UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

URŠKA ARNŠEK

Celje, 2016

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

HENRIK TUMA IN IVAN ŠUSTERŠIČ: PRIMERJALNA ANALIZA

KONFEDERALISTIČNIH KONCEPTOV

GRADUATION THESIS

HENRIK TUMA AND IVAN ŠUSTERŠIČ: COMPARATIVE ANALYSIS OF

CONFEDERAL CONCEPTS

MENTOR: KANDIDATKA:

red. prof. dr. Andrej Rahten Urška Arnšek

Lektor: Margit Berlič Ferlinc, prof. ang. in slo.

Prevajalec: Margit Berlič Ferlinc, prof. ang. in slo.

Zahvala

Zahvaljujem se mentorju red. prof. dr. Andreju Rahtenu za strokovne nasvete,

razumevanje in pomoč pri izdelavi diplomskega dela.

Za pomoč pri iskanju gradiva se zahvaljujem osebju Osrednje knjižnice Celje

in Univerzitetne knjižnice Maribor.

Posebna zahvala je namenjena moji družini za vso podporo v času študija ter

prijateljem, sošolcem in sodelavcem.

Koroška cesta 160 2000 Maribor, Slovenija

IZJAVA

Podpisana Urška Arnšek, rojena 27. 9. 1986, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer zgodovina in pedagogika, izjavljam, da je

diplomsko delo z naslovom Henrik Tuma in Ivan Šusteršič: primerjalna

analiza konfederalističnih konceptov pri mentorju red. prof. dr. Andreju

Rahtenu avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti

niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Celje, 15. 3. 2016

__________________________________

(podpis študenta-ke)

Povzetek

Ivan Šusteršič in Henrik Tuma, oba po izobrazbi pravnika, sta vsak po svoje

zaznamovala slovensko politiko v zadnjem obdobja obstoja Avstro-Ogrske

monarhije in ob prehodu v nov državni okvir. Šusteršič, vodja slovenske

katoliške stranke, državnozborski poslanec in kranjski deželni glavar, je vse

do zadnjega ostal zvest habsburški dinastiji. Njegov koncept preureditve

monarhije, ki ga je leta 1909 predstavil tudi prestolonasledniku Francu

Ferdinandu, je predvideval združitev vseh južnih Slovanov monarhije v tretje

državnopravno telo. Šele tik pred prevratom je objavil načrt ustanovitve zveze

samostojnih podonavskih držav, s čimer se je zelo približal konceptu Henrika

Tume. Slednji se je kot socialdemokrat vseskozi zavzemal za ohranitev

enotnega gospodarskega prostora in vzpostavitev popolne narodne

avtonomije. Boj za pravice Slovencev je zaznamoval tudi njegovo sodniško in

odvetniško pot. Konec prve svetovne vojne je prinesel razpad nekdanje

monarhije in razkosanje slovenskega naroda. Koncepta omenjenih politikov

se tako nista uresničila.

Ključne besede: Ivan Šusteršič, Henrik Tuma, Avstro-Ogrska, prva svetovna

vojna, Slovenska ljudska stranka, Jugoslovanska socialdemokratska stranka.

Abstract

Ivan Šusteršič and Henrik Tuma, who were both jurists, were significant for

the Slovenian politics in their time, each of them in their own way, in the last

part of the Austro-Hungarian Monarchy existence and in transition to the new

state frame. Šusteršič, who was the leader of the Slovenian Catholic Party, a

state assembly member of parliament and Carniola state governor, was loyal

to Hapsburg Monarchy until the end. His concept of the monarchy

transformation, which was presented to the heir to the thrown Franz

Ferdinand in 1909, suggested a union of all south Slavic nations of the

Monarchy in the third state law body. Just before the overthrow, he published

the plan for establishment of the independent Danube states’ union, which

was close to the concept of Henrik Tuma. The latter was a social democrat

and stood up for keeping the united economy market and establishment of a

complete national autonomy. His battle for the rights of the Slovenian nation

also influenced his judicial and attorney's career. The end of the First World

War caused disintegration of the former monarchy and division of the

Slovenian nation. Therefore, the concepts of both Slovenian politicians were

not realized.

Keywords: Ivan Šusteršič, Henrik Tuma, Austro-Hungarian Monarchy, First

World War, Slovenian Populist Party, Yugoslav Social Democratic Party.

i

Kazalo

1 Uvod ............................................................................................................ 1

2 Habsburška monarhija in njeni narodi v zadnjih desetletjih njenega obstoja 3

3 Slovensko politično življenje......................................................................... 8

3.1 Slovenska ljudska stranka ............................................................................... 9

3.2 Jugoslovanska socialdemokratska stranka .................................................... 17

4 Dr. Ivan Šusteršič ....................................................................................... 25

5 Dr. Henrik Tuma ......................................................................................... 36

6 Koncepti o preureditvi Avstro-Ogrske ........................................................ 46

6.1 Šusteršičev pogled ........................................................................................ 46

6.2 Pogled Henrika Tume .................................................................................... 60

7 Zaključek .................................................................................................... 74

8 Seznam virov in literature .......................................................................... 79

1

1 Uvod

Diplomsko delo z naslovom Ivan Šusteršič in Henrik Tuma: primerjalna

analiza konfederalističnih konceptov govori o dveh slovenskih politikih, ki sta

bila neposredno vpeta v dogajanje v zadnjih desetletjih obstoja Habsburške

monarhije. Namen dela je predstaviti njun prispevek k oblikovanju konceptov

o bodoči ureditvi monarhije.

Diplomsko delo je razdeljeno na pet vsebinskih poglavij. V prvem je

predstavljena Habsburška monarhija v zadnjem stoletju njenega obstoja, pri

čemer je največji poudarek na narodnostnem področju. Jugoslovansko

vprašanje je bil namreč le eden izmed številnih narodnostnih problemov, ki so

razjedali trdnost monarhije, sčasoma pa je postalo tudi bistveno za njen

obstoj.

V poglavju z naslovom Slovensko politično življenje smo se posvetili dvema

izmed treh takratnih političnih strank, ki so delovale na Slovenskem in v

katerih sta Šusteršič in Tuma odigrala pomembni vlogi. Predstavljeno je

delovanje stranke slovenskega političnega katolicizma in socialdemokratske

stranke od njunih začetkov do konca prve svetovne vojne. Čeprav je Henrik

Tuma svojo politično pot začel v Narodno napredni stranki, je nismo

podrobneje analizirali, saj je večji del svojega političnega dela opravil v

socialdemokratski stranki.

Tretje in četrto poglavje sta namenjeni predstavitvi življenjskih poti Ivana

Šusteršiča in Henrika Tume. Pri obeh so izpostavljeni in analizirani bistveni

mejniki, ki so zaznamovali njuno delovanje: zavzemanje za splošno in enako

volilno pravico, aneksija Bosne in Hercegovine, Balkanski vojni, atentat na

prestolonaslednika Franca Ferdinanda, začetek prve svetovne vojne.

2

Šusteršič, ki je na višku svoje moči zasedal tudi mesto kranjskega deželnega

glavarja, je v času do razpada monarhije veljal za enega najpomembnejših

slovenskih politikov, zato večji del njemu namenjenega poglavja predstavlja

njegovo politično delovanje (tako v okviru stranke kot tudi na nivoju dežele in

celotne monarhije). Henrika Tumo smo prav tako predstavili kot vplivnega

politika, ki pa je svojo vlogo doživljal predvsem kot vlogo učitelja in je delo

vseskozi usmerjal v dobrobit slovenskega naroda. Trudil se je za dvig umske

ravni delavstva in tudi kmečke populacije, s čimer je goriška deželna

socialdemokratska organizacija odstopala od ostalih.

Ko je ob koncu »Velike vojne« postalo jasno, da je Avstro-Ogrska tik pred

razpadom, so obstajali različni koncepti o bodoči državni ureditvi. V zadnjem

poglavju smo se posvetili pogledoma Ivana Šusteršiča in Henrika Tume, ki

sta si ustvarila vsak svoje mnenje. Predstavili smo njuna koncepta o ureditvi

srednje Evrope ter položaju Slovencev v tem prostoru.

Zaključek diplomskega dela predstavlja primerjava konceptov obeh

slovenskih politikov. Poiskali smo skupne točke in izpostavili nekatere

bistvene razlike.

3

2 Habsburška monarhija in njeni narodi v zadnjih desetletjih njenega obstoja

Za Habsburško monarhijo je bila vse do njenega razpada značilna pestra

narodnostna sestava. Že pred letom 1848 se je krepil moderni nacionalizem

pri vseh narodih, revolucija pa je narodnostno vprašanje v mnogo nacionalni

habsburški monarhiji postavila v ospredje. Pri Nemcih v okviru monarhije je

že od začetka revolucije obstajalo gibanje za združitev Nemčije, a glede tega

vprašanja avstrijski Nemci niso imeli enotnega stališča. 1 Italijani so se

zavzemali za ločitev Lombardije in Benečije od Nemške zveze ter ustanovitev

lastne dežele. Tržaški Italijani so bili večinoma za avtonomijo tega mesta v

okviru monarhije. Poljsko nacionalno gibanje je zahtevalo ponovno

vzpostavitev Poljske, Ukrajinsko gibanje v Galiciji pa je leta 1848 prešlo s

kulturnega področja na politično, zahtevali so več pravic za ukrajinski jezik in

teritorialno avtonomijo. Češki nacionalni program je predvideval združitev treh

dežel krone sv. Vaclava (Češke, Moravske in Šlezije) ter popolno

enakopravnost češkega in nemškega jezika na ozemlju teh dežel.

Madžarsko nacionalno gibanje, ki je zahtevalo združitev vseh dežel krone sv.

Štefana, je doživelo velik razmah, seveda na škodo vseh ostalih narodov v

Ogrski. Kot edini uradni jezik je bila priznana madžarščina (na Hrvaškem je

bilo nekaj izjem v korist latinščini, v Ogrskem Primorju pa v korist italijanščini),

vsi ostali jeziki so se smeli uporabljati le zasebno. Slovaški nacionalni

program je priznaval enotnost Ogrske. Poleg ogrskega parlamenta je

predvideval ustanovitev zborov ali skupščin za vsako narodnost, ki pa ne bi

predstavljali administrativnih enot. Zahtevali so uporabo slovaškega jezika na

vseh šolah. Ogrski Srbi so v okviru narodne skupščine v Sremskih Karlovcih

zahtevali ustanovitev avtonomne srbske Vojvodine, sestavljene iz pokrajin,

1 Fran Zwitter, Nacionalni problemi v Habsburški monarhiji (Ljubljana 1962), str. 84 (dalje: F. Zwitter, Nacionalni problemi).

4

kjer živijo Srbi, ter povezavo Vojvodine s Hrvaško. Hrvatje so se zavzemali za

združitev Hrvaške, Slavonije in Dalmacije v avtonomno enoto. Za to novo

deželo so zahtevali ministrstvo, ki bi bilo odgovorno saboru.2

Temeljni zakon o splošnih pravicah državljanov iz leta 1867 naj bi

prebivalcem avstrijske državne polovice zagotavljal popolno narodno in

jezikovno enakopravnost, a je bilo stanje v praksi precej drugačno. 3

Nemščina sicer ni bila z zakonom razglašena za državni jezik v zahodni

polovici monarhije, vendar je bila po mnenju nemške buržoazije in birokracije

bistveni pogoj za enotnost države. Drugi jeziki so se po njihovem sicer lahko

uporabljali kot jeziki občevanja uprave s prebivalstvom ter v osnovnih in

deloma še v srednjih šolah, a nemščina je morala prevladati v srednjih in še

posebej visokih šolah, v prvi vrsti zaradi izobrazbe uradnikov. Edini jezik, ki so

ga Nemci poleg svojega še priznavali za enakovreden jezik, je bila

italijanščina, vsi ostali narodi pa so se morali boriti za pravice svojih jezikov.

Cilj narodnih gibanj je bil, da mora jezik prebivalstva postati tudi notranji jezik

uprave in jezik vsega pouka na njihovem ozemlju.4

V času vlade Eduarda Taaffeja (1879–1893) je popustil vladni pritisk k

ponemčenju in slovensko gibanje se je povsod okrepilo. Kranjska je bila

končno priznana kot slovenska dežela, njen nemški tabor pa je izgubljal svoje

pristaše.5 V nekaterih deželnih zborih in mestnih svetih so se spremenila

razmerja v korist tistega naroda, ki mu je na teh področjih pripadala večina

prebivalstva. Še vedno so obstajala območja, kjer je bila moč odločanja v

rokah manjšine, to je bilo predvsem tam, kjer je obstajala razlika med

2 Prav tam, str. 91–98. 3 Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države (Ljubljana 2006), str. 83 (dalje: P. Vodopivec, Od Pohlinove slovnice). 4 F. Zwitter, Nacionalni problemi, str. 153 in 154. 5 P. Vodopivec, od Pohlinove slovnice, str. 104–105.

5

maternim in pogovornim jezikom prebivalstva. Štetja prebivalstva po

pogovornem (občevalnem) jeziku so bila namreč uvedena ravno v času

Taaffejeve vlade, bila pa so nedvomno v korist t. i. zgodovinskih narodov.6

Položaj posameznih narodov v monarhiji je lepo razviden na področju šolstva.

Čehi so svoj šolski sistem na vseh stopnjah dobili leta 1882, ko so univerzo v

Pragi razdelili na češko in nemško. Hrvati so v tem času dobili svoje srednje

šole v Dalmaciji in Istri. Ukrajinci so v Galiciji imeli svoje le osnovne šole,

srednje in visoke šole so bile večinoma v poljskem jeziku. Tudi v Bukovini so

imeli Ukrajinci in Romuni le osnovno šolstvo v lastnem jeziku, na univerzi in v

srednjih šolah je ostala učni jezik nemščina. Slovenci so dosegli nekaj

dvojezičnih srednjih šol, na drugih pa je bila slovenščina le učni predmet za

Slovence.7 Vse do razpada monarhije slovenski šolski sistem ni bil popoln,

univerza v Ljubljani ali Trstu, za katero se je med drugimi potegoval tudi

Henrik Tuma, je namreč ostala neuresničena želja.8 Slovenski študentje so

večinoma študirali na Dunaju, v Gradcu ali Pragi. Leta 1895 je zaradi

ustanovitve slovenskih vzporednic na celjski gimnaziji padla vlada kneza

Windischgraetza. Zahteva po pouku celjskih otrok v slovenskem jeziku je bila

le ena od mnogih, a je hkrati postala prispodoba spora med Nemci in Slovani

v celotni državni polovici. Za razliko od Maribora, kjer so bile slovenske

vzporednice brez večjih težav uvedene leta 1888, je bila v Celju nemška

premoč že rahlo omajana, na kar je vplivalo priseljevanje iz slovenske okolice.

Do sporazumne rešitve ni prišlo, Nemci so izstopili iz vlade in njen predsednik

je bil prisiljen odstopiti. 9

V času, ko so se vlade menjavale vse hitreje, so bile vedno bolj glasne

6 F. Zwitter, Nacionalni problemi, str. 164. 7 Prav tam, str. 166.

8 P. Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 129–130.

9 Alan John Percival Taylor, Habsburška monarhija 1815–1918 (Ljubljana 1956), str. 193–194 (dalje: A. J. P. Taylor, Habsburška monarhija).

6

zahteve po splošni volilni pravici. Grof Kasimir Badeni je leta 1896 predlagal

popravek obstoječega volilnega sistema – ustanovitev pete kurije s splošno

volilno pravico, s čimer je lahko volilo približno pet milijonov ljudi. Čeprav je bil

ta sistem še vedno precej krivičen, je koristil množičnim strankam. Splošna in

enaka volilna pravica je bila uvedena desetletje kasneje, seveda je veljala le

za moške. Prve parlamentarne volitve po novem sistemu so potekale maja

1907, na njih pa je velik uspeh dosegla socialna demokracija, ki je močno

povečala svoje zastopstvo v parlamentu.10

Zunanja politika monarhije, ki je tudi po uvedbi dualizma ostala v skupni

pristojnosti obeh državnih delov, se je od sedemdesetih let 19. stoletja dalje

usmerjala predvsem na področje Balkana. Ta poteza je bila logična, saj je

bila Avstro-Ogrska obkrožena z velesilami – z Rusijo na vzhodu, z Nemčijo

na severu in z Italijo na jugozahodu. Boj za prevlado v nemškem in

severnoitalijanskem prostoru je bil izgubljen, nove možnosti pa so se

pokazale na ozemlju Balkana, čeprav so tudi tu imele svoje interese tudi

druge velesile. Z Berlinskim kongresom je Avstro-Ogrska dobila mandat za

zasedbo Bosne in Hercegovine, leta 1908 je bilo to ozemlje tudi uradno

priključeno monarhiji. 11

V Srbiji je leta 1903 z umorom Aleksandra Obrenovića prišlo do zamenjave

na prestolu, novi kralj je postal Peter Karađorđević. S tem je prišlo tudi do

preobrata v srbski zunanji politiki. Srbija je postajala »jugoslovanski Piemont«,

ki je zase vedno glasneje zahtevala Bosno in Hercegovino. Ti dve provinci pa

sta bili za Avstro-Ogrsko izjemno pomembni, saj je z njuno zasedbo

monarhija dokazovala svoj status velesile, hkrati pa je s tem utrjevala svoj

10 Vasilij Melik, Demokratizacija volilnega sistema (1907) in njeni učinki, Zgodovinski časopis 33, št. 2 (1979), str. 225 (dalje: V. Melik, Demokratizacija volilnega sistema). 11 Andrej Rahten, Zavezništva in delitve (Ljubljana 2005), str. 93–94 (dalje A. Rahten,

Zavezništva in delitve).

7

notranjepolitični položaj nasproti nacionalističnim težnjam svojih narodov. 12

Aneksiji Bosne in Hercegovine, ki se je zgodila 5. oktobra 1908, je sledila

kriza. Srbijo je sicer podpirala Rusija, a ta zaradi poraza v vojni z Japonsko še

ni bila pripravljena na nov spopad. Zaradi pritiska Nemčije se je Rusija izrekla

proti vojni in Srbija se je bila prisiljena sprijazniti z aneksijo. 13

Pisano narodnostno sestavo Avstro-Ogrske najbolje predstavljajo statistični

podatki, pridobljeni na podlagi popisov prebivalstva. V letu 1880 je bil z

uredbo notranjega ministrstva uveden popis prebivalstva, ki je kot kriterij

uporabljal občevalni jezik, torej jezik, ki ga posameznik uporablja v

vsakdanjem pogovoru. Takšna štetja so potekala v letih 1880, 1890, 1900 in

1910. Navkljub zahtevam slovanskih narodov, da naj štetje poteka glede na

narodnost ali materni jezik, so prevladali politični razlogi Nemcev in tako je bil

kot kriterij upoštevan pogovorni jezik. Rezultati takšnega štetja se nedvomno

razlikujejo od stanja prebivalstva po maternem jeziku ali narodnosti, še

posebej v krajih z mešanim prebivalstvom, z močnim političnim pritiskom ali

tam, kjer je bila nacionalna zavest slabo razvita. Pri tem so bili v prednosti t. i.

zgodovinski (Nemci, Italijani, Poljaki) in finančno močnejši oziroma

premožnejši narodi. Vseeno so bili to uradni podatki, ki so odločali o jeziku šol

in uprave.14

Zadnji popis prebivalstva v zahodni polovici države pred razpadom Avstro-

Ogrske je potekal 31. decembra 1910. Glede na rezultate je v zahodni

državni polovici 35,58 % prebivalcev uporabljalo nemški pogovorni jezik,

23,02 % češkega, 17,77 % poljskega, 12,58 % ukrajinskega, 4,48 %

12 Andrej Rahten, Jugoslovanska velika noč (Ljubljana 2012), str. 45 in 50–51 (dalje: A.

Rahten, Jugoslovanska velika noč). 13 Jean-Paul Bled, Franc Jožef (Ljubljana 1990), str. 553–559 (dalje: J-P Bled, Franc Jožef). 14 Igor Grdina, Slovenci med tradicijo in perspektivo (Ljubljana 2003), str. 22 (dalje: I. Grdina, Slovenci med tradicijo in perspektivo).

8

slovenskega, 2,8 % srbohrvaškega, 2,75 % italijanskega, 0,98 % romunskega

in 0,04 % madžarskega. Ob skupnem številu 27.961.494 avstrijskih

državljanov moramo upoštevati tudi 609.304 tujih državljanov, ki v to statistiko

niso bili zajeti. Med tuje državljane so šteli tudi državljane Bosne in

Hercegovine ter ogrske državljane.15

Na isti dan je potekalo štetje tudi v ogrskih deželah, a je bilo izvedeno po

malo drugačnih načelih. Tam so namreč v statistiko zajeli celotno prisotno

prebivalstvo (ne le ogrskih državljanov), kot kriterij pa so uporabili materni

jezik. Močno pa je bil prisoten politični pritisk. V ogrski državni polovici je po

podatkih štetja iz leta 1920 živelo 48,1 % Madžarov, 14,1 % Romunov, 9,8 %

Nemcev, 9,4 % Slovakov, 8,8 % Hrvatov, 5,3 % Srbov, 2,3 % Ukrajincev in

2,2 % ostalih. V Bosni in Hercegovini je (ugotavljali so materni jezik civilnega

prebivalstva) živelo 96,02 % Srbohrvatov, od ostalih pa je bilo največ Nemcev

– 1,21 %. Glede na veroizpoved je bilo največ (43,49 %) pravoslavnih, 32,25 %

muslimanov, 22,87 % pa rimskokatoliške veroizpovedi.16

3 Slovensko politično življenje

Sredi sedemdesetih let 19. stoletja je zaradi centralističnega in

germanizacijskega pritiska na Slovenskem prišlo do obnove sloge med

liberalnim in katoliškim političnim taborom. V boju za narodne pravice so

Slovenci na volitvah nastopali enotno, prav tako so enotno nastopali v

državnem zboru. S skupnim nastopom pa niso izginile globoke idejne razlike

med obema stranema, ampak je šlo predvsem za odpoved organiziranju

ločenih strank in skupno delovanje v narodnih, kulturnih in gospodarskih

15 F. Zwitter, Nacionalni problemi str. 219 in 224. 16 Prav tam, str. 225–227.

9

organizacijah. 17

V obdobju vlade Eduarda Taaffeja se je narodni položaj Slovencev precej

izboljšal. Predvsem na Kranjskem, ki je bila priznana kot nesporno slovenska

dežela, se je pokazala nuja po pluralizaciji političnih usmeritev. Tleča kulturna

nasprotja v slovenskem liberalnem in katoliškem taboru so bila vedno bolj

očitna, čeprav so se uradni politični voditelji še vedno izrekali za slogo. Do

prvega spopada med katoliškim in liberalnim taborom je prišlo že leta 1880

na občnem zboru Slovenske matice, a do pravega razkola je prišlo šele nekaj

let kasneje. Na volitvah v kranjski deželni zbor leta 1883 je zmagal skupni

volilni odbor in tudi na Dunaju so Slovenci složno sedeli v Hohenwartovem

klubu. Leta 1889 so liberalci napravili prvi poizkus politične organizacije z

ustanovitvijo Slovenskega društva v Ljubljani. Ker pa so se ustanovnega

zasedanja udeležili tudi konservativci, ki so zahtevali primerno zastopstvo v

odboru, je delovanje društva hitro usahnilo. 18

3.1 Slovenska ljudska stranka

Prvi korak k nastanku stranke slovenskega političnega katolicizma se je

zgodil 26. januarja 1890, ko je bilo v Ljubljani ustanovljeno Katoliško politično

društvo. Med njegovimi ustanovnimi člani je bil tudi Ivan Šusteršič, ki je zanj

sestavil poslovnik, predsednik pa je postal Karel Klun. Na nadomestnih

volitvah v ljubljanski mestni svet 14. 4. 1890 je društvo nastopilo s svojimi

kandidati. Vsa tekoča javna vprašanja so obravnavali v odboru društva,

prirejali so velike ljudske shode, v Slovencu pa so objavljali številne ideološke

17 Janko Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič: pot prvaka slovenskega političnega katolicizma (Ljubljana 1998), str. 33 (dalje: J. Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič). 18 Fran Erjavec Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem (Ljubljana 1928), str. 29–32

(dalje: F. Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja).

10

prispevke. 19

Leta 1892 je bil v Ljubljani organiziran prvi slovenski katoliški shod. To leto se

šteje tudi kot začetno leto delovanja Katoliške narodne stranke, čeprav

formalno ni bila nikoli ustanovljena.20 Na shodu, ki je potekal med 29. in 31.

avgustom, so bile postavljene smernice za nadaljnje delovanje katoliškega

gibanja na Slovenskem. Udeleženci, ki so prihajali iz vseh slovenskih dežel,

so po odsekih razpravljali o vseh pomembnejših temah. Poudarjali so, da

morajo biti katoliška načela glavni temelj razvoja slovenskega naroda in se

zavzeli za slovensko katoliško šolstvo, izboljšanje položaja delavcev in

kmetov, poživitev verskega življenja in narodno enakopravnost. 21

V drugih slovenskih pokrajinah je politična diferenciacija napredovala

počasneje kot na Kranjskem. Pozimi 1881/82 je bilo v Mariboru ustanovljeno

Slovensko politično društvo za Spodnji Štajer, ki je zaradi naraščajočega

nemškega pritiska delovalo v slogaški smeri. Temelj njihovega delovanja je

predstavljalo zavzemanje za narodne pravice na katoliški podlagi.

Samostojna katoliška politična stranka je nastala 21. januarja 1907, ko so

zaradi bližajočih se prvih državnozborskih volitev s splošno in enako volilno

pravico ter kot odgovor na ustanovitev liberalne stranke katoliški narodnjaki

pod vodstvom dr. Antona Korošca in Ivana Roškarja ustanovili Slovensko

kmečko zvezo za Štajersko.22 Na Primorskem in v Trstu je imelo slogaštvo,

kot ugotavlja Fran Erjavec, liberalno usmeritev, kar se je še posebej pokazalo

v času priprav na prvi katoliški shod. Slovenska ljudska stranka za Goriško je

bila pod vodstvom dr. Antona Gregorčiča ustanovljena na zborovanju 25.

19 Prav tam, str. 42–43. 20 Andrej Rahten: Slovenska ljudska stranka v parlamentarnem življenju avstro-ogrske in

jugoslovanske monarhije, v: Historični seminar 4: zbornik predavanj 2001–2003, ur. Metoda

Kokole, Vojislav Likar, Peter Weiss (Ljubljana 2003), str. 209–210 (dalje: A. Rahten, SLS v

parlamentarnem življenju). 21 F. Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 45–46. 22 Prav tam, str. 47 in 279.

11

novembra 1907, kjer je bila podana tudi ideja za ustanovitev enotne SLS za

vse slovenske dežele. Prvega katoliškega shoda so se udeležili tudi zavedni

koroški Slovenci, zbrani v Katoliškem političnem in gospodarskem društvu za

Slovence na Koroškem, ustanovljenem spomladi leta 1890.23

Jedro KNS so sestavljali duhovniki, ki so se pri svojem delu naslanjali na

široke ljudske množice, predvsem kmete in delavce. Izmed laikov sta

najpomembnejši mesti zasedala kmetijski strokovnjak Fran Povše in

ambiciozni odvetnik Ivan Šusteršič, ki sta po smrti Karla Kluna prevzela

vodenje strankinih poslancev v državnem zboru. Med predstavniki

krščanskosocialne smeri, ki so se zgledovali po nemških krščanskih socialcih,

je imel najvidnejšo vlogo dr. Janez Evangelist Krek.24

»Rerum novarum«, okrožnica o delavskem vprašanju, ki jo je 16. maja 1891

objavil papež Leon XIII., ter razvoj socialdemokratskega gibanja v slovenskih

deželah sta povzročila, da se je tudi v katoliških vrstah povečalo zanimanje

za socialna vprašanja. Prva katoliška delavska družba je bila ustanovljena v

Idriji, nato je sledilo Zagorje, tretja po vrsti je bila Ljubljana. Tam je bilo pod

Krekovim vodstvom 22. julija 1894 ustanovljeno Slovensko katoliško delavsko

društvo v Ljubljani. Organizirali so številne shode in predavanja, po zgledu

prvih treh so nastala številna društva po različnih slovenskih krajih. Oktobra

1897 je bila ustanovljena Slovenska krščansko socialna delavska zveza.

Nekaj pretresov je v krščansko socialno gibanje prinesla smrt poslanca Kluna,

saj je na nadomestnih volitvah za njegov državnozborski mandat Ivan

Šusteršič premagal kandidata delavskega društva. Podobna situacija se je

ponovila naslednje leto, a je takrat kandidaturo na prigovarjanje škofa Missie

23 Prav tam, str. 47–50 in 288. 24 A. Rahten: SLS v parlamentarnem življenju, str. 210.

12

sprejel Krek, s čimer so se napetosti umirile. 25 Šusteršič ni bil nikoli posebej

priljubljen pri delavcih, svoje politično delo je namreč usmerjal predvsem med

kmete. 26 Tudi pri študentih ni bil deležen velikih simpatij. Ko je 53 slovenskih

študentov na Dunaju, včlanjenih v društvu Slovenija, zahtevalo, da mu

društvo odvzame častno članstvo zaradi njegovega nastopa v državnem

zboru glede ustanovitve ljubljanske univerze, jih je grobo zavrnil. 15.

decembra 1901 je na shodu KNS v Ljubljani dejal, da si ne bo pustil soditi

ljudem, ki žive na stroške svojih staršev. 27

V Slovenski ljudski stranki sta obstajali dve osnovni smeri: družbeno

konservativna smer je poskušala slovenski narodni interes identificirati z

interesom katoliške habsburške dinastije in njene države, njen najvidnejši

predstavnik je bil dr. Ivan Šusteršič, ter krščansko socialna smer, znana po

svojem vztrajnem delu z ljudskimi množicami, na čelu z dr. Janezom

Evangelistom Krekom.28 Kmečkemu prebivalstvu, ki je predstavljalo večino

prebivalstva, je KNS posvetila veliko pozornosti z ustanavljanjem kmetijskih

zadrug, društev in posojilnic. Pri tem sta imela vodilno vlogo Šusteršič in Krek.

Prvi dve posojilnici po Raiffeisnovem sistemu (zato so jih imenovali tudi

»rajfajznovke«) sta bili leta 1894 ustanovljeni v Dobrepolju in v Trnovem pri

Ilirski Bistrici, nato pa se je njihovo število hitro povečevalo.29 12. decembra

1895 je bila ustanovljena Zveza kranjskih posojilnic, ki je skrbela za pomoč

posojilnicam in za povezavo med njimi. Njen načelnik je postal Šusteršič, ki je

ustanovil tudi Ljudsko posojilnico. Osrednja organizacija Gospodarska zveza,

ki je obsegala zadružništvo v vseh slovenskih deželah, je bila ustanovljena 19.

25 F. Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 102–107. 26 J. Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, str. 63. 27 Prav tam, str. 28 in 29. 28 Janko Pleterski, Trializem pri Slovencih, Zgodovinski časopis 22, št. 3–4 (1968), str. 170

(dalje: J. Pleterski, Trializem). 29 F. Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 109.

13

julija 1900, njen predsednik pa je prav tako postal Šusteršič. Slednji je kmalu

odstopil, nasledil pa ga je Krek, a je Šusteršič v zadružništvu vseeno obdržal

močan vpliv. To se je pokazalo v času razkola v SLS, ko je prišlo do delitve

tudi v zadružništvu.30

O svojem delu v gospodarskih organizacijah je Šusteršič zapisal: »Vzporedno

z našim delom v javnih zastopih in pri javnih oblastih, je šla gospodarska

organizacija našega ljudstva. Zadružništvo je izišlo iz moje iniciative in je sad

mojega dela. Gospodarska zveza in Zadružna zveza – moja ustanovitev. Bil

sem prvi predsednik zadružne organizacije. Šele, ko sem videl, da ne morem

združevati političnega in zadružnega vodstva naroda v svoji osebi, ker sem bil

preveč obremenjen, sem naprosil dr. Kreka, da je on prevzel zadružništvo (l.

1901.).« 31

V avstrijskem državnem zboru je imela SLS svoje predstavnike od

devetdesetih let 19. stoletja dalje. Do leta 1907 so imele slovenske stranke v

državnem zboru 15 predstavnikov, z reformo volilnega sistema pa se je

njihovo število povečalo na 24. 32 Za razliko od deželnih zborov, kjer so

Slovenci le stežka uresničevali svoje zahteve, so imeli na Dunaju možnost

povezovanja z drugimi slovanskimi narodi. Že na prvem slovenskem

katoliškem shodu v Ljubljani leta 1892 so se pokazala tudi razhajanja pri

vprašanju političnih zaveznikov – ali jih iskati med idejno sorodnimi strankami

ali pa med strankami tistih narodnosti, ki so glede na položaj v državi bližje

slovenskim prizadevanjem. Šlo je za Hrvaško stranko prava, ki ni imela

konfesionalnega značaja. Še posebej se je za povezavo s Hrvati zavzel dr.

Janez Evangelist Krek, predlogu pa je med drugimi nasprotoval Šusteršič.

30 J. Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, str. 131. 31 Ivan Šušteršič, Moj odgovor (Ljubljana 1996), str. 182 (dalje: I. Šušteršič, Moj odgovor). 32 A. Rahten, SLS v parlamentarnem življenju, str. 212.

14

Slednji se je želel izogniti vsakršnemu konfliktu z oblastjo, sodelovanje s

hrvaško stranko pa bi pomenilo poseg čez dualistično mejo med Avstrijo in

Ogrsko.33

Slovenski državnozborski politiki so se sicer tradicionalno povezovali s

češkimi, poljskimi, rusinskimi in hrvaškimi politiki ter nemškimi katoliškimi

konservativci, v devetdesetih letih 19. stoletja pa so se stvari precej

spremenile. Zahteve čeških zagovornikov historičnega državnega prava so

bile v nasprotju s slovenskimi zahtevami po preureditvi monarhije na podlagi

etničnega principa, Luegerjevi krščanski socialci pa so Slovence med drugim

razočarali z glasovanjem proti slovenskim vzporednicam na celjski

gimnaziji.34 Prelom s povezovanjem samo znotraj avstrijske državne polovice

je KNS naredila v letu 1898. 12. oktobra je na Trsatu namreč potekal

sestanek pravaške stranke, ki so se ga udeležili tudi odposlanci KNS Janez

Evangelist Krek, Andrej Kalan in Janko Brejc. Ti so v imenu svoje stranke

izjavili, da sprejemajo idejo hrvaškega državnega prava tudi za Slovence. Kot

glavna razloga za usmeritev nacionalne politike k južnim sosedom je Krek

navedel nezanimanje dunajskih krogov za realizacijo slovenskih nacionalnih

ciljev ter nujo po povezovanju zaradi lastne šibkosti. Pripadnost slovenskih

dežel hrvaški kraljevini so slovenski katoliški narodnjaki utemeljevali na

podlagi pragmatične sankcije. 35

Odločilno prednost pred liberalno stranko si je SLS pridobila s svojimi

prizadevanji za uveljavitev splošne in enake volilne pravice, ki je bila

33 J. Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, str. 40–42.

34 Andrej Rahten: Slovenska politika v avstrijskem državnem zboru 1870–1918, v: Analiza

razvoja slovenskega parlamentarizma ur. Barbara Vogrinec (Ljubljana 2005), str. 137–138

(dalje: A. Rahten, Slovenska politika). 35 Walter Lukan, Janez Ev. Krek in Jugoslavija, v: Slovenske zamisli o prihodnosti okrog leta 1918, ur. Peter Vodopivec (Ljubljana 2000), str. 69 in 70 (dalje: W. Lukan, Janez Ev. Krek).

15

uzakonjena leta 1907. Za vpeljavo teh zahtev v program slovenskega

političnega katolicizma je imel največ zaslug prav Šusteršič.36 Kurialni sistem

je omogočal nastanek umetnih večin, ki niso odražale dejanskega stanja med

prebivalstvom. Koristil je liberalnim strankam, ki so imele veliko podporo v

mestih in v kategoriji veleposestev, od narodov pa so bili v boljšem položaju

Nemci, Italijani in Poljaki. Omejena volilna pravica je zajela največ 9 %

prebivalstva, zato so bile spremembe nujne. Leta 1896 je obstoječi sistem

kurij dobil popravek, dodana je bila namreč splošna kurija s splošno volilno

pravico za moške. Ta novost je bila le prehodna, saj je leta 1905 ministrski

predsednik Gautsch najavil uvedbo splošne in enake volilne pravice. V 49-

članskem odboru za volilno reformo je bil tudi Šusteršič, ki si je s svojo

spretnostjo pridobil precejšen ugled.37 Svoje mnenje o reformi je predstavil

tudi v Slovencu:

»Po mojih mislih tiči poglavitna udobnost reforme v socialni enakosti, v

odpravi volilnih privilegijev »višjih« socialnih slojev napram »nižjim«. Glavna

stvar je, da bode v vsakem volilnem okraju vsak glas enako veljal: glas

priprostega, revnega moža ravno toliko, kakor glas bogataša, grofa, uradnika

ali kogarkoli. Kmet bo na volišču veljal ravno toliko kakor graščak ali okrajni

glavar; delavec ravno toliko kot lastnik tovarne ali njegov uradnik; mali obrtnik

ravno toliko kakor veliki podjetnik ali veleposestnik. V tej socialni enakosti leži

glavni napredek, glavna udobnost volilne reforme. In ta udobnost je tudi

najvažnejša z narodnega stališča, posebno za nas Slovence, ki smo po

ogromni večini narod kmetov, delavcev in malih obrtnikov. Vsaka odprava

volilnih privilegijev nam tedaj tudi narodno koristi, pomenja za nas naroden

napredek, poveča politično moč našega naroda.« 38

36 J. Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, str. 101. 37 V. Melik: Demokratizacija volilnega sistema, str. 221–222. 38 Ivan Šušteršič, Volivna reforma in Jugoslovani, Slovenec, 19.7.1906, št. 163, leto 34, str.

16

1. decembra 1906 je bila v poslanski zbornici formalno sprejeta volilna

reforma, ki je pomenila napredek za Slovence. Delež slovenskih poslancev v

parlamentu (4,6 %) je bil skoraj enak deležu slovenskega prebivalstva v

avstrijski državni polovici (4,7 %). Koroški Slovenci so bili sicer nad reformo

razočarani, saj so ostali brez želenega drugega mandata, a v SLS so slavili

uspeh. Število njihovih mandatov se je povečalo, NNS pa je obdržala le

enega.39 Zaradi izgubljenega koroškega mandata je bil Šusteršič deležen

številnih očitkov. Korošci so tudi bojkotirali III. slovenski katoliški shod, ki je

potekal avgusta 1906 v Ljubljani. 40

V oktobru 1909 je bila med zborovanjem SLS v Ljubljani razglašena združitev

vseh deželnih slovenskih katoliških strank v Vseslovensko ljudsko stranko

(VLS). Katoliško gibanje na Slovenskem je tako dobilo svojo končno obliko.41

Na zadnjih državnozborskih volitvah pred svetovno vojno je VLS dosegla kar

87 odstotkov slovenskih mandatov in se v parlamentu povezala še z istrskimi

in dalmatinskimi pravaši v 27-članski Hrvaško-slovenski klub.42 Kot ugotavlja

Fran Erjavec, je v letih pred prvo svetovno vojno slovensko katoliško politično

gibanje doseglo svoj vrhunec, nato pa se je začelo obdobje stagnacije.

Največ odgovornosti pripisuje ambicioznemu voditelju stranke Šusteršiču.

Slednji je leta 1912 svojim dotedanjim funkcijam dodal še položaj deželnega

glavarja, hkrati pa se ni odpovedal državnozborskemu mandatu, kar je veljalo

za pravilo. S tem si je nakopal zamere v stranki, še posebej pri Kreku. Da ni

prišlo do vidnejšega konflikta, je bil kriv napet zunanjepolitični položaj zaradi

balkanske vojne ter nastajajoča tesnejša povezava med Slovenci in Hrvati.

Sodelovanje med slovenskimi in hrvaškimi politiki je doseglo svoj vrhunec z

1-2 39 A. Rahten: Slovenska politika, str. 156. 40 J. Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, str. 188. 41 F. Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 242–243. 42 A. Rahten, SLS v parlamentarnem življenju, str. 216.

17

združitvijo SLS s hrvaškimi pravaši in »prvim hrvaško-slovenskim taborom«,

ki je se je zgodil 20. oktobra 1912 v Ljubljani. 43

Sarajevski atentat na prestolonaslednika, ki se je zgodil 28. junija 1914, je

globoko pretresel člane SLS. Za razliko od ostarelega cesarja Franca Jožefa

je namreč Franc Ferdinand razmišljal o državnopravni reformi monarhije,

veljal pa je tudi za naklonjenega Slovanom. 44 V letih vojne se je poglabljal

spor med Krekom in Šusteršičem, ki je kmalu prerasel okvir osebnih zamer.

Šusteršič je tik pred izbruhom spopadov izgubil položaj vodje slovenskih in

hrvaških državnozborskih poslancev, ki ga je prevzel dr. Anton Korošec. Na

sestanku Izvršilnega odbora SLS 21. novembra 1916 so Krekovi privrženci

prvič odkrito zahtevali Šusteršičev odstop z mesta načelnika stranke. 45

Namesto Šusteršiča, ki je izgubljal svoj vpliv, sta v politiki SLS vedno bolj

prevladovala Krek in Korošec. Na prvem zasedanju ponovno odprtega

državnega zbora 30. maja 1917 je Korošec kot predsednik

novoustanovljenega Jugoslovanskega kluba prebral majniško deklaracijo, s

katero so zahtevali združitev vseh ozemelj monarhije, na katerih so živeli

Slovenci, Hrvati in Srbi, v samostojno državno telo pod žezlom

Habsburžanov.46

3.2 Jugoslovanska socialdemokratska stranka

Zametke slovenske socialne demokracije predstavljajo delavska prosvetna

društva, kot na primer leta 1869 ustanovljeno Delavsko izobraževalno društvo

43 F. Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 244–247. 44 A. Rahten, Zavezništva in delitve, str. 207. 45 Andrej Rahten, Zadnji slovenski avstrijakant: prispevek k politični biografiji dr. Ivana Šusteršiča, Zgodovinski časopis 53, št. 2 (1999), str. 198 (dalje: A. Rahten, Zadnji slovenski avstrijakant). 46 Walter Lukan, Habsburška monarhija in Slovenci v prvi svetovni vojni, Zgodovinski

časopis 62, št. 1–2 (2008), str. 110 (dalje: W. Lukan, Habsburška monarhija).

18

v Ljubljani. Zaradi nepovezanosti in slabe organizacije ter brez jasne politične

orientacije je bila slovenska socialdemokracija izpostavljena udarcem

avstrijske oblasti, ki je v njej videla nevarnost za monarhijo. Pred nastankom

lastne stranke so slovenski socialdemokrati delovali neposredno v avstrijski

stranki.47 Udeležili so se tudi ustanovnega kongresa v Hainfeldu med 30.

decembrom 1888 in 1. januarjem 1889, na katerem je Avstrijska

socialdemokratska stranka sprejela svoj program. V letih, ki so sledila

Hainfeldskemu kongresu, je socialdemokratsko gibanje na Slovenskem

precej napredovalo. Povečevalo se je članstvo v delavskih društvih in

strokovnih organizacijah, organizirali so prvomajska praznovanja, čeprav so

se soočali s številnimi težavami. Tako liberalni kot tudi katoliški tabor sta

namreč močno nasprotovala nastajanju nove politične opcije, s katero sta

izgubljala svojo podporo med delavstvom. 48

Ustanovitvi mednarodne stranke v Hainfeldu so že v naslednjih letih sledile

ustanovitve posameznih nacionalnih strank, prva med njimi je bila konec leta

1893 češka stranka. Istega leta se je v Avstriji okrepilo zavzemanje

socialdemokratov za splošno in enako volilno pravico, kar je pospešilo tudi

formiranje slovenske socialne demokracije. Izdana je bila prva številka

»Delavca«, ki so ga sprva tiskali v Ljubljani, nato pa so ga morali preseliti v

Zagreb, na Dunaj in nazadnje v Trst. Pleterski izpostavlja tri glavna vprašanja,

ki so bila v socialdemokratskem gibanju na Slovenskem v tistem času v

ospredju: vprašanje razmerja med politično in strokovno oz. sindikalno

organiziranostjo, odnos do socialnega radikalizma neorganiziranega

delavstva, ki je imel za posledico številne stavke, ter vprašanje odnosa do

kmečkega prebivalstva. Zaradi majhnega števila delavcev se je morala

47 Enver Redžić, Austromarksizam i jugoslavensko pitanje (Beograd 1977), str. 191–192

(dalje: E. Redžić, Austromarksizam). 48 Prav tam, str. 49 in 192.

19

namreč slovenska socialdemokracija za svoj napredek ozirati tudi na male

posestnike in kmečke delavce.49

Ustanovni zbor Jugoslovanske socialdemokratske stranke (JSDS) je potekal

15. in 16. avgusta 1896 v Ljubljani. Eden izmed povodov zanj je bilo dejstvo,

da na pravkar minulem 5. kongresu avstrijske stranke v Pragi nihče izmed

slovenskih delegatov ni bil izbran v strankino vodstvo, predvsem pa so se

želeli slovenski socialdemokrati, kot je možno razbrati iz naznanila v

»Delavcu«, pripraviti na volitve. Ker je bila ravno tistega leta uvedena splošna

volilna pravica v peti kuriji, je tako socialdemokracija lahko prvič zares

nastopila na parlamentarnih volitvah. 50 Nalogo shoda so opredelili kot

»stranki svobode in ljudskega napredka na slovanskem jugu podati čvrsto

podlago in potrebno moč za boj proti raznobarvnim nasprotnikom delujočega

ljudstva,«51 udeležili pa so se ga poleg delavcev iz kranjskih in južnoštajerskih

krajev tudi socialdemokrati iz Hrvaške, dunajski Jugoslovani in predstavniki

avstrijske stranke. Predstavniki iz Trsta in slovenskega Primorja niso

pravočasno prejeli vabila, a so izrazili svojo podporo. Ime »Jugoslovanska«

stranka, ki ga je predlagal Etbin Kristan, je bilo izbrano z namenom

ustanovitve enotne stranke za vse južnoslovanske dežele v monarhiji.52 Na

ustanovnem zboru so razpravljali še o hainfeldskem programu, ki so ga

sprejeli z nekaj popravki, o organizaciji stranke, agrarnem vprašanju, položaju

tiska, volilni reformi in drugih temah.53

JSDS se je že od samega začetka soočala s trditvami nasprotnikov, da ne

gre za narodno stranko ter da s tem izdaja svoj narod. Stranka je kot odgovor

49 Janko Pleterski, Osemdeset let od ustanovitve slovenske delavske stranke, Kronika:

časopis za slovensko krajevno zgodovino 25, št. 1 (1977): str. 48–50 (dalje: J. Pleterski,

Osemdeset let). 50 Prav tam, str. 50. 51 Zgodovinski arhiv komunistične partije Jugoslavije. Tom 5, Socialistično gibanje v Sloveniji:

1869–1920 (Beograd 1951), str. 28 (dalje: ZAKPJ). 52 J. Pleterski, Osemdeset let, str. 50. 53 ZAKPJ, str. 28–29.

20

na te trditve sprejela predlog Etbina Kristana, da ni niti protinarodna niti

breznarodna, temveč mednarodna. 54 Vsekakor je imela socialdemokracija

edinstven položaj v monarhiji, saj je bila to edina stranka, ki je bila

organizirana na celotnem območju avstrijske državne polovice. Njen sestavni

del JSDS, ki naj bi že po svojem imenu združevala vse južnoslovanske

socialdemokrate v Cislajtaniji, pa je kmalu postala predvsem stranka

slovenskih delavcev. Območje njenega delovanja je obsegalo predvsem

Kranjsko, Goriško in Trst z okolico, ne pa tudi Koroške in Spodnje Štajerske,

predvsem zaradi nasprotovanja graških socialdemokratov. Po dolgoletnem

sporu je JSDS pripadlo le celjsko okrožje, mariborsko pa ne.55

Kljub poudarjanju mednarodnega značaja stranke se njeni člani niso mogli

izogniti narodnostnemu vprašanju. S tem problemom se je še posebej

ukvarjal Etbin Kristan, ki je na 6. zboru avstrijske socialdemokratske stranke

leta 1897 na Dunaju izjavil, da JSDS obsoja vse predpravice narodov ter da

zahteva popolno enakopravnost Slovencev in Hrvatov z vsemi ostalimi narodi.

Prav tako je Kristan predlagal, da se avstrijska stranka organizira po

narodnem načelu na pet delov: nemškega, češkega, jugoslovanskega,

italijanskega in rusinskega, na skupnem strankinem zboru pa naj se

razpravlja le o skupnih zadevah. 56 Dve leti kasneje je v Brnu potekal 7.

kongres avstrijske socialdemokratske stranke, na katerem so največ

pozornosti posvetili narodnostnemu vprašanju. JSDS je predlagala ureditev

na podlagi personalne oziroma kulturne avtonomije, in sicer ne glede na

teritorialni položaj: »... vsak v Avstriji živeči narod je ne glede na ozemlja, na

katerih prebivajo njegovi člani, avtonomna skupina, ki ureja in opravlja vse

54 Prav tam, str. 32. 55 Franc Rozman, Odnos med Nemci in Slovenci na prelomu stoletja, v: Slovensko-avstrijski odnosi v 20. stoletju, ur. Dušan Nećak, Boris Jesih, Božo Repe, Ksenija Škrilec, Peter Vodopivec (Ljubljana 2004), str. 63 (dalje: F. Rozman, Odnos med Nemci in Slovenci). 56 ZAKPJ, str. 50–51.

21

svoje narodne (jezikovne in kulturne) zadeve docela samostojno; ozemeljska

področja so zgolj administrativnega značaja in brez vsakega vpliva na

narodnostne razmere ...« 57 V nasprotju s tem predlogom je bil sprejet

narodnostni program na podlagi teritorialne avtonomije, za katerega so se

zavzeli predvsem češki socialdemokrati. Posamezne nacionalne stranke so

dobile precejšnjo avtonomijo, na skupnih zborih pa naj bi se razpravljalo le o

skupnih vprašanjih.58

Leta 1900 so sedež izvršnega odbora JSDS za nekaj let iz Ljubljane preselili

v Trst, kjer je izhajalo tudi strankino glasilo Rdeči prapor. Trst je bil v tem času

največje zbirališče slovenskega delavstva, hkrati pa sta v tem mestu imeli

sedež tudi italijanska in hrvaška socialdemokratska stranka, s katerima je

slovenska stranka uspešno sodelovala. 59 Na Štajerskem se je z uvedbo

volilne reforme območje delovanja slovenske delavske stranke razširilo na

vse slovenske volilne okraje, težišče njenega delovanja pa je ostalo v Celju in

Zasavju. JSDS je svoje kandidate na državnozborskih volitvah postavila tudi v

edinem slovenskem okraju na Koroškem, njeno jugoslovansko usmerjenost

pa je potrjevalo hrvaško delavstvo v Istri.60 V času prizadevanj za uveljavitev

splošne in enake volilne pravice se je JSDS vključila v široko akcijo avstrijske

socialdemokracije. Dejansko je volilna reforma prinesla velik uspeh tega

političnega tabora, saj je po volitvah leta 1907 v parlamentu sedelo kar 87

socialdemokratov, kar je predstavljalo 16 % vseh poslancev. Med njimi ni bilo

nobenega Slovenca oziroma člana JSDS.61

57 Prav tam, str. 65. 58 Milan Zver, Sto let socialdemokracije (Ljubljana 1996), str. 27 (dalje: M. Zver, Sto let socialdemokracije). 59 E. Redžić, Austromarksizam, str. 203. 60 Janko Pleterski, O nekaterih vprašanjih slovenske politične zgodovine v zadnjem

desetletju pred prvo svetovno vojno, Zgodovinski časopis 33, št. 2 (1979), str. 206–207 (dalje:

J. Pleterski, O nekaterih vprašanjih). 61 V. Melik, Demokratizacija volilnega sistema, str. 225.

22

Aneksijo Bosne in Hercegovine je JSDS ostro obsodila, saj se je po njihovem

mnenju avstro-ogrska vlada za to dejanje odločila izključno iz imperialističnih

in dinastičnih interesov ter s tem poglobila notranjo krizo v monarhiji. V

resoluciji, sprejeti na 7. strankinem zboru v začetku leta 1909 v Ljubljani, so

opozorili na škodo, ki je bila s tem povzročena zlasti delavstvu, in na

nevarnost oboroženega spopada ter zahtevali uvedbo demokratične ustave v

priključenih provincah. Etbin Kristan je opozoril na državnopravni položaj

Bosne in Hercegovine: »Vsled aneksije je Bosna postala del Avstro-Ogrske, a

nihče ne more povedati, kakšen je njen prostor v novi domovini, pa tudi nihče

ne more zdaj pojasniti razmerja celotne monarhije. Avstro-Ogrska je po

nagodbi dualistična, toda v njej imamo zdaj faktičen trializem.«62 Aneksijska

kriza je v JSDS zbudila potrebo po oblikovanju skupnega stališča s hrvaškimi

in bosenskimi socialdemokrati, za kar so predlagali sklic posebne konference.

Ta je bila sklicana v novembru istega leta v Ljubljani, poleg domačih pa so se

je udeležili predstavniki socialdemokratskih strank Hrvaške, Bosne in

Hercegovine, Srbije in Češke, Avstrijce sta zastopala dr. Viktor Adler in dr.

Karl Renner, Trst pa Rajmond Scabar. Na njej je bila sprejeta Tivolska

resolucija, ki je ostala nacionalni program slovenske socialdemokracije vse do

razpada monarhije.63

Tivolska resolucija je predvidevala popolno narodno združitev vseh

Jugoslovanov, ne glede na različnost imen, vere, pisave in dialektov ali

jezikov, v enoten narod kot svobodno enoto v popolnoma demokratični

konfederaciji narodov, vendar na ozemlju tedanje monarhije. 64 Po mnenju

Etbina Kristana so bili posamezni jugoslovanski narodi nesposobni za

62 ZAKPJ, str. 170–171. 63 Franc Rozman, Odnos Jugoslovanske socialdemokratske stranke do nacionalnega

vprašanja, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 22, št. 1–2 (1982), str. 15 (dalje: F.

Rozman, Odnos JSDS). 64 F. Rozman, Odnos med Nemci in Slovenci, str. 68.

23

samostojno življenje ter zaradi pritiskov germanizacije, italijanizacije in

madžarizacije obsojeni na propad.65 K diskusiji o vsebini resolucije je prvi

pozval dr. Anton Dermota, urednik Naših zapiskov. V letih 1912/1913 so

kulturno-jezikovno jugoslovanstvo tivolske resolucije zavrnili poleg Dermote

tudi Albin Prepeluh – Abditus, dr. Dragotin Lončar in dr. Henrik Tuma.

Književnik Ivan Cankar je svoje nasprotovanje tezi, da je jugoslovansko

vprašanje le kulturno, na pa politično, izrazil v znamenitem predavanju

Slovenci in Jugoslovani v Ljubljani leta 1913: »Kakšno jugoslovansko

vprašanje v kulturnem ali celo v jezikovnem smislu zame sploh ne eksistira.

Morda je kdaj eksistiralo, toda rešeno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko

pleme razcepilo v četvero narodov s četverim čisto samostojnim kulturnim

življenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci, - po kulturi, ki je

rezultat večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji,

nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar

furlanskemu.«66

Ob izbruhu balkanskih vojn je JSDS zavzela protivojno stališče. Uradno

strankarsko glasilo Zarja je tako predvsem opozarjalo na vojne grozote in

obsojalo imperialistične težnje. V skladu s stališčem, izoblikovanim s tivolsko

resolucijo ter na prvi balkanski konferenci, ki je potekala januarja 1910 v

Beogradu, je slovenska socialdemokracija zagovarjala avtonomijo narodov in

federalizacijo Balkanskega polotoka pod geslom »Balkan balkanskim

narodom«.67 Tuma je prav tako obsodil na eni strani imperialistične težnje

balkanskih dinastij, katerih interesi se ne skladajo z interesi prebivalstva ter

na drugi strani politiko in diplomacijo Avstro-Ogrske, ki si je po njegovem

65 E. Redžić, Austromarksizam, str. 211. 66 ZAKPJ, str. 203, 260–261. 67 Franc Rozman, Stališče slovenske socialne demokracije do Balkanskih vojn, Zgodovinski

časopis 42, št. 4 (1988): str. 517–524 (dalje: F. Rozman, Stališče slovenske socialne

demokracije).

24

mnenju na Balkanu nakopala samo sovraštvo in ni znala delati drugega kot

zmedo.68

9. zbor JSDS, na katerem so sedež izvršnega odbora stranke ponovno

preselili v Trst, je zasedal ravno v dneh sarajevskega atentata. Ob novici o

umoru prestolonaslednika je bilo na pobudo Henrika Tume sprejeto stališče,

da stranka ne sprejme resolucije, ki bi obžalovala atentat.69 Izbruh vojne je

močno ohromil strankino delovanje. JSDS je ostala brez dolgoletnega

voditelja Etbina Kristana, ki je še pred začetkom spopadov odpotoval v ZDA.

Slovenska socialdemokracija se ni pridružila vojnemu navdušenju, ki sta ga

gojili nemška in avstrijska stranka. Politična aktivnost se je ponovno obnovila

v letu 1917, ko je po dveh letih spet prišlo do bolj množičnih praznovanj

prvega maja in shodov po različnih slovenskih mestih. Glavna tema so bila

prizadevanja za mir. Pobudo za sklic stockholmske konference je JSDS

sprejela z odobravanjem in zanjo določila tudi delegate, vendar je konferenca

nazadnje odpadla.70

V času gibanja v podporo Majniški deklaraciji je znotraj JSDS prišlo do

nasprotovanj. Na 10. strankinem kongresu, ki je potekal konec decembra

1917 v Ljubljani, je slovenska socialdemokracija pozdravila Majniško

deklaracijo, a je ob tem obdržala svoje stališče iz Tivolske resolucije.71 Pri

resoluciji iz leta 1909 je vztrajal tudi Henrik Tuma, ki je bil prepričan, da je

ustreznejša od majniške deklaracije, kateri je očital vezanost na hrvaško

68 ZAKPJ, str. 250–251. 69 E. Redžić, Austromarksizam, str. 225. 70 F. Rozman, Delovanje Jugoslovanske socialdemokratske stranke med prvo svetovno

vojno, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 21, št. 1–2 (1918): str. 21–25 (dalje:

Delovanje JSDS). 71 ZAKPJ, str. 319.

25

državno pravo in na dinastično vprašanje.72 Nasprotno stališče je zavzela

opozicijska socialistična mladina, ki je svoje mnenje izrazila v glasilu

Demokracija: »Narodna država, a ne avtonomna skupina s pravico

samoodločevanja le v narodno kulturnih zadevah, kakor zahteva to tivolska

resolucija iz 1909. l., je sedaj naša najvišja zahteva. … Tivolska resolucija je

danes le še važen zgodovinski dokument … jugoslovanska socijalno

demokratična stranka pa naj odločno izjavi, da je solidarna z idejnim bistvom

majniške deklaracije!«73

Maja 1918 je JSDS začela sodelovati v deklaracijskem gibanju, na konferenci

v Zagrebu 6. oktobra 1918 pa je bil sprejet sklep, da bodo socialdemokrati

skupaj z ostalimi strankami sodelovali v narodnih svetih pri vseh točkah, ki ne

nasprotujejo socialističnim načelom.74

4 Dr. Ivan Šusteršič

Ivan Šusteršič75 se je rodil 29. maja 1863 v Ribnici na Dolenjskem. Njegov

oče Valentin je bil civilni in kazenski sodnik v Kranju, njegova mati Marija pa

je bila hči gostilničarja. Rodilo se jima je šest otrok, ena hči in pet sinov.

Osnovno šolo je Ivan obiskoval v domačem kraju, gimnazijo pa v Kranju in v

Ljubljani. V letih 1881–1885 je na Dunaju študiral pravo. Med študijem je bil

član Akademskega društva Slovenija, a je kasneje izstopil, saj se mu je zdelo

72 Prav tam, str. 316. 73 Prav tam, str. 328. 74 E. Redžić, Austromarksizam, str. 241–243. 75 Priimek tega slovenskega politika se v literaturi pojavlja v dveh oblikah: Šusteršič in Šušteršič. Pogosteje je uporabljena oblika z več strešicami. Kot navaja Andrej Rahten (Zadnji slovenski avstrijakant, str. 195), so se zgodovinarji pri tem verjetno zgledovali po Silvu Krajncu, ki je napisal članek o Šusteršiču v Slovenskem biografskem leksikonu. V večini virov je sicer njegov priimek zapisan brez druge strešice, to obliko uporabljamo tudi v pričujočem besedilu.

26

premalo narodno radikalno.76 Kot sin globoko vernih staršev je na Dunaju

bival v minoritskem samostanu, a je po trditvah nekaterih študentska leta

preživel precej svobodomiselno. Njegov nespoštljiv odnos do minoritov je v

svojih spominih obsodil tudi Henrik Tuma, s katerim sta se poznala kot

sošolca z Dunaja. 77

Od leta 1886 je bil koncipient v pisarni dr. Franca Papeža v Ljubljani, enega

vodilnih katoliških narodnjakov na Kranjskem. Alfonza Šusteršič je v tistem

času vstopila v uršulinski samostan, njene svečane obljube pa se je udeležil

tudi brat Ivan, ki naj bi se takrat srečal z ljubljanskim knezoškofom dr.

Jakobom Missio, kar je pozitivno vplivalo na njegov hiter vzpon v katoliškem

gibanju na Kranjskem. Svojo samostojno odvetniško kariero je začel z

odprtjem pisarne na Kongresnem trgu leta 1894.78

Ivan Šusteršič se je poročil z Bogomilo, hčerjo dvornega svetnika. Bila je

znana po svojem olikanem vedenju, s katerim se je dobro znašla tudi v krogu

slovenskih politikov na Dunaju. Rodili so se jima štirje otroci. Starejši sin Ivo je

šel po očetovih stopinjah in študiral pravo, med vojno je padel na soški fronti.

Njegov mlajši brat Ferdinand se je posvetil tehniki, dva otroka pa sta umrla že

v otroških letih.79

Leta 1885 je slovenske študente na Dunaju razburila žaljiva izjava Frana

Šukljeta, prvaka slovenskih liberalcev v državnem zboru. Šukljeta, enega

izmed ustanoviteljev kluba slovenskih študentov na Dunaju Slovenije, so

želeli izključiti kot častnega člana, a se je Šuklje članstvu odpovedal sam. Za

76 Andrej Rahten: Šusteršiči – zgodovina kranjske legitimistične rodbine, Kronika: časopis za

slovensko krajevno zgodovino 58 št. 2 (2010): str. 445, 448 (dalje: A. Rahten, Šusteršiči). 77 Tuma, iz mojega življenja, str. 161, 162. 78 A. Rahten, Šusteršiči, str. 445–449. 79 Prav tam, str. 449.

27

omenjenim predlogom je preko posrednika stal Ivan Šusteršič, ki je tako že v

mladosti pokazal svoje nagnjenje k političnemu delovanju iz ozadja. 80

Šusteršičeve načrte za vzpon v politiki je Tuma zapisal takole: »Ko je prišel v

Ljubljano, je takoj videl, da je Tavčar absolutni mali kralj. Vse se mu je

klanjalo, njegova beseda je bila povelje. Klerikalna stranka je bila po smrti dr.

Bleiweisa brez glave in je skoraj razpadla. Manjka ji voditelja. Dr. Papež, ki je

pristaš te stranke, ni za voditelja. Prav zato je vstopil v njegovo pisarno, da se

približa klerikalni stranki, ki rabi energičnega, delavnega, mladega človeka.

Trdno je prepričan, da pride z energijo in delavnostjo kmalu na odločilno

mesto.«81

V vodstvo slovenskega političnega katolicizma je Šusteršič vstopil ob

ustanovitvi Katoliškega političnega društva leta 1890, kar pa marsikomu ni

bilo po godu, predvsem zaradi njegovega laičnega poklica. Za vodilni položaj

duhovnikov sta se tako med drugimi zavzemala Mahnič in Krek, a v vsem

dolgoletnem delovanju v stranki Šusteršič ni imel nobenega pravega laičnega

konkurenta. 82 Dve leti kasneje je imel na prvem slovenskem katoliškem

shodu v Ljubljani svoj prvi javni politični nastop, na katerem pa je že prišlo do

razhajanj s Krekom, od tedaj naprej njegovim glavnim tekmecem v stranki. 83

Na svoji politični poti je Šusteršič hitro napredoval in prevzemal vedno nove

funkcije. Postal je predsednik Katoliškega političnega društva, oktobra 1902

pa je bil na zboru zaupnikov KNS tudi formalno izvoljen za načelnika

stranke.84 Novembra 1895 so potekale deželnozborske volitve, na katerih so

kandidati katoliške stranke dosegli zmago v podeželskih občinah, liberalni

80 J. Pleterski, Dr. Ivan Šusteršič, str. 28. 81 Henrik Tuma, Iz mojega življenja: spomini, misli in izpovedi (Ljubljana 1997), str. 162 (dalje: H. Tuma, Iz mojega življenja). 82 J. Pleterski, Dr. Ivan Šusteršič, str. 32. 83 Prav tam, str. 40. 84 Prav tam, str. 106.

28

kandidati pa so pričakovano zmagali v volilnem razredu mest. Za KNS je

kandidiral tudi Ivan Šusteršič, ki ni bil izvoljen, saj ga je prepričljivo premagal

liberalni kandidat V. Globočnik. A že naslednje leto se je ponudila nova

priložnost. Po smrti Karla Kluna, voditelja KNS in poslanca v državnem zboru,

je s podporo škofa Jakoba Missie kandidiral na nadomestnih volitvah in tudi

zmagal. Njemu v prid je štelo tudi dejstvo, da je Krek odklonil ponovni

prevzem poslanskega mandata.85 Po neuspehu v letu 1895 je bil Šusteršič

izvoljen v deželni zbor na volitvah 12. septembra 1901. Skupaj s F. Povšetom

sta kandidirala v kmečki kuriji v volilnem okraju Ljubljana-Vrhnika, kjer sta se

volila dva poslanca. Oba sta dobila veliko večino glasov, saj na podeželju

NNS ni predstavljala prave konkurence.86 Tudi na naslednjih volitvah leta

1908, ki so minile predvsem v znamenju boja za volilno reformo v deželnem

zboru, je SLS slavila gladko zmago, po sprejeti reformi in volitvah v splošni

kuriji je namreč dosegla absolutno večino.87

30. decembra 1911 je kranjski deželni glavar Fran Šuklje odstopil z mesta

deželnozborskega poslanca, s čimer se je odpovedal tudi mestu glavarja. Na

pogovore o novem deželnem glavarju je na Dunaj odšel Ivan Šusteršič. Klub

deželnih poslancev Slovenske ljudske stranke mu je podal navodila, da naj

novi glavar postane Fran Povše. Ambiciozni Šusteršič pa je izkoristil

priložnost in si mesto glavarja priboril zase, odločilno pri tem pa je bilo

priporočilo deželnega predsednika Schwarza. Hkrati je obdržal svoje mesto v

državnem zboru, kar je povzročilo precej razburjenja, saj je v stranki veljalo

načelo nezdružljivosti teh pomembnih funkcij. Tudi tu so se pokazala

razhajanja med Šusteršičem in Krekom, odpor proti Šusteršiču zaradi

njegovega nerazumevanja težkega položaja Slovencev v obmejnih krajih pa

85 Prav tam, str. 46–50. 86 Prav tam, str. 105 in 106. 87 F. Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 167–168.

29

se je povečeval zlasti na Koroškem. Kot pojasnjuje Erjavec, sta resnejši

konflikt preprečila kritični zunanjepolitični položaj zaradi balkanske vojne ter

tesnejša politična zveza med Slovenci in Hrvati. 88 V državnem zboru je

Šusteršič dvignil precej prahu že s svojim prvim nastopom, saj je govor začel

v slovenskem jeziku, kar so slovenski poslanci sprejeli z odobravanjem.89 V

letih 1897 ter 1901–1913 je bil član avstrijske delegacije za parlamentarno

kontrolo skupnih ministrstev obeh državnih polovic in za glasovanje o

njihovem proračunu. 90 V odločilnem obdobju je tako zasedal celo vrsto

pomembnih funkcij: bil je načelnik najmočnejše slovenske politične stranke,

kranjski deželni glavar, državnozborski poslanec in vodja Hrvaško-

slovenskega poslanskega kluba v državnem zboru.91

Marca 1897 so potekale prve državnozborske volitve po novem sistemu. Z

volilno reformo grofa Kazimirja Badenija je bila namreč uvedena peta kurija s

splošno volilno pravico za moške. KNS je takrat dobila šest mandatov. Poleg

Kreka, ki je zmagal v peti kuriji, so bili v kategoriji kmečkih občin izvoljeni

Povše, Šusteršič, Žitnik, Pogačnik in Pfeifer. Šusteršič je postal eden od

predsednikov Slovanske krščanske narodne zveze, v katero se je povezalo

16 slovenskih poslancev, poleg njih pa tudi 11 Hrvatov, 7 Rusinov in 2

moravska Čeha.92 Svoj mandat je spomladi 1898 odložil zaradi organizacije

katoliške stranke v domovini, a je na državnozborskih volitvah decembra

1900 ponovno kandidiral, tokrat v splošni kuriji namesto Kreka, ki je svojo

kandidaturo odklonil. Prvič se je zgodilo, da je v splošni kuriji kot kandidat

88 J. Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, str. 265–266; F. Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja,

str. 245-246. 89 J. Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, str. 63–64. 90 Vasilij Melik, Volitve v avstrijsko delegacijo Avstro-Ogrske in Slovenci, v: Otorepčev zbornik, ur. Darja Mihelič (Ljubljana 2005), str. 411. 91 A. Rahten, Zadnji slovenski avstrijakant, str. 198. 92 A. Rahten, Slovenska politika, str. 133–134.

30

katoliške stranke nastopil laik, ne duhovnik.93 KNS je ponovno dobila šest

mandatov, liberalna stranka pa tri. Nasprotno od Tavčarja, ki je želel, da se

vsi južnoslovanski poslanci povežejo v enoten klub brez krščanskega

predznaka, je Šusteršič odločno odklonil kakršnokoli povezavo z NNS. Konec

januarja 1901 je bil ustanovljen Slovanski centrum pod vodstvom Šusteršiča,

v katerem so bili poleg poslancev KNS še prvak goriških katoliških

narodnjakov dr. Anton Gregorčič, štajerska poslanca Hugo vitez Berks in

Jožef Žičkar, 4 Rusini, 6 Poljakov in 2 češka poslanca.94

Na prelomu stoletja je Šusteršiča doletela parlamentarna preiskava zaradi

afere s Thomasovo žlindro. V boju med Gospodarsko zvezo, katere

predsednik je bil, in konkurenčno Kranjsko kmetijsko družbo je s svojim

denarnim prispevkom dobrih 2000 kron omogočil prvi, da je kmetijskim

zadrugam dobavljala cenejšo žlindro. Politična kariera dr. Ivana Šusteršiča je

takrat visela na nitki, a ga je iz zagate rešila podpora iz domovine v obliki

številnih zaupnic, nastalih pod vodstvom podnačelnika KNS dr. Janka

Brejca.95 Kljub omenjeni aferi je Šusteršiču uspelo osamiti kranjske liberalce v

državnem zboru. Ti so namreč izstopili iz Hrvaško-slovenskega kluba, ki se je

nato združil s Slovanskim centrumom v 28-člansko Slovansko zvezo pod

vodstvom Šusteršiča in Ivčevića.96

Zahtevo po splošni volilni pravici, ki je SLS prinesla odločilno prednost pred

liberalno stranko, je Ivan Šusteršič nakazal že na II. slovenskem katoliškem

shodu, ki je potekal od 10. do 12. septembra 1900 v Ljubljani. S svojim

nastopom je požel velik uspeh, saj se je izkazal tudi kot zelo dober

93 J. Pleterski, Dr. Ivan Šusteršič, str. 92, 105. 94 A. Rahten, Slovenska politika, str. 144–146.

95 J. Pleterski, Dr. Ivan Šusteršič, str. 113–114. 96 A. Rahten, Slovenska politika, str. 147.

31

govornik. 97 Sodeloval je v parlamentarnem odboru za volilno reformo in

kasneje je bil zaradi izgubljenega drugega koroškega mandata deležen

številnih kritik. Prve državnozborske volitve po uvedeni volilni reformi so bile

14. maja 1907. Ivan Šusteršič, ki je bil izvoljen v ljubljanski okolici, je postal

predsednik Slovenskega kluba, v katerem so bili vsi poslanci SLS iz Kranjske

ter njenih podružnic na Štajerskem in Goriškem, kasneje pa tudi koroški

poslanec France Grafenauer. Slovenski liberalci so se vključili v

Jugoslovanski klub, člani katerega so bili hrvaški poslanci, tja pa je prestopil

tudi Miroslav Ploj, sicer izvoljen kot kandidat Kmečke zveze. Na Šusteršičevo

pobudo sta se 25. novembra oba kluba združila v Narodno zvezo.

Bienerthova vlada, ki je začela z delom 25. novembra 1908 v času aneksijske

krize ter težav na Češkem zaradi nemške obstrukcije v češkem deželnem

zboru, je v nekaj mesecih zaradi svojega nemško nacionalnega delovanja

zbudila odpor pri slovenskih in čeških poslancih. Februarja naslednje leto se

je v 125-člansko Slovansko enoto povezala večina Čehov, nekaj Rusinov in

vsi jugoslovanski poslanci.98

Odnos z Bienerthovo vlado je še posebej zaostril problem ogrske agrarne

banke, ki je dobila koncesijo za zagotovitev posojil za izvedbo zemljiške

odveze v Bosni in Hercegovini. Slovenski klub s Šusteršičem in Krekom na

čelu je tej banki močno nasprotoval, kot je zapisal Erjavec: »Katoliški Slovenci

so započeli silen parlamentarni boj za pravice Jugoslovanov in proti

celokupnemu vladnemu sistemu ...«99 Parlament je bil nazadnje razpuščen in

sledile so zadnje državnozborske volitve v monarhiji. Poslanci SLS, ki so bili

na njih izvoljeni, so se v parlamentu povezali z istrskimi in dalmatinskimi

pravaši. Novoustanovljeni 27-članski Hrvaško-slovenski klub je predstavljal

97 J. Pleterski, Dr. Ivan Šusteršič, str. 103–104.

98 Prav tam, str. 202–204. 99 F. Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 175

32

tudi jedro, okoli katerega so se v letu 1917 zbrali vsi južnoslovanski

državnozborski poslanci v Jugoslovanski klub.100

Na svoji politični poti je Šusteršič nanizal številne uspehe, sčasoma pa si je

pridobil tudi precej nasprotnikov. Med njimi se najpogosteje omenja Janeza

Evangelista Kreka, voditelja krščansko socialnega gibanja. Ob imenovanju za

kranjskega deželnega glavarja, kar je bilo za marsikoga presenečenje, je bilo

Krekovo nasprotovanje že zelo očitno, a je v naslednjem letu Šusteršič

vseeno pomagal Kreku pri reševanju njegovih težav zaradi obtožbe Camille

Theimer. Pleterski razmerje med obema slovenskima politikoma tako opisuje

z besedami: »V letih 1912–1913 sta si bila tako hkrati upnika in dolžnika, a

tudi že bot!«101

28. junij 1914 je pretresel celotno monarhijo. Podpora Slovencev Srbiji med

prvo balkansko vojno je v času druge močno padla, največjo težo pa je

atentatu dajalo dejstvo, da je bil ubit prestolonaslednik, od katerega so

pričakovali ugodno rešitev jugoslovanskega vprašanja in tudi položaja

Slovencev. Kranjski deželni odbor je na izredni seji 1. julija 1914 soglasno

izrazil žalost in ogorčenje nad velesrbsko propagando. Mnenju se je pridružil

tudi odbornik iz vrst Narodno napredne stranke Karel Triller. A kot piše

Pleterski, se je »očitna razlika med obema strankama pokazala v trenutku, ko

je Šušteršič žalovanje SLS za prestolonaslednikom spremenil v spodbujanje

vojaškega nastopa proti Srbiji.« 102 Na žalnem shodu SLS v ljubljanski

unionski dvorani je kranjski deželni glavar zagotavljal vladi lojalnost svoje

stranke, napadel pa je Srbijo in svoje politične nasprotnike obtožil srbofilstva.

Polemike so se še nekaj tednov nadaljevale v časopisju, odpor širše javnosti

100 J. Pleterski, Dr. Ivan Šusteršič, str. 262. 101 Prav tam, str. 268. 102 Prav tam, str. 315.

33

pa je sprožila Šusteršičeva okrožnica zaupnikom SLS. V njej je bil poziv k

poročanju o vseh pojavih velesrbstva, morebitnih protidržavnih ali

protidinastičnih izjavah ter o razširjenosti nasprotnega časopisja.103

Leto 1914 je bilo za Šusteršiča težavno v več pogledih. Umakniti se je moral z

mesta vodje Hrvaško-slovenskega kluba v državnem zboru, kjer ga je nasledil

Anton Korošec, za namestnika pa sta bila imenovana Krek in Spinčić.

Šusteršič je v letu 1916, ko je bil na seji izvršilnega odbora SLS soočen z

odločnimi pozivi k odstopu, še uspel obvladati položaj, a nekdanjega vpliva ni

imel več. Ko je v letu 1917 ponovno začel delovati parlament, je

novoustanovljeni Jugoslovanski klub zavrnil imenovanje Šusteršiča za

predstavnika v delegacijah, zato je ta izstopil iz kluba. Upal je, da se bo

njegov položaj v stranki okrepil po Krekovi smrti, a sprava takrat ni bila več

možna. 22. novembra 1917 je Šusteršič razpustil SLS in ustanovil Slovensko

kmečko stranko.104

Razpad Avstro-Ogrske monarhije, ki ji je Šusteršič ostal zvest vse do zadnjih

dni, je zanj pomenil katastrofo. Kranjski deželni odbor se je pod njegovim

vodstvom še zadnjič sestal 22. oktobra 1918, nato pa ga je Narodni svet

Slovencev, Hrvatov in Srbov odstavil. Zaradi groženj s smrtjo je zapustil

Ljubljano in odšel na Dunaj. 105 Od tam je konec leta 1918 poslal pismo

Antonu Korošcu, v katerem ga je prosil za posredovanje pri njegovi vrnitvi v

domovino: »V tej veliki Srbiji pa leži moja domovina, v kateri bi rad v miru

živel. Mislim, da je to legitimna želja. Iz politike sem se popolnoma umaknil in

ne grem več nazaj. Nastali položaj tedaj lojalno akceptiram. Bog je dopustil,

da nam zavlada dinastija Karagjorgjevičev. Njegovi volji se klanjam brez

103 F. Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 263. 104 Prav tam, str. 273. 105 A. Rahten, Zadnji slovenski avstrijakant, str. 207.

34

pridržka. Priprost, dober in zvest državljan hočem biti, drugega nič.

Pooblaščam in naprošam Te, da to poveš regentu z vsemi zgorajšnjimi detajli,

ker odklanjam vsako nejasnost in neodkritost. Naj on odloči, če morem

domu!«106

V Voldersu na Tirolskem, kjer je Ivan Šusteršič bival do vrnitve, je napisal

delo Moj odgovor, v katerem se je odpovedal svoji pretekli politiki: »Odkrito

priznavam, da sem bil napram cesarju bivše Avstrije lojalen. … Z zlomom

bivše Avstrije je pa moje razmerje do naše nekdanje dinastije avtomatično

prenehalo, kakor za milijone bivših avstrijskih državljanov, in danes ne bi ganil

niti mezinca za obnovitev stare avstrijske ali »avstro-ogrske« stavbe;

nasprotno, z veseljem bi pomagal po svojih močeh, da se zapreči taka

eventualnost, če bi se pokazala kaka resna možnost zanjo«107 V domovino se

je nekdanji kranjski deželni vladar lahko vrnil šele leta 1922. Na volitvah v

Narodno skupščino Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki so potekale

marca naslednje leto, je nastopil z novoustanovljeno Narodno ljudsko stranko

kot edino pravo naslednico leta 1917 razpuščene SLS. Doživel je hud poraz,

po katerem se je dokončno umaknil iz javnega življenja. 5. oktobra 1925 je v

Ljubljani umrl.108

Silvo Kranjec, avtor članka v Slovenskem biografskem leksikonu, je

Šusteršiča označil kot osebo z močno voljo in veliko ambicioznostjo ter kot

eno izmed najpomembnejših osebnosti naše politične zgodovine. 109 Fran

Erjavec pa je o njem zapisal: »Dokler se je nahajala stranka v razvoju, so ji

neizmerno koristile Šusteršičeve izredne taktične sposobnosti in njegov dar

106 I. Šusteršič: Moj odgovor, str. 50. 107 Prav tam, str. 78. 108 A. Rahten, Šusteršiči, str. 454. 109 Silvo Kranjec, Šušteršič, Ivan, v: Slovenski biografski leksikon, ur. Petra Vide Ogrin (Ljubljana 2013), dostopno na: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi678766/ (dalje: S. Kranjec, Šušteršič).

35

za pravočasno osvojitev idej, ki so obetale zmago (n. pr. zadružništvo,

splošna in enaka volilna pravica itd.); ko je pa dosegla SLS popolno in

absolutno zmago po vsej Sloveniji, so začele postajati njegove napake zanjo

usodne. In prva napaka tega moža je bila njegova stalno naraščajoča

ambicijoznost, druga pa ta, da dejansko ni koreninil v slovenskem ljudstvu,

zaradi česar se tudi kot načelnik in voditelj absolutne politične gospodarice

slovenskih dežel ni čutil kot pred zgodovino odgovorni mandatar celokupnega

naroda, temveč le kot šef gotove politične stranke. Bil je na eni strani zgolj

fanatičen strankar, na drugi strani pa izrazit konjukturist, kar je izrečno sam

potrdil v svoji brošuri »Moj odgovor«, ko je zapisal, da »klerikalizem« v

današnji novi državi (SHS) sploh nima več eksistenčne upravičenosti, in sicer

zato ne, ker v njej nista – katoliška ne dinastija in ne večina prebivalstva (str.

12. in 17.). Te njegove lastnosti, ki so bile SLS morda celo v korist, dokler ni

popolnoma zagospodovala v slovenskih deželah, so ji začele škodovati,

bržko ni imela doma nobenega resnega nasprotnika več. Prevelika

ambicijoznost je namreč Šusteršiča gnala v nadaljnje višje kombinacije, ki se

niso mogle več kriti z interesi slovenskega naroda in s tem posredno seveda

tudi ne z interesi njegove odgovorne politične predstaviteljice.«110

Ambicioznosti Šusteršiču prav gotovo ni manjkalo. Na višku svoje kariere je

zasedal številne pomembne položaje, o čemer je Erjavec zapisal: »Po

ustanovitvi »Vseslovenske ljudske stranke«, po popolnem zavojevanju

kranjskega dežel. zbora in po zadnjih državnozborskih volitvah je postal

namreč dr. Šusteršič neomejen gospodar vse slovenske politike. Izredna

taktična spretnost, s kakršno je vodil boj vse slovanske opozicije proti

Bienerthu, mu je ustvarila tako veljavo v stranki, da se je vse skoro

brezpogojno pokorilo njegovi besedi. Slabotni dež. predsednik Schwarz je bil

110 F. Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 245.

36

njegova igrača, pa tudi na Dunaju je postala njegova beseda vplivnejša od

leta do leta. Ta avtoriteta, ki jo je užival vsepovsod, je pa očividno gnala

njegove ambicije više in više. Skušal je postati na eni strani pravi diktator v

stranki, na drugi strani pa mu je postajala tudi SLS preozka in slovenske

dežele pretesne. Stremel je više, iz »nekronanega vojvode kranjske dežele«

je hotel postati državnik, vodja velikih parlamentarnih skupin, minister.«111

5 Dr. Henrik Tuma

Henrik Tuma se je rodil 9. julija 1858 v Ljubljani. Njegov oče Matija, češki

priseljenec, je imel tam svojo čevljarsko delavnico. Mati Ana, rojena Vidic, je

bila Dolenjka s Police nad Višnjo goro, kjer je Henrik večkrat preživljal poletne

počitnice. Osnovno šolo in šest razredov gimnazije obiskoval v Ljubljani, nato

pa je prestopil na učiteljišče, kjer je opravil enoletni učiteljski tečaj. V letih

1976–1979 je poučeval na šoli v Postojni, od koder je bil odpuščen zaradi

republikanske izjave v pogovoru z okrajnim šolskim nadzornikom. 112 Eno leto

je ostal še v Postojni, kjer je delal kot domači učitelj, nato pa je leto dni živel v

Trstu. Poučeval je na dekliški protestantski šoli, hkrati pa se je pripravljal na

gimnazijsko maturo, ki jo je tudi uspešno opravil. V letih 1881–1885 je na

Dunaju študiral pravo. Enoletno sodno prakso je opravljal v Trstu, nato je bil

imenovan za sodnika v Tolminu. Vseskozi je uradoval izključno v slovenskem

jeziku, kar se mu je po koncu prve svetovne vojne precej maščevalo, saj mu

je italijanska vlada zavrnila prošnjo za italijansko državljanstvo, s katerim bi bil

upravičen do vojne odškodnine. V Tolminu je spoznal Marijo Gianola, s

katero se je leta 1894 poročil. Rodilo se jima je deset otrok.113 Velik del

111 Prav tam, str. 197. 112 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 22, 61–62; Dušan Kermavner, Tuma, Henrik, v:

Slovenski biografski leksikon, ur. Petra Vide Ogrin (Ljubljana 2013), dostopno na: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi732812/ (dalje: D. Kermavner, Tuma). 113 Prav tam.

37

življenja je preživel v Gorici, kamor je bil premeščen na lastno željo zaradi

poroke. Po odvetniškem izpitu je tam odprl svojo odvetniško pisarno. Po vojni

se je bil prisiljen preseliti v Ljubljano, kjer je nadaljeval z odvetniškim delom

vse do svoje smrti 10. aprila 1935.114

Za politično dogajanje se je zanimal že Tumov oče, kar je močno vplivalo tudi

na mladega Henrika. Odraščal je v šestdesetih in sedemdesetih letih 19.

stoletja, ko so se Slovenci prebujali v politično življenje. Pri enajstih letih je

navdušeno poslušal govornike na taboru v Vižmarjah pri Ljubljani, večkrat pa

je z galerije poslušal tudi seje deželnega zbora.115 Dogajanje okoli sebe je

kritično presojal in je bil, kot je sam zapisal: »... že iz ranih let narodnjak in

revolucionarni svobodomislec.«116 Njegov uporniški duh je prišel do izraza pri

sporu s profesorjem verouka v gimnaziji, zaradi katerega je prestopil na

učiteljišče, ter pri njegovem izražanju republikanskih idej med postojnskimi

učitelji, kar ga je stalo učiteljske službe.117

Tumova prva služba je bila v Postojni, kjer je bil zaposlen kot provizorični

podučitelj na glavni šoli. Pri poučevanju je uporabljal modernejše metode, kot

so bile takrat v navadi, tudi telesno kaznovanje je zavračal, zato je bil pri

učencih zelo priljubljen. Še posebej se je zavzel za šolski vrt, ki ga je urejal

skupaj z učenci. V prostem času je proučeval bližnjo in daljno okolico ter

zbiral rastline in živali, ki jih je skupaj s še enim učiteljem urejal v šolski

naravoslovni zbirki. Že takrat je začel obiskovati tudi gorski svet, kateremu je

kasneje posvetil ogromno časa. Ko je ostal brez učiteljske službe, je na

povabilo švicarskega hotelirja Proglerja eno leto delal kot domači učitelj

114 Prav tam. 115 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 43–45. 116 Prav tam, str. 79 117 Dušan Kermavner, Urednikove dopolnitve, v: Henrik Tuma, Iz mojega življenja, ur. Branko Marušič (Ljubljana 1997), str. 416 (dalje: D. Kermavner, Urednikove dopolnitve).

38

njegovih treh otrok, poleti v Postojni, pozimi pa v Trstu. Obdan s tujimi gosti

hotela je Tuma razširil svoje znanje tujih jezikov, poleg francoščine se je

naučil tudi italijansko in angleško. V svetovljanski družbi si je razširil obzorja

in se odločil, da bo nadaljeval s študijem.118

Čeprav je sprva nameraval študirati zgodovino in jezike, se je nazadnje

odločil za študij prava na Dunaju. Za preživljanje je ponovno delal kot domači

učitelj, najprej pri časopisnem uredniku Emilu Regnu, potem pa pri grofu

Welsersheimbu na Ogrskem in pri baronu Lagu v Galiciji. S svojim

poznavanjem jezikov je lahko spremljal pogovore pomembnih politikov, ki so

bili večkrat gostje teh premožnih družin. Dunajsko študentsko življenje je

spoznaval kot član društva Slovenija, hkrati pa je bil veliko v stiku s študenti

drugih slovanskih narodov. Poleg študija prava je svoj čas namenjal

prebiranju literature z raznih področij, obisku razstav in gledališča ter izletom

v gore. Zelo so se mu zamerili slovenski politiki, ki jih je večkrat srečal v

kavarni. Ti so po njegovih izkušnjah več časa posvečali kartam kot pa delu v

dunajskem parlamentu. Po študiju se je ponovno za dve leti vrnil v Ljubljano,

kjer se je zaposlil kot koncipient pri odvetniku Maksimilijanu Wurzbachu.119

Jeseni leta 1887 se je Henrik Tuma odpravil v Trst, kjer je kot odvetniški

kandidat začel opravljati pripravništvo pri deželnem sodišču. Kmalu je bil

premeščen na okrajno sodišče, nato je bil imenovan za bagatelnega sodnika

in nazadnje za samostojnega zapuščinskega sodnika. Hitro je spoznal

tamkajšnje razmere, ki so bile zelo nenaklonjene Slovencem. Velikokrat

Slovenci niso bili deležni pravičnega sojenja. Tuma se je s izkazal s svojo

delavnostjo, hkrati pa si je s svojim vztrajanjem pri pravicah Slovencev

nakopal precej nasprotnikov. Tako je na sodiščih vseskozi uporabljal

118 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 66–97.

119 Prav tam, str. 109–166.

39

slovenski jezik, v katerem je tudi pisal listine in vpise v zemljiško knjigo. Ko so

razpisali sodniško mesto v Tolminu, je izkoristil priložnost in odšel iz Trsta, saj

mu je mestno življenje že presedalo. Tam je ostal štiri leta, po poroki pa se je

preselil v Gorico.120

Zanimanje za politiko, ki ga je Tuma pobral od svojega očeta, ga je spremljalo

skozi vse življenje. V Trstu se je še posebej ukvarjal s položajem delavcev, a

pri tem ni imel pravega sogovornika: »O socializmu in sociologiji ni imel nihče

pojma. Italijansko delavstvo v Trstu se je že jelo gibati, ni pa imelo ne pravega

programa ne sposobnega vodje. Slovenski delavci so bili sveži prišleci s

kmetov. O socializmu in slovenskem proletariatu bi sploh ne smel ziniti.«121

Na povabilo Andreja Gabrščka je leta 1895 Henrik Tuma kandidiral na

deželnozborskih volitvah v kuriji mest in trgov kot kandidat narodne stranke in

bil tudi izvoljen. Tako v goriškem deželnem zboru kot odboru, kamor so Tumo

imenovali kot pravnika, se je z njegovim prihodom marsikaj spremenilo. V

nenehnem boju za pravice Slovencev, ki so bili tudi v očeh vlade

drugorazredni prebivalci Goriške, je večkrat prišel v spor z italijansko stranjo.

Še posebej se je zavzemal za napredek slovenskega gospodarstva in

šolstva. 122 Bil je predvsem realen politik, ki se je zavzemal za praktične

rezultate. Ustanovil oziroma sodeloval je v različnih organizacijah: Goriški

ljudski posojilnici, Trgovsko obrtni zadrugi, Pevskem glasbenem društvu,

Obrtnem društvu, Solkanski mizarski zadrugi, Šolskem domu in drugih. Nekaj

časa se je ukvarjal tudi z idejo o ustanovitvi slovenske banke v Trstu, a je ni

uspel uresničiti. 123

120 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 167–173. 121 Prav tam, str. 185. 122 Prav tam, str. 205–216.

123 Prav tam, str. 234–236.

40

Po razkolu v narodni stranki, ki je pomenil konec slogaškega obdobja na

Goriškem, je Tuma skupaj z Andrejem Gabrščkom, urednikom Soče, leta

1900 ustanovil Narodno napredno stranko za Goriško. Njegovo zanimanje za

proletariat se je takrat pokazalo v zahtevi, da se v program poleg boja za

narodno in gospodarsko osamosvojitev Goriških Slovencev vnese točka, ki je

obvezovala stranko, da vsestransko podpre delavsko gibanje. Ta točka je bila

kasneje, ko je prišlo do razkola med obema voditeljema, črtana. Zaradi

navzkrižij z Andrejem Gabrščkom ob državnozborskih volitvah januarja 1901

se je umaknil iz izvršnega odbora stranke. 124

Sčasoma se je vedno bolj oddaljeval od liberalnih krogov in v letih 1903–1908

se je posvetil študiju literature in premišljevanju. Preučil je različna dela s

področja sociologije, filozofije, filologije in drugih področij, tudi Marxov Kapital,

ki ga je začel brati že med študijem prava na Dunaju, a ga takrat, kot je sam

priznal, ni popolnoma razumel. Tako je prišel do spoznanja »da so veljavni

sistemi verstva, države in človeške družbe nevzdržljivi in da je mogoče

rekonstruirati človeško družbo le na realni podlagi gospodarstva.«125 V tistem

času je napisal tudi brošuro Jugoslovanska ideja in Slovenci, v kateri je

obsodil ravnanje hrvaških politikov, ki so želeli sodelovati z Italijani in Madžari

in bili pri tem pripravljeni zanemariti slovenske interese. Tuma je poudaril, da

so Slovenci narodna individualnost v polnem razvoju, ki mora zaradi svojega

edinstvenega geografskega položaja postati eden izmed sestavnih delov

bodoče jugoslovanske države.126

Okrog leta 1905 se je nameraval preseliti v Trst in tam ustanoviti

124 Jože Pirjevec, Socializem Henrika Tume, v: Slovenski in italijanski socialisti na

Primorskem 1900–1918, ur. Marijan Britovšek et al. (Ljubljana 1979), str. 64–65 (dalje: J.

Pirjevec, Socializem Henrika Tume). 125 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 287. 126 J. Pirjevec, Socializem Henrika Tume, str. 66–67.

41

demokratično slovensko stranko, a je zaradi bolezni to idejo opustil.127 V Trstu

bi po njegovem mnenju morala biti tudi dvojezična slovensko-italijanska

univerza, za kar se je močno zavzemal kljub večinskemu mnenju, ki je bilo na

strani slovenske univerze v Ljubljani. Glavno mesto Kranjske se mu je

nasploh zdelo zelo malomeščansko, narečje njenih prebivalcev pa »tako

spakedrano in prežeto z germanizmi, da ga komaj smemo imenovati

slovensko.«128 Zagovarjal je tudi načelo, da mora mlad človek dobro spoznati

življenje v velikem mestu, hkrati pa je pričakoval, da bo sobivanje različnih

narodnosti v Trstu privedlo do tekmovanja med njimi in posledično do dviga

umskega nivoja slovenskega prebivalstva. Slovenska univerza je bila kasneje

ustanovljena v Ljubljani, Tuma pa je v svojih spominih zapisal, da je pri svojih

sinovih, ki so študirali v Ljubljani, opazil pomanjkanje bivanja v velikem

mestu.129

Napredek delavskega gibanja na Primorskem je Henrik Tuma spremljal z

velikim zanimanjem, od leta 1903 se je tudi večkrat udeleževal delavskih

shodov in srečanj. Voditelji JSDS so se zavedali pomanjkanja izobražencev v

svojih vrstah, zato so mu ponujali kandidaturo na volitvah v državni zbor, ki pa

jo je zavrnil. Za vstop v stranko se je odločil šele 9. marca 1908, ko je poprej

temeljito analiziral volilne rezultate.130 Pred tem se je ukvarjal tudi z mislijo, da

bi sam ustanovil kmečko demokratično stranko. Zavedal se je edinstvenega

položaja na Slovenskem, kjer (razen v Trstu) ni bilo nikjer velikih delavskih

centrov, zato je za slovensko socialdemokratsko stranko videl prihodnost le v

primeru, da bi k sebi pritegnila tudi kmečko prebivalstvo in hkrati opustila

svoje internacionalno in proletarsko stališče ter strogi marksizem. Kasneje (v

127 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 289–293. 128 Prav tam, str. 295. 129 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 297. 130 J. Pirjevec, Socializem Henrika Tume, str. 66–68.

42

času prve svetovne vojne) je Tuma svoje stališče precej spremenil. V JSDS

se Tuma ni želel vpletati v osebne spore med vodilnimi člani stranke. Vodil je

goriško deželno strankarsko organizacijo in bil tudi v širšem izvrševalnem

odboru. 131 Svojo vlogo je videl predvsem v dvigu izobrazbenega nivoja

delavcev: »Tako sem jel zahajati med delavstvo zopet kot učitelj in brez

namena, priti do kake politične pozicije … Končni motiv, da sem stopil v

socialnodemokratično stranko, je bilo prepričanje, da uveljavim svoje

sposobnosti in moči najbolje v vzgojnem delu med delavstvom in da mi je le z

vstopom v stranko dana mogočost izdatnejšega pouka.«132

Velike možnosti za napredek slovenske socialdemokracije je Henrik Tuma

videl v razširitvi njenega programa, ki ne bi vključeval le delavcev. Zavedal se

je namreč, da je bilo njihov delež med slovenskimi prebivalci razmeroma

majhen, hkrati pa je ugotavljal, »da od slovenskega prebivalstva skoraj 95%

spada v odvisne proletarske sloje. Maso našega ljudstva, fabričnega delavca,

obrtnega delavca, posla, malega posestnika, malega obrtnika, malega

trgovca, učiteljstvo, nižje in srednje sloje uradništva, lahko grupiramo kot

odvisno proletarsko maso, ki se ima boriti proti izkoriščanju nemškega in

italijanskega velekapitala in višje birokracije. … Moramo pa kot realna stranka

konštatirati, da je socialno demokratična stranka deloma sokriva klerikalizma

na Slovenskem, ker je taktično nastopala izključno kot delavska, proletarska

in ne kot splošna politična stranka in ni iskala nobene dotike s tudi proletarsko

našo kmečko maso.« 133 Tumi ni uspelo izvesti radikalnega preobrata v

slovenski socialdemokraciji, saj je bila samo goriška deželna organizacija

dejavna tudi med kmečkim prebivalstvom.134

131 D. Kermavner, Urednikove dopolnitve, str. 428, 431. 132 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 409. 133 ZAKPJ, str. 174–176. 134 D. Kermavner, Urednikove dopolnitve, str. 432.

43

Leta 1913 je od Antona Dermote prevzel uredništvo Naših zapiskov in pod

njegovim vplivom je njihova vsebina postala izraziteje socialistična. Po

Tumovih besedah je njegov odločno marksistični program, ki ga je objavil

kmalu po prevzemu uredniškega mesta, povzročil zmanjšanje števila

naročnikov. Razočaran je ugotovil, da slovenski proletariat še ni bil zrel za

socialistično revijo. Ob izbruhu prve svetovne vojne je upal, da bodo

spremenjene razmere povzročile napredek delavstva pri razumevanju

temeljnih načel marksizma.135 Delovanje JSDS je ob začetku vojne zastalo,

njen sedež pa je bil ravno takrat prestavljen v Trst. Prav to mesto na stičišču

med narodi je imelo poseben položaj ob vstopu Italije v vojno. Tuma je bil

sicer prepričan v zmago centralnih sil, a le če ZDA ne bi stopile v vojno.

Računal je na podporo Nemčije in pričakoval velik gospodarski razvoj

Primorja ter da bodo Trst, Reka in Gorica pripadli Slovencem. 136 Razvoj

dogodkov je šel svojo pot in ko je po porazu avstro-ogrske vojske v Gorici

zavladalo veselje, je Tuma na situacijo gledal drugače. Ogorčen je bil nad

naivnostjo goriškega odseka Narodnega sveta, katerega člani so bili

prepričani v svetlo prihodnost, ki naj bi jo zagotovili Američani na čelu s

predsednikom Wilsonom. 137 Tuma se je namreč med pripravami na

Stockholmsko konferenco avgusta 1917 v dunajskem vojnem arhivu seznanil

z vsebino londonskega pakta, zato je pravilno sklepal, da bo Italija po vojni

slovensko Primorje zahtevala zase.138

Pred vojno nevarnostjo, ki je Tumovi družini pretila v Gorici, so se umaknili v

Trst, kjer je ta goriški odvetnik izposloval prvi vpis v tržaško odvetniško

135 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 324–325.

136 J. Pirjevec, Socializem Henrika Tume, str. 69–70.

137 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 377–378. 138 Prav tam, str. 384.

44

zbornico na podlagi prošnje v slovenskem jeziku.139 To Tumovo dejanje v

smislu zavzemanja za slovenske pravice pa je bilo eno izmed mnogih, ki so

mu po vojni preprečila pridobitev italijanskega državljanstva. Le s tem bi

namreč lahko nadaljeval s svojo odvetniško prakso v Gorici, prav tako pa bi

bil upravičen do precejšnje odškodnine za vso škodo, ki jo je vojna povzročila

na njegovi lastnini v Gorici. Italijanska stran mu je bila sicer pripravljena

priznati državljanstvo pod določenimi pogoji, a je Tuma zavrnil vsakršna

pogajanja in se preselil v Ljubljano.140

Majniški deklaraciji iz leta 1917 so slovenski socialdemokrati sprva

nasprotovali, a ob množičnem gibanju, ki ga je le-ta sprožila med Slovenci,

niso mogli stati ob strani. Henrik Tuma je nasproti Majniški deklaraciji

zagovarjal Tivolsko resolucijo, ki je bila po njegovem mnenju »bolj ali manj

stvarna in mnogo samostojnejša in daljnosežna od Krekove majniške

deklaracije«. 141 Kljub temu je tudi resolucijo, sprejeto leta 1909, kritično

presojal. Odločno je zavrnil kulturno in jezikovno združitev jugoslovanskih

narodov: »Ločitev narodnosti je torej rezultat zgodovinskega in

sociologičnega razvoja in ako kdo danes stavi vprašanje, se-li dajo Slovenci,

Srbi in Bolgari zjediniti v jedno samo narodnost, potem je to izključeno.

Narodnost je rezultat tisočletnega razvoja po sožitju v šegah, navadah,

govoru in mišljenju in kot tak rezultat ni mogoče, da se umetnim ali prirodnim

načinom v doglednem času ena skupina izlije v drugo. … Slovenci kot

narodnost ne morejo in ne smejo opustiti svojega jezika.«142

S svojim vztrajanjem pri internacionalističnih tezah je Tuma med slovenskimi

139 Prav tam, str. 336–338.

140 Prav tam, str. 400–401. 141 Prav tam, str. 327. 142 ZAKPJ, str. 207.

45

socialdemokrati postajal vedno bolj osamljen, saj se je vodstvo JSDS odločilo

za sodelovanje z meščanskimi strankami.143 Na predvečer propada Avstro-

Ogrske je svoje upe polagal v delavski prevzem Trsta, o katerem so

razpravljali predstavniki slovenske in italijanske socialdemokratske stranke, a

do izvedbe ni prišlo. »Prepričan sem bil takrat in sem še danes, da bi bila

delavska zasedba magistrata in oklicanje tržaškega avtonomnega mesta

največji zgodovinski dogodek ob koncu vojne, ki bi utegnil ali navesti ves

nadaljnji zgodovinski razvoj popolnoma v smislu 14 Wilsonovih točk ali pa bi

vsaj imel za Slovence in za Trst ogromen pomen.«144

Po italijanski zasedbi se je Tuma zavzel za združitev slovenskih

socialdemokratov iz Primorja z italijanskimi. Takšen predlog je deželna

konferenca JSDS sprejela 21. septembra 1919.145 V letih 1919 in 1920 je

nastopil na številnih shodih in prirejal agitacijska predavanja po Goriškem in

Vipavskem, zaradi nasprotij v stranki pa se je kmalu povsem odpovedal

političnemu delu in se posvetil odvetniškemu delu in pisanju. Od leta 1924 je

živel v Ljubljani.146

Henrik Tuma je bil izjemno široko razgledan in je govoril številne tuje jezike.

Njegovega dela ni mogoče omejiti le na področje prava in politike, saj so

njegova zanimanja obsegala skorajda vsa področja življenja. Sam je o sebi

zapisal: »Nikdar se nisem smatral za politika, marveč sem hotel biti in sem

tudi bil učitelj. Naslanjal sem se na politiko le toliko, kolikor mi je moj politični

položaj omogočal vzgojno vplivati na ljudske mase. … Za svojo nalogo sem

smatral politično, gospodarsko in umstveno vzgojo goriškega ljudstva.«147

143 E. Redžić, Austromarksizam, str. 239. 144 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 375–376. 145 D. Kermavner, Urednikove dopolnitve, str. 470. 146 D. Kermavner, Tuma. 147 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 406.

46

Med učiteljevanjem je veliko časa posvetil proučevanju narave, izdeloval je

herbarij ter zbiral primerke živali za šolsko naravoslovno zbirko. Sodeloval je

v različnih pevskih društvih, začel se je učiti tudi igranja na violino, a mu je

bilo kasneje močno žal, da pri tem ni vztrajal. Poleg številnih tujih jezikov,

katerih poznavanje mu je omogočalo prebiranje tuje literature, se je posvečal

tudi preučevanju maternega jezika – slovenščine. Iz odpora zoper Slovanom

nenaklonjeno nemško znanost je vztrajal pri praslovanskem avtohtonizmu.148

Ob mnogokrat precej natrpanem urniku je sprostitev iskal v gorah, ki jih je,

tako kot vsa področja, proučeval z različnih strani. Skupaj z divjimi lovci je bil

prvi pristopnik na mnogih vrhovih, preplezal je številne prvenstvene smeri in

se s tem vpisal na častno mesto med slovenskimi alpinisti. Ob tem je

opazoval tudi naravne pojave, življenje in delo domačinov ter zbiral krajevna

in druga imena. Med njegova najpomembnejša dela spadata Pomen in razvoj

alpinizma iz leta 1930 ter Imenoslovje Julijskih Alp iz leta 1928. Njegove

prispevke najdemo tudi v čeških in avstrijskih planinskih revijah, v slovenskem

Planinskem vestniku pa je prispevke objavljal vse od leta 1905.149

6 Koncepti o preureditvi Avstro-Ogrske

6.1 Šusteršičev pogled

Na začetku svoje politične poti je Šusteršič pokazal, da imajo zanj v okviru

političnega katolicizma prednost vseavstrijske strankarske povezave pred

samo slovanskimi ali zgolj južnoslovanskimi povezavami. Nasprotoval je

predlogu, da bi v resolucijo prvega slovenskega katoliškega shoda vnesli

besede »slovensko-hrvaška vzajemnost«, tako da je nazadnje ostala »tesna

148 D. Kermavner, Tuma. 149 Tone Strojin, Dr. Henrik Tuma: slovenski alpinist, narodni prosvetitelj, politik, publicist in

odvetnik (Ljubljana 2008), str. 33–44 (dalje: T. Strojin, Dr. Henrik Tuma).

47

zveza katoličanov raznih avstrijskih narodov«, pa tudi na Trsatu 12. oktobra

1898 ga ni bilo med pobudniki za sprejem hrvaškega državnega prava kot

programa KNS. Kasneje je ravno to pravo postalo temelj njegovega

trialističnega koncepta.150

Aneksijo Bosne in Hercegovine, ki jo je Avstro-Ogrska izvedla 5. oktobra

1908, je Šusteršič sprejel kot prvi korak na poti k združitvi vseh južnih

Slovanov monarhije v samostojno državnopravno telo pod habsburškim

žezlom. Zahteve Srbije, ki je Bosno in Hercegovino zahtevala zase, je

zavračal z dejstvom, da v monarhiji živi več južnih Slovanov kot v Srbiji in Črni

gori skupaj. Kranjski deželni zbor je 16. januarja 1909 na Krekov predlog

sprejel izjavo, ki je bila usklajena tudi s Šusteršičem: »Deželni zbor pozdravlja

aneksijo Bosne in Hercegovine v trdni nadeji, da je s tem zvršen prvi korak k

združenju vseh južnih Slovanov naše monarhije v državnopraven organizem

pod žezlom habsburške dinastije.«

V razpravi o Krekovem predlogu je Šusteršič opozoril na dve različici trializma.

Širši trializem naj bi obsegal združitev vseh jugoslovanskih dežel med Trstom

in Drino, ožji trializem, ki so ga zagovarjali nemški krščanski socialisti in

nekateri voditelji nemške liberalne stranke, pa je zajemal le Hrvaško,

Slavonijo, Dalmacijo ter Bosno in Hercegovino. Ta različica, ki ni vključevala

slovenskih dežel, bi za Slovence pomenila velik korak nazaj v smislu narodnih

zahtev, saj bi tako skupaj s Čehi ostali v enoti pod nemško dominacijo, v

državnem zboru pa bi ostali brez tistih poslancev, na katere so se lahko do

tedaj opirali. 151 Vodilni člani SLS so zato na vsak način želeli dokazati

neločljivo povezanost Hrvatov in Slovencev. Krek, ki je bil ob Šusteršiču eden

150 Janko Pleterski, Pogledi Ivana Šušteršiča na jugoslovansko gibanje, samoodločbo in Jugoslavijo, v: Slovenske zamisli o prihodnosti okrog leta 1918 (ur.: Peter Vodopivec), Slovenska matica, Ljubljana 2000. 151 J. Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, str. 221, A. Rahten, Slovenska politika, str. 157.

48

izmed najpomembnejših zagovornikov zavezništva s Hrvati, je tako večkrat

govoril o Slovencih kot »planinskih Hrvatih«. Poleg sorodnega jezika in

kulture so se pri tem sklicevali na pragmatično sankcijo. To je hrvaški sabor

sprejel 9. marca 1712 v času boja za priznanje ženskega nasledstva v

habsburških deželah, a pod pogojem, da bodo na Hrvaškem vladale le tiste

pripadnice habsburške dinastije, ki bodo hkrati imele pod oblastjo tudi

Kranjsko, Štajersko in Koroško. 152

Pleterski navaja, da so bile okoliščine v letih 1908/1909, ko je stranka

slovenskega političnega katolicizma nastopila s trialističnim programom,

podobne tistim iz leta 1917, ko je nastala Majniška deklaracija. V obeh

primerih je šlo za izražanje misli o samostojni državnopravni enoti južnih

Slovanov monarhije na podlagi narodnostnega načela ter poudarjeno

zvestobo habsburški dinastiji. Obakrat so tudi takšen program podprli istrski

Hrvatje, dalmatinski pravaši, slovenski in dalmatinski liberalci in Srbi. Prav

tako lahko določene skupne točne najdemo v dejstvu, da je leta 1917 še

vedno potekala svetovna vojna, slabo desetletje prej pa je kritičen

mednarodni položaj ob aneksiji Bosne in Hercegovine prav tako grozil, da bo

prišlo do konflikta večjih razsežnosti.153 Kar se tiče samega pojma »trializem«,

ki se je uporabljal v slovenski politiki tedanjega časa, zgodovinar dr. Janko

Pleterski opozarja, da njegova raba sploh ni primerna, saj »trializem pri

Slovencih ni izključeval splošne federalizacije oziroma preosnove v zvezo tudi

večjega števila držav, ampak je tak razvoj celo pričakoval.«154

Šusteršič je z razpravo o širšem in ožjem trializmu pokazal, da se zaveda

razlik v trialističnih zamislih, ki so prihajale na eni strani od slovenskih

152 A. Rahten, Trialistične zamisli, str. 68. 153 J. Pleterski, Trializem pri Slovencih, str. 171. 154 Prav tam, str. 169.

49

politikov, na drugi strani pa so se s podobnimi idejami ukvarjali tudi na Dunaju.

Z velikoavstrijsko idejo se je ukvarjal belvederski krog okoli

prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki je želel obnoviti enotnost monarhije

in utrditi položaj krone na podlagi centraliziranega federalizma. Za razliko od

ostarelega cesarja Franca Jožefa, ki je vztrajal pri dualističnem sistemu, je bil

prestolonaslednik namreč naklonjen spremembam. Eno izmed idej

belvederskega kroga je prestavljal tudi trializem, ki je predvideval oblikovanje

južnoslovanske državne enote, vendar ne v smislu delitve države na tri dele

kot razširitev dualizma. Prestolonaslednikov cilj je bil namreč tudi oblikovanje

močnih centralnih institucij za celotno državo in s tem konsolidacija monarhije.

Glede obsega ozemelj, ki bi bila vključena v tretjo državno enoto, so bila

mnenja deljena. Franc Ferdinand je bil s svojim izrazito hungarofobičnim

stališčem naklonjen načrtom hrvaških pravašev. Njihov cilj je bila namreč

ustanovitev Velike Hrvaške na temelju historičnega hrvaškega državnega

prava, prestolonaslednik pa je v tej tvorbi videl protiutež madžarski politični

prevladi. Hkrati je obstajalo upanje, da bo s tem središče jugoslovanske ideje

postal Zagreb, s čimer bi Srbija izgubila svojo vlogo jugoslovanskega

»Piemonta«.155

Za razliko od hrvaškega je trialistični program SLS obsegal tudi slovenske

dežele. Ivan Šusteršič je svoj pogled na preureditev monarhije poleti 1909 v

obliki memoranduma poslal prestolonasledniku Francu Ferdinandu:

»Naš državnopravni program je trializem. Zavzemamo se zanj ne le iz

narodnih, temveč tudi iz dinastičnih vzrokov; kajti pretežna masa slovenskega

ljudstva je cesarju zvesta in stremi za veliko, mogočno monarhijo pod žezlom

habsburške dinastije.

Združitev jugoslovanskih dežela in pokrajin v tretje državnopravno telo

155 A. Rahten, Trialistične zamisli, str. 66.

50

v okviru monarhije je dinastična potreba, ker se tem potom ustvari uspešni

protiutež zoper tri najnevarnejše sovražnike dinastije: proti madžarskemu

šovinizmu, proti laški in srbski iredenti.

Jugoslovanska država v okviru monarhije, obsezajoča Hrvatsko in

Slavonijo, Bosno in Hercegovino, srbske pokrajine Ogrske, potem slovenske

in hrvatske dežele in pokrajine Cislitvanske, osobito Dalmacijo, Primorsko,

Kranjsko, slovenske dežele Štajerske in Koroške, - bi postavila od dne do dne

naraščujoče jugoslovanske narodne struje v službo dinastične svetovne

politike. Habsburška jugoslovanska država bi bila sigurna podlaga prihodnje

balkanske in jadranske politike monarhije.

Velika habsburška jugoslovanska država bi male vlekla k sebi, medtem,

ko je sedanje razmerje obratno, ker pogosto male sosednje jugoslovanske

države učinkujejo narodno-privlačno na jugoslovansko prebivalstvo monarhije.

Naravni, mirni razvoj bi privedel monarhijo do obvladanja položaja na

Balkanu in jugoslovanski Jadran bi bil sigurna domena dinastije.

Prihodnost naše monarhije leži na Jadranu in Balkanu. Baš tam pa leži

tudi narodna prihodnost Jugoslovanov. Dinastični interes se tedaj krije z

narodnim interesom Jugoslovanov z absolutno popolnostjo.« 156

To besedilo je prestolonaslednik po besedah njegovega avtorja prebral z

velikim zanimanjem, a kot ugotavlja Pleterski, je Šusteršič s tem pravzaprav

dosegel neuspeh, saj ni dobil povabila v prestolonaslednikov krog. 157 Iz

omenjenega Šusteršičevega memoranduma lahko razberemo, da je verjel v

reformo monarhije, ki bi v tretjo (jugoslovansko) enoto vključila tudi slovenske

dežele. Prav vključitvi teh dežel pa so odločno nasprotovale nemške stranke,

ki so se bale, da bo z ustanovitvijo takšne državne tvorbe nemštvo izgubilo

dostop do Jadranskega morja in Trsta. Ker je tako obstajala možnost, da

156 I. Šusteršič, Moj odgovor, str. 63 in 64. 157 J. Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, str. 233.

51

Slovenci v primeru državne reforme ostanejo v enoti pod nemško dominacijo,

so se slovenski politiki poskušali čim bolj navezati na Hrvate. Povezovanje

obeh narodov je sicer potekalo že v preteklosti, a v času Šusteršičevega

delovanja v SLS je dobilo konkretnejšo obliko. 20. oktobra 1912 se je v

Ljubljani sestal »Prvi hrvaško-slovenski sabor«, ki je pomenil vrhunec

ustvarjanja političnega zavezništva med državama. Vsepravaška organizacija,

ki je združevala pravaše iz Hrvaške, Slavonije, Dalmacije, Istre ter Bosne in

Hercegovine, se je z Vseslovensko ljudsko stranko povezala v Hrvaško-

slovensko stranko prava, katere predsednika sta postala Mile Starčević in

Ivan Šusteršič.158 Sprejeli so resolucijo, ki jo je 9. oktobra na Dunaju oblikoval

skupni hrvaško-slovenski izvršilni odbor: »Izjavljamo, da tvorimo Hrvati in

Slovenci eno narodno celoto. Vsled tega hočemo pristaši Stranke prava in

Vseslovenske ljudske stranke skupno delovati v duhu in pravcu programa

Stranke prava za jedinstvo, pravice in svobodni razvoj hrvatsko slovenskega

naroda v okviru habsburške monarhije. V svesti smo si, da so hrvatsko

slovenske dežele odločilnega pomena za pozicijo monarhije kot velevlasti in

kakor se zavedamo svojih dolžnosti napram monarhiji, tako odločno

zahtevamo in pričakujemo, da se zave tudi monarhija svojih dolžnosti napram

našemu narodu.«159 Združitev hrvaške pravaške stranke z SLS je pozdravil

tudi prestolonaslednik, ki je dr. Šusteršiča označil kot »zelo lojalnega«.

Šusteršičev trialistični koncept je vključeval tudi Srbe, živeče na ozemlju

monarhije, kar pa je predstavljalo velik problem. Cilj srbskih politikov je bila

namreč Velika Srbija s sedežem v Beogradu, eden izmed pomembnih

dejavnikov pa je bila tudi njihova vera. SLS se je sicer zavzemala za

toleranco do pravoslavja, a to ni pomenilo tudi srbske enakopravnosti. Tako

158 A. Rahten, Zavezništva in delitve, str. 168–171. 159 Janko Pleterski, Zveza vseslovenske ljudske stranke in hrvatske stranke prava v letih

1911–1913, Zgodovinski časopis, 34, št. 1–2 (1980), str. 49.

52

SLS s Šusteršičem na čelu kot tudi prestolonaslednik Franc Ferdinand so bili

namreč prepričani, da mora imeti katoliška vera vsekakor prednost v bodoči

tretji državni enoti.160 Hrvaški pravaši, ki so gojili tesne stike z belvederskimi

krogi, za razliko od slovenskih politikov niso zahtevali vključitve Vojvodine v

južnoslovansko enoto, prav tako pa tudi ne Bačke in Banata. Po razcepu v

pravaški stranki leta 1913 so se frankovci zavzeli za sodelovanje z

madžarsko in nemško stranjo. Po njihovem mnenju bi lažje prišli do Velike

Hrvaške v okviru obstoječe dualistične ureditve, pri tem pa so bili pripravljeni

žrtvovati Slovence. Starčevićeva stranka prava je sicer še vztrajala pri načelu

hrvaško-slovenske solidarnosti, a velikega trialističnega zavezništva, za

katerega si je Šusteršič prizadeval leta dolgo, ni bilo več.161

Zaradi zmanjšane podpore s hrvaške strani je Šusteršič vse svoje upe

polagal v prestolonaslednika. O razmerah v letih pred vojno je kasneje

zapisal: »Takrat so bile razmere take, da je obstajala le edina, vidna

realnopolitična možnost za habsburške Jugoslovane: pridobiti za svoje

narodne vzore bodočega cesarja in kralja, ga prepričati o kongruentnosti

obojnih interesov in ga pripraviti za primerni državni udar ob njegovem

prihodu na prestol.«162 Usodni atentat, ki je povzročil smrt prestolonaslednika

Franca Ferdinanda in njegove žene Sofije, je pokopal Šusteršičevo upanje na

ugodno rešitev jugoslovanskega vprašanja. Slovensko javno mnenje, ki je

bilo v času prve balkanske vojne na strani Srbov, se je v drugi balkanski vojni

spremenilo in skupaj z ugledom, ki ga je užival prestolonaslednik, je njegovo

smrt sprejelo kot tragedijo. Šusteršič je šel še korak dlje in v svojem govoru v

ljubljanski unionski dvorani na žalnem shodu SLS napadel Srbijo in njene

160 A. Rahten, Trialistične zamisli, str. 72. 161 A. Rahten, Zavezništva in delitve, str. 205–206.

162 I. Šušteršič, Moj odgovor, str. 65–66.

53

simpatizerje ter pozval k vojni proti njej.163

S smrtjo Franca Ferdinanda se je poslovil Habsburžan, od katerega so mnogi

pričakovali spremembe ob njegovem prihodu na prestol. Ostareli cesar Franc

Jožef je vztrajal pri dualistični ureditvi, njegov naslednik Karel pa si je veliko

priložnost za reforme zapravil že v začetku svojega vladanja, ko se je dal

okronati za ogrskega kralja. Te napake se je zavedal tudi Šusteršič, ki se je

11. januarja 1918 v Laxenburgu udeležil avdience pri cesarju Karlu. Glavno

temo pogovora je predstavljalo jugoslovansko vprašanje, ki je v luči

zavzemanja za samoodločbo narodov postajalo vedno bolj kritično. Zavzel se

je za ustanovitev južnoslovanske države, pri tem pa poudaril sorodnost

Hrvatov in Slovencev ter prevladujočo katoliško vero in zvestobo dinastiji. Na

cesarjevo pripombo glede vloge Srbov je Šusteršič poudaril, da bi morala biti

zagotovljena prevlada katoliških narodov. Če se ne bi dalo uresničiti teh

načrtov – največjo oviro so pri tem predstavljali Madžari – bi bilo po

Šusteršičevem mnenju potrebno poiskati vsaj rešitev za južne Slovane v

avstrijski državni polovici. Enotno upravno območje, poimenovano »Ilirija«, ki

naj bi imelo svoje državno namestništvo v Ljubljani, bi sestavljali: Kranjska,

Goriška-Gradiščanska, Istra, Trst, Dalmacija, južna Štajerska in južna

Koroška. Srbov bi bilo v tem primeru relativno malo in ne bi imeli

pomembnejše vloge, versko vprašanje pa bi se dalo urediti preko povezave z

Rimom v okviru uniatske Cerkve. Najboljšo rešitev bi sicer za slovenskega

politika predstavljala združitev vseh Srbov v okviru Avstro-Ogrske monarhije,

saj naj bi v nasprotnem primeru samostojna Srbija predstavljala vir nemirov

na Balkanu. Šusteršič je s svojimi stališči na omenjeni avdienci pri cesarju

Karlu delno odstopil od Majniške deklaracije, ki je takrat predstavljala glavni

politični program južnoslovanskih politikov. Pripravljen je bil namreč pristati

163 J. Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, str. 315.

54

tudi na združitev samo slovenskih in hrvaških pokrajin v Cislitvaniji, hrvaških

dežel v ogrski državni polovici pa ni izrecno zahteval. S tem bi dualistični

sistem obstal kljub ustanovitvi Ilirije. 164

Majniško deklaracijo je 30. maja 1917 ob ponovnem odprtju državnega zbora

prebral predsednik Jugoslovanskega kluba Anton Korošec, njeno besedilo pa

se glasi: »Podpisani poslanci, združeni v Jugoslovanskem klubu, izjavljajo, da

zahtevajo na temelju narodnega načela in hrvaškega državnega prava, naj se

vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, zedinijo

pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije v samostojno državno telo, ki bodi

prosto vsakega narodnega gospodstva tujcev in zgrajeno na demokratičnem

temelju. ...«165 Na njen nastanek Šusteršič ni imel več vpliva. Z njo se je sicer

strinjal in jo tudi podpisal, a njegovi nasprotniki v stranki so ga uspeli politično

izolirati do te mere, da je izstopil iz kluba. Kot je kasneje zapisal, so poskušali

prikazati, da pravzaprav nasprotuje deklaraciji: »Tako sem postal za

jugoslovansko javnost »nasprotnik Jugoslavije«, jaz, ki sem bil že dolgo let

dosledno propagiral jugoslovansko misel in delal za uresničenje našega

narodnega ideala in v zmislu majske deklaracije še začasa, ko se ta še dolgo

niti rodila ni!« 166 Besedilo Majniške deklaracije res ni bilo v vsebinskem

nasprotju s Šusteršičevim programom, saj je izkazovalo tudi lojalnost do

vladajoče dinastije, razlika pa je bila v časovnem okviru. Izjava

Jugoslovanskega kluba je namreč predvidevala takojšnjo rešitev, za razliko

od Šusteršiča, ki je bil pripravljen čakati na ugoden zgodovinski trenutek in

medtem »pripravljati teren«.167

Šusteršič je podpisal tudi ljubljansko izjavo, s katero je škof Anton

164 A. Rahten, Zadnji slovenski avstrijakant, str. 202–203. 165 J. Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, str. 382. 166 I. Šušteršič, Moj odgovor, str. 73. 167 A. Rahten, Vzpon in padec državnika, str. 302.

55

Bonaventura Jeglič 15. septembra 1917 podprl deklaracijsko gibanje in

politiko Jugoslovanskega kluba, čeprav je bila tovrstna politika za kranjskega

deželnega glavarja preveč radikalna. Anton Korošec, ki je po Krekovi smrti

postal vodilni slovenski politik, je namreč opustil idejo trializma in namesto nje

zagovarjal popolno federalizacijo monarhije. Zavedal se je, da bi ustanovitev

tretje državne enote naletela na številne nasprotnike, med drugim tudi Čehe,

ki bi tako ostali v nemški državni skupini. 168 Grdina med razlogi za

Šusteršičev preobrat k podpori Majniški deklaraciji navaja dejstvo, da se je v

monarhiji v času vojne marsikaj spremenilo. Kot simbolično opozorilo, da se

prevlada nemštva počasi zmanjšuje, velja tudi uvedba stenografskega

zapisovanja parlamentarnih govorov v vseh jezikih poslancev.169

Novega vetra, ki je zavel po monarhiji, se je zavedal tudi Šusteršič, ki je bil

vse do zadnjega pripravljen sklepati kompromise in je svoje upe polagal v

vladarja. V letu 1918 se je Šusteršič dvakrat srečal s cesarjem Karlom. Poleg

že omenjene avdience v januarju, ga je obiskal tudi dva tedna pred razpadom

monarhije. Takrat je, kot je zapisal v Mojem odgovoru, poskušal cesarja z

besedami »Veličanstvo, sedaj ni več zadnja ura, sedaj je zadnja sekunda!«

prepričati, naj »prav takoj in še preden pride Wilsonov odgovor na mirovni

predlog, sam ustanovi narodne države in imenuje narodne vlade, ker se bodo

sicer ustanovile brez njega in proti njemu«. Cesar je poudaril, da zaradi svoje

prisege ogrski kroni ne more posegati v integriteto Ogrske. Šusteršič mu je

tako svetoval, »naj se zaenkrat omeji na avstrijski (»cislitvanski«) teritorij in ga

podeli po svoji najboljši uvidevnosti v narodne države, določivši začasne meje,

z izrecnim pristavkom, da se bodo končnoveljavne meje določile po sklepu

miru«. Dodal je še, da bodo narodne vlade poslale svoje delegacije na

mirovni kongres, kjer bodo zahtevale meje po svoji presoji. Jugoslavija naj bi

168 A. Rahten, Zavezništva in delitve, str. 218–221. 169 I. Grdina, Nekaj opazk, str. 359.

56

tako zahtevala Hrvaško, Slavonijo, Bosno in Hercegovino ter jugoslovanske

dele Madžarske. Karel je nasprotno menil, da bi se morali narodi še pred

ustanovitvijo narodnih držav sami pogajati za svoje meje, kar pa je Šusteršič

odločno zavrnil: »Ti se ne bodo nikdar zedinili in tačas nas bodo dogodki

preplavili!«170

Dva dni po omenjenem pogovoru je izšel manifest, ki ga je Karel namenil

»Mojim zvestim avstrijskim narodom«. Šusteršič ga je označil kot »dokaj

plehek dokument«, ki »ne more zadovoljiti nobenega Jugoslovana, že zato ne,

ker slovesno potrjuje razkosanje našega naroda«. Ugotovil je, da manifest

ohranja dualistično državno mejo ter da je namenjen le avstrijski državni

polovici. Jugoslavija, kot je bila zamišljena v Majniški deklaraciji, tako ne bi

bila možna.171 Vseeno pa je Šusteršič v besedilu videl tudi pozitivne stvari.

Kot je januarja predlagal cesarju, je bil namreč pripravljen pristati tudi na

Zedinjeno Slovenijo s pripojenim cislitvanskim hrvaškim ozemljem, kar bi bilo

v skladu z določili cesarskega manifesta. 172 Za razliko od zelo lojalnega

Šusteršiča se je večina v Jugoslovanskem klubu na čelu z Antonom

Korošcem zavzemala za brezkompromisno rešitev v smeri jugoslovanske

narodne enotnosti. Grdina tako ugotavlja, da je bil namen in smisel

Krekovega in Koroščevega jugoslovanstva v jugoslovanstvu samem, medtem

ko je bilo Šusteršičevo docela fundamentalnega značaja.173 O Šusteršičevi

dejavnosti v dneh tik pred prevratom govorijo tudi pričevanja o cesarjevi

ponudbi ustanovitve Zedinjene Slovenije. Ta predlog pa je imel tudi veliko

pomanjkljivost, saj bi meja samostojne slovenske države potekala po reki

Dravi, s čimer bi bilo izgubljeno vse ozemlje na Koroškem in Štajerskem

170 I. Šušteršič, Moj odgovor, str. 92–94. 171 J. Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, str. 437. 172 A. Rahten, Zavezništva in delitve, str. 235–236. 173 I. Grdina, Nekaj opazk, str. 362

57

severno od Drave.174

Ko je bil po prevratu prisiljen zapustiti domovino, je 16. decembra 1918 z

Dunaja Korošcu poslal pismo, v katerem je pojasnjeval svoje tedanje načrte:

»Jaz sem ves čas, pred vojsko in med vojsko, delal po svojih močeh in po

svojih metodah za uresničenje naših narodnih idealov, doma in v inozemstvu.

Moj cilj je bil: Zedinjena Jugoslavija, inkluzivno Srbija in Črna gora, toda - pod

hrvatsko-slovenskim t. j. katoliškim vodstvom in s habsburško dinastijo. Ti si

morebiti imel s početka isti cilj pred očmi. Toda kmalu sem videl, da Vaša

taktika mora avtomatično privesti do Jugoslavije pod Karagjorgjeviči ali pa do

narodne katastrofe. »Velika Srbija ali smrt!« S tem se nisem strinjal. Vsi pa

smo imeli pred očmi suvereno jugoslovansko državo, prosto vsakega tujega

vpliva. Moj načrt se je dal realizirati edino le potom separatnega miru Avstrije

z antanto. Vaša politika je zamogla uspeti le s popolno zmago antante,

odnosno s popolnim razsulom habsburške monarhije. Propagiral sem tedaj

separatni mir in lansiral iz Švice, s pomočjo nevtralnih prijateljev, tozadevne

projekte. Po teh projektih naj bi se Avstro-Ogrska (t.j. cela monarhije) pod

pritiskom antante federalizirala, spremenila v federacijo svobodnih narodov

po švicarskem vzorcu. Argumentiral sem, da je to za antanto boljše kot razsul

Avstrije, ker slednji privede sčasoma vendar-le do ojačenja Nemčije.

Federaliziranje monarhije pa spravi avstrijske Nemce in pa Madžare pod

slovansko, antanti prijazno vodstvo.«175

O omenjeni preureditvi celotne monarhije je Šusteršič tik pred prevratom pisal

v časniku Novice. Njegov načrt je predvideval ustanovitev »Zedinjenih

podunavskih držav«, kamor bi bile vključene vse novonastale narodne države,

nekdaj del habsburške monarhije: Jugoslavija, Nemška Avstrija, Madžarska,

174 A. Rahten, Zavezništva in delitve, str. 238. 175 I. Šušteršič, Moj odgovor, str. 48 in 49.

58

Češkoslovaška, Poljska, Ukrajina in Romunija. Poudaril je, da v primeru

Poljske, Ukrajine in Romunije to velja za države v celoti. V podonavski

konfederaciji bi vsaka izmed držav članic obdržala svojo vlado, skupno pa bi

sestavljale enotno ekonomsko, carinsko in monetarno območje. Kot skupno

valuto je Šusteršič predlagal frank, dinar ali lev. Vsaka članica bi si lahko

sama določila obliko svoje državne ureditve, prav tako pa bi lahko kadarkoli

izstopila iz zveze: »Po tej poti nobena država ne žrtvuje niti pičice svoje

suverenitete, samostojnosti ali neodvisnosti. Vsaka si vredi svoje življenje po

lastnem okusu, po volji naroda. V ožjo državno zvezo stopi le po prosti volji v

varstvo vitalnih interesov, breztvarno svobodni ločitvi.«176

Za skupne zadeve bi bil pristojen »Zvezni svet«, katerega predsednik bi imel

pravice po vzoru švicarskega zveznega predsednika ali britanskega kralja,

njegov položaj pa bi zasedel potomec habsburške dinastije. Zunanja politika

naj bi bila skupna, vojska pa ne. Šusteršič je bil sicer prepričan, da bo vojni

sledila splošna razorožitev in ustanovitev lige narodov z obveznim

razsodiščem. 177 Z ustanovitvijo podonavske konfederacije bi se ohranile

povezave med sestavnimi deli nekdanje monarhije: »Ni dvoma, da so te

države ekonomsko močno navezane ena na drugo. Večstoletno skupno

življenje je ustvarilo vezi, ki ostanejo tudi potem, ko izgine sedanji državni

ustroj z vsem svojim neslanim birokratskim aparatom, sploh ko izgine vse, kar

je narode sistematično odtujevalo državi.«178 V nastanku malih držav na tem

območju je Šusteršič videl velik problem: »Vsaka teh držav, sama zase, ne bo

zadosti močna za konkurenčni boj v »prosti igri moči« na svetovnem torišču,

ki bo značilo novo svetovno dobo po Wilsonovem receptu. Skupno pa bodo

176 Ivan Šusteršič, Podunavske Zedinjene države, Novice, 26. oktober 1918, letnik 1, št. 99, str. 1 (dalje: I. Šusteršič, Podunavske).

177 A. Rahten, Zadnji slovenski avstrijakant, str. 205–206.

178 Ivan Šušteršič, Izolirana Jugoslavija ali Zedinjene države, Novice, 24. oktober 1918, letnik 1, št. 97, str. 1 (dalje: I. Šusteršič, Izolirana).

59

tvorila mogočen steber, pripraven za vsako tekmovanje na kulturnem in

gospodarskem polju, enakovreden najmočnejšim činiteljem sveta.«179

Kot najpomembnejši razlog za ustanovitev omenjene zveze je Šusteršič

navedel imperialistične težnje sosednje Italije, katerim bi se osamljena

Jugoslavija težko zoperstavila: »Bati se je, da si Italija takoj osvoji

komercijelno prvenstvo na Jadranski obali. To prvenstvo pa ne bo od danes

do jutri, ker bo Italija dosti močna, da je trajno obdrži. Roko v roki s tem bo šlo

industrijelno prvenstvo v naših deželah.«180 Pomembna lega Jugoslavije ob

Jadranski obali bi ji v bodoči zvezi omogočila idealen gospodarski razvoj.

Hkrati bi obstoj podonavske državne tvorbe avstrijskim Nemcem preprečil

priključitev k Nemčiji. Še posebej za Slovence bi bila takšna državna zveza

boljša rešitev kot združitev s Srbijo, saj bi se v nasprotnem primeru morali

podrediti prevladi srbskega jezika in vere. Germanizacijo bi tako zamenjala

težnja po spremembi Slovencev in Hrvatov v Srbe. 181

Šusteršičeva predvidevanja o Jugoslaviji pod vodstvom srbske dinastije ter o

krepitvi Nemčije so se v naslednjih letih in desetletjih izkazala za precej

natančna. Nastanek Države SHS in malo kasneje združitev v Kraljevino SHS

se nista iztekla po načrtih nekdanjega kranjskega deželnega glavarja, ki je v

mesecih po aneksiji Bosne in Hercegovine takole z zanosom govoril o upih za

prihodnost: »Kompas Avstrije pa kaže proti slovanskemu jugu! In tukaj

hočemo roko v roki z našo dinastijo, koje pravi interesi so identični z interesi

avstrijskega juga, tukaj hočemo roko v roki ž njo z realnim delom in z vsemi

močmi stremeti za tem, da bo kmalu - ali da to vsaj naši potomci dožive -

plapolala ponosno v zraku zastava jugoslovanske države pod žezlom

179 I. Šusteršič, Podunavske, str. 1. 180 I. Šusteršič, Izolirana, str. 1. 181 A. Rahten, Zadnji slovenski avstrijakant, str. 206.

60

habsburške monarhije!«182

6.2 Pogled Henrika Tume

Atentat na prestolonaslednika je Henrik Tuma sprejel z besedami »Kaj ima

socialna demokracija sploh opraviti s habsburškimi nadvojvodi? Kak interes

imamo mi kot delavska stranka na tem, kar se vrši v šovinističnih krogih

avstrijskih nacionalističnih strank?«183 A dogodek, ki se je zgodil v Sarajevu,

je zanetil svetovno vojno, ki je tudi na slovenski socialdemokraciji pustila

močan vtis. Da se bo za Avstro-Ogrsko s pridobitvijo Bosne in Hercegovine

marsikaj spremenilo, se je Tuma zavedal že ob njeni okupaciji leta 1878: »...

sedaj Avstriji ne kaže drugega, nego da uvede slovanski režim. Z Bosno in

Hercegovino je večina prebivalstva Avstro-Ogrske postala odločno slovanska

in Avstrija mora sprejeti nov režim ali pa poginiti.«184 Čeprav je takrat štel le

dvajset let, je imel že trdno izoblikovana načela, pri katerih je trmasto vztrajal,

čeprav so mu marsikdaj povzročila neprijetne posledice. Eno izmed Tumovih

lastnosti je Kermavner opisal takole: »Bil je skoz in skoz demokrat. Povzdigo

svojega naroda si je zamišljal kot gibanje in dviganje vseh njegovih socialnih

plasti, vsega ljudstva, ljudskih množic. Neumljivo mu je bilo, da bi izločali iz

tega ljudstva kako višjo kasto in omejevali skrb na njene posebne koristi v

nasprotju s koristmi vsega naroda.«185

Demokratični vidik je poudarila tudi skupna Avstrijska socialdemokratska

stranka, ki je leta 1899 sprejela Brnski program. V njem je podprla

demokratične tendence posameznih narodov, obstoječi državni okvir pa bi

182 I. Šušteršič, Moj odgovor, str. 59. 183 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 328. 184 Prav tam, str. 82. 185 D. Kermavner, Urednikove dopolnitve, str. 418.

61

moral zagotavljati pogoje za njihovo mirno sožitje 186 Brnski program je

predvideval preobrazbo obstoječe monarhije v demokratično narodnostno

zvezno državo, sestavljeno iz enot, razmejenih po narodnostnih mejah in z

upoštevanjem pravic narodnostnih manjšin, torej po teritorialnem načelu.

Predstavniki slovenske socialdemokracije so se v nasprotju s tem zavzemali

za načelo kulturno-personalne avtonomije: »Narod ni kos zemlje. … Slovenci

so živi ljudje, ki so imeli slovenske starše, ki govore slovenski jezik in žive po

slovenskih šegah. Kje žive, je za njih narodnost brez pomena. Ako pride

Slovenec na Dunaj, pa se tam nastani za celo svoje življenje, ostane tudi na

Dunaju Slovenec, in če ga zanese usoda v Filadelfijo ali pa v Titipu, ne

postane zato Anglosas ali pa Japonec. Narodno vprašanje se torej tiče teh

živih ljudi, ne pa kosa kakega ozemlja … Avtonomni, samoupravni morajo biti

narodi, ne pa ozemlja. V ta namen mora vsak narod tvoriti kulturno celoto,

brez obzira na to, kje bivajo njegovi členi; Avstrija mora postati narodno

federativna država ...«187

Tuma v času Brnskega kongresa še ni bil član JSDS, zavedal pa se je, da

predstavlja položaj jugoslovanskih narodov enega ključnih problemov v

monarhiji, o čemer je še pred aneksijo Bosne in Hercegovine razpravljal v

svojem delu Jugoslovanska ideja in Slovenci. V njem je zavzel stališče, da je

potreben nov pristop k reševanju jugoslovanskega vprašanja, pri čemer ni

možno računati na pomoč velesil: »na nas samih, Slovencih, Hrvatih, Srbih in

Bolgarih je, kako si rešimo svoje zadeve.« 188 Zavzel se je za opuščanje

historicizma, v čemer je videl predpogoj za uresničitev jugoslovanske ideje.

Skupno prihodnost je videl v gospodarskem povezovanju na podlagi

186 A. Rahten, Avstromarksistični pogledi na jugoslovansko vprašanje, Pilar. Croatian

Journal of Social Sciences and Humanities 4, št. 7–8 (2009): str. 123–124 (dalje: A. Rahten,

Avstromarksistični pogledi). 187 ZAKPJ, str. 58. 188 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 325.

62

skupnega geografskega položaja in sorodnih narodnosti.189 Ugotovil je, da se

avstrijska vlada ne zaveda pomena slovanskih narodov za monarhijo, ki so se

zato dolžni sami boriti za izboljšanje svojega položaja. »Prihodnost vsekako

mora pokazati, da brez združene slovensko-hrvatsko-srbske Ilirije – ne more

biti Avstrije.«190

Z aneksijo Bosne in Hercegovine se je po Tumovih besedah z

jugoslovanskim vprašanjem začela ukvarjati tudi dunajska centrala avstrijske

socialdemokratske stranke: »Dr. Viktor Adler … in drugi so uvideli, da postaja

jugoslovansko vprašanje najvažnejše vprašanje v Evropi in da utegne postati

Balkan izvor velikih zapetljajev, ako se pravočasno ne urede razmere med

narodi in državami.«191 V socialdemokratskih stališčih je Tuma videl edino

možno razlago za aneksijo, prav tako pa tudi izhod iz aneksijske krize.

Ugotovil je, da za priključitev Bosne in Hercegovine monarhija ni imela

nobenih pravnih in moralnih razlogov, je pa s tem postavila v ospredje

vprašanje avtonomije Slovanov v obeh državnih polovicah. Nerazumljivo se

mu je zdelo dejstvo, da na Ogrskem ni bila uvedena splošna volilna pravica,

ki bi omogočila izboljšanje položaja Slovanov, čeprav je država njihovo število

s priključitvijo Bosne in Hercegovine povečala še za dva milijona.

Za Henrika Tumo pa aneksija teh dveh provinc ni predstavljala le

notranjepolitičnega problema, ampak vprašanje, ki se tiče tudi drugih velesil.

Ocenil jo je kot korak v pravo smer: »Aneksija Bosne in Hercegovine je torej

naravni korak razvoja Avstrije, po prirodnem razvoju ekonomičnih in

narodnostnih sil. S tega stališča socialno demokratična stranka v Avstriji in

189 Henrik Tuma, Jugoslovanska ideja in Slovenci (Gorica 1907), str. 20–21 (dalje: H. Tuma,

Jugoslovanska ideja). 190 Prav tam, str. 47–48. 191 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 325.

63

posebno jugoslovanska socialna demokracija ne more nego z zadoščenjem

jemati na znanje aneksijo Bosne in Hercegovine.«192 Monarhija se je s tem

uprla Rusiji in Italiji, ki sta jo želeli ustaviti pri širjenju njenega vpliva na Balkan.

V državnih povezavah, ki so se začele sklepati okrog Nemčije in Italije, je

videl kal bodoče vojne. Avtonomija narodov monarhije je za Tumo

predstavljala možnost, da »bi potom naravnega razvoja nastala mogočna

skupina avstrijsko-balkanska in edino ta rešitev bi preprečila danes

neizogibno veliko evropsko vojno. Še bi lahko stopili avstrijska država in

dinastija odločno na plan ter dali polno avtonomijo svojim narodom, še ni

izključeno, da balkanski Slovani še danes sežejo po ponujeni roki in se

združijo pod okriljem avstrijske države v veliko enotno narodnostno

skupino.«193 Oblikovanje takšne jugoslovanske skupine bi zaprlo pot Veliki

Nemčiji in Italiji na vzhod, Avstrija pa bi na takšen način postala naravni

zaveznik Velike Britanije, Francije in Rusije, kar bi ustvarilo obroč okoli

nemško-italijanske skupine.194

Politični situaciji, ki je nastala z aneksijo Bosne in Hercegovine, je bila v

največji meri posvečena tudi konferenca jugoslovanskih socialdemokratskih

strank novembra 1909 v Ljubljani. S takrat sprejeto Tivolsko resolucijo se

Tuma ni strinjal v celoti, a je kasneje zapisal, da »je bila vendar bolj ali manj

stvarna in mnogo samostojnejša in daljnosežna od Krekove majniške

deklaracije osem let kasneje.«195 Najbolj je nasprotoval narodnostni združitvi,

ki jo je resolucija predvidevala: »Ločitev narodnosti je torej rezultat

zgodovinskega in sociologičnega razvoja in ako kdo danes stavi vprašanje,

se-li dajo Slovenci, Srbi in Bolgari zjediniti v jedno samo narodnost, potem je

to izključeno. Narodnost je rezultat tisočletnega razvoja po sožitju v šegah,

navadah, govoru in mišljenju in kot tak rezultat ni mogoče, da se umetnim ali

192 ZAKPJ, str. 163. 193 Prav tam, str. 165. 194 E. Redžić, Austromarksizam, str. 207. 195 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 327.

64

prirodnim načinom v doglednem času ena skupina izlije v drugo.«196 V svojih

spominih je Tuma opozoril na nenaklonjenost meščanskih strank do Tivolske

resolucije, ki da takrat še niso posvečale dovolj pozornosti jugoslovanskemu

vprašanju.197

Nujnost avtonomije narodov, ki jo je Tuma poudarjal ob aneksiji Bosne in

Hercegovine, je zagovarjal tudi v času balkanskih vojn: »Iz geografičnega in

etnografičnega položaja se da sklepati, da se problem balkanskih narodov ne

more rešiti z orožjem, ampak je kulturen problem. … Za balkanski polotok ne

more veljati teritorialni, ampak edinole personalni princip narodne

avtonomije.« Zavedal se je, da gre pri narodnostnih vprašanjih na Balkanu za

težak problem. Pri možnostih za njegovo rešitev se je strinjal s stališčem

Balkanske socialdemokratske konference, ki je potekala v začetku januarja

1910 v Beogradu, na njej pa je bila kot cilj balkanskih narodov opredeljena

federativna republika. Zaradi velikih interesov velesil na balkanskem polotoku

se je zavedal, da »plod še tako velike zmage ne ostane balkanskim državam,

marveč se isti oddeli potem konference, kot nekdaj na berlinski konferenci,

vsakemu kos teritorija, zadnjo oblast pa si pridrže velesile same v svrho

nadaljnjega izkoriščanja Balkana in Bližnjega orienta potem trgovine in

industrije«. Tuma je tudi takrat ostro obsodil ravnanje Avstro-Ogrske, ki si

kljub svoji navezanosti na Balkan tam ni pridobila »drugega nego sovraštvo,

ni znala delati drugega nego zmede«. Verjel je v zmago balkanskih držav nad

Turki, močno pa je nasprotoval vsakršnemu vmešavanju drugih držav v

skladu z geslom »Balkan – balkanskim narodom«.198

V skladu s stališčem JSDS je Tuma zavračal vojno, ki ne more odpraviti

196 ZAKPJ, str. 207. 197 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 327. 198 ZAKPJ, str. 250–251.

65

imperializma in izkoriščanja ljudi, ampak lahko le premakne meje v korist ene

ali druge dinastije. Uresničitev ljudskih interesov je možna le z bojem proti

mednarodnemu kapitalizmu v okviru socialdemokratske stranke. Ostro je

obsodil ozemeljske apetite, ki so države zaveznice v prvi balkanski vojni vodili

v nove spopade: »Idejo boja za svobodo zadušili so dinastije, srbsko-blgarsko

meščanstvo, srbsko-blgarsko duhovstvo. Tu Srb, tam Blgar, tu eksarh, tam

patrijarh, tu Karadjorjeviči tam Koburžani. Ti faktorji so bili dovolj vplivni, da so

razplamenili bojno navdušenost prostega naroda ter izprevrgli plemeniti boj

za svobodo v plemensko strast, da so borilci za svobodo, zmagovalci

fevdalne vojaške turške, obrnili orožje drug proti drugemu in se ljuto zagrizli

na življenje in smrt.«199

Tumova predvidevanja o možnostih svetovne vojne so se leta 1914 uresničila.

V prvih mesecih vojne so se slovenski socialdemokrati, kolikor jih je ostalo

doma, ukvarjali z oblikovanjem svojih stališč do vojne. V nasprotju s

protivojnim stališčem II. Internacionale je namreč avstrijsko in nemško

socialdemokracijo zajelo vojno navdušenje, s čimer pa se slovenski

socialdemokrati niso strinjali. Tuma, ki se zaradi težav v prometu ni mogel

udeležiti seje JSDS v Trstu, je svoj pogled predstavil v pismu Ivanu Regentu

23. septembra 1914. V njem je zapisal, da se strinja s stališčem Karla

Kautskya: vojna je celotno stranko presenetila in ker gre pri tem za odločilne

spremembe v evropskih državah, je potrebno počakati na sklenitev miru. »V

odločilnih trenutkih, ko se pojde za obstoj in smer socializma, pa sem

prepričan že sedaj, nastopi najmočnejša soc. dem. stranka, ki je nemška,

solidarno in združno z celo internacionalo sveta.«200

Na pobudo tržaškega socialdemokrata Valentina Pittonija je aprila 1915

199 Henrik Tuma, Preporod, Naši zapiski, št. 9–10, letnik 10, leto 1913, str. 269. 200 H. Tuma, Pisma, str. 394.

66

potekal skupni sestanek predstavnikov italijanske in slovenske

socialdemokratske stranke na Primorskem, na katerem je bilo govora o

predvidenem vstopu Italije v vojno proti Avstriji. Splošno mnenje je bilo takrat

na strani italijanskih oboroženih sil, saj naj bi bile avstrijske enote prešibke in

naj bi Trst brez odpora prepustile nasprotnikom.201 Tuma je v svojih spominih

poudaril, da je bilo na sestanku brez ugovorov doseženo soglasje in sprejeta

izjava, v kateri so obsodili vojno in nacionalistične težnje, ki so jo povzročile.

Zaradi posebnega pomena tega obmorskega mesta so zahtevali, da se »Trst

z okolišnjim ozemljem izreče za samostojno svobodno samoupravno mesto.

Trstu je pridružiti toliko ozemlja, da bo prostora za poln gospodarski razvoj in

da se ustanovi med obema narodoma, italijanskim in slovenskim, pariteta.

Tržaško ozemlje naj obsega miljski polotok, ozadje Trsta do Krasa in bližnji

Kras s Tržičem, tako da bi na zapadu segalo do Soče.« 202 Avtonomno

ozemlje naj bi mestu zagotovilo čim večji ekonomski razvoj, vanj pa naj bi bili

vključeni tržiški okraj do Soče, Žavlje, Milje in celotna Dolinska občina, kjer

naj bi zrasli veliki industrijski obrati. Razširjeno tržaško ozemlje ne bi bilo

potrebno le zaradi ekonomskih razlogov, ampak bi se s tem tudi vzpostavilo

ravnovesje med okoliškim slovensko-furlanskim prebivalstvom in mestno

večino. Tuma je bil, prav tako kot Pittoni, prepričan v zmago centralnih sil in

pri tem računal na podporo Nemčije, ki naj bi Trst prepustila delavskemu

gibanju in Primorju zagotovila velik gospodarski razvoj.203

V letih vojne je Tuma pogrešal politično diskusijo, ki jo je poskušal poživiti

tako v tiskani obliki kot tudi s sestanki slovenskih socialistov. 25. decembra

1916 je v Trstu potekala izredna konferenca JSDS. Sprejeta resolucija je s

svojim pozivom za mir po Tumovih besedah predstavljala prvi nastop

201 J. Pirjevec, Socializem Henrika Tume, str. 69. 202 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 347. 203 J. Pirjevec, Socializem Henrika Tume, str. 69–70.

67

slovenske socialdemokracije v času vojne in je hkrati začrtala glavne

smernice delovanja stranke v prihodnjem letu. V uvodnih odstavkih, ki jih je

cenzura zaplenila, a jih je Tuma objavil v svojih spominih, je kritiziral

absolutistično vladanje brez parlamenta ter onemogočeno svobodo tiska in

zborovanja. Opozoril je, da za razliko od meščanskih strank delavski stranki

vojna predstavlja brezmejno zlo.204 Tuma je začel spreminjati svoje mnenje

do nemške socialne demokracije, v kateri je opažal vedno več napak, te pa je

očital tudi slovenski stranki: »S tem, da se je od leta 1890 naprej preložilo

težišče vsega našega dela v strokovni in gospodarske organizacije, se je

politično stremljenje socijalne demokracije prišlo ob svojo moč. Socijalna

demokracija je odklanjala od sebe vsako umešavanje v politiko in tako je

zagrešila, da so vnanjo politiko uganjale meščanske stranke po svoje, kakor

so hotele. Le tako je bilo mogoče, da nas je vojna presenetila

nepripravljene.«205 Zavzel se je za vrnitev k že opuščenim Marxovim načelom.

Njegovo prepričanje, da morajo slovenski socialdemokrati izdelati svoj lasten

politični in nacionalni program ter ne smejo več dovoliti drugim, da bi odločali

v njihovem imenu, sta še podkrepili ruska revolucija in vstop Združenih držav

Amerike v vojno.206

Februarska revolucija v Rusiji je močno odmevala v državah, udeleženih v

prvi svetovni vojni. Najbolj zaskrbljene so bile članice antante, saj so se bale,

da bo Rusija sklenila separatni mir z nasprotniki. Izstop Rusije iz vojne bi

namreč pomenil močno okrepitev centralnih sil na zahodni fronti. Zunanji

minister ruske začasne vlade Pavel Nikolajevič Miljukov je sicer zatrdil, da bo

nova oblast spoštovala mednarodne pogodbe, sklenjene v času carskega

režima, a vseeno je prevladala želja po miru in boljševiki so pozvali socialiste

204 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 347–348. 205 H. Tuma, Pisma, str. 396. 206 J. Pirjevec, Socializem Henrika Tume, str. 71.

68

po svetu, naj vplivajo na svoje vlade, da bi se mirovna pogajanja začela

čimprej. Ob izbruhu prve svetovne vojne je namreč druga internacionala

razpadla, ko je velika večina strank glasovala za vstop v vojno, zdaj pa se je

pokazala priložnost za ponovno sodelovanje delavskih strank. Aprila 1917 je

iz Nizozemske prišla pobuda za sklic mednarodne konference socialistov, ki

naj bi se začela 15. maja v Stockholmu. Datum so nato večkrat prestavili, a

do konference iz različnih razlogov ni nikoli prišlo. Med pripravami na

konferenco so posamezne socialdemokratske stranke poslale svoja stališča

pripravljalnemu odboru v Stockholmu, ki je predhodno posredoval izhodišča

za te spomenice. 207 Izvršni odbor JSDS je za delegata v Stockholmu

imenoval Henrika Tumo, a sta se za odhod na konferenco poleg njega javila

še Anton Kristan (po dogovoru z ljubljanskimi socialdemokrati) in Josip Kopač.

Pri tem je prišlo do nesoglasij, ki so se končala tako, da so bili za delegate

imenovani vsi trije, a le Tuma je imel pravico glasovanja.208

Tuma je pozdravil idejo za sklic konference, da bi tako lahko slovenska

socialdemokracija predstavila svoja stališča mednarodni javnosti: »Mi

slovenski socijaldemokrati bi imeli pač mnogo povedati, ravno ker smo majhni

in nepoznani, kljub temu pa zavzemljemo morda najvažnejše stališče v

gospodarstvu Evrope. Zapiramo pot Germanom in Magyarom do Adrije,

Italijanom na Balkan. Zagozdeni smo tako med velikimi narodi, da vsak želi

prej ko slej iztrebiti nas, da preko naših trupel raztegne svoje gospodarstvo in

svojo kulturo.«209 Tuma se je na konferenco temeljito pripravil, odšel je tudi

na Dunaj, kjer je preučeval dokumente iz vojnega arhiva. Tam se je seznanil

tudi z vsebino Londonskega pakta. Rezultat njegovega dela je 75 strani dolga

Stockholmska spomenica, v kateri je predstavil svoje videnje povojne ureditve

207 Branko Marušič, Franc Rozman, Stockholmska spomenica Henrika Tume (Ljubljana 2011), str. 7 (dalje: B. Marušič, F. Rozman, Stockholmska spomenica). 208 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 353. 209 H. Tuma, Pisma, str. 198.

69

celotne Evrope ter delno tudi Azije in Afrike. Izhodišče predstavlja stališče

ruskih socialistov – mir brez aneksij in kontribucij glede na stanje, kakršno je

bilo pred vojno, ter samoodločba narodov, kar je mogoče doseči le z

mednarodno povezavo delavstva. 210

Tuma je kot pogoj za mir postavil rešitev vprašanja Avstro-Ogrske, ki naj bi se

preoblikovala v zvezno nacionalno jadransko-donavsko-balkansko državo. S

tem in z vzpostavitvijo samostojne Poljske bi bila Nemčija potisnjena nazaj v

svoje naravne meje, za takšen razplet pa bi bilo nujno sodelovanje Velike

Britanije, Francije in ZDA. Zaradi geografskega položaja Slovencev, stisnjenih

med Nemce, Italijane in Madžare, je pogoj za obstanek videl v pridružitvi

jugoslovanski skupini, ki bi bila skupaj s skupinami Čehoslovakov, alpskih

Nemcev, Madžarov in Romunov del jadransko-donavsko-balkansko države,

kar bi predstavljalo gospodarsko in prometno enoto, ki bi dala garancijo za

mir in ravnotežje v Evropi. Demokratična Avstrija, v kateri bi bila narodom

omogočena popolna narodna avtonomija, bi lahko z ustrezno prometno

politiko in zlasti s povezavo z Jadranskim morjem Srbijo gospodarsko in

narodnostno navezala nase. V primeru zmage centralnih sil bi Avstrija postala

nemška vazalna država, ob njihovem porazu pa bi država razpadla.

Precejšen del spomenice je namenjen Italiji in njenemu imperializmu, v

katerem je videl enega glavnih vzrokov svetovne vojne.211

Na Dunaju je 29. in 30. avgusta 1917 potekal sestanek avstrijske

socialdemokratske stranke, na katerem naj bi se predstavniki posameznih

nacionalnih strank sporazumeli o skupnem stališču, s katerim naj bi nastopili

na konferenci v Stockholmu. Do oblikovanja skupnega stališča ni prišlo, saj

210 B. Marušič, F. Rozman, Stockholmska spomenica, str. 9 in 10. 211 Prav tam, str. 10

70

so bila nasprotja med posameznimi nacionalnimi strankami premočna. 212

Zastopniki JSDS, predvideni za udeležbo na Stockholmski konferenci, so

sklenili, da se bodo te udeležili le, če bi se je udeležili predstavniki vseh vojnih

držav. Do tega ni prišlo, spomenica pa je bila kasneje v več delih objavljena v

Socialistu pod naslovom »Izvajanje delegacije jugoslov. socialdemokratične

stranke za razprave na mirovnem kongresu v Stockholmu. Stockholmska

spomenica.« S prenehanjem izhajanja tega glasila je del spomenice ostal

neobjavljen.213

Svoj koncept bodoče ureditve v srednji Evropi je Tuma predstavil tudi na 10.

zboru JSDS konec decembra 1917 v Ljubljani: »Svetovna vojna nam kaže

ves ta notranji, realni narodni, gospodarski in politični konflikt tako, da stojimo

pred dilemo, ali 1. enotna adrijansko-donavsko-sudetsko-karpatska državna

celota enakovrstnih, enako jakih narodnih in samovladnih skupin, t. j. poljske

– privisljanske ravnine, romunske – sedmograške in dolenjedonavske,

češkoslovaške – sudetske, nemške – alpske, madžarske – osrednje

donavske ravnine ter jugoslovanske – adrijansko-donavske, ali pa 2. razpad

na dve veliki imperialistični skupini, donavsko balkansko pod hegemonijo

Madžarov in alpsko-privisljansko-sudetsko v območju Germanije. V tem

primeru bi veljala gospodarska prometna zveza gorenje in srednje Donave in

Labe – Hamburg in Antwerpen. Trst in Adrija nad Dalmacijo iz kulturnih in

etnografičnih momentov brez dvoma pripade potem Italiji.« 214 Poleg

vzpostavitve državne celote, ki jo je opredelil v prvi točki, bi moral biti cilj

socialdemokratov tudi vzpostavitev »gospodarsko in narodno svobodnega

državnega pasu od Nemškega morja do Adrije ter do Črnega in Egejskega

morja«. Še vedno je verjel, da je avstrijska vlada sposobna rešiti nastali

212 Prav tam, str. 8 in 9. 213 H. Tuma, Pisma, str. 472. 214 ZAKPJ, str. 315.

71

položaj, a hkrati opozoril, da lahko socialdemokracija najde svojo pot tudi

brez nje.

V letu 1917 je ponovno začel delovati dunajski parlament, v katerem so

predstavniki Jugoslovanskega kluba predstavili Majniško deklaracijo. Tuma je

že kmalu po njeni objavi sodil, da je nastala na pobudo avstrijske vlade. Ta

naj bi »ponudila dr. Kreku za Slovence in Hrvate samoupravno skupino v

okviru habsburške Avstrije«. Svoje prepričanje je utemeljeval z dejstvom, da

je vlada dopustila množično deklaracijsko gibanje, ki je po objavi deklaracije

zajelo slovenske dežele. Kermavner ob tem ugotavlja, da Majniška

deklaracija in tudi deklaracija čeških poslancev zaradi poudarjanja

habsburškega okvira nista pomenili orodja za razbijanje obstoječe monarhije.

Dunajska vlada zato v njih ni videla te nevarnosti in je dopustila prirejanje

shodov in objave v tisku.215

Svoje mnenje glede Majniške deklaracije je Tuma predstavil tudi na že

omenjenem zboru JSDS, kjer je deklaraciji očital njeno vezavo na hrvaško

zgodovinsko pravo in habsburško dinastijo. »Hrvatsko državno pravo nima s

Slovenci nič opraviti. Socialna demokracija zgodovinski princip odklanja

dosledno, ker vidi v njem načelo nasilja močnejšega nad šibkejšim. Ako se

Slovenci sklicujejo nanj, to pomeni odrekanje svobodni eksistenci.« Tivolska

resolucija je bila po njegovem mnenju precej širše zastavljena in je zato

vztrajal na njenih stališčih, a je kljub temu pozdravil prizadevanja meščanskih

strank, saj je menil, da gredo vzporedno s prizadevanji socialdemokratov.

»Živahna agitacija slovenske ljudske in narodne stranke zanese

jugoslovansko misel v vse predele slovenske zemlje in socialna demokracija

215 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 352.

72

le obžaluje, da se ni to zgodilo že prej in vsaj pred balkansko vojno.«216

Za oblikovanje podonavske federacije svobodnih narodov, ki bi predstavljala

temelj miru in stabilnosti v Evropi, je bila po Tumovem mnenju nujna trdna

zveza socialdemokratskih strank na območju Avstro-Ogrske, pa tudi širše. V

skladu z Marxovim pozivom »Delavci vseh dežel, združite se,« ki ga je Tuma

že v otroštvu večkrat slišal od svojega očeta, je bil prepričan, da lahko

demokratizacijo držav in združitev v evropsko zvezo izvede le delovno

ljudstvo. 217 Njegovi načrti pa niso bili deležni podpore znotraj avstrijske

socialdemokracije. Njeno levo krilo pod vodstvom Otta Bauerja je na

konferenci 20. januarja 1918, katere se je udeležil tudi Henrik Tuma, sprejelo

načelo samoodločbe. Vsi narodi monarhije bi tako imeli pravico, da ustanovijo

neodvisne države, čemur je Tuma odločno nasprotoval. Po Kermavnerjevem

mnenju je bil namen takšnega sklepa pripraviti nemško socialdemokracijo na

možen razpad monarhije, za ta primer pa je bilo potrebno utrditi pojem

samoodločbe avstrijskih Nemcev v smeri njihove združitve z Nemčijo. Tuma

je svoje nasprotovanje politiki socialdemokratske levice razložil tudi v pismu

Ottu Bauerju 4. februarja 1918. Tam je zapisal, da Velika Nemčija v

Bauerjevem smislu pomeni »nacionalističen, imperialističen poseg v

nacionalna in gospodarska razvojna območja Poljakov, Čehov-Slovakov in

Jugoslovanov. Velika Nemčija onemogoča poleg sebe nastanek take državne

tvorbe, ki bi bila sposobna razvoja«. Na podlagi študija političnih in

gospodarskih vprašanj je (podobno kot Renner) ugotovil, da je ravnovesje v

Evropi možno zagotoviti le z vzpostavitvijo: »… srednjeevropske skupine, ki

obsega nacionalne skupine Poljakov, Čehov-Slovakov, Madžarov, avstrijskih

Nemcev, Romunov in Jugoslovanov. Ta državna tvorba loči Zahodno in

Vzhodno Evropo ter pomeni, ker jo sestavljajo različni narodi enakomerno v

216 ZAKPJ, str. 316. 217 A. Rahten, Avstromarksizem, str. 131.

73

medsebojni proporcionalni moči, pravilno jamstvo tako za notranje ravnotežje

te srednjeevropske države kakor državnih skupin Zahodne in Vzhodne

Evrope.«218 V primeru, da bi prišlo do delitve srednjeevropskega prostora in

ustanovitev majhnih držav, je Tuma opozarjal, da bi bile slednje prepuščene

na milost in nemilost imperialistični politiki Nemčije, Italije in Rusije. Takšna

situacija bi vodila v novo, še obsežnejšo vojno, ki je tudi v resnici kmalu

sledila.219

Ob bližajočem se koncu prve svetovne vojne je bil Tuma vedno bolj prepričan,

da bi za Slovence predstavljala nevarnost oba možna scenarija – tako zmaga

centralnih sil kot tudi zmaga antante. V obeh primerih jim je namreč pretilo, da

postanejo plen tujih držav. Ko je v letu 1918 zaradi nasprotij z opozicijsko

mladino v stranki, problema majniške deklaracije in tudi vprašanja vstopa

socialistov v narodne svete postajal vedno bolj osamljen, je nadaljeval s

publicističnim delom. Tudi po koncu vojne se, čeprav je razpad Avstro-Ogrske

pomenil tudi propad njegove ideje o jadransko-donavsko-sudetski državni

zvezi, ni umaknil iz političnega življenja, ampak se je znašel tudi v novi

situaciji.220

218 D. Kermavner, Urednikove dopolnitve, str. 453. 219 A. Rahten, Avstromarksizem, str. 131. 220 Branko Marušič, Politične koncepcije Henrika Tume leta 1918, v: Slovenske zamisli o

prihodnosti okrog leta 1918, ur. Peter Vodopivec (Ljubljana 2000), str. 60–62.

74

7 Zaključek

Pri primerjavi delovanja Ivana Šusteršiča in Henrika Tume naletimo na

številne skupne točke, hkrati pa si skoraj ne bi mogla biti bolj različna. Tuma

je bil pet let starejši od Šusteršiča, a sta nato oba študirala pravo na Dunaju v

istem obdobju. Precej bolj svobodomiselnemu Tumi je ta lastnost povzročala

težave že v rani mladosti, zato je večkrat trpel posledice svojih izjav. V

gimnaziji se je zaradi vztrajanja pri svojih stališčih sprl z učiteljem verouka,

čeprav je tudi kasneje vedno izkazoval spoštovanje do katoliške vere. Prav

globoko vernemu Šusteršiču, ki je vso svojo politično kariero gradil na

zvestobi do vere in cesarja, je Tuma očital neprimerno vedenje do minoritov,

ki so mu nudili stanovanje v času študija.

Šusteršič si je veliko simpatij pridobil s svojim vztrajnim zavzemanjem za

splošno volilno pravico, ki je tudi za Tumo predstavljala predpogoj za

uveljavitev demokracije. Oba politika sta imela največjo podporo med tistimi,

ki pred volilno reformo niso imeli pravice glasovanja. Šusteršičeva katoliška

stranka, katere volilno bazo so predstavljale široke ljudske množice predvsem

kmečkega prebivalstva, je z omenjeno reformo povečala število svojih

mandatov. JSDS, ki se ji sicer ni uspelo prebiti v parlament, pa se je morala

zadovoljiti le z zmago na načelni ravni. Predvsem Tuma je poudarjal, da je

slovensko delavstvo potrebno najprej izobraziti in spodbuditi h gibanju. Za

razliko od nekaterih drugih predstavnikov socialdemokratske stranke se je

posvečal tudi delu s kmeti.

Aneksijo Bosne in Hercegovine je Šusteršič navdušeno pozdravil v

prepričanju, da je bil s tem storjen prvi korak k združitvi vseh južnih Slovanov

monarhije v samostojno državnopravno telo pod vodstvom habsburške

dinastije. V razpravi v kranjskem deželnem zboru je pokazal tudi, da se

75

zaveda možnosti ožjega trializma, pri čemer Slovenci ne bi bili vključeni v

tretjo, jugoslovansko državnopravno enoto. Zaradi omenjene nevarnosti je

Šusteršič poleg Kreka postal eden glavnih zagovornikov navezave Slovencev

na hrvaško državno pravo in s tem neločljivo povezanost obeh narodov.

Tuma je priključitev Bosne in Hercegovine sprejel precej drugače. Ob dejstvu,

da se je s priključitvijo teh dveh provinc precej povečalo število prebivalstva,

se mu je zdelo nedoumljivo, da na Ogrskem še ni bila uvedena splošna

volilna pravica, predvsem pa je obsojal aneksijo kot dejanje avstro-ogrskega

imperializma. Vseeno je aneksijo označil kot korak v pravo smer, saj se je

skladala z njegovim konceptom vzpostavitve skupine slovanskih narodov na

Balkanu. Habsburška monarhija se je s tem uprla Rusiji in Italiji, ki sta jo želeli

ustaviti pri širjenju njenega vpliva na Balkan. Uradno stališče

socialdemokratske stranke o aneksiji predstavlja Tivolska resolucija, v kateri

so kot edino možnost videli uveljavitev načela narodne avtonomije ter splošne

in enake volilne pravice. Del resolucije, ki je povzročal največ polemik, pa

govori o predvideni popolni združitvi jugoslovanskih narodov, ki naj ne bi bili

sposobni samostojnega življenja. Tuma je temu stapljanju različnih narodov

odločno nasprotoval, a v splošnem je dokument označil za bolj ali manj

stvaren ter predvsem ustreznejši, kot je bila leta 1917 izdana Majniška

deklaracija. Za slednjo je Šusteršič trdil, da se pravzaprav skorajda ne

razlikuje od njegovega memoranduma, ki ga je leta 1909 prestolonasledniku

Francu Ferdinandu poslal iz Toblacha na Tirolskem. Vseeno ga najdemo med

podpisniki te deklaracije, čeprav je bilo takrat vodstvo slovenskih poslancev v

avstrijskem državnem zboru že v rokah Antona Korošca.

Globoke razlike med obravnavanima slovenskima politikoma nazorno

ilustrirata tudi njuni reakciji ob nasilni smrti avstro-ogrskega

prestolonaslednika. Šusteršič je bil ob tem dogodku namreč globoko

76

pretresen in je pozval na vojno proti Srbiji, Tuma pa je poudaril, da socialna

demokracija nima nobene povezave z vladajočo dinastijo. Vseeno sta se oba

zavedala pomembnosti tega dejanja in dogodkov, ki so mu sledili. Reakcija

kranjskega deželnega glavarja postane precej bolj logična, če vemo, da je

svoj koncept o preureditvi habsburške monarhije gradil na brezpogojni

podpori habsburški dinastiji. Ker od ostarelega cesarja Franca Jožefa, ki je

vladal že od leta 1848, ni bilo pričakovati sprememb, je vse upe polagal na

prestolonaslednika Franca Ferdinanda.

Tuma pri svojem konceptu ni iskal podpore v vladarju, prepričan je bil, da

lahko spremembe doseže le ljudstvo samo, povezano v okviru

socialdemokratske stranke. Zagovarjal je nujnost avtonomije narodov, ampak

ne po teritorialnem principu, temveč kulturno-personalnem. Pri tem je izhajal

iz zapletenega narodnostnega položaja na Balkanu. Zanašal se je na moč

nemške socialdemokracije, a je v času prve svetovne vojne začel spreminjati

mnenje o tej stranki. V skladu s stališčem JSDS je bil proti vojni, saj ta po

njegovem mnenju ne more odpraviti imperializma in izkoriščanja ljudi, ampak

lahko le premakne meje v korist ene ali druge države. Nemški stranki je zato

očital njeno vojno navdušenje. Nasprotoval je tudi načelu samoodločbe, s

čimer se je nemška socialdemokracija pripravljala na morebitni razpad

monarhije. Zavedal se je namreč, da bi bile novoustanovljene majhne države

v srednjeevropskem prostoru na milost in nemilost prepuščene velesilam

Nemčiji, Italiji in Rusiji, kar bi vodilo v novo svetovno vojno.

Za socialdemokrata Tumo je bila najpomembnejša vzpostavitev enotnega

gospodarskega prostora. Njegov koncept preureditve monarhije je tako

predvideval vzpostavitev velike jadransko-donavsko-balkanske države, ki bi

bila sestavljena iz šestih približno enako velikih narodnostnih skupin: poljske,

romunske, češkoslovaške, nemške, madžarske ter jugoslovanske. Ta

77

koncept je bil pripravljen tudi zagovarjati na mednarodni socialistični

konferenci v Stockholmu, za katero je sestavil obsežno besedilo o svojem

videnju povojne ureditve Evrope. Šusteršič je, kot že omenjeno, svoj koncept

gradil v okviru obstoječe habsburške monarhije. Podobno kot Tuma je

predvideval vzpostavitev jugoslovanske skupine v okviru Avstro-Ogrske, v

katero je bil v idealnem primeru pripravljen vključiti tudi vse Srbe. Samostojno

Srbijo je namreč videl kot vir nemirov na Balkanu, ta nevarnost pa bi z

vključitvijo v skupno monarhijo izginila. Kot je omenil na avdienci pri cesarju

Karlu, je sicer z vladarjem delil skrb glede srbske pravoslavne vere, zato bi

morala biti zagotovljena prevlada katoliške vere, možnost pa je predstavljala

tudi povezava z Rimom v okviru uniatske cerkve. Če ne bi bilo možno

uresničiti teh načrtov, predvsem zaradi nasprotovanja Madžarov, je bil

Šusteršič pripravljen sprejeti tudi rešitev v okviru obstoječe dualistične

ureditve. Južni Slovani v avstrijski državni polovici bi bili tako združeni v

enotnem upravnem območju z državnim namestništvom v Ljubljani, s tem pa

je tudi delno odstopil od Majniške deklaracije. V časovnem obsegu sta bila

oba koncepta slovenskih politikov sprva nedorečena, predvsem Šusteršič je

bil pripravljen čakati tudi desetletja in medtem »pripravljati teren«. V odločilnih

zadnjih dneh pred razpadom monarhije je Šusteršič postregel s predlogom

preureditve Avstro-Ogrske v podonavsko konfederacijo enakopravnih

nacionalnih držav, s čimer se je zelo približal Tumovemu konceptu. S tem bi

namreč nastal enoten gospodarski prostor v takšnem okviru, kot ga je

zagovarjal Tuma, posamezni narodi oziroma narodnostne skupine pa bi dobili

možnost samostojnega odločanja o lastni usodi. Še vedno pa se kranjski

deželni glavar ni želel popolnoma odpovedati pomembni vlogi Habsburžanov.

Dopustil je sicer možnost, da si vsaka izmed držav članic podonavske zveze

sama izbere obliko vladavine, mesto predsednika zveznega sveta pa je

prihranil za predstavnika te mogočne dinastije. Ta Šusteršičev koncept je

predstavljal njegovo lastno mnenje in ni bil usklajen z vodstvom SLS. Da ni bil

78

deležen nobene posebne pozornosti, je gotovo krivo tudi to, da je bil objavljen

v trenutku, ko se je že praktično vse obrnilo proti Šusteršiču. Le nekaj dni

kasneje je bil namreč zaradi groženj s smrtjo prisiljen zapustiti Ljubljano.

S koncem prve svetovne vojne in razpadom Avstro-Ogrske se je v glavnem

zaključilo politično delovanje Ivana Šusteršiča in Henrika Tume. Oba sta

imela precej težav z novo oblastjo in sta bila prisiljena k selitvi. Nekdanji

kranjski deželni glavar je odpotoval v tujino, Tuma pa je bil prisiljen oditi v

Ljubljano, saj ni dobil italijanskega državljanstva. Skupno jima je bilo tudi to,

da se ni uresničil noben izmed njunih konceptov – ne eden ne drugi namreč

nista predvidevala jugoslovanske države v takšni obliki, kot je nastala.

Uresničile pa so se napovedi o bližajoči se še obsežnejši svetovni vojni, a

omenjena slovenska politika je nista več dočakala.

79

8 Seznam virov in literature

o Jean-Paul Bled, Franc Jožef, Mladinska knjiga, Ljubljana 1990.

o Ivan Cankar, Slovenci in Jugoslovani, Tom 5, str. 260–261.

o Fran Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem,

Prosvetna zveza, Ljubljana 1928.

o Igor Grdina, Slovenci med tradicijo in perspektivo, Študentska založba,

Ljubljana 2003.

o Dušan Kermavner, Henrik Tuma, v: Slovenski biografski leksikon, ur.

Petra Vide Ogrin (Ljubljana 2013), Slovenska akademija znanosti in

umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, dostopno na:

http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi732812/.

o Silvo Kranjec, Šušteršič, Ivan, v: Slovenski biografski leksikon, ur.

Petra Vide Ogrin (Ljubljana 2013), Slovenska akademija znanosti in

umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, dostopno na:

http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi678766/ (dalje: S. Kranjec,

Šušteršič).

o Walter Lukan, Habsburška monarhija in Slovenci v prvi svetovni vojni,

Zgodovinski časopis, 62, Zveza zgodovinskih društev Slovenije,

Ljubljana 2008.

o Walter Lukan, Janez Ev. Krek in Jugoslavija, v: Slovenske zamisli o

prihodnosti okrog leta 1918, Ljubljana 2000.

o Walter Lukan: Zgodovinopisje o Slovenski ljudski stranki: za obdobje

od začetkov leta 1890 do konca Kraljevine Jugoslavije leta 1941, v:

Historični seminar 4, ur. Metoda Kokole, Vojislav Likar, Peter Weiss,

ZRC SAZU, Ljubljana 2003.

o Branko Marušič, Politične koncepcije Henrika Tume leta 1918, v:

Slovenske zamisli o prihodnosti okrog leta 1918, Ljubljana 2000.

o Branko Marušič, Franc Rozman, Stockholmska spomenica Henrika

80

Tume, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZCR SAZU, Ljubljana 2011.

o Vasilij Melik, Volitve v avstrijsko delegacijo Avstro-Ogrske in Slovenci,

Otorepčev zbornik (ur. Darja Mihelič), ZRC SAZU, Ljubljana 2005.

o Vasilij Melik, Demokratizacija volilnega sistema (1907) in njeni učinki,

Zgodovinski časopis, 33, Zveza zgodovinskih društev Slovenije,

Ljubljana 1979.

o Janko Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič 1863–1925: pot prvaka

slovenskega političnega katolicizma, ZRC SAZU, Ljubljana 1998.

o Janko Pleterski, O nekaterih vprašanjih slovenske politične zgodovine

v zadnjem desetletju pred prvo svetovno vojno, Zgodovinski časopis,

33, Zgodovinsko društvo za Slovenijo 1979.

o Janko Pleterski, Osemdeset let od ustanovitve slovenske delavske

stranke, Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 25, št. 1,

Ljubljana 1977.

o Janko Pleterski, Trializem pri Slovencih, Zgodovinski časopis, 22,

Zgodovinsko društvo za Slovenijo, št. 3–4, Ljubljana 1968.

o Janko Pleterski, Zveza vseslovenske ljudske stranke in hrvatske

stranke prava v letih 1911–1913, Zgodovinski časopis, 34,

Zgodovinsko društvo za Slovenijo, št. 1–2, Ljubljana 1980.

o Andrej Rahten, Avstromarksistični pogledi na jugoslovansko vprašanje.

Pilar. Croatian Journal of Social Sciences and Humanities, 4, 2009, št.

7-8.

o Andrej Rahten, Jugoslovanska velika noč, GV Založba, Ljubljana 2012.

o Andrej Rahten, Slovenska politika v avstrijskem državnem zboru

1870–1918, v: Analiza razvoja slovenskega parlamentarizma, Inštitut

za civilizacijo in kulturo, Ljubljana 2005.

o Andrej Rahten, Šusteršiči – zgodovina kranjske legitimistične rodbine,

v: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, Zveza

zgodovinskih društev Slovenije, št. 58, 2010.

81

o Andrej Rahten, Trialistične zamisli slovenskih in hrvaških politikov v

letih pred prvo svetovno vojno v: Prispevki za novejšo zgodovino, letnik

39, leto 1999, št. 2, Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino.

o Andrej Rahten, Zadnji slovenski avstrijakant: Prispevek k politični

biografiji dr. Ivana Šusteršiča, Zgodovinski časopis, 53, Zgodovinsko

društvo za Slovenijo, Ljubljana 1999.

o Andrej Rahten: Slovenska ljudska stranka v parlamentarnem življenju

avstro-ogrske in jugoslovanske monarhije, v: Historični seminar 4, ur.

Metoda Kokole, Vojislav Likar, Peter Weiss, ZRC SAZU, Ljubljana

2003.

o Andrej Rahten, Zavezništva in delitve, Nova revija, Ljubljana 2005.

o Enver Redžić, Austromarksizam i jugoslavensko pitanje, Institut za

savremeno istoriju, Beograd 1977.

o Franc Rozman, Odnos Jugoslovanske socialdemokratske stranke do

nacionalnega vprašanja, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja,

22, št. 1–2, Ljubljana 1982.

o Franc Rozman, Odnos med Nemci in Slovenci na prelomu stoletja, v:

Slovensko-avstrijski odnosi v 20. stoletju, ur. Dušan Nećak, Boris Jesih,

Božo Repe, Ksenija Škrilec, Peter Vodopivec, Ljubljana 2004.

o Srečen shod domoljubov slovenskih v Mariboru, Slovenski gospodar,

12. januar 1882, letnik 16, št. 2.

o Ivan Šušteršič, Moj odgovor. Žlindra v državnem zboru, Co Libri,

Ljubljana 1996.

o Ivan Šusteršič, Izolirana Jugoslavija ali Zedinjene države, Novice, 24.

oktober 1918, letnik 1, št. 97.

o Ivan Šusteršič, Podunavske Zedinjene države, Novice, 26. oktober

1918, letnik 1, št. 99.

o Ivan Šusteršič, Volivna reforma in Jugoslovani, Slovenec, 19. julij 1906,

št. 163, leto 34.

82

o Alan John Percival Taylor, Habsburška monarhija 1815–1918, DZS,

Ljubljana 1956.

o Henrik Tuma, Jugoslovanska ideja in Slovenci, Gorica, 1907.

o Henrik Tuma, Pisma, ur. Branko Marušič, Zgodovinski inštitut Milka

Kosa ZRC SAZU, Trst 1994.

o Henrik Tuma, Iz mojega življenja, Založba Tuma, Ljubljana 1997.

o Henrik Tuma: Aneksija Bosne in Hercegovine v luči slovenskega

vprašanja in avstrijski problem, Rdeči prapor, letnik 9, št. 97, 5.

december 1908.

o Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države,

Modrijan, Ljubljana 2006.

o Zgodovinski arhiv komunistične partije Jugoslavije, Tom 5,

Socialistično gibanje v Sloveniji 1869–1920, Zgodovinski oddelek

Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije, Beograd 1951.

o Milan Zver, Sto let socialdemokracije, Veda, Ljubljana 1996.

o Fran Zwitter, Nacionalni problemi v Habsburški monarhiji, Slovenska

matica, Ljubljana 1962.