta model

pomaga predvsem zdravnikom in drugim strokovnjakom pri diagnosticiranju te motnje.

Model je bil razvit v Prologu, ki je deklarativni loginim programski jezik. Programiranje

v tem jeziku poteka v simbolni logiki, najbolj pa je v uporabi v umetni inteligenci.

Celostni ekspertni sistem za obravnavo otrok z MAS pa so razvili strokovnjaki v Indiji

[51]. Oblikovali so spletni sistem za zgodnje prepoznavanje otrok z MAS in program za

oblikovanje individualne nadaljnje obravnave (Slika 1).

17

Osnovna diagnostika

Zaznane teave?

Poglobljena diagnostika

Konec obravnave

Poroilo medecinskemu

osebju in starem

Zaznane teave?

Konec obravnave

Vkljuitev v program z

inteligentnim igralnim

sistemom

Ocena po programu

igranjaOjaevalne strategije

Ocena delovanja

DA

DA

NE

NENadaljnja obravnava?

NE

Konec obravnave

Slika 1: Ogrodje sistema za obravnavo otrok z MAS [51]

Model je zgrajen iz treh glavnih komponent, in sicer komponente za diagnosticiranje,

inteligentnega igralnega sistema in generatorja poroil. Presejalni postopek testa se

osredotoa predvsem na socialno podroje delovanja posameznika, uporabo jezika,

kognitivnih funkcij in motorinih spretnosti, ki se ocenjuje po dvostopenjskem postopku.

e so v osnovnem postopku ocenjevanja zaznane posebnosti, se nadaljuje e drugi korak

presejalnega testa, drugae pa se postopek prekine. Izrpno poroilo ob koncu

diagnostinega postopka je poslano medicinski ekipi, ki na njegovi podlagi naredi nart

zdravljenja, ki vkljuuje tako medikamentozni terapijo kot tudi program znotraj

inteligentnega igralnega sistema.

3.1.1 Uporaba informacijske tehnologije v slovenskem olstvu

Prie smo razvoju razlinih orodij, ki so osnovana na IT, v slovenskem olstvu.

Vkljuevanje teh reitev v olski prostor poteka v Sloveniji od sredine 80. let. Pozornost

posveata temu tako pedagoka stroka kot tudi izobraevalna politika. Statistini podatki

o stanju in trendih uporabe raunalnika v osnovnih in srednjih olah kaejo na

eksponentno rast raunalnike ter s tem IT tehnologije v slovenskem izobraevalnem

prostoru. Prav tako je opremljenost ol z IT infrastrukturo zadovoljiva [44].

Slovenske ole IT uporabljajo na zelo razlinih podrojih, kot je npr. organizacija olske

18

prehrane po spremembah, ki jih je prinesel novi Zakon o olski prehrani [40]. Prav tako

e-redovalnice, elektronski didaktini pripomoki, vse bolj pa se razvija tudi uporaba IT na

podroju dela z otroki s posebnimi potrebami.

Na O Vide Pregarc so se osredotoili na vkljuevanje uencev z unimi teavami v

mreo pozitivnih socialnih stikov s pomojo IT [36]. Program je potekal tako, da so

uitelji v tretjem razredu izvajali une ure s pomojo programa Microsoft Mouse

Mischief, kjer so uenci v PowerPoint programu z opcijo Multiple Mouse reevali

razline kvize v heterogenih skupinah, ki so omogoale vkljuevanje, veanje pozitivnih

izkuenj in vianje samopodobe.

Odloitveni sistemi se v Sloveniji v doloeni meri uporabljajo v gospodarstvu, manj o

tem pa sliimo v povezavi z naimi osnovnimi in srednjimi olami. Vseeno se trendi

spreminjajo in tudi v vzgoji in izobraevanju je vedno ve monosti za vkljuevanje

modelov za odloanje. Uporaba raunalnikih reitev v slovenskem olstvu naraa, toda

bolj na podrojih poslovodstva in organizacije kot pa direktnega izobraevalnega procesa.

Zelo zastopano podroje za uporabo ekspertnih sistemov je zagotavljanje kakovosti v

olstvu. Kot primer navajamo izdelavo odloitvenega modela za izbiro kurikularnih ciljev

na S Zagorje [52]. Tam so s pomojo metode vekriterijskega odloanja in programa

DEXi doloili glavne kurikularne cilje, ki so jih predlagali v strokovnih skupinah in

aktivih. S tem so olajali proces izbire ciljev in hkrati omogoili transparentno razlago

izbire.

Primer dobre prakse je tudi program Talent, ki je ekspertni sistem za usmerjanje otrok in

mladine v portne panoge. Razvit je bil v okviru znanstveno-aplikativnega projekta

Raunalniko podprt sistem zaetnega izbora za usmerjanje otrok v portne panoge v

okviru Fakultete za port v Ljubljani in v sodelovanju z Intitutom Joef Stefan in

Fakulteto za organizacijske vede. V okviru tega projekta so bili razviti praktino

preizkueni vekriterijski odloitveni modeli za ocenjevanje nadarjenosti otrok za

posamezne portne panoge. Modeli so zasnovani na treh morfolokih merah in osmih

motorinih testih, ki jih e ve let izvajajo na slovenskih olah v okviru sistema portno

vzgojni karton. Raunalniki program je dosegljiv portnim pedagogom v oli in jim je v

pomo pri odkrivanju in usmerjanju portnih talentov kot tudi pri svetovanju otrokom, ki

nimajo elje ali monosti, da bi se ukvarjali z vrhunskim portom [3].

Za uporabo informacijske tehnologije v olstvu je e veliko neizkorienih monosti. Ena

izmed njih je tudi uporaba odloitvenih modelov za podporo odloanju pri prepoznavanju

otrok s posebnimi potrebami v osnovni oli, kar je predstavljeno tudi v tem magistrskem

delu.

19

4 Odloitveni modeli

Odloanje je pomemben del vseh sfer lovekega delovanja. Ker so odloitve pogosto

teavne in negotove, nam pri tem lahko pomagajo modeli za pomo pri odloanju.

Odloanje je v splonem sistematien in organiziran proces, v katerem je potrebno izmed

ve variant (alternativ, inaic, monosti) izbrati tisto, ki najbolj ustreza postavljenim

ciljem oziroma zahtevam. Poleg izbora najbolje variante vasih elimo variante tudi

rangirati od najbolje do najslabe. Pri tem so variante, objekti, akcije, scenariji ali

posledice enakega oziroma primerljivega tipa. Teavnost odloitvenih problemov je zelo

raznolika. Sega od enostavnih osebnih odloitev, ki so veinoma rutinske in se jih

veinoma niti ne zavedamo, in vse do tekih problemov skupinskega odloanja, to je na

primer pri vodenju, upravljanju in planiranju v podjetjih, kadrovskem odloanju,

medicinski diagnostiki in vrsti drugih podroij [1].

4.1 Odloitvene znanosti

S podporo lovekega odloanja se ukvarja tudi ve znanstvenih disciplin, ki jih pogosto

oznaimo s skupnim imenom odloitvene znanosti. Gre predvsem za tri skupine disciplin,

ki se ukvarjajo s tremi med seboj povezanimi aspekti odloanja [1]:

Prva skupina se ukvarja z vpraanjem racionalnega odloanja: kako in po kaknih

pravilih naj se lovek odloa pametno, smiselno in racionalno. Gre za normativni

in preteno teoretini pristop, ki ga sreamo pri odloitveni teoriji (angl. Decision

Theory), teoriji iger (Game Theory) in teoriji drubenih izbir (Social Choice

Theory).

Druga skupina opazuje, kako se ljudje dejansko odloajo. tevilne raziskave

namre kaejo, da se ljudje pogosto odloajo neracionalno, pri emer uporabljajo

le priblina pravila, ki jih pripeljejo do bolj ali manj dobrih odloitev. Govorimo

o deskriptivnem ali opisnem pristopu, ki je znailen za veino kognitivnih

znanosti.

Tretja skupina se ukvarja s podporo pri odloanju in ugotavlja, kako pomagati

ljudem, da bi se odloali laje in bolje. Sem sodijo metode in tehnike za

izboljanje procesa odloanja kot npr. metode za poveanje kreativnosti,

izboljanje statistinega miljenja in pomnjenja ter metode kvantitativne in

kvalitativne odloitvene analize.

4.2 Podpora odloanja

Podpora odloanja je del odloitvenih znanosti, ki preuuje kako podpreti in izboljati

loveko odloanje. V nadaljevanju so predstavljena tiri podroja, ki se ukvarjajo s

podporo odloanju [1].

20

4.2.1 Operacijske raziskave

Operacijske raziskave se ukvarjajo z modeliranjem in iskanjem optimalnih reitev realnih

odloitvenih problemov. Metode te discipline omogoajo predvsem strukturiranje in opis

realnega problema v obliki matematinega modela, ki omogoa iskanje optimalnih

reitev, izdelavo sistematinih postopkov za iskanje in preiskovanje monih reitev ter

iskanje reitve, ki ustreza doloenim kriterijem. Tipine metode so: linearno in nelinearno

programiranje ter markovsko modeliranje.

4.2.2 Odloitvena analiza

Odloitvena analiza je metodologija, ki ponuja vrsto metod in tehnik za reevanje in

analizo zahtevnih odloitvenih problemov. Probleme strukturira in jih razgradi na manje

in bolj obvladljive podprobleme, pri emer upoteva alternative, med katerimi izbiramo,

dostopne informacije o problemu ter znanje in zahteve odloevalca. Prav tako poskua

oceniti negotovost in tveganje pri odloitvah. V procesu odloitvene analize pogosto

gradimo modele za vrednotenje alternativ. Najpogosteje tehnike modeliranja temeljijo na

gradnji odloitvenih dreves, diagramov vpliva in vekriterijskih modelov.

4.2.3 Sistemi za podporo odloanja

Sistemi za podporo odloanju so interaktivni raunalniki programi, ki pomagajo

odloevalcem pri uporabi podatkov in modelov za spoznavanje in reevanje odloitvenih

problemov. Namenjeni so predvsem v pomo menederjem za pomo pri reevanju delno

strukturiranih in nestrukturiranih odloitvenih problemov. Pri tem podpirajo odloevalca,

mu pomagajo z izbiro in s prikazom informacij, a ga pri tem ne nadomeajo. Namen

sistemov za podporo odloanju je predvsem izboljanje kvalitete in uspenosti odloitev.

Podroja oziroma komponenta, s katero se ukvarjajo, so lahko: podatki, modeli, procesi

ali komunikacije. Med sisteme za podporo odloanju uvramo tudi specializirane

informacijske sisteme, kot so upravljavski, direktorski, geografski in tudi sistemi za

odkrivanje znanja. V skupino sistemov za podporo odloanja sodijo tudi sistemi za

podporo skupinskega odloanja in skupinskega dela.

4.2.4 Sistemi za analizo podatkov v podatkovnih skladiih

Podatkovna skladia so zbirke podatkov iz razlinih virov, ki jih je mogoe uporabiti za

podporo upravljavskih odloitev. Omogoajo ienje in integracijo podatkov in uporabo

tehnik sprotne podpore analiz podatkov, ki omogoajo pregledovanje podatkov.

4.3 Faze odloitvenega problema

Odloitvena analiza predlaga sistematien pristop k reevanju odloitvenih problemov.

Odloitveni proces razdeli na posamezne faze, ki so opisane v nadaljevanju [2].

21

4.3.1 Identifikacija odloitvenega problema

Ta faza se zane takrat, ko nastopil odloitveni problem, ki je dovolj teak, da ga je

smiselno reevati na sistematien in organiziran nain. V tej fazi poskuamo definirati

problem ter opredeliti cilje, zahteve in ugotoviti pomembnost le-teh. Oblikujemo

odloitveno skupino, katere jedro sestavljajo odloevalci. To so tisti, ki se morajo v

konni fazi odloiti in sprejeti odgovornost za odloitev in njeno realizacijo. Pri

zahtevnejih problemih je priporoljivo v delo skupine vkljuiti tudi eksperte, ki imajo

poglobljeno znanje o dani problematiki in lahko svetujejo pri oblikovanju odloitvenega

modela; odloitvenega analitika metodologa, ki kot moderator vpliva na uinkovitost in

usklajenost dela skupine ter skrbi za ustrezno metodoloko in raunalniko podporo

odloanja in druge predstavnike, na katere odloitev vpliva.

4.3.2 Identifikacija variant

V tej fazi definiramo variante oz. alternative, med katerimi lahko izbiramo. Navadno

elimo izbirati med im ve alternativami, saj to pogosto pomeni vejo gotovost, da bomo

izpolnili cilje. Glede na specifiko problema lahko variante doloimo sami (razvoj

podjetja), lahko pa se pojavijo same (prijava kandidatov na razpis za delovno mesto) [1].

Vsako varianto opiemo z vrednostmi osnovnih kriterijev, to je tistih, ki leijo na listih

drevesa. Do tega opisa nas vodi bolj ali manj zahtevno prouevanje variant in zbiranje

podatkov o njih. Pri tem se pogosto sreamo s pomanjkljivimi ali z nezanesljivimi

podatki. Nekatere metode v tem primeru odpovedo, druge pa omogoajo, da takne

podatke opiemo v obliki intervalov ali verjetnostnih porazdelitev [2].

4.3.3 Razgradnja problema in modeliranje

V tej fazi odloevalec s pomojo drugih strokovnjakov zgradi enega ali ve modelov, s

pomojo katerih ovrednoti variante, jih med seboj primerja, oceni tveganja in druge

izraune, ki so pomembni za oceno posledic odloitve. Gre za matematine in grafine

modele, s katerimi lahko opiemo in opredelimo najpomembneje komponente

odloitvenega problema, ki so predstavljene v nadaljevanju.

4.3.3.1 Struktura odloitvenega problema

V tej fazi poskuamo odloitveni problem razgraditi na manje in laje obvladljive

odloitvene podprobleme, ugotoviti, na kaken nain so problemi med seboj povezani in

odvisni. Rezultat razgradnje lahko opiemo s hierarhijo opisnih spremenljivk v

vekriterijskem modelu ali pa z zaporedjem odloitvenih vozli v odloitvenem drevesu.

4.3.3.2 Doloitev kriterijev

V tej fazi doloimo kriterije, na osnovi katerih bomo ocenjevali variante in zasnovali

strukturo odloitvenega modela. Posebej je pomembno, da pri tem ne spregledamo

22

kriterijev, ki bistveno vplivajo na odloitev. Pri oblikovanju modela poskuamo izpolniti

tudi nekatere druge zahteve, kot so neredundantnost (ne uporabljamo kriterijev, ki so

odve), ortogonalnost (medsebojna neodvisnost) in operativnost (merljivost) kriterijev.

Postopek identifikacije kriterijev je do neke mere odvisen od uporabljene metodologije

[1].

Najprej naredimo nestrukturiran seznam kriterijev, ki jih bomo upotevali pri odloanju.

Kriterije potem hierarhino uredimo in upotevamo medsebojne odvisnosti in vsebinske

povezave. Nepomembne kriterije in tiste, ki so izraeni z ostalimi kriteriji, zavremo in

po potrebi oblikujemo nove. Rezultat je drevo kriterijev. Vsem kriterijem v drevesu

doloimo merske lestvice, to je zalogo vrednosti, ki jih lahko zavzamejo pri vrednotenju

in doloimo, katere vrednosti so najbolj in najmanj zaelene [2].

4.3.3.3 Doloanje funkcije koristnosti

V tej fazi definiramo mnenje odloevalca o tem, katere variante so bolj zaelene od

drugih oziroma kateri kriteriji so bolj pomembni. Doloimo funkcije, ki opredeljujejo

vpliv nije nivojskih kriterijev na tiste, ki leijo vije v drevesu in vse do korena drevesa,

ki predstavlja konno oceno variant. Preference lahko izrazimo z neposredno primerjavo

alternativ med seboj, pri emer opredelimo vpliv odloitvenih kriterijev na konno oceno

alternativ z utemi ali z odloitvenimi pravili [1].

Najpogosteje se uporabljajo preproste funkcije, kot so uteena vsota in razna povpreja,

sreamo pa tudi zahtevneje funkcije, ki imajo vejo izrazno mo, vendar so nekoliko

zahtevneje za praktino uporabo: funkcije zvezne logike, funkcije na osnovi Bayesovega

pravila ali mehkih mnoic ter odloitvena pravila [2].

4.3.4 Vrednotenje in analiza variant

Vrednotenje variant je postopek doloanja konne ocene variant na osnovi njihovega

opisa po osnovnih kriterijih. Vrednotenje poteka od spodaj navzgor v skladu s strukturo

kriterijev in funkcijami koristnosti. Varianta, ki dobi najvijo oceno, je praviloma

najbolja izbira. Na konno oceno vpliva mnogo dejavnikov in pri vsakem od njih lahko

pride do napake, zato nam odloitveni model slui le kot podpora pri odloanju [3].

Ocena variante oziroma alternative je vedno do neke mere nenatanna, saj konna ocena

variante praviloma ne zadoa za celovito sliko o varianti in posledicah, ki jih ima njen

izbor. Za bolj kvalitetno, utemeljeno in preverjeno odloitev moramo razumeti predvsem

to, pod kaknimi pogoji se lahko ocena spremeni in kaj to pomeni za odloitev. Pri tem

analiziramo potek izrauna ocene, analiziramo kriterije in uporabljene metode,

pregledamo nain pridobivanja podatkov, obutljivost odloitve in podobno. Primer

analiz in simulacij, ki jih lahko uporabimo, so kaj-e analiza (sprememba lastnosti

alternative), analiza obutljivosti (sprememba modela npr. vplivnost doloenega

kriterija), simulacija Monte Carlo (spreminjanje zaetnih pogojev npr. vrednost

23

kriterijev) in selektivna razlaga (ugotavljanje prednosti in pomanjkljivosti posameznih

alternativ) (Slika 2) [1].

1

2

4

3

Alternative

...

MODEL

Analiza

Vrednotenje

Ocena koristnosti

Oc ena tveganja

Kaj-e Obutljivost Monte Carlo Razlaga ---

Slika 2: Vrednotenje in analiza alternativ z modeliranjem [1]

Vhod v model predstavljajo kriteriji (Slika 2). To so spremenljivke, ki ponazarjajo

podprobleme odloitvenega problema, torej tiste dejavnike, ki opredeljujejo kvaliteto

variant. Znotraj modela je funkcija koristnosti, ki je predpis, po katerem se vrednosti

posameznih kriterijev zdruujejo v spremenljivko, ki ponazarja konno oceno ali

koristnost variante. Na osnovi teh vrednosti funkcija koristnosti doloi konno oceno

vsake variante. Varianta, ki dobi najvijo oceno, je praviloma najbolja [2].

Na koncu te faze moramo oceniti, e se na podlagi vseh vrednotenj in analiz lahko

kvalitetno odloimo in doseemo zastavljene cilje, prav tako ocenimo, kakno je tveganje

odloitve in ali je le-to sprejemljivo. e menimo, da je glavni del odloitvenega procesa

kvalitetno zgrajen, varianto izberemo in jo prinemo uresnievati, v nasprotnem primeru

pa moramo poiskati novo pot odloanja, kar najvekrat pomeni vrnitev v eno izmed

prejnjih faz odloanja.

4.4 Vekriterijsko odloanje

Vekriterijsko odloanje obiajno razumemo kot proces ocenjevanja, v katerem elimo

razviti odloitveni model, ki zna vrednotiti eno ali ve variant ali alternativ glede na

zastavljene cilje in priakovanja. Pri reevanju odloitvenih problemov se le redko

sreamo s situacijami, ko variante ocenjujemo le po enem kriteriju oz. ko odloanje

podredimo zadovoljevanju le enega cilja. Veino realnih odloitvenih problemov lahko

torej dejansko opiemo le z ustrezno kombinacijo ve kriterijev. Te z nekimi funkcijami

24

zdruujemo v izpeljane kriterije in tako gradimo odloitveno drevo, katerega izpeljani

kriterij na najvijem nivoju predstavlja rezultat odloitvenega problema [1], [13].

Vekriterijsko odloanje opiemo s tremi mnoicami:

z mnoico variant ali alternativ A, ki nastopajo v odloitvenem problemu,

z mnoico kriterijev ali parametrov X z ustreznimi zalogami vrednosti in

z mnoico funkcij koristnosti ali agregatnih funkcij (tudi funkcij zdruevanja) F

[13].

4.4.1 Vrste odloitvenih problemov

Najpomembneji problemi, ki nastopajo pri tekih odloitvenih problemih, so:

veliko tevilo dejavnikov, ki vplivajo na odloitev,

tevilne oziroma slabo definirane variante,

zahtevno in pogosto nepopolno poznavanje odloitvenega problema in ciljev

odloitve,

ve skupin odloevalcev z nasprotujoimi si cilji in

omejen as in drugi viri za izvedbo odloitvenega procesa [2].

V odvisnosti od teh lastnosti odloitvene probleme delimo na ve nainov:

po zahtevnosti delimo odloitve predvsem na rutinske in tiste, ki to niso,

po pogostosti loimo enkratne in ponavljajoe se odloitve,

Gglede na as in zaporedje loimo med enostopenjskimi in vestopenjskimi

odloitvami, slednje pa so lahko vzporedne ali zaporedne,

po tevilu kriterijev, ki jih upotevamo pri izbiri najbolje alternative, delimo

odloanje na enokriterijsko ali enoparametrsko in vekriterijsko ali

veparametrsko,

glede na negotovost razlikujemo med odloanjem v gotovosti, s tveganjem in v

negotovosti,

po tevilu udeleencev so odloitve individualne ali skupinske in

s stalia podpore pri odloanju je zelo pomembna delitev glede na

strukturiranost. Pri strukturiranih odloitvah je postopek odloanja znan in dobro

definiran, pri nestrukturiranih pa ne.

4.5 Metode vekriterijskega modeliranja

Metod za podporo odloanju je veliko. Nekatere metode so primerne za bolj preproste

odloitvene probleme z majhnim tevilom kriterijev, druge pa so namenjene tejim

problemom in so zahtevneje [1].

Klasine vekriterijske odloitvene metode uporabljajo zvezne kriterije in funkcije, ki so

25

doloene s katero od statistinih metod, najvekrat na osnovi uravnoteene vsote. Take

modele imenujemo tudi kvantitativne. Kvalitativni model za vekriterijsko odloanje pa

temelji na izbranem spisku kriterijev, na osnovi katerih elimo oceniti posamezne

variante. Temeljni problem razvoja takega modela je povezovanje ocen po posameznih

kriterijih v celostno oceno. To e dodatno zapleta medsebojna povezanost kriterijev,

njihova nedoloenost in spreminjajoa vplivnost glede na tevilne dejavnike. Za

obvladovanje teh problemov uporabljamo metode modeliranja, ki omogoajo predstavitev

znanja na loveku razumljiveji nain kot pri klasinih odloitvenih metodah. Tak pristop

je e posebej smiseln, ko imamo opravka s kompleksnimi sistemi, kjer nastopa veliko

med seboj povezanih dejavnikov [2]. Primeri metod veparamterskega modeliranja so

metoda DEX, MAUT in AHP.

Raunalnika podporna orodja so pri procesu kvalitetnega odloanja nepogreljiva. Na

razpolago je ve namenskih programov za podporo vekriterijskega odloanja, ki imajo

e vgrajena orodja, ki pomagajo odloevalcu pri definiciji kriterijev, oblikovanju funkcij

koristnosti in zajemanju podatkov o variantah. Najpomembnejo operacijo vrednotenje

variant dodatno podpirajo z vrsto koristnih pripomokov za analizo dobljenih

rezultatov, kot so analiza obutljivosti in stabilnosti odloitvenega modela, analize tipa

kaj-e ter najrazlineji grafini prikazi in poroila. Nekateri omogoajo tudi delo z

nenatannimi in nepopolnimi podatki in v ta namen uporabljajo intervalski raun ali

verjetnostne porazdelitve. Najbolj uporabljeni programi so: Decaid, Decision Pad,

HIVIEW, PROMETHEE in DEXi [2]. Prav tako se razvijajo tudi spletne aplikacije za

podporo vekriterijskemu odloanju za splono uporabo, kot je npr. ODESYS [19]. V

nadaljevanju so predstavljeni trije pomembni programi za modeliranje in metode, po

katerih delujejo.

4.5.1 Metoda DEX

DEX je kvalitativna metoda veparametrskega modeliranja, ki namesto numerinih

uporablja simboline parametre. Omogoa modeliranje najzahtevnejih odloitvenih

procesov, z velikim tevilom parametrov in alternativ. Primerna je za modeliranje

odloitvenih problemov, kjer prevladuje odloanje na podlagi subjektivnih parametrov, ki

jih je teko natanno meriti.

4.5.1.1 Opis funkcije koristnosti

Funkcija koristnosti je definirana tabelarino oziroma s pravili e/potem. Nain zajemanja

funkcij koristnosti je preko tok in dopua veliko svobode pri definiciji poteka funkcij in

je opredeljen z zalogami vrednosti parametrov. Definicija funkcije koristnosti poteka

tako, da v tabeli zberemo vse kombinacije vrednosti podrednih parametrov in za vsako

kombinacijo definiramo vrednost, ki jo v tem primeru zavzame nadredni parameter.

Zaradi tabelarine oblike delovanja je pomembno, da izpeljani parametri ne bi imeli ve

kot tiri podredne parametre, saj jih je drugae zaradi obsenosti teje definirati.

26

4.5.1.2 DEXi

DEXi je programsko orodje, ki temelji na metodologiji za veparametrsko odloanje

DEX. Razvit je bil v okviru programa RO Raunalniko opismenjevanje Ministrstva za

olstvo in port v sodelovanju med Univerzo v Mariboru, Fakulteto za organizacijske

vede in Institutom Joef Stefan iz Ljubljane. Program je sestavljen iz dveh delov. Prvi se

ukvarja z zajemanjem znanja in izgradnjo baze znanja. Uporabniku pomaga zgraditi

drevo kriterijev in izraziti odloitvena pravila. Drugi del obsega analizo in vrednotenje

variant na osnovi znanja zbranega v bazi [21]. Program Dexi se uporablja na tevilnih

podrojih kot na primer v zdravstvu [4], pri odloitvah v zvezi z upravljanjem s

lovekimi viri [20] in tudi olstvu [27], [38].

4.5.2 Metode tipa MAUT

Metode tipa MAUT so zasnovane na teoriji veparametrske koristnosti. Za njih je

znailno, da strukturo odloitvenega problema opisujejo z drevesom ali s hierarhijo

parametrov, da so vsa notranja vozlia strukture zvezne spremenljivke, ki uporabljajo

preferenno mersko lestvico (npr. 0100). Vrednotenje spremenljivk alternativ poteka z

zdruevanjem vrednosti od spodaj navzgor.

4.5.2.1 Funkcije koristnosti

Vrednotenje alternativ je dvostopenjsko. Na prvi stopnji osnovne funkcije koristnosti

preslikajo vrednosti posameznih vhodnih parametrov v ustrezne preference (zaelenost

izraena na intervalu). Te preslikave doloi odloevalec in so subjektivne, saj izhajajo iz

njegovih ciljev in zahtev. Na drugi stopnji vrednotenja gre za zdruevanje preferenc, ki

poteka v skladu s strukturo modela in z uporabo funkcij zdruevanja, kot je na primer

utena vsota. Z metodami tega tipa je mogoe modelirati velike odloitvene probleme z

ve kot desetimi parametri.

4.5.2.2 HiView

Je eden izmed najbolj tipinih in uveljavljenih predstavnikov programov za

veparametrsko modeliranje po metodi MAUT. Program omogoa razvoj

veparametrskih modelov z drevesno strukturo parametrov. Vrednosti variant po

osnovnih parametrih vnaamo neposredno kot koristnosti, ki so izraene s tokami na

intervalu 0100 [1].

Uinkovit je za skupinske oblike odloanja kot za posamezne. HiView uporabnikom

omogoa uinkovite odloitve na podroju kapitalskih projektov, kadrovanja, financ in

tevilnih drugih podroij. Poleg splonih kvantitativnih spremenljivk se lahko v tem

programu odloamo tudi na podlagi kvalitativnih parametrov. Vkljuuje tudi analizo

obutljivosti, ki grafino prikae, od katerih parametrov je doloena odloitev najbolj

odvisna [15].

27

5 Razvoj odloitvenega modela

V nadaljevanju je predstavljen potek razvoja odloitvenega modela za pomo pri

prepoznavanju in identifikaciji otrok z odklonskimi/odstopajoimi vedenji v osnovni oli

oziroma otrok s posebnimi potrebami.

5.1 Predstavitev problema

Vkljuenost OPP v osnovne ole je vedno veja, saj se je od leta 2005 naprej tevilo OPP,

ki so vkljueni v program osnovne ole s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno

pomojo, povealo za 3-krat. V redne osnovne ole je po podatkih analize O o OPP

vkljuenih 4,5 % celotne populacije [35]. Vkljuevanje vedno vejega tevila OPP v

redne O bo moralo prinesti tudi spremembe pri delu, predvsem pri prepoznavanju OPP.

e vedno ugotavljamo, da so OPP prepoznani prepozno, emur sledi e dolga

administrativna pot do konkretne pomoi. Opaajo se trendi veje potrebe po znanju o

OPP, pojavljajo se veji pritiski na uitelja, saj je spremljanje in ocenjevanje vejega

tevila otrok na razlinih podrojih brez doloene sistematizacije izredno teko. Uitelji

pri tem potrebujejo ogrodje za pomo pri ocenjevanju, preko katerega lahko nartno in

sistematino ocenjujejo svoj razred.

Problem se kae kot primeren za uporabo sistema za podporo odloanju, saj ima nekatere

lastnosti, ki jih obiajno zasledimo v takem sistemu:

glavni problem, ki je prepoznavanje in identifikacija OPP, se lahko razdeli na

podprobleme, ki so manj kompleksni,

variante, ki jih vrednotimo v naem primeru so to otroci, lahko opiemo s

preprostimi vektorji vrednosti in

eprav je odloitveni sistem v osnovi namenjen za izbiro najbolje variante, lahko

preko izdelave ve modelov odloanja (za vsako posebno potrebo svojega)

izdelamo sistem za podporo ocenjevanju o prisotnosti posebnih potreb pri otrocih.

Ker je problem prepoznavanja OPP zelo irok in kompleksen, smo tudi na odloitveni

model izdelali po principu vestopenjskega odloanja. Na prvi stopnji se opravi

sistematina analiza celotnega razreda kot pomo pri odloanju o rizinih otrocih znotraj

posameznega oddelka. Na drugi stopnji pa je odloitveni model uitelju v pomo pri

poglobljeni analizi posameznega otroka. Glavna vrednost tega odloitvenega modela je

pomo pri ocenjevanju in osnovanju grobe ocene prisotnosti posebnih potreb pri otroku.

Izdelava odloitvenega modela temelji na mednarodni klasifikaciji bolezni MKB [54] in

na Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami [48]. V odloitveni model smo

izbrali tiste kategorije posebnih potreb, ki jih je teje diagnosticirati, so manj prepoznavne

28

ali kako drugae zapostavljene pri procesu prepoznavanja v osnovni oli. Te kategorije

so: motnja avtistinega spektra (MAS), depresija, motnja pozornosti s hiperaktivnostjo

(ADHD), une teave, ustvene in vedenjske teave opozicionalno vedenje in

anksiozne motnje.

5.2 Opis in struktura kriterijev

Kriteriji so bili oblikovani na podlagi obsenega tudija tuje in domae literature o OPP,

konkretnih diagnostikah za posamezne kategorije posebnih potreb in na podlagi osebnih

izkuenj z delom v vzgoji in izobraevanju kot mobilna socialna pedagoginja. Problem je

kompleksen in raznolik, saj zajema est razlinih odloitvenih dreves z razlinimi

kriteriji. Ravno zato je proces identifikacije kriterijev in zdruevanja le-teh v podskupine

potekal v ve ponovitvah. Kriteriji za posamezne kategorije posebnih potreb izhajajo iz

literature in osebnih izkuenj z delom z otroki z doloenimi posebnimi potrebami.

Kriterije v glavnem razdelimo na dve osnovni skupini, ki vplivata na razvoj osebnosti

otroka [43], in sicer na okoljske, ki so vkljuene v prvi del odloanja, in na individualne

spremenljivke, ki so vkljuene v drugi del odloitvenega modela.

V proces odloanja in izgradnjo modela smo vkljuili 42 kriterijev. Kriterijem je doloena

zaloga vrednosti, ki je praviloma tristopenjska. V nadaljevanju so predstavljeni vsi

kriteriji po vsebinskih sklopih.

5.2.1 Okoljske spremenljivke in druinsko ozadje

Zelo velik vpliv na razvoj otrokovih znailnosti ima dednost [34]. Ker v olskem okolju

veinoma nimamo dostopa do informacij tega tipa, se pri zgodnji diagnostiki usmerjamo

predvsem na znailnosti okolja, v katerem otrok ivi. Okoljski dejavniki pomembno

vplivajo na razvoj osebnosti otroka, okolje pa opredeljuje pogoje, v katerem se osebnost

posameznika razvija, oblikuje irok razpon navad, spretnosti, vrednot in spodbuja

konkretne naine izraanja osebnostnih potez [22]. V nadaljevanju so opisani izbrani

kriteriji, ki pomembno vplivajo na razvoj vedenj otroka.

5.2.1.1 Odnosi v druini

Neprimerni odnosi v druini zelo vplivajo na razvoj otrokove osebnosti. V druini

moramo biti pozorni na poveanje tevila konfliktov, slab nadzor starev nad otrokom in

na nespodbudno okolje, v katerem otrok ivi. Zelo negativno na otroka vpliva

zanemarjanje in vsakrno nasilje, ki mu je izpostavljen. Naini, kako se otroci odzivajo na

nasilje, in p